31.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 251/1

—

ob upoštevanju člena 2 in drugega pododstavka člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter člena 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju člena 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk z dne 18. decembra 1979,

—

ob upoštevanju Direktive 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ (1),

—

ob upoštevanju Konvencije o preprečevanju in odpravljanju trgovine z osebami in izkoriščanja prostituiranja drugih, sprejete v OZN leta 1949,

—

ob upoštevanju Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih 15. septembra 1995 na četrti svetovni konferenci o ženskah, ter kasnejših sklepnih dokumentov, sprejetih na posebnih zasedanjih Združenih narodov Peking+5 (2000), Peking +10 (2005) in Peking+15 (2010),

—

ob upoštevanju Evropskega pakta za enakost spolov (2011–2020), ki ga je sprejel Evropski svet marca 2011 (2),

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 5. marca 2010 z naslovom "Okrepljena zaveza za enakost med ženskami in moškimi – Listina žensk" (COM(2010)0078),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 11. februarja 2011 z naslovom "Napredek v zvezi z enakostjo žensk in moških – letno poročilo 2010" (SEC(2011)0193),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. septembra 2010 "Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015" (COM(2010)0491),

—

ob upoštevanju poročila Agencije za temeljne pravice o homofobiji, transfobiji in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete (2010),

—

ob upoštevanju svežnja ukrepov EU, namenjenega žrtvam, ki ga sestavljajo sporočilo Komisije z dne 18. maja 2011 z naslovom "Krepitev pravic žrtev v EU" (COM(2011)0274), predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj (COM(2011)0275) in predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah (COM(2011)0276),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Evropa 2020: Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast" (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 3. oktobra 2008 z naslovom "Uresničevanje barcelonskih ciljev glede varstva predšolskih otrok" (COM(2008)0638),

—

ob upoštevanju Direktive 2004/113/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi in s tem povezane sodbe Sodišča Evropske unije z dne 1. marca 2011 v zadevi Test-Achats (C-236/09) (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. oktobra 2005 o ženskah in revščini v Evropski uniji (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. februarja 2009 o nediskriminaciji na podlagi spola in solidarnosti med generacijami (5),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 10. februarja 2010 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji – 2009 (6) in z dne 8. marca 2011 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji – 2010 (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2011 o ženskah in vodenju podjetij (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. aprila 2011 o prednostnih nalogah in splošnem pregledu novega političnega okvira EU za boj proti nasilju nad ženskami (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o pojavni obliki revščine žensk v Evropski uniji (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o vidikih enakosti spolov pri gospodarskem nazadovanju in finančni krizi (11),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0041/2012),

A.

ker je enakost moških in žensk temeljno načelo Evropske unije, zapisano v Pogodbi o Evropski uniji, ker je vključevanje načela enakosti spolov v vse dejavnosti posebno poslanstvo Unije in ker kljub postopnemu napredku na tem področju še vedno obstaja veliko neenakosti med ženskami in moškimi;

B.

ker je v času gospodarske krize krepitev položaja žensk na trgu dela in njihove ekonomske neodvisnosti ne samo moralna obveza, ampak tudi gospodarska nujnost; ker strategija Evropa 2020 vključuje krovni cilj v zvezi z dvigom stopnje zaposlenosti žensk in moških, starih med 20 in 64 let, na 75 %;

C.

ker sta prihodnja gospodarska konkurenčnost in blaginja Evrope zelo odvisni od njene sposobnosti, da v celoti izkoristi delovno silo ter zlasti poveča udeležbo žensk na trgu delovne sile; ker je ena od prednostnih nalog strategije Evropa 2020 spodbuditi več žensk k delu, da bi do leta 2020 dosegli 75-odstotno stopnjo zaposlenosti žensk; ker sorazmerno več žensk kot moških dela s skrajšanim delovnim časom ali v okviru pogodb o zaposlitvi za določen čas, zaradi česar jih je lažje odpustiti v kriznih obdobjih, in ker obstaja tveganje, da bo zdajšnja recesija upočasnila izboljšave ali celo izničila napredek na področju enakosti spolov; ker pa imajo lahko možnosti skrajšanega delovnega časa v nekaterih primerih in za določeno obdobje tudi pozitiven učinek za ženske in moške, saj jim olajša usklajevanje poklicnega, družinskega in zasebnega življenja;

D.

ker cilj enakosti spolov vključuje boljšo politično zastopanost žensk; ker se udeležba žensk pri sprejemanju političnih odločitev v zadnjih letih ni linearno izboljšala – razmerje med ženskami in moškimi v nacionalnih parlamentih EU je ostalo nespremenjeno pri 24 % žensk in 76 % moških, pri čemer je delež poslank v nekaterih parlamentih držav članic nižji od 15 %, delež ministric v celotni EU pa je le 23 %; ker se je v drugi polovici parlamentarnega mandata 2009–2014 zmanjšalo število ženskih podpredsednic Evropskega parlamenta;

E.

ker je gospodarska kriza sprva prizadela predvsem zaposlovanje moških, vendar bo zmanjševanje javne porabe verjetno nesorazmerno močno vplivalo na zaposlovanje žensk in razliko v plači, saj je v javnem sektorju zaposlenih več žensk kot moških; ker so posebej kritični sektorji, v katerih prevladujejo ženske, zdravstvo, izobraževanje in socialno varstvo; ker je pozornost treba nameniti ne samo stopnjam zaposlenosti, ampak tudi enakim pogojem zaposlovanja in kakovosti zaposlitve, vključno s poklicnimi možnostmi in plačami;

F.

ker je nasilje nad ženskami, vključno s psihološkim nasiljem, glavna ovira za enakost med ženskami in moškimi, kršitev temeljnih pravic žensk in kljub protiukrepom, ki so jih doslej sprejeli politiki, še vedno najbolj razširjena kršitev človekovih pravic v EU; ker gospodarska kriza ustvarja pogoje, ki jih povezujemo z vse večjim nasiljem v intimnih razmerjih, in ker so ženske, ki so žrtve nasilja, zaradi varčevalnih ukrepov, ki vplivajo na podporne storitve, še bolj ranljive kot ponavadi;

G.

ker ekonomisti in strokovnjaki za demografijo (Svetovna banka, OECD, MDS) uporabljajo ekonomske in matematične modele za poudarjanje ekonomske vrednosti proizvodnje gospodinjstev – ki jo izvajajo predvsem ženske – in ker bi bil prispevek žensk k BDP še višji, če bi se upoštevalo njihovo neplačano delo, kar dokazuje obstoječo diskriminacijo dela žensk;

H.

ker zmanjševanje proračunskih sredstev za socialne storitve, kot je varstvo otrok, še dodatno otežuje udeležbo žensk na trgu dela;

I.

ker je dostop do storitev varstva otrok ter do storitev za starejše in druge osebe, ki potrebujejo oskrbo, bistvenega pomena za enakopravno udeležbo žensk in moških na trgu dela ter pri izobraževanju in usposabljanju; ker so skrbniki na domu še vedno diskriminirani glede upoštevanja njihove delovne dobe pri pokojnini in drugih pravicah;

J.

ker je leto 2012 evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti, pri čemer je treba poudariti, da zaradi daljše pričakovane življenjske dobe več žensk kot moških v starejših letih živi v enočlanskih gospodinjstvih;

K.

ker je Evropski parlament oktobra 2011 sprejel svoje stališče o predlogu nove direktive o porodniškem dopustu, ki predvideva podaljšanje porodniškega dopusta na 20 tednov s polnim plačilom ter določitev plačanega očetovskega dopusta, ki bi trajal najmanj 2 tedna;

L.

ker je zaradi bančne krize močno omejen dostop do kapitala, ta težava pa bo verjetno nesorazmerno bolj prizadela podjetnice, saj se ženske vse pogosteje samozaposlujejo zaradi lažjega združevanja poklicnega in družinskega življenja;

M.

ker sta zbiranje in analiza podatkov, ločenih po spolu, bistvenega pomena pri zagotavljanju enakosti med ženskami in moškimi v Evropski uniji;

N.

ker je napredek pri doseganju enakosti spolov izjemno počasen, zlasti pri doseganju ekonomske enakosti; ker morajo politični voditelji storiti več, kot samo govoriti o doseganju enakosti, ter enakost spolov opredeliti kot prednostno nalogo svojih gospodarskih strategij;

O.

ker so razlike v plačah, ki jih prejemajo ženske in moški, še vedno zelo velike (v nekaterih primerih presegajo 25 %) in ker se kljub vsem prizadevanjem in doseženemu napredku te razlike ne zmanjšujejo, temveč stagnirajo;

P.

ker so stopnje zaposlenosti na podeželju nižje in ker poleg tega veliko žensk ni vključenih na uradni trg dela ter zato niso registrirane kot brezposelne ali zabeležene v statističnih podatkih o brezposelnosti, zaradi česar imajo posebne finančne in pravne težave glede pravic v zvezi z odsotnostjo z dela zaradi materinstva in bolezni, pridobitve pokojninskih pravic in dostopa do socialnega varstva ter težave v primeru ločitve; ker so podeželska območja prikrajšana zaradi pomanjkanja priložnosti za kakovostno zaposlitev;

Q.

ker je v povprečju 30 % gospodinjstev v Evropski uniji samskih, ki jih sestavljajo večinoma ženske, ki živijo same, zlasti starejše, ta odstotek pa še narašča; ker so ta gospodinjstva ranljivejša in bolj izpostavljena tveganju revščine, zlasti v času gospodarskih težav; ker so samska gospodinjstva ali gospodinjstva z enim dohodkom v večini držav članic obravnavana manj ugodno, gledano tako absolutno kot relativno, pri obdavčevanju, stanovanjskih vprašanjih, zdravstveni oskrbi, zavarovanjih in pokojninah; ker javne politike ne bi smele ljudi kaznovati zato, ker hote ali nehote živijo sami;

R.

ker so spolno in reproduktivno zdravje žensk in njihove s tem povezane pravice človekove pravice in morajo biti zagotovljene vsem ženskam, ne glede na njihov socialni status, starost, spolno usmerjenost ali etnično pripadnost;

S.

ker so mnoge ženske, na primer invalidke, ženske, ki skrbijo za otroke, starejše in invalide, pripadnice etničnih manjšin, zlasti Rominje in priseljenke, deležne večplastne diskriminacije in diskriminacije iz več razlogov ter so bolj podvržene socialni izključenosti, revščini in hudim kršitvam človekovih pravic;

T.

ker so družine v Evropski uniji raznolike ter zajemajo poročene in neporočene starše v partnerski zvezi, raznospolne in istospolne starše, samohranilce in rejnike, ki si zaslužijo enako zaščito v skladu z nacionalno zakonodajo in zakonodajo Evropske unije;

U.

ker sodba Sodišča Evropske unije v zadevi Test Achats kaže potrebo po natančnih, jasnih in nedvoumnih določbah v zakonodaji o enakosti spolov;

V.

ker so razlike med spoloma manjše pred ustvaritvijo družine ter se povečajo, ko se posamezniki oblikujejo v pare; ker prihaja pri ženskah po rojstvu prvega otroka do znižanja stopnje zaposlenosti, prikrajšanost na trgu dela pa zlasti občutijo v zgodnjih življenjskih obdobjih, povezanih s skrbjo za otroke, kar se pozneje spremeni v skrb za ostarele, vse to pa pogosto privede do revščine zaposlenih;

W.

ker so se pozitivni ukrepi, namenjeni ženskam, izkazali za temeljne za njihovo popolno vključitev na trg dela in v družbo na splošno;

X.

ker se ženske na podeželju srečujejo s še večjo diskriminacijo in spolnimi stereotipi kot ženske v mestih, prav tako pa je tudi njihova stopnja zaposlenosti veliko nižja od stopnje zaposlenosti žensk v mestih;

Y.

ker so žrtve trgovine z ljudmi predvsem ženske in dekleta;

1.

poziva države članice, naj zagotovijo, da zakoni, ki urejajo zakonsko zvezo, njeno razvezo in premoženje v zakonski zvezi, posredno ali neposredno ne pomenijo finančne pasti za zakonca, zlasti ženske, ter zagotovijo, da bodo pari, ki želijo skleniti zakonsko zvezo, v ustreznem časovnem okviru v celoti osveščeni in obveščeni o pravnih in finančnih posledicah sklenitve in razveze zakonske zveze;

2.

poziva države članice, naj vlagajo v cenovno dostopno in visoko kakovostno otroško varstvo ter oskrbo bolnih, invalidnih, starejših in drugih oseb, ki potrebujejo oskrbo, ter naj za te storitve zagotovijo prožen delovni čas in dostopnost, tako da bo lahko kar največ ljudi uskladilo poklicno in zasebno življenje; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da moški in ženske, ki skrbijo za otroke ali ostarele, prejmejo priznanje, in sicer z zagotovitvijo individualnih pravic socialnega in pokojninskega varstva; poziva socialne partnerje, naj predložijo posebne pobude za potrjevanje znanj in spretnosti, pridobljenih med odsotnostjo z dela, povezano z družino ali oskrbo;

3.

poziva države članice, naj razvijejo individualne sisteme socialne varnosti, da bi povečale neodvisnost žensk in izboljšale njihov položaj v družbi;

4.

poudarja, da je treba razviti pravni koncept solastništva, ki bi zagotovil popolno priznavanje pravic žensk v kmetijskem sektorju in ustrezno zaščito na področju socialne varnosti in priznavanja dela žensk, ter spremeniti uredbo o Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja (EKSRP), da bo mogoče, tako kot v okviru Evropskega socialnega sklada (ESS), v naslednjem programskem obdobju 2014–2020 izvajati pozitivne ukrepe za ženske, ob upoštevanju, da je to bilo mogoče v prejšnjih obdobjih, v sedanjem pa ni, in da bodo taki ukrepi bistveno prispevali k zaposlovanju žensk na podeželskih območjih;

5.

poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo predloge za vzajemno priznavanje zunajzakonskih zvez in istospolnih družin po vsej Evropi med državami, ki že imajo tako zakonodajo, da se zagotovi enakopravna obravnava pri delu, prostem gibanju, obdavčitvi, socialni varnosti, varstvu prihodkov družin in otrok;

6.

pozdravlja sprejetje Direktive 2010/41/EU o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost, in poziva države članice, naj zagotovijo njeno popolno in pravočasno izvajanje;

7.

obžaluje, da nekatere države članice uporabljajo omejevalne opredelitve "družine", da bi istospolnim parom in njihovim otrokom odrekle pravno varstvo; opozarja, da se zakonodaja EU v skladu z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah uporablja brez diskriminacije na podlagi spola ali spolne usmerjenosti;

8.

poudarja, da lahko konsolidacija proračuna brez upoštevanja enakosti spolov okrepi razlikovanje po spolu na trgu dela, poveča število negotovih oblik zaposlitve med ženskami, razširi vrzel v plačilu med ženskami in moškimi ter poveča feminizacijo revščine in težave pri usklajevanju varstva oz. oskrbe z delom;

9.

poziva Svet, naj upošteva stališče Evropskega parlamenta o spremembi direktive o porodniškem dopustu, zlasti v zvezi s plačilom žensk, ki so nedavno rodile, da bi ženske v tem obdobju ostale ekonomsko neodvisne;

10.

poziva države članice, naj dejavno spodbujajo in tesno spremljajo izvajanje Okvirnega sporazuma socialnih partnerjev o starševskem dopustu, zlasti v zvezi z neprenosljivim obdobjem, in zagotovijo odpravo vseh ovir za povišanje stopnje očetovskih dopustov;

11.

poudarja, da sta dohodek in kakovostna plačana zaposlitev žensk bistvena za njihovo ekonomsko neodvisnost ter večjo enakost med ženskami in moškimi v družbi kot celoti;

12.

poziva države članice in socialne partnerje, naj v izobraževanje in poklicno usposabljanje na področju "zelenih delovnih mest", ki jih Evropska komisija obravnava kot "ključni segment rasti" evropskega trga dela, vključijo zlasti delavke;

13.

poziva Komisijo in države članice, naj analizirajo in odstranijo zapreke za vključevanje in ponovno vključevanje Rominj na trg dela in njihovo samozaposlitev, poleg tega pa ustrezno poudarijo vlogo žensk pri spodbujanju ekonomske vloge marginaliziranih Romov in ustanavljanju podjetij;

14.

poziva, naj se na nacionalni in evropski ravni sprejmejo ukrepi za spodbujanje podjetništva med ženskami, in sicer z vzpostavljanjem storitev usposabljanja ter poklicnega in pravnega svetovanja ter s poenostavitvijo dostopa do javnega in zasebnega financiranja;

15.

poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo učinek gospodarske in finančne krize z vidika spola, in sicer z ocenami učinka in nadaljnjimi ukrepi za upoštevanje načela enakosti spolov pri pripravi proračuna;

16.

poziva države članice, naj vlagajo sredstva iz sedanjih strukturnih skladov za obdobje 2007–2013 v razvoj storitev varstva oz. oskrbe, da bi tako ženskam kot moškim omogočile usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja;

17.

ugotavlja, da kljub številnim akcijam, ciljem in ukrepom v zadnjih letih razlika v plačilu vztrajno ostaja velika, torej da ženske v Evropski uniji povprečno zaslužijo 17,5 % manj kot moški, zmanjšanje razlike v plačilu med spoloma pa je bilo v zadnjih letih zanemarljivo; poziva države članice, naj podvojijo prizadevanja za uvedbo evropskih ukrepov, ki bi odpravili to razliko;

18.

poziva evropske institucije, države članice in socialne partnerje, naj razvijejo večplastno strategijo za odpravo celotnega spektra vzrokov za še vedno obstoječe razlike v plačilu med spoloma, vključno z evropskim ciljem glede enakosti plačil, tj. da bi se v vsaki državi članici zmanjšale razlike v plačilu za 10 odstotnih točk ter da bi se zagotovilo enako plačilo žensk in moških za enako delo in enako usposobljenost; pozdravlja pobudo Komisije za uvedbo evropskega dneva enakega plačila; obžaluje, da Komisija vse od sprejetja resolucije Evropskega parlamenta 18. novembra 2008 in njegovih priporočil ni predložila nobenega zakonodajnega predloga;

19.

poziva države članice in Komisijo, naj storijo vse potrebno za zmanjšanje razlik v pokojninah moških in žensk, ki so neposredna posledica razlik v plačah med spoloma, ter naj ocenijo učinek novih pokojninskih sistemov na različne kategorije žensk, pri čemer naj bodo zlasti pozorne na pogodbe za krajši delovni čas in netipične pogodbe;

20.

poziva države članice, naj sprejmejo ciljne ukrepe, s katerimi bi zagotovile boljši in pravičnejši finančni status socialnih zaposlitev. meni, da morajo biti delovna mesta na področju izobraževanja in oskrbe finančno izenačena z drugimi delovnimi mesti ter da moški in ženske ne smejo biti finančno prikrajšani zaradi zaposlitve na socialnem delovnem mestu;

21.

izraža zaskrbljenost, ker bosta gospodarska kriza in zmanjšanje proračunskih sredstev to problematiko še zaostrila, saj bodo ženske nesorazmerno prizadete, zato vlade držav članic, pa tudi socialne partnerje, poziva, naj pripravijo akcijski načrt s konkretnimi in ambicioznimi cilji;

22.

poziva države članice, naj bolje izkoristijo spretnosti in znanja visokokvalificiranih priseljenk ter jim zagotovijo dostop do izobraževanja in usposabljanja, vključno z jezikovnimi tečaji, da bi preprečile razvrednotenje strokovnega znanja, zagotovile enake možnosti za zaposlitev in spodbudile vključevanje priseljencev; poziva države članice, naj se posvetijo ukrepom za priseljenke, ter spodbuja posvetovanje z nevladnimi organizacijami in organizacijami priseljenk o politikah in ukrepih, namenjenih njihovemu socialnemu vključevanju;

23.

je zaskrbljen nad dejstvom, da zakonodaja nekaterih držav članic ne prepoveduje izrecno izročanja delodajalcem predhodno podpisanih pisem o odpovedi ob zaposlitvi žensk, kar botruje neupoštevanju zakonodaje o materinstvu;

24.

meni, da ima dejavna udeležba žensk na evropskem trgu dela in njihovo polno vključevanje vanj pozitiven učinek ne le v poslovnem smislu, temveč koristi tudi gospodarstvu in družbi v celoti ter zadeva temeljne pravice in demokracijo: 60 % novih univerzitetnih diplomantov je žensk, pa vendar so še vedno nezadostno zastopane na položajih, kjer se sprejemajo gospodarske odločitve;

25.

obžaluje, da so načrti gospodarske oživitve še vedno v glavnem osredotočeni na delovna mesta, kjer prevladujejo moški, poziva države članice in Komisijo, naj enakost spolov dosledno obravnavajo pri izvajanju strategije Evropa 2020 in nacionalnih programov reform ter naj se prednostno posvetijo odpravi ovir za udeležbo žensk na trgu dela, posebno pozornost pa namenijo invalidkam, priseljenkam in ženskam iz etničnih manjšin, ženskam v starostni skupini od 54 do 65 let in Rominjam; opozarja, da morajo imeti ženske in moški dostop do prožnih oblik zaposlitve, vključno z delom na daljavo, da bi našli ustrezno ravnotežje med poklicnim in družinskim življenjem ter postali finančno neodvisni; ugotavlja, da so ženske premalo zastopane v sektorjih, v katerih se bo število delovnih mest verjetno povečalo, na primer v sektorju obnovljivih virov energije, v znanosti in na tehnološko intenzivnih področjih; zato poziva Svet, Komisijo in države članice, naj oblikujejo politike ustvarjanja delovnih mest, ki bodo upoštevale uravnoteženo zastopanost moških in žensk v teh novih sektorjih;

26.

poziva k podpiranju pobud in kampanj, ki odpravljajo stereotipe o nizki učinkovitosti delavk in pomanjkanju vodstvenih znanj in veščin pri njih; poziva tudi, da je treba ženske podpirati pri poklicnem razvoju in si prizadevati za njihovo zaposlovanje na vodstvenih delovnih mestih;

27.

obžaluje, da ni napredka v smeri povečanja števila žensk v upravnih odborih podjetij, kot je ugotovila Evropska komisija v svojem letošnjem poročilu o ženskah na položajih, kjer se sprejemajo gospodarske odločitve; ugotavlja, da je v Evropski uniji v povprečju samo 13 % vodstvenih delavcev velikih podjetij, ki kotirajo na borzi, žensk, in da je med predsedniki uprav samo 3 % žensk;

28.

poziva Komisijo, naj kar najhitreje predstavi celovite najnovejše podatke o zastopanosti žensk v vseh vrstah podjetij v Evropski uniji ter o zavezujočih in nezavezujočih ukrepih, ki jih je sprejel poslovni sektor, pa tudi ukrepih, ki so jih za večjo zastopanost žensk nedavno sprejele države članice; ugotavlja, da ukrepi, ki jih izvajajo podjetja in države članice po navedbah iz poročila Komisije o ženskah na položajih, kjer se sprejemajo gospodarske odločitve, niso zadovoljivi; pozdravlja napovedano posvetovanje o ukrepih za bolj uravnoteženo zastopanost moških in žensk na položajih, kjer se sprejemajo gospodarske odločitve; vendar je razočaran, ker se Komisija izogiba neposrednim zakonodajnim ukrepom, čeprav se je k temu zavezala, če cilji ne bi bili doseženi; meni, da boren napredek v letu 2011 kliče po konkretnejših ukrepih ter da posvetovanje ni dovolj; zato ponavlja svoj poziv iz leta 2011, naj se do leta 2012 predlaga zakonodaja, vključno s kvotami, za zvišanje zastopanosti žensk v organih upravljanja podjetij na 30 % do leta 2015 in 40 % do leta 2020, ob hkratnem upoštevanju odgovornosti držav članic in njihovih gospodarskih, strukturnih (tj. povezanih z velikostjo podjetij), pravnih in regionalnih posebnosti;

29.

poudarja, da morajo države članice sprejeti ukrepe, zlasti prek zakonodaje, da določijo zavezujoče cilje za zagotovitev uravnotežene zastopanosti žensk in moških pri zasedanju odgovornih položajev v podjetjih, javnih upravah in političnih telesih; navaja uspešne primere Norveške, Španije, Nemčije, Italije in Francije;

30.

opozarja, da so evropske volitve 2014, ki jim bosta sledila imenovanje naslednje Komisije in oddaja predlogov kandidatov za vodilne upravne položaje v evropskih institucijah, priložnost za razvoj demokracije enake zastopanosti na ravni EU;

31.

poziva države članice, naj podprejo enakopravno zastopanost, tako da za svoja kandidata za položaj evropskega komisarja predlagajo žensko in moškega; poziva imenovanega predsednika Komisije, naj si prizadeva za enakopravno zastopanost pri oblikovanju Komisije; poziva sedanjo Komisijo, naj javno podpre ta postopek;

32.

poudarja, da uporaba volilnih kvot pozitivno vpliva na zastopanost žensk, in pozdravlja uvedbo zakonsko predpisanih sistemov enake zastopanosti in kvot po spolu v Franciji, Španiji, Belgiji in Sloveniji ter na Portugalskem in Poljskem; poziva države članice z izredno nizko zastopanostjo žensk v političnih skupščinah, naj razmislijo o uvedbi enakovrednih ukrepov;

33.

pozdravlja bistveno povečanje števila predsednic parlamentarnih odborov in števila ženskih poslank v Evropskem parlamentu v času mandata 2009–2014, vendar obžaluje zmanjšanje števila ženskih podpredsednic Evropskega parlamenta v drugi polovici mandata; zato predlaga izvajanje ukrepov za uravnoteženo zastopanost moških in žensk na mestih podpredsednikov v absolutnem smislu;

34.

poziva države članice, naj pospešujejo žensko podjetništvo ter nudijo finančno podporo, poklicno usmerjanje in usposabljanje, da bi spodbudile ženske, ki ustanavljajo lastna podjetja;

35.

poziva Komisijo, naj v svoje akcijske načrte boja proti nasilju na podlagi spola vključi homofobno in transfobno nasilje in nadlegovanje;

36.

pozdravlja prizadevanja na ravni Skupnosti in nacionalnih ravneh za boj proti nasilju nad ženskami, moškimi in otroki, kot so evropska odredba o zaščiti, direktiva o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zakonodajni sveženj, katerega namen je krepitev pravic žrtev v EU, vendar poudarja, da ta pojav ostaja velik nerešen problem; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo in izvajajo politike za boj proti vsem oblikam nasilja nad ženskami, vključno z vsemi oblikami spolnih, telesnih in psiholoških zlorab, družinskega nasilja in nadlegovanja; poudarja, da je treba boj proti nasilju na podlagi spola vključiti v zunanjo politiko in politiko razvojnega sodelovanja EU; poudarja, da je treba določiti dejanski obseg problematike nasilja na podlagi spola v EU; opozarja na pomembno delo, ki ga mora na tem področju opraviti Evropski observatorij za nasilje na podlagi spola, zato poziva k čim prejšnjem začetku delovanja observatorija;

37.

znova poudarja, da mora Komisija predstaviti vseevropsko strategijo za odpravo nasilja nad ženskami, vključno z zakonodajnim kazenskopravnim instrumentom za boj proti nasilju na podlagi spola, ki ga Parlament zahteva v več resolucijah; poziva Komisijo, naj določi leto 2015 kot evropsko leto konca nasilja nad ženskami;

38.

spodbuja države članice, naj uvedejo programe obveščanja v zvezi z nadlegovanjem in trpinčenjem na delovnem mestu, tako da lahko ženske, ki so žrtve takega obravnavanja, proti temu učinkovito ukrepajo;

39.

v opredelitev nasilja v družini vključuje vse vrste spolne, telesne in čustvene zlorabe; poudarja, da nasilje na podlagi spola vsako leto zahteva številne smrtne žrtve; zato poziva k ustreznim ukrepom, da bo nasilje na podlagi spola obravnavano kot vprašanje javne varnosti, ne pa kot zasebno, družinsko vprašanje, in kot kršitev temeljnih pravic, med drugim z zagotavljanjem dostopa do oblik preprečevanja, pravne zaščite in pomoči, tudi v primeru zalezovanja;

40.

izraža zadovoljstvo nad nedavnim sprejetjem direktive o evropski odredbi o zaščiti, ki je med drugim namenjena zaščiti žrtev nasilja na podlagi spola, ter poziva države članice, naj jo pravočasno prenesejo v nacionalno zakonodajo, da bi omogočile pravilno delovanje evropske odredbe o zaščiti;

41.

je seznanjen s svežnjem ukrepov EU, namenjenim zaščiti žrtev; poziva države članice, naj v ta sveženj vključijo posebne ukrepe in sredstva za boj proti vsem oblikam nasilja nad ženskami, tudi nasilju v družini, spolnemu nasilju, nadlegovanju, tako imenovanim umorom iz časti, pohabljanju ženskih spolnih organov, prisilnim porokam in drugim oblikam nasilja in kršitev pravic posameznika;

42.

poziva države članice, naj uvedejo programe rehabilitacije in psihološke pomoči za storilce fizičnih zlorab, kar bi zmanjšalo pojav tovrstnih zlorab; poleg tega opozarja na širjenje nasilnega vedenja med dekleti;

43.

poziva Komisijo, naj izpolni svojo zavezo glede vključevanja načela enakosti spolov v skupni evropski azilni sistem;

44.

poudarja, da morajo države članice ter regionalni in lokalni organi sprejeti ukrepe, s katerimi bodo prispevali k ponovnemu vključevanju žensk, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, na trg dela, in sicer z instrumenti, kot so Evropski socialni sklad ali program PROGRESS;

45.

poudarja, da so večja socialna in ekonomska neodvisnost, neodvisnost spolnega in reproduktivnega zdravja ter svoboda pri izbiri partnerja pomembni pogoji za boj proti nasilju;

46.

poziva Komisijo in države članice, naj priznajo vidik spola v zdravstvu kot bistven del zdravstvenih politik EU ter dodatno pospešijo prizadevanja za sprejetje dvojne strategije, ki vključuje vidik spola in starosti in posebne ukrepe v zvezi z enakostjo spolov v zdravstvene politike na ravni EU in nacionalni ravni;

47.

ponavlja svoje stališče o pravicah na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, kot je navedel v resolucijah z dne 10. februarja 2010 in 8. marca 2011 o enakosti med ženskami in moškimi v Evropski uniji – 2009 in 2010; v tej zvezi izraža zaskrbljenost zaradi nedavnega zmanjšanja sredstev za načrtovanje družine in spolno vzgojo ter omejitve dostopa do storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja v nekaterih državah članicah, zlasti do zaščite nosečnosti in materinstva ter varnega in zakonitega splava; poudarja, da morajo imeti vse ženske nadzor nad svojimi spolnimi in reproduktivnimi pravicami, vključno z dostopom do cenovno dostopne in kakovostne kontracepcije;

48.

izraža zaskrbljenost zaradi vse pogostejše pojavnosti virusa HIV in aidsa ter drugih spolno prenosljivih bolezni, zlasti med ženskami; poudarja, da mlade ženske in dekleta, stara med 15 in 24 let, predstavljajo 45 % na novo okuženih z virusom HIV; poziva Komisijo, naj zato v svoji strategiji za boj proti virusu HIV in aidsu nameni večjo pozornost preprečevanju ter z vključevanjem spolne vzgoje, brezplačnega dostopa do kondomov in testiranja za HIV poveča splošno ozaveščenost o nevarnostih spolno prenosljivih bolezni in zmanjša število novih okužb z virusom HIV;

49.

poziva k razpravi o boju proti stereotipom glede specifično moških in ženskih vlog na evropski ravni in ravni držav članic; v zvezi s tem poudarja, da je treba spodbujati prikazovanje podobe žensk, ki spoštuje njihovo dostojanstvo in se boriti proti še vedno obstoječim spolnim stereotipom, zlasti proti ponižujočemu prikazovanju, ob polnem spoštovanju svobode izražanja in svobode tiska;

50.

poziva EU in njene države članice, naj v okviru zahteve za vključevanje načela enakosti spolov v vse politike namenijo posebno pozornost ženskam s posebnimi potrebami;

51.

poziva države članice in Komisijo, naj posebno pozornost posvetijo ranljivim skupinam žensk: invalidkam, starejšim ženskam, slabo usposobljenim ali neusposobljenim ženskam, ženskam, ki skrbijo za vzdrževane osebe, priseljenkam in pripadnicam manjšin, saj so to posebne skupine, za katere je treba sprejeti ukrepe, prilagojene njihovim razmeram;

52.

poziva nacionalne, regionalne in lokalne organe, ki so odgovorni za zagotavljanje enakosti, naj uvedejo celovite pristope, s katerimi bodo izboljšali odziv na primere večplastne diskriminacije ter njihovo upravljanje; prav tako poudarja, da morajo ti organi nuditi usposabljanje sodnikom, odvetnikom in ostalemu osebju, da bodo lahko opredelili, preprečevali in upravljali primere večplastne diskriminacije;

53.

poziva, naj se med glavne prednostne naloge zunanje politike Evropske unije uvrsti človekove pravice žensk in možnost njihove učinkovite uveljavitve; poziva tudi k izvajanju Direktive 2011/36/EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev;

54.

čeprav pozdravlja premik k večji demokratičnosti in svobodi v državah južnega Sredozemlja, je zaskrbljen, da bodo zaradi arabske pomladi pravice žensk morda oslabljene; poziva Komisijo, naj razvije posebne ukrepe v podporo enakosti spolov v teh državah;

55.

obžaluje dejstvo, da se posilstvo v nekaterih delih sveta še vedno uporablja kot orožje; poziva Evropsko unijo, natančneje Evropsko službo za zunanje delovanje, naj ta pojav vključi kot prednostno nalogo na svoj politični dnevni red;

56.

je seznanjen, da je letos število prebivalcev na svetu doseglo 7 milijard; je prepričan, da bi moralo biti načrtovanje družine na vrhu političnega dnevnega reda;

57.

je zaskrbljen zaradi počasnega napredka pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja, zlasti petega o izboljšanju zdravja mater, in zaradi dejstva, da je napredek pri zmanjšanju umrljivosti mater za 75 % daleč od zastavljenega cilja ter da cilj splošnega dostopa do reproduktivnega zdravja do leta 2015 še zdaleč ni izpolnjen; je seznanjen, da zaradi zapletov, povezanih z nosečnostjo in rojstvom otroka, ki bi se jih dalo popolnoma preprečiti, vsak dan še vedno umre okoli 1 000 žensk;

58.

poziva politične in verske voditelje, naj javno podprejo peti razvojni cilj tisočletja in moderne spolne in reproduktivne zdravstvene storitve;

59.

poziva države članice, naj ohranijo svojo politično in finančno podporo razvojnim ciljem tisočletja ter še okrepijo prizadevanja za doseganje petega razvojnega cilja tisočletja, kljub gospodarski upočasnitvi;

60.

pozdravlja nedavno odločitev Organizacije združenih narodov, da 11. oktober razglasi za mednarodni dan deklic, kar je dober način za poudarjanje posebnih potreb in pravic deklic ter spodbujanje ukrepov in naložb, da bi lahko deklice v celoti razvile svoj potencial v skladu z mednarodnimi standardi in obveznostmi s področja človekovih pravic, vključno z razvojnimi cilji tisočletja;

61.

opozarja Komisijo in države članice na njihovo obveznost izvajanja resolucije Varnostnega sveta OZN št. 1325 o ženskah, miru in varnosti ter poziva k zagotavljanju humanitarne pomoči EU neodvisno od omejitev na področju humanitarne pomoči, ki so jih uvedle ZDA, zlasti z zagotavljanjem dostopa do splava za ženske in dekleta, ki so bile žrtve posilstva v oboroženih spopadih;

62.

poziva prihodnji Svet, naj sprosti direktivo Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost, tako da bo sprejeta med danskim predsedovanjem;

63.

poziva Komisijo, naj izpolni zahteve iz resolucije Evropskega parlamenta o stockholmskem akcijskem načrtu;

64.

poziva Komisijo, naj v prihodnji zakonodaji upošteva ugotovitve v zadevi Test Achats, da bi izboljšala pravno varnost, zlasti v zvezi z Direktivo Sveta 2004/113/ES z dne 13. decembra 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi;

65.

poziva Svet, naj v okviru tekočih pogajanj o večletnem finančnem okvira EU 2014–2020 preoblikuje proces priprave proračuna EU tako, da bo upošteval enakost spolov, in zagotovi predvidljivost in ohranitev ravni financiranja EU za dejavnosti na področju pravic žensk in enakosti spolov, ki vključujejo boj proti nasilju nad ženskami, tako v notranjih kot zunanjih politikah;

66.

obžaluje le majhen napredek, ki so ga države članice dosegle pri načrtih modernizacije veljavne zakonodaje o porodniškem in očetovskem dopustu, in poziva, naj se med prihodnjim danskim predsedstvom v prvi polovici leta 2012 sklene uravnotežen kompromis kot odziv na potrebe evropskih družin in evropskega gospodarstva; poziva Komisijo, naj pripravi predlog o ureditvi dopusta za nego ostarelih ali bolnih sorodnikov;

67.

poziva Komisijo, naj pripravi celovito sporočilo o razmerah v samskih gospodinjstvih v Evropski uniji, skupaj s predlogi politike pravične obravnave na področjih, kot so obdavčitev, socialna varnost, stanovanjska vprašanja, zdravstveno varstvo, zavarovanje in pokojnine, ki bo temeljila na načelu politične nevtralnosti glede sestave gospodinjstva;

68.

poziva Komisijo in države članice k zbiranju, analiziranju in objavljanju zanesljivih podatkov, ločenih po spolu, in kvalitativnih kazalcev v zvezi s spolom, da bi lahko ustrezno ocenile in posodobile strategijo Komisije za enakost med ženskami in moškimi (2010–2015), ter k spremljanju medsektorske narave načela enakosti spolov v vseh politikah;

69.

ponovno poziva Komisijo, naj pripravi časovni načrt za enakost lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev, ki bi bil podoben časovnemu načrtu za enakost spolov;

70.

je globoko zaskrbljen zaradi poročil v medijih o tem, da se žrtve trgovine z ljudmi obravnavajo kot zločinci, namesto da bi se jim nudila pomoč, in poziva Komisijo, naj razišče obravnavo žrtev trgovine z ljudmi, spolnega zasužnjevanja in prisilne prostitucije v državah članicah;

71.

opozarja na stanje institucionalnih mehanizmov, ki obravnavajo enakost spolov v državah članicah, pri čemer si je treba prizadevati, da gospodarska recesija, tekoče reforme in druge vrste prestrukturiranja ne bodo zelo negativno vplivale na te mehanizme, saj brez njih verjetno ne bi mogli izpolniti horizontalne prednostne naloge enakosti moških in žensk, katere upravljanje je specifično;

72.

poudarja, da je treba izboljšati ureditve sodelovanja in udeležbe ženskih organizacij in celotne civilne družbe v procesih vključevanja načela enakosti spolov;

73.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

31.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 251/11

—

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji, zlasti členov 2 in 3(3) Pogodbe,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenih členov 21 in 23,

—

upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

—

ob upoštevanju Konvencije Organizacije združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

—

ob upoštevanju Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih 15. septembra 1995 na četrti svetovni konferenci o ženskah, ter kasnejših sklepnih dokumentov, sprejetih na posebnih zasedanjih Združenih narodov Peking+5 (2000), Peking +10 (2005) in Peking+15 (2010),

—

ob upoštevanju dogovorjenih sklepov Komisije za položaj žensk iz leta 2006 o „enaki udeležbi žensk in moških v procesu odločanja na vseh ravneh“,

—

ob upoštevanju dogovorjenih sklepov Komisije za položaj žensk 1997/2 o „ključnih področjih, ki jih zadevajo pekinška izhodišča za ukrepanje 1996–1999“,

—

ob upoštevanju resolucije A/RES/58/142 generalne skupščine Združenih narodov o ženskah in njihovem političnem udejstvovanju in resolucije III generalne skupščine Združenih narodov o ženskah in njihovem političnem udejstvovanju, odobrene 18. novembra 2011, resolucija A/C.3/66/L.20/Rev.1,

—

ob upoštevanju Evropskega pakta za enakost spolov (2011–2020), ki ga je Evropski svet sprejel marca 2011 (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije „Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015“ (COM(2010)0491),

—

ob upoštevanju sklepa Komisije z dne 19. junija 2000 o uravnoteženi zastopanosti obeh spolov v odborih in strokovnih skupinah, ki jih ustanovi Komisija (2),

—

ob upoštevanju Priporočila Sveta 96/694/ESz dne 2. decembra 1996 o enakopravnem sodelovanju žensk in moških v postopku odločanja (3),

—

ob upoštevanju Priporočila Odbora ministrov Sveta Evrope Rec (2003)3 za uravnoteženo udeležbo žensk in moških v političnem in javnem odločanju, sprejetega dne 12. marca 2003, in rezultatov dveh krogov spremljanja napredka pri izvajanju tega priporočila na podlagi vprašalnika o udeležbi žensk in moških v političnem in javnem odločanju po spolu, ki sta bila zaključena leta 2005 in 2008,

—

ob upoštevanju Resolucije 1079(1996) parlamentarne skupščine Sveta Evrope o večji zastopanosti žensk v parlamentarni skupščini Sveta Evrope, Priporočila 1413(1999) o enaki zastopanosti v političnem življenju, Resolucije 1348(2003) o uravnoteženi zastopanosti obeh spolov v parlamentarni skupščini Sveta Evrope, Priporočila 1665(2004) o udeležbi žensk na volitvah in Resolucije 303(2010) o doseganju trajnostne enakosti med spoloma v lokalnem in regionalnem političnem življenju,

—

ob upoštevanju Resolucije 85(1999) Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope, Priporočila 68(1999) o udeležbi žensk v političnem življenju v regijah Evrope ter Priporočila 111(2002) o individualnih volilnih pravicah in demokratičnih zahtevah žensk,

—

ob upoštevanju deklaracije o udeležbi žensk na volitvah, ki jo je sprejela Evropska komisija za demokracijo skozi pravo (t.i. beneška komisija),

—

ob upoštevanju priročnika o praktičnem izvajanju načela enakosti spolov pri pripravi proračuna, ki ga je pripravil Generalni direktorat za človekove pravice in pravne zadeve Sveta Evrope (april 2009),

—

ob upoštevanju Priporočila 1899(2010) parlamentarne skupščine Sveta Evrope o povečanju zastopanosti žensk v politiki prek volilnega sistema, sprejetega dne 27. januarja 2010,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. marca 2000 o ženskah na vodilnih položajih (4),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0029/2012),

A.

ker so ženske in moški neenakomerno udeleženi v političnem in javnem odločanju ter so ženske občutno premalo zastopane na voljenih in imenovanih političnih položajih na ravni Evropske unije in njenih držav članic; ker zastopanost žensk na vmesnih volitvah v Evropskem parlamentu zaskrbljujoče nizka;

B.

ker se udeležba žensk v političnem odločanju ter metode, strategije in kulturna nagnjenja in orodja za odpravo razlik na nacionalni ravni v EU in med državami članicami, političnimi strankami in socialnimi partnerji močno razlikujejo; Ab.

C.

ker je zastopanost žensk v Evropskem parlamentu narasla na 35 %, vendar pa ženske še vedno niso enako zastopane kot moški; ker je zastopanost žensk na vodilnih položajih v odborih in političnih skupinah še nižja; ker zastopanost žensk v Evropski komisiji stagnira pri eni tretjini članov in ker Komisiji še nikoli ni predsedovala ženska;

D.

ker statistike kažejo, da kljub številnim izvedenim ukrepom prevladuje neenakost in je zastopanost žensk pri političnem odločanju v zadnjih letih ostala enaka, namesto da bi se linearno povečevala, pri čemer je razmerje med spoloma v nacionalnih parlamentih v EU nespremenjeno – 24 % žensk in 76 % moških – in je med ministri skupno le 23 % žensk (5);

E.

ker se danes dejansko uporablja neformalni sistem kvot, v katerem imajo moški prednost pred ženskami in moški na odločilne položaje izbirajo moške, kas sicer ni formaliziran sistem, je pa sistematična in zelo resnična globoko zakoreninjena kultura pozitivne obravnave moških;

F.

ker je enaka zastopanost žensk in moških pri političnem odločanju vprašanje človekovih pravic in družbene pravičnosti ter bistvena zahteva za delovanje demokratične družbe; ker je vztrajno prenizka zastopanost žensk demokratični primanjkljaj, ki spodkopava legitimnost odločanja na ravni EU in na nacionalni ravni;

G.

ker proces odločanja temelji na pripravah na upravni ravni in je zato število žensk na upravnih položajih, zlasti na vodstvenih, vprašanje enakosti ter zagotavlja, da so pri pripravi vseh politik upoštevani vidiki, povezani s spolom;

H.

ker so evropske volitve, ki bodo potekale leta 2014, in potem imenovanje naslednje Evropske komisije in imenovanje kandidatov na „vodilna delovna mesta“ EU priložnost za napredek v smeri demokracije enakosti na ravni EU in priložnost, da EU postavi zgled na tem področju;

I.

ker Konvencija ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk med drugim določa, da bi morale države podpisnice sprejeti vse ustrezne ukrepe za odpravo diskriminacije žensk v političnem in javnem življenju;

J.

ker parlamentarna skupščina Sveta Evrope spodbuja:

K.

ker pekinška deklaracija in izhodišča za ukrepanje na področju žensk na vodilnih položajih in sprejemanja odločitev poudarjajo, da je enaka zastopanost nujni pogoj za upoštevanje interesov žensk ter je potrebna za krepitev in pravilno delovanje demokracije; ker potrjujejo tudi, da je aktivno udejstvovanje žensk pod enakimi pogoji, kot veljajo za moške, na vseh ravneh odločanja ključno za doseganje enakopravnosti, trajnostnega razvoja, miru in demokracije;

L.

ker se zaradi vztrajnih stereotipov o spolih nadaljuje razlikovanje med ključnimi vodilnimi političnimi položaji, pri čimer so oskrbovalne in distributivne naloge, kot so zdravstvo, socialno varstvo ter okolje, zaupane ženskam, moškim pa so dodeljene naloge moči, povezane z rabo virov, kot so gospodarske in denarne zadeve, trgovina, proračun, obrambne in zunanje zadeve, kar izkrivlja strukturo moči in dodeljevanje virov;

M.

ker imajo politične stranke, ki so odgovorne za izbiro, razvrščanje in imenovanje kandidatov za vodilne položaje, zares ključno vlogo pri zagotavljanju enake zastopanosti žensk in moških v politiki ter bi morale torej podpirati primere dobre prakse, kot so prostovoljne strankarske kvote na volitvah, ki so jih že uvedle nekatere politične stranke v 13 državah članicah EU;

N.

ker je Svetovna banka v študiji iz leta 1999 o „korupciji in ženskah v vladi“ ugotovila, da je v vladah z večjim številom žensk manj korupcije, ker ženske v skladu z ugotovitvami te študije spoštujejo višje etične standarde in se bolj zavzemajo za „skupno dobro“;

O.

ker so potrebne celovite večplastne strategije, ki vključujejo nezavezujoče ukrepe, kot so cilji in prostovoljne strankarske kvote, pomožne ukrepe, kot so izobraževanje o enakosti spolov, mentorstvo in kampanje za ozaveščanje, ter pravno zavezujoče ukrepe, kot so volilne kvote po spolu, pri čemer je treba upoštevati, da so se za najučinkovitejše pri doseganju uravnotežene zastopanosti spolov v politiki izkazali pravno zavezujoči ukrepi, ki so skladni z institucionalnim in volilnim sistemom ter vključujejo pravila za razvrščanje, spremljanje in učinkovite sankcije v primeru neupoštevanja;

P.

ker je dostop žensk do financiranja volilnih kampanj pogosto bolj omejen zaradi diskriminacije znotraj političnih strank, izključenosti žensk iz mrež z denarjem ter nižjih prihodkov in prihrankov žensk;

Q.

ker imajo postopki v volilnih sistemih, političnih institucijah in političnih strankah odločilno vlogo in pogosto velik vpliv na učinkovitost strategij, ki se uporabljajo, in na raven uravnotežene zastopanosti spolov v politiki;

R.

ker se ženske pri udeležbi in vodenju v okviru političnega odločanja še vedno soočajo z različnimi ovirami, kot so odsotnost ugodnih in podpornih pogojev v političnih institucijah in družbenih strukturah socialnega skrbstva, obstoj stereotipov na osnovi spola ter posledice nedavne gospodarske krize in njeni negativni vplivi na vprašanja, povezana z enakostjo spolov;

S.

ker je treba pripisati nizko udeležbo žensk pri odločanju in vodenju predvsem težavam, ki jih povzroča usklajevanje dela in družinskega življenja, neenaki porazdelitvi družinskih obveznosti ter trdovratni diskriminaciji na delovnem mestu in pri poklicnem usposabljanju;

1.

poziva Svet, Komisijo in države članice, naj oblikujejo in izvajajo učinkovite politike enakosti spolov in večplastne strategije za doseganje enakopravne udeležbe pri političnem odločanju in vodenju v okviru na vseh ravneh, zlasti na področjih makroekonomske politike, trgovine, dela, proračuna, obrambe in zunanjih zadev, pri čemer naj ocenijo učinek in omogočijo, da bo ta ocena na podlagi ustreznih kazalnikov enakosti dostopna javnosti, ter zagotovijo količinsko opredeljene cilje, jasne akcijske načrte in mehanizme rednega spremljanja, ki jim sledijo zavezujoči korektivni ukrepi, kadar zastavljeni cilji niso doseženi do roka;

2.

pozdravlja zakonsko urejene sisteme enakosti/kvote po spolih na volitvah, ki so jih zakonsko uvedli v nekaterih državah članicah; poziva države članice, naj razmislijo o uvedbi zakonskih ukrepov za doseganje enakopravne zastopanosti spolov, kot so pozitivni ukrepi za njeno doseganje, in zagotovijo učinkovitost teh ukrepov, kadar so skladni z volilnim sistemom in kadar so za sestavo volilnih list odgovorne politične stranke, z uvedbo sistemov zadrge, s spremljanjem in učinkovitimi sankcijami, da se zagotovi bolj uravnotežena udeležba žensk in moških pri političnem odločanju;

3.

poleg tega poziva Svet, Komisijo in države članice, naj spodbujajo enakopravno zastopanost na vseh ravneh s pošiljanjem jasnih sporočil proti diskriminaciji, z zagotavljanjem ustreznih virov, z uporabo posebnih orodij in s spodbujanjem potrebnega usposabljanja javnih uslužbencev, ki so odgovorni za pripravo proračunov, da bodo upoštevali načelo enakosti spolov pri pripravi proračuna;

4.

poziva države članice in Komisijo, naj posvetijo posebno pozornost programom izobraževanja o spolih, ki so namenjeni civilni družbi in zlasti mladim vse od zgodnje mladosti, da se bodo zavedali, da so pravice žensk človekove pravice in da je enakost v političnem življenju ključna;

5.

poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo zavezo, ki jo bodo podprle vse politične stranke na evropski, nacionalni in regionalni ravni, da bodo sprejele ukrepe za spodbujanje dejavne udeležbe in vključevanja žensk v politično življenje in volitve, z uvedbo kvot zagotovile enakopravno zastopanost v notranjih procesih odločanja, pri izbiri kandidatov za voljene položaje in na strankarskih volilnih listah, kadar je to skladno z volilnim sistemom in kadar so za sestavo volilnih list odgovorne politične stranke, ter posvetile posebno pozornost položaju žensk, ki kandidirajo na teh listah;

6.

priznava, da imajo politične stranke ključno vlogo pri spodbujanju enakopravne zastopanosti spolov; zato poziva države članice, naj od nacionalnih strank zahtevajo, kadar je to skladno z volilnim sistemom in so politične stranke odgovorne za sestavo volilnih list, da vzpostavijo in izvajajo sisteme kvot in druge vrste pozitivnih ukrepov, da uporabijo pravilo sorazmernega razvrščanja za volilne liste za volitve na regionalni in nacionalni ravni in na ravni EU in da opredelijo in izvršujejo učinkovite sankcije v primeru neupoštevanja; poziva države članice, da kot pogoj za financiranje političnih strank povežejo in določijo cilje, ki temeljijo na enakopravni zastopanosti spolov;

7.

poziva politične stranke v Evropi, naj uvedejo sistem kvot na listah kandidatov za članstvo v organih strank in za volitve, kadar je to skladno z volilnim sistemom in kadar so politične stranke odgovorne za sestavo volilnih list, zlasti za evropski volitve 2014; meni, da je postopek priprave volilnih list, na vrhu katerih sta izmenično moški in ženska, najboljši način za večjo udeležbo žensk v politiki;

8.

poudarja, da je treba s konkretnimi ukrepi zagotoviti enakopravno zastopanost spolov na voljenih položajih v nacionalnih parlamentih in v Evropskem parlamentu (npr. na položajih predsednika, podpredsednikov, predsednikov in podpredsednikov odborov), na primer z določitvijo ciljne 50-odstotne zastopanosti moških in žensk na teh položajih;

9.

pozdravlja namero Komisije, da spodbudi sodelovanje žensk na naslednjih volitvah v Evropski parlament v okviru finančnih programov „Temeljne pravice in državljanstvo“ ter „Evropa za državljane“; poziva Komisijo, naj v ustreznih letnih delovnih programih zagotovi, da bodo v obdobju 2013–2014 na voljo zadostna finančna sredstva za financiranje ustreznih kampanj ozaveščanja v medijih, da se spodbudi izvolitev žensk, pri čemer morajo biti ta finančna sredstva zlahka dostopna za financiranje projektnih pobud strank na nacionalni ravni in organizacij civilne družbe, katerih namen je povečati udeležbo žensk pri odločanju;

10.

poziva Komisijo, naj pri načrtovanju naslednjega obdobja financiranja (2014–2020) omenjenih ali nadaljnjih programov ter pri načrtovanju ukrepov za evropsko leto državljanov (predvidoma 2013) spodbuja in financira ukrepe za spodbujanje enakopravne zastopanosti na vodilnih položajih in v političnih dejavnostih;

11.

poziva Komisijo, naj začne kampanje za zagotavljanje enakopravne zastopanosti na volilnih listah za volitve v Evropski parlament izvajati vsaj dve leti pred vsakimi napovedanimi volitvami ter naj spodbuja države članice, naj podobne dejavnosti izvajajo v zvezi z lokalnimi in regionalnimi volitvami;

12.

poziva države članice, naj podprejo enakopravno zastopanost, tako da za svojega kandidata za položaj evropskega komisarja predlagajo žensko in moškega; poziva predsednika Komisije, naj doseže enakopravno zastopanost pri oblikovanju Komisije; poziva Komisijo, naj javno podpre ta postopek; poziva, naj Parlament v tem postopku zlasti upošteva uravnoteženo zastopanost spolov in znova poudarja, da je treba v skladu s pravilom 106 enako zastopanost žensk in moških upoštevati pri potrditvi nove Komisije;

13.

poziva Komisijo in Svet, naj se zavežeta k izpolnjevanju cilja enakopravne zastopanosti spolov v vseh njunih organih odločanja z oblikovanjem in uvedbo sistemov kvot ter drugih vrst pozitivnih ukrepov pri zaposlovanju uradnikov na visoki ravni; poziva nacionalne vlade, naj na položaje na visoki ravni v EU imenujejo ženske in moške;

14.

ugotavlja, da se je Komisija v svoji strategiji za enakost med ženskami in moškimi (2010–2015) zavezala, da bo spremljala napredek na poti k cilju, ki je zagotoviti vsaj 40-odstotno zastopanost vsakega spola v odborih in strokovnih skupinah Komisije, ter poziva institucije, organe in agencije EU, naj s konkretnimi ukrepi in strategijami zagotovijo uravnoteženo sodelovanje v svojih procesih odločanja;

15.

poziva države članice, naj spodbujajo pozitivne ukrepe, vključno s pravno zavezujočimi ukrepi, za zagotavljanje enakopravne zastopanosti v vseh upravljavskih organih in na javnih funkcijah in naj razvijejo orodja za spremljanje imenovanj in volitev z vidika vprašanj spolov;

16.

spodbuja Komisijo in države članice k izvajanju pozitivnih ukrepov, kot je prednostna obravnava, kadar je eden od spolov premalo zastopan;

17.

poziva države članice, naj zagotovijo preglednost postopkov za izbiro moških in žensk, ki so imenovani v organe odločanja, tudi z javno zahtevo po življenjepisih ter z izbiranjem na podlagi zaslug, sposobnosti in reprezentativnosti;

18.

poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo ukrepe za podporo organizacijam žensk, vključno z zagotavljanjem zadostnih finančnih sredstev zanje in oblikovanjem platform za sodelovanje in volilne kampanje ob upoštevanju spola;

19.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo ženska omrežja ter mentorstvo, ustrezno usposabljanje ter izmenjavo dobrih praks in programov, pri čemer se je treba posebej osredotočiti na ženske, ki začenjajo svojo kariero na področju oblikovanja politik;

20.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo dostop žensk do usposabljanja za vodilne položaje in do teh položajev v okviru poklicnega napredovanja, pri čemer naj po potrebi zagotovijo tudi ugodnejšo obravnavo žensk, da bi ženske pridobile več znanja in spretnosti ter izkušenj na področju vodenja;

21.

priznava, da so drugi akterji pomemben del širšega demokratičnega procesa, in zato poziva Svet, Komisijo in države članice, naj spodbujajo prizadevanja organizacij delodajalcev in sindikatov, zasebnega sektorja, nevladnih organizacij in organizacij, ki so običajno del svetovalnih odborov, ki so povezani z vladami, da bi dosegli enakost med ženskami in moškimi v lastnih vrstah, vključno z enako udeležbo pri odločanju;

22.

poziva Svet, Komisijo in države članice, naj omogočijo aktivno udejstvovanje žensk in moških pri političnem odločanju, tako da z ukrepi, kot je enakomerna razdelitev stroškov starševstva med delodajalce obeh staršev in z zagotavljanjem dostopnih in ustreznih storitev, na primer varstva otrok in starejših, omogočajo usklajevanje družinskega in poklicnega življenja ter ravnovesje med njima, ter poziva Komisijo, naj z ustreznimi zakonodajnimi ukrepi v obliki direktiv podpre enak dostop do storitev, minimalni dohodek in varnost pred nasiljem na podlagi spola;

23.

opozarja na pomembnost ugodnejše obravnave in posebnih ukrepov za večjo zastopanost ljudi iz različnih okolij in prikrajšanih skupin, kot so invalidi, priseljenke, pripadniki etničnih in spolnih manjšin, na vodilnih položajih;

24.

je seznanjen, kako pomembni so mediji in izobraževanje pri spodbujanju udeležbe žensk v politiki in pri spreminjanju družbenega odnosa; poudarja, da je treba ozaveščati medije, zlasti javne medijske hiše, o potrebi po poštenem in uravnoteženem poročanju o moških in ženskih kandidatih med volitvami, po spremljanju medijev za ugotavljanje spolne pristranskost in za soočenje z njo, ter tako spodbujati prizadevanja za odpravo stereotipov in širjenje pozitivnih podob o ženskah na vodilnih položajih, vključno z ženskami v politiki kot vzornicami, na nacionalni, regionalni in evropski ravni;

25.

poziva države članice, Svet in Komisijo, naj krepijo vlogo Evropskega inštituta za enakost spolov in zagotovijo več finančnih sredstev zanj ter spodbujajo sodelovanje z nevladnimi organizacijami žensk, da bi spodbudili in izmenjevali dobre prakse, ki prispevajo k doseganju uravnotežene zastopanosti spolov na vodilnih položajih pri odločanju;

26.

poziva države članice in Komisijo, naj – če je ustrezno, zlasti z vključevanjem Evropskega inštituta za enakost spolov – zbirajo, analizirajo in razširjajo podatke po spolu, ki služijo za potrebe spremljanja enakosti spolov pri odločanju v vseh sektorjih (javnih in zasebnih) ter na vseh hierarhičnih ravneh in kot podlaga za nadaljnje ukrepe, če zastavljeni cilji niso doseženi; poziva Komisijo, naj še naprej zbira in razširja primerljive podatke na ravni EU z uporabo svoje baze podatkov o ženskah in moških na vodilnih položajih pri odločanju ter naj na podlagi teh podatkov razvije evropski zemljevid uravnotežene zastopanosti spolov, ki vključuje zaznane letne spremembe z vidika uravnotežene zastopanosti spolov na ravni EU in na nacionalni in regionalni ravni na podlagi skupnih kazalnikov; meni, da mora za zemljevid vključevati vsaj:

27.

poziva Komisijo, naj Odboru Evropskega parlamenta za pravice žensk in enakost spolov predloži letno poročilo o napredku pri doseganju enakosti spolov v procesih odločanja v Evropski uniji;

28.

poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo, kako različni volilni sistemi na nacionalni, lokalni in evropski ravni ter ukrepi in dobre prakse, ki se izvajajo na različnih ravneh, vplivajo na uravnoteženo zastopanost žensk;

29.

ponavlja svojo zahtevo po enakosti med spoloma na vseh ravneh imenovanja zaposlenih v Evropsko službo za zunanje delovanje; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v zunanjih odnosih Evropske unije spodbuja sodelovanje žensk pri odločanju in naj zagotovi, da vse delegacije, ki predstavljajo EU, spoštujejo načelo enakopravne zastopanosti spolov in da bodo imele ženske na voljo prav toliko časa za besedo kot moški; poudarja, da je treba povečati število žensk v vlogi posrednic in vodij pogajanj v procesih za opazovanje razmer na področju človekovih pravic in preprečevanja korupcije ter vzpostavitev miru, pa tudi v drugih pogajalskih procesih, na primer na področju mednarodne trgovine in okolja;

30.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo zadostno finančno in tehnično pomoč za posebne programe, ki se osredotočajo na večjo udeležbo žensk v volilnih procesih na podlagi usposabljanja, državljanske vzgoje in mobilizacije medijev ter sodelovanja lokalnih nevladnih organizacij, poleg financiranja splošnih izobraževalnih programov, ki spodbujajo državljansko zavest v zvezi z vprašanji spolov ter odpravo stereotipov o spolih in „vgrajenih“ predsodkov do žensk;

31.

poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje k ukrepom za uravnoteženo zastopanost žensk na vseh ravneh političnega življenja v mednarodnih organizacijah, kot je OZN, v vladah in nacionalnih parlamentih ter na regionalni in lokalni ravni in v lokalnih organih k tesnejšemu sodelovanju z drugimi akterji na mednarodni ravni, kot sta agencija OZN za ženske (UN WOMEN) in Medparlamentarna unija, da bi spodbujali doseganje teh ciljev;

32.

poziva svoje oddelke za posamezne politike, naj v informativna sporočila za delegacije vedno vključijo vprašanje spolov in poudarja teme, ki so pomembne z vidika enakosti spolov;

33.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in vladam držav članic.

31.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 251/18

—

ob upoštevanju členov 4, 54, 151 in 154 Pogodbe o delovanju EU,

—

ob upoštevanju priporočila ILO št. 193 z dne 3. junija 2002 o spodbujanju zadrug,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2157/2001 z dne 8. oktobra 2001 o statutu evropske družbe (SE) (1),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1435/2003 z dne 22. julija 2003 o statutu evropske zadruge (SCE) (2),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2001/86/ES z dne 8. oktobra 2001 o dopolnitvi statuta evropske družbe glede udeležbe delavcev (3),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2003/72/ES z dne 22. julija 2003 o dopolnitvi statuta evropske zadruge glede udeležbe delavcev (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. februarja 2004 o spodbujanju zadrug v Evropi (COM(2004)0018),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom "Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast" (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. oktobra 2010 z naslovom "K aktu za enotni trg – Za visokokonkurenčno socialno tržno gospodarstvo – 50 predlogov za izboljšanje skupnega dela, poslovanja in izmenjav", (COM(2010)0608),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. decembra 2010 z naslovom "Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti: evropski okvir za socialno in teritorialno kohezijo" (COM(2010)0758),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. aprila 2011 z naslovom "Akt za enotni trg – Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja – Skupaj v novo rast" (COM(2011)0206),

—

ob upoštevanju zbirnega poročila o Direktivi 2003/72/ES o dopolnitvi statuta evropske zadruge glede udeležbe delavcev (5),

—

ob upoštevanju študije o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 1435/2003 o statutu evropske zadruge (SCE) (6),

—

ob upoštevanju, da so Združeni narodi leto 2012 razglasili za mednarodno leto zadrug (7),

—

ob upoštevanju poročila ILO z naslovom Resilience of the Cooperative Business Model in Times of Crisis (Odpornost zadružnega poslovnega modela v kriznem času) (8),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z naslovom "Različne oblike podjetij" (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. februarja 2009 o socialni ekonomiji (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. februarja 2009 o izvajanju Direktive 2002/14/ES o določitvi splošnega okvira za obveščanje in posvetovanje z delavci v Evropski skupnosti (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. junija 2003 o okviru za spodbujanje finančne udeležbe delavcev (12),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 16. septembra 2010 o pregledu Direktive Sveta 2003/72/ES z dne 22. julija 2003 o dopolnitvi statuta evropske zadruge glede udeležbe delavcev (COM(2010)0481),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenj Odbora za pravne zadeve in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0432/2011),

A.

ker zadruge uveljavljajo interese svojih članov in uporabnikov, pa tudi rešitve za družbene izzive, in si prizadevajo za čim večje koristi za člane in zagotavljanje njihovega preživetja v smislu dolgoročne in trajnostne politike poslovanja kot tudi za usmeritev poslovne strategije v blaginjo strank, delavcev in članov v celotni regiji;

B.

ker so zadruge po svoji naravi strukturno povezane z območjem, v katerem imajo sedež, zaradi česar imajo pomembno vlogo pri pospeševanju lokalnega razvoja, ki je odločilen dejavnik pri ustvarjanju pristne socialne, ekonomske in teritorialne kohezije; ker je v zadrugah bistveno financiranje stalnega usposabljanja na področjih socialne odgovornosti in podjetništva, ki ju drugi instrumenti socialne udeležbe ne pokrivajo v celoti;

C.

ker mora imeti v zadrugah udeležba članov zadruge prednost, ki se mora izražati v upravljanju in lastniški strukturi zadruge;

D.

ker so zadruge pomemben steber evropskega gospodarstva in poglavitno gonilo socialnih inovacij ter tako ohranjajo zlasti infrastrukturo in lokalne storitve, še posebej na podeželskih in gosto naseljenih območjih, in ker je v Evropi 160 000 zadrug, ki so v lasti več kot četrtine Evropejcev, zagotavljajo pa delo okoli 5,4 milijona delavcem;

E.

ker na veliko gospodarskih področjih zadruge tekmujejo z družbami, ki jih usmerjajo vlagatelji, ker imajo zadruge znatno gospodarsko moč na globaliziranih trgih in ker celo večnacionalne zadruge pogosto ostanejo povezane z lokalnimi potrebami;

F.

ker so zadružne banke med finančno krizo zaradi svojega zadružnega poslovnega modela izkazale visoko raven vzdržnosti in odpornosti ter povečale svoj promet in rast, pri njih pa je bilo tudi manj stečajev in odpuščanja; ker tovrstna podjetja poleg tega omogočajo visokokakovostno, vključujočo in na krizo odporno zaposlitev ter imajo med zaposlenimi pogosto velik delež žensk in migrantov, prispevajo pa tudi k trajnostnemu gospodarskemu in socialnemu razvoju območja z zagotavljanjem lokalnih, nepreseljivih delovnih mest; ker je zadruge mogoče šteti za uspešen in sodoben pristop k socialni ekonomiji in ker lahko prispevajo k priložnostim za varno zaposlitev ter omogočajo delavcem prožno načrtovanje življenja v njihovi domovini, zlasti na podeželju;

G.

ker je finančna in gospodarska kriza pokazala, da vprašanja privlačnosti določene pravne oblike ni mogoče obravnavati le z enostranskega vidika delničarjev; ker je treba opozoriti, da je podjetje kot socialna organizacija odgovorno delničarjem, delavcem, upnikom in družbi, kar je treba upoštevati pri oceni;

H.

ker je zakonodaja o zadrugah in udeležbi delavcev po EU zelo različna;

I.

ker je statut evropske zadruge doslej edina možna pravna oblika socialne ekonomije na ravni EU po tem, ko je bil leta 2003 umaknjen predlog Komisije o evropskem združenju in evropski vzajemni družbi, in glede na to, da se statut evropske fundacije šele razvija;

J.

ker je oblikovanje statuta evropske zadruge namenjeno spodbujanju razvoja notranjega trga s poenostavitvijo dejavnosti tovrstnih družb na ravni EU;

K.

ker je uvedba statuta evropske zadruge temeljni kamen za priznanje zadružnega poslovnega modela na ravni EU, tudi v tistih državah članicah, kjer je ta koncept iz zgodovinskih razlogov potisnjen ob stran;

L.

ker je prednost evropskih zadrug nadnacionalna udeležba delavcev, vključno z njihovo pravico do udeležbe v upravnih odborih;

M.

ker strategija EU 2020 poziva h gospodarstvu, ki temelji na visoki stopnji zaposlenosti in prispeva k ekonomski, socialni in teritorialni koheziji, za to pa je potrebna močna socialna ekonomija;

N.

ker je mednarodno leto zadrug 2012, ki so ga razglasili Združeni narodi, odlična priložnost za spodbujanje zadružnega poslovnega modela;

1.

opominja, da so zadruge in druga podjetja socialne ekonomije del evropskega socialnega modela in enotnega trga ter si zaslužijo odločno priznanje in podporo, kakor je zapisano tudi v ustavi nekaterih držav članic in različnih osrednjih dokumentih EU;

2.

opozarja, da bi bile lahko zadruge še en korak k dokončni vzpostavitvi notranjega trga EU ter bi lahko prispevale k zmanjševanju obstoječih čezmejnih ovir na trgu in h krepitvi njegove konkurenčnosti;

3.

poudarja, da sta Uredba Sveta (ES) št. 1435/2003 z dne 22. julija 2003 o statutu evropske zadruge (v nadaljnjem besedilu: statut) in Direktiva 2003/72/ES o dopolnitvi statuta zadruge glede udeležbe delavcev (v nadaljnjem besedilu: direktiva) tesno povezani;

4.

pozdravlja sporočilo Komisije COM(2012)0072 in njeno namero, da poenostavi statut ter obenem okrepi elemente, specifične za zadruge, ter da se pred tem posvetuje z zainteresiranimi stranmi; poziva, naj v tem procesu upošteva mnenje Parlamenta o evropskih zadrugah;

5.

z obžalovanjem ugotavlja, da se evropska zadruga še ne pojavlja pogosto in zato ni zelo uspešna – doslej jih je bilo ustanovljenih samo 17 s skupno 32 zaposlenimi (13);poudarja, da ti goli podatki kažejo, da je statut slabo prilagojen posebnim okoliščinam zadrug v Evropi, čeprav so podjetniki izrazili zanimanje za ustanovitev evropske zadruge; pozdravlja izvedbo poglobljene ocene statuta, da bi ugotovili, kateri so razlogi za njegovo neprivlačnost in pomanjkanje vpliva ter kako bi lahko premostili pomanjkanje izkušenj pri izvajanju in druge ovire;

6.

se zaveda, da je uporaba statuta evropske zadruge pogosto omejena na sekundarne zadruge, sestavljene samo iz pravnih oseb, in sicer iz vzajemnih družb, ki nimajo evropskega statuta, vendar želijo uporabljati pravni status, povezan s socialno ekonomijo, ter večjih družb; ugotavlja, da je za male zadruge, ki predstavljajo večji del zadružnega gibanja, uporaba tega statuta še vedno otežena;

7.

pozdravlja, da veljajo predpisi o udeležbi delavcev za osrednjo prvino evropske zadruge; poudarja pa, da bi morali izpolnjevati zahteve, povezane s posebno naravo zadrug;

8.

opozarja, da več držav članic ni preneslo členov direktive, povezanih s pravicami delavcev, med drugim posebnih določb o enakosti med spoloma, kar je privedlo do številnih vrzeli pri spremljanju in izvajanju postopkov udeležbe delavcev, ter poudarja, da je treba to odpraviti in tako preprečiti zlorabo ureditve evropske zadruge; obžaluje, da standardna pravila o udeležbi delavcev v upravnih organih ne predpisujejo njihove obvezne udeležbe;

9.

vendar izraža zadovoljstvo, da so nekatere države članice to direktivo ne le pravilno prenesle, ampak so zahteve iz nje še presegle;

10.

vseeno Komisijo poziva, naj uporabo Direktive 2003/72/ES podrobno spremlja, da bi se preprečile njene zlorabe z namenom kratenja pravic delavcev; poziva jo, naj sprejme potrebne ukrepe za pravilen prenos člena 13 te direktive;

11.

ugotavlja, da člen 17 direktive zahteva od Komisije, da preuči njeno izvajanje in jo po potrebi revidira; poudarja, da skromna uporaba statuta ovira ustrezno ocenjevanje direktive;

12.

opominja, da direktive ne bi smeli revidirati pred statutom; poziva k razmisleku, da bi se določbe o udeležbi delavcev s ciljem poenostavitve in pametnejše zakonodaje vključile neposredno v statut;

13.

poudarja, da bi morali pri reviziji direktive obravnavati specifične potrebe delavcev v zadrugah, tudi možnost, da bi bili hkrati lastniki in zaposleni v istem podjetju; poziva Komisijo, naj razvije instrumente za lažje lastništvo delavcev in uporabnikov zadrug; si kot cilj zastavlja, da bi udeležba delavcev v podjetjih postala samoumevna v vseh državah članicah Evropske unije; se zavzema, da bi se udeležba delavcev okrepila v čezmejnih oblikah družb in ne bi ostala na ravni najmanjšega skupnega imenovalca;

14.

pozdravlja ugotovitve študije o izvajanju Uredbe (ES) št. 1435/2003 o statutu evropske zadruge (14), zlasti kar zadeva predlagane ukrepe za promocijo evropske zadruge in ozaveščanje o njej z izobraževalnimi programi za svetovalce s področja zadružnega prava in socialne akterje ter s spodbujanjem čezmejnega sodelovanja med zadrugami;

15.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo zadruge, da okrepijo prizadevanja za povečanje udeležbe žensk v posebnem pogajalskem telesu, ter izvajajo politike raznolikosti za zagotovitev enakosti moških in žensk v poklicnem in zasebnem življenju, zlasti večje zastopanosti žensk na pomembnih vodstvenih položajih; poziva Komisijo, naj pri spremljanju pravilnega izvajanja direktive in prihodnjem pregledu uredbe o evropski zadrugi upošteva vidik spola.

16.

poziva Komisijo, naj evropske zadruge vključi v možne evropske uredbe, s čimer bo zagotovila, da bodo ženske bolje zastopane na višjih vodstvenih položajih ter v upravah javnih podjetjih in podjetjih, ki kotirajo na borzi, če ta podjetja do leta 2015 sama ne bodo dosegla 30-odstotnega, do leta 2020 pa 40-odstotnega cilja;

17.

poudarja, da statut zaradi svoje kompleksnosti le delno ustreza potrebam zadrug in bi ga bilo treba poenostaviti ter narediti razumljivega za vse, da bi bil bolj prijazen uporabnikom, enostaven za razumevanje in učinkovitejši, tako da bi vsem delavcem zagotavljal pravico do obveščanja, posvetovanja in udeležbe, ne da bi bila okrnjena njegova kakovost;

18.

želi opozoriti na različne tradicije in zakone o zadrugah v EU; poudarja, da bi moral statut omogočiti samostojen pravni okvir za evropske zadruge, ki bo veljal vzporedno z nacionalno zakonodajo o zadrugah, tako da do neposredne uskladitve ne bo prišlo;

19.

odločno poudarja, da povečanje privlačnosti statuta evropske zadruge ne bi smel povzročiti znižanja standardov; meni, da mora pregled statuta pospešiti priznavanje tovrstne oblike družbe v EU; poudarja, da gospodarski pomen zadrug, njihova odpornost v času krize in vrednote, na katerih temeljijo, jasno kažejo, da so zadruge pomembne v današnji EU in opravičujejo revizijo statuta; poudarja, da morajo biti prihodnje evropske pobude in ukrepi v zvezi z evropsko zadrugo osredotočeni na preglednost, varstvo pravic zainteresiranih strani ter spoštovanje nacionalnih običajev in tradicij; opozarja, da je spodbujanje nekaterih nacionalnih zadrug k uporabi statuta zaradi njihove holdinške strukture žal omejeno; poudarja, da bi bilo treba okrepiti združevanje nacionalnih zadrug iz različnih držav članic;

20.

vztraja pri udeležbi vseh zainteresiranih strani v postopku revizije, zlasti socialnih subjektov, ki sodelujejo pri zadružnem gibanju in gibanju sindikatov, ter pri tem poudarja potrebo po pravočasnem dokončanju postopka;

21.

pričakuje od Komisije, da bo sprejela ustrezne ukrepe za zagotovitev popolnega izvajanja direktive;

22.

obžaluje, da je Komisija večinoma prezrla njegova priporočila o zadrugah; želi spomniti, da je v svoji resoluciji (15) pozval:

23.

opominja, da se je Komisija v dokumentu COM(2004)0018 zavezala dvanajstim ukrepom, med drugim:

24.

obžaluje, da se od teh zavez uresničujejo samo tri, pa brez opaznih rezultatov; poudarja, da take pomanjkljivosti zavirajo razvojni potencial zadrug;

25.

poudarja, da pomanjkanje sredstev vodi k pomanjkljivim rezultatom; poudarja, da so znotraj Komisije zaradi sedanje razpršenosti pristojnosti in osebja, ki dela na področju socialne ekonomije, nujno potrebne izboljšave pri organizaciji in sredstvih, namenjenih socialni ekonomiji;

26.

poudarja, da morajo politike EU na vseh področjih priznati posebnosti in dodano vrednost podjetij socialne ekonomije, tudi zadrug, z ustrezno prilagoditvijo zakonodaje o javnih naročilih, državni pomoči in finančni ureditvi;

27.

poziva države članice, naj spodbujajo ugodnejše pogoje za zadruge, kot je dostop do kreditov in davčnih spodbud;

28.

poziva Komisijo, naj upošteva finančno strukturo v povezavi z zakonodajo o kapitalskih zahtevah ter z računovodskimi standardi in standardi poročanja; poudarja, da je zakonodaja o odkupu zadružnih deležev in nedeljivih rezervah prizadela vse zadruge, še posebej zadružne banke;

29.

opozarja na posebne izzive, ki so posledica digitalne revolucije, s katerimi se srečujejo medijski sektor in zlasti založniške hiše, ki delujejo kot zadruge;

30.

poziva Komisijo, naj pripravi odprto metodo usklajevanja za socialno ekonomijo, tudi za zadruge, ki so ključni akterji v tem sektorju, v katero bodo pritegnjene tako države članice kot zainteresirane strani, da bi spodbudili izmenjavo zgledov najboljše prakse in dosegli, da bi države članice vedno bolj upoštevale naravo zadrug, zlasti na področju davkov, posojil, upravne obremenitve in ukrepov za podporo podjetjem;

31.

pozdravlja, da je v aktu za enotni trg priznana potreba po spodbujanju socialne ekonomije, in poziva Komisijo, naj pripravi dolgo pričakovano pobudo za socialna podjetja, ki bo temeljila na zadružnih načelih (16);

32.

poziva Komisijo, naj razmisli o določitvi evropskega leta socialne ekonomije;

33.

podpira ukrepe v podporo podjetjem, zlasti s področja poslovnega svetovanja in usposabljanja delavcev, ter dostop do financiranja za zadruge, zlasti za odkup s strani delavcev ali strank, saj je ta način reševanja podjetij v kriznem času in prenosa družinskih podjetij precej podcenjen;

34.

poudarja vedno večji pomen zadrug na področju socialnih storitev in javnih dobrin; poudarja potrebo po zagotovitvi dostojnih delovnih pogojev ter reševanju vprašanj, povezanih z zdravjem in varnostjo v tem sektorju, ne glede na status delodajalca;

35.

poudarja potrebo po zagotavljanju prispevka zadrug k socialnemu dialogu na ravni EU;

36.

poudarja potencial evropske zadruge za spodbujanje enakosti spolov z izvajanjem politik in programov na različnih ravneh ter posvečanjem posebne pozornosti izobraževanju, poklicnemu usposabljanju, spodbujanju podjetništva in programom stalnega usposabljanja; ugotavlja, da je enakost spolov pri odločanju na različnih ravneh koristna v gospodarskem smislu ter ustvarja ugodne pogoje za to, da lahko usposobljeni in nadarjeni ljudje opravljajo vodstvene in nadzorne funkcije; poudarja tudi, da nekateri vidiki dela v zadrugah omogočajo usklajevanje družinskega in poklicnega življenja; poziva Komisijo, naj oblikuje mehanizem za izmenjavo zgledov najboljše prakse na področju enakosti spolov med državami članicami;

37.

poudarja, da se lahko evropske zadruge odzovejo na potrebe žensk in izboljšajo njihov življenjski standard s tem, da jim omogočajo dostop do poklicnih priložnosti, varčevanja in posojil, stanovanjskih in socialnih storitev, izobraževanja ter usposabljanja;

38.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

31.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 251/24

—

ob upoštevanju člena 165 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah in zlasti njenega člena 26,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in zlasti njenega člena 14,

—

ob upoštevanju skupne deklaracije o harmonizaciji arhitekture evropskega visokošolskega sistema, ki so jo 25. maja 1998 v Parizu podpisali štirje ministri, pristojni za visoko šolstvo v Franciji, Nemčiji, Italiji in Združenem kraljestvu (Sorbonska deklaracija) (1),

—

ob upoštevanju skupne deklaracije, ki so jo 19. junija 1999 v Bologni podpisali ministri za šolstvo iz devetindvajsetih evropskih držav (Bolonjska deklaracija) (2),

—

ob upoštevanju komunikéja konference evropskih ministrov za visoko šolstvo, ki je potekala od 28. do 29. aprila 2009 v mestih Leuven in Louvain-la-Neuve (3),

—

ob upoštevanju budimpeško-dunajske deklaracije, ki so jo 12. marca 2010 sprejeli ministri za šolstvo iz 47 držav in s katero je bil uradno vzpostavljen evropski visokošolski prostor (4),

—

ob upoštevanju Direktive 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (5),

—

ob upoštevanju Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. septembra 2005 za olajšanje izdaje enotnih vizumov, ki jih države članice izdajajo za kratkoročno bivanje raziskovalcem iz tretjih držav, ki potujejo znotraj Skupnosti z namenom izvajanja znanstvenih raziskav (6),

—

ob upoštevanju Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. februarja 2006 o nadaljnjem evropskem sodelovanju pri zagotavljanju kakovosti v visokem šolstvu (7),

—

ob upoštevanju Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o uvedbi evropskega ogrodja kvalifikacij za vseživljenjsko učenje (8),

—

ob upoštevanju Sklepov Sveta z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (9) („ET 2020“),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 26. novembra 2009 o izoblikovanju vloge izobraževanja v brezhibno delujočem trikotniku znanja (10),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 11. maja 2010 o internacionalizaciji visokošolskih ustanov (11),

—

ob upoštevanju priporočil Sveta z dne 28. junija 2011 o politikah za zmanjševanje osipa (12),

—

ob upoštevanju priporočil Sveta z dne 28. junija 2011 z naslovom Mladi in mobilnost – spodbujanje učne mobilnosti mladih (13),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. maja 2006 z naslovom Uresničevanje agende za posodobitev univerz: izobraževanje, raziskave in inovacije (KOM(2006)0208),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (KOM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. avgusta 2010 z naslovom Evropska digitalna agenda (KOM(2010)0245),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2011 z naslovom Spodbujanje rasti in delovnih mest – program za posodobitev evropskih visokošolskih sistemov (KOM(2011)0567),

—

ob upoštevanju poročila z naslovom Visokošolsko izobraževanje v Evropi 2009: razvoj bolonjskega procesa (Eurydice, Evropska komisija, 2009) (14),

—

ob upoštevanju poročila z naslovom Osredotočanje na visokošolsko izobraževanje v Evropi 2010: vpliv bolonjskega procesa (Eurydice, Evropska komisija, 2010) (15),

—

ob upoštevanju raziskave Eurobarometer o visokošolski reformi, izvedeni med učitelji leta 2007 (16),

—

ob upoštevanju raziskave Eurobarometer o visokošolski reformi (17), ki so jo opravili med študenti leta 2009,

—

ob upoštevanju objave Eurostata z dne 16. aprila 2009 z naslovom Bolonjski proces v visokošolskem izobraževanju v Evropi – ključni kazalniki glede socialne razsežnosti in mobilnosti (18),

—

ob upoštevanju končnega poročila mednarodne konference o financiranju visokošolskega izobraževanja, ki je potekala 8. in 9. septembra 2011 v Erevanu v Armeniji (19),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. septembra 2008 o bolonjskem procesu in mobilnosti študentov (20),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje ter mnenja Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0035/2012),

A.

ker so še vedno zavezujoči cilji bolonjskega procesa, namreč zagotoviti združljive sisteme visokošolskega izobraževanja v Evropi in odpraviti ovire, zaradi katerih se ljudje še vedno ne morejo preseliti v drugo državo zaradi študija ali dela, ter da bi visokošolsko izobraževanje v Evropi pritegnilo čim več ljudi, tudi mladih iz držav nečlanic, in ker krepitev tega procesa, na primer z dialogom med različnimi ravnmi izobraževalnega sistema za razvoj učnih načrtov, ki bodo oblikovani na vseh začetnih ravneh, omogoča doseganje ciljev iz strategije Evropa 2020 o rasti, ki temelji na znanju in inovacijah, še posebej v sedanji gospodarski krizi; ker je potrebna ocena, da bi ugotovili razvijanje procesa in upoštevali uspehe, težave, pomanjkanje razumevanja in nasprotovanje;

B.

ker je vloga visokošolskega izobraževanja zagotoviti učno okolje, dostopno vsakomur brez razlikovanja, ki spodbuja samostojnost, ustvarjalnost, dostop do kakovostnega izobraževanja in širjenje znanja, v ta namen pa je bistveno zagotoviti sodelovanje akademske skupnosti kot celote, zlasti študentov, učiteljev in raziskovalcev pri oblikovanju različnih stopenj univerzitetnega izobraževanja;

C.

ker so univerze s svojo trojno vlogo (izobraževanje, raziskave in inovacije) bistvene za prihodnost Evropske unije in izobraževanje njenih državljanov;

D.

ker je univerza pomemben vidik evropske dediščine, danes star skoraj tisoč let, njenega pomena za družbeni napredek pa se ne sme omejiti zgolj na prispevek h gospodarstvu, njenega razvoja pa ne smejo voditi izključno gospodarske potrebe;

E.

ker se v večini držav, ki sodelujejo v bolonjskem procesu, kljub težavam uporablja tristopenjska struktura, ki se je v nekaterih primerih izkazala za uspešno;

F.

ker se zaveze za nadaljevanje reforme ne bi smele izvajati z razdrobljenimi ukrepi in brez ustrezne finančne podpore; ker zmanjšanje javne porabe na področju izobraževanja, do katere prihaja v nekaterih državah članicah, ne pripomore k spodbujanju potrebnih reform;

G.

ker mora biti mobilnost dostopna vsem in ker predstavlja temeljni kamen reforme visokega šolstva; ker lahko mobilnost študentov sčasoma pripomore k pospeševanju poklicne mobilnosti; ker je kljub temu treba v celotnem procesu upoštevati tudi dostopnost za vse;

H.

ker si morajo države članice še naprej prizadevati za zagotavljanje vzajemnega priznavanja diplom, ki je bistvenega pomena za uspeh procesa;

I.

ker je treba okrepiti socialno razsežnost kot nujni pogoj za razvoj bolonjskega procesa, da bi bila pravica do študija ekonomsko dostopna za vse študente, zlasti tiste iz ranljivih skupin, s čimer bi zagotovili pravičen dostop za vse in boljše možnosti za zaposlitev;

J.

ker morajo biti univerze, javne uprave in podjetja trdno zavezani reševanju vprašanja zaposljivosti; ker bi morale univerze posameznikom zagotoviti orodja in znanja, potrebna za celovit razvoj njihovega človeškega potenciala; ker mora akademsko učenje upoštevati tudi potrebe trga dela, da bi študentom ponudilo znanja, s katerimi bodo lahko našli stalno in dobro plačano zaposlitev;

K.

ker je dostop do izobraževanja, ki je temeljna vrednota Unije, javna odgovornost držav članic, institucij EU in drugih pomembnih akterjev in ker ima Evropska unija pomembno vlogo pri vzpostavitvi evropskega visokošolskega prostora, da podpira prizadevanja držav članic in sodelovanje na tem področju; ker je večja usklajenost izobraževanja in diplom ob upoštevanju načela subsidiarnosti nujni pogoj, da se uresničijo cilji zaposljivosti in rasti v Evropi;

L.

ker bolonjski proces nima retroaktivnega učinka na študente, ki so svoj študijski program začeli pred njegovo uvedbo;

1.

poudarja pomen izobraževanja kot glavnega področja za sodelovanje z državami članicami, da bi dosegli bistvene cilje strategije Evropa 2020 za delovna mesta in rast ter prepotrebno gospodarsko okrevanje;

2.

poziva h krepitvi podpore bolonjskemu procesu na ravni EU, predvsem pri medsebojnem priznavanju akademskih kvalifikacij ter usklajevanju akademskih standardov, spodbujanju mobilnosti, socialne razsežnosti in zaposljivosti, dejavne demokratične udeležbe ter pri analizi stanja na področju izvajanja bolonjskih načel in odpravi administrativnih ovir; poziva države članice, naj se ponovno zavežejo procesu in okrepijo sistem financiranja, da bi uresničili cilje za rast, zastavljene v strategiji Evropa 2020;

3.

ugotavlja, da predstavlja evropski visokošolski prostor pomemben dosežek z vidika oblikovanja in krepitve pravega evropskega državljanstva; meni, da se mora ta pomen kazati v krepitvi evropskega visokošolskega prostora z uporabo ustreznih orodij in postopkov;

4.

meni, da imata bolonjski proces in evropski visokošolski prostor osrednjo vlogo v strategiji Evropa 2020, in poudarja, da je povezovanje poučevanja in raziskav bistvenega pomena, saj je to posebnost evropskega visokošolskega izobraževanja;

5.

izpostavlja dejstvo, da predstavljajo prednostne naloge v okviru bolonjskega procesa, mobilnost, priznavanje in zaposljivost, pogoje, ki so potrebni, da bi vsem študentom, vpisanim na evropske univerze, zagotovili pravico do kakovostnega izobraževanja, pridobitve diplome in do priznavanja njihovih kvalifikacij v vseh državah EU;

6.

poziva k razvoju učinkovitega pristopa od spodaj navzgor, ki bi v polni meri vključil vse pomembne akterje, kot so univerze, sindikati, strokovne organizacije, raziskovalne ustanove in gospodarstvo, še zlasti pa učitelje in študente, študentske organizacije in osebje na univerzah;

7.

ugotavlja, da nekatere evropske univerze niso pripravljene dovolj si prizadevati za uresničitev povezanega evropskega visokošolskega prostora, čeprav je vključenost v ta prostor za nekatere med njimi edina pot do večje konkurenčnosti in kakovosti znanja, ki ga ustvarjajo;

8.

poziva, naj se univerze zavežejo novim strategijam poučevanja ter strokovnega in vseživljenjskega usposabljanja, pri čemer naj kar najbolje uporabijo nove tehnologije in priznajo pomen dopolnilnih oblik učenja, kot je neformalno izobraževanje; te strategije pa temeljijo na univerzitetnem sistemu, ki je osredotočen na učenje, študenta in raziskave in ki lahko spodbuja kritično mišljenje, ustvarjalne sposobnosti, nenehen poklicni razvoj ter teoretično in praktično znanje, ki ga bodo študentje potrebovali v svojem poklicnem življenju, poziva države članice in Evropsko unijo, naj finančno podprejo univerze pri njihovih prizadevanjih za spremembo in razvoj praks izobraževanja;

9.

poziva, naj se okrepijo in razširijo programi za usposabljanje učiteljev ob upoštevanju možnosti, ki jih ponujajo vseživljenjsko učenje in nove tehnologije;

10.

poudarja, da je treba na odpiranje evropskih univerz za potrebe svetovnega gospodarstva in na nadaljnje povezovanje evropskega visokošolskega prostora gledati kot na prizadevanja evropskih univerz, da bi Evropi pomagale preživeti obdobje splošne gospodarske negotovosti in se vrniti na pot trajnostnega razvoja in rasti;

11.

poziva k razvoju „tretjega poslanstva“ univerz za družbo, ki ga je treba upoštevati tudi v povezavi z večdimenzionalnimi merili, ki jih je treba oblikovati zaradi razvrščanja in priznavanja odličnosti;

12.

poziva k povečanju javnih naložb v visoko šolstvo, ki naj bodo usmerjene predvsem v premagovanje gospodarske krize z rastjo, temelječo na okrepljenih veščinah in znanju, ter naj se na večje povpraševanje študentov odzivajo z večjo kakovostjo in boljšo dostopnostjo izobraževanja in storitev, zlasti štipendij; meni, da zmanjševanje proračuna negativno vpliva na poskuse za krepitev socialne razsežnosti izobraževanja, kar je načelo, na katerem temelji bolonjski proces; zato poziva države članice in institucije EU, naj razvijejo nove, ciljno usmerjene in prožne mehanizme financiranja ter naj spodbujajo evropske štipendije, da bi tako podprli rast, odličnost ter posebne in raznolike strokovne usmeritve univerz; poudarja, da treba razviti pristop z več skladi, ki ga opredeljujejo jasna in učinkovita pravila ter je namenjen prilagajanju prihodnjemu modelu financiranja EU in zagotavljanju neodvisnosti univerz;

13.

poudarja, da bolonjski proces in program Erasmus spodbujata mobilnost študentov in ponujata veliko možnosti za večjo mobilnost delovne sile; vendar obžaluje, da je stopnja mobilnosti še vedno razmeroma nizka;

14.

poziva EU, države članice in univerze, naj uvedejo mehanizme obveščanja ter finančne in upravne podpore za vse študente, akademske kroge in osebje, da bi spodbudile strukturirane tokove mobilnosti; pozdravlja uvedbo programa Erasmus za podiplomske študente in poziva h krepitvi storitev programa Erasmus kot celote in nove generacije izobraževalnih programov s pomočjo okrepljenega financiranja na podlagi socialnih meril, odprtja programa za več študentov, dejanskega in učinkovitega priznavanja kreditnih točk, večjih možnosti za vključitev semestrov v tujini med usposabljanje ter večje prožnosti glede dovoljenih časovnih rokov; vseeno poudarja dejstvo, da mobilnost v nobenem primeru ne sme povzročiti diskriminacije študentov z omejenimi finančnimi sredstvi;

15.

meni, da mobilnost univerzitetnih predavateljev prinaša novo znanje in izkušnje njim samim, posredno pa tudi njihovim študentom, hkrati pa jim omogoča sodelovanje pri pripravi študijskega gradiva;

16.

poziva države članice, naj izpolnijo zavezo o popolni prenosljivosti posojil in štipendij ter občutno izboljšajo finančno podporo mobilnim študentom v skladu s povečevanjem števila novih programov EU; poziva Evropsko unijo, naj razmisli, kako je v obstoječi zakonodaji mogoče izboljšati pravice do prostega pretoka z zagotavljanjem prenosljivosti posojil in štipendij;

17.

poziva EU, naj celoviteje upošteva priseljevanje iz Afrike, Azije in Latinske Amerike, da se določijo pravila, ki urejajo priznavanje šolskih kvalifikacij, pridobljene v matičnih državah;

18.

poziva Evropsko unijo, naj s pomočjo izvajanja evropskega ogrodja kvalifikacij v vseh državah članicah zagotovi medsebojno zaupanje in spodbuja priznavanje akademskih kvalifikacij, s čimer bi utrdili sistem za zagotavljanje kakovosti tako na evropski ravni kot tudi na ravni držav članic; poziva države članice, naj izvajajo svoje nacionalne sisteme za zagotavljanje kakovosti v skladu z evropskimi standardi in smernicami za zagotavljanje kakovosti ter naj pri tem spoštujejo različnost programov in pristopov med univerzami po vsebini in načinih poučevanja; spodbuja agencije za zagotavljanje kakovosti, naj uporabljajo Evropski register za zagotavljanje kakovosti, svoje evropsko sodelovanje in izmenjavo najboljših praks pa naj podpirajo tudi prek Evropskega združenja za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu (ENQA);

19.

opozarja na različne ocenjevalne lestvice v državah članicah in na potrebo po ustrezni pretvorbi kreditnih točk ECTS v ocene;

20.

poziva vse države, ki sodelujejo v bolonjskem procesu, naj izvajajo nacionalne okvire kvalifikacij, ki so povezani z okvirom kvalifikacij evropskega visokošolskega prostora, ter razvijejo in finančno podprejo vzajemno priznavanje kvalifikacij;

21.

poziva k močni finančni podpori za sporazume o skupnih osnovnih učnih načrtih, ki zagotavljajo natančno opredeljene učne rezultate, med drugim tudi s preučevanjem metodološkega pristopa, ki je bil razvit v okviru projekta Tuning, in na podlagi izkušenj „akademije Tuning“; poziva, naj se posebna pozornost nameni posebni naravi učnih načrtov za humanistične vede, ki so trdnjava demokracije in gonilo za doseganje evropske kohezije, da bi določili posebna znanja in veščine, ki bi jih morali pokrivati študijski programi, in tako spodbudili učenje v obliki, ki združuje merljiva splošna znanja in veščine (ki se odražajo v sposobnosti uporabe znanja) ter poučevanje in raziskave kot izvirno kritično analizo; poudarja, da bi vsi programi in predmeti morali poleg poznavanja osnovne snovi zagotavljati tudi ključne horizontalne sposobnosti, kot so kritično mišljenje, komunikacija in podjetniška znanja in veščine;

22.

poziva k nadaljnji podpori nacionalnim in evropskim ukrepom za enakopravno vključevanje in pravičen dostop do študija, uspešno nadaljevanje in vzdržen podporni sistem (na primer nastanitev, potni stroški itd.) za vse študente, pa tudi usmerjeno podporo zlasti za tiste iz slabo zastopanih skupin in socialno ogroženih okolij ter študente s finančnimi težavami, da bi zmanjšali stopnjo osipa in zagotovili neodvisnost izobraževanja in usposabljanja od socialno-ekonomskih dejavnikov, ki povzročajo prikrajšanost, in da poučevanje ustreza individualnim potrebam po učenju; priporoča, naj se pospeši postopek za ustanovitev centrov za poklicno svetovanje, ki bi študentom ponujali brezplačne storitve;

23.

poudarja pomen londonskega sporočila iz leta 2007 (21), s katerim je socialna razsežnost izobraževanja postala eden od ciljev bolonjskega procesa z namenom, da bi zagotovili enak dostop do izobraževanja ne glede na poreklo; obžaluje premajhen napredek pri uresničevanju tega cilja ter spodbuja Komisijo, naj ga spodbudi;

24.

poziva Komisijo in države članice, naj odpravijo upravne ovire za vzajemno priznavanje in ga s tem spodbudijo;

25.

opozarja na posebne potrebe na področju univerzitetne diplome, učnih načrtov, dostopa do magistrskih programov in zaposljivosti; pri tem poudarja, da so potrebni specifični ukrepi, kot je priprava učnih načrtov s teorijo in prakso, in učinkovitejše sodelovanje med univerzami, državami članicami ter gospodarskimi in socialnimi akterji, da bi imeli bodoči diplomanti več možnosti, da najdejo stalno in dobro plačano zaposlitev, ki ustreza njihovi stopnji izobrazbe; v tem smislu poziva univerze, naj razvijejo svojo ponudbo usposabljanja v obliki vajeništva in izboljšajo vključevanje prakse v univerzitetne programe;

26.

poudarja, da morajo biti ukrepi za spodbujanje zaposljivosti, kot je vseživljenjsko učenje, in razvoj širšega nabora veščin, primernih za trg dela, najpomembnejše prednostne naloge pri uresničevanju ciljev za trajnostno rast in blaginjo; v tem okviru močno podpira izmenjave univerzitetnih učiteljev in študentov, dialog med univerzami in podjetji, prakse ter potni list znanj in spretnosti;

27.

meni, da bo posodobitev direktive o poklicnih kvalifikacijah (2005/36/ES), s katero bodo kvalifikacije, pridobljene v drugi državi članici, priznane po celi EU, pripomogla k poklicni mobilnosti v Evropi in olajšala mobilnost študentov;

28.

poziva države članice in institucije Evropske unije, naj podpirajo prehod z „enodisciplinarnega“ metodološkega koncepta znanosti, ki še vedno prevladuje na evropskih univerzah, k „interdisciplinarnemu“ in „meddisciplinarnemu“ konceptu;

29.

poziva države članice in institucije EU, naj spodbujajo dialog in sodelovanje med univerzami in podjetji kot skupni cilj povezanega evropskega visokošolskega prostora, s čimer bi povečali zaposljivost evropskih univerzitetnih diplomantov;

30.

opozarja, da so potrebni posebni ukrepi in učinkovitejše sodelovanje med univerzami in trgom dela, da bi razvili ustreznejše učne načrte, povečali usklajenost izobraževanja in izboljšali zaposljivost z določitvijo podobnih meril za izdajo dovoljenj za opravljanje dejavnosti;

31.

poudarja, kako pomembno je zagotoviti zadostno število pripravniških mest za študente, s čimer bi še olajšali njihov vstop na trg dela;

32.

poziva nacionalne vlade in Komisijo, naj razvijejo sistem strukturiranega sodelovanja, da bi zagotovili pridobivanje skupnih diplom v skupinah študijskih smeri, ki bi bile priznane po celotni Evropski uniji, kar je mogoče doseči s povečanjem učinkovitosti in finančne podpore pri programu Erasmus Mundus ter bodočih programih izobraževanja in usposabljanja ter s spodbujanjem vzpostavitve evropskega sistema akreditacije skupnih programov;

33.

pozdravlja predlog Komisije glede programa mobilnosti Erasmus za magistrski študij;

34.

meni, da so akademski doktorski programi, tudi tisti, ki se izvajajo v sodelovanju s podjetji, bistvena povezava med visokim šolstvom in raziskovalno dejavnostjo, in opozarja, da imajo ti programi velik potencial, saj so bistveni sestavni del pri ustvarjanju na znanju temelječih inovacij in gospodarske rasti,; priznava pomen akademskih doktorskih programov, ki se izvajajo v podjetjih, za vključevanje visoko izobraženih na trg dela; pozdravlja zavezo Komisije, da bo razvila evropski industrijsko usmerjeni doktorski študij v okviru dejavnosti Marie Curie;

35.

meni, da bi boljše sodelovanje med evropskim visokošolskim prostorom in evropskim raziskovalnim prostorom lahko pripomoglo h krepitvi evropske inovativnosti in razvoja;

36.

opozarja na prispevek sedmega okvirnega programa EU za raziskave, okvirnega programa za konkurenčnost in inovacije ter evropskega raziskovalnega prostora pri spodbujanju mobilnosti znanstvenikov EU in sproščanju potenciala Unije na področju inovacij in konkurenčnosti;

37.

poziva k oblikovanju učinkovite strategije, ki bo podpirala programe vseživljenjskega učenja v Evropi, in trajnostnih pobud, ki bodo v celoti vključene v institucijo in spodbujale kulturo vseživljenjskega učenja; prav tako poziva k spodbujanju vseživljenjskega učenja v podjetjih, da zaposleni dobijo priložnost za nadaljnje usposabljanje in širjenje svojega znanj in veščin; poziva visokošolske ustanove in univerze, naj zagotovijo več prožnosti pri programih na podlagi učnih rezultatov, priznavanju neformalnega in priložnostnega učenja ter storitvah za podporo učnih poti s spodbujanjem partnerstev med univerzami, podjetji in ustanovami višjega poklicnega usposabljanja, da bi povečali znanstvena, humanistična in tehnična znanja in veščine ter zapolnili vrzel;

38.

opozarja, da je treba urediti status študentov predbolonjskih študijskih programov v tistih državah, kjer so ti študenti pri vpisu v magistrske programe v slabšem položaju;

39.

opozarja, da mora biti evropski sistem zbiranja in prenašanja kreditnih točk (ECTS) preglednejši in mora ponujati natančnejše primerjave med kvalifikacijami in diplomami; spodbuja Komisijo in države članice, naj uporabijo izpopolnjeno orodje ECTS, da olajšajo mobilnost študentov in strokovnih delavcev;

40.

pozdravlja predlog Komisije za znatno povečanje sredstev, namenjenih evropskim programom za izobraževanje in usposabljanje; poziva Komisijo, naj skladno s cilji bolonjskega procesa in načrtom EU za posodobitev pomemben delež teh sredstev nameni za podporo posodabljanju visokega šolstva in univerzitetne infrastrukture; poziva Komisijo, naj poišče rešitve, ki bodo dostop do teh programov omogočale tudi študentom s finančnimi težavami;

41.

poziva države članice in Evropsko unijo, naj ocenijo, ali bi študijski programi lahko vsebovali obvezno obdobje usposabljanja, ki bi ga študenti morali opraviti na univerzi v državi članici, ki ni njihova matična država;

42.

opozarja na tesno povezavo med bolonjskim procesom in direktivo o poklicnih kvalifikacijah ter poudarja, da mora Komisija usklajevati na način, ki bo v celoti skladen z bolonjskim procesom; trdi, da je mogoče povezavo še okrepiti tako, da se študentom zagotovijo vse ustrezne praktične informacije o priznavanju v tujini pridobljenih diplom ter zaposlitvenih možnostih, ki jih odpira usposabljanje v tujini;

43.

pri pregledu direktive o poklicnih kvalifikacijah in da bi dosegli napredek pri vzpostavitvi dejanskega evropskega visokošolskega prostora, poziva k primerjavi minimalnih nacionalnih zahtev za usposabljanje in k bolj rednim izmenjavam med državami članicami, pristojnimi oblastmi in strokovnimi organi;

44.

predlaga, naj bo priznavanje kreditnih točk, pridobljenih v okviru programa Erasmus na partnerskih univerzah, obvezno za vse ustanove, sodelujoče v študentskih izmenjavah, ki jih finančno podpira EU, s čimer bi okrepili evropski sistem zbiranja in prenašanja kreditnih točk;

45.

opozarja na pomen doslednega izvajanja evropskega sistema zbiranja in prenašanja kreditnih točk; poziva Komisijo, države članice in visokošolske ustanove, naj pripravijo primerjalno tabelo, kjer bi bilo navedeno število kreditnih točk za predmete, s čimer bi povečali doslednost in olajšali mobilnost študentov in strokovnjakov; je seznanjen z ovirami, na katere naletijo študentje pri prenosu kreditnih točk med univerzami, ter meni, da lahko te ovire študente odvrnejo od sodelovanja pri akademskih izmenjavah;

46.

poziva k pripravi učinkovite strategije za popolno uskladitev akademskih nazivov po celotni Evropski uniji z možnostjo priznavanja za nazaj (vključno s starejšimi akademskimi nazivi) od vzpostavitve bolonjskega procesa dalje;

47.

poziva države članice EU, naj sprejmejo dokončno in jasno odločitev o popolnem medsebojnem priznavanju kvalifikacij in diplom ali pripravijo časovni načrt, kdaj bo to odločitev končno mogoče sprejeti;

48.

poziva k bolj sistematični organizaciji in okrepitvi sodelovanja med univerzami, da se poveča vpliv na ustanove in sisteme visokošolskega izobraževanja v korist študentov in osebja;

49.

predlaga, naj univerze v državah podpisnicah priznavajo praktična pripravništva, opravljena kot del programov mobilnosti, ki jih podpira Evropska komisija;

50.

poziva k večji preglednosti pri informacijah, ki jih pred začetkom posamezne izmenjave dobijo študentje o številu kreditnih točk, ter poziva države članice in visokošolske ustanove, naj sodelujejo pri dodeljevanju števila kreditnih točk posameznim predmetom; spodbuja vzpostavitev skupnih platform, s čimer bi zagotovili osnovna znanja in veščine, ki jih opredelijo strokovnjaki in visokošolske ustanove, morebitni cilj pa bi bilo zbližanje nekaterih diplom, hkrati pa bi še naprej ohranjali nacionalne posebnosti, zgled za to pa je sistem samodejnega priznavanja poklicnih kvalifikacij v EU (22),

51.

poziva k boljšemu povezovanju, usklajevanju in komunikaciji med univerzami v Evropski uniji, s čimer bi pospešili priznavanje novih diplom, olajšali prenos kreditnih točk, izboljšali poznavanje in razumevanje različnih sistemov izobraževanja in usposabljanja ter študentom omogočili boljše razumevanje raznolikosti evropskih programov;

52.

poziva Evropsko komisijo, naj v novem programu za izobraževanje in usposabljanje tudi s finančnimi spodbudami spodbuja sodelovanje na področju mednacionalnih učnih načrtov, skupnih diplom in vzajemnega priznavanja; se zavzema za povečanje števila partnerstev ERASMUS za praktično usposabljanje;

53.

opozarja na obstoj številnih ustanov, ki se ukvarjajo z evropskim visokošolskim izobraževanjem in raziskavami; poziva Evropsko unijo, naj spodbuja načine za njihovo usklajevanje pod skupnim okriljem;

54.

meni, da je treba oblikovati pobude, ki bodo študentom med študijem olajšale prenos dokumentacije z ene univerze na drugo;

55.

poziva države članice in Evropsko unijo, naj zagotovijo posodobljene in primerljive podatke, med drugim o deležu zastopanosti ranljivih skupin, na podlagi katerih bo mogoče spremljati vzpostavljanje evropskega visokošolskega prostora, v ta namen pa naj odpravijo ovire in rešijo težave, povezane z izvajanjem procesa, in ne kaznujejo ustanov, ki še niso začele izvajati predvidenih reform; meni, da bi vsako leto vse države in univerze morale objaviti te podatke, da bi bilo lažje ugotoviti, kje je potrebnega več napredka;

56.

poziva univerze, naj uskladijo svoje akademske standarde z oblikovanjem partnerstev za izmenjavo dobrih praks;

57.

poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo programe sodelovanja in raziskav ter razvijejo nove, ki temeljijo na skupnih interesih z univerzami iz tretjih držav, zlasti tistimi na območjih spopadov, da se študentom iz teh držav omogoči dostop do visokošolskega izobraževanja in usposabljanja brez kakršne koli diskriminacije;

58.

meni, da je evropski visokošolski prostor, oblikovan z bolonjskim procesom, napreden; zato poziva, naj se evro-sredozemski visokošolski prostor vključi v obstoječo strukturo, ter k napredku pri vzpostavitvi učinkovitega visokošolskega prostora za države, vključene v sodelovanje vzhodnega partnerstva, ter druge meddržavna območja v Evropski uniji; poziva Evropsko komisijo, naj odpravi ovire za prost pretok študentov in profesorjev, podpre povezovanje evro-sredozemskih univerz, tudi evro-sredozemske univerze EMUNI, ter nadaljuje dobre prakse programov Tempus in Erasmus Mundus;

59.

opozarja, da je treba o bolonjskem procesu in evropskem visokošolskem prostoru posredovati boljše informacije s pomočjo celovite in učinkovite evropske komunikacijske politike, katere namen je povečati privlačnost univerz v Evropi in zunaj nje;

60.

poziva Evropsko komisijo in države članice, naj zagotovijo prenosljivost posojil in štipendij, zlasti štipendij, dodeljenih na osnovi dosežkov in potreb, med vsemi evropskimi državami, da bodo možnosti za mobilnost enako dostopne;

61.

spodbuja oblikovanje enotnih univerzitetnih blagovnih znamk na regionalni ravni, da se v skladu s cilji bolonjskega procesa poveča ugled teh univerz na mednarodni ravni;

62.

poziva institucije EU, naj vzpostavijo mehanizme za podporo državam članicam in visokošolskim ustanovam pri uresničevanju bolonjskih ciljev, kar je mogoče storiti z rednim poročanjem in ciljno uporabo programov EU, tudi programov s sodelovanjem z državami nečlanicami EU v evropskem visokošolskem prostoru;

63.

poziva Evropsko unijo, naj podpre uresničevanje svojih bolonjskih zavez pri svojem političnem sodelovanju z ustreznimi državami nečlanicami EU; poziva Komisijo in Evropski parlament, naj prevzameta vodilno vlogo v teh prizadevanjih;

64.

verjame, da se bo na podlagi pregleda stanja na ministrskem zasedanju prihodnje leto v Bukarešti izoblikoval jasen časovni načrt za vzpostavitev v celoti delujočega evropskega visokošolskega prostora do roka leta 2020; vztraja, da je treba pripraviti medsektorske predloge za usposabljanje na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij, poklicno in vseživljenjsko učenje ter prakse v podjetjih ter da je treba s temi predlogi dejavno spodbujati vključevanje ter pametno in trajnostno rast, kar bo Evropski uniji prineslo konkurenčno prednost v svetu po krizi na področjih ustvarjanja delovnih mest, človeškega kapitala, raziskav, inovacij, podjetništva in širšega gospodarstva, temelječega na znanju;

65.

poziva Komisijo in ministre EU za šolstvo, naj v celoti izkoristijo možnosti skupnega sodelovanja v evropskem visokošolskem prostoru in prevzamejo vodilno vlogo pri uresničevanju bolonjskih ciljev, ministri pa naj svoje zaveze v bolonjskem procesu podkrepijo s skupnimi zavezami v Svetu na ravni EU in ob podpori Komisijo, da bo naslednji korak pri tem medsebojno podprtem procesu usklajeno izvajanje;

66.

poudarja, da je treba na bienalnem ministrskem zasedanju o bolonjskem procesu leta 2012 potekalo v Bukarešti upoštevati dejstvo, da vzpostavitev evropskega visokošolskega prostora Evropski uniji in državam članicam omogoča močan in enoten prispevek v bolonjskem procesu na podlagi skupnih odgovornosti pri vprašanju visokošolskega izobraževanja, skupno sodelovanje v procesu in skupno zavezo ukrepanju, kar podpirajo politične izjave institucij EU;

67.

naroči svojemu predsedniku, naj posreduje to resolucijo Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

31.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 251/33

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom K trdnemu vodenju kakovosti za evropsko statistiko (COM(2011)0211),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenja Odbora za regionalni razvoj (A7-0037/2012),

A.

ker Eurostat obstaja od leta 1953, potreba po ohranitvi njegove neodvisnosti pa je splošno priznana;

B.

ker je zanesljiva in natančna statistika nujno potrebna, da se omogoči učinkovito oblikovanje gospodarske in proračunske politike v državah članicah in na ravni Unije;

C.

ker je za uspeh strategije Evropa 2020 za rast in delovna mesta ter paketa za gospodarsko upravljanje, tudi evropskega semestra, potrebna visokokakovostna neodvisna statistika;

D.

ker je treba uporabnikom statistike zagotoviti ustrezne, pravočasne in natančne podatke, ki jih zbirajo in urejajo nacionalne agencije v skladu z načeli nepristranskosti, objektivnosti in strokovne neodvisnosti;

E.

ker bi morala biti statistika dostopna javnosti, lahko razumljiva tako za oblikovalce politik kot za državljane in primerna za medletno primerjavo;

F.

ker je kakovost evropske statistike odvisna od neoporečnosti celotnega procesa priprave; ker pomeni posodobitev metod priprave statistike, ki je v teku, temeljno javno naložbo za racionalizacijo celotne verige priprave in zahteva trajno zavezanost na nacionalni ravni in ravni EU;

G.

ker se je ob dolžniški krizi v euroombočju izkazalo, kako nevarni sta netočnost ali ponarejanje statističnih podatkov, ki izhajata iz pomanjkljivih javnofinančnih podatkovnih virov in sedanje ureditve upravljanja statističnih podatkov;

H.

ker ne le, da morajo biti statistični uradi zakonsko neodvisni, temveč morajo imeti vzpostavljene tudi mehanizme in „požarne zidove“, da bi zagotovili svojo ločenost od političnega procesa in s tem preprečili sistemske napake; vendar je hkrati treba poudariti, da je država odgovorna za pravilnost in pristnost statističnih podatkov;

I.

ker je treba okrepiti odnose med Eurostatom in nacionalnimi računskimi sodišči;

J.

ker je treba nacionalne statistične urade v državah članicah reformirati, da bodo čim prej skladni z novo evropsko zakonodajo;

K.

ker približno 350 statističnih uredb, ki veljajo za vse države članice, sorazmerno večje breme glede skladnosti statističnih podatkov nalaga manjšim državam članicam;

L.

ker bo Eurostat zagotovil gospodarske kazalnike, potrebne za nadzor fiskalnih politik in preglednico o makroekonomskih neravnovesjih, poleg novih mehanizmov izvrševanja; ker so nedavne zakonodajne reforme, zlasti „šesterček“ o gospodarskem upravljanju, postavile trdno in zanesljivo statistiko v središče gospodarskega upravljanja na ravni EU;

1.

meni, da je potreben sistemski pristop h kakovosti, za kar utegneta biti potrebna reforma načinov pridobivanja evropskih statističnih podatkov in postopen prehod od korektivnega k preventivnemu pristopu glede vodenja kakovosti evropskih statistik na splošno in posebej statistik o javnih financah; pozdravlja zavezujoča pravila o pripravi in preverjanju natančnosti evropske statistike; meni, da so neodvisni statistični organi bistvenega pomena za ohranjanje verodostojnosti statističnih podatkov;

2.

poziva Komisijo, naj zagotovi pomoč ter strokovno znanje in izkušnje državam članicam, da jim bo pomagala pri spoprijemanju z omejitvami in velikimi metodološkimi ovirami ter tako zagotovila skladnost in zagotavljanje visokokakovostnih podatkov;

3.

podpira namero Komisije, da predlaga spremembe Uredbe (ES) št. 223/2009 (statistična uredba) za vzpostavitev proaktivnega pristopa k spremljanju in ocenjevanju javnofinančnih podatkov v zgodnji začetni fazi, da se omogočijo čim zgodnejši korektivni ukrepi; podpira predlog za vzpostavitev pravnega okvira, namenjenega okrepitvi okvira upravljanja zlasti glede strokovne neodvisnosti nacionalnih statističnih organov in Eurostata, ki bo omogočil doslednejše izvrševanje kodeksa ravnanja, in poziva države članice, naj se uradno zavežejo, da bodo na nacionalni ravni sprejele vse potrebne ukrepe za ohranitev zaupanja v statistiko ter omogočijo strožje izvrševanje kodeksa ravnanja evropske statistike;

4.

odločno poziva Komisijo, naj Evropskemu parlamentu in Svetu predlaga zakonodajo, s katero se bodo elementi revidiranega kodeksa ravnanja evropske statistike uvedli v pravo EU, da bi bila jasna razlika med pristojnostmi in odgovornostmi nacionalnih statističnih agencij ter vladnih statističnih agencij, ter zagotovi preglednejšo in bolj usklajeno odgovornost za kakovost podatkov;

5.

poziva Eurostat, naj si v povezavi z glavnimi dajalci podatkov in uporabniki podatkov še naprej prizadeva za posodobitev metod priprave evropske statistike, da se tako ohrani stroškovna učinkovitost;

6.

Evrostat tudi poziva, naj zagotovi standardizirano vzpostavitev sistemov javnega računovodstva v vseh državah članicah in njihovo okrepitev z mehanizmi notranje in zunanje revizije, vključno z izvajanjem nedavno pregledanega zakonodajnega okvira Uredbe (ES) št. 479/2009, ter, če so potrebni, nadaljnjimi zakonodajnimi predlogi; pozdravlja namero Evropske komisije, da Eurostatu podeli večja pooblastila za preiskovanje;

7.

poudarja, da bi morale vse države članice zagotavljati natančne statistike na vseh ravneh upravljanja; spodbuja Eurostat, naj javno razkrije, ali ima pomisleke glede takšne natančnosti pri vseh vrstah statistik;

8.

meni, da so za nedavno sprejeti sveženj za gospodarsko upravljanje potrebni standardi za posamične podatke o izpostavljenosti javnega sektorja zaradi jamstev in pogojnih obveznosti, npr. zaradi jamstev javnega sektorja in izpostavljenosti do javno-zasebnih partnerstev; Eurostat bi moral hitro razviti standarde in jih objaviti, pri tem pa upoštevati vse ravni upravljanja;

9.

pozdravlja delovanje Evropskega svetovalnega organa za upravljanje statističnih podatkov (ESGAB) pri zagotavljanju neodvisnega nadzora Eurostata in evropskega statističnega sistema; Eurostat in druge statistične urade poziva, naj izvajajo priporočila, ki jih je ESGAB podal v svojem letnem poročilu za leto 2011;

10.

poudarja, da mora Eurostat zagotoviti preglednost v zvezi s svojim osebjem z objavo informacij o uslužbencih (ki so javni uslužbenci) in pogodbenem osebju ter informacije o načinu napotitve nacionalnih strokovnjakov;

11.

poudarja, da je treba neodvisnost statističnih uradov zaščititi pred grožnjo morebitnih političnih posegov tako na nacionalni kot tudi na evropski ravni;

12.

ugotavlja, da bo pri sistemu vodenja kakovosti potrebno tesno usklajevanje med Evrostatom in nacionalnimi organi, pristojnimi za preverjanje javnofinančnih podatkovnih virov; poziva Komisijo, naj predstavi predloge za zagotavljanje večje neodvisnosti in večje skladnosti, kar zadeva pristojnosti nacionalnih računskih sodišč pri preverjanju kakovosti virov, ki se uporabljajo za določanje podatkov o nacionalnem dolgu in primanjkljaju, ter za krepitev usklajevalne vloge Evropskega računskega sodišča;

13.

poudarja, da so vodenje kakovosti državnih finančnih statistik in drugih nacionalnih statističnih podatkov ter natančnost in pravočasno sporočanje podatkov osnovni pogoji za pravilno delovanje evropskega semestra;

14.

se zaveda, da lahko zagotavljanje natančne statistike v veliko primerih vključuje zbiranje in primerjanje podatkov iz številnih virov; zato poudarja, da lahko skrajšanje časovnih okvirov za objavo statistike v nekaterih primerih zmanjša njeno zanesljivost ali natančnost oziroma poveča stroške zbiranja podatkov; priporoča, da se pri opredeljevanju najboljše prakse na tem področju skrbno preučiti ravnovesje med pravočasnostjo, zanesljivostjo in stroški priprave;

15.

poziva Eurostat, naj preuči načine, kako bi bile njegove objave, zlasti tiste na spletu, bolj prijazne do uporabnikov, tj. do povprečnih državljanov in nestrokovnjakov, zlasti kar zadeva uporabo grafov; meni, da bi morala spletna stran Eurostata omogočati lažji dostop do celotnih dolgoročnih podatkovnih serij ter vključevati intuitivne in primerjalne grafe, da bi tako državljanom dala večjo dodano vrednost; k temu dodaja, da bi morale biti redne statistične posodobitve Eurostata v celoti razčlenjene po posameznih državah članicah ter nuditi medletne in medmesečne serije in, kadar je to mogoče in koristno, dolgoročne podatkovne serije;

16.

poudarja, da je zagotavljanje natančnih, ustreznih in visokokakovostnih statističnih podatkov ključnega pomena za trajnosten in uravnotežen regionalni razvoj; ugotavlja, da so točni, natančni podatki podlaga za pridobivanje podrobnih informacij o posameznih področjih, kot so demografija, gospodarstvo in okolje, ter imajo zato ključno vlogo pri sprejemanju odločitev v zvezi z regionalnim razvojem, zlasti pri izvajanju strategije Evropa 2020;

17.

poziva Komisijo, naj še naprej upošteva potrebo po zanesljivih statističnih informacijah, ki evropskim politikam omogoča boljši odziv na gospodarsko, socialno in ozemeljsko stvarnost na regionalni ravni;

18.

podpira Eurostatovo namero, da vzpostavi pravni okvir za „zaveze za zaupanje v statistiko“; poudarja, da bo spoštovanje pravila o zaupnosti podatkov v okviru evropskega statističnega sistema in načela subsidiarnosti pomagalo okrepiti zaupanje v statistične agencije;

19.

ugotavlja, da je pomembno izboljšati delovanje sistemov javnega računovodstva; kljub temu poziva Komisijo, naj pojasni, ali je standardizacija sistemov javnega računovodstva v vseh državah članicah potrebna in možna; poziva Komisijo, naj pripravi skupno metodologijo ter uveljavi učinkovite, primerne in preverjene rešitve;

20.

poudarja, da je treba razviti skladen sistem za raziskave socialno-ekonomskih procesov na čezmejnih območjih, tudi na tistih v regijah na zunanjih mejah Evropske unije, skupaj s statistiko za makroregije, da bi dobili zanesljivo, popolno in natančno sliko gospodarstva v smislu regionalnega in makroregionalnega razvoja, ki bi vključevala mesta in podeželje; meni, da je treba izboljšati raziskovalne mehanizme, ki so povezani s plačilno bilanco; ugotavlja tudi, da je treba skrbno spremljati regionalne in nacionalne račune v okviru trdnega sistema vodenja kakovosti za evropsko statistiko;

21.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

31.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 251/37

—

ob upoštevanju členov 313 in 314 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju (1),

—

ob upoštevanju posodobljenega finančnega načrtovanja Komisije za obdobje 2007–2013, predloženega v skladu s točko 46 omenjenega medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006,

—

ob upoštevanju splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2012 (2),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 21. februarja 2012 o proračunskih smernicah za leto 2013,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračun (A7-0040/2012),

1.

priznava, da si večina držav članic prizadeva za konsolidacijo javnih financ zaradi finančne in proračunske krize; vendar poudarja, da se EU brez nadaljnjega političnega povezovanja, brez skupnih instrumentov – kot so samodejni ukrepi in pravica Komisije, da sproži sodni postopek v primeru čezmernega primanjkljaja, pa tudi skupni programi, ki jih financira EU – in sredstev, potrebnih za njihovo delovanje, ne bo mogla ustrezno odzvati na trenutno gospodarsko in socialno krizo ali preprečiti prihodnjih kriz; vztraja pri tem, da gospodarsko okrevanje zahteva ukrepe za okrepitev solidarnosti in spodbujanje trajnostne rasti in zaposlovanja; pozdravlja dejstvo, da je Evropski svet to priznal v izjavi 30. januarja 2012 in v zaključkih po vrhunskem srečanju dne 1. in 2. marca 2012, vendar vztraja, da je treba sprejeti konkretne ukrepe, zlasti z uporabo proračuna EU kot skupnega instrumenta; poudarja, da so prednostne naloge, izpostavljene v omenjenih izjavah, tiste, za katere se je Parlament zavzemal v prejšnjih proračunskih postopkih;

2.

je še vedno zaskrbljen zaradi svetovne krize brez primere, ki je močno škodovala gospodarski rasti in finančni stabilnosti ter povzročila velik porast javnofinančnega primanjkljaja in dolga držav članic; razume zaskrbljenost Sveta glede gospodarskih in proračunskih omejitev na nacionalni ravni in vztraja, da bo leto 2013 ključno za gospodarsko okrevanje;

3.

opominja, da je proračun Evropske unije eden najpomembnejših instrumentov, v katerem se izkazuje solidarnost med državami članicami in med generacijami, ter da prinaša nedvoumno dodano vrednost, saj ima izjemen učinek na realno gospodarstvo in vsakdanje življenje evropskih državljanov; opozarja, da če bi politike Unije financirale države članice same, bi njihovi stroški skokovito narasli, torej evropski proračun že po svoji naravi prinaša dejanske skupne prihranke za blaginjo vseh, če je uporabljen tako, da ustvarja sinergije; meni, da varčevalni ukrepi na nacionalni ravni ne bi smeli voditi k podobnemu zmanjšanju na ravni EU, saj lahko vsak evro, porabljen na tej ravni, ustvari prihranke v 27 državah članicah;

4.

poudarja, da je treba zlasti v času krize okrepiti skupna prizadevanja na ravni EU, da bodo naši ukrepi prinašali rezultate; poudarja, da morajo letni proračun Evropske unije s svojim učinkom finančnega vzvoda, prednostne naloge v nacionalnih proračunih in tudi vsi drugi evropski instrumenti podpirati politike okrevanja po krizi v državah članicah in biti usklajeni s strategijo za rast in delovna mesta Evropa 2020 ter da je to bistvenega pomena za uspeh te strategije in za ohranjanje zaupanja v politike EU, zlasti med evropskimi državljani; poudarja, da bi imelo zmanjšanje proračuna EU, ki je katalizator za naložbe, neugodne učinke na rast in zaposlovanje v Uniji;

5.

meni, da pospeševanje rasti in zaposlovanja zahteva posebne ukrepe in večjo proračunsko podporo za trajnostno in dolgoročno industrijsko politiko, konkurenčnost, inovacije ter mala in srednje velika podjetja, saj so ta glavni vir gospodarskega potenciala EU in so po najnovejših podatkih v obdobju od 2002 do 2010 ustvarila 85 % neto novih delovnih mest v EU, poleg tega pa so steber evropske gospodarske rasti; zato je spodbujanje podjetniške miselnosti in ustanavljanja novih podjetij s konkretnimi ukrepi izjemnega pomena in v ta namen je treba zagotoviti ustrezna sredstva; zato priznava, da si je treba prizadevati za dodatno okrepitev financiranja EU v podporo prizadevanjem za rast;

6.

poudarja, da bi takšna podpora preprečila, da bi mala in srednje velika podjetja krčila naložbe, zlasti v raziskave in razvoj, hkrati pa bi pospešila zaposlovanje in strokovno usposabljanje, zlasti za mlade državljane, ter zagotavljala ohranjanje veščin in znanja; meni, da bi bilo treba okrepitev podpore EIB za mala in srednje velika podjetja ter infrastrukturo obravnavati kot osrednjo prednostno nalogo, tako da bi lahko mala in srednje velika podjetja izkoristila svoj potencial za inovacije, nujno potreben za blaginjo EU in nastanek na znanju temelječe družbe; v zvezi s tem poudarja, da je treba še dodatno poenostaviti postopek za oddajo vlog za programe, ki jih financira EU;

7.

meni, da bi večje naložbe iz proračuna EU v trajnostno gospodarstvo v primerjavi s tistimi iz sedanjega proračuna lahko vodile k hitrejšemu ustvarjanju novih delovnih mest; meni, da bi takšne naložbe lahko občutno prispevale k ponovni rasti v EU;

8.

poudarja, da bodo rezultati strategije Evropa 2020 v veliki meri odvisni od današnje mladine, ki je bolje izobražena, bolj tehnično napredna in bolj mobilna kot kdaj prej, zato je že in bo tudi v prihodnosti največja pridobitev za rast in delovna mesta v EU; izraža zaskrbljenost zaradi visoke stopnje brezposelnosti mladih v državah članicah; glede na to poudarja, da si je treba na ravni EU in na nacionalni ravni na vso moč prizadevati za dejansko rast in nova delovna mesta, zlasti za mlade, ki so skupna prihodnost EU;prav tako poudarja, da se je treba nujno posvetiti izzivom brezposelnosti in čedalje večje revščine v Evropski uniji v duhu posebne pobude "evropska platforma za boj proti revščini in socialni izključenosti";

9.

je seznanjen s predlogom Komisije, da se sredstva v znesku 82 milijard EUR, ki bi jih bilo treba še načrtovati v okviru vseh strukturnih skladov EU (Evropski sklad za regionalni razvoj in Evropski socialni sklad), porabi za pomoč malim in srednjim podjetjem ter boj proti brezposelnosti mladih; zahteva, da se ga izčrpno obvešča o tej pobudi, njenem izvajanju in njenih morebitnih posledicah za proračun 2013;

10.

poudarja, da bi morali vsi doslej sprejeti ukrepi proti krizi prispevati k povrnitvi gospodarske rasti; v zvezi s tem poudarja, da je treba že sprejete varčevalne ukrepe po meri pospremiti s ciljno usmerjenimi naložbami, ki bodo prinesle trajnostni gospodarski razvoj; poudarja, da bo proračun EU pri tem odigral odločilno vlogo kot orodje za hitro in dobro usklajeno ukrepanje na vseh področjih, da se omili učinke krize na realno gospodarstvo in spodbudi naložbe, rast in nova delovna mesta v Evropi;

11.

poudarja, da je za dobro usklajeno, jasno in pravočasno uresničevanje političnih zavez in prednostnih nalog tako na nacionalni ravni kot na ravni EU nujno sodelovanje nacionalnih in evropskih institucij, da se javna sredstva prednostno namenijo za področja, ki ustvarjajo rast, da se vnaprej oceni učinke načrtovanih ukrepov, poveča sinergije med njimi in zagotovi, da bodo imeli pozitivne posledice, tako da se odstrani ovire in izkoristi premalo uporabljen potencial; s tem v zvezi poudarja, da je pomembno še naprej organizirati, pred pomladnim vrhom, predstavitev predloga proračuna Komisije, ki jo izvede Komisija, in pred začetkom nacionalnih proračunskih postopkov v državah članicah, medparlamentarne razprave o skupnih gospodarskih in proračunskih smernicah držav članic ter Unije, da se zagotovi usklajevanje med nacionalnimi proračuni in proračunom EU v splošnem okviru dopolnjenih dejavnosti Parlamenta v evropskem semestru in tako poveča demokratična legitimnost, kot je zahteval v resoluciji z dne 1. decembra 2011 o evropskem semestru za usklajevanje gospodarske politike;

12.

poziva k sprejetju odgovornega proračuna, usmerjenega k rezultatom, s kakovostno porabo ter optimalno in pravočasno uporabo obstoječih sredstev EU; v duhu izjave članov Evropskega sveta z dne 30. januarja 2012 poudarja, da je treba vlagati v rast in delovna mesta, zlasti v zvezi z malimi in srednje velikimi podjetji ter mladino; poudarja, da namerava skupaj s specializiranimi parlamentarnimi odbori opredeliti tako konkretna področja, kjer so potrebni dodatni ukrepi, kot tudi morebitne negativne prednostne naloge;

13.

poudarja, da proračun EU predstavlja naložbo, usmerjeno izključno v politike in ukrepe, ki prinašajo dodano vrednost EU; opozarja, da ima proračun EU – ki ne sme imeti primanjkljaja – veliko večji učinek vzvoda na rast in zaposlovanje kot pa nacionalni proračuni, prav tako pa lahko pospeši naložbe, zagotovi stabilnost v Evropi in EU pomaga pri izhodu iz gospodarske in finančne krize; kljub temu poudarja, da je treba spodbuditi nove naložbe, da ne bodo ogroženi projekti, ključni za gospodarsko okrevanje in konkurenčnost; v zvezi s tem poudarja, da bi lahko razvoj novih in izboljšanih finančnih instrumentov še povečal učinek vzvoda, ki ga ima poraba EU na rast, tako da se pritegnejo zasebne naložbe, s čimer se nadomestijo omejitve na nacionalni ravni in optimizira javna poraba;

14.

opominja, da so se nacionalni proračuni v EU med letoma 2000 in 2011 v povprečju povečali za 62 %, plačila v proračun EU pa so narasla za nekoliko manj kot 42 %, pri čemer se je EU razširila s 15 na 27 držav članic;

15.

se namerava v proračunskem postopku za leto 2013 še posebej osredotočiti na uresničevanje proračunskih prednostnih nalog EP iz prejšnjih let ter pozorno spremljati financiranje in izvajanje strategije Evropa 2020, ki so jo države članice v celoti sprejele, kar zadeva spodbujanje konkurenčnosti in zaposlovanja, pa tudi drugih sektorskih prednostnih nalog;

16.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija v zadnji različici finančnega načrta za obdobje 2012–2013 upoštevala proračunske prednostne naloge EP za leto 2012 in ni izravnala preteklih povečanj; poziva jo, naj v predlogu proračuna za leto 2013 naredi enako;

17.

opominja, da zgornje meje za več razdelkov, zlasti razdelek 1a (konkurenčnost za rast in zaposlovanje ) in razdelek 4 (EU kot globalni akter) v trenutnem finančnem okviru ne zadostujejo za uresničevanje politik, ki so jih Parlament, Svet in Komisija opredelili kot prednostne; znova opozarja, da je bilo treba sredstva, dodeljena nekaterim politikam, večkrat revidirati, da bi bilo mogoče uresničiti nove cilje in naloge, zaradi česar je bilo treba skoraj v vseh letnih proračunih uporabiti instrument prilagodljivosti; poudarja, da ne bo dopustil, da bi bile dolgoletne politične zaveze EU ogrožene; zlasti opozarja, da morajo biti finančne obveznosti, sprejete z mednarodnimi sporazumi in/ali sporazumi med EU in mednarodnimi organizacijami, spoštovane in ustrezno vključene v predlog proračuna;

18.

opominja, da je bil večletni finančni okvir za obdobje 2007–2013 oblikovan zato, da bi povečali blaginjo in kakovost življenja državljanov ter izkoristili ves potencial širitve, kljub temu pa se EU od leta 2008 sooča s krizo brez primere, ki je vplivala tudi na vse letne proračune; glede na to poudarja, da finančni okvir za obdobje 2007–2013 ni bil spremenjen, tako da bi upoštevali dodatne finančne potrebe, nastale zaradi sedanje krize, ampak nasprotno, da je bila v vseh letnih proračunih od leta 2007 skupna razlika do zgornje meje precejšnja ter da so bili torej zato vsi letni proračuni omejeni in varčni; poudarja, da bi morala biti ustrezajoča plačila zato vsaj izplačana v skladu z običajnim proračunskim ciklom; opominja, da so v primeru večletnih programov plačila od prevzetih obveznosti ločena samo zaradi časovnega zamika med prevzetjem obveznosti in dejanskim izplačilom sredstev;

19.

poudarja, da je leto 2013 zadnje leto trenutnega programskega obdobja in da bo treba izplačati še preostale neporavnane obveznosti, kar je v navadi ob koncu vsake finančne perspektive, saj se bodo programi iz obdobja 2007–2013 zaključevali, prav tako pa bo treba upoštevati zneske obveznosti iz finančnega načrta, ki znašajo skoraj 152 milijard EUR za leto 2013; ponavlja, da bi morebitno umetno krčenje plačil povzročilo zamude pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti in sprejetih zavez EU, zaradi česar bi utegnile nastati zamudne obresti, zaupanje v evropske politike in verodostojnost institucij EU pa bi usahnilo; zato poudarja, da je treba pogodbene dolgove plačati čim prej, saj gre za vprašanje proračunske discipline;

20.

ugotavlja, da je bila raven plačil, ki izhajajo izključno iz prevzetih obveznosti in bi jih morali zato določiti na podlagi tehničnih meril, kot so stopnja izvrševanja, napovedi črpanja in raven neporavnanih obveznosti, v prejšnjih proračunskih postopkih osrednje politično sporno vprašanje med Svetom in Parlamentom; opozarja na povečano raven neporavnanih obveznosti ob koncu leta 2011, saj so znašale 207 milijard EUR, kar je skoraj 7 % več kot ob koncu leta 2010; glede na prihodnje medinstitucionalno srečanje o razliki med sprejetimi obveznostmi in plačili napoveduje, da bo začel dialog s Komisijo, da se docela pojasni sestava neporavnanih proračunskih obveznosti; vztraja, naj Svet ne odloča vnaprej o ravni plačil, ne da bi upošteval dejanske potrebe in pravne obveznosti; nadalje ugotavlja, da kopičenje neporavnanih obveznosti spodkopava preglednost proračuna EU, saj ni povsem jasno, kakšne so povezave med obveznostmi in plačili v posameznem proračunskem letu;

21.

poudarja, da pristop "neto plačnic v proračun EU/neto prejemnic iz proračuna EU" sam po sebi ne upošteva dovolj zelo ugodnih posrednih učinkov, ki jih proračun EU ustvarja med državami članicami v korist skupnih političnih ciljev EU; je resno zaskrbljen zaradi zelo majhnega povečanja plačil v zadnjih dveh proračunih – v proračunu za leto 2012 to povečanje niti ni doseglo inflacije – v ključnem obdobju, ko bi bilo treba izvajati s polno paro vse naložbene programe in izkoristiti njihov celotni potencial;

22.

poudarja, da je treba v skladu z dobrim finančnim poslovodenjem preprečiti, da bi bila dodeljena nezadostna proračunska sredstva, in da morajo slednja ustrezati stvarnim napovedim zmogljivosti črpanja; opozarja, da bi umetno zmanjševanje proračunskih sredstev, ki jih je realistično predvidela Komisija, lahko povzročilo, da dokončna stopnja proračunskega izvrševanja ne bo tako visoka, kot bi lahko bila; opominja, da je raven sredstev za plačila, ki jih Komisija predvidi v predlogu proračuna, odvisna predvsem od napovedi držav članic in njihovih zmogljivosti za izvrševanje, saj skupaj s Komisijo soupravljajo več kot 80 % sredstev EU;

23.

obžaluje dejstvo, da je Svet decembra 2011 zavrnil financiranje opredeljenih dodatnih potreb in da zato konec leta 2011 ni bilo mogoče ugoditi zahtevkom za plačila v znesku več kot 10 milijard EUR, kar bo imelo neposredne posledice za razpoložljiva plačila v letu 2012; je zaskrbljen zaradi dejstva, da je ta situacija nastala, ker je Svet podvomil o podatkih o izvrševanju in o ocenah potreb, ki jih je pripravila Komisija, ne da bi predložil druge podatke ali vire;

24.

je zato resno zaskrbljen zaradi plačil v letu 2012 in poziva Komisijo, naj pripravi predlog, da se rešitev najde čim prej in še letos, da ne bo to vprašanje znova preloženo na leto 2013; poleg tega meni, da je uporaba sredstev za prihodnje leto za financiranje trenutnih potreb slabo finančno poslovodenje in da je v nasprotju z načelom enoletnosti; je resno zaskrbljen zaradi te prakse, ki spodkopava načelo ničelnega dolga Unije;

25.

znova poziva Svet, naj se med proračunskim postopkom vzdrži umetnega zmanjševanja plačil, in poudarja, da bi utegnila biti zaradi tega raven plačil neustrezna; zahteva, naj Svet, če bo že predlagal kaj takega, jasno in javno opredeli, katere programe in projekte EU bi bilo mogoče po njegovi oceni odložiti ali povsem opustiti, in svoje stališče tudi upraviči;

26.

v zvezi s tem poziva Svet, naj svoje stališče podredi stvarnemu in odgovornemu proračunskemu načrtovanju, ter se zavezuje, da bo v letu 2012 stalno spremljal izvrševanje proračunskih sredstev, še zlasti pa plačil; poziva Svet, naj stori enako, tako da bo lahko proračunski organ deloval na osnovi enotnih in posodobljenih podatkov o izvrševanju ter da bo lahko pripravil zanesljive napovedi odhodkov; v ta namen Svet in Komisijo vabi na medinstitucionalno srečanje na ustrezni politični ravni v prvi polovici leta 2012, na katerem naj bi razjasnili in rešili morebitne nesporazume glede podatkov o izvrševanju in ocenjenih potreb po plačilih ter skupaj ocenili situacijo v zvezi s plačili v proračunskih letih 2012 in 2013;

27.

opozarja na pomen financiranja evropskih organov za nadzor finančnih trgov (EBA, EIOPA in ESMA), da se omogoči neokrnjeno izvajanje finančne ureditve in da bodo lahko ti nadzorni organi preprečili nove krize; poudarja, da bi moralo biti financiranje teh nadzornih organov in njihove neodvisne pravne službe prednostna naloga proračuna;

28.

pozdravlja dogovor o financiranju dodatnih stroškov projekta ITER, dosežen decembra 2011; poziva Komisijo, naj v celoti upošteva skupne sklepe iz tega sporazuma in v predlogu proračuna za leto 2013 pripravi konkretne predloge za znesek 360 milijonov EUR, pri tem pa upošteva določbe finančne uredbe in Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 brez morebitnih nadaljnjih popravkov večletnega finančnega okvira zaradi projekta ITER; znova izraža trdno prepričanje, da zagotovitev 360 milijonov EUR v proračunu za leto 2013 ne bo ovirala uspešnega izvajanja drugih politik EU – zlasti tistih, ki prispevajo k doseganju ciljev strategije EU 2020 – v tem zadnjem letu programskega obdobja, in še posebej nasprotuje morebitnim prerazporeditvam, ki ogrožajo te proračunske prednostne naloge; poudarja, da je Komisija v finančnem načrtu v razdelku 1a predvidela razliko do zgornje meje v znesku 47 milijonov EUR, kar delno pokriva potrebe projekta ITER;

29.

glede na bližnjo pridružitev Hrvaške 1. julija 2013 pričakuje, da bo sprememba večletnega finančnega okvira sprejeta hitro, v skladu s točko 29 Medinstitucionalnega sporazuma ("Prilagoditve finančnega okvira zaradi širitve"), in poziva Komisijo, naj pripravi predlog za ustrezna dodatna sredstva, takoj ko bodo akt o pristopu ratificirale vse države članice; ponavlja, da je treba za pridružitev Hrvaške v drugi polovici leta 2013 predvideti ustrezna dodatna finančna sredstva iz novih virov, ne s prerazporeditvami;

30.

je seznanjen s pismom komisarja za proračun in finančno načrtovanje z dne 23. januarja 2012, v katerem je ta izrazil pripravljenost Komisije, da že leta 2013 zmanjša število delovnih mest v kadrovskem načrtu za 1 %, ob ustreznem upoštevanju različnih učinkov v velikih, srednjih in majhnih generalnih direktoratih; namerava pozorno preučiti namero Komisije, da do leta 2018 zmanjša število zaposlenih v institucijah in organih EU za 5 % v primerjavi z letom 2013, in opozarja, da ta cilj velja za splošnega; opozarja, da ima vsaka sprememba kadrovskega načrta neposredne posledice za proračun in ne sme nikakor posegati v proračunska pooblastila Odbora za proračun in Evropskega parlamenta; meni, da je treba tako pri kratkoročnem kot pri dolgoročnem krčenju delovnih mest najprej opraviti oceno vpliva ter v celoti upoštevati tudi pravne obveznosti Unije in nove pristojnosti in obsežnejše naloge institucij, izhajajoče iz pogodb;

31.

opozarja na pomen tesnega in konstruktivnega sodelovanja med institucijami skozi celoten postopek in potrjuje svojo pripravljenost, da polno prispeva k takšnemu sodelovanju v popolnem skladju z določbami PDEU; pričakuje, da bodo te smernice v proračunskem postopku in pri pripravi predloga proračuna v celoti upoštevane;

32.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter Računskemu sodišču.

31.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 251/42

—

ob upoštevanju členov 81 in 82 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki predvidevata sprejetje ukrepov v "pomoč pri usposabljanju sodnikov in zaposlenih na sodišču" z rednim zakonodajnim postopkom,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. septembra 1991 o ustanovitvi evropske pravne akademije (1), svojega stališča z dne 24. septembra 2002 o sprejetju sklepa Sveta o vzpostavitvi evropske mreže za sodniško usposabljanje (2), svoje resolucije z dne 9. julija 2008 o vlogi nacionalnih sodnikov v evropskem sodnem sistemu (3) in svojega priporočila Svetu z dne 7. maja 2009 o razvoju kazenskopravnega območja EU (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o akcijskem načrtu za izvajanje stockholmskega programa (COM(2010)0171),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2009 o stockholmskem programu (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o izobraževanju pravosodnih organov (6),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. septembra 2011 z naslovom "Vzpostavljanje zaupanja v pravosodni sistem celotne EU – nova razsežnost evropskega izobraževanja v pravosodju"(COM(2011)0551),

—

ob upoštevanju pilotnega projekta za izobraževanje pravosodnih organov, ki ga je Parlament predlagal leta 2011,

—

ob upoštevanju primerjalne študije o izobraževanju pravosodnih organov v državah članicah, ki jo je Parlament naročil pri ERA v sodelovanju z EJTN (7),

—

ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,

A.

ker omenjena študija preučuje dejavnosti, ki jih na tem področju izvajajo nacionalne pravosodne izobraževalne ustanove, vključno z vrsto usposabljanja, pogoji in proračunskimi viri, njen namen pa je poleg tega opredeliti potrebe in predlagati izboljšave in praktične zglede ter predstaviti rezultate poglobljene ankete med več kot 6 000 sodniki in tožilci v državah članicah, s poudarkom na njihovih izkušnjah z izobraževanjem o pravu EU in njihovih predlogih za izboljšave;

B.

ker bi morali pravosodnemu usposabljanju pravzaprav reči "pravosodne študije", da se poudari posebna narava nepretrganega intelektualnega razvoja, ki je potreben v pravosodju, in dejstvo, da so prav sodniki najbolj poklicani za izvajanje pravosodnega usposabljanja;

C.

ker trenutna ponudba izobraževanja še zdaleč ne izpolnjuje ciljev Komisije, namreč da bi morala biti na voljo polovici pravnih strokovnjakov v EU;

D.

ker so glede na ugotovitve iz študije jezikovne ovire, pomanjkanje (pravočasnih) informacij o obstoječih programih, dejstvo, da programi niso vedno prilagojeni potrebam sodnikov, velike delovne obremenitve sodnikov in nezadostno financiranje med glavnimi razlogi za razmeroma majhno število tistih, ki se izobražujejo o pravu EU (53 %, od tega samo tretjina v zadnjih treh letih);

E.

ker je v trenutnih razmerah finančne varčnosti tudi s proračunskega vidika priporočljivo, da se izkoristijo obstoječe ustanove, zlasti nacionalne šole za pravosodno izobraževanje, pa tudi univerze in strokovni organi, kar zadeva vidike nacionalne zakonodaje pri vzpostavljanju evropske pravosodne kulture; ker bo na ta način mogoče opredeliti najboljše prakse v državah članicah, jih gojiti in širiti po celotni EU; ker bi morala pri izobraževanju o pravu EU svojo vlogo še naprej igrati Evropska pravna akademija (ERA);

F.

ker je Parlament že opozoril, da mora evropsko pravosodno območje graditi na skupni pravosodni kulturi izvajalcev, sodnikov in tožilcev, ki pa ne sme izhajati samo iz prava EU, temveč jo je treba razviti s skupnim poznavanjem in razumevanjem nacionalnih pravosodnih sistemov, temeljito prenovitvijo univerzitetnih učnih programov, izmenjavami, študijskimi obiski in skupnim usposabljanjem z dejavno podporo Evropske pravne akademije, evropske mreže za sodniško usposabljanje in Evropskega pravnega inštituta;

G.

ker bi moralo biti izobraževanje pravosodnih organov povezano z razpravo o tradicionalni vlogi pravosodja in njegovi modernizaciji, o tem, kako ga odpreti in razširiti njegova obzorja; ker to zahteva tudi jezikovno izobraževanje ter spodbujanje študija primerjalnega in mednarodnega prava;

H.

ker je treba med delavci v pravosodju gojiti skupno sodno kulturo na podlagi listine o temeljnih pravicah, dela beneške komisije Sveta Evrope in podobno, da se okrepijo osrednje vrednote pravosodnega poklica z razpravo in širjenjem enotne poklicne etike, pravna država in načela za imenovanje in izbor sodnikov in da se prepreči politizacija pravosodja, s tem pa spodbudi vzajemno zaupanje, potrebno za uresničenje skupnega pravosodnega območja;

I.

ker je treba ustvariti nove mreže sodnikov iz različnih kultur in izboljšati usklajevanje v obstoječih mrežah, da bodo lahko nastali "krogi usklajenosti"; ker elektronska komunikacija za to ne zadostuje, ampak so potrebni forumi, kjer bodo lahko sodniki vzpostavljali medsebojne stike, pritegniti pa je treba tudi sodnike z luksemburškega in strasbourškega sodišča;

J.

ker pravosodne študije ne smejo biti omejene na materialno in postopkovno pravo in ker se morajo sodniki usposabljati tudi o sodnem delu in veščinah;

1.

meni, da bi bilo mogoče glede na proračunske omejitve in odgovore sodnikov iz omenjene ankete kljub dejstvu, da so osebni stiki najboljša možnost, takšno usposabljanje in svetovanje zagotavljati prek interneta (videokonference, spletni tečaji, spletne oddaje), pa tudi z izmenjavami; ugotavlja, da se sodniki zavzemajo za nadaljnje ocene in prilagoditev izobraževalnih programov njihovim potrebam, pri čemer dajejo prednost interaktivnemu usposabljanju, kjer lahko izmenjujejo izkušnje in razpravljajo o konkretnih primerih, pred klasičnimi (od zgoraj navzdol) oblikami izobraževanja;

2.

meni, da bi bil dodatni cilj uskladitev usposabljanja, ki ga ponujajo obstoječe ustanove za pravosodno izobraževanje, ter olajšanje in krepitev dialoga in stikov med strokovnjaki;

3.

ugotavlja, da je večjezično usposabljanje pomembno, saj je študija pokazala, da razmeroma majhno število sodnikov tuje jezike govori tako dobro, da bi lahko dejavno sodelovali v pravosodnem usposabljanju v drugih državah članicah;

4.

meni, da bi lahko težave (stroški, jezikovno izobraževanje, stroškovna učinkovitost) rešili z uporabo sodobnih tehnologij in financiranjem razvoja programov v smislu Applove knjižnice iTunes U; takšni programi, ki bi jih pripravljale nacionalne šole, ERA, univerze in druge izobraževalne ustanove, bi vsebovali tečaje z videogradivom, vključno z jezikovnim usposabljanjem (s posebnim poudarkom na pravni terminologiji), in napotke glede nacionalnih pravnih sistemov, zlasti pravnih postopkov in podobno, bili pa bi brezplačni za delavce v pravosodju;

5.

meni, da bi lahko uspešna udeležba na takšnih tečajih tlakovala pot za program Erasmus za sodnike in udeležbo na tečajih v tujini;

6.

predlaga, da bi bili ti programi na voljo tudi pravnim strokovnjakom, strokovnim organom, akademijam in študentom prava za nizko ceno, njihov razvoj in izdelava pa bi v manjšem obsegu celo spodbudila gospodarstvo in zaposlovanje z razmeroma majhnim vložkom;

7.

meni, da bi se moral pilotni projekt pod vodstvom Luigija Berlinguerja in Erminie Mazzoni, ki naj bi se začel v letu 2012, osredotočiti predvsem na opredelitev in širjenje najboljših praks pri organiziranju usposabljanja o pravu EU v nacionalnih pravosodnih sistemih in šolah; meni, da bi lahko EU spodbudila države članice, naj se zgledujejo po uspešnih ustanovah, kot so koordinatorji za pravo EU v Italiji in na Nizozemskem v okviru nacionalnih sodišč, in podprejo usposabljanje takšnih koordinatorjev oziroma jim olajšajo delo na ravni EU;

8.

meni, da bi bilo treba v pilotnem projektu ustanoviti delovno skupino ponudnikov pravosodnega usposabljanja na nacionalni in evropski ravni, pa tudi izvensodnih akterjev, katere cilj bi bil opredeliti niz tem v okviru prava EU, ki so najpomembnejše za vsakodnevno sodno prakso, tako pri praktičnih (kako vložiti zahtevo za predhodno odločanje, kako dostopati do podatkovnih zbirk prava EU itd.) kot pri vsebinskih vprašanjih;

9.

predlaga, da bi pilotni projekt usklajeval (a) medsebojno svetovanje in izmenjavo znanja o posameznih pravnih sistemih med pravosodnimi izobraževalnimi ustanovami, pri čemer bi gradil na obstoječih mrežah in virih, ter (b) formalno usposabljanje in seznanjanje s tujimi pravnimi sistemi;

10.

predlaga še, naj Komisija vsako leto organizira forum, na katerem bi se lahko sodniki vseh stopenj na pravnih področjih, kjer se pogosto pojavljajo domači in čezmejni problemi, pogovarjali o zadnjih pravnih spornih točkah in težavah, da bi spodbudili razpravo, vzpostavili stike, ustvarili kanale za komuniciranje ter poglobili medsebojno zaupanje in razumevanje; meni, da bi forum pristojnim organom, izvajalcem izobraževanja in strokovnjakom, vključno z univerzami in strokovnimi organi, ponudil priložnost, da razpravljajo o politiki pravosodnega usposabljanja in prihodnosti pravnega izobraževanja v Evropi;

11.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji.

31.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 251/45

—

ob upoštevanju členov 3, 6 in 21 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju členov 206 in 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju konvencij Mednarodne organizacije dela št. 182 o prepovedi najhujših oblik dela otrok in takojšnjem ukrepanju za njihovo odpravo in št. 138 o minimalni starosti za sklenitev delovnega razmerja ter konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah,

—

ob upoštevanju mednarodnega sporazuma o kakavu, ki je bil sklenjen leta 2010, zlasti njegovih členov 42 in 43,

—

opozarjajoč na svoje predhodne resolucije o trgovini z otroki in izkoriščanju otrok v državah v razvoju,

—

opozarjajoč na svoji resoluciji z dne 25. novembra 2010 o človekovih pravicah ter o socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih (1) in o družbeni odgovornosti podjetij v mednarodnih trgovinskih sporazumih (2),

—

ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A.

ker Mednarodna organizacija dela ocenjuje, da po vsem svetu več kot 215 milijonov otrok delavcev opravlja dejavnosti, ki bi jih bilo treba odpraviti; ker jih je med njimi več kot 152 milijonov starih manj kot 15 let, 115 milijonov pa jih opravlja nevarne dejavnosti;

B.

ker za namene te resolucije delo otrok pomeni delo otrok, kakor je opredeljeno s konvencijama Mednarodne organizacije dela št. 138 o minimalni starosti za sklenitev delovnega razmerja in št. 182 o prepovedi najhujših oblik dela otrok in takojšnjem ukrepanju za njihovo odpravo;

C.

ker mora Parlament odobriti sklenitev mednarodnega sporazuma o kakavu iz leta 2010; ker so zainteresirane strani izrazile hudo zaskrbljenost zaradi dela otrok v pridelavi in obiranju kakavovih zrn;

D.

ker je 70 % svetovnega kakava pridelano v Zahodni Afriki, kjer okoli 7,5 milijona ljudi prideluje kakav skoraj izključno na majhnih družinskih kmetijah, ki jih je v Zahodni Afriki od 1,5 do 2 milijona; ker je pridelovanje kakava v petmesečnem času obiranja delovno zelo intenzivna dejavnost in se pridelovalci soočajo z velikimi pritiski akterjev na nacionalnem in mednarodnem trgu za ohranitev nizkih stroškov dela; ker so ob višku sezone udeleženi vsi družinski člani, tudi otroci; ker delo otrok povzroča nesprejemljivo tveganje;

E.

ker Mednarodna organizacija dela meni, da ni treba vsako delo, ki ga opravljajo otroci, opredeliti kot delo otrok, ki ga je treba odpraviti, in ker je treba jasno razlikovati med obema oblikama dela; ker se delo otrok ali mladostnikov, ki ne vpliva na njihovo zdravje in osebnostni razvoj ali posega v njihovo šolanje, na splošno obravnava kot nekaj dobrega, razen če so naloge nevarne ali če otrokom preprečujejo, da bi obiskovali šolo;

F.

ker so študije, opravljene v Gani in Slonokoščeni obali pokazale, da so otroci, ki delajo v nasadih kakava, izpostavljeni različnim vrstam nevarnosti; ker so bili poleg tega nekateri otroci morebiti ugrabljeni in pripeljani iz drugih območij države ali iz sosednjih držav; ker so potrebne nadaljnje raziskave o pojavnosti dela otrok in trgovini z otroki na območju, saj ni nobenih preverjenih podatkov;

G.

ker je uporaba najhujših oblik otroškega dela pri pridelovanju in obiranju kakavovih zrn nesprejemljiva;

H.

ker so v zadnjih letih programi in pobude za boj proti najhujšim oblikam otroškega dela v nasadih kakava v Zahodni Afriki prinesli znaten napredek, vendar je treba zaradi izjemne razsežnosti tega sektorja še veliko storiti; ker so vnovični konflikti na tem območju, zlasti v Slonokoščeni obali, znova poslabšali položaj otrok;

I.

ker so revščina, pomanjkanje nadomestnih možnosti za ustvarjanje prihodkov, pomanjkljive ali neobstoječe možnosti za mlade zunaj šole, toge strukture in prevladujoči odnosi na ravni skupnosti, nezadostna pravna zaščita otrokovih pravic in nezmožnost zagotavljanja obveznega javnega šolanja za vse otroke, ne glede na spol, da korupcije in slabega vodenja niti ne omenjamo, družbenoekonomski in politični dejavniki, ki lahko prispevajo k ponavljajočim se zlorabam otrok v nekaterih delih sveta;

J.

opozarja, da je prednostna odgovornost vlad vseh teh držav, da celovito izvajajo konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah ter konvenciji Mednarodne organizacije dela št. 138 o minimalni starosti za sklenitev delovnega razmerja in št. 182 o prepovedi najhujših oblik dela otrok in takojšnjem ukrepanju za njihovo odpravo;

K.

opozarja na strategijo EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–2014, na globalni sporazum OZN, zlasti na njegovo načelo št. 5 o odpravi dela otrok, ter na Harkin-Englov protokol, ki nudi koristen okvir za družbeno odgovornost podjetij v sektorju kakava;

1.

poziva države, ki še niso ratificirale konvencije ZN o otrokovih pravicah in konvencij Mednarodne organizacije dela št. 138 in 182, naj jih hitro ratificirajo in izvajajo; meni tudi, da bi morale države izvajati vse ustrezne politike za ozaveščanje o zlorabi otrok na trgu dela in o potrebi po izpolnjevanju veljavnih nacionalnih in mednarodnih pravil:

2.

ostro obsoja uporabo dela otrok na kakavovih poljih;

3.

poziva vse zainteresirane strani, ki so udeležene v pridelavi in predelavi kakavovih zrn in izdelkov iz njih, tj. vlade, svetovno industrijo, pridelovalce kakava, delavske organizacije, nevladne organizacije in potrošnike, naj prevzamejo svojo odgovornost v boju proti vsem oblikam prisilnega dela otrok in trgovini z otroki, si izmenjujejo izkušnje in skupno delujejo za trajnostno verigo dobave s kakavom, v kateri ne bo dela otrok;

4.

meni, da bi lahko znatne spremembe prinesel le celovit in usklajen okvir, ki bi obravnaval temeljne vzroke dela otrok, dolgoročno pa bi ga izvajali vlade, industrija, trgovci, pridelovalci in civilna družba;

5.

poziva Komisijo, naj zagotovi politično usklajenost vseh svojih pobud, zlasti tistih, ki se nanašajo na trgovino, razvoj (zlasti v zvezi z dostopom otrok do izobraževanja), človekove pravice, javna naročila in družbeno odgovornost podjetij, poleg tega pa spodbuja izmenjavo primerov najboljših praks med sektorji, kjer se pojavlja otroško delo;

6.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo vsi trgovinski sporazumi vsebovali učinkovite določbe, namenjene zmanjševanju revščine in spodbujanju spodobnega dela in varnih delovnih pogojev, ter pravno zavezujoče klavzule o mednarodno dogovorjenih človekovih pravicah, socialnih in okoljskih standardih ter njihovem izvrševanju, skupaj z ukrepi v primeru kršitev;

7.

opozarja, da poteka revizija sistema splošnih preferencialov EU, njenega poglavitnega instrumenta trgovinske politike EU za spodbujanje temeljnih delavskih standardov, in da se lahko trgovinski preferenciali, ki so bili dodeljeni državam po tem sistemu, v posebnih okoliščinah, zlasti v primeru resnih in sistematičnih kršitev načel, določenih v številnih temeljnih konvencijah Mednarodne organizacije dela, vključno konvencijah št. 138 in 182, odvzamejo;

8.

opozarja, da je Evropski parlament 15. decembra 2011 odločil, da ne odobri protokola o tekstilnih izdelkih k sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in Uzbekistanom zaradi pomislekov v zvezi z uporabo prisilnega otroškega dela na bombaževih poljih v Uzbekistanu, in priporoča, naj Evropska unija preuči možnost začasnega umika ugodnosti splošnega sistema preferencialov za Uzbekistan, če nadzorni organi Mednarodne organizacije dela ugotovijo, da ta država resno in sistematično krši svoje obveznosti (3);

9.

pozdravlja vse pobude različnih zainteresiranih strani, pri katerih so vključene vlade, industrija, pridelovalci in civilna družba, za odpravo otroškega dela in izboljšanje življenja otrok in odraslih, ki delajo v nasadih kakava, in za odgovorno pridelavo kakava, na primer nedavno regionalno pobudo Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, sekretariata Kluba držav Sahela in Zahodne Afrike in Mednarodne pobude za kakav za širjenje najboljše prakse v boju proti najhujšim oblikam dela otrok v nasadih kakava v Zahodni Afriki; poudarja, da mora tem pobudam slediti nadaljnjo ukrepanje, da se zagotovi resničen napredek; spodbuja vlade, naj povečajo podporo mrežam pravične trgovine v sektorju kakava in podeželskim zadrugam in naj jim omogočijo, da bodo svoje izdelke pošiljale neposredno nacionalnim in mednarodnim trgom ter se tako izognile posrednikom in dosegle pravične cene; poziva Komisijo, naj podpre takšne ukrepe;

10.

pozdravlja cilje protokola o pridelavi in predelavi kakavovih zrn in izdelkov iz njih na način, ki je skladen s konvencijami Mednarodne organizacije dela št. 182 o prepovedi najhujših oblik otroškega dela in takojšnjem ukrepanju za njegovo odpravo (poznan kot Harkin-Englov protokol) in poziva k njegovemu polnemu izvajanju;

11.

opominja, da je Evropski odbor za standardizacijo nedavno sklenil ustanoviti nov projektni odbor, katerega naloga je, da oblikovati dvodelni evropski standard za sledljivo in trajnostno pridelavo kakava; poziva Komisijo, naj razmisli o zakonodajnem predlogu mehanizma za učinkovito sledenje blagu, ki se proizvaja s prisilnim otroškim delom, ter ga po potrebi predloži; poziva podpisnike mednarodnega sporazuma o kakavu, naj podpirajo izboljšanje dobavne verige in boljšo organiziranost kmetov, da se omogoči sledljivost kakava skozi vso dobavno verigo v sektorju kakava;

12.

poziva podpisnike mednarodnega sporazuma o kakavu, naj preučijo možnosti uvedbe sledljivosti v dobavno verigo kakava, ko jo bo revidirala pooblaščena tretja stran;

13.

poziva Komisijo, mednarodni program za odpravo dela otrok pri Mednarodni organizaciji dela in druge partnerje, naj si še naprej prizadevajo za boljši vpogled v gospodarske, družbene in kulturne značilnosti kmetijskih skupnosti;

14.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje, Svetu EU, Evropski komisiji, Unicefu, sopredsednikom skupne parlamentarne skupščine AKP-EU, Afriški uniji in Mednarodni organizaciji dela.

31.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 251/47

—

ob upoštevanju člena 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju saintvincentske deklaracije o oskrbi in raziskavah sladkorne bolezni v Evropi, ki je bila sprejeta na prvem srečanju v okviru akcijskega programa o sladkorni bolezni od 10. do 12. oktobra 1989 v Saint-Vincentu (1),

—

ob upoštevanju platforme EU o prehrani, telesni dejavnosti in zdravju, ki jo je 15. marca 2005 ustanovila Komisija (2),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 8. decembra 2005 z naslovom "Spodbujanje zdrave prehrane in telesne dejavnosti: evropska razsežnost za preprečevanje prekomerne teže, debelosti in kroničnih bolezni, ki obravnava najpogostejše povzročitelje sladkorne bolezni tipa 2" (COM(2005)0637),

—

ob upoštevanju sklepov konference avstrijskega predsedstva o preprečevanju sladkorne bolezni tipa 2, ki je potekala 15. in 16. februarja 2006 na Dunaju (3),

—

ob upoštevanju svoje izjave z dne 27. aprila 2006 o sladkorni bolezni (4),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o spodbujanju zdravega načina življenja in preprečevanje diabetesa tipa 2 (5),

—

ob upoštevanju resolucije regionalnega odbora Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo z dne 11. septembra 2006 z naslovom "Preprečevanje in nadzor nad nenalezljivimi boleznimi v evropski regiji Svetovne zdravstvene organizacije" (6),

—

ob upoštevanju resolucije 61/225 generalne skupščine Združenih narodov z dne 20. decembra 2006 o svetovnem dnevu sladkorne bolezni,

—

ob upoštevanju Sklepa št. 1350/2007/EC Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o uvedbi drugega programa ukrepov Skupnosti na področju zdravja (2008–2013) (7) ter s tem povezanega Sklepa Komisije z dne 22. februarja 2011 o sprejetju sklepa o financiranju za leto 2011 v okviru drugega programa ukrepov Skupnosti na področju zdravja (2008–2013) ter o merilih za izbiro in dodelitev ter drugih merilih v zvezi s finančnimi prispevki za ukrepe tega programa (8),

—

ob upoštevanju bele knjige Komisije z dne 23. oktobra 2007 z naslovom "Skupaj za zdravje: strateški pristop EU za obdobje 2008–2013" (COM(2007)0630),

—

ob upoštevanju sedmega okvirnega programa za raziskave (2007–2013) (9) ter okvirnega programa za raziskave in inovacije (COM(2011)0808),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. oktobra 2009 z naslovom "Solidarnost na področju zdravja: zmanjšanje neenakosti na področju zdravja v EU" (COM(2009)0567),

—

ob upoštevanju resolucije 64/265 generalne skupščine Združenih narodov z dne 13. maja 2010 o preprečevanju in nadzoru nenalezljivih bolezni,

—

ob upoštevanju glavnih ugotovitev in priporočil projekta Zdravje v okviru sedmega okvirnega programa (FP7-HEALTH-200701), opredeljenega v časovnem načrtu za raziskave sladkorne bolezni v Evropi (DIAMAP) (10),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. oktobra 2010 z naslovom "Vodilna pobuda iz strategije Evropa 2020 – Unija inovacij" (COM(2010)0546) ter pilotnega partnerstva o dejavnem in zdravem staranju,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z naslovom "Inovativni pristopi h kroničnim boleznim v sistemih javnega zdravstva in zdravstvenega varstva" z dne 7. decembra 2010,

—

ob upoštevanju resolucije 65/238 generalne skupščine Združenih narodov z dne 24. decembra 2010 o obsegu, podrobnostih, obliki in organizaciji srečanja generalne skupščine na visoki ravni o preprečevanju in obvladovanju nenalezljivih bolezni,

—

ob upoštevanju moskovske izjave, sprejete na prvi svetovni ministrski konferenci Združenih narodov za zdrav življenjski slog in nadzor nad nenalezljivimi boleznimi, ki je potekala 28. in 29. aprila 2011 v Moskvi (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. septembra 2011 o stališču in zavezanosti Evropske unije pred srečanjem Združenih narodov na visoki ravni o preprečevanju in nadzoru nenalezljivih bolezni (12),

—

ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

A.

ker je sladkorna bolezen ena najbolj pogostih nenalezljivih bolezni, saj jo ima po nekaterih ocenah več kot 32 milijonov državljanov EU, kar pomeni skoraj 10 % celotnega prebivalstva EU, podobno število pa jih ima moteno toleranco na glukozo, za katero je zelo verjetno, da bo napredovala v klinično izraženo sladkorno bolezen (13);

B.

ker naj bi se zaradi razširjenosti debelosti, staranja evropskega prebivalstva ter drugih dejavnikov, ki jih je še treba ugotoviti, do leta 2030 število sladkornih bolnikov v Evropi povečalo za 16,6 %;

C.

ker se pričakovana življenjska doba zaradi sladkorne bolezni tipa 2 skrajša za 5 do 10 let (14), zaradi tipa 1 pa za približno 20 let (15), pri čemer naj bi v EU za to boleznijo vsako leto umrlo 325 000 ljudi (16), kar pomeni enega državljana EU vsaki dve minuti;

D.

ker kot glavno preventivno strategijo za zmanjšanje pojavnosti, razširjenosti in zapletov obeh tipov sladkorne bolezni vedno pogosteje omenjajo omejitev znanih dejavnikov tveganja, zlasti življenjskih navad;

E.

ker so še vedno potrebne raziskave, da bi jasno opredelili dejavnike tveganja za sladkorno bolezen tipa 1 – genetska nagnjenost se že raziskuje, vendar do tega tipa bolezni prihaja pri vedno mlajših ljudeh;

F.

ker je sladkorno bolezen tipa 2 mogoče preprečiti in so bili zanjo dejavniki tveganja – kot so slaba in neuravnotežena prehrana, debelost, telesna nedejavnost in uživanje alkohola – že jasno opredeljeni in jih je mogoče omejiti z učinkovitimi preventivnimi strategijami;

G.

ker za sladkorno bolezen še ni zdravila;

H.

ker je mogoče zaplete sladkorne bolezni tipa 2 preprečiti s spodbujanjem zdravega načina življenja in z zgodnjim diagnosticiranjem; ker je kljub temu diagnoza pogosto prepozna in ker se skoraj 50 % vseh sladkornih bolnikov še ne zaveda svojega stanja (17);

I.

ker skoraj 75 % vseh sladkornih bolnikov ne obvladuje dobro svojega stanja, zaradi česar prihaja do večjega tveganja zapletov, izgube produktivnosti in stroškov za družbo (18), kot je razvidno iz nedavne študije (19);

J.

ker v večini držav članic sladkorni bolezni namenijo več kot 10 % izdatkov zdravstvenega varstva, pri čemer lahko ta delež naraste kar na 18,5 % (20), splošni strošek zdravstvenega varstva za državljana EU, ki ima sladkorno bolezen, pa je v povprečju 2 100 EUR na leto (21); ker se bodo ti stroški zaradi porasta števila sladkornih bolnikov, staranja prebivalstva in naraščanja s tem povezanih bolezni nedvomno še povečali;

K.

ker je sladkorna bolezen najpogostejši povzročitelj srčnega infarkta, možganske kapi, slepote, amputacij in okvare ledvic, če je ne zdravimo primerno ali je diagnoza postavljena prepozno;

L.

ker lahko s spodbujanjem zdravega načina življenja in obravnavanjem štirih glavnih determinant zdravja – kajenje, slaba prehrana, telesna nedejavnost in uživanje alkohola – na vseh področjih politik bistveno prispevamo k preprečevanju sladkorne bolezni, njenih zapletov ter ekonomskih in socialnih stroškov;

M.

ker morajo sladkorni bolniki poskrbeti za 95 % svoje oskrbe (22) in ker sladkorna bolezen za posameznika in njegovo družino ne pomeni le finančnega bremena, ampak zajema tudi psihološko-družbena vprašanja, znižuje pa tudi kakovost življenja;

N.

ker ima nacionalne okvire ali programe za sladkorno bolezen samo 16 od 27 držav članic in ker ni jasnih meril o tem, kaj naj bi vseboval dober program ali katere države imajo najboljšo prakso (23); ker so v Evropski uniji velike razlike in neenakosti v kakovosti zdravljenja sladkorne bolezni;

O.

ker ni pravnega okvira EU za diskriminacijo sladkornih bolnikov ali drugih kroničnih bolnikov in ker so predsodki do obolelih še vedno razširjeni v šolah, pri zaposlovanju, na delovnem mestu, pri sklepanju zavarovanj ter ocenjevanju primernosti za vozniško dovoljenje po vsej EU;

P.

ker ni dovolj finančnih sredstev in infrastrukture za usklajevanje raziskav sladkorne bolezni v EU, kar negativno vpliva na konkurenčnost teh raziskav in sladkornim bolnikom preprečuje, da bi imeli od njih v celoti korist;

Q.

ker še ni evropske strategije za zdravljenje sladkorne bolezni, kljub sklepom Sveta v okviru avstrijskega predsedstva o spodbujanju zdravega načina življenja in preprečevanju sladkorne bolezni tipa 2 (24), številnim resolucijam Združenih narodov in pisni izjavi Evropskega parlamenta o sladkorni bolezni;

1.

pozdravlja sklepe Sveta z dne 7. decembra 2010 z naslovom "Inovativni pristopi h kroničnim boleznim v sistemih javnega zdravstva in zdravstvenega varstva" (25) ter njegov poziv državam članicam in Komisiji, naj začnejo postopek za razmislek, da bi opredelile možnosti čim boljšega odzivanja na izzive kroničnih bolezni;

2.

je seznanjen z zgoraj navedeno resolucijo z dne 15. septembra 2011 o stališču in zavezanosti Evropske unije pred srečanjem Združenih narodov na visoki ravni o preprečevanju in nadzoru nenalezljivih bolezni, v kateri je poudarek na sladkorni bolezni kot eni glavnih nenalezljivih bolezni;

3.

poziva Komisijo, naj razvije in izvaja ciljno usmerjeno strategijo EU za sladkorno bolezen v obliki priporočila Sveta EU o preprečevanju, diagnosticiranju, zdravljenju in raziskovanju sladkorne bolezni ter izobraževanju o njej;

4.

poziva Komisijo, naj pripravi skupna in standardizirana merila ter metode za zbiranje podatkov o sladkorni bolezni ter naj v sodelovanju z državami članicami usklajuje, zbira, evidentira, spremlja in upravlja celovite epidemiološke podatke o tej bolezni ter ekonomske podatke o posrednih in neposrednih stroških njenega preprečevanja in obvladovanja;

5.

poziva države članice, naj razvijejo, izvajajo in spremljajo nacionalne programe o sladkorni bolezni, ki bodo namenjeni spodbujanju zdravja, zmanjševanju dejavnikov tveganja ter predvidevanju, preprečevanju, zgodnjemu diagnosticiranju in zdravljenju sladkorne bolezni, pri čemer bodo ciljna skupina tako splošno prebivalstvo kot skupine z visokim tveganjem, poleg tega pa bodo namenjeni tudi zmanjšanju neenakosti in čim večjemu izkoristku virov zdravstvenega varstva;

6.

poziva države članice, naj spodbujajo preventivo proti sladkorni bolezni tipa 2 in debelosti (priporočeno je, da se strategije izvajajo že od zgodnje mladosti prek izobraževanja o zdravi prehrani in telovadnih navadah v šolah) ter strategije za zdrav način življenja, vključno s pristopom na podlagi telesne dejavnosti in prehrane; v zvezi s tem poudarja, da bi morale države članice prehranske politike uskladiti s cilji spodbujanja zdrave prehrane, omogočanja potrošnikom, da se ozaveščeno in zdravo odločajo, ter zgodnjega diagnosticiranja, kar so ključna področja ukrepanja v njihovih nacionalnih programih o sladkorni bolezni;

7.

poziva Komisijo, naj države članice podpre s spodbujanjem izmenjave najboljše prakse pri dobrih nacionalnih programih o sladkorni bolezni; poudarja, da mora Komisija redno spremljati napredek v zvezi izvajanjem nacionalnih programov držav članic o sladkorni bolezni ter redno predstavljati rezultate v obliki poročila;

8.

poziva države članice, naj razvijejo programe za obvladovanje bolezni, ki bodo temeljili na najboljših praksah in smernicah za zdravljenje na podlagi dokazov;

9.

poziva države članice, naj zagotovijo stalen dostop pacientov v primarni in sekundarni oskrbi do visokokakovostnih meddisciplinarnih ekip, zdravljenja in tehnologij za sladkorno bolezen, vključno s tehnologijami e-zdravja, ter naj paciente podprejo pri pridobivanju in ohranjanju veščin in razumevanja, ki so potrebni za kakovostno vseživljenjsko skrb zase;

10.

poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo usklajevanje evropskih raziskav o sladkorni bolezni, in sicer s podpiranjem sodelovanja med raziskovalnimi vedami in z oblikovanjem splošne, skupne infrastrukture v podporo prizadevanjem na področju evropskih raziskav o sladkorni bolezni, med drugim glede ugotavljanja dejavnikov tveganja in preventive;

11.

poziva Komisijo in države članice, naj v sedanjem in naslednjem okvirnem programu EU za raziskave zagotovijo stalno finančno podporo v zvezi s sladkorno boleznijo, pri čemer naj tip 1 in tip 2 obravnavajo kot ločeni bolezni;

12.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo pravilno in ustrezno spremljanje izida vrhunskega srečanja Združenih narodov o neprenosljivih boleznih iz septembra 2011;

13.

opozarja, da morajo EU in države članice v vsa zadevna zakonodajna področja in politike, zlasti v svojo okoljsko, prehransko in potrošniško politiko, še bolj vključiti preventivo in zmanjševanje dejavnikov tveganja, da bi uresničile cilje v zvezi z nenalezljivimi boleznimi in premagale izzive na področju javnega zdravstva ter socialne in gospodarske izzive;

14.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in parlamentom držav članic.

31.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 251/52

—

ob upoštevanju Sklepa Evropskega sveta z dne 16. decembra 2005, da se državi dodeli status države kandidatke za članstvo v EU, ter sklepov predsedstva Evropskega sveta, objavljenih po srečanjih dne 15. in 16. junija 2006 ter dne 14. in 15. decembra 2006,

—

ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Združenih narodov 854 (1993) in 817 (1993), resolucije generalne skupščine Združenih narodov 47/225 (1993) in začasnega sporazuma iz leta 1995,

—

ob upoštevanju sodbe Meddržavnega sodišča o izvajanju začasnega sporazuma z dne 13. septembra 1995 (Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija proti Grčiji),

—

ob upoštevanju poročila Komisije o napredku za leto 2011 (SEC(2011)1203) in sporočila Komisije z dne 12. oktobra 2011 z naslovom "Strategija širitve in glavni izzivi v obdobju 2011-2012" (COM(2011)0666),

—

ob upoštevanju svojih predhodnih resolucij,

—

ob upoštevanju priporočil skupnega parlamentarnega odbora z dne 4. novembra 2011,

—

ob upoštevanju končnega poročila misije za opazovanje volitev Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE)/Urada za demokratične ustanove in človekove pravice (ODIHR) o predčasnih parlamentarnih volitvah 5. junija 2011,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2008/212/ES z dne 18. februarja 2008 o načelih, prednostnih nalogah in pogojih partnerstva za pristop s to državo,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose s 13. in 14. decembra 2010 in s 5. decembra 2011,

—

ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A.

ker je Evropski svet na srečanju v Solunu 19. in 20. junija 2003 sprejel zavezo do vseh držav zahodnega Balkana, da bodo lahko postale članice Evropske unije, in ker je bila ta zaveza ponovljena na sestanku na visoki ravni o zahodnem Balkanu 2. junija 2010 v Sarajevu;

B.

ker je Komisija v svojem poročilu o napredku za leto 2011 potrdila svoje priporočilo iz leta 2009, naj se z državo začnejo pogajanja o pristopu k EU;

C.

ker je Komisija v svoji strategiji širitve iz leta 2011 potrdila, da se je politika širitve izkazala za učinkovito orodje za družbeno preobrazbo ter da so zavezanost, pogojevanje in verodostojnost v jedru pristopnega procesa in njegovega uspeha;

D.

ker partnerstvo za pridružitev zahteva okrepitev prizadevanj, ki temeljijo na konstruktivnem pristopu, da se s pogajanji doseže vzajemno sprejemljiva rešitev z Grčijo v zvezi z vprašanjem imena v okviru resolucij varnostnega sveta ZN 817 (1993) in 845 (1993) ter se izogne ukrepom, ki bi lahko negativno vplivali na ta prizadevanja; ker sta Komisija in Svet večkrat poudarila, da je bistvenega pomena vzdrževati dobre sosedske odnose, ki vključujejo prizadevanja za iskanje rešitve za vprašanje imena države pod okriljem ZN, ki bo dosežena s pogajanji in bi obojestransko sprejemljiva;

E.

ker dvostranska vprašanja ne bi smela niti predstavljati ovire niti se ne bi smela uporabljati kot ovira v pristopnem procesu, temveč bi jih bilo treba obravnavati konstruktivno ter pri tem upoštevati splošne interese in vrednote EU;

F.

ker regionalno sodelovanje in dobrososedski odnosi ostajajo bistven del procesa širitve in je iskanje kompromisov pri spornih vprašanjih najboljši način za krepitev regionalnega sodelovanja, kar prispeva k ohranjanju miru in dobrososedskih odnosov na zahodnem Balkanu; ker bi nadaljevanje pristopnega procesa prispevalo k stabilnosti države in bi dodatno okrepilo medetnične odnose;

G.

ker ima vsaka država kandidatka svojo posebno raven napredka in značilno dinamiko pristopa; ker je EU odgovorna, da nobena država ne zaostane, in ker utegne stalno odlašanje z začetkom pristopnih pogajanj ogroziti verodostojnost pridružitvenega procesa EU;

H.

ker je bila država med prvimi v tej regiji, ki jim je bil podeljen status države kandidatke, je država z največjo podporo domače javnosti za pristop k EU in ker je sedaj že tri leta zapored dobila pozitivno priporočilo Komisije za določitev datuma začetka pogajanj o pristopu k EU;

I.

ker bi bilo treba vse države kandidatne in morebitne kandidatke v procesu povezovanja obravnavati glede na njihove dosežke;

1.

ponavlja svoj poziv Svetu, naj brez dodatnega odlašanja določi datum za začetek pristopnih pogajanj s to državo;

2.

soglaša z oceno Komisije iz njenega poročila o napredku za leto 2011, da država neprekinjeno izpolnjujejo politična merila; obžaluje, da Svet že tretje leto zapored ni sledil priporočilu Komisije in na svojem zasedanju 9. decembra 2011 ni sprejel odločitve o začetku pristopnih pogajanj z državo;

3.

poudarja pomen procesa evropske integracije te države in vseh prizadevanj v podporo temu cilju, zlasti začetek predhodnega pregleda usklajenosti zakonodaje s pravnim redom in začetek izvajanja druge faze stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma;

4.

četudi ne želi zadrževati spodbudnega napredka drugih držav zahodnega Balkana na poti pristopa k EU, je zaskrbljen, da bi utegnilo razumevanje, da so drugi "prehiteli" napredek te države, ovirati nadaljnje izboljševanje medetničnih odnosov v državi ter da neuspeh pri stalnem napredovanju v smeri pristopa k EU za vsako državo v tej regiji navsezadnje pomeni grožnjo stabilnosti in varnosti za vse te države;

5.

poudarja, da ima sicer vsaka država kandidatka drugačno raven napredka in dinamiko pristopa, kljub temu pa je EU odgovorna za to, da nobena od njih ne zaostane;

6.

je seznanjen s komentarjem komisarja za širitev in sosedsko politiko z dne 5. septembra 2011, da "pozitivna priporočila Evropske komisije niso vklesana v kamen"; kljub temu opozarja, da je odločitev Sveta, da ne bo upošteval priporočila Komisije, povzročila upravičeno razočaranje in nezadovoljstvo v javnem mnenju te države, in ugotavlja, da EU in njene države članice nikoli ne smejo obravnavati kot samoumevno evropsko perspektivo katere koli države ter morajo izkazati enaka prizadevanja za pospešitev pristopnega procesa v resničnem duhu partnerstva;

7.

pozdravlja imenovanje novega vodje delegacije Evropske unije in upa, da bo to imenovanje okrepilo odnose med EU in to državo;

8.

pozdravlja dejstvo, da se je 15. marca 2012 začel dialog na visoki ravni z Evropsko komisijo o pristopu, kar pomeni korak naprej v procesu pristopa k EU, katerega namen je prek obsežne izmenjave mnenj in rednih tehničnih posvetovanj uresničiti program reform na petih ključnih področjih politik: svoboda izražanja, pravna država, reforma javne uprave, volilna reforma in gospodarska merila; se strinja s Komisijo in vladnimi organi, da se je treba v dialogu osredotočiti na 23. poglavje (pravosodje in temeljne pravice) in 24. poglavje (pravica, svoboda in varnost), s čimer bi dodatno izboljšali stopnjo izvajanja meril in standardov za pristop k EU; pričakuje, da se bo ta napredna oblika dialoga nadaljevala na drugih področjih, ki so bistvena za proces pristopa k EU; meni, da bo ta dialog prinesel novo zavezanost za reforme in da se bo naš odnos okrepil prek srečanj na politični ravni, ki potekajo dvakrat na leto;

9.

priznava, da sta tako članstvo v Natu kot članstvo v Evropski uniji bistvenega pomena za evro-atlantsko usmeritev, ki jo je država sprejela, in ugotavlja, da bodo srečanje na vrhu Nata v Chicagu maja 2012, začetek dialoga na visoki ravni o pristopu ter Evropski svet junija 2012 pomembne priložnosti za nadaljnji napredek; opozarja na nedavno izjavo generalnega sekretarja Nata, da bo država povabljena v organizacijo, takoj ko bo dosežena obojestransko sprejemljiva rešitev za vprašanje imena;

10.

znova poziva oblasti in medije, naj si skupaj prizadevajo za oblikovanje pozitivnega vzdušja, ki bo pripomoglo k razvoju odnosov s sosednjimi državami in ne bo spodbujalo sovražnega govora;

11.

je seznanjen z odločitvijo vlade, ki je bila oblikovana julija 2011, da uporabi zakon o amnestiji v štirih zadevah, povezanih z vojnimi zločini, ki jih je Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo leta 2008 vrnilo v presojo domačemu sodstvu; poziva vlado, naj poskuša najti nadomestne možnosti za zagotovitev sodnega varstva in popravo krivic za žrtve teh zločinov in njihove družine v skladu z obveznostmi po mednarodnem humanitarnem pravu;

12.

je seznanjen s sodbo Meddržavnega sodišča glede spora o imenu, ki je bila objavljena 5. decembra 2011; meni, da bi morala ta sodba dati nov zagon zagotavljanju, da se usmeri vsa prizadevanja v reševanje spora o imenu pod okriljem Združenih narodov, ter poziva strani, naj v dobri veri upoštevata sodbo in jo uporabita za poglobitev dialoga, in obenem poudarja potrebo po kompromisu, ki bo sprejet na obeh straneh; v zvezi s tem pozdravlja izjavo mediatorja, ki so ga imenovali Združeni narodi, ter njegov poziv stranem, naj ta dogodek razumeta kot priložnost za konstruktiven razmislek o njunem medsebojnem odnosu in naj pretehtata možnost nove pobude, katere namen bi bil najti dokončno rešitev tega vprašanja;

13.

močno obžaluje, da spor zaradi imena še naprej blokira pot države do pristopa k EU in tako ovira širitveni proces; poudarja, da so dobri sosedski odnosi bistveno merilo v procesu širitve EU, ter poziva zadevni vladi, naj se izogibata spornim potezam, spornim dejanjem in izjavam, ki bi lahko negativno vplivale na te odnose;

14.

ponovno poziva podpredsednico/visoko predstavnico in komisarja, pristojnega za širitev, naj spodbujata iskanje dogovora o imenu in ponudita politično usmerjanje; poleg tega meni, da bi morala vodstvo države in Evropska unija dosledno pojasniti javnosti koristi rešitve, ko bo o tej sprejet dogovor in pred referendumom o tem vprašanju;

15.

obžaluje, da je bil v poročilu o napredku za leto 2011, in tudi sicer od leta 2009, izpuščen izraz "makedonski", kljub temu, da se ta praviloma uporablja v besedilih Združenih narodov, ko se omenja jezik, kultura in identiteta države; opozarja na negativne odzive, ki jih je ta vidik letos sprožil v javnem mnenju, in poziva Komisijo, naj to upošteva pri pripravi prihodnjih poročil; opozarja, da ohridski okvirni sporazum temelji na načelu spoštovanja narodnostne identitete vseh skupnosti;

16.

poudarja pomembnost ohranjanja "zagona" pristopnega procesa; v zvezi s tem pozdravlja ponudbo vlade države, da se določi rok za uspešno rešitev spora o imenu, najpozneje pred koncem procesa pregledovanja, ki naj bi ga Komisija začela takoj, ko se začnejo pogajanja; je prepričan, da lahko pristna prizadevanja vlade in uresničitev reform EU v vseh pomembnejših zadevah pomagajo ustvariti politično okolje, naklonjeno reševanju dvostranskih vprašanj, kot so dokazali drugi širitveni procesi; opozarja, da bo vzporedni proces reševanja dvostranskega vprašanja in nadaljevanja pristopnih pogajanj, na enaki podlagi kot pri modelu Slovenija-Hrvaška, koristil tako državi kot EU;

17.

ponovno poziva Komisijo in Svet, naj začneta razvijati splošno uporaben arbitražni mehanizem v skladu s pogodbama EU, namenjen reševanju dvostranskih vprašanj med državami pristopnicami in državami članicami;

18.

pozdravlja izvolitev novega parlamenta in hitro oblikovanje koalicijske vlade na podlagi rezultatov predčasnih parlamentarnih volitev; poziva k okrepitvi političnega dialoga in opozarja na to, da je parlament osrednja demokratična institucija za razpravljanje in za reševanje zadev, ki izhajajo iz političnih razlik; ugotavlja, da je državna skupščina v svoji resoluciji pozdravila priporočila iz letošnjega poročila o napredku in da je bila ta sprejeta soglasno; poziva vse politične akterje v državi, naj okrepijo svoja prizadevanja za nadaljevanje potrebnih reform, vključno z učinkovitim izvajanjem in spremljanjem priporočil Komisije;

19.

čestita državi za izvedbo predčasnih parlamentarnih volitev 5. junija 2011 in pozdravlja oceno OVSE/ODIHR, da so bile konkurenčne, pregledne in dobro izpeljane po vsej državi; vseeno opozarja na nekatere pomanjkljivosti in poziva oblasti, naj sledijo priporočilom mednarodne skupnosti, zlasti sklepom in priporočilom misije OVSE/ODIHR za opazovanje volitev, in domačih opazovalcev iz združenja Most, kot na primer, da je treba posodobiti volilne imenike, zagotoviti uravnoteženo poročanje v medijih tako o strankah v vladi kot o tistih v opoziciji, tudi na javni radioteleviziji, zaščititi javne uslužbence pred vsakovrstnimi političnimi pritiski, zagotoviti učinkovito spremljanje financiranja političnih strank in pregledno javno financiranje, urediti glasovanje izven države in v celoti spoštovati ločevanje med državnimi in strankarskimi strukturami; poziva ustrezne organe, naj se v bližnji prihodnosti posvetijo tem zadevam;

20.

pozdravlja konec parlamentarnih bojkotov in verjame, da je mogoče nadaljnjo krepitev demokracije v državi doseči le z okrepljenim duhom političnega dialoga znotraj uveljavljenih demokratičnih inštitucij, ki bo vključeval vse politične stranke; poziva, naj se okrepi nadzorna vloga parlamenta v odnosu do vlade in njenih agencij; poziva, naj se dajo na razpolago potrebna finančna sredstva in naj se zaposli potrebno dodatno osebje, da se omogoči dokončna ustanovitev parlamentarnega inštituta; spodbuja napredek, dosežen z uvedbo zaslišanj v okviru parlamentarnega nadzora, in podpira dodatna prizadevanja Evropske unije za zagotavljanje tehnične pomoči državni skupščini za razvoj njene prakse; spodbuja nenehno delo skupnega parlamentarnega odbora z Evropskim parlamentom;

21.

želi pohvaliti državo za njene dobre gospodarske rezultate in za ohranjanje makroekonomske stabilnosti; čestita vladi, ker je po navedbah v poročilu Svetovne banke z naslovom "Doing business" tretja najuspešnejša država na svetu v obdobju zadnjih petih let pri izvajanju reform pravne ureditve; ugotavlja, da je svetovna gospodarska recesija prizadela neposredne tuje naložbe, ki ostajajo na zelo nizki ravni; je prepričan, da potencial za naložbe, trgovino in gospodarski razvoj ostaja odločilna utemeljitev prizadevanj za pristop države k EU;

22.

ugotavlja, da sta pravna predvidljivost in učinkovito izvajanje zakonov bistvena za dodatno izboljšanje poslovnega okolja za domača podjetja in tuje vlagatelje; zato poziva vlado, naj pospeši prizadevanja, s katerimi bo zagotovila učinkovito in neodvisno sodstvo ter strokovno, sposobno in nepristransko upravo, vključno z ukrepi za okrepitev neodvisnosti in zmogljivosti regulativnih in nadzornih agencij;

23.

prepoznava izzive na področju visoke brezposelnosti in revščine, ki še vedno predstavljata veliko breme za državo; pozdravlja razpravo o minimalni plači, ki trenutno poteka v parlamentu; opozarja na nizko uvrstitev države po indeksu človekovega razvoja Združenih narodov in pozdravlja sprejetje strategije za boj proti revščini in socialni izključenosti; poziva vlado, naj si bolj prizadeva za reševanje strukturne brezposelnosti in zaščito ranljivih skupin, hkrati pa poudarja, da je lahko le trajnostna gospodarska rast z oblikovanjem okolja, ki podjetja spodbuja k večjim naložbam, rešitev za resno težavo vztrajno visoke ravni brezposelnosti v državi; zato poziva vlado, naj podpira mala in srednja podjetij (MSP) s spodbujanjem dostopa do finančnih sredstev, in jo spodbuja, naj nadaljuje z dobro prakso posvetovanja s predstavniki poslovnega sveta;

24.

pozdravlja dejstvo, da se je država v zadnjih petih letih povzpela za 40 mest po indeksu za zaznavo korupcije, ki ga pripravlja mednarodna organizacija Transparency International; pozdravlja predloge sprememb, ki so bili podani k pravnemu okviru protikorupcijske politike v skladu s priporočili skupine držav proti korupciji (GRECO); soglaša z mnenjem Komisije, da korupcija ostaja "resen problem"; poziva k nadaljnjim prizadevanjem za ustvarjanje rezultatov pri doseganju nepristranskih obsodb v primerih korupcije, zlasti na visoki ravni ter na ključnih področjih, kot so na primer javna naročila; poudarja, da je potrebna večja preglednost pri javnih odhodkih in financiranju političnih strank; poziva vlagatelje in podjetja iz Evropske unije, ki trgujejo s to državo, naj prevzamejo izrazitejšo vodilno vlogo med drugimi vlagatelji in podjetji, in sicer tako, da s svojimi lokalnimi partnerji javno spregovorijo zoper korupcijo;

25.

je seznanjen z ugotovitvijo iz poročila o napredku, da neodvisnost in nepristranskost državne komisije za preprečevanje korupcije ostajata šibki; poziva k močnejši pravni in institucionalni zaščiti oseb, ki opozarjajo na nepravilnosti (ang. whistleblowers); pozdravlja nov Zakonik o kazenskem postopku, ki je bil sprejet v okviru širše reforme kazenskega pravosodja in bi lahko izboljšal preiskovalne postopke za zapletene primere organiziranega kriminala in korupcije; pozdravlja dejstvo, da bo z naslednjim letom imenovana preiskovalna skupina, ki bo delovala neposredno za državno tožilstvo, in upa, da bo to omogočilo dejanske obsodbe v več zadevah, v katerih ta komisija poda ovadbo; poziva vlado, naj zagotovi potrebno financiranje in osebje za državno komisijo za preprečevanje korupcije; poudarja, da je politična volja bistvenega pomena za boj proti sistemski korupciji;

26.

je seznanjen s sprejetjem obsežnega zakonodajnega svežnja, ki je usmerjen v dodatno okrepitev učinkovitosti in neodvisnosti sodstva; glede tega pozdravlja učinkovito delo akademije za sodnike in državne tožilce ter izvajanje naključnega dodeljevanja zadev; spodbuja pristojne organe, naj še naprej izvajajo protikorupcijsko zakonodajo, izboljšujejo neodvisnost in učinkovitost sodstva ter povečujejo sodstvu namenjena sredstva; opozarja, kako pomembno je, da sodni sistem deluje neodvisno od političnega vmešavanja; pozdravlja prizadevanja za povečanje učinkovitosti in preglednosti sodnega sistema; poudarja, da je treba vzpostaviti evidenco izvrševanja kazenskih pregonov in obsodb, na podlagi katere bo mogoče meriti napredek; poziva k poenotenju sodne prakse, da se zagotovi predvidljiv sodni sistem in zaupanje javnosti;

27.

čestita državi ob dvajseti obletnici njene neodvisnosti in ob deseti obletnici ohridskega okvirnega sporazuma v letu 2011; poudarja, da je ta sporazum lahko vzorec za uspešno reševanje medetničnih konfliktov ob hkratnem ohranjanju ozemeljske celovitosti in reformiranju ustroja države; vseeno poudarja, da so potrebna nadaljnja in odločnejša prizadevanja za uresničitev popolne sprave med stranmi in oblikovanje temeljev za utrditev nepristranskih in medetničnih demokratičnih inštitucij;

28.

pozdravlja govor predsednika vlade 5. septembra 2011, v katerem je pozdravil večkulturnost kot družbeni in politični model države ter poudaril potrebo po izvajanju ohridskega okvirnega sporazuma in določitvi cilja "integracije brez asimilacije"; podpira zaveze, sprejete z namenom, da bi se izvajanje ohridskega okvirnega sporazuma podaljšalo za še eno desetletje;

29.

izreka priznanje za nedavno sprejetje več zakonov, zlasti za sprejetje sprememb zakona o jezikih in o uporabi simbolov; poziva, naj se v vseh krajih dejavno podpirajo odbori za odnose med skupnostmi;

30.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se v sedanji razpravi uporabljajo zgodovinske utemeljitve, vključno s pojavom "antikvizacije", zaradi česar grozi povečanje napetosti s sosednjimi državami in nastanek novih notranjih delitev;

31.

poudarja potrebo po ustrezni pripravi in operativni organizaciji popisa v skladu z zakonom in standardi Eurostata; poziva vlado, naj predstavi verodostojen načrt za izvajanje tega procesa; je seznanjen s pomenom praga 20 % za priznanje nekaterih pravic v skladu z ohridskim okvirnim sporazumom, vseeno pa vztraja, da nikoli ni mogoče opravičiti kakršne koli diskriminacije albanske ali katere koli druge manjšinske narodnostne skupnosti na podlagi njihove številčnosti med prebivalstvom;

32.

poziva, naj se znatno okrepijo prizadevanja za boj proti ločevanju med otroci iz različnih narodnostnih skupin v izobraževalnem sistemu, obenem pa podpira pravico vseh do izobraževanja v svojem maternem jeziku; zato poudarja pomen razvijanja novih učbenikov, usmerjenih v izboljšanje medsebojnega razumevanja, in končanja škodljive prakse narodnostnih turnusov, ki se še vedno izvaja v nekaterih šolah; glede na izjemen pomen izobraževanja za to državo poziva, naj se mu zagotovi večja podpora iz instrumenta za predpristopno pomoč, pod pogojem, da se dejansko odpravi izobraževalna segregacija;

33.

podpira odločilne korake v smeri politične decentralizacije države, ki jo je vlada opisala kot "glavni steber" ohridskega okvirnega sporazuma, koristna pa je tudi za dobro javno upravo; pozdravlja odobritev akcijskih načrtov za njeno uresničitev;

34.

podpira priporočilo Komisije, da je treba procesu decentralizacije dati močnejši zagon; poziva k vzpostavitvi novega ravnotežja, bistveno drugačnega, med državnim proračunom in lokalnimi proračuni, da se doseže ta decentralizacija; poudarja pomen preglednosti, objektivnosti in nepristranskosti pri razdeljevanju sredstev občinam; je zaskrbljen, ker bodo imele nekatere občine finančne težave zaradi pomanjkanja zmogljivosti za finančno upravljanje, in poziva vlado, naj jim zagotovi primerno tehnično pomoč, po potrebi s podporo Komisije;

35.

izreka pohvalo za uspešen program sodelovanja med občinami ob pomoči programa Združenih narodov za razvoj ter poziva EU, naj tudi sama okrepi podporo za to prakso;

36.

je zelo zaskrbljen zaradi nedavnih dogodkov v medijih in zaradi dejstva, da lastništvo medijev ostaja nepregledno in zelo skoncentrirano; poziva državo, naj izkaže popolno zavzemanje za svobodo in pluralnost medijev, tudi za razprave, temelječe na dobrih informacijah in pluralno zastavljene, o reformnih vprašanjih, ki so prepoznana v poročilu o napredku; pozdravlja vabilo predstavnici organizacije OVSE za svobodo medijev, naj se udeleži novoustanovljene okrogle mize o svobodi medijev, ter podpira njeno izjavo, da morajo resda vse medijske hiše pri svojem poslovanju upoštevati pravne in finančne predpise, vseeno pa se pravosodni sistem ne bi smel izrazito osredotočati na medije, ki so kritični do ene stranke; poziva oblasti, naj zagotovijo spoštovanje pravne države in svobode medijev v državi ter tako zagotovijo, da bodo ocene Komisije pozitivne tudi v prihodnje;

37.

poziva k pravični in pregledni razdelitvi dohodkov, ustvarjenih z vladnim oglaševanjem, med vse nacionalne izdajatelje televizijskih in radijskih programov, ne glede na uredniško vsebino ali politično usmeritev; podpira priporočilo Komisije, da so potrebni ukrepi, s katerimi se zagotovi, da bo program državne televizije izpolnjeval cilje in zasedal mesto nepristranske javne radiotelevizije; poziva oblasti, naj sprejmejo ustrezne spremembe za uskladitev zakona o radiodifuziji z zakonodajo EU;

38.

poziva k prizadevanjem za preprečevanje zlorabljanja tožb zaradi obrekovanja proti novinarjem zaradi političnih razlogov; pozdravlja nedavno napoved vlade, da bodo iz kazenskega zakonika črtali zakon o klevetanju, potekajoče tožbe proti novinarjem pa opustili; poudarja, da je svoboda medijev temeljni kamen demokracije in obveza za vse države, ki želijo postati države članice EU; soglaša z mnenjem, da bi moral medijski sektor podrobneje opredeliti in izvajati visoke strokovne novinarske standarde in spoštovati pravila novinarske etike; poziva oblasti, naj pripravijo protimonopolno zakonodajo na področju medijev ter ukrepe za preprečevanje političnega vpliva v sektorju medijev;

39.

pozdravlja dejstvo, da je na splošno zagotovljena svoboda misli, vesti in veroizpovedi, spodbuja vlado, naj nadaljuje s svojimi prizadevanji za krepitev protidiskriminacijskih politik, poudarja pomen preprečevanja diskriminacije na podlagi narodnosti, tudi diskriminacije državljanov, ki odkrito izražajo svojo bolgarsko identiteto in/ali narodnostno poreklo;

40.

pozdravlja letošnjo ustanovitev komisije za boj proti diskriminaciji ter poziva Agencijo Evropske unije za temeljne pravice in omrežje evropskih neodvisnih agencij za boj proti diskriminaciji Equinet, naj jo v celoti podpirata pri njenem delu in z njo pri tem sodelujeta; pozdravlja dejstvo, da komisija preiskuje tri pritožbe zaradi domnevne diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti, ki jih je vložila koalicija za spolne in zdravstvene pravice;

41.

poziva h krepitvi protidiskriminacijskih politik ter učinkovitemu izvajanju teh politik in k večjim prizadevanjem za zaščito pravic žensk in otrok, pa tudi pravic invalidov; pozdravlja dejavno in učinkovito vlogo ženskega parlamentarnega kluba, vseeno pa je zaskrbljen zaradi še vedno nizkega sodelovanja žensk v političnem življenju na lokalni ravni, in meni, da je treba okrepiti in izvajati izobraževalne programe, katerih namen je vključevati ženske v javno in politično življenje; poziva, naj se dodatna prizadevanja namenijo deinstitucionalizaciji invalidov; pozdravlja, da je parlament 7. decembra 2011 ratificiral Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov;

42.

je zaskrbljen zaradi omejenega napredka na področju enakopravnosti spolov in pravic žensk; spodbuja vlado, naj enakost med spoloma uvrsti med prednostne politične naloge in naj poveča podporo dejavnostim in pobudam, usmerjenim v boj proti diskriminatornim običajem, tradicijam in stereotipom, ki spodkopavajo osnovne pravice žensk;

43.

ponavlja svoj poziv k spremembi zakona o preprečevanju diskriminacije in varstvom pred diskriminacijo, da bo prepovedoval vse oblike diskriminacije, ki so zajete v členu 19 Pogodbe o delovanju Evropske unije, in poudarja, da je to pogoj za pristop; izraža zaskrbljenost, ker univerzitetni in šolski učbeniki opisujejo homoseksualnost kot bolezen, ter poziva, naj se jih takoj spremeni; poziva Komisijo, naj razvije programe za oblikovanje zmogljivosti za krepitev civilne družbe, vključno s skupnostjo LGBT;

44.

pozdravlja sedanje predsedovanje države pobudi „Desetletje vključevanja Romov“ in upa, da bo to dodatno navdahnilo napredek pri vključevanju Romov v politično, družbeno in gospodarsko življenje; pozdravlja napredek pri vključevanju Romov v izobraževalni sistem in povečan vpis v srednješolsko in univerzitetno izobraževanje ter boljšo zastopanost Romov v državni upravi; vseeno opozarja na sklep Komisije, da so potrebna stalna prizadevanja za pospeševanje zaupanja, zlasti v povezavi z izobraževanjem, kulturo in jezikom; ponovno izraža zaskrbljenost zaradi zelo težkih življenjskih pogojev, v katerih živi romska skupnost, in zaradi dejstva, da se Romi še naprej soočajo z diskriminacijo pri dostopu do izobraževanja, trga dela, zdravstvenega varstva in socialnih storitev; opozarja na posebej težaven položaj romskih žensk in otrok, ki živijo pod mejo revščine, in poziva oblasti, naj takoj začnejo reševati to vprašanje;