6.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 227/1

—

ob upoštevanju sklepov z zasedanja Evropskega sveta 8. in 9. decembra 2011,

—

ob upoštevanju izjave voditeljev držav in vlad euroobmočja z dne 9. decembra 2011,

—

ob upoštevanju t.i. šesterčka in dveh predlogov Komisije o dodatni krepitvi fiskalne discipline (1),

—

ob upoštevanju trenutnega stanja pri pogajanjih o osnutku mednarodnega sporazuma o okrepljeni ekonomski uniji,

—

ob upoštevanju vloge, ki so jo v imenu Parlamenta v ad hoc delovni skupini podali njegovi predstavniki,

—

ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

1.

izraža pomisleke, ali je tak medvladni sporazum potreben za odločno takojšnje in trajno odzivanje na finančno in gospodarsko krizo ter socialno krizo v številnih državah članicah EU, saj bi bilo večino osrednjih ciljev mogoče bolje in učinkoviteje doseči z ukrepi iz zakonodaje EU; kljub temu ostaja pripravljen na sodelovanje pri iskanju konstruktivne rešitve;

2.

ponovno izraža podporo vlogi, ki so jo v ad hoc delovni skupini podali poslanci, ki jih je imenovala konferenca predsednikov, da bi zastopali Parlament; obžaluje, da osnutek mednarodnega sporazuma z dne 10. januarja 2012 še ne odraža predlogov Parlamenta, ugotavlja, da številne države članice podpirajo nekatere predloge z zasedanja 12. januarja 2012; bo premislil o svojem stališču, potem ko bo predvidoma 18. januarja 2012 prejel končni osnutek;

3.

je trdno prepričan, da se lahko monetarna unija razvije v dejansko ekonomsko in fiskalno unijo le z uporabo metode Skupnosti; opozarja, da je EU politični projekt, temelječ na skupnih vrednotah, močnih skupnih institucijah in spoštovanju skupnih pravil;

4.

vztraja predvsem pri naslednjem:

5.

ponovno poziva k Uniji stabilnosti in trajnostne rasti; meni, da davčna disciplina, četudi je osnova za trajnostno rast, sama po sebi ne bo prinesla okrevanja in da mora sporazum poslati jasno sporočilo, da bodo evropski voditelji na obeh frontah sprejeli enako odločne ukrepe; zato vztraja pri tem, da se morajo podpisnice v sporazumu zavezati, da bodo sprejele ukrepe za spodbujanje večje konvergence in konkurenčnosti, pa tudi predloge za sklad za odkup, projektne obveznice, davek na finančne transakcije v okviru zakonodaje EU ter – ob zagotavljanju fiskalne discipline – načrt za stabilnostne obveznice;

6.

poudarja, da isti institucionalni, pravni in politični argumenti veljajo tudi za druge večstranske sporazume, ki obravnavajo finančno krizo, na primer evropski mehanizem za stabilnost; zato zahteva, da bi sodeloval tudi pri teh pogajanjih;

7.

si pridržuje pravico uporabiti vse razpoložljive politične in pravne instrumente, da bi branil zakonodajo EU in vlogo institucij EU, predvsem če bodo sestavine končnega sporazuma nezdružljive z zakonodajo EU;

8.

spominja Komisijo, da ima kot varuhinja pogodb dolžnost v celoti izvajati institucionalno vlogo;

9.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje voditeljem držav in vlad, predsedniku Evropskega sveta, predsedniku euroskupine, Komisiji in Evropski centralni banki.

6.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 227/3

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. junija 2011 o skupni kmetijski politiki proti letu 2020: odziv na prihodnje izzive, povezane s hrano, naravnimi viri in ozemljem (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. septembra 2010 o poštenih prihodkih za kmete: Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. januarja 2011 o priznavanju kmetijstva kot strateškega sektorja v okviru zanesljive preskrbe s hrano (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o pomanjkanju beljakovin v EU: kako rešiti ta dolgotrajni problem? (4),

—

ob upoštevanju predhodnega poročila OECD iz maja 2011 o „Strategiji zelene rasti za prehrano in kmetijstvo“ (5),

—

ob upoštevanju podatkov Eurostata o cenovnih kazalnikih za kmetijska obratna sredstva (vhodni stroški) in cenovnih kazalnikih za kmetijske proizvode (izhodne cene) (6),

—

ob upoštevanju člena 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki uvaja posebno ureditev za najbolj oddaljene regije,

—

ob upoštevanju 3. postopka napovedovanja Stalnega odbora za raziskave v kmetijstvu pri Evropski komisiji (SCAR) o trajnostni potrošnji in proizvodnji hrane v svetu z omejenimi viri (februar 2011) (7),

—

ob upoštevanju globalnega poročila Mednarodne ocene agronomske znanosti in tehnologije za razvoj (IAASTD) o kmetijstvu na razpotju (Global Report – Agriculture at a crossroads),

—

ob upoštevanju poročila Skupnega raziskovalnega središča iz leta 2008 o sistemih kmetovanja z nizko porabo sredstev: ,an opportunity to develop sustainable agriculture’ (8),

—

ob upoštevanju poročila Skupnega raziskovalnega središča iz leta 2007 z naslovom „Posledice, priložnosti in izzivi sodobne biotehnologije v Evropi“,

—

ob upoštevanju poročila Skupnega raziskovalnega središča iz leta 2010 z naslovom „Zbirka referenčnih metod za analizo gensko spremenjenih organizmov“,

—

ob upoštevanju poročila Skupnega raziskovalnega središča iz leta 2010 z naslovom „Učinki cilja EU za biogoriva na kmetijske trge in rabo zemljišč: primerjalna ocena modeliranja“,

—

ob upoštevanju Direktive 2009/128/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti za doseganje trajnostne rabe pesticidov (9),

—

ob upoštevanju zakonodajnih predlogov o reformi skupne kmetijske politike, ki jih je Komisija predstavila 12. oktobra 2011 (COM(2011)0625, COM(2011)0627, COM(2011)0628, COM(2011)0629, COM(2011)0630, COM(2011)0631), in predloga uredbe o enotni SUT,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A7-0421/2011),

A.

ker je veliko nihanje cen kmetijskih pridelkov in kmetijskih obratnih sredstev povečalo negotovost dohodka kmetij in dolgoročnih naložb kmetov, zlasti v osamljenih, gorskih, otoških in najbolj oddaljenih regijah, ki se zaradi oddaljenosti in osamljenosti soočajo z visokimi dodatnimi stroški, ki negativno vplivajo na prihodke kmetov v teh regijah;

B.

ker so se celotni vhodni stroški za kmete v EU med leti 2000 in 2010 po podatkih Eurostata zvišali povprečno za 40 %, odkupne cene na kmetijah pa povprečno za manj kot 25 %; ker so se vhodni stroški za energijo in maziva v tem desetletju povečali za 60 %, za umetna gnojila in sredstva za izboljšanje tal za skoraj 80 %, za živalsko krmo za več kot 30 %, za stroje in drugo opremo za okoli 36 %, za semena in sadilni material za skoraj 30 % ter za fitofarmacevtska sredstva za skoraj 13 %, kar poudarja potrebo po olajšanju dostopa kmetov do cenejših obratnih sredstev, zlasti s svetovnega trga;

C.

ker visoke cene hrane ne pomenijo samodejno višjih dohodkov za kmete, predvsem zaradi hitre rasti stroškov kmetijske pridelave ter čedalje večje razlike med cenami proizvajalcev in potrošniškimi cenami;

D.

ker lahko višji proizvodni stroški in težave pri prenašanju teh stroškov navzdol po prehranski dobavni verigi že kratkoročno ogrozijo preživetje nekaterih podjetij in proizvodno strukturo v nekaterih državah članicah, zaradi česar se bo poslabšala trgovinska bilanca (v prid uvozu) in povečala odvisnost od nestanovitnih zunanjih trgov;

E.

ker je potrošnik trenutno v slabšem položaju tudi zato, ker proizvajalci ne morejo prenesti izjemno hitro naraščajočih stroškov proizvodnih dejavnikov na velike trgovce, ki te naraščajoče stroške prelagajo na potrošnika in pri tem pobirajo visoke profitne marže;

F.

ker naj bi se pritiski za rast cen obratnih sredstev nadalje povečevali zaradi omejenosti virov, naraščajočega povpraševanja po hrani v gospodarstvih v vzponu in politik, ki kmetom v EU otežujejo dostop do cenejše krme, ki je na voljo na svetovnem trgu;

G.

ker lahko proizvodnjo hrane redno ogroža vrsta dejavnikov, med katerimi so tudi učinki škodljivcev in bolezni, razpoložljivost naravnih virov in naravne nesreče;

H.

ker je kmetijstvo EU trenutno močno odvisno od uvoza surovin, večinoma fosilnih goriv, ter tudi živalske krme in redkih mineralov za izboljšanje tal, kot so fosfati, in je zato občutljivo na podražitve; ker je to vzbudilo velike skrbi glede konkurenčnosti kmetov v EU, zlasti v sektorju živinoreje,

I.

ker ima sedanja nestanovitnost cen evropsko in svetovno razsežnost ter je zato treba na ravni Skupnosti najti posebno rešitev za agroživilsko verigo, ki ima strateško vlogo v Uniji, medtem ko so usklajeni ukrepi potrebni že v svetovnem okviru na ravni skupine G-20;

J.

ker je EU vse bolj odvisna od proizvodnih dejavnikov, ki so potrebni za ohranitev kmetijstva v Evropi; ker je zato treba pozvati k hitremu zmanjšanju te odvisnosti, in sicer z naložbami in odločitvami na čisto politični ravni, ter tako zagotoviti, da bo EU bolj samozadostna pri preskrbi s hrano;

K.

ker je EU močno odvisna od uvoza fosilnih goriv: ker je učinkovitejša raba virov ključni vidik strategije Evropa 2020 in načrta Komisije za Evropo, gospodarno z viri;

L.

ker je kmetijska proizvodnja v EU v glavnem odvisna od nafte in ker je veriga preskrbe s hrano močno odvisna od razpoložljivosti in cenovne dostopnosti nafte; ker naj bi začela svetovna proizvodnja nafte upadati za povprečno 2–3 % letno;

M.

ker je rast cen surove nafte neločljivo povezana z zvišanjem kmetijskih vhodnih stroškov in povzroča višje cene energije, krme in gnojil, kar vpliva na svetovno proizvodnjo hrane;

N.

ker je proizvodnja kmetijskih gnojil v celoti odvisna od razpoložljivih zalog fosfatnih kamnin; ker je cena fosfatnih kamnin v obdobju 2007/2008 porasla za 800 % in bi njihova dobava utegnila doseči vrhunec do leta 2033–2035, potem pa jih bo na voljo vse manj;

O.

ker se stroški, zlasti v sektorju živinoreje, zvišujejo tudi zaradi čedalje strožjih fitosanitarnih zahtev, zahtev glede dobrega počutja živali, varstva okolja, higienskih zahtev ter zahtev za varnost hrane, zaradi česar se konkurenčnost evropskih proizvajalcev še naprej znižuje v primerjavi s proizvajalci iz tretjih držav, ki jim ni treba izpolnjevati teh strogih zahtev;

P.

ker je EU postavila visoke standarde na področju varnosti hrane ter varovanja ljudi in okolja, kar vpliva na trajanje in stroške razvoja novih praks in orodij na stopnjah pred in po kmetijski pridelavi v prehranski verigi;

Q.

ker se potrošniki zaradi manjše kupne moči vse pogosteje odločajo za proizvode slabše kakovosti, za katere veljajo nižji varnostni standardi kot za proizvode iz EU in ki niso sledljivi, zlasti v primeru mesa;

R.

ker se v povprečju 42 % vse dobavljene vode v Evropi uporabi v kmetijstvu (v Grčiji 88 %, Španiji 72 %, na Portugalskem 59 %), ker so se stroški namakanja, odvajanja vode v močvirnatih regijah in izsuševanja znatno zvišali, da bi tako izboljšali učinkovitost tehnologij namakanja, in ker se nekaj vode, ki se porabi v kmetijstvu, vrne v naravni vodni cikel;

S.

ker cene kmetijskih zemljišč in stroški najema zemljišč neposredno vplivajo na zmožnost preživetja kmetij in na možnosti mladih novih udeležencev, da se uveljavijo v kmetijstvu;

T.

ker je koncentracija dobaviteljev kmetijskih obratnih sredstev na trgu zelo visoka, pri čemer šest podjetij obvladuje skoraj 75 % trga s kemikalijami za uporabo v kmetijstvu, tri podjetja pa 45 % trga semen; ker ta koncentracija prispeva k ohranjanju visokih cen semen in zelo slabo vpliva na raznovrstnost poljščin ter ker imajo kmetje le omejen vpliv na trende gibanja cen; ker je tako na stopnjah pred kmetijsko pridelavo kot tudi na področju trgovine s hrano (na drobno) prisotna velika tržna koncentracija, ki povzroča dodaten stroškovni pritisk na kmetijstvo;

U.

ker zakonodajne in strukturne spremembe v sektorjih obratnih sredstev nesorazmerno vplivajo na preživetje in konkurenčnost malih proizvajalcev (manj razširjenih posevkov) ter ker je treba vedeti več o učinku teh sprememb;

V.

ker povišane cene goriva, gnojil in krme najbolj zvišujejo stroške za kmete;

W.

ker je, glede na izredna nihanja cen kmetijskih proizvodov v vsej prehranski verigi in s tem povezane finančne špekulacije, za večjo konkurenco in odpornost na nestanovitnost cen bistvenega pomena tudi preglednost trga na stopnjah pred prehransko verigo,

X.

ker so potrebne dolgoročne naložbe v učinkovitejše upravljanje vložkov in virov, vključno z energijo, prstjo in hranilnimi snovmi, v tehnologijo za vodo, semena ter v kemikalije za uporabo v kmetijstvu, da bi odgovorili na nove ekonomske in okoljske izzive, tudi v okviru strategije Evropa 2020; ker so svetovalne službe, institucionalne izboljšave in inovacije, ki zadevajo rabo obratnih sredstev, ter ravnanja, znanja in spretnosti kmetov ključni za privzemanje bolj trajnostnih in inovativnih sistemov kmetovanja, ki učinkoviteje izrabljajo vire;

Y.

ker je fermentacija gnojevke zaželena z vidika pridelave rastlin in z ekološkega vidika, pri čemer pa je treba zagotoviti spodbude za proizvodnjo energije iz biomase in na ta način prispevati k trajnostnosti kmetij;

Z.

ker so v kmetijstvu precejšnje možnosti za varčevanje z energijo in prihranek stroškov z izboljšano energetsko učinkovitostjo, ki bi jih bilo mogoče še dodatno izboljšati z lokalno proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, ki bi v celoti izkoristila potencial teh virov (zlasti vetrna in sončna energija, biomasa, bioplin, biogoriva, uporaba odpadkov itd.);

AA.

ker lahko kolobarjenje prispeva k blažitvi podnebnih sprememb in omogoča trajnostno uporabo umetnih gnojil in pesticidov;

AB.

ker bi pridelava stročnic v EU in izboljšani sistemi krmljenja s travo zmanjšali primanjkljaj beljakovin v EU in njeno odvisnost od uvoza krme ter bi lahko prinesli velike ekonomske koristi za kmete, vendar ne bodo univerzalna rešitev za obstoječa številna neravnovesja v verigi preskrbe kmetij z obratnimi sredstvi in bi poleg tega povzročili zmanjšanje pridelave drugih poljščin, pri kateri se viri učinkoviteje izkoriščajo;

AC.

ker lahko semena, shranjena na kmetijah, v določenih okoliščinah in v primeru določenih vrst nadomeščajo trgovska semena;

AD.

ker se velike količine kmetijskih pridelkov zaradi neustreznega shranjevanja in prevoza pokvarijo in jih je treba odstraniti, tako da jih ni mogoče več uporabiti kot hrano ali krmo (FAO, Svetovne izgube hrane in živilski odpadki, 2011);

1.

poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo preglednost cen obratnih sredstev na kmetijah in zagotovijo upoštevanje in izvajanje pravil konkurence na stopnjah pred prehransko verigo in po njej;

2.

poziva k boljšemu nadzoru in analizi ekonomskih osnov na ravni EU in na svetovni ravni, ki pojasnjujejo naraščanje cen hrane, zlasti povezave med nihanjem ponudbe in povpraševanja, pa tudi vse močnejših povezav med gibanji cen energije, obratnih sredstev in osnovnih živil;

3.

poziva Komisijo, naj izboljša analizo vzrokov skrajnih tržnih nihanj in si prizadeva za večjo jasnost glede povezav med špekulacijami in kmetijskimi trgi ter energetskimi trgi in cenami osnovnih živil; poudarja, da je treba to vključiti v okvir prizadevanj za boljšo regulacijo, večjo preglednost in bolj kakovostne informacije na finančnih trgih na svetovni ravni in na ravni EU, tudi v prihodnji pregled direktive o trgih finančnih instrumentov in direktive o zlorabi trga;

4.

poziva Komisijo, naj spodbuja učinkovitejše kmetijske prakse in izboljšano trajnostno upravljanje kmetijskih virov, da bi ustvarili stabilno in produktivno kmetijstvo, zmanjšali vhodne stroške in izgubo hranil ter pospešili inovacije, učinkovitost rabe virov, učinkovitost in trajnost v sistemih kmetovanja; je prepričan, da bi bilo mogoče to izvesti v okviru napovedanega evropskega partnerstva za inovacije za kmetijsko produktivnost in trajnostnost; poudarja, da je treba oblikovati celosten pristop za kmete, ki uravnoveša vse vidike kmetovanja (proizvodnjo, okolje, prihodke, socialno razsežnost);

5.

poziva Komisijo, naj še naprej podpira trajnostno in produktivno kmetijstvo, da bi se lahko soočili z okoljskimi in prehranskimi izzivi ter zagotovili, da bo kmetijstvo še naprej dobičkonosno in konkurenčno na svetovnem trgu;

6.

pozdravlja evropsko orodje za spremljanje evropskih cen hrane, ki ga je oblikoval Eurostat, in ustanovitev foruma na visoki ravni za boljše delovanje verige preskrbe s hrano, ki morata vključevati sektor obratnih sredstev na stopnjah pred kmetijsko pridelavo in bi morala prinesti večjo preglednost gibanja cen obratnih sredstev in omogočiti boljše odkupne cene na kmetijah; vztraja, da je treba redna poročila o napredku in konkretne predloge posredovati Evropskemu parlamentu ter o tem razpravljati z njim;

7.

meni, da primarni proizvajalci ne morejo v celoti izkoristiti naraščajočih proizvodnih cen, saj nanje na eni strani pritiskajo nizke odkupne cene na kmetijah zaradi moči predelovalcev in dobaviteljev, po drugi strani pa visoke cene obratnih sredstev, ki so posledica vse večje koncentracije dobaviteljev obratnih sredstev;

8.

poziva Komisijo, naj bolje oceni vpliv zakonodaje EU na trajnostnost in konkurenčnost evropskega kmetijstva; meni, da je treba zlasti upoštevati stroške zagotavljanja skladnosti z zakonodajo in vplive, ki jih to ima za razpoložljivost in ceno obratnih sredstev;

9.

poziva nacionalne in evropske organe, pristojne za konkurenco, naj obravnavajo zlorabe prevladujočega položaja agroživilskih trgovcev, trgovine z živili na drobno in dobaviteljev obratnih sredstev ter pri tem uporabljajo protimonopolno zakonodajo EU, zlasti v sektorju gnojil, kjer kmetje zelo težko vnaprej kupujejo ključna gnojila; meni, da bi morali zato evropski organi, pristojni za konkurenco (GD za konkurenčnost itd.), razmisliti o uvedbi celovite preiskave sektorja, da bi se spopadli z vsemi morebitnimi protikonkurenčnimi praksami.

10.

poudarja, da je treba pred vsakršnim ukrepanjem na tem področju najprej nepristransko in strogo opredeliti pojme zlorabe ter nepoštenih in nekonkurenčnih praks, da se omogočijo potrebne posebne oblike regulacije in spremljanja;

11.

poziva Komisijo, naj nujno poglobljeno razišče razlike v pristopih 27 nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, in ustreznih politik ter spodbuja rešitve, ki vključujejo vse partnerje v verigi proizvodnje hrane in preprečujejo, da bi imel en člen ali peščica členov v verigi preskrbe z obratnimi sredstvi ali v proizvodni verigi prevladujoč položaj, kar pogosto škoduje kmetom;

12.

meni, da je treba uvesti sistem za učinkovit nadzor takih praks z upravnimi ali pravnimi sredstvi in oblikovati mehanizem za oceno in spremljanje držav članic s strani Komisije, pri čemer je treba hkrati uvesti dovolj odvračilne in pravočasne sankcije;

13.

poudarja tudi potrebo po vseevropskem sistemu za izmenjavo informacij o dobrih praksah na področju hranil, energije in naravnih virov ter upravljanja drugih obratnih sredstev, da bi tako dosegli njihovo večjo učinkovitost;

14.

poziva, naj nova skupna kmetijska politika vsebuje posebne ukrepe za podporo boljšemu in učinkovitejšemu upravljanju z viri in trajnostnim praksam, ki zmanjšujejo rabo in stroške obratnih sredstev ter izboljšuje zmožnost kmetov za prilagajanje na nestanovitnost cen, vključno z ukrepi v podporo kratkim dobavnim verigam za obratna sredstva in prehranskim verigam;

15.

pozdravlja dejstvo, da se Komisija bolj osredotoča na biogospodarstvo; poziva, naj se znaten del naslednjega raziskovalnega okvirnega programa nameni za raziskave in razvoj učinkovite rabe in upravljanja kmetijskih obratnih sredstev in izboljšanje učinkovitosti kmetijstva; poudarja, da je treba rezultate raziskav pretvoriti v praktično izboljšanje kmetijske proizvodnje z usposabljanjem kmetov in gradnjo njihovih zmogljivosti; poudarja, da je v tem smislu potrebno boljše sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem ter organizacijami kmetov, s čimer bi zagotovili praktično uporabo na terenu, ki bi lahko izboljšala in posodobila panogo;

16.

poziva Komisijo in države članice, naj nadalje proučijo vlogo, ki bi jo lahko imela združenja proizvajalcev in zadruge pri organizaciji kolektivnih nakupov kmetijskih obratnih sredstev, da bi okrepili pogajalski položaj kmetov glede na industrijo na prehodnih stopnjah;

17.

poziva Komisijo, naj bolje obvešča kmete in potrošnike o potrebi po učinkovitejšem upravljanju z energijo, vodo in naravnimi viri v vsej prehranski verigi, da bi znatno zmanjšali tratenje virov in hrane;

18.

se zaveda, da je trajnostna rast ena od ključnih prednostnih nalog v okviru strategije Evropa 2020 in da je EU zaradi odvisnosti od fosilnih goriv izpostavljena pretresom na teh trgih; poudarja, da je treba te omejene vire nadomestiti z dovolj zanesljivimi alternativami, pri čemer je treba upoštevati ravnovesje med ohranjanjem proizvodnje hrane in spodbujanjem pridobivanja energije;

19.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo naložbe v varčevanje z energijo in v proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na kmetijah (veter, sončna energija, energija iz biomase, bioplin, geotermalna energija itd.) ali v okviru lokalnih partnerskih projektov (veter, sončna energija, bioplin, geotermalna energija itd.), ki jih promovirajo lokalne zainteresirane strani,s posebnim poudarkom na uporabi odpadkov in stranskih proizvodov;

20.

poudarja pomembnost predelave živalskega gnoja, s čimer dobimo ne le obnovljiv vir energije, temveč tudi razbremenimo okolje in nadomeščamo umetna gnojila v obliki mineralnih koncentratov; poziva Komisijo, naj v direktivi o nitratih prizna predelan gnoj kot nadomestek za umetno gnojilo, da bi lahko gnoj uvrstili med vire energije;

21.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da ukrepi javne podpore za biomaso in biogoriva, vključno z bioplinom, ne bodo prispevali k netrajnostni konkurenci za vire med proizvodnjo hrane in energije, saj mora ta biti trajnostno organizirana;

22.

poziva Komisijo in države članice, naj pomagajo ustvariti nov prihodek za kmete, tako da olajšajo vključevanje energije in toplote, proizvedene iz obnovljivih kmetijskih virov, v zasebne in javne energetske sisteme in omrežja;

23.

meni, da je treba zagotoviti učinkovite ukrepe za varčevanje in upravljanje z energijo na kmetijah in na lokalni ravni po vsej EU s pomočjo programov razvoja podeželja ter neobveznih ukrepov ekologizacije prihodnje skupne kmetijske politike;

24.

poziva Komisijo, naj analizira stroške za energijo v različnih obstoječih sistemih kmetovanja in ponudnikih kmetijskih obratnih sredstev, predelovalni industriji in distribucijskih sistemih glede na produktivnost in izložke, pri tem pa upošteva energijsko učinkovitost in uporabo trajnostnih virov energije, da bi se odzvali na nove izzive;

25.

poziva, naj se glede na pozitiven učinek ki ga imajo na blažitev podnebnih sprememb, tla in kakovost vode ter zmožnost kmetov zmanjšati svoje lastne stroške, v reformo SKP po letu 2013 vključijo učinkoviti ukrepi in spodbude, kot so diverzifikacija pridelkov, vključno s stročnicami in kolobarjenjem, prilagojenim lokalnim razmeram;

26.

nadalje poziva Komisijo in Svet, naj vključita naložbe v precizno kmetijstvo v izbirni vseevropski seznam ukrepov ekologizacije, ki jih je treba nagraditi v okviru SKP, saj imajo te inovativne prakse (kot je spremljanje razmer tal s pomočjo satelitske navigacije) podoben pozitiven vpliv na blaženje podnebnih sprememb, kakovost tal in vode ter finančno stanje kmetov (ob znatno manjši uporabi gnojil, vode, sredstev za izboljšanje tal, fitofarmacevtskih sredstev in pesticidov, kar bo zmanjšalo vhodne stroške kmetov);

27.

poudarja, da je kmetijska proizvodnja EU odvisna od uvoza fosfatnih kamnin za proizvodnjo gnojil, pri čemer večino fosfatnih kamnin izkoplje pet držav na svetu; poziva Komisijo, naj obravnava to vprašanje;

28.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo recikliranje hranil (zlasti nitratov in fosfatov) iz tokov odpadkov, kar je pogojeno s temeljitimi raziskavami o možnostih njihove uporabe, ustreznim ravnanjem s potencialno nevarnimi snovmi in strogim nadzorom, ali še posebej recikliranje v smislu kaskadne uporabe po toplotni izrabi; v zvezi s tem poudarja, da se gnojnica, ki izpolnjuje zahteve glede kakovosti na podlagi zakonodaje o gnojilih in je namenjena predelavi v gnojilo, ne šteje za odpadek niti potem, ko je bila fermentirana v kmetijski napravi za proizvodnjo bioplina;

29.

poziva Komisijo, naj bolje oceni vpliv izpada določenih fitofarmacevtskih sredstev na konkurenčnost in trajnostnost evropskega kmetijstva, pri čemer naj zlasti upošteva ustreznost proizvodov, ki so še na voljo, in vpliv manjšega števila proizvodov na trgu na cene;

30.

poziva Komisijo, naj razmisli, kako zagotoviti nadaljnji obstoj manj razširjenih posevkov in oblik uporabe v prihodnosti, pri čemer je treba upoštevati in ravnati v skladu s skupno kmetijsko politiko ter vključiti vse, ki so povezani z verigo preskrbe s hrano;

31.

ponovno poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu čim prej predloži poročilo o možnostih in priložnostih za povečanje domače proizvodnje stročnic v EU; poudarja, da bo večja domača proizvodnja stročnic sicer imela nekaj pozitivnih učinkov, vendar pa najverjetneje ne bo bistveno vplivala na uvoz krme iz držav zunaj EU; zato meni, da bo treba kratkoročno raziskati druge možnosti za odpravljanje primanjkljaja beljakovin v EU, in zlasti opozarja na ključno vlogo uvoza soje; poziva Komisijo, naj zagotovi, da ti ukrepi ne bodo ogrozili splošnega cilja EU, da se zagotovi zanesljiva preskrba s hrano z vidika produktivnosti in ravni proizvodnje;

32.

ponovno poudarja, da je treba v novo SKP uvesti ustrezne ukrepe in instrumente, s katerimi bi podprli tiste kmete, ki pridelujejo stročnice, in bi tako lahko ne le zmanjšali primanjkljaj beljakovin v EU in nestanovitnost cen, temveč tudi izboljšali kmetijske prakse in rodovitnost tal;

33.

poziva Komisijo in države članice, naj ob upoštevanju ekoonomske in okoljske koristi ter prispevka te prakse h kmetijski biotski raznovrstnosti v bližajoči se reviziji Uredbe (ES) št. 2100/94 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti ohrani možnost za kmete, da uporabljajo semena, proizvedena in predelana na kmetijah, kot to določa člen 14(1) in (2) te uredbe; v zvezi s tem poziva k pravičnemu in uravnoteženemu pregledu žlahtniteljskih pravic in sedanjih omejitev uporabe semen, shranjenih na kmetijah, da bi izboljšali in poenostavili pravni okvir ter zagotovili ustrezno ravnovesje med potrebo po inovacijah ter ohranjanjem in krepitvijo raznolikosti rastlin, pa tudi izboljšali življenjski standard malih in srednje velikih kmetov;

34.

poudarja pomen raziskovalnih projektov, ki proučujejo gojenje rastlinskih sort, ki dolgoročno ohranijo svoje značilnosti, ter spodbuja države članice in Komisijo, naj poleg ukrepov za spodbujanje lokalne pridelave krmnih rastlin, kot so lan, tritikala in grahorasta grašica (Vicia Lathyroides) podprejo tudi take projekte;

35.

poziva Komisijo, naj razmisli o uvedbi evropske banke semen, da bi shranili in ohranjali genetsko raznolike rastline, preprečevali izgubo biotske raznovrstnosti in povezali raznovrstnost poljščin s kulturno dediščino držav članic;

36.

ob prihajajoči svetovni konferenci Rio+20 poziva k novi pobudi EU o ohranitvi, trajnostni rabi in kakovostnem trženju kmetijske biotske raznovrstnosti, da bi povečali dodano vrednost kmetovanja;

37.

poziva Komisijo, naj opravi študijo o vplivu zakupa zemljišč in višjih stroškov za nakup ali zakup zemljišč na kmetijske sektorje v državah članicah EU;

38.

poudarja, da lahko pravice do enotnih plačil na kmetijo, ki temeljijo na preteklih vrednostih ali jih je mogoče prodati brez zemlje, po napihnjenih cenah kupijo vlagatelji in špekulanti, da bi ustvarili prihodek in ne zato, da bi aktivno kmetovali; ugotavlja, da nastala izkrivljanja učinkujejo kot znaten vhodni strošek in ovira za vstop novih kmetov; poziva Komisijo, Parlament, države članice in regije, naj zagotovijo ustrezno rešitev za te težave v okviru reforme skupne kmetijske politike in naj zagotovijo, da bodo do plačil upravičeni vsi kmetje, ki se aktivno ukvarjajo s kmetijstvom;

39.

poziva Komisijo, naj izdela poročilo o vplivu rabe tal za infrastrukturo, gradnjo stanovanj in nadomestne površine na stroške kmetij;

40.

poziva Komisijo, naj si v okviru reforme SKP in okvirne direktive o vodah prizadeva za boljše namakalne sisteme in sisteme za odvajanje in skladiščenje vode v kmetijstvu, ki učinkoviteje porabljajo vodo, ter naj upošteva izboljševanje zmogljivosti tal za skladiščenje vode ter zbiranja vode na suhih območjih oziroma izsuševanje na vlažnih kot načine za zmanjšanje uporabe sveže vode in tudi kot previdnostne ukrepe proti spremembam padavinskih vzorcev zaradi podnebnih sprememb;

41.

poziva Komisijo, naj si prizadeva za rešitve problematike odvodnjavanja ter pri tem upošteva tudi dejavnike hudih nalivov, nižje ležečih območij in zastajanja vode;

42.

v zvezi s tem opozarja Komisijo na pozitivni vpliv preciznega kmetijstva na rabo vode (prek spremljanju razmer tal in vremenskih napovedi s pomočjo satelitske navigacije) in zahteva, da se naložbe v take in druge inovativne rešitve, ki omogočajo manjšo rabo obratnih sredstev, kot so voda, gnojila in fitofarmacevtska sredstva, vključijo na seznam ukrepov ekologizacije v prihodnji skupni kmetijski politiki;

43.

poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo upravljanje in ponovno dodeljevanje vodnih pravic ter okrepijo večnamenske kmetijske ekosisteme in kmetijsko-gozdarske sisteme;

44.

poziva k večji podpori za usposabljanje kmetov za učinkovito gospodarjenje z vodami, odvajanje in namakanje, vključno s praktičnimi orodji za skladiščenje vode in ukrepi za preprečevanje izgube hranil ali zasoljevanja in paludifikacije, kot tudi k boljšemu določanju cen vode in boljšim shemam za upravljanje vode na lokalni in regionalni ravni, da bi omejili tratenje vode in dolgoročno znižali vhodne stroške; meni, da je treba spodbujati tudi preverjanje vodovodnih cevi, da puščanje vode ne bi imelo prevelikega vpliva na stroške dela in kakovost proizvodov;

45.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

6.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 227/11

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 8. julija 2010 o prihodnosti skupne kmetijske politike po letu 2013 (1), z dne 18. januarja 2011 o priznanju kmetijstva kot strateškega sektorja v okviru prehranske varnosti (2) in z dne 23. junija 2011 o skupni kmetijski politiki proti letu 2020: odziv na prihodnje izzive, povezane s hrano, naravnimi viri in ozemljem (3) z dne 5. julija 2011 o učinkovitejšem in pravičnejšem maloprodajnem trgu (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi (COM(2009)0591) in različnih delovnih dokumentov, priloženih temu sporočilu, pa tudi svojih resolucij z dne 7. septembra 2010 o poštenih prihodkih za kmete: bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi (5) in z dne 19. januarja 2012 o dobavni verigi za kmetijska obratna sredstva (6),

—

ob upoštevanju Direktive 2011/7/EU o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (7),

—

ob upoštevanju Sklepa Komisije z dne 30. julija 2010 o ustanovitvi foruma na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano (8),

—

ob upoštevanju končnih priporočil skupine na visoki ravni o konkurenčnosti agroživilske industrije z dne 17. marca 2009 in sklepov z dne 29. marca 2010 o bolje delujoči verigi preskrbe s hrano v Evropi,

—

ob upoštevanju podatkov Eurostata o kazalnikih cen sredstev za kmetijsko proizvodnji (nabavni stroški) in kazalnikih cen kmetijskih proizvodov (prodajne cene) (9),

—

ob upoštevanju svoje izjave z dne 19. februarja 2008 o preiskavi in odpravi zlorabe moči velikih supermarketov, delujočih v Evropski uniji (10), in svoje resolucije z dne 26. marca 2009 o cenah hrane v Evropi (11),

—

ob upoštevanju poročila Skupnega raziskovalnega središča iz leta 2008 o sistemih kmetovanja z nizko porabo sredstev: priložnost za razvoj trajnostnega kmetijstva (12),

—

ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca Združenih narodov o pravici do hrane z naslovom Kmetijska podjetja in pravica do hrane,

—

ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(4) Poslovnika,

A.

ker so v sporočilu Komisije o bolje delujoči verigi preskrbe s hrano (COM(2009)0591) navedena pomembna neravnovesja glede pogajalske moči, ki se kažejo kot nepoštene trgovinske prakse, pozna plačila, enostransko spreminjanje pogodb, nepošteni pogodbeni pogoji, omejen dostop do trga, pomanjkanjem informacij o oblikovanju cen, neenaka porazdelitev stopenj dobička po verigi preskrbe s hrano in dobaviteljeva ali kupčeva zloraba tržne moči, na primer karteli in vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo, med drugim z ohranjanjem nakupovalnih združb;

B.

ker raven koncentracije zelo velikih trgovcev na drobno v Evropski uniji negativno vpliva na proizvajalce in druge dobavitelje, saj ima za posledico vedno večja neravnovesja moči med pogajalskimi stranmi; ker kmetijski proizvajalci in kmetijski sektor postopoma izgubljajo pogajalsko moč pri odločanju o ravni cen vzdolž vrednostne verige – od primarne proizvodnje prek predelave do končnega potrošnika; ker se zaradi prevelike koncentracije izgublja raznolikost proizvodov, kulturna dediščina, maloprodajne trgovine, delovna mesta in sredstva za preživljanje;

C.

ker se težave kmetov zaradi prihodkov še vedno povečujejo, cene, po katerih potrošniki kupujejo proizvode, pa ne odražajo plačila, ki ga prejmejo kmetje za svoje proizvode, vse to pa spodkopava zmožnost kmetov za vlaganja in inovacije ter lahko spodbudi mnoge med njimi, da opustijo kmetovanje;

D.

ker izguba pogajalske moči, povečanje stroškov proizvodnje in dejstvo, da teh stroškov ni mogoče nadomestiti vzdolž verige distribucije hrane, lahko ogrozi preživetje kmetijskih gospodarstev, s tem pa lahko oslabi dolgoročni proizvodni potencial v državah članicah in zaostri njihovo odvisnost od zunanjih trgov;

E.

ker bi uravnoteženi trgovinski odnosi izboljšali delovanje verige preskrbe s hrano, zaradi večje konkurenčnosti pa bi koristili tudi kmetom in v končni fazi tudi potrošnikom;

F.

ker je nedavna nestanovitnost cen hrane in primarnih proizvodov povzročila veliko zaskrbljenosti glede delovanja evropskih in globalnih verig preskrbe s hrano in povečala negotovost dohodka kmetij in dolgoročnih naložb kmetov;

G.

ker od nizkih cen na kmetiji zaradi postopnega izgubljanja pogajalske moči kmetov v prehranski verigi nimajo koristi niti potrošniki, saj se zahteve glede kakovosti, delavskih pravic, okoljskih standardov in standardov glede dobrega počutja živali, ki jih evropski kmetje morajo spoštovati, pri uvoženih kmetijskih proizvodih pogosto ne uporabljajo enako;

H.

ker so organi, pristojni za konkurenco, v več državah članicah opredelili štiri ključna področja, na katerih so neravnovesja v verigi preskrbe s hrano še posebej problematična: enostransko vsiljevanje pogodbenih pogojev, praksa cenovnih popustov, kazni in pogoji plačila;

1.

poudarja, da ima problematika neravnovesij v verigi distribucije hrane jasno evropsko razsežnost, ki zahteva posebno rešitev na evropski ravni, saj je agroživilska veriga v Evropski uniji strateškega pomena; opozarja, da predstavljajo veriga preskrbe s hrano, kmetijstvo, agroživilska industrija in distribucija hrane 7 % delež vseh zaposlenih v EU, njihova vrednost pa je 1 400 milijard EUR na leto, kar je več kot v katerem koli drugem proizvodnem sektorju v EU – delež agroživilske dodane vrednosti v verigi preskrbe s hrano pa je v EU-25 padel z 31 % leta 1995 na 24 % leta 2005;

2.

opozarja na delo, ki ga opravlja forum na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano, zlasti njegova medpodjetniška platforma; zahteva, da se Evropski parlament uradno in redno obvešča delu in sprejetih odločitvah;

3.

podpira dobro opravljeno delo, ki ga je na področju pogodbene prakse v odnosih med podjetji opravila skupina strokovnjakov tega foruma, zlasti glede popisovanja in ocenjevanja tega, kar predstavlja očitno nepošteno trgovinsko prakso, pri čemer so se opirali na podatke in konkretne primere; poziva k odločni podpori pobudam za spodbujanje dialoga med zainteresiranimi stranmi o tem vprašanju; odobrava, da so se te sporazumele glede načel za urejanje dobrih praks, kot je bilo predstavljeno na forumu na visoki ravni 29. novembra 2011, ter jih poziva, naj sprejmejo izvedbene ukrepe;

4.

poziva Komisijo, naj predlaga vzdržljivo zakonodajo EU – po potrebi in brez izkrivljanja pravilnega delovanja trgov – ki bo zagotovila pravične in pregledne odnose med proizvajalci, dobavitelji in distributerji živilskih proizvodov ter ustrezno izvajanje že obstoječih pravil, nenazadnje zato, ker najnovejši podatki Eurostata o kmetijskem prihodku kažejo, da je dohodek kmetij od leta 2009 na ravni EU padel za 11,6 %, medtem ko so stroški nabave za kmete EU od 2000 do 2010 narasli v povprečju za skoraj 40 %;

5.

poziva Komisijo in države članice, naj nadaljujejo nujno obravnavanje problema nepoštene porazdelitve dobička v verigi preskrbe s hrano, zlasti v zvezi s primernimi dohodki za kmete; priznava, da je treba za spodbujanje trajnostnih sistemov pridelave kmetom plačati naložbe in obveze na tem področju; poudarja, da je treba namesto boja za prevlado vzpostaviti sodelovanje;

6

opozarja, da je treba v okviru kmetijske politike malim in srednjim kmetijam, med katere sodijo tudi družinske kmetije, omogočiti razumne prihodke za proizvodnjo zadostne količine hrane, ki bo ustrezne kakovosti in po sprejemljivih cenah, za ustvarjanje delovnih mest, spodbujanje razvoja podeželja ter zagotovitev varstva okolja in trajnosti;

7.

vztraja, da bi morale imeti države članice dejavnejšo vlogo pri podpiranju sedanjih in ustanavljanju novih posvetovalnih forumov, z ustreznim zastopanjem subjektov vzdolž prehranske verige, da bi se spodbudil dialog in določile smernice, ki bi pripomogle k pravičnejšim in bolj uravnoteženim odnosom; opozarja, da tako uradno posvetovanje prispeva k varstvu proizvajalcev in dobaviteljev ter preprečuje povračilne ukrepe distribucijskega sektorja;

8.

poziva nacionalne in evropske organe za konkurenco ter druge regulativne organe v proizvodnji in trgovini, naj ukrepajo proti izkoriščevalskim odkupnim praksam vodilnih trgovcev na debelo in drobno, ki kmete sistematično postavljajo v izredno neenak pogajalski položaj;

9.

odločno poziva k jasni, strogi in nepristranski opredelitvi primerov zlorab in nepoštene prakse, vključno z doslednejšo opredelitvijo pojmov in jasnejšo razmejitvijo, v skladu s pooblastilom, ki ga je dobila Komisija z njegovo resolucijo o učinkovitejšem in pravičnejšem maloprodajnem trgu, tako da bi za take primere veljali posebni regulativni predpisi, nadzor in objektivne kazni;

10.

poudarja naslednji neizčrpen seznam praks, o katerih so proizvajalci izrazili pomisleke v zvezi z delovanjem verige preskrbe s hrano:

11.

poziva k vzpostavitvi okvira za učinkovit nadzor nad navedenimi praksami, najprej z začetkom celovite preiskave sektorja z upravnimi in sodnimi sredstvi, potem pa z uvedbo sistema za ocenjevanje in spremljanje, ki ga bodo izvajale države članice in usklajevala Komisija in ki bo predvideval učinkovite in pravočasno uporabljene odvračalne sankcije;

12.

glede na pogodbene pogoje in nepoštene poslovne prakse poziva k uvedbi boljših sredstev, ki naj ob upoštevanju določb direktive o zamudah pri plačilnih rokih zagotovijo spoštovanje plačilnih rokov, ter k uvedbi novih instrumentov za skrajšanje časa med dostavo in dejanskim plačilom dobaviteljem ter k uskladitvi tega časa na evropski ravni; v zvezi s tem poudarja, da so nujno potrebne rešitve, s katerimi bi se odpravile specifične težave proizvajalcev pokvarljivega blaga s kratkim rokom trajanja, ki se spoprijemajo z večjimi likvidnostnimi težavami;

13.

je seznanjen z ukrepi v osnutku predloga Komisije za reformo skupne kmetijske politike, ki so oblikovani za okrepitev položaja kmetov v verigi preskrbe s hrane prek podpore organizacijam proizvajalcev in medpanožnim organizacijam ter s spodbujanjem kratkih verig med proizvajalci in potrošniki, kot so trgi za lokalno proizvodnjo; meni, da bo okrepitev položaja kmetov z boljšo notranjo organizacijo in strokovnejšim pristopom pripomogla k temu, da bodo prejeli pravičnejši delež dodane vrednosti;

14.

pozdravlja priporočilo Komisije o sodelovanju držav članic pri izmenjavi najboljše prakse o obveščanju o pogodbenih praksah ter o pripravi nizov standardnih pogodb;

15.

poziva Komisijo, naj izboljša evropski instrument za spremljanje cen ter razvije uporabniku prijazen, pregleden in večjezičen vmesnik, kjer bodo potrošniki in zainteresirane strani lahko primerjali cene osnovnih živil v državi članici ter med različnimi državami članicami na vseh stopnjah verige preskrbe s hrano in ki bo upošteval razlike v življenjskih stroških v državah članicah;

16.

poziva Komisijo, naj pojasni uporabo konkurenčnih pravil v kmetijstvu, da bodo kmetje in njihove medpanožne organizacije imeli na voljo instrumente, s katerimi si bodo lahko izboljšali pogajalsko izhodišče; poziva k oceni in spremembi obstoječega konkurenčnega prava EU, da bi lahko bolje upoštevali škodljive učinke vertikalne koncentracije v vsej verigi preskrbe s hrano, namesto da se ozko osredotočamo na relativni položaj različnih podjetij na trgu in izkrivljanje konkurence samo na podlagi njenih škodljivih učinkov za potrošnike;

17.

poziva Komisijo, naj bolje usklajuje delo svojih različnih služb, da bi imela učinkovitejšo vlogo pri spremljanju cen v vsej verigi preskrbe s hrano ter pri spremljanju trendov v maloprodaji in ustreznih tržnih deležev po vsej EU; poziva k oblikovanju neodvisnega urada varuha pravic v trgovini s hrano, ki bi povezoval ustrezne trgovinske organe in organe za varstvo konkurence ter varuha pravic v trgovini s hrano v državah članicah ter usklajeval in izmenjeval informacije; meni tudi, da bi evropski varuh pravic in nacionalni varuhi pravic morali zagotavljati skladnost z ustrezno zakonodajo ter priporočati pravočasne in primerne sankcije;

18.

poziva Komisijo, naj poglobljeno razišče razlike v pristopih 27 nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, in ustreznimi politikami ter spodbuja rešitve, ki bodo vključevale vse partnerje v verigi proizvodnje hrane in preprečevale, da bi imel en člen ali peščica členov v pridelovalni ali v proizvodni verigi prevladujoč položaj, kar se pogosto dogaja na škodo kmetov;

19.

meni, da bi bilo treba v vsej EU dati prednost kampanji za informiranje, ki bi kmete obveščala o njihovih pogodbenih pravicah in najpogostejših nezakonitih in nepošteni praksah ter zlorabah na področju pogodb in trgovine ter o sredstvih, ki jih imajo na voljo za poročanje o teh zlorabah;

20.

meni, da je rešitev za odpravo neravnovesij v verigi distribucije hrane v samoregulaciji, pa tudi v regulaciji in prilagoditvah konkurenčnemu pravu; poudarja, da morajo države članice spodbujati razvoj najboljše prakse in/ali kodeksov ravnanja v partnerstvu z zainteresiranimi stranmi, v katerega bi bili povezani proizvajalci, panoga, dobavitelji, trgovci na drobno in predstavniki potrošnikov, ter najboljši možni izkoristek obstoječih sinergij;

21.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

6.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 227/16

—

ob upoštevanju člena 189 naslova XIX Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) o politiki na področju raziskav in tehnološkega razvoja in vesoljski politiki ter sklicujoč se zlasti na oblikovanje evropske vesoljske politike za spodbujanje znanstvenega in tehničnega napredka, industrijske konkurenčnosti in izvajanja politik Unije,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. junija 2010 o strategiji EU 2020 (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. oktobra 2010 z naslovom „Celostna industrijska politika za dobo globalizacije – konkurenčnost in trajnost v središču pozornosti“ (COM(2010)0614),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2011 o industrijski politiki za dobo globalizacije (2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 4. aprila 2011 z naslovom „Za vesoljsko strategijo Evropske unije, ki koristi državljanom“ (COM(2011)0152),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta dne 31. maja 2011 z naslovom „Za vesoljsko strategijo Evropske unije, ki koristi državljanom“,

—

ob upoštevanju bele knjige Komisije z dne 11. novembra 2003 z naslovom „Vesolje: nova evropska meja za Unijo, ki se širi – akcijski načrt za izvajanje evropske vesoljske politike“ (COM(2003)0673),

—

ob upoštevanju Sklepa 2004/578/ES z dne 29. aprila 2004 o sklenitvi Okvirnega sporazuma med Evropsko skupnostjo in Evropsko vesoljsko agencijo (3)

—

ob upoštevanju poročila Komisije z naslovom „Vmesni pregled evropskih programov satelitske navigacije“ (COM(2011)0005),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. junija 2011 o vmesnem pregledu evropskih programov satelitske navigacije: ocena izvajanja, prihodnji izzivi in obeti za financiranje (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. junija 2007 o financiranju Evropskega programa satelitske radionavigacije (Galileo) v skladu z Medinstitucionalnim sporazumom z dne 17. maja 2006 in večletnim finančnim okvirom 2007–2013 (5),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. junija 2011 z naslovom „Proračun za strategijo Evropa 2020“ (COM(2011)0500),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 683/2008 o nadaljevanju izvajanja evropskih satelitskih navigacijskih programov (EGNOS in Galileo) (6),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Globalno nadzorovanje okolja in varnosti (GMES): skrbimo za varnejši planet“ (COM(2008)0748),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Globalno spremljanje okolja in varnosti (GMES): izzivi in naslednji koraki za vesoljsko komponento“ (COM(2009)0589),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 911/2010 z dne 22. septembra 2010 o evropskem programu za spremljanje Zemlje (GMES) in njegovih začetnih operativnih dejavnostih (2011–2013) (7),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 912/2010 o ustanovitvi Agencije za evropski sistem satelitske navigacije (GNSS) (8),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Akcijski načrt za aplikacije globalnega satelitskega navigacijskega sistema (GNSS)“ (COM(2010)0308),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za promet in turizem (A7-0431/2011),

A.

ker je s členom 189 PDEU Evropski uniji podeljena izrecna vloga pri oblikovanju vesoljske politike za pospešitev znanstvenega in tehničnega napredka, industrijske konkurenčnosti in izvajanja njenih politik;

B.

ker je vesoljska politika eden od ključnih elementov strategije Evropa 2020 in sestavni del vodilne pobude o industrijski politiki;

C.

ker so storitve satelitske navigacije že na voljo vladam in državljanom EU;

D.

ker ta politika podpira cilje pametnega, trajnostnega in vključujočega gospodarstva z ustvarjanjem visokokvalificiranih delovnih mest, omogočanjem poslovnih priložnosti, spodbujanjem inovacij in krepitvijo dobrega počutja in varnosti državljanov;

E.

ker je vesolje za Evropo strateško pomembno in je eden od ključnih elementov za njeno neodvisno odločanje in delovanje;

F.

ker evropska vesoljska industrija ustvari skupni promet v višini 5,4 milijarde EUR in zaposluje več kot 31 000 visokokvalificiranih oseb,

G.

ker je evropski sektor satelitskih komunikacij eden temeljnih elementov za ohranjanje zdrave evropske vesoljske industrije, saj več kot polovica njenega prometa izvira iz izdelovanja in izstreljevanja telekomunikacijskih satelitov;

H.

ker je Evropski parlament vedno v celoti podpiral evropski globalni satelitski navigacijski sistem (GNSS), ki se izvaja prek programov Galileo in EGNOS, njegov namen pa je izboljšanje vsakodnevnega življenja evropskih državljanov, zagotovitev avtonomije in neodvisnosti Evrope ter pridobitev znatnega deleža na svetovnem trgu visoke tehnologije, odvisnem od satelitske navigacije;

I.

ker je Evropska unija glede dejavnosti v vrednosti približno 7 % BDP zaenkrat odvisna od ameriškega sistema globalnega določanja lege (GPS), Galileo pa naj bi prinesel prednosti v primerjavi s tem ameriškim sistemom, namreč večjo natančnost, globalno celovitost, avtentikacijo in jamstvo storitve, in Unija bo z njim pridobila strateško avtonomnost; je seznanjen s pomenom, ki bi ga program Galileo lahko imel za večjo konkurenčnost in kakovost številnih storitev v Evropi;

J.

ker zaradi povečanih stroškov programa, ki so med drugim posledica netočnih ocen stroškov in neprilagojenih strategij za obvladovanje stroškov, sedanji proračun dopušča le financiranje začetne operativne zmogljivosti;

K.

ker je Komisija predložila predlog za financiranje programa Galileo za večletni finančni okvir 2014–2020, vanj pa ni vključeno financiranje programa GMES, kar resno ogroža prihodnost tega programa;

L.

ker mora Komisija, preden bo sprejeta odločitev o nadaljnjih finančnih zavezah iz proračuna EU za naslednji večletni finančni okvir, predstaviti jasno in podrobno oceno vseh tehničnih možnosti, ki so mogoče, ter s tem povezanih stroškov in koristi tako za program Galileo kot GMES;

M.

ker je GMES tudi vodilni program pod vodstvom Evropske unije, ki koristi evropskim državljanom, saj zagotavlja geografske informacije, ki javnim ustanovam pomagajo pri izvajanju politik, vključno z upravljanjem okolja, obvladovanjem tveganj in zaščito državljanov; ker je treba s programom GMES zagotoviti nepretrgan dostop do informacij o okolju in varnosti, ki bodo temeljile na stalnih infrastrukturah za opazovanje v vesolju in „in-situ“, pri tem pa kar najbolje izrabiti vire, ki so na voljo v Evropi;

N.

ker je konkurenčnost visokotehološke vesoljske industrije, podprte s širokopoteznim raziskovalno-razvojnim programom in dodatnimi dejavnostmi, kot so raziskovanje vesolja, varnost vesoljske infrastrukture in mednarodno sodelovanje, osrednji vidik uspešne vesoljske politike;

O.

ker je treba, kot poudarja Komisija, zagotoviti neodvisen dostop do vesolja, da bi lahko dosegli cilje evropske vesoljske politike;

P.

ker je evropsko industrijsko znanje osrednjega pomena za uspešno vesoljsko agencijo in imajo večji evropski programi osrednjo vlogo pri evropskem povezovanju in konkurenčnosti;

1.

pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom „Za vesoljsko strategijo Evropske unije, ki koristi državljanom“, kot prvo fazo v razvoju celovite vesoljske politike Evropske unije, ki bo koristila državljanom, politikam in diplomaciji; meni, da bi morala Evropska unija usmeriti svoja prizadevanja v razvoj vesoljskih storitev za nadaljnjo uporabo v prid državljanom ter za to, da se izboljšata oblikovanje in izvajanje politik; meni, da bi ustrezna uporaba vesoljskih programov, kakršna sta Galileo in GMES, pripomogla k znatnim prihrankom v zadevnih sektorjih ter ustvarila nadaljnje koristi za regije in lokalne skupnosti;

2.

meni, da je pomembno, da je vesoljska politika realistična ter da je njen namen izboljšati vsakodnevno življenje evropskih državljanov, da omogoča novo gospodarsko rast, spodbuja inovacijski potencial in podpira vrhunski znanstveni napredek; poudarja, da so vesoljske rešitve, ki se opirajo na najsodobnejšo tehnologijo in konkurenčno evropsko industrijsko osnovo, nujno potrebne za spoprijemanje s pomembnimi sodobnimi družbenimi izzivi, na primer naravnimi nesrečami, viri in spremljanjem podnebja, za razvoj telekomunikacijskega sektorja in spodbujanje ustreznih aplikacij na področju politik o podnebnih spremembah, načrtovanja rabe zemljišč, gospodarjenja z okoljem, kmetijstva, pomorske varnosti, ribolova in prevoza;

3.

priznava pomembno vlogo satelitskih omrežij pri doseganju popolnega pokritja Evropske unije s širokopasovnim internetom do leta 2013, s čimer prispevajo k uresničevanju ciljev evropske digitalne agende;

4.

pozdravlja namero Komisije, da bi oblikovala vesoljsko politiko, posebej prilagojeno posameznim podsektorjem te panoge; v zvezi s tem poudarja, da je treba to politiko usklajevati ne samo z Evropsko vesoljsko agencijo in državami članicami, temveč tudi z Evropskim parlamentom;

5.

meni, da je Evropska unija odgovorna za uskladitev in utrditev nacionalnih vesoljskih politik in programov, zato da bi v sodelovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi vzpostavili enovit evropski pristop; poudarja, da bi moral biti name tega pristopa podpreti trdno, konkurenčno in neodvisno evropsko industrijsko osnovo in utrditi industrijsko politiko, ki bo zmožna srednje- in dolgoročno zasnovati, razviti, launching, upravljati in izkoriščati vesoljske sisteme, vključno s finančnimi in zakonodajnimi mehanizmi;

6.

pozdravlja cilje te strategije za okrepitev vesoljske infrastrukture Evrope in za podporo raziskavam, s katerimi naj bi povečali tehnološko neodvisnost evropske industrijske osnove, spodbudili medsebojno bogatenje med vesoljskim sektorjem in drugimi industrijskimi sektorji ter spodbodli inovacije kot gonilno silo evropske konkurenčnosti;

7.

vseeno ugotavlja, da Komisija v sporočilu sicer opredeljuje prednostna področja delovanja, vendar so deloma nejasna; poudarja, da bi morali biti jasneje določeni in da bi morali vsebovati oceno vseh tehničnih možnosti ter z njimi povezanih stroškov in koristi, vključno z vsemi možnimi učinki na industrijsko osnovo Evropske unije in evropsko industrijsko politiko; poudarja, da bi se bilo treba v evropskem vesoljskem programu osredotočiti predvsem na področja z evropsko dodano vrednostjo in se izogibati razprševanju prizadevanj ali podvajanju dejavnosti, ki jih opravlja Evropska vesoljska agencija;

8.

poudarja, da je potrebno jasno upravljanje vesoljske politike, tako da bo optimalno izkoristila znanja in veščine, razpoložljive v Evropi, z učinkovitimi nadzornimi in usklajevalnimi mehanizmi, zato da bo mogoče uskladiti prednostne naloge in zagotoviti dobro poslovodenje s sredstvi iz nacionalnih virov in sredstvi Evropske unije, ESA in drugih evropskih agencij, ki se ukvarjajo z vesoljem in so pomembne za EU;

9.

ugotavlja, da je bil promet v Evropi na dosedanjih sedmih posvetovanjih Sveta za vesolje samo enkrat mimogrede omenjen in da pomen vesoljske politike za promet nikoli ni bil poglobljeno obravnavan, kot je razvidno iz izidov posvetovanj;

10.

poudarja, da je treba pridobiti boljše razumevanje, kako so najpomembnejši sektorji odvisni od vesolja, ter spodbuja države članice in Komisijo, naj uveljavljajo ta pomen;

11.

opominja, da ima prometni sektor osrednjo vlogo pri doseganju ciljev strategije EU 20-20-20 na področju emisij CO2 in porabe energije ter pri ciljih strategije Evropa 2020 in da trajnostne rasti ne bo mogoče doseči, če ta sektor ne bo učinkovit;

12.

meni, da je vesoljska strategija Evropske unije potrebna, če želimo zagotoviti, da bo vesoljska tehnologija v celoti prispevala k varnejšemu in učinkovitejšemu upravljanju in nadzoru prometa pri vseh načinih prevoza;

13.

se strinja s Komisijo, da mora Evropa ohraniti neodvisen dostop do vesolja, da bi lahko pri izvajanju svoje vesoljske politike dosegla zastavljene cilje in še naprej imela koristi od učinkov vesoljskih aplikacij; zato spodbuja Komisijo, naj pripravi konkretne predloge na strateškem področju nosilnih raket, zlasti tako, da jim nameni posebno pozornost v okviru industrijske politike na področju vesolja;

14.

poudarja, da je izstreljevanje v vesolje v okviru vesoljske politike izjemno pomembno in da je v Evropi za to potreben nov politični zagon glede na kritične finančne razmere, ki trenutno vladajo v sektorju izstreljevanja v vesolje po vsem svetu;

15.

meni, da je Galileo vodilni program Evropske unije in prvi sistem satelitske navigacije na svetu, narejen za civilne namene, ki bi lahko omogočil neodvisnost Unije na tem strateško pomembnem področju;

16.

poziva Komisijo, naj ustrezno dopolni zakonodajni in finančni okvir, zlasti upoštevaje oblikovanje finančnega okvira za obdobje 2014–2020, pristop k učinkovitemu upravljanju, storitve programa Galileo in pravila o odgovornosti; v zvezi s tem poudarja, da je treba za operativnost programa Galileo in našo pripravljenost za njegovo polno uporabo:

17.

meni, da bi morali začetno operativno zmogljivost, ki bo lahko zagotavljala začetne storitve, doseči najkasneje do leta 2014, zato da bi Galileo dejansko postal drugi najpomembnejši referenčni globalni satelitski navigacijski sistem, zlasti za proizvajalce sprejemnikov; pozdravlja izstrelitev dveh operativnih satelitov za validacijo v orbiti 21. oktobra 2011 iz evropskega vesoljskega izstrelišča v Kourouju;

18.

je prepričan, da je cilj popolne operativne zmogljivosti, ki bo temeljila na konstelaciji 27 satelitov in ustreznega števila nadomestnih satelitov ter na ustrezni zemeljski infrastrukturi, osnovni pogoj za doseganje dodane vrednosti Galilea v smislu avtentikacije, visoke natančnosti in neprekinjenega delovanja ter s tem za uživanje gospodarskih in družbenih koristi; se boji, da bo Galileo izgubil prednost, če sistem ne bo dokončan pravočasno ter če se storitve ne bodo ustrezno tržile in internacionalizirale; meni, da morajo vse evropske institucije jasno in nedvoumno podpreti doseganje popolne operativne zmogljivosti, da bi uporabnike in vlagatelje prepričale o dolgoročni zavezanosti EU;

19.

meni, da bi bilo treba finančni načrt za program Galileo pripraviti tako, da bo izpolnjeval dolgoročne zahteve in zagotavljal stalnost, tudi pri stroških uporabe, vzdrževanju in nadomeščanju;

20.

poziva Komisijo in Agencijo za evropski GNSS (GSA), naj si veliko bolj prizadevata za ozaveščanje o globalnem satelitskem navigacijskem sistemu pri možnih uporabnikih in vlagateljih, spodbujata uporabo storitev na podlagi tega sistema ter opredelita in povežeta povpraševanje po tovrstnih storitvah v Evropi;

21.

je trdno prepričan, da bo dodatna sredstva za globalni satelitski navigacijski sistem mogoče zagotoviti le, če bodo nosilci odločanja in širša javnost veliko bolje ozaveščeni o njegovih koristih za gospodarstvo in družbo EU; pozdravlja uvedbo konkretnih pobud, kot je tekmovanje za zamisli Galileo Masters;

22.

želi opomniti, da je EGNOS stvaren in operativen program; je prepričan, da ga je treba v celoti izrabiti in njegove aplikacije izkoristiti v praksi; opozarja na pomen sistema EGNOS, ki pokriva vso Evropsko unijo, za utrditev skupnega trga in poudarja, da ga je treba razširiti v južno, vzhodno in jugovzhodno Evropo, Sredozemlje, Afriko in na Arktiko;

23.

poudarja, da sta sistem Galileo in skupna evropska geostacionarna navigacijska storitev (EGNOS) bistvena za oblikovanje enotnega evropskega neba ter nadaljnji razvoj varnega in stroškovno učinkovitega upravljanja zračnega prometa v Evropi, zato poziva k določitvi ambicioznega in trdnega časovnega načrta s stabilnim financiranjem raziskav in inovacij, kar bo omogočilo tehnološki napredek in rast industrijskih zmogljivosti, poziva pa tudi k olajšanju dostopa malih in srednjih podjetij do financiranja za izvajanje obeh programov kot osnovni pogoj za pravočasen zagon enotnega evropskega neba, saj gre za bistven strateški korak k nadaljnjemu evropskemu povezovanju in krepitvi evropskega enotnega trga;

24.

meni, da je promocija uporabe sistemov EGNOS in Galileo v civilnem letalstvu strateška zahteva za uporabo sistema SESAR, zlasti v pristajalnih postopkih in na manjših letališčih:

25.

poziva države članice, naj se potrdijo svojo zavezanost evropskim vesoljskim projektom, kot je SESAR, ki se bo izkazal za bistvenega za prihodnjo rast in ustvarjanje novih delovnih mest v številnih sektorjih;

26.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo preglednost pri financiranju in vzajemnem delovanju strategij za uporabo vesolja v vojaške in civilne namene;

27.

poudarja, da sta sistema Galileo in EGNOS bistvena za učinkovito in okoljsko vzdržno upravljanje cestnega prometa, sisteme cestninjenja, sistem za samodejni klic v sili v avtomobilih (eCall) in sisteme za sledenje v realnem času ter prihodnje digitalne tahografe;

28.

poudarja, da bi morala biti prednostna naloga satelitskih opazovalnih in navigacijskih sistemov spremljati prevoz nevarnega in onesnažujočega blaga;

29.

meni, da je tudi GMES vodilni program Evropske unije, ki ima osrednjo vlogo pri opazovanju Zemlje; poudarja, kako pomemben je za doseganje ciljev strategije „Evropa 2020“, za podpiranje rasti in zelenega gospodarstva ter za dolgoročne naložbe v tehnologijo in infrastrukturo; ponovno poudarja, da gre za poglavitno orodje v boju proti podnebnim spremembam in degradaciji okolja; se zaveda, da bo z zbiranjem in analizo informacij na državni, regionalni in svetovni ravni omogočil pridobitev in razčlenitev natančnih in koristnih podatkov za: nadzor zračnega prostora, morja in kopnega, civilno zaščito, preprečevanje tveganj, sisteme zgodnjega opozarjanja, krizno upravljanje in obnovo po okoljskih in naravnih nesrečah ter tistih, ki jih povzroči človek, nadzor nad morjem in obalo, kmetijski razvoj, gospodarjenje z vodo in tlemi in regionalno načrtovanje, saj izkorišča okoljske ocene in tehnologijo poročanja, ki je zmožna združevati podatke, pridobljene z opazovanjem Zemlje iz vesolja in na terenu;

30.

poziva Komisijo, naj dokonča zakonodajni okvir in vloži predloge za uspešno upravljanje na različnih ravneh razvoja in vodenje tega programa z uporabo strokovnega znanja javnih organov v EU, tudi njenih agencij, in zasebnega sektorja za razvoj in uskladitev uporabniško usmerjenih storitev; poziva Komisijo in druge institucije, naj financiranje sistema GMES vključijo v večletni finančni okvir 2014–2020; poudarja tudi, da bi vključitev financiranja programa GMES v večletni finančni okvir za obdobje 2014–2020 preprečila izgubo že omogočenih naložb za storitve in informacije v okviru sedmega okvirnega programa za raziskave; poudarja, da bodo zaradi neobstoja finančnega načrta, s katerim bi zagotovili dolgoročno ekonomsko podporo, doslej izvedene naložbe zaman; meni, da bi poziv državam članicam, naj še naprej krijejo stroške za zagon in letno vzdrževanje tega programa, utegnil privesti do dolgoročno višjih stroškov, razlik pri dostopu do njegovih informacij in glede koristi za evropske državljane, do zelo verjetne začasne prekinitve programa, posledično prekinjenega sprejema podatkov in navsezadnje do odvisnosti od neevropske vesoljske infrastrukture, zaradi česar bi se s tem sektorjem povezane panoge znašle v negotovem gospodarskem položaju;

31.

poudarja, da so stroški programa GMES do leta 2013 že kriti v skupni višini 3 milijarde EUR (skupni stroški satelitov znašajo 2,3 milijarde EUR, stroški za povezane storitve pa 700 milijonov EUR) in da so operativni stroški programa od leta 2014 do 2020 ocenjeni na povprečno 850 milijonov EUR letno; poziva Komisijo, naj spodbuja javno-zasebno partnerstvo in pritegne več kapitala iz zasebnega sektorja;

32.

poziva Komisijo, naj predlaga dolgoročni načrt vodenja in financiranja na podlagi preučenih možnosti in naj oblikuje operativno organizacijo, s katero bo zagotovila ustrezno upravljanje in zagotavljanje podatkov teh storitev, zato da bomo nadaljevali sedanjo uspešnost tega programa in dosegli zastavljeni cilj, da bi z letom 2014 postal popolnoma operativen; meni, da je to treba povezati s skupno evropsko politiko na področju podatkov, ki bi zagotovila prost dostop do obstoječih podatkov in njihovo razpoložljivost; meni, da je pomembno opredeliti sporazume, ki jih je treba skleniti z nacionalnimi agencijami, da bi povečali medobratovalnost, stalnost in upravljanje sistema; meni, da je treba zagotoviti razlikovanje med znanstveno in komercialno uporabo na eni strani ter med razvojnimi dejavnostmi Evropske vesoljske agencije in na drugi strani dejavnostmi uporabe, obratovanja in razvoja sistemov, ki zahtevajo evropske strukture in posebne pristojnosti;

33.

priznava družbene koristi storitev programa GMES za uporabnike, za katere sta stalnost in vzdržnost ključnega pomena, če želijo čim bolj izkoristiti zmogljivosti infrastruktur za opazovanje, ki jih ponuja ta program;

34.

podpira razpravo Komisije o okrepitvi sestavnega dela „Varnost“ v programu GMES za nadzor meja, podporo zunanjemu delovanju Unije, pomorski nadzor, zapletene krizne razmere, humanitarno pomoč, civilno zaščito itd., upoštevaje občutljivost obravnavanih podatkov in potrebo po zaščiti zasebnosti in drugih državljanskih pravic;

35.

meni, da bi morala vesoljska politika vključevati tudi politiko o varnosti ključne evropske vesoljske infrastrukture in o varni predelavi opuščene opreme; se zaveda vse večje odvisnosti evropskega gospodarstva, politik in družbe od vesoljske infrastrukture in poudarja, da je ta kritična infrastruktura odločilnega pomena za okrepitev avtonomije evropskega odločanja; meni, da bi oblikovanje evropskega nadzornega sistema prepoznavanja vesoljskih dogodkov prispevalo k zaščiti ključne evropske vesoljske infrastrukture pred nevarnostjo trkov med vesoljskimi vozili ali z vesoljskimi odpadki oziroma objekti blizu Zemlje in pred tveganji, povezanimi z vesoljsko meteorologijo; meni, da bi moralo oblikovanje vseh novih evropskih programov temeljiti na obstoječih zmogljivostih, znanju ter infrastrukturi, za katere so bile potrebne naložbe vseh držav članic, in da bi morali na ta način razvijati sedanje zmogljivosti tam, kjer še ostajajo vrzeli;

36.

meni, da bo čim večja uporaba satelitskih komunikacijskih storitev neposredno podpirala konkurenčnost evropske proizvodne industrije, spodbujala industrijsko osnovo v Evropi in se odzivala na naslednje ključne cilje politike:

37.

meni, da Evropska unija potrebuje trdno znanje in tehnološko osnovo, da bo čim bolje izkoristila aplikacije, povezane z vesoljem, v korist svojih državljanov, če želi delovati neodvisno in imeti konkurenčno vesoljsko industrijo, ki bo zmožna po poštenih pogojih konkurirati z neevropsko; poudarja, da je zakonodajni, upravni in finančni okvir bistven za naložbe te industrije v raziskave in inovacije; meni, da si mora Evropska unija z naložbami zagotoviti dostop do vesolja in orbitalne infrastrukture;

38.

poudarja pomen strategije raziskav in inovacij na področju vesoljske politike, kar bo zagotovilo tehnološki napredek, industrijski razvoj in konkurenčnost Evropske unije ter odpiranje delovnih mest v njej; meni, da mora evropska politika raziskav in razvoja za vesolje zagotoviti razpoložljivost ustrezno razvitih potrebnih tehnologij s potrebno stopnjo neodvisnosti in po konkurenčnih pogojih; poziva Komisijo, naj pripravi strateški časovni načrt, da bi zagotovila skladnost med prizadevanji Evropske unije na področju raziskav in razvoja ter prizadevanji Evropske vesoljske agencije in držav članic na tem področju v zvezi s potrebnimi tehnologijami, znanjem in dvojnimi viri, potrebnimi za doseganje konkurenčnosti, evropske neodvisnosti in dostopa do mednarodnih trgov ter za zmanjšanje tveganj evropskih programov;

39.

meni, da je treba oblikovati mehanizme in programe za spodbujanje trga za aplikacije in storitve, ki izhajajo iz programov Galileo/EGNOS in GMES, ter za telekomunikacijski sektor in storitve, ki predvidevajo souporabo različnih vesoljskih storitev, tako da bodo učinkovito izpolnjevale zahteve državljanov;

40.

meni, da je treba za utrditev evropske neodvisnosti in konkurenčnosti po cenovno ugodnih pogojih ohraniti neodvisnost tudi pri dostopu do vesolja, pri čemer naj se spodbuja uporaba evropskih nosilnih raket in prevoznikov in naj se preverja ustreznost operativne in industrijske organizacije za skupne zahteve, zato spodbuja Komisijo, naj pripravi konkretne predloge za strateški podsektor nosilnih raket, zlasti tako, da mu nameni posebno pozornost v okviru vesoljske industrijske politike;

41.

poziva Komisijo, naj finančne in praktične zahteve ustrezno obravnava v prihodnjih okvirnih raziskovalnih programih; še posebej meni, da bi morale biti raziskave in razvoj aplikacij na področju vesolja kot ključne spodbujevalne tehnologije vključeni v raziskovalna področja različnih sektorjev, kot so podnebne spremembe, okolje, promet, kmetijstvo itd., ne pa v ločeno vesoljsko tematsko področje;

42.

poziva Komisijo, naj skupaj z Evropsko vesoljsko agencijo preuči možnosti za raziskovanje vesolja, tako da navede morebitne stroške in koristi; v zvezi s tem meni, da je treba razviti skupno strategijo z mednarodnimi partnerji na podlagi sporazuma o sodelovanju, ki bo temeljil na splošnem soglasju vseh zainteresiranih strani in predvideval razumne prispevke Evropske unije;

43.

ponovno poudarja, da je mednarodno sodelovanje v miroljubne namene osnovna vrednota in bistvo politik Evropske unije; meni, da bi moralo mednarodno sodelovanje spodbuditi evropsko tehnologijo, infrastrukturo in storitve, tehnično in industrijsko odličnost, optimalen dostop evropskih uporabnikov do podatkov, izmenjavo znanja in medobratovalen razvoj aplikacij, s katerimi se bosta lahko Evropa in svet spoprijela z velikimi družbenimi izzivi, s katerimi se soočata; poudarja, da bi morala imeti Evropska unija vodilno vlogo na področju vesolja in ohraniti pomembno strateško vlogo na svetovni ravni, predvsem v mednarodnih pogajanjih o sistemu prepoznavanja vesoljskih dogodkov in raziskovanju vesolja; poudarja, da so lahko prizadevanja v sektorju vesoljske politike učinkovitejša ob industrijskem sodelovanju in z delitvijo naložb v obsežne programe;

44.

poudarja, da je pomembno zagotoviti ustrezno vlogo Evropske unije pri odzivanju na prihodnje katastrofe znotraj in zunaj njenih meja;

45.

poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami in Evropsko vesoljsko agencijo pripravi mednarodno strategijo sodelovanja, da bi okrepili dialog na področju vesoljske politike s strateškimi partnerji (Združenimi državami, Rusko federacijo in Japonsko) ter preučili možnost vzpostavitve podobnega dialoga z drugimi silami v vzponu, kot so Kitajska, Indija in Brazilija;

46.

oblikovalce politik Evropske unije opozarja, da največji del institucionalnih trgov na svetu žal ni odprt za mednarodno konkurenco in da morajo načrtovana mednarodna sodelovanja temeljiti na pogojih, ki omogočajo pravično trgovino;

47.

poudarja, da mora mednarodno sodelovanje, četudi je zaželeno, zlasti na področju raziskav, temeljiti na vzajemnosti in vzajemnih koristih; obžaluje, da institucionalni trgi naših glavnih konkurentov na področju vesolja niso dostopni za tujo industrijo, tudi evropsko;

48.

opozarja, da bi morala Evropska unija v skladu s členom 189 PDEU vzpostaviti ustrezne odnose z Evropsko vesoljsko agencijo, da bi se opredelila skupna odgovornost brez prekrivanja nalog ali naložb;

49.

meni, da vse večja udeležba Unije v vesoljskem sektorju zahteva novo opredelitev njenih odnosov z ESA in nacionalnimi agencijami ob upoštevanju dejstva, da so tehnične in programske zmogljivosti, ki so jih razvile ESA in nacionalne agencije, bistvene za ohranitev tehnoloških zmogljivosti in konkurenčnosti evropske industrije, ter da bi se Evropska unija lahko osredotočila na operativne dejavnosti, razvoj in neprekinjenost vesoljskih sistemov, ki jih potrebuje, ter na mednarodno širitev trgov in na povpraševanja uporabnikov, tako da bi okrepila zmogljivost in konkurenčnost evropske industrije;

50.

poziva Komisijo, naj uresniči svoje politično vodstvo in nadzorno vlogo v organizacijah, ki delujejo v njenem imenu;

51.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

6.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 227/25

—

ob upoštevanju členov 191 in 192 Pogodbe o delovanju Evropske unije v zvezi z ohranjanjem, varstvom in izboljšanjem kakovosti zdravja ljudi in okolja,

—

ob upoštevanju Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2010 o zeleni knjigi Komisije o ravnanju z biološkimi odpadki v Evropski uniji (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. septembra 2010 z naslovom "Pošteni prihodki za kmete: bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi" (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. januarja 2011 o priznavanju kmetijstva kot strateškega sektorja v okviru prehranske varnosti (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. junija 2011 z naslovom "Skupna kmetijska politika proti letu 2020: odziv na prihodnje izzive, povezane s hrano, naravnimi viri in ozemljem" (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2011 o bolj učinkovitem in poštenem maloprodajnem trgu (6),

—

ob upoštevanju pripravljalne študije o živilskih odpadkih v državah EU-27 – Generalni direktorat Evropske komisije za okolje (2010),

—

ob upoštevanju študije FAO (2011) z naslovom "Svetovne izgube hrane in živilski odpadki",

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja in mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in mnenja Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0430/2011),

A.

ker se v Evropi vsako leto vedno več zdrave in užitne hrane – po nekaterih ocenah do 50 % – izgubi vzdolž verige preskrbe s hrano, v nekaterih primerih vse do potrošnikov, in postane odpadek;

B.

ker po ocenah študije, ki jo je objavila Komisija, letno v 27 državah članicah nastane približno 89 milijonov ton živilskih odpadkov, oziroma 179 kg na prebivalca, tudi če so med posameznimi državami in sektorji velike razlike, pri tem pa kmetijski živilski odpadki in ulov rib, vrnjen v morje, sploh niso upoštevani; ker bo celotna količina živilskih odpadkov narasla na približno 126 milijonov ton (40-odstotno povečanje) do leta 2020, če ne bodo sprejete dodatne preventivne akcije ali ukrepi;

C.

ker v Evropski uniji še vedno živi 79 milijonov ljudi pod pragom revščine, z drugimi besedami več kot 15 % prebivalcev prejema dohodek, ki je nižji od 60 % povprečnega dohodka v državi njihovega stalnega prebivališča, od tega jih je16 milijonov prejelo pomoč v hrani prek dobrodelnih organizacij,

D.

ker se zaradi skrb vzbujajočih podatkov, ki jih je objavila Organizacija za prehrano in kmetijstvo in po katerih je trenutno na svetu 925 milijonov ljudi, ki so na robu podhranjenosti, še bolj oddaljujejo obeti za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja, ki vključujejo zmanjšanje revščine in lakote do leta 2015 na polovico,

E.

ker iz študije, ki jo je opravila Organizacija za prehrano in kmetijstvo, izhaja, da bo povečanje števila svetovnega prebivalstva s sedem na devet milijard do leta 2050 zahtevalo najmanj 70-odstotno povečanje dobav hrane;

F.

ker se je svetovna proizvodnja žita povzpela z 824 milijonov ton leta 1960 na približno 2,2 milijardi ton leta 2010, vsako leto pa se poveča za 27 milijonov ton; ker bi, če se bo v kmetijski proizvodnji na svetovni ravni ta trend nadaljeval, do leta 2050 povečanje proizvodnje žita v primerjavi z danes zadostovalo za nahranitev svetovnega prebivalstva; ker bi medtem lahko, ker izgube po žetvi znašajo okoli 14 % celotne proizvodnje in ker je nadaljnjih 15 % izgubljenih med distribucijo in z gospodinjskimi odpadki, tri petine celotnega povečanja oskrbe, potrebnega do leta 2050, dobili že tako, da bi prenehali s tratenjem hrane;

G.

ker je zmanjševanje živilskih odpadkov pomemben uvodni korak v boju proti lakoti na svetu, v odzivanju na povečano povpraševanje, ki ga napoveduje Organizacija za prehrano in kmetijstvo, in v izboljšanje prehranjevalnih ravni prebivalstva;

H.

ker bi manj živilskih odpadkov prineslo učinkovitejšo rabo zemljišč, boljše upravljanje vodnih virov in pozitivne posledice za celoten kmetijski sektor po vsem svetu ter bi okrepilo boj proti podhranjenosti v državah v razvoju;

I.

ker živilski odpadki prinašajo posledice, ki niso le etične, gospodarske, družbene in prehranske, ampak tudi zdravstvene in okoljske, saj gore nezaužite hrane veliko prispevajo k globalnemu segrevanju, iz živilskih odpadkov pa izhaja metan, ki je kot toplogredni plin 21-krat močnejši od ogljikovega dioksida;

J.

ker potrošniki v državah v razvoju proizvedejo minimalno količino živilskih odpadkov; ker so kakršnikoli živilski odpadki v teh državah povečini posledica finančnih in tehničnih omejitev vzdolž celotne verige proizvodnje živil;

K.

ker v Evropi in Severni Ameriki v preteklih desetletjih, ko je bilo hrane na pretek, živilski odpadki niso bili prednostna politika, zaradi česar se je njihova količina vzdolž živilske verige na splošno povečala; ker večina živilskih odpadkov v Evropi in Severni Ameriki nastane na ravni prodaje in potrošnje, medtem ko je v državah v razvoju glavni problem izgub na ravni proizvodnje, pobiranja pridelka, predelave in prevoza;

L.

ker se glede na nedavne študije z vsakim kilogramom proizvedenih živil v ozračje sprosti 4,5 kg CO2; ker se v Evropi s približno 89 milijoni ton odpadne hrane proizvede 170 milijonov ton ekvivalenta CO2 letno, in sicer 59 milijonov ton ekvivalenta CO2 letno v živilski industriji, 78 z domačo porabo in 33 drugje; ker je za proizvodnja 30 % hrane, ki se ne zaužije, treba uporabiti dodatnih 50 % vodnih virov za namakanje, pridelava kilograma govedine pa zahteva 5–10 ton vode;

M.

ker ogroženost prehranske varnosti spremlja zrcalna podoba težav bogatega sveta, kot so debelost, bolezni srca in ožilja ter rakava obolenja, ki so posledica prehrane s previsoko vsebnostjo maščob in beljakovin, kar pomeni, da je število čezmerno prehranjenega prebivalstva na svetu enako številu podhranjenega in nezadostno prehranjenega prebivalstva;

N.

ker je vse večje usihanje proizvodnih dejavnikov v protislovju s potrebo po povečanju dobave hrane v EU;

O.

ker ima lahko podpora, ki jo države v razvoju prejemajo za izboljšanje učinkovitosti svojih verig preskrbe s hrano, pozitivni učinek ne le neposredno na lokalno gospodarstvo in na trajnostni razvoj teh območij, ampak posredno tudi na ravnotežje v svetovni trgovini s kmetijskimi proizvodi ter na prerazporeditev naravnih virov;

P.

ker sta izmenjava dobrih praks na evropski in mednarodni ravni ter tudi pomoč državam v razvoju zelo pomembni v boju proti živilskim odpadkom po svetu;

Q.

ker čedalje več držav članic daje pobude za ozaveščanje javnosti o vzrokih in posledicah živilskih odpadkov, načinih za njihovo zmanjšanje ter spodbujanju znanstvene in državljanske kulture, usmerjene k načelom trajnosti in solidarnosti;

R.

ker se živilski odpadki pojavljajo vzdolž celotne verige preskrbe s hrano – na stopnjah kmetijske pridelave, skladiščenja, predelave, distribucije, upravljanja in potrošnje;

S.

ker so za prehransko varnost v prvi vrsti odgovorni akterji v verigi preskrbe s hrano in ker je treba živilske odpadke, ki se jim je mogoče izogniti, obravnavati kjerkoli je to mogoče;

T.

ker nekatere države članice prepovedujejo, da se hrana prodaja pod stroškovno ceno, in s tem jemljejo trgovcem na drobno priložnost, da prodajo potrošnikom neprodano svežo hrano ceneje proti koncu dneva, ter tako dodatno prispevajo k odpadkom v živilski verigi;

U.

ker je bilo z nedavno sprejeto uredbo o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom pojasnjeno, da živila z oznako "uporabiti do datuma" niso več varna za uživanje po preteku tega datuma;

V.

ker si forum na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano in evropska okrogla miza za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo prizadevata za izboljšanje učinkovitosti in trajnosti vzdolž celotne živilske verige;

1.

meni, da je prehranska varnost temeljna človekova pravica, ki se uresničuje prek razpoložljivosti, dostopnosti, uporabe in časovne stabilnosti zdravih, zadostnih, primernih in hranljivih živil; poudarja, da je proizvodnja hrane po svetu odvisna od številnih dejavnikov, vključno z omejeno zalogo naravnih virov glede na naraščajoče število svetovnega prebivalstva in omejenim dostopom do hrane za najbolj ranljive sloje;

2.

poziva Svet, Komisijo, države članice in udeležence v verigi preskrbe s hrano, naj prednostno rešijo problem živilskih odpadkov vzdolž celotne verige preskrbe s hrano ter njene porabe in naj pripravijo smernice in načine podpore za izboljšanje učinkovitosti verige preskrbe s hrano od sektorja do sektorja ter naj to prednostno obravnavajo na dnevnem redu evropske politike; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj obvešča o tekočem delu tako na forumu na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano kot tudi na evropski okrogli mizi za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo, tudi glede priporočil o ravnanju z živilskimi odpadki;

3.

je zaskrbljen nad tem, da se vsak dan velike količine hrane, ki je popolnoma užitna, vrže stran in da živilski odpadki povzročajo okoljske in etične težave ter gospodarske in socialne stroške, ki pomenijo izzive na notranjem trgu, tako za podjetja kot za potrošnike; zato poziva Komisijo, naj preuči vzroke in posledice tega, da se v Evropi na leto odvrže, zavrže in predela približno 50 % proizvedene hrane, in naj zagotovi, da bo to vključevalo natančno analizo odpadkov ter presojo gospodarskih, okoljskih, prehrambnih in socialnih vplivov; prav tako Komisijo poziva k pripravi praktičnih ukrepov za razpolovitev živilskih odpadkov do leta 2025 in hkrati za preprečitev nastajanja bioloških odpadkov;

4.

poudarja, da so vzroki za nastanek živilskih odpadkov številni: prekomerna proizvodnja, napačna določitev ciljne skupine potrošnikov (neprilagojena velikost ali oblika proizvoda), poslabšanje izdelka ali njegove embalaže, pravila trženja (problematičen videz ali pomanjkljiva embalaža) in neustrezne strategije upravljanja zalog ali trženja;

5.

poziva Komisijo, naj oceni učinek prisilne politike glede ravnanja z odpadki za nastajanje živilskih odpadkov; poziva k sprejetju politike izvrševanja na področju ravnanja z odpadki vzdolž celotne verige preskrbe s hrano ob uporabi načela "onesnaževalec plača";

6.

meni, da je treba, če želimo kar se da zmanjšati količino živilskih odpadkov, vključiti vse udeležence v verigi preskrbe s hrano in se usmeriti na raznolike vzroke za odpadke od sektorja do sektorja; zato poziva Komisijo, naj preuči celotno živilsko verigo, da bo ugotovila, v katerem živilskem sektorju nastane največ živilskih odpadkov in s katerimi rešitvami je mogoče preprečiti njihov nastanek;

7.

poziva Komisijo, naj sodeluje z Organizacijo Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, da se opredelijo skupne smernice pri zmanjševanju živilskih odpadkov na svetovni ravni;

8.

ugotavlja, da je treba vprašanje živilskih odpadkov obravnavati z vidika učinkovitosti virov in poziva Komisijo, naj v okviru vodilne pobude "Evropa, gospodarna z viri" oblikuje posebne pobude za živilske odpadke, da bi temu vprašanju zagotovila enako pozornost in ozaveščanje kot vprašanju energetske učinkovitosti, saj sta enako pomembni za okolje in za našo prihodnost;

9.

poziva Komisijo, naj v okviru ciljev za preprečevanje nastajanja odpadkov, ki jih morajo države članice doseči do leta 2014, oblikuje tudi posebne cilje za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov v skladu s priporočilom iz okvirne direktive o odpadkih iz leta 2008;

10.

meni, da je treba nujno zmanjšati živilske odpadke vzdolž celotne prehranske verige, od kmetije do potrošnikove mize; vztraja pri potrebi po sprejetju usklajene strategije, ki ji bodo sledila konkretna dejanja na evropski in nacionalni ravni, vključno z izmenjavo najboljših praks, da se izboljša usklajevanje med državami članicami in s tem prepreči nastajanje živilskih odpadkov ter se izboljša učinkovitost verige preskrbe s hrano; meni, da je to mogoče doseči s spodbujanjem neposrednih odnosov med proizvajalci in potrošniki ter s skrajšanjem verige preskrbe s hrano, pa tudi s pozivom vsem zainteresiranim stranem k večji delitvi odgovornosti in s spodbujanjem k boljšemu usklajevanju, da bi dodatno izboljšali logistiko, prevoz, upravljanje z zalogami in pakiranje;

11.

poziva Komisijo, države članice in zainteresirane strani, naj si izmenjujejo dobro prakso, združujejo znanje, pridobljeno v okviru ustreznih razprav in izmenjav mnenj, na primer v forumu trgovcev na drobno EU o trajnosti, okrogli mizi EU o trajnostni potrošnji in proizvodnji hrane, forumu na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano, neuradni mreži držav članic "prijatelji trajnostne hrane", forumu o potrošniškem blagu itd.

12.

poziva Komisijo, naj pri oblikovanju razvojnih politik podpre ukrepe za zmanjšanje odpadkov vzdolž celotne verige preskrbe s hrano v državah v razvoju, kjer so načini proizvodnje, obdelava po spravilu pridelka, infrastruktura in procesi predelave in embaliranja problematični in neprimerni; predlaga, da se spodbudi posodabljanje te kmetijske opreme in infrastrukture, da bi zmanjšali izgube po žetvi in podaljšali rok uporabe hrane; nadalje meni, da bi z izboljšanjem učinkovitosti verige preskrbe s hrano lahko pomagali zadevnim državam doseči prehransko samozadostnost;

13.

poziva k boljšemu usmerjanju podpore EU za razdeljevanje prehrambnih proizvodov najbolj ogroženim osebam v Uniji, pomoči Unije za dobavo mleka in mlečnih izdelkov šolarjem ter programa za spodbujanje uživanja sadja v šolah, da bi preprečili živilske odpadke;

14.

ugotavlja, da obstaja zmeda pri razumevanju izrazov "živilski odpadki" in "biološki odpadki"; meni, da je splošno sprejeto, da "živilski odpadki" pomenijo vsa živila, ki se iz verige preskrbe s hrano izločajo iz gospodarskih ali estetskih razlogov ali zaradi bližnje zapadlosti roka uporabe, so pa še popolnoma užitni in bi jih bilo mogoče nameniti za prehrano ljudi, in ki se izločijo in odstranijo, ker ni alternativne uporabe, kar prinaša negativne zunanje učinke z vidika okolja, gospodarskih stroškov in manjšega zaslužka podjetij;

15.

ugotavlja, da v Evropi opredelitev živilskih odpadkov ni usklajena; zato poziva Komisijo, naj oblikuje zakonodajni predlog za opredelitev tipologije "živilskih odpadkov" in naj v tem kontekstu oblikuje ločeno opredelitev ostankov hrane za biogoriva ali biološke odpadke, ki so ločeni od navadnih živilskih odpadkov, saj so ponovno uporabljeni v energetske namene;

16.

meni, da morajo vse države članice omogočiti trgovcem na drobno, da znatno znižajo cene sveže hrane, tudi pod stroškovno ceno, ko se bliža iztek roka prodaje, da bi zmanjšali količino zavržene neprodane hrane in omogočili potrošnikom z nižjim dohodkom nakup visoko kakovostne hrane po ugodnejših cenah;

17.

želi poudariti, da je kmetijstvo zaradi svojih značilnosti gospodarno z viri in lahko opravlja pomembno, pionirsko delo v boju proti nastajanju živilskih odpadkov; zato Komisijo poziva, naj v ta namen naslednje zakonodajne predloge za kmetijstvo, trgovino in distribucijo živilskih izdelkov vključi ambiciozne ukrepe; upa na skupne ukrepe v obliki vlaganja v raziskave, znanost, tehnologijo, izobraževanje in inovacije v kmetijstvu, da se zmanjšajo živilski odpadki in hkrati potrošniki spodbudijo k odgovornejšemu in bolj premišljenemu ravnanju pri preprečevanju nastajanja živilskih odpadkov ter izobrazijo zanj;

18.

meni, da zaradi zahtev po kakovosti glede videza, ki določajo velikost in obliko, zlasti svežega sadja in zelenjave, ne glede na to, ali jih nalaga evropska oziroma nacionalna zakonodaja ali notranja pravila podjetja, veliko hrane po nepotrebnem zavržemo, kar povečuje količino živilskih odpadkov; poziva zainteresirane strani, naj prepoznajo in pojasnijo hranilno vrednost kmetijskih proizvodov, ki so nepopolne velikosti ali oblike, da bi zmanjšali količino zavrženih proizvodov;

19.

poziva Komisijo, naj oblikuje smernice za izvajanje člena 5 okvirne direktive o odpadkih (2008/98/ES), ki opredeljuje stranske proizvode, glede na to, da bi lahko pomanjkanje pravne jasnosti v zakonodaji EU pri razlikovanju med odpadki in neodpadki ogrozilo učinkovito rabo stranskih proizvodov;

20.

poziva Komisijo, države članice, predelovalce in trgovce na drobno, naj pripravijo smernice za obravnavanje živilskih odpadkov, ki se jim je moč izogniti, ter naj vzpostavijo gospodarnejšo rabo virov v svojem delu verige preskrbe s hrano in si nenehno prizadevajo za izboljšanje predelave, pakiranja in prevoza, da bi zmanjšali nepotrebne živilske odpadke;

21.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo izmenjavo najboljših praks in kampanje za osveščanje javnosti o vrednosti hrane in kmetijskih proizvodov, vzrokih in posledicah nastajanja živilskih odpadkov in načinih za njihovo zmanjšanje ter s tem okrepijo znanstveno in splošno kulturo, usmerjeno k načeloma trajnosti in solidarnosti; poziva države članice, naj spodbujajo uvajanje izobraževalnih predmetov o prehrani na vseh ravneh izobraževanja, tudi na visokih šolah, kjer bi na primer razložili, kako je treba hrano shranjevati, kuhati in odvreči, in s tem spodbujali boljše ravnanje; vztraja na pomenu vloge, ki jo imajo poleg trgovcev na drobno in medijev lokalni organi in občinska podjetja pri obveščanju občanov in zagotavljanju podpore na področju preprečevanja in zmanjševanja živilskih odpadkov;

22.

odobrava pobude, ki so jih že pripravili v več državah članicah in ki so usmerjene v uporabo neprodanih in vzdolž celotne verige preskrbe s hrano zavrženih proizvodov na lokalni ravni z namenom porazdelitve med skupine državljanov pod pragom minimalnega dohodka z manjšo kupno močjo; poudarja pomen izmenjave s tem povezanih dobrih praks med državami članicami kot tudi pobud na lokalni ravni; pri tem poudarja dragoceni prispevek prostovoljcev pri razvrščanju in distribuciji teh izdelkov ter specializiranih podjetij, ki razvijajo sisteme in dejavnosti za preprečevanje nastajanja odpadkov;

23.

poziva trgovce na drobno, naj sodelujejo v programih razdeljevanja hrane državljanom z manjšo kupno močjo in izvajajo ukrepe, ki bodo omogočili znižanje cen izdelkov, ki se jim izteka rok uporabe;

24.

pozdravlja delo specializiranih podjetij in partnerstev iz javnega in zasebnega sektorja, akademskega okolja ter raznih združenj, ki na evropski ravni razvijajo in izvajajo usklajene programe dejavnosti za preprečevanje nastajanja živilskih odpadkov;

25.

meni, da bi naložbe v metode za zmanjšanje količin živilskih odpadkov lahko zmanjšale izgube, ki jih imajo agroživilska podjetja, in s tem znižale cene hrane ter tako morda izboljšale dostop do hrane za revnejše skupine prebivalstva; poziva Komisijo, naj določi instrumente in ukrepe za spodbujanje sodelovanja agroživilskih podjetij, trgov na debelo, trgovin, distribucijskih verig, javnih in zasebnih obratov za prehrano, restavracij, javnih uprav in nevladnih organizacij pri preprečevanju nastanka odpadkov; spodbuja uporabo interneta in novih tehnologij v ta namen; v zvezi s tem opozarja, da je pomembno ustanoviti skupnost znanja in inovacij za hrano, ki se bo med drugim osredotočala na preprečevanje živilskih odpadkov; poziva Komisijo, naj od agroživilskega sektorja in udeleženih strani zahteva, da prevzamejo svoj delež odgovornosti pri težavi živilskih odpadkov, predvsem z zagotavljanjem porcij različnih velikosti ter ocenijo koristi večje izbire nepakiranih živilskih proizvodov in bolj upoštevajo enočlanska gospodinjstva, da bi zmanjšali količino živilskih odpadkov in s tem ogljični odtis potrošnikov;

26.

poziva države članice, naj uvedejo ekonomske spodbude za zmanjšanje živilskih odpadkov;

27.

poudarja, da so emisije toplogrednih plinov, ki so nastale pri proizvodnji, pakiranju in prevozu živil, ki se nato zavržejo, nepotrebne dodatne emisije; ugotavlja, da je za lajšanje posledic podnebnih sprememb odločilno, da se izboljša učinkovitost verige preskrbe s hrano, tako da se preprečijo živilski odpadki in da užitna hrana ne bo več končala v smeteh;

28.

poziva Komisijo, naj oceni morebitne spremembe pravil, ki urejajo javne razpise za službe za pripravo in dostavo hrane ter gostinske storitve, da se ob izpolnitvi vseh drugih pogojev pri oddaji del dalo prednost tistim podjetjem, ki zagotavljajo brezplačno razdeljevanje nerazdeljenih (neprodanih) izdelkov med skupine prebivalcev z majhno kupno močjo in ki spodbujajo konkretne ukrepe za zmanjševanje odpadkov na predhodnih stopnjah v verigi, na primer tako, da dajejo prednost kmetijskim in živilskim proizvodom, proizvedenim čim bliže kraju potrošnje;

29.

poziva Komisijo, naj bo zgled za druge in obravnava vprašanje živilskih odpadkov znotraj samih institucij EU ter nemudoma sprejme potrebne ukrepe, ki so potrebni za zmanjšanje posebej velike količine hrane, ki se dnevno zavrže v menzah različnih institucij EU;

30.

poziva Komisijo, naj oceni in spodbuja ukrepe, usmerjene v zmanjševanje živilskih odpadkov na predhodnih stopnjah verige, kot je etiketa z dvojnim rokom (prodaje in uporabe) in prodaja s popustom za izdelke tik pred zapadlostjo roka uporabe ali poškodovanih izdelkov; ugotavlja, da imata lahko optimizacija in učinkovito pakiranje hrane pomembno vlogo pri preprečevanju nastajanja živilskih odpadkov z zmanjšanjem skupnega vpliva proizvodov na okolje, med drugim z ekološkim industrijskim oblikovanjem, ki vključuje ukrepe, kot so različne velikosti porcij, da bi potrošnikom pomagali pri nakupu ustrezne količine in bi jih odvračali od prekomerne rabe virov, z nasveti o shranjevanju in rabi proizvodov in s pakiranjem, ki bi podaljšalo trajanje izdelkov in jih ohranilo sveže, ter z zagotavljanjem, da so pri pakiranju in shranjevanju živil uporabljeni ustrezni materiali, ki ne ogrožajo zdravja ali trajanja izdelkov;

31.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami pripravi priporočila o temperaturi hladilnikov, ker zaradi neoptimalne in neprimerne temperature hrana dokazano predčasno postane neužitna, kar povzroča nepotrebne odpadke; poudarja, da bi z uskladitvijo temperatur vzdolž celotne verige preskrbe s hrano izboljšali shranjevanje proizvodov in zmanjšali količino živilskih odpadkov pri proizvodih, ki se prevažajo in prodajajo čez mejo;

32.

opozarja na izide raziskave, ki jo je opravila Komisija (Krepitev moči potrošnikov v EU (Consumer Empowerment in the EU) – SEC(2011)0469), ki kažejo, da 18 % anketiranih evropskih državljanov ne razume navedbe "uporabno najmanj do"; zato poziva Komisijo in države članice, naj pojasnijo pomen datumskih oznak (uporabno najmanj do, rok uporabnosti, uporabiti do), da bi zmanjšali negotovost potrošnikov glede užitnosti živil in v javnosti razširili točne informacije, in sicer da bi bilo razumljivo, da najkrajši rok trajanja "uporabno najmanj do" zadeva kakovost, "uporabiti do" pa varnost, s tem pa bi potrošnikom pomagali pri ozaveščeni izbiri; poziva Komisijo, naj izda uporabnikom prijazen priročnik o uporabi živil blizu izteka roka trajanja za donacije in živalsko krmo, in sicer ob zagotavljanju varnosti hrane, pri čemer naj upošteva dobro prakso v živilski verigi, da bi se na primer ponudba in povpraševanje hitreje in učinkoviteje usklajevala;

33.

poziva države članice k spodbujanju in podpiranju pobud, usmerjenih v trajnostno proizvodnjo v majhnem in srednjem obsegu, povezano z lokalnim in regionalnim trgom ter porabo; priznava, da so lokalni trgi z vidika okolja trajnostni in da prispevajo k stabilnosti v primarnem sektorju; poziva, naj bodoča skupna kmetijska politika zagotavlja potrebna finančna sredstva za spodbujanje stabilnosti v primarnem sektorju, na primer prek neposredne prodaje in lokalnih trgov ter z vsemi ukrepi za spodbujanje kratkih ali ničelnih razdalj v prehranski verigi;

34.

poziva države članice, naj zagotovijo, da lahko majhni lokalni proizvajalci in lokalne skupine proizvajalcev sodelujejo v postopkih javnih naročil za izvajanje posebnih programov, ki spodbujajo zlasti uživanje sadja in mlečnih izdelkov v šolah;

35.

spodbuja Svet in Komisijo, naj leto 2014 razglasita za evropsko leto boja proti nastajanju živilskih odpadkov kot pomembno pobudo za obveščanje in osveščanje evropskih državljanov in usmerita pozornost nacionalnih vlad v to pomembno temo zaradi dodelitve ustreznih finančnih sredstev za izzive, s katerimi se bo treba soočiti v bližnji prihodnosti;

36.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

6.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 227/32

—

ob upoštevanju člena 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa, da okoljska politika Unije prispeva k ohranjanju, varstvu in izboljšanju kakovosti okolja, pa tudi varovanju zdravja ljudi,

—

ob upoštevanju Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike,

—

ob upoštevanju člena 123 Poslovnika,

A.

ker alge cvetijo povsod v evropskih obalnih vodah (Rokavski preliv, Atlantik, Severno in Baltiško morje, Sredozemlje), kar je povezano z evtrofikacijo obalnih voda ali rečnih ustij;

B.

ker ti pojavi zelo škodujejo dobremu ekološkemu stanju voda, javnemu zdravju in gospodarski dinamiki prizadetih območij;

C.

ker je za te pojave, ki se ne zaustavijo na mejah držav, treba poiskati evropsko rešitev;

1.

poziva Komisijo, naj v okviru Direktive 2000/60/ES pripravi evropski akcijski načrt proti cvetenju alg, ki bo temeljil na izmenjavi primerov dobre prakse in sodelovanju strani, ki jih ti pojavi prizadevajo;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj to izjavo skupaj z imeni podpisnikov (1) posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

6.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 227/33

—

ob upoštevanju člena 123 Poslovnika,

A.

ker so otoki močno odvisni od uvoženih fosilnih goriv in se soočajo z višjimi stroški zanje, a imajo tudi možnost za raziskave, preizkuse in razvoj obnovljivih virov energije ter ukrepov za energetsko učinkovitost,

B.

ker so otoki občutljivi na podnebne spremembe zaradi velike biotske raznovrstnosti in občutljivih ekosistemov,

C.

ker je obnovljivih virov energije v izobilju in ima lahko njihov razvoj pomemben učinek pri lajšanju trajnih strukturnih ovir na otokih, otoškim prebivalcem pa lahko zagotovijo družbeno-gospodarske ugodnosti,

1.

čestita skupnostim in oddaljenim regijam, ki so podpisale pakt, da bodo presegle cilj strategije EU 2020 o znižanju emisij CO2 na svojih ozemljih za vsaj 20 %;

2.

poziva Komisijo, naj tudi prihodnje pomaga evropskim otoškim skupnostim pri doseganju trajnostnih ciljev EU;

3.

vztraja, je treba trajnost otoških regij jasno in izrecno vključevati v okvirne programe EU in politična besedila v skladu s členom 174 Pogodbe o delovanju EU;

4.

vztraja, naj se vsi otoki spodbujajo k priključitvi paktu in sodelovanju pri medotoškem povezovanju;

5.

poudarja, da je treba sprostiti ustrezna finančna sredstva za podporo delovanja pakta, ki temelji na vzoru konvencije županov, pametnih mest in podobnih pobud EU;

6.

naroči svojemu predsedniku, naj to pisno izjavo skupaj z imeni podpisnikov (1) posreduje Komisiji.

6.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 227/35

—

ob upoštevanju predloga konference predsednikov,

—

ob upoštevanju sklepov z dne 15. julija 2009 (1) in 14. decembra 2011 (2) o sestavi stalnih odborov,

—

ob upoštevanju člena 183 Poslovnika,

1.

sklene spremeniti število članov parlamentarnih odborov, kot sledi:

in spremeniti število članov parlamentarnih pododborov, kot sledi:

2.

ob upoštevanju sklepa konference predsednikov z dne 9. julija 2009 o sestavi predsedstev odborov sklene, da imajo lahko predsedstva odborov največ štiri podpredsednike;

3.

naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep predloži v vednost Svetu in Komisiji.

6.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 227/37

—

ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2011)0516),

—

ob upoštevanju člena 294(2) in točke (a) člena 77(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7-0226/2011),

—

ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 12. decembra 2011, da bo odobril navedeno stališče v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A7-0441/2011),

1.

sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.

poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali ga nadomestiti z drugim besedilom;

3.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

6.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 227/38

—

ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (09737/2011),

—

ob upoštevanju Sporazuma med Evropsko unijo in Gruzijo o zaščiti geografskih označb za kmetijske proizvode in živila (09738/2011),

—

ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s prvim pododstavkom člena 207(4) in točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) in členom 218(7) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C7-0202/2011),

—

ob upoštevanju člena 81 in člena 90(7) Poslovnika,

—

ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino (A7-0450/2011),

1.

odobri sklenitev sporazuma;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Gruzije.

6.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 227/39

—

ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (13894/2011),

—

ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu z drugo alineo člena 4(2) Sklepa Sveta 97/836/ES z dne 27. novembra 1997 v pričakovanju pristopa Evropske skupnosti k Sporazumu Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo o sprejetju enotnih tehničnih predpisov za cestna vozila, opremo in dele, ki se lahko vgradijo v cestna vozila in/ali uporabijo na njih, in pogojih za vzajemno priznavanje homologacij, dodeljenih na podlagi teh predpisov ("Revidiran sporazum iz leta 1958") (1) (C7-0303/2011),

—

ob upoštevanju člena 81 Poslovnika,

—

ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino (A7-0005/2012),

1.

odobri osnutek sklepa Sveta;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

6.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 227/39

—

ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (13895/2011),

—

ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu z drugo alineo člena 4(2) Sklepa Sveta 97/836/ES z dne 27. novembra 1997 v pričakovanju pristopa Evropske skupnosti k Sporazumu Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo o sprejetju enotnih tehničnih predpisov za cestna vozila, opremo in dele, ki se lahko vgradijo v cestna vozila in/ali uporabijo na njih, in pogojih za vzajemno priznavanje homologacij, dodeljenih na podlagi teh predpisov ("Revidiran sporazum iz leta 1958") (1) (C7-0302/2011),

—

ob upoštevanju člena 81 Poslovnika,

—

ob upoštevanju priporočila Odbora za mednarodno trgovino (A7-0004/2012),

1.

odobri osnutek sklepa Sveta;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

6.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 227/40

—

ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (13238/2011),

—

ob upoštevanju Sporazuma med Evropsko unijo in vlado Republike Indonezije o nekaterih vidikih zračnih prevozov (10843/3/2010),

—

ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 100(2) in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C7-0242/2011),

—

ob upoštevanju člena 81 in člena 90(7) Poslovnika,

—

ob upoštevanju priporočila Odbora za promet in turizem (A7-0448/2011),

1.

odobri sklenitev sporazuma;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic ter Republike Indonezije.

6.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 227/41

—

ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (09138/2011),

—

ob upoštevanju Memoranduma o sodelovanju med Evropsko unijo in Mednarodno organizacijo civilnega letalstva (07702/2011),

—

ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 100(2), točko (a) drugega pododstavka člena 218(6), členom 218(7) in prvim pododstavkom člena 218(8) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C7-0163/2011),

—

ob upoštevanju člena 81 in člena 90(7) Poslovnika,

—

ob upoštevanju priporočila Odbora za promet in turizem (A7-0391/2011),

1.

odobri sklenitev Memoranduma o sodelovanju;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Mednarodni organizaciji civilnega letalstva.

6.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 227/41

—

ob upoštevanju stališča Sveta iz prve obravnave (07906/2/2011 – C7-0250/2011),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 11. junija 2009 (1);

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 4. decembra 2009 (2),

—

ob upoštevanju svojega stališča iz prve obravnave (3) o predlogu Komisije Parlamentu in Svetu (COM(2008)0810),

—

ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 21. decembra 2011, da bo Svet odobril stališče Parlamenta v drugi obravnavi, v skladu s členom 294(8)(a) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 294(7) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 66 Poslovnika,

—

ob upoštevanju priporočila za drugo obravnavo Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A7-0334/2011),

1.

sprejme v nadaljevanju navedeno stališče v drugi obravnavi;

2.

odobri svojo izjavo, priloženo tej resoluciji;

3.

je seznanjen z izjavo Komisije, priloženo tej resoluciji;

4.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

6.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 227/43

—

ob upoštevanju stališča Sveta iz prve obravnave (05032/2/2011 – C7-0251/2011),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 17. februarja 2010 (1),

—

ob upoštevanju svojega stališča iz prve obravnave (2) o predlogu Komisije Parlamentu in Svetu (COM(2009)0267),

—

ob upoštevanju člena 294(7) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 23. novembra 2011, da bo Svet odobril stališče Parlamenta v drugi obravnavi, v skladu s členom 294(8)(a) Pogodbe o delovanju Evropske unije

—

ob upoštevanju člena 66 Poslovnika,

—

ob upoštevanju priporočila za drugo obravnavo Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A7-0336/2011),

1.

sprejme stališče v drugi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.

odobri svojo izjavo, priloženo tej resoluciji;

3.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.