10.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 198/1

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) se je za obnovljive vire energije močno zavzel v prejšnjih mnenjih in pri pripravi t. i. svežnja ukrepov 20/20/20.

1.2

S spodbujanjem obnovljivih virov energije na ravni EU naj bi zmanjšali emisije CO2, povezane s porabo energije (del evropskega prispevka k varstvu podnebja), in omejili odvisnost od uvoza (izboljšanje oskrbe z energijo).

1.3

Vedno večji delež nestalnih obnovljivih virov energije je spodbudil intenzivne razprave o tehničnih in gospodarskih posledicah tega povečanja. EESO želi na zaprosilo irskega predsedstva to vprašanje predstaviti bolj jasno in pregledno.

1.4

Ko nestalni obnovljivi viri energije zavzamejo določen obseg v mešanici energetskih virov, je treba energetske sisteme dopolniti, na primer z nadgradnjo omrežij, objekti za shranjevanje in fleksibilno porabo ter rezervnimi zmogljivostmi. Zato Odbor priporoča pospešen razvoj in izgradnjo manjkajočih elementov.

1.5

Če te dopolnitve niso takoj na voljo, energije občasno ni mogoče uporabljati ali pa so občasno preobremenjeni tako omrežja kot krmilni sistemi. Razpoložljivi objekti v tem primeru niso ustrezno izkoriščeni, ogrožajo pa tudi zanesljivost oskrbe z energijo in možnosti za delujoč evropski energetski trg.

1.6

Pravila o prednostnem dovajanju energije iz obnovljivih virov je zato treba skrbno (ponovno) opredeliti in s tem zagotoviti trajno zanesljivo oskrbo ter poskrbeti, da bo proizvodnja električne energije usklajena s povpraševanjem.

1.7

Za povečanje števila objektov za proizvodnjo energije iz nestalnih obnovljivih virov so poleg tega potrebne znatne naložbe za razvoj in upravljanje novih elementov celotnega sistema. Nujno potrebna razvoj in izgradnja zadostnih skupnih skladiščnih zmogljivosti sta hkrati velik izziv in priložnost.

1.8

Povečana uporaba tehnologij za proizvodnjo energije iz nestalnih obnovljivih virov lahko povzroči občutno zvišanje stroškov električne energije; če bodo te morali kriti potrošniki, bi to pomenilo pomembno zvišanje cen energije.

1.9

Trajnostni energetski sistem, ki vključuje predvsem energijo iz obnovljivih virov, je kljub dodatnim stroškom v primerjavi s sedanjim sistemom, ki temelji na fosilnih gorivih, edina dolgoročna rešitev za našo energetsko prihodnost. Opozoriti je treba tudi, da se zvišanju stroškov ne bo mogoče izogniti zaradi dogovora o vključitvi zunanjih stroškov in prenehanju dodeljevanja subvencij za proizvodnjo energije iz fosilnih goriv.

1.10

Odbor zato priporoča, da Komisija naroči izdelavo ustrezne in temeljite ekonomske študije na temo, ki je obravnavana v tem mnenju. V njej bi bilo treba odprta vprašanja obravnavati s kvalitativnega vidika.

1.11

Zvišanje cen bi lahko imelo tudi druge posledice za gospodarstvo: (i) lahko bi škodilo konkurenčnosti evropske industrije in (ii) še bolj obremenilo zlasti socialno prikrajšane skupine prebivalstva.

1.12

To pomeni tudi tveganje, da bi še več proizvodnje preselili izven EU, kjer je energija cenejša. Na ta način ne bi mogli obvladati podnebnih sprememb (selitev virov CO2), hkrati pa bi ogrozili evropsko gospodarstvo in blaginjo.

1.13

Neprimerne subvencije in spodbude, ki se uporabljajo v različnih evropskih državah, lahko povzročijo še dodatne stroške, zato je o stroških na splošno in o nadomestnih energetskih strategijah potrebna odprta in pregledna razprava. Pri tem bi bilo treba preučiti tudi vprašanje zunanjih stroškov različnih energetskih sistemov in njihovo soodvisnost.

1.14

To pomeni, da je treba sprejeti skupno evropsko energetsko politiko in vzpostaviti notranji energetski trg, kar bi bila lahko podlaga za zanesljiv zakonodajni okvir, ki bi vzbujal zaupanje in omogočil naložbe v energijo in vseevropske sisteme – to pa je krovni cilj prizadevanj za ustanovitev evropske energetske skupnosti.

1.15

Oblikovati je treba učinkovit in bolj tržno usmerjen podporni instrument za izpolnjevanje okoljskih, socialnih in gospodarskih ciljev. Da bi bile lahko tehnologije za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov konkurenčne na prostih trgih, bi moral poleg tega vključevati morebitne zunanje stroške in veljati za celotno EU.

1.16

V ta namen bi lahko uporabili ustrezne cene (davek) emisij CO2. Odbor priporoča, da Komisija skupaj z državami članicami pripravi ustrezne politične pobude za takšen podporni instrument. To bi omogočilo odpravo vseh drugih instrumentov za tržno uveljavitev različnih virov energije.

1.17

Zaradi globalnega značaja podnebnih sprememb in mednarodnega gospodarskega povezovanja je treba večjo pozornost nameniti gospodarskim razmeram in emisijam CO2 na svetovni ravni. Zato so izjemno pomembni svetovni dogovori o varovanju podnebja.

1.18

Pomemben korak v nadaljnjem postopku bo vzpostavitev javne razprave – Evropskega energetskega dialoga – o energetskih vprašanjih v vsej Evropi, kot je opisano v nedavnem predlogu Odbora, ki ga je podprla tudi Evropska komisija. Pred sprejetjem dokončnih odločitev z dolgoročnimi posledicami je treba izvesti študijo o učinku energetskega načrta za leto 2050 na gospodarstvo EU in njegovo konkurenčnost v svetu.

2.1

Odbor pozdravlja zaprosilo irskega predsedstva, saj se nanaša na resno težavo, ki jo je še vedno treba odpraviti, če želimo doseči cilj energetskega načrta za leto 2050. EESO se je za obnovljive vire energije močno zavzel v svojih prejšnjih mnenjih in pri pripravi t. i. svežnja ukrepov 20/20/20.

2.2

Odbor je obravnaval tudi vprašanja, ki se navezujejo na temo tega mnenja, nazadnje v svojem mnenju Vključevanje energije iz obnovljivih virov na energetski trg (CESE 1880/2012). Pri tem je pozval k nadaljnjemu razvoju naprav za pretvorbo obnovljivih virov energije v električno energijo, čeprav v okviru uravnotežene mešanice energetskih virov. Priporočil je, da se večja pozornost nameni gospodarskim in socialnim vidikom ter da se omeji zviševanje stroškov, predvsem z edinim možnim podpornim instrumentom - določanjem ustreznih cen emisij CO2. Na tem stališču temelji tudi to mnenje.

2.3

V zvezi z ozadjem in izhodišči tega mnenja je treba poudariti tudi naslednje:

3.1

Ključni gospodarski vidik vseh sistemov oskrbe z energijo so stroški razvoja in obratovanja celotnega sistema – od proizvajalca do potrošnika – ter njihov učinek na gospodarsko zmogljivost, konkurenčnost in socialno vzdržnost.

3.2

V zadnjih letih so se stroški v vseh sektorjih oskrbe z energijo bistveno povišali. To velja za fosilna goriva, kot sta nafta ali plin (stroški so se še dodatno povišali zaradi davkov in drugih dajatev), nove jedrske elektrarne zaradi bistveno višjih dodatnih stroškov varnostnih sistemov, predvsem pa za obnovljive vire energije zaradi precejšnjih subvencij in podpornih mehanizmov za njihovo uveljavitev na trgu. K temu je treba prišteti še posredne stroške celotnega sistema za razvoj omrežij ter zagotavljanje izravnalne energije in rezervnih zmogljivosti ter različne zunanje stroške posameznih energetskih tehnologij.

3.3

Glede na to, da imajo posamezne države članice za posamezne vire energije različne subvencije in/ali davke, je še posebej težko in zapleteno pridobiti celovit pregled nad stroški različnih virov energije v vsej EU. Ta vidik bo ponovno obravnavan v četrtem poglavju.

3.4

V tem poglavju so obravnavani predvideni stroški vedno večjega deleža nestalnih obnovljivih virov energije, v naslednjem pa njihove morebitne nadaljnje posledice za gospodarstvo, skupaj s priporočili za ukrepanje. Zviševanje stroškov je možno tudi pri drugih virih energije; na napovedi v zvezi z obsegom in prihodnjim razvojem stroškov fosilnih goriv vpliva predvsem razprava o potencialu plina in nafte iz skrilavca ter o znatnih razlikah v ceni energije v državah članicah EU in npr. ZDA. Čeprav je to lahko pomemben dejavnik pri primerjavi gospodarskih prednosti in tveganj, povezanih z vse večjo uporabo nestalnih obnovljivih virov energije, je to poglavje osredotočeno predvsem na predvidene stroške take uporabe.

3.5

Jasno je, da je to lahko zgolj okvirno, saj še ni bila opravljena neodvisna, zanesljiva analiza s celovitim modelom stroškov energije, ki bi vključevala vse znane zunanje učinke, hkrati pa upoštevala tudi znaten učinek novosti na področju odkrivanja in pridobivanja nekonvencionalnih fosilnih goriv. Pred sprejetjem dokončnih odločitev z dolgoročnimi posledicami bi morala Komisija izvesti ekonomsko študijo o učinku energetskega načrta za leto 2050 na gospodarstvo EU in njegovo konkurenčnost v svetu. Pri tem bi bilo treba preučiti tudi socialno-ekonomske koristi obnovljivih virov energije.

3.6

V razpravi o različnih virih energije (zlasti pri jedrski energiji) imajo pomembno vlogo zunanji stroški. Tudi tehnologije za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov so lahko povezane s tveganji (npr. podrtje nasipov, strupene snovi) in zunanjimi stroški (npr. velika gostota prebivalstva). Vendar pa kvantitativna analiza teh dejavnikov in njihove medsebojne odvisnosti (npr. zato, ker rezervne elektrarne uporabljajo fosilna goriva) presega okvire tega mnenja, a bi jo bilo treba kljub temu obravnavati v prihodnjih razpravah.

3.7

Če se bo uporaba nestalnih obnovljivih virov energije še naprej povečevala, bodo posredni stroški sistema bistveno presegli neposredne stroške "objektov za proizvodnjo električne energije". Ti so se medtem sicer znatno zmanjšali, vendar brez subvencij ti objekti še vedno niso konkurenčni in še vedno zvišujejo končne stroške energije. Toda dodatni stroškovni dejavniki celotnega sistema za energetsko oskrbo bodo postali mnogo pomembnejši šele pri višjih sorazmernih deležih obnovljivih virov energije, kar je natančneje pojasnjeno v nadaljevanju.

3.8

Nestalna razpoložljivost: energija vetra in sonca sta na voljo le, kadar piha veter in/ali kadar sije sonce. To pomeni, da naprave za pretvorbo nestalnih obnovljivih virov energije v električno energijo dosegajo polno zmogljivost samo omejeno število ur na leto, in sicer znaša obdobje koriščenja instalirane zmogljivosti pri uporabi fotonapetostnih celic od 800 do 1 000 ur (v Nemčiji) in približno od 1 800 do 2 200 ur pri energiji vetra na kopnem oziroma približno dvakrat toliko na morju. Tako je na primer letna proizvodnja energije leta 2011 v Nemčiji (vir: Energie-Daten 2011 (Energetski podatki za leto 2011) – Nemško zvezno ministrstvo za gospodarstvo) z uporabo fotonapetostnih celic znašala le dobrih 10 %, z uporabo vetrnih turbin pa le slabih 20 % teoretično možne proizvodnje, dosežene ob stalnem obratovanju objektov. Nasprotno lahko elektrarne na fosilna goriva in jedrske elektrarne dosežejo bistveno višje ravni povprečne letne izrabe, in sicer od 80 do 90 % (tj. več kot 7 000 ur pri polni obremenitvi); ta potencial je zato mogoče uporabljati tudi za obratovanje pri osnovni obremenitvi.

3.9

Nadmerne zmogljivosti: da bi nadomestili povprečno letno proizvodnjo energije obstoječih "običajnih" elektrarn – na fosilna goriva ali jedrskih – z nestalnimi obnovljivimi viri električne energije, je potrebna izgradnja ustreznih proizvodnih zmogljivosti, ki bistveno presegajo konično letno obremenitev; zgraditi in zagotavljati je treba proizvodne objekte z nadmernimi zmogljivostmi ter poskrbeti tudi za znatne nadmerne zmogljivosti za prenos/distribucijo energije. Njihovo število se bo moralo še povečati zaradi nadomestitve izgub, nastalih pri skladiščenju in ponovni uporabi.

3.10

Tipična primera: posledice navedenega lahko ponazorimo z značilnima situacijama; v prvem primeru v obravnavanem obdobju proizvaja električno energijo večina obstoječih "proizvodnih objektov" ( presežna ponudba ), v drugem primeru pa lahko električno energijo proizvaja le nezadostna manjšina teh objektov ( presežno povpraševanje ).

3.11

Presežna ponudba: kadar koli ponudba električne energije, pridobljene z energijo vetra ali sonca, zaradi potrebnih nadmernih zmogljivosti preseže zmogljivost omrežij in obstoječe povpraševanje trenutno dostopnih potrošnikov, se bodisi delno ustavi proizvodnja (tj. del potencialne energije ostane neporabljen) bodisi pride do preobremenitve omrežja ali se, če obstajajo ustrezni objekti, presežno električno energijo uskladišči in z njo pozneje, ko ni zadostne ponudbe električne energije iz vetra ali sonca, ponovno oskrbuje potrošnike. Delna ublažitev bi bila možna s fleksibilno porabo (točka 3.16).

3.11.1

Preobremenitev omrežja, zanesljiva oskrba z energijo: energija, ki jo proizvedejo nemške vetrne in/ali sončne elektrarne, že zdaj občasno obremeni obstoječa omrežja za prenos energije v sosednjih državah (zlasti na Poljskem, Češkem, Slovaškem in Madžarskem) (EurActiv, 21. januar 2013), kar povzroča težave, ogroža delovanje omrežij ter prinaša tudi dodatne stroške zaradi izvajanja popravnih ukrepov, pojavlja pa se tudi potreba po naložbah v zaščitne sisteme (kot so prečni transformatorji). Obstaja tveganje, da bo presežena toleranca regulacije in resno ogrožena zanesljivost oskrbe.

3.11.2

Skladiščenje: za (i) razbremenitev omrežnega sistema pred presežno ponudbo zaradi velikanskih nadmernih zmogljivosti, ki izhajajo iz vse večje uporabe nestalnih obnovljivih virov energije, in (ii) skladiščenje te energije za kasnejšo uporabo sta izjemno pomembna razvoj in izgradnja zadostnih skupnih skladiščnih zmogljivosti, kar obenem predstavlja izziv in priložnost.

3.11.3

Faktor izgube pri skladiščenju: elektrarne z vodnimi zbiralniki dosegajo najnižje izgube energije in se že več desetletij uporabljajo v velikem obsegu, vendar pa so zaradi gospodarskih in naravnih dejavnikov ter zaradi javne (ne)sprejemljivosti možnosti nadaljnje in zadostne širitve uporabe takih sistemov v Evropi trenutno zelo omejene. Drugi obsežni sistemi skladiščenja so še vedno v fazi razvoja. Po ocenah naj bi električna energija, pridobljena iz inovativnih sistemov za skladiščenje, stala najmanj dvakrat toliko kot električna energija, ki ni bila uskladiščena (Niels Ehlers (2011): Strommarktdesign angesichts des Ausbaus fluktuierender Stromerzeugung (Oblikovanje trga električne energije glede na razvoj proizvodnje električne energije iz nestalnih virov)), torej bi bila povezana s faktorjem izgube najmanj dve. Potreba po raziskavah in razvoju je zlasti na tem področju izjemno velika.

3.11.4

Prednostna naloga mora biti razvoj celovitega sistema za oskrbo z električno energijo: zato je treba ob nadaljnjem razvoju objektov za proizvodnjo energije iz nestalnih obnovljivih virov najprej dati prednost namestitvi in delovanju manjkajočih elementov celotnega sistema, zlasti ustrezne infrastrukture za prenos in sistemov skladiščenja ter sistemov za fleksibilno porabo.

3.11.5

Predhodni ukrepi: ti so potrebni zaradi zagotavljanja nadaljnje upravičenosti prednostnega dovajanja v omrežje, da bi se izognili prekoračitvi regulacijske tolerance omrežij, zagotovili, da je proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov usklajena s povpraševanjem, ter preprečili ogrožanje zanesljivosti oskrbe. V nasprotnem primeru bo treba preučiti pravila glede prednostnega dovajanja.

3.12

Presežno povpraševanje: zaradi nihanj v razpoložljivosti obnovljivih virov energije je njihov prispevek k zanesljivemu kritju konične letne obremenitve – torej k "zagotovljeni zmogljivosti" – zelo majhen. Po ocenah nemške agencije za energijo Dena (Integration EE (Vključevanje obnovljivih virov energije na nemško-evropski trg električne energije), Dena, 2012) energija vetra zadostuje za pokritje 5–10 % konične letne obremenitve, prispevek sončne energije pa znaša le 1 % [instalirane moči, op.p.] (v primerjavi z 92-odstotnim deležem pri elektrarnah na rjavi premog). Ta razmerja so bolj ali manj ugodna glede na geografski položaj in podnebne razmere posameznih držav.

3.13

Rezervne elektrarne: to pomeni, da bodo za izravnavo nezadostne ponudbe obnovljivih virov energije in doseganje zanesljive zmogljivosti, ki jo je mogoče regulirati, še vedno potrebne konvencionalne elektrarne (rezervne ali podporne elektrarne), ki so nepogrešljive, dokler ne bo na voljo dovolj novih sistemov za skladiščenje. Nekatere konvencionalne tehnologije z ekonomskega vidika niso več dobičkonosne, čeprav so pomembne za zagotavljanje stabilnega delovanja omrežja. Če bodo te rezervne elektrarne uporabljale fosilna goriva (in ne na primer vodika, pridobljenega s postopkom elektrolize ob uporabi električne energije iz obnovljivih virov), bodo poleg tega otežile uresničitev cilja iz energetskega načrta za leto 2050.

3.13.1

Zagotavljanje rezervnih zmogljivosti: v primerjavi z "običajnimi" elektrarnami, ki pokrivajo osnovno obremenitev, se rezervne elektrarne čez leto uporabljajo manj intenzivno in lahko obratujejo manj učinkovito in z višjimi variabilnimi stroški. Zato so v tem primeru njihovi skupni stroški višji kot pri obratovanju običajnih elektrarn. V teku so tudi razprave o tem, kakšne gospodarske spodbude so potrebne za zagotovitev potrebnih rezervnih zmogljivosti (Veit Böckers et al., Braucht Deutschland Kapazitätsmechanismen für Kraftwerke? Eine Analyse des deutschen Marktes für Stromerzeugung (Ali Nemčija potrebuje mehanizme zmogljivosti za elektrarne? Analiza nemškega trga za proizvodnjo električne energije), Vierteljahrshefte zur Wirtschaftsforschung, 2012).

3.14

Regionalna izravnava: poleg rezervnih elektrarn in tehnologij skladiščenja obstaja tudi možnost izravnave občasnih regionalnih razlik med presežno ponudbo in presežnim povpraševanjem, npr. ko veter piha na severozahodu Evrope, na jugovzhodu pa ne. Vendar pa uporaba te možnosti pomeni, da bo imelo območje, ki ima na voljo dovolj energije vetra, hkrati tudi toliko nadmernih zmogljivosti, da lahko krije povpraševanje po energiji na območju, ki trenutno nima na voljo energije vetra, ter da bosta obe območji medsebojno povezani z ustreznimi energetskimi vodi.

3.15

Razširitev omrežij za prenos električne energije: glede na to, da velika večina objektov za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov dovaja energijo v nizko- in srednjenapetostna omrežja, je treba ta razviti in okrepiti. Poleg tega je treba transformatorje in krmilne sisteme (angl. smart grids – pametna omrežja) prilagoditi novim nalogam distribucijskih omrežij. Nujno potrebne so tudi naložbe v omrežja za najvišje napetosti, saj neustrezne povezave (na primer med severno in južno Nemčijo) povzročajo nenačrtovane pretoke električne energije, kar ogroža varnost delovanja sistemov za prenos energije. Razlog za to je tudi v tem, ker vetrne elektrarne praviloma niso nameščene v bližini središč potrošnje ali naprav za skladiščenje, po drugi strani pa bi lahko z razširitvijo zmogljivosti izboljšali sinhronizacijo v Evropi, s čimer je mogoče v določenem obsegu nadomestiti sisteme za skladiščenje električne energije in rezervne zmogljivosti.

3.15.1

Za zagotovitev ekonomsko upravičenega izkoriščanja potenciala obnovljivih virov energije in zanesljive oskrbe z energijo v Evropi bo treba v velikem obsegu nadgraditi obstoječa električna omrežja na lokalni, nacionalni in nadnacionalni oziroma evropski ravni, s čimer bi omogočili optimalno uporabo nestalnih virov energije.

3.16

Upravljanje povpraševanja in električna mobilnost: dodatna možnost, s katero bi lahko ublažili posledice nestalne razpoložljivosti, je časovni premik povpraševanja s koničnega obdobja na obdobje izven konice ("funkcionalno skladiščenje energije"), vključno z električno mobilnostjo. To je mogoče doseči pri različnih električnih napravah, med katere sodijo tudi klimatske naprave, hladilniki, naprave za ogrevanje, elektrolizatorji in električne talilne peči. Ena od možnosti bi lahko bila tudi električna mobilnost z uporabo akumulatorskih vozil. Pri tem je treba pojasniti, kakšne finančne spodbude je treba ponuditi skupaj s pametnim merjenjem porabe, da bi odjemalci električne energije zagotovili ustrezne zmogljivosti.

3.17

Skupni stroški elektroenergetskega sistema: nacionalno gospodarstvo, torej predvsem potrošniki (in/ali davkoplačevalci), bodo morali neizogibno kriti skupne stroške elektroenergetskega sistema, ki izhajajo iz uporabe nestalnih obnovljivih virov energije. Ti vključujejo skupne stroške obratovanja najmanj dvojnega sistema za oskrbo z električno energijo: na eni strani elektrarn, ki uporabljajo obnovljive vire energije in imajo zato seveda velike nadmerne zmogljivosti, ki jih bo treba porabiti, na drugi strani pa elektrarn, ki zagotavljajo konvencionalne rezervne zmogljivosti, sistemov za skladiščenje električne energije, novih prenosnih zmogljivosti ter upravljanja obremenitve pri končnih odjemalcih. Te stroške je seveda treba uravnotežiti s stroški, povezanimi z nadaljnjo uporabo fosilnih goriv (gl. točko 3.3), in morebitnimi subvencijami za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov.

3.18

Opozoriti je treba, da so v državah, kjer so že vzpostavljene sheme za dejavno podporo nestalnim obnovljivim virom energije, kot sta na primer Nemčija in Danska, domače cene za električno energijo že sedaj za približno 40-60 % višje od povprečja EU (Eurostat, 2012) – če se tega seveda ne da pojasniti kako drugače. Povečana uporaba tehnologij za proizvodnjo energije iz nestalnih obnovljivih virov v skladu s cilji iz časovnega načrta za leto 2050 bo povzročila zvišanje stroškov električne energije; če bodo te morali kriti potrošniki, bi to lahko po prvih grobih ocenah pomenilo pomembno zvišanje cen energije. V zvezi s tem glej tudi priporočilo v točki 3.5.

3.19

Prvi odgovor na vprašanje irskega predsedstva je torej naslednji: vse obsežnejša proizvodnja energije iz nestalnih obnovljivih virov v skladu s cilji iz časovnega načrta za leto 2050 bo povzročila bistveno višje stroške za odjemalce električne energije. Na dosedanjih javnih razpravah stroški celotnega sistema večinoma niso bili obravnavani dovolj natančno, saj je bilo več pozornosti namenjene zgolj stroškom (nestalnega) dovajanja energije iz proizvodnih naprav v omrežje, ki pomenijo približno polovico skupnih stroškov.

4.1

Celovit sistem oskrbe z energijo iz obnovljivih virov. Da bi preprečili tratenje finančnih sredstev in dodatno zvišanje cen energije, ki bi se jima bilo mogoče izogniti, bi bilo treba za nadaljnji razvoj nestalnih obnovljivih virov energije opredeliti, razviti in v zadostnem obsegu zgraditi vse potrebne elemente celotnega sistema, tj. sisteme za skladiščenje, omrežja in rezervne elektrarne. Primer Nemčije in odziv sosednjih držav kažeta, kaj se zgodi, če je to načelo kršeno že od vsega začetka.

4.1.1

Zahteve za ponudnike. To pomeni, da je treba vzpostaviti vseevropski celotni sistem oskrbe z energijo iz obnovljivih virov; s tem bi se izognili reviziji pravil o prednostnem dovajanju v omrežje (gl. točko 3.10.5). Ponudnikom električne energije iz nestalnih obnovljivih virov energije bi lahko na primer naložili obveznost, da upoštevajo terminski načrt proizvodnje za naslednji dan. Izpolnitev te naloge bi lahko omogočili z morebitnimi sinergijami s sistemi za oskrbo z daljinskim ogrevanjem in hlajenjem ter prometnimi sistemi.

4.2

Pri razpravi o nadaljnjih ukrepih je treba razlikovati med različnimi kategorijami, časovnimi okviri in področji delovanja (ne glede na njihovo medsebojno povezanost):

4.3

Seznam prednostnih ciljev. Pri preučevanju možnih ukrepov je treba večjo pozornost nameniti svetovnim trendom in dejstvom, sestaviti jasen seznam prednostnih ciljev ter omejiti naraščajoče neusklajeno regulativno vmešavanje vlad različnih držav članic (gl. točko 4.7). Namesto tega je treba vzpostaviti zaupanje, da bi spodbudili zanimanje zasebnega sektorja za naložbe. V nadaljevanju so obravnavani nekateri vidiki te problematike.

4.4

Globalni pristop: glavni cilj evropske energetske in podnebne politike bi moral vključevati sprejetje ustreznih ukrepov in pošiljanje pravih signalov, ki bodo glede na dosedanje neuspehe (København, Cancún, Durban, Doha) kar najbolj prispevali k čim večjemu zmanjšanju svetovnega povišanja ravni koncentracije CO2 , h krepitvi konkurenčnosti evropskega gospodarstva na svetovnem trgu in k zagotavljanju čim nižjih stroškov energije na evropskem trgu. Glede na to, da so podnebne spremembe globalni problem, je uporaba izključno evrocentričnega pristopa zavajajoča. Želja po "pionirski vlogi" ne pomeni zgolj naložb in ustvarjanja delovnih mest, temveč lahko tudi oslabi naš mednarodni pogajalski položaj in presojanje resničnosti.

4.5

Preglednost, civilna družba in interesi potrošnikov: če želimo, da bo civilna družba v teh procesih udeležena konstruktivno (TEN/503), in če želimo uveljaviti energetsko politiko, ki bolj upošteva interese potrošnikov, je treba državljane in nosilce odločanja učinkoviteje in bolj odprto seznaniti s kvantitativnimi dejstvi in medsebojnimi povezavami. To otežujejo pogosto enostranski argumenti in informacije različnih privilegiranih interesnih skupin, ki obenem skrivajo neprijetne posledice svojih stališč. Odbor pozdravlja ustrezne sklepe Sveta o obnovljivih virih energije (3. december 2012), vendar hkrati priporoča oblikovanje ambicioznejše in bolj odprte informacijske politike.

4.6

Evropski energetski dialog. Pomemben korak v nadaljnjem postopku bi bila vzpostavitev javnega dialoga o energetskih vprašanjih v vsej Evropi, kot je opisano v nedavnem predlogu Odbora (TEN/503), ki ga je podprla tudi Evropska komisija. V našem energetskem sistemu bodo v naslednjih desetletjih potrebne različne spremembe in izjemno pomembno je zagotoviti, da javnost pri njih sodeluje, da razume, zakaj so potrebne in jih podpira. V tem smislu so člani EESO in organizacije, ki jih predstavlja, zrcalo evropske družbe in zato v najboljšem položaju, da navežejo stik z državljani in zainteresiranimi stranmi v državah članicah ter pripravijo obsežen program, ki uresničuje participativno demokracijo in praktične ukrepe.

4.7

Evropska energetska skupnost: Odbor potrjuje svojo zavezanost vzpostavitvi evropske energetske skupnosti (CESE 154/2012). Le taka skupnost lahko učinkovito zastopa evropska stališča in interese v odnosih z mednarodnimi partnerji ter kar najbolj izkoristi zadevne regionalne in podnebne razmere. To je tudi edini način za usklajevanje in izboljševanje nacionalnih pravil in podpornih instrumentov, ki so pogosto v protislovju, ter za čim boljše upravljanje in izvajanje razvoja omrežij v Evropi.

4.8

Notranji energetski trg: ena od posledic evropske energetske skupnosti bi bil prosti notranji energetski trg (CESE 2527/2012), ki vključuje tudi energijo iz obnovljivih virov. Tak trg nam lahko omogoči, da glede na celovito prestrukturiranje sistema oskrbe z energijo, predvideno v energetskem načrtu za leto 2050, proizvodnjo električne energije čim bolj stroškovno učinkovito prilagodimo potrebam potrošnikov ter da naložbe izvajamo na pravem mestu (npr. na območjih z ustreznim podnebjem) in ob pravem času in jih usmerimo v stroškovno najučinkovitejše tehnologije za proizvodnjo električne energije. Zato je treba tudi energijo iz obnovljivih virov vključiti v evropski notranji energetski trg, ki deluje v skladu z načeli tržnega gospodarstva.

4.8.1

Konkurenčna energija iz obnovljivih virov: energija iz obnovljivih virov bo na energetskem trgu konkurenčna takrat, ko bodo emisije CO2 iz fosilnih goriv zadostno ovrednotene z ustreznim in skladnim cenovnim ali tržnim instrumentom. Zato je treba v srednjeročnem smislu zagotavljati "konkurenčnost" energije iz obnovljivih virov. Za to bi morale zadostovati neregulirane cene elektrike in ustrezne cene (npr. davki) CO2 kot spodbuda za naložbe. Poleg določitve ustreznih dajatev za uporabo omrežja je to pogoj in jamstvo, da se naložbe v rezervne elektrarne, sisteme za skladiščenje in upravljanje povpraševanja izvajajo ob pravem času, na pravem mestu in v pravem obsegu. V tem primeru bi bilo treba subvencije zagotavljati izključno za raziskave, razvoj in predstavitev novih tehnologij.

4.9

Premišljena porazdelitev stroškov. Čeprav se je pričakovano višanje stroškov električne energije šele začelo, se za izjeme že razpravlja o ukrepih oziroma se ti že izvajajo. Po eni strani je primerno, da se skupine prebivalstva z nižjimi prihodki zaščitijo pred energetsko revščino, kar zahteva tudi Odbor (1). Po drugi strani pa bi bilo treba energetsko najintenzivnejše industrijske sektorje zaščititi pred naraščajočimi stroški energije, da ne bi ogrozili njihove konkurenčnosti na svetovni ravni, sicer bi se njihovi proizvodni obrati selili iz Evrope na lokacije, kjer je energija cenejša. To pa v nobenem primeru ne bi koristilo podnebju (selitev virov CO2) (TEN/492).

4.9.1

Vendar iz tega stanja izhaja, da bodo skupine prebivalstva s srednje visokim prihodkom in mala in srednja podjetja (MSP) dodatno obremenjeni s stroški, ki so drugim sektorjem prihranjeni.

4.10

Preprečevanje deindustrializacije: nadaljnjo deindustrializacijo EU bi bilo treba preprečiti. Z deindustrializacijo se sicer ustvarja iluzija, da so evropska prizadevanja za zmanjševanje emisij CO2 uspešna. Dejansko pa je tudi to prikrita oblika selitve virov CO2; če se bodo proizvodi namesto v Evropi sedaj proizvajali drugje, se njihov ogljični odtis ne bo spremenil oziroma se bo celo povečal.

4.11

Krepitev raziskav in razvoja namesto prehitre obsežne uvedbe na trg. Meje med raziskavami, razvojem in predstavitvijo na eni strani ter obsežno uvajanje na trg in podporo na drugi ne smemo zabrisati, saj bi to lahko celo povzročilo razmere na trgu, ki bi ovirale inovacije. Pretirano subvencioniranje energije iz fotonapetostnih celic (npr. v Nemčiji, Frondel et al., Economic impacts from the promotion of renewable energy technologies (Gospodarski učinki spodbujanja tehnologij za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov)) ni prispevalo k razvoju konkurenčnih sistemov v EU (Hardo Bruhns in Martin Keilhacker, Energiewende – wohin führt der Weg (Energetski prehod – kam nas vodi pot), Politik und Zeitgeschichte, 2011). K cenejšim sončnim panelom je prispevala Kitajska, ne Evropa! Zato se moramo osredotočiti na razvoj vseh obetavnih možnosti oskrbe z energijo z nizkimi emisijami ogljika, zlasti tistih, ki lahko krijejo osnovno obremenitev in so usmerjene v povpraševanje, kot sta npr. geotermalna energija in jedrska fuzija. Energetska problematika do leta 2050 ne bo dokončno rešena niti v Evropi niti v svetu!

4.12

Zagotavljanje spodbud za naložbe: glede na sedanjo krizo in potrebo po razvoju celotnega sistema oskrbe z energijo so nujno potrebne naložbe v nove tehnologije in infrastrukturo. Take naložbe krepijo optimizem ter ustvarjajo delovna mesta in zaupanje. To načeloma velja tudi za naložbe v tehnologije z nizkimi emisijami ogljika, kot so obnovljivi viri energije. Vendar zanje veljajo določene omejitve in pogoji, ki so bili v tem mnenju delno že navedeni. Zlasti se je treba v okviru politike izogibati vezavi na posamezne tehnologije, saj lahko to povzroči nadaljnje napačno dodeljevanje omejenih sredstev (glej zgoraj).

4.13

Splošno priporočilo. Na splošno torej priporočamo, naj se vsi predpisi in okvirni pogoji pregledajo in prilagodijo tako, da bodo oblikovali okolje, ki spodbuja raziskave in naložbe, je prijazno do inovacij, podpira notranji trg in ne ogroža zanesljive oskrbe z energijo. Subvencije morajo biti osredotočene na raziskave, razvoj in predstavitev tehnologij in sistemov, pri čemer je treba konkurenčnost obnovljivih virov energije doseči izključno na podlagi merila stroškov preprečevanja emisij CO2 (določanje cen emisij) (CESE 271/2008). Hkrati bi bilo treba ukiniti vse subvencije za porabo fosilnih goriv.

4.14

Pošteni konkurenčni pogoji na svetovni ravni. Da bi tako ukrepanje zadostno prispevalo k reševanju svetovne podnebne problematike brez dodatnih negativnih vplivov na svetovno konkurenčnost evropske industrije, morajo tudi druge države v svetu izkazati podobna prizadevanja ali se dogovoriti o realnih ciljih, tako da bodo po vsem svetu veljali pošteni in primerljivi konkurenčni pogoji. Odbor kljub dosedanjim razočaranjem podpira nadaljnja prizadevanja EU v zvezi s tem.

4.15

Samostojni ukrepi Evrope. Če pa ta prizadevanja ne bodo uspešna, ni jasno, kako dolgo si lahko EU privošči samostojno ukrepanje in se drži zastavljenih ciljev, ne da bi bistveno škodovala svojemu gospodarstvu in posledično ostala brez sredstev, ki jih potrebuje za prilagoditev v tem primeru bržkone neizogibnim podnebnim spremembam, skupaj z vsemi gospodarskimi in političnimi posledicami.

10.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 198/9

1.1

Dokončanje projekta EU o enotnem evropskem nebu (SES) je sestavni del postopka izboljševanja konkurenčnosti in rasti gospodarstva EU z nadaljnjo krepitvijo evropskega enotnega trga. S tem naj bi zagotovili boljše, učinkovitejše in zanesljivejše pogoje letalskih potovanj za evropske državljane.

1.2

Zaradi trajajoče krize v letalskem sektorju EU, zlasti pa v letalski industriji, je uvedba enotnega evropskega neba še toliko bolj nujna. Nadvse pomembno je, da storitve evropskega sistema za upravljanje zračnega prometa postanejo tako učinkovite z vidika rezultatov, ekonomičnosti, kakovosti, varnosti in zaščite okolja, da bodo lahko primerljive s svetovnimi najboljšimi praksami.

1.3

EESO se v skladu s svojima predhodnima mnenjema TEN/451 (20. junij 2011) in TEN/354-355 (21. januar 2009) popolnoma strinja, da je potrebna pravočasna in celovita izvedba enotnega evropskega neba in s tem povezane pobude o raziskovalnem programu upravljanja zračnega prometa (SESAR) v okviru, ki je bil dogovorjen leta 2004 oziroma 2009. Za izpolnitev tega cilja zadostujejo pravni instrumenti, ki jih Evropski komisiji zagotavljajo predpisi EU. Zaradi še vedno trajajoče krize v letalskem sektorju EU, zlasti pa v letalski industriji, bi bilo mogoče treba razmisliti o ciljih za leto 2025.

1.4

EESO obžaluje, da večina držav članic, ki naj bi izpolnile cilje glede uspešnosti, tega niso storile, kar zanje ni imelo nikakršnih dejanskih pravnih posledic. Ravno tako izraža obžalovanje, da pobuda o funkcionalnih blokih zračnega prometa do zavezujočega roka, tj. 4. decembra 2012, večinoma ni prinesla rezultatov.

1.5

EESO zato pozdravlja načrt Komisije, da prek nove pobude, t. i. SES II +, ponovno spodbudi uvedbo enotnega evropskega neba.

1.6

EESO meni, da se pri reviziji sedanjega zakonodajnega okvira v zvezi s SES ne bi smeli osredotočiti zgolj na institucionalni razvoj, temveč tudi na izboljšanje naslednjih elementov:

1.7

Evropska letalska industrija je v zelo slabem gospodarskem stanju, zaradi česar se je zaprlo že več tisoč delovnih mest. Izvajanje enotnega evropskega neba in njegova večja učinkovitost sta zato pomembna tudi za zaščito delovnih mest v tem delu vrednostne verige v letalstvu. Peti steber SES je pri tem temeljnega pomena za ustrezno reševanje izzivov, povezanih z zaposlovanjem, mobilnostjo delavcev, spremembami v kadrovanju in poklicnim usposabljanjem. Socialni dialog bi bilo treba zato okrepiti in ga ne bi smeli omejiti zgolj na sektor upravljanja zračnega prometa; vanj bi morali poleg predstavnikov navigacijskih služb zračnega prometa vključiti tudi druge socialne partnerje, ter ga razširiti na razpravo o socialnih posledicah za delavce v tem sektorju, letalske prevoznike in letališča ter razpravo o zaščiti delovnih mest v širši letalski industriji EU.

1.8

Države članice, vključno s tistimi, v katerih pri uvajanju enotnega evropskega neba prihaja do zamud, bi morale predložiti svoje strategije glede prihodnjega razvoja svojih sektorjev zračnega prometa.

1.9

Po mnenju EESO mora visoka raven varnosti, ki jo dosega zračni sektor EU, ostati najpomembnejša skrb. Treba je zagotoviti, da bodo ukrepi, nujni za uresničitev ekonomskih ciljev, še naprej povečevali tudi varnost.

2.1

Dokončanje projekta o enotnem evropskem nebu (SES) je sestavni del postopka izboljševanja konkurenčnosti in rasti gospodarstva EU z nadaljnjo krepitvijo evropskega enotnega trga. Namen projekta je izboljšati splošno učinkovitost organizacije in upravljanja evropskega zračnega prostora. To med drugim vključuje zmanjšanje stroškov, izboljšanje varnosti in zmogljivosti ter omejitev vpliva na okolje. S tem naj bi zagotovili boljše, učinkovitejše in zanesljivejše pogoje letalskih potovanj za evropske državljane.

2.2

Iz nedavnih poročil Eurocontrol (poročilo o stroškovni učinkovitosti upravljanja zračnega prometa za leto 2010, osnutek istega poročila za leto 2011 in osnutek poročila Enote za oceno uspešnosti Eurocontrol za leto 2011) je mogoče sklepati, da so obdobje 2007–2011 zaznamovale številne spremembe. V analizah splošnih nihanj stroškovne učinkovitosti bi zato morali upoštevati glavne dogodke v tem obdobju.

2.3

Leta 2010 so stroški, povezani z razdrobljenostjo evropskega zračnega prostora, znašali 4 milijarde EUR. To vključuje 19,4 milijona minut preletnih zamud pri upravljanju pretoka zračnega prometa; vsak let je bil poleg tega v povprečju za 49 km daljši od direktnega leta. Gospodarski stroški na skupno uro letenja so na evropski ravni v obdobju od leta 2006 do leta 2009 nekoliko narasli (tj. za 1 % letno v realni vrednosti); leta 2010 so se občutno zvišali (tj. za 4,6 % letno v realni vrednosti), medtem ko so leta 2011 pred prvim referenčnim obdobjem SES II upadli (–4,3 %). Leta 2010 so stroški zagotavljanja upravljanja pretoka zračnega prometa ter komunikacijske, navigacijske in nadzorne službe (ATM/CNS) upadli za 4,8 % v realni vrednosti, čemur je sledilo veliko povečanje stroškov na enoto zaradi zamud pri upravljanju pretoka zračnega prometa (+77,5 %), ki pa so v letu 2011 upadli za 42 %.

2.4

Zelo pomembna so velika nihanja pri skupnih stroških letalskih prevoznikov za zagotavljanje navigacijskih storitev zračnega prometa, ki so leta 2010 znašali od 179 do 849 EUR, tj. v razmerju ena proti pet. Pri petih največjih navigacijskih službah zračnega prometa, ki delujejo pod dokaj podobnimi gospodarskimi in operativnimi pogoji, so bile poleg tega ugotovljene velike razlike v stroških na enoto, ki so znašali od 466 do 720 EUR. Ta razkorak je jasen znak, da upravljanje pretoka zračnega prometa v Evropi ni optimizirano.

2.5

Iz rezultatov programov SES I in SES II (uvedena sta bila leta 2004 oziroma leta 2009) je razvidno, da so načela in splošna usmeritev pobude o enotnem evropskem nebu utemeljeni in da so v teku prizadevanja za optimizacijo pravil v zvezi z upravljanjem zračnega prometa, ki se že obrestujejo. Vendar pa sta programa pokazala tudi številne pomanjkljivosti, ki nastajajo predvsem zato, ker države članice niso jasno določile svojih prednostnih nalog na področju letalstva. Te segajo od vprašanj, kot je ustvarjanje dodane vrednosti za uporabnike zračnega prostora do doseganja čim večjega lastnega dobička iz naslova zračnih operacij ter uporabe letalstva kot orodja za regionalni in mikroekonomski razvoj. Učinkovitost in kakovost izvajanja navigacijskih storitev zračnega prometa v Evropi sta tako še vedno zelo pomanjkljivi, vendar pa za to ni nobenega pojasnila. Tudi sedanja institucionalna ureditev ni najboljša, saj so zanjo značilna številna prekrivanja in vrzeli, različne zainteresirane strani pa nimajo skupne usmeritve. Institucionalni okvir enotnega evropskega neba je zato treba okrepiti.

2.6

SESAR je tehnološki del enotnega evropskega neba. Skupno podjetje SESAR je izvedlo študijo, v kateri je bilo ugotovljeno, da bi lahko makroekonomski učinek SESAR za evropsko gospodarstvo pomenil dodatni BDP v višini 419 milijard EUR in ustvaril kakih 320 000 delovnih mest. Za dokončanje programa SESAR bodo potrebne obsežne naložbe iz vseh delov vrednostne verige v letalstvu; te naložbe pa bo težko utemeljiti, če ne bo mogoče dokazati, da lahko na podlagi usklajene uporabe tehnologij v zraku in na zemlji, v sodelovanju z uporabniki zračnega prostora, izvajalci storitev navigacijskih služb in letališči, pričakujemo ustrezne donose. Za zagotovitev uspešne uvedbe SESAR je treba preoblikovati institucionalni okvir; hkrati morajo vse sodelujoče strani izvesti zanesljive študije stroškov in koristi za vse naložbene projekte vzdolž celotne vrednostne verige v letalstvu.

2.7

Evropska komisija zato načrtuje objavo zakonodajnega svežnja (SES II +), ki temelji na sedanjih pobudah v zvezi z enotnim evropskim nebom in katerega cilj bo nadaljnje izboljšanje stroškovne učinkovitosti, zmogljivosti, varnosti in kakovosti zakonodaje.

2.8

Cilji pobude SES II + naj bi bili po informacijah Evropske komisije naslednji:

3.1

EESO se v skladu s svojima predhodnima mnenjema TEN/451 (20. junij 2011) in TEN/354-355 (21. januar 2009) popolnoma strinja, da je potrebna pravočasna in celovita izvedba pobud EU o enotnem evropskem nebu in SESAR: to bi moralo biti še toliko bolj nujno, ker je gospodarski položaj številnih evropskih letalskih prevoznikov trenutno zelo slab.

3.2

EESO pričakuje, da bo izvedba svežnja o enotnem evropskem nebu dokončana v celoti, tj. v okviru, ki je bil dogovorjen leta 2004 oziroma 2009. Za to zadostujejo pravni instrumenti, ki jih Evropski komisiji zagotavljajo predpisi EU.

3.3

EESO zato pozdravlja načrt Komisije, da ponovno spodbudi uvedbo enotnega evropskega neba. Za pravočasno in celovito izvedbo pobude je izjemno pomembno, da države članice EU spoštujejo svoje politične zaveze. Bistveno pa je tudi, da je Evropska komisija še naprej trdno na čelu in prevzema vso odgovornost v celotnem procesu izvajanja.

3.4

Zaradi razmeroma slabih rezultatov uvajanja enotnega evropskega neba po začetku veljavnosti programov SES I aprila 2004 in SES II decembra 2009 EESO meni, da bi se morali pri reviziji pravnega okvira, povezanega s sedanjo pobudo, osredotočiti ne zgolj na institucionalni razvoj, temveč tudi na izboljšanje naslednjih elementov:

4.1

EESO obžaluje, da velika večina držav članic, ki naj bi izpolnile cilje glede uspešnosti, tega ni storila, kar zanje ni imelo nikakršnih dejanskih pravnih posledic. Iz nacionalnih načrtov glede uspešnosti, ki so jih te države predložile pred kratkim, je razvidno, da so svoje cilje še bolj oklestile. Da bi torej zagotovili, da bodo države članice ustvarile večjo sinergijo znotraj svojih funkcionalnih blokov zračnega prostora, nato pa tudi med njimi, je jasno, da morajo sprejeti ambiciozne cilje glede uspešnosti, vzpostaviti učinkovit mehanizem kazni ter oblikovati jasne in nedvoumne strategije, vse skupaj pa bi bilo treba dopolniti z nujno vseevropsko uskladitvijo zakonodaje na tem področju. Enotno evropsko nebo bi moralo v Evropi spodbuditi razvoj potrebnih skupnih pravnih instrumentov (tj. civilnega prava) in sprejetje skupnega pristopa glede sektorja evropske zračne obrambe.

4.2

EESO meni, da je treba povečati pristojnosti na ravni EU in funkcionalnih blokov zračnega prometa; na ta način bi odpravili sedanji problem, da države članice ščitijo predvsem lastne nacionalne navigacijske službe zračnega prometa oziroma jih uporabljajo kot instrumente nacionalnega gospodarstva, namesto da bi ustvarjale dodano vrednost za uporabnike zračnega prostora in stranke oziroma potnike. Vseevropski cilji glede uspešnosti bi morali zagotoviti uresničitev ciljev na visoki ravni, povezanih z enotnim evropskim nebom, za leto 2020: trikratno povečanje zmogljivosti v primerjavi z letom 2005, kjer je to potrebno, 10-odstotno zmanjšanje okoljskega vpliva letov, 50-odstotno znižanje cen storitev upravljanja zračnega prometa za njegove uporabnike in postopno odpravljanje razdrobljenosti nacionalnih zračnih prostorov.

4.3

EESO poudarja, da je treba zagotoviti neodvisnost organa EU za oceno uspešnosti. Njegove dejavnosti bi bilo treba ločiti od dejavnosti organizacije Eurocontrol ter jih prenesti na samostojen organ EU v pristojnosti Komisije. EU bi morala temu organu poleg tega dodeliti vidnejšo vlogo v procesu določanja vseevropskih ciljev in nacionalnih načrtov glede uspešnosti. Preveliko zastopanost navigacijskih služb zračnega prometa bi bilo treba omejiti.

4.4

EESO meni, da bi bilo treba na ravni EU določiti kazni in spodbude za preprečevanje neizpolnjevanja ciljev glede uspešnosti ter zagotoviti, da ti cilji niso povezani z nacionalnimi interesi. Še zlasti bi bilo treba poskrbeti za povezavo med stopnjo donosa naložb navigacijskih služb zračnega prometa in lastniškimi deleži njihovih delničarjev ter rezultati glede uspešnosti.

4.5

EESO obžaluje, da pobuda o funkcionalnih blokih zračnega prometa večinoma ni prinesla rezultatov in da zakonsko določeni rok iz SES II, tj. 4. december 2012, ni bil upoštevan. Tem pobudam bi bilo treba z odločnejšim usmerjanjem na ravni EU od zgoraj navzdol dati nov zagon, s čimer bi zagotovili, da bodo funkcionalni bloki imeli resnične in ne le navidezne koristi. Upravljavec mreže v okviru programa enotnega evropskega neba bi zato moral imeti možnost, da predlaga in izvaja s tem povezane specifične projekte ter s tem ob upoštevanju jasnih rokov kar najbolj izboljša upravljanje funkcionalnih blokov in zračni prostor ter zagotovi tehnične in človeške vire. Za neizpolnjevanje bi bilo treba določiti kazni. Upravljavec mreže in zainteresirani uporabniki zračnega prostora bi poleg tega morali imeti možnost sodelovanja v vlogi opazovalcev v glavnih organih funkcionalnih blokov zračnega prostora.

4.6

Države članice se za prispevek k Odboru EU za enotno evropsko nebo odločajo bolj iz nacionalnih interesov kot zaradi ciljev EU. Zadnji sklep navedenega odbora o programu učinkovitosti in zaračunavanja pristojbin za obdobje 2015–2019 je izvajanje enotnega evropskega neba znova zavrl. EESO predlaga, da se uporabnikom zračnega prostora in navigacijske službe zračnega prometa omogoči, da v vseh dejavnostih tega odbora sodelujejo kot opazovalci in imajo pravico do dajanja pobud.

4.7

EESO znova pozdravlja načrt Komisije, da na novo preuči ločevanje pomožnih storitev upravljanja zračnega prometa kot način za boljšo osredotočenost na stranke in večjo učinkovitost. Postopek ločevanja bi bilo treba pospešiti z zakonodajnimi instrumenti EU. V zvezi s tem EESO izraža obžalovanje, da Komisiji do zakonsko določenega roka 4. decembra 2012 ni uspelo pripraviti in predložiti študije za Evropski parlament in Svet, v kateri bi ocenila pravne, varnostne, industrijske, gospodarske in družbene vplive uporabe tržnih načel pri zagotavljanju storitev komunikacij, navigacije, nadzora in letalskih informacij ter ob tem upoštevala napredek pri funkcionalnih blokih zračnega prostora in razpoložljivo tehnologijo.

4.8

EESO meni, da bi bilo treba v zakonodajo o SES II + vključiti razlikovanje med združenimi ključnimi navigacijskimi storitvami zračnega prometa in pomožnimi storitvami, kot so komunikacijske, navigacijske in nadzorne storitve, meteorološke storitve in usposabljanje, ter odpreti trg za te storitve, kar bi omogočilo večjo učinkovitost, višjo kakovost in splošno znižanje stroškov. Odbor ugotavlja, da je bilo na pomen nadaljnje liberalizacije pomožnih storitev opozorjeno tudi v oceni učinka zakonodaje o SES II + in na konferenci o SES na visoki ravni v Limasolu. Veljavna zakonodaja omogoča ločevanje na nacionalni ravni, vendar pa države članice še vedno omahujejo pri uporabi tega orodja za izboljšanje uspešnosti. Za zagotavljanje komunikacijskih, navigacijskih in nadzornih ter meteoroloških storitev bi morali vedno veljati tržni pogoji in se uporabljati razpisni postopki, kadar koli je to mogoče. Tržnih pogojev poleg tega ne bi smeli kombinirati z mehanizmom za imenovanje ponudnikov na istem trgu, saj bi sicer slednji prevladal. Prepovedati bi bilo treba vse lokalne in obsežne navzkrižne subvencije.

4.9

Razmisliti bi bilo treba o novem konceptu Eurocontrol o centraliziranih storitvah, vendar pod pogojem, da bodo te temeljile na sprejemljivih poslovnih primerih, ki so jih odobrile tudi operativne zainteresirane strani (letalski prevozniki, navigacijske službe zračnega prometa in letališča), in na odprtih javnih razpisih za pogodbe za določen čas, ki se dodelijo podjetjem z najboljšo ponudbo.

4.10

EESO opozarja, da bi lahko različne naprave navigacijskih služb zračnega prometa povezali z vzpostavitvijo konsolidacijskih centrov. Koristno izhodišče bi bil lahko koncept t. i. virtualnega centra. Ta pristop omogoča uporabo popolnoma standardiziranih metod za delovanje enot služb zračnega prometa na različnih lokacijah, ki uporabljajo povsem standardizirane, vendar prilagodljive metode delovanja, postopke in opremo, in sicer na tak način, da jih uporabniki zračnega prostora dojemajo kot enoten sistem. To potrjujejo tudi sedanji programi enotnega evropskega neba, kot sta SERA in SESAR. Taka ureditev omogoča popolno tehnično in operativno interoperabilnost sodelujočih navigacijskih služb zračnega prometa, to pa nato sektorjem, ki so dodeljeni določeni enoti, omogoča začasen prenos pod operativno odgovornost druge enote. Na ta način bi lahko čez noč kar najbolj izkoristili območne centre za kontrolo letenja in zagotovili stalno optimalno delovanje.

4.11

EESO zato meni, da bi morala biti zakonodaja SES II + ustrezen regulativni okvir za dosledno in usklajeno vodenje in usmerjanje uvajanja ukrepov za standardizacijo. V okviru funkcionalnih blokov zračnega prostora bi bilo treba vzpostaviti skupen usmerjevalni organ, da bi tako zagotovili dosledno in usklajeno uporabo. Ukrepi za standardizacijo so realen in učinkovit način doseganja vseevropskih ciljev glede uspešnosti.

4.12

EESO pozdravlja načrte Komisije za razširitev obsega nalog in pristojnosti upravljavca mreže v okviru programa enotnega evropskega neba. V zvezi s tem je izjemno pomembno, da bodo uporabniki zračnega prostora lahko sodelovali pri sprejemanju strateških odločitev, ki vplivajo na delovanje mreže, in da bodo navigacijske službe zračnega prometa vključene v sprejemanje odločitev glede delovanja na lokalni ravni.

4.13

EESO ugotavlja, da Komisija načrtuje razširitev obsega delovanja Evropske agencije za varnost v letalstvu (EASA), da bo ta urejala vsa vprašanja v zvezi s tehničnimi predpisi in nadzorom, vključno s področji, ki niso povezana z varnostjo. Strinja se, da bi to lahko bil pravi pristop, vendar pa izraža zaskrbljenost, da bi preobremenitev agencije z novimi nalogami celo ob uporabi koncepta prednostnih nalog, ki temeljijo na tveganju, prinesla več težav kot koristi in da se zato ne bi več ukvarjala zgolj s svojo temeljno nalogo zagotavljanja varnosti. EESO zato meni, da razširitev obsega dejavnosti EASA v tem trenutku ne bi smela biti prednostnega pomena. Prepričan pa je, da bi lahko morebitno podvajanje okvirov EASA in SES odpravili z ustreznimi mehanizmi usklajevanja med EASA, Eurocontrol in Komisijo, ne da bi bilo treba pri tem spremeniti tudi institucionalni okvir.

4.14

Eurocontrol ima zelo pomembno vlogo pri operativnem uvajanju enotnega evropskega neba. Da bi v prihodnje zagotovili učinkovito izvajanje centraliziranih storitev, kot jih zagotavlja upravljavec mreže, bo potrebna revizija veljavne konvencije Eurocontrol.

4.15

EESO v zvezi s SESAR poudarja, da je treba zagotoviti zadostna javna sredstva v podporo usklajenemu uvajanju elementov na zemlji in v zraku. Operativni vlagatelji (uporabniki zračnega prostora, navigacijske službe zračnega prometa in letališča) bi poleg tega morali imeti vidnejšo vlogo pri urejanju uporabe SESAR, kar zadeva odločanje o prednostnih nalogah; te bi morale temeljiti na jasnih primerih iz poslovne prakse. EESO opozarja na pomen izvajanja SESAR kot ključnega evropskega infrastrukturnega projekta. Izredno je zaskrbljen zaradi morebitnih zniževanj proračuna instrumenta za povezovanje Evrope, kar bi lahko vplivalo na nadaljevanje njegovega izvajanja. Izjemno pomembno je tudi, da se pripravijo morebitni prihodnji modeli financiranja za uporabo SESAR v vojaške namene.

4.16

EESO ne podpira predloga Komisije o uvedbi modulacije cen za močno obremenjene linije. To sploh ne bi izboljšalo uporabe zmogljivosti zračnega prostora, temveč bi upravljavce zrakoplovov prisililo, da letijo na daljših progah, kar bi bilo v nasprotju s cilji EU o omejitvi emisij kot načinom za boj proti podnebnim spremembam. Tak sistem bi bil poleg tega tudi nepravičen, saj upravljavci zrakoplovov že plačujejo ceno preobremenitve v obliki posrednih stroškov, ki nastajajo zaradi zamud. Tak pristop bi pomenil dvojno kazen, kar je popolnoma nesprejemljivo, zlasti ker upravljavci zrakoplovov preletne pristojbine uporabljajo za financiranje posodobitve infrastrukture, s katero naj bi preobremenitev nato tudi zmanjšali.

4.17

EESO ravno nasprotno meni, da bi se morali pri modulaciji cen osredotočiti na spodbujanje upravljavcev zrakoplovov, da kupijo potrebno opremo za izboljšanje delovanja celotnega sistema upravljanja zračnega prometa. To bi bilo mogoče doseči z uporabo javnih sredstev za zmanjšanje uporabnin za tiste upravljavce zrakoplovov, ki med prvimi vlagajo v tehnologije SESAR. Ta pristop bi nato lahko dopolnili z nadaljnjimi ukrepi, kot je zagotavljanje najboljših storitev najbolj opremljenim (angl. Best Equipped, Best Served), ki ga EESO popolnoma podpira.

5.1

Evropska letalska industrija je v zelo slabem gospodarskem stanju, zaradi česar se je ukinilo že več tisoč delovnih mest. Izvajanje enotnega evropskega neba in njegova večja učinkovitost sta zato pomembna tudi za zaščito delovnih mest v tem delu vrednostne verige v letalstvu. Peti steber SES je pri tem temeljnega pomena za ustrezno reševanje izzivov, povezanih z zaposlovanjem, mobilnostjo delavcev, spremembami v kadrovanju in poklicnim usposabljanjem. Socialni dialog bi bilo treba zato okrepiti in ga ne bi smeli omejiti zgolj na sektor upravljanja zračnega prometa, temveč bi morali vanj poleg predstavnikov navigacijskih služb zračnega prometa vključiti tudi druge socialne partnerje ter ga razširiti na razpravo o socialnih posledicah za delavce v tem sektorju, letalske prevoznike in letališča ter razpravo o zaščiti delovnih mest v letalski industriji EU.

5.2

EESO je prepričan, da je za prehod izjemnega pomena učinkovit in stalen socialni dialog. Če pri tem prehodu ne bodo sodelovali tudi vsi uslužbenci, je možnost za uspeh zelo majhna. Zlasti nove tehnologije in operativni koncepti v okviru SESAR bodo spremenili tradicionalno vlogo kontrolorjev zračnega prometa, ki bodo postali upravljavci zračnega prometa.

5.3

Pomembno je, da se v socialnem dialogu znotraj okvira SES upoštevajo pomisleki vseh, ki sodelujejo pri izvajanju programa. Trenutna prevlada predstavnikov navigacijskih služb zračnega prometa zato ni upravičena in lahko vodi v nadaljnjo diskriminacijo drugih pomembnih akterjev v tej panogi.

10.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 198/14

1.1

Sektor tehničnih tekstilij, ki je zabeležil pozitivne gospodarske in zaposlitvene trende v EU, je primer "tradicionalnega sektorja", ki se je uspel prenoviti v nov poslovni model, v celoti prilagojen potrebam nove industrijske revolucije (pametnejši, bolj vključujoč in bolj trajnosten).

1.2

Tekstilni materiali in tehnologije so ključne inovacije, ki bi lahko pomagale odgovoriti na izjemno raznolike družbene izzive. Tehnične tekstilije v drugih industrijah delujejo kot gonilo, saj so neločljivo povezane z:

1.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor opozarja Evropsko komisijo in Evropski parlament na ključne dejavnike uspeha, ki jih je treba spodbujati za podporo rasti v tej obetavni panogi:

—

tehnologija netkanih materialov s 60-odstotno stopnjo rasti v zadnjem desetletju in

—

tehnologija sestavljenih materialov s 75-odstotno stopnjo rasti v zadnjem desetletju.

—

vse več raziskav, razvoja in inovacij v podjetjih ne glede na njihovo velikost;

—

učinkovita kolektivna orodja za podporo inovacijam na nacionalni ravni (tekstilni grozdi, središča za raziskave in razvoj itd.), zlasti v Nemčiji, Franciji, Belgiji, Italiji, Španiji, na Nizozemskem in Poljskem;

—

učinkovita kolektivna orodja na ravni EU: tehnološka platforma za tekstilije in oblačila s številnimi skupnimi projekti, ki so omogočili navzkrižno bogatenje med trgi tehničnih tekstilij, tekstilnimi podjetji in raziskovalci; evropska mreža, ki združuje glavne inštitute tekstilnih tehnologij (Textranet), univerzitetne mreže (AUTEX) ter mrežo glavnih inovativnih regij na področju tekstilij;

—

vodilni v EU na rastočih trgih (npr. Freudenberg ali Fiberweb za netkane materiale);

—

vodilni položaj EU na področju proizvodnje tekstilnih strojev s 75-odstotnim deležem na svetovnem trgu;

—

raznolikost končnih uporab, kar je prednost v obdobju nizke rasti;

—

močne spodbude za osebno zaščitno opremo, ki je za Evropsko komisijo eden od šestih vodilnih trgov;

—

na splošno boljši finančni kazalniki poslovanja kot pri drugih tekstilnih in oblačilnih podjetjih (višja dodana vrednost na zaposlenega, večji denarni tok, višje marže itd.);

—

obvladovanje najpomembnejšega sejma tehničnih tekstilij na svetu (Techtextil).

—

naraščajoče potrebe končnih uporabnikov po tekstilnih rešitvah: za udobje in pomoč pri aktivnem načinu življenja, za zmanjšanje emisij ogljika v prometu (z zmanjšanjem teže) in gradbeništvu (s toplotno izolacijo), za izboljšanje medicinske tehnologije (preprečevanje bolnišničnih okužb, vsadki, spremljanje zdravstvenega stanja) itd.;

—

tesno sodelovanje med proizvajalci in potrošniki za pokrivanje specifičnih potreb (prilagojene rešitve) in uveljavljanje inovacij, ki se odzivajo na povpraševanje;

—

naraščajoče povpraševanje po boljših možnostih recikliranja, na primer nadomestitev pene z netkanimi ali sestavljenimi materiali ter zračni filtri za prezračevanje notranjosti vozil;

—

hitra rast povpraševanja po tehničnih tekstilijah na prebivalca v svetu, zlasti na Kitajskem, v Indiji in Braziliji.

—

mala in srednja podjetja z omejeno sposobnostjo za naložbe;

—

težavnejši dostop do posojil;

—

neprivlačnost tekstilne industrije za mlade diplomante;

—

upad proizvodnje naravnih in sintetičnih vlaken v EU, kar povzroča težave pri inovacijah, zaradi premajhne razpoložljivosti raznovrstnih vlaken in naraščajočega tveganja za odvisnost od uvoza;

—

trenutno šibke možnosti recikliranja tehničnih tekstilij v primerjavi s tradicionalnimi materiali;

—

energetsko visoko intenzivna industrija;

—

specializacija za zrele trge tehničnih tekstilij, kot sta mobiltech (zaradi kritičnega položaja avtomobilske industrije v EU) ali hometech zlasti za preproge, tkanine za notranjo opremo in žimnice.

—

pomanjkanje surovin in naraščajoče cene (v glavnem sintetična, regenerirana ali neorganska vlakna, polimeri, predene filamentne preje);

—

zvišanje stroškov energentov (plin in elektrika) v EU, ki bi lahko privedlo do selitve proizvodnih obratov energetsko intenzivnejših proizvajalcev (sintetična vlakna, netkani materiali, barvanje in končna obdelava) v ZDA ali Azijo;

—

vse večja konkurenca iz držav v vzponu in vse večje ovire pri vstopu na njihove trge; Azija je bila leta 2010 vodilna proizvodna regija glede na obseg proizvodnje v tonah, saj je vrednost svoje proizvodnje povečala za 2,6-krat;

—

naraščajoč pritisk na cene, zlasti na zrelih trgih;

—

vse večje tveganje ponarejanja in kopiranja.

—

s spodbujanjem najboljših praks pri prenosu tehnologij med sektorji (navzkrižno bogatenje);

—

s prizadevanji za povečanje energetske učinkovitosti proizvodnje;

—

s sposobnostjo za združevanje tehnoloških in netehnoloških inovacij: ledveni pas mora biti učinkovit, a za bolnika tudi lepo oblikovan;

—

s sposobnostjo za spodbujanje ustvarjalnosti pri zasnovi, uporabi in koncu življenjske dobe proizvodov/materialov;

—

z izkušnjami pri izboljšanju kvalifikacij zaposlenih za osvajanje novih trgov;

—

z razširjanjem IKT v vsakodnevnem življenju s pametnim tekstilom, ki lahko komunicira z okoljem: starejši ljudje v pametnih oblačilih, ki omogočajo nadzor in pošiljanje ključnih fizioloških podatkov bolnišnicam, se bodo na primer lahko izognili obisku bolnišnice.

—

s sposobnostjo za dajanje na trg ustreznih in inovativnih proizvodov in storitev za invalide, bolne ali starejše osebe: prilagojena oblačila, oblačila za varovanje pred padci, posebna oprema za šport in prosti čas;

—

s prilagajanjem na potrebe posameznika se lahko odziva na demografske in družbene spremembe, ki ustvarjajo večje povpraševanje po bolj izpopolnjenih in posamezniku prilagojenih proizvodih in storitvah (gl. nekatere projekte na spletni strani Prosumer.net – Evropska raziskovalna pobuda za potrošniško blago).

—

z zmanjševanjem emisij CO2 zaradi lažjih materialov v prometu (sestavljeni materiali za aeronavtiko in ogljikova vlakna za avtomobile);

—

z zagotavljanjem konkretnih tekstilnih rešitev, na primer pri filtraciji, ojačitvah in izolaciji, ki omogočajo boljšo energetsko učinkovitost v stanovanjskem in gradbenem sektorju;

—

z recikliranjem polietilen tereftalata iz plastenk za proizvodnjo poliestra.

—

razmisleku o okoljsko primerni zasnovi pri načrtovanju proizvodov in proizvodnje;

—

izvajanju ocen življenjskega kroga proizvodov, ki bo imela v prihodnje vse pomembnejšo vlogo, saj so zdaj drugi tradicionalni materiali, kot so kovine, pogosto cenejši za recikliranje.

—

prvo je, kako v pričakovanju konca naftne dobe v EU razviti ogljikova vlakna, ki temeljijo na naravnih vlaknih in jih je mogoče reciklirati (5);

—

drugo je, kako razviti načine recikliranja, ki bi omogočali popolno recikliranje tekstilij iz kombiniranih vlaken (80–90 %);

—

tretje, ki je bolj ambiciozno, pa je vprašanje podpore industriji in znanosti pri razvoju ustreznih procesov za uporabo ogljika iz CO2 kot vira, npr. s preoblikovanjem v postopku pospešene fotosinteze ali z drugimi pristopi; raziskave različnih uporab že potekajo, a jih je treba še okrepiti (k gospodarstvu CO2  (6))

—

družbeni izzivi,

—

vodilni položaj na področju omogočitvenih in industrijskih tehnologij ter

—

odličnost znanstvene baze.

—

večja udeležba in koristi industrije in MSP;

—

več manjših projektov z manjšimi upravnimi bremeni (za največ dve leti in tri do šest partnerjev);

—

jasna zaveza k podpori inovacijam, vključno z netehnološkimi inovacijami.

—

razvoj enostavne ter MSP prijazne oblike komuniciranja o raziskovalnih in razvojnih programih v zvezi z novimi proizvodi in materiali, saj je veliko MSP povezanih s tekstilnim sektorjem;

—

podpora raziskovalnemu sodelovanju med industrijo in akademsko sfero ter inovativnim strukturam (tehnološka platforma EU za prihodnost tekstilne in oblačilne industrije, nacionalni sveti in mreže, inovativni regionalni grozdi itd.);

—

zagotavljanje komuniciranja in izmenjave informacij med takšnimi strukturami v EU in podobnimi strukturami v drugih industrijah zaradi spodbujanja medsektorskih inovacij;

—

predlaganje novih in ambicioznih načinov financiranja v okviru programa Obzorje 2020 za recikliranje tekstilij (tako odpadkov iz proizvodnje kot tudi končnih proizvodov), da se poveča učinkovitost recikliranja tekstilij v primerjavi z reciklažo v papirni ali steklarski industriji. Revizija direktive o odpadkih je priložnost za organizacijo sektorja recikliranja tekstilij;

—

okrepljene raziskave načinov uporabe CO2 kot vira, vključno s pospešeno fotosintezo.

—

namenja večjo pozornost naložbam (ne samo izvozu),

—

se bolj osredotoči na vse carinske postavke, ki niso posebej navedene v poglavjih 50–63 (od preje do oblačil), na primer tekstil iz steklenih vlaken (HS 70.19) ali higienski proizvodi iz netkanih materialov (HS 96.19),

—

dodatno preuči težave, s katerimi se podjetja EU soočajo pri dostopu do javnih naročil v tujini na področjih, kot so delovna oblačila, bolnišnice itd., in

—

v prihodnji čezatlantski sporazum vključi nekatere zaveze glede standardizacije.

—

v svojih diplomatskih prizadevanjih na področju surovin po potrebi upošteva kritične surovine za tehnične tekstilije;

—

spodbuja proizvodnjo naravnih vlaken – lanu, konoplje, volne, celuloznih vlaken – in biopolimerov, da za tekstilno industrijo zagotovi domače vire surovin.

—

Dodatno mnenje o sporočilu "Prihodnost tekstilne in oblačilne industrije v razširjeni Evropski uniji" (CCMI/009), sprejeto 7. junija 2004, poročevalec Michel Nollet;

—

Mnenje o sporočilu "Prihodnost tekstilne in oblačilne industrije v razširjeni Evropski uniji" (INT/220), sprejeto 1. julija 2004, poročevalec Antonello Pezzini;

—

Informativno poročilo CCMI o razvoju evropske tekstilne in obutvene industrije (CCMI/041), sprejeto 4. februarja 2008, poročevalec Claudio CAPPELLINI;

—

Mnenje o predlogu uredbe o tekstilnih imenih in s tem povezanim označevanjem tekstilnih izdelkov (INT/477), sprejeto 16. decembra 2009, poročevalec Claudio Cappellini.

10.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 198/26

1.1

Arktika je v obdobju korenitih sprememb. Podnebne spremembe močno vplivajo na globalno segrevanje in krčenje tamkajšnjega ledenega ščita, kar vpliva na vremenske razmere in okoljske spremembe drugod po svetu. Vpliv je čutiti tudi v svetovnem gospodarstvu, saj spremembe prinašajo nove priložnosti za gospodarske dejavnosti na območju, ki je zelo bogato z viri. Svet upira pogled v Arktiko – ozemlje, ki zaradi krhkega ekosistema in prebivalstva terja posebno zaščito in pozornost. Te spremembe pa imajo lahko tudi geopolitične posledice.

1.2

EESO poziva EU, naj pripravi jasno strategijo za Arktiko in se prepričljivo zaveže k sodelovanju z arktičnimi državami. Arktika je izjemno pomembna za EU, zato mora slednja izdatno prispevati k sodelovanju na arktičnem območju. Odbor poziva k vlaganjem v odgovorne gospodarske dejavnosti, ki temeljijo na strokovnem znanju za delovanje v mrzlemu podnebju, ter se zavzema za razvoj infrastrukture. Prav tako poziva k nadaljnjemu sodelovanju pri raziskavah podnebnih sprememb ter odločnim prizadevanjem za zaščito krhkega arktičnega okolja.

1.3

Vlogo Arktičnega sveta in vlogo EU v Svetu je treba okrepiti. Civilna družba bi morala biti širše vključena v sodelovanje na Arktiki. Izboljšanje komunikacije pri sodelovanju na Arktiki terja več odprtosti in odločna prizadevanja.

1.4

Javno posvetovanje na severu Finske (Rovaniemi) v sodelovanju z Arktičnim centrom Laponske univerze (1) je bilo za EESO izjemno koristno. Odbor namerava prispevati k sodelovanju na Arktiki in oblikovanju arktične politike EU ter okrepiti svoje vezi s tamkajšnjo civilno družbo.

2.1

Strateški pomen Arktike se je precej povečal, narašča pa tudi zanimanje za to območje po svetu. Zato je nadvse pomembno, da EU čim prej dokončno oblikuje svojo arktično politiko, da bo lahko sodelovala kot zaupanja vreden in konstruktiven akter ter pobudnik pri sodelovanju v arktičnem območju. EU mora pokazati svojo zavezanost Arktiki in sodelovanju v regiji. Najprej je treba pozornost nameniti severnim predelom arktičnih držav članic EU ter okrepitvi sodelovanja z arktičnimi državami, zlasti sosedskimi državami, ki ležijo v Evropi (vključno z Grenlandijo). Razmere od EU narekujejo v celoti dodelano arktično strategijo.

Verodostojno izvajanje arktične politike oz. strategije EU terja združitev sredstev, namenjenih temu območju, na enem mestu oziroma njihovo učinkovito usklajevanje ter vključitev namenske postavke za arktično območje v proračun EU.

2.2

Arktična politika oz. strategija EU ter strategije arktičnih držav morajo biti skladne med sabo, upravljanje arktičnega območja pa je treba razvijati in izvajati ob konstruktivnem sodelovanju z zadevnimi državami in glavnimi partnerji. Sodelovanje in sožitje na Arktiki morata v kar največji meri temeljiti na mednarodnih sporazumih in sodelovanju v mednarodnih organizacijah (vključno z ZN, Mednarodno pomorsko organizacijo (IMO), Organizacijo Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) in Mednarodno organizacijo dela (MOD)). Sodelovanje olajšuje tudi dejstvo, da so države podpisnice ratificirale najpomembnejše sporazume, ki se nanašajo na Arktiko.

2.3

Dirka, ki se je začela na Arktiki, se ne sme sprevreči v spor. EU se mora zavzemati za dialog o mednarodnem pravnem mehanizmu za reševanje sporov, ki bi bil zavezujoč za vse udeležene strani. Zato je treba, kot se je leta 2010 zavzel Evropski parlament (3), čim prej organizirati vrh o Arktiki pod okriljem Arktičnega sveta, kjer bi lahko glavni akterji, ki jih zanimata arktično območje in sodelovanje, razpravljali o prihodnosti Arktike ter opredelili skupna načela za tamkajšnje sodelovanje. Tovrstna redna srečanja bi bilo smotrno pripravljati tudi v prihodnje, za uspešno sodelovanje akterjev na Arktiki pa bodo potrebna učinkovita orodja, kot je skupno omrežje za komunikacijo in spremljanje, ki temelji na sodobnih tehnologijah.

2.4

EESO se strinja, da je treba okrepiti položaj Arktičnega sveta, za katerega meni, da bi moral opravljati nalogo mednarodnega forma za pogajanja o glavnih vprašanjih, povezanih z Arktiko. Uspešno sodelovanje v Arktičnem svetu narekuje enakopravno obravnavo vseh arktičnih držav.

EU bi morala imeti vidnejšo vlogo v Arktičnem svetu, da bi lahko tvorneje prispevala k njegovemu delu in s sodelovanjem okrepila njegov vpliv. EU lahko veliko prispeva k sodelovanju. Med možnimi načini za okrepitev vloge EU je pridobitev statusa opazovalke, medtem ko bi morale arktične države članice EU v svetu upoštevati tudi stališča EU.

EU bi si morala prav tako prizadevati za okrepitev sodelovanja v Svetu barentsove evro-arktične regije (in Regionalnem svetu barentsove evro-arktične regije), ki imata ključno vlogo pri čezmejnih stikih 13 regij članic (na Norveškem, Švedskem, Finskem in v Rusiji) v območju Barentsovega morja, ki je bogato z naravnimi viri. Zavzemati bi se morala tudi za sodelovanje in izmenjavo strokovnih znanj med različnimi regionalnimi forumi za sodelovanje, vključno s tistimi, ki so navedeni pod točko 4, kot so Nordijski svet ministrov, Svet baltskih držav in nordijsko-baltska osmerica (Nordic-Baltic Eight).

2.5

EESO se strinja, da je treba pridobiti bolj celovite in verodostojne podatke o podnebnih spremembah tako v svetu kot tudi na Arktiki, ki ima edinstveno okolje in krhek ekosistem. Še naprej se je treba posvečati predvsem znanstvenim raziskavam in opazovanjem v zvezi s podnebnimi spremembami ter ekološkimi, okoljskimi in meteorološkimi vprašanji. Mednarodni projekt presoje vpliva na arktično podnebje (Arctic Climate Impact Assessment – ACIA), ocena snega, vode, ledu in permafrosta na Arktiki (SWIPA), program Ice2sea, projekt EU o oceni okoljskega odtisa in politik (Arctic Footprint and Policy Assessment) in udeležba v stalnih arktičnih opazovalnih mrežah (SAON) lahko spodbudi raziskovalno sodelovanje na Arktiki. Treba bi bilo še povečati učinkovitost sicer dobro delujočih omrežij EU za sodelovanje na področju raziskav in spremljanja, kar bi omogočilo več znanja in večji obseg sodelovanja.

2.5.1

Doslej so bile raziskave usmerjene predvsem na omejevanje in obvladovanje podnebnih sprememb v različnih delih sveta; vendar pa se zdi, da so spremembe in njihove posledice že dosegle kritično točko, ko jih skoraj ne bo več mogoče zaustaviti (4). Zato je treba še več pozornosti nameniti raziskavam o ohranjanju arktičnega okolja in trajnostnem upravljanju naravnih virov ter prilagajanju na socialne in gospodarske posledice podnebnih sprememb. Podatke o raziskovalnih dejavnostih in rezultate je treba objaviti; raziskave morajo obsegati vse vidike tega vprašanja in biti odprte, s čimer bodo omogočile vključitev civilne družbe in raziskovalcev iz vseh držav članic EU (gl. tudi točko 2.9).

2.5.2

V raziskovalnih programih EU se je treba bolj osredotočiti na raziskave arktičnega območja, prav tako pa je treba zanje zagotoviti zadostna sredstva v okviru finančnega okvira EU za obdobje 2014–2020.

2.6

Arktično območje ima precejšen gospodarski pomen tako za lokalno prebivalstvo kot tudi za Evropo kot celoto in širše. Na različne načine je treba spodbujati podjetništvo, vključno s predelovalno industrijo in podeželskim podjetništvom, na primer s pobudami, kot je ArcticStartup, in usposabljanjem. Treba je spodbujati naložbe. EU bi morala v povezavi s pridobivanjem virov in drugimi gospodarskimi dejavnostmi vlagati v tehnologijo, prilagojeno arktičnim razmeram, ter v razvoj in uporabo ustreznih strokovnih znanj za delovanje v mrzlem podnebju. To se nanaša na vrtanje v morsko dno, rudarstvo, pomorstvo, ladjedelništvo in strojništvo ter pristaniško, ladjedelniško in prometno tehnologijo.

2.6.1

Razvoj infrastrukture, zlasti za železniški, cestni, zračni in pomorski promet, ter energetskih omrežij mora temeljiti na tehnologiji in strokovnemu znanju, prilagojenima ostrim arktičnim podnebnim razmeram. Vzpostavitev učinkovite infrastrukture oz. logistike (tako na osi sever-jug kot tudi zahod-vzhod) je ključni dejavnik razvoja na Arktiki.

2.6.2

Druga pomembna razvojna področja na Arktiki, za katera je treba zagotoviti financiranje, so tudi izgradnja naselij, uporaba IT v redko poseljenih območjih (šolanje na daljavo, e-zdravstvo) in turizem.

2.6.3

EU mora pri razvoju severnomorske transportne poti kot stroškovno učinkovitejše in v nekaterih ozirih varnejše nadomestne rešitve za južnomorsko pot skozi Sueški prekop ustrezno upoštevati okoljske vidike. EU si mora prizadevati, da omogoči dostop do novih arktičnih plovnih poti za t. i. neškodljiv prehod v skladu z mednarodnimi sporazumi (UNCLOS), in sicer tudi pri prečkanju izključnih ekonomskih con različnih držav. To je še posebej pomembno za razvoj tovornega in potniškega prometa na Arktiki.

2.6.4

EU mora storiti več, da bodo te prednostne naloge vključene v strategijo Evropa 2020 za rast in druge programe, kot sta Unija inovacij in Obzorje 2020. Regionalna in kohezijska politika EU ter pobuda Interreg in Evropski instrument sosedstva in partnerstva so posebej pomembni za najbolj oddaljene severne regije EU, zato je ključno, da lahko imajo še naprej učinek nanje, pa tudi na sosednje regije, s čimer spodbujajo gospodarstvo, družbeno dejavnost in čezmejno sodelovanje.

2.6.5

EU bi morala prav tako vlagati v pobude za sodelovanje v regiji, o katerih se vnaprej dogovori s partnerji. Projektu partnerstva za promet v okviru severne dimenzije je treba nameniti dovolj pozornosti in sredstev, saj lahko pomaga pri razvoju prometnih poti iz regije Barentsovega morja, ki je še posebej bogata z viri, in na evropske trge. Bistveno bi bilo na primer čim prej vzpostaviti kopenske povezave med EU in glavnimi arktičnimi pristanišči, kot sta Murmansk in Narvik. Take projekte bi bilo treba obravnavati kot izrazito nujne (gl. tudi točki 2.6.1 in 2.6.3).

Usmerjanje sredstev v spodbujanje gospodarske dejavnosti na Arktiki bi utegnilo pozitivno vplivati na zaposlovanje, gospodarsko rast in blaginjo ljudi na tem območju.

2.7

Bistveno je, da se na Arktiki zagotovi trajnostno ravnotežje med varstvom okolja in gospodarsko dejavnostjo. EU si mora odločno prizadevati, da pomaga arktičnim državam doseči to ravnotežje, saj je arktični ekosistem izrazito krhek. Dejavnosti na Arktiki morajo potekati skladno z mednarodnimi standardi trajnostnega razvoja, ki jih narekujejo tamkajšnje razmere. Bistvena dejavnika sta družbena odgovornost podjetij in smernice OECD za večnacionalna podjetja. Podjetja morajo zlasti na območjih, ki imajo poseben naravni pomen ali so sveta za avtohtone prebivalce, svoje dejavnosti izvajati odgovorno preudarno. Ravno tako je treba ravnati tudi pri ribištvu in paziti na trajnostno izkoriščanje globokomorskih staležev v skladu s pravili EU o ribolovu na odprtem morju, zadevnimi smernicami Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, skupnim sporočilom JOIN(2012) 19 final, priloženim delovnim dokumentom služb Komisije SWD(2012) 182 final ter po možnosti sporazumom Komisije za ribištvo severovzhodnega Atlantika (NEAFC) (5). To je ključnega pomena za ohranjanje vitalnosti in blaginje na tem območju.

2.7.1

Za potrebe sodelovanja na Arktiki je treba zagotavljati dostop do smernic EU o presoji vplivov na okolje in njenih izkušenj s tega področja ter njene pomorske politike. Poleg ocene okoljskega vpliva gospodarskih dejavnosti bi bilo treba vedno oceniti tudi njihov učinek na gospodarstvo.

2.7.2

EU si mora prizadevati za celovito izvajanje novega sporazuma Arktičnega sveta o preprečevanju razlitja nafte ter za začetek pogajanj o temeljnih načelih vrtanja.

2.7.3

Prav tako je pomemben uspešen zaključek pogajanj o kodeksu IMO o pomorskem prometu na polarnih območjih (polarnem kodeksu). EU bi v zvezi z arktičnimi plovnimi potmi lahko omogočila nadzorne zmogljivosti satelitskega sistema Galileo, kar bi zagotovilo lažjo plovbo in večjo varnost, ter svoj sistem združila z drugimi, kjer je to mogoče.

2.8

EESO močno podpira dialog, ki ga je EU začela z ljudstvom Sami in drugimi avtohtonimi prebivalci ter interesnimi skupinami, ki delujejo na Arktiki. Odločno si je treba prizadevati za ohranjanje in krepitev tega dialoga. Treba je spoštovati kulturno dediščino in tradicionalni način življenja (vključno z rejo severne jelenjadi) avtohtonih ljudstev. Vendar pa so prebivalci arktičnega območja večinoma neavtohtoni (okrog 90 %), zato je treba dialog hkrati razširiti na celotno populacijo. EESO se prav tako strinja z ugotovitvijo sporočila iz junija 2012, da je Arktika tako dežela izzivov kot tudi priložnosti, ki bodo pomembno vplivali na življenje prihodnjih generacij evropskih državljanov. Spremembe na Arktiki ne bodo vplivale le na življenjske razmere tamkajšnjih ljudi in prebivalcev sosednjih regij, temveč tudi ljudi drugod po svetu (na primer: gospodarski potencial, vse več skrajnih vremenskih pojavov, ki so posledica podnebnih sprememb, spremembe oceanskih tokov, dvig morske gladine, suše, močno deževje in sneženje).

2.8.1

Civilna družba mora ob predstavnikih avtohtonih ljudstev širše in redno sodelovati v dejavnostih, povezanih z Arktiko. V dejavnosti EU in večstranske dejavnosti v zvezi z Arktiko bi morali biti vključeni različni socialni akterji, vključno s podjetji, zaposlenimi in naravovarstveniki. Z različnimi skupinami civilne družbe bi bilo treba organizirati dialog, okrogle mize in posvetovanja.

2.8.2

EESO priporoča, naj si EU prizadeva za izboljšanje udeležbe civilne družbe na naslednjih ravneh:

2.8.3

EESO namerava pri tem sodelovati, prispeva pa lahko poglede in predloge organizirane civilne družbe v EU. Odbor namerava prav tako okrepiti svoje vezi s civilno družbo na arktičnem območju, tako znotraj kot tudi zunaj meja EU, in sicer s ciljem podpreti glas in organizirano zastopanje civilne družbe v arktičnih državah. Prav tako je treba ukrepati, da se zagotovi priložnost za podregionalne in lokalne akterje, da izrazijo svoja stališča na ravni EU.

2.9

EESO se strinja s potrebo po veliko večji preglednosti in obveščenosti javnosti o Arktiki in sodelovanju na tem območju. Zato se mora EU zavzeti za učinkovito komunikacijsko strategijo o sodelovanju na Arktiki. EESO tako v celoti podpira predlog, ki ga je Komisija objavila leta 2008 (6) in s katerim sta se seznanila Svet Evropske unije (leta 2009) (7) in nato tudi Evropski parlament (8), o vzpostavitvi arktičnega informacijskega centra EU, katerega naloga bi bila predvsem obveščanje o rezultatih raziskav in drugih dejavnostih, povezanih s sodelovanjem na Arktiki. Ta pobuda je še zlasti pomembna zaradi večje preglednosti. Odbor pozdravlja tudi dejstvo, da je Komisija zadolžila Arktični center Laponske univerze, naj izvede pripravljalna dela za odprtje takega centra. Informacijski center bi lahko deloval kot mreža, ki bi omogočala sodelovanje evropskih in drugih organov za raziskave in komuniciranje na Arktiki. Tu bi svojo vlogo morala odigrati tudi civilna družba.

3.1.1

Večino območja zavzema Arktični ocean, ki je v glavnem prekrit z ledom, sredi oceana pa je severni tečaj. Sestavljajo ga Barentsovo morje, Karsko morje, Grenlandsko morje, Norveško morje, Beaufortovo morje, Morje Laptevov in nekatere druge morske regije, obdajajo pa ga kontinentalni šelfi. Osem arktičnih držav: Kanada, Danska (vključno z Grenlandijo), Finska, Isladnija, Norveška (vključno z otočjem Svalbard), Rusija, Švedska in ZDA (vključno z Aljasko) vsaj deloma leži severno od polarnega kroga in si deli prostrana arktična ozemlja. Islandija na severni polarnik zgolj meji. Pet držav ima obalni stik z Arktičnim oceanom: Norveška, Rusija, Kanada, Danska/Grenlandija in ZDA (t. i. arktična peterica). Tri arktične države so tudi članice EU: Finska, Švedska in Danska. Norveška in Islandija sta članici EGP, a ne tudi EU, vendar je Islandija že zaprosila za članstvo v EU. ZDA, Rusija in Kanada so strateške partnerice EU. Grenlandija pripada Danski, a ima od leta 2009 v precejšnji meri samostojno upravo; ni članica EU, a ima z njo sklenjen partnerski sporazum.

3.1.2

Arktika zavzema 14,5 milijonov km2, na njej pa živi približno 4 milijone ljudi (večina v Rusiji), od katerih je približno 10 % avtohtonih ljudstev (npr. Sami, Inuiti, Nenci, Aleuti, Atapaski in Gvičini). Pripadniki ljudstva Sami na Finskem in Švedskem so edini avtohtoni prebivalci v EU, Murmansk na severozahodu Rusije pa je največje arktično pristanišče (9). Arktično območje ima žive skupnosti ter programe razvojnega načrtovanja, med katerimi je na primer program Laponskega regionalnega sveta za razvoj podeželja v obdobju 2014–2020 (10). Prebivalci Arktike se ukvarjajo s kmetijstvom, gozdarstvom, vzrejo živali za krzno in različnimi poslovnimi dejavnostmi, prilagojenimi ostrim vremenskim razmeram (11).

3.2.1

Arktika je tradicionalno stabilno območje, sožitje tamkajšnjih držav pa temelji na konstruktivnem sodelovanju in zaupanju. Geopolitično je zelo pomembna in v zadnjih desetletjih se je v arktičnih državah, v Evropi in v svetu občutno povečalo zanimanje za Arktiko, ki se je iz različnih razlogov znašla v obdobju korenitih sprememb.

3.2.2

Podnebne spremembe, predvsem globalno segrevanje, ki so posledica človekove dejavnosti, imajo za Arktiko, kjer potekajo izrazito hitro, še poseben pomen. Zaradi segrevanja se talita arktična ledeni ščit in permafrost, kar pospešuje toplogredni učinek po vsem svetu (deloma zaradi sproščanja metana). Učinek tople grede povzroča skrajne vremenske razmere, spremembe vetrnih in oceanskih tokov, dvig morske gladine, vse večjo pogostost dolgotrajnih suš ter močno deževje in sneženje v različnih delih sveta. Zaradi taljenja ledu, zlasti na Antarktiki in Grenlandiji, bi se gladina morja utegnila dvigniti za 1–2 metra. Arktični ledeni ščit se je do septembra 2012 skrčil, kot še nikoli prej (na 3,41 milijona km2). Talni led se še zlasti hitro tali (od leta 1980 se ga je stopilo 70 %), zamenjuje pa ga tanek ledeni sloj, ki zdrži le eno leto. Poleti 2008 je bilo 65 % Arktičnega oceana brez ledu, v naslednjih nekaj desetletjih pa bo led morda večinoma izginil iz številnih predelov (12).

3.2.3

Na Arktiki so obsežne nedotaknjene zaloge naravnih virov tako v morju kot na kopnem. Taljenje in krčenje ledenega ščita, ki je posledica segrevanja ozračja, ter razvoj in uporaba novih tehnologij omogočata vse več priložnosti za raziskovanje novih nahajališč ogljikovodikov (nafte in plina) in drugih globokomorskih surovin ter njihovo pridobivanje. Na Arktiki je na primer četrtina vseh znanih nahajališč plina in 80 % znanih ruskih zalog zemeljskega plina. Po ocenah je na območju še 13 % neodkritih svetovnih zalog nafte, 30 % neodkritih zalog plina in 20 % zalog tekočega plina.

3.2.4

Na Arktiki deluje večina največjih svetovnih naftnih in plinskih družb, številne so tudi naftne ploščadi na morju, v severnejših delih pa že raziskujejo in ocenjujejo nove vrtine (Norveška, na primer, ima 89 vrtin v Barentsovem morju, kmalu pa načrtuje še devet novih). Ti viri kljub naraščajočemu pomenu energentov iz nekonvencionalnih nahajališč niso nič manj zanimivi.

3.2.5

V različnih predelih Arktike, ki ima precejšnje še nedotaknjene zaloge, že več desetletij potekajo tudi intenzivne dejavnosti pridobivanja kovin in mineralov. Tam na primer pridobijo 90 % železove rude v EU in približno 20 % niklja v svetovnem merilu, in sicer največ na območju Barentsovega morja. Na Arktiki so tudi obsežni gozdovi, ki predstavljajo ključni obnovljivi naravni vir.

3.2.6

Približno četrtina vseh ribjih staležev je na Arktiki. Vse višje temperature vode vplivajo na migracije rib, kar se pozna pri ribištvu, ki se postopoma seli vse severneje v še neraziskane vode.

3.2.7

Zaradi vse večje krhkosti ledenega plašča in naraščajočih temperatur nastajajo priložnosti za odprtje oz. razvoj novih plovnih poti (Severozahodni prehod in severnomorska pot) skozi Arktični ocean proti Vzhodni Aziji in nazaj, ki so približno 40 % krajše kot sedanje poti do držav, ki jih obliva Atlantski ocean, in azijskih obalnih držav. To bo pomenilo precejšnje znižanje prevoznih in tranzitnih stroškov ter zmanjšanje emisij CO2. Plovila EU opravijo precejšen delež prekooceanskega tovornega prometa, ki v približno 90 % poteka po tradicionalni južnomorski poti. Leta 2012 je severnomorsko pot od Barentsovega morja do Beringove ožine preplulo 46 ladij. Tovorni promet se povečuje kljub precejšnjim negotovostim pri plovbi po omenjeni poti, ki so zlasti povezane s predpisi o plovbi, stroški, varnostjo ter skrajnimi vremenskimi razmerami.

3.2.8

Gospodarski potencial je velikanski, Arktika pa bi se zaradi svojih energetskih virov in nahajališč surovin ter novih tovornih poti lahko razvila v enega ključnih akterjev svetovnega gospodarstva.

3.2.9

Okoljske razmere na Arktiki so edinstvene, njen ekosistem pa je krhek in ranljiv. Za regionalno sodelovanje so najbolj pomembna prizadevanja za učinkovitejše obvladovanje podnebnih sprememb in preprečevanje okoljskih nesreč, ki so posledica gospodarske dejavnosti (razlitje nafte ipd.).

3.2.10

Te spremembe vplivajo na življenjske razmere avtohtonih ljudstev in drugih prebivalcev Arktike in sosednjih ozemelj. Spremenljive vremenske in okoljske razmere, očitne gospodarske priložnosti ter naraščajoči geopolitični in varnostni interesi vplivajo tudi na življenje ljudi drugod v Evropi in po svetu.

3.2.11

Poiskati strateško ravnotežje med grožnjami in priložnostmi na Arktiki bo nemara ključno za prihodnost vsega sveta.

4.1

Vseh osem arktičnih držav ima svojo arktično strategijo (13). Te so večinoma usmerjene v podobna prednostna področja: politični in gospodarski pomen Arktike za posamezno državo, položaj posamezne države na arktičnem območju, naravne razmere in ekosistem ter potreba po sodelovanju pri razvoju trajnostnega upravljanja območja. Ključno izhodišče vseh je potencial Arktike na področjih energije, surovin in razvoja prometnih poti. Države so prav tako vzpostavile dvostranske odnose za zaščito in spodbujanje skupnih interesov na Arktiki. Parlamentarna skupščina Nata je oktobra 2012 objavila resolucijo o Arktiki (14).

4.2

Na Severu delujejo štirje forumi za regionalno sodelovanje.

Arktični svet  (15), najpomembnejši instrument regionalnega sodelovanja, ima osem članic (arktične države ter Ferske otoke in Grenlandijo kot odvisni ozemlji Danske), šest stalnih udeleženk (forumi za sodelovanje med avtohtonimi ljudstvi arktičnih držav) (16) in več opazovalk (Nizozemska, Španija, Združeno kraljestvo, Poljska, Francija, Nemčija in 18 medvladnih in nevladnih organizacij). EU, Italija, Kitajska, Indija, Južna Koreja in Singapur so zaprosili za status stalnih opazovalcev. Kitajska je v zadnjih letih precej okrepila dejavnosti, povezane z arktičnim območjem in tamkajšnjimi državami. Države članice Arktičnega sveta so sklenile več sporazumov, med drugim o iskanju in reševanju na morju. V teku so tudi prizadevanja za okrepitev vloge sveta, ki bi kot instrument mednarodnega sodelovanja tako imel širše pristojnosti in večji vpliv.

4.3

Svet barentsove evro-arktične regije  (17) združuje evropska arktična in subarktična območja. Spodbuja sodelovanje v Barentsovi regiji, ki je bogata z viri, a potrebuje boljše prometne povezave z evropskimi trgi in preostalim svetom. V svetu je sedem članic: Finska, Norveška, Švedska, Danska, Islandija, Rusija in Evropska komisija. Pod okriljem sveta deluje tudi Regionalni svet barentsove evro-arktične regije  (18), ki vključuje 13 barentsovih podregij in si prizadeva za ciljno usmerjeno sodelovanje.

4.4

Nordijski svet ministrov  (19) (in Nordijski svet) ima lastno arktično strategijo. Pet nordijskih držav že tradicionalno zaznamuje tesno in poglobljeno sodelovanje ter sposobnosti in znanja, povezana z življenjem na severu. Grenlandija je vključena kot polnopravna članica.

4.5

V okviru Sveta baltskih držav  (20) sodeluje osem držav z območja Baltskega morja. EU ima lastno makroregionalno strategijo za območje Baltskega morja.

4.6

Severna dimenzija  (21), skupna politika EU, Islandije, Norveške in Rusije, zajema obsežno geografsko področje, med drugim evropska arktična in subarktična območja ter ozemlje med severozahodno Rusijo na vzhodu ter Islandijo in Grenlandijo na zahodu. Podlaga za sodelovanje so štiri tematska partnerstva (okolje (NDEP), javno zdravje in socialna blaginja (NDPHS), promet in logistika (NDPTL) in kultura (NDPC)) ter ločeno arktično okno. Partnerstvo za promet in logistiko, v okviru katerega nastaja predlog za regionalno prometno omrežje, je pomembno za sodelovanje na Arktiki. Okoljsko partnerstvo severne dimenzije ima na Arktiki ključno vlogo, saj med drugim zagotavlja okvir za uspešno odstranjevanje radioaktivnih odpadkov na polotoku Kola. Tretje ministrsko srečanje severne dimenzije je bilo februarja 2013 v Bruslju (22). Svet severne dimenzije za podjetništvo (23) si predvsem prizadeva izboljšati pogoje za naložbe v arktičnem območju in povečati njegovo konkurenčnost. Združene države Amerike in Kanada imata na srečanjih severne dimenzije status opazovalk.

4.7

Poslanci arktičnih držav se udeležujejo vseh navedenih forumov ter redno sodelujejo v okviru konference poslancev arktične regije.

4.8

Redno sodeluje tudi šest forumov za sodelovanje med avtohtonimi prebivalci.

4.9

Mednarodna polarna fundacija (IPF) omogoča sodelovanje mednarodnih akterjev, ki se zanimajo za arktična vprašanja; septembra 2012 je na sedežu Odbora regij pripravila simpozij o prihodnosti Arktike.

5.1

Sodelovanje pri arktičnih vprašanjih v kar največji meri temelji na mednarodnih sporazumih in poteka v okviru mednarodnih forumov.

5.2

Najpomembnejši mednarodni sporazum o arktičnem območju je Konvencija ZN o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS) (24) iz leta 1982, ki zajema oceanska in morska območja med neodvisnimi državami in v skladu s katero je bila ustanovljena Komisija za meje epikontinentalnega pasu (CLCS).

5.3

Države, ki imajo stik z Arktičnim oceanom, želijo v okviru teh sporazumov doseči dogovor o mejah regionalnih teritorialnih voda in izključnih ekonomskih con (vključno z območjem 200 navtičnih milj od epikontinentalnega pasu). Čeprav si prizadevajo, da ne bi prišlo do ozemeljskih sporov, ostajajo nekatera ozemeljska vprašanja nerazrešena. Obstaja tveganje, da bi se spori utegnili okrepiti. Leta 2008 so v mestu Ilulissat na Grenlandiji obalne države podpisale skupno deklaracijo, v kateri so potrdile suvereno pravico vseh držav podpisnic, da urejajo dejavnosti v lastnih izključnih ekonomskih conah.

5.4

V okviru različnih forumov za sodelovanje potekajo intenzivna preučevanja in razprave o razvoju morebitnih plovnih poti, kot sta Severozahodni prehod (ki poteka skozi izključno ekonomsko cono Kanade) in severnomorska pot (ki poteka skozi izključno ekonomsko cono Rusije), ter infrastrukturi, pogojih in varnosti v zvezi z njihovo uporabo. Cilj je, da udeležene strani dosežejo čim večje soglasje o načelih upravljanja in izkoriščanja teh poti. V zvezi s tem veljajo mednarodni sporazumi, kot sta UNCLOS in sporazum Mednarodne pomorske organizacije  (25) o pravici neškodljivega prehoda, nastaja pa tudi že polarni kodeks IMO.

5.5

Vprašanja, povezana s podnebnimi spremembami in trajnostnim razvojem, so za Arktiko še posebej pomembna. Okvirna konvencija ZN o podnebnih spremembah (UNFCCC) (26) ostaja glavno izhodišče mednarodnih odnosov. To pa bo zelo pomembno tudi za Arktiko.

V okviru Programa ZN za okolje (UNEP) (27) je začel delovati program za spremljanje Arktike.

5.6

Pri tem so zelo dejavne okoljevarstvene skupine. Organizacija Greenpeace je predlagala, da se na Arktiki ne bi smelo brezpogojno dovoliti gospodarskih dejavnosti brez predhodnega soglasja o načelih za zaščito območja.

6.1

EU ima na Arktiki pomembne geopolitične, okoljske in gospodarske interese, ki se še povečujejo. Poleg tega v regiji tudi aktivno sodeluje, zlasti prek svojih arktičnih držav članic.

6.2

Arktična politika EU še ni dokončno oblikovana. Leta 2008 je dobila zagon predvsem na pobudo Evropskega parlamenta (28). Komisija je o Arktiki leta 2008 in 2012 objavila sporočili (gl. opombi 2 in 7). Svet je leta 2008 in 2009 objavil resoluciji (29), sedanje razmere pa je obravnaval na zasedanju 31. januarja 2013.

6.3

EU je leta 2008 in junija 2012 objavila, da se bo zavzemala za celovit pristop k arktični politiki, ki bo imel tri glavne cilje:

Današnja arktična politika temelji na treh ključnih področjih: znanju, odgovornosti in ukrepanju.

6.4

Dvostranski odnosi EU z arktičnimi državam vključujejo tudi regionalno sodelovanje. EU je sklenila poseben sporazum z Grenlandijo, na Arktiki pa ima pomembno vlogo tudi večstranska severna dimenzija.

6.5

Pri dejavnostih v arktičnem območju bi bilo mogoče uporabiti številne sedanje programe EU. V obdobju 2007–2013 je EU namenila približno 1,4 milijarde EUR za spodbujanje trajnostnega razvoja na Arktiki in v sosednjih regijah. Prednostno področje je sodelovanje na področju znanstvenih raziskav: šesti okvirni program za raziskave, ki se je začel leta 2002, je vključeval projekte, povezane z Arktiko. EU je zadnja leta v raziskave na Arktiki vložila 200 milijonov EUR in sodeluje pri številnih skupnih projektih, zlasti pod okriljem sedmega okvirnega programa za raziskave  (30). Dobro delujoča mreža omogoča lažje sodelovanje različnih raziskovalnih inštitutov v EU in drugod. Navedeni so glavni raziskovalni projekti v obdobju 2008–2012 ter programi financiranja za regionalno sodelovanje v obdobju 2007–2013 (31). Številni projekti na Arktiki so bili izvedeni v okviru regionalne politike EU, programov Interreg in evropskega teritorialnega sodelovanja, smernic za regionalno pomoč ter Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva. Arktika pa ni vključena v instrument za povezovanje Evrope in vseevropsko prometno omrežje (TEN-T).

Evropske komisija je pred kratkim sklenila raziskati, kako bi bilo treba organizirati informacije o raziskavah na Arktiki v EU; v teku je načrtovanje arktičnega informacijskega centra EU.

6.6

EU je članica severne dimenzije in Sveta barentsove evro-arktične regije. V Arktičnem svetu je ad hoc opazovalka, vložila pa je tudi prošnjo za pridobitev statusa stalne opazovalke. Že nekaj let tudi polnopravno sodeluje pri dejavnostih različnih delovnih skupin Arktičnega sveta.

6.7

Poslanci Evropskega parlamenta se udeležujejo konference poslancev arktične regije (gl. točko 3.3.7) in se udejstvujejo v parlamentarnem sodelovanju štirih severnih regionalnih svetov ter severne dimenzije. Evropski parlament je leta 2008 in 2011 objavil resoluciji o Arktiki (gl. opombo 3 in dokument P6_TA(2008)0474).

6.8

EU je začela redni dialog z organizacijami v arktičnem območju, ki zastopajo avtohtone prebivalce, in drugimi skupinami civilne družbe, prav tako pa sodeluje pri dejavnostih Mednarodne polarne fundacije.

6.9

EESO je objavil več mnenj o sodelovanju na Arktiki, severni dimenziji, regionalni in pomorski politiki, trajnostnem razvoju in odnosih s sosedskimi državami. Odbor vzdržuje institucionalne odnose s civilno družbo na Norveškem, Islandiji in v Rusiji (prek posvetovalnih odborov za Evropski gospodarski prostor in Islandijo ter državljanske zbornice Ruske federacije), organiziral pa je tudi dva foruma severne dimenzije za civilno družbo (v letih 2002 in 2006) ter posvetovanja z zainteresiranimi stranmi ob robu ministrskega srečanja severne dimenzije (februar 2013).

10.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 198/34

1.1

EESO podpira načrt Komisije in njena prizadevanja, da bi našla konkretne rešitve za zmanjšanje števila davčnih goljufij in utaj. Resničen napredek bo možen samo, če se bodo države članice bolj osredotočile na povečanje učinkovitosti davčnih uprav, jim zagotovile zadostne človeške in finančne vire ter poskrbele za njihovo boljše medsebojno usklajevanje.

1.2

EESO priporoča Komisiji in Svetu, da v letni pregled rast in evropski semester vključita vprašanja davčnih goljufij in utaj ter agresivnega davčnega načrtovanja. Hkrati naj sprejmeta posebne ukrepe za boj proti tem pojavom, da se doseže napredek pri plačevanju in pobiranju davkov. Tako bo obdavčevanje bolj pošteno, blaginja bolje prerazporejena, boj proti revščini pa učinkovitejši.

1.3

EESO izraža zadovoljstvo nad predlogom Komisije, da pripravi črni seznam držav, ki delujejo kot davčne oaze in ne spoštujejo načel dobrega upravljanja na davčnem področju, ter poziva k pripravi skupnih meril za opredelitev teh držav in ozemelj na evropski ravni, da se prepreči različna uporaba tovrstnih meril na nacionalni ravni. Črni seznam ne sme veljati samo za tretje države, temveč tudi za ozemlja ali jurisdikcije v državah članicah ter podjetja, ki v njih poslujejo.

1.4

EESO meni, da bi lahko Komisija svoje predloge v zvezi s črnim seznamom dopolnila s sankcijami za podjetja, kot so npr. izključitev iz javnih naročil ali odvzem finančne podpore EU ali državne pomoči.

1.5

EESO meni, da je agresivno davčno načrtovanje že samo po sebi nemoralna praksa, saj spodkopava davčno osnovo in s tem države članice sili k povečanju davkov. Zelo negativno vpliva na delovanje notranjega trga in z izkrivljanjem povzroča nepravičnost v davčnem sistemu za davkoplačevalce. Ker gre za zapleten pojav, morajo biti predlogi Komisije glede splošnega predpisa o preprečevanju zlorab in opredelitev umetnih dvostranskih sporazumov dovolj jasni, da jih bodo vse države članice z lahkoto uporabljale.

1.6

EESO priznava pomen prizadevanj Komisije, ki se želi s sosednjimi državami EU pogajati za sporazume o dobrem upravljanju na davčnem področju. Svetu priporoča, naj Komisiji podeli pogajalski mandat, saj se ti instrumenti lahko izkažejo za izredno koristne v boju proti davčnim goljufijam in utajam.

1.7

EESO priporoča Komisiji in državam članicam, naj si še naprej prizadevajo za poenostavitev in uskladitev veljavnega pravnega okvira na evropski in nacionalni ravni. Poenostavljen in bolj usklajen pravni okvir na davčnem področju, ki zagotavlja enako davčno obravnavo in ga podpirajo sodobna informacijska orodja za preverjanje, nadzor in izmenjavo podatkov, bi lahko precej zmanjšal možnosti za davčne goljufije in utaje.

1.8

EESO priporoča Komisiji, Svetu in Evropskemu parlamentu, naj države članice odvrnejo od tega, da bi med seboj ohranjale velike razlike med – neposrednimi ali posrednimi – stopnjami obdavčitve, ki spodbujajo konkurenco na davčnem področju.

1.9

EESO pozdravlja odločitev Komisije, da preuči možnost uvedbe evropske davčne identifikacijske številke (TIN – tax identification number), in ponavlja svoj poziv državam članicam, ki ga je izrazil v več mnenjih, naj uskladijo sisteme posrednega obdavčevanja. Komisijo spodbuja, naj predstavi ustrezne predloge. Uskladitev na tem področju bi hkrati z uvedbo evropske davčne identifikacijske številke zelo zmanjšala davčne goljufije, znane kot "davčni vrtiljak".

2.1

Davčne goljufije in utaje – sočasno z izmikanjem plačilu davkov z agresivnim davčnim načrtovanjem – še zaostrujejo vse večje neenakosti, ki jih povzročajo gospodarska kriza in varčevalni ukrepi. Tako precej zavirajo prizadevanja držav članic in EU, ki želijo zagotoviti nemoteno delovanje davčnih sistemov in s tem financirati javne storitve, prerazporediti blaginjo, se boriti proti revščini ter preprečiti davčno konkurenco med državami članicami in tretjimi državami. Finančne izgube držav članic po ocenah znašajo več kot 1 000 milijard eurov letno. (1)

2.2

Evropski svet je 2. marca 2012 pozval Svet in Evropsko komisijo, naj pripravita konkretne rešitve za boj proti davčnim goljufijam in utajam.

2.3

Komisija je junija 2012 sprejela sporočilo, (2) v katerem je opisala, kako je mogoče izboljšati spoštovanje davčnih predpisov in zmanjšati davčne goljufije in utaje. V sporočilu je hkrati napovedala, da bo predložila akcijski načrt za intenzivnejši boj proti davčnim goljufijam in utajam.

2.4

Decembra 2012 je Komisija predložila napovedani akcijski načrt, ki zajema pred kratkim sprejete pobude in nove ukrepe, ki bi jih bilo mogoče izvesti kratkoročno ali dolgoročno. Načrt dopolnjujeta priporočilo Komisije glede ukrepov, namenjenih spodbujanju tretjih držav k uporabi minimalnih standardov dobrega upravljanja v davčnih zadevah, (3) in priporočilo Komisije o agresivnem davčnem načrtovanju. (4)

3.1

EESO podpira načrt Komisije in njena prizadevanja, da bi našla konkretne rešitve za zmanjšanje davčnih goljufij in utaj. (5) Vendar pa izraža dvome v zvezi z izvajanjem nekaterih predlaganih ukrepov, saj so med državami članicami mnoge razlike, ki upočasnjujejo postopek odločanja v Svetu. Poleg tega je zmanjšanje finančnih in človeških virov davčnih uprav (6) v večini držav članic, ki je posledica varčevalnih ukrepov v zadnjih letih, huda ovira za izvajanje novih ukrepov. Resničen napredek bo možno doseči samo, če se bodo države članice bolj osredotočile na povečanje učinkovitosti davčnih uprav, jim zagotovile zadostne človeške in finančne vire ter poskrbele za njihovo boljše medsebojno usklajevanje.

3.2

Velik delež izgub, ki jih zaradi sive ekonomije utrpijo davčni sistemi, je posledica agresivnega davčnega načrtovanja. Komisija priznava, da se pri tej praksi izkoriščajo neskladja med davčnimi sistemi dveh ali več držav članicah; čeprav na svetovni ravni velja za legitimno, pa je vseeno v popolnem nasprotju z načeli družbene odgovornosti podjetij. EESO meni, da je agresivno davčno načrtovanje že samo po sebi nemoralna praksa, saj spodkopava davčno osnovo in s tem države članice sili k povečanju davkov. Zelo negativno vpliva na delovanje notranjega trga, saj zavira učinkovito konkurenco med podjetji na splošno, zlasti pa med malimi in srednje velikimi podjetji, ter z izkrivljanjem povzroča nepravičnost v davčnem sistemu za davkoplačevalce.

3.3

EESO pozdravlja priporočilo Komisije glede agresivnega davčnega načrtovanja, vendar meni, da predlagani ukrepi za boj proti tej praksi ne zadoščajo. Gre za zapleten pojav, zato se lahko izvajanje splošnega predpisa o preprečevanju zlorab in opredelitev umetnih dvostranskih sporazumov v okviru sporazumov, sklenjenih med državami članicami, izkažeta za težavna. Poleg tega Odbor meni, da bodo predlagani ukrepi državam članicam povzročili še več težav pri izvajanju, kot pa če nemudoma odstopijo od sporazumov, zlasti tistih, v katere so vključene jurisdikcije, ki na splošno veljajo za davčne oaze ali ne spoštujejo minimalnih zahtev dobrega upravljanja na davčnem področju.

3.4

Komisija državam članicam predlaga, da sprejmejo niz meril za opredelitev tretjih držav, ki ne izpolnjujejo minimalnih standardov dobrega upravljanja v davčnih zadevah, in jih vpišejo na črni seznam. EESO opozarja, da mora ta ukrep veljati tudi za jurisdikcije držav članic in podjetja, ki še naprej izvajajo transakcije, v katere so vključeni akterji s teh ozemelj.

3.5

Komisija je predlagala spremembe nekaterih direktiv, (7) da bi odpravila vrzeli v zakonodaji, ki bi lahko spodbujale davčne goljufije in utaje. Prav tako je Svet zaprosila za mandat, da se s štirimi sosednjimi državami EU pogaja o sporazumih o davčnem sodelovanju in preprečevanju davčnih goljufij ter da podpiše osnutek sporazuma med Evropsko unijo in njenimi državami članicami ter Lihtenštajnom. EESO priporoča Svetu, da te predloge čim prej upošteva, saj se lahko izkažejo za izredno koristne v boju proti davčnim goljufijam in utajam.

3.6

EESO ocenjuje, da bi si morale Komisija in države članice med izvajanjem akcijskega načrta še naprej prizadevati za poenostavitev in uskladitev veljavnega pravnega okvira tako na evropski kot nacionalni ravni. Poenostavljen in bolj usklajen pravni okvir na davčnem področju, ki zagotavlja enako davčno obravnavo in ga podpirajo sodobna informacijska orodja za preverjanje, nadzor in izmenjavo podatkov ter dobro usposobljeno osebje, bi lahko precej zmanjšal možnosti za davčne goljufije in utaje. Poleg tega bi zmanjšal upravno in davčno breme za podjetja in državljane ter neposredno pozitivno vplival na prihodke države.

3.7

EESO priporoča Komisiji, Svetu in Evropskemu parlamentu, naj države članice odvrnejo od tega, da bi med seboj ohranjale velike razlike med – neposrednimi ali posrednimi – stopnjami obdavčitve, ki spodbujajo konkurenco na davčnem področju. Poleg tega opozarja na neposredno povezavo med višino davkov in davčnimi utajami. S preprečevanjem davčnih goljufij in utaj ter agresivnega davčnega načrtovanja se lahko zniža splošna raven obdavčitve v korist vseh davkoplačevalcev.

4.1

Komisija priznava, da lahko podjetja – glede na svoboščine, ki jih imajo na notranjem trgu – sklepajo sporazume z jurisdikcijami, ki veljajo za davčne oaze, pri tem pa ukrepajo prek države članice z najšibkejšim odzivom. Ta pojav spodkopava davčno osnovo držav članic ter na splošno ogroža učinkovito konkurenco med podjetji, zlati malimi in srednje velikimi. Hkrati izkrivlja delovanje notranjega trga. EESO poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo črni seznam podjetij, ki izvajajo takšno prakso. Države članice bi morale, poleg drugih ukrepov, ki se izvajajo na nacionalni ravni, predvideti tudi izključitev teh podjetij iz sodelovanja v postopkih javnega naročanja ali zavrnitev državne pomoči zanje, če zanjo zaprosijo.

4.2

Po ocenah Komisije je polovica izgub, ki jih države članice utrpijo zaradi nekaterih praks, značilnih za sivo ekonomijo, posledica agresivnega davčnega načrtovanja. EESO meni, da ukrepi, ki jih predlaga Komisija, ne zadoščajo za preprečitev takega ravnanja, (8) in priporoča, da se tako splošni predpis o preprečevanju zlorab kot opredelitev umetnih sporazumov natančneje in konkretneje opišeta, da ju bodo države članice lahko začele hitro izvajati in da ne bodo nastali zapleti glede jurisdikcije v sodnih postopkih, povezanih z agresivnim davčnim načrtovanjem.

4.3

EESO meni, da je predlog Komisije o ustanovitvi platforme za dobro finančno upravljanje koristen. Komisijo poziva, naj k sodelovanju pri tej platformi povabi tudi socialne partnerje, zlasti tiste, katerih člani delajo v finančnih upravah in imajo bogate izkušnje s preprečevanjem davčnih goljufij in utaj. Poleg tega je treba pojasniti, kako bo platforma sodelovala z drugimi strukturami, ki na ravni EU delujejo na davčnem področju.

4.4

Komisija si v okviru pogajanj o kodeksu ravnanja za obdavčitev podjetij, ki jih usklajuje OECD, prizadeva za to, da bi se iz obstoječih direktiv odstranile določbe, ki v nekaterih situacijah omogočajo agresivno davčno načrtovanje ali onemogočajo ustrezne rešitve, ker dovoljujejo dvojno neobdavčevanje. EESO izraža zadovoljstvo s to pobudo Komisije in priporoča, da se ti ukrepi čim prej sprejmejo.

4.5

Komisija predlaga intenzivnejše delo na področju posebnih davčnih režimov za izseljence in bogate posameznike, ki škodijo delovanju notranjega trga in zmanjšujejo skupne davčne prihodke. EESO poziva države članice, naj posebne davčne režime odpravijo. Ravno tako ponavlja poziv institucijam EU (ki ga je izrazil v drugih mnenjih (9)), naj sprejmejo ukrepe za preprečevanje zlorabe "načela prebivališča" s fiktivno ureditvijo stalnega bivališča in lastnine, ki holdinškim družbam, ki sploh ne poslujejo, ali navideznim podjetjem omogoča, da se njihovi lastniki izognejo plačevanju davkov v državi svojega stalnega prebivališča.

4.6

EESO pozdravlja ustanovitev evropskega portala o davčnih identifikacijskih številkah, ki vsem tretjim stranem, zlasti finančnim institucijam, omogoča, da hitro, enostavno in pravilno identificirajo in evidentirajo davčne identifikacijske številke. Poleg tega lahko izboljša učinkovitost samodejne izmenjave informacij. Glede na odločitev Komisije, da preuči možnost uvedbe evropske davčne identifikacijske številke, EESO ponavlja poziv državam članicam, ki ga je izrazil v že več mnenjih, naj uskladijo sisteme posrednega obdavčevanja. Komisijo spodbuja, naj predstavi ustrezne predloge. Uskladitev na tem področju bi hkrati z uvedbo evropske davčne identifikacijske številke zelo zmanjšala davčne goljufije, znane kot "davčni vrtiljak". Evropska številka bi lahko v prihodnje postala edina identifikacijska številka za vse davkoplačevalce in vse vrste davkov.

4.7

Komisija je začela delo za standardizacijo obrazcev za izmenjavo informacij v davčnih zadevah. Za upravljanje teh standardnih obrazcev v vseh jezikih Unije je bila razvita računalniška aplikacija, ki je na voljo od 1. januarja 2013. EESO ocenjuje, da so lahko ti novi formati pomembni za upravno sodelovanje med državami članicami v davčnih zadevah, zlasti ko bo razvoj informacijskih sistemov omogočil samodejno izmenjavo informacij.

4.8

EESO izraža posebno zadovoljstvo z odločitvijo Komisije, da pregleda direktivo o matičnih in odvisnih družbah ter odločbe o preprečevanju zlorab iz drugih direktiv. Ta pregled je nujen, da se zagotovi izvajanje priporočila Komisije o agresivnem davčnem načrtovanju. EESO priporoča državam članicam, naj podprejo prizadevanja Komisije, da bo pregled mogoče izvesti v primernem roku. Kot del tega pregleda je treba uvesti obveznost za multinacionalke, da vodijo ločene račune za vsako državo, v kateri poslujejo, ter da pri vseh navedejo obseg proizvodnje in ustvarjeni dobiček. Računi, predloženi v taki obliki, bi olajšali opredeljevanje podjetij, ki zlorabljajo transferne cene ali izvajajo agresivno davčno načrtovanje. EESO tudi priporoča, da se na podlagi skupnih pravil uvedejo predpisi o obdavčitvi dobička podjetij.

4.9

EESO pozdravlja prizadevanja Komisije za spodbujanje informacijskih orodij, ki jih je razvila EU, v okviru OECD. Elektronski obrazci za spontano izmenjavo informacij in za povratne informacije na področju neposrednega obdavčevanja bodo – če jih bo OECD odobrila – izredno koristno in učinkovito orodje za boj proti hudim primerom davčnih goljufij in utaj.

4.10

Komisija predlaga pripravo kodeksa za davkoplačevalce, ki bi združil primere najboljše prakse v državah članicah ter z večjo preglednostjo nad pravicami in obveznostmi davkoplačevalcev ter spodbujanjem pristopa, usmerjenega v storitve, okrepil zaupanje med davčnimi upravami in davkoplačevalci. EESO opozarja, da bi poenostavitev davčnih sistemov zmanjšala upravno breme za davkoplačevalce in podjetja ter okrepila njihovo zaupanje. Države članice bi morale poleg tega predvideti zmanjšanje upravnega bremena za davkoplačevalce, ki upoštevajo predpise, tako fizične kot pravne osebe, ter povečanje bremena za tiste, ki zakone kršijo. Znano je, da so podjetja, vpletena v aktivnosti, ki so povezane z agresivnim davčnim načrtovanjem, običajno velike multinacionalke.

4.11

Komisija priporoča državam članicam uvedbo koncepta "vse na enem mestu", ki bi davkoplačevalcem, tudi nerezidentom, zagotavljal vse vrste davčnih informacij. EESO se strinja s tem predlogom Komisije in ocenjuje, ta bi s tem lahko odstranili del ovir, s katerimi se soočajo davkoplačevalci, ki izvajajo čezmejne dejavnosti. Poleg tega bi združitev razpoložljivih informacij v storitvi "vse na enem mestu" v posameznih državah članicah Komisiji omogočila, da razvije evropski spletni portal za davčna vprašanja, po modelu omrežja e-pravosodje.

4.12

Na podlagi izkušenj s preprečevanjem davčnih goljufij na področju DDV s hitro izmenjavo informacij, zbranih z mrežo Eurofisc, Komisija predlaga, da se ta mreža v prihodnje uporablja tudi za področje neposrednega obdavčevanja. EESO ocenjuje, da bi s takšno razširitvijo mreže dopolnili niz instrumentov za preprečevanje davčnih goljufij in utaj ter agresivnega davčnega načrtovanja, ki že obstajajo na ravni EU.

4.13

EESO podpira zamisel, da se prilagodi opredelitev nekaterih vrst davčnih kaznivih dejanj, vključno z upravnimi in kazenskimi sankcijami za vse vrste davkov. Takšna prilagoditev bi podjetja odvrnila od tega, da bi za izvajanje svojih dejavnosti izkoriščala države članice z najšibkejšim odzivom. Komisija predlaga preučitev, ali je takšna prilagoditev smotrna.

4.14

Komisija je v sporočilu iz junija 2012 predstavila vrsto možnih ukrepov, ki jih Svet ni obravnaval kot prednostne. EESO meni, da zagotovitev neposrednega dostopa do nacionalnih podatkovnih baz na področju neposrednega obdavčevanja – kar je eden od predlogov Komisije – sodi med najučinkovitejše instrumente, ki bi državam članicam koristili v boju proti davčnim goljufijam in utajam. Komisija predlaga tudi, da se oceni možnost enega samega pravnega instrumenta za upravno sodelovanje za vse davke. EESO podpira predloge Komisije, saj lahko povečajo učinkovitost ukrepov za boj proti davčnim goljufijam in utajam.

10.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 198/39

1.1

Odbor je prepričan, da sta kultura in ustvarjalnost za Evropo:

1.2

EESO meni, da je glede na vse pomembnejšo vlogo ustvarjalnih in kulturnih sektorjev pri razvoju evropskega gospodarstva in pri mednarodnih obetih potrebna srednjeročna do dolgoročna strategija, ki bi omogočila:

1.3

EESO poziva Komisijo, naj natančno preuči izvajanje zakonodaje Skupnosti na področju kulturnih in ustvarjalnih sektorjev, zlasti v zvezi z ustreznimi pravili politike na področju konkurence, pravic intelektualne lastnine in delovnega prava ter zaščite klavzul mednarodnih sporazumov, ki jih je EU sklenila s tretjimi državami.

1.4

Odbor Komisiji predlaga, naj preuči možnosti in načine za organizacijo razširjenega foruma za zainteresirane strani v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih, da se bolje – tudi s pomočjo participativnega projekta predvidevanja – opredelijo vsi akterji na tem področju in začrtajo ključne značilnosti srednjeročnega do dolgoročnega strateškega akcijskega načrta za oživitev rasti in ustvarjanje kakovostnih delovnih mest; takšen akcijski načrt bi moral temeljiti na medsektorski strategiji na lokalni, regionalni in evropski ravni, z aktivnim sodelovanjem držav članic, regionalnih in lokalnih oblasti, socialnih partnerjev in civilne družbe;

1.5

Odbor poziva k takojšnji sprožitvi posebnih pobud za boj proti negotovi zaposlitvi v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih, za zagotovitev enakih pogojev dela za vse zaposlene v sektorju, zlasti za dejavnosti samozaposlenih oseb ali neobičajne dejavnosti, ki se izvajajo v okviru podizvajanja, predvsem za občasno delo; za zagotovitev varnega in enakopravnega dostopa do digitalnih mrež za vse.

1.6

EESO Komisijo opozarja, da je treba prilagoditi regulativni okvir posebnostim kulturnih in ustvarjalnih sektorjev, zlasti na področju intelektualne lastnine, poenostaviti upravljanje in obdavčevanje ter zagotoviti enako obravnavo DDV za tiskane in digitalne komunikacije, predvsem za majhna podjetja v teh sektorjih.

1.7

Po mnenju EESO je treba premisliti o možnosti oblikovanja struktur dialoga s civilno družbo, osredotočenih na državljana, tako da se izkoristi evropsko leto državljanov.

2.1

Kulturni in ustvarjalni sektorji so v Evropi ključni strateški vir: odličnost in konkurenčnost Evrope v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih sta rezultat prizadevanj umetnikov, avtorjev, ustvarjalcev, strokovnjakov in podjetnikov oziroma posameznikov s tradicionalnimi in inovativnimi sposobnostmi ter formalnimi in neformalnimi znanji, ki jih je treba ohraniti, spodbujati in ovrednotiti.

2.2

Odbor je v preteklosti že poudaril, da so "evropske kulturne in ustvarjalne industrije (KUI) […] – kot priznava strategija Evropa 2020 – osrednjega pomena za rast, konkurenčnost in prihodnost Evropske unije in njenih državljanov. […] So tudi vir primerjalne prednosti, ki je drugje ni mogoče doseči, dejavniki lokalnega razvoja in gonila industrijskih sprememb" (1).

2.3

Na podlagi opredelitev iz zelene knjige iz leta 2010 (2) so kulturne industrije industrije, ki proizvajajo in razširjajo dobrine ali storitve, ki se v času nastanka obravnavajo z vidika njihove posebne značilnosti, uporabe ali namena, ki vsebujejo ali izražajo kulturne vsebine, ne glede na njihovo morebitno tržno vrednost, kar je v skladu s konvencijo Unesca iz leta 2005 (3), ustvarjalne industrije pa so "industrije, ki kot vložek uporabljajo kulturo in imajo kulturno razsežnost, njihovi rezultati pa so po večini funkcionalni" ter zajemajo "arhitekturo in oblikovanje, ki elemente ustvarjalnosti vključujeta v širše procese, ter podsektorje, kot so grafično in modno oblikovanje ali oglaševanje".

2.4

Delitev področij, ki so zajeti v kulturnem in/ali ustvarjalnem sektorju, pa je še vedno nejasna (4), zaradi česar je težko ugotoviti dejanski obseg njihovega prispevka za razvoj BDP in zaposlovanja.

2.5

V okviru predloga okvirnega programa "Ustvarjalna Evropa" (5), o katerem je Odbor že izrazil svoje mnenje (6), so kulturni in ustvarjalni sektorji opredeljeni kot: (člen 2) vsi sektorji, katerih dejavnosti temeljijo na kulturnih vrednotah in/ali umetniških in ustvarjalnih izrazih, ne glede na to, ali so te dejavnosti tržno ali netržno usmerjene, in ne glede na to, katera vrsta strukture jih izvaja. To bi moralo izrecno vključiti založniški in grafični sektor ter sektor publikacij in digitalni sektor.

2.6

Ti sektorji so leta 2008 predstavljali 4,5 % celotnega evropskega BDP in približno 3,8 % delovne sile, kar pomeni 8,5 milijona oseb (7).

2.7

Evropski parlament se je strinjal z zgoraj navedeno opredelitvijo in izrecno dodal še muzeje in modno industrijo.

2.8

Čeprav je delež kulturnih in ustvarjalnih sektorjev v okviru evropske gospodarske proizvodnje zelo pomemben in se povečuje ter ima velik vpliv na zaposlitev (8), pa se zaradi množice obstoječih opredelitev tako Svetovne organizacije za intelektualno lastnino, OECD, Konference Združenih narodov za trgovino in razvoj kot tudi Sveta Evrope ni mogoče opreti na trdno osnovo ali mednarodno primerljive statistične podatke: v EU se stališča o deležu BDP razlikujejo in segajo vse od 2,6 % (zelena knjiga), 3,3 % (program Ustvarjalna Evropa), 4,5 % (9), pa tja do 6,5 % (Svet Evrope); število zaposlenih na tem področju pa se giblje med 5 milijoni zaposlenih, 8,5 milijona (10) in celo skoraj 18 milijoni zaposlenih (11).

2.9

Diverzifikacija evropskih kulturnih in ustvarjalnih sektorjev je razvidna iz značilnosti strukture sektorja, v katerem je veliko malih, srednje velikih in mikropodjetij, ki sestavljajo okoli 80 % celotne produkcije. Delež velikih podjetij je manjši od 1 %, čeprav imajo več kot 40-odstotni delež vseh zaposlenih v sektorju (12).

2.10

Takšna sestava kulturnih in ustvarjalnih sektorjev v Evropi je problematična z več vidikov: z vidika razvoja znanja kot tudi dostopa do financiranja, spodbujanja novih modelov poslovanja in zaščite pravic intelektualne lastnine, težavnosti dostopa do mednarodnih trgov in izboljšanja povezav z drugimi sektorji, da sploh ne omenjamo težavnosti glede vzajemnega priznavanja kvalifikacij (formalnih, neformalnih itd.) (13).

2.11

Če v Evropi sektorji, ki predstavljajo neindustrijsko jedro, torej vizualne umetnosti, uprizoritvene umetnosti in zgodovinsko-umetniška dediščina, pogosto ohranjajo velik strateški pomen, je ta pomen v Združenih državah predvsem najizrazitejši v industrijskih sektorjih z močno tržno naravnanostjo.

2.12

Ameriški model predstavlja naravno referenčno točko za države, katerih glavna skrb je oblikovanje sistema kulturne proizvodnje, ki ni zelo odvisen od javnega financiranja in je močno usmerjen v dobičkonosnost.

2.13

Japonska predstavlja vodilno državo, in sicer ne zgolj v Aziji, saj je skozi čas razvila sekularne in izrazito specifične oblike proizvodnje z novimi in izvirnimi oblikami kulturne industrije, ki so namenjene kar najširši javnosti in se osredotočajo na všečnost trgu.

2.14

Na Kitajskem potekajo velika prizadevanja za vlaganje v infrastrukturo na kulturnem področju, in sicer z odločno strategijo, ki omejuje prodiranje ameriških kulturnih vsebin, in izrazitim zanimanjem za evropske organizacijske modele ter vlogo javnih ukrepov za oblikovanje in podpiranje lokalnih kulturnih sistemov.

2.15

V Indiji je kulturna industrija najsilovitejši razvoj doživela na področju kinematografije, ki je deležno hitre rasti prihodkov, čeprav gre za proizvodnjo, ki je močno ukoreninjena v tradicionalni indijski kulturi in je zato manj zanimiva za tisti del javnosti, ki te kulture ne pozna.

2.16

Latinska Amerika dandanes doživlja izjemno rast lastne kulturne industrije, tudi zahvaljujoč vplivu španske kulture v Združenih državah ter hitremu gospodarskemu in demografskemu razvoju v Mehiki, medtem ko Brazilija doživlja precejšnji kulturni razcvet tudi izven glasbenega področja. Po drugi strani pa Afrika razvija svojo izvirno kulturno dušo, ki se navdihuje tudi prek mnogih stikov s kulturnim svetom iz vse Evrope: stiki med obema celinama in umetniško izobraževanje nas lahko naučijo veliko o vsakdanjiku in globalni kulturi regije, tako da se odpravijo ovire, ki preprečujejo sodelovanje.

2.17

EESO se je vedno zavzemal za sprejetje strategije, ki bi v celoti izkoristila potencial poklicev v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih v EU, da se spodbudita zaposlovanje in rast: že leta 2004 je Odbor v mnenju na zaprosilo komisarke Viviane Reding opozoril na probleme evropskih kulturnih in ustvarjalnih sektorjev (14). Ta stališča so bila poudarjena in nadalje razvita v številnih mnenjih, ki so sledila (15).

2.18

Evropa je daleč največja izvoznica proizvodov ustvarjalne industrije na svetu. Če želimo ohraniti ta položaj, moramo vlagati v zmogljivost teh sektorjev, da lahko delujejo preko nacionalnih meja. V tem smislu sta se izrazila Svet v sklepih z dne 12. maja 2009, pa tudi Parlament v svoji resoluciji z dne 12. maja 2011.

3.1

Odbor se zaveda, da sta odličnost in konkurenčnost Evrope v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih rezultat prizadevanj umetnikov, ustvarjalcev, avtorjev in strokovnjakov, podjetij ter posameznikov s tradicionalnimi in inovativnimi sposobnostmi ter formalnimi in neformalnimi znanji, ki jih je treba ohraniti, spodbujati in ovrednotiti.

3.2

EESO je prepričan, da sta kultura in ustvarjalnost ključni element identitete Unije in njene legitimnosti z vidika raznolikosti izražanja: enotnost v ustvarjalni in kulturni raznolikosti, ki morata prežemati razvoj evropskega na znanju temelječega gospodarstva.

3.3

Za spoštovanje in spodbujanje kulturne identitete Evrope ter zagotovitev popolne trajnosti kulturnih in ustvarjalnih sektorjev morajo biti ukrepi Skupnosti v prid teh sektorjev izvedeni ob spoštovanju evropskega socialnega modela, demokratičnih načel in okoljskih standardov.

3.4

Iz številnih izvedenih analiz na evropski in nacionalni ravni je jasno razvidno, da pred kulturnimi in ustvarjalnimi sektorji stojijo skupni izzivi, in sicer:

3.5

Po mnenju EESO pomen in kompleksnost kulturnega in ustvarjalnega sektorja zahtevata skladen in dolgoročnejši strateški načrt Skupnosti s podrobnimi nacionalnimi in regionalnimi programi dela ter merljivimi in preverljivimi cilji na podlagi časovnega načrta, ki bi pod nadzorom Komisije in Parlamenta določil prispevke in odgovornosti različnih ravni delovanja: lokalne, regionalne, nacionalne in evropske.

3.6

Odbor zato poziva Komisijo, naj oblikuje novo srednjeročno do dolgoročno strategijo, ki bi bila usklajena in bi temeljila na skupni viziji do leta 2020 ter bi v celoti upoštevala posebnosti kulturnih in ustvarjalnih sektorjev ter oblikovala okvir za jamstvo, ki je nujen za inovativne naložbe v teh sektorjih in za razvoj kvalificiranih človeških virov.

3.7

Poleg tega mora takšna strategija nujno upoštevati, da je za kulturne in ustvarjalne sektorje značilen nesorazmerno velik odstotek neobičajnih zaposlitev, zlasti občasnega dela z velikim številom začasnih samostojnih zaposlitev, izredno velikim številom samozaposlenih oseb in mikropodjetij, v katerih je pogosto zaposlena le ena oseba, ter mnogimi MSP z manj kot 10 zaposlenimi (16). Plačilo zaposlenih v tem sektorju je tako pogosto neredno in včasih blizu ali pod pragom revščine.

3.8

Mnogi zaposleni se soočajo s težavnimi pogoji dela in so brez pravic do osnovnega socialnega varstva. Posebno ženske, ki so zaposlene v tem sektorju in predstavljajo velik delež njegove delovne sile, so še bolj diskriminirane, predvsem ko gre za pogoje zaposlovanja in dela z velikimi neenakostmi na ravni plač in plačila.

3.9

Sektor ima sorazmerno visoko število samozaposlenih oseb. Ta kategorija je pogosto razdeljena na dve skrajnosti: na eni strani so visoko usposobljeni in izjemno izkušeni strokovnjaki, ki imajo močan položaj na trgu; na drugi pa samozaposlene osebe, ki jim status omogoča zgolj delo za nizko plačilo, njihovim strankam pa čim manjše upravno in finančno breme. Mednarodna organizacija dela je že pred časom opozorila na možne zlorabe v tem sektorju (17).

3.9.1

Res pa je tudi, da je gospodarska kriza z varčevalnimi ukrepi in doslej največjimi rezi v javna sredstva za pomoč kulturi po vsej Evropi prizadela celoten kulturni in ustvarjalni sektor.

3.10

Po mnenju EESO je treba ukrepe, ki jih je priporočil v svojih mnenjih in so namenjeni predvidevanju procesov prestrukturiranja (18), izvajati tudi v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih. Tehnologije in poslovni modeli v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih se zaradi digitalizacije tiskanih medijev, zmanjševanja javnih sredstev, pripojitev in združitev podjetij hitro spreminjajo in mnoga velika podjetja izvajajo prestrukturiranje proizvodnje.

3.11

Tovrstne spremembe imajo neposreden vpliv na zaposlene v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih, ki se dejansko pokaže v obliki odpuščanja, pritiskov na plače, načrtov za predčasno upokojevanje, znatnejšega zaposlovanja za določen čas, slabšanja delovnih pogojev in povečanja stresa, krajšanja pogodb o zaposlitvi in pomanjkljivega obveščanja in svetovanja zaposlenim.

3.12

Za zagotovitev kulturne raznolikosti in bogastva Unije se je po mnenju Odbora treba izogniti pretirani koncentraciji, tako z vidika produkcije kot tudi z vidika distribucije; EESO predlaga, da se da prednost digitalnim mrežam in metaokrožjem, v okviru katerih bi bilo mogoče doseči kritično maso naložb, okrepiti raziskave in prodreti na mednarodne trge, s čimer bi se ohranila delovna mesta.

3.13

Prav tako so po mnenju EESO potrebna skupna prizadevanja na evropski in nacionalni ravni za podporo programov usposabljanja in pridobivanja kvalifikacij novih in posodobljenih profilov poklicev z ukrepi vseživljenjskega učenja, da se upoštevajo spremembe, ki se dogajajo v tem sektorju, in razvijeta strokovnost in znanje, ki se nenehno prilagajata. Pospešitev naložb v posodabljanje sistemov izobraževanja in usposabljanja umetnikov, ustvarjalcev in zaposlenih v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih je nujna, da se ohrani sedanji vodilni položaj EU in uresničijo cilji strategije Evropa 2020.

3.13.1

Takšni ukrepi so še toliko bolj nujni zaradi temeljitih sprememb, ki so posledica razvoja svetovne konkurence na splošno, kar je razvidno tudi pri strokovnem intelektualnem delu, zaradi česar je treba ves čas razvijati nove koncepte in načine opravljanja dela, ki zahteva visoko strokovnost, kot so evropske zadruge znanja.

3.14

Če "se mora pri finančnih institucijah povečati ozaveščenost o gospodarskem potencialu teh sektorjev in razvoj njihovih zmogljivosti za ovrednotenje podjetij, ki temeljijo na neopredmetenih sredstvih", kot poudarja Komisija, mora to veljati predvsem za proračunski okvir Skupnosti za obdobje 2014–2020, z odpravo obstoječih negotovosti – ki so najbolj značilne za Erasmus –, tako da se preoblikujejo programi in instrumenti pomoči Skupnosti (strukturni skladi, EIB, Evropski investicijski sklad itd.) ter vključijo in prednostno obravnavajo "netehnološke" inovacije in mednarodno konkurenčno načrtovanje v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih.

3.15

Pri pripravi prihodnje kohezijske politike od leta 2014 dalje je treba izkoristiti izkušnje projektov in študij o oblikovanju instrumentov, ki bi sprostili celoten potencial ustvarjalne industrije; po mnenju EESO je treba kulturne in ustvarjalne sektorje vključiti v okvir celostnih strategij regionalnega ali lokalnega razvoja v sodelovanju z javnimi organi in ustreznimi organizacijami, ki zastopajo organizirano civilno družbo.

3.16

Potreben je okvir Skupnosti za spodbujanje mobilnosti umetnikov in ustvarjalcev, njihovih del, storitev in sistemov distribucije z vzajemnim priznavanjem kvalifikacij, naprednimi instrumenti na področju izobraževanja in usposabljanja tako znotraj kot tudi zunaj evropskega kulturnega in ustvarjalnega prostora, ki bi v praksi uresničil priporočila skupine strokovnjakov za mobilnost umetnikov, ki jo je ustanovila Komisija, na to temo (19).

3.17

EESO poudarja, da kulturne in ustvarjalne industrije prispevajo k spodbujanju prestrukturiranja lokalnih gospodarstev, tako da podpirajo nastanek novih gospodarskih dejavnosti, ustvarjajo nova in trajnostna delovna mesta (20), povečujejo privlačnost evropskih regij in mest, kakor je opisano v študiji The rise of the creative class (Vzpon ustvarjalnega razreda) (21).

3.18

Po mnenju EESO bi moral biti osrednji element resnične nove strategije za kulturne in ustvarjalne sektorje akcijski načrt Skupnosti z naslovom Creative Europe Open to the World-CEOW (Ustvarjalna Evropa na svetovnem odru), da se zagotovi sodelovanje umetnikov ter kulturnih in ustvarjalnih industrij, zlasti MSP, na ključnih mednarodnih trgih z uvedbo posebnih režimov za spodbujanje izmenjav s tretjimi državami in z dogovorom o natančnih in zavezujočih določbah v dvostranskih in večstranskih sporazumih Unije.

4.1.1

Države članice in Komisija bi morale – s popolno podporo in aktivnim sodelovanjem socialnih partnerjev – sprejeti posebne regulativne ukrepe, ki bi bili prilagojeni posebnostim kulturnih in ustvarjalnih sektorjev in bi vključevali ustrezna pravila o konkurenci za preprečevanje pretiranih koncentracij na trgu in ohranitev kulturne raznolikosti, bogate izbire za potrošnika ter različnih oblik podjetništva.

4.1.2

Države članice bi morale zmanjšati upravno breme in birokratske postopke, ki zlasti bremenijo MSP ter samozaposlene osebe v ustvarjalnih in kulturnih sektorjih, tako da se poenostavijo postopki za opravljanje storitev ter spodbudi mobilnost storitev, umetnikov in kulturnih delavcev.

4.2.1

Kulturni in ustvarjalni sektorji so tudi takrat, kadar so v glavnem tržno naravnani, vedno sad ustvarjalnih posameznikov, avtorjev, umetnikov, igralcev in izvajalcev, ki potrebujejo enostaven dostop do finančnih sredstev in posojil: ključno je finančno pomoč kulturnim in ustvarjalnim sektorjem povezati z ustvarjanjem in ohranjanjem dobrih delovnih pogojev za vse kategorije zaposlenih tudi s finančnega vidika.

4.2.2

Zato je pomembno oblikovati davčno okolje, ki podpira razvoj MSP in samozaposlenih oseb, z oprostitvami, ki preprečujejo dvojno obdavčenje v primeru čezmejne in nadnacionalne mobilnosti, ter ustreznimi režimi socialne zaščite.

4.2.3

EU in države članice morajo spodbujati sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem za zagotovitev trajnosti kulturnih in ustvarjalnih sektorjev ter podporo kulturne raznolikosti dobrin in storitev.

4.2.4

EU in države članice morajo podpreti mehanizme primerjalne analize o določbah glede jamstva, posojil, naložb in spodbud izvoza, da se za ustvarjalne in kulturne projekte olajšajo pogoji za dostop do zasebnih virov financiranja in spodbudijo povezave med nekomercialnimi sektorji, ki pogosto prejemajo javna sredstva, in sektorji, ki so bolj poslovno usmerjeni, kot so oblikovanje, moda in oglaševanje.

4.2.4.1

EESO predlaga pripravo:

4.3.1

Razvoj novih poslovnih modelov zahteva sprejetje novih oblik digitalizacije, ustvarjanja remiksov, t. i. mashing and sampling, kar pomeni, da iz že obstoječih nosilcev vzamemo digitalno multimedijsko datoteko, ki vsebuje določen segment ali cel sklop segmentov, kot so besedilo, grafika, zvok, video in animacija, in na podlagi tega ustvarimo novo delo ali vzorec.

4.3.2

Model ustvarjalnosti za socialno kakovost se dejansko nanaša na kulturo, ozemlje in družbo v ustvarjalnih območjih, z vključitvijo ukrepov za mobilizacijo znanja in promocijo oblikovalca kot neke vrste borznega posrednika ali pospeševalca procesov posredovanja med razvojem, tehnologijo in proizvodnjo.

4.3.3

EESO meni, da je treba ovrednotiti nove poslovne modele, v katerih je oblikovanje vključeno v verigo vrednot in so vsi akterji zmožni zagotoviti dodano vrednost proizvodom in procesom, ki jih je mogoče opredeliti kot primere evropske odličnosti.

4.3.4

Po mnenju EESO je prav tako pomembno spodbujati čezmejno in nadnacionalno mobilnost ter privabljanje strokovnjakov in talentiranih posameznikov ter tudi prenos znanja, izmenjavo izkušenj in podjetniških sposobnosti, oblikovanje mrež in grozdov med različnimi akterji EU in različnimi gospodarskimi sektorji na ozemlju EU.

10.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 198/45

1.1

EESO pozdravlja akcijski načrt Komisije za trajnostno konkurenčnost gradbenega sektorja, objavljen julija 2012.

1.2

EESO priznava strateški pomen gradbenega sektorja za evropsko gospodarstvo glede na njegov prispevek k BDP, njegovo vlogo pri zaposlovanju in kot dejavnika gospodarske rasti.

1.3

EESO meni, da je gradbeni sektor pomemben akter pri zmanjšanju potreb EU po energiji, zmanjševanju ekološkega odtisa človeštva ter blažitvi učinkov podnebnih sprememb in prilagajanju nanje. EESO pričakuje, da bo akcijski načrt pripomogel k temu, da se bo sektor lažje spoprijel s temi pomembnimi družbenimi izzivi.

1.4

Gradbeni sektor, ki predstavlja skoraj 10 % BDP Unije, ima ključno vlogo pri zagotavljanju dobrega stanja gospodarstva kot celote. Oblikovalci politik na nacionalni ravni morajo pri prizadevanjih za rast sodelovati z gradbenim sektorjem, kot je to storila Komisija s tem sporočilom, in poskrbeti za to, da sektor ob ustreznih finančnih in regulativnih pogojih lahko prispeva k rasti, ustvarjanju delovnih mest in varovanju okolja, kar državljani EU upravičeno zaslužijo.

EESO meni, da gradbeništvo ne potrebuje neposredne finančne podpore v obliki subvencij, ampak da bi morali s pomočjo akcijskega načrta ustvariti politični in regulativni okvir, ki mu bo omogočil, da optimalno prispeva h gospodarski rasti, socialni blaginji in ravnanju z okoljem. Sem sodi tudi zagotavljanje ustreznih javnih in zasebnih naložb za podporo dobro delujočih projektov; gospodarstva držav članic se večinoma financirajo z bančnimi posojili, zato bi bilo treba nemudoma sprejeti učinkovite ukrepe za izboljšanje dostopa MSP do posojil, med drugim tudi z razvojem posebnih instrumentov za jamstva in posredna osebna jamstva.

1.5

Zelo pomemben dejavnik za konkurenčnost evropskega gradbeništva na notranjem in mednarodnem trgu je tudi enostaven, stabilen in usklajen okvir na področju regulacije in standardizacije EU.

1.6

EESO se globoko zaveda, da varčevanje sicer prispeva k ponovni strukturni uravnoteženosti, ne prispeva pa k ponovni rasti. Ravno nasprotno, v mnogih državah še poglablja gospodarsko krizo. Za zagotavljanje prihodnjih možnosti za rast in zaposlovanje so v Evropi nujne naložbe v trajnostne stavbe in infrastrukturo.

1.7

Organizirana civilna družba poziva Komisijo, Evropski parlament, Svet in vlade držav članic, naj naložbe v trajnostne stavbe in kritično infrastrukturo obravnavajo kot strateški prispevek k prihodnji gospodarski rasti in ustvarjanju delovnih mest ter ne le kot še eno obliko javne porabe. EESO poleg tega priporoča, da se tovrstne naložbe ne upoštevajo pri oceni uspešnosti države v okviru Pakta za stabilnost in rast.

1.8

V obnovi čedalje starejšega stavbnega fonda EU je ogromen potencial za zmanjšanje potreb po energiji, ki je potrebno za dosego ciljev EU na področju zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 20 % in potreb po energiji za 20 %. S tem bi tudi zmanjšali uvoz energije iz fosilnih goriv in pripomogli k temu, da se več bogastva EU zadrži v Evropi, s tem pa bi tudi prispevali k ohranjanju in ustvarjanju delovnih mest v sedanji finančni in gospodarski krizi. Za uresničitev tega potenciala morajo države zagotoviti ustrezne finančne in fiskalne spodbude, ki bodo trg usmerjale k večjemu varčevanju z energijo ter zmanjševale vrzeli v znanjih in spretnostih.

1.9

Še en velik izziv je posodabljanje evropske prometne, energetske in širokopasovne infrastrukture za zadostitev potreb prihodnjih generacij ter zagotovitev mednarodne konkurenčnosti Evrope in njene privlačnosti za neposredne tuje naložbe. Če vlade ne bodo uvidele pomena tovrstnih naložb, obstaja nevarnost, da bo Evropa tako gospodarsko kot tudi z vidika socialne blaginje zaostala za ostalim svetom.

1.10

Sektor se bo moral spopasti z novimi izzivi na področju grajenega okolja, ki jih prinašajo demografske spremembe. Sem sodijo posledice staranja prebivalstva za dostop do grajenega okolja. EESO je seznanjen z delom, ki ga Evropski odbor za standardizacijo (CEN) opravlja po naročilu Evropske komisije za prilagoditev ustreznih standardov načelom "načrtovanja za vse". Gradbeni sektor se sooča tudi s problemom starajoče se delovne sile. EESO v zvezi s tem opozarja na strategijo Evropa 2020 za pametno, vključujočo in trajnostno rast (1) in izzive za gospodarstvo na splošno.

1.11

Poleg tega, da gradbeni sektor prispeva k blažitvi podnebnih sprememb, prilagajanje na posledice podnebnih sprememb pomeni nove izzive za grajeno okolje, s katerimi se bo sektor moral spoprijeti. Sem sodijo posledice ekstremnih vremenskih pojavov, zaradi katerih so potrebni odpornejše grajeno okolje in ustrezne zaščitne strukture. EESO poudarja, da je to treba upoštevati tudi v okviru obstoječih tehničnih standardov, kot so standardi Eurocodes.

1.12

Gradbeništvo ima pri obvladovanju teh izzivov lahko ključno vlogo, pod pogojem, da so na voljo potrebne naložbe. Projektne obveznice, ki so sicer način za zagotavljanje dodatnega zasebnega financiranja za projekte, ne morejo nadomestiti javnih naložb.

1.13

Mnoga podjetja gradbenega sektorja, zlasti MSP, čutijo močne pritiske zaradi zamud pri plačilih strank javnega in zasebnega sektorja. Da se zagotovi preživetje podjetij, je treba ustrezno izvajati Direktivo 2011/7/EU o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih. Odbor zlasti poudarja, da je za celovito izvajanje določb Direktive 2011/7/EU in uresničitev njenih ciljev treba pri javnih naročilih skrajšati roke za plačilo/prejem na največ 30 dni in poskrbeti za spoštovanje teh rokov z dejanskim plačilom računov, tako da se sprejmejo ustrezni fiskalni in upravni ukrepi (med drugim v zvezi s pridobitvijo bančnih posojil za poravnavo zaostalih plačil). EESO meni, da je treba nujno rešiti problem zaostankov plačil, do katerih je prišlo še pred prenosom Direktive 2011/7/EU. Zelo velike zamude pri plačilu računov v okviru javnih naročil resno ogrožajo konkurenčnost, donosnost in preživetje podjetij. Države, v katerih so doslej veljali krajši plačilni roki, ne bi smele izkoristiti odstopanj, ki jih dopušča direktiva, za podaljšanje teh rokov. EESO v zvezi s tem priporoča največ 30-dnevni plačilni rok za poravnavo računov (vključno s prevzemom in preverjanjem).

1.14

Da ne bi ogrozili ali občutno omejili možnosti za oživitev gospodarstva, EESO poudarja, da je treba znova spodbuditi in povečati bančna posojila za vlagatelje in realno gospodarstvo; priporoča izogibanje pretiranemu bonitetnemu nadzoru pri dodeljevanju posojil in prednostnemu razvrščanju naložb v obliki dolžniških vrednostnih papirjev, saj bi to ogrozilo posojila podjetjem, ki so preživela obdobje krize. Za vsakodnevno preživetje mnogih podjetij, zlasti MSP, so ključna premostitvena posojila. Zato sedanje omejeno kreditiranje bank prestavlja resnično grožnjo za preživetje teh podjetij. Da ne bi nadalje zaostrili kreditnega krča, pravila skrbnega in varnega poslovanja, kot so tista, predlagana v okviru sporazuma Basel III, ne bi smela nadalje zajeziti bančnih posojil realnemu gospodarstvu. Zato bi bilo treba možnost ugodnih denarnih posojil pri ECB povezati z zahtevo, da mora biti pomemben del teh v prid realnemu gospodarstvu.

1.15

Pri ustvarjanju trajnostnega in konkurenčnega gradbeništva je zelo pomembno zagotoviti dobre delovne pogoje v sektorju. Atkinsovo poročilo iz leta 1993 (2) ugotavlja, da gradbeni sektor, ki temelji na negotovih delovnih razmerjih, kot je navidezna samozaposlitev, zavira produktivnost. Zato bi moral akcijski načrt vsebovati tudi strategije za stabilizacijo zaposlenosti in preprečevanje nezakonitih praks, kot je navidezna samozaposlenost, v sektorju.

1.16

Ne glede na oblike zaposlovanja so potrebne spodbude za usposabljanje delovne sile in ponudbo možnosti za vseživljenjsko učenje.

1.17

Izogibanje spoštovanju pravil in izpolnjevanju socialnih obveznosti izkrivlja trg gradbeništva. Zato je treba zagotoviti enake konkurenčne pogoje, ki temeljijo na izpolnjevanju obstoječih predpisov in socialnih določb, ki veljajo v državi gostiteljici. Treba je uporabiti ustrezne mehanizme izvajanja, da se zagotovi izpolnjevanje pogojev v državi gostiteljici.

1.18

EESO poziva evropske institucije in države članice, naj zaostrijo svojo politiko in sprejmejo konkretne ukrepe proti vplivu korupcije in kriminalnih organizacij na javne razpise, zlasti za velike infrastrukturne projekte, ker uporaba groženj in nasilja ustvarja nesprejemljivo in nepošteno konkurenco ter omejuje svobodo in demokracijo.

1.19

EESO poudarja, da bi morale imeti države članice možnost, da izvajajo veljavne in dodatne ukrepe nadzora ali upravne formalnosti, za katere oceni, da so učinkovite in potrebne. Pri tem je treba zagotoviti, da se ti ukrepi preverjanja, spremljanja in izvajanja, pa tudi učinkovite in ustrezne inšpekcije, dejansko izvajajo, da se zagotovi skladnost z nacionalno zakonodajo in direktivo o napotitvi delavcev (št. 96/71/ES).

1.20

Za delavce migrante bi morali biti zagotovljeni minimalni socialni pogoji in/ali enaka obravnava na podlagi pogojev in predpisov, ki veljajo v državi gostiteljici. Za preprečevanje socialnega dumpinga in neenake obravnave delavcev migrantov pred zakonom bi morali uvesti ustrezne mehanizme uveljavljanja pravil.

1.21

Za povečanje produktivnosti je treba povečati delež raziskav in razvoja v gradbeništvu. Potrebna je politika, ki spodbuja neprestane inovacije, večjo produktivnost na podlagi usposobljenosti delovne sile, pametne nove proizvode in organizacijo dela ter kakovostna delovna mesta. Pri tem je lahko okoljska tehnologija eno od gonil novega razvoja.

1.22

EESO podpira pravične in uravnotežene pogodbene pogoje v vseh državah članicah EU, ki bi morali veljati tudi za podjetja iz tretjih držav, ki so dejavna na trgu gradbeništva v EU. Spodbujanje oddaje javnih naročil v skladu z načelom ekonomsko najugodnejše ponudbe (namesto glede na najnižjo ceno) ter dosledno zavračanje nenavadno nizkih ponudb sta temeljna dejavnika učinkovite in poštene konkurence.

1.23

Da bi gradbeništvo lahko bolje prispevalo k trajnostnemu razvoju, EESO priporoča, da se sredstva ocenjujejo in izračunavajo na podlagi njihovega celotnega življenjskega cikla. Kjer je to primerno, bi morale tovrstne ocene temeljiti na standardih, ki jih je pripravil ali sprejel Evropski odbor za standardizacijo (CEN).

1.24

EESO pozdravlja ustanovitev foruma EU na visoki ravni za gradbeništvo in želi v njem sodelovati, da bi povečal skladnost politik EU, ki se nanašajo na gradbeni sektor.

2.1

Gradbeni sektor v EU s 27 državami članicami sta resno prizadela finančna kriza, ki se je začela leta 2008, in upad gospodarske rasti v gradbeni dejavnosti neposredno po tem. Do ponovne rasti ni prišlo zaradi izbruha krize državnega dolga v euroobmočju in uvedbe programov varčevanja v mnogih državah članicah.

2.2

Kljub temu je gradbeni sektor v letu 2011 zabeležil promet v višini 1 208 milijard EUR, kar je 9,6 % BDP EU-27 in 51,5 % bruto investicij v osnovna sredstva (3).

2.3

V gradbenem sektorju je 3,1 milijona podjetij, od tega 95 % MSP z manj kot 20 zaposlenimi, 93 % pa ima manj kot 10 delavcev.

2.4

Gradbeni sektor je največji delodajalec v evropskem gospodarstvu s 14,6 milijona zaposlenimi leta 2011, ki predstavljajo 7 % vseh zaposlenih in 30,7 % zaposlenih v industriji. Od leta 2008 se stopnja zaposlenosti nenehno zmanjšuje.

2.5

Ob upoštevanju multiplikacijskega učinka (en zaposleni v tem sektorju ustvari nadaljnji dve delovni mesti v drugem sektorju) je v EU 43,8 milijona delavcev, ki so neposredno ali posredno odvisni od gradbenega sektorja.

2.6

Gradbeni sektor so v različnih državah članicah prizadeli enaki ekonomski dejavniki, ki so zlasti naslednji:

2.7

Nacionalna prizadevanja so spodkopali ukrepi proračunske in fiskalne konsolidacije ter korenito zmanjšanje naložb v okviru reševanja krize državnega dolga.

2.8

Te razmere so še dodatno omajale že tako šibko zaupanje podjetij in potrošnikov.

2.9

Skupen obseg dejavnosti v gradbeništvu naj bi se leta 2012 po napovedih zaradi upada v vseh segmentih zmanjšal za več kot 2 %.

2.10

Svetovna banka je v neki analizi gradbeništvo navedla med sektorji, kjer se korupcija in organizirani kriminal pojavljata v naslednji obliki:

Države članice EU ugotavljajo pojav korupcije v naslednji obliki:

3.1

Cilji predlagane strategije so naslednji:

3.2

Predlog obsega naslednje:

3.3

Predlagani akcijski načrt se osredotoča na naslednjih pet ciljev:

3.4

za upravljanje se predlaga tristranski strateški forum (Komisija, države članice, zainteresirane strani), ki bo spremljal napredek pri izvajanju strategije.

4.1.1

Blažitev učinkov podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter zmanjševanje ekološkega odtisa človeštva.

Gradbeništvo je lokalna in izjemno delovno intenzivna gospodarska dejavnost. Proizvodnje tako ni mogoče seliti v tretje države, kar zagotavlja ohranjanje delovnih mest v EU.

43,8 milijona delavcev v EU-27 je še vedno neposredno ali posredno odvisnih od gradbenega sektorja.

Veliko število mikropodjetij in MSP, ki so dejavna v gradbeništvu, pomeni, da je ta dejavnost globoko zakoreninjena v lokalnih skupnostih ter odraža lokalno tradicijo in kulturo.

V mnogih državah članicah ima gradbeni sektor skupaj z ustanovami poklicnega izobraževanja osrednjo vlogo pri zagotavljanju vajeniških mest za mlade delavce in tako zagotavlja socialno mobilnost.

4.2.1

V mnogih državah se gradbeni sektor sooča s predpisi, ki otežujejo partnerstva med podjetji (npr. predpisi o odgovornosti), z zapleteno vrednostno verigo in visokim potencialom za konflikte in neučinkovitost. To zavira večjo konkurenčnost.

4.2.2

Kljub nedavnim izboljšavam, kot je manifest z naslovom Building Prosperity for the Future of Europe (Gradimo blaginjo za prihodnost Evrope), ki ga je neformalna platforma European Construction Forum (Evropski gradbeni forum) prvotno objavila novembra 2010, nato pa znova januarja 2013 posebej za sporočilo Komisije, sektor še vedno sestavlja tako veliko število različnih zainteresiranih skupin, da je težko usklajevati vsa različna stališča in govoriti z enim glasom na nacionalni ali evropski ravni.

4.2.3

V sektorju se zaradi nizkoobrestnih posojil za gradnjo nepremičnin v nekaterih primerih pojavljajo špekulacije o rasti nepremičninskega trga, kot so jih izkusile številne države članice v prvem desetletju 21. stoletja.

4.2.4

Politični ukrepi za spodbujanje določenih oblik gradnje – kot so fiskalne spodbude za energetsko učinkovito obnovo ali opremljanje, ali zagotovljene odkupne cene, ki podpirajo mikroobjekte za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov – so pogosto nepredvidljivi, kratkoročni in okrnjeni, preden se dobro pokažejo učinki njihovih rezultatov.

4.2.5

Javna naročila se običajno oddajajo na podlagi najnižje cene. Tovrstni pritisk za znižanje ponudbene cene preprečuje podjetjem, da bi v postopke uvajale inovacije ter vlagale v nove in inovativne materiale. Poleg tega javni razpisi pogosto ne dopuščajo predstavitev različic. Skupaj z restriktivnimi zavarovalniškimi sistemi to nadalje ovira večjo inovativnost.

4.2.6

Naložbe v raziskave in razvoj v gradbenem sektorju so v primerjavi z drugimi industrijskimi panogami nizke, razlog za to pa so razdrobljenost sektorja, močna regulacija in strogi predpisi v gradbeni dejavnosti ter tradicionalno nizke stopnje dobička v gradbeništvu. EESO v zvezi s tem opozarja na javno-zasebna partnerstva za energetsko učinkovitost, ki združujejo podporo EU za raziskave in razvoj ter financiranje zasebnega sektorja v istem obsegu.

4.2.7

Kljub velikemu napredku v preteklih letih ima gradbeništvo še vedno težave s svojo podobo. Izboljšanje zdravstvenih in varnostnih razmer je še vedno prednostna naloga. Gradbeništvo na splošno kljub upadu gospodarske rasti še vedno ne pritegne dovolj velikega števila usposobljenih inženirjev z univerz. Ta problem se bo še povečal zaradi demografskih sprememb. Sektor mora sam rešiti ta problem, ki ga ima s podobo, in pritegniti mlade usposobljene delavce.

4.3.1

Energetska učinkovitost stavbnega fonda je izjemna priložnost za sektor, da z obstoječimi tehnologijami poveča dejavnost. Vendar pa morajo nacionalne vlade uvideti ta potencial in zagotoviti potrebno finančno podporo in davčne spodbude.

4.3.2

Države članice in Evropska unija bi morale usklajevati velike investicijske programe na področju izgradnje kritične infrastrukture in stavb, ki presegajo zneske, predlagane v naslednjem večletnem finančnem okviru za instrument za povezovanje Evrope.

4.3.3

Ob ustreznih regulativnih in finančnih spodbudah lahko sektor srednje- do dolgoročno pripomore k trajnostnemu, nizkoogljičnemu gospodarstvu.

4.3.4

Gradbeništvo bo pri reševanju izzivov blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje v ospredju.

4.3.5

Razvoj novih tehnologij na podlagi IT, kot je informacijsko modeliranje zgradb (building information modelling), pripomore k spodbujanju inovacij in večji učinkovitosti v sektorju.

4.4.1

Glavna nevarnost za gradbeni sektor je pomanjkanje javnih in zasebnih naložb, ki je že povzročilo stečaje sicer perspektivnih podjetij in izjemno zmanjšanje zaposlenosti od leta 2008. Nadaljnja recesija v gradbenem sektorju bo povzročila trajno izgubo arhitektov, oblikovalcev, inženirjev in obrtnikov.

4.4.2

V povezavi s tem sta nevarnost za gradbeni sektor tudi starajoča se delovna sila in pomanjkanje usposobljenih mladih delavcev, ki bi jo nadomestili. Podatki iz Nemčije kažejo, da je bilo leta 2011 44 % delovne sile stare več kot 45 let.

4.4.3

Še ena grožnja je prihod ponudnikov iz tretjih držav na trg javnih naročil EU. Ta podjetja, ki so pogosto v državni lasti, izkoriščajo financiranje matične države za spodkopavanje poštene konkurence, kot je ponazoril primer izgradnje avtoceste A2 na Poljskem leta 2009, ki jo je gradilo kitajsko državno podjetje. Takšna nepoštena konkurenca znižuje gradbeno kakovost in plače lokalnih gradbenih delavcev.

4.4.4

Zaradi pritiskov oblasti k varčevanju pri javnih naročilih se pogosto pojavljajo nenavadno nizke ponudbe. Takšne ponudbe znižujejo kakovost grajenega okolja, ogrožajo socialno blaginjo delavcev in dolgoročno povečujejo stroške.

4.4.5

Gradbeni sektor je že sedaj – in to upravičeno – zelo močno regulirana gospodarska dejavnost, vendar pa bo zakonodaja o gradbeništvu, sprejeta na ravni EU, kontraproduktivna, če ne bo usklajena.

4.4.6

Ena od glavnih značilnosti gradbenega sektorja v EU je visoka mobilnost delavcev. Najem delovne sile iz drugih držav ter zlasti samozaposlenih delavcev in začasno napotenih delavcev se ne sme izkoriščati kot oblika socialnega dumpinga za neplačevanje socialnih prispevkov in izogibanje socialnim obveznostim, ki veljajo v državi gostiteljici.

4.4.7

Ogromen izziv za industrijo gradbenih materialov je prihodnji dostop do surovin in učinkovita raba virov.

5.1

V stališčih, izraženih na posvetovanju, ki ga je organizirala komisija CCMI 19. decembra 2012, so bili poudarjeni naslednji glavni vidiki:

6.1

Glavne značilnosti predvidenega razvoja gradbenega sektorja so naslednje:

6.2

Akterji gradbenega sektorja morajo biti med seboj organsko povezani: gradbena podjetja, načrtovalci, arhitekti, oblikovalci, razvijalci itd. bi morali biti vključeni v področja, kot so financiranje, zavarovanje, javna naročila, trženje in izobraževanje.

6.3

Za odpravo korupcije in organiziranega kriminala gradbena podjetja predlagajo zapleteno vrsto ukrepov in strukturnih reform, kot na primer:

10.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 198/51

1.1

Odbor pozdravlja sporočilo Komisije o zunanji letalski politiki. EESO glede na to, da je Evropa vedno bolj odvisna od zunanje trgovine, in ob upoštevanju bistvene vloge letališč pri povezovanju naše celine s preostalim svetom popolnoma podpira ambiciozne načrte na področju letalstva.

1.2

EESO si še posebej želi hitrega napredka v zvezi z vzpostavitvijo razširjenega enotnega zračnega prostora, ki bi vključeval sosednje države v smeri proti Bližnjemu vzhodu, Vzhodni Evropi, Rusiji, Turčiji in prek Sredozemlja do severne Afrike. Zaradi geografske bližine teh trgov in dejstva, da je za številne od njih značilna znatna gospodarska rast, bi to pomenilo možnost razvoja za sekundarna in regionalna letališča.

1.3

EESO se močno zavzema tudi za ambiciozen načrt liberalizacije, ki bi vključeval države BRIK in ASEAN, kar bi evropskim prevoznikom omogočilo tesnejše sodelovanje z drugimi prevozniki in usmerilo dodatni promet prek evropskih letališč.

1.4

Komisija upravičeno poudarja, da si je treba v letalski industriji prizadevati za ustvarjanje enakih pogojev za vse. V sporočilu je pravilno navedeno, da so dejavniki, ki zavirajo rast in jih je treba obravnavati, med drugim tudi pristojbine za letalski promet, neustrezna državna pomoč, prezasedenost letališč in zračnega prostora, obveznosti glede varstva potrošnikov in stroški nadomestil za izpuste CO2.

1.5

EESO ima tako kot Komisija pomisleke glede potrebe po naložbah v zmogljivosti letališč. V Evropski uniji je treba nujno zagotoviti ustrezno letališko zmogljivost, da ne bi izgubili konkurenčne prednosti pred drugimi regijami, za katere je značilna rast, in da bi preprečili preusmeritev letalskega prometa na sosednje regije.

2.1

Odbor pozdravlja sporočilo Komisije o zunanji letalski politiki.

2.2

Popolnoma se strinja, da ima letalstvo ključno vlogo v evropskem gospodarstvu tako za državljane kot tudi za industrijo v EU. Zaposluje 5,1 milijona ljudi in ustvarja 365 milijonov EUR oziroma 2,4 % evropskega BDP ter je tako bistvenega pomena za zagotavljanje gospodarske rasti in delovnih mest v EU.

2.3

Zaradi prizadevanj Evropske komisije in EU je bilo sklenjenih 1 000 dvostranskih sporazumov o zračnem prometu s 117 državami, ki niso članice EU. Napredek je bil dosežen tudi pri razvoju širšega skupnega zračnega prostora s sosednjimi državami, saj so sporazumi že podpisani z državami zahodnega Balkana, Marokom, Jordanijo, Gruzijo in Moldavijo.

2.4

Vendar pa je prehod z zgolj dvostranskih sporazumov med državami članicami EU in partnerskimi državami na kombinacijo dvostranskih odnosov in odnosov na ravni EU občasno povzročal zmedo med partnerskimi državami, pa tudi interesi EU niso bili vedno najbolje opredeljeni in zastopani.

2.5

Razdrobljenost po posameznih državah poleg tega pomeni, da je letalska industrija preveč odvisna od lokalnih interesov in se preveč zanaša na ad hoc pobude, ki temeljijo na posamičnih pooblastilih za pogajanja, to pa niso pogoji, ki bi omogočili učinkovit vstop na trg in rast. Na ravni držav članic EU in v nekaterih državah, ki niso članice EU, neusklajena liberalizacija trga poteka tako hitro, da bo, če ne bomo ukrepali takoj in oblikovali bolj ambiciozne in učinkovite zunanje politike EU, v nekaj letih za to morda že prepozno, tudi glede na očitno namero nekaterih držav članic, da še naprej dvostransko podeljujejo pravice za letalski promet tretjim državam brez sorazmernega nadomestila ali brez upoštevanja posledic takšnih dejanj za celotno EU.

2.6

Svet je Komisiji podelil tudi pooblastila za začetek pogajanj o podpisu celovitih sporazumov z Avstralijo in Novo Zelandijo. Pogajanja z navedenima državama še niso končana. Evropo z Avstralijo trenutno povezujeta samo dva evropska letalska prevoznika: British Airways in Virgin Atlantic; prej je bilo evropskih prevoznikov mnogo več.

2.7

EESO pozdravlja celovite sklepe Sveta o sporočilu Komisije (1), vendar meni, da bi lahko države članice bolj jasno podprle nekatera ključna pogajanja EU, na primer s širokim pooblastilom Komisiji, naj poskrbi za "normalizacijo" napetih odnosov na področju letalskega prometa z Rusijo.

2.8

Latinska Amerika je hitro rastoč trg, združitev prevoznikov LAN in TAM pa predstavlja resnično grožnjo poslovanju družb Iberia, Tap in drugih letalskih prevoznikov, ki zagotavljajo povezave z Latinsko Ameriko. Čim prej je treba skleniti sporazum z Brazilijo.

3.1

Kljub temu, da je vedno več nizkocenovnih letalskih prevoznikov, ki svoje storitve opravljajo z letališč, ki niso vozlišča, so evropska vozlišča izjemno pomembna za svetovno letalstvo in zunanje odnose, saj so pogosto osrednji del sporazumov o prometu.

3.2

Rast pomembnih vozlišč v krajih, kot sta Abu Dabi in Dubaj, bi lahko občutno vplivala na konkurenčnost letalskih prevoznikov iz EU, ki opravljajo medcelinske prevoze. Nedavni sporazum med družbama Quantas in Emirates na primer je resna grožnja evropski letalski industriji.

3.3

Predpogoj za vzdržno vozlišče sta zadostna raven lokalnega povpraševanja in razvejana mreža priključnih povezav, zaradi česar so najuspešnejša vozlišča običajno letališča večjih mest, ki pa postajajo vedno bolj zasedena, vendar se predvsem zaradi okoljskih problemov ne morejo širiti.

3.4

To vprašanje je treba rešiti, če želimo ohraniti evropsko konkurenčnost; na nekaterih evropskih letalskih vozliščih zaradi pomanjkanja zmogljivosti že omejujejo število delujočih priključnih linij.

4.1

Konkurenčnost letalskih prevoznikov iz EU, od katerih se večina sooča s finančnimi težavami, je omejena, če so ekonomske obremenitve, ki povzročajo višje stroške na enoto proizvodnje, večje od tistih, ki bremenijo letalske prevoznike iz drugih delov sveta.

4.2

Pri ocenjevanju konkurenčnosti letalskega sektorja EU in zlasti letalskih prevoznikov iz EU v mednarodnem okolju je treba upoštevati celotno vrednostno verigo v letalstvu (letališča, izvajalci navigacijskih storitev zračnega prometa, proizvajalci, računalniški sistemi za rezervacije, izvajalci zemeljske oskrbe letal itd.) in poskrbeti, da se ustrezno upošteva tudi stroškovno strukturo, raven izpostavljenosti konkurenci v drugih delih vrednostne verige ter mehanizme za financiranje infrastrukture na drugih ključnih trgih.

4.3

EU ni uspelo ustvariti enakih konkurenčnih pogojev za vse na ravni držav članic ter na lokalni in regionalni ravni, kot na primer kažejo številni primeri, ko ni bilo mogoče preprečiti, da bi manjša letališča nudila svoje storitve letalskim prevoznikom po nekomercialnih cenah, pri čemer ne upoštevajo načelo zasebnega tržnega vlagatelja. Nedavno začeta vrsta poglobljenih preiskav v zadevah, pri katerih se je pojavil sum zagotavljanja državnih pomoči letalskim prevoznikom na regionalnih letališčih v številnih državah članicah EU, opozarja na potrebo po nujnem ukrepanju in dokončnem oblikovanju smernic Komisije o državni pomoči za letališča, ki so še vedno v nastajanju. K izboljšanju delovanja enotnega trga bodo pripomogli tudi pred nedavnim sprejeti predpisi EU o socialni varnosti mobilnih delavcev, npr. letalskega osebja. Komisija je ukrepala v številnih primerih zaznane nepoštene konkurence.

5.1

V neodvisni raziskavi, ki je bila pripravljena po naročilu Komisije, je podana ocena, da bi nadaljnji celoviti sporazumi o zračnem prometu s sosednjimi in ključnimi partnerskimi državami zlasti s hitro rastočih trgov in/ali trgov z omejenim dostopom lahko zagotovili zelo velike pozitivne gospodarske učinke, v vrednosti več kot 12 milijard EUR na leto.

5.2

Strateško pomembno je, da EU ohrani močno in konkurenčno evropsko letalsko industrijo, ki EU povezuje s svetom. Najhitreje rastoči letalski trgi so zdaj zunaj Evrope, zato je ključnega pomena, da se evropski industriji zagotovi priložnost za rast tudi na teh trgih.

5.3

Pomembno je zagotoviti, da se bo na podlagi tega procesa sčasoma razvil resnično integriran skupni zračni prostor, v katerem bodo tudi odnosi med sosednjimi državami samimi postali odprti in integrirani. Nič več ni smiselno, da bi moral Svet razpravljati o podeljevanju pooblastil za pogajanja o sporazumih za vsako državo posebej. Veliko učinkoviteje bi bilo, če bi se Komisiji podelilo enotno pooblastilo za pogajanja s preostalimi sosednjimi državami, pa čeprav še vedno za vsako državo posebej.

5.4

V okviru tretjega stebra (celoviti sporazumi s ključnimi partnerji) so bili sklenjeni številni pomembni sporazumi. Kljub temu je to tudi področje, kjer nekaj ključnih ciljev še ni bilo doseženih, zlasti v okviru sporazumov med EU in ZDA ter EU in Kanado glede liberalizacije lastništva in nadzora nad letalskimi prevozniki.

5.5

Večina držav še vedno ohranja predpise, ki določajo, da morajo biti letalske družbe v večinski lasti in pod večinskim nadzorom njihovih državljanov, s tem pa letalskim prevoznikom onemogočajo dostop do več vlagateljev in kapitalskih trgov. Učinek tega je nastanek nenaravne industrijske strukture v letalskem sektorju, ki je v drugih industrijskih panogah ni. V ZDA je na primer tuje lastništvo glasovalnih pravic pri letalskih prevoznikih omejeno na 25 %. Zaradi takšnih nacionalnih omejitev glede lastništva in nadzora so se oblikovala tri svetovna letalska združenja (Star Alliance, SkyTeam in Oneworld) oziroma natančneje skupna podjetja, ki so jih ustanovili nekateri njihovi člani, ki letijo na istih linijah. Ta so najboljši približek globalnih letalskih družb.

5.6

Za letalske prevoznike iz EU pa v skladu z veljavno zakonodajo EU ne veljajo omejitve glede državnega lastništva in nadzora ter so lahko v lasti katerekoli zainteresirane strani iz EU.

5.7

Trend združevanja v Evropi je edinstven, saj so čezmejne združitve in pripojitve dovoljene le znotraj EU, medtem ko ureditve lastništva in nadzora ostajajo praktično nespremenjene od leta 1944, ko so bile sprejete in zapisane v Čikaški konvenciji. Trenutno veljavne določbe glede lastništva in nadzora povzročajo znatne težave, ki se jih skuša odpravljati s pogajanji s partnerskimi državami in izredno kompleksnimi strukturami upravljanja. Člani združenj med seboj vse tesneje sodelujejo, da bi strankam lahko ponudili brezhibno integrirano globalno večvozliščno mrežno storitev.

5.8

Zdaj je pravi čas za nadaljnje korake, predvidene v sporazumu o zračnem prometu med EU in ZDA v zvezi z liberalizacijo lastništva in nadzora nad letalskimi prevozniki, s čimer bi slednjim omogočili, da privabijo vlagatelje ne glede na njihovo nacionalnost.

6.1

EU bi morala še naprej odločno spodbujati nadaljnje odpiranje in liberalizacijo letalstva, obenem pa zagotoviti zadovoljivo raven zbliževanja predpisov. V pogajanjih s partnerskimi državami bi bilo treba ustrezno pozornost posvetiti tudi uveljavljanju delovnih in okoljskih standardov ter mednarodnih konvencij in sporazumov na obeh področjih, s čimer bi se izognili izkrivljanju pogojev na trgih in preprečili povečevanje konkurenčnosti za vsako ceno. Letalski prevozniki v Evropi morajo spoštovati pravila in predpise Mednarodne organizacije dela.

6.2

EESO glede na to, da je Evropa vedno bolj odvisna od zunanje trgovine, in ob upoštevanju bistvene vloge letališč pri povezovanju naše celine s preostalim svetom popolnoma podpira ambiciozne načrte na področju liberalizacije letalstva.

6.3

Da bi bile koristi kar največje, mora EU hitro ukrepati (še preden bodo nastajajoči trgi popolnoma liberalizirani) in tako izkoristiti prednosti prvega na trgu. S tem bi zaščitili in obenem okrepili položaj evropskega letalskega trga na mednarodni ravni. V nasprotnem primeru EU tvega, da jo bodo mednarodne letalske povezave v prihodnosti popolnoma obšle.

6.4

Hitro ukrepanje pri liberalizaciji letalstva bi imelo pomembno vlogo tudi pri razširjanju evropskih tehničnih standardov, kar bi lahko imelo znatne koristi za evropsko letalsko in vesoljsko industrijo.

6.5

EESO se že dolgo zavzema za odpravo omejitev na področju lastništva in nadzora (2), saj bi s tem letalskim prevoznikom omogočili dostop do več vlagateljev in kapitalskih trgov. Na začetku bi si morali v okviru te politike prizadevati predvsem za nadaljnje spremembe sporazumov med EU in ZDA, zaradi pomena, ki ga imata oba trga. To bi lahko pomenilo novo obdobje v letalstvu po sprejetju Čikaške konvencije.

6.6

Komisija bo morala dokazati, da bo usklajeni pristop k pogajanjem v primerjavi z dvostranskimi sporazumi prinesel hitrejše rezultate in da bo morebitne priložnosti mogoče izkoristiti brez nepotrebnih zamud. Trenutna zamuda pri podpisu dvostranskega sporazuma z Brazilijo je obžalovanja vredna. Opozoriti je treba tudi, da si države članice delijo odgovornost za okrepitev zunanje letalske politike EU in da Komisija potrebuje širok pogajalski mandat, predvsem za zastopanje pravil, ki veljajo na trgu EU, nasproti državam in regijam, kjer uporabljajo precej drugačne standarde.

6.7

Stanje v evropski letalski industriji bi se še poslabšalo, če bi eden od bližnjevzhodnih letalskih prevoznikov prevzel katero od indijskih letalskih družb, ki so v finančnih težavah.

7.1

Omejevalni dvostranski sporazumi o zračnem prevozu po vsem svetu najbolj bremenijo evropsko industrijo tovornega in ekspresnega prevoza zaradi njenih posebnosti, zato bi bilo treba pri odpravi ovir za dostop do trgov to področje obravnavati prednostno.

7.2

EESO si še posebej želi hitrega napredka v zvezi z vzpostavitvijo razširjenega enotnega zračnega prostora, ki bi vključeval sosednje države v smeri proti Bližnjemu vzhodu, Vzhodni Evropi, Rusiji, Turčiji in prek Sredozemlja do severne Afrike. Zaradi geografske bližine teh trgov in dejstva, da je za številne od njih značilna znatna gospodarska rast, bi to pomenilo možnost razvoja za sekundarna in regionalna letališča. Pozitiven in pragmatičen načrt za sodelovanje s Turčijo bi omogočil napredek pri reševanju konkretnih težav v regiji, od česar bi imeli koristi obe strani. Zlasti bi bilo treba nadgraditi dvostranski sporazum o varnosti.

7.3

EESO se močno zavzema tudi za ambiciozen načrt liberalizacije, ki bi vključeval države BRIK in ASEAN. Ta območja se vedno hitreje uveljavljajo kot najpomembnejši mednarodni dobavitelji surovin in končnih izdelkov ter storitev, tamkajšnje prebivalstvo pa tudi vedno več potuje. Znatni pozitivni potencialni gospodarski učinki so dokazani tudi v primeru sklenitve celovitih sporazumov o letalskem prometu med EU ter Kitajsko, Indijo, Japonsko in Latinsko Ameriko, za kar bi si bilo treba prizadevati. Liberalizacija zračnega prometa bi evropskim prevoznikom omogočila tesnejše sodelovanje z drugimi prevozniki na teh območjih in usmerila dodatni promet prek evropskih letališč.

7.4

Pomembno je tudi, da so vsi sporazumi vzajemni, kar pomeni, da imajo koristi od njih tako EU kot tretje države. Rusija mora v tej zvezi nujno dokazati svojo zavezanost k izvajanju sporazuma "Dogovorjena načela o posodobitvi sistema preletov čez Sibirijo" iz leta 2011. Komisija bi morala ob podpori držav članic ustrezno ukrepati, če te zaveze ne bodo izpolnjene.

7.5

Odnosi z državami ob Perzijskem zalivu so bili v zadnjih letih večinoma enostranski v smislu odpiranja trgov EU za zalivske letalske prevoznike, kar je ustvarilo velika neravnovesja glede priložnosti. Glede na to, da bi se odliv letalskega prometa lahko še povečal, nadaljnjih pogajanj s temi državami ne bi smeli uvrstiti med prednostne naloge.

8.1

EESO ima tako kot Komisija pomisleke glede potrebe po naložbah v zmogljivosti letališč. Vendar pa ta del predloga potrebuje dodatno pojasnilo o tem, s katerimi ukrepi naj bi uresničili zastavljene cilje, ter o tem, kakšna je povezava s predhodnim predlogom o svežnju ukrepov o letališčih (3), ki bi jo morala Komisija pojasniti bolj natančno.

8.2

V Evropski uniji je treba nujno zagotoviti ustrezno letališko zmogljivost, da ne bi izgubili konkurenčne prednosti pred drugimi regijami, za katere je značilna rast, in da bi preprečili preusmeritev letalskega prometa na sosednje regije.

8.3

Evropsko gospodarstvo bo posledice občutilo veliko prej, preden bo povpraševanje preseglo ponudbo. Ko letalska vozlišča začnejo uporabljati več kot 75 % svoje največje nazivne zmogljivosti, se njihove zmožnosti za učinkovito obvladovanje vremenskih težav in zamud zaradi obratovanja ter za zagotavljanje zanesljivih letalskih povezav po podatkih Eurocontrol hitro zmanjša.

8.4

Potniki poleg tega v času največje obremenitve letališč plačujejo več kot sicer, če bi imela letališča večje zmogljivosti. Odbor za promet v spodnjem domu britanskega parlamenta je bil na primer nedavno seznanjen, da bi lahko potniki do leta 2030 za letalske vozovnice plačali 1,2 milijarde GBP, če letališča na severovzhodu Anglije ne bodo razširila zmogljivosti.

8.5

Letališke zmogljivosti je treba nadzorovati na ravni EU, zato je treba oblikovati smernice EU, tj. skupen, celovit okvir za lokalne oblasti pri preučevanju načrtov širitve letališč.

8.6

Širitev zmogljivosti na pomembnih letališčih je dolgoročno nujna, ravno tako pa je treba tudi kar najbolj izkoristiti obstoječe zmogljivosti, zlasti kar zadeva letališke slote. Letališčem je treba omogočiti, da se odzivajo na spremembe v ponudbi in povpraševanju ter svoje letališke slote uporabljajo tako, da bodo rezultati z gospodarskega vidika čim boljši. V tej zvezi je pomembno, da sedanji letališki sveženj v delu o slotih (4) še naprej omogoča učinkovitejšo uporabo letaliških zmogljivosti ob upoštevanju lokalnih okoliščin pri dodeljevanju slotov, saj je to dejansko edini način, da se bodo nekatera letališča v prihodnje lahko širila. Vzletno-pristajalne steze na večjih letališčih so pogosto popolnoma zasedene, medtem ko je na bližnjih regionalnih letališčih takih zmogljivosti še dovolj.

8.7

Tudi letališča, ki niso vozlišča, imajo pomembno vlogo pri zmanjševanju preobremenjenosti glavnih evropskih vozlišč, saj s tem evropskemu letalskemu sektorju omogočajo ohraniti njegov vodilni položaj. Glede na to, da je za kakršno koli širitev vzletno-pristajalne letalske steze ali nadgradnjo terminalov na najpomembnejših letališčih potrebno veliko časa, je mogoče težave s preobremenjenostjo hitreje ublažiti z večjo uporabo in ustreznimi naložbami v letališča, ki niso vozlišča. Dobro razvita mreža takih letališč, ki niso vozlišča, in regionalnih letališč bo poleg tega pripomogla k večji varnosti potnikov, med drugim z zagotavljanjem, da je v primeru poslabšanja vremena ali zaradi drugih okoliščin vedno na voljo omrežje zasilnih ali nadomestnih letališč.

8.8

EESO poleg tega znova poziva k čimprejšnji uvedbi enkratnega varnostnega pregleda, saj bi s tem izjemno veliko prihranili pri stroških letalskih prevoznikov, potnikom pa bi to prihranilo veliko časa. To vprašanje bi bilo zato treba z najpomembnejšimi partnerji obravnavati prednostno.

9.1

Za nadaljnji razvoj zamisli o enotnem evropskem nebu je treba uvesti funkcionalne bloke zračnega prostora; vsi naj bi bili vzpostavljeni in delujoči do 4. decembra 2012. Glede na to, da je to vprašanje izjemno pomembno za optimalno izvajanje navigacijskih služb zračnega prometa in s tem učinkovito upravljanje obsega zračnega prometa, je nadvse nujno, da Komisija na Sodišču Evropske unije sproži postopke proti tistim državam članicam, ki tega cilja niso izpolnile.

9.2

Hitro in dosledno izvajanje predlogov Komisije lahko tej panogi pomaga k trajnostni rasti, da bo lahko tako polno prispevala k oživitvi evropskega gospodarstva.

10.1

Celoviti sporazumi o zračnem prometu s sosednjimi državami ter najpomembnejšimi in podobno mislečimi partnerji bi morali obravnavati in usklajevati regulativne pogoje za pošteno konkurenco in trajnost letalske industrije, vključno z bistvenimi elementi, kot so na primer varnost, zaščita, okolje in gospodarski regulativni ukrepi.

10.2

Trenutno sicer še ni popolnoma jasno, kakšno obliko naj bi imel predlagani novi instrument za zaščito interesov Evrope pred nepoštenimi praksami, temeljiti pa bi moral na širšem postopku za pritožbe glede "skritih subvencij", vključenih v ceno letalskih vozovnic. To bi lahko pravno utemeljili s "klavzulami o pošteni konkurenci" v sporazumih, ki jih želi Komisija podpisati s temi drugimi državami.

10.3

Komisija pravilno poudarja, da si je treba tako kot na mednarodni ravni tudi v Evropi prizadevati za ustvarjanje enakih pogojev za vse. Za evropsko letalsko industrijo so značilne vedno večje zakonodajne obremenitve in nedoslednosti. V sporočilu je pravilno navedeno, da so dejavniki, ki zavirajo rast in jih je treba obravnavati, med drugim tudi pristojbine za letalski promet, neustrezna državna pomoč, prezasedenost letališč in zračnega prostora, obveznosti glede varstva potrošnikov in stroški nadomestil za izpuste CO2.

10.4

Zlasti je omembe vreden sistem EU za trgovanje z emisijami, ki se je v okviru razprave o zunanji letalski politiki izkazal za izjemno sporno vprašanje. Kitajska in Indija ga ne želita uporabljati, ameriški kongres pa je sprejel zakonodajo, po kateri je upoštevanje pravil EU za ameriške letalske prevoznike nezakonito. Zagotavljanje okoljske trajnosti je nadvse pomembno; EU mora poleg tega dati priložnost Mednarodni organizaciji za civilno letalstvo (ICAO), da oblikuje predlog o globalni rešitvi, ki bi jo lahko na skupščini ICAO jeseni 2013 sprejele vse partnerske države, saj bo sicer letalski sektor EU v podrejenem konkurenčnem položaju (5).

10.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 198/56

1.1

EESO se že od nekdaj zavzema za okrepljeno uporabo obnovljivih virov energije, tudi v obliki energije iz biomase. Vendar je že v mnenju o direktivi o obnovljivih virih energije izrazil kritično stališče o uporabi agrogoriv na področju mobilnosti. Zato zdaj pozdravlja odločitev Komisije o uvedbi omejitve "običajnih biogoriv" na 5 %.

1.2

Komisija želi še močneje spodbujati uporabo ostankov, odpadkov in stranskih proizvodov za proizvodnjo goriv. EESO ima o tem na splošno pozitivno mnenje, vendar je treba tudi pri tem dobro paziti, da se bo izvajala usklajena politika in da ne bo prišlo do novih problemov. Prav pri tem pa EESO zaznava nevarnosti v predlogu Komisije.

1.3

Biomasa je sicer obnovljiva, površine, na katerih se prideluje, pa so omejene. Zato je prav, da se posredne spremembe v rabi zemljišč – če se nanašajo na konkurenco za zemljišča – upoštevajo pri pripravi politike. Do takšnih sprememb oziroma konkurence pa pride le, če dosedanjo proizvodnjo živil oziroma krme nadomesti na primer proizvodnja energije iz biomase, ne pa tudi, če pride samo do regionalnih prerazporeditev v pridelavi.

1.4

Pristop na podlagi posrednih sprememb v rabi zemljišč, ki ga je izbrala Komisija, je del primerjalne ocene fosilnih in biogenih energentov, ki se osredotoča le na emisije toplogrednih plinov. Za vprašanja, kot je npr. zanesljivost oskrbe ali omejenost fosilnih virov, v tej enačbi ni prostora in se ne upoštevajo. Zaradi tega pristop na podlagi posrednih sprememb v rabi zemljišč ne ustreza zahtevam trajnostne politike.

1.5

Pristop na podlagi posrednih sprememb v rabi zemljišč, ki ga je izbrala Komisija, je vprašljiv tudi zato, ker naj bi veljal za energente v tekoči, ne pa tudi v plinasti oziroma trdni obliki, s čimer se EESO ne strinja.

1.6

Predlog postavlja pod vprašaj evropsko proizvodnjo beljakovin in s tem tudi uporabo nepredelanih rastlinskih olj za proizvodnjo energije, ki je na določenih področjih zelo smiselna, saj je Komisija rastlinska olja uvrstila med dejavnike posrednih sprememb v rabi zemljišč, s čimer jih je omejila. To pa ni upravičeno. Rastlinska olja niso "glavni proizvodi", temveč nastajajo kot stranski proizvodi pri zaželeni pridelavi stročnic v Evropi. Pridelavo oljnic v Evropi, iz katerih se proizvajajo beljakovinska krma in hkrati rastlinska olja (in s tem nadomesti uvoz soje), bi bilo treba v okviru trajnostnih kmetijskih pridelovalnih metod spodbujati, ne pa omejevati.

1.7

Pri biogorivih, ki jih Komisija imenuje "napredna" in jih želi zdaj spodbujati, vidi EESO nevarnost, da se bodo dragoceni potencialni ponori ogljika (kot so les, slama in listje) uporabljali kot osnova za goriva, kar bi vodilo v zvišanje koncentracije CO2 v zraku (glej točko 4).

1.8

Po mnenju EESO predložena sprememba direktive o obnovljivih virih energije ni obetavna podlaga za strategijo, ki bi dejansko zmanjšala uporabo fosilnih goriv, izboljšala zanesljivost oskrbe v Evropi in prispevala k varstvu podnebja.

1.9

Biogoriva vseh vrst niso trajna rešitev za razširjeno prekomerno porabo energije. Že zaradi svoje omejene dostopnosti ne bodo mogla nadomestiti fosilnih goriv. Gre torej kvečjemu za prehodno rešitev – še posebej v avtomobilskem prometu, v katerem so na vidiku alternative tekočim gorivom – pa še ta ima lahko precejšnje neželene stranske učinke in nikakor ne bi smela odvrniti pozornosti od tega, da je zmanjšanje naše porabe energije neizogibno, ne glede na vir energije.

1.10

EESO se zaveda, da na nekaterih področjih mobilnosti, v kmetijstvu in gozdarstvu trenutno še ni izvedljivih alternativ tekočim gorivom. Čista rastlinska olja so lahko praktična alternativa, vendar je tudi njihov obseg proizvodnje omejen, zato je treba njihovo območje uporabe načrtovati zelo strateško.

1.11

Tudi sporočilo Komisije Zelena energija za promet: evropska strategija za alternativna goriva  (1), ki je strateško povezana s politiko o biogorivih, ne ponuja ustreznih rešitev (2).

1.12

EESO na splošno ugotavlja, da obstajajo med različnimi politikami Komisije velike neskladnosti, ki jih je treba nujno odpraviti. Komisijo poziva, da na novo razmisli o svoji politiki energije iz biomase v celoti in še posebej na področju prometa. Pri tem mora upoštevati omejenost površin (in z njimi biomase), energetsko bilanco in učinkovitost posameznih vrst energije iz biomase (in s tem raznolike potenciale zmanjšanja toplogrednih plinov) ter ekonomičnost. Treba je posvečati veliko več pozornosti izgubi energije pri postopkih pretvorbe, razvijati in spodbujati alternative motorjem z notranjim izgorevanjem v prometnem sektorju (npr. elektromobilnost, vodikova tehnologija) ter pripraviti ločeno evropsko strategijo za trajnostno evropsko pridelavo beljakovin in rastlinskih olj ter njihovo uporabo.

2.1

Z Direktivo 2009/28/ES (direktiva o obnovljivih virih energije) so bili določeni zavezujoči cilji za razvoj obnovljivih virov energije (v nadaljevanju OVE); do leta 2020 naj bi njihov delež v porabi energije znašal 20 %. Državam članicam je pri izvajanju dopuščena visoka stopnja prožnosti, saj se lahko same odločijo, na kateri sektor (električna energija, ogrevanje/hlajenje oziroma promet) se bodo v prvi vrsti osredotočile.

2.2

Ta prožnost pa ne velja za prometni sektor; tukaj je predpisan obvezujoč najnižji delež v porabi energije, ki znaša 10 %. Sprva je bilo načrtovano, da se ta delež predpiše v obliki biogoriv (3), po kritiki EESO in EP pa je bilo sklenjeno, da se prištejejo tudi druge oblike energije iz obnovljivih virov (npr. električna energija iz obnovljivih virov za pogon avtomobilov in vlakov, bioplin itd.).

2.3

Sedanji predlogi sprememb so nastali na podlagi "Poročila o posrednih spremembah v rabi zemljišč za biogoriva in tekoča biogoriva" (4), ki ga je Komisija objavila leta 2010 in v katerem je ugotovila, da je treba obvladovati "posredn[e] sprememb[e] v rabi zemljišč za biogoriva".

2.4

V osnovi Komisija vztraja pri uporabi goriv iz rastlin v prometu, ki jo EESO kritizira, vendar naj bi se zdaj uvedla omejitev "običajnih agrogoriv" in začel prehod na t. i. "napredna" biogoriva, pri katerih ne obstaja nevarnost posrednih sprememb v rabi zemljišč. Biogoriva, ki jih Komisija opredeljuje kot "napredna", so tekoča goriva, ki se pridobivajo na primer iz biogenih odpadkov/ostankov ali alg. Po mnenju Komisije je treba njihovo proizvodnjo spodbujati, saj zdaj na trgih niso na voljo v velikih količinah. Spodbude naj bi zagotovili s povečanjem ponderja "naprednih biogoriv" do 10-odstotnega cilja za promet, določenega v Direktivi 2009/28/ES, v primerjavi z običajnimi agrogorivi.

2.5

Komisija torej želi s svojimi predlogi doseči naslednje cilje:

3.1

EESO je v mnenju (5) o takratnem osnutku direktive o obnovljivih virih energije pozdravil in podprl splošne cilje direktive, bil pa je kritičen do uporabe energije iz biomase v prometu.

3.2

Evropa potrebuje dosleden razvoj obnovljivih virov energije, hkrati pa dosledno varčevanje z energijo, učinkovito in obsežno izboljšanje energetske učinkovitosti ter strukturne spremembe na različnih področjih (npr. v prometni politiki).

3.3

Vendar je EESO zavrnil posebno obravnavo prometnega sektorja in osredotočenje na agrogoriva v njem, med drugim z utemeljitvijo, da "je strateški cilj del dizelskega goriva in motornega bencina nadomestiti z agrogorivom eden od najmanj učinkovitih in najdražjih ukrepov za varstvo podnebja ter trenutno predstavlja zelo neustrezno naložbo finančnih sredstev. EESO ne more razumeti, zakaj naj bi se politično najbolj spodbujali prav najdražji ukrepi, zlasti ker je poleg gospodarskih vprašanj popolnoma odprtih še zelo veliko okoljskih in socialnih vprašanj[…]. Zato zavrača ločeni 10-odstotni cilj za agrogorivo." (6) To stališče ostaja nespremenjeno.

3.4

Komisije seveda ne bi smelo skrbeti za politično zastavljeni 10-odstotni cilj. Njen cilj bi namreč moral biti razvoj usklajene politike, katere namen je, če je le mogoče, dolgoročno nadomestiti 100 % fosilnih goriv, ki se uporabljajo danes.

3.5

Glede na dandanašnji obseg prometa bo z agrogorivi mogoče doseči le zelo zanemarljiv del tega cilja. Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) je izračunala, da bi morali za proizvodnjo agrogoriv uporabiti dve tretjini vseh obdelovalnih površin, ki so sedaj na voljo na svetu, če bi hoteli današnjim svetovnim potrebam prometnega sektorja po energiji zadostiti z agrogorivi.

3.6

Učinki na posredne spremembe v rabi zemljišč, ki izhajajo iz takšne politike, so očitni.

3.7

Raznovrstna biogoriva torej niso trajna rešitev za razširjeno prekomerno porabo energije. Že zaradi svoje omejene dostopnosti bodo fosilna goriva lahko nadomestila le v zelo omejenem obsegu. Gre torej kvečjemu za prehodno rešitev – še posebej v avtomobilskem prometu, v katerem so na vidiku alternative tekočim gorivom – pa še ta ima lahko precejšnje neželene stranske učinke in nikakor ne bi smela odvrniti pozornosti od tega, da je zmanjšanje naše porabe energije neizogibno, ne glede na vir energije.

3.8

Eden od razlogov za kritičnost in zadržanost EESO do predloga Komisije iz leta 2008 je bilo vprašanje posrednih sprememb v rabi zemljišč. Odbor zato pozdravlja sedanji pristop, katerega namen je omejiti uporabo običajnih agrogoriv.

Pristop na podlagi posrednih sprememb v rabi zemljišč je razumljiv, a ima hude pomanjkljivosti

3.9

Idejni pristop Komisije k posrednim spremembam v rabi zemljišč je razumljiv: kadar koli se na kmetijskem zemljišču pridelava hrane ali krme nadomesti z gojenjem pridelkov za druga področja uporabe (npr. agrogoriva pa tudi snovna predelava rastlin itd.), je treba dosedanjo proizvodnjo hrane ali krme prestaviti na druga zemljišča, kar pa ima lahko negativne ekološke in socialne posledice.

3.10

Zato je smiselno, da se "posredne spremembe v rabi zemljišč" upoštevajo pri pripravi politike.