1.6.2013

Uradni list Evropske unije

C 155/2

Menjalni tečaji eura (1)

31. maja 2013

2013/C 155/02

1 euro =

	Valuta	Menjalni tečaj
USD	ameriški dolar	1,3006
JPY	japonski jen	130,47
DKK	danska krona	7,4557
GBP	funt šterling	0,85365
SEK	švedska krona	8,5828
CHF	švicarski frank	1,2406
ISK	islandska krona
NOK	norveška krona	7,6140
BGN	lev	1,9558
CZK	češka krona	25,711
HUF	madžarski forint	296,11
LTL	litovski litas	3,4528
LVL	latvijski lats	0,7018
PLN	poljski zlot	4,2792
RON	romunski leu	4,3843
TRY	turška lira	2,4456
AUD	avstralski dolar	1,3540
CAD	kanadski dolar	1,3434
HKD	hongkonški dolar	10,0981
NZD	novozelandski dolar	1,6265
SGD	singapurski dolar	1,6412
KRW	južnokorejski won	1 470,85
ZAR	južnoafriški rand	13,2174
CNY	kitajski juan	7,9789
HRK	hrvaška kuna	7,5500
IDR	indonezijska rupija	12 742,47
MYR	malezijski ringit	4,0267
PHP	filipinski peso	55,031
RUB	ruski rubelj	41,4400
THB	tajski bat	39,480
BRL	brazilski real	2,7664
MXN	mehiški peso	16,7688
INR	indijska rupija	73,4980

(1) Vir: referenčni menjalni tečaj, ki ga objavlja ECB.

1.6.2013

Uradni list Evropske unije

C 155/3

Objava vloge v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil

2013/C 155/03

V skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (1) je ta objava podlaga za uveljavljanje pravice do ugovora zoper vlogo.

ENOTNI DOKUMENT

UREDBA SVETA (ES) št. 510/2006

o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (2)

„ISTARSKI PRŠUT“

ES št.: HR-PDO-0005-01041-04.10.2012

ZGO ( ) ZOP ( X )

1. Ime

„Istarski pršut“

2. Država članica ali tretja država

Republika Hrvaška

3. Opis kmetijskega proizvoda ali živila

3.1 Vrsta proizvoda

Skupina 1.2 –

Mesni proizvodi (kuhani, soljeni, dimljeni itd.)

3.2 Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz 1. točke

„Istarski pršut“ je suhomesnati izdelek, proizveden iz prašičjega stegna (zadnje noge). Vsebuje medenične kosti, a je brez kože in podkožnega maščobnega tkiva. Sveže stegno se najprej suho razsoli z morsko soljo in začimbami, nato pa se brez dimljenja suši na zraku, pri čemer celotno zorenje traja vsaj 12 mesecev.

Starost pršuta z označbo „Istarski pršut“ se šteje od prvega dne razsoljevanja. Če sveže stegno tehta do 16 kg, proizvodni postopek traja vsaj 12 mesecev, če pa tehta več kot 16 kg, traja vsaj 15 mesecev.

„Istarski pršut“ je podolgovate oblike, ker vsebuje tudi medenične kosti. Nogica se odreže v tarzalnem sklepu, odstrani pa se tudi koža, razen pod tarzalnim sklepom (10–15 cm). Pršut ima pravilno zaobljene robove, ravno površino, ki je čista ali s tanko plastjo plesni, kar pripomore k daljšemu roku uporabe. Mišično tkivo je v prerezu enotne rožnato-rdeče barve brez izrazitega razbarvanja, maščobno tkivo pa mora biti belo. „Istarski pršut“ ima značilen vonj po suhi zreli svinjini in začimbah. Zanj sta značilna tudi poln in močan okus ter zmerna slanost.

Ko je proizvod pripravljen za prodajo, ima naslednje fizikalno-kemične lastnosti: vsebnost vode mora biti manjša od 55 %, vsebnost natrijevega klorida manjša od 8 %, aktivnost vode (aw) pa mora biti pod 0,93.

„Istarski pršut“ mora tehtati vsaj 7 kg, ko se da na trg.

3.3 Surovine (samo za predelane proizvode)

„Istarski pršut“ je proizveden iz svežega prašičjega stegna:

mladičev čistih pasem švedski landrace, nemški landrace in veliki beli prašič (large white) iz domače reje,

dvopasemskih križancev med temi pasmami,

križancev s povratnim križanjem med temi pasmami,

tripasemskih križancev med generacijo F1 (landrace x veliki beli prašič) x pasmo duroc.

Povprečna telesna masa prašičev v skupinah ob zakolu mora biti v razponu 180 kg ± 10 %, stari pa morajo biti vsaj devet mesecev. Sveža stegna se obdelajo tako, da se medenične kosti pustijo (črevnica, sednica in dimeljnica), medtem ko se križna kost in repna vretenca odstranijo. Križna kost se odstrani z rezom skozi sakroiliakalni sklep, nogica pa se odreže v tarzalnem sklepu. Koža in podkožno tkivo se iz stegna odstranita približno 10–15 cm od tarzalnega sklepa. Obdelano sveže stegno mora tehtati vsaj 13 kg.

3.4 Krma (samo za proizvode živalskega izvora)

Med fazo pitanja se prašiči, ki se uporabijo za proizvodnjo pršuta z označbo „Istarski pršut“, krmijo s krmnimi mešanicami. Vse sestavine v njej razen mineralov, vitaminov in drugih dodatkov morajo izhajati z območja, na katerem je dovoljeno rediti prašiče in ki je navedeno v 4. točki. Izvor vseh sestavin mora biti sledljiv od kraja proizvodnje do hleva, potrditi pa ga mora pooblaščeni certifikacijski organ.

V zadnjem obdobju pitanja (nad 110 kg) je dovoljeno 50 % koruze nadomestiti z ječmenom. Za krmo prašičev se lahko uporabljajo tudi pšenica ali pšenični otrobi, sveža detelja in lucerna, buče, zelje, krmna repa, pulpa sladkorne pese, sirotka in kuhan krompir. Za pitanje je prepovedano uporabljati izrabljena semena in pomije.

3.5 Posebni proizvodni postopki, ki jih je treba izvajati na opredeljenem geografskem območju

Vsi postopki za proizvodnjo pršuta z označbo „Istarski pršut“, od soljenja in stiskanja, sušenja in zorenja do končnega proizvoda, morajo potekati na geografskem območju iz 4. točke.

3.6 Posebna pravila za rezanje, ribanje, pakiranje itn.

„Istarski pršut“ se lahko trži v enem kosu (cel s kostmi vred) ali v obliki zavitkov izkoščenega pršuta, večjih ali manjših kosov ali rezin. Te vrste pršuta morajo biti pakirane v vakuumski embalaži ali spremenjeni atmosferi.

Izkoščevanje pršuta, njegov razrez na kose ali rezine in pakiranje za nadaljnjo prodajo morajo potekati izključno na območju proizvodnje pršuta z označbo „Istarski pršut“. Z omejitvijo razkosavanja in pakiranja pršuta na območje njegove proizvodnje se zelo poenostavi nadzor nad postopki in olajša sledljivost, možnost goljufij in zlorab označb pa se kar najbolj zmanjša. Z zadržanjem rezanja in pakiranja na proizvodnem območju se omogoči, da proizvajalci ta postopka izvedejo tudi sami ali ju prepustijo izkušenemu osebju, ki je seznanjeno s postopki, povezanimi s pršutom z označbo „Istarski pršut“, njegovimi posebnostmi in kakovostjo, s čimer se zagotovi ohranitev izvorne kakovosti proizvoda tudi po razrezu in pakiranju.

3.7 Posebna pravila za označevanje

Po koncu zorenja se vsi pršuti, ki izpolnjujejo zahteve iz specifikacije, označijo z vročim žigom. Tega sestavljata kolektivna blagovna znamka in oznaka proizvajalca, ki je enaka veterinarski kontrolni številki proizvodnega obrata. Kolektivna blagovna znamka je prikazana spodaj.

Ob dajanju celega proizvoda ali kakršne koli vrste pakiranja (celi pršut, kosi ali rezine) na trg morata biti na proizvodu poleg informacij, zahtevanih z zakonodajo, tudi označba „Istarski pršut“ in kolektivna blagovna znamka proizvoda. Označba „Istarski pršut“ mora biti jasno čitljiva in neizbrisna, po velikosti, vrsti in barvi črk (tipografija) pa mora jasno odstopati od drugih oznak, vključno s kolektivno blagovno znamko, številko proizvodne serije (serijska številka) ter proizvajalčevimi blagovnimi znamkami, slikami in napisi.

Poleg označbe porekla „Istarski pršut“ ni dovoljeno navajati drugih besed, na primer pridevnikov: pravi, tradicionalni, ročno izdelani, značilni, domači, doma izdelani itd. ali izrazov, ki ponazarjajo zemljepisna imena na istrskem polotoku, ne glede na to, v katerem jeziku se izgovarjajo ali zapišejo.

4. Kratka opredelitev geografskega območja

Območje proizvodnje surovin, namenjenih za proizvodnjo pršuta z označbo „Istarski pršut“, je omejeno na naslednje županije v Republiki Hrvaški: Istarska, Primorsko-Goranska (omejeno izključno na celino, brez otokov), Karlovačka, Sisačko-Moslavačka, Zagrebačka, Bjelovarsko-Bilogorska, Koprivničko-Križevačka, Međimurska, Virovitičko-Podravska, Požeško-Slavonska, Brodsko-Posavska, Osječko-Baranjska in Vukovarsko-Srijemska. Označba porekla „Istarski pršut“ je bila prvič registrirana leta 2002, zato je lahko proizvodno območje surovin večje od območja proizvodnje samega končnega proizvoda.

Območje proizvodnje pršuta z označbo „Istarski pršut“ je omejeno na ozemlje znotraj upravnih meja Istarske županije, razen otokov, ki spadajo v Istarsko županijo in na katerih proizvodnja ni dovoljena. Istarska županija vključuje naslednja mesta in občine: Buje, Buzet, Labin, Novigrad, Pazin, Poreč, Pula, Rovinj, Umag, Vodnjan, Bale, Barban, Brtonigla, Cerovlje, Fažana, Funtana, Gračišće, Grožnjan, Kanfanar, Karojba, Kaštelir-Labinci, Kršan, Lanišće, Ližnjan, Lupoglav, Marčana, Medulin, Motovun, Oprtalj, Pićan, Raša, Sveta Nedjelja, Sveti Lovreč, Sveti Petar u Šumi, Svetvinčenat, Tar-Vabriga, Tinjan, Višnjan, Vižinada, Vrsar in Žminj.

5. Povezanost z geografskim območjem

5.1 Posebnosti geografskega območja

Največja značilnost istrskega polotoka je sredozemsko podnebje, ki se od obale proti notranjosti postopoma spreminja in ki pod vplivom hladnega zraka, ki prihaja z gora, in bližine Alp počasi prehaja v celinsko. Za istrsko podnebje so pozimi značilni pogosti vetrovi, ki skoraj v 50 % primerov pihajo s severa in vzhoda. Taka zimska smer vetrov ugodno vpliva na proizvodnjo pršuta, ki se začne prav takrat (soljenje in sušenje). Zaradi vetrov, ki pihajo s severa, severovzhoda in vzhoda, namreč nastanejo posebne naravne razmere, ki so ugodne za sušenje pršuta pozimi. Posebno ugodna je burja, močan severovzhodnik, ki od gore Učka piha s kopnega proti morju. Naravne razmere v Istri so zaradi vpliva sredozemskega podnebja s temperaturami, ki pozimi niso izjemno nizke, suhim zrakom in pogostimi hladnimi vetrovi idealne za proizvodnjo pršuta z označbo „Istarski pršut“. Posebnost podnebja omogoča, da se „Istarski pršut“ suši samo na zraku, brez dimljenja. To pomembno vpliva na kakovost in edinstvenost pršuta „Istarski pršut“ v primerjavi z drugimi vrstami pršuta.

K znamenitemu in značilnemu okusu pršuta z označbo „Istarski pršut“ pripomore ne samo podnebje, ampak tudi izkušeni in izurjeni rodovi istrskih kmetov. Pravzaprav so bili med najpomembnejšimi gospodarskimi dejavnostmi vseh istrskih kmetij reja in zakol prašičev ter proizvodnja različnih tradicionalnih izdelkov iz sušene svinjine, med katerimi se po kakovosti in pomenu odlikuje pršut.

Tradicionalno so prašiče redili več kot eno leto, krmili pa so jih z različno krmo, ki je bila na kmetiji na voljo v različnih letnih časih: deteljo in lucerno, bučami, zeljem, krmno repo, sirotko, kuhanim krompirjem itd. Prašiče so zaklali šele, ko so bili že zelo težki, precej težji od 200 kilogramov. Metoda proizvodnje pršuta, ki se je v preteklosti od vasi do vasi nekoliko razlikovala, se je poenotila že v 19. stoletju, zlasti način priprave in uporabe razsola, stiskanja pršuta in čas trajanja teh postopkov. Ena od posebnosti istrske metode, ki se je razvila pred davnimi časi, je sestava suhega razsola, ki vsebuje sol in eno ali več začimb (črni poper, česen, lovor, rožmarin). Druga posebnost je način, kako se zadnja noga odstrani od polovice trupa ter kako se pršut oblikuje in predela. Tradicionalen in zelo poseben način predelave pršuta se je na primer ohranil še iz časov, ko so podeželska gospodinjstva poskušala v mast pretopiti čim več maščevja, da bi ga tako ohranila za poznejšo uporabo. Zato se po tradicionalnem receptu v prvi fazi priprave pršuta s svežega stegna odstranita vsa koža in podkožno maščobno tkivo, kar je redkost in izjema v primerjavi z načinom proizvodnje pršuta na drugih območjih. Druga posebnost pri oblikovanju je, da se kolčne kosti ne odstranijo in tako ostane več mesa, pršut pa je tudi večji.

Do nedavnega je pršut proizvajala večina podeželskih gospodinjstev v Istri, zato se je tradicionalni način proizvodnje zlahka ohranil. Nobenih dokazov ni, da bi istrski proizvajalci pršuta kadar koli uporabljali drugačno metodo, kot so jo prevzeli od svojih prednikov. Umetnost proizvodnje pršuta sega več stoletij v preteklost, od takrat pa so bile tradicionalne proizvodne metode izpopolnjene. Najstarejši doslej najdeni zapis, v katerem je izrecno omenjen pršut, je iz leta 1580, ko je bilo v dokumentih občine Roč v glagolici zapisano, da je bil med drugimi jedmi za prefektovo poročno slovesnost naročen tudi pršut (Dražen Vlahov: „Knjiga računa općine Roč (1566–1628)“, Državni arhiv u Pazinu (državni arhiv v Pazinu), Pazin, 2009, str. 102–103). Prav tako v občini Roč, vendar nekoliko pozneje, leta 1594, je bil pršut naročen in postrežen za kosilo načelniku Rašporja (upravitelju beneškega dela severne Istre) in njegovemu spremstvu, in sicer ob praznovanju v počastitev Sv. Marine (prav tam, str. 110–111.). Zapis iz leta 1612 navaja, da „je štiristo Uskokov prečkalo Učko […] Uskoki so pokradli veliko živine, velike količine sira, pršuta, vina in drugih živil“ (Miroslav Bertoša: „Istra: doba Venecije“, Zavičajna naklada Žakan Juri, Pula, 1995, str. 318). Dokument iz leta 1810 navaja, da je bila od vseh vrst mesa najdražja soljena svinjina – pršut in slanina (Nevio Šettó: Napoleon u Istri, IKK Grozd, Pula, 1989, str. 54, 100, 112, 116, 139, 141).

5.2 Posebnosti proizvoda

Značilnosti, po katerih se pršut z označbo „Istarski pršut“ bistveno razlikuje od drugih vrst pršuta, temeljijo na kulturni dediščini istrske podeželske skupnosti in skupnih naravnih danostih na istrskem polotoku za proizvodnjo in predelavo kmetijskih proizvodov in živil. Posebnost pršuta z označbo „Istarski pršut“ v glavnem določajo trije dejavniki: surovina, proizvodna tehnologija, ki temelji na tradiciji, in organoleptične lastnosti končnega proizvoda.

Posebnosti surovine so rezultat nadzorovane vzreje nekaterih genotipov prašičev, ki se krmijo v skladu s posebnimi zahtevami in so pitani daljše obdobje, da dosežejo 180 kg. Prašiči morajo biti ob zakolu težki, saj tako dobimo težke kose svežih stegen, ki so nujni, saj se med sušenjem in zorenjem izgubi precej vode.

Tradicionalna tehnologija zahteva predelavo pršuta, pri kateri se medenične kosti ne odstranijo (os ilium, os pubis in os Ishii), kar ni običajno pri proizvodnji pršuta v drugih regijah. Natančneje, ko se pršut obdela in zaobli, je glavica stegnenice (caput femoris – konec stegnenice) skrita, medtem ko je pri drugih vrstah pršuta vidna z notranje sredinske strani in je ena od njihovih glavnih vidnih značilnosti. Pri pršutu z označbo „Istarski pršut“ je ta glavica skrita, ker je znotraj medenične kosti (acetabulum).

Zares neobičajna metoda, ki se uporablja pri predelavi pršuta, je tudi odstranitev kože in podkožnega maščobnega tkiva s celotne površine, to je do mesa. Za suho razsoljevanje obdelanega pršuta se uporablja morska sol z dodatkom popra, česna, lovorja in rožmarina. Dodajanje tako veliko začimb med razsoljevanjem je še ena prepoznavna značilnost proizvodnje pršuta z označbo „Istarski pršut“. Odstranitev kože in podkožnega maščobnega tkiva ne pomeni samo nekoliko hitrejšega sušenja kot pri drugih vrstah pršuta, ampak pripomore tudi k še eni prepoznavni značilnosti: nastanku plesni na zunanji površini pršuta. Nastanek površinske plesni med sušenjem in zorenjem je še ena tipična zunanja značilnost pršuta z označbo „Istarski pršut“.

Posebne organoleptične lastnosti pršuta z označbo „Istarski pršut“ so očitne že na prvi pogled, saj je brez kože in podkožnega maščobnega tkiva, vsebuje medenične kosti, zaradi katerih ima neobičajno podolgovato obliko, na površini pa ima pogosto večje ali manjše skupke plesni.

Značilnosti končnega proizvoda so posebna aroma, blag, nekoliko slan okus, enotna rožnato-rdeča barva in primerna čvrstost mišičnega tkiva. Ker je proizveden po tradicionalni metodi, ne vsebuje aditivov.

5.3 Vzročna povezanost geografskega območja s kakovostjo ali značilnostmi proizvoda (pri ZOP) oziroma z določeno kakovostjo, slovesom ali značilnostjo proizvoda (pri ZGO)

Vzročno povezanost pršuta z označbo „Istarski pršut“ z Istro je mogoče pripisati ugodnim razmeram za proizvodnjo suhomesnatih izdelkov. Na naravne razmere v Istri vpliva sredozemsko podnebje, zato tam pozimi ni izjemno nizkih temperatur, zrak pa hladijo in sušijo pogosti vetrovi. Povprečne temperature in relativna vlažnost od decembra do marca omogočajo najboljše naravno sušenje mesa. Začetna nizka temperatura in postopno zmanjševanje relativne vlažnosti omogočata enakomerno sušenje pršuta. Zaradi tega in za zagotovitev znatnega vpliva naravnih razmer na proizvod je soljenje pršuta (začetna proizvodna faza) dovoljeno izključno v obdobju od 15. oktobra do 20. marca. Sezonskost proizvodnje, namreč časovna omejitev prve proizvodne faze, je eden od glavnih stebrov tradicionalnega načina proizvodnje.

S prihodom pomladi in toplejših dni se pršut prenese v klet ali podobne prostore, kjer zori v stabilnih razmerah brez večjih nihanj temperature in vlažnosti. Te razmere zagotavljajo idealno okolje za proizvodnjo tradicionalnega pršuta z označbo „Istarski pršut“, ki se suši izključno na zraku, brez dimljenja, ter tako bistveno vplivajo na njegovo kakovost in edinstvenost v primerjavi z drugimi vrstami pršuta.

Značilnosti, po katerih se pršut z označbo „Istarski pršut“ bistveno razlikuje od drugih vrst pršuta, temeljijo ne samo na podnebnih razmerah, ampak tudi na kulturni dediščini istrskih podeželskih skupnosti, torej na izkušnjah ter spretnosti in znanju številnih rodov istrskih kmetov. Ti so za proizvodnjo pršuta uporabljali izključno zelo težke prašiče (težje od 180 kg), ki so jih krmili z deteljo, lucerno, bučami, zeljem, krmno repo, sirotko, kuhanim krompirjem itd. Čeprav se navedena krma za pitanje ne uporablja več, jo je dovoljeno uporabiti v zadnji fazi pitanja, da se ohranijo tradicionalne značilnosti pitanja in zagotovi meso posebne kakovosti.

Metoda predelave pršuta v proizvodnji pršuta z označbo „Istarski pršut“ se je ohranila še iz časov, ko so podeželska gospodinjstva poskušala v mast pretopiti čim več maščevja, da bi ga tako ohranila za poznejšo uporabo. Po tradicionalnih receptih se tako v prvi fazi priprave pršuta z označbo „Istarski pršut“ koža in podkožno maščobno tkivo odstranita do mesa, kar je redkost, skoraj izjema, v primerjavi z načinom proizvodnje v drugih regijah, v katerih se pršut praviloma suši s kožo. Naslednja značilnost, po kateri se „Istarski pršut“ razlikuje od drugih vrst pršuta, je povezana s tradicionalno proizvodno tehnologijo, ki zahteva obdelavo pršuta brez odstranitve medeničnih kosti. „Istarski pršut“ je zaradi posebne predelave torej vedno nekoliko večji in težji od pršuta, proizvedenega v drugih regijah, čeprav imajo slednji kožo in podkožno maščobno tkivo.

Ker se pršut suši brez kože in podkožnega maščobnega tkiva, je med zorenjem celotna površina mišičevja izpostavljena zraku in nastanku plesni na površini, to pa vsekakor pripomore k nekoliko drugačnemu poteku zorenja in pozneje k značilnim organoleptičnim lastnostim pršuta z označbo „Istarski pršut“.

K posebni aromi in okusu pršuta z označbo „Istarski pršut“ pripomorejo različne začimbe, dodane v razsol. Vpliv začimb na aromo pršuta z označbo „Istarski pršut“ je zelo pomemben, saj je – v nasprotju z drugimi vrstami pršuta – celotna površina pršuta v stiku z začimbami, zato njihov okus lažje in globlje prodre do vseh delov pršuta.

Sklic na objavo specifikacije

(člen 5(7) Uredbe (ES) št. 510/2006 (3))

Spletišče Ministrstva za kmetijstvo Republike Hrvaške (nacionalni organ)

http://www.mps.hr/UserDocsImages/Specifikacija%20proizvoda.pdf

(1) UL L 343, 14.12.2012, str. 1.

(2) UL L 93, 31.3.2006, str. 12. Nadomeščena z Uredbo (EU) št. 1151/2012.

(3) Prim. opombo 2.

1.6.2013

Uradni list Evropske unije

C 155/9

Objava vloge za spremembo v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil

2013/C 155/04

V skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (1) je ta objava podlaga za uveljavljanje pravice do ugovora zoper vlogo za spremembo.

ENOTNI DOKUMENT

UREDBA SVETA (ES) št. 510/2006

o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (2)

„VALAŠSKÝ FRGÁL“

ES št.: CZ-PGI-0005-0805-04.04.2010

ZGO ( X ) ZOP ( )

1. Ime

„Valašský frgál“

2. Država članica ali tretja država

Češka republika

3. Opis kmetijskega proizvoda ali živila

3.1 Vrsta proizvoda

Skupina 2.4

Kruh, fino pecivo, slaščice in drugi pekovski izdelki

3.2 Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz 1. točke

Okroglo pecivo s premerom od 30 do 32 cm, pogovorno znano tudi kot „vdolek“, „pecák“ ali „lopaťák“, iz finega kvašenega testa s prelivom povrhu.

Pecivo je po pečenju zlate barve, medtem ko je barva preliva odvisna od uporabljenega preliva; površina se potrese s svetlim drobljenim posipom, ki se lahko naredi z drobtinami iz medenjakov ali mletim cimetom, ali pa se pokaplja z maslom in potrese s sladkorjem.

Lahko se uporabijo naslednje vrste preliva: preliv iz hrušk, skutnega sira, makovih semen, sadne kaše, sadja (sliv, jabolk, borovnic, marelic), orehov, zelja (svežega ali kislega), korenja in kolerabe. Preliv predstavlja približno od 42 do 48 % celega proizvoda.

Pecivo se položi na okroglo papirnato podlago in se najpogosteje zavije v embalažo, ki se na toploti skrči, ali drugo vrsto embalaže, primerne za živila, ki se uporablja na trgu. Lahko se zapakira tudi v karton, plastično ali leseno škatlo ali zavije v papir, odporen na maščobo.

Vrste embalaže: celo pecivo: 600–700 g; polovičke 300–350 g; četrtine: 150–175 g.

Pecivo se lahko prodaja nepakirano v prostorih, kjer se izdeluje.

„Valašský frgál“ se lahko prodaja tudi zamrznjen. Zamrzovanje ne spremeni lastnosti proizvoda. V zamrzovalnik se da že zapakiran. Zamrznjeni proizvod se lahko hrani pri — 18 °C ali nižji temperaturi devet mesecev. Priporočljivo je, da se porabi v 24 urah po odmrznitvi. Potrebne informacije o roku uporabe in shranjevanju so navedene na embalaži.

3.3 Surovine (samo za predelane proizvode)

Za pripravo testa se uporabijo naslednje surovine: polostra pšenična moka ali mešanica treh vrst moke (gladke, polostre in ostre), pesni sladkor ali sladilo, rastlinske maščobe ali rastlinsko olje ali svinjska mast ali maslo, pasterizirani ali sveži rumenjaki, mleko v prahu ali sveže mleko ali pitna voda, sadni sokovi (limonin, jabolčni, hruškov), pekovski kvas in sol; testu je dovoljeno dodati izboljševalec, da proizvod ostane dlje svež.

Glavna sestavina je moka, druge sestavine pa morajo biti v naslednjem razmerju glede na maso testa: maščoba (rastlinska maščoba ali olje ali svinjska mast ali maslo) – najmanj 20 %; sladkor ali sladilo (fruktoza) – najmanj 10 % (če se uporabi drugo sladilo, je količina odvisna od njegove sladkosti); rumenjaki – najmanj 5 %. Količina sadnega soka, kvasa, soli in drugih surovin za izboljšanje okusa je odvisna od recepta, ki ga uporabljajo posamezni proizvajalci.

Preliv mora predstavljati približno od 42 do 48 % skupne mase surovega „Valašskega frgála“.

Za pripravo preliva se uporabljajo naslednje surovine:

hruškov preliv: hruškova kaša iz suhih hrušk, slivova kaša ali sadna marmelada, suha jabolka, naribani medenjaki, aroma na osnovi etiloksihidrata (v nadaljnjem besedilu: aroma), mlet zvezdasti janež, vaniljin sladkor, pitna voda;

preliv iz skutnega sira: mehek skutni sir, pesni sladkor ali sladilo, pasterizirani ali sveži rumenjaki, pitna voda, rozine, vaniljin sladkor ali vaniljeva krema, sadni sok (po želji), rastlinsko olje, aroma, mleti muškatni orešček, stabilizator skutnega sira, gozdno jagodičevje;

makov preliv: mleta makova semena, pesni sladkor ali sladilo, mleko v prahu ali sveže mleko, pitna voda, rastlinska mast, gladka pšenična moka, vaniljin sladkor, rozine, krušne drobtine, mleti cimet, aroma;

preliv iz sadne kaše: slivova kaša, vaniljin sladkor ali sladilo, pitna voda, aroma;

jabolčni preliv: naribana ali dušena jabolka, pesni sladkor ali sladilo, vaniljin sladkor, mleti cimet, sesekljani oreščki, rozine, pitna voda;

borovničev preliv: sveže, dušene ali zmrznjene borovnice, borovničeva marmelada;

marelični preliv: sveže, dušene ali zmrznjene marelice, marelična marmelada;

slivov preliv: sveže, dušene ali zmrznjene slive, slivova kaša, mleta makova semena, sladkor ali sladilo;

preliv iz oreščkov: mleti oreščki (orehi, lešniki ali njihova mešanica), pesni sladkor ali sladilo, gladka pšenična moka, mleko, maslo ali rastlinska mast ali rastlinsko olje, krušne drobtine, marelična marmelada, pitna voda, rozine, vaniljin sladkor, aroma;

zeljni preliv: narezano sveže zelje ali dobro oprano kislo zelje, pesni sladkor ali sladilo, maslo ali rastlinska mast ali rastlinsko olje, gladka pšenična moka, pitna voda, mleti črni poper, sol;

korenjev preliv: sveže korenje, pesni sladkor ali sladilo, vaniljin sladkor, makova semena, maslo, rastlinska mast, rastlinsko olje, gladka pšenična moka, pitna voda, mleti cimet, sol;

kolerabin preliv: sveža koleraba, pesni sladkor ali sladilo, maslo ali rastlinska mast ali rastlinsko olje, gladka pšenična moka, limonin ali jabolčni sok, pitna voda, mleti črni poper, svež ali sušeni peteršilj, sol.

3.4 Krma (samo za proizvode živalskega izvora)

—

3.5 Posebni proizvodni postopki, ki jih je treba izvajati na opredeljenem geografskem območju

Vse faze, od izdelave testa (zaradi uporabljene metode: ker testo vsebuje kvas, med posameznimi fazami izdelave ne sme biti premorov) do nanosa preliva na pečeno testo peciva ter nato pakiranje, morajo potekati na opredeljenem geografskem območju, da se ohranita kakovost in higiena. Proizvodnja preliva lahko poteka zunaj opredeljenega območja.

3.6 Posebna pravila za rezanje, ribanje, pakiranje itd.

Ker je proizvod namenjen za hitro porabo in da se ohrani kakovost, morata rezanje in pakiranje potekati v proizvajalčevih prostorih. Če bi se končni izdelek prevažal nepakiran, bi se njegova kakovost poslabšala zaradi lomljenja ali upogibanja ali kršitve higienskih pravil. Na embalažo proizvoda je treba pritrditi etiketo s podatki o proizvajalcu, sestavinah proizvoda in vsemi drugimi obveznimi podatki, ki zagotavljajo njegovo poreklo iz opredeljenega območja in se uporabijo kot podlaga za morebitni inšpekcijski pregled.

3.7 Posebna pravila za označevanje

Proizvajalci „Valašskega frgála“ morajo na embalaži proizvoda jasno navesti ime „Valašský frgál“. Embalaža se opremi tudi z logotipom zaščitene geografske označbe kot informacija za potrošnike, inšpekcijski organ in za sledljivost proizvoda. Če se proizvod prodaja nepakiran, mora biti na prodajnem mestu jasno navedeno, da se tam prodaja „Valašský frgál“.

4. Kratka opredelitev geografskega območja

Valašsko je geografska regija na jugovzhodu Češke republike. Obsega naslednje občine (od vzhoda proti zahodu): Velké Karlovice, Horní Bečva, Čeladná, Kunčice pod Ondřejníkem, Kozlovice, Měrkovice, Tichá, Vlčovice, Kopřivnice, Štramberk, Lichnov, Veřovice, Mořkov, Hodslavice, Straník, Kojetín, Loučka, Bernartice, Hůrka, Starojická Lhota, Vysoká, Hustopeče, Milotice, Špičky, Skalička, Horní Tešice, Rouské, Všechovice, Provodovice, Komárno, Podhradní Lhota, Rajnochovice, Držková, Rusava, Lukoveček, Fryšták, Mladcová, Zlín-Prštné, Zlín-Jaroslavice, Březnice, Želechovice, Lípa, Zádveřice, Vizovice, Slopné, Haluzice, Vlachovice, Vrbětice, Popov, Jestřábí, Štítná nad Vláří, Bylnice, Brumov, Nedašov, Nedašova Lhota, Študlov, Střelná, Francova Lhota, Valašská Senice, Hovězí, Halenkov in Nový Hrozenkov.

5. Povezanost z geografskim območjem

5.1 Posebnosti geografskega območja

V preteklosti je bilo sušenje najbolj tradicionalna metoda, ki so jo uporabljali prebivalci Valašskega za konzerviranje sadja. Suho sadje se je v preostalem delu leta uporabljalo v različne kulinarične namene. Najpogostejši primer je bila uporaba suhih hrušk za pripravo hruškove kaše. Za Valašsko je značilna tudi uporaba ene same vrste namaza ali preliva na „frgálu“. To je tradicija, saj je tudi v zgodovinskih virih navedeno, da na „frgálu“ ni nikoli več kot ena vrsta preliva.

5.2 Posebnosti proizvoda

„Valašský frgál“ se razlikuje od drugih vrst peciva zlasti po naslednjih značilnostih:

—

metoda priprave testa in njegova sestava: najprej se mešajo skupaj bolj tekoče sestavine, dokler ne nastane gladka zmes. Dodajo se maščobe, ki se jih najprej zmehča, in še enkrat se vse zmeša skupaj, da se dobi gladka zmes. Šele tedaj se doda kvas in nato postopno še moka, da se oblikuje gladko testo, ki se mora mešati, dokler ne nastanejo mehurčki (vsebuje veliko zraka) in se neha lepiti,

—	valjanje testa v okroglo obliko z enoročnim valjarjem, ki prav tako izhaja iz Valašskega: ker je testo ravno zvaljano od sredine do robov, je kljub temu, da je tanko, ko je pečeno, gosto, mehko in ima fino teksturo,

—	uporaba značilnih prelivov, zlasti prelivov iz suhega sadja (hrušk),

—

„Valašský frgál“ ima vedno samo eno vrsto preliva (prelivi se nikoli ne združujejo). Preliv predstavlja velik del peciva: približno od 42 do 48 % po masi pred pečenjem. Površina preliva se potrese z drobljenim posipom, lahko so to drobtine iz medenjakov ali mleti cimet. Ko je pečen, se lahko potrese s sladkorjem in pokaplja z maslom.

5.3 Vzročna povezanost geografskega območja s kakovostjo ali značilnostmi proizvoda (pri ZOP) oziroma z določeno kakovostjo, slovesom ali značilnostjo proizvoda (pri ZGO)

Ta vloga temelji na posebnosti proizvoda in njegovem ugledu na Valašskem in drugod. Prvi zapisi o velikem pecivu, imenovanem „vdolek“ ali „frgál“, so v kroniki iz leta 1826 z naslovom Bromatologia moravo-rustica, katere avtor je J.H.A. Gallaš. Vsebuje podrobnosti o pecivu, ki se izdeluje iz pšenične ali ržene moke in prelije s skutnim sirom, sadno kašo ali premazom, pripravljenim iz dušenih hrušk ali hruškovega pireja, značilnim za to regijo, ter se izdeluje samo na opredeljenem območju Valašsko.

„Valašský frgál“ se izdeluje po tradicionalnih receptih, ki so nastali na opredeljenem območju in so jih našli v zapisih iz leta 1826. Ljudska tradicija peke tega posebnega peciva je povezana zlasti s praznovanji, kot so poroke, krsti, božič in velika noč ter konec žetve na Valašskem. V revnih družinah so ga jedli samo za božič. V premožnejših družinah pa so ga jedli tudi ob nedeljah. Velikost peciva (premer od 30 do 32 cm) je taka zato, ker se je tako uporabila celotna površina lesenega loparja, s katerim so dajali kruh v peč. To pecivo se je izdelovalo predvsem iz doma pridelanih surovin, zlasti iz suhega sadja, skutnega sira, doma zmlete moke, masla, svinjske masti, lanenega olja, jajc in mleka.

Najbolj znan je „Valašský frgál“ s hruškovim prelivom, ki je narejen iz suhih hrušk. Ponavadi je bila poleg vsake stavbe na Valašskem hruška. Najbolj razširjena sorta hrušk je bila znana pod imenom ovesňanka, ki je imela kljub temu, da je bila majhna, dovolj sočnega in zelo sladkega mesa. Za sušenje so bile primerne tudi druge sorte hrušk, zlasti sorte, ki dozorijo v jesenskih mesecih. Vedno so jih morali pustiti zoreti do prvih zmrzali. Hruške so nato počasi cele sušili v sušilnici, ki so jo ogrevali s kurjenjem lesa, po možnosti iz sadnih dreves. Zelo pomembno je bilo, da so se popolnoma posušile; nato so jih shranili v tkane vreče, ki so jih obesili na podstrešje. Recepti za izdelavo kaše iz suhih hrušk ter izdelavo tega velikega peciva z različnimi prelivi so se stoletja prenašali iz roda v rod.

V 19. stoletju se je sloves tega peciva razširil vse do glavnega mesta Prage. Ko je bila konec 19. stoletja v Holešovicah v Pragi nacionalna razstava, so ga skupaj z drugimi proizvodi prinesli iz Valašskega, in požel je veliko občudovanja. „Valašský frgál“ je ohranil svoj sloves vse do danes (veliko informacij je na voljo na internetu, v regionalnih in nacionalnih tiskanih medijih in turističnih vodnikih) ter dobil številne nagrade na razstavah in sejmih (Zlatá Salima 2006 in 2008, Perla Zlínska 2006, 2007 in 2008, Trendy 2006, HIT 2006 Moderní obchod, Značka kvality KLASA leta 2007).

Sklic na objavo specifikacije

(člen 5(7) Uredbe (ES) št. 510/2006 (3))

Celotno besedilo proizvodne specifikacije je na voljo na spletni strani:

http://isdv.upv.cz/portal/pls/portal/portlets.ops.det?popk=1322&plang=cs

(1) UL L 343, 14.12.2012, str. 1.

(2) UL L 93, 31.3.2006, str. 12. Nadomeščena z Uredbo (EU) št. 1151/2012.

(3) Prim. opombo 2.

1.6.2013

Uradni list Evropske unije

C 155/13

Objava vloge v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil

2013/C 155/05

V skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (1) je ta objava podlaga za uveljavljanje pravice do ugovora zoper vlogo.

ENOTNI DOKUMENT

UREDBA SVETA (ES) št. 510/2006

o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (2)

„FOCACCIA DI RECCO COL FORMAGGIO“

ES št.: IT-PGI-0005-0944-31.01.2012

ZGO ( X ) ZOP ( )

1. Ime

„Focaccia di Recco col formaggio“

2. Država članica ali tretja država

Italija

3. Opis kmetijskega proizvoda ali živila

3.1 Vrsta proizvoda

Skupina 2.4.

Kruh, fino pecivo, slaščice in drugi pekovski izdelki

3.2 Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz 1. točke

„Focaccia di Recco col formaggio“ je pekovski izdelek, izdelan iz testa, pripravljenega iz navadne pšenične moke, ekstra deviškega olja, vode in soli, ter polnjen z mehkim svežim sirom.

Pri dajanju na trg ima pogača „Focaccia di Recco col formaggio“ naslednje značilnosti:

Oblika: okrogla, kvadratna ali pravokotna.

Velikost:

—	okrogla oblika: najmanjši premer je 25 cm,

—	kvadratna oblika: dolžina stranice je 25 do 120 cm,

—	pravokotna oblika: največja dolžina dolge stranic je 120 cm; najmanjša dolžina krajše stranice je 25 cm,

—	višina: manjša od 1 cm, merjeno na robovih.

Videz:

—	površina: nepravilna z mehurčki,

—	zgornji del: zlate barve s temno rjavimi madeži ali črtami,

—	spodnji del: jantarjevo rumena barva, ne bela,

—	nadev: stopljen sir kremaste teksture,

—	čvrstost ob dotiku: lomljiv zgornji del in mehka sredica.

Izdelek je hrustljav in ima prijeten vonj, testo je rahlo slano in diši po sveže pečenem kruhu ter mleku in svežem siru. Sir je sladkega okusa s prijetnim kiselkastim priokusom.

3.3 Surovine (samo za predelane proizvode)

Pri izdelavi pogače „Focaccia di Recco col formaggio“ se uporabljajo naslednje surovine:

—	navadna pšenična moka tipa „00“ z naslednjimi značilnostmi: W: > 300; P/L: najmanj 0,50 ali moka manitoba tipa „00“,

—	naravna voda,

—	ekstra deviško oljčno olje,

—	drobno mleta sol,

—	mehak sveži sir.

Sir, ki se uporablja pri proizvodnji pekovskega izdelka „Focaccia di Recco col formaggio“, je proizveden iz svežega pasteriziranega kravjega mleka.

Za kraj predelave mleka ne veljajo geografske omejitve.

Sir, ki se uporablja za nadev pekovskega izdelka „Focaccia di Recco col formaggio“, mora biti kremaste teksture, brez dodane smetane in primeren za termično obdelavo pri peki; pri tem ne sme spuščati tekočine ali sirotke in ne smejo nastati grudice.

Sir, ki se uporablja pri izdelavi pogače „Focaccia di Recco col formaggio“, mora imeti naslednje značilnosti:

Značilnost	Parameter
Oblika	paralelepiped z zaobljenimi robovi
Velikost	osnova s stranicama dolžine 15–20 cm oz. 8–10 cm z ravnimi robovi višine 4–5 cm
Teža	od 0,7 do 2 kg
Lastnosti testa	mehko, kompaktno, mlečno, enakomerne teksture, brez lukenj
Barva	bela s prosojnimi odtenki, vidnimi na svetlobi
Vlažnost	57–60 %
Vsebnost proteinov	13–15 %
Vsebnost maščobe	21–24 %
Vsebnost maščobe (v suhi snovi)	48–60 %

3.4 Krma (samo za proizvode živalskega izvora)

—

3.5 Posebni proizvodni postopki, ki jih je treba izvajati na opredeljenem geografskem območju

Vse faze proizvodnje pogače „Focaccia di Recco col formaggio“, od priprave in obdelave testa do polnjenja in peke, morajo potekati na geografskem območju iz točke 4.

3.6 Posebna pravila za rezanje, ribanje, pakiranje itd.

Pogača „Focaccia di Recco col formaggio“ se lahko prodaja cela ali v kosih.

Prepovedana je obdelava s predhodno peko, globokim zamrzovanjem, zamrzovanjem in drugimi tehnikami konzerviranja.

3.7 Posebna pravila za označevanje

Pogača se prepozna z oznako iz škroba, ki je natisnjena na njeni zgornji plasti. Na oznaki je navedeno ime „Focaccia di Recco col formaggio“, poleg katerega sta navedba „Indicazione Geografica Protetta“ in kratica (IGP).

4. Kratka opredelitev geografskega območja

Območje proizvodnje pogače „Focaccia di Recco col formaggio“ zajema celotno ozemlje občine Recco in sosednjih občin Avegno, Sori in Camogli.

5. Povezanost z geografskim območjem

5.1 Posebnosti geografskega območja

Občine, ki spadajo na območje proizvodnje pogače „Focaccia di Recco col formaggio“, se nahajajo v dolini „Recco“, kot jo imenujejo zgodovinarji; to je območje, ki ga na vzhodu zamejuje gora Portofino v občini Camogli, na zahodu mestece Sori, vključno z občino Recco, in na severu občina Avegno.

Na to območje so se naselili peki obrtniki iz Recca in v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja ob upoštevanju lokalne tradicije začeli pripravljati pogačo „Focaccia di Recco col formaggio“.

Tradicija zahteva veliko izkušenost pekov obrtnikov pri pripravi testa. To se najprej razvleče in nato ročno gnete, da nastaneta dva zelo tanka in skoraj prozorna lista testa. Ta način obdelave testa, da nastaneta dva tanka lista, je posebnost tega geografskega območja.

5.2 Posebnosti proizvoda

Pogača „Focaccia di Recco col formaggio“ je sestavljena iz dveh tankih listov testa in polnjena s sirom. Na pogled se zlahka razlikuje od tipičnih tradicionalnih italijanskih in ligurskih pogač, saj je izjemno nežna in polnjena s plastjo raztopljenega sira. Druga posebnost pogače „Focaccia di Recco col formaggio“ je sladek kremasti sir z rahlim in prijetnim kiselkastim priokusom.

5.3 Vzročna povezanost geografskega območja s kakovostjo ali značilnostmi proizvoda (pri ZOP) oziroma z določeno kakovostjo, slovesom ali drugimi značilnostmi proizvoda (pri ZGO)

O slovesu pogače „Focaccia di Recco col formaggio“ pričajo zgodovinske prireditve, ki se prirejajo že mnogo let in so posvečene pogači, ter pomembne recenzije, objavljene v revijah ter italijanskih in tujih gastronomskih vodnikih, ki poleg opisa pogače omenjajo nežnost listov testa in prijeten okus sira.

Ena od najpomembnejših prireditev je „Festa della focaccia“, ki se prireja od leta 1955 zadnji teden v maju in na kateri se slavi in se lahko poskusi pogačo „Focaccia di Recco col formaggio“.

Sloves pogače „Focaccia di Recco col formaggio“ se je izjemno povečal zaradi pomembnih nacionalnih prireditev, kot so „Salone del Gusto“ v Torinu, „Cheese“ v Brà, „Artigiano in Fiera“ v Milanu in „Salone Nautico“ v Genovi.

Od začetka 60-ih let sta bila z zagonom gospodarstva v Italiji in povečanjem števila turistov na območju sloves pogače „Focaccia di Recco col formaggio“ in povpraševanje po njej vedno večja, o čemer pričajo številni članki o pogači, objavljeni v dnevnem časopisju in revijah tistega časa. Leta 1967 je bila predstavljena tudi ameriškim sladokuscem, in sicer v dnevnem časniku „Daily American“, v katerem so jo označili kot „božansko“.

Prvi italijanski gastronomski vodniki so še en primer, kako je pogača „Focaccia di Recco col formaggio“ postala tipičen in uveljavljen pekovski izdelek („Guide Veronelli all’Italia piacevole“ ed. Garzanti, Milano 1968, „Guida gastronomica d’Italia“ ed. TCI, Milano 1969).

Od takrat pa vse do naših dni je pogača „Focaccia di Recco col formaggio“ kot avtentična lokalna specialiteta omenjena v praktično vsaki regionalni ali lokalni gastronomski knjigi, v vseh enogastronomskih vodnikih in v številnih gastronomskih revijah.

Sklic na objavo specifikacije

(Člen 5(7) Uredbe (ES) št. 510/2006 (3))

Ta uprava je sprožila nacionalni postopek ugovora z objavo vloge za priznanje ZGO „Focaccia di Recco col formaggio“ v Uradnem listu Italijanske republike št. 181 z dne 5. avgusta 2011.

Celotno besedilo proizvodne specifikacije je na voljo na spletni strani:

http://www.politicheagricole.it/flex/cm/pages/ServeBLOB.php/L/IT/IDPagina/3335

ali

neposredno na domači strani Ministrstva za kmetijsko, prehrambno in gozdarsko politiko (http://www.politicheagricole.it), kjer izberete „Qualità e sicurezza“ (v desnem zgornjem kotu zaslona) in nato „Disciplinari di produzione all’esame dell’UE“.

(1) UL L 343, 14.12.2012, str. 1.

(2) UL L 93, 31.3.2006, str. 12. Nadomeščena z Uredbo (EU) št. 1151/2012.

(3) Prim. opombo 2.

		ISSN 1977-1045 doi:10.3000/19771045.C_2013.155.slv
Uradni list Evropske unije		C 155

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Zvezek 56 1. junij 2013

Obvestilo št.	Vsebina	Stran
	IV Informacije
	INFORMACIJE INSTITUCIJ, ORGANOV, URADOV IN AGENCIJ EVROPSKE UNIJE
	Svet
2013/C 155/01	Obvestilo osebam in subjektom, za katere veljajo omejevalni ukrepi, določeni v Sklepu Sveta 2013/255/SZVP in Uredbi Sveta (EU) št. 36/2012 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji	1

	Evropska komisija
2013/C 155/02	Menjalni tečaji eura	2

	V Objave
	DRUGI AKTI
	Evropska komisija
2013/C 155/03	Objava vloge v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil	3

2013/C 155/04	Objava vloge za spremembo v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil	9

2013/C 155/05	Objava vloge v skladu s členom 50(2)(a) Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil	13