5.2.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 33/1

—

ob upoštevanju Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (direktiva o univerzalnih storitvah) (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (2),

—

ob upoštevanju Direktive 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o spremembah Direktive 2002/22/ES o univerzalnih storitvah in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami, Direktive 2002/58/ES o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij in Uredbe (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (3),

—

ob upoštevanju Direktive 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (4),

—

ob upoštevanju Direktive 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (direktiva o dostopu) (5),

—

ob upoštevanju Direktive 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (6),

—

ob upoštevanju Direktive 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o spremembi direktiv 2002/21/ES o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, 2002/19/ES o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju in 2002/20/ES o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (7),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1211/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o ustanovitvi Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) in Urada (8),

—

ob upoštevanju Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (9),

—

ob upoštevanju javnega posvetovanja o prihodnjih načelih v zvezi z univerzalno storitvijo na področju elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, ki ga je Komisija začela 2. marca 2010,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2010 z naslovom "Evropske širokopasovne povezave: naložbe v rast, ki jo poganja digitizacija" (KOM(2010)0472),

—

ob upoštevanju predloga Komisije za Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi programa za politiko radiofrekvenčnega spektra (KOM(2010)0471),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 20. septembra 2010 o reguliranem dostopu do dostopovnih omrežij naslednje generacije (NGA),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta odbora Komisije za komunikacije o širokopasovnem dostopu v EU – stanje na dan 1. julij 2010,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. avgusta 2010 z naslovom "Poročilo o napredku enotnega evropskega trga za elektronske komunikacije za leto 2009 (15. poročilo) SEK(2010)0630" (KOM(2010)0253),

—

ob upoštevanju četrte izdaje pregleda stanja potrošniških trgov "Zagotavljanje učinkovitosti trgov v korist potrošnikov" iz oktobra 2010,

—

ob upoštevanju sklepa Sveta 91/396/EGS z dne 29. julija 1991 o uvedbi enotne evropske številke klica v sili (10),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije o obdelavi podatka o lokaciji klicatelja v elektronskih komunikacijskih omrežjih za storitve klica v sili z določitvijo lokacije,

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 717/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2007 o gostovanju v javnih mobilnih telefonskih omrežjih znotraj Skupnosti in spremembah Direktive 2002/21/ES (11),

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki jo je EU ratificirala 23. decembra 2010,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenih členov 2 (pravica do življenja), 3 (pravica do celovitosti osebne celovitosti), 6 (pravica do svobode in varnosti), 26 (vključenost invalidov) in 35 (pravica do varovanja zdravje)

—

ob upoštevanju študije z naslovom "Evropska številka za klic v sili 112" (anketa Eurobarometer 314),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta odbora Komisije za komunikacije o uporabi evropske številke za klic v sili 112 – rezultati četrtega kroga zbiranja podatkov (10. februar 2011),

—

ob upoštevanju svoje izjave z dne 25. septembra 2007 o evropski številki za klic v sili 112 (12),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A7-0220/2011),

A.

ker direktiva o univerzalni storitvi preprečuje socialno izključenost z zagotavljanjem, da imajo državljani na podeželju in na odročnih območjih ali gospodinjstva z nizkim dohodkom cenovno sprejemljiv dostop do osnovnih in bistvenih telekomunikacijskih storitev,

B.

ker je treba posebno pozornost nameniti temu, da ne bodo zanemarjene ranljive skupine, ter je treba vedno izvajati posebne učinkovite ukrepe za zagotovitev njihovega vključevanja v družbo in enakega dostopa do storitev, kot ga imajo drugi državljani,

C.

ker razvijajoča se tehnologija, zlasti cenovno dostopna mobilna telefonija, zdaj večini državljanov zagotavlja dostop do osnovnih telekomunikacijskih storitev,

D.

ker je univerzalna storitev opredeljena kot minimalen niz storitev določene kakovosti, do katerih imajo dostop vsi končni uporabniki, po sprejemljivi ceni z vidika posebnih nacionalnih pogojev in brez izkrivljanja konkurence,

E.

ker bi morala univerzalna storitev vsem državljanom zagotoviti dostop do storitev, ki so bistvene za njihovo vključevanje v družbo, in sicer v primerih, ko tega ne morejo zagotoviti tržne sile,

F.

ker je osnovna širokopasovna pokritost za vse evropske državljane do leta 2013 eden od glavnih ciljev učinkovitosti digitalne agende; ker je treba vseeno upoštevati dejstvo, da širokopasovne povezave tam, kjer so že na voljo, v povprečju uporablja 50 % gospodinjstev,

G.

ker še ni mogoče oceniti izvajanja revidirane direktive o univerzalnih storitvah in pravicah uporabnikov, saj je rok za prenos 25. maj 2011, zahtevano triletno obdobje pred ocenjevanjem pravilnega in doslednega izvajanja vseh določb te direktive pa se je komaj začelo,

H.

ker obstoječa zakonodaja, četudi prinaša pozitivne učinke za državljane, ni sama sebi namen in je treba prav tako zagotoviti čim večje koristi, povezane z novimi ukrepi na podlagi stalnega spremljanja držav članic ter prizadevanja za izboljšanje kakovosti, celovitosti in vidnosti informacij,

I.

ker enotnega trga nikoli ne bo mogoče obravnavati kot resnično dokončanega, temveč ga bo treba nenehno prilagajati v skladu z jamstvi socialnega varstva, potrebami družbe, tehnološkim napredkom in inovativnimi rešitvami; ker so poleg tega ukrepi za spodbujanje rasti in delovnih mest bistveni za zagotovitev, da bosta enotni trg in enotni digitalni trg vzpostavljena in da bosta delovala brez ovir, v korist državljanom, potrošnikom in podjetjem,

J.

ker je prizadevanje za napredek gonilna sila in možnost za uresničitev vizije in ciljev, ki so jih določili evropski zakonodajalci; ker morajo predlogi nove zakonodaje ali njenih sprememb upoštevati aktualne izkušnje in zmožnosti izvajanja; ker morata jasna politična podpora ter objektivna ocena stroškov, koristi in socialno-ekonomskih razmer kot odločilni dejavnik koristiti zakonodajnim prilagoditvam,

K.

ker je evropska številka za klic v sili 112, vzpostavljena leta 1991 na podlagi sklepa Sveta, da državljanom omogoči dostop do vseh storitev v sili (gasilske, policijske in zdravstvene službe), edina številka v sili, ki je dostopna v vseh državah članicah Evropske unije, velika večina Evropejcev pa je še vedno ne pozna in od leta 2000 ni bilo zaznanega napredka;

L.

ker je 432 poslancev Evropskega parlamenta podpisalo izjavo z dne 11. marca 2008 o zgodnjem obveščanju državljanov ob velikih nevarnostih (13),

M.

ker si je treba še naprej prizadevati za ocenitev in zagotovitev kakovosti storitev med klicem številke 112, tako z vidika telekomunikacij kot uspešnosti in usklajevanja storitev v sili, ki so odvisne od številnih dejavnikov, in ker še ni bila izvedena celovita in podrobna ocena dejanskega izvajanja storitve 112 v EU na podlagi mnenja državljanov, zlasti ocena dostopnosti, medopravilnosti in časa posredovanja,

N.

ker se je na podlagi številnih nesreč v nedavni preteklosti izkazalo, da je v primeru bližajočih se ali nastajajočih hujših izrednih razmer nujno zgodnje obveščanje, da bi se zmanjšala trpljenje in izguba življenj,

1.

poudarja pomembnost obveznosti univerzalne storitve kot varnostne mreže za socialno vključenost, kjer tržni mehanizmi sami ne morejo zagotoviti osnovnih storitev za državljane in podjetja;

2.

podpira redno ponovno vrednotenje – v okviru direktive o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov – primernosti obstoječih zakonodajnih določb EU za univerzalno storitev z vidika socialnega, gospodarskega in tehnološkega razvoja, da se opredeli in uvede ustrezne opredelitve, ki odražajo spreminjajoče se resnične potrebe in zahteve državljanov ter izboljšujejo kakovost storitev;

3.

poziva Komisijo, naj zagotovi smernice za najboljše izvajanje in izvrševanje revidirane direktive o univerzalni storitvi, pri čemer se prepreči izkrivljanje trga in hkrati državam članicam omogoči, da sprejmejo določbe, ki bolje ustrezajo nacionalnim okoliščinam;

4.

podpira cilje v zvezi s širokopasovnim dostopom za vse, ki so del digitalne agende, ter je prepričan, da univerzalen dostop do storitev širokopasovne povezave državljanom in podjetjem pomaga izkoristiti vse prednosti digitalnega enotnega trga, zlasti z izboljšanjem socialne vključenosti ter ustvarjanjem novih priložnosti za socialno in okoljsko inovativna podjetja, ki pospešujejo nastajanje delovnih mest, rast in priložnosti za čezmejno trgovanje; v ta namen podpira spodbujanje digitalne pismenosti;

5.

poziva Komisijo, naj v večji meri finančno podpre lokalne projekte, ki zagotavljajo digitalni dostop, in vse skupnosti, ki prikrajšanim skupinam pomagajo dostopati do tehnoloških naprav z zagotovitvijo povezav v javnih stavbah, ki ponujajo brezplačen internetni dostop;

6.

poudarja, da lahko politike in tehnologije (na primer žična, kabelska, optična, mobilna in satelitska omrežja) skupaj pospešijo razvoj novih spletnih storitev in programov s strani podjetij ali javnih organov, kot so e-uprava, e-zdravstvo in e-izobraževanje, kar bi povečalo povpraševanje po hitrejših internetnih povezavah in učinkovitost vlaganj v odprta širokopasovna omrežja ter s tem spodbudilo javno-zasebna partnerstva in razvoj digitalnega enotnega trga, hkrati pa pospešilo vključevanje marginaliziranih državljanov;

7.

poudarja pomen pravil EU o javnih naročilih ter meni, da je v sklopu širšega pregleda teh pravil izredno pomembno, da imajo lokalni in regionalni organi koristi od ukrepov za spodbujanje njihovega sodelovanja pri vlaganju v komunikacijsko tehnologijo in predkomercialnih javnih naročilih (kot sredstvu za prenos rezultatov raziskav na trg) ter da se elektronsko javno naročanje široko uporablja;

8.

poziva k učinkovitemu prenosu telekomunikacijskega okvira, zlasti njegovih določb o nevtralnosti, tako da bodo lahko končni uporabniki dostopali do storitev in vsebin ter v internetu uporabljali programe po lastni izbiri;

9.

poudarja, da univerzalna storitev ni edini ali ključni dejavnik za doseganje cilja v zvezi s širokopasovno povezavo za vse, glede na potrebne visoke stroške vlaganja, ne da bi hkrati lahko zagotovili bistveno boljše storitve potrošnikom; kljub temu ugotavlja, da člen 15 direktive o univerzalni storitvi predvideva redne preglede obsega univerzalne storitve, in poudarja, da je treba pri tem upoštevati oceno izvajanja določbe direktive in ugotovitve potekajočih ocen učinka, zlasti kar zadeva razširjenost širokopasovnih povezav in njihovo dejansko uporabo v gospodinjstvih;

10.

meni, da obvezna dostopnost širokopasovnih storitev ne bo samodejno pomenila tudi večje uporabe teh storitev; zato poziva Komisijo in države članice, naj ne zagotovijo le povezave, ampak tudi okrepijo ukrepe za povečanje povpraševanja in spodbujanje uporabe; meni tudi, da bi obveznosti univerzalne storitve morda lahko postale dodatna spodbuda za razvoj širokopasovne povezave, na primer kot srednjeročni cilj, vendar da bi morali ustrezno začrtani nacionalni programi uresničevati cilje glede univerzalnega širokopasovnega dostopa;

11.

meni, da so pomembna sredstva za povečanje širokopasovne pokritosti tudi učinkovita politika radiofrekvenčnega spektra, ki omogoča usklajeno uporabo "digitalne dividende", in naložbam naklonjeni predpisi;

12.

poziva Komisijo, naj dokonča oceno učinka in zakonodajalcem ponudi zanesljive podatke o obstoječi uporabi, pričakovanem povpraševanju in izboljšanju obveznosti univerzalne storitve prek širokopasovne povezave ter navsezadnje o analizi najbolj učinkovitega mehanizma financiranja za države članice, potrošnike in podjetja za uvajanje obveznosti univerzalne storitve, ob preprečevanju neučinkovitih stroškov in pretiranih bremen;

13.

poziva Komisijo, naj vzporedno in v sodelovanju z nacionalnimi regulativnimi organi skrbno nadzoruje trge ter zagotovi, da bodo tiste države članice, ki že lahko ali želijo zagotoviti obveznosti univerzalne storitve na področju širokopasovnih tehnologij in hitrosti, v primerih tržnega zloma to lahko tudi storile, ne da bi povzročale izkrivljanje trga;

14.

pozdravlja odločitev Komisije, da opravi temeljito študijo o zagotavljanju internetnih storitev po objavi četrte točkovne tabele potrošniških trgov;

15.

poziva Komisijo in države članice, naj na podlagi prispevka nacionalnih regulativnih organov preveri možnosti za uporabo obveznosti univerzalne storitve in določb o pravicah uporabnikov, ki bi zagotavljale dostopnost ranljivim skupinam, zlasti invalidom, ne le prek uvedbe posebnih terminalov in cenovno dostopnih tarif, temveč tudi z razpoložljivostjo ustreznih informacij, da bi potrošniki lahko dejansko izbrali storitve in poprodajne storitve, ki so na voljo;

16.

kljub temu meni, da bi morale osnovne določbe za financiranje univerzalne storitve, ki bi zagotavljale, da je obravnavana nediskriminacijsko in pregledno, ostati v zakonodaji EU in da bi jih morali razširiti tudi na obveznosti, povezane s podatki in govorom;

17.

poudarja, da evropska številka za klic v sili 112 lahko rešuje življenja in zagotavlja večje varstvo državljanov EU, saj deluje kot glavni podporni sistem za državljane in potrošnike, ki živijo na območju enotnega trga; poudarja, da je pomembno zagotoviti gladko delovanje te številke v vsej Uniji; meni, da bi Komisija morala zagotoviti, da bodo imeli do te storitve dostop vsi družbeni segmenti, vključno z invalidi (z motnjami sluha, motnjami govora itn.) in drugimi ranljivimi skupinami;

18.

vendar obžaluje, da možnosti te storitve še zdaleč niso v celoti izkoriščene; zato meni, da je treba sprejeti osnovne ukrepe za njeno večjo prepoznavnost med državljani, pa tudi glede drugih vprašanj, povezanih s tehnologijo in boljšim usklajevanjem;

19.

opozarja, da je anketa, ki jo je Eurobarometer objavil februarja 2011, pokazala, da le 26 % državljanov Evropske unije samih od sebe prepozna številko 112 kot številko za klic v sili v EU in da se 58 % državljanov EU še vedno ne strinja z izjavo, da so v njihovi državi ustrezno seznanjeni z obstojem številke 112 za klic v sili (14);

20.

poziva Komisijo in države članice, naj si s skupnimi močmi prizadevajo, da bi bili ljudje o tej številki bolj obveščeni in da bi jo več uporabljali, in sicer z razvojem ciljno usmerjene in daljnosežne komunikacijske strategije, ki bi obravnavala pomisleke in vprašanja, ki jih imajo državljani v zvezi z delovanjem tega sistema;

21.

poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo prizadevanja glede obveščanja, tako da bodo s številko za klic v sili 112 kot številko, ki velja za celotno EU, prek medijev, zlasti tiskanih in avdiovizualnih, in prek obveščevalnih akcij seznanjeni vsi državljani EU in ljudje, ki potujejo, ter naj organizirajo in podpirajo promocijske dejavnosti za ozaveščanje javnosti, 11. februarja, ki je bil razglašen za "evropski dan številke 112", pa vsako leto priredijo dogodke; poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti praktičnim informacijam, na primer da je številka 112 brezplačna evropska številka za klic v sili, dosegljiva s fiksnih in prenosnih telefonov povsod v EU;

22.

ugotavlja, da obstajajo med državami članicami velike razlike v poznavanju evropske številke za klic v sili 112, in države članice poziva, naj izmenjajo izkušnje in najboljše prakse, da bi do leta 2020 vsaj 80 % državljanov samih od sebe prepoznalo številko 112 za klic v sili kot številko, prek katere je mogoče poklicati službe za pomoč v sili kjer koli v Evropski uniji;

23.

poziva države članice, naj izkoristijo najboljše točke za širjenje informacij o številki 112, prek katerih je mogoče preprosto obvestiti veliko število gospodinjstev, predvsem zdravniške ordinacije in lekarne, izobraževalne ustanove, kot so šole in univerze, bolnišnice in klinike, letališča, pristanišča in železniške postaje, glede na to, da je ta številka posebno uporabna za popotnike, kot tudi informacijske portale nacionalnih storitev v sili;

24.

poziva Komisijo in države članice, naj številko 112 promovirajo kot številko za klic v sili po vsej EU tudi prek spleta in radia, ki sta med najpogosteje uporabljanimi mediji med mladimi in ljudmi, ki veliko potujejo; poudarja, da je med tistimi, ki poznajo številko 112, to informacijo prek radia izvedelo samo 16 % ljudi, prek spleta pa samo 11 %;

25.

poziva vse države članice, naj zagotovijo, da bo številka 112 jasno vidna predvsem na vseh vozilih policije, reševalne službe, gasilcev in drugih služb za pomoč v sili;

26.

opozarja na obstoječe in uveljavljene številke držav članic za klic v sili in poudarja, da je tam, kjer nameravajo te stare številke obdržati, pomembno, da se ne ogrozi ozaveščenosti ali povzroči zmede v zvezi s tem, katero številko poklicati;

27.

obžaluje, da države članice še ne zagotavljajo pravočasnega, natančnega in zanesljivega določanja lokacije v okviru storitev številke 112; zato poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami čim prej bistveno izboljša točnost in zanesljivost informacij o lokaciji klicatelja v skladu z novimi predpisi EU o telekomunikacijah ter posodobi tehnologijo, da bo izpolnjevala glavni cilj, namreč v nekaj sekundah omogočala obvezno samodejno prepoznavanje lokacije za vse klice na številko 112, tudi za klicatelje, ki gostujejo v drugih omrežjih, s čimer bodo te bistvene informacije na voljo telefonistom, storitev pa se bo izkazala kot dragocena za državljane; poziva Komisijo, naj predvidi ukrepe proti državam članicam, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti v zvezi s tem;

28.

poziva države članice in Komisijo, naj uvedejo ukrepe za izboljšanje dostopa do financiranja in podpore za raziskovalne projekte za razvoj najboljše možne tehnologije za določanje lokacije klicatelja, tudi s prenosom govora prek internetnega protokola (VoIP), ter v skladu s tem podpira razvoj standardov in predpisov nove generacije; poziva, da se sredstva za podporni program za izvajanje politike informacijske in komunikacijske tehnologije, predvidena v proračunu EU za leta 2009, 2010 in 2011, namenijo za podporo testiranju in izvajanju inovativnih storitev (temelječih na protokolu VoIP in dostopu do številke 112 prek protokola IP), ki bi jih bilo mogoče zagnati prek programov, neodvisnih od omrežja, v pričakovanju vzpostavitve sistema številke 112 nove generacije v EU; Komisijo tudi poziva, naj preuči izvajanje aplikacij številke 112 nove generacije, kot so kratka sporočila, videoposnetki in družabna omrežja, in kako bi bilo mogoče aplikacije, ki so trenutno na voljo državljanom, uporabiti pri sporočanju nesreč, da bi izboljšali dostop do številke za klic v sili 112 in okrepili ukrepanje v primeru nesreče državljanov;

29.

meni, da bi morali s predpisi zagotoviti, da bi se e-klic uvedel kot obvezna storitev;

30.

poudarja pomen boljšega usklajevanja med organi za nujno ukrepanje na nacionalni in čezmejni ravni ali ravni Evropske unije, da bi dosegli čim večjo učinkovitost, in v ta namen poziva Komisijo, naj podpira vlade držav članic in se z njimi uskladi pri iskanju načinov za izboljšanje medobratovalnosti med njihovimi sistemi;

31.

poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami čim prej opredeli zahteve glede zanesljivosti in kakovosti za vso verigo storitev številke za klic v sili 112 in vzpostavi kazalnike učinkovitosti in smernice za kakovost storitev številke 112, kot jih doživljajo državljani, ob upoštevanju potrebe po dostopnosti, medobratovalnosti med storitvami pomoči v sili, večjezičnosti ter pravočasnega in kakovostnega ukrepanja služb za pomoč v sili;

32.

predlaga uvedbo akcijskega programa za izmenjavo izkušenj in praktičnih zgledov med nacionalnimi regulativnimi organi, službami za pomoč v sili in organizacijami civilne družbe v državah članicah ter razširitev te izmenjave na organizacije v državah kandidatkah za vstop v EU in sosednjih državah, da bi tako izboljšali učinkovitost storitev za klic v sili 112 v EU; v ta namen predlaga vzpostavitev mreže strokovnjakov; priporoča predvsem izmenjavo primerov najboljše prakse med državami članicami v povezavi z obravnavanjem klicev na številko 112, na primer pri usposabljanju operaterjev, uporabi enotnega operaterja za klice ter uporabi spletnih storitev in tolmačenja za pomoč tistim, ki ne govorijo jezika države, v kateri uporabljajo storitve v sili;

33.

poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za znižanje števila neuspelih poskusov klicev v sili, skrajšajo čas vzpostavitve klica in odgovora nanj in zmanjšajo število lažnih klicev; poziva države članice, naj si izmenjajo najboljše prakse v zvezi blokiranjem klicev s prenosnih telefonov brez kartice SIM;

34.

poudarja, da je treba zagotoviti dostopnost številke 112 za ljudi z različnimi oblikami invalidnosti in ranljive skupine, ter poziva zlasti k standardiziranem dostopu do številke 112 za te skupine, na primer prek posebnih terminalskih naprav za gluhe, naglušne, slepe in slabovidne, storitev za pretvorbo besedila in znakovni jezik ali prek druge posebne opreme; Komisijo in države članice tudi poziva, naj okrepijo svoja prizadevanja, da bodo te osebe bolje seznanjene s številko 112, prek sredstev komunikacije, ki so jim posebej prilagojena;

35.

poziva Komisijo, naj izvede študijo o dosedanji učinkovitosti storitev številke 112, o sodelovanju med ustreznimi organi, ki naj bi izboljšalo storitve, ter o posameznih ukrepih, ki so jih doslej uvedle države članice; poleg tega poziva Komisijo, naj preuči možnost razširitve storitev številke 112 z govornih klicev na kratka sporočila, tako da bi sporočilo, poslano na "112", sprožilo odzivanje v primeru nesreče;

36.

poziva Komisijo, naj prek neodvisnih organov najpozneje do konca leta 2012 ovrednoti dejansko stanje izvajanja storitve 112 po EU z vidika državljanov in oceni predvsem dostopnost, medobratovalnost in čas posredovanja. v zvezi s tem Komisijo tudi poziva, naj v istem roku predloži pregled pravno zavezujočih in v praksi zagotovljenih rokov za posredovanje v EU ter razširi študijo učinka, pripravljeno v okviru projekta eCall, na posledice, ki jih ima delovanje številke 112 za ljudi, in na njene finančne posledice;

37.

poziva države članice in Komisijo, naj glede na to, da tehnologija za to že obstaja, spodbujajo vzpostavitev "povratnega sistem 112", namreč univerzalnega, večjezičnega, dostopnega, poenostavljenega in učinkovitega povezanega sistema v vsej EU za opozarjanje in alarmiranje prebivalcev v primeru bližajočih se ali grozečih naravnih nesreč in/ali nesreč, ki jih povzroči človek oziroma kakršnih koli katastrof; meni, da bi moral biti takšen sistem izveden brez oviranja zasebnosti in v kombinaciji z ustreznimi akcijami za obveščanje in usposabljanje državljanov;

38.

poziva Komisijo, naj prouči izvedljivost prihodnje storitve številke 116, podobne storitvi številke 112, za državljane v čustveni stiski, ki trpijo za depresijo ali imajo druge težave z duševnim zdravjem;

39.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

5.2.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 33/9

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 5. julija 2010 z naslovom "Spremljanje trga za trgovino in distribucijo – za učinkovitejši in pravičnejši notranji trg za trgovino in distribucijo do leta 2020" (KOM(2010)0355) in njenega spremljajočega delovnega dokumenta o maloprodajnih storitvah na notranjem trgu (SEK(2010)0807),

—

ob upoštevanju odzivov na javno posvetovanje Komisije o spremljanju trga za trgovino in distribucijo (ki je potekalo od 5. julija do 10. septembra 2010),

—

ob upoštevanju okrogle mize o bolj učinkovitem in poštenem maloprodajnem trgu za podjetja in potrošnike, ki jo je 25. januarja 2011 pripravil Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov,

—

ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora z dne 20. januarja 2011 o poročilu z naslovom "Spremljanje trga za trgovino in distribucijo – za učinkovitejši in pravičnejši notranji trg za trgovino in distribucijo do leta 2020",

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. aprila 2011 z naslovom "Akt za enotni trg – Dvanajst pobud za okrepitev rasti in zaupanja – Skupaj v novo rast" (KOM(2011)0206),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. oktobra 2010 z naslovom "K aktu za enotni trg – za visokokonkurenčno socialno tržno gospodarstvo: 50 predlogov za izboljšanje skupnega dela, poslovanja in izmenjav" (KOM(2010)0608),

—

ob upoštevanju poročila profesorja Maria Montija z dne 9. maja 2010 z naslovom "Nova strategija za enotni trg",

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 10. decembra 2010 o aktu za enotni trg,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. oktobra 2010 o pametni pravni ureditvi v Evropski uniji (KOM(2010)0543),

—

ob upoštevanju četrte izdaje pregleda stanja potrošniških trgov "Zagotavljanje učinkovitosti trgov v korist potrošnikov" (jesenska izdaja, oktober 2010) in njegove pete izdaje "Potrošniki doma na enotnem trgu" (spomladanska izdaja, marec 2011),

—

ob upoštevanju 21. izdaje pregleda stanja notranjega trga, objavljene 23. septembra 2010,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom "Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast" (KOM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. oktobra 2009 o bolje delujoči verigi preskrbe s hrano v Evropi (KOM(2009)0591),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. junija 2008 z naslovom "Najprej pomisli na male – akt za mala podjetja za Evropo" (KOM(2008)0394),

—

ob upoštevanju Direktive 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 764/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi postopkov za uporabo nekaterih nacionalnih tehničnih pravil za proizvode, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici, in o razveljavitvi Odločbe št. 3052/95/ES (2),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93 (3),

—

ob upoštevanju Sklepa št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o skupnem okviru za trženje proizvodov in razveljavitvi Sklepa Sveta 93/465/EGS (4),

—

ob upoštevanju Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (5),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 23. junija 2011 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potrošnikov (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. aprila 2011 o upravljanju in partnerstvu na enotnem trgu (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. aprila 2011 o enotnem trgu za podjetja in rast (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. aprila 2011 o enotnem trgu za Evropejce (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. oktobra 2010 o prihodnosti evropske standardizacije (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. septembra 2010 o dokončnem oblikovanju notranjega trga za elektronsko poslovanje (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. septembra 2010 o poštenih prihodkih za kmete: bolje delujoči verigi preskrbe s hrano v Evropi (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o uresničitvi enotnega trga za potrošnike in državljane (13),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2010 o varstvu potrošnikov (14),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2010 o pregledu stanja notranjega trga (15),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2010 o mreži SOLVIT (16),

—

ob upoštevanju svoje izjave z dne 19. februarja 2008 o preiskavi in odpravi zlorabe moči velikih supermarketov, delujočih v Evropski uniji (17),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0217/2011),

A.

ker je val protekcionizma, ki je zajel vso Evropo, skrb zbujajoč,

B.

ker je treba realnemu gospodarstvu povrniti osrednje mesto na političnem programu, da bi v celoti izkoristili potencial notranjega trga,

C.

ker je maloprodajni trg bistveni del naše zaveze za ponovni zagon enotnega trga,

D.

ker lahko maloprodajni trg kot največji porabnik energije in proizvajalec odpadkov bistveno prispeva k trajnosti, vključno z energijskimi cilji EU 20-20-20,

E.

ker se poslovni potencial čezmejne spletne trgovine ne razvija dovolj zaradi številnih ovir, kot so jezikovne ovire, neustrezne in pomanjkljive informacije ter pomanjkanje upravne usklajenosti in sodelovanja, zaradi česar potrošniki neradi nakupujejo v spletu od maloprodajnih podjetij v drugih državah članicah, slednji pa neradi prodajajo prek spleta čez mejo,

1.

poudarja, da je maloprodajni sektor gibalo rasti, konkurenčnosti in zaposlovanja v Evropi ter ima ključno vlogo pri uresničevanju ciljev strategije EU 2020;

2.

poudarja, da maloprodajni trgovci ponujajo različne sodobne načine za nakup in prodajo blaga in storitev ter prispevajo k pestrejši potrošniški izbiri, pa tudi prožnim in dostojnim zaposlitvenim možnostim, zlasti za mlade;

3.

poziva institucije EU, naj maloprodajnemu sektorju dajo največji politični pomen kot stebru akta za enotni trg in sredstvu za ponovno vzpostavitev zaupanja javnosti v enotni trg;

4.

poziva Komisijo, naj okrepi usklajevanje med politikami in sprejme celosten in dolgoročen pristop k obravnavanju maloprodajnega sektorja;

5.

obžaluje, da velike ovire maloprodajnemu sektorju še vedno preprečujejo, da bi v celoti dosegel svoj potencial v spletnem ali nespletnem okolju; poudarja, da jih je treba nemudoma začeti odpravljati;

6.

poudarja, da si maloprodajni trgovci in dobavitelji delijo odgovornost za dosego bolj učinkovitega, preglednega in poštenega maloprodajnega trga;

7.

meni, da se je treba osredotočiti zlasti na dejansko izvajanje načel Pogodbe, veljavnih pravil in instrumentov, ki urejajo notranji trg, ter samoregulacije, preden se začne razmišljati o regulativnem pristopu, če je to primerno;

8.

je zaskrbljen, ker omejujoča nacionalna pravila, različne razlage in neustrezno izvajanje preprečujejo prost pretok blaga in storitev v EU; poudarja, da zahteve za dodatne teste in registracijo, nepriznavanje certifikatov in standardov, teritorialne omejitve dobave in podobni ukrepi ustvarjajo dodatne stroške za potrošnike in maloprodajne trgovce, zlasti mala in srednja podjetja, s tem pa omejujejo morebitno koristnost enotnega trga za evropske državljane in poslovni svet;

9.

priznava, da mora Komisija z ustreznimi statističnimi orodji še naprej analizirati razloge za cenovne razlike v EU, da bi potrošnikom zagotovili večjo preglednost in primerljivost cen, ne da bi posegali v evropska in nacionalna javnofinančna pravila in pravila trga dela, s tem pa omogočiti bolj premišljene odločitve in spodbujati večje zaupanje v čezmejno trgovino; opominja, da je za to potrebno dejavno sodelovanje nacionalnih statističnih uradov;

10.

poziva države članice, naj v celoti in pravilno izvajajo pravila in zakonodajo notranjega trga, zlasti sveženj za proizvode, direktivo o storitvah, direktivo o zamudah pri plačilih, direktivo o elektronskem poslovanju in akt za mala podjetja; poziva jih tudi, naj odpravijo prekrivanja ter zmanjšajo upravna bremena in regulativne ovire, ki omejujejo rast in odpiranje novih delovnih mest;

11.

poziva Komisijo, naj pozorneje spremlja države članice, da bi zmanjšala primanjkljaj pri prenosu in zagotovila učinkovito vzajemno priznavanje blaga in storitev; poziva Komisijo, naj zagotovi tudi poenostavitev veljavnih pravil;

12.

je seznanjen s težavami, s katerimi se soočajo evropski neodvisni maloprodajni trgovci, in meni, mora maloprodajna zakonodaja bolj temeljiti na dokazih, zlasti ker je treba ustrezno preučiti in razumeti vpliv zakonodaje na mala podjetja;

13.

spodbuja podjetniška in potrošniška združenja, ki jih podpira Komisija, naj interesnim skupinam zagotovijo več informacij, usposabljanja in pravnega svetovanja o njihovih pravicah in instrumentih za reševanje težav, ki jih imajo na voljo, na primer mreži SOLVIT, podpirajo pa naj tudi medsebojno izmenjavo dobre prakse;

14.

poudarja, da razdrobljen plačilni sistem ovira trgovino; poziva Komisijo, naj izboljša sistem SEPA, da bi razvila osnovno plačilno storitev, ki bo na voljo za vse kartice, spodbudila konkurenco med načini plačila z odstranitvijo ovir, povečala preglednost transakcijskih stroškov in odpravila neupravičene medfranšizne provizije; poziva jo tudi, naj zagotovi hitrejša bančna nakazila v EU; poudarja, da bi bil sistem SEPA lahko koristno sredstvo v boju proti sivi ekonomiji;

15.

opozarja na izraženo zaskrbljenost delov civilne družbe ter malih in srednjih podjetij zaradi povečanja števila trgovskih centrov in zmanjšanja števila lokalnih trgovin in trgov na oddaljenih območjih in v mestnih središčih;

16.

poudarja, da bi moralo maloprodajno načrtovanje vzpostaviti strukturni okvir, znotraj katerega bi podjetja tekmovala, povečevala svobodno izbiro potrošnikov ter omogočala dostop do blaga in storitev, zlasti v težje dostopnih in redko naseljenih regijah ali v primerih, ko je mobilnost potrošnikov zmanjšana; vztraja, da imajo lokalne trgovine in tržnice pomembno družbeno, kulturno in okoljsko vlogo pri oživljanju podeželskih in mestnih območij; zato poziva države članice, naj podprejo trajnostne lokalne skupnosti s spodbujanjem inovacij ter rasti malih in srednjih podjetij;

17.

poudarja, da so mala in srednja podjetja steber evropskega gospodarstva in imajo izjemno vlogo pri ustvarjanju delovnih mest, zlasti na podeželju, pa tudi pri spodbujanju inovacij in rasti v maloprodajnem sektorju v lokalnih skupnostih Evropske unije;

18.

meni, da je treba pri obravnavanju dostopnosti v celoti spoštovati načelo subsidiarnosti;

19.

priznava, da so za politiko umeščanja trgovin v prostor pristojne države članice ter da so trajnost, mobilnost, regionalno načrtovanje in utrditev centra pomembni dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri odločitvah o sprejemljivosti novih lokacij za trgovine;

20.

meni, da bi ukrepi za spodbujanje obnove stavbne dediščine v mestih, tudi z uporabo strukturnih skladov, lahko omogočili znižanje najemnin (javno-zasebno partnerstvo) in spodbudili oživitev ekonomskih dejavnosti (zlasti trgovine z lokalnimi proizvodi), ki prispevajo h gospodarskemu in družbenemu razvoju;

21.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami pripravi raziskavo o vplivih in morebitnih posledicah odpiranja hipermarketov ali nakupovalnih središč na trg dela, mala in srednja podjetja ter potrošnike;

22.

je seznanjen z veliko zaskrbljenostjo potujočih uličnih prodajalcev, ki uporabljajo javne površine, zaradi možnosti, da se v državah članicah začne izvajati Direktiva 2006/123/ES, ki pojem naravnega vira uporablja tudi za javne površine, kar bi časovno omejilo dovoljenja za trgovanje na javnih površinah in tako močno prizadelo zaposlovanje, potrošnikovo svobodno izbiro ter sam obstoj tradicionalnih tržnic v mestnih četrtih;

23.

poudarja, da elektronsko poslovanje pomembno dopolnjuje običajno in da je treba sprejeti ustrezne ukrepe za celovit razvoj njegovega potenciala, vključno z izboljšanjem dostopa do interneta na najbolj odročnih območjih EU; poziva Komisijo, naj v prihodnje sporočilo o elektronskem poslovanju vključi ukrepe za okrepitev zaupanja, zlasti s poenostavitvijo čezmejne registracije domenskih imen, izboljšanjem varnega spletnega plačevanja, olajšanjem čezmejne izterjave dolgov in izboljšanjem obveščanja potrošnikov o njihovih pravicah, zlasti glede preklica naročila in možnosti pritožbe;

24.

obžaluje, da obstajajo številne ovire, kar zadeva svobodo ustanavljanja maloprodajnih trgovin v EU; zlasti je zaskrbljen zaradi nekaterih nacionalnih trgovinskih in davčnih zakonov, ki dejansko diskriminirajo tuje maloprodajne trgovce;

25.

poziva Komisijo, naj odločneje ukrepa proti državam članicam, ki kršijo načela notranjega trga, s hitrim pristopom pospeši postopke za ugotavljanje kršitev in letno poroča Evropskemu parlamentu o rešenih primerih na področju maloprodaje;

26.

ponovno poudarja, da so svobodna in poštena konkurenca, pogodbena svoboda in ustrezno izvajanje zadevne zakonodaje bistveni za dobro delovanje maloprodajnega trga;

27.

priznava, da imajo podjetja različno tržno moč, da morajo delovati gospodarno in da EU potrebuje vodilne gospodarske subjekte, da bo konkurenčna na svetovni ravni;

28.

opozarja pa na splošno zaskrbljenost zaradi prevladujočega položaja nekaterih večjih udeležencev na trgu, za katere pogosto velja, da šibkejšim dobaviteljem in maloprodajnim trgovcem nalagajo nepoštene pogoje, na primer prek neupravičenih mehanizmov selektivne distribucije, geografske segmentacije, nadzora cen, umika s seznama brez vnaprejšnjega obvestila in drugim omejevalnim ravnanjem, s čimer izkrivljajo konkurenco; poudarja, da je takšna praksa značilna za celotno maloprodajno dobavno verigo; obsoja prakso, ki zlorablja neravnovesje moči med gospodarskimi akterji in ogroža resnično svobodo sklepanja pogodb; poudarja, da bi z večjo ozaveščenostjo vseh udeležencev na trgu o njihovih pogodbenih pravicah, zlasti malih in srednjih podjetij, prispevali k preprečevanju takšne prakse;

29.

priznava, da so franšizne dejavnosti dober način za neodvisne maloprodajne trgovce, da preživijo v zelo konkurenčnem okolju; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da postajajo pogodbe z maloprodajnimi trgovci za vključitev v franšizo vse ostrejše;

30.

poudarja, da je treba zasebne blagovne znamke razvijati tako, da bo izbira za potrošnikov še večja, zlasti kar zadeva preglednost, kakovost informacij in raznolikost, mala in srednja podjetja pa bodo imela boljše možnosti za inovacije in širitev;

31.

meni, da je zajedavsko posnemanje, ki lahko med drugim izhaja iz dvojne vloge, ki jo ima maloprodajni trgovec kot potrošnik in tekmec proizvajalcev blagovnih znamk, nesprejemljivo in da bi ga bilo treba začeti nemudoma odpravljati; pozdravlja dejstvo, da Komisija izvaja analizo, da bi nadalje pojasnila pravni okvir in prakso v zvezi s poslovnimi skrivnostmi in zajedavskim posnemanjem v 27 državah članicah EU;

32.

priznava potrebo po bolj uravnoteženih odnosih in preglednosti v maloprodajni dobavni verigi; poudarja, da je potreben premik od soočenja k dialogu, ki bo temeljil na dejstvih, da bi vzpostavili zaupanje ter omogočili pravičnejša pogajanja in enake pogoje za vse, zaradi česar bi imeli vsi gospodarski akterji v dobavni verigi korist od dodane vrednosti svojih proizvodov in bi polno izkoristili prednosti enotnega trga;

33.

poziva Komisijo in države članice, naj v celoti in skladno izvajajo konkurenčno pravo, na nacionalni ravni pa po potrebi tudi pravo nepoštene konkurence in protimonopolno pravo;

34.

poudarja, da je za zagotovitev ustreznega izvajanja pravil konkurence in za preprečevanje zlorabe prevladujočega položaja najpomembnejše okrepiti lokalne organe za varstvo konkurence ter zagotoviti stalno in nemoteno komunikacijo in sodelovanje med njimi ter generalnim direktoratom Komisije za konkurenco;

35.

podpira dobro delo, ki ga na področju pogodbene prakse v odnosih med podjetji opravlja skupina strokovnjakov foruma na visoki ravni o boljšem delovanju verige preskrbe s hrano, zlasti da bi na podlagi podatkov in konkretnih primerov opredelila, popisala in ocenila, kaj je zajeto v očitno nepošteni poslovni praksi; poziva, da se odločno podprejo pobude za dialog o tem vprašanju med stranmi; je zaskrbljen, ker Evropski parlament formalno ni vključen v delo skupine in foruma na visoki ravni; meni, da bi moral Parlament nujno obravnavati to vprašanje in dejavno sodelovati pri delu foruma;

36.

podpira potrebo, ki so jo izrazile zainteresirane strani, po širšem horizontalnem pristopu, ki ne bi zajemal le agroživilske industrije; poziva Komisijo in podjetniška združenja, naj na podlagi dela, ki ga opravlja skupina strokovnjakov, preuči možnosti za ustanovitev novega odprtega foruma, ki se bo osredotočal na celotno maloprodajo;

37.

hkrati odločno podpira zavzeto delo, ki ga opravljajo združenja maloprodajnih trgovcev in dobaviteljev, da bi vzpostavila neformalen dialog in mehanizme rednega posvetovanja v skladu s konkurenčnim pravom; pozdravlja njihovo prostovoljno pobudo za sprejetje izjave o skupnih načelih dobre trgovinske prakse v vsej maloprodajni dobavni verigi;

38.

prav tako pozdravlja orodje Komisije za spremljanje evropskih cen hrane ter podobne pobude držav članic, da omogočijo poštene dohodke vzdolž dobavne verige hrane s pomočjo analize stroškov, dodane vrednosti, količin, cen in marž v vseh delih dobavne verige hrane;

39.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se veljavni pravni instrumenti za uveljavljanje pravic ne uporabljajo v celoti, kar velja zlasti za mala in srednja podjetja zaradi njihove gospodarske odvisnosti in bojazni, da bodo izgubila posel; poziva Komisijo, države članice in podjetniška združenja, naj poiščejo načine, kako vzpostaviti zaupanje in olajšati dostop do sodnih sistemov, vključno z možnostjo anonimnih pritožb in imenovanjem varuha EU na tem področju; poleg tega je prepričan, da je treba še naprej razvijati temeljni okvir za zagotavljanje lojalne konkurence v vertikalnih in horizontalnih odnosih med podjetji, da bi se podjetjem utrla pot za resnično enake konkurenčne pogoje;

40.

poziva Komisijo, naj do konca leta 2011 objavi sporočilo, v katerem bo navedla nacionalne zakonodaje in orodja, ki se nanašajo na poslovno prakso in pogodbene odnose, ter natančno ocenila, ali se ta pravila ustrezno izvajajo in ali so potrebni nadaljnji ukrepi;

41.

meni, da bi bilo treba preučiti alternativne in neformalne mehanizme za reševanje sporov in odškodnine ter oceniti njihovo učinkovitost, saj bi utegnili biti učinkovito sredstvo za reševanje sporov med maloprodajnimi trgovci; poziva Komisijo, naj predlaga ukrepe o alternativnem reševanju sporov do konca 2011, da bi se okrepilo zaupanje potrošnikov in podjetnikov;

42.

poziva Komisijo in nosilce dejavnosti v maloprodajni dobavni verigi, naj Parlamentu letno poročajo o napredku, doseženem na obstoječih platformah in v mehanizmih neformalnega dialoga; predlaga, da bi se o rezultatih razpravljalo na letni okrogli mizi o maloprodajnem trgu, ki bi jo pripravil Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov;

43.

poudarja odgovornost maloprodajnega sektorja glede trajnosti; pozdravlja, da so bili maloprodajni trgovci in dobavitelji na čelu prizadevanj za ekološko odgovornost, zlasti v zvezi z odpadki, porabo energije, transportom in zmanjšanjem izpustov CO2; pozdravlja obstoječo zavezanost trajnostni potrošnji, vendar meni, da so potrebna nadaljnja prizadevanja; meni, da je treba v okviru odgovornosti podjetja več pozornosti nameniti socialnim in okoljskim vprašanjem;

44.

poudarja, da so maloprodajni trgovci in dobavitelji gibalo inovacij, raziskav in razvoja; poudarja, da mora celoten sektor še naprej zviševati raven naložb v inovativno tehnologijo in prakso, da bi nadalje povečali konkurenčnost v dobavni verigi, vključujoč logistiko in prevoz, energetsko učinkovitost, pakiranje, odlaganje odpadkov in recikliranje proizvodov, ter izmenjavali dobro prakso;

45.

poziva Komisijo, naj razvije enoten sistem ocenjevanja in označevanja, kot je zahteval v svoji resoluciji o enotnem trgu za podjetja in rast, in sicer na podlagi celotnega življenjskega cikla proizvodov, zlasti da bi poenostavili in uskladili uporabo ter zmanjšali stroške razdrobljenosti za podjetja in potrošnike;

46.

poziva zainteresirane strani, naj sprejmejo nadaljnje pobude za boj proti tratenju hrane;

47.

pozdravlja skupni sporazum, sklenjen med EuroCommerce in UNI-Europa, ki ponazarja, da socialni dialog na področju trgovine dobro poteka; priznava, da je treba storiti več za boljšo obveščenost potrošnikov o družbeni odgovornosti maloprodajnih trgovcev, usklajevanje vlaganj v novo tehnologijo s človeškim kapitalom, zlasti s pomočjo razvoja veščin, in odpravljanje sive ekonomije;

48.

opozarja na pomen ustreznega izvajanja obstoječe socialne in delovne zakonodaje; obžaluje velik obseg dela na črno, ki pomeni tudi visoko stopnjo davčne utaje in preprečuje enake pogoje trgovcev na notranjem trgu;

49.

opozarja, da so izboljšanje delovnih razmer, boj proti sivi ekonomiji ter ohranjanje ravni zaposlenosti in konkurenčnosti z večjo usklajenostjo med zahtevami trgovcev in usposobljenostjo njihovih delavcev glavni izzivi tega sektorja; poudarja, da je treba vlagati v usposabljanje in gradnjo zmogljivosti, saj bo to sektorju pomagalo, da se hitro prilagodi novim tehnologijam;

50.

poziva Komisijo, naj v posvetovanju z maloprodajnim sektorjem pripravi podroben evropski akcijski načrt za maloprodajo s sektorskimi priporočili, na podlagi katerega bi oblikovali strategijo, ki bo temeljila na dosežkih in omogočala reševanje odprtih vprašanj; pozdravlja dejstvo, da je Parlament v svoji resoluciji o enotnem trgu za podjetja in rast podprl to pobudo;

51.

poudarja, da mora ta akcijski načrt upoštevati že oblikovane pobude Komisije, kot so forum na visoki ravni o boljšem delovanju verige preskrbe s hrano, pobude o trajnosti in podnebnih spremembah ter ustrezni predlogi o aktu za enotni trg;

52.

predlaga, naj se na prvi okrogli mizi o maloprodajnem trgu predstavi in obravnava spremljanje ukrepov, priporočenih v akcijskem načrtu, vključno z napredkom v dialogu med interesnimi skupinami;

53.

meni, da bo nadaljnja organizacija nakupnih in prodajnih procesov vzdolž maloprodajne dobavne verige, od raziskav trga in trženja proizvodov do odnosov med dobavitelji, logistike, upravljanja zalog, pa tudi ravnanja z blagom z napako in s pritožbami potrošnikov ter storitev po meri, izboljšala konkurenčnost maloprodajnega sektorja EU, znižala cene za potrošnike in izboljšala kakovost storitev;

54.

spodbuja maloprodajne trgovce in dobavitelje, naj vzpostavijo dejaven odprt, konstruktiven in trajen dialog za dosego praktičnih rešitev; poziva države članice in institucije EU, naj ta proces dejavno podpirajo;

55.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

5.2.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 33/17

—

ob upoštevanju členov 2, 3, 4, 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), členov 49, 56, 114, 167 in 258 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki obravnavajo spoštovanje, spodbujanje in zaščito temeljnih pravic,

—

ob upoštevanju madžarske ustave, ki jo je 18. aprila 2011 sprejel parlament Republike Madžarske in bo začela veljati 1. januarja 2012 (v nadaljnjem besedilu: nova ustava),

—

ob upoštevanju mnenj Evropske komisije za demokracijo skozi pravo (Beneške komisije) št. CDL(2011)016 in CDL(2011)001 o novi madžarski ustavi in treh pravnih vprašanjih, ki izhajajo iz postopka njene priprave,

—

ob upoštevanju predloga resolucije št. 12490 o resnem nazadovanju na področjih pravne države in človekovih pravic na Madžarskem, ki je bila 25. januarja 2011 vložena v parlamentarni skupščini Sveta Evrope,

—

ob upoštevanju sodbe št. 30141/04 Evropskega sodišča za človekove pravice (Schalk in Kopf proti Avstriji), zlasti njenih postranskih razlogov,

—

ob upoštevanju vprašanj za ustni odgovor Evropskega parlamenta o novi madžarski ustavi ter izjav Sveta in Komisije o njeni prenovi in nadaljnje razprave, ki je potekala 8. junija 2011,

—

ob upoštevanju členov 115(5) in 110(4) Poslovnika,

A.

ker Evropska unija temelji na vrednotah demokracije in pravne države, kot je določeno v členu 2 PEU, na nedvoumnem spoštovanju temeljnih pravic in svoboščin, kot je zapisano v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah in Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ter na priznavanju pravne vrednosti teh pravic, svoboščin in načel, kar bo Evropska unija še dodatno podkrepila z bližnjim pristopom k Evropski konvenciji o človekovih pravicah,

B.

ker je Madžarska podpisala Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter druge mednarodne pravne instrumente, ki jo zavezujejo k spoštovanju in izvajanju načel o delitvi oblasti, medsebojnemu institucionalnem nadzoru vej oblasti ter spodbujanju demokracije in človekovih pravic,

C.

ker sta priprava in sprejetje nove ustave sicer v pristojnosti držav članic, vendar so sedanje države članice, države, ki se pridružujejo, ter Evropska unija dolžne zagotoviti, da so vsebina in postopki v skladu z vrednotami EU, Listino temeljnih pravic, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah ter da črka in duh sprejetih ustav niso v nasprotju s temi vrednotami in instrumenti; ker se to jasno kaže v dejstvu, da so morale številne sedanje države članice EU svojo ustavo pred pristopom k EU pregledati in spremeniti ali jo prilagoditi kasnejšim zahtevam pogodb EU, zlasti na zahtevo Komisije;

D.

ker proces oblikovanja madžarske ustave ni bil pregleden in sta bili priprava ter sprejetje nove ustave končana v izjemno kratkem časovnem obdobju, ki ni omogočalo dovolj časa za temeljito in vsebinsko javno razpravo o osnutku besedila, ter ker bi morala uspešna in legitimna ustava temeljiti na čim širšem soglasju,

E.

ker so ustavo močno kritizirale nacionalne, evropske in mednarodne nevladne ter druge organizacije, Beneška komisija ter predstavniki vlad držav članic, sprejeta pa je bila izključno na podlagi glasov poslancev iz vladajočih strank, tako da ni bilo doseženo politično in družbeno soglasje,

F.

ker je podobno kot Beneška komisija tudi Evropski parlament zaskrbljen zlasti glede preglednosti, odprtosti, vključenosti in časovnega okvira postopka sprejetja ter glede slabitve sistema zavor in ravnovesij, zlasti določb, ki se nanašajo na ustavno sodišče, sodišča in sodnike, kar bi lahko ogrozilo neodvisnost madžarskega pravosodja,

G.

ker nova ustava ne določa izrecno številnih načel, ki jih mora Madžarska spoštovati in spodbujati na podlagi svojih pravno zavezujočih mednarodnih obveznosti, kot so prepoved smrtne kazni in dosmrtne zaporne kazni brez možnosti pogojne izpustitve, prepoved razlikovanja na podlagi spolne usmerjenosti ter opustitve ali omejevanja temeljnih pravic s posebno pravno ureditvijo,

H.

ker nova ustava prek vrednot, ki so v njej zapisane, in z nejasno ubeseditvijo pri opredeljevanju osnovnih pojmov, kot so družina in pravica do življenja od trenutka spočetja, ustvarja tveganje za razlikovanje nekaterih skupin v družbi, tj. etničnih, verskih in spolnih manjšin, enostarševskih družin, oseb, ki živijo v civilnem partnerstvu, in žensk,

I.

ker bi lahko nejasno besedilo preambule, zlasti delov o obveznosti Madžarske kot države do madžarskih etničnih pripadnikov v tujini, ustvarilo pravno podlago za ukrepe, ki bi jih sosednje države štele za poseganje v njihove notranje zadeve, kar bi lahko povzročilo naraščanje napetosti v tej regiji,

J.

ker nova ustava določa, da je njena preambula pravno veljavna, kar bi lahko imelo pravne in politične posledice ter bi lahko vodilo v pravno negotovost,

K.

ker bi lahko vključitev Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v novo ustavo privedla do prekrivanja pristojnosti med madžarskimi in mednarodnimi sodišči, na kar je v svojem mnenju opozorila Beneška komisija,

L.

ker nova ustava določa obširno uporabo temeljnih zakonov, ki bodo sprejeti z dvotretjinsko večino in bodo pokrivali širok razpon vprašanj, povezanih z madžarskim institucionalnim sistemom, uresničevanjem temeljnih pravic ter pomembno ureditvijo v družbi; ker to v praksi pomeni, da je njihovo sprejetje del novega ustavnega postopka na Madžarskem,

M.

ker bodo po novi ustavi številna vprašanja, kot so vidiki družinskega prava ter davčni in pokojninski sistem, ki običajno spadajo v področje vladne pristojnosti ali pa so zajeta v rednih pooblastilih zakonodajalca za odločanje, prav tako urejali temeljni zakoni, kar pomeni, da bodo v prihodnosti volitve manj pomembne in se bo ustvarilo področje, na katerem bo lahko vlada z dvotretjinsko večino utrdila svoje politične težnje; ker lahko postopek izvajanja posebnih in podrobnih pravil s temeljnimi zakoni na ta način ogrozi načelo demokratičnosti,

N.

ker kulturne, verske, socio-ekonomske in finančne politike, kakor je opozorila Beneška komisija, ne bi smele biti zacementirane s temeljnimi zakoni,

O.

ker bo imel proračunski svet, neparlamentarni organ z omejeno demokratično legitimnostjo, pravico veta na sprejemanje splošnega proračuna, pri čemer lahko predsednik države razpusti parlament in s tem močno omeji delovanje tega demokratično izvoljenega zakonodajnega organa,

P.

ker bo učinkovit sistem štirih parlamentarnih komisarjev okrnjen na samo enega, ki ga bo sestavljal splošni varuh človekovih pravic in dva namestnika, kar morda ne bo zagotavljalo enake ravni varstva pravic, njihova pooblastila pa ne bodo zajemala tistih, ki jih je imel nekdanji komisar za varstvo osebnih podatkov in svobodo informiranja; ker bodo njegova pooblastila prenesena na organ, katerega način delovanja ni določen,

Q.

ker so vzporedno s sprejetjem nove ustave madžarska vlada in vladajoče stranke na ključna mesta, kot so generalni pravobranilec, predsednik državnega revizijskega urada in predsednik proračunskega sveta, imenovale številne nove osebe; ker je madžarski parlament pred nedavnim izvolil sodnike v novo madžarsko ustavno sodišče, kot to zahteva nova ustava; ker postopek imenovanja in izvolitev nista temeljila na političnem soglasju,

R.

ker nova ustava določa zelo splošna merila, ki urejajo pravosodni sistem, in ne pojasni, ali bo vrhovno sodišče pod novim imenom še naprej vodil sedanji predsednik,

S.

ker se je parlamentarna skupščina Sveta Evrope na podlagi mnenja Beneške komisije odločila, da pripravi poročilo o novi madžarski ustavi,

T.

ker priprava in sprejetje nove ustave nista bila omenjena v volilnem manifestu vladajočih strank,

U.

ker je generalni sekretar Organizacije združenih narodov Ban Ki Mun dejal, da bi bil vesel, če bi madžarska vlada zaprosila za nasvet in priporočila v sami državi ter pri Svetu Evrope ali Organizaciji združenih narodov, in da meni, da bi morala Madžarska kot država članica EU za nasvet in pregled nove ustave zaprositi evropske institucije,

1.

poziva madžarske oblasti, naj obravnavajo vprašanja in pomisleke, ki jih je izrazila Beneška komisija, in upoštevajo njena priporočila, bodisi tako, da spremenijo novo ustavo, bodisi s prihodnjimi temeljnimi in rednimi zakoni, da bi zlasti:

2.

poziva Komisijo, naj opravi temeljit pregled in analizo nove ustave in temeljnih zakonov, ki bodo sprejeti v prihodnje, ter naj preveri, ali so skladni s pravnim redom Evropske unije, zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah ter s črko in duhom Pogodb;

3.

svojim pristojnim odborom naroča, naj zadevo spremljajo v sodelovanju z Beneško komisijo in Svetom Evrope ter naj ocenijo, ali so bila priporočila upoštevana in kako;

4.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Svetu Evrope, vladam in parlamentom držav članic, Agenciji za temeljne pravice, OVSE in generalnemu sekretarju OZN.

5.2.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 33/21

—

ob upoštevanju petega poročila Komisije z dne 9. novembra 2010 z naslovom "Sklepi petega poročila o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji: prihodnost kohezijske politike" (KOM(2010)0642) (v nadaljnjem besedilu: sklepi),

—

ob upoštevanju petega poročila Komisije o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji z naslovom "Vlaganje v prihodnost Evrope" z dne 9. novembra 2010 (v nadaljnjem besedilu: 5. kohezijsko poročilo),

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti naslova XVIII dela III,

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1080/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1783/1999 (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1081/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1784/1999 (2),

—

ob upoštevanju Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1082/2006 z dne 5. julija 2006 o ustanovitvi evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS) (3),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu (4),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1084/2006 z dne 11. julija 2006 o ustanovitvi Kohezijskega sklada in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1164/94 (5),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1085/2006 z dne 17. julija 2006 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA) (6),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1906/2006 z dne 18. decembra 2006 o določitvi pravil za udeležbo podjetij, raziskovalnih središč in univerz pri ukrepih v okviru Sedmega okvirnega programa in razširjanju rezultatov raziskav (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. aprila 2007 o posledicah prihodnjih širitev za učinkovitost kohezijske politike (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2009 o zeleni knjigi o teritorialni koheziji in napredku razprave o prihodnji reformi kohezijske politike (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o prispevku kohezijske politike k doseganju lizbonskih ciljev in ciljev strategije EU 2020 (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. septembra 2010 o evropski strategiji za gospodarski in družbeni razvoj gorskih regij, otokov in redko poseljenih območij (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. oktobra 2010 o kohezijski in regionalni politiki EU po letu 2013 (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. oktobra 2010 o prihodnosti Evropskega socialnega sklada (13),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. junija 2011 o trenutnem stanju in prihodnji sinergiji ESRR in drugih strukturnih skladov za večjo učinkovitost (14),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. maja 2004 z naslovom "Okrepljeno partnerstvo za najbolj oddaljene regije" (KOM(2004)0343) in sporočila Komisije z dne 17. oktobra 2008 z naslovom "Najbolj oddaljene regije: prednost Evrope" (KOM(2008)0642),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom "Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast" (KOM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. oktobra 2010 z naslovom "Prispevek regionalne politike k pametni rasti v okviru strategije Evropa 2020" (KOM(2010)0553),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. januarja 2011 z naslovom "Prispevek regionalne politike k trajnostni rasti v okviru strategije Evropa 2020" (KOM(2011)0017),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve z dne 21. februarja 2011 o petem poročilu o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji (06762/2011),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 1. aprila 2011 o petem poročilu o koheziji (15),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za proračunski nadzor in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0222/2011),

A.

ker kohezijska politika EU odločilno prispeva k opaznemu povečanju produktivnosti v vseh regijah Unije v preteklem in tekočem obdobju financiranja; ker je očitno, da naknadne ocene kažejo tudi na občutno zmanjšanje ekonomskih, socialnih in regionalnih razlik; ker ta razvoj pozitivno vpliva tudi na socialno varnost in naložbe v varstvo okolja,

B.

ker je bila kohezijska politika ustvarjena kot nasprotje enotnega trga in za pospeševanje razvoja inovativne in solidarne Evrope, ki ščiti pred izzivi, povezanimi z globalizacijo, demografskimi spremembami ter varovanjem virov in ker je treba izkoristiti lokalne potenciale vseh regij, da se okrepita tako rast kot tudi regionalna in socialna kohezija,

C.

ker je kohezijska politika za državljane izjemno pomembna, saj prinaša Evropo v vsakodnevno življenje ter zagotavlja njeno otipljivost in prepoznavnost v vsej EU,

D.

ker sta se kohezijska in strukturna politika v kriznih razmerah izkazali kot prilagodljivi in sta lahko odločilno prispevali k različnim nacionalnim načrtom za oživitev gospodarstva in programom usposabljanja in ker je pomembno ohraniti to prilagodljivost,

E.

ker evropska strukturna politika pomembno prispeva k premagovanju gospodarske in finančne krize, saj njena usmeritev v inovacije in odpravljanje razlik evropskim regijam odločilno spodbuja k izboljšanju infrastrukture, krepitvi regionalne inovativnosti ter okoljsko trajnostnemu razvoju,

F.

ker se je usmeritev strukturnih skladov na cilje lizbonske strategije izkazala kot dobra, kar dokazujejo visoke stopnje odobritev za sprejem obveznosti pri ciljih "konvergenca" ter "regionalna konkurenčnost in zaposlovanje", in ker je 20 % projektov evropskega teritorialnega sodelovanja v skladu z lizbonskimi cilji,

G.

ker je cilj teritorialnega sodelovanja spodbujati ozemlja in regije k sodelovanju, da bi se skupaj odzvali na skupne izzive, zmanjšali fizične, upravne in zakonske ovire, ki ovirajo to sodelovanje, ter omilili "učinek meje",

H.

ker delnega neuspeha lizbonske strategije ni povzročilo nezadostno izvajanje kohezijske politike ampak predvsem odsotnost upravljanja na več ravneh ter sprejemanja te strategije na regionalni in lokalni ravni, posledice finančne krize in pomanjkljivo izvajanje notranjega trga, premajhna proračunska disciplina in neprimerni makroekonomski okvirni pogoji v posameznih državah članicah;

I.

ker so se stopnje napak in zloraba sredstev v zadnjih obdobjih financiranja občutno zmanjšale; ker je strukturna politika žal še naprej področje z visoko stopnjo takih nepravilnosti in ker nekatere države članice še vedno nimajo učinkovitih mehanizmov proti zlorabi sredstev in za izterjavo nepravilno izplačanih zneskov; ker se nepravilnosti iz malomarnosti ali namenoma ne sporočajo in ker je treba upoštevati, da je mogoče velik del napak kohezijske politike pripisati zakonskim zahtevam zunaj njenega okvira, na področjih, kot so javna naročila, okolje in državna pomoč,

J.

ker se je obstoječi sistem ciljev kohezijske in strukturne politike (konvergenca, regionalna konkurenčnost in zaposlovanje ter evropsko čezmejno sodelovanje) v kombinaciji z upravljanjem na več ravneh, horizontalnimi cilji in možnostjo načrtovanja na osnovi zanesljivega financiranja in sprejetega programskega obdobja (sedem let) na splošno izkazal kot dober, ker pa so nastale znatne zamude pri pripravi programa, ki so posledica predolgih finančnih in zakonodajnih pogajanj v postopku odločanja EU ter bistvenih sprememb pravil, ki veljajo za kohezijsko politiko,

K.

ker trajna podpora in razvoj konvergenčnih regij pozitivno vplivata na njihovo tržno povpraševanje po blagu in storitvah, s tem pa so dokazano povezani pozitivni učinki tudi za bogatejše države EU,

L.

ker regionalno-gospodarska in socialna neravnovesja, prikrajšanost, povezana z lego nekaterih regij (zlasti najbolj oddaljenih regij), ter posebne strukturne težave in potreba po prilagoditvi novim izzivom še naprej terjajo celovito in s sredstvi podprto kohezijsko politiko EU v vseh evropskih regijah; ker to zahteva tudi Lizbonska pogodba,

M.

ker kohezijska politika glede na njen strateški pomen za prihodnost ne sme postati prilagodljiva spremenljivka na prihodnjih pogajanjih o proračunu,

1.

zahteva večji poudarek na evropski dodani vrednosti pri programih kohezijske in strukturne politike; meni, da je ta dodana vrednost v tem, da projekti EU prinesejo trajno ekonomsko, infrastrukturno, socialno in/ali ekološko izboljšanje statusa prikrajšanih, manj razvitih regij in tam, kjer tega ne bi bilo mogoče uresničiti brez evropskih spodbud;

2.

ugotavlja, da imajo evropska sredstva dodano vrednost tudi takrat, ko projekti, financirani na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, prispevajo k doseganju vseevropskih ciljev na področjih evropskega povezovanja, gospodarske rasti, raziskav, varstva okolja, kulture, upravljanja virov, športa, demografskih sprememb, trajnostne energetske oskrbe, socialne kohezije ali čezmejnega razvoja in tega ne bi bilo mogoče uresničiti brez evropskih spodbud;

3.

meni, da je uresničevanje evropskih ciljev z decentraliziranim pristopom ter načelom upravljanja na več ravneh in deljenega upravljanja ena od najpomembnejših prednosti kohezijske politike in s tem dodana vrednost sama po sebi; meni, da se z upravljanjem na več ravneh z jasno opredeljenimi strukturami in odgovornostmi uresničuje načelo subsidiarnosti ter primerno priznava pomen regionalnih organov pri izvajanju kohezijske politike; poziva k nadaljnji krepitvi načela partnerstva in občutka pripadnosti udeleženih strani s sprejetjem podrobnih zavezujočih določb v teritorialnem paktu, ki bi ga sprejela vsaka država članica, da se zagotovi načrtovanje in izvajanje, ki bo bolj usmerjeno v rezultate;

4.

meni, da so preglednost v zvezi s kohezijsko politiko in njenim programskim ciklom, razporejanje odhodkov in dostop morebitnih upravičencev do sredstev iz strukturnih skladov do informacij bistveni pogoji za uresničevanje splošnih ciljev kohezijske politike, in da bi se morala preglednost zato uveljaviti kot vodilno načelo kohezijskega načrtovanja programov v vseh sektorjih in postopkov sprejemanja odločitev v naslednjem obdobju financiranje; poudarja, da je treba še naprej razkrivati podatke o upravičencih, zlasti na spletu, saj je to učinkovito sredstvo za izboljšanje preglednosti;

5.

meni, da so določbe o preglednosti (obveznost razkritja končnih upravičencev) nujen instrument tudi za strokovnjake, javnost in politike, da lahko preverijo, ali se strukturna sredstva uporabljajo v skladu z zastavljenimi cilji in zakoni; poziva k temu, da bi bil opis razen v jeziku države tudi v enem od treh delovnih jezikov (angleščina, nemščina ali francoščina), ter priporoča dodatno poenotenje zahtevanih informacij;

6.

poudarja, da kljub trendu zmanjševanja razlik med regijami še naprej obstajajo velika neravnovesja, ki se v nekaterih državah članicah in med njimi celo povečujejo, ter da se mora kohezijska politika zato še naprej osredotočati na zmanjševanje razlik in izvajanje skladnega in trajnostnega razvoja v vseh evropskih regijah, ne glede na to, v kateri državi članici obstajajo;

7.

priznava posebne potrebe regij, ki so zaradi svoje lege ali naravnega okolja še posebej prikrajšane; ponovno poziva države članice in Komisijo, naj za posebej prikrajšane vrste regij (najbolj oddaljene regije, zelo redko poseljene najsevernejše regije in otoške, gorske ali čezmejne regije), navedene v Lizbonski pogodbi, še naprej uporabljajo posebne oblike preferenc, če so učinkovite in prinašajo evropsko dodano vrednost;

8.

priznava poseben status in potrebe nekaterih regij zaradi njihove lege, demografskih sprememb ali posebnih omejitev, kot je njihovo naravno okolje, ter namenja posebno pozornost njihovemu potencialu; ponovno poziva k nadaljnji uporabi posebnih oblik preferenc, prožnosti in posebnih proračunskih sredstev za te vrste regij, zlasti tiste iz členov 349 in 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki so še posebej prikrajšane (kot so najbolj oddaljene regije, vključno z najbolj oddaljenimi podeželskimi območji, zelo redko poseljene najsevernejše regije, ki so med drugim prikrajšane zaradi velikih razdalj in razmer na severu, ter otoške, gorske in čezmejne regije), z ugodnejšimi pogoji za naložbe v te regije prek neposredne pomoči ali davčnih olajšav; poziva k preučitvi možnosti za ohranitev ali uvedbo nekaterih preferenc za te vrste regij, da se zagotovi njihovemu gospodarstvu prilagojena uporaba kohezijske politike in ustrezno upošteva pomen malih in srednjih podjetij ter potreba po konkurenčnosti in enakih možnostih, da bi lahko ta gospodarstva postala del notranjega trga EU;

9.

poudarja, da bo Unija v globalni konkurenci konkurenčna samo, če bo lahko kohezijska politika v celoti izkoristila razvojne možnosti vseh regij, mestnih območij in mest ter omogočila dovolj prožen odziv na izzive in ozka grla, opredeljena v strategiji Evropa 2020; v zvezi s tem poudarja, da je treba ciljno usmerjeno uporabo sredstev strukturnih skladov s širšim teritorialnim pristopom izkoristiti za izravnavanje strukturnih pomanjkljivosti tudi v močnejših regijah; kljub temu poudarja, da kohezijska politika ni le orodje za izvedbo strategije EU 2020 in da bo nadaljnje osredotočanje na ključna načela kohezijske politike prispevalo k ohranjanju dosežkov te strategije tudi po koncu njenega izvajanja;

10.

poudarja, da se mora kohezijska politika še naprej osredotočati na teritorialno kohezijo in da je Lizbonska pogodba slednjo dodala ciljema ekonomske in socialne kohezije; ugotavlja, da je ta cilj še naprej neločljivo povezan z izzivi ekonomske in socialne kohezije in da krepi evropsko dodano vrednost kohezijske politike; poudarja, da je teritorialna kohezija pomembna tudi na podregionalni ravni, zlasti v mestnih območjih (mestne četrti s težavami, nenadzorovano širjenje mest), in to celo v regijah, ki se štejejo za bogate;

11.

meni, da so makroregionalne strategije, če so v njihovo upravljanje vključeni regionalni organi, velika priložnost za izkoriščanje oblik nadnacionalnih zmogljivosti, izboljšanje sodelovanja med različnimi ravnmi upravljanja in enotno spopadanje s skupnimi izzivi, kot so varstvo okolja ali uporaba virov in razvojnih zmogljivosti, kar omogoča bolj učinkovit, uravnotežen in trajnosten razvoj; opozarja, da je treba programe za teritorialno sodelovanje bolje povezati s teritorialnimi strategijami (kot so načrti regionalnega ter strategije in načrti lokalnega razvoja); meni, da bi se strukturni skladi EU z boljšo uskladitvijo obstoječih mehanizmov pomoči lahko uporabljali bolj usmerjeno, ne da bi to zahtevalo povečanje sredstev, namenjenih za ta področja medregionalnega sodelovanja; meni, da za te strategije ni treba ustvarjati novih instrumentov, finančnih virov ali struktur izvajanja ter da ne smejo vplivati na finančno pomoč, ki se zagotavlja regijam za razvojne projekte manjšega obsega; meni, da bi se za okrepitev povezav med kohezijsko in sosedsko politiko lahko uporabil makroregionalni pristop; spodbuja Komisijo in države članice, naj pri tem v večji meri upoštevajo teritorialno razsežnost Evropskega socialnega sklada, predvsem na področju dostopa do zaposlitve;

12.

dvomi, da posebni operativni programi za funkcionalne geografske enote, kot so skupine organov, vključno z lokalnimi območji, morski bazeni ali povodja, prinašajo dodatno korist, zlasti kadar ni političnih organov (vključno z demokratično izvoljenimi), ki bi imeli zadostno pristojnost za njihovo izvajanje; namesto tega poziva k boljši uskladitvi makroregionalnih, velemestnih regionalnih ali okoljsko geografskih strategij na medvladni ravni in k ustreznemu upoštevanju teh funkcionalnih geografskih enot v nacionalnih operativnih programih, da se omogoči uporaba finančnih sredstev EU za medregionalne razvojne projekte; meni, da bi morali biti specifični operativni programi možnost v regijah, kjer izvajanje programov na podregionalni ravni ustvarja dodano vrednost v primerjavi z nacionalnimi in regionalnimi programi in kjer so politični organi za namene izvajanja oblikovala partnerstva; poziva, naj se na podlagi uredbe EZTS pri čezmejnih programih v oblikovanje operativnih programov vključijo tudi čezmejna združenja;

13.

poudarja ključno vlogo mestnih območij in regij, vključno z glavnimi mesti in njihovimi regijami, za doseganje ekonomskih, ekoloških in socialnih ciljev strategije Evropa 2020; podpira dinamični proces, ki se je začel v prejšnjem programskem obdobju v korist celovitih programov za mestna okolja, in poudarja pomen preskusov, ki se izvajajo; poziva k podpori vzorčnih idej in projektov na podlagi celostnih lokalnih razvojnih načrtov ter vzajemno koristno okrepljeno povezavanje mest in podeželja, ki je funkcionalno povezano z mesti; meni, da je boljša kohezija med temi območji posebej pomembna za reševanje težav tistih, kjer živijo prikrajšane skupnosti; pri tem poudarja, da največje družbenogospodarske razlike pogosto obstajajo v mestih ter da je mogoče mesta s prikrajšanimi in revnimi območji najti tudi v bogatih regijah;

14.

poudarja, da lahko mesta kot središča in gonilne sile rasti odločilno prispevajo k razvoju posamezne regije; hkrati poudarja, da bi morala imeti podeželska naselja v ta namen možnost sodelovati v celovitih rešitvah za posamezne funkcionalne geografske enote s spodbujanjem partnerstev in omrežij; poudarja posebne izzive večjih mestnih središč zaradi celovitosti njihovih socialnih, gospodarskih in okoljskih nalog; v zvezi s tem meni, da endogene možnosti podeželskih in primestnih območij omogočajo razvoj, čeprav ne le v bližini aglomeracij in velikih mest; poleg tega opozarja na možnosti za gospodarski razvoj posebej prikrajšanih regij z ustreznim izkoriščanjem in podpiranjem endogenih možnosti podeželskih območij, vključno z njihovim okoljskim in kulturnim bogastvom; meni tudi, da je treba v strukturni in kohezijski politiki obravnavati partnerstva med mesti in podeželjem bolj z vidika zagotavljanja enakih pogojev za razvoj podeželskih območij in kakovost življenja v njih ob upoštevanju socialnih in ekonomskih dejavnikov; poziva države članice, naj glede na dinamični vpliv mest na gospodarski razvoj regij ter spodbujanje gospodarstva v okoliških podeželskih območjih zagotovijo potrebne vire za izvajanje potrebnih projektov v mestih in predmestjih;

15.

zavrača uporabo obveznih kvot zlasti za nacionalne dodelitve sredstev programov ESS/ESRR, lokalni razvoj in razvoj mest, podeželska območja in druge vrste prostorskih aglomeracij ali funkcionalnih območij, saj bi to zagotavljalo večjo kritično maso posegov; meni, da je obvezna določitev upravičenih mestnih in drugih območij že v operativnih programih možnost, ki bi jo bilo treba prednostno uporabljati, kadar ta način zagotavlja dodano vrednost in koncentracijo intenzivnosti pomoči, ter da se je treba o tem pogajati na podlagi načel upravljanja na več ravneh; meni, da je treba državam članicam in regijam pri tem dodeliti večjo odgovornost pri izvedbi konkurenčnih javnih natečajev, ki bodo upoštevali uspešnost;

16.

poudarja, da v strukturni in kohezijski politiki ne sme priti do enostranskega dajanja prednosti posameznim vrstam regij; zahteva, naj se partnerstva med mesti in podeželjem obravnavajo v tesnejši povezavi s socialnim, ekonomskim in okoljskim okvirom;

17.

poudarja, da bi morala strukturna in kohezijska pomoč upoštevati tudi izobraževalne, kulturne in družbenopolitične izzive iz strategije Evropa 2020, hkrati pa ne odstopati od vseobsegajočega cilja EU glede ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, kot je določeno v Pogodbi in spoštovati načelo subsidiarnosti; vendar meni, da je evropeizacija ustreznih političnih področij na celotnem ozemlju iz finančnih razlogov obsojena na neuspeh; zato zahteva nadaljnji razvoj lokalnih pristopov k lokalnemu razvoju, ki bi služili kot vzor in hkrati upoštevali obsoječe nacionalne in regionalne pristojnosti;

18.

prav tako poudarja, da kohezijska politika ne more biti gonilna sila ali instrument za reševanje sektorskih vprašanj, kot so politike za raziskave in razvoj, industrijske inovacije in boj proti podnebnim spremembam, saj bi to pomenilo odmik od prvotnega cilja kohezijske politike in omejilo njeno vlogo pri spodbujanju razvojnih možnosti regij, ki so bistvene za približevanje najbolj prikrajšanih regij najrazvitejšim regijam;

19.

glede na potreben prehod k obnovljivim virom energije in razprave o podnebju zahteva večji prispevek kohezijske politike k hitremu razvoju okoljske tehnologije in obnovljivih virov; meni, da je to ena od prednostnih nalog, če je pri programih na voljo dovolj sredstev in če osredotočenost na obnovljive vire energije ustvarja dodano vrednost EU na podlagi načrtov za decentralizirane energetske rešitve z učinkovitimi tehnologijami za skladiščenje v regijah; se zavzema za izkoriščanje zmogljivosti regionalnega gospodarstva na tem področju;

20.

vidi možnosti, da se s strukturnimi skladi podprejo naložbe v specifično energetsko infrastrukturo, vendar mora biti taka pomoč na voljo le v regijah, v katerih so iz političnih ali geografskih razlogov tržnoekonomske rešitve energetske oskrbe znatno omejene; poleg tega zahteva, naj se podpora iz strukturnih skladov vedno povezuje s krepitvijo notranjega energetskega trga in varnosti oskrbe ter z načelom upravljanja na več ravneh pri ravnanju z viri;

21.

meni tudi, da je kohezijska politika odgovorna za nujno premostitev vrzeli in zmanjševanje ozkih grl v osrednjem vseevropskem omrežju pomembnih evropskih prometnih poti, zlasti mejnih regijah, ki so bile pri tem doslej močno zapostavljene;

22.

poudarja, da imajo vseevropska prometna omrežja odločilno vlogo pri koheziji evropskih regij, zato je treba zlasti v obmejnih in najbolj oddaljenih regijah okrepiti izgradnjo infrastrukture vseevropskih omrežij, pomorskih avtocest in klasificiranih evropskih poti ter dostop do njih; poziva k sprejetju vseh potrebnih ukrepov za zagotavljanje zadostnih finančnih sredstev in pravočasno izvedbo prednostnih projektov vseevropskega prometnega omrežja; predlaga, da se čezmejna "infrastruktura" v nekaterih primerih obravnava kot prednostni projekt, ki je upravičen do sredstev v povezavi s cilji 1, 2 in 3, ter zahteva, da ima regionalna raven obvezno pravico, da prva poda predlog za to vrsto ukrepov, ter da mejne regije in lokalni organi enakopravno sodelujejo pri načrtovanju;

23.

spodbuja uporabo nacionalnih virov, saj ustvarjajo taki ukrepi dodano vrednost v smislu krepitve regionalne konvergence, teritorialne kohezije in razvojnih dejavnosti, kot je turizem, kar je pomembno za oddaljene, npr. otoške regije;

24.

podpira gospodarski razvoj in zaposlovanje v malih, srednjih in mikropodjetjih; zato zahteva, da se temeljni načeli evropskega akta za mala podjetja, tj. "najprej pomisli na male" in "samo enkrat", obravnavata kot eden od temeljev kohezijske politike, ter meni, da bi države članice in regije morale uporabljati ti načeli pri opredeljevanju svojih operativnih programov;

25.

poudarja, da so temelji strategije Evropa 2020 (inovacije, izobraževanje in usposabljanje, energija, okolje, zaposlovanje, konkurenčnost, kvalifikacije, odpravljanje revščine) že sestavni del kohezijske in strukturne politike; meni, da je mogoče izzive strategije Evropa 2020 zlahka vključiti v preizkušene tri ciljne strukture (konvergenčnost, regionalna konkurenčnost in zaposlovanje ter evropsko teritorialno sodelovanje);

26.

poudarja, da lahko naložbe v inovacije in izobraževanje spodbujajo rast; vendar poudarja, da morajo primerna infrastruktura (promet, širokopasovni internet, energija) in ustrezne institucije (uravnotežena mešanica javnih naložb in fiskalne konsolidacije pri makroekonomskih ukrepih, storitve e-uprave, čezmejno učenje) nuditi učinkovito podporo;

27.

meni, da je treba tudi razvoj osnovne infrastrukture šteti za skladno s cilji strategije Evropa 2020, ker šele konkurenčna prometna, energetska in komunikacijska omrežja ter infrastrukture za odstranjevanje odpadkov konvergenčnim regijam omogočajo, da sodelujejo pri doseganju ciljev strategije Evropa 2020 – zato morajo ti cilji prav za šibkejše in najbolj prikrajšane regije dopuščati nekaj prožnosti pri njihovi razlagi;

28.

poudarja, da je Evropski socialni sklad najpomembnejši instrument za izvajanje socialne razsežnosti strategije Evropa 2020 in da lahko znatno prispeva k izpolnitvi osrednjih prednostnih nalog te strategije in sicer glede zaposlovanja, prehoda na trajnostno gospodarstvo, zmanjšanja števila osipnikov, boja proti revščini, diskriminaciji in socialni izključenosti ter iskanju rešitve za različne socialne razmere, v katerih se znajdejo ljudje; pri tem poudarja, da bi v analizi prednosti in pomanjkljivosti ter priložnosti in nevarnosti poleg BDP koristili tudi drugi družbeni kazalniki;

29.

meni, da je Evropski socialni sklad bistvenega pomena za kohezijsko politiko in da lahko poveča tudi njen prispevek k doseganju ciljev strategije EU 2020, tudi na področju trajnostne rasti, kjer lahko mala in srednja podjetja podpira pri ustvarjanju zelenih delovnih mest;

30.

meni, da je boj proti diskriminaciji na trgu dela, najsibo na osnovi spola, spolne usmerjenosti, narodnosti, starosti, invalidnosti ali kraja prebivališča, ključnega pomena za spodbujanje dejanskih enakih možnosti; ugotavlja, da je povečanje stopnje zaposlenosti žensk ključnega pomena za doseganje ciljev zaposlovanja iz strategije EU 2020 in da je v ta namen treba odpraviti vse ovire za udeležbo žensk na trgu dela;

31.

meni, da mora biti BDP še naprej osrednje merilo za določitev območij, ki so upravičena do najvišje podpore (kjer je BDP na prebivalca nižji od 75 % povprečja v EU), in po potrebi kohezijskih držav (kjer je BNP na prebivalca nižji od 90 % povprečja v EU); meni, da morajo imeti pristojni nacionalni in regionalni organi možnost, da na ustrezni ravni odločanja za vsak cilj in tako, da se odražajo geografske koncentracije, uporabijo dodatne kazalnike, sprejete v pogodbah o razvojnih in naložbenih partnerstvih, s katerimi lahko ocenijo socialne, ekonomske, okoljske, demografske in geografske izzive, s katerimi se soočajo;

32.

zahteva, naj bo kohezijska politika v skladu z Lizbonsko pogodbo še naprej osredotočena predvsem na najbolj zaostale regije; poudarja, da je treba v okviru cilja 1 (konvergenčnost) najbolj prikrajšanim regijam dodeliti primeren delež, ki bo sorazmeren z težo njihovih razvojnih težav;

33.

poziva, naj se za regije, ki tudi v več programskih obdobjih kljub največji podpori niso mogle doseči omembe vrednega izboljšanja svojega gospodarskega, socialnega in okoljskega položaja, omejijo obdobja upravičenosti;

34.

poziva Komisijo, naj predstavi predlog za trajanje naslednjega programskega obdobja, ki bo zagotavljalo prilagodljivo, trdno in sorazmerno prehodno pomoč za regije, ki ne spadajo več pod cilj konvergence, da se rešijo razmere v vsaki od njih, ter za regije z BDP med 75 % in 90 % povprečja v EU, v obliki vmesne kategorije, da se prepreči različna obravnava regij kljub podobnim razmeram; meni,da bi morala ta posebna ureditev nadomestiti sedanji sistem postopne odprave in postopne uvedbe ter tako vzpostaviti pravičen sistem, ki bo bolje odpravljal negativne učinke gospodarske in finančne krize na regije, hkrati pa krepil pravico in solidarnost, ki sta temeljni vrednoti kohezijske politike; poudarja, da prehodni ukrepi za naslednje programsko obdobje ne bi smeli nastati na račun sedanjih konvergenčnih (cilj 1) in konkurenčnih (cilj 2) regij ali cilja evropskega teritorialnega sodelovanja (cilj 3);

35.

poziva h krepitvi horizontalno usmerjenega cilja 2 (regionalna konkurenčnost in zaposlovanje), da se dosežejo rezultati pri omejenem številu prednostnih nalog EU, kot je podpora malim in srednjim podjetjem, zelene inovacije, lokalna gospodarstva, izobraževanje in usposabljanje, infrastruktura, trajnostna mobilnost, obnovljive energije in energetska oskrba, učinkovitost virov in socialna vključenost; poudarja, da je treba ohraniti in nadalje razvijati uveljavljeni sistem, ki zagotavlja, da lahko bolj razvite regije odstranjujejo regionalne strukturne pomanjkljivosti, zmanjšujejo teritorialne razlike, prispevajo k skupnim evropskim ciljem in premagajo prihodnje izzive z uporabo struktur, ki se lahko prilagajajo glede na spremenjene razmere, med drugim tudi inovacijskih grozdov in razpisov za financiranje teh regij; poziva k uvedbi dodatnih ukrepov za območja, ki so jih močno prizadele strukturne spremembe, kar lahko prispeva k izboljšanju družbenoekonomskih razmer in infrastrukturega položaja; v zvezi s tem poudarja, da morajo biti strategije dovolj prilagodljive, da bodo omogočale odpravljanje težav in upoštevanje posebnosti vsake posamezne regije;

36.

zahteva ukrepe, ki bodo zagotavljali, da bodo lahko bolj razvite regije posodabljale svoj družbeni in gospodarski kapital, in ki se bodo osredotočali na posamezna območja revščine in neprimernega gospodarskega razvoja;

37.

je trdno prepričan, da je treba cilj 3 (evropsko teritorialno sodelovanje) na vseh notranjih mejah EU in v njegovih treh razsežnostih (čezmejno, medregionalno in čeznacionalno sodelovanje) okrepiti, in zahteva, naj se ustrezni delež strukturnih skladov poviša na 7 %; zahteva, naj se sredstva za vsak posamezen program teritorialnega sodelovanja dodeljujejo na podlagi usklajenih meril, da bi se strateško in celostno odzvali na potrebe in posebnosti vsakega zadevnega geografskega ozemlja in območja; poudarja vlogo obmejnih regij za dosego ciljev strategije Evropa 2020; meni, da je treba izboljšati usklajenost vseevropskih omrežij, zlasti prometnih in energetskih, ter čezmejne infrastrukture, da se povečajo subvencije za omrežja, ki so v skladu z evropskimi prednostnimi nalogami, in zahteva ustrezno povečanje sredstev za vse obmejne regije; poziva k poenostavitvi izvedbenih predpisov, ki veljajo za programe v okviru cilja 3, na podlagi načela sorazmernosti, ter k pripravi skupnih pravil za upravičenost, kar so pogoji za povečanje učinkovitosti in prepoznavnosti teh programov; poudarja, da je treba vključevati tiste, ki sprejemajo odločitve na lokalni ravni, saj lahko programi zaživijo samo ob tem zagotovilu;

38.

meni, da so evropska združenja za teritorialno sodelovanje edinstven in dragocen instrument za teritorialno upravljanje, ki ustreza potrebam po strukturiranem sodelovanju in ki ga je treba spodbujati kot orodje za vzpostavitev sistemov čezmejnega upravljanja in za zagotavljanje pripadnosti različnim politikam na regionalni in lokalni ravni;

39.

zavrača vse predloge nacionalizacije ali sektorizacije kohezijske politike; meni, da bi novi tematski skladi (podnebje, energija in promet) spodkopali preizkušeno načelo deljenega upravljanja in celovitih razvojnih programov ter ogrozili razpoložljive sinergije in učinkovitost posegov ter s tem regionalno sodelovanje pri izvajanju ciljev strategije Evropa 2020;

40.

vztraja, da mora Evropski socialni sklad ostati del kohezijske politike, saj je samo tako mogoče razviti in izvajati celovite strategije za reševanje gospodarskih in družbenih težav;

41.

podpira Komisijo v njenih prizadevanjih za močnejši, učinkovitejši in prepoznavnejši Evropski socialni sklad; zato poziva Komisijo in države članice, naj se pri svojih pogajanjih sporazumejo o nujnem znesku, ki ga mora Evropski socialni sklad prispevati v strukturne sklade;

42.

meni, da je treba učinkovitost Evropskega socialnega sklada okrepiti zlasti s spodbudami in ne s sankcijami;

43.

poudarja, da je gospodarska kriza dodatno povečala nujno potrebo po vzpostavitvi ukrepov v sektorjih, ki jih zajema Evropski socialni sklad, zlasti za spodbujanje zaposlovanja, strokovne prekvalifikacije, socialnega vključevanja in zmanjševanja revščine;

44.

vztraja, da Evropski socialni sklad nudi bistveno pomoč politikam na trgu dela, kot so preventivna in lokalna politika ter politika, ki pomaga mladim pri vstopu na trg dela in se bori proti brezposelnosti; poudarja, da bi morale države članice Evropski socialni sklad uporabiti za naložbe v nove veščine, izobraževanje (tudi zgodnje učenje), vseživljenjsko učenje, ponovno usposabljanje in prekvalifikacije, ter opozarja, da ima Evropski socialni sklad pomembno vlogo pri krepitvi vseh razsežnosti socialne vključenosti, tudi za najbolj prikrajšane in ranljive skupine;

45.

poziva Komisijo, naj okrepi posege Evropskega socialnega sklada, namenjene spodbujanju vključevanja na trg dela; spodbuja države članice, naj vlagajo v izobrazbo otrok že od najnižje starosti, kasneje pa naj poskrbijo za šolsko svetovanje v skladu z lokalnimi in regionalnimi zaposlitvenimi možnostmi ter za vseživljenjsko učenje za pomoč delavcem, da prilagodijo svoje zmožnosti trgu dela, obenem pa naj izvajajo ukrepe za boj proti brezposelnosti mladih ter proti pojavu "revnih kljub zaposlitvi”, za oblikovanje programov, ki temeljijo na potrebah prikrajšanih in ranljivih skupin, kot so Romi, priseljenci, invalidi, ljudje, ki so zgodaj opustili šolanje, da se v Evropi spodbujata dejanska in vključujoča rast ter na znanju temelječe gospodarstvo;

46.

poziva k bolje usmerjeni in dodatni tehnični podpori za enote, ki jih je prizadela velika revščina in pogosto tudi napetosti v soobstoju večinskih in manjšinskih kultur na podregionalni ravni; meni, da bi take podreginalne enote lahko ostale območja velike revščine in se soočale s segregacijo tudi znotraj regij, ki morda ne zaostajajo za statističnim povprečjem; ugotavlja, da si je treba močneje prizadevati za razvoj teh podregionalnih enot;

47.

pozdravlja dejstvo, da so nekatere države članice za finančno obdobje 2007–2013 prvič vzpostavile operativne programe za Evropski socialni sklad, ki zajemajo vsa ciljna področja, tudi na nacionalni ravni;

48.

poudarja, da so neprecenljive izkušnje pobude Skupnosti EQUAL pomembne tudi danes, predvsem kar zadeva združevanje lokalnih in regionalnih ukrepov ter vseevropske izmenjave najboljše prakse;

49.

opozarja na sinergije, ki jih je mogoče doseči z vključujočimi pristopi lokalnega in regionalnega razvoja, zlasti s povezavo ESS in ESRR, in prav v zvezi z lokalnim celostnim razvojnim načrtovanjem poziva k uvedbi skupnih pravil o upravičenosti ter okrepitvi in lajšanju možnosti navzkrižnega financiranja med obema skladoma; podpira uvedbo možnosti operativnih programov, financiranih iz več skladov, kar bi dodatno olajšalo celostne pristope; poleg tega poziva k boljšim sinergijam med ERS in ESRR;

50.

zaradi povečanja sinergije poziva k boljšemu vključevanju sektorskih politik (promet, energija, raziskave, okolje, izobraževanje) v kohezijsko in strukturno politiko, tako da bi dosegli večjo učinkovitost in boljše usklajevanje med strukturnimi skladi, programom za konkurenčnost in inovacije ter okvirnimi programi za raziskave in razvoj; meni, da bi lahko programi, financirani iz več skladov, prispevali k bolj celovitemu pristopu in povečali učinkovitost delovanja med temi različnimi skladi; meni, da so nacionalna/regionalna partnerstva za razvoj ustrezen instrument za povezovanje različnih politik; zato poudarja, da je treba določiti jasne cilje in oceniti, ali so jih države članice uresničile;

51.

predlaga, naj se raziskovalne in razvojne politike teritorializirajo; zato poudarja pomen prilagajanja kohezijske politike ter raziskovalnih in inovacijskih politik posebnim potrebam ozemelj, saj je glede na nezmožnost uporabe iste razvojne strategije v vseh regijah ključno boljše vključevanje regionalnih in lokalnih organov v oblikovanje in izvajanje regionalnih razvojnih skladov ter raziskovalnih in inovacijskih programov;

52.

poziva k skupnemu strateškemu okviru za ESRR, ESS, kohezijski sklad, okvirne programe, EKSRP in ESR za obdobje financiranja po letu 2013; meni, da je treba model usklajenega regulativnega pristopa (ki bi zajemal upravljanje, upravičenost do podpore, revizijo in pravila o poročanju) še okrepiti s skupno okvirno uredbo; v zvezi s tem poudarja, da se morajo različni skladi nemoteno dopolnjevati, da bi lahko dosegli rezultate; poziva Komisijo, naj izvede potrebne prilagoditve, da se bodo lahko ustrezni skladi, kadar je mogoče, dopolnjevali;

53.

poziva Svet in Parlament, naj sprejmeta nov skupni strateški okvir po rednem zakonodajnem postopku na podlagi člena 177 PDEU;

54.

meni, da je treba Evropski strukturni sklad vključiti v skupni strateški okvir, ne da bi se spremenila specifična pravila in določbe o njegovem delovanju, hkrati pa zagotoviti ustrezna sredstva; poziva Komisijo, naj okrepi vlogo Evropskega socialnega sklada, dvigne njegov profil in z vzpostavitvijo enostavnih in učinkovitih postopkov za sodelovanje med upravnimi organi in oddelki za nadzor proračuna poenostavi proračunski nadzor;

55.

v tem okviru predlaga, da se preuči ponovna vključitev regionalno usmerjenih programov EKSRP (osi 3 in 4); vseeno nasprotuje temu, da bi to povzročilo zmanjšanje sredstev, namenjenih ESRR in EKSRP; zahteva zavezujoče cilje za države članice in regije, da bi se vzpostavile usklajene upravne strukture za strukturne sklade EU in regionalno usmerjene programe za podeželski razvoj;

56.

poziva k reviziji uredbe za čezmejno sodelovanje na zunanjih mejah ter veljavnega evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta, tako da bi ustrezne sklade vključili v cilj 3 (evropsko teritorialno sodelovanje);

57.

pozdravlja cilje pogodb o razvojnem in naložbenem partnerstvu med EU in državami članicami, ki jih je predlagala Komisija namesto prejšnjih nacionalnih strateških okvirnih načrtov, pripravljenih za posamezne države članice; zahteva, naj se na tej stopnji določijo bistvene prednostne naloge pri naložbah za izvajanje strategije Evropa 2020 ter uresničevanje drugih ciljev kohezijske politike; meni, da je kar najhitrejša razjasnitev porazdelitve pristojnosti med vsemi udeleženimi ravnmi nujna, in zahteva upoštevanje nacionalnih in/ali regionalnih in lokalnih pristojnosti v skladu z načelom subsidiarnosti; poziva k jasni zavezanosti ustreznemu vključevanju partnerjev v pogodbe o razvojnem in naložbenem partnerstvu;

58.

podpira ohranitev operativnih programov kot najpomembnejšega orodja za izvajanje strateških dokumentov v konkretne naložbene prednostne naloge; pri tem zahteva določitev jasnih in merljivih ciljev;

59.

poziva k temu, da se strukturirano in sistematično ter v skladu z ustavnimi in institucionalnimi sistemi posameznih držav članic obvezno vključijo regionalni in lokalni organi ter njihova združenja v vse faze izvajanja kohezijske politike (strateško načrtovanje, opredelitve in pogajanje o pogodbah o razvojnem in naložbenem partnerstvu ter operativnih programih, spremljanje in ocenjevanje); meni, da so nujne ustrezne določbe v uredbah, ki veljajo za strukturne sklade;

60.

meni, da bo katera koli prihodnja strategija uporabe Evropskega socialnega sklada bolj učinkovita, če bo vključila regionalne in lokalne ravni upravljanja, ki bodo lahko opredelile strateške cilje glede na teritorialne posebnosti na podlagi strukturiranega dialoga z vsemi zainteresiranimi stranmi;

61.

podpira sistem tematskih prednostnih nalog, ki ga je predlagala Komisija; poudarja, da nižja kot je stopnja razvoja držav članic ali regij, širše bi moral biti zasnovan seznam prednostnih nalog, pri čemer je treba upoštevati posebne regionalne razvojne potrebe in zagotoviti, da se ta tematski pristop k načrtovanju strukturnih in kohezijskih skladov ne izvaja v škodo celostnega lokalnega pristopa;

62.

zahteva, naj države članice v primeru določitve nekaterih obveznih prednostnih nalog za vse države članice med svoje prednostne naloge vključijo inovacije, infrastrukturo, promet in upravljanje virov; vendar meni, da bi morala biti na voljo določena stopnja prilagodljivosti za upoštevanje obsega programov, izhodiščnega stanja v posamezni regiji in rezultatov, ki jih je treba doseči, da bi bile te prednostne naloge prikrojene posebnim potrebam posamezne regije; v zvezi s tem poudarja, da je treba inovacije razlagati široko v skladu z vodilno pobudo Unija inovacij; ugotavlja, da so mala in srednja podjetja glavni vir delovnih mest v EU in ugodna podlaga za poslovne ideje; poudarja, da je treba še naprej in okrepljeno podpirati mala in srednja podjetja glede na ključno vlogo, ki jo lahko imajo pri izvajanju strategije EU 2020; poudarja, da je treba v okviru vodilne pobude Unija inovacij uporabljati širok koncept inovacij, pri tem pa še naprej lajšati dostop malih in srednjih podjetij do sredstev; poudarja, da mora obstajati možnost za predlaganje in izvajanje nadaljnjih prednostnih nalog na prostovoljni osnovi in v skladu z načelom subsidiarnosti; zahteva, naj se energija, izobraževanje in usposabljanje ter ukrepi za odpravljanje revščine uvrstijo med predlagane prednostne naloge;

63.

zahteva, naj se preprečijo zamude pri začetku izvajanja programov in načelno pospešijo postopki odločanja in ocenjevanja; poudarja, da je to izredno pomembno predvsem za mala in srednja podjetja; zahteva tudi, naj se izboljša tehnična oprema, ki je na voljo ustreznim upravnim organom, ki morajo biti tesneje povezani, naj se zmanjšajo zahteve glede objave, roki za razpise in oddajo pa občutno skrajšajo; poziva Komisijo, naj oceni, ali je mogoče vzpostaviti pilotna področja, da se preskusijo nove ureditve v manjšem obsegu, preden bi začele veljati za vse ostale regije, s čimer bi ugotovili možne težave pri izvajanju;

64.

zahteva, da je financiranje v okviru razvojnih in naložbenih partnerstev vezano na pogoje, ki se določijo v dialogu med Komisijo in državami članicami; meni, da morajo ti vnaprej določeni pogoji pripraviti države članice do tega, da izvedejo reforme, da se zagotovi učinkovita uporaba sredstev na področjih, ki so neposredno povezana s kohezijsko politiko, da je treba države članice po potrebi pozvati k temu in da bi morala biti sredstva odvisna od teh pogojev; poziva k temu, da se udeleženim pri upravljanju operativnih programov omogoči, da vplivajo na pogoje; meni, da je ustrezno, da ti pogoje vsebujejo zlasti pravilno izvajanje obstoječe zakonodaje EU (o regulaciji cen, razpisnih postopkih, prometu, okolju in zdravju), da bi tako preprečili nepravilnosti in zagotovili učinkovitost; vendar zavrača zahteve, naj države članice izvedejo temeljne socialne in ekonomske reforme; vsi pogoji morajo v celoti spoštovati načeli subsidiarnosti in partnerstva;

65.

meni, da novi pogoji udeleženim akterjem ne smejo nalagati dodatnih upravnih bremen; spodbuja razvoj doslednih in standardnih sistemov pogojevanja za ESRR in ESS, ki jih bo mogoče objektivno oceniti;

66.

meni, da je Komisija odgovorna za oblikovanje pogojev in nadziranje njihovega izvajanja, in predlaga ustrezne akcijske načrte za države članice in regije;

67.

pozdravlja predlog Komisije o močnejši usmerjenosti kohezijske politike v rezultate s predhodno določitvijo primernih ciljev in kazalnikov; poudarja, da morajo biti ti kazalniki maloštevilni, vsi jasno opredeljeni in merljivi ter neposredno povezani z učinkom financiranja ter da jih je treba določiti sporazumno z regijami/državami članicami; vendar meni, da bi morali vsi predlagani instrumenti in merila za merjenje uspešnosti tudi nadalje temeljiti na kvalitativnem pristopu do programov;

68.

meni, da morajo kazalniki za določanje regionalnih subvencij iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada temeljiti na najnovejših statističnih podatkih Eurostata, da bi v celoti upoštevali ekonomski in socialni učinek krize na regije;

69.

zahteva, da se učinkovitost in preglednost Evropskega socialnega sklada okrepi z dejavnostmi, ki bodo bolj usmerjene v rezultate, in poziva k vnaprejšnji opredelitvi jasnih in merljivih ciljev in kazalnikov rezultatov, povezanih neposredno z namenom financiranja, ki bodo merili zlasti uspeh pri boju proti revščini in socialni izključenosti ter vključevanju v visokokakovostno zaposlitev; meni, da je treba v opredelitev teh ciljev in kazalnikov vključiti zainteresirane strani na vseh ravneh upravljanja in da jih je treba opredeliti jasno in pravočasno pred začetkom financiranja, da bodo lahko države članice in Komisija ocenile dosežene rezultate in uporabile izkušnje v naslednjem obdobju načrtovanja; podpira predlog Komisije, da bi bilo dodeljevanje sredstev Evropskega socialnega sklada odvisno od predhodne izpolnitve pogojev, vključno s pogojem glede prenosa zakonodaje in ciljev EU, ki so nujno potrebni za uspešnost ukrepov Evropskega socialnega sklada, ter izvajanja strukturnih reform in zagotavljanja ustreznih upravnih zmogljivosti; poudarja, da usmerjenost v rezultate ne sme prikrajšati manjših upravičencev ali jim postavljati novih ovir za dostop ali izpostavljati tveganjem;

70.

meni, da je javno in zasebno sofinanciranje eno temeljnih načel kohezijske politike; zahteva pregled zgornje meje sredstev EU, ki bi morala bolj upoštevati regionalne stopnje razvoja, evropsko dodano vrednost in vrste financiranih ukrepov ter se ustrezno zvišati ali znižati;

71.

poziva države članice in regije, naj odobrena sredstva za sofinanciranje načrtujejo daljnovidno in jih okrepijo s finančnim inženiringom;

72.

zahteva, naj se pri neposrednih subvencijah za podjetja upošteva, da sredstva kohezijske politike ne vplivajo toliko na odločitve podjetij, zlasti velikih, o odprtju obrata na dani lokaciji, ampak si sredstva prilastijo podjetja, ki so že prej sprejela odločitev (mrtvi učinek), in zato poziva, da se pomoč velikim zasebnim podjetjem usmeri v naložbe v raziskave in razvoj ali da se bolj kot doslej zagotovi neposredno s financiranjem infrastrukture; poleg tega zahteva, da se v splošno ureditev o strukturnih skladih vključijo jasne določbe, ki bodo izključevale kakršnokoli financiranje EU za selitve podjetij znotraj EU ter občutno znižale prag za pregled naložb v preselitev, izključile velika podjetja iz neposrednih subvencij in omejile trajanje dejavnosti na deset let;

73.

priznava učinek vzvoda in mobilizacijske možnosti novih finančnih instrumentov ter načeloma podpira okrepljeno financiranje s posojili in zahteva, naj se uporaba obnovljivih finančnih instrumentov razširi na področja, upravičena do sredstev, ki se izkažejo za primerna; zato zahteva poenostavitev postopkov in večjo mero pravne varnosti za celotno obdobje financiranja ter vzpostavitev registra EU, ki bi prikazoval, katerim projektom so bila zagotovljena posojila in katerim subvencije; poziva k prilagodljivosti instrumentov, da bodo smiselni in izvedljivi za vse regije in mesta; meni, da bi morala odgovornost za uporabo sredstev najpozneje po koncu obdobja financiranja preiti na nacionalno raven ali raven projekta; ugotavlja, da v sedanjem obdobju niso vse države članice sprejele decentraliziranega pristopa k uporabi finančnih instrumentov, kot je JESSICA; poudarja potrebo po neposrednem dostopu za mesta;

74.

poudarja, da je treba zagotavljanje nepovratnih sredstev vedno ohraniti kot možnost in da mora biti odgovornost tistih, ki delujejo na kraju samem, da uporabijo tako sestavo sredstev, ki najbolje ustreza regionalnim potrebam;

75.

meni, da mora EIB okrepiti vlogo pri financiranju infrastrukture vseevropskih omrežij; zahteva večji poudarek na samostojnih javno-zasebnih partnerstev; meni, da ima Evropski parlament pri tem načeloma veliko odgovornost za zagotovitev preglednosti ter v zvezi z odločanjem in nadzorom;

76.

pozdravlja uspešno sodelovanje med EIB in Komisijo pri izvajanju treh skupnih pobud – JESSICA, JEREMIE in JASMINE –, ki bi naj povečale učinkovitost in uspešnost kohezijske politike ter izboljšale delovanje strukturnih skladov; poziva Komisijo, naj še naprej dejavno sprejema skupne pobude z EIB, zlasti na področju kohezijske politike, ter zagotovi finančno podporo za mala in srednja podjetja;

77.

meni, da so nepovratna globalna sredstva na podregionalni ravni ustrezno orodje za oblikovanje samostojnih inovacijskih strategij v skladu s cilji evropske regionalne politike;

78.

kljub temu zavrača kvote ali obveznosti za nepovratna globalna sredstva, saj lahko nasprotujejo določitvi pomembnih prednostnih nalog, prilagojenih potrebam regij;

79.

meni, da se je sedemletno programsko obdobje izkazalo kot dobro, kar zadeva kohezijsko politiko, in da bi se moralo ohraniti najmanj do konca naslednjega obdobja načrtovanja (2020); vendar zahteva hitrejšo ponovno strateško oceno osnovnih pogojev, da bi se lahko še hitreje in bolj prilagodljivo odzvali na izredne dogodke (kot so finančna kriza, energetska kriza ali naravne katastrofe);

80.

vseeno poudarja, da so se proračun EU v sedanji strukturi in mehanizmi dodeljevanja, ki temeljijo na uredbah o različnih skladih, izkazali kot učinkoviti predvsem za izvajanje kohezijske in strukturne politike, tako da so spremembe potrebne samo, če se niso obnesli postopki ali obstajajo neskladja s finančno uredbo; pri tem podpira predloge Komisije o uskladitvi pravil, ki veljajo za vse sklade, ki so na voljo za regionalni razvoj; vendar zahteva, da je treba tudi pri še tako neznatni spremembi ustaljenih, preverjenih in preizkušenih struktur postopati zelo previdno, da bi tako preprečili nepravilno delovanje in negotovost za nacionalne in regionalne upravne organe ter povečanje bremena za upravičence, zlasti tiste z majhnimi strukturami in omejenimi zmogljivostmi;

81.

meni, da je vključitev ciljev strategije Evropa 2020 v obstoječi sistem ciljev in skladov izvedljiva; zavrača razdelitev proračuna EU na pojmovne postavke "pametna”, "vključujoča” ali "trajnostna” rast ter razpršitev kohezijske politike na različne proračunske postavke; meni, da bi morala imeti ta politika v proračunu EU svojo postavko;

82.

meni, da bo kohezijska politika po letu 2013 še bolj prispevala k nadaljnjemu in trajnostnemu razvoju regij EU in da je odločilna za medsektorsko izvajanje strategije Evropa 2020, zato zahteva vsaj enako dodelitev proračunskih sredstev;

83.

opozarja, da Računsko sodišče že več let poroča, da kvota napak pri plačilih na področju kohezije znaša več kot 5 %, vendar ugotavlja, da je bila pri zadnjem postopku razrešnice nižja od 11 %, kot kaže letno poročilo Računskega sodišča, ter da so nadzorni in kontrolni sistemi le deloma učinkoviti; nadalje poziva k pojasnitvi metode izračuna napak, saj razhajanje med podatki, ki jih posredujeta Računsko sodišče in Komisija, povzroča zmedo in nezaupanje v uradne podatke;

84.

poziva k sprejetju strožjih pravil nadzora nad nepravilnostmi pri uporabi strukturnih skladov za države članice, pri katerih je stopnja nepravilnosti pri uporabi sredstev iz strukturnih skladov visoka, ter pravil za postopek sistematične prekinitve in odložitve plačil, takoj ko so na voljo dokazi o bistvenih pomanjkljivostih v delovanju akreditiranih organov; hkrati poziva, naj se odpravijo nepotrebne kontrole v državah članicah, ki imajo ustrezen sistem za upravljanje sredstev; meni, da bi bilo treba načeli "pogodbe o zaupanju" in "enotne revizije" uporabljati čim pogosteje;

85.

poziva države članice/javne organe, naj določijo organe ali subjekte, ki bodo edini odgovorni za pravilno upravljanje sredstev iz strukturnih skladov;

86.

meni, da so letne revidirane izjave o upravljanju na ravni vodij organov, ki upravljajo sredstva (plačilno mesto/upravni organ), primerno sredstvo za krepitev verige poročanja in nadzora, ter poudarja brezpogojno potrebo po vsebinski pravilnosti takšnih izjav; zato poziva k sistemu sankcij za napačne izjave; nadalje podpira namen nacionalnih izjav o zanesljivosti;

87.

poziva Komisijo, naj že v naslednjem programskem obdobju prevzame večjo odgovornost za izboljšanje nacionalnih upravnih postopkov; v zvezi s tem meni, da so nujne poenostavitve in pojasnitve upravljanja programov podpore, zlasti na področju finančnega izvajanja in finančnega nadzora; zato meni, da je dolžnost Komisije izvajati postopke akreditacije nacionalnih oz. zveznih uprav in inšpekcijskih organov; meni, da bi uspešna akreditacija in nižje kvote napak morale zagotavljati pravico do poenostavljenega poročanja;

88.

poleg tega poziva, da je treba okrepiti nadzorno vlogo Komisije z uvedbo sistematske prekinitve in odloga plačil, takoj ko bi ugotovljeni dokazi kazali na znatne pomanjkljivosti v delovanju akreditiranih organov; Komisijo tudi poziva, naj uvede zanesljivejše načrte za povečanje stopnje povračil napačnih plačil;

89.

poziva k poenostavitvi sistema inšpekcijskih pregledov in zmanjšanju njihovega števila ter k pojasnitvi ustrezne odgovornosti Komisije in držav članic; poziva k uporabi postopka inšpekcijskih pregledov na eni ravni, po katerem bi države članice pregledovale projekte, Komisija pa sisteme inšpekcijskih pregledov v državah članicah;

90.

meni, da je treba za izboljšanje učinkovitosti operativnih programov v večji meri uporabljati konkurenčne postopke za izbiro projektov znotraj regij;

91.

zaradi zmanjšanja birokracije zahteva splošno uporabo standardnih postopkov z višjimi stroški na standardno enoto in pavšali splošnih stroškov, kjer je tak sistem primeren; zahteva večje upoštevanje načela sorazmernosti, kar pomeni, da se za izvajanje manjših programov zahtevajo bistveno manjše obveznosti poročanja in preverjanja;

92.

poziva Komisijo, naj vodi javno letno evidenco kršitev za pomanjkljivo in/ali zapoznelo spoštovanje obveznosti poročanja in objavljanja ter za nepravilnosti, zlorabe in goljufije pri uporabi strukturnih skladov; poziva, naj bodo te informacije razčlenjene po državah članicah in skladih;

93.

izraža zaskrbljenost, ker birokratske formalnosti malim podjetjem in malim organizacijam onemogočajo dostop do strukturnih sredstev; zahteva, naj bodo ustrezni predpisi in tehnična dokumentacija čim bolj jasni;

94.

za novo programsko obdobje zahteva postopek letnih obračunov tudi za večletne programe;

95.

meni, da so za celoten sistem izvajanja in nadzora potrebne bolj učinkovite rešitve e-uprave (enotni obrazci); poziva k izmenjavi izkušenj med državami članicami, ki jo bo usklajevala Komisija, kot tudi k usklajenemu izvajanju prek skupin upravnih in nadzornih organov;

96.

podpira predlog Komisije, naj se nacionalnim organom izdatki povrnejo šele, ko bodo upravičencem izplačana sredstva EU; meni, da bo to pospešilo postopek izplačil in odločilno spodbudilo k strožjemu nacionalnemu nadzoru; vendar opozarja, da bi lahko na ravni držav članic ali regij nastopile težave z likvidnostjo, zato bi bilo treba uvesti ustrezno varovanje pred tveganjem;

97.

meni, da je okrepljena usmerjenost plačil v rezultate, h kateri poziva Komisija, protislovna, saj bodo ti doseženi, če bodo projekti najprej financirani; se boji, da bo spremljanje zelo birokratsko, vendar meni, da so sprejemljive zahteve, da se izplačilo pogojuje z dokazano skladnostjo med projekti in na primer strategijo 2020;

98.

meni, da je po izplačilu sredstev EU za projekte sicer potrebno povračilo izdatkov, vendar banke in druge finančne inštitucije upravičencev ne bi smele biti dodatno obremenjevati z obrestnimi merami, ki ne odražajo majhnega dejavnika tveganja takih posojil;

99.

poziva k diverzifikaciji sankcijskih mehanizmov, med drugim v obliki sistema bonusov za države članice, v katerih je izvajanje pravilno, zlasti z upravnimi olajšavami;

100.

opozarja, da je posebnost Evropskega socialnega sklada v nasprotju z drugimi strukturnimi skladi v tem, da je tesno povezan s ciljnimi skupinami, ki jih podpira, in da ga je treba oblikovati tako, da bo omogočal veliko število manjših lokalnih projektov; poziva k temu, naj se od držav članic zahteva, da sredstva takoj posredujejo za projekte in se tako prepreči, da bi imeli manjši upravičenci težave; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo prožnost pri finančnem izvajanju programov, upoštevajo načelo sorazmernosti glede potrebnega časa, truda in finančnih prispevkov ter poenostavijo postopke in zmanjšajo pretirane upravne stroške in druge ovire v korist projektov in morebitnih upravičencev, da bi Evropski socialni sklad bolje prispeval k doseganju ciljev EU na področju rasti in ustvarjanja delovnih mest; poziva Komisijo, naj poveča izbiro glede možnosti financiranja, ki jih imajo na razpolago organi upravljanja in upravičenci, ter predlaga možnost, da se ob običajnem računovodstvu uporabi metoda standardnih stroškov;

101.

podpira predlog Komisije, naj se v nekaterih situacijah razen za prvo leto financiranja in čezmejne programe dosledno uporabljata pravili N+2 in N+3, po možnosti na ravni dodelitve sredstev državam članicam, da se omogoči večja prožnost, ter da mora kakršno koli odstopanje od pravila samodejnega preklica dodelitve odražati le prilagoditev dodatnemu upravnemu bremenu, povezanemu z novimi določbami o strateškem načrtovanju, usmerjenosti v rezultate in predhodni pogojenosti; pri čezmejnih programih zagovarja celo pravilo N+3, da se upoštevajo počasnejši upravni postopki zaradi jezikovnih in kulturnih izzivov; meni, da to zagotavlja ravnotežje med visokokakovostnimi naložbami ter gladkim in hitrim izvajanjem programov;

102.

poudarja pomen evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta za kohezijsko politiko z vidika čezmejnega sodelovanja z državami zunaj EU; je seznanjen s sedanjimi težavami pri izvajanju programa; je prepričan, da bo treba programe čezmejnega sodelovanja evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta nujno spet vključiti v kohezijsko politiko; meni, da prav infrastrukturne (prometne, energetske in okoljske) povezave s sosednjimi državami ugodno vplivajo na evropske obmejne regije; zahteva, naj se sredstva iz evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta bolj usmerijo v strateške potrebe v zvezi z oskrbo z energijo in transportno infrastrukturo; poudarja vlogo, ki jo imajo lahko pri tem makroregije; poziva Komisijo, naj preuči možnost ustvarjanja večjih sinergij med pobudami v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj, instrumentom predpristopne pomoči, evropskim sosedskim in partnerskim instrumentom ter Evropskim razvojnim skladom; Komisijo tudi poziva, naj oceni, ali bi bilo mogoče strukture, ki se že uporabljajo v regionalnih politikah, uporabiti tudi za upravljanje evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta;

103.

poudarja tudi pomen širitvenega procesa EU za kohezijo, pri katerem instrument za predpristopno pomoč (IPA) kandidatkam za pristop pomaga pri vsebinskih in organizacijskih pripravah na izvajanje kohezijske politike; opozarja na težave z izvajanjem v državah članicah; opozarja na prvotne cilje instrumenta za predpristopno pomoč, zlasti na financiranje krepitve zmogljivosti in vzpostavljanja institucij ter podpiranje priprav držav kandidatk na izvajanje kohezijske politike Skupnosti, da bi bile pripravljene na celovito izvajanje pravnega reda Skupnosti v času pristopa; poziva Komisijo, naj opredeli težave pri sedanjem delovanju instrumenta za predpristopno pomoč;

104.

ponavlja zahtevo po odgovorni vključitvi Odbora za regionalni razvoj v prihodnje oblikovanje teh instrumentov;

105.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter predsednikom regij EU in zveznih dežel.

5.2.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 33/38

—

ob upoštevanju obveznosti, sprejetih na vrhunskem srečanju skupine G-8 v Gleneaglesu leta 2005 ter na vseh nadaljnjih srečanjih držav skupine G-8 in G-20, o količini pomoči, pomoči podsaharski Afriki in kakovosti pomoči,

—

ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Organizacije združenih narodov z dne 8. septembra 2000,

—

ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju (1) ter Kodeksa ravnanja Evropske unije o dopolnjevanju in delitvi dela v okviru razvojne politike (2),

—

ob upoštevanju pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči in Agende za ukrepanje iz Akre,

—

ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa, da „Unija upošteva cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju“,

—

ob upoštevanju člena 25(1)(b) Uredbe (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (3) (instrument za razvojno sodelovanje),

—

ob upoštevanju člena 61(2) sporazuma iz Cotonouja,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. aprila 2006 o učinkovitosti pomoči in korupciji v državah v razvoju (4),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 5. maja 2010 s pripombami, ki so del sklepa o razrešnici glede izvrševanja proračuna sedmega, osmega, devetega in desetega Evropskega razvojnega sklada za proračunsko leto 2008 (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. februarja 2011 o stališču Sveta iz prve obravnave z namenom sprejetja uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1905/2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (6),

—

ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 11/2010 – Kako je Komisija upravljala splošno proračunsko podporo v državah AKP ter latinskoameriških in azijskih državah;

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Prihodnost proračunske podpore EU za tretje države (KOM(2010)0586),

—

ob upoštevanju dokumenta Komisije iz leta 2007, naslovljenega „Smernice o programiranju, oblikovanju in upravljanju splošne proračunske podpore“ („Guidelines on the Programming, Design & Management of General Budget Support“),

—

ob upoštevanju poročila Komisije iz leta 2008 „Proračunska pomoč: učinkovit način financiranja razvoja?“,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za gospodarski razvoj, finance in trgovino skupne parlamentarne skupščine AKP-EU o proračunski podpori kot obliki javne pomoči za razvoj držav AKP,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj ter mnenj Odbora za zunanje zadeve, Odbora za proračun in Odbora za proračunski nadzor (A7–0206/2011),

A.

ker sta zmanjšanje revščine in, v končni fazi, njeno izkoreninjenje v skladu z Lizbonsko pogodbo glavni cilj razvojne politike Evropske unije,

B.

ker je proračunska podpora postala ena najpomembnejših oblik pomoči,

C.

ker je za številne donatorje splošna in sektorska proračunska podpora sredstvo za spodbujanje partnerskih držav k privzemanju razvojne politike in trajnostnih reformnih procesov, za krepitev institucij in sistemov za nacionalno odgovornost ter spodbujanje rasti, zmanjševanje revščine in doseganje razvojnih ciljev,

D.

ker je nujen razvoj operativnih zmogljivosti, da bi sploh lahko zagotovili pogoje za dejavnosti na podlagi programov, vključno s proračunsko podporo ali drugimi modeli,

E.

ker je mogoče s proračunsko podporo odpraviti nekatere pomanjkljivosti ustaljenega projektnega pristopa (visoki stroški transakcij, razdrobljeni vzporedni sistemi) in s tem povečati doslednost in učinkovitost ukrepov EU, kakor je poudarjeno v Lizbonski pogodbi,

F.

ker mora proračunska podpora prispevati k izboljšanju kakovosti in učinkovitosti pomoči, zlasti v zvezi z načeloma odgovornosti in usklajevanja, saj je s političnim dialogom med donatorji in koristniki prispevke mogoče prilagoditi prednostnim ciljem, ki jih določijo države v svojih nacionalnih strategijah za zmanjšanje revščine,

G.

ker ostaja „dinamični pristop“ v splošnem pogojevanju proračunske podpore kljub tveganjem, na katera je opozorilo Evropsko računsko sodišče v svojih poročilih o tej podpori, zelo pomemben instrument političnega dialoga; ker proračunska podpora kljub vsemu ne daje možnosti prostega ukrepanja,

H.

ker se lahko vse zaveze, ki jih sprejmejo države prejemnice do svojih partnerjev, včasih težko uporabijo, saj donatorji včasih postavljajo nasprotujoče si pogoje,

I.

ker se je Evropska unija pri sklepanju sporazumov o partnerstvu doslej ozirala bolj na kršenje človekovih pravic (t. i. pravic prve generacije) kot na kršenje socialnih, ekonomskih in kulturnih pravic (t. i. pravic druge generacije),

J.

ker bi se morali vsi donatorji posvetovati, da bi tako preprečili kakršno koli neskladje pri pogojevanju,

K.

ker je v skladu s členom 2(3) Lizbonske pogodbe cilj Evropske unije spodbujanje trajnostnega socialno-tržnega gospodarstva, kar bi moralo veljati tudi za razvojno politiko in politiko sosedskih odnosov,

L.

ker je to, da partnerska vlada prevzame odgovornost za upravljanje proračuna, z vidika njenih državljanov bistven dejavnik njenih razvojih zmogljivosti, saj področje javnih financ nadzoruje parlament zadevne države, njena civilna družba pa je o vsem obveščena,

1.

pozdravlja pobudo Komisije iz zelene knjige o proračunski podpori, katere namen je predvsem spodbuditi endogeni razvoj partnerskih držav, in poziva, naj se razkrijejo številni primeri neustrezne porabe in tratenja proračunskih sredstev na račun davkoplačevalcev v zadnjih nekaj letih, ki so večinoma ostali nekaznovani, ter naj se jih tudi v prihodnje neodvisno oceni in primerno kaznuje (na primer s sorazmernim znižanjem prihodnjih plačil);

2.

pozdravlja postopek posvetovanj na evropski ravni; upa, da bo praksa dodeljevanja proračunske podpore objektivno analizirana in izboljšana, da bi se povečala njena učinkovitost;

3.

opozarja, da je v skladu z Lizbonsko pogodbo zmanjšanje in izkoreninjenje revščine glavni cilj razvojne politike Evropske unije; poudarja, da ima revščina več razsežnosti, kot so človeška, ekonomska, socialna, kulturna, politična, okoljska ter razsežnost glede na spol, vse pa mora obravnavati razvojna politika Unije;

4.

meni, da bi morala pomoč Evropske unije prispevati k dejanskim kakovostnim spremembam v partnerskih državah; priznava, da je proračunska podpora učinkovito orodje za doseganje tega cilja, če se uporablja skupaj z učinkovitim političnim in strateškim dialogom, pa tudi s pogojevanjem;

5.

poudarja osrednjo in obvezno vlogo usklajenosti politik pri izvajanju razvojne politike z velikim učinkom; poleg tega poziva, naj se zunanja in varnostna politika EU osredotoči na spodbujanje demokracije in človekovih pravic, miru in varnosti, ki so bistveni pogoji za trajnostni razvoj; poziva k bolj sistematičnim prizadevanjem za vključitev prilagajanja podnebnim spremembam ter ukrepov za zmanjšanje tveganja nesreč;

6.

meni, da obdavčevanje jamči neodvisen vir financiranja trajnostnega razvoja ter je pomembna vez med vladami in državljani v državah v razvoju; poziva, naj vzpostavitev izvedljivega finančnega upravljanja in obsežne davčne infrastrukture postane ena od najpomembnejših prednostnih nalog proračunske podpore; priporoča, naj politika proračunske pomoči vključuje tudi boj proti davčnim oazam, utaji davkov in nezakonitemu begu kapitala;

7.

poudarja, da je sektorsko proračunsko podporo treba po potrebi bolj ciljno uporabiti za pomoč osnovnim socialnim sektorjem, med drugim za zdravstvo, izobraževanje, pomoč najbolj ranljivim osebam ter zlasti invalidom;

8.

poudarja, da se proračunska podpora ne sme uporabljati za krepitev posebnih gospodarskih in strateških interesov Evropske unije, temveč za doseganje razvojnih ciljev držav v razvoju, za pomoč tem državam, da jih uresničijo, zlasti pri izkoreninjenju revščine in lakote;

9.

opozarja, da je na področju proračunske podpore vloga Evropska unija inovativna, ter poudarja dodano vrednost Evropske komisije kot izvedenca na tem področju;

10.

ugotavlja, da proračunska podpora lahko poveča obvezo vlad do poročanja, z dialogom o proračunskih vprašanjih pa tudi izboljša usklajevanje med donatorji; poudarja, da je tudi tako mogoče zagotoviti boljše usklajevanje z novimi donatorji;

11.

poudarja, da je Evropska unija pripravljena deliti svoje izkušnje z drugimi institucionalnimi akterji, tudi na forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči v Busanu;

12.

poudarja, da dinamični pristop, ki so ga sprejeli Komisija in večina ponudnikov proračunske podpore, vključuje niz tveganj, ki jih je treba ustrezno upoštevati; poziva Komisijo, naj na državni ravni opravi natančne ocene v zvezi s tveganji ter morebitnimi koristmi proračunske podpore v državah partnericah;

13.

poziva Evropsko unijo, naj proračunsko podporo upravlja tako, da si zastavi cilj izkoristiti njene dopolnilne možnosti in druge oblike pomoči;

14.

poudarja, da je treba okrepiti tako nadzorne mehanizme Komisije kot tudi parlamentarni nadzor in obveščanje civilne družbe v državah prejemnicah proračunske podpore; hkrati poudarja, da je treba pred kakršnim koli izplačilom sredstev vzpostaviti optimalen nadzor nad javnimi financami držav prejemnic;

15.

opozarja, da so za opis konkretnih učinkov proračunske podpore v tretjih državah bistveni jasno opredeljeni in široko podprti kazalniki, ki se jih natančno spremlja, in da bi bilo treba zadevni proračunski organ redno obveščati o kazalnikih in smernicah, ki vplivajo na proces odločanja v zvezi s proračunsko podporo; poudarja, da je treba te kazalnike bolje prilagoditi posebnim potrebam partnerskih držav, da se prepreči pristop Komisije „ena rešitev za vse“, ki ima lahko nasprotni učinek;

16.

poziva, naj bo proračunska pomoč pogojena z demokratičnim parlamentarnim nadzorom nad proračunom držav prejemnic; poziva k veliki udeležbi parlamentov in posvetovanju s civilno družbo v partnerskih državah, da se zagotovi demokratično odločanje o porabi sredstev proračunske podpore;

17.

poziva Komisijo, naj pred odobritvijo proračunske podpore zagotovi, da bodo cilji posega del nacionalnih programov države prejemnice, da bodo spoštovana načela usklajevanja, dopolnjevanja in skladnosti z drugimi donatorji ter da bo proračunska podpora dodatna glede na vire, ki jih nameni država prejemnica;

18.

poziva Komisijo, naj racionalizira proces načrtovanja in snovanja z izboljšanjem priprave in dokumentiranja odločitev za uvedbo proračunske podpore, da se zagotovi njena ustreznost; poziva Komisijo, naj ob upoštevanju omejenih virov, ki pogosto omejujejo zmogljivosti delegacije za izvajanje določenih aktivnosti, zagotovi dovolj usposobljenega osebja za izvajanje, saj proračunska podpora zahteva različna analitična znanja na področju financiranje projektov in programov;

19.

poudarja vodilno vlogo, ki bi jo morali imeti nacionalni parlamenti držav prejemnic, organizacije civilne družbe in lokalne oblasti, saj so v najboljšem položaju za prepoznavanje prednostnih področij, pripravo strateških dokumentov držav in spremljanje razporejanja proračuna; zahteva, da nacionalni parlamenti pred političnim dialogom z donatorji o proračunski podpori za krepitev vloge parlamentarnega nadzora v posvetovanju s civilno družbo sprejmejo državne strateške dokumente in večletni proračun;

20.

poudarja, da je pomembno, da je razvojna pomoč EU učinkovita; poziva, naj se na ravni EU razvijejo neodvisni sistemi ocenjevanja in sistemi za pritožbe za vse, ki jih zadeva pomoč EU, ter k podpiranju mehanizmov odgovornosti v državah samih;

21.

poziva Komisijo, naj posreduje bilanco splošne in sektorske proračunske pomoči, namenjene lokalni upravi, ter naj preuči možnosti in tveganja decentralizacije dela proračunske podpore, da bi lokalni akterji dejansko lahko upravljali na lokalni ravni;

22.

poziva Evropsko unijo, naj spoštuje in razvija dejansko lastništvo držav v razvoju nad njihovimi razvojnimi strategijami in naj se s političnim dialogom o proračunski podpori prepreči omejevanje nacionalnih oblikovalcev politik, kar bi ogrožalo demokratično odgovornost in prispevalo k depolitizaciji domače politične realnosti;

23.

meni, da mora proračunska podpora dati prednost vladnim sektorjem, ki lahko več prispevajo k zmanjšanju revščine, zlasti ministrstvom za zdravje in izobraževanje;

24.

prav tako meni, da je treba vidik odnosov med spoloma vključiti v proračunsko podporo in ga upoštevati skozi ves proračunski proces tako, da se spodbuja dialog z združenji žensk in opredelijo kazalniki, razčlenjeni glede na spol;

25.

poudarja, da bo Evropska komisija zaradi vzajemne odgovornosti morala okrepiti svojo vlogo posrednika med vlado, parlamentom in civilno družbo, ter meni, da bi del proračunske podpore, namenjen tehnični pomoči pri krepitvi sektorskih ministrstev, lahko bil uporabljen tudi za krepitev zmožnosti parlamentov in civilne družbe, da bodo lahko popolno opravljali svoj nadzor nad proračunsko podporo;

26.

poudarja pomembno vlogo donatorskih organizacij v podpori partnerskim državam pri razvoju njihovih zmogljivosti in pozitivni vpliv lokalnih projektov pomoči na zmanjševanje revščine, splošno rast in trajnostni razvoj v partnerskih državah;

27.

je zaskrbljen zaradi učinkov makroekonomske destabilizacije in vpliva na najranljivejšo populacijo, ki bi jih lahko povzročila nenadna prekinitev proračunske podpore; predlaga, da se v okviru skupnega ukrepanja donatorjev in po posvetovanju s civilno družbo in parlamentom države partnerke vzpostavi mehanizem postopnega zmanjševanja izplačil proračunske podpore, ki bi ga donatorji sprejeli usklajeno, s čimer bi bilo mogoče ublažiti te vplive, spodbuditi politični dialog in omogočiti iskanje usklajenih rešitev za nastale težave;

28.

meni, da je treba proračunsko podporo in programirano pomoč obravnavati kot prehodni instrument, ki ne bi smel ovirati prizadevanj držav, da okrepijo zmogljivosti za izkoriščanje lastnih virov, kot so davki, kar bi jim zagotovilo neodvisnost od donacij iz tretjih držav;

29.

poziva donatorje, naj okrepijo usklajevanje in predvidljivost proračunske podpore, ter vztraja, da morajo biti donatorji pripravljeni prevzeti dolgoročne obveze do partnerskih držav;

30.

poziva Evropsko unijo, naj sprejme vse potrebne ukrepe, da se bodo tretje države zavezale k naložbam v mehanizem, ki bo spodbujal njihovo finančno stabilnost;

31.

zahteva učinkovito izvajanje zahteve iz člena 25(1)(b) Uredbe (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (uredbo o instrumentu za razvojno sodelovanje), ki se glasi: "Komisija dosledno uporablja pristop, ki temelji na rezultatih in kazalnikih učinkovitosti ter jasno določi in spremlja njegovo pogojenost ter podporna prizadevanja partnerskih držav, da bi razvila parlamentarni nadzor in zmogljivosti revizije ter povečala preglednost in javni dostop do informacij"; poziva Komisijo, naj te določbe uporablja tudi za proračunsko podporo državam upravičenkam v okviru Evropskega razvojnega sklada (države AKP), za katere zaenkrat veljajo le bolj tehnična merila iz člena 61(2) sporazuma iz Cotonouja;

32.

meni, da mora, ker je uporaba proračunske podpore pomembna strateška odločitev v odnosu Unije do partnerskih držav, za opredelitev pogojev upravičenosti za to obliko pomoči veljati člen 290 PDEU (delegirani akti) in s tem Svetu in Parlamentu kot sozakonodajalcema podeliti polna pooblastila soodločanja pri njenem sprejetju, po potrebi tudi pravico do razveljavitve delegiranega akta;

33.

opozarja, da so številne države v razvoju zaradi precejšnjih zmogljivostnih pomanjkljivosti in zlasti šibkega upravljanja prikrajšane za proračunsko podporo;

34.

meni, da pri odločitvah o financiranju v zvezi s proračunsko podporo ne bi smeli upoštevati samo predvidenih koristi, ampak tudi kratko- in dolgoročna tveganja, ki nastajajo v državah donatorkah in partnerskih državah; ugotavlja, da se Računsko sodišče v svojem posebnem poročilu (7) popolnoma strinja s to oceno, vendar je še vedno treba oblikovati in uveljaviti zanesljiv okvir za obvladovanje tveganj;

35.

je zaskrbljen zaradi dejstva, da je Računsko sodišče (Sodišče) v letnem poročilu o aktivnostih, ki se financirajo v okviru osmega, devetega in desetega Evropskega razvojnega sklada za finančno leto 2009, ugotovilo, da je pri izplačilih proračunske podpore zelo pogosto prišlo do nedoločljivih napak, ki so nastale zaradi pomanjkanja formalnega in strukturiranega dokazovanja skladnosti s plačilnimi pogoji; hkrati ugotavlja in izraža zadovoljstvo ob dejstvu, da je Sodišče pri desetem Evropskem razvojnem skladu ugotovilo, da je zaradi jasnejšega ocenjevalnega okvira, ki je zdaj v uporabi, prišlo do občutnega izboljšanja pri dokazovanju skladnosti s plačilnimi pogoji;

36.

opozarja, da so za uspeh razvojnih strategij bistvene javne naložbe v javne dobrine, kot so izobraževanje, socialna varnost, infrastruktura in proizvodne zmogljivosti, zlasti glede malih kmetijskih gospodarstev in podpore lokalnim trgom;

37.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo v posebnih pogojih za spremenljive deleže, ki temeljijo na uspešnosti, jasno določeni kazalniki, cilji, metode izračuna in viri za preverjanje ter da bodo poročila delegacij vsebovala strukturiran in formaliziran prikaz napredka pri upravljanju javnih financ, tako da bodo v njih jasno navedeni merila za oceno napredka, dosežen napredek in razlogi, zakaj program reforme morda ni bil izveden po načrtu;

38.

poziva Komisijo, naj sprejme vse ukrepe, potrebne za boj proti korupciji v državah prejemnicah, po potrebi tudi začasno zaustavitev izplačil; v tem okviru poziva Komisijo, naj ohrani tesen in reden dialog z vladami partnericami o vprašanjih korupcije ter nameni zadostno pozornost potrebam posameznih držav prejemnic po gradnji zmogljivosti v smislu odgovornosti in protikorupcijskih mehanizmov;

39.

meni, da je predvidljivost tokov pomoči eden najpomembnejših dejavnikov za zagotavljanje kakovostne porabe, saj partnerskim državam omogoča, da dolgoročno načrtujejo porabo in podprejo izboljšave sektorskih politik; se zavzema za to, da bi bilo treba tak pristop okrepiti s fiskalnimi politikami partnerskih držav in uporabo domačih prihodkov, s čimer bi se morala dolgoročno zmanjšati odvisnost od pomoči;

40.

opozarja, da so zaradi pomanjkanja napredka na ravni upravljanja javnih financ številne države še vedno izključene iz proračunske podpore;

41.

meni, da je treba proračunsko pomoč v državah v razvoju vzpostaviti postopoma, najprej v manjšem številu držav, nato pa povečevati njihovo število v skladu z večjimi zmožnostmi partnerskih držav;

42.

poudarja, da bi bilo treba proračunsko podporo porabiti za zmanjšanje revščine ter uresničitev razvojnih ciljev tisočletja in načel, kot so partnerstvo, učinkovitost pomoči in skladnost politike za razvoj; izraža svojo podporo na dosežkih temelječim pobudam, vendar poudarja, da morajo biti odmiki od izplačil čim bolj predvidljivi, da ne bi negativno vplivali na proračunsko načrtovanje; ponovno poudarja, da je treba proračunsko podporo odobriti le državam, ki spoštujejo in izpolnjujejo minimalne standarde upravljanja in spoštovanja človekovih pravic; poudarja, da morajo biti pogoji, povezani z makroekonomskimi reformami, združljivi s človekovim in socialnim razvojem;

43.

poziva države v razvoju in Komisijo, naj spodbujajo sodelovanje v razvoju v skladu z ustreznimi določbami sporazuma iz Cotonouja ter členov 19 in 20 Uredbe (ES) št. 1905/2006, zlasti kar zadeva spodbujanje civilne družbe in lokalnih ter regionalnih oblasti in posvetovanje z njimi;;

44.

poudarja, da je treba pri dodeljevanju proračunske podpore državam AKP dobaviteljicam banan, ki so upravičene do spremljevalnih ukrepov v tem sektorju, v variabilni delež, ki temelji na kazalcih upravljanja, vključiti posebne pogoje, predlagane v novem členu 17a, za katerega Parlament predlaga vključitev v Uredbo (ES) št. 1905/2006 (instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja) v skladu s svojim zgoraj omenjenim stališčem z dne 3. februarja 2011;

45.

poziva Komisijo, naj javnosti zagotovi dostop do sporazumov z državami v razvoju o proračunski podpori in pogodb o razvojnih ciljih tisočletja;

46.

poudarja, da lahko sektorska proračunska podpora pod določenimi pogoji predstavlja uporabno prehodno možnost, s katero bi se zadevnim vladam in parlamentom dodelilo večje lastništvo nad sredstvi pomoči, hkrati pa bi bila ta sredstva namenjena za razvojne cilje tisočletja;

47.

meni, da imajo z nafto in minerali bogate države zmožnosti za financiranje lastnega razvoja in boja proti revščini, če zagotovijo pregleden davčni sistem in pravično razdelitev bogastva;

48.

meni, da so pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja načeloma primeri kvalitetne proračunske podpore (dolgotrajnost, predvidljivost, osredotočenost na socialne sektorje itd.), vezane na rezultate; zato zahteva, da Evropska komisija v letu 2011 objavi oceno pogodb o razvojih ciljih tisočletja in oceni možnosti za njihovo razširitev na večje število držav;

49.

nadalje poziva Komisijo, naj v okviru „državnih strateških dokumentov“ ob podaji vmesne ocene objavi tudi pogojevanja in kazalnike uspešnosti; meni, da je treba kazalnike uspešnosti proračunske pomoči opredeliti glede na uresničevanje cilja zmanjšanja revščine in ciljev tisočletja;

50.

ponovno poziva Komisijo, naj od nadzora nad vložki preide k preverjanju rezultatov glede na kazalnike, in sicer z izboljšanjem sistema poročanja s poudarkom na učinkovitosti programov;

51.

ugotavlja, da je treba za učinkovitost ukrepov razvojne politike v državah partnericah v celoti upoštevati lokalna merila in v spoštovanje vrednot Evropske unije, kot je navedeno v pogodbi, vključno z načeli pravne države in demokracije; poudarja, da morajo potrebe ostati odločilno merilo pri dodeljevanju razvojne pomoči EU;

52.

poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo javni register, v katerem bodo pregledno navedeni sporazumi o proračunski podpori, postopki in razvojni kazalniki, s čimer bi okrepili domače demokratične institucije in poskusili zagotoviti vzajemno odgovornost;

53.

poziva države članice, naj se bolje uskladijo na nacionalnih ravneh in ravni Skupnosti, kar zadeva politiko razvojne pomoči; poziva države članice, naj v zvezi z proračunsko podporo sodelujejo z Evropsko službo za zunanje delovanje ter okrepijo usklajevanje s Komisijo in tako preprečijo prekrivanja in neskladnosti;

54.

opozarja Komisijo in države članice, naj uskladijo svoje razvojno sodelovanje, da bi izboljšale svojo obvezo do poročanja, ki jo imajo vse vpleten strani;

55.

je trdno prepričan, da je treba v temeljiti analizi prihodnosti proračunske podpore EU za tretje države obravnavati vprašanje vključitve Evropskega razvojnega sklada v proračun; je seznanjen z zgodovinskim in institucionalnim ozadjem sedanjih razmer, vendar meni, da je nastopil čas, ko morajo Svet, države članice ter države AKP priznati, da te razmere spodkopavajo učinkovitost, preglednost in odgovornost proračunske podpore Unije; vendar poudarja, da se v okviru take vključitve Evropskega razvojnega sklada v proračun ne smejo zmanjšati sredstva za financiranje razvojnih politik;

56.

poziva države članice, Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v skladu z ustaljeno prakso z drugih področij bolj uskladijo svojo proračunsko podporo za tretje države, da bi preprečile podvajanja, nedoslednost in neskladja; obžaluje, da pregledi kažejo, da donatorji zaradi šibkih politik, institucij in sistemov izvajanja storitev na sektorski ravni uporabljajo lastne sisteme za izvajanje projektov in raje kot na podlagi usklajevanja delujejo na dvostranski ravni, kar je ob skromnih finančnih sredstvih še manj sprejemljivo in zaradi česar tudi EU zelo težko izpolni svoje obljube o večji predvidljivosti pomoči; vztraja, da se je treba v vseh fazah priprave in zagotavljanja proračunske podpore EU osredotočiti na posebna področja, ki ponujajo največjo dodano vrednost;

57.

poziva Komisijo, naj javnost bolje seznani s tveganji, značilnimi za prakso proračunske podpore, vendar naj hkrati izpostavi tudi pozitivni učinek take podpore, kar zadeva emancipacijo partnerjev;

58.

poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj še naprej spodbujajo in ohranjajo svojo finančno podporo ter hkrati zagotovijo svetovanje za tehnokratsko upravljanje javnih financ;

59.

poudarja, da je namen večje usklajenosti optimizacija dodeljevanja sredstev, spodbujanje izmenjave najboljših praks in povečanje učinkovitosti proračunske podpore;

60.

meni, da bi se Unija morala zavedati dodane vrednosti njene velike politične teže in potencialno zelo širokega delovanja ter to dejstvo izkoristiti tako, da bi bil njen politični vpliv sorazmeren z dodeljeno finančno podporo;

61.

naroči svojemu predsedniku, da to resolucijo predloži Svetu in Komisiji.

5.2.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 33/46

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Prednostne naloge glede energetske infrastrukture za leto 2020 in pozneje – Načrt za integrirano evropsko energetsko omrežje" (KOM(2010)0677),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o oceni učinka v zvezi s sporočilom "Prednostne naloge glede energetske infrastrukture za leto 2020 in pozneje – Načrt za integrirano evropsko energetsko omrežje" (SEK(2010)1395),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Energija 2020 – Strategija za konkurenčno, trajnostno in zanesljivo oskrbo z energijo" (KOM(2010)0639),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast" (KOM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Obnovljiva energija – Približevanje ciljem za leto 2020" (KOM(2011)0031),

—

ob upoštevanju Direktive 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov energije, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Analiza možnosti, da se preseže 20-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter oceni tveganja selitve industrijskih virov toplogrednih plinov izven EU" (KOM(2010)0265);

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije z naslovom "Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050" (KOM(2011)0112),

—

ob upoštevanju tretjega zakonodajnega svežnja v zvezi z notranjim trgom na področju energetike z naslovom "Energija za Evropo: resničen trg z varno dobavo" (2),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 994/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom (3),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Evropa, gospodarna z viri – Vodilna pobuda iz strategije Evropa 2020" (KOM(2011)0021),

—

ob upoštevanju Odločbe št. 1364/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o določitvi smernic za vseevropska energetska omrežja in razveljavitvi Odločbe št. 96/391/ES in Odločbe št. 1229/2003/ES (4),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 663/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o oblikovanju programa za podporo oživitvi gospodarstva z dodelitvijo finančne pomoči Skupnosti projektom na področju energetike (5),

—

ob upoštevanju poročila Komisije o izvajanju programa vseevropskih energetskih omrežij v obdobju 2007–2009 (KOM(2010)0203),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. maja 2010 o uporabi informacijskih in komunikacijskih tehnologij za olajšanje prehoda na energetsko učinkovito gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika (6),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu: Energija. Energetska politika za Evropo (KOM(2007)0001),

—

ob upoštevanju sporočila Evropske komisije Svetu in Evropskemu parlamentu: Prednostni načrt medsebojnega povezovanja (KOM(2006)0846),

—

ob upoštevanju Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (7),

—

ob upoštevanju Direktive 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 z naslovom "Na poti k novi energetski strategiji za Evropo 2011–2020" (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2010 o pregledu akcijskega načrta o energetski učinkovitosti (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. februarja 2011 o Evropi 2020 (11),

—

ob upoštevanju člena 194 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 170 Pogodbe o delovanju Evropske unije, po katerem Unija prispeva k vzpostavitvi in razvoju vseevropskih omrežij na področju transporta, telekomunikacij in energetske infrastrukture,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in Odbora za regionalni razvoj (A7-0226/2011),

A.

ker naši glavni izzivi na področju energetike vključujejo spopadanje s podnebnimi spremembami, krepitev energetske varnosti in neodvisnosti ob sočasnem zmanjševanju skupne porabe energije ter uvoza fosilnih goriv in odvisnosti, povečanje raznovrstnosti dobaviteljev energije in energetskih virov, doseganje konkurenčnega notranjega trga z energijo in zagotavljanje univerzalnega dostopa do trajnostne, cenovno dostopne, varne in učinkovite energije,

B.

ker je bila skupna energetska politika na ravni EU oblikovana glede na splošni cilj zagotavljanja razpoložljivosti fizične neprekinjenosti energetskih proizvodov in storitev na trgu, ki bodo cenovno dosegljivi vsem uporabnikom (gospodinjstvom in industriji),

C.

ker je potrebno zagotoviti zanesljivost oskrbe in okrepiti solidarnost med državami članicami v primerih, ko se ena izmed njih znajde v energetski krizi,

D.

ker Lizbonska pogodba zagotavlja posebno pravno podlago za razvoj energetske politike EU, ki spodbuja uspešno medsebojno povezovanje energetskih omrežij med državami članicami prek nacionalnih in regionalnih meja, kar je potrebno za doseganje ostalih ciljev energetske politike EU in solidarnosti (delovanje energetskega trga, energetska učinkovitost in obnovljivi viri energije, varnost oskrbe, raznovrstnost energetskih virov in oblik oskrbe),

E.

ker bi pomanjkanje pravočasne modernizacije, posodobitev, medsebojnega povezovanja in prilagoditev energetske infrastrukture Unije za bolj trajnosten in učinkovit model proizvodnje, prenosa in porabe energije lahko ogrozilo njene sposobnosti na področju doseganja energetskih in podnebnih ciljev za leto 2020 – zlasti tistih glede vključevanja in povečanja deleža obnovljivih virov energije – ter spodkopalo dolgoročni cilj EU glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 80 % do 95 % do leta 2050,

F.

ker morajo načrtovanje naložb v infrastrukturo in odločitve, ki jih je treba sprejeti v zvezi s tem, temeljiti na dolgoročnih scenarijih, ki upoštevajo predvidene dosežke in potrebe po nadaljnjem tehničnem razvoju,

G.

ker se bo morala evropska energetska infrastruktura zaradi nadaljnjega vključevanja obnovljivih virov energije prilagoditi na ravni prenosa in distribucije,

H.

ker je odprt, pregleden, povezan in konkurenčen energetski trg EU potreben, da bi dosegli konkurenčne cene energije, zanesljivost oskrbe, trajnost ter učinkovito in obsežno razporeditev obnovljivih virov energije, in ker je dokončanje takšnega trga še vedno pomemben izziv za vse države članice,

I.

ob upoštevanju izjemnega pomena pravočasnega in celovitega izvajanja veljavne zakonodaje, vključno z zakonodajnimi predlogi, predvidenimi v tretjem svežnju o notranjem trgu z energijo, in ustreznega obveščanja o naložbah v energetsko infrastrukturo do izreka sodbe Sodišča (12), da se zagotovi pregled morebitnih vrzeli v povpraševanju in oskrbi ter ovir za naložbe,

J.

ker zmogljivost za medsebojno povezovanje ali njegova razpoložljivost med državami članicami v tretjini Unije še vedno ni zadostna glede na cilj 10 % medsebojnih povezav, ki ga je Evropski svet določil leta 2002, in ker so nekatere države članice in regije še vedno izolirane in odvisne od enega samega dobavitelja, kar preprečuje dejansko povezovanje trgov, likvidnosti in energetskih tokov,

K.

ker bi bilo treba pri energetskih infrastrukturah upoštevati posebne potrebe naravnih otokov in oddaljenih regij, kot so Kanarski otoki, Madeira, Azori in francoske regije na skrajnem obrobju,

L.

ker je v jugovzhodni Evropi omrežje za prenos energije manj razvito kot omrežje na preostalem delu celine,

M.

ker so alternativne dobavne in tranzitne poti ter nove medsebojne povezave pomembne, da bi omogočili uresničevanje solidarnosti med državami članicami,

N.

ker bi bilo treba posebno pozornost nameniti projektom, ki še niso dokončani, vendar jih je EU izbrala kot prednostne projekte v skladu z Odločbo št. 1364/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o določitvi smernic za vseevropska energetska omrežja in razveljavitvi Odločbe 96/391/ES in Odločbe št. 1229/2003/ES,

O.

ker je tretji energetski sveženj vzpostavil pravni okvir, ki naj bi izboljšal konkurenčnost na trgu z energijo,

P.

ker morajo biti energetske infrastrukture, ki se načrtujejo danes, skladne s potrebami trga in z dolgoročnimi podnebnimi in energetskimi cilji EU ter z njihovim izvajanjem v okviru različnih nacionalnih energetskih politik, pri čemer imajo prednost viri energije brez družbenih in okoljskih stroškov,

Q.

ker je treba za plin in električno energijo povečati naložbe v zmogljivosti za prenos ter pri tem upoštevati energetske cilje EU 20–20–20 in novo energetsko okolje skoraj brez emisij ogljika po letu 2020,

R.

ker je izgradnja energetske infrastrukture strateškega pomena za doseganje ciljev načrta SET (Strategic Energy Technology Plan),

S.

ker energijska učinkovitost predstavlja močno in stroškovno učinkovito orodje za doseganje trajnostne energetske prihodnosti: z zmanjšanjem povpraševanja po energiji se lahko zmanjša tudi odvisnost od uvoza in preselitev obratov kot posledica vse večjih stroškov, prav tako se lahko s pametnimi naložbami v obstoječe in nove infrastrukture zmanjša potreba po javnih in zasebnih naložbah v energetsko infrastrukturo,

T.

ker pametna omrežja predstavljajo pomembno priložnost za vzpostavitev učinkovitega razmerja med proizvodnjo energije, njenim prenosom in končnimi uporabniki, kar omogoča smotrno porabo energije in tako povečuje energetsko učinkovitost,

U.

ker bodo večje zmogljivosti za medsebojno povezovanje plinskih omrežij na jugozahodni osi koridorja sever – jug omogočile, da bodo tako zmogljivosti za uvoz utekočinjenega zemeljskega plina kot zmogljivosti Iberskega polotoka za podzemno skladiščenje prispevale k zanesljivosti oskrbe EU, hkrati pa bo to pomemben korak k resnično povezanemu notranjemu trgu z energijo,

V.

ker dolgotrajni postopki za izdajo dovoljenj in pomanjkanje usklajenosti med upravnimi organi lahko privedejo do velikih zamud in dodatnih stroškov, predvsem v čezmejnih projektih,

W.

ker so dolgotrajni postopki za izdajo dovoljenj, pomanjkanje metod za razdelitev stroškov ter pomanjkanje instrumentov za razdelitev koristi in stroškov čezmejnih infrastrukturnih energetskih projektov glavna ovira za njihov razvoj,

X.

ker moramo zagotoviti visokokakovostno javno razpravo in ustrezno upoštevati evropsko okoljsko zakonodajo,

Y.

ker imajo regulatorji pomembno vlogo pri oblikovanju k potrošniku usmerjenega, povezanega in konkurenčnega notranjega trga z energijo,

Z.

ker bo glede na Sporočilo Komisije z naslovom "Prednostne naloge glede energetske infrastrukture za leto 2020 in pozneje – Načrt za integrirano evropsko energetsko omrežje" v prihodnjem desetletju potrebnih približno 200 milijard EUR za financiranje potreb po energetskih infrastrukturah in ker bodo polovico tega zneska morale zagotoviti države članice,

AA.

ker morajo tržni instrumenti in načelo "uporabnik plača" še naprej ostati podlaga za financiranje energetske infrastrukture ter ker bo treba na pregleden način in za vsak primer posebej zagotoviti omejeno vsoto javnih sredstev za financiranje nekaterih projektov evropskega interesa, ki niso nujno ekonomsko donosni, pri tem pa je treba zagovarjati enake pogoje za vse na evropskem notranjem trgu z energijo, zagotavljati zanesljivost oskrbe, preprečiti izkrivljanja konkurence in spodbujati učinkovito povezovanje obnovljivih virov energije,

AB.

ker je treba čim prej začeti izvajati obsežne naložbe,

AC.

ker imajo lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo, saj so pomembni akterji na področju energije zaradi odgovornosti, ki jo imajo v številnih dejavnostih, povezanih z načrtovanjem in upravljanjem ozemelj, izdajanjem dovoljenj v zvezi z veliki infrastrukturnimi projekti, naložbami, javnimi naročili, proizvodnjo in dejstvom, da so blizu potrošnikom,

1.

poudarja, da so državni organi najbolj odgovorni za to, da služijo javnemu interesu z izpolnjevanjem družbenih in okoljskih ciljev, vendar bi moral glavno odgovornost za razvoj energetske infrastrukture nositi ustrezno reguliran trg;

2.

poudarja bistven pomen pravočasnega, pravilnega in celovitega izvajanja veljavne zakonodaje, vključno z zakonodajnimi predlogi, predvidenimi v tretjem svežnju o notranjem trgu z energijo, da se najpozneje do leta 2014 doseže povezan in konkurenčen evropski notranji trg;

3.

poudarja potrebo po izvajanju veljavnih politik in predpisov, da se zagotovi boljša izkoriščenost obstoječe energetske infrastrukture v korist evropskega porabnika; poziva Komisijo in Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) naj strožje nadzorujeta nacionalno izvajanje predpisov, kot so predpisi v zvezi z načelom "uporabi ali opusti";

4.

verjame, da je treba oblikovati pristop na ravni EU, ki ga je treba razviti v sodelovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi, da bi v celoti izkoristili prednosti nove infrastrukture, in poudarja, da je treba razviti dopolnilno in usklajeno metodo v skladu s pravili notranjega trga za izbiro infrastrukturnih projektov; meni, da bi morala ta metoda upoštevati evropske in regionalne vidike, da se odpravijo nesorazmerja in izboljšajo družbeno-ekonomski in okoljski učinki;

5.

poudarja, da bi moralo biti načrtovanje projektov energetske infrastrukture v skladu s previdnostnim načelom; za akcijske načrte bi morali izvesti poglobljene presoje okoljskega vpliva za vsak primer posebej, pri čemer je treba upoštevati lokalne in regionalne okoljske razmere;

6.

poudarja potrebo po zagotovitvi ustrezne ravni zanesljivosti oskrbe EU z energetskimi surovinami, razvoj plodnih odnosov s tretjimi državami, tj. dobavitelji energetskih surovin in tranzitnimi državami, s sodelovanjem v okviru regionalnih in svetovnih sistemov prenosa energetskih surovin;

7.

poudarja, da mora biti referenčni scenarij, ki se uporablja za ocenjevanje energetske infrastrukture za potrebe v letu 2020, pregleden in usklajen s skupnimi cilji energetske politike, kot jih določa člen 194 Pogodbe o Evropski uniji, z načrtom EU do leta 2050 ter z drugimi politikami EU (kot so promet, stavbe in sistem trgovanja z emisijami (ETS)), s politikami energijske učinkovitosti, ki so potrebne za dosego cilja glede 20-odstotnega prihranka energije (zlasti z načrtom energijske učinkovitosti), z morebitnimi učinki tehnološkega napredka, in sicer obnovljive energije in vse večje vloge električnih vozil, in z izvajanjem pobud glede pametnih omrežij ter pametnih mest in regij;

8.

podpira hiter začetek izvajanja partnerstva za inovacije "Pametna mesta" in poziva ustrezne partnerje, udeležene v procesih načrtovanja trajnostnega urbanega razvoja, naj bolj spodbujajo in uporabljajo koristi, ki jih lahko pobudi JESSICA in ELENA zagotovijo glede naložb v trajnostno energijo na lokalni ravni, da se mestom in regijam pomaga pri uvajanju izvedljivih naložbenih projektov na področju energetske učinkovitosti, čistega zgorevanja, obnovljivih virov energije in trajnostnega mestnega prometa; poleg tega opozarja na možnosti čezmejnega financiranja s sosedskimi državami v okviru finančnega instrumenta evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta;

9.

poudarja, da je treba v skladu z lestvico pomembnosti in v interesu stroškovne učinkovitosti opredeliti, kje bi lahko s politikami energijske učinkovitosti zmanjšali infrastrukturo, kje je obstoječo nacionalno in čezmejno infrastrukturo mogoče nadgraditi ali posodobiti in kje je potrebna nova infrastruktura, ki jo je mogoče zgraditi poleg obstoječe energetske ali prometne infrastrukture;

10.

meni, da se zmanjšanje porabe energije in emisij ter povečanje energetske učinkovitosti lahko doseže z uvedbo programa za povečanje energetske učinkovitosti v gradbeništvu in prometnem sektorju;

11.

poudarja pomen določitve mogočih prihodnjih vrzeli v povpraševanju po energiji in oskrbi z njo ter mogočo bližnjo nezadostnost proizvodne in prenosne infrastrukture;

12.

poudarja pomen uskladitve načrtovanja trgov EU in razvoja skupnih evropskih infrastrukturnih sistemov, da se zagotovi upravljanje notranjih evropskih medsebojnih povezav in medsebojnih povezav s tretjimi državami;

13.

meni, da lahko razvoj infrastrukture za električno energijo med EU in tretjimi državami ter v nekaterih primerih obstoječa infrastruktura za električno energijo privedeta do tveganja za selitev industrijskih virov toplogrednih plinov ali poveča to tveganje tam, kjer že obstaja; poziva Komisijo, naj preuči to možnost in po potrebi pripravi ukrepe, s katerimi bo EU lahko učinkovito rešila to vprašanje, kot je na primer zahteva po spoštovanju Direktive 2009/28/ES o obnovljivi energiji;

14.

poziva upravljavce omrežij, regulativne organe, vključno z Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev, in Komisijo, naj v sodelovanju z upravljavci omrežij in organi v tretjih državah ustvarijo potrebne pogoje za zagotavljanje združljivosti in stabilnosti elektroenergetske infrastrukture EU in infrastruktur tretjih držav z namenom povečanja energetske varnosti držav članic;

15.

poudarja, da se je treba v večji meri osredotočiti na čezmejne projekte in tudi na notranja prenosna omrežja, ki so bistvena za povezovanje energetskih trgov, za povezovanje proizvodnje obnovljive energije in zanesljivosti sistema, za odpravo energetskih otokov in za razbremenitev ozkih grl, ki vplivajo na evropsko električno omrežje kot celoto; poudarja, da je pomembno zagotoviti ustrezno upoštevanje oddaljenih regij in njihovih lokalnih potreb;

16.

poudarja potrebo po novi infrastrukturi, ki bo odpravila energetske otoke in odvisnost od enega samega dobavitelja ter izboljšala zanesljivost oskrbe;

17.

poudarja, da nobena regija držav članic EU, vključno z otoškimi, po letu 2015 ne bi smela ostati brez povezave z evropskimi plinskimi in električnimi omrežji oziroma da njena energetska varnost ne bi smela biti ogrožena zaradi pomanjkanja ustreznih povezav;

18.

pozdravlja prizadevanja Komisije za spodbujanje regionalnega sodelovanja in poziva k nadaljnjim smernicam glede takšnih regionalnih pobud;

19.

opozarja na priložnosti, ki jih obstoječa ureditev EU za regionalno sodelovanje ponuja za razvoj in krepitev čezmejnih projektov na področju energetske infrastrukture, zlasti v zvezi z obnovljivo energijo, in odločno zahteva, naj se instrumenti za regionalno sodelovanje (Euregio, EZTS) uporabljajo v ta namen;

20.

regionalne pobude bi morali poglabljati in še naprej razvijati, ker najbolj kažejo posebnosti, ki pogojujejo delovanje energetskega sistema na posameznih področjih (npr. strukturo virov v regiji, vetrno energetiko, omrežne omejitve, dostopnost virov);

21.

poudarja, da sodelovanje med občinami in regijami na nacionalni in evropski ravni prispeva k odpravi energetskih otokov, k dokončnemu oblikovanju notranjega energetskega trga in k izvajanju projektov energetske infrastrukture; meni, da lahko cilj evropskega teritorialnega sodelovanja v okviru kohezijske politike in makro-regionalne strategije povečajo priložnosti za sodelovanje v čezmejnih projektih, s čimer bi dosegli učinkovite in pametne medsebojne povezave med nekonvencionalnimi lokalnimi in regionalnimi viri energije ter velikimi energetskimi omrežji; poudarja, da ustrezna koordinacija infrastrukturnih projektov lahko zagotovi najboljše možno razmerje med stroški in koristmi ter čim večjo učinkovitost sredstev EU; v zvezi s tem meni, da je treba regionalno sodelovanje izboljšati, predvsem zato, da bi zagotovili ustrezno povezavo med zastavljenimi prednostnimi nalogami in evropskimi regijami;

22.

poziva Komisijo in države članice k sprejetju ukrepov, ki bodo operaterje prenosnih sistemov ustrezno spodbudili, da bodo proučili mogoče povezovalne daljnovode z regionalnega ali evropskega vidika in svoje investicijske načrte utemeljili na družbeno-gospodarskih učinkih energetskih povezovalnih daljnovodov in ne samo na gospodarnosti projekta, s čimer bodo preprečili premajhno vlaganje v prenosne zmogljivosti;

23.

poziva Komisijo, da do konca leta 2011 predloži možne rešitve za navzkrižja ciljev, ki jih je v tretjem letnem poročilu z dne 15.11.2010 opisal evropski koordinator Georg Wilhelm Adamowitsch, na primer navzkrižje med nujno potrebno izgradnjo infrastrukture in togimi okoljskimi določbami;

24.

poziva k sprejetju ukrepov, s katerimi bi zagotovili skladnost z mednarodnimi sporazumi, kot je konvencija iz Espooja, pred samim pričetkom ali nadaljnjim razvojem čezmejnih projektov, in opozarja na potrebo po spodbujanju tesnejšega sodelovanja na področju širitve energetskih omrežij, predvsem med Rusijo in Belorusijo ter baltskimi državami, in na potrebo po razvoju dialoga o energiji med EU in Rusijo, predvsem zato, da bi dosegli cilj zanesljive oskrbe z energijo za države članice in regije EU;

25.

pozdravlja odločitev Komisije, da uvedejo "stresni testi" za evropske jedrske elektrarne; meni, da so prihodnje zakonodajne pobude za vzpostavitev skupnega okvira za jedrsko varnost ključne za nenehno izboljševanje varnostnih standardov v Evropi;

26.

ugotavlja, da so z energetsko infrastrukturo povezana velika tveganja, vključno z operativnimi tveganji (na primer preobremenjenost in nestanovitnost oskrbe), naravnimi tveganji (na primer potresi in poplave), okoljskimi tveganji (na primer onesnaženje, izgubljanje habitatov in biotske raznovrstnosti) ter antropogenimi/političnimi tveganji (na primer varnostna tveganja in terorizem); zato poziva, naj se odločitve o razvoju pametnih omrežij izvajajo tako, kot to določa Direktiva 2008/114/ES o kritični infrastrukturi; predlaga, naj države članice pripravijo zemljevid tveganja kot orodje za sprejemanje odločitev in spremljanje rezultatov uvajanja pametnih omrežij, da bi izboljšale njihovo medsebojno povezljivost;

27.

poziva Komisijo, naj prouči možnost, da se med prednostne naloge na področju energetske infrastrukture vključijo projekti, ki bi povečali varnost in zaščito obstoječih velikih energetskih infrastruktur v Evropi (cevovodi za plin in nafto, električna omrežja, jedrske elektrarne, terminali za UZP itd.) pred nesrečami, naravnimi nesrečami ali nesrečami, ki jih povzroči človek;

28.

meni, da bi moral desetletni načrt za razvoj omrežja, ki sicer določa ustrezne projekte infrastrukture za elektriko in plin, opredeliti tudi prednostne naloge za izbiro projektov evropskega interesa, ki jih je treba izpolniti, da se dosežejo energetski in podnebni cilji EU brez poseganja v delovanje notranjega trga; v zvezi s tem meni, da bi bilo treba zmogljivosti za medsebojno povezovanje obravnavati na enaki ravni kot cilje 20–20–20, v skladu s tem pa bi morali desetletni načrt za razvoj omrežja razumeti kot instrument za spremljanje skladnosti s ciljem 10 % medsebojnih povezav;

29.

poziva Komisijo, naj zaradi zagotavljanja boljšega upravljanja bodočega načrtovanja elektroenergetske in plinske infrastrukture EU predstavi konkretne predloge za izboljšanje preglednosti in javne udeležbe pri določanju prednostnih nalog EU v širše zastavljenem postopku sodelovanja zainteresiranih strani (kar na primer vključuje energetski sektor, neodvisne strokovnjake, organizacije potrošnikov in nevladne organizacije); meni, da je objava tehničnih podatkov za načrtovanje bistven element za zagotovitev te udeležbe;

30.

meni, da je treba nameniti pozornost lastništvu energetske infrastrukture v EU, ki je v lasti tujih družb ali njihovih hčerinskih družb, nima pregledne upravljavske strukture in je pod prevelikim vplivom tujih vlad; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem pripravi predloge za vzpostavitev ustreznih pravnih in institucionalnih zaščitnih ukrepov, zlasti v zvezi z dostopom do javnega financiranja iz sredstev EU;

31.

meni, da bi moral desetletni načrt za razvoj omrežja prispevati k tekočemu programu razvoja evropske infrastrukture za prenos plina in električne energije v okviru dolgoročne evropske perspektive načrtovanja, ki se izvaja pod nadzorom Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev in Komisije, ob upoštevanju ustreznih predpisov iz tretjega svežnja o notranjem trgu;

32.

poudarja, da je treba ta pristop od spodaj navzgor dopolniti z ustrezno strukturiranim pogledom od zgoraj navzdol z evropskega vidika;

33.

poudarja, da je spodbujanje gradnje prenosne in distribucijske infrastrukture za učinkovito in pametno vključevanje obnovljive energije ter spodbujanje novih načinov uporabe električne energije (kot so električna ali hibridna vozila) bistveno za uspešno doseganje splošnih energetskih ciljev, pozdravlja prednostni pomen, ki je bil pripisan prihodnjemu evropskemu nadomrežju, in pilotne projekte, podprte na forumu v Firencah; poziva Komisijo, naj se posvetuje z vsemi ustreznimi zainteresiranimi stranmi, da se pospeši opredelitev elektroenergetske avtoceste kot povezane omrežne infrastrukture na osnovi vozlišča, da se čim bolj izboljšajo povezljivost, odpornost sistema in operativna prožnost ter znižajo stroški brez izključevanja katerega koli širšega evropskega geografskega ozemlja, prav tako poziva Komisijo, naj Evropskemu parlamentu do sredine leta 2014 predstavi osnutek, ki bo najbolje vključeval posebne potrebe, nastajajoče zaradi prenosa obnovljive energije;

34.

poudarja, da je otoke in gorata območja zaradi geografskih ovir, ki so lastne njihovemu položaju, izjemno težko povezati v energetsko omrežje EU; zato poziva Komisijo, naj upošteva različne okoliščine v regijah in naj se osredotoči predvsem na regije s posebnimi geografskimi in demografskimi značilnostmi, kot so otoki, gorate in redko poseljene regije, da bi zagotovili večjo raznolikost virov energije in spodbujali obnovljive vire energije ter s tem zmanjšali odvisnost od uvožene energije; poziva Komisijo, naj med prednostnimi nalogami glede energetske infrastrukture za leto 2020 obravnava tudi posebno stanje otoških energetskih sistemov;

35.

poudarja, da je potrebna medsektorska politična usklajenost glede energetskih infrastruktur in njihove povezave z okvirom pomorskega prostorskega načrtovanja, in da bi lahko to bilo koristno tudi za umeščanje velikih projektov priobalnih vetrnih elektrarn v splošno strategijo;

36.

ne glede na to opozarja Komisijo, da bi bilo treba zaradi varnostnih in gospodarskih razlogov vsako državo članico tudi podpreti, da postane proizvajalka in potrošnica trajnostne energije;

37.

meni, da je razvoj proizvodnje električne energije na regionalni ravni pomembno sredstvo za zagotavljanje energetske samozadostnosti v različnih delih Evrope, predvsem v baltski regiji, ki je še naprej izolirana in odvisna od enega samega vira oskrbe; ugotavlja, da imajo regije širok nabor virov, ki jih lahko izkoriščajo, vključno z možnostmi, ki jih nudijo naravni viri, in da bi si morali v bodoče prizadevati za čim večje izkoriščanje teh virov, da bi povečali raznovrstnost proizvodnje energije;

38.

poudarja pomen učinkovite plinske infrastrukture za izboljšanje raznovrstnosti in zanesljivosti oskrbe, za prispevanje k boljšemu delovanju notranjega energetskega trga ter za zmanjšanje energetske odvisnosti ob hkratnem spoštovanju potrebe po bistvenem zmanjšanju emisij energetskega sektorja do leta 2050; poudarja potrebo po dodatnem in pravilnem izvajanju zahtev glede prožnosti plinske infrastrukture, predvsem zaradi zagotavljanja možnosti spremembe smeri tokov in medsebojnih povezav, in poudarja, da je treba plinsko infrastrukturo razvijati ob popolnem upoštevanju prispevka terminalov za utekočinjeni zemeljski plin/stisnjeni zemeljski plin, prevoznih ladij in skladišč kot tudi razvoja uplinjene biomase in bioplina;

39.

pozdravlja mnenje Komisije, da bo imel zemeljski plin pomembno vlogo kot alternativno gorivo; vendar poudarja, da bodo morali tudi drugi energetski nosilci in hranilniki električne energije prevzeti takšno vlogo, da se zagotovi zanesljivost oskrbe; poudarja, da bo raznovrstnejša kombinacija energetskih virov še vedno osnova za varno in stroškovno učinkovito oskrbo z energijo;

40.

ugotavlja, da so v nasprotju z vsemi drugimi infrastrukturnimi naložbami, ki jih namerava spodbuditi EU, plinske povezave in skladišča za plin v skladu z uredbo iz leta 2009 o zanesljivosti oskrbe s plinom obvezna infrastruktura; poziva Komisijo, naj oceni, ali bi morala EU v določeni meri financirati infrastrukturne izboljšave, zahtevane v skladu z uredbo iz leta 2009;

41.

odločno poziva Komisijo, naj oceni nekonvencionalne vire plina in naj pri tem upošteva pravna vprašanja, življenjski cikel, razpoložljive rezerve, vpliv na okolje in gospodarsko izvedljivost; poziva Komisijo, naj na podlagi načela enake obravnave virov primarne energije temeljito ovrednoti potencialne koristi in tveganja uporabe nekonvencionalnih virov plina v EU;

42.

meni, da bo dekarbonizacija gospodarstva sicer pripeljala do vse večjega zmanjševanja porabe energije iz fosilnih goriv, vendar bo nafta še mnogo let ostala pomemben del oskrbe z energijo v EU, zato je treba med prehodom vzdrževati konkurenčen evropski prenos nafte in rafinerijsko infrastrukturo, da bi zagotovili varno in cenovno dostopno dobavo proizvodov porabnikom v EU;

43.

poudarja pomen načrtovanja integrirane energetske infrastrukture za kmetijske vire energije in manjše vire energije na podeželju, da bi spodbudili decentralizirano proizvodnjo energije, udeležbo na trgu in razvoj podeželja; poudarja pomen prednostnega dostopa do omrežja za obnovljive vire energije, kot določa Direktiva 2009/28/ES;

44.

poudarja potrebo po pripravi in prilagoditvi omrežij za proizvodnjo različnih oblik energije, kot sta električna energija in bioplin iz kmetijskih in gozdarskih virov, kar je posledica preoblikovanja skupne kmetijske politike;

45.

meni, da je treba posvetiti pozornost novim tehnološkim rešitvam za uporabo odpadne energije iz industrije, tj. sežganega plina, odpadne toplote itd.;

46.

poudarja pomen infrastrukture na ravni distribucije in pomembno vlogo, ki jo imajo industrijski porabniki in upravljavci distribucijskih omrežij pri vključevanju decentralizirane proizvodnje energije in ukrepov za učinkovitost na strani povpraševanja v sistem; poudarja, da bi bolj prednostno obravnavanje upravljanja povpraševanja in proizvodnje energije na strani povpraševanja precej okrepilo vključevanje decentraliziranih virov proizvodnje energije in pospešilo doseganje splošnih ciljev energetske politike; verjame, da to velja tudi za nacionalne infrastrukturne projekte, katerih pozitiven učinek presega nacionalne meje v smislu oskrbe ali medsebojne povezanosti notranjega energetskega trga;

47.

poziva Komisijo, naj do leta 2012 predstavi konkretne pobude za spodbujanje razvoja zmogljivosti za skladiščenje energije (vključno z večnamenskimi obrati za plin/vodik, pametnimi baterijami s povratnim pretokom za električna vozila, hidroelektrarnami za črpanje in shranjevanje energije, decentraliziranimi skladišči bioplina, visokotemperaturnimi sončnimi obrati, skladišči stisnjenega zraka in drugimi inovativnimi tehnologijami); predlaga, naj Komisija oceni dodatne pobude za shranjevanje energije, da se čim bolj poveča povezovanje obnovljive energije;

48.

meni, da morata biti posodobitev in povečanje učinkovitosti urbanih toplovodnih omrežij in omrežij za ohlajanje prednostna naloga za EU, ki mora biti primerno izražena in podprta tako z vidika trenutnega finančnega okvira kot tudi v okviru prihodnje finančne perspektive;

49.

pozdravlja do zdaj razvite projekte za zajemanje CO2, njegov prenos in skladiščenje; poziva Komisijo, naj nemudoma pripravi vmesno poročilo, v katerem bo tudi s tehničnega in gospodarskega vidika ocenila rezultate uporabe eksperimentalnih tehnologij, financiranih s sredstvi EU, za zajemanje in skladiščenje ogljika za elektrarne na premog;

50.

odločno poziva Komisijo, naj v sodelovanju z vsemi ustreznimi zainteresiranimi stranmi, vključno z ustreznimi upravljavci omrežij in udeleženci na trgu, kritično oceni in pregleda, kjer je to potrebno, vsote potrebnih naložb, ki so bile podane v sporočilu o prednostnih nalogah za energetsko infrastrukturo, predvsem v zvezi z zmanjševanjem povpraševanja prek ukrepov za energetsko učinkovitost, in jo poziva, naj poroča Svetu in Parlamentu o naložbah, ki bodo verjetno potrebne;

51.

želi spomniti, da bodo pri izgradnji, delovanju in razgradnji projektov energetske infrastrukture poleg kapitalskih in operativnih stroškov nastali tudi znatni okoljski stroški; poudarja, da je te stroške pomembno upoštevati v analizi stroškov in koristi, pri čemer je treba uporabiti pristop upoštevanja stroškov za ves življenjski cikel;

52.

meni, da bi bilo treba od upravljavcev distribucijskih omrežij zahtevati, naj dajo vse prenosne vode v celoti na voljo trgu, s čimer bi preprečili rezervacijo prenosnih zmogljivosti za čezmejne mehanizme izravnave itd., ter da je treba to zahtevo opredeliti v zavezujoči zakonodaji, ki temelji na veljavnih smernicah dobre prakse Skupine evropskih regulatorjev za električno energijo in plin (ERGEG);

53.

podpira okrepljeno sodelovanje med državami članicami, usmerjeno v oblikovanje regionalnih regulativnih organov za več držav članic; pozdravlja podobne pobude v smeri oblikovanja enotnih regionalnih upravljavcev distribucijskih omrežij;

54.

poziva Komisijo in Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER), naj si prizadevata oblikovati skupni evropski meddnevni trg do leta 2014, saj bi to omogočilo prosto izmenjavo energije na vseh prenosnih povezovalnih vodih med državami in/ali različnimi cenovnimi območji;

55.

meni, da bi morala biti energetska infrastruktura v večji meri usmerjena h končnemu porabniku in se bolj osredotočiti na odnos med zmogljivostmi distribucijskega sistema in porabo, ter poudarja potrebo po dvosmernih tokovih energije in informacij v realnem času; poudarja prednosti, ki jih prinaša nov plinski in elektroenergetski sistem, ki vključuje učinkovite tehnologije, materiale in storitve, kot so pametna omrežja, pametni števci in interoperabilne storitve upravljanja z energijo glede obremenitve in povpraševanja, ki temeljijo na uporabi informacijske in komunikacijske tehnologije, kar vključuje razvoj formul za inovativno in dinamično določanje cen ter sistemov za odziv na povpraševanje v korist potrošnikov;

56.

poudarja, da je treba spodbujati razvoj uporabniku prijaznih tehnologij in upravljanja povpraševanja, da se zagotovi namestitev tehnologij pametnih omrežij in sistemov za odziv na povpraševanje ter dosežejo celovite koristi od pametnih omrežij za vse zainteresirane strani;

57.

poudarja, da bi moralo biti uvajanje pametnih omrežij med prednostnimi nalogami energetske infrastrukture z namenom uresničevanja energetskih in podnebnih ciljev EU, saj bo prispevalo k povezovanju porazdeljene proizvodnje obnovljive energije in električnih avtomobilov, zmanjšanju energetske odvisnosti in razvoju prožnosti in zmogljivosti električnega sistema; verjame, da pametna omrežja nudijo edinstveno priložnost za okrepitev inovativnosti, ustvarjanja delovnih mest ter konkurenčnosti evropske industrije, predvsem pa malih in srednjih podjetij;

58.

poziva Komisijo, naj pospeši nujni razvoj velikih predstavitvenih projektov pametnih omrežij kot najboljšega načina za merjenje stroškov in koristi za evropsko družbo; ugotavlja, da so za skupni prevzem tveganja pri naložbah za ta projekt potrebna javna sredstva v okviru javno-zasebnega partnerstva, ki ga učinkovito zagotavlja Pobuda za evropsko električno omrežje (EEGI);

59.

ugotavlja, da so pametna omrežja rezultat konvergence med električno energijo ter informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, zato je treba posebno pozornost nameniti sodelovanju obeh sektorjev, na primer v zvezi z učinkovito uporabo radijskega spektra po vsej Evropi in razumevanjem uporabnosti pametnih omrežij pri načrtovanju prihodnjega "interneta stvari"; poziva Komisijo, naj vzpostavi načrt sodelovanja med različnimi zadevnimi enotami (GD za raziskave, GD za energetiko, GD za informacijsko družbo itd.), da se zagotovi čim doslednejši in na splošno čim učinkovitejši prispevek k namestitvi in delovanju pametnih omrežij kot temeljna podlaga za dejavnosti energetske politike;

60.

poziva Komisijo, naj oceni, ali so za izvedbo pametnega omrežja potrebne kakršne koli nadaljnje zakonodajne pobude v skladu s pravili tretjega svežnja o notranjem trgu z energijo; meni, da mora ocena upoštevati naslednje cilje: i) zagotovitev ustreznega odprtega dostopa in izmenjavo operativnih informacij med akterji in njihovimi fizičnimi vmesniki; ii) oblikovanje dobro delujočega trga energetskih storitev; ter iii) zagotavljanje primernih spodbud za upravljavce omrežij, da bi ti vlagali v pametne tehnologije za pametna omrežja;

61.

poziva k večji osredotočenosti na interakcijo med zmogljivostmi distribucijskega sistema in porabo, vključno s skupno strategijo za evropsko pametno omrežje, in ugotavlja, da je treba v skladu s sklepi Sveta z dne 4. februarja 2011 tehnične standarde za pametna omrežja sprejeti najpozneje do konca leta 2012;

62.

poudarja, da je treba omrežja prilagoditi novim udeležencem, da bi pospešili nove vire energije majhnega obsega, kot so gospodinjstva ter mala in srednja podjetja;

63.

meni, da bo v 7. in 8. okvirnem programu za raziskave in razvoj prednost namenjena tehnologiji pametnih omrežij v zvezi s posebno infrastrukturo za polnjenje električnih avtomobilov za hitro postavitev ustreznega decentraliziranega dvosmernega energetskega omrežja;

64.

opozarja na potrebo po oblikovanju stabilnega regulativnega okvira, da bi spodbudili zelo velike naložbe, ki so v Evropi potrebne za vzpostavitev pametnih omrežij;

65.

poudarja prednostno nalogo standardizacije in interoperabilnosti pametnih omrežij; poziva države članice, naj v sodelovanju z evropskimi in mednarodnimi organi za standardizacijo in predstavniki industrije pospešijo prizadevanja za pripravo tehničnih in varnostnih standardov za vozila na električni pogon, polnilno infrastrukturo ter pametna omrežja in pametne števce, ki naj bi bili dokončani do konca leta 2012; poudarja, da morajo tehnologije temeljiti na odprtih mednarodnih standardih, da se zagotovi njihova stroškovna učinkovitost, kar bo povečalo interoperabilnost sistemov, porabnikom pa bo zagotovilo izbiro v smislu rešitev;

66.

priznava, da se standardizacijska prizadevanja na področju pametnega merjenja razvijajo s standardizacijskim mandatom M/441, ki ga je Komisija izdala evropskim organizacijam za standardizacijo (CEN, CENELEC in ETSI), in poudarja, da bi morali tehnični standardi za pametne števce upoštevati dodatne funkcionalnosti, opredeljene v končnem poročilu Koordinacijske skupine CEN/CENELEC/ETSI za pametne števce (SM-CG), in sicer:

67.

pozdravlja delo, ki sta ga opravila Pobuda za evropsko električno omrežje (EEGI) in delovna skupina Komisije za pametna omrežja; poziva Komisijo, naj čim bolj upošteva njune ugotovitve o posebni zakonodaji za pametna omrežja, ki bodo sprejete v prvi polovici leta 2011;

68.

poudarja, da je cilj pametnih števcev, da se uporabnikom zagotovi učinkovito spremljanje in nadzor nad lastno porabo energije;

69.

poudarja, da so države članice že sedaj obvezane, da v primeru pozitivne ocene začnejo uvajati pametne števce pri najmanj 80 % svojih končnih porabnikov do leta 2020, in opozarja na vmesni cilj namestitve pametnih števcev v 50 % gospodinjstev do leta 2015, kot je dogovorjeno v novi digitalni agendi za Evropo;

70.

poudarja, da bi države članice morale podpreti zadostno število pilotnih projektov za gospodinjstva, da bi okrepile odobravanje javnosti in spodbudile proces inovativnosti, kot to določa tretji sveženj o trgu z energijo; poziva Komisijo, naj na podlagi ocen, zahtevanih v tretjem energetskem svežnju, predstavi dodatne ukrepe za zagotovitev namestitve pametnih števcev za vse negospodinjske porabnike do leta 2014, pri čemer se začasno izvzamejo mikro podjetja; poziva k vzpostavitvi jasnih pravil glede varnosti, zasebnosti in varstva podatkov, ki morajo biti skladna z veljavno zakonodajo EU;

71.

poudarja, da morajo biti pri namestitvi naprav za upravljanje energije, zlasti kar zadeva namestitev pametnih števcev za gospodinjske odjemalce, najprej in predvsem pomembne jasne in otipljive koristi za končnega potrošnika; poudarja, da je treba potrošnike obveščati o njihovi porabi energije, da se jih dejavno vključi v prizadevanje za varčevanje z energijo, in zahteva posebno osredotočenost na kampanje za večjo ozaveščenost, zagotavljanje usposabljanja, jasno zaračunavanje, zagotavljanje stroškovne učinkovitosti in spodbujanje razvoja uporabniku prijaznih tehnologij;

72.

v zvezi s tem poudarja ključni pomen podpore raziskavam in inovacijam, ki ji je treba pomagati z dejavno politiko financiranja, tudi z uporabo inovativnih instrumentov, ki jih je še treba razviti, kot je Evropski sklad za financiranje inovacij ali celo Evropski sklad za patente;

73.

poziva Komisijo in države članice, naj si prizadevajo za izbor standardiziranega licenciranega frekvenčnega pasu radijskega spektra za pametne števce in omrežja;

74.

poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z evropskim nadzornikom za varstvo podatkov oceni potrebo po dodatnih ukrepih za varstvo podatkov ter vloge in odgovornosti različnih akterjev, med drugim glede dostopa do podatkov in pravic do branja in spreminjanja ter glede posedovanja podatkov in ravnanja z njimi, ter da po potrebi izda ustrezne regulativne predloge in/ali smernice;

75.

pozdravlja prednostne koridorje, ki jih je opredelila Komisije, in se strinja, da je treba omejene vire bolje izkoristiti; znova poudarja, da medtem ko je za načrtovanje in razvoj infrastrukturnih projektov pretežno odgovoren trg, lahko EU spodbudi nekatere projekte tako, da jim dodeli status "projekta evropskega interesa" in nekaterim izmed njih zagotovi javno financiranje;

76.

poziva k oblikovanju jasne in pregledne metodologije, ki bi omogočila izbiro prednostnih projektov, s katerimi bi zadostili najnujnejšim evropskim potrebam; poudarja, da bi morala izbira projektov v evropskem interesu potekati na podlagi nepristranskih in preglednih meril ter sodelovanja vseh zainteresiranih strani;

77.

poudarja, da bi morali vsi projekti v evropskem interesu prispevati k doseganju ciljev energetske politike EU – dokončanje notranjega trga, spodbujanje energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije ter izboljšanje varnosti oskrbe – ter biti zmožni pomembno prispevati k:

78.

meni, da bi morali za to, da bi upravičili prednostno obravnavo nekaterih projektov, upoštevati naslednja merila:

79.

meni, da za to, da bi omogočili nadaljnje določanje prednostnih projektov, bi morali upoštevati naslednja merila:

80.

poudarja pomen regionalnega sodelovanja pri načrtovanju, izvajanju in spremljanju opredeljenih prednostnih nalog ter pri pripravi naložbenih načrtov in posebnih projektov; meni, da se lahko obstoječe strategije za makroregije (kot sta Baltik ali Podonavje) uporabljajo kot modeli za platforme sodelovanja pri dogovarjanju in izvajanju energetskih projektov;

81.

poudarja, da je treba nujno pospešiti združevanje notranjega energetskega trga, predvsem s spodbujanjem projektov, s katerimi bi zagotovili, da bi sosednje države imele uravnoteženo nacionalno energetsko mešanico;

82.

poudarja, da je treba odstraniti ovire na področju konkurence in tržno usmerjenega razvoja vseh energetskih infrastruktur, vključno z daljinskim ogrevanjem in hlajenjem;

83.

opozarja, da geografske ovire, značilne za položaj otoških ozemelj, zelo otežujejo njihovo vključevanje v energetsko omrežje Unije in da jim je treba nameniti posebna sredstva za zmanjšanje njihove energetske odvisnosti, bodisi z razvojem njihovega notranjega potenciala na področju obnovljivih energij bodisi s spodbujanjem energijske učinkovitosti in varčevanja z energijo;

84.

poudarja, da je treba izboljšati preglednost s pomočjo jasnega obveščanja javnosti glede namena in podatkov o tehničnem načrtovanju posameznega projekta; poziva, da je treba dokazila o skladnosti z merili preverjati v okviru javnih posvetovanj;

85.

meni, da je treba poleg velikih infrastrukturnih projektov podpreti tudi manjše projekte, ki bi lahko imeli visoko dodano vrednost in bi jih bilo mogoče hitreje dokončati;

86.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da projekti, ki se jim odobri status projektov v evropskem interesu, po odobritvi še naprej izpolnjujejo zgornja merila; meni, da je treba za vsakršno večjo spremembo projekta oceniti njegov status kot projekt v evropskem interesu;

87.

se strinja, da je treba zagotoviti pravočasno izvajanje projektov v evropskem interesu, in pozdravlja predlog Komisije za poenostavitev, boljše usklajevanje, izboljšanje in pospešitev postopkov za izdajo dovoljenj, vendar le ob spoštovanju načela subsidiarnosti in nacionalne pristojnosti za izdajo dovoljenj, da se zagotovi, da obstoječi roki na teh področjih ne bodo odvračali zasebnih vlagateljev od inovativnosti;

88.

pozdravlja vzpostavitev nacionalnega kontaktnega organa ("vse na enem mestu") za vsak projekt evropskega interesa, ki bi deloval kot enotni upravni posrednik med izvajalci in različnimi organi, udeleženimi v postopku za izdajo dovoljenj; meni, da je treba v zvezi s čezmejnimi projekti zagotoviti nadaljnje usklajevanje med nacionalnimi točkami "vse na enem mestu" in da mora imeti Komisija pri takšnem usklajevanju pomembnejšo vlogo; poudarja, da morajo Komisija in nacionalni organi pred ustanovitvijo novih enot "vse na enem mestu" v celoti izkoristiti obstoječe institucije;

89.

poudarja, da morajo biti vsi nacionalni kontaktni organi neodvisni in in ne smejo biti pod političnim ali gospodarskim vplivom; meni, da je treba projekte v evropskem interesu obravnavati po vrstnem redu prejetja in v časovnem okviru, ki bo določen v prihodnjem predlogu Komisije;

90.

poudarja pomen pravočasnega dokončanja projektov in visokokakovostnega dialoga med zainteresiranimi stranmi; spodbuja Komisijo, naj zagotovi sistem za izdajo opozoril (od manj pomembnih do resnih), če država članica prošnje za izdajo dovoljenja ne bi obravnavala v primernem roku, ter naj pozorno spremlja, ali nacionalni upravni postopki zagotavljajo pravilno in hitro izvajanje projekta evropskega interesa; v primeru težav pozdravlja uvedbo okvirnih časovnih omejitev, v okviru katerih morajo pristojni izvršni organi sprejeti dokončno odločitev; odločno poziva Komisijo, naj ob odsotnosti takšne odločitve razišče, ali je takšno zamudo mogoče razumeti kot poskus države članice, da ovira pravilno in hitro izvajanje notranjega trga EU z energijo;

91.

poziva Komisijo, naj ob upoštevanju raznolikosti posebnih lastnosti posameznih projektov in njihove ozemeljske značilnosti določi, ali je mogoče vzpostaviti skupne ali usklajene postopke za oblikovanje konkretnih ad hoc ključnih ukrepov in najboljših praks (redna izmenjava informacij, pravočasno obveščanje o sprejetih odločbah, skupni mehanizmi za reševanje težav itd.), ter naj oceni ustreznost uporabe arbitražnih postopkov kot orodja za sprejemanje dokončnih odločitev;

92.

poudarja, da je treba sprejeti pristop, ki bi v večji meri temeljil na sodelovanju, in priznava, da je zagotavljanje boljšega sprejemanja energetskih projektov s strani lokalnega prebivalstva tesno povezano z zagotavljanjem ustreznih informacij o namenu teh projektov ter z lokalno udeležbo v čim zgodnejši fazi razvoja takšnih projektov; poziva civilno družbo na vseh ravneh, nevladne organizacije, industrijo, socialne partnerje in potrošniške organizacije, naj sodelujejo v posvetovalnem postopku za projekte v evropskem interesu; poziva Komisijo, naj vzpostavi sistem posvetovanja in ocenjevanja za opredelitev in razširitev najboljših praks in znanja glede tega, da javnost soglaša z infrastrukturo;

93.

glede na pomen, ki jih imajo regionalne strategije na področju trajnostne energije za razvojni potencial regij, poudarja, da je treba vzpostaviti platforme za izmenjavo najboljših praks, pridobljenih v regijah, pri čemer je treba upoštevati uspešne zglede občin in regij, ki so se specializirale na področju obnovljivih virov energije, varčevanja z energijo in energetske učinkovitosti; v zvezi s tem poziva k sistemu posvetovanja in ocenjevanja, da se po potrebi opredelijo, razširijo in posnemajo najboljše prakse in znanje o pridobivanju soglasja javnosti glede infrastrukture;

94.

poudarja, da predstavlja največji izziv zagotavljanje soglasja lokalne javnosti za projekte energetske infrastrukture; je prepričan, da je soglasje in zaupanje javnosti ter nosilcev odločanja mogoče doseči le s pomočjo odprtih in preglednih razprav med pripravami na sprejemanje odločitev glede projektov energetske infrastrukture;

95.

poziva Komisijo, naj oceni, ali sta posodobitev in nadgradnja obstoječih energetskih koridorjev primernejši od odprtja novih koridorjev z vidika stroškovne učinkovitosti in soglasja javnosti;

96.

priporoča širše obveščanje o pomenu energetskih omrežij v Evropski uniji; Komisijo poziva k razmisleku o evropski informativni in komunikacijski kampanji o energetskih omrežjih, ki bi se izvajala na nacionalni in lokalni ravni;

97.

ugotavlja, da so naložbe v omrežja ciklične narave in da jih je treba obravnavati glede na stanje v preteklosti; poudarja, da se stara velik delež infrastrukture, ki je bila v preteklih desetletjih zgrajena za medsebojno povezovanje centraliziranih elektrarn; poudarja, da bo družba pričakovala optimiziranje stroškov ohranjanja delovanja obstoječe infrastrukture in izgradnje nove infrastrukture prek javno-zasebnih partnerstev in prek razvoja inovativnih finančnih instrumentov; poudarja, da je treba natančno določiti potrebe na področju infrastrukture ter se izogniti vpetosti v presežne zmogljivosti ob polnem upoštevanju možnosti za doseganje stroškovno učinkovite energijske učinkovitosti;

98.

poudarja, da mora učinkovito delovanje trga financirati večino izdatkov za naložbe v zahtevano infrastrukturo na podlagi načel ustrezne porazdelitve stroškov, preglednosti, nediskriminacije in stroškovne učinkovitosti ter v skladu z načelom "uporabnik plača"; od Komisije zahteva, naj oceni, ali obstoječe regulativne spodbude zadostujejo, da se trgu pošlje potreben signal, in kakšne dopolnilne ukrepe potrebujemo, vključno s tistimi za boljša pravila glede porazdelitve stroškov;

99.

meni, da če ni nobene regulativne alternative in trg sam ne more zagotoviti potrebnih naložb, se lahko s sredstvi EU financirajo nekateri omejeni projekti evropskega interesa s posebnimi značilnostmi, zaradi katerih komercialno niso donosni, vendar je njihov razvoj potreben za uresničevanje ciljev energetske politike EU; meni, da bi lahko javno financiranje uporabili kot vzvod za zasebne naložbe z oblikovanjem inovativne mešanice finančnih instrumentov, če to ne izkrivlja konkurence;

100.

ugotavlja, da Evropski sklad za regionalni razvoj bistveno prispeva k financiranju projektov energetske infrastrukture in drugih projektov ter opozarja na bistveno vlogo kohezijske politike na lokalni in regionalni ravni, kar zadeva energetsko učinkovitost in doseganje ciljev EU glede obnovljivih virov energije;

101.

poudarja, da kohezijski in strukturni skladi morajo imeti še naprej osrednjo vlogo pri naših infrastrukturnih projektih; meni, da bi bil kakršen koli poskus ustvarjanja novih sektorskih skladov s sredstvi kohezijske politike zgrešen;

102.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo financiranje naložb v infrastrukturo tržno zasnovano, da bi tako preprečili izkrivljanje konkurence in ustvarjanje napačnih spodbud za naložbe, vendar pod pogojem, da se tudi zagotovi javni interes, zlasti na regionalni in lokalni ravni ter na ozemljih s posebnimi geografskimi značilnostmi, kot so otoki, gorate regije in zelo redko poseljene regije, in sicer s pomočjo omejenega zneska javnih finančnih sredstev, ki mora privesti do inovativne mešanice finančnih instrumentov, s katero pritegnemo zasebne naložbe;

103.

meni, da bi morala Evropska unija financirati trgovinsko neprivlačne projekte, ki niso zmožni pritegniti zasebnih vlagateljev, vendar so z energetskega vidika bistveni za medsebojno povezovanje izoliranih regij EU z evropskimi elektroenergetskimi in plinskimi omrežji, kot sestavni del oblikovanja enotnega trga z energijo v Evropski uniji;

104.

poziva Komisijo, da javno financiranje omogoči samo državam članicam, ki so v celoti prenesle veljavno zakonodajo EU in jo pravilno uporabljajo, vključno z regulativnimi predpisi, ki so določeni v tretjem svežnju o notranjem trgu;

105.

poziva Komisijo, naj pregleda pravila o državni pomoči v zvezi z energetsko infrastrukturo in po potrebi predloži predloge o spremembi teh pravil, da bi državam članicam omogočala spodbujanje modernizacije infrastrukture; hkrati poziva Komisijo, naj izda nov dokument s smernicami o javnem financiranju projektov in trenutni zakonodaji o državni pomoči, ki določa jasna merila za javno financiranje energetske infrastrukture; poudarja, da morajo ta dokument pripraviti skupaj GD za energetiko, GD za konkurenco in GD za regionalni razvoj, da se prepreči kakršna koli neskladnost s pravili Komisije;

106.

zahteva, da se na podlagi strateških ciljev upošteva geografsko načelo glede prihodnjih energetskih subvencij na področju infrastrukture ter raziskav in razvoja; poleg tega vztraja, da že razvite regije pridobijo subvencije za raziskave in razvoj le, če subvencionirano dejavnost izvajajo skupaj z manj razvitimi regijami;

107.

poudarja, da je stabilen, predvidljiv in ustrezen zakonodajni okvir, vključno z ustrezno stopnjo donosa in spodbudami za novo infrastrukturo, bistven za spodbujanje naložb v prenos in distribucijo; poudarja, da bi morali regulatorji spodbujati izvajanje novih tehnologij s pomočjo tržnih spodbud in pilotnih projektov;

108.

meni, da lahko zasebne naložbe olajšajo pravočasno izgradnjo potrebne energetske infrastrukture, saj je infrastrukturni izziv tako velik, da je treba ustrezno sprostiti zasebna sredstva; meni, da mora Komisija, medtem ko se zasebni vlagatelji soočajo z infrastrukturnim izzivom, vzpostaviti jasne smernice za vključitev tržnih akterjev in zasebnih vlagateljev v tako imenovan "komercialni vod"; meni, da je zaskrbljenost glede možnega vpliva na delovanje trga mogoče odpraviti tako, da se od komercialnih vodov zahteva prenos njihove celotne zmogljivosti na trg;

109.

poudarja, da bi morali v čim večji meri izkoristiti tržna orodja, vključno z izboljšanjem pravil o porazdelitvi stroškov, projektnimi obveznicami, obnovljivimi skladi, delniškimi skladi za obnovljive vire energije, jamstvi za posojila, nekomercialnimi instrumenti za delitev tveganja, spodbudami za financiranje javno-zasebnih partnerstev, partnerstvi z Evropsko investicijsko banko – z izboljšanjem njene zmogljivosti za posredovanje in s povečanjem razpoložljivih sredstev – ter z uporabo prihodkov od dražbe v okviru sistema za trgovanje z emisijami za projekte, povezane z obnovljivimi viri energije in energetsko učinkovitostjo, ter po potrebi z drugimi finančnimi instrumenti; poziva Komisijo, naj upošteva finančne zmogljivosti in tržne razmere v manj razvitih državah članicah;

110.

poudarja pomen tesnejšega in učinkovitejšega sodelovanja z zasebnim sektorjem in finančnimi institucijami, kot sta Evropska investicijska banka in Evropska banka za obnovo in razvoj, da bi spodbudili potrebno financiranje, predvsem za prednostne čezmejne projekte; poziva Komisijo, naj preuči tudi ostale inovativne finančne instrumente in pomaga pri spodbujanju vzpostavljanja javno-zasebnih partnerstev, za katera morajo lokalni, regionalni in nacionalni organi zagotoviti ustrezne spodbude ter potreben zakonodajni okvir in podporo politikam; v zvezi s tem poudarja potrebo po razvoju tehnične pomoči in finančnega inženiringa na ravni lokalnih in regionalnih organov, s čimer bi lokalne akterje podprli pri oblikovanju projektov energetske učinkovitosti, npr. z izkoriščanjem instrumenta za tehnično pomoč ELENA v okviru evropskega partnerstva za inovacije in izkušenj družb za energetske storitve (ESCO) glede infrastrukture za energetsko učinkovitost;

111.

podpira zamisel o izdaji splošnih evropskih projektnih obveznic za financiranje velikih potreb Evrope po infrastrukturi in strukturnih projektov v okviru agende EU 2020, vključno z novo strategijo o razvoju energetske infrastrukture; meni, da bi projektne obveznice EU zagotovile potrebne naložbe in ustvarile zadostno zaupanje, s čimer bi lahko veliki naložbeni projekti pritegnili potrebno podporo in bi na ta način postali pomemben mehanizem za čim večjo javno podporo; poudarja, da morajo za trajnostni položaj Evrope ti projekti tudi prispevati tudi k ekološki preobrazbi našega gospodarstva;

112.

zlasti meni, da lahko projektne obveznice EU postanejo ključni finančni instrument za potrebne naložbe v energetsko infrastrukturo v Evropi, ki bi pomagal zasebnim projektnim družbam pritegniti finančna sredstva vlagateljev s kapitalskega trga; poziva Komisijo, naj čim prej pripravi zakonodajni predlog o projektnih obveznicah EU;

113.

poudarja, da je pomembno, da regulatorji razvijejo skupno metodologijo za porazdelitev stroškov pri čezmejnih infrastrukturnih projektih, saj so za takšne spodbude za omrežno infrastrukturo značilne številne tržne pomanjkljivosti, ki so večinoma posledica naravnega monopola in pomanjkanja konkurence;

114.

opozarja, da so pomembne pregledne, sorazmerne, poštene in nediskriminatorne tarife, da se zagotovi ustrezna porazdelitev stroškov pri naložbah v čezmejno in notranjo infrastrukturo za prenos, pri čemer bi čezmejni vplivi lahko precej prispevali k doseganju ciljev politike EU, poštenim cenam za porabnike in večji konkurenčnosti; odločno poziva države članice, naj se vzdržijo uporabe prenizkih reguliranih tarif; pozdravlja predlog Komisije v zvezi z REMIT;

115.

opozarja, da tretji sveženj pri določanju tarif vzpostavlja obveznost za regulatorje, da ocenijo naložbe ne le na podlagi koristi v njihovi zadevni državi članici, ampak tudi na podlagi koristi v vsej EU; poziva Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev, naj zagotovi, da bodo njeni člani spoštovali to obveznost; poziva Komisijo, naj nadalje oceni, ali stroškov in koristi ni mogoče pošteno razporediti s pomočjo določanja tarif, ali bi lahko bili kompenzacijski mehanizmi, ki bi temeljili na strogi preglednosti, koristni za odobritev čezmejnih projektov ali ustreznih notranjih projektov, ki so potrebni za doseganje energetskih ciljev EU;

116.

poudarja pomen povečanja zmogljivosti medsebojnega povezovanja energetskih omrežij na čezmejni ravni in zagotavljanja sredstev, ki so potrebna za doseganje zastavljenih ciljev, med drugim teritorialne kohezije;

117.

poziva k vzpostavitvi izboljšanih finančnih instrumentov na evropski ravni za podporo prizadevanju lokalnih regionalnih oblasti na področju naložb v trajnostno proizvodnjo energije;

118.

pozdravlja pobudo Komisije, da bo leta 2011 predstavila predlog za rešitev vprašanja o porazdelitvi stroškov pri tehnološko zahtevnih ali čezmejnih projektih, saj to velja za eno od glavnih ovir pri razvoju čezmejne infrastrukture, prav tako bo predstavila nov finančni instrument za podporo prednostnih projektov v obdobju 2014–2020;

119.

meni, da je pomembno, da v prihodnje dobi večji poudarek tudi upravljanje finančnih jamstev za naložbe, in da bosta vzpostavitev načrtovanega okvira financiranja in načrtovanje za proračunsko obdobje 2014-2020 ustrezno usklajena;

120.

meni, da morajo za vse zunanje cevovode in druga energetska omrežja, ki vstopajo na ozemlje Evropske unije, veljati pregledni medvladni sporazumi, pravila o notranjem trgu, vključno s pravili o dostopu tretjih strank, določbe o namembnosti, nadzor porazdelitve in upravljanje ozkih grl, trajanje pogodb ter klavzule "vzemi ali plačaj"; poziva Komisijo, naj zagotovi, da trenutni in prihodnji cevovodi ter trgovinski sporazumi upoštevajo evropski pravni red o energetiki, in po potrebi ukrepa;

121.

poziva Komisijo, naj dodatno omeji odobravanje izjem v zvezi z dostopom tretjih strank do energetske infrastrukture in za izjeme, odobrene za pregled, preveri, ali so še vedno potrebne; ugotavlja, da bi se morala z zagotovitvijo javnih financ ali podpore za projekte prek instrumentov, kot so projektne obveznice, podprte s strani Evropske investicijske banke itd., zmanjšati ali odpraviti potreba po sprejemanju izjem v zvezi z dostopom tretjih strank;

122.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in državam članicam.

5.2.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 33/65