15.1.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 11/1

—

"več Evrope", ki zagotavlja vzajemno krepitev in je močnejša od vsote svojih delov. EU se mora znebiti predstave, da je oznanjevalka ostrih varčevalnih ukrepov, socialnega nazadovanja in revščine. Monetarni uniji mora zdaj slediti politična unija s skladnimi gospodarskimi, finančnimi, zaposlovalnimi in socialnimi ukrepi v korist državljanov. Proračun EU je treba oblikovati tako, da bo vseboval prave spodbude za konkurenčnost, rast ter ustvarjanje novih delovnih mest. Treba ga je okrepiti in podpreti z mehanizmi lastnih sredstev, enotno kohezijsko politiko z aktivnim vključevanjem civilne družbe in bolj intervencionistično vlogo Evropske investicijske banke (EIB). Zato EESO voditelje držav in vlad poziva, naj na Evropskem svetu 22. in 23. novembra dosežejo rezultat, ki bo ustrezal tem nalogam;

—

vključitvi civilne družbe v proces oblikovanja politik in odločitev EU. Ta vključitev je ključen instrument tako za krepitev demokratične legitimnosti evropskih institucij in ukrepov EU kot tudi za spodbujanje skupnega razumevanja, kaj Evropa sploh je in kam je namenjena, ter za povrnitev zaupanja v evropski projekt s polno vključitvijo evropskih državljanov v izgradnjo Evrope. Zato je zares nujno hitro izvajanje določb člena 11 Pogodbe o EU v zvezi s podpornim stebrom participativne demokracije;

—

trajnostnim naložbam v znanje, infrastrukturo, socialno gospodarstvo, storitve in proizvode, ki jih je treba vključiti v nacionalne programe reform, to pa v obliki pakta za socialne naložbe, ki bo skupaj z evropskim spodbujevalnim svežnjem usmerjen v resnično ustvarjanje delovnih mest in usklajen z nacionalnimi razvojnimi načrti. Le tako bo strategija Evropa 2020 lahko uspešna. Naložbe v podnebnim spremembam prilagojene energetske vire in industrijsko proizvodnjo bodo skupaj z ustvarjanjem okolju prijaznega gospodarstva pomagale reševati dolgoročne težave, ki jih povzročajo podnebne spremembe, in zagotoviti trajnostni razvoj;

—

spodbujanju skupnih ukrepov v euroobmočju, ki bodo stabilizirali dolg in podprli oživitev gospodarstva v celotni EU. Evropsko centralno banko (ECB) bi bilo treba spodbujati, da v skladu z napovedmi svojega predsednika uresniči program kupovanja obveznic, usmerjen v stabilizacijo stroškov zadolževanja v euroobmočju. Pri tem je program seveda treba izvajati ob spoštovanju glavne naloge ECB. Podpreti bi bilo treba tudi EIB pri izdaji projektnih obveznic za spodbujanje rasti. EESO pozdravlja odločitev 11 držav članic, da se uvede davek na finančne transakcije. V tem okviru EU poziva, naj okrepi svoja prizadevanja za spodbujanje transparentnosti ter preprečevanje sive ekonomije, davčnih goljufij, utaj in korupcije znotraj Unije in zunaj nje. Dejavnosti euroobmočja bi morale ostati odprte za vse države članice, ki se želijo pridružiti monetarni uniji;

—

oblikovanju fiskalne, bančne in finančne unije kot nujnih podpornih stebrov ekonomske in monetarne unije. Izvajanje s tem povezanih ukrepov terja socialni dialog in dialog z organizirano civilno družbo;

—

podpori malih in srednjih podjetij (MSP) za oživitev gospodarske rasti na podlagi Akta za mala podjetja kot vodila. Sprostiti je treba celotni potencial enotnega trga z liberalizacijo storitev in okrepitvijo vloge socialnega gospodarstva, odstranitvijo nepotrebnih upravnih obremenitev in spodbujanjem dostopa do informacij in novih digitalnih tehnologij, financiranja, posojil, trgov kapitala, dela in tehnologije, finančnih instrumentov EU ter jamstev za posojila MSP in podjetnikov;

—

spoštovanju zaščite in pravic potrošnikov, zlasti najbolj prikrajšanih, ki se soočajo s pretirano zadolženostjo, negotovostjo ter skrajno revščino in izključenostjo;

—

uresničitvi cilja, da se končno oblikuje dejanski trg dela, ki omogoča mobilnost in uporabo strokovnega znanja tam, kjer je potrebno. Dokončanje enotnega trga dela mora biti sestavni del izvajanja strategije Evropa 2020;

—

ustvarjanju možnosti za naše mlade: EESO bo še naprej spodbujal EU k pospeševanju raziskovalne in inovativne Evrope, nadaljnjemu vlaganju v evropske izobraževalne sisteme ter ohranjanju potrebnega financiranja in okrepitvi programov za mobilnost mladih, kot je ERASMUS. EESO Komisijo poziva, naj v primeru, da države članice, ki sicer ves čas govorijo o naložbah in rasti, ne podprejo proračuna in večletnega finančnega okvira EU, ki sta usmerjena v naložbe za prihodnost, umakne predlog proračuna EU. Potrebni so ukrepi za podporo MSP, da zaposlijo mlade delavce, ki so brezposelni in jim morda primanjkuje izkušenj;

—

krepitvi konkurenčnosti evropskega gospodarstva z inovacijami in stabilnim financiranjem raziskav in razvoja, pa tudi s politiko usposabljanja in posebnega spremljanja MSP in mikro podjetij ter njihovih zaposlenih, politiko spodbujanja naložb, dostopom do trgov in zmanjšanjem upravnih omejitev. To bo spodbudilo tudi obnovo evropske industrije kot pomembnega sektorja za rast in delovna mesta.

—

EU potrebuje prijazno pravno okolje, katerega upravljanje in spoštovanje ne povzročata nepotrebnih upravnih stroškov. Gospodarska zakonodaja mora biti jasna, pravična in sorazmerna. To je pomembno prav za vsako podjetje, še posebej za MSP;

—

posebnim prizadevanjem, da se EU prepozna kot dejavna in globalna partnerica. V tem smislu je pomembna tudi mednarodna trgovinska politika, ki mora spodbujati vrednote EU v podporo trajnostnemu razvoju in vključevanju civilne družbe, med drugim z ustanavljanjem organizacij civilne družbe, ki spremljajo izvajanje trgovinskih sporazumov;

—

zagotovitvi uravnotežene zastopanosti spolov z izvajanjem zakonodaje na področju enakosti spolov in enakih možnosti za mlade in ženske. Razlika v plačilu med moškimi in ženskami za isto delo znaša 17 odstotkov; poleg tega je kriza najbolj prizadela ženske in mlade.

15.1.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 11/3

1.1

V sedanjih razmerah, ko bo raven rasti, ki smo jo poznali v preteklosti, težko ponovno doseči, je bistvenega pomena, da je potrošnik v središču pozornosti ekonomske in finančne politike EU, v skladu s sporočilom Komisije Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast. Neodvisne in močne potrošniške organizacije so ključnega pomena na trgu in potrebujejo zadostne človeške, finančne in tehnične vire za opravljanje svoje vloge varstva pravic in interesov potrošnikov.

1.2

Pravica potrošnikov, da se organizirajo, da bi zaščitili svoje interese, je zagotovljena že v primarni zakonodaji (člen 169 PDEU), s čimer se na evropski ravni pravno priznava, da imajo potrošniške organizacije nenadomestljivo vlogo z vidika zagotavljanja zaupanja v evropski notranji trg in njegovega razvoja.

1.3

Ne glede na uporabo načela subsidiarnosti EESO poziva Komisijo, naj sprejme pobudo in za potrošniške organizacije določi skupne minimalne pravice, zlasti pravico, da se z njimi posvetuje in da izražajo stališča prek svojih predstavnikov, pravno in/ali upravno opredelitev pravic in interesov potrošnikov v okviru predhodnega posvetovanja o ukrepih, ki vplivajo na njihove zakonsko zagotovljene pravice ali interese tako na nacionalni ravni kot ravni EU, ter pravico do sodelovanja pri sprejemanju zakonodaje za storitve splošnega gospodarskega pomena.

1.4

Glede na to, da imajo ponudniki storitev splošnega gospodarskega pomena enako bazo kot uporabniki teh storitev, ki vključuje veliko skupino ranljivih potrošnikov, je treba spremljati posebnosti vsakega trga posebej (plin, voda, elektrika itd.), hkrati pa ohraniti pregled nad storitvami z vidika posledic, ki jih lahko imajo v celoti gledano za kakovost življenja in proračun gospodinjstev. Potrošniške organizacije so ravno prave za obravnavo teh vidikov. Za slabe storitve bi bilo treba oblikovati sistem, ki bi bil podoben sistemu, ki že obstaja za proizvode (RAPEX), kjer bi združenja potrošnikov s pomočjo mreže opozarjala potrošnike o takšnih storitvah.

1.5

Obstajajo zelo velike razlike v dostopnosti informacij in strokovnega znanja o delovanju trgov storitev splošnega gospodarskega pomena, načinu določanja cen, vrednosti in elementov, ki so povezani z dostopom do omrežij, in o tem, kakšne posledice ima to za potrošnike, saj je to področje zakonodaje zelo tehnično in kompleksno, čeprav ni nobenega dvoma o pomenu, ki ga ima to za potrošnike in njihove predstavniške organizacije.

1.6

Potrošniki običajno težje primerjajo storitve kot proizvode. Še posebej zapletena je primerjava storitev splošnega gospodarskega pomena. Ne samo, da se pogodbeni pogoji pri teh storitvah zelo razlikujejo, na primer način določanja tarif, temveč mora biti vključitev dodatnih elementov poleg same storitve ustrezno pojasnjena s strani zakonodajnega organa, o tem je treba razpravljati z organizacijami, ki zastopajo interese potrošnikov, in potrošniki morajo to razumeti.

1.7

Po mnenju EESO bi morala Komisija spodbujati države članice in zakonodajne organe na nacionalni ravni, da se zavzemajo za transparentnost, obveščanje in sprejemanje odločitev s spodbujanjem razprave o interesih, ki so v igri – tako na strani ponudbe kot povpraševanja (zakonsko urejeni gospodarski sektorji in potrošniki), in z dajanjem prednosti organizacijam, ki zastopajo interese potrošnikov, da bodo lahko poleg gospodarskih akterjev enakopravno sodelovale v razpravah na forumih zakonodajnih organov in v posvetovalnih organih, s čimer bi zagotovili večjo moč potrošniških organizacij in s tem samih potrošnikov.

2.1

V tem mnenju na lastno pobudo želi EESO kot evropski organ, ki zastopa organizirano civilno družbo, poudariti, da moramo enotni trg obravnavati z vidika ljudi in se zavzemati za gospodarsko demokracijo (1) z vsemi posledicami, zlasti kar zadeva posvetovanje, sodelovanje in transparentnost postopkov odločanja v zvezi s sprejemanjem zakonodaje o storitvah splošnega pomena, dostopanjem do informacij in sodelovanjem, posvetovanjem s potrošniki in njihovim zastopanjem pri sprejemanju zakonodaje o storitvah splošnega gospodarskega pomena, vključno s finančnimi storitvami.

2.2

V skladu s sporočilom Komisije Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast, katere cilj je, da potrošniki v polni meri sodelujejo v enotnem trgu, bi morali potrošniki upravičeno verjeti, da so jih njihove nacionalne in evropske organizacije sposobne zaščititi in da imajo sredstva, znanje in instrumente, potrebne za ukrepanje v njihovem imenu. Cilj predpisov, ki naj bi preprečevali lažno konkurenco na notranjem trgu, je povečati blaginjo potrošnikov (2).

2.3

Po mnenju EESO je v sedanjih razmerah nujno postaviti potrošnjo v središče politik EU in v izgradnjo enotnega trga, zato morajo biti potrošniške organizacije neodvisne in močne. EESO je že dejal, da je za ohranitev gospodarskega ravnovesja potrebno, da te organizacije v celoti opravljajo svojo vlogo protiuteži na trgu, in je priporočil Komisiji, naj močno poveča finančna sredstva zanje, da bodo lahko pridobile ustrezno strokovno znanje (3).

2.4

EESO poudarja in ugotavlja, da se razlike med državami članicami odražajo tudi v načinu, kako se razlaga vloga potrošniških organizacij, načinu njihove organizacije, sredstvih, stopnji specializacije in predstavniške vloge, ki jo imajo. Čeprav obstajajo tudi organizacije na evropski ravni (npr. BEUC in ANEC), bi bilo po mnenju EESO glede na pomen, ki ga imajo nacionalne organizacije za potrošnike in enotni trg, probleme teh organizacij nujno obravnavati z vidika EU.

EESO se poleg tega zavzema tudi za sodelovanje med predstavniškimi poklicnimi in potrošniškimi organizacijami kot prednostno obliko dialoga, ki omogoča iskanje bolj uravnoteženih rešitev za razvoj trga, s podpiranjem forumov, tako na nacionalni kot evropski ravni, ki delujejo v ta namen.

3.1

Institucije EU se močno zavedajo pomena zaupanja potrošnikov v izvajanje enotnega trga. Že v prvem programu za varstvo potrošnikov iz leta 1975 (4), s katerim so države članice pokazale svojo odločenost, da se bodo bolj zavzele za potrošnike, sta bili izrecno priznani pravica potrošnikov do zastopanosti in izražanja mnenj. Programi, ki so sledili, so cilje in pravice, ki so bile v njih zapisane, potrdili, s sprejetjem strateških načrtov za varstvo potrošnikov pa je bilo potrošniškim organizacijam omogočeno sodelovanje v politikah EU, tako z vidika vsebine kot postopkov.

3.2

S pomočjo teh programov in načrtov so prejeli potrošniki in njihove organizacije potrebna sredstva, da se lahko zavzemajo za svoje interese pod enakimi pogoji kot drugi akterji na trgu, zato je potrebna revizija mehanizmov sodelovanja teh organizacij pri oblikovanju politik EU.

3.3

Vendar pa v sedanjem strateškem načrtu (5) spodbujanje potrošniških organizacij na evropski ravni ni več glavni cilj potrošniške politike, pač pa se je težišče preusmerilo na spodbujanje potrošniškega gibanja znotraj držav članic. Žal se do zdaj na ravni EU nikoli ni ocenjevalo, v kolikšni meri so bili doseženi cilji teh strategij glede vključenosti potrošnikov.

3.4

Komisija, Svet in Evropski parlament so se v zadnjih letih odločili za strategijo krepitve vloge potrošnikov na individualni ravni, da bi tako dosegli želeno stopnjo zaupanja v notranji trg. Da bi se ta strategija uresničila, se je po eni strani spodbujala težnja k čim večji harmonizaciji na ključnih področjih potrošniške politike v povezavi z revizijo zakonodaje o varstvu potrošnikov, po drugi strani pa se je v celoti razvila teorija o povprečnem potrošniku (6) kot osebi, ki "je povprečno informirana ter do razumne mere pozorna in previdna (7)", na podlagi česar se je zakonodaja oprla na lažno idejo o obstoju idealnega potrošnika, ki je informiran in se zavestno odloča, za katerega pa statistični podatki dokazujejo, da ne obstaja.

3.5

Podatki, ki so na voljo, kažejo, da so potrošniki večinoma vse prej kot močni, aktivni in dobro obveščeni akterji, kakršne potrebuje konkurenčen in inovativen trg. V resnici se večina evropskih potrošnikov ne počuti samozavestno, seznanjeno ali zaščiteno (8).

3.6

Hkrati pa ostaja pristop EU do potrošnikov kot celote precej previden. Konkretni ukrepi na ravni EU v zvezi s potrošniškimi organizacijami so bili do zdaj precej omejeni, zato EESO spodbuja Komisijo, naj predstavi konkretne predloge v zvezi s skupinskimi tožbami, ki so izrednega pomena za zaščito interesov potrošnikov tako na nacionalni ravni kot na ravni EU.

3.7

Pravica potrošnikov, da se organizirajo, da bi zaščitili svoje interese, je zagotovljena že v primarni zakonodaji (člen 169 PDEU), s čimer se na evropski ravni priznava, da imajo potrošniške organizacije nenadomestljivo vlogo z vidika zagotavljanja zaupanja v evropski notranji trg in njegovega razvoja. To opravičuje določitev osnovnih skupnih pravic in načel, ne da bi posegali v avtonomijo držav članic pri določanju nacionalnih politik.

3.8

Evropska posvetovalna skupina za potrošnike (ECCG) je januarja 2011 med drugim predstavila naslednje glavne razloge, zakaj potrebujemo močne potrošniške organizacije:

EESO ponavlja zahteve, ki bi jih morale izpolnjevati potrošniške organizacije in o katerih se je že izrekel (10).

3.9

Brez močnih ter politično in ekonomsko neodvisnih potrošniških organizacij, ki aktivno prispevajo k prostemu in konkurenčnemu trgu z vztrajanjem na transparentnosti informacij in delovanjem za zaščito individualnih in kolektivnih interesov potrošnikov, bo težko doseči zaupanje evropskih potrošnikov.

4.1

Potrošniške organizacije imajo ključno vlogo pri vračanju zaupanja potrošnikov in oblikovanju notranjega trga, zato EESO poziva Komisijo, naj sprejme pobudo in za potrošniške organizacije določi skupne minimalne pravice, zlasti pravico, da se z njimi posvetuje in da izražajo stališča prek svojih predstavnikov, pravno in/ali upravno opredelitev pravic in interesov potrošnikov v okviru predhodnega posvetovanja o ukrepih, ki vplivajo na njihove zakonsko zagotovljene pravice ali interese tako na nacionalni ravni kot ravni EU, ter pravico do sodelovanja pri sprejemanju zakonodaje za storitve splošnega gospodarskega pomena.

4.2

Glede na to, da v tem mnenju ni mogoče obravnavati vseh elementov, ki bi jih bilo treba zagotoviti za vključene potrošniške organizacije, EESO poudarja samo:

4.3

EESO opozarja, da je z Lizbonsko pogodbo ter Protokolom št. 26 o storitvah splošnega pomena in členom 36 Listine EU o temeljnih pravicah priznan pomen storitev splošnega pomena za EU, ki določa smernice za te storitve. Poleg tega poudarja, da se storitve splošnega gospodarskega pomena na trgu ne morejo opravljati brez posredovanja javnih organov (oziroma bi se opravljale pod drugačnimi pogoji glede kakovosti, varnosti, dostopnosti, enake obravnave in univerzalnega dostopa). Izvajalcu se naložijo posebne obveznosti javne službe s pooblastilom na podlagi merila splošnega pomena, s čimer se zagotovi, da se služba opravlja pod pogoji, ki omogočajo izpolnjevanje njene naloge (11).

4.4

Za številne storitve splošnega gospodarskega pomena, kot so oskrba z elektriko, plinom in vodo ter komunikacije, je tradicionalno skrbela država, ki je bila lastnica distribucijskih omrežij. Razprave o teh storitvah so se pogosto lotevali z vidika tveganja (za zdravje, varnost in okolje), strateških politik v zvezi z nacionalnimi naravnimi viri ali liberalizacije trga, na primer v energetiki.

4.5

Glavna vprašanja z vidika potrošnikov so povezana z zagotavljanjem zanesljive oskrbe in dostopa, medtem ko je cena odločilni in praktično edini dejavnik pri njihovi izbiri.

Potrošniki že tako težje primerjajo storitve kot proizvode, še težja pa je primerjava pogodbenih pogojev, ki ponavadi niso dovolj dobro pojasnjeni – na primer sistem določanja tarif in cen, ki je zelo širok in vključuje številne elemente, ki se ne nanašajo več na samo storitev. Poleg tega pa organizacije, ki zastopajo interese potrošnikov, o tej metodologiji ne razpravljajo niti ji posvečajo pozornost.

Za slabe storitve bi bilo treba oblikovati sistem, ki bi bil podoben sistemu, ki že obstaja za proizvode (RAPEX), kjer bi združenja potrošnikov s pomočjo mreže opozarjala potrošnike o takšnih storitvah.

4.6

Po ugotovitvah Opazovalnice energetskega trga je cena energije sestavljena iz treh velikih delov: 1. energije, prevoza in distribucije (omrežja), 2. drugih dajatev in 3. DDV, pri čemer je bilo opravljenih več različnih primerjav držav članic. Čeprav podrobneje ne predstavi – pa bi morala – elemente, ki v različnih državah članicah sestavljajo skupino t. i. drugih dajatev, je taka razvrstitev elementov, ki sestavljajo ceno, mogoča tudi za druge storitve splošnega gospodarskega pomena (voda, komunikacije), bilo bi pa koristno, če bi se uporabljala tudi za druge sektorje.

4.7

Evropska komisija je izvedla podrobne študije o cenah nekaterih storitev splošnega gospodarskega pomena, pri čemer izstopajo podatki Opazovalnice energetskega trga, ki je med drugim ugotovila, da:

4.8

Kljub številnim različnim zakonodajnim organom in ukrepom na ravni EU, namenjenih spodbujanju transparentnosti njihovih odločitev, obstajajo velike razlike med potrošniškimi organizacijami, ko gre za dostop do informacij in poznavanje delovanja teh trgov splošnega gospodarskega pomena, zlasti v zvezi z načinom določanja cen, elementov, ki so del cene, dostopom do omrežij in učinki vseh teh elementov na potrošnike.

4.9

Po mnenju EESO bi morala Evropska komisija države članice in nacionalne organe spodbujati, naj se zavzemajo za transparentnost informacij in postopkov sprejemanja odločitev ter za ravnovesje različnih interesov, ki so v igri – zakonsko urejenih gospodarskih sektorjev in potrošnikov –, z dajanjem prednosti organizacijam, ki zastopajo interese potrošnikov (na primer s posebnim usposabljanjem, spremljanjem in finančno podporo).

4.10

Enakopravno sodelovanje potrošniških organizacij poleg gospodarskih akterjev pri razpravah in v posvetovalnih organih je po mnenju EESO najbolj primeren način, da se na konkurenčnem trgu zagotovi večja moč potrošniških organizacij in s tem samih potrošnikov (12).

4.11

Po mnenju EESO s tem povezana tveganja (zlasti tveganje "polaščanja" teh organizacij) nimajo prednosti pred pomenom, da se zagotovi strokovno usposabljanje na zapletenih področjih, ki imajo velike posledice za kakovost življenja potrošnikov, kar je mogoče doseči samo z učinkovitim zastopanjem potrošnikov.

4.12

Institucije EU imajo možnost in morajo spodbujati vključenost potrošniških organizacij v posvetovanja in razprave z zakonodajnimi organi, kot na primer v zvezi s tarifami in cenami (13), in sicer ne kot dokaz neodvisnosti in transparentnosti postopkov sprejemanja zakonodaje, zlasti v zvezi z določanjem tarif, temveč kot prispevek k aktivnemu državljanskemu udejstvovanju in obstoju močnih potrošnikih organizacij.

4.13

Tega vprašanja se lotevata direktivi o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in zemeljskim plinom (14), saj določata, da se morajo zakonodajni organi ne glede na svojo neodvisnost in pristojnosti v skladu z načelom boljše priprave zakonodaje, če je to potrebno, posvetovati z upravljavci prenosnega omrežja in, če je to potrebno, vzpostaviti tesne stike z drugimi pristojnimi nacionalnimi organi, da bi izpolnili svoje dolžnosti. Vendar pa se vključenost potrošniških organizacij in posvetovanje z njimi ne priporočata za vse primere konkurence.

4.14

V konkurenčnem okolju tarifna struktura ne samo določa dostop ponudnikom storitev, temveč tudi neposredno vpliva na cene, s čimer lahko vodi do izključitve potrošnikov in njihovo nezmožnost menjave ponudnika (15).

4.15

V zakonodaji niso obravnavane cene in nujnost posvetovanja s predstavniki potrošnikov glede oblikovanja tarif, ki so vir teh cen. Ti dve vprašanji manjkata tudi v pravnih aktih Unije za to področje (na primer v zgoraj navedenih direktivah). Iz podatkov Opazovalnice energetskega trga pa je razvidno, da je cena za te storitve, ki jo plačujejo potrošniki in podjetja, sestavljena iz davkov in drugih dajatev, kar je vzrok za ranljivost potrošnikov in ovira konkurenčnost podjetij.

4.16

V zvezi s storitvami splošnega gospodarskega pomena obstajajo možnosti, ki neposredno vplivajo na stroške, ki se odražajo v ceni, ki jo plačajo potrošniki. Po mnenju EESO je za zdravo konkurenco na enotnem trgu in varstvo potrošnikov treba vključiti institucije EU, da bomo zagotovili večjo transparentnost pri določanju cen za osnovne storitve splošnega gospodarskega pomena in spremljali spremembe različnih elementov, ki določajo ceno, in tarif. Zato je treba države članice in nacionalne zakonodajne organe spodbujati k podpori aktivnega sodelovanja potrošniških organizacij in MSP v procesu sprejemanja odločitev, ki vodi do določanja tarif (16).

4.17

Na koncu želi EESO poudariti, da bo težko učinkovito zastopati potrošnike, če ne bo zagotovljena možnost skupinske tožbe, zato poziva Komisijo, naj oživi prizadevanja za uresničitev evropskega sistema za skupinske tožbe.

15.1.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 11/8

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je izjemnega pomena oblikovati konkretne predloge za ukrepanje, da bodo institucije EU v okviru svojih pristojnosti pripravile primerne ukrepe za izvajanje člena 11(1) in (2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU). Ta proces je treba razumeti kot priložnost za razširitev in okrepitev struktur za dialog s civilno družbo na evropski ravni, pa tudi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

1.2

Bistvo demokracije ostaja predstavniška demokracija, na kateri temeljijo vse naše družbe. Participativna demokracija jo dopolnjuje, nikakor pa ni njena alternativa. Podobno civilni dialog ni konkurenca socialnemu dialogu, temveč imata oba po določbah Pogodbe zelo posebno, specifično vlogo.

1.3

Nujno je uveljavljati učinkovito participativno demokracijo, kot jo opredeljuje PEU in ki bo zrcalila vrednote in identiteto Evropske unije. Zaradi trenutne gospodarske, socialne in politične krize je neokrnjeno izvajanje člena 11 ključnega pomena za povečanje demokratične legitimnosti Evropske unije v očeh njenih državljanov. Navsezadnje se bo lahko Evropa samo z večjo preglednostjo, odgovornostjo in udeležbo državljanov in organizirane civilne družbe tako na nacionalni kot na evropski ravni izognila ekstremizmu, branila svoje demokratične vrednote in vzpostavila "skupnost z isto usodo".

1.4

Izvajanje člena 11(1) in (2) PEU je treba razumeti kot odločilno priložnost za to, da se presežejo obstoječi procesi posvetovanja in udeležbe civilne družbe, ki se na evropski ravni razvijajo od leta 2001, ko je bila objavljena Bela knjiga o evropski upravi. Razvite so bile že različne prakse udeležbe civilne družbe, izmed katerih so nekatere presegle golo izmenjavo informacij in bi lahko veljale za zgled, po katerem bi lahko zgradili strukturiran okvir za evropski civilni dialog pri izvajanju člena 11(1) in (2).

1.5

EESO zato daje naslednja priporočila:

1.6

Pomembna in vse odločnejša zavezanost EESO oblikovanju evropskega javnega prostora bi lahko spodbudila vse aktivnejšo vlogo Komisije, Sveta in Evropskega parlamenta pri izvajanju člena 11(1) in (2) PEU ter tako privedla do procesov in rezultatov, ki bi jih cenile vse institucije in evropske organizacije civilne družbe.

2.1

V zadnjih 12 letih je EESO dosegel znaten napredek pri opredelitvi evropskega civilnega dialoga, njegove dopolnilne vloge v zvezi s predstavniško demokracijo in njegove različne narave v odnosu do socialnega dialoga. Civilni dialog je opredeljen kot demokratični proces in proces oblikovanja javnega mnenja, ki lahko glede na sodelujoče akterje poteka v različnih oblikah. EESO je dosegel soglasje glede opredelitve akterjev in pojmov civilnega dialoga ter glede njegove povezave s participativnim upravljanjem (1).

2.2

EESO je prav tako ponovno potrdil načelo subsidiarnosti na evropski ravni. Predlagal je mrežo, ki določa 14 posebnih kvantitativnih in kvalitativnih meril za merjenje reprezentativnosti organizacij civilne družbe, izbranih za sodelovanje v horizontalnem, vertikalnem in sektorskem civilnem dialogu, ter natančno opredelil razlike med posvetovanjem (proces od zgoraj navzdol) in civilnim dialogom (proces od spodaj navzgor ali bolj krožni proces). Tako je pripomogel k institucionalnim dosežkom, ki so zdaj zajeti v členu 11 PEU (2).

2.3

PEU, ki je začela veljati decembra 2009, uradno priznava vlogo participativne demokracije (civilni dialog, posvetovanje, evropska državljanska pobuda). Člen 11 (3) nadgrajuje osrednjo institucijo predstavniške demokracije (člena 10 in 12) (4) in jo krepi, s čimer se izrazi inovativen evropski model demokracije.

2.4

Zdaj si je treba prizadevati za konkretno izvajanje člena 11. Zlasti je treba začeti z odstavkoma 1 in 2, saj so se posvetovanja iz odstavka 3 do zdaj že dobro razvila, evropska državljanska pobuda pa je že urejena (5). Na podlagi izkušenj EESO ugotavljamo, da je za učinkovite strukture za dialog treba zagotoviti natančen regulativni okvir in institucionalno kontinuiteto.

2.5

Marca 2010 je EESO Komisijo pozval, naj objavi "zeleno knjigo o civilnem dialogu o konkretnem izvajanju členov 11(1) in 11(2), da se razmisli o že obstoječi praksi, podrobneje opredelijo in ocenijo postopki ter skupaj z organizirano civilno družbo izvedejo izboljšave, zlasti z ustvarjanjem jasnih struktur" (6). Leto kasneje, to je leta 2011, je bila na izredni seji III. skupine EESO z naslovom Kakšne so možnosti za participativno demokracijo v Evropi? ta zahteva ponovno izražena in sprejet načrt za participativno demokracijo (7).

2.6

EESO ugotavlja, da razen posvetovanja in ureditve evropske državljanske pobude, ki je začela veljati 1. aprila 2012, institucije niso dosegle napredka pri določbah, ki bi urejale civilni dialog (člen 11(1) in (2)), in da še ni bilo ustreznega odziva na zahtevo po zeleni knjigi o tem vprašanju.

2.7

Poleg tega je Evropo zajela strukturna gospodarska kriza, ki je postavila pod vprašaj same temelje povezovanja EU in ki dodatno napaja dva nevarna pojava: vrnitev k medvladnim pogajanjem o rešitvah za krizo in vse pogostejšim vrhunskim srečanjem EU na eni strani ter vse večji prepad med državljani in njihovimi organizacijami ter institucijami EU na drugi strani. To je pospremljeno z vse bolj razširjenim mnenjem, da EU poleg tega, da ni sposobna poiskati rešitve iz krize, vsiljuje varčevalne politike, ki vplivajo na življenja vseh Evropejcev, in se o svojih odločitvah v bistvu ne posvetuje z različnimi sektorji organizirane civilne družbe. Nerazumevanje in omenjeni prepad se tako povečujeta in utirata pot nevarnemu razpletu, v katerem bi institucije EU izgubile svojo legitimnost.

2.8

EESO meni, da dinamika, ki jo ustvarja PEU, pa tudi različnost in obseg vprašanj in prednostnih nalog, ki so trenutno na političnem programu Evropske unije, zahtevajo odločno in prepričljivo oživitev metode Skupnosti. To bo mogoče samo z njeno krepitvijo in obnovo ter z utrditvijo parlamentarne demokracije, ki je temelj institucij EU, pa tudi z novim obdobjem neposredne udeležbe civilne družbe, osredotočene na krepitev evropske identitete in zbujanje zanimanja med državljani. Tesnejša udeležba javnosti prek civilnega dialoga, tako neposredno kot prek predstavniških organizacij, kot določa člen 11, postaja glavni izziv za prihodnost evropskega projekta. Pri tem gre predvsem za vprašanja odgovornosti, podpore, preglednosti in večje demokratične legitimnosti postopka odločanja.

2.9

Člen 11 in njegovo izvajanje sta dragoceno orodje za doseganje te dinamike participativne demokracije, EESO pa ima nedvomno vse potrebne izkušnje, da bi lahko služil kot katalizator za spodbujanje evropskega demokratičnega življenja, v tesnem sodelovanju z različnimi institucijami EU ter glavnimi evropskimi in nacionalnimi mrežami organizirane civilne družbe.

2.10

EESO se zaveda, da samo delno predstavlja raznolikost, zajeto v izrazu organizirana civilna družba (8), in zato že nekaj časa pragmatično sprejema številne pobude, s katerimi želi zagotoviti, da so njegovi odnosi z evropsko organizirano civilno družbo zastavljeni čim širše. Prepričan je, da je v času krize utrditev takega "mostu" med institucijami in civilno družbo še pomembnejša kot prej, da bo pospremil strukturne politike in institucionalne reforme, ki čakajo EU, če želi obstajati še naprej.

2.11

Sporočilo člena 11 je nedvoumen izraz zaupanja v dodano vrednost aktivnega državljanstva, vrednote participativne demokracije in vlogo, ki jo slednja lahko odigra pri krepitvi občutka odgovornosti državljanov za evropski projekt, da bo evropska javnost vse bolj obveščena, evropsko javno mnenje pa vse trdnejše. Člen 11, ki uveljavljeno tradicijo posvetovanja (odstavek 3) postavlja v kontekst participativnega stebra, z odstavkoma 1 in 2 oznanja pomemben premik k naprednejšemu modelu strukturiranega dialoga.

2.12

Po 15 letih teoretiziranja in pisanja pomembnih dokumentov, ki so na voljo v že omenjeni zbirki (9), so zdaj potrebni ciljno usmerjeni ukrepi in posebni instrumenti za vsako institucijo EU; hkrati pa je potrebna usklajena in dosledna splošna strategija, ki bo omogočila boljše uresničevanje osrednjega cilja iz tega člena.

2.13

EESO meni, da se je treba upreti skušnjavi, da bi podlago, predpisano v členu 11 (zlasti v odstavkih 1 in 2), pretvorili v zgolj opis nečesa, kar že obstaja. To gotovo ne bi bilo v skladu z nameni zakonodajalca, niti ne bi zadostilo visokim pričakovanjem evropske organizirane civilne družbe.

3.1

EESO meni, da bi bilo pri pripravi praktičnih ukrepov za izvajanje člena 11(1) in (2) koristno upoštevati obstoječe primere dobre prakse.

3.2

V zadnjih desetih letih so se v EU vse bolj uveljavljale različne oblike sodelovanja z organizacijami civilne družbe. Šlo je večinoma za posvetovanje pod okriljem Evropske komisije.

3.3

Vse več generalnih direktoratov Komisije je razvilo precej takšnih posvetovalnih postopkov z različnimi cilji, pogostostjo, oblikami in učinki. Ti postopki so se v glavnem razvijali neodvisno in ponekod so se preoblikovali v prave "posvetovalne forume". Tako so nastale različne situacije in rezultati, ki v nekaterih primerih že predstavljajo precej strukturirane oblike stalnega dialoga s civilno družbo (10). EESO meni, da je v vsakem primeru treba poudariti, da pravne strukture posvetovanja ne smemo zamenjevati z novim institutom civilnega dialoga, ki bi moral biti strukturiran in trajen.

3.4

Naj s tem v zvezi omenimo forum EU o zdravju v organizaciji GD za zdravje in varstvo potrošnikov (SANCO), platformo za temeljne pravice Agencije EU za temeljne pravice, skupino za stike s civilno družbo GD za razvoj in sodelovanje EuropeAid (DEVCO) ter dialog s civilno družbo, ki ga je začel GD za trgovino (TRADE).

3.5

Slednji je bržkone najbolj razvit mehanizem za strukturiran sektorski dialog, tako zato, ker v njem sodeluje široka množica akterjev (več kot 800 registriranih organizacij), kot zato, ker jih ima skoraj polovica sedež v eni od držav članic, ne v Bruslju. Je tudi edino posvetovanje, za katerega je GD za trgovino naročil zunanjo oceno rezultatov (11).

3.6

Drugi primer je Evropski forum za vključevanje (12), ustanovljen leta 2009 na skupno pobudo EESO in Komisije, ki ima trdno podlago približno sto evropskih in nacionalnih udeleženih strani. Z njim redno sodelujejo tudi Evropski parlament, Odbor regij in predstavniki vlad držav članic EU. Po nekoliko težavnem začetku je Forum postal središče za strukturirani dialog o praktičnem razvoju programa EU za politiko vključevanja, zlasti v predhodni fazi.

3.7

Tretji primer je ustanovitev forumov civilne družbe v okviru kompleksnega sistema zunanjih odnosov EU. Zlasti velja omeniti uspeh skupnih posvetovalnih odborov, ustanovljenih v okviru pristopnih pogajanj EU, vlogo posvetovalnega odbora EU-Cariforum pri spremljanju konkretnega Sporazuma o gospodarskem partnerstvu med EU in Cariforumom ter vlogo civilne družbe, opredeljeno v prostotrgovinskem sporazumu med EU in Korejo.

3.8

Sporazum iz Cotonouja (13) je bržkone najbolj kompleksen in strukturiran primer, tako po številu sodelujočih držav in akterjev kot po številu sprejetih ukrepov. Zagotavlja namreč uradno priznanje dopolnilne vloge in možnosti prispevanja nedržavnih nosilcev (opredeljenih kot "zasebni sektor", "gospodarski in socialni partnerji" in "civilna družba") k razvojnemu procesu (14). Na podlagi posebnega mandata je EESO organiziral redna srečanja z gospodarskimi in socialnimi akterji držav AKP-EU. Poleg tega je bil oblikovan poseben program za finančno podporo več državam, ki so ga upravljale delegacije EU in v katerem so ti akterji dobili večjo vlogo, namenjen pa je bil tudi krepitvi zmogljivosti (15).

3.9

Navsezadnje je tu še pobuda Evropskega parlamenta, ki je od leta 2007 organiziral že tri tematske agore državljanov (čeprav v nerednih intervalih in z mešanimi rezultati) s široko udeležbo organizacij evropske civilne družbe (16). Ta pobuda je trenutno predmet notranjega ocenjevanja Evropskega parlamenta, preden se jo znova bolj odločno sproži v prihodnjih letih.

3.10

Omeniti velja nekatere primere učinkovitega sodelovanja civilne družbe v procesu odločanja na mednarodni ravni, kot sta Aarhuška konvencija (17) Gospodarske komisije ZN za Evropo in Kodeks dobrih praks sodelovanja civilne družbe v procesih odločanja, ki ga je sprejela Konferenca mednarodnih nevladnih organizacij Sveta Evrope (18).

3.11

Aarhuška konvencija ne določa samo, da imajo javnost in organizacije civilne družbe, ki jih to zadeva, pravico do dostopa do okoljskih informacij javnih organov, temveč tudi pravico do udeležbe javnosti v sprejemanju odločitev o okolju in tudi pravico do izpodbijanja javnih odločitev. Poleg tega lahko predstavniki civilne družbe imenujejo člane v odbor za spremljanje spoštovanja konvencije in so lahko zastopani v predsedstvu. Te organizacije civilne družbe so upravičene do finančne podpore.

3.12

Kar zadeva Svet Evrope, naj bi Kodeks dobrih praks, ki ga je priznal tudi Odbor ministrov, izboljšal sodelovanje civilne družbe v postopku odločanja na lokalni, regionalni in nacionalni ravni. Kodeks dobrih praks določa štiri ravni sodelovanja (informacije, posvetovanje, dialog in partnerstvo), ki jih lahko kot model uporabljajo tako civilna družba kot javni organi.

3.13

Dobri primeri obstajajo tudi na regionalni in nacionalni ravni. Še zlasti kaže omeniti francosko pobudo Grenelle Environnement, uvedeno leta 2007 na pobudo francoskega predsednika (19). Ta forum je v procesu dialoga in partnerstva povezal predstavnike države, lokalnih oblasti, nevladnih organizacij in socialnih partnerjev, kar je privedlo do dveh pomembnih svežnjev okoljske zakonodaje, leta 2008 in 2010. Na predlog tega foruma se je leta 2008 francoski ekonomsko-socialni svet preimenoval v "ekonomsko-socialni in okoljski svet" in vanj so bili imenovani tudi člani iz okoljskega sektorja (20). Naj naštejemo še druge modele civilnega dialoga, ki so nastali na nacionalni in lokalni ravni. Ti imajo obliko "platforme za sodelovanje", "paktov", "sporazumov ali protokolov o sodelovanju" ipd., in kot take jih je treba uporabljati.

4.1

Danes obstajajo nekateri zelo zanimivi primeri sodelovanja, ki so v praksi bistveno presegli običajne oblike golega posvetovanja. Ponekod so prinesli bolj stabilne in večstranske procese aktivne udeležbe s tesnejšim sodelovanjem in tako utrli pot možnim oblikam strukturiranega civilnega dialoga, kot določa člen 11 PEU. Te prakse pa ponavadi niso dobro znane zunaj krogov, ki so v njih udeleženi, in bi jih bilo treba oceniti, promovirati, razširiti in postaviti na trdnejše temelje.

4.2

Poleg tega je mnenje, ki ga imajo o teh forumih zainteresirane strani, zlasti o njihovi uspešnosti, odvisno od niza dejavnikov: zelo velikih nihanj v občutku odgovornosti za proces, od mnenja o reprezentativnosti akterjev (21), finančnih pogojev, ki lahko ali pa ne odločajo o udeležbi manj strukturiranih akterjev, ki niso prisotni v Bruslju, tehničnih zmogljivosti za aktivno prispevanje k razpravi in nadaljnje ukrepanje na osnovi procesa ter od kontinuitete operativnih naložb institucij EU.

4.3

Poudariti velja nekatere pomembne vidike teh procesov:

4.4

Te ugotovitve kažejo, da obstaja morebitna kritična masa, ki bi lahko, če bi jo sistematično izkoristili in o njej ustrezno obveščali javnost, postala pomemben zidak participativne demokracije na ravni EU. V vsakem primeru pa bi omogočila prepoznavnost tega temeljnega kamna evropske demokracije, tako v očeh javnosti kot v različnih institucijah. Obsežen prispevek evropskih organizacij civilne družbe in dolgotrajna prizadevanja v EU bi bila tako deležna večjega priznanja.

4.5

EESO tako predlaga, da se Evropska komisija v dejavnem sodelovanju z vsemi drugimi institucijami zavzame za obsežno, podrobnejšo študijo.

4.6

Deset let po objavi Bele knjige o evropski upravi (23) bi takšna študija ponudila popolnejšo oceno doseženih rezultatov, konkretnih učinkov v zakonodajnem postopku, nepričakovanih sprememb, ki so nastale in bile preizkušene, odkritih težav, pomanjkljivosti in neskladnosti ter stroškov, ki so nastali, in torej opredelila elemente, ki so potrebni za ustreznejšo in obsežnejšo udeležbo. Študija bi morala oceniti tudi dejansko uspešnost in področje delovanja obstoječega sistema strukturiranega sodelovanja s civilno družbo ter pretehtati načine in sredstva, s katerimi bi bil lahko bolj učinkovit. Prav tako bi morala preučiti dobre prakse, ki bi jim bilo mogoče slediti, in možnosti njihovega nadaljnjega razvoja. Oceniti bi morala še, kako in v kolikšni meri je to precej obsežno delo znano zunaj krogov, ki so v njem udeleženi, in kakšen je njegov ugled, kako prispeva k poglabljanju demokratične udeležbe in podpore evropskemu projektu, s tem pa k oblikovanju evropskega javnega prostora. Študija bi morala vključevati tudi kazalnike za oceno učinka z vidika institucij in različnih zainteresiranih strani organizirane civilne družbe.

4.7

Takšna študija, izvedena v smislu člena 11 (24), ki bi neposredno in aktivno vključevala organizacije civilne družbe, bi lahko postala dobra delovna podlaga za opredeljevanje smernic in nadaljnjih praktičnih ukrepov za razvoj strukturiranega dialoga v skladu s členom 11 PEU. Na ta način bi lahko Komisiji in drugim institucijam EU zagotovila potrebne elemente za pripravo nadaljnjih, natančnejših praktičnih predlogov v skladu z zeleno knjigo, ki je omenjena v točki 2.5 in katere pomen želi EESO poudariti. Še zlasti bi morala opredeliti možne skupne smernice in prakse za vse institucije, ob ustreznem upoštevanju njihove individualne avtonomije, da se oblikuje enoten, učinkovit, vključujoč in pregleden proces za strukturirano udeležbo civilne družbe pri gradnji evropskega projekta.

4.8

EESO bi lahko prispeval k temu s svojimi dejavnostmi, izkušnjami in mrežami; aktivno bi sodeloval pri izvedbi te študije, tako v fazi načrtovanja kot v fazi izvajanja, pa tudi pri razširjanju rezultatov, zlasti v 27 državah članicah.

4.9

Komisija in Evropski parlament sta 23. junija 2011uvedla skupni register za preglednost, ki je nadomestil register Komisije iz leta 2008. Doslej se je registriralo več tisoč organizacij z vseh področij evropske civilne družbe, ki so morale posredovati veliko različnih informacij in se zavezati, da bodo spoštovale kodeks ravnanja (25). Skupni register teh dveh institucij in dejstvo, da je Svet že izrazil zanimanje zanj, kažeta, da je cilj jasen in da so institucije EU pripravljene usklajeno delovati v zadevi, ki je tako pomembna in kočljiva za odnose s civilno družbo.

4.10

EESO je prepričan, da bi lahko ta register – ki je bil doslej namenjen samo doseganju preglednosti za tiste, ki so v stikih z institucijami EU, da bi vplivali na politiko – postopoma postal orodje za opredelitev zainteresiranih strani v civilnem dialogu, v povezavi z vprašanjem meril reprezentativnosti. V prej omenjeni študiji bi bilo treba obravnavati tudi možnosti, ki jih podoben register ponuja za razvoj strukturiranega civilnega dialoga.

4.11

Lizbonska pogodba ponuja nove priložnosti v zvezi z Evropskim svetom. Ta je zdaj postal nova stalna struktura s predsednikom, ki je izvoljen za mandat dveh let in pol, ki ga je mogoče podaljšati. To je podlaga za oblikovanje bolj dolgoročne vizije in trdnejših odnosov z organizirano civilno družbo. Evropski svet mora prav tako izpolnjevati obveznosti iz člena 11. Ker je po novem odgovoren za oblikovanje širših smernic za politike EU, je še bolj strateško pomembno, da se vzpostavi sodelovanje, ki se bo postopoma preobrazilo v strukturiran civilni dialog. EESO meni, da bi moral Svet ustanoviti posebno enoto za dialog s civilno družbo, in je v svoji posebni vlogi pripravljen tesno sodelovati s Svetom, da se ta cilj uresniči v praksi.

5.1

EESO je v zadnjih desetih letih korenito spremenil svoj način dela in predvsem zelo povečal udeležbo zainteresiranih strani, strokovnjakov in organizacij evropske civilne družbe pri svojih dejavnostih.

5.2

Prav vsi vidiki dela EESO so doživeli spremembe: v bolj tradicionalen vidik dela (mnenja) so vse bolj vključeni strokovnjaki, vse več je tudi posvetovanj (različnega obsega); ustanovljena je bila povezovalna skupina z organizacijami civilne družbe; v okviru programov strokovnih skupin, skupin in predsedstev so organizirani različni sestanki in dogodki, tako v Bruslju kot v različnih državah članicah EU; poteka delo v zvezi s strategijo Evropa 2020, v sodelovanju z ekonomsko-socialnimi sveti in podobnimi institucijami v različnih državah članicah, pa tudi podobno pester niz dejavnosti, ki se izvajajo v okviru zunanjih odnosov EESO.

5.3

To je dokaz, da obstajajo obsežni in vse tesnejši odnosi in dialog z vse večjo paleto akterjev evropske organizirane civilne družbe: gre za večstranski, zelo sektorski razvoj, kjer se posamezni elementi ne zavedajo vedno dejanj drugih. Skupni potencial te situacije še ni bil dovolj izkoriščen.

5.4

Zaradi tega bi se moral EESO zavezati, da bo:

5.5

EESO mora izkoristiti vse koristne sinergije z drugimi institucijami EU, da bo zagotovil ustrezno izvajanje člena 11. V ta namen ponavlja svojo zavezo, da bo poiskal nove možnosti sodelovanja z Evropskim svetom ter izboljšal in razširil že obstoječe možnosti sodelovanja z Evropskim parlamentom, Evropsko komisijo in Odborom regij.

5.6

Novi protokol o sodelovanju, ki sta ga podpisala EESO in Evropska komisija  (27) in ki utrjuje in krepi vlogo EESO kot najprimernejšega posrednika med organizacijami civilne družbe in institucijami Unije, ponuja številne priložnosti, ki bi jih bilo treba odločno izkoristiti. Ta protokol utrjuje in krepi možnosti sodelovanja, ki so se razvijale v minulih letih, in utira nove, velikopotezne in konkretne poti za postopno in skupno izvajanje člena 11 PEU, da se razvije participativna demokracija na ravni Unije, "da bi [Komisija in Odbor] na ta način povečala njeno demokratično legitimnost" (28). Zlasti: "za Komisijo je to sodelovanje posebno orodje za vzdrževanje odprtega, preglednega in rednega dialoga s predstavniškimi združenji in civilno družbo, kot to določa člen 11 PEU" (29).

5.7

Natančneje, Protokol opredeljuje dve glavni priložnosti za razvoj takšnega sodelovanja, ki bi lahko prinesli trden in strukturiran okvir, v katerega bi se postopoma vključila vse številnejša mreža predstavniških organizacij evropske civilne družbe, kar bi dalo obliko praktičnemu razvoju strukturiranega civilnega dialoga v skladu s členom 11(2):

5.8

EESO se mora tudi zavezati, da bo ustvaril najustreznejše sinergije z organizacijami civilne družbe tako na nacionalni kot evropski ravni in razvijal strukturirano sodelovanje na obeh ravneh.

5.9

Takšno strukturirano sodelovanje bi bilo zlasti mogoče razviti na nacionalni ravni v zvezi s prispevkom EESO, ki bi lahko, kot navaja Protokol, "v skladu s členi 8 do 12 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) […] zlasti v zvezi s horizontalnimi klavzulami prispeva[l] k ocenjevanju izvajanja zakonodaje EU" (30). V ta namen bi bilo treba okrepiti obstoječe sodelovanje z nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti in podobnimi institucijami.

5.10

Leta 2004 je EESO ustanovil povezovalno skupino z organizacijami in mrežami evropske civilne družbe, ki je prav tako omenjena v revidiranem protokolu. Glede na zastavljeno vizijo EESO ocenjuje, da bi bilo treba pregledati, prestrukturirati in oživiti vlogo povezovalne skupine ter jo predvsem odpreti za vse sektorje organizirane civilne družbe, pri tem pa se navezati na bolj strukturirano sestavo treh skupin EESO. Takšna možnost krepitve bi lahko pomenila konkreten prispevek v smeri odločilnega napredka pri izvajanju zlasti člena 11(1) PEU (kar zadeva horizontalni civilni dialog), EESO pa bi postal platforma, ki bi omogočala ta proces. Tako prenovljena in okrepljena povezovalna skupina bi lahko imela vse dragocenejšo vlogo v EESO, zlasti pri spremljanju izvajanja člena 11 PEU.

6.1

EESO meni, da mora vse bolj postajati center odličnosti za evropski civilni dialog, to pa z razvijanjem in nenehnim izboljševanjem obstoječih instrumentov, spodbujanjem novih oblik strukturiranega dialoga in odprtih forumov, v katerih sodelujejo zainteresirane strani, v okviru obsežne strategije in z vse ustreznejšo udeležbo organizacij evropske civilne družbe. Vse to z namenom, da se primeri dobre prakse civilnega dialoga razširijo na vseh ravneh. Na ta način bo EESO lahko odločilno prispeval k izvajanju člena 11.

6.2

EESO ocenjuje, da bi bilo treba sprožiti prizadevanja za oblikovanje prostora, ki bo vidno predstavil to novo obdobje participativne demokracije, ki je inovacija tako v smislu vsebine kot v smislu metodologije, pa tudi spodbuda celotnemu procesu in tudi že sam po sebi komunikacijski dogodek. To je način, da evropski javni prostor, ki je po mnenju filozofa Jürgena Habermasa predpogoj za celotni evropski projekt, dobi obliko in vsebino, kar pa še zdaleč ni bilo uresničeno. Ta prizadevanja so postala toliko bolj potrebna v času krize in že omenjene nevarnosti, da utegne demokratična podpora evropskemu povezovanju splahneti.

6.3

EESO je predloge za takšen prostor že predstavil, tako na konferencah v EESO (31) kot v nedavnem avtoritativnem mnenju o prenovi metode Skupnosti  (32).

6.4

EESO meni, da bi imel lahko ta strukturirani prostor za dialog z evropsko civilno družbo obliko vsakoletnega dogodka z naslednjimi značilnostmi in cilji:

6.5

EESO meni, da bi lahko ta dogodek konstruktivno spodbudil vse institucije EU, da bi dialog s civilno družbo uvrstile med horizontalne naloge vseh generalnih direktoratov Komisije, vseh delovnih skupin Sveta in vseh odborov Evropskega parlamenta, na pregleden in uravnotežen način ter ob upoštevanju različnih sestavin evropske organizirane civilne družbe, kot je že pozval Evropski parlament (35).

6.6

Da bi ta možnost dobila večji pomen in trdnejše temelje, EESO poziva Komisijo, naj znova pripravi konkreten in dokončen predlog evropskega statuta evropskih združenj, k čemur so odločno pozvale evropske organizacije civilne družbe in za kar se je večkrat zavzel tudi EESO v več mnenjih.

15.1.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 11/16

1.3.1

EESO priporoča:

2.1

Usmerjevalna skupina Evropske komisije za aktivno staranje je opredelila "aktivno in zdravo staranje" kot proces, v katerem se čim bolj izkoristijo možnosti za zdravje, udeleženost in varnost, da se izboljša kakovost življenja starajočih. To velja tako za posameznike kot za skupine prebivalstva. "Zdravje" se nanaša na telesno, duševno in socialno blagostanje. "Aktivno staranje" pomeni stalno sodelovanje v družbenem, gospodarskem, kulturnem, duhovnem in državljanskem življenju, in ne samo sposobnost telesne aktivnosti ali opravljanja poklica.  (1)

2.2

Namen tega mnenja je opozoriti na aktivno udeležbo starejših v evropski družbi, obravnavati ovire, ki preprečujejo še večje sodelovanje starejših, ter poudariti, da je udeležba v družbi vseživljenjski proces. Oblikovanje starosti prijazne (2) Evrope se začne ob rojstvu in terja daljnoviden pristop. Mnenje nadgrajuje prejšnja mnenja EESO o starejših in staranju (3).

2.3

V Evropi trenutno živi 85 milijonov ljudi, starejših od 65 let, do leta 2060 pa se bo njihovo število povečalo na 151 milijonov. Pomembno je, da se ne osredotočimo samo na kronološko starost, temveč da prepoznamo in ustvarjamo možnosti za sodelovanje ljudi vseh starosti ter se zavedamo, da so starejši (ki so v tem mnenju opredeljeni kot ljudje, starejši od 65 let) kljub morebitnim zdravstvenim oviram še vedno lahko družbeno aktivni.

2.4

Aktivna družbena, kulturna, gospodarska in politična udeležba starejših je odvisna od pravilne predstave o starosti  (4). Mediji in vlade bi se morali izogibati uporabi preveč dramatičnega jezika za opisovanje starajoče se družbe.

2.5

Odpraviti je treba diskriminatoren odnos do starosti, saj škoduje podobi starejših in jih odvrača od sodelovanja. To pa lahko povzroči izgubo pomembnih prispevkov in več napetosti med generacijami. Veseliti bi se morali dejstva, da živimo dlje in bolj zdravo, kar je posledica boljše izobrazbe in kakovostnejše prehrane, kot tudi poudarjanja pomena medgeneracijske družbene pogodbe.

2.6

Negativen odnos do starejših pomeni neupoštevanje njihove vloge, ki jo imajo kot delavci, potrošniki, udeleženci v projektih skupnosti in skrbniki drugih. Negativno dojemanje starejših je škodljivo, saj diskriminacija spodkopava samozavest ter ovira večjo angažiranost starejših in njihov prispevek h gospodarstvu. Zaradi novih dosežkov na področju medicine, farmakologije in tehnologije, pa tudi večje ozaveščenosti in izobraževanja o skrbi za zdravje se je pričakovana življenjska doba podaljšala. Raziskave so pokazale, da starostniki kakovost svojega življenja pogosto ocenjujejo veliko bolje, kot je splošno priznano. Spremeniti moramo odnos do staranja, ki vse prevečkrat temelji na negativnih zmotnih predstavah in predsodkih  (5).

2.7

Demografske spremembe ponujajo priložnosti za rast "gospodarstva sivolasih", saj so starejši ljudje potrošniki v številnih sektorjih, prispevajo pa tudi k trgu dela.

2.8

Odprava starostne diskriminacije prek zakonodaje, inovativnih ukrepov in razvoja nove dinamike pri oblikovanju politik bi zato morala biti prednostna naloga pri spodbujanju aktivnega staranja in sprostitvi potenciala starejših prebivalcev, da bi lahko polno sodelovali pri razvoju socialnega in ekonomskega kapitala svoje države.

2.9

Oporekati bi morali stališču, da postanemo po 65. letu prejemniki storitev, ki nimajo nič več ponuditi. Starostne meje bi bilo treba odpraviti. Starejši ljudje zgolj zaradi svoje starosti ne postanejo homogena skupina, temveč ohranijo svoje različne poglede, energijo, izkušnje, predsodke, potrebe in želje. Vsi se staramo in da bi lahko izpolnili pričakovanja, ki jih imamo za leto 2060, bo potrebno nenehno prilagajanje.

2.10

Statistične podatke o starejših je treba uporabljati previdno, saj bi se morali izogibati predpostavkam, da so dejavniki, kot so zdravstveno stanje, stopnja udeležbe itd., enaki za vse med 65. in 100. letom starosti, saj se potrebe in sposobnosti razlikujejo. Izogibati se moramo domnevam glede starosti in omejenemu mišljenju.

2.11

Dobrega počutja in dostojanstva starejših ni mogoče obravnavati ločeno od strategij glede dohodkov, zdravja in socialnega varstva ter ohranjanja lokalnih socialnih mrež in pobud skupnosti. Ta vprašanja so še zlasti pomembna v zvezi z ovirami za sodelovanje, ki bi se lahko pojavile. Možnost dostopa do storitev in aktivnega sodelovanja v družbi je močno odvisna od zadostnega prihodka. Ta dejavnik je treba zato v celoti upoštevati pri pokojninski reformi.

3.1

V nedavnem poročilu z naslovom Gold Age Pensioners  (6) so starejši opredeljeni kot "družbeno lepilo". V poročilu je poudarjen njihov prispevek k družini in skupnosti prek prostovoljnega dela in sodelovanja v demokratičnih institucijah.

3.2

Starejši se pogosteje kot drugi udeležujejo volitev na vseh ravneh. Iz poročila Eurostata (7) je razvidno, da se volitev udeležuje 50 % državljanov nad 55 let in da se zanimanje za politiko z leti povečuje. Naraščajoče število starejših v naši družbi prinaša velik politični vpliv, ki je v ZDA poznan kot grey power (siva moč). Ta vpliv se dejansko uveljavlja.

3.3

Povprečna starost izvoljenih poslancev v Evropskem parlamentu je 54, najstarejši poslanec pa je star 84 let. To se odraža v drugih vladnih institucijah in tudi v EESO, kar kaže na to, da starost ne bi smela biti ovira za sodelovanje na kateri koli ravni.

3.4

Številni starejši s svojimi izkušnjami in strokovnim znanjem, ki so ga pridobili v celotni delovni dobi, prispevajo k delu upravnih odborov nevladnih organizacij, javnih organov in podjetij.

4.1

Glede na obseg, v katerem starejši na različne načine prispevajo k družbi, bi lahko trdili, da so vključeni v družbo in sodelujejo v procesu odločanja. Vendar se starejši pogosto počutijo "izključeni" iz sprejemanja odločitev o svojem lastnem dobrem počutju ali o skupnosti, v kateri živijo. Vsak posameznik potrebuje osebno spodbudo in organizacije morajo razviti mehanizme, ki vključujejo stališča starejših.

4.2

Evropska platforma starejših je leta 2010 objavila poročilo (8), v katerem so opisane metode, ki so jih razvile različne države članice in ki so vključevale nacionalne in lokalne svete starejših in javna posvetovanja. Temeljni pogoj evropskega procesa socialnega vključevanja je, da zainteresirane strani sodelujejo pri razvoju rešitev za težave, s katerimi se soočajo. Sodelovanje je bistvenega pomena, enako pomembno pa je tudi to, da jim dobro prisluhnemo, tako da lahko nastopijo resnične spremembe.

4.3

Pomagati je treba osebam, ki jim grozi socialna izključenost zaradi slabega zdravja, invalidnosti ali revščine, ter okrepiti pravice in možnosti posameznikov. Škotska delovna skupina za demenco (Scottish Dementia Working Group) je odličen primer skupine ljudi z demenco, ki so odločeni ohraniti svobodo odločanja in nadzor nad lastnim življenjem. Skupina si je tako na nacionalni kot tudi na mednarodni ravni pridobila velik ugled zaradi vodenja navdušujočih in pogumnih kampanj za boljše razumevanje demence ter zaradi zavzemanja za boljše storitve. Oboleli za demenco vodijo organizacijo, so ključni govorci na konferencah in zastopajo svoje interese pri vladi (9).

4.4

Za učinkovito sodelovanje so potrebne starejšim prijazne strukture, vladne in nevladne organizacije, delodajalci ter drugi organi pa se morajo zavezati, da bodo starejše jemali resno in jih upoštevali kot zainteresirane strani; poleg tega se morajo izogibati nerazumljivemu žargonu, za seje izbrati dostopne prostore ter zagotoviti, da je udeležba na sejah cenovno dosegljiva in da je na voljo javni prevoz. Starejši se morajo zavedati svojih pravic in obveznosti ter imeti priložnost, da se seznanijo s temami, o katerih bo tekla razprava, zato je usposabljanje, tudi na področju IKT, bistvenega pomena (10).

4.5

Vse večji poudarek je na koprodukciji, pri čemer gre za posameznike, skupnosti in organizacije, ki si s svojimi spretnostmi, znanji in sposobnostmi skupaj prizadevajo za ustvarjanje priložnosti in reševanje problemov  (11). Načela so enaka kot pri vseh dejavnostih sodelovanja in se lahko uporabijo tako na ravni posameznika pri oblikovanju negovalnega paketa kot tudi na nacionalni ravni pri razvoju politik.

5.1

EESO je zadovoljen, da je Evropska komisija podprla pobude za skupno načrtovanje ter razvoj časovnih načrtov za prihodnje raziskovalne dejavnosti na področju staranja in demografskih sprememb, ki so sestavni del "Obzorja 2020: načrti na področju staranja" (12).

5.2

Da bi zagotovili ustrezne odločitve o politikah, ki vplivajo na zdravje, socialno varstvo, izobraževanje, dohodek in udeležbo starejših, so potrebne nenehne raziskave o vseh vidikih njihovega življenja. Starejši bi morali sodelovati pri opredeljevanju problemov in biti udeleženi v raziskavah. Še zlasti pomembno je, da so vključeni v ustrezno klinično preizkušanje zdravil.

6.1

S staranjem prebivalstva bo odgovornost za nego starostnikov prevzelo vse več starejših žensk, kar bi lahko imelo finančne posledice zaradi zmanjšanja dohodkov in manjših pokojninskih pravic. Starejši ljudje pomembno prispevajo kot neformalni negovalci starejših in šibkejših sorodnikov, kar pomeni znaten prihranek v državnih proračunih za socialno varstvo. Priznati je treba izkušnje in znanje neformalnih negovalcev ter potrebo po zagotavljanju možnosti za usposabljanje.

6.2

Poleg tega veliko starih staršev skrbi za svoje vnuke, bodisi v družinah s težavami, ki nimajo druge izbire, bodisi zato, da lahko njihovi otroci delajo in ostanejo ekonomsko aktivni.

6.3

Na področju neformalnega varstva so potrebne družbene inovacije in države članice bi si morale bolj prizadevati za obravnavanje vse večjih izzivov in odgovornosti, s katerimi se srečujejo neformalni negovalci zaradi krčenja ali neustreznosti varstvenih storitev.

7.1

Starejši opravljajo izjemno veliko prostovoljnih dejavnosti, ki daleč presegajo tradicionalna s starostjo povezana področja, kot je podpora slabotnim in bolnim starejšim ljudem  (13). Njihove prostovoljne dejavnosti zajemajo socialno varstvo in zdravje, prosti čas, okolje, verske organizacije, kulturo in politiko.

7.2

Prostovoljne dejavnosti starejšim omogočajo, da ohranijo in razvijajo svoje spretnosti in družabne stike, se izognejo osamitvi in socialni izključenosti ter služijo svoji skupnosti. Prostovoljstvo ima vzajemne koristi. Raziskava, izvedena leta 2009, je pokazala, da 78 % prebivalstva EU-27 meni, da starejši kot prostovoljci pomembno prispevajo v dobrodelnih ustanovah in organizacijah skupnosti (14).

7.3

Če ni ustreznih formalnih storitev ali če se te storitve krčijo, bi morali ceniti dejstvo, da starejši ljudje prek prostovoljnih dejavnosti zapolnjujejo te vrzeli, poleg tega pa jih je treba pri tem podpreti.

7.4

Opozoriti je treba, da se priznavanje in obseg prostovoljnih dejavnosti med posameznimi državami članicami zelo razlikujeta in da so tisti ljudje, ki so aktivni na področju prostovoljstva v starosti, ponavadi prostovoljci skozi vse življenje. Posameznike bi lahko v vseh njihovih življenjskih obdobjih spodbujali k prostovoljstvu in jim nudili priložnosti za prostovoljno delo, saj jim bo to v starosti prineslo koristi, denimo preprečevanje osamitve in socialne izključenosti ter navezovanje stikov in prijateljstev.

8.1

Prispevek starejših h gospodarstvu poleg potrošnje zajema davke, ki jih plačajo na dohodek in nakupe, neformalno nego sorodnikov, ki pomeni prihranek za državo, skrb za vnuke, ki omogoča, da se lahko njihovi otroci vrnejo na trg dela, ter vrednost prostovoljstva in opravljanja poklica tistih, ki ostanejo zaposleni. Poleg tega je treba upoštevati sredstva, ki jih starejši nakažejo mlajšim družinskim članom, da bi jim pomagali pri večjih finančnih obveznostih (15).

8.2

Z vse večjim zavedanjem o povečevanju števila starejših bi se moral povečati potencial podjetij in drugih subjektov za razvoj in trženje izdelkov in storitev, ki so v starajoči se družbi namenjeni tej skupini prebivalstva, s čimer bi se spodbujala rast proizvodnje in zaposlovanje (16).

8.3

Vloga starejših kot potrošnikov ni dovolj priznana, zaradi česar se nadaljuje negativen odnos do starosti. Stereotipna dojemanja starejših pogosto ustvarjajo predpostavke, da starejši ljudje ne potrebujejo ali ne želijo različnih možnosti ali storitev in da je "trg mladih" veliko bolj pomemben (17).

9.1

Skoraj 60 % zaposlenih meni, da bodo lahko opravljali svoje delo še pri 60-ih letih  (18).

9.2

Glede na podaljševanje življenjske dobe je pomembno, da so starejši sposobni in imajo možnost ostati aktivni na trgu dela vse do zakonsko določene upokojitvene starosti in, če tako želijo, še dlje. Zato je treba priznati zmogljivosti starejših, prilagoditi delovno okolje in delovni čas (kar je koristno v celotnem življenjskem obdobju), omogočiti sodelovanje pri usposabljanju za prilagajanje spreminjajočim se metodam dela ter se boriti proti diskriminaciji starejših na delovnem mestu. EESO je nedavno sprejel mnenje, v katerem je predlagal sveženj posebnih ukrepov, ki vključujejo te zahteve, in poudaril, da morajo imeti socialni partnerji ključno vlogo pri zagotavljanju ustrezne politike in potrebnih prilagoditev (19).

9.3

Priznati je treba, da obstaja razlika med tistimi, ki ostanejo zaposleni po svoji upokojitveni starosti zato, ker želijo, in tistimi, ki to morajo, ker je njihova pokojnina premajhna.

9.4

Starejši ljudje na delovno mesto prinašajo bogate izkušnje ter znanja in spretnosti, kar je bistvenega pomena v času, ko znanj in spretnosti primanjkuje, ter pomeni stalen prispevek h gospodarstvu. Podjetja je treba spodbujati k razvoju najboljših praks pri strategijah upravljanja staranja.

9.5

Obstajajo tudi možnosti za starejše, da postanejo samozaposleni in podjetniki, s čimer se poveča njihova neodvisnost in nadzor nad delovnimi pogoji. Prispevek starejših na tem področju narašča. Po podatkih Eurostata za leto 2010 je bilo samozaposlenih 50 % delavcev, starih nad 65 let (20). Pobude za nove projekte in storitve, ki odražajo demografske spremembe, lahko pridejo tudi od podjetniško aktivnih starejših in posameznike je treba spodbujati k izkoriščanju teh možnosti (21).

10.1

EESO že več let opozarja na pomen vseživljenjskega učenja kot ključnega pogoja za socialno vključenost, ohranitev zaposlitve, osebni razvoj in zmožnost učinkovitega sodelovanja (22).

10.2

Vse več starejših sodeluje v izobraževalnih dejavnostih, čeprav to ne velja za vse države članice v enaki meri (23). Vključenost starejših v skupinah skupnosti in nevladnih organizacijah je pomemben vir priložnostnega učenja.

11.1

Informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) imajo za vse državljane vedno večji pomen. Uporaba interneta in elektronske pošte lahko starejšim omogoči, da ostanejo v stiku s svetom zunaj svojega doma in redno komunicirajo z družinskimi člani, ki ne živijo v neposredni bližini. Ta komunikacija se lahko še izboljša z uporabo programa Skype ali podobnih medijev, ki omogočajo prenos slike. Spletne klepetalnice, ki so pod nadzorom, lahko pomagajo starejšim, ki so morda priklenjeni na dom, da vzpostavijo stik z drugimi, ki imajo podobne interese, kar lahko zmanjša občutek osamljenosti.

11.2

Spletne zdravstvene storitve (e-zdravje) lahko zagotovijo pomembne koristi v zvezi s spremljanjem zdravstvenega stanja in odzivanjem na izredne razmere. Te metode pa ne bi smele nadomestiti običajnih medosebnih stikov z ljudmi in sistemi e-zdravstva morajo upoštevati potrebo po resničnih stikih med posamezniki.

11.3

Spornejše aplikacije IKT vključujejo osebne nadzorne sisteme, nameščene v "pametnih" domovih, osebnih varnostnih napravah ali nadzornih napravah za obolele z demenco. Namen teh sistemov je omogočiti ohranjanje neodvisnosti in možnosti izbire dejavnosti ter pri tem zagotoviti varnost. Uporaba teh metod mora temeljiti na etičnih odločitvah in praksah ter biti v očitno korist starejše osebe. Te metode se tudi ne smejo uporabljati kot nadzorni mehanizem ali kot sredstvo za zmanjšanje števila zaposlenih.

11.4

Nakupovanje prek spleta je vsekakor lahko rešitev za tiste, ki so manj mobilni, vendar je treba njegove koristi pretehtati glede na potrebo po osebnih stikih in gibanju zunaj doma. Zagotoviti je treba tudi varstvo podatkov in zasebnosti.

11.5

Uporaba IKT zahteva usposabljanje in podporo, pa tudi dostop do ustrezne opreme. Ta vprašanja so bila izpostavljena v mnenju EESO o izboljšanju digitalne pismenosti, e-znanj in e-vključevanja (24).

12.1

Kljub temu, da je v mnenju poudarjena vključenost starejših v zelo različnih dejavnostih, ki vplivajo na družbeno in gospodarsko življenje, je treba opozoriti, da za mnoge starejše še vedno obstajajo velike ovire, ki preprečujejo njihovo udeležbo.

12.2

Kronološka starost je le ena od številnih lastnosti, ki opredeljujejo posameznika. Znanje, spretnosti in izkušnje različnih starostnih skupin so pomembno družbeno bogastvo. Za družbo, ki bi bila vključujoča za vse starosti, morajo nosilci odločanja, ustrezne zainteresirane strani in tudi sami državljani sprejeti skupno odgovornost za oblikovanje politik in praktičnih ukrepov, ki zagotavljajo pravičnost in vključenost ne glede na starost.

15.1.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 11/21

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja nedavne ukrepe Evropske komisije, Evropskega parlamenta, Evropskega sveta, drugih organov EU in držav članic, da bi izboljšali socialno vključevanje evropskih Romov, kot sta na primer okvirna strategija Komisije in sprejetje nacionalnih strategij za vključevanje Romov (NRIS) v državah članicah, in izraža zadovoljstvo s temi ukrepi.

1.2

EESO obenem opozarja, da "ta združena prizadevanja niso pomagala, da bi na kakršen koli odločilen način odpravili diskriminacijo, ki jo doživljajo številni Romi, niti niso pomagala izboljšati kakovosti njihovega življenja ali priložnosti, ki so jim na voljo".

1.3

EESO je že v svojem raziskovalnem mnenju iz leta 2011 (1) izrazil zaskrbljenost glede podpore, ki jo nacionalnim strategijam za vključevanje Romov (NRIS) namenjajo organizacije civilne družbe in Romi, ter oblikoval številna priporočila.

1.4

Ugotovitve študije, ki jo je EESO naročil v 27 državah članicah, so skladne z ugotovitvami študij, ki so jih izvedli združenje ERPC (koalicija za evropsko politiko v zvezi z Romi) in druge organizacije civilne družbe. Te ugotovitve kažejo, da je med predstavniki romske skupnosti ter organizacijami civilne družbe poleg velikega pomanjkanja informacij in splošnega nezadovoljstva tudi določeno nerazpoloženje in nezaupanje. Zdi se, da NRIS niso izpolnile rastočih pričakovanj Romov in njihovega iskrenega upanja, da bi strategija lahko resnično prispevala k bolj učinkovitemu vključevanju Romov v družbo.

1.5

Zdi se, da instrumenti in sredstva, ki so na voljo za izvajanje NRIS, ne zadoščajo, da bi nadomestili stalen negativni vpliv diskriminacije in izključenosti na življenje in možnosti vpletenih. Zato Odbor želi poudariti pomen usklajenih ukrepov in dodeljevanja sredstev, primernih za cilje, ki so bili določeni.

1.6

Odbor meni, da je za načrtovanje in izvajanje NRIS, namenjenih varstvu človekovih in temeljnih pravic, potreben pristop, ki temelji na pravicah.

1.7

Odbor meni, da mora biti boj proti diskriminaciji prednostna naloga na vseh področjih javnega življenja.

1.8

EESO meni, da bi bilo treba pri obravnavanju socialnih razmer Romov širše uporabljati pristop, ki temelji na pozitivni vsebini, in poudarja, da je pri izvajanju vključujočih ukrepov ključnega pomena, da ljudje, ki imajo energijo, orodja in moč, sami krojijo svojo usodo.

1.9

EESO se strinja, da bi bilo treba mreži nacionalnih kontaktnih točk za Rome, ki jo načrtuje Evropska komisija, dati potrebna pooblastila, in poudarja, da je treba organizirano civilno družbo, vključno z romskimi organizacijami in predstavniki, v celoti vključiti v vse procese NRIS (načrtovanje, izvajanje, spremljanje in vrednotenje).

1.10

Spremljanje in ocenjevanje NRIS je treba znanstveno utemeljiti in vanj vključiti civilno družbo in neodvisne opazovalce, obenem pa zagotoviti sistematično financiranje.

2.1

Aprila 2011 je Evropska komisija sprejela pomemben strateški dokument Okvir EU za nacionalne strategije vključevanja Romov do leta 2020. (2) V sporočilu so – prvič v zgodovini EU ter v tesni povezavi s poudarki strategije Evropa 2020, določbami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in sklepi dokumenta 10 skupnih temeljnih načel za vključevanje Romov  (3) – opredeljeni glavni strateški cilji. Opredeljena so štiri področja, na katera bi morali biti osredotočeni ukrepi: dostop do izobraževanja, zaposlovanja, zdravstvenega varstva in stanovanja. Še posebej je poudarjen pomen sodelovanja z organizacijami civilne družbe in romskimi organizacijami. Sporočilo predvideva pripravo in izvedbo zanesljivega mehanizma spremljanja in ocenjevanja. Obenem države članice poziva, naj pripravijo in sprejmejo nacionalne strateške dokumente ter jih do konca leta 2012 predložijo Evropski komisiji.

2.2

Svet v svojih sklepih (4) podpira sporočilo Komisije (5) in poudarja, da

"(pozdravlja) sporočilo Komisije […], in […] spodbuja (države članice), naj si zastavijo uresničljive nacionalne cilje […] ter vzpostavijo mehanizem za spremljanje ter izboljšajo dostopnost skladov EU, ki so že na voljo za projekte vključevanja Romov".

Poleg tega

3.1

EESO pozdravlja in spodbuja okrepljena prizadevanja Evropske komisije, Evropskega parlamenta, Evropskega sveta, drugih organov EU in držav članic, da bi uresničili socialno vključevanje evropskih Romov;

3.2

poudarja, da "je treba predstavnike romske skupnosti vključiti v pripravo in izvajanje politik za vključevanje Romov na evropski, nacionalni in seveda tudi na lokalni ravni";

3.3

Odbor "želi sodelovati pri ocenjevanju teh politik na podlagi pooblastila, ki mu ga je dala civilna družba, in bistvenih vezi, s katerimi je povezan z organizacijami civilne družbe v državah članicah. Namerava se vključiti v posredovanje med institucijami EU in organizirano civilno družbo ter kot dejaven partner sodelovati pri evropski platformi za vključevanje Romov in pri drugih oblikah strukturiranega dialoga".

—

različne dokumente Evropske komisije o procesu priprave nacionalnih strategij in njihovi vsebini;

—

dokumente o vlogi Inštituta za odprto družbo (Open Society Institute, OSI) kot udeleženca in opazovalca ter o njegovi dejavnosti razširjanja informacij, zlasti v novih državah članicah (7);

—

vprašalnik ERPC;

—

poročila organizacij civilne družbe, ki se aktivno ukvarjajo z romskimi vprašanji, kot sta ERIO (Evropski center za obveščanje o Romih) in Center Amalipe, o vsebini strategij in procesu njihove priprave;

—

izsledke na podlagi spletnega vprašalnika, ki ga je naročil EESO in zajema 27 držav članic.

5.5.1

Obstaja velika nevarnost, da ne bi uspeli izkoristiti pozitivnega političnega ozračja v zvezi z Romi na ravni EU in da bi ponovno prišlo do neuspeha z resnimi posledicami. Zato Odbor pripisuje poseben pomen stalnemu spremljanju in ocenjevanju državnih ukrepov v zvezi z NRIS, da se zagotovi, da morebitne negativne ali celo škodljive posledice takih strategij ne bi prevladale nad njihovimi pričakovanimi koristmi. Treba je uvesti učinkovite mehanizme za usklajevanje in prilagajanje ukrepov.

5.5.2

Analiza NRIS kaže, da obstajajo zaskrbljujoče razlike med razglašeno politično voljo za odpravo diskriminacije Romov in njihove socialne izključenosti ter učinkovitostjo predvidenih instrumentov, virov in mehanizmov. Odbor se zavzema za odločnejši pristop kot doslej, namesto da bi to vprašanje politično izkoriščali.

5.6.1

Po mnenju Odbora je zelo pomembno, da NRIS vedno upoštevajo pristop, ki temelji na izrecnem pravnem konceptu, da se tako zagotovi, da lahko državljani držav članic v celoti uveljavljajo svoje temeljne pravice, zapisane v pravu EU in mednarodnem pravu na področju človekovih pravic.

5.6.2

Boj proti diskriminaciji mora biti prednostna naloga na vseh področjih javnega življenja. Odbor meni, da bi morale EU in države članice svoje protidiskriminacijske ukrepe bolj usmeriti v prepoznavanje primerov diskriminacije in sankcije proti njim v skladu z evropskimi pravnimi tradicijami.

5.6.3

Človekove pravice romskih migrantov je treba braniti in jih v celoti uveljavljati, kar mora veljati tudi za pravice do izobraževanja in ustrezne zdravstvene oskrbe. Namesto politike izgonov bi bilo treba sprejeti bolj uravnotežen pristop do sprejemanja romskih migrantov, ki so državljani EU iz držav članic EU.

5.6.4

Potrebna so posebna prizadevanja za spodbujanje sprejemanja Romov v medijih, izobraževalnem sistemu in na drugih področjih javnega življenja. Treba je začeti izvajati programe za krepitev ozaveščenosti o zgodovini in kulturi Romov, hkrati pa ozaveščati javnost o težavah, s katerimi se soočajo Romi zaradi diskriminacije in izključenosti. Pomembno je, da so Romi tudi sami vključeni v ta proces ozaveščanja javnosti.

5.6.5

V vseh primerih sovražnega govora in ksenofobije se je treba odločno odzvati in po potrebi uporabiti pravne sankcije. V zvezi s tem imajo posebno odgovornost oblikovalci mnenj, še zlasti politična in medijska elita.

5.6.6

Izogibati se moramo dojemanju Romov kot kriminalne narodne manjšine in diskurzu o Romih v povezavi z negativnimi družbenimi pojavi (kriminalu, asocialnem vedenju itd.); takšno vedenje mora izginiti. V zvezi s tem so potrebna posebna prizadevanja na področju kazenskega prava in medijev.

5.6.7

EESO meni, da bi bilo treba pri obravnavanju socialnega položaja Romov bolj pogosto uporabljati pristop, ki temelji na pozitivni vsebini. Po njegovem mnenju se institucije in mreže EU ne bi smele osredotočati na Rome in njihove skupnosti izključno v zvezi s socialnimi problemi in kot na vzrok problemov, temveč bi morale poskusiti izpostavljati uspešne posameznike in skupnosti, ki se opredeljujejo kot Romi in so zgled socialnega vključevanja in napredka Romov, ter s takšnimi primeri seznanjati javnost EU.

5.6.8

Eden odločilnih dejavnikov pri izvajanju politik vključevanja je, da morajo vpleteni imeti potrebno moč, orodja in pristojnost za odločanje, da lahko sami krojijo svojo usodo. Zato mora politika kot celota, skupaj s posameznimi področji svojega delovanja, pomagati, da se vpletenim – v okviru omejitev pravne države – omogoči odločati o lastni usodi, obenem pa zagotoviti, da večina sprejema tak razvoj na podlagi skupnih interesov.

5.7.1

Odbor poudarja, da civilna družba v procesu NRIS ne more igrati le pasivne, dekorativne vloge, temveč da mora postati aktiven dejavnik.

5.7.2

Odbor podpira mrežo nacionalnih kontaktnih točk za Rome, ki jo načrtuje Evropska komisija, vendar poudarja, da je mreža smiselna le, če ima potrebna pooblastila, vire in finančna sredstva. Te kontaktne točke morajo delovati na podlagi tesnega, institucionaliziranega sodelovanja z organizacijami civilne družbe.

5.7.3

Platforma EU za vključevanje Romov mora sodelovati pri ocenjevanju strateških programov. Njene dejavnosti je treba okrepiti.

5.7.4

Organizirana civilna družba, med drugim tudi organizacije in predstavniki Romov, mora biti v celoti vključena v vse procese NRIS (načrtovanje, izvajanje, spremljanje in ocenjevanje), ne samo na nacionalni, temveč tudi na regionalni in lokalni ravni. Procesi odločanja morajo na vseh ravneh temeljiti na pristopu, ki določa operativne postopke, področja sporazumov, transparentnost, orodja in vire.

5.7.5

Odbor poudarja potrebo po politiki v podporo krepitvi vloge tistih, ki se imajo za člane katere koli romske skupnosti, in spodbujanju njihove socialne vključenosti. V ta namen je treba vzpostaviti ustrezen sistem podpore.

5.8.1

Ker spremljanje in ocenjevanje praviloma nista vključena v NRIS ali pa sta vanje le nezadostno vgrajena, Odbor priporoča, naj vse države članice svoje programe ustrezno dopolnijo, določijo ustrezne organizacijske enote in institucionalne procese ter opredelijo kazalnike za posamezne cilje, skupaj z metodologijo ocenjevanja, viri informacij itd.

5.8.2

Nujno je treba pregledati NRIS in jih stalno spremljati, da se ugotovi, ali strateški okvir na vseh petih prednostnih področjih določa celovite in primerne ukrepe, ali obravnava pomanjkljivosti v sedanjem okviru ter ali uvaja ustrezno ukrepanje in primerno financiranje.

5.8.3

Države članice morajo zagotoviti, da so NRIS v koraku z ukrepi na področjih nacionalnega, regionalnega in lokalnega razvoja, in omogočiti premagovanje ali blaženje nenačrtovanih negativnih učinkov teh ukrepov na cilje NRIS.

5.8.4

Da bi omogočili temeljito ocenjevanje NRIS, Odbor priporoča, naj ima Evropska komisija možnost vzpostaviti mrežo, ki bi vključevala neodvisne strokovnjake iz vseh držav članic in pri kateri bi države članice dodeljevale finančna sredstva za spremljanje na ravni EU in (neodvisno) ocenjevanje s strani organizacij civilne družbe, na primer v okviru operativnih programov. Aktivnosti spremljanja in ocenjevanja je seveda treba vključiti v financiranje programa.

5.8.5

Odbor predlaga, naj nacionalni statistični uradi ob usklajevanju prek Eurostata razvijejo kazalnike za spremljanje strategij v zvezi z Romi na podlagi dokazov in določijo standardizirano statistično metodologijo za takšne kazalnike.

5.9.1

Odbor poudarja, da je treba zagotoviti ustrezno financiranje iz ločenih proračunskih postavk, v skladu s cilji, določenimi v političnih dokumentih.

5.9.2

Zaradi krize so najbolj prizadeti prav tisti, ki so najbolj ranljivi. Za uresničitev ciljev strategije Evropa 2020 je treba v skladu s položajem prilagoditi tako financiranje kot prednostne naloge. Te prednostne naloge je treba opredeliti na podlagi transparentnih postopkov odločanja v posvetovanju s predstavniki vpletenih.

15.1.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 11/27

1.1

Komisija je 10. maja 2012 predstavila predlog direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost glede obravnave kuponov. Njen namen je celovito, nevtralno in pregledno obdavčevanje kuponov.

1.2

Komisija želi uvesti skupna pravila, s katerimi bi preprečili dvojno obdavčevanje in izogibanje davkom. Prepričana je, da bo ohranitev sedanjega stanja povečala neravnovesja na enotnem trgu ter povzročila izkrivljanje konkurence, ker pogoji na tem trgu niso enaki za vse udeležence.

1.3

Zlasti v zadnjem času je uporaba kuponov zelo narasla. Različni načini njihove uporabe povzročajo dvome v zvezi z davčno obveznostjo. Zato je treba za vse države članice določiti čim bolj jasna pravila, s čimer bi se izognili neravnovesjem na enotnem trgu.

1.4

EESO pozdravlja prizadevanja, da bi kar najbolj natančno opredelili različne vrste kuponov. S tem naj bi preprečili poskuse izogibanja davkom pri njihovi uporabi. Hkrati pa bodo pravila zagotovila, da izdajatelji kuponov v primerjavi s svojimi konkurenti ne bodo v slabšem položaju.

1.5

EESO še zlasti pozdravlja prizadevanja Komisije, da bi odpravila čezmerne upravne obremenitve pri distribuciji večnamenskih kuponov; davek naj bi plačal le subjekt, pri katerem je tak kupon unovčen, saj zgolj on pozna čas in način uporabe kupona.

1.6

Pravila v zvezi z davčno obveznostjo glede obravnave kuponov ne bodo imela nobene dodane vrednosti, če jih ne bodo spoštovale vse države članice. Zato je bistveno, da slednje spoštujejo skupna pravila in odpravijo različne izjeme, ki izkrivljajo in slabijo konkurenco.

1.7

Komisija si prizadeva spremeniti direktivo o DDV, kar zadeva kupone, zaradi širitve telekomunikacijskih storitev, kjer predplačana dobroimetja za telefone predstavljajo velik del skupnega obsega poslovanja s kuponi.

1.8

EESO želi opozoriti na številna vprašanja, ki jih je treba rešiti, preden bo direktiva začela veljati. To so predvsem morebitne težave z različnimi omejitvami za oprostitev davkov v posameznih državah članicah v primerih, ko se kuponi delijo zastonj, in težave zaradi nesprejetih prehodnih določb ter neobstoječih pravil v primeru neunovčenja enonamenskih kuponov.

2.1

Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost določa pravila o času in kraju dobave blaga in opravljanja storitev, davčno osnovo, obveznost obračuna davka na dodano vrednost (DDV) in pravico do odbitka. Vendar pa ta pravila ne zagotavljajo doslednosti na vseh področjih obdavčitve kuponov, kar povzroča tako resna tržna neravnovesja, da negativno vplivajo na pravilno delovanje enotnega trga.

2.2

Zaradi trenutnega neusklajenega pristopa v državah članicah nastajajo precejšnja tržna neravnovesja, ki jih je treba odpraviti. Komisija zato predlaga uvedbo skupnih pravil, s katerimi bi zagotovili zanesljivo in enotno obravnavo ter preprečili nedoslednosti, izkrivljanje konkurence, dvojno obdavčenje ali neobdavčitev ter zmanjšali tveganje za izogibanje davkom v zvezi s kuponi.

2.3

Kuponi imajo številne značilnosti, zaradi česar je njihovo obdavčenje težavno. Zato je treba razlikovati med različnimi vrstami kuponov in v zvezi s tem sprejeti jasna pravila.

2.4

Cilj direktive je razlikovanje med plačilnimi instrumenti in kuponi ter opredelitev slednjih, ki so lahko v fizični ali elektronski obliki, odvisno od uporabe. Določene so tudi obveznosti izdajateljev kuponov.

2.5

Kupon pomeni pravico do blaga ali storitev ali do popusta. Vendar pa se te pravice pogosto prenašajo z ene osebe na drugo, ne da bi bil pri tem kupon unovčen. Da se prepreči tveganje dvojnega obdavčenja, kadar je treba obdavčiti storitev, ki jo takšna pravica predstavlja, je treba določiti, da se mora dodelitev te pravice in unovčenje kupona za blago ali storitve obravnavati kot ena transakcija.

2.6

Za zagotovitev nevtralnosti bi se morala davčna obveznost nanašati na enotno transakcijo za dobavljeno blago ali opravljene storitve v zameno za kupon.

2.7

V direktivi je določeno, da se kuponi, ki jih izdajo potovalni agenti, obdavčijo v državi članici, v kateri ima potovalni agent sedež. Da bi preprečili številne poskuse spreminjanja kraja obdavčitve, je treba določiti, da za blago, dobavljeno z uporabo kupona, ali na ta način opravljene storitve ravno tako velja ta določba.

2.8

V primerih, ko kuponi zamenjajo lastnike v okviru distribucijske verige, Komisija predlaga, da se njihova končna vrednost določi ob izdaji, kar pomeni, da znesek DDV ostane nespremenjen skozi celoten distribucijski proces večnamenskih kuponov.

2.9

Če kupone distribuira davčni zavezanec, ki deluje v svojem imenu, vendar za račun druge osebe, se šteje, da je kupone prejel in dobavil sam. Če distribucija vključuje večnamenske kupone, ki so obdavčeni šele ob unovčenju, bi bila potrebna prilagoditev v vseh fazah distribucijske verige, pri čemer bi bilo davčnih prihodkov malo ali pa jih sploh ne bi bilo. Da se preprečijo čezmerne upravne obremenitve, davčni zavezanec, ki distribuira takšne kupone, ne sme biti obravnavan kot subjekt, ki je sam prejel in dobavil kupon.

2.10

Komisija opredeljuje obdavčenje večnamenskih kuponov ob distribuciji. Če distributer kupone z dobičkom proda drugemu distributerju, mora biti distribucijska storitev obdavčena na podlagi marže distributerja.

2.11

V predlogu direktive je predvidena odprava vseh izjem za države članice v zvezi z obdavčenjem čezmejne dobave blaga ali čezmejnega opravljanja storitev. Ta določba bi onemogočila dvojno obdavčevanje ali neobdavčevanje.

2.12

Komisija razlikuje med enonamenskimi in večnamenskimi kuponi, odvisno od uporabe. Enonamenski kuponi pomenijo pravico do blaga ali storitev, kadar sta znana kraj dobave in prejeti znesek za kupon. DDV za enonamenske kupone se plača od prejetega zneska za kupon, tudi če je bilo plačilo opravljeno pred dobavo blaga ali izvedbo storitev. Davčna obveznost v zvezi z večnamenskimi kuponi nastane šele, ko so kuponi unovčeni.

2.13

V primerih, ko kuponi zagotavljajo popust na dobavo blaga ali opravljanje storitev, Komisija določa, da to pomeni, da je dobavitelj blaga ali storitev izdajatelju kupona zagotovil storitev, če je bil kupon unovčen.

2.14

Kadar se ob predložitvi kupona odobri znižanje cene blaga in storitev, to pomeni, da davčna osnova promocijske storitve, ki jo subjekt, pri katerem je bil unovčen kupon, opravi za izdajatelja kupona, vključuje povračilo subjektu, pri katerem je bil unovčen kupon.

2.15

V primeru večnamenskih kuponov le subjekt, pri katerem je kupon unovčen, ve, kaj je bilo dobavljeno, ter pozna čas in kraj dobave. Za zagotovitev plačila DDV mora biti subjekt, pri katerem je kupon unovčen, edini odgovoren za plačilo DDV davčnim organom za dobavljeno blago ali opravljene storitve.

2.16

Komisija določa, da je treba v primeru čezmejne distribucije kuponov zagotoviti pravilno porabo in pobiranje DDV, ki ga je treba plačati, če taka distribucija pomeni ločeno storitev, ki ni povezana z blagom ali storitvami, pridobljenimi ob predložitvi kupona.

2.17

Glede na to, da države članice same ne morejo doseči poenostavitve, uskladitve in posodobitve pravil o davku na dodano vrednost, je Komisija v skladu s členom 5 Pogodbe o Evropski uniji predlagala sprejetje te direktive.

3.1

EESO pozdravlja poskus Komisije za poenostavitev, uskladitev in posodobitev pravil o davku na dodano vrednost na enotnem trgu. Države članice obdavčevanje v zvezi s kuponi trenutno urejajo same, zato se pojavlja dvojno obdavčevanje ali izogibanje davkom, kar vpliva na pravilno delovanje enotnega trga.

3.2

EESO pozdravlja pristop Komisije o razširitvi področja uporabe direktive o DDV, kar zadeva obravnavo kuponov. Vendar pa Komisijo poziva, naj čim prej preuči tudi druge, ravno tako pomembne trge z blagom in storitvami, kot so transport, pametni telefoni, internet in družbena omrežja.

3.3

Spremembe v direktivi ne zajemajo "običajnih" kuponov, ki se uporabljajo podobno kot navedeni kuponi. Če se pravila spremenijo zgolj za kupone, lahko pričakujemo porast uporabe instrumentov, ki so tem kuponom podobni, vendar pa v zvezi z njimi ni jasno opredeljenih pravil. Zato bi bilo koristno, če bi v direktivo dodali tudi koncept "običajnega" kupona in v zvezi z njegovo uporabo določili ustrezna pravila.

3.4

Direktiva je v postopku spreminjanja predvsem zaradi porasta v uporabi kuponov na področju telekomunikacij, kar predstavlja glavnino njihovega trga. EESO priporoča Komisiji, naj skrbno opredeli uporabo telefonskih kuponov, saj sodobne tehnologije omogočajo izredno veliko možnosti za njihovo uporabo.

3.5

EESO se strinja z razširitvijo direktive na obračunavanje DDV za kupone. Pravil v zvezi s transakcijami s kuponi ne določata niti šesta direktiva o DDV (1) niti direktiva o DDV (2). Zaradi tega se pojavljajo težave v zvezi z davčno osnovo oziroma v zvezi s časom in krajem transakcije. Pri čezmejni distribuciji kuponov tako izdajatelji kot distributerji doživljajo negotovost glede transakcij in imajo težave pri razlagi.

3.6

Skupna pravila o DDV so bila sprejeta leta 1977, enotni trg pa se mora sedaj spoprijeti s številnimi spremembami, ki so se sčasoma pojavile zaradi novih načinov poslovanja. Zato je izjemno pomembno, da se pravila o DDV posodobijo v skladu s spremembami v načinu ravnanja tržnih akterjev. Kuponi in način njihovega obdavčevanja so ena izmed sprememb, ki jih v preteklosti niso predvideli, zato je sedaj treba v zvezi z njimi sprejeti pravila.

3.7

Z določitvijo jasnih pravil bo mogoče rešiti številna vprašanja, ki jih obravnava Sodišče Evropske unije. Slednje je v zvezi s tem izdalo številne delne smernice, vendar pa na ta način ni zajeta celotna problematika. EESO zato pozitivno ocenjuje dejstvo, da bodo v zvezi z obračunavanjem DDV za kupone določeni pogoji, v katerih bodo jasno opredeljena pravila za podjetja in s katerimi bosta odpravljena dvojno obdavčevanje in neobdavčevanje.

3.8

EESO pozdravlja opredelitev enonamenskih in večnamenskih kuponov ter kuponov za popust, saj so na ta način pojasnjena pravila za tržne akterje na izjemno obsežnem področju.

4.1

EESO pozitivno ocenjuje razlikovanje med plačilnimi storitvami in kuponi. Pozdravlja tudi razlikovanje med enonamenskimi in večnamenskimi kuponi ter kuponi za popust, določeno v členu 30a predloga direktive. Ta razširitev pomeni, da so sedaj opredeljene različne vrste kuponov.

4.2

Za potrošnike bi bilo treba določiti najdaljše možno obdobje za unovčenje kuponov, saj bi se v nasprotnem primeru pojavile težave v zvezi s povrnitvijo DDV, če se spremenijo davčne stopnje.

4.3

Ena transakcija je v členu 30b opredeljena kot dobava kupona, ki pomeni pravico do blaga ali storitev ter poznejše dobave tega blaga ali storitev, kar je treba pozdraviti, saj ta opredelitev poenostavlja izpolnjevanje davčnih obveznosti. Ta člen bi bilo treba poleg tega povezati s členom 74c.

4.4

S členom 65, v katerem je opredeljeno, kdaj nastane obveznost obračuna DDV in kaj je davčna osnova, je močno poenostavljena uporaba enonamenskih kuponov.

4.5

Za enonamenske kupone je treba določiti natančen postopek. Ti kuponi se obdavčijo ob prodaji. Če pa enonamenski kupon ob prodaji ni unovčen, od izdajatelja kupona ni možno zahtevati povračila plačanega davka, kot je z razsodbo potrdilo Sodišče. Vendar pa je izdajatelj že plačal DDV.

4.6

Bolj natančno bi bilo treba določiti postopek za večnamenske kupone, pri katerih marže distributerjev sploh ni ali je ta marža negativna oziroma v zvezi s katerimi imajo nekatere države članice različne davčne osnove ali celo ničelno davčno stopnjo, npr. za farmacevtske izdelke.

4.7

Komisija določa naslednje: če so blago ali storitve, zagotovljene na podlagi unovčenja kupona, obdavčene, je davčni zavezanec upravičen do odbitka DDV za izdatke, nastale v zvezi z izdajo kupona. Pojasniti je treba, da je mogoče ta strošek DDV odbiti tudi, če tega blaga ali storitev ne dobavi izdajatelj kupona.

4.8

EESO opozarja na morebitne težave v zvezi s prvim in drugim odstavkom člena 74a, kjer bi se lahko pojavili zapleti pri čezmejni uporabi večnamenskih kuponov. Zaradi različnih stopenj DDV v državah, kjer se kuponi uporabljajo, se lahko zgodi, da bo težko določiti davčno osnovo in nominalno vrednost transakcije.

4.9

EESO meni, da lahko težave nastopijo tudi v zvezi s prehodnimi ureditvami pri uvajanju enotnih davčnih pravil za kupone, predvsem kar zadeva trajanje takšnih ureditev, saj imajo številni večnamenski kuponi precej dolgo obdobje za unovčenje.

4.10

Kadar se deli transakcije izvedejo v različnih državah članicah, to lahko pomeni čezmerno upravno obremenitev. En tak primer je delna poraba dobroimetij za telekomunikacijske storitve v različnih državah članicah.

4.11

Številna vprašanja se pojavljajo tudi, ko se kuponi razdeljujejo v smislu promocije blaga ali storitev. V takih primerih kuponi pogosto niso unovčeni oziroma so unovčeni brez vednosti izdajatelja, kar otežuje obdavčitev.

4.12

Trenutno v več državah članicah veljajo omejitve, do katerih so različni promocijski kuponi za blago ali storitve za podjetja oproščeni obdavčitve. Te omejitve se zaradi razlik v gospodarski moči in obsegu trgov v državah članicah med seboj močno razlikujejo. Te države bi morale te oprostitve odpraviti, saj bi s tem preprečile izkrivljanje konkurence na enotnem trgu. Podjetjem, ki si prizadevajo, da bi z izdelovanjem in distribucijo promocijskih kuponov v državah, kjer za take kupone veljajo omejitve za oprostitev davkov, čim bolj znižala svojo davčno obveznost, bi s tem preprečili morebitne špekulacije. Omejitev bi sicer lahko ohranili, vendar pa bi morala biti enotna za vse in bi najbrž morala veljati zgolj za kupone, saj bi splošna omejitev za promocijska gradiva povzročila težave.

4.13

EESO pričakuje, da bosta uvedba skupnih pravil v vseh državah članicah ter odprava možnosti za davčno utajo povečala zbrani DDV v zvezi s kuponi, s tem pa tudi davčni dohodek držav članic, ter da bosta okrepila obseg, nevtralnost in preglednost tega načina obdavčevanja. Sprememba direktive bo tako imela posledice za proračun Evropske unije – EESO meni, da bodo pozitivne, čeprav je to zelo težko izmeriti.

4.14

Uporaba kuponov – ali kuponov za popuste – za blago oziroma storitve se je zlasti v zadnjih letih izjemno povečala. Vrst kuponov in načinov njihove uporabe je vedno več, kar se bo nedvomno samo še nadaljevalo. Zato je treba predvidevati, da bodo za nove vrste kuponov, katerih način uporabe ne bo jasno določen, potrebna nova pravila.

15.1.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 11/31

1.1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) je bilo pripravljeno v zvezi s predlogom direktive Sveta, ki bi uvedla mehanizem za hitro ukrepanje (Quick Reaction Mechanism, QRM). Ta bi državam članicam omogočal, da bi se bolj učinkovito spopadale z goljufijami na področju davka na dodano vrednost (DDV), predvsem s hitrejšim odobravanjem izvzetij pri določanju zavezancev za plačilo DDV. Ukrep tudi odpravlja tveganje, da bi bili na nacionalnih ravneh uvedeni ukrepi za boj proti goljufijam na področju DDV, ki ne bi imeli pravne podlage v evropski zakonodaji.

1.2

EESO podpira cilj predloga – večjo učinkovitost boja proti davčnim goljufijam – in meni, da začrtana pot pomeni napredek v primerjavi s sedanjim pravnim položajem. Po drugi strani pa EESO opozarja na več pomanjkljivosti v tem mnenju ter navaja pripombe in predloge, ki bi lahko prispevali k izboljšanju stanja v prihodnosti.

1.3

Goljufije na področju DDV so izjemno škodljiva praksa, ki državam članicam odteguje velike zneske proračunskih dohodkov in zavira njihova prizadevanja deluje za konsolidacijo javnih financ. Različne oblike goljufij na področju DDV se pojavljajo sorazmerno hitro, zato je treba razviti čim učinkovitejšo zakonodajo, ki bi pomagala pri odpravljanju teh dejavnosti.

1.4

EESO izraža zadovoljstvo, da predlog direktive državam članicam omogoča prožno odzivanje na goljufije v določenem sektorju in skoraj takojšnjo uvedbo ukrepov za preprečevanje morebitne izgube davčnih dohodkov. Hitrejše odobravanje odstopanj od skupnega sistema DDV prispeva k boju proti davčnim goljufijam in utajam.

1.5

V zvezi z odobravanjem odstopanja od postopka pregleda, predvidenega v členu 3(5) Uredbe (ES) št. 182/2011, EESO izraža zaskrbljenost, zlasti zato, ker predlagani postopek praktično onemogoča, da bi zahtevek države članice za odobritev odstopanja od skupnega sistema DDV predhodno obravnavali strokovnjaki na seji odbora.

1.6

V zvezi s potrebo po učinkovitem boju proti goljufijam na področju DDV, katerih pojavne oblike se sorazmerno hitro razvijajo, EESO pri snovanju in iskanju nadaljnjih učinkovitih ukrepov predlaga tudi upoštevanje tehničnega znanja izkušenih strokovnjakov. Mnoge je mogoče najti v organizirani civilni družbi. Treba je organizirati seje strokovnih skupin, na katerih bo mogoče problematiko obravnavati v najširšem smislu.

1.7

Ker so goljufije na področju DDV prefinjena mednarodna kriminalna dejavnost s škodljivimi posledicami za javne finance, EESO poudarja, da je pri prizadevanjih za njeno zatiranje potrebno učinkovito sodelovanje med davčnimi organi držav članic. Zato izraža željo, da bi si evropske institucije močneje prizadevale za organiziranje dejavnosti, ki bi pozitivno prispevale k temu sodelovanju.

2.1

V tem težkem obdobju, v katerem si vse države Evropske unije močno prizadevajo za učinkovito konsolidacijo javnih financ, EESO pozdravlja vsakršno pobudo, ki lahko pomaga pri teh prizadevanjih, tako na strani dohodkov kot izdatkov javnih proračunov. S tem predlogom direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost želi Evropska komisija izboljšati učinkovitost boja proti davčnim goljufijam in utajam, s čimer pomaga pri konsolidaciji na strani dohodkov.

2.2

Gospodarstvo EU se sooča z najtežavnejšim obdobjem od njene ustanovitve, in učinkovito obdavčevanje je v sedanjem položaju še posebej pomemben sestavni del prizadevanj za pospešeno konsolidacijo javnih financ držav članic.

2.3

V skladu z letnim pregledom rasti 2012 je odločna proračunska konsolidacija način za doseganje rezultatov in bistvenega pomena za ponovno vzpostavitev makrofinančne stabilnosti, ki je osnova za gospodarsko rast in za zagotovitev prihodnosti evropskega socialnega modela. Izboljšanje učinkovitosti pobiranja davkov in boja proti davčnim utajam bo pomagalo povečati dohodke državnih proračunov več držav članic. Pri tem bi lahko pomagala tudi učinkovitejša uporaba pravil, povezanih z vsemi vrstami davkov.

2.4

V skladu s Prilogo IV dokumenta Komisije COM(2011) 815 final lahko davčno usklajevanje, ki se nanaša predvsem na čezmejne dejavnosti, poveča učinkovitost enotnega trga EU. Ta trditev temelji na domnevi, da večina preostalih ovir za enotni trg nastaja zaradi neusklajevanja davčne politike. Uvedba mehanizma za hiter odziv bi lahko te razlike delno odpravila, čeprav EESO opozarja, da bi uporaba tega mehanizma lahko povzročila tudi veliko škodo v zvezi z davčnimi dohodki nekaterih držav članic.

2.5

Eden od glavnih izzivov, s katerimi se trenutno soočajo države članice EU v zvezi z davki, je boj proti davčnim goljufijam in utajam. Z učinkovitimi ukrepi za boj proti davčnim goljufijam in utajam je mogoče izboljšati učinkovitost pobiranja davkov in bistveno povečati davčne dohodke, saj je boljše pobiranje DDV eden od možnih ukrepov za fiskalno konsolidacijo.

2.6

Europol ocenjuje, da so goljufije in utaje na področju DDV, povezane s trgovanjem s pravicami do izpustov toplogrednih plinov, v letih 2008 in 2009 povzročile državnim proračunom več držav članic EU za približno pet milijard EUR izpada dohodkov. Direktor Europola Rob Wainwright meni: "Organizirane goljufije na področju DDV se še vedno uvrščajo med pomembne kriminalne dejavnosti v Evropi. Dohodkom osrednjih vlad odtegujejo velikanska sredstva, obenem pa ogrožajo cilj preoblikovanja Evrope v konkurenčno in okolju prijaznejše gospodarstvo."

2.7

Zelena knjiga o prihodnosti DDV vsebuje ugotovitev, da je vrzel pri pobiranju DDV v letu 2006 predstavljala 12 % teoretičnih prejemkov DDV, medtem ko so v nekaterih državah članicah ocenjene izgube znašale več kot 20 %. Del te razlike je mogoče pripisati goljufijam, ki izkoriščajo pomanjkljivosti v sedanjem sistemu, zlasti možnost čezmejnih nakupov blaga in storitev brez DDV. Učinkovit mehanizem za preprečevanje davčnih goljufij bi lahko prispeval k zmanjševanju velikanske gospodarske škode, ki jo povzročajo takšne dejavnosti, in pomagal pri konsolidaciji javnih financ.

2.8

S posebnimi ukrepi, sprejetimi na podlagi člena 395 a), bo boj proti goljufijam in utajam na področju DDV postal bolj operativen in učinkovit, saj bodo ukrepi upoštevali posebnosti sistema in upravljanja DDV države prosilke. Ti ukrepi bodo pomagali ustvariti učinkovit sistem za iskanje in odkrivanje novih oblik davčnih goljufij in utaj. Vendar pa obstaja bojazen, da bi lahko države članice izgubile pomembne pristojnosti na področju obdavčevanja.

2.9

Na podlagi informacij, pridobljenih v postopku odobravanja odstopanj od direktive o skupnem sistemu DDV (v nadaljevanju: Direktive), bo Komisija pridobivala pomembne praktične informacije in ideje "od spodaj navzgor", kar ji bo omogočilo nadaljnje izboljševanje Direktive. Te informacije se bodo uporabljale za odpravljanje pomanjkljivosti in zastarelih določb ter posodabljanje zastarelih delov Direktive.

3.1

Predlog direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu DDV razširja pooblastila Komisije v zvezi z odobravanjem odstopanj za preprečevanje goljufij na področju DDV. Takšne goljufije povzročajo velike proračunske izgube ter ovirajo konkurenco in delovanje notranjega trga. EESO pozdravlja vsak poskus, da bi izboljšali delovanje enotnega trga in dosegli večjo učinkovitost boja proti davčnim goljufijam in utajam.

3.2

EESO opozarja na drugi pododstavek člena 395(1) Direktive 2006/112/ES, ki pravi, da ukrepi za poenostavitev postopka pobiranja DDV lahko le v zanemarljivem obsegu vplivajo na skupni znesek davčnih dohodkov države članice, zbranih v fazi končne potrošnje. EESO v zvezi s predlogom izraža zaskrbljenost, da učinek zahtevkov na celotni znesek davka, ki ga zberejo posamezne države članice, ne bo ustrezno preučen.

3.3

EESO pozdravlja učinek, ki ga bo predlog imel na trajanje postopka izdajanja odobritev za posebne ukrepe, ki jih uporabljajo države članice za boj proti davčnim goljufijam in utajam, kar bo povečalo verjetnost za učinkovit boj proti takšnim dejavnostim.

3.4

Ker se goljufije na področju DDV pojavljajo predvsem v zvezi s čezmejno trgovino (tako imenovani davčni vrtiljak in goljufije s fiktivnimi trgovci), bodo možnosti učinkovitega ukrepanja z uporabo odstopanj v posameznih državah članicah zelo omejene. Davčni organi držav članic bodo morali dodatno usklajevati postopke.

3.5

EESO opozarja tudi, da so pooblastila, ki jih Komisija sprejema na podlagi tega predloga, zelo specifična in kompleksna. Treba bo vključiti strokovnjake, predvsem takšne s praktičnimi izkušnjami. Ti strokovnjaki bi tvorili jedro skupine za obravnavo prihodnjih predlogov za nadaljnje ukrepe, za katere bi se uporabljal postopek, predviden v na novo predlaganih členih direktive. Dober vir tovrstnih strokovnjakov s praktičnimi izkušnjami ponuja organizirana civilna družba.

4.1

Predlog v sedanji obliki pospešeno odobritev (najkasneje v enem mesecu) posebnih ukrepov, ki odstopajo od Direktive 2006/112/ES, omogoča le v primerih, ko država članica zahteva izvzetje v zvezi s preložitvijo obveznosti plačila DDV pri nekaterih vrstah blaga in storitev na njihovega prejemnika, z odstopanjem od člena 193 (za katerega se trenutno zdi, da je učinkovito orodje za boj proti goljufijam); v vseh drugih primerih pa je potrebna soglasna privolitev v Svetu, kar lahko precej oslabi prizadevanja za učinkovit boj proti goljufijam na področju DDV. EESO opozarja tudi na to, da goljufi zdaj učinkovito sodelujejo, zato bi bilo smiselno, da bi bili o odobritvah izvzetij v skladu z na novo predlaganimi členi direktive obveščeni in v postopke vključeni tudi davčni in policijski organi več držav. To se nanaša na države, ki bi bile lahko prizadete zaradi odobritev izvzetij, zlasti zaradi selitve nezakonitih dejavnosti k njim.

4.2

EESO predlaga tudi, da postopek odobritve v odboru v skladu s členom 395 b)(2) in (3) ne bi smel izključevati možnosti, da član odbora zahteva zaustavitev pisnega postopka brez rezultata, predvsem zaradi zagotavljanja učinkovitega varstva svojih legitimnih interesov, ki bi bili lahko prizadeti z zahtevkom druge države članice za odobritev posebnih ukrepov. To pomanjkljivost bi bilo mogoče odpraviti tudi tako, da bi uvedli mehanizem, pri katerem bi moral posebne ukrepe dodatno potrditi Svet ministrov in v skladu s katerim se ukrep ne bi več uporabljal, če ne bi bil odobren.

4.3

Predlog direktive z uvedbo QRM precej skrajšuje čas, potreben za odobritev posebnih ukrepov za boj proti davčnim goljufijam in utajam, in sicer s prvotnih osmih mesecev, v roku katerih je morala prej Komisija podati pozitiven predlog, z naknadno soglasno odobritvijo v Svetu, na mesec dni, pri čemer se pristojnost za odobritve prenaša na Komisijo. EESO podpira to skrajšanje kot način za učinkovitejši boj proti davčnim goljufijam. Vendar pa se je treba zavzemati za možnost držav članic, da po potrebi osnutek zahtevka za izvzetje predhodno obravnavajo v svetovalnem odboru in tako preprečijo morebiten postopek pred Sodiščem EU.

4.4

EESO meni, da "ustrezni nadzorni ukrepi, ki jih izvajajo države članice", v členu 395a(1) predloga niso dovolj jasno opredeljeni. Zato predlaga, naj Svet to pomanjkljivost odpravi in naj obenem razširi področje njihove uporabe, da bo zajemalo ukrepe iz člena 395a(1)(b) predloga.

4.5

V primeru, da se za izvzetje, odobreno na podlagi postopka iz člena 395, v času njegove veljavnosti izkaže, da je učinkovito v boju proti davčnim goljufijam in utajam, EESO predlaga, da se uvede mehanizem, s katerim bi ta ukrep – kot način razširjanja najboljših praks – uporabljali tudi v drugih državah članicah. Za to bi morali uporabljati poenostavljen postopek, podoben tistemu, ki je predmet obravnavanega predloga.

15.1.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 11/34

1.1

EESO se strinja s Komisijo, da je bil obsežen zakonodajni program finančnih reform, ki je bil sprejet pred sedanjim svežnjem o finančni uniji, nujno potreben, vendar nezadosten, da bi odgovorili na krizo in stabilizirali ekonomsko in monetarno unijo (EMU) (1), povrnili zaupanje v euro in prihodnost EU, izboljšali upravljanje in se borili proti vse večji razdrobljenosti bančnih trgov v Uniji. Zato je po mnenju EESO primeren sveženj ukrepov, predstavljen v časovnem načrtu (COM(2012) 510) in dveh zakonodajnih aktih: COM(2012) 511 in COM(2012) 512 – slednji je ravno tako predmet tega mnenja.

1.2

EESO priznava, da je Komisija vložila veliko truda v to, in jo podpira v prizadevanjih, da bi bili ukrepi sprejeti še pred koncem leta 2012, ob upoštevanju njihovih posledic za banke in nacionalna gospodarstva. Za več Evrope in boljšo Evropo potrebujejo vlade držav članic določeno stopnjo daljnovidnosti, saj morajo nekatere pristojnosti prenesti in zagotoviti njihovo izvajanje s pomočjo kakovostnega nadzora in večje povezanosti, da bi zagotovili resnično evropsko upravljanje, ki je družbeno koristno in gospodarsko učinkovito.

1.3

Nujnost, pa tudi nezadostnost teh ukrepov sta posledica dejstva, da so stroški veliko večji od 4,5 bilijona EUR – denarja davkoplačevalcev, ki se je do zdaj porabil za reševanje bank v EU. Finančna kriza je povzročila najhujšo recesijo na svetovni ravni vse od velike krize v 30. letih prejšnjega stoletja, zlasti znotraj euroobmočja, kjer je še posebej pomembno in nujno povrniti zaupanje v euro in upravljanje institucij. Novi in strožji predpisi bodo ljudem in trgom ponudili večjo varnost, čeprav bi lahko dvom glede sedanjih predpisov, nejasnost novih in zavlačevanje z njihovim izvajanjem povzročili še večjo negotovost. Zato morajo imeti institucije, ki podpirajo euro, za prilagajanje kratek in jasno določen rok.

1.4

EESO poziva k hitremu dogovoru v zvezi z začetkom veljavnosti enotnega mehanizma nadzora (SSM). To pomeni, da je treba takoj z letom 2013 začeti s poenotenjem, ne da bi v tej fazi zastavljali negotove cilje, saj je prvi in osnovni cilj rešiti euro s čim manjšimi stroški za davkoplačevalce v primeru morebitnega prestrukturiranja ali zapiranja podjetij, pri čemer je treba zagotoviti, da bodo že vnaprej na voljo zadostna sredstva in da bodo stroške reševanja nosili delničarji in upniki.

1.5

EESO pozdravlja dejstvo, da bo imela Evropska centralna banka (ECB) od samega začetka nadzorni odbor, da se preprečijo morebitna navzkrižja interesov z njeno denarno politiko.

1.6

EESO podpira ECB glede prevzemanja odgovornosti za nadzor vseh bank znotraj bančne unije, tudi majhnih, zlasti konsolidiranih računov čezmejnih transakcij, in da bodo za vse veljala enaka pravila. Ravno tako pozdravlja, da bo imela ECB naloge, pristojnosti in vire, ki jih potrebuje za to, da bo lahko odkrivala tveganja, ki ogrožajo obstoj bank, in da bo od njih zahtevala, da sprejmejo ustrezne korektivne ukrepe, pri čemer bodo v enotni mehanizem nadzora aktivno vključeni nacionalni nadzorniki. Poleg tega je pravilno, da slednji ohranijo pristojnost na področju varstva potrošnikov, čeprav predlog Komisije ne obravnava vprašanja, kako ravnati v primeru navzkrižij interesov med evropskim bonitetnim nadzorom in pristojnostmi nacionalnih organov.

1.7

EESO v zvezi z makrobonitetnimi politikami predlaga močnejšo vlogo Evropskega organa za sistemska tveganja (European Systemic Risk Board – ESRB) in ECB v okviru bolj povezanega finančnega sistema in poziva Komisijo, naj podrobneje predstavi sodelovanje nacionalnih organov in ECB.

1.8

EESO pozdravlja idejo, da se vključijo tudi države zunaj euroobmočja, ki uporabljajo klavzulo o sodelovanju (opt-in), z enakimi pravicami kot države iz euroobmočja, s pomočjo bolj enostavnih in zanimivih postopkov, ne da bi pri tem kršili PDEU.

1.9

Po mnenju EESO je tesna povezava med evropskim bančnim organom (EBA) in ECB nujna, čeprav bo na začetku verjetno prihajalo do prekrivanja funkcij. Glede sprejemanja odločitev EESO meni, da je treba tako revizijo načina glasovanja s spremembo uredbe o EBA kot podelitev več pristojnosti pri odločanju neodvisni skupini strokovnjakov dodatno analizirati in preučiti, da bi dosegli ravnovesje bančnih interesov držav članic na notranjem trgu, ki niso udeležene v enotnem mehanizmu nadzora (v skladu s Sklepi Evropskega sveta o dokončni vzpostavitvi EMU z dne 18. oktobra 2012), ter se hkrati izognili tveganju, da bi manjšina negativnih glasov blokirala povezovanje v euroobmočju. EESO je sprožil to vprašanje, ker je treba preprečiti dvotirni trg finančnih storitev.

1.10

ECB, ESRB in novi evropski organi za finančni nadzor, vključno z neodvisno skupino strokovnjakov, bi morali v svoje delo vključiti organizacije civilne družbe, zlasti potrošniška združenja in sindikate (2), pri tem pa ohraniti popolno neodvisnost, transparentnost in odpornost na politične pritiske.

1.11

Ritem prenosa nadzora kreditnih institucij in pomembne spremembe v okviru EBA, katerega glavna naloga mora biti zagotavljanje enotnih in usklajenih zakonodajnih predpisov in tehničnih standardov, da bi jih razširili na celotno EU, so enako pomembni elementi kot strožje bonitetne zahteve za banke (3), ukrepi za krepitev in izboljšanje skupnega sistema zajamčenih vlog (4) in integrirano obvladovanje krize z mehanizmi za reševanje in sanacijo bank (5), da bi okrepili bančni sektor v Evropi in preprečili morebitne negativne posledice v prihodnosti, zlasti zaradi večjih tveganj strank investicijskih bank. EESO priporoča Komisiji, naj določi konkretne roke in funkcionalne cilje v zvezi s temi enotnimi pravili.

1.12

EESO poziva Komisijo, naj predlaga časovni razpored in podrobnosti v zvezi z enotnim mehanizmom za reševanje (6) ter vsemi drugimi pomembnimi fazami, ki jih je treba uresničiti, kot je obvladovanje morebitnih kriz v okviru skupnega nadzora. Bančna unija bi tako pridobila na kredibilnosti in omogočila skupno osnovo za celotni enotni trg. S tem bi preprečili, da bi relativno majhni propadi bank povzročili čezmejno sistemsko škodo ali izgubo zaupanja, kar bi privedlo do prenašanja kapitala v druge države in oslabilo bančni sistem neke države. EESO je prepričan, da bi enotni mehanizem za reševanje v prihodnosti lahko imel dodatne naloge usklajevanja v okviru obvladovanja kriz. Vendar morata nadzor in reševanje potekati usklajeno, da bi preprečili morebitne odločitve o likvidaciji banke na evropski ravni, stroške za poplačilo depozitov pa naložili državi članici.

1.13

EESO poziva druge institucije EU, naj spoštujejo temeljna načela, ki morajo biti podlaga za celotno sekundarno zakonodajo in preostali pravni red, pri čemer je treba upoštevati pravo in ne moč. Spoštovanje tega načela je znotraj euroobmočja še posebej pomembno, da bi s fiskalno unijo pomagali bančni uniji s skupnim mehanizmom izdajanja državnih obveznic in mehanizmom fiskalnih prenosov ter s tem reagirali proti ciklusom, ki povzročajo asimetrične šoke, kakor jih še posebej močno doživljajo države euroobmočja v zadnjih letih. Enotni mehanizem nadzora bi se lahko financiral s pristojbinami, ki bi jih nadzorovane finančne institucije plačevale za nadzor glede na svoj profil tveganja. Po mnenju EESO bi morala Komisija pripraviti zeleno ali belo knjigo o tem, kako bi usklajeno financirali bančno unijo, da bi lahko odločali o davkih in dajatvah za finančne in bančne transakcije, ki so nujni, vendar trenutno povzročajo razdrobljenost.

1.14

Bančna unija bo prvi korak v pozitivno smer za euroobmočje in celotno EU, s čimer bomo odpravili pomanjkljivosti zasnove in enotnemu trgu omogočili povrnitev konkurenčnosti in izpolnitev ciljev iz strategije Evropa 2020. S tem se bomo izognili valu finančnih inovacij, ki izhajajo iz bančništva v senci, ki je posledica reforme Basel III, kakor je poudarjeno v zadnjih poročilih Mednarodnega denarnega sklada (MDS). EESO poziva Komisijo, naj hitreje reagira in predstavi nove modele investicijskih in komercialnih bank, saj bančništvo v senci v številnih državah postaja vse močnejše in zamenjuje tradicionalno in regulirano bančništvo.

1.15

EESO priporoča Komisiji in preostalim evropskim institucijam, ki sodelujejo v zakonodajnem procesu, naj ta načrt spremenijo v instrument za finančno in digitalno vključevanje. Odgovorni za enotni mehanizem nadzora morajo delovati odgovorno in morajo biti predmet demokratičnega nadzora. Evropskemu parlamentu morajo redno oziroma, kadar jih le-ta pokliče, odgovarjati na vprašanja v zvezi z vodenjem. To bo povečalo politično prepoznavnost teh vprašanj in prispevalo k temu, da bo javnost bolj podpirala evropske institucije.

1.16

Bančne unije ne bi smeli omejevati na euroobmočje ali EU, pač pa bi morali njene cilje v zvezi s sodelovanjem in konkurenčnostjo usmeriti navzven, zlasti na območja pod vplivom eura, in na preostali svet.

2.1

S 1. januarjem 2011 je začel delovati bančni organ, ustanovljen z Uredbo (ES) 1093/2010 na podlagi priporočil iz de Larosièrejevega poročila, da bi spremenili strukturo nadzora in vzpostavili integrirani evropski sistem treh nadzornih organov (za bančni sektor, za sektor vrednostnih papirjev ter za sektor zavarovanj in pokojninskih skladov) ter ustanovili Evropski odbor za sistemska tveganja (ESRB).

2.2

Poleg tega se je z julijem 2010 okrepilo varstvo potrošnikov in zaupanje v finančne storitve s sistemom zajamčenih vlog za banke (MEMO/10/318), odškodninsko shemo za vlagatelje (MEMO/10/319) in zavarovalno jamstveno shemo (MEMO/10/320), 6. junija 2012 pa je Komisija najavila nove ukrepe za obvladovanje krize, s katerimi naj bi se izognili reševanju bank v prihodnosti. Komisija je ta nadzorni okvir predlagala že v sporočilu o spodbujanju okrevanja evropskega gospodarstva, objavljenem 4. marca 2009, podrobnosti o tej novi strukturi pa je predstavila v sporočilu o evropskem finančnem nadzoru, objavljenem 27. maja 2009. Obe sporočili sta bili podprti na zasedanju Evropskega sveta 19. junija 2009, kjer je bilo sklenjeno, da je treba sistem usmeriti v izboljšanje kakovosti in konsistentnosti nadzora na nacionalni ravni, okrepitev nadzora čezmejnih skupin in določitev enotnih pravil za vse finančne institucije na notranjem trgu. Pri tem je bilo še poudarjeno, da morajo biti novi evropski nadzorni organi pristojni za nadzor bonitetnih agencij (zaradi česar je bila spremenjena Uredba (ES) 1060/2009 z Uredbo (EU) 513/2011).

2.3

Za konec tega dolgega zakonodajnega procesa Komisija v sporočilu o časovnem načrtu za uvedbo bančne unije predlaga določitev temeljev za visoko raven bonitetne regulacije za vse banke in finančne institucije v celotni EU, ki bi združevala mehanizme za nadzor, reševanje in zajamčene vloge v okviru enega samega skupnega zakonika.

2.4

Zato poziva, da se še pred koncem leta 2012 doseže dogovor o petih ključnih ukrepih. Trije med njimi so zakonodajni predlogi, v zvezi s katerimi je EESO že pripravil oziroma pripravlja mnenje: zagotavljanje izvajanja kapitalskih zahtev za banke (sveženj CRD IV) (7), direktiva o sistemih zajamčenih vlog in direktiva o sanaciji in reševanju bank. Druga dva predloga pa sta poleg časovnega načrta predmet tega mnenja: nova uredba o prenosu funkcije bonitetnega nadzora bank na Evropsko centralno banko in sprememba Uredbe (EU) 1093/2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa, da bi bolj uskladili delovanje tega organa in prihodnjega enotnega nadzornega organa ter uravnotežili proces odločanja med državami, ki so udeležene v enotnem mehanizmu nadzora (SSM), in tistimi, ki niso, da bi ohranili celovitost enotnega trga. Poleg teh petih ukrepov Komisija najavlja še enotni mehanizem za reševanje in usklajevanje instrumentov za reševanje.

2.5

Ta časovni načrt je nastal ravno v trenutku, ko se je model finančnega povezovanja na podlagi eura izčrpal zaradi krize, ki se je začela leta 2007. Dosežki hitrega povezovanja delniških in obvezniških trgov v Evropi so za seboj potegnili bančni sektor – predvsem velike bančne posle (medbančne posle, vrednostne papirje itd.), manj posle s strankami (posojila in bančne depozite). Vendar je kriza prizadela tudi posle s strankami zaradi najnovejših trendov v smeri fragmentacije in posledične renacionalizacije velikih medbančnih poslov, ker so nadzor, sistem reševanja in jamstvo vlog še vedno stvar posamezne države (8). Še posebej hitra je renacionalizacija trgov državnih dolgov.

2.6

Znotraj euroobmočja so bila prilagajanja in varčevalni ukrepi zaradi krize ter posledičnega padca BDP in stopnje zaposlenosti veliko višja. Predsednik Komisije je 23. oktobra 2011 evropskim voditeljem dejal, da je EU zaradi krize v obdobju 2007–2010 izgubila bilijone EUR gospodarske rasti (9).

2.7

Do konca leta 2010 so si po mnenju MDS v ZDA in v sedmih evropskih državah povrnili skoraj tretjino stroška reševanja bank od začetka krize (1,8 bilijona od 5,2 bilijona USD). Preostali znesek bi lahko v prihodnjih letih povrnili skoraj v celoti v obliki davkov ali drugih pobud, če ne bo tega preprečila nova recesija zaradi nove bančne krize, povezane z dolgovi.

2.8

Časovni načrt določa konkretne datume za začetek veljavnosti nadzora euroobmočja (10), vendar ne za vse države znotraj enotnega mehanizma nadzora in enotnega mehanizma za reševanje, čeprav je po mnenju Komisije prvi mehanizem izredno pomemben za stabilizacijo položaja in pogoj za neposredno dokapitalizacijo bank s pomočjo EMS.

2.9

Da bi dokončali vzpostavljanje bančne unije, je nujno treba pospešiti in okrepiti pobude, ki jih pripravlja Komisija: ureditev bančnega sistema v senci (IP/12/253), povečanje kredibilnosti bonitetnih ocen (IP/11/1355), strožji predpisi za hedge sklade (IP/09/669), prodaje na kratko (IP/10/1126) in izvedene finančne instrumente (IP/11/1125), zaustavitev neodgovorne prakse izplačil v bančnem sektorju (IP/09/1120) ter reforma sektorja revizije (IP/11/1480) in računovodstva (IP/11/1238). Nujno pa je treba upoštevati tudi priporočila EESO v zvezi z odpravo davčnih oaz (11).

3.1

Povečanje stroškov krize v EU (12) je še povečalo neravnovesja in asimetrije med posameznimi državami ter zmanjšalo učinkovitost zelo pomembnih politik, določenih v ustanovnih pogodbah, kot so monetarna, trgovinska, kohezijska in trajnostna, posledica česar je razdrobljenost finančnih in bančnih trgov ter oddaljevanje od ciljev strategije Evropa 2020, tj. pametne, trajnostne in vključujoče rasti ter boljšega upravljanja gospodarstva (13). Medtem ko si je bolj malo držav lahko zmanjšalo breme, povezano z obrestmi, je prišlo v državah z najhujšo finančno in dolžniško krizo do izjemnega povečanja javnih izdatkov za obresti, zato so morale te države znižati plače v javni upravi, pokojnine, izdatke za šolstvo in zdravstvo ter naložbe v tehnološko in socialno infrastrukturo (14).

3.2

Nujno potrebno izboljšanje demokratičnih postopkov mora biti v skladu s ciljem bančne unije, da se olajša posredovanje med prihranki in naložbami, kar je temeljna funkcija bank, s tem pa je povezan nadzor nad tehnično učinkovitostjo in učinkovitim razdeljevanjem virov, kar prispeva k načelom zakonodaje EU in vpliva na svoboščine in interese vseh državljanov.

3.3

Čeprav je bilo že takoj ob izbruhu krize sprejetih več ukrepov, da bi preprečili, da bi nezaupanje v finančne institucije negativno vplivalo na državni dolg držav eurobomočja, ta začarani krog še ni prekinjen. Da pa bi lahko finančne institucije ponovno prevzele vlogo posrednika med varčevanjem in vlaganji, se v skladu z ekonomsko teorijo predlagajo pozitivni in ne negativni ukrepi prerazdeljevanja, kot so skupni mehanizmi izdajanja državnih obveznic in fiskalni transferji proti ciklusom, ki povzročajo asimetrične šoke (15).

3.4

Glede na zadnja poročila MDS in Svetovne banke sta spodbujanje transparentnosti in zmanjševanje tveganj, ki vplivajo na svetovni finančni sistem, močno v skladu s prizadevanji EU za finančno in digitalno vključevanje ter varstvo pravic potrošnikov, kar je v strategiji Evropa 2020 še posebej poudarjeno.

3.5

Okrepljeni demokratični nadzor naj bi prispeval ne samo k spodbujanju usklajenosti z ustanovnimi pogodbami in načeli, temveč tudi k usklajenosti bančne unije s strategijo Evropa 2020, kar je bistvenega pomena za naš politični projekt.

4.1

EESO meni, da je načrt, ki ga je predstavila Komisija, primeren prispevek k evropskem upravljanju, in se strinja da nujno potrebujemo dva nova zakonodajna akta poleg že najavljenih ukrepov, da bi povrnili izgubljeno zaupanje v euro in prihodnost EU.

4.2

Glavni cilj enotnega mehanizma nadzora mora biti centralizirani nadzor bank, ki bo bolj učinkovit od nadzora, ki ga trenutno izvajajo nacionalni organi, hkrati pa je treba zagotoviti, da bo usklajen z enotnim mehanizmom za reševanje, pri čemer se izognemo političnim vidikom, povezanim z odločitvijo o likvidaciji banke.

4.3

Med številnimi razlogi, zakaj je ECB najprimernejša za centralizirani nadzor, so njena mreža, njena neodvisnost in dejstvo, da je zajeta v PDEU, zaradi česar ni potrebna reforma Pogodbe, da bi dosegli kakovostni nadzor.

4.4

EESO podpira odločitev, da nadzorni organi na nacionalni ravni ostanejo pristojni za boj proti pranju denarja in terorizmu, v skladu z Direktivo št. 2005/60/ES (16), ter za nadzor kreditnih institucij iz tretjih držav. Vendar pa Odbor poziva, da se države, ki iz različnih razlogov ne uporabljajo v celoti te direktive, izključijo iz enotnega mehanizma za reševanje. Da bi olajšali centralizirani nadzor, je treba pospešiti spremembe statutov prizadetih nacionalnih centralnih bank, da bi zagotovili nefiltriran prenos informacij.

4.5

Kar zadeva novoustanovljene organe, je treba sprejeti predpise za glasovanje, ki iz glasovanja izključujejo tiste člane, pri katerih bi lahko prišlo do navzkrižja interesov. Za dosego neodvisnosti in odgovornosti vodilnih je treba predvideti kazni za neopravljanje nalog nadzora, saj takšno neopravljanje dolžnosti povzroča škodo bankam in pravilnemu delovanju finančnega sistema, pa tudi gospodarstvu, podjetjem in posameznikom.

4.6

Finančni sektor v reakciji na nov zakonodajni okvir že ustvarja nove produkte, s katerimi lahko zaobide nova pravila. MDS v zadnjih poročilih opozarja na nov val finančnih inovativnih produktov, ki so v nekaterih primerih podobna tistim, ki so povzročila sedanjo krizo, zato mora strošek centraliziranega nadzora odražati profil tveganja posameznih akterjev, da ne bi obremenjevali institucij, ki tega ne počnejo.

4.7

EESO zato opozarja, da obstaja očitna nevarnost razmaha bančništva v senci v EU, ki bo tako v nasprotju s funkcijo finančnega sektorja kot načeli, vrednotami in pravicami državljanov EU.

4.8

Da bi čim bolj izkoristili nove priložnosti, bi morala nova evropska bančna unija tesneje sodelovati z drugimi že obstoječimi in prihodnjimi unijami, da bi čim bolje izkoristili njene finančne institucije, zlasti tiste, ki so najbolj globalizirane, sodelovati pa je treba predvsem tudi z območji, ki so euru najbliže in so z njim že povezana ali od njega odvisna (euro se uporablja posredno ali neposredno že v več kot 50 državah).

15.1.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 11/39

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira zeleno knjigo, za katero meni, da je korak v pravo smer.

1.2

Čeprav je nesporno, da finančni sistem potrebuje likvidnost, ki je bila že pred finančno krizo in je še vedno v dobršni meri odvisna od bančnega sistema v senci, izkušnje iz krize kažejo, da je pri regulativnem postopku priporočljivo nameniti prednost nepogrešljivi stabilnosti finančnega sistema.

1.3

Vlade, centralne banke in sistemi zajamčenih vlog so morali v praksi kriti izgube, ki so jih povzročile banke v senci, čeprav zakonsko to ni predvideno.

1.4

Eden od glavnih ciljev zelene knjige bi moralo biti preprečevanje tveganja regulativne arbitraže.

1.5

Prvi baselski sporazumi so bili gonilna sila razvoja bančništva v senci, ker so bile bilance bank strogo regulirane, medtem ko zunajbilančne dejavnosti niso bile nadzorovane. Po mnenju EESO bodo novejši baselski sporazumi, ki jih je Evropska komisija prenesla v direktivi o kapitalskih zahtevah CRD III in IV, te vrzeli zapolnili. Dejansko poslovnih dejavnosti "v senci" ne bi smelo biti, zato morajo za bančni sistem v senci veljati enake zahteve glede regulative ter skrbnega in varnega poslovanja kot za celotni finančni sistem.

1.6

Cilj novih predpisov bi morala biti tudi visoka raven varstva evropskih potrošnikov.

1.7

EESO poudarja pomen usklajevanja in nadzora na svetovni ravni ter izmenjave informacij.

1.8

Finančni sistem mora v vseh svojih pojavnih oblikah služiti realnemu gospodarstvu, ne pa špekulacijam.

1.9

EESO poudarja ključno vlogo finančnega sistema za naložbe, ustvarjanje delovnih mest in blaginjo družbe.

1.10

Nova regulativa finančnih trgov je bistvenega pomena za ponovno vzpostavitev trajnostnega gospodarstva.

—

dve dejavnosti:

—

pet vrst podjetij:

—

vzajemnih učinkih med navadnimi bankami in bankami v senci – poročilo naj bi pripravil baselski Odbor za bančni nadzor (Basel Committee on Banking Supervision, BCBS);

—

sistemskih tveganjih skladov denarnega trga (poročilo naj bi pripravilo Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev – International Organization of Securities Commissions, IOSCO);

—

zahtevah za listinjenje (IOSCO in BCBS),

—

drugih podjetjih bančništva v senci (FSB) ter

—

posojanju vrednostnih papirjev in "poslih repo" (FSB).

3.1

EESO meni, da je zelena knjiga pomemben korak v pravo smer in da ponuja ustrezno analizo problemov, povezanih z bančnim sistemom v senci.

3.2

Banke so svoje delovanje tradicionalno financirale z lastniškim kapitalom in komercialnimi vlogami. Da bi povečale svojo posojilno zmogljivost, je listninjenje neodplačanih posojil postala standardna praksa. Listninjenje je v nekaterih primerih koristno, vendar se je ta praksa v času pred krizo zlorabila, saj so bila posojila slabe kakovosti (drugorazredna hipotekarna posojila), vrednostni papirji pa so se vedno znova reciklirali (izvedeni finančni instrumenti), da bi napihnili dobiček bank. Obseg poslovanja banke se določi glede na to, v kakšni meri je premoženje banke predmet učinka finančnega vzvoda. Medtem ko so baselski sporazumi urejali finančni vzvod v bilancah stanja, pa za zunajbilančni finančni vzvod, ki je velikanski, niso veljali nobeni predpisi. Prek bančništva v senci je prišlo do zlorabe hipotek z visokim tveganjem in pretiranega finančnega vzvoda. Poleg tega je osnovna dejavnost bank – konverzija ročnosti, ki pomeni pretvorbo kratkoročnih sredstev v dolgoročna posojila – postala izjemno tvegana, saj so se banke pretirano zanašale na kratkoročna medbančna posojila. Ta odvisnost je krizo likvidnosti še zaostrila v času, ko se je zlomil trg izvedenih finančnih instrumentov. Zato ni presenečenje, da bodo novi baselski sporazumi urejali izvedene finančne instrumente, finančne vzvode in likvidnost.

3.3

Kot posledica deregulacije je prišlo do korenite preobrazbe bančnega poslovanja. Kriza je do neke mere ohromila tradicionalno komercialno bančništvo, ki je desetletja prispevalo k blaginji in rasti življenjskega standarda prebivalstva. Medtem ko regulativni organi odpravljajo največje ekscese bančnega sistema v senci, bi morali zdaj nameniti prednost nujno potrebni stabilnosti finančnega sistema.

3.4

Banke v senci podobno kot tradicionalne banke že nekaj časa izvajajo dejavnosti v zvezi s konverzijo, dospelostjo in likvidnostjo posojil. Čeprav za razliko od tradicionalnih bank formalno nimajo dostopa do posojilodajalcev v skrajni sili (centralnih bank), so morale javne ustanove, kot so pokazale nedavne izkušnje, v praksi z različnimi mehanizmi kriti izgube, ki so jih povzročile banke v senci. Oškodovani so bili predvsem davkoplačevalci.

3.5

Za bančništvo v senci ne veljajo enaka makrobonitetna pravila kot za tradicionalne banke. Vendar pa na veliko načinov poslujejo po njihovem zgledu, prav tako pa je večina od njih pod nadzorom tradicionalnih bank. Eden od glavnih ciljev zelene knjige bi moralo biti preprečevanje tveganja regulativne arbitraže.

3.6

FSB se je v svojem poročilu upravičeno osredotočil na vlogo, ki jo lahko ima makrobonitetni nadzor pri prepoznavanju kopičenja sistemskega tveganja. Pomembno je pozorno spremljati medsebojne povezave bančništva v senci in tradicionalnega bančništva ter poti, po katerih lahko tveganje preide iz bančnega sistema v senci v regulirani sektor. EESO meni, da bi bilo treba pri tem upoštevati naslednje razlikovanje:

Poslovnih dejavnost "v senci" ne bi smelo biti, zato morajo za bančni sistem v senci – če bo v novih predpisih seveda obravnavan – veljati enake zahteve glede regulative ter skrbnega in varnega poslovanja kot za celotni finančni sistem. Reforme, ki so že v veljavi ali v nastajanju – CRD III, CRD IV, Solventnost II, Basel III – morajo prispevati k temu cilju.

3.7

EESO meni, da bi moral biti cilj regulative bančnega sistema v senci tudi varstvo evropskih potrošnikov na podlagi transparentnosti ponujenih finančnih produktov. Stranke imajo pravico do nepristranskega in poštenega svetovanja. Odbor se je že opredelil za ustanovitev Evropske agencije za varstvo potrošnikov finančnih storitev, podobne uradu Bureau of Consumer Financial Protection, vzpostavljenim z zakonom Dodd-Frank (1), da bi okrepili varstvo potrošnikov, izboljšali transparentnost in poenostavili reševanje pritožb.

3.8

Poleg tega je EESO podprl tudi varstvo in spodbujanje prijaviteljev, da bi prispevali k ozdravitvi finančnega sistema. To bi bilo treba storiti s pravnimi rešitvami, ki prijavitelju jamčijo, da ne bo kaznovan, če bo oblasti seznanil z nezakonitimi dejanji.

3.9

Potrebni so celovit pristop k problematiki bančnega sistema v senci in odzivi politike. Posebno pozornost je treba nameniti usklajevanju nadzora na svetovni ravni in izmenjavi informacij. Če sporazumi na mednarodni ravni ne bodo doseženi, to EU v nobenem primeru ne sme ovirati pri sprejemanju ustreznih zakonodajnih ukrepov.

3.10

Eden od naukov velike finančne krize je, da mora biti finančni sistem v vseh svojih oblikah v službi realnega gospodarstva. Opustitev tradicionalnih pravil, ki so urejala bančno poslovanje že desetletja, je pripeljala do silovite rasti špekulativnih produktov. Na koncu se je izkazalo, da je to zelo škodljivo za gospodarstvo.

3.11

Z zgodovinskega vidika imajo banke in vse finančne institucije, ki jih regulira država, zelo pomembno nalogo v gospodarstvu, saj sprejemajo prihranke državljanov in podjetij ter jih usmerjajo za financiranje naložb, ustvarjanje delovnih mest in – v končni posledici – za blaginjo družbe. Ta naloga pa v letih pred krizo ni vedno prevladovala.

3.12

EESO predlaga, naj se družbena odgovornost finančnega sektorja in cilj, da se "zagotovi, da vse finančne dejavnosti prispevajo h gospodarski rasti", uvrstita tudi med cilje zelene knjige. Nova ureditev finančnih trgov je nujno potreben pogoj za vrnitev k trajnostnemu gospodarstvu.

3.13

Ob upoštevanju zakonodaje, ki je začela veljati v zadnjih letih ali je v postopku sprejemanja, EESO opozarja na cilj dobre zakonodaje, s poudarkom na enostavnosti in jasnosti. Treba se je izogibati podvajanjem in izkrivljanjem, ki bi lahko ustvarila pravno negotovost in možnosti za regulativno arbitražo.

3.14

Organi, ki so bili vzpostavljeni za nadzor skrbnega in varnega poslovanja – med njimi predvsem Evropski odbor za sistemska tveganja (ESRB) – bi morali biti odgovorni za spremljanje razvoja finančnega sistema in dejavnosti bank v senci, zlasti zato, da bi prepoznavali sistemska tveganja in predlagali ukrepe za njihovo blažitev.

3.15

EESO poudarja, da mora EU prispevati k delu Odbora za finančno stabilnost (FSB) na področju bank v senci in usklajevati svoje pobude s tem organom, da se zagotovi tako skladnost vsebin kot tudi časovnega razporeda.

3.16

EESO poudarja, da je treba z ustreznimi pravili za nadzor skrbnega in varnega poslovanja preprečiti nelojalno konkurenco v finančnem sistemu.

a)

Ali se strinjate s predlagano opredelitvijo bančnega sistema v senci?

Da. Širina izrazov omogoča, da se v opredelitev vključi celoten sklop finančnih subjektov in dejavnosti, ki so značilne za bančni sistem v senci. Tudi če sprejete opredelitve ne bi bilo, to oblasti vsekakor ne bi smelo ovirati pri njihovem delovanju na področjih regulacije in nadzora.

b)

Ali se strinjate s predhodnim seznamom subjektov in dejavnosti bančnega sistema v senci? Ali bi bilo treba analizirati več subjektov in/ali dejavnosti? Če je odgovor pritrdilen, kateri so ti vidiki?

a)

Ali se strinjate, da lahko bančni sistem v senci pozitivno prispeva k finančnemu sistemu? Ali obstajajo drugi pozitivni vidiki teh dejavnosti, ki bi jih bilo treba obdržati in spodbujati v prihodnosti?

Bančni sistem v senci je prispeval k "financializaciji" gospodarstva in nepremičninskega balona, ki je po letu 2007 prizadel več razvitih držav in potisnil njihova gospodarstva na rob propada. Zato mu je treba pripisati glavno, čeprav ne izključno odgovornost v veliki recesiji, ki je prizadela ZDA in številne države EU.

Celoten finančni sistem mora služiti realnemu gospodarstvu.

b)

Ali se strinjate z opisom kanalov, prek katerih dejavnosti bančnega sistema v senci povzročajo nova tveganja ali jih prenašajo na druge dele finančnega sistema?

Strinjamo se. Štiri skupine tveganja ustrezajo izkušnjam iz finančne krize.

c)

Ali je treba proučiti druge kanale, prek katerih dejavnosti bančnega sistema v senci povzročajo nova tveganja ali jih prenašajo na druge dele finančnega sistema?

a)

Ali se strinjate, da je za subjekte in dejavnosti bančnega sistema v senci potrebno strožje spremljanje in strožja zakonska ureditev?

b)

Ali se strinjate s predlogi glede opredelitve in spremljanja ustreznih subjektov in njihovih dejavnosti? Ali menite, da EU potrebuje stalne postopke za zbiranje in izmenjavo informacij o praksah opredelitve in nadzora med vsemi nadzorniki EU, Komisijo, ECB in drugimi centralnimi bankami?

c)

Ali se strinjate z navedenimi splošnimi načeli za nadzor bančnega sistema v senci?

d)

Ali se strinjate z navedenimi splošnimi načeli za regulativne odzive?

Odgovor na štiri gornja vprašanja je pritrdilen. EESO po eni strani izrecno poudarja, da je potrebno spremljanje v svetovnem obsegu, ki zajema vsa področja finančnega sistema, po drugi strani pa, da morajo nadzorni in regulativni organi na različnih ravneh imeti ustrezno strokovno usposobljeno osebje in dovolj gmotnih sredstev.

e)

Katere ukrepe bi bilo treba predvideti, da bi zagotovili mednarodno doslednost pri obravnavi bančnega sistema v senci in preprečili globalno regulatorno arbitražo?

Pri tem je ključnega pomena usklajevanje in popolno soglasje v okviru skupine G20. Mednarodni identifikator pravnih oseb (Legal Entity Identifier, LEI), kot ga predlaga FSB (8.6.2012), bo prispeval k izpolnjevanju vrzeli v statistiki, izboljšanju obvladovanja tveganj v podjetjih, izboljšanju ocenjevanja makro- in mikrobonitetnih tveganj, preprečevanju tržnih zlorab in omejevanju finančnih goljufij.

a)

Kakšno je vaše mnenje glede ukrepov, ki so že bili sprejeti na ravni EU za obravnavanje problematičnih vidikov bančnega sistema v senci?

EESO je v več mnenjih podprl ukrepe, ki jih je sprejela EU. Med njimi naj omenimo direktivo MiFID (2), direktivo AIFM (3), uredbo o bonitetnih agencijah (4) itd. Poudariti velja direktive CRD III (5), CRD IV (6) in Solventnost II (7).

a)

Ali se strinjate z analizo vidikov, ki so zajeti s petimi ključnimi področji, na katerih Komisija nadalje proučuje možnosti?

Da. Odločilnega pomena je doseči večjo učinkovitost regulative ne le v Evropi, ampak tudi na mednarodni ravni. Skladi denarnega trga, na primer, imajo sedež večinoma v ZDA.

b)

Ali bi bilo treba zajeti še druge vidike? Če je odgovor pritrdilen, kateri so ti vidiki?

c)

Ali je treba spremeniti sedanji zakonodajni okvir EU in kako, da bi ustrezno reševali opredeljena tveganja in problematične vidike?

Odgovor na b) in c): deset predlogov Paula Tuckerja, namestnika guvernerja Angleške banke in člana Odbora za finančno stabilnost (FSB; konferenca v Bruslju, 27.4.2012).

d)

Katere druge ukrepe bi bilo treba proučiti (kot npr. večje spremljanje ali nezavezujoči ukrepi)?

EESO predlaga

15.1.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 11/44

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja sporočilo Komisije in poudarja, da je zelo pomembno, da hitro preidemo na popolnoma elektronski sistem javnega naročanja, kot so ga z uspehom preskusili v nekaterih državah članicah. Trg javnih naročil je zelo velik, saj predstavlja kar 20 % BDP EU.

1.2

Zdaj, ko je gospodarstvo v tolikšnih težavah, državljani pa nosijo posledice proračunskih prilagajanj, ima Evropa zelo negativen prizvok in ravno tako njene pobude. Evropske institucije se morajo bolj odpreti in jasno predstaviti razloge za nekatere odločitve. Komisija, ki lahko kot edina evropska institucija pripravlja zakonodajne predloge, je odgovorna ne samo za obveščanje državljanov, temveč tudi za to, da jih prepriča o koristnosti svojih predlogov. EESO deluje v tej smeri, Komisija pa bi morala bolj sodelovati z drugimi evropskimi institucijami, vključno s posvetovalnimi organi.

1.3

EESO poudarja, da je posledica linearnih krčenj javnih proračunov prehitro odhajanje starejšega in bolje usposobljenega osebja na področju oddajanja javnih naročil, kar vse bolj siromaši človeški kapital javne uprave, zato poziva države članice, naj se izogibajo krčenju vse povprek, ki razbremenijo proračun samo začasno, saj je pogosto treba poiskati zunanje sodelavce, ker osebje, ki je ostalo, še nima zadostnih strokovnih izkušenj.

1.4

EESO poudarja pomen elektronskega javnega naročanja zaradi potencialnih koristi z vidika:

1.5

Po mnenju Komisije je popoln prehod na e-javna naročila možen do sredine leta 2016 (bolj verjetno do leta 2017, saj sta potrebni dve leti za prenos zakonodaje), s čimer bi dosegli velikanski napredek v primerjavi z doseženim v zadnjih osmih letih. Po mnenju EESO je ta cilj pravi in ambiciozen, vendar ga bo mogoče uresničiti samo, če bodo izpolnjeni nekateri pogoji v zvezi s standardizacijo, interoperabilnostjo in dostopnostjo, ki so navedeni v tem mnenju. V nasprotnem primeru nam grozi še večja razdrobljenost trga.

1.6

EESO podpira predlagane cilje, vendar poudarja, da je delež e-javnih naročil doslej kljub precejšnjim prizadevanjem še vedno zelo majhen. Komisija končuje študijo, ki naj bi bila objavljena še pred koncem leta 2012 in v kateri bo predstavljena stopnja napredka po državah. Italija je, na primer, dosegla 4 %.

1.7

EESO ostro kritizira majhno pripravljenost do sodelovanja nekaterih držav članic, ki se upirajo spremembam in ne želijo odpreti svojega trga javnih naročil konkurenci, da bi zaščitile nacionalna podjetja in ker se ne želijo odpovedati precejšnji gospodarski in politični moči.

1.8

Komisija je v svojem sporočilu ta odnos opisala kot inertnost, po mnenju EESO pa gre bolj za pasivni upor do sprememb in dovzetnost za protekcionistične nacionalne pritiske. Z elektronskim objavljanjem vseh javnih naročil bo določanje pragov v evropskih postopkih postalo brezpredmetno in škodljivo, zato si zanj še posebej prizadevajo MSP.

1.9

Po mnenju EESO ohranjanje pragov ovira razvoj notranjega trga in ogroža konkurenco pod enakopravnimi pogoji.

1.10

Komunikacija. Državljane, podjetja ter lokalne in nacionalne oblasti je treba prepričati o koristnosti tega instrumenta. Za to pa je treba združeno nameniti sredstva za obveščanje, komuniciranje in usposabljanje, ter se izogibati osamljenim pobudam.

1.11

Transparentnost. Eden od takojšnjih učinkov elektronskega objavljanja javnih naročil je večja stopnja transparentnosti. EESO predlaga, naj se poleg objave razpisa doda še pregled nad opravljenim delom glede na roke in datum zaključka del oziroma dobave blaga. S transparentnostjo bodo goljufije vse težje, kar bo omogočilo dodatne prihranke javnih uprav in izboljšalo učinkovitost trga.

1.12

Interoperabilnost in standardizacija. EESO posebno pozornost namenja temam, povezanim z interoperabilnostjo različnih platform (pogosto portalov) in standardizacijo procesov in elektronskih dokumentov, izmenjanih v različnih fazah oddaje naročila. Razmah individualnih platform ter različnih formatov in postopkov je ovira za avtomatizacijo javnih naročil, ki ponudnike, zlasti MSP, odvrača od tega, da bi jo sprejeli. Komisija bi morala takoj začeti spodbujati uporabo enotnega evropskega (ali mednarodnega) standarda za postopke e-javnih naročil; to se nanaša predvsem na rezultate dela odbora za standardizacijo (CEN) v okviru delavnice Vmesniki interoperabilnosti podjetij (BII) za javna naročila v Evropi  (1) in izvajanje profilov BII v specifikacijah PEPPOL.

1.13

Razdrobljenost. Ker ni bilo evropske strategije, so tako na nacionalni kot na lokalni in regionalni ravni (v Nemčiji, Italiji in drugod) nastale platforme in instrumenti za identifikacijo, ki niso medsebojno združljivi. Po mnenju združenj MSP je bil rezultat vsega tega v večini primerov odločitev, da podjetje ne bo oddalo ponudbe, ali pa preveliki upravni stroški, zlasti za MSP. EESO meni, da mora EU učinkovito ukrepati proti razdrobljenosti trga.

1.14

Dostopnost in enostavnost. EESO poudarja, da je korist za trg, javne uprave in širšo javnost možno doseči samo, če je sistem dostopen, kar pomeni nizke stroške, sisteme z enostavnim upravljanjem in vzdrževanjem, standardizirane module, postopke in rešitve, pripravo skupnega glosarja, da se reši problem jezika (tudi glosar mora biti lahko dostopen in enostaven za uporabo), po enakih načelih, kot jih je Komisija sprejela v Aktu za mala podjetja.

1.15

Socialna podjetja. EESO priporoča, da je treba pri prehodu na elektronske instrumente kar najbolj paziti na to, da bodo ti instrumenti na voljo tudi socialnim podjetjem. Ta podjetja namreč ponujajo veliko različnih socialnih storitev in so zelo pomembni akterji na področju storitev pomoči in nege.

1.16

Evropski predpisi za javna naročila, ki presegajo pragove, bi morali podpirati MSP pri izpolnjevanju zahtev glede kapitala in izkušenj, na primer z začasnimi konzorciji in združevanji podjetij. Portugalska je v tem pogledu dober zgled. Kar 87 % javnih naročil so dobila MSP, čeprav gre za samo 19 % skupne vrednosti.

2.1

V sporočilu Komisije je predstavljen strateški pomen elektronskih javnih naročil (e-javna naročila), poleg tega so v njem določeni glavni ukrepi, s katerimi namerava Komisija podpreti popoln prehod na e-javna naročila v EU.

2.2

Prihranek javnih uprav, ki so že prešle na e-javna naročila, znaša od 5 do 20 %. Če bi uporabili nižji odstotek za vsa javna naročila EU, bi glede na obseg javnih naročil prihranek znašal več kot 100 milijard EUR.

2.3

Na področju javnih naročil (2) je Komisija – kakor je predvideno v Aktu o enotnem trgu iz leta 2011 (3) – predstavila več predlogov za popoln prehod na e-javna naročila v EU do sredine leta 2016 (4). Končni cilj so „e-javna naročila od začetka do konca“, pri čemer se vse faze postopka od objave (e-objava) do plačila (e-plačilo) opravijo elektronsko (5).

2.4

E-javna naročila lahko pomagajo izboljšati preglednost javnih naročil in dostop do njih, zlasti za MSP, kar spodbuja tudi čezmejno konkurenco, inovativnost in rast na enotnem trgu.

2.5

Komisija poudarja dve glavni oviri za uvajanje e-javnih naročil:

2.6

Za uresničitev zastavljenih ciljev je Komisija pripravila akcijski načrt s 15 ključnimi ukrepi.

3.1

EESO se strinja, da je treba revidirati pravni okvir za javno naročanje in da je treba postopno preiti na popolno avtomatizacijo, tako da bo v nekaterih fazah postopka dobave postala obvezna uporaba elektronskih komunikacijskih sredstev.

3.2

Načrt, ki ga predlaga Komisija za postopno uvedbo e-javnih naročil, je zelo ambiciozen. Če bi bil pravilno sprejet, bi prinesel veliko koristi vsem, ki sodelujejo na trgu javnih naročil. Glede na razlike v razvoju e-javnih naročil v posameznih državah, kjer se že pojavlja drobljenje rešitev in platform, bi lahko pomanjkanje strateških oziroma operativnih smernic – če ne bodo izpolnjeni nekateri minimalni pogoji – prispevalo k še večji razdrobljenosti trga.

3.3

Razvoj e-javnih naročil pa ne sme biti v nasprotju z načelom "najbolj ugodne ponudbe", kakor je določena v osnutku direktive o javnih naročilih (6).

3.4

EESO posebno pozornost namenja temam, povezanim z interoperabilnostjo različnih platform (pogosto portalov) in dostopnostjo do procesov in elektronskih dokumentov, izmenjanih v različnih fazah oddaje naročila. Dobro bi bilo predvideti odprt evropski (ali mednarodni) standard za programsko opremo za elektronsko naročanje javnega sektorja. Razmah individualnih platform ter različnih formatov in postopkov je ovira za avtomatizacijo javnih naročil, ki ponudnike, zlasti MSP, odvrača od tega, da bi jo sprejeli. Rezultat dela evropskega odbora za standardizacijo (CEN) v okviru delavnice Vmesniki interoperabilnosti podjetij (BII) za javna naročila v Evropi so "standardni interoperabilni profili" za uresničevanje standardiziranih programskih rešitev.

3.5

Da bi premagali sedanje ovire, se EESO strinja s Komisijo, da se s posebnimi ukrepi doseže obvezna uporaba odprtih mednarodnih in evropskih standardov za uresničevanje interoperabilnih tehničnih rešitev. Pripraviti bi bilo treba smernice za pravilno uporabo odprtih standardov na podlagi rezultatov delavnice BII odbora CEN in njihove uporabe v okviru projekta PEPPOL. V Evropski digitalni agendi je izrecno predviden (7) ukrep za spodbujanje standardizacije e-javnega naročanja z uporabo posebnih tehnologij, ki jih lahko uporabljajo vsi ponudniki rešitev in storitev na področju IKT.

3.6

EESO poudarja, da lahko e-javno naročanje bistveno prispeva k transparentnosti nabavnih postopkov javnega sektorja in k boju proti goljufijam. Z elektronskimi instrumenti je možno spremljati in ocenjevati celotni postopek, poleg tega pa tudi način, kako ga je ponudnik izvedel. Te informacije so pomembne za zagotovitev maksimalne e-transparentnosti v javnem sektorju in so lahko močna spodbuda za sprejetje instrumentov za e-javna naročila, zlasti za MSP. Portugalska je primer dobre prakse na tem področju (8), ravno tako Litva, kjer je uporaba e-objave, e-dostopa in e-oddaje ponudb zdaj obvezna, kar je prineslo znatne koristi z vidika znižanja cen kupljenega blaga in storitev (14–55 %), povečanja števila sodelujočih v javnih razpisih (20–90 %) in skrajšanja trajanja postopka naročanja s 46 na 11 dni.

3.7

Poleg tega je pomembno tudi to, da pobude za e-javna naročila omogočajo podporo v obliki usposabljanja MSP, da začnejo uporabljati te tehnologije in se zavejo njihovih koristi. Naložbe v usposabljanje zaposlenih v javnem in zasebnem sektorju bodo ključnega pomena. Po mnenju EESO bi bila ustrezna podpora zelo koristna. MSP bi se lahko obrnila na svoja združenja.

3.8

Obstajajo jezikovne ovire, ki pa v tem sporočilu niso ustrezno upoštevane. Informacije, ki so na voljo na platformah e-javnega naročanja, bi morale biti na voljo še vsaj v enem tujem (evropskem) jeziku. Vendar bi to lahko povzročilo prevelike dodatne stroške. Ena od možnosti bi lahko bila, da bi Komisija razvila posebno spletno prevajalsko orodje za e-javna naročila.

3.9

Komisija ne obravnava vprašanja, koliko so vidni postopki javnega naročanja pod pragom na celotnem enotnem trgu, kar je pomembno zlasti za MSP in mikropodjetja. Po mnenju EESO bi bilo treba zdaj razmisliti o smiselnosti ohranitve pragov, saj bodo z elektronsko objavo javna naročila dostopna vsem.

4.1

EESO se strinja, da je treba preiti na avtomatizacijo javnih naročil. Medtem ko Komisija poudarja uvodne faze nabavnega postopka (objavo razpisa, dostop do razpisne dokumentacije, predložitev ponudb, ocenjevanje predlogov in oddajo naročila), je pomembno vključiti tudi faze, ki sledijo oddaji naročila (naročila, račune in plačila), ter objaviti potek naročila, probleme, ki so pri tem nastali, roke in stroške.

4.2

Uskladitev tehničnih zahtev je bistvenega pomena za razvoj rešitev in storitev na področju IT, ki se lahko sprejmejo in uporabijo na lokalni, nacionalni in čezmejni ravni. EESO odločno poziva Komisijo, naj sprejme ključni ukrep 2, ki je predviden v zvezi s tem. Posledice so zelo pomembne ne samo za javno upravo, temveč predvsem za ponudnike, ki bodo lahko uporabili standardizirane rešitve, ki delujejo na evropski ravni.

4.3

Uporaba elektronskih podpisov je zapleteno vprašanje v primeru čezmejnih transakcij. Zato bi bili dobrodošli ukrepi, ki bi olajšali interoperabilnost takšnih rešitev. Omeniti pa je treba, da so nekatere države, kot na primer Portugalska, med težavami z e-javnimi naročili izpostavile prevelike zahteve v zvezi z e-podpisi, stroške časovnega žigosanja in probleme v zvezi z interoperabilnostjo med različnimi platformami e-javnega naročanja (9).

4.4

Spodbujanje enostavnih rešitev in primerov dobre prakse je nedvomno pomembna podpora za projekte avtomatizacije javnih naročil. Ob pripravi ustreznih rešitev bi bilo treba upoštevati potrebe MSP, zlasti v fazi e-oddaje. Rezultati dela strokovne skupine za e-javna naročila pri Komisiji so zato ključnega pomena in bi jih lahko predložili zainteresiranim stranem, naj jih preučijo.

4.5

Najpomembnejši ukrep, na katerega bi se morala Komisija osredotočiti, je način izvajanja različnih rešitev za e-javna naročila na enotnem trgu. V projekt PEPPOL (Pan-European Public Procurement Online, vseevropska javna naročila na spletu) je bilo vključenih 11 držav, ki so razvile posebno tehnologijo za standardizirane rešitve za ključne faze v postopku nabave in odprto platformo za izmenjavo standardiziranih dokumentov, s čimer je bila dosežena polna interoperabilnost različnih platform na evropski ravni.

4.5.1

Program PEPPOL sestavljajo instrumenti za overjanje e-podpisov na podlagi elektronskih certifikatov evropskih oblasti, virtualni dosje podjetja za predložitev standardnih podatkov o podjetju (dokazila in certifikati), elektronski katalog ponudb blaga in storitev v standardnem formatu, e-naročila in izstavljanje e-računov, s čimer si naročnik in ponudnik po določenem postopku izmenjujeta poslovne informacije pri skupnih dejavnostih, ter infrastruktura za prenos elektronskih dokumentov (omrežje) na podlagi skupnih standardov, ki so združljivi na nacionalni ravni, in ki povezuje posamezne skupnosti oziroma sisteme e-javnega naročanja.

4.5.2

Evropski sistem virtualnih dosjejev podjetij (EVS) deluje podobno kot e-Certis – informacijski sistem, ki pomaga pri identifikaciji različnih certifikatov in potrdil, ki se pogosto zahtevajo v postopkih oddaje javnega naročila v vseh 27 državah članicah, na Hrvaškem (država pristopnica), v Turčiji (država kandidatka) in v treh državah EGP (v Islandiji, Lihtenštajnu in na Norveškem) – in ponuja informacije v zvezi z merili in dokazili oziroma potrdili, ki se zahtevajo za sodelovanje v postopkih javnih naročil držav članic. Medtem ko je sistem e-Certis zdaj zasnovan kot podatkovna baza, EVS ponuja še druge vmesnike, da se z njim lahko povezujejo še druge storitve. e-Certis bi morali prilagoditi konceptu EVS. Komisija bi morala zagotoviti usklajenost z ustreznim sistemom pravnih informacij in ga posodobiti ter ponuditi tako storitve kot tehnično podporo.

4.5.3

EESO upa, da bodo Komisija in države članice močno podprle večjo vlogo združenja OpenPEPPOL, in poudarja, da je treba zagotoviti, da bo javni sektor v Evropi ohranil, razvijal in upošteval tehnične specifikacije v postopkih javnih naročil, s čimer bi zagotovili, da bodo različne faze v postopku nabave (tako pred oddajo naročila kot po njej) standardizirane in interoperabilne, da bi preprečili razdrobljenost trga.

4.6

EESO se strinja, da se razvoj infrastrukture za e-javna naročila podpre in financira v okviru instrumenta za povezovanje Evrope na podlagi dosežkov držav članic združenja PEPPOL in s sedanjo infrastrukturo (omrežjem), ki povezuje različne sisteme v Evropi. EESO poudarja, da je treba ohraniti odprto, dostopno in varno infrastrukturo na podlagi skupnih standardov. Da bi olajšali uvajanje javnih naročil, bi bilo treba uporabljati sredstva strukturnih skladov.

4.7

EESO priporoča, da se sprejme celostna strategija komuniciranja na podlagi obstoječih skupnosti, zlasti OpenPEPPOL, v sodelovanju z Evropsko podjetniško mrežo in z uporabo programov povezovanja občin in regij v omrežja. Ta strategija komuniciranja bi bila lahko skupna Komisiji, združenju OpenPEPPOL in novemu pilotnemu projektu A (CIP ICT PSP) Basic Cross Sector Services (BCSS), kar zadeva javna naročila.

4.8

EESO podpira odločitev Komisije, da se avtomatizira celoten postopek nabave znotraj Komisije in da se razvite odprtokodne rešitve da na voljo tudi drugim.

4.9

EESO se strinja, da je treba spremljati sprejemanje elektronskih instrumentov za javna naročila in ugotoviti njihove koristi. Po sprejetju direktive bi morala Komisija vsako četrtletje objavljati poročilo o kvalitativnem in kvantitativnem napredku na področju javnih naročil v državah članicah.

4.10

Hkrati pa zaradi večje transparentnosti in konkurence potrebujemo tudi dialog na mednarodni ravni o uporabi elektronskih instrumentov v javnih naročilih. Uporaba mednarodnih standardov se je tudi v tem primeru izkazala za potrebno, zato bi bilo treba spremljati spremembe na tem področju. Še posebej bi bilo treba priporočiti in spremljati uporabo standarda (CEN BII in specifikacije PEPPOL) pri izvajanju elektronskih javnih naročil v javnem sektorju v Evropi.

15.1.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 11/49

1.1

V močno konkurenčnem globaliziranem svetu je evropska politika državnih pomoči za EU strateškega pomena.

1.2

EESO meni, da je treba reformo, ki jo Komisija predlaga v svojem sporočilu, podpreti, saj ima naslednje cilje:

1.3

EESO se strinja z vizijo Komisije, da je treba okrepiti pozitivno povezavo med učinkovitimi državnimi pomočmi ter ciljem trajnostne in vključujoče rasti. Ciljno naravnana politika državnih pomoči bo omogočila spodbujanje inovacij (vključno s socialnimi), uporabo okolju prijaznih tehnologij in razvoj človeškega kapitala, hkrati pa preprečevala okoljsko škodo. Dobro usmerjena in dinamična politika pomoči z javnimi sredstvi lahko močno pripomore k doseganju visoke stopnje zaposlenosti in socialne kohezije.

1.4

Vendar je treba nekatere vidike reforme, ki ima sicer ambiciozne cilje, način izvajanja in časovni razpored, natančneje opredeliti.

1.5

EESO poziva Komisijo, naj natančneje opredeli nekatere pojme, omenjene v sporočilu:

1.6

EESO želi izpostaviti nekatera vprašanja v zvezi s predlagano reformo:

1.7

EESO na koncu predlaga nekatere spremembe, ki se mu zdijo potrebne zaradi nujnosti, ki sta jo priznala tako Komisija kot Svet, da se podprejo MSP, sploh kadar so izpostavljena konkurenčnim pritiskom podjetij iz tretjih držav, ki neposredno in posredno ter po bolj nepreglednih postopkih prejemajo višjo državno pomoč.

1.7.1

EESO zaradi majhnega obsega pomoči, njihovega pozitivnega učinka na MSP in mikropodjetja ter omejenega vpliva na notranji trg predlaga, da se po vzoru pravkar sprejetega pravila za storitve splošnega gospodarskega pomena najnižji prag pomoči trajno dvigne z 200 000 EUR na 500 000 EUR, pri čemer jo posamezno podjetje izkoristi v obdobju treh zaporednih let.

1.7.2

Glede na to, da je treba evropskim MSP pomagati razviti njihovo poslovanje na mednarodnem trgu, EESO predlaga, da se člen 27(3) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah (Uredba št. 800/2008) spremeni tako, da se pomoči, namenjene MSP za udeležbo na sejmih in razstavah v omejenem obdobju treh zaporednih let, razglasijo za združljive s skupnim trgom.

1.8

EESO na podlagi svojih izkušenj Komisiji daje tri konkretna priporočila:

2.1

Komisija namerava reformo evropske politike državnih pomoči usmeriti k naslednjim trem ciljem:

2.2

Reforma je posledica mešanih rezultatov sedanje politike:

2.3

Za izboljšanje tega stanja v okoliščinah, ko je treba izkoristiti celoten potencial enotnega trga (energija, promet, digitalne tehnologije), Komisija predlaga sprejetje reforme, ki ima ambiciozne cilje, način izvajanja in časovni razpored.

2.4

Ambicioznost ciljev predlagane reforme se kaže v tem, da po eni strani za spodbujanje rasti v Evropi uporabi eno najstarejših in najcelovitejših politik Unije, po drugi pa si prizadeva za razmeroma korenite postopkovne izboljšave, čeprav te v sporočilu niso niti številčno navedene niti podrobno pojasnjene.

2.5

Ambicioznost načina izvajanja predlagane reforme se kaže v tem, da Komisija predlaga sočasno izvedbo celega svežnja usklajenih pregledov v okviru "celovite strategije":

2.6

Ambicioznost časovnega razporeda predlagane reforme se kaže v tem, da namerava Komisija predloga za pregled postopkovne in pooblastitvene uredbe sprejeti jeseni 2012, preostale dele svežnja pa do konca leta 2013, tj. pred začetkom veljavnosti finančnega okvira za obdobje 2014–2020.

3.1.1

EESO podpira cilje Komisije, navedene v njenem sporočilu, ki naj bi "olajšal[i] obravnavo pomoči, ki je dobro oblikovana, ciljno usmerjena v ugotovljene tržne nepopolnosti in cilje skupnega interesa", z osredotočenjem nadzora na primere pomoči z največjim vplivom na notranji trg in ob hkratnem hitrejšem sprejemanju odločitev.

Takšno ravnanje je v skladu s splošnejšim razvojem konkurenčnega prava, in sicer tako prava, ki ureja protikonkurenčno ravnanje (karteli in zloraba prevladujočega položaja), kot nadzora koncentracij.

3.1.2

Protikonkurenčno ravnanje: s "posodobitvijo konkurenčnega prava" na podlagi Uredbe št. 1/2003 (1) in dokumenti, ki so s tem povezani, se je začela decentralizacija uporabe konkurenčnega prava, saj je bil odpravljen sistem predhodne priglasitve. Komisija lahko tako svoje dejavnosti osredotoči na boj proti najhujšim omejitvam in zlorabam, zlasti kartelom. Poleg omenjene posodobitve je bilo okrepljeno tudi sodelovanje med mrežno povezanimi nacionalnimi uradi za varstvo konkurence in Komisijo.

3.1.3

Nadzor koncentracij: komisar Almunia je pred kratkim omenil možnost skorajšnje reforme evropskega sistema za nadzor koncentracij, katere namen je, da bi se predvsem Komisija lahko osredotočila na koncentracije, ki bi utegnile najbolj vplivati na trg (2). Kratkoročno bi bila z izboljšanjem "poenostavljenega postopka" racionalizirana obravnava najmanj problematičnih primerov, revidiran pa bi bil tudi postopek vnaprejšnje priglasitve. Dolgoročneje bi lahko pregledali sámo ureditev nadzora koncentracij, in sicer s proučitvijo pridobitev manjšinskih neobvladujočih deležev ter boljšo uskladitvijo med nacionalnimi sistemi in evropskim sistemom pri pragovnih vrednostih in napotitvah zadev.

3.2.1

EESO ponovno izraža podporo splošnemu okviru za državne pomoči, ki temelji na naslednjih merilih (3):

3.3.1

Kakor razume EESO, bi osredotočenje nadzora Komisije na najbolj problematične primere temeljilo predvsem na razširitvi nabora ukrepov pomoči, izvzetih iz obveznosti priglasitve. Ob tem bi moralo nujno priti tudi do povečanja odgovornosti držav članic. Vendar EESO opozarja, da bi bilo treba pri tem upoštevati posebnosti v pravu državnih pomoči. Država ter širše gledano vsi državni in javni subjekti, ki lahko dajejo pomoč, so neke vrste "tožnik in sodnik hkrati".

3.3.2

Povečanje odgovornosti držav članic pri nadzoru pomoči bi utegnilo privesti do tega, da bi države članice pristransko izvajale pravila, pa tudi do nepoštenega ravnanja držav, pospremljenega z vračanjem k neki obliki gospodarskega patriotizma, kar bi na koncu povzročilo še več pravne negotovosti za podjetja.

3.3.3

Na voljo je več načinov za čim večje zmanjšanje teh tveganj:

3.4.1

Komisija in države članice so v obdobju 2008–2011 s sprejetjem vrste konkretnih dokumentov (5) pokazale, da so se sposobne odzvati na gospodarsko in finančno krizo. Odločitve so se lahko na zadovoljstvo držav in podjetij zelo hitro sprejemale predvsem zaradi okrepljenega sodelovanja držav članic in zavzetega dela služb Komisije.

3.4.2

Na splošno pa so postopki za zainteresirane strani še vedno predolgotrajni in zapleteni. EESO zato podpira pripravljenost Komisije, da skrajša čas za obravnavno zadev z izboljšanjem upravnih postopkov in apeliranjem na odgovornost držav članic z namenom zagotovitve preglednosti in učinkovitosti. Pomembno je, da časovni okviri čim bolj sovpadajo z dinamiko gospodarskega dogajanja.

3.4.3

V tem smislu bi lahko razširili "poenostavljeni postopek" za obravnavo nekaterih vrst pomoči (6), ki pa bi še vedno ostal znotraj okvirov. S tem postopkom Komisija zgolj preverja, ali je ukrep pomoči skladen z obstoječimi določbami in praksami.

3.5.1

Učinkovita uporaba prava državnih pomoči je bistvenega pomena. Vendar EESO ugotavlja, da nacionalna sodišča pogosto niso sposobna zagotoviti učinkovite uporabe prava državnih pomoči, s čimer bi zlasti zaščitila pravice podjetij, oškodovanih zaradi dajanja nezakonite državne pomoči konkurenčnimi podjetjem. Za to je več razlogov, vključno s tem, da sodniki ne poznajo dovolj dobro evropskega konkurenčnega prava, in postopkovnimi omejitvami, ki so del vsakega pravdnega postopka.

3.5.2

Treba je predvideti rešitve, s katerimi bo mogoče izboljšati uporabo prava državnih pomoči v praksi. Tako podjetja kot nacionalna sodišča bi morala imeti na voljo učinkovitejša orodja in postopke.

4.1.1

EESO podpira cilj, da se odobrijo samo ukrepi pomoči, ki (i) pomagajo podpirati rast prek prizadevanj za odpravo tržnih nepopolnosti (dodelitev državne pomoči mora dejansko dopolnjevati zasebno porabo, ne pa je nadomeščati) in (ii) imajo spodbujevalni učinek, tj. da spodbujajo upravičence k opravljanju dejavnosti, ki jih brez pomoči ne bi izvajali.

4.1.2

Zato je treba pojem tržne nepopolnosti nujno natančneje opredeliti in ponazoriti s primeri z različnih področij, zlasti na podlagi obstoječe evropske sodne prakse, da bi si javni organi in podjetja lažje enotno razlagali ta pojem ter ga upoštevali pri pripravi ukrepov pomoči.

4.2.1

V točkah 16 in 17 sporočila je omenjena politika konkurence, ki jo vodijo tretje države. V omenjenih točkah Komisija ugotavlja, da je okvir EU preglednejši in obenem omogoča doseganje primerljivih ravni pomoči. Ta trditev temelji na primerjalni analizi, ki jo je Svetovna trgovinska organizacija (STO) pripravila leta 2006. EESO poziva Komisijo, naj pri STO doseže izvedbo novejše študije, saj se je zaradi krize več držav članic STO, ki niso članice EU, zateklo k obsežnim subvencijam, zlasti v proizvodnih sektorjih. Pravzaprav je zaželeno, da prihodnja politika konkurence, ki bo v veljavi od leta 2013, temelji na svežem in natančnem pregledu razmer na primer v ZDA, na Kitajskem, v Indiji in Braziliji (vključno s pomočjo, ki jo bodo podelili federalni subjekti), saj bo gospodarska konkurenca zaradi svetovne krize še bolj zaostrena.

4.2.2

Izvajanje pravil o državnih pomočeh mora podjetjem omogočiti, da so bolj konkurenčna na notranjem in mednarodnem trgu. Vendar se evropska podjetja soočajo s konkurenco gospodarskih družb iz tretjih držav, katerih zakonodaja včasih z ničemer ne omejuje državnih pomoči. To lahko povzroči hudo izkrivljanje konkurence na škodo evropskih podjetij, kar Komisija tudi izpostavlja v svojem sporočilu (7).

4.2.3

Komisija v okviru svojih pristojnosti izvaja pobude, da bi vzpostavila enakovredne pogoje po vsem svetu, pri čemer se opira na pojem poštenosti. Vsakršna reforma prava državnih pomoči bo tako morala biti usklajena z ukrepi, ki jih Komisija z instrumenti trgovinske politike (pravila STO, dvostranski sporazumi o prosti trgovini) izvaja na drugih področjih.

4.3.1

Komisija je v predlogu uredbe o vzpostavitvi Programa za konkurenčnost podjetij ter mala in srednja podjetja (2014–2020) (COM(2011) 834 final) prepoznala potrebo, da se MSP pomaga pri izvozu znotraj Unije in po svetu, če želimo okrepiti rast. Za MSP, ki imajo potencial za rast, so predvidene pomoč in podporne storitve prek Evropske podjetniške mreže.

4.3.2

Hkrati pa se doktrina Komisije zdi preveč omejevalna, saj na primer za udeležbo MSP na sejmih in razstavah člen 27 Uredbe št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 določa več kumulativnih pogojev: pomoč ne sme presegati 50 % upravičenih stroškov ter je lahko dana samo podjetjem, skladnim z opredelitvijo MSP, ki se uporablja v Uniji, ter samo za prvo udeležbo na sejmu ali razstavi.

4.3.3

Pogoj prve udeležbe je za strategijo mednarodnega razvoja neustrezen, saj je zanjo potrebna vsaj triletna prisotnost na istem trgu, preden jo je mogoče pripraviti (zastopnik, ustanovitev podjetja, distribucija). Zato EESO predlaga, da se pogoj iz člena 27(3), ki se nanaša na prvo udeležbo, nadomesti s pogojem udeležbe na posameznem sejmu ali razstavi največ tri leta zapored, pri čemer preostala pogoja ostajata nespremenjena.

4.4.1

EU bo morala zagotoviti, da državne pomoči spodbujajo inovacije – vključno s tistimi na socialnem področju, pri čemer je pomoč za socialne inovacije že priznana v Uniji inovacij –, okolju prijazne tehnologije in razvoj človeškega kapitala v okviru modela trajnostnega razvoja. EESO izraža zadovoljstvo nad tem, da pomoč za socialne inovacije čedalje bolj velja za združljivo s skupnim trgom (8), in želi, da se ta trend med procesom posodobitve področja državnih pomoči v prihodnosti še okrepi.

4.4.2

EESO prav tako podpira pojmovanje državnih pomoči za raziskave in razvoj, ki zajema razvoj izdelkov, programov in storitev, dostopnih ranljivim skupinam v družbi (zlasti invalidom), ter njihovo proizvodnjo oziroma izvedbo in dajanje na trg (9).

15.1.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 11/54

1.1

Evropska komisija je 22. maja 2012 sprejela Evropsko agendo za potrošnike. V njej je določila strateški okvir za potrošniško politiko, in sicer na podlagi naslednjih štirih ključnih ciljev: povečanje varnosti potrošnikov, izboljšanje njihove obveščenosti, sprejetje boljših ukrepov za uveljavljanje pravic potrošnikov in zagotavljanje pravnih sredstev ter prilagoditev pravic in ključnih politik gospodarskim in družbenim spremembam. Evropska agenda za potrošnike sodi v okvir strategije Evropa 2020.

1.2

EESO se strinja s stališčem Komisije, da imajo potrošniki bistveno vlogo kot akterji rasti in da je treba upoštevati razmere, v katerih se gibljejo.

1.3

EESO podpira cilje v agendi, vendar si zastavlja vprašanje, ali je agenda usklajena s programom varstva potrošnikov ter ali je zanjo predvidenih dovolj sredstev; dodeljena sredstva so po njegovem mnenju očitno nesorazmerna z zastavljenimi cilji.

1.4

EESO opozarja, da je treba interese potrošnikov upoštevati pri pripravi in izvajanju vseh skupnih politik. Odbor izraža zadovoljstvo, ker želi Evropska komisija v enem besedilu, tj. agendi za potrošnike, združiti večino doslej razpršenih pobud EU na področju evropske potrošniške politike. Agenda je pomemben korak in odraža pomen, ki se ga pri pripravi politik EU pripisuje potrebam in pričakovanjem potrošnikov.

1.5

EESO izraža zadovoljstvo, ker je priznana pomembna vloga združenj potrošnikov. Tem je treba dodeliti sredstva, sorazmerna z nalogami, ki jih morajo opravljati. Odbor še posebej pozdravlja dejstvo, da namerava Evropska komisija v skladu z agendo sodelovati z nacionalnimi vladami, da bi združenjem zagotovila večje priznanje njihove vloge.

1.6

EESO pripisuje poseben pomen skrbi za ranljive skupine, predvsem v aktualnih gospodarskih in družbenih razmerah. Zato podpira pobude v agendi za vključevanje na finančnem področju ter za dostop do osnovnih storitev.

1.7

EESO ponavlja svoje stališče, da so vsi ukrepi za trajnostni razvoj izredno pomembni. Zato podpira prizadevanja Komisije v zvezi z upravljanjem z energijo in okoljsko primerno zasnovo izdelkov. Poleg tega poudarja, da je treba sprejeti učinkovite ukrepe za strožje etične in ekološke standarde pri proizvodnji in distribuciji izdelkov, predvsem tistih, ki so uvoženi iz tretjih držav.

1.8

Po mnenju EESO je izboljšanje varnosti hrane nujno za zagotovitev varnosti proizvodov od kraja proizvodnje do kraja porabe ter zdrave in poštene konkurence. Ukrepi, ki jih je treba sprejeti, bodo poleg tega pomagali obnoviti zaupanje potrošnikov, ki so ga različne krize v zvezi z neoporečnostjo živil omajale.

1.9

Odbor pozdravlja vse pobude, ki naj bi potrošnikom omogočile pridobiti njim prilagojene informacije. Vendar pa opozarja, da izobraževanje potrošnikov ne pomeni, da trgovcem ni treba izpolnjevati svojih obveznosti.

1.10

EESO podpira pobude za uveljavljanje in nadaljnji razvoj potrošniškega prava ter za zagotovitev učinkovitih pravnih sredstev. V zvezi s tem opominja, da morajo biti alternativni sistemi reševanja sporov neodvisni od strank v sporih. Kot je poudaril že v več mnenjih, podpira uvedbo kolektivnega pravnega sredstva, in meni, da ne bi smeli več odlašati z uvedbo tovrstnega instrumenta na evropski ravni.

3.1

EESO se strinja s stališčem Komisije glede bistvene vloge potrošnikov kot akterjev rasti ter glede izzivov v prihodnjih letih. Ravno tako soglaša z njeno oceno, da je treba na vsak način upoštevati razmere, v katerih živimo. Kriza negativno vpliva na kupno moč potrošnikov. Poleg tega se spreminjajo načini potrošnje, ki zahtevajo večje tehnično znanje in so včasih dragi.

3.2

Kljub trdni bazi predpisov Unije se še vedno pojavljajo težave pri njihovem izvajanju: potrošniki nimajo dovolj sredstev za uveljavljanje svojih pravic, po drugi strani pa se število pritožb stalno povečuje; poleg tega se soočajo s poplavo najrazličnejših informacij, nimajo pa takih, ki bi bile dovolj zanesljive.

3.3

Poleg načelnih ugotovitev v agendi, ki jim je mogoče le pritrditi, pa se EESO postavljata dve vprašanji: ali sta program za varstvo potrošnikov in agenda povezana ter kako se bo ta politika izvajala.

3.4

V zvezi s tem je EESO v mnenju z dne 28. marca 2012 (1) opozoril na pomanjkanje sredstev za potrošniško politiko in izrazil zaskrbljenost glede zmožnosti izvajanja ambicioznega programa s sredstvi, ki so očitno premajhna za uresničitev zastavljenih ciljev programa.

3.5

Komisija je predložila dolg seznam pobud, ki bodo sprejete za dosego ciljev agende. Najpomembneje je, da so te pobude kakovostne in uporabne, da se zagotovi zares visoka raven varstva potrošnikov. Potrošniki bodo občutili učinek ukrepov šele, ko jih bodo države članice ter druge zainteresirane strani sprejele in izvajale.

3.6

EESO ugotavlja, da ni preglednega in učinkovitega postopka za oceno izvajanja in rezultatov agende. Zato poziva Evropsko komisijo, naj agendo dopolni z merili za ocenjevanje in kazalniki kakovosti za oceno letnega napredka ter naj vsako poldrugo leto objavi poročilo o izvajanju agende.

3.7

Agenda je pokazala, da potrošniška politika pokriva zelo obsežno področje. To potrjuje, da je treba interese potrošnikov – kot je že opozoril EESO – upoštevati pri pripravi in izvajanju vseh skupnih politik. Vendar pa EESO izraža začudenje, ker agenda ne zajema varstva potrošnikov na zdravstvenem področju, npr. farmacevtskih produktov in zdravstvenih pripomočkov, saj so bili ti v središču pozornost v več državah članicah zaradi škode, ki so jo povzročili potrošnikom in bolnikom. EESO meni, da mora celostna politika varstva potrošnikov obravnavati tudi zdravstveno in farmacevtsko področje z vidikov varnosti, obveščenosti in uveljavljanja pravic potrošnikov.

3.8

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da želi Komisija trgovce vključiti v politike varstva potrošnikov. Zato je treba nujno organizirati izobraževanje za podjetja o pravicah potrošnikov. Mreže podjetniških organizacij, ki bodo v to vključene, se spodbuja, da ob podpori Evropske komisije čim prej ponudijo izobraževalne programe, namenjene predvsem MSP.

3.9

EESO poziva Evropsko komisijo, naj vpletene in zainteresirane strani vključi v izvajanje agende ter okrepi posvetovanje, predvsem z organizacijami za varstvo potrošnikov, da se zagotovi ustrezno sodelovanje pri pripravi zadevnih politik.

4.1.1

EESO odločno podpira revizijo zakonodajnega okvira na področju varnosti proizvodov, katere cilj je potrošnikom zagotoviti varne proizvode in storitve.

4.1.2

Po njegovem mnenju bodo pravila o nadzoru, sodobnih in enotnih praksah ter načinih sodelovanja, vključno s sodelovanjem s pristojnimi organi na kraju proizvodnje, omogočila boljši nadzor trga in s tem pošteno konkurenco, ki bo koristila vsem podjetjem in potrošnikom. Poleg tega si EESO zastavlja vprašanje, kakšen pomen bo imela standardizacija in kakšna sredstva bodo dodeljena v ta namen.

4.1.3

Po mnenju EESO je večja varnost nujna, da se znova pridobi zaupanje potrošnikov, ki so ga različne krize v zvezi z neoporečnostjo živil omajale. Zato je treba nujno izboljšati ukrepe za izvajanje zakonodaje ter zagotoviti sodelovanje med državami članicami.

4.2.1

EESO se strinja s stališčem Komisije, da je trenutno na voljo preobilica informacij, ki pa niso prilagojene potrebam potrošnikov. Soglaša s tem, da je treba dati potrošnikom na voljo zanesljive, jasne in primerljive informacije, ki so dostopne tudi prek drugih in ne le prek elektronskih medijev.

4.2.2

EESO izraža zadovoljstvo, ker je priznana pomembna vloga organizacij za varstvo potrošnikov, in opozarja, da se mora to odražati v sredstvih za dosego zastavljenih ciljev, ki jih dodeljujejo tako evropski kot nacionalni organi. To velja predvsem za izvedbo testiranj proizvodov in storitev za potrošnike.

4.2.3

Odbor podpira ukrepe za obveščanje potrošnikov, če so primerni in zares učinkoviti.

4.2.4

Odbor podpira vse pobude za izobraževanje potrošnikov in predvsem poudarja, da jih je treba ne le obveščati, temveč tudi – že od šolskih let dalje – izboljševati njihovo znanje, npr. znanje na računalniškem in finančnem področju. Te pobude morajo biti časovno opredeljene, vendar pa nikoli ne morejo nadomestiti informacij, ki jih morajo potrošnikom dati trgovci.

4.3.1

EESO se seznanja z odločitvijo Komisije, da bo v skladu s splošnimi pričakovanji zagotovila spoštovanje potrošniškega prava, saj zgolj kopičenje besedil ne bo privedlo do visoke ravni varstva potrošnikov.

4.3.2

Odbor se zavzema za obstoj evropskih mrež; prva izmed njimi, tj. Evropska pravosodna mreža, je bila ustanovljena leta 2001. Da se zagotovi njihova učinkovitost, Odbor poziva k rednemu ocenjevanju, ki bo omogočilo potrebna spoznanja.

4.3.3

EESO soglaša z vsemi pobudami za boljše poznavanje zakonodaje v Evropski uniji.

4.3.4

Odbor podpira pobude samoregulacije in soregulacije, npr. objavo smernic, vendar le, če so učinkovito prilagojene ciljem javne politike. Poleg tega je treba z rednim nadzorom in ocenjevanjem zagotoviti, da se te pobude – če cilji niso izpolnjeni – nadomestijo z obvezujočimi ukrepi.

4.3.5

EESO podpira ukrepe Komisije, katerih cilj je zagotoviti lažje alternativno reševanje sporov, vendar le, če so ti sistemi, kot je poudaril v mnenju (2), neodvisni in nepristranski za stranke v sporih ter če uporaba pravnih sredstev ni izključena.

4.3.6

EESO poziva Evropsko komisijo, naj podpre učinkovite ukrepe za spodbujanje spletnega poslovanja v kombinaciji s sistemi za spletno reševanje sporov. Poleg tega izraža zadovoljstvo, da se načrtuje ustanovitev platforme zainteresiranih strani, namenjene razpravi o evropskem "znaku zaupanja" za spletne strani.

4.3.7

Glede kolektivnih tožb EESO obžaluje, da je v agendi zgolj zelo previdna omemba možnosti uvedbe tovrstnega orodja za uveljavljanje potrošniškega prava. Meni, da je glede na stanje v nekaterih državah ter glede na čezmejne spore in vsa posvetovanja napočil čas za hitro uvedbo tega instrumenta brez oklevanja.

4.4.3.1

EESO ugotavlja, da namerava Komisija strožje nadzorovati finančne storitve za potrošnike, predvsem za najbolj ranljive skupine. Odbor podpira to usmeritev, ki naj bi povečala preglednost ter primerljivost ponudb in cen.

4.4.3.2

Odbor znova poudarja, da vsem vidikom vključevanja na finančnem področju posveča posebno pozornost.

4.4.4.1

Odbor brez zadržkov podpira sprejetje predpisov o zagotavljanju informacij o živilih in o prehranskih trditvah, in sicer zaradi razlogov v zvezi z javnim zdravjem, ki so za potrošnike izredno pomembni.

4.4.4.2

Nedavni problemi v nekaterih državah članicah v zvezi z nezakonito prodajo alkoholnih pijač so znova pokazali, kako pomembna sta nadzor in spremljanje trga.