11.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 380/1

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 14. junija 2010 o akcijskem načrtu za aplikacije sistema za globalno satelitsko navigacijo (GNSS) (KOM(2010)0308),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 1. oktobra 2010 o tem akcijskem načrtu (14146/2010),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. oktobra 2010 Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom "O vodilni pobudi iz strategije Evropa 2020 Unija inovacij" (KOM(2010)0546),

—

ob upoštevanju poročila Evropske komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 18. januarja 2011 o vmesnem pregledu evropskih programov satelitske navigacije (KOM(2011)0005), kjer je izražena potreba po vlaganju velikih finančnih sredstev za dokončanje infrastrukture za satelitsko navigacijo,

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 683/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o nadaljevanju izvajanja evropskih satelitskih navigacijskih programov (EGNOS in Galileo) (1),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1321/2004 z dne 12. julija 2004 o vzpostavitvi upravljavskih struktur za upravljanje Evropskega satelitskega radio-navigacijskega sistema (2),

—

ob upoštevanju Zelene knjige Komisije z dne 8. decembra 2006 o aplikacijah sistemov za satelitsko navigacijo (KOM(2006)0769),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 912/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2010 o ustanovitvi Agencije za evropski GNSS, razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1321/2004 o vzpostavitvi upravljavskih struktur Evropskega satelitskega radio-navigacijskega sistema in spremembah Uredbe (ES) št. 683/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. januarja 2004 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o stopnji napredka programa Galileo (4),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem ter mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7-0084/2011),

A.

ker so zdaj aplikacije GNSS glavne in nepogrešljive v vseh vrstah prometa in ker je promet zaradi njihovega učinkovitega in uspešnega delovanja varnejši, okolju prijaznejši in cenejši,

B.

ker prometne aplikacije zajemajo 20 % vseh aplikacij GNSS glede na obseg in 44 % glede na vrednost ter ker varnostne operacije, ki so večinoma povezane s prometom, pokrivajo dodatnih 5 %,

C.

ker osnovna infrastruktura Evropske unije, ki jo sistem GNSS potrebuje za svoje delovanje, ne more v nedogled ostati odvisna od sistemov, ki so bili prvotno razviti za potrebe drugih držav,

D.

ker je EGNOS samostojni sistem, ki dopolnjuje GPS in ki je za opravljanje funkcije ocene in korekcije odvisen od signalov GPS-signalov; ker bo GNSS postal popolnoma neodvisen šele z uvedbo sistema Galileo,

E.

ker je bil evropski sistem EGNOS oblikovan, da bi zadostil precejšnjemu in raznolikemu povpraševanju evropske in svetovne industrije sedaj in v prihodnje, na primer glede prevoza, varnosti in sledljivosti, ter uresničil cilje nove in bolj proaktivne evropske industrijske politike, ter ker je tudi skladen s sistemom GPS in ga dopolnjuje ter je občutno natančnejši od sistema Galileo,

F.

ker tržne aplikacije GNSS in Galileo predstavljajo naraščajoč svetovni trg in ker jih je treba kar se da dobro zavarovati za zagotovitev gospodarske koristi evropske industrije ter za ustvarjanje delovnih mest,

G.

ker bo imel GNSS bistveno vlogo pri podpori in spodbujanju uporabe inteligentnih prometnih sistemov (Intelligent Transport Systems – ITS),

H.

ker je razvoj aplikacij in storitev GNSS bistven, da se zagotovi popolno izkoriščanje naložb v infrastrukturo sistema Galileo ter razvoj vseh njegovih zmogljivosti,

I.

ker naložbe v tem sektorju vplivajo na vse politike EU in ker bosta širitev ter uvedba sistema Galileo neposredno vplivala na uresničevanje strategije EU 2020, z vidika razvijanja potenciala evropskega trga aplikacij GNSS in storitev pa se bodo ustvarjala delovna mesta in krepila evropska konkurenčnost,

J.

ker projekta GNSS in Galileo prinašata precejšnjo dodano vrednost evropski industrijski politiki in ker je nujno zagotoviti njun uspeh,

1.

pozdravlja sporočilo Komisije o akcijskem načrtu za aplikacije sistema za globalno satelitsko navigacijo (GNSS) in vrsto posebnih sektorskih, uredbenih in horizontalnih dejavnosti, ki jih v njem predlaga;

2.

se strinja s Komisijo, da je cilj načrta zdaj najboljša možnost za dodatno spodbujanje razvoja in aplikacij sistemov EGNOS in Galileo, zlasti na področju prometa; poudarja, da bi morali satelitski navigacijski sistemi zagotoviti interoperabilnost med različnimi sistemi (vključno s konvencionalnimi sistemi), ki bi morala vključevati kombinirano uporabo storitev potniškega in tovornega prometa;

3.

ugotavlja, da se od 15 sektorsko opredeljenih predlogov v akcijskem načrtu, 9 nanaša na promet in večina drugih je potrebnih za podporo prometnih aplikacij;

4.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo pristojni organi hitro izdali dovoljenje za uporabo sistema EGNOS za civilno letalstvo;

5.

se strinja s spodbujanjem uporabe sistema EGNOS in Galielo v civilnem letalstvu, kar je strateška zahteva za izvajanje projekta SESAR (raziskave o upravljanju zračnega prometa enotnega evropskega neba), zlasti glede njegove uporabe za pristajalne postopke in v malih letališčih;

6.

obžaluje, da cela Evropska unija ni pokrita s sistemom EGNOS, in poziva, naj se njegovo kritje prednostno razširi na južno, vzhodno in jugovzhodno Evropo, da se v celotni Evropi zagotovi uporaba sistema v vseh prometnih sektorjih ter poudarja, da je pomembno zagotoviti, da se njegovo kritje razširi na države v južnem in vzhodnem Sredozemlju (države MEDA) ter na Bližnji vzhod in v Afriko;

7.

poudarja pomen GNSS pri razvoju inteligentnih prometnih sistemov; opozarja, da lahko inteligentni prometni sistemi omogočijo učinkovitejše, čistejše in varnejše prometne rešitve, za pravilno izvajanje številnih storitev inteligentnih prometnih sistemov pa je nujen popolno delujoč GNSS;

8.

meni, da lahko sistema EGNOS in Galileo pomembno prispevata k upravljanju cestnega prometa in da je treba v tem sektorju sprožiti kampanjo za osveščanje, da bi se povečala uporaba vseh možnosti, ki jih ponuja pri pobiranju pristojbin, avtomatskemu klicu v sili eCallu, spletnih rezervacijah varnih parkirišč za tovornjake in spremljanju v realnem času, kar bi pripomoglo k okolju prijaznem cestnem prometu;

9.

zato poziva Komisijo, naj pripravi ustrezne upravne predloge, da se sistemu GNSS omogoči dodana vrednost za varnost vseh oblik prometa, zlasti cestnega, ter da se izboljša učinkovitost prevoza blaga;

10.

poziva Komisijo, naj okrepi industrijsko sodelovanje z državami izven EU, da bi spodbudili razvoj in interoperabilnost aplikacij ter storitev EGNOS in Galileo;

11.

se strinja s Komisijo, da je treba opraviti natančno oceno, koliko je treba spremeniti obstoječo zakonodajo o digitalnih tahografih, da bi se zagotovila ustrezna uporaba podatkov o poziciji in hitrosti, ki jih ponuja sistem GNSS;

12.

se strinja, da lahko GNSS pomembno prispeva k povečanju varnosti in učinkovitosti plovbe in da mora Komisija sprejeti ukrepe za izboljšanje osveščenosti in poglabljanje znanja o možnostih, ki jih ponujajo aplikacije GNSS v sektorjih pomorskega prometa in notranjih vodnih poti, ter da je treba aplikacije, ki temeljijo na sistemu EGNOS, sprejeti na ravni Mednarodne pomorske organizacije (IMO) in Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO);

13.

podpira namero Komisije, da izvede kampanje za večjo ozaveščenost med različnimi zainteresiranimi stranmi, da bi evropska industrija dobila zaupanje za naložbe v komercialni potencial projektov EU za satelitsko navigacijo;

14.

poziva Komisijo, naj učinkovito izvaja prepričljive ukrepe kampanjo osveščanja iz akcijskega načrta, da bi v Evropi omogočili obširno uporabo sistema EGNOS na vseh področjih uporabe in s tem zagotovili bolj zapletene pristope;

15.

vztraja, da mora Komisija v okviru proračunskega postopka in prihodnjega večletnega finančnega okvira predlagati ukrepe za zagotovitev ustrezne višino finančnih sredstev za raziskave in razvoj ter uporabo sistemov GNSS; poudarja, da EU prometnemu sektorju že tako nameni malo sredstev, zato za dodatno financiranje GNSS ne bi smeli zmanjšati sredstev drugih prednostnih nalog s področja skupne prometne politike; zlasti glede tega projekta in drugih podobnih projektov, kot so TEN-T, ponovno poziva Komisijo, naj predloži predlog o večletnem financiranju, daljšem od večletnega finančnega okvira, s čimer bi zagotovili trden in zanesljiv finančni okvir za več ambicioznih evropskih projektov, katerih obseg presega sedanje omejitve;

16.

poziva Evropsko komisijo, naj razmisli o možnosti, da se prihodke od tržnih dejavnosti Galilea nameni proračunu EU;

17.

poziva Evropsko komisijo, naj Evropski parlament seznani s tem, kako bo zagotovljeno financiranje letnih stroškov (ocenjenih na 800 milijonov EUR) za vzdrževanje Galilea, ko bo ta začel delovati;

18.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju z Evropsko investicijsko banko in Evropskim investicijskim skladom pripravi celovito strategijo financiranja, ki lahko poleg ustreznih prispevkov EU in držav članic med drugim vključuje usklajene davčne pobude, poenostavljene postopke za dodeljevanje sredstev in ureditve, ki bodo omogočale stekanje tveganega kapitala malim in srednjim podjetjem ter olajšale razvoj in trženje aplikacij sistemov EGNOS in Galileo;

19.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo 100 milijonov EUR iz odobritev za plačila za raziskave v sedmem okvirnem programu, ki se verjetno ne bodo porabili, na razpolago za razvoj aplikacij sistema GNSS;

20.

poziva Komisijo, naj preuči, kako bi lahko poenostavljeni postopki zagotovili učinkovitejšo in pregledno porabo teh sredstev v podporo raziskavam na področju prometa s pomočjo GNSS za vsakogar, posebna pozornost pa naj se nameni majhnim in srednjim podjetjem;

21.

poziva Komisijo, naj olajša dostop malih in srednjih podjetij do evropskih sredstev za spodbujanje inovacij v zvezi z aplikacijami GNSS, zlasti v okviru sedmega in osmega okvirnega programa;

22.

poziva Komisijo, naj preuči vprašanja o varstvu podatkov, ki bi jih lahko sprožila uporaba aplikacij in storitev EGNOS, ter naj stori vse, da jih ovrže;

23.

ugotavlja, da je treba vlagati v razvoj aplikacij in storitev sistema GNSS, posebej upoštevajoč posebne zahteve invalidov, saj so te naložbe bistvenega pomena za ustrezen razvoj in uporabo sistemov GNSS;

24.

poziva Komisijo, naj spodbuja razvoj posebnih centrov s sektorskimi storitvami, zlasti za pomorski promet;

25.

obžaluje, da premalo sredstev, namenjenih raziskavam in inovacijam aplikacij, ki temeljijo na sistemih EGNOS in Galileo, povzročajo veliko zamudo v tehnološkem napredku in rasti industrijskih zmogljivosti ter okolju prijaznega izvajanja v Evropski uniji, ter zato poziva Komisijo, naj predstavi ukrepe, s katerimi bodo mala in srednja podjetja lažje prišla do financiranja;

26.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

11.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 380/5

—

ob upoštevanju svojega sklepa z dne 20. oktobra 2010 o reviziji okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo (1) ("okvirni sporazum"),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o sporazumu med EU in ZDA o zračnem prometu (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. maja 2010 o začetku pogajanj o sporazumih o evidencah imen letalskih potnikov z Združenimi državami Amerike, Avstralijo in Kanado (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. aprila 2007 o vzpostavitvi skupnega evropskega zračnega prostora (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2007 o sklenitvi sporazuma o zračnem prometu med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani in Združenimi državami Amerike na drugi (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. januarja 2006 o razvijanju agende zunanje letalske politike Skupnosti (6),

—

ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z naslovom Razvijanje agende zunanje letalske politike Skupnosti (KOM(2005)0079),

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti njenega člena 218,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem (A7-0079/2011),

A.

ker je imel Parlament do sprejetja Lizbonske pogodbe pri sklepanju mednarodnih sporazumov o zračnem prometu le posvetovalno vlogo,

B.

ker je sedaj za sporazume na področjih, za katera velja redni zakonodajni postopek, potrebna odobritev Parlamenta,

C.

ker se ob pogajanjih Komisije o sporazumih med Unijo in tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami "Evropski parlament […] v vseh fazah postopka nemudoma in izčrpno obvesti" (7),

D.

ker bi moral okvirni sporazum zagotavljati, da se pristojnosti in posebne pravice institucij izvajajo čim bolj učinkovito in pregledno,

E.

ker se je Komisija v tem sporazumu obvezala, da bo spoštovala načelo enake obravnave Parlamenta in Sveta v zvezi z zakonodajnimi in proračunskimi zadevami, zlasti glede dostopa do zasedanj in posredovanja prispevkov ali drugih informacij,

1.

meni, da lahko celoviti sporazumi o zračnem prometu s sosednjimi državami ali pomembnimi svetovnimi partnerji znatno koristijo potnikom, prevoznikom tovora in letalskim družbam tako pri dostopu do trga kot tudi z zbliževanjem predpisov, da se tako spodbudi poštena konkurenca, med drugim tudi glede državnih subvencij ter socialnih in okoljskih standardov;

2.

priznava, da so horizontalni sporazumi, ki obstoječe dvostranske sporazume usklajujejo s pravom Skupnosti, potrebni za zagotavljanje pravne varnosti, poleg tega pa omogočajo tudi poenostavitev in vsem letalskim prevoznikom iz Unije zagotavljajo enake pravice;

3.

opozarja, da so standardi varnosti v zračnem prometu bistvenega pomena za potnike, člane posadk in letalsko industrijo na splošno, in zato podpira sklepanje sporazumov o varnosti v zračnem prometu z državami, ki imajo pomembno letalsko industrijo, saj je mogoče z manjšim podvajanjem ocen, preizkusov in nadzora zmanjšati stroške ter zagotoviti skladne visoke standarde;

4.

obžaluje, da Svet Komisiji še ni podelil mandata za pogajanja o celovitem sporazumu o zračnem prometu s pomembnimi trgovinskimi partnerji, kot sta Ljudska republika Kitajska in Indija; meni, da to vse bolj škoduje interesom Unije, zlasti glede na hitro rast teh gospodarstev;

5.

poudarja, da na najnovejšem seznamu tekočih pogajanj o mednarodnih sporazumih o zračnem prometu ni nekaterih pomembnih držav, kot sta Japonska in Ruska federacija;

6.

izraža zaskrbljenost zaradi aktualnega vprašanja preletov čez Sibirijo; poziva Komisijo, naj stori vse, kar je v njeni moči, tudi obravnava to vprašanje v okviru ruskih pogajanj o pristopu k WTO, da bi preprečili izkrivljanje konkurence med letalskimi prevozniki EU;

7.

poudarja, da je treba pri vsakih pogajanjih presoditi, kakšne so prednosti hitre sklenitve sporazuma v primerjavi s podaljšanjem postopka, da bi tako dosegli ambicioznejši rezultat;

8.

poudarja, da si bo Parlament pri ocenjevanju celovitih sporazumov, ki mu bodo predloženi v odobritev, prizadeval uporabljati vedno enak nabor standardov; ugotavlja, da bo Parlament pri ocenjevanju še posebej pozoren na vprašanje, do kakšne mere sporazum: na uravnotežen način sprošča omejitve glede dostopa do trga in naložbenih priložnosti; zagotavlja spodbude za ohranjanje in krepitev socialnih in okoljskih standardov; zagotavlja ustrezne zaščitne mehanizme za varstvo podatkov in zasebnosti; vključuje medsebojno priznavanje varnostnih in varstvenih standardov ter zagotavlja visoko raven spoštovanja pravic potnikov;

9.

meni, da mora sporazum nujno vsebovati svetovne standarde za varovanje podatkov in zasebnosti ter da so merila, ki jih je Parlament opredelil v svoji resoluciji z dne 5. maja 2010, ustrezen model za tak dogovor; poudarja, da bi Evropska unija morala imeti vodilno vlogo pri razvoju takih mednarodnih standardov;

10.

opozarja na to, da letalski sektor vedno bolj prispeva h globalnemu segrevanju, in meni, da morajo sporazumi vključevati zavezo o sodelovanju v okviru Mednarodne organizacije za civilno letalstvo pri zmanjševanju emisij zrakoplovov ter namero o krepitvi tehničnega sodelovanja na področju znanosti o podnebju (emisije CO2 in druge emisije v ozračju, ki vplivajo na podnebje), raziskav in tehnološkega razvoja ter na področju učinkovite porabe goriva;

11.

poudarja, da je treba različne vidike letalskih predpisov, vključno s predpisi o omejevanju hrupa in nočnih letov, določiti na lokalni ravni ob polnem spoštovanju načel poštene konkurence in subsidiarnosti; poziva Komisijo, naj usklajuje ta vprašanja na evropski ravni ob upoštevanju nacionalnih zakonodaj držav članic in načela "uravnoteženega pristopa", kakor ga je opredelila Mednarodna organizacija za civilno letalstvo;

12.

poziva Komisijo, naj sporazume o zračnem prometu uporabi za spodbujanje skladnosti z ustrezno mednarodno zakonodajo o socialnih pravicah, zlasti z delovnimi standardi, vključenimi v temeljne konvencije Mednarodne organizacije dela (ILO 1930–1999), s smernicami OECD za večnacionalne družbe (1976, revidiranimi 2000) in z Rimsko konvencijo o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih (1980);

13.

ugotavlja, da veljajo za sporazume o varnosti naslednja merila: polno medsebojno priznavanje prakse in postopkov certificiranja; izmenjava podatkov o varnosti; skupni inšpekcijski pregledi; okrepljeno regulativno sodelovanje ter posvetovanja na tehnični ravni, namenjena reševanju vprašanj, preden ta sprožijo mehanizem za reševanje sporov;

14.

poudarja, da mora Parlament, če naj ob koncu pogajanj sprejme odločitev o odobritvi, spremljati proces že od začetka; meni, da je tudi v interesu drugih institucij, da se vsi pomisleki, dovolj pomembni, da bi lahko postavili pod vprašaj pripravljenost Parlamenta za odobritev, opredelijo in obravnavajo že v zgodnji fazi;

15.

opozarja, da se je Komisija že z okvirnim sporazumom iz leta 2005 zavezala, da bo v času priprav na mednarodna pogajanja ter med njimi in ob njihovem zaključku Parlamentu zagotavljala pravočasne in jasne informacije; ugotavlja, da revidirani okvirni sporazum iz oktobra 2010 posebej določa, da je treba Evropski parlament od vsega začetka redno in po potrebi ob ohranitvi zaupnosti obveščati o vseh podrobnostih postopka v teku na vseh stopnjah pogajanj;

16.

pričakuje, da bo Komisija pristojni odbor obvestila, da namerava predlagati začetek pogajanj o sklenitvi in spremembi mednarodnih sporazumov o zračnem prometu, ter ga seznanjala z osnutki pogajalskih smernic, osnutki pogajalskih besedil in z dokumentom, ki bo parafiran, pa tudi z drugimi relevantnimi dokumenti in informacijami; pričakuje, da bo sporazum izrecno določal vlogo Parlamenta pri nadaljnjih spremembah mednarodnega sporazuma o zračnem prometu;

17.

opozarja, da je treba zgoraj navedene informacije v skladu s členom 24 okvirnega sporazuma posredovati Parlamentu takó, da lahko ta po potrebi poda svoje mnenje; odločno poziva Komisijo, naj Parlamentu poroča, kako so bila njegova mnenja upoštevana;

18.

priznava, da je Parlament dolžan zagotoviti zaupnost občutljivih informacij o pogajanjih v teku, ki jih prejme;

19.

opozarja, da poslovnik Parlamentu dopušča, da na plenarnem zasedanju "na podlagi poročila pristojnega odbora […] sprejme priporočila in zahteva, da se upoštevajo pred sklenitvijo mednarodnega sporazuma" (člen 90, odstavek 4);

20.

priznava, da dajejo sporazumi o zračnem prometu pogosto pomembno vlogo skupnemu odboru, zlasti kar zadeva zbliževanje predpisov; sprejema dejstvo, da je to pogosto prožnejši in učinkovitejši način odločanja, kot je poskus vključevanja teh točk v sam sporazum; kljub temu poudarja, da je pomembno, da Parlament pravočasno prejme vse informacije o delu različnih skupnih odborov;

21.

poziva Komisijo, naj zaradi nadaljnjega pretoka informacij Parlamentu redno in najmanj vsaka tri leta predloži poročilo z analizo prednosti in pomanjkljivosti veljavnih sporazumov; poudarja, da bo Parlament na podlagi teh poročil lahko učinkoviteje ocenil prihodnje sporazume;

22.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

11.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 380/9

—

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti členov o raziskavah,

—

ob upoštevanju Sklepa št. 1982/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o sedmem okvirnem programu Evropske skupnosti (z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe preimenovane v Evropsko unijo) za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007–2013) (1),

—

zlasti ob upoštevanju člena 7 zgoraj navedenega sklepa v zvezi s spremljanjem, oceno in pregledom sedmega okvirnega programa,

—

ob upoštevanju člena 182(2) PDEU v zvezi s prilagoditvijo okvirnega programa glede na spremenjene okoliščine,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. februarja 2011 z naslovom "Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Odziv na poročilo strokovne skupine o vmesni oceni Sedmega okvirnega programa za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti ter na poročilo strokovne skupine o vmesni oceni Sklada za financiranje na osnovi delitve tveganja" (KOM(2011)0052),

—

ob upoštevanju sklepov 3074. zasedanja Sveta Evropske unije za konkurenčnost (notranji trg, industrija, raziskave in vesolje) z dne 9. marca 2011 o vmesni oceni sedmega okvirnega programa za raziskave, skupaj s skladom za financiranje na osnovi delitve tveganja,

—

ob upoštevanju končnega poročila strokovne skupine o vmesni oceni sedmega okvirnega programa z dne 12. novembra 2010,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. novembra 2010 o poenostavitvi izvajanja raziskovalnih okvirnih programov (2),

—

ob upoštevanju končnega poročila strokovne skupine o oceni programov za raziskave in tehnološki razvoj v okviru šestega okvirnega programa 2002–2006" iz februarja 2009,

—

ob upoštevanju poročila strokovne skupine o pregledu struktur in mehanizmov Evropskega raziskovalnega sveta (ang. Towards a world class Frontier research Organisation - Review of the European Research Council's Structures and Mechanisms) z dne 23. julija 2009,

—

ob upoštevanju poročila neodvisne strokovne skupine o vmesni oceni sklada za financiranje na osnovi delitve tveganja (ang. Mid-Term Evaluation of the Risk-Sharing Financial Facility) z dne 31. julija 2010,

—

ob upoštevanju poročila strokovne skupine o prvi vmesni oceni skupnega podjetja za pobudo za inovativna zdravila (ang. First Interim Evaluation of the Innovative Medicines Initiative Joint Undertaking) z dne 20. decembra 2010,

—

ob upoštevanju poročila strokovne skupine o prvi vmesni oceni skupnih tehnoloških pobud Artemis in Eniac (ang. First Interim Evaluation of the ARTEMIS and ENIAC Joint Technology Initiatives) z dne 30. julija 2010,

—

ob upoštevanju poročila neodvisne strokovne skupine o prvi vmesni oceni skupnega programa o podpori iz okolja pri samostojnem življenju (ang. Interim Evaluation of the Ambient Assisted Living Joint Programme) iz decembra 2010,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij o poenostavitvi izvajanja raziskovalnih okvirnih programov, sprejetega na njegovem plenarnem zasedanju 27. in 28. januarja 2011,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2010 o uresničevanju sinergij med sredstvi za raziskave in inovacije iz Uredbe (ES) št. 1080/2006 o Evropskem skladu za regionalni razvoj ter sedmim okvirnim programom za raziskave in razvoj v mestih in regijah ter državah članicah in Uniji (3),

—

ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 9/2007 z dne 22. novembra 2007 o ocenjevanju okvirnih programov EU za raziskave in tehnološki razvoj in o tem, ali je mogoče pristop Komisije izboljšati,

—

ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 8/2009 z naslovom "Mreže odličnosti in integrirani projekti v raziskovalni politiki Skupnosti: ali so dosegli svoje cilje?",

—

ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 2/2010 z naslovom "Uspešnost podpornih shem za načrtovalne študije in izgradnjo novih infrastruktur v okviru šestega okvirnega programa za raziskave",

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o poenostavitvi izvajanja raziskovalnih okvirnih programov z dne 15. septembra 2010,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenja Odbora za proračun (A7-0160/2011),

A.

ker je sedmi okvirni program Evropske skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti najobsežnejši instrument za podpiranje raziskav na svetovni ravni in glavno orodje raziskovalne politike Evropske unije,

B.

ker je treba omogočiti spremembe, ki izhajajo iz vmesnega pregleda sedmega okvirnega programa, zaradi številnih sprememb, ki so se zgodile po pogajanjih in sprejetju tega programa leta 2006 (nove institucije, novi politični organi, gospodarska kriza), vendar tudi zaradi obsega finančnih sredstev, ki bodo še na voljo do konca okvirnega programa,

C.

ker Lizbonska pogodba uvaja evropski raziskovalni prostor kot posebno sredstvo evropske politike,

D.

ker so v strategiji Evropa 2020 raziskave in inovacije osrednji element pametne, trajnostne in vključujoče rasti,

E.

ker je raziskovanje pretvarjanje ekonomske moči v znanje, medtem ko so inovacije obraten proces, kjer se znanje pretvarja v ekonomsko moč,

F.

ker morajo EU in države članice najti načine, da se skupaj odzovejo na največje družbene, gospodarske, okoljske, demografske in etične izzive, s katerimi se srečujejo evropski narodi, kot so staranje prebivalstva, zdravje, preskrba s hrano, trajnostni razvoj, veliki okoljski izzivi itd., in ker morajo predlagane rešitve posameznike spodbuditi, da prevzamejo večjo odgovornost za svoja dejanja,

G.

ker so naložbe v raziskave, razvoj in inovacije najboljši možni dolgoročni odgovor na sedanjo gospodarsko in finančno krizo, saj omogočajo EU, da bo kot na znanju temelječa družba postala konkurenčna na svetovni ravni,

H.

ker Evropa konkurira gospodarskim silam, kot so Kitajska, Indija, Brazilija, Avstralija, Združene države Amerike in Rusija, in ker naša sposobnost združevati in usklajevati prizadevanja, zlasti na raziskovalnem področju, med Evropsko unijo in državami članicami v zelo veliki meri določa našo gospodarsko konkurenčnost in torej možnosti za financiranje naših družbenih ambicij, spoštovanje naših zavez v zvezi z dobrim počutjem evropskih državljanov in varstvom okolja,

I.

ker so stroški raziskav in razvoja v Evropi v primerjavi z drugimi svetovnimi nizki, med drugim zaradi pomanjkanja zasebnih naložb in ker okvirni pogoji niso prijazni inovacijam; ker privlačnost sedmega okvirnega programa za industrijski sektor in uporaba raziskav v korist gospodarstva nista v celoti dokazani; ker pa se poleg potrebe po finančnih sredstvih jasno kaže tudi potreba po boljšem usklajevanju in sofinanciranju med Unijo, državami članicami in regijami, ob polnem upoštevanju posebnosti in etičnih možnosti držav članic,

J.

ker le pri zelo majhnem deležu javnih naložb v raziskave, razvoj in inovacije poteka evropsko sodelovanje,

K.

ker so nujno potrebni boljši odnosi med akademskim okoljem, raziskovalno skupnostjo in industrijo, da se omogoči pretvorba rezultatov raziskav v proizvode in storitve, ki bodo zagotavljali gospodarsko rast in koristili vsej družbi,

L.

ker bi moral sedmi raziskovalni program temeljiti na enakih splošnih načelih kot evropski raziskovalni prostor,

M.

ker je bilo od 54,6 milijarde EUR, namenjene temu programu, 25,8 milijarde oziroma povprečno 6,5 milijarde na leto porabljene v prvih štirih letih (2007–2010) in ker je za zadnja tri leta (2011–2013) ostalo 28,8 milijarde oziroma povprečno 9,6 milijarde na leto,

N.

ker je obdobje 2011–2013 občutljivo obdobje, ki zahteva takojšnjo posebno pozornost glede dejavnikov konkurenčnosti in socialne kohezije, katerih ključni element so prav raziskave in inovacije,

O.

ker so glavne ovire sedmega okvirnega programa še vedno zapletenost upravnega vodenja, preobsežna birokracija, premajhna preglednost, neučinkovitost in neupravičene zamude, kar so močno odvrača raziskovalce, industrijo ter mala in srednja podjetja, od sodelovanja v tem programu, tako da bi morala biti ena od prednostnih nalog velik premik pri poenostavljanju,

P.

ker je cilj 40-odstotne udeležbe raziskovalk v sedmem okvirnem programu ambiciozen in pravi cilj; ker je trenutni delež raziskovalk v raziskovalnih projektih sedmega okvirnega programa borih 25,5 %,

1.

pozdravlja kakovost poročil strokovnih skupin o vmesni oceni sedmega okvirnega programa in sklada za financiranje na osnovi delitve tveganja, ki vsebuje oceno o kakovosti dejavnosti, izvajanju in doseženih rezultatih, in to kljub le splošnim pooblastilom, ki so jih imele strokovne skupine; vseeno poudarja, da ocena ni pokrila vseh dejavnosti držav članic in Unije;

2.

ne razume zamude Komisije, ki je sporočilo objavila šele 9. februarja 2011, čeprav bi ga morala objaviti najpozneje leta 2010, in izraža razočaranje zaradi pomanjkljivosti tega sporočila z vidika sedanjih izzivov, zlasti sedanje gospodarske krize, sredstev, ki jih je še treba porabiti v okviru sedmega okvirnega programa, itd.;

3.

poziva Komisijo, naj poskrbi za nadaljnje ukrepanje zlasti v zvezi z desetimi posebnimi priporočili strokovne skupine;

4.

poudarja, da so sklepi vmesne ocene relativni, saj večina sredstev sedmega okvirnega programa še ni bila dodeljena, ker se začeti projekti še vedno izvajajo, drugi projekti, financirani v okviru sedmega okvirnega programa, pa se bodo izvajali še po njegovem izteku;

5.

meni, da rezultati, ki jih je dosegel sedmi okvirni program, izkazujejo evropsko dodano vrednost na področju raziskav in razvoja, čeprav Evropa še vedno zaostaja za ZDA in izgublja prednost, ki jo je imela pred gospodarstvi v vzponu; vseeno pa poziva Komisijo, naj pospeši svoja prizadevanja pri posredovanju uspešnih rezultatov državam članicam, znanstveni srenji in evropskim državljanom;

6.

obžaluje, da ni metode za ocenjevanje, koliko so projekti, financirani iz sedmega okvirnega programa, pripomogli k napredku znanstvenega znanja;

7.

poziva Komisijo in države članice, naj povečajo svoja komunikacijska prizadevanja v zvezi s 7OP (tudi z uporabo novih tehnologij, na primer pametnih raziskovalnih informacijskih storitev), z lažjim dostopom do informacij o udeležbi, z objavo prihodnjih raziskovalnih izzivov in razširjanjem rezultatov raziskav; podpira pobude Komisije, ki spodbujajo odprt dostop do rezultatov javno financiranih raziskav, kjer je to ustrezno in izvedljivo glede na pravice intelektualne lastnine;

8.

pozdravlja stopnjo udeležbe in odličnosti pri izbiri projektov; vendar obžaluje, da uspešnost tega programa na splošno ostaja precej majhna in da utegne biti celo odvračalen, zlasti za mala in srednja podjetja, ki imajo pomembno vlogo pri pretvorbi rezultatov raziskav v proizvode in storitve; meni, da bi to lahko izboljšali s poenostavitvijo upravnih in finančnih pravil, pa tudi projektov in postopkov, tako da bi bolje ustrezali potrebam malih in srednjih podjetij;

9.

ugotavlja, da se je zaradi množenja obravnavanih ciljev in tem ter razvejanosti instrumentov povečala obseg sedmega okvirnega programa, zmanjšala pa njegovo zmožnost, da koristi natančno določenemu evropskemu cilju;

10.

odobrava okrepitev posebnega programa za sodelovanje, ki zaradi aktualnih znanstvenih in tehnoloških izzivov ostaja pomemben; poudarja njegovo vlogo pri razvoju kritične mase na področju raziskav, razvoja in inovacij, ki je na nacionalni oziroma regionalni ravni ni mogoče doseči na tak način, saj tako dokazuje evropsko dodano vrednost; meni, da morajo skupne čeznacionalne raziskave ostati prednostna naloga; priporoča izvajanje sheme "prihodnjih in nastajajočih tehnologij" ter razširitev načrtov na vsa tematska področja; zahteva večjo prožnost pri določanju glavnih tem, pragov in zgornjih meja za financiranje, pri čemer bi razlikovali med velikimi in malimi projekti; poudarja, da je sedanji program sodelovanja preozek, teme pa so pogosto preveč podrobne, da bi lahko odgovorile na velike družbene izzive; priporoča, naj se v naslednjem okvirnem programu predvidijo razpisi s širšim tematskim okvirom;

11.

poudarja, da bo širši interdisciplinarni pristop potreben tudi za učinkovito spoprijemanje z vse večjimi družbenimi izzivi; poudarja, da imajo družbene in humanistične vede pomembno vlogo pri reševanju velikih izzivov, s katerimi se sooča EU; obžaluje, da je zaradi zelo posebnih in ozkih razpisov v poglavju Sodelovanje o družbeno-ekonomskih znanostih in humanističnih vedah zelo težko začeti nove in inovativne raziskave na tem področju;

12.

predlaga, naj se za uresničevanje ciljev strategije EU 2020 raziskave, ki se podpirajo iz 7OP, usmerijo v reševanje najbolj žgočih izzivov EU v sektorjih, ki so opredeljeni v poglavju Sodelovanje: zdravje (vključno s kliničnimi raziskavami in medicinskimi tehnologijami), hrana in biotehnologija (tudi varnost hrane), informacijsko-komunikacijske tehnologije, energija (vključno z energetsko učinkovitostjo, pametnimi omrežji, obnovljivimi viri, zajemanjem in shranjevanjem ogljika, evropskim strateškim načrtom za energetsko tehnologijo (SET) in uporabo bioplina), okolje (vključno s podnebnimi spremembami, vodo, tlemi, lesom in gozdovi), trajnostni promet, družbeno-ekonomske in humanistične znanosti, vesolje in varnost;

13.

predlaga okrepitev skupnih raziskav, na primer dejavnosti, ki se financirajo v posebnem programu Sodelovanje; poziva k možnosti oblikovanja manjših in srednje velikih projektov in partnerskih konzorcijev, ki bi omogočali učinkovito usklajevanje in hkrati okrepili znanstveno odličnost; poudarja, da mora pristop na podlagi skupnih raziskav ostati osrednji element okvirnega programa;

14.

pozdravlja obetavne rezultate, ki jih je v poglavju Zamisli dosegel Evropski raziskovalni svet (ERC), in njegovo vlogo pri povečevanju razpoznavnosti in privlačnosti evropskih raziskav; obžaluje pomanjkljivo sodelovanje in udeležbo zasebnega sektorja v Evropskem raziskovalnem svetu; poziva Komisijo, naj poveča financiranje Evropskega raziskovalnega sveta (kar bi povečalo tudi njegovo uspešnost) ter naj oceni možnosti za nadaljnje izboljševanje njegovih struktur in mehanizmov, tudi tako, da bi postal neodvisen pravni subjekt, ki bo imel pristojnost za odločanje in bo neposredno odgovoren za svojo znanstveno strategijo in upravno vodenje, kar bi lahko uporabili tudi kot vodilo za večjo neodvisnost drugih agencij za financiranje raziskava, razvoja in inovacij; podpira večjo preglednost v postopku imenovanja znanstvenega sveta in pri sestavi odborov za pregled; priporoča, naj Evropski raziskovalni svet ohrani močno podporo posameznim odličnim znanstvenikom; poziva Evropski raziskovalni svet, naj ponudi tudi možnost podpore za skupinske projekte, vendar vedno pod pogojem, da se oblikujejo s postopki od spodaj navzgor;

15.

podpira dejavnosti Marie Curie v poglavju Ljudje, ki so dragocene za poklicno pot raziskovalcev, zagotavljajo individualizirano raziskovanje od spodaj navzgor znotraj zelo raznovrstnih tem, odvračajo beg možganov ter pripomorejo k večji privlačnosti raziskovalnih poklicev za obetajoče mlade raziskovalce iz Evrope in tretjih držav; glede na sorazmerno prevelik vpis priporoča, naj se program Marie Curie za mobilnost nadaljuje z razširjenimi viri okviru sedmega okvirnega programa, da bi okrepili možnosti za mobilnost raziskovalcev in doktorskih študentov (tako med akademsko sfero kot v zasebnem sektorju ali med državami članicami, na primer z uvedbo sheme raziskovalnih kuponov, kjer bi denar za raziskave sledil raziskovalcem; meni pa, da je mogoče v okviru dejavnosti Marie Curie številne ukrepe še poenostaviti; obžaluje, da se večina znanstvenega dela, opravljenega v EU, še vedno odvija v negotovih delovnih razmerah;

16.

meni, da je treba za povečanje kadrovskih virov, ki se v Evropi ukvarjajo z raziskavami, poskrbeti, da bodo poklicne možnosti na tem področju privlačnejše, tako da se odpravijo upravne ovire ter priznajo zasluge ter čas usposabljanja in dela v katerem koli raziskovalnem centru; v ta namen spodbuja Komisijo in države članice, naj vzpostavijo skupen sistem za vrednotenje odličnosti in poklicne poti raziskovalcev ter uspešnosti posameznih univerz; ponovno poudarja, da je pomembno vlagati v izobraževanje, usposabljanje in razvoj znanj ter dopolniti povezave med izobraževanjem, raziskavami in inovacijami;

17.

izraža dvom o raznovrstnosti ciljev v poglavju "Zmogljivosti" in težav, ki izhajajo iz tega, zlasti na področju mednarodnega sodelovanja in glede napredka v zvezi z veliko raziskovalno infrastrukturo (ESFRI); meni, da so močno potrebni ukrepi v prid malih in srednjih podjetij, zlasti inovativnih, in poziva Komisijo, naj ohrani te dejavnosti in z njimi povezani proračun, hkrati pa ukrepa za izboljšanje njihovega izvajanja; meni, da projekti "Infrastruktura", ERA-NET, ERA-NET+ in pobude, ki temeljijo na členu 185, izpolnjujejo svojo nalogo, namreč strukturirati evropski raziskovalni prostor;

18.

priznava, da so skupne tehnološke pobude koristne za konkurenčnost evropske industrije; obžaluje, da prihaja do pravnih in upravnih ovir (pravna osebnost, finančni predpisi in v nekaterih primerih tudi intelektualna lastnina), ki lahko od sodelovanja odvrnejo številne pomembne akterje na področju raziskav ter mala in srednja podjetja; obžaluje razlike med vodstvenimi in pravnimi strukturami in visoke operativne stroške, povezane z zagonom skupnih tehnoloških pobud; poziva države članice, naj potem, ko podpišejo dogovor o sofinanciranju skupnih tehnoloških pobud, tudi izpolnijo svoje obveznosti; poziva Komisijo, naj poenostavi pravila in stopnje financiranja za podobne kategorije udeležencev v vseh skupnih tehnoloških pobudah na podlagi modela sedmega okvirnega programa, vključno z nacionalnim sofinanciranjem; prosi, da bi bil bolj vključen v politični nadzor nad temi instrumenti, zlasti za zagotovitev ustreznega ravnotežja glede sodelovanja in dejavnosti; poudarja, da te pobude ne bi smele povzročiti zunanjega izvajanja v okviru javnega financiranja in bi morale glede državne pomoči in predkonkurenčnosti ostati v pravnih okvirih;

19.

poziva Komisijo, naj Parlamentu pošlje jasne in podrobne informacije o delovanju skupnih tehnoloških pobud ter pri tem za vsak primer posebej navede njihov pravni status, kdo sestavlja upravni odbor, in začete dejavnosti;

20.

je seznanjen z bolj sistematično uporabo preveč odprtih razpisov za zbiranje predlogov (pristop od spodaj navzgor), s katerim naj bi zagotovili dolgoročne raziskovalne zmogljivosti; poudarja, da je treba vseeno ohraniti ravnovesje med obema pristopoma (od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol), saj vsak ustreza posebnim potrebam; poudarja, da se je treba pri določanju raziskovalnih načrtov posvetovati in sodelovati z raziskovalci, industrijo in akterji civilne družbe;

21.

meni, da je treba zlasti glede na strategijo 2020 in cilj "pametne rasti" določiti skupna raziskovalna področja med tistimi, ki obetajo največ z vidika konkretne uporabe, kar bo omogočilo visoko raven izmenjave v etičnem okviru; poudarja, da bi takšna področja lahko tvorila skupno raziskovalno platformo, ki bi jo financirala EU, podprta pa bi bila s skupnim omrežjem za izmenjavo podatkov, kar je treba obravnavati kot zelo pomemben prednostni interes;

22.

obžaluje, da je financiranje raziskav v Evropi še vedno zelo razdrobljeno, številni viri financiranja iz držav članic in Skupnosti pa uporabljajo različne prednostne naloge, merila, opredelitve in postopke ocenjevanja, zaradi česar prihaja do nepotrebne zmede, napak in premajhne kritične mase; poziva Komisijo in Svet, naj na vrh svoje agende umestita vprašanja sodelovanja in usklajevanja med različnimi programi EU ter nacionalnimi programi; poziva Komisijo, naj izvede analizo za boljše usklajevanje evropskih in nacionalnih dejavnosti, vključno z morebitno uskladitvijo faz pri oblikovanju razpisov za zbiranje predlogov in ocenjevanju projektov, ter opredelitvijo nacionalnih pravil ali zakonov, ki ovirajo ali zapletajo finančno poslovodenje mednarodnih projektov za sodelovanje v raziskavah; poziva, naj se razpisi za zbiranje predlogov, skupaj s tistimi, ki bodo objavljeni julija 2011, pripravijo v dogovoru z državami članicami, da ne bi podvajali nacionalnih pobud, temveč jih dopolnjevali; ob tem meni, da bi bilo treba sistem ERA-Net okrepiti kot orodje za podporo odličnosti in razvoju meril za kazalnike kakovosti, ki je osnova za usklajevanje med programi ali skupnimi podjetji; predlaga, naj sedmi okvirni program dopolni delovanje akterjev, ki upravljajo nacionalne programe, vključene v skupno načrtovanje, da bi okvirni programi za raziskave in razvoj prešli s sistema vodenja projektov na sistem upravljanja programov, ne da bi pri tem zanemarili upravljanje malih projektov; meni, da je treba za uspešno skupno načrtovanje programov izbirati projekte na osnovi odličnosti, kar bi moralo biti prikrojeno značilnostim posameznega sektorja, da je treba okrepiti vlogo Komisije, države članice pa bi morale spoštovati svoje finančne obveznosti; poziva, naj se zadnja tri leta sedmega okvirnega programa namenijo prispevanju k oblikovanju evropskega raziskovalnega prostora;

23.

dvomi, da je velikokrat možno financirati samo eno ponudbo na razpis, kar pomeni tratenje sredstev, ki so bila vložena v pripravo in ocenjevanje odličnih predlogov, ter odrekanje financiranja nekaterim odličnim zamislim; poziva Komisijo, naj razmisli o možnem financiranju odličnih neizbranih raziskovalnih predlogov prek dodatnega raziskovalnega proračuna (ki bi dopolnjeval sredstva za raziskave), v katerega bi prispevale države članice, regionalni in strukturni skladi ter zasebni sektor;

24.

poudarja pomen neposrednih dejavnosti Skupnega raziskovalnega središča in njihov prispevek k trajnostnemu razvoju, konkurenčnosti, zaščiti in varnosti jedrske energije;

25.

priznava pomen projekta črnomorskih medsebojnih povezav za vzpostavitev regionalne raziskovalne in izobraževalne mreže v širši črnomorski regiji ter njeno povezavo s komunikacijsko mrežo visoke zmogljivosti in hitrosti za vse raziskovalce v Evropi (GEANT) ter poziva Komisijo, naj še naprej podpira raziskovalne projekte v črnomorski regiji, kot so HP-SEE, SEE-GRID, SCENE, CAREN in BSRN;

26.

poziva Komisijo, naj v okviru sedmega okvirnega programa in prihodnjega finančnega okvira zagotovi ustrezno raven financiranja za raziskave in razvoj za storitve in aplikacije globalnega satelitskega navigacijskega sistema (GNSS);

27.

poudarja, da mora raziskovanje v okviru sedmega okvirnega programa potekati skladno s temeljnimi pravicami, kot so zapisane v Evropski listini; zato odločno poziva Komisijo, naj takoj predloži vse ustrezne dokumente o projektu INDECT (raziskovalni projekt, financiran v okviru sedmega okvirnega programa, katerega cilj je razvitje samodejnega sistema za opazovanje, ki bo nenehno spremljal spletne strani, nadzorne kamere in posamezne računalniške sisteme) in določi jasen in natančen okvir za raziskovalni cilj, izvajanje in končne uporabnike tega projekta; poudarja, da projekt INDECT ne bi smel prejeti sredstev iz sedmega okvirnega programa, dokler se temeljito ne preučijo možni učinki za temeljne pravice;

28.

poudarja, da ni videti, da bi bila stopnja udeležbe industrije večja v primerjavi s prejšnjimi okvirnimi programi, zlasti v delu "Sodelovanje"; zato poziva Komisijo, naj pripravi podrobno analizo zmogljivosti tega dela, da bi bolje vključila naložbe zasebnega sektorja;

29.

meni, da bi morali postopki konkurenčnih razpisov za dodatne partnerje temeljiti na osnovni predpostavki, da imajo vključena podjetja in raziskovalci najbolj poglobljeno znanje o projektu in partnerju, ki ga najbolj potrebujejo, zato bi bilo bolje, če jih Komisija ne bi silila k uporabi prednostnih seznamov strokovnjakov za vrednotenje, ampak bi ocenila pisno obrazložitev izbire konzorcija;

30.

pozdravlja rezultate sedmega okvirnega programa v korist malih in srednjih podjetij, kar zadeva cilj 15 %, določen v delu Sodelovanje, in program Eurostars; da bi še bolj olajšali sodelovanje malih in srednjih podjetij, poziva k objavljanju netematskih pozivov za ta podjetja, pri čemer bi pogosteje objavili poziv za zbiranje predlogov za specifične dejavnosti malih ni srednjih podjetij (ali da bi imeli celo trajno odprt poziv), k nadaljnji poenostavitvi pravil (tudi pravil programa Eurostars) in k skrajšanju časa za podelitev nepovratnih sredstev; priporoča, naj se mala in srednja podjetja dejavneje vključijo v postopek izkoriščanja doseženih rezultatov;

31.

meni, da je treba spodbuditi sodelovanje mladih znanstvenikov v projektnih skupinah v okviru dejavnosti skupnih raziskav industrije in znanstvenih organizacij; poziva, naj Komisija in države članice sprejmejo konkretne ukrepe za povečanje sodelovanja mladih raziskovalcev v okvirnih programih; poziva Komisijo, naj uporabi vmesni pregled sedmega okvirnega programa za spodbujanje zaposlovanja mladih znanstvenikov, in sicer s takšnim oblikovanjem pravil in načinov sodelovanja, da bo znaten del sredstev namenjen zaposlovanju mladih raziskovalcev;

32.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da nekatere države članice dokaj skromno sodelujejo v sedmem okvirnem programu, kar ne pripomore k teritorialni koheziji in uravnoteženemu razvoju v Evropi; meni, da bi boljše usklajevanje, povezanost in sinergija med sedmim okvirnim programom ter strukturnimi skladi in kohezijskim skladom, pa tudi boljša izkoriščenost programa Ljudje lahko izboljšali udeležbo držav članic, ki so nezadostno zastopane; meni, da bi lahko vse države članice z uporaba strukturnih skladov za okrepitev raziskovalne infrastrukture in spodbujanjem gradnje zmogljivosti v raziskavah in inovacijah dosegle višjo raven odličnosti (pot k odličnosti); zato pozdravlja ustanovitev strokovne skupine o sinergijah, ki naj bi poiskala sinergije med sedmim okvirnim programom, strukturnimi skladi in programom za konkurenčnost in inovacije; vendar poudarja, da je treba obvezno razlikovati med merili za sedmi okvirni program in strukturne sklade, saj bi moralo pri dodeljevanju sredstev prvega prevladati načelo odličnosti, da se zagotovi največja možna dodana vrednost raziskav, razvoja in inovacij v Evropi; opozarja, da je v kohezijskem skladu za obdobje 2007–2013 namenjenih 86 milijard EUR za podporo inovacijam (25 % celotnega zneska), od česar je za osnovni raziskovalni in tehnološki razvoj predvidenih 50 milijard EUR, kar je enako celotnemu proračunu sedmega okvirnega programa; poudarja, da je pomembna ozemeljska razsežnost raziskav in razvoja, ko se pri oblikovanju politik upoštevajo posebne potrebe in zmožnosti posameznih ozemelj (pametna specializacija); zato meni, da je ključno vključevanje regionalnih in lokalnih organov v spodbujanje raziskav in inovacijskih zmogljivosti v posameznih regijah; priporoča, naj se sedanja neporabljena sredstva v proračunu EU do konca leta 2013 in načrtovana sredstva za obdobje 2014–2020 odločneje usmerijo v inovacije, znanost in raziskave, tako z vidika človeških virov kot razvoja in infrastrukture;

33.

pozdravlja vztrajen, čeravno zadržan, napredek proti bolj uravnoteženi udeležbi spolov v sedmem okvirnem programu, saj je raznolikost pomembna za ustvarjalnost in inovacije; poudarja, da raziskovalke običajno delajo v manjših, manj profiliranih raziskovalnih projektih in nalogah in da se ženske očitno srečujejo z velikim problemom "steklenega stropa", zaradi česar je manj raziskovalk z višjim položajem, kar se kaže tudi tako, da je bilo za subvencije Evropskega raziskovalnega sveta za priznane raziskovalce izbranih le majhno število raziskovalk; se strinja, da je treba ukrepe za povečanje sodelovanja žensk okrepiti v vsem poteku projektov (zlasti glede prožnega delovnega časa, boljšega varstva otrok, zagotovljene socialne varnosti in dopusta za nego in varstvo otroka) ter da mora Komisija poživiti svoj pristop k spodbujanju znanstvenic in se usmeriti v spodbujanje držav članic, da premostijo razlike med spoloma; poudarja, da je treba cilj 40-odstotne udeležbe žensk v programskih in svetovalnih odborih premišljeno doseči; poziva Komisijo, naj oblikuje medsektorski odbor za spremljanje in svetovanje glede zastopanosti raziskovalk in naj oblikuje akcijski načrt za vprašanja spolov, kakor je bilo priporočeno v naknadni oceni šestega okvirnega programa; poziva univerze in ustanove EU, naj že v zgodnjih fazah izobraževanja promovirajo znanost kot zanimivo področje za oba spola, tako da raziskovalke postavijo za zgled;

34.

poziva, naj se na regionalni ravni prizna pomembna vloga posredniških organizacij (kot so gospodarske zbornice, Evropska podjetniška mreža in regionalne inovacijske agencije) kot vezi med inovativnimi malimi in srednjimi podjetji v posameznih regijah in Komisijo;

35.

meni, da je treba programe odpreti za mednarodne partnerje; poudarja, da bi moralo biti osnovno načelo, da so vsi programi odprti za financiranje tudi tujih skupin (glede na posebne kompetence); zavrača zamisel, da bi bilo primerneje, da bi sodelujoče partnerje namesto raziskovalcev izbrala Komisija;

36.

meni, da bi moral sedmi okvirni program potrditi svoje prednostne naloge na področju mednarodnega sodelovanja; meni, da je treba ciljne države in področja za dejavnosti mednarodnega sodelovanja izbirati v posvetovanju z državami članicami, da se zagotovi dopolnjevanje teh dejavnosti z vsemi udeleženimi stranmi; vseeno ponovno potrjuje, da je treba pozornost nameniti sodelovanju z državami v razvoju;

37.

meni, da je treba ohraniti vsaj tako raven financiranja sedmega okvirnega programa, ki bo verodostojna in potrebna, da bodo obravnavani veliki družbeni izzivi, in opominja, da so vlaganja v raziskave, razvoj in inovacije dolgoročna naložba in odločilni element za doseganje ciljev strategije EU 2020;

38.

meni, da bi morala biti poraba sedmega okvirnega programa, pa tudi splošna raziskovalna usmeritev, kolikor mogoče skladna s splošnimi političnimi cilji strategije EU 2020; meni, da znanstveni napredek na področju velikih izzivov zahteva srednje- do dolgoročno dodelitev instrumentov financiranja, ki podpirajo tako temeljne raziskave kot sodelovanje z industrijo in drugimi zunanjimi partnerji;

39.

poudarja, da ima raziskovalna infrastruktura odločilno vlogo ter da bi morala biti njen razvoj in financiranje (glede na seznam Evropskega strateškega foruma za raziskovalne infrastrukture)bolje usklajena in sofinancirana iz sedmega okvirnega programa, instrumentov EIB, strukturnih skladov ter nacionalnih in regionalnih politik; meni, da se je treba izogniti podvajanju raziskovalne infrastrukture v različnih državah članicah in da bi bilo treba okrepiti odprti dostop do raziskovalne infrastrukture na podlagi odličnosti; poziva k prizadevanjem za okrepljeno financiranje raziskovalnih infrastruktur v okviru sedmega okvirnega programa, zlasti tam, kjer obstajajo največje možnosti za dodano vrednost na evropski ravni;

40.

meni, da bi morali upravičenci za financiranje raziskovalne infrastrukture jasno obrazložiti svojo vlogo in uporabo opreme, laboratorijev in raziskovalnega ali tehničnega osebja; zato meni, da je treba oblikovati sistem za spremljanje in nadzor, ki bi preverjal skladnost sporazumov;

41.

poziva države članice in EU, naj spoštujejo svoje finančne obveznosti, vključno z obveznostmi za dejavnosti na podlagi členov 185 in 187, v okviru mednarodnih sporazumov na področju raziskav;

42.

poziva Komisijo, naj glede na to, da cilj glede financiranja raziskav in tehnološkega razvoja za leto 2020 znaša 3 % BDP, in glede na to, da so raziskave in inovacije edino zanesljivo sredstvo za dosego okrevanja gospodarstva v EU, razmisli o možnosti, da bi za države članice določila vmesno zavezujočo minimalno raven financiranja raziskav in tehnološkega razvoja, ki bi do leta 2015 znašala okoli 1 % BDP;

43.

opaža krepitev inovacijske razsežnosti v prihodnjih delovnih programih; meni, da je treba zasnovati ukrepe, ki bodo omogočali čim boljši izkoristek in komercializacijo rezultatov raziskav, če naj raziskave in inovacije zares vplivajo na trg in družbo, in sicer tako, da bi obravnavali potencial komercializacije rezultatov raziskav v posebnih razpisih ali z ocenjevalnimi merili na posebnih področjih; poziva Komisijo, naj pred koncem sedmega okvirnega programa začne financirati predstavitvene in pilotne projekte ter projekte dokazovanja izvedljivosti in naj razmisli o sistemu financiranja, s katerim bi nagradila uspešne projekte in podprla njihov vstop na trg, s čimer bi dopolnila vnaprejšnje financiranje; ob tem tudi meni, da je potrebno tesno usklajevanje med sedmim okvirnim programom, strukturnimi skladi in programom za konkurenčnost in inovacije;

44.

poudarja, da obstaja tveganje, da bomo zanemarili postopni prehod od temeljnih raziskav k uporabnim raziskavam in inovacijam, če bo struktura sedmega okvirnega programa razčlenjena na znanost zaradi znanosti, znanost za konkurenčnost in znanost za družbo; poudarja, da je treba preprečiti, da bi togost strukture preprečila uspešno izvajanje povezanih projektov;

45.

meni, da bi sedmi in prihodnji osmi okvirni program morala več prispevati k razvoju industrije v Evropi, ter poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo uporabne raziskave;

46.

čeprav se zaveda, da je sedmi okvirni program prvenstveno namenjen raziskavam in tehnološkemu razvoju, poudarja, da je pomembno zasnovati politike in programe EU tako, da bodo sinergije v vsej vrednostni verigi raziskav in razvoja (od raziskav in izobraževanja prek inovacij do ustvarjanja delovnih mest) čim bolje izkoriščene; meni, da je to edini način za uresničitev ciljev glede Unije inovacij in za pospešitev preobražanja Evrope v družbo znanja; čeprav se veseli potekajočega razvijanja inovacijske preglednice, poziva k široki opredelitvi inovacij (ki bi zajela tudi netehnološke inovacije in inovacije na pobudo delavcev) in k razvoju učinkovitejših modelov, metod in orodij za merjenje in spodbujanje inovacij, tudi z javnimi razpisi, opredelitvijo standardov in finančnim inženiringom;

47.

priznava, da evropske tehnološke platforme, skupne tehnološke pobude in javno-zasebna partnerstva prispevajo k večji udeležbi industrijskega sektorja, in poziva k njihovi uskladitvi v prihodnjih programih; poudarja, da je treba poskrbeti za ustrezna pravila glede sodelovanja (vključno s pravili o intelektualni lastnini) in stopenj financiranja (vključno s stopnjami financiranja posrednih stroškov) ter stremeti k nadaljnjemu poenostavljanju, da se pritegne večje število malih in srednjih podjetij, javnih raziskovalnih inštitutov in malih raziskovalnih organizacij ter da se zagotovi boljše ravnovesje glede dostopa zainteresiranih strani in njihove udeležbe v skupnih tehnoloških pobudah in javno-zasebnih partnerstvih;

48.

izraža zaskrbljenost zaradi čezmernega upravnega bremena sedmega okvirnega programa; poudarja, da ukrepi za poenostavitev ne zahtevajo takojšnjega spreminjanja predpisov, upoštevajo pa preprostost, stabilnost, doslednost, pravno varnost, preglednost, odličnost in zaupanje, in poziva Komisijo, naj preuči nadaljnje tovrstne ukrepe, vključno s prispevkom vlagateljev v naravi, razmisli pa naj tudi o nadaljnji uskladitvi z izračunskimi in računovodskimi metodami, ki se uporabljajo v nacionalnih sistemih financiranja; poziva Komisijo, naj nujno ukrepa za znatno skrajšanje časa od vložitve zahtevka do izplačila, zmanjša birokratske postopke za pripravo, vlaganje in ocenjevanje projektov (tudi z uporabo portala EU za vlaganje zahtevkov po istovrstnem ameriškem modelu), zmanjša število rednih poročil o finančnem statusu in revizijskih dokumentov na obdobje poročanja, in naj skuša doseči boljše ravnotežje med tveganjem in nadzorom raziskav; poudarja, da bi kultura nenaklonjenosti tveganju v financiranju EU na področju raziskav onemogočala financiranje visoko tveganih zamisli z največjim potencialom za napredek, zato predlaga pristop z večjo sprejemljivostjo tveganj in neuspeha, ki bo temeljil na zaupanju, v nasprotju s pristopom, ki bi temeljil izključno na rezultatih, kar bi oviralo inovativne raziskave; priporoča poenostavljeno tolmačenje in nadaljnjo razjasnitev opredelitve upravičenih stroškov; podpira predlog o reviziji finančne uredbe, da bi poenostaviti postopke, in poziva k pregledu in/ali razširjeni razlagi kadrovskih predpisov EU glede vprašanja osebne odgovornosti; poziva k natančnejšim, doslednejšim in preglednejšim revizijskim pravilom z manj naključnim vzorčenjem in stvarnejšimi merili, na primer izkušnjami udeležencev ter z zgodovino napak in skladnosti;

49.

ponavlja, da je pomembno v sedanje upravljanje sedmega okvirnega programa takoj uvesti postopkovne, upravne in finančne ukrepe za poenostavitev, kot so bili opredeljeni v resoluciji Parlamenta z dne 11. novembra 2010; pozdravlja sklep Komisije z dne 24. januarja 2011, ki uvaja tri ukrepe za poenostavitev, ter oblikovanje enotnega instrumenta za registracijo; poziva Komisijo, naj te ukrepe hitro in poenoteno izvede in naj preuči, kjer so tovrstni ukrepi še mogoči; obžaluje velike težave glede razlage in pravno negotovost udeležencev sedmega okvirnega programa in znova izraža željo, da bi se potekajoči sodni postopki med Komisijo in upravičenci vseh okvirnih programov rešili hitro in ob spoštovanju načela odgovornega upravljanja javnih sredstev; poziva Komisijo, naj upravičencem med projektom ali po njem omogoči posvetovanje z odborom za raziskovalna vprašanja, da se pojasnijo vprašanja glede izračuna stroškov, pravil za sodelovanje in revizije, vključno z naknadnimi revizijami; poudarja, da je treba ohraniti vse, kar deluje, in spremeniti le tista pravila, ki jih je treba prilagoditi;

50.

poziva k sprejetju ukrepov za skrajšanje časa do dodelitve sredstev, ki bi v letu 2011 za nekaj odstotkov izboljšali delež subvencij, ki so odobrene v manj kot osmih mesecih, kasneje pa še delež tistih, ki so odobrene v manj kot šestih mesecih;

51.

pozdravlja priporočila za skrajšanje trajanja postopka javnega razpisa in poziva k oceni obstoječih instrumentov, preden bi v sedmem okvirnem programu oblikovali morebitne nove instrumente;

52.

predlaga, naj Komisija pomaga javnim organom izboljšati sisteme upravljanja z izvajanjem ocenjevanja brez finančnih posledic, ki bi te organe spodbudil k sprejetju številnih ukrepov za boljše vodenje projektov in k njihovi izvedbi do določenega roka, ki bi bil krajši od enega leta;

53.

meni, da je imel sklad za financiranje na osnovi delitve tveganja (RSFF) tako s kvalitativnega kot kvantitativnega vidika odločilno vlogo vzvoda pri povečanju naložb v raziskave, razvoj in inovacije med krizo, ko bančni sektor ni mogel več opravljati te naloge, saj je v prvih letih sklenil posojila v višini 8 milijard EUR, ki so ustvarila naložbe v višini več kot 20 milijard EUR;

54.

vseeno izraža zaskrbljenost zaradi nezadostnih sredstev, dodeljenih raziskovalnim infrastrukturam, univerzam in raziskovalnim institucijam ter malim in srednjim podjetjem, zlasti inovativnim, ter zaradi znanega geografskega in sektorskega neravnovesja pri dodeljenih posojilih; zato podpira konkretna priporočila strokovne skupine za izboljšanje udeležbe nekaterih ciljnih skupin, ki niso zadostno zastopane, in odobrava sklepe Evropskega sveta z dne 4. februarja 2011, zlasti poziv, naj se preučijo vsi možni ukrepi za ovrednotenje pravic intelektualne lastnine na evropski ravni, predvsem zato, da bi malim in srednjim podjetjem olajšali dostop do trga znanja;

55.

izraža obžalovanje, da projekti sklada za financiranje na osnovi delitve tveganja potekajo le v 18 državah članicah in dveh povezanih državah, da pa so univerze/raziskovalni organi in raziskovalne ustanove zaenkrat premalo zastopane; poziva Komisijo, naj oceni razloge, zakaj drugih devet držav članic EU ne uporablja te nove možnosti, za katero se je izkazalo, da odločilno prispeva k povečanju sredstev za raziskave, razvoj in inovacije, ter naj zagotovi sodelovanje vseh zadevnih držav;

56.

poziva Komisijo in države članice, naj premislijo o obveščanju glede razpoložljivih posojil sklada za financiranje na osnovi delitve tveganja na ravni držav članic in zagotovijo, da bodo imeli potencialni udeleženci dovolj informacij in pomoči za dostop do teh posojil, zlasti v državah članicah, katerih valuta ni evro;

57.

priporoča, naj se uporaba tega inovativnega finančnega instrumenta nadaljuje in okrepi v sedmem okvirnem programu ter v prihodnosti v osmem, saj izboljšuje dostop do finančnih sredstev in spodbujanje zasebnih naložb; poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo ti finančni instrumenti primerni za mala in srednja podjetja;

58.

poziva, naj se pri izvajanju sedmega okvirnega programa upoštevajo različne posledice gospodarske krize v posameznih državah članicah v zadnjih letih programa (2011–2013) glede na obsežna sredstva (28,8 milijarde EUR za tri leta), katerih porabo je še treba načrtovati, cilje, ki jih je treba doseči za EU 2020, ter pripravo za evropski raziskovalni prostor in Unijo inovacij; poziva zlasti k uskladitvi programskih ciljev sedmega okvirnega programa s strategijami EU glede učinkovite rabe virov in surovin ter digitalne agende;

59.

meni, da preostalih sredstev ne bi smeli preusmerjati iz raziskav in jih uporabljati za druge programe ali instrumente, ki ne spadajo v raziskovalni ali inovacijski sektor ali med cilje in področje uporabe sedmega okvirnega programa;

60.

poudarja, da je treba okrepiti, spodbuditi in zagotoviti financiranje za raziskave, inovacije in razvoj v EU, in sicer z znatnim povečanjem zadevnih odhodkov po letu 2013; meni, da mora to povečanje financiranja, idealno gledano, podvojitev proračuna, podpirati trajnostno rast in konkurenco na podlagi odličnosti; poudarja, da mora biti to povečanje sredstev povezano z bolj ciljno naravnanim in v uspešnost usmerjenim pristopom ter s korenito poenostavitvijo postopkov financiranja; podpira nadaljnje sodelovanje med različnimi programi EU za raziskave, razvoj in inovacije, na primer pod naslovom Skupni strateški okvir za raziskave in inovacije; meni, da bo za vse udeležene strani pomembno doseči kontinuiteto prihodnjega programa;

61.

poudarja, da je pomembno upoštevati ocene doseženih rezultatov na vseh področjih, ki so opredeljena kot politične prednostne naloge za financiranje, in njihovo učinkovitost, da se izboljša ocena prihodnjih programov;

62.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter državam članicam.

11.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 380/20

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 9. novembra 2010 z naslovom Trgovina, rast in svetovne zadeve – trgovinska politika je temeljna sestavina strategije EU 2020 (KOM(2010)0612) in Sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 7. julija 2010 z naslovom Za dosego celovite evropske mednarodne naložbene politike (KOM(2010)0343),

—

ob upoštevanju skupne študije Komisije in kanadske vlade z naslovom Ocena stroškov in koristi tesnejšega ekonomskega partnerstva med EU in Kanado iz oktobra 2008 (1) ter skupnega poročila o predhodni študiji EU-Kanada z dne 5 marca 2009 (2),

—

ob upoštevanju skupne deklaracije z vrhunskega srečanja med EU in Kanado o sporazumu o celovitem gospodarskem partnerstvu med Evropsko unijo in Kanado, ki je bila podpisana v Pragi 6. maja 2009 (09547/2009),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije Svetu z dne 20. decembra 2010 o spremembi pogajalskih smernic za sporazum o gospodarskem povezovanju s Kanado za pooblastitev Komisije za pogajanja o naložbah v imenu Unije (SEC(2010)1577),

—

ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu svetu z dne 10. marca 2011 z naslovom Poročilo o trgovinskih ovirah za naložbe v letu 2011 – Zavezovanje strateških gospodarskih partnerjev k boljšemu dostopu do trga: prednostni ukrepi za odstranitev trgovinskih ovir (KOM(2011)0114),

—

ob upoštevanju svojih resolucij, zlasti resolucij z dne 22. maja 2007 o globalni Evropi - zunanji vidiki konkurenčnosti (3), resolucije z dne 19. februarja 2008 o strategiji EU za olajšanje dostopa evropskim podjetjem na zunanje trge (4), resolucije z dne 20. maja 2008 o trgovini s surovinami in izdelki (5), resolucije z dne 4. septembra 2008 o trgovini s storitvami (6), resolucije z dne 18. decembra 2008 o vplivu ponarejanja na mednarodno trgovino (7), resolucije z dne 5. februarja 2009 o okrepitvi vloge evropskih malih in srednje velikih podjetij v mednarodni trgovini (8), resolucije z dne 5. maja 2010 o srečanju na vrhu med EU in Kanado (9), resolucije z dne 25. novembra 2010 o človekovih pravicah ter socialnih in okoljskih standardih v mednarodnih trgovinskih sporazumih (10), resolucije z dne 25. novembra 2010 o mednarodni trgovinski politiki v okviru zahtev glede podnebnih sprememb (11), resolucije z dne 25. novembra 2010 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih (12), resolucije z dne 17. februarja 2011 o Evropi 2020 (13) in resolucije z dne 6. aprila 2011 o prihodnji evropski mednarodni naložbeni politiki (14),

—

ob upoštevanju Okvirnega sporazuma o trgovinskem in gospodarskem sodelovanju med Evropskimi skupnostmi in Kanado (15) in drugih naknadnih dvostranskih sporazumov s Kanado, zlasti Sporazuma o carinskem sodelovanju in medsebojni pomoči pri carinskih zadevah (16), sporazuma o sanitarnih ukrepih za varovanje zdravja ljudi in živali v zvezi s trgovino z živimi živalmi in živalskimi proizvodi (17), sporazuma o trgovini z vini in žganimi pijačami (18), sporazuma o varnosti v civilnem letalstvu (19) in sporazuma o zračnem prometu (20),

—

ob upoštevanju spremenjenega Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo (21),

—

ob upoštevanju členov 207(3) in 218 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju členov 115(5) in 110(2) Poslovnika,

A.

ker je večstranski in na pravilih temelječ trgovinski sistem Svetovne trgovinske organizacije (WTO) še vedno najbolj primeren okvir za urejanje in spodbujanje poštene in pravične trgovine z oblikovanjem ustreznih pravil in zagotavljanjem skladnosti z njimi,

B.

ker je uspešna sklenitev Razvojne agende iz Dohe bistvenega pomena za nadaljnji razvoj WTO; ker tak sporazum ne izključuje dvostranskih sporazumov, ki presegajo zaveze WTO in dopolnjujejo večstranska pravila,

C.

ker je Kanada ena najstarejših in najtesnejših partneric Evropske unije in je prva industrializirana država, s katero je Evropska unija leta 1976 podpisala okvirni sporazum o trgovinskem in gospodarskem sodelovanju; ker je bilo v teh letih podpisanih veliko dvostranskih sporazumov za spodbujanje tesnejših trgovinskih odnosov,

D.

ker je Evropska unija druga najpomembnejša trgovinska partnerica Kanade, Kanada pa je na enajstem mestu med najpomembnejšimi trgovinskimi partnericami EU (2009); ker je Kanada četrti največji vir neposrednih tujih naložb v Evropski uniji, EU pa drugi največji vir neposrednih tujih naložb v Kanadi (2008),

E.

ker je skupna študija iz leta 2008 pokazala več pomembnih morebitnih prednosti za Kanado in Evropsko unijo, ki jih omogoča liberalizacija dvostranske trgovine,

F.

ker zasebna sektorja v Evropski uniji in Kanadi močno podpirata ambiciozen in poglobljen gospodarski sporazum in menita, da bi izboljšanje tesnega gospodarskega partnerstva med EU in Kanado vlagateljem in podjetjem v EU in Kanadi, pa tudi drugod po svetu, dalo močan signal za rast;

G.

ker velja splošno soglasje, da gospodarski odnosi med EU in Kanado še niso izčrpali vseh svojih zmožnosti ter da lahko sporazum o prosti trgovini med EU in Kanado bistveno prispeva k njihovemu oblikovanju in uresničevanju, in sicer z izboljšanjem trgovinskih in naložbenih tokov ob odpravi tarif in najvišjih tarif ter neutemeljenih netarifnih ovir ter s podpiranjem tesnejšega sodelovanja, zlasti na področjih regulacije, mobilnosti dela in priznavanja kvalifikacij,

H.

ker je cilj tekočih pogajanj o celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu zelo napreden sporazum, ki bo s svojo ambicioznostjo presegel vse trgovinske in gospodarske sporazume, o katerih sta se do sedaj pogajali EU ali Kanada, in ki bo še dodatno poglobil že tako močne dvostranske trgovinske in naložbene odnose,

I.

ker želi Komisija v tekoča pogajanja s Kanado vključiti varstvo naložb in je Svetu predlagala spremembo veljavnih pogajalskih smernic,

J.

ker sta EU in Kanada izjavili, da sta dosegli izjemen napredek pri pogajanjih o celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu, ki ga želita skleniti do konca leta 2011,

1.

meni, da je večstranski trgovinski sistem, ki ga izvaja Svetovna trgovinska organizacija (WTO), še vedno najučinkovitejši okvir za vzpostavitev svobodne, poštene in pravične trgovine na svetovni ravni; ponovno poudarja, da močno podpira uspešen zaključek pogajanj o Razvojni agendi iz Dohe, ki je še vedno prednostna naloga EU na področju trgovine; meni, da lahko EU in Kanada skupaj prispevata k uspešnemu zaključku pogajanj o Razvojni agendi iz Dohe;

2.

pozdravlja sporazum s Kanado, ki bo presegal obveze WTO in dopolnjeval večstranska pravila, a le če bodo pogajanja privedla do uravnoteženega, ambicioznega in izjemno kakovostnega sporazuma, ki bo zajemal precej več kot znižanje tarif; poziva k uporabi načela vzajemnosti v okviru pravnih sredstev, ki so na voljo za reševanje trgovinskih sporov, ter posebej poudarja, da je treba izboljšati zaščito pravic intelektualne lastnine, zlasti blagovnih znamk, patentov in geografskih označb, ter pridobiti resnično vzajemen dostop do trga, predvsem za storitve in javna naročila (tudi na podzvezni ravni);

3.

poziva Komisijo naj v znak dobre volje opusti izpodbijanje lokalnih zahtev zakona province Ontario o zeleni energiji;

4.

meni, da poglavje o intelektualni lastnini ne sme negativno vplivati na proizvodnjo generičnih zdravil in da mora upoštevati izjeme v sporazumu TRIPS o javnem zdravju;

5.

ugotavlja, da je Komisija pri liberalizaciji storitev izbrala pristop negativnega seznama, a meni, da mora biti to zgolj izjema, ne pa precedenčni primer, na katerem bi slonela prihodnja pogajanja; meni, da izjema javnih podjetij v Splošnem sporazumu o trgovini s storitvami ostaja najustreznejše orodje, s katerim se državljanom zagotavlja splošni dostop do javnih storitev;

6.

izraža zaskrbljenost, da se v kanadskih rudnikih še naprej pridobiva azbest, in opozarja, da ta resno vpliva na zdravje delavcev; opozarja, da je EU v celoti prepovedala uporabo, pridobivanje in predelavo azbesta ter trgovino s proizvodi iz azbesta; poziva Kanado, naj izboljša javno zdravje in sprejme podoben ukrep;

7.

glede na dopolnjevanje obeh gospodarstev opozarja na možnost večje trgovine in naložb med EU in Kanado v prihodnje ter na naložbene in poslovne priložnosti, ki izhajajo iz celovitega gospodarskega in trgovinskega sporazuma;

8.

meni, da mora biti ambicioznost Komisije pri pogajanjih s Kanado uravnotežena s prav tako ambicioznim pristopom k trajnostnemu razvoju, predvsem s spoštovanjem ravni obveznosti do delavcev, obsega poglavja o okolju, načina obravnave vprašanj iz večstranskega okoljskega sporazuma ter mehanizma izvajanja, prav tako pa mora podpirati in spodbujati pobude za reševanje podnebnih sprememb, spodbujanje spoštovanja človekovih pravic ter socialnih in okoljskih standardov ter spodbujanje družbene odgovornosti gospodarskih družb;

9.

pozdravlja napredek pri pogajanjih o celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu ter spodbuja Komisijo, naj se še naprej posvetuje z najpomembnejšimi zainteresiranimi stranmi; čeprav je skupna študija pokazala precejšnje morebitne prednosti za EU in Kanado, poziva Komisijo, naj čim prej izvede celovito presojo vpliva na trajnost, ki bo ocenila predvidene sektorske in socialno-ekonomske posledice končnega sporazuma za EU;

10.

opaža, da je za odnose EU-Kanada pristojna le zvezna raven, ker pa so kanadske province in ozemlja odgovorni za izvajanje pogodbenih obveznosti, ki sodijo v njihovo pristojnost, pozdravlja njihovo sodelovanje pri pogajanjih o celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu, meni, da je tako sodelovanje bistveno, ter jih spodbuja k uskladitvi politik in postopkov, da bi poskusili doseči čim večji izkoristek; meni, da morajo uspešna pogajanja vključevati tudi izrecne zaveze vlad provinc in ozemelj;

11.

nekoliko zaskrbljeno ugotavlja, da je Komisija Svetu predložila predlog spremembe pogajalskih smernic, ki bi tako Komisijo pooblastile, da se s Kanado lahko pogaja o naložbah, ne da bi počakala, da Parlament sprejme svoje stališče o prihodnji splošni naložbeni politiki EU; poziva Komisijo, naj pri pogajanjih o naložbah s Kanado v celoti upošteva sklep Evropskega parlamenta v zvezi s tem; meni, da sta glede na izjemno razvit pravni sistem v Kanadi in EU najprimernejši orodji za obravnavo sporov v zvezi z naložbami meddržavni mehanizem za reševanje sporov in uporaba lokalnih pravnih sredstev; poziva Komisijo, naj zagotovi, da morebitni mehanizem za poravnavo sporov med vlagateljem in državo ne bo oviral prihodnje zakonodaje na občutljivih političnih področjih, na primer okoljski zakonodaji, in da bo vključen v širše zahteve, kakor jih je Parlament opredelil v resoluciji o prihodnji evropski mednarodni naložbeni politiki;

12.

poudarja, da bi moralo poglavje o naložbah spodbujati kakovostne naložbe, ki spoštujejo okolje in spodbujajo dobre delovne razmere; poleg tega zahteva, da se v poglavju o naložbah spoštuje pravica obeh strani do zakonskega urejanja, zlasti na področju državne varnosti, okolja, javnega zdravja, pravic delavcev in potrošnikov, industrijske politike ter kulturne raznolikosti; poziva Komisijo, naj iz področja uporabe sporazumov o naložbah izključi občutljive sektorje, kot so kultura, izobraževanje, obramba države in javno zdravje;

13.

izraža zaskrbljenost zaradi učinka pridobivanja naftnega peska na okolje na svetovni ravni zaradi visoke ravni emisij CO2 med proizvodnim procesom in grožnje, ki jo ta predstavlja za lokalno biotsko raznovrstnost; izraža prepričanje, da pogajanja o celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu ne smejo vplivati na pravico EU do sprejemanja zakonodaje z direktivo o kakovosti goriva ali preprečiti kanadskim oblastem, da ne bi uvedle prihodnjih okoljskih standardov za pridobivanje naftnega peska; poziva obe strani, naj morebitna nesoglasja razrešita prijateljsko in brez ogrožanja pogajanj o celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu;

14.

je seznanjen z nedavnim pravnim razvojem glede prepovedi EU za izdelke iz tjulenjev, zlasti s kanadsko zahtevo Svetovni trgovinski organizaciji o vzpostavitvi uradnega sosveta za reševanje sporov; pričakuje, da bo Komisija vztrajala pri stališču EU glede prepovedi proizvodov iz tjulenjev in izraža močno upanje, da bo Kanada umaknila zahtevek za izpodbijanje v WTO, ki je v nasprotju s pozitivnimi trgovinskimi odnosi, preden bo moral Evropski parlament ratificirati Celoviti gospodarski in trgovinski sporazum;

15.

opozarja na različne politike glede regulacije gensko spremenjenih organizmov, ki sta jih uzakonili Evropska unija in Kanada; opozarja, da bi zasebna podjetja prek mehanizma za reševanje sporov, predlaganega v Celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu, lahko spodbijala strožjo ureditev, ki jo je uzakonila EU;

16.

meni, da bodo v teh pogajanjih za obe strani pomembna poglavja o kmetijstvu; je zaskrbljen zaradi nevarnosti precejšnjih kompromisov na področju gensko spremenjenih organizmov, mleka in označevanja izvora; zato poudarja, da je treba v celoti upoštevati interese in prednostne naloge v kmetijstvu, ter poziva Komisijo, naj s pogajanji doseže sporazum, ki bo koristil evropskim in kanadskim potrošnikom, pa tudi kmetijskima sektorjema na obeh straneh, ter v okviru uravnoteženega skupnega rezultata zagotovi večjo, a pošteno konkurenco med evropskimi in kanadskimi dobavitelji pri zagotavljanju kmetijskih proizvodov; v zvezi s tem pozdravlja prvotno zavezo obeh strani, da ne bosta ohranili, uvedli ali ponovno uvedli kmetijskih izvoznih subvencij za kmetijske proizvode, s katerimi trgujeta, ter meni, da je to pozitiven korak k ambicioznim in poštenim pogajanjem, pozdravlja pa tudi dogovor o sodelovanju pri kmetijskih pogajanjih v okviru WTO;

17.

poziva Evropsko komisijo, naj v duhu skladnosti politik Unije in zlasti tistih, ki zadevajo čezmorske države in ozemlja, poskrbi, da bodo v prihodnjem sporazumu med EU in Kanado ohranjeni njihovi interesi v zvezi z njihovimi strateškimi izdelki;

18.

poudarja, da so pogajanja o sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih pomembno vprašanje v poglavjih o kmetijstvu; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj se zaveže, da se bo pogajala za pravila, ki bodo ohranila visok standard;

19.

spominja Svet in Komisijo, da mora Svet od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe od Parlamenta pridobiti odobritev za vse mednarodne trgovinske sporazume, Svet in Komisija pa morata v vseh fazah postopka sproti in v celoti obveščati Parlament; poziva Svet, naj Parlamentu v fazah postopka, za katere je pristojen, sproti zagotavlja vse informacije, zlasti glede sprejetih pogajalskih smernic in vseh njihovih spremembah; poziva Svet in Komisijo, naj Parlament vključita v vse faze pogajanj in v celoti upoštevata njegova stališča;

20.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, zvezni vladi in parlamentu Kanade ter vladam in parlamentom kanadskih provinc in ozemelj.

11.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 380/24

—

ob upoštevanju sestavka Mednarodne organizacije komisij za vrednostne papirje (IOSCO) z naslovom "International cooperation in oversight of credit rating agencies" (Mednarodno sodelovanje pri nadzoru bonitetnih agencij) iz marca 2009,

—

ob upoštevanju poročila Skupnega foruma z naslovom "Stocktaking on the use of credit ratings" (Pregled stanja glede uporabe bonitetnih ocen) iz junija 2009,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za finančno stabilnost z naslovom "Improving financial regulation" (Izboljšanje finančne zakonodaje), namenjenega voditeljem skupine G20, z dne 25. septembra 2009,

—

ob upoštevanju poročila Mednarodnega denarnega sklada z naslovom "Global Financial Stability Report: Sovereigns, Funding and Systemic Liquidity" (Svetovna finančna stabilnost: države, financiranje in likvidnost sistema) z dne 29. oktobra 2010,

—

ob upoštevanju izjave z vrhunskega srečanja skupine G20 v Torontu 26. in 27. junija 2010,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za finančno stabilnost z naslovom "Principles for reducing reliance on CRA ratings" (Načela za zmanjševanje zanašanja na ocene bonitetnih agencij) z dne 27. oktobra 2010,

—

ob upoštevanju javnega posvetovanja, ki ga je Komisija začela 5. novembra 2010,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenja Odbora za pravne zadeve (A7-0081/2011),

A.

ker pozdravlja trenutno delo na svetovni, mednarodni in evropski ravni na področju regulacije bonitetnih agencij,

B.

ker naj bi bile bonitetne agencije posrednice informacij, ki zmanjšujejo asimetrije informacij na kapitalskih trgih in olajšujejo dostop do globalnega trga, znižujejo stroške informacij in širijo skupino možnih posojilojemalcev in vlagateljev ter tako zagotavljajo likvidnost in preglednost na trgih in lajšajo določanje cen,

C.

ker so v novi zakonodaji bonitetne agencije dobile novo vlogo, ki jo je mogoče opredeliti kot vlogo "potrjevanja", kar odraža dejstvo, da so bonitetne ocene vse bolj vgrajene v regulativne kapitalske zahteve,

D.

ker se finančni subjekti preveč zanašajo na presojo bonitetnih agencij,

E.

ker bonitetne agencije ocenjujejo tri različne sektorje, namreč javni sektor, podjetja in strukturirane finančne instrumente, in ker so bonitetne agencije z napačnimi ocenami strukturiranih finančnih instrumentov, ki jih je bilo treba med krizo v povprečju znižati za tri do štiri stopnje, igrale pomembno vlogo pri nastanku finančne krize,

F.

ker je bila Uredba (ES) št. 1060/2009 prvi odziv na finančno krizo, ki že obravnava najbolj pereča vprašanja in za bonitetne agencije določa nadzor in regulacijo; ker pa ne obravnava vseh temeljnih težav in v resnici ustvarja nekaj novih vstopnih ovir,

G.

ker pomanjkanje regulativne varnosti v tem sektorju ogroža pravilno delovanje finančnih trgov EU in bi morala zato Komisija, preden predlaga nadaljnje spremembe Uredbe (ES) št. 1060/2009, pravilno prepoznati vrzeli v novem okviru in zagotoviti oceno učinka na vrsto drugih možnosti, ki so na voljo za zapolnitev takih vrzeli, vključno z možnostjo nadaljnjih zakonodajnih predlogov,

H.

ker se panoga bonitetnega ocenjevanja sooča s številnimi težavami, med katerimi so najpomembnejše pomanjkanje konkurence, oligopolne strukture ter pomanjkanje odgovornosti in preglednosti; ker je težava prevladujočih bonitetnih agencij zlasti v plačilnem modelu in ker je ključna težava regulativnega sistema preveliko zanašanje na zunanje bonitetne ocene,

I.

ker bi bil najboljši način za okrepitev konkurence oblikovanje regulativnega okolja, ki bi učinkovito spodbujalo vstop, ter poglobljena analiza sedanjih vstopnih ovir ter drugih dejavnikov, ki vplivajo na konkurenco,

J.

ker v dobrih časih udeleženci na trgu pogosto napačno ocenijo metodologijo in pomen bonitetnih ocen, katerih namen je opredeliti verjetnost neizpolnitve obveznosti, ali ju ne upoštevajo,

K.

ker so zadnji dogodki v krizi evra osvetlili pomembno vlogo bonitetnih ocen državnih dolžniških instrumentov, pa tudi nedoslednost in procikličnost pri regulativni uporabi ocen,

L.

ker je neodvisnost ocen od trga in političnega vmešavanja bistvena ter jo je treba zagotoviti ne glede na nove strukture in poslovne modele, ki se lahko pojavijo, ter v okviru gospodarskega upravljanja in testov izjemnih situacij,

M.

ker se ocene sicer lahko in tudi se spreminjajo zaradi temeljnih prilagoditev profilu tveganja ali novim informacijam, čeprav bi morale biti zasnovane stabilno, ne pa da nihajo na podlagi razmer na trgu,

N.

ker je sistem Basel II povzročil pretirano zanašanje na zunanje ocene, kar je v nekaterih primerih privedlo do tega, da so se banke odrekle opravljanju samostojnih ocen o svoji izpostavljenosti,

O.

ker je nedavno sprejeta ureditev bonitetnih ocen v Združenih državah v obliki Dodd-Frankovega zakona prinesla manjše regulativno zanašanje na presojo agencij,

1.

meni, da je treba v luči sprememb uporabe bonitetnih ocen, ko se izdajatelja ocenjuje za namene pridobitve prednostne obravnave znotraj regulativnega okvira in ne za namene pridobitve dostopa do svetovnih kapitalskih trgov, kar najbolj in v realističnem časovnem obdobju zmanjšati pretirano zanašanje globalnega finančnega regulativnega sistema na zunanje bonitetne ocene;

2.

meni, da je treba zmanjšati izkrivljanje konkurence, ki je posledica splošne prakse, po kateri bonitetne agencije ocenjujejo udeležence na trgu, medtem ko od njih obenem prejemajo naročila;

3.

se strinja z načeli, ki jih je oktobra 2010 opredelil Odbor za finančno stabilnost in ki predstavljajo splošne smernice za zmanjšanje zanašanja na zunanje bonitetne ocene, ter pozdravlja javno posvetovanje Komisije, ki se je začelo novembra 2010; poziva Komisijo, naj pregleda, ali države članice bonitetne ocene uporabljajo za regulativne namene in kako, da bi zmanjšala splošno pretirano zanašanje nanje v finančnem regulativnem sistemu;

4.

opozarja na pomanjkljivosti v standardiziranem pristopu v baselskem regulativnem okviru, ki omogoča določanje regulativnih kapitalskih zahtev za finančne institucije na podlagi zunanjih bonitetnih ocen; meni, da je pomembna vzpostavitev okvira kapitalske ustreznosti, ki bo zagotavljal trdno notranjo oceno tveganja, boljši nadzor nad tako oceno ter izboljšan dostop do informacij, povezanih s posojili; v zvezi s tem podpira večjo uporabo pristopa na osnovi notranjih bonitetnih ocen, če je ta zanesljiv in varen ter so velikost, zmogljivost in izkušenost finančne institucije primerne za ustrezno oceno tveganj; meni, da je za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev pomembno, da notranji modeli spoštujejo parametre, ki so predpisani v uredbi EU, ter da mora zanje veljati strog postopek validacije nadzornih organov; hkrati meni, da bi manjši in manj izkušeni igralci z manjšimi zmogljivostmi morali imeti možnost uporabe zunanjih bonitetnih ocen, če ni možna notranja ocena kreditnega tveganja, pod pogojem, da izpolnjujejo ustrezne zahteve glede potrebne skrbnosti;

5.

poudarja, da je pomembno slediti razvoju na podlagi Basla III ter postopka iz direktive o kapitalskih zahtevah (CRD IV);

6.

meni, da je treba ponovno zagotoviti zmožnost vlagateljev, da ravnajo s skrbnostjo dobrega gospodarja, kar je predpogoj, da se lahko omogoči povečanje uporabe lastniških notranjih modelov za ocenjevanje kreditnega tveganja; predlaga, da bi morale banke in drugi finančni akterji veliko pogosteje uporabljati primerno notranjo oceno tveganja;

7.

izraža mnenje, da udeleženci na trgu ne bi smeli vlagati v strukturirane ali druge produkte, če ne morejo sami oceniti osnovnega kreditnega tveganja, oziroma da bi morali uporabiti največjo utež tveganja;

8.

poziva Evropsko centralno banko in nacionalne centralne banke, naj opravijo revizijo lastne uporabe zunanjih ocen, razvijejo strokovno znanje za oblikovanje lastnih modelov ocenjevanja bonitetnega standarda upravičenega premoženja, ki se uporablja kot zavarovanje v operacijah za povečevanje likvidnosti, ter zmanjšajo zanašanje na zunanje ocene;

9.

poziva Komisijo, naj natančno oceni možno uporabo alternativnih instrumentov za ocenjevanje kreditnega tveganja;

10.

se zaveda notranjega navzkrižja interesov, če udeleženci na trgu oblikujejo notranje ocene kreditnega tveganja za lastne regulativne kapitalske zahteve, zato meni, da je treba povečati odgovornost, zmogljivost, pristojnost in vire nadzornikov za spremljanje, ocenjevanje in nadzor ustreznosti notranjih modelov ter za naložitev bonitetnih ukrepov; meni, da nekega notranjega modela ne bi smeli odobriti za regulativno uporabo, če ga nadzornik zaradi njegove zapletenosti ne more ustrezno oceniti; meni, da je pomembna tudi preglednost predpostavk za neodvisno akademsko oceno;

11.

ugotavlja, da bi moral imeti Evropski nadzorni organ (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) za učinkovito izvajanje svojih nadzornih pooblastil pravico do izvajanja nenapovedanih preiskav in pregledov na kraju samem ter da bi moral subjektom, ki jih preverja, pri izvajanju svojih nadzornih pooblastil dati možnost, da se zagovarjajo, zato da se upošteva njihova pravica do obrambe;

12.

poudarja globalni značaj panoge bonitetnega ocenjevanja ter poziva Komisijo in države članice, naj si skupaj z drugimi državami G20 prizadevajo za globalni pristop, ki bo temeljil na najvišjih standardih tako glede uredbe o bonitetnih agencijah kot uredbe o trgih, ob upoštevanju zmanjševanja prevelikega zanašanja za zunanje bonitetne ocene, da bi tako ohranili enake konkurenčne pogoje in preprečili regulativno arbitražo ter hkrati obdržali trge še naprej odprte;

13.

meni, da so spodbujanje konkurence, povečevanje preglednosti in vprašanje bodočega plačilnega modela najpomembnejše naloge, medtem ko bi moralo biti vprašanje izvora bonitetne agencije sekundarno;

14.

ponovno poudarja, da Uredba (ES) št. 1060/2009 opredeljuje dva sistema za obravnavo zunanjih bonitetnih ocen iz tretjih držav in da je bil namen sistema odobritve dopustiti zunanje bonitetne ocene iz tretjih držav, ki niso veljale za primerne za uporabo v Evropski uniji, če je bila bonitetni agenciji, ki jo je odobrila, pripisana jasna odgovornost;

15.

poudarja, da večja konkurenca v tej panogi še ne pomeni boljše kakovosti ocen, ter ponovno opozarja, da morajo vse bonitetne agencije spoštovati najvišje standarde glede integritete, razkritja, preglednosti in obvladovanja navzkrižja interesov, kot je določeno v zahtevah Uredbe (ES) št. 1060/2009, da bi zagotovili kakovost ocen in preprečili izbiranje najugodnejše ocene;

16.

poziva Komisijo, naj opravi natančno oceno učinka in študijo izvedljivosti o stroških, koristih in možni strukturi upravljanja za popolnoma neodvisno evropsko ustanovo za bonitetno ocenjevanje (angl. European Credit Rating Foundation, ECRaF), ki bi svoje strokovno znanje razširila na vse tri sektorje ocenjevanja; meni, da bi morala Komisija preučiti stroške začetnega financiranja za prva tri leta oz. največ prvih pet let delovanja ustanove ECRaF ter da jih je treba natančno oceniti; poudarja, da je treba vse zakonodajne predloge na to temo oblikovati zelo skrbno, da bi preprečili spodkopavanje vzporednih pobud politike ali zmanjšanje pretiranega zanašanja na ocene ter da bi spodbujali nove bonitetne agencije k vstopu na trg;

17.

poziva Komisijo, naj poleg dela, omenjenega v odstavku 9, pripravi natančno oceno učinka, analizo uspešnosti ter oceno stroškov za potrebno financiranje v zvezi s tem; je še posebej prepričan, da stroškov financiranja nikakor ne bi smeli nositi davkoplačevalci, ter meni, da ne bi smeli zagotoviti nobenega dodatnega financiranja ter da bi morala biti nova ustanova ECRaF popolnoma samozadostna za financiranje svojega proračuna po izteku začetnega obdobja;

18.

meni, da morajo biti za zagotovitev verodostojnosti nove ustanove ECRaF njeno vodstvo, osebje in upravljalna struktura popolnoma neodvisne in avtonomne, kar pomeni, da ne upoštevajo navodil držav članic, Komisije in vseh drugih javnih organov, pa tudi finančne industrije in bonitetnih agencij, ter da morajo delovati v skladu s spremenjeno Uredbo (ES) št. 1060/2009;

19.

poziva Komisijo, naj opravi natančno preiskavo glede stroškov, koristi in upravljalne strukture take mreže evropskih bonitetnih agencij, pri tem pa upošteva, kako bi lahko bonitetne agencije, ki delujejo na nacionalni ravni, spodbudili k vstopu v partnerske ali skupne omrežne strukture z namenom izkoriščanja obstoječih virov in osebja, s čimer bi jim omogočili zagotavljanje večje pokritosti in konkurenčnost drugim bonitetnim agencijam, ki delujejo na čezmejni ravni; predlaga, da bi Komisija lahko preučila načine za podporo omrežij bonitetnih agencij, vendar meni, da bi morala biti takšna omrežja pobuda, ki jo vodi panoga;

20.

meni, da bo verjetno potrebna začetna podpora za vzpostavitev takega omrežja, a verjame, da bi moralo biti samozadostno in donosno iz lastnih prihodkov; poziva Komisijo, naj oceni potrebo in možne vire začetnega financiranja ter možne pravne strukture za ta projekt;

21.

meni, da bi morala Komisija raziskati in oceniti tudi možnost resnično neodvisne evropske bonitetne agencije; poziva Komisijo, naj preuči predvsem vprašanje osebja tovrstne agencije, ki bi moralo biti zares neodvisno, in njenega financiranja, ki bi ga morali pridobiti iz pristojbin v zasebnem finančnem sektorju;

22.

meni, da mora biti namen bonitetnih ocen povečanje količine informacij za trg, in sicer na način, ki vlagateljem zagotavlja stalno oceno bonitetnega tveganja ne glede na panogo ali državo; meni, da je pomembno uporabnikom omogočiti boljši pregled nad bonitetnimi agencijami, ter v zvezi s tem opozarja na bistveno vlogo večje preglednosti njihovih dejavnosti;

23.

poudarja, da je treba povečati obseg razkrivanja informacij o produktih na področju strukturiranih finančnih instrumentov, ki bodo vlagateljem omogočale obveščeno presojo, da bi tako vlagateljem omogočili ustrezno oceno tveganja, ravnanje s skrbnostjo dobrega gospodarja in izpolnitev fiduciarnih obveznosti; meni, da bi izkušeni vlagatelji morali biti zmožni oceniti boniteto osnovnih posojil, iz katere lahko nato izpeljejo tveganje listinjenega produkta; podpira obstoječe pobude Evropske centralne banke in drugih, da bi v zvezi s tem dali na razpolago več informacij o strukturiranih finančnih instrumentih; poziva Komisijo, naj oceni potrebo po večjem razkrivanju informacij za vse produkte na področju finančnih instrumentov;

24.

ugotavlja, da večina bonitetnih agencij poleg dejavnosti ocenjevanja izdaja številna mnenja, kritike, opozorila ter opažanja, ki imajo velik vpliv na trge; meni, da bi jih bilo treba razkriti po vnaprej določenih merilih in protokolih, ki zagotavljajo preglednost in zaupnost;

25.

poziva Komisijo, naj predlaga revizijo Direktive 2003/71/ES in Direktive 2004/109/ES, da bi tako zagotovila, da bodo širše na voljo dovolj točne in popolne informacije o strukturiranih finančnih instrumentih;

26.

meni, da je v zvezi s tem bistveno, da se vidiki varovanja podatkov v celoti upoštevajo pri katerem koli bodočem ukrepu;

27.

tehta, ali bi bilo izdajatelje dobro zavezati k razpravi o vsebini in metodi strukturiranega finančnega instrumenta s tretjo stranjo, ki izvaja nenaročeno bonitetno oceno ali pripravlja notranjo oceno tveganja;

28.

ponovno opozarja na obveznost Komisije iz uvodne izjave (5) spremenjene Uredbe (ES) št. 1060/2009 o preglednosti informacij; poziva Komisijo, naj opravi potrebno analizo, da bi Parlamentu in Svetu predstavila njen rezultat z morebitnimi spremembami zakonodaje kot del sedanjega pregleda Uredbe (ES) št. 1060/2009, ki ga izvaja;

29.

je seznanjen z napredkom glede preglednosti in razkritja v obeh uredbah o bonitetnih agencijah; spodbuja Komisijo, naj izvede oceno učinka teh uredb po končanem postopku registracije za bonitetne agencije, da bi opozorila na bodoča področja, na katerih bi bilo razkritje koristno za uporabnike;

30.

poziva, da je poleg večje preglednosti postopka ocenjevanja in notranje revizije potreben strožji nadzor, ki ga nadzorni organi EU izvajajo nad bonitetnimi agencijami, ter odločnejši nadzor nacionalnih nadzornih organov nad tem, kako finančne institucije uporabljajo ocene oziroma so od njih odvisne;

31.

meni, da bi morala Komisija razmisliti, ali bi bila v nekaterih okoliščinah uporaba dveh obveznih ocen ustrezna, na primer za strukturirane finančne instrumente in za vse zunanje bonitetne ocene, uporabljene v regulativne namene, in ali bi morala najbolj zadržana, kar pomeni najmanj ugodna, zunanja bonitetna ocena veljati za referenco za regulativni namen; poziva Komisijo, naj pripravi oceno učinka za morebitno uporabo obeh obveznih ocen;

32.

meni, da bi moral stroške obeh ocen kriti izdajatelj in da bi prvo zunanjo bonitetno oceno morala opraviti najeta bonitetna agencija, ki bi jo izbral izdajatelj, za pripravo druge zunanje bonitetne ocene pa bi bilo treba upoštevati različne možnosti, vključno s tem, da bi jo naročil Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) na podlagi posebnih, opredeljenih in objektivnih meril, pri čemer bi upoštevali predhodno uspešnost in podprl ustanovitev novih bonitetnih agencij, kar bi obenem pomenilo preprečitev izkrivljanja konkurence;

33.

poudarja, da ugleda ne more ustvariti regulator, da pa bo vsaka nova bonitetna agencija sprejeta samo, če si bo pridobila verodostojnost;

34.

se zaveda dejstva, da igralci na trgu zaradi visokih posledičnih stroškov (v zvezi s prodajnimi ali nakupnimi odločitvami prilagajanja ocen) niso naklonjeni nestanovitnim bonitetnim ocenam; kljub temu meni, da so ocene zaradi tega prociklične in zaostajajo za razvojem na finančnih trgih;

35.

opozarja, da morajo bonitetne agencije uporabljati jasna merila za ocenjevanje uspešnosti države, se pa zaveda, da pri dejanski oceni ne gre za samodejno vrednotenje teh dejavnikov; poziva panogo, naj pojasni, katera metodologija in presoja se uporabljata za pripravo bonitetnih ocen držav, ter razloži odstopanje od teh ocen, nastalih na podlagi modela, ter od napovedi glavnih mednarodnih finančnih institucij;

36.

ugotavlja, da po mnenju Mednarodnega denarnega sklada bonitetne ocene lahko razložijo skoraj 70 % razmikov kreditnih zamenjav; je zaskrbljen zaradi procikličnih učinkov, ki jih lahko imajo ocene, in zahteva, da je treba ta občutljiva vprašanja posebej obravnavati;

37.

meni, da je treba za zmanjšanje negativnih mejnih učinkov v cenah in zamenjavah, ki jih pomenijo spremembe ocen, odpraviti ureditev, ki tesno povezuje odločitve za nakup ali prodajo;

38.

meni, da so skoraj vse informacije o državah na voljo javnosti, zato bi morale biti take informacije lažje, dosledno in primerljivo dostopne, da bi večje in bolj izkušene akterje na trgu spodbudili k zanašanju na lastno presojo o ocenjevanju kreditnega tveganja držav;

39.

meni, da je treba glede na učinek, ki ga lahko imajo bonitetne ocene o državnih dolžniških instrumentih na trg, na tem področju izboljšati preglednost glede metod in razlogov za odločitve, pa tudi glede odgovornosti bonitetnih agencij; poziva k izvedbi študije, da bi v ocenjevanje vključili prihodnjo Evropsko fundacijo in prihodnjo neodvisno evropsko bonitetno agencijo;

40.

podpira večje razkritje in razlago metodologij, modelov in ključnih predpostavk za ocene, ki jih sprejmejo bonitetne agencije, med drugim tudi z vidika sistemskega vpliva, ki bi ga imelo zmanjšanje državnega dolga;

41.

meni, da so javne informacije o povprečju obstoječih zunanjih bonitetnih ocen, ki jih pripravijo akreditirane bonitetne agencije, dragocene; zato predlaga, da bi oblikovali evropski indeks bonitetnega ocenjevanja (EURIX), ki bi vključeval vse ocene registriranih bonitetnih agencij, ki so na voljo na trgu;

42.

podpira obstoj različnih plačilnih modelov v panogi, vendar opozarja na nevarnost navzkrižja interesov, ki jo je treba obravnavati z ustreznimi sredstvi preglednosti in regulativnimi sredstvi, pri čemer ne bi smeli naložiti nezaželenega modela; na podlagi nedavnega posvetovanja poziva Komisijo, naj pripravi predloge alternativnih izvedljivih plačilnih modelov, ki bodo vključevali tako izdajatelje kot tudi uporabnike; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj posebno pozornost nameni možni uporabi modela, po katerem "plača vlagatelj", ter njegovim prednostim in pomanjkljivostim, da bi bile ocene manj izpostavljene navzkrižju interesov;

43.

meni, da je dobro upravljanje bonitetnih agencij bistveno za zagotovitev kakovostnih ocen, ter poziva, da morajo bonitetne agencije omogočiti popolno preglednost glede veljavnih pravil upravljanja;

44.

opozarja, da je Evropski organ za vrednostne papirje in trge pristojen za izvajanje in doseganje skladnosti bonitetnih agencij z Uredbo (ES) št. 1060/2009; meni, da zunanje bonitetne ocene, če izpolnjujejo regulativni namen, ne bi smele veljati zgolj za mnenja in da bi morale bonitetne agencije nositi odgovornost za dosledno izvajanje osnovne metodologije za svoje bonitetne ocene; zato priporoča, da bi izpostavljenost bonitetnih agencij do civilne odgovornosti v primeru hude malomarnosti ali neprimernega vedenja dosledno opredelili po vsej EU ter da bi morala Komisija opredeliti načine za tako civilno odgovornost, ki bi jo utrdili v civilnem pravu držav članic;

45.

poudarja, da je končna odgovornost za naložbeno odločitev na strani udeleženca na finančnem trgu, torej upravljavca premoženja, finančne institucije ali izkušenega vlagatelja; ugotavlja, da bi odgovornost nadalje podprl tudi osrednji register (CEREP), ustanovljenim s prvo uredbo o bonitetnih agencijah, ki bi v standardizirani obliki objavljal podatke o uspešnosti ocen bonitetnih agencij, registriranih v EU, s čimer bi vlagateljem omogočili lastno presojo nekaterih bonitetnih agencij in s tem izvajali pritisk na podlagi ugleda; poudarja, da bi morali imeti vlagatelji učinkovite zmogljivosti obvladovanja tveganja pod ustreznim upravnim nadzorom;

46.

meni, da bi morala vsaka bonitetna agencija opraviti letni pregled in tako oceniti svoje pretekle rezultate bonitetnega ocenjevanja ter da bi morala te informacije zbrati v poročilu o odgovornosti, namenjenemu nadzorniku; meni, da bi Evropski organ za vrednostne papirje in trge moral redno izvajati naključna preverjanja poročil o odgovornosti ter tako zagotoviti visok standard kakovosti bonitetnih ocen;

47.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

11.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 380/31

—

ob upoštevanju Lizbonske pogodbe in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki sta začeli veljati 1. decembra 2009,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. oktobra 2010 z naslovom "Pametna pravna ureditev v Evropski uniji" (KOM(2010)0543),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2010 o boljši pripravi zakonodaje – 15. letno poročilo Evropske komisije o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti v skladu s členom 9 Protokola (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. oktobra 2008 o boljši pripravi zakonodaje 2006 v skladu s členom 9 Protokola o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. septembra 2007 o boljši pripravi zakonodaje 2005: Uporaba načel subsidiarnosti in sorazmernosti – 13. letno poročilo (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. julija 2007 o zniževanju z zakonodajo predpisanih upravnih stroškov (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. maja 2006 o boljši pripravi zakonodaje 2004: Uporaba načela subsidiarnosti – Dvanajsto letno poročilo (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. aprila 2004 o oceni učinka zakonodaje Skupnosti in postopkov posvetovanja (6),

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo z dne 16. decembra 2003 o boljši pripravi zakonodaje,

—

ob upoštevanju skupnega medinstitucionalnega pristopa k pripravi ocen učinka, o katerem so se novembra 2005 dogovorili Parlament, Svet in Komisija,

—

ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 3/2010,

—

ob upoštevanju ugotovitev študije o ocenah učinka v državah članicah EU, ki jo je naročil Evropski parlament,

—

ob upoštevanju smernic Komisije z dne 15. januarja 2009 za izvajanje ocen učinka in prilog k tem smernicam (SEK(2009)0092),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. junija 2002 o oceni učinka (KOM(2002)0276),

—

ob upoštevanju okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo z dne 20. oktobra 2010,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. oktobra 2010 z naslovom "Celostna industrijska politika za dobo globalizacije: konkurenčnost in trajnost v središču pozornosti" (KOM(2010)0614),

—

ob upoštevanju poročila odbora za oceno učinka iz leta 2010 z dne 24. januarja 2011 (SEK(2011)0126),

—

ob upoštevanju pisma z dne 16. novembra 2010, ki ga je predsednica Odbora za pravice žensk in enakost spolov poslala poročevalki o pridobljeni izkušnji po oceni učinka, ki je bila opravljena glede učinka, ki ga je imelo podaljšanje porodniškega dopusta na 20 tednov,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7–0159/2011),

A.

ker ocene učinka predstavljajo sistematično vrednotenje pričakovanih posledic zakonodajnih ukrepov,

B.

ker mora biti uvedba preglednega, jasnega, učinkovitega in visokokakovostnega regulativnega okolja ena od prednostnih nalog politike Evropske unije,

C.

ker ocene učinka pozitivno prispevajo k splošno kakovostnejši zakonodaji Skupnosti v smislu njene boljše priprave,

D.

ker težave pri prenosu in izvajanju veljavnega prava Unije med drugim nastajajo zaradi pomanjkljivo pripravljenih zakonodajnih besedil, za kar so odgovorni vsi evropski zakonodajni organi,

E.

ker Lizbonska pogodba vsebuje horizontalne socialne in okoljske klavzule (člena 9 in 11 PDEU), ki jih je treba upoštevati pri opredelitvi in izvajanju politik in dejavnosti Unije, zahtevajo pa poglobljeno analizo socialnega in okoljskega učinka vsake predlagane zakonodaje;

F.

ker so lahko ob sprejemanju novih zakonov, pa tudi pri poenostavitvi ali prenovitvi veljavnih zakonov in ugotavljanju njihove skladnosti s temeljnimi pravicami, ocene učinka koristne za boljše vrednotenje njihovih socialnih, gospodarskih, okoljskih in zdravstvenih posledic, s čimer prispevajo k manjši birokraciji, zagotavljajo pa tudi skladnost politik EU pri doseganju splošnih ciljev, ki jih je določil Evropski svet,

G.

ker je po mnenju Komisije odbor za oceno učinka neodvisen, čeprav deluje pod vodstvom predsednika Komisije in ga sestavljajo visoki uradniki iz različnih generalnih direktoratov, predseduje pa mu namestnik generalnega sekretarja; ker to vodi do pristranskih informacij in torej do kršitve potrebne nevtralnosti,

H.

ker se je Evropski parlament večkrat zavzel za uvedbo neodvisnih ocen učinka v Evropski uniji,

I.

ker ocene učinka, ki jih izvaja Komisija, niso vedno na enaki kakovostni ravni in pogosto služijo le kot utemeljitev zakonodajnega predloga, ne zagotavljajo pa objektivnega tehtanja dejstev,

J.

ker ocene učinka ne smejo postavljati novih, nepotrebnih birokratskih ovir pri nadaljnjem razvoju ali uveljavljanju evropske zakonodaje in politik,

K.

ker so se Parlament, Svet in Komisija v medinstitucionalnem sporazumu z dne 16. decembra 2003, v skupnem medinstitucionalnem pristopu k pripravi ocen učinka iz novembra 2005 in v okvirnem sporazumu med Parlamentom in Komisijo z dne 20. oktobra 2010 dogovorili o pripravi načrta za boljšo pripravo zakonodaje, ta resolucija pa vsebuje konkretne predloge za izboljšanje ocen učinka,

L.

ker si Komisija v industrijski politiki prizadeva za nov pristop, zaradi česar je treba vse politične predloge, ki znatno vplivajo na gospodarstvo, temeljito analizirati v smislu njihovih posledic za konkurenčnost,

1.

poudarja, da so ocene učinka pomembno orodje za pametne in boljše predpise v celotnem političnem ciklusu, ki bi ga morali pripravljavci predpisov EU pogosteje uporabljati kot pomoč pri učinkovitejšem ovrednotenju gospodarskih, socialnih, okoljskih in zdravstvenih posledic njihovih političnih izbir in njihovega učinka za temeljne pravice državljanov, pri tem pa bi morali ves čas kot enega izmed meril upoštevati analizo stroškov in koristi;

2.

pozdravlja sporočilo o pametnih predpisih in poudarja, da morajo imeti ocene učinka ključno vlogo v celotnem političnem ciklusu, od snovanja do izvajanja, uveljavljanja, ocenjevanja in revizije zakonodaje; poudarja pomen resnično premišljenega in dobro obveščenega odločanja v fazi snovanja zakonodajnih predlogov, ker lahko to prispeva k boljši kakovosti rezultatov in h krajšemu zakonodajnemu postopku;

3.

poudarja, da so temeljite ocene učinka potrebne za kakovostno zakonodajo in njen pravilen prenos, izvajanje in izvrševanje;

4.

poudarja, da ocena učinka v nobenem primeru ne more nadomestiti politične razprave in demokratičnega postopka odločanja zakonodajalca, ampak služi le kot strokovna priprava za sprejetje politične odločitve;

5.

poudarja, da se morajo ocene učinka izvajati v zgodnji fazi razvoja politike; poudarja, da morajo biti popolnoma neodvisne ter da se morajo vedno opirati na utemeljeno in objektivno analizo možnih učinkov;

6.

poudarja, da so se v skladu z medinstitucionalnim sporazumom o boljši zakonodaji sozakonodajalci zavezali, da bodo oceno učinka izvedli pred sprejetjem vsake bistvene dopolnitve, če bodo mnenja, da je to primerno in potrebno za zakonodajni postopek;

7.

meni, da je v postopek izdelave ocene učinka treba vključiti zunanje strokovnjake z vseh področij politik, pa tudi vse zainteresirane strani, da se zagotovi neodvisnost in objektivnost; v zvezi s tem opozarja na temeljno razliko med javnim posvetovanjem in neodvisno oceno učinka; opozarja, da bi morale biti za končni rezultat in nadzor metodologije in kakovosti ocene učinka še naprej odgovorne institucije Evropske unije, da bi tako zagotovili, da bi bile ocene učinka izdelane po enako visokih merilih;

8.

se zavzema za čim večjo preglednost pri pripravi ocen učinka ter za predčasno objavo celovitih časovnih načrtov za predlagano zakonodajo, tako da bi bil zagotovljen enak dostop do zakonodajnega postopka za vse zainteresirane strani; zato meni, da bi bilo treba čas, ki ga ima Komisija za posvetovanje, podaljšati na 12 tednov;

9.

meni, da ne bi smelo biti možno, da ocene učinkov projektov ali zakonodaje, ki jih podpira javna uprava ali njena odvisna podjetja, odobri ta uprava;

10.

meni, da je bistveno, da države članice ocene učinka predhodno preverijo ter tako ocenijo vpliv zakonodajnega predloga na nacionalne zakonodaje in javne politike; poziva k izvajanju obsežnejših naknadnih ocen in dodatnemu premisleku o vključitvi obveznih korelacijskih tabel, na podlagi katerih bi lahko ugotovili, ali so države članice ustrezno uveljavile zakonodajo EU in uresničile njene cilje;

11.

meni, da je ocena učinka primeren instrument za preverjanje ustreznosti predlogov Komisije, še zlasti njihove skladnosti z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, in za jasnejšo razlago sozakonodajalcem in javnosti o razlogih za izbiro določenega ukrepa;

12.

poudarja, da so ključni elementi dobre ocene učinka prepoznavanje problema, posvetovanje z deležniki, opredelitev ciljev, ki jih je treba doseči, in oblikovanje možnih strateških ukrepov;

13.

meni, da je pomembno, da nove zakonodajne predloge spremlja ocena učinka; opozarja, da to lahko velja tako za poenostavitve in preoblikovanja prava Skupnosti kot za delegirane in izvedbene akte v skladu s členom 290 oziroma členom 291 PDEU, kjer je to primerno;

14.

meni, da je ocena učinka "živ" dokument, ki je del postopka priprave zakonodaje; poudarja, da je treba zagotoviti dovolj prožnosti, ki bo v prihodnje omogočala izvajanje ocen učinka med samim postopkom priprave zakonodaje;

15.

poziva, naj se ocene učinka ne osredotočajo izključno na analizo stroškov in koristi, ampak naj v skladu z načelom celovitega pristopa upoštevajo več različnih meril in tako zakonodajalcu zagotovijo čim bolj celovito sliko; v zvezi s tem opozarja na gospodarske, socialne in okoljske vidike, omenjene v medinstitucionalnem sporazumu z dne 16. decembra 2003 in v skupnem pristopu iz leta 2005, ki jih je treba združiti v skupno oceno; ob tem poudarja, da je treba zagotoviti doslednost med politikami in dejavnostmi EU, in sicer z upoštevanjem vseh njenih ciljev in v skladu z načelom prenosa pristojnosti iz člena 7 PDEU;

16.

predlaga, da se v okviru ocen učinka stalno izvaja analiza stroškov in koristi, tj. preverjanje stroškovne učinkovitosti vseh programov in ukrepov, ki vplivajo na odhodke, ter se preučijo možni učinki za mala in srednja podjetja (MSP); v zvezi s tem poziva k dosledni uporabi testa MSP v skladu z aktom o malih podjetjih iz leta 2008; v zvezi s tem opozarja, da je treba pri vsakem novem zakonu, ki bremeni MSP, skrbno oceniti obstoječe predpise, da bi tako zmanjšali skupno regulativno obremenitev MSP;

17.

zahteva, da se v okviru ocen učinka izvede natančna analiza vseh predlogov politik, ki znatno vplivajo na konkurenčnost industrije; nadalje poziva k izvedbi naknadne ocene učinka zakonodaje EU na konkurenčnost evropskega gospodarstva; opozarja, da je v sporočilu o celostni industrijski politiki za dobo globalizacije tudi Komisija napovedala takšno ravnanje;

18.

poudarja, da se je treba, preden se predlaga nova zakonodaja, naučiti iz naknadnih ocenjevanj veljavne zakonodaje in analiz ustrezne sodne prakse Sodišča ter da je potrebna ustrezna razprava o strateških izbirah, ki so na voljo znotraj določene politike;

19.

predlaga, da se v ocenah učinka na evropski ravni oceni tudi evropska dodana vrednost v smislu znižanja stroškov, ki bi ga zagotovila evropska rešitev, oziroma dodatnih stroškov v državah članicah, če ne bi bilo rešitve na ravni EU;

20.

meni, da je treba pri ocenah učinka upoštevati učinek na gospodarska partnerstva EU, pa tudi posledice izbire določenega evropskega standarda namesto mednarodnega;

21.

poudarja, da morajo ocene učinka v celoti obravnavati razpoložljive možnosti, ki so na voljo zakonodajalcu, te pa morajo vedno vključevati tudi temeljito analizo možnosti neukrepanja;

22.

poudarja, da ocene učinka ne smejo povečati birokracije in povzročiti nepotrebnih zamud v zakonodajnem postopku; vseeno pa je treba ocenam učinka dati dovolj časa, da bi lahko prinesle zanesljiv rezultat; v zvezi s tem poudarja, da se ocene učinka ne smejo zlorabiti za preprečevanje sprejetja neželenih pravnih predpisov; zato predlaga, da se zagotovijo tehnični in upravni pogoji za hitro in pravočasno izvajanje ocen učinka, na primer z instrumenti, kot so okvirni sporazumi, pospešen postopek javnih razpisov in optimalna uporaba lastnih virov;

23.

v smislu načela primerov najboljše prakse poziva k upoštevanju izkušenj drugih držav, v katerih se ocene učinka izvajajo že vrsto let, saj se bodo tako ocene učinka na ravni Evropske unije še izboljšale;

24.

poziva k posodabljanju ocen učinka skozi celoten zakonodajni postopek, da bodo tako upoštevane spremembe, do katerih bo prišlo v tem postopku;

25.

poudarja, da se morajo ocene učinka izvajati ne le pred sprejetjem zakonodajnega besedila (predhodno), temveč tudi po njem (naknadno); opozarja, da je to pomembno za boljšo oceno o tem, ali so bili cilji določenega predpisa dejansko doseženi in v kolikšni meri je treba predpis prilagoditi oziroma zakaj ga je treba ohraniti; kljub temu poudarja, da naknadna ocena ne sme nikoli nadomestiti obveznosti Komisije, ki mora kot "varuhinja Pogodb" učinkovito in pravočasno spremljati izvajanje prava Unije v državah članicah;

26.

poudarja osnovno odgovornost Komisije za izvajanje visoko kakovostnih ocen učinka njenih predlogov, ko uveljavlja pravico do pobude v skladu s Pogodbo;

27.

priznava, da je Komisija v preteklih letih optimizirala ocene učinka, vendar poudarja, da jih mora še dodatno izboljšati;

28.

v zvezi s tem opozarja na odbor Komisije za oceno učinka, ki je bil ustanovljen leta 2006 in je v veliki meri odgovoren za nadaljnji razvoj ocen učinka Komisije;

29.

poudarja, da so člani odbora za oceno učinka le formalno neodvisni, saj jih imenuje predsednik Komisije, katerega navodila sprejemajo, zato ni mogoče govoriti o popolni neodvisnosti; zato poziva k temu, da člane odbora za oceno učinka pred njihovim imenovanjem preverita Evropski parlament in Svet, da ne bodo več vezani na navodila predsednika Komisije; poziva, naj delo odbora za oceno učinka in strokovnjakov poteka v okviru javnih pristojnosti ob največji možni preglednosti, da se njihova neodvisnost lahko preveri v praksi;

30.

poziva tudi, naj se v delo odbora za oceno učinka vključijo strokovnjaki z vseh političnih področij, pa tudi vse zainteresirane strani; poziva, naj ti strokovnjaki ne prihajajo iz služb Komisije in naj ne bodo vezani na njena navodila;

31.

spodbuja k zgodnji in celoviti vključitvi Evropskega parlamenta in zlasti pristojnih parlamentarnih odborov, na primer z obveščanjem in vmesnimi poročili, v celoten proces priprave ocene učinka in v delo odbora za oceno učinka; poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu ob predložitvi zakonodajnega predloga pošlje po dve do štiri strani dolge povzetke s celovito oceno učinka, ki bo po potrebi vključevala pojasnilo, zakaj določena ocena učinka ni bila izvedena; s tem bosta ti dve instituciji lahko preverili, ali so obravnavana vsa ustrezna vprašanja, ne da bi z vplivanjem na dejansko ocenjevanje ogrozili neodvisnost ocene;

32.

ugotavlja, da bi se morala Komisija pri pripravi ocene učinka posvetovati tudi z državami članicami, saj morajo te direktive pozneje prenesti v nacionalno zakonodajo in nacionalni organi praviloma bolje vedo, kakšen vpliv imajo predpisi v praksi;

33.

poudarja, da pametni predpisi, ki temeljijo na popolni in objektivni oceni učinka, ostajajo skupna odgovornost evropskih institucij in držav članic ter da mora Komisija zato upoštevati tudi povratne informacije, ki jih prejme od Evropskega parlamenta, Odbora regij, Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in držav članic;

34.

opozarja, da je treba pred dokončnim sprejetjem ocene učinka njene začasne ugotovitve vedno ponuditi v zunanji pregled; zato se zavzema za to, da je ta pregled dostopen javnosti;

35.

opozarja na kritiko Evropskega računskega sodišča, da Komisija včasih začne obravnavo zakonodajnih pobud, čeprav proces priprave ocene učinka še ni zaključen; poleg tega je seznanjen s kritikami, da vsem političnim opcijam ni namenjena enaka raven pozornosti; poudarja, da je treba v procesu priprave ocene učinka v celoti upoštevati vse politične opcije;

36.

poziva k večji preglednosti s splošno objavo vseh strokovnjakov in drugih udeležencev, ki so sodelovali v procesu priprave ocene učinka, in njihovih izjav o interesih;

37.

v zvezi z javnimi posvetovanji spodbuja pravočasno obveščanje zainteresiranih strani o načrtovanem posvetovanju; nadalje predlaga, da zainteresirane strani v okviru javnih posvetovanj dobijo tudi priložnost, da izrazijo mnenje o ocenah učinka, in sicer pravočasno, torej pred objavo kakršnega koli predloga Komisije;

38.

zahteva, da so podatki, ki jih uporablja Komisija, zanesljivi in primerljivi;

39.

poziva Komisijo, naj v ocenah učinka sistematično preučuje upravno obremenitev, ki jo prinašajo zakonodajni predlogi, in vedno jasno poudari, katera od preučenih možnosti odpravlja največ upravnih obremenitev oziroma povzroči najmanj dodatne birokracije;

40.

opozarja, da je istočasna predstavitev rezultatov ocene učinka in zakonodajnega predloga neugodna, saj vzbuja vtis, da ocena učinka služi predvsem kot utemeljitev predloga Komisije; zato poziva k zgodnji objavi dokumentov v vseh fazah zakonodajnega postopka ter k temu, da se končna ocena učinka Komisije, ki jo je odobril odbor za oceno učinka, objavi, preden se začnejo posvetovanja med službami;

41.

predlaga, da se vse dokončane ocene učinka Komisije objavijo v posebnih publikacijah Komisije, tako da se je mogoče nanje enostavno sklicevati in da jih lahko javnost enostavno poišče na določeni spletni strani;

42.

zahteva naknadno oceno sprejetih aktov, ki jo mora izvesti Komisija; kljub temu poudarja, da naknadna ocena ne bi smela nikoli nadomestiti omenjene naloge Komisije, da spremlja uporabo prava Unije v državah članicah;

43.

poziva Komisijo, naj pripravi podrobna mnenja o ocenah učinka, ki jih je izvedel Parlament;

44.

poziva odbore, naj dosledneje uporabljajo že obstoječ instrument ocene učinka Parlamenta; opozarja, da obstaja posebna proračunska postavka za pripravo ocen učinka; meni, da je uporaba ocene učinka Parlamenta še posebej potrebna v primerih, ko je bil prvotni predlog bistveno spremenjen;

45.

poleg tega opozarja, da ocene učinka ni treba nujno pripraviti v okviru dolgotrajne študije, temveč se lahko izvede tudi v obliki krajših študij, delavnic in razprav s strokovnjaki;

46.

meni, da bi moral biti v zakonodajne resolucije Parlamenta sistematično vključen standarden stavek, ki bi navajal, da se upoštevajo vse ocene učinka, ki jih izvajajo institucije EU na področjih, ki ustrezajo predlagani zakonodaji;

47.

opozarja, da imajo Parlament in odbori že na voljo mehanizme za preverjanje ocen učinka Komisije; meni, da bi lahko Komisija ocene učinka predstavila ustreznim odborom, kar bi koristno dopolnjevalo preverjanje, ki ga izvaja Parlament; ugotavlja, da je tako preverjanje mogoče med drugim izvajati tudi z dopolnilnimi ocenami učinka, dodatnimi analizami, revizijo ocen učinka Komisije s strani zunanjih strokovnjakov, pa tudi s pripravo posebnih sej z neodvisnimi strokovnjaki; poudarja, da je treba v povezavi s tem še naprej usklajeno razvijati delo tematskih sektorjev Parlamenta;

48.

poudarja, da je mogoče ocene učinka Parlamenta obravnavati kot popravke ocen učinka Komisije;

49.

poziva, naj se na ravni Parlamenta, zlasti pa odborov, ocene učinka Komisije obravnavajo sistematično in kar se da zgodaj;

50.

poudarja, da mora odločitev o pripravi ocene učinka Parlamenta sprejeti pristojni odbor v sodelovanju s poročevalcem; predlaga, da se poslovnik Parlamenta spremeni tako, da bo lahko oceno učinka naročila že četrtina članov odbora;

51.

spodbuja vse svoje odbore, naj pred obravnavo zakonodajnega postopka s Komisijo opravijo poglobljeno razpravo o oceni učinka;

52.

poudarja, da so ocene učinka pomembne tudi med parlamentarnim zakonodajnim postopkom; spodbuja Parlament, naj možnost priprave ocen učinka preuči pri bistvenih predlogih sprememb v vsaki fazi zakonodajnega postopka; opozarja, da to ne sme povzročiti daljših zamud;

53.

poleg tega poziva, naj se posameznim poslancem dodeli pristojnost, da zahtevajo krajše študije, s pomočjo katerih bodo pridobili pomembna dejstva ali statistične podatke na področjih, povezanih z njihovim parlamentarnim delom; predlaga, naj take študije poleg sedanjih nalog pripravlja knjižnica Evropskega parlamenta;

54.

zato poziva Parlament, naj sprejme načrt, po katerem bi njegova knjižnica to storitev nudila poslancem; poudarja, da morajo vsi načrti temeljiti na primerih najboljše prakse parlamentarnih knjižnic, tudi tistih v državah članicah, in da jih je treba izvajati v skladu s strogimi pravili in ob polnem sodelovanju z izvajalci raziskav za odbore;

55.

poudarja pomen, ki bi ga enoten mehanizem za pripravo ocen učinka imel za kakovost in skladnost oblikovanja politike;

56.

zato poziva k vzpostavitvi celovitega procesa priprave ocen učinka v Evropskem parlamentu; v zvezi s tem predlaga, naj se razvije skupen postopek priprave ocen učinka na podlagi skupne sistematike in metodike, ki ju bodo uporabljali vsi odbori;

57.

poudarja, da bi to moralo potekati pod okriljem neodvisne strukture, ki bi uporabljala lastne vire Parlamenta, naprimer z vključitvijo knjižnice in tematskih sektorjev, a bi v njej sodelovali tudi zunanji strokovnjaki, kot so napoteni uradniki iz nacionalnih struktur za ocene učinka, ki bi se v posamezne ocene učinka vključevali ad hoc; struktura bi bila odgovorna Evropskemu parlamentu preko nadzornega odbora, ki bi ga sestavljali poslanci;

58.

poziva k zagotovitvi potrebne upravne infrastrukture, pri čemer mora biti ta proračunsko nevtralna in uporabljati obstoječe vire;

59.

poudarja, da je treba dolgoročno razmisliti o možnosti skupnega pristopa evropskih institucij k pripravi ocen učinka; opozarja, da sta že medinstitucionalni sporazum z dne 16. decembra 2003 in skupni medinstitucionalni pristop k pripravi ocen učinka iz novembra 2005 pozvala k skupnim metodam za pripravo ocen učinka evropskih institucij;

60.

obžaluje, da Evropska komisija zavrača zamisel o splošnem pristopu evropskih institucij k pripravi ocen učinka;

61.

opozarja, da Svet doslej skorajda ni uporabljal instrumenta ocene učinka; zato ga poziva, naj ocene učinka uporablja intenzivneje, po omenjenem medinstitucionalnem skupnem pristopu k ocenam učinka, da bi se izboljšala kakovost njegovega prispevka k zakonodaji EU; poudarja, da si odgovornost za pametne predpise, ki temeljijo na celoviti in objektivni oceni učinka, še naprej delijo institucije EU in države članice;

62.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

11.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 380/39

—

ob upoštevanju členov 2, 3, 6 in 21 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju členov 7, 9, 145–161, 206–209 in 215 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju členov 5, 12, 14, 15, 16, 21, 23, 26, 27, 28, 29, 31, 32, 33, 34 in 36 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948 in drugih instrumentov Organizacije združenih narodov na področju človekovih pravic, zlasti sporazumov o državljanskih in političnih pravicah ter ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1966, konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije iz leta 1965, konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979, konvencije o otrokovih pravicah iz leta 1989, mednarodne konvencije o zaščiti pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin iz leta 1990 ter konvencije o pravicah invalidov iz leta 2006 (1),

—

ob upoštevanju okvira Združenih narodov za „varovanje, spoštovanje in pomoč“ za podjetništvo in človekove pravice, ki ga je predlagal posebni predstavnik generalnega sekretarja za področje človekovih pravic, čeznacionalnih družb in drugih podjetij, profesor John Ruggie, in ki ga je leta 2008 soglasno podprl Svet ZN za človekove pravice (z resolucijo 8/7), nedavno objavljenih vodilnih načel za izvajanje tega okvira (2) in sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 8. decembra 2009, ki navajajo pomembno vlogo podjetij pri zagotavljanju popolnega spoštovanja človekovih pravic in ponovno poudarjajo celovito podporo Sveta delu posebnega predstavnika ZN (3),

—

ob upoštevanju najnovejšega poročila Johna Ruggieja, posebnega predstavnika generalnega sekretarja Združenih narodov, o človekovih pravicah, čeznacionalnih družbah in drugih podjetjih (2),

—

ob upoštevanju Evropske socialne listine, zlasti členov 5, 6 in 19 (4),

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o pravnem položaju delavcev migrantov (5),

—

ob upoštevanju konvencij Mednarodne organizacije dela (MOD), zlasti osmih temeljnih konvencij o svobodi združevanja in dejanskem priznanju pravice do pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb (konvenciji št. 87 in 98), o odpravi vseh oblik prisilnega ali obveznega dela (konvenciji št. 29 in 105), o odpravi diskriminacije pri zaposlovanju in poklicih (konvenciji št. 100 in 111) in o učinkoviti odpravi dela otrok (konvenciji št. 138 in 182) (6),

—

ob hkratnem upoštevanju konvencij Mednarodne organizacije dela o javnih naročilih (konvencija št. 94) in o spodbujanju kolektivnega pogajanja (konvencija št. 154) (7),

—

ob upoštevanju agende za dostojno delo in globalnega pakta o zaposlovanju, ki ju je sprejela Mednarodna organizacija dela s splošnim soglasjem na mednarodni konferenci dela 19. junija 2009 (8),

—

ob upoštevanju deklaracije o socialni pravičnosti za pravično globalizacijo, ki jo je 10. junija 2008 soglasno sprejelo 183 držav članic MOD (9),

—

ob upoštevanju Marakeškega sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (WTO) (10), pa tudi izjave, sprejete na četrti ministrski konferenci novembra 2001 v Dohi, zlasti njenega odstavka 31 (11),

—

ob upoštevanju Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami, zlasti njegovega člena 1(2)(d), imenovanega NAČIN 4 (12),

—

ob upoštevanju poročila Svetovne komisije za socialno razsežnost globalizacije z naslovom Pravična globalizacija: ustvarjanje priložnosti za vse (13),

—

ob upoštevanju izjave voditeljev skupine G20 na vrhu v Pittsburghu 24. in 25. septembra 2009 (14),

—

ob upoštevanju najnovejših posodobitev smernic OECD za večnacionalna podjetja (15),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1927/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o ustanovitvi Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (16) in Uredbe (ES) št. 546/2009, ki jo spreminja,

—

ob upoštevanju Direktive 96/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (17) (direktiva o napotitvi delavcev),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. septembra 1996 o sporočilu Komisije o vključitvi spoštovanja demokratičnih načel in človekovih pravic v sporazume med Skupnostjo in tretjimi državami (18), pa tudi svoje resolucije z dne 14. februarja 2006 o klavzuli o človekovih pravicah in demokraciji v sporazumih Evropske unije (19),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2001 o odprtosti in demokraciji v mednarodni trgovini (20), s katero poziva WTO k spoštovanju temeljnih socialnih standardov Mednarodne organizacije dela, Evropsko unijo pa k sprejemu odločitev MOD, vključno z morebitnimi pozivi k uporabi sankcij v primeru resnih kršitev temeljnih socialnih standardov,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2007 o spodbujanju dostojnega dela za vse (21), ki poziva k vključevanju socialnih standardov za spodbujanje dostojnega dela v trgovinske sporazume Evropske unije, zlasti dvostranske,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2005 o socialni razsežnosti globalizacije (22),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2005 o izkoriščanju otrok v državah v razvoju s posebnim poudarkom na delu otrok (23),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2006 o pravični trgovini in razvoju (24),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2007 z naslovom Globalna Evropa – Zunanji vidiki konkurenčnosti (25) v odgovor na sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom Globalna Evropa: Konkurenca v svetu. Prispevek k strategiji EU za gospodarsko rast in delovna mesta (KOM(2006)0567),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 30. maja 2002 o Zeleni knjigi Komisije o spodbujanju evropskega okvira za družbeno odgovornost podjetij (26) in z dne 15. januarja 1999 o standardih EU za evropska podjetja, ki poslujejo v državah v razvoju: oblikovanje evropskega kodeksa ravnanja (27),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2007 o družbeni odgovornosti podjetij: novo partnerstvo (28),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih (29),

—

ob upoštevanju svojih resolucij o sporazumih o gospodarskem partnerstvu z regijami in državami AKP, zlasti tistih z dne 26. septembra 2002 (30), 23. maja 2007 (31) in 12. decembra 2007 (32),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o delu otrok z dne 14. junija 2010 (33),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dnev 16. septembra 2010 z naslovom Svet, ki se spreminja: izziv za EU (34),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Socialna razsežnost globalizacije – prispevek politike EU k razširitvi koristi na vse (KOM(2004)0383),

—

ob upoštevanju prenovljene evropske socialne agende z dne 2. julija 2008 (KOM(2008) 0412),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Spodbujanje dostojnega dela za vse – prispevek Unije k izvajanju agende za dostojno delo po svetu (KOM(2006)0249),

—

ob upoštevanju javnega posvetovanja o razkrivanju nefinančnih informacij s strani podjetij, ki ga je sprožila enota za finančno poročanje pri generalnem direktoratu za notranji trg in storitve (35),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Trgovina, rast in svetovne zadeve: trgovinska politika je temeljna sestavina strategije EU 2020 (KOM(2010)0612),

—

ob upoštevanju splošnega sistema preferencialov (GSP), ki velja od 1. januarja 2009 in omogoča brezcarinski dostop ali znižanje tarif za vse večje število proizvodov ter vključuje nove spodbude za najbolj ogrožene države s posebnimi trgovinskimi, finančnimi ali razvojnimi potrebami (36),

—

ob upoštevanju vseh sporazumov med Evropsko unijo in tretjimi državami,

—

ob upoštevanju zlasti partnerskega sporazuma med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) in Evropsko unijo, podpisanega 23. junija 2000 v Cotonouju in spremenjenega leta 2005 ter 2010 (37),

—

ob upoštevanju zaključka pogajanj med Evropsko unijo, Kolumbijo in Perujem o večstranskem trgovinskem sporazumu (38),

—

ob upoštevanju predstavitve o upoštevanju socialnih in okoljskih standardov v trgovinskih pogajanjih, ki jo je 14. januarja 2010 pripravil Evropski parlament,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za mednarodno trgovino (A7-0172/2011),

A.

ker so visoki standardi socialnega varstva in varstva človekovih pravic odločilno sredstvo Evropske unije pri pogajanjih o trgovinskih odnosih s tretjimi državami,

B.

ker je zaščita gospodarskih in socialnih pravic obveznost vseh držav članic in vseh drugih držav, ki so ratificirale splošno deklaracijo Združenih narodov o človekovih pravicah, in ker to vključuje pravico vsakega posameznika, da zaradi zaščite svojih interesov ustanavlja sindikate in se vanje včlanjuje,

C.

ker so temeljne konvencije Mednarodne organizacije dela mednarodno priznane kot osnova za pravično mednarodno trgovanje in ker jih žal ne spoštujejo vse države članice,

D.

ker je v interesu Unije, da sklene dvostranske trgovinske sporazume v korist Unije in trgovinskih partnerjev pod pogojem, da obe strani spoštujeta splošno deklaracijo o človekovi pravicah,

E.

ker mora odnos vseh držav članic jasno odražati načela evropskega socialnega modela, ko gre za socialna vprašanja in sodelovanje med državami članicami na podlagi odprte metode usklajevanja,

F.

ker so za demokracijo in pravno državo potrebni močni in svobodni sindikati, delavska združenja in družbena gibanja, ki lahko obstajajo le v demokratični skupnosti z delitvijo oblasti,

G.

ker nekatere države v razvoju menijo, da so se prisiljene odreči svoji primerjalni prednosti, ko Unija zahteva skladnost z mednarodnimi standardi dela,

H.

ker deklaracija MOD iz leta 2008 o socialni pravičnosti za pravično globalizacijo, ki jo je soglasno sprejelo 183 držav članic MOD, navaja, da se ni mogoče sklicevati na kršitve temeljnih načel in pravic pri delu ali le-te kako drugače uporabljati kot legitimno primerjalno prednost ter da se standardi dela ne smejo uporabljati za ščitenje trgovinskih interesov,

I.

ker skušajo nekatere tretje države uveljavljati NAČIN 4 (39) pri pogajanjih o trgovinskih sporazumih z EU,

J.

ker veliko podjetij sprejema svojo družbeno odgovornost in si prizadeva za upoštevanje socialnih in okoljskih standardov v svojem vplivnem območju, na primer s pristopom k pobudi ZN za globalni dogovor ali sodelovanjem v prostovoljnih pobudah gospodarstva,

K.

ker načela, ki opredeljujejo družbeno odgovornost gospodarskih družb in so v celoti priznana na mednarodni ravni (priznavajo jih Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, Mednarodna organizacija dela in Združeni narodi), obravnavajo odgovorno ravnanje, ki se pričakuje od podjetij, in na prvem mestu spoštovanje veljavnih predpisov, zlasti na področju zaposlovanja, družbenih odnosov, človekovih pravic, okolja, interesov potrošnikov ter preglednosti, ki so jo podjetja dolžna potrošnikom, in boja proti korupciji,

L.

ker bi bilo treba sprejeti priporočilo o družbeni odgovornosti podjetij in spodbujati njegovo upoštevanje na ravni EU,

M.

ker globalizacija omogoča mobilnost delavcev med državami članicami in v tretje države,

N.

ker se vloga MOD pri določanju novih standardov ne upošteva, kljub sodelovanju MOD na zasedanju G20, splošnemu priznavanju agende za dostojno delo in vključitvi zaposlitve in dostojnega dela v razvojni cilj tisočletja št. 1,

O.

ker je treba opozoriti na brezpogojno spoštovanje pravice do združevanja in do pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb,

P.

ker je treba spodbujati agendo za dostojno delo,

Q.

ker je zelo pomembno, da se preprečijo vse vrste plačne diskriminacije v skladu z načelom pravice do enake plače za enako delo, na katero se sklicuje člen 23 splošne deklaracije o človekovih pravicah,

R.

ker vmesna ocena splošnega sistema preferencialov EU (GSP) (40) kaže, da je trgovinski režim GSP+, ki zahteva od držav upravičenk, da ratificirajo in učinkovito izvajajo določene mednarodne konvencije na področju človekovih pravic, temeljnih standardov dela, trajnostnega razvoja in dobrega upravljanja, zelo pozitivno vplival na enakost spolov v teh državah,

S.

ker je treba spodbujati socialno varstvo delavcev,

T.

ker je treba spodbujati ratifikacijo in izvajanje konvencij MOD, ki jih je ta ocenila kot posodobljene, da bi se postopno povečala pokritost štirih stebrov dostojnega dela, in sicer zaposlitve, socialnega varstva, socialnega dialoga in pravic na delovnem mestu, s posebnim poudarkom na konvencijah o socialnem upravljanju, tj. na konvencijah št. 81 in 129 o inšpekciji dela, konvenciji št. 122 o politiki zaposlovanja ter konvenciji št. 144 o tristranskem posvetovanju,

U.

ker je Evropska socialna agenda z dne 2. julija 2008 (KOM(2008) 0412) pozvala države članice EU, naj obnovijo prizadevanja za ratifikacijo in izvajanje konvencij MOD, ki jih je ta ocenila kot posodobljene, da bi se po njih zgledovali partnerji po vsem svetu,

V.

ker na učinkovito izvajanje mednarodnih standardov dela v več državah negativno vplivajo šibki uradi za delo in pomanjkanje zmogljivosti socialnih partnerjev,

W.

ker Svetovni trendi zaposlitve MOD za leto 2011 ocenjujejo, da je imelo leta 2009 50,1 % vseh delavcev na svetovni ravni, tj. 1,53 milijarde, negotovo zaposlitev (41) ter ker je finančna in gospodarska kriza ustavila in obrnila trend upadanja negotovih zaposlitev, zabeležen pred letom 2008,

X.

ker Svetovno poročilo o socialni varnosti MOD iz leta 2010 navaja, da več kot 50 % vseh delavcev nima socialne zaščite, in ker obstaja obnovljeno zanimanje za razširitev socialne varnosti, vključno s spodbujanjem sistemov socialne varnosti,

1.

opominja, da želi EU z globalnim spodbujanjem socialnih ciljev postati vodilna svetovna sila na področju socialne politike; poudarja pomembno vlogo Evropskega parlamenta, ki izhaja iz Lizbonske pogodbe in znatno krepi njegov vpliv;

2.

opominja tudi, da mora Skupnost pri uresničevanju svojih politik in ciljev upoštevati horizontalno socialno klavzulo iz člena 9 PDEU, na primer v zvezi s členom 46 in členom 49 PDEU ali trgovinsko politiko EU Skupnost ne more zaobiti zahtev splošnega interesa (42);

3.

nadalje opominja, da člen 7 PDEU zahteva skladnost politike EU in da mora zakonodajalec upoštevati vse cilje EU ter ukrepati v skladu z načelom prenosa pristojnosti, kar pomeni, da mora pri sprejemanju akta s posebno pravno podlago doseči ustrezno ravnotežje med različnimi cilji in/ali interesi (43);

4.

poziva države članice, naj zagotovijo skladnost s temeljnimi konvencijami MOD, zlasti glede odpravljanja ovir na področju svobode združevanja in sklepanja kolektivnih pogodb, ki jih povzroča spodbujanje lažnega samozaposlovanja in siljenje posameznikov, da se odpovejo kolektivnim pogodbam;

5.

poziva podpisnice sporazumov o prosti trgovini, naj se v skladu z obveznostmi, ki izhajajo iz članstva v Mednarodni organizaciji dela in iz Deklaracije Mednarodne organizacije dela o temeljnih načelih in pravicah pri delu ter njenega spremljanja, ki ju je sprejela Mednarodna konference dela na 86. zasedanju leta 1998, zavežejo, da bodo v svojih zakonih in praksi spoštovale, spodbujale in uresničevale načela, ki zadevajo temeljne pravice, ki so:

6.

opominja, da EU po vsem svetu velja za magnet in privlačnega partnerja zaradi edinstvenega združevanja gospodarske dinamičnosti in socialnega modela;

7.

poudarja, da evropski socialni model kot glavne stebre gospodarskega uspeha nudi enake možnosti v izobraževanju, usposabljanju in na trgu dela, pa tudi enak dostop do socialnih storitev;

8.

meni, da je neupoštevanje temeljnih mednarodnih socialnih standardov oblika socialnega in okoljskega dampinga v škodo evropskih podjetij in delavcev;

9.

poziva Komisijo in države članice, naj ob upoštevanju evropskega socialnega modela sodelujejo z mednarodnimi organizacijami, da bi izboljšale socialno razsežnost globalizacije;

10.

poudarja pomen usklajenega ukrepanja na področju socialnega varstva v Uniji in zunaj nje;

11.

predlaga, da se razvije dialog z vsemi zainteresiranimi stranmi, v katerem bo poudarjen pomen socialnih vprašanj in ki bo osredinjen na izvajanje in izvrševanje pragmatičnih in trajnih rešitev; v zvezi s tem poudarja, kako pomembno je povečati osveščenost socialnih partnerjev o njihovih pravicah in obveznostih;

12.

meni, da je treba okrepiti vlogo pristojnih mednarodnih institucij (zlasti Mednarodne organizacije dela, Svetovne trgovinske organizacije, Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj in Združenih narodov) ter njihovo sodelovanje pri oblikovanju, izvajanju in spodbujanju temeljnih mednarodnih socialnih standardov ter sankcij v primeru neizvajanja teh standardov;

13.

zagovarja mnenje, naj se Unija vzdrži trgovinskih sporazumov z državami, ki ne spoštujejo človekovih pravic in temeljnih standardov dela;

14.

podpira oblikovanje orodij za trajni dialog z državami partnericami, ki bo temeljil na vzajemnem spoštovanju in si prizadeval, da bi države partnerice – posebej države v razvoju – lahko razvile svoje lastne vire in počasi zgradile svoje gospodarske sektorje;

15.

Komisijo tudi poziva, naj med pogajanji svoje zahtevke prilagodi razvoju posamezne države partnerice; Komisiji tudi predlaga, da sestavi seznam dodatnih standardov, ki jih je treba izvajati postopno in prožno, ob upoštevanju gospodarskih, socialnih in okoljskih razmer zadevne partnerske države;

16.

meni, da morajo neodvisni organi nenehno spremljati izvajanje teh temeljnih standardov na ozemlju partnerskih držav in držav članic, neizvajanje ali kršenje teh standardov, ugotovljeno na osnovi predhodno določenih meril, pa bi bilo treba kaznovati na podlagi učinkovitih in preglednih postopkov;

17.

meni, da je treba te standarde dosledno izvajati in da se od njih ne sme odstopati niti prek prostih con niti na podlagi sporazumov z državami gostiteljicami;

18.

poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo z državami partnericami, da bi se borile proti diskriminaciji na podlagi spola in vsem oblikam nasilja nad ženskami in da bi se udejanjila enakost spolov v Uniji in zunaj nje v skladu z načeli razvojnih ciljev tisočletja in pekinškimi izhodišči za ukrepanje; zato poziva Komisijo in države članice, naj izvajajo ukrepe, ki bodo znatno utrdili pravni in socialni položaj žensk in s tem izkoristili potencial žensk za gospodarski in družbeni razvoj;

19.

pozdravlja spodbujanje enakosti spolov v državah in na ozemljih v razvoju s sedanjimi in prihodnjimi trgovinskimi sporazumi GSP; zahteva, naj se ratifikacija mednarodnih konvencij na področju enakosti spolov in njihovo učinkovito izvajanje kot pogoj vključita v vse zunanjetrgovinske sporazume in sporazume o gospodarskem partnerstvu;

20.

Komisijo in države članice poziva, naj sodelujejo med seboj in s partnerskimi državami, da bi zaščitili ogrožene skupine, in naj se borijo proti diskriminaciji na podlagi spola ter tudi na podlagi rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti in spolne usmerjenosti; posebej opozarja na osebe, ki se soočajo z večplastno diskriminacijo in prikrajšanostjo, da bi odpravili izvor revščine;

21.

poziva Komisijo in države članice, naj v trgovinskih sporazumih, dialogih z drugimi državami in v okviru razvojnega sodelovanja dajejo prednost odpravi dela otrok in spoštovanju otrokovih pravic, ter ugotavlja, da ima zasebni sektor ključno vlogo pri spoštovanju otrokovih pravic; meni, da bi morali ukrepi za boj proti delu otrok vključevati oblikovanje dostojnih delovnih mest za odrasle ter hkrati zagotavljanje primerne izobrazbe otrok; poleg tega poziva k vzpostavitvi dežurne službe EU za preprečevanje dela otrok s telefonsko številko, na katero bodo državljani lahko naznanili vsa podjetja, ki izrabljajo delo otrok kjerkoli po svetu; meni, da ta služba potrebuje majhno, toda zadostno zmogljivost, da bo lahko svoje ugotovitve predstavila v letnem poročilu;

22.

poudarja, da izdatki Unije v okviru razvojnega sodelovanja, pridružitvenih sporazumov ali sporazumov o stabilnosti in trgovinskih sporazumov pomenijo edinstvene priložnosti za pomoč državam partnericam pri vzpostavitvi uspešnega izobraževanja, poklicnega usposabljanja, institucij trga dela in socialnega praga za večjo socialno in ekonomsko varnost in posledično večjo blaginjo;

23.

vztraja, da morajo Komisija in države članice v okviru razvojnega sodelovanja in zunanje pomoči podpirati izvajanje programov dostojnega dela, ki bodo upoštevali nacionalne potrebe in prednostne naloge na področju zaposlovanja in socialne politike ter bodo temeljili na tristranskem sporazumu (med delodajalci, delavci in vladami); poleg tega poziva Komisijo in države članice, naj v okviru razvojnega sodelovanja in zunanje pomoči bolje vključujejo socialne cilje in cilje glede zaposlovanja v gospodarskem in trgovinskem sektorju;

24.

poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo s partnerskimi državami pri izboljšanju kakovosti znanj in veščin državljanov, potrebnih za nova delovna mesta in zaposlitve, ki so katalizator za stabilnost, blaginjo, vključujoče družbe in dobro upravljanje, zlasti v soseščini EU;

25.

poziva k oblikovanju funkcije socialnih atašejev v novi službi za zunanje delovanje, da bi povečali njeno učinkovitost na področju socialne politike in zlasti zagotovili, da bi se dostojno delo za vse izvajalo kot osrednji politični cilj;

26.

ugotavlja, da so socialni standardi v prostotrgovinskih sporazumih še vedno le malokrat navedeni, četudi gredo mednarodne težnje pri dvostranskih trgovinskih sporazumih v smer večjega upoštevanja delovnih in socialnih standardov, povezanih s trgovinskimi agendami; obžaluje, da EU nima enotnega besedila za „socialno klavzulo“, ki bi jo vključili v vse dvostranske trgovinske sporazume; odločno poziva EU, naj v vse svoje zunanjetrgovinske sporazume vstavi socialno klavzulo v skladu z mednarodno dogovorjenimi in priznanimi standardi (npr. temeljni delovni standardi Mednarodne organizacije dela), tudi v prihodnje sporazume v okviru Svetovne trgovinske organizacije;

27.

opominja, da je treba sedanje prakse WTO izvajati tako, da bodo nudile enake koristi tako državam v razvoju kot razvitim državam;

28.

opominja, da je treba kombinirati konkurenčno in socialno politiko ter poudarja, da evropski socialni model zagotovo ne bo oslabljen v korist konkurenčnosti in domnevnih gospodarskih prednosti; ponavlja, da mora biti evropski socialni model zgled za zaščito delavcev v državah v razvoju;

29.

opozarja, da si je EU za cilj zadala, da postane središče odličnosti, kar zadeva družbeno odgovornost podjetij, ravno tako pa tudi, da spodbuja družbeno odgovornost podjetij v zunanji politiki, ki jo izvaja; je seznanjen s prizadevanji Komisije za spodbujanje družbene odgovornosti podjetij med evropskimi podjetji, ki poslujejo na tujem, vendar poudarja, da bi morala bolje upoštevati pomen certifikatov in oznak, ki kažejo na skladnost podjetij z načeli družbene odgovornosti podjetij;

30.

meni, da je družbena odgovornost podjetij koristna in nezavezujoča oblika obveze večnacionalnih podjetij; priporoča nadaljnje usmerjeno spodbujanje družbene odgovornosti podjetij, med drugim s pomočjo standarda ISO 26000, pobude ZN za globalni dogovor ali smernic OECD za večnacionalna podjetja ter s povezovanjem družbene odgovornosti s širšimi pobudami za spodbujanje dostojnega dela v sektorju, v skupnostih ter na nacionalni in regionalni ravni, kot sta programa Better Work in SCORE Mednarodne organizacije dela, ki vključujeta delavce, delodajalce, organe in druge pomembne deležnike;

31.

odločno poudarja, da na ravni EU ni treba sprejeti nobene direktive, ki bi urejala družbeno odgovornost podjetij in uveljavljala njeno spoštovanje;

32.

meni, da bi morala Komisija v svojem prihodnjem sporočilu o internacionalizaciji dejavnosti malih in srednjih podjetij predlagati ukrepe, s katerimi bo podpirala in spodbujala njihove pobude glede družbene odgovornosti podjetij, ki upoštevajo načelo „najprej pomisli na male“ in njihove posebne okoliščine;

33.

poziva Komisijo in države članice, naj si prizadevajo za krepitev posodobljenih smernic OECD za večnacionalna podjetja, in sicer z ohranjanjem in poudarjanjem njihove uporabe za „posebne primere“ in z uvedbo najboljše prakse za „nacionalne kontaktne točke“, pri čemer morajo preučiti, kako bi lahko Evropska unija bolje izpolnjevala svoje obveznosti v zvezi z nacionalnimi kontaktnimi točkami prek delegacij Evropske službe za zunanje delovanje;

34.

poudarja, da bi morala družbena odgovornost gospodarskih družb posegati na nova področja, kot so organizacija dela, enake možnosti, socialna vključenost, ukrepi proti diskriminaciji ter razvoj vseživljenjskega učenja in usposabljanja; poudarja, da mora družbena odgovornost podjetij zajemati na primer kakovost dela, enako plačilo in poklicno napredovanje ter spodbujanje inovativnih projektov, da bi prispevala k prehodu v trajnostno gospodarstvo;

35.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo podjetja s sedežem v EU, da spoštujejo človekove pravice, tudi ekonomske in socialne pravice, in okolje pri vseh svojih globalnih operacijah, zlasti tistih, ki jih izvajajo njihove podružnice in druge povezane pravne osebe;

36.

poudarja, da morajo podjetja iz EU in tretjih držav šteti spoštovanje strogih okoljskih standardov za enako pomembno kot spoštovanje pravic delavcev, saj okoljska škoda skoraj vedno ogroža tudi zdravje delavcev, uničuje kmetijska zemljišča, ribolovna območja in druge gospodarske vire ter tako veliko ljudi prikrajša za najnujnejša sredstva za preživetje;

37.

poudarja, da imajo evropska podjetja, njihove podružnice in njihovi podizvajalci glede na svojo težo v mednarodni trgovini bistveno vlogo pri spodbujanju in širitvi socialnih standardov in standardov s področja dela po svetu, tako da bi morala ravnati v skladu z evropskimi vrednotami in mednarodno priznanimi standardi; meni, da bi bilo pravilno in ustrezno, da bi evropska podjetja, ki svojo proizvodnjo preselijo v države z manj strogimi socialnimi obveznostmi, prevzela odgovornost, tudi pred evropskimi sodišči, za morebitno škodo in negativne eksternalije, ki jih utrpi lokalno prebivalstvo;

38.

poziva Komisijo, naj vnese predloge sprememb v svoj predlog uredbe o pristojnosti ter priznavanju in izvršitvi sodb v civilnih in poslovnih zadevah (2010/0383 (COD)), kar bi upravičencem omogočilo, da prek oblikovanja dodatne podlage za pristojnost tožijo podjetje s sedežem v tretji državi skupaj z evropsko starševsko korporacijo;

39.

poziva Komisijo, naj spodbuja vključevanje družbene odgovornosti gospodarskih družb v trgovinsko politiko na večstranski ravni, v mednarodne forume, ki podpirajo družbeno odgovornost gospodarskih družb, zlasti OECD in Mednarodno organizacijo dela, pa tudi v pogovore v WTO o nadaljnjem delovanju po krogu pogajanj iz Dohe;

40.

poziva Komisijo, naj v sporazume o prosti trgovini in naložbah, o katerih se pogaja s tretjimi državami, vselej vključi poglavje o trajnostnem razvoju s pravno zavezujočo klavzulo o družbeni odgovornosti podjetij;

41.

predlaga, naj ta klavzula o družbeni odgovornosti podjetij vsebuje tudi spoštovanje osmih temeljnih konvencij in štirih prednostnih konvencij Mednarodne organizacije dela in spodbudo podjetjem, da sprejmejo zaveze na področju družbene odgovornosti, ravno tako pa tudi obvezno skrbnost podjetij in poslovnih skupin, tj. obveznost, da sprejmejo preventivne ukrepe za odkrivanje in preprečevanje kršitev človekovih in okoljskih pravic, korupcije ali davčne utaje, tudi v svojih hčerinskih družbah in dobavnih verigah, skratka na celotnem področju njihovega vpliva;

42.

poziva vse države članice, naj spoštujejo in podpirajo temeljne standarde dela MOD, upoštevajo sporazume s socialnega področja, ki so bili podpisani doslej, in v praksi izvajajo načela iz teh sporazumov, ki so povezana z pravicami delavcev;

43.

poudarja, da iz številnih držav, ki imajo status GSP Plus, prihajajo poročila o ponavljajočih se kršitvah temeljnih delovnih standardov, kar pa ni vodilo v ukinitev preferencialov; meni, da neizvrševanje pogojevanja ogroža cilj EU glede spodbujanja socialne politike in temeljnih delovnih standardov po vsem svetu in je v nasprotju z načeli skladnosti politik za razvoj;

44.

pozdravlja nadzorni sistem Mednarodne organizacije dela za mednarodne delovne standarde, ki je edinstven na mednarodni ravni in pomaga zagotavljati, da države izvajajo konvencije, ki jih ratificirajo; poudarja, da mora v primeru težav Mednarodna organizacija dela pomagati državam na podlagi socialnega dialoga in tehnične pomoči;

45.

poziva Komisijo, naj WTO spodbuja k tesnejšemu sodelovanju z MOD, da bo slednja v primeru trgovinskih sporov WTO lahko predložila strokovna poročila, s tem pa bi dosegli vključitev standardov dela in dostojnega dela v dejavnosti WTO ter preprečili ogrožanje socialnega razvoja;

46.

meni, da morajo biti politike Unije usmerjene na posameznike, pa tudi na institucije, kar zadeva razvoj človeškega kapitala in reforme trga dela;

47.

je zaskrbljen zaradi praks v nekaterih tretjih državah, ki uporabljajo postopek NAČIN 4 za svoje dejavnosti trgovanja; poziva Komisijo in države članice, naj si prizadevajo strukturirati mednarodno migracijo tako, da se bodo izognile izkoriščanju in begu možganov;

48.

podpira pobude, ki krepijo razvijanje dialoga s socialnimi partnerji in sodelovanje v državah partnericah in na nadnacionalni ravni, ter poziva Komisijo, naj dodatno razvije sedanje programe in se pri tem osredotoči na tiste, ki so namenjeni krepitvi institucionalne zmogljivosti socialnih partnerjev za razvoj in izvajanje politike;

49.

se zavzema za izvajanje svobode združevanja za sindikate in pravice do kolektivnega pogajanja brez izjem, da se zagotovijo, izboljšajo in obranijo dostojni pogoji dela;

50.

opominja na smernice EU o različnih vprašanjih glede človekovih pravic, ki pomenijo močan politični signal, da so to prednostne naloge za Unijo; zato poziva Svet, naj sprejme podobne smernice na podlagi osmih temeljnih konvencij MOD, ki naj bi se uporabljale kot pragmatični instrument EU v pomoč boljšemu napredovanju zunanje socialne politike Unije; ponovno poudarja, da je v skladu s splošno deklaracijo spoštovanje mednarodnega prava o človekovih pravicah še vedno zavezujoče za vsa podjetja;

51.

naproša Komisijo in države članice, naj razvijejo proaktiven pristop za reševanje socialnih posledic prilagajanja in prestrukturiranja, povezanih z globalizacijo;

52.

pozdravlja organizacijo zasedanj G20 na ravni ministrov za socialne zadeve ter poziva Komisijo, naj na njih dejavno sodeluje; obžaluje, da ukrepanje na ravni EU na splošno ni zadovoljivo;

53.

poziva Komisijo in države članice, naj vključijo politike zaposlovanja ter socialne in okoljske politike, vključno z vprašanjem enakosti med spoloma, v vsa pogajanja glede struktur globalnega gospodarskega upravljanja in makroekonomske dialoge;

54.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo dobro upravljanje na finančnem, davčnem in pravnem področju, da bodo okrepile socialno razsežnost globalizacije;

55.

zahteva od Komisije priporočilo državam članicam EU v korist izvajanja in ratifikacije konvencij MOD, ki jih je ta ocenila kot sodobne, da bi izboljšali pravice delavcev in delovne pogoje v Uniji in v državah partnericah ter tako dosegli pravično in vključujočo globalizacijo z večjo usklajenostjo zunanje razsežnosti gospodarske in socialne politike držav članic; poziva Komisijo, naj enako spodbuja države članice, da bodo izvajale redne preglede, v katerih bodo obravnavane posledice gospodarskih, finančnih in trgovinskih politik;

56.

meni, da je zaradi prevelikega števila mednarodnih regulatorjev zelo vprašljiva skladnost in učinkovitost mednarodnega pravnega reda, zlasti na področju varstva pravic delavcev in temeljnih pravic;

57.

predlaga, naj bo preoblikovanje svetovnega upravljanja usmerjeno k večji vključenosti regulativnih organov v pravni red Združenih narodov in k doslednejšemu upoštevanju načel, ki so jih sprejele specializirane agencije, zlasti MOD in SZO;

58.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

11.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 380/51

—

ob upoštevanju členov 208 do 211, 290 in 291 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o oblikovanju instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (1) (instrument za razvojno sodelovanje),

—

ob upoštevanju Deklaracije tisočletja, sprejete dne 8. septembra 2000, v kateri so določeni razvojni cilji tisočletja kot merila za odpravo revščine, ki jih je skupaj vzpostavila mednarodna skupnost,

—

ob upoštevanju letnih poročil generalnega sekretarja Združenih narodov o izvajanju deklaracije tisočletja Združenih narodov, "Evropsko soglasje", podpisane dne 20. decembra 2005 (2),

—

ob upoštevanju skupne izjave o demokratičnem nadzoru in skladnosti pri zunanjem delovanju in izjavah Komisije o demokratičnem nadzoru in skladnosti pri zunanjem delovanju, priloženih k Medinstitucionalnemu sporazumu o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju (3),

—

ob upoštevanju izjav Komisije v zapisniku Sveta, s katerim je bilo uradno sprejeto skupno stališče Sveta o sprejetju instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (4), zlasti pa izjave Komisije o členu 5 uredbe o tem instrumentu,

—

ob upoštevanju pisma D (2007) 303749 z dne 5. marca 2007 takratnega predsednika Odbora za razvoj, Josepa Borrella Fontellesa, takratnima komisarjema Ferrero-Waldner in Michelu (5),

—

ob upoštevanju pisma A (2007) 5238 z dne 26. marca 2007 takratne komisarke Benite Ferrero-Waldner takratnemu predsedniku Odbora za razvoj Josepu Borellu Fontellesu (6),

—

ob upoštevanju smernic za poročanje v sistemu za poročanje držav upnic Odbora za razvojno pomoč Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD/DAC) (7),

—

ob upoštevanju sodbe Sodišča z dne 23. oktobra 2007 v zadevi C-403/05 (Evropski parlament proti Komisiji Evropskih skupnosti), ničnostna tožba o odločbi Komisije, s katero je bil odobren projekt o varnosti meja na Filipinih (odločba, sprejeta na podlagi Uredbe (EGS) št. 443/92),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1337/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o ustanovitvi instrumenta za hitro odzivanje na hitro naraščajoče cene hrane v državah v razvoju (8),

—

ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta z dne 29. in 30. oktobra 2009 (Dok. 15265/2009),

—

ob upoštevanju sklepa Sveta o organizaciji in delovanju Evropske službe za zunanje delovanje z dne 26. julija 2010 (9),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. oktobra 2010 o pregledu proračuna EU (KOM(2010)0700),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. oktobra 2010 o prihodnosti proračunske podpore EU za trete države (KOM(2010)0586),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 10. novembra 2010 z naslovom Razvojna politika v podporo vključujoči rasti in trajnostnemu razvoju: povečevanje učinka razvojne politike EU (KOM(2010)0629),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. februarja 2007 o osnutku sklepov Komisije o pripravi strateških dokumentov držav in okvirnih programov za Malezijo, Brazilijo in Pakistan (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2007 o osnutku sklepa Komisije o pripravi regionalnih strateških dokumentov in okvirnih programov za Mercosur in Latinsko Ameriko (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. junija 2007 o osnutku sklepa Komisije o pripravi regionalnega strateškega dokumenta 2007–2013 in večletnega okvirnega programa za Azijo (12),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. julija 2007 o demokratičnem nadzoru pri izvajanju instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (13),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2007 o osnutku Odločbe Komisije o vzpostavitvi posebnega ukrepa za Irak za leto 2007 (14),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2008 o osnutkih sklepov Komisije o pripravi letnih akcijskih programov za Brazilijo in Argentino za leto 2008 (15),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2007 o organih lokalne skupnosti in razvojnem sodelovanju (16),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Lokalne skupnosti: akterji razvoja" (KOM(2008)0626),

—

ob upoštevanju strukturiranega dialoga, ki ga je leta 2010 začela Komisija s ciljem vključiti organizacije civilne družbe in lokalne oblasti v razvojno sodelovanje ES,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. maja 2009 o osnutku sklepa Komisije o pripravi letnega akcijskega programa za nedržavne akterje in organe lokalne skupnosti v razvoju za leto 2009 (drugi del: ciljni projekti) (17),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 3. februarja 2011 o stališču Sveta v prvi obravnavi z namenom sprejetja Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1905/2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (18),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 3. februarja 2011 o stališču Sveta v prvi obravnavi z namenom sprejetja Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1905/2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (19),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 3. februarja 2011 o stališču Sveta v prvi obravnavi z namenom sprejetja Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1934/2006 o oblikovanju instrumenta za financiranje sodelovanja z industrializiranimi državami in ozemlji ter drugimi državami in ozemlji z visokim dohodkom (20),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A7-0187/2011),

A.

ker je v skladu s členom 2(1) instrumenta za razvojno sodelovanje najpomembnejši cilj sodelovanja na podlagi tega instrumenta izkoreninjenje revščine v partnerskih državah, vključno z izpolnitvijo razvojnih ciljev tisočletja,

B.

ker morajo v skladu s členom 2(4) instrumenta za razvojno sodelovanje vsi ukrepi iz geografskih programov in 90 % odhodkov, predvidenih v tematskih programih, izpolnjevati merila za uradno razvojno pomoč, ki jih je opredelil OECD/DAC,

C.

ker po izračunih Komisije samo 0,2 % obveznosti, ki se financirajo iz tematskih programov instrumenta za razvojno sodelovanje za obdobje od 2007 do 2009, ne izpolnjuje zahtev za uradno razvojno pomoč;

D.

ker je Parlament v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES (sklep o komitologiji) (21), začel proces demokratičnega pregleda izvajanja Uredbe (ES) št. 1905/2006, vključno z vsemi strateškimi dokumenti držav, regionalnimi strateškimi dokumenti, tematskimi strateškimi dokumenti in večino letnih akcijskih programov,

E.

ker se je v skladu s skupno izjavo o demokratičnem nadzoru in skladnosti pri zunanjem delovanju in izjavah Komisije o demokratičnem nadzoru in skladnosti pri zunanjem delovanju, priloženih k medinstitucionalnemu sporazumu o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju, Komisija zavezala, "da bo pri izvajanju teh strategij ustrezno upoštevala stališče Evropskega parlamenta",

F.

ker načela prevzemanja odgovornosti, sodelovanja in dobrega upravljanja predvidevajo pristop z več udeleženci, v okviru katerega različni razvojni partnerji, tj. lokalne oblasti ali nedržavni akterji, delujejo na dopolnilen in skladen način; in ker je pomembno jasno razlikovati med posebno vlogo lokalnih oblasti in nedržavnih akterjev, in sicer z vidika njihovih področij pristojnosti, legitimnosti in demokratičnega nadzora, izkušenj na področju upravljanja lokalnih zadev ter vključevanja v izvajanje javnih politik;

G.

ker finančna sredstva EU za mednarodno sodelovanje z Afriko izhajajo iz štirih geografskih instrumentov: Evropskega razvojnega sklada za afriške, karibske in pacifiške države, sporazuma o trgovini, razvoju in sodelovanju za Južno Afriko, Evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta za pet severnoafriških držav ter instrumenta za razvojno sodelovanje za tematske programe;

H.

ker se je Komisija zavezala, da bo do leta 2009 kar 20 % pomoči iz instrumenta za razvojno sodelovanje, ki jo dodeli po programih za posamezne države, namenjenih osnovnošolskemu in srednješolskemu izobraževanju ter osnovnemu zdravstvu prek projektne, programske ali proračunske podpore za te sektorje, ki bo geografsko enakomerno porazdeljena,

I.

ker se je EU zavezala skupnemu cilju, da bo do leta 2015 porabila 0,7 % bruto nacionalnega dohodka za uradno razvojno pomoč,

J.

ker je namen Svetovnega vrha o zemlji leta 2012 zagotoviti obnovitev politične zavezanosti trajnostnemu razvoju, oceniti napredek, dosežen v zvezi z mednarodno dogovorjenimi cilji o trajnostnem razvoju, in obravnavati nove in porajajoče se izzive,

K.

ker člen 290 PDEU določa, da se v zakonodajnem aktu lahko na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje nezakonodajnih aktov, ki se splošno uporabljajo in dopolnjujejo ali spreminjajo nekatere nebistvene elemente zakonodajnega akta,

1.

pozdravlja pripravljenost Komisije, da bo spoštovala svojo zavezo, da bo začela reden in poglobljen dialog s Parlamentom o izvajanju instrumenta za razvojno sodelovanje; je seznanjen s prizadevanji, da bi bile delovne skupine Parlamenta za instrument za razvojno sodelovanje informirane o tem, kako so bile njihove pripombe na strateške dokumente upoštevane pri pripravi letnih akcijskih programov;

2.

ugotavlja, da je zlasti dialog med Komisijo in Parlamentom kot del izvajanja demokratičnega nadzora pripomogel k temu, da se niso sprejeli strateški dokumenti z določbami, ki presegajo pooblastila, in da so bili ti dokumenti skladni z zahtevami uredbe o instrumentu za razvojno sodelovanje, zlasti z izbirnimi načeli za uradno razvojno pomoč;

3.

obžaluje, da Komisija ni dovolj upoštevala večine vprašanj, ki jih je med postopkom demokratičnega nadzora o osredotočenosti na revščino in razvojne cilje tisočletja zastavil Parlament;

4.

obžaluje, da čeprav Evropsko soglasje o razvoju (2005) in instrument za razvojno sodelovanje poudarjata pomen prevzemanja odgovornosti, udeležba nacionalnih parlamentov pri oblikovanju državnih strateških dokumentov v praksi ostaja šibka; obžaluje, da Komisija ni ustrezno izvajala določb členov 19, 20 in 33 Uredbe (ES) št. 1905/2006 o posvetovanju z nedržavnimi akterji in lokalnimi oblastmi;

5.

ugotavlja, da v rast usmerjene strategije ne bi smeli zamenjevati z dolgoročno razvojno strategijo, ki zahteva financiranje dolgoročnih ciljev, kot so cilji na področju zdravstva, izobraževanja, dostopa do energije na podeželju, podpore malim kmetom itd.;

6.

obžaluje, da se je Komisija na resolucije Parlamenta, v katerih ta opozarja na nespoštovanje meril za dodelitev uradne razvojne pomoči iz člena 2(4) te uredbe, odzvala tako, da je spremenila ali umaknila le tri od enajstih osnutkov zadevnih izvedbenih ukrepov;

7.

obžaluje, da se odbor, ustanovljen po členu 35 instrumenta za razvojno sodelovanje, ni odzval na resolucijo Parlamenta, ki je opozarjala, da je Komisija prekoračila svoja izvedbena pooblastila; zaskrbljeno ugotavlja, da obsežno delo, ki ga je Parlament opravil pri tem nadzoru, ni bilo deležno odziva predstavnikov držav članic v odboru instrumenta za razvojno sodelovanje, ter poziva države članice, naj prevzamejo odgovornost in v tesnem sodelovanju s Parlamentom zagotovijo, da so ukrepi, ki jih je predlagala Komisija, v celoti skladni s predpisi instrumenta za razvojno sodelovanje;

8.

poziva Komisijo, naj glede na prednost in težo vsakega merila opredeli, katere od njih je uporabila pri dodelitvi sredstev med države in regije v okviru instrumenta za razvojno sodelovanje ter med različne sektorje dejavnosti v okviru vseh geografskih in tematskih programov;

9.

meni, da številni državni in regionalni strateški dokumenti ne namenjajo dovolj sredstev splošnemu cilju instrumenta za razvojno sodelovanje, ki je izkoreniniti revščino v okviru trajnostnega razvoja, in da v številnih dokumentih ni jasno navedeno, kako bodo predlagani ukrepi prispevali k razvojnim ciljem tisočletja;

10.

zlasti opozarja na izbirna merila za uradno razvojno pomoč za geografske programe v okviru instrumenta za razvojno sodelovanje ter poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v vsakem primeru zagotavljata popolno spoštovanje te pravne zahteve;

11.

poudarja, da so usklajenost politike za razvoj, "prevzemanja odgovornosti" za razvoj in preprečevanje drobitve pomoči nujni cilji za zagotavljanje učinkovitosti pomoči;

12.

poudarja, da EU še vedno potrebuje finančni instrument za razvojno sodelovanje, ki je namenjen samo državam v razvoju in ki izrecno izpolnjuje cilje iz člena 208 PDEU; vztraja, da bi morale letne vsote za uradno razvojno pomoč v naslednjem obdobju za večletni finančni okvir realno narasti, da bi dosegle skupni cilj porabe 0,7 % BND za uradno razvojno pomoč v letu 2015;

13.

poudarja, da mora biti pogoj za financiranje vseh ukrepov geografskih programov iz novega instrumenta tudi v prihodnje popolno izpolnjevanje meril za uradno razvojno pomoč, zlasti zahteve OECD/DAC, da je glavni cilj vsake transakcije spodbujati razvoj in blaginjo držav v razvoju (22); poziva, naj bodo kvote uradne razvojne pomoči za tematske programe strožje od kvot sedanjega instrumenta za razvojno sodelovanje, zlasti za tematske programe o "migracijah in azilu", pri katerih Komisija ni jasno pokazala, kako dejavnosti, ki se financirajo v okviru mejnih kontrol, izpolnjujejo merila OECD/DAC za uradno razvojno pomoč;

14.

poudarja, da mora biti izpolnjevanje razvojnih ciljev tisočletja tudi v prihodnje glavni cilj instrumenta za obdobje do leta 2015; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo pomoč EU tudi v prihodnje dosledno skladna z mednarodno dogovorjenimi razvojnimi cilji, ki jih bodo sprejele Organizacija združenih narodov in druge pristojne mednarodne organizacije za obdobje po letu 2015;

15.

priznava, da je za zagotavljanje splošnih javnih dobrin v državah v razvoju treba razviti tudi sodelovanje zunaj uradne razvojne pomoči; meni, da bi se lahko tovrstno sodelovanje urejalo in sredstva pošiljala prek ločenega instrumenta oziroma ločenih instrumentov, da bi se zagotovila preglednost in zaščitila posebna narava razvojnega sodelovanja kot samostojne politične domene na področju zunanjih odnosov; vztraja, da v skladu z obvezami Evropskega sveta z dne 29. in 30. oktobra 2009 financiranje v zvezi s podnebnimi spremembami ne bi smelo spodkopati ali ogroziti boja proti revščini in nenehnega približevanja razvojnim ciljem tisočletja, ter da se že tako majhna sredstva uradne razvojne pomoči za zmanjšanje revščine ne smejo preusmerjati v nerazvojne namene v državah v razvoju; poudarja, da opredelitve uradne razvojne pomoči, kot jo je določila OECD, ne bi smeli spreminjati, in poziva Komisijo, naj zagotovi, da noben izmed razvojnih projektov, ki jih financira EU, ne bo nasprotoval prizadevanjem za zmanjševanje podnebnih sprememb na svetovni ravni in da bo vsak tovrsten projekt prilagojen podnebnim vplivom, zlasti v primeru velikih infrastrukturnih projektov ali projektov na majhnih otokih, ki bodo prvi utrpeli posledice podnebnih sprememb;

16.

izraža zaskrbljenost, v obdobju resnih omejitev javnih proračunov, glede močne osredotočenosti na naložbe zasebnega sektorja kot sredstva za pridobivanje več sredstev za financiranje razvoja; poudarja, da je razvojno sodelovanje edina politika zunanjega delovanja (poleg humanitarne pomoči), ki ni namenjena interesom EU, pač pa zaščiti interesov najbolj marginaliziranih in ranljivih prebivalcev na planetu; zato poziva Komisijo, naj zagotovi, da se javna finančna sredstva, ki se uporabljajo za podporo naložbam zasebnega sektorja na jugu, ne preusmerijo iz sektorjev, ki imajo že tako premalo finančnih sredstev (na primer programi za nedržavne akterje in organe lokalne skupnosti), in da bo taka pomoč dejansko omogočila razvoj domačega zasebnega sektorja ter malih in srednjih podjetij v državah z nizkim dohodkom;

17.

se strinja, da je treba uporabiti različen pristop do različnih skupin držav v razvoju? in da bi lahko tradicionalna finančna pomoč postala manj pomembna za države v vzponu; meni, da bi se morala pomoč za države v vzponu poleg spodbujanja trajnostne gospodarske rasti še vedno osredotočati na krepitev davčne politike partnerskih držav in spodbujanje uporabe domačega prihodka, zaradi česar bi se morali zmanjšati revščina in odvisnost od pomoči;

18.

poziva Komisijo, naj zagotovi večjo podporo za pomoč državam v razvoju in državam v vzponu pri davčnih reformah z namenom podpreti učinkovite, uspešne, pravične in vzdržne davčne sisteme; poziva Komisijo, naj učinkovito vključi načela dobrega upravljanja v davčnih zadevah v načrtovanje, izvajanje in spremljanje državnih in regionalnih strateških dokumentov ter hkrati sprejme potrebne ukrepe za uveljavitev poročanja nadnacionalnih podjetij po posameznih državah;

19.

zato poudarja, da bi moral instrument za razvojno sodelovanje tudi v prihodnje zajemati vse države v razvoju v geografskih regijah, ki jih pokriva in ki se ujemajo s seznamom držav v razvoju, ki ga je pripravil OECD/DAC;

20.

poziva k večji usklajenosti med Komisijo in državami članicami, da bi se doseglo izvajanje člena 210 PDEU, in podpira razvoj skupnih evropskih strateških dokumentov; je prepričan, da morajo vsi programski dokumenti EU za vsako državo in regijo vključevati podrobne in posodobljene matrike donatorjev in posebno poglavje o učinkovitosti pomoči EU, z navedbo ukrepov, sprejetih za boljše usklajevanje, uskladitev in dopolnjevanje donatorjev ter boljšo porazdelitev dela med donatorji, zlasti med državami članicami EU;

21.

ponovno poziva, naj se evropski razvojni sklad vključi v proračun EU, kar bi poenostavilo postopke in izboljšalo učinkovitost in uspešnost pomoči Evropske komisije; vztraja, da to ne bi smelo povzročiti znižanja splošnih zneskov za financiranje instrumenta za razvojno sodelovanje in evropskega razvojnega sklada na ravni EU ter znižanja skupnih zneskov sredstev, ki so na voljo na ravni EU za uradno razvojno pomoč;

22.

je prepričan, da je treba okrepiti pomoč za ranljive skupine (ženske, invalide, mlade in brezposelne, domorodna ljudstva) ter za vključevanje načela enakosti spolov in reševanje drugih horizontalnih vprašanj; vztraja, da mora instrument, ki bo nasledil instrument za razvojno sodelovanje, v programskih dokumentih vsebovati jasna primerjalna merila, da se zagotovi merjenje učinka posegov EU na teh področjih;

23.

poudarja, da je vključevanje organov lokalnih skupnosti v razvojne politike nujno za doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja in zagotavljanje dobrega upravljanja; zlasti opozarja, da morajo lokalne oblasti odigrati kritično vlogo na področjih, kot so izobraževanje, boj proti lakoti, bogastvo, voda, higiena, socialna kohezija in lokalni gospodarski razvoj itd.; zato meni, da je v naslednjem finančnem instrumentu nujno nadgraditi njihovo vlogo, v skladu z načelom prevzemanja odgovornosti za razvoj;

24.

poudarja, da morata Komisija Evropska služba za zunanje delovanje vzdrževati reden in strukturiran dialog z nedržavnimi akterji in lokalnimi organi o pripravi, izvajanju in vrednotenju strateških dokumentov; zato poudarja, da je treba sklepe strukturiranega dialoga upoštevati v prihodnjih finančnih instrumentih;

25.

poudarja, da so potrebne prilagodljive določbe, ki bi Evropski uniji omogočile odziv na spremembe potrebi in prednostnih nalog; predlaga, naj se model evropskega razvojnega sklada za omejena sredstva neprogramirane pomoči za države preuči kot možni model za prihodnji instrument za razvojno sodelovanje; vendar poudarja, da morajo prožnejše uporabljena sredstva stremeti k uresničevanju pravih razvojnih ciljev;

26.

meni, da bi moral novi instrument za razvojno sodelovanje služiti kot podlaga za ciljno in prožnejšo pomoč v kriznih razmerah; je prepričan, da bo nova finančna struktura pomagala zagotoviti povezavo dejavnosti pomoči, obnove in razvoja (LRRD) s prožnostjo in dopolnjevanjem mehanizmov financiranja;

27.

poziva, naj se 20 % porabe iz geografskih programov nameni za osnovne socialne storitve, kot so jih opredelili Združeni narodi v razvojnih ciljih tisočletja (kazalnik 8.2 cilja 8: oblikovanje svetovnega partnerstva za razvoj);

28.

vztraja pri strogih merilih upravičenosti do proračunske podpore; vztraja, da se mora Komisija vzdržati proračunske podpore pri državah, kjer ni mogoče zagotoviti pregledne javne porabe, da morajo proračunsko podporo vedno spremljati ukrepi za razvoj parlamentarnega nadzora in revizijskih zmogljivosti ter za povečanje preglednosti in javnega dostopa do informacij v državi prejemnici ter da je treba v nadzor nad proračunsko podporo vključiti civilno družbo;

29.

priznava pomembno vlogo civilne družbe pri razvoju, na primer vlogo nadzornika vlade, ki zagotavlja odgovornost slednje, in poziva, naj se civilni družbi v državah v razvoju zagotovi ustrezno financiranje;

30.

ponavlja zahtevo, naj Komisija predloži skupen številčni pregled splošne proračunske pomoči, sektorske pomoči, pomoči za posamezne projekte ali pomoči, ki je bila v kakršni koli obliki dodeljena za lokalno upravo; poudarja, da bi ta skupni pregled izboljšal skladnost pomoči, zagotovljene lokalni upravi, in upravljanje v partnerskih državah

31.

ugotavlja, da so vsi tematski programi iz instrumenta za razvojno sodelovanje dokazali svoj pomen, in poudarja, da je treba nujno ohraniti tematske in geografske programe, vendar poziva k preusmeritvi glede na nove izzive, kot so svetovna finančna in gospodarska kriza, svetovna kriza zaradi visokih cen hrane, podnebne spremembe in posebne potrebe ranljivih in tranzicijskih držav;

32.

poudarja, da so migracije področje, kjer je nujno treba dati prednost usklajenosti politik za razvoj pred kratkoročnim obravnavanjem migracij s strani EU, ki je zlasti usmerjeno v boj proti nezakonitim migracijam; poudarja, da se razvojni skladi za migracije ne bi smeli uporabiti za krepitev upravljanja meja ter preprečevanje nezakonitega priseljevanja; vztraja, da morajo biti vsi prihodnji tematski programi o migraciji popolnoma usklajeni z razvojnimi cilji EU in da mora temeljno financiranje tega programa izpolnjevati merila upravičenosti za uradno razvojno pomoč; zlasti poudarja, da bi morali imeti v okviru tematskega programa prednost projekti, ki obravnavajo migracije jug-jug;

33.

poudarja, da se mora novi tematski program o vlaganju v ljudi osredotočiti na, vendar ne izključno, doseganje tistih razvojnih ciljev tisočletja, ki so najdlje od uresničitve, in nameniti posebno pozornost državam in regijam s kritičnimi kazalniki razvojnih ciljev tisočletja; poudarja, da je osnovno izobraževanje in opismenjevanje začetna točka procesa osveščanja in prevzemanja odgovornosti za razvoj; zato poziva, naj program vključuje tudi osredotočenost na izobraževanje kot orodje za samostojnost in udeležbo;

34.

je prepričan, da bi moral novi instrument zagotoviti različen pristop za financiranje organizacij civilne družbe in lokalnih oblasti ter preprečiti nesmiselno tekmovalnost med njimi; poudarja, da je treba obravnavati problem prevelikega števila vlog v sedanjem programu; poziva, naj se rezultati strukturiranega dialoga v celoti odrazijo v prihodnjem tematskem programu in predlagani obliki pomoči;

35.

poudarja, da je eden od razlogov za to, da razvojni cilji tisočletja niso bili doseženi, dejstvo, da se ne zavedamo prispevka okolja, naravnih virov in ekosistemov k razvoju človeštva in odpravi revščine; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je, medtem ko evropska uradna razvojna pomoč dodeljuje samo 3 % vseh odhodkov za okoljske zadeve, dodatna težava tudi, da se del finančnih sredstev EU in držav članic za države v razvoju vlaga v projekte, ki spodbujajo podnebne spremembe, namesto da bi jih preprečevali; poudarja, da je treba izboljšati usklajenost politik za razvoj na področju podnebnih sprememb, zlasti glede financiranja podnebja in vključevanja vprašanj v zvezi s podnebnimi spremembami v razvojno sodelovanje EU;

36.

poudarja, da je Računsko sodišče v svojem Posebnem poročilu 6/2006 zaključilo, da je Komisija pri vključevanju okolja v svoje razvojno sodelovanje od leta 2001 dosegla le omejen napredek, saj v državnih strateških dokumentih okoljska vprašanja niso bila dovolj upoštevana; v skladu s tem poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bodo okoljska vprašanja bolje vključevala in sistematično spremljala v vseh zunanjih politikah in finančnih instrumentih, zlasti glede na sedanje izzive zaradi podnebnih sprememb in izgubljanja biotske raznovrstnosti;

37.

poudarja, da za instrument za razvojno sodelovanje v celoti velja člen 290 PDEU, zato poudarja, da je za sklepe, ki izpolnjujejo merila iz člena 290 PDEU, vključno z opredelitvijo splošnih ciljev, prednostnih nalog, pričakovanih rezultatov in dodeljevanje sredstev obvezna uporaba postopka v zvezi z delegiranimi akti;

38.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter parlamentom in vladam držav članic.

11.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 380/59

—

ob upoštevanju Zelene knjige Komisije z dne 1. julija 2010 o možnostih politike za napredek na področju evropskega pogodbenega prava za potrošnike in podjetja (KOM(2010)0348),

—

ob upoštevanju sklepa Komisije 2010/233/EU z dne 26. aprila 2010 o ustanovitvi strokovne skupine za skupni referenčni okvir na področju evropskega pogodbenega prava (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. julija 2001 o evropskem pogodbenem pravu (KOM(2001)0398),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. februarja 2003 z naslovom "Skladnejše evropsko pogodbeno pravo – akcijski načrt" (KOM(2003)0068),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. oktobra 2004 z naslovom "Evropsko pogodbeno pravo in sprememba pravnega reda Skupnosti: pot naprej" (KOM(2004)0651),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 23. septembra 2005 z naslovom "Prvo letno poročilo o napredku v zvezi z evropskim pogodbenim pravom in pregledom pravnega reda Skupnosti"(KOM(2005)0456) in poročila Komisije z dne 25. julija 2007 z naslovom "Drugo poročilo o napredku skupnega referenčnega okvira" (KOM(2007)0447),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. oktobra 2009 o čezmejnem e-trgovanju med podjetji in potrošniki v EU (KOM(2009)0557),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. septembra 2008 o skupnem referenčnem okviru za evropsko pogodbeno pravo (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2007 o evropskem pogodbenem pravu (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. septembra 2006 o evropskem pogodbenem pravu (4),

—

ob upoštevanju resolucije z dne 23. marca 2006 o evropskem pogodbenem pravu in spremembi pravnega reda Skupnosti: pot naprej (5),

—

ob upoštevanju svojih resolucij o tej temi z 26. maja 1989 (6), 6. maja 1994 (7), 15. novembra 2001 (8) in 2. septembra 2003 (9),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenj Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0164/2011),

A.

ker se že veliko let razpravlja o pobudi o evropskem pogodbenem pravu, ki je namenjena reševanju težav na notranjem trgu, ki so jih med drugim ustvarile razlike med pogodbenimi pravi,

B.

ker je po svetovni finančni krizi pomembneje kot kdajkoli, da se zagotovi usklajena ureditev evropskega pogodbenega prava za polno uresničevanje potenciala notranjega trga in s tem prispeva k uresničevanju naših ciljev iz strategije Evropa 2020,

C.

ker enotni trg zaradi številnih dejavnikov, med drugim zato, ker se ne izvaja obstoječa zakonodaja o enotnem trgu, ostaja razdrobljen,

D.

ker je potrebna obsežnejša raziskava, da bi bolje razumeli, zakaj notranji trg ostaja razdrobljen in kako se lotiti teh težav ter kako zagotoviti izvajanje obstoječe zakonodaje,

E.

ker je Komisija v omenjeni zeleni knjigi predstavila številne možnosti za instrument evropskega pogodbenega prava, ki bi lahko pomagal razviti podjetništvo in okrepiti zaupanje javnosti v enotni trg,

F.

ker je strokovna skupina za pomoč Komisiji začela pripravljati predlog za skupni referenčni okvir skupaj z okroglo mizo interesnih skupin,

G.

ker razhajanje pogodbenega prava na nacionalni ravni ni edina ovira za mala in srednja podjetja in potrošnike v zvezi s čezmejno dejavnostjo, temveč se soočajo še z drugimi težavami, kot so jezikovne prepreke, razlike v davčnih sistemih, vprašanje zanesljivosti spletnih trgovcev, omejeni dostop do širokopasovne tehnologije, digitalna pismenost, varnostni problemi, demografska sestava prebivalstva posamičnih držav članic, vprašanje varstva zasebnosti, reševanje reklamacij, pravice intelektualne lastnine itd.,

H.

ker po podatkih raziskave Komisije iz leta 2008 tri četrtine trgovcev prodajajo samo v svoji državi, medtem ko čezmejna prodaja pogosto poteka le v nekaj državah članicah (10),

I.

ker je treba razlikovati med klasičnim čezmejnim poslovanjem in e-trgovino, pri kateri obstajajo posebne težave, poslovni stroški pa so drugačni; ker je tudi za namene prihodnjih ocen učinka potrebno skrbno in natančno opredeliti, kako so sestavljeni poslovni stroški;

J.

ker je jasno, da je uporaba tujega prava (za varstvo potrošnikov) v čezmejnih transakcijah po Uredbi Rim I (11) podjetjem, zlasti malim in srednjim, povzročila znatne poslovne stroške, ki so samo v Združenem kraljestvu bili ocenjeni na 15 000 EUR na podjetje in na državo članico (12),

K.

ker je treba pridobiti več informacij v zvezi s poslovnimi stroški, ki nastanejo zaradi izvrševanja členov 6(2) in 4(1)(a) uredbe Rim I, ob upoštevanju dejstva, da se ta uredba uporablja le od decembra 2009,

L.

ker se ti poslovni stroški dojemajo kot velika ovira za čezmejno trgovino, kar je potrdilo 50 % evropskih trgovcev, vprašanih leta 2011, ki že trgujejo čez mejo, ki so izjavili, da bi uskladitev pravnih sistemov, ki se uporabljajo pri čezmejnih transakcijah v EU, povečala raven njihove čezmejne trgovine, medtem ko jih je 41 % reklo, da se njihova prodaja ne bi povečala; ker je, za primerjavo, 60 % trgovcev, ki ne trgujejo čez mejo, reklo, da se raven njihove čezmejne trgovine v bolj usklajenem regulativnem okolju ne bi povečala, 25 % pa jih je reklo, da bi se (13),

M.

ker so med najbolj očitnimi ovirami v zvezi z enotnim trgom, s katerimi se srečujejo potrošniki ter mala in srednja podjetja, zapletenost pogodbenih razmerij, nepravični pogodbeni pogoji, neustrezne in pomanjkljive informacije ter neučinkoviti in dolgotrajni postopki,

N.

ker je zelo pomembno, da vse pobude EU odgovorijo na dejanske potrebe in pomisleke podjetij in potrošnikov; ker se ta vprašanja nanašajo tudi na pravne/jezikovne težave (določbe o standardnih pogojih za mala podjetja v vseh jezikih EU) in težave pri izvrševanju pogodb čez mejo (avtonomni ukrepi EU na področju procesnega prava);

O.

ker je študija Komisije ocenila, da spletni trg ostaja razdrobljen: ker je raziskava pokazala, da 61 % od 10 964 testnih čezmejnih naročil ni bilo uspešnih in da čezmejno nakupovanje poveča možnosti potrošnika, da bo našel ugodnejšo ponudbo (14) ali izdelke, ki niso na voljo doma prek spleta (15), pri čemer se zdi številka 61 % zelo visoka in upravičuje nadaljnje preučevanje, preverjanje in oceno,

P.

ker postopno usklajevanje ne prispeva k učinkovitemu premagovanju ovir na notranjem trgu, ki izvirajo iz razlik v nacionalnih pogodbenih pravih, mora vsak ukrep na tem področju temeljiti na jasnih dokazih, da bi taka pobuda pomenila dejansko spremembo, ki je ni mogoče doseči drugače, z manj vsiljivimi sredstvi;

Q.

ker bi skupno evropsko pogodbeno pravo koristilo potrošnikom in zlasti prispevalo k večjemu obsegu čezmejne trgovine na notranjem trgu in njeni večji dostopnosti,

R.

ker so pogajanja za direktivo o varstvu potrošnikov (16) pokazala na težave in omejitve usklajevanja na področju prava varstva potrošnikov, ki se uporablja za pogodbe, ne da bi pri tem ogrozili skupno zavezo k visoki ravni varstva potrošnikov v Evropi,

S.

ker morajo vsi ukrepi, sprejeti na področju evropskega pogodbenega prava, upoštevati zavezujoče nacionalne predpise in morajo biti v skladu s pričakovanimi določbami direktive o pravicah potrošnikov, ki bo znatno vplivala na vsebino in raven usklajenosti morebitnega prihodnjega instrumenta na področju evropskega pogodbenega prava; ker bi bilo potrebno v naslednjih mesecih stalno in pazljivo spremljati njeno izvrševanje, da bi se opredelilo področje uporabe izbirnega instrumenta,

T.

ker mora biti končni produkt na področju evropskega pogodbenega prava, preden ga po potrebi spremenita in uradno sprejmeta evropska sozakonodajalca, realističen, izvedljiv, sorazmeren in dobro premišljen,

1.

podpira ukrepe za obravnavanje številnih ovir, s katerimi se soočajo tisti, ki želijo opraviti čezmejne transakcije na notranjem trgu, in meni, da bi lahko bil projekt evropskega pogodbenega prava skupaj z drugimi ukrepi koristen za uresničitev celotnega potenciala notranjega trga, ki prinaša znatne gospodarske in zaposlitvene koristi;

2.

pozdravlja odprto razpravo o zeleni knjigi in si želi, da bi pristojne službe Komisije temeljito analizirale rezultate tega posvetovanja;