4.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 299/1

—

EESO poziva evropske institucije in vlade držav članic, naj se v sklopu strategije Evropa 2020 ponovno politično zavežejo k sodelovanju z vsemi ustreznimi partnerji (Evropskim parlamentom, Odborom regij, Evropskim ekonomsko-socialnim odborom, nacionalnimi parlamenti, regionalnimi in lokalnimi oblastmi, socialnimi partnerji, organizirano civilno družbo, nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti in podobnimi organi, mesti in vsemi drugimi oblikami lokalne oblasti).

—

EESO se zavezuje k nadaljevanju dela z nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti in podobnimi organi ter nacionalnimi predstavniki organizirane civilne družbe, in sicer tako, da bo postal evropska kontaktna točka in jim zagotovil posebno platformo, ki jim bo omogočila nadaljevanje dela v zvezi s strategijo Evropa 2020.

—

Dolgoročno gledano EESO meni, da bi morala Evropska unija oblikovati dolgoročno predstavo o tem, kaj je končni cilj vključevanja zainteresiranih strani, in si prizadevati, da bi to postopno dosegla.

—

S kratkoročnega vidika pa meni, da bi imelo večje število majhnih sprememb precejšen vpliv na napredek. Zlasti bi države članice in Evropska komisija morale nujno vnovič proučiti časovno načrtovanje in posamezne stopnje procesov ter s tem omogočiti, da bi lahko bile vse zainteresirane strani zares vključene vanje in zanje soodgovorne.

2.1

Bližajoče se ciprsko predsedstvo je 18. aprila 2012 Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosilo, da pripravi mnenje na temo krepitve participativnih procesov in sodelovanja lokalnih oblasti, nevladnih organizacij in socialnih partnerjev pri izvajanju strategije Evropa 2020, saj namerava to vprašanje postaviti za prednostno nalogo predsedovanja in neformalnega Sveta za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov (EPSCO), ki bo julija 2012.

Evropski semester se uporablja že tretje leto, zato je zdaj pravi čas, da se proučijo participativni procesi v sklopu strategije Evropa 2020 in ugotovi, kako bi jih bilo mogoče razviti.

2.2

Usmerjevalni odbor EESO za strategijo Evropa 2020 je namenjen nadzoru dela ter povezovanju nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov in podobnih organov v državah članicah, da se tako izmenjajo izkušnje o tem, kako izboljšati participativne procese v sklopu strategije Evropa 2020.

2.3

Vloga EESO pri izvajanju strategije Evropa 2020 (1) ima zdaj polno veljavo, Odbor pa želi svoja priporočila za izboljšanje participativnih procesov v sklopu strategije Evropa 2020 in evropskega semestra deliti tudi z drugimi.

3.1

Evropska unija in njeno prebivalstvo se soočata z resno gospodarsko in finančno krizo, ki je močno prizadela celotno Evropsko unijo in njene državljane. Številne države članice so se znašle v izredno zaostrenih razmerah, povišana brezposelnost pa je še vedno zaskrbljujoča. EESO zato meni – in to je v preteklih treh letih tudi izrazil v številnih mnenjih –, da strategija Evropa 2020 še nikoli ni bila tako pomembna, saj ponuja celovit program za reforme, katerega namen je zagotoviti trajnostno rast in oblikovati odpornejšo Evropsko unijo.

3.2

Strategija Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast je najpomembnejša strategija za rast, v kateri so določeni cilji na ključnih področjih politike tako na ravni EU kot držav članic. Njeno področje uporabe je zelo široko, pri čemer je njen skupni cilj podpreti pametno, trajnostno in vključujočo rast ter zajeti dogajanje na področju inovacij, raziskav in razvoja, podnebnih sprememb, energije, brezposelnosti, industrijske politike ter socialne in teritorialne kohezije, obravnava pa tudi raven revščine, kohezijsko politiko in številna druga vprašanja.

3.3

Z upravljanjem strategije Evropa 2020 naj bi združili evropske, nacionalne in deljene pristojnosti v večplastnem sistemu ter s tem okrepili legitimnost poglobitve evropskega sodelovanja. Strategija Evropa 2020 v primerjavi z lizbonsko strategijo vsebuje medsebojno prepletene vodilne pobude, ki pomagajo osredotočiti se na pomembna tematska področja, prednostne naloge, glavne cilje in jih tudi podpreti, ter okrepljen in čvrst sistem nadzora, pri katerem obstaja možnost kritične ocene napredka (ali stagnacije) na nacionalni ravni.

3.4

Mehanizem poročanja se razlikuje od tistega v lizbonski strategiji, pa ne le, ker je bolj osredotočen, ampak ker je usklajen s procesi, ki izhajajo iz novih in izboljšanih sistemov gospodarskega upravljanja. Tako se zdaj na primer programi za stabilnost in konvergenco ter nacionalni programi reform istočasno predložijo Evropski komisiji, kar omogoča celovitejši pregled nad trenutnim stanjem v posameznih državah članicah in njihovimi načrti.

3.5

Sprememba v procesu je bila prvič izpostavljena v samem dokumentu strategije Evropa 2020, v katerem je bilo jasno navedeno, da je treba "prevzeti večjo odgovornost" in v ta namen "[o]krepiti […] tudi prispevek socialnih partnerjev ter zainteresiranih strani na nacionalni in regionalni ravni". Dana je bila konkretna zaveza k tesnejši vključitvi tako EESO kot Odbora regij v ta proces. Ta potreba po participativnih procesih je bila ponovljena ob različnih priložnostih, zlasti v sklepih Evropskega sveta iz marca 2010 in v Navodilih za pripravo, izvajanje in spremljanje nacionalnih programov reform v sklopu strategije Evropa 2020, ki jih je izdala Evropska komisija. Ta je v njih ponovno poudarila, da bo "pomembno nacionalne parlamente, socialne partnerje, regije in druge zainteresirane strani dejavno vključiti v pripravo nacionalnih programov reform, da se bodo bolj poistovetili s strategijo".

4.1

V treh letih od uvedbe strategije Evropa 2020 je postalo jasno, da so številne države članice odločene socialne partnerje in organizirano civilno družbo vključiti v evropski semester ter so te partnerje tudi vključile v svoje nacionalne procese. Vendar je prenos te odločenosti v prakso pomanjkljiv, saj je mogoče opaziti različne ravni odločenosti, kjer pa ta obstaja, se stopnja dejanske vključenosti partnerjev v proces razlikuje. Čeprav številne države članice obveščajo svoje partnerje in se z njimi posvetujejo, proces pogosto ni osredotočen, z vidika udeleženih pa se lahko zdi nepovezan oziroma se čuti pomanjkanje skupne strategije. EESO in drugi so zlasti izpostavili problematiko zelo kratkih rokov, zaradi katerih pogosto tako rekoč ni časa za pravo razpravo s socialnimi partnerji, organizacijami civilne družbe ali regionalnimi in nacionalnimi parlamenti. Ta problematika tudi ni prisotna zgolj na nacionalni ravni, ampak se številne organizacije na evropski ravni sprašujejo o tem, ali je proces evropskega semestra, upravljanje in spremljanje v sklopu strategije Evropa 2020 mogoče izboljšati. Evropski parlament je pripravil politična priporočila, da bi bolje opredelil svojo vlogo in morebitni prispevek (2), na skorajšnjo izdajo svojih smernic pa se pripravlja tudi Odbor regij.

4.2

V EESO je ustanovitev usmerjevalnega odbora za strategijo Evropa 2020 zagotovila bistveno osrednjo točko za naše delo. Odbor je tako dobil skupino, ki nadzira vse, kar se nanaša na strategijo Evropa 2020, in z njo povezane predloge, namesto da bi jo obravnaval zgolj po delih. Sej usmerjevalnega odbora se redno udeležujejo predstavniki Komisije in drugi akterji. Z namenom krepitve vezi z nacionalno in lokalno ravnjo usmerjevalni odbor v pomembnih fazah evropskega semestra redno vabi nacionalne ekonomsko-socialne svete in podobne organe ter na lokalni ravni v sodelovanju z nacionalnimi akterji civilne družbe organizira dogodke, povezane s strategijo Evropa 2020. Te dejavnosti je treba okrepiti in razširiti.

4.3

Vloga EESO pri povezovanju nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov in podobnih organov, ki sicer ni osredotočena zgolj na evropski semester in strategijo Evropa 2020, se je izkazala za koristno tudi pri pripravi naših in njihovih analiz, razumevanju razmer v celotni Evropski uniji, pa tudi pri krepitvi predlogov, ki jih dajejo tako EESO kot nacionalni ekonomsko-socialni sveti.

5.1

Če želimo optimizirati vpliv evropskega semestra, je jasno, da bi bila izboljšanje in okrepitev participativnih procesov v sklopu strategije Evropa 2020 koristna za samo strategijo in s tem tudi za dobrobit državljanov.

5.2

Evropska unija in njene države članice pogosto omenjajo koristnost participativnih procesov in vključevanja organizirane civilne družbe. Socialni partnerji in širša javnost imajo dejansko vzpostavljenih več različnih sistemov in procesov, zato je koristno dati jasno vedeti, zakaj je to dejansko tako pomembno in kaj je možno pridobiti z dobro delujočim sistemom, ki zagotavlja večji obseg sodelovanja. Proaktivno sodelovanje s socialnimi partnerji in organizirano civilno družbo lahko privede do:

6.1

Glede na procese, ki so se do zdaj uporabljali tako na evropski kot nacionalni ravni, EESO meni, da je treba na tem področju še veliko narediti in da je mogoče te procese razviti v sistem, ki bo resnično zagotavljal trdno partnerstvo med evropskimi institucijami, nacionalnimi vladami, socialnimi partnerji, organizacijami civilne družbe, nacionalnimi in regionalnimi parlamenti in drugimi zainteresiranimi stranmi. Za večino tega bodo potrebna osredotočena in usklajena prizadevanja, pri čemer rezultati ne bodo hitro dosegljivi. EESO kljub temu meni, da je treba takšen sistem razviti s postopno izgradnjo strateškega in celovitega večplastnega partnerskega procesa ter hkratnim hitrim izvajanjem preprostih ukrepov, s katerimi bi lahko dosegli izboljšave na kratek rok.

6.2

EESO sploh poziva vse evropske institucije in vlade držav članic, naj se ponovno politično zavežejo k rednejšemu in bolj sistematičnemu vključevanju socialnih partnerjev, organizacij civilne družbe, nacionalnih parlamentov, regionalnih in lokalnih oblasti ter drugih zainteresiranih strani, pri čemer naj zagotovijo, da je to vključevanje čim celovitejše in del trdnih, izvedljivih in trajnih participativnih procesov v sklopu strategije Evropa 2020. V Lizbonski pogodbi je poudarjeno, da se je treba v procesu odločanja posvetovati s civilno družbo na evropski ravni. Če naj se države članice bolj poistovetijo s strategijo Evropa 2020 kot tudi s procesom evropskega semestra in se vanju bolj vključijo, bi se morale držati istih pravil ter se z ekonomsko-socialnimi sveti in podobnimi organi čim pogosteje posvetovati.

7.1

EESO glede na svojo vlogo meni, da mora nujno ostati osredotočen na vse dele strategije Evropa 2020 in se strateško navezovati nanje, če želi ohraniti zmogljivost za prepoznavanje morebitnih sinergij, ki jih omogočajo strategija in njeni sestavni deli.

7.2

EESO meni, da bi bilo treba delo, ki ga opravlja njegov usmerjevalni odbor za strategijo Evropa 2020, nadaljevati in razvijati. Usmerjevalni odbor mora ostati osredotočen na strategijo in njen vpliv na splošno javnost, za osnovo pa bi moral imeti notranjo komunikacijo s člani, ki ne sodelujejo pri njegovem delu, s čimer bi zagotovili, da ima vsakdo korist od pregleda in vpogleda, ki ju premore.

7.3

EESO meni, da so rezultati, ki jih je postopno dosegel z usklajevanjem povezav med ekonomsko-socialnimi sveti, kjer ti obstajajo, in njihovega dela, imeli zelo pozitiven učinek, vendar bi jih bilo mogoče še izboljšati. Poleg tega so številne od teh organizacij in številni njihovi člani na nacionalni ravni vključeni v strategijo Evropa 2020. EESO v zvezi z izboljšanjem sodelovanja pri strategiji Evropa 2020 meni, da je mogoče na tem področju s hitrimi in preprostimi ukrepi doseči znatne koristi. Po njegovem mnenju je tudi idealno umeščen, da postane evropska kontaktna točka za nacionalne ekonomsko-socialne svete in podobne organe, zlasti ko gre za pomoč pri njihovem delu v sklopu strategije Evropa 2020. Odbor je pripravljen prevzeti takšno obveznost nadaljnje krepitve stikov in sodelovanja ter začeti ta proces tako, da bo k sodelovanju čim prej pritegnil nacionalne ekonomsko-socialne svete in podobne organe, in sicer v okviru dogodka na temo strategije Evropa 2020.

8.1

EESO močno podpira namero ciprskega predsedstva, da se osredotoči na krepitev participativnih procesov v sklopu procesa strategije Evropa 2020 in da tovrstne dejavnosti deloma obravnava tudi na neformalnem Svetu za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov, ki bo julija 2012. Odbor to v celoti podpira, saj je po njegovem mnenju dobro izhodišče za države članice in Evropsko komisijo, da bodo lahko dodobra proučile, kako lahko vsaka po svoje izboljšajo svoje dejavnosti.

8.2

EESO poziva vse države članice, naj na nacionalni ravni pojasnijo, katere vladne agencije so pristojne za posamezne ukrepe v sklopu strategije Evropa 2020 ter kakšno je razmerje med agencijami, pristojnimi za usklajevanje oziroma spremljanje nacionalnih programov reform, in agencijami, pristojnimi za njihovo izvajanje v praksi. Že zgolj osnovna pojasnitev tega vprašanja v vsaki državi članici bi akterjem omogočila učinkovitejšo interakcijo z ustreznimi organi.

8.3

Po mnenju EESO bo vsakomur razumljivo, kaj se dogaja, zakaj in na kakšen način, če bodo oblike sodelovanja, ki se uporabljajo v vsaki državi članici, ter opisi procesov in instrumentov, ki jih vlade nameravajo uporabiti, v celoti pregledni.

8.4

EESO meni, da bi morale Evropska komisija in države članice nujno vnovič proučiti časovno načrtovanje različnih ukrepov v sklopu evropskega semestra. Najtrdovratnejši izziv, na katerega opozarjajo skorajda vse zainteresirane strani v obstoječih strukturah, je pomanjkanje časa, ki je na voljo za kakršen koli dobro premišljen odziv ali ustrezno razpravo. Države članice bi morale nujno proučiti roke, ki so trenutno v uporabi, in načine, kako jih narediti razumnejše.

8.5

EESO regionalne in lokalne oblasti odločno spodbuja, naj se v svojem nacionalnem okviru in neposredno na ravni EU dejavneje vključijo v procese v zvezi s strategijo Evropa 2020. Z vzpostavitvijo platforme Odbora regij za spremljanje strategije Evropa 2020 je bil narejen odličen korak v tej smeri. EESO meni, da bi to dejavnejšo vključitev morale podpreti nacionalne vlade. Pregled, ki ga imajo lokalne in regionalne oblasti nad lokalnim dogajanjem in možnostmi uporabe, je ključen za ukrepe, ki jih bi bilo treba vzpostaviti, če naj strategija Evropa 2020 v celoti izpolni svojo potencialno vlogo.

9.1

EESO meni, da že obstajajo izjemno uporabni modeli za vzpostavitev trdnih struktur za stalni dialog. Prav tako meni, da Kodeks dobrih praks sodelovanja civilne družbe v procesih odločanja, ki ga je pripravil Svet Evrope (3), zagotavlja odličen okvir in nabor načel za tovrstno delo, ki se lahko uporabi tudi za strategijo Evropa 2020. Evropska unija in države članice bodo lahko na podlagi tega nabora načel razprave postopno pomaknile po spektru vključenosti od razmeroma nizke ravni vključenosti, ki je predvsem osredotočena na informiranje, prek odprtega posvetovanja in razvijajočega se dialoga med sodelujočimi, vse do najvišje ravni, tj. vzpostavitve pravega partnerstva. To so štirje najpomembnejši koraki v spektru participativnih procesov, opisanih v kodeksu. EESO meni, da bi bilo treba procese v sklopu strategije Evropa 2020 postopoma začeti pomikati po tem spektru vključenosti. Kodeks zagotavlja tudi kopico zelo koristnih orodij, ki bi jih lahko uporabili za procese v sklopu strategije Evropa 2020.

9.2

Organizirana civilna družba v državah članicah bi morala biti vseskozi vključena v evropski semester. Eden izmed ključnih procesov pri snovanju je priprava osnutka nacionalnih programov reform. Proces priprave osnutka v državah članicah bi moral temeljiti na širokem in bolj sodelovalnem dialogu s socialnimi partnerji in organizirano civilno družbo. Ti akterji zagotavljajo ne le strokovno znanje za določanje ciljev ter zasnovo programov in strategij za področja, kot so zaposlovanje, izobraževanje in socialno vključevanje, ampak so tudi osrednji akterji pri izvajanju teh strategij.

9.3

Drug ključni korak v evropskem semestru sta objava in pregled priporočil za posamezno državo. Evropske socialne partnerje in organizirano civilno družbo je treba obveščati in se z njimi posvetovati o priporočilih za vsako posamezno državo članico. Pri tem je ključnega pomena časovno načrtovanje, da lahko organizirana civilna družba sodeluje že v zgodnji fazi oblikovanja prihodnjih možnosti za naslednje cikle.

9.4

EESO je v prejšnjih mnenjih predlagal primerjalno analizo kot način merjenja napredka pri izvajanju strategije Evropa 2020. V tem primeru nacionalni ekonomsko-socialni svet ali podoben organ na podlagi statističnih podatkov, ki so prosto dostopni na spletnih straneh Eurostata, analizira in določi svoja prednostna merila. Nekateri ekonomsko-socialni sveti to že počnejo, druge pa je treba k temu spodbuditi. S tovrstno primerjalno analizo zainteresirane strani nenehno spremljajo izvajanje reform, kar predstavlja pomemben prispevek k reviziji nacionalnih programov reform.

9.5

Sprejeti bi bilo treba ukrepe za poživitev razprave o izvajanju strategije Evropa 2020 v državah članicah, vlade pa bi morale oblikovati učinkovitejše procese za zagotavljanje povratnih informacij o vplivu širšega civilnega in socialnega dialoga o strategiji. Vloga civilne družbe pri izvajanju nadaljnjih dejavnosti je lahko v tem primeru posebnega pomena. Koristne bi bile redne konference v državah članicah, na katerih bi sodelovale vse ustrezne zainteresirane strani, pa tudi javna posvetovanja v Parlamentu, na katerih bi se predstavljali nacionalni programi reform.

9.6

Vse večje zavedanje evropskih institucij o potrebi po posvetovanju z organizirano civilno družbo je v protislovju s težavami, s katerimi se trenutno sooča večina nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov in podobnih organov. Te organizacije se pogosto financirajo v glavnem iz javnih sredstev. V številnih državah članicah se je obseg njihovih sredstev močno zmanjšal, zato so se nacionalni ekonomsko-socialni sveti ali enakovredni organi začeli osredotočati izključno na nacionalne prednostne naloge in omejevati sodelovanje na evropski ravni. Evropske institucije bi morale razmisliti, kako bi lahko podprle te organizacije in jim ponudile pomoč vsaj v zvezi z njihovim prispevkom k evropskemu semestru.

9.7

Imeti na voljo osrednjo kontaktno točko za izvajanje nadaljnjih dejavnosti v sodelovanju z nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti in podobnimi organi je lahko še posebej pomembno, zato bi lahko Evropska komisija proučila možnost, da EESO dobi pristojnost in podporo za organizacijo konference vseh nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov ali podobnih organizacij in institucij vsaj enkrat na leto, pri čemer bi bila ta časovno usklajena z evropskim semestrom, na njej pa bi razpravljali o evropskem semestru, strategiji Evropa 2020 ter njunem prispevku in najboljših praksah na tem področju.

10.1

EESO meni, da bi tudi same zainteresirane strani lahko obnovile svoja prizadevanja v procesih v sklopu strategije Evropa 2020. Čeprav je prepričan, da so za to odgovorne predvsem države članice, ki morajo vnovič proučiti svoje procese spodbujanja partnerjev k sodelovanju, bi se lahko same zainteresirane strani več naučile druga od druge ter bolj samozavestno stopile v neposreden stik z evropskimi institucijami in tudi nacionalnimi vladami. Čeprav morajo vlade nujno pregledati časovno načrtovanje procesov, bi se morale zainteresirane strani tudi znati bolje vnaprej pripraviti na faze evropskega semestra.

11.1

Ciprsko predsedstvo Sveta je v zaprosilu, naslovljenem na EESO, poseben poudarek namenilo prispevku k boljši vključitvi civilne družbe v izvajanje in spremljanje na družbeno-političnih področjih, kot sta revščina in izključenost. EESO meni, da udeležba zainteresiranih strani v strukturiranem in rednem dialogu na evropski in nacionalni ravni odločilno vpliva na možnosti, da se za te probleme najdejo učinkovite rešitve.

11.2

Pomembno je, da poteka partnersko sodelovanje (ang. stakeholder approach) in da se vzdržuje strukturirani dialog z akterji civilne družbe pri oblikovanju politike, izvajanju in nadaljnjem spremljanju v okviru dejavnosti platforme proti revščini in socialni izključenosti. Na področjih, kot sta revščina in izključenost, so pogosto akterji civilne družbe tisti, ki neposredno na lokalni ravni zaznavajo trende in družbene spremembe ter javno opozarjajo nanje. Njihovo ciljno usmerjeno zavzemanje za to, da se poudarjata perspektiva uporabnika in preventiva, pa tudi za razvoj in izvajanje inovativnih storitev za te ciljne skupine zagotavljajo dragocena spoznanja in izkušnje za strateška prizadevanja za boj proti revščini in izključenosti. EESO v zvezi s tem poudarja pomen vloge socialnega gospodarstva in nevladnih organizacij pri zmanjševanju revščine, ustvarjanju novih delovnih mest in razvoju storitev, ki na ustvarjalen način zadovoljujejo družbene potrebe.

11.3

V okviru teh političnih področij je treba navesti nacionalna socialna poročila, ki dopolnjujejo nacionalne programe reform in ki jih predloži Odbor za socialno zaščito. V teh poročilih, ki temeljijo na odprti metodi koordinacije, se ocenjuje socialna razsežnost strategije Evropa 2020. Na podlagi strategije letne rasti kažejo najnujnejše potrebe po reformi in vsebujejo predloge za konkretne ukrepe. Nujno je, da se razvije postopek za večjo udeležbo zainteresiranih strani v nacionalnih socialnih poročilih, saj sedaj njihova vključitev ni zadostna. Poleg tega je treba poskrbeti za boljšo prepletenost z nacionalnimi programi reform. Izredno pomembna je krepitev odprte metode koordinacije pri socialnem varstvu, pri čemer je treba za izhodišče vzeti celostne nacionalne strategije, da se tako doseže tesnejša povezava z Evropsko platformo proti revščini.

11.4

Letnim dogodkom za preprečevanje revščine in izključevanja na ravni EU bi moralo slediti ustrezno posvetovanje na nacionalni ravni v sodelovanju z javnimi organi, osebami, ki so prizadete zaradi revščine, nevladnimi organizacijami, organizacijami socialnega gospodarstva, socialnimi partnerji in drugimi akterji civilne družbe. Cilj je skupaj ugotoviti pomanjkljivosti in proučiti napredek na tem političnem področju ter podati predloge za reforme. Časovno bi moral ta dogodek sovpadati s pripravo nacionalnih programov reform.

11.5

Prav tako bi bilo treba vnaprej načrtovati organizacijo rednih srečanj za dialog in posvetovanje o konkretnih vprašanjih, da zainteresirane strani dobijo možnost za prijavo interesa. V okviru partnerskega sodelovanja je treba tudi proučiti socialne posledice poročila o letni rasti in doseženi napredek.

11.6

Nacionalni programi reform in določitev nacionalnih ciljev sta ključni komponenti prizadevanj za izvajanje strategije Evropa 2020 in političnih strategij za preprečevanje revščine. Pomembno je ustrezno opredeliti cilj revščine, da bo ta vključeval tudi skupine, ki jih ogrožata revščina in večkratna izključenost, s čimer bi bilo mogoče strategije in reforme učinkovito prilagoditi tem skupinam. Pri tem sta odločilna vključitev akterjev civilne družbe in partnerstvo z njimi, saj ti pogosto lahko že zgodaj prepoznajo rizične skupine ali povečanje tveganja pri izključenih skupinah.

4.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 299/6

1.1

Glavna naloga sektorja bančništva, ki v povprečju ustvari 5 % BDP Evropske unije, mora biti financiranje realnega gospodarstva, predvsem inovativnih podjetij, rasti malih in srednje velikih podjetij, ki so gonilo evropskega gospodarstva, ter varstvo prihrankov vlagateljev.

1.2

Odbor pozdravlja prizadevanja Evropske komisije in držav članic za podporo sektorju bančništva ter za preprečevanje novih finančnih kriz z zmanjševanjem tveganja in blažitvijo njegovih posledic.

1.3

Po mnenju EESO se moramo učiti iz nedavne gospodarske in finančne krize ter sprejeti nov pristop za učinkovitejši nadzor, ki ga izvajajo nacionalni, evropski in mednarodni organi, ter za večjo odgovornost finančnih institucij.

1.4

EESO podpira ukrepe za okrepitev kapitalske strukture bank in njihove sposobnosti financiranja gospodarstva, uprave bank pa svari pred skušnjavo, da bi iskali zelo kratkoročne dobičke in se podajali v špekulativne dejavnosti, ki destabilizirajo trge.

Odgovornost uprav bank in nadzornih organov, ki delujejo na nacionalni in evropski ravni ter znotraj bank, je treba jasno in bolje opredeliti, s tem pa na podlagi preglednih pravil spodbujati etično ravnanje.

1.5

EESO opozarja na težave, ki nastajajo zaradi kopičenja regulativnih ukrepov, ter izzive, s katerimi se mora soočati 8 000 evropskih bank, če naj bi še naprej financirale gospodarstvo v težkih gospodarskih razmerah v Evropi, ki jo je prizadela dolžniška kriza; njen obseg in posledice namreč še niso pod nadzorom.

1.6

Evropske banke so izpostavljene ostrejši mednarodni konkurenci bank iz tretjih držav, ki jim v svojih državah izvora ni treba upoštevati enakih zakonodajnih in regulativnih omejitev kot v Evropi.

1.7

Ukrepi za okrepitev kapitalske strukture bank vključujejo povečanje in boljšo kakovost lastnega kapitala, boljše kritje tveganja, uvedbo stopnje finančnega vzvoda in nov pristop k likvidnosti. Ti ukrepi lahko vplivajo na bilance stanja bank in precej zmanjšajo njihovo donosnost.

1.8

Banke si zato prizadevajo zmanjšati svoj obseg, da bi bile bolj stabilne. Hkrati se usmerjajo v najdonosnejše dejavnosti in omejujejo ponudbo finančnih storitev, da bi tako bolje obvladale svojo izpostavljenost tveganju.

Nekateri so mnenja, da se morajo banke vrniti k svojemu prvotnemu poslu, tj. sprejemanju vlog strank, zaščiti varčevalcev in financiranju realnega gospodarstva.

1.9

EESO meni, da bi bila zaželena postopna vrnitev k ločevanju med komercialnim bančništvom na eni strani ter finančnim in investicijskim bančništvom na drugi. Sedanja svetovna kriza je pokazala, da lahko globalizirani finančni sistem, ki temelji na neomejeni liberalizaciji, uide izpod nadzora, če trgi to svobodo zlorabljajo:

1.10

Nove zahteve glede lastnega kapitala, predvsem zahteva, da mora 60 sistemskih bank do 30. junija 2012 povečati delež najkakovostnejšega temeljnega kapitala na 9 %, medtem ko morajo ostale banke to storiti med letoma 2015 in 2018, bi lahko imele usodne posledice za lokalne in zadružne banke, ki na splošno bolj podpirajo MSP in mikropodjetja. Zahteve glede kapitala za posamezno skupino bank se ne smejo razlikovati.

1.11

Če imajo banke težave pri zbiranju kapitala, bodo tudi MSP težje dostopala do potrebnih finančnih sredstev. Preprečiti je treba kreditni krč in povišanje bančnih pristojbin. Odbor poziva Komisijo, Evropski bančni organ (EBA) in nadzorne organe držav članic, naj zagotovijo, da bodo kapitalski blažilniki za manjše banke prilagojeni njihovim poslovnim modelom.

1.12

Zaradi bonitetnih zahtev je posojil za mala podjetja, predvsem za novoustanovljena, inovativna in bolj tvegana, vedno manj in postajajo dražja. Evropa ne bo mogla uresničiti ciljev strategije Evropa 2020, Evropske digitalne agende, Evrope, ki spodbuja računalništvo v oblaku, časovnega načrta za energijo do leta 2050 ali Akta za mala podjetja, če se bo delež financiranja, namenjen malim in srednje velikim podjetjem, zaradi izvajanja novih ukrepov za skrbno in varno poslovanje zmanjšal.

EESO poziva Komisijo, naj zelo natančno spremlja gibanje kreditov in bančnih pristojbin, ki jih morajo plačati podjetja in fizične osebe.

1.13

Ukrepi za večjo učinkovitost nadzora trgov, ki ga izvajajo nacionalni, evropski in mednarodni organi, bodo močno vplivali na organizacijo bank in notranji nadzor. Uprave bank bodo morale prevzeti večjo odgovornost, skrbneje bo treba oceniti donosnost lastnega kapitala ter poskrbeti za boljše upravljanje s tveganji. Banke bodo morale pripraviti napovedi prodaje in strategije razvoja produktov ter bančnih portfeljev, pri tem pa upoštevati donosnost in zmogljivost absorpcije lastnega kapitala. To bo povzročilo prestrukturiranje, ki bo povečalo pomen in število delovnih mest v službah za IT, notranjo revizijo in upravljanje s tveganji v škodo drugih, bolj tradicionalnih področij.

1.14

V bankah v Evropski uniji je zaposlenih več kot 3 milijone ljudi, od tega večina dela na področju poslovanja s prebivalstvom. Od začetka leta 2011 je bilo ukinjenih več kot 150 000 delovnih mest, mnoge podružnice pa so prenehale delovati. Po različnih napovedih naj bi bilo v letu 2012 ukinjenih še 100 000 delovnih mest. EESO poziva Komisijo, naj spodbudi boljši socialni dialog v tem sektorju in vzpostavi posvetovanje s socialnimi partnerji o pobudah, ki vplivajo na razvoj tega poklica.

1.15

EESO si želi, da bi pri izvajanju novih predpisov upoštevali različne razmere v državah članicah EU, predvsem novih, katerih kreditni trgi še niso razvili vsega potenciala in v katerih je večina bank v lasti veliki evropskih in svetovnih bančnih skupin. Te bi lahko – da bi izboljšale svoje bilance stanja in izpolnile nove zahteve – poskušale prenesti sredstva iz svojih podružnic in omejiti njihove naložbe, s čimer bi močno zmanjšale financiranje gospodarstva teh držav. V zvezi s tem EESO opozarja na zavezo, sprejeto s t. i. dunajsko pobudo, namreč da se je treba izogniti odlivu sredstev. Zaščititi je treba nekatere edinstvene bančne modele, kot so zadružne banke v Nemčiji in na Poljskem – samo v slednji je več kot 300 tovrstnih bank. Temeljite reforme, ki je potrebna zaradi novih predpisov, ne bo mogoče izvesti brez prehodnega obdobja.

1.16

Za podporo procesu usklajevanja je treba okrepiti pristojnosti Evropskega bančnega organa. EESO opozarja, da je prosti pretok kapitala zagotovljen na evropski ravni, varnost vlog in plačilna sposobnost bank pa je v pristojnosti nacionalnih organov. Kreditni trgi se od države do države članice razlikujejo; v državah, kjer področje kreditov ni dovolj razvito, bi lahko prehitro dohitevanje stopnje zadolževanja povzročilo nastanek špekulativnega balona. Če se bodo bonitetna pravila enotno izvajala na evropski ravni, nacionalni organi ne bodo mogli pravočasno ukrepati. Vendar pa bi bilo treba razmisliti o predlogu več evropskih oblikovalcev politike o vzpostavitvi evropske bančne unije, s čimer bi na tej ravni zagotovili nadzor nad sistemskimi bankami in varnost vlog v primeru stečaja.

1.17

Evropskim bankam grozi, da bodo na svetovni ravni postale manj konkurenčne v primerjavi s svojimi tekmeci. Banke, ki zbirajo dodatna lastna sredstva, lahko največ kapitala pridobijo z državnimi premoženjskimi skladi ter v azijskih in bližnjevzhodnih bankah. Obstaja resnična nevarnost, da bo lastništvo evropskega bančnega sistema ušlo izpod nadzora držav članic EU. Zato Odbor poziva evropske oblasti, naj si še bolj prizadevajo, da se bodo na mednarodni ravni uporabljala enaka bonitetna pravila in bo tako resnično dosežena ureditev na svetovni ravni.

1.18

Nove informacijske tehnologije, kot so e-bančništvo, mobilno bančništvo, varne "virtualne" transakcije (elektronski podpis) in računalništvo v oblaku, že korenito spreminjajo tradicionalne bančne storitve. Banke bodo imele težko nalogo financiranja realnega gospodarstva ob višjih stroških financiranja zaradi uvajanja novih tehnologij ter ob manjši donosnosti. Odbor meni, da bi bilo treba akterje v bančništvu med temi daljnosežnimi spremembami spremljati in jih podpreti.

2.1

Finančna kriza in njene posledice za gospodarstvo so privedle do tega, da so vlade in finančni organi začeli iskati globoko zakoreninjene razloge za zlom finančnega sistema, za katerega je veljalo prepričanje, da je dobro vpeljan in reguliran ter pod učinkovitim nadzorom.

2.2

Prvi finančni in monetarni ukrepi (precejšnje zmanjšanje temeljnih obrestnih mer, likvidnost, državna pomoč) so bili sprejeti v naglici. Dolgoročnejši ukrepi so bili usmerjeni v okrepitev strukture trgov ter preprečevanje prihodnjih sistemskih kriz, zato so bili regulativni, nadzorni ali fiskalni. Nadnacionalne organizacije, kot so Mednarodni denarni sklad, skupina držav G20, Banka za mednarodne poravnave (BIS) in Komisija, so izrazile pripravljenost za sodelovanje, čeprav se njihova stališča razhajajo.

2.3

Od krize leta 2008 je EU sprejela več kot 50 zakonodajnih ukrepov; 99 % predlaganih reform je bilo sprejetih konec leta 2011 in se bodo začele izvajati leta 2013, z izjemo deleža temeljnega kapitala (Tiers One capital, T1), ki ga bo 60 bank, ocenjenih kot sistemskih, moralo upoštevati od 30. junija 2012 naprej. Za druge banke bo ta ukrep začel veljati med letoma 2015 in 2018.

2.4

V skladu s tretjim Baselskim sporazumom, objavljenim novembra 2010, morajo banke imeti več kakovostnejšega lastnega kapitala, da bi se lahko zoperstavile prihodnjim krizam, predvsem pa morajo imeti:

Sporazum Basel III uvaja minimalno 3-odstotno stopnjo finančnega vzvoda in dva obvezna likvidnostna koeficienta: kratkoročni likvidnostni koeficient, ki od bank zahteva, da imajo dovolj visokokakovostnih likvidnih sredstev za kritje likvidnostnih zahtev za obdobje 30 dni, ter dolgoročni likvidnostni koeficient, v skladu s katerim morajo imeti minimalni znesek stabilnega financiranja, ki je višji od likvitnostnih zahtev za eno leto.

2.4.1

Evropska komisija je julija 2011 predstavila predloge za prenos sporazuma Basel III v direktivo o kapitalskih zahtevah IV, da bi okrepila evropski bančni sektor in banke spodbudila k nadaljnjemu financiranju rasti gospodarstva. Vendar pa ni sprejela nobene konkretne pobude za spodbuditev posojanja.

2.5

Cilj predlogov je banke spodbuditi k ohranjanju več lastnega kapitala, s čimer bi lahko premostile krize, ter predlagati nov instrument, ki bi nadzornim organom omogočal nadzor nad bankami in ukrepanje, če bi odkrili tveganja.

2.6

Direktiva o kapitalskih zahtevah IV zajema področja, ki jih ureja veljavna direktiva o kapitalskih zahtevah, vendar jo mora vsaka država članica prenesti v svojo zakonodajo na sebi prilagojen način.

2.7

Kljub zamudam in pomanjkljivostim sprejetih pravil je bil dosežen resničen napredek pri oblikovanju nove ureditve, čeprav ostajajo odprta še naslednja vprašanja:

3.1

Banke v Evropi se trenutno soočajo z nenadnimi regulativnimi in gospodarskimi spremembami, zaradi katerih se pojavlja zaskrbljenost glede njihove sposobnosti, da opravljajo svojo nalogo financiranja gospodarstva v neugodnih gospodarskih razmerah, ki jih je povzročila dolžniška kriza in ki pestijo predvsem območja eura.

3.2

Banke morajo v skladu z izvajanjem ukrepov Baselskega odbora (Basel III) povečati svoj kapital, upoštevati zelo visoke dolgoročne likvidnostne koeficiente neto stabilnih virov financiranja (Net Stable Funding Ratio, NSFR) ter izpolniti bonitetne kapitalske zahteve.

3.3

Stresni testi bank, ki so bili izvedeni v dveh fazah, niso mogli pomiriti zaskrbljenosti glede posledic plačilne nesposobnosti ene ali več držav članic območja eura.

3.4

V mednarodni finančni skupnosti je nastalo ozračje nezaupanja, ki povzroča likvidnostne težave na medbančnem trgu in zaradi katerega se banke usmerjajo k najvarnejšim naložbam.

3.5

V teh razmerah je Evropska centralna banka dvakrat posredovala in bančnemu sektorju ponudila skupaj 1 000 milijard EUR posojil po 1-odstotni obrestni meri in z rokom trajanja 3 leta. Ta pomoč je bila ključna za obnovitev zaupanja na medbančnem trgu ter ohranitev obsega posojil gospodarstvu. Toda precejšen del teh sredstev je bil znova naložen pri ECB, drug del pa je bil uporabljen za nakup državnih dolžniških vrednostnih papirjev. Po mnenju EESO bi morala ECB razviti mehanizem za spremljanje uporabe teh sredstev.

3.6

Dokapitalizacija bank, za katero je po oceni Evropskega bančnega organa potrebnih več kot 100 milijard EUR, postaja po besedah Mednarodnega denarnega sklada in Komisije vse bolj nujna.

3.7

Za posojila podjetjem, predvsem MSP, oblastem in fizičnim osebam, se uporabljajo vedno strožja merila. Poleg tega banke vse bolj skrbno analizirajo s tem povezana tveganja, zaradi česar se zvišujejo stroški financiranja. Hkrati podjetja vedno težje posegajo po alternativnem financiranju prek finančnih trgov. Te razmere so skupaj s strogo varčevalno politiko sprožile predvidevanja o zelo nizki ali ničelni rasti v letu 2012, ki bo – razen redkih izjem – prizadela celotno Evropsko unijo.

4.1

V zvezi s tem je treba opozoriti na krizo zaradi hipotekarnih posojil v ZDA: nadzorni organi bi morali opaziti opozorilne znake, ki so napovedovali skorajšnji izbruh krize. Nihče ni podvomil v donosnost naložb, ki so prinašale dobiček bankam in njihovim strankam. Čeprav je korporacija FDIC (Federal Deposits Insurance Corporation) svarila pred tovrstnimi produkti, pa ameriška centralna banka med letoma 2002 in 2006 ni sprejela nobenih ukrepov.

4.2

Stečaj banke Lehman Brothers bi bilo mogoče preprečiti, če bi nadzorni organi pravočasno opazili hude likvidnostne težave, s katerimi se je spopadala ta institucija. Nevarnost hipotekarnih posojil v višini 100 % vrednosti garancije, ki so jih finančni posredniki prodajali naprej v "svežnjih", je bila prezrta. Da bi preprečili nove krize, je treba uvesti ukrepe, v skladu s katerimi bodo vodilni v finančnih institucijah osebno odgovarjali zaradi neustreznega nadzora.

4.3

Čeprav drži, da je kriza izbruhnila zaradi preveč kompleksnih "strupenih" produktov, pa ravno tako drži, da bi nadzorni organi lahko na podlagi veljavnih pravil prepovedali njihov nastanek oz. njihovo kroženje.

Če nadzorni organi ne bodo imeli dovolj sredstev za izpolnjevanje svojih nalog in če bo notranji nadzor še naprej neučinkovit, z novimi predpisi ne bo mogoče stoodstotno jamčiti, da do nove krize ne bo prišlo.

4.4

Zaradi liberalizacije finančnih trgov morajo vlade spoštovati svoje zaveze za sodelovanje, sprejete na mednarodni ravni, da bi se izognili neenakim ureditvam na posameznih območjih.

4.5

Nova ureditev bi morala temeljiti na naslednjih načelih:

4.6

Neodvisni organ, ki bi ga sestavljali strokovnjaki, ki ne opravljajo več poklicne dejavnosti v finančnem sektorju, bi moral redno ocenjevati delo nadzornih organov. Pri oceni bi se moral osredotočiti predvsem na učinek odločitev nadzornih organov na upravljanje bank.

5.1

Banke so trenutno pod velikim pritiskom, saj morajo zaradi izvajanja novih predpisov na novo opredeliti svoj poslovni model. Novi predpisi ter težke finančne in gospodarske razmere imajo naslednje posledice:

5.2

Vse našteto pomeni:

5.3

Nova pravila se uporabljajo tako za velike kot majhne banke. Lahko se izkaže, da so za nekatere države neprimerna, npr. za nove države članice v osrednji in vzhodni Evropi, ki imajo višjo stopnjo rasti.

5.4

Kreditni trgi se od države do države članice razlikujejo; v državah, kjer področje kreditov ni dovolj razvito, bi lahko prehitro dohitevanje stopnje zadolževanja povzročilo nastanek špekulativnega balona. Če se bonitetna pravila enotno uporabljajo na evropski ravni, nacionalni organi ne morejo dovolj hitro ukrepati. Za podporo procesa usklajevanja je treba okrepiti pristojnosti Evropskega bančnega organa.

5.5

Upoštevati je treba nekatere edinstvene modele, kot so zadružne banke, ki poslujejo zdravo in samostojno. Reforme, ki je potrebna zaradi novih predpisov, ne bo mogoče izvesti brez prehodnega obdobja. Zadružne banke so odločilne za lokalni razvoj; poslujejo v interesu svojih članov – MSP, kmetov, skupnosti in mnogih drugih lokalnih akterjev – ki so hkrati vlagatelji in posojilojemalci.

5.6

Velike banke bodo iskale bolj donosne naložbe z omejenim tveganjem. K temu je treba dodati bojazni zaradi višjih davkov in izgub zaradi obveznosti na podlagi državnih dolžniških papirjev.

5.7

Proces konsolidacije se bo po vsej verjetnosti pospešil. Hranilnice in zadružne banke se lahko opirajo na "neodvisne" vire financiranja, toda banke, ki se refinancirajo na trgih, se bodo prisiljene združevati, kar bo imelo negativne posledice za MSP ter potrošnike. Nekatere banke so bile kupljene in po razbitju njihove lokalne ali regionalne mreže znova prodane. V sektorju zadružnih in vzajemnih bank ter hranilnic je bilo veliko nacionalnih bank.

5.8

Slabša donosnost bank, med drugim zaradi višjih stroškov financiranja, in izredno restriktivna načela za upravljanje z likvidnostjo lahko povzročijo višje bančne pristojbine in višje obrestne mere za vezane vloge in račune fizičnih oseb.

5.9

Banke ob upoštevanju novih pravil pospešujejo svoje prestrukturiranje in prevzemajo nove tehnologije (spletne banke, "virtualno" bančno okence, uporaba pametnih telefonov).

5.10

Končna posledica razvoja distribucijskih poti bo skrčenje mrež bančnih podružnic in zmanjšanje zaposlovanja. Zaradi izvajanja direktive o kapitalskih zahtevah IV se bo povečalo število delovnih mest v bankah v oddelkih za IT in upravljanje s tveganji, zmanjšalo pa v oddelkih, ki opravljajo druge bančne dejavnosti. Nujno je vzpostaviti kakovosten socialni dialog na vseh ravneh o vprašanjih zaposlovanja in izobraževanja, da bo mogoče ustrezno obvladati sedanje spremembe.

6.1

Evropski parlament je načeloma odobril davek na finančne transakcije. Komisija sedaj preučuje njegovo uvedbo. Države članice niso dosegle soglasja o tem vprašanju, stališče ameriških oblasti pa je negativno. Načrtovana nizka stopnja tega davka ne bi smela preveč obremeniti bank, pa tudi ne škoditi njihovi konkurenčnosti na svetovni ravni. Kot je EESO opozoril že v dveh doslej sprejetih mnenjih (1), je namen davka po eni strani zagotoviti nove proračunske vire, zlasti za financiranje razvojne pomoči, po drugi pa vplivati na ravnanje bank, da bi te srednjeročnemu in dolgoročnemu financiranju gospodarstva dale prednost pred kratkoročnimi špekulativnimi dejavnostmi.

6.2

Trenutno se na pobudo komisarja Barniera preučuje možnost za ločitev bančnega poslovanja s prebivalstvom od finančnega in investicijskega bančništva, zaradi česar je vprašljiv model univerzalnega bančništva. Možnosti, o katerih se razpravlja, so popolna ločitev, odcepitev kapitalskih naložb in prepoved teh naložb za banke. Nekateri strokovnjaki tej zamisli nasprotujejo in trdijo, da univerzalne banke zagotavljajo globino in likvidnost trgov ter skrbijo za boljše financiranja gospodarstva.

6.3

Razvojni scenarij finančnega sveta in bančnega sektorja se je v zadnjih tridesetih letih spremenil: odprtje trgov je vodilo k globalizaciji financ, kar je v zameno prispevalo k razvoju in širjenju davčnih in regulativnih oaz. Hkrati je ostrejša svetovna konkurenca spodbudila nastanek novih finančnih institucij, novih produktov in storitev.

6.4

Velike bančne skupine so pokazale slabosti in meje rasti, ki je dosegla stopnjo, na kateri dobro upravljanje ni več mogoče. Zato si bodo prizadevale zmanjšati svoj obseg, da bi postale bolj stabilne in da bi njihov dobiček manj in bolj predvidljivo nihal, pretirani bonusi pa se ne bi več izplačevali. Osredotočile se bodo na svoj glavni posel, tj. sprejemanje vlog in odobravanje kreditov, pri čemer bodo omejile druge storitve in mednarodno širjenje ter se usmerile v trge z višjo stopnjo rasti, kar bo zmanjšalo njihovo donosnost.

6.5

Zaradi novih predpisov bo izplačevanje bonusov in nagrajevanje vodilnih temeljilo na večji osebni odgovornosti in bo potekalo pod strožjim nadzorom.

6.6

Bančni nadzor, ki se bo razširil na vse finančne institucije, bo omogočil spremljanje dejavnosti nebančnega sektorja (kot je bančni sistem v senci).

6.7

Uvesti je treba zavezujoča pravila za dostop do bančniškega poklica, kar bo omogočilo izbor osebja z znanjem in sposobnostmi, ki bodo prepričali stranke in vlagatelje.

6.8

Ko bo državna in mednarodna pomoč, ki je bila potrebna zaradi finančne krize, usahnila, se bo sektor bančništva kot celota brez dvoma razvijal v skladu z gospodarskimi razmerami in napredkom novih tehnologij, predvsem pa na podlagi strategije, ki jo sprejme vsako dobro vodeno podjetje. Banke bodo imele težko nalogo, da ohranijo kredibilnost kot posojilodajalke za realno gospodarstvo, hkrati pa se bodo morale soočiti z višjimi stroški financiranja in manjšo donosnostjo.

4.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 299/12

—

pospeševanje razvoja znanja ter prenosa in uporabe tehnologij;

—

ohranjanje vodilne vloge EU v industriji na področju nizkoogljičnih energetskih tehnologij;

—

spodbujanje znanosti za preoblikovanje energetskih tehnologij z namenom doseganja energetskih in podnebnih ciljev strategije Evropa 2020;

—

prispevanje k prehodu na nizkoogljično gospodarstvo do leta 2050 na svetovni ravni.

—

V evropskih tehnoloških platformah so zbrane vse zainteresirane strani: raziskovalna središča in univerze, industrija (veliki akterji in MSP), proizvajalci opreme, neprofitne in poslovne organizacije, združenja, nacionalni organi in sindikati.

—

V platformah so jasno opredeljene vloge in hierarhija v sektorju. Zainteresirane strani imajo skupno vizijo ter časovni in izvedbeni načrt.

—

Evropske tehnološke platforme uživajo močno podporo industrije, ki je eden ključnih stebrov gospodarstva EU. Industrija si kot gonilo evropskih tehnoloških platform zagotavlja ustreznost njihovih pobud. Evropske tehnološke platforme ne odgovarjajo le na potrebe tehnologije in raziskav, temveč prispevajo tudi k prenosu tehnologij.

—

Evropske tehnološke platforme imajo vitko vodstveno strukturo, so prožne ter znajo združiti moči in vire.

—

Industrijski sektorji, povezani z evropskimi tehnološkimi platformami, imajo osrednje mesto v vrednostni verigi; številne inovacije so namreč odvisne od osnovnih procesov (npr. proizvodnja, predelovalne panoge, gozdarstvo, robotika) in materialov (kemikalije, jeklo itd.). Inovacije na področju procesov in materialov zato delujejo kot gonilo inovativnosti v EU.

—

Evropske tehnološke platforme se že spoprijemajo z družbenimi izzivi. Pokrivajo področje, ki ima precejšen vpliv na družbo z vidika rasti in delovnih mest z dodano vrednostjo. Evropske tehnološke platforme se ujemajo s ključnimi področji politik (npr. biogospodarstvo, surovine in učinkovita raba virov).

—

Nekatere evropske tehnološke platforme imajo nacionalne in regionalne tehnološke platforme v vseh državah članicah EU.

—

Izobraževanje je za platforme strateškega pomena.

—

Iz evropskih tehnoloških platform izvirajo številni nosilci za izvajanje politik (npr. javno-zasebna partnerstva, grozdi).

—

Evropske tehnološke platforme morajo razmišljati strateško, da ne postanejo ozke lobistične skupine brez pravega cilja. V evropskih tehnoloških platformah obstaja nevarnost podvajanja ali prevelike razdrobitve dejavnosti.

—

V nekaterih primerih prevladujejo veliki akterji.

—

Ni lahko ugotoviti, katera končna uporaba ali inovacija je nastala v tehnološki platformi:

—

Več naporov je treba vložiti v vzpostavitev enotnega večsektorskega vidika, v katerem so usklajenimi interesi in medsebojno delovanje zainteresiranih strani.

—

Evropske tehnološke platforme morajo izboljšati načina komuniciranja in razširjanja rezultatov.

—

Evropske tehnološke platforme so ključne za spodbujanje industrijske politike EU. Nacionalne in regionalne tehnološke platforme imajo na ravni držav članic enako strukturo kot njim sorodne evropske tehnološke platforme, kar zagotavlja boljšo usklajenost in učinkovitost. V sodelovanju z evropskimi tehnološkimi platformami je treba okrepiti usklajevanje in približevanje raziskovalnih in inovacijskih programov na nacionalni in regionalni ravni ter na ravni EU.

—

Vloga evropskih tehnoloških platform kot nosilcev odgovorov na družbene izzive se bo še okrepila v luči izboljšane strategije, ki daje poudarek inovacijam poleg raziskav.

—

Opredeljena so konkretna prednostna področja za spodbujanje inovacij v javnem in zasebnem sektorju: učinkovita raba virov in energije v procesni industriji (Sustainable Process Industry through Resource and Energy Efficiency – SPIRE), javno-zasebna partnerstva v industrijskih panogah, ki temeljijo na bioizdelkih (Biobased Industries PPP – Biobased for Growth), evropska partnerstva za inovacije na področju vod, surovin in pametnih mest (skupaj z Načrtom SET in pobudo za industrijske raziskave energetskih materialov (Energy Materials Industrial Research Initiative – EMIRI)).

—

Evropske tehnološke platforme pozivajo Komisijo k pogostejši uporabi usklajevalnih oz. podpornih dejavnosti, ki bodo spodbudile sodelovanje vzdolž vrednostne verige in okrepile prizadevanja za poenostavitev. Boljše mednarodno sodelovanje, ki lahko pritegne najsodobnejše strokovno znanje z vsega sveta ter EU omogoči njegovo izkoriščanje in komercializacijo, lahko bistveno pripomore k delovanju evropskih tehnoloških platform.

—

Evropske tehnološke platforme morajo povezati inovacijska orodja na strani povpraševanja, s čimer bodo dopolnile raziskovalne dejavnosti in pospešile uveljavitev na trgu.

—

Evropske tehnološke platforme lahko pomagajo pri ozaveščanju o različnih industrijskih proizvodnih procesih, ki so pomembni za ohranjanje socialnega varstva in blaginje v Evropi.

—

Izobraževanje, usmerjeno v ljudi, učenje in usposabljanje morajo ostati sestavni del evropskih tehnoloških platform.

—

Evropske tehnološke platforme menijo, da imajo premalo sredstev za delovanje.

—

Evropske tehnološke platforme čutijo negativne posledice upada industrije v EU. Industrije EU izgubljajo vodilni svetovni položaj in se v primerjavi z drugimi deli sveta spopadajo z nizko pripravljenostjo za tveganja v EU in slabim prepoznavanjem podjetnosti.

—

Povečanje učinkovitosti evropskih tehnoloških platform terja učinkovitejše izvajanje procesa poenostavitve regulativnega okvira EU (vključno s sodelovanjem v projektih EU), okrepljena prizadevanja za zmanjšanje razdrobljenosti institucionalnih pobud in navzkrižij med njimi, boljšo usklajenost politik ter večjo prepoznavnost na institucionalni ravni v prihodnje.

—

Širša javnost in zlasti mladi se vse manj zanimajo za proizvodne procese in s proizvodnjo povezane raziskovalne in inovacijske dejavnosti. Razlog za to je tudi selitev proizvodnih dejavnosti iz Evrope.

—

okrepil položaj EU na področju znanosti;

—

okrepil vodilno vlogo industrije na področju inovacij, med drugim z znatnimi naložbami v ključne tehnologije, boljšim dostopom do kapitala in podporo MSP;

—

pomagal poiskati odgovore na pereča vprašanja, kot so podnebne spremembe, razvoj trajnostnega prometa in mobilnost, ki zadevajo vse prebivalce Evrope.

4.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 299/17

1.1

V svetu se dogajajo hitre geopolitične spremembe. Prevladujoč položaj zahodnega sveta je tarča gospodarskih in političnih izzivov. Medtem ko se proračuni za obrambo v Evropski uniji zmanjšujejo, se izdatki za obrambo na Kitajskem, v Indiji, Braziliji, Rusiji in drugih državah zvišujejo. EESO zato poziva Svet in Komisijo, naj izvedeta splošno oceno odločilnih vidikov položaja in vloge EU v svetu, kar bi omogočilo prepričljivo posodobitev evropske zunanje, varnostne in obrambne politike.

1.2

Obrambno politiko oblikujejo strateški interesi držav, zaznane grožnje in politični cilji, ki se v Evropi v glavnem določajo na nacionalni ravni. Zastareli pristopi očitno vodijo v večjo razdrobljenost, vrzeli, čezmerne zmogljivosti in pomanjkanje interoperabilnosti v evropskih obrambnih zmogljivostih. Argumenti za izboljšave so prepričljivi; gre za politično voljo. Ti argumenti so bili prepričljivi že leta 1986! (1) Stanje je zdaj s političnega, gospodarskega in obrambnega vidika veliko bolj zaskrbljujoče. EESO poziva Svet, naj si resno prizadeva za oblikovanje obrambnega dežnika EU.

1.3

Varnostna in obrambna politika bi morala okrepiti samozavest EU in držav članic. V družbi in širši javnosti, pri ustrezno opremljenih vojakih, podjetjih in zaposlenih v sektorju bi morala zbujati zaupanje. Državljani EU imajo pravico do ustrezne zaščite. Vedno bolj je potrebna ustrezna evropska oborožitev, prilagojena na prihodnost. Zato so trenutni osamljeni ukrepi držav članic popolnoma nezadostni, prav tako pa gre za zapravljanje denarja davkoplačevalcev.

1.4

V skladu s politikami in trenutno prakso v ZDA in v drugih (novo nastajajočih) globalnih akterjih in glede na izključno odgovornost vlad za zaščito oseb in zagotavljanje varnosti EESO poudarja, da je treba opredeliti evropske strateške interese v okviru skupne varnostne in obrambne politike (SVOP) (2). Nazadnje je trikotnik zunanjih zadev in varnosti, obrambne politike ter industrijskih zmogljivosti nedeljiv ter podpira položaj Evrope v svetu, njene gospodarske in politične interese in vrednote (človekove pravice, demokracijo). Evropska služba za zunanje delovanje bi morala biti neposredno udeležena.

1.5

EESO poudarja, da mora Evropa, če želi ohraniti močno varnostno in obrambno industrijo za ustvarjanje kritične mase za uspešnost in stroškovno učinkovitost, korenito spremeniti svoje mišljenje in politike. Slednje morajo zagotoviti stabilno in predvidljivo prihodnost za oborožene sile, ki bo ustrezala gospodarskemu in tehnološkemu pomenu Evrope. Zaradi velikih razlik med državami članicami so za to v prvi vrsti odgovorne glavne države članice proizvajalke.

1.6

EESO meni, da so močni argumenti za krepitev evropskega načrtovanja in zavzetega usklajevanja:

1.7

Poleg ukrepov Evropske obrambne agencije (EDA) in obrambnega svežnja iz leta 2007 (3) EESO poziva k dobro zasnovani evropski industrijski politiki za obrambni sektor, ki mora biti v skladu z vladnimi zahtevami in se financira z javnimi sredstvi. Ta industrijska politika mora v okviru strategije Evropa 2020 temeljiti na skupnih nacionalnih pristojnostih in pristojnostih EU – EDA in Komisija morata biti polnopravna partnerja – ter posvetovanjih z obrambno industrijo in drugimi zainteresiranimi stranmi, vključno s socialnimi partnerji, in potrebi po dobro organiziranem socialnem dialogu.

1.8

Politike in sredstva EU bi morali povezati naložbe na ravni EU in držav članic, kar bo zmanjšalo razdrobljenost in podvajanje javnih izdatkov, povečalo kakovost in interoperabilnost.

1.9

Najnovejše raziskave in razvoj so ključne za razvoj orožja "nove generacije", ki je nujno potrebno. Takšne raziskave in razvoj ne smejo biti nikoli izključno samo vprašanje industrije. Glavno odgovornost imajo vlade. Zato so raziskave in razvoj zelo izpostavljeni trenutnemu zmanjševanju proračunskih sredstev. Svet in zainteresirane strani bi morali čim prej opredeliti in uvesti raziskovalne programe, ki bi evropski industriji pomagali pri soočanju z neželeno odvisnostjo od drugih. Dvonamenska tehnologija je nujna. Podpirati bi jo moral program EU na področju raziskav in razvoja. Zagotoviti bi moral učinkovito čezmejno sodelovanje na področju raziskav in razvoja.

1.10

Nadaljnjo krepitev tehnološke in industrijske baze evropske industrije je treba čim bolj načrtovati. V ta namen so potrebni zadovoljivi ukrepi na ravni EU (4).

1.11

Potrebno je tesnejše sodelovanje med Komisijo, EDA in drugimi pomembnimi zainteresiranimi stranmi EU. Obnovljena zaveza predsednika Barrosa (5), podpredsednika Tajanija in komisarja Barniera je časovno zelo ustrezna. EESO pozdravlja tudi v prihodnost usmerjeno resolucijo EP o evropski obrambi in širokem naboru poglavitnih vprašanj (6), ki je bila sprejeta decembra 2011.

1.12

V istem duhu in z vidika krepitve pobude delovne skupine Evropske komisije za obrambo EESO poziva Komisijo, naj o teh vprašanjih razpravlja javno. Komisija bi prav tako morala razmisliti o zagotavljanju elementov rešitev za težave, ki izhajajo iz razlik v industrijskih in tehnoloških zmogljivostih držav članic kot tudi razlik v obsegu naložb v raziskave in obrambo na splošno.

2.1

Člen 42 Pogodbe o Evropski uniji določa, da je skupna varnostna in obrambna politika sestavni del skupne zunanje in varnostne politike. Člen 42(3) dodaja, da države članice dajo Uniji na razpolago vojaške zmogljivosti za izvajanje navedene politike. Evropska obrambna agencija (EDA) si od leta 2005 prizadeva za krepitev industrijske in tehnološke baze obrambnega sektorja in boljšo opremljenost vojakov. Vendar je napredek na tem področju zelo omejen.

2.2

Pomembni prednostni nalogi sta dokončanje notranjega trga in učinkovito finančno usklajevanje. V okviru strategije Evropa 2020 se zagotavlja močna podpora obema ciljema. Ta napredek bi moral spodbuditi tudi nove ukrepe na področju evropske obrambe.

2.3

Vendar za sektor obrambe ni značilen podoben razvoj. Zdelo se je, da bo vojaški pakt med Francijo in Združenim kraljestvom leta 1998 pomenil novo razmišljanje in nov začetek. Enaka zavzetost za tesnejše sodelovanje na področju obrambe se je odražala v ustanovitvi podjetja EADS (European Defence and Space Company) leta 2003. Vendar se to sodelovanje ni dodatno utrdilo. Omeniti je treba, da države, ki so podpisale pismo o nameri (skupina držav z največjimi proizvodnimi zmogljivosti, tj. Francija, Nemčija, Združeno kraljestvo, Italija, Španija in Švedska), v nasprotju s svojimi prvotnimi nameni še niso pripravile nobenega ustreznega predloga za racionalizacijo ali konsolidacijo.

2.4

Stagnacija je privedla do nacionalnih pristopov in poudarka na nacionalni proizvodnji. Na tem področju poteka nekakšna ponovna nacionalizacija. Industrijska podjetja s sedežem v Evropi se vsa usmerjajo na izvozne trge. Niti vlade niti industrijski partnerji nimajo enotnega strateškega koncepta.

2.5

Medtem bodo novi izzivi vse bolj vplivali na potencialne trge. Velik izziv je razvoj orožja v gospodarstvih v vzponu. Kitajska, Rusija, Indija in Brazilija, ki jim sledijo nekatere manjše države, se že pripravljajo. Kitajski proračun za obrambo naj bi se do leta 2015 povečal s trenutnih 120 milijard EUR na 250 milijard EUR. Rusija je napovedala veliko povečanje obrambnega proračuna do leta 2015. ZDA porabijo več kot dvakratni celotni znesek evropskega proračuna: 450 milijard EUR v primerjavi z 240 milijard EUR, evropski proračun pa se vse bolj zmanjšuje. Celotni evropski proračun za raziskave in razvoj dosega največ 20 % proračuna ZDA. Za vojaško osebje je namenjenih 50 % evropskega obrambnega proračuna v primerjavi s 25 % proračuna ZDA. Evropa ima več vojakov, ki pa so veliko slabše opremljeni. Svetovne razmere nikoli več ne bodo takšne kot prej. Čas ni naš zaveznik.

2.6

V zadnjih desetletjih so številne študije zagovarjale prilagoditev obrambne industrije globalnemu trgu. Vse poudarjajo trajne pomanjkljivosti, saj so obrambni trgi zelo nepopolni, ker večina držav še naprej podpira "lastno" industrijo. Načrti za izboljšanje trgov, kot je obrambni sveženj EU iz leta 2007, naj bi odpravili nekatere tržne pomanjkljivosti in različne nacionalne prakse.

2.7

Obravnavana vprašanja so zelo kompleksna, med drugim zaradi velikih časovnih zamikov od faze oblikovanja do delovanja proizvodov v praksi. EESO zato meni, da bi bilo primerneje, da se to področje obravnava v okviru širšega pristopa s tehnološkega, gospodarskega in socialnega vidika in ne zgolj z obrambnega vidika.

2.8

Ključen dejavnik so razlike v strateških konceptih držav s pomembno oboroževalno industrijo, zlasti kar zadeva opredelitev "bistvenih interesov nacionalne varnosti" ter odnosov med nacionalno varnostjo in izvoznimi trgi. Nekatere manjše države imajo precej dobro razvito industrijo, medtem ko druge nimajo skoraj nobenih proizvodnih obratov. Očitno je, da se pristopi vseh držav razlikujejo glede na njihove potrebe in zmožnosti. Rezultat tega procesa sta razdrobljenost in mozaična podoba obrambne industrije. Operacije, kot je tista v Libiji, kažejo na bolečo podobo vedno večjih vrzeli v razpoložljivih orožnih sistemih. Posledice je treba jasno priznati in oceniti.

2.9

To velja tako za naložbe kot tudi za zaposlovanje. Obrambna industrija je visokotehnološka panoga, ki zaposluje neposredno 600 000, posredno pa dodatna dva milijona kvalificiranih delavcev. Obstajajo zaskrbljujoči pritiski za dodatna zmanjšanja. Za proizvodne obrate je pogosto značilna visoka regionalna koncentracija, ti obrati pa bi lahko postali centri odličnosti, vendar obstaja nevarnost, da jih bo prizadelo zniževanje finančnih stroškov. Ti obrati bodo močno prizadeti, če reorganizacija in znižanja ne bodo načrtovani in strukturirani.

2.10

Trenutno stanje na področju zaposlovanja je seveda tudi glavna skrb posameznih vlad. To pa lahko ovira razvoj skupne vizije, ki je potrebna za ustrezno obravnavo socialnih posledic nazadujoče obrambne industrije, vključno z izgubo znanja in posledičnimi učinki na človeški kapital. Nasprotno pa bo skupna vizija spodbudila uravnoteženo ustvarjanje delovnih mest ter preprečila tveganje selitve visoko specializiranih raziskovalcev in tehničnega in znanstvenega osebja v tretje države, ki je v nasprotju s cilji, ki si jih EU prizadeva doseči s strategijo Evropa 2020.

2.11

Pristopi EU in medvladni okvir lahko imajo in morajo imeti isto usmeritev. Dokler bo prevladovala nacionalna suverenost, bodo rezultati kakršnega koli skupnega okvira omejeni, pri čemer bo doseženega le malo napredka na področju čezmernih zmogljivosti, prekrivanja in razdrobljenosti. Nasprotja med filozofijo o nacionalni suverenosti na eni strani ter finančnimi, tehnološkimi, gospodarskimi in socialnimi potrebami na drugi so očitna.

2.12

Zaskrbljujoče je, da cilj "združevanja in souporabe", tj. organizacija evropske soodvisnosti, ni bil določen v okviru skupne strategije. Kljub širokemu zavedanju o spremenjenih mednarodnih okoliščinah pritisk od zunaj očitno še ni dovolj močan za spodbujanje skupnih pristopov in rešitev. Zanimivo pa je, da evropske države na področju naročil za obrambo želijo še vedno ostati odvisne od ZDA, namesto da bi nabavljale v Evropi.

2.13

Če želi Evropa ohraniti močno varnostno in obrambno industrijo, ki bo sposobna razvijati in proizvajati najsodobnejše sisteme, s čimer bo zagotovila lastno varnost, je potrebna korenita sprememba v razmišljanju in politikah. Kakršno koli čakanje bi pospešilo zmanjševanje zmogljivosti pod ravni, ki omogočajo EU, da se ponovno povzpne na vrh na ključnih področjih. To bi bilo toliko težje, saj bi znižanja izdatkov za raziskave in razvoj neposredno vplivala na generacijo raziskovalcev in kvalificiranih delavcev. Če Evropa ne bo uspešna, lahko industrija propade, delovna mesta bodo izgubljena, znanje pa bo izpuhtelo, kar bo Evropo prepustilo na milost in nemilost drugim. Od tistih, ki si želijo najboljše za Evropo in evropsko varnost, se zahteva občutek za nujnost in ukrepanje.

3.1

Pogodba o Evropski uniji pravilno poudarja tesno povezavo med zunanjo, varnostno in obrambno politiko. Učinkovita zunanja politika mora temeljiti na prepričljivih obrambnih zmogljivostih. Ustrezne obrambne zmogljivosti je treba oblikovati in razviti glede na zaznane grožnje in dogovorjene cilje v zelo zapletenem in krhkem mednarodnem okolju.

3.2

Ključni dejavnik sta položaj in vloga EU v jutrišnjem svetu, treba pa je upoštevati hitro spreminjajoče se geopolitične razmere, v katerih se pojavlja vedno več svetovnih akterjev. S tega vidika EESO meni, da je skrajni čas za usklajena prizadevanja v Evropi. Pretekle in nedavne izkušnje potrjujejo, da lahko nadaljevanje tradicionalnih pristopov pomeni nevarnost, da bodo Evropa in države članice odrinjene na stranski tir.

3.3

EESO poziva k ustvarjanju stabilne in predvidljive prihodnosti za evropske oborožene sile, ki bo ustrezala trenutnemu gospodarskemu in tehnološkemu pomenu Evrope. Zaradi velikih časovnih zamikov od faze oblikovanja do delovanja sistemov v praksi je še bolj nujno, da se odločitve sprejmejo letos.

3.4

EESO s socialnega in političnega vidika poudarja štiri pomembne vidike, kar zadeva potrebo po učinkovitih evropskih obrambnih zmogljivostih:

3.5

Poteka stalna razprava o prihodnosti SVOP, ki pa se le redko tako imenuje. Številne teme, kot so uporaba bojnih skupin, polemike v zvezi z vzpostavitvijo enega samega sedeža za izvajanje operacij, financiranje misij EU v okviru SVOP, zagotavljanje prispevkov za navedene misije in pozivi k pregledu evropske varnostne strategije, so del razprav o SVOP v vsem, razen po imenu. Če bi k temu vprašanju lahko pristopili na navedeni način, bi to pomenilo napredek. Poleg tega je treba v vseh razpravah o teh pomembnih vprašanjih upoštevati tudi posledice odločitev (ali njihove odsotnosti) za industrijo. To bo tudi potrdilo močne povezave med industrijskimi zmogljivostmi in izvajanjem SVOP. Glavno odgovornost imajo vlade.

3.6

Transatlantski odnosi in NATO so ključnega pomena. Dolgo časa so Američani ostro kritizirali način, kako Evropejci izpolnjujejo svoje obveznosti na področju obrambe znotraj zavezništva. Na obeh straneh Atlantika se pojavljajo stalne zahteve po oblikovanju "evropskega stebra" v NATO. Do zdaj se je dogajalo ravno nasprotno.

3.7

Pomanjkanje ustreznega "evropskega stebra" ima politične korenine. V Evropi še vedno ni zadostne politične volje za opredelitev "strateških interesov" ali skupnih ključnih vojaških zmogljivosti. Nasprotno pa ZDA in druge države uporabljajo pojem strateških dejavnosti, ki zajema vse raziskave in industrije, ki prispevajo h globalni (civilni ali vojaški) varnosti njihovih državljanov.

3.8

S tega vidika EESO meni, da je treba z oblikovanjem "evropskega stebra" pretirano odvisnost evropskih vojaških zmogljivosti od ZDA nadomestiti z bolj uravnoteženim odnosom. Hkrati z nujno potrebno razpravo o skupnih evropskih strateških interesih, za katero so odgovorne izključno vlade, je treba čim prej začeti s pravilnim načrtovanjem prek sodelovanja med evropskimi institucijami, državami članicami in obrambno industrijo ter s postopnim pregledom navad držav članic, da avtomatično kupujejo "s police" v ZDA.

3.9

Izboljšanje pogojev za bolj enakopravno industrijsko sodelovanje s sektorji v ZDA bo koristno z industrijskega in finančnega vidika.

4.1

Zunanja, obrambna oz. varnostna politika in obrambna industrija so med seboj tesno povezane. Kljub privatizaciji imajo vlade v obrambni industriji velik delež kot stranka, regulator in izdajatelj izvoznih dovoljenj.

4.2

Obrambna industrija ima na izvoznih trgih veliko manevrskega prostora. To je deloma posledica privatizacije in deloma ustreznih spodbud vlad: zaradi gospodarske krize postajajo nekateri obrambni ministri jasni zagovorniki izvoza. Vendar je obrambni sektor zaradi krize prisiljen, da obravnava izvoz kot osrednjo značilnost svojega poslovnega modela. Leto 2011 je bilo za evropske industrije v povprečju zelo donosno. Podjetja so precej uspešna tudi pri razvoju dvonamenske proizvodnje.

4.3

Svetovni akterji, kot so Kitajska, Indija in Brazilija, imajo lastne zunanjepolitične ambicije, ki privedejo do zviševanja obrambnih proračunov. V tem trenutku to ustvarja priložnosti za evropski izvoz. Vendar kako dolgo še? Industrija še vedno posluje sorazmerno dobro, vendar je njen uspeh v glavnem odvisen od naložb pred približno 20 ali 25 leti. Nadaljnje zmanjševanje ali stagnacija naložb bi v tem trenutku že imela nepopravljive posledice za bližnjo prihodnost.

4.4

Poleg tega je mogoče pričakovati, da bodo novo nastajajoče sile začele nadgrajevati svojo industrijo neodvisno od zahodnih industrij in da bodo posledično kot prihodnji konkurenti Evrope na trgih tretjih držav vedno bolj blokirale ali pogojevale uvoz iz zahodnih držav.

4.5

Trenutno v Evropi ni nobenih novih pomembnih programov pred začetkom izvajanja, kar bo nedvomno vplivalo na prihodnji uspeh na področju izvoza. Poleg tega že nekaj časa nobena od pomembnih držav v vzponu ni izvedla prenosa tehnologije in proizvodnje večjega obsega v svojo državo.

4.6

Enkratne izvozne pogodbe bodo najverjetneje uporabljene za kopiranje tehnologije zahodnih industrij. Za to bi lahko bila alternativa blokadi uvoza vzpostavitev proizvodnih (in razvojnih) objektov v teh državah. Trenutno je v glavnem mogoče le domnevati, v kakšni meri bo takšen razvoj vplival na industrijske objekte in možnosti za delo v Evropi. Na dolgi rok je verjetno, da bodo položaj evropske industrije spodkopali novo nastajajoči velikani. Napredna tehnologija in proizvodnja v teh državah bosta vplivali tudi na (potencialne) evropske izvozne trge v drugih tretjih državah. Konkurenca med proizvodi in cenami bo ostrejša.

4.7

Zaradi velikih časovnih zamikov v razvoju in proizvodnji ter tehnoloških naložbah in stalnih inovacijah Evropa potrebuje ciljno usmerjeno usklajevanje za zagotavljanje sodobne in neodvisne obrambne industrije. Dokler bodo velikost trga v glavnem določale nacionalne meje, bo skoraj avtomatično pod kritično maso, tudi v velikih državah članicah. Izvoz v tretje države lahko to do neke mere ublaži, vendar je prihodnost negotova, tržne razmere pa pogosto še zdaleč niso stabilne.

4.8

Stalna zniževanja proračunskih sredstev, ki v sedanjih okoliščinah pomenijo znatne omejitve, bi morala biti svarilo. Vplivajo na proračune za naložbe in javna naročila, in sicer ravno takrat, kadar operativni stroški in stroški vzdrževanja ostajajo na isti ravni ali se zvišajo kot posledica stalnih vojaških operacij (Afganistan, Libija, operacije boja proti piratstvu, če navedemo le nekatere).

4.9

To bi pomenilo preložitev ali celo ukinitev naložb, ki so ključnega pomena za industrijo, da se zagotovita vzdrževanje in obnova proizvodnih in razvojnih zmogljivosti. Poleg tega bo industrija sama v kriznih časih manj pripravljena vlagati v takšno vzdrževanje ali nove dejavnosti. Samo z doslednim sodelovanjem je mogoče zagotoviti potrebne naložbe.

4.10

EESO zagovarja dobro zasnovano evropsko industrijsko politiko za obrambni sektor, od zasnove sistemov do operativne faze. Tukaj gre za posebno industrijsko politiko. Že po svoji naravi ta politika pomeni javni trg: raziskave in razvoj je treba zaradi nedonosnih začetnih marž in zaradi posebnih vladnih zahtev financirati s sredstvi, ki ne bodo izhodiščni kapital. Treba je opredeliti ključne evropske industrijske zmogljivosti ter naložbene politike za spodbujanje močne evropske proizvodnje. Nobena država sama nima zadostnih sredstev za financiranje "nove generacije" orožja, zato je treba nacionalne in evropske cilje ter nacionalna in evropska sredstva združiti v finančnem in industrijskem smislu. Upravljanje bi moralo temeljiti na skupnih pristojnostih EU in držav članic v skladu s sprejeto strategijo Evropa 2020. To je tudi učinkovita oznaka za optimizacijo usklajevanja med evropskimi institucijami in znotraj Komisije, ki še vedno deluje pod svojimi zmožnostmi. S tega vidika lahko delovna skupina, ki bo kmalu začela delo kot platforma – Komisija, EDA in EEAS – za razpravo o prednostnih nalogah, zmogljivostih in vrzelih, zagotovi dragoceno podporo.

4.11

Raziskave in razvoj so osrednja tema. Obrambna industrija je visokotehnološka, na znanju temelječa industrijska dejavnost, ki bo potrebna tudi za razvoj izpopolnjenih prototipov. Raziskave in razvoj skoraj nikoli niso izključno samo vprašanje industrije. Razvoj in življenjski cikli sistemov so enostavno predolgi, finančni učinek pa prevelik, da bi industrija prevzemala vsa finančna tveganja. Zgodovina kaže, da se vsi uspešni programi izvajajo v sodelovanju med vladami in industrijo.

4.12

Zelo visok odstotek za raziskave in razvoj na področju obrambe na svetu financirajo vlade bodisi neposredno ali posredno prek nabav. Glede na naravo proizvodov ni presenetljivo, da se industrije na splošno izogibajo prevelikim finančnim tveganjem. Raziskave in razvoj na področju obrambe so zelo občutljivi za zniževanja vladnih izdatkov.

4.13

Posledično so za raziskave, tehnologijo in razvoj poleg konsolidacije industrije potrebna tudi zadostna finančna sredstva in združevanje, o katerih se bodo dogovorile države članice, Komisija in industrija. Naložbe v obrambo zahtevajo visoko raven financiranja za raziskave in razvoj ter tehnološke projekte. Poleg tega je treba zagotoviti dostop do kritičnih tehnologij. Če ključne tehnologije za razvoj in proizvodnjo ne bi bile več dostopne zaradi omejitev uvoza, ki bi jih uvedli drugi, bi nastale resne težave za doseganje ciljev na področju evropske varnosti.

4.14

Raziskave in razvoj, ki se izvajajo zunaj obrambnih organizacij, imajo zelo pomembno vlogo zaradi napredka neodvisne znanosti in tehnologije na številnih področjih. Pogosto se šele v zadnjih fazah razvoja z zadnjo uporabo določi, ali gre za raziskave in razvoj na "obrambnem" ali "civilnem" področju. Dvonamenskost raziskav in razvoja, kot je IT, je vedno bolj pomembna za uporabe v obrambne namene. Za bazo evropske obrambne tehnologije in industrije je zato ključnega pomena, da se spodbudi ta "dvonamenskost" raziskav in razvoja, zlasti zato, ker zagotavlja finančna sredstva, ki izvirajo zunaj obrambnih skupnosti.

4.15

O javnem financiranju raziskav in razvoja na ravni EU se morajo dogovoriti države članice. To financiranje lahko poteka v okviru prihodnjega 8. okvirnega programa ali prek ločenega sklada, po možnosti prek svežnjev na področju naprednih raziskav, kot sta nanotehnologija in umetna inteligenca. Zaradi razmerja med obrambno industrijo in javnim sektorjem je treba načrtovati posebne postopke.

4.16

EDA in Komisija bi morali imeti glavno vlogo, kot predvideva evropski okvir za sodelovanje, tudi zato, da se prepreči dnevno politično vmešavanje. EDA mora imeti možnost, da odigra svojo vlogo, kot je predvideno v Lizbonski pogodbi (7).

4.17

Ustrezna delovna sila z najnovejšimi spretnostmi in znanjem je ključna za industrijski program in program raziskav in razvoja na področju obrambe (8). To je dodaten trden argument, ki zagovarja stabilen okvir za raziskave in razvoj in industrijo in ne nenadzorovano prestrukturiranje. Treba je upoštevati, da je delovna sila na področju obrambe temelj za prihodnost obrambnih zmogljivosti. Posvetovanje in komuniciranje z industrijo, inštituti za raziskave in razvoj, visokošolskimi ustanovami, vojaškimi organizacijami in zainteresiranimi sindikati morata prispevati k temu, da bosta tekoče prestrukturiranje in napredna proizvodnja orožja v Evropi ustrezno organizirana.

4.18

Zaradi proračunskih omejitev je treba odpraviti prekrivanja in neučinkovitost. Nadzorovana konsolidacija ni nujno enaka ustanavljanju velikih podjetij. Konsolidacija pomeni vzpostavitev zadostne kritične mase in kakovosti v skladu z mednarodnimi standardi, ki zagotavljajo konkurenčen položaj na domačih trgih in v tretjih državah. Vlade, pomembni akterji EU in industrija morajo vedno bolj usklajevati načrtovanje projektov na evropski ravni.

4.19

Razlike v velikosti in dosežkih industrij so dejstvo. Države članice se glede na obseg industrije močno razlikujejo. Del sporazuma med udeleženimi državami bi moral zagotoviti, da se industrije v državah, ki niso podpisale pisma o nameri (tj. glavne proizvajalke), vključijo v pomembne projekte. Ta pristop ni zgolj politično zaželen, temveč spodbuja tudi plodne odnose med velikimi in malimi podjetji ter raziskovalnimi inštituti. Kot dobavitelji bi MSP morala uspešno prispevati k verigam pametne specializacije.

4.20

Posebno pozornost je treba nameniti zaznavni ranljivosti v državah Srednje Evrope zaradi njihove izpostavljene geografske lege. Ker je treba državljanom v teh državah dati občutek, da so dobro zaščiteni, in ker je zaželeno, da se v celoti izkoristi posebno tehnično znanje na področju obrambe, EESO poudarja potrebo po ustrezni vključitvi razpoložljivega znanja in sposobnosti v državah Srednje Evrope v tekoče in prihodnje obrambne projekte.

4.21

Integriran evropski trg za obrambne proizvode bi pomenil stabilnejši domači trg. Poleg povezovanja obstoječih nacionalnih trgov bi evropski trg spodbudil usklajevanje ali celo standardizacijo zahtev in pravil o javnih naročilih med različnimi državami članicami. Več usklajenosti ali standardizacije bi pomagalo izboljšati finančne in gospodarske razmere, ki bi prispevale k večji konkurenčnosti evropskih podjetij na globalnem trgu.

4.22

Evropski obrambni trg bi imel kritično maso. S tega vidika EESO opozarja na škodljive posledice, če bodo države članice še naprej kupovale "s police" v tujini, zlasti v ZDA. Prvič, to zmanjšuje prednosti evropskega trga za industrijo; posledično bi se cene takšnih obrambnih proizvodov za evropske stranke zvišale, če bi se industriji preprečila prodaja na trgih tretjih držav, kjer bo (državna) konkurenca nedvomno postala ostrejša. Drugič, evropske države, ki v ZDA kupujejo "s police", plačujejo za ameriške tehnološke stroške, ki so vključeni v ceno navedenih proizvodov.

4.23

Glede na finančne in mednarodne politične izglede so temeljna evropska razprava in operativni sklepi nujni. Če vse države članice ne bodo želele sodelovati v skupnem okviru, mora prevladati načelo "okrepljenega sodelovanja". Več povezovanja in pozitiven odnos do kupovanja evropskih proizvodov se bosta izkazala kot edini način, da se doseže velikost trga, ki je primerljiva s tisto v ZDA. Brez učinkovitega domačega trga obstajajo razlogi za resne dvome, ali ima evropska industrija kakršne koli možnosti za konkuriranje na globalni ravni.

5.1

Industrijska struktura različnih oboroženih sil – na kopnem, morju in v zraku – se med državami močno razlikuje. Za številna področja velja, da nobena država ni več sposobna sama razvijati novih generacij orožja.

5.2

Na področju kopenske oborožitve je samo omejeno število velikih, sistemsko celovitih podjetij sposobno razvijati in proizvajati glavne bojne tanke in lažja vojaška vozila. Glavni evropski proizvajalci so v Franciji, Nemčiji in Združenem kraljestvu. Obstaja cela vrsta podsistemskih proizvajalcev in ponudnikov na tretji stopnji, pri čemer je srednja Evropa premalo zastopana.

5.3

Številne države razvijajo "lastno" ladijsko industrijo in gradijo plovila, katerih velikost in kompleksnost se med državami zelo razlikujejo. Države podpisnice pisma o nameri in Nizozemska so vodilne, tudi na področju oblikovne zasnove in kompleksnih pomorskih raziskovalnih objektov, ki se od razvoja civilnega ladjedelništva precej razlikujejo. Tudi tukaj obstaja cela vrsta podsistemskih proizvajalcev in ponudnikov na tretji stopnji.

5.4

Vojaški zrakoplovi se razvijajo in proizvajajo samo v nekaj državah. Industrija je skoncentrirana na manjše število pretežno multinacionalnih podjetij, ki delujejo na evropski in širši ravni: v glavnem gre za EADS, BEA-Systems, Dassault in Saab-Aircraft. Napredne raziskave na področju aerodinamike so omejene le na nekaj držav.

5.5

Sektor elektronike, vključno s poveljevanjem, komuniciranjem in nadzorom, je za obrambo vedno bolj pomemben, pri čemer so najpomembnejši akterji Thales, BAE-Systems in Finmeccanica. Za največji evropski skupini elektronske industrije, Philips in Siemens, je obramba manj pomembna. Za ti dve podjetji je obseg proizvodnje za stroškovno učinkovito množično proizvodnjo posebnih elektronskih sestavnih delov, kot so integrirana vezja za obrambo, tako ali tako premajhen. Angažiranje teh velikih industrijskih skupin pa vseeno kaže, kako pomembna je dvonamenskost na tem področju.

5.6

Kar zadeva streliva in eksplozive, se je število industrij v zadnjih desetletjih postopoma zmanjševalo, deloma zaradi okoljskih omejitev. Zaradi javne varnosti je ta industrija prisiljena, da starejše proizvodne obrate ali preselijo ali jih enostavno zaprejo.

5.7

Dostop do kritičnih tehnologij je ključnega pomena in ga je treba podpirati v okviru SVOP. Enako velja za nekatere materiale, kot so ogljikova vlakna ali materiali za elektronske sestavne dele.

5.8

Obrambni sveženj iz leta 2007, ki je bil sprejet leta 2009, je lahko v veliko podporo. Države članice bi morale direktivi prenesti do poletja 2011. Še vedno je prezgodaj, da bi njune posledice za oblikovanje notranjega trga ocenili kot pozitivne oziroma bi bili glede njih skeptični. Proces še ni zaključen, na izvedbo cilja prenosa obrambnih proizvodov znotraj Skupnosti in pojmov, kot so "bistveni interesi nacionalne varnosti", pa bo treba še počakati.

5.9

Člen 346 PDEU omogoča odstopanje od zakonodaje EU na področju javnih naročil, da se zaščitijo bistveni interesi nacionalne varnosti. Ta široka opredelitev lahko prepreči ustrezen razvoj trga, zlasti v želenih dobavnih verigah. EESO zagovarja ožjo razlago člena 346, ki nudi zadostne možnosti za evropske rešitve in optimalne evropske dobavne verige, da se spodbudijo varnost oskrbe, strokovno znanje v državah članicah ter čim bolj ugodno razmerje med ceno in kakovostjo.

5.10

Nacionalna varnost informacij povzroča podobne težave, kot so tiste, navedene v točki 5.9, in jo je treba prav tako preučiti. To je pomembno in občutljivo vprašanje tudi v zvezi z udeležbo evropskih industrij v obrambnih projektih v ZDA.

5.11

"Souporaba in združevanje" sredstev, vključno s skupnimi programi usposabljanja, bi morali biti v prihodnost usmerjen program. Temeljni pogoj je, da se besedna podpora nadomesti s konkretnim načrtovanjem in ciljno usmerjenim pristopom z jasno določenimi fazami. Vendar dokler ne bo sporazuma o obrambnih doktrinah, bo zelo težko uresničiti "souporabo in združevanje" na izvedljiv način.

4.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 299/24

—

v razpravo in komunikacijo vključiti moške;

—

odpraviti stereotipe glede spola, zlasti v izobraževanju in poklicnih poteh;

—

spodbujati visokošolske študije, ki lahko vodijo ženske k ustanavljanju novih podjetij;

—

zagotavljati pravičen dostop do financiranja in virov pod enakimi pogoji ter

—

izboljšati socialno varstvo za samozaposlene.

—

Evropska mreža mentorjev za podjetnice, ki je bila ustanovljena na dogodku poljskega predsedstva 15. novembra 2011. Mreža je eden od ukrepov, predlaganih v pregledu akta za mala podjetja leta 2011, in krepi ter dopolnjuje ukrepe za razširjanje, spodbujanje in podporo ženskega podjetništva;

—

Evropska mreža za pospeševanje ženskega podjetništva (WES);

—

Spletni portal za žensko podjetništvo (6).

—

odpraviti nezakonito diskriminacijo in nadlegovanje na podlagi spola,

—

spodbujati enake možnosti žensk in moških.

5.1.3.1

Ustanovitev pisarne za lastnice podjetij v Evropski komisiji in pristojnih ministrstvih držav članic. Pisarna naj po možnosti ne bi bila del ministrstev, pristojnih za enake možnosti, da se zagotovi jasno razlikovanje med pristojnostmi za gospodarske dejavnosti in enake možnosti. Imeti mora resni mandat s cilji in viri. V GD za podjetništvo se izključno z ženskim podjetništvom v Evropi trenutno ukvarja 1 od 900 zaposlenih!

5.1.3.2

Imenovanje direktorja/odposlanca oz. predstavnika na visoki ravni za žensko podjetništvo v Evropski komisiji in ministrstvih držav članic, pristojnih za podjetništvo, ki bi imel medresorsko vlogo za ozaveščanje o gospodarskih koristih spodbujanja več žensk, da ustanovijo in razvijajo podjetja. Ti uradi bi morali biti časovno omejeni (4–10 let, odvisno od gospodarstva in strukture financiranja) in bi morali imeti zelo jasne naloge s konkretnimi cilji in odgovornostjo. Direktor/odposlanec ali predstavnik na visoki ravni za žensko podjetništvo bi bil lahko pristojen tudi za spodbujanje gospodarstva in visokošolskih poti, ki bi povečale delež ženskega podjetništva, kot na primer raziskave, znanost, visoka tehnologija, neposredna prodaja in spletni/IT razvoj.

5.1.3.3

Zbiranje najpomembnejših podatkov, ki omogoča merjenje in kvantificiranje dodelitev virov podjetnicam, kar je glavni razlog, da se ženske srečujejo z diskriminacijo v svetu podjetništva, zlasti v zagonski fazi. Podpora pripravi letne posodobitve politik in raziskav o ženskem podjetništvu v evropskih regijah. Večje zbiranje podatkov, razčlenjenih glede na spol, v vladnih uradih in agencijah ter boljši dostop do njih. Nujno je, da GD za podjetništvo ter ministrstva držav članic, pristojna za gospodarski razvoj, izvedejo oceno učinka glede na spol z zbiranjem ustreznih podatkov, med drugim o številu podjetnic, številu podjetij, ki so v lasti žensk, številu zaposlenih v teh podjetjih ter dodelitvi sredstev tem podjetjem in podjetnicam. Treba je priznati, da so države, kot so Avstralija, Kanada in ZDA, z zbiranjem in analizo tovrstnih podatkov uspešno povečale delež ženskega podjetništva.

5.1.3.4

Uveljavljanje veljavne zakonodaje na področju enakosti spolov. Aktualni podatki kažejo, da je delež brezposelnosti med ženskami na najvišji ravni v zadnjih 23 letih v Evropi. Tudi brezposelnost mladih, med njimi je mnogo diplomantk, je rekordno visoka. Obstajajo razlike v plačilu med spoloma in delež žensk, ki so zastopane pri odločanju v Evropi, je premajhen. Nujno je, da EU in države članice izpolnijo svojo obveznost zagotavljanja enakih možnosti z razpolaganjem z informacijami, razčlenjenimi po spolu, zlasti pri zbiranju podatkov in dodeljevanju virov.

5.2.1.1

Ker so vse dejavnosti, povezane s spodbujanjem ženskega podjetništva in podjetij, ki so v lasti žensk, družbeno in gospodarsko koristne za vse, je treba moške spodbujati, da se vključijo v to razpravo in priznajo dodano vrednost spodbujanja dejavnosti žensk kot podjetnic. V ustrezno komunikacijo, mreže in usposabljanja bi bilo treba vključiti oba spola in socialno varstvo bi moralo zagotoviti enako obravnavo vseh udeležencev v družbi.

5.2.1.2

Treba je zagotoviti, da imajo vsi dostop do podjetništva, s tem, da se v izobraževanju na vseh ravneh odpravijo stereotipi glede spola podjetnikov ter uredijo jezik in izrazi, ki se uporabljajo za opis podjetnikov. Hkrati je treba zagotoviti, da bo podpora, ki jo univerze in ustanove nadaljnjega izobraževanja ponujajo podjetnikom, privlačna in uporabna za mlade ženske, da se tako odpravijo razlike med številom mladih moških in žensk, ki ustanavljajo podjetja.

5.2.1.3

Treba je spodbujati tradicionalne in netradicionalne poklicne poti za ženske vseh starosti na način, ki se ne ozira na spol. V Evropi je mnogo visoko usposobljenih žensk z univerzitetnimi nazivi, od katerih so mnoge zaradi krize trenutno brezposelne in ki morda niso razmišljale o ustanovitvi lastnega podjetja.

5.2.1.4

Treba je ustanoviti podjetniške centre, namenjene ženskam, ki ponujajo osnovne podatke za podjetja, mreže, izmenjavo znanja, usposabljanje in mentorstvo. V nekaterih državah EU teh centrov ni, drugod v EU pa so pogosto nezadostno financirani v okviru podjetniških združenj in gospodarskih zbornic. Vendar pa so ti centri z uporabo namenskih sredstev lahko zelo učinkoviti pri spodbujanju ženskega podjetništva. Številne primere dobre prakse je mogoče najti v Nemčiji.

5.2.1.5

Za ženske, ki želijo ustanoviti lastno podjetje ali razvijati svoje raziskave ali inovacije, je treba zagotoviti podporo in dostop do informacij, sredstev in virov na področju raziskav, znanosti in tehnologije.

5.2.1.6

Finančne ustanove morajo pregledovati razkritje informacij o posojilih glede na spol. Na podlagi neke raziskave se je izkazalo, da ženske redkeje dobijo posojila in da se jim pogosto podeljujejo po veliko višjih obrestnih merah kot moškim (15).

5.2.1.7

Treba je pregledati določbe o socialnem varstvu za vse podjetnike, še zlasti pa njihove praktične vidike za podjetnice v času nosečnosti, materinstva in negovanja drugih družinskih članov. Akcijski načrt Komisije Evropska agenda za podjetništvo (16) poudarja potrebo po boljših programih socialne varnosti, vendar temu ustrezni predlogi ne gredo dovolj daleč.

5.2.1.8

Treba je pripraviti in izvajati sporazum EU o javni radioteleviziji, da se spodbudi javne radiotelevizije držav članic, da se zavežejo k določitvi ciljev o uravnoteženem medijskem poročanju glede na spol v zvezi s podjetništvom, tako da se o ženskah poroča na poslovnih straneh in ne na straneh, namenjenih ženskam. Raziskave so pokazale, da medijsko poročanje lahko pomembno in pozitivno vpliva na dojemanje in obravnavanje ženskega podjetništva. Večje poročanje medijev o uspešnih podjetnicah kot vzornicah bi imelo merljiv učinek na odnos družbe do ženskega podjetništva.

4.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 299/29

1.1

Potencial žensk, ki delajo in/ali se ukvarjajo s poslovanjem na kmetijskih in podeželskih območjih je treba analizirati, registrirati in vrednotiti v vseh politikah EU, zato ga torej nobena od teh politik ne sme kaznovati: to je nujna osnova za to, da bi bile ženske lahko akterji razvoja in inovacij ter s tem pomagale celotni panogi pri premagovanju krize.

1.2

Celotna zakonodaja in vsi programi EU morajo zagotavljati enako obravnavo, enake možnosti in enake ukrepe spodbujanja položaja žensk, in sicer z učinkovitim vključevanjem enakosti spolov v vse politike, ob čemer je treba poenostaviti postopke za dostop do virov in redno preverjati rezultate.

1.3

Ženske morajo biti vključene v razvojne načrte sektorja na regionalni in lokalni ravni: to pomeni, da jih je treba usposobiti, da sodelujejo ter izražajo svoje potrebe, izkušnje in projekte (capacity building – razvoj zmogljivosti).

1.4

Pri sodelovanju univerz in raziskovalnih središč z ženskami je treba proučevati možnosti in potrebe, zagotavljati orodja za usposabljanje in tehnološka orodja za podporo razvoju podjetij, ki jih vodijo ženske, ter izboljševati kakovost dela in življenja žensk v kmetijstvu.

1.5

IKT (1) so bistvenega pomena za razvoj in izboljšanje dejavnosti žensk v kmetijstvu, pod pogojem, da so učinkovite, geografsko dobro porazdeljene, dostopne in poceni (širokopasovni dostop). To lahko ustvarja tudi delovna mesta za tehnike na področju IKT.

1.6

Vzpostavljanje ženskih mrež, ki ga olajšujejo učinkovite IKT, razvija stike, podpira sodelovanje ter spodbuja odnose in izmenjavo dobrih praks med ženskami v EU ter v državah kandidatkah in tretjih državah, kar prinaša koristi tudi za mednarodno sodelovanje in trgovino.

1.7

Usposabljanje mora biti usmerjeno k potrebam in možnostim žensk; prepustiti jim je mogoče inovativne oblike razširjanja znanja (skupine za razpravo in samousposabljanje, časopisne rubrike, informativne seje v izobraževalnih ustanovah itd.).

1.8

Da bi se ženske lahko organizirale in sodelovale z razvijanjem svojih možnosti, so potrebne učinkovite, cenovno dostopne in prilagodljive storitve, ki jim lahko zagotavljajo prosti čas tako, da jih razbremenijo dela v zvezi z oskrbo. To velja za področja zdravja, prevoza, posojil, distribucije, trženja, skrbi za starejše in otroke, pa tudi za sektorje socialne blaginje, ki naj zagotavljajo varstvo za tiste ženske, ki tega varstva niso deležne. Tudi v tem primeru to v zadevnih storitvah ustvarja novo nova delovna mesta.

1.9

Vse države članice EU bi morale spodbujati pravno priznanje zakonskih partnerk, ki pomagajo pri izvajanju dejavnosti v kmetijstvu, da bi bile lahko upravičene do zaščite v okviru sistemov socialnega in zdravstvenega varstva. Na ravni EU bi bilo primerno opredeliti zakonski okvir za skupno imetništvo, morda v obliki statuta žensk v kmetijstvu in na podeželju.

1.10

Ženske lahko prispevajo k trajnosti kmetijstva in svojega okolja, če imajo na voljo potrebna spoznavna in tehnološka orodja (zelene tehnologije, upravljanje in učinkovito rabo virov, pridobivanje čiste energije). Za zagon tovrstnih inovativnih in trajnostnih podjetij je treba zagotoviti hiter postopek poenostavljenega dostopa do virov (predvsem v okviru II. stebra skupne kmetijske politike).

1.11

Ženske so lahko gonilo oživljanja obrti ter tradicionalnih kakovostnih in bioloških izdelkov, med drugim tudi z vzpostavljanjem tesnejšega sodelovanja med proizvajalkami in potrošnicami, ki ga je treba preučiti in ovrednotiti (kot pri "kratkih verigah").

1.12

Reforma skupne kmetijske politike (SKP) in politike razvoja podeželja morajo skupaj spodbujati delo in dejavnost žensk predvsem s tematskimi programi za ženske (II. steber).

1.13

Države članice, regije, lokalne uprave in socialni partnerji so soodgovorni za spodbujanje možnosti žensk, ki živijo na kmetijskih in podeželskih območjih. Zagotavljati morajo zakonitost in poskrbeti za vzpostavitev ustreznega pravnega okvira, ki zagotavlja uresničevanje načel enakosti in zastopanja tudi v njihovi notranji strukturi. Pozitivni primeri v državah članicah bi morali služiti kot spodbuda za ustrezno zastopanost žensk v vseh političnih, gospodarskih in socialnih organih v kmetijstvu in na podeželju, k čemur je pozval tudi Evropski parlament.

2.1

Potencial žensk v kmetijstvu in na podeželju je podcenjen: poročilo o SKP za leto 2010 (2) ženske omenja samo v okviru statističnih podatkov Eurostata, poročilo o razvoju podeželja za leto 2010 pa bežno navaja razkorak v stopnji zaposlenosti (76 % za moške in 62 % za ženske (3)). Tudi v zanimivem sklepu Sveta z dne 20. februarja 2006 o strateških smernicah Skupnosti za razvoj podeželja  (4) so ženske omenjene le v zvezi s potrebo po spodbujanju njihovega dostopa do zaposlitve.

2.2

Evropski parlament, po drugi strani, v svoji resoluciji iz leta 2011 o vlogi žensk v kmetijstvu in na podeželju (5) natančno navaja glavna vprašanja, s katerimi se ženske soočajo, in predlaga nekatere strateške poti, da bi jih podprl v njihovi družbeni in gospodarski stvarnosti. EESO podpira analizo Evropskega parlamenta in se strinja z njenimi sklepi, ob tem pa opozarja tudi na več svojih mnenj (6).

2.3

EESO pozdravlja predlog Komisije za uredbo s skupnimi določbami o strukturnih skladih in spremljajoče delovne dokumente služb Komisije (7) ter sporočilo o evropskem partnerstvu za inovacije na področju kmetijstva (8): ti dokumenti vsebujejo zanimive elemente, ki vlivajo upanje, da bodo institucije vprašanjem enakosti spolov namenjale več pozornosti. EESO upa, da bodo sledile ustrezne odločitve Sveta.

2.4

EESO zelo ceni dejavnosti organizacij kmečkih žena in podobnih mrež, ki včasih samostojno, včasih pa pod okriljem kmečkih združenj delujejo v več državah članicah. Obstajajo tudi organizacije, ki združujejo kmečko mladino in si močno prizadevajo za enakost spolov. Na ta način se ženske izobražujejo in spodbujajo k dodatnemu udejstvovanju na podjetniškem, socialnem, poklicnem in političnem področju. V precejšnji meri so zaslužne za dosedanji napredek, npr. glede socialne varnosti kmečkih družin. V nekaterih kmečkih združenjih, v katerih so tradicionalno prevladovali moški, so danes zelo aktivne in vplivne ravno ženske (9). Takšni primeri bi morali biti zgled v vseh državah članicah.

2.5

Namen tega mnenja je, da – vzporedno z navedenimi dokumenti – opredeli nekatera merila in ukrepe, ki lahko pomagajo ženskam, da bi izkoristile možnosti, ki jih imajo kot delavke in podjetnice, ter prevzele inovativno vlogo za trajnostni razvoj in kakovostna delovna mesta. Boljša opredelitev možnosti in potreb zaposlovanja žensk ter ženskega podjetništva na področju kmetijstva in na podeželju lahko izboljša proizvodnjo, ji podeli strateško razsežnost, jo diverzificira in omogoči večjo skladnost med SKP ter ukrepi za razvoj podeželja in teritorialno kohezijo.

3.1

Zaporedne reforme SKP so zameglile konceptualno razmejitev med kmetijskim gospodarstvom, podeželskim gospodarstvom ter teritorialnim upravljanjem oziroma razvojem. To je razširilo prizorišče (10), na katerem je treba preučiti probleme, s katerimi se soočajo ženske, vendar je tudi povečalo potrebo po natančnih, razčlenjenih in kakovostnih podatkih, na podlagi že opravljenega dela Eurostata. V resoluciji Evropskega parlamenta iz leta 2011 je navedeno, da je redno zaposlenih v kmetijstvu 26,7 milijona oseb, od tega 42 % (tj. 11,2 milijona) žensk, vključno z vsemi kmetijskimi dejavnostmi in dejavnostmi na podeželju, kjer ljudje opravljajo kakršno koli delo (ki pa pogosto ni ne njihovo edino ne glavno delo), Eurostat pa meri zaposlenost v kmetijstvu na podlagi letnih delovnih enot (Annual Working Units, AWU), kar zmanjšuje skupno število moških in žensk, zaposlenih v kmetijskem sektorju, v letu 2010 na 11,1 milijona (za kmetijstvo, gozdarstvo, lov in ribolov); skupno število zaposlenih žensk naj bi bilo torej približno 4,7 milijona (11).

3.2

To sklicevanje na statistično metodologijo kaže, da problem ni pomemben zaradi številk, temveč zaradi strateškega pomena kmetijstva in podeželja v medsebojnem delovanju z mestnimi in primestnimi območji ter njihovim trajnostnim okoljskim in družbenim razvojem. Stvarnost žensk v kmetijstvu in na podeželju bo v tem mnenju torej obravnavana z dveh vidikov: z vidika visoke ravni proizvodnih standardov evropskega kmetijstva in z vidika možnosti, ki jih predstavljajo ženske in ki jih je mogoče sprostiti z omejenimi, vendar učinkovito in usmerjeno uporabljenimi viri. Upoštevati bo treba, da smo še vedno v obdobju hude krize, ki povzroča težave – a tudi priložnosti – za ženske, ki živijo in delajo na kmetijskih in podeželskih območjih.

4.1

Nedavne raziskave razmer v kmetijstvu in na podeželju kažejo, da je panoga po padcu proizvodnje in zaposlenosti zaradi umirjanja potrošnje in izvoza spet začela rasti in povečala prihodke. Še posebej notranji trg se do neke mere nagiba h kakovosti in trajnosti; potrošniki na primer vedno raje kupujejo lokalne proizvode (distribucija z "nič kilometri" ali "kratka veriga" (12)) in/ali biološke proizvode.

4.2

Na področju zaposlovanja je bilo v obdobju od leta 2007 do 2008 v kmetijstvu izgubljenih približno 900 tisoč delovnih mest, v obdobju od leta 2008 do 2009 pa 200 tisoč letnih delovnih enot (13). Negativni trend zaposlovanja bi se torej lahko ustalil na vrednostih, ki odražajo fiziološko zmanjšanje števila zaposlenih zaradi racionalizacije podjetij, z zmanjšanjem nekvalificirane delovne sile v korist bolj usposobljene.

4.3

Kljub tem razlogom za optimizem zagotovo nismo izšli iz krize in tudi položaj žensk se ni izboljšal. V velikem delu kmetijske proizvodnje še naprej na črno zaposlujejo žensko delovno silo, ki je že sicer v bistveno slabšem položaju tako pri zaposlitvah s polnim (26 % žensk v primerjavi z 52 % moških) kot s krajšim delovnim časom (9,7 % moških v primerjavi z 11,8 % žensk) (14); poleg tega obstaja še področje sezonskega dela (z velikanskim deležem zaposlenih v primerjavi z majhnim deležem zaposlenih za nedoločen čas) in priložnostnega dela ter dela na črno, kar je zelo razširjena, nevidna stvarnost in količinsko neopredeljen problem, glede katerega bi morali posredovati s spodbujanjem legalizacije dela na črno in, kjer je to mogoče, stabilizacije dela žensk.

4.3.1

Zelo zaskrbljujoč je položaj priseljenk (tako iz držav EU kot iz tretjih držav), ki jim pogosto odrekajo najosnovnejše pravice, od zamud pri izplačevanju plač do neupravičenih ali neupravičljivih znižanj plač. Ta položaj se je od izbruha krize še poslabšal in ga ni mogoče upravičevati s težavami pri zagotavljanju posojil za majhna kmetijska ali predelovalna podjetja. Številne delavke so se morale vrniti v državo izvora brez plačila ali pa so se znašle na milost in nemilost prepuščene izkoriščevalcem, kriminalcem in trgovcem z delovno silo, ki jih v nekaterih državah EU žal še ni mogoče kazensko preganjati.

4.3.2

Prostorska razpršenost kmetijskih podjetij in pogosto tudi njihova majhnost zapletata nadzor nad zakonitostjo delovnih razmerij. Vendar pa je skrbno upravljanje lokalnih oblasti, skupaj s socialnimi partnerji in organizacijami civilne družbe, lahko izhodišče za boj proti nepravilnostim in kriminalu, kar zagotavlja pravice in varnost za vse.

5.1

Pomemben vidik pri delu žensk je kakovost kmetijske proizvodnje, ne glede na to, ali so proizvajalke, zakonske partnerke, ki pomagajo pri izvajanju dejavnosti, potrošnice ali posrednice avtentičnih izročil, ustvarjalnosti in obnašanja. Da bi lahko gradili na tej podlagi, je treba odločitve sprejemati na lokalni ravni.

5.2

Razvoj in uporaba naprednih tehnik proizvodnje, raziskave, poklicno usmerjanje in usposabljanje terjajo, da morajo raziskovalna središča sodelovati s kmetijskimi in podeželskimi območji ter v svoje študije vključevati potrebe žensk in analizo njihovih možnosti.

5.3

Pogosto je mnenje, da je mogoče vsako vprašanje izboljševanja kakovosti in spodbujanja konkurenčnosti rešiti s takšnim ali drugačnim usposabljanjem. To lahko privede do količinskega, ne pa kakovostnega in usmerjenega širjenja ponudbe usposabljanja, ki se pogosto ne odziva ustrezno na dejanske potrebe gospodarstva in vključenih družbenih akterjev, in tudi ne na skupno dogovorjene strategije trajnostnega razvoja. Kmetijstvo in podeželje potrebujeta za svojo rast usposobljene delavke in podjetnice, vendar usposabljanje samo ne omogoča takoj preusposabljanja za delo, dejavnost in življenje, če ni tudi struktur in storitev in če se ne ustvarjajo trajnostna in kakovostna delovna mesta.

6.1

Vsakršno usposabljanje, opravljanje storitev ali racionalizacija mora izhajati iz analize konkretnega položaja in razpoložljivosti žensk, ki živijo in delajo na kmetijskih območjih oziroma na podeželju. To pomeni, da je treba skrbno preučiti območje, možnosti in pričakovanja ljudi, in sicer ob dejavni udeležbi teh žensk. Udeležba pomeni odgovornost za nacionalne, regionalne in lokalne oblasti, a tudi družbene in poklicne organizacije. Celotne možnosti nekega območja se lahko povečajo, če se sprostijo možnosti žensk, ki na njem živijo. Usmerjeni in učinkoviti programi za razvoj inovativnosti, podjetništva in dela žensk lahko ustvarjajo delovna mesta (zlasti za mlade) ter upočasnjujejo – in včasih celo obrnejo – trend zmanjševanja števila prebivalstva na podeželju.

6.1.1

Pri preučevanju teh možnosti morajo univerze sodelovati z območjem; raziskovalna središča je treba vključiti v načrtovanje in vrednotenje razvojnih načrtov. To zahteva zagotavljanje učinkovitih in dostopnih povezav – z naprednimi IKT – med univerzami in ženskami za izvajanje natančnih raziskav in njihovo preskušanje na terenu (15).

6.1.2

Regionalni in lokalni razvojni načrti bi morali vsebovati posebne ukrepe za usposabljanje, namenjene delavkam, zakonskim partnerkam, ki pomagajo pri izvajanju dejavnosti, in podjetnicam. Ti ukrepi bi morali prispevati k izboljšanju njihove sposobnosti prilagajanja, inovativnosti ter prenosa znanja in vedenja. Ženske, ki bi se usposabljale, bi bilo treba spodbujati, naj svoje znanje posredujejo drugim, in sicer prek formalnih (zadruge, participativne strukture v okviru odločanja lokalnih oblasti, akcijske skupine v okviru razvoja podeželja itd.) in neformalnih instrumentov (debatne skupine in skupine za samousposabljanje, informativne seje v izobraževalnih ustanovah, radijske in TV oddaje, časopisne rubrike, socialna podjetja itd.). Potrebno spodbudo zagotavljajo ne le finančna sredstva, temveč tudi sprostitev časa, ki ga imajo na voljo ženske, z olajšavami in dobrimi lokalnimi storitvami (plačan dopust, ustanove za otroško varstvo, učinkovit in brezplačen prevoz (16), začasna zamenjava pri oskrbi, vrtci za otroke mater, zaposlenih v kmetijstvu, itd.).

6.2

Eden od pogojev za to je učinkovita, hitra (širokopasovni dostop) in poceni pokritost z internetom, če upoštevamo, da ima v nekaterih državah EU dostop do interneta manj kot 60 odstotkov gospodinjstev. Širša uporaba IKT lahko tudi olajša učenje na daljavo in komuniciranje med oddaljenimi predeli. Je spodbuda za komuniciranje z ženskami iz kmetijskega in podeželskega sektorja v drugih državah ter spodbuja tudi zanimanje za učenje jezikov in izmenjavo izkušenj.

6.2.1

Poleg tega IKT spodbujajo vzpostavljanje mrež podjetnic, zakonskih partnerk, ki pomagajo pri izvajanju dejavnosti, in delavk, ki jih prisotnost priseljenk iz tretjih držav spodbuja h komuniciranju in sodelovanju tudi z ženskami iz držav kandidatk in tretjih držav. To lahko privede do plodne izmenjave izkušenj, boljšega razvojnega sodelovanja in celo še močnejšega trgovinskega povezovanja. Lahko je tudi prispevek k reševanju svetovnega problema oskrbe s hrano.

6.3

Zdravje žensk na podeželskih in kmetijskih območjih je ena od prednostnih nalog. Zdravje, varnost in poklicne bolezni na delovnem mestu je treba spremljati z učinkovitimi zdravstvenimi storitvami, tudi s strukturami za telemedicino in daljinsko diagnostiko ter kakovostnim zdravstvenim varstvom. To lahko tudi ustvarja delovna mesta za usposobljeno osebje. Te storitve (zlasti za reproduktivno zdravje in ginekološke preglede) bi morale biti brezplačne. V vsakem primeru bi morali biti stroški vedno prilagojeni dohodku in družinskim razmeram. Eden od ključnih vidikov je prisotnost številnih starejših žensk: v nekaterih izrazito kmetijskih državah je pričakovana življenjska doba žensk veliko daljša od življenjske dobe moških, zato med prebivalstvom v starosti nad šestdeset let prevladujejo ženske (17). Te ženske nujno potrebujejo zdravstvene storitve, pomoč in spremljanje, tudi zato, da mlajših žensk ne bi obremenjevali z dodatnimi družinskimi obveznostmi.

6.4

Položaj zakonskih partnerk, ki pomagajo pri izvajanju dejavnosti, se še naprej obravnava od države do države zelo različno. Formalno niso priznane kot delavke (čeprav trdo delajo na tem področju) in so v nekaterih državah članicah še vedno brez vsakršnega zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja (razen splošnega, kjer ga sistem socialnega varstva zagotavlja). Treba je vzpostaviti orodja, da bi tem ženskam zagotovili zavarovanje, na primer s posebnimi pokojninskimi skladi, ki jih spodbujajo socialni partnerji ali regionalne oziroma lokalne oblasti. Primerno bi bilo tudi opredeliti zakone za skupno imetništvo, morda v obliki evropskega statuta žensk v kmetijstvu in na podeželju.

6.5

Pri racionalni rabi energije in odstranjevanju odpadkov imajo ženske pomembno vlogo, saj skrbijo za vodenje gospodinjstva. Ločeno zbiranje in ustrezno opremo za kompostiranje in predelavo (biomasa) je mogoče povezati s cilji varčevanja z energijo in pozitivnimi cikli kmetijske in biološke proizvodnje, ki je na energetskem področju dejansko samozadostna. Olajševati je treba dostop do novih zelenih tehnologij za proizvodnjo in učinkovito rabo virov ter podjetjem in dejavnostim, ki jih vodijo ženske, nuditi posebne spodbude.

6.6

V mnogih državah so pobude ženskih skupin obrodile pozitivne izkušnje turizma na kmetijah, zlasti zadružnega, z odličnimi rezultati poslovanja. Zaradi vse večjega zanimanja za to vrsto turizma bi bilo treba te dejavnosti oblikovati kot mrežo in poskrbeti za izmenjavo najboljših praks.

6.7

Distribucija mora zato, da bi prispevala k trajnostnemu razvoju in dejavnostim žensk (ki se pogosto izvajajo na majhnih površinah), biti kakovostna, funkcionalna in prilagodljiva: prodajo značilnih kakovostnih izdelkov po bolj ugodnih cenah bi bilo mogoče spodbuditi z lokalnimi zadrugami za distribucijo, po zmernih cenah. Pokazalo se je, da so koristni tudi posebni dogodki za spodbujanje teh proizvodov.

6.8

Pomembno je ovrednotiti proizvodnjo značilne domače obrti, ki se izgublja. Usmerjene dejavnosti obveščanja in trženja lahko pomagajo ohraniti ali ustvariti dejavnosti in delovna mesta, s čimer je mogoče preprečevati izseljevanje s podeželja in slabšanje kakovosti, ki ga prinaša množičen uvoz. Zato je nujno potrebno učinkovito medsebojno učinkovanje storitev, tehnologij in ustreznega prevoza, ki morajo podeželska in kmetijska območja povezati s trgi v mestih (18).

6.9

Treba je izboljšati dostop do posojil za ustanavljanje podjetij ter kmetijskih in obrtnih zadrug, in sicer z razširjanjem odgovornosti tradicionalnih bank (zlasti kmetijskih posojilnic in krajevnih hranilnic), pa tudi s spodbujanjem programov za mikroposojila, namenjenih predvsem ženskam.

7.1

V pričakovanju odobritve predlagane uredbe o skupnih določbah za strukturne sklade (19) opozarjamo, da uredba EKSRP poudarja potrebo po uporabi sredstev sklada za spodbujanje enakosti moških in žensk ter zagotavlja informacije in udeležbo sodelujočih organizacij za dosego tega cilja (20). Novo skupno uredbo bi lahko okrepili z uvedbo pospešenega postopka za ženske, ki ustanavljajo inovativna in trajnostna kmetijska, podeželska ali obrtna podjetja. To bi organizacijam civilne družbe, ki sodelujejo v partnerstvu iz člena 6 navedenega zakonskega besedila, zagotovilo večjo težo in povečalo njihovo moč pri dajanju pobud.

7.2

EESO v zvezi s predlagano skupno uredbo o skladih, ki jo je že obravnaval v enem svojih mnenj (21), ponovno izraža močno zaskrbljenost zaradi posledic, ki bi jih makroekonomske pogojenosti (člen 21) lahko imele za projekte, namenjene razvoju pobud v korist žensk. Odbor poziva, da je treba s posebno zakonsko določbo preprečiti, da bi bili neposredno ali posredno prizadeti najšibkejši člani družbe, med katerimi so tudi ženske.

7.3

EESO ob upoštevanju že navedenih predlogov upa, da se bo Komisija hitreje odzivala na spreminjajoči se položaj in potrebe žensk, ter predvsem poskrbela, da vsebina in pristop programov za spodbujanje položaja žensk na kmetijskih in podeželskih območjih ne bosta preveč toga.

7.4

Močnejšo in boljšo udeležbo žensk v razvoju kmetijstva in podeželja bi bilo treba sistematično vključiti tudi v evropske raziskovalne in razvojne programe, programe usposabljanja (Evropski socialni sklad in drugi) ter mobilnosti delavcev, seveda pa tudi v izvajanje politike ekonomske, socialne in teritorialne kohezije.

7.5

Pravila, programi in projekti glede izvajanja II. stebra SKP bi bilo treba redno preverjati v okviru postopkov spremljanja SKP, da bi ocenili njihovo učinkovitost pri doseganju enakih možnosti in ustrezno rabo uporabljenih virov.

7.6

Na področju politik razvoja podeželja je treba predvideti tudi tematske podprograme za ženske in ustrezno ovrednotiti ter razširjati izkušnje programa Leader.

7.7

Za razvoj programov, ki kot prednostno nalogo združujejo sprostitev možnosti, ki jih imajo ženske, mora ozemeljska skupnost (v fizičnem, upravnem in sociološkem smislu) imeti glavno vlogo v interaktivnem procesu. Organizacije socialnih partnerjev in civilne družbe morajo prevzeti svoj delež neposredne odgovornosti za sprejemanje in izvajanje odločitev. Da bi to dosegle, bodo morale tudi pokazati, da so sposobne konkretno in učinkovito predstavljati potrebe žensk, in morale jih bodo znati vključevati na vseh ravneh organizacij, ob tem pa skrbeti tudi za njihov "razvoj zmogljivosti".

7.7.1

EESO poziva vse organizacije, ki so v njem zastopane, naj se močno posvetijo ženskam, ki delajo in živijo v podeželskih in kmetijskih okoljih, ter naj postanejo tolmači njihovih potreb in želja in jih sistematično vključujejo v različne strukture horizontalnega in vertikalnega partnerstva.

4.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 299/34

1.1

Zavedajoč se skupnega interesa za tesnejše odnose med Evropsko unijo in Republiko Moldavijo, EESO v tem mnenju na podlagi študijskega obiska, organiziranega marca 2012, v nadaljevanju predlaga spodnja priporočila s ciljem

1.2

Odbor Komisiji in Evropskemu parlamentu priporoča, naj dosežeta uravnoteženi sporazum o prosti trgovini, pri čemer naj zagotovita, da bodo v vseh fazah procesa vključene organizacije civilne družbe. Za dosego poglobljenega in celovitega sporazuma o prosti trgovini je treba dejavnosti Komisije povezati z dejavnostmi Evropske službe za zunanje delovanje (EEAS). Odbor priporoča naslednje:

1.3

V priporočilih moldavskim oblastem Odbor vlado in parlament poziva, naj:

1.4

V priporočilih moldavskim organizacijam civilne družbe se Odbor zavzema za poglobitev svojih odnosov z moldavsko civilno družbo v okviru vzhodnega partnerstva. Civilni družbi podaja predloge, navedene v nadaljevanju, ki bi jih bil pripravljen predstaviti na konferenci v Moldaviji, da bi tako udejanjili platformo partnerstva za stike med ljudmi. EESO socialnim partnerjem in partnerjem civilne družbe poleg ustanovitve moldavskega ekonomskega, socialnega in okoljskega sveta priporoča, naj:

2.1

Moldavska civilna družba je prek različnih mehanizmov že vključena v politiko zbliževanja z EU. Januarja 2011 je bil ustanovljen 30-članski posvetovalni organ, ki sodeluje z vlado (nacionalni svet za sodelovanje – CNP), hkrati pa obstaja tudi organ za posvetovanje s parlamentom. Nacionalna konvencija za evropsko povezovanje, ustanovljena novembra 2010, združuje več organizacij ter pripravlja predloge in širi informacije o evropskem procesu povezovanja, da bi omogočila neposreden in odprt dialog z zainteresiranimi stranmi. Poleg tega je bilo vzpostavljenih več tematskih platform, ki združujejo organizacije civilne družbe na nacionalni ravni.

2.2

Moldavske organizacije sodelujejo v različnih skupinah foruma civilne družbe v okviru vzhodnega partnerstva, ki obravnavajo vprašanja, kot so demokracija, človekove pravice, dobro upravljanje in stabilnost; splošna priporočila; okolje, energija in podnebne spremembe ter medosebni stiki. EESO se zavzema za uvedbo pete delovne skupine za socialni dialog, ki bi obravnavala tudi splošnejša ekonomska in socialna vprašanja (3).

2.3

Socialni partnerji imajo ključno vlogo v procesu zbliževanja med EU in Moldavijo. Neodvisnost sindikatov, priznana v ustavi, je zapisana v zakonu iz julija 2000, ki zagotavlja svobodo združevanja v sindikate, pravico do kolektivnih pogajanj ter zaščito sindikalnega premoženja. V zadnjih letih je na področju sindikalnega delovanja prišlo do bistvenih sprememb: obstoječa sindikata, CSRM in Solidaritate, sta se združila v eno samo telo – nacionalno konfederacijo sindikatov Moldavije (CNSM). CNSM se je s pridružitvijo Mednarodni konfederaciji sindikatov začela vključevati v mednarodne dejavnosti in srečanja. Zaprosila bi lahko tudi za pridobitev statusa opazovalke v evropski konfederaciji sindikatov.

2.3.1

Najbolj reprezentativna organizacija delodajalcev je 32-člansko nacionalno združenje delodajalcev Moldavije, ustanovljeno leta 1996, ki se opredeljuje kot nepolitično in neodvisno. Nacionalna agencija za zaposlovanje vodi projekt "partnerstvo za mobilnost" med EU in Moldavijo, ki je namenjen zagotavljanju nemotene integracije moldavskega trga dela. Organizacije delodajalcev pri tej integraciji sodelujejo tako, da na lokalni in regionalni ravni izvajajo odločitve, sprejete v okviru tega projekta.

2.3.2

Zato bi bilo koristno okrepiti organe socialnih partnerjev, ki zagotavljajo informacije o vprašanjih, povezanih s poglobljenim in celovitim sporazumom o prosti trgovini, in v ta namen sodelovati s sorodnimi strokovnimi organi v EU ali državah članicah.

2.4

Nekatere skupine prebivalstva, zlasti na podeželju, so še vedno v težavnem položaju. Posledice vse slabših socialnih razmer nosijo predvsem ženske, ki se spopadajo z visoko brezposelnostjo, nižjimi kvalifikacijami, manjšimi plačami, sezonskim delom ter skromnimi socialnimi prejemki. Ženske imajo podobne pravice kot moški, vendar so bolj ranljive na trgu dela. Poleg tega ženske predstavljajo le 14 % moldavskih podjetnikov. Med tistimi, ki živijo pod pragom revščine (4), je podeželsko prebivalstvo še vedno premočno zastopano in delež revnih na podeželju se je v letu 2009 še povečal. V Moldaviji je zaskrbljujoč tudi položaj otrok, ki so izpostavljeni številnim nevarnostim: brezdomstvu, otroškemu delu, trgovini z otroci ali prostituciji. Pojav "socialnih sirot" – otrok, ki jih družine zaradi revščine prepustijo sirotišnicam – je še vedno zelo razširjen.

2.5

Delovanje medijev se v zadnjih letih izboljšuje. Svet za usklajevanje avdiovizualnih dejavnosti je konec oktobra 2010 s pomočjo EU in Sveta Evrope sprejel novo metodologijo za spremljanje medijskega poročanja o politiki. Poleg tega so se leta 2010 pojavili dva nova televizijska kanala (Jurnal TV in Publika TV) ter štiri nove radijske postaje (Radio Sport, Aquarelle FM, Publika FM, Prime FM). Usposabljanje novinarjev o evropskih zadevah bi moralo biti prednostna naloga. Napredek na področju svobode izražanja bo omogočil boljšo obveščenost državljanov in poslovnega sveta o izzivih, povezanih z zbliževanjem z EU, zlasti za kmete.

2.6

Kljub nespornemu napredku se civilna družba še vedno sooča z resnimi organizacijskimi težavami. Še naprej ostajajo razlike med posameznimi ozemlji: nevladni sektor je dejaven v večjih središčih, kot so Kišinjev, Balti, Cahul in Ungheni, v večjih delih države pa je veliko manj dejaven. V nasprotju s tem je za sindikate značilna boljša teritorialna pokritost. Kot posledica trajajoče delitve je sodelovanje med bregovoma reke Dnjester še vedno precej omejeno. Poleg tega so nevladne organizacije močno odvisne od zunanjih donatorjev, kar bi lahko ogrozilo njihovo neodvisnost in nadaljnji obstoj. Nazadnje velja omeniti, da imajo strokovne mreže – čeprav so visoke kakovosti – na voljo premajhen krog strokovnjakov, saj se seznam večjih NVO v državi v zadnjih letih skoraj sploh ni razširil.

3.1

Priprava poglobljenega in celovitega sporazuma o prosti trgovini med EU in Moldavijo zadeva blago, storitve in naložbe, njegova celovita in poglobljena narava pa zahteva prenos in učinkovito uporabo pravnega reda Unije na področju trgovine. Za to bodo potrebni ustrezni spremljevalni ukrepi in obsežne reforme. Gospodarstvo Moldavije se sooča s pomanjkanjem konkurenčnosti, ki je posledica več dejavnikov: slabe prometne infrastrukture (predvsem cestne), majhnega notranjega trga, premalo inovativnega okolja, dolgotrajne politične nestabilnosti, težkega dostopa do finančnih sredstev in korupcije. Izvoz ni več osredotočen izključno na trge nekdanjih sovjetskih držav. Zunanja trgovina se je preusmerila proti Evropi: tja je namenjena skoraj polovica izvoza. Razlog za to je dejstvo, da se je v izvozu povečal delež tekstilnega sektorja (z 10 % leta 1999 na 22,7 % leta 2008) (5), kar je posledica nizkih stroškov kvalificirane delovne sile.

3.2

Trenutno je v pripravi ocena učinka trajnostnega razvoja, ki se je začela hkrati s pogajanji in bo predvidoma končana septembra 2012. Ta ocena naj bi zagotovila informacije o pozitivnih in negativnih učinkih tovrstnega odpiranja trgovine (6). V skladu z nalogami, ki jih ima EESO kot posvetovalni organ (7), se bo treba z njim posvetovati o vprašanjih, povezanih s temi pogajanji, pa tudi o prispevkih za javno posvetovanje. Poleg tega bo posebno pozornost namenil "dokumentu o stališču", ki ga bo Komisija pripravila po končani oceni učinka, pa tudi spremljevalnim ukrepom.

3.3

Tveganja za EU, povezana s sporazumom, so omejena: v glavnem zadevajo sanitarne in fitosanitarne standarde ter naložbena jamstva. Da bi pritegnili evropske vlagatelje, je nujno izboljšati poslovno okolje, za kar pa je potreben okrepljen boj proti korupciji. Moldavija je na lestvici indeksa zaznave korupcije leta 2011 z oceno 2,9 od 10 zasedla 112. mesto na svetu (8). Ustanovi, ki sta dejavni na tem področju, sta center za boj proti gospodarskemu kriminalu in korupciji ter posebna protikorupcijska enota pod okriljem javnega tožilca. Veljavna zakonodaja je sicer ustrezna, vendar je izvajanje protikorupcijske politike še vedno pomanjkljivo. Zaskrbljujoče je, da politika temu namenja premalo finančnih sredstev, državljani se zdijo precej vdani v usodo, civilna družba pa se do teh vprašanj ne opredeljuje v zadostni meri. Boj proti korupciji je ena izmed glavnih prednostnih nalog mednarodnih donatorjev (Sveta Evrope, EU, švedske agencije za mednarodno razvojno sodelovanje (SIDA), Svetovne banke, Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), Agencije ZDA za mednarodni razvoj (USAID) itd.). Za reševanje tega problema si prizadeva tudi več združenj nevladnih organizacij (center za analizo in preprečevanje korupcije, Transparency International Moldova, protikorupcijska zveza in center za raziskovalno novinarstvo). Na tem področju politične spremembe doslej še niso prinesle oprijemljivih rezultatov.

3.4

Poglobljen in celovit sporazum o prosti trgovini bo imel številne učinke na socialnem področju. V zvezi s tem EESO poudarja, da je za razvoj države pomemben socialni dialog. Priporoča sprejetje protokola k Socialni listini Sveta Evrope o sistemu kolektivnih pritožb, izboljšanje inšpektorata za delo in ustanovitev delovnih sodišč. Kar zadeva delo na črno, moldavski organi sodelujejo z Mednarodno organizacijo dela, da bi se na tem področju približali evropskim standardom. Sodelujejo tudi v evropskem letu aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti 2012. Poleg tega je treba izboljšati sprejem migrantov, ki se vračajo v Moldavijo, in spodbujati pravice Moldavcev v tujini. Med prednostnimi področji ukrepanja sta tudi usposabljanje in prekvalifikacija delovne sile.

3.5

Moldavski kmetijski in agroživilski sektor je za pogajanja o sporazumu bistvenega pomena. Če želi Moldavija izvažati na evropske trge in zagotoviti varnost hrane, mora na področju kmetijstva doseči napredek v zvezi s potrjevanjem porekla, preverjanjem skladnosti s sanitarnimi in fitosanitarnimi standardi ter spoštovanjem pravil konkurence. Standardi so zdaj že sprejeti, vendar je njihovo dejansko izvajanje dolgotrajen in drag proces, zlasti za proizvode živalskega izvora (edini proizvod živalskega izvora, ki ga je Moldavija leta 2008 lahko izvažala, je bil med). Za manjše proizvajalce je usklajevanje z evropskimi standardi povezano z visokimi stroški. Organi oblasti morajo zato voditi politiko institucionalnih reform ter podpreti živilski in vinogradniški sektor. Projekti, ki se financirajo iz mehanizma Evropske komisije pomoč trgovini, bodo za dosego izboljšav na tem področju zelo koristni.

3.6

Zdi se, da je industrija, ki je bila dolgo v zatonu, zmožna izkoriščati prednosti, ki jih prinaša cenovna konkurenčnost v bližini evropskih trgov, kot je razvidno iz hitrega razvoja tekstilnega sektorja. Ta lahka industrija se lahko razširi po vsej državi, zlasti v revnejših regijah na jugu. Avtomobilski industriji je s pomočjo nemških vlagateljev pred kratkim uspel preboj na sever. Sodelovanje Moldavije v strategiji za Podonavje ter posodobitev glavnih industrijskih obratov (še posebej tistih, ki se nahajajo na desnem bregu Dnjestra) bi bila koristna dejavnika razvoja.

3.7

Sporazum o prosti trgovini z EU, opredeljen kot poglobljen in celovit sporazum, mora temeljiti na zmožnosti Moldavije, da svojo zakonodajo uskladi s pravnim redom EU. Za to bo potrebna ustrezna finančna podpora. Izkušnje s širitvami na notranjem trgu so jasno pokazale, da imajo strukturni skladi odločilno vlogo pri zagotavljanju socialne in teritorialne kohezije. Odbor zato priporoča, da se enakovredni spremljevalni ukrepi združijo, da bi se tako zmanjšala nevarnost povečanja socialnih neenakosti in teritorialnih razlik. V ta namen bo odbor za spremljanje sporazuma posebno pozornost namenil izvajanju programa za kmetijstvo in razvoj podeželja (ENPARD).

3.8

Ekološke razmere v Moldaviji so razlog za resno zaskrbljenost glede prihodnosti (tla, voda, energija), kar je treba upoštevati v pogajanjih o sporazumu. Sovjetska zapuščina je na tem področju še posebej problematična, zlasti kar zadeva ravnanje s strupenimi ostanki. Ob sušah, ki so prevladovale v zadnjih letih, se je pokazalo, da je moldavsko gospodarstvo občutljivo na degradacijo okolja in podnebne spremembe. Poleg tega je onesnažena več kot polovica podzemnih voda, čeprav podzemni viri pokrivajo dve tretjini potreb prebivalstva po pitni vodi. Za okoljsko politiko se kljub mednarodnim prizadevanjem, npr. Evropske investicijske banke, namenja premalo sredstev. Poleg tega je nujno potrebno osveščanje vseh gospodarskih akterjev, ki se še vedno premalo zavedajo izzivov na področju prometa in gradbeništva. Moldavija, ki se je pridružila Evropski energetski skupnosti, je tudi zelo odvisna od uvoza fosilnih goriv, njena energetska učinkovitost pa je še vedno nizka. Odbor priporoča, da se podprejo okoljske organizacije, ki so dejavne na področju varčevanja z energijo, racionalne rabe virov in ravnanja z odpadki.

3.9

V oceni učinka bi bilo treba poseben poudarek nameniti razmeram v Pridnestrju, da bi ocenili možne učinke poglobljenega in celovitega sporazuma o prosti trgovini na varnost na mejah ter na gospodarstvo in družbo. Ta sporazum bi lahko pomagal zgladiti notranje spore in zagotoviti ozemeljsko celovitost.

4.1

Da bi spodbudili napredek civilne družbe v smeri krepitve dialoga in posvetovanja, EESO priporoča ustanovitev ekonomskega, socialnega in okoljskega sveta Moldavije po vzoru drugih držav v regiji. Študija o različnih evropskih izkušnjah na tem področju bi Moldaviji omogočila načrtovanje lastne poti.

4.2

Projekt za moldavski ekonomski, socialni in okoljski svet bo izpolnil potrebo po razvoju struktur civilne družbe, poleg tega pa bo tudi povečal njen vpliv in pomen. Sedanje širjenje ad hoc struktur zagotavlja prilagodljiv okvir, ki omogoča nabiranje izkušenj, vendar je preživetje teh struktur negotovo, njihovo delovanje pa občutljivo. Zaradi vzporednega delovanja socialnih partnerjev in združenj ali nevladnih organizacij so njihova stališča v javni razpravi manj prepoznavna.

4.3

Moldavski ekonomski, socialni in okoljski svet bi pomembno prispevali k iskanju soglasja o odločitvah, ki jih mora sprejeti družba, saj bi omogočil, da se v razvojnem modelu upoštevajo različni interesi. Skupna prizadevanja, ki temeljijo na posvetovanju, se morajo opreti na tri stebre trajnostnega razvoja. To bi bil tudi pomemben korak v smeri izvedljive strategije za ponovno združitev s Pridnestrjem.

4.4

Moldavski ekonomski, socialni in okoljski svet bi prispeval k neodvisnosti analiz, saj bi zagotovil, da nanje ne bi vplivali spori med različnimi stranmi ali viri sredstev, hkrati pa bi omogočil izražanje različnih stališč. Poleg tega bi bilo priporočljivo v okviru tega sveta obravnavali tudi vprašanja, povezana z bojem proti diskriminaciji na podlagi spola, narodnosti ali veroizpovedi.

4.5

Ekonomski, socialni in okoljski svet Moldavije bi zadovoljil potrebo po oceni javnih politik, povezanih s sprejetjem pravnega reda EU. Ta organ bi lahko gostil tudi odbor za spremljanje trgovinskega sporazuma skupaj z Evropskim ekonomsko-socialnim odborom.

4.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 299/39

4.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 299/45

3.2.1

Zasuk "proizvodne piramide" s čezmejnim zadružnim pristopom in kritično maso, ki zagotavlja potrebno količino in obseg. Glede na to, da gre za posamično ali družinsko proizvodnjo, je treba spodbujati dejavnosti malih združenj in zadrug, ki so gonilo gospodarstva na podeželju in se povezujejo v večje strukture (regionalne mreže in konkurenčne grozde), ki približujejo kmetije delom distribucijske mreže z največjo dodano vrednostjo. S takšno zadružno strukturo bo mogoče doseči maksimalni dobiček in ustreči različnemu povpraševanju, hkrati pa skrajšati distribucijo med proizvodnjo in potrošnjo (8). Povezovanje zadrug (9) poleg tega zagotavlja boljšo sledljivost skozi celotni proces, tako z vidika kakovosti kot določanja cen, kar pomeni optimizacijo virov in večjo učinkovitost.

3.2.2

Družbena korist, ki jo prinašajo zadruge. Od dobička, ustvarjenega z mrežo zadrug, imajo korist sodelujoče zadruge, kar poveča njihove možnosti za izboljšanje položaja na trgu in vodi do večje zaposljivosti, večjega dostopa do osnovnih virov in ugodnejših pogojev za proizvajalce in potrošnike, s čimer se okrepijo sinergije v teh novih trgovinskih odnosih.

3.2.3

Koncentracija povpraševanja  (10). Z zadrugami potrošnikov in spodbujanjem potrošniških mrež, ki združujejo povpraševanje državljanov, se želi olajšati dostop do proizvodov po ugodnejših cenah in boljše kakovosti. Neposredni stik s proizvajalci je mogoče doseči na lokalnem in bližnjem trgu ter z izboljšavo trgovine prek interneta. Ta pristop je v skladu s cilji glavnih organizacij kmetov in kmetijsko-živilskih zadrug v Evropski uniji: "Cilj je spodbujati oziroma podpirati pobude kmetov, ki prodajajo svoje proizvode neposredno končnim potrošnikom (kot so direktna prodaja na kmetijah, v kmetijskih zadrugah, na lokalnih tržnicah, v okviru skupnih platform ali podjetij, ki jih nadzorujejo proizvajalci)" (11).

3.2.4

Krožna  (12) ureditev trga na podlagi krajših distribucijskih poti. Kot protiutež premočnim akterjem, ki ne prinašajo nobene vrednosti kmetijsko-živilski distribucijski verigi, je treba spodbujati takšno distribucijo, ki čim bolj zbližuje proizvodnjo in potrošnjo (primarne proizvajalce in končne potrošnike) (13). Tako bodo nastale "tržne zanke", na podlagi katerih bo mogoče prilagoditi vire proizvodnje z vidika načina in stroškov potrebam prebivalcev ter se izogniti preveliki ali premajhni ponudbi, ki bi umetno vplivala na nihanje cen. Vse to bo prispevalo k pravičnejšemu, transparentnejšemu in bolj uravnoteženemu delovanju verige preskrbe s hrano ter k odpravi zlorab in nepoštenih praks, ki ogrožajo zakonito konkurenco.

3.2.5

Nove tehnologije  (14). Tehnološke inovacije so ključnega pomena za ustvarjanje bolj zadružnega trga, tako z vidika inovacij v kmetijski in živilski proizvodnji ter logistične strukture, potrebne za čim učinkovitejšo komunikacijo pri uresničevanju pametnih mrež proizvodnje, distribucije in potrošnje (organizacij z veliko sposobnostjo samoorganizacije, prožnostjo in sposobnostjo prilagajanja, da bi dosegle zastavljene cilje). Njihova moč, skupinsko delovanje in povezanost v digitalnem okolju bo odpravila odvečne posrednike. Nove tehnologije morajo biti zato sredstvo za povečanje skupne učinkovitosti, saj lahko v kmetijsko-živilsko verigo uvedejo novosti in spremembe.

3.3.1

Sprejetje ukrepov v okviru politik EU. Potrebni sta sprememba pravnega okvira in ustrezna politika pobud, da bi spodbudili ukrepe za podporo ustanavljanju zadrug z razvojnimi agencijami, finančnimi krediti itd., ukrepe za povezovanje in internacionalizacijo zadrug, ukrepe za socialno kohezijo in inovacije ter ukrepe za spodbujanje partnerstev med javnimi institucijami ter malimi in srednje velikimi podjetji, zadrugami, potrošniškimi organizacijami in drugimi združenji.

3.3.2

Zadružna javna naročila  (15). V zadnjih letih doseženi napredek na področju zelenih javnih naročil in pred kratkim s sprejetjem etičnih meril za postopke javnih naročil, ki jih oddaja javna uprava, je imel velik vpliv na družbeni in gospodarski napredek ukrepov na področju trajnosti in sodelovanja. Javna naročila so kot vzorčni primer in zaradi velikega obsega nabave, ki je s tem povezan, nedvomno ključni instrument za spodbujanje zastavljenih ciljev. Spodbujanje trgovine med javno upravo in zadružnimi mrežami je lahko odločilnega pomena v novem modelu trajnostne proizvodnje in potrošnje.

3.3.3

Oznake kakovosti  (16). Z oznakami kakovosti se posredno podpirajo proizvodi, saj se označuje njihovo poreklo, značilnosti in lastnosti, v tem primeru pa tudi družbeni vidik zadružne proizvodnje ("zadružna znamka"). Z blagovno znamko se poveča ugled proizvoda, kmetijskim zadrugam pa omogoča prehod na tržno usmerjenost namesto usmerjenosti v proizvodnjo.

3.3.4

Transparentnost in obveščanje potrošnikov  (17). Transparentnost, zlasti v zvezi s kakovostjo in sledljivostjo, vpliva na ravnovesje v vrednostni verigi, skupaj s kampanjami obveščanja in ozaveščanja javnosti glede kupovanja na zadružnem trgu, vodi k večji simetriji obveščanja in usklajenosti proizvodnje in potrošnje, kar je nujno za učinkovitost trajnostnega modela, ter povezuje ponudbo in povpraševanje, tako s časovnega kot geografskega vidika, z integracijo posameznih postopkov trženja. Spodbujati je treba tudi združevanje potrošnikov in ugotoviti, kako pride do koncentracije končnega povpraševanja po kmetijsko-živilskih proizvodih.

3.3.5

Izobraževanje in usposabljanje za socialno podjetništvo in zadružništvo  (18). Čeprav gre pri tem za proaktiven instrument, katerega rezultati se pokažejo šele čez čas, je vendarle nujen za ohranitev sprememb na trgu. Spoznavanje in sprejemanje načel zadružništva v šoli ustvarja pozitiven odnos do zadružništva in zadrug kot vira zaupanja že od malih nog, hkrati pa vpliva tudi na starše in jih spodbuja k vzorcem potrošnje, ki so v skladu s predlaganimi ukrepi. Spodbujanje podjetništva med mladimi je izrednega pomena, da bi jih navdušili in motivirali k ustvarjanju in ohranjanju zadrug, tako v fazi proizvodnje, trženja in potrošnje. Znanje, izmenjave in razširjanje dobrih zadružnih praks bodo brez dvoma prispevali k temu.

3.3.6

Posebna davčna obravnava  (19). Bolj poštena obdavčitev omogoča potrošnjo v smeri učinkovite rabe virov (20), pri čemer je treba upoštevati vsak proizvod z družbenega in okoljskega vidika ter dodano vrednost zadružnega pristopa. Na podlagi posebne davčne obravnave so davčne ugodnosti in nadomestila med najbolj neposrednimi in potencialno uspešnimi instrumenti. Na podlagi izkušenj iz različnih držav članic je razvidno, da različna davčna obravnava spodbuja finančno neodvisnost in avtonomijo, vendar je pri tem potrebna predhodna ocena učinkov tako kot pri nekaterih zgoraj predlaganih pobudah.

3.3.7

Uporaba tehnologije. Tehnološki napredek in univerzalni dostop do novih tehnologij sta najboljši način za dosego teh ciljev. Pri tem je treba poudariti naslednje pobude: raziskave in razvoj v kmetijsko-živilski proizvodnji, ustvarjanje novih trgov in tržnih poti ter kakovostno certificiranje s podeljevanjem točk za prehransko vrednost, jamstva za dobavo in druge prednosti za javnost ter odbijanjem točk za negativne družbene, okoljske in druge zunanje dejavnike, pri čemer se upoštevajo merila, kot so prehranska varnost in zdravje, okoljski in družbeni odtis, in čemur sledi odgovor potrošnikov na ceno in povezane proizvodne in dobavne stroške. Ta sistem certificiranja bi bilo treba združiti na primer z uporabo pametnih telefonov, posebnih računalniških programov in socialnih omrežij.

3.4.1

Gospodarstvo: stabilen in zanesljiv dostop proizvodov kmetov do trgov, vzdržnost financiranja, družbeno odgovorne naložbe, stimulacija trga, varstvo konkurence, varstvo pravic in interesov potrošnikov itd.

3.4.2

Družba: prostorsko načrtovanje, razvoj in vključevanje podeželja, kulturna dediščina ter lokalna in regionalna identiteta, prehranska suverenost in varnost, zmerna proizvodnja in dostop do hrane, družbena sledljivost proizvodov, neselitev podjetij, zagotovilo dostojnega plačila in izboljšanje delovnih pogojev, družbena odgovornost in odgovorno potrošništvo, javno zdravje in zdrav način življenja, neposredna udeležba državljanov v sprejemanje odločitev institucij, ki jih predstavljajo, itd.

3.4.3

Okolje: varčevanje z energijo, ohranjanje ekosistemov, okoljski odtis, kmetijska ekologija, racionalna in odgovorna raba surovin in naravnih virov, življenjski ciklus kmetijsko-živilskih proizvodov, ustvarjanje zelenih delovnih mest kot strategija za širitev trga itd.

4.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 299/49

—

podpira potrebo po standardiziranem zakonodajnem okviru EU za celotni letalski sektor, ki bi preprečil nenadzorovano subvencioniranje in zagotovil enake konkurenčne pogoje za vse udeležence na trgu, tudi na lokalni ravni;

—

soglaša, da zasebnih vlaganj splošno gledano ni mogoče uvrstiti med državno pomoč, a da hkrati javni prevoznik lahko deluje kot zasebni vlagatelj, če je naložba poslovno utemeljena;

—

priporoča, da bi državna pomoč za naložbe v letališko infrastrukturo in zagonska pomoč letalskim prevoznikom morali biti omogočeni samo v natančno določenih primerih ter terminsko in gmotno omejeni;

—

podpira potrebo po javni dostopnosti podatkov o pomoči, ki je na voljo letališčem in prevoznikom, ter pogojih, pod katerimi je dodeljena;

—

poziva k nadaljnjemu spodbujanju socialnega dialoga in izogibanju socialnemu dampingu;

—

poudarja pomen ustreznega izvajanja smernic in koristnost izvrševanja;

—

poziva k oblikovanju dolgoročne politike za razvoj regionalnih letališč. Smernice za letalski sektor bo mogoče učinkovito izvajati le, če bo dosežen dogovor o jasnih političnih prednostnih nalogah za razvoj regionalnih letališč.

—

je treba poenostaviti smernice in izboljšati njihovo preglednost;

—

si je treba odločneje prizadevati za uveljavitev pravil o državni pomoči letalskim prevoznikom in letališčem;

—

so potrebna nova pravila zaradi preprečevanja izkrivljanja konkurence med letališči na istem območju;

—

morajo biti pravila o pomoči za naložbe bolj jasna in predvidljiva (jasne definicije finančnih parametrov).

—

izkrivljanje konkurence je nesprejemljivo;

—

treba je izboljšati razvoj in dostopnost regij z nadaljnjim omogočanjem regionalnega prometa;

—

treba se je izogniti podvajanju nedobičkonosnih letališč;

—

treba je preprečiti ustvarjanje in ohranjanje presežnih zmogljivosti.

4.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 299/54

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) želi predvsem poudariti, da so podjetja že po definiciji glavni akter strategij za prilagajanje enot, ki delujejo na trgih, torej so podjetja tudi v središču procesov prestrukturiranja.

1.2

EESO poudarja pomen vloge, ki jo je imela in jo še ima posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI) na področju prestrukturiranja industrije kot najprimernejši forum za konstruktivni dialog ter oblikovanje zamisli in predlogov, namenjenih Komisiji, Svetu in Evropskemu parlamentu.

1.3

EESO poudarja, da prestrukturiranje običajno pomeni zapletene procese. Predvidevanje sprememb pomeni, da so podjetja in delavci pripravljeni na soočenje z novimi izzivi, pri čemer se čimbolj zmanjšajo družbene posledice sprememb, čimbolj povečajo možnosti za uspeh, ustvari ozračje vzajemnega zaupanja in odločno vključijo socialni partnerji in organizirana civilna družba.

1.4

Delavci in podjetja v EU so soočeni z:

1.5

EESO zato meni, da je predstavitev zelene knjige pravočasna in primerna, izraža pa željo, da bi takšnim razmislekom in razpravam sledilo konkretno in učinkovito ukrepanje s celostnim pristopom na vseh ravneh proizvodnje, porabe in storitev. Za to bosta potrebna interakcija in izmenjava informacij med različnimi ravnmi proizvodne in distribucijske verige ter izmenjava dobrih praks na tem področju, pa tudi časovni razpored z natančno določenimi roki za izvajanje smernic, standardov in referenčnih okvirjev, oblikovanih na podlagi evropskih predpisov ter skupnih vrednot, ki si jih delimo.

1.6

Po mnenju EESO je v procesih predvidevanja in prestrukturiranja bistveno ovrednotiti vlogo socialnih partnerjev, organizirane civilne družbe in potrošnikov na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni ter ravni podjetij, to pa s sodelovanjem lokalnih voditeljev ter vključitvijo mrež znanja in strokovnih izkušenj.

1.7

EESO meni, da socialni dialog, pogajanja in udeležba niso samo temeljne vrednote evropskega socialnega modela, ampak tudi instrumenti, ki uspešno podpirajo in spodbujajo socialno kohezijo, kakovostne zaposlitve, ustvarjanje delovnih mest ter krepitev inovativnosti in konkurenčnosti evropskih gospodarstev.

1.8

Strukturna in kohezijska politika EU ter politika za inovacije in razvoj bi po mnenju EESO morale biti usmerjene v proaktivno podpiranje mehanizmov predvidevanja in spremljanja prestrukturiranja, da bi jih preoblikovali v sisteme, ki delujejo v dobro delavcev in podjetij.

1.9

Po mnenju EESO je za to, da se zajamči uspeh evropske strukturne politike, nujno večje vključevanje ekonomskih in socialnih partnerjev v nadzorne organe strukturnih skladov.

1.10

EESO priporoča, da se ukrepi strukturne politike tesno povežejo in uskladijo z ukrepi v podporo raziskavam in inovacijam, ter da se z naložbami in industrijskimi politikami podpre prehod v evropsko gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika.

1.11

Javne oblasti in podjetja bi morali po mnenju EESO programe EU za poklicno izobraževanje in usposabljanje ter za vseživljenjsko učenje imeti za glavno sredstvo za proaktivno predvidevanje sprememb in za to, da se pridružijo trajnim prizadevanjem gospodarskih akterjev, zlasti malih in srednje velikih podjetij (MSP) ter delavcev.

1.12

EESO priporoča, da se na evropski ravni zagotovi tesnejše usklajevanje politik in služb Komisije, agencij in številnih opazovalnih skupin, da bi lahko enoglasno in skladno podprli odločitve podjetij pri prestrukturiranju. Ustrezni mehanizmi podpore in mentorstva bi lahko zlasti koristili mikro-, malim in srednje velikim podjetjem, ki imajo očitne težave pri predvidevanju prestrukturiranja.

1.13

EESO poudarja, da mora državna pomoč za podporo zaposlovanju v podjetjih s težavami, povezanimi z globalizacijo, temeljiti na pogojih, ki zagotavljajo svobodno in pošteno konkurenco.

1.14

EESO še poziva k okrepitvi evropske politike za podporo razvoju skupnih – teritorialnih in sektorskih – vaj na področju predvidevanja (foresight), da bi uresničili skupne vizije, ki jih vsi delimo, tudi po zaslugi boljšega ovrednotenja ozemlja, in ustvarili večjo in boljšo zaposlenost v močnih in konkurenčnih podjetjih.

1.15

Ob upoštevanju demografskega razvoja Evrope je po mnenju EESO zlasti pomembna aktivna politika na področju staranja prebivalstva in t. i. "gospodarstva sivolasih" (silver economy), ki bo proizvodnjo in storitve prilagodila tem novim priložnostim.

2.1

Za oživitev evropskega gospodarstva bo potreben čas, da bi se Evropa izvila eni največjih recesij v zadnjih desetletjih. Zaradi krize so nacionalne javne finance in vlade pod močnim pritiskom, zaradi nje se pojavljajo racionalizacija, prestrukturiranje in zapiranje podjetij realnega gospodarstva, kar se drastično odraža na brezposelnosti.

2.2

Prestrukturiranje vključuje zapletene procese, ki imajo več razsežnosti in pomenijo spremembe strategij podjetja v smislu njegove organizacije, oblike, razsežnosti in dejavnosti.

2.2.1

Predvsem na sektorski ravni bi bilo treba opredeliti večkratne gospodarske in operativne cilje, povezane z razmerami na svetovnih trgih in sektorjih, v katerih podjetje deluje.

2.3

Ta proces se mora – ob ustreznem upoštevanju interesov in obnašanja potrošnikov – udejanjiti s predvidevanjem zaposlitvenih možnosti v nastajajočih sektorjih, pri čemer je treba posebno pozornost posvetiti MSP, na katere ima sedanja kriza najhujši vpliv.

2.4

Predvidevanje sprememb pomeni, da so podjetja in delavci pripravljeni na to, da se pomerijo prihodnjimi dogodki, pa tudi to, da se predvidi prestrukturiranje, ki je potrebno za soočenje s takšnimi izzivi, pri tem pa je čim manj družbenih posledic sprememb, zajamči se stabilnost in zmanjšajo stroški, obenem pa se varuje okolje in zagotavlja trajnostni razvoj: evropske tehnološke platforme in njihove študije bi lahko ponudile konkretne perspektive tako za delavce kot za podjetja.

2.5

V zadnjih dveh desetletjih smo bili priča pospeševanju pojava preusmeritev na trgih, preselitev proizvodnje, reorganizacij in/ali zapiranja proizvodnih enot, združevanja podjetij, kupovanja podjetij in/ali zunanjega izvajanja dejavnosti; vendar pa so potrebe po okrepitvi zmožnosti predvidevanja takšnih procesov v Evropi v zadnjih štirih letih postale vse bolj izrazite, to pa v sorazmerju s hitrostjo sprememb in nujnostjo prestrukturiranja, ki je postalo potrebno zaradi poglabljanja gospodarsko-finančne krize in poslabšanja razmer na trgih. Na trge v različnih državah vplivajo tudi pojavi, kot so cvetoča, vse večja prodaja na internetu in pozitivne številke pri čezmejni prodaji.

2.6

Ekonomska in finančna kriza ni samo pospešila procesov prestrukturiranja na različnih ravneh, ampak je tudi sprožila varčevalne ukrepe in zmanjšanje javne porabe, ki je privedlo do precejšnjega ukinjanja delovnih mest v javnem sektorju in je v številnih državah spodkopalo tudi različne oblike varnostne mreže za delavce, lokalne skupnosti in podjetja.

2.7

Cilj Komisije glede prestrukturiranja je pomagati okrepiti in širiti kulturo predvidevanja in inovacij tako, kot se izvaja samo prestrukturiranje: Unija si z državami članicami deli odgovornost za doseganje ciljev, opredeljenih v členu 3 Pogodbe o Evropski uniji (člen 145 PDEU).

2.8

Komisija je že v sporočilu iz leta 2005 o prestrukturiranju in zaposlovanju priznala težave, povezane s socialnimi stroški prestrukturiranja, ne zgolj za same delavce, ki se spoprijemajo z vse bolj negotovimi delovnimi pogoji, ampak tudi za različne gospodarske sektorje.

2.9

Prestrukturiranje urejajo predvsem nacionalni in regionalni predpisi, vendar pa ima Unija veliko pristojnosti na področju upravljanja, nadzora in pospeševanja prestrukturiranja, saj mora skrbeti tako za pravilno delovanje zakonodajnega okvira EU na tem področju kot za obveščanje in posvetovanje ter varstvo delavcev (1). Prevzeti mora tudi aktivno vlogo, ki se v osnovi opira na strategijo Evropa 2020 in obveznosti, ki izhajajo iz Pogodbe.

2.10

Če se želi EU uspešno odzvati na izzive, ki jih prinašajo finančna in gospodarska kriza, globalizacija, podnebne spremembe, demografski trendi in naraščajoče neenakosti, ki izhajajo iz socialnih posledic varčevalnih programov, mora na področju predvidevanja in upravljanja prestrukturiranja razviti in okrepiti proaktivne strategije na podlagi skupnega okvira vrednot in praks, ki je v skladu z obsežnimi socialnimi in gospodarskimi cilji Pogodbe.

2.11

V okviru "integriranih smernic" strategije Evropa 2020 (ki jih je Svet sprejel 22. aprila 2010) bi morale Unija in države članice izvajati reforme za pametno rast, ki jo vodijo znanje in inovacije, pri tem pa se usmeriti na potrebe in obnašanje potrošnikov, da bi:

2.12

Podpora prestrukturiranju podjetij in sektorjev poteka prek sistemov zgodnjega opozarjanja (glej Evropski center za spremljanje prestrukturiranja (ERM, European Restructuring Monitor)) v podjetjih, ki so predpogoj za učinkovito načrtovanje procesov prestrukturiranja, ki so skupni vsem vpletenim stranem. Tako bi bili delavci lahko ustrezno prekvalificirani, zagotovili pa bi tudi razvoj sektorskih in medsektorskih mrež, ki bi lahko celostno upravljale s spremembami, to pa s pomočjo poklicnih smernic, ki zagotavljajo visoko stopnjo zaposljivosti.

2.13

Komisija je 18. aprila 2012 v Strasbourgu predstavila svoj novi sveženj ukrepov o zaposlovanju – o katerem bo EESO lahko izrazil svoje mnenje –, ki države članice poziva, naj okrepijo nacionalne politike zaposlovanja, in predvideva pripravljenost za okrepitev usklajevanja in spremljanja politik zaposlovanja.

3.1

Komisija je začela javno razpravo o prestrukturiranju podjetij in predvidevanju sprememb s ciljem "opredeliti uspešne prakse in politike na področju prestrukturiranja in prilagajanja spremembam".

3.2

V zeleni knjigi so zastavljena različna vprašanja o spoznanjih iz krize, možnostih gospodarskega in industrijskega prilagajanja, zmožnostih podjetij in zaposlenih za prilagajanje, o vlogi regionalnih in lokalnih organov ter poklicnega usposabljanja na področju upravljanja človeških virov ter dialoga med ekonomskimi in socialnimi akterji.

4.1

Po mnenju EESO bi morala zelena knjiga veljati za nadaljevanje sporočila iz leta 2005 o prestrukturiranju in zaposlovanju, katerega namen je bil opredeliti vlogo EU na področju predvidevanja in upravljanja prestrukturiranja, da bi povečali zaposlovanje.

4.2

EESO meni, da je sporočilo iz leta 2005 prineslo pozitiven razvoj različnih dejavnosti na ravni Evropske unije za spodbujanje evropskega pristopa za predvidevanje in prestrukturiranje, kot so številne tematske konference na visoki ravni in strokovni seminarji (npr. forum o prestrukturiranju), pobude v okviru Evropskega socialnega sklada (ESS), različne primerjalne študije, priprava "zbirke orodij" in smernic: očiten primer za slednje je delovni dokument služb Restructuring in Europe 2011, ki spremlja zeleno knjigo.

4.3

EESO z zaskrbljenostjo opozarja, da zelena knjiga ne vsebuje predlogov za ukrepanje, umeščenih v časovni razpored z natančno določenimi in kratkimi roki – v odziv na resnost sedanje krize –, ampak se osredotoča na vrsto odprtih vprašanj, pri katerih niso navedeni roki in načini izvajanja. Nasprotno, odločnejši so ukrepi v drugih instrumentih, kot je maja 2012 predstavljen sveženj ukrepov za zaposlovanje, o katerih bo EESO lahko izrazil svoje mnenje.

4.4

Podjetje je po definiciji osrednji akter strategij za prilagajanje in zagotavljanje položaja svojih operativnih enot na trgih in torej tudi procesov prestrukturiranja, ki sledijo takšnim operativni strategijam, pri čemer pa je treba upoštevati:

4.5

Na evropski ravni želi EESO opozoriti na to, kar je že navedel glede udejanjenja razvojne strategije (2): socialni partnerji organizirane civilne družbe v celoti bi si morali prizadevati za uresničitev družbeno odgovornega območja, v katerem bi se lahko izvajale različne medsebojno usklajene strategije:

4.6

Strukturna in kohezijska politika EU ter politika za inovacije in razvoj bi po mnenju EESO morale biti usmerjene v proaktivno podpiranje mehanizmov predvidevanja in spremljanja prestrukturiranja, da bi jih preoblikovali v sisteme, ki delujejo v dobro delavcev in podjetij. Strukturni skladi, zlasti Evropski socialni sklad, Evropski sklad za regionalni razvoj in Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji, bi lahko imeli pomembno vlogo pri povečanju zaposlenosti delavcev in čim večjem zmanjšanju socialnih posledic presežkov zaposlenih.

4.7

EESO meni, da je nujno večje vključevanje gospodarskih in socialnih partnerjev ter akterjev organizirane civilne družbe v organe partnerstva in nadzorne organe strukturnih skladov, obenem pa poudarja, da so osnovna predpostavka za to, da se zajamči uspeh evropske strukturne politike, specifične pristojnosti zainteresiranih strani iz določenega območja.

4.8

Po mnenju EESO je zlasti pomembno povezovanje politik prestrukturiranja in industrijskih politik na prehodu v evropsko gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika, ki bo spoštovalo podnebne in okoljske zahteve in s primernim financiranjem lahko razvilo nova delovna mesta in "zelene" poklice, kot je EESO že poudaril v prejšnjih mnenjih (4).

4.8.1

Tudi v povezavi z razglasitvijo leta 2012 za evropsko leto aktivnega staranja EESO meni, da je pomembno razvijati strokovnost storitev nevladnih organizacij, socialnega gospodarstva in podjetij, da bi podprli zdravo, aktivno in dostojno staranje ter razvili proizvode in storitve, ki ustrezajo potrebam takšnih potrošnikov (5).

4.9

EESO nadalje meni, da bi programi EU za poklicno izobraževanje in usposabljanje ter vseživljenjsko učenje morali veljati za glavna sredstva za proaktivno predvidevanje sprememb in se pridružiti trajnim prizadevanjem podjetij in delavcev: BUSINESSEUROPE navaja, da je 72 % podjetij v EU ugotovilo potrebo po sistematičnem usposabljanju svojih zaposlenih, 32 % delavcev v EU pa je leta 2010 sodelovalo na tečajih usposabljanja, ki so jih financirali njihovi delodajalci.

4.10

Nacionalni svežnji pobud kot socialni odgovor na krizo in do zdaj sprejete pobude niso zadostni. Nujnost ustvarjanja delovnih mest in ukrepov za spodbujanje povpraševanja (tako npr. bolj usklajeni svežnji davčnih spodbud in ukrepi politike plač) niso dovolj upoštevani.

4.10.1

Državna pomoč in uporaba sredstev iz strukturnih skladov, predvidenih za spodbujanje zaposlovanja v podjetjih, ki imajo težave zaradi globalizacije in posojil, morata temeljiti na pogojih, ki zagotavljajo, da tovrstna pomoč ne ovira svobodne konkurence, in si prizadevajo predvsem za to, da se ohrani raven zaposlenosti in spoštujejo kolektivne pogodbe. Preučiti je treba na primer dogodke na Nizozemskem, kjer sistem "samozaposlenih brez zaposlenih" izredno dobro deluje. Brezposelni s tem sistemom dobijo možnost, da ponudijo svoje strokovno znanje in si sami ustvarijo delovno mesto.

4.11

Po mnenju EESO bi bilo treba na evropski ravni zagotoviti tesnejše usklajevanje politik in služb Komisije, da bi lahko enoglasno in skladno podprli odločitve podjetij pri prestrukturiranju.

4.12

EESO meni, da je bistveno ovrednotiti vlogo socialnih partnerjev in organizirane civilne družbe na vseh ravneh: socialni dialog, pogajanja in udeležba niso samo temeljne vrednote evropskega socialnega modela, ki jih EESO od nekdaj zagovarja, ampak tudi instrumenti, ki uspešno podpirajo in spodbujajo socialno kohezijo, kakovostne zaposlitve, ustvarjanje delovnih mest ter krepitev inovativnosti in konkurenčnosti evropskih gospodarstev.

4.13

S tem v zvezi EESO poudarja vlogo, ki jo ima posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI) kot najprimernejši forum za konstruktivni dialog ter oblikovanje zamisli in predlogov, saj ima izkušnje, ki jih je uspešno pridobila vse od Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ).

4.14

Kor so pokazale številne študije in analize dobrih praks – tako na ravni EU kot na nacionalni ravni – sta zaupanje v odnosih med socialnimi partnerji in učinkovit socialni dialog temeljna podlaga za predvidevanje in čim boljše upravljanje sprememb.

4.15

EESO zlasti meni, da so dialog, posvetovanje in pogajanje bistveni pogoji pri reformah in procesih prožne varnosti. Po eni strani je treba ustvariti okvirne pogoje, ki podjetjem v skladu z raznolikimi nacionalnimi razmerami omogočijo, da se naglo in prožno prilagodijo inovacijam, trgom in zahtevam uporabnikov oz. potrošnikov, po drugi strani pa je nujno podpreti in olajšati prilagodljivost in poklicno rast delavcev.

4.16

Kot je EESO že lahko poudaril, lahko prožna varnost deluje samo, če so delavci dovolj poklicno usposobljeni, ustvarjanje novih delovnih mest je namreč tesno povezano z novimi znanji. Vendar "EESO meni, da so ukrepi za izboljšanje varnostnega vidika (v najširšem smislu) prožne varnosti – z zanesljivimi delovnimi mesti – trenutno najpomembnejša prednostna naloga".

4.17

Po mnenju EESO je pomembno, da javne oblasti, ustanove za izobraževanje in usposabljanje ter podjetja združijo sile in izboljšajo ponudbo na področju zaposlovanja in usposabljanja, razvijejo nove profile in večstranske poklicne sposobnosti ter podprejo načine učenja v celotnem obdobju aktivnega življenja.

4.18

S tem v zvezi EESO poudarja, da je res bistveno zagotoviti mehanizme za dostop do vseživljenjskega izobraževanja in usposabljanja, ki bi bilo usmerjeno v pokrivanje potreb po novih poklicnih profilih in kvalifikacijah, zlasti za mlade, to pa v skladu s perspektivami Programa za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta, o katerem je EESO že podal svoje mnenje (6).

4.19

EESO poudarja pomen okrepljenega sodelovanja med različnimi akterji na lokalni ravni, saj sta predvsem na tej ravni obstoj dobrega socialnega dialoga v ozračju zaupanja ter pozitiven odnos do sprememb pomembna dejavnika za preprečevanje ali omejevanje negativnih družbenih posledic.

4.20

Posebno pozornost je po mnenju EESO treba nameniti MSP, ki morajo imeti možnost, da izkoristijo ustrezne ukrepe javnih in zasebnih organov, kot so na primer združenja delodajalcev in poklicna združenja, trgovinske, gospodarske in obrtne zbornice ter druge institucije, zlasti na lokalni in regionalni ravni, s prednostnimi načini dostopa do kredita in usposabljanja, pa tudi primernimi pobudami za poenostavitev birokratskih in upravnih postopkov.

4.21

Nadaljnja posvetovanja in opredelitve politike predvidevanja in prestrukturiranja bi morala temeljiti na rezultatih preučevanj, študij in poročil, ki so bili na evropski ravni opravljeni v več kot sedmih letih.

4.22

V preteklosti se je pozornost jasno osredotočila na analize in izmenjave informacij o dobrih praksah (7) ter inovativnih izkušnjah, v prihodnje pa bi se morala EU osredotočiti predvsem na konkretne ukrepe, tj. na razvoj in rast ter dati prednost izvajanju skupnih smernic, standardov in referenčnih okvirjev, oblikovanih na podlagi evropskih predpisov in skupnih vrednot.

4.23

In nenazadnje EESO poudarja pomen človeškega vidika: osebe – in njihove družine –, žrtve prestrukturiranja sektorja in podjetja, se pogosto soočijo s stiskami, ki se vedno ne upoštevajo dovolj. Predvideti je treba psihološke in socialne spremljevalne ukrepe, ki presegajo potrebno oživitev vlaganj ter vrnitev k rasti in trajnostnemu razvoju zaposlovanja.

4.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 299/60

—

1) z nekaterimi oblikami stabilnostnih obveznic bi se obveznost proračunske discipline zmanjšala ali v celoti izgubila, saj bi države članice euroobmočja združile kreditno tveganje za nekatere ali vse svoje javne dolgove. Zaradi tega se lahko pojavi nevarnost moralnega tveganja, ki izhaja iz skupnih izdaj, ker bi si kreditno tveganje zaradi proračunske nediscipline posameznih držav delili vsi udeleženci trga;

—

2) glede na to, da bi lahko izdaja stabilnostnih obveznic oslabila tržno disciplino, bi bile potrebne znatne spremembe okvira za gospodarsko upravljanje v euroobmočju, to pa bi vplivalo na proračunsko neodvisnost;

—

3) stabilnostne obveznice bi morale imeti visoko kreditno boniteto, da bi jih vlagatelji sprejeli;

—

4) doseganje visoke kreditne bonitete bo prav tako pomembno za zagotovitev, da bodo stabilnostne obveznice sprejele vse države članice v euroobmočju;

5) bonitetne ocene za stabilnostne obveznice bi bile predvsem odvisne od bonitetne ocene sodelujočih držav članic in strukture osnovnih jamstev.

3.2.1.1

Pristop št. 1: popolna nadomestitev državnih obveznic s stabilnostnimi obveznicami s solidarnim jamstvom

V skladu s tem pristopom bi bilo financiranje držav v euroobmočju v celoti krito z izdajanjem stabilnostnih obveznic, izdajanje državnih obveznic pa bi opustili. Bonitetna ocena stabilnostnih obveznic bi verjetno temeljila na bonitetni oceni najpomembnejših držav članic euroobmočja, zaradi česar je mogoče pričakovati, da bi danes izdane stabilnostne obveznice imele visoko bonitetno oceno. Ta pristop bi bil najbolj učinkovit za zagotavljanje koristi stabilnostnih obveznic, hkrati pa bi pomenil zelo veliko nevarnost moralnega tveganja. Dopolniti bi ga bilo treba z zelo trdnim okvirom za zagotavljanje proračunske discipline, gospodarske konkurenčnosti in zmanjšanja makroekonomskih neravnovesij na nacionalni ravni.

3.2.1.2

Pristop št. 2: delna nadomestitev državnih obveznic s stabilnostnimi obveznicami s solidarnim jamstvom

V skladu s tem pristopom bi bila izdaja stabilnostnih obveznic podprta s solidarnimi jamstvi, vendar bi nadomestila le omejen del nacionalne izdaje.

Za del izdaje, ki ne bi bil krit s stabilnostnimi obveznicami, bi še vedno veljala zadevna državna jamstva. V skladu s tem bi trg državnih obveznic euroobmočja zajemal dva različna dela: stabilnostne obveznice in državne obveznice. Ključno vprašanje pri tem pristopu bi bila posebna merila za določanje relativnih deležev stabilnostnih obveznic in nacionalnih izdaj dolžniških instrumentov.

3.2.1.3

Pristop št. 3: delna nadomestitev izdaj državnih obveznic z izdajo stabilnostnih obveznic z deljivimi jamstvi

Po tem pristopu bi bile stabilnostne obveznice ponovno le delno nadomestilo za izdajo državnih obveznic, podprte pa bi bile s sorazmernimi jamstvi držav članic euroobmočja. Ta pristop se razlikuje od pristopa št. 2, saj bi bile države članice še naprej odgovorne za svoj del izdaje stabilnostnih obveznic ter za izdaje svojih državnih obveznic.

4.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 299/72

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poudarja svojo odločno podporo evropski vesoljski politiki in zlasti velikim evropskim projektom Galileo in GMES, saj meni, da so strateškega pomena za razvoj evropskega gospodarstva in znanosti. EESO je v vseh mnenjih (1) poudarjal, da je treba nameniti več pozornosti in sredstev vesoljskim dejavnostim. V teh dejavnostih mora EU še naprej ohranjati svoj zelo pomemben položaj.

1.2

EESO odločno nasprotuje predlogu Komisije, da sredstva, potrebna za razvoj in dokončanje programa GMES, preusmeri navzven, tj. v poseben sklad.

1.3

EESO ugotavlja, da je programu, ki vstopa v operativno fazo, nujno treba zagotoviti kontinuiteto, saj sicer grozi, da bo propadel. Celoten predlog za uvedbo novih mehanizmov za financiranje, upravljanje in vodenje, ki se razlikujejo od običajnih mehanizmov, uveljavljenih v EU, se zdi neprimeren, neupravičen in zelo tvegan. Oblikovanje novih organov in mehanizmov financiranja namreč zahteva naporne in negotove faze pogajanj in proučevanja, ki zagotovo terjajo več let. To se zdi nezdružljivo z začetkom delovanja programa, kot je GMES, in nepotrebno glede na to, da v okviru Evropske komisije in drugih evropskih agencij obstajajo vse pristojnosti in pooblastila, potrebna za izvajanje programa.

1.4

EESO zahteva, da se financiranje programa vključi v večletni finančni okvir 2014–2020 in da se upravljanje zasnuje tako, da bo upoštevalo sedanje zmogljivosti v Evropi in se izognilo tako drobljenju subjektov upravljanja kot ustvarjanju novih subjektov, ki ne bi bili primerni za prevzem upravljanje programa, pripravljenega v zadnjem desetletju. Ta zahteva je bila že podana v enem prejšnjih mnenj (2).

1.5

Sporočilo o podrobnostih izvrševanja predloga meddržavnega sporazuma za delovanje GMES (3), podanega med razpravo o tem mnenju, v ničemer ne spreminja sklepov Odbora. Nasprotno, potrjuje jih in Odboru omogoča, da ponovno opozori na veliko tveganje, povezano s poznim uvajanjem novega in nepreizkušenega modela financiranja in upravljanja, ki ni vključen v večletni finančni okvir in ustaljene poti upravljanja EU.

1.6

EESO je zelo zaskrbljen zaradi konkretne nevarnosti, da bi lahko program GMES naletel na resne težave, s čemer bi propadla že izvršena vlaganja v znesku več kot 3,2 milijarde eurov. V luči razprav med državami članicami se zdi ta nevarnost prej realnost.

1.7

EESO opozarja, da se zdi – tudi zaradi strateškega pomena programa za EU – nova opredelitev kompleksnega aparata financiranja in upravljanja GMES, kot je opisano v obravnavanem sporočilu, manj kot leto dni pred predvidenim začetkom delovanja (v letu 2013 so predvidene izstrelitve satelitov A konstelacij Sentinel-1, Sentinel-2 in Sentinel-3) zelo tvegana in neupravičena.

1.8

Sporočilo ne vsebuje analize izvedljivosti, ki bi omogočila oceniti izvedljivost v smislu učinkovitosti in uspešnosti. Tudi utemeljitev potrebnosti novega sistema ni jasna.

1.9

EESO opozarja na različno obravnavanje dveh vodilnih programov evropskega vesoljskega programa, Galilea in GMES. Prvi je vključen v večletni finančni okvir, drugi pa je iz njega izključen.

1.10

Kar zadeva upravljanje, je presenetljivo, kako obrobna vloga je v tem kompleksnem sistemu dodeljena Evropski vesoljski agenciji (ESA). Ta je doslej snovala in upravljala večino evropskih satelitskih struktur in doslej v partnerstvu z Evropsko komisijo zagotavljala skoraj vsa finančna sredstva. Ni videti prepričljivih razlogov za to, da bi jo nadomestili z novimi organi ali organi, ki nimajo veliko izkušenj z upravljanjem satelitskih sistemov in podatkov, zbranih v okviru teh sistemov.

1.11

EESO meni, da tako korenito spremenjena opredelitev pristojnosti glede programa, kot je predlagana v sporočilu, manj kot leto dni pred uvedbo modela financiranja programa GMES pomeni zelo veliko nevarnost za začetek delovanja sistema.

1.12

EESO opozarja na negotovost in nedoločnost predlaganega upravljanja, ki ga je predstavila Komisija. Slabosti predlaganega modela so očitne: tehnično usklajevanje je zaupano organom, ki vesoljskih dejavnosti ne poznajo, pa tudi kulture skupnega dela z drugimi agencijami nimajo. Poleg tega je več kot 80 odstotkov dejavnosti, načrtovanih za program GMES, povezanih z vesoljskimi dejavnostmi. EESO poziva Komisijo, naj pregleda predlagani model in ohrani enotno upravljanje, ter naj tehnično odgovornost za program še naprej zaupa ESA, pod nadzorom in kontrolo Komisije, kot je bilo prvotno načrtovano.

2.1

Sporočilo z dne 30. novembra 2011 vsebuje rešitev, ki jo predlaga Evropska komisija – izven finančnega okvira 2014-2020 (4) – za financiranje operativne faze strateškega programa za opazovanje Zemlje in varnost GMES, kot je bil zasnovan do danes in vse do končne faze izvajanja. Sporočilo vsebuje tudi predlog v zvezi z upravljanjem. Gre torej za sporočilo temeljnega pomena za program GMES.

2.2

Sporočilo o nekaterih podrobnostih v zvezi z izvajanjem predlaganega meddržavnega sporazuma o delovanju GMES (5), ki je bilo objavljeno v času obravnave tega mnenja, v ničemer ne spreminja ugotovitev in sklepov Odbora v zvezi z obravnavanim dokumentom. Sporočilo je namreč dodatek, ki podrobno obravnava finančne vidike predlaganega sklada in uvaja nov organ, Svet GMES, ki podvaja dosedanje pristojnosti pri upravljanju evropskih vesoljskih programov, kar ustvarja jasna navzkrižja pristojnosti in podvajanje struktur odločanja v Evropi.

2.3

Evropski program za spremljanje Zemlje (GMES) je skupaj s programom Galileo eden od dveh vodilnih programov EU na področju vesolja. Ima ključno vlogo pri opazovanju Zemlje, s čimer zagotavlja sredstva za razumevanje in spremljanje podnebnih sprememb, zaščito in varnost prebivalstva, trajnostni razvoj in obvladovanje kriznih razmer.

2.4

Dejstvo, da financiranje strateškega programa za opazovanje Zemlje in varnost GMES ni bilo vključeno v predlog za večletni finančni okvir 2014–2020, je vzbudilo veliko zaskrbljenost zaradi konkretne nevarnosti, da bo izgubljen program, ki je za Evropo strateškega pomena ter je doslej zahteval desetletje dela in vlaganje v znesku več kot 3 milijarde eurov.

2.5

EESO je v svoji analizi iz decembra 2011 (6) že izrazil veliko zaskrbljenost glede prihodnosti tega programa, ker ni zagotovljena kontinuiteta financiranja.

2.6

Evropski parlament je v svoji resoluciji o prihodnosti programa GMES (7) februarja 2012 ugotovil, da "ne verjame, da je financiranje GMES izvedljivo zunaj večletnega finančnega okvira – s strukturo financiranja in upravljanja, ki jo je Komisija predlagala v sporočilu".

2.7

Vesoljska komponenta GMES temelji na treh konstelacijah satelitov – Sentinel-1, 2 in 3 – in na instrumentih (Sentinel 4 in 5), nameščenih na drugih satelitih. Prvi sateliti treh konstelacij bodo izstreljeni v letu 2013. Zato je nujno določiti finančni okvir, ki bo zagotavljal financiranje operativnih ukrepov v – zdaj že – bližnji prihodnosti.

2.8

Ker ni bil predložen noben predlog, je generalni direktor ESA na tiskovni konferenci 9. januarja 2012 potrdil, da ESA ne namerava izvesti predvidenih izstrelitev, če ne bo odločitve o financiranju dejavnosti GMES (8).

2.9

Evropska komisija v svojem sporočilu predlaga, da se finančna sredstva za izvedbo in začetek delovanja celotne infrastrukture zagotovijo z ustanovitvijo novega sklada posebej za GMES, za katero bo potreben meddržavni sporazum med državami članicami EU, zbranimi v Svetu.

2.10

Predlaga se, da je pri skladu finančno udeleženih vseh 27 držav članic EU glede na bruto nacionalni dohodek (BND). Sporočilo vsebuje vzorčni sporazum, podrobneje opredeljen v sporočilu, ki je bilo sprejeto pozneje (9).

2.11

Za upravljanje, ki ni manj pomembno od financiranja, se v sporočilu predlaga več akterjev, ki naj bi prevzeli odgovornost za različne vidike in področja programa GMES.

2.12

Uvedba novega, kompleksnega sistema financiranja in novega organa upravljanja vesoljskega programa (sveta programa GMES) se ne zdi upravičena in je – leto dni po izstrelitvi prvih satelitov – pozna.

3.1

Evropski program za spremljanje Zemlje GMES in program Galileo za satelitsko navigacijo sta glavna strateška programa EU, s katerima slednja namerava ohraniti svojo neodvisnost in vodilno vlogo na področju vesolja.

3.2

Ohranitev trdnega vodstva in neodvisnosti na področju vesolja je strateškega pomena za prihodnost Evrope, in sicer zaradi širokih in pomembnih ekonomskih, tehnoloških, geopolitičnih in – v širšem pomenu – kulturnih učinkov dejavnosti na področju vesolja.

3.3

GMES je strateški program EU, uveden z Uredbo (EU) št. 911/2010 Evropskega parlamenta in Sveta.

3.4

Sporočilo navaja, da "Evropa potrebuje lasten, dobro usklajen in zanesljiv sistem opazovanja Zemlje, da bi lahko odgovorila na naraščajoče svetovne izzive. GMES je tak sistem".

3.5

Sporočilo predlaga nov model financiranja, izven uveljavljenega sistema upravljanja v okviru proračuna EU. Novi model zahteva posebno posredovanje in odobritev vseh 27 držav članic, ki sodelujejo v tem mehanizmu. Ta pa bi bil zaradi sedanjih težavnih finančnih razmer (na primer – vendar ne izključno – položaja v Grčiji in možne nepripravljenosti Francije in Italije) če že ne zagotovo, vsaj zelo verjetno blokiran, kar bi pomenilo konec programa GMES.

4.1

Sporočilo predvideva izključitev GMES iz večletnega finančnega okvira 2014–2020.

4.2

Financiranje bi bilo treba namesto tega zagotoviti s sklenitvijo internega sporazuma predstavnikov vlad držav članic, zbranih v Svetu.

4.3

Sporazum določa, da vsaka država članica EU obvesti generalni sekretariat Sveta EU o zaključku postopkov, potrebnih za uveljavitev sporazuma.

4.4

Za uveljavitev sporazuma je potrebno, da ga ratificirajo vse države članice EU.

4.5

Sporazum lahko začne veljati šele, ko ga odobri še zadnja država članica. Glede na trenutno finančno stanje EU nasploh in še posebej nekaterih držav članic, ta določba že sama po sebi zadošča, da bo program GMES doživel neuspeh.

4.6

Roki in pogoji sklica tega Sveta trenutno še niso znani, kar se zdi tvegano glede na bližajoči se datum izstrelitev satelitov Sentinel 1-2-3 (2013).

4.7

Za namene programiranja, upravljanja in izvajanja sklada GMES sporočilo določa, da Svet sprejme uredbo na predlog Komisije. Osnutek te uredbe trenutno ni na voljo.

4.8

Za namene finančne uredbe za sklad GMES, ki naj bi določala pravila v zvezi z njegovo ustanovitvijo in izvajanjem, ter za pripravo in revizijo računovodskih izkazov, sporočilo predvideva, da to uredbo sprejme Svet na predlog Komisije. Osnutek te uredbe trenutno ni na voljo.

4.9

Doslej je bilo v razvoj programa vloženih 3,2 milijarde EUR, ki sta jih skoraj v celoti zagotovili ESA (1,89 milijarde) in EU (1,3 milijarde).

4.10

Za izvajanje celotnega programa, vključno z vzdrževanjem, nadaljnjim razvojem in posodabljanjem, naj bi bilo po ocenah za obdobje 2014 do 2020 potrebnih 5,8 milijarde EUR, torej približno 0,6 % proračuna EU za isto obdobje, ki v skladu z večletnim finančnim okvirom 2014–2020 znaša 1 025 milijarde EUR. Spomniti velja tudi, da sam proračun EU ustreza približno 1 % bruto nacionalnega dohodka (BND).

4.11

Zdi se, da predlog o financiranju GMES zunaj proračuna EU ne prinaša finančnih koristi, saj bi moralo 27 držav članic tako ali drugače zagotoviti financiranje, pa čeprav prek drugačnih kanalov, na podlagi kompleksnega meddržavnega sporazuma. Odbor zato ne vidi, zakaj naj bi bil predlog smiseln.

4.12

Za vesolje ima ESA na voljo proračunska sredstva za izstrelitev vseh treh satelitov A konstelacij Sentinel-1, 2 in 3. Izstrelitev Sentinel-1 je bila že plačana in za izstrelitev preostalih dveh ne računajo na težave s financiranjem. Proračunska sredstva za čas po letu 2013 tako vključujejo uvedbo vseh konstelacij, kot je bilo predvideno, da bi zagotovili storitev, za katero so bili sateliti načrtovani.

4.13

Za upravljanje v operativni fazi GMES sporočilo predvideva več organov.

4.14

Upravljanje in politični nadzor naj bi prenesli na Komisijo.

4.15

V skladu s sporočilom o podrobnostih izvajanja obravnavanega predloga [COM(2012) 218 final z dne 11.5.2012], naj bi bil organ upravljanja programa GMES svet GMES, katerega pristojnosti so tako široke, da se prekrivajo tako s pristojnostmi, značilnimi za redno upravljanje programov EU, kot z značilnimi pristojnostmi vesoljske agencije, in tako ustvarjajo podvajanja pristojnosti in organov odločanja, kar ni v skladu z učinkovitim upravljanjem že tako omejenih virov EU.

4.16

Tehnično usklajevanje spremljanja ozemlja naj bi prenesli na Evropsko agencijo za okolje (EEA); tehnično usklajevanje služb za upravljanje v sili na Evropsko središče za odzivanje v izrednih razmerah (ERC); tehnično usklajevanje atmosferskih služb na Evropski center za srednjeročne vremenske napovedi (ECMWF); za podnebne spremembe, spremljanje morskega okolja in varnost pa še niso določili odgovornih organov. Za druge službepomembne za Komisijo in druge evropske akterje, se predlagajo druge ustanove, kot so npr. Evropska agencija za pomorsko varnost (EMSA), Satelitski center EU (EUSC), Evropska agencija za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic EU (FRONTEX) in Evropska agencija za obrambo (EDA).

4.17

Operativne dejavnosti v zvezi z vesoljsko komponento, ki se nanašajo na opazovanje zemljišč in posebnih območij s pomočjo slik visoke ločljivosti, naj bi (začasno) prenesli na Evropsko vesoljsko agencijo (ESA), tiste, ki se nanašajo na sistematično in globalno opazovanje ozračja in oceanov, pa na Evropsko organizacijo za uporabo meteoroloških satelitov (EUMETSAT). Razvojne dejavnosti vesoljske komponente naj bi prenesli na ESA in Komisijo.