13.9.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 277/1

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o delovnem programu Komisije za leto 2012 „Evropska prenova“ (1),

—

ob upoštevanju resolucije Odbora regij z dne 15. decembra 2011 o prednostnih nalogah Odbora regij za leto 2012 glede na zakonodajni in delovni program Evropske komisije (2),

—

ob upoštevanju resolucije Odbora regij z dne 16. februarja 2012 za spomladansko zasedanje Evropskega sveta 2012 o osnutku pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji (3),

—

ob upoštevanju Protokola o sodelovanju med Evropsko komisijo in Odborom regij z dne 16. februarja 2012,

1.

je prepričan, da je medtem, ko se Evropska unija sooča z zelo velikimi izzivi pri reševanju sedanje finančne, gospodarske, socialne in politične krize, nujno potreben ambiciozen delovni program Evropske komisije za leto 2013, ki bo spodbujal trajnostno rast, ustvarjanje delovnih mest in kakovost življenja v Evropi ter prispeval k ponovni vzpostavitvi zaupanja državljanov v proces evropskega združevanja;

2.

meni, da mora oživitev gospodarstva temeljiti na dveh enako pomembnih stebrih strukturnih reform: ponovnemu zagonu rasti in zagotavljanju proračunske discipline;

3.

podpira tesnejše gospodarsko povezovanje in boljše usklajevanje političnih prednostnih nalog, prihodkov in odhodkov med vsemi upravnimi ravnmi ob hkratnem spoštovanju avtonomije in pristojnosti nacionalne, regionalne in lokalne ravni upravljanja; na podlagi načel subsidiarnosti in upravljanja na več ravneh zavrača vsakršno prikrito ali odkrito ponovno nacionalizacijo ali centralizacijo politik;

4.

poziva Evropsko komisijo, naj se vzdrži poskusov uporabe medvladnih sporazumov, s katerimi bi obšla demokratične postopke v Uniji, kot so dogovorjeni v Pogodbah, ne da bi pri tem ogrozila okrepljeno sodelovanje, predvideno v Lizbonski pogodbi;

5.

opozarja na stališče Odbora regij (4), da je zgodnje sprejetje naslednjega večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 na koncu leta 2012 pomemben signal, da se je EU sposobna odzivati na svetovne izzive z lastno strategijo za rast, delovna mesta in konkurenčnost ter da je to predpogoj za jamstvo, da se bo kohezijska politika nadaljevala neprekinjeno;

6.

znova poudarja, da je proračun EU usmerjen v naložbe, da je treba zavrniti krčenje finančnih sredstev za programe, ki so del programa EU za rast in da je treba ustvariti nova lastna sredstva, zlasti z namenom, da se nadomestijo nacionalni prispevki v proračun EU;

7.

ponovno opozarja na odločenost lokalnih in regionalnih oblasti, da sodelujejo pri poenostavitvi skladov EU in reviziji finančne uredbe, s čimer bi zmanjšali upravno breme, povečali učinek vzvoda javnih sredstev na ravni EU ter na nacionalni in regionalni ravni, davkoplačevalcem v EU pa zagotovili preglednost in odgovornost;

8.

meni, da bi morala Evropska komisija predstaviti analizo učinkov Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji na lokalne in regionalne oblasti ter pri tem zlasti obravnavati vprašanje, kako se zagotavlja proračunska avtonomnost lokalnih in regionalnih oblasti;

9.

podpira prizadevanja za zagotavljanje proračunske discipline, zlasti v zvezi z reševanjem vprašanja visoke stopnje javnega dolga, ki resno ogroža solidarnost med generacijami. Zadostne zmogljivosti lokalnih in regionalnih oblasti lahko hkrati zagotovijo rast prek preudarnih naložb, kot na primer z izvajanjem projektov, ki se sofinancirajo z evropskimi skladi in javnimi naročili;

10.

ponovno poziva Komisijo, naj določbe člena 9 Pogodbe o delovanju EU o spodbujanju visoke stopnje zaposlenosti, zagotavljanju ustrezne socialne zaščite in boju proti socialni izključenosti vključi v vse svoje predloge; zato ji močno priporoča, naj predstavi uravnotežena priporočila v zvezi z evropskim semestrom ter navedene obveznosti iz Pogodbe upošteva v vsej zakonodaji, povezani s finančno in gospodarsko krizo;

11.

poziva Komisijo k sodelovanju z Odborom regij pri pripravi akta o evropskih upravnih postopkih;

12.

poudarja, da bi evropski semester sicer moral prispevati k ekonomski rasti, fiskalni disciplini in reševanju strukturnih izzivov, vendar morajo tudi Evropska komisija in države članice pozorno predvidevati in spremljati učinek teh ukrepov na avtonomnost lokalnih in regionalnih oblasti;

13.

pozitivno ocenjuje novi „Pakt za rast in delovna mesta“, ki ga je junija 2012 sprejel Evropski svet, ter podpira njegovo pobudo, da je treba za uresničitev ciljev strategije Evropa 2020 „na vseh ravneh upravljanja v Evropski uniji uporabiti vse vzvode, instrumente in politike“ (5);

14.

podpira prizadevanja Evropske komisije za izboljšanje ureditve upravljanja, zlasti pa načela partnerstva, pri pripravi, izvajanju in oceni nacionalnih programov reform; hkrati jo poziva, naj ocene teh vidikov vključi tudi v priporočila za posamezne države;

15.

opozarja, da je treba v nacionalne programe reform (6) vključiti strukture, usmerjene v rezultate (kot so teritorialni pakti); poleg tega je treba priznati in podpreti pobude, ki spodbujajo konkurenčnost in inovacije na lokalni in regionalni ravni, kot je oznaka Evropska podjetniška regija;

16.

se veseli krepitve sodelovanja z Evropsko komisijo v celotnem političnem ciklu strategije Evropa 2020 in poziva k temu, da se Odbor regij vključi v pripravo letnega pregleda rasti;

17.

predlaga, naj Evropska komisija redno posodablja izvajanje vodilnih pobud strategije Evropa 2020 in pri tem posebej poroča o vključenosti lokalnih in regionalnih oblasti v njihovo izvajanje;

18.

poziva Evropsko komisijo, naj leta 2013 v okviru vmesne ocene strategije predstavi, kako namerava v zvezi s tem zagotoviti tesno sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti;

19.

poziva k temu, da mora vsaka preusmeritev neuporabljenih sredstev iz strukturnih skladov v nov program za rast spoštovati načelo subsidiarnosti ter vključevati lokalne in regionalne oblasti;

20.

spodbuja Evropsko komisijo, naj nadalje išče rešitve za ključne probleme, kot sta brezposelnost mladih ter zaposlovanje delavcev, starejših od 55 let, in socialno prikrajšanih skupin, in pri tem upošteva ključno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti; vabi predvsem Evropsko komisijo, naj predstavi osnutek priporočila Sveta za uredbo o jamstvu za mlade; poziva k temu, da se v nacionalne načrte za delovna mesta vključi konkretna lokalna in regionalna razsežnost;

21.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo v prihodnjem priporočilu v zvezi z revščino otrok in njihovo blaginjo upoštevani predlogi iz mnenja OR o revščini otrok (CdR 333/2011, februar 2012), zlasti glede sprejetja celovite strategije boja proti revščini otrok in socialni izključenosti, ki bi vključevala nacionalno, regionalno in lokalno raven, ter oblikovanja okvira za spremljanje, temelječega na zanesljivih kazalnikih, ki je povezan tudi z obstoječim mehanizmom poročanja iz Konvencije ZN o otrokovih pravicah. OR je prepričan, da bi bilo treba leta 2013 na podlagi konkretnih poročil držav članic v okviru nacionalnih programov reform in strategije Evropa 2020 oceniti učinek krize na revščino otrok;

22.

znova opozarja na to, da bi moral v času krize in varčevanja proračun EU izkoristiti čim več javnega in zasebnega sofinanciranja na vseh ravneh upravljanja (7); obžaluje pomanjkanje statističnih podatkov, s katerimi bi lahko zanesljivo ocenili tovrstni učinek vzvoda in multiplikacijski učinek;

23.

podpira namero Evropske komisije, da predstavi poročilo o kakovosti javne porabe (8); priporoča, da se pri izračunih proračunskega primanjkljaja ločijo tekoči izdatki in naložbe, da se prepreči, da se naložbe z dolgoročnim neto donosom prikažejo kot izdatki;

24.

poudarja, da je zlasti mogoče iskati sinergije med proračunom EU ter nacionalnimi in podnacionalnimi proračuni, pod pogojem, da so vzpostavljeni ustrezni in učinkoviti mehanizmi usklajevanja, kot je interoperabilnost med javnimi upravami, ki se ukvarjajo s proračunskimi zadevami, da so usklajena računovodska pravila za javne finance in proračunski cikli ter primerljive proračunske strukture, in poziva Evropsko komisijo, naj objavi zeleno knjigo, da se preučijo konkretni ukrepi, ki so možni na tem področju;

25.

poziva Evropsko komisijo, naj v svoj program dela za leto 2013 vključi akt za enotni trg III, ki bi moral zajemati vse preostale politične pobude iz akta za enotni trg, v zvezi s katerimi se še ne izvajajo nobeni ukrepi, in ohranjati ravnovesje med ekonomskim in socialnim stebrom ter stebrom upravljanja v zvezi s štirimi temeljnimi svoboščinami;

26.

poziva Komisijo, naj zlasti namenja pozornost nadaljnjemu izboljšanju čezmejne mobilnosti delavcev z zaščito pravic delavcev in izboljša sistem priznavanja kvalifikacij, da se podpre mobilnost kvalificiranih delavcev;

27.

spodbuja Evropsko komisijo, naj umakne svoj predlog uredbe Sveta o uveljavljanju pravice do kolektivnih ukrepov v okviru svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, na podlagi katerega je 12 nacionalnih parlamentov sprožilo postopek zgodnjega opozarjanja v zvezi s subsidiarnostjo;

28.

poudarja pomembno vlogo MSP pri oživitvi gospodarstva in na področju zaposlovanja na lokalni in regionalni ravni; to je mogoče nadalje okrepiti z udeležbo MSP, univerz ter lokalnih in regionalnih oblasti v programih EU za financiranje raziskav in inovacij;

29.

poziva Evropsko komisijo, naj MSP omogoči lažji dostop do financiranja in javnih naročil ter nadaljuje z zmanjševanjem upravnih bremen;

30.

pričakuje, da bo Evropska komisija vključila OR v pregled vodilne pobude o industrijski politiki;

31.

soglaša s pozivom Evropskega parlamenta Komisiji, naj do januarja 2013 v skladu s členom 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije pripravi predlog direktive, ki bo zagotovila dostop potrošnikov, ki zakonito prebivajo v Uniji, do osnovnih plačilnih storitev;

32.

vnovič poziva k oblikovanju evropske agende za socialna stanovanja, ki bi razjasnila konkurenčna pravila v zvezi s socialnimi stanovanji in omogočila lokalnim in regionalnim oblastem, da zagotovijo spodobna in cenovno dostopna socialna stanovanja, spodbujajo socialno raznolikost in se borijo proti diskriminaciji;

33.

poziva Evropsko komisijo, naj po umiku prvega predloga uredbe o statutu evropskih vzajemnih družb hitro predstavi revidirani osnutek predloga;

34.

poziva, naj se v letu 2013 nadaljujejo ukrepi v zvezi z energetskim načrtom za leto 2050, da se zagotovi, da lokalne in regionalne oblasti lahko prispevajo k spodbujanju decentralizirane trajnostne energije in energetske infrastrukture, kot so pametna omrežja, ki je ključni element učinkovite uporabe virov in okolju prijaznega gospodarstva; zato poziva Evropsko komisijo, naj razvije obsežen naložbeni okvir, ki naj bi zajel obdobje do leta 2030, da se zagotovi potrebna gotovost tako za tržne akterje kot tudi lokalne in regionalne oblasti;

35.

poziva Evropsko komisijo, naj oceni možnosti za dodatni finančni instrument z decentraliziranim upravljanjem za podporo izvajanja akcijskih načrtov za trajnostno energijo v regionalnih in lokalnih oblasteh ter zlasti prek konvencije županov; podpira tudi boljše združevanje ukrepov finančne pomoči za energetsko učinkovitost in varčevanje z energijo v prihodnjih programih financiranja EU (9);

36.

poziva Evropsko komisijo, naj si dejavno prizadeva odpraviti težave pri povezovanju med državami članicami in njihovimi posameznimi območji, ter naj se zavzema za ukrepe, ki omogočajo razširjanje proizvodnje energije na mikro ravni in njeno dovajanje v distribucijska omrežja;

37.

poziva k lažjemu dostopu malih in srednje velikih podjetij ter lokalnih in regionalnih oblasti do posojil Evropske investicijske banke za naložbe na področju energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije;

38.

poudarja, da je treba izpolniti cilj, da se v začetku leta 2013 sprejme zakonodajni sveženj o kohezijski politiki za obdobje 2014–2020, da se lokalnim in regionalnim oblastem omogoči, da 1. januarja 2014 začnejo s programi strukturnih skladov;

39.

poziva EUROSTAT, naj si v sodelovanju z nacionalnimi statističnimi uradi prizadeva zagotoviti bolj časovno primerljive podatke o regionalnih BDP;

40.

opozarja, da je treba bolj dosledno in strogo upoštevati teritorialno razsežnost politik EU; predlaga, naj Evropska komisija te elemente vključi v svoje prihodnje ocene učinkov in o njih redno poroča (10);

41.

poziva Evropsko komisijo, naj podaljša program začasnih napotitev javnih uslužbencev EU na podnacionalno raven (namesto da namenja pozornost izključno nacionalni ravni), s čimer bodo institucije EU bolje seznanjene z izvajanjem zakonodaje in projektov EU na lokalni in regionalni ravni;

42.

z zanimanjem pričakuje predlog o prihodnosti politike EU o pristaniščih; poziva, naj se za predlog izvede teritorialna ocena učinka, in izraža pripravljenost za sodelovanje pri tem;

43.

poudarja pomen trajnostne mobilnosti v mestih in predlaga, naj se spodbuja izdaja elektronskih in pametnih vozovnic za vse načine prevoza, vključno z avtobusnim in železniškim prevozom, prevozom s trajekti, souporabo osebnih vozil in koles ter cestninami, da bi izboljšali interoperabilnost sistemov in povečali uporabo javnega prevoza;

44.

ugotavlja, da je pomemben razlog za upočasnitev napredka na področju kakovosti zraka premajhna ambicioznost politike EU glede virov emisij ter pomanjkanje nacionalnih ukrepov. Velik del bremen in obveznosti v zvezi z reševanjem problemov kakovosti zraka je bil naložen lokalnim in regionalnim oblastem (11); z zanimanjem pričakuje predloge o obravnavi teh problemov v naslednjem pregledu zakonodaje EU o kakovosti zraka;

45.

pričakuje, da se bodo v tem pregledu uskladili cilji in roki emisijske (viri emisij) in imisijske politike EU ter da se bo zlasti okrepila direktiva o nacionalnih zgornjih mejah emisij, da se znižajo koncentracije ozadja; prav tako pričakuje strožje standarde za NO2/NOx ter drobne delce, ki veljajo za vozila, obravnavo emisij, ki jih povzročajo ladijski in zračni promet ter kmetijstvo, ter poenostavitev kazalnikov in meril, ki se uporabljajo pri merjenju; poziva k povezovanju politike EU o kakovosti zraka z drugimi politikami, zlasti prometno, stanovanjsko, industrijsko, energetsko in podnebno;

46.

poziva k temu, da strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam vsebuje poglavje o posebnih ukrepih za prilagajanje na regionalni in lokalni ravni ter smernice in podporo za lokalne in regionalne nosilce odločanja; razmisliti bi bilo treba tudi o ustanovitvi delovne skupine o strategijah za prilagajanje v posebej ranljivih evropskih regijah, ki bi združevala predstavnike Odbora regij, generalnega direktorata Komisije za podnebne spremembe, Evropske okoljske agencije, Skupnega raziskovalnega središča ter lokalnih in regionalnih mrež in združenj;

47.

poudarja, da je potrebno ciljno usmerjeno sporočilo o novi shemi kakovosti EU za lokalne živilske proizvode, saj lokalni sistemi preskrbe s hrano podpirajo lokalno in regionalno gospodarstvo z zagotavljanjem delovnih mest v kmetijstvu in živilski proizvodnji;

48.

se zavzema za večjo prožnost Komisije pri premagovanju trenutne blokade med Evropskim parlamentom in Svetom v zvezi s pravno podlago za večletne načrte v ribiškem sektorju, in verjame, da bo v svežnju predlogov za reformo skupne ribiške politike več pobud za pospeševanje dencentralizacije ribiške politike in izvedbenih ukrepov, ki so prilagojeni potrebam in izzivom, s katerimi se soočajo obalne regije in regije, ki mejijo na celinske vode;

49.

podpira oblikovanje pristopa na podlagi strategije morskih bazenov kot integriranega orodja pomorske politike, vendar meni, da morajo strategije, kot je strategija za Atlantik, ki bo sprejeta leta 2013, vključevati močnejšo teritorialno razsežnost in bolj upoštevati rezultate pristopa makroregionalnih strategij;

50.

poziva k temu, da se upoštevata lokalna in regionalna razsežnost pri pobudah za krepitev državljanskih pravic in pri prizadevanjih za ponovno vzpostavitev zaupanja državljanov v EU in njene institucije ter vztraja, da je treba vključiti otroke in mlade, upoštevajoč dejstvo, da lahko uveljavljajo svoje državljanske pravice in obveznosti; poziva Komisijo, naj se osredotoči na ta izziv v načrtovanih dejavnostih v okviru evropskega leta državljanov 2013, h kateremu Odbor regij namerava prispevati;

51.

se zavezuje k temu, da bo v sodelovanju z drugimi institucijami EU prispeval k nadaljevanju dela v zvezi z uspešnimi evropskimi državljanskimi pobudami;

52.

poziva k olajšanju dostopa lokalnih in regionalnih akterjev v državah evropske sosedske politike do posebnih skladov EU za to območje in podpira odprtje obstoječih programov, vključno z evropskim združenjem za teritorialno sodelovanje, za partnerje v sosednjih državah;

53.

znova potrjuje, da namerava še naprej pozitivno sodelovati z Evropsko komisijo v okviru programa instrumenta za lokalno upravo, da se izboljša razvoj zmogljivosti na lokalni ravni ter v državah kandidatkah in potencialnih kandidatkah spodbuja znanje o EU in njenih postopkih; poziva Komisijo, naj preuči možnost razširitve programa na lokalno upravo v državah evropske sosedske politike;

54.

upa, da se bodo njegova priporočila ustrezno upoštevala pri pripravi delovnega programa Komisije za leto 2013 in predsednici Odbora regij nalaga, naj to resolucijo predloži predsednikom Evropske komisije, Evropskega sveta in Evropskega parlamenta, ciprskemu predsedstvu Sveta EU ter prihodnjemu irskemu in litovskemu predsedstvu.

13.9.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 277/6

—

poudarja, da bi morala spoštovanje človekovih pravic migrantov in solidarnost do držav, iz katerih izvira večina migracijskih tokov, prevevati vse faze politike EU na področju migracij, tudi v odnosih s tretjimi državami, ob polnem spoštovanju načel iz člena 21(1) PEU;

—

poudarja, da je potreben natančen pregled vseh vzrokov migracij, tudi podnebnih sprememb, da bi lahko opredelili ustrezni pravni okvir za vse tiste, ki iz svoje države izvora bežijo pred naravnimi nesrečami ali podnebnimi razmerami, ki ogrožajo njihovo preživetje ali fizično integriteto;

—

meni, da je za globalni pristop k vprašanju migracij potrebno upravljanje na več ravneh, s katerim bi zagotovili, da ga vodijo na najprimernejši ravni glede na okoliščine ter v skladu z načelom subsidiarnosti. Tako bi dosegli tudi največje možne koristi za posameznike v državah izvora in v namembnih državah;

—

zlasti poziva, da se v izvajanje globalnega pristopa v celoti vključi regionalne in lokalne oblasti ter da se upoštevajo tako obstoječi projekti decentraliziranega sodelovanja kot obstoječe oblike strukturiranega dialoga, kot sta ARLEM in CORLEAP.

Poročevalec

Nichi VENDOLA (IT/PES), predsednik dežele Apulije

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti

COM(2011) 743 final

1.

poudarja pomen globalnega pristopa kot referenčnega okvira za ukrepanje Evropske unije na področju svetovnega upravljanja migracij in mobilnosti ter kot instrumenta, ki zagotavlja vizijo celote migracijskih politik, pri tem pa ima za cilj zagotoviti skladnost ukrepanja Evropske unije na področju zunanjih odnosov in razvojnih politik z migracijskimi politikami;

2.

podpira pobudo Evropske komisije, da predstavi posodobljeno različico globalnega pristopa, ki je bolj razčlenjena in osredotočena na migrante in spoštovanje človekovih pravic v državah izvora in tranzita ter namembnih državah;

3.

poudarja pravico posameznika, da zapusti katero koli državo, vključno s svojo lastno, in se vrne v svojo državo (1), ki je osnovna pravna podlaga vsakršne razprave o migracijah, in nujnost spodbujanja migracije po izbiri ne glede na razloge zanjo ali posebne zahteve namembne države (2);

4.

poudarja, da bi morala spoštovanje človekovih pravic migrantov in solidarnost do držav, iz katerih izvira večina migracijskih tokov, prevevati vse faze politike EU na področju migracij, tudi v odnosih s tretjimi državami, ob polnem spoštovanju načel iz člena 21(1) PEU;

5.

meni, da je treba v opredelitvi možnosti za vstop, ki jih imajo državljani tretjih držav, ter politikah sprejemanja in vključevanja priseljencev zajamčiti učinkovito zaščito človekovih pravic;

6.

poudarja, da je treba v sporazumih o ponovnem sprejemu in sporazumih o vizumskih olajšavah, ki jih sklepajo tako EU kot države članice, pa tudi pri vseh ukrepih za preprečevanje nezakonitega priseljevanja učinkovito spoštovati človekove pravice, kot narekujeta zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar tudi stalno potrjuje Evropsko sodišče za človekove pravice;

7.

poudarja, da zahteva po omejevanju migracijskih tokov ne sme nikoli prevladati nad pravico vsakogar do mednarodne zaščite v EU; ta mora ostati zatočišče za vse, ki bežijo pred preganjanjem ali so iz drugih razlogov potrebni zaščite;

8.

ugotavlja, da se lahko z gospodarsko krizo, ki je zajela velik del držav članic Evropske unije, poveča napetost, ki obstaja med politikami nadzora meja in spoštovanjem človekovih pravic migrantov;

9.

poudarja, da je potreben natančen pregled vseh vzrokov migracij, tudi podnebnih sprememb (3), da bi lahko opredelili ustrezni pravni okvir za vse tiste, ki iz svoje države izvora bežijo pred naravnimi nesrečami ali podnebnimi razmerami, ki ogrožajo njihovo preživetje ali fizično integriteto (4);

10.

poziva Evropsko komisijo, naj objavi delovni dokument o migracijah in podnebnih spremembah, kot je napovedala v sporočilu o migracijah z dne 4. maja 2011 (5);

11.

meni, da je treba za učinkovitejši globalni pristop bolje uskladiti ukrepe, sprejete na ravni Evropske unije ter na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, pa tudi s tretjimi državami;

12.

poudarja, kot je že zapisal, „da se skupna politika priseljevanja najprej odločilno nanaša na lokalne in regionalne skupnosti, ki se po eni strani soočajo posebej s težavami zaradi nezakonitega priseljevanja, po drugi pa morajo tem osebam zagotoviti vrsto storitev v okviru lokalnega procesa vključevanja. Zato morajo biti obsežno vključene v vzpostavljanje evropskega okvira za zakonito priseljevanje, v ukrepe proti nezakonitemu priseljevanju in v razvojno sodelovanje z državami izvora“ (6);

13.

izraža zadovoljstvo z znatnim napredkom, doseženim pri prizadevanjih, da pošiljanje denarja v države izvora priseljencev postane bolj pregledno, varno in cenejše, ter podpira pobude Evropske komisije za usmerjanje nakazil migrantov v produktivne naložbe;

14.

podpira dejstvo, da Komisija v globalnem pristopu poudarja vlogo, ki jo imajo lahko izseljenci tako pri razvojnih politikah kot pri urejanju migracijskih tokov, pri čemer so najboljši podporni ukrepi pri odhodu v namembne države in vključevanju v tamkajšnjo družbo.

15.

meni, da je za globalni pristop k vprašanju migracij potrebno upravljanje na več ravneh, s katerim bi zagotovili, da ga vodijo na najprimernejši ravni glede na okoliščine ter v skladu z načelom subsidiarnosti. Tako bi dosegli tudi največje možne koristi za posameznike v državah izvora in v namembnih državah;

16.

ocenjuje, da so lokalne in regionalne oblasti ključni akterji globalnega pristopa: akterji, ki spodbujajo in izvajajo socialne politike in politike zaposlovanja, sprejemanje, integracijo ter obravnavanje nezakonitega priseljevanja, obenem pa navezujejo intenziven dialog in raznolike načine sodelovanja z državami izvora in tranzita migracijskih tokov (7);

17.

ugotavlja, da lokalne in regionalne oblasti že zdaj spodbujajo pobude za dialog z lokalnimi in regionalnimi oblastmi tretjih držav, od katerih so številne države izvora ali tranzita migracijskih tokov, ali projekte za decentralizirano sodelovanje;

18.

upa, da bosta ARLEM, Evro-sredozemska skupščina lokalnih in regionalnih oblasti, in CORLEAP, konferenca regionalnih in lokalnih oblasti za vzhodno partnerstvo, veljala za idealni forum za razvoj dialoga o politikah priseljevanja in razvoja z regionalnimi oblastmi Sredozemlja in Vzhodne Evrope;

19.

meni, da si je treba prizadevati za čim večjo skladnost med dvostranskimi pobudami držav članic ter že obstoječimi regionalnimi in dvostranskimi dialogi, ki veljajo za instrument zunanje politike EU na področju priseljevanja, in za to, da bo ta skladnost zajamčena tudi s polnim upoštevanjem pobud za dialog, ki jih spodbujajo lokalne in regionalne oblasti;

20.

poziva institucije, naj lokalne in regionalne oblasti sprejmejo kot protagoniste globalnega pristopa, v skladu z njihovimi pristojnostmi v nacionalnem okviru, prek instrumentov, pri katerih veljajo za prejemnike sredstev EU, to pa tudi brez posredovanja osrednjih organov oblasti in v skladu z razlikami, ki obstajajo med državami članicami;

21.

poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja inovativne projekte, da bi vzpostavljanje ravnovesja med povpraševanjem in ponudbo dela olajšali s posredovanjem lokalnih in regionalnih oblasti, ki imajo v številnih državah članicah pristojnosti na tem področju; tako bi lahko našli učinkovit instrument tudi za obravnavo težav zaradi pomanjkanja pristojnosti v nekaterih segmentih trga dela;

22.

upa, da bodo lokalne in regionalne oblasti vključene v posodabljanje portala EU o priseljevanju, ki bi ga s tem lahko obogatili s podatki o namembni regiji, mestu ali občini, ki so pomembni za migrante.

23.

meni, da je glavnega pomena vedno zagotoviti skladnost med politikami EU na področju migracij in razvoja ter zunanjo politiko glede priseljevanja in azila. Zlasti delovanje EU in držav članic v tretjih državah mora vedno temeljiti predvsem na načelih solidarnosti in skupnega razvoja, da bi se tako zoperstavili globokim vzrokom migracij in izkoreninili revščino; pri tem je treba namenjati posebno pozornost mobilizaciji domačih virov v teh državah, podpori krepitvi institucij ter izboljšanju upravljanja in pravne države, ki so ključnega pomena za spodbujanje gospodarskih in socialnih sprememb;

24.

poziva Komisijo, naj razdeljevanje virov, namenjenih državam v razvoju, izvaja na podlagi načel, prednostnih nalog in strategij sodelovanja za razvoj, pri tem pa upošteva tudi načelo „več za več“;

25.

meni, da mora biti načelo vzajemnosti povezano s spoštovanjem načel sodelovanja za razvoj, zlasti v partnerstvih za mobilnost in skupni agendi o migracijah in mobilnosti (8);

26.

meni, da je treba pri izvajanju globalnega pristopa zagotoviti ustrezno varstvo vseh ranljivih skupin, predvsem mladoletnikov brez spremstva, pri čemer je treba bodisi ustrezno usmeriti ukrepe v tretjih državah, bodisi ponuditi primerne oblike sprejemanja in vključevanja v družbo držav članic. Podpreti pa bi bilo treba tudi izmenjavo dobrih praks, ki so jih udejanjile številne lokalne in regionalne oblasti v državah članicah. Hkrati Evropsko komisijo poziva k dejanski uresničitvi ukrepov iz akcijskega načrta o mladoletnikih brez spremstva;

27.

se zavzema za pripravo pravega pristopa, ki bo ovrednotil posebno vlogo žensk v migracijah in socialnem vključevanju celotne družine v državah gostiteljicah;

28.

poudarja, da se lahko politika EU glede priseljevanja znajde v nasprotju s politikami sodelovanja za razvoj, ker želi EU zaradi uresničevanja ciljev strategije Evropa 2020 na področju demografskega in gospodarskega razvoja pritegniti talente iz tretjih držav;

29.

dvomi, da bi lahko beg možganov, ki ga povzroča politika selektivnega priseljevanja, preprečili z instrumentom krožne migracije, saj nikakor ni jasno, kako učinkovit bo ta instrument in kakšne utegnejo biti njegove konkretne posledice;

30.

obenem ocenjuje, da bi bil lahko instrument krožne migracije v nasprotju tudi s ciljem vključevanja priseljencev. Zato bi bilo treba opredeliti strategije vključevanja, prilagojene tem delavcem, da bi se lahko učinkovito vključili v družbo, čeprav naj bi v Evropski uniji ne živeli dolgo časa (9);

31.

meni, da je priznavanje izobrazbe in kvalifikacij ob usklajenih pogojih bistveno orodje za to, da se izognemo izgubi možganov (brain waste), zagotovimo učinkovito vključevanje priseljencev in njihovo ponovno vključevanje v države izvora v okviru krožne migracije;

32.

poziva Evropsko komisijo, naj podpre spremljevalne ukrepe državam pri poenostavljanju postopkov za priznavanje izobrazbe in kvalifikacij ter spodbuja priznavanje neformalnih znanj, tudi za to, da bi delavci iz tretjih držav lažje krožili na evropskem trgu dela;

33.

izraža željo, da zahteve po sodelovanju tretjih držav pri omejevanju migracijskih tokov nikoli ne bodo vodile do onemogočanja človekove pravice vsakega posameznika, da zapusti svojo državo; to velja zlasti v primeru, ko se od tretjih držav zahteva, naj izvajajo nadzor izseljevanja na podlagi zakonodaje namembnih držav;

34.

meni, da je treba več vlagati v projekte sodelovanja za razvoj na področju izobraževanja in zdravstva, v katerih so neposredno vključene univerze in ki spodbujajo mobilnost raziskovalcev in vsega akademskega osebja;

35.

podpira zahteve peticije, predložene Evropskemu parlamentu, ki se zavzema za sprejetje evro-mediteranskega programa Erasmus in Leonardo da Vinci, konkretnega orodja za dvostransko mobilnost študentov z obeh obal Sredozemlja;

36.

izraža željo po učinkovitih prizadevanjih za mobilnost mladih, zlasti študentov, tudi s poenostavitvijo postopkov izdaje vizumov, pospešitvijo birokratskih postopkov in zagotovitvijo zadostnih finančnih virov;

37.

meni, da bi bilo treba program Erasmus za vse ceniti in podpreti skupaj z že obstoječimi dobrimi praksami pri izmenjavi mladih, kot je program Eurodissey, ki ga spodbuja mreža AER (Skupščina evropskih regij);

38.

meni, da je treba poglobiti analizo migracijskih pritiskov, ki jih povzročajo gospodarska neravnovesja, ter opredeliti učinkovita orodja za odziv nanje, kot so sheme, ki zagotavljajo mobilnost tudi za nekvalificirane delavce, po katerih v nekaterih državah članicah še vlada veliko povpraševanja in ki jih ni mogoče obravnavati zgolj z mehanizmom krožne migracije;

39.

meni, da vključevanje diaspore zajema tudi ukrepe pred odhodom, pri čemer je treba uporabljati že obstoječe spletne strani, s katerimi neposredno upravljajo priseljenska združenja, ki prinašajo natančne informacije v jeziku, ki ga morebitni zainteresirani razumejo;

40.

ceni vrednotenje ukrepov pred odhodom, za katere bi bilo treba povečati naložbe ter vanje vključiti nevladne organizacije, ki že delujejo v državah izvora migrantov, ter lokalne in regionalne oblasti, ki sodelujejo v postopkih za sprejemanje in vključevanje migrantov in njihovih družin.

41.

ceni velika prizadevanja EU za preprečevanje nezakonitega priseljevanja, zlasti trgovine z ljudmi in tihotapljenja ljudi, ter kaznovanje delodajalcev, ki najemajo delavce brez ustreznih dovoljenj za bivanje;

42.

poudarja pomen pristopa k boju proti nezakonitemu priseljevanju, ki migrante obravnava kot morebitne žrtve nezakonite trgovine z ljudmi ter jih kot take varuje in ščiti;

43.

poziva Evropsko komisijo, naj nadaljuje s pobudami za analizo in preprečevanje dela na črno: slednje je huda nadloga za gospodarstvo celotne EU in spodbuda za prihod nezakonitih priseljencev, ki lahko postanejo žrtve izkoriščanja bodisi pri delu bodisi kot operativni člani kriminalnih združb;

44.

poudarja, da so bila za ukrepe preprečevanja nezakonitega priseljevanja – zlasti za operacije mejnega nadzora, ki jih opravlja agencija Frontex – namenjena tudi znatna finančna sredstva;

45.

opozarja na nujnost spoštovanja človekovih pravic, zlasti načela o nevračanju, v vseh fazah operacij mejnega nadzora, dejavnosti agencije Frontex pa morajo biti obenem pod tesnim nadzorom institucij EU, zlasti Evropskega parlamenta;

46.

izraža željo, da bo podoben nadzor veljal tudi za mednarodno sodelovanje, ki ga neposredno vodi agencija Frontex. Ta agencija je pristojna za sklepanje mednarodnih sporazumov tehnične narave s tretjimi državami, katerih vsebina bi morala biti bolj pregledna, področje uporabe pa natančneje omejeno;

47.

meni, da bi bilo treba ustrezno ovrednotiti razmerje med stroški in koristmi vseh obstoječih instrumentov, da bi lahko primerjali njihovo učinkovitost, vključno s stroški postopkov vračanja v domovino (pridržanje in prisilna odstranitev) in dejansko višino sredstev, ki jih države namenijo za prostovoljno vračanje v razmerju do prisilnega;

48.

meni, da se je treba izogniti možnosti, da tujci z dovoljenjem za bivanje postanejo nezakoniti priseljenci zaradi premajhne prožnosti nacionalne zakonodaje in tako povečajo vrste tujcev, ki prekoračijo dovoljen čas prebivanja v državi (overstayers);

49.

izraža upanje, da bodo institucije Evropske unije in države članice resno ocenile možnost vstopa v Evropsko unijo z namenom iskanja dela, ki je izrecno omenjena v členu 79(5) PDEU;

50.

meni, da bi morala razpoložljivost zakonitih možnosti za vstop v državo veljati za enega od glavnih instrumentov za preprečevanje nezakonitega priseljevanja in pojava tujcev, ki prekoračijo dovoljen čas prebivanja v državi, in ne samo način, da se zajamči določena solidarnost v odnosih z državami izvora migracijskih tokov;

51.

poziva institucije, naj strategijo o ponovnem sprejemu vključijo v globalni pristop, da bodo tudi zanjo veljala načela sodelovanja za razvoj in ne bo postala ločeno in z njim neusklajeno področje;

52.

meni, da bi bilo treba sporazume o ponovnem sprejemu redno ocenjevati, zlasti glede obveznosti države tranzita, da ponovno sprejme ne samo lastne državljane, ampak tudi tujce, ki so prek njenega ozemlja potovali v EU. Ti se utegnejo znajti na nikogaršnji zemlji, s čimer se lahko poslabšajo razmere v državah tranzita in nastane resna nevarnost, da bodo kršene človekove pravice.

53.

ocenjuje, da okrepitev azilnih sistemov v tretjih državah ne sme obveljati za način, da se EU izogne priznavanju pravice do mednarodne zaščite;

54.

ceni, da je EU v regionalnih programih zaščite delovala skupaj z UNHCR, tudi če je zaščita, ki jo nudi EU, širša od zaščite, ki jo priznava Ženevska konvencija o beguncih, saj vključuje tudi subsidiarno zaščito ter varstvo v primerih obravnave, ki je v nasprotju z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

55.

izraža željo, da ukrepi EU ne bodo nikoli usmerjeni v to, da bi prosilcem za politično zatočišče preprečili odhod iz države, v kateri se nahajajo, da bi za azil zaprosili v državi članici EU;

56.

meni, da je – zlasti po jasni kritiki Sodišča Evropske unije – potrebna revizija t. i. uredbe Dublin II, da se učinkovito zagotovi solidarnost med državami članicami ob polnem spoštovanju človekovih pravic, vključno s pravico do združevanja družine;

57.

poziva Evropsko komisijo, naj pri partnerstvih za mobilnost vključi ustrezne klavzule o varstvu prosilcev za azil in beguncev;

58.

poziva institucije in države članice, naj izboljšajo učinkovitost sistema za iskanje in reševanje na morju, zlasti z boljšim usklajevanjem in opredelitvijo skupnih meril za določitev varnega in najprimernejšega kraja za izkrcanje rešenih migrantov.

59.

poziva Evropsko komisijo, Svet in Evropski parlament, naj zagotovijo odprto soočenje o štirih stebrih globalnega pristopa, da bi lahko pri njegovem izvajanju polno sodelovale vse morebitne udeležene strani;

60.

zlasti poziva, da se v izvajanje globalnega pristopa v celoti vključi regionalne in lokalne oblasti ter da se upoštevajo tako obstoječi projekti decentraliziranega sodelovanja kot obstoječe oblike strukturiranega dialoga, kot sta ARLEM in CORLEAP;

61.

poziva Evropsko komisijo, naj nadaljuje z analizo vzrokov in značilnosti migracij na svetovni ravni, da bi našli učinkovite strategije za obravnavo tega pojava, ki so pomembne za solidarnost s tretjimi državami;

62.

obžaluje politike kriminalizacije priseljencev in ceni ukrepe za boj proti kriminalnim mrežam, katerih žrtve so priseljenci;

63.

se zavzema za politiko preprečevanja nezakonitega priseljevanja, ki ne bo temeljila zgolj na mejnem nadzoru in prestrezanju migrantov pri odhodu, ampak tudi na učinkovitih zakonitih možnostih vstopa v državo tudi za delavce z nizkimi kvalifikacijami, pri čemer se upoštevajo posebnosti posameznih držav članic.

13.9.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 277/12

—

ugotavlja, kako ključen je azil kot človekova pravica, pa tudi kot pridobitev civilizacije, ki je zapisana v besedilih mednarodnega prava, kot so Ženevska konvencija, Listina EU o temeljnih pravicah, Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) ter – brez izjeme – zakonodaje vseh držav članic, pri čemer je temelj instrumenta azila načelo nevračanja;

—

ponovno opozarja, da sta, če se sklicujemo na člen 80 PDEU, solidarnost in skupaj z njo pravična delitev odgovornosti institucionalni načeli, ki vodita prav vse evropske politike, ki v okviru območja svobode, varnosti in pravice zadevajo gibanje oseb, na primer upravljanje in prehod zunanjih meja, azil in mednarodno zaščito ter tudi priseljevanje. Navedeni člen je zadostna pravna podlaga za evropske zakonodajne ukrepe, katerih cilj je okrepiti solidarnost in spodbuditi pravično delitev odgovornosti;

—

ugotavlja, da glede na sedanje stanje na področju azila med EU in državami članicami obstaja potreba po konkretni solidarnosti, in je prepričan, da ne bo mogoče doseči ravni skupne in visoke ravni zaščite ljudi, ki prosijo za mednarodno zaščito ali so do nje upravičeni, če nimamo mehanizmov, ki upoštevajo velike razlike med različnimi državami članicami, tako glede števila državljanov tretjih držav, ki pridejo na njihovo ozemlje, kot glede finančnih, tehničnih in drugih možnosti, s katerimi razpolagajo za upravljanje migracijskih tokov;

—

opozarja na lokalno in regionalno razsežnost solidarnosti in pravične delitve odgovornosti na področju azilne politike ter poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti pomembno vlogo pri obveščanju svojih prebivalcev in da lahko pripomorejo k ozaveščanju o vprašanjih azila in mednarodne zaščite, s čimer pozitivno vplivajo na pogoje sprejema in sprejetja prišlekov v lokalni skupnosti.

Poročevalec

Theodoros GKOTSOPOULOS (EL/PES), občinski svetnik občine Pallini (Atika)

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije o okrepljeni solidarnosti znotraj EU na področju azila – Agenda EU za boljšo delitev odgovornosti in več medsebojnega sodelovanja

COM(2011) 835 final

1.

ugotavlja, da so mešani migracijski tokovi realnost v vseh državah članicah EU in se pojavljajo v glavnih novicah medijev, zlasti zaradi trenutnih političnih pretresov v Severni Afriki ter na Bližnjem vzhodu, a tudi v okviru bolj splošnih političnih razmer, ki prevladujejo na območjih, kot so Afganistan, Pakistan ali Irak in Iran, in ki sprožajo nove selitve prebivalstva proti Evropi. Omenjeni mešani migracijski tokovi z različno intenzivnostjo pritiskajo na zunanje meje Unije in posledično na azilne zmogljivosti nekaterih držav članic, kar povzroča humanitarne izzive;

2.

poudarja, da sta huda gospodarska kriza, ki je še posebej prizadela sredozemske države EU, ki sprejemajo nesorazmerno več prosilcev za azil, ter posledično nezmožnost teh držav, da bi ta problem rešile tako učinkovito, kot si bi želele, negativna dejavnika za upravljanje teh razmer in še poslabšujeta stanje, ki je že tako slabo;

3.

meni, da je treba razviti resnično skupno evropsko politiko na področju migracij in azila v skladu z določbami stockholmskega programa. Morala bo temeljiti na celostnem pristopu, ki se bo na eni strani opiral na učinkovito izvajanje zakonitega priseljevanja, na drugi pa na potrebni boj proti priseljevanju nezakonite narave, vendar tudi in predvsem na krepitev azilnih sistemov;

4.

ugotavlja, kako ključen je azil kot človekova pravica, pa tudi kot pridobitev civilizacije, ki je zapisana v besedilih mednarodnega prava, kot so Ženevska konvencija, Listina EU o temeljnih pravicah, Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) ter – brez izjeme – zakonodaje vseh držav članic, pri čemer je temelj instrumenta azila načelo nevračanja;

5.

navaja sorodne pravice, ki dopolnjujejo pravice azila, npr. pravico do dostojanstva, prepoved mučenja in nečloveškega ravnanja, varstvo v primeru izgona, odstranitve ali izročitve ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva in pravičnega sojenja pa tudi do ponovne združitve družine;

6.

priznava, da je bil na področju oblikovanja skupnega evropskega azilnega sistema dosežen napredek, vendar meni, da je ponovno potreben poziv, izražen v stockholmskem programu, o dokončanju tega sistema do leta 2012, države članice, Svet in Evropski parlament pa je treba tudi pozvati, naj izkažejo politično voljo, ki je potrebna za dokončanje pogajanj glede revizije direktiv o pogojih za sprejem in azilnih postopkih ter za reformo dublinske uredbe in sistema Eurodac;

7.

poudarja, da je namen skupnega evropskega azilnega sistema, da ga pri delovanju vodi konkretno varovanje pravic oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in ne izključno varnost v ožjem pomenu besede ter ohranjanje nacionalne suverenosti;

8.

želi potrditi, da resnično skupen azilni sistem temelji na enotnosti pravic in postopkov na celotnem ozemlju EU, pri čemer je cilj odpraviti tveganje nastanka velikih razlik pri obravnavi tovrstnih primerov, ter zato pozdravlja prizadevanja, ki potekajo za spremembo obstoječe zakonodaje, da se bi namesto minimalnih standardov raje uvedla skupna pravila;

9.

opozarja na nedavni odločbi sodišč v Strasbourgu in Luxembourgu (1), ki bolj kot drugo izpostavljajo (a) velike pomanjkljivosti v obstoječem pravnem sistemu, na primer zlasti v dublinski uredbi, ter (b) vrzeli, ki v trenutnih napetih razmerah resno ogrožajo varstvo pravic prosilcev za mednarodno zaščito in so posledica različnih pristopov, ki jim v političnem, pravnem in praktičnem smislu sledijo različne države članice. Navedene odločbe poudarjajo potrebo po oblikovanju celostnega skupnega evropskega azilnega sistema in v tem okviru po okrepitvi dublinske uredbe z določbami, ki obravnavajo vzroke krize in s tem prispevajo k temu, da pomanjkljivosti posameznih sistemov držav članic ne vplivajo škodljivo niti na celoten sistem niti na varstvo človekovih pravic;

10.

meni, da je treba spričo obsežnosti pojava migracij uvesti temeljite spremembe na področju azilne politike EU ter da je izvajanje učinkovitih politik in metod za obvladovanje tega pojava nujno potrebno;

11.

ponovno opozarja, da sta, če se sklicujemo na člen 80 PDEU, solidarnost in skupaj z njo pravična delitev odgovornosti institucionalni načeli, ki vodita prav vse evropske politike, ki v okviru območja svobode, varnosti in pravice zadevajo gibanje oseb, na primer upravljanje in prehod zunanjih meja, azil in mednarodno zaščito ter tudi priseljevanje. Navedeni člen je zadostna pravna podlaga za evropske zakonodajne ukrepe, katerih cilj je okrepiti solidarnost in spodbuditi pravično delitev odgovornosti;

12.

priznava, da je solidarnost tesno povezana z odgovornostjo, in spodbuja države članice, naj spoštujejo in izvajajo zaveze, ki so jih sprejele na mednarodni ravni in na ravni Unije, tako da pometejo pred lastnim pragom. Vendar pa Odbor poudarja, da ozkega pojma odgovornosti ne moremo spremeniti v nujni pogoj za solidarnost na pravni ali praktični ravni: obstajajo primeri, ko lahko konkreten izkaz solidarnosti ustrezno prispeva k dejanskemu spoštovanju zavez;

13.

ugotavlja, da glede na sedanje stanje na področju azila med EU in državami članicami obstaja potreba po konkretni solidarnosti, kakor je določena v členu 80 PDEU, in je prepričan, da ne bo mogoče doseči ravni skupne in visoke ravni zaščite ljudi, ki prosijo za mednarodno zaščito ali so do nje upravičeni, če nimamo mehanizmov, ki upoštevajo velike razlike med različnimi državami članicami, tako glede števila državljanov tretjih držav, ki pridejo na njihovo ozemlje (ekonomskih migrantov ali prosilcev za mednarodno zaščito), kot glede finančnih, tehničnih in drugih možnosti, s katerimi razpolagajo za upravljanje migracijskih tokov;

14.

ugotavlja, da sporočilo Komisije zagotavlja analitičen opis trenutnega stanja in navaja razpoložljiva orodja za krepitev solidarnosti, vendar pa obžaluje, da ni predlogov glede novih pozitivnih ukrepov za spodbujanje solidarnosti in lažjo delitev odgovornosti;

15.

pozdravlja pobudo Sveta o oblikovanju skupnega referenčnega okvira za solidarnost z državami članicami, katerih azilni sistem je zaradi različnih razlogov, tudi zaradi mešanih migracijskih tokov (2), podvržen posebej močnim pritiskom;

16.

vseeno poudarja, da bi pozitivni ukrepi v prid solidarnosti in delitvi odgovornosti okrepili spoštovanje človekovih pravic in pojmov pravičnosti, enakosti, usklajevanja in političnega sodelovanja. Te določbe bi morale upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

17.

v zvezi s tem ugotavlja, da sporočila Evropske komisije ni mogoče popolnoma preučiti z vidika spoštovanja načela subsidiarnosti, saj predvsem opisuje, kako obstoječi instrumenti in zakonodaja EU lahko prispevajo h krepitvi solidarnosti. Vendar pa v zvezi z navajanjem morebitnih prihodnjih pobud, ki se na primer nanašajo na programe za porazdelitev priznanih beguncev ali pa na pravila za skupno obravnavo prošenj za azil in za katere lahko predvidevamo, da bodo vplivale na vprašanja, ki so bila doslej tesno vezana na vprašanje nacionalne suverenosti držav članic (kot je obravnava prošenj za azil ali sprejem prosilcev za azil), in bodo lahko imele večji politični, pravni ali finančni učinek, Odbor Evropsko komisijo poziva, naj se v celoti osredotoči na oblikovanje teh pobud;

18.

ugotavlja, da pojem solidarnosti obsega tudi zunanjo razsežnost, ki se v tem primeru nanaša na solidarnost med EU in drugimi regijami sveta, ki se soočajo s humanitarnimi krizami in ki glede na podatke Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) sprejmejo veliko večino beguncev in prosilcev za mednarodno zaščito. Zato je ključnega pomena, da na področju politike razvojnega sodelovanja države članice sodelujejo s tretjimi državami, da bi ustvarile boljše gospodarske in socialne pogoje ter utrdile mir. Podpore sistemom azila tretjih držav pa se ne sme razumeti kot orodje, s katerim bi se želeli izogniti dodelitvi pravice do mednarodne zaščite v EU ali s katerim bi želeli prenesti postopke izven meja Unije, temveč ga je treba razumeti zgolj kot orodje za izboljšanje gospodarskih in socialnih pravic v tretjih državah;

19.

poziva pristojne institucije in države članice EU, naj države, ki mejijo na EU, dejavneje spodbujajo k izpolnjevanju zahteve, ki jih sprejemajo tako v okviru mednarodnega prava kot tudi v odnosu do EU in držav članic, zlasti v zvezi z državami, ki so z EU sklenile sporazume o ponovnem sprejemu.

20.

poudarja lokalno in regionalno razsežnost solidarnosti in pravične delitve odgovornosti na področju azilne politike. Regionalne in lokalne oblasti blizu zunanjih meja EU so še posebej v ospredju pri izvajanju evropske zakonodaje na področju azila in skupnega evropskega azilnega sistema. Enako velja za mestne oblasti v glavnih mestnih središčih, ki ugotavljajo stalno naraščanje tokov beguncev in prosilcev za azil. Lokalne in regionalne oblasti imajo pomembno nalogo pri sprejemanju prosilcev za azil, beguncev in upravičencev do mednarodne zaščite ter so v nekaterih državah članicah pristojne za prvi stik z novo prispelimi;

21.

poudarja, da lokalne in regionalne oblasti kljub svoji uveljavljeni vlogi sploh niso vključene v okvir pojmov solidarnosti in delitve odgovornosti, ki se trenutno nanašata zgolj na države članice. Poleg tega se pri načrtovanju programov in dialogu na politični ravni upošteva zgolj finančno breme, ki ga morajo nositi države članice, ne upoštevajo pa se posledice za socialno kohezijo, ki se s sprejemom državljanov tretjih držav kažejo na lokalni in regionalni ravni, čeprav so lokalne in regionalne oblasti prve, ki se soočajo s tem;

22.

zato namerava neposredno oblikovati stališča in predloge za poziv, da lokalne in regionalne oblasti lahko aktivno sodelujejo pri sporazumih o porazdelitvi beguncev ter tudi pri delovanju mehanizmov pomoči, podpore in solidarnosti do oseb, ki zaprosijo za azil ali ki jim je ta bil dodeljen, pri čemer je treba upoštevati, da so nekatere države članice že sprejele zakonodajne ukrepe, ki regionalnim oblastem priznavajo tovrstne pristojnosti;

23.

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti pomembno vlogo pri obveščanju svojih prebivalcev in da lahko z bogatimi in pomembnimi izkušnjami na področju sodelovanja z nevladnimi organizacijami ter organizacijami civilne družbe pripomorejo k ozaveščanju o vprašanjih azila in mednarodne zaščite, s čimer pozitivno vplivajo na pogoje sprejema in sprejetja prišlekov v lokalni skupnosti.

24.

poudarja, da je treba dublinsko uredbo znova temeljito preučiti v okviru predloga Evropske komisije iz leta 2008 (3). Zgolj uporaba merila o prvem vstopu v Evropsko unijo je do zdaj povzročala povečanje napetosti v azilnih sistemih nekaterih držav članic, kar pomeni, da je izvajanje te uredbe zgolj vprašanje geografskega položaja, kar je v posmeh pojmu solidarnosti. Odbor zato poziva države članice, Svet in Evropski parlament, naj oblikujejo nov postopek kriznega upravljanja in preučijo nekaj pozitivnih solidarnostnih ukrepov, s katerimi bi lahko ublažili dosedanje škodljive posledice te ureditve;

25.

opozarja, da je v predhodnem mnenju (4) pozdravil predlog Evropske komisije o tem, da se v okviru revizije dublinske uredbe premeščanje prosilcev za mednarodno zaščito začasno ustavi, dokler so v državi članici posebej nujne razmere, ki lahko še bolj obremenijo njene zmogljivosti za sprejem in njen azilni sistem oziroma azilno infrastrukturo. Vendar pa popolnoma razume, da bi bilo za sprejem in izvajanje takega ukrepa težko pridobiti podporo, in se zaveda, da bi bil potreben nasprotni predlog, s katerim bi se zavzeli za vzpostavitev mehanizma za vrednotenje in zgodnje opozarjanje, ki bi v celoti urejal delovanje azilnih sistemov držav članic;

26.

ob upoštevanju navedenega meni, da bi bilo treba poudariti, da bo učinkovitost predlaganega mehanizma za vrednotenje in zgodnje opozarjanje odvisna predvsem od razpoložljivosti zanesljivih in posodobljenih informacij, lojalnega sodelovanja med državami članicami in zmogljivosti EU, da čim prej odpravi vse ugotovljene pomanjkljivosti in morebitne težave. Odbor poleg tega opozarja na neprecenljivo pomoč organizacij, kot so Evropski azilni podporni urad, Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, nacionalni sveti za begunce in druge nevladne organizacije, predvsem pa lokalnih in regionalnih oblasti;

27.

meni, da je predlog o prostovoljni premestitvi priznanih beguncev, temelječ na pilotnem programu, ki ga uporabljajo na Malti, pozitiven korak k okrepitvi solidarnosti. Odbor zato poziva Evropsko komisijo in države članice, naj preučijo možnost, da bi taka premestitev v določenih okoliščinah postala obvezna (če tako npr. zahteva zadevna država članica, če je bilo v okviru mehanizma za zgodnje opozarjanje predhodno tako ugotovljeno, če je Evropski azilni podporni urad o tem pripravil mnenje, oziroma celo v primeru, če se osebe, na katere se tak ukrep nanaša, s tem strinjajo). Evropsko komisijo in države članice poziva, naj resno preučijo, ali bi lahko taka premestitev veljala tudi za prosilce za mednarodno zaščito, ter v zvezi s tem prosi Komisijo, naj ponovno pregleda opravljeno pravno, gospodarsko in tehnično študijo (5);

28.

ugotavlja, da se pri premestitvah pojavljajo praktične in pravne težave, ker ni sistema za medsebojno priznavanje sklepov o mednarodni zaščiti, zato poziva Evropsko komisijo, naj razmisli o potrebnih ukrepih za odpravo tega problema;

29.

soglaša s predlogom Visokega komisariata Združenih narodov za begunce o oblikovanju „formule“, s katero bi zagotavljali učinkovito delovanje sistema premeščanja, pri čemer bi upoštevali vidike, kot so BDP zadevne države, površina njenega ozemlja, njeni naravni in drugi viri, število prebivalstva, možnosti sprejema, lokalne in regionalne posebnosti, skupno število prosilcev za azil ter obveznosti, ki jih je sprejela v zvezi s ponovno naselitvijo, če naštejemo zgolj nekaj parametrov (6);

30.

pozitivno ocenjuje nedavno odločitev Evropskega parlamenta, ki je omogočila sprejem skupnega evropskega programa za ponovno naselitev, za katerega meni, da bo pomagal okrepiti zunanjo razsežnost solidarnosti, ter poziva države članice, naj spoštujejo obveznosti, ki so jih sprejele v okviru programov Visokega komisariata Združenih narodov za begunce;

31.

pozitivno ocenjuje možnost skupne obravnave prošenj za azil, pri kateri bi sodelovalo čim več držav članic in Evropski azilni podporni urad, morda pa tudi Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, vendar kljub temu opozarja, da je treba pri tem upoštevati načelo o tem, da se morajo prošnje za mednarodno zaščito obravnavati posamezno. Odbor zato poziva Evropsko komisijo, naj izdela pravno, gospodarsko in tehnično študijo ter ga seznani z ugotovitvami;

32.

meni tudi, da je ureditev o posebni in izjemni solidarnosti iz Direktive 2001/55/ES (o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice) nadvse pomembna, čeprav se še vedno ne uporablja. Odbor zato meni, da bi bilo primerno, če bi direktivo revidirali, tako da bi bilo na podlagi objektivnih in količinskih meril na terenu lažje ugotoviti množični prihod razseljenih oseb, na primer s preučitvijo možnosti, ali bi bilo mogoče sistem aktivirati na zahtevo ene ali več regij;

33.

pozdravlja dejstvo, da je bila Direktiva 2003/109/ES o statusu rezidentov za daljši čas spremenjena, tako da zdaj zajema tudi upravičence do mednarodne zaščite. V praksi ta razširitev področja uporabe pomeni, da se bodo priznani begunci po petih letih prebivanja in ob izpolnjevanju določenih pogojev lahko naselili v državi članici, ki ni država članica, ki jim je prva omogočila mednarodno zaščito. Čeprav to ni solidarnostni ukrep v strogem pomenu besede, bi lahko s to odločitvijo prispevali k zmanjšanju napetosti in k boljšemu vključevanju posameznikov. Odbor zato poziva države članice, naj v svojo zakonodajo nemudoma prenesejo direktivo o spremembi (Direktiva 2011/51/EU) (7).

34.

ugotavlja, da je praktično sodelovanje temeljni steber skupnega evropskega azilnega sistema, ter pozitivno ocenjuje znatni prispevek organov EU, predvsem Evropskega azilnega podpornega urada, pa tudi agencije Frontex, ki pomaga pri obvladovanju določenih konkretnih izrednih primerov, denimo na Malti in v Grčiji, pri čemer poudarja, da bi morali delovanje teh specializiranih organov dopolniti z jamstvi za zagotavljanje pravic prosilcev za mednarodno zaščito;

35.

meni, da je zlasti pomembno, da se izognemo praksam, ki onemogočajo uveljavljanje pravice do vložitve prošnje za azil. Odbor zato poziva agencijo Frontex, naj pri izvajanju nalog, ki so ji bile zaupane v zvezi z varovanjem zunanjih meja EU, bolj upošteva človekove pravice. Meni, da je bil prvi korak v to smer storjen z nedavno spremembo uredbe o ustanovitvi agencije Frontex, ki slednjo zavezuje, da pripravi strategijo o temeljnih pravicah, vzpostavi posvetovalni forum in uvede novo delovno mesto uradnika, odgovornega za temeljne pravice (8). V tej zvezi priznava verjetno vlogo Agencije Evropske unije za temeljne pravice, ki je že začela preučevati stanje človekovih pravic na zunanjih mejah EU (9), in jo spodbuja, naj svoje preiskave na tem področju še razširi ter agenciji Frontex in Evropskemu azilnemu podpornemu uradu svetuje in jima omogoči dostop do svojega strokovnega znanja;

36.

poudarja, da je treba izboljšati operativne zmogljivosti Evropskega azilnega podpornega urada, da bi lahko s svojo neposredno podporo ter strokovnim in tehničnim znanjem učinkoviteje pomagal lokalnim in regionalnim oblastem, in poziva k tesnejši vključitvi lokalnih in regionalnih oblasti v posvetovalni forum Urada; pozdravlja namero Evropske komisije, ki naj bi leta 2013 ovrednotila učinek dejavnosti Evropskega azilnega podpornega urada, in izraža željo po sodelovanju pri tej pobudi;

37.

meni, da je izobraževanje kot bolj specifični ukrep Evropskega azilnega podpornega urada za konkretno sodelovanje izjemno pomembno, ter vztraja pri možnosti za boljše usklajevanje v praksi, s čimer bi dokončno oblikovali evropski azilni načrt in ga začeli splošno uporabljati. Odbor ob upoštevanju navedenega predlaga, da Evropski azilni podporni urad pripravi programe usposabljanja, ki bi bili lahko koristni za uradnike lokalnih in regionalnih oblasti, saj ravno ti sodelujejo pri sprejemu prosilcev za mednarodno zaščito.

38.

ugotavlja, da je EU v zadnjih nekaj letih oblikovala številne uporabne instrumente, predvsem je to Evropski sklad za begunce, ki državam članicam omogoča bolj učinkovito izvajanje evropske azilne politike;

39.

pozitivno ocenjuje predlagano poenostavitev arhitekture evropskih mehanizmov financiranja za azil in migracije v predlogu o ustanovitvi sklada za migracije in azil, katerega skupni proračun za zagotavljanje integriranega upravljanja migracijskih tokov bo v obdobju 2014–2020 znašal 3,87 milijarde EUR, urejal pa bo različne vidike skupne evropske politike na področju azila in migracij. Odbor upa, da bodo hkrati s temi spremembami poenostavljeni tudi postopki;

40.

poudarja, da je treba dodeliti ustrezna sredstva za ukrepe za okrepitev solidarnosti, s katerimi bi po potrebi lahko dopolnili prizadevanja za izboljšanje osnovnih pogojev azilnih sistemov, v praksi pomagali državam članicam in območjem, ki so izjemno obremenjena, ali izvajali programe premestitev in preselitev;

41.

poudarja, da morajo sredstva, namenjena za azil in mednarodno zaščito, ustrezati mednarodnim obveznostim EU, tako da bi med izdatki za varnost in upravljanje meja ter izdatki na področjih pomoči, kot so pogoji za sprejem prosilcev za azil, vzpostavili ustrezno in primerno ravnovesje, saj so to področja, na katerih lahko lokalne in regionalne oblasti s svojim ukrepanjem prispevajo znatno dodano vrednost;

42.

poziva Evropsko komisijo in države članice, naj si prizadevajo za dosledno izvajanje načela partnerstva, na katerem temelji delovanje sklada, s tem pa zagotovijo, da vsi zadevni akterji na lokalni in regionalni ravni sodelujejo pri določanju prednostnih nalog financiranja in pri ovrednotenju izvedenih pobud; to načelo mora biti uporabljeno v skladu z okvirom za izvajanje, določenim v Poglavju IV predloga uredbe o splošnih določbah o Skladu za migracije in azil (COM(2011) 752 final);

43.

zato poziva države članice, naj poskrbijo, da bodo predstavniki njihovih lokalnih in regionalnih oblasti sodelovali v političnem dialogu o oblikovanju letnih prednostnih nalog financiranja sklada (10).

13.9.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 277/18

—

podpira zahtevo po celostnih strategijah trajnostnega razvoja mest, horizontalnem in vertikalnem sodelovanju v participativnem sistemu upravljanja, ki upošteva raznolikost mest in pomen socialnih inovacij in načrtovanja, usmerjenega v prihodnost;

—

poudarja, da so zaradi vse večjih ekonomskih in socialnih razlik v naši družbi nujno potrebne naložbe v izobraževanje, ki je od zgodnjega otroštva dostopno vsem, v vključujoče trge dela, vseživljenjsko učenje, politiko aktivnega vključevanja in pravične plače, ki omogočajo izpolnjevati potrebe ter so enake za moške in ženske;

—

opozarja, da je treba zagotavljati storitve za izpolnjevanje temeljnih potreb družbe, kot je dostop do stanovanj, otroških jasli in vrtcev, območij, kjer se lahko otroci varno igrajo in razvijajo, ter odpraviti ovire za ljudi, ki želijo ustvariti ali povečati svojo družino;

—

opozarja na izzive, povezane s podnebnimi spremembami, in na potrebo po zmanjšanju porabe energije z energetsko predelavo in večjo energetsko učinkovitostjo, povezanimi sistemi, razširitvijo odprtih in zelenih površin, novimi načini gradnje ter zanesljivimi oblikami mobilnosti, ki spodbujajo zdravje in ne vplivajo na vire;

—

poudarja pomen kulture in kreativnosti, ne le za gospodarsko rast, temveč zlasti za ustvarjanje kakovostnega življenja, dejanske demokracije, miru in vzajemnega spoštovanja;

—

poudarja temeljni pomen participativnih dejavnikov pri oblikovanju politike;

—

meni, da so potrebna raznolika prizadevanja evropskih institucij v podporo mest kohezije ter poziva k jasni opredelitvi v naslednjem obdobju financiranja za podporo mestom, ki zajema močno urbano razsežnost, prožnost pri uporabi sredstev in osrednjo vlogo lokalne ravni pri izvajanju kohezijske politike;

—

podpira nadaljnji razvoj trajnostnih finančnih instrumentov v strukturni politiki, ki so kreativni in stabilni mehanizmi financiranja.

Poročevalka

Hella DUNGER-LÖPER (DE/PES), pooblaščena ministrica dežele Berlin za zvezne in evropske zadeve

1.

izraža zadovoljstvo, da je dansko predsedstvo EU Odbor zaprosilo za pripravo tega mnenja in aktivno sodelovalo na 5. vrhu regij in mest na temo Evropsko mestno tkivo v 21. stoletju, ki je bil 22. in 23. marca 2012 v Københavnu, s čimer je priznalo prispevek mest in regij k evropskemu povezovanju in njihovo osrednjo vlogo pri doseganju ciljev strategije Evropa 2020;

2.

se z zanimanjem seznanja s poročilom Evropske komisije Mesta v prihodnosti – Izzivi, vizije, nadaljnje poti (oktober 2011) in se strinja z vizijo mesta v prihodnosti iz tega poročila „kot središča velikega družbenega napredka z visoko stopnjo socialne kohezije, družbeno uravnoteženimi stanovanjskimi možnostmi ter socialnimi, zdravstvenimi in vsem dostopnimi izobraževalnimi storitvami; temelja demokracije, kulturnega dialoga in raznovrstnosti, središča zelene, ekološke ali okoljske prenove; središča, ki privablja in spodbuja ekonomsko rast“;

3.

se strinja z zaskrbljenostjo, izraženo v poročilu, glede prihodnosti mest zaradi nevarnosti, ki jih predstavljajo demografske spremembe, upadajoča rast in oslabljene povezave med gospodarsko rastjo, zaposlenostjo in družbenim napredkom. Prihodnost mest ogrožajo tudi naraščajoče razlike v dohodkih, vse večja polarizacija in segregacija družbe ter naraščajoče število „družbenih osipnikov“, širjenje mest in vse večji pritisk na mestne ekosisteme;

4.

poudarja, da lahko Evropska unija kot celota cilje strategije Evropa 2020 doseže le, če so mesta kot središča družbenih in gospodarskih inovacij sposobna prispevati k pametni, vključujoči in trajnostni rasti ter k ekonomski, socialni in teritorialni koheziji;

5.

zato podpira poročilo Mesta v prihodnosti, ki priporoča, da je treba mesta krepiti s spodbujanjem trajnostnih lokalnih struktur za ustvarjanje odpornega in vključujočega gospodarstva, z izkoriščanjem potenciala različnih generacij ter družbenogospodarske, kulturne in etične raznovrstnosti, z bojem proti socialni izključenosti in pomanjkanju z boljšimi stanovanjskimi razmerami, celostnimi strategijami za reševanje okoljskih in energetskih vprašanj, ohranitvijo in oblikovanjem privlačnih odprtih javnih površin, spodbujanjem trajnostnih, vključujočih in zdravih prometnih sistemov in spodbujanjem uravnoteženega teritorialnega razvoja;

6.

podpira zahtevo po celostnih strategijah trajnostnega razvoja mest, horizontalnem in vertikalnem sodelovanju v participativnem sistemu upravljanja, ki vključuje vse ravni in politična področja ter upošteva raznolikost mest in pomen socialnih inovacij in načrtovanja, usmerjenega v prihodnost;

7.

opozarja na Københavnsko izjavo Odbora regij z dne 23. marca 2012, ki se zavzema za bolj zelena, bolj vključujoča in gospodarsko bolj konkurenčna mesta ter v zvezi s tem poziva institucije EU k regionalizaciji strategije Evropa 2020, zadostni finančni podpori za obsežno urbano politiko, dodelitvi večje vloge teritorialnemu sodelovanju med evropskimi mesti ter okrepitvi vloge mest in regij v pripravi evropskih politik, poglobitvi procesa decentralizacije v državah članicah EU ter k večji finančni avtonomiji mest in regij;

8.

opozarja na mnenje Pomen oživljanja mest za prihodnji razvoj mest v Evropi z dne 10. junija 2010, v katerem Odbor poziva k okrepitvi urbane razsežnosti na vseh političnih področjih Evropske unije.

9.

opozarja, da mesta vedno odražajo družbene razmere. Oblika mest v prihodnosti in kakovost življenja v njih bosta odvisni od odločitev in razvoja na gospodarskem in socialnem področju na vseh ravneh politične in ekonomske odgovornosti;

10.

ugotavlja, da pomen mest za Evropsko unijo daleč presega ekonomske in demografske dejavnike. Lepa in pametna mesta, ki so hkrati tudi energetsko učinkovita, gospodarna z viri, zelena in vključujoča, so podlaga za skladno in solidarno skupno življenje v naši družbi;

11.

opozarja, da so mesta zaradi družbenih in gospodarskih odnosov tesno in neločljivo povezana s svojo okolico in so zato tudi pomembna za uravnotežen teritorialni razvoj;

12.

v zvezi s tem poudarja, da dosedanje strogo razlikovanje med mestom in podeželjem ni več v skladu z nalogami, ki se bodo pojavljale v prihodnosti, zato ga je treba nadomestiti s pristopom, ki upošteva interakcije med območji na podlagi njihove funkcionalnosti in medsebojne povezanosti;

13.

poudarja, da se evropska mesta v primerjavi z drugimi mesti na svetu odlikujejo po demokratični samoodločbi, močni civilni družbi, socialni vključenosti, učinkovitim razmerjem med zasebnim in javnim področjem, zagotavljanju svobode in emancipacije ter močni urbanistični kulturi;

14.

opaža, da sta deindustrializacija in globalizacija spodkopali pomembne temelje za socialno in ekonomsko vključevanje. Tako bogatejša kot revnejša območja stremijo k novim strategijam za okrepitev socialne kohezije, ki so doslej dokaj neuspešno zavirale nagibanje k družbeno-prostorski diferenciaciji. Nasprotno, socialne razlike in segregacija so se kljub tem prizadevanjem marsikje še povečale in ostajajo velik izziv za skupno življenje v mestih;

15.

opozarja, da so zaradi vse večjih ekonomskih in socialnih razlik v naši družbi nujno potrebne naložbe v izobraževanje, ki je od zgodnjega otroštva dostopno vsem, v vključujoče trge dela, vseživljenjsko učenje, politiko aktivnega vključevanja in pravične plače, ki omogočajo izpolnjevati potrebe ter so enake za moške in ženske. Poudarja, da sta pri tem ključnega pomena gospodarski razvoj in ustvarjanje novih delovnih mest v mestih;

16.

izraža zaskrbljenost, ker so se ti problemi še poglobili v nekaterih metropolah, kar je povzročilo nasilne proteste, izražajo pa tudi nezaupanje številnih državljanov v politične institucije;

17.

opozarja na lokalne posledice demografskih sprememb in staranja prebivalstva, ki ustvarja nove zahteve v zvezi s socialno infrastrukturo in javnim prostorom. Zaradi vse večje revščine v starosti se pojavlja potreba po trajnostnih sistemih socialne varnosti in storitvah, ki so dostopne državljanom, upoštevajo kulturne posebnosti in so cenovno dosegljive;

18.

v zvezi s tem poudarja, da bo Evropa kljub trenutno izredno visoki brezposelnosti mladih v prihodnjih desetletjih odvisna od mladih priseljencev za ustvarjanje gospodarske rasti in omilitev posledic staranja prebivalstva za socialne in zdravstvene sisteme. Pogoj za priseljevanje so odprta in privlačna mesta. Vendar pa so bili priseljenci in etnične manjšine v mestih doslej pogosto zelo prikrajšani pri dostopu do izobraževanja, dela, stanovanj in zdravstvene oskrbe. Zato so učinkovite lokalne strategije za vključevanje pomembna sestavina migracijske politike, usmerjene v prihodnost;

19.

opozarja, da je treba zagotavljati storitve za izpolnjevanje temeljnih potreb družbe, kot je dostop do stanovanj, otroških jasli in vrtcev, območij, kjer se lahko otroci varno igrajo in razvijajo, ter odpraviti ovire za ljudi, ki želijo ustvariti ali povečati svojo družino. Zato je treba podpreti vse ukrepe za pozitiven demografski razvoj;

20.

opozarja na izzive, povezane s podnebnimi spremembami, in na potrebo po zmanjšanju porabe energije z energetsko predelavo in večjo energetsko učinkovitostjo, povezanimi sistemi, razširitvijo odprtih in zelenih površin, novimi načini gradnje ter zanesljivimi oblikami mobilnosti, ki spodbujajo zdravje in ne vplivajo na vire;

21.

ocenjuje, da kultura in kreativnost nista pomembni samo za gospodarsko rast, temveč zlasti za ustvarjanje kakovostnega življenja, dejanske demokracije, miru in vzajemnega spoštovanja. Urbana kultura zajema tudi ohranjanje urbanistične kulture gradnje, visokokakovosten javni prostor, ki je dostopen vsem, ter upoštevanje krajevnih in regionalnih posebnosti;

22.

poudarja temeljni pomen participativnih dejavnikov v oblikovanju politike, da se pridobita zaupanje in sodelovanje državljanov ter okrepi socialna kohezija. Tako sodelovanje državljanov je mogoče le, če mestne uprave svoje odločitve in ukrepe utemeljujejo na odprt in pregleden način;

23.

meni, da so potrebna raznolika prizadevanja evropskih institucij v podporo mest s programi pomoči in pobudami, saj so občine brez ustreznih lastnih finančnih sredstev odvisne od te podpore;

24.

izraža zaskrbljenost, ker se je kljub izjavam o nameri v leipziški listini in političnemu procesu, povezanim z njo, prizadevanje držav članic za mestno politiko v zadnjih letih prej zmanjšalo kot povečalo. To se kaže v tem, da vprašanj mestne politike doslej skoraj ni bilo mogoče prednostno obravnavati na ustreznih političnih področjih, kot so zaposlovanje, okolje, izobraževanje in znanost ter stanovanjska problematika. Ta problem se odraža tudi v manjših proračunih, ki se namenjajo programom pomoči v zvezi z mestno politiko. Zato je treba na ravni EU čim prej zagotoviti sredstva, ki mestom omogočajo, da se prožno odzivajo na te različne probleme;

25.

izraža zaskrbljenost, ker imajo občine v večini držav članic na razpolago katastrofalno nizka sredstva, kar se glede na prednostne naloge nacionalnih proračunskih politik ne bo izboljšalo brez spremembe pristopa držav članic;

26.

opaža, da glede na velike socialne, ekonomske in ekološke nevarnosti dosedanja prizadevanja nikakor ne zadostujejo za pripravo evropskih mest na izzive v prihodnosti, da bodo kot konkurenčna, lepa in pametna središča, ki so tudi energetsko učinkovita, gospodarna z viri, zelena in vključujoča in kjer se odvijajo socialne inovacije, lahko veliko prispevala h krepitvi socialne, ekonomske in teritorialne kohezije Evropske unije in k uresničitvi ciljev strategije Evropa 2020.

27.

glede na družbene izzive pričakuje, da si vse ravni politične odgovornosti želijo močna, demokratično avtonomna mesta kot temelj evropske družbe. Močna in učinkovita lokalna demokracija, ki se odziva na potrebe državljanov, lahko odločilno prispeva k ponovni pridobitvi zaupanja v institucije predstavniške demokracije na vseh ravneh;

28.

ponovno poziva k pristopu do družbenega razvoja, ki ne meri le bruto domačega proizvoda (BDP), temveč resno jemlje skrbi in potrebe državljanov ter jih v večji meri upošteva pri načrtovanju programov in ukrepov;

29.

pričakuje, da bodo izvoljeni predstavniki samozavestno in pogumno prevzeli vodilno vlogo na vseh političnih ravneh ter zagotavljali mirno in solidarno skupno življenje. Pametno, vključujočo in trajnostno rast je mogoče doseči le v miru ter dejanski solidarnosti, ki presega meje. K temu spada aktivna kultura sprejemanja priseljencev, vključno s spodbujanjem medkulturnih sposobnosti v javnih upravah in institucijah. Zajema pa tudi jasno in razločno opredelitev za varstvo beguncev in oseb, ki so žrtve političnega pregona in diskriminacije zaradi svojega porekla, vere, spolne usmerjenosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja;

30.

poudarja pomen celostnih lokalnih strategij za usklajeno in učinkovito uporabo sredstev ter poziva k vključitvi in udeležbi vseh ustreznih sektorskih politik. Pomembno je konstruktivno in samoumevno sodelovanje med vsemi političnimi ravnmi in področji, da se državljanom pokaže, da institucije znajo ravnati odgovorno z njihovim zaupanjem in da se zavzemajo za lokalne potrebe;

31.

poziva nosilce odločanja na vseh ravneh, naj se zavzemajo za zdravo in trajnostno mobilnost v mestih in med njimi. Spodbujati je treba javni prevoz na način, ki bo dostopen celotnemu prebivalstvu. Poleg tega poziva nosilce odločanja, naj mesta še naprej razvijajo po zgledu modela evropskega mesta, in sicer s povezovanjem različnih uporab, gostote ter (urbanistične in arhitektonske) kakovosti;

32.

se zavzema za nova prizadevanja, da se izboljša znanje o tehničnih, družbenih, gospodarskih in okoljskih vidikih razvoja mest. To mora izrecno vključevati tudi pomen virtualnega prostora za življenje in delo v mestih in regijah;

33.

poudarja pomen partnerstev med mesti, evropskih omrežij mest, kot je EUROCITIES, ter projektov za transnacionalno medobčinsko sodelovanje v okviru pobud URBACT in INTERREG ter evropskega združenja za teritorialno sodelovanje, da se izboljšajo znanje in pristopi za ukrepanje na področju politike razvoja mest. Poudarja tudi, da je treba poskrbeti za to, da bo ta izmenjava znanja koristna za oblikovanje politik zlasti na področju strukturnih skladov pa tudi na drugih ustreznih področjih, kot so storitve splošnega gospodarskega pomena, promet in varstvo okolja.

34.

poziva k samoumevni vključitvi mest in regij v strukture Evropske unije na več ravneh in vseh političnih področjih, na katerih se na ravni EU sprejemajo odločitve, ki vplivajo na zmožnost ukrepanja oblasti na podnacionalni ravni;

35.

želi, da se evropske institucije jasno opredelijo za krepitev mest, kar se mora odražati tudi v prednostnih nalogah za prihodnje proračunsko obdobje EU;

36.

ponavlja svoj poziv k takšni politiki strukturne pomoči, ki občinam še naprej omogoča dovolj manevrskega prostora, da lahko izvajajo celosten pristop, ki izhaja iz več skladov, je oblikovan v skladu z lokalnimi prednostnimi nalogami, zajema naložbene in socialne pobude in upošteva lokalne potrebe. Za resnično izvajanje strukturne politike v občinah je treba zmanjšati porabo, povezano z administracijo in nadzorom;

37.

poudarja pomen kohezijske politike kot ključnega instrumenta za krepitev socialne, ekonomske in teritorialne kohezije ter poziva k jasni opredelitvi v naslednjem obdobju financiranja za podporo mestom, ki zajema močno urbano razsežnost, prožnost pri uporabi sredstev in osrednjo vlogo lokalne ravni pri izvajanju. Zaradi temeljnega pomena mest za socialno, ekonomsko in teritorialno kohezijo mora podpora bistveno presegati najnižjo stopnjo 5 %, ki je bila predlagana doslej;

38.

opozarja na pozive v mnenju Odbora regij o predlogu Komisije za Evropski sklad za regionalni razvoj, zlasti k omogočanju prožne uporabe sredstev, ne da bi določene vrste območij imele prednost ali bi bile prikrajšane, da s tem ne bi tvegali izključitve podeželskih in primestnih območij iz podpore ESRR. Različne vrste prednostnih območij, katerim bodo sredstva ESRR namenjena, je treba določiti v okviru procesa načrtovanja, ki poteka v partnerstvu, in se ne smejo opredeliti vnaprej. Prenos nalog na mesta v skladu z instrumentom „celostne teritorialne naložbe“ iz člena 99 splošne uredbe je treba določiti kot možnost in ne kot obveznost;

39.

podpira nadaljnji razvoj trajnostnih finančnih instrumentov v strukturni politiki, ki so poleg javnih subvencij kreativni in stabilni mehanizmi financiranja;

40.

poziva k temu, da morajo mesta in regije imeti ključno vlogo v nadaljnjem razvoju politike EU na področju migracij in vključevanja, ki upošteva osrednjo vlogo lokalne ravni pri vključevanju.

41.

poziva države članice, naj dajo nov zagon svojim prizadevanjem za mestno politiko in v te pobude vključijo tudi politična področja, ki niso povezana s prostorskim načrtovanjem. Trajnostni razvoj mest je odvisen od podpornih okvirnih pogojev, zlasti v zaposlovalni, socialni, izobraževalni in okoljski politiki;

42.

poziva h krepitvi razprave o potrebah po ukrepanju v mestih in z njimi. Sodelovanje mest in aglomeracij je ključnega pomena za kohezijo in uravnotežen razvoj.

13.9.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 277/23

—

pozdravlja prizadevanja za dosego resničnega območja varnosti, svobode in pravice na podlagi proračunskih predlogov, ki priznavajo pomen zagotavljanja potrebnih sredstev na področju priseljevanja, azila in varnosti;

—

potrjuje pomen predlaganih sprememb za lokalne in regionalne oblasti, saj te spremembe neposredno vplivajo na njihove naloge ter vsakodnevno življenje ljudi v Evropski uniji;

—

poudarja pomen odzivanja na varnostna vprašanja, ki izhajajo iz vedno večje globalne mobilnosti, in sicer v okviru univerzalnega varstva temeljnih pravic in svoboščin;

—

pozdravlja osredotočenost na prožnost in doseganje rezultatov, pri čemer poudarja, da to zahteva dobro načrtovanje, pa tudi sodelovanje in odgovornost vseh zainteresiranih strani. Zato poudarja, da je treba že v fazo načrtovanja vključiti lokalne in regionalne oblasti ter druge zainteresirane strani, kot so specializirane mednarodne organizacije, civilna družba in sami upravičenci, saj pogosto izvajajo programe in projekte;

—

meni, da se je na podlagi predlaganih reform dostop do finančnih sredstev močno izboljšal. Vendar spodbuja nadaljnji razvoj mehanizmov za razširjanje informacij o možnostih financiranja. V večjih državah bi lahko lokalne in regionalne oblasti organizirale regionalna in lokalna posvetovanja, da se omogoči udeležba tistih organizacij in zainteresiranih strani, ki so dejavne daleč stran od glavnih mest.

Poročevalec

Samuel AZZOPARDI (MT/EPP), župan mesta Victoria, Gozo

Referenčni dokumenti

1.

pozdravlja prizadevanja za dosego resničnega območja varnosti, svobode in pravice na podlagi proračunskih predlogov, ki priznavajo pomen zagotavljanja potrebnih sredstev na področju priseljevanja, azila in varnosti (1);

2.

podpira poenostavitev obstoječih instrumentov z združitvijo v dva sklada;

3.

potrjuje pomen predlaganih sprememb za lokalne in regionalne oblasti, saj te spremembe neposredno vplivajo na njihove naloge ter vsakodnevno življenje ljudi v Evropski uniji;

4.

poudarja pomen odzivanja varnostna vprašanja, ki izhajajo iz vedno večje globalne mobilnosti, in sicer v okviru univerzalnega varstva temeljnih pravic in svoboščin;

5.

poudarja, da je to mogoče doseči z uporabo skladnih instrumentov na področju svobode, varnosti in pravice na podlagi spoštovanja človekovih pravic, solidarnosti in odgovornosti, pri čemer je posebno pozornost treba nameniti enakosti spolov in nediskriminaciji (2);

6.

meni, da je potrebno ravnovesje med izdatki na področju varnosti in mej ter izdatki na področjih, kot so vključevanje priseljencev in pogoji sprejema prosilcev za azil;

7.

podpira oblikovanje proračuna na podlagi potreb, ki prispeva k razvoju sinergij med finančnimi instrumenti EU, zlasti med strukturnimi skladi in skladi na področju notranjih zadev. Iz proračuna Unije bi bilo treba nameniti zadostna sredstva področju notranjih zadev, tako prek strukturnih skladov kot tudi prek specializiranih instrumentov za območje svobode, varnosti in pravice;

8.

opozarja, da razveljavitev Sklepa Sveta 2007/125/PNZ, s katero je odpravljena možnost dopolnilne uporabe drugih instrumentov Unije in Skupnosti, precej zmanjšuje zaželeno prožnost pri uporabi finančnih instrumentov in ogroža nemoteno nadaljevanje čezmejnih regionalnih projektov na področju notranje varnosti, ki so se doslej financirali v okviru cilja 3 „podpora“ iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR); zato se zavzema za ohranitev dopolnjevanja med instrumenti Skupnosti;

9.

poudarja, da je pri upravljanju proračuna in finančnih instrumentov potrebna določena stopnja prožnosti, kar bo omogočilo dejanski vmesni pregled v skladu z opredeljenimi političnimi prednostnimi nalogami, pri čemer je treba poudariti, da mora takšna prožnost obstajati sočasno s pravičnim dodeljevanjem sredstev;

10.

pozdravlja politiko priseljevanja, ki se začne že v državah izvora in upošteva tudi potrebe evropskega trga dela in demografski razvoj, kar ustvarja sistem, koristen za vse strani, vključno z državami izvora, ki imajo pogosto koristi od nakazil iz EU (3);

11.

poudarja potrebo po močnem sodelovanju na ravni EU, da se doseže boljše usklajevanje med državami članicami pri upravljanju zunanjih meja Unije in da se omogoči napredek pri oblikovanju skupnega evropskega azilnega sistema;

12.

poudarja potrebo po preglednosti pri uporabi proračunskih sredstev, pri čemer morajo biti predlogi, projekti in doseženi rezultati vidni ter državljanom enostavno dostopni in razumljivi.

13.

pozdravlja osredotočenost na prožnost in doseganje rezultatov, pri čemer poudarja, da to zahteva dobro načrtovanje, pa tudi sodelovanje in odgovornost vseh zainteresiranih strani. Zato poudarja, da je treba že v fazo načrtovanja vključiti lokalne in regionalne oblasti ter druge zainteresirane strani, kot so specializirane mednarodne organizacije, civilna družba in sami upravičenci, saj pogosto izvajajo programe in projekte;

14.

poudarja potrebo po neodvisnem spremljanju in ocenjevanju, da se zagotovita učinkovita poraba sredstev in močno upravljanje v izvajalskih organizacijah. To je lahko spodbuda za povečanje institucionalne učinkovitosti. Vse zainteresirane strani morajo sodelovati pri izbiri kvalitativnih in kvantitativnih kazalnikov. Odbor poudarja, da so nekateri kvalitativni kazalniki lahko učinkoviti in stroškovno ugodni. Odbor tudi poziva, naj Evropska komisija in Parlament okrepita nadzor nad skladi, kar bi prispevalo k zagotovitvi neodvisnega elementa spremljanja in ocenjevanja.

15.

meni, da se je na podlagi predlaganih reform dostop do finančnih sredstev močno izboljšal. Vendar spodbuja nadaljnji razvoj mehanizmov za razširjanje informacij o možnostih financiranja. V večjih državah bi lahko lokalne in regionalne oblasti organizirale regionalna in lokalna posvetovanja, da se omogoči udeležba tistih organizacij in zainteresiranih strani, ki so dejavne daleč stran od glavnih mest.

16.

poudarja, da poleg pozitivnih vidikov poenostavitve in prožnosti predlagane reforme prinašajo tudi negotovosti v zvezi z dodeljevanjem sredstev med različnimi sektorji in tematskimi področji. Zato poudarja, da je treba sredstva dodeljevati glede na potrebe, ki jih je treba temeljito analizirati, pri čemer prednostno razvrščanje izhaja iz pristopa, ki temelji na pravicah. To je mogoče doseči z uveljavljenimi mehanizmi in zaščitnimi ukrepi za zagotavljanje učinkovitega prednostnega razvrščanja, vključno z udeležbo lokalnih in regionalnih oblasti ter drugih zainteresiranih strani pri oblikovanju nacionalnih strategij;

17.

poudarja, da je treba sredstva razporediti enakomerno glede na institucionalne zmogljivosti in predloge projektov, ne pa jih usmeriti le na nekaj prejemnikov;

18.

v primeru nezadostnih sredstev meni, da je treba dati prednost sredstvom, ki so namenjena varstvu temeljnih pravic in svoboščin ljudi, vključno s tistimi, ki se nanašajo na osnovne življenjske standarde, vprašanja, vezana na spol in pravico do azila, pa tudi virom za krepitev zmogljivosti lokalnih in regionalnih oblasti za obvladovanje migracijskih tokov.

19.

poudarja pomen participativnega pristopa pri doseganju učinkovitih rezultatov ter podpira predloge, ki države članice zavezujejo k organizaciji partnerstev z vsemi ustreznimi javnimi organi ter ustreznimi zainteresiranimi stranmi, vključno s civilno družbo in mednarodnimi organizacijami, za razvoj, izvajanje in spremljanje nacionalnih programov;

20.

zato poziva, naj se partnerstvo z zainteresiranimi stranmi okrepi in postane obvezno. Poudarja, da bo glede na okvir načela iz osnutka uredbe o splošnih določbah (4) sodelovanje trenutno verjetno premalo zavezujoče. Medtem ko so mehanizmi usklajevanja dogovorjeni, je na drugih področjih veliko svobodnega odločanja o tem, ali bo ustrezno partnerstvo dejansko vzpostavljeno;

21.

meni, da morda ni ustrezno imenovati enega pristojnega organa za vse ukrepe, ki se financirajo iz skladov, kljub poenostavitvam, ki bi iz tega izhajale. Vzpostaviti je treba preglednost ter nadzor in ravnovesje za zagotavljanje pravičnih odločitev. Odbor izraža zaskrbljenost, da bi lahko obstajala pravna vprašanja, pri katerih pooblaščen organ ne sme delati pod nadzorom nacionalnega pristojnega organa, zato meni, da morajo biti predpisi dovolj prožni, da zajamejo vsa nacionalna pravila, ki veljajo v EU, držav članic pa ne smejo siliti v spremembo njihovih ustavnih struktur, če je cilje mogoče doseči tudi v okviru partnerskega pristopa.

22.

pozdravlja napredek na področju oblikovanja skupnega evropskega azilnega sistema ter hkrati poudarja, da si je treba v okviru takšnega sistema prizadevati za doseganje standardov, ki veljajo za boljše sisteme in strukture, ne pa povzročiti splošnega zmanjšanja kakovosti, ki velja za šibkejše sisteme;

23.

želi več informacij o tem, ali bo Evropski azilni podporni urad porabljal zgolj sredstva, ki so mu neposredno namenjena, ali pa bo imel dostop tudi do skladov za področje notranjih zadev.

24.

pozdravlja priznanje pomena lokalnih in regionalnih oblasti na področju sistemov za sprejem in azilnih sistemov kot tudi pri vključevanju državljanov tretjih držav in zakonitih priseljencev;

25.

pozdravlja zamisel o osredotočenosti na najbolj ranljive skupine ljudi, vključno z žrtvami trgovine z ljudmi;

26.

poudarja, da se mora vključevanje osredotočiti na dolgoročne trajnostne ukrepe, ob upoštevanju, da je vključevanje dvosmerni proces, v okviru katerega so lahko ukrepi usmerjeni v gostiteljske in priseljenske skupnosti;

27.

predlaga, da sklada za področje notranjih zadev podpirata tudi ukrepe, ki jih priporoča Evropska komisija, pri čemer je treba priznati pristop upravljanja na več ravneh v 2. evropskem programu za vključevanje (5);

28.

poudarja, da Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) in organi za človekove pravice nadzirajo upravne načine pridržanja v EU, ter navaja, da je pri financiranju projektov, povezanih s pridržanjem oseb, treba zagotoviti, da je takšno pridržanje v skladu z zakonodajo EU in sodbami ESČP;

29.

poudarja, da mora biti družinskim članom, ki uživajo mednarodno zaščito v različnih državah članicah, dovoljeno, da živijo skupaj in uživajo zaščito v isti državi članici.

30.

poudarja, da morajo evropske mejne regije prejeti ustreznejšo podporo, kar zadeva azil in migracije, zlasti v izjemno težkih časih (6);

31.

poudarja, da morajo biti merila in mehanizmi za premestitev nediskriminatorni in da se morajo osredotočiti na najbolj ranljive skupine, pri čemer je treba upoštevati razmere na trgu dela EU, zlasti za osebe na območjih, kjer je dostop do trga dela omejen. Prednosti ne bi smela imeti visoko kvalificirana delovna sila in tisti, ki so že vključeni v družbo države gostiteljice;

32.

opozarja, da so lokalne in regionalne oblasti v dobrem položaju, da sodelujejo pri vzpostavitvi takšnih mehanizmov (7);

33.

meni, da bi morala biti solidarnost pri podpori obremenjenim državam odvisna od spoštovanja človekovih pravic in standardov EU za sprejem, kar bi pomenilo spodbude za izboljšanje.

34.

pozdravlja oblikovanje programa EU za ponovno naselitev in spodbuja vzpostavitev jasnega okvira, ki naj bi se ob upoštevanju najboljših praks v drugih delih sveta oblikoval v okviru partnerstva med Evropskim azilnim podpornim uradom, UNHCR in nevladnimi organizacijami. EU bi morala biti zgled ter si prizadevati za opredelitev ljudi, ki jih je mednarodna skupnosti najbolj pozabila, in zagotavljanje zaščite zanje;

35.

poudarja potrebo po spodbudah in informacijah o koristih, da se poveča število krajev, ki jih države članice v skladu s svojimi obljubami dajo na voljo za ponovno naselitev;

36.

poudarja, da je treba še naprej jasno razlikovati med ponovno naselitvijo iz tretjih držav in premestitvijo znotraj EU ter ohraniti število oseb, za katere veljata ta dva programa.

37.

poudarja, da je treba programe ponovnega naseljevanja dosledno izvajati samo na prostovoljni osnovi in v skladu s cilji razvojnega sodelovanja, kar bi moralo voditi v dolgoročno socialno vključevanje vračajočih se ljudi (8). Vračanje mora biti izvedljivo, prav tako pa ne sme priti do ponovne migracije prebivalstva (9). To je mogoče doseči s partnerstvi s specializiranimi mednarodnimi organizacijami, kot je Mednarodna organizacija za migracije;

38.

poudarja, da uspeha strategij za vračanje ni mogoče v zadostni meri ocenjevati zgolj s količinskim kazalnikom o številu povratnikov. Kazalnik bi lahko bil oblikovan na podlagi števila povratnikov glede na število primerov, ob upoštevanju dolgoročnih dejavnikov kakovosti.

39.

poudarja, da mora biti nujno vključen v proces izboljšanja notranje varnosti v Evropi in da je treba krepiti zmogljivosti lokalnih in regionalnih oblasti;

40.

meni, da je treba pri financiranju iz Sklada za notranjo varnost upoštevati potrebo po naložbah v nadaljnje raziskave ter inovacijah in izmenjavi izkušenj na področjih, kot so kibernetska varnost, forenzika, zaščita osnovne infrastrukture in varnost v mestih, pa tudi, da mora Komisija podpirati te naložbe glede na povečano potrebo po soočanju z vse bolj specifičnimi in kompleksnimi težavami;

41.

potrjuje pomen vključenosti lokalnih in regionalnih oblasti v policijsko sodelovanje in sodelovanje na področju varnosti, ki lahko poteka prek usposabljanja, izmenjave najboljših praks in programov za preprečevanje kot tudi prek razvoja skupnih orodij in sistemov IT ter boljšega komuniciranja.

42.

priporoča, da se obstoječe mreže lokalnih in regionalnih oblasti okrepijo in uporabijo v vsaki državi članici ali da se po potrebi ustanovijo nove, s čimer bi se olajšala izmenjava dobrih praks na področju socialnega vključevanja, strokovnjakom pa bi se omogočilo spoznavanje in razumevanje nasilnega ekstremizma, ki nastaja v lokalnih okrožjih in soseskah. To bi lahko podpiralo delo, ki se izvaja v okviru nedavno ustanovljene evropske mreže za preprečevanje radikalizacije;

43.

meni, da financiranje v okviru Sklada za notranjo varnost vključuje posvetovanje na lokalni ravni v državah članicah in vzpostavljanje stika s tistimi, ki se ne čutijo povezani z družbo. To lahko prispeva k oblikovanju večplastnega razumevanja lokalnih izkušenj in konceptov terorizma ter razlogov za ekstremizem;

44.

poudarja pomen večjega nadzora bančnih in podjetniških praks, da se ugotovijo viri financiranja terorizma in organiziranega kriminala prek pranja denarja in združevanja kriminalnih dejavnosti s podjetji z zakonitim ciljem ter nanje usmeri pozornost;

45.

prav tako opozarja na pomen zaplembe premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, kar je nedvomno pomemben način za boj proti kateremu koli kaznivemu dejanju na vseh področjih, zato pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija vložila zakonodajni predlog o okrepitvi pravnega okvira EU na področju zaplembe (10);

46.

poudarja, da lahko imajo javno-zasebna partnerstva pozitivni učinek, medtem ko se je treba privatizaciji varnosti izogibati.

47.

poudarja potrebo po ustreznem financiranju mejne kontrole (11). Hkrati meni, da je z vidika boja proti nezakonitim migracijam vprašljivo, ali so znatne naložbe v mejno kontrolo najučinkovitejši in najuspešnejši način za doseganje dolgoročnih in ustreznih sprememb;

48.

poudarja, da mora organizacija, kot je UNHCR, izvajati neodvisno kontrolo na mejah, da se zagotovi spoštovanje temeljnih človekovih pravic, vključno z občutljivostjo za vprašanje spola;

49.

poudarja, da mora skrb za človeška življenja prevladati nad vsemi drugimi vprašanji, ter poziva k večjemu sodelovanju držav članic in njihovi delitvi odgovornosti za rešene osebe, da se zagotovijo spodbude za reševanje. Meni, da bi lahko na podlagi samodejne delitve odgovornosti rešili več življenj na morju.

50.

pozdravlja spremembe, katerih namen je povečati hitrost odzivanja na izredne razmere;

51.

poziva Komisijo, da se zaveže k načrtovanju in razvoju čezmejnih operacij, ki vključujejo dejavno sodelovanje mejnih regij. To bi regijam omogočilo povezovanje izkušenj na področju civilne zaščite in zagotavljanje trdne operativne baze, na osnovi katere bi vzpostavili evropske sile za hitro posredovanje v izrednih razmerah;

52.

poziva Komisijo, naj prevzame vlogo večjega neposrednega upravljanja v izrednih razmerah, da se ohrani raven nadzora in pomoči pri čezmejnem usklajevanju;

53.

spodbuja države članice k oblikovanju multidisciplinarnih skupin za hitro odzivanje na izredne razmere, zlasti kadar izredne razmere vključujejo pojave, kot so mešani migracijski tokovi, pri katerih se zahteva strokovno znanje s področja azilnega prava in človekovih pravic;

54.

poudarja, da lahko nekatere izredne razmere trajajo dlje časa in da morajo biti sredstva za izredne razmere na voljo tako dolgo, dokler te trajajo.

55.

pozdravlja skladnejši pristop k notranjim in zunanjim vidikom upravljanja migracij in notranje varnosti, pri čemer poudarja, da sta sodelovanje in dialog s tretjimi državami potrebna za obvladovanje nezakonitega priseljevanja in osredotočenost na zakonite migracije;

56.

poudarja, da so lahko lokalne in regionalne oblasti, ki so najbližje tretjim državam ali imajo z njimi najtesnejše odnose, ključna povezava pri sodelovanju EU z navedenimi državami, saj znatno prispevajo k izboljšanju odnosov in življenjskih pogojev mest in regij izvora in tranzita (12). OR je prek sodelovanja z lokalnimi in regionalnimi oblastmi v državah v procesu širitve in sosednjih državah (npr. v delovnih skupinah in skupnih posvetovalnih odborih, v CORLEAP-u, v ARLEM-u) primeren za spodbujanje ciljev skladov preko meja EU;

57.

ne prepozna jasne ločnice med razvojnimi in nerazvojnimi dejavnostmi, kar zadeva tretje države, in poziva k skladnosti in usklajevanju med projekti za pomoč in razvoj ter projekti na področju notranjih zadev, in sicer v duhu solidarnosti in delitve odgovornosti s tretjimi državami;

58.

poziva k vzpostavitvi zaščitnih ukrepov, da se prepreči, da bi države članice sledile lastnim nacionalnim interesom prek zunanjega vidika skladov za področje notranjih zadev, kot tudi mehanizmov za zagotavljanje preglednosti v dvostranskem sodelovanju med državami članicami in tretjimi državami.

13.9.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 277/43

—

meni, da so predlagani programi pomembni instrumenti podpore izvajanju politik EU na področju pravosodja, pravic in državljanstva;

—

ocenjuje, da so predlogi skladni z načelom subsidiarnosti, saj imajo njihova področja ukrepanja pomembno čezmejno razsežnost, obenem pa se načrtuje uresničevanje evropskega območja pravosodja in pravic, za katerega so potrebni mehanizmi nadnacionalnega sodelovanja in možnosti mrežnega povezovanja zainteresiranih akterjev, ciljev, ki jih običajno ni mogoče učinkovito doseči zgolj z ukrepi posameznih držav članic;

—

meni, da lahko določbe večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 omogočijo izvajanje ukrepov z dodano vrednostjo na evropski ravni, namenjenih povečanju evropskega območja pravice ter izboljšanju spodbujanja in varstva pravic posameznikov, kot jih določata Pogodba o delovanju Evropske unije in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah;

—

poudarja lastno zavezanost in pripravljenost za podporo območju svobode, varnosti in pravice, pa tudi za spodbujanje evropskega državljanstva;

—

poziva Komisijo in države članice, naj v izvajanje programov vključijo lokalne in regionalne oblasti, zlasti kar zadeva pripravo in razvoj letnih delovnih programov;

—

predlaga, da se v svetovalni postopek lahko vključi tudi predstavnik Odbora regij.

Poročevalec

Giuseppe VARACALLI (IT/ALDE), župan občine Gerace

Referenčni dokumenti

1.

meni, da so predlagani programi pomembni instrumenti podpore izvajanju politik EU na področju pravosodja, pravic in državljanstva. Ti programi naj bi skupaj podprli dejavnosti, ki jih izvajajo države članice za ozaveščanje in podporo izvajanju pravic in politik EU v državah članicah, spodbujali nadnacionalno sodelovanje in izboljšali poznavanje potencialnih problemov na določenih področjih ukrepanja. S tem bi zagotovili, da priprava politik in ureditev temelji na konkretnih podatkih. Zlasti program Evropa za državljane je namenjen spodbujanju razvoja evropskega državljanstva;

2.

ocenjuje, da so predlogi skladni z načelom subsidiarnosti, saj imajo njihova področja ukrepanja pomembno čezmejno razsežnost, obenem pa se načrtuje uresničevanje evropskega območja pravosodja in pravic, za katerega so potrebni mehanizmi nadnacionalnega sodelovanja in možnosti mrežnega povezovanja zainteresiranih akterjev, ciljev, ki jih običajno ni mogoče učinkovito doseči zgolj z ukrepi posameznih držav članic;

3.

ocenjuje, da so predlogi tudi v skladu z načelom sorazmernosti, saj je predvsem preveril, da sta njihova oblika in vsebina objektivno skladna s tem, kar utegne biti potrebno za doseganje predvidenih ciljev, pa tudi, da so finančna sredstva, predvidena za vse tri programe, zadostna za njihovo učinkovito izvajanje, pri čemer se upošteva tudi dejstvo, da višina sredstev ostaja enaka, kot je bila za programe, ki se zdaj izvajajo na teh področjih ukrepanja, izrecno pa se tudi predvideva možnost sprememb, tj. zvišanja sredstev, če se EU pridruži nova država članica;

4.

v skupnem okviru priprave boljše zakonodaje ceni ocene učinka, ki spremljajo predloge. Te so dovolj utemeljene in popolne, saj se je Evropska komisija v predhodni fazi posvetovala z zainteresiranimi stranmi, rezultate teh posvetovanj pa vključila v ocene učinka; podobno posvetovanje je potekalo na različnih stopnjah z lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

5.

meni, da lahko določbe večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 omogočijo izvajanje ukrepov z dodano vrednostjo na evropski ravni, namenjenih povečanju evropskega območja pravice ter izboljšanju spodbujanja in varstva pravic posameznikov, kot jih določata Pogodba o delovanju Evropske unije in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah;

6.

izraža upanje, da bodo programi še naprej prispevali k postopnemu izboljševanju razumevanja EU med državljani, zlasti s spodbujanjem njihove aktivne udeležbe, ter k občutni krepitvi zavesti;

7.

izraža željo, da bo v fazi izvajanja Programa za pravice in državljanstvo (pri specifičnem cilju “prispevati h krepitvi izvajanja pravic, ki izhajajo iz državljanstva Unije”) in programa Evropa za državljane (pri splošnem cilju “spodbujanje zmožnosti za državljansko udeležbo na ravni Unije” in specifičnem cilju “spodbujanje demokratične in državljanske udeležbe državljanov na ravni Unije”) mogoče povečati tudi seznanjenost evropskih državljanov z nedavno možnostjo, ki jim jo daje Uredba (EU) št. 211/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o državljanski pobudi, da Komisiji predlagajo zakonodajne pobude o vprašanjih, ki so v pristojnosti EU, pri čemer je predvideno, da lahko takšne pobude dajejo in podprejo organizacije;

8.

poudarja lastno zavezanost in pripravljenost za podporo območju svobode, varnosti in pravice, pa tudi za spodbujanje evropskega državljanstva;

9.

meni, da je treba pri programu Pravice in državljanstvo v zvezi z enakostjo spolov zagotoviti ustrezno in učinkovito izvajanje navedb, ki se v predlogu uredbe nahajajo: v uvodni izjavi 12 o stalnosti in razvoju dejavnosti, ki so se prej izvajale na podlagi treh programov, zlasti glede posebnega programa za preprečevanje nasilja nad otroki, mladimi in ženskami in boj proti njemu ter za zaščito žrtev in ogroženih skupin (program Daphne III) ter oddelkov Nediskriminacija in različnost in Enakost spolov programa Skupnosti za zaposlovanje in socialno solidarnost – Progress; ter v členu 4(b) (Specifični cilji), ki se nanaša na specifični cilj prepovedi diskriminacije zaradi spola in na načelo enakosti med spoloma;

10.

načeloma ceni predvideno zamenjavo šestih operativnih programov za obdobje 2007–2013 z dvema programoma, saj bi to zmanjšanje lahko omogočilo hitrejše in učinkovitejše upravljanje predvidenih ukrepov, tudi zaradi zaželenega boljšega osredotočanja pri razdeljevanju sredstev in preprečevanja geografskega neravnovesja, ki jih je v zvezi s zdajšnjimi programi Komisija sama omenila v priloženih ocenah finančnih posledic zakonodajnih predlogov;

11.

poziva Komisijo in države članice, naj v izvajanje programov čimbolj vključijo lokalne in regionalne oblasti, zlasti kar zadeva pripravo in razvoj letnih delovnih programov;

12.

priporoča – kar velja predvsem za predvideno in zagotovo primerno potrditev možnosti, da so upravičenci pri predvidenih ukrepih tudi zasebne organizacije –, da si Komisija prizadeva tudi za nadaljnje izboljšave mehanizmov za preventivno preverjanje kakovosti zahtev;

13.

opozarja, da so teme, ki so v središču območja svobode, varnosti in pravice, posebej zanimive za lokalne in regionalne oblasti, zlasti ob upoštevanju neposrednega učinka na vsakdanje življenje prebivalcev Unije in delovanje samih lokalnih in regionalnih oblasti ter dejstva, da imajo lokalne in regionalne oblasti vrsto ključnih pristojnosti na področjih, ki sodijo v to območje;

14.

poudarja, da za lokalne in regionalne oblasti subsidiarnost ter bližina državljanom in prebivalcem pomenita neposreden stik s težavami in željami teh državljanov, zato lokalnim institucijam pogosto uspe najti inovativne in ustrezne rešitve;

15.

v zvezi s programom Evropa za državljane opozarja, da je sodelovanje pri partnerstvih med mesti, ki jih program izrecno navaja, omogočilo izjemno pomembno izmenjavo izkušenj med skupnostmi na različnih ozemljih in okrepilo preizkušanje uspešnih pobud, s katerimi so se te oblasti tudi predstavile kot podporniki in spodbujevalci državljanstva;

16.

strinja se z možnostjo iz treh predlogov uredb, da imajo lahko dostop do programov vsi javni organi, tudi lokalne in regionalne oblasti, dodaja pa, da postopki za prijavo ne smejo biti pretežavni, zlasti zaradi predvidene medsebojne komplementarnosti programov ter s tem povezane in primerne možnosti uporabe sredstev, namenjenih različnim programom, pod pogojem, da financiranje krije različne stroškovne postavke;

17.

znova izraža strinjanje s cilji programov, ki ga je že izrazil v prejšnjih mnenjih, obenem pa zagotavlja, da se bo za njihovo spodbujanje in podpiranje zavzemal tudi v sosednjih državah prek lastnih oblik sodelovanja (delovne skupine, skupni mešani odbori, CORLEAP, ARLEM) ter v skladu z ustreznimi sporazumi o sodelovanju in v sodelovanju s Komisijo;

18.

poudarja poseben pomen, ki ga ima uresničevanje dejanskega območja svobode, varnosti in pravice v službi državljanov v svetu vse večje mobilnosti, in je zadovoljen, da je bil – tudi v skladu s trdno spodbudo, ki jo Odbor regij že dlje časa namenja sistemu na več ravneh za varstvo temeljnih pravic – pri udejanjanju prostora svobode, varnosti in pravice dosežen napredek in so državljani postavljeni v središče projekta;

19.

meni, da je treba vprašanja varnosti in varstva temeljnih pravic in svoboščin uravnoteženo povezovati ter na območju svobode, varnosti in pravice uporabljati skladne instrumente: pri tem pa ne smemo zamolčati, da Evropa sicer ima trden regulativni okvir za varstvo človekovih pravic, ki pa ga je treba v praksi še naprej izboljševati, da se zajamči učinkovito uresničevanje teh pravic;

20.

izraža zadovoljstvo, da vsi trije programi kljub svoji objektivni različnosti skupaj prispevajo k ozaveščanju državljanov za evropsko razsežnost njihovega državljanstva kot instrumenta sodelovanja v procesu evropskega povezovanja in spodbujanja graditve evropske demokracije;

21.

ponavlja nekaj ugotovitev iz mnenja, ki ga je nedavno sprejel o novem večletnem finančnem okviru za obdobje po letu 2013, v katerem je poudaril potrebo po zagotavljanju zadostnih sredstev za spodbujanje temeljnih pravic, demokracije in sodelovanja državljanov pri prizadevanjih za ustvarjanje evropskega državljanstva. Poudaril je izreden pomen partnerstev za podporo civilni družbi na evropski ravni v programu Evropa za državljane in dodal, da je varnost EU tesno povezana s krepitvijo demokracije, dobrega upravljanja in pravne države v tretjih državah ter da mora Unija te vrednote spodbujati po vsem svetu;

22.

spomniti želi tudi, da je že opozoril na možnost podpore različnih oblik teritorialnega sodelovanja, s čimer bi bilo mogoče izvesti projekte in ukrepe, katerih namen je uresničevanje evropskega državljanstva in ki lahko prispevajo k zmanjšanju ovir ter upravnega in birokratskega bremena, tudi z razširjanjem številnih dobrih praks v zvezi s čezmejnimi storitvami, na primer na področju zdravja in večjezičnosti;

23.

izraža željo, da bodo ukrepi, predvideni glede teh temeljnih vidikov, imeli prednostni pomen v letnih delovnih programih, zlasti pri Programu za pravice in državljanstvo ter Evropa za državljane;

24.

priznava, da utegne združitev prejšnjih šestih programov na področju pravosodja ter pravic in državljanstva v dva, pa tudi preoblikovanje programa Evropa za državljane zagotoviti večjo prožnost pri opredeljevanju prednostnih nalog v sedmih letih programskega obdobja, znižati stroške upravljanja na evropski ravni, zmanjšati upravno breme za upravičence ter omogočiti ustreznejšo in učinkovitejšo horizontalno razsežnost projektov, ki imajo v okviru teh programov različne cilje;

25.

v zvezi s problematiko pravosodja znova poudarja svoje ugotovitve, da je treba politike na področju pravosodja in notranjih zadev uskladiti in povezati z drugimi politikami Unije, zlasti zunanjo, gospodarsko in socialno politiko, da bi z večjo usklajenostjo naštetih politik povečali njihovo skupno učinkovitost;

26.

se strinja s trditvijo, da je spodbujanje državljanstva medsektorska tema, ki jo je treba upoštevati v drugih ukrepih Evropske unije, zato imajo predvidene sinergije z instrumentom za predpristopno pomoč (IPA) velik pomen, če želimo zajamčiti, da so prihodnji državljani Unije obveščeni o evropskem državljanstvu in da vse bolje poznajo svoje pravice in dolžnosti;

27.

zato upa, da bodo uresničene konkretne rešitve, ki bodo omogočile doseči komplementarnost in sinergije med predlaganimi programi in drugimi instrumenti Unije, ter Komisijo poziva, naj redno zagotavlja informacije o načinih izvajanja, ki jih je treba uvesti za to, da bi to komplementarnost in sinergije tudi dosegli;

28.

izraža zaskrbljenost, ker za lokalne in regionalne oblasti objektivno ni dovolj možnosti učinkovitega sodelovanja v fazi priprave letnih delovnih programov in pri ocenjevanju vsaj dveh od treh specifičnih programov: proces graditve Evrope državljanov mora vedno vključevati konkretno udeležbo lokalnih in regionalnih oblasti v vseh fazah, saj gre za bistveno institucionalno raven, ki postopkom odločanja daje večjo demokratično legitimnost;

29.

zato poziva, da se prek Odbora regij zajamči uradna udeležba lokalnih in regionalnih oblasti v fazi priprave letnih delovnih programov pri Programu za pravice in državljanstvo ter programu Evropa za državljane;

30.

glede poročila o vmesnem ocenjevanju in poročila o naknadni oceni, ki ju pripravi Komisija o Programu za pravice in državljanstvo, še meni, da bi moral imeti možnost odgovorno izraziti svoje mnenje, kakor je to sicer uradno predvideno pri programu Evropa za državljane, zato poziva, da se v tem smislu vnese ustrezna določba v predlog uredbe o Programu za pravice in državljanstvo;

31.

se zavzema za to, da ocenjevanje uresničevanja specifičnih ciljev Programa za pravice in državljanstvo temelji tudi na zbiranju kvalitativnih in kvantitativnih podatkov o spoštovanju, izvajanju in uresničevanju teh pravic, saj predvideno sklicevanje na evropsko razumevanje ne bo omogočilo ustrezne ocene rezultatov; v tej zvezi opozarja tudi na dejavnosti Agencije EU za temeljne pravice in Evropskega inštituta za enakost spolov za pripravo ustreznih kazalnikov in primerjalnih študij;

32.

se strinja s pomembno vlogo, ki bi jo morali imeti ti programski predlogi s predvidenimi dejavnostmi za ozaveščanje in obveščanje državljanov, zlasti glede polnega dostopa do informacij, ki je vse bolj nepogrešljiva predpostavka za aktivno politično udeležbo. Na to je Odbor v preteklosti že opozoril in svoje člane pozval, naj si prizadevajo za to, da bo v državah članicah dostop do informacij učinkovito zajamčen;

33.

glede Programa za pravosodje meni, da bo s predvidenim nadaljevanjem izmenjav osebja nacionalnih pravosodnih organov v širšem okviru Evropske pravosodne mreže mogoče postopno okrepiti vzajemno priznavanje pravosodnih sistemov in tudi izboljšati vzajemno zaupanje;

34.

zato še posebej podpira konkreten predlog iz člena 6 predloga uredbe o Programu za pravosodje, da se financirajo ukrepi usposabljanja za sodnike in sodno osebje, saj sta usposabljanje in znanje bistvena elementa izgradnje Evrope kot območja pravice;

35.

priporoča, da se temu vidiku posveti posebna pozornost in zagotovi dejansko sodelovanje vsega osebja, javnih in zasebnih delavcev, ki delujejo v okviru pravosodnih sistemov;

36.

meni, da bi morale dejavnosti usposabljanja, ki se financirajo iz Programa za pravice in državljanstvo, vključevati tudi izobraževanje o evropskem državljanstvu za tiste, ki nameravajo pridobiti državljanstvo ene od držav članic, in učence. Strinja se z načelom spodbujanja aktivnega državljanstva mladih z izobraževanjem in to načelo podpira;

37.

se strinja s finančno podporo razvoju spletnih modulov usposabljanja, ki jo predvideva predlog programa, kar je v skladu s pozivom Odbora regij k spodbujanju ukrepov za izobraževanje o državljanstvu prek medijev in IKT;

38.

ugotavlja, da sta Program za pravosodje in Program za pravice in državljanstvo ustrezno sredstvo za okrepitev velikega potenciala lokalnih in regionalnih oblasti na področju čezmejnega sodelovanja pri vprašanjih, povezanih z območjem svobode, varnosti in pravice;

39.

načeloma podpira pristop, predvsem usmerjen k rezultatom, ki ga je pri teh treh programih izbrala Komisija in ki v osnovi temelji na mehanizmu kazalnikov, ki omogočajo ocenjevanje uresničevanja ciljev programov. Opozarja pa, da se popoln seznam kazalnikov nahaja samo v predlogu uredbe o programu Evropa za državljane, medtem ko na primer predlog uredbe o Programu za pravosodje navaja en sam kazalnik za vsak cilj in omenja neko nedoločeno vrsto drugih kazalnikov. Zato predlaga širšo skupno opredelitev, pri kateri bi se bilo še najbolje sklicevati na merila, ki niso samo kvantitativna, ampak tudi kvalitativna;

40.

opozarja, da predlog uredbe o programu Evropa za državljane predvideva prožnejšo strukturo od strukture programa, ki trenutno poteka. Zato ni treba vnaprej navesti kvot, ki bi jih lahko namenili posameznim ukrepom, ki bi se lahko izvajali z novim programom;

41.

glede tega meni, da bi morala partnerstva med mesti ne samo še naprej biti upravičena do podpore v okviru programa, ampak bi morala imeti na voljo tudi vnaprej opredeljeno fiksno kvoto, ki v sedanjem programu znaša skoraj tretjino skupnih dodeljenih sredstev in bi se lahko ohranila na isti ravni;

42.

zato poziva, da se primeren znesek skupnega proračuna za program Evropa za državljane nameni dejavnostim, ki potekajo v okviru teh partnerstev med mesti, saj je treba upoštevati pomembno in priznano vlogo, ki jo imajo ta partnerstva v navezovanju trdnih in trajnih stikov med državljani, tudi državljani tretjih držav;

43.

želi omeniti, da bi se za doseganje predvidenih ciljev programa Evropa za državljane – ker sta Evropski parlament in Svet nedavno uvedla znak evropske dediščine kot instrumenta za vrednotenje skupne kulturne dediščine držav članic ob spoštovanju nacionalnih in regionalnih razlik – lahko izkoristil tudi potencial krajev, ki bodo prejeli ta novi znak, podobno kot velja za priznan pomen, ki ga ima naslov evropske prestolnice kulture za uveljavljanje evropske identitete in državljanstva.

13.9.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 277/51

—

pozdravlja poskuse Komisije za racionalizacijo in poenostavitev zahtev za spremljanje o emisijah toplogrednih plinov in poročanje o njih, vendar poziva k spremembi predloga Komisije, da bi zagotovili prostorski/regionalni kontekst za emisije toplogrednih plinov ter projekcije in načrte za razvoj z nizkimi emisijami ogljika;

—

poziva, da bi morale biti uporabljene metodologije in podatki javno dostopni in ne bi smeli biti v zasebni lasti, da bi morali biti transparentni in torej ponovljivi, določiti pa bi jih moral organ, kot je Evropska agencija za okolje (EEA), s čimer bi se izognili težavam z mnogoterostjo, da bi tako olajšali oblikovanje politike v okviru upravljanja na več ravneh;

—

poziva, da bi bilo treba v širših politikah, programih, pri dodeljevanju sredstev in v projektih Komisije resno preučiti, kakšen je prostorski učinek na emisije;

—

opozarja Komisijo na pobude Konvencija županov, ClimAct Regions, carbonn, ICLEI in EUCO2 80/50 kot primere mednarodne odličnosti dela, ki poteka na regionalni ravni za zmanjšanje emisij CO2;

—

priporoča usklajevanje projekcij držav članic za zagotovitev zbirke skladnih projekcij, vključno s poročanjem o uporabi obnovljivih virov energije in energetski učinkovitosti;

—

ponovno poziva k priznanju ukrepov za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanju nanje na lokalni in regionalni ravni, na kar je opozoril že na 17. konferenci pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) v Durbanu ter na predhodnih konferencah UNFCCC.

Poročevalec

Neil SWANNICK (UK/PES), član mestnega sveta Manchestra

Referenčni dokument

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o mehanizmu za spremljanje emisij toplogrednih plinov in poročanje o njih ter za sporočanje drugih informacij v zvezi s podnebnimi spremembami na nacionalni ravni in ravni Unije

COM(2011) 789 final

—

emisije toplogrednih plinov ter

—

projekcije in načrte za razvoj z nizkimi emisijami ogljika;

—

javno dostopni in ne bi smeli biti v zasebni lasti,

—

transparentni in torej ponovljivi,

—

določiti pa bi jih moral organ, kot je Evropska agencija za okolje (EEA), s čimer bi se izognili težavam z mnogoterostjo,

—

predlog ter posvetovanje z zainteresiranimi stranmi in presojo vpliva, ki sta bila izvedena pred njegovim sprejetjem;

—

vključitev projekcij in blažilnih ukrepov, predloženih skupaj s podatki iz evidenc;

—

zavezo za uskladitev mednarodnega in evropskega spremljanja in poročanja ter omogočanje lažjega izvajanja mehanizmov za spremljanje in poročanje. Vendar pričakuje, da bo Evropska komisija uporabila zaveze iz „regionalnega okvira“ in jih vključila v predlog;

—

poskuse racionalizacije in poenostavitve zahtev za spremljanje in poročanje;

—

skladnost med oceno emisij toplogrednih plinov ter oceno lokalnih emisij v zraku;

—

mehanizem EU za izmenjavo informacij, za katerega upa, da bo koristno orodje za nacionalne, regionalne in lokalne oblikovalce politik pri obravnavanju podnebne politike;

—

upoštevanje tudi drugih vplivov letalskega prometa na globalno segrevanje.

—

izrecna navedba v predlogu, da so prilagoditveni ukrepi lokalno vprašanje, brez izrecne navedbe, da so tudi blažilni ukrepi lokalno vprašanje, bi lahko dolgoročno ovirala učinkovitost politike blažitve podnebnih sprememb;

—

ni smernic glede tega, kaj za države članice pomeni dejanska razširitev področja uporabe, ki jo prinaša predlog. To je potrebno, da bi se izognili pretiranim stroškom za strokovnjake, ki bodo na koncu izvajali mnoge od teh sprememb predloga;

—

regijam ni dodeljenih vsaj 30 % prihodkov, ustvarjenih z dražbo pravic. To je potrebno za pomoč pri izvajanju ciljev Evropa 2020 o obnovljivih virih energije in energetski učinkovitosti;

—

upravna, tehnična in finančna bremena dodatnih zahtev za spremljanje in poročanje bodo verjetno nosile tudi regije, zato bi morala biti sorazmerna;

—

manjšim dodatnim izboljšavam zbirk podatkov bi se bilo treba izogibati, če se s tem ovira izvajanje politike blažitve ali prilagajanja.

—

uporabnost evidence bi močno povečale projekcije in načrti za razvoj z nizkimi emisijami ogljika s kratko-, srednje- in dolgoročno usmeritvijo;

—

podatki o emisijah, ki bodo pridobljeni v skladu s predlogom, so osrednjega pomena za razumevanje strateške usmeritve, prednostnih nalog in uspešnosti Evropske unije, njenih držav članic in regij;

—

vendar bi bilo treba za čim boljšo uporabo podatke predložiti skupaj s z glavnimi podatki o gospodarski in socialni uspešnosti, ki jih redno uporabljajo nosilci odločanja.

—

Za podatke o emisijah in njihova kakovost bi morale biti neposredno odgovorne osrednje statistične in podatkovne službe Evropske unije. To bi moralo vključevati močan, pregleden in odgovoren osrednji proces za preverjanje točnosti/zanesljivosti nacionalnih zbirk podatkov ter projekcij in načrtov za razvoj z nizkimi emisijami ogljika.

—

Vsaka država članica bi morala zagotoviti skupni seštevek izpustov naslednjih emisij od leta 1990:

—

prostorska razsežnost zagotavlja boljše spremljanje napredka in podatkov, kot ga omogočajo generične predstavitve na nacionalni ravni;

—

so regije bližje državljanom kot države članice, zato lahko lažje obveščajo javnost o podnebnih vprašanjih, kar je eden od ciljev mehanizma za spremljanje in poročanje.

—

Komisijo opozarjamo na pobude Konvencija županov, ClimAct Regions, carbonn, ICLEI in EUCO2 80/50 kot primere mednarodne odličnosti dela, ki poteka na regionalni ravni za zmanjšanje emisij CO2.

—

Regionalna razsežnost je v skladu z regionalnim okvirom.

—

Pošilja jasno politično sporočilo v tej smeri.

—

Nacionalna politika ima v smislu zmanjšanja emisij različen učinek na posamezne regije države članice, in to je treba upoštevati.

—

Ukrepe je treba sprejemati bliže viru emisij. Če so torej zagotovljeni podatki, ki se lahko uporabijo na lokalni ravni, je bolj verjetno, da bodo sprejeti ustrezni ukrepi.

—

To bi bilo sorazmerno v skladu s členoma 191 in 192 Pogodbe.

—

Regije dosegajo različne stopnje zmanjšanja emisij glede na svoj gospodarski ustroj in infrastrukturo. Te stopnje zmanjšanja emisij se razlikujejo med regijami posameznih držav članic in v širši Evropi.

—

Čeprav so te oblasti blizu izvajanju politik, se države članice z njimi ne posvetujejo vedno o podnebnih vprašanjih.

—

Spopadanje z izzivi blažitve podnebnih sprememb ne poteka od zgoraj navzdol.

—

razvoj projekcij in načrtov za razvoj z nizkimi emisijami ogljika;

—

vzpostavitev mehanizmov za spremljanje;

—

pravočasen in stroškovno učinkovit dostop do podatkov;

—

izogibanje komoditizaciji in širjenju podatkov in zbirnih orodij;

—

zagotavljanje skladnosti med projekcijami in načrti za razvoj z nizkimi emisijami ogljika;

—

povečanje kakovosti, zanesljivosti in zaupnosti podatkov;

—

izpolnjevanje obveznosti iz Kjotskega protokola, sporazumov iz Cancúna in Durbanske platforme za okrepljeno ukrepanje.

—

Odbor namreč meni, da je to zaradi napačnega razumevanja vrste virov „1A3a – Civilni letalski promet“; štelo naj bi se namreč, da so emisije iz zasebnih (in ne komercialnih) letal enake nič, tj. emisije iz zelo lahkih letal in helikopterjev, ki uporabljajo predvsem majhna zasebna letališča. To bi moralo biti jasno navedeno;

—

za emisije iz pomorskih plovil, ki uporabljajo evropska pristanišča, ni na voljo nobene metodologije, zato bi moralo biti v predlogu izrecno navedeno, da Evropska komisija čaka na zakonodajo, preden bo oblikovala metodologijo.

13.9.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 277/61

—

bi glede na pomembne izzive na tem področju želel bistveno večje povečanje proračuna programa, medtem ko priznava, da se je o točnem znesku mogoče dogovoriti šele po zaključku pogajanj o večletnem finančnem okviru;

—

podpira nov pristop integriranih projektov, vendar poziva k spodbujanju dostopa zainteresiranih strani do integriranih projektov in njihovo sodelovanje v teh projektih; meni, da bi bilo med prednostna področja integriranih projektov treba dodati tudi morsko okolje, tla in hrup; poziva k ustreznim mehanizmom usklajevanja LIFE z drugimi skladi EU skupnega strateškega okvira in s prednostnimi okviri ukrepanja za financiranje programa Natura 2000;

—

meni, da bo izvzetje DDV kot upravičenega stroška verjetno odvrnilo številne morebitne vlagatelje od priprave predloga, ter predlaga, naj se DDV dopušča kot upravičeni strošek, če upravičenci lahko dokažejo, da vračilo DDV ni možno;

—

priporoča, naj stroški stalnega osebja ostanejo upravičeni, pod pogojem, da se dokaže in je zabeleženo, da je to osebje za polni ali skrajšani delovni čas formalno dodeljeno projektu;

—

predlaga, da se zgornja stopnja sofinanciranja poviša na 85 % v manj razvitih regijah (kot so opredeljene v uredbi o strukturnih skladih) in najbolj oddaljenih regijah;

—

poziva k temu, da se program LIFE odpre tudi za čezmorske države in ozemlja EU, ki so podpisnice Sklepa o pridružitvi čezmorskih držav (Sklep Sveta 2001/822/ES), ki EU prispevajo veliko biotske raznovrstnosti.

Poročevalka

Kay TWITCHEN (UK/neodv.), članica grofijskega sveta Essex

Referenčni dokument

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa za okoljske in podnebne ukrepe (LIFE)

COM(2011) 874 final - 2011/0428 (COD)

1.

ponavlja svoje stališče, da je program LIFE pomemben instrument, ki pomaga financirati lokalne in regionalne okoljske politike ter projekte z evropsko dodano vrednostjo in je pripomogel k spodbuditvi prizadevanj lokalnih in regionalnih oblasti. Pomaga tudi pri oblikovanju partnerstev ter s tem prispeva h krepitvi struktur sodelovanja in lažji izmenjavi izkušenj in informacij na lokalni in regionalni ravni;

2.

pozdravlja namero, da se program LIFE nadaljuje v novem obdobju financiranja. Meni, da bo to zagotovilo učinkovitejše posredovanje, ustvarilo sinergije z usklajevanjem dejavnosti na ravni EU in nacionalni ravni ter povečalo prepoznavnost okoljskih in podnebnih ukrepov;

3.

se strinja s Komisijo, da bi morali biti okoljski in podnebni ukrepi sestavni del večine politik EU. Vendar pa glavni instrumenti financiranja EU ne obravnavajo vseh posebnih okoljskih in podnebnih potreb, zato še naprej potrebujemo poseben program za okoljske in podnebne ukrepe, ki temelji na dosežkih Uredbe LIFE+ (ES) št. 614/2007 za obdobje 2007–2013. Ta dopolnjuje pristop vključevanja k doseganju okoljskih in podnebnih ciljev v okviru proračuna EU s financiranjem okoljskih in podnebnih projektov, ki niso upravičeni do sredstev iz drugih virov;

4.

ugotavlja, da je bilo pri ocenjevanju obstoječega programa LIFE poudarjeno, da je njegov vpliv omejen zato, ker program ni strateško usmerjen. Novi program bi zato uvedel prilagodljiv pristop od zgoraj navzdol in vzpostavil dva ločena podprograma za okoljske in podnebne ukrepe z jasno opredeljenimi prednostnimi nalogami;

5.

meni, da je pri tem pomembno, da se ohrani zadostna prožnost programa. Postopek določanja prednostnih nalog ne bi smel povzročiti prevelikih omejitev in preveč zavezujočih meril. Tako kot v sedanjem programu bi morala biti odločilna kakovost predlaganih projektov;

6.

meni, da bi morala uredba LIFE izrecno navesti potrebo po iskanju sinergij med različnimi vejami, da se na primer zagotovi, da imajo podnebni projekti, ki se financirajo s programom LIFE, pozitiven učinek na biotsko raznovrstnost, in da okoljski projekti, ki se financirajo s programom LIFE, upoštevajo podnebno problematiko. Komisija je opozorila na morebitne sinergije med obema podprogramoma in na to, da so projekti lahko koristni na različne načine, zato bo pomembno zagotoviti, da se to uresniči;

7.

ponavlja svoj poziv (1), naj program LIFE še naprej nudi podporo projektom komuniciranja in obveščanja, pri čemer bi se bolj osredotočili na ozaveščanje, vključno z izobraževanjem o trajnostnem razvoju, in spodbujanje projektov, v katerih sodelujejo lokalne in regionalne oblasti. V zvezi s tem pozdravlja prednostno področje „upravljanje in informacije“ v obeh podprogramih;

8.

pozdravlja predlog, da bosta za zagotavljanje skladnosti oba podprograma LIFE uvrščena v en sam večletni delovni program, z enim samim sklopom skupnih pravil za izvajanje, enim samim pozivom za zbiranje predlogov projektov, ki jih bo nato skupaj obravnaval Odbor za program LIFE za okoljske in podnebne ukrepe, in opozarja, da postopki in prednostne naloge za oba podprograma ne bi smeli biti različni;

9.

odobrava, da je Evropska komisija opravila obsežno posvetovanje pri pripravi tega predloga in je upoštevala mnoga stališča, ki so jih izrazile zainteresirane strani in OR (2).

10.

odobrava poudarek, ki ga člen 3 predloga namenja opredelitvi kazalnikov za merjenje uspešnosti programa LIFE. Priporoča, da se dodajo kazalniki za merjenje in spodbujanje dobrega upravljanja in komuniciranja v okviru vsakega projekta LIFE. OR je pozval, naj si program LIFE pri vsakem projektu prizadeva za ciljno usmerjeno in s tem bolj učinkovito komuniciranje in krepitev zmogljivosti.

11.

ugotavlja, da predlog v členu 10 izključuje inovacije zasebnega sektorja, usmerjene v uporabo na trgu, ker bodo vključene v pobudo Obzorje 2020. Zato bo program LIFE lahko bolj osredotočen na ekološke inovacije lokalnih in regionalnih oblasti in na iskanje rešitev, ki jih je najpogosteje najbolje mogoče izvesti z javno-zasebnimi partnerstvi. Zato OR odobrava preusmeritev k inovacijam javnega sektorja in možnost javno-zasebnih partnerstev.

12.

odobrava, da v skladu s pozivom OR (3) predlog v členu 11 dopušča ponavljajoče se dejavnosti, pod pogojem, da se projekti izvajajo na podlagi zglednih postopkov, ki se lahko uporabijo v drugih regijah, in da bodo zanje veljali standardi spremljanja in sporočanja rezultatov javnosti;