7.7.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 199/1

—

ob upoštevanju Direktive 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 765/2008 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93 (2),

—

ob upoštevanju Sklepa št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o skupnem okviru za trženje proizvodov in razveljavitvi Sklepa 93/465/EGS (3),

—

ob upoštevanju Sklepa Komisije 2010/15/EU z dne 16. decembra 2009 o smernicah za upravljanje hitrega informacijskega sistema Skupnosti (RAPEX) iz člena 12 in postopka obveščanja iz člena 11 Direktive 2001/95/ES (direktiva o splošni varnosti proizvodov) (4),

—

ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju Direktive 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov (KOM(2008)0905),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z naslovom Revizija direktive o splošni varnosti proizvodov: povzetek predvidenih ukrepov, ki ga je 18. maja 2010 pripravil generalni direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov,

—

ob upoštevanju programa z naslovom Usklajevanje z novim zakonodajnim okvirom (Sklep št. 768/2008/ES), ki ga je 15. aprila 2010 pripravil generalni direktorat za podjetništvo in industrijo,

—

ob upoštevanju programa z naslovom Revizija Direktive 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov, ki ga je 25. marca 2010 pripravil generalni direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov,

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije o razmerju med Direktivo o splošni varnosti proizvodov 2001/95/ES in določbami o nadzoru trga iz Uredbe (ES) št. 765/2008, ki ga je 2. marca 2010 pripravil generalni direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov,

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z naslovom Revizija direktive o splošni varnosti proizvodov: določitev ključnih vprašanj, ki ga je 15. septembra 2009 pripravil generalni direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov,

—

ob upoštevanju informativnega dokumenta o nadzoru trga v državah članicah, ki ga je naročil odbor IMCO in je bil objavljen oktobra 2009,

—

ob upoštevanju informativnega dokumenta o reviziji direktive o splošni varnosti proizvodov in nadzoru trga, ki ga je naročil odbor IMCO in je bil objavljen septembra 2010,

—

ob upoštevanju delavnice o reviziji direktive o splošni varnosti proizvodov in nadzoru trga, ki je potekala 30. septembra 2010,

—

ob upoštevanju tristranskega vrha EU-ZDA-Kitajska v Šanghaju 25. in 26. oktobra 2010,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenj Odbora za mednarodno trgovino in Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7-0033/2011),

A.

ker je nujno treba zagotoviti varnost vseh proizvodov, danih na trg EU, da bi med drugim zagotovili visoko stopnjo varstva potrošnikov,

B.

ker je bil julija 2008 sprejet nov zakonodajni okvir, od 1. januarja 2010 pa se uporablja nova Uredba (ES) št. 765/2008 o nadzoru trga,

C.

ker je treba Direktivo 2001/95/ES o splošni varnosti proizvodov (v nadaljevanju: DSVP), ki na ravni Skupnosti določa varnostne zahteve za proizvode za potrošnike, pregledati in uskladiti z novim zakonodajnim okvirom, in sicer s povezovanjem, zlasti z uredbo o nadzoru trga,

D.

ker zakonodajni okvir o varnosti proizvodov in nadzoru trga sestavljajo tri plasti zakonskih aktov (DSVP, nov zakonodajni okvir in direktive o uskladitvi posameznih sektorjev), kar povzroča negotovost in zmedo na notranjem trgu,

E.

ker se stopnja nadzora trga precej razlikuje med državami članicami in ker številne države članice niso določile potrebnih virov za učinkovit nadzor trga in različno tolmačijo „proizvode, ki pomenijo resno nevarnost“, kar lahko ustvari ovire za prosti pretok blaga, izkrivlja konkurenco in ogrozi varnost potrošnikov na notranjem trgu,

F.

ker so sodelovanje med organi za nadzor trga in skupni ukrepi za nadzor trga nujni in bi jih bilo treba še okrepiti ter jim nameniti sredstva,

G.

ker uredbe v primerjavi z direktivami prinašajo jasnost, predvidljivost in učinkovitost, kot je navedeno tudi v poročilu Maria Montija,

1.

je prepričan, da sedanji zakonodajni okvir za nadzor trga ne zagotavlja zadostne skladnosti ter ga je zato treba pregledati in nadalje uskladiti;

2.

predlaga Komisiji, naj vzpostavi skupni evropski okvir za nadzor trga glede vseh proizvodov, ki so na notranjem trgu EU ali nanj vstopajo; poziva Komisijo, naj odigra dejavnejšo vlogo pri usklajevanju dejavnosti evropskih organov za nadzor trga, carinskih organov in pristojnih organov v državah članicah;

3.

poziva države članice in Komisijo, naj namenijo primerna sredstva za učinkovite dejavnosti nadzora trga; poudarja, da lahko pomanjkljivi sistemi za nadzor trga povzročajo izkrivljanje konkurence, ogrožajo varnost potrošnikov in spodjedajo zaupanje državljanov v notranji trg; poudarja, da je zelo pomembno zavarovati zunanje meje enotnega trga, zlasti večja pomorska pristanišča, ter Komisijo in države članice poziva, naj sprejmejo ukrepe proti nezakonitim proizvodom iz tretjih držav; predlaga, da Komisija opravi celovito oceno točk za vstop proizvodov na trg EU, vključno z oceno sredstev, ki so potrebna za zagotovitev ustreznega nadzora;

4.

poziva države članice, naj usklajeno sprejmejo odvračalne kazni, vključno z velikimi globami, za gospodarske subjekte, ki namerno uvedejo nevarne ali neskladne proizvode na enotni trg; predlaga, naj bodo prepovedi proizvodov čim večkrat javno objavljene, da se poveča vidnost nadzora na mejah in nadzora trga ter da bi gospodarske subjekte odvrnili od nezakonitega poslovanja;

5.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju z organi za nadzor trga in carinskimi organi še naprej sofinancira skupne ukrepe za nadzor trga;

6.

poudarja, da si morajo države članice izmenjevati najboljše prakse; poziva k skupnemu sodelovanju, združevanju znanja in izkušenj ter izmenjavi najboljših praks med organi za nadzor trga; opozarja na pomen sodelovanja med carinskimi organi in organi za nadzor trga na zunanjih mejah pri opravljanju ustreznih pregledov proizvodov, ki vstopajo v Skupnost; priznava pomemben prispevek, ki ga ima danes PROSAFE pri usklajevanju skupnih ukrepov za nadzor trga in izmenjavi preizkušenih in preverjenih praks v okviru DSVP; zato poziva Komisijo, naj preuči, pod katerimi pogoji bi lahko bil PROSAFE platforma za razširjeno usklajevanje med državami članicami za harmonizirane in neharmonizirane proizvode; meni, da je to nujno za vzpostavitev pravne osnove in zagotovitev, da bo imel PROSAFE dovolj sredstev za izpolnjevanje te naloge; poudarja, da usklajevanje prek mreže PROSAFE danes ovirajo omejena sredstva in neformalna struktura;

7.

poziva države članice EU, naj si poizvedbe in študije v zvezi z varnostjo proizvodov izmenjujejo z drugimi državami članicami; meni, da bi bilo treba vključiti referenčne številke zadevnih proizvodov, da bi drugim organom olajšali prepoznavanje, saj bi jim lahko koristilo, če bi prevedli in uporabili informacije iz študij; poziva države članice, naj svojim pristojnim organom omogočijo sprejem ukrepov za nadzor trga na podlagi rezultatov preskusov ali študij, vključno s tistimi, ki so jih predložile druge države članice, da se prepreči podvajanje dela;

8.

predlaga ustanovitev uradov za izobraževanje o varnosti proizvodov, npr. v okviru kontaktnih služb o proizvodih, ki lahko olajšajo usposabljanje in prenos informacij med gospodarskimi panogami;

9.

poziva Komisijo, naj ustanovi javno podatkovno zbirko o varnosti proizvodov za potrošnike, vključno s platformo za pritožbe, po možnosti na podlagi že obstoječih regionalnih in nacionalnih sistemov v državah članicah; meni, da bo to povečalo čezmejno ozaveščenost o nevarnih proizvodih na notranjem trgu in potrošnikom omogočilo, da pristojne organe elektronsko obvestijo o nevarnih proizvodih; meni, da bi lahko to zbirko ustvarili z razvojem obstoječih podatkovnih zbirk, kot sta Evropski sistem za nadzor trga (ICSMS) in podatkovna zbirka o poškodbah (IDB); poudarja, da mora imeti ta zbirka pravno podlago, poročanje držav članic pa mora biti obvezno; poziva k ustanovitvi sistema statističnih podatkov o nesrečah, temelječega na tej podatkovni zbirki, na podlagi katerega bi se objavljala obvezna letna poročila; poziva, da mora biti ta podatkovna zbirka javno dostopna, obenem pa je treba zagotoviti zaupnost za podjetja;

10.

poudarja, da globalizacija, vse več zunanjega izvajanja in povečevanje mednarodne trgovine pomenijo, da se na trgih po vsem svetu trguje z vedno več izdelki; meni, da je tesno sodelovanje med globalnimi regulatorji in drugimi zainteresiranimi stranmi na področju varnosti potrošniških izdelkov bistveno za obravnavanje izzivov, ki jih povzročajo zapletene dobavne verige in večji obseg trgovine;

11.

poziva Komisijo, naj okrepi mednarodno sodelovanje v okviru Mednarodnega odbora za zdravje in varnost potrošniških proizvodov (ICPSC) za izmenjavo preizkušenih in preverjenih praks ter skupno preprečevanje proizvodnje nevarnih snovi v tretjih državah, ki so namenjene izvozu na evropski enotni trg;

12.

podpira revizijo DSVP in Uredbe (ES) št. 765/2008 glede opredelitev pojmov in obveznosti za gospodarske subjekte, kot so opredeljene v Sklepu št. 768/2008/ES, pri čemer je treba preprečiti nastanek nepotrebnih upravnih obremenitev, zlasti za mala in srednja podjetja; meni, da je ena sama uredba edini način, da se za vse proizvode zagotovi enoten sistem za nadzor trga; zato poziva Komisijo, naj za vse proizvode vzpostavi en sistem za nadzor trga, temelječ na zakonodajnem aktu, ki bo zajemal tako DSVP kot Uredbo (ES) št. 765/2008; meni, da bi bilo treba ta novi zakonodajni akt pripraviti za dosego visoke ravni varnosti proizvodov in nadzora trga, pri tem pa pojasniti pravno podlago in upoštevati natančneje oblikovane določbe v obeh obstoječih zakonodajnih aktih;

13.

poziva k uskladitvi zahtev po sledljivosti v DSVP in novem zakonodajnem okviru, da bi zagotovili dosleden sistem sledljivosti brez ustvarjanja novih birokratskih ovir;

14.

poziva Komisijo, naj razmisli o razvoju natančnejših meril za ocenjevanje varnosti in tveganj zaradi neskladnosti proizvodov z zakonodajo EU;

15.

šteje za problematično, da proizvodi ponudnikov storitev niso zajeti v sedanji DSVP, kar pomeni, da se splošne varnostne zahteve uporabljajo, kadar s proizvodom ravna potrošnik v prostorih ponudnika storitev, kadar pa z istim proizvodom ravna ponudnik storitev, pa ne; poudarja potrebo po zapolnitvi te pravne vrzeli;

16.

poziva k poenostavitvi evropske zakonodaje o varnosti proizvodov, zlasti glede ciljev „boljše priprave zakonodaje“ in „najprej pomisli na male“, ki si jih je zastavila Komisija v sporočilu „K aktu za enotni trg“, ter spodbuja vključitev določb o proizvodih, ki spominjajo na hrano, v revidirani predlog;

17.

poziva, da bi za zagotovitev varnosti najširšega obsega posebej ranljivih potrošnikov vključili navedbo invalidov (skupaj z navajanjem otrok in starejših, ki so že zajeti);

18.

poziva Komisijo, naj za proizvajalce določi obveznost pripravljanja analiz tveganja v fazi zasnove; poziva, naj se v primeru ugotovitve tveganj slednja navedejo v dokumentaciji, ta pa da na voljo javnim organom;

19.

poudarja potrebo po učinkovitejšem zakonodajnem okviru, ki bi omogočal hitre posege in zanesljive dolgoročne rešitve brez prenašanja političnih odločitev na organe za standardizacijo ali Komisijo, kadar ni jasnega niza bistvenih zahtev politike, kakršen obstaja pri usklajeni zakonodaji;

20.

poudarja, da bi bilo treba proizvode, ki pomenijo resno nevarnost, čim prej trajno umakniti ali odpoklicati s trga, zagotoviti pa je treba tudi sledljivost prek celotne dobavne verige, kar zahteva zadostna sredstva za organe za nadzor trga;

21.

poudarja, da je pomembna zanesljiva sledljivost na vseh stopnjah življenjskega cikla proizvodov, obenem pa je treba zagotoviti, da se zaradi tega ne bi povečale upravne obremenitve;

22.

poudarja, kako pomembna sta sledljivost izdelkov in sledenje etiket za določitev države izvora izdelka in odgovornega proizvajalca;

23.

vztraja pri učinkovitem izvrševanju že vzpostavljenih postopkov za identifikacijo; spodbuja Komisijo, naj oceni in ovrednoti uporabo novih tehnologij, pri čemer upošteva, da bi morala biti uporaba novih tehnologij sorazmerna in ne bi smela ogrožati zasebnosti, varnosti in varstva potrošnikov;

24.

vseeno poudarja, da ne bi smeli vsiljevati ene same tehnične rešitve kot uradnega sistema/metode sledljivosti na trgu EU, in poziva k splošni sorazmernosti;

25.

poudarja potrebo po izboljšanju in nadaljnji krepitvi izmenjave podatkov v okviru sistema RAPEX v zvezi z nevarnimi proizvodi iz tretjih držav (kot sta Kitajska in Indija) in po oceni njegovih zadnjih študij;

26.

priznava, da je RAPEX koristno in učinkovito orodje za širjenje informacij med državami članicami o sprejetih ukrepih glede nevarnih proizvodov, vendar meni, da bi ga bilo mogoče še izboljšati;

27.

poziva Komisijo, naj strokovnjakom za varnost proizvodov, proizvajalcem, trgovinskim in potrošniškim organizacijam in nacionalnim organom omogoči dostop do vseh ustreznih informacij ob hkratnem zagotavljanju potrebne zaupnosti; poziva Komisijo, naj poveča osveščenost o sistemu RAPEX in sistemu odpoklica EU zunaj EU;

28.

pozdravlja nove smernice RAPEX, ki prispevajo k izboljšanju delovanja sistema RAPEX; poziva Komisijo, naj uskladi novo metodo ocenjevanja tveganja s tistimi, ki veljajo za usklajene proizvode, da bi tako pomagala organom za nadzor trga pri njihovem delu;

29.

poziva Komisijo, naj pojasni razvrstitev proizvodov v kategorijo „resno tveganje“ za prijave v sistem RAPEX;

30.

opozarja, da potrošniški izdelki na evropski trg vse pogosteje prihajajo iz tretjih držav; je posebej zaskrbljen, ker se vsako leto poveča število prijav v sistem RAPEX v zvezi s proizvodi kitajskega izvora, ki predstavljajo več kakor polovico vseh prijav v ta sistem, in ker kaže, da v 20 odstotkih primerov ni mogoče identificirati proizvajalca navedenih proizvodov; zato poziva k večjemu mednarodnemu prizadevanju in pozdravlja sodelovanje med EU, Kitajsko in ZDA na področju strategij za sledljivost proizvodov; pozdravlja vso podporo, usposabljanje in seminarje, ki jih organizirajo organi EU in Kitajske za izboljšanje varnosti proizvodov; poudarja, da so potrebni večletni programi za spopadanje s temi izzivi;

31.

poziva Komisijo, naj preuči uporabnost oblikovanja sistema, podobnega sistemu RAPEX-CHINA, za druge trgovinske partnerje, zlasti tiste, na izdelke katerih je opozoril sistem RAPEX;

32.

poziva Komisijo, naj v sistem RAPEX ali druge ustrezne sisteme na ravni EU vključi kazni za kršitve držav članic, da bi vsem zainteresiranim stranem zagotovili spodbude in preglednost;

33.

je zaskrbljen zaradi težav, ki jih imajo organi za nadzor trga pri ukrepanju proti nevarnim proizvodom v prodaji prek spleta;

34.

pozdravlja projekt Komisije C2013 na področju varnosti proizvodov, s katerim bo pripravila smernice za carinske preglede v EU; poziva Komisijo, naj pripravi specifična orodja za carinske organe, da se bodo spopadli z izzivi primerne kontrole uvoženih proizvodov; poziva k nadaljnji krepitvi sodelovanja med nadzornimi organi;

35.

priznava, da potrošniki prek spleta kupijo vse več izdelkov iz tretjih držav, ki niso skladni z evropskimi standardi ter zato ogrožajo varnost in zdravje potrošnikov; poziva Komisijo, naj okrepi in poenoti carinske kontrole za izdelke, ki jih potrošniki kupijo prek spleta, in nadzira trg, zlasti za tiste izdelke, ki lahko neposredno škodujejo potrošniku, kot so farmacevtski in živilski izdelki; poziva Komisijo, naj preuči morebitne rešitve tega vprašanja, da bi okrepila zaupanje potrošnikov v e-trgovino;

36.

poziva Komisijo in organe držav članic, naj zagotovijo primerno usposabljanje uradnikov, da bodo laže odkrivali proizvode, ki pomenijo nevarnost; poziva h krepitvi sodelovanja med carinskimi organi in organi za nadzor trga pred dajanjem proizvodov na trg, kar prav tako terja večletne programe;

37.

poziva Komisijo in pristojne nacionalne organe, naj nadalje razvijajo kampanje za osveščanje, namenjene potrošnikom, da bi jih seznanili s tveganjem zlasti spletnega nakupa ponarejenih proizvodov;

38.

poudarja, da morajo organi za nadzor trga sistematično sodelovati v procesu priprave standardov, pomembnih za varnost, saj je to primeren način za zagotovitev, da bo njihovo znanje vključeno v proces standardizacije ter da bo doseženo boljše razumevanje standardov, s tem pa bodo dosegli tudi, da bo prostovoljna uporaba standardov prispevala k povečanju varnosti in zdravja potrošnikov, pa tudi pravne varnosti, saj bodo s tem organom držav članic omogočili, da pravilno razlagajo in uporabljajo evropske standarde;

39.

poziva Komisijo, naj poveča jasnost mandatov za standarde in razmisli o drugih naprednih načinih za izboljšanje ter integracijo nacionalnih in evropskih sistemov za standardizacijo na področjih, kjer še niso usklajeni, pri čemer bi moral biti poudarek na soudeležbi malih in srednjih podjetij, osrednje prvine sedanje strukture pa bi še vedno ohranili;

40.

poziva k izboljšanju zdaj veljavnih postopkov Komisije za določanje mandatov za pripravo evropskih standardov, da se zagotovi pravočasen odziv na nova ali nastajajoča tveganja na učinkovitejši način; poudarja pa, da bi moral nove ali spremenjene postopke pregledati tudi Parlament; poudarja, da bi moral imeti Parlament tudi pravico do nadzora nad postopki prevzemanja ali uporabe mednarodnih, neevropskih in drugih standardov;

41.

poziva evropske organizacije za standardizacijo in Komisijo, naj preučijo vse sisteme, ki bi lahko pospešili proces razvoja standardov, pri čemer zagotovijo pravilno udeležbo vseh ustreznih zainteresiranih strani, na primer uvedbo hitrega postopka ali možnosti, da Komisija objavi obstoječe evropske ali ISO referenčne standarde, razvite zunaj mandata Komisije, če se šteje, da taki standardi zagotavljajo visoko stopnjo varstva potrošnikov ali obravnavajo posebno tveganje, kot začasen ukrep, dokler ne bo na voljo trajna rešitev;

42.

poziva k izboljšanju mandatov Komisije za standardizacijo, da bi evropskim organizacijam za standardizacijo omogočili razvoj evropskih standardov, ki bodo izpolnjevali tehnične zahteve, za katere se doseže ali ocenjuje skladnost s politično odločitvijo; glede tega meni, da sta pri pripravi osnutkov potrebna boljša udeležba in sodelovanje med Evropsko komisijo in evropskimi organizacijami za standardizacijo; ob upoštevanju, da te organizacije delujejo na podlagi konsenza, meni, da je za pravilno delovanje sistema bistveno, da se vsa politična vprašanja obravnavajo na ravni oblikovanja politike, ne pa, da se prenašajo na Evropsko komisijo, organe za standardizacijo ali druge izvršilne uprave;

43.

poziva, da je treba v DSVP vključiti postopek za uradno nasprotovanje standardu, podobno kot v Sklepu št. 768/2008/ES; meni, da bi morala biti uporaba tega postopka možna tudi v času, ko standard še ni naveden v Uradnem listu Evropske unije, vendar države članice s tem ne bi smele nadomestiti bistvenega povečanja udeležbe svojih nadzornih organov v standardizacijskem sistemu;

44.

poziva Komisijo in vse zainteresirane strani, naj zagotovijo finančno vzdržnost evropskega standardizacijskega sistema, tudi z javno-zasebnimi partnerstvi in z večletnim finančnim načrtovanjem, saj je to bistveno za zagotovitev njegove učinkovitosti in uspešnosti;

45.

poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje ukrepe v skladu z novim zakonodajnim okvirom, da se okrepijo potrebne revizije;

46.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

7.7.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 199/7

—

ob upoštevanju člena 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju mednarodnega zdravstvenega pravilnika – IHR(2005) (1),

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 28. novembra 2005 o načrtovanju pripravljenosti in odziva na pandemijo influence v Evropski skupnosti (KOM(2005)0607),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Sveta z dne 30. novembra 2007 vprašanjih, povezanih z varovanjem zdravja (2),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o varovanju zdravja z dne 16. decembra 2008 (3),

—

ob upoštevanju dokumenta o začasnih smernicah o uporabi posebnih cepiv za pandemično gripo med pandemijo H1N1 2009 (4),

—

ob upoštevanju napotkov Svetovne zdravstvene organizacije iz aprila 2009 o pripravljenosti in odzivu na pandemično influenco (5),

—

ob upoštevanju Sklepov Sveta z dne 30. aprila 2009 (6) o gripi A/okužbi z H1N1,

—

ob upoštevanju izmenjave mnenj med direktorico Evropskega centra za preprečevanje in nadzor bolezni in svojega Odbora za okolje, javno zdravje in varno hrano, ki je potekalo 4. septembra 2009,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. septembra 2009 o pandemiji (H1N1) 2009 (7),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 15. septembra 2009 o skupnem naročilu cepiva proti gripi A (H1N1) (8),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 15. septembra 2009 o komuniciranju z javnostjo in mediji o pandemiji (H1N1) 2009 (9),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 15. septembra 2009 o pomoči tretjim državam pri boju proti gripi A (H1N1) (10),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 15. septembra 2009 o regulativnem postopku za odobritev antivirusnih zdravil in cepiv za zaščito pred pandemično gripo (H1N1) 2009 (11),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 15. septembra 2009 o strategijah cepljenja proti pandemiji (H1N1) 2009 (12),

—

ob upoštevanju dokumenta z naslovom Evropske strategije za gripo A/H1N1 – spremljanje koristi in tveganja cepljenja, oktober 2009 (13),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. oktobra 2009 o pandemiji (H1N1) 2009 – strateški pristop (14),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 23. novembra 2009 o varovanju zdravja v Evropski uniji in na mednarodni ravni (15),

—

ob upoštevanju ocenjevalnega poročila z dne 16. aprila 2010 o odzivu celotne EU na pandemijo H1N1 2009 (16),

—

ob upoštevanju končnega poročila iz januarja 2010 o oceni Evropske agencije za zdravila (17),

—

ob upoštevanju resolucije 1749 (2010) z naslovom Obvladovanje pandemije gripe H1N1: potreba po večji preglednosti, ki jo je junija 2010 sprejela parlamentarna skupščina Sveta Evrope (18),

—

ob upoštevanju sklepov konference ali naukov iz pandemije gripe A (H1N1), ki je potekala 1. in 2. julija 2010 (19),

—

ob upoštevanju priporočil Evropskega varuha človekovih pravic o Evropski agenciji za zdravila z dne 29. aprila in 19. maja 2010 (20),

—

ob upoštevanju poročila z dne 25. avgusta 2010 o oceni strategij za cepiva proti pandemični gripi v celotni EU (21),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 13. septembra 2010 o izkušnjah, pridobljenih s pandemijo gripe A (H1N1) – zdravstveno varstvo v EU (22),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta osebja Komisije z dne 18. novembra 2010 o izkušnjah, pridobljenih s pandemijo gripe H1N1, in o zdravstvenem varstvu v Evropski uniji (SEC(2010)1440),

—

ob upoštevanju letnega epidemiološkega poročila o nalezljivih boleznih v Evropi 2010, ki ga je objavil Evropski center za preprečevanje in nadzor bolezni (23),

—

ob upoštevanju delavnice Odbora Evropskega parlamenta za okolje, javno zdravje in varnost hrane o pandemiji gripe A (H1N1) – odziv držav članic in Evropske unije, ki je potekala 5. oktobra 2010,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A7-0035/2011),

A.

ker so nacionalni in mednarodni zdravstveni organi, tudi Svetovna zdravstvena organizacija, maja 2009 izjavili, da je v tistem obdobju gripa H1N1 povzročala le lažja obolenja, vendar ni samoumevno, da se bo ta vzorec nadaljeval,

B.

ker so v skladu z mednarodnim zdravstvenim pravilnikom, ki je pravno zavezujoč instrument za države podpisnice, naloge Svetovne zdravstvene organizacije med drugim nadzor javnega zdravja, usklajevanje mednarodnih dejavnosti na tem področju in razglasitev faze virusa, ki bi lahko bil pandemičen, na podlagi 6-stopenjske lestvice,

C.

ker se faza svetovne pandemije razglasi na podlagi določb mednarodnega zdravstvenega pravilnika in v posvetovanju z drugimi organizacijami, institucijami in prizadetimi državami članicami,

D.

ker merila o opredelitvi pandemije, ki jih je Svetovna zdravstvena organizacija leta 2009 ponovno pregledala, temeljijo zgolj na širjenju virusa in ne upoštevajo resnosti obolenja, ki ga ta povzroča,

E.

ker bi morale države članice, Evropska komisija in zunanji organi, na primer Svetovna zdravstvena organizacija, pri sprejemanju odločitev v javnem zdravstvu, ki bi lahko vplivale na javno zdravje in socialno politiko v državah članicah, upoštevati virulenco izbruha gripe v prihodnosti, pa tudi širjenje virusa,

F.

ker je stopnja nepredvidljivosti glede resnosti pandemije in njenega poteka visoka ter vedno obstaja možnost, da bi se lahko v Evropi zaostrila, kot se je leta 1918 in 1968,

G.

ker so se države članice na podlagi razglasitve pandemije Svetovne zdravstvene organizacije in priporočil, ki so temu sledila, v skladu z načelom previdnosti hitro odzvale glede na razpoložljiva sredstva, da bi vzpostavile zdravstvene akcijske načrte; ker so bile ob razglasitvi najvišje stopnje nevarnosti pandemije na področju javnega zdravja ponekod sprejete nesorazmerne odločitve;

H.

ker je Svetovna zdravstvena organizacija šele avgusta 2010 razglasila prenehanje stanja pripravljenosti na pandemijo gripe H1N1 (izjava generalnega direktorja Svetovne zdravstvene organizacije z dne 10. avgusta 2010 (24)),

I.

ker v skladu z načelom subsidiarnosti priprava na zdravstvena tveganja v Evropski uniji in odziv nanj spada v pristojnost držav članic; ker Lizbonska pogodba poziva države članice, naj okrepijo sodelovanje, izmenjavo informacij in primerov dobre prakse v okviru Svetovne zdravstvene organizacije in obstoječih struktur EU; ker okrepljeni ukrepi Komisije za usklajevanje skupaj s podporo Evropskega centra za preprečevanje in nadzor bolezni ter Agencije za vrednotenje zdravil v okviru mednarodnega zdravstvenega pravilnika izboljšujejo učinkovitost nacionalnih ukrepov,

J.

ker se je morala farmacevtska industrija odzvati na nenadne, nujne in eksponentno naraščajoče zahteve držav članic glede dobave cepiv; ker je morala industrija zelo hitro razviti novo učinkovito cepivo proti virusu,

K.

ker so bili stroški upravljanja te krize v državah članicah visoki in bi jih morda lahko zmanjšali, če bi države članice sodelovale med seboj pa tudi z Evropskim centrom za preprečevanje in nadzor bolezni,

L.

ker je bil nakup velikih količin cepiv in protivirusnih zdravil glavni del stroškov, ki so jih imele nekatere države članice v okviru odziva na krizo, nabavni postopki pa so zbudili resne pomisleke glede spoštovanja pravil o javnih naročilih in preglednosti v nekaterih državah članicah,

M.

ker so bile znatne cenovne razlike med državami članicami, ki so imele predhodne dogovore za nakup cepiva, med drugim zaradi diferenciranih pogojev glede odgovornosti v vsakem dogovoru,

N.

ker so bile v posameznih državah članicah na sodišče vložene pritožbe zaradi korupcije in zarote državnih uradnikov po tem, ko so poleti 2009 ministrstva za zdravje sklenila pogodbe s proizvajalci cepiv proti gripi H1N1,

O.

ker po poročanjih Komisije dobavitelji cepiv ne želijo nositi vso odgovornost za cepiva, kar je morda prispevalo k manjšem zaupanju državljanov v varnost cepiv; ker je zaupanje v cepiva proti gripi H1N1 postalo vprašljivo tudi zaradi pomanjkljivega in neskladnega obveščanja javnosti o koristih in tveganjih cepljenja ter morebitnih tveganjih pandemije gripe,

P.

ker različna priporočila EU in držav članic pri opredeljevanju prednostnih skupin za cepljenje pričajo o precejšnji negotovosti in različnih mnenjih glede ustreznega odziva na gripo H1N1,

Q.

ker načrtovanje pripravljenosti na pandemijo gripe v veliki meri temelji na strategijah cepljenja; ker bi morale strategije cepljenja sloneti na treh pogojih, če naj bi bile uspešne: učinkovitost cepiva, njegovo pozitivno razmerje med tveganji in koristmi in usmerjenost na ciljne skupine,

R.

ker je potrebna preglednost glede izpolnjevanja teh pogojev,

S.

ker je bilo sedaj prikazano razmerje koristi in tveganj tega cepiva na osnovi testiranja tolerance in imunogenosti, opravljenega na podlagi njegove dejanske rabe,

T.

ker so potrebne študije o cepivih in protivirusnih zdravilih, neodvisne od farmacevtskih družb, da bi dosegli ravnotežje med zasebno in javno financiranimi študijami,

U.

ker je treba v primeru pandemije gripe v prihodnosti narediti več, da bi izboljšali učinkovitost cepiv proti gripi, zlasti za skupine z visokim tveganjem, in proti mutiranim različicam,

V.

ker je bila EU zaradi zgodnje pridobitve cepiv in strategij sistematičnega cepljenja, zlasti med najranljivejšimi skupinami, najbolje pripravljena na svetu, vendar so se pojavile znatne razlike med pripravljenostjo držav članic EU, pomanjkanje pristnega sodelovanja pa je oslabilo skupno pripravljenost EU,

W.

ker so bili omejeno sodelovanje med državami članicami, zlasti pomanjkanje skupnih javnih naročil za zdravila, pomanjkanje skupnih zalog, solidarnosti in mehanizma posredovanja med državami članicami, ter neobstoj predhodnih sporazumov o dobavi v številnih državah članicah glavni dejavniki, ki so oslabili boljšo pripravljenost EU,

X.

ker kljub temu, da je Evropski varuh človekovih pravic vztrajno zahteval od Evropske agencije za zdravila, naj objavi dokumente o raziskovalnih protokolih, kliničnih poskusih in nezaželenih posledicah zdravil, ki jih je obravnavala, ti še vedno niso javno dostopni,

Y.

ker se je z obveščanjem in sporočanjem glede gripe H1N1 v letih 2009–2010 v EU pokazala bistvena vloga medijev pri posredovanju previdnostnih ukrepov in priporočil glede javnega zdravja, pa tudi pri poudarjanju izbranih vidikov izbruha in njegovih posledic, zaradi česar se lahko spremeni javno mnenje in odziv javnih oblasti,

1.

zahteva, naj se preventivni načrti EU in držav članic za prihodnje pandemije gripe ponovno preučijo na osnovi posodobljenih ustreznih podatkov, da bi bili bolj učinkoviti in skladni ter ustrezno neodvisni in prilagodljivi ter da bi se odzvali čim hitreje na vsak primer pravega tveganja;

2.

poziva k razjasnitvi ter po potrebi ponovnem pregledu vlog, nalog, pristojnosti, omejitev, odnosov in odgovornosti ključnih akterjev in struktur za obvladovanje groženj zdravju na ravni EU – Evropske komisije, Evropskega centra za preprečevanje in nadzor bolezni, Evropske agencije za zdravila, držav članic, pa tudi neuradnih organov, kot je odbor za zdravstveno varnost, operacijski center za ukrepanje v izrednih zdravstvenih razmerah ali skupina „javno zdravje“, v katerih so visoki uradniki, ki lahko posežejo v postopek sprejemanja odločitev o ukrepanju v zdravstvenih krizah – in poziva k objavi teh podatkov;

3.

pozdravlja zavezo Komisije, da preuči možnost pregleda in dolgoročne okrepitve pravne podlage odbora za zdravstveno varnost;

4.

meni, da je treba v okviru sodelovanja med državami članicami znotraj odbora za zdravstveno varnost posebno pozornost nameniti medsektorskim pripravam;

5.

poudarja, da je treba okrepiti sodelovanje med državami članicami ter sodelovanje držav članic z Evropskim centrom za preprečevanje in nadzor bolezni, da bi zagotovili skladno obvladovanje tveganja pri odzivu na pandemijo v skladu z Mednarodnim zdravstvenim pravilnikom;

6.

poziva k nadaljevanju ter izboljšanju sodelovanja in usklajevanja med državami članicami, institucijami ter mednarodnimi in regionalnimi organizacijami, zlasti v zgodnji fazi izbruha virusa, da bi opredelili njegovo nevarnost in sprejeli ustrezne odločitve glede obvladovanja;

7.

meni, da je priporočljivo okrepiti mandat odbora za javno zdravje, čigar delovanje in vlogo bi bilo treba izboljšati, da bi bolje podpiral države članice pri doseganju skladnega pristopa k pripravljenosti ter odzivu na tveganja javnemu zdravju in izredne razmere mednarodne razsežnosti v skladu z mednarodnim zdravstvenim pravilnikom;

8.

poziva Svetovno zdravstveno organizacijo, naj preoblikuje opredelitev pandemije in pri tem poleg geografske razširjenosti upošteva tudi stopnjo nevarnosti virusa;

9.

poziva države članice, naj zdravstvene delavce bolj vključijo v vsako stopnjo priprave in uporabe strategij za preprečevanje pandemije in boj proti njej;

10.

poziva Evropsko unijo, naj dodeli več sredstev za raziskave ter razvoj na področju preventivnih ukrepov v javnem zdravstvu ter obenem upošteva svoj cilj, da raziskavam in razvoju nameni 3 % evropskega BDP; natančneje, poziva k povečanju naložb v boljše ocenjevanje in napovedovanje učinka virusa gripe, tako v obdobju med pandemijami kot na začetku pandemije;

11.

poziva k nenehnemu vlaganju v nacionalne epidemološke, serološke in virološke nadzorne centre;

12.

podpira uvedbo postopka, ki bi državam članicam omogočil prostovoljen skupni nakup protivirusnega cepiva in zdravil, da bi za določen proizvod dosegli denimo pravični dostop, ugodne cene in fleksibilnost glede naročanja;

13.

opozarja, da v skladu s sedanjo zakonodajo Unije o zdravilih odgovornost za kakovost, varnost in učinkovitost zdravila v zvezi z odobrenimi indikacijami nosi proizvajalec, ter poziva, naj države članice to pravilo dosledno upoštevajo v vseh pogodbah o javnih naročilih cepiv, saj gre za pomemben dejavnik za ohranjanje/ponovno pridobitev zaupanja državljanov v varnost cepiv;

14.

v okviru skupnega in odgovornega upravljanja z dobavo cepiv poziva k razmisleku o možnosti olajšanja dostopa držav v razvoju do cepiv v primeru pandemije;

15.

meni, da mora Evropski center za preprečevanje in nadzor bolezni delovati kot neodvisna agencija, da bi ocenil in razglasil stopnjo nevarnosti okužbe, za opravljanje vseh nalog pa mora imeti na voljo ustrezna sredstva;

16.

poziva Evropski center za preprečevanje in nadzor bolezni, naj s prispevkom Svetovne zdravstvene organizacije sodeluje pri pregledu primerov najboljše prakse v zvezi z nacionalnimi načrti pripravljenosti ter oblikuje priporočila glede primerov najboljše prakse na področjih, kot so tehnike kriznega upravljanja, strategije cepljenja in obveščanja;

17.

zahteva zagotovitev večje vigilance in popolne preglednosti pri ocenjevanju priporočenih zdravil v izrednih zdravstvenih razmerah in poročanju o teh zdravilih, zlasti v primeru prave pandemije;

18.

poudarja, da je treba neodvisno od farmacevtskih družb opraviti študije o cepivih in protivirusnih zdravilih, pa tudi o spremljanju obsega cepljenja;

19.

želi zagotoviti, da znanstveniki ne bodo imeli finančnega ali drugega interesa v farmacevtski industriji, ki bi lahko vplival na njihovo nepristranskost; poziva k oblikovanju evropskega kodeksa za opravljanje funkcije strokovnjaka na področju znanosti pri katerem koli evropskem organu, ki je zadolžen za varnost, napovedovanje in obvladovanje tveganj; zahteva, naj se vsak strokovnjak pred začetkom opravljanja svojih nalog zaveže etničnim načelom tega kodeksa;

20.

poziva, naj bodo strokovnjaki iz farmacevtskega sektorja vključeni v postopek posvetovanja, ne pa tudi v postopek odločanja;

21.

zlasti poziva Evropsko komisijo, naj s podporo Evropske agencije za zdravila izboljša postopke za pospešeno dodeljevanje dovoljenj za dajanje na trg zdravil, namenjene odzivu na zdravstvene krize, med drugim tako, da poskrbi, da bodo ta zdravila primerna za različne seve gripe, za spremenljivo stopnjo nevarnosti in za različne ciljne skupine, in sicer tako, da zagotovi ustrezne preskuse pred izbruhom pandemije, da bi zagotovila popolno oceno razmerja med koristmi in tveganji pri uporabi teh zdravil za zadevne ciljne skupine ter po potrebi oblikovala ustrezne zakonodajne predloge;

22.

poziva k oceni strategij cepljenja proti gripi, ki jih priporoča EU in izvajajo države članice, in sicer z vidika učinkovitosti cepiv, razmerja med koristmi in tveganji in različnih ciljnih skupin, za katere je cepljenje priporočljivo, da bi zagotovili varno in učinkovito uporabo;

23.

poziva države članice, naj Komisiji do 8. septembra 2011 posredujejo podatke o:

24.

poziva Komisijo, naj s podporo Evropskega centra za preprečevanje in nadzor bolezni in Evropske agencije za zdravila do 8. marca 2012 pripravi zbirno poročilo o podatkih iz odstavka 23 za vsako državo članico posebej in ga objavi kot pomemben prispevek k pregledu sedanjih načrtov pripravljenosti na pandemijo gripe;

25.

opozarja, da ima Evropska agencija za zdravila zakonsko obveznost omogočiti dostop do vseh dokumentov o kliničnih poskusih, raziskovalnih protokolih in neželenih učinkih zdravil, ki jih ocenjujejo njeni strokovnjaki, tudi cepiv in protivirusnih zdravil, priporočenih v okviru boja proti gripi H1N1; pozdravlja nova pravila na področju dostopa do dokumentov, ki jih je ta agencija sprejela oktobra 2010;

26.

priznava, da navzkrižje interesov pri nekaterih strokovnjakih, ki nudijo svetovanje evropskim organom javnega zdravstva, zbuja sum zlorabe vpliva in škodi splošni verodostojnosti teh organov in njihovih priporočil; meni, da se je treba izogniti vsakršnemu navzkrižju interesov;

27.

poziva k sprejetju opredelitve konflikta interesov, ki bo enotna za vse evropske organe javnega zdravstva;

28.

meni, da je na ta navzkrižja interesov treba opozoriti Evropski parlament prek notranje preiskave, ki se poveri Odboru za proračunski nadzor, da se preveri pravilno in pregledno izplačevanje plačil navedenim strokovnjakom in upoštevanje običajnih postopkov evropskih institucij, s katerimi se prepreči tako navzkrižje interesov;

29.

poziva, naj bodo objavljene izjave o interesu vseh strokovnjakov, ki nudijo svetovanje evropskim organom javnega zdravstva, tudi članov neuradnih skupin;

30.

se zaveda potrebe po jasnejšem in preglednejšem obveščanju javnosti o tveganjih in koristih; poudarja, da je treba za državljane pripraviti dosledno sporočilo, takoj ko se oceni zdravstveno tveganje; vztraja, da je zelo pomembno dosledno obveščanje držav članic o informativni vsebini sporočila (denimo o vrsti virusa, vrsti tveganja, najboljšem načinu preprečevanja ter tveganjih in koristih preventive in/ali zdravljenja);

31.

poziva k vseevropskemu strateškemu pristopu do tako imenovanih ogroženih skupin, o dostopu do njih in komunikaciji z njimi v primeru pandemije;

32.

poziva k oblikovanju zaupnega odnosa z mediji za širjenje sporočil o javnem zdravju; zahteva oblikovanje izbrane skupine razpoložljivih strokovnjakov, ki bodo lahko kadarkoli odgovorili na vprašanja novinarjev, in razpoložljivost predstavnika za stike z javnostmi;

33.

poudarja potrebo po odgovornosti strokovnjakov s področja informiranja in preudarnosti pri obravnavi sporočil z informacijami o zdravju, še toliko bolj v primeru pandemije;

34.

v zvezi s tem pričakuje, da bodo nacionalni organi zdravstvenega nadzora na bolj celovit način zbirali podatke in jih hitreje posredovali pristojnim organom EU;

35.

meni, da je bistveno, da Komisija in države članice hitro opravijo potrebne preglede, vključno z boljšimi strategijami obveščanja, da bi povečale zaupanje v ukrepe javnega zdravstva, ki služijo pripravi na pandemije in njihovo preprečevanje;

36.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Svetovni zdravstveni organizaciji in parlamentom držav članic.

7.7.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 199/15

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 17. junija 2010 in z dne 11. decembra 2009,

—

ob upoštevanju zapisnika zasedanja Sveta EU v sestavi finančnih ministrov (ECOFIN) z dne 19. oktobra 2010 in poročila Evropskemu svetu, ki je v njem naveden,

—

ob upoštevanju programa belgijskega predsedovanja, zlasti predlogov o inovativnem financiranju,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2010 o davkih na finančne transakcije – izvajanje v praksi (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. oktobra 2010 o finančni, gospodarski in socialni krizi (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. septembra 2010 o evropskih nadzornih organih (3), zlasti svojih resolucij z dne 22. septembra 2010 o Evropskem organu za zavarovanja in poklicne pokojnine (4), o Evropskem bančnem organu (5), Evropskem organu za vrednostne papirje in trge (6) ter makrobonitetnem nadzoru finančnega sistema in ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja (7),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije o inovativnem financiranju na svetovni in evropski ravni (SEC(2010)0409) in sporočila Komisije o obdavčitvi finančnega sektorja (KOM(2010)0549) ter priloženega delovnega dokumenta Komisije (SEC(2010)1166),

—

ob upoštevanju predloga za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (KOM(2010)0484/5),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o bančnih reševalnih skladih (KOM(2010)0254),

—

ob upoštevanju izjave G-20 s 15. novembra 2008 v Washingtonu, izjave G-20 z 2. aprila 2009 v Londonu in izjave voditeljev držav, ki so se udeležili vrha G-20 s 25. septembra 2009 v Pittsburghu,

—

ob upoštevanju poročila Mednarodnega denarnega sklada za leto 2010 skupini držav G-20 o obdavčitvi finančnega sektorja,

—

ob upoštevanju dokumenta svetovalnega odbora sindikatov pri OECD „Parametri davka na finančne transakcije in razkorak med viri globalnih javnih dobrin, kot jih opredeljuje OECD, 2010–2020“ z dne 15. februarja 2010,

—

ob upoštevanju poročila OECD za leto 2010 z naslovom Slon v sobi: potreba po obravnavanju dejavnosti bank,

—

ob upoštevanju študije avstrijskega inštituta za ekonomske raziskave (WIFO) „Splošni davek na finančne transakcije: motivi, prihodki, izvedljivost in učinki“ iz marca 2008,

—

ob upoštevanju dokumenta Fundacije za evropske progresivne študije „Davki na finančne transakcije: nujni, izvedljivi in zaželeni“ iz marca 2010,

—

ob upoštevanju študije Centra za raziskave ekonomske politike (CEPR) „Koristi davka na finančne transakcije“ iz decembra 2008,

—

ob upoštevanju poročila Komisije z naslovom „Statistični pregled državnih pomoči – Poročilo o nedavnih dogajanjih glede krizne pomoči finančnemu sektorju“ (KOM(2010)0255),

—

ob upoštevanju študije organizacije Notre Europe z naslovom „Unija s čedalje manj ogljikovega dioksida? Za boljšo evropsko obdavčitev proti podnebnim spremembam“,

—

ob upoštevanju sklepnega dokumenta plenarnega zasedanja Generalne skupščine Organizacije združenih narodov na visoki ravni „Izpolnitev obljube: združeni v doseganju razvojnih ciljev tisočletja“ iz septembra 2010,

—

ob upoštevanju izjave s sedmega plenarnega zasedanja vodilne skupine za inovativno financiranje razvoja v Santiagu januarja 2010,

—

ob upoštevanju poročila 2010 odbora strokovnjakov v projektni skupini za mednarodne finančne transakcije za razvoj z naslovom „Globalizacija solidarnosti: argumenti za finančne dajatve“,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenj Odbora za razvoj ter Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7-0036/2011),

A.

ker je doslej najhujša svetovna finančna in gospodarska kriza leta 2007 razkrila precejšnje pomanjkljivosti regulativnega in nadzornega okvira svetovnega finančnega sistema, ki ga je mogoče opisati kot skupek nereguliranih finančnih trgov, preveč zapletenih proizvodov in nepreglednih pristojnosti; ker Evropa potrebuje preglednejše in učinkovitejše finančne trge,

B.

ker so prosti trgi temelj ustvarjanja bogastva po vsem svetu ter ker tržno gospodarstvo in prosta trgovina ustvarjata bogastvo in rešujeta ljudi iz revščine,

C.

ker nenavaden porast finančnih transakcij v svetovnem gospodarstvu v zadnjih desetih letih – leta 2007 je bil njihov obseg 73,5-krat večji od nominalnega svetovnega BDP, predvsem zaradi razcveta na trgu izvedenih finančnih instrumentov – prikazuje čedalje večji razkorak med finančnimi transakcijami in potrebami realnega gospodarstva,

D.

ker je finančni trg močno odvisen od vzorcev trgovanja, kot je visokofrekvenčno trgovanje, katerih cilj je predvsem kratkoročni dobiček in ki so izpostavljeni pretiranemu finančnemu vzvodu, enemu izmed glavnih vzrokov za finančno krizo; ker je bila posledica tega prekomerno nihanje cen ter nenehno odstopanje borznih tečajev in cen blaga od njihovih osnovnih ravni,

E.

ker je sposobnost podjetij, vlad in posameznikov, da si medsebojno (s)posojajo finančna sredstva, ključen dejavnik v svetovnem gospodarstvu; ker je finančna kriza izpostavila slabe značilnosti mednarodnega kapitalskega trga; ker zaradi tega meni, da je treba vzpostaviti ravnotežje med ukrepi za ohranjanje finančne stabilnosti in sposobnostjo bank za kreditiranje gospodarstva,

F.

ker je bil na srečanjih G-20 v Washingtonu 2008 in v Pittsburghu 2009 dosežen sporazum o izvedbi reform za okrepitev finančnih trgov, regulativnih okvirov ter nadzora za zagotovitev, da bodo finančne institucije sprejele pravičen del odgovornosti za nastalo krizo,

G.

ker večji delež stroškov krize zaenkrat nosijo davkoplačevalci, katerih denar so vlade v številnih delih sveta uporabile za reševanje zasebnih bank in drugih finančnih institucij; ker je vse več pozivov, da finančne institucije in zainteresirane strani, ki so bile dolga leta deležne pretirano visokih donosov na kapital in izplačil letnih bonusov ter so uživale glavnino svetovnih dobičkov podjetij, prispevajo svoj pravičen delež za poravnavo stroškov,

H.

ker so v EU zlasti stroški reševanja poslabšali in pospešili nastop fiskalne in dolžniške krize, ki je nepričakovano obremenila javne proračune in resno ogrozila ustvarjanje delovnih mest, zagotavljanje socialne podpore in uresničevanje ciljev v zvezi z okoljem in podnebjem,

I.

ker so bile kratkoročnost in špekulacije na trgih evropskih državnih obveznic bistven negativni dejavnik v dolžniški krizi euroobmočja v letih 2009–2010 ter so izpostavile tesno povezanost med slabostmi finančnega sektorja in težavami pri zagotavljanju vzdržnosti javnih financ v obdobju pretiranih proračunskih primanjkljajev in naraščajočega javnega in zasebnega dolga,

J.

ker so neučinkovitost Pakta stabilnosti in rasti v njegovi sedanji obliki in razlike v konkurenčnosti držav članic spodbudile sedanjo razpravo o evropskem gospodarskem upravljanju, pri kateri bi se morali osredotočiti na ukrepe za okrepitev omenjenega pakta, zlasti njegovega preventivnega dela, takojšnjo uvedbo neizogibnih strukturnih reform ter usklajevanje davčne ureditve in boja proti izogibanju davkom, goljufiji in utaji davkov, da bi zagotovili davčno pravičnost in davčno obremenitev postopno prenesli z dejavnika dela na dejavnik kapitala in dejavnosti z izredno negativnimi eksternalijami,

K.

ker je kriza izpostavila potrebo po novih, pravičnih in trajnih prihodkih s široko osnovo in po izvrševanju obstoječih zakonov o davčni utaji ter izboljšanju njihove učinkovitosti, s čimer bi zagotovili učinkovito uskladitev fiskalne konsolidacije in dolgotrajne oživitve gospodarstva ter vzdržnost javnih financ, ustvarjanje delovnih mest in družbeno vključenost, ki so glavne prednostne naloge agende EU 2020,

L.

ker je prišlo zaradi nedavne krize do pomembnih proračunskih omejitev ravno v času, ko je EU začela izvajanje izredno pomembnih zavez na svetovni ravni, predvsem v zvezi s cilji na področju podnebnih sprememb, razvojnimi cilji tisočletja (RCT) in razvojno pomočjo, zlasti za prilagajanje podnebnim spremembam in ublažitev njihovih posledic za države v razvoju,

M.

ker je Evropski svet 17. junija 2010 izjavil, da bi morala EU voditi prizadevanja za vzpostavitev globalnega pristopa k uvedbi sistemov dajatev in davkov za finančne institucije, ter pozval k preučitvi in podrobnejšem razvoju vprašanja uvedbe globalnega davka na finančne transakcije,

N.

ker je že pozval Komisijo, naj izvede oceno učinka in predloži analizo pozitivnih strani davka na finančne transakcije; zato je sklenil, da bo počakal na to analizo, preden sprejme nadaljnje ukrepe,

1.

je seznanjen z delom, ki ga je doslej opravila Komisija v odziv na pozive iz Parlamenta v njegovi resoluciji z dne 10. marca 2010, naj izvede študijo izvedljivosti o davku na finančne transakcije na svetovni ravni in ravni EU; poudarja potrebo po celoviti oceni učinka ter poziva k objavi rezultatov ocene učinka in morebitnih konkretnih predlogov do poletja 2011, kot navaja sporočilo Komisije o obdavčitvi finančnega sektorja; poudarja, da je uravnotežena in temeljita študija izvedljivosti o davku na finančne transakcije na ravni EU podlaga, na kateri mora temeljiti postopek uvedbe takega davka;

2.

poudarja, da povišanje stopenj in povečanje obsega obstoječih mehanizmov obdavčitve ter nadaljnje zmanjševanje javnih izdatkov ne morejo biti zadostna ali trajna rešitev za prihodnje izzive na evropski in svetovni ravni; poudarja, da se je treba pri obravnavanju teh izzivov in obravnavanju novih sistemov financiranja osredotočiti zlasti na ustvarjanje sredstev za krepitev evropske konkurenčnosti in gospodarske rasti;

3.

poudarja, da je pravilno delujoč enotni trg najdragocenejši instrument EU v globalnem in konkurenčnem svetu ter glavno gonilo evropske rasti; poudarja, da se je treba osredotočiti na krepitev notranjega trga ter na iskanje načinov za pametnejšo porabo nacionalnih in evropskih sredstev s predstavitvijo celostne vizije proračunske reforme, ki bo vključevala tako odhodkovno kot prihodkovno stran proračuna; opozarja, da mora biti način porabe sredstev zasnovan tako, da prinaša rezultate, novi finančni instrumenti za izvrševanje proračuna pa morajo biti premišljeni, povezani in prilagodljivi;

4.

poudarja, da je odpravljanje preostalih ovir na notranjem trgu najboljši način za spodbujanje realnih in učinkovitih ukrepov za rast; ugotavlja, da študije kažejo, da bi bilo mogoče prihraniti od 200 do 300 milijard EUR na leto, če bi bile odpravljene vse ovire štirih svoboščin;

5.

opozarja na pomen ponovnega zagona enotnega trga ter poudarja, da mora EU pripraviti in učinkovito izvajati skupna pravila, da bi lahko notranji trg deloval kot vzgib za strukturno rast; poudarja, da je treba prizadevanja osredotočiti na gonilno silo evropskega gospodarstva: 20 milijonov evropskih podjetij, zlasti malih in srednjih, ki jih vodijo podjetniki in drugi ustvarjalci;

6.

poudarja, da je ena največjih prednosti Evropske unije njena velikost, ki jo je treba dodobra izkoristiti z izkoriščanjem potenciala enotnega trga in uporabo sredstev iz proračuna EU, da se izboljša prizadevanja javnega sektorja za spodbujanje vzvodov rasti;

7.

poudarja, da mora Komisija sprejeti skupni strateški okvir, ki bo orisal celovito naložbeno strategijo, ki bo cilje Evrope 2020 preoblikovala v naložbene prednostne naloge ter opredelila potrebe po naložbah glede na glavne cilje in projekte vodilnih pobud, pa tudi reforme, potrebne za povečanje učinka naložb, podprtih s kohezijsko politiko;

8.

poudarja, da je ena glavnih prednosti inovativnih finančnih instrumentov njihova dvojna korist, saj lahko hkrati prispevajo k doseganju pomembnih političnih ciljev, kot je stabilnost in preglednost finančnega trga, in zagotavljajo precejšen prihodkovni potencial; v zvezi s tem poudarja, da bi bilo treba upoštevati tudi vplive teh instrumentov na negativne eksternalije, ki jih ustvarja finančni sektor;

9.

opozarja, da je finančna škoda zaradi utaje davkov in davčnih goljufij v Evropi ocenjena na 200 do 250 milijard EUR na leto; zato meni, da bi znižanje stopnje davčnih goljufij pomagalo zmanjšati javni primanjkljaj, ne da bi povišali davke; glede na to opozarja,da bi moralo inovativno financiranje ponovno oživiti prizadevanja držav članic, EU in mednarodne skupnosti za odpravo izogibanja davkom in goljufij ter drugih oblik nezakonitega bega kapitala, ki pomembno vplivajo na proračun;

10.

poudarja, da mora EU v obdobju po krizi prepričati državljane, da ima voljo in orodja za sprejem uravnotežene kombinacije strategije fiskalne konsolidacije in politik za spodbujanje rasti, da se zagotovi dolgoročna oživitev gospodarstva;

11.

meni, da davčna politika ostaja manjkajoča razsežnost v pristopu EU do finančnega sektorja, čeprav je bil dosežen velik napredek tako pri regulaciji kot nadzoru;

12.

pozdravlja priznanje Komisije, da je finančni sektor premalo obdavčen, zlasti zaradi tega, ker večina finančnih storitev ni obdavčena z DDV, ter poziva k inovativnim ukrepom financiranja, da bi v tem sektorju pobrali več sredstev in tako prispevali k davčni razbremenitvi delovne sile;

13.

meni, da bi lahko uvedba davka na finančne transakcije prispevala k reševanju izredno škodljivih vzorcev trgovanja na finančnih trgih, kot so nekatere kratkoročne in samodejne visokofrekvenčne transakcije, ter k omejitvi špekulacij; poudarja, da bi zato davek na davčne transakcije imel možnost, da zmanjša pretirano nihanje cen, izboljša učinkovitost trga, poveča preglednost in finančni sektor spodbudi k dolgoročnim naložbam z dodano vrednostjo za realno gospodarstvo;

14.

poudarja sedanje ocene prihodkov davka na finančne transakcije z nizko stopnjo, ki bi s široko davčno osnovo lahko omogočil donos blizu 200 milijard EUR na leto na ravni EU in 650 milijard USD na svetovni ravni; meni, da bi lahko finančni sektor s tem bistveno prispeval k stroškom krize in vzdržnosti javnih financ;

15.

opaža razvoj razprave o davku na finančne transakcije, razhajajoče se ocene izvedljivosti, uspešnosti in učinkovitosti takega davka in odpiranje razprave o davku na finančne dejavnosti, vendar opaža, da skupina G-20 doslej ni uspela spodbuditi ustreznih skupnih pobud v zvezi s tem; poziva voditelje držav G-20, naj pospešijo doseganje sporazuma o minimalnih skupnih elementih svetovnega davka na finančne transakcije in oblikujejo smernice o želeni prihodnosti teh različnih oblik obdavčevanja;

16.

se zavzema za uvedbo davka na finančne transakcije, saj bi obrzdal špekulacije in tako izboljšal delovanje trga ter prispeval k financiranju svetovnih javnih dobrin in zmanjšal javnofinančne primanjkljaje; meni, da bi morala biti uvedba davka na finančne transakcije zastavljena kar se da široko in da bi morala EU spodbujati uvedbo tovrstnega davka na svetovni ravni; če to ne bi uspelo, pa bi ga bilo treba sprva uvesti na evropski ravni; poziva Komisijo, naj čim prej pripravi študijo izvedljivosti, pri tem pa upošteva potrebo po konkurenčnih pogojih na svetovni ravni, in pripravi konkretne zakonodajne predloge;

17.

poudarja, da je pri preučevanju možnosti za obdavčitev finančnega sektorja na svetovni ravni in ravni EU treba upoštevati izkušnje, pridobljene z uvedbo sektorskih davkov na transakcije v državah članicah;

18.

poudarja tudi, da selitev zgolj špekulativnih transakcij v druge jurisdikcije ne bi imela veliko negativnih posledic, lahko pa bi prispevala k večji učinkovitosti trga; tudi poudarja, da ni treba obsoditi vseh dejavnosti, ki se smatrajo kot špekulativne, saj lahko nekatere oblike sprejemanja tveganja povečajo stabilnost finančnih trgov EU;

19.

poudarja, da bi na centraliziranem evropskem trgu storitve centralnega kliringa in poravnave lahko poenostavila uvedbo davka EU na finančne transakcije, ki bi bil poceni z upravnega vidika in preprosto uresničljiv; vendar opozarja, da je treba pri oblikovanju tehničnih vidikov davka na finančne transakcije upoštevati globalnost in medsebojno povezanost finančne panoge;

20.

ugotavlja, da je nedavno sporočilo Komisije prvi korak k soočanju s to temo; meni, da breme dokazovanja morebitnih prednosti in/ali slabosti uvedbe davka na finančne transakcije na ravni EU nosi Komisija in njena ocena učinka;

21.

ugotavlja, da je nedavno sporočilo Komisije napovedalo oceno učinka različnih možnosti obdavčitve finančnega sektorja, ter poziva Komisijo, naj v svoji študiji izvedljivosti obravnava tudi geografsko asimetričnost transakcij in prihodkov ter možnost stopnjevane ali diferencirane stopnje na podlagi vrste sredstev, davčnega učinka, narave vpletenega akterja ali kratkoročne in špekulativne narave nekaterih vrst transakcij; poziva Komisijo, naj uporabi vse razpoložljive raziskave;

22.

poziva Komisijo, naj v svoji študiji izvedljivosti analizira različne možnosti za davek na finančne transakcije EU in njihove učinke, vključno s koristmi za gospodarstvo in družbo, za zmanjšanje stopnje špekulativnih finančnih transakcij, ki trenutno povzročajo huda izkrivljanja trga;

23.

poudarja, da bi moral imeti davek na finančne transakcije čim širšo osnovo, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji na finančnih trgih in da transakcij ne bi potisnili v manj pregledne instrumente; zato meni, da bi morali zajeti vse transakcije s finančnimi sredstvi, kot so borzne promptne transakcije in transakcije z izvedenimi finančnimi instrumenti ter izvedene finančne instrumente, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC); poudarja, da bi stopnjevanje davka na finančne transakcije z različnimi stopnjami za različna mesta trgovanja lahko še dodatno povečalo tržno stabilnost z oblikovanjem pozitivnih spodbud za finančne akterje, ki bi transakcije preselili od trgovanja na prostem trgu na bolj pregledna in urejena mesta;

24.

zato pozdravlja nedavne predloge Komisije o izvedenih finančnih instrumentih na prostem trgu in prodaji na kratko, ki določajo izrecne zahteve o centralnem kliringu in repozitorijih sklenjenih poslov za vse transakcije izvedenih finančnih instrumentov na prostem trgu, da bi bilo izvajanje tega davka EU na finančne transakcije s široko osnovo tehnično izvedljivo;

25.

vztraja, da je treba ugotoviti, kdo bo na koncu plačal davek, saj se breme navadno naloži potrošniku, kar v tem primeru pomeni male vlagatelje in posameznike; poudarja, da so potrebni obsežni predpisi o oprostitvah plačila in mejnih vrednostih, da bi to preprečili;

26.

pozdravlja nedavne predloge Mednarodnega denarnega sklada, ki jih podpira Komisija, za davek na bančna sredstva, s katerim bi vsem državam omogočili odmero davka v višini med 2 in 4 % BDP za financiranje mehanizmov za reševanje kriznih situacij v prihodnosti; meni, da bi morale biti dajatve za banke sorazmerne s sistemsko pomembnostjo zadevne kreditne institucije in stopnjo tveganja dejavnosti;

27.

ugotavlja, da imajo dajatve za banke, davek na finančne dejavnosti ter davek na finančne transakcije različne ekonomske cilje ter imajo različne možnosti za ustvarjanje prihodka; poudarja, da dajatve za banke ne morejo prevzeti naloge zmanjšanja finančnega špekuliranja in nadaljnje ureditve bančnih sistemov v senci, saj temeljijo na bilančnih postavkah; zato s tem v zvezi poudarja pomen, ki ga imajo mehanizmi finančnega nadzora in preglednost pri povečanju odpornosti in stabilnosti finančnega sistema;

28.

jemlje na znanje predlog MDS o davku na finančne dejavnosti in nedavno zavezo Komisije k izvedbi celovite ocene morebitnih učinkov; poudarja, da je davek na finančne dejavnosti predvsem davčno orodje, ki je usmerjeno v prihodek in osredotočeno na finančni sektor, zaradi katerega bo mogoče obdavčiti ekonomske rente in dobičke zaradi presežnega sprejemanja tveganja, zaradi česar bi bilo mogoče zaobiti izvzetje finančnega sektorja iz sistema DDV;

29.

je seznanjen z različnimi možnostmi upravljanja dodatnih prihodkov iz naslova obdavčitve finančnega sektorja na nacionalni in evropski ravni; poudarja, da je treba rešiti vprašanje, v kakšen namen bi se uporabljali prihodki, ustvarjeni z davkom na finančne transakcije, in da je treba ovrednotenje različnih možnosti in prednostno izbiro med njimi obravnavati kot bistven element v splošni razpravi o inovativnem financiranju, da bi davkoplačevalcem primerno predstavili logiko dodatne obdavčitve finančnega sektorja; poudarja, da bi se glede na njegovo globalno naravo moral prihodek, ustvarjen z globalnim davkom na finančne transakcije, uporabljati za financiranje ciljev globalne politike, kot so razvoj in zmanjšanje revščine v državah v razvoju ter boj proti podnebnim spremembam; je seznanjen s prizadevanji Komisije za povečanje proračuna EU z inovativnimi finančnimi instrumenti; je prepričan, da bi lahko za zagotovitev evropske dodane vrednosti omenjenih inovativnih finančnih instrumentov del teh prihodkov dodelili za financiranje projektov in politik EU; opozarja, da je v nedavnem sporočilu Komisije o pregledu proračuna EU obdavčitev finančnega sektorja v EU obravnavana kot možen vir lastnih sredstev; poziva institucije EU, nacionalne parlamente, deležnike EU in predstavnike civilne družbe k obsežni razpravi o izbiri glede teh politik, določitvi deleža prihodkov, ki bo dodeljen na ravni EU in nacionalni ravni, in o različnih načinih izvedbe; ugotavlja, da bi bilo treba glede upravljanja z deleži prihodkov, dodeljenih na nacionalni ravni, oceniti vse možnosti, vključno z dodeljevanjem prihodkov za utrditev javnih financ;

30.

poudarja, da je treba morebitno uvedbo teh novih davčnih orodij v finančnem sektorju analizirati v okviru obstoječega davčnega okolja tega sektorja, pri tem pa upoštevati drugotne učinke in se posebej osredotočiti na iskanje sinergij med starimi in novimi davki;

31.

je seznanjen s prizadevanji Komisije za povečanje proračuna EU z inovativnimi finančnimi instrumenti in priznava morebitne koristi doseganja učinka vzvoda z javnimi sredstvi v zvezi s financiranjem zasebnega sektorja; se kljub vsemu zaveda, da lahko uporaba namenskih družb za financiranje projektov vodi v povečanje pogojnih obveznosti; zato meni, da morajo take ukrepe spremljati popolnoma pregledno razkritje podatkov skupaj z ustreznimi naložbenimi smernicami, obvladovanjem tveganja, omejitvami izpostavljenosti, postopki nadzora in preverjanja, ki se določijo na demokratično odgovoren način;

32.

ugotavlja, da se euroobveznice čedalje bolj smatrajo za skupni instrument upravljanja dolgov; je seznanjen z vsemi nedavnimi predlogi in pobudami na to temo; poziva Evropski svet in Komisijo, naj se nemudoma odzoveta na poziv Parlamenta v resoluciji z dne 16. decembra 2010 (8) o stalnem kriznem mehanizmu, naj se zagotovi potrebni politični signal za preiskavo Komisije o prihodnjem sistemu euroobveznic, z določitvijo pogojev, pod katerimi bo takšen sistem ugoden za vse sodelujoče države članice in za celotno euroobmočje;

33.

podpira zamisel o izdaji skupnih evropskih projektnih obveznic za financiranje precejšnjih infrastrukturnih potreb Evrope in strukturnih projektov v sklopu agende EU 2020 ter ob upoštevanju predvidenih novih strategij EU, kot je nova strategija za razvoj energetske infrastrukture, in drugih velikih projektov; meni, da bi projektne obveznice EU zagotovile potrebna vlaganja in zadostno zaupanje, da bi večji naložbeni projekti lahko pritegnili potrebno podporo, in tako postale pomemben mehanizem za kar največji vpliv javne podpore; opozarja, da morajo ti projekti prispevati k ekološkemu preoblikovanju naših gospodarstev in utreti pot za gospodarstvo brez emisij ogljika, da bi tako Evropo postavili na trajnostno podlago;

34.

poudarja, da je treba proračun EU še bolj uporabljati za doseganje učinka vzvoda pri naložbah; poudarja, da bi morala biti standardna rešitev za projekte z dolgoročnim tržnim potencialom uporaba sredstev EU v partnerstvu z zasebnim bančnim sektorjem, zlasti prek Evropske investicijske banke (EIB) ter Evropske banke za obnovo in razvoj (EBOR);

35.

poziva Komisijo in Evropsko centralno banko, naj raziščeta morebitna moralna tveganja za države članice, povezana s financiranjem ključnih infrastrukturnih projektov s pomočjo projektnih obveznic EU oziroma euroobveznic, zlasti kadar gre za čezmejne infrastrukturne projekte;

36.

poudarja, da bi moral sedanji model obdavčitve v celoti zajemati načelo onesnaževalec plača z uporabo ustreznih inovativnih finančnih instrumentov, da bi davčno breme postopoma prenesli na dejavnosti, ki onesnažujejo okolje, povzročajo velike emisije toplogrednih plinov ali porabljajo velike količine virov;

37.

zato podpira krepitev sistema trgovanja z emisijami in obsežno revizijo direktive o obdavčitvi energije, da bi bile emisije CO2 in energijska vsebnost glavni merili za obdavčitev energetskih proizvodov;

38.

poudarja, da imata oba instrumenta veliko dvojno korist, saj zagotavljata pomembne pobude za prehod na brezogljične ter trajnostne in obnovljive vire energije, pa tudi pomembne dodatne prihodke; vendarle opozarja, da je glavni motiv za uvedbo davka na ogljik spremeniti vedenje in proizvodne strukture, saj se bodo pričakovani prihodki znižali, ko bo proizvodnja prešla na trajnostne in obnovljive vire energije;

39.

meni, da morata davek na ogljik in revizija direktive o obdavčitvi energije določiti minimalne obvezne zahteve za vse države članice, vsaki državi članici pa prepustiti možnost, da zahteve še zaostri, če se ji zdi primerno;

40.

poudarja, da je treba določiti primerna prehodna obdobja, da bi se izognili selitvam virov CO2 in preprečili prenos velikega bremena na potrošnike z nizkimi dohodki; poleg tega meni, da je primerno določiti posebne ciljno usmerjene ukrepe v korist gospodinjstev z nizkimi dohodki ter povečati naložbe v infrastrukturo javnega sektorja in energijsko učinkovitost gospodinjstev;

41.

kljub vsemu meni, da je treba pred uvedbo takega davka na uvožene proizvode v EU temeljito preučiti možnosti za sklenitev globalnega sporazuma na ravni G-20 ali v okviru WTO in s tem preprečiti, da bi tako orodje mejne davčne izravnave po eni strani povzročilo pomanjkanje surovin, po drugi strani pa privedlo do povračilnih ukrepov tretjih držav proti izvozu iz EU;

42.

ob upoštevanju vse večjih potreb po energiji v državah v vzponu, opozarja, da mora EU nujno zagotoviti zadostne naložbe na področju preskrbe z energijo in energetske učinkovitosti, kar bo zagotovilo izboljšanje njene energetske infrastrukture in kar najbolj zmanjšalo ranljivost za tržna nihanja, ki bi lahko negativno vplivala na gospodarstvo EU in na njene cilje do leta 2020;

43.

poziva države članice, naj razmislijo o tem, da bi prihodke iz obdavčitve na področju podnebnih sprememb namenile za financiranje raziskav in razvoja ter ukrepov, katerih cilj je zmanjšanje emisij ogljika in preprečevanje globalnega segrevanja, spodbujanje energetske učinkovitosti, boj proti pomanjkanju energije ter izboljšanje energetske infrastrukture v EU in državah v razvoju; v zvezi s tem opozarja, da bi bilo treba v skladu z direktivo o sistemu trgovanja z emisijami vsaj 50 % prihodkov od tega trgovanja v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami nameniti za financiranje ukrepov za boj proti podnebnim spremembam, vključno v državah v razvoju;

44.

ugotavlja, da ponavljajoči se finančni instrumenti za ukrepe na področju energetske učinkovitosti predstavljajo inovativen način financiranja okolju prijaznih projektov; pozdravlja oblikovanje namenskih finančnih instrumentov, ki bi lahko pritegnili tudi zasebne vlagatelje (v okviru javno-zasebnih partnerstev), da bi se preostala sredstva iz uredbe o evropskem energetskem programu za oživitev uporabila v podporo energetski učinkovitosti in pobudam za obnovljive vire energije; poziva Komisijo, naj podrobno oceni učinkovitost tega instrumenta in analizira možnosti, da bi podoben pristop, vključno s pobudami v zvezi z energijo, energetsko učinkovitostjo in surovinami, v prihodnje uporabila pri neporabljenih sredstvih v proračunu EU;

45.

se zaveda pomembnosti energetske učinkovitosti ter zato poziva Komisijo in države članice k učinkovitemu izkoriščanju strukturnih skladov za povečanje energetske učinkovitosti v stavbah, zlasti v stanovanjskih stavbah; poziva k učinkovitemu izkoriščanju sredstev EIB in drugih javnih finančnih institucij ter k usklajevanju sredstev EU in držav članic ter drugih oblik pomoči, ki bi lahko s pomočjo učinka vzvoda okrepile naložbe v energetsko učinkovitost, da se dosežejo cilji EU;

46.

opozarja države članice na možnost uvedbe znižanih stopenj DDV za storitve za prenovo stanovanj in povečanje energetske učinkovitosti;

47.

meni tudi, da so varčna raba virov in inovacije na področju zelenih tehnologij ključne z vidika konkurenčnosti;

48.

glede na razvijanje in kasnejše uvajanje novega, inovativnega obdavčenja poudarja potrebo po pripravi celostne čezmejne in medsektorske ocene različnih vrst obstoječega in načrtovanega financiranja, obdavčenja in subvencioniranja okoljskih in podnebnih dejavnosti, tako imenovanega „de Larosièrjevega procesa okoljskega financiranja“, da bi tako bolje osredotočili ta nova orodja in izločili morebitna prekrivanja in/ali nasprotujoče si ukrepe;

49.

se zaveda, da bi bil davek na ogljik bolj instrument za zmanjševanje emisij kot pa dolgoročni vir prihodkov, saj bo ta vir sčasoma usahnil, če bo instrument učinkovit;

50.

poziva k potrditvi jamstva v višini 0,7 % BND držav članic za uradno razvojno pomoč; obžaluje, da so kljub temu, da so vse države članice EU sprejele ta 0,7-odstotni cilj glede porabe, le Švedska, Luksemburg, Danska in Nizozemska v letu 2008 ta cilj dosegle ali presegle;

51.

opozarja, da kljub svetovni krizi Evropska unija kot celota, vključno s svojimi državami članicami, ostaja vodilna donatorka razvojne pomoči, ki prispeva 56 % celotnega svetovnega zneska, to pa je v letu 2009 pomenilo 49 milijard EUR, kar potrjujejo kolektivne zaveze vlad EU o doseganju uradne razvojne pomoči v višini 0,56 % bruto nacionalnega dohodka (BND) do leta 2010 oziroma 0,70 % do leta 2015;

52.

poudarja izreden pomen dobrega finančnega upravljanja v zvezi z vso razvojno in humanitarno pomočjo EU, zlasti ker morajo biti evropske institucije, ki sodelujejo v postopkih odločanja in izvajanja te pomoči, v celoti odgovorne evropskim državljanom in davkoplačevalcem;

53.

poudarja, da lahko inovativno financiranje razvoja dopolnjuje tradicionalne mehanizme razvojne pomoči in jim tako pomaga pri pravočasnem doseganju njihovih ciljev; opozarja, da se inovativni finančni instrumenti ne smejo vštevati v cilj OZN o namenitvi 0,7 % BDP za razvojno sodelovanje; poudarja, da mora inovativno financiranje razvoja spremljati raznolikost finančnih virov, da bi dosegli najvišji možen potencial prihodkov, poleg tega mora biti to financiranje povsem prilagojeno prednostnim nalogam posameznih držav, pri čemer je potrebna močna soudeležba držav; obenem poudarja, da morajo države v razvoju povečati lastna prizadevanja na področju obdavčitve, zlasti kar zadeva pobiranje davkov in preprečevanje davčnih utaj, kar je bistveno za doseganje trdne fiskalne politike;

54.

poudarja, da si je pri učinkovitem in kakovostnem zagotavljanju razvojne pomoči treba še posebej prizadevati za usklajevanje donatorjev in ureditev vodenja; meni, da bi rešitev problema razdrobljenosti pri evropski razvojni pomoči, ki povzroča neučinkovitost s finančnimi in političnimi posledicami, prinesla povečanje učinkovitosti, ki je ovrednoteno na do 6 milijard EUR na leto za države članice, in dodatno olajšala delo uprav partnerskih držav;

55.

ponovno poudarja, da bo za dosego razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015 potrebno 300 milijard USD; obžaluje dejstvo, da kljub njihovi nedavni izjavi na zadnjem srečanju OZN na visoki ravni o razvojnih ciljih tisočletja septembra 2010 večina razvitih držav še ni izpolnila svoje obljube iz leta 2005 glede povečanja razvojne pomoči, in opozarja, da bo potrebnih veliko več skupnih prizadevanj; poudarja, da ni sprejemljivo gledati na inovativne finančne mehanizme kot na spodbudo za določene države, da bi se odrekle uradni razvojni pomoči; poudarja, da je treba obveznosti uradne razvojne pomoči in inovativne finančne mehanizme obravnavati kot bistvene in dopolnilne v boju proti revščini;

56.

poudarja, da sta javni nadzor in preglednost nad inovativnimi sistemi financiranja osnovna pogoja za njihovo uvedbo, ob upoštevanju pridobljenih izkušenj iz nedavne finančne in prehrambene krize;

57.

poudarja, da je nujno treba izboljšati usklajevanje EU v zvezi z ukrepi za ustvarjanje bogastva na lokalnih trgih in da osnovna metoda spodbujanja inovativnega financiranja ne sme biti omejena na večje obdavčenje, temveč mora raziskati tudi druge poti za povečanje domačih prihodkov, ki jih je mogoče najbolje doseči s priznanjem in zaščito lastninskih pravic, kartografiranjem zemljišč in izboljšanjem poslovnega in naložbenega okolja držav v razvoju;

58.

opozarja, da so hude pandemične bolezni – AIDS, tuberkuloza in malarija – ki pestijo države v razvoju, zlasti podsaharsko Afriko, velika ovira pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja; v zvezi s tem opozarja, da je solidarnostni prispevek, ki se obračuna za letalske vozovnice, pomembno finančno orodje za reševanje zdravstvenih težav, ki ga je treba še naprej razvijati; zlasti poziva Komisijo, naj preuči dodatne finančne mehanizme za reševanje vprašanja svetovnega zdravja in olajša dostop do zdravil v revnih državah;

59.

poudarja, da bodo podnebne spremembe prizadele zlasti države v razvoju, in meni, da bo financiranje ukrepov za omilitev posledic podnebnih sprememb in zmanjšanje energetske revščine prispevalo k uresničitvi razvojnih ciljev tisočletja;

60.

pozdravlja dejstvo, da je v končni izjavi, sprejeti 22. septembra 2010 na vrhunskem srečanju OZN o razvojnih ciljih tisočletja, v zvezi z doseganjem razvojnih ciljev tisočletja prvič izrecno omenjena vloga inovativnega financiranja;

61.

poudarja uspehe, dosežene z doslej uporabljenimi inovativnimi finančnimi mehanizmi, zlasti Mednarodnim skladom za nakup zdravil (UNITAID), Mednarodno finančno pomočjo za imunizacijo in tržnimi zavezami za cepivo proti pnevmokoku, ki so doslej omogočili uporabo sredstev v višini več kot dve milijardi USD; ugotavlja, da so se tudi drugi inovativni finančni mehanizmi izkazali za učinkovite, na primer odpis dolga v zameno za okoljevarstvene ukrepe ali odpis dolga v zameno za zdravstvene storitve ali davki na gorivo za ladje in letala;

62.

opozarja, da je na vrhunskem srečanju OZN septembra 2010 o razvojnih ciljih tisočletja več evropskih voditeljev držav ali vlad odločno podprlo uporabo davka na finančne transakcije, in sedaj od njih pričakuje, da bodo v skladu s svojo zavezo odločno ukrepali;

63.

poziva države članice, ki tega še niso storile, naj se pridružijo pilotni skupini za inovativne finančne mehanizme, ustanovljeni leta 2006, in sodelujejo pri vseh obstoječih mehanizmih, tudi pri solidarnostnih prispevkih k letalskim vozovnicam;

64.

poziva Komisijo, naj predlaga izvajanje mehanizmov inovativnega razvojnega financiranja na ravni EU;

65.

poziva institucije in vlade EU, naj podrobno preučijo možnost ustanovitve svetovne loterije, ki bo namenjena financiranju ukrepov za boj proti lakoti v obliki projekta za oskrbo s hrano, kakor to predlaga Svetovni program za prehrano;

66.

meni, da z uradno razvojno pomočjo ne bo moč izkoreniniti revščine, če se skupina G-20, EU in finančne institucije ne bodo odločno zoperstavile podkupljivim upravam v državah prejemnicah; zato poudarja, da je treba nadgraditi pomoč EU, kar zadeva krepitev davčnih uprav, sodstva in protikorupcijskih agencij v državah v razvoju; poziva države članice EU, naj se borijo proti podkupovanju, ki ga izvajajo podjetja s sedežem v njihovi sodni pristojnosti, ki pa delujejo v državah v razvoju;

67.

ponovno poudarja, da iz držav v razvoju na ilegalen način, na primer prek nezakonitih kapitalskih tokov in davčne utaje, letno odteče okoli 800 milijard EUR, kar je 10-krat več od uradne razvojne pomoči, preprečitev in zmanjšanje tega pa bi lahko odločilno pripomoglo k doseganju razvojnih ciljev tisočletja; poziva EU in države članice, naj boj proti davčnim oazam, korupciji in škodljivim davčnim sistemom uvrstijo na sam vrh dnevnih redov mednarodnih forumov, da bi države v razvoju lahko povečale domače prihodke;

68.

opozarja na skupno odgovornost skupine G-20 za ublažitev posledic krize za države v razvoju, ki so jih hudo prizadeli njeni posredni učinki;

69.

poziva k spodbujanju odgovornosti s pomočjo krepitve nacionalnih nadzornih mehanizmov in parlamentarnega nadzora pomoči, da bi tako dosegli preglednost uradne razvojne pomoči; poziva EU in G-20, naj izvajajo svojo agendo o zatiranju davčnih oaz in davčne tajnosti ter spodbudijo poročanje po posameznih državah;

70.

poziva Svet in Komisijo, naj spodbujata in delujeta v smeri izvajanja inovativnih finančnih instrumentov za razvoj, kot je na primer mednarodni davek na finančne transakcije, cestnoprometne dajatve, ukrepi za boj proti tokovom nezakonitega kapitala in zmanjšanje ali omilitev stroškov za nakazila;

71.

ugotavlja, da bo gospodarska in finančna kriza mnoge države v razvoju pahnila v novo dolžniško krizo, ter poziva Komisijo in države članice, naj obnovijo prizadevanja za olajšanje dolžniškega dolga držav v razvoju;

72.

opozarja, da so države v razvoju najslabše pripravljene na boj proti podnebnim spremembam in bodo, splošno rečeno, verjetno glavne žrtve tega pojava; poziva k izvajanju finančne zaveze EU, podane v skladu s sporazumom iz Københavna in v okviru globalnega zavezništva o podnebnih spremembah; poziva EU, naj prevzame glavno vlogo pri skupnih pobudah industrijsko razvitih držav za večji in konkretnejši prispevek k razvojni pomoči tretjim državam, do katerih nosijo zgodovinsko odgovornost;

73.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje odboru Evropskega parlamenta za politične izzive, Komisiji, Evropskemu svetu, Evropski investicijski banki, Evropski centralni banki, Mednarodnemu denarnemu skladu in Skupni parlamentarni skupščini AKP-EU.

7.7.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 199/25

—

ob upoštevanju členov 168 in 184 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 2 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju člena 35 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 23 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, ki se nanaša na enakost med spoloma na vseh področjih,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Solidarnost na področju zdravja: zmanjšanje neenakosti na področju zdravja v EU“ (KOM(2009)0567),

—

ob upoštevanju Sklepa št. 1350/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o uvedbi drugega programa ukrepov Skupnosti na področju zdravja (2008-13) (1),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2010/48/ES z dne 26. novembra 2009 o sklenitvi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov s strani Evropske skupnosti (2),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora za socialno zaščito o sporočilu „Solidarnost na področju zdravja: zmanjšanje neenakosti na področju zdravja v EU“,

—

ob upoštevanju Sklepov Sveta z dne 8. junija 2010 o „Enakosti in zdravju v vseh politikah: solidarnost na področju zdravja“,

—

ob upoštevanju poročila o drugi skupni oceni socialnih učinkov gospodarske krize in političnih odzivov, ki sta jo skupaj pripravila Odbor za socialno zaščito in Komisija,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o skupnih vrednotah in načelih v zdravstvenih sistemih Evropske unije (3),

—

ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 20. novembra 2008 o zdravju in dobrem počutju mladih,

—

ob upoštevanju končnega poročila komisije o socialnih dejavnikih zdravja (Svetovna zdravstvena organizacija, 2008),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij o sporočilu „Solidarnost na področju zdravja: zmanjšanje neenakosti na področju zdravja v EU“ (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. februarja 2007 o spodbujanju zdrave prehrane in telesne dejavnosti: evropska razsežnost za preprečevanje prekomerne teže, debelosti in kroničnih bolezni (5) in svoje resolucije z dne 25. septembra 2008 o Beli knjigi o zdravstvenih vprašanjih v zvezi s prehrano, prekomerno telesno težo in debelostjo (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. oktobra 2008 o beli knjigi z naslovom Skupaj za zdravje: strateški pristop EU za obdobje 2008–2013 (7),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenj Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0032/2011),

A.

ker so univerzalnost, dostop do kakovostne oskrbe, enakopravnost in solidarnost skupne vrednote in načela, na katerih temeljijo zdravstveni sistemi v državah članicah EU,

B.

ker se EU, medtem ko ljudje v povprečju živijo dlje in so bolj zdravi od prejšnjih generacij, v okviru staranja prebivalstva sooča s pomembnim izzivom, in sicer velikimi razlikami v telesnem in duševnem zdravju, ki obstajajo in naraščajo med državami članicami EU in znotraj njih,

C.

ker je razlika v pričakovani življenjski dobi ob rojstvu med najnižjimi in najvišjimi socialno-ekonomskimi skupinami deset let za moške in šest let za ženske,

D.

ker je tudi vidik spola v zvezi s pričakovano življenjsko dobo pomembno vprašanje, ki ga je treba obravnavati v povezavi z neenakostmi na področju zdravja,

E.

ker poleg genetskih dejavnikov na zdravje vpliva predvsem način življenja ljudi, dostop do zdravstvenega varstva, vključno z zdravstvenimi informacijami in vzgojo, preprečevanjem bolezni ter zdravljenjem kratko- in dolgotrajnih bolezni; ker so v nižjih socialno-ekonomskih skupinah pogostejši slaba prehrana ter odvisnost od tobaka in alkohola, vsi pa so glavni dejavniki, ki prispevajo k številnim boleznim in stanjem, vključno z boleznimi srca in ožilja ter rakom,

F.

ker so bile v vseh državah članicah ugotovljene neenakosti na področju zdravja med ljudmi v višjih in nižjih izobrazbenih, poklicnih in dohodkovnih skupinah,

G.

ker imamo dokaze, da stopnja podhranjenosti vključuje razsežnost spola, kar nakazuje, da za podhranjenostjo bolj trpijo ženske, ta neenakost pa se še krepi navzdol po socialno-ekonomski lestvici,

H.

ker neenakosti glede na spol in starost v biomedicinskih raziskavah ter slaba zastopanost žensk pri kliničnih študijah škodujejo oskrbi bolnikov,

I.

ker je primerjalno merjenje neenakosti na področju zdravja temeljni prvi korak za učinkovito ukrepanje,

J.

ker so stopnje umrljivosti običajno višje pri ljudeh iz nizkih izobrazbenih, poklicnih in dohodkovnih skupin ter ker je mogoče ugotoviti tudi neenakosti pri razširjenosti večine posameznih bolezni in večine kroničnih nenalezljivih bolezni, oralnih bolezni in oblik duševnih bolezni,

K.

ker se uporaba tobaka pri ženskah, predvsem mladih, hitro povečuje, kar uničujoče vpliva na njihovo zdravje v prihodnosti; ker je negativni učinek kajenja pri ženskah še večji v kombinaciji z drugimi neugodnostmi,

L.

ker je Komisija ugotovila, da obstajajo zdravstvene razlike med posameznimi socialnimi sloji prebivalstva v vseh državah članicah EU (Sporočilo Komisije z dne 20. oktobra 2010 z naslovom „Solidarnost na področju zdravja: zmanjšanje neenakosti na področju zdravja v EU“); in ker Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje to socialno razslojenost kot povezavo med socialno-ekonomskimi neenakostmi in neenakostmi na področju zdravja ter dostopa do zdravstvenega varstva,

M.

ker so številni projekti in študije potrdili, da zlasti nastop prekomerne teže in debelosti zaznamujejo zgodnja neskladja, povezana s socialno-ekonomskim okoljem, ter da je stopnja pojavnosti prekomerne teže in debelosti najvišja v nižjih socialno-ekonomskih skupinah; ker bi lahko te razmere povzročile še večje neenakosti na področju zdravja in socialno-ekonomske neenakosti zaradi povečanega tveganja za bolezni, povezane z debelostjo,

N.

ker kljub socialno-ekonomskemu in okoljskemu napredku, ki je dolgoročno izboljšal splošno zdravstveno stanje ljudi, na neenakosti na področju zdravja še vedno neposredno vpliva več dejavnikov, kot so higiena, stanovanjski in delovni pogoji, podhranjenost, izobrazba, prihodek, uživanje alkohola in kajenje,

O.

ker bodo podnebne spremembe po predvidevanjih privedle do številnih možnih zdravstvenih učinkov zaradi čedalje pogostejših ekstremnih vremenskih pojavov, kot so vročinski valovi in poplave, s spreminjanjem vzorcev nalezljivih bolezni ter z večjo izpostavljenostjo ultravijoličnemu sevanju; ker niso vse države EU enako pripravljene na soočenje s temi izzivi,

P.

ker neenakosti na področju zdravja niso le posledica več ekonomskih in okoljskih dejavnikov ter dejavnikov, povezanih z načinom življenja, ampak tudi težav pri dostopu do zdravstvenega varstva,

Q.

ker so neenakosti na področju zdravja povezane tudi s težavami pri dostopu do zdravstvenega varstva, tako iz ekonomskih razlogov (ne toliko pri zahtevnejših zdravljenjih, ki ga države članice ustrezno izvajajo, ampak za vsakdanje zdravljenje, kot sta zobozdravstvo in okulistična oskrba) kot zaradi slabe porazdelitve medicinskih sredstev na nekaterih območjih EU,

R.

ker sta pomanjkanje zdravstvenih delavcev v nekaterih delih EU in dejstvo, da se lahko zlahka selijo na druga območja EU, resna težava ter ker te razmere povzročajo velike neenakosti glede dostopa do zdravstvenega varstva in varnosti bolnikov,

S.

ker imajo ljudje, ki živijo na oddaljenih in otoških območjih, še naprej omejen dostop do takojšnjih in visokokakovostnih zdravstvenih storitev,

T.

ker tvorijo bolniki s kroničnimi boleznimi ali stanji posebno skupino, ki trpi zaradi neenakosti pri dostopu do diagnosticiranja in oskrbe ter socialnih in drugih podpornih storitev in je prikrajšana zaradi finančnega pritiska, omejenega dostopa do zaposlitve, družbenega diskriminiranja in zaznamovanosti,

U.

ker je nasilje nad ženskami razširjeno v vseh državah in družbenih razredih ter ima hude posledice za telesno in čustveno zdravje žensk in otrok,

V.

ker je neplodnost bolezen, ki jo priznava Svetovna zdravstvena organizacija in ki močno vpliva na zdravje žensk, in ker je raziskava o nacionalni ozaveščenosti v Združenem kraljestvu pokazala, da je več kot 94 % neplodnih žensk tudi depresivnih,

W.

ker so med državami članicami velike razlike na področju dostopa do zdravljenja neplodnosti,

X.

ker je po podatkih Eurostata stopnja brezposelnosti v 27 državah članicah EU septembra 2010 dosegla 9,6 % in ker je Odbor za socialno zaščito Sveta Evropske unije v svojem mnenju z dne 20. maja 2010 izrazil zaskrbljenost, da bo trenutna gospodarska in finančna kriza imela škodljive posledice za dostop ljudi do zdravstvenega varstva in zdravstvene proračune držav članic,

Y.

ker ima lahko trenutna gospodarska in finančna kriza resne posledice za zdravstveni sektor v več državah članicah EU, tako na strani ponudbe kot tudi povpraševanja,

Z.

ker bi lahko omejitve zaradi sedanje gospodarske in finančne krize skupaj s posledicami prihodnjega demografskega izziva, s katerim se bo Unija morala soočiti, močno oslabile finančno in organizacijsko vzdržnost zdravstvenih sistemov držav članic ter tako ovirale enak dostop do oskrbe na njihovem ozemlju,

AA.

ker lahko kombinacija revščine in drugih oblik ranljivosti, kot so otroštvo ali starost, invalidnost ali manjšinski izvor, dodatno poveča tveganje za neenakosti na področju zdravja, in ker nasprotno, bolezen lahko vodi v revščino in/ali socialno izključenost,

AB.

ker imajo zgodnja leta vseživljenjske učinke za številne vidike zdravja in dobrega počutja – od debelosti, bolezni srca in duševnega zdravja do izobrazbe, poklicne uspešnosti, ekonomskega statusa in kakovosti življenja,

AC.

ker imajo neenakosti na področju zdravja velike gospodarske posledice za EU in države članice; ker izgube, povezane z neenakostmi na področju zdravja, po ocenah znašajo približno 1,4 % BDP,

AD.

ker v številnih državah EU priseljencem brez dokumentov ni zagotovljen pravičen dostop do zdravstvenega varstva niti v praksi niti v zakonodaji,

AE.

ker se v državah članicah še vedno pojavljajo primeri, ko se člani različnih socialnih skupin (na primer invalidi) srečujejo z ovirami pri enakopravnem sprejemu v zdravstvene ustanove, zaradi česar imajo omejen dostop do zdravstvenih storitev,

AF.

ker se morajo države članice zaradi staranja prebivalstva soočiti s težavami v zvezi z odvisnostjo in povečanjem potrebe po zdravstveni negi in zdravljenju ostarelih; ker je zato treba spremeniti pristop k organizaciji zdravstvenega varstva; in ker se povečujejo neenakosti v zvezi z dostopom starejših do zdravstvenega varstva,

1.

pozdravlja ključne predloge Komisije v sporočilu z naslovom „Solidarnost na področju zdravja: zmanjšanje neenakosti na področju zdravja v EU“ za: (1) določitev pravičnejše delitve v zdravstvu za del naših skupnih ciljev za socialni in gospodarski razvoj, (2) izboljšanje baz podatkov in znanja ter mehanizmov za merjenje, spremljanje, vrednotenje in poročanje; (3) gradnjo zavezanosti, v celotni družbi, za zmanjšanje neenakosti na področju zdravja, (4) izpolnjevanje potreb ranljivih skupin in (5) razvoj prispevka politik EU k zmanjšanju neenakosti na področju zdravja;

2.

poudarja, kako pomembno je, da se zdravstvene storitve zagotavljajo na način, skladen s temeljnimi pravicami; poudarja potrebo po ohranjanju in izboljševanju univerzalnega dostopa do zdravstvenih sistemov in zdravstvenega varstva po dostopnih cenah;

3.

opozarja na pomen izboljšanja dostopa do preprečevanja bolezni, spodbujanja zdravja in specializiranih zdravstvenih storitev ter zmanjšanja neenakosti med različnimi socialnimi in starostnimi skupinami ter poudarja, da bi bilo te cilje mogoče doseči z optimizacijo javne porabe za preventivno in kurativno zdravstveno varstvo ter programi, usmerjenimi na ranljive skupine;

4.

poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo prizadevanja za preprečevanje socialno-ekonomskih neenakosti, s čimer bodo nazadnje omogočile zmanjšanje nekaterih neenakosti na področju zdravstvenega varstva; poleg tega na podlagi univerzalnih vrednot človekovega dostojanstva, svobode, enakosti in solidarnosti poziva Komisijo in države članice, naj se osredotočijo na potrebe ranljivih skupin, vključno s prikrajšanimi migrantskimi skupinami ter pripadniki etničnih manjšin, otrok in mladostnikov, invalidov, s posebnim poudarkom na duševnih boleznih, bolnikov z ugotovljenimi kroničnimi boleznimi in stanji, starejših, ljudi, ki živijo v revščini in tistih, ki trpijo zaradi alkoholizma in zasvojenosti z drogami;

5.

poziva države članice, naj najranljivejšim skupinam, vključno s priseljenci brez dokumentov, zagotovijo pravičen dostop do zdravstvenega varstva; poziva države članice, naj ocenijo izvedljivost podpiranja zdravstvenega varstva za nezakonite migrante, tako da zagotovijo opredelitev na podlagi skupnih načel za temeljne sestavine zdravstvenega varstva, kakor je opredeljeno v nacionalni zakonodaji;

6.

poziva države članice, naj upoštevajo posebne potrebe priseljenk v zvezi z varovanjem zdravja, zlasti glede storitev jezikovne mediacije, ki jih zagotovijo zdravstveni sistemi; ti sistemi bi morali razviti usposabljanje, ki bi zdravnikom in drugim strokovnjakom omogočalo sprejetje medkulturnega pristopa, temelječega na prepoznavanju in spoštovanju raznolikosti in občutljivosti oseb z drugih geografskih območij; prednost je treba dati tudi ukrepom in kampanjam obveščanja za boj proti pohabljanju ženskih spolnih organov, vključno s strogimi kaznimi za tiste, ki jih izvajajo;

7.

poziva Evropsko unijo in države članice, naj čim prej najdejo rešitve za boj proti diskriminaciji na podlagi narodnosti, zlasti v nekaterih državah članicah, kjer direktive Sveta 2000/43/ES, ki prepoveduje tovrstno diskriminacijo, ne izvajajo in kjer pripadnice narodnostnih manjšin niso ali so premalo socialno zaščitene oziroma nimajo dostopa do zdravstvenih storitev;

8.

poziva države članice, naj ob usklajevanju z organizacijami civilne družbe spodbujajo dostop do kakovostnega pravnega svetovanja in informacij, da pomagajo običajnemu posamezniku iz javnosti, vključno s priseljenci brez dokumentov, k boljšemu poznavanju njegovih osebnih pravic;

9.

poudarja, da lahko gospodarska in finančna kriza ter varčevalni ukrepi, ki so jih sprejele države članice, zaradi zmanjševanja proračunskih sredstev in nižjih davčnih prihodkov, zlasti na strani ponudbe, privede do znižanja stopnje financiranja javnega zdravja ter spodbujanja zdravja, preprečevanja bolezni in storitev dolgotrajne oskrbe, hkrati pa se zaradi kombinacije dejavnikov, ki prispevajo k poslabšanju zdravstvenega položaja prebivalstva na splošno, lahko poveča povpraševanje po teh storitvah;

10.

poudarja, da so neenakosti na področju zdravja v EU precejšnje breme za države članice in njihove zdravstvene sisteme ter da učinkovito delovanje notranjega trga, pa tudi odločne in po možnosti usklajene javne politike na področju preprečevanja lahko prispevajo k izboljšanju na tem področju;

11.

poudarja, da bi se morala boj proti socialno-ekonomskim dejavnikom kot so debelost, kajenje itd., dostopnost do zdravstvenih sistemov (ki jih ogrožajo nepovrnjeni stroški zdravstvenih storitev in zdravil, nezadostno preprečevanje in razdrobljenost zdravstvene demografije) ter učinkovita diagnoza obravnavati kot ključna vidika ukrepov za preprečevanje neenakosti na področju zdravja, poleg tega bi se morala tudi dostopnost in cenovna ustreznost farmacevtskega zdravljenja obravnavati kot ključni vidik zdravja ljudi; zato poziva države članice, naj zagotovijo pravilno izvajanje direktive o preglednosti (89/105/EGS) in ustrezno obravnavo sklepov iz sporočila Komisije iz leta 2008 o preiskavi farmacevtskega sektorja;

12.

poudarja, da zdravstveno varstvo ni splošno dobro ali storitev in ga ne bi smeli obravnavati tako;

13.

poziva Svet in države članice, naj ocenijo in izvajajo nove ukrepe za izboljšanje učinkovitosti izdatkov za zdravstvo, zlasti z naložbami v preventivno zdravstveno varstvo, da bi zmanjšali prihodnje dolgoročne stroške in socialno breme ter reorganizirali neuspešne zdravstvene sisteme, s čimer bi zagotovili enak dostop do kakovostnega zdravstvenega varstva brez razlikovanja (zlasti do standardnih zdravstvenih storitev) v vsej EU, in spodbuja Komisijo, naj preuči uporabo obstoječih evropskih skladov, da bi še naprej spodbujala naložbe v zdravstveno infrastrukturo, raziskave in usposabljanje ter spodbujala in pospešila preprečevanje bolezni;

14.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo enak dostop do zdravstvenega varstva in možnosti zdravljenja za starejše bolnike vključen njihove zdravstvene politike in programe, ter naj si zastavijo za prednostno nalogo ustrezen dostop do zdravstvenega varstva in zdravljenja za starejše v „evropskem letu aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti (2012)“; poziva države članice, naj pospešujejo pobude za spoprijemanje s socialno osamitvijo starejših bolnikov, saj pomembno vpliva na dolgoročno zdravje bolnikov; poudarja potrebo po tem, da bi Evropska unija in države članice z ustrezno dolgoročno strategijo predvidele družbeni in gospodarski učinek staranja evropskega prebivalstva, da bi zagotovile finančno in organizacijsko vzdržnost zdravstvenih sistemov ter enakopravno in stalno oskrbo bolnikov;

15.

poziva države članice, naj izboljšajo svoje zmogljivosti za tesno spremljanje zdravstvenih in socialnih učinkov krize, ki naj poteka na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

16.

poziva Komisijo, naj podpira zbiranje izkušenj na področju spodbujanja zdravja, zdravstvene vzgoje, zdravega načina življenja, preprečevanja, pravočasnega diagnosticiranja in ustreznega zdravljenja, predvsem na področju alkohola, tobaka, prehrane, debelosti ter drog; poziva države članice, naj spodbujajo telesno dejavnost, pravilno prehrano in programe „zdrave šole“, usmerjene na otroke, zlasti na bolj prikrajšanih območjih, in izboljšajo raven osebne, socialne in zdravstvene izobraženosti, da bi spodbudile bolj zdravo ravnanje in ravnanje, povezano s pozitivnim življenjskim slogom;

17.

spodbuja vse države članice k vlaganju v socialno, izobraževalno, okoljsko in zdravstveno infrastrukturo po načelu „zdravje v vseh politikah“ ter k usklajevanju ukrepov glede kvalifikacij, usposabljanja in mobilnosti zdravstvenih delavcev, da se zagotovijo zmogljivost in vzdržnost zdravstvene infrastrukture in delovne sile na ravni EU ter na nacionalni ravni;

18.

poudarja, da neenakosti na področju zdravja v EU ne bodo odpravljene brez skupne in splošne strategije za evropske zdravstvene delavce, ki bo vključevala usklajene politike za upravljanje virov, izobraževanje in usposabljanje, minimalno kakovost in varnostne ukrepe ter registracijo strokovnjakov;

19.

poziva države članice, naj zagotovijo dostopnost informacij o zdravju, zdravem načinu življenja, zdravstvenih storitvah, možnostih preprečevalnih ukrepov, pravočasnem prepoznavanju bolezni in pravilnem zdravljenju v razumljivi obliki in jeziku, ki je vsem razumljiv, z uporabo novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij, predvsem na področju spletnih zdravstvenih storitev;

20.

poziva države članice, naj podpirajo uvedbo tehnologij telemedicine, ki lahko pomembno zmanjšajo geografske razlike v dostopnosti nekaterih, zlasti specializiranih vrst zdravstvenih storitev, zlasti v obmejnih regijah;

21.

poziva države članice, naj pospešujejo javne politike, namenjene zagotovitvi pogojev za zdravo življenje vseh dojenčkov, otrok in mladostnikov, kar velja tudi za oskrbo pred zanositvijo, materinsko nego in ukrepom za podporo staršev ter zlasti nosečih in doječih žensk, da bi vsem novorojenčkom zagotovile zdrav začetek življenja in preprečile nadaljnje neenakosti na področju zdravja ter tako priznale pomembnost naložb v zgodnji otroški razvoj in pristope, ki upoštevajo vse življenje posameznika;

22.

poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo vse nosečnice in otroci, ne glede na status, upravičeni do socialnega varstva, ki je opredeljeno v nacionalni zakonodaji, in da ga bodo tudi dejansko prejeli;

23.

opozarja, da mora EU v skladu s Konvencijo ZN o pravicah invalidov zagotoviti invalidom pravico do zdravja najvišjega možnega standarda brez diskriminacije zaradi invalidnosti; vztraja, da je vključitev invalidnosti v vse ustrezne kazalnike za merjenje zdravja ključen korak k izpolnitvi te obveznosti;

24.

poziva EU in države članice, naj upoštevajo zdravstveno stanje žensk in vprašanje staranja (starejših žensk) kot dejavnika pri vključevanju enakosti med spoloma in naj uporabijo financiranje glede na spol v svojih zdravstvenih politikah, programih ter raziskavah, od stopnje razvoja in oblikovanja do ocene vpliva; poziva okvirne raziskovalne programe, ki jih financira EU, in javne agencije za financiranje, naj v svoje politike vključijo oceno učinka glede na spol ter naj omogočijo zbiranje in analizo podatkov, ločenih po spolu in starosti, da bi ugotovili ključne razlike med odnosom moških in žensk do zdravja in tako podprli spremembo politike, ter uvedejo in zbirajo epidemiološka orodja za analiziranje vzrokov za različno pričakovano življenjsko dobo moških in žensk;

25.

meni, da morajo Evropska unija in države članice ženskam zagotoviti lahek dostop do kontracepcijskih sredstev in pravico do varnega splava;

26.

poziva Komisijo, naj državam članicam zagotovi primere dobre in najboljše prakse, da bi zagotovila enotnejši dostop do zdravljenja neplodnosti;

27.

poziva Evropsko unijo in države članice, naj se osredotočijo na človekove pravice žensk, zlasti s preprečevanjem, prepovedovanjem in preganjanjem krivcev prisilne sterilizacije žensk in pohabljanja ženskih spolnih organov;

28.

poziva EU in države članice, naj nasilje moških nad ženskami v vseh oblikah priznajo kot vprašanje javnega zdravja;

29.

poziva Evropsko unijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe v zvezi z dostopom do tehnologij asistirane reprodukcije, da bi odpravili diskriminacijo žensk na podlagi zakonskega stanu, spolne usmerjenosti ali narodnostnega ali etničnega porekla;

30.

poziva države članice, naj posnemajo Svetovno zdravstveno organizacijo pri priznavanju debelosti kot kronične bolezni in tako zagotovijo dostop do programov za preprečevanje debelosti in dostop do zdravljenja, ki dokazano prinaša pozitiven zdravstveni izid osebam, ki trpijo za debelostjo in potrebujejo zdravljenje, tudi zaradi preprečevanja nastanka nadaljnjih bolezni;

31.

poziva EU in države članice, naj načelo enakosti med spoloma vključijo v ukrepe za nadzor tobaka, kot priporoča Svetovna zdravstvena organizacija v Okvirni konvenciji o nadzoru tobaka, in naj oblikujejo kampanje proti kajenju, ki bodo namenjene predvsem mladim dekletom in ženskam;

32.

poziva države članice, naj spodbujajo in podpirajo medicinske in farmacevtske raziskave bolezni, ki večinoma prizadenejo ženske, in sicer v vseh fazah njihovega življenja, ne le v njihovi rodni dobi;

33.

poziva države članice, naj rešijo vprašanje neenakosti dostopa do zdravstvenega varstva, ki vpliva na človekov vsakdanjik, na primer na področju zobozdravstva ali oftalmologije;

34.

predlaga Evropski uniji in državam članicam, naj oblikujejo skladne politike in podporne ukrepe za ženske, ki ne delajo ali so zaposlene v sektorjih, kjer nimajo osebnega zdravstvenega zavarovanja, in poiščejo načine, da tem ženskam zagotovijo zavarovanje;

35.

odločno poziva Komisijo, naj v sodelovanju z organi držav članic spodbuja zglede najboljše prakse o določanju cen in povračilu stroškov za zdravila, vključno z učinkovitimi modeli za diferenciacijo farmacevtskih cen, da bi omogočili čim boljšo cenovno ustreznost zdravil in zmanjšali neenakosti dostopnosti do zdravil;

36.

opozarja, da je sprejetje evropskega patenta z ustrezno jezikovno ureditvijo in poenotenim sistemom za reševanje sporov bistveno za ponovno oživitev evropskega gospodarstva;

37.

ugotavlja, da je opravljeno delo Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov med drugim na področju varnosti proizvodov in oglaševanja prispevalo k obravnavi določenih vidikov neenakosti na področju zdravja v EU; v zvezi s tem poudarja, da je treba tesno spremljati informacije farmacevtskih podjetij, namenjenih bolnikom, zlasti najranljivejšim in najmanj poučenim skupinam, ter da je potreben učinkovit in neodvisen sistem farmakovigilance;

38.

poziva države članice, naj svoje sisteme zdravstvenega varstva prilagodijo potrebam najbolj prikrajšanih z oblikovanjem načinov določanja cen storitev, ki jih zaračunavajo zdravstveni delavci, da bodo zagotovile dostop vsem pacientom do zdravstvenih storitev;

39.

odločno poziva Komisijo, naj si čim bolj prizadeva, da bi države članice spodbudila k temu, da pacientom nujno omogočijo povračilo stroškov in storijo vse potrebno za zmanjšanje neenakosti pri dostopu do zdravil za zdravljenje bolezenskih stanj ali bolezni, kot so osteoporoza po menopavzi in Alzheimerjeva bolezen, za katere se v nekaterih državah članicah stroški zdravljenja ne povrnejo;

40.

poudarja, da imajo poleg nacionalnih vlad v mnogih državah pomembno vlogo v javnem zdravju, spodbujanju zdravja, preprečevanju bolezni in zagotavljanju zdravstvenih storitev tudi regionalni organi, ki jih je zato treba dejavno vključiti; opozarja, da je potreben pomemben prispevek regionalnih in lokalnih uprav ter drugih deležnikov, tudi na delovnih mestih in v šolah, zlasti kar zadeva zdravstveno vzgojo, spodbujanje zdravega načina življenja, učinkovito preprečevanje bolezni in zgodnje odkrivanja in diagnosticiranja bolezni;

41.

poziva države članice, naj podprejo „lokalni zdravstveni pristop“ in zagotovijo celovito zdravstveno varstvo, ki bo na voljo na lokalni ali regionalni ravni, s čimer bodo omogočile bolnikom večjo podporo v njihovem lokalnem in socialnem okolju;

42.

spodbuja vse države članice, naj ponovno ocenijo politike o zadevah, ki bistveno vplivajo na neenakosti na področju zdravja, npr. tobak, alkohol, hrana, farmacevtski izdelki ter javno zdravje in izvajanje zdravstvenega varstva;

43.

spodbuja države članice, naj v obmejnih regijah razvijejo partnerstva, da bi si delile stroške infrastrukture in dela, hkrati pa zmanjšale neenakosti na področju zdravja, zlasti kar zadeva enak dostop do najsodobnejše opreme;

44.

poziva Komisijo, naj preuči učinke sklepov na podlagi nacionalnih in regionalnih ocen učinkovitosti zdravil in medicinskih pripomočkov na notranjem trgu, zlasti dostopa za paciente, inovacije pri novih izdelkih in medicinske prakse, ki sodijo med pomembnejše elemente, ki vplivajo na enakost na področju zdravja;

45.

meni, da bi bilo treba pri izvajanju direktive o pravicah pacientov v čezmejnem zdravstvenem varstvu (2011/24/EU) opraviti ocene učinkov, da bi čim bolj natančno izmerili njeno učinkovitost v boju proti neenakostim na področju zdravja ter zagotovili ohranitev ustrezne ravni javnega zdravja in zagotavljanja varnosti pacientov, zlasti kar zadeva geografsko porazdelitev človeških in materialnih zdravstvenih virov;

46.

ugotavlja, da je za visokokakovostno in učinkovito čezmejno zdravstveno varstvo potrebna večja preglednost informacij za javnost, paciente, regulativne organe in izvajalce zdravstvenih storitev na področju vrste vprašanj, kot so pravice pacientov, dostop do odškodnine in predpisi za zdravstvene strokovnjake;

47.

obžaluje, da direktive o čezmejnem zdravstvenem varstvu ni spremljal zakonodajni predlog o mobilnosti zdravstvenih delavcev, v katerem bi bilo upoštevano tveganje bega možganov v EU, zaradi katerega se v nekaterih državah članicah zaskrbljujoče povečujejo geografske neenakosti; poziva Komisijo, naj to težavo reši, po možnosti ob prihodnji reviziji direktive o vzajemnem priznavanju poklicnih kvalifikacij (2005/36/ES);

48.

poziva države članice, naj v celoti izvajajo veljavno direktivo o vzajemnem priznavanju poklicnih kvalifikacij (2005/36/ES); v zvezi s kompleksnostjo zdravniških kvalifikacij spodbuja Komisijo, naj pri oceni in pregledu te direktive obravnava zakonodajne vrzeli, zaradi katerih postanejo bolniki bolj izpostavljeni tveganju za poškodbe in lahko ogrozijo njihovo pravico do varnega zdravljenja; Komisijo tudi poziva, naj še dodatno razmisli o uvedbi obvezne registracije pristojnih organov v informacijski sistem notranjega trga (IMI) in izboljša obseg, v katerem lahko pristojni organi proaktivno med seboj izmenjujejo podatke o disciplinskih ukrepih zoper zdravstvene strokovnjake z vzpostavitvijo ustreznega mehanizma opozarjanja;

49.

poziva Komisijo, naj v svojem naslednjem zakonodajnem predlogu o poklicnih kvalifikacijah okrepi mehanizem za priznavanje kvalifikacij v državah članicah;

50.

poudarja, da večja inovativnost pogosto privede do večjega dostopa do zdravljenja, kar je zlasti pomembno za oddaljena območja ali podeželje;

51.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami podpira razvoj storitev telemedicine kot sredstva za zmanjševanje geografskih razlik v dostopnosti zdravstvenih storitev tako na regionalni kot na lokalni ravni;

52.

poziva Svet in Komisijo, naj v okviru strategije Evropa 2020 v večji meri priznata dejstvo, da sta telesno in duševno zdravje ter dobro počutje ključna za boj proti izključenosti, ter naj v postopke spremljanja strategije Evropa 2020 vključita primerljive kazalnike, razslojene po socialnoekonomskem položaju in stanju javnega zdravja, in upoštevata diskriminacijo na podlagi starosti, zlasti pri kliničnih preiskavah za zdravljenje, ki je primernejše za starejše;

53.

meni, da morajo EU in države članice podpreti civilno družbo in ženske organizacije, ki spodbujajo človekove pravice žensk, vključno z njihovimi spolnimi in reproduktivnimi pravicami ter pravico do zdravega načina življenja in pravico do dela, da bi zagotovili, da bodo imele ženske besedo pri vprašanjih evropske in nacionalne zdravstvene politike;

54.

spodbuja države članice, naj podpirajo in gradijo zmogljivosti, mednarodne izmenjave in sodelovanje med vsemi ustreznimi deležniki v različnih sektorjih pri razvijanju in izvajanju politik za zmanjšanje neenakosti na področju zdravja;

55.

poziva države članice, naj podpirajo in izvajajo skupni pristop k oblikovanju politik na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, s čimer se uresničuje pristop „zdravje v vseh politikah“;

56.

poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo skupni niz kazalnikov za spremljanje neenakosti na področju zdravja glede na starost, spol, socialnoekonomski položaj, geografsko umeščenost in tveganja, ki izhajajo iz alkoholizma in zasvojenosti z drogami, ter določijo metodologijo za presojo zdravstvenih razmer v državah članicah, katere namen bosta prepoznavanje in prednostna obravnava področij izboljševanja in najboljših praks;

57.

poudarja, da so neenakosti na področju zdravja posledica socialnih razlik, ki so povezane z življenjskimi pogoji in socialnim vedenjem, spolom in raso, stopnjo izobrazbe, neenakomerno porazdelitvijo dohodka, zdravstveno oskrbo, preprečevanjem bolezni in spodbujanjem zdravja;

58.

poudarja, da se gonilo neenakosti na področju zdravja kaže kot povišano tveganje bolezni pri osebah iz prikrajšanih socialnih skupin (revnejših), ob upoštevanju, da je tveganje še bolj poudarjeno zaradi kombinacije revščine in drugih dejavnikov ranljivosti;

59.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bosta nalogi zmanjšanja neenakosti na področju zdravstva in izboljšanje dostopa do storitev telesnega in duševnega zdravja celovito obravnavani in vključeni v sedanje pobude, kot so partnerstvo za zdravo in aktivno staranje ter platforma EU za boj proti revščini in socialni izključenosti, ter v prihodnje pobude o zgodnjem otroškem razvoju in mladinskih politikah, osredinjenih na izobraževanje, usposabljanje in zaposlitev;

60.

poziva k boljšemu usklajevanju med agencijami EU, ki morajo imeti pomembno vlogo pri preprečevanju neenakosti na področju zdravja, zlasti med Evropsko fundacijo za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer, Evropskim centrom za preprečevanje in obvladovanje bolezni ter Evropsko agencijo za varnost in zdravje pri delu;

61.

poziva Komisijo, naj pomaga državam članicam pri boljši uporabi odprte metode usklajevanja, da se podprejo projekti za obravnavo dejavnikov, ki vplivajo na neenakosti na področju zdravja;

62.

poziva Komisijo, naj razvije načine za sodelovanje in vključitev vseh zadevnih deležnikov na evropski ravni v pospeševanje sprejetja in širjenja dobre prakse na področju javnega zdravja;

63.

med dejavniki zdravja poudarja pomen raznolike in kakovostne prehrane in v zvezi s tem spodbuja Komisijo k večji uporabi učinkovitih programov, začetih v okviru SKP (brezplačno razdeljevanje mleka in sadja v šolah ter hrane najbolj prikrajšanim skupinam);

64.

poziva države članice, naj vzpostavijo mrežo specifičnih socialnih, zdravstvenih in svetovalnih storitev s telefonskimi linijami za pomoč v ta namen, in sicer za ženske, pare in družine, da bi se preprečilo nasilje v družini ter nudili kvalificirana strokovna pomoč in podpora za tiste, ki ju potrebujejo, v sodelovanju z drugimi organi s tega področja;

65.

poziva Komisijo, naj državam članicam pomaga k boljšemu izkoristku kohezijske politike in strukturnih skladov EU, da bi se tako podprli projekti, ki prispevajo k obravnavi socialnih dejavnikov zdravja in zmanjševanju neenakosti na področju zdravja; poleg tega poziva Komisijo, naj pomaga državam članicam, da bi bolje izrabile program PROGRESS;

66.

poziva države članice, naj nehajo zmanjševati javne izdatke za zdravstvene storitve, ki so bistvene za uresničevanje visoke ravni zdravstvenega varstva žensk in moških;

67.

poziva Komisijo, naj pristop na podlagi ekonomskih in okoljskih dejavnikov zdravja ter „pravičnosti in zdravja v vseh politikah“ vključi v razvoj vseh notranjih in zunanjih politik EU, zlasti z namenom doseganja razvojnih ciljev tisočletja in še posebej dobrega zdravja mater;

68.

poziva vse države članice, naj priznajo pomen zdravja za družbo ter se pri merjenju razvoja družbe, skupnosti in posameznika ozrejo na kazalnike, ki sežejo dlje od pristopa, temelječega zgolj na BDP;

69.

poziva Svet, naj glede na socialne dejavnike zdravja in dejavnike tveganja, povezane z načinom življenja, kot so alkohol, tobak in prehrana, spodbuja prizadevanja za odpravljanje neenakosti na področju zdravja kot prednostno nalogo politik v vseh državah članicah, in sicer z ukrepi na področjih politik, kot so potrošniška politika, zaposlovanje, stanovanja, socialna politika, okolje, kmetijsto in hrana, izobraževanje, življenjski in delovni pogoji ter raziskave v skladu z načelom „zdravje v vseh politikah“;

70.

poziva Komisijo, naj podpira ukrepe, ki se financirajo v okviru sedanjega in prihodnjega akcijskega načrta za javno zdravje ter so namenjeni obravnavanju socialnih dejavnikov zdravja;

71.

poziva Komisijo, naj pripravi smernice za izboljšanje mehanizmov za spremljanje neenakosti na področju zdravja v celotni EU (med državami članicami in znotraj njih) s povečanjem zbiranja podatkov, tako da se združujejo bolj sistematične in primerljive informacije, ki dopolnjujejo obstoječe podatke o neenakostih na področju zdravja, ter z rednim spremljanjem in analizo;

72.

poziva Komisijo, naj razmisli o pripravi predloga priporočila Sveta ali katere koli druge ustrezne pobude Skupnosti, katere namen je spodbujanje in podpiranje razvoja celovitih nacionalnih strategij v državah članicah, tako na nacionalni kot na regionalni ravni, za zmanjšanje neenakosti na področju zdravja;

73.

poziva Komisijo, naj v svojih poročilih o napredku oceni učinkovitost ukrepov za zmanjšanje neenakosti na področju zdravja in izboljšanje zdravja, ki sta posledica politik, povezanih s socialnimi, ekonomskimi in okoljskimi dejavniki zdravja;

74.

poziva Komisijo, naj uporablja pristop „zdravje v vseh politikah“ na EU ravni oblikovanja politik in izvede ocene učinkov, ki upoštevajo rezultate glede pravičnosti na področju zdravja;

75.

meni, da odprti, konkurenčni in pravilno delujoči trgi lahko spodbujajo inovacije, naložbe in raziskave v zdravstvenem sektorju, za kar pa je potrebna znatna finančna podpora javnim raziskavam, da bi zagotovili nadaljnji razvoj trajnostnih in učinkovitih zdravstvenih modelov ter spodbudili razvoj novih tehnologij ter njihovih načinov uporabe na tem področju (npr. telemedicina) ter skupna metodologija za ocenjevanje tehnologij v zdravstvu, kar naj bi skupaj koristilo vsakemu posamezniku, tudi tistim iz nižjih socialno-ekonomskih skupin, in upoštevalo staranje prebivalstva;

76.

poziva Komisijo in države članice, naj podprejo programe osveščanja državljanov in okrepijo dialog s civilno družbo, socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami glede zdravja in zdravstvenih storitev;

77.

meni, da je treba povečati število žensk, ki sodelujejo pri oblikovanju zdravstvenih politik ter načrtovanju programov in opravljanju storitev na zdravstvenem področju;

78.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

7.7.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 199/37

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. februarja 2010 o spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Obdavčenje in razvoj – sodelovanje z državami v razvoju pri spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah (KOM(2010)0163),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. marca 2010 o učinkih svetovne finančne in gospodarske krize na države v razvoju in razvojno sodelovanje (2), deklaracije iz Monterreya (2002), konference o financiranju za razvoj v Dohi (2008), Pariške izjave (2005) in Agende za ukrepanje iz Akre (2008), kjer so bili beg kapitala in nezakoniti finančni tokovi izrecno navedeni kot glavna ovira za zbiranje domačih prihodkov za razvojne namene,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. junija 2010 o napredku pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja: vmesni pregled kot priprava na srečanje ZN na visoki ravni septembra 2010 (3),

—

ob upoštevanju vrhunskega srečanja G20 v Seulu 11. in 12. novembra 2010 ter pobude za krepitev mednarodnega sodelovanja z državami v razvoju za preprečevanje davčnih utaj in izogibanja plačilu davkov, ki jo je podalo nemško ministrstvo za gospodarsko sodelovanje in razvoj in se imenuje mednarodni davčni dogovor,

—

ob upoštevanju sklepov Mednarodne konference o obdavčitvi z dne 29. avgusta 2008 v Pretoriji,

—

ob upoštevanju sklepov vrhunskega srečanja skupine G20 2. in 3. aprila 2009 v Londonu,

—

ob upoštevanju stališča voditeljev po vrhunskem srečanju skupine G20 24. in 25. septembra 2009 v Pittsburghu in svoje resolucije z dne 8. oktobra 2009 o tem srečanju (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. aprila 2009 o vrhunskem srečanju skupine G20 2. aprila 2009 v Londonu (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. novembra 2007 o osnutku Uredbe Komisije o spremembi Uredbe (ES) št. 1725/2003 o sprejetju nekaterih mednarodnih računovodskih standardov v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z mednarodnim standardom računovodskega poročanja (MSRP) 8 glede razkritja poslovnih odsekov (6),

—

ob upoštevanju poročila norveške vladne komisije o davčnih oazah in razvoju iz junija 2009,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter Odbora za mednarodno trgovino (A7-0027/2011),

A.

ker je okrepitev davčnega sistema eden glavnih izzivov, s katerimi se soočajo države v razvoju pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja,

B.

ker so davki lahko zanesljiv in trajnosten vir za financiranje razvoja, če obstaja postopno obdavčevanje, učinkovita in uspešna davčna uprava, ki spodbuja davčno disciplino, ter pregledna in odgovorna uporaba javnih prihodkov,

C.

ker se države v razvoju zaradi nezadostnih človeških in finančnih virov za pobiranje davkov, slabih upravnih zmogljivosti, korupcije, pomanjkanja legitimnosti političnega sistema, neenakomerno porazdeljenih dohodkov in slabega davčnega upravljanja soočajo s pomembnimi izzivi pri povečanju davčnih prihodkov,

D.

ker glavne oblike nezakonitih finančnih tokov in bega kapitala vključujejo zlasti prirejanje cen pri transakcijah med državami za privabljanje neposrednih tujih naložb (FDI - Foreign Direct Investment), kroženje kapitala zaradi izkoriščanja davčnih ugodnosti (round-tripping), prejemanje dvojnega plačila (double-dipping), prenos velikih količin gotovine, nepregledne in neugodne investicijske protokole ter tihotapljenje,

E.

ker off-shore centri in davčne oaze omogočajo nezakonit beg kapitala, ki skupaj znaša 1 trilijon USD; ker so ti nedovoljeni denarni odlivi v grobem enaki desetkratniku pomoči, ki jo države v razvoju prejemajo za zmanjšanje revščine in gospodarski razvoj,

F.

ker davčne oaze, ki ponujajo predpise o tajnosti in registracijo navideznih sedežev ter nično davčno stopnjo, da privabljajo kapital in dohodke, ki bi morali biti obdavčeni v drugih državah, ustvarjajo škodljivo davčno konkurenco,

G.

ker je davčna konkurenca povzročila prenos davčnega bremena na delavce in gospodinjstva z nizkimi dohodki ter sprožila škodljivo zmanjšanje sredstev za javne storitve v revnih državah,

H.

ker davčne goljufije v državah v razvoju povzročajo letno izgubo davčnih prihodkov, ki desetkrat presega razvojno pomoč iz razvitih držav,

I.

ker so možnosti za spodbujanje zbiranja domačih prihodkov dodatno oslabljene zaradi globalne liberalizacije mednarodnih trgov, kar povzroča nadomestitev davčnih prihodkov z drugimi domačimi prihodki; ker raziskave Mednarodnega denarnega sklada kažejo, da so bogate države uspele nadomestiti zmanjšanje davka na dohodek kot glavni vir prihodka z drugimi viri prihodkov, zlasti z DDV, pa so najrevnejše države v najboljšem primeru nadomestile le za približno 30 % izgubljenih davkov na dohodek (7),

J.

ker ugotovitve načrtnega pregleda mednarodnega davčnega dogovora kažejo, da je treba dodatno uskladiti donatorje na področju obdavčitve in razvoja,

K.

ker obstoj velikega neformalnega sektorja v gospodarstvu ovira zbiranje notranjih virov,

L.

ker se v veliko državah v razvoju razmah potrošnih dobrin ne more začeti, ker ne prejemajo ustreznega deleža nadomestil za rudnine, do katerega so upravičene,

M.

ker veliko držav v razvoju ne doseže niti najnižje davčne ravni, ki bi bila potrebna za financiranje javnih storitev in mednarodnih obveznosti, kot je zmanjšanje revščine,

N.

ker so davki vir dohodka, ki je potencialno stabilnejši in bolj trajnosten od pomoči ter boljše spodbuja prevzemanje odgovornosti zadevnih držav,

O.

ker zaradi poročanja na konsolidirani osnovi pogosto nastajajo težave pri opredelitvi podjetij, ki jih je treba obdavčiti, in pri določanju prave davčne stopnje zaradi njihove zapletene korporativne strukture in porazdelitve gospodarske dejavnosti med njimi,

P.

ker tako imenovani oderuški skladi, ki imajo pogosto sedež v davčnih oazah, vse pogosteje kupujejo dolgove držav v razvoju po izjemno nizki ceni in potem vložijo tožbo za prvotni znesek dolga (pogosto z obrestmi in kazenskimi taksami) ter s tem precej zmanjšajo možnosti držav v razvoju za delovanje na podlagi lastnih dodatnih davčnih prihodkov,

Q.

ker ni zakonov, ki določajo zgornjo mejo dobička, ki ga lahko ustvari oderuški sklad s sprožitvijo tožbe zoper države v razvoju za izterjavo neplačanega dolga, in ker ni regulativnih struktur, ki bi razkrile, kdo so oderuški skladi in tudi koliko so plačali za ta dolg, ki je bil pred tem obravnavan kot dolg brez vrednosti,

R.

ker so v veliko državah v razvoju za podjetja določene različne stopnje davka na dohodek, ki ne temeljijo le na dohodku in dividendah, temveč tudi na poslovnih sektorjih, kar pomeni, da je sektorska dodelitev virov izkrivljena zaradi različnih davčnih stopenj,

S.

ker je treba davčno disciplino opredeliti kot poskus plačevanja na pravem mestu ob pravem času, kar pomeni, da ekonomsko bistvo izvršenih transakcij sovpada s krajem in obliko poročanja o njih za davčne namene,

1.

se strinja s Komisijo, da so učinkoviti in pošteni davčni sistemi bistveni za zmanjšanje revščine, dobro vodenje in izgradnjo države;

2.

pozdravlja pobudo Komisije za okrepitev zmogljivosti dobrega upravljanja v davčnih zadevah na področju razvoja in meni, da obstaja potreba po regulativnem okviru, ki bi bil namenjen podpori mednarodnemu sodelovanju v davčnih zadevah, preglednosti, razvoju javnega in zasebnega sektorja in gospodarski rasti;

3.

poudarja, da v državah v razvoju delež davkov v razmerju do BDP znaša med 10 % in 20 %, v razvitih državah pa je ta delež od 25 % do 40 %; regrets that too little support has been given so far by donors to tax-related assistance; v tem okviru pozdravlja predlog Komisije za zagotovitev večje podpore državam v razvoju, da se jim zagotovita pomoč pri davčnih reformah in krepitvi davčne uprave v zvezi z Evropskim razvojnim skladom za države AKP, instrumentom za razvojno sodelovanje, Evropskim instrumentom sosedstva in partnerstva ter podpora nacionalnim nadzornim organom, parlamentom in nedržavnim akterjem;

4.

ugotavlja, da bi morali nameniti večjo pozornost prizadevanju za krepitev zmogljivosti v državah v razvoju in jim tako pomagati pri učinkoviti uporabi izmenjave informacij ter učinkovitemu preprečevanju davčnih utaj z njihovo lastno notranjo zakonodajo;

5.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so za davčne sisteme v mnogih revnih državah še vedno značilne zelo ozko opredeljene davčne osnove, oprostitve davčnih obveznosti za izbrane, davčno mirovanje za podjetja, kar močno spodbuja izogibanje davkom, saj lahko obdavčena podjetja stopijo v poslovni odnos s podjetji, ki so oproščena davkov, zaradi prenosa dobička, ogromni prihodki od naravnih virov, ki se neevidentirano porabljajo; velik pretok nezakonitega kapitala, povezan z ogromnimi davčnimi utajami;

6.

poudarja, da davčnih prihodkov ne bi smeli obravnavati kot nadomestilo za tujo pomoč, ampak kot sestavni del javnih prihodkov, ki omogočajo razvoj teh držav;

7.

poudarja, da so učinkoviti, progresivni in pravični davčni sistemi bistveni za razvoj, saj prispevajo k financiranju javnih dobrin, izgradnji držav in dobremu upravljanju, da mora biti cilj revnih držav nadomestiti odvisnost od tuje pomoči s samozadostnostjo na davčnem področju ter da utaja in izogibanje plačilu davkov ovirata izpolnitev razvojnih ciljev;

8.

obžaluje, da davčne oaze slabijo demokratično vodenje, omogočajo večji donos gospodarskih kaznivih dejanj, spodbujajo iskanje koristi (rent-seeking) in povečujejo nepravično razdelitev dohodkov od davkov; poziva EU, naj si prizadeva, da bo boj proti davčnim oazam in korupciji na vrhu programa mednarodnih finančnih in razvojnih institucij;

9.

opozarja, da države v razvoju zaradi davčnih utaj izgubljajo veliko finančnih sredstev in da je boj proti davčnim oazam ena od ključnih prednostnih nalog EU, da bi državam v razvoju učinkovito olajšali dostop do njihovih davčnih prihodkov; opozarja, da je treba v zvezi s tem sprejeti ustrezne ukrepe na evropski in mednarodni ravni v skladu z zavezami, sprejetimi zlasti v okviru skupine G20;

10.

opozarja, da bodo pozitivni učinki sporazumov o gospodarskem partnerstvu vidni šele srednje- do dolgoročno, medtem ko prinaša znižanje carinskih tarif izgubo prihodkov že na kratek rok;

11.

poudarja, da je dodatno pozornost treba nameniti težavam, s katerimi se srečujejo države v razvoju pri povečanju notranjih dohodkov v globalnem okviru: mnoge oprostitve so odobrene velikim domačim in tujim gospodarskim družbam, da bi tako privabili naložbe; poziva EU, naj pomaga državam v razvoju pri razvoju davčnih sistemov, ki jim bodo omogočili, da bodo imele koristi od procesa globalizacije;

12.

poudarja, da imajo najrevnejše države težave z nadomeščanjem padca davkov na dohodek, ki je posledica sedanje globalne liberalizacije trgovine, z drugimi vrstami notranjih virov, kar bi v najboljšem primeru nadomestilo približno 30 odstotkov izgub davka na dohodek;

13.

poudarja, da davčne oaze s povečanjem konkurence pri privabljanju mobilnega kapitala posegajo v suverenost držav v razvoju, da bi obdavčile dohodek od kapitala kot sredstvo za razširitev davčne osnove, saj imajo te države že zdaj skromnejšo davčno osnovo od bogatih držav;

14.

opozarja, da nesorazmeren dostop do informacij, ki je posledica predpisov o tajnosti v davčnih oazah, zmanjšuje učinkovitost mednarodnih finančnih trgov, saj vodi v višje premije za tveganje in s tem povečuje stroške posojil za bogate in revne države;

15.

se zaveda, da bo kvalitativno in kvantitativno izboljšanje pri uporabi domačih prihodkov držav v razvoju dolgoročno obrodilo sadove; poziva Evropsko unijo k ohranitvi svoje ponudbe za pomoč v vseh oblikah, kolikor se bo državam v razvoju zdela potrebna za financiranje njihovega lastnega razvoja;

16.

znova poudarja, da sta dobro upravljanje in kakovost institucij najpomembnejši gonili gospodarskega razcveta; zato poziva Komisijo, naj pomaga davčnim organom, sodstvu in protikorupcijskim agencijam v državah v razvoju pri njihovem prizadevanju za oblikovanje progresivnega in trajnostnega davčnega sistema, ki bo sčasoma prinesel koristi pri upravljanju zaradi večje verodostojnosti in odgovornosti, ter naj učinkovito vključi načelo dobrega upravljanja davčnih zadev v načrtovanje, izvrševanje in spremljanje državnih in regionalnih strateških dokumentov; poziva države članice, naj uresničijo svoje zaveze o davčni pomoči ter naj se borijo proti podkupovanju, ki ga izvajajo podjetja s sedežem na območjih v njihovi jurisdikciji, svoje dejavnosti pa izvajajo v državah v razvoju; priporoča, naj Komisija v proračunski postopek vključi nacionalne parlamente držav v razvoju, zato da se krepijo harmonični odnosi in spodbuja večja preglednost tega postopka;

17.

opozarja, da dobrega upravljanja v davčnih zadevah ni mogoče izvažati ali vsiljevati od zunaj ter da se mora vsaka država odločiti o svoji davčni politiki; v tem okviru poziva Komisijo in nacionalne vlade, naj ne postavljajo ovir, ampak naj sodelujejo z vsemi državami, ki bi se odločile za skladno in pošteno povečanje davkov, kar bi vplivalo na tuja podjetja, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, zlasti na področju izkoriščanja primarnih virov, ki so pomemben vir blagostanja v državah v razvoju;

18.

poziva Komisijo, naj v ustrezne sporazume, sklenjene med EU in tretjimi državami, vključi klavzulo o upravljanju v davčnih zadevah, vključno z nadzorom njenega izvajanja;

19.

opozarja, da zmanjšanje carinskih virov, ki izhaja zlasti iz sporazumov o gospodarskem partnerstvu z Evropsko unijo, negativno vpliva na finančne vire, ki so neposredno na voljo državam v razvoju; v zvezi s tem in za nadomestitev teh izgub poziva Komisijo, naj v okviru morebitne pomoči pri izboljšanju nacionalnih davčnih sistemov spodbuja države v razvoju k temu, da bi dajale prednost neposrednim progresivnim davkom pred posrednimi davki, zlasti davki na potrošnjo, ki zaradi svoje narave najbolj prizadenejo ljudi z nizkimi dohodki;

20.

poziva, naj se v okviru sporazumov o gospodarskem partnerstvu (SGP) sistematično izvajajo ukrepi za podporo davčnim reformam, zlasti v obliki materialne (informacijski sistemi) in organizacijske pomoči (pravno usposabljanje in usposabljanje na davčnem področju uslužbencev davčne uprave), če država v razvoju zaprosi zanjo; poudarja, da so za afriške države, ki še vedno ne prejemajo dolgoročne pomoči na davčnem področju, potrebna posebna prizadevanja;

21.

ponovno poudarja, da je treba povečati skladnost med razvojno in trgovinsko politiko Evropske unije; opozarja, da Evropska unija kot celota, vključno z državami članicami, ostaja vodilna donatorica razvojne pomoči s 56-odstotnim svetovnim deležem in absolutno vrednostjo pomoči 49 milijard EUR v letu 2009, čeprav je kriza verjetno zaostrila nestanovitnost cen osnovnih proizvodov in povzročila zmanjšanje dotoka kapitala in pomoči državam v razvoju; poudarja, da bi v zvezi s tem morala biti prednostna naloga držav v razvoju vzpostavitev učinkovitega sistema obdavčenja za zmanjšanje odvisnosti držav v razvoju od zunanje pomoči in drugih nepredvidljivih zunanjih finančnih tokov;

22.

poziva k skladnosti med finančno podporo EU, zagotavljanjem dostopa do trgov EU določenim državam in njihovo ravnjo sodelovanja, ob upoštevanju načel dobrega upravljanja na davčnem področju;

23.

pozdravlja regionalno pobudo za sodelovanje na davčnem področju, da se državam v razvoju omogoči razprava o vlogi obdavčenja pri oblikovanju države in gradnji zmogljivosti ter izmenjava najboljše prakse na področju davčne uprave;

24.

opozarja, da je glavni izziv revnih držav razširitev davčne osnove; poudarja, da je padec davkov na dohodek (med drugimi dejavniki) povzročil uvedbo davka na porabo (DDV ali energetski davek); meni, da DDV sicer omogoča razširitev davčne osnove v gospodarstvih z velikimi neformalnimi sektorji, vendar nediskriminatorna narava DDV najmočneje prizadene revno prebivalstvo; meni, da mora razvojna pomoč EU dati prednost pobudam za izboljšanje učinkovitosti in preglednosti davčnih sistemov, na primer z odkrivanjem načinov, kako bi države v razvoju z neposrednim ali posrednim obdavčevanjem lahko razširile svojo davčno osnovo/davek od dohodka;

25.

opozarja, da mora biti cilj širjenja trgovinske izmenjave z državami v razvoju spodbuditev trajnostne gospodarske rasti in razvoja teh držav; ugotavlja, da odprava carin pomeni posledično izgubo carinskih prihodkov in jo je treba torej bolje nadzorovati, biti mora bolj progresivna in potekati sočasno z izvajanjem davčnih reform, ki omogočijo uporabo prihodkov iz nadomestnih virov (DDV, davek na premoženje, davek na dohodek);

26.

zaskrbljeno ugotavlja, da so med leti 1991 in 2004 afriško celino vsako leto zapustile milijarde dolarjev; zlasti poudarja, da so ti odlivi ocenjeni na 7,6 % letnega BDP regije, zaradi česar so afriške države neto upniki držav donatork; meni, da bosta uradna razvojna pomoč in odpis dolga, ki ju zagotavljajo razvite države, učinkovita le, če bodo G20, OECD in EU v enaki meri sprejeli konkretne ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da davčne utaje ne bodo spodkopavale davčne osnove v državah v razvoju; v zvezi s tem poziva ZN in OECD, naj v tesnem sodelovanju z Afriškim forumom o davčnih upravah nadaljujeta svoje delo na tem področju;

27.

vztraja pri tem, da morajo ustrezni načini za oblikovanje nadomestnih virov za zbiranje prihodkov nuditi podporo in ne smejo odvračati od inovacij, podjetništva in ustanavljanja malih in srednjih podjetij, ki krepijo lastništvo in lokalni razvoj;

28.

poudarja, da utegnejo biti upravni stroški, zlasti za večstopenjski sistem DDV, previsoki za države v razvoju, katerih davčni organi niso opremljeni s potrebnimi finančnimi in človeškimi viri, zato jih je treba natančno pregledati; verjame, da je treba biti v takih primerih pri izbiri trošarin izjemno previden ter natančno izbrati nekaj vrst blaga, predvsem na podlagi tega, da njihova poraba negativno vpliva na družbo, povpraševanje po njih pa ponavadi ni prožno (tobak, alkohol ipd.); v primeru omejitve prav tako zahteva, da se opredeli in obdavči tista podjetja, ki bi utegnila biti odgovorna za večje davčne dohodke (na primer podjetja, ki se ukvarjajo s pridobivanjem surovin);

29.

poudarja, da je pomembna zahteva, ki jo je treba izpolniti za povečanje neposredne obdavčitve, vključitev neformalnega sektorja v formalno gospodarstvo ter izboljšanje poslovnega okolja;

30.

poudarja, da globalno davčna konkurenca bolj prizadene države v razvoju, saj večji delež njihovih prihodkov od davka črpajo iz kapitala, za pobiranje drugih davkov pa imajo malo možnosti; ugotavlja, da je treba v primeru upada prihodkov zaradi konkurence razširiti davčno osnovo ali se v celoti vzdržati konkurence, če je to ustrezno in če dejavnike, kot so dobro upravljanje, pravna varnost in preprečevanje nacionalizacije, ogroža konkurenca pri pritegovanju neposrednih tujih naložb; poudarja, da države z nizkimi prihodki potrebujejo zmogljivost za učinkovita pogajanja z večnacionalnimi družbami, da bi si od dobička družb zagotovile ustrezen delež, ter opozarja, da bi morale imeti dovolj političnega prostora za uvedbo ukrepov za nadzor kapitala, saj je pravica za zbiranje in prerazporejanje davčnih prihodkov eno od osrednjih meril suverenosti in zakonitosti držav ter predpogoj za dobro upravljanje;

31.

poudarja, da je francoska vlada naročila raziskave na temo političnih pobud za obdavčevanje, a da je potrebnih še več ukrepov; zato poziva Komisijo, naj preuči, ali bi lahko z različnimi pristopi k prenosu pomoči, npr. subvencije proti posojilom, pomagala pri omejevanju ali izravnavanju morebitnih negativnih učinkov pomoči na povečanje prihodkov in ali proračunska podpora in s tem povezane izboljšave v preglednosti in učinkovitosti upravljanja javnih odhodkov dolgoročno prispevajo k večji pripravljenosti državljanov za plačevanje davkov;

32.

ugotavlja, da je bilo premalo pozornosti posvečene temu, kako lahko vlade z davčno politiko zmanjšajo neenakosti v prihodkih in blaginji z zmanjšanjem sedanjih razlik med spoloma, ko gre za davčne obveznosti;

33.

v davčnih sistemih držav v razvoju zahteva osredotočanje na načela nevtralnosti, enakosti in enostavnosti s pomočjo:

34.

je prepričan, da mora Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj opredeliti nove smernice v zvezi s transfernimi cenami, kar je nepogrešljivo za boj proti praksam nekaterih multinacionalk, ki svoje dobičke prenašajo v države z ugodnejšo davčno politiko, in da se zagotovi plačilo davkov v državah, vključno z državami v razvoju, v katerih so ta dobiček ustvarile;

35.

meni, da je nujno potreben sistem obdavčenja z nizko stopnjo za osebe z nizkimi in srednjimi dohodki, ki temelji na širši davčni osnovi in izključuje vse oprostitve ter diskrecijske davčne ugodnosti, zlasti za dejavnosti pridobivanja mineralnih surovin; poudarja, da so potrebna javna vlaganja v projekte, ki imajo pozitiven lokalni učinek na gospodarstvo, družbo in okolje, pri čemer se nikakor ne sme omogočiti davčnega dampinga;

36.

poudarja, da manipulacija tržnih cen najbolj očitno spodbuja nezakonite finančne odlive; poziva Komisijo, naj prispeva k izboljšanju strokovnega znanja javnosti o teh vprašanjih v državah v razvoju in si prizadeva za konkretne predloge, s katerimi bo zagotovila, da bodo države G20, OECD, ZN in STO razmislile o širši določitvi meril in metod za preprečevanje manipulacije tržnih cen, med katere spadajo metode primerljivega donosa ZDA, ki so se pri ugotavljanju nepravilnih cenitev transakcij izkazale za obetavne;

37.

poziva k boju proti nezakoniti manipulaciji transfernih cen in k pregledu svetovnih predpisov na področju davkov, ki presegajo metode primerljivega donosa, saj morda obstajajo obetavnejše nadomestne možnosti, s katerimi bi bilo mogoče učinkoviteje obravnavati težavo manipulacije cen; poudarja, da morajo EU, G20 in WTO svoja prizadevanja v splošnem osredotočiti na pristope, ki se zanašajo na neodvisno tržno načelo, ki pravi, da morajo za davčno relevantne transakcije veljati enaki pogoji kot za transakcije med neodvisnimi podjetji;

38.

poziva EU, naj se v okviru G20 in OECD zavzema za načelo samodejne izmenjave informacij o davčnih zadevah v skladu z direktivo EU o obdavčitvi prihrankov kot načinom za zajezitev nezakonitih finančnih tokov v države, kjer velja davčna tajnost;

39.

poziva k uvedbi davka na finančne transakcije, saj bi prihodki iz tega vira izboljšali delovanje trga z zmanjšanjem špekulacij ter prispevali k financiranju svetovnih javnih dobrin, kot so razvoj in spopadanje s podnebnimi spremembami, ter zmanjšali javnofinančne primanjkljaje; poziva Komisijo, naj čim prej izdela študijo izvedljivosti, pri tem pa upošteva konkurenčne pogoje na svetovni ravni in po potrebi pripravi konkretne zakonodajne predloge;

40.

predlaga vključitev posebne določbe o dobrem upravljanju na davčnem področju v pregled sporazuma iz Cotonouja;

41.

poziva države članice EU, naj v okviru dvostranskih programov pomoči sprejmejo podobne ukrepe;

42.

poziva k razvoju pobud za spodbujanje večje preglednosti nad prihodki iz naravnih virov, med drugim s konvencijo OECD o boju proti podkupovanju in pobudo za preglednost v ekstraktivnih industrijah (EITI); pozdravlja sprejetje predlogov sprememb o preglednosti in „krvavih rudninah“ iz Konga k reformi finančne ureditve ter poziva Komisijo, naj poda podobno zakonodajno pobudo brez zmanjšanja odgovornosti vlad držav v razvoju ali nalaganja čezmernega upravnega bremena podjetjem, saj je v državah v razvoju to že bilo predmet kritik interesnih skupin in bi lahko imelo nasprotne učinke od želenih;

43.

poudarja, da je treba vztrajati pri izkoriščanju naravnih virov, da bi posamezni državi pomagali pri izpolnitvi širših družbenih in gospodarskih ciljev; kar za vlade držav v razvoju pomeni začrtati vizijo (če želijo tudi v sodelovanju z mednarodnimi interesnimi skupinami in strokovnjaki) o tem, kako sektor virov ustreza gospodarski prihodnosti države; meni, da je za nekatere države morda najboljša uporaba danih virov v tem, da jih pustijo v zemlji za črpanje v prihodnosti, za druge pa je morda primernejše hitro črpanje, saj pomenijo prehodni vir domačih prihodkov, s katerim lahko ustvarijo prihodke za vzdrževanje naložb, potrebnih za rast in izpolnjevanje nujnih človeških potreb;

44.

poudarja, da bi morale biti države v razvoju enakopravni partnerji pri razpravi in sprejemanju novih pobud v sektorju črpanja naravnih virov; poudarja, da mora nova ureditev na tem področju dobiti obliko splošnih mednarodnih standardov, da bi preprečili nastanek dodatnega mozaika predpisov, ki bi imeli z vidika vlad, davčnih uprav in mednarodnih podjetij nasproten učinek od predvidenega;

45.

poudarja, da predlogi Komisije in pobude nevladnih organizacij za preglednost v sektorju ekstraktivnih industrijskih panog, npr. listina o naravnih virih, načela Equator in smernice za vlagatelje podjetja Critical Resource dejansko koristijo podjetjem; omogočajo pravno varnost ter trajnostna dolgoročna partnerstva in delujejo kot varovalo pred ponovno nacionalizacijo, ponovnim odprtjem pogajanj ali izključitvijo; ugotavlja tudi težave, ki jih je treba obravnavati, na primer dejstvo, da bi bila podjetja morda primorana razkriti poslovno občutljive podatke, zaradi česar bi se znašla v konkurenčno podrejenem položaju, ali to, da nekateri sporazumi z vladami temeljijo na tajnih informacijah;

46.

ugotavlja, da bi bilo treba rente od izkoriščanja naravnih virov zmeraj obravnavati kot začasen način povečanja javnofinančnih prihodkov; poudarja, da uspeh pri obdavčitvi virov pogosto prinaša prednosti pri neposrednih davkih, na primer davkih na dohodek podjetij, ter pri nedavčnih prihodkih, na primer nadomestilih;

47.

poudarja, da je veliko držav, ki prejemajo rento od naravnih virov, zlasti nafte in mineralov, premalo motiviranih, da bi bile odgovorne, odzivne ali učinkovite; ponovno poudarja, da so za boj proti gospodarskemu kriminalu nujni močni institucionalni in demokratični nadzorni mehanizmi; še posebej poziva Komisijo, naj okrepi razvojno pomoč na področju oblikovanja pogodb o vprašanjih črpanja naravnih virov med večnacionalnimi podjetji in državami v razvoju;

48.

poziva Komisijo in Svet, naj se z zagotavljanjem finančnih sredstev in sodelovanjem v upravnih organih bolj vključita v pobudo za preglednost v ekstraktivnih industrijah;

49.

opozarja, da je kakovost računovodskega poročanja bistvena za učinkovit boj proti davčnim utajam; meni, da je za ekstraktivne industrijske panoge izjemno pomembno poročanje po državah; vendar opozarja, da bi bilo enako koristno tudi za vlagatelje v vse sektorje, s čimer bi prispevali k splošnemu dobremu upravljanju; zato poziva Komisijo, naj se zavzema za to, da se v mednarodni standard računovodskega poročanja IASB vključi zahteva, da vse večnacionalne korporacije svoje prihodke in plačane davke poročajo po državah; opozarja, da je takšna zahteva v skladu s potrebo po izboljšanju družbene odgovornosti večnacionalnih podjetij; poziva Komisijo, naj vključi poročanje po državah v spremembo direktiv o računovodstvu;

50.

zahteva, da se za čezmejne družbe uvedejo obveznosti finančnega poročanja po posameznih državah, vključno z dobički pred in po uvedbi davka, in tako povečata preglednost in dostop davčnih uprav do pomembnih podatkov; meni, da bi EU, zato da se zagotovi enotna pokritost vseh sektorjev in vseh družb, morala uvesti to načelo pri naslednjih pregledih direktive o preglednosti in računovodskih direktiv EU, medtem ko bi Komisija na mednarodni ravni morala izvajati pritisk na Upravo za mednarodne računovodske standarde (IASB), da bi ta hitro izdelala ustrezen celovit standard; ponovno poziva Komisijo, naj Parlamentu v naslednjih šestih mesecih poroča o izidu javnih razprav in razprav z Upravo za mednarodne računovodske standarde (IASB);

51.

poudarja, kako pomembno je poročanje po posameznih državah, in zahteva, da se okrepijo pogajanja na tem področju;

52.

je seznanjen z ugotovitvami raziskave mednarodnega davčnega dogovora, da je treba dodatno uskladiti donatorje na področju davkov in razvoja; poziva Komisijo, naj v skladu s tem sprejme pobude in okrepi svojo podporo večstranskim in regionalnim pobudam, kot sta Afriški forum o davčnih upravah in Interameriški center davčnih uprav;

53.

poudarja, da s konvencionalno uradno razvojno pomočjo ne bo mogoče izkoreniniti revščine po svetu, če v okviru G20, OECD in EU ne bodo sprejeti drzni ukrepi, s katerimi bi zatrli davčne oaze in škodljive davčne strukture;

54.

ugotavlja, da so se finančna središča z ugodnimi davčnimi sistemi na vrhunskem srečanju G20 z dne 2. aprila 2009 zavezala k standardom OECD za preglednost in izmenjavo informacij; kljub temu ugotavlja, da škodljive strukture davčnih oaz še vedno prevladujejo; ponovno poziva k ukrepom za boj proti davčnim oazam, ki bodo presegli okvir OECD zaradi njegovih številnih pomanjkljivosti; v zvezi s tem ponovno izraža zaskrbljenost nad dejstvom, da mednarodni standardi OECD predvidevajo izmenjavo informacij na zahtevo in da ni samodejne izmenjave informacij v skladu z direktivo o obdavčitvi prihrankov; enako kritizira dejstvo, da OECD vladam dovoljuje, da se izognejo črnemu seznamu zgolj s tem, da obljubijo, da bodo upoštevale načela izmenjave informacij, ne da bi zagotovile, da bodo ta načela dejansko prenesle v prakso; prav tako meni, da je zahteva o sklenitvi sporazumov z 12 drugimi državami za odstranitev s črnega seznama samovoljna, saj ni povezana s kakovostnimi kazalniki, ki bi omogočali objektivno presojo izpolnjevanja prakse dobrega upravljanja;

55.

poudarja, da se vsako leto kar 800 milijard EUR iz držav v razvoju porazgubi v davčnih oazah in nezakonitih finančnih tokovih; ugotavlja, da bi utegnila biti večja preglednost finančnega procesa odločilen korak na poti do zmanjševanja revščine in znatnega ustvarjanja bogastva;

56.

meni, da se mora samodejna izmenjava informacij odvijati v vseh okoliščinah; v zvezi s tem pozdravlja predlog Komisije o upravnem sodelovanju na področju davkov, da bi razširili sodelovanje med državami članicami na vse vrste davkov, odpravili bančno tajnost in uvedli samodejno izmenjavo podatkov kot splošno pravilo;

57.

je zadovoljen, ker so nekatere države članice podpisale Konvencijo Sveta Evrope in OECD o medsebojni upravni pomoči pri davčnih zadevah, in poziva 17 držav članic, ki tega še niso storile, naj podpišejo to konvencijo;

58.

poziva EU, naj okrepi prizadevanja in sprejme konkretne ukrepe, na primer sankcije v primeru utaje davkov in nezakonitega bega kapitala; zahteva, da Svet v tesnem sodelovanju s strokovno skupino ZN za mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah preuči možnost večstranskega mehanizma za samodejno izmenjavo davčnih informacij;

59.

poziva Komisijo, naj sprejme strožja merila za opredelitev davčnih oaz in naj si prizadeva za mednarodno zavezujoč večstranski sporazum o samodejni izmenjavi davčnih podatkov, vključno za sklade in fundacije, v katerem bi bili za primere nespoštovanja navedeni protiukrepi; poziva Komisijo, naj države v razvoju podpre pri njihovem boju proti nezakonitim odlivom in begu kapitala, saj so glavna ovira za uporabo domačih prihodkov za razvojne namene; opozarja Komisijo zlasti na stališče Evropskega parlamenta z dne 24. aprila 2009 o predlogu direktive Sveta o spremembi Direktive 2003/48/ES o obdavčevanju dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti (8) in na ukrepe, priporočene za boj proti davčnim oazam;

60.

izraža zaskrbljenost, ker davčni sporazumi niso ugodno vplivali na porazdelitev prihodkov od davkov; ugotavlja, da metoda, po kateri se pravica do obdavčitve določi po načelu države sedeža in ne države izvora, prispeva k favoriziranju davčnih oaz; meni, da je treba preučiti pravičnost davčnih sporazumov, ki omogočajo zagotavljanje primarne pravice do obdavčenja v državi izvora, kjer se dejansko izvaja dejavnost;

61.

obžaluje, da skupina G20 še ni predstavila jasnega časovnega načrta in konkretnih sankcijskih mehanizmov za učinkovit boj proti davčnim oazam; poziva k sprejetju mednarodne konvencije, ki bo vključevala sankcije za nekooperativne jurisdikcije in finančne institucije, ki sodelujejo z davčnimi oazami, da bi se odpravile škodljive davčne strukture; poziva EU, naj sprejme podobne ukrepe, kot je zakon ZDA za odpravo zlorabe davčnih oaz, in naj preuči možnost odvzema dovoljenja za opravljanje bančnih storitev finančnim ustanovam, ki uporabljajo davčne oaze;

62.

meni, da bi morala EU na evropski in mednarodni ravni zagotoviti tudi skladnost pri izvajanju standardov na področju bonitetnega nadzora, davkov ter pranja denarja;

63.

poziva k mednarodnemu razkritju struktur oderuških skladov, da se jih odkrije in prepove njihovo delovanje;

64.

poziva, naj se v okviru sporazumov o gospodarskem partnerstvu uvede mehanizem za neodvisen nadzor, ki bo ocenjeval neto davčni učinek odprave carin sočasno z doseženim napredkom na področju davčnih reform v vsaki državi posebej; poziva k uvedbi določbe, ki predvideva obvezen splošni pregled vsakega sporazuma o gospodarskem partnerstvu v obdobju od tri do pet let in omogoča spremembo določb vsakega sporazuma v prid izkoreninjenju revščine, trajnostnemu razvoju in regionalnemu povezovanju; poziva k obveznemu pregledu napredka posameznih držav pri izvajanju davčnih reform ali učinkovitem pobiranju davkov v skladu z najnovejšimi različicami vzorčne konvencije Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj o davku na dohodek in kapital;

65.

poudarja, da morajo v državah v razvoju zlasti pri davčni in proračunski politiki sodelovati tudi davčne uprave (če niso del ministrstva za finance) na način, ki ne spodbuja rivalstva in zavisti, pač pa neguje naravo dobrih odnosov in dobrega upravljanja v davčnih zadevah;

66.

poziva k vzpostavitvi ali institucionalni izboljšavi (če so že vzpostavljeni) tako imenovanih (delno) neodvisnih davčnih organov prek ustreznega sistema nadzora in ravnovesij, s čimer bi preprečili zlorabo davčnih organov;

67.

v zvezi s tem poudarja, da je visok status in neodvisnost pri upravljanju neodvisnih davčnih organov treba uravnati s pluralistično ureditvijo upravljanja, s katero se zagotovi, da;

68.

meni, da mora razvoj učinkovitega sistema obdavčenja v državah v razvoju postati bistveni del njihovih javnih financ; meni, da bi morala nova politika vlaganj EU v države v razvoju prispevati k vzpostavitvi okolja, ki bo bolj naklonjeno tujim in domačim zasebnim naložbam, ter pogojev za učinkovitejšo mednarodno pomoč; opozarja, da se mora politika vlaganj EU osredotočiti na razvoj malih in srednjih podjetij, tudi z zagotavljanjem mikrokreditov, ter spodbujati inovacije, učinkovitost javnih služb, javno-zasebna partnerstva in prenos znanja, da bi pospešili rast;

69.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic.

7.7.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 199/48

—

ob upoštevanju naslova III tretjega dela ter naslovov II in V petega dela Pogodbe o delovanju EU,

—

ob upoštevanju načela o zahtevah po dobrem počutju živali iz člena 13 v naslovu II prvega dela Lizbonske pogodbe,

—

ob upoštevanju sporazumov Svetovne trgovinske organizacije (STO), zlasti sporazuma o kmetijstvu, ki je bil dosežen v urugvajskem krogu in začel veljati 1. januarja 1995,

—

ob upoštevanju deklaracije, sprejete na četrti ministrski konferenci STO, ki je potekala od 9. do 14. novembra 2001 v Dohi, sklepa generalnega sveta STO z dne 1. avgusta 2004 in deklaracije, sprejete na šesti ministrski konferenci STO, ki je potekala od 13. do 18. decembra 2005 v Hongkongu,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. aprila 2006 o oceni pogajalskega kroga iz Dohe po ministrski konferenci Svetovne trgovinske organizacije v Hongkongu (1),

—

ob upoštevanju revidiranega osnutka modalitet za kmetijstvo, ki ga je 6. decembra 2008 razposlal vodja pogajanj o kmetijstvu pri STO,

—

ob upoštevanju memoranduma o soglasju med Združenimi državami Amerike in Evropsko komisijo z dne 15. maja 2009 glede uvoza govejega mesa živali, ki niso dobivale nekaterih hormonov za pospeševanje rasti, in glede povečanih dajatev za nekatere proizvode Evropskih skupnosti v Združenih državah,

—

ob upoštevanju sporazumne rešitve spora med Kanado in Evropsko unijo z naslovom „Evropske skupnosti – ukrepi, ki vplivajo na odobritev in trženje biotehnoloških proizvodov“, ki je bila sprejeta 15. julija 2009,

—

ob upoštevanju sporazuma, ki so ga 15. decembra 2009 parafirale EU in države Latinske Amerike in ki določa pogoje za zaključek nerešenih sporov o ureditvi uvoza banan v EU (ženevski sporazum),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2009 o možnostih za razvojno agendo iz Dohe po sedmi ministrski konferenci Svetovne trgovinske organizacije (2),

—

ob upoštevanju sklepov pogajanj med EU in Marokom z dne 17. decembra 2009 o sporazumu glede ukrepov za liberalizacijo proizvodov iz kmetijstva in ribištva,

—

ob upoštevanju sklepov pogajanj med EU, Perujem in Kolumbijo z dne 1. marca 2010 o podpisu večstranskega sporazuma,

—

ob upoštevanju sporazumne rešitve spora med Republiko Argentino in Evropsko unijo z naslovom „Evropske skupnosti – ukrepi, ki vplivajo na odobritev in trženje biotehnoloških proizvodov“, ki je bila sprejeta 18. marca 2010,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25.marca 2010 o politiki kakovosti kmetijskih proizvodov: katera strategija je prava? (3),

—

ob upoštevanju sklepov pogajanj med EU in Srednjo Ameriko z dne 19. maja 2010 o trgovinskem stebru pridružitvenega sporazuma,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. julija 2010 o prihodnosti skupne kmetijske politike po letu 2013 (4),

—

ob upoštevanju sporazuma o prosti trgovini med EU in Južno Korejo, ki je bil podpisan 6. oktobra 2010,

—

ob upoštevanju tekočih pogajanj med EU in Mercosurjem za sklenitev pridružitvenega sporazuma,

—

ob upoštevanju tekočih pogajanj med EU in Kanado za sklenitev celovitega gospodarskega in trgovinskega sporazuma,

—

ob upoštevanju tekočih pogajanj med EU in Indijo za sklenitev sporazuma o prosti trgovini,

—

ob upoštevanju tekočih pogajanj med EU in Ukrajino za sklenitev pridružitvenega sporazuma,

—

ob upoštevanju svoje študije z naslovom „Pregled pogajanj STO o kmetijstvu po neuspehu pogovorov iz leta 2008“ (Stocktake of the WTO Agricultural Negotiations after the Failure of the 2008 Talks), objavljene junija 2009,

—

ob upoštevanju priročnika z naslovom „Geografske označbe in sporazumi TRIPs: deset let pozneje. Načrt za zaščito imetnikov geografskih označb v drugih članicah STO“ (Geographical Indications and TRIPs: 10 Years Later. A roadmap for EU GI holders to get protection in other WTO Members), ki ga je dala pripraviti Komisija,

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 15. septembra 2010 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (KOM(2010)0484),

—

ob upoštevanju vprašanja liberalizacije carin za Pakistan iz člena 1 predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi nujnih avtonomnih trgovinskih preferencialov za Pakistan (KOM(2010)0552),

—

ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja Organizacije združenih narodov,

—

ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter mnenj Odbora za mednarodno trgovino in Odbora za razvoj (A7–0030/2011),

A.

ker je EU še vedno največja uvoznica kmetijskih proizvodov na svetu, saj se je vrednost uvoza v preteklem desetletju skoraj podvojila in sedaj znaša skoraj 20 % vsega svetovnega uvoza,

B.

ker se delež EU v svetovnem kmetijskem izvozu znižuje zaradi hitrejše rasti drugih ključnih kmetijskih trgovinskih partneric; ker je v letih 2007–2009 izvoz končnih izdelkov znašal 68 % skupne vrednosti izvoza EU, medtem ko je bil ta delež pri polizdelkih 23 % in pri osnovnih proizvodih 9 %, ker so cene na svetovnem trgu eden od dejavnikov, ki Uniji povzročajo težave pri izvozu proizvodov, saj so na splošno cene nizke, proizvodni stroški v Uniji pa višji,

C.

ker je trgovinski primanjkljaj EU v kmetijstvu leta 2008 dosegel rekordnih 7 milijard EUR; ker se je trgovinski primanjkljaj EU z Mercosurjem, na primer, od leta 2000 več kot podvojil, tako da vrednost uvoza kmetijskih proizvodov iz Mercosurja v EU zdaj znaša 19 milijard EUR, vrednost izvoza iz EU v Mercosur pa zgolj 1 milijardo EUR,

D.

ker je EU največja uvoznica kmetijskih proizvodov iz držav v razvoju, uvaža namreč več kot ZDA, Japonska, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija skupaj; ker približno 71 % celotnega kmetijskega uvoza EU izhaja iz držav v razvoju, in sicer po zaslugi pobude „vse razen orožja“ za najmanj razvite države, splošnega sistema preferencialov in sporazumov o gospodarskem partnerstvu,

E.

ker bi osnutek modalitet za kmetijstvo Svetovne trgovinske organizacije za leto 2008 od EU zahteval dodatno popuščanje v primerjavi z že tako velikodušno ponudbo EU iz oktobra 2005,

F.

ker bo zagotavljanje skladnosti politike za razvoj (SPR) pri kmetijstvu in trgovini vplivalo tudi na uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja št. 1 (izkoreninjenje skrajne revščine in lakote) in 8 (globalno partnerstvo za razvoj), vključno z določbami za bolj pravična trgovinska pravila in dostop do trga,

G.

ker je EU že močno zmanjšala domačo podporo kmetijstvu, ki je izkrivljala trg, medtem ko ključne trgovinske partnerice tega niso storile, zlasti ZDA, ki so z zakonom o kmetijstvu iz leta 2008 ohranile in v nekaterih primerih celo okrepile svoje instrumente,

H.

ker je EU enostransko močno znižala svoja izvozna nadomestila, saj je njihov delež v proračunu SKP padel z 29,5 % leta 1993 na samo 1,2 % leta 2009, delež izvoznih nadomestil v vrednosti kmetijskega izvoza pa je padel s 25 % leta 1992 na zgolj 0,9 % v letu 2009; ker nekatere ključne trgovinske partnerice še naprej izdatno uporabljajo druge oblike izvoznih spodbud,

I.

ker ZDA v okviru spora o hormonih v govedini ohranjajo sankcije proti EU in so celo napovedale njihovo kolobarjenje, tako da bodo zajele druge kmetijske proizvode EU, da bi povečale njihov učinek (t. i. vrtljiva zakonodaja); ker je EU z memorandumom o soglasju odobrila uvozno kvoto s stopnjo dajatve nič za 20 000 ton govedine,

J.

ker ZDA pri STO spodbijajo pravila EU o higieni in trženju perutnine,

K.

ker je EU s Kanado in Argentino dosegla sporazumno rešitev spora o gensko spremenjenih organizmih; ker so ZDA podale zahtevo o splošnih povračilnih ukrepih,

L.

ker je bila odločba odbora STO za sladkor med glavnimi dejavniki, ki so spodbudili reformo sektorja sladkorja EU v letu 2006, in ker ta odločba še vedno močno vpliva na trgovino s sladkorjem; ker skupna ureditev trga za sladkor spoštuje vse trgovinske obveznosti EU; ker se je EU, prej druga največja izvoznica sladkorja, v treh letih preobrazila v drugo največjo neto uvoznico, s tem pa so največ pridobile države v razvoju (najmanj razvite države in države AKP),

M.

ker je bil z reformo sektorja sladkorja iz leta 2006 dosežen cilj povečane konkurenčnosti, znižanja cen sladkorja in znižanja kvote za proizvodnjo sladkorja za približno 30 %; ker je po drugi strani reforma privedla do zaprtja 83 od 189 tovarn v sedemindvajseterici EU in neposredne izgube 16 500 delovnih mest na podeželju, 140 000 kmetov pa je moralo opustiti pridelovanje sladkorne pese,

N.

ker je svetovni trg sladkorja eden od najbolj nestanovitnih trgov osnovnih kmetijskih proizvodov, na katerem prevladuje ena sama država (Brazilija); ker proizvodnja sladkorja v EU zagotavlja zanesljivo preskrbo na svetovnem trgu in redno notranjo preskrbo evropskih državljanov z visokokakovostnimi in trajnostnimi proizvodi,

O.

ker EU z obveznostmi, ki naj bi začele veljati konec leta 2010, spodbuja trajnostno proizvodnjo obnovljive energije; ker EU že uvaža več kot 25 % celotne porabe bioetanola za gorivo, v kar ni vštet bioetanol, uvožen v obliki mešanice z namenom izogibanja uvoznim dajatvam; ker mora Komisija v skladu s členom 23(5)(a) direktive o obnovljivih virih energije (Direktiva 2009/28/ES (5)) zagotoviti ravnotežje med domačo proizvodnjo bioetanola in uvozom,

P.

ker bo novembra 2010 potekalo 4. zasedanje konference pogodbenic Okvirne konvencije WHO za nadzor nad tobakom; ker je bila sprožena javna razprava o morebitni reviziji direktive o tobačnih izdelkih (Direktiva 2001/37/ES (6)); ker so številne članice STO sprožile vprašanje skladnosti kanadskega zakona C-32 s Sporazumom o tehničnih ovirah v trgovini, saj omenjeni zakon v bistvu uvaja prepoved vseh tradicionalnih mešanih tobačnih izdelkov, razen tistih, ki uporabljajo izključno virginijski tobak, edino vrsto tobaka, ki se goji v Kanadi in iz katere se proizvajajo kanadski tobačni izdelki,

Q.

ker mora EU pri sklepanju mednarodnih trgovinskih sporazumov spoštovati ravnotežje med liberalizacijo trga in zaščito gospodarskih sektorjev ter med pravicami zaposlenih in potrošnikov,

R.

ker morajo trgovinski sporazumi EU s tretjimi državami zaščititi evropske sektorje v krizi, zlasti pridelovalce sadja, zelenjave in žitaric ter živinorejce, ki so se jim zelo znižali prihodki, ter jim nuditi dejanske možnosti za izvoz,

S.

ker EU s sklepanjem mednarodnih trgovinskih sporazumov ne sme ovirati malih kmetov, ki v svojih regijah bistveno prispevajo k prehranski varnosti,

T.

ker si mora EU pri sklepanju mednarodnih trgovinskih sporazumov prizadevati za boljši nadzor spoštovanja človekovih pravic ter socialnih in okoljskih standardov,

U.

ker je za sklenitev trgovinskih sporazumov, ki jih izpogaja Komisija, potrebno soglasje Parlamenta,

1.

meni, da ima kmetijski sektor EU jasno dodano vrednost za evropsko gospodarstvo in strateško vlogo v okviru strategije EU 2020 pri spopadanju z gospodarskimi, socialnimi in okoljevarstvenimi izzivi, s katerimi se sooča EU; poudarja potrebo po zagotavljanju skladnosti med kmetijsko, trgovinsko in razvojno politiko EU;

2.

poudarja, da zunanja trgovinska politika ne sme ogroziti možnosti EU pri ohranjanju močnega kmetijskega sektorja in zagotavljanju zanesljive preskrbe s hrano ob vse večji nestanovitnosti trga; poziva Komisijo, naj se v vseh forumih, zlasti v STO, zavzame za multifunkcionalno vlogo kmetijstva EU (vključno z njegovo pomembno vlogo pri zaposlovanju in ohranjanju vitalnosti podeželja) in za evropski agroživilski model, ki je strateški sestavni del evropskega gospodarstva;

3.

obsoja Komisijin pristop, ki vse prepogosto popušča pri kmetijstvu, da bi industrijskim proizvodom in storitvam utrla večji dostop do trga tretjih državah; poziva Komisijo, naj v interesov industrijskega in storitvenega sektorja ne postavlja več pred interese kmetijstva;

4.

poziva Komisijo, naj predlaga pristop, ki bo uravnotežil domačo proizvodnjo in uvoz, pri tem pa naj upošteva vsak kmetijski sektor, razvoj večstranskih in dvostranskih trgovinskih sporazumov ter okoljevarstvene, socialne in varnostne standarde, standarde dobrega počutja živali v EU ter spoštovanje človekovih pravic;

5.

poudarja, da mora Komisija v zvezi s kmetijskim sektorjem opraviti presojo vpliva, ki jo je treba objaviti pred začetkom pogajanj ter predlaganimi posodobitvami v skladu z novimi stališči, ki se pojavijo med pogajanji; poudarja potrebo po pravilnem in preglednem postopku posvetovanja z vsemi zainteresiranimi stranmi, zlasti v Parlamentu in Komisiji; opozarja, da je bil v sporazum o prosti trgovini med EU in Južno Korejo vključen nacionalni svetovalni organ in ugotavlja, da bi to lahko bil precedens za sodelovanje vključenih strani in interesnih skupin v prihodnjih trgovinskih sporazumih;

6.

poudarja, da morajo presoje vplivov preučiti posebnosti vsake od vrst osnovnih proizvodov, kot so trg govejega mesa, in upoštevati segmentacijo trga; poudarja dejstvo, da so prejšnje presoje vplivov podajale le splošne podatke; zato poziva Komisijo, naj zagotovi podrobne ocene vplivov, v katerih se bodo upoštevali učinki na posebne segmente trga, ki izhajajo iz odpiranja kmetijskih trgov EU trgovinskemu združenju Mercosur;

7.

meni, da se o dodatnem odpiranju trga EU za uvoz kmetijskih proizvodov ne bi smelo odločati, ne da bi se kmetom zagotovila nadomestila za njihove izgube;

8.

poudarja, da finančna nadomestila ne morejo izravnati negativnih posledic opuščanja kmetijske proizvodnje EU, ki zagotavlja varno in kakovostno hrano ter je nujna za razvoj podeželja EU in varovanje podeželske pokrajine pred opuščanjem zemljišč in odseljevanjem s podeželja; zato poudarja potrebo po ohranjanju pogojev, ki bodo kmetom omogočali obstoj in pošten dohodek v vseh državah članicah in s tem omogočili oživitev kmetijstva v Evropi glede na bistveno vlogo SKP v okviru EU;

9.

opozarja, da morajo proizvajalci EU izpolnjevati najvišje standarde glede kakovosti, higiene proizvodov, trajnostnih načinov pridelave, zdravja rastlin, zdravja in dobrega počutja živali, sledljivosti, nadzora ostankov pesticidov, veterine in aditivov;

10.

poudarja, da morajo proizvodni postopki tretjih držav za izvoz v EU zagotoviti evropskim potrošnikom enaka jamstva glede zdravja, varnosti hrane, dobrega počutja živali, trajnostnega razvoja in minimalnih socialnih standardov, kot veljajo za proizvajalce v EU; poudarja, da je to edini način za zagotovitev, da lahko proizvajalci iz EU enakopravno konkurirajo tretjim državam, in vztraja, da je potreben strožji nadzor uvoza na mejah ter večji nadzor nad proizvodnimi in tržnimi pogoji, ki ga mora Urad za prehrano in veterinarstvo izvajati na ozemlju držav, ki izvažajo v EU, da bi se zagotovila skladnost s standardi EU;

11.

v zvezi z uvozom poudarja potrebo po doslednem izvajanju pravil o izvoru in mehanizmov za preprečevanje tristranske trgovine;

12.

odločno poziva Komisijo, naj glede na ogromen izvozni potencial in potencial za stabilizacijo svetovnega trga visokokakovostnih agroživilskih proizvodov EU proaktivno spodbuja ofenzivne kmetijske interese EU ter naj evropskim proizvodom omogoči dostop do trgov v tretjih državah; poudarja tudi, da je treba pospešiti programe spodbujanja; ugotavlja, da so ti ukrepi skladni s pravili STO, saj sodijo v sklop „zelene škatle“;

13.

meni, da so najbolj oddaljene regije sestavni del ozemlja Unije in morajo zato tudi zanje veljati trgovinski sporazumi v celoti; poudarja, da znižanje carinskih tarif ogroža njihovo šibko gospodarstvo, ki temelji v glavnem na kmetijstvu, katerega proizvodi so podobni zlasti proizvodom njihovih latinskoameriških partnerjev; opozarja, da člen 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije omogoča prilagajanje skupnih politik geografskim in ekonomskim pogojem v regijah; poziva torej Komisijo, naj pri pogajanjih upošteva posebnosti najbolj oddaljenih regij, da ne bo ogrožen njihov razvoj;

14.

meni, da je EU v želji, da doseže uspešen izid razvojne agende iz Dohe, predložila izjemno velikodušno ponudbo za kmetijstvo, ki je ni mogoče povečati, vendar druge razvite države in napredne države v razvoju niso do danes pokazale enake prizadevnosti;

15.

opozarja, da reforma skupne kmetijske politike leta 2003 in njen pregled leta 2008 z napovedjo verjetnega izida pogajalskega kroga iz Dohe kažeta na resnost zavez EU glede reform, medtem ko se od trgovinskih partnerjev EU še vedno pričakuje, da ravnajo enako;

16.

poziva Komisijo, naj se strogo drži svojega pogajalskega mandata, ki ji ga je podelil Svet in v katerem je najnovejša reforma SKP določena kot skrajna meja, in sicer samo v primeru enakovrednih koncesij s strani trgovinskih partneric; Komisijo poziva tudi, naj ne poda nobenih predlogov, ki bi vnaprej določali odločitve o prihodnosti SKP po letu 2013;

17.

poudarja vlogo netrgovinskih vprašanj v razvojni agendi iz Dohe; meni, da je pri pogajanjih v kmetijskem sektorju treba zagotoviti ravnotežje med gospodarsko razsežnostjo trgovine in negospodarskimi vrednotami, kot so družbene vrednote, skrb za okolje, zdravje ljudi ter zdravje in dobro počutje živali.

18.

obžaluje, da ni bil dosežen nikakršen napredek pri vzpostavitvi večstranskega registra za vina in žgane pijače ter tudi ne pri zaščiti geografskih označb za vse kmetijske izdelke; opozarja, da so ti elementi nepogrešljivi za vsestransko sprejemljiv izid pogajanj o kmetijstvu; vztraja, da je treba na večstranski in dvostranski ravni bolj spodbujati vodilna načela evropske politike o kakovosti kmetijski proizvodov;

19.

opozarja, da je EU že močno zmanjšala domačo podporo kmetijstvu, ki je izkrivljala trg, ter poziva ostale trgovinske partnerice, naj se trdno zavežejo, da bodo storile enako;

20.

opozarja na zavezo članic STO, dano na ministrski konferenci v Hongkongu leta 2005, da bodo odpravile vse oblike izvoznih subvencij ter hkrati uvedle pravila za vse izvozne ukrepe z enakovrednim učinkom, zlasti izvozna posojila, državna podjetja za trgovino s kmetijskimi proizvodi in regulacijo pomoči v hrani;

21.

meni, da bi bilo treba splošno znižanje carinskih tarif oceniti glede na ponudbo EU v zvezi s stebroma domače podpore in izvozne konkurence ter da bi moralo biti odvisno od možnosti ohranitve posebne zaščitne klavzule, od posebnega izvzetja iz pravil za poenostavitev tarif ter od zadostne prožnosti pri izračunavanju znižanja tarif in označevanju občutljivih proizvodov; meni, da je predlagani mehanizem označevanja občutljivih proizvodov usodno oslabljen zaradi obveznosti o bistveni razširitvi tarifne kvote;

22.

poudarja, da je treba na pogajanjih o razvojni agendi STO iz Dohe zagovarjati načelo enotnega sprejetja zavez; poudarja, da se sedaj že nekaj časa pojavlja težnja, da se pogajanja osredotočajo na omejeno število pogajalskih področij, vključno s kmetijstvom, na katerih ima EU v glavnem defenzivne interese, na drugih pogajalskih področjih pa je bilo doseženega le malo napredka, kar lahko ogrozi pogajalski položaj EU; poleg tega poudarja, da je zaradi tega težko oceniti uspešnost celotnega kroga pogajanj;

23.

znova poudarja, da bi bilo treba državam v razvoju zakonito dovoliti izvajanje politik, ki ustvarjajo domačo dodano vrednost;

24.

poudarja, da so se zaradi nestanovitnosti cen povečale težave v zvezi s podhranjenostjo na svetovni ravni, kakor ugotavlja Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, in da večja liberalizacija svetovne trgovine s kmetijskimi proizvodi, ki jo spodbujajo sporazumi Svetovne trgovinske organizacije, doslej ni omogočila, da bi zajezili nevarnost lakote v svetu; poudarja, da mora Evropska unija prispevati tudi k zanesljivi preskrbi s hrano na svetovni ravni;

25.

ugotavlja, da sporazum o trgovini z bananami rešuje dvajsetleten, tehnično najzahtevnejši, ter politično najobčutljivejši in najpomembnejši spor v STO, da je pomemben korak v smer utrditve večstranskega trgovinskega sistema, ki temelji na pravilih, in da bi hkrati lahko pomembno prispeval k rešitvi vprašanj v zvezi s tropskimi proizvodi in preferenciali na pogajanjih v STO;

26.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo rešitev spora o hormonih v govedini vključevala ustavitev sankcij proti proizvodom EU, hkrati pa zagotovila, da bo govedina, uvožena v EU, skladna z zahtevami EU;

27.

v zvezi s sporom o klorirani perutnini meni, da bi bil uvoz takšnih proizvodov v EU v nasprotju z zahtevo javnosti v EU po varnih proizvodih ter z osnovnim evropskim modelom za prehranjevanje;

28.

poziva Komisijo, naj odločno zagovarja režim EU za odobritev in trženje gensko spremenjenih organizmov pred nasprotovanji v STO;

29.

meni, da je zaključek večstranskih pogajanj prednostna naloga EU; meni, da morajo dvostranski trgovinski sporazumi koristno dopolnjevati večstranske procese, tako da spoštujejo enake delovne razmere, skupne okoljske predpise in standarde za varnost hrane, ki že veljajo v Evropski uniji, in se izogibajo spodbujanju zgolj programov za trajnostni razvoj. opozarja, da ima EU pomembne ofenzivne interese na področju kmetijstva, zlasti glede visokokakovostnih predelanih proizvodov; meni, da lahko dvostranski trgovinski sporazumi z glavnimi trgovinskimi partnerji uspešno zastopajo izvozne interese agroživilske industrije EU in zagotovijo znatne gospodarske koristi;

30.

poziva, naj uvoženi kmetijski proizvodov v EU evropskim potrošnikom zagotovijo enaka jamstva glede varstva potrošnikov, dobrega počutja živali, varovanja okolja in minimalnih socialnih standardov, kot jih določajo evropske proizvodne metode, in opozarja na čvrsto stališče Parlamenta o tej problematiki; poziva Komisijo, naj v dvostranske trgovinske sporazume vključi klavzule, ki bi za tretje države določale, da morajo spoštovati enake sanitarne in fitosanitarne pogoje kakor evropski proizvajalci; meni, da morajo ti sporazumi določati vsaj izpolnjevanje mednarodnih obveznosti in standardov;

31.

da ne bi „plačevali dvakrat“, najprej na dvostranski, potem pa še na večstranski ravni, poudarja, da je treba podpreti koncept „sporazuma za en žep“, po katerem bodo ugodnosti iz dvostranskih sporazumov vezane na končni izid pogajanj iz Dohe;

32.

poudarja pomen doslednega izvajanja preferencialnih pravil o poreklu; poziva k pregledu vseh trgovinskih preferencialov, ki jih je Evropska unija dodelila državam v vzponu, ki so članice skupine G-20;

33.

meni, da je treba sprejeti ukrepe za preprečevanje nepravilne prakse v agroživilski trgovini, kot je tristranska trgovina, v kateri država izvozi svojo proizvodnjo v EU in izrabi preferenčni dostop na trg, nato pa svoje potrebe pokrije z uvozom proizvodov iz tujine; meni, da koncesije za dostop na trg EU, ki jih EU ponuja v trgovinskih sporazumih s tretjimi državami, ne smejo preseči dejanskih proizvodnih in izvoznih zmogljivosti zadevnih držav, da bi se preprečile take nepravilnosti;

34.

poziva Komisijo, naj odločno zagovarja vključitev geografskih označb kot bistvene sestavine trgovinskega sporazuma za boj proti ponarejanju; obžaluje, da bodo naši trgovinski partnerji v okviru trgovinskih pogajanj, ki so se pred nedavnim končala ali so v teku, zaščitili le „kratek seznam“ geografskih označb EU; poudarja, da morajo v skladu s strategijo „Globalna Evropa“ dvostranski sporazumi z določbami vrste „OMC+“ zvišati raven mednarodne zaščite geografskih označb; poudarja potrebo po pravilnem in preglednem postopku posvetovanja z vsemi zainteresiranimi stranmi, zlasti v Parlamentu in Komisiji;

35.

opozarja, da sporazum o prosti trgovini z Južno Korejo omogoča priznavanje številnih geografskih kazalnikov (GI); poziva k nadaljnjim prizadevanjem, da se to omogoči tudi v prihodnjih trgovinskih sporazumih; ugotavlja, da sta lahko zaščita in priznavanje geografskih kazalnikov v tretjih državah zelo koristna za kmetijsko-živilski sektor EU;

36.

ugotavlja, da bi po besedah Komisije sporazum o prosti trgovini med EU in Južno Korejo izvoznike EU razbremenil 380 milijonov EUR v obliki dajatev letno z odpravo dajatev na 99 % kmetijskega izvoza EU;

37.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da trgovinski sporazumi ne bodo ogrozili sistema EU za vhodne cene sadja in zelenjave, obenem pa ohrani trenutni razpored uvoza; Komisijo kljub temu poziva, naj čim prej uvede spremembe, potrebne za izboljšanje delovanja sistema;

38.

zlasti poudarja, da zapleten sistem za vhodne cene, ki velja za uvoz paradižnika iz Maroka, povzroča težave; zato poziva Komisijo, naj nemudoma sprejme ustrezne spremembe;

39.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi sporazuma EU-Maroko; poudarja, da je evropski trg skoraj v celoti odprt za uvoz iz Maroka, za nekatere kmetijske proizvode pa še vedno veljajo kvote na izvoz iz EU, vključno s pomembnimi proizvodi, kot je pečkato sadje;

40.

obžaluje, da na pogajanjih o kmetijskem poglavju pridružitvenega sporazuma z Marokom niso bila dana jamstva glede spoštovanja preferenčnih uvoznih kvot ali vhodnih cen, ki veljajo za maroški izvoz;

41.

poziva Komisijo, naj spoštuje svoje obveze glede sektorja sladkorja EU ter odpravi sistematične koncesije za sladkor v dvostranskih in večstranskih trgovinskih pogajanjih; v zvezi s tem upošteva pobude v sektorju sladkorja, ki povečujejo njegovo konkurenčnost, hkrati pa izboljšujejo njegovo okoljsko trajnost in s podeljevanjem preferenc državam AKP in najmanj razvitim državam prispevajo k razvojni agendi EU;

42.

poudarja, da bodo dodatna dvostranska dovoljenja za dostop na trg sladkorja EU za tretje države (recimo države iz Latinske Amerike in Ukrajino) destabilizirala trg sladkorja EU in zmanjšala preferenčno obravnavo najmanj razvitih držav in držav AKP; je še bolj zaskrbljen, ker takšne ugodnosti, ko jih prejmejo države neto uvoznice, spodbujajo izmenjevalne mehanizme; poziva Komisijo, naj bodo sladkor in izdelki iz sladkorja, vključno z etanolom, še naprej izključeni iz dvostranskih pogajanj;

43.

poziva Komisijo, naj bo pozorna na izogibanje uvoznim dajatvam za etanol, saj v EU vstopajo čedalje večje količine etanola v obliki mešanic z zelo nizko uvozno dajatvijo;

44.

poziva Komisijo, naj v sporazumih o območju proste trgovine med EU in državami z velikimi zmogljivostmi v kmetijski proizvodnji in izvozu (npr. Mercosour) zagotovi simetrične tarifne koncesije;

45.

podpira ponovni začetek pogajanj o izjemno pomembnem pridružitvenem sporazumu EU-Mercosur, ki bi vplival na 700 milijonov ljudi in ki bi bil najambicioznejši dvoregijski sporazum na svetu, ter zato poudarja, da je treba Parlament vključiti v vse faze pogajanj;

46.

meni, da je nesprejemljivo, da se je Komisija ponovno začela pogajati z Mercosurjem brez objave podrobne ocene učinka in brez ustrezne politične razprave s Svetom in Parlamentom; zahteva, naj se izdela študija o posledicah, ki jih bodo ta pogajanja imela na kmetijsko proizvodnjo in evropske regije, ter naj se o njej razpravlja pred kakršno koli izmenjavo tarifnih ponudb med Unijo in Mercosurjem; opozarja, da so pogajanja za kmetijstvo pomembna, zato jih je treba povezati s pogajalskim krogom iz Dohe; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj pogajanj z Mercosurjem ne konča pred zaključkom pogajalskega kroga STO, kot to določa njen mandat; poziva Komisijo, naj Svet in Evropski parlament pravočasno obvešča o poteku pogajanj z Mercosurjem in naj v prihodnje pred začetkom trgovinskih pogajanj o tem obvesti Svet in Parlament;

47.

je globoko zaskrbljen zaradi učinka, ki bi ga lahko imel morebitni pridružitveni sporazum z Mercosurjem na celoten kmetijski sektor EU, če sklepamo po prošnji Mercosurja iz marca 2006 po dostopu do kmetijskega trga EU, v katerem so bile zahteve, ki so precej obsežnejše od že tako izdatne ponudbe EU iz leta 2004; zato meni, da je treba koncesije pregledati tako, da se bodo zaščitili interesi naših kmetov;

48.

meni, da stališče novih držav članic ni bilo upoštevano v pogajanjih med EU in Mercosurjem ki so potekala v skladu z mandatom Sveta iz leta 1999;

49.

ugotavlja, da imajo kmetijska gospodarstva v državah Mercosurja precej nižje stroške proizvodnje, vključno s stroški zemljišč, delovne sile in drugimi kapitalskimi stroški, in da proizvajalcem iz držav Mercosurja ni treba izpolnjevati enakih standardov v zvezi z okoljem, dobrim počutjem živali, varnostjo hrane in fitosanitarnimi ukrepi kot proizvajalci iz EU; poudarja, da je treba doseči uravnotežen rezultat za obe strani tako, da se med pogajanji v celoti upoštevajo njegove posledice in vplivi, zlasti na okoljska in socialna vprašanja; poziva Komisijo, naj opravi oceno učinka posledic, ki bi jih takšen sporazum lahko imel za kmetijski sektor;

50.

meni, da raven povezanosti trgov v carinski uniji Mercosur trenutno ne zagotavlja zadostnega pretoka uvoženega blaga v regiji; meni, da sporazum brez določb o popolnem in dejanskem pretoku kmetijskih izdelkov iz EU na območju Mercosurja nima dejanske dodane vrednosti;

51.

obžaluje, da je državam, ki izvažajo banane v EU, Komisija nedavno podelila tarifne koncesije; poziva k pregledu pomoči, ki jo prejemajo evropski proizvajalci iz programov pomoči za najbolj oddaljene regije (POSEI), da bi se proizvajalcem nadomestila škoda zaradi vplivov, ki jih ima to znižanje tarif na cene na trgu EU; vendar meni, da je treba na podobnih trgovinskih pogajanjih v prihodnje upoštevati interese proizvajalcev iz Unije in držav AKP, da ti sektorji, ki zaposlujejo mnogo ljudi, ne bodo oslabljeni;

52.

poudarja, da vrsta poročil Urada za prehrano in veterinarstvo poudarja, da brazilska govedina ne izpolnjuje proizvodnih in potrošniških standardov EU za varnost hrane, identifikacijo in sledljivost živali, zdravja živali in nadzora bolezni;

53.

opozarja Komisijo na različna poročila, ki jih je objavila Brazilska nacionalna agencija za sanitarni nadzor (Anvisa), o vsesplošni uporabi pesticidov v Braziliji, ki so prepovedani v EU in skoraj povsod po svetu, ki opozarjajo na to, da je njihova uporaba zelo nevarna za zdravje;

54.

je zelo zaskrbljen zaradi politike, ki jo trenutno izvaja Argentina, saj omejuje uvoz prehrambenih izdelkov, ki konkurirajo domači proizvodnji, kar je kršitev obveznosti WTO; poudarja, da argentinski neavtomatični sistem uvoznih dovoljenj slabo vpliva na izvoz EU tudi brez teh ukrepov; poziva Komisijo, naj sprejme vse potrebno, da se bodo ukrepi, ki nasprotujejo duhu pogajanj o sporazumu med EU in Mercosurjem, dejansko prenehali izvajati;

55.

je zaskrbljen zaradi popuščanja v evro-sredozemskih sporazumih glede sadja in zelenjave; opozarja na to, da mora komplementarni proizvodni koledar držav na jugu in severu Sredozemlja še naprej voditi liberalizacijo kmetijskih izmenjav v okviru Unije za Sredozemlje;

56.

poudarja, da mora tobačne proizvode urejati strog regulativni okvir, zakonska ureditev sestavin v tobačnih proizvodih na ravni EU in na mednarodni ravni pa mora slediti sorazmernemu in na tveganjih temelječemu pristopu, ki bo zasnovan na znanstvenih dokazih; svari pred kakršnimi koli neznanstvenimi prepovedmi sestavin, kar bi lahko imelo resne socialno-ekonomske posledice za pridelovalce (orientalskega in burley) tobaka v EU, ne bi pa koristilo javnemu zdravju;

57.

poziva Komisijo, naj na pogajanjih o trgovinskih sporazumih EU, tudi s Kanado in Ukrajino, upošteva interese državljanov EU in ohrani odprtost ter Parlament redno obvešča o napredku pogajanj; obžaluje, da Komisija Parlamenta doslej še ni obvestila o pogajanjih za prostotrgovinski sporazum med EU in Kanado, čeprav so se začela že oktobra 2009; zato poziva Komisijo, naj Parlament in pristojne odbore izčrpno obvešča o vsakem nadaljnjem krogu pogajanj; poleg tega je zaskrbljen, da bi morebiti Komisija v pogajanjih popuščala, zlasti na področjih odprtja trga, gensko spremenjenih organizmov, mleka, varstva intelektualne lastnine in označevanja porekla ter poziva Komisijo, naj ne pristane na koncesije, ki bi lahko negativno vplivale na evropsko kmetijstvo;

58.

je zaskrbljen zaradi možnosti koncesij za žita v okviru pogajanj z Ukrajino, saj je ukrajinska proizvodnja zelo konkurenčna, Ukrajina pa je že največji uporabnik kvot z znižanimi dajatvami za žita (pšenica in ječmen), namenjenih tretjim državam; poziva torej Komisijo, naj omeji svojo ponudbo v tem sektorju.

59.

ponovno potrjuje, da je trgovina s kmetijskimi proizvodi pomembna za gospodarski razvoj in zmanjšanje revščine v državah v razvoju; poziva EU, naj državam AKP pomaga pri prilagajanju na čedalje večjo svetovno konkurenco;

60.

poziva Komisijo, naj to resolucijo upošteva pri pripravi in vodenju njene prihodnje trgovinske strategije;

61.

naroči predsedniku, da to resolucijo pošlje Svetu in Komisiji.

7.7.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 199/58

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. novembra 2010 z naslovom „Skupna kmetijska politika proti letu 2020: odziv na prihodnje izzive, povezane s hrano, naravnimi viri in ozemljem“ (KOM(2010)0672),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. julija 2010 z naslovom Drugi časovni načrt za TSE. Strateški dokument o transmisivnih spongiformnih encefalopatijah za obdobje 2010–2015 (KOM(2010)0384),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 93/355/EGS (1) z dne 8. junija 1993 o sklenitvi Memoranduma o soglasju glede nekaterih oljnic med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Združenimi državami Amerike v okviru splošnega sporazuma o tarifah in trgovini (GATT), v katerega je vključen sporazum Blair House Agreement, ki določa zgornjo mejo za proizvodnjo oljnic in stročnic v Evropski uniji ter posebne tarife za te pridelke,

—

ob upoštevanju poročila z naslovom „Evaluation of Measures applied under the Common Agricultural Policy to the protein crop sector“ (Ocena ukrepov, izvedenih za sektor stročnic v okviru skupne kmetijske politike (2)), ki ga je Komisiji novembra 2009 predložila organizacija LMC International,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EGS) št. 1431/82 o določitvi posebnih ukrepov za grah, bob in sladko lupino (3), Uredbe Sveta (ES) št. 1251/1999 o uvedbi sistema podpore za pridelovalce nekaterih poljščin (4), ki sta določili posebne ukrepe v zvezi s stročnicami ter uvedli maksimalno zajamčeno površino, Uredbe Sveta (ES) št. 1782/2003 (5) in Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009 (6), zlasti členov 76 do 78 te uredbe, ki predvidevajo postopno odpravo posebne podpore za stročnice, ter Uredbe Komisije (ES) št. 1121/2009 (7), ki je podrobno določila pravila v zvezi s premijami za stročnice,

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 767/2009 (8) o dajanju krme v promet in njeni uporabi,

—

ob upoštevanju člena 68 Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009, ki državam članicam dovoljuje, da dodelijo podporo za stročnice na svojem ozemlju, in ki ga uporabljajo predvsem Francija, Španija, Poljska in Finska,

—

ob upoštevanju študije generalnega direktorata Evropske komisije za kmetijstvo in razvoj podeželja iz leta 2007 z naslovom „Economic Impact of Unapproved GMOs on EU Feed Imports and Livestock Production“,

—

ob upoštevanju priporočil o vlogi raziskav ter lokalnih znanj in vedenj, vključno z vlogo stročnic, ki so zapisana v poročilu o svetovni preskrbi s hrano z naslovom Mednarodna ocena znanja, znanosti in tehnologije v kmetijstvu (International Assessment of Agricultural Knowledge, Science and Technology – IAASTD), ki so jo izvedli Program ZN za razvoj, Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo ter Svetovna banka,

—

ob upoštevanju študij na pobudo Odbora Evropskega parlamenta za kmetijstvo in razvoj podeželja, ki so bile predstavljene na delavnici 11. oktobra 2010,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2008 o trajnostnem kmetijstvu in bioplinu: potreba po spremembi zakonodaje EU (9),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A7-0026/2011),

A.

ker se trenutno stročnice v EU gojijo le na 3 % ornih zemljišč Unije in ker se s proizvodnjo stročnic zagotovi le 30 % stročnic, potrebnih za živinsko krmo v EU, pri čemer se v zadnjem desetletju to pomanjkanje še povečuje,

B.

ker v nekaterih državah članicah vsako leto ostajajo velika območja neobdelanih kmetijskih površin, s čimer se trati njihov proizvodni potencial,

C.

ker je to pomembno pomanjkanje v proizvodnji stročnic z zgodovinskega vidika povezano s preteklimi mednarodnimi trgovinskimi sporazumi, zlasti z Združenimi državami Amerike, v skladu s katerimi je lahko EU zaščitila svojo proizvodnjo žit v zameno za dajatev prost uvoz stročnic in oljnic v EU (splošni sporazum o tarifah in trgovini GATT in sporazum Blair House iz leta 1992); ker je bilo to povezano z velikim napredkom v zmogljivosti pri proizvodnji stročnic in uporabi novih tehnologij zunaj EU, zaradi česar so bili evropski kmetje, za katere pridelava stročnic ni bila ekonomsko zanimiva, manj konkurenčni,

D.

ker je 70 % (42 milijonov ton v letu 2009) z beljakovinami bogatih surovin, zlasti sojine moke, uvoženih predvsem iz Brazilije, Argentine in ZDA; ker je približno 60 % tega uvoza (26 milijonov ton) stranskih proizvodov iz pridobivanja rastlinskega olja in se uporablja za moke, zlasti za sojino moko za živinsko krmo,

E.

ker evropska industrija krmnih mešanic zaradi nizke proizvodnje stročnic vsako leto porabi le 2 milijona ton stročnic, medtem ko bi jih po svojih ocenah lahko porabila okrog 20 milijonov letno,

F.

ker temu uvozu ustreza približno 20 milijonov hektarjev obdelovalnih površin zunaj EU ali več kot 10 % orne zemlje EU in ker tej proizvodnji ni treba upoštevati enako strogih okoljskih in zdravstvenih predpisov ter predpisov o gensko spremenjenih organizmih, kot jih mora evropska proizvodnja,

G.

ker pojav novih kupcev za dobavitelje iz Južne Amerike, zlasti Kitajske, ki imajo nižje zahteve od Evropske unije glede proizvodnih pogojev in slabo pregledno strategijo oskrbe, lahko srednjeročno oslabi stabilnost trgov in oskrbo Unije,

H.

ker je ves živinorejski sektor EU občutljiv na nihanja cen in izkrivljanje razmer v trgovini ter je odvisen od cenovno dostopnih in visokokakovostnih uvoženih stročnic; ker konkurenčnost sektorja spodkopavajo dodatni stroški uvoza stročnic za krmo, ki so nastali, ker EU nima tehnične rešitve za sedanjo politiko ničelne tolerance do sledi nedovoljenih gensko spremenjenih organizmov,

I.

ker pomanjkanje uvoza soje in koruze živinorejskemu sektorju in sektorju krmil EU nalaga dodatne stroške ter ogroža ekonomsko upravičenost domače proizvodnje mesa,

J.

ker je zaradi majhnega deleža v EU pridelanih krmnih metuljnic (lucerna, detelja, turška detelja …) in stročnic (grah, soja, volčji bob, krmni bob, grašica …) število raziskovalnih programov na področju stročnic v EU padlo s 50 v letu 1980 na 15 v letu 2010 in ker se zanemarjata usposabljanje in pridobivanje praktičnih izkušenj v zvezi z domačo proizvodnjo stročnic, posledica tega pa je nizka stopnja inovacij in proizvodnje semen, ki so prilagojena regionalnim razmeram v EU,

K.

ker je EU zelo odvisna od sojinih semen in koruze, ki se uvažajo iz tretjih držav, in ker bi vsaka prekinitev dobave teh proizvodov zaradi najmanjše prisotnosti nedovoljenih gensko spremenjenih organizmov imela velike stroškovne posledice za evropsko industrijo krme,

L.

ker ima raziskovalna politika možnosti za uspeh le na srednji ali dolgi rok, kar pa trenutno ne velja za stročnice,

M.

ker bi se lahko izgubilo znanje kmetov o sonaravnih praksah, ki z uravnoteženim kolobarjenjem posevkov in ustrezno rabo travinja povezujejo poljedelstvo in živinorejo, in ker posledično stročnice iz domače proizvodnje niso dovolj kakovostne za krmne mešanice v različnih živinorejskih sektorjih,

N.

ker je zaradi trajnostnega vključevanja stročnic v pridelovalne sisteme treba v kratkem času izboljšati prihodke od te proizvodnje, zlasti s posebno podporo SKP,

O.

ker bi lahko ponovna vzpostavitev ravnovesja med ponudbo in porabo žit, stročnic in oljnic v EU prinesla velike gospodarske koristi za kmete ter prehrambeno industrijo in industrijo krme, hkrati pa bi se izboljšala pestrost zdrave in kakovostne prehrane za potrošnike, če bi se v okviru prihajajoče reforme SKP v celoti soočili z vsemi izzivi, ki jih je v svojem sporočilu izpostavila Komisija,

P.

ker bi bilo treba za spodbujanje porabe žit, stročnic in oljnic za prehrano ljudi uporabiti vse možnosti, ki jih ponujajo različni ukrepi za promocijo, in jih v okviru sistema za kakovost kmetijskih proizvodov za geografske ali tradicionalne proizvode še bolj zaščititi in s tem pomagati pri ohranjanju lokalnih in regionalnih živil iz teh surovin,

Q.

ker proizvodnja stročnic v kontekstu podnebnih sprememb lahko prispeva k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, in sicer zaradi asimilacije in fiksacije dušika v tleh (do 100 kg N/ha na mesec) in posledičnega zmanjšanja porabe sintetičnih dušikovih gnojil, ki vsebujejo dušikov oksid, katerega moč segrevanja je 310 krat večja od ogljikovega dioksida,

R.

ker je program EU „GL-pro“ pokazal znatno zmanjšanje emisij CO2 (10-15 %) ter zmanjšanje proizvodnje ozona, če se vsaka štiri leta v kolobarjenje vključi gojenje stročnic,

S.

ker prispeva večji delež pridelave stročnic na ornih zemljiščih v okviru okrepljenih sistemov kolobarjenja posevkov z vidika rodovitnosti tal k bolj uravnoteženemu skladiščenju hranil, manjši kislosti tal, boljši odpornosti proti boleznim in boljši strukturi tal (vključno z energijsko učinkovitejšo obdelavo tal), zmanjšanju uporabe pesticidov ter večji biotski raznovrstnosti, ugodni za opraševanje,

T.

ker je število kultur v kolobarjenju dejavnik za zmanjšanje nevarnosti pojava bolezni in širjenje plevela ter posledično potrebe po uporabi pesticidov in ker lahko pri kolobarjenju večjega števila kultur višji odstotek stročnic na ornih zemljiščih prispeva k 10 % zmanjšanju porabe energije,

U.

ker lahko z vidika upravljanja vode zlasti proizvodnja živinske krme iz stročnic – npr. trajnih travno-deteljnih mešanic ali mešanic žit in stročnic – in trajna pokritost tal znatno zmanjšata odtekanje hranil, zlasti nitratov in fosfatov, v podzemno vodo,

V.

ker bo z vidika kmetijske biotske raznovrstnosti uporaba stročnic, ki so prilagojene podnebnim razmeram v Evropi, npr. fižola, soje, graha, leče, volčjega boba, čičerike, lucerne, detelje, facelije (Phacelia spp), navadne nokote (Lotus corniculatos) in navadne turške detelje, bistveno stabilizirala in povečala raznovrstnost kmetijske pridelave,

W.

ker je treba z vidika proizvodnje beljakovin in varnosti svetovne preskrbe s hrano doseči boljše ravnotežje med proizvodnjo rastlinskih in živalskih beljakovin, zlasti glede na količino porabljene energije, vode in zunanjih vložkov za potrebe intenzivne proizvodnje živalskih beljakovin v primerjavi s proizvodnjo stročnic za prehrano ljudi, ravnotežje v prehrani na svetovni ravni pa mora ostati glavno vodilo,

X.

ker številne politike EU vplivajo na pomanjkanje beljakovin v EU in ker mora Komisija preučiti tudi vprašanje proizvodnje gensko spremenjenih organizmov na evropskem ozemlju in zunaj njega, razvoj biogoriv in ponovno oceno popolne prepovedi živalskih beljakovin v živalski prehrani,

Y.

ker je mogoče kakovost domačih krmnih mešanic razen z uporabo avtohtonih stročnic izboljšati tudi z uporabo stranskih proizvodov oljnic, kot so soja, sončnice in oljna ogrščica,

Z.

ker uporaba krmnih metuljnic ali stročnic namesto uvoženih beljakovin, ki so predvsem sojine pogače, lahko povzroči pomembne spremembe v vzrejnih metodah ter prispeva k izboljšanju kakovosti kmetijskih proizvodov (od standardnih proizvodov k certificiranim proizvodom s spremembo specifikacij) in zvišanju prihodkov proizvajalcev,

AA.

ker je bila prepoved uporabe živalskih beljakovin v krmi uvedena po krizi z bovino spongiformno encefalopatijo, da bi preprečili vsako okužbo s transmisivno spongiformno encefalopatijo; ker bi bilo treba to prepoved odpraviti le na podlagi znanstvenih ugotovitev zadostnih previdnostnih ukrepov in nadzora; ker bi bilo treba na podlagi teh pogojev razmisliti o predelanih živalskih beljakovinah iz klavničnih odpadkov za proizvodnjo krme za monogastrične živali (prašičje meso in perutnina), pod pogojem da sestavine izhajajo iz mesa, ki je bilo odobreno za prehrano ljudi, in da se v celoti izvaja in nadzira prepoved recikliranja znotraj iste živalske vrste in prisilnega kanibalizma,

AB.

ker je v sporočilu Komisije z dne 17. novembra 2010 jasno poudarjena potreba po povečanju proizvodnje stročnic v okviru bolj celovitega sistema kolobarjenja posevkov,

AC.