15.6.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 169/1

—

ob upoštevanju Direktive 2004/39/ES o trgih finančnih instrumentov (MiFID) (1),

—

ob upoštevanju Direktive 2003/6/ES o trgovanju z notranjimi informacijami in tržni manipulaciji (zloraba trga) (2),

—

ob upoštevanju izjav skupine G 20 z dne 2. aprila 2009 v Londonu, 25. septembra 2009 v Pittsburghu in 26. in 27. junija 2010 v Torontu,

—

ob upoštevanju tehničnih nasvetov Odbora evropskih regulativnih organov s področja vrednostnih papirjev za Evropsko komisijo v okviru pregleda direktive o trgih finančnih instrumentov – trgi lastniških vrednostnih papirjev (vir: CESR/10-394),

—

ob upoštevanju tehničnih nasvetov Odbora evropskih regulativnih organov s področja vrednostnih papirjev za Evropsko komisijo v okviru pregleda direktive o trgih finančnih instrumentov – obveznosti poročanja o transakcijah (vir: CESR/10-292),

—

ob upoštevanju tehničnih nasvetov Odbora evropskih regulativnih organov s področja vrednostnih papirjev za Evropsko komisijo v okviru pregleda direktive o trgih finančnih instrumentov – varstvo vlagateljev in posrednikov (vir: CESR/10-417),

—

ob upoštevanju poziva k predložitvi prispevkov, namenjenega Odboru evropskih regulativnih organov, v zvezi z mikrostrukturnimi vprašanji, povezanimi z evropskimi trgi lastniških vrednostnih papirjev (vir: CESR/10-142),

—

o upoštevanju poročila iz februarja 2010 za francoskega ministra za gospodarstvo, industrijo in zaposlovanje, o reviziji direktive o trgih finančnih instrumentov,

—

ob upoštevanju posvetovalnega poročila Mednarodnega združenja nadzornikov trga vrednostnih papirjev (IOSCO) iz februarja 2009 o politikah o neposrednem elektronskem dostopu,

—

ob upoštevanju priporočil Odbora za sisteme plačil in poravnav (CPSS) in IOSCO iz novembra 2004, namenjenega osrednjim pogodbenim strankam,

—

ob upoštevanju dokumenta Securities and Exchange Commission (Komisije ZDA za vrednostne papirje in borzo) „Equity Market Structure“ (št. 34-61358; datoteka št. S7-02-10),

—

ob upoštevanju tehničnih nasvetov Odbora evropskih regulativnih organov s področja vrednostnih papirjev za Evropsko komisijo v okviru pregleda direktive o trgih finančnih instrumentov ter odgovorov na zahtevo Evropske komisije po dodatnih informacijah (vir: CESR/10-802, vir: CESR/10-799, vir: CESR/10-808, vir: CESR/10-859, vir: CESR/10-860),

—

ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0326/2010),

A.

ker je skupina G 20 odločila, da nobena finančna institucija, noben finančni produkt in nobeno ozemlje ne smeta ostati zunaj dosega pametne pravne ureditve in učinkovitega nadzora, ter se je strinjala, da bi bilo treba z vsemi standardiziranimi izvedenimi finančnimi instrumenti, s katerimi se trguje izven organiziranega trga vrednostnih papirjev, trgovati na borzah ali platformah za elektronsko trgovanje, kadar je to primerno,

B.

ker se je zaradi pomanjkanja preglednosti ter spremljajoče nepreglednosti struktur tveganja v finančnem sistemu finančna kriza še poglobila, kar je omogočilo širjenje splošnega nezaupanja in drastično zmanjšanje likvidnostnih tokov,

C.

ker so bili varstvo potrošnikov, preglednost, še posebno v zvezi z oblikovanjem cen, učinkoviti in likvidni trgi ter konkurenčnost pod enakimi pogoji bistveni cilji, ko je začela veljati direktiva o trgih finančnih instrumentov, vendar še niso bili uresničeni in morajo zaradi tega ostati prednostni; ker je treba zaradi finančne krize pri pregledu direktive o trgih finančnih instrumentov dati prednost tudi omejevanju sistemskega tveganja,

D.

ker bi morali pri spreminjanju direktive o trgih finančnih instrumentov vedno upoštevati njen pomen pri uravnavanju kapitalskih tokov v realno gospodarstvo ter s tem možni vpliv na delovna mesta, naložbe in pokojnine,

E.

ker se 40 % trgovanja še vedno izvaja izven organiziranega trga vrednostnih papirjev (zunajborzno); ker bi bilo treba udeležence na trgu spodbujati, da bi več trgovali na organiziranih mestih trgovanja,

F.

ker naj bi z vključitvijo oprostitve obveznosti glede preglednosti pred trgovanjem v direktivo o trgih finančnih instrumentov ter ustanovitvijo večstranskih sistemov trgovanja in mest prikritega trgovanja (angl. dark pools) olajšali prehod na bolj organizirana in preglednejša mesta trgovanja,

G.

ker je v direktivi o trgih finančnih instrumentov zunajborzno trgovanje opredeljeno kot priložnostno in neredno ter se izvaja s pogodbenimi nasprotnimi strankami, ki so trgovci na debelo in je del poslovnega odnosa, za katerega so značilni posli nad standardnim tržnim obsegom, pri čemer se posli opravljajo izven sistemov, ki jih zadevna družba navadno uporablja za svoje poslovanje kot sistematični internalizator,

H.

ker kljub določbi v direktivi o trgih finančnih dokumentov o oprostitvah, ki dovoljujejo prikrito trgovanje na organiziranih trgih, ustanovitev večstranskih sistemov trgovanja in sistematičnih internalizatorjev ter opredelitev zunajborznega trgovanja kot nerednega in priložnostnega, zunajborzno trgovanje, ki ne poteka na podlagi sistematičnih internalizatorjev, še naprej predstavlja velik delež trgovanja z vrednostnimi papirji, ki znaša 38 % vseh zabeleženih transakcij po podatkih iz CESR/10-394 ter ker se ta delež od začetka izvajanja direktive o trgih finančnih instrumentov ni zmanjšal; ker je zato treba zagotoviti strožje in učinkovitejše izvajanje pravil direktive MiFID,

I.

ker je imela razdrobljenost trga za trgovanje z vrednostnimi papirji nezaželene posledice za likvidnost in tržno učinkovitost zaradi manjše preglednosti, ki je nastala zaradi porasti mest prikritega trgovanja in stičišč za trgovanje, ter ker so posledice povečanega števila mest trgovanja tako na borzi kot izven nje in trgovanje, ki vedno bolj temelji na tehnologiji, zmanjšale povprečni obseg transakcij z 22 266 EUR v letu 2006 na 9 923 EUR v letu 2009, zaradi česar so se povečali skupni stroški transakcij za nekatere uporabnike,

J.

ker je zmanjšanje obsega transakcij povzročilo zmanjšanje sposobnosti udeležencev na trgu, da nemudoma izvedejo velika naročila na določenem trgu, in je želja, da bi za večja naročila preprečili vpliv na trg, spodbudila širjenje trgovanja v sistemih prikritega trgovanja (dark-pool trading); ker se pri manj kot 10 % vsega trgovanja z lastniškimi vrednostnimi papirji v EGP na organiziranih trgih uporablja oprostitev zahteve glede preglednosti pred trgovanjem iz direktive o trgih finančnih instrumentov (CESR/10-394) in ker to odstopanje v direktivi o trgih finančnih instrumentov omogoča mesta prikritega trgovanja na organiziranem trgu kot preglednejšo in bolje regulirano alternativo prikritemu trgovanju izven borze; ker pa pomanjkanje reguliranja zunajborznih transakcij, tudi na zasebnih mestih trgovanja, omogoča konkurenčno prednost zunajborznemu trgovanju in spodbuja povečanje trgovanja v temi ter spodkopava preglednost trga na splošno; ker skupaj približno polovica trgovanja trenutno ni zajetega v zahteve po preglednosti pred trgovanjem, polovica zunajborznih transakcij pa je pod tržno velikostjo in ne potrebuje zaščite pred vplivom na trg,

K.

ker bi morali za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev za zasebna mesta trgovanja izvajati poglobljeno preiskavo njihovih poslovnih modelov, s čimer bi zagotovili, da so takrat, ko opravljajo storitve, (kar pomeni da v bistvu delujejo kot regulirani trgi, večstranski sistemi trgovanja ali sistematični internalizatorji) tudi regulirani kot taki,

L.

ker koristi konkurence v smislu konkurenčnejše in inovativnejše trgovinske infrastrukture niso bile dokazane, saj se celotni stroški transakcij niso zmanjšali, nepreglednost se je povečala, obenem pa je jasno, da kakovost ter celovitost za vse udeležence na bolj razdrobljenem trgu nista primerno zagotovljeni,

M.

ker naj bi visokofrekvenčno trgovanje zagotavljalo likvidnost finančnim trgom, bi bilo koristno ugotoviti, ali obstaja tveganje, povezano s sistemom elektronskih naročil in znatnim deležem obsega trgovanja, ki ga je mogoče pripisati strategijam visokofrekvenčnega trgovanja, ki se v ZDA ocenjuje na 70 %, zlasti glede na sklepe Ameriške komisije za trg vrednostnih papirjev v zvezi z borznim zlomom 6. maja 2010, ko so ponudniki likvidnosti visokofrekvenčnega trgovanja zapustili trg,

N.

ker so strategije visokofrekvenčnega trgovanja relativno nov pojav v Evropi in se ocenjuje, da po obsegu zavzemajo 35 % trga,

O.

ker bi bilo treba doseči večjo preglednost prek poročanja o trgovinski dejavnosti pred trgovanjem in po njem pri vseh vrstah sredstev, zato da bi zagotovili boljše zgodnje obveščanje o nastajanju in obsegu naraščajočih težav, spodbudili učinkovito oblikovanje cen ter zaupanje med akterji na trgu,

P.

ker je v sklepih skupine G20 z dne 24. in 25. septembra 2009 v Pittsburghu navedeno, da bi bilo treba z vsemi standardiziranimi zunajborznimi izvedenimi finančnimi instrumenti trgovati na borzah ali platformah za elektronsko trgovanje,

Q.

ker razlikovanje pri izvajanju med državami članicami povzroča nepopolno uporabo direktive o trgih finančnih instrumentov,

1.

priznava, da so bile tržne infrastrukture med krizo odporne ter poziva Komisijo, naj vseeno okrepi te infrastrukture na vseh mestih trgovanja in v klirinških sistemih, da jim bo omogočila obvladovanje prihodnjega tveganja z večjo preglednostjo, izboljšanjem prožnosti in rednimi pregledi vsega trgovanja;

2.

pozdravlja predlog Komisije za uredbo o zunajborznih izvedenih finančnih instrumentih, osrednjih nasprotnih strankah in registrih trgovanja kot osnovni pogoj za povečanje preglednosti in varnosti na trgih finančnih instrumentov ter meni, da je to prvi korak k premiku pomembnega dela zunajborznega trgovanja na mesta trgovanja, za katere velja ureditev iz direktive o trgih finančnih instrumentov;

3.

predlaga, da morajo biti v interesu enakega obravnavanja večstranski sistemi trgovanja nadzorovani v enaki meri in zato primerljivo regulirani, saj bi se morala konkurenca med večstranskimi sistemi trgovanja in reguliranimi trgi odvijati pod enakimi pogoji, upoštevaje pomembno vlogo večstranskih sistemov trgovanja za vstop na trg;

4.

poziva, naj Evropski organ za vrednostne papirje preišče delovanje in namen režima sistematičnih internalizatorjev in predstavi izboljšave načina reguliranja te kategorije, da bi se zagotovila uporaba tega režima za izvajanje naročil na dvostranski podlagi;

5.

zahteva, da morajo naložbena podjetja, ki prejmejo naročilo, zagotoviti najboljšo izvedbo naložbenim podjetjem, ki zagotavljajo storitev upravljanja portfelja in delujejo kot upravitelji portfelja, čeprav je direktiva o trgih finančnih instrumentov uvrstila upravitelja portfelja med primerne pogodbene stranke;

6.

poziva Evropski organ za vrednostne papirje in trge, naj pregleda, ali je treba najboljšo izvedbo za vsako posamezno naročilo bolje zakonsko urediti glede na dostopnost podatkov, tako pred trgovanjem in v povezavi s kakovostjo izvedbe, ter v zvezi s tržno tehnologijo, kot so sistemi za prenos naročil („order routers“) in sistemi za povezave med mesti trgovanja;

7.

poziva k temeljitemu izvrševanju določb direktive o trgih finančnih instrumentov, da bi zagotovili, da bodo stičišča posrednikov za trgovanje, ki izvajajo enakovredne dejavnosti kot reguliran trg, večstranski sistemi trgovanja ali sistematični internalizatorji, regulirani kot taki; da bi olajšali to izvrševanje, vztraja, da je treba od vseh stičišč posrednikov za trgovanje zahtevati, da pristojnim organom predložijo vse potrebne informacije, ki obsegajo tudi:

8.

poziva, naj se izvede preiskava zunajborznega trgovanja z lastniškimi vrednostnimi papirji in poziva k izboljšavam načina reguliranja zunajborznega trgovanja, da bi zagotovili znatno zmanjšano uporabo organiziranih trgov in režimov večstranskega sistema trgovanja pri izvajanju naročil na večstranski podlagi in sistematičnih internalizatorjev pri izvajanju naročil za rast na dvostranski podlagi, ter zmanjšan delež zunajborznega trgovanja z lastniškimi vrednostnimi papirji;

9.

poziva, naj Komisija preuči učinke določitve minimalnega obsega naročila za prikrite transakcije in ali ga je mogoče strogo izvajati, da se ohrani ustrezen pretok trgovanja prek „preglednih“ mest trgovanja (lit venues) v interesu ugotavljanja cen;

10.

poziva Komisijo, naj izvede pregled obstoječih obveznosti v sedanji direktivi o trgu finančnih storitev glede oprostitve obveznosti preglednosti pred trgovanjem, da:

11.

poziva k enotni uporabi oprostitve obveznosti pred trgovanjem v vseh državah članicah, da se omeji neskladno izvajanje, ki lahko povzroči negotovost, regulativno arbitražo in neenake konkurenčne pogoje; meni, da bi bili lahko tehnični standardi, ki bi jih opredelil Evropski organ za vrednostne papirje in trge, ustrezen način, da se to doseže, ob hkratnem ohranjanju koncepta enotnega pravilnika za finančne storitve;

12.

pozdravlja nedavno naznanilo udeležencev na trgu, da bodo razkrili svoje podatke pred trgovanjem in po njem, in poziva k nadaljnjim prizadevanjem za skupne podatkovne standarde in večjo razpoložljivost podatkov;

13.

poziva Komisijo, naj ustanovi delovno skupino, da se premagajo težave, ki preprečujejo konsolidacijo podatkov o trgih v Evropi, zlasti pa slaba kakovost podatkov o zunajborznih transakcijah;

14.

poziva Evropski organ za vrednostne papirje in trge, naj oblikuje skupne standarde in formate sporočanja vseh podatkov po trgovanju, tako za organizirana mesta trgovanja kot za zunajborzno trgovanje, kar bo pripomoglo h konsolidaciji podatkov;

15.

poziva, naj postane za vsa mesta poročanja obvezno ločevanje podatkov pred trgovanjem od podatkov po trgovanju, da se informacije lahko dajo na voljo vsem udeležencem na trgu po komercialno smotrni in primerljivi ceni; poleg tega poziva Komisijo, naj premisli o uvedbi potrjene ureditve objavljanja, da se uvedejo standardi kakovosti in zmanjša število mest, kamor se lahko poroča o trgovanju, in uporaba spletnih strani, ker ovira konsolidacijo;

16.

poziva k zmanjšanju časovne omejitve za odloženo objavo, da bodo zakonodajalci prejeli podatke o transakcijah v štiriindvajsetih urah po njihovi izvedbi; meni, da je treba, kar zadeva objavo transakcij, v običajnih razmerah šteti več kot enominutne zamude za nesprejemljive;

17.

meni, da je analiza razčlenitve in poslovnih modelov zunajborznega trgovanja bistvenega pomena in zato poziva k uvedbi posebnih oznak v preglednosti pred trgovanjem in po njem, da bi bile bolje razumljene značilnosti zunajborznega trgovanja in da bi ocenili, katere transakcije se lahko zaradi svojih posebnih lastnosti zakonito izvajajo zunajborzno;

18.

vztraja, da morajo biti po borznem zlomu 6. maja 2010 vse platforme trgovanja sposobne nacionalnim nadzornikom pokazati, da so se njihova tehnologija in nadzorni sistemi sposobni zoperstaviti zajezitvi naročil, ki so jo izkusili 6. maja, da bi zagotovili, da se lahko uspešno spoprimejo z dejavnostmi, povezanimi z visokofrekvenčnim in algoritemskim trgovanjem v izrednih razmerah, in da morajo pokazati, da so ob koncu dneva sposobne poustvariti knjige za naročilnice, tako da je mogoče ugotoviti razloge za neobičajno tržno dejavnost in možne zlorabe trga;

19.

poziva Evropski organ za vrednostne papirje in trge, naj preuči stroške in koristi algoritemskega in visokofrekvenčnega trgovanja za trge ter njegovega vpliva na druge uporabnike trga, zlasti institucionalne vlagatelje, da bi določili, ali znaten pretok na trgu, ki se ustvarja samodejno, zagotavlja dejansko likvidnost trga in kakšne posledice ima za skupno ugotavljanje cen, za morebitne zlorabe z manipuliranjem trga, ki povzročijo neenake konkurenčne pogoje za udeležence na trgu, in njegov vpliv na celotno stabilnost trga;

20.

poziva, naj se t. i. plastenje (layering) in izvajanje masovnih naročil (quote stuffing) izrecno opredelita kot zloraba trga;

21.

poziva k preiskavi, ali naj se pravno urejajo podjetja, ki izvajajo strategije visokofrekvenčnega trgovanja, da bi se zagotovilo, da bodo imela odporne sisteme in nadzor s stalnimi predpisanimi pregledi algoritmov, ki jih uporabljajo, sposobnost spremljanja sredi dneva ter poizvedovanje o izrednih stanjih in stanju finančnega vzvoda v realnem času ter da bodo lahko dokazala, da imajo vzpostavljene trdne postopke za obvladovanje neobičajnih dogodkov;

22.

poziva k pregledu izzivov visokofrekvenčnega trgovanja v smislu nadzora trga; priznava, da morajo regulatorji imeti ustrezna sredstva za ugotavljanje in spremljanje potencialnih zlorab; ob upoštevanju navedenega meni, da je treba pristojnim organom poročati o vseh naročilih, ki jih sprejmejo regulirani trgi ali večstranski sistem trgovanja, ter o trgovanju na teh platformah;

23.

poziva, naj se na vseh mestih trgovanja, ki omogočajo kolokacijo strežnikov, bodisi neposredno ali prek posrednikov podatkov, ki so tretja stranka, zagotovi ohranitev enakega dostopa za vse kolocirane stranke ter po možnosti enaka ureditev infrastrukture latentnost, da bo v skladu z nediskriminatorno prakso iz direktive o trgih finančnih instrumentov;

24.

zakonodajalce poziva k spremljanju in pravnemu urejanju določbe o „sponzoriranem“ dostopu, Komisijo pa k preučitvi dodatnih ukrepov, ki obsegajo:

25.

poziva Evropski organ za vrednostne papirje in trge, naj ne glede na nujno uporabo zaščitnih ukrepov še dodatno preuči, ali „sponzoriran“ dostop presega prag nediskriminacijskega dostopa,

26.

poziva Komisijo, naj sprejme načela, ki jih razvija tehnični odbor IOSCO o neposrednem elektronskem dostopu, vključno s „sponzoriranim“ dostopom, ki bodo obsegala merila za izbiranje strank, ki jim je lahko dodeljen tak dostop, in pogodbeni odnos med platformo, članom in stranko, ter določala odgovornosti vsakega izmed njih glede njihove uporabe s primernim nadzorom in filtri;

27.

meni, da je treba prakso „flash orders“ (izredno hiter prenos naročil za nakup ali prodajo) zaradi skladnosti z načelom, da je treba vse vlagatelje obravnavati enakopravno, izrecno izključiti;

28.

poziva Evropski organ za vrednostne papirje in trge, naj preuči strukturo provizij, da se zagotovi, da bodo provizije za izvedbo, provizije za dodatne storitve, posredniške provizije investicijskih družb in vse druge spodbude pregledne, nediskriminatorne in skladne z verodostojnim oblikovanjem cen ter zasnovane in izvedene tako, da ne bodo spodbujale trgovanja za neustrezne namene, in naj oceni, ali bi morali uporabniki, ki izdajo naročila, plačati minimalno takso ne glede na to, ali se naročilo izvede ali ne, saj mora tržna infrastruktura ta naročila obravnavati;

29.

priporoča, naj Evropski organ za vrednostne papirje in trge izvede študijo modela provizij „maker/taker“ (vzdrževalec likvidnosti/vlagatelj), da se ugotovi, ali bi morale za vse uporabnike ugodnejše strukture provizij „maker“ (vzdrževalec likvidnosti) veljati formalne obveznosti in nadzor, ki veljajo za vzdrževalce likvidnosti;

30.

poziva, naj Evropski organ za vrednostne papirje in trge nadzoruje in z izvedbeni akti opredeli trdne mehanizme, ki bodo omogočali prekinitev kotiranj glede na nestanovitnost in druge mehanizme za prekinitev, ki bodo hkrati delovali na vseh mestih trgovanja v EU, da se preprečijo dogodki, podobni borznemu zlomu v ZDA;

31.

poziva, naj noben udeleženec na nereguliranem trgu ne dobi neposrednega ali nefiltriranega „sponzoriranega“ dostopa do uradnih mest trgovanja, in da se morajo pomembnejši udeleženci na trgu, ki poslujejo v svojem imenu, prijaviti pri zakonodajnem organu ter omogočiti, da se za zagotovitev stabilnosti njihove dejavnosti trgovanja ustrezno pregledujejo in nadzorujejo;

32.

poziva, naj se dejavnosti lastniškega trgovanja, ki potekajo prek strategij algoritemskega trgovanja, ki ga izvajajo pravno neregulirani subjekti, izvajajo samo prek pravno regulirane finančne pogodbene stranke;

33.

poziva k razširitvi obsega režima preglednosti direktive o trgih finančnih instrumentov na vse instrumente, podobne lastniškim vrednostnim papirjem, vključno s potrdili o hrambi, indeksnimi investicijskimi skladi, instrumenti za naložbe v surovine in certifikati;

34.

poziva Komisijo in Evropski organ za vrednostne papirje in trge, naj premislita o uvedbi zahteve o preglednosti pred trgovanjem in po njem za vse nelastniške finančne instrumente, tudi za trge državnih in podjetniških obveznic ter za trge z blagovnimi izvedenimi finančnimi instrumenti, ki se bo uporabljala na način, ki se bo po potrebi razlikoval med premoženjskimi razredi, pri tem pa bo združen z ukrepi za doseganje nadaljnje standardizacije izvedenih zunajborznih instrumentov, da se omogoči večja preglednost;

35.

ob upoštevanju težav, ki so se pojavljale v zvezi s kakovostjo podatkov in konsolidacijo podatkov po trgovanju z evropskimi vrednostnimi papirji, meni, da bi morala Komisija zagotoviti, da se podatki po trgovanju z nelastniškimi vrednostnimi papirji zagotovijo v že konsolidirani obliki;

36.

podpira namero Komisije, da za izvedene instrumente uporabi večji obseg provizij iz direktive o trgih finančnih storitev, saj trgovanje s takimi produkti vedno bolj prehaja na organizirana mesta trgovanja in so ta vedno bolj podvržena standardizaciji in zahtevam o osrednji poravnavi;

37.

poziva Komisijo, naj pripravi predlog, s katerim bo zagotovila, da se bo z vsemi pogodbami za izvedene zunajborzne finančne instrumente, ki jih je mogoče standardizirati, trgovalo na borzah ali platformah za elektronsko trgovanje, če je to primerno, s čimer bi zagotovili, da se bodo cene teh pogodb oblikovale na pregleden, pošten in učinkovit način, brez navzkrižja interesov;

38.

poziva k pregledu standardov IOSCO za klirinške družbe, sisteme poravnave vrednostnih papirjev in sistemsko pomembne plačilne sisteme, da bi dodatno izboljšali preglednost trga;

39.

meni, da morajo imeti regulatorji na različnih fizičnih in finančnih blagovnih trgih dostop do enakih podatkov, da bi lahko opredelili trende in medsebojne povezave, ter poziva Komisijo, naj usklajuje prizadevanja v EU in na svetovni ravni;

40.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Evropski centralni banki.

15.6.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 169/8

—

ob upoštevanju člena 3 Pogodbe EU in členov 2(5), 67, 74, 196 in 222 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Listine o temeljnih pravicah Evropske Unije,

—

ob upoštevanju Programa Sveta in Komisije z dne 20. decembra 2002 za izboljšanje sodelovanja v Evropski uniji za preprečevanje in omejevanje posledic kemičnih, bioloških, radioloških ali jedrskih terorističnih groženj (Program JRKB iz leta 2002) (1),

—

ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2002/475/PNZ z dne 13. junija 2002 o boju proti terorizmu (2), kot ga je spremenil Okvirni sklep Sveta 2008/919/PNZ (3),

—

ob upoštevanju strategije EU iz leta 2003 proti širjenju orožja za množično uničevanje in njegovih nosilcev,

—

ob upoštevanju evropske varnostne strategije iz leta 2003 z naslovom „Varna Evropa v boljšem svetu“, ki jo je 12. decembra 2003 odobril Evropski svet v Bruslju, in strategije EU o notranji varnosti iz leta 2010 (4) ter sporočila Komisije o tej strategiji (KOM(2010)0673),

—

ob upoštevanju solidarnostnega programa EU iz leta 2004 o posledicah terorističnih groženj in napadov (5),

—

ob upoštevanju strategije EU iz leta 2005 za boj proti terorizmu, ki jo je 1. decembra 2005 sprejel Evropski svet v Bruslju (6), in akcijskega načrta za njeno izvajanje (7),

—

ob upoštevanju Hjoškega akcijskega okvira za obdobje 2005–2015 (8), sprejetega na svetovni konferenci o zmanjšanju nesreč, ki je potekala na Japonskem od 18. do 22. januarja 2005,

—

ob upoštevanju Sedmega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj (9), zlasti financiranja projekta CBRN Emap (10) iz njegovega naslova,

—

ob upoštevanju Odločbe Sveta 2007/162/ES, Euratom z dne 5. marca 2007 o vzpostavitvi finančnega instrumenta za civilno zaščito (11),

—

ob upoštevanju Odločbe Sveta 2007/779/ES, Euratom z dne 8. novembra 2007 o vzpostavitvi mehanizma Skupnosti na področju civilne zaščite (prenova) (12),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 428/2009 z dne 5. maja 2009 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza, prenosa, posredovanja in tranzita blaga z dvojno rabo (13),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta (ES) št. 114/2008 z dne 8. decembra 2008 o ugotavljanju in določanju evropske kritične infrastrukture ter o oceni potrebe za izboljšanje njene zaščite (14), zlasti v primeru ukrepov s čezmejnim vplivom, v kateri so med drugim opredeljene smernice za celovit pristop k povečanju zmogljivosti za zaščito kritične infrastrukture na ravni Evropske unije, vključno s potrebo po informacijskem omrežju za opozarjanje o kritični infrastrukturi, Komisiji pa je v zvezi z izboljšanjem zaščite teh kritičnih infrastruktur dodeljena vloga podajanja predlogov in usklajevanja,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o krepitvi jedrske, radiološke, kemične in biološke (JRKB) varnosti v Evropski uniji – akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti (KOM(2009)0273),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 30. novembra 2009 o krepitvi jedrske, radiološke, kemične in biološke (JRKB) varnosti v Evropski uniji in o odobritvi akcijskega načrta EU na področju JRKB varnosti (15),

—

ob upoštevanju Stockholmskega programa – odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje (16),

—

ob upoštevanju sporočila o politiki EU za boj proti terorizmu: glavni dosežki in izzivi za prihodnost (KOM(2010)0386),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije „Zagotavljanje območja svobode, varnosti in pravice za državljane Evrope –Akcijski načrt izvajanja stockholmskega programa“ (KOM(2010)0171),

—

ob upoštevanju svojih preteklih resolucij o temah s področja JKRB varnosti in o preprečevanju nesreč in odzivu nanje ter v zvezi s tem svoje nedavne resolucije z dne 10. februarja 2010 o potresu na Haitiju (17), v kateri poziva k ustanovitvi enot civilne zaščite EU,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. septembra 2010 o sporočilu Komisije: Skupnostni pristop k preprečevanju naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek (18),

—

ob upoštevanju spremenjenega predloga predsedstva Sveta z dne 25. oktobra 2010 za osnutek sklepov Sveta o pripravljenosti in odzivu v primeru kemičnega, biološkega, radiološkega ali jedrskega napada, ki je bil osnovan na podlagi ciljev, opredeljenih v ukrepu H.29 o izboljšanju načrtovanja v primeru izrednih razmer v akcijskem načrtu EU na področju JRKB varnosti (19), kot ga je sprejel Svet 8. novembra 2010,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Za učinkovitejše evropsko odzivanje na nesreče: vloga civilne zaščite in humanitarne pomoči“ (KOM(2010)0600),

—

ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za zunanje zadeve ter Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7-0349/2010),

A.

ker se lahko EU pohvali z dolgotrajnim sodelovanjem v JRKB programih, začenši s sklepi Evropskega sveta v Gentu 19. oktobra 2001 in s sklepi Evropskega sveta v Laeknu 13. in 14. decembra 2001; ker je bil program JRKB sprejet leta 2002, leta 2004 ga je nadomestil solidarnostni program EU, Svet pa je 12. novembra 2009 sprejel novi akcijski načrt na področju JRKB varnosti,

B.

ker so katastrofe JRKB, ki se zgodijo po nesreči ali zaradi terorističnega napada, resna grožnja varnosti in zdravju prebivalcev EU, saj vplivajo na njihova življenja, okolje in premoženje, vključno s kulturno dediščino, ter delovanje družbe v eni ali več državah članicah EU, z motnjami kritične infrastrukture in upravljalnih zmogljivosti,

C.

ker se Svet in Komisija strinjata, da je dosedanje število nesreč, povezanih z JRKB materiali, vključno s terorističnimi dejanji, relativno majhno, in ker je do večine katastrof, ki so vključevale JRKB snovi, prišlo zaradi nesreč v industriji ali zaradi povečane količine nevarnih patogenov in njihovega razširjanja po svetu,

D.

ker obstoječa in stalna nevarnost JRKB katastrof na ozemlju Evropske unije, povzročenih po nesreči ali namerno, močno ogroža polno uživanje temeljnih pravic in svoboščin in je v nasprotju z obljubo o evropskem območju svobode, varnosti in pravice in njegovem razvoju,

E.

ker eno največjih JRKB tveganj izhaja iz širjenja JRKB materialov, za katero so odgovorne teroristične organizacije, in ker zatorej najpomembnejši ukrepi zadevajo krepitev režima neširjenja orožja in razoroževanja prek celovitega in popolnega izvajanja vseh zadevnih pogodb in mednarodnih sporazumov (predvsem pogodba o neširjenju jedrskega orožja, konvencija o kemičnem orožju ter konvencija o biološkem orožju) ter dogovora o pogodbi o prepovedi proizvodnje cepljivih snovi za oboroževalne namene (Pogodba o prepovedi proizvodnje cepljivih snovi),

F.

ker je proizvodnja, posredovanje, nakup, prevoz, dobava ali uporaba orožja, razstreliv ali jedrskega, biološkega ali kemičnega orožja, kot tudi raziskave in razvijanje biološkega in kemičnega orožja ter zagotavljanje navodil glede izdelave ali uporabe razstreliv, strelnega ali drugega orožja za nezakonite namene del opredelitve izvajanja terorističnih dejavnosti in usposabljanja za njih iz okvirnih sklepov Sveta 2002/475/PNZ in 2008/919/PNZ,

G.

ker so ukrepi v zvezi z JRKB materiali eden od temeljev strategije EU za boj proti terorizmu in ker je Svet 30. novembra 2009 odobril akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti,

H.

ker lahko zloraba določenih kemikalij, ki so na trgu splošno dostopne širši javnosti, kot predhodnih sestavin za domačo izdelavo eksplozivov, povzroči vrsto terorističnih in drugih kriminalnih incidentov v EU; ker to zahteva intenzivno spremljanje in nadzor izvajanja predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o trženju in uporabi predhodnih sestavin za eksplozive (KOM(2010)0473),

I.

ker se po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe vzpostavlja novo ravnotežje odgovornosti med različnimi institucijami EU na eni strani in EU ter njenimi državami članicami, vključno z obrambnim strokovnim znanjem, na drugi; ker je izgradnja takšnega novega okvira postopen proces, ki zahteva razumevanje skupnih vrednot in skupen cilj,

J.

ker so države članice načeloma odgovorne za JRKB politiko, vendar je vseeno potrebno tesno sodelovanje in usklajevanje na ravni EU,

K.

ker vzpostavitev Evropske službe za zunanje delovanje (EEAS) ponuja možnosti za izboljšanje odzivanja EU v kriznih razmerah nasploh s pomočjo ukrepov v okviru instrumenta za stabilnost,

L.

ker bi moral akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti doseči učinkovito usklajenost nacionalnih pobud in pobud EU pri odzivanju na JRKB tveganja in pri pripravi potrebnih ukrepov, izboljšanje tako horizontalnega usklajevanja med Komisijo in državami članicami kot vertikalnega usklajevanja med instrumenti na ravni EU in instrumenti na ravni držav članic, za večjo učinkovitost in hitrost izmenjave informacij, izmenjavo najboljših praks, analitično poročanje na vseh ravneh, skupno načrtovanje, razvoj operativnih postopkov, operativne manevre in cenovno učinkovito združevanje obstoječih sredstev,

M.

ker kar nekaj agencij EU na področju kazenskega pregona, na primer Europol, sodeluje pri ukrepih JRKB prek ustanovitve evropske zbirke podatkov o bombah in sistema zgodnjega opozarjanja v zvezi z eksplozivi in JRKB materiali; ker bi zaradi tega morali vzpostaviti ustrezne postopke, da bi Evropski parlament in nacionalni parlamenti izvajali nadzor, kot na primer določa člen 88 PDEU,

N.

ker se v Evropi in po vsem svetu vse pogosteje pojavljajo zdravstvena tveganja in s tem povezana razširjenost nevarnih patogenov, kot je pokazal nedavni izbruh virusa A(H1N1),

O.

ker lahko JRKB incidenti, tudi čezmejni, povzročijo večjo onesnaženost okolja in okoljsko kontaminacijo, zato je treba v politiko EU o JRKB varnosti vključiti strategije za sanacijo in dekontaminacijo,

P.

ker je končni cilj nove politike EU o JRKB varnosti zmanjšanje nevarnosti JRKB incidentov in škode, ki bi jo zato utrpeli državljani Evropske unije, kar naj bi se doseglo z minimiziranjem verjetnosti, da pride do JRKB incidenta, in omejevanjem njihovih posledic, če se taki dogodki zgodijo,

Q.

ker Evropska komisija v svojem sporočilu o vlogi EU na področju zdravja v svetu (20) priznava, da je treba za hitro odzivanje na zdravstvene grožnje uskladiti ukrepe na ravni EU in na svetovni ravni, in se zavezuje, da bo izboljšala pripravljenost in mehanizme za odziv na epidemije ali izbruhe bolezni, vključno z namernimi dejanji, na primer bioterorizmom,

R.

ker so v primerjavi z jedrsko tehnologijo in njenimi predhodniki biološki materiali, kot je na primer vranični prisad, cenejši ter jih je veliko lažje pridobiti in širiti, kar omogoča neobičajne teroristične napade, ki dolgoročno resno ogrožajo zdravje prebivalcev in okolje, vključno s kmetijstvom in preskrbo s hrano,

S.

ker tisti, ki se prvi odzovejo na JRKB incidente, kot so policija, gasilci in reševalci, žrtvam ne morejo pomagati na kraju dogodka, ne da bi pri tem ogrozili lastno varnost, če pred izpostavljenostjo niso zaščiteni z zdravstvenimi protiukrepi in ustrezno usposobljeni,

T.

ker državljane ustrezno ščitijo regionalni zdravstveni protiukrepi, ki uravnavajo varovanje javnega zdravja in gospodarske razmere, obenem pa vzpostavljajo odgovornost in solidarnost držav članic,

U.

ker želi Svetovna zdravstvena organizacija s svojim programom za opozarjanje na epidemije in druge izredne zdravstvene razmere ter odziv nanje (21) okrepiti biološko varnost, zaščito in pripravljenost na izbruhe nevarnih in nastajajočih patogenov,

V.

ker se EU prek držav članic in Evropske komisije dejavno udeležuje razprav o svetovni zdravstveno-varnostni pobudi, ki bi zagotovila usklajeno globalno ukrepanje za boljšo pripravljenost na področju javnega zdravja in odzivanje na grožnje mednarodnega biološkega, kemičnega, radiološkega in jedrskega terorizma,

W.

ker je kemična, biološka, radiološka in jedrska varnost čedalje bolj ogrožena ne samo zaradi terorističnih napadov ali malomarnosti, ampak tudi zaradi območij, ki so še vedno onesnažena z na morsko dno odvrženim kemičnim orožjem iz druge svetovne vojne ali z odlagališči jedrskih odpadkov v EU,

X.

ker je ustrezna raven kemične, biološke, radiološke in jedrske varnosti v EU odvisna tudi od ravni, ki velja v tretjih državah,

Y.

ker je varnost lahko še bolj ogrožena zaradi uporabe novih tehnologij pri načrtovanju novih terorističnih dejanj, saj se varnostna merila ne prilagajajo dovolj hitro tehnološkemu napredku,

Z.

ker je potreben temeljit pregled različnih trenutno uporabljenih meril, da se določijo nujne in zadostne varnostne potrebe,

AA.

ker je akcijski načrt na področju JRKB varnosti razdeljen na tri glavne dele: preprečevanje, odkrivanje ter pripravljenost in odziv, ter vsebuje četrto poglavje o ukrepih, ki se lahko uporabijo v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in pripravljenostjo ter odzivom na področju JRKB varnosti, in ker je priznavanje pomembnosti vsake od teh faz ključno za zagotovitev ustreznega izvajanja študij za ocenjevanje tveganj, odzivov in protiukrepov, obenem pa je treba sprejeti horizontalen in čezmejni pristop k rokovanju s JRKB materiali, t.j. prek ustrezne razdelitve merljivih ciljev in ukrepov na vsako od teh faz,

AB.

ker spremembe, ki jih je Svet uvedel v akcijski načrt na področju JRKB varnosti, ki ga je predlagala Komisija, akcijski načrt slabijo, saj bo zaveza držav članic neobvezna, omilili so tudi predvidene ukrepe, mnogi od katerih so ostali na nacionalni ravni, namesto da bi imeli vseevropsko področje delovanja, hkrati pa so te spremembe oslabile spremljanje in nadzor Komisije nad izvajanjem teh ukrepov, včasih Komisija celo sploh ni vključena kot udeleženka skupaj z državami članicami,

1.

ugotavlja, da se je akcijski načrt na področju JRKB varnosti znašel na obeh straneh glede na novo razdelitev pristojnosti med državami članicami in EU po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe, kot določa člen 5 PEU v zvezi z načeli prenosa pristojnosti, subsidiarnosti in sorazmernosti; opozarja, da akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti pokriva področje deljenih notranjih pristojnosti (člen 4 PDEU) v zvezi s področjem svobode, varnosti in pravice, skupnimi varnostnimi vprašanji in prometom, ukrepi civilne zaščite (člen 196 PDEU) in zunanjim delovanjem Unije (člena 21 in 22 PEU);

2.

vendar poudarja, da izvajanje skupnega sistema za JRKB varnost ne bi smelo vplivati na pristojnosti držav članic na tem področju;

3.

meni, da je akcijski načrt pomembno orodje za zagotavljanje ustrezne usklajenosti med nacionalnimi in evropskimi pobudami pri obravnavanju JRKB tveganj;

4.

priznava, da je nujno treba izrabiti ustrezno strokovno znanje in se izogniti podvajanju, razdrobljenosti in nedoslednostim pri prizadevanjih institucij EU in/ali držav članic na varnostnem in obrambnem področju, kjer je v nevarnosti temeljna pravica do življenja in kjer posledice nepazljivosti in popuščanja ne upoštevajo meja;

5.

poudarja, da bi morala EU okrepiti svoj skupni pristop k preprečevanju, odkrivanju in pripravljenosti na področju JRKB varnosti z vzpostavitvijo specifičnih mehanizmov (regulativnih, zakonodajnih ali nezakonodajnih instrumentov), s katerimi bi poskrbeli, da bi bila v primeru JRKB katastrofe zaradi nesreče ali terorističnega napada sodelovanje in pomoč obvezna; opozarja, da mora biti glavni cilj institucij EU zagotoviti učinkovitost nacionalnega ali nadnacionalnega odziva na JRKB nesrečo ali teroristični napad, na podlagi solidarnosti EU ter na usklajen način pod okriljem Komisije in z vseevropskim dometom;

6.

opozarja, da je akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti priložnost, da EU in njene države članice poiščejo zakonodajna sredstva za učinkovito uveljavitev solidarnostne klavzule iz člena 222 PDEU, in da morajo biti države članice obveščene o načrtih in najboljših praksah drugih držav članic za odziv in boj proti JRKB katastrofam, ki so povzročene po nesreči ali namerno, tako da si lahko pomagajo na usklajen in učinkovit način;

7.

poudarja, da je nujno treba okrepiti vidik normativnega in regulativnega posredovanja Komisije, ki ima v zdajšnji različici akcijskega načrta EU na področju JRKB varnosti nekoliko nedorečeno vlogo v zvezi z mnogimi opredeljenimi cilji in ukrepi; posledično vztraja, da naj Komisija izda zakonodajne predloge, če je le mogoče, na vseh področjih, ki jih pokriva akcijski načrt, ter poudarja, da se lahko vrzeli v ukrepih, ki jih pripravljajo posamezne države članice, zapolnijo le, če Komisija prevzame robustno regulativno vlogo;

8.

poziva, naj zaveza držav članic k JRKB nadzoru vsebuje več od enostavne izmenjave najboljše prakse in informacij in naj se združuje oziroma deli tudi tehnologija in infrastruktura, da bi preprečili podvajanje in tratenje sredstev ter ustvarili koristno in cenovno učinkovito sinergijo na ravni EU; poziva države članice, naj se dogovorijo o metodah za odkrivanje in preprečevanje JRKB katastrof, prenosu JRKB materialov znotraj EU in odzivnih ukrepih, vključno z izmenjavo informacij v zvezi z JRKB in čezmejno pomočjo;

9.

zato spodbuja države članice, ki so najbolj razvite na področju notranje varnosti, naj kljub občutljivemu in pretežno nacionalnemu značaju tega področja posredujejo svoje informacije, tehnologije in infrastrukturo ter začnejo izvajati skupne strateške projekte, kot je omenjeno zgoraj; poziva Komisijo in Svet, naj vzpostavita in redno posodabljata podatkovne zbirke zdravstvenih protiukrepov, ki so na voljo v državah članicah za odzivanje na JRKB incidente, spodbujanje deljenja obstoječih zmogljivosti in usklajevanje cenovno učinkovite politike priprave omenjenih protiukrepov;

10.

poziva k razvoju standardov EU za kakovost in varnost ter sistema in mreže laboratorijev za certificiranje JRKB varnostne opreme in tehnologij v EU; poudarja, da morajo za zaposlene v obratih, kjer imajo dostop do škodljivih snovi, veljati strogi varnostni standardi in postopki zaposlovanja; poziva k izmenjavi in uporabi najboljših izkušenj in strokovnega znanja s civilnega in vojaškega področja; ponovno pod vodstvom Komisije poudarja, da je treba omogočiti potrebno financiranje za raziskave in razvoj, da bi zagotovili izvajanje programov aplikativnih raziskav in pomembnejših demonstracijskih programov z evropsko razsežnostjo, in da je glede na razdrobljenost tega trga potrebna industrijska politika EU na področju civilne varnosti, ki bo spodbujala sodelovanje med podjetji v EU in posebej podpirala mala in srednja podjetja/malo in srednjo industrijo (MSP/MSI), ki ustvarjajo pomemben del inovacij v sedmem okvirnem programu za raziskave in razvoj na področju varnosti, ter da si je treba prizadevati za spodbujanje sodelovanja (zlasti čezmejnega) med evropskimi podjetji; želi, da se vzpostavi globalno vodenje vseh projektov o JRKB varnosti, ki bo pokrivalo celoten cikel obstoja JRKB grožnje (preprečevanje, odkrivanje in odzivanje); poziva Komisijo, naj predlaga strategijo razvoja industrije biološke obrambe v Evropi;

11.

pozdravlja dejstvo, da se JRKB zaščita obravnava v sklopu okvirnega sodelovanja za raziskave na področju varnosti in obrambe med Komisijo, Evropsko vesoljsko agencijo (ESA) in Evropsko obrambno agencijo (EDA); poudarja, da so za usklajevanje dopolnjevanja in sinergijo med vlaganji Komisije v raziskave in razvoj na področju obrambe ter v raziskave na področju civilne varnosti v sklopu sedmega okvirnega programa potrebni učinkovito izboljšanje ustreznih pravnih pogojev za izmenjavo informacij znotraj evropskega okvirnega sodelovanja ter dejavnosti na nacionalni ravni in na ravni EU, kot določa Odločba Sveta 2006/971/ES z dne 19. decembra 2006 o posebnem programu „Sodelovanje“ za izvajanje Sedmega okvirnega programa Evropske skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007–2013) (22), poziva k razvoju aplikativnih raziskav z evropsko razsežnostjo na področju varnosti obratov, da se zaščitijo lokalne skupnosti in okolje, ter k začetku izvajanja velikih demonstracijskih programov; spodbuja ustanavljanje strokovnih centrov, specializiranih za JRKB grožnje, in mobilnost raziskovalcev;

12.

vztraja pri uveljavitvi ustreznih varoval in varnostnih ukrepov pri obravnavanju skupnih podatkovnih baz držav članic in občutljivih podatkov iz raziskav, saj bo osredotočanje na varnost podatkov spodbudilo večje sodelovanje med oblastmi in organi držav članic ter izmenjavo informacij med njimi;

13.

poudarja pomen okrepljene pripravljenosti in poziva k rednemu kartiranju nacionalnih zmogljivosti in sredstev, pa tudi k skupnim vajam držav članic;

14.

poziva k nujni ustanovitvi evropskega mehanizma za odzivanje na krize, osnovanega na službah Komisije, ki bi moral usklajevati civilna in vojaška sredstva, da bi EU omogočili možnost hitrega odziva na JRKB katastrofo, in ponovno poziva k ustanovitvi enot EU za civilno zaščito, ki bodo temeljile na obstoječem mehanizmu EU za civilno zaščito, kar bo Uniji omogočilo združevanje sredstev, ki so potrebna za nudenje nujne pomoči, vključno s humanitarno pomočjo, v 24 urah po JRKB katastrofi na ozemlju EU ali drugje; poudarja, da je treba graditi tudi primerne povezave in partnerstva med organi, kot so Europol, Interpol in organi pregona v državah članicah, da bi ustvarili primerno in učinkovito mrežo za proaktivno predvidevanje/krizni nadzor v realnem času ter operativno delovanje/usklajevanje odzivanja na JRKB katastrofe in tudi poročanje Komisiji; opozarja na poročilo Michaela Barnierja iz leta 2006 z naslovom „Za evropsko enoto za civilno zaščito: Europe aid“ (23), ki ga je Parlament močno podprl, in v zvezi s tem pozdravlja novo pripravljenost Komisije za vzpostavitev evropskih zmogljivosti za odzivanje v izrednih razmerah, kot je zapisano v sporočilu Komisije z naslovom „Za učinkovitejše evropsko odzivanje na nesreče: vloga civilne zaščite in humanitarne pomoči“ (KOM(2010)0600);

15.

poziva, naj se dvojnost civilno-vojaških tehnologij izkoristi kot vir sinergij; spodbuja sodelovanje z Evropsko obrambno agencijo, državami članicami Nata, kot so Združene države Amerike in Kanada, in tretjimi državami, ki so vodilne na področju JRKB varnosti, z izmenjavo dobrih praks, strukturiranimi dialogi med strokovnjaki in skupnim razvojem zmogljivosti; poudarja pomen izvajanja skupnih vaj držav članic EU za preprečevanje incidentov, povezanih z JRKB varnostjo, in boja proti njim, in sicer s sodelovanjem oboroženih sil in enot civilne zaščite držav članic ter mehanizma EU za civilno zaščito;

16.

ugotavlja, da je obstoječi mehanizem EU za civilno zaščito, kot ga opredeljuje Sklep Sveta 2007/779/ES, Euratom trenutno veljaven inštrument v primeru JRKB katastrofe, ter poudarja, da bi morala biti ta struktura forum, kjer bi morali sprejemati krizne odločitve glede pripravljenosti in odziva na JRKB katastrofe; vendar ugotavlja, da je treba za doseganje tega cilja in za zagotavljanje ustreznega preprečevanja in odkrivanja vzpostaviti sodelovanje z organi civilne zaščite, z obveščevalnimi organi ter organi pregona, z varnostnimi službami in centri za zbiranje vojaških informacij in ukrepanje v vseh državah članicah in na ravni EU, kot so Civilna zmogljivost za načrtovanje in izvajanje operacij (CPCC), Politični in varnostni odbor (PVO) in Skupni situacijski center (SitCen); poleg tega opozarja na vlogo Stalnega odbora za operativno sodelovanje na področju notranje varnosti (COSI), katerega naloga je pospeševati, spodbujati in krepiti operativno sodelovanje ustreznih nacionalnih organov držav članic na področju notranje varnosti;

17.

opozarja, da je bil skupni situacijski center (SitCen) uvrščen v okvir nove službe za zunanje delovanje, njegov kader pa prihaja v glavnem iz obveščevalnih in policijskih služb držav članic; poudarja, da je njegovo delovanje izredno pomembno za podporo nacionalnim centrom kriznega upravljanja;

18.

poziva države članice, naj pod nadzorom Komisije usklajujejo svoja prizadevanja, da bi se povečala interoperabilnost opreme, zmogljivosti in tehnologij na področju civilne zaščite za učinkovito udejanjanje nove solidarnostne klavzule v primeru JRKB nesreče;

19.

poudarja, da mora krepitev zmogljivosti civilne zaščite v EU ob raziskavah tehnologij z dvojno rabo, infrastrukture in zmogljivosti vključevati tudi strateško sodelovanje z Evropsko obrambno agencijo (EDA), kot je omenjeno zgoraj, Evropsko vesoljsko agencijo (ESA), Mednarodno agencijo za jedrsko energijo (IAEA), Organizacijo za prepoved kemičnega orožja (OPCW) in z drugimi mednarodnimi centri ali programi JRKB odličnosti;

20.

poziva države članice, naj imenujejo ali ustanovijo nacionalni organ, ki bi v primeru JRKB napada ali nesreče imel vlogo glavnega koordinatorja vseh vpletenih nacionalnih in lokalnih organov ter vseh protiukrepov, sprejetih v odziv na tak dogodek;

21.

podpira oceno, da JRKB napadi resno ogrožajo varnost prebivalcev EU; zato podpira vse ukrepe, ki zagotavljajo boljšo zaščito pred napadi JRKB;

22.

poudarja, da je treba boj proti terorizmu voditi ob popolnem spoštovanju mednarodne zakonodaje o človekovih pravicah, evropske zakonodaje o temeljnih pravicah ter načel in vrednot, tudi načela pravne države; opozarja, da je nujno treba spoštovati načela Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, sodelovanju javnosti pri odločanju in dostopu do varstva pravic v okoljskih zadevah;

23.

opozarja, da je preprečevanje dostopa teroristov do JRKB materialov ključna prednostna naloga tako v veljavni strategiji EU za boj proti terorizmu iz leta 2005 kot v prihodnji, pa tudi v strategiji EU iz leta 2003 proti širjenju orožja za množično uničevanje in njegovih nosilcev; zato zahteva, da koordinator EU za boj proti terorizmu prek ustreznih zadevnih agencij in strokovnjakov EU redno poroča Parlamentu o ravni vsakega morebitnega JRKB tveganja ali grožnje v Uniji oziroma proti državljanom in interesom EU drugje; vztraja, da je treba dodatno pojasniti primerne vloge različnih organov EU in nacionalnih organov, ki so vpleteni v boj proti terorizmu; s tem v zvezi je seznanjen z usklajevalno vlogo, ki jo imata COSI in SitCen; poziva, da se Parlamentu kot edinemu demokratično izvoljenemu organu EU v okviru njegovih pristojnosti zagotovi demokratični nadzor nad omenjenima organoma in se ga takoj in celovito obvešča o njunih ukrepih na način, ki bo ohranil njuno varno delovanje;

24.

poziva institucije EU, naj ohranijo demokratičen nadzor in preglednost pri razvoju in izvajanju vseh delov akcijskega načrta EU na področju JRKB varnosti, ob spoštovanju pravice javnosti, da dostopa do vseh informacij in ustrezne dokumentacije, ki zadeva javno varnost in vsakodnevna tveganja, povezana z JRKB nesrečami;

25.

poziva k vključevanju ukrepov iz akcijskega načrta na področju JRKB varnosti v vse zunanjepolitične instrumente EU za gospodarsko sodelovanje in politični dialog s tretjimi državami (tudi v klavzule EU o neširjenju orožja); poziva Komisijo in Svet, naj v političnem in gospodarskem dialogu s tretjimi državami uporabita vsa razpoložljiva sredstva (vključno s skupno zunanjo in varnostno politiko ter zunanjepolitičnimi instrumenti) za spodbujanje spoštovanja standardov za odkrivanje in preprečevanje, vključno z izmenjavo informacij, ter odzivanje na JRKB incidente v tretjih državah, kot je določeno v akcijskem načrtu;

26.

poudarja tesno povezavo med varnostjo v Evropski uniji in zunaj nje ter njen zrcalni učinek; v tej zvezi pozdravlja dejavnosti regionalnih JRKB centrov odličnosti na konfliktnih območjih zunaj Evropske unije, namen katerih je spodbujanje dela strokovnih omrežij, izboljšanje zmogljivosti nadzora izvoza in preprečevanje nezakonite trgovine z JRKB snovmi, krepitev regulativnih svežnjev v teh državah in regionalno sodelovanje na tem področju; spodbuja, naj se v Evropi usposobi skupino mednarodnih izvedencev za države s tveganjem, ob spoštovanju zahtevanih predpisov o varnosti in zaupnosti;

27.

poziva institucije EU in države članice, naj se uprejo pritiskom industrije in drugih zainteresiranih strani, ki se skušajo izogniti bremenom večje regulacije, kar je pričakovano (in kar jasno kaže primerjava različic akcijskega načrta EU na področju JRKB varnosti Sveta in Komisije); meni, da je treba upoštevati pomisleke industrije o kakovosti in vplivu predlaganih regulativnih ukrepov, ne da bi pozabili, da je glavni cilj pravica do življenja, svobode in varnosti vseh ljudi v Evropi in njihovih družb; poudarja prednostno nalogo zagotavljanja nadzora in zaščite JRKB materialov v EU in učinkovitosti odziva EU na katastrofo, pa če je naključna ali namerna, ter pomen prizadevanj za odpravo takih groženj;

28.

poziva države članice, naj v celoti sodelujejo v izvajalnih fazah akcijskega načrta EU na področju JRKB varnosti in v tem pogledu sodelujejo z organi EU, ki prenašajo cilje in ukrepe akcijskega načrta v konkretne korake, da bo JRKB varnost zagotovljena v vseh državah članicah EU;

29.

poziva Komisijo, naj deluje kot glavna spodbujevalka in nadzornica pri vzpostavljanju in rednem posodabljanju seznamov EU o JRKB agensih, pri čemer naj Komisija odloči o razumnem časovnem obdobju; vztraja pri tem, da morajo seznami vključevati tudi morebitne preprečevalne in odzivne ukrepe za vsak JRKB agens, v skladu z njegovo nevarnostjo, možnostjo zlonamerne uporabe in ranljivostjo;

30.

meni, da mora akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti višje postaviti na tveganju temelječe standarde, kar zadeva merila za ocenjevanje varnosti za JRKB obrate visokega tveganja, ter poudarja vlogo in odgovornost nacionalnih organov za izvajanje rednih pregledov teh obratov, saj razvoj „meril“, kot so določena v sedanjem akcijskem načrtu, kot ga je spremenil in sprejel Svet, sam po sebi preprosto ni dovolj ter določa presenetljivo nizek standard, skupaj z majhno odgovornostjo organizacij, ki rokujejo z JRKB materiali, ustreznih organov držav članic in organov EU; poleg tega ugotavlja, da morajo biti vsi sprejeti ukrepi v sorazmerju z verjetnostjo tveganj;

31.

poudarja, da morajo biti varnostna ureditev in zahteve pri JRKB obratih visokega tveganja po vsej EU določene z uredbami EU, ne pa zgolj z „dokumenti dobre prakse“, prek doslednega procesa posvetovanja, ki bo združeval organe EU, oblasti držav članic ter organizacije, ki rokujejo z JRKB agensi visokega tveganja; poziva, naj Komisija prevzame večjo nadzorno in pregledovalno vlogo, dokler ne bodo omenjene uredbe sprejete in veljavne;

32.

pozdravlja pobude Skupnega raziskovalnega središča (JRC) v podporo programom Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) in jedrskim inšpekcijam; priporoča, naj se sprejmejo ukrepi, da se njihove baze podatkov in izsledki raziskav združijo z bazami podatkov in izsledki držav članic;

33.

podpira oblikovanje strategij za ozaveščanje podjetij, znanstvenih in univerzitetnih skupnosti ter finančnih institucij o tveganjih, povezanih s širjenjem JRKB materialov in trgovanjem z njimi, ki so prisotna v okviru njihovega dela in dejavnosti; zavzema bolj splošno stališče, da je zaupnost bistvena sestavina učinkovitosti določenih varnostnih ukrepov v akcijskem načrtu in da je pomembno, da se jih ščiti pred razkritjem, zaradi katerega bi lahko postali neučinkoviti;

34.

meni, da morajo Komisija in oblasti držav članic nadzorovati dejavnosti organizacij, ki rokujejo s JRKB materiali visokega tveganja, ter zagotoviti, da te organizacije izpolnjujejo na tveganju temelječe standarde zaščite in javne varnosti, kar pomeni, da je treba redno izvajati ustrezne preglede lokacij visokega tveganja;

35.

meni, da je potrebna takšna sprememba dela akcijskega načrta EU na področju JRKB varnosti o preprečevanju, ki bo kemično industrijo prisilila, da namesto kemikalij visokega tveganja uporablja primerne manj tvegane alternative, kjer je takšna zamenjava znanstveno, tehnološko in okoljsko mogoča in očitno zagotavlja večjo varnost; priznava gospodarske stroške, ki jih lahko ustvari tovrstna zamenjava, in njihov vpliv na zadevno industrijo, vendar poziva EU, države članice in zasebni sektor, naj na prvo mesto postavijo varnost državljanov EU; v zvezi s tem predlaga vzpostavitev konkretne povezave z veljavno uredbo REACH (24), kar je upravičeno vseboval akcijski načrt, ki ga je predlagala Komisija; poziva Komisijo, naj opravi študijo o izvajanju uredbe REACH v zvezi s tem;

36.

poudarja, da največja JRKB tveganja izvirajo iz širjenja JRKB materiala med teroristi; zato poudarja pomen izboljšanja učinkovitosti mednarodnih nadzornih sistemov in izboljšanja mejnega in izvoznega nadzora;

37.

poziva Svet in Komisijo, naj spodbudita države članice, da podpišejo konvencijo o kemičnem orožju (CWC) in konvencijo o biološkem orožju (BWC) ter izpolnijo svoje obveznosti, ki izhajajo iz njiju, ter da po svojih najboljših močeh podprejo dodatni protokol o preverjanju h konvenciji o biološkem orožju, ki vključuje seznam nevarnih bioloških dejavnikov in patogenov ter določbe glede izjav o razkritju in inšpekcijskih pregledov; poleg tega spodbuja države članice, Svet, Komisijo in mednarodno skupnost, naj v prilogo o preverjanju konvencije o kemičnem orožju vključijo tudi seznam vseh potencialno nevarnih kemijskih snovi, vključno z belim fosforjem;

38.

nadalje poziva Komisijo in Svet, naj nadaljujeta s pospeševanjem dejavnosti v podporo sistemu pogodb, zlasti konvencij o kemijskem in biološkem orožju, in pozoveta države članice, naj strogo prepovejo proizvodnjo in uporabo biološkega in kemičnega orožja ter uničijo lastno orožje;

39.

spodbuja Evropsko unijo, naj nadaljuje s prizadevanji za vzpostavitev splošnega pravnega okvira za boj proti jedrskemu terorizmu in za zagotavljanje spoštovanja veljavnih predpisov, saj se zaveda, da se s širjenjem orožja povečuje tveganje, da si ga prisvojijo teroristične skupine; podpira projekte sodelovanja s tretjimi državami, na primer v sredozemski kotlini, za boj proti trgovini z jedrskim in radiološkim materialom; poziva Evropsko unijo k splošni uporabi Konvencije o kemičnem orožju in Konvencije o biološkem orožju pred pregledno konferenco o Konvenciji o biološkem in toksičnem orožju leta 2011;

40.

poziva Komisijo, naj predloži primerjalne podatke in splošno oceno stanja v industriji v Evropi, kar zadeva pridobitev in večanje nadzora nad JRKB materiali visokega tveganja, vključno s pregledom vseh zadevnih nacionalnih zakonov v zvezi z izvajanjem konvencije o kemičnem orožju, konvencije o biološkem orožju in drugih mednarodnih instrumentov, povezanih z JRKB materiali; ta pregled mora vključevati poročanje o tem, kako države članice in industrija izpolnjujejo svoje mednarodne obveznosti; kljub vsemu priznava, da izvršilni ukrepi, kot sta konvenciji o biološkem in kemičnem orožju, ne zadostujejo za soočanje s tveganji, ki jih povzročajo JRKB dejavnosti nedržavnih akterjev, zlasti terorističnih mrež;

41.

poziva Svet in Komisijo, naj promovirata obstoječi osnutek konvencije o prepovedi razvoja, proizvodnje, kopičenja, prevoza in uporabe orožja, ki vsebuje uran, ter o njegovem uničenju, in naj to konvencijo predložita državam članicam Združenih narodov v podpis in ratifikacijo; poziva vse države članice Evropske unije in države članice Združenih narodov, naj uvedejo moratorij na uporabo orožja z osiromašenim uranom, dokler ne bo dosežen dogovor o globalni prepovedi tega orožja;

42.

spodbuja uvedbo ukrepov za boj proti financiranju širjenja orožja na podlagi modela mehanizmov, ki je bil vzpostavljen za boj proti financiranju terorizma;

43.

pozdravlja ukrepe Komisije v okviru instrumenta za stabilnost za spopadanje z JRKB dejavnostmi; meni, da ti ukrepi dopolnjujejo akcijski načrt, in poziva Komisijo, naj projekte razširi tudi na regije izven nekdanje Sovjetske zveze (SEDE); na podlagi izkušenj z instrumentom za stabilnost poziva Komisijo, naj objavi javni razpis za zbiranje predlogov za okrepitev varnosti in zaščite civilnih laboratorijev, da bi se tako izognili širjenju v prihodnosti;

44.

meni, da mora akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti jasno pozvati k razvoju smernic EU o varnostnem usposabljanju in standardnih zahtevah, ki jih bo moralo uveljaviti vseh 27 držav članic, ter zagotoviti, da bodo specifični programi za usposabljanje na voljo za varnostno osebje, ki rokuje z JRKB materiali visokega tveganja, vključno z osebjem v industriji in raziskovalnih centrih, kjer so prisotni JRKB materiali visokega tveganja, in da se določijo zahteve za odgovorne na JRKB področju (vloga, pristojnosti in usposabljanje); poudarja, da je treba zagotoviti tudi usposabljanje na področju varnosti in ozaveščanja za tiste, ki se bodo prvi odzvali;

45.

poudarja, da prihodnja kratkoročna revizija akcijskega načrta EU na področju JRKB varnosti ne sme le spodbujati samoregulacije v ustreznih industrijskih sektorjih in ne le svetovati industriji, naj sprejme kodekse ravnanja, temveč mora dejansko pozvati Komisijo, naj oblikuje vseevropske smernice in uredbe, ki bodo veljale za vse sektorje, kjer so prisotni JRKB agensi visokega tveganja;

46.

meni, da je izjemno pomemben skrben nadzor vseh transakcij, ki vključujejo JRKB materiale visokega tveganja v EU, in da morajo Komisija in države članice, namesto da bi le „pozivale“ industrijo, naj poroča o transakcijah, pripraviti ustrezen zakonodajni okvir za regulacijo in spremljanje transakcij in tako povečati varnost ter zagotoviti ustrezno in pravočasno poročanje o vseh sumljivih transakcijah ter o izgubah ali krajah JRKB materialov; poudarja, da morajo te uredbe vzpostaviti ustrezno osnovo za popolno preglednost vseh sektorjev, kjer so prisotni JRKB agensi, in s tem pripisati odgovornost za takšne transakcije industriji; meni, da je treba upoštevati zmožnost zasebnega sektorja za uveljavitev ustrezne zakonodaje in predpisov v zvezi s spremljanjem obveznosti poročanja, da se zagotovi ustrezen nadzor;

47.

poudarja, da je sekuritizacija prevoza in skladiščenja JRKB materialov nedvomno in neizogibno del procesa za čim večjo otežitev dostopa do teh materialov in s tem odpravljanja težav, povezanih z JRKB varnostjo;

48.

poudarja, da so zaradi tveganja, povezanega s spletnim trgovanjem s kemikalijami, potrebni nadaljnje preiskave in specifični ukrepi;

49.

poziva k pojasnitvi krepitve uvozno/izvozne ureditve glede vlog držav članic in Komisije; poziva države članice, naj sprejmejo in zagotovijo izvajanje veljavnih mednarodnih uredb, Komisijo pa, naj opravlja nadzor ter ocenjuje in poroča o upoštevanju teh predpisov; ugotavlja, da je treba glede na tehnološki razvoj pregledati in spremeniti ustrezno zakonodajo in predpise o pridobitvi, uvozu, prodaji, varnem skladiščenju in prevozu JRKB materialov;

50.

poudarja, da glede na teroristična dejanja, do katerih je prišlo v evropskih državah in v katerih so bile v pošiljke, poslane po pošti, podtaknjene eksplozivne snovi, treba okrepiti obstoječe kontrolne in varnostne mehanizme za vse poštne storitve, povezane z distribucijo pošiljk, kjer ti ne obstajajo, pa jih je treba vzpostaviti;

51.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju z oblastmi držav članic začne študijo, ki bo ocenila realno stanje na področju JRKB odkrivanja in varnosti jedrskih elektrarn v EU in sosednjih državah v primeru nesreče ali terorističnega napada; spodbuja Komisijo, naj uporabi rezultate takšne ocene in pripravi skupne smernice EU o ravnanju v primeru takšnih nesreč ali mednarodnih napadov, vključno z odgovorom na vprašanje, kako zagotoviti, da bodo države članice dodelile zadostne človeške in materialne vire za takšno akcijo;

52.

poziva k okrepitvi vloge Centra za spremljanje in obveščanje (MIC), ki je že ustanovljen v okviru mehanizma EU za civilno zaščito, da se zagotovi ustrezna izmenjava informacij in dobre prakse med državami članicami, ki bi pripeljala do vseevropskih standardov pri odkrivanju JRKB dejavnosti;

53.

zahteva od Komisije, naj spremlja, oceni in Evropskemu parlamentu poroča, kako države članice spoštujejo predpise, ter zahteva od nacionalnih oblasti, naj zagotovijo, da ustrezni industrijski sektorji in organizacije, ki rokujejo z JRKB materiali visokega tveganja, upoštevajo in spoštujejo uredbe in smernice;

54.

meni, da je ključna izvedba primernih študij za obvezno sodelovanje vseh zadevnih nacionalnih organov in organov EU ter zainteresiranih strani, vključno z oceno metod za hitrejše in enostavnejše izmenjave in sodelovanje, kar bo povečalo uspešnost odzivanja na grožnje javni varnosti;

55.

poziva Svet, naj Komisiji zaupa vlogo „koordinatorke“ pri načrtovanju v primeru izrednih razmer, tako da lahko deluje kot nadzornica in zagotovi obstoj lokalnih in nacionalnih načrtov v primeru izrednih razmer; poudarja, da mora Komisija prevzeti vlogo depozitarja takšnih načrtov, tako da bo lahko najbolje identificirala morebitne vrzeli in ustrezno ukrepala hitreje kot ustrezne oblasti;

56.

pozdravlja namero za okrepitev zmogljivosti civilne zaščite v Evropski uniji; kljub temu ugotavlja, da si ministrstva za obrambo v več državah članicah EU pridobivajo ustrezne praktične izkušnje na področju odpravljanja posledic JRKB nesreč; v zvezi s tem poziva države članice in Komisijo, naj si izmenjajo primere najboljše prakse ter naj več vložijo v tesnejše usklajevanje civilnega in vojaškega strokovnega znanja;

57.

poziva Komisijo, naj nadaljuje z opredeljevanjem zahtev, ki jih je treba izpolniti za izboljšanje zmogljivosti civilne zaščite, z namenom izvajanja skupnih projektov javnih naročil; v zvezi s tem zahteva, da se posebna pozornost nameni opredeljevanju potreb EU v zvezi z JRKB pripravljenostjo in zmogljivostjo ukrepanja, vključno z zdravstvenimi protiukrepi, da bo razpoložljivost teh protiukrepov v primeru JRKB nesreče ocenjena na ravni EU in ravni držav članic;

58.

poziva k organiziranju skupnih vaj med državami članicami EU ter med državami članicami in tretjimi državami, da bi preprečili razmere, ki ogrožajo kemijsko, biološko, radiološko in jedrsko varnost;

59.

pozdravlja načrtovanje vaj EU, ki bi simulirale JRKB nesreče ali napade, ter poudarja, da mora akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti določiti tudi, da bodo rezultati in ocene takšnih vaj upoštevani pri predvideni stalni razpravi o razvoju vseevropskih standardov;

60.

opozarja, da bi morala Komisija prevzeti vodstvo pri določanju standardov, temelječih na potrebah po zmogljivosti protiukrepanja; poudarja, da je to edini način za doseganje najvišjega možnega varnostnega standarda po vsej EU, saj je edini način za zagotovitev, da vse države članice izvajajo iste smernice in upoštevajo ista načela pri izgradnji zmogljivosti in pripravi ustreznih človeških in materialnih virov za odziv na nesrečo ali napad;

61.

poudarja, da je treba ustvariti regionalna in vseevropska skladišča sredstev za odzivanje, katerih obseg naj bi v kar največji meri odražal trenutno raven ogroženosti, pa naj gre za zdravstveno ali druge vrste ustrezne opreme, financiranih s strani EU in v skladu s skupno dogovorjenimi smernicami EU, kar bi usklajeval mehanizem EU za civilno zaščito; poudarja pomen dobrega upravljanja zalog, ki zagotavlja, da so sredstva za odzivanje ter zdravstvena ali druga ustrezna oprema popolnoma funkcionalni, z nepretečenim rokom uporabe in sodobni; poziva, da naj, preden bo dejansko prišlo do takšnega vseevropskega ali regionalnega zbiranja sredstev, akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti opredeli možnost, kako bi države članice delile protiukrepe in sredstva v primeru JRKB nesreče ali terorističnega napada, zato da bi začeli izvajati novo solidarnostno klavzulo; poudarja, da mora vsaka oblika pomoči določeni državi članici EU temeljiti na zahtevi ustrezne politične oblasti iz prizadete države članice ter ne sme biti v navzkrižju z zmožnostjo države članice za zaščito svojih državljanov;

62.

poziva k reviziji pravil Solidarnostnega sklada Evropske unije, da bo bolj dostopen v primeru naravnih nesreč in na voljo za industrijske nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek, ter poziva države članice, naj izkoristijo razpoložljiva sredstva strukturnih skladov za okrepljeno preprečevanje in pripravljenost;

63.

da bi se pripravili za primer JRKB nesreče, izbruha ali načrtne uporabe teh snovi, poziva Komisijo, naj pripravi mehanizme za poročanje, ki bodo povezali prizadevanja mehanizma EU za civilno zaščito in druge sisteme EU za zgodnje opozarjanje na področjih zdravja, okolja, pridelave živil in dobrega počutja živali; poleg tega poziva Komisijo, naj vzpostavi mehanizme za izmenjavo informacij in analiz z mednarodnimi organi, kot sta Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), Svetovna meteorološka organizacija in Organizacija za prehrano in kmetijstvo (FAO);

64.

poziva k oblikovanju specializiranih skupin za odzivanje na ravni EU ali regionalni ravni, ki bodo vključevale zdravstveno osebje, osebje organov pregona in vojaško osebje, ter ugotavlja, da bi bilo treba v primeru ustanovitve takšnih skupin redno prirejati posebna usposabljanja in operativne vaje;

65.

poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezno financiranje za razvoj izboljšane opreme za odkrivanje in prepoznavanje bioloških dejavnikov v primeru napada ali nesreče; obžaluje, da ima sedanja oprema za odkrivanje omejene zmogljivosti in hitrost, kar povzroča izgubo dragocenega časa v nujnih okoliščinah; poudarja, da je treba osebje za krizne razmere ustrezno opremiti in vnaprej zdravstveno zaščititi, da lahko ob maksimalni osebni varnosti dela na območju nesreče, kjer so lahko prisotni škodljivi patogeni; poudarja, da izboljšano opremo za odkrivanje dejavnikov in diagnostiko potrebujejo tudi v bolnišnicah in drugih ustanovah, ki sprejemajo žrtve nesreče;

66.

poziva različne organe EU in nacionalne organe, ki so vključeni v zbiranje informacij, naj ponovno pregledajo svoje organizacijske strukture ter naj imenujejo ustrezne osebe z izkušnjami in razumevanjem na področju odkrivanja in ocenjevanja JRKB groženj in tveganj, kjer teh oseb primanjkuje;

67.

poziva Komisijo, naj Parlamentu redno poroča o JRKB nevarnosti in ocenah tveganja;

68.

poziva, naj se začnejo izvajati programi usposabljanja in ozaveščanja na evropski ravni, ob upoštevanju možnosti, ki jih nudi internet kot ključni vir informacij za državljane v zvezi z JRKB zadevami; poudarja pomen usklajevanja mehanizmov hitrega opozarjanja in obveščanja državljanov EU o JRKB incidentih; z zanimanjem se seznanja s študijo izvedljivosti za evropski center za usposabljanje za jedrsko varnost v okviru Skupnega raziskovalnega središča;

69.

je seznanjen z neusklajenimi in pretiranimi vlaganji v cepiva med pandemijo A(H1N1); pozdravlja osnutek sklepa Sveta o izkušnjah, pridobljenih med pandemijo A(H1N1) – zdravstvena varnost v Evropski uniji (12665/2010), ki upošteva razvoj mehanizmov za skupno nabavo cepiv in protivirusnih zdravil, ki bi ga države članice uporabljale na prostovoljni podlagi, ter države članice spodbuja k skupnemu razvoju rešitev za regionalno pripravljenost, vključno s skupno uporabo obstoječih zmogljivosti in usklajevanjem stroškovno učinkovitega javnega naročanja zdravstvenih protiukrepov, ob hkratnem zagotavljanju visoke ravni pripravljenosti ob JRKB dogodkih po vsej Uniji;

70.

se zaveda, da zakonodaja EU (Sklep Sveta 90/424/EGS, kakor je spremenjen s Sklepom Sveta 2006/965/ES) določa pristop Skupnosti k izkoreninjanju, nadzoru in spremljanju živalskih bolezni in zoonoz, vključno z nakupom in zalogami veterinarskih zdravstvenih protiukrepov za zaščito živali pred okužbami; obžaluje, da Skupnost nima podobnih ukrepov za usklajevanje nakupa in zalog zdravstvenih protiukrepov za zaščito prebivalcev EU pred okužbami z nevarnimi biološkim patogeni;

71.

poudarja, da bodo po incidentih z biološkimi patogeni ali napadi z njimi – na primer, toda ne samo, z vraničnim prisadom – prizadeta področja kontaminirana še desetletja, kar bo resno škodovalo rastlinskemu, živalskemu in človeškemu življenju in zdravju ter povzročilo dolgoročno gospodarsko škodo; poziva Komisijo, naj strategije za sanacijo in dekontaminacijo vključi v kemično, biološko, radiološko in jedrsko politiko;

72.

poudarja, da bi incident z JRKB materiali, ki bi vplival na tla in/ali dobavo pitne vode, lahko imel uničujoče in daljnosežne posledice za zdravje in blaginjo vseh ljudi na prizadetem območju; poziva Komisijo, naj to upošteva pri pripravi akcijskega načrta EU na področju JRKB varnosti;

73.

poudarja, da je treba zagotoviti učinkovit nadzor ob primerih kontaminacije vode, pri katerih pride do onesnaženja okolja, kontaminacije tal, odlaganja odpadkov in/ali izpusta radioaktivnih snovi;

74.

obžaluje, da sporočilo Komisije in sklepi Sveta o akcijskem načrtu EU na področju JRKB varnosti ne namenjajo dovolj pozornosti pripravljenosti in odzivanju in se močno osredotočajo zgolj na odkrivanje in preprečevanje; poziva Komisijo in Svet, naj večji pomen pripišeta razvoju mehanizmov pripravljenosti in odzivanja, potrebnih za zaščito javnega zdravja in okolja, če bi se JRKB dogodki dejansko zgodili na ozemlju EU;

75.

obžaluje, ker v akcijskem načrtu na področju JRKB varnosti ni ukrepov za zagotavljanje varnosti radioloških in jedrskih objektov in materialov ter za izboljšanje načrtov za odziv na različne vrste radioloških nevarnih stanj in njihove posledice za prebivalce in okolje;

76.

je vznemirjen zaradi primerov, ko so lahko posamezniki in aktivisti od številnih objektov za ponovno predelavo v Evropi pridobili jedrske odpadne snovi, in zahteva takojšnjo usklajeno delovanje za večjo varnost objektov z radioaktivnimi in jedrskimi materiali;

77.

obžaluje, da sporočilo Komisije in sklepi Sveta o akcijskem načrtu EU na področju JRKB varnosti ne obravnavajo zadovoljivo ustrezne zaščite javnih prevoznih omrežij in zdravja njihovih uporabnikov, glede na mnoge teroristične napade v preteklih letih ter ob splošno večji nevarnosti, da bi med prevozom JRKB materialov prišlo do JRKB incidentov; poziva države članice, naj tistim, ki se prvi odzovejo na JRKB incidente, zagotovijo ustrezno zaščito pred JRKB izpostavljenostjo, žrtvam pa oskrbo po tovrstni izpostavljenosti, zlasti pri bioloških patogenih;

78.

poudarja, da imajo lahko JRKB incidenti dolgotrajen učinek na rast poljščin, namenjenih prehrani, in torej neugodne posledice za varnost hrane in zanesljivo preskrbo s hrano v EU; poziva Komisijo, naj to upošteva pri pripravi akcijskega načrta EU na področju JRKB varnosti;

79.

pozdravlja sodelovanje in izmenjavo najboljših praks z državami z razvitim strokovnim znanjem in izkušnjami, kot so ZDA, Avstralija in Indija;

80.

spodbuja skupne politike za sanacijo tal, prizadetih zaradi kemičnega, biološkega, radiološkega ali jedrskega onesnaženja, tako da se lahko zemlja in tla v čim krajšem času ponovno usposobita za uporabo in se s tem zmanjša tveganje za zdravje in okolje;

81.

poziva Komisijo in Svet, naj preučita možnost razvoja modelov odzivanja, ki bi ob JRKB incidentih omogočali idealen odziv in bi se posebej osredotočali na izobraževalne ustanove, zdravstvene zavode in domove za starejše občane;

82.

poziva države članice, naj pri pripravi načrtov evakuacije ob JRKB incidentih posebno pozornost namenijo potrebam starejših, otrok, ljudi v zdravstveni oskrbi, invalidnim osebam in drugim ranljivim skupinam;

83.

poziva države članice, naj posebno pozornost posvetijo gradnji civilnih zaklonišč v (javnih in upravnih) ustanovah ter na lokalni in regionalni ravni, kamor bi se evropska javnost lahko zatekla ob nesreči;

84.

poziva Komisijo, naj skuša doseči dogovor o skupnih minimalnih varnostnih merilih s tretjimi sosednjimi državami, ki imajo na svojem ozemlju objekte, ki lahko v primeru nesreče bistveno ogrozijo okoljsko in človekovo varnost v Uniji;

85.

poziva Komisijo, naj v svojem akcijskem načrtu predvidi prožnejše prilagajanje varnostnih meril tehnološkemu razvoju;

86.

poziva Komisijo, naj natančno oceni obstoječa varnostna merila o posledicah za okolje in zdravje ter zagotovi, da bodo nova merila uvedena samo na podlagi rezultatov take ocene, ki bi jo bilo treba redno ponavljati;

87.

poziva Komisijo, naj časovni načrt EU za JRKB varnost pripravi za obdobje do leta 2013, ko bo akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti revidiran in bo določil izzive in odzive politike nanje, Komisija pa bo morala Parlamentu redno poročati o najnovejšem stanju;

88.

poziva države članice in Komisijo, naj hitro pregledajo in sprejmejo akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti v skladu s temi priporočili, ter pričakuje, da ga bodo začele hitro izvajati; nadalje poziva Komisijo in Svet, naj naslednji akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti predložita Parlamentu vsaj eno leto preden preide v fazo izvajanja, da bo Parlament lahko pravočasno podal svoje mnenje;

89.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

15.6.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 169/23

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti njenih členov od 174 do 178,

—

ob upoštevanju predloga Komisije o reviziji finančne uredbe, ki se uporablja za splošni proračun Evropske unije z dne 28. maja 2010 (KOM(2010)0260),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. oktobra 2008 o vodenju in partnerstvu na nacionalni in regionalni ravni ter osnovi za projekte regionalne politike (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. junija 2010 o preglednosti regionalne politike in njenem financiranju (3),

—

ob upoštevanju bele knjige Odbora regij o upravljanju na več ravneh z dne 17. in 18. junija 2009 ter poročila s posvetovanja,

—

ob upoštevanju sklepov neuradnega ministrskega srečanja, ki je bilo 16. in 17. marca 2010 v Malagi,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 6. septembra 2004 z naslovom Odgovornosti držav članic in Komisije pri deljenem upravljanju strukturnih skladov in Kohezijskega sklada – Sedanje stanje in perspektive za novo programsko obdobje po letu 2006, (KOM(2004)0580),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. maja 2008 o rezultatih pogajanj glede strategij in programov kohezijske politike za programsko obdobje 2007–2013 (KOM(2008)0301),

—

ob upoštevanju letnega poročila Evropskega računskega sodišča o izvrševanju proračuna za proračunski leti 2006 in 2008,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. februarja 2008 z naslovom Akcijski načrt za krepitev nadzorne vloge Komisije v okviru deljenega upravljanja strukturnih ukrepov (KOM(2008)0097),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. februarja 2009 z naslovom Poročilo o izvajanju akcijskega načrta za krepitev nadzorne vloge Komisije v okviru deljenega upravljanja strukturnih ukrepov (KOM(2009)0042),

—

ob upoštevanju sporočila komisarjev Sameckega in Špidle, ki sta dne 28. oktobra 2009 predložila Komisiji vmesno poročila o spremljanju akcijskega načrta za krepitev nadzorne vloge Komisije pri deljenem upravljanju strukturnih ukrepov (SEK(2009)1463),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. februarja 2010 o učinku akcijskega načrta za krepitev nadzorne vloge Komisije v okviru deljenega upravljanja strukturnih ukrepov (KOM(2010)0052),

—

ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj (A7-0280/2010),

A.

ker je izvajanje kohezijske politike večinoma decentralizirano in temelji na odgovornosti podnacionalnih organov,

B.

ker kohezijski politiki pripada pionirska vloga pri izvajanju upravljanja na več ravneh kot instrumenta za izboljšanje kakovosti postopkov odločanja, tako da aktivno vključuje podnacionalne organe iz predzakonodajnih stopenj razprav,

C.

ker se upravljanje na več ravneh obravnava kot usklajena dejavnost Unije, držav članic ter regionalnih in lokalnih teles, socialno-ekonomskih partnerjev in nevladnih organizacij, ki temelji na načelih partnerstvu in sofinanciranja ter je namenjena izvajanju politik Evropske unije, in ker ta opredelitev pomeni, da se odgovornost deli med različne ravni upravljanja,

D.

ker je poročilo Evropskega računskega sodišča iz leta 2006 pokazalo, da obstoječi nadzorni sistemi za kohezijsko politiko niso bili dovolj učinkoviti, saj je bila stopnja napak 12 % pri povračilih stroškov previsoka, poročilo iz leta 2008 pa je te podatke potrdilo z 11 % neupravičeno povrnjenih sredstev,

E.

ker mora Komisijo okrepiti nadzorno vlogo, da bi zmanjšala stopnjo napak, izboljša sistem nadzora in poveča pomoč podnacionalnim organom in upravičencem, kar bo dolgoročno privedlo do politike, ki bo prinašala rezultate in bo prijazna do uporabnikov,

F.

ker so postopki za vlaganje prošnje za financiranje preveč zapleteni in nadzor pretiran obstaja možnost, da bodo odvrnili morebitne koristnike kohezijske politike,

G.

ker se konkretne rešitve, ki jih pričakujejo naši sodržavljani na področju javnih storitev (kot so javni prevozi, pitna voda, javno zdravje, socialna stanovanja in javno šolstvo), lahko dosežejo samo z dobrim upravljanjem, ki zajema dva dopolnjujoča se sistema: na eni strani sistem institucij, ki predvideva razdelitev pristojnosti in proračuna med države ter regionalne in lokalne organe, na drugi strani pa sistem partnerstva, ki združuje vse javne in zasebne akterje, zainteresirane za isto vprašanje na določenem območju,

H.

ker mora partnerstvo upoštevati vse zainteresirane skupine in skupnosti, saj lahko pozitivno prispeva in prida dodano vrednost k izvedbi kohezijske politike s krepitvijo legitimnosti ter zagotovitvijo preglednosti in boljše porabe sredstev ter ker ga je treba tudi oceniti glede na socialno in civilno razsežnost, ki jo predstavlja,

I.

ker je treba pri integriranem pristopu upoštevati posebne lastnosti regij (geografske in naravne ovire, upadanje števila prebivalcev, izredno oddaljeno lego itd.), da bi se lahko učinkovito soočili z lokalnimi in regionalnimi težavami,

1.

pozdravlja belo knjigo Odbora regij o upravljanju na več ravneh in priznavanje podnacionalne subsidiarnosti v Lizbonski pogodbi; poudarja, da bi se moral večravenski pristop pri vseh politikah Unije z deljeno pristojnostjo, vključno s kohezijsko politiko, uporabljati ne samo vertikalno ampak tudi horizontalno, med tistimi, ki delujejo na isti ravni;

2.

pozdravlja sklepe neuradnega ministrskega srečanja, ki je bilo marca 2010 v Malagi, in meni, da je upravljanje na več ravneh pogoj za doseganje teritorialne kohezije v Evropi; poziva k temu, da bi to načelo postalo obvezno za države članice na področjih politike, ki imajo močan teritorialni vpliv, da bi se zagotovil uravnotežen ozemeljski razvoj, ki bo v skladu z načelom subsidiarnosti; poudarja, da ta določba nikakor ne bi smela povzročati bolj težavnih postopkov;

3.

meni, da mora zadovoljivo upravljanje na več ravneh temeljiti na pristopu rasti (od spodaj navzgor) in da mora upoštevati raznolikost upravnih sistemov v državah članicah; poziva države članice, naj opredelijo najučinkovitejši način za upravljanje na več ravneh in za izboljšanje njihovega sodelovanja z regionalnimi in lokalnim organi ter z organi Unije na primer tako, da povabijo uradnike z vseh ravni uprave na redne sestanke s Komisijo ali s pripravo evropskih teritorialnih sporazumov, ki bi na prostovoljni bazi združevali različne zadevne ravni moči;

4.

pred politično odločitvijo priporoča sistematizacijo analize teritorialnega vpliva z vključevanjem različnih zadevnih akterjev tako, da se zajamejo ekonomski, socialni in okoljski rezultati zakonodajnih in nezakonodajnih predlogov skupnosti, ki se nanašajo na ta območja;

5.

poudarja, da upravljanje na več ravneh omogoča boljši izkoristek možnosti ozemeljskega sodelovanja zaradi čezmejnih odnosov, ki so se razvili med zasebnimi in javnimi akterji; poziva države članice, ki tega še niso storile, naj čim prej sprejmejo vse potrebne ukrepe, ki bodo omogočali vzpostavitev evropskih skupin za ozemeljsko sodelovanje; priporoča, naj Komisija v okviru obstoječih programov spodbuja izmenjavo informacij med evropskimi skupinami za ozemeljsko sodelovanje, ki že obstajajo, in tistimi, ki so v nastanku; Odboru regij čestita za kakovost opravljenega dela pri evropskih skupinah za ozemeljsko sodelovanje in ga poziva, naj uporabi vse instrumente, ki so na voljo, zlasti platformo za spremljanje lizbonske strategije in mrežo za nadzor subsidiarnosti, da bi spodbujal izmenjave najboljših praks med regijami in državami članicami, da bi skupaj opredelili in določili cilje, načrtovali ukrepe in primerjalno ocenili rezultate kohezijske politike;

6.

poziva nacionalne, regionalne in lokalne organe, naj v sedanjem programskem obdobju več uporabljajo celoviti pristop; predlaga, da bi ta postal v prihodnji kohezijski politiki obvezen; meni, da celovit in prilagodljiv pristop ne sme upoštevati zgolj ekonomskih, socialnih in okoljskih vidikov razvoja ozemlja, ampak tudi omogočiti uskladitev interesov zadevnih akterjev zaradi ozemeljskih posebnosti, kar bi omogočilo uspešno soočanje z lokalnimi in regionalnimi izzivi;

7.

poziva Komisijo, naj za javne in zasebne akterje oblikuje navodila o uporabi načel upravljanja na več ravneh in integriranega pristopa v praksi; priporoča, da se ukrepi za spodbujanje teh dveh ukrepov financirajo iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, namenjenega tehnični pomoči;

8.

priporoča, naj Odbor regij uporabi dneve odprtih vrat v letu 2011 in, kolikor je to še izvedljivo, dneve odprtih vrat v letu 2010 kot priložnost za spodbujanje in poglobitev razprave o najustreznejšem načinu za spodbujanje upravljanja na več ravneh; predlaga, naj se leta 2011 uvede in začne uporabljati znak evropskega upravljanja na več ravneh v vseh regijah EU;

9.

ugotavlja, da so decentralizirani mehanizmi ključni za upravljanje na več ravneh; zaradi potrebe po poenostavitvi poziva države članice in regije, naj izvajanje dela operacijskih programov prenesejo na podizvajalce, ko je to ustrezno, da bi tako bolje izkoristile globalne subvencije; poziva jih, naj nemudoma sprejmejo potrebne ukrepe za decentralizacijo tako na zakonodajnem kot na proračunskem področju, da bi omogočile dobro delovanje sistema upravljanja na več ravneh v skladu z načeli partnerstva in subsidiarnosti; poudarja, da morajo regionalni in lokalni organi odločneje ukrepati, saj imajo zakonodajno moč in so bolje seznanjeni z zmogljivostmi in potrebami regij ter lahko tako prispevajo k boljši izvedbi kohezijske politike;

10.

poziva države članice, naj že v prve stopnje pogajanj o zakonodaji Unije in programih, za katere se odobrijo sredstva iz strukturnih skladov, vključijo ustrezne regionalne in lokalne organe ter akterje civilne družbe, da bo pravočasno vzpostavljen dialog med različnimi ravnmi upravljanja; poziva k temu, da bi ti organi sodelovali v odgovornih organih odločanja enakopravno z nacionalnimi predstavniki;

11.

poudarja, da je za učinkovito porabo sredstev in za zagotovitev kar največjega učinka treba računati na zadostno upravno zmogljivost na ravni EU, pa tudi regionalno in lokalno; zato poziva Komisijo, naj izboljša pravne zmogljivosti, da bi se povečala dodana vrednost kohezijske politike in zagotovila trajnost ukrepov, države članice pa poziva, naj zagotovijo ustrezno upravno strukturo in zadosten človeški kapital na področju zaposlovanja, plačil, usposabljanja, virov, postopkov, preglednosti in dostopnosti;

12.

poziva države članice, naj po potrebi okrepijo tudi vlogo regionalnih in lokalnih organov ter sredstva, ki so jim na voljo, pri pripravi, upravljanju in izvajanju programov; priporoča, da se za kohezijsko politiko sprejme metodologija lokalnega razvoja na osnovi lokalnih partnerstev, zlasti za projekte, ki so povezani z mestnimi, podeželskimi in čezmejnimi zadevami; poziva Komisijo, naj spodbuja partnerstvo med regijami, ki imajo podobne zmožnosti za gospodarski razvoj in naj zagotovi ustrezen okvir na ravni EU za usklajevanje makroregionalnega sodelovanja;

13.

meni, da načela partnerstva in sofinanciranja krepijo odgovornost podnacionalnih organov in izvajanje kohezijske politike; poudarja svojo zavezanost tema načeloma dobrega upravljanja in zahteva, naj se ohranita kljub omejevanju javnih izdatkov zaradi gospodarske krize;

14.

priporoča spodbujanje partnerske prakse in poziva Komisijo, naj izdela sporazumno opredelitev koncepta partnerstva kot pogoja za vzpostavitev pravih partnerstev z regionalnimi in lokalnimi organi ter akterji civilne družbe; poziva Komisijo, naj z razvojem posebnih ocenjevalnih orodij resno preverja izvajanje tega načela in z informacijsko-komunikacijskimi orodji širi najboljšo prakso na tem področju; opozarja, da lahko partnerstvo prispeva k uspešnosti, učinkovitosti, zakonitosti in preglednosti na vseh stopnjah programiranja in izvajanja strukturnih skladov ter lahko okrepi mobilnost in dodeljevanje glede na uspešnost programov; poudarja, da ima prostovoljstvo pomembno vlogo v procesu partnerstva;

15.

opozarja, da se je treba javno posvetovati z državljani in organizacijami, ki predstavljajo civilno družbo ter z nevladnimi organizacijami, da bi se lahko upoštevali njihovi predlogi, ter vztraja, da udeležba civilne družbe pozitivno vpliva na zakonitost postopka sprejemanja odločitev; ugotavlja, da prizadevanja za zagotavljanje javne udeležbe v pripravljalni fazi operacijskih programov za obdobje 2007–2013 niso bila tako učinkovita, kot se je predvidevalo; poziva Komisijo, naj opredeli dobro prakso in naj olajša njeno uporabo, da bi se izboljšala udeležba državljanov v naslednjem programskem obdobju;

16.

poziva k vključitvi načela upravljanja na več ravneh v vse faze nastajanja in izvajanja strategije EU 2020, da bi se dejansko zagotovila lastna odgovornost za rezultate regionalnih lokalnih organov, ki morajo to strategijo izvajati; v zvezi s tem opozarja na predlog o ozemeljskem sporazumu lokalnih in regionalnih organov, ki zadeva strategijo Evropa 2020, ki spodbuja regije in lokalne skupnosti, naj prispevajo k uspehu izvedbe ciljev strategije 2020;

17.

priporoča, naj Komisija ponovno preuči možnost izvajanja poskusnega projekta Erasmus za lokalne in regionalne predstavnike, ki ga je začel Evropski parlament, in poziva Komisijo, naj ob upoštevanju naraščajočega standarda za izboljšanje kakovosti vloženih projektov ter da bi uresničila cilj učinkovitosti kohezijske politike iz proračunske vrstice Evropskega sklada za regionalni razvoj oblikuje sistem usposabljanja in mobilnosti za lokalne in regionalne predstavnike in akterje, vključene v programe kohezijske politike s partnerji, specializiranimi za izvajanje načela celostnega pristopa in upravljanja na več ravneh; zato poziva Komisijo, naj nameni sredstva za te pobude in naj okrepi sodelovanje z regionalnimi in lokalnimi organi, tudi prek Odbora regij;

18.

meni, da bi moralo evropsko omrežje za izmenjavo dobre prakse razširiti delovanje na področju upravljanja in partnerstva, dati večji poudarek političnim in strateškim zaključkom, pridobljenim iz predhodnih programov in zagotoviti javni dostop do ključnih najboljših praks v vseh jezikih Unije, kar bi prispevalo k učinkovitemu izvajanju najboljše prakse;

19.

meni, da se mora pomembnejša vloga regionalne in lokalne ravni ujemati z okrepljeno nadzorno vlogo Komisije, ki bi se morala namesto na posamezne projekte osredotočati na preverjanje sistemov revizije; v zvezi s tem poziva, naj se vzpostavi evropski sistem certificiranja nacionalnih storitev; poziva Komisijo, naj zaključi odobritve poročil o ugotavljanju skladnosti, da bi se izognila zamudam pri plačilih in izgubi sredstev zaradi razveljavitve obveznosti, in pred koncem leta 2012 predstavi predlog o sprejemljivem tveganju za napake;

20.

pozdravlja ugotovitve v poročilu Komisije o akcijskem načrtu iz februarja 2010 ter doslej uvedene korektivne in preventivne ukrepe; poziva generalni direktorat REGIO, naj nadaljuje to nalogo v vsem času izvajanja, da ohrani zagon, ki ga je akcijski načrt ustvaril;

21.

poudarja, da morajo biti evropske pobude na področju kohezijske in strukturne politike bolj usklajene, da ne bi omajale usklajenosti regionalne politike; zato poziva okrepljeno sodelovanje znotraj Komisije med GD REGIO, ki je pristojen za kohezijsko in strukturno politiko, in generalnimi direktorati, ki so pristojni za zadevne sektorsko opredeljene pobude; zahteva, da se pravice regionalnih skupnosti, ki so se okrepile z Lizbonsko pogodbo, tesneje povežejo z oblikovanjem politike v Komisiji, da bi se povečala odgovornost pristojnih za projekte: poziva tudi, naj Komisija strogo nadzoruje rezultate na kraju dogajanja, da bi ocenila učinkovitost projektne strukture in dejavnosti za dosego zastavljenih ciljev;

22.

poziva Komisijo, naj okrepi pobudo usposabljanja inštruktorjev za upravljavske in certifikacijske organe; poudarja, da je treba stalno nadzorovati, ali se izobraževalne vsebine dejansko uravnoteženo prenašajo na nižje ravni, ne da bi se zanemarjali lokalni akterji;

23.

poziva Komisijo, naj čim prej vzpostavi novi portal skupne podatkovne baze strukturnih skladov 2007, da omogoči neposreden dostop do pomembnih informacij vsem, ki se ukvarjajo s strukturnimi skladi; priporoča, naj države članice spodbujajo obveščanje in širijo informacije o tem instrumentu med regionalnimi in lokalnimi organi ter končnimi upravičenci;

24.

poziva Komisijo, naj vzpostavi dodatne mehanizme tehnične pomoči, ki bi na regionalni in lokalni ravni spodbujali poznavanje težav, povezanih z izvajanjem, zlasti v državah članicah, kjer je Komisija v naknadnih ocenah programov kohezijske politike za obdobje 2000-2006 opazila občutno ponavljanje težav na področju upravne zmogljivosti pri njihovem izvajanju;

25.

poziva k standardizirani uporabi modela enotne informacije in modela enotne revizije (SISA) na vse njenih ravneh, da se prepreči njeno podvajanje in pretiran nadzor; poziva Komisijo, naj izda priročnik o enotni reviziji, ki bi vključeval vsa doslej izdelana navodila;

26.

poziva države članice, naj podrobneje preučijo instrumente finančnega inženiringa kot sredstva za izboljšanje kakovosti projektov in udeležbe zasebnih akterjev, zlasti malih in srednjih podjetij, v evropskih projektih; poziva Komisijo, naj poenostavi pravila o delovanju teh instrumentov, saj so trenutno tako zapleteni, da je njihova uporaba omejena;

27.

je prepričan, da delovanje v skladu s postopki ne sme prevladati nad kakovostjo posegov; poziva Komisijo, naj bo politika v prihodnje bolj ciljno usmerjena ter namesto na nadzor osredotočena na kakovost in razvoj strateških projektov; v ta namen poziva Komisijo, naj za boljše sisteme nadzora in ocenjevanja določi stvarne in izmerljive pokazatelje, ki bodo v vsej Uniji primerljivi in naj preuči, koliko morajo biti pravila prožna v primeru gospodarske krize;

28.

opozarja, da je izvajanje jasnih in preglednih postopkov dejavnik dobrega upravljanja; zato pozdravlja sedanjo poenostavitev finančne uredbe in ureditve strukturnih skladov ter poziva države članice, naj v celoti spoštujejo zahteve revidirane finančne uredbe in naj objavijo informacije o končnih koristnikih strukturnih skladov; poziva Komisijo, naj predlaga razumljiva pravila, ki jih ne bo treba pogosto menjati; poziva, naj bo struktura skladov preprostejša po letu 2013, to pa ne zaradi gospodarske krize, ampak zaradi splošnega načela prihodnje kohezijske politike – olajšati porabo sredstev – in priporoča večjo preglednost in prilagodljivost uporabe sredstev EU, da bi se izognili dodanim administrativnim obremenitvam, ki bi lahko odvrnile morebitne partnerje od sodelovanja v projektih;

29.

pozdravlja strateško poročilo Komisije o izvajanju programov kohezijske politike, saj je pomemben vir povratnih informacij za postopek oblikovanja politike; meni, da je treba zaključke tega poročila upoštevati tudi pri obravnavi predlogov za izboljšanje izvajanja programov kohezijske politike;

30.

ponovno opozarja na svojo zavezanost močni in ustrezno financirani kohezijski politiki, ki zagotavlja usklajen razvoj vseh regij Evropske unije; poziva, naj se finančna sredstva te politike ohranijo po letu 2013 in naj se zavrnejo vsi poskusi, da bi se vrnila na nacionalno raven;

31.

poziva Komisijo, naj v prihodnjo ureditev vključi načela diferenciacije in sorazmernosti ter zahteve prilagodi velikosti programov in značaju partnerjev, zlasti kadar so vanjo vključeni majhni javni organi; poziva k širši uporabi povprečnin in pavšalov za vse sklade, zlasti za administrativne stroške in tehnično pomoč; predlaga, da se določijo prožnejša merila za ocenjevanje inovativnih projektov, da bi jih spodbujali, in manj stroge zahteve za nadzor pilotnih projektov; spodbuja Komisijo, naj razvije načelo pogodbe o zaupanju, v kateri se države članice zavežejo, da bodo zagotovile dobro porabo sredstev;

32.

da bi se v prihodnje oblikovala uporabnikom prijaznejša politika, poziva k večji usklajenosti in povezanosti pravil za strukturne sklade, ki bi preprečevali, da se nek projekt zaradi vlog za različne sklade razdeli na več delov; priporoča, da se ne bi osredotočali zgolj na pravilnost izdatkov, ampak tudi na kakovost posegov, ter da bi se sredstva posvečala krepitvi pomoči pri upravljanju;

33.

poziva Komisijo, naj čim prej pripravi predloge o določbah za naslednje programsko obdobje, naj sprejme uredbo za izvajanje, oblikuje potrebne smernice in v doglednem času zagotovi ustrezno usposabljanje o njih ter naj olajša pogajanja in sprejetje operacijskih programov, da bi se izognili zamudam pri izvajanju kohezijske politike in porabi sredstev po letu 2013;

34.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in državam članicam.

15.6.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 169/29

—

ob upoštevanju Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, zlasti Naslova I in Naslova XVIII te pogodbe,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 25. in 26. marca 2010,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Globalna Evropa: Konkurenca v svetu – Prispevek k strategiji EU za rast in delovna mesta“ (KOM(2006)0567),

—

ob upoštevanju letnega poročila Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj za leto 2009,

—

ob upoštevanju vodiča Uspešno partnerstvo, ki ga je leta 2006 objavil forum LEED za partnerstvo in lokalno upravljanje pri Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj,

—

ob upoštevanju poročila o svetovni konkurenčnosti 2009-2010 Svetovnega gospodarskega foruma v Ženevi v Švici leta 2009,

—

ob upoštevanju programa za reformirano kohezijsko politiko – lokalni pristop v odziv na izzive in pričakovanja Evropske unije, neodvisnega poročila, ki ga je aprila 2009 pripravil Fabrizio Barca po naročilu komisarke za regionalni razvoj Danute Hübner,

—

ob upoštevanju političnega dokumenta Sveta evropskih občin in regij o prihodnosti kohezijske politike, Bruselj, decembra 2009,

—

ob upoštevanju resolucije Skupščine evropskih regij (SER) o regionalni politiki po letu 2013, ki jo je generalna skupščina SER sprejela 8. novembra 2007 v Vidmu v Italiji,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o rezultatih pogajanj glede strategij in programov kohezijske politike za programsko obdobje 2007–2013 (KOM(2008)0301),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2009 o izvajanju Uredbe o strukturnih skladih 2007–2013: rezultati pogajanj glede nacionalnih kohezijskih strategij in operativnih programov (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2009 o najboljši praksi na področju regionalne politike in ovirah za uporabo sredstev iz strukturnih skladov (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. oktobra 2008 o vodenju in partnerstvu na nacionalni in regionalni ravni ter osnovi za projekte regionalne politike (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2009 o Zeleni knjigi o teritorialni koheziji in napredku razprave o prihodnji reformi kohezijske politike (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. junija 2010 o strategiji EU 2020 (5),

—

ob upoštevanju četrtega poročila o gospodarski in socialni koheziji (KOM(2007)0273),

—

ob upoštevanju 20. letnega poročila Komisije o izvajanju strukturnih skladov (2008) (KOM(2009)0617),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in odboru regij z naslovom „Aktiviranje zasebnih in javnih naložb za oživitev gospodarstva in dolgoročne strukturne spremembe: razvijanje javno-zasebnih partnerstev“ (KOM(2009)0615),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. februarja 2006 o reformi državnih pomoči 20052009 (6),

—

ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj (A7-0309/2010),

A.

ker je v skladu s členom 3 Pogodbe o Evropski uniji eden izmed ciljev Unije spodbujati ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo ter solidarnost med državami članicami,

B.

ker se lahko Evropska unija kosa s svetovno konkurenco le, če bodo notranje politike z izvajanjem trajnostnega, nizkoogljičnega gospodarstva, ki bo upoštevalo biotsko raznovrstnost, podpirale njeno zmožnost odziva na svetovne izzive, pri čemer se v obdobjih recesije kaže, da imajo manj razvite regije manj možnosti za okrevanje,

C.

ker si konkurenčnost in kohezija ne nasprotujeta niti nista nezdružljivi, temveč se v določeni meri celo dopolnjujeta,

D.

ker je kljub bistvenemu napredku na področju konvergence v Evropski uniji mogoče opaziti trend čedalje večjih teritorialnih razlik med regijami, na primer pri dostopnosti, zlasti v primeru strukturno slabše razvitih regij, pa tudi znotraj samih regij in ozemelj EU, kar bi lahko povzročilo prostorsko segregacijo, povečalo razlike med stopnjami blaginje v regijah EU ter škodovalo globalni konkurenčnosti EU,

E.

ker je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj v svojem letnem poročilu za 2009 priporočila dolgoročno rast, ki bi se osredotočala na pomen obdavčitve, naložb v infrastrukturo, izobraževanje in delovno silo, ter ureditev proizvodnih trgov, kar bi okrepilo njihovo vlogo,

F.

ker je Svetovni gospodarski forum v poročilu o svetovni konkurenčnosti za leto 2009 ter v drugih poročilih opozoril na odločilno vlogo infrastrukture kot drugega od dvanajstih stebrov, na podlagi katerih se ocenjuje svetovna konkurenčnost, in razložil, da je kakovostna infrastruktura bistvena za zmanjšanje učinka oddaljenosti, privabitev tujih naložb in omogočanje gospodarskega razvoja,

G.

ker je mogoče konkurenčnost dolgoročno doseči le, če se zagotovi resnično trajnostna gospodarska rast v vsej EU,

H.

ker so v poročilu neodvisne skupine strokovnjakov o raziskavah in razvoju ter inovacijah, ki je bila imenovana po vrhunskem srečanju v Hampton Courtu in ji predseduje Esko Aho, opredeljena ključna področja (e-zdravje, farmacevtski izdelki, prevoz in logistika, okolje, digitalne vsebine, energija in varnost), na katerih lahko deluje trg za inovacije, javna politika pa ima pomembno vlogo,

I.

ker je treba za uresničitev ciljev EU 2020 priznati, da že na začetku obstajajo razlike med stopnjami razvoja in omejitvami ter da si je treba zastaviti cilje, ki bodo ustrezali dejanskim razmeram in potrebam, določenim pri posvetovanju z vsemi udeleženimi akterji na različnih ravneh upravljanja,

J.

ker je Evropski svet marca 2010 priznal, da je treba spodbujati ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo, med drugim tudi z razvojem infrastrukture, da bi se zagotovila uspešnost strategije EU 2020, če bo ta nova strategija obravnavala ovire za gospodarski razvoj,

K.

ker se je kohezijska politika izkazala kot učinkovit instrument za prožno odzivanje na socialno-ekonomske izzive, ki izhajajo iz finančne krize,

L.

ker so poleg dobre infrastrukture osnovni pogoji za konkurenčnost spodbujanje raziskav, inovacij in tehnološkega razvoja ter zagotavljanje ustreznega visokokakovostnega usposabljanja za prebivalstvo v regijah,

M.

ker se bo treba poleg posledic krize v prihodnjih letih soočiti z večjimi izzivi – prilagajanje globalizaciji, demografske spremembe in posledično izseljevanje iz regij, podnebne spremembe in energetska vprašanja ter varstvo biotske raznovrstnosti – in bodo imele regije ključno vlogo pri tem, da zagotovijo pogoje, v katerih bo vpliv teh izzivov na javnost omejen, in ker jih je treba na osnovi opredeljenih potreb podpreti z uporabo načela partnerstva in primernih instrumentov za vnaprejšnjo oceno teritorialnega učinka različnih vrst politike,

N.

ker so rezultati razprav o strategijah in programih kohezijske politike za programsko obdobje 2007-2013 pokazali, da sta se programska kakovost in sodelovanje deležnikov na vseh ravneh upravljanja povečala in tako pomenita korak naprej k uresničevanju lizbonskih ciljev glede gospodarske konkurenčnosti in zaposlovanja,

O.

ker mora reforma kohezijske politike okrepiti to politiko, tako da na osnovi potreb in ciljev Evropske unije v smislu trajnostnega razvoja izboljša primerljivost, usklajenost in sinergijo evropskih politik, ne da bi se katera od njih podrejala drugi,

P.

ker se vključenost lokalnih in regionalnih udeležencev v kohezijsko politiko odraža v njihovih regionalnih in lokalnih strategijah za napredek gospodarskega razvoja in socialne vključenosti,

Q.

ker gospodarsko konkurenčnost regij, ki zaostajajo v razvoju svojih zmogljivosti, podpira razvoj raznovrstne infrastrukture, ki omogoča dostop do izobraževanja, raziskav in inovacij,

R.

ker nekateri elementi teh instrumentov, denimo isti časovni okvir in usklajenost z lizbonsko strategijo, sicer omogočajo sinergijo, vendar so še vedno razlike, denimo različne pravne podlage, vsebinska oziroma območna usmerjenost in deljeno oziroma centralizirano upravljanje,

1.

poudarja dosežke kohezijske politike EU in dejstvo, da je njeno izvajanje bistveno za uspeh strategije EU2020, saj gre za instrument, ki izničuje neenakosti med regijami, zaradi njega postanejo bolj konkurenčne, začetek strukturnih reform je lažji in regije so sposobnejše prilagajanju svetovnim gospodarskim razmeram;

2.

ceni, da v obdobju 2007-2013 vse države članice namenjajo precejšen znesek svojih skupnih finančnih sredstev za razvoj in raziskave, inovacije in razvoj gospodarstva, ki temelji na znanju, iz česar je izšlo 246 nacionalnih ali regionalnih operativnih programov, za raziskave in inovacije pa je bilo namenjenih približno 86 milijard EUR, od tega 50 milijard za temeljne dejavnosti razvoja in raziskav ter inovacije; poudarja, da je glede na dejstvo, da so raziskave in inovacije bistvenega pomena za izboljšanje konkurenčnosti EU pri spopadanju z globalnimi izzivi, treba nadaljevati z naložbami na teh področjih in redno ocenjevati napredek na podlagi rezultatov; priporoča, naj države članice in Komisija namenijo zadostna sredstva iz strukturnih skladov za raziskave in inovacije, zlasti trajnostne inovacije, ter okrepijo raziskovalne zmogljivosti; poudarja, da je treba spodbujati in uporabljati uspešne modele v trikotniku znanja ter zagotoviti trajnostni razvoj regionalnih raziskav in strateških okvirov za inovacije v sodelovanju s podjetji, raziskovalnimi središči, univerzami in javnimi organi; opozarja na potencial na znanju temelječih inovativnih regionalnih grozdov pri spodbujanju regionalne konkurenčnosti in poziva k boljšemu usklajevanju strukturnih skladov in sedmega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj;

3.

poudarja, da je s povečanjem koncentracije sredstev kohezijske politike mogoče zagotoviti, da ta politika pomembno prispeva h krepitvi konkurenčnosti, inovacij in zaposlovanja v EU;

4.

poudarja, da sta javni sektor na vseh ravneh upravljanja ter zasebni sektor zaradi izvajanja kohezijske politike bistvena za ponovno vzpostavitev zaupanja in solidarnosti v časih recesije in po njej, s tem ko zagotavljata enake možnosti pri dostopu do javnih naložb, zlasti v infrastrukturo, nove tehnologije ter človeški kapital, in zagotavlja trajnostni razvoj;

5.

poudarja, da je gospodarska konkurenčnost regij EU tesno povezana z ustrezno stopnjo zaposlenosti, izobraženo in usposobljeno delovno silo, socialno varnostjo ter dostopom do javnih storitev; v zvezi s tem podpora socialni koheziji v okviru kohezijske politike povečuje pomen te politike za splošno regionalno konkurenčnost na svetovni ravni;

6.

meni, da v skladu z duhom pogodb uravnotežen gospodarski razvoj Unije zmanjšuje razlike v stopnji razvoja med regijami in jih pripravlja na dolgoročno in kratkoročno soočenje z izzivi (globalizacijo, demografske in podnebne spremembe, upadanje števila prebivalcev ter varstvo biotske raznovrstnosti), pri tem pa upošteva slabosti posamične regije in je bistven za postopek evropske integracije;

7.

poudarja, da se je s povečanjem sinergij med politikami za raziskave, razvoj, inovacije in kohezijske politike, mogoče bolje spopasti z izzivi strategije EU 2020; poudarja, da mora kohezijska politika odigrati pomembno vlogo v strategiji EU 2020, saj spodbuja strukturne spremembe po Evropi in podpira glavne naložbene prioritete na vseh ravneh, lokalni, regionalni, nacionalni in čezmejni, ter zagotavlja socialno, ekonomsko in teritorialno kohezijo; vendar poudarja, da je sicer treba prednostne naloge kohezijske politike uravnati s cilji EU 2020, a to mora ostati neodvisna politika, ki bo lahko upoštevala regionalne posebnosti in podprla šibkejše v revnejše regije pri njihovem premagovanju socialno-ekonomskih težav in naravnih ovir ter razlik; meni, da se bo z zagotavljanjem nespremenljivosti obstoječih smernic kohezijske politike zaščitila regionalna razsežnost raziskav, razvoja in inovacij ter ustvarila nova delovna mesta v inovativnih sektorjih;

8.

odobrava stališča, izražena v zeleni knjigi o teritorialni koheziji o konkurenčnosti, ki je „odvisna tudi od povezovanja z drugimi ozemlji, da se zagotovi usklajena in trajnostna uporaba skupnih sredstev“ ter omogoči sprostitev potenciala, ki ga ima ozemeljska raznolikost Evropske unije; v zvezi s tem poudarja, da so, nemoteno in usklajeno delovanje prevoznih storitev, ustrezen dostop do telekomunikacij in morebitno združevanje energije, zdravstva, raziskovanja, izobraževanja, varstva okolja in infrastrukture, temeljni pogoji za nadaljnje spodbujanje konkurenčnosti; poziva Komisijo, naj predstavi konkretne predloge za opredelitev in ustrezno izvajanje cilja glede teritorialne kohezije;

9.

meni, da morajo države članice podpirati lokalni pristop k oblikovanju in izvajanju kohezijske politike; priznava, da se vloga regij med državami članicami razlikuje glede na njihovo politično in upravno strukturo; zahteva, naj se načelo subsidiarnosti v svoji okrepljeni in razširjeni obliki, kot jo opredeljuje PDEU, ustrezno izvaja in naj se med tekočim programskim obdobjem iščejo izboljšave tako, da se spodbuja načelo decentralizacije do ravni lokalnih organov, kar bi omogočilo boljšo porabo sredstev; meni, da je v tem okviru neučinkovito, da regije upravljajo v povprečju samo s 30,5 % skupnega proračuna za kohezijsko politiko, z ostankom pa upravljajo centralne uprave; zato meni, da je treba načelo partnerstva v prihodnje močno okrepiti;

10.

meni, da imajo zlasti obmejna ozemlja težave, s katerimi se Evropska unija srečuje pri odpiranju mej, dokončni uvedbi enotnega trga in globalizaciji; poudarja, da so ta ozemlja lahko manj konkurenčna zaradi davčne in socialne konkurence, zapletenih upravnih postopkov in ter medregionalnih meddržavnih selitvenih tokov; poudarja, da je pomembno razviti čezmejno sodelovanje in upravljanje na več ravneh, ter poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjavo informacij in najboljše prakse;

11.

poudarja, da je teritorialna kohezija horizontalnega in večsektorskega značaja, zato morajo politike Unije prispevati k njenemu uresničevanju; ponovno poudarja, da ta koncept ni omejen na učinke regionalne politike, temveč je osredotočen tudi na usklajevanje z drugimi politikami Unije, katerih cilj je trajnostni razvoj in ki zagotavljajo oprijemljive rezultate na regionalni ravni, da bi razvili in v celoti izkoristili specifične oblike regionalnega potenciala ter povečali njihov učinek na terenu, ob pospeševanju konkurenčnosti in privlačnosti regij ter uresničevanju teritorialne kohezije; meni, da so „koncentracija, sodelovanje in povezovanje“ glavne koordinate teritorialne kohezije za bolj uravnotežen ozemeljski razvoj v Evropski uniji;

12.

poudarja, da načelo upravljanja na več ravneh prenaša odgovornost za programe, kar omogoča boljši izkoristek zmogljivosti za ozemeljsko sodelovanje, in da bi zato Evropska unija z usklajenimi in k rezultatom usmerjenimi ukrepi ter z določanjem regionalnih in lokalnih prednostnih nalog lahko sledila skupnim ciljem;

13.

pozdravlja dosežke pobud URBAN in LEADER ter poudarja, da je treba uporabiti predhodne izkušnje in zbrati primere najboljše prakse pri oblikovanju okvira za integriran in uravnotežen razvoj mestnih in podeželskih območij, ki bo prilagojen potrebam vsake regije; poziva Komisijo, naj preuči in predlaga metodologije dela, ki bodo spodbujale podeželsko-mestna partnerstva, si prizadevale za zajezitev upadanja števila prebivalcev na podeželju in spodbujale trajnostni razvoj mest, saj 80 % evropskega prebivalstva živi v mestnih območjih; poudarja, da imajo mestna in podeželska območja dinamično vlogo na področju regionalnega gospodarskega razvoja ter poudarja, da je treba v prihodnjem programskem obdobju več vlagati v mestne in predmestne projekte ter jih bolje uskladiti s projekti razvoja podeželja;

14.

meni, da je partnerstvo bistveno načelo pri določitvi vsebine kohezijske politike, pri čemer usmerjenost od spodaj navzgor krepi upravne zmogljivosti in kakovost postopka načrtovanja; meni, da morajo vse ravni upravljanja pri krepitvi gospodarske konkurenčnosti EU stremeti k povezovanju, dopolnjevanju in produktivnosti; poziva Komisijo, naj jasneje opredeli načelo partnerstva, da bi zagotovili oblikovanje resničnih partnerstev z regionalnimi in lokalnimi organi ter spodbudili izmenjavo dobre prakse med regijami;

15.

opozarja, da je temeljno načelo dobrega upravljanja kohezijske politike sofinanciranje; poziva, naj se ga kljub omejevanju javnih sredstev zaradi gospodarske krize ohrani;

16.

poudarja, da je treba spodbujati podjetništvo ter podpirati mala in srednja podjetja, saj jim je treba priznati ključno vlogo, ki so jo odigrala pri spodbujanju konkurenčnosti gospodarstva in ustvarjanju delovnih mest; poudarja, da je treba pregledati in okrepiti vlogo instrumentov EU, ki podpirajo evropsko konkurenčnost, da bi racionalizirali upravne postopke, olajšali dostop do finančnih sredstev, zlasti za mala in srednja podjetja, uvedli inovativne spodbujevalne mehanizme, ki temeljijo na uresničevanju ciljev v zvezi z inteligentno, trajnostno in povezovalno rastjo, ter spodbujali tesnejše sodelovanje z Evropsko investicijsko banko in drugimi finančnimi ustanovami; v zvezi s tem ceni dodatno vrednost, ki jo prinašajo instrumenti finančnega inženiringa in spodbuja njihovo uporabo in uporabo obnovljivih skladov na najširši možni ravni, da bi se dosegle pozitivne sinergije in s tem čim boljši rezultati; poziva tudi, naj se poenostavi dostop do tveganega kapitala in mikrofinanc;

17.

vendar poudarja, da je učinkovito izvajanje kohezijske politike zelo odvisno od tega, kako je zasnovana, zato je zgodnje sodelovanje lokalnih in regionalnih organov pri oblikovanju in izvajanju prihodnje kohezijske politike nadvse pomembno; prav tako poudarja, da je treba razviti horizontalna in vertikalna partnerstva med javnimi organi na vseh ravneh z namenom doseči čim bolj učinkovito upravljanje na več ravneh; opozarja, da sodi upravljanje na več ravneh med glavna načela kohezijske politike in je bistveno za zagotovitev kakovosti postopka odločanja; v okviru tega poudarja tudi, da je pomembno partnerstvo regionalnih organov in Odbora regij;

18.

pozdravlja predlog spremembe Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 o poenostavitvi postopkov uporabe strukturnih skladov in kohezijskega sklada ter poziva Komisijo, naj še naprej poenostavlja te postopke, da se zagotovi njihova prožnost in zmanjša upravno breme za upravičence do sredstev, da bodo organi pravočasno in s primernimi sredstvi kos večjim izzivom; meni, da lahko javno-zasebna partnerstva nudijo resnično podporo pri dopolnjevanju prizadevanj na lokalni in regionalni ravni, ter poziva Komisijo, naj predstavi konkretne predloge za utrditev javno-zasebnih partnerstev znotraj kohezijske politike;

19.

poudarja, da je treba zavoljo odprave razlik tudi v prihodnje zagotavljati podporo predvsem projektom, namenjenim regijam, ki zaostajajo v razvoju, da se bo ohranil pričakovani učinek v tem programskem obdobju in bo v skladu s prvotnimi ocenami; izboljšanje dostopnosti in infrastrukture bo prispevalo h konkurenčnosti regij, ki zaostajajo v razvoju, na notranjem trgu, s tem pa tudi k zunanji konkurenčnosti EU kot celote; meni, da bi se z ukinitvijo te podpore zmanjšal učinek pozitivnih začetnih rezultatov;

20.

poudarja, da je kljub dejstvu, da se kohezijska politika osredotoča na najmanj uspešne regije, zadeva vse evropske regije, ne glede na njihovo razvitost; zato poudarja, da je treba spodbujati cilj regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja; ponovno poudarja, da je močna in finančno dovolj podprta kohezijska politika, katere proračun bi moral biti tako v absolutnem kot v relativnem smislu najmanj enak sedanjemu, predpogoj za izpolnjevanje ciljev strategije EU 2020, da bi se zagotovilo varno, inteligentno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo, s katerim bi bilo gospodarstvo EU konkurenčno na svetovni ravni, ter za zagotovitev, da se vse regije enakomerno razvijajo in dosežejo cilj socialne, gospodarske in ozemeljske kohezije;

21.

meni, da mora BDP ostati glavno merilo za določanje, ali je pomoč iz kohezijske politike potrebna regiji, lahko pa se dodajo drugi merljivi kazalniki, če se izkažejo za pomembne, kar bi nacionalnim organom omogočilo, da na ustrezni ravni odločanja zaprosijo za upoštevanje drugih kazalnikov, s katerimi se lahko upoštevajo posebne značilnosti regij in mest;

22.

poudarja, da je pomembno, da se pri dodeljevanju sredstev upoštevajo posebne lastnosti recimo obalnih, gorskih in oddaljenih regij, regij, v katerih upada število prebivalcev, ter oddaljenih obmejnih regij in mest; spodbuja regije, naj predstavijo pobude za izkoriščanje svojih regionalnih posebnosti; poziva Komisijo, naj prilagodi različne finančne instrumente za ustvarjanje kratko- in dolgoročne dodane vrednosti, pri tem pa upošteva tudi učinke gospodarske in finančne krize;

23.

poziva Komisijo, naj preuči načine, na katere lahko nove tehnike finančnega inženiringa izboljšajo učinkovitost in vpliv kohezijske politike, da bi se dosegli najboljši možni rezultati pri izbranih projektih;

24.

poudarja pozitivne učinke enakosti spolov na gospodarsko rast in socialno kohezijo EU ter s tem tudi na njeno konkurenčnost;

25.

poudarja, da imata regionalni razvoj in teritorialna kohezija zaradi svoje evropske dodane vrednosti po vsej Evropi odločilen pomen za povečanje gospodarske konkurenčnosti Unije in uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020, pri čemer je lokalni pristop eden od poglavitnih načinov za doseganje gospodarskega ravnotežja;

26.

poudarja, da je potreben celosten pristop k uporabi sredstev iz strukturnih skladov, saj gre za pomemben instrument za pomoč regijam pri doseganju trajnostne rasti, zaposlovanja in blaginje;

27.

poudarja, da je treba ohraniti prehodne ureditve za utrditev in izboljšanje sedanje stopnje razvoja, ki bi se lahko znižala, če bi se po izpolnitvi zastavljenega cilja zmanjšalo financiranje; poudarja, da bi se s tem zagotovilo enako obravnavanje regij, ki so v enakem položaju, kar bi omogočilo učinkovito organizacijo programov;

28.

opozarja Komisijo in države članice, da pričakovanja evropske javnosti temeljijo na potrebah prebivalcev, zlasti na želji po dostopu do primerne infrastrukture in kakovostnih javnih storitev, ki jih je treba zagotavljati pravično in po cenah, ki si jih lahko privoščijo vsi evropski državljani, ne glede na to, kje živijo in delajo; vztraja, da je treba spoštovati pravico do enakih možnosti, in poudarja, da je treba invalidom zagotoviti dostop do vse infrastrukture in projektov, ki se financirajo iz strukturnih skladov;

29.

poudarja, da bi bilo treba za okrepitev znanja in inovacij kot gonilnih sil prihodnje gospodarske rasti in evropske konkurenčnosti izboljšati kakovost izobraževanja, graditi na rezultatih raziskav, spodbujati inovacije in prenos znanja po vsej Uniji, čim bolje izkoriščati informacijske in komunikacijske tehnologije, zagotavljati, da se inovativne zamisli udejanjijo v novih izdelkih in storitvah, ki ustvarjajo rast in kakovostna delovna mesta ter prispevajo k obvladovanju izzivov družbenih sprememb v Evropi in po vsem svetu, spodbujati podjetništvo, razvrščati potrebe uporabnikov in priložnosti na trgu po pomembnosti ter zagotavljati dostopno in primerno financiranje na osnovi ključne vloge strukturnih skladov;

30.

poudarja, da je ekonomska, socialna in teritorialna kohezija priložnost, da se v celoti izkoristijo možnosti za raziskave, razvoj in inovacije ter zagotovi, da bo imela evropska javnost boljši življenjski standard in večje zaupanje v EU; selektivne in kombinirane naložbe v raziskave, razvoj in inovacije morajo upoštevati regionalne in mestne zmožnosti in zmogljivosti ter s programi institucionalnega razvoja in izgradnje zmogljivosti pomagati pri razvoju ključnih področij, kot so e-zdravje, farmacevtski izdelki, prevoz in logistika, okolje, digitalne vsebine, energija in varnost;

31.

meni, da je treba del sredstev, dodeljenih za raziskave, razvoj in inovacije v okviru kohezijske politike, nameniti za doseganje in ohranjanje vodilne svetovne vloge v sektorjih, kjer Evropa že ima konkurenčno prednost ter v sektorjih, kjer ima priložnost postati vodilna svetovna sila;

32.

meni, da so za utrditev notranjega trga potrebni posebni ukrepi za spodbujanje konkurence na evropski ravni, vendar to ne sme ogroziti ravnovesja državami članicami; meni, je tako mogoče doseči ugodno raven stabilnosti in gospodarske blaginje na evropski ravni;

33.

priporoča, naj države članice in Komisija pozorneje podpirajo velike projekte, ki pokrivajo dva ali več operativnih programov in ki imajo velik vpliv na evropski ravni, s čimer bo mogoče ustvariti dodano vrednost in kakovostna delovna mesta ter zagotoviti trajnostni razvoj regij;

34.

meni, da mora kohezijska politika še naprej spodbujati ukrepe, ki bodo ustvarili čim večje število delovnih mest, s čimer bo mogoče uporabiti lokalne človeške vire in zagotoviti njihov stalni razvoj, da bi se zagotovila visoka storilnost;

35.

meni, da je doseganje ekonomske, socialne in ozemeljske kohezije nujen pogoj, vendar ne zadostuje za zagotavljanje gospodarske konkurenčnosti na svetovni ravni, za katero so potrebna znatna vlaganja na poglavitnih področjih, kot so energija, okolje, infrastruktura, izobraževanje, raziskave in razvoj, ustvarjalna industrija in storitve ter logistika in promet;

36.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

15.6.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 169/37

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o delovnem programu Komisije za leto 2011 (KOM(2010)0623),

—

ob upoštevanju zadnjega Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo, zlasti njegove Priloge 4,

—

ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

A.

ker je bistveno, da se dialog med Evropskim parlamentom in Komisijo začne pravočasno, saj se bo tako mogoče posvetiti opredeljevanju poglavitnih strateških ciljev EU za prihodnje leto in naslednja leta,

B.

ker je za politične prednostne naloge treba zagotoviti ustrezna finančna sredstva,

C.

ker je evropsko politiko in ukrepe ter politiko in ukrepe držav članic v skladu z načelom subsidiarnosti mogoče (in jih je tudi treba) izvajati tako, da se dosežejo oprijemljivi rezultati, s tem pa državljanom pomagati, da lahko predvidijo hitre spremembe v družbi in se nanje odzovejo,

D.

ker bo leto 2011 ključnega pomena za prihodnji uspeh Unije in pomemben izziv za Evropsko komisijo in vso Unijo,

E.

ker finančna kriza še vedno pomembno vpliva na gospodarstva držav članic in bodo potrebne velike spremembe na nacionalni ravni in na ravni EU, ker popolno okrevanje zahteva skupno evropsko strategijo za trajnostno rast in odpiranje novih delovnih mest, podkrepljeno z zadostnimi pooblastili in sredstvi,

1.

ugotavlja, da je ta delovni program prvi, ki bo sprejet v novem programskem ciklu, in poudarja, da je treba obstoječi dialog s Komisijo poglobiti, da bi se izboljšala očitna povezanost med političnimi prednostnimi nalogami in proračunom za njihovo financiranje na ravni EU;

2.

poziva Komisijo, naj se zaveže, da bo program pripravila realno in operativno, saj mora biti učinkovit, bolje prenesen v realno življenje in bolje izvajan kakor v preteklosti; poziva, naj se oblikuje jasnejši časovni načrt predstavitve glavnih predlogov;

3.

poziva Komisijo, naj evropski pravni red čim prej in po jasnem časovnem načrtu prilagodi določbam členov 290 in 291 PDEU;

4.

poziva Komisijo, naj v čim večjem obsegu deluje v skladu s svojimi zakonodajnimi pooblastili in političnimi pristojnostmi; ugotavlja, da Evropska unija ne more učinkovito delovati, dokler Komisija ne opredeli, oblikuje in spodbudi splošnega interesa Unije in državljanov ter učinkovito ne izvaja svoje obveznosti nadzora nad izvrševanjem pogodb in prava EU;

5.

ugotavlja, da dosedanja prizadevanja za rešitev finančne krize in ohranjanje oživljanja evropskega gospodarstva še zdaleč ne dosegajo zahtevane ravni; obžaluje, da delovni program ne vključuje dodatnih ukrepov za ustvarjanje številnejših delovnih mest; zato poziva Komisijo, naj natančno obrazloži, kako bodo njene pobude in predlogi ustrezno pripomogli k reševanju izziva;

6.

meni, da mora EU brez odlašanja načeti vprašanje strukturnih reform, da bi lahko izboljšala svojo konkurenčnost in ponovno zagnala rast; meni tudi, da so osrednji elementi te strategije posodobitev infrastrukture (vključno s širokopasovno), okrepitev prizadevanj na področju raziskav, razvoja in inovacij, politika, ki bo zagotavljala zadostno, gospodarno in čisto energijo, inovacije in razvoj novih tehnologij ter kakovost izobraževanja in usposabljanja;

7.

pozdravlja dejstvo, da je reforma evropskega gospodarskega upravljanja prednostna naloga; opozarja, da če EU ne bo razvila verodostojnega gospodarskega upravljanja, zlasti v euroobmočju, ki bo lahko zagotovilo dobro davčno politiko in ponovno zagnalo rast, bo prihodnost eura ogrožena; vztraja pri tem, da bi taka reforma morala v celoti upoštevati stališče Parlamenta, kakor določa resolucija Parlamenta z dne 20. oktobra 2010, njen namen pa mora biti spodbujanje doseganja gospodarskih in socialnih ciljev Unije, kakor določa člen 3 Lizbonske pogodbe;

8.

ponovno opozarja, da bi morala biti Parlament in Svet kot dve veji proračunske oblasti vedno enako vključena v uporabo evropskega mehanizma za finančno stabilizacijo; poziva, naj se hitro predstavijo predlogi za spremembo mehanizmov za reševanje krize v stalne mehanizme (npr. Evropski monetarni sklad), naj se strategija EU 2020 popolnoma vključi v dolgoročni makroekonomski okvir, naj se naredijo prvi koraki za vzajemno izdajo dela dolžniških certifikatov ter naj se zato uvedejo obveznice, kakor je Parlament opisal v prejšnjih poročilih, in naj se zagotovi enotno zunanje predstavljanje euroobmočja; namesto temeljitejše spremembe Pogodbe podpira le manjši poseg vanjo, ki bo temu mehanizmu zagotovil ustrezno pravno podlago;

9.

vztraja na tem, da mora Komisija kmalu predlagati revizijo veljavnega finančnega okvira; meni, da mora večletni finančni okvir za obdobje po letu 2013 prav tako odražati povečan obseg teh pristojnosti; poziva Komisijo, naj predloži ambiciozen investicijski predlog, da se dosežejo cilji strategije EU 2020 in ustvarijo delovna mesta, spodbudi rast in zagotovi varnost evropskih državljanov; meni, da bo v tem okviru prožnost bistvenega pomena in da bi proračun EU moral omogočati uporabo alternativnih virov financiranja (namenska poraba, projektne obveznice itd.);

10.

ponovno poudarja, da sprejetje uredbe o večletnem finančnem okviru zahteva odobritev Parlamenta; poziva Komisijo, naj spodbudi čimprejšnje sprejetje medinstitucionalnega sporazuma o vlogi Parlamenta pri pripravi prihodnjega večletnega finančnega okvira in pogajanjih o njem;

11.

poziva Komisijo, naj junija 2011, po sprejetju stališča Parlamenta o novem večletnem finančnem okviru, predloži drzne in inovativne predloge za vsebinsko revizijo sistema lastnih sredstev, da se v zvezi z davčnim bremenom za državljane EU ustvari sistem, ki bo pravičen, jasen, pregleden in nevtralen; močno verjame, da sta večletni finančni okvir in izdaja lastnih sredstev povezana, bi bilo o njih treba odločati istočasno na podlagi odprte medinstitucionalne razprave ob sodelovanju nacionalnih parlamentov, ki je ni več mogoče odložiti;

12.

poudarja, da je kohezijska politika eden izmed najpomembnejših instrumentov EU za odzivanje na gospodarsko krizo, saj spodbuja naložbe v realno gospodarstvo; v zvezi s tem pozdravlja prvo oceno Komisije o izvajanju s kohezijsko politiko povezanih ukrepov v okviru Evropskega načrta za oživitev gospodarstva, v kateri poudarja poglavitno vlogo kohezijske politike v procesu odpravljanja posledic krize; poudarja nedvomno povezavo kohezijske politike z vsemi tremi glavnimi prednostnimi nalogami strategije Evropa 2020, ker omogoča hitrejšo pametno, trajnostno in vključujočo rast in spodbuja skladen razvoj v 271 regijah Unije;

13.

opaža uvedbo „evropskega semestra“; meni, da bi morali imeti odbori Evropskega parlamenta pomembnejšo vlogo, da bodo lahko izkazali svojo strokovnost s pripravo letnih poročil o napredku pri doseganju pomembnih ciljev, čemur bodo sledile (skupne) resolucije političnih skupin;

14.

obžaluje, da predlogi za evropski semester in upravljalni sveženj dajejo malo možnosti za evropski demokratični nadzor, ter vztraja pri veliki vključenosti Parlamenta v obe področji;

15.

poziva Komisijo, naj čim prej predloži predloge za prenovo direktive o zlorabi trga in direktive o trgih in finančnih instrumentih; ugotavlja, da mora Komisija upoštevati morebiten skupni učinek predlogov, ki jih uvaja, da zagotovi, da bodo povečali stabilnost, preglednost in odgovornost finančnega sektorja ter njegovo sposobnost, da pripomore k realnemu gospodarstvu, kar zadeva rast in delovna mesta;

16.

poziva, naj bo zakonodajna pobuda o reševanju krize v bančnem sektorju usklajena s pravili o konkurenci, da se ustvari celosten okvir za obvladovanje kriznih razmer, ki bi vključeval zasebne in javne subjekte ter zaščitil davkoplačevalce; meni, da bi morala revizija uredbe o bonitetnih agencijah obravnavati pomanjkanje konkurence v tem sektorju, in poziva Komisijo, naj se odzove na nedavno zahtevo Parlamenta, da preuči možnosti za ustanovitev neodvisne evropske bonitetne agencije in za večjo vključenost neodvisnih javnih subjektov v izdajanje bonitetnih ocen;

17.

poziva Komisijo, naj predstavi celovit akcijski načrt, ki bo vseboval časovni razpored in cilje, za vzpostavitev enotnega trga za spletne vsebine in storitve v interesu odprte in uspešne digitalne družbe, in za premostitev digitalnega razkoraka;

18.

poudarja, da so digitalna agenda in naložbe v informacijske in komunikacijske tehnologije ključnega pomena za dolgoročno konkurenčnost Evrope, zato poziva države članice in Komisijo, naj še naprej uvajajo nove generacije omrežij na trg in dostop njih z nenehno liberalizacijo notranjega trga komunikacij, da se spodbudijo inovacije v EU;

19.

močno spodbuja Komisijo, naj v osmem okvirnem programu po vmesnem pregledu pospešuje znanje in inovacije, in ponovno opozarja, kako pomembno je, da bi imel Parlament pred sprejetjem osmega okvirnega programa leta 2012 možnost predstaviti svoje prednostne naloge;

20.

pozdravlja želje Komisije v zvezi z Unijo inovacij, ki bo vključevala revizijo državne pomoči za razvoj in raziskave, inovacijske okvire ter večjo vlogo EIB in kapitala za nova podjetja, ki obetajo veliko rast; priznava tudi vlogo, ki jo lahko imajo javna naročila pri spodbujanju inovacij;

21.

poziva Komisijo, naj v svojih programih za raziskave in razvoj zmanjša birokracijo in poveča sodelovanje inovativnih podjetij v projektih; meni, da bi Komisija morala še bolj spodbujati javno-zasebna partnerstva za pospeševanje evropskih raziskav, razvoja in inovacij;

22.

poudarja, da je treba prednostno obravnavati nove večletne programe za čas po letu 2013 na področju izobraževanja, kulture, avdiovizualnih vsebin, mladine in državljanstva, ki naj bi bili predstavljeni v letu 2011; meni, da bi se morali dejavnosti in ukrepi, sprejeti v teh programih, odzivati na potrebe evropskih državljanov ter temeljiti na ustreznem in učinkovitem proračunskem okviru; meni, da pobuda „Mladi na potezi“ poudarja pomembnost navedenih programov;

23.

poudarja strateški pomen vodilne pobude o učinkovitosti virov in Komisijo poziva, naj hitro pripravi ambiciozen predlog za izpolnitev zavezujočih ciljev in konkretnih mejnikov v okviru evropskega semestra o usklajevanju politike EU 2020; poziva Komisijo, naj predlaga zakonodajo za dodatno zmanjšanje emisij v EU;

24.

meni, da je treba dati prednost pravilnemu in funkcionalnemu izvajanju obstoječih zakonodajnih instrumentov, kot je tretji energetski paket, ter v celoti podpira strategijo za leto 2050, pametna omrežja in pobude za zanesljivost oskrbe;

25.

poudarja, da so za trajnostno gospodarsko rast enako bistveni zanesljiva, nepretrgana oskrba z energijo, spoštovanje pogodbenih obveznosti, poštena tržna cena in preprečevanje odvisnosti od premajhnega števila proizvajalcev;

26.

meni, da bi morali sporočilu o novi industrijski politiki za Evropo slediti učinkoviti ukrepi, zlasti da se doseže zaželeni prehod na nizkoogljično in trajnostno gospodarstvo in da se zagotovi uresničitev cilja 20-odstotne energetske učinkovitosti EU;

27.

poudarja, da sta blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje podnebnim spremembam visoko prednostni nalogi, ki bosta pripomogli tudi h konkurenčnosti evropske industrije ter malih in srednjih podjetij;

28.

pozdravlja glavne prednostne naloge glede objave bele knjige in poziva Komisijo, naj pospeši priprave za revizijo smernic TEN-T in posodobljenih finančnih mehanizmov v skladu s strategijo Evropa 2020 ter za pregled proračuna EU;

29.

že od začetka vztraja, da mora proces reforme skupne kmetijske pripeljati do močne, pravične, resnično skupne in večnamenske politike, ki bo izpolnjevala pričakovanja potrošnikov in proizvajalcev, učinkovito zagotavljala „javne dobrine“, zlasti prehransko varnost, ter ki bo jamčila prehrambeno samozadostnost EU;

30.

opozarja, da je v svoji resoluciji z dne 8. julija 2010 o prihodnosti skupne kmetijske politike po letu 2013 vztrajal, da bi bilo treba zneske, namenjene SKP v proračunskem letu 2013, ohraniti vsaj na isti ravni tudi v naslednjem finančnem programskem obdobju;

31.

zahteva, da se uvoz kmetijskih proizvodov iz tretjih držav v EU dovoli samo, če so bili ti proizvedeni na način, skladen z evropskimi standardi varstva potrošnikov, dobrega počutja živali, varstva okolja in v skladu z minimalnimi socialnimi standardi; vztraja, da sklepanje dvostranskih in večstranskih trgovinskih sporazumov ne sme škodovati kmetijskim proizvajalcem EU;

32.

poziva Komisijo, naj glede na ugotovitve poročila Računskega sodišča o reformi trga sladkorja ponovno preuči svoje postopke presoje vplivov in zagotovi, da bo pri pripravi vseh ocen uporabila najboljše in pravočasne informacije, saj bo to izjemno pomembno pri ocenjevanju vpliva prihodnjih dvostranskih trgovinskih sporazumov na poglavitne sektorje gospodarstva EU;

33.

pozdravlja prihodnje predloge Komisije za izvajanje celostne pomorske politike, kot so predlog o okviru za prostorsko načrtovanje morskega okolja, sporočilo o trajnostni rasti v obalnih območjih in v pomorskem sektorju, kot tudi sporočilo o povezovanju pomorskega nadzora; vendar poudarja, da morajo biti finančna sredstva za izvajanje celostne pomorske politike zagotovljena v proračunu Unije s sorazmernimi prispevki vseh sektorjev, ki jih ta politika zadeva;

34.

meni, da je vključujočo rast možno zgraditi le na temelju enakega obravnavanja vseh delavcev na delovnem mestu in enakih možnosti za vsa podjetja; meni, da bi delovni program Komisije moral vključevati predloge za zagotovitev spoštovanja teh načel, in vztraja, da mora zakonodajni predlog o izvrševanju direktive o napotitivi delavcev, kakor je predviden v sporočilu o aktu o enotnem trgu, pojasniti izvrševanje temeljnih socialnih pravic;

35.

poziva, naj Komisija predstavi predlog o finančni udeležbi zaposlenih pri dobičku družbe;

36.

v svojih poročilih o novem znanju in spretnostih in novih delovnih mestih ter o platformi za boj proti revščini poziva Komisijo, naj upošteva specifične težave, s katerimi se spopadajo ženske, zlasti naj spodbuja enakost na delovnem mestu kot sredstvo za boj proti revščini ter naj ženske spodbuja k podjetništvu z ukrepi na osnovi praktičnih zgledov;

37.

je trdno prepričan, da je zapolnitev vrzeli med spoloma glede plačila je še vedno resničen izziv, ki ga je treba premagati, in ponovno poudarja zahtevo Komisiji iz resolucije iz leta 2008, naj Parlamentu predloži zakonodajni predlog o reviziji obstoječe zakonodaje v zvezi z izvrševanjem načela enakega plačila za moške in ženske, ob upoštevanju priporočil iz priloge resolucije iz leta 2008;

38.

poziva Komisijo, naj na področju upokojevanja upošteva stališča socialnih partnerjev in zagotovi, da bo bela knjiga odražala pričakovanja obeh socialnih partnerjev in vključevala okrepitev prvega stebra;

39.

pozdravlja prenovo delovnega portala mreže EURES (Evropski zavodi za zaposlovanje) za boljši dostop mladih delavcev do informacij in nasvetov, vendar obžaluje dejstvo, da je bil predlog odložen na leto 2012, mladi pa informacije potrebujejo že danes;

40.

poziva k večji učinkovitosti in uspešnosti dveh osrednjih agencij EU za usposabljanje – Evropskega centra za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop) in Evropske ustanove za usposabljanje (ETF);

41.

močno podpira večje povezovanje trga, usmerjeno k odpravljanjem trdovratnih vrzeli, kot je že ugotovil profesor Monti, in k povečanju zaupanja evropskih državljanov, delavcev, malih podjetij in potrošnikov; pozdravlja objavo akta o enotnem trgu in meni, da bi morali biti predlogi ambicioznejši in konkretnejši; poziva Komisijo, naj čim prej predstavi jasne prednostne naloge in zakonodajne predloge;

42.

poziva k posodobitvi zakonodajnega okvira javnih naročil EU z uskladitvijo direktiv in sporazuma o vladnih naročilih ter poziva k jasnejšemu časovnemu načrtu za prihodnje leto;

43.

poziva Komisijo, naj zagotovi dosledno približevanje pravnega instrumenta o evropskem pogodbenem pravu in direktive o pravicah potrošnikov; meni, da je treba še v letu 2011 – ne v letu 2014, kot je bilo prvotno predvideno – nujno in celovito obravnavati jasno strategijo Komisije za potrošniško politiko;

44.

podpira revizijo direktive o potovalnih paketih in direktive o splošni varnosti proizvodov, osredotočeno na tržni nadzor;

45.

poudarja, da je potreben učinkovit pravni okvir za varnost proizvodov v EU; podpira pregled direktive o splošni varnosti proizvodov, ki zahteva vzpostavitev jasnejšega časovnega razporeda, v skladu s pregledom novega zakonodajnega okvira; poziva Komisijo, naj pregleda sistem označevanja z oznako CE, da se omogoči, da bi potrošniki oznako CE jemalio kot oznako za varnost;

46.

poudarja, da so civilnopravne pobude ključne za oživitev enotnega trga; podpira ukrepe Komisije v zvezi s civilnim pravom ter poziva, naj bodo instrumenti civilnega prava bolj v skladu z e-pravosodjem;

47.

poziva h končni rešitvi težav, povezanih z vzpostavitvijo evropskega patenta, in Komisijo poziva, naj po potrebi predloži predlog za okrepljeno sodelovanje;

48.

močno obžaluje, da v zvezi s kabotažo ni zakonodajnih pobud in da se je dostop do železniškega trga zavlekel v leto 2012, vključno z odprtjem trga za notranje potnike; ponovno poudarja trdno prepričanje Parlamenta, da je treba ohraniti in razvijati politiko celovitih pravic potnikov v Evropi;

49.

izraža globoko zaskrbljenost, ker ni konkretnih predlogov o temeljnih pravicah ali za horizontalno direktivo o nediskriminaciji in ker se vprašanje nediskriminacije sploh ne omenja; poziva Komisijo, naj hitro ukrepa in deblokira direktivo o nediskriminaciji;

50.

poziva k predstavitvi predloga za sporočilo o okrepljeni solidarnosti znotraj EU na področju azila, vendar obžaluje, da ni zakonodajnih predlogov o azilu, saj da bi Unija leta 2012 že morala imeti skupno azilno politiko;

51.

poziva k predlogom o migracijah; opozarja, da bo pravilno delovanje predlaganega sistema vstopa/izstopa odvisno od uspeha sistema VIS in sistema SIS II, čeprav slednji še ne deluje v celoti;

52.

po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe poudarja potrebo po ambiciozni politiki o temeljnih pravicah in čim učinkovitejšem uresničevanju temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Listina; poziva Komisijo, naj zagotovi skladnost vseh pravnih pobud s temeljnimi pravicami in naj zagotovi, da bodo države članice pri izvajanju prava Unije spoštovale Listino EU o temeljnih pravicah; poziva k okrepitvi zmogljivosti za spremljanje kršitev Listine o temeljnih pravicah ter za uporabo mehanizmov, ki jih omogoča Pogodba, za boj proti takim kršitvam;

53.

poudarja, da je treba v boju proti terorizmu in organiziranemu kriminalu v celoti spoštovati pravice in svoboščine državljanov EU ter da sta zaščita podatkov in pravica do pravnih sredstev bistveni za oblikovanje verodostojne in učinkovite varnostne politike; meni, da je treba zaradi čedalje večjega števila kaznivih dejanj oblikovati več načrtov Skupnosti za boj proti organiziranemu kriminalu in za spletno varnost;

54.

pozdravlja predlog o pravicah žrtev kaznivih dejanj, zlasti pravico do pravne pomoči, vendar obžaluje, da je to edini predvideni ukrep; poziva k jasnemu časovnemu razporedu za ostale ukrepe iz časovnega načrta procesnih pravic;

55.

pozdravlja dejstvo, da bo leta 2011 začel veljati nov celostni pravni okvir za varstvo osebnih podatkov v EU; poudarja, da bo skrbno preučil vse predloge, vključno s sistemoma EU o letalskih potnikih in programom za sledenje financiranja terorizma, da zagotovi, da bodo skladni s temeljnimi pravicami;

56.

pozdravlja predloge o civilnem pravu, vendar poziva Komisijo, naj za dosego skupnih standardov za državljane EU v vseh državah članicah poskuša pospešiti spremembo pravnega reda na področju civilnega in kazenskega prava ter o tem poroča Parlamentu;

57.

podpira pobude, namenjene usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, med drugim tudi s pomočjo ukrepov, povezanih z minimalnim dopustom za nego in varstvo za otroka in spodbujanjem prožnih delovnih ureditev za ženske in moške ter pomočjo skrbnikom, da bodo lažje usklajevali delo in skrbništvo;

58.

obžaluje, da Komisija zamuja s pripravo zakonodajnih predlogov za „lizbonizacijo“ veljavnega pravnega reda pri policijskem in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah, ki je prednostna naloga na področju državljanskih svoboščin, pravosodja in notranjih zadev;

59.

meni, da je po sprejetju Lizbonske pogodbe nujna revizija pravnega okvira, ter obžaluje, da je ta sprememba predlagana šele za obdobje 2012–2013; vztraja, da morajo biti vse agencije na področju pravosodja in notranjih zadev učinkovite in – kar je najpomembnejše – odgovorne;

60.

poudarja, da je zavzemanje za človekove pravice po svetu glavni cilj Evropske unije na svetovnem prizorišču ter da lahko boljši trgovinski odnosi in okrepljena razvojna pomoč prispevajo k napredku na tem področju;

61.

poziva Komisijo, naj ohrani zagon v procesu širitve;

62.

poudarja, da bi bile dobrodošle nove pobude o naslednjih temah:

63.

meni, da mora EU podpirati mlade demokracije v Evropi in poglabljati odnose s partnericami, če želi učinkovito širiti svoje vrednote in načela ter prispevati k politični stabilnosti in gospodarskemu razvoju v svoji soseščini; poziva Komisijo, naj dokonča pregled evropske sosedske politike, da bi se zagotovila boljša skladnost med cilji politike in finančnimi instrumenti; meni, da bi bilo treba v odnosih s sosednjimi državami povečati pogojenost pomoči s človekovimi pravicami in demokracijo;

64.

poziva Komisijo, naj več pozornosti nameni prehranski varnosti po vsej Afriki; poudarja potrebo po trajnostni okrepitvi kmetijskega sektorja v Afriki; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj revnim v Afriki zagotovi boljši dostop do kreditnih in finančnih storitev; poziva Komisijo, naj spodbuja ukrepe za povečanje trgovine znotraj afriške celine, vključno z nadgrajenimi svežnji podpore za regionalne gospodarske skupnosti, in za izboljšanje infrastrukture po vsej afriški celini;

65.

poziva Komisijo, naj do leta 2015 pripravlja letna poročila o napredku EU pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja, naj uvede ukrepe, s katerimi bo zagotovila, da bodo države članice izpolnile svojo obveznost in vsaj 0,7 % BND namenile za uradno razvojno pomoč, in naj spremlja izpolnjevanje te obveznosti;

66.

poudarja, da se je treba v okviru sedanjih pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu ponovno osredotočiti na razvojno razsežnost;

67.

poziva Komisijo, naj se dejavno zavzema za dosego vidnega napredka pri pogajanjih s STO, da bi se krog pogajanj iz Dohe čim prej sklenil; vztraja pri tem, da je zelo pomembno okrepiti veljavne dvostranske in regionalne sporazume o prosti trgovini in skleniti nove, vendar je treba to obravnavati kot dopolnilno strategijo, ne pa kot alternativo večstranskemu okviru;

68.

opozarja, da mora multilateralizem ostati glavna prednostna naloga EU, in zahteva, da je treba na sedanjih in prihodnjih trgovinskih pogajanjih spoštovati načelo posebne in diferencirane obravnave držav v razvoju; trdno verjame, da potrebujemo učinkovit in reformiran večstranski trgovinski okvir za izgradnjo bolj uravnoteženega in pravičnejšega gospodarskega sistema, kot del novega svetovnega upravljanja, ki bo služilo razvoju in izkoreninjanju revščine;

69.

poudarja, da je treba uvoženo blago iz tretjih držav dati na trg EU le, če je v skladu z evropskimi standardi za varstvo potrošnikov; meni, da bi morala Komisija pri mednarodnih pogajanjih vztrajati pri tem, da morajo trgovinski partnerji upoštevati evropske okoljske, socialne in delovne standarde;

70.

poziva k vključitvi klavzule o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v vse mednarodne trgovinske sporazume, ki jih podpiše EU; meni, da mora to vključevati tudi poročanje in preglednost za korporacije ter postopek skrbnega pregleda za podjetja in skupine podjetij, preiskave v primeru dokazanih kršitev zavez k družbeni odgovornosti gospodarskih družb ter boljši dostop do sodišč za žrtve ravnanja gospodarskih družb;

71.

poziva Komisijo, naj predstavi zakonodajno pobudo, podobno novemu zakonu ZDA o „krvavih rudninah“, za večjo preglednost in boljše upravljanje rudarstva v državah v razvoju; poziva Komisijo, naj pospeši boj proti korupciji v teh državah, saj korupcija slabi človekove pravice in dobro upravljanje;

72.

poziva Komisijo, naj hitro predloži predloge za spremembo pravne ureditve urada OLAF;

73.

poudarja, da bi morala Komisija bolj odkrito prispevati k pozitivni naravnanosti do izjav o državnem upravljanju, ki so jih podpisali finančni ministri; poudarja, da bi morala Komisija od držav članic zahtevati, naj izdajo izjave o državnem upravljanju; zahteva uvedbo izčrpnih in uporabnikom prijaznih spletnih podatkovnih zbirk;

74.

zato poziva k sistematičnim, rednim in neodvisnim ocenam programov EU – tako na področju notranjih politik kot razvojne pomoči – s katerimi bi zagotovili želene rezultate na stroškovno učinkovit način, da bi:

75.

je trdno prepričan, da sta pravilen in pravočasen prenos ter izvajanje evropskih direktiv posebej pomembna za odpravo nezaupanja državljanov v delovanje EU; meni, da je pri tem potrebno učinkovito sodelovanje med Komisijo in državami članicami;

76.

poziva k poenostavitvi zakonodaje EU in poudarja, da je treba pred sprejetjem zakonodaje opraviti nepristransko in učinkovito presojo vplivov, pri tem pa upoštevati tudi izvajanje; odločno podpira nenehna prizadevanja Komisije v zvezi s projektom pametne pravne ureditve;

77.

pozdravlja dejstvo, da bo Komisija v presojah vpliva posvetila več pozornosti vidiku konkurenčnosti, ter poudarja, da je treba vrednotiti kumulativni učinek na konkurenčnost kombiniranih delov zakonodaje (t.i. pregledi ustreznosti – fitness checks);

78.

naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

15.6.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 169/45

—

ob upoštevanju izjave predsednikov držav ali vlad z dne 30. novembra 2010 v Tripoliju,

—

ob upoštevanju izjave pred vrhunskim srečanjem evropskega in vseafriškega parlamenta z dne 27. novembra 2010,

—

ob upoštevanju členov 177 do 181 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju člena 110(4) svojega poslovnika,

A.

ker partnerstvo med Afriko in Evropsko unijo temelji na vzajemnem interesu za izkoriščanje njunih združenih potencialov,

B.

ker izjava iz Tripolija izraz volje različnih voditeljev do utrditve strateškega partnerstva, vzpostavljenega med tema celinama pred tremi leti, da bi se skupaj spoprijeli s skupnimi izzivi in spodbudili trajnostno gospodarsko rast v korist vseh v Afriki,

C.

ker Evropska unija zagotavlja več kot polovico razvojne pomoči in je še vedno glavna trgovinska partnerica Afrike,

D.

ker Afrika sklepa nova partnerstva, zlasti z velikimi azijskimi in latinskoameriškimi državami,

1.

pozdravlja sprejetje strateškega akcijskega načrta za obdobje 2010–2013 in partnerstev v okviru tega načrta ter upa, da bo prispeval k sporazumu iz Cotonouja in Sredozemski uniji ter da gre za izraz ambicioznega pristopa k medcelinskim odnosom;

2.

poudarja, da bi morala biti načela skupne strategije Afrika-EU zasnovana tako, da bi podpirala trajnostne potrebe držav v razvoju, zato da bi se lahko spopadle z revščino, zagotovile dostojen dohodek in preživetje ter uresničevanje temeljnih človekovih pravic, vključno s socialnimi, ekonomskimi in okoljskimi pravicami;

3.

želi, da bi bile težave, ki so se pojavile pri izvajanju prvega akcijskega načrta 2008–2010, v poduk, in upa, da bodo uresničene namere, ki so jih predsedniki držav in vlad načelno izrazili v svoji končni izjavi;

4.

z zanimanjem ugotavlja, da bi lahko zasebnemu sektorju in civilni družbi, zlasti iz Afrike, omogočili, da bi precej bolj učinkovito prispevala k strategiji kot doslej;

5.

poleg tega priznava pomembno razsežnost regionalnega povezovanja za rast in razvoj ter poudarja zlasti zavezo iz izjave iz Tripolija, da se v tesnem sodelovanju z regionalnimi organizacijami omogoči popolno delovanje afriško strukture za mir in varnost;

6.

pozdravlja napredek, dosežen pri izvajanju afriške strukture za mir in varnost, da bi se spopadli z izzivi na področju miru in varnosti na afriški celini; s tem v zvezi poudarja pomen predvidljivega in trajnostnega financiranja operacij za podporo miru v Afriki, potrebo po vzpostavitvi lokalnih zmogljivosti za odpor ter odločenost za zaščito civilistov v oboroženih konfliktih;

7.

meni, da je tudi politika preprečevanja konfliktov bistven pogoj za trajni mir ter da bi bilo treba obravnavati strukturne vzroke konfliktov z vzpostavitvijo politike trajnostnega razvoja, da bi zadostili osnovnim potrebam prebivalcev Afrike in se borili proti brezposelnosti ter socialnim in ekonomskim krivicam;

8.

meni, da je sprejetje novega zakona ZDA o krvavih mineralih velik korak naprej v boju proti nezakonitemu izkoriščanju mineralov v Afriki, saj se iz tega napajajo državljanske vojne in konflikti; meni, da bi morala Komisija in Svet oblikovati podobna predloga, da bi zagotovili sledljivost uvoženih mineralov na trgu EU, pri tem pa upoštevati pobude za preglednost v ekstraktivni industriji;

9.

poziva Evropsko unijo in Afriško unijo, naj se skupaj spopadeta s ključnimi vprašanji skupnega pomena, kot so odzivi na politično krizo, ter podpreta gospodarsko upravljanje, da bi določili skupne prednostne naloge na tem področju z novo platformo za dialog o upravljanju in človekovih pravicah;

10.

pozdravlja, da sta se Afrika in EU skupaj zavezali k temeljnim načelom, med katere spadajo spoštovanje človekovih pravic, demokratična načela, načelo pravne države ter obsojanje vseh oblik terorizma;

11.

ugotavlja, da so predsedniki držav ali vlad v svoji izjavi izjavili, da so „združeni […], da bi zagotovili varstvo človekovih pravic na obeh celinah“; poudarja načelo univerzalnosti teh pravic, ki ga je treba upoštevati zlasti pri ukrepih, predvidenih v okviru partnerstva za demokratično upravljanje in človekove pravice;

12.

glede na nenehna prizadevanja za demokratično upravljanje in človekove pravice močno obžaluje, da je bil Robert Mugabe povabljen na 3. vrhunsko srečanje EU-Afrika in na njem dejavno sodeloval; poziva vse udeležence, naj v prihodnje zavzamejo odločnejše politično stališče, da bi jasno sporočili svoje trdno prepričanje o pravni državi in demokraciji;

13.

poziva, naj izvajanje vseh ukrepov v okviru posameznih partnerstev poteka brez vsakršne diskriminacije na podlagi spola, rase, etničnega izvora, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali diskriminacije oseb, ki živijo z virusom HIV/aidsom;

14.

odobrava poziv vseafriškega parlamenta vsem državam članicam Afriške unije, naj ratificirajo listino Afriške unije o demokraciji, volitvah in upravljanju;

15.

poudarja poziv predsednika Evropskega sveta Hermana Van Rompuyja, naj afriški voditelji podprejo Mednarodno kazensko sodišče in se popolnoma zavežejo načelu boja proti nekaznovanosti;

16.

poziva Evropsko unijo in Afriško unijo, naj si skupaj prizadevata za vzpostavitev boljšega sodelovanja med Afriko in Evropo v ustreznih mednarodnih forumih, vključno z Združenimi narodi;

17.

pozdravlja dogovor, sklenjen med Evropsko unijo in Afriško unijo za začetek političnega dialoga, da bi našli rešitve za vprašanja skupnega pomena v zvezi s sporazumi o gospodarskem partnerstvu; priznava, da so regionalno povezovanje, trgovina in naložbe bistvenega pomena za gospodarsko stabilnost in trajnostno rast;

18.

poziva Evropsko unijo in Afriško unijo, naj sodelujeta na področju trajnostnega izkoriščanja surovin, s posebnim poudarkom na krepitvi zmogljivosti, upravljanju, razvoju infrastrukture, naložbah, geološkem znanju in veščinah ter na preglednosti pogodb o rudarjenju; v zvezi s tem poziva k uvedbi okolju prijaznih in družbeno trajnostnih politik glede surovin, ki bodo koristile tudi lokalnemu prebivalstvu;

19.

poziva vse države članice Afriške unije, naj na eni strani spodbudijo vzpostavljanje pravnega in fiskalnega okvira, ugodnega za spodbujanje gospodarske rasti, in privabijo neposredne tuje naložbe, na drugi strani pa odpravijo korupcijo ter zmanjšajo birokracijo in slabo upravljanje;

20.

poziva afriške voditelje in voditelje EU, naj spoštujejo zavezo iz Tripolija in strategijo uporabijo kot orodje za spodbujanje notranje trgovine v Afriki, vključno z nadgrajenimi paketi podpore za regionalne gospodarske skupnosti in izboljšanje infrastrukture na afriški celini;

21.

ugotavlja, da so se države Evropske unije ponovno zavezale, da bodo do leta 2015 namenile 0,7 % svojega BDP razvojni pomoči, kar je ključnega pomena za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015;

22.

si bo zlasti prizadeval zagotoviti, da bo pri izvajanju vseh partnerstev prednostna naloga uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja;

23.

opozarja, da je za uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja potrebna uvedba posebnih dejavnosti na področju zdravja mater, zdravja novorojenčkov in zdravja otrok, enakosti spolov, izobraževanja, zemljiške politike, trajnostnega razvoja, dostopa do vode in čistilnih naprav ter pomoči invalidnim osebam; spodbuja nadaljevanje programov na področju izobraževanja in zdravja;

24.

poudarja, da je treba povsod v Afriki zagotoviti prehransko varnost in trajnostno okrepiti kmetijstvo in ribištvo, zlasti male kmete in ribiče;

25.

opozarja na prevladujočo vlogo, ki jo ima kmetijstvo v gospodarstvih afriških držav; zato poudarja osrednjo vlogo, ki jo imata usklajevanje sanitarnih in fitosanitarnih standardov ter krepitev zmogljivosti za afriški kmetijski sektor;

26.

obžaluje, da nekateri tuji vlagatelji, ki jih podpirajo vlade, kupujejo kmetijska zemljišča v Afriki, kar utegne ob neustrezni ureditvi ogroziti lokalno preskrbo s hrano ter povzročiti hude in daljnosežne posledice, če to vprašanje ne bo obravnavano na vrhunskem srečanju;

27.

meni, da bi morali afriški in evropski voditelj pokazati svojo dejansko zavezanost oblikovanju mehanizma, s katerimi bi preprečili nezakoniti beg kapitala in davčne utaje, pri poročanje po državah spodbudili popolno preglednost ter povečali mednarodni pritisk na vse jurisdikcije, ki bi utegnile omogočati izogibanje davkom ali davčne utaje v Afriki;

28.

meni, da je energija iz obnovljivih virov bistvena za gospodarski in socialni razvoj v Afriki ter opozarja na poziv predsednika Komisije Joséja Manuela Barrosa k okolju prijazni energetski revoluciji v Afriki;

29.

pozdravlja načrt Afrika-EU za sodelovanje na področju obnovljivih energij ter politične cilje, določene na srečanju na visoki ravni o energiji septembra 2010 na Dunaju, ki jih je treba doseči do leta 2020, zlasti v zvezi z dostopom dodatnih sto milijonov afriških državljanov do sodobnih in trajnostnih energetskih storitev, podvojitvijo zmogljivosti čezmejnih električnih povezav v Afriki, podvojitvijo uporabe naravnega plina v Afriki in povečanjem uporabe obnovljivih virov energije v Afriki ter izboljšanjem energetske učinkovitosti v vseh sektorjih na tej celini;

30.

poziva Evropsko in Afriško unijo, naj združita prizadevanja za zmanjšanje emisij, ki so posledica krčenja in propadanja gozdov;

31.

opozarja na zavezo Evropske unije, da bo v obdobju 2010–2012 namenila 7,2 milijarde EUR za nujne pobude in projekte na področju podnebnih sprememb, od česar naj bi bil znaten del dodeljen za Afriko;

32.

poudarja, da podnebne spremembe najprej oškodujejo najrevnejše na svetu, in poziva vse akterje, naj podprejo države v razvoju pri prilagajanju posledicam podnebnih sprememb ter naj izkoreninijo revščino z razvojem nizkoogljičnih rešitev;

33.

ugotavlja, da je doseganje napredka pri svetovnem dogovoru glede podnebja bistveno za omejevanje revščine, in v zvezi s tem poudarja velikanski potencial naravnih virov, kot so sonce, veter, reke in plimovanje, ki jih je v državah v razvoju v izobilju;

34.

opaža, da ima preseljevanje v resnici pozitiven učinek, in vztraja, da so za zmanjšanje negativnih učinkov nezakonitega priseljevanja potrebna skupna strategija s časovnim načrtom in namenski projekti;

35.

opominja na zavezo vseh partnerjev za ustvarjanje več in boljših delovnih mest s spodbujanjem trajnostne in vključujoče rasti;

36.

pozdravlja okrepitev obstoječih programov glede mobilnosti študentov in visokošolskih profesorjev s pobudami, kakršna je Vseafriška univerza ali Usklajevanje izobraževalnih struktur in programov;

37.

meni, da je beg možganov med glavnimi težavami Afrike in da je treba strokovnjake, ki so zapustili državo, močno spodbujati, da se vrnejo in uporabijo pridobljeno izobrazbo v svojih državah izvora;

38.

pozdravlja začetek dialoga na visoki ravni o znanstveni in tehnološki politiki, in sicer na ravni visokih uradnikov in ministrov, da bi okrepili okvir sodelovanja na znanstvenem in tehnološkem področju, da bi v Afriki hitreje spodbudili vključujočo gospodarsko rast in družbeni razvoj;

39.

ugotavlja, da Sudan ni zastopan, saj oblasti te države menijo, da niso zavezane izjavi predsednikov držav in vlad iz Tripolija, ter želi, da bi se v skladu s to izjavo izvajali vsi elementi iz mirovnega sporazuma iz leta 2005, torej tudi referendum, načrtovan za januar 2011, ki mora prebivalcem južnega Sudana omogočiti, da na miroljuben način izberejo svojo usodo;

40.

obžaluje, da se nekateri predsedniki držav ali vlad iz večjih držav članic Evropske unije niso mogli udeležiti vrhunskega srečanja EU-Afrika;

41.

obžaluje, da skupne strategije Afrika-EU ne spremlja finančni program, in ponovno poziva k vključitvi Evropskega razvojnega sklada v proračun EU, da bi zagotovili parlamentarni nadzor nad izvajanjem različnih finančnih instrumentov EU, ki se uporabljajo pri vzpostavljanju različnih partnerstev;

42.

upa, da bodo ministrstva bolj vključena v izvajanje te strategije;

43.

poziva, naj se vseafriškemu parlamentu in Evropskemu parlamentu omogoči opravljanje vloge nadzora nad izvajanjem strateškega akcijskega načrta;

44.

poziva nacionalne parlamente vseh afriških držav in držav Evropske unije, naj preučijo strateški načrt in o njem razpravljajo;

45.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter svetu in komisiji Afriške unije, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, skupni parlamentarni skupščini AKP-EU in vseafriškemu parlamentu.

15.6.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 169/49

—

ob upoštevanju preambule Pogodbe o Evropski uniji, zlasti drugega odstavka in odstavkov štiri do sedem,

—

ob upoštevanju členov 2, 3(3), druga alineja, 6 in 7 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah z dne 7. decembra 2000, ki je bila razglašena v Strasbourgu 12. decembra 2007,

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije „Strategija za učinkovito izvajanje Listine o temeljnih pravicah v Evropski uniji“ (KOM(2010)0573),

—

ob upoštevanju vseh sorodnih konvencij in priporočil Sveta Evrope in Organizacije združenih narodov, tudi specializiranih organov za spremljanje, s področja temeljnih pravic,

—

ob upoštevanju odločitev in sodne prakse Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice,

—

ob upoštevanju memoranduma o soglasju med Svetom Evrope in Evropsko unijo (1),

—

ob upoštevanju stockholmskega programa – odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje,

—

ob upoštevanju dejavnosti in letnih poročil Agencije Evropske unije za temeljne pravice,

—

ob upoštevanju poročil NVO o človekovih pravicah,

—

ob upoštevanju javne predstavitve, ki jo je pripravil Evropski parlament 21. in 22. junija 2010, o vplivu Listine EU o temeljnih pravicah na razvoj evropskega območja svobode, varnosti in pravice,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2009 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji v obdobju 2004–2008 (2),

—

ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A7-0344/2010),

A.

ker člen 2 Pogodbe o Evropski uniji Unijo utemeljuje kot skupnost nedeljivih in univerzalnih vrednot, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, solidarnosti, načela pravne države in človekovih pravic za vse ljudi na ozemlju Evropske unije, vključno s pripadniki manjšin; ker mora biti učinkovito varovanje in spodbujanje pravic glavni cilj vseh evropskih politik, vključno z njihovo zunanjo dimenzijo, in bistveni pogoj za utrjevanje Evropske unije, ki krepi mir, vrednote in načela na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter blaginjo ljudi,

B.

ker se je z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe na področju človekovih pravic v EU vzpostavilo novo stanje, saj je postala Listina EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) pravno zavezujoča, s čimer so se temeljne vrednote preoblikovane v konkretne pravice; ker je Listina s sprejetjem postala vir navdiha za sodno prakso evropskih sodišč; ker je Komisija objavila letno poročilo o izvajanju Listine, o spodbujanju in izvajanju temeljnih pravic, ki izhajajo iz nje, in ker mora v svojih letnih poročilih poročati Agencija za temeljne pravice,

C.

ker je treba v institucijah EU in državah članicah razvijati, spodbujati in krepiti resnično kulturo temeljnih pravic, zlasti pri uporabi in izvajanju prava Unije, bodisi navznoter bodisi v odnosih s tretjimi državami,

D.

ker lahko v skladu s svojim poslovnikom Evropski parlament letno obravnava, proučuje in vrednoti razmere na področju temeljnih pravic ter daje priporočila,

1.

poudarja, da je učinkovito varovanje in spodbujanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin temelj demokracije v Uniji in bistveni pogoj za utrjevanje evropskega območja svobode, varnosti in pravice, da pa zahteva ukrepanje na različnih ravneh (mednarodni, evropski, nacionalni, regionalni in lokalni); poudarja še vlogo, ki jo pri konkretnem izvajanju in spodbujanju teh pravic lahko igrajo regionalne in lokalne oblasti; zato vse institucije EU ter vlade in parlamente držav članic poziva, naj z novim institucionalnim in pravnim okvirom, ki je bil vzpostavljen z Lizbonsko pogodbo, za EU in države članice oblikujejo celovito notranjo politiko na področju človekovih pravic, ki bo na nacionalni ravni in na ravni EU prinesla učinkovite mehanizme odgovornosti za obravnavo kršitev človekovih pravic;

2.

opozarja na svoje resolucije in ustna vprašanja z razpravo ter ugotovitve misij iz leta 2009 o konkretnih primerih temeljnih pravic, kot so pravica do zasebnosti, osebnega dostojanstva in varovanja podatkov, prepovedi mučenja, svobode misli, vesti in verovanja, svobode izražanja in obveščanja, svobode tiska in medijev, nediskriminacije, uporabe manjšinskih jezikov, ter o romskih vprašanjih in o prostem gibanju, Romkinjah, diskriminaciji porok istospolnih partnerjev in parov, ki živijo v zunajzakonskih skupnosti, o mladoletnikih, centrih za pridržanje priseljencev in o domnevno nezakonitem pridržanju zapornikov po programu CIE za izročitev ujetnikov; poudarja, da vse te resolucije odražajo vrednote, ki so zapisane v Listini, da kažejo jasno zavezo Parlamenta vsakodnevnemu varovanju temeljnih pravic in vsebujejo politično sporočilo za vse ljudi v Uniji, za države članice in institucije Unije, pa tudi za mednarodne partnerje;

3.

obžaluje, da Svet in Komisija nista sprejela nadaljnjih ukrepov v zvezi s priporočili iz poročila Evropskega parlamenta iz leta 2007 o domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije CIA (3) in tudi nista seznanila Evropskega parlamenta z vsebino razprav med EU in ZDA o tej temi;

4.

meni, da je treba razmisliti o dosežkih na področju varovanja temeljnih pravic v obdobju po uveljavitvi Lizbonske pogodbe, zato namerava s to resolucijo pojasniti vlogo, ki naj bi jo vsaka institucija in mehanizem imeli v novem evropskem ustroju temeljnih pravic;

5.

ponovno poudarja, da je uveljavitev Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 bistveno spremenila pravno podobo EU, ki naj bi se vse bolj uveljavljala kot skupnost skupnih vrednot in načel; tako pozdravlja novi večplastni sistem Unije za zaščito temeljnih pravic, ki izhaja iz različnih virov in se izvršuje prek številnih mehanizmov, vključno s pravno zavezujočo Listino; pravice, ki ji zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in katerih priznavanje izhaja iz obveznosti Unije, da pristopi k tej konvenciji, in pravice, ki temeljijo na ustavnih tradicijah držav članic in njihovi razlagi glede na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije;

6.

ponovno potrjuje, da ima Listina enako pravno veljavo kot Pogodbe in je najsodobnejša kodifikacija temeljnih pravic, ki nudi dobro ravnovesje med pravicami in solidarnostjo ter zajema civilne, politične, gospodarske, socialne in kulturne pravice, pa tudi pravice „tretje generacije“ (na primer pravico do dobrega upravljanja, zdravega okolja in varovanja potrošnikov); meni, da bi morala Unija vzpostaviti regulativni okvir za zaščito pred kršitvami temeljnih pravic, ki jih zakrivijo podjetja;

7.

poudarja, da vključitev Listine v primarno zakonodajo EU, ne da bi se sočasno razširile pristojnosti Unije in upoštevalo načelo subsidiarnosti iz člena 51, pomeni, da institucije, ki sprejemajo in izvajajo odločitve, nosijo novo odgovornost, kar velja tudi za države članice, ko zakonodajo EU izvajajo na nacionalni ravni, in da so postale določbe Listine neposredno izvršljive na evropskih in nacionalnih sodiščih; poziva institucije Unije in države članice, naj zagotovijo večjo skladnost različnih organov za spremljanje in izvajanje zakonodaje, da bi se vzpostavljeni celoviti okvir učinkovito uporabljal, okrepijo naj poseben mehanizem spremljanja povsod v Uniji, pa tudi sistem zgodnjega opozarjanja, kakršen je splošni redni pregled;

8.

opominja, da so spoštovanje temeljnih vrednot EU ter varovanje in spodbujanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin splošna podlaga za odnose Unije s tretjimi državami in da Listina Unijo obvezuje tudi pri tem; v zvezi s tem opozarja, da je spodbujanje demokracije in načel pravne države neločljivo povezano s spoštovanjem, varovanjem in spodbujanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin; poudarja, da lahko Evropska služba za zunanje delovanje v novem institucionalnem ustroju EU ponudi bolj usklajena in učinkovitejša prizadevanja zunanje politike za spodbujanje človekovih pravic in demokracije le, če bodo struktura, viri in dejavnosti službe izhajali iz človekovih pravic; poudarja vodilno vlogo Unije pri spodbujanju človekovih pravic po svetu; v zvezi s tem Unijo poziva k zagotavljanju učinkovitosti klavzul o človekovih pravicah v mednarodnih sporazumih in k upoštevanju načel Listine pri sklepanju sporazumov s tretjimi državami, pa tudi k ohranjanju skladnosti med notranjo in zunanjo politiko na področju človekovih pravic;

9.

ugotavlja, da bo pristop EU k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP) prinesel minimalno raven zaščite človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Evropi in dodaten mehanizem za uveljavljanje človekovih pravic, natančneje možnost vložitve pritožbe pri Evropskemu sodišču za človekove pravice v zvezi s kršitvijo človekovih pravic zaradi delovanja institucije EU ali države članice, ki izvaja pravo EU, če kršitev sodi v pristojnost EKČP; sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice bo s tem poleg sodne prakse Sodišča Evropske unije na tem področju še dodatno okrepila sedanje in prihodnje delovanje Unije za spoštovanje in spodbujanje temeljnih pravic na področju državljanskih svoboščin, pravosodja in notranjih zadev;

10.

poziva vse države članice EU in Sveta Evrope, naj pokažejo jasno politično zavezo in odločenost v podporo pristopnega postopka in sporazuma, ter ob poudarjeni potrebi po resničnem posvetovanju z ustreznimi zainteresiranimi stranmi zagotovijo preglednost tega postopka; poziva Komisijo, naj konča notranja posvetovanja, pa tudi pogajanja s Svetom Evrope, in poišče ustrezne rešitve za glavna tehnična vprašanja, da se bo v dobro državljanov pristopni postopek zaključil v razumnem času in bo zagotovljena najvišja možna raven zaščite človekovih pravic v Evropi;

11.

poziva Komisijo in države članice, naj s pripravo smernic o ustreznem izvajanju in učinkih tega dodatnega mehanizma, pa tudi z njegovo vključitvijo v usposabljanje za strokovne delavce s teh področij, obveščajo o koristih pristopa k EKČP in zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati kandidatke, s tem pa zagotovijo, da se bo ta mehanizem uporabljal učinkovito in uspešno;

12.

poleg tega pozdravlja nove horizontalne obveznosti po Lizbonski pogodbi za boj proti socialni izključenosti in diskriminaciji, za spodbujanje socialne pravičnosti in varstva, enakosti žensk in moških, spoštovanje zasebnega in družinskega življenja, medgeneracijske solidarnosti in varovanja otrokovih pravic, za oblikovanje skupne politike o azilu in priseljevanju, za preprečevanje trgovine z ljudmi, pa tudi izrecno omembo pripadnikov manjšin, kar je še ena od ustanovnih vrednot Unije; pozdravlja dejstvo, da je Unija pridobila pravno osebnost, kar ji omogoča, da pristopa k mednarodnim pogodbam; pozdravlja izboljšanje sodnega varstva s širitvijo jurisdikcije Sodišča na področja, ki so očitno pomembna za varstvo temeljnih pravic, kot so policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, okrepljena vloga Evropskega in nacionalnih parlamentov v evropskem postopku odločanja, zlasti pri ocenjevanju izvajanja politike EU na območju svobode, varnosti in pravice, okrepljena vloga evropskih državljanov, ki lahko sedaj preko evropske državljanske pobude sprožijo zakonodajni postopek, ter obveznost za vzdrževanje odprtega, preglednega in rednega dialoga s predstavniškimi združenji in civilno družbo (člen 11(2) PEU);

13.

poziva, da se v skladu z mednarodnim in evropskim pravom o človekovih pravicah popolno in dosledno izvaja stockholmski program, ki obveznosti in načela iz Pogodbe pretvarja v prakso tako, da določa strateške smernice za območje svobode, varnosti in pravice;

14.

meni, da evropske institucije pri varovanju temeljnih pravic pogosto delujejo vzporedno, zato poziva k razmisleku o sprejetih ukrepih in boljšemu medinstitucionalnemu sodelovanju, po zgledu vzpostavljenega medinstitucionalnega sodelovanja pri vsakoletnem spremljanju razmer na področju človekovih pravic v EU, da lahko vsaka institucija gradi na poročilih drugih institucij;

15.

je seznanjen z ustanovitvijo novega resorja za pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo pri Komisiji, kar kaže, da ta institucija dejansko želi okrepiti prizadevanja na področju temeljnih pravic in svoboščin, resor pa pomeni pozitiven odgovor na večkrat ponovljene zahteve Parlamenta v tej zvezi; takšno razlikovanje med pravosodjem in varnostjo ne bi smelo krepiti zmotne predstave o dihotomiji med potrebo po varovanju človekovih pravic vseh ljudi in potrebo po zagotavljanju njihove varnosti; novi komisar bi moral posvetiti posebno pozornost politikam EU za boj proti nezakoniti migraciji in terorizmu, pri čemer je za zagotavljanje vidne vloge novega komisarja ključna podpora celotne Komisije;

16.

poziva Komisijo, naj leto 2013 razglasi za evropsko leto državljanstva, s čimer bi spodbudila razpravo o evropskem državljanstvu in državljane EU obveščala o njihovih pravicah, zlasti tistih, ki jih imajo od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe;

17.

pričakuje konkretne ukrepe novega pristojnega komisarja, pač v skladu z izrečenimi namerami: predvsem in kot najbolj pomembno pozdravlja obljubo o uvedbi ocenjevanja učinka vseh novih zakonodajnih predlogov na temeljne pravice in o nadziranju zakonodajnega postopka, da bodo končna besedila skladna z Listino; o izvajanju politike ničelne strpnosti do kršitev Listine z izvajanjem poglobljenih preiskav in uvedbo postopkov za ugotavljanje kršitev, če države članice pri izvajanju zakonodaje EU kršijo svoje obveznosti glede človekovih pravic; o tem, da so državljani EU resnično ustrezno obveščeni o novem ustroju temeljnih pravic; poziva k nadaljnjim ukrepom v zvezi s sporočilom Komisije za leto 2003 o členu 7 Pogodbe o Evropski uniji (KOM (2003)0606), da bi se določilo, kako se pregledno in skladno odzivati na možne kršitve človekovih pravic, in kako na osnovi novega ustroja temeljnih pravic ustrezno uporabljati člen 7 PEU;

18.

Komisijo opominja, naj spremlja, ali so z Listino skladni vsi novi zakonodajni postopki, ter preverja skladnost veljavnih instrumentov; predlaga, naj bo iz ocene učinka predlogov Komisije jasno, ali je predlog v skladu z Listino, tako da bo to postalo sestavni del priprave zakonodajnih predlogov; opozarja Komisijo, da je izrecno odgovorna za vključevanje zainteresiranih strani v obsežna posvetovanja, da se zagotovi usklajenost in preglednost delovanja Unije (člen 11(3) PEU); v zvezi s tem opozarja na pomen platforme Agencije za temeljne pravice, ki je pomembno sredstvo za izpolnjevanje te naloge;

19.

opominja Komisijo, naj opravi objektivne preiskave in začne postopke za ugotavljanje kršitev vsakič, ko država članica pri izvajanju zakonodaje EU krši pravice, zapisane v Listini; poleg tega opominja Komisijo, naj države članice zaprosi za zanesljive podatke in dejstva, informacije naj zbira tudi iz nevladnih virov, za podatke pa prosi tudi Agencijo za temeljne pravice in druga telesa s področja človekovih pravic;

20.

opozarja na nedavno oživitev nacionalizma, ksenofobije in diskriminacije v nekaterih državah članicah ter poudarja, da bi morala Komisija pri preprečevanju teh morebitnih kršitev temeljnih pravic in v boju proti njim prevzeti osrednjo vlogo;

21.

poudarja, kako pomembno je, da Komisija skladnost z Listino spremlja vsako leto; opozarja, da bi morala ta poročila o spremljanju vključevati oceno o izvajanju zajamčenih pravic, oceno najbolj spornih vprašanj in položaja najbolj ranljivih skupin v Uniji, obstoječih vrzeli v zaščiti, opredeliti pa bi morala še ključne trende in strukturne probleme na nacionalni ravni in na ravni Unije, da bi se lahko pripravili predlogi za konkretne pobude in ukrepe; priporoča seznanjanje držav članic s primeri najboljše prakse;

22.

pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom „Strategija za učinkovito izvajanje Listine o temeljnih pravicah v Evropski uniji“, ki med drugim omenja preprečevanje kršitev kot poseben pristop pri učinkovitem izvajanju, pomembnost notranjega usposabljanja o temeljnih pravicah, sistematični pregled ocen učinka Komisije z vidika temeljnih pravic, ki ga bo izvajal odbor za oceno učinka, ter ukrepe ciljnega obveščanja, prilagojenega različnim situacijam, ki so potrebni v tem kontekstu; poleg tega pozdravlja posebno pozornost, ki jo omenjeno sporočilo Komisije namenja pomembnosti političnih meril za pristop, ki jih je Evropski svet določil na zasedanju leta 1993 v Københavnu in v skladu s katerimi mora država kandidatka imeti stabilne institucije, ki zagotavljajo demokracijo, pravno državo, spoštovanje človekovih pravic ter spoštovanje in zaščito manjšin; ohranjanje tega merila pomeni podporo varstvu človekovih pravic v prihodnjih državah članicah;

23.

poziva Komisijo, naj skozi konkretne zakonodajne predloge izvršuje vrednote in načela iz Pogodbe in Listine ter strategijo po stockholmskem programu, pri izvajanju teh dejavnosti pa naj upošteva sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice; poleg tega poziva k „lizbonizaciji“ veljavnega pravnega reda na področju policijskega in pravosodnega sodelovanja ter h krepitvi demokratične odgovornosti na območju svobode, varnosti in pravice;

24.

predlaga, naj se vzpostavi delovni odnos med komisarjem za pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo in Odborom za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, in sicer naj se komisarja redno vabi k izmenjavi mnenj o odprtih vprašanjih in najnovejšem stanju v zvezi s temeljnimi pravicami;

25.

poudarja, da bi moral tudi Evropski parlament okrepiti svoje avtonomne ocene učinka temeljnih pravic pri zakonodajnih predlogih in predlogih sprememb v zakonodajnem procesu, da bodo te ocene učinka bolj sistematične; to naj stori z razširitvijo možnosti iz člena 36 poslovnika Evropskega parlamenta o spoštovanju Listine, in s pridobivanjem mnenj pravne službe o pravnih vprašanjih, povezanih s temeljnimi pravicami v EU;

26.

poziva Svet, naj se prilagodi spremembam, ki jih določa Pogodba, in pri sprejemanju zakonodaje spoštuje Listino; zato pozdravlja ustanovitev stalne delovne skupine Sveta o temeljnih in državljanskih pravicah ter prostem pretoku oseb; poudarja, da je za novi organ pomembno, da ima širok mandat, ki bo zajemal za Unijo in države članice pomembna vprašanja v zvezi s temeljnimi pravicami in bo predstavljal nekakšen forum, kjer bo Svet izmenjeval mnenja o notranjih zadevah s področja človekovih pravic, za njegovo delo pa je pomembna preglednost in učinkovitost, tudi v odnosu do Evropskega parlamenta;

27.

podpira medinstitucionalni dogovor o skupnem pristopu k oceni učinka (4), ki je omenjen v sporočilu Komisije z naslovom „Strategija za učinkovito izvajanje Listine o temeljnih pravicah v Evropski uniji“ in ki določa, da sta Parlament in Svet sama odgovorna za ocenjevanje učinka lastnih predlogov sprememb;

28.

poziva Svet, naj delovni skupini za temeljne in državljanske pravice ter prosti pretok oseb podeli širok mandat, ki bo na primer vključeval razprave o poročilih Agencije za temeljne pravice in uradno odzivanje nanje (poleg tega bi skupina lahko obravnavala tudi priporočila organov OZN, posebne postopke in mehanizme), ocenjevanje učinka instrumentov in politik EU na področju temeljnih pravic po svetu v sodelovanju z delovno skupino Sveta za človekove pravice, usklajevanje z agencijami, ki nimajo pooblastil za delovanje na področju človekovih pravic, a njihovo delovanje na človekove pravice vseeno vpliva (na primer EIB ali Frontex), preverjanje pristopov k mednarodnim instrumentom na področju človekovih pravic, njihovih ratifikacij in zagotavljanja skladnosti z njimi v državah članicah in v EU, hkrati pa bi pomenil forum za razprave o notranjih vprašanjih na področju človekovih pravic v Svetu;

29.

poziva k spoštovanju njegove pravice do demokratičnega nadzora na podlagi pogodb; vztraja, da je treba med institucijami EU povečati preglednost in dostop do dokumentov, da bi vzpostavili učinkovitejše medinstitucionalno sodelovanje in odgovornost pri zadevah, ki si povezane s temeljnimi pravicami; opozarja na svojo vlogo pri ukrepih, ki sledijo resolucijam v zvezi s temeljnimi pravicami v EU, in na vlogo, ki jo ima pri vrednotenju dela drugih institucij Unije s stališča njihovega ukrepanja ali neukrepanja, ko ocenjuje dosežke na tem področju (na primer z letnimi poročili), pri tem pa združuje politična sporočila s pristopom, ki temelji na dejstvih; opozarja na svoje pravice po členu 218(10) PDEU, da ga je treba nemudoma in izčrpno obveščati v vseh fazah postopka sklepanja mednarodnih sporazumov med Unijo in tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami;

30.

ponovno potrjuje, da je Sodišče okrepilo svojo vlogo pri zagotavljanju, da vse institucije in agencije EU ter države članice, ki izvajajo zakonodajo EU, spoštujejo Listino, in dodaja, da bo to Sodišču omogočilo, da okrepi in nadalje razvija sodno prakso na področju temeljnih pravic; poudarja, da je treba vzpostaviti sodelovanje med nacionalnimi sodišči, Sodiščem in Evropskim sodiščem za človekove pravice ter nadalje razvijati skladen sistem sodne prakse na področju;

31.

poudarja, da Agencija za temeljne pravice svojo vlogo pri stalnem spoštovanju temeljnih pravic v Uniji in vplivu Lizbonske pogodbe na tem področju opravlja z analiziranjem, pomočjo in strokovnim znanjem, kar od nje terja kakovost, objektivnost, dejansko nepristranskost in preglednost; poziva Komisijo, naj mandat agencije pregleda in okrepi, da bo ta svoje delo lahko uskladila z zahtevami po Lizbonski pogodbi in Listini; poudarja, da bi bilo z revidiranim mandatom treba nadzorne naloge agencije razširiti tudi na države pristopnice; za povečan obseg nalog po začetku izvajanja Listine je torej treba zagotoviti ustrezna sredstva; ponovno zahteva, naj se Parlament polno vključi v revizijo večletnega programa agencije; pozdravlja, da je bila v letna poročila Agencije za temeljne pravice vključena posebna priloga z navedbo držav članic, ki so ratificirale mednarodne instrumente na področju človekovih pravic;

32.

poudarja, da je glavna naloga Agencije za temeljne pravice ta, da institucijam, ki sprejemajo odločitve, posreduje dejstva in podatke o vprašanjih temeljnih pravic in s tem namenom zbira in analizira podatke, pa tudi da skrbi za boljše poznavanje tematike in zato izvaja strokovne raziskave in ankete na podlagi skrbno pripravljenih metodologij, objavlja tematska in letna poročila, skrbi za mreženje in spodbuja dialog s civilno družbo; pozdravlja poročilo agencije za leto 2009, ki gradi na primerjalnem pregledu in poudarjanju dobre prakse v 27 državah članicah;

33.

poziva institucije EU, ki sprejemajo odločitve, naj podatke in dejstva, ki jih pripravi agencija, uporabijo v pripravljalni fazi zakonodajne dejavnosti in pri sprejemanju odločitev in/ali spremljanju ter naj z agencijo stalno in tesno sodelujejo ob vključevanju njene platforme NVO;

34.

poziva vse evropske agencije, naj ostanejo zavezane varovanju temeljnih pravic in naj na spoštovanju temeljnih pravic temelječ pristop vključijo v vse svoje dejavnosti; Unijo ob tem poziva, naj zagotovi polno pravno odgovornost svojih agencij v tej zvezi;

35.

meni, da bi morala agencija Frontex vzpostaviti strukturirano sodelovanje z agencijami, ki delujejo na področju temeljnih pravic, migrantov ali azila, in z uradom visokega komisarja OZN za begunce, da bi se s tem poenostavilo delovanje v operacijah, ki vplivajo na varstvo temeljnih pravic; pozdravlja sporazum o sodelovanju, ki sta ga Frontex in Agencijo za temeljne pravice podpisali leta 2010;

36.

poudarja dejstvo, da si Unija in države članice, vsaka na svojem področju odgovornosti in v skladu z načelom subsidiarnosti, delijo obveznosti na področju izvajanja in/ali izvrševanja človekovih in temeljnih pravic EU, in da sta deljena odgovornost in pristojnost za države članice in institucije EU tako možnost kot obveznost; poudarja okrepljeno vlogo nacionalnih parlamentov, ki jo določa Lizbonska pogodba, in podpira vzpostavitev uradnega, nenehnega dialoga med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti;

37.

opozarja države članice, da so Komisiji, ki je varuhinja Pogodb, na njeno zahtevo dolžne zagotoviti zanesljive podatke in dejstva;

38.

poudarja pomen pravosodnih organov v državah članicah, ki imajo osrednjo vlogo pri spoštovanju in izvrševanju temeljnih pravic, zato se zavzema za enostaven dostop do sodišč in izvedbo postopkov v razumnem roku, ker je to sredstvo za okrepljeno varovanje temeljnih in človekovih pravic; poziva države članice, naj si prizadevajo za stalno usposabljanje nacionalnih sodnikov, da bodo ti poznali temeljne pravice in svoboščine, vključno z novimi vidiki, ki jih na to področje prinaša uveljavitev Lizbonske pogodbe;

39.

meni, da ukrepi EU ne bi smeli biti usmerjeni le proti kršitvam temeljnih pravic, ki so se že zgodile, temveč tudi v njihovo preprečevanje; zato poziva k premisleku o mehanizmih za zgodnje odkrivanje morebitnih kršitev temeljnih pravic v EU in državah članicah, k začasni ustavitvi izvajanja ukrepov, ki pomenijo tako kršitev, pospešitvi pravnih postopkov ugotavljanja, ali je ukrep v nasprotju s temeljnimi pravicami EU, in sankcioniranja, kadar se ti ukrepi vseeno izvajajo v nasprotju s pravom EU;

40.

poziva institucije EU in države članice, naj si še bolj prizadevajo za ustrezno obveščanje in osveščanje javnosti, saj je varovanje temeljnih pravic učinkovitejše, če se posamezniki zavedajo svojih pravic in mehanizmov, ki so na voljo za njihovo zaščito; poziva k dejavni uporabi izkušenj civilnih in ustreznih nevladnih organizacij ter vzdrževanju stalnega delovnega odnosa s temi organi pri izvajanju novega ustroja temeljnih pravic in ukrepanju v posebnih primerih;

41.

ponovno potrjuje svojo pravico do priprave letnega poročila o razmerah na področju temeljnih pravic v EU in obravnave vprašanj o temeljnih pravicah v institucijah in agencijah EU ali v državah članicah, če je to potrebno;

42.

predlaga, naj se poiščejo boljši načini za sodelovanje institucij in agencij EU z mednarodnimi organizacijami za varovanje temeljnih pravic in svoboščin, ter naj se bolje uporabi in učinkoviteje usmerja pridobljene izkušnje na tem področju;

43.

poziva institucije EU, naj za boljšo sinergijo in skladnost na evropski ravni izkoristijo ves potencial memoranduma o soglasju med Svetom Evrope in EU, in predlaga, naj se bolje uporabijo izkušnje, pridobljene z mehanizmi za spremljanje človekovih pravic, standardov in dognanj, ki jih je razvil Svet Evrope, da se tako izogne podvajanju dela; ponovno potrjuje, da se mora Unija bolj vključevati v delo komisarja za človekove pravice Sveta Evrope in da mora pri izvajanju politike na področju svobode, varnosti in pravice, njegovo delo upoštevati v večji meri;

44.

poziva države članice EU, naj podpišejo in ratificirajo temeljne konvencije Sveta Evrope in Organizacije združenih narodov o človekovih pravicah ter dodatne izbirne protokole k tem konvencijam, med njimi: evropsko socialno listino (revidirano), konvencijo o ukrepih za boj proti trgovini z ljudmi, okvirno konvencijo za varstvo narodnih manjšin, evropsko listino Sveta Evrope za regionalne in manjšinske jezike, konvencijo OZN o preprečevanju mučenja in drugih krutih, nečloveških in ponižujočih kazni ali ravnanj, konvencijo OZN o statusu beguncev, konvencijo OZN o zaščiti pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin, konvencijo OZN o organiziranem kriminalu in njena dva protokola proti trgovini z ljudmi in tihotapljenju, konvencijo OZN o odpravljanju vseh oblik diskriminacije žensk, konvencijo OZN o otrokovih pravicah in konvencijo OZN o pravicah invalidov; prav tako predlaga, naj evropski zakonodajni postopek bolje upošteva mednarodne dokumente in se nanje večkrat sklicuje;

45.

poudarja, da je treba nameniti ustrezno pozornost različnim mehanizmom OZN za spremljanje ter ugotovitvam organov OZN za človekove pravice, in predlaga, naj se pozorno spremljajo njihova priporočila, ki se nanašajo na države članice; poudarja pomen splošnega rednega pregleda, ki ga pripravi svet OZN za človekove pravice; priporoča sodelovanje z uradom visokega komisarja OZN za človekove pravice in uradom visokega komisarja OZN za begunce; pozdravlja otvoritev prvega evropskega regionalnega urada komisarja OZN za človekove pravice v Bruslju;

46.

poudarja pomembno vlogo in delo urada za demokratične institucije in človekove pravice, posebnih predstavnikov OVSE za svobodo medijev in za boj proti trgovini z ljudmi ter visokega komisarja za narodnostne manjšine;

47.

poziva države članice EU, ki so članice varnostnega sveta OZN, naj zagotovijo postopkovna jamstva v zvezi s postopkom oblikovanja seznama domnevnih terorističnih organizacij ali posameznikov ali izbrisa z njega, kot to terja sodna praksa Sodišča Evropske unije;

48.

poudarja, da bo novi ustroj merjen glede na to, kako učinkovito bodo pristojne institucije v državah članicah in na ravni EU, tudi v povezavi z njenimi zunanjimi odnosi, obravnavale najbolj pereča vprašanja in najpogosteje se ponavljajoče kršitve;

49.

zato opozarja na svoje resolucije, razprave in ugotovitve misij iz leta 2009 o vprašanjih temeljnih pravic, ki so pokazale, da je veliko nerešenih vprašanj in posebnih primerov kršitev temeljnih pravic, zaradi katerih so nujni ukrepi, srednjeročne strategije in dolgoročne rešitve, potrebno pa je tudi nadaljnje ukrepanje institucij EU, kot so:

50.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic in držav kandidatk, Združenim narodom, Svetu Evrope in Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi.

15.6.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 169/58

—

ob upoštevanju Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (1),

—

ob upoštevanju Direktive 2006/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju (2),

—

ob upoštevanju Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (3),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov) (4),

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih človekovih pravicah, zlasti njenih členov 7 (spoštovanje zasebnega in družinskega življenja) in 8 (varstvo osebnih podatkov),

—

ob upoštevanju 95/46/ES Direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (5),

—

ob upoštevanju Direktive 2002/58/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (6),

—

ob upoštevanju Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2010 o varstvu potrošnikov (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2010 o pregledu notranjega trga (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. januarja 2009 o prenosu, izvajanju in izvrševanju Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter Direktive 2006/114/ES o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. novembra 2008 o pregledu stanja potrošniških trgov (11),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. septembra 2008 o vplivu trženja in oglaševanja na enakost med ženskami in moškimi (12),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. januarja 2009 o „spremljanju rezultatov za potrošnike na enotnem trgu – druga izdaja pregleda stanja potrošniških trgov“ (KOM(2009)0025) in spremljajočega delovnega dokumenta služb Komisije „Drugi pregled stanja potrošniških trgov“ (SEC(2009)0076),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 29. marca 2010 z naslovom Consumer Markets Scoreboard – Consumers at Home in the Internal Market: Monitoring the integration of the retail Internal Market and Benchmarking the Consumer Environment in Member States (SEC(2010)0385),

—

ob upoštevanju poročila o varstvu potrošnikov na notranjem trgu, ki ga je oktobra 2008 objavila Komisija v posebni izdaji Eurobarometra 298,

—

ob upoštevanju analitskega poročila z naslovom Odnos podjetij do čezmejnega trgovanja in varstva potrošnikov, ki ga je Komisija objavila marca 2010 (Flash Eurobarometer, 282),

—

ob upoštevanju evropskega pristopa k medijski pismenosti v digitalnem okolju (KOM(2007)0833),

—

ob upoštevanju smernic Komisije o izvrševanju direktive o nepoštenih poslovnih praksah (SEC(2009)1666),

—

ob upoštevanju mnenja 2/2010 o spletnem vedenjskem oglaševanju, ki ga je 22. junija 2010 sprejela delovna skupina za varstvo podatkov iz člena 29,

—

ob upoštevanju mnenja 5/2009 o socialnem mreženju na spletu, ki ga je 12. junija 2009 sprejela delovna skupina za varstvo podatkov iz člena 29,

—

ob upoštevanju sporočila francoske komisije za informatiko in svoboščine (CNIL), sprejetega 5. februarja 2009, z naslovom Ciljano spletno oglaševanje,

—

ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in zaščito potrošnikov ter mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0338/2010),

A.

ker oglaševanje spodbuja konkurenco in konkurenčnost, lahko zmanjša zlorabe prevladujočega položaja ter spodbuja inovativnost na notranjem trgu, s tem pa tudi nudi koristi potrošnikom, zlasti z vidika raznolikosti izbire, znižanja cen in obveščanja o novih izdelkih,

B.

ker je za dinamično in konkurenčno medijsko okolje oglaševanje pomemben in pogosto ključen finančni vir ter aktivno prispeva k raznolikemu in neodvisnemu tisku v Evropi,

C.

ker pa lahko nekatere oblike oglaševanja slabo vplivajo na notranji trg in potrošnike (nepoštena praksa, vdiranje v javni/zasebni prostor, izbiranje ciljnih skupin oseb, ovire pri dostopu in izkrivljanje notranjega trga),

D.

ker se je treba na področju oglaševanja še vedno boriti proti nepošteni poslovni praksi, saj je iz posebne izdaje Eurobarometra 29 jasno razvidno, da je pogosta,

E.

ker razvoj sredstev komunikacije pomembno vpliva na oglaševanje, zlasti razvoj interneta, socialnih omrežij, forumov, spletnih dnevnikov, čedalje večja mobilnost uporabnikov in razmah digitalnih izdelkov,

F.

ker so potrošniki do neke mere naveličani množičnega širjenja oglaševalskih sporočil, je prisotna skušnjava, da se uporabijo nove oblike komuniciranja za pošiljanje sporočil v komercialne namene, čeprav kot takšna niso jasno opredeljena, zato lahko zavajajo potrošnike,

G.

ker se z razvojem novih oblik oglaševanja prek spleta in mobilnih aparatov pojavlja problematika, na katero moramo biti pozorni, da bi zagotovili visoko raven varstva uporabnikov,

H.

ker ima spletno oglaševanje pomembno ekonomsko vlogo, zlasti s financiranjem brezplačnih storitev, in je eksponentno naraslo,