—

na zasedanju v Loméju (Togo) od 21. do 23. novembra 2011,

—

ob upoštevanju člena 17(1) Poslovnika,

—

ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu AKP–ES („Sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja“),

—

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Sporazuma iz Georgetowna, s katerim je bila formalno vzpostavljena skupina afriških, karibskih in pacifiških držav,

—

ob upoštevanju člena 208 PDEU,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za politične zadeve (AKP-EU/101.082/11/konč.),

A.

ker je sporazum o partnerstvu AKP-EU iz Cotonouja še vedno zgled za celovit pristop k sodelovanju, katerega dodano vrednost je treba zaščititi, in ker omenjenega partnerstva ne bi smeli oslabiti, ampak okrepiti, in sicer s povečanjem njegove vrednosti v smislu vzajemne politične zavezanosti;

B.

ker so države AKP že dolgo časa privilegirane partnerice Evropske unije in ker sta solidarnost z državami na jugu in podpora tem državam v Lizbonski pogodbi prvič obravnavana kot bistvena vidika identitete Evropske unije;

C.

ker je Evropski parlament s pričetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe pridobil večja pooblastila na štiridesetih pomembnih novih področjih politik in dejavnosti Evropske unije, na katerih si pristojnosti deli z Evropskim svetom;

D.

ker opustitev izrecnega sklicevanja na države AKP v Lizbonski pogodbi pomeni, da morata obe strani ponovno opredeliti svoje skupne interese, s čimer bi zagotovili, da se bo vrednost partnerstva, ki obstaja od leta 1975, še okrepila;

E.

ker Lizbonska pogodba omogoča večje usklajevanje zunanjega delovanja EU;

F.

ker je Lizbonska pogodba vnesla spremembe v operativne načine, na katere EU prek Evropske službe za zunanje delovanje (EEAS) sedaj sodeluje s skupino držav AKP; ker bodo te spremembe, predvsem pa odsotnost enote za AKP znotraj Evropske službe za zunanje delovanje in notranja struktura novega Generalnega direktorata Komisije za razvoj in sodelovanje EuropeAid, vplivale na posebno partnerstvo z državami AKP;

G.

ker odnosi AKP-EU temeljijo na celi vrsti elementov, od razvoja do preprečevanja sporov, od varnosti in stabilnosti do obrambe človekovih pravic;

H.

ker se je zaradi krepitve gospodarstev v vzponu, sprememb v ravnovesju moči znotraj mednarodnega sistema ter vedno večjega števila političnih okvirov, kot sta skupini držav G77 in G24, pokazala potreba po analizi, kako bi skupina držav AKP lahko najuspešneje dosegla svoje politične in gospodarske cilje v skladu s političnim okvirom, ki ga zagotavljajo odnosi EU-AKP;

I.

ker je vpliv Skupne parlamentarne skupščine na politične in strateške odločitve, povezane z razvojem na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni, še vedno zelo omejen, kljub njeni edinstveni vlogi v dialogu med severom in jugom;

J.

ker skupina držav AKP predstavlja skoraj polovico držav na svetu, vendar pa nima ustreznega vpliva v forumih, ki obravnavajo mednarodno upravljanje, kot je skupina držav G20, zaradi česar prihaja do izključevanja najrevnejših držav;

K.

ker morajo države AKP, kljub temu, da je podpora, ki jo prejemajo od EU, bistvenega pomena, izkoristiti tudi priložnosti, ki jih nudijo sodelovanje jug–jug in partnerstva z gospodarstvi v vzponu na Kitajskem, v Indiji in Braziliji, da bi njihova ogromna tržišča izkoristile kot način za izhod iz revščine;

L.

ker je raznolikost partneric, kar zadeva države AKP, dokončna in na splošno koristna; ker pa izvoz surovin brez dodane vrednosti, čeprav se te izvažajo v številne partnerice, kljub temu upočasnjuje diverzifikacijo in dejanski razvoj gospodarstev AKP ;

M.

ker je EU oblikovala regionalne strategije za vsako izmed regij v skupini držav AKP, ki se nahajajo v različnih fazah razvoja, dve od teh strategij pa sta se, skladno s tradicijo, ki je bila vzpostavljena v Cotonouju, razvili v skupni strategiji; ker bi se te strategije po izteku veljavnosti sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja leta 2020 lahko preoblikovale v tri sklope odnosov, ki bi se upravljali ločeno;

N.

ker bodo prihodnost sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja določila tudi pogajanja, povezana z bodočim večletnim finančnim okvirom za obdobje 2014–2020, s katerim mora Evropska unija zagotoviti financiranje svoje zunanje politike;

1.

opozarja, da sporazum o partnerstvu iz Cotonouja, ki je bil pred nedavnim predmet drugega pregleda, kot glavne cilje izpostavlja izkoreninjenje revščine, spodbujanje trajnostnega razvoja in postopno vključevanje držav AKP v svetovno gospodarstvo;

2.

poziva skupino držav AKP in Evropsko unijo, naj priložnost, ki jo nudi opustitev izrecnega sklicevanja na države AKP v Lizbonski pogodbi, izkoristijo za oživitev svojega partnerstva; zato poziva k opredelitvi področij v skupnem interesu, kot so energetika, podnebne spremembe in priseljevanje;

3.

priznava, da Lizbonska pogodba predstavlja korak naprej v demokratičnem procesu, ki Skupni parlamentarni skupščini AKP-EU omogoča večjo učinkovitost pri uvajanju pozitivnih sprememb za obe strani;

4.

upa, da bo zunanja politika EU, katere sestavni del je izkoreninjenje revščine, posledično pa tudi razvojna politika, združila vse razpoložljive instrumente za spodbujanje politike miru;

5.

meni, da se mora skupina držav AKP politično okrepiti, EU pa mora biti pripravljena pregledati in obnoviti svoje partnerstvo z državami AKP ter odnos med donatorico in prejemnicami nadgraditi v odnos med partnericami;

6.

pozdravlja imenovanje delovne skupine veleposlanikov o bodočih perspektivah skupine držav AKP po letu 2020;

7.

pozdravlja vzpostavitev neformalne delovne skupine, ki jo bodo sestavljali predstavniki Evropske službe za zunanje delovanje in Generalnega direktorata za razvoj in sodelovanje, namenjene krepitvi partnerstva AKP-EU; poziva to delovno skupino, naj člane Skupne parlamentarne skupščine redno obvešča o svojem delu;

8.

poziva EU, naj pomaga okrepiti sodelovanje znotraj AKP med različnimi regijami na področjih, kot so zanesljiva preskrba s hrano, prenos tehnologije, infrastruktura, podnebne spremembe, priseljevanje, trgovina, znanost, mir, varnost in demokratizacija;

9.

meni, da spremljanje sprejetih poročil predstavlja pomembno delovno orodje za krepitev Skupne parlamentarne skupščine na področju izvajanja njenih sklepov; v zvezi s tem predlaga, naj oba so-poročevalca spremljata resolucije in svoja odbora redno obveščata o doseženem napredku in kakršnih koli težavah;

10.

meni, da morajo države AKP vstopati v mednarodna partnerstva, ki bodo skladna z njihovimi razvojnimi prizadevanji in zmogljivostmi;

11.

opozarja, da skupina držav AKP predstavlja 40 % vseh članic Združenih narodov; zato poudarja, da mora skupina držav AKP okrepiti svojo identiteto, da bi na mednarodnem prizorišču pustila svoj pečat;

12.

soglaša z mnenjem, da tako države AKP kot tudi EU še zdaleč niso izkoristile vseh možnosti, ki jih nudi njihovo privilegirano partnerstvo, da bi vplivale na razprave o vprašanjih, kot so reforma Združenih narodov, Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in skupine držav G20 ter pogajanja o Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), zato bi si morale prizadevati za doseganje napredka na tem področju;

13.

poziva skupino držav AKP, naj v čim večji meri uporablja določbe iz člena 12 sporazuma iz Cotonouja, da bi čim bolje izkoristile možnost vplivanja na tiste politike Skupnosti, ki imajo pomemben učinek na njihov razvoj; v ta namen poslance iz držav AKP poziva, naj vzpostavijo tesnejše sodelovanje s svojimi kolegi iz Evropskega parlamenta;

14.

poziva, naj državni in regionalni strateški dokumenti dobijo osrednjo in strateško vlogo v dejavnostih odborov Skupne parlamentarne skupščine, da bodo lahko ti sodelovali pri pripravi in doseganju ciljev, zastavljenih v teh dokumentih;

15.

meni, da bi, tako kot pri okrepljeni vlogi evropskih nacionalnih parlamentov, ki jo zagotavlja Lizbonska pogodba, morali tudi nacionalni parlamenti držav AKP uveljaviti svojo vlogo, da bi okrepili svoj vpliv v nacionalnih procesih odločanja;

16.

meni, da bi države AKP s spodbujanjem skupnih interesov svojih članic v Svetovni trgovinski organizaciji lahko okrepile svoj položaj enotnega bloka, saj bi močnejši blok lahko vplival na cene blaga in hrane, zagotovil zaščito pomembnih trgov in zahteval sprejetje ukrepov proti subvencijam Evropske unije in ZDA;

17.

opozarja, da bi si tri regionalne strategije EU za afriške, karibske in pacifiške regije ter strategija za južno Afriko morale prizadevati za krepitev ključnih stebrov partnerstva AKP-EU, kot je to opredeljeno v sporazumu o gospodarskem partnerstvu iz Cotonouja;

18.

poziva Evropsko unijo, naj svojim delegacijam v državah AKP zagotovi človeške in finančne vire, potrebne za izvajanje njihovih novih pristojnosti;

19.

opozarja, da je na področju trgovine sedaj potrebno pridobiti soglasje Evropskega parlamenta za sprejetje trgovinskih sporazumov; zato predlaga resen razmislek o možnosti, da bi na dnevni red Skupne parlamentarne skupščine vključili razprave o trgovinskih sporazumih, ki so predmet pogajanj;

20.

opozarja, da bi se morala skupina držav AKP uveljaviti kot svetovni akter na podlagi svojih skupnih človeških in naravnih virov, zgodovinskih povezav z EU in bližine z gospodarstvi v vzponu;

21.

poudarja, da bi se nove pristojnosti, ki jih Evropskemu parlamentu podeljuje Lizbonska pogodba, morale uporabiti za krepitev parlamentarne razsežnosti v odnosih AKP-EU, katerih temeljni kamen je prav Skupna parlamentarna skupščina; upa, da se bo ta parlamentarna razsežnost odrazila v proračunu Evropskega razvojnega sklada in v boljši obveščenosti poslancev iz držav AKP o nacionalnih in regionalnih strategijah, ki jih izvaja Evropska unija, in o uporabi ostalih finančnih instrumentov EU v državah AKP;

22.

naroči sopredsednikoma, naj to resolucijo predložita svetu AKP-EU, Evropski komisiji, Komisiji Afriške unije in Vseafriškemu parlamentu.

—

na zasedanju v Loméju (Togo) od 21. do 23. novembra 2011,

—

ob upoštevanju člena 17(1) Poslovnika,

—

ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu AKP-EU, ki je bil podpisan 23. junija 2000 v Cotonouju in revidiran leta 2005 in 2010, in zlasti njegovih členov 60 in 66,

—

ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000, ki skupaj z mednarodno skupnostjo določa razvojne cilje tisočletja kot cilje za odpravo revščine in lakote,

—

ob upoštevanju soglasja iz Monterreyja, sprejetega na mednarodni konferenci o financiranju za razvoj, ki je potekala v Monterreyu v Mehiki od 18. do 22. marca 2002,

—

ob upoštevanju konference o inovativnem financiranju, ki je potekala 28. in 29. maja 2009 v Parizu, ter mednarodne konference o financiranju razvoja, ki je od 28. novembra do 2. decembra 2008 potekala v Dohi,

—

ob upoštevanju pobude o močno zadolženih revnih državah, ki sta jo leta 1996 sprožila Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka z namenom, da se nobena revna država ne bi toliko zadolžila, da dolga ne bi zmogla odplačati,

—

ob upoštevanju pobude za večstranski odpis dolgov, ki jo je junija 2005 sprožila skupina držav G8,

—

ob upoštevanju osnutka načel konference Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD) za spodbujanje odgovornega državnega najemanja in dajanja posojil z dne 26. aprila 2011,

—

ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju (3),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom „Podpora državam v razvoju pri obvladovanju krize – Kaj lahko EU stori po pogajanjih v Dohi? Kakšne so možnosti za doseganje ciljev EU za leti 2010 in 2015?“ z dne 15. aprila 2009,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o obdavčenju in razvoju – sodelovanje z državami v razvoju pri spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah (2010/2102(INI)) (4),

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske, finančne in trgovinske zadeve (AKP-EU/101.079/11/konč.),

A.

ker je svetovna kriza v številnih državah po svetu privedla do povečanih ravni državnih dolgov in ker je tretjina držav AKP bodisi že preveč zadolženih ali pa v njih obstaja veliko tveganje prevelike zadolženosti;

B.

ker odplačilo zapadlih dolgov lahko postane ovira za razvoj zaradi preusmeritve pomembnega deleža proračunskih virov in/ali zmanjšanja vlaganj v javne socialne storitve in z revščino povezanih izdatkov; ker lahko odplačilo zapadlih dolgov zmanjša tudi naložbe, ki so potrebne za spodbujanje gospodarske rasti;

C.

ker je 1 % gospodarske rasti v trgovini trikrat višji od javne razvojne pomoči;

D.

ker bi donatorice morale državam AKP pomagati pri doseganju in dolgoročnem ohranjanju vzdržne ravni dolga, s čimer bi okrepile svoja prizadevanja za zmanjšanje revščine in spodbujanje rasti; ker je pri tem pohvalno, da je Pariški klub posojilodajalcev julija 2010 odpisal drugi obrok za odplačilo dolga, ki bi ga morali odplačati Sejšeli, da bi tej državi pomagali vzpostaviti vzdržno raven dolga;

E.

ker je odpis dolgov eden od ciljev osmega razvojnega cilja tisočletja, ki želi prek nacionalnih in mednarodnih ukrepov temeljito obravnavati zlasti težave zadolženih držav v razvoju, da se vprašanje dolga reši dolgoročno;

F.

ker pobuda za močno zadolžene revne države in pobuda za večstranski odpis dolgov trenutno predstavljata najpomembnejša mednarodna instrumenta za odpis dolgov; ker so bili decembra 2010 v okviru pobude za močno zadolžene revne države sprejeti svežnji za zmanjšanje dolga v 36 državah, med katerimi je 32 afriških držav, ki zagotavljajo 72 milijard USD za postopen odpis odplačila zapadlih dolgov; ker Evropska komisija in države članice nosijo večino stroškov pobude za močno zadolžene revne države in pobude za večstranski odpis dolgov;

G.

ker se pobuda za močno zadolžene revne države in pobuda za večstranski odpis dolgov počasi iztekata, zaradi česar bo treba pripraviti reforme politik in oblikovati nove mednarodne mehanizme za omejevanje in upravljanje dolga ter njegovo reševanje;

H.

ker bi bodoči mehanizmi za upravljanje dolga in njegovo vzdržnost morali temeljiti ne le na finančnih vidikih, ampak upoštevati tudi potrebe zadolženih držav v razvoju po izdatkih za doseganje razvojnih ciljev tisočletja;

I.

ker bi nadzorni organi držav AKP, kot so vrhovne revizijske ustanove, parlamenti in organizacije civilne družbe, morali imeti pomembno vlogo pri spremljanju državne uporabe proračunskih virov, s čimer bi zmanjšali neustrezno upravljanje z javnimi sredstvi;

J.

ker so dobro upravljanje, vladavina prava in preglednost nepogrešljivi za ustrezno upravljanje z javnimi sredstvi in vzdržnost dolga;

K.

ker je odgovorno vedenje vseh posojilodajalcev bistvenega pomena za spodbujanje vzdržnega in kakovostnega sistema javnih financ;

L.

ker bi morale države AKP po svetovni gospodarski krizi posvetiti večjo pozornost domači mobilizaciji sredstev, kar bi ublažilo morebitno zmanjšanje tuje pomoči in tujih virov financiranja za izvajanje njihovih strategij za zmanjšanje revščine;

1.

poziva EU in ostale donatorice, naj vzpostavijo nabor smernic za odgovorno financiranje, predvsem v obdobju svetovne finančne krize, ki zaradi učinkov razširjanja, zlasti pa zaradi krčenja svetovne trgovine in posledičnega upada izvoza blaga, otežujejo zadolženost držav v razvoju;

2.

poziva EU, skupino držav AKP in regionalne organizacije AKP, naj skupaj in v sodelovanju z zadevnimi mednarodnimi organi v zadolženih državah oblikujejo model ustreznega mehanizma za poravnavo dolgov, ki bo temeljil na neodvisnih ocenah učinka na njihovo družbeno in gospodarsko stanje, s čimer se bo zmanjšala možnost pretirane politizacije sprejemanja odločitev o odpisu dolga, vključno z morebitno korupcijo na strani donatoric (naknadne provizije); meni, da bo to donatoricam omogočilo, da na podlagi posameznega primera upoštevajo edinstveno stanje v državi partnerici AKP in njeno splošno raven razvoja; meni, da bi mehanizem za poravnavo dolgov lahko predvidel odpis, reprogramiranje ali odplačilo dolgov oziroma mešanico teh možnosti;

3.

poziva donatorice, naj skupaj z državami partnericami AKP opredelijo posebne pogoje, ki bodo veljali za program poravnave dolgov, da bi zagotovile ustrezno ravnotežje med obveznostjo odplačila zapadlih dolgov in obveznostjo zagotavljanja osnovnih potreb prebivalstva, saj dobro upravljanje dolgov predstavlja predpogoj za trajnostni razvoj;

4.

meni, da bi bilo treba vsa dodatna sredstva, ki jih vlade držav AKP pridobijo v okviru odpisa dolga, nameniti za kritje vedno večjih socialnih izdatkov na področjih, kot so osnovno izobraževanje, osnovno zdravstveno varstvo in HIV/AIDS, s čimer bi prispevali k doseganju razvojnih ciljev tisočletja; zato poziva Komisijo, naj z državami partnericami AKP preuči možnosti za preoblikovanje dolga v javne naložbe na področju socialnih storitev in javnih dobrin v okviru posebnih programov za odpis dolga v teh državah ali pa v kombinaciji z ostalimi programi;

5.

meni, da bi odločanje o odpisu dolga v posamezni državi AKP lahko služilo tudi temu, da bi se koristi, ki izhajajo iz odpisa dolga, namenile financiranju ustanavljanja malih in srednjih podjetij, saj sta njihova vzpostavitev in rast nujna predpogoja za oblikovanje in razvoj srednjega razreda v državah AKP; zato poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami partnericami AKP preuči možnost, kjer je to mogoče, za preoblikovanje in preusmeritev strategij za poravnavo dolgov v državah AKP v javne naložbe za mala in srednja podjetja, pri čemer naj upošteva, da lahko tovrstne oblike lokalnih podjetij znatno prispevajo k ustvarjanju delovnih mest in domači rasti, posledično pa tudi k zmanjšanju zadolženosti v državah AKP;

6.

meni, da je treba spodbujati dostop do posojil, s čimer bi zagotovili uspešno podjetniško okolje; zato države AKP in zasebne partnerje poziva, naj sprejmejo ukrepe, s katerimi bi se odzvali na tovrstne zahteve;

7.

poziva Komisijo in države donatorice, naj državam AKP pomagajo pri oblikovanju nacionalnih strategij za reševanje vprašanja zadolženosti v okviru njihovih nacionalnih razvojnih strategij, pri čemer mora sodelovati tudi civilna družba, ki bodo spodbujale predvsem uspešno prestrukturiranje njihovega gospodarstva in notranjo vzpostavitev kapitala in prihrankov;

8.

poziva EU in OECD, naj opredelitve uradne razvojne pomoči ne širita in naj odpravita prakse, ki odpis dolga obravnavajo kot izdatke za pomoč; kljub temu EU poziva, naj odpis dolga obravnava skupaj z ostalimi programi za poravnavo dolga, ki predstavljajo del celovitih prizadevanj za reševanje potreb držav v razvoju;

9.

poziva Komisijo, naj (s pomočjo ustreznih mednarodnih ustanov, kot so ZN, Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in Združenje evropskih ustanov za financiranje razvoja) skrbno spremlja razvoj stopnje zadolženosti v državah AKP in učinek, ki jo ima ta na razvoj, pri čemer naj se posebej osredotoči na najmanj razvite države in male otoške države v razvoju;

10.

poziva Komisijo, naj Skupno parlamentarno skupščino AKP-EU preko poročila redno obvešča o programih za poravnavo dolga, ki so bili oblikovani z državami partnericami AKP, in o njihovem učinku na sposobnost teh držav za doseganje razvojnih ciljev tisočletja, zlasti na področju boja proti lakoti in podhranjenosti ter zagotavljanja zdravstvenih storitev;

11.

poziva države partnerice AKP, naj resno obravnavajo tako odplačilo zapadlih zunanjih dolgov kot tudi lastnega domačega dolga;

12.

meni, da bi morala biti skladnost politike za razvoj, zlasti trgovinske in razvojne politike ter politike finančne preglednosti, vodilno načelo razvojnega sodelovanja EU in da bi morala vplivati na razvoj standardov za odgovorno dajanje in najemanje posojil;

13.

poziva države partnerice AKP, naj pospešijo svoja nacionalna prizadevanja na področju dobrega finančnega upravljanja, proračunskega nadzora in boja proti korupciji, goljufijam ter davčnim utajam in naj ohranijo svoja dolgoročna prizadevanja za vzpostavitev stabilnega gospodarskega okolja, ki je potrebno za boljši razvoj njihovih nacionalnih finančnih trgov in bančnih sektorjev;

14.

meni, da bi se morale države AKP osredotočiti na oblikovanje in izvajanje vzdržnih sistemov obdavčitve, vključno z vzpostavitvijo močnega organa za pobiranje davkov, ki bi bil pristojen za zaščito bistvenih interesov države pri dostopu do sredstev, ki naj bi predstavljala osnovni vir financiranja države;

15.

priznava pomembno vlogo, ki jo ima mednarodno sodelovanje v boju proti nezakonitim finančnim tokovom in vzpostavitvi ustreznih pravil za finančne in naložbene dejavnosti na svetovni ravni; opozarja na zaveze EU glede skladnosti politike za razvoj in poziva Komisijo, naj države AKP podpre pri njihovem boju proti nezakonitim odlivom in begu kapitala, saj ti predstavljajo glavno oviro za uporabo domačih prihodkov za razvojne namene;

16.

meni, da bi si morale države AKP prizadevati za vzpostavitev okolja, ki bo naklonjeno naložbam, kar je mogoče doseči s sprejetjem zakonodaje, ki bo vlagateljem zagotovila pravno varnost, potrebno za njihova vlaganja;

17.

poziva k okrepljenemu čezmejnemu sodelovanju med državami AKP za izmenjavo najboljših praks glede priprave njihovih javnih proračunov in nadzora proračunske porabe za zagotavljanje socialne države; priporoča, naj Komisija v okviru 11. Evropskega razvojnega sklada več finančnih sredstev nameni tehnični pomoči in krepitvi zmogljivosti v državah AKP za pripravo in nadzor proračuna ter za upravljanje dolgov;

18.

naroči sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta Svetu ministrov AKP-EU, Evropski komisiji, Evropskemu parlamentu, Svetovni banki, Mednarodnemu denarnemu skladu in državam članicam EU.

—

na zasedanju v Loméju (Togo) od 21. do 23. novembra 2011,

—

ob upoštevanju člena 17(1) Poslovnika,

—

ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu AKP-EU („sporazuma iz Cotonouja“) in zlasti njegovega člena 8(4) o prepovedi diskriminacije,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, sprejete leta 2006, in zlasti njenega člena 32, ki določa, da morajo vse pogodbenice invalidnost in invalidne osebe vključiti v svoja prizadevanja za mednarodno sodelovanje,

—

ob upoštevanju resolucij Sveta Združenih narodov za človekove pravice 7/9 z dne 27. marca 2008, 10/7 z dne 26. marca 2009, 13/11 z dne 25. marca 2010 in 16/15 z dne 24. marca 2011 o človekovih pravicah invalidnih oseb,

—

ob upoštevanju člena 19 PDEU, člena 6 Pogodbe o Evropski uniji in člena 14 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki prepoveduje vse oblike diskriminacije, pa tudi njenih členov 21 in 26, ki opredeljujeta pravice invalidnih oseb,

—

ob upoštevanju resolucij Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU o pravicah invalidnih in starejših oseb v državah AKP z dne 1. novembra 2001 in o zdravstvenih težavah, mladih, starejših in invalidnih oseb, ki je bila 21. marca 2002 sprejeta na zasedanju Skupne parlamentarne skupščine v Cape Townu,

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta o invalidnosti in razvoju, sprejete 19. januarja 2006,

—

ob upoštevanju poročila o invalidnosti po svetu, ki sta ga junija 2011 objavili Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) in Svetovna banka,

—

ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja Združenih narodov in sklepnega dokumenta vrha o razvojnih ciljih tisočletja z naslovom „Uresničiti obljube: združeni v doseganju razvojnih ciljev tisočletja“ (Resolucija 65/1),

—

ob upoštevanju pekinške deklaracije o pravicah invalidnih oseb, ki poziva k višjemu življenjskemu standardu, enakopravnem vključevanju in odpravi diskriminatorne obravnave in praks,

—

ob upoštevanju deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000, ki določa razvojne cilje tisočletja kot merila, ki jih je za odpravo revščine skupaj začrtala mednarodna skupnost,

—

ob upoštevanju resolucij Generalne skupščine Združenih narodov 65/186 in 64/131 z naslovom „Uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja za invalidne osebe do leta 2015 in pozneje“,

—

ob upoštevanju Strategije EU o invalidnosti za obdobje 2010-2020 z naslovom „Obnovljena zaveza za Evropo brez ovir“ (KOM(2010)0636 konč.) in njenega začetnega izvedenega načrta za obdobje 2010-2015 (SEC(2010)1324 konč.),

—

ob upoštevanju navodil EU o invalidnosti in razvoju, namenjenih delegacijam in službam EU,

—

ob upoštevanju poročila Mednarodnega urada za delo z naslovom „Cena izključevanja: gospodarske posledice izključevanja invalidnih oseb iz trga dela“, ki je bilo objavljeno leta 2009,

—

ob upoštevanju člena 18(4) Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev (1981), ki določa, da imajo invalidne osebe pravico do posebnih zaščitnih ukrepov, in člena 16(1), ki določa, da ima vsak posameznik pravico do uživanja najvišje ravni telesnega in duševnega zdravja, ki jo je mogoče doseči,

—

ob upoštevanju afriškega desetletja invalidov (2000-2009), azijskega in pacifiškega desetletja invalidov (1993-2002), novega azijsko-pacifiškega desetletja invalidov (2003-2012) in evropskega leta invalidov (2003),

—

ob upoštevanju poročila Odbora za socialne zadeve in okolje (AKP-EU/100.954/11/konč.),

A.

ker na svetu več kot ena milijarda ljudi – 15 % prebivalstva – živi z eno od oblik invalidnosti (6);

B.

ker so skladno s Konvencijo ZN o pravicah invalidov „invalidi ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi“.

C.

ker invalidnost nesorazmerno pogosteje prizadene ranljive skupine prebivalstva in ker se verjetnost za invalidnost povečuje s pojavom revščine (Poročilo o invalidnosti po svetu, 2011); ker invalidnost zato predstavlja razvojno vprašanje;

D.

ker je cilj Konvencije ZN o pravicah invalidov „spodbujati in varovati vse človekove pravice in temeljne svoboščine vseh invalidov z zagotovitvijo njihovega polnega in enakopravnega uveljavljanja ter spodbujati spoštovanje njihovega prirojenega dostojanstva“;

E.

ker je EU, 19 držav članic EU in 48 držav AKP ratificiralo Konvencijo ZN o pravicah invalidov, številne druge države pa so njene podpisnice;

F.

ker so mednarodne pravne zaveze lahko učinkovite le, če jih podprejo nacionalne zakonodaje in politike;

G.

ker Svetovna zdravstvena organizacija in Svetovna banka kot vzroke za izključevanje invalidnih oseb navajata neustrezne politike in standarde, negativno obravnavo, pomanjkanje storitev, neustrezno financiranje, nedostopnost, pomanjkanje posvetovanja in vključevanja ter pomanjkanje podatkov in dokazov;

H.

ker lahko invalidne osebe izkusijo izključevanje iz vseh vidikov življenja, vključno na področju dela, javnih storitev, prometa, komunikacij, izobraževanja in dostopa do informacij;

I.

ker se v državah, kjer je življenjska doba daljša od 70 let, ljudje približno 8 let svojega življenja spopadajo z eno ali več invalidnostmi;

J.

ker so številne države v razvoju dosegle pomemben, čeprav zgolj delen, napredek pri vključevanju invalidnih oseb v razvojne projekte;

K.

ker ocene kažejo, da je stopnja zaposlenosti invalidnih oseb po svetu za polovico nižja kot stopnja zaposlenosti neinvalidnih oseb in da večina delovno aktivnih invalidnih oseb v državah v razvoju nima zaposlitve in živi v revščini;

L.

ker ima izključevanje invalidnih oseb iz trga dela znatne gospodarske posledice, ki po ocenah Mednarodne organizacije dela znašajo od 3 % do 7 % BDP afriških držav, in ker so stroški vključevanja veliko nižji od stroškov izključevanja, saj zagotavljanje polnega sodelovanja v družbi invalidnim osebam omogoča, da finančno poskrbijo zase in za druge ter prispevajo v gospodarstvo;

M.

ker morajo združenja invalidnih oseb odigrati edinstveno vlogo pri zastopanju in komuniciranju posebnih interesov invalidnih oseb v odnosu do politikov in splošne javnosti;

N.

ker izključevanje invalidnih oseb predstavlja osnovni dejavnik njihove neenakosti bodisi zaradi diskriminacije, ki izhaja iz zakonodaje, fizičnih in komunikacijskih ovir bodisi zaradi družbene stigmatizacije ali njihovega neupoštevanja v procesih sprejemanja politik ter proračunov, in ker sta prav njihovo neupoštevanje in negativna obravnava dve od največjih ovir za vključevanje invalidnih oseb v družbo;

O.

ker so invalidne ženske in deklice še posebej ranljive, verjetnost, da bodo podvržene nasilju na podlagi spola, pa je pri njih trikrat višja kot pri neinvalidnih ženskah; zato opozarja na nevarnost, da takšno nasilje najverjetneje ne bo prijavljeno (7);

1.

poziva vse države AKP in države članice EU, ki še niso podpisale in ratificirale Konvencije ZN o pravicah invalidov in njenega izbirnega protokola, naj to brez zadržkov storijo in vzpostavijo nacionalne mehanizme za njuno izvajanje in spremljanje;

2.

spodbuja poslance, naj si s skupnimi močmi prizadevajo za zagotavljanje, da bodo njihovi parlamenti sprejeli nacionalne zakone in načrte s področja invalidnosti, med drugim tudi s pregledom proračunov in zasebnimi zakonskimi osnutki poslancev;

3.

poziva nacionalne parlamente, naj vzpostavijo odbore za spremljanje izvajanja zakonodaje, ki rešuje vprašanja invalidnih oseb;

4.

pozdravlja dejstvo, da so bile pravice invalidih oseb na vrhu o razvojnih ciljih tisočletja na visoki ravni priznane kot ključne za doseganje teh ciljev; zato poziva mednarodno skupnost, naj pobude za razvojne cilje tisočletja oblikuje tako, da bodo invalidne osebe vključene med glavne ciljne skupine;

5.

priznava, da so posebni ukrepi za doseganje enakopravnosti invalidnih oseb, vključno s kvotami na lokalnih volilnih seznamih, kjer je bilo to primerno, pozitivno vplivali na podobo invalidnih oseb na nacionalni ravni, in države AKP in EU poziva, naj pravice invalidnih oseb uveljavljajo tudi v prihodnje;

6.

poudarja, da bi mediji morali imeti dejavnejšo vlogo pri odpravljanju stereotipov in spodbujanju vključevanja; poziva mednarodne, nacionalne in lokalne nosilce odločanja, naj zagotavljajo in spodbujajo večjo ozaveščenost preko medijev, izobraževalnih politik in javnih kampanj;

7.

odločno poudarja ključno vlogo, ki jo imajo združenja invalidov pri povečevanju ozaveščenosti glede težav na področju vključevanja invalidnih oseb; poziva države AKP in EU, naj podprejo razvoj gibanja za invalide v državah AKP in EU;

8.

poudarja potrebo po dostopnih okoljih in učnih gradivih, s katerimi bi vsem invalidnim otrokom in odraslim olajšali sodelovanje v izobraževalnih dejavnostih; poudarja potrebo po spodbujanju in podpiranju razvoja kulture poučevanja, ki bi bila dovzetna za potrebe mladih invalidov in se nanje odzivala, zlasti s pomočjo specializiranega usposabljanja učiteljev; poudarja bistveno vlogo, ki jo ima skupnost donatorjev pri podpiranju dostopne izobraževalne infrastrukture in zagotavljanju tega, da EU v svoje dialoge znotraj vzgojno-izobraževalnega sektorja vključuje zaveze na področju invalidnosti;

9.

poudarja, da 98 % invalidnih otrok v državah v razvoju nima nikakršnega dostopa do brezplačnega splošnega osnovnega izobraževanja; poudarja, da zaradi tega ne bo mogoče v celoti doseči drugega razvojnega cilja tisočletja;

10.

poudarja potrebo po nadaljnjem izboljšanju izobraževalnih ustanov in po krepitvi kulture poučevanja, ki si prizadeva za učinkovito izpolnjevanje potreb invalidne mladine;

11.

zahteva, da nacionalne vlade in lokalne oblasti vse oblike dostopnosti vključijo v vso novo zakonodajo in veljavno zakonodajo prilagodijo tako, da bo izpolnjevala zahteve glede dostopnosti; poziva skupnost donatorjev, naj vse vidike dostopnosti vključi v načrtovanje in izvajanje svoje razvojne politike in v svoje pogodbene obveznosti z ostalimi partnerji;

12.

poziva k izmenjavi dobrih praks tako med državami v razvoju kot tudi med razvitimi državami; prosi Evropsko komisijo, naj oblikuje forum za izmenjavo praks na področju vključevanja invalidnih oseb z drugimi mednarodnimi donatoricami, in jo poziva, naj bolje izpolni svoje zaveze, ki izhajajo iz člena 32 Konvencije ZN o pravicah invalidov;

13.

poudarja pomen zbiranja podatkov za učinkovito izvajanje Konvencije ZN o pravicah invalidov in poziva EU in vlade držav AKP, naj tesno sodelujejo z nacionalnimi statističnimi uradi, da bi razdrobljeno zbiranje podatkov odpravile in ga obravnavale prednostno ter da bi njihove dejavnosti in izvajanje politik temeljilo na najsodobnejših in najcelovitejših podatkih;

14.

poziva države AKP, naj vključevanje invalidnih oseb vključijo v svoje nacionalne razvojne programe, sprejmejo mehanizme za izboljšanje njihove zastopanosti na vseh ravneh odločanja, zagotovijo posebna in ustrezna proračunska sredstva za invalidne osebe in omogočijo višjo raven izobraževanja za vse osebe, ki jih prizadenejo bolezni, ki vodijo v invalidnost;

15.

poziva države AKP, naj spodbujajo vključujočo obravnavo in dojemanje invalidnosti ter dialog med invalidnimi osebami in vlado na vseh ravneh;

16.

poziva vlade držav AKP in EU, naj v centrih za izvrševanje kazenskih sankcij sprejmejo ukrepe, s katerimi bodo zagotovile, da bodo invalidnim storilcem kaznivih dejanj na voljo objekti, ki ustrezajo njihovim posebnim okoliščinam, tako v primeru ko kazen prestajajo v zaporih, kot tudi ko kazen prestajajo v skupnosti;

17.

podpira države AKP pri izboljšanju dostopa do izobraževanja, programov mikrokreditiranja in ostalih priložnosti za ustvarjanje dohodka;

18.

prosi države EU in AKP, naj izboljšajo izobraževanja na področju HIV/AIDS za vse, vključno z invalidnimi osebami, ki so pogosto izključeni iz storitev, namenjenih preprečevanju okužbe in oskrbi obolelih s HIV/AIDS;

19.

poziva k reviziji priložnosti za vključevanje invalidnih oseb, kjer je to primerno in ko gre za izvajanje projektov EU in skupnih projektov;

20.

poziva k temeljitemu preverjanju infrastrukturnih projektov, ki jih financira EU, s čimer bi zagotovili, da bodo ti dostopni za invalidne osebe, in k takšni izgradnji ali prenovi prostorov za delegacije EU v tretjih državah, ki bo upoštevala potrebe invalidnih oseb;

21.

poziva EU, naj potrebe invalidih oseb in organizacij invalidov vključi v svoje projekte, vključno s tistimi, ki spodbujajo dostop do sodnega varstva; zahteva, naj državni strateški dokumenti upoštevajo potrebe invalidnih oseb;

22.

poudarja, da bi EU in države AKP morale spodbujati politike vključevanja v vseh ustreznih forumih znotraj Združenih narodov in na mednarodni ravni, saj se vprašanje invalidnosti v mnogih mednarodnih razpravah na visoki ravni (npr. Rio+20, program OECD) trenutno ne pojavlja, čeprav bi se moralo uvrstiti visoko na politični dnevni red;

23.

poudarja, da so vzroki za invalidnost številni in raznoliki ter da se je z njimi treba spopasti s širokim naborom političnih ukrepov; zato države AKP poziva, naj sprejmejo ukrepe za varnost v cestnem prometu, boj proti podhranjenosti, ki predstavlja dejavnik tveganja za razvoj invalidnosti, izboljšanje dostopa do čiste pitne vode, razreševanje učinkov, ki jih imajo spori na invalidnost, in zagotavljanje dostopa do zdravstvenih storitev ter dostojnega dela z vključevanjem invalidske problematike v svoje nacionalne razvojne načrte; poziva EU, naj tovrstna vprašanja v svojem razvojnem sodelovanju z državami AKP obravnava prednostno;

24.

poziva Skupno parlamentarno skupščino AKP-EU, naj vsaki dve leti pregleda, izpostavi in poroča o najboljših praksah in napredku glede vključevanja invalidnih oseb v državah AKP;

25.

naroči sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta Svetu ministrov AKP-EU, Evropskemu parlamentu, Evropski komisiji, predsedstvu Sveta Evropske unije, Afriški uniji, Vseafriškemu parlamentu in Svetu Združenih narodov za človekove pravice.

—

na zasedanju v Loméju (Togo) od 21. do 23. novembra 2011,

—

ob upoštevanju člena 17(2) Poslovnika,

—

ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja,

—

ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 24. avgusta 2011 o odzivu EU na lakoto na Afriškem rogu,

—

ob upoštevanju donatorske konference, ki jo je 25. avgusta 2011 v Adis Abebi gostila Afriška unija,

A.

ker je dolgotrajna suša, ki je prizadela Afriški rog, skupaj s spori v tej regiji, visokimi cenami hrane in vedno bolj omejenimi viri, privedla do največje humanitarne krize in krize zaradi pomanjkanja hrane na svetu, ki po podatkih Urada Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih dejavnosti trenutno pesti 13,3 milijone ljudi, od katerih je 840 000 beguncev, več deset tisoč ljudi, med njimi več kot polovica otrok, pa je zaradi nje že izgubilo življenje;

B.

ker na Afriškem rogu, ki se spopada z najhujšo sušo v zadnjih 60 letih in množično razseljenim prebivalstvom, pri čemer je četrtina od 7,5 milijona prebivalcev Somalije razseljenih bodisi znotraj države ali pa živijo kot begunci v sosednjih državah, vladajo krizne razmere;

C.

ker stopnje podhranjenosti v večini regij, ki jih je prizadela suša, znašajo več kot 30 %, tj. več kot dvakratnik mednarodno priznanega praga za krizne razmere;

D.

ker je Somalija, kjer so prizadeti štirje milijoni prebivalcev in kjer je bila lakota razglašena v šestih regijah, država, ki jo je humanitarna katastrofa najbolj prizadela; ker je tamkajšnje stanje še slabše zaradi pomanjkanja naravnih virov v Somaliji in zaradi posledic 20 let trajajočega spora na njenem ozemlju;

E.

ker je več tisoč ljudi zaradi lakote vsak teden prisiljenih, da postanejo begunci, humanitarne razmere v begunskih taboriščih pa se iz dneva v dan slabšajo, pri čemer 30 % otrok, mlajših od pet let, trpi zaradi podhranjenosti, prihaja do izbruhov epidemij, vključno s kolero in ošpicami, poročali pa so tudi o primerih posilstev (9);

F.

ker je med begunci 80 % žensk in otrok, ki so na poti v begunska taborišča žrtev spolnega nasilja in ustrahovanja;

G.

ker se v Dadaabu v Keniji trenutno nahaja največje begunsko taborišče na svetu, kjer na območju, ki je bilo vzpostavljeno za 90 000 beguncev, živi kar 463 710 (10) beguncev; ker je v določenem trenutku več kot 3 000 državljanov Somalije prečkalo državne meje in se podalo v Etiopijo in Kenijo, kjer so iskali hrano in zatočišče;

H.

ker je v tem trenutku financiranje zagotovljeno le za 62 % od skupno 2,4 milijarde USD, h katerim so pozvali Združeni narodi za boj proti suši v tej regiji, potrebnih pa je še dodatnih 940 milijonov USD za zagotovitev nujno potrebne pomoči na tem področju;

I.

ker dostop do prizadetega prebivalstva še naprej ostaja glavna ovira za ublažitev pomanjkanja hrane v tej regiji; ker je Somalija še vedno ena od najbolj nevarnih držav za humanitarne delavce;

J.

ker bi v okviru Svetovnega programa za hrano potrebovali dodatnih 250 milijonov EUR za dobavo pomoči, ki bo potrebna v naslednjih šestih mesecih;

K.

ker je Komisija kot odziv na krizne razmere na Afriškem rogu tej regiji namenila 97,47 milijonov EUR, pripravlja pa se tudi na povečanje svoje pomoči, s čimer bo njen skupni humanitarni prispevek za odpravo posledic suše letos znašal 158 milijonov EUR; ker so se glavne države članice Afriške unije na donatorski konferenci v Adis Abebi zavezale, da bodo sprostile skoraj 350 milijonov USD za države, ki jih je prizadela suša;

L.

ker misija Afriške unije v Somaliji (AMISOM) črpa sredstva pretežno iz mirovne pomoči za Afriko, ki pa se financira s sredstvi za dolgoročni razvoj v okviru devetega Evropskega razvojnega sklada;

M.

ker so učinki podnebnih sprememb resno prizadeli donos poljščin, kar je skupaj z naraščajočimi cenami hrane upočasnilo doseganje razvojnih ciljev tisočletja;

N.

ker je treba podpreti nomadsko živinorejo, gojenje živine in zanesljivo oskrbo z vodo (vključno z jezovi in cevovodi); ker trenutno stanje v skupnostih, ki se v Afriškem rogu preživljajo z nomadsko živinorejo, zelo zaskrbljujoče; ker bi morale vlade graditi na delu, ki je že bilo uspešno opravljeno, in na prizadetih območjih institucionalizirati upravljanje suš;

1.

je resno zaskrbljen zaradi humanitarnih razmer na Afriškem rogu, ki so brez primere in se še dodatno slabšajo, in meni, da je število ljudi, ki umrejo zaradi lakote, nesprejemljivo;

2.

poudarja, da izboljšanje stanja pred naslednjim letom ni predvideno, saj bo žetev po pričakovanjih pozna, donos pridelka pa pod povprečjem, obenem pa so pašne površine in vodni viri izčrpani, cene osnovnih žit, kot je koruza, pa tudi cene vode in goriva, pa so se znatno povišale;

3.

poziva k boljši mobilizaciji mednarodne skupnosti, ki bi morala ponovno podvojiti svoja prizadevanja za spopadanje s kriznimi razmerami, da bi tako izpolnila vedno večje humanitarne potrebe in preprečila kakršno koli poslabšanje stanja;

4.

poudarja potrebo po nadzoru nad pomočjo z določitvijo zanesljivih partnerjev na terenu in z izboljšanjem sistemov za usklajevanje in razdeljevanje pomoči, s čimer bi preprečili kakršne koli preusmeritve ali plenjenje dostavljene pomoči;

5.

pozdravlja dejstvo, da se je EU mobilizirala (tako na ravni Komisije kot tudi na ravni držav članic) in poziva k povečanju načrtovanega zagotavljanja pomoči; pozdravlja prizadevanja Afriške unije za spopadanje s krizo in poudarja, da je treba nujno zagotoviti ne le pomoč v hrani, ampak tudi izboljšanje zdravstvene oskrbe in higienskih razmer na terenu;

6.

obsoja islamistično militantno skupino Al Šabab zaradi oviranja agencij za pomoč in Svetovnega programa za hrano, ki prebivalcem ne moreta dostavljati pomoči v hrani po svojih najboljših zmožnostih;

7.

poudarja, da mora biti boj proti terorizmu obravnavan prednostno, vendar poziva k solidarnosti med sosednjimi državami, da bi se izognili izbruhu vojne, katere učinki bi bili zares pogubni;

8.

poudarja, da je dostop prebivalcev Somalije do pomoči v hrani izredno težaven, zlasti v osrednjem in južnem delu države in na območjih, ki so pod nadzorom milice Al Šabab; poudarja potrebo po vključevanju vseh, ki jih je spor v Somaliji prizadel, na vseh ravneh; spodbuja ustanovitev nacionalnega spravnega režima, da bi se začela obnova države;

9.

poziva zadevne organe, naj humanitarnim organizacijam omogočijo neoviran dostop in zagotovijo, da bodo civilisti, zlasti ženske in otroci, zaščiteni v vseh okoliščinah, kot izhaja iz mednarodnega humanitarnega prava; odločno obsoja stopnjevanje nasilja, vključno s samomorilskimi napadi in ugrabitvami;

10.

poziva Evropsko unijo in vlade držav v regiji, naj nemudoma izboljšajo prehod med humanitarno in razvojno pomočjo; poziva Komisijo, naj podpre projekte držav vzhodne Afrike za zmogljivosti za preprečevanje lakote in zgodnje sisteme opozarjanja na sušo;

11.

poudarja, da morajo afriške države s podporo mednarodne skupnosti sprejeti tudi dolgoročne ukrepe, s katerimi bodo zagotovile, da suša ne bo neizogibno privedla tudi do lakote; poudarja, da je sočasno s sprejetjem takojšnjih ukrepov treba vzpostaviti tudi dolgoročno podporo, da bi ljudem zagotovili trajnostne možnosti preživljanja;

12.

poziva vlade afriških držav, naj izpolnijo svoje obveznosti glede namenjanja najmanj 10-odstotnega deleža svojih nacionalnih proračunov kmetijstvu, da bi dosegle 6-odstotno stopnjo rasti v sektorju kmetijstva na letni ravni, malim kmetom zagotovile dostop do zemljišč ter omogočile vlaganja v kmetijstvo in trgovino, s čimer bi zadostile dnevnim prehranskim potrebam svojih državljanov;

13.

v tem okviru pozdravlja odločitev Komisije, da bo tej regiji do leta 2013 namenila več kot 680 milijonov EUR v obliki dolgoročne pomoči za kmetijstvo, razvoj podeželja in zanesljivo preskrbo s hrano ter za ustvarjanje dodane vrednosti lokalnih kmetijskih proizvodov; poziva k povečanju deleža uradne razvojne pomoči, namenjene kmetijstvu;

14.

poziva k večji preglednosti, boljši kakovosti in pravočasnosti podatkov o rezervah in zalogah živil ter o določanju cen na mednarodni ravni, kot je Komisija nedavno zahtevala v sporočilu o reševanju izzivov na blagovnih borzah in na surovinskih trgih; zahteva, da finančne ustanove, ki se ukvarjajo s špekulacijami na živilskih trgih in trgih s kmetijskimi proizvodi, prenehajo s špekulativnimi dejavnostmi, ki povzročajo naraščanje in nestanovitnost cen hrane, in naj boj proti revščini in človeškemu trpljenju postavijo pred dobičke;

15.

naroči sopredsednikoma, naj to resolucijo posreduje Svetu AKP-EU, Evropski komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Varnostnemu svetu in generalnemu sekretarju ZN, institucijam Afriške unije, vladam in parlamentom držav članic Medvladne agencije za razvoj, Skupni parlamentarni skupščini AKP-EU in vladam držav članic.

—

na zasedanju v Loméju (Togo) od 21. do 23. novembra 2011,

—

ob upoštevanju člena 17(2) Poslovnika,

—

ob upoštevanju resolucije Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU z dne 18. maja 2011 z naslovom „Demokratične spremembe v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu: posledice za države AKP, Evropo in ves svet“(AKP-EU/100.958/11/konč.),

—

ob upoštevanju resolucij Evropskega parlamenta z dne 3. in 7. februarja oziroma 7. aprila in 7. julija 2011 o razmerah v Tuniziji in Egiptu, odnosih EU s Svetom za sodelovanje v Zalivu, stanju v Siriji, Bahrajnu in Jemnu ter zunanji politiki EU v korist demokratizaciji,

—

ob upoštevanju razvoja evropske sosedske politike od leta 2004, zlasti pa skupnih poročil Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o novem odzivu na spremembe v sosedstvu (KOM(2011)0303) z dne 25. maja 2011 in o partnerstvu za demokracijo in skupno blaginjo z državami južnega Sredozemlja (KOM(2011)0200) z dne 8. marca 2011,

—

ob upoštevanju ciljev sporazuma o partnerstvu AKP-EU, podpisanega v Cotonouju 23. januarja 2000 in spremenjenega leta 2005 in 2010,

—

ob upoštevanju deklaracije Afriške unije iz Kaira o „Krepitvi političnega upravljanja za mir, varnost in stabilnost v Afriki“ z dne 4. in 5. septembra 2011,

—

ob upoštevanju Afriške listine o demokraciji, volitvah in upravljanju z dne 30. januarja 2007,

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta ZN o državljanskih in političnih pravicah z dne 16. decembra 1966,

—

ob upoštevanju ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 in protokola k tej konvenciji o statusu beguncev, sprejetega 31. januarja 1967,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 10. decembra 1948,

A.

ker zmaga tunizijskega, egiptovskega in libijskega naroda predstavlja nov veter upanja, svobode, solidarnosti, demokracije in resničnih sprememb, ki si jih želijo tako vsi trije narodi kot tudi vsi ostali zatirani narodi;

B.

ker so te spremembe privedle do izgube človeških življenj in razselitve več milijonov ljudi in beguncev tako znotraj zadevnih držav kot tudi izven njih;

C.

ker so nekatere težave, ki jih je izpostavila arabska pomlad, podobne tistim, s katerimi se spopadajo številne države v podsaharski regiji: visoka brezposelnost med mladimi, naraščajoče cene hrane in goriva, trdovratna korupcija, kršitve temeljnih pravic in omejeno sodelovanje pri sprejemanju odločitev;

D.

ker so te spremembe v Libiji privedle do preganjanja številih temnopoltih prebivalcev iz držav podsaharske Afrike, ki so po krivem veljali za Gadafijeve plačance, in ker so člani združb organiziranega kriminala in drugi kriminalci zasegli velike količine tako lahkega kot tudi težkega orožja; ker takšno stanje ogroža tudi države v libijski soseščini (Alžirija, Mavretanija, Mali, Niger, Čad in Burkina Faso);

E.

ker je politične nemire, ki smo jim bili priča v številnih državah podsaharske Afrike, mogoče razumeti kot odziv na arabsko pomlad, čeprav so v smislu sprememb imeli le omejen učinek;

F.

ker je v tem okviru treba upoštevati tveganje zaradi širjenja vojaškega orožja v države na področju Sahela in Sahare ter posledične grožnje za varnost v obmejnih regijah;

G.

ker je poziv k miru iz Kaira odražal skupno odločitev Afriške unije za vzpostavitev dejanskega miru v Afriki in nakazal konkretne korake, ki jih je treba narediti na tej poti, obenem pa poudaril kulturo miru, ki jo je treba širiti zlasti skozi izobraževanje, da bi bodočim generacijam prihranili tegobe vojne in nasilja;

H.

ker je navkljub dejstvu, da je afriška celina bogata z nafto, rudninami ter kmetijskimi in drugimi viri, večinsko prebivalstvo še vedno zelo revno, kar predstavlja kršitev človekovega dostojanstva;

1.

izraža svojo polno in brezpogojno podporo legitimnim demokratičnim prizadevanjem narodov na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, ki bi lahko navdihnila demokratične spremembe v državah podsaharske Afrike in morebiti prispevala k utrjevanju demokracije na celotni afriški celini;

2.

poziva oblasti, naj se vzdržijo uporabe nasilja proti demonstrantom, naj spoštujejo njihovo svobodo zbiranja in izražanja ter naj jim zagotovijo varnost; poziva k neodvisnim preiskavam dogodkov, ki so privedli do smrti, poškodb in zapiranja miroljubnih protestnikov v teh državah ter k privedbi odgovornih pred sodišče;

3.

poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh oseb, prijetih med demonstracijami, ter vseh političnih zapornikov, zagovornikov človekovih pravic in novinarjev;

4.

ponovno izraža solidarnost z egiptovskim narodom in podporo njegovemu prehodu v demokracijo; izraža globoko zaskrbljenost zaradi nedavnih nasilnih spopadov, v katerih so varnostne sile ubile številne civiliste, na stotine pa jih je bilo ranjenih; poziva k neodvisnim in preglednim preiskavam ter k privedbi odgovornih pred sodišče; poziva k odpravi izrednega stanja in uporabe vojaških sodišč za sojenje civilistom;

5.

odločno obsoja okrutno nasilje, nasilne napade in kršitve človekovih pravic, ki jih varnostne sile sirijskega režima še vedno izvajajo nad prebivalstvom; izreka sožalje družinam žrtev in ponovno izraža solidarnost s sirskim ljudstvom; poziva k hitremu prehodu Sirije v demokracijo;

6.

pozdravlja napredek Sveta za mir in varnost Afriške unije in spodbuja nadaljevanje prizadevanj za uvedbo procesa demokratične stabilizacije in za zagotavljanje svobode, spoštovanje temeljnih in človekovih pravic, miru in pravičnosti;

7.

ugotavlja, da imajo zadnji dogodki v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu politične, gospodarske in socialne posledice, ne le v državah samih, ampak tudi v državah AKP in v Evropi;

8.

poziva Evropsko unijo, naj nameni močno podporo političnim in gospodarskim reformam, ki v tej regiji še vedno potekajo; poudarja, da je za podporo demokratičnemu prehodu nujna mobilizacija vseh obstoječih instrumentov v okviru evropske sosedske politike in razvojne politike;

9.

poziva maroške oblasti, naj v celoti spoštujejo pravice ljudstva Sahrawi do samoodločbe, saj je to edina uspešna, pravična in dolgotrajna rešitev spora; poudarja, da je treba v celoti spoštovati in nadaljevati pogajalski proces v okviru Združenih narodov;

10.

poziva Evropsko unijo, njene države članice in Afriško unijo, naj tudi v prihodnje izkazujejo solidarnost pri spopadanju s humanitarno krizo, ki je prizadela na stotine tisoč ljudi, ki so iz Libije pobegnili v sosednje Tunizijo, Egipt, Niger, Mali in Čad ter v Evropo;

11.

vztraja pri vključevanju držav članic EU, Združenih narodov in specializiranih organizacij v proces sprejemanja, oskrbe in ponovnega vključevanja državljanov iz držav v libijski soseščini, ki se množično priseljujejo, in v proces izpustitve žrtev, ki jim je bila po krivem odvzeta prostost;

12.

pozdravlja deklaracijo Afriške unije iz Kaira o „Krepitvi političnega upravljanja za mir, varnost in stabilnost v Afriki“;

13.

opozarja, da je Afriška unija sprejela številne instrumente o človekovih pravicah, demokraciji in dobrem upravljanju; poziva vse članice Afriške unije, naj te instrumente, še posebej pa Afriško listino o človekovih pravicah in pravicah ljudstev ter Listino Afriške unije o demokraciji, volitvah in upravljanju, sprejmejo in izvajajo, ter spodbuja oblasti afriških držav, naj slednjo tudi ratificirajo;

14.

poziva k doslednemu spoštovanju Kodeksa ravnanja glede izvoza orožja, vključno z večjo preglednostjo trgovanja z orožjem med EU in Afriko;

15.

meni, da so volitve potreben, vendar ne tudi zadosten pogoj za vzpostavitev razmer za proces demokratizacije, ki pomeni več kot organiziranje volitev; meni, da je demokratizacijo mogoče uspešno izpeljati le v povezavi z družbenim in gospodarskim razvojem posamezne države, pri čemer je treba spoštovati temeljne pravice prebivalstva, kot so izobraževanje, zdravstvo in zaposlovanje, poseben poudarke pa nameniti brezposelnosti mladih;

16.

poudarja ključno vlogo, ki jo imajo upravljanje, spoštovanje vladavine prava, poštena razporeditev virov med vse segmente prebivalstva ter državno vodenje pri preprečevanju sporov in spodbujanju trajnostnega miru; poziva vse države AKP in EU, naj posebno pozornost posvetijo razvoju in podpori organizacij civilne družbe, krepitvi upravne zmogljivosti, boju proti korupciji in krepitvi zmogljivosti institucij;

17.

poziva države arabske pomladi, naj ohranijo enakost med moškimi in ženskami in naj slednje spodbujajo k vključevanju v družbo ter v njene organe odločanja in politične organe;

18.

meni, da imajo neodvisno sodstvo in mediji bistveno vlogo pri oblikovanju in nadzorovanju demokratičnega delovanja, s čimer prispevajo h krepitvi vladavine prava in k izgradnji demokratičnih ustanov, vključno z delujočimi, pluralističnimi parlamenti;

19.

poudarja vlogo, ki so jo sodobna tehnologija in družabni mediji odigrali pri mobilizaciji javnega mnenja glede arabske pomladi, in poudarja, da je medijsko poročanje o tovrstnih dogodkih zasenčilo nekatere upore v državah podsaharske Afrike;

20.

priznava, da se nekatere države podsaharske Afrike spopadajo s težavami zaradi vključevanja nekaterih etničnih skupin in plemen v svoje strukture demokratičnega upravljanja; poziva te države, naj upoštevajo izkušnje ostalih afriških narodov, ki so sprejeli različne oblike regionalne ali kulturne avtonomije, da bi se izognili osamitvi nekaterih skupin prebivalstva v družbi;

21.

poziva Evropsko unijo, naj sprejme pobude za okrepitev trgovinskih odnosov z državami podsaharske Afrike, da bi ublažila gospodarske posledice arabske pomladi;

22.

poziva Evropsko unijo, naj razmisli o začasni odložitvi odplačila dolga držav, ki izvajajo prehod v demokracijo; poziva k zamrznitvi premoženja skorumpiranih voditeljev ter k njegovemu vračanju v zadevne države;

23.

izraža zaskrbljenost zaradi logističnih virov in orožja, ki so ga zadržali člani skrivnostne skupine AQMI (Al Kajda v muslimanskem Magrebu), kar sproža negotovost v sahelsko-saharskem pasu;

24.

vztraja pri vključevanju držav članic EU, Združenih narodov in specializiranih organizacij v proces ponovnega pridobivanja orožja od nekdanjih bojevnikov in civilistov ter pri zagotavljanju varnosti držav v libijski soseščini, ki jih grozi destabilizacija;

25.

poudarja, da velike količine orožja, ki jih ima AQMI, ne ogrožajo le sosednjih držav, ampak ves svet;

26.

naroči sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta Svetu ministrov AKP-EU, Evropski komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic EU, institucijam Afriške unije, generalnemu sekretarju Združenih narodov, Generalni skupščini Združenih narodov, predsedniku Vseafriškega parlamenta, vladam in parlamentom bližnjevzhodnih držav in držav, ki jih zajema evropska sosedska politika, ter generalnemu sekretarju Unije za Sredozemlje.