3.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 99/1

—

ob upoštevanju letnega poročila Evropske centralne banke (ECB) za leto 2009,

—

ob upoštevanju člena 284 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju člena 15 protokola o statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke, ki je priložen Pogodbi,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. aprila 1998 o demokratičnem nadzoru v tretji fazi EMU (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. oktobra 2009 o letni izjavi o euroobmočju za leto 2009 (KOM(2009)0527) in delovnega dokumenta služb Komisije, ki je priložen temu sporočilu (SEC(2009)1313/2),

—

ob upoštevanju poročila skupine na visoki ravni, ki ji predseduje Jacques de Larosière, z dne 25. februarja 2009,

—

ob upoštevanju predloga Komisije s 23. septembra 2009 o uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o makrobonitetnem nadzoru finančnega sistema v Skupnosti in o ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja (KOM(2009)0499),

—

ob upoštevanju predloga Komisije s 23. septembra 2009 o odločbi Sveta o prenosu posebnih nalog v zvezi z delovanjem Evropskega odbora za sistemska tveganja na Evropsko centralno banko (KOM(2009)0500),

—

ob upoštevanju resolucije z dne 25. marca 2010 o letnem poročilu ECB za leto 2008 (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. novembra 2008 o Euro@10: Prvih deset let ekonomske in monetarne unije ter prihodnji izzivi (3),

—

ob upoštevanju člena 48 poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0314/2010),

A.

ker se je splošni BDP v euroobmočju v letu 2009 skrčil za 4,1 %, po tem ko so se finančni pretresi po propadu družbe Lehman Brothers še poglobili; ker se za to skupno številko skrivajo velike neenakosti med državami članicami euroobmočja,

B.

ker je splošna letna inflacija znašala 0,3 % in so bila srednjeročna do dolgoročna inflacijska pričakovanja v skladu s ciljem ECB, ohraniti inflacijsko stopnjo pod dvema odstotkoma, a blizu te meje,

C.

ker se je povprečni delež splošnega javnofinančnega primanjkljaja v euroobmočju povečal na približno 6,3 %, delež javnega dolga glede na BDP v euroobmočju pa z 69,4 % BDP v letu 2008 na 78,7 % v letu 2009,

D.

ker se je menjalni tečaj eura proti ameriškemu dolarju zmanjšal z 1,39 USD 2. januarja 2009 na 1,26 USD sredi marca 2009, nato znova povečal do najvišje vrednosti 1,51 USD v začetku decembra 2009 in znova izgubljal vrednost leta 2010 ter dosegel najnižjo vrednost 1,19 USD 2. junija 2010,

E.

ker kitajske oblasti v letu 2009 niso uskladile menjalnega tečaja renminbija glede na euro in je bil euro umetno močan nasproti kitajski valuti,

F.

ker je ECB znižala obrestne mere na 1 % in nadaljevala obsežne nestandardne ukrepe za podporo posojilni dejavnosti brez primere; ker se je bilančni rezultat ECB znatno povečeval vse leto 2009,

G.

ker so se v drugi polovici leta 2009 pojavili znaki gospodarske stabilizacije v euroobmočju in so četrtletne stopnje rasti sicer še vedno šibke, vendar so dosegle pozitivno vrednost, čeprav se ta trend ni pokazal v vseh državah članicah, saj so nekatere v tem istem obdobju ostale v recesiji,

H.

ker je ECB, preden je prišlo do krize javnega dolga v številnih državah euroobmočja, za leto 2010 pričakovala v euroobmočju rast realnega BDP med 0,1 % in 1,5 %,

1.

pozdravlja dejstvo, da je Lizbonska pogodba začela veljati 1. decembra 2009 in daje ECB status institucije EU, kar povečuje odgovornost Parlamenta kot temeljne institucije, preko katere je ECB odgovorna evropskim državljanom;

2.

pozdravlja ponovno vzpostavitev monetarnega dialoga z novim Evropskim parlamentom po volitvah junija 2009;

3.

podpira uvedbo eura v Estoniji 1. januarja 2011;

4.

poudarja, da so ukrepi monetarne politike le eden od številnih dejavnikov v zvezi z dejanskim gibanjem cen in da so imele v zadnjih letih pri dvigovanju cen pomembno vlogo špekulativne težnje na posamičnih trgih ter naraščajoče in pričakovano pomanjkanje naravnih virov;

5.

poudarja, da ta neravnovesja močno otežujejo primerno monetarno politiko v euroobmočju; zato poziva vlade, naj uskladijo svoje ekonomske politike;

6.

je globoko zaskrbljen, ker med gospodarstvi euroobmočja še vedno obstajajo občutne razlike;

7.

meni, da je finančna kriza v nekaterih državah euroobmočja resna zadeva za euroobmočje kot celoto in odraža motnje v njegovem delovanju; to kaže na potrebo po reformi in močnejšem usklajevanju gospodarskih politik v euroobmočju;

8.

poziva Komisijo in centralno banko, naj v skladu s predlogom baselskega odbora pripravita predloge o Baslu III, v katerih bodo določena zavezujoča pravila za uvedbo proticikličnega blažilca; poziva Svet, Komisijo in centralno banko, naj si po prihodnji ratifikaciji predlogov baselskega odbora na ravni G20 prizadevajo za njihovo dosledno in hitro izvedbo;

9.

opozarja, da se načela pakta o stabilnosti in rasti v preteklosti niso vedno v celoti spoštovala; opozarja, da je cilj ponovnega uravnoteženja javnih financ in zmanjšanja zadolženosti za prezadolžene države sicer nujen, vendar ne bo sam po sebi rešil problematike gospodarskega neravnovesja med državami euroobmočja in širše EU; zato poziva k neomejenemu in skladnejšemu uveljavljanju pakta o stabilnosti in rasti; meni, da bi bilo treba pakt dopolniti z razvojem sistema zgodnjega opozarjanja za ugotavljanje morebitnih neskladnosti, na primer v obliki „evropskega polletja“, da bi ne le povečali nadzora in okrepili usklajenosti ekonomske politike ter tako zagotovili fiskalno konsolidacijo, ampak poleg proračunske razsežnosti obravnavali tudi druga makroekonomska neravnovesja in okrepili postopke uveljavitve;

10.

je prepričan, da je treba ukrepati takoj, če se želi postopoma zmanjšati proračunske primanjkljaje in obnoviti zaupanje v evropske javne finance;

11.

ugotavlja, da monetarna unija za svojo trdnost potrebuje dobro in okrepljeno usklajenost gospodarskih politik; obžaluje, da je bil v ekonomski in monetarni uniji poudarek predvsem na „monetarni“ strani;

12.

meni, da je treba za države članice, ki ne upoštevajo pravil glede javnih financ in dostopa do verodostojnih statističnih podatkov na euroobmočju, uvesti razširjen in zaostren sveženj ukrepov, ki bi zagotovil natančnejše spoštovanje pravil;

13.

meni, da sta pomanjkanje vnaprej določenega mehanizma za obvladovanje kriz ter ravnanje nekaterih vlad otežila hitro reševanje krize javnega dolga v nekaterih državah članicah euroobmočja in bosta oslabila sposobnost EMU, da bi se hitro odzvala v morebitnih podobnih razmerah v prihodnosti; zato poziva k stalnemu okviru za obvladovanje kriz;

14.

poziva k taki zasnovi finančne podpore državam EU v dolžniški krizi, ki bi spodbujala odplačevanje posojil, proračunsko ravnovesje in gospodarske reforme, ter poudarja, da je nevarno spreminjati posojila v finančne prispevke, saj to spodbuja k izposojanju in zadolževanju;

15.

zato poziva Komisijo, naj predstavi predloge za okrepitev pakta o stabilnosti in rasti, v katere bo vključila specifične cilje za odpravo vrzeli v konkurenčnosti med evropskimi gospodarstvi, da se spodbudi rast, ki ustvarja delovna mesta;

16.

izraža zaskrbljenost zaradi morebitnih špekulacij v škodo eura;

17.

meni, da sta rast posojil in razvoj cen sredstev v EU in državah članicah osrednja kazalnika za učinkovito spremljanje finančne stabilnosti v EMU in širše v EU;

18.

je zaskrbljen zaradi nenehnih pritiskov na trge državnih obveznic euroobmočja, ki se kažejo v povečevanju razlik; ugotavlja, da je imel beg na varno, ki so ga povzročili valovi panike med sedanjo finančno krizo, obsežne učinke izkrivljanja in je ustvaril drage negativne zunanje učinke;

19.

zahteva, da se uredba o bonitetnih agencijah (Uredba (ES) št. 1060/2009) pravočasno izvede, in pozdravlja predlog Komisije z dne 2. junija 2010 o spremembi omenjene uredbe, vendar hkrati poziva Komisijo, naj nadaljuje v tej smeri in pripravi predloge za strožji nadzor nad delom teh agencij, za izboljšanje njihove odgovornosti in za oceno možnosti ustanovitve evropske bonitetne agencije; poudarja, da se je ocenjevanje državnega dolga euroobmočja med krizo izkazalo za težavno;

20.

poudarja neodvisnost ECB;

21.

priporoča, naj ECB okrepi preglednost nad svojim delom, da bi povečala svojo legitimnost in predvidljivost; preglednost je prav tako nujna pri notranjih modelih vrednotenja nelikvidnih zavarovanj in pri vrednotenjih specifičnih vrednostnih papirjev, ponujenih kot zavarovanje;

22.

meni, da se morajo, ob upoštevanju novega pravnega statusa ECB v skladu z Lizbonsko pogodbo, kandidati za izvršilni odbor, ki jih predlaga Svet, posebej predstaviti zadevnemu parlamentarnemu odboru, nato pa jih z glasovanjem potrdi Evropski parlament; poleg tega je seznanjen, da je imela ECB od začetka krize bistveno vlogo; meni, da bi ta vloga morala vključevati večjo preglednost in odgovornost;

23.

pozdravlja, da je z Lizbonsko pogodbo Euroskupina pridobila status pravne osebe, in sodelovanje ECB na njenih sejah;

24.

poudarja, da je Evropski parlament odločen nadaljevati monetarni dialog, ki je pomemben element pri demokratičnem nadzoru nad ECB;

25.

pozdravlja predlog o ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB), ki bo zapolnil sedanjo vrzel v makrobonitetnem nadzoru; poziva ECB, naj oblikuje jasne modele in opredelitve za zagotovitev učinkovitega delovanja in odgovornosti ESRB; dodaja, da kakršne koli nove naloge, dodeljene ECB v zvezi z Evropskim odborom za sistemska tveganja, ne bodo na noben način ogrozile neodvisnosti ECB;

26.

ugotavlja, da zasnova, v skladu s katero ESRB oblikuje le opozorila in priporočila brez dejanskega uveljavljanja, ni zadovoljiva za učinkovito izvajanje in odgovornost; obžaluje, da ESRB ne more sama razglasiti izrednih razmer;

27.

pozdravlja predlog, da bi imel predsednik ESRB v Evropskem parlamentu predstavitve izven okvira monetarnih dialogov;

28.

meni, da je bila oživitev gospodarske dejavnosti v drugi polovici leta 2009 rezultat izrednih ukrepov, ki so jih sprejele vlade in centralne banke po vsem svetu od konca leta 2008 v obliki garancij za bančne obveznosti, injekcij kapitala in shem za podporo sredstev;

29.

ugotavlja, da je finančna kriza v euroombočju kriza solventnosti, ki se je v začetku kazala kot likvidnostna kriza; presoja, da tovrstnih razmer na dolgi rok ni mogoče razrešiti samo z dodajanjem novega dolga in likvidnosti v močno zadolžena gospodarstva v povezavi s pospešenimi načrti za fiskalno konsolidacijo;

30.

meni, da je kriza pokazala, da so se gospodarske politike zadnja leta razvijale tako, da so prispevale k sedanji visoki stopnji javnega in zasebnega dolga, za popravilo te stopnje pa bo potrebnih mnogo let; meni, da se bodo nekateri deli Evrope težje soočali s posledicami krize in dosegli trajnostno gospodarsko rast, nove inovacije in ustvarjanje novih delovnih mest; poudarja, da so reforme potrebne po vsej Evropi;

31.

opozarja, da se je pred izbruhom finančne krize razmerje med javnim dolgom in BDP v euroobmočju in EU kot celoti, pa tudi razmerje za večino držav članic, zmanjšalo med letoma 1999 in 2007 ter da so se, nasprotno, ravni zadolženosti gospodinjstev in podjetij ter vzvod za finančni sektor v istem obdobju znatno povečali;

32.

opozarja, da je veliko povečanje javnega dolga od leta 2008 v več državah članicah sprožilo dejstvo, da so se te države spoprijemale s prekoračenji, ki so jih prej povzročili netrajnostna rast zasebnega dolga in ogromni finančni baloni; zato meni, da je sedanja kriza osvetlila nevzdržnost fiskalnega položaja, če je nevzdržno financiranje zasebnega sektorja;

33.

ugotavlja, da je kriza s posledično finančno pomočjo in gospodarskimi spodbujevalnimi svežnji privedla do daljnosežnih varčevalnih ukrepov, ki so pogosto zakasneli, a obenem močno omejujejo sposobnost ukrepanja vlad;

34.

opozarja, da ti varčevalni ukrepi ne smejo voditi do ukrepov, ki bi lahko resno ovirali gospodarsko okrevanje, za katero je potreben nov model gospodarskega upravljanja z instrumenti in časovnim razporedom, ki bodo zagotavljali ravnovesje med procesom fiskalne konsolidacije in ohranjali potrebe po naložbah v delovna mesta in trajnostni razvoj;

35.

poudarja, da je pomanjkanje posojil za realno gospodarstvo, zlasti za mala in srednje velika podjetja, izviralo iz manjšega povpraševanja zaradi zmanjšane dejavnosti v realnem gospodarstvu ter iz nepripravljenosti bank za dodeljevanje posojil;

36.

poudarja, da so se številne banke držav članic preveč zanašale na likvidnost, ki jo zagotavlja ECB;

37.

ugotavlja, da so bili nestandardni ukrepi, ki jih je ECB uvedla od oktobra 2008 za podporo posojilom, uspešni pri preprečevanju globlje recesije in dodatnih finančnih pretresov; ponavlja, da mora biti zaključek teh ukrepov dobro časovno načrtovan in skrbno usklajen z nacionalnimi vladami in njihovimi dejavnostmi, zlasti glede na kolektivno in istočasno zatekanje k varčevalnim ukrepom v mnogih državah članicah;

38.

je vseeno zaskrbljen zaradi morebitnega nesomernega vpliva izhodne strategije ECB zaradi občutnih razlik med državami članicami euroobmočja, kar zadeva poslovni cikel;

39.

bi izrazil zadovoljstvo, če bi Evropska centralna banka v okviru sporazumov o ponovnem nakupu na splošno kot jamstvo sprejela državne obveznice držav euroobmočja, s čimer bi sledila preverjeni praksi britanske Bank of England ter ameriške Federal Reserve Bank;

40.

poudarja, da sta postopen izhod iz javnih primanjkljajev in dolgotrajnost javnih financ bistvenega pomena za celotno euroobmočje;

41.

je seznanjen s številnimi predlogi v EU za dokončanje bonitetnega mehanizma, obvladovanje kriz in regulacijo bančnega sektorja „v senci“;

42.

je zaskrbljen zaradi procikličnih vidikov veljavnih regulativnih, bonitetnih, računovodskih in davčnih predpisov, ki povečujejo nihanja, neločljivo povezana z delovanjem tržnega gospodarstva;

43.

poudarja, da je treba odločno povečati varnostni kapital bank in izboljšati kakovost kapitala, ter pozdravlja predloge baselskega odbora za ožjo opredelitev temeljnega kapitala in uvedbo višjih kapitalskih deležev; vendar opozarja na povezavo med finančnim in realnim gospodarstvom ter na morebitne posledice regulacije enega na drugega;

44.

meni, da mora biti globalni finančni sistem manj krhek in da je treba spoznanja iz krize zasnovati na globalni ravni, da bi zmanjšali sistemska tveganja, se soočili s finančnimi baloni in izboljšali kakovost obvladovanja tveganj in preglednost finančnih trgov, s čimer bi ponovno potrdili, da je njihova osnovna vloga financiranje realnega gospodarstva;

45.

ugotavlja, da je euro med letom 2009 pridobival status mednarodne valute, v letu 2010 pa je bil pod hudim pritiskom;

46.

poudarja, da se je vrednost eura v obdobju močnega nihanja deviznih tečajev povečala, še zlasti v razmerju do ameriškega dolarja in renminbija, ter je zaskrbljen, da bi to lahko negativno vplivalo na konkurenčnost euroobmočja;

47.

priznava, da se je euro okrepil deloma zaradi šibke gospodarske dejavnosti v ZDA, kjer se je primanjkljaj tekočega računa močno zmanjšal na manj kot 3 % BDP leta 2009 in primanjkljaj zveznega proračuna povečal na približno 10 % BDP v proračunskem letu 2009, medtem ko je bil padec eura povezan tudi s pomanjkanjem zaupanja na globalnih trgih v nekaterih zelo zadolženih državah članicah EU; je zaskrbljen zaradi povečanja denarja v obtoku v ZDA in v manjši meri v EU;

48.

je zaskrbljen zaradi vpliva nihanja menjalnih tečajev in operacij špekulativnega najemanja posojil carry trade na globalno finančno stabilnost in realno gospodarstvo;

49.

poudarja, da se mora euroobmočje ne glede na sedanjo globalno finančno in gospodarsko krizo, širiti naprej, a opozarja, da je izpolnjevanje maastrichtskih meril pogoj za članstvo v tem območju; odobrava hitro sprejetje eura v vseh državah članicah, ki ta merila izpolnjujejo;

50.

meni, da sprejetje eura v Estoniji odraža njegov status kljub krizi javnega dolga; je prepričan, da bo navedeni status spodbudil države članice, da bodo zaprosile za članstvo v euroobmočju;

51.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Euroskupini in Evropski centralni banki.

3.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 99/7

—

ob upoštevanju naslova V Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju evropske varnostne strategije z naslovom „Varna Evropa v boljšem svetu“, ki jo je Evropski svet sprejel 12. decembra 2003, in poročila o njenem izvajanju z naslovom „Zagotavljanje varnosti v spreminjajočem se svetu“, ki ga je Evropski svet podprl 11. in 12. decembra 2008,

—

ob upoštevanju strategije o notranji varnosti za Evropsko unijo, ki jo je Evropski svet podprl 25. in 26. marca 2010,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. aprila 2010 o skupni varnostni in obrambni politiki,

—

ob upoštevanju zaključkov o evropski varnostni in obrambni politiki in izjave z naslovom „Deset let EVOP – izzivi in priložnosti“, ki jo je Svet sprejel 17. novembra 2009,

—

ob upoštevanju izjave o okrepitvi EVOP, ki jo je Evropski svet sprejel 12. decembra 2008, in izjave o krepitvi zmogljivosti, ko jo je Svet sprejel 11. decembra 2008,

—

ob upoštevanju sklepov predsedstva, ki jih je Evropski svet sprejel v Santi Marii de Feira 20. junija 2000 in v Göteborgu 16. junija 2001, programa EU za preprečevanje nasilnih konfliktov, ki je bil prav tako sprejet v Göteborgu 16. junija 2001, civilnega globalnega cilja 2008, ki ga je Evropski svet potrdil 17. decembra 2004, in civilnega globalnega cilja 2010, ki ga je Evropski svet potrdil 19. novembra 2007,

—

ob upoštevanju sklepov predsedstva, ki jih je Evropski svet sprejel v Helsinkih 11. decembra 1999 (globalni cilj 2003), in globalnega cilja 2010, ki ga je Svet potrdil 17. maja 2004,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 30. novembra 2009 o krepitvi kemične, biološke, radiološke in jedrske (KBRJ) varnosti v Evropski uniji in odobritvi akcijskega načrta EU na področju KBRJ,

—

ob upoštevanju dokumenta Sveta z naslovom „Izvajanje RVSZN 1325, okrepljene z RVSZN 1820, v okviru EVOP“ z dne 3. decembra 2008 in dokumenta Sveta z naslovom „Vključevanje človekovih pravic v EVOP“ z dne 14. septembra 2006,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. februarja 2010 o nedavnem potresu na Haitiju, v kateri poziva k ustanovitvi enote civilne zaščite EU (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2010 o izvajanju evropske varnostne strategije ter skupne varnostne in obrambne politike (2),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta o organizaciji in delovanju Evropske službe za zunanje delovanje (3) z dne 26. julija 2010,

—

ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A7-0308/2010),

1.

ponovno opozarja, da se je EU zavezala, da bo opredelila in zasledovala skupno politiko in dejavnosti za ohranjanje miru, preprečevanje konfliktov, podporo obnovi po konfliktih in krepitev mednarodne varnosti v skladu z načeli Ustanovne listine OZN, pa tudi za podporo in zaščito demokracije, pravne države, človekovih pravic in načel mednarodnega prava, ter da bo pomagala prebivalcem, ki se spopadajo z naravnimi nesrečami ali nesrečami, ki jih povzroči človek;

2.

poudarja, da se notranja in zunanja varnost vse bolj prepletata in da EU z razvojem svojih politik in zmogljivosti za krizno upravljanje, preprečevanje konfliktov in izgradnjo miru v skladu z navedenimi cilji dejansko tudi pomaga zaščititi varnost svojih državljanov;

3.

poudarja, da EU predvsem prek svojega civilnega kriznega upravljanja ponuja občuten prispevek k svetovni varnosti, saj posreduje svoje temeljne vrednote in načela;

4.

poudarja, da je današnje krize in varnostne grožnje, vključno z naravnimi nesrečami, pogosto treba obravnavati s civilnimi in z vojaškimi zmogljivosti, zahtevajo pa tudi tesnejše sodelovanje med njimi; ponovno opozarja, da sta razvoj celovitega pristopa Evropske unije in njenih kombiniranih vojaških in civilnih zmogljivosti kriznega upravljanja specifični značilnosti SVOP in predstavljata njeno ključno dodano vrednost; obenem opozarja, da SVOP ni edino razpoložljivo orodje in da je treba misije SVOP uporabljati kot del širše strategije EU;

5.

ponovno poudarja, da je treba sprejeti belo knjigo EU o varnosti in obrambi, ki bi temeljila na sistematičnih in strogih pregledih varnosti in obrambe, ki bi jih izvajale države v skladu s skupnimi merili in časovnim razporedom, in bi jasneje opredelila varnostne in obrambne cilje, interese in potrebe Unije v povezavi s sredstvi in viri, ki so na voljo; poudarja, da bi morala bela knjiga tudi opredeliti področja, na katerih, in pogoje, pod katerimi je zaželeno večje civilno-vojaško sodelovanje, da pripomore k uresničitvi teh ciljev; meni, da bi morala bela knjiga EU jasno opredeliti možnosti za združevanje virov na ravni EU ter nacionalne specializacije in uskladitve zmogljivosti, da bi se dosegle ekonomije velikega obsega;

6.

poudarja, da bi morala ustanovitev Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) dodatno prispevati k razvoju res celovitega evropskega pristopa k civilnemu in vojaškemu kriznemu upravljanju, preprečevanju konfliktov in vzpostavljanju miru tako, da bi EU opremila z ustreznimi strukturami, različnimi kadri in finančnimi viri za izpolnjevanje njene globalne odgovornosti v skladu z Ustanovno listino OZN;

7.

popolnoma podpira premestitev struktur SVOP, vključno z direktoratom za krizno upravljanje in načrtovanje, civilno zmogljivostjo za načrtovanje in izvajanje operacij, vojaškim osebjem EU in situacijskim centrom, v ESZD, pod neposredno oblast in pristojnost podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko; ponovno opozarja na obljubo podpredsednice/visoke predstavnice, da bo zagotovila, da bodo delovali v tesnem sodelovanju in sinergiji s pristojnimi enotami Komisije, premeščenimi v ESZD, ki se ukvarjajo z načrtovanjem in programiranje odzivanja na krizne razmere, preprečevanjem konfliktov in izgradnjo miru; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj zagotovi, da bodo te enote delovale na enakovredni ravni s strukturami SVOP; poudarja, da ni sprejemljivo, da bi strukture SVOP uradno ali neuradno izvajale nadzor nad načrtovanjem in programiranjem ukrepov, ki se financirajo iz instrumenta za stabilnost, in vztraja pri tem, da se ne sme ukiniti premeščenih struktur Komisije;

8.

zaradi razvoja celovitega pristopa EU spodbuja tudi tesno usklajevanje med ESZD in vsemi drugimi zadevnimi enotami Komisije, zlasti tistimi, ki se ukvarjajo z razvojem, humanitarno pomočjo, civilno zaščito in javnim zdravjem; poudarja potrebo po neposredni povezavi med ESZD in agencijami SVOP, in sicer Evropsko obrambno agencijo, Inštitutom EU za varnostne študije, Evropsko akademijo za varnost in obrambo ter Satelitskim centrom EU;

9.

spominja na vlogo centra Komisije za spremljanje in informiranje pri olajševanju usklajevanja pomoči pri elementarnih nesrečah v okviru mehanizma civilne zaščite in poudarja, da mora podpredsednica/visoka predstavnica v svoji vlogi podpredsednice Komisije zagotoviti tesno sodelovanje med centrom in ESZD; na podlagi izkušenj s Haitija in ob upoštevanju predvsem civilne narave operacij za reševanje ob elementarnih nesrečah poziva k večji usklajenosti in hitrejši razmestitvi vojaških virov v okviru pomoči pri elementarnih nesrečah, zlasti zmogljivosti letalskega prevoza; ponovno poziva k dodatnim izboljšavam mehanizma civilne zaščite, da bi vzpostavili prostovoljni sklad sredstev držav članic, ki bi ga imeli v pripravljenosti, v primeru operacij odzivanja na nesreče pa bi ga bilo mogoče nemudoma uporabiti; predlaga, da bi usklajevanje in uporaba potekali pod okriljem civilne zaščite EU, da bi povečali preglednost dejanj EU; obenem opozarja na individualno odgovornost držav članic za civilno zaščito in ukrepe nadzora nad elementarnimi nesrečami;

10.

zagovarja tudi boljše usklajevanje med človekoljubnimi organizacijami držav članic in GD ECHO pri izvajanju reševalnih akcij po naravnih nesrečah ali nesrečah, ki jih povzroči človek;

11.

poziva Svet, naj nemudoma sprejme potrebne sklepe za uveljavitev klavzule za vzajemno pomoč iz člena 42(7) PEU in solidarnostne klavzule iz člena 222 PDEU, ki bi odražali celostni pristop EU in gradili na civilno-vojaških virih;

12.

opominja na uspešen razvoj partnerstva za vzpostavljanje miru med Komisijo in nevladnimi organizacijami ter opozarja, da je dobro sodelovanje med nevladnimi organizacijami, organizacijami civilne družbe in prihodnjo ESZD bistvenega pomena; poziva Komisijo, naj nadalje razvija okvir za sodelovanje z nevladnimi organizacijami ter spodbuja sodelovanje nedržavnih akterjev pri dejavnostih Unije za preprečevanje in obvladovanje konfliktov, tudi tako, da jih vključi v dejavnosti EU na področju usposabljanja;

13.

na politično-strateški ravni pozdravlja vključitev civilnih in vojaških elementov v direktorat za krizno upravljanje in načrtovanje, saj gre za korak v pravi smeri; vseeno poudarja, da je treba doseči primerno ravnotežje med civilnimi in vojaškimi zmogljivostmi za strateško načrtovanje, ne le v smislu številk, pač pa tudi glede na hierarhijo, da se v celoti izkoristijo sinergije, ki so na voljo; hkrati poudarja, da je treba dosledno upoštevati razlike med civilnimi in vojaškimi vlogami ter njihovimi značilnimi cilji in zagotoviti, da bo vsaki operaciji od primera do primera dodeljena ustrezna mešanica človeških virov;

14.

zlasti poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj ukrepa v zvezi s pomanjkanjem osebja, kar zadeva strokovnjake o razvijanju civilnih zmogljivosti in načrtovanju misij, in naj zagotovi, da bo v direktoratu za krizno upravljanje in načrtovanje dovolj strokovnjakov z vseh prednostnih področij civilnih zmogljivosti, in sicer policije, pravosodja, civilne uprave, civilne zaščite in nadzora, pa tudi s področja človekovih pravic;

15.

poudarja, da je treba v običajnih razmerah vzpostaviti skupno zavedanje o razmerah pri vseh zainteresiranih straneh iz EU (ESZD, pa tudi pri vseh ustreznih enotah Komisije: GD DEV, GD ECHO, GD SANCO – s podporo vseh njihovih zmogljivosti za ocenjevanje krize), kar mora biti razvidno iz vseh regionalnih ali državnih strateških dokumentov EU; poudarja, da imajo preoblikovane delegacije EU bistveno vlogo v tem procesu;

16.

poziva, naj se – kadar so prisotni na kriznem področju – izboljša vloga vodij delegacij EU in/ali posebnih predstavnikov EU v prizadevanjih za civilno-vojaško usklajevanje, tudi z namenom zagotavljanja natančnejšega političnega nadzora na terenu;

17.

na ravni operativnega načrtovanja poziva k znatni okrepitvi civilnih zmogljivosti za načrtovanje in izvajanje operacij, da bodo na ravni ambicij civilnih misij SVOP, in sicer z okrepitvijo civilne zmogljivosti za načrtovanje in izvajanje operacij, kar zadeva število osebja, pa tudi s pomočjo boljše razdelitve nalog med strateškimi in operativnimi ravnmi; poudarja, da mora razdelitev nalog temeljiti na uravnoteženi in celoviti strategiji osebja; glede na pristojnosti poveljnika za civilne operacije meni, da je treba to funkcijo uvrstiti na ustrezno (tj. višjo) stopnjo na hierarhični lestvici ESZD;

18.

ponavlja svoj poziv k ustanovitvi stalnega operativnega štaba EU, ki bi bil odgovoren za operativno načrtovanje in izvrševanje vojaških operacij EU, kar bi nadomestilo veljavni sistem, v skladu s katerim se na ad hoc podlagi uporabi enega od sedmih štabov, ki so na voljo; poudarja, da bi tak ukrep zagotovil dosledno verigo poveljevanja in znatno povečal zmogljivost EU za hiter in dosleden odziv na krizne razmere (zlasti s povečanjem institucionalnega spomina EU), pa tudi zmanjšal stroške;

19.

meni, da bi bilo treba operativni štab namestiti poleg civilnih zmogljivosti za načrtovanje in izvajanje operacij, da bi čim bolj povečali prednosti civilno-vojaškega usklajevanja, vključno z združevanjem nekaterih funkcij, in da bi bolj spodbudili najboljše prakse med načrtovalci EU; predlaga celo, da bi operativni štab in civilne zmogljivosti za načrtovanje in izvajanje operacij združili v skupni štab EU za krizno upravljanje, ki bi bil odgovoren za operativno načrtovanje in izvedbo vseh civilnih misij in vojaških operacij EU ter misij za reformo varnostnega sektorja;

20.

vseeno poudarja, da je treba upoštevati razlike med civilnim in vojaškim načrtovanjem ter da je treba ohraniti ločene verige poveljevanja, s poveljnikom za civilne operacije in poveljnikom za vojaške operacije, ki bosta ohranila svoje pristojnosti in znotraj ESZD hierarhično na enaki stopnji;

21.

opozarja na številne zaveze, ki so jih države članice dale v zvezi z razvojem tako vojaških kot civilnih zmogljivosti kriznega upravljanja, od srečanj Sveta v Helsinkih in Santi Marii de Feira do izjave iz decembra 2008 o krepitvi zmogljivosti; poziva države članice in podpredsednico/visoko predstavnico, naj zagotovijo, da se te zaveze ustrezno izpolnjujejo, da se tako zmanjša velik razkorak med obstoječimi operativnimi zmogljivostmi in izraženimi političnimi cilji;

22.

v zvezi z nadaljnjimi ukrepi glede globalnih ciljev 2010 poziva države članice, naj se osredotočijo na konkretno izročitev zmogljivosti in na področja z možnostmi za civilno-vojaške sinergije, zlasti tista že opredeljena, da se kolikor hitro mogoče doseže dejanski napredek; poudarja, da se morajo potrebe po razvoju zmogljivosti določati glede na posebne zahteve misij SVOP; pozdravlja celostni proces razvoja zmogljivosti, ki poteka v okviru Evropske obrambne agencije za vojaške zmogljivosti; spodbuja dodatne razprave o tem, kako premostiti oba procesa razvoja zmogljivosti v okviru globalnih civilnih in vojaških ciljev;

23.

pozdravlja pretekla prizadevanja in prizadevanja sedanjih predsedstev, ki temeljijo na rotaciji, za začetek procesa, katerega cilj je razjasnitev narave in obsega uporabe stalnega strukturnega sodelovanja iz člena 42(6) PEU; poziva Svet, naj hitro pripravi jasno predstavitev stalnega strukturnega sodelovanja, pri tem pa upošteva civilno-vojaško naravo celostnega pristopa EU, in predstavi konkretne korake za začetek stalnega strukturnega sodelovanja ob upoštevanju sedanje finančne krize in vedno manjših proračunov za obrambo v državah članicah EU;

24.

ob upoštevanju danih političnih zavez poziva države članice, naj si nujno prizadevajo rešiti kronično pomanjkanje civilnega osebja v misijah SVOP, zlasti v misiji EULEX na Kosovu in v misiji EUPOL v Afganistanu, zlasti tako, da okrepijo prizadevanja za vzpostavitev nacionalnih strategij za lažje odpošiljanje civilnega osebja na misije; poziva pristojne nacionalne oblasti, kot so ministrstva za notranje zadeve in pravosodje, naj v okviru teh strategij v tesnem sodelovanju z ministrstvi za obrambo razvijejo bolj strukturiran pristop k vzpostavitvi primernih pogojev za sodelovanje civilnega osebja v misijah SVOP, zlasti kar zadeva obete za kariero in plačilo;

25.

v zvezi s tem poziva države članice, naj zlasti zagotovijo, da se sodelovanje v misijah SVOP obravnava kot pomembna prednost za možnost napredovanja v njihovih policijskih in pravosodnih sistemih ter da službe, iz katerih so civilisti začasno poslani na misije, dobijo ustrezno nadomestilo za začasno izgubo osebja; meni, da bi moral Svet zagotoviti, da so dnevnice za osebje misij SVOP prirejene razmeram vsake misije posebej;

26.

ponovno poudarja, da je treba izpolnjevati resolucijo varnostnega sveta OZN 1325, v kateri se zahteva uravnotežena zastopanost obeh spolov med zaposlenimi in usposabljanje za vse misije ter posvečanje pozornosti enakosti med spoloma v vseh dejavnostih; poudarja, da je ustrezno število žensk v civilnih ali vojaških misijah bistven pogoj za uspeh teh misij, naj gre za mirovne operacije ali operacije reševanja ob naravnih nesrečah, kot tudi pri diplomatskih pogajanjih, da bi se zagotovilo, da se potrebe, pravice in interesi žensk ustrezno obravnavajo in da bi se zagotovila udeležba žensk v dejavnostih in ciljih misij; opozarja, da morajo države članice pripraviti nacionalne akcijske načrte, da bi zagotovile skladnost z resolucijo 1325;

27.

poudarja, da je treba pred začetkom misije ponuditi ustrezno strokovno usposabljanje, ki bi lahko vključevalo sodelovanje civilnega osebja pri vojaških vajah, tudi pri vajah za ukrepanje v nepredvidljivih razmerah, ter vojaškega osebja pri civilnem usposabljanju in/ali vajah; državam članicam priporoča, naj vzdržujejo sezname ustrezno usposobljenih civilistov, ki jih je mogoče poslati na misijo, zlasti tistih, ki so strokovno usposobljeni za misije, ki potekajo vzporedno z dejavnostmi vojaških sil; pozdravlja prakso nekaterih držav članic, ki imajo osrednjo agencijo, odgovorno za pridobivanje in strokovno usposabljanje vsega civilnega osebja, ki ga je mogoče poslati na misije;

28.

podpira razvoj, ki ga vodi Svet, programskega okolja Goalkeeper za olajšanje pridobivanja in strokovnega usposabljanja osebja za civilne misije;

29.

spominja na evropsko skupino za usposabljanje, ki jo financira Komisija, in poudarja, da morajo biti po izkušnjah iz preteklosti naložbe v usposabljanje vezane na dejansko napotitev na misije; pozdravlja dejstvo, da se je Komisija osredotočila na zagotavljanje, da bo prihodnji projekt strokovnega usposabljanja civilistov, ki bo financiran iz instrumenta za stabilnost, usmerjen v strokovnjake, ki so bili že določeni za odhod na prihodnje misije;

30.

v skladu s priporočili Sveta iz leta 2008 poudarja, da bi ob upoštevanju ustanovitve ESZD Evropska akademija za varnost in obrambo morala igrati večjo vlogo na področju razvijanja zmogljivosti ter strokovnega usposabljanja za učinkovito krizno upravljanje; poziva Svet, naj izboljša objekte za strokovno usposabljanje in zaposlovanje v Evropski akademiji za varnost in obrambo, vključno s tem, da ji določi stalni sedež, da bi tako civilnemu in vojaškemu osebju držav članic in institucij EU zagotovil trajnostno in učinkovito usposabljanje na strateški, operativni in taktični ravni; zahteva uvedbo štipendij za mlade diplomante, ki so se pripravljeni specializirati na potrebnih področjih;

31.

meni, da je treba v okviru oblikovanja Evropske službe za zunanje delovanje sprejeti pripravljalne ukrepe za razvoj in omogočanje usposabljanja na področju posredovanja in dialoga, in sicer v skladu s konceptom o krepitvi zmogljivosti EU za posredovanje in dialog, ki ga je sprejel Svet leta 2009;

32.

spodbuja nadaljnja prizadevanja za pospešitev financiranja civilnih misij in za poenostavitev postopkov odločanja in sistemov izvrševanja; poudarja, da morajo pristojni oddelki Komisije tesno in enakovredno sodelovati s strukturami za krizno upravljanje znotraj ESZD, da tako omogočijo hitro začetno financiranje civilnih misij; poziva, naj se zavoljo preglednosti in odgovornosti za vsako misijo SVOP oblikuje posebna proračunska postavka;

33.

Poziva Svet, naj po posvetovanju z Evropskim parlamentom hitro sprejme ustrezne odločitve za ustanovitev zagonskega sklada, kakor določa člen 41 Pogodbe o EU; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj po ustanovitvi sklada redno obvešča Parlament o njegovem stanju;

34.

pozdravlja razvoj koncepta integriranih policijskih enot, to je trdnih, prilagodljivih in medobratovalnih sil, ki jih je mogoče hitro poslati na misijo, so sposobne izvrševati naloge za zagotavljanje spoštovanja predpisov in ki jih je v določenih razmerah tudi mogoče poslati kot del vojaške operacije in pod vojaškim poveljstvom; ugotavlja, da je bil ta koncept uspešno uporabljen v Bosni in Hercegovini kot del misije EUFOR Althea in na Kosovu kot del misije EURLEX; poudarja potrebo po takih enotah, ki so posebno primerne za posredovanje v nestabilnih razmerah ter zlasti v času prehoda z vojaškega na civilno poveljstvo; priporoča, naj države članice vlagajo v razvoj takih zmogljivosti;

35.

v zvezi s tem popolnoma podpira uporabo evropskih orožniških sil, ki so lahko postavljene pod vojaško ali civilno poveljstvo in nudijo zmogljivosti za hitro odpošiljanje ekspedicijskih policijskih misij, kot primerno sredstvo za vrsto učinkovitih operacij kriznega upravljanja, vključno s stabilizacijskimi misijami po elementarnih nesrečah; poziva vse države članice, ki imajo policijske sile z vojaškim statusom, naj se pridružijo pobudi;

36.

pozdravlja napredek, dosežen pri vzpostavitvi ekipe strokovnjakov, ki bo enotam za civilno odzivanje zagotavljala zmogljivosti za hitro oceno, vendar poudarja, da je treba doseči nadaljnje širjenje teh seznamov; poudarja, da so zmogljivosti za hitro oceno in za odkrivanje dejstev zelo pomembne za zagotavljanje, da se EU z najustreznejšimi sredstvi odzove na krizne razmere;

37.

poudarja, da mora biti EU v času krize sposobna že v prvih urah krize napotiti večdisciplinske namenske ekipe, ki bi bile sestavljene iz civilnih, vojaških in civilno-vojaških strokovnjakov ESZD in Komisije;

38.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico, Svet in Komisijo, naj predstavijo, kako skupaj razumejo nove misije SVOP, ki jih določa člen 43 PEU, in kako bodo upravljali te misije v okviru civilno-vojaškega sodelovanja; v zvezi s tem jih spodbuja, naj pospešijo vzpostavitev skupine strokovnjakov za reformo varnostnega sektorja, da bi tako povečali zmogljivosti EU na tem področju;

39.

poziva države članice, naj optimalno uporabijo obstoječe instrumente in pred oblikovanjem novih ambicioznih ciljev vzpostavijo mehanizme za vrednotenje učinka;

40.

je prepričan, da so bojne skupine EU ustrezen instrument za operacije kriznega upravljanja; ponovno poziva Svet, naj poveča njihovo uporabnost in prilagodljivost; poziva tudi k izboljšanju njihove uporabnosti za civilno-vojaške operacije človekoljubne pomoči ob popolnem upoštevanju revidiranih smernic iz Osla za uporabo vojaških in civilnih obrambnih virov za pomoč po elementarnih nesrečah;

41.

poziva države članice, naj dosežejo dogovor o razširitvi pojma skupnih stroškov, povezanih z uporabo bojnih skupin (stroškov, ki naj se financirajo s pomočjo mehanizma Athena), ali o skupnem financiranju vseh stroškov operacij kriznega upravljanja, ki jih izvedejo; meni, da je tak dogovor potreben zato, da je njihova uporaba politično ter ekonomsko sprejemljiva in da se zagotovi, da države članice, ki čakajo, v težkih proračunskih razmerah ne nosijo nesorazmernega bremena; v zvezi s tem opozarja, da je novembra 2009 Svet pozval svoj generalni sekretariat, naj pripravi zamisli o financiranju vojaških operacij za razpravo na visoki ravni v letu 2010, vendar doslej ni bil zabeležen nikakršen napredek;

42.

poziva države članice, naj bojne skupine razumejo kot dolgoročno partnerstvo in naj jih ne razpustijo potem, ko se njihovo obdobje čakanja konča, tako da se sredstva, ki so vložena v njihovo vzpostavitev, ne razsipavajo po nepotrebnem; poziva, naj bodo usposobljene za delovanje ob civilnih misijah; predlaga, naj celo vključujejo civilne enote ali strokovnjake, zlasti integrirane policijske enote;

43.

poziva države članice, naj se poglobijo v zmogljivosti z dvojno uporabnostjo za civilne misije SVOP in vojaške operacije, zlasti na področju transporta, ter naj zagotovijo interoperabilnost usposabljanja in delovanja ter s tem bolje izkoristijo obstoječe pristope in zmogljivosti in povežejo postopka razvoja civilnih in vojaških zmogljivosti, kjer je to primerno;

44.

poudarja, da bosta vojaško in civilno osebje EU vse več delala skupaj, da sta v veliki meri izpostavljena enakim nevarnostim, kot so improvizirane eksplozivne naprave, in da potrebujeta primerljive zmogljivosti na področjih, kot so strateški in taktični prevozi, logistična podpora, komunikacijski sistemi ter sistemi zbiranja in vrednotenja obveščevalnih podatkov, zdravniška oskrba, varnost in zaščita sil, uporaba prostorskih zmogljivosti ter vozila brez posadke;

45.

zato poudarja, da je treba uskladiti in spodbujati vlaganja v tehnologije in zmogljivosti z dvojno uporabnostjo, da se hitro premostijo razlike, hkrati pa prepreči nepotrebno podvajanje, s čimer se ustvarjajo sinergije in podpira standardizacija; opozarja na bistveno vlogo, ki jo bo v zvezi s tem imela Evropska obrambna agencija pri postopku ugotavljanja potreb na področju zmogljivosti ter pri določanju smeri, v kateri se bo razvijala delitev, združevanje ali pridobivanje teh zmogljivosti med državami članicami Unije, da bi se zagotovila sredstva, ki bi jih bilo mogoče ustrezno razporediti za uspešno in varno vodenje ter izvajanje ukrepov SVOP;

46.

v zvezi s tem podpira vzpostavitev evropskega okvirnega sodelovanja za raziskave na področju varnosti in obrambe, da se zagotovita medsebojno dopolnjevanje in sinergija med naložbami Komisije v raziskave in tehnologijo v obrambne namene ter naložbami v izboljšanje raziskav za civilno varnost v okviru okvirnega programa za raziskave, denimo na področjih zavedanja o razmerah, zračnih plovilih brez posadke, pomorskega nadzora, boja proti improviziranim eksplozivnim napravam, zaznavanja in zaščite pred kemičnimi, biološkimi, radiološkimi in jedrskimi snovmi in eksplozivom, komunikacije, zbiranja obveščevalnih informacij, vrednotenja in prenosa podatkov ter kibernetske varnosti;

47.

vseeno ugotavlja, da tako sodelovanje ne bi smelo presegati tega, kar je potrebno za civilno-vojaško sodelovanje na področjih ohranjanja miru, preprečevanja konfliktov, krepitve mednarodne varnosti, kriznega upravljanja in človekoljubne pomoči;

48.

pozdravlja odprto razpravo obrambnih ministrov EU med neuradnim srečanjem v Gentu 23. in 24. septembra 2010 o evropskih obrambnih raziskavah ter njihovo oceno o vlogi Evropske obrambne agencije, kot jo določa člen 42 (3) PEU;

49.

spodbuja nadaljnja prizadevanja, s katerimi bi zagotovili razpoložljivost vse opreme, potrebne za dejavnosti hitrega, civilnega ali vojaškega, odzivanja na krize; pozdravlja tekoča prizadevanja za sistem upravljanja z inventarjem za civilne misije SVOP; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj opravi celovito analizo stroškov in koristi, da ugotovi, katere so optimalne rešitve za vse potrebne vrste opreme; meni, da je ob upoštevanju različnih vrst opreme treba najti pravo kombinacijo skladiščenja na ravni EU, okvirnih pogodb in virtualnih zalog opreme, ki so v lasti držav članic;

50.

v zvezi s tem pozdravlja vzpostavitev začasnega skladišča civilne opreme v Bosni in Hercegovini ter poziva k hitremu napredku pri vzpostavitvi stalnega skladišča, da bo EU bolje pripravljena na civilno krizno upravljanje;

51.

spodbuja nadaljnji napredek na področju združevanja in delitve virov kot stroškovno učinkovitega načina za povečanje zmogljivosti, kar je toliko bolj pomembno v času proračunske varčnosti; zlasti pozdravlja dejavnosti za premostitev vrzeli v strateških zračnih mostovih, in sicer ustanovitev evropskega poveljstva za zračni prevoz v številnih državah, pa tudi pobudo za evropsko floto za zračni transport; poziva podpredsednico/visoko predstavnico in države članice, naj upoštevajo priporočila Evropske obrambne agencije in pospešijo prizadevanja za opredelitev drugih področij, na katerih naj se uporabita načeli združevanja in delitve, vključno s področji strokovnega usposabljanja ali podpore misijam; v zvezi s tem pozdravlja predlog o ustanovitvi mednarodnih helikopterskih enot po vzoru evropskega poveljstva za zračni prevoz, ki bi bile uporabljene za civilne in vojaške naloge;

52.

ponovno opozarja, da je varnostni svet ZN primarno odgovoren za vzdrževanje mednarodnega miru in mednarodne varnosti; zato poudarja potrebo po tesnem sodelovanju med EU in ZN na področju civilnega in vojaškega kriznega upravljanja, zlasti pri operacijah človekoljubne pomoči, v katerih ima vodilno vlogo Urad Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih zadev (OCHA); zahteva, da se tako sodelovanje okrepi zlasti na območjih, kjer ena organizacija prevzame nadzor od druge, zlasti ob upoštevanju mešane izkušnje na Kosovu;

53.

poziva države članice, naj zagotovijo ustrezen in usklajen prispevek k misijam ZN; poziva podpredsednico/visoko predstavnico in Svet, naj nadalje preučujeta, kako bi EU bolje prispevala k prizadevanjem, ki jih vodijo ZN, denimo s sprožitvijo premostitvenih operacij EU ali operacij v oddaljenih območjih za hitri odziv ali z zagotavljanjem prispevka EU v večjih misijah ZN;

54.

poziva k boljšemu spremljanju sredstev EU, ki se izvajajo prek organizacij ZN, v skladu s posebnim poročilom Evropskega računskega sodišča št. 15/2009;

55.

poudarja, da je glede na to, da je 21 od 28 članic Nata tudi držav članic EU, tesno sodelovanje med EU in Natom ključnega pomena, da se prepreči podvajanje ukrepov na področju razmeščanja vojaških zmogljivosti, kadar obe organizaciji delujeta na istem prizorišču, kar pa ne bo vplivalo na načelo avtonomnosti pri odločanju in spoštovanje nevtralnosti nekaterih držav članic EU; ponovno poudarja, da je nujno treba rešiti temeljne politične težave, ki ovirajo sodelovanje med EU in Natom, ter poziva k popolnemu in učinkovitejšemu izvajanju ureditve Berlin plus, da se obema organizacijama omogoči učinkovito posredovanje v tekočih in prihodnjih krizah;

56.

poudarja, da je treba med izvajanjem skupnih dejavnosti zagotoviti isto raven preglednosti in sodelovanja tudi za članice Nata, ki niso v EU, ter članice EU, ki niso v Natu, kar je poudarjeno tudi v tretjem poglavju poročila NATO 2020 (poročilo Albright);

57.

poziva države članice, ki so tudi članice Nata, naj se prepričajo, da novi Natov strateški koncept ne bo povzročil nepotrebnega podvajanja ukrepov na področju civilnih zmogljivosti, kar bi dodatno obremenilo že tako skromne vire; je prepričan, da bi bilo bolje, če bi se nato lahko zanašal na civilne zmogljivosti drugih mednarodnih organizacij, na primer EU in ZN;

58.

ponavlja svojo podporo tesnejšemu sodelovanju med EU in Natom pri razvoju zmogljivosti in delovanju v skladu s standardi Nata, kolikor se da; spodbuja nadaljnji napredek pri skupnih prizadevanjih za reševanje pomanjkanja helikopterjev za transport; pozdravlja pobude za usklajevanje dejavnosti EU in Nata na področju boja proti nesrečam KBRJ, improviziranim eksplozivnim napravam in nudenja zdravniške pomoči, saj sta to vprašanji, ki sta pomembni tako za civilne kot tudi za vojaške misije;

59.

poudarja, da je potrebno tesnejše sodelovanje med EU in OVSE ter med EU in Afriško unijo na njihovih posebnih operativnih področjih, zaradi izboljšanja zgodnjega opozarjanja in zagotavljanja izmenjave najboljših praks ter strokovnega znanja na področju kriznega upravljanja;

60.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici/visoki predstavnici, Svetu, Komisiji, parlamentom držav članic, parlamentarni skupščini Nata in generalnima sekretarjema Organizacije združenih narodov in Nata.

3.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 99/15

—

ob upoštevanju partnerskega sporazuma med člani skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, ki je bil podpisan v Cotonouju 23. junija 2000 (Sporazum o partnerstvu iz Cotonouja) (1),

—

ob upoštevanju poslovnika skupne parlamentarne skupščine AKP-EU (SPS), sprejetega 3. aprila 2003 (2), kakor je bil nazadnje spremenjen v Port Moresbyju (Papua Nova Gvineja) 28. novembra 2008,

—

ob upoštevanju evropskega soglasja o razvoju, podpisanega 20. decembra 2005 (3),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (4),

—

ob upoštevanju izjave iz Kigalija (Ruanda) (5) o sporazumih o gospodarskem partnerstvu za razvoj, ki jo je SPS sprejela v Kigaliju 22. novembra 2007,

—

ob upoštevanju deklaracije iz Luande o drugi reviziji Sporazuma o partnerstvu AKP-EU (Sporazum o partnerstvu iz Cotonouja), ki jo je SPS sprejela v Luandi (Angola) (6)3. decembra 2009,

—

ob upoštevanju sporočila iz Georgetowna, sprejetega 26. februarja 2009 na karibskem regionalnem srečanju SPS v Georgetownu (Gvajana) (7),

—

ob upoštevanju sporočila iz Ouagadougouja, sprejetega 30. oktobra 2009 na zahodnoafriškem regionalnem srečanju SPS v Ougadougouju (Burkina Faso) (8),

—

ob upoštevanju evropskega soglasja o humanitarni pomoči, podpisanega 18. decembra 2007 (9),

—

ob upoštevanju resolucij, ki jih je SPS sprejela leta 2009:

—

o izzivih, ki jih za demokracijo pomeni etnična, kulturna in verska raznolikost v državah AKP in EU (10),

—

o sporazumih o gospodarskem partnerstvu in njihovem vplivu na države AKP (11),

—

o družbenih in okoljskih posledicah podnebnih sprememb v državah AKP (12),

—

o vlogi Sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja pri spopadanju s prehransko in finančno krizo v državah AKP (13),

—

o vzpostavljanju ter spodbujanju miru, varnosti, stabilnosti in uprave v Somaliji (14),

—

o svetovnem upravljanju in reformi mednarodnih institucij (15),

—

o vplivu finančne krize na države AKP (16),

—

o družbenem in kulturnem vključevanju ter sodelovanju mladih (17),

—

o podnebnih spremembah (18),

—

o razmerah na Madagaskarju (19),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A7-0315/2010),

A.

ker so člani SPS v rednih razpravah na zasedanjih aprila 2009 v Pragi (Češka) in decembra 2009 v Luandi (Angola) izrazili zaskrbljenost nad napredkom pri pogajanjih za sklenitev sporazuma o gospodarskem partnerstvu,

B.

ker je bila sprejeta zgoraj navedena Uredba (ES) št. 1905/2006, ki predvideva tematske programe, veljavne tudi za države AKP, ter program spremljevalnih ukrepov za države AKP, ki so podpisnice protokola o sladkorju,

C.

ker se je komisar, pristojen za razvoj in humanitarno pomoč, med zasedanjem SPS junija 2007 v Wiesbadnu zavezal, da bo nacionalne in regionalne strateške dokumente za države AKP (za obdobje 2008–2013) predložil parlamentom v demokratično preučitev, Parlament pa izraža zadovoljstvo, da se je ta zaveza udejanjila,

D.

ker je revizija Sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja v letu 2010 pomembna priložnost za okrepitev vloge SPS in njene regionalne razsežnosti ter za razvoj parlamentarnega nadzora v regijah AKP,

E.

ker sta bili regionalni srečanji SPS, ki sta se leta 2009 odvijali v Gvajani in Burkini Faso, zelo uspešni in sta privedli do sprejetja zgoraj navedenih sporočil iz Georgetowna in Ouagadougouja,

F.

ker so se razmere v Nigru, Gvineji in na Madagaskarju leta 2009 poslabšale, zaradi česar je bila parlamentarna demokracija v vseh treh državah odpravljena, njihovi predstavniki pa so bili na 18. zasedanju SPS v Luandi zgolj v vlogi opazovalcev,

G.

ker je zaradi nerešenega spora v Demokratični Republiki Kongo prišlo do resnih in ponavljajočih se kršitev človekovih pravic; ker sta potrebni učinkovita humanitarna pomoč in večja predanost mednarodne skupnosti,

H.

ob upoštevanju dela vseafriškega parlamenta in vzpostavitve uradnih odnosov med Evropskim parlamentom in vseafriškim parlamentom, pa tudi oblikovanja medparlamentarne delegacije Evropskega parlamenta za odnose z vseafriškim parlamentom,

1.

izraža zadovoljstvo, da je SPS v letu 2009 še naprej zagotavljala okvir za odprt, demokratičen in poglobljen dialog med Evropsko unijo in državami AKP, ter poziva k okrepljenemu političnemu dialogu;

2.

pozdravlja pozitiven odziv komisarja za trgovino na zahteve mnogih držav in regij AKP po ponovnem pregledu spornih vprašanj, ki so se pojavila na pogajanjih o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, v skladu z izjavami predsednika Komisije; poudarja, da je potreben natančen parlamentarni nadzor nad pogajanji o sporazumih o gospodarskem sodelovanju ter nad njihovim izvajanjem;

3.

posebej poudarja, da imajo pri spremljanju in upravljanju državnih in regionalnih strateških dokumentov in izvajanju sporazumov o gospodarskem sodelovanju bistveno vlogo parlamenti držav AKP, lokalne oblasti in nevladni organi, ter poziva Komisijo, naj zagotovi njihovo sodelovanje; prav tako poudarja potrebo po natančnem parlamentarnem nadzoru med pogajanji za sklenitev sporazumov o gospodarskem sodelovanju;

4.

poziva parlamente držav AKP, naj od svojih vlad in Komisije zahtevajo, da se jih vključi v proces priprave in izvajanja strateških dokumentov držav in regij, ki se nanašajo na sodelovanje med EU in njihovimi državami (za obdobje 2008–2013), ter jim zagotovi polnopravno sodelovanje pri pogajanjih za sklenitev sporazumov o gospodarskem sodelovanju;

5.

poziva Komisijo, naj parlamentom držav AKP zagotovi vse razpoložljive informacije ter pomoč pri izvajanju tega demokratičnega nadzora, zlasti s podpiranjem njihovih zmogljivosti, predvsem med pogajanji o sporazumih o gospodarskem sodelovanju in njihovim izvajanjem;

6.

poudarja, da je SPS zaskrbljena zaradi posledic sedanje finančne krize in zaradi tega, ker so bile v Luandi sprejete resolucija o učinkih finančne krize v državah AKP ter resolucije o učinkih in odpravljanju krize v državah AKP; spodbuja SPS, naj še naprej deluje na tem področju ter razišče dodatne in inovativne vire financiranja za razvoj, kot je mednarodni davek na finančne transakcije; prav tako jo poziva, naj se posveti vprašanju izkoreninjenja davčnih oaz;

7.

z zadovoljstvom ugotavlja, da se je prejšnji komisar, pristojen za razvoj in humanitarno pomoč, med zasedanjem SPS v Kigaliju zavezal, da bo strateške dokumente držav in regij AKP (za obdobje 2008–2013) predložil parlamentom v demokratično preučitev; podobno pozdravlja že opravljeno delo nekaterih parlamentov AKP pri preučevanju teh dokumentov, pa tudi nadzor SPS nad regijskimi strateškimi dokumenti pred vmesnim pregledom, ter poziva, da se ta prispevek ustrezno upošteva;

8.

v zvezi s tem opozarja, da morajo biti parlamenti tesno vključeni v demokratični postopek in nacionalne razvojne strategije; poudarja, da imajo bistveno vlogo pri oblikovanju, spremljanju in nadzorovanju razvojnih politik;

9.

ponovno izraža svoje stališče, da je treba Evropski razvojni sklad vključiti v proračun Evropske unije za boljšo skladnost, preglednost in učinkovitost politike razvojnega sodelovanja ter za zagotovitev demokratičnega nadzora nad njim; poudarja, da vključitev tega sklada v proračun EU pomeni tudi ustrezen odziv na težave pri izvajanju in ratifikaciji evropskih razvojnih skladov v prihodnosti;

10.

poziva parlamente, naj temeljito nadzorujejo izvajanje Evropskega razvojnega sklada; poudarja, da ima SPS v tej razpravi osrednjo vlogo, ter poziva SPS in parlamente držav AKP, naj dejavno sodelujejo v tej razpravi, zlasti ko gre za ratifikacijo revidiranega Sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja;

11.

z zadovoljstvom ugotavlja, da je SPS vedno bolj parlamentarne, torej tudi politične narave, da njene članice izkazujejo vedno večjo zavezanost, razprave pa so vedno bolj kakovostne, kar odločilno prispeva k partnerstvu med državami AKP in EU;

12.

meni, da sta izjava sopredsedujočih SPS, podana v Luandi dne 2. decembra 2009, o razmerah v Nigru in omenjena resolucija o razmerah na Madagaskarju pomembna primera tega okrepljenega dialoga;

13.

poziva SPS, naj še naprej spremlja razmere v Sudanu, na Madagaskarju, v Nigru in v Gvineji (Conakry);

14.

poziva SPS, naj še naprej obravnava razmere v Somaliji, ki ogrožajo življenja Somalcev in varnost v tej regiji; poziva EU, naj ne opusti svojih zavez glede spodbujanja pravne države, ponovne stabilizacije te regije in boja proti piratstvu;

15.

poziva SPS, naj si še naprej prizadeva za ozaveščanje mednarodne skupnosti o konfliktih, ki divjajo na vzhodu DRK, spodbuja politično rešitev te krize, doseženo s pogajanji, in podpira vse ukrepe, predlagane v okviru rešitev na podlagi pogajanj;

16.

poziva SPS, naj nadaljuje in poglobi dialog z vseafriškim parlamentom in parlamenti regionalnih organizacij, saj je regionalno povezovanje pomembno za mir in razvoj držav AKP;

17.

obžaluje, da se pri oblikovanju skupne strategije EU in Afrike ni dovolj posvetovalo s SPS, ter upa, da se jo bo aktivno vključilo v izvajanje te strategije;

18.

pozdravlja dejstvo, da so bila v letu 2009 organizirana dodatna regionalna srečanja, kot je predvideno v Sporazumu o partnerstvu iz Cotonouja in poslovniku SPS; meni, da ta srečanja omogočajo resnično izmenjavo stališč o regionalnih izzivih, vključno s preprečevanjem in reševanjem sporov, poglabljanjem regionalnih vezi, človekovimi pravicami, varstvom okolja in pogajanji za sklenitev sporazumov o gospodarskem partnerstvu; čestita organizatorjem zelo uspešnih srečanj v Gvajani in Burkini Faso;

19.

poziva SPS, naj poskrbi za pozorno spremljanje pogajanj o sporazumih o gospodarskem sodelovanju na svojih regionalnih srečanjih;

20.

obžaluje, da se Svet ni odzval na večkratne pozive Evropskega parlamenta, predvsem na SPS v Luandi, naj v revidirani Cotonoujski sporazum vključi strožjo klavzulo o nediskriminaciji;

21.

znova ponavlja, da je načelo univerzalnosti človekovih pravic in nediskriminacije temelj, na podlagi katerega je mogoče izboljšati legitimno demokratično vodenje in politični dialog v SPS;

22.

spodbuja SPS, naj okrepi vlogo odbora za politične zadeve, da bi postal v okviru partnerstva med državami AKP in EU resničen forum za razpravo o spoštovanju človekovih pravic, demokratizaciji družbe ter preprečevanju in reševanju sporov;

23.

prav tako pozdravlja poročilo odbora SPS za politične zadeve o svetovnem upravljanju, sprejeto v Luandi, ki je zahtevalo korenite spremembe v svetovnih finančnih institucijah;

24.

je seznanjen z namero odbora SPS za gospodarski razvoj, finance in trgovino, da se bo še naprej ukvarjal s sporazumi o gospodarskem sodelovanju in z načini, kako se rešiti iz krize;

25.

ceni trud odbora SPS za socialne zadeve in okolje, vložen v poročilo o delu otrok, in njegovo namero o preučitvi in pripravi razprave na temo okolja ter socialnih razmer v državah AKP;

26.

prav tako pozdravlja v letu 2009 sprejeta poročila in resolucije o podnebnih spremembah, po zaslugi katerih je lahko SPS izrazila svoja stališča na vrhunskem srečanju v Københavnu;

27.

z zadovoljstvom ugotavlja, da nevladni akterji vedno pogosteje sodelujejo na zasedanjih SPS, kar se je izkazalo v razpravi, ob zaključku katere je bila sprejeta omenjena izjava iz Port Moresbyja o sedanji svetovni krizi, kakor tudi s poročili gospodarskih in socialnih partnerjev o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, predstavljenih na zasedanju SPS v Ljubljani;

28.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, svetu AKP, predsedstvu SPS ter vladama in parlamentoma Češke in Angole.

3.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 99/19

—

ob upoštevanju členov 67 in 81 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. junija 2009 z naslovom Območje svobode, varnosti in pravice za državljane (KOM(2009)0262), ki vsebuje pregled prednostnih nalog Komisije glede območja svobode, varnosti in pravice (OSVP) za obdobje 2010-2014, njene ocene haaškega programa in akcijskega načrta (KOM(2009)0263) in z njo povezane preglednice izvajanja (SEC(2009)0765), pa tudi prispevkov nacionalnih parlamentov, civilne družbe ter agencij in organov EU,

—

ob upoštevanju dokumenta predsedstva Sveta z dne 2. decembra 2009 z naslovom Stockholmski program – Odprta in varna Evropa za državljane (17024/09),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2009 o stockholmskem programu (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. aprila 2010 o akcijskem načrtu izvajanja stockholmskega programa (COM(2010)0171),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o izobraževanju pravosodnih organov – stockholmski akcijski načrt (2),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenj Odbora za mednarodno trgovino ter Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0252/2010),

A.

ker je območje svobode, varnosti in pravice v skupni pristojnosti Unije in držav članic,

B.

ker člen 67 PDEU poudarja spoštovanje različnih pravnih sistemov in tradicij ter olajšanje dostopa do sodnega varstva, zlasti s pomočjo načela vzajemnega priznavanja; ker to zahteva vzajemno zaupanje, to pa zahteva boljše razumevanje različnih pravnih tradicij in metod,

C.

ker je bil od časa, ko je Unija prvič dobila pristojnost za pravosodje in notranje zadeve in ko je bilo posledično ustanovljeno območje svobode, varnosti in pravice, storjen velik napredek na področju civilnega prava, ki je temeljil in gradil na različnih medvladno sklenjenih konvencijah o mednarodnem zasebnem pravu; ker Komisija zdaj predlaga zelo ambiciozen načrt, ki izpolnjuje številne zahteve, ki jih je Parlament nedavno postavil,

D.

ker je v luči tega ambicioznega načrta in pomembnih dosežkov, ki jih je EU že naredila na tem področju, čas, da stopimo korak nazaj in razmislimo o tem, kaj počnemo na področju civilnega prava, predvsem zato, da sprejmemo bolj strateški in manj razdrobljeni pristop, ki bi temeljil na pravih potrebah državljanov in podjetij pri uveljavljanju njihovih pravic in svoboščin na enotnem trgu; ob upoštevanju dejstva, da je težko sprejemati zakonodajo na področju v skupni pristojnosti, kjer usklajevanje pogosto ni možno in se je treba izogibati prekrivanju, ter je zato treba spoštovati in omogočiti popolnoma različne pravne pristope in ustavne tradicije, pa tudi na novo določiti pristop Unije do tega področja zaradi boljšega razumevanja, kaj želimo doseči in kako se najboljše spopasti s težavami, kar bi bilo del širšega načrta; ker je bistveno osredotočiti se predvsem na zagotavljanje funkcionalnosti ukrepov, ki so bili že sprejeti, in utrjevanje že doseženega napredka,

E.

ker, če pogledamo, kar je bilo doseženo na območju svobode, varnosti in pravice, imamo najprej usklajevanje predpisov mednarodnega zasebnega prava, ki je hitro napredovalo; ker je mednarodno zasebno pravo najustreznejše sredstvo za vzajemno priznavanje in medsebojno spoštovanje pravnih sistemov in ker je obstoj klavzule javnega reda zadnja zaščita nacionalnih ustavnih zahtev,

F.

ker je naslednja stopnja usklajevanje ali približevanje, ki je primerno za nekatera področja, kjer je standardizacija zaželena, če že ne bistvena – denimo na področju varstva potrošnikov, vendar na katero se je v območju svobode, pravice in varnosti možno sklicevati le v omejenem obsegu,

G.

ker bo priprava osnutka evropskega pogodbenega prava ena najpomembnejših pobud za območje svobode, varnosti in pravice v prihodnjih letih ter lahko privede do tako imenovanega neobveznega 28. režima civilnega prava kot alternative tradicionalnemu načinu usklajevanja zakonodaje na posebnih področjih,

H.

ker, nazadnje, obstajajo samostojni instrumenti in ukrepi na področju procesnega prava; ukrepi na teh področjih so na več načinov ključni za obravnavanje čezmejnih sporov, saj ne glede na to, do kakšne mere je materialno pravo usklajeno, se državljani in podjetja srečujejo z ovirami v obliki nacionalnega procesnega prava,

I.

ker bi bilo treba na soobstoj različnih pravnih sistemov v Uniji gledati kot na prednost, ki služi kot navdih za pravne sisteme po vsem svetu; razhajanja med pravnimi sistemi vseeno ne bi smela biti ovira za nadaljnji razvoj evropskega prava; ker jasna in konceptualna razhajanja med pravnimi sistemi sama po sebi niso problematična; ker je treba vseeno odpraviti škodljive pravne posledice za državljane, ki izhajajo iz teh razhajanj; ker bi bilo treba uporabiti koncept regulatornega posnemanja ali pristop „od spodaj navzgor“, in sicer prek spodbujanja gospodarskih in intelektualnih izmenjav med različnimi pravnimi sistemi; ker sposobnost razumeti in obvladovati razlike med našimi pravnimi sistemi lahko izvira le iz evropske pravosodne kulture, ki jo je treba negovati s pomočjo širjenja znanja in s komunikacijo, s preučevanjem primerjalnega prava in z drastično spremembo načina poučevanja prava na univerzah ter sodelovanja sodnikov pri svojem izobraževanju in strokovnem razvoju, kakor je obrazloženo v resoluciji Parlamenta s 17. junija 2010, vključno z dodatnimi prizadevanji, da se premagajo jezikovne ovire; ker je treba o tem razmišljati in to načrtovati sedaj, čeprav bo zahtevalo čas,

J.

ker bi bilo treba medtem spodbujati in podpirati več dialoga in strokovnih stikov na evropski ravni, da se omogočijo spremembe v poučevanju in da se programi določajo v skladu s potrebami odvetnikov, njihovih strank ter trga kot celote; ker bi moralo prihajajoče sporočilo Komisije o akcijskem načrtu o evropskem usposabljanju za vse pravniške poklice upoštevati različne tradicije in metode poučevanja, pa tudi različne potrebe odvetnikov, ki delujejo na različnih geografskih območjih ali na različnih področjih, ter obenem spodbujati izmenjavo najboljše prakse,

K.

ker je bistveno, da se pri izgradnji evropske pravosodne kulture upoštevajo odvetniki; ker je sicer samoumevno, da države članice in nacionalni poklicni organi ohranijo odgovornost za določanje najprimernejšega usposabljanja, s katerim se odzivajo na potrebe odvetnikov in njihovih strank v vsaki državi članici skladno z načelom subsidiarnosti, ter da so nacionalni poklicni organi v najboljšem položaju, da ugotovijo, katere so te potrebe, saj so bližje odvetnikom in trgu, na katerem ti delujejo, vseeno pa imajo ti organi bistveno vlogo tudi na evropski ravni; ker je nujno vključiti obstoječe strukture, zlasti univerze in poklicne organizacije, ter graditi na njih; ker je treba opraviti temeljito revizijo usposabljanja sodnikov in odvetnikov ter univerzitetnih učnih programov; ker je treba spodbuditi resen razmislek o tem, kako lahko Unija pri tem učinkovito pomaga, in spodbuditi pristojne nacionalne organe, da sprejmejo odgovornost za ta projekt,

L.

ker ravno to sestavlja Evropo in je izziv za območje svobode, varnosti in pravice ter tega ne bi smeli razumeti kot protislovnega za razvoj in poučevanje resnične evropske pravne kulture,

M.

ker določba iz preambule Lizbonske pogodbe „da položijo temelje vse tesnejši zvezi med narodi Evrope,“ zahteva zmanjšanje dejanske in občutene razdalje med Evropsko unijo, njenim pravom in njenimi državljani,

N.

ker mora pravo Unije služiti državljanom, zlasti na področju družinskega prava in osebnega statusa,

O.

ker mora Komisija zagotoviti, da se v stockholmskemu akcijskemu načrtu resnično odražajo potrebe posameznih državljanov in podjetij, zlasti majhnih in srednjih podjetij, po več Evrope (kar zadeva mobilnost, pravice zaposlenih, potrebe podjetij, enake možnosti) ter da se v njem istočasno spodbujata pravna varnost in dostop do hitrega in učinkovitega sodnega varstva,

P.

ker je treba v zvezi s tem vedno večjo pozornost nameniti poenostavitvi mehanizmov pravosodja in pravosodnih sistemov ter zagotavljanju jasnejših in dostopnejših postopkov, ob upoštevanju potrebe po nižanju stroškov, zlasti v sedanjih gospodarskih okoliščinah,

Q.

ker poudarek na avtonomiji strank v nedavnih pobudah EU glede občutljivega vprašanja družinskega prava z mednarodnimi posledicami, če se ne uporabijo jasne omejitve, prinaša tveganje, da se omogoči nesprejemljiva praksa izbiranja najugodnejšega sodišča,

1.

čestita Komisiji za predlagani akcijski načrt;

2.

vseeno meni, da je pravi čas za razmislek o prihodnjem razvoju območja svobode, varnosti in pravice in poziva Komisijo, naj začne široko razpravo, ki bi vključevala vse zainteresirane strani, zlasti sodnike in odvetnike;

3.

poziva Komisijo, naj nujno – v obliki naknadne ocene učinka – zabeleži izkušnje z ukrepi, ki so bili že sprejeti na področjih civilnega in družinskega prava, da se oceni njihova učinkovitost in ugotovi, v kakšni meri so se izkazali za učinkovite pri izpolnjevanju svojih ciljev in zadovoljevanju potreb državljanov, podjetij in odvetnikov; meni, da bi bilo treba istočasno opraviti raziskavo, ki bi zajela zlasti nacionalna ministrstva za pravosodje, pravniške poklice, poslovni svet in združenja potrošnikov, da bi se ugotovilo, na katerih področjih so potrebni in zaželeni novi ukrepi s področja pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah;

4.

poziva Komisijo, naj ukrepa v skladu z resolucijo z dne 17. junija 2010 o izobraževanju pravosodnih organov, ob tem pa naj se posvetuje s Parlamentom;

5.

ponovno poudarja potrebo, da se uporabijo vsa razpoložljiva sredstva za vzgojo evropske pravosodne kulture, zlasti s pomočjo pravnega izobraževanja in usposabljanja;

6.

priporoča, naj bodo programi izmenjave po zgledu programa Erasmus, ki so predlagani v akcijskem načrtu, le ena v vrsti pobud, ki spodbujajo navpično in vodoravno komunikacijo med nacionalnimi in evropskimi sodišči; opozarja na dejstvo, da bo Parlament naročil študijo, ki bo pregledala stanje nacionalnih programov izobraževanja in šol za pravosodne organe, da se tudi opredelijo najboljše prakse na tem področju;

7.

ugotavlja, da bi morale biti obstoječe nacionalne izobraževalne institucije in omrežja, ki so glavni dejavniki pri izvrševanju prava Unije v državah članicah in imajo neposreden stik z nacionalnimi sodišči in pravosodnimi organi ter poglobljeno razumevanje nacionalne pravne kulture in potreb, sredstvo za razvoj skupne evropske pravosodne kulture;

8.

meni, da bi bilo mogoče začeti z vzpostavitvijo rednega foruma, kjer bi lahko sodniki vseh stopenj s pravnih področij, kjer se pogosto pojavijo čezmejna vprašanja, kot so denimo pomorsko, gospodarsko in družinsko pravo ter odškodninske zadeve, razpravljali o nedavnih področjih pravnih sporov ali težav, da se spodbudi razprava, izgradijo stiki, ustvarijo kanali za komunikacijo in sodelovanje in se izgradita vzajemno zaupanje in razumevanje; meni, da bi temu lahko bilo v pomoč dejavno sodelovanje univerz in odvetnikov;

9.

meni, da bi morala Komisija podpirati sedanji učinkovit dialog in komuniciranje med evropskimi poklicnimi organi na področju prava v okviru Sveta odvetniških združenj Evrope (CCBE); meni, da bi bilo to mogoče uporabiti kot podlago, na kateri bi se oblikovale nadaljnje pobude za čezmejno usposabljanje, ki jih pripravijo poklicni organi v partnerstvu z drugimi evropskimi zainteresiranimi stranmi, kot je akademija za evropsko pravo;

10.

ceni velikodušno financiranje Komisije za mednarodne projekte pravnega usposabljanja na področju civilnega prava, vendar obžaluje, da je zelo težko dostopati do financiranja in ga učinkovito uporabljati, predvsem zaradi neprožnosti sedanjega sistema; poleg tega opaža težave pri vračanju stroškov, ki nastanejo s programi usposabljanja, ki se sofinancirajo, ter dejstvo, da organizacija takšnih programov pomeni, da zadevne poklicne organizacije vežejo velika denarna sredstva za dolgo obdobje zaradi zahtev, ki jih postavlja Komisija; zato poziva k prožnejšemu in inovativnemu pristopu s strani Komisije, da se organizacijam brez večjega toka denarnih sredstev omogoči, da zaprosijo za vodenje projektov usposabljanja;

11.

ugotavlja, da obravnavanje prava Unije kot posebnega predmeta v pravnem izobraževanju ter v izobraževanju in usposabljanju pravosodnih organov povzroča marginalizacijo; zato priporoča, da učni načrti za pravno izobraževanje in usposabljanje vključijo pravo Unije v vsako temeljno učno področje; meni, da bi primerjalno pravo moralo postati ključni element univerzitetnih učnih načrtov;

12.

ob upoštevanju, da sta izobraževanje in usposabljanje primarno v pristojnosti držav članic, poziva Komisijo, naj začne dialog z vsemi, ki so odgovorni za pravno izobraževanje, da se dosežejo ti cilji; priporoča tudi, da bi se na daljši rok od pravnikov zahtevalo, da imajo praktično znanje vsaj enega dodatnega jezika Unije; meni, da bi bilo mogoče ta cilj podpreti takoj prek večjega financiranja in spodbujanja za študente, da se med svojim študijem prava udeležijo programov, podobnih programu Erasmus;

13.

ob upoštevanju ambicioznega cilja stockholmskega programa, da se polovici evropskih sodnikov, tožilcev, zaposlenih na sodiščih in drugih strokovnjakov, ki so vključeni v evropsko sodelovanje, pred letom 2014 ponudijo evropski projekti usposabljanja, in poziva, da bi bilo treba za ta namen uporabiti zlasti obstoječe institucije za usposabljanje, opozarja, da lahko mreža predsednikov vrhovnih sodišč, evropska mreža svetov za pravosodje, združenje državnih svetov in vrhovnega upravnega sodstva ter mreža evropskih generalnih državnih tožilcev Eurojustice, pravosodni delavci in odvetniki ponudijo zelo veliko z usklajevanjem in spodbujanjem poklicnega usposabljanja za delavce v pravosodju ter medsebojnim razumevanjem pravnih sistemov drugih držav članic ter z omogočanjem lažjega reševanja čezmejnih sporov in težav, njihove dejavnosti pa je treba spodbujati in zadostno financirati; nadalje meni, da mora to privesti do načrta za evropsko pravosodno usposabljanje, ki bo financirano v celoti in oblikovano v povezavi z omenjenimi pravosodnimi mrežami, ne da bi pri tem po nepotrebnem podvajali programe in strukture, in ki bo vodilo v oblikovanje evropske akademije za pravosodje, ki bo vključevala evropsko mrežo za pravosodno usposabljanje na področju in akademijo za evropsko pravo;

14.

meni, da bi bilo treba zlasti v fazi priprave zakonodaje Unije in to še posebej na področju civilnega in družinskega prava omogočiti, da bi imeli nacionalni sodniki in sodniki Unije izrazili mnenje o povsem tehničnih vidikih predlaganih ukrepov, da se zagotovi, da bodo nacionalni sodniki lahko s kar najmanj težavami izvajali in uporabljali prihodnjo zakonodajo; meni, da bi to lahko pomagalo tudi pri vzpostavljanju prihodnjih stikov med sodniki ter tako odprlo nove poti za komunikacijo; pozdravlja prispevek nacionalnih pravosodnih organov med zakonodajnimi postopki;

15.

meni, da bi Komisija morala dati prednost spopadanju s težavami, ki jih povzročajo razlike v nacionalnem procesnem pravu (denimo zastaralni roki in obravnavanje tujega prava s strani sodišč); glede na osrednji pomen tega vidika predlaga, da bi bilo treba preložiti datum za poročilo Komisije o čezmejnem delovanju sedanje ureditve civilnega procesnega prava v EU z leta 2013 na konec leta 2011; poziva Komisijo, naj kot nujno odgovori na njegovo resolucijo z dne 1. februarja 2007 (3), in sicer tako, da predstavi predlog skupnega roka zastaranja v čezmejnih sporih, ki vključujejo telesne poškodbe in nesreče s smrtnim izidom;

16.

pozdravlja zeleno knjigo z dne 1. julija 2010 o možnostih politike za napredek na področju evropskega pogodbenega prava za potrošnike in podjetja in podpira ambiciozno pobudo Komisije za instrument evropskega pogodbenega prava, ki bi ga lahko pogodbene strani uporabile prostovoljno (KOM(2010)0348);

17.

poudarja pomen čezmejnega pravosodja pri reševanju primerov goljufije in zavajajoče poslovne prakse, ki izvirajo iz ene države članice, njihove žrtve pa so posamezniki, nevladne organizacije ter mala in srednja podjetja v drugih državah članicah;

18.

opozarja na resolucijo Parlamenta z dne 10. marca 2009 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah (4) in poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe za izboljšanje sodelovanja med sodišči držav članic za namene pridobivanja dokazov in izboljšanja učinkovitosti Uredbe (ES) št. 1206/2001, zlasti z zagotavljanjem, da so sodišča in odvetniki bolje obveščeni o njej, ter naj spodbuja široko uporabo informacijske tehnologije in videokonferenc; meni, da bi moral obstajati varen sistem za pošiljanje in prejemanje elektronske pošte ter da bi bilo treba te zadeve obravnavati v okviru evropske strategije na področju e-pravosodja;

19.

pozdravlja dejstvo, da akcijski načrt predlaga zakonodajno pobudo za uredbo o večji učinkovitosti izvrševanja sodb v zvezi s transparentnostjo premoženja dolžnikov in podobno uredbo o zaplembi bančnih računov; vseeno poudarja dopolnjujočo naravo obeh predlogov, ki bi ju bilo treba predložiti čim prej;

20.

meni, da so te pobude, če upoštevamo gospodarsko krizo, vse pomembnejše;

21.

poziva Komisijo, naj čim prej ukrepa v skladu s temi pobudami ter naj se osredotoča na možnost samostojnega evropskega sredstva za odkrivanje in/ali zamrznitev sredstev v čezmejnih primerih;

22.

poudarja, da ima to področje pomembne finančne posledice ter posledice za ugled; glede na to spodbuja preventivno uporabo alternativnih mehanizmov za reševanje sporov;

23.

je prepričan, da bi morala utrditev pravnih ureditev s sredstvi, opredeljenimi v tem poročilu, zagotovo privesti do razvoja in krepitve gospodarskih in poklicnih odnosov, ter tako prispevati k oblikovanju resničnega enotnega trga;

24.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo enotnejšo uporabo zakonodaje EU (v njenih postopkovnih vidikih), pri čemer naj se osredotočijo na standardizirana pravila in upravne postopke, ki bi se morali uporabljati na področjih v pristojnosti Unije, kot so davki, carine, trgovina in varstvo potrošnikov in za katere veljajo omejitve iz pogodb o EU, ob upoštevanju pravilnega delovanja enotnega trga in svobodne konkurence;

25.

poudarja, da je namen stockholmskega programa ustvariti območje svobode, varnosti in pravice, ki bo državljanom zagotavljalo temeljne pravice, vključno s svobodo podjetništva, za razvoj podjetništva na vseh gospodarskih področjih;

26.

odločno podpira Komisijo pri njenem prizadevanju za uzakonitev zakonodaje, ki bi znižala stroške poslovanja in transakcij, zlasti za mala in srednja podjetja;

27.

podpira skupne pobude Komisije in držav članic, da bi za mala in srednja podjetja, ki poslujejo čezmejno na celotnem ozemlju EU, zmanjšali birokratske ovire, s čimer bi resnično znižali upravno, finančno in regulativno breme; odobrava prihajajočo revizijo direktive o zamudah pri plačilih;

28.

poudarja, da pravilno delovanje enotnega trga pospešuje razvoj evropskega območja svobode, varnosti in pravice in prispeva h krepitvi evropskega modela socialnega tržnega gospodarstva; prav tako priznava, da bo vzpostavitev Evropskega območja svobode, varnosti in pravice okrepila enotni trg, zlasti varstvo potrošnikov;

29.

poudarja, da člen 12 Pogodbe o delovanju Evropske unije kot splošna določba ponovno potrjuje, da je treba varstvo potrošnikov upoštevati tudi pri opredeljevanju in izvajanju drugih politik in dejavnosti Unije; poudarja pomen nove predlagane direktive o pravicah potrošnikov ter prihajajoče posodobitve direktive o paketnem potovanju, direktive o nepoštenih poslovnih praksah in direktive o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju;

30.

poziva Komisijo, naj z zakonodajnimi pa tudi z nezakonodajnimi ukrepi poskrbi za odstranitev vseh ovir pri razvoju e-trgovine, ki so bile v zadnjem času ugotovljene v digitalni agendi za leto 2010; poziva k hitri rešitvi čezmejnih trgovinskih težav pri spletnih potrošniških nakupih, zlasti v zvezi s plačili in čezmejnimi dostavami; poudarja, da je treba povečati zaupanje potrošnikov in podjetnikov v čezmejno e-trgovino, med drugim z okrepitvijo boja proti kibernetskemu kriminalu in ponarejanju; poziva k oblikovanju listine EU o pravicah potrošnikov na področju spletnih storitev in e-trgovine;

31.

ponavlja svoj poziv Komisiji, naj zagotovi takojšnjo in popolno obveščenost Evropskega parlamenta o napredku v vseh fazah pogajanj o trgovinskem sporazumu o boju proti ponarejanju (ACTA), da se v celoti spoštujeta vsebina in duh Lizbonske pogodbe, ter svojo zahtevo po dodatnih zagotovilih, da ta sporazum ne bo spremenil pravnega reda EU na področju uveljavljanja pravic intelektualne lastnine in temeljnih pravic; poziva Komisijo, naj vzpostavi tesne stike s tretjimi državami, ki ne sodelujejo pri pogajanjih o sporazumu ACTA, zlasti z državami v vzponu;

32.

opozarja na težave, povezane s pravno negotovostjo pri trgovinski menjavi z državami, ki niso del EU, ter na vprašanje, katera sodna oblast je pristojna za reševanje sporov; ugotavlja, da se kljub obstoju načel zasebnega mednarodnega prava pri njihovem izvajanju pojavlja več težav, ki vplivajo predvsem na potrošnike in mala podjetja, ki pogosto ne poznajo svojih pravic; poleg tega opozarja na nove pravne izzive, ki so posledica globalizacije in razvoja internetnih transakcij; poudarja, da je treba na mednarodni ravni sprejeti skladen pristop, da se prepreči, da bi bili zaradi takšnega položaja oškodovani potrošniki in mala podjetja;

33.

opozarja Komisijo, in sicer na področju prava gospodarskih družb, kolikor ga zadeva mednarodno zasebno pravo, na resolucije Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2009 s priporočili Komisiji o čezmejnih prenosih sedežev družb (2008/2196(INI)), z dne 4. julija 2006 o nedavnem razvoju in nadaljnjih možnostih v zvezi s pravom družb in z dne 25. oktobra 2007 o evropski družbi v zasebni lasti in o štirinajsti direktivi na področju prava družb o prenosu sedeža podjetja ter na sodbe Sodišča v zadevah Daily Mail in General Trust, Centros, Überseering, Inspire Art, SEVIC Systems in Cartesio;

34.

je seznanjen z izrekom sodbe v zadevi Cartesio, in sicer, da je – ob odsotnosti enotne definicije v okviru prava Unije za podjetja, ki lahko uživajo pravico do ustanovitve na podlagi enega samega povezovalnega dejavnika, ki določa nacionalno pravo, ki se uporablja za podjetje – vprašanje, ali se člen 49 PDEU uporablja za podjetje, ki se poskuša zanašati na temeljno svoboščino iz tega člena, predhodna zadeva, ki jo je mogoče v skladu s trenutno zasnovo zakonodaje Unije mogoče rešiti z uporabo veljavne nacionalne zakonodaje; nadalje opaža, da razvoj na področju prava gospodarskih družb, predviden v pogodbi, kot se poskuša uresničiti z zakonodajo in sporazumi, se še ni spopadel z razlikami med zakonodajami različnih držav članic in skladno s tem še ni izkoreninil teh razlik; ugotavlja, da je to dokaz praznine v zakonodaji Unije; ponavlja svoj poziv, da se ta praznina odpravi;

35.

poziva komisijo, naj si po svojih najboljših močeh na Haaški konferenci prizadeva oživiti projekt konvencije o mednarodnih sodbah; meni, da bi lahko Komisija začela s širokimi posvetovanji – pri tem bi Parlament obveščala in ga vključila vanje – o tem, ali naj imajo pravila iz Uredbe (ES) št. 44/2001 (5) vzajemni učinek, da bi se tako druge države, zlasti Združene države Amerike, spodbudile k nadaljevanji pogajanj; meni, da bi bilo prezgodaj in napačno razmišljati o tem, da se pravilom iz te uredbe podeli vzajemni učinek, dokler ne bo dovolj jasno, da poskusi ponovnega začetka pogajanj v Haagu niso bili uspešni ter iz opravljenih posvetovanj in študij ne bo razvidno, da bi imela takšna poteza koristi in prednosti za državljane, podjetja in odvetnike v EU;

36.

poziva komisarja za pravosodje, naj zagotovi, da bo Parlament v prihodnosti tesneje sodeloval pri dejavnostih Komisije in Sveta na Haaški konferenci prek parlamentarnega opazovalca in z rednimi izjavami za pristojni parlamentarni odbor; v zvezi s tem opozarja Komisijo na institucionalne zaveze, ki jih je pred Parlamentom izrazil komisar Frattini septembra 2006, in sicer, da bo Komisija v celoti sodelovala s Parlamentom pri svojem delu s Haaško konferenco;

37.

spodbuja Komisijo, naj v celoti odigra svojo vlogo pri delu Haaške konference; poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe za zagotovitev, da EU ratificira Haaško konvencijo o zaščiti otrok z dne 19. oktobra 1996;

38.

sprejema odločitev, da ustanovi medparlamentarni forum o delu Haaške konference; meni, da ima spodbujanje avtonomije strank v pogodbenih odnosih po vsem svetu – že samo kot vzor – na Haaški konferenci tako resne posledice s stališča izogibanja obveznim določbam, da sta potrebna razprava in razmislek o tem na demokratičnih forumih po vsem svetu;

39.

ugotavlja, da je Komisija ustanovila delovno skupino za arbitražo; opozarja Komisijo, naj ne sprejme nobene zakonodajne pobude na tem področju brez odprtega posvetovanja in ob celoviti vključitvi Evropskega parlamenta; poziva Komisijo, naj zagotovi, da je predstavnik pristojnega parlamentarnega odbora povabljen k sodelovanju pri vseh tovrstnih delovnih skupinah, ter brez odrekanja pravice Komisije do pobude meni, da bi moral imeti Evropski parlament pravico imenovati člana ali člane tovrstnih delovnih skupin, da se zagotovi, da so resnično reprezentativne;

40.

poudarja, da je treba zagotoviti vzajemno priznavanje uradnih dokumentov nacionalnih uprav; pozdravlja prizadevanja komisije, da se državljanom omogoči uresničevanje njihove pravice do prostega gibanja, in odločno podpira načrte, da se omogoči medsebojno priznanje učinkov dokumentov o civilnem statusu; poziva k dodatnim prizadevanjem za zmanjšanje ovir za državljane, ki uresničujejo svojo pravico do prostega gibanja, zlasti kar zadeva dostop do socialnih ugodnosti, do katerih so upravičeni, in njihove pravice, da volijo na občinskih volitvah;

41.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

3.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 99/27

—

ob upoštevanju členov 207 in 218 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2010 o preglednosti in stanju pogajanj o trgovinskem sporazumu proti ponarejanju (ACTA),

—

ob upoštevanju svojega sklepa z dne 20. oktobra 2010 o reviziji okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo,

—

ob upoštevanju razprave na plenarnem zasedanju 20. oktobra 2010 o trgovinskem sporazumu za boj proti ponarejanju (ACTA),

—

ob upoštevanju osnutka trgovinskega sporazuma za boj proti ponarejanju (ACTA) z dne 2. oktobra 2010,

—

ob upoštevanju odločbe Evropskega varuha človekovih pravic o pritožbi št. 90/2009(JD)OV glede dostopa do dokumentov v zvezi s sporazumom ACTA,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003,

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje med Parlamentom, Svetom in Komisijo (2003/C 321/01),

—

ob upoštevanju sporazuma Svetovne trgovinske organizacije o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS),

—

ob upoštevanju členov 115(5) in 110(2) Poslovnika,

A.

ker je boj proti ponarejanju bistven del politične strategije EU za zagotavljanje pravice, enakih konkurenčnih pogojev za vse proizvajalce, ohranjanje zaposlitev državljanov in spoštovanje pravne države,

B.

ker je za učinkovitejši boj proti ponarejanju, ki je svetovni pojav, potrebno mednarodno sodelovanje največjih svetovnih akterjev,

C.

ker kljub številnim poskusom, da bi dosegli mnogostranski pristop, ki je še vedno glavni cilj strategije EU, to še vedno ni uspelo zaradi odpora in nasprotovanja svetovnih akterjev in ker se zato zdi, da je večstranski sporazum najboljši način za obravnavo posebnih vprašanj na mednarodni ravni,

D.

ker sporazum ACTA zadevajo samo ukrepi za uveljavljanje, kot je Komisija večkrat poudarila, in v njem ni določb, ki spreminjajo temeljno zakonodajo o intelektualni lastnini Evropske unije ali drugih pogodbenic sporazuma ACTA, temveč prvič vzpostavlja celostni mednarodni okvir za pomoč udeležencem pri njihovih prizadevanjih za učinkovit boj proti kršenju intelektualnih pravic, zato ne spreminja pravnega reda Unije,

E.

ker sporazum ACTA presega področje uporabe sporazuma TRIPS pri številnih temah, tudi pri določbah za digitalni sektor in na področju uporabe obveznih obmejnih ukrepov, zato lahko lastnikom pravic ponudi boljšo zaščito,

F.

ker se je preglednost pogajanja o sporazumu ACTA po ostrem protestu Parlamenta bistveno izboljšala in je Parlament od kroga pogajanja v Novi Zelandiji dobival popolno poročilo o poteku pogajanj; ker se je seznanil s besedilom, doseženim s pogajanji, en teden po zaključku zadnjega kroga na Japonskem,

G.

ker so iz besedila, doseženega s pogajanji, razvidni pomisleki Parlamenta iz preteklih mesecev, tudi glede vprašanj, kot so spoštovanje temeljnih pravic, zasebnosti in varovanja podatkov, spoštovanje pomembne vloge svobodnega svetovnega spleta, pomen zaščite vloge ponudnikov storitev in potreba po zaščiti dostopa do zdravil (sklicevanje na Deklaracijo iz Dohe o sporazumu TRIPS in javnem zdravju, sprejete 14. novembra 2001 in vključene v preambulo sporazuma),

H.

ker je Komisija večkrat poudarila, da je treba izvajati zaščito geografskih oznak; ker so se pogodbenice sporazuma ACTA dogovorile, da bodo geografske oznake uveljavljale,

I.

ker mora Komisija kot varuh pogodb ohranjati pravni red Skupnosti in da ga ne sme spreminjati, kadar se pogaja o mednarodnih sporazumih, ki vplivajo na zakonodajo EU, ter ker se je Komisija obvezala, da bo Parlament nemudoma in v celoti obveščala na vseh stopnjah pogajanj o mednarodnih sporazumih,

J.

ker je bistveno zagotoviti, da se ukrepi za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine razvijejo na takšen način, da ne bodo ovirali inovacij ali konkurence, ogrožali omejitev v zvezi s pravicami intelektualne lastnine in varstva osebnih podatkov, omejevali prostega pretoka informacij ali po nepotrebnem obremenjevali zakonitega trgovanja,

K.

ker mora biti vsak dogovor, ki ga Evropska unija sklene o sporazumu ACTA, v skladu s pravnim redom Unije, kar zadeva zlasti zakonske obveznosti, ki jih ima EU v zvezi s spoštovanjem zasebnosti in varstvom podatkov, kot določajo Direktiva 95/46/ES, Direktiva 2002/58/ES ter druga sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije,

L.

ker bo moral Parlament zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe decembra 2009 dati privolitev za besedilo sporazuma ACTA, preden sporazum začne veljati v Evropski uniji,

1.

pozdravlja objavo osnutka sporazuma za boj proti ponarejanju 2. oktobra 2010 po pogajanjih v Tokiu in pričakuje, da bo Komisija Parlamentu in javnosti predstavila dokončno besedilo ACTA po sestanku za tehnična pogajanja, ki bo v Sidneyu od 30. novembra do 3. decembra 2010;

2.

ponovno poudarja, da je boj proti ponarejanju prednostna naloga njene notranje in mednarodne politične strategije in da je mednarodno sodelovanje ključno za dosego tega cilja;

3.

se v celoti zaveda, da s pogajanji dosežen sporazum ne bo rešil zapletenega in večdimenzionalnega problema ponarejanja; vendar meni, da je korak v pravo smer;

4.

pozdravlja ponovni izjavi Komisije, da je uveljavljanje določb trgovinskega sporazuma proti ponarejanju, zlasti določb o postopkih uveljavljanja avtorskih pravic v digitalnem okolju, popolnoma v skladu s pravnim redom Unije in da sporazum ne bo uvedel osebnih pregledov ali tako imenovanega postopka treh opominov („three strikes“); poudarja, da se nobena podpisnica sporazuma ACTA, zlasti ne EU, ne more sklicevati na sporazum, če želi uvesti postopek treh opominov ali podobne ukrepe;

5.

pozdravlja trditev iz preambule osnutka posvetovalnega besedila z dne 2. oktobra 2010, da je cilj sporazuma ACTA, da omogoči učinkovita in ustrezna sredstva za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine, pri čemer dopolnjuje sporazum TRIPS in upošteva razlike v posameznih pravnih sistemih in praksah podpisnic sporazuma ACTA; vztraja na načelih iz Deklaracije iz Dohe o sporazumu TRIPS in javnem zdravju, ki jo je STO sprejela 14. novembra 2001 na svoji četrti ministrski konferenci v Dohi (Katar), ki so temelji osnutka posvetovalnega besedila sporazuma ACTA z dne 2. oktobra 2010 in jih zato mora vsako izvajanje sporazuma ACTA upoštevati;

6.

poudarja, da sporazum ACTA ne bo spremenil pravnega reda Unije glede izvajanja pravic intelektualne lastnine, saj je zakonodaja EU že precej naprednejša od sedanjih mednarodnih standardov, in zato predstavlja možnost za izmenjavo najboljših praks in smernic na tem področju;

7.

meni, da je sporazum ACTA orodje za izboljšanje učinkovitosti obstoječih standardov, kar bo zaščitilo izvoz EU in lastnike pravic na svetovnem trgu, na katerem so trenutno deležni sistematičnega kršenja avtorskih pravic, blagovnih znamk, patentov, oblikovanja in geografskih označb;

8.

poudarja, da je za evropska podjetja in za zaposlovanje v EU pomembno, da se geografske označbe varujejo; je seznanjen s prizadevanji Komisije, da bi vključila zaščito geografskih oznak v področje uporabe sporazuma ACTA;

9.

izraža obžalovanje, ker sporazum v svojem členu 1.X ne opredeljuje ponarejanja geografskih označb, kar bi lahko povzročilo zmedo ali vsaj zapletlo naloge upravnih in sodnih organov pri obrazložitvi in izvajanju sporazuma ACTA;

10.

pozdravlja vključitev besede „lahko“ v člen 2.14.3 (Vsaka stranka lahko predpiše kazenske postopke in kazni …);

11.

pozdravlja dejstvo, da so se strani po vztrajanju EU sporazumele, da je lahko kriminalizacija snemanja s kamero neobvezna (člena 2.14.3 in 2.15);

12.

pozdravlja dejstvo, da članstvo v sporazumu ACTA ni ekskluzivno in da se mu lahko pridružijo tudi države v razvoju in države v vzponu, s čimer se bo spodbujala širitev zaščite pravic intelektualne lastnine in okrepil boj proti ponarejanju po vsem svetu; meni, da bi sporazum ACTA v prihodnje lahko dosegel večstransko raven;

13.

poudarja, da morajo vsi sklepi Komisije kot dela odbora za sporazum ACTA soditi v področje uporabe pravnega reda EU in ne morejo enostransko spreminjati vsebine sporazuma; zato meni, da morata Parlament in Svet vse predloge sprememb sprejemati v skladu s členoma 207 in 218 PDEU;

14.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da izvajanje sporazuma ACTA ne bo vplivalo na temeljne pravice in varstvo podatkov, na sedanja prizadevanja EU, da bi poenotila izvedbene ukrepe za pravice intelektualne lastnine, ter na elektronsko poslovanje;

15.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav, ki sodelujejo pri pogajanjih o sporazumu ACTA.

3.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 99/30

—

ob upoštevanju členov 310 do 325 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju predloga splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2011, ki ga je Komisija predložila 27. aprila 2010 (COM(2010)0300) ter pisnih predlogov sprememb št. 1, št. 2 in št. 3, ki jih je Komisija predložila 15. septembra, 11. oktobra in 20. oktobra 2010,

—

ob upoštevanju stališča o predlogu proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2011, ki ga je Svet sprejel 12. avgusta 2010 (12699/2010-C7-0202/2010),

—

ob upoštevanju resolucije Parlamenta z dne 20. oktobra 2010 o stališču Sveta o predlogu splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2011 – vsi oddelki (1),

—

ob upoštevanju predloga Komisije o predlogu uredbe Sveta o večletnem finančnem okviru za obdobje 2007–2013 (COM(2010)0072) in dokumenta Komisije o predlogu Medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim Parlamentom, Svetom in Komisijo o sodelovanju v proračunskih zadevah (COM(2010)0073), ki sta bila predložena 3. marca 2010,

—

ob upoštevanju predloga spremembe proračuna št. 3 k splošnemu proračunu za leto 2010 (COM(2010)0149) z dne 8. aprila 2010 in predloga spremembe proračuna št. 10 k splošnemu proračunu za leto 2010 (COM(2010)0598) z dne 20. oktobra 2010,

—

ob upoštevanju predloga sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi instrumenta prilagodljivosti (COM(2010)0150), ki ga je Komisija predložila 8. aprila 2010,

—

ob upoštevanju stališča Sveta o predlogu spremembe proračuna št. 3/2010, ki ga je Svet določil 13. septembra 2010 (13472/2010 – C7-0263/2010), in resolucije Parlamenta z dne 20. oktobra 2010 o stališču Sveta o predlogu spremembe proračuna Evropske unije št. 3/2010 za proračunsko leto 2010, oddelek III – Komisija (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z 22. septembra 2010 o predlogu uredbe Sveta o večletnem finančnem okviru za obdobje 2007–2013 (3),

—

ob upoštevanju resolucije Parlamenta z dne 29. marca 2007 o prihodnosti lastnih sredstev Evropske unije (4),

—

ob upoštevanju člena 78 Poslovnika,

A.

ker so bile v stališču Sveta o predlogu proračuna odobritve plačil omejene na znesek, ki predstavlja 2,91-odstotno povečanje v primerjavi s proračunom za leto 2010,

B.

ker se je Parlament sporazumel o „strategiji sedmih točk“, namenjeni izvajanju določb Lizbonske pogodbe, in jo podprl s proračunskimi predlogi sprememb, obenem pa je pokazal svojo pripravljenost, da potrdi raven plačil v okviru splošnega sporazuma,

C.

ker se spravni odbor Parlament in Sveta 15. novembra 2010 ni uspel dogovoriti o skupnem besedilu za proračun 2011,

1.

izraža svojo pripravljenost, da omogoči sporazum o proračunu 2011 in z njim povezanih elementih v zelo omejenem časovnem okviru, če bosta Komisija in Svet izpolnila naslednje pogoje:

2.

pozdravlja, da je Komisija sprejela obveznosti v zvezi z evropsko dodano vrednostjo in posledicami Lizbonske pogodbe za proračun EU ter natančnim časovnim okvirom za lastna sredstva;

3.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

3.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 99/31

—

ob upoštevanju členov 2, 3, 6 in 21 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju členov 153, 191, 207 in 218 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju členov 12, 21, 28, 29, 31 in 32 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948 in drugih instrumentov Organizacije združenih narodov na področju človekovih pravic, zlasti sporazumov o državljanskih in političnih pravicah ter ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1966, konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije iz leta 1965, konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979 in konvencije o otrokovih pravicah iz leta 1989, deklaracije Organizacije združenih narodov o pravicah avtohtonega prebivalstva iz leta 2007 in zaključnega dokumenta z vrhunskega srečanja Organizacije združenih narodov o ciljih tisočletja, ki je potekalo od 20. do 22. septembra 2010 v New Yorku,

—

ob upoštevanju Marakeškega sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (WTO), in tudi izjave, sprejete na četrti ministrski konferenci novembra 2001 v Dohi, zlasti njenega odstavka 31,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. septembra 1996 o sporočilu Komisije o vključitvi spoštovanja demokratičnih načel in človekovih pravic v sporazume med Skupnostjo in tretjimi državami (KOM(1995)0216) (1), pa tudi svoje resolucije z dne 14. februarja 2006 o klavzuli o človekovih pravicah in demokraciji v sporazumih Evropske unije (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2001 o odprtosti in demokraciji v mednarodni trgovini (3), s katero poziva WTO k spoštovanju temeljnih socialnih standardov Mednarodne organizacije dela (ILO), Evropsko unijo pa k sprejemu odločitev ILO, vključno z morebitnimi pozivi k uporabi sankcij v primeru resnih kršitev temeljnih socialnih standardov,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. aprila 2002 o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o vlogi Evropske unije pri spodbujanju človekovih pravic in demokratizacije v tretjih državah (KOM(2001)0252) (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Socialna razsežnost globalizacije – prispevek politike EU k razširitvi koristi na vse (KOM(2004)0383),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2005 o socialni razsežnosti globalizacije (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2005 o izkoriščanju otrok v državah v razvoju s posebnim poudarkom na delu otrok (6),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o delu otrok (7) z dne 14. junija 2010,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2006 o pravični trgovini in razvoju (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2007 o globalizirani Evropi – zunanji vidiki konkurenčnosti (9), v odgovor na sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom Globalna Evropa: konkurenca v svetu – Prispevek k strategiji EU za gospodarsko rast in delovna mesta (KOM(2006)0567),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Spodbujanje dostojnega dela za vse – prispevek Unije k izvajanju agende za dostojno delo po svetu (KOM(2006)0249),

—

ob upoštevanju Ministrske deklaracije Ekonomsko-socialnega sveta Organizacije združenih narodov iz leta 2006 o polni zaposlenosti in dostojnem delu, ki priznava, da sta polna in produktivna zaposlitev ter dostojno delo za vse, bistveni element trajnostnega razvoja,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2007 o spodbujanju dostojnega dela za vse (10), ki poziva k vključevanju socialnih standardov za spodbujanje dostojnega dela v trgovinske sporazume Evropske unije, zlasti dvostranske,

—

ob upoštevanju agende za dostojno delo in globalnega pakta o zaposlovanju, ki ju je sprejela ILO s splošnim soglasjem na Mednarodni konferenci dela 19. junija 2009, in deklaracije ILO o socialni pravičnosti za pravičnejšo globalizacijo iz leta 2008,

—

ob upoštevanju Bruseljske konvencije iz leta 1968, kakor je bila konsolidirana z Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000, o pristojnosti in izvrševanju sodb v civilnih in trgovinskih zadevah (11),

—

ob upoštevanju splošnega sistema preferencialov (GSP), ki velja od 1. januarja 2006 in omogoča brezcarinski dostop ali znižanje tarif za vse večje število proizvodov ter vključuje nove spodbude za najbolj ogrožene države s posebnimi trgovinskimi, finančnimi ali razvojnimi potrebami,

—

ob upoštevanju vseh sporazumov med Evropsko unijo in tretjimi državami,

—

ob upoštevanju partnerskega sporazuma med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) in Evropsko unijo, podpisanega 23. junija 2000 v Cotonouju in spremenjenega leta 2005 ter 2010,

—

ob upoštevanju svojih resolucij o sporazumih o gospodarskem partnerstvu z regijami in državami AKP, zlatimi tistih z dne 26. septembra 2002 (12), 23. maja 2007 (13) in 12. decembra 2007 (14),

—

ob upoštevanju mednarodnih konvencij o okolju, kot so Montrealski protokol o substancah, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč (1987), Baselska konvencija o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja (1989), Kartagenski protokol o biološki varnosti (2000) in Kjotski protokol (1997),

—

ob upoštevanju poglavja 13 sporazuma o prosti trgovini, ki je bil podpisan oktobra 2009 med Evropsko unijo in Južno Korejo,

—

ob upoštevanju zaključka pogajanj med Evropsko unijo, Kolumbijo in Perujem o večstranskem trgovinskem sporazumu,

—

ob upoštevanju predstavitve o upoštevanju socialnih in okoljskih standardov v trgovinskih pogajanjih, ki jo je 14. januarja 2010 pripravil Evropski parlament,

—

ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino in mnenj Odbora za zunanje zadeve, Odbora za razvoj, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A7-0312/2010),

A.

ker je povezava med trgovino, človekovimi pravicami ter socialnimi in okoljskimi standardi postala ključna prvina gospodarskih in trgovinskih odnosov in bistveni del pogajanj v okviru prostotrgovinskih sporazumov,

B.

ker izkrivljanje konkurence in tveganje socialnega in okoljskega dumpinga naraščata zlasti na škodo podjetij in delavcev, ki se nahajajo znotraj Evropske unije, saj morajo spoštovati bolj stroge socialne, okoljske in davčne standarde,

C.

ker bi morala EU v svojih odnosih s tretjimi državami sprejeti trgovinsko strategijo, temelječo na vzajemnosti, ki bi morala biti tudi diferencirana glede na raven razvoja njenih partnerjev, tako glede zahtev na socialnem in okoljskem področju kot glede liberalizacije izmenjav, da se ustvarijo pogoji za pravično in pošteno mednarodno konkurenco,

D.

ker so postali dvostranski forumi glavno mesto za uveljavljanje političnih ciljev do take mere, da obeti za vzpostavitev večstranskih pravil na področju trgovine, dela in okolja v sklopu WTO niso preveč obetavni,

E.

ker si je treba vseeno prizadevati za ponovno vzpostavitev ravnotežja med trgovinsko zakonodajo in temeljnimi pravicami ter okrepitev dialoga med osrednjimi mednarodnimi organizacijami, zlasti med ILO in WTO, za večjo usklajenost med mednarodnimi politikami in boljše svetovno upravljanje,

F.

ker so razlogi za vključevanje določb o človekovih pravicah ter socialnih in okoljskih standardov v mednarodne trgovinske sporazume številni, od želje po vzpostavitvi pravične trgovine in enakih pogojev trgovanja do bolj normativnih, kot je zaščititi splošne, ki jih zagovarja Evropska unija, in slediti usklajeni evropski politiki,

G.

opozarja, da Organizacija združenih narodov v svoji deklaraciji o pravici do razvoja iz leta 1986 potrjuje, da je pravica do razvoja neodtujljiva človekova pravica, na podlagi katere imajo vsako človeško bitje in vsi narodi pravico, da sodelujejo, k njemu prispevajo in uživajo v gospodarskem, družbenem, kulturnem in političnem razvoju; zato meni, da je EU zavezana, da ne ogroža te pravice, temveč jo vključi v mednarodne sporazume in obravnava kot smernico evropskih politik;

H.

ker Lizbonska pogodba znova poudarja, da morajo zunanje delovanje Evropske unije, katerega bistveni del je trgovina, voditi ista načela, kot so njeno ustanovitev; ker lahko evropski socialni model, ki združuje trajnostno gospodarsko rast z izboljšanimi delovnimi in življenjskimi pogoji uporabijo tudi drugi partnerji; ker morajo biti trgovinski sporazumi skladni tudi z drugimi obveznostmi in mednarodnimi konvencijami, ki so se jih v skladu z svojimi nacionalnimi zakonodajami obvezale spoštovati države podpisnice,

I.

ob upoštevanju pomena ohranitve stopnje socialnih in okoljskih standardov, ki veljajo znotraj Evropske unije, in njihovega spoštovanja s strani tujih podjetij, ki delujejo na enotnem evropskem trgu,

J.

ker lahko trgovinskim sporazumom vključevanje človekovih pravic ter socialnih in okoljskih standardov doprinese dodano vrednost z omogočanjem večjega vključevanja civilne družbe, okrepljeno podporo politični in socialni stabilnosti ter vzpostavitvijo ugodnega trgovinskega okolja,

K.

ker predstavljata področje trgovine in spoštovanje standardov glede človekovih pravic ter socialnih in okoljskih standardov pomemben vidik pri zagotavljanju miru in blaginje na svetu, ne moreta pa biti rešitev za vse težave med različnimi državami sveta; ker je vendar mogoče mrtvo točko v političnih odnosih obvladati z okrepitvijo trgovinskih odnosov, pri čemer se opredelijo skupni interesi, zlasti na področju varovanja okolja, in tako zgladijo spori,

L.

ker so druge države dale zgled z vključitvijo socialnih standardov v trgovinske sporazume,

M.

ker je splošni sistem preferencialov oblikovan na podlagi dejstva, da države upravičenke spoštujejo načela mednarodnih konvencij o človekovih pravicah in temeljne standarde delovnega prava, ter vključuje posebno shemo dodatnih tarifnih preferencialov za spodbujanje ratifikacije in učinkovitega izvajanja glavnih mednarodnih konvencij o človekovih in delovnopravnih pravicah, okoljski zaščiti in dobrem upravljanju; ker bi lahko nespoštovanje pogojev vodilo k prekinitvi trgovinskega dogovora,

1.

zato poziva, naj se v prihodnji trgovinski strategiji Evropske unije trgovine ne obravnava kot, da je sama sebi namen, ampak kot orodje, ki omogoča spodbujanje evropskih trgovinskih vrednot in interesov, ter kot instrument za pravične izmenjave, ki bo lahko učinkovito posplošil vključitev in izvajanje socialnih in okoljskih standardov z vsemi trgovinskimi partnerji EU; meni, da mora Evropsko unijo pri pogajanjih voditi pozitiven pristop, ki pa bi obenem moral biti pravno zavezujoč; poudarja, da vključevanje določb o trajnostnem razvoju, zlasti v dvostranske sporazume, koristi vsem stranem;

2.

opozarja, da je trgovinska politika instrument za uresničevanje splošnih ciljev Evropske unije in da se v skladu s členom 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije njena trgovinska politika „izvaja v okviru načel in ciljev zunanjega delovanja Unije“, skladno s členom 3 Pogodbe o Evropski uniji, pa mora zlasti prispevati k „trajnostnemu razvoju Zemlje, solidarnosti in medsebojnemu spoštovanju med narodi, prosti in pravični trgovini, odpravi revščine in varstvu človekovih pravic, predvsem pravic otrok, kakor tudi k doslednemu spoštovanju in razvoju mednarodnega prava, zlasti k spoštovanju načel Ustanovne listine Združenih narodov“;

3.

poziva k tesnejšemu večstranskemu sodelovanju med WTO in osrednjimi institucijami Organizacije združenih narodov na področju človekovih pravic; meni, da bi bili za zagotavljanje mednarodnega trgovinskega okvira, ki bi prispeval k spoštovanju človekovih pravic, zlasti koristni stiki z Visokim komisariatom Organizacije združenih narodov za človekove pravice kot tudi posebni postopki; obenem pa meni, da bi lahko izkušnje Visokega komisariata upoštevali pri delu skupin pri WTO in prizivnih organov v primeru ugotovljenih resnih kršitev človekovih pravic;

4.

ocenjuje, da bi utegnil biti reden splošni pregled, ki bi ga izvajal Svet za človekove pravice, koristen instrument za spremljanje spoštovanja določb o človekovih pravicah v mednarodnih trgovinskih sporazumih;

5.

poudarja, da je tesnejše sodelovanje z ILO, ki je organ pristojen za opredeljevanje in pogajanja o mednarodnih standardih dela in spremljanje njihove uporabe v zakonodaji in praksi, in tudi polno sodelovanje ILO v delovanju WTO, bistvenega pomena;

6.

ponovno poudarja, da se lahko cilja vzdrževanja in ohranjevanja odprtega ter nediskriminatorega večstranskega trgovinskega sistema na eni strani in varovanja okolja ter spodbujanje trajnostnega razvoja na drugi, medsebojno dopolnjujeta; poudarja, da v skladu s členom 20 Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini (GATT), države članice lahko sprejmejo trgovinske ukrepe za varovaje okolja, pod pogojem, da se ti ukrepi ne uporabljajo na način, ki bi predstavljal orodje samovoljne ali neupravičene diskriminacije; spodbuja države članice, naj v celoti izkoristijo to določbo;

7.

pozdravlja obstoj odbora WTO za trgovino in okolje, ki bi moral biti pomemben forum za vključevanje in poglabljanje vezi med okoljem in trgovino; upa, da se bosta vloga in delo odbora razvila tako, da bo ta pozitivno obravnaval najbolj pomembne trgovinske in okoljske izzive, s katerimi se sooča mednarodna skupnost;

8.

poudarja, da je treba izboljšati dostop do okolju prijaznih dobrin in tehnologij za doseganje ciljev trajnostnega razvoja in poziva vse strani, ki sodelujejo v pogajanjih, naj okrepijo prizadevanja za hiter zaključek pogajanj o zmanjšanju ali odpravi tarifnih in netarifnih ovir za okoljske dobrine in storitve, da se spodbudijo nove oblike politik zaposlovanja, odprtje delovnih mest, ki izpolnjujejo standarde ILO o dostojnem delu, in možnosti za rast evropske industrije ter malih in srednjih podjetij;

9.

poudarja, da je treba napredovati pri pogajanjih o drugih točkah člena 31 deklaracije iz Dohe o odnosu med sedanjimi pravili WTO in posebnimi trgovinskimi obveznostmi iz večstranskih okoljskih sporazumov, ter spodbujati njihove sekretariate in odbore ILO k tesnejšemu sodelovanju, saj je to bistveno za zagotovitev skladnosti razvoja trgovinskih in okoljskih sistemov;

10.

meni, da bi utegnil biti večstranski sporazum o podnebju najboljši instrument za vključitev negativnih zunanjih okoljskih vplivov CO2, vendar pa je možno, da ga ne bo mogoče doseči v bližnji prihodnosti; zato meni, da mora Evropska unija še naprej za industrijske sektorje, ki beležijo višjo stopnjo emisij CO2, preučevati možnosti za vzpostavitev ustreznih okoljskih orodij, ki bodo dopolnila trgovanje s kvotami CO2 v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami, zlasti mehanizma za vključevanje ogljika, ob spoštovanju pravil WTO, saj bi takšen mehanizem omogočil spopadanje s tveganjem prenašanja emisij CO2 na tretje države;

11.

predlaga, da se lahko po sprejetju in podpisu mednarodnega sporazuma o podnebnih spremembah ustanovi resnična svetovna okoljska organizacija, ki bo izvajala sprejete obveznosti in zagotavljala spoštovanje okoljskih standardov; to prihodnjo organizacijo bi se na primer obvezno obvestilo v primeru okoljskega dumpinga;

12.

odločno podpira prakso vključevanja pravno zavezujočih določb o človekovih pravicah v mednarodne sporazume, katerih podpisnica je Evropska unija, opozarja pa na velike izzive pri spremljanju in izvajanju teh določb; ponovno poudarja, da morajo biti s pomočjo jasnega in natančnega mehanizma za posvetovanja, po vzoru iz člena 96 Sporazuma iz Cotonouja, določbe prav tako vključene v vse trgovinske in sektorske sporazume; zato pozdravlja vključitev takšne klavzule v prostotrgovinske sporazume nove generacije;

13.

poudarja, da je treba pri poglavjih o trajnostnem razvoju v dvostranskih sporazumih uporabljati enak pristop sistematičnega vključevanja;

14.

ugotavlja, da bi lahko v prihodnje pri sklepanju trgovinskih sporazumov upoštevali sedanjo finančno krizo; meni pa, da zaradi uresničevanja drugih ciljev ne smejo biti zanemarjeni socialni in okoljski standardi, zlasti tisti v zvezi z emisijami toplogrednih plinov in ravnanjem z nevarnimi odpadki;

15.

ob upoštevanju zgoraj navedenih ciljev poziva Evropsko komisijo, naj sistematično vključuje v vse sporazume o prosti trgovini, ki jih izpogaja s tretjimi državami, vrsto socialnih in okoljskih standardov, ki vključujejo:

16.

poudarja, da moramo spoštovanje teh standardov razumeti kot istočasno vključevanje njihove ratifikacije, prenosa v nacionalno zakonodajo in njihovega učinkovitega izvajanja na celotnem nacionalnem ozemlju;

17.

zahteva, da se pri vseh prihodnjih trgovinskih sporazumih ohrani prepoved izkoriščanja dela otrok, zlasti pri pridobivanju in obdelavi naravnega kamna, ter uvede enoten evropski sistem certificiranja, ki zagotavlja, da se uvožen naravni kamen in izdelki iz njega dokazano proizvajajo v celotni verigi ustvarjanja vrednosti brez izkoriščanja dela otrok v smislu Konvencije ILO št. 182;

18.

poudarja, da se v okviru prostotrgovinskih sporazumov lahko predvidi pogojna liberalizacija, ki vključuje skrajševaje rokov za dostop na dodatne trge ali odpravo dostopa v primeru spoštovanja okoljskih in socialnih standardov;

19.

poudarja pomen nadaljnjega izvajanja sporazuma z odprtim in vključujočim pristopom v vseh fazah:

20.

poziva, naj trgovinski sporazumi EU učinkovito zagotavljajo najvišjo raven preglednosti, stroge standarde javnega naročanja in pripravo poročil, kjer podjetja v razvitih državah in državah v razvoju poročajo za vsako državo, da se prepreči nezakonit beg kapitala;

21.

poziva Unijo, naj uveljavi pravico dostopa do naravnih virov pri pogajanjih o trgovinskih sporazumih in pravice avtohtonih in domorodnih prebivalcev glede dostopa do osnovnih naravnih virov; poziva Komisijo, naj v pogajanja in mednarodne trgovinske sporazume vključi problematiko nakupa in lastništva zemljišč v tretjih državah, zlasti v najmanj razvitih državah in državah v razvoju;

22.

priznava, da je poglavje o trajnostnemu razvoju v dvostranskih sporazumih, o katerih se trenutno pogaja, zavezujoče, ampak ga je treba okrepiti, če predvideva:

23.

poudarja pomen dodajanja spremljajočih ukrepov k tem sporazumom, vključno z ukrepi tehnične pomoči in programi sodelovanja, ki so namenjeni izboljšanju izvedbene zmogljivosti, zlasti temeljnih konvencij na področju človekovih pravic ter socialnih in okoljskih standardov;

24.

meni, da 27 konvencij, za katere se zahteva ratifikacija in učinkovito izvajanje, da bodo lahko koristile GSP +, predstavlja edinstveno mešanico konvencij o človekovih pravicah, delovnega prava, okoljskih standardov in standardov dobrega upravljanja; poudarja, da je do sedaj GSP + imel pozitiven in viden učinek na ratifikacijo teh konvencij, manj pa na njihovo izvajanje, in zato želi dati večji poudarek spremljevalnim ukrepom za izboljšanje izvedbenih zmožnosti; prav tako meni, da mora Komisija za zagotovitev verodostojnosti GSP+ sistematično izvajati preiskave in v nasprotnem primeru ukiniti preferenciale, če skladni elementi kažejo, da nekatere države ne izvajajo 27 konvencij;

25.

meni, da bi morala v sporazumih Evropske unije s tretjimi državami obstajati tesnejša vez med določbami o človekovih pravicah in GSP +, zlasti glede spremljanja;

26.

poziva Komisijo, da si med postopkom revizije sistema GSP prizadeva, da bo ta koristil predvsem državam, ki to najbolj potrebujejo, in poenostavi pravila o poreklu, da bodo tako države upravičenke pobude „Vse razen orožja“ in režima GSP+ lahko najbolje izkoristile preferenciale, ki so jim bili dodeljeni; zahteva, da se določijo pregledne primerjave, mehanizmi in merila za dodeljevanje in preklic preferencialov v okviru tega sistema; poziva k popolnemu sodelovanju Evropskega parlamenta pri celotnem postopku, zlasti glede predloga Sveta o seznamih držav upravičenk, začetka preiskav ali začasne prekinitve GSP+;

27.

poziva Komisijo, naj hitro vloži predlog uredbe o prepovedi uvoza blaga v EU, ki se proizvaja z uporabo sodobnih oblik suženjstva, prisilnega dela, zlasti posebno ranljivih skupin, s kršenjem temeljnih standardov človekovih pravic;

28.

poziva Komisijo, naj med pogajanji o mednarodnih trgovinskih sporazumih, v skladu z okvirnim sporazumom o odnosih med Evropskim parlamentom in Komisijo, redno in izčrpno poroča Parlamentu o vseh pomembnih tematskih področjih;

29.

poziva Komisijo, naj glede na razširjena pooblastila Evropskega parlamenta, določena z Lizbonsko pogodbo, zagotovi učinkovit pretok informacij ter predstavnikom Parlamenta vedno podeli status opazovalca ter jim s tem omogoči dostop do vseh pomembnih zasedanj in dokumentov;

30.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

3.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 99/39

—

ob upoštevanju letnega poročila o dejavnostih evropskega varuha človekovih pravic za leto 2009,

—

ob upoštevanju tretjega odstavka člena 24 in člena 228 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju členov 41 in 43 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Sklepa 94/262/ESPJ, ES, Euratom Evropskega parlamenta z dne 9. marca 1994 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije varuha človekovih pravic (1),

—

ob upoštevanju okvirnega sporazuma o sodelovanju, ki sta ga Evropski parlament in varuh človekovih pravic sklenila 15. marca 2006 in je začel veljati 1. aprila 2006,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. oktobra 2005 z naslovom „Pooblastilo za sprejetje in posredovanje sporočil evropskemu varuhu človekovih pravic in za nastop javnih uradnikov pred njim“ (SEK(2005)1227),

—

ob upoštevanju Sklepa 2008/587/ES, Euratom Evropskega parlamenta z dne 18. junija 2008, ki spreminja Sklep 94/262/ESPJ, ES, Euratom o predpisih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje nalog varuha človekovih pravic (2),

—

ob upoštevanju revizije izvedbenih določb, ki jo je varuh človekovih pravic opravil, da bi vključevale spremembe pravil, in je začela veljati 1. januarja 2009,

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o dejavnostih evropskega varuha človekovih pravic,

—

ob upoštevanju drugega in tretjega stavka člena 205(2) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za peticije (A7-0275/2010),

A.

ker je bilo letno poročilo o dejavnostih Evropskega varuha človekovih pravic v letu 2009 uradno posredovano predsedniku Evropskega parlamenta dne 19. aprila 2010 in ker je Evropski varuh človekovih pravic Nikiforos Diamanduros predstavil svoje poročilo Odboru za peticije 4. maja 2010 v Bruslju,

B.

ker člen 24 PDEU določa, da se ima vsak državljan Unije „pravico pritožiti pri varuhu človekovih pravic, imenovanem v skladu s členom 228“,

C.

ker ima po členu 41 Listine o temeljnih pravicah „vsakdo … pravico, da institucije in organi Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku“,

D.

ker člen 43 listine določa, da ima vsaka državljanka in vsak državljan Unije ter vsaka fizična ali pravna oseba s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic pravico, da se glede nepravilnosti pri delovanju institucij ali organov Skupnosti obrne na varuha človekovih pravic, razen glede Sodišča in Sodišča prve stopnje v njuni pravosodni funkciji,

E.

ker skupna zunanja in varnostna politika in dejavnosti Evropskega sveta z začetkom veljavnosti PDEU sodijo med pristojnosti varuha človekovih pravic,

F.

ker po členu 228 PDEU Evropski parlament varuha človekovih pravic ne imenuje, temveč ga izvoli „po vsakih volitvah v Evropski parlament za mandatno dobo parlamenta“,

G.

ker delo varuha človekovih pravic prispeva k oblikovanju Unije, v kateri se odločitve sprejemajo „v kar najtesnejši povezavi z državljani“, kot je opredeljeno v členu 1(2) Pogodbe o Evropski uniji,

H.

ker je varuh človekovih pravic leta 2009 zabeležil 3 098 pritožb v primerjavi s 3 406 pritožbami leta 2008, za 727 pritožb (23 %) v primerjavi s 802 pritožbami v letu 2008 pa je bilo ugotovljeno, da so bile v pristojnosti varuha človekovih pravic,

I.

ker je varuh človekovih pravic leta 2009 na osnovi pritožb začel 335 preiskav, 318 preiskav pa je bilo izvedenih in zaključenih. Od slednjih je bilo 331 začetih na podlagi pritožb, sedem pa jih je varuh začel na lastno pobudo,

J.

ker so v 179 primerih, zaključenih leta 2009 (56 % vseh primerov), zadevne institucije sprejele sporazumno rešitev ali zadevo rešile, kar kaže na veliko pripravljenost institucij in organov Evropske unije, da pritožbe, naslovljene na varuha, vidijo kot priložnost za popravo storjenih napak in sodelovanje z njim v korist državljanov,

K.

ker je varuh človekovih pravic leta 2009 ugotovil nepravilnosti v 12 % primerov (37 preiskav) in izrekel kritično oceno v 35 primerih,

L.

ker je bilo leta 2009 izdanih 15 osnutkov priporočil,

M.

ker se obtožbe o nepravilnostih najpogosteje nanašajo na pomanjkanje preglednosti, vključno z zavračanjem posredovanja informacij (36 % preiskav), nepravičnost ali zlorabo pooblastil (14 %), nepotrebne zamude (13 %), kršitve postopka (13 %), malomarnost (6 %), neizpolnjevanje dolžnosti Komisije v njeni vlogi varuha pogodb (6 %), pravne napake (6 %) in diskriminacijo (5 %),

N.

ker se je povprečni čas obravnavanja pritožb skrajšal s 13 mesecev v letu 2008 na 9 mesecev v letu 2009, kar priča o prizadevanjih varuha človekovih pravic za skrajšanje časa preiskav in o duhu sodelovanja med institucijami,

O.

ker ni bilo v letu 2009 za noben primer nepravilnosti napisano posebno poročilo za Evropski parlament,

P.

ker kritične ocene in priporočila varuha človekovih pravic niso pravno zavezujoča, vendar naj bi spodbujala samonadzor institucij in organov Unije, da bi se izognili napakam in neustreznemu delovanju v prihodnje,

Q.

ker se je vloga varuha človekovih pravic od njegove ustanovitve do danes razvila zahvaljujoč njegovi neodvisnosti in demokratičnemu nadzoru, ki ga nad njegovimi dejavnostmi izvajata Parlament in Odbor za peticije,

R.

ker je bistveno, da institucije in organi EU v celoti izkoristijo sredstva, potrebna za izpolnitev svojih obveznosti, zato da dobijo državljani hitre in izčrpne odgovore na svoja vprašanja, pritožbe in peticije,

S.

ker je Parlament z resolucijo dne 6. septembra 2001 (3) sprejel kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki ga je oblikoval varuh človekovih pravic,

T.

ker evropska mreža varuhov človekovih pravic omogoča, da se pritožnike napoti na druge varuhe človekovih pravic ali podobne organe, ki bodo lahko na svoji ravni nudili ustreznejšo pomoč, ter omogoča izmenjavo informacij in dobrih praks,

U.

ker se dejavnosti varuha človekovih pravic in Odbora za peticije dopolnjujejo, s čimer se krepi učinkovitost posameznih nalog,

1.

odobri letno poročilo za leto 2009, ki ga je predložil evropski varuh človekovih pravic;

2.

izpostavlja, da se je z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe okrepila demokratična legitimnost varuha človekovih pravic, saj ga Parlament sedaj izvoli, hkrati pa so bile njegove pristojnosti razširjene na skupno zunanjo in varnostno politiko in na dejavnosti Evropskega sveta;

3.

je zadovoljen, da Listina o človekovih pravicah, ki je odslej pravno zavezujoča, z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe uvršča pravico do dobrega upravljanja med temeljne pravice, ki izhajajo iz državljanstva Unije; zato poziva varuha človekovih pravic, naj bo pri vsakodnevni obravnavi pritožb pozoren na spoštovanje te listine;

4.

ocenjuje, da so preglednost, dostop do informacij in spoštovanje pravice do dobrega upravljanja nujni predpogoji za zaupanje, ki ga imajo državljani v zmogljivosti institucije, ko gre za uveljavljanje njihovih pravic;

5.

meni, da je treba izraz „slabo upravljanje“ še naprej obravnavati širše, tako da bo zajemal ne le kršitve zakonitih predpisov ali splošnih načel evropskega upravnega prava, kakršna so objektivnost, sorazmernost in enakost, nediskriminacija ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč tudi primere, ko institucije ne delujejo dosledno in v dobri veri ali ne upoštevajo upravičenih pričakovanj državljanov, kar velja tudi za institucije, ki so se zavezale, da bodo spoštovale nekatera pravila in standarde, ne da bi jih k temu obvezovale pogodbe ali sekundarna zakonodaja;

6.

čestita varuhu človekovih pravic za jasno in obsežno predstavitev svojih dejavnosti; vendarle predlaga, da naj bo v prihodnjih poročilih v povzetku dejavnosti in vsebinski analizi več poudarka na strukturnih problemih in transverzalnih težnjah;

7.

meni, da je varuh človekovih pravic v obdobju, ki ga zajema poročilo, dejavno in uravnoteženo izvajal svoja pooblastila v zvezi s preučevanjem in obravnavo pritožb ter vodenjem in sklepanjem preiskav, pa tudi glede ohranjanja konstruktivnih odnosov z institucijami in organi Evropske unije ter spodbujanja državljanov, da v odnosu do teh institucij in organov uveljavljajo svoje pravice;

8.

pozdravlja izredno dobre odnose med varuhom človekovih pravic in Odborom za peticije znotraj institucionalnega okvira, ko gre za medsebojno spoštovanje posameznih pristojnosti; spodbuja prakso, da je na vseh sejah Odbora za peticije navzoč predstavnik varuha človekovih pravic, ki jo je varuh že uvedel;

9.

ceni ključen prispevek, ki ga k spoštovanju načela subsidiarnosti prinaša evropska mreža varuhov človekovih pravic, ki ima 94 uradov v 32 državah in katere član je tudi Odbor za peticije; pozdravlja sodelovanje evropskega varuha človekovih pravic z varuhi človekovih pravic in podobnimi organi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni v posameznih državah članicah;

10.

je seznanjen z dejstvom, da je varuh človekovih pravic leta 2009 prejel 3 098 pritožb in da je bilo v tem času zaključenih 318 preiskav;

11.

je zadovoljen z velikim številom postopkov, ki so se zaključili s sporazumnim dogovorom ali jih je rešila zadevna institucija (56 %), kar kaže na konstruktivno sodelovanje med varuhom človekovih pravic ter institucijami in organi Unije; spodbuja varuha človekovih pravic ter institucije in organe Unije, naj si še naprej prizadevajo v tej smeri;

12.

je prav tako zadovoljen s prizadevanji varuha človekovih pravic, da skrajša povprečno trajanje svojih preiskav na devet mesecev; poziva k temu, da vse institucije in organi EU prejmejo proračunska sredstva in osebje, ki ga potrebujejo za hitro obravnavo pritožb in peticij;

13.

je seznanjen z dejstvom, da se več kot tretjina preiskav, ki jih je varuh človekovih pravic začel leta 2009, nanaša na pomanjkanje preglednosti; zato zahteva, da sedanja revizija Uredbe (ES) št. 1049/2001 ne omeji obstoječe pravice le na dostop do informacij in dokumentov, temveč da se k vprašanju pristopi bolj proaktivno;

14.

je zadovoljen z napredkom, ki je bil v letu 2009 dosežen v zvezi z lažjim dostopom varuha človekovih pravic do zaupnih dokumentov Sveta;

15.

je seznanjen s komunikacijsko strategijo in razvojem spletnih strani, ki sta po navedbah varuha človekovih pravic pomagala znižati število nedopustnih pritožb, ter varuha spodbuja, naj si še naprej prizadeva za obveščanje evropskih državljanov o svojih nalogah in mejah svojih pristojnosti ter o njihovih pravicah;

16.

se pridružuje mnenju varuha človekovih pravic, da je poleg zavezujočih pravil, ki jih mora spoštovati uprava, za dobro upravljanje bistven razvoj resnične kulture služenja državljanom; zato varuha poziva, naj sprejme še več pobud za spodbujanje te kulture v institucijah in pri državljanih;

17.

obžaluje število pritožb, povezanih z nepotrebnimi zamudami pri beleženju pritožb, njihovi obravnavi in sprejetju sklepov; predlaga, da bi v okviru revizije finančne uredbe predvideli odškodnine za primere očitnih in daljših zamud;

18.

ugotavlja, da je varuh človekovih pravic uspešno zaključil preiskavo na lastno pobudo v zvezi s predpisi, ki jih Komisija izvaja glede zahtev državljanov za vpogled v dokumente, povezane s postopki za ugotavljanje kršitev; spodbuja krepitev sodelovanja z Odborom za peticije in varuhu predlaga, naj ga redno obvešča o preiskavah, ki jih je začel na lastno pobudo, in o njihovih izidih; poziva Komisijo, naj sprejme bolj odprt in proaktiven pristop v zvezi z informacijami o postopkih za ugotavljanje kršitev;

19.

ocenjuje, da služi kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki ga je oblikoval varuh človekovih pravic in ga je Parlament odobril v svoji resoluciji z dne 6. septembra 2001, kot vodilo in vir za zaposlene v vseh institucijah in organih Unije; je zadovoljen, da je kodeks odobril Evropski ekonomsko-socialni odbor; prav tako je zadovoljen, da je bil z Evropsko investicijsko banko podpisan memorandum o soglasju v zvezi z obravnavo pritožb; poziva varuha človekovih pravic, naj predvidi revizijo kodeksa na podlagi izkušenj zadnjih desetih let in naj na teh temeljih skrbi za spodbujanje in izmenjavo dobrih praks;

20.

obžaluje, da evropski varuh človekovih pravic nima pregleda nad pritožbami v zvezi z nepravilnostmi držav članic pri izvajanju prava Evropske unije, ki jih prejmejo nacionalni varuhi človekovih pravic; evropskemu varuhu človekovih pravic predlaga, naj se pritožbe združijo, da bi lahko bolje reševali probleme;

21.

poziva varuha človekovih pravic, naj nacionalne varuhe človekovih pravic spodbuja k rednemu sodelovanju z nacionalnimi parlamenti, po vzoru sodelovanja med evropskim varuhom človekovih pravic in Parlamentom;

22.

poziva Evropsko komisijo k oblikovanju zakona o evropski upravi, ki bi veljal za vse organe, institucije in agencije Unije;

23.

opozarja varuha človekovih pravic na nov postopek urada EPSO za izbor osebja in predlaga, naj se spremlja njegovo izvajanje ter opravi analiza;

24.

podpira zamisel o vzpostavitvi skupnega intranetnega portala za vse člane evropske mreže varuhov človekovih pravic, da bi zagotovili redno objavljanje rezultatov;

25.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in poročilo Odbora za peticije posreduje Svetu, Komisiji, evropskemu varuhu človekovih pravic, vladam in parlamentom držav članic ter njihovim varuhom človekovih pravic oziroma podobnim pristojnim organom.

3.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 99/43

—

ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega varuha človekovih pravic Evropskemu parlamentu, ki je bilo predloženo 24. februarja 2010,

—

ob upoštevanju drugega pododstavka člena 228(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (nekdanji člen 195 PES),

—

ob upoštevanju členov 41(1), 42 in 43 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije,

—

ob upoštevanju Sklepa 94/262/ESPJ, ES, Euratom Evropskega parlamenta z dne 9. marca 1994 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije varuha človekovih pravic (1), kakor je bil nazadnje spremenjen s Sklepom 2008/587/ES Evropskega parlamenta z dne 18. junija 2008 (2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Evropskemu varuhu človekovih pravic o odnosih s pritožnikom v zvezi s kršitvami zakonodaje Skupnosti (3),

—

ob upoštevanju prvega stavka člena 205(2) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za peticije (A7-0293/2010),

A.

ker je Evropski varuh človekovih pravic v skladu s členom 228 Pogodbe o delovanju Evropske unije pooblaščen za sprejemanje pritožb državljanov Unije glede primerov nepravilnosti pri dejavnostih institucij ali organov Unije,

B.

ker so pritožbe državljanov EU pomemben vir informacij o morebitnih kršitvah zakonodaje EU,

C.

ker ima v skladu s členom 41 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije „[V]sakdo […] pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku“,

D.

ker je 1. marca 2007 nevladna organizacija, ki deluje na področju varstva okolja, zaprosila Komisijo za dostop do informacij in dokumentov v posesti generalnega direktorata za podjetništvo in industrijo ter nekdanjega podpredsednika komisije, pristojnega za podjetništvo in industrijo, ki zadevajo srečanja med Komisijo in predstavniki proizvajalcev avtomobilov, na katerih se je razpravljalo o vprašanju pristopa Komisije do izpustov ogljikovega dioksida osebnih vozil,

E.

ker je Komisija dovolila dostop do 15 od 18 pisem, ki so bila poslana tedanjemu komisarju Günterju Verheugenu, zavrnila pa je dostop do treh pisem, ki jih je poslal nemški proizvajalec avtomobilov Porsche, z utemeljitvijo, da bi njihovo razkritje oslabilo varstvo poslovnih interesov družbe,

F.

ker člen 1(a) Uredbe (ES) št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije določa, da je namen te uredbe zagotoviti čim širši dostop do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (4), in ker je treba v skladu z uveljavljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije strogo razlagati vsako odstopanje od tega načela,

G.

ker je komisija pritožniku zavrnila dostop do ustreznih pisem podjetja Porsche AG na podlagi prvega odstavka člena 4(2) Uredbe (ES) št. 1049/2001, ki določa, da „[I]nstitucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo […] poslovnih interesov fizičnih in pravnih oseb, vključno z intelektualno lastnino …“,

H.

ker je podjetje Porsche AG omenjena pisma poslalo v kontekstu posvetovanja Komisije s ključnimi zainteresiranimi stranmi glede revizije strategije Komisije za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida iz osebnih avtomobilov, ker je bilo zato verjetno, da tri pisma vsebujejo informacije o poslovnih odnosih podjetja Porsche AG, in ker bi jih Komisija zato lahko obravnavala, kot da sodijo v področje uporabe izjeme, določene v prvem odstavku člena 4(2) Uredbe (ES) št. 1049/2001,

I.

ker so službe varuha človekovih pravic pregledale tri pisma podjetja Porsche AG, pa tudi izmenjavo elektronske pošte med Komisijo in tem podjetjem, v kateri je Komisija Porsche obvestila, da ne namerava razkriti teh treh pisem, in ker je varuh človekovih pravic na podlagi pregleda sklenil, da je Komisija neutemeljeno zavrnila popoln dostop do pisem podjetja Porsche AG na podlagi prvega odstavka člena 4(2) in delni dostop na podlagi člena 4(6) Uredbe (ES) št. 1049/2001 (5), in ker je bil to primer nepravilnosti,

J.

ker je 27. oktobra 2008 varuh človekovih pravic pripravil osnutek priporočila za Komisijo, v katerem je opredelil podrobnosti svoje analize dejstev in pravne analize ter v njem navedel, da bi morala Komisija dovoliti dostop do treh pisem, ki jih je podjetje Porsche AG poslalo nekdanjemu podpredsedniku Komisije Günterju Verheugenu, v celoti ali razmisliti o njihovem delnem razkritju,

K.

ker je varuh človekovih pravic na podlagi člena 195 PES (sedanji člen 228 PDEU) zaprosil Komisijo, naj v roku treh mesecev, torej do 31. januarja 2009, poda podrobno mnenje,

L.

ker Komisija v trimesečnem roku, določenem v členu 228 PDEU, ni podala mnenja, temveč je šestkrat zahtevala podaljšanje roka za predložitev svojega podrobnega poročila v odgovor na osnutek priporočila varuha človekovih pravic, in ker je julija in potem ponovno septembra 2009 varuh človekovih pravic obvestil sekretariat Komisije o svoji nameri, da Parlamentu predloži posebno poročilo, če ne prejme odgovora na osnutek priporočila,

M.

ker je nova Komisija, ko je nastopila mandat, dovolila dostop do pisem, vendar je do tega prišlo več kot 15 mesecev po tem, ko je bil izdan osnutek priporočila, namesto v treh mesecih, kot je določeno v statutu varuha človekovih pravic in v členu 228 PDEU,

N.

ker je Komisija, s tem ko je pri preiskavi varuha človekovih pravic v zadevi 676/2008/RT odlagala svoj odgovor na osnutek priporočila za 15 mesecev, kršila svojo obveznost, da z njim sodeluje lojalno in v dobri veri, in ker to ne škodi le medinstitucionalnemu dialogu, temveč tudi javni podobi EU,

O.

ker je varuh človekovih pravic ugotovil zamude Komisije v še eni zadevi, ki vključuje dostop do dokumentov (355/2007(TN)FOR), v kateri bi morala Komisija predložiti svoje podrobno mnenje v odgovor na osnutek priporočila varuha človekovih pravic do 31. oktobra 2009, vendar do danes tega še ni storila,

P.

ker je Komisija odgovorila na pritožbe v prvotnem roku le v štirih od 22 primerov, ki jih je obravnaval varuh človekovih pravic v letu 2009 in so vključevali dostop do dokumentov; ker je v 14 od teh 22 primerov svoj odgovor predložila več kot 30 dni prepozno, v šestih primerih pa je svoj odgovor predložila vsaj 80 dni prepozno,

Q.

ker je naloga Evropskega parlamenta kot edinega izvoljenega organa EU varovanje in zaščita neodvisnosti Evropskega varuha človekovih pravic pri izvajanju njegovih obveznosti v zvezi z državljani EU in spremljanje izvajanja njegovih priporočil,

1.

podpira kritične pripombe Evropskega varuha človekovih pravic in njegovo priporočilo Komisiji v povezavi s pritožbo 676/2008/RT;

2.

priznava, da pretirane zamude pri odgovorih varuhu človekovih pravic v tej zadevi predstavljajo kršenje dolžnosti lojalnega sodelovanja Komisije, kot je predvideno v pogodbi;

3.

je zelo zaskrbljen zaradi splošne prakse Komisije, da zavlačuje in ovira v povezavi s preiskavami varuha človekovih pravic v zadevah, ki vključujejo dostop do dokumentov;

4.

opozarja, da mora Komisija v povezavi s posvetovanjem, ki je določeno v členu 4(4) Uredbe (ES) št. 1049/2001, določiti rok, v katerem mora avtor dokumenta tretje stranke odgovoriti, ter poudarja, da bi morala Komisija to pristojnost izvajati na način, ki bi ji omogočal spoštovanje lastnih rokov (6);

5.

opozarja na ustrezno sodno prakso, ki zadeva načelo lojalnega sodelovanja (člen 4(3) PEU), v skladu s katerim so institucije Unije dolžne sodelovati v dobri veri pri svojih medsebojnih odnosih, ter ugotavlja, da je ta obveznost jasno določena v novem členu 13(2) PEU;

6.

meni, da nekooperativen odnos Komisije v tej in drugih zadevah grozi, da bo izničil zaupanje državljanov v Komisijo in spodkopal zmožnost Evropskega varuha človekovih pravic in Evropskega parlamenta, da ustrezno in uspešno nadzirata Komisijo, ter da je takšen odnos sam po sebi v nasprotju z načelom vladavine prava, na katerem je utemeljena EU;

7.

zahteva, naj se Komisija v odnosu do Evropskega parlamenta zaveže, da bo v prihodnosti izpolnjevala svojo dolžnost lojalnega sodelovanja z Evropskim varuhom človekovih pravic;

8.

meni, da utegne Parlament v primeru, če Komisija ne poda takšne zaveze in/ali vztraja pri svoji nekooperativni praksi v odnosu do varuha človekovih pravic, sankcionirati Komisijo ter da lahko te sankcije vključujejo prerazporeditev dela proračuna Komisije za upravne odhodke v rezervo;

9.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Evropskemu varuhu človekovih pravic.

3.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 99/46

—

ob upoštevanju poročila Komisije o oceni pilotnega projekta EU (KOM(2010)0070),

—

ob upoštevanju 25. letnega poročila Komisije o spremljanju uporabe prava Skupnosti (2007) (KOM(2008)0777),

—

ob upoštevanju delovnih dokumentov služb Komisije (SEK(2009)1683, SEK(2009)1684, SEK(2009)1685 in SEK(2010)0182),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. septembra 2007 z naslovom „Evropa rezultatov - uporaba prava skupnosti“ (KOM(2007)0502),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. marca 2002 o odnosih s pritožnikom v zvezi s kršitvami prava Skupnosti (KOM(2002)0141),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. februarja 2008 o 23. letnem poročilu Komisije o nadzoru uporabe prava Skupnosti (2005) (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2008 o vlogi nacionalnih sodnikov v evropskem sodnem sistemu (2),

—

ob upoštevanju člena 119(1) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenj Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov in Odbora za peticije (A7-0291/2010),

1.

obžaluje, da Komisija ni odgovorila na vprašanja, ki jih je postavil Parlament v dosedanjih resolucijah, zlasti v omenjeni resoluciji z dne 21. februarja 2008; ugotavlja, da ni bilo izboljšav glede preglednosti, še zlasti v zvezi s pilotnim projektom EU in vprašanjem človeških virov;

2.

ugotavlja, da poskuša Komisija prek pilotnega projekta EU okrepiti zaveze, sodelovanje in partnerstvo z državami članicami (3) in v tesnem sodelovanju z nacionalnimi upravami preučuje, kako izvajati zakonodajo Evropske unije; meni, da ta pobuda ustreza novi potrebi, ki je nastala s sprejetjem Lizbonske pogodbe, in sicer po sodelovanju med vsemi institucijami Evropske unije v korist dobro delujoče Unije, ki v središče postavlja državljana; poudarja dolžnost Komisije iz člena 17 Pogodbe o Evropski uniji, da „skrbi za uporabo Pogodb in ukrepov, ki jih institucije sprejmejo na njuni podlagi“;

3.

ugotavlja, da se po eni strani zdi, kot da imajo državljani poglavitno vlogo pri zagotavljanju spoštovanja zakonodaje EU v praksi (4), po drugi strani pa so v pilotnem projektu EU še v večji meri izključeni iz nadaljnjih postopkov; meni, da to ni v skladu s slovesnimi izjavami iz pogodb, da se „odločitve sprejemajo čim bolj javno in v kar najtesnejši povezavi z državljani“ (člen 1 PEU), da institucije Unije „pri svojem delu kar najbolj upoštevajo načelo javnosti delovanja“ (člen 15 PDEU) in da „Unija pri vseh svojih dejavnostih upošteva načelo enakosti svojih državljanov, ki so deležni enake obravnave s strani njenih institucij“ (člen 9 PEU);

4.

ugotavlja, da je Komisije za uspešno delovanje pilotnega projekta v praksi vzpostavila „zaupno podatkovno bazo“ (5), ki služi za komuniciranje med službami Komisije in organi držav članic; poziva Komisijo, naj Parlamentu omogoči pravi dostop do te podatkovne baze, da bo lahko opravljal svojo funkcijo nadzora nad tem, kako Komisija opravlja svojo funkcijo varuhinje Pogodb;

5.

poudarja, da je dejavna vloga državljanov Evropske unije jasno navedena v Pogodbi o Evropski uniji, zlasti v zvezi z evropsko državljansko pobudo; meni, da je možnost, ki državljanom omogoča oblikovanje zakonodajnega programa, neposredno povezana tudi z njihovo sedanjo bistveno vlogo pri zagotavljanju pravilne uporabe in spoštovanja zakonodaje Evropske unije ter preglednosti in gotovosti postopkov;

6.

ugotavlja, da je v povzetku Komisije o spremljanju uporabe prava Skupnosti večji poudarek namenjen prenosu kot pa dejanski uporabi; poziva Komisijo, naj ustrezno prizna vlogo, ki jo imajo pri spremljanju uporabe prava Skupnosti peticije; te so pogosto prvi kazalnik, da države članice, razen pri prenosu, zaostajajo pri izvajanju pravnih ukrepov;

7.

je mnenja, da letna poročila Komisije o spremljanju uporabe prava Evropske unije v sedanji obliki državljanom in drugim institucijam ne nudijo zadostnih informacij o resničnem stanju uporabe zakonodaje EU, saj Komisija navaja le uradne postopke, ki so bili sproženi proti državam članicam, ki zakonodaje EU niso prenesle v nacionalne pravne sisteme; meni, da bi bilo za državljane in Parlament zelo koristno, če bi bili obveščeni o tem, kdaj Komisija sproži postopek zaradi nepravilnega ali slabega prenosa zakonodaje EU in kakšne so podrobnosti kršitev;

8.

želi zagotoviti, da bi Komisija še naprej zagotavljala podrobne podatke o vseh vrstah kršitev in da bi bili vsi ti podatki neovirano dostopni Parlamentu, da bi ta lahko opravljal svojo funkcijo nadzora nad tem, kako Komisija opravlja vlogo varuhinje Pogodb; poudarja, da bi moralo biti primerjanje in razvrščanje teh podatkov v skladu s prejšnjimi letnimi poročili, da bi Parlamentu pomagali pri pripravi smiselnih ocen napredka Komisije, ne glede na to, ali je kršitev obravnavana prek pilotnega projekta EU ali s prvotnim postopkom za ugotavljanje kršitev;

9.

ugotavlja, da zamude pri pravilni uporabi, prenosu in izvrševanju zakonodaje Evropske unije neposredno vplivajo na vsakdanje življenje državljanov in uživanje njihovih pravic, kar vodi v pravno negotovost in državljanom preprečuje, da bi v polni meri uživali koristi notranjega trga; opozarja na visoke stroške zaradi neupoštevanja in neuporabe zakonodaje EU ter posledično pomanjkanje zaupanja v evropske institucije;

10.

obžaluje dejstvo, da nekatere države članice podcenjujejo pomen ustrezne in pravočasne uporabe prava Evropske unije; poziva jih, naj prenosu in uporabi namenijo primerno pozornost, da bi se izognili zamudam;

11.

poziva Komisijo, naj oblikuje postopkovna pravila v obliki uredbe v skladu z novo pravno podlago iz člena 298 PDEU, ki določa različne vidike postopkov zaradi kršitev, med njimi obvestila, roke, pravico do zaslišanja, dolžnost obrazložitve itd., da bi tako zaščitili pravice državljanov in preglednost; opozarja Komisijo, da predstavlja njeno sporočilo iz leta 2002 pomembno oporno točko pri oblikovanju omenjenih postopkovnih pravil;

12.

opozarja, da je Odbor za pravne zadeve pred nedavnim ustanovil delovno skupino za upravno pravo EU, da bi preučila, ali je mogoča kodifikacija upravnega prava EU in kaj bi takšen projekt vključeval v praksi; meni, da bi bilo treba zaključke te delovne skupine upoštevati pri razpravah o evropskem upravnem zakoniku;

13.

opominja, da je Odbor za pravne zadevne nedavno soglasno sprejel pismo v podporo zahtevam vlagatelja peticije za uvedbo standardnega administrativnega postopka za nadzorovanje in izvajanje zakonodaje EU, ki bi upošteval diskrecijsko pravico Komisije, da odloči, kdaj in proti komu začne postopek zaradi kršitev, vendar bi to pravico omejeval z ustrezno upravno prakso (6);

14.

opozarja, da ima Komisija kot varuhinja Pogodb glavno vlogo pri zagotavljanju tega, da države članice pravilno in pravočasno izvajajo zakonodajo Evropske unije; spodbuja Komisijo, naj uporabi vse pristojnosti, ki so ji dodeljene s Pogodbami, zlasti nove določbe člena 260 PDEU v zvezi z neizpolnjevanjem obveznosti o obvestilu glede ukrepov o prenosu direktiv;

15.

opozarja na resolucijo Parlamenta z dne 9. februarja 2010 o revidiranem okvirnem sporazumu med Parlamentom in Komisijo (7), v katerem Parlament Komisijo poziva, naj mu da „na voljo povzetek informacij o vseh postopkih za ugotavljanje kršitev, sproženih na podlagi uradnega opomina, na zahtevo Parlamenta tudi za posamezne primere“ (8);

16.

meni, da bi državljani EU od Komisije morali pričakovati enako raven preglednosti, ne glede na to, ali vložijo uradno pritožbo ali uveljavljajo pravico do peticije v skladu s Pogodbo; zato zahteva, da je Odbor za peticije podrobno obveščen o tem, na kateri stopnji so postopki za ugotavljanje kršitev, za katere so bile vložene peticije v teku; nadalje poziva Komisijo, naj v prid Odbora za peticije in splošne javnosti pojasni postopke za obravnavo poizvedb in pritožb;

17.

podpira ukrepe, ki jih je Komisija načrtovala za leto 2009 in kasneje, da bi se zagotovilo, da države članice spoštujejo evropsko zakonodajo, in zahteva možnost sodelovanja pri postopkih za ugotavljanje kršitev v primerih, kjer peticije še niso zaključene, kot v primeru Kampanije, ki zadeva zakonodajo o odpadkih, in v primeru Španije, ki zadeva zakonodajo o upravljanju z vodami;

18.

poziva Komisijo, naj Parlamentu posreduje ustrezne podatke za izvedbo analize o dodani vrednosti, ki jo pilotni projekt EU prinaša obstoječemu procesu obravnave primerov kršitev, da bi utemeljili razširitev projekta; meni, da bi morali ti podatki na primer Parlamentu omogočati, da preveri, ali obdobje desetih tednov, ki ga imajo države članice na voljo za razrešitev konkretnega primera, še dodatno zavlačuje postopek za ugotavljanje kršitev, ki je že tako zelo dolgotrajen in časovno neomejen;

19.

s posebnim zanimanjem ugotavlja, da se je Komisija zavezala sistematičnemu ocenjevanju odgovorov na pritožbo, ki jih podajo države članice; poziva Komisijo, naj takšno oceno poda zelo natančno in po takojšnji preučitvi zadeve; poziva k pojasnitvi vloge pritožnika v procesu ocenjevanja;

20.

poziva Komisijo, naj nameni zadostna sredstva za to, da bo lahko popolnoma nadzorovala uporabo prava EU, sama sprožila postopke in oblikovala prednostne naloge za okrepljeno in bolj sistematično delovanje; poziva Komisijo, naj Parlamentu, kot je to že večkrat zahteval, zagotovi jasne in izčrpne podatke o sredstvih, ki so v različnih generalnih direktoratih namenjena za obravnavo primerov kršitev, in o sredstvih, namenjenih pilotnemu projektu EU; opominja Komisijo, da se je Parlament zavezal k temu, da jo bo podpiral pri povišanju proračunskih sredstev za povečanje virov;

21.

poziva Komisijo, naj za učinkovitejšo uporabo prava Evropske unije preuči nove mehanizme, kot je postopek medsebojnega ocenjevanja, ki je predviden v direktivi o storitvah;

22.

pozdravlja razvoj portala „vse na enem mestu“ za državljane, ki iščejo nasvete ali pomoč ali pa se želijo pritožiti prek možnosti na spletni strani „Vaša Evropa“ (9); s tem, da je bila na seznam instrumentov, ki državljanom omogočajo sodelovanje, dodana široko oglaševana državljanska pobuda (člen 11(4) PEU), se je eksponentno povečala potreba po pojasnjevanju in smernicah; Evropski parlament želi sodelovati pri razvoju te spletne strani, da bi zagotovil skladnost z lastnimi načrti za zagotavljanje boljših smernic za državljane;

23.

opominja na obljubo Sveta, da bo države članice spodbujal k oblikovanju in objavi razpredelnic, ki bodo prikazovale ujemanje med direktivami in nacionalnimi ukrepi za prenos zakonodaje; poudarja, da imajo takšne razpredelnice bistveno vlogo pri tem, da bo lahko Komisija učinkovito spremljala uporabo ukrepov v vseh državah članicah;

24.

poziva k okrepitvi vloge Parlamenta na področju uporabe, izvrševanja in nadzorovanja predpisov o enotnem trgu; podpira zamisel o letnem forumu o enotnem trgu;

25.

poudarja pomen, ki ga imata za učinkovitejšo rabo instrumentov nadzora in primerjalnih analiz – ti so pomemben posredni disciplinski mehanizem – pregled notranjega trga in pregled stanja potrošniških trgov; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo ustreza finančna sredstva in človeške vire za nadaljnji razvoj pregleda stanja potrošniških trgov;

26.

ugotavlja, da imajo nacionalna sodišča bistveno vlogo pri uporabi prava EU in v celoti podpira prizadevanja EU, da okrepi in uskladi usposabljanje za nacionalne sodnike, pravosodne delavce, uradnike in javne uslužbence v nacionalnih upravah;

27.

meni, da bi morala Komisija ob začetku postopka za ugotavljanje kršitev proti državi članici izdati tudi sporočilo o tem, da lahko prizadeti državljani zadevne države članice pred nacionalnimi sodišči ugovarjajo dejanju, s katerim je bila kršena zakonodaja EU;

28.

opozarja na svojo resolucijo z dne 17. junija 2010 o izobraževanju pravosodnih organov v civilnih in trgovskih zadevah; meni, da je zelo pomembno okrepiti izobraževanje pravosodnih organov, tudi z vidika akcijskega načrta za izvajanje stockholmskega programa;

29.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Sodišču Evropske unije, Evropskemu varuhu človekovih pravic in parlamentom držav članic.

3.4.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 99/50

—

ob upoštevanju člena 14 in člena 106(2) Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju Protokola št. 29, priloženega PEU, o sistemu javne radiotelevizije v državah članicah,

—

ob upoštevanju člena 11(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. septembra 1996 o vlogi javne televizije v multimedijski družbi (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. septembra 2008 o koncentraciji in pluralizmu medijev v Evropski uniji (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2008 o medijski pismenosti v digitalnem okolju (4),

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije o uporabi pravil o državni pomoči za storitve javne radiotelevizije z dne 2. julija 2009 (5),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o medijskem pluralizmu v državah članicah Evropske unije (SEC(2007)0032),

—

ob upoštevanju Priporočila št. R (96)10 Odbora ministrov Sveta Evrope državam članicam z dne 11. septembra 1996 o zajamčeni neodvisnosti javne radiotelevizije,

—

ob upoštevanju resolucije Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali na zasedanju Sveta 25. januarja 1999, o javni radioteleviziji (6),

—

ob upoštevanju Priporočila št. CM/Rec(2007)2 Odbora ministrov Sveta Evrope državam članicam z dne 31. januarja 2007 o medijskem pluralizmu in raznolikosti medijskih vsebin,

—

ob upoštevanju Priporočila št. CM/Rec(2007)3 Odbora ministrov Sveta Evrope državam članicam z dne 31. januarja 2007 o nalogah javnih medijev v informacijski družbi,

—

ob upoštevanju Priporočila št. 1878 (2009) parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 25. junija 2009 o financiranju javne radiotelevizije,

—

ob upoštevanju izjave Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 27. septembra 2006 o zajamčeni neodvisnosti javne radiotelevizije v državah članicah,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje (A7-0286/2010),

A.

ker so demokratična evropska družba, soudeležba državljanov v javni razpravi in dostop do informacij v digitalnem svetu odvisni od živahnega in konkurenčnega sektorja avdiovizualnih in tiskanih medijev,

B.

ker je radiotelevizija med najpomembnejšimi viri informacij, ki so na voljo državljanom v državah članicah EU, in je kot taka pomemben dejavnik pri oblikovanju vrednot in mnenj ljudi,

C.

ker imajo javne in zasebne radiotelevizije pomembno vlogo pri evropski avdiovizualni produkciji, kulturni raznolikosti in identiteti, informacijah, pluralizmu, socialni koheziji, pospeševanju temeljnih svoboščin in delovanju demokracije,

D.

ker imajo javne radiotelevizijske ustanove vodilno vlogo pri spodbujanju in izkoriščanju tehnološkega napredka za posredovanje svojih vsebin javnosti z novimi mediji in distribucijskimi tehnikami,

E.

ker je avdiovizualna krajina EU edinstvena in jo označuje tako imenovani dvojni sistem, ki temelji na pravem ravnotežju med javnimi in komercialnimi radiotelevizijskimi ustanovami,

F.

ker je učinkovit dvojni sistem s pravim ravnotežjem med javnimi in zasebnimi radiotelevizijami ustanovami v skupnem interesu,

G.

ker soobstoj javnih in komercialnih radiotelevizijskih ustanov zagotavlja raznolik nabor brezplačno dostopnih programov, ki koristi vsem državljanom EU in prispeva k medijskemu pluralizmu, kulturni in jezikovni raznolikosti, uredniški konkurenci (v smislu kakovosti in raznolikosti vsebin) pa tudi k svobodi izražanja,

H.

ker ima dvojni sistem za EU posebej pomembno vlogo, saj prispeva k pripravi in širjenju vsebin EU,

I.

ker so spremembe avdiovizualne krajine v zadnjih letih z razvojem digitalnih tehnologij, lastniškimi plačljivimi platformami in novimi spletnimi medijskimi ponudniki vplivale na tradicionalni dvojni sistem radiotelevizije in na uredniško konkurenco (v smislu kakovosti in raznolikosti vsebin), zaradi česar morajo zato javne in zasebne radiotelevizijske ustanove diverzificirati svoje dejavnosti in razmisliti o novih distribucijskih platformah,

J.

ker širjenje novih tehnologij spreminja način, kako evropski državljani dostopajo do medijev in informacij,

K.

ker v spletnem okolju ni več mogoče ohraniti tradicionalnih meja v medijskem sektorju, saj tradicionalni mediji ne morejo preživeti, ne da bi se v skladu s cilji digitalne agende EU razširili na nove platforme (kot so storitve SMS, spletne strani in aplikacije za pametne telefone)

L.

ker so časopisi in revije bistvene sestavine pluralistične in raznolike evropske medijske krajine in bi to morali biti še naprej,

M.

ker postajajo ponudniki telekomunikacijskih in internetnih storitev, pa tudi spletni iskalniki, v novem medijskem okolju vse pomembnejši,

N.

ker je v digitalni dobi, ki jo označuje večja izbira potrošnikov, a tudi nevarnost razdrobljenosti občinstva, vse večja koncentracija medijev, vzpon vertikalno integriranih medijskih podjetij, prehod na plačljive storitve in kodiranje, javna radiotelevizija pomaga in bi morala pomagati pri ohranjanju javne sfere z zagotavljanjem visokokakovostnih, družbeno koristnih programov in objektivnih informacij,

O.

ker javna radiotelevizija v nekaterih državah članicah še ni dovolj ukoreninjena v družbi in nima na razpolago zadostnih sredstev,

P.

ker imajo javne radiotelevizijske ustanove v nekaterih državah članicah velike težave, ki ogrožajo njihovo politično neodvisnost, sposobnost za preživetje in celo njihovo finančno osnovi ter neposredno ogrožajo sam obstoj dvojnega sistema,

Q.

ker se je komercialna televizija nedavno spopadala z ekonomskimi težavami zaradi recesije v oglaševanju,

R.

ker so v skladu z načeli Amsterdamskega protokola izključno države članice pristojne za določitev nalog javnih služb in morajo poskrbeti za financiranje svojih javnih radiotelevizij,

S.

ker javni mediji potrebujejo dovolj javnih sredstev, udeležbo v ustreznih novih tehnologijah in platformah ter stabilno in predvidljivo regulativno okolje, da bi lahko izpolnili svojo nalogo s ponudbo kulturnih in informativnih vsebin na visoki ravni ter bi tako jasno razvijali medijsko pismenost v javno korist,

T.

ker je javno radiotelevizijo mogoče izboljšati z izmenjavo izkušenj in dobre prakse med državami članicami,

U.

ker bi morali biti spoštovanje evropskih standardov v zvezi s svobodo izražanja, medijski pluralizem ter neodvisnost, naloge in financiranje javnih medijev prednostne naloge vseh držav članic,

V.

ker EU trenutno ne premore primernih instrumentov, s katerimi bi spremljala in se odzivala na ogrožanje javnih medijev in dvojnega sistema v državah članicah ali določenih regijah EU,

1.

ponovno potrjuje, da je zavezan dvojnemu sistemu radiotelevizije, v katerem imajo zasebni in javni mediji vsak svojo vlogo, neodvisno od političnih in gospodarskih pritiskov, ter poziva, da mora biti dostop do radiotelevizije na najvišji ravni zagotovljen ne glede na plačilne zmožnosti potrošnikov in uporabnikov;

2.

poudarja zlasti, da ima resnično uravnotežen evropski dvojni sistem bistveno vlogo pri pospeševanju demokracije, socialne kohezije, vključevanja in svobode izražanja s poudarkom na ohranjanju in pospeševanju medijskega pluralizma, medijske pismenosti, kulturne in jezikovne raznolikosti in spoštovanja evropskih standardov glede svobode tiska;

3.

ugotavlja, da soobstoj javnih in zasebnih medijev močno prispeva k inovacijam in diverzifikaciji ponudbe vsebin ter pozitivno vpliva na kakovost;

4.

ponovno poudarja, da je treba ohraniti močno in živahno neodvisno javno radiotelevizijo in jo prilagajati zahtevam digitalne dobe, ter poziva k sprejetju konkretnih ukrepov za uresničitev tega cilja;

5.

v zvezi s tem poudarja, da ima javna radiotelevizija v digitalni dobi posebno nalogo izobraževanja javne sfere z omogočanjem univerzalnega dostopa do visokokakovostne medijskih vsebin, ki so v javnem interesu, prek vseh zadevnih platform;

6.

poziva države članice, naj predvidijo zadostna sredstva, da bi javnim radiotelevizijskim ustanovam omogočile, da izkoristijo nove digitalne tehnologije uporabijo in širši javnosti zagotovijo ugodnosti, ki jih nudijo sodobne avdiovizualne storitve;

7.

v zvezi s tem poziva javne radiotelevizijske ustanove, naj se organizirajo tako, da bodo na spletu ponudile privlačne in kakovostne vsebine, da bi nagovorile mlade, ki do medijev dostopajo skoraj izključno prek interneta;

8.

poziva države članice, naj se bojujejo proti digitalnemu razkoraku – na primer med mestom in podeželjem – in naj zagotovijo, da se s prehodom vseh posameznikov iz vseh regij na digitalni sistem zagotovi enak dostop do javne radiotelevizije;

9.

poziva države članice, naj preučijo, ali bi bilo potrošnikom mogoče olajšati prehod z analogne na digitalno televizijo;

10.

poziva države članice, naj opredelijo naloge javnih radiotelevizijskih ustanov, da bodo lahko ohranile svojo raznolikost, tako da se bodo ne glede na komercialne pomisleke ali politični vpliv zavzemale za izvirno avdiovizualno produkcijo ter kakovostne programe in novinarstvo, saj je ravno to njihov prepoznavni znak; opozarja, da bi bilo treba te naloge kolikor mogoče natančno opredeliti, a upoštevati programsko avtonomijo radiotelevizijskih ustanov;

11.

ponovno opozarja, da morajo imeti javne radiotelevizijske ustanove v skladu z načelom tehnološke nevtralnosti v okviru nalog, ki so jim dodeljene, možnost, da svoje storitve, vključno z novimi storitvami, ponujajo na vseh platformah;

12.

poudarja, da nekatere države članice nimajo pravnih določb glede dejavnosti javne radiotelevizije na internetu in da bi to lahko vplivalo na sposobnost tega sektorja za širitev na nove platforme;

13.

ponovno poudarja, da imajo platforme prizemne radiodifuzije, ki temeljijo na odprtih in interoperabilnih standardih, osrednjo vlogo v dvojnem sistemu radiotelevizije in so idealne za zagotavljanje brezplačnih in lahko dostopnih avdiovizualnih medijskih storitev uporabnikom, saj lahko te bolje obvladujejo razdrobljenost lokalnih trgov in tako ustrezajo kulturnim in družbenim pričakovanjem na lokalni ravni;

14.

priznava sporočilo Komisije o radioteleviziji iz julija 2009, ki upošteva pravico javnih radiotelevizij, da so dejavne na vseh pomembnih distribucijskih platformah in ponovno poudarja, da so države članice pristojne za opredelitev nalog, financiranja in organizacije javnih radiotelevizij, hkrati pa upoštevajo odgovornost Komisije za preverjanje očitnih napak, ter poziva države članice, naj ohranijo ravnotežje med ponujenimi digitalnimi medijskimi storitvami, zagotovijo pošteno konkurenco med javno radiotelevizijo in zasebnimi mediji in tako ohranijo živahno medijsko krajino v spletnem okolju;

15.

pozdravlja priznavanje načela tehnološke nevtralnosti in potrebe po spoštovanju uredniške neodvisnosti javnih radiotelevizijskih ustanov, pri čemer je treba ustrezno upoštevati, da te potrebujejo stalno in zanesljivo financiranje;

16.

kljub temu opozarja na ogromne stroške (obstoječih) predhodnih testov in poudarja, da podpira sorazmerne ocene;

17.

opozarja na pomen priporočil in izjav Sveta Evrope, o katerih so se dogovorile vse države članice EU in ki določajo evropske standarde za svobodo izražanja, svobodo tiska, medijski pluralizem ter neodvisnost, organizacijo, naloge in financiranje javnih medijev, zlasti v informacijski družbi in s tem zagotavljajo verodostojnost javne radiotelevizije;

18.

opozarja države članice, da so se zavezale tem evropskim standardom, in priporoča, da zagotovijo primerno, sorazmerno in stalno financiranje javnih medijev, da bi ti lahko izpolnili svoje naloge, zagotovili politično in ekonomsko neodvisnost ter prispevali k vključujoči informacijski družbi in družbi znanja z reprezentativnimi, visokokakovostnimi in vsem dostopnimi mediji;

19.

poziva Komisijo, naj spodbuja države članice k izmenjavi dobre prakse na različnih ravneh (nacionalni medijski organi, zainteresirane strani, upravljavci javnih radiotelevizijskih ustanov, neodvisni regulatorji ter predstavniki gledalcev in potrošnikov);

20.

poziva države članice, naj okrepijo sodelovanje med nacionalnimi medijskimi regulatorji v okviru evropske platforme nadzornih organov in povečajo izmenjavo izkušenj in dobre prakse glede njihovih nacionalnih sistemov radiotelevizije;

21.

opozarja države članice, da bi morali biti člani upravnih odborov javnih radiotelevizijskih ustanov imenovani na podlagi svojih sposobnosti in poznavanja medijskega sektorja;

22.

poziva Komisijo in države članice, naj Evropski avdiovizualni observatorij pooblastijo in mu namenijo potrebna sredstva, da zbira podatke in izvaja raziskave o tem, kako so države članice uveljavile te standarde, da bi preučili, ali je bil s standardi dosežen želen učinek, in poziva, da bi države članice morale odgovarjati za neizpolnjevanje teh obveznosti;

23.

poziva Komisijo, naj dvojnemu sistemu, kot delu pravnega reda EU, nameni več pozornosti v okviru pristopnih pogajanj, in vztraja, da je treba spremljati napredek, ki ga države kandidatke pri tem dosegajo;

24.

poleg tega poziva države članice, naj ustrezno obravnavajo vprašanje prešibkega financiranja javnih radiotelevizijskih ustanov; zlasti glede na posebno nalogo javnih medijev, ki morajo biti dostopni kar največjemu številu gledalcev in poslušalcev prek vseh novih medijskih platform;

25.

ugotavlja, da je treba v vseh državah članicah zagotoviti pregledno lastništvo zasebnih radiotelevizijskih ustanov, in poziva Komisijo, naj spremlja in podpira napredek v tej smeri;

26.

poziva države članice, naj prenehajo s političnim poseganjem v vsebino storitev, ki jih zagotavljajo javne radiotelevizijske ustanove;

27.

pozdravlja sklepe neodvisne študije, izvedene na zahtevo Komisije, o določitvi kazalnikov za merjenje pluralizma medijev EU;

28.

spodbuja uporabo instrumenta za spremljanje medijskega pluralizma, ki je učinkovito orodje za ugotavljanje ogroženosti medijskega pluralizma;

29.

opozarja na finančne instrumente Evropske investicijske banke, javne radiotelevizijske ustanove, ki imajo finančne težave, pa spodbuja, naj pri njej zaprosijo za ugodna posojila za prenovo svoje infrastrukture, zlasti v zvezi z digitalizacijo in inovacijami;

30.

spodbuja različne zainteresirane strani, naj s tesnejšim sodelovanjem zaščitijo dvojni sistem, predvsem pa spodbuja javne in zasebne radiotelevizijske ustanove, naj sodelujejo med seboj in z izdajatelji pri izmenjavi vsebin in inovativnih projektih ter poiščejo načine sodelovanja;

31.

poziva Komisijo, naj sproži pobudo, ki bi združila različne medijske akterje, da bi pripomogli k določitvi morebitnih področij za sodelovanje, omogočili lažjo izmenjavo dobre prakse ter obravnavali zadevna vprašanja;

32.

v zvezi s tem opozarja, da imajo občinske radiotelevizijske ustanove, zlasti v majhnih občinah, težave pri dolgoročnem financiranju (na primer z oglaševanjem) in da bi na tem področju lahko uporabili nove možnosti, ki jih omogoča digitalizacija, za vzpostavitev občinske radiotelevizije na regionalni ravni, ki bi pokrivala široko območje;

33.

spodbuja Komisijo, naj avtorsko pravico prilagodi novi digitalni dobi, da bodo radiotelevizijske ustanove ohranile široko ponudbo kakovostnih evropskih vsebin, in preuči specifične načine, kako omogočiti lažjo ponovno uporabo arhivskih vsebin in vzpostaviti razširjene skupne sisteme za podeljevanje licenc in enostavne sisteme za pridobitev pravic na enem mestu;

34.

z zanimanjem pričakuje poročilo o izvajanju določb direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki se nanašajo na čas oddajanja, dodeljen evropskim programom, saj nekatere države članice v zvezi s tem niso sprejele ukrepov;

35.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo zbiralniki vsebin v skladu z veljavnim zakonodajnim okvirom, in naj preuči, kako bi lahko iskalniki in ponudniki internetnih storitev prispevali k financiranju ustvarjanja vsebin;

36.

poudarja, da je vzgoja za medije pomembna za odgovorno uporabo storitev, ki jih zagotavljajo zbiralniki vsebin;