23.2.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 54/1

1.

je prepričan, da je sedanji ključni izziv Evropske unije vzpostaviti zaupanje državljanov, da je zmožna zagotoviti finančno stabilnost in oživljanje gospodarske rasti ter poleg tega dati prednost demokratično legitimnim političnim odločitvam v zvezi z negativnimi učinki finančnih trgov;

2.

je naklonjen okrepitvi evropskega povezovanja v gospodarskem upravljanju pod pogojem, da bo ta okrepitev demokratično legitimna in da bo potekala v okviru institucij Evropske unije. Priznava pa, da Evropski svet 9. decembra 2011 zaradi potrebnega soglasja ni mogel uporabiti metode Skupnosti za nov fiskalni pakt in močnejše usklajevanje gospodarskih politik, kljub pripravljenosti 26 držav članic od 27, da bi ohranile metodo Skupnosti; tako je preostal samo še medvladni pristop z vsemi njegovimi pravnimi in političnimi posledicami. Obžaluje, da je zaenkrat obveljal pretirano ozek pristop k projektu, po katerem naj bi v medvladno pogodbo vključili le proračunsko disciplino. Po mnenju Odbora je morebitna reforma Lizbonske pogodbe mogoča v okviru konvencije po zgledu Konvencije o prihodnosti Evrope (2002–2003), kar bi zagotovilo polno vključenost evropskih institucij, tudi Odbora regij;

3.

je zadovoljen, da Komisija v težkih gospodarskih, proračunskih in institucionalnih razmerah odločno zagovarja metodo Skupnosti; z vidika Odbora regij kot politične skupščine lokalnih in regionalnih oblasti EU je to edina možnost za zagotovitev demokratične legitimnosti Unije, uresničevanja vrednot solidarnosti in kohezije ter spoštovanja načel upravljanja na več ravneh, subsidiarnosti in sorazmernosti. Potrjuje svojo namero, da to sinergijo vrednot vnese v revidirani sporazum o sodelovanju med Komisijo in Odborom regij, o katerem trenutno potekajo pogajanja;

4.

z veseljem pričakuje skorajšnji pristop Hrvaške in potrjuje svojo željo, da bi lahko od januarja 2012 naprej sprejel hrvaške opazovalce, ki bi se lahko udeležili njegovega dela.

5.

opozarja, da je proračun Unije ne glede na svoj razmeroma omejen obseg pomemben za reševanje izzivov, opredeljenih in potrjenih v Lizbonski pogodbi in strategiji Evropa 2020. Poudarja posebnosti proračuna in njegovo dodano vrednost v primerjavi z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi proračuni, saj gre za proračun, ki je vedno uravnotežen, kar pomeni, da se niti en euro ne porabi za povračilo dolgov, in ki je v glavnem namenjen naložbam (94,5 %) na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Poudarja – zlasti v času krize – ključni pomen učinka vzvoda proračuna EU za strategijo za oživitev evropskega gospodarstva ter financiranje strukturnih naložb, usmerjenih v lokalne in regionalne oblasti;

6.

poudarja, da mora OR redno izražati svoja politična stališča o prihodnjih ukrepih EU za poglobitev javnofinančnega in gospodarskega povezovanja ter o sinergijah med lokalnimi, podnacionalnimi in nacionalnimi proračuni ter proračunom EU; OR mora zaščititi pravne pristojnosti regionalnih in lokalnih oblasti glede finančne avtonomije in se odzvati na vsak ukrep, ki bi lahko vplival na zmožnost regionalnih in lokalnih oblasti za najem posojila po sprejemljivih cenah;

7.

poziva obe veji proračunskega organa, naj se pred koncem leta 2012 sporazumeta o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 ter o reformi sistema lastnih virov Evropske unije v skladu z obveznostjo iz člena 311 Pogodbe o delovanju Evropske unije, da odpravita načelo "pravičnega povračila" in pustita dovolj časa za dokončanje pogodb o partnerstvu in operativnih programov, ki bodo sledili sprejetju zakonodajnih ukrepov, povezanih z večletnim finančnim okvirom;

8.

pozdravlja predlog Evropske komisije o pilotni fazi pobude za projektne obveznice.

9.

meni, da lahko kohezijska politika kot vodilna politika Unije prispeva k okoljsko in socialno uravnoteženemu in trajnostnemu gospodarskemu razvoju celotne Unije, zato obžaluje zmanjšanje proračuna, namenjenega tej politiki, v predlogu večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020, še posebej v času gospodarske, finančne in socialne krize ter ob upoštevanju ambicioznih ciljev strategije Evropa 2020;

10.

pozdravlja oblikovanje kohezijske politike za vse regije Unije in poenostavljeno strukturo dveh ciljev in treh kategorij regij, ki je bila predstavljena v zakonodajnem svežnju z dne 6. oktobra 2011; vendar ponovno izraža željo, da se uvedejo še druga merila razen BDP na prebivalca, zlasti za izvajanje in ocenjevanje programov, saj BDP ne odraža dovolj dobro ravni gospodarskega razvoja, socialne kohezije, okoljske trajnosti in teritorialnih razlik;

11.

pozdravlja predloge Evropske komisije, in sicer (1) uvedbo skupnega strateškega okvira za boljše usklajevanje politik Unije in sinergije med njimi ter (2) uvedbo pogodbe o partnerstvu med Komisijo in posameznimi državami članicami; izraža zadovoljstvo, da se lokalne in regionalne oblasti neposredno vključijo v snovanje te politike;

12.

priznava pomembno vlogo, ki jo lahko ima kohezijska politika pri uresničevanju strategije Evropa 2020, vendar opozarja, da je njen osnovni namen, opredeljen v Pogodbi, zmanjšati gospodarsko, socialno in teritorialno neravnovesje, zato se zavzema za večjo prilagodljivost pri izbiri tematskih ciljev in koncentraciji sredstev, pri čemer je treba upoštevati resnično pomembna načela upravljanja na več ravneh ter partnerstvo z lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

13.

soglaša s predlogi iz zakonodajnega svežnja glede krepitve mestne razsežnosti, lokalnih razvojnih ukrepov in celostnih teritorialnih naložb ter poziva, da se akcijski načrti za mobilnost v mestih izvajajo s finančno pomočjo Evropske unije. Hkrati opozarja, da je pri načrtovanju programov kohezijske politike nujno ustrezno upoštevati razsežnost razvoja podeželja in vzpostaviti pravo povezavo s skupno kmetijsko politiko;

14.

priznava načelo, da se s pomočjo sistema pogojenosti zagotovi boljša učinkovitost javnih izdatkov, povezanih s kohezijsko politiko, pri tem pa svari pred preveliko zapletenostjo njenega izvajanja; podpira zamisel predhodne pogojenosti, če bo seznam pogojev skrajšan; sprejema načelo naknadne pogojenosti, če bodo lokalne in regionalne oblasti neposredno vključene v uporabljene kazalnike uspešnosti; zavrača pa predloge glede makroekonomske pogojenosti, ki temelji na Paktu za stabilnost in rast, in ima precejšnje pomisleke glede rezerve za uspešnost;

15.

podpira okrepitev cilja teritorialnega sodelovanja z dodelitvijo večjih finančnih sredstev, da bo lahko preseglo izmenjavo dobrih praks med evropskimi ozemlji;

16.

izraža zadovoljstvo, da predlog revizije Uredbe (ES) št. 1082/2006 o ustanovitvi evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS) vsebuje številne predloge Odbora regij, in sicer glede udeležbe gospodarskih akterjev in civilne družbe v EZTS ter lajšanja dostopa do tega instrumenta oblastem iz tretjih držav. Opozarja na čezmejni potencial EZTS v vseh politikah EU, zato namerava nadaljevati delo za spodbujanje tega instrumenta, še posebej prek njegove platforme, in bo še naprej zagotavljal vodenje registra EZTS;

17.

meni, da bi moral imeti "instrument za povezovanje Evrope", ki mu je dodeljenih 50 milijard EUR, pozitivni učinek in znaten učinek vzvoda za krepitev ekonomske, socialne in teritorialne kohezije Unije ter za pridobivanje drugih naložb zlasti s pomočjo projektnih obveznic, toda ta mehanizem bi moral biti skladen z upravljanjem in proračunskimi sredstvi kohezijske politike; v vsakem primeru meni, da je ključno zagotoviti usklajenost in združljivost s projekti, ki se financirajo iz strukturnih skladov, ter lokalne in regionalne oblasti vključiti v izbor projektov;

18.

bo pripravil podrobno mnenje o novem zakonodajnem okviru za vseevropsko prometno omrežje (TEN-T), ki zadeva vse akterje politike TEN-T in ne le države članice, in ki lahko znatno zmanjša pravne ovire pri izvajanju evropskega prometnega sistema;

19.

se zavzema za internalizacijo stroškov na področju skupnosti, dostopnosti in okolja s pomočjo poenotene obdavčitve vseh načinov prevoza, tako da bi prihodke od obdavčitve namenili uvedbi celovitega, učinkovitega in trajnostnega prometnega sistema; poleg tega podpira spodbujanje novih finančnih instrumentov, zlasti evropskih projektnih obveznic; meni, da bi lahko tudi povečana uporaba javno-zasebnih partnerstev pripomogla k zagotavljanju sredstev za nove prometne infrastrukturne projekte;

20.

poudarja, da Evropska komisija potrebuje celovito strategijo za seznanjanje o vplivu in koristih kohezijske politike na terenu in opozarja na vlogo, ki jo lahko imajo pri tem lokalne in regionalne oblasti, ter ponuja svojo podporo v zvezi s tem.

21.

vztraja, da bi strategija Evropa 2020 morala dobiti popolno teritorialno razsežnost;

22.

obžaluje, da se je v večini primerov pri pripravi nacionalnih programov reform v okviru strategije Evropa 2020 zapravila priložnost za izvajanje strategije v partnerstvu med vsemi ravnmi upravljanja. V letnih pregledih rasti Evropske komisije za leti 2012 in 2013 bi bilo treba opozoriti, da bi morale države članice v svojih poročilih o napredku obravnavati upravljanje na več ravneh in partnerstvo. Poročati bi morale o tem, v kakšnem obsegu in kako so bili vsi partnerji, vključno z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, vključeni v izvajanje strategije Evropa 2020. Po potrebi bi bilo treba za izboljšanje poistovetenja s strategijo podati specifična priporočila. Če tudi v prihodnosti ne bo dovolj partnerskega sodelovanja med ravnjo EU, nacionalno, regionalno in lokalno ravnjo ter državljani, bo ogrožena verodostojnost strategije Evropa 2020;

23.

ponovno poziva, naj vse države članice sprejmejo njegov predlog o teritorialnih paktih, da se zagotovita izvajanje nacionalnih programov reform na podlagi partnerstev in skupna priprava partnerskih pogodb; vztraja, da je treba načelo partnerstva, ki ga je predlagala Komisija, uresničiti tako, da se sporazum med vsemi javnimi oblastmi, ki so pravno pristojne za dodeljevanje sredstev EU, določi kot predpogoj za odobritev pogodb o partnerstvu ter da se spodbuja možnost teritorialnih paktov;

24.

meni, da bi bilo treba okrepiti spremljanje vodilnih pobud in nadzorovati njihovo ciljno usmerjenost. Potrebna so trajna prizadevanja za seznanjanje zainteresiranih strani na terenu z ukrepi vseh vodilnih pobud. Rezultati nedavne ankete OR Strategija Evropa 2020: kaj se dogaja na terenu? kažejo, da so vodilne pobude toliko pomembnejše za ukrepe na lokalni in regionalni ravni, kolikor je dobro poznavanje vodilnih pobud med lokalnimi in regionalnimi oblastmi. Poleg tega to obstoječim lokalnim in regionalnim pobudam omogoča umestitev v kontekst širših evropskih ciljev, kar krepi občutek poistovetenja in usklajeno ukrepanje.

25.

meni, da je sedanji proračun EU za raziskave nezadosten, zato pozdravlja znatno podporo raziskavam in inovativnosti, ki je predlagana v večletnem finančnem okviru (s 53 milijard EUR na 80 milijard EUR). To bo Unijo približalo cilju strategije Evropa 2020, tj. vložiti 3 % BDP Evropske unije v raziskave in inovacije v skladu z oblikovanjem "Unije inovacij". Poudarja, da je treba bolje preplesti nacionalne programe in evropski okvirni program za raziskave;

26.

podpira oblikovanje skupnega strateškega okvira "Obzorje 2020" za raziskave in inovativnost, saj lahko poenostavi in združi različne programe financiranja na tem področju, kot sta sedmi okvirni program za raziskave (FP7) in program za konkurenčnost in inovacije (CIP). Poudarja pa, da bi moral biti skupni strateški okvir za raziskave in inovacije dobro usklajen in skladen s skupnim strateškim okvirom, predlaganim za strukturne sklade. V zvezi s tem pozdravlja sistem Regional Innovation Scoreboard, ki je v skladu z njegovim priporočilom, (1) da se razmisli o pripravi in objavi sistema inovacijskih kazalnikov na regionalni ravni, ki bo lokalnim in regionalnim oblastem, akademski skupnosti (univerzam, visokim šolam in raziskovalnim inštitutom) in podjetjem omogočil ocenjevanje in spremljanje uspešnosti regionalnih inovacijskih dejavnosti;

27.

podpira razširitev in povečano dodeljevanje sredstev v okviru programa Izobraževanje Evropa po letu 2013 za izobraževalne projekte, ki spodbujajo mobilnost. Meni, da je izobraževanje, ki spodbuja samostojno mišljenje, ustvarjalnost in inovativnost, glavni dejavnik rasti in konkurenčnosti v prihodnosti. Odbor regij tudi priznava širšo vlogo izobraževanja, in sicer razvoj osebe v celoti in njene socialne razsežnosti, ter zagotavljanje enakih možnosti in dostopa do izobraževanja, usposabljanja in mobilnosti. Zadovoljen je, da je Evropska komisija upoštevala njegov poziv k vključitvi športa v celostni program za izobraževanje, usposabljanje, mlade in šport;

28.

močno pozdravlja načrte Komisije za povezovanje nacionalnih raziskovalnih sistemov in zagotavljanje odprte konkurence na področju raziskav in glavnih položajev na univerzi;

29.

podpira nadaljnje ukrepe za sprostitev potenciala e-trgovanja, e-uprave in splošnega napredka, ki ga omogoča IKT, pri čemer je treba varovati pravice državljanov do zanesljivih informacij, varnosti in zasebnosti. OR priznava izjemen vpliv digitalne agende na energetsko učinkovitost, interoperabilne javne službe in financiranje širokopasovnih omrežij po vsej Evropski uniji. V zvezi s tem pozdravlja dodelitev proračunskih sredstev v višini 9,2 milijarde EUR za digitalna omrežja v okviru "instrumenta za povezovanje Evrope" in s tem povezanih "smernic za vseevropska telekomunikacijska omrežja";

30.

opozarja na cilj, zastavljen v vodilni pobudi Evropski program za digitalne tehnologije, (2) po katerem naj bi do leta 2013 vsi Evropejci imeli osnovni širokopasovni dostop. Meni, da bi bilo ta cilj treba dopolniti s pristopom, ki temelji na opredelitvi pravic državljanov na tem področju in tudi posebnih obveznostih javne službe;

31.

podpira osredotočenost prihodnjega programa Ustvarjalna Evropa po letu 2013 na doseganje ciljev strategije Evropa 2020. Program mora s povezovanjem kulture in medijev pripomoči k lažji distribuciji kulturnih izdelkov, ustvariti enotni spletni trg za avdiovizualna dela in pomagati sprostiti potencial za ustvarjanje novih delovnih mest v kulturnem in ustvarjalnem sektorju, hkrati pa ohranjati in razvijati kulturne dobrine Evrope.

32.

odobrava, da se namerava Komisija osredotočiti na stabilnost in rast ter v delovni program vključiti tudi več pomembnih pobud glede socialnih vprašanj;

33.

ponavlja poziv Evropski komisiji iz svojega nedavnega mnenja o pripravi evropske agende za socialna stanovanja (CdR 71/2011), naj čim prej vzpostavi okvir EU, ki bi omogočal dostopna in ustrezna stanovanja za vse; opozarja, da bi bil ta okvir popolnoma v skladu s cilji strategije Evropa 2020 za odpravo revščine in boljše zdravje med prebivalstvom EU; poziva tudi, naj se takšen politični okvir uskladi z energetsko politiko EU in naj energetska prenova stanovanj kot bistvena prvina socialne kohezije ostane upravičena do sredstev v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj;

34.

sprašuje po spremljanju pobude za dajanje priložnosti mladim, ki jo je predsednik Evropske komisije napovedal v govoru o stanju v Uniji;

35.

se zavezuje, da bo prispeval k svežnju Evropske komisije o socialnem podjetništvu, ki je znatnega pomena za lokalne in regionalne oblasti kot delodajalce, ponudnike storitev in stranke;

36.

bo prispeval k priporočilom Evropske komisije o revščini otrok, ki so v skladu s cilji strategije Evropa 2020, torej zmanjšanjem brezposelnosti, socialne izključenosti in revščine;

37.

je zadovoljen, da je Svet za kmetijstvo in ribištvo na seji 14. novembra 2011 našel prehodno rešitev za ohranitev programa pomoči v hrani najbolj ogroženim osebam do leta 2013, obžaluje pa, ker ni bil dosežen sporazum o nadaljevanju tega programa po letu 2013. Če bo pristojnost za program pomoči v hrani najbolj ogroženim osebam prenesena s skupne kmetijske politike na Evropski socialni sklad, bi bilo treba po mnenju OR temu ustrezno nujno prenesti tudi sredstva v proračunski strukturi;

38.

bo aktivno prispeval k pripravi večletnih programov za obdobje 2014–2020 za zdravstvo in potrošniško politiko ter k programu e-zdravstvo;

39.

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti pomembno vlogo pri izkoriščanju potenciala športa kot elementa socialnega vključevanja in zdravega življenja.

40.

se zavezuje, da bo aktivno prispeval k pripravam EU na konferenco Združenih narodov o trajnostnem razvoju (svetovni vrh Rio+20), ki bo junija 2012, ter aktivno sodeloval v njej in pri spremljanju dela po njej; v tem okviru poziva k pripravi časovnega načrta za ekološko lokalno gospodarstvo na vrhu v Riu in k pregledu organov upravljanja Združenih narodov, da bi bile lokalne in regionalne oblasti v celoti priznane kot ključne partnerice v prehodu k trajnostnemu razvoju;

41.

vnovič opozarja na svoj poziv Evropski komisiji, da v letu 2012 čim prej pripravi predlog za 7. okoljski akcijski program, ki ima jasne cilje in časovne razporede ter poudarja mehanizme, ki lahko podpirajo lokalne in regionalne oblasti pri izvajanju okoljske zakonodaje EU, vključno z morebitno razširitvijo Konvencije županov na širši dnevni red učinkovitosti virov, s posebnim poudarkom na trajnostnemu upravljanju voda in odpadkov;

42.

z zanimanjem pričakuje oceno prihodnjega energetskega načrta za leto 2050 in potrjuje svojo zavezanost spodbujanju trajnostnih energetskih rešitev na lokalni ravni, da bi spodbujali prehod na nizkoogljično energetsko gospodarstvo; namerava obravnavati potrebo po bolj uravnoteženih energetskih politikah in programih podpore;

43.

poziva Evropsko komisijo, naj pri izvajanju strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 upošteva sklep 10. konference pogodbenic Konvencije ZN o biotski raznovrstnosti o akcijskem načrtu za biotsko raznovrstnost, namenjenem za podnacionalne ravni upravljanja, mesta in druge lokalne oblasti (2011–2020);

44.

poudarja prizadevanja EU za sklenitev svetovnega, pravno zavezujočega sporazuma v okviru Združenih narodov in pozdravlja napredek v Durbanu kot pomemben korak v pravi smeri; poziva k temu, da mednarodna razprava o podnebnih spremembah po Durbanu še naprej temelji na dosežkih konference v Cancúnu, ki je priznala bistveno vlogo podnacionalnih ravni upravljanja, ter da se priznajo in bolj dejavno podprejo pomembni ukrepi v zvezi s prilagajanjem in blažitvijo podnebnih sprememb na lokalni in regionalni ravni, vključno z dolgoročnimi prizadevanji za vzpostavitev "zelenega" gospodarstva z nizkimi emisijami CO2;

45.

poziva k vključitvi prednostnih nalog okoljske politike in ukrepov na področju podnebnih sprememb v druga področja politike, da bi dosegli čim večje sinergije med njimi;

46.

pozdravlja prizadevanja, da se v večletnem finančnem okviru EU po letu 2013 delež odhodkov, povezanih s podnebjem, poveča na vsaj 20 %. Vnovič opozarja, da je pozval proračunski organ EU, naj zagotovi večjo usmeritev proračuna in večletnega finančnega okvira EU v izkoriščanje celotnega potenciala lokalnih in regionalnih prizadevanj na področju blaženja podnebnih sprememb ter povečanje podpore za srednjeročne in dolgoročne naložbe v lokalne in regionalne projekte varčevanja z energijo in energetske učinkovitosti, zlasti v okviru Konvencije županov;

47.

v zvezi s tem opozarja tudi na svoj poziv, v skladu s katerim naj novi instrument LIFE še naprej podpira lokalne in regionalne oblasti kot ključne upravičence ter jim služi kot katalizator za povečanje uporabe sredstev EU za izvajanje ambicioznih projektov varovanja okolja;

48.

pozdravlja napovedani pregled uredbe o jedrski varnosti.

49.

pozdravlja splošno podporo evropskih institucij upravljanju na več ravneh na podlagi politik Evropske unije in posebej opozarja na zakonodajni sveženj o kohezijski politiki, ki upravljanje na več ravneh potrjuje kot eno od vodilnih splošnih načel; kljub temu evropske institucije poziva, naj upravljanje na več ravneh izvajajo tudi v praksi, in sicer z vključitvijo prave kulture upravljanja na več ravneh v pripravljalne faze politik ter z oblikovanjem konkretnih inovativnih orodij in instrumentov na podlagi upravljanja na več ravneh in partnerstva;

50.

poudarja, da bi pristop pametnih predpisov EU moral biti usmerjen v zmanjšanje upravnih in finančnih bremen za lokalne in regionalne javne oblasti ter zasebne subjekte v EU. Takšen pristop temelji na ciklu politike, v katerem se predpisi nenehno pregledujejo in prilagajajo novim izzivom in okoliščinam, na podlagi temeljite ocene in konkretnih izkušenj z izvajanjem na vseh ravneh upravljanja, pa tudi uvajanja novih rešitev na področju e-uprave;

51.

je zavezan k nadaljnjemu spremljanju izvajanja načela subsidiarnosti, zlasti s sodelovanjem z drugimi institucijami EU ter z nacionalnimi in regionalnimi parlamenti;

52.

s ciljem izboljšanja ureditvenega okvira poziva k izvedbi ocen učinka EU, ki bodo več pozornosti namenjale teritorialni razsežnosti, in predlaga, da bi OR na bolj strukturiran način prispeval k ocenam učinka, ki jih pripravlja Evropska komisija; namerava tudi vzpostaviti mehanizme, ki bi prispevali k naknadnim ocenam sedanje zakonodaje, zlasti s preučevanjem načina izvajanja evropske zakonodaje na lokalni in regionalni ravni;

53.

pozdravlja podaljšanje trajanja javnih posvetovanj z 8 na 12 tednov.

54.

pozdravlja podporo Evropskega parlamenta programu Erasmus za usposabljanje lokalnih svetnikov v višini 2 milijonov EUR, poziva Evropsko komisijo, naj zagotovi hitro in učinkovito uporabo teh proračunskih sredstev, ter potrjuje svojo zavezanost dejavni vlogi pri pripravi tega programa;

55.

vnovič opozarja, da morajo predpisi s področja enotnega trga spoštovati horizontalno socialno klavzulo iz člena 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

56.

v zvezi s potrebo po posodobitvi uredbe o nadomestilih za storitve splošnega gospodarskega pomena (sveženj Almunie) vnovič opozarja na svoje zahteve po povečanju najnižje zgornje meje za izvzetje na 800 000 EUR letno, razširitvi obsega izvzetih socialnih storitev, odpravi merila za izjeme, povezanega s prebivalstvom, in opustitvi namere, da bi Evropski komisiji dodelili pristojnost presoje učinkovitosti obstoječih storitev splošnega gospodarskega pomena;

57.

še vedno pričakuje, da bo Evropska komisija predložila – kot je napovedala v Sporočilu o aktu za enotni trg iz aprila 2011 (3) – "ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da bo za storitve splošnega gospodarskega interesa, vključno s socialnimi storitvami splošnega interesa, vzpostavljen okvir za izvajanje njihovega poslanstva" in "preučila tudi ukrepe, ki so nujni, da se v povezavi s členom 14 in Protokolom št. 26 zagotovi, da bodo imeli vsi državljani za primerno ceno dostop do storitev, ki so bistvene za njihovo vsakdanje življenje, da se lahko vključujejo v gospodarsko in socialno življenje". Od Komisije pričakuje tudi, da bo predložila napovedano sporočilo o okviru za kakovost za storitve splošnega pomena;

58.

pozdravlja modernizacijo politike EU na področju javnih naročil v skladu s cilji strategije Evropa 2020 in nadaljnje možnosti za vključitev ciljev, kot so boj proti podnebnim spremembam, varstvo okolja, preprečevanje socialne izključenosti ter spodbujanje inovacij in e-uprave pri javnih naročilih;

59.

pozdravlja predlog osnutka direktive in osnutka uredbe o bonitetnih agencijah, ki ga je Komisija predložila 15. novembra 2011, zlasti pa cilje, da se zmanjša odvisnost finančnih ustanov od bonitetnih ocen in da se bonitetne agencije zaveže k večji odgovornosti za ocene, ki jih dajejo; vendar pa obžaluje, da Evropska komisija ni sprejela poziva Evropskega parlamenta, (4) naj začne študijo izvedljivosti in učinka ustanovitve javne in neodvisne evropske bonitetne agencije;

60.

od Evropske komisije pričakuje, da objavi belo knjigo o pokojninah, ki bi jo morala spremljati ustrezna ocena učinka na lokalne in regionalne oblasti, saj predstavljajo levji delež zaposlovanja v javnem sektorju v Evropi in upravljajo sisteme dodatnega pokojninskega zavarovanja za svoje uslužbence;

61.

poudarja pomen Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (2014–2020) (ESPG) kot orodja za spopadanje z globalnimi posledicami brezposelnosti. Vendar pa ESPG kot orodje za odziv ne more nadomestiti strategije preventivnega zaposlovanja, katere cilj je predvideti dolgoročne gospodarske spremembe in prestrukturiranje. ESPG se poleg tega ne more spremeniti v sistem nadomestil za blažitev posledic prostotrgovinskih sporazumov. Zavrača predlog, v skladu s katerim bi se ESPG financiral zunaj področja uporabe večletnega finančnega okvira;

62.

izpostavlja pomen pobude za izbor evropske podjetniške regije, ki jo je začel izvajati leta 2010 kot čezmejno "omrežje" za izmenjavo med regijami, ki razvijajo regionalne strategije po meri, da bi spodbudile podjetništvo in izkoristile potencial podjetij za inovativnost;

63.

poziva k oblikovanju partnerstev v okviru Akta za mala podjetja, da bi nadalje izvajali Akt za mala podjetja (SBA) na regionalni ravni, in izraža željo po sodelovanju v svetovalni skupini SBA, ki bo ustanovljena.

64.

z veseljem pričakuje začetek veljavnosti uredbe o evropski državljanski pobudi, ki bo obogatila demokratično življenje EU in okrepila sodelovanje državljanov in organizirane civilne družbe pri oblikovanju politik EU ter pomagala ustvariti občutek državljanske pripadnosti EU in poistovetenja z njo; je zavezan k aktivni vlogi pri organiziranju evropskih državljanskih pobud;

65.

poudarja pomen zagotavljanja evropskega javnega prostora, v katerem koncept evropske identitete in državljanstva na več ravneh – ki dopolnjuje državljanstvo držav članic ter nacionalno, regionalno in lokalno identiteto – prispeva h krepitvi evropske demokracije; zato pozdravlja razglasitev leta 2013 za evropsko leto državljanov in poudarja pomen zagotovitve ustreznih virov in programov za spodbujanje temeljnih pravic, demokracije in sodelovanja državljanov pri evropskem projektu; zato poleg predlaganih programov za pravico, pravosodje in državljanstvo z veseljem pričakuje priložnost, ko bo lahko prispeval k prilagoditvi pričakovanega programa Evropa za državljane, da bi se zagotovila nadaljnja podpora partnerstvom med mesti in mehanizmom za podporo decentraliziranega komuniciranja;

66.

odločno verjame v odprto Evropo, ki temelji na visoki ravni zaščite in polnem spoštovanju temeljnih pravic za vse, kar bi moralo biti vodilno načelo vseh ukrepov in zakonodaje EU; poziva k polnemu izvajanju Listine EU o temeljnih človekovih pravicah, in sicer prek konkretnih ukrepov in pobud;

67.

ostaja zavezan, da bo prispeval k polni izpolnitvi ciljev stockholmskega programa in akcijskega načrta, zlasti k oblikovanju celovitih in usklajenih politik o priseljevanju in azilu, mejah in varnosti; priznava potrebo po pametnih zunanjih mejah in poudarja pomen ohranitve in okrepitve območja brez notranjih meja; zato pozdravlja namero za okrepitev upravljanja schengenskega sistema, medtem ko se zaščiti skupnostni značaj schengenskega sistema in zagotovi, da potrebni odzivi na zunanje dogodke temeljijo na preglednih skupnih evropskih predpisih, ki neupravičeno ne omejujejo obstoječega čezmejnega sodelovanja;

68.

glede na rastoče izzive na teh področjih pozdravlja predlagano znatno povečanje proračuna za notranje zadeve v okviru večletnega finančnega okvira za 2014–2020 in poenostavitev strukture programov za notranje zadeve s šestih na dva – sklad za azil in priseljevanje ter sklad za notranjo varnost; kljub temu poziva k ravnotežju med izdatki na področjih, povezanih z varnostjo in mejami, ter izdatki na področjih, kot so vključevanje priseljencev in pogoji za sprejem prosilcev za azil, kjer lahko ukrepi lokalnih in regionalnih oblasti ustvarijo večjo dodano vrednost;

69.

poziva k resničnemu napredku pri dejanski zmožnosti državljanov, da se prosto gibljejo v EU. Sem sodi poenostavitev postopkov za državljane, ki se želijo gibati v EU, in sicer na področjih, kot so priznavanje učinkov listin o osebnem stanju, dedne pravice in ločitvene poravnave;

70.

meni, da lahko lokalne in regionalne oblasti verodostojno prispevajo k razvoju trdnega okvira na področju materialnega in postopkovnega civilnega in kazenskega prava; zato podpira namero o krepitvi procesnih pravic, da bi zagotovili varnost in zaščito v vsej Evropi ter nadgrajevali policijsko in pravosodno sodelovanje.

71.

bo dejavno prispeval k oblikovanju prihodnje zakonodaje SKP in vztrajal pri jasnejšem poudarku na zaposlovanju, oblikovanju okolju prijazne SKP, krepitvi njene teritorialne razsežnosti in potrebi po predpisih v kmetijskem sektorju. Poleg tega meni, da bi bilo treba SKP, glede na to, da se od nje nujno zahteva, da ne le zadovolji potrebe po hrani, temveč izpolni ključne naloge Evrope, bolje uskladiti s strategijo Evropa 2020, da bi se osredotočila na zaposlovanje v kmetijstvu, zlasti na občutljivih območjih, in da bodo kmetje lahko prejemali plačila za nudenje javnih dobrin, kot so izboljšanje pristopa k prehranski varnosti, trajnostno upravljanje naravnih virov, zaščita biotske raznovrstnosti, reševanje podnebnih sprememb ter obnova podeželja v celoti;

72.

podpira pravičnejšo porazdelitev sredstev SKP z uporabo nepristranskih meril, ki odražajo različno gospodarsko stanje v državah članicah, in poziva k poenostavitvi postopka za neposredna plačila;

73.

obžaluje, da bo proračun za razvoj podeželja (101 milijarda EUR) ostal nesorazmerno majhen v primerjavi s sredstvi, dodeljenimi za neposredna plačila. Poziva k večji osredotočenosti na podporo razvoju podeželskih gospodarstev in diverzifikaciji ter zlasti na boljše sinergije s kohezijsko politiko EU, ki jim skupni strateški ovir zagotavlja dober pravni in politični okvir;

74.

bo prispeval k razpravi o reformi skupne ribiške politike EU in o Evropskem skladu za ribištvo, pri tem pa bo poudarjal pomen razvoja trajnostnega ribištva ter hkrati socialnega in gospodarskega razvoja obalnih območij, saj je med tema dvema vidikoma potrebno ravnovesje. Odbor regij še posebej želi, da se stori več za spodbujanje trajnih delovnih mest na obalnih območjih in povečanje privlačnosti zaposlitve v pomorstvu za mlade, pri čemer je treba zagotoviti uravnoteženo porabo morskih virov.

75.

pozdravlja prizadevanja EU v podporo procesom prehoda na demokracijo v vsem svetu. OR vnovič poudarja, da je treba v ta proces vključiti vse akterje, da bi omogočili učinkovito krepitev zmogljivosti tudi na lokalni in regionalni ravni;

76.

bo še naprej sodeloval z drugimi institucijami pri zagotavljanju napredka teritorialne razsežnosti širitvenega procesa ter pri spodbujanju sodelovanja lokalnih in regionalnih akterjev iz držav kandidatk in morebitnih držav kandidatk pri ustreznih dogodkih, in sicer prek pristojne komisije (CIVEX) ter zlasti prek delovnih skupin za Turčijo in Zahodni Balkan ter skupnega posvetovalnega odbora za Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo; v letu 2012 napoveduje oblikovanje skupnega posvetovalnega odbora EU-Črna gora in vnovič poudarja namero, da ustanovi skupne posvetovalne odbore za vse preostale države kandidatke, da bi se zagotovil ustrezen okvir za spremljanje pristopnih pogajanj iz lokalnega in regionalnega zornega kota;

77.

bo še naprej uporabljal podporo Evropske komisije za instrument za lokalno upravo (LAF) in soorganiziral študijske obiske izvoljenih lokalnih politikov in višjih uradnikov iz držav, ki so ali še bodo pristopile k EU, v Bruslju z namenom, da se jim predstavi delo institucij EU in se jih seznani z deli pravnega reda Skupnosti. Načrtuje nadgraditi soorganizacijo dogodkov v zvezi z LAF v posameznih državah, da bi razširili občinstvo in vpliv tega instrumenta za lokalne in regionalne oblasti, ki ga financira instrument TAIEX; poleg tega opozarja na svoj predlog, da bi bilo treba oblikovati enakovredne pobude za sosednje države, da bi podprli njihovo krepitev zmogljivosti na lokalni in regionalni ravni;

78.

opozarja, da ciljev evropske sosedske politike, vključno z utrjevanjem demokratičnih reform in napredkom v smeri "globoke demokracije", ni mogoče doseči brez dejavne podpore lokalnih in regionalnih oblasti, in bo še naprej vlagal prizadevanja in vire v razvoj lokalne in regionalne razsežnosti ESP;

79.

pripisuje velik pomen opravljenemu delu in ponujenim priložnostim Evro-sredozemske skupščine lokalnih in regionalnih oblasti (ARLEM) in Konference regionalnih in lokalnih oblasti za vzhodno partnerstvo (CORLEAP) pri doseganju ciljev ESP. OR si bo v odziv na zahtevo varšavskega vrha voditeljev držav in vlad držav vzhodnega partnerstva prizadeval za preobrazbo CORLEAP v stalni institucionalni okvir za sodelovanje in bo okrepil prizadevanja za približanje lokalnih in regionalnih oblasti iz držav partnerk Evropski uniji;

80.

si bo še naprej prizadeval za večje sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti pri opredeljevanju, izvajanju in ocenjevanju strategij razvojnega sodelovanja. OR bo v ta namen podprl večjo usklajenost ukrepov vseh akterjev ter spodbujal partnerski pristop na več ravneh za učinkovito zagotavljanje razvojne pomoči; prav tako bo še naprej tesno sodeloval z Evropsko komisijo, zlasti pri organizaciji konferenc za decentralizirano sodelovanje in spodbujanje tako atlasa decentraliziranega sodelovanja, ki zajema obstoječe projekte sodelovanja, kot tudi internetnega portala, ki spodbuja mreženje in partnerstvo, da bi oblikovali projekte in zagotovili večjo učinkovitost pomoči;

81.

predsednici OR nalaga, naj to resolucijo predloži predsedniku Evropskega sveta, Evropskemu parlamentu, Evropski komisiji, poljskemu predsedstvu Sveta EU ter prihodnjemu danskemu in prihodnjemu ciprskemu predsedstvu.

23.2.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 54/8

—

se zaveda, da so imeli promocijski ukrepi, ki so se doslej izvajali zunaj EU, le omejen uspeh, zato poziva Komisijo, naj jih na novo opredeli, saj moramo ohraniti vodilni položaj EU pri izvozu agroživilskih proizvodov;

—

se strinja s Komisijo, da je treba okrepiti lokalne trge;

—

meni, da promocija evropskega prehrambnega modela ni združljiva z uporabo gensko spremenjenih organizmov in da se ti proizvodi nikakor ne smejo promovirati;

—

se zavzema za obsežnejše informiranje o koristih za zdravje, ki jih prinaša zdrava in uravnotežena prehrana;

—

podpira pobude za razširitev obveznega navajanja mesta pridelave na proizvodih;

—

meni, da so nujni posebni instrumenti za informiranje in promocijo, ki bodo učinkovitejši od sedanjih, da bi zagotovili hitro odzivanje na krize, s tem pa povrnitev zaupanja potrošnikov in proizvajalcev;

—

se zavzema za to, da se programi ne bi izbirali zgolj na evropski ravni, in zahteva, da so regije vključene v postopek izbire in da imajo možnost dajanja predlogov, saj poznajo lokalne akterje in trge, zlasti proizvodnjo v manjšem obsegu;

—

meni, da mora Komisija pri sklepanju mednarodnih sporazumov upoštevati interese evropske agroživilske industrije;

—

meni, da bi bilo za večjo učinkovitost potrebno boljše usklajevanje promocijskih ukrepov, ki jih uvaja sama Komisija, z ukrepi, ki jih uporabljajo proizvajalci v okviru večletnih programov;

—

meni, da bi morali biti promocijskih ukrepov deležni vsi proizvodi iz EU, z izjemo tobaka in žganih pijač, vendar bi bilo treba prednost nameniti ukrepom za proizvode, ki prispevajo k zdravi in uravnoteženi prehrani, ter ukrepom za proizvode, ki imajo oznako kakovosti, značilno za Evropo.

Poročevalec

Pedro Sanz ALONSO (ES/EPP), predsednik avtonomne skupnosti La Rioja

Referenčni dokument

Zelena knjiga o promociji kmetijskih proizvodov in informiranju o njih: strategija z veliko evropsko dodano vrednostjo za promocijo evropskih specialitet

COM(2011) 436 konč.

1.

je natančno preučil Zeleno knjigo o promociji kmetijskih proizvodov in informiranju o njih: strategija z veliko evropsko dodano vrednostjo za promocijo evropskih specialitet in pozdravlja to pobudo kot zelo pozitivno;

2.

meni, da je evropsko kmetijstvo ključno za gospodarski razvoj na lokalni in regionalni ravni, saj pomembno prispeva k ustvarjanju delovnih mest in ohranjanju prebivalstva na podeželju, zato je ta politika temeljnega pomena za krepitev kmetijske dejavnosti;

3.

se strinja, da prizadevanja proizvajalcev iz EU na področjih zdravja, okolja, dobrega počutja živali ter proizvodov, ki so vključeni v evropski sistem priznavanja kakovosti (ZGO, ZOP, ZTP in ekološka pridelava), niso vedno dovolj poznana ali priznana na trgu, kar lahko pri proizvajalcih povzroča frustracije;

4.

meni, da se evropski model proizvodnje močno razlikuje od načinov v konkurenčnih državah in da ga je za boljše poznavanje treba promovirati;

5.

se zaveda, da ima EU eno najbogatejših dediščin na svetu, ko gre za raznolikost agroživilskih proizvodov, kar je treba izkoristiti in predstaviti tako znotraj kot zunaj EU;

6.

opozarja, da so regije in regionalne oblasti glavni partner pri razvoju podeželja in lokalnih trgov, saj omogočajo nujno potrebno podporo pri sprejemanju skupnih ukrepov za spodbujanje proizvodnje v manjšem obsegu in lokalnih trgov;

7.

izraža zadovoljstvo, da je bilo mogoče z dosedanjo politiko promoviranja prispevati k povrnitvi zaupanja potrošnikov po kriznih situacijah, kakršni sta bili aferi z dioksinom in BSE, čeprav meni, da bi morala imeti ta politika veliko prožnejša in dolgoročno učinkovitejša informacijska orodja, da bi se lahko hitreje odzivali na krize, kot v primeru epidemije E. coli, in tako v čim krajšem času povrnili zaupanje potrošnikov;

8.

se zaveda, da so imeli promocijski ukrepi, ki so se doslej izvajali zunaj EU, le omejen uspeh, zato poziva Komisijo, naj jih na novo opredeli, saj moramo ohraniti vodilni položaj EU pri izvozu agroživilskih proizvodov;

9.

meni, da je treba strategijo, ki je potrebna v ta namen, razviti v skladu s cilji politike kakovosti EU in posameznih držav članic, saj so razmere v proizvodnji in pri trženju različne. Predvsem bi bilo treba zagotoviti učinkovitejše in uspešnejše pridobivanje ustreznih sredstev iz programov pomoči EU, in sicer tako, da se oblikujejo precej prožnejša pravila, postopki za pridobitev in izvajanje pa poenostavijo;

10.

opozarja, da je treba z vidika razvoja promocije proizvodov EU, razvoja politike kakovosti EU in reforme SKP pregledati tudi pravne zahteve EU v zvezi s promocijskimi ukrepi držav članic, zakonodajni okvir za državno pomoč v kmetijstvu in gozdarstvu za obdobje 2007–2013 ter Uredbo Komisije (ES) št. 1857/2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri državni pomoči za mala in srednje velika podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo kmetijskih proizvodov. Ta pregled je treba izvesti na podlagi zgoraj navedenih ciljev in pogojev;

11.

je seznanjen, da pobude pod imenom "za več držav" in "za več proizvodov" niso bile preveč uspešne, in poziva Komisijo, naj podrobneje preuči vzroke za to in še naprej podpira takšne programe, zlasti programe "za več proizvodov".

12.

meni, da lahko s promocijo evropskih kmetijskih in agroživilskih proizvodov na notranjem trgu in zunaj EU prispevamo k ohranjanju delovnih mest na podeželju, saj sta proizvodnja in predelava tesno povezani z lokalnimi in regionalnimi skupnostmi, zato mora imeti ta teritorialna razsežnost še naprej osrednji pomen pri uravnoteženem prostorskem načrtovanju v Evropi;

13.

se strinja, da mora biti politika informiranja in promocije agroživilskih proizvodov ambiciozna, da mora imeti diferenciran strateški pristop glede na posamezni proizvod in trg ter zagotavljati primerno komplementarnost vseh instrumentov, ki so na voljo, da bi dosegli večjo sinergijo in povečali njihovo učinkovitost;

14.

meni, da je treba pri promociji proizvodov v prihodnje predstavljati več kot samo splošno podobo Evrope in da je treba bistveno poenostaviti navedbo kolektivne označbe, vključno z regionalnimi označbami, ki jih podpirajo posamezne regije in ki ustrezajo proizvodnim specifikacijam, ter navedbo geografskega porekla in načina proizvodnje, malim in srednje velikim podjetjem pa je treba olajšati dostop do finančne podpore. Kdor želi pritegniti potrošnike tako na notranjem trgu kot v tretjih državah, mora podpreti tudi ukrepe, namenjene temu, da potrošnik postane zvest določeni znamki;

15.

meni, da bi moral biti eden od ciljev politike informiranja in promocije vračanje zaupanja potrošnikov v primeru morebitnih prehranskih kriz v prihodnosti, in sicer tako na notranjem trgu kot drugod;

16.

bi pozdravil večje prizadevanje za obveščanje potrošnikov o pomenu potrdil o kakovosti.

17.

se strinja s Komisijo, da je treba okrepiti lokalne trge z ukrepi, ki poudarjajo tako raznolikost lokalnih proizvodov kot njihovo družbeno, kulturno in zgodovinsko vez s potrošniki na območjih, kjer se proizvajajo, pa tudi njihov prispevek k boljšim okoljskim rezultatom zaradi manjših emisij CO2 pri prevozu, skladiščenju in pakiranju;

18.

se zavzema za izkoriščanje sinergij med instrumenti za podporo lokalnih in regionalnih trgov ter ostalimi evropskimi sredstvi. To bi lahko dosegli z vključitvijo ukrepov za te trge v različne programe za razvoj podeželja, po načelu pristopa LEADER. V zvezi s tem bi morala Komisija zahtevati, da bi vsi programi za razvoj podeželja v evropskih regijah vključevali ukrepe za spodbujanje strategij, povezanih z razvojem lokalnih trgov, strategij vrste slow food, porabo lokalnih živil, "kuhinjo z nič kilometri" (zero food-miles) itd. ter spodbujali tesnejše vezi med proizvajalci in potrošniki;

19.

poudarja, da je treba podpirati in promovirati kmetijske proizvode z območij z omejenimi možnostmi Evropske unije, kot so na primer gorska območja, najbolj oddaljene regije, oddaljena območja, otoki itd., da bi dolgoročno spodbudili proizvodnjo teh kakovostnih proizvodov, pri čemer je treba upoštevati tudi vprašanje državnih pomoči, povezano z razmerami za proizvodnjo in promocijo, ki so včasih zelo težavne in zahtevajo več gospodarske podpore;

20.

meni, da promocija evropskega prehrambnega modela ni združljiva z uporabo gensko spremenjenih organizmov in da se ti proizvodi nikakor ne smejo promovirati.

21.

se strinja, da se je treba posebej potruditi in glede evropskih sistemov kakovosti (oznake ZOP, ZGO, ZTP in ekološka pridelava) obveščati ne samo potrošnike, temveč tudi proizvajalce, pri tem pa poudarjati njihove značilnosti, po katerih se razlikujejo od drugih proizvodov, ter koristi od proizvodnje, nabave in uživanja teh proizvodov;

22.

obžaluje, da v predlogih uredb o SKP za obdobje po letu 2013, ki jih je predstavila Evropska komisija, zlasti v uredbi o EKSRP, ni predviden instrument za spodbujanje kakovostnih proizvodov (nekdanjega ukrepa 33 ni več v osi 1), medtem ko posvetovanje na podlagi zelene knjige o promociji kmetijskih proizvodov še ni zaključeno. Zato zahteva, da se pripravijo konkretni predlogi, ki bodo nadomestili sedanje ukrepe, da se v predlogih uredb o SKP za obdobje po letu 2013 ohranijo promocijski ukrepi in predvidijo učinkovitejše določbe v zvezi s kakovostnimi proizvodi ter da se uskladita časovna načrta obeh reform;

23.

se zavzema za obsežnejše informiranje o koristih za zdravje, ki jih prinaša zdrava in uravnotežena prehrana, in meni, da je treba storiti še več za informiranje mladih. V ta namen bi lahko spodbudili in podprli kampanje obveščanja o zdravi in uravnoteženi prehrani v šolah, s posebnim poudarkom na tem, da se učencem zagotovi zdrava in lokalno pridelana hrana;

24.

podpira pobude za razširitev obveznega navajanja mesta pridelave na proizvodih in predlaga podobne pobude za navajanje v gostinstvu;

25.

meni, da so nujni posebni instrumenti za informiranje in promocijo, ki bodo učinkovitejši od sedanjih, da bi zagotovili hitro odzivanje na krize, s tem pa povrnitev zaupanja potrošnikov in proizvajalcev.

26.

meni, da morajo prihodnji ukrepi znotraj EU upoštevati vse instrumente trženja in medije, ki so na voljo, ter izbrati najbolj učinkovite glede na posamezni primer, odvisno od sporočila in ciljne skupine; ti instrumenti morajo biti na voljo vsem proizvajalcem kmetijskih proizvodov, tako posameznikom kot združenjem;

27.

se zavzema za to, da se programi ne bi izbirali zgolj na evropski ravni. Dosedanje izkušnje so pokazale, da se z neposrednim sodelovanjem držav članic pri izboru programov doseže boljše sprejemanje in večjo motivacijo med prosilci in udeleženci v programih. Hkrati je to v skladu z načelom subsidiarnosti in omogoča boljše upoštevanje razmer na lokalni ravni;

28.

zato zahteva, da so regije vključene v postopek izbire in da imajo možnost dajanja predlogov, saj poznajo lokalne akterje in trge, zlasti proizvodnjo v manjšem obsegu. Regije imajo odločilno vlogo pri skupnih ukrepih spodbujanja malih proizvajalcev ali proizvodnje v manjšem obsegu, včasih pa so celo njihove pobudnice;

29.

meni, da so nujne splošne kampanje za promocijo koristi uživanja proizvodov iz Evropske unije zaradi njihove kakovosti, varnosti, upoštevanja okolja in dobrega počutja živali, ki so posledica zahtevnih obveznih proizvodnih standardov ter še strožjih standardov posameznih držav članic v obliki prostovoljnih proizvodnih specifikacij. Se zelo zavzema za to, da bi se pri geografskih označbah poudarila povezava proizvoda z državo članico ali regijo porekla;

30.

meni, da bi morali zaradi vključitve evropske razsežnosti vsi promocijski ukrepi, ki se financirajo s sredstvi Evropske komisije, tako splošni kot za posamezne proizvode ali skupine proizvodov, imeti skupne slogane, sporočila in vrednote, ki bi jih določila Komisija;

31.

podpira predlog Komisije, da se ustanovi evropska platforma za izmenjavo dobrih praks, s katero bo mogoče izboljšati pripravo programov "za več držav" in opredelitev ustreznih ciljev.

32.

opozarja Komisijo na to, da si evropski agroživilski sektor zelo prizadeva za promocijo zunaj EU. Meni, da ima EU s svojimi uradnimi kampanjami promocije in obveščanja zelo pomembno institucionalno vlogo pri olajševanju dostopa evropskih proizvodov na zunanje trge in njihovo trdno umeščanje, zato predlaga, naj Komisija pri pripravi teh kampanj vedno upošteva različno situacijo v državah članicah in posameznih akterjev v evropskem agroživilskem sektorju;

33.

meni, da mora Komisija pri sklepanju mednarodnih sporazumov upoštevati interese evropske agroživilske industrije in predvideti promocijske ukrepe v državah, s katerimi sklepa sporazume, da bi zagotovili ustrezno prisotnost na teh trgih;

34.

meni, da je prihodnost SKP povezana s prihodnjo trgovinsko politiko EU, zato bi morala Evropska komisija, če želi doseči učinkovito promocijo na zunanjih trgih, okrepiti svoja prizadevanja za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev v okviru STO ter vztrajati na potrebi po večji zaščiti zaščitene označbe porekla (ZOP) in zaščitene geografske označbe (ZGO) v okviru trgovinskih sporazumov za boj proti ponarejanju (ACTA);

35.

je prepričan, da je eden od najboljših načinov za zaščito agroživilskih proizvodov EU zahteva po enakih ali primerljivih higienskih pogojih in pogojih prehranske varnosti za vse proizvode, ki se prodajajo v EU (vključno z uvoženimi proizvodi).

36.

meni, da bi bilo za večjo učinkovitost potrebno boljše usklajevanje promocijskih ukrepov, ki jih uvaja sama Komisija, z ukrepi, ki jih uporabljajo proizvajalci v okviru večletnih programov;

37.

poziva Komisijo, naj poveča in razširi podporo proizvajalcem iz EU na trgih zunaj EU s pomočjo raznolikih in prožnih ukrepov, prilagojenih posameznemu ciljnemu trgu in vrsti proizvodov, ki se promovirajo;

38.

meni, da je treba uvesti ukrepe, ki bi malim in srednje velikim podjetjem omogočili boljši dostop do trženja na trgih zunaj EU, zlasti s pomočjo interneta, pri čemer bi bilo lahko koristno ustanavljanje mrež. Razmislili bi lahko tudi o tem, kako dati prednost promocijskim ukrepom malih in srednje velikih podjetij, združenih v skupine, ali kako bi jih lahko bolje podprli.

39.

se zaveda težav, ki jih imajo zasebni akterji pri finančni udeležbi v splošnih kampanjah promocije in informiranja o evropskem načinu proizvodnje ali evropski kakovosti, zato bi te kampanje morala voditi in financirati Komisija;

40.

poudarja, da učinkovita promocija proizvodov ne bi smela potekati samo v okviru sektorskih in krovnih združenj, kakor je določeno v sedanji zakonodaji, temveč bi morale pri tem enakovredno sodelovati tudi institucije držav članic, predvsem njihova regionalna podjetja za promocijo kakovostnih agroživilskih proizvodov;

41.

pozitivno ocenjuje promocijo vin v državah zunaj EU in meni, da bi lahko ta model uporabili tudi pri drugih proizvodih. Tako bi zasebni akterji prišli do promocije zunaj EU, kar je nujno v sektorjih, ki niso dobro strukturirani ali nimajo predstavniških organizacij.

42.

meni, da je treba ohraniti razlikovanje med posameznimi promocijskimi ukrepi, saj so namenjeni posameznim proizvodom ali skupini proizvodov in upoštevajo posebnosti, kot so velikost sektorja, njegova strukturiranost, ciljni trg itd. Zato je treba poleg horizontalnega sistema ohraniti posebne ukrepe za informiranje in promocijo;

43.

poleg tega poziva Komisijo, naj zagotovi usklajenost med ukrepi v okviru politike kakovosti in ukrepi politike promocije.

44.

meni, da bi morali biti promocijskih ukrepov deležni vsi proizvodi iz EU, z izjemo tobaka in žganih pijač, vendar bi bilo treba prednost nameniti ukrepom za proizvode, ki prispevajo k zdravi in uravnoteženi prehrani, kot so sadje in zelenjava, mleko, olivno olje itd., ter ukrepom za proizvode, ki imajo oznako kakovosti, značilno za Evropo.

45.

se strinja s Komisijo, da bi bilo pri seznanjanju javnosti z evropsko agroživilsko dediščino ter njeno raznolikostjo, tradicijo in kakovostjo dobro združiti ključna sporočila, ki jih bo opredelila Komisija in bodo vključena v vse ukrepe za promocijo evropskega načina proizvodnje ter koristi zdrave in uravnotežene prehrane, s posebnimi sporočili za posamezne skupine proizvodov;

46.

ugotavlja, da bi morali biti postopki v mnogih primerih prožnejši, predvsem zato, da bi omogočali odziv na kratkoročne spremembe na posameznih trgih. To je mogoče doseči npr. s pravočasnim prilagajanjem direktiv, večjimi možnostmi za prerazporeditev sredstev brez dodatnih pogodb, kar bi omogočilo boljše prilagajanje tekočih programov spremenjenim tržnim razmeram, z manjšimi zahtevami po podrobnostih v prošnjah za programe ter hitrejšimi postopki odločanja v Komisiji;

47.

meni, da bi bilo treba poudarjati poreklo proizvoda, kjer je to le mogoče, ne da bi se odpovedovali navedbi EU;

48.

meni, da je primerno uporabljati kolektivne označbe, vključno z regionalnimi označbami, ki jih podpirajo posamezne regije in ki ustrezajo proizvodnim specifikacijam. Smiselno bi bilo tudi, da bi pri promociji proizvodov v prihodnje predstavljali več kot samo splošno podobo Evrope. Predvsem za mala in srednje velika podjetja bi bilo treba poenostaviti navedbo znamke in proizvajalca ter dovoliti več izjem, kot je trenutno možnih, pod pogojem:

49.

meni, da imajo strokovne organizacije na evropski ravni lahko pomembno vlogo pri spodbujanju programov "za več držav" in da jo tudi morajo imeti, vendar morajo biti upravni postopki in strukture za to prožnejši.

50.

se strinja, da bi bilo treba programe še naprej sofinancirati in da je lahko v določenih primerih ta delež višji od sedanje 50-odstotne zgornje meje, zlasti pri promocijskih ukrepih zunaj EU. Glede proračuna, ki naj bi bil za to na voljo, predlaga Komisiji, naj preuči, koliko sredstev namenjajo temu konkurenčne države, kot so na primer ZDA, in predlaga ustrezno oceno potrebnih proračunskih sredstev.

23.2.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 54/13

—

poudarja, da morajo vlade držav članic v celoti vključiti regionalne in lokalne oblasti v nacionalne strategije vključevanja Romov, saj socialno in ekonomsko vključevanje poteka predvsem na lokalni ravni; to tudi pomeni, da morajo nacionalne vlade lokalnim in regionalnim oblastem dati na voljo potrebna sredstva za izvajanje ukrepov za vključevanje Romov;

—

poziva nacionalne vlade, naj podprejo prizadevanja regionalnih in lokalnih oblasti na področju vključevanja Romov in tako v sodelovanju z lokalno in regionalno ravnjo v jasnem evropskem okviru, v katerem so usklajeni cilji in sredstva politik različnih ravni, oblikujejo skladne nacionalne politike in zakonodajo;

—

poudarja, da si je treba na vseh ravneh in v celotni EU prizadevati za ureditev razmer, v katerih so Romi prikrajšani zaradi diskriminacije, revščine, nezadostne izobrazbe, ovir na trgu dela, stanovanjske segregacije in nezadostnega dostopa do zdravstvenih in socialnih storitev; poleg tega poudarja, da je izraz Romi nadpomenka, ki zajema tudi druge skupine prebivalstva s podobnimi kulturnimi značilnostmi (kot so Sinti, cigani, potujoče skupine (Travellers), Kalè, Camminanti, Ashkali itd.), ki se že dolgo soočajo s socialno marginalizacijo in izključenostjo v evropski družbi ter jih ni mogoče združiti v eno skupino z eno samo družbeno-kulturno identiteto;

—

meni, da je za dosego teh ciljev strateškega pomena upoštevati vidik spola in se boriti proti večkratni diskriminaciji Rominj, tako znotraj kot zunaj njihovih skupnosti. Treba je spodbujati njihovo vključevanje in krepitev njihove socialne odgovornosti, in sicer tako, da se jim ponujajo možnosti za izobraževanje, usposabljanje in zaposlovanje: ti ukrepi pozitivno vplivajo na celotno družino ter na zdravje in izobraževanje otrok.

Poročevalec

Alvaro ANCISI (IT/EPP), član mestnega sveta Ravene

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Okvir EU za nacionalne strategije vključevanja Romov do leta 2020

COM(2011) 173 konč.

1.

pozdravlja sporočilo Komisije Okvir EU za nacionalne strategije vključevanja Romov do leta 2020 kot pomemben korak k boljšemu usklajevanju politik za vključevanje Romov na evropski ravni;

2.

se strinja s sklepi Sveta EU o sporočilu Komisije z dne 19. maja 2011, v katerih Svet poziva Komisijo, naj nadaljuje z delom projektne skupine za Rome, da bi tako vključevanje Romov zajeli v okvir politik EU in ocenili vlogo evropskih sredstev pri spodbujanju vključevanja Romov v EU in v okviru širitvene politike;

3.

se seznanja s poročilom Evropskega parlamenta o vključevanju Romov – naslovljenim Strategija EU za vključevanje Romov, sprejetim 9. marca 2011 (1) – in ga pozdravlja. To poročilo je pozvalo Komisijo, naj opredeli prednostna področja strategije in predstavi načrt za uvedbo obveznih minimalnih standardov na ravni EU za prednostna področja izobraževanja, zaposlovanja, nastanitve in zdravstvenega varstva;

4.

ponovno izraža svojo pripravljenost za sodelovanje s Komisijo ter z organi EU in državami članicami, da bi spodbujali doslednost in usklajenost politik, pa tudi razvoj skupnih standardiziranih meril za preprečevanje vseh oblik segregacije in diskriminacije Romov ter za spodbujanje njihovega vključevanja (2);

5.

poudarja, da si je treba na vseh ravneh in v celotni EU prizadevati za ureditev razmer, v katerih so Romi prikrajšani zaradi diskriminacije, revščine, nezadostne izobrazbe, ovir na trgu dela, stanovanjske segregacije in nezadostnega dostopa do zdravstvenih in socialnih storitev; poleg tega poudarja, da je izraz Romi nadpomenka, ki zajema tudi druge skupine prebivalstva s podobnimi kulturnimi značilnostmi (kot so Sinti, cigani, potujoče skupine (Travellers), Kalè, Camminanti, Ashkali itd.), ki se že dolgo soočajo s socialno marginalizacijo in izključenostjo v evropski družbi ter jih ni mogoče združiti v eno skupino z eno samo družbeno-kulturno identiteto;

6.

poudarja, da morajo vlade držav članic v celoti vključiti regionalne in lokalne oblasti v nacionalne strategije vključevanja Romov, saj socialno in ekonomsko vključevanje poteka predvsem na lokalni ravni; to tudi pomeni, da morajo nacionalne vlade lokalnim in regionalnim oblastem dati na voljo potrebna sredstva za izvajanje ukrepov za vključevanje Romov;

7.

poziva nacionalne vlade, naj podprejo prizadevanja regionalnih in lokalnih oblasti na področju vključevanja Romov in tako v sodelovanju z lokalno in regionalno ravnjo v jasnem evropskem okviru, v katerem so usklajeni cilji in sredstva politik različnih ravni, oblikujejo skladne nacionalne politike in zakonodajo;

8.

pozdravlja priznanje Komisije, da je pristop, ki je jasno usmerjen k Romom in njihovim zelo specifičnim potrebam in ki je trdno zasidran v splošno strategijo za boj proti revščini in izključenosti, ne le združljiv z načelom nediskriminacije tako na nacionalni ravni kot na ravni EU, ampak je dejansko tudi edini način za obravnavo tega posebnega problema;

9.

ceni, da Komisija poudarja potrebo po politikah, ki upoštevajo ozemeljske posebnosti in prikrajšane mikroregije, ki potrebujejo posebne ukrepe;

10.

se strinja s Komisijo, da za boj proti socialni izključenosti Romov in za izboljšanje njihovega položaja ni dovolj samo prepoved diskriminacije na podlagi rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla ali pripadnosti manjšini (kot določata člen 2 Pogodbe o Evropski uniji in člen 21 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije), pa tudi samo socialno-ekonomski ukrepi ne;

11.

meni, da je treba še naprej poudarjati, da se je treba boriti proti predsodkom, rasizmu, diskriminaciji (neposredni in posredni, s posebno pozornostjo do večkratne diskriminacije) in segregaciji ter da je potrebna sprememba odnosa večinskega prebivalstva;

12.

pozitivno ocenjuje željo Komisije za spodbujanje nacionalnih strategij za vključevanje Romov z opredelitvijo izvedljivih, merljivih in primerljivih ciljev, časovnih razporedov in orodij, možnosti tehnične pomoči za izboljšanje zmogljivosti upravljanja, spremljanja in ocenjevanja držav članic ter z načrtovanjem financiranja s sredstvi EU za dopolnitev in podporo nacionalnih sredstev financiranja držav članic;

13.

podpira prizadevanja Komisije, da bi opredelili konkretna orodja za doseganje ciljev, ki jih določa okvir EU, kot je skupni ukrep s Svetom Evrope, katerega cilj je, da bi v dveh letih usposobili 1 000 romskih pomočnikov za večje vključevanje romskih otrok v izobraževanje, in okrepitev vezi z romsko skupnostjo.

14.

meni, da imajo regionalni in lokalni organi v številnih državah članicah specifične pristojnosti na štirih prednostnih področjih ukrepanja, ki jih je Komisija opredelila kot strateška za boj proti segregaciji ter socialni in ekonomski izključenosti Romov, in da se tudi sicer socialna kohezija ustvarja na lokalni ravni;

15.

meni, da je glede na štiri opredeljene prednostne naloge pomembno, da Komisija pozove države članice, naj določijo konkretne, merljive in primerljive kazalnike, da bi lahko vzpostavili trden sistem spremljanja, ki bi omogočal merjenje napredka pri vključevanju Romov in premagovanju prikrajšanosti;

16.

se strinja s cilji v zvezi z

—   dostopom do izobraževanja: zagotoviti, da vsi romski otroci, stalno naseljeni ali ne, končajo osnovno šolo in to z dostopom do kakovostnega izobraževanja brez diskriminacije ali segregacije, izboljšati dostop do varstva, izobraževanja in vzgoje v zgodnjem otroštvu, ki zagotavlja enako obravnavanje ter spoštovanje načela enakih možnosti, zmanjšati osip v srednješolskem izobraževanju in si, na splošno, prizadevati za izkoreninjenje nepismenosti med Romi;

—   dostopom do zaposlitve: zmanjšati razkorak v zaposlovanju med Romi in ostalim prebivalstvom ter zagotoviti popoln in nediskriminatoren dostop do poklicnega usposabljanja, trga dela in samozaposlitev, ob spodbujanju mikrokreditov in strategij za posredovanje javnih zavodov za zaposlovanje;

—   dostopom do zdravstvenega varstva: zagotavljati Romom, še posebej ženskam in otrokom, standardno kakovostno zdravstveno varstvo in jim zagotavljati preventivne zdravstvene in zajamčene socialne storitve na enaki ravni kot ostalemu prebivalstvu, in sicer z njihovim dejavnim vključevanjem v zdravstvene programe, ki so jim namenjeni; prizadevati bi si morali tudi za zmanjšanje razlik med romsko skupnostjo in evropskim povprečjem pri posameznih kazalnikih zdravja;

—   dostopom do stanovanj in nujnih storitev: spodbujati nediskriminatoren dostop do stanovanj, tudi subvencioniranih, in osnovnih javnih storitev, kot so oskrba z vodo, elektriko in plinom, vključno z obravnavo posebnih potreb Romov, ki niso stalno naseljeni;

17.

meni, da je za dosego teh ciljev strateškega pomena upoštevati vidik spola in se boriti proti večkratni diskriminaciji Rominj, tako znotraj kot zunaj njihovih skupnosti. Treba je spodbujati njihovo vključevanje in krepitev njihove socialne odgovornosti, in sicer tako, da se jim ponujajo možnosti za izobraževanje, usposabljanje in zaposlovanje: ti ukrepi pozitivno vplivajo na celotno družino ter na zdravje in izobraževanje otrok;

18.

meni, da vzroki za selitve Romov znotraj Evrope niso nujno samo pomanjkanje ekonomskih priložnosti in delovnih mest, ampak tudi socialna izključenost in diskriminacija pri dostopu do storitev. Zato so za reševanje problematike selitev Romov znotraj Evrope potrebni evropske strategije in sredstva ter spodbujanje sodelovanja med regijami izvora in ciljnimi regijami.

19.

ocenjuje spoštovanje načel subsidiarnosti in sorazmernosti, kakor sta opredeljeni v členu 5 PEU:

20.

se seznanja s poročilom o posvetovanju z mrežo za nadzor subsidiarnosti in ceni njen prispevek:

21.

meni, da je treba v okviru obstoječih mehanizmov usklajevanja, med katerimi je tudi odprta metoda usklajevanja, oceniti, kako bi državam članicam najučinkoviteje zagotovili orodja za bolj strukturirano sodelovanje, še posebej za sistematično vključevanje vprašanj v zvezi z Romi v evropske in nacionalne politike ter za uvedbo obveznih minimalnih standardov za spodbujanje socialnega, ekonomskega in kulturnega vključevanja romske manjšine;

22.

meni, da obstaja potreba po močnejšem upravljanju na več ravneh, ki bi regionalne in lokalne oblasti vključevalo v procese odločanja in jih ne bi obravnavalo le kot izvedbene organe ter bi jim zagotovilo orodja in finančna sredstva za reševanje izzivov vključevanja Romov.

23.

priporoča državam članicam, naj pripravijo ali pregledajo svoje nacionalne strategije za vključevanje Romov, v skladu s časovnim razporedom, ki ga načrtuje Komisija, ter v postopke odločanja in izvajanja vključijo regionalne in lokalne oblasti, ob čemer je treba uveljavljati dobre prakse in upoštevati, da brez njihovega tesnega sodelovanja ne bo mogoče uresničiti ciljev iz okvira EU za vključevanje Romov do leta 2020;

24.

priporoča državam članicam ter regionalnim in lokalnim oblastem, naj opredelijo, izvajajo in spremljajo svoje strategije za vključevanje Romov v tesnem sodelovanju z romsko civilno družbo, ob aktiviranju oblik zastopanja, posvetovanja in sodelovanja v postopkih načrtovanja, sprejemanja, izvajanja, spremljanja in ocenjevanja politik in projektov, ki jo zadevajo;

25.

priporoča državam članicam, naj v tesnem sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi oblastmi vzpostavijo učinkovite metode spremljanja za ocenjevanje učinka ukrepov za vključevanje Romov, tako da bi te metode lahko uporabljali tudi vsi ustrezni organi in interesne skupine;

26.

priporoča, da se nemudoma začnejo izvajati sklepi, sprejeti 22. septembra 2011 na vrhu županov o Romih v Strasbourgu;

27.

priporoča državam članicam, naj pripravijo strategije, ki vprašanja vključevanja Romov ne obravnavajo le z vidika socialno in ekonomsko prikrajšane skupine, ampak tudi z vidika narodne manjšine, ki uživa pravice iz Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin (Svet Evrope, Serija Evropskih pogodb, št. 157), kot priporoča Svet Evrope;

28.

poziva Evropsko komisijo, naj zagotovi ustrezne finančne in druge vire za izvajanje različnih akcijskih načrtov in pobud;

29.

priporoča državam članicam ter regionalnim in lokalnim oblastem, naj spodbujajo ukrepe za vrednotenje kulture in identitete Romov, ki so ključnega pomena za boj proti stereotipom, ksenofobiji in rasizmu, ter naj spodbujajo socialno in ekonomsko vključevanje, ne da bi povzročali kulturno asimilacijo;

30.

priporoča državam članicam ter regionalnim in lokalnim oblastem, naj začnejo izvajati strategije za boj proti predsodkom do Romov, rasizmu in diskriminaciji, ob zavedanju, da socialno-ekonomski ukrepi sami po sebi niso dovolj za spodbujanje vključevanja Romov, če se ne bo dejansko spremenil odnos večinskega prebivalstva;

31.

priporoča državam članicam ter regionalnim in lokalnim oblastem, naj sprejmejo konkretne in posebne ukrepe, da bi premagali prikrajšanost Romov ter jim zagotovili enakopraven dostop do izobraževanja, zaposlovanja, zdravstvenega in socialnega varstva, stanovanj in osnovnih storitev, tudi s krepitvijo povezav z Romi prek romskih kulturnih posrednikov;

32.

državam članicam ter lokalnim in regionalnim oblastem priporoča, naj spodbujajo usklajenost izvajanja strategije za vključevanje Romov in strategij EU za zmanjševanje revščine in socialne izključenosti ter preprečevanje marginalizacije in izključenosti romskih otrok že od najzgodnejšega otroštva s tem, da se zagotovijo izobraževanje, pomoč in varstvo za otroke, mlajše od treh let, s tem pa omogočita njihova popolna vključitev in zaščita njihovih pravic. Zmanjšanje revščine in segregacije pri otrocih zaradi medgeneracijskega vidika socialne in ekonomske izključenosti močno zmanjša tveganje kasnejše socialne, ekonomske in poklicne izključenosti in diskriminacije;

33.

priporoča regionalnim in lokalnim oblastem, naj izmenjavajo dobre prakse na področju vključevanja Romov, saj se zavedajo, da lahko mreže, kot je Eurocities, mednarodne organizacije in drugi akterji z navedenih štirih prednostnih področij, tako na državni kot nedržavni ravni, prispevajo k izvajanju okvira EU za vključevanje Romov z lokalnega vidika in z vključevanjem mest iz vseh evropskih držav;

34.

priporoča državam članicam, naj sprejmejo povabilo Komisije, naj uporabijo finančna sredstva EU, načrtovana za podporo prizadevanjem za spodbujanje vključevanja Romov: med njimi so strukturni skladi, Evropski kmetijski sklad in evropski instrument za mikrofinanciranje Progress. Vključijo naj lokalne in regionalne oblasti, romsko civilno družbo, v posvetovalni vlogi pa tudi mednarodne, verske in nevladne organizacije. Za izboljšanje svoje sposobnosti upravljanja, spremljanja in ocenjevanja projektov naj uporabijo tehnično pomoč EU.

23.2.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 54/18

—

meni, da lahko večja vključenost lokalnih in regionalnih oblasti v sosedsko politiko spodbuja osveščanje javnosti o ciljih politike, njeno udeležbo v teh ciljih in njeno podporo teh ciljev ter ovrže vtis, da so za upravljanje naše celine odgovorne izključno nacionalne vlade in bruseljske institucije; pri tem lahko lokalne in regionalne oblasti pomagajo premagati nevarno nagibanje k izolacionizmu in ponovni nacionalizaciji, ki bi lahko ogrozilo stabilnost držav in regij tako zunaj kot znotraj EU;

—

pripisuje velik pomen opravljenemu delu in ponujenim priložnostim Evro-sredozemske skupščine lokalnih in regionalnih oblasti (ARLEM), kar omogoča udeležbo lokalnih in regionalnih oblasti v evro-sredozemski politični razpravi in zagotavlja teritorialno razsežnost projektov, ki jih izbere generalni sekretariat Unije za Sredozemlje. Poleg tega zagotavlja izmenjavo dobre prakse in prispeva k doseganju ciljev ESP;

—

v enaki meri podpira konferenco lokalnih in regionalnih oblasti vzhodnega partnerstva (CORLEAP) kot mrežo za večstransko sodelovanje med regionalnimi in lokalnimi oblastmi iz EU in državami vzhodnega partnerstva, katere namen je še močneje vključiti te oblasti v izvajanje ESP. Poleg tega namerava sodelovati z lokalnimi in regionalnimi oblastmi iz držav vzhodnega partnerstva pri vzpostavitvi stalnega institucionalnega okvira za sodelovanje;

—

priporoča okrepitev sosedske politike na celotnem območju Črnega morja. Treba je izpostaviti geopolitični pomen, ki ga ta regija še vedno ima za EU, pa tudi pomen pobude sinergije Črnega morja. Državam EU, ki mejijo na to območje, bi morali nameniti znatno podporo EU za njihove dejavnosti v okviru sosedske politike.

Poročevalec

Jacek PROTAS (PL/EPP), maršal Varminsko-mazurske regije

Referenčni dokument

Skupno sporočilo Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Nov odziv na spremembe v sosedstvu

COM(2011) 303 konč.

1.

pozdravlja predlog Komisije in njegov splošni cilj, ki močno poudarja, da je treba podpirati prizadevanja za izgradnjo poglobljene demokracije in politične reforme v partnerskih državah. Lokalne in regionalne oblasti v Uniji imajo kot demokratični in politični organi pri tem nesporno vlogo ter so ključne za izgradnjo demokracije, zato bodo z veseljem prispevale k prizadevanjem za sosedsko politiko;

2.

je zelo zadovoljen z dosedanjim razvojem evropske sosedske politike (ESP), saj je vse bolj diverzificirana in se prilagaja posebnim potrebam in razmeram. Pozdravlja dejstvo, da se prvotni projekt "enakega pristopa za vse" iz leta 2004 spreminja v vse bolj specializirane, prilagojene instrumente;

3.

pozdravlja nadaljnji razvoj ESP v vzhodno partnerstvo, Unijo za Sredozemlje in nastajajočo pobudo Sinergija Črnega morja;

4.

meni, da bi se morala diverzifikacija ESP nadaljevati in da bi sosedska politika morala postati dejanska sestavina ambiciozne in usklajene evropske zunanje politike in njen vse bolj specializiran instrument;

5.

poudarja, da je lahko sosedska politika, ki jo izvajajo regije ali se izvaja v regijah, učinkovit instrument spodbujanja vrednot, na katerih temelji Evropska unija, in sicer spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države ter človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin;

6.

priporoča, da se v okviru sosedske politike povabijo vse regije EU k sodelovanju ter se pri tem opre na strokovno znanje in izkušnje regionalnih in lokalnih oblasti na področju zunanjih odnosov;

7.

meni, da je o sosedski politiki še posebej pomembno ozaveščati javnost v regijah;

8.

poudarja, da je treba v ESP razvijati tako vladno kot medosebno raven. Vloga lokalnih in regionalnih oblasti je lahko še posebej pomembna pri izgradnji ciljno usmerjenih in odgovornih oblik sodelovanja z organizacijami civilne družbe, toda kot javni organi bi morale imeti vlogo tudi v razvijanju stikov na upravni oz. uradni ravni;

9.

meni, da lahko večja vključenost lokalnih in regionalnih oblasti v sosedsko politiko spodbuja osveščanje javnosti o ciljih politike, njeno udeležbo v teh ciljih in njeno podporo teh ciljev ter ovrže vtis, da so za upravljanje naše celine odgovorne izključno nacionalne vlade in bruseljske institucije; pri tem lahko lokalne in regionalne oblasti pomagajo premagati nevarno nagibanje k izolacionizmu in ponovni nacionalizaciji, ki bi lahko ogrozilo stabilnost držav in regij tako zunaj kot znotraj EU;

10.

poudarja pomen sodelovanja med regijami držav članic EU in regijami nečlanic, ki ne mejijo druga na drugo;

11.

priporoča, da se ne podpre le gospodarska rast sama po sebi, temveč tudi trajnostni razvoj v sosednjih državah, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti zmanjšanju regionalnih in socialnih razlik;

12.

podpira predlog Komisije o spodbujanju in podpiranju partnerstev. Dolgoročno sodelovanje med družbenimi akterji spodbuja pluralizem in zavezanost na številnih ravneh, kar nato izboljša temeljne pogoje za trajnosten gospodarski, socialni in demokratični razvoj;

13.

meni, da so lahko delo in metode regij zelo uporaben prispevek evropske sosedske politike, saj spodbujajo njene instrumente, kot so TAIEX, SIGMA, pobratenja regij in mest ter akcijski načrti ESP;

14.

podpira predlog Komisije, da se vzpostavijo dobro delujoča regionalna partnerstva na področjih, kot so razvoj MSP, okolje, izobraževanje, priložnosti za mlade, kultura, promet, raziskave, razvoj podeželja in zaposlovanje. Lokalne in regionalne oblasti v EU imajo precejšnje izkušnje in praktično strokovno znanje na teh področjih ter bi z veseljem sodelovale v takšnih partnerstvih;

15.

vztraja pri argumentih, ki jih je podal v mnenju o močni evropski sosedski politiki, ter opozarja na njegov pomen in aktualnost;

16.

opozarja na vlogo institucij EU pri zagotavljanju, da partnerske države učinkovito uporabljajo razpoložljive vire, in predlaga osredotočenost na praktično sodelovanje, ki prinaša konkretne rezultate;

17.

odločno opozarja, da mora proračun EU za obdobje 2014–2020 zagotavljati ustrezna finančna sredstva za izvajanje ESP;

18.

pozdravlja željo Komisije po poenostavitvi in boljšem usklajevanju različnih finančnih instrumentov ter poudarja potencialen vpliv in koristi tega ukrepa.

19.

je prepričan, da potrebna diferenciacija sosedske politike ne bi smela biti izključno formalne narave in se ne bi smela kazati samo v geografski razdelitvi na južno in severno razsežnost;

20.

priporoča, da se sosedska politika diferencira v skladu s stopnjo delujoče demokracije (tj. demokratičnih procesov), spoštovanja človekovih in državljanskih pravic, pravne države in napredka procesov sistemske/gospodarske preobrazbe (s posebnim poudarkom na izvajanju načel prostega trga) v posameznih državah. Čim bolje je usmerjena sosedska politika, tem učinkovitejša bo;

21.

meni, da bi bilo primerno ustvariti politične instrumente, ki bi omogočali obravnavo ukrepov družbe ter nacionalnih, regionalnih in lokalnih vlad na diferenciran način glede na njihove značilnosti in priložnosti. Ukrepe na teh različnih področjih bi bilo treba usklajevati, ni pa jih treba, in pogosto jih niti ni priporočljivo, izvajati hkrati;

22.

meni, da je v kontekstu sosedske politike na vladni ravni razpoznavno in upravičeno načelo "več za več";

23.

vendarle meni, da je na ravni družbe načelo "več za več" manj razpoznavno in preveč formalno, njegova uporaba pa bi bila lahko celo kontraproduktivna, saj bi ovirala obstoječe stike, ki nastajajo od spodaj navzgor. Da bodo družbeni stiki učinkoviti, morajo imeti kontinuiteto in biti čim bolj neformalni;

24.

poleg tega meni, da vključenost lokalnih in regionalnih oblasti ne more nadomestiti vključenosti družbenih skupin in tretjega sektorja;

25.

poudarja, da je treba udeležbo tretjega sektorja priznati kot pomembno sestavino sosedske politike, kar zahteva specifične instrumente;

26.

opozarja na vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri razvijanju tesnejših trgovinskih stikov ter meni, da lahko tesnejše gospodarsko povezovanje deluje kot gonilo družbenih in političnih sprememb. Poleg tega spodbuja države ESP, da vzpostavijo prostotrgovinska območja;

27.

pripisuje velik pomen opravljenemu delu in ponujenim priložnostim Evro-sredozemske skupščine lokalnih in regionalnih oblasti (ARLEM), kar omogoča udeležbo lokalnih in regionalnih oblasti v evro-sredozemski politični razpravi in zagotavlja teritorialno razsežnost projektov, ki jih izbere generalni sekretariat Unije za Sredozemlje. Poleg tega zagotavlja izmenjavo dobre prakse in prispeva k doseganju ciljev ESP;

28.

v enaki meri podpira konferenco lokalnih in regionalnih oblasti vzhodnega partnerstva (CORLEAP) kot mrežo za večstransko sodelovanje med regionalnimi in lokalnimi oblastmi iz EU in državami vzhodnega partnerstva, katere namen je še močneje vključiti te oblasti v izvajanje ESP. Poleg tega namerava sodelovati z lokalnimi in regionalnimi oblastmi iz držav vzhodnega partnerstva pri vzpostavitvi stalnega institucionalnega okvira za sodelovanje;

29.

poziva Evropsko unijo, Unijo za Sredozemlje, nacionalne vlade in mednarodne akterje, naj še naprej sodelujejo z ARLEM, ki povezuje Odbor regij ter združenja lokalnih in regionalnih oblasti z namenom boljše uskladitve in učinkovitosti ukrepov v Sredozemlju;

30.

priporoča, naj bodo družbeni stiki v prvi vrsti neposredni, torej medosebni. Pomembna je osebna zavezanost udeležencev, ne le njihova udeležba v institucionalni vlogi in v okviru ukrepov;

31.

meni, da je treba zbuditi zanimanje mest in regij za kulturno izmenjavo. Na tem področju je lahko še posebej učinkovit tretji sektor, kar pa zahteva podporo nacionalnih vlad ter lokalnih in regionalnih oblasti;

32.

meni, da je treba uravnovesiti različne interese med skupinami regij, ki nastajajo na podlagi njihove geografske lege. S splošno uskladitvijo zunanje politike EU je treba poskrbeti, da razlike ne bodo vodile v tekmovanje med jugom in vzhodom, specializacija regij na posamezna področja sosedske politike pa ne sme povzročati ali zaostriti različnih interesov ali negativne tekmovalnosti;

33.

meni, da bi morala institucionalizacija sosedske politike olajšati in podpreti vključevanje in ukrepe regij "na daljavo" (npr. sodelovanje regij Srednje Evrope na sredozemskem območju ali regij Zahodne Evrope v Vzhodni Evropi). To bi okrepilo občutek skupne odgovornosti regij za celotno ESP;

34.

meni, da je treba okrepiti posebno vlogo regij na občutljivih mejah EU na vzhodu in jugu. Prav nanje namreč neposredno vplivajo problemi evropskega sosedstva. ESP se ne sme v nobenem primeru izvajati brez njihove vednosti in mora upoštevati njihove posebne interese;

35.

priporoča, da se obmejnim območjem EU nameni posebna podpora v okviru evropske sosedske politike;

36.

meni, da bi morala evropska sosedska politika upoštevati obstoječe odnose s tretjimi državami, še posebej z Rusijo, zlasti na vzhodu. Regije bi bilo treba seznaniti s tem vidikom ESP in podpreti bi bilo treba ustrezne oblike sodelovanja z vsemi vpletenimi tretjimi državami;

37.

izraža namero, da podpre proces demokratizacije v posameznih sosednjih državah in še naprej skupaj s Kongresom lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope organizira misije za spremljanje volitev.

38.

meni, da je treba pri ukrepih vzhodnega partnerstva in sosedske politike na Kavkazu upoštevati posebne pogoje;

39.

ugotavlja, da Gruzija zaradi posledic konflikta 2008 potrebuje sistematsko in stalno podporo v okviru vzhodnega partnerstva;

40.

priporoča okrepitev sosedske politike na celotnem območju Črnega morja. Treba je izpostaviti geopolitični pomen, ki ga ta regija še vedno ima za EU, pa tudi pomen pobude sinergije Črnega morja. Državam EU, ki mejijo na to območje, bi morali nameniti znatno podporo EU za njihove dejavnosti v okviru sosedske politike;

41.

meni, da je treba Moldavijo obravnavati kot poseben primer. Glede na velik napredek, dosežen v okviru sosedske politike in vzhodnega partnerstva, si je treba v čim večji meri prizadevati za razvoj v tej državi. Tukaj lahko že delen uspeh pomembno vpliva na spodbujanje sosedske in zunanje politike EU;

42.

se zavzema za to, da se pozornost nameni posebnemu položaju Kaliningrajske oblasti, ki ne glede na to, kje se nahaja, ni vključena v sosedsko politiko. To je zelo pomembno in občutljivo ozemlje, ki ne le meji na EU, ampak jo tudi dejansko z vseh strani obdaja ozemlje EU. Posebnih značilnosti te regije se pri izvajanju sosedske politike v neposredni soseščini EU ne sme prezreti;

43.

meni, da je treba kljub razočaranjem nad nenehnimi težavami v Belorusiji podpreti izvajanje sosedske politike v tej državi;

44.

priznava potrebo po sistematični podpori demokratičnim, političnim, gospodarskim in socialnim procesom sprememb v Ukrajini;

45.

priporoča, da po arabski pomladi sosedska politika prevzame pomembno vlogo pri navezovanju stikov med družbami. Kratkoročno se je treba intenzivno osredotočiti posebej na to regijo. Delovanje v tej regiji bi bilo treba obravnavati kot preizkus odgovornosti vseh držav članic EU kot držav, regij in družb;

46.

opozarja, da je vsaka država južnega Sredozemlja drugačna in da mora biti pristop EU narejen po meri in prilagojen posameznim razmeram. Kljub temu pa sta razvoj demokracije in prehod k njej univerzalna ter se predvsem začneta na najnižji ravni in ju ni mogoče vsiliti od zgoraj, če naj bi bila demokracija stabilna in zasidrana v družbi.

47.

meni, da evroregije prispevajo pomembne izkušnje za sosedsko politiko. Bile so koristen instrument v pristopnem procesu srednjeevropskih držav, po pristopu teh držav k EU pa so koristen instrument za urejanje odnosov s sosednjimi državami, ki niso članice EU;

48.

zato ponuja podporo za vzpostavljanje trajnih političnih in upravnih decentraliziranih struktur, saj upravne in institucionalne zmogljivosti lokalnih in regionalnih oblasti olajšajo sodelovanje na podnacionalni ravni, izboljšajo učinkovitost in dobro upravljanje ter so ključnega pomena v procesu demokratizacije;

49.

priporoča, da se preučijo možnosti krepitve obstoječih evroregij z uporabo instrumenta evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS), ker bi to izboljšalo pravno gotovost za vpletene strani in preglednost struktur, ki bodo ustvarjene. Ponavlja svoj poziv, da se omogočijo dvostranska EZTS s tretjimi državami, in poziva države članice, ki tega še niso storile, da sprejmejo potrebne ukrepe za lažje oblikovanje in izvajanje EZTS;

50.

poudarja praktično uporabnost programov za krepitev zmogljivosti v okviru širitvene in evropske sosedske politike in kot konkreten primer za to navaja pilotni projekt instrumenta za lokalno upravo, (1) ter predlaga, da se oblikujejo ustrezne pobude za države južnega Sredozemlja in tako podpre krepitev njihovih zmogljivosti na lokalni in regionalni ravni;

51.

ugotavlja, da evroregije spodbujajo široko paleto dejavnosti tako na področju gospodarstva kot kulture. Prav tako spodbujajo samodejne procese sodelovanja s tretjim sektorjem. Evroregije so se izkazale za prožen in zelo učinkovit instrument ukrepanja na mejah Srednje in Vzhodne Evrope, tj. zunanjih mejah EU;

52.

priporoča, da se podpreta načrtovanje in ustanavljanje novih evroregij (na podlagi izkušenj že dolgo vzpostavljenih evroregij), zlasti s povezovanjem regij v Alžiriji, Tuniziji, Libiji in Egiptu z ustreznimi regijami v Južni Evropi;

53.

meni, da posebne značilnosti južne meje Evropske unije, ki je morska meja, ne bi smele ovirati ustanavljanja evroregij. Treba je poudariti pomen pobud za ustanovitev evroregij, kot so Andaluzija-Gibraltar-Maroko, Južno Egejsko morje-Turčija, Severno Egejsko morje-Turčija in Polis-Trakiakent, čeprav so šele v zgodnji fazi delovanja;

54.

meni, da je treba nujno vzpostaviti popolnoma delujočo evroregijo Črnega morja;

55.

meni, da lahko evroregije uspešno podprejo instrumente ESP (ENPI), kot so TAIEX, SIGMA, Twinning in akcijske načrte ESP;

56.

poudarja dodano vrednost evropskih združenj za teritorialno sodelovanje (EZTS) in makroregionalne strategije kot inovativnih orodij teritorialnega sodelovanja na medregionalni in nadnacionalni ravni, saj lahko izboljšajo povezanost in usklajenost političnih ukrepov na različnih področjih na širšem območju Sredozemlja in Črnega morja, in sicer z racionalizacijo porazdelitve finančnih sredstev in priznanjem vloge lokalnih in regionalnih oblasti na podlagi načel upravljanja na več ravneh in širše udeležbe organizacij civilne družbe.

57.

priporoča, da stiki med nacionalnimi vladami ali celo regionalnimi oblastmi ne nadomestijo širših in globljih stikov med družbami. Vse sredozemske države bi morale biti povezane v okviru evroregij, ki spodbujajo stike med tretjim sektorjem in državljani;

58.

predlaga izvajanje ukrepov, ki se ponavadi uporabljajo v evroregijah, kot učinkovit ukrep za odpravo številnih stereotipov in strahov, ki se pojavijo zaradi migracij ob mejah EU, ter meni, da lahko neposredna izkušnja sodelovanja in izmenjave poleg tega pomaga premagati stereotipne predstave o Evropi in Zahodu, ki prevladujejo v številnih državah ob meji z EU;

59.

meni, da lahko dejavna sosedska politika prispeva k omejitvi nenadzorovanih migracij;

60.

meni, da lahko sosedska politika, ki pomaga najbolj dejavnim posameznikom in skupinam v sosednjih regijah in državah Evropske unije, spodbuja procese politične in gospodarske preobrazbe;

61.

vztraja, da lahko s pomočjo posameznikom in skupinam, ki si dejavno prizadevajo za demokratične spremembe in gospodarsko preobrazbo, vse dejavnosti postanejo učinkovitejše;

62.

poudarja pomen organiziranja različnih oblik izmenjav med mladimi in študenti ter znanstvenega sodelovanja v okviru sosedske politike;

63.

poudarja, da je treba izboljšati upravne zmogljivosti v partnerskih državah, zato pozdravlja krepitev nacionalnih programov, kot sta Estonsko središče za vzhodno partnerstvo, ki se osredotoča na upravne zmogljivosti, in Akademija vzhodnega partnerstva za javno upravo v Varšavi, ter partnerske države poziva, naj spodbujajo upravno reformo in razvijanje zmogljivosti tudi na lokalni in regionalni ravni.

64.

predlaga, da južne evroregije (podobno kot regije) pridobijo partnerje iz drugih delov celine. Tovrstne stike morajo navezati predvsem evroregije ob južni meji EU in evroregije iz Srednje in Severne Evrope, ki mejijo na države Vzhodne Evrope. ESP se ne sme razdrobiti na več posameznih sklopov, kar bi bilo treba preprečiti v okviru izvajanja regionalne politike Evropske unije. Ustrezen instrument za vzpostavitev tovrstnih stikov bi bila lahko evropska združenja za teritorialno sodelovanje;

65.

meni, da je treba sistematično preučiti vizumsko politiko EU, da bi olajšali izdajo vizumov državljanom držav ESP kot sredstva za spodbujanje dialoga med družbami;

66.

poudarja morebitne koristi uvedbe obmejnega prometa na nekaterih mejah Unije.

23.2.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 54/23

—

meni, da so listine o osebnem stanju, kot so izpisek iz matičnega registra o rojstvu, izpisek o sklenjeni zakonski zvezi in izpisek o smrti, prenehanje zakonske zveze, spremembe osebnega imena itd., temeljnega pomena za identiteto posameznika in njegovo zmožnost za polno sodelovanje v družbenem, gospodarskem in političnem življenju;

—

poudarja, da so javne listine nujne za to, da lahko državljani EU učinkovito uveljavljajo svoje pravice;

—

poudarja, da je zakonodaja o osebnem stanju v izključni pristojnosti držav članic in njihovih sestavnih delov (regij in občin); poudarja, da je treba upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

—

se strinja s širšim ciljem Komisije, da opredeli in odstrani ovire za uresničevanje pravic EU, zlasti v čezmejnih primerih, da bi državljanom omogočili, da bodo imeli še več praktičnih in vidnih koristi od sedanjega povezovanja v EU; meni, da je treba pri pripravi politik na tem področju upoštevati predvsem potrebe državljanov;

—

se strinja, da legalizacija javnih listin med državami članicami v EU ne bi smela biti obvezna, vendar glede na to, da ni zanesljivih ali popolnih informacij o izmenjavi, meni, da bi bilo morda treba pred uvedbo zakonodaje vzpostaviti upravno sodelovanje, da bodo matičarji lahko po potrebi zaprosili za potrdilo o avtentičnosti dokumenta; meni, da bi morale države članice najprej – tudi zato, da bi olajšali stike z državami izven EU – preučiti možnost sprejetja sistema e-APP za izdajanje in uporabo elektronskih žigov Apostille;

—

meni, da ne bi smeli pozabiti na možnost ustanovitve evropskega urada za osebna stanja, če bi bilo to bolj učinkovito od ustanovitve številnih novih uradov ali vzdrževanja podobnih že delujočih uradov v različnih državah članicah;

—

predlaga uvedbo navodil s primeri najboljše prakse za države članice, da bi olajšali zagotavljanje listin o osebnem stanju v čezmejnih primerih.

Poročevalec

Patrick McGOWAN (IE/ALDE), član grofijskega sveta Donegal in obmejne regionalne oblasti

Referenčni dokument

Zelena knjiga: Manj upravnih formalnosti za državljane: spodbujanje prostega pretoka javnih listin in priznavanje pravnih učinkov listin o osebnem stanju

COM(2010) 747

1.

pozdravlja pobudo Evropske komisije, da bi ustvarili unijo državljanov, in objavo zelene knjige za razpravo na ravni EU o možnih zakonodajnih predlogih o dveh različnih, a sorodnih temah:

2.

ugotavlja, da med javne listine spadajo različne upravne, notarske in sodne listine in dokumenti, pa tudi listine o osebnem stanju, ki označujejo in predstavljajo prelomne točke v življenju posameznika; meni, da so listine o osebnem stanju, kot so izpisek iz matičnega registra o rojstvu, izpisek o sklenjeni zakonski zvezi in izpisek o smrti, prenehanje zakonske zveze, spremembe osebnega imena itd., temeljnega pomena za identiteto posameznika in njegovo zmožnost za polno sodelovanje v družbenem, gospodarskem in političnem življenju;

3.

poudarja, da so javne listine nujne za to, da lahko državljani EU učinkovito uveljavljajo svoje pravice. Pri tem gre za prosto gibanje državljanov in njihovih družinskih članov, prosti pretok delavcev, pravico do ustanavljanja podjetij, socialno varnost, prosti pretok blaga in storitev ter učinkovito pravosodje za državljane v civilnih in gospodarskih zadevah. Za priznanje pravic EU se uporablja res veliko različnih javnih listin;

4.

se strinja s širšim ciljem Komisije, da opredeli in odstrani ovire za uresničevanje pravic EU, zlasti v čezmejnih primerih, ter na splošno omeji upravne formalnosti, da bi olajšali čezmejno sodelovanje in državljanom omogočili, da bodo imeli še več praktičnih in vidnih koristi od sedanjega povezovanja v EU; meni, da je treba pri pripravi politik na tem področju upoštevati predvsem potrebe državljanov;

5.

poudarja, da so temeljna raznolikost sistemov osebnega stanja (register dogodkov, oseb in prebivalstva) in različni veljavni postopki v EU odraz ustavne in zakonodajne ureditve javnih organov v posameznih državah in predstavljajo njihove različne družbene vrednote; primer teh razlik je dejstvo, da imajo listine o osebnem stanju v različnih državah članicah različne pravne učinke;

6.

meni, da so postopki za vpis osebnega stanja v državah članicah v glavnem učinkoviti in da se težave pojavljajo predvsem zaradi čezmejnih primerov; vendar ugotavlja, da je kar tretjina vseh vpisov osebnega stanja v EU čezmejne narave in da se bodo z vse večjo mobilnostjo upravni problemi ustrezno povečevali; dodatna težava, s katero se srečujejo državljani v čezmejnih primerih, so razlike v veljavnem pravu, saj ima vsaka država svoja pravila o koliziji zakonov;

7.

poudarja, da nekatere javne listine (npr. dokazila o poklicnih kvalifikacijah) sicer lahko ureja zakonodaja EU, da pa je zakonodaja o osebnem stanju v izključni pristojnosti držav članic in njihovih sestavnih delov (regij in občin), zato poudarja, da je treba pri pripravi politike EU na tem področju upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

8.

poudarja, da so razlike v tem, kateri organ je pristojen za legalizacijo določenega dokumenta, med državami članicami in znotraj posamezne države zelo velike, še večje pa so, kar zadeva listine o osebnem stanju in pristojnosti pravosodnih, verskih in upravnih organov na različnih ravneh upravljanja; državljani so s temi organi najpogosteje v stiku ravno na lokalni in regionalni ravni (v EU je približno 80 000 lokalnih matičnih uradov);

9.

meni, da se tega vprašanja ne sme obravnavati ločeno, temveč skupaj z drugimi politikami EU, kot so ekonomska politika, digitalna agenda, socialna politika in zunanja politika, da bi okrepili enotnost, učinkovitost in usklajenost ukrepov EU.

10.

ugotavlja, da se za potrditev avtentičnosti tujega dokumenta običajno uporabi legalizacija, saj organi v določeni državi niso vedno seznanjeni z različnimi pečati, žigi in podpisi organov, ki izdajajo javne listine, medtem ko so nekatere druge listine, kot so potni listi, vozniška dovoljenja in sodbe, priznane brez dodatnih ukrepov legalizacije;

11.

meni, da so za legalizacijo potrebni čas, denar in trud ter da sama po sebi ni primerno sredstvo za preprečevanje goljufij z dokumenti v čezmejnih primerih; strinja se s pogoji iz stockholmskega programa, da bi morala EU izkoristiti svoje članstvo v Haaški konferenci o mednarodnem zasebnem pravu in se zavzeti za relevantne konvencije (tudi s sklicevanjem na Mednarodno komisijo za osebna stanja), saj države članice zaenkrat še ne sodelujejo, ko gre za konvencije o legalizaciji dokumentov;

12.

priznava, da je uporaba veljavnih konvencij v zvezi z legalizacijo listin in različnih dvostranskih sporazumov le delna – Bruseljsko konvencijo iz leta 1987 o odpravi legalizacije javnih listin med državami članicami je, na primer, podpisala manj kot polovica držav članic EU, še manj jih je konvencijo ratificiralo in jo začasno izvajajo;

13.

se strinja, da legalizacija javnih listin med državami članicami v EU, ki temelji na medsebojnem zaupanju, ne bi smela biti obvezna, meni pa tudi, da bi se lahko tudi druge upravne formalnosti, ki so ovira državljanstvu EU in pravici do prostega gibanja, kot sta "potrdilo o neobstoju zadržkov za sklenitev zakonske zveze" in "potrdilo o sklenjeni zakonski zvezi", v državah članicah izkazale za nepotrebne;

14.

glede na to, da ni zanesljivih ali popolnih informacij o izmenjavi med matičnimi uradi držav članic (nekatere države članice niti ne pošiljajo niti ne sprejemajo informacij o "tujih" dogodkih, povezanih z osebnim stanjem), meni, da bi bilo morda treba pred uvedbo zakonodaje vzpostaviti upravno sodelovanje med matičnimi uradi v državah članicah, da bodo matičarji lahko po potrebi zaprosili za potrdilo o avtentičnosti dokumenta; podobno sodelovanje bi bilo morda treba vzpostaviti za lažje pridobivanje potrdil o avtentičnosti za druge javne listine, kot so spričevala in notarske listine; na ta način bi lahko uradnikom pomagali pri preverjanju točnosti vsebine listin, pa tudi njihove avtentičnosti;

15.

meni tudi, da je treba preučiti razloge, zakaj veljavne konvencije na tem področju še niso ratificirane (npr. Bruseljska konvencija iz leta 1987), kakor tudi izkušnje držav članic, ki to konvencijo začasno izvajajo;

16.

države članice bi morale – tudi zato, da bi olajšali stike z državami izven EU – najprej preučiti možnost sprejetja sistema e-APP (1) za izdajanje in uporabo elektronskih žigov Apostille ter uvedbe elektronskega registra, ki bi bil dostopen prek interneta, kar je pred kratkim storila Španija v okviru projekta e-APP for Europe, ki ga podpira Evropska komisija.

17.

poudarja, da ima veliko državljanov velike težave s čezmejnim prenosom listin o osebnem stanju. V nekaterih državah članicah je treba za izpisek o osebnem stanju ali žig Apostille zaprositi osebno. Zaradi takšne odvečne birokracije imajo lahko osebe, ki trenutno ne živijo v zadevni državi članici, precejšnje stroške. Ob upoštevanju načela subsidiarnosti predlaga uvedbo navodil s primeri najboljše prakse za države članice, da bi olajšali zagotavljanje listin o osebnem stanju v čezmejnih primerih, hkrati pa omogočili ustrezno varnost, da bi zmanjšali tveganje goljufij;

18.

poudarja, da je vsaka država članica sprejela svoje predpise o državljanstvu in osebnem stanju na podlagi svojega zgodovinskega, kulturnega, političnega in pravnega sistema, zato bi lahko imela uvedba velikih sprememb precejšnje ustavne, zakonodajne in upravne posledice za organe znotraj držav članic; potrebne bi lahko bile obsežne zakonske in upravne spremembe, kar zadeva sestavo organov in postopke. Poleg tega bi to lahko pomenilo velike družbene in kulturne spremembe za državljane in družbo;

19.

se kljub temu zaveda, da državljani EU, zlasti tisti, ki živijo in delajo v "drugi" državi članici, pričakujejo, da jim življenja ne bodo po nepotrebnem grenila upravna bremena zaradi čezmejnega urejanja listin, povezanih z osebnim stanjem;

20.

ugotavlja, da je stalno usposabljanje približno 125 000 matičarjev v EU o sistemih in postopkih v zvezi z osebnim stanjem, ki se uporabljajo v drugih državah članicah, nerealno z vidika logistike in stroškov; zato poudarja, da je treba za težave, s katerimi se državljani srečujejo, poiskati rešitve, ki bodo lažje izvedljive;

21.

se strinja, da je sedanje nepopolno in ad hoc sodelovanje med matičarji iz različnih držav članic lahko povezano z zakonskimi, postopkovnimi, logističnimi in predvsem jezikovnimi ovirami, zato Komisiji predlaga, naj ustanovi skupino strokovnjakov s področja matičnih zadev iz vsake države članice, da bi zbrali čim več predlogov za reševanje čezmejnih vprašanj in EU omogočili bolj usklajeno delovanje na svetovni ravni;

22.

meni, da bi bilo treba drago in zamudno prevajanje ter overjanje prevodov javnih listin omejiti z večjo uporabo standardiziranih obrazcev in sistemov za elektronsko vpisovanje in branje podatkov; to bi lahko še bolj razvili na svetovni ravni;

23.

se strinja, da so želje po poenostavitvi birokracije velike, ne le po prehodu na postopke v elektronski obliki, kar je, tudi zaradi možnosti, povezanih s shranjevanjem in pošiljanjem podatkov v elektronski obliki, priložnost za modernizacijo in centralizacijo informacijskih sistemov;

24.

meni, da bi bil vpis vseh dogodkov, povezanih z osebnim stanjem posameznika, na enem mestu priporočljiv cilj za države članice, ki tega še ne počnejo, in da bi to olajšalo beleženje dogodkov v zvezi z osebnim stanjem, ki so se zgodili zunaj matične države, vendar se zaveda, da bi to lahko pristojnim organom povzročilo precejšnje stroške in skrbi v zvezi s subsidiarnostjo, poleg tega pa morda ne bi bilo vedno izvedljivo na politični ravni;

25.

kljub temu ugotavlja, da v številnih državah članicah uporabljajo centralizirano beleženje, zato bi lahko ena sama kontaktna točka prispevala k zmanjšanju praktičnih težav, s katerimi se srečujejo matičarji in državljani, vendar meni, da bi bilo treba zaradi vprašanj, kot so elektronski dostop do matičnih knjig, velikost držav, razdelitev zakonodajnih pristojnosti, jezikovna vprašanja znotraj države članice itd., takšno osrednjo informacijsko točko ustanoviti na regionalni ravni;

26.

meni, da je treba pokazati, da so lahko pilotni programi za elektronsko izmenjavo listin o osebnem stanju učinkoviti in uspešni ter da jih je mogoče prilagoditi za širšo rabo, zato predlaga, da se preverijo trenutna elektronska orodja, ki omogočajo sodelovanje med organi iz EU; najprej pa bi bilo treba uvesti zaščitne mehanizme, da bi preprečili goljufije ter zaščitili zasebnost in osebne podatke državljanov;

27.

meni, da bi bilo treba okrepiti povezave med viri informacij na ravni EU in ustreznimi ponudniki informacij v državah članicah, ko gre za obveščanje državljanov o njihovih pravicah na ravni EU na splošno, in da so za to primerni ravno organi na lokalni in regionalni ravni;

28.

meni, da je ideja o poenotenem evropskem potrdilu o osebnem stanju zelo ambiciozna, saj so vrste, oblike in vsebina potrdil o osebnem stanju v različnih državah članicah zelo različne. Rojstni list ima, na primer, v različnih državah članicah EU različno dokazno vrednost, razlike so tudi v tem, koliko ga je mogoče spreminjati, ponekod pa lahko vsebuje celo podatke o tem, ali je otrok rojen v zakonski zvezi in kakšna je njegova veroizpoved, ter o zakonskem stanu in socialno-ekonomskem položaju njegovih staršev;

29.

ugotavlja, da bo ob sprejetju evropskega potrdila o osebnem stanju v začetni fazi verjetno res potrebno istočasno delovanje sistemov na državni ravni in ravni EU, kar bi lahko privedlo do težav s pravno razlago usklajenosti in relativnosti različnih sistemov; v uporabi so namreč že različne kombinacije civilnega, cerkvenega in tujega prava, o katerih bodo morala odločati sodišča v držav članicah;

30.

meni, da bi bil zaradi velikih razlik v pravosodni in upravni sestavi in postopkih v zvezi z vpisovanjem osebnih stanj v EU predlog za avtomatično priznavanje potrdil o osebnem stanju, ki jih je izdala druga država članica, enako problematičen in ga ne bi bilo možno uresničiti brez precejšnjih sprememb domače zakonodaje posamezne države članice, da bi odpravili neskladja pri ravnanju z državljani;

31.

meni, da bi si Komisija zaradi razlik med posameznimi državami članicami na tem področju lahko tudi z okrepljenim sodelovanjem prizadevala za standardizacijo kolizije zakonov in pravosodnih vprašanj tudi za ostala vprašanja v zvezi z osebnim stanjem, da bi jih državljani bolje razumeli;

32.

kljub temu meni, da bi lahko bilo problematično, če bi lahko državljani sami izbirali pravo države članice, ki bo veljavno za vprašanja v zvezi z osebnim stanjem; če se nek par, na primer, ne bi strinjal glede sodne pristojnosti, bi to lahko povzročilo "izbiranje najugodnejšega osebnega stanja", pri čemer posameznik poišče najugodnejšo rešitev za svoj položaj;

33.

meni, da ne bi smeli pozabiti na možnost ustanovitve evropskega urada za osebna stanja, če bi bilo to bolj učinkovito od ustanovitve številnih novih uradov ali vzdrževanja podobnih že delujočih uradov v različnih državah članicah; tak urad bi lahko po mnenju Odbora (a) prispeval k oblikovanju enotnejšega pristopa EU do mednarodnih konvencij, (b) izboljšal upravno sodelovanje z zbiranjem in razširjanjem primerov najboljše prakse in izkušenj, npr. v zvezi z združljivostjo na področju IKT, in pomagal nacionalnim organom pri mednarodnih vprašanjih, (c) imel vlogo osrednje kontaktne točke za informacije o osebnem stanju čezmejne narave, kar bi bilo v pomoč matičnim uradom in bi seveda pripomoglo k reševanju stalnih težav, s katerimi se srečujejo državljani, ko želijo upravičeno uresničiti svoje pravice znotraj EU, ter (d) imel vlogo osrednjega rezervnega in referenčnega matičnega urada na ravni EU za listine o osebnem stanju;

34.

poziva k hitrejšemu prenosu in izvajanju veljavne zakonodaje, ki je povezana z državljanskimi pravicami EU, in predlaga, naj države članice pri tem še intenzivneje sodelujejo, in sicer v mednarodnih organizacijah, da bi olajšali mednarodno sodelovanje na področju vprašanj, povezanih z osebnimi stanji, in dosegli večjo ratifikacijo veljavnih konvencij;

35.

spodbuja matične urade v državah članicah, naj na internetu predstavijo primere (s prevodom) svojih listin o osebnem stanju, da se bodo matičarji iz drugih držav članic lahko vsaj seznanili z njimi, pri tem pa bi lahko Komisija pomagala pri usklajevanju ali uveljavljanju te pobude;

36.

se zavzema za ustanovitev mreže matičarjev oziroma konzularnih strokovnjakov iz vseh držav članic v okviru Evropske komisije, da bi ugotovili, ali bi bilo mogoče organizirati ustrezno upravno sodelovanje za pripravo predlogov v zvezi z uskladitvijo vprašanj, povezanih s kolizijo zakonov; vendar meni, da bi bilo treba natančneje preučiti vprašanje medsebojnega priznavanja in evropskega potrdila o osebnem stanju;

37.

meni, da ta zelena knjiga sicer obravnava vprašanja z vidika celotne EU in z dolgoročnega vidika, vendar pa poudarja, da bi bilo treba preučiti tudi lokalne rešitve za težave, s katerimi se državljani redno srečujejo, zlasti tisti z obmejnih območjih, ki živijo in delajo v različnih jurisdikcijah. V zvezi s tem spodbuja nadaljnje dvostranske in večstranske sporazume med državami članicami in drugimi državami ter pobude na podnacionalni ravni, kot so projekti EZTS na področju teritorialnega sodelovanja;

38.

poudarja, da je treba pri ocenah učinkov vseh zakonskih predlogov upoštevati predvsem socialne, ekonomske in zakonodajne posledice v državah članicah;

39.

glede na pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti na tem področju želi v celoti sodelovati v tej razpravi in Komisiji ponuja svoje posvetovalne mreže (2).

23.2.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 54/28

—

poudarja, da lokalne in regionalne oblasti v veliki meri prispevajo k razvoju sektorja vesoljskih tehnologij z ustvarjanjem grozdov in polov konkurenčnosti, v katerih se združujejo proizvajalci (tudi MSP), visokošolske ustanove in znanstveno-raziskovalni centri. Tako imajo odločilno vlogo v procesih inovacij in prenosa tehnologij;

—

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti odločilno vlogo tudi kot uporabniki;

—

pričakuje, da bodo z razširjenimi pristojnostmi Unije tudi lokalne in regionalne oblasti trajno in obsežno vključene v oblikovanje in izvajanje evropske vesoljske politike;

—

poziva Komisijo, naj oblikuje predlog o dolgoročnem financiranju delovanja infrastrukture GMES v okviru proračuna EU v prihodnosti, in zavrača financiranje zunaj proračuna EU, ki ga predvideva Komisija, saj sta GMES in Galileo evropska projekta in kot taka sodita tudi v proračun EU, da se zagotovi tako finančna vzdržnost kot tudi preglednost in demokratični nadzor nad financiranjem;

—

močno priporoča, da se spodbuja ustanavljanje regionalnih centrov za razvoj in uporabo programa GMES ter podprejo evropske mreže, kot je na primer NEREUS, in spodbuja njihov razvoj.

Poročevalec

Hermann KUHN (DE/PES), član skupščine zvezne dežele Bremen

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Za vesoljsko strategijo Evropske unije, ki koristi državljanom

COM(2011) 152 konč.

1.

pozdravlja, da je Komisija s sporočilom Za vesoljsko strategijo Evropske unije, ki koristi državljanom, naredila prvi pomemben korak k oblikovanju prihodnje evropske vesoljske politike na novi podlagi Lizbonske pogodbe (člen 189 PDEU);

2.

izraža prepričanje, da skupna evropska vesoljska politika krepi gospodarsko in politično neodvisnost ter zmožnost ukrepanja Evrope, da lahko vsestransko spodbudi inovacijsko sposobnost in konkurenčnost evropskih gospodarstev in družb ter daljnosežno in večstransko prispeva na področju varstva okolja, preprečevanja podnebnih sprememb, javne varnosti in civilne zaščite, humanitarne pomoči ter komuniciranja in razširjanja informacij za vse državljane;

3.

opozarja, da se cilji evropske vesoljske politike na regionalni ravni srečujejo z najrazličnejšimi socialnimi, gospodarskimi, ekološkimi in teritorialnimi danostmi ter da šele lokalne in regionalne oblasti omogočajo konkretno izvajanje in uresničevanje velikih delov evropske vesolje politike;

4.

opozarja, da v regijah že delujejo najrazličnejši inovativni razvijalci in končni uporabniki vesoljskih tehnologij. Lokalne in regionalne oblasti v veliki meri ustvarjajo grozde in pole konkurenčnosti, v katerih se združujejo proizvajalci (tudi MSP), visokošolske ustanove in znanstveno-raziskovalni centri. Tako imajo odločilno vlogo v procesih inovacij in prenosa tehnologij. Lokalne in regionalne oblasti skrbijo za namestitev, razvoj in vzdrževanje vesoljske infrastrukture v zvezi z izstrelitvenimi rampami, satelitskim povezovanjem, opremljanjem in programsko opremo ter na splošno infrastrukturo zemeljskega segmenta;

5.

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti odločilno vlogo tudi kot uporabniki. Delujejo na primer kot organi prostorskega načrtovanja, organi s pristojnostmi za okolje in civilno zaščito ali opravljajo druge naloge, za katere se zbirajo in obdelujejo satelitski podatki. Poleg tega so regije in njihovi prebivalci dejanski trg za uporabo in koriščenje vesoljskih tehnologij. Lokalne in regionalne oblasti za upravljanje svojega ozemlja, opravljanje javnih storitev in podporo regionalnemu razvoju potrebujejo najrazličnejše vesoljske tehnologije in storitve;

6.

zato je vselej pozorno spremljal vprašanja vesoljske politike in v svojih mnenjih večkrat opozoril na praktični pomen evropskih vesoljskih programov;

7.

pričakuje, da bodo z razširjenimi pristojnostmi Unije tudi lokalne in regionalne oblasti trajno in obsežno vključene v oblikovanje in izvajanje evropske vesoljske politike;

8.

toliko bolj izraža obžalovanje, ker Komisija v sporočilu sploh ni upoštevala vloge lokalnih in regionalnih oblasti pri razvoju evropske vesoljske politike, čeprav je ta razvoj še posebej odvisen od njihove udeležbe;

9.

ugotavlja, da sporočilo Komisije spoštuje načelo subsidiarnosti, vendar pa je treba bolje upoštevati pomen in vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri nadaljnjem razvoju vesoljske politike.

10.

podpira pripravo in izvajanje obsežnega in ambicioznega evropskega vesoljskega programa, ki nadgrajuje dosedanje dosežke ter ohranja in še naprej razvija prednostne dejavnosti, ki so spremljanje okolja, podnebne spremembe, varnost, konkurenčnost in raziskovanje vesolja;

11.

izraža prepričanje, da bo ta program imel pomembne gospodarske in socialne koristi za regije. Poleg pomembnega položaja Evrope na področjih okolja, boja proti podnebnim spremembam, varnosti ter temeljnih in uporabnih raziskav lahko pričakujemo okrepljeno evropsko konkurenčnost na področju najnovejših tehnologij, pri spodbujanju inovativnih podjetij in pri ustvarjanju delovnih mest za visokokvalificirane delavce;

12.

priporoča hiter začetek delovanja vodilnih programov Galileo in GMES, da bi lahko čim prej začeli izkoriščati njune gospodarske, socialne in z okoljem povezane potenciale;

13.

predlaga, da se programi za zagotavljanje avtonomnega evropskega dostopa do vesolja in za raziskovanje vesolja kot dodatne prednostne naloge vključijo v evropski vesoljski program.

14.

podpira vsa prizadevanja za zanesljivo vzpostavitev zmogljivosti programa Galileo po možnosti do leta 2014, da bi izkoristili gospodarske, socialne in ekološke prednosti, ki jih ta projekt lahko nudi ravno lokalnim in regionalnim oblastem;

15.

izraža zaskrbljenost, ker doslej še ni bil podan noben predlog za dodatno podporo programoma EGNOS in Galileo s prilagoditvijo sedanjega večletnega finančnega okvira. To pa je potrebno, da se preprečijo nadaljnje zamude in dodatni stroški;

16.

meni, da mora EU zagotoviti financiranje operativne faze programa Galileo (med drugim vzdrževanje in obnova satelitov, zagotavljanje integritete sistema, dejavnosti na zemlji in dostop do podatkov) tudi za obdobje po letu 2014. Le tako bo mogoče zajamčiti, da bodo pričakovani gospodarski učinki trajnostni;

17.

poziva, naj Komisija še bolj podpira in spodbuja razvoj in pripravo operativnih "storitev, vezanih na lokacijo" in z njimi povezanih produktov, predvsem tudi predstavitvenih projektov;

18.

poudarja, da bi morala biti dolgoročna struktura vodenja in upravljanja globalnega satelitskega navigacijskega sistema demokratična, popolnoma pregledna, finančno trdna in socialno odgovorna. Zagotovitev tega je naloga Evropske komisije v tesnem sodelovanju z najpomembnejšimi udeleženci, vključno z akterji na lokalni in regionalni ravni.

19.

meni, da je program GMES nepogrešljiv instrument Unije za zagotavljanje podatkov, ki so nujno potrebni zlasti za spremljanje okolja in civilno varnost, zato je izjemnega pomena za lokalne in regionalne oblasti;

20.

pozdravlja ukrepe za krepitev storitve programa GMES, ki se nanaša na podnebne spremembe, in poudarja, da je ta storitev za evropske regije pomembna pri preprečevanju podnebnih sprememb in blažitvi njihovih posledic (npr. pri vprašanjih svetovne preskrbe s hrano);

21.

poziva, da se do leta 2014 hitro vzpostavi v ta namen potrebna infrastruktura, da se okrepljeno razvijajo in pripravljajo operativne storitve – tudi ob vključevanju programa Galileo in novih telekomunikacijskih sistemov, kot je načrtovani evropski satelit za prenos podatkov EDRS (European Data Relay Satellite) –, in da se zagotovi trajnost načrtovanih storitev. Pri tem bi bilo treba upoštevati delo obstoječih nacionalnih služb in Evropske organizacije za uporabo meteoroloških satelitov EUMETSAT;

22.

poziva Komisijo, naj oblikuje predlog o dolgoročnem financiranju delovanja infrastrukture GMES v okviru proračuna EU v prihodnosti, in zavrača financiranje zunaj proračuna EU, ki ga predvideva Komisija, saj sta GMES in Galileo evropska projekta in kot taka sodita tudi v proračun EU, da se zagotovi tako finančna vzdržnost kot tudi preglednost in demokratični nadzor nad financiranjem;

23.

v zvezi s tem znova poudarja odločilni pomen evropskih regij pri razvoju storitev na področju okolja in javne varnosti, pri razširjanju aplikacij vesoljske tehnologije na lokalni ravni ter izmenjavi izkušenj in najboljše prakse;

24.

zato močno priporoča, da se spodbuja ustanavljanje regionalnih centrov za razvoj in uporabo programa GMES ter podprejo evropske mreže, kot je na primer NEREUS, in spodbuja njihov razvoj;

25.

je kritičen glede dejstva, da storitev programov GMES in Galileo, ki so že na voljo, ni mogoče vselej brez težav prilagoditi potrebam lokalnih in regionalnih oblasti;

26.

opozarja, da prost in brezplačen dostop do satelitskih podatkov omenja Uredba o evropskem programu za spremljanje Zemlje (GMES) in njegovih začetnih operativnih dejavnostih (2011–2013), in poziva k temu, da bo ta prost in brezplačen dostop zagotovljen tudi v operativni fazi po letu 2014. Pri tem je treba rešiti vprašanja varstva podatkov in zaščite aplikacij.

27.

poudarja, da je GMES civilni projekt, in da so aplikacije GMES usmerjene v civilno področje;

28.

opozarja, da so vidiki varnosti in morebitnih povezav z obrambo politično zelo pomembni. Vendar pa je sporočilo Komisije v tej osrednji točki preveč nedorečeno. OR zato meni, da je nujno potrebna jasnejša opredelitev;

29.

se zavzema za to, da se v programu GMES upošteva komponenta "varnost", vendar meni, da je treba to področje jasneje civilno opredeliti in ga ločiti od uporabe v vojaške namene;

30.

meni, da je treba skrbno pojasniti, ali in na kakšen način se v program GMES zaradi krepitve komponente "varnost" lahko vključijo nacionalne civilne pa tudi vojaške zmogljivosti za opazovanje, da bi tako izboljšali rezultate in preprečili nepotrebno podvajanje struktur;

31.

meni, da je treba temeljito pojasniti vprašanje, na kakšni pravni podlagi in v katerem političnem okviru se uporabljajo podatki in storitve infrastrukture GMES za namene evropske obrambne politike.

32.

podpira sklep Sveta za vesolje iz leta 2008, "da mora Evropa razviti skupno vizijo in dolgoročen strateški načrt raziskovanja, ter si tako zagotoviti ključna izhodišča, ki bi bila zato zasnovana na njenih področjih odličnosti". Tudi po zaslugi znanstvenega raziskovanja vesolja je Evropa postala zanesljiv partner na področju vesolja na mednarodni ravni. Programi za raziskovanje vesolja prinašajo nova spoznanja, spodbujajo inovacije in tehnologijo, v veliki meri prispevajo h konkurenčnosti evropske vesoljske industrije in pri mladih zbujajo pionirski duh;

33.

zato spodbuja k hitremu razvoju in izvajanju takšne strategije z ustreznimi ukrepi s ciljem, da se raziskovanje vesolja poudari kot svetovni in miroljuben izziv za človeštvo in vključi v mednarodno okolje kot samostojen del evropske vesoljske politike;

34.

poziva EU in Evropsko vesoljsko agencijo (ESA), da v sodelovanju z državami članicami ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi sprejmeta skupni načrt glede glavnih smernic za prihodnjo evropsko politiko na področju odkrivanja in raziskovanja vesolja (npr. Luna, Mars);

35.

meni, da je ohranitev in financiranje delovanja mednarodne vesoljske postaje ISS do leta 2020 sestavni del evropske vesoljske strategije. Poleg pripravljalnih sistemov, kot so specializirane klinike, sondirne rakete, breztežnostni stolpi (drop tubes) in breztežnostni poleti (parabolic flights), bi morala biti uporaba ISS za temeljne in uporabne raziskave (med drugim novi materiali, biologija, medicina) v središču evropske vesoljske strategije;

36.

zato poziva k jasni opredelitvi vloge EU pri ugotavljanju potreb po teh raziskavah ob upoštevanju raziskovalnih dejavnosti držav članic, da bodo lahko tudi lokalne in regionalne oblasti izrazile svoje potrebe, pričakovanja in prispevke.

37.

pripisuje velik pomen zagotavljanju avtonomnega evropskega dostopa do vesolja, saj ta prispeva k pomembnim komercialnim možnostim evropskega gospodarstva oz. jih sploh omogoča;

38.

v zvezi s tem poziva k dolgoročnemu zagotavljanju financiranja evropskega vesoljskega izstrelišča Kourou in k vključitvi dolgoročne evropske strategije za izstrelitvene rakete (družina raket Ariane) v evropski vesoljski program.

39.

se strinja, da bi evropske pobude za podporo vesoljskih tehnologij lahko predstavljale in bi morale predstavljati ključni dejavnik za izvajanje ciljev politike raziskav in inovacij EU. Tako program GMES in aplikacije, ki izhajajo iz njega, primarno koristijo okoljski in varnostni politiki, poleg tega pa pomembno prispevajo tudi k rasti ter inovativnosti in konkurenčnosti Evrope na splošno. Tudi druga področja imajo koristi od inovacij, ki so povezane z vesoljem, npr. izobraževanje, kultura, komunikacije in energetika. Vesoljske tehnologije in njihove aplikacije so postale element, ki je vse pomembnejši v vsakodnevnem življenju ljudi;

40.

zato poudarja, da je trajnost evropske vesoljske politike pomemben del obsežne strategije Evropa 2020, saj je povezana z najnovejšimi tehnologijami, inovativnimi podjetji in delovnimi mesti za visokokvalificirane delavce. Pri tem ima poseben pomen vzpostavitev temeljne infrastrukture v evropskih regijah, saj ustvarja trajnostno rast in zaposlovanje;

41.

podpira razmišljanja Komisije o pripravi sektorske politike vesoljske industrije, ki naj bi med drugim obravnavala vidike neodvisnosti Evrope, spodbujanja MSP ter usklajevanja evropskih, nacionalnih in regionalnih programov.

42.

pozdravlja, da je Komisija v predlogu skupne strategije za financiranje raziskav in inovacij poudarila ključno vlogo tehnologije, ki se uporablja na področju vesolja. Pri tem gre zlasti za razvoj naprednih materialov, nanotehnologije in avtomatizacije (roboti, inteligentni sistemi) kot temeljnih področij za ohranjanje evropske konkurenčnosti;

43.

pričakuje, da bodo med drugim za spodbuditev uvajanja inovativnih aplikacij in njihovega razširjanja v regijah na voljo učinkoviti podporni instrumenti financiranja.

44.

meni, da so satelitske telekomunikacije ključni dejavnik evropske vesoljske industrije;

45.

poudarja pomen naknadnih gospodarskih učinkov satelitskih telekomunikacij, predvsem v evropskih regijah. Pri dostopu državljanov, uprav in podjetij do digitalnih vsebin nepogrešljivo prispevajo k teritorialni koheziji;

46.

zato pričakuje nadaljnji razvoj satelitskih telekomunikacij kot ukrepa evropske vesoljske politike. Pri tem je treba – poleg zagotavljana razpoložljivosti ustreznega radijskega spektra – neprestano spodbujati nove inovativne komunikacijske storitve, tudi v povezavi s programoma Galileo in GMES, in po potrebi razviti nove sisteme (npr. satelitsko podprti sistem samodejnega prepoznavanja AIS (Automatic Identification System) za globalni nadzor ladijskega prometa).

47.

podpira stališče Komisije, da mora biti mednarodno sodelovanje bistven in nepogrešljiv element vesoljske politike EU;

48.

meni, da evropski vesoljski program omogoča to mednarodno sodelovanje na "enakopravni podlagi" ter daje evropskim izdelkom, sistemom in storitvam v mednarodni konkurenci večje možnosti;

49.

se zavzema za to, da se predvsem Afriki dasta na voljo strokovno znanje in infrastruktura in tako prispeva k izboljšanju tamkajšnjih življenjskih pogojev (npr. v zvezi z vprašanji rabe tal, virov hrane, upravljanja voda).

50.

pričakuje, da bodo novim pristojnostim EU na področju vesoljske politike po Lizbonski pogodbi sledile tudi spremembe v upravljanju. Naloga Unije je tako, da strateško oblikuje vseevropsko vesoljsko politiko in pospešuje njeno izvajanje. Pri tem je posebno pomembna krepitev sodelovanja med Evropsko unijo in državami članicami;

51.

poudarja, da bo politična in gospodarska podpora Unije v okviru pravičnih in učinkovitih upravnih predpisov in učinkovite strukture odločanja na podlagi priznavanja pristojnosti na vseh ravneh odločilnega pomena za uspeh vesoljske politike EU;

52.

poudarja pomen ESA in tudi nacionalnih vesoljskih agencij, ki so doslej uspešno skrbele za izvajanje nacionalnih in evropskih vesoljskih strategij in katerih predpisi so omogočili razvoj močne in konkurenčne industrije in raziskav. Zlasti pri prihodnji opredelitvi upravljanja in predpisov je treba upoštevati strukture in sposobnosti ESA v skladu z njihovim pomenom;

53.

poziva k temu, da bi bila v prihodnjem evropskem upravljanju na področju vesolja EU lahko pristojna za oblikovanje evropske vesoljske politike in strateških vizij ter pripravo potrebnih ukrepov. ESA bi bila lahko kot "izvršni organ" pristojna za njeno izvajanje na evropski ravni;

54.

znova s poudarkom opozarja na to, da imajo lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo pri razvoju in uporabi evropske vesoljske politike ter njenem seznanjanju v javnosti. Zato je pomembno, da so udeležene pri oblikovanju prihodnje vesoljske politike EU;

55.

zato se zavzema za to, da se lokalnim in regionalnim skupnostim omogoči ustrezno sodelovanje v strukturah upravljanja vesoljskih programov EU, ki jih je treba še vzpostaviti, in da se predvidi udeležba njihovih predstavnikov, poleg institucij EU in držav članic, v organih, ki upravljajo te programe. Lokalnim in regionalnim skupnostim je treba omogočiti, da izkoriščajo razvoj vesoljske tehnologije in hkrati k temu razvoju prispevajo.

56.

opozarja, da regije že sedaj s pomembnimi naložbami sodelujejo pri izgradnji evropskih vesoljskih zmogljivosti in da bo tako tudi v prihodnosti. Hkrati je nujno potrebno zanesljivo financiranje vesoljskih programov s strani EU. Le tako je mogoče zagotoviti mednacionalno in konkurenčno oblikovanje dejavnosti;

57.

meni, da je zlasti potrebno večje, bolj ciljno usmerjeno in bolj vzdržno financiranje raziskovanja vesolja, in to povezuje z zahtevo po učinkovitejšem usklajevanju, da se zagotovijo sinergije med raziskovanjem vesolja in drugimi inovativnimi raziskovalnimi in razvojnimi potmi;

58.

meni, da bi bilo treba vesoljsko politiko EU uskladiti tudi z drugimi politikami in njihovimi instrumenti financiranja (raziskave, inovacije, kohezija, regionalno sodelovanje itd.) in tako ravno regijam olajšati sodelovanje pri razvoju in uporabi;

59.

poziva Komisijo, da v okviru srednjeročnega finančnega načrtovanja od leta 2014 pripravi predlog, kako bi lahko skupaj obravnavali prispevke EU, ESA in posameznih držav članic ("nacionalni programi" in "regionalne" naložbe) in tako dosegli čim večje sinergije ter preprečili podvajanje dela.

60.

poziva Komisijo, naj na podlagi vesoljske strategije EU čim prej pripravi izčrpen predlog za evropski vesoljski program, ki zajema tako možnosti uporabe za uporabnike kot tudi možnosti za raziskave in inovacije na področju vesolja in ki je, zlasti v zvezi s programoma Galileo in GMES, v celoti vključen v srednjeročno finančno načrtovanje od leta 2014;

61.

ponovno poudarja osrednjo vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri pripravi, izvajanju in uporabi vesoljskih tehnologij;

62.

zato poziva Komisijo, naj se kmalu posvetuje z udeleženimi institucionalnimi akterji in najpomembnejšimi interesnimi skupinami v okviru priprave vesoljske strategije EU in potrebnega izvedbenega načrta. Opozarja, da bi morale biti lokalne in regionalne oblasti, v skladu z njihovim pomenom in pristojnostmi, udeležene pri pripravi in izvajanju vesoljske strategije EU;

63.

meni, da bi Komisija morala podpreti lokalne in regionalne oblasti pri seznanjanju državljanov, podjetij in uprav v regijah z rezultati in možnostmi evropskih vesoljskih programov.

23.2.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 54/34

—

poziva, da se na vrhu Rio+20 urbanizacija jasno opredeli kot eden izmed ključnih prihodnjih izzivov, s katerimi se mora svet spoprijeti, in k večji podpori za izmenjavo izkušenj in prenos znanja med podnacionalnimi in lokalnimi organi na globalni ravni;

—

poziva, da se na srečanju na vrhu Rio+20 sprejme načrt za okolju prijazno gospodarstvo, ki mora vključevati posebno poglavje o okolju prijaznem lokalnem gospodarstvu, v katerem je priznana ključna vloga podnacionalnih in lokalnih organov, ki podpira mednarodno konvencijo županov in regij ter decentralizirano razvojno sodelovanje; morebitna shema za razvoj zmogljivosti bi morala za države prejemnice vključevati tudi obveznost, da v ta proces vključijo svoje podnacionalne ravni upravljanja;

—

poziva, da bi morali v institucionalnem okviru za trajnostni razvoj poleg nacionalnih vlad in organov ZN imeti svoje mesto tudi podnacionalni in lokalni organi kot pomembni vladni akterji. Na zasedanju Rio+20 bi bilo treba prilagoditi sedanje strukture t. i. pomembnih skupin, na primer z oblikovanjem nove, vključujoče kategorije "vladnih akterjev", in zadolžiti bodočo svetovno okoljsko organizacijo (ali UNEP) ali svet za trajnostni razvoj za ustanovitev stalnega odbora za podnacionalne in lokalne organe;

—

predlaga, da se na srečanju Rio+20 opredelijo prihodnji okviri upravljanja, ki potrebni za nadaljnji razvoj Lokalne agende 21, in da se podpre spodbujanje okoljske demokracije na svetovni ravni, na primer s podporo Aarhuške konvencije, ki jo je sprejel UNECE, ali z začetkom pogajanj o svetovni konvenciji o členu 10 Deklaracije iz Ria.

Poročevalec

Ilmar REEPALU (SE/PES), član občinskega sveta Malmöja

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Vrh Rio+20: na poti k okolju prijaznemu gospodarstvu in boljšemu upravljanju

COM(2011) 363 konč.

1.

pozdravlja sklep Generalne skupščine ZN, da junija 2012 v Riu de Janeiru skliče konferenco Združenih narodov o trajnostnem razvoju na najvišji možni ravni (UNCSD ali "Rio+20"). Njeni cilji so obnoviti politično zavezo k trajnostnemu razvoju, oceniti dosedanji napredek in ugotoviti, kje so vrzeli pri izvajanju sklepov s prejšnjih pomembnih vrhov o trajnostnem razvoju, ter se spoprijeti z novimi in prihodnjimi izzivi, in sicer z obravnavo dveh specifičnih tem: "zeleno gospodarstvo v kontekstu trajnostnega razvoja in odpravljanja revščine" in "institucionalni okvir za trajnostni razvoj";

2.

poziva vse akterje, ki bodo sodelovali na konferenci Rio+20 in pri nadaljnjih ukrepih, da zagotovijo uspeh konference in resnični napredek za dosego trajnostnega razvoja;

3.

je ob različnih priložnostih opozoril, da je treba prizadevanja za trajnostni razvoj podpreti in jih razvijati s sprejemanjem ukrepov in uvajanjem sprememb. OR meni, da imajo vsi akterji – na svetovni ravni, v Evropski uniji, pa tudi na nacionalni, podnacionalni in lokalni ravni – skupno odgovornost za ustvarjanje trajnostne družbe, ki skrbno ravna z razpoložljivimi naravnimi viri. Člani OR, mesta in podnacionalni organi imajo pri tem pomembno vlogo, saj so v veliki meri gonilna sila prizadevanj za trajnostni razvoj, nenazadnje zaradi svoje tesne povezanosti z državljani EU;

4.

zato poziva, da se v vseh razpravah na vrhu Rio+20 izrecno navajajo in upoštevajo tudi podnacionalni in lokalni organi  (1). Ti morajo dejavno sodelovati pri pripravah na vrh, na vrhu samem ter pri nadaljnjem ukrepanju in izvajanju. Države članice naj v okviru priprav na Rio+20 vzpostavijo forume za sodelovanje s podnacionalnimi in lokalnimi organi;

5.

poziva Evropski svet in Evropsko komisijo, da pripravita jasno in enotno stališče EU za konferenco ZN ter zagotovita, da bodo političnim sporazumom v Riu de Janeiru sledila konkretna dejanja; v zvezi s tem poudarja, da so sodelovanje, pristojnost in vpliv javnosti na podnacionalni in lokalni ravni osnovni predpogoji za ustvarjanje trajnostne družbe. Zato je treba upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti ter ju uveljaviti na vseh ravneh upravljanja: na svetovni ravni, v postopku načrtovanja in odločanja na ravni Evropske unije in vse do nacionalne in podnacionalne ravni. Podnacionalne in lokalne organe je treba pri prizadevanjih za trajnostni razvoj, tako pri pripravi konference ZN kot izvajanju njenih dosežkov v praksi, priznati kot popolnoma enakopravne partnerje ter najbolj ustrezno vladno in upravno raven;

6.

poziva, da se na vrhu Rio+20 urbanizacija jasno opredeli kot eden ključnih prihodnjih izzivov, s katerimi se mora svet spoprijeti. Urbanizacija je še posebej pomembna za podnacionalne in lokalne organe, saj so z njo povezani izzivi in priložnosti predvsem njihova naloga. Od začetka tega stoletja večina od 7 milijard ljudi živi v mestih. Svetovno prebivalstvo bi se lahko do leta 2050 s sedanjih 7 milijard povečalo na 9 milijard in po nekaterih ocenah bo 60 odstotkov teh ljudi do leta 2030 živelo v mestih. Ta trend je še posebej opazen v državah v razvoju ali v hitro razvijajočih se državah. Za trajnostni razvoj mest je potreben celosten, enoten pristop pri upravljanju gospodarskih, okoljskih in družbeno-kulturnih razsežnosti razvoja znotraj prostorskega in fizičnega okvira. OR priporoča, da se razvoju in podpori trajnostnega razvoja mest posveti več pozornosti;

7.

poudarja, da trajnostni razvoj temelji na ravnovesju med socialnimi, okoljskimi in gospodarskimi dejavniki. Zato mora biti boj proti revščini in socialni izključenosti enako pomembna tema konference Rio+20 kot ohranjanje virov, boj proti podnebnim spremembam in drugi cilji okoljske politike;

8.

želi, da bi bila prizadevanja za ustvarjanje, vrednotenje, predstavljanje in razširjanje dobrih primerov trajnostnega razvoja mest intenzivnejša. Potrebe po izmenjavi izkušenj in prenosu znanja so velike, zajemajo pa institucionalne dejavnike ter celosten, enoten sistemski pristop pri načrtovanju in sprejemanju odločitev. Področja, kjer obstajajo potrebe po izmenjavi izkušenj in prenosu znanja med podnacionalnimi in lokalnimi organi na globalni ravni, so dobro upravljanje mest, prostorsko načrtovanje, sistemi za upravljanje zemljišč, zakonodaja in politike, financiranje, sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem, vključevanje javnosti, izobraževanje, usposabljanje in obveščanje;

9.

želi poudariti, da bi morala mesta in njihova okolica predvsem razvijati različne oblike partnerstev in se osredotočiti na sodelovanje. Vse številnejše prebivalstvo v mestih pomeni veliko obremenitev za proizvodnjo in oskrbo z dobrinami, na primer živili, hkrati pa vpliva tudi na ravnanje z odpadki in smetmi. Konkreten primer potrebe po tesnejšem sodelovanju med mesti in njihovo okolico je upravljanje z biološkimi odpadki; za to, da se bodo hranilne snovi za rastline znova vračale v obdelovalno zemljo, je treba vzpostaviti delujoče sisteme, s tem pa omogočiti delovanje sklenjenega biološkega ekološkega cikla;

10.

meni, da so za boljšo ozaveščenost javnosti ključnega pomena izobraževanje, usposabljanje in razširjanje informacij. Razvoj učnih programov je zlasti pomemben v času potrebnega prehodnega obdobja, vključno s tehničnim znanjem o specifičnih vidikih, pa tudi s celostnim, enotnim sistemskim pristopom;

11.

želi poudariti, da številnih izzivov in konkretnih ukrepov, ki se jih bo morala mednarodna skupnost lotiti pri ustvarjanju trajnostne družbe, ne bo mogoče urediti zgolj z novo tehnologijo in večjimi finančnimi naložbami. Sprejeti je treba tudi ukrepe za pridobivanje znanja, kar bi omogočilo prilagoditev in spremembo vedenja ljudi, vzorcev potrošnje itd.

12.

poudarja, da so v tej zvezi pomembni tako tradicionalni kot družbeni mediji. Sprejeti bi bilo treba ukrepe za spodbujanje razvoja teh medijev kot orodij za izmenjavo informacij, mobilizacijo ljudi, povezovanje pobud in oblikovanje kritične javnosti ter s tem spodbujanje trajnostne družbe;

13.

poudarja, da so eno od orodij pri prizadevanju za uvedbo trajnostne družbe tudi partnerstvo med mesti. Na podnacionalni in lokalni ravni že obstaja ali pa je na dvostranski ali večstranski tematski osnovi v pripravi veliko projektov partnerstev med mesti. Pri tem sodeluje vrsta akterjev na nacionalni, podnacionalni in lokalni ravni, na ravni Evropske unije ter na mednarodni ravni. Partnerstvo med mesti je še zlasti učinkovito, kadar ima tematsko usmerjeno vsebino in je usmerjeno k trajnosti ter kadar pri njem ne sodelujejo samo nacionalni in lokalni organi, ampak tudi – kar je za njegov uspeh še pomembnejše – organizacije civilne družbe;

14.

opozarja, da imajo pri omogočanju izmenjav in zagotavljanju prepoznavnosti podnacionalnih in lokalnih organov na mednarodnem prizorišču pomembno vlogo tudi mednarodna, regionalna ali nacionalna združenja podnacionalnih ravni upravljanja. V tem pogledu je tudi OR pomemben institucionalni akter na ravni EU; meni, da si je treba za uskladitev sedanjih struktur in omrežij ter izboljšanje ocene inovativnih projektov in razširjanje najboljših praks prizadevati tudi v prihodnje.

15.

želi opozoriti, da je trajnostni razvoj, ki temelji na treh razsežnostih gospodarstva, ekologije in družbe, osnova za rast, odpiranje novih delovnih mest, okolju prijazno gospodarstvo, večjo blaginjo ter čistejše in bolj zdravo okolje;

16.

ugotavlja, da sedanji gospodarski sistem presega zmogljivosti planeta, kar zadeva trajnostno uporabo virov, in da Evropska unija uvaža vedno več fosilnih goriv in surovin; nekatere od njih, ki so za sedanjost in prihodnost Unije strateškega pomena, utegne v naslednjih desetletjih začeti primanjkovati. Zato je treba poskrbeti za prehod v bolj trajnostno gospodarstvo, ki bolj skrbno ravna s temi viri.

17.

želi poudariti, da prehod na bolj trajnostni način razvoja ne pomeni le premagovanja ovir, temveč nudi tudi izjemne priložnosti, zlasti če izboljševanje stanja okolja in ustvarjanje dodane gospodarske in socialne vrednosti veljata za uspešno kombinacijo. Te priložnosti je treba izkoristiti s sprejetjem ustreznih ukrepov na področju gospodarske politike, izobraževanja in družbenih sprememb;

18.

ugotavlja, da si je treba zaradi sedanjih finančnih razmer v Evropski uniji in po svetu prizadevati za trajnostno gospodarjenje in zaposlovanje;

19.

poudarja pomen do okolja prijaznih delovnih mest in njihovega spodbujanja v smislu dostojne zaposlitve, in sicer za vse gospodarske panoge (tako nastajajoče kot tradicionalne), ki upoštevajo trajnostni razvoj, saj ta delovna mesta ponujajo možnosti za napredek socialne kohezije. Zato je izobraževanje in krepitev zmogljivosti na področju trajnosti na vseh ravneh treba obravnavati kot ključna elementa za lažji celovit razvoj teh ključnih panog.

20.

priporoča, da se na srečanju na vrhu Rio+20 sprejme nov, alternativni model za merjenje rasti in blaginje, ki ne bo upošteval samo BDP. To je potrebno zaradi preusmeritve razprav o politikah in temeljite spremembe v razumevanju izraza "napredek". Treba je sprejeti tudi kazalnike, v katerih bodo upoštevani dejavniki, kot so podnebne spremembe, biotska raznovrstnost, učinkovita raba virov in vključevanje v družbo;

21.

je prepričan, da bo EU lahko imela pomembno vlogo na konferenci ZN predvsem, če bo sama dober zgled: pogajalsko stališče EU bi bilo močnejše, če bi si sama zastavila ambiciozne cilje na poti k "okolju prijaznemu gospodarstvu", npr. na področjih, ki jih zajema vodilna pobuda Evropa, gospodarna z viri, iz strategije Evropa 2020;

22.

podpira predlog Evropske komisije, da bi morali na srečanju na vrhu Rio+20 sprejeti načrt za okolju prijazno gospodarstvo, s katerim bi določili cilje in ustrezne kazalnike, oblikovali neposredne mednarodne ukrepe in jasen okvir za pobude na svetovni ravni, regionalni ravni (vključno na ravni EU), nacionalni in podnacionalni ravni, pa tudi opredelili časovni razpored njihovega izvajanja;

23.

v tej zvezi podpira tudi zahtevo EU, da se na zasedanju Rio+20 oblikuje shema za razvoj zmogljivosti, v okviru katere bi zainteresiranim državam nudili ciljno usmerjene predloge, prilagojene posameznim državam, v zvezi s prehodom na okolju prijazno gospodarstvo in dostopom do razpoložljivih sredstev. OR poudarja, da bi morala takšna shema za države članice vključevati tudi obveznost, da v ta proces v večji meri vključijo tudi svoje podnacionalne ravni upravljanja;

24.

meni, da bi moral načrt vključevati posebno poglavje o okolju prijaznem lokalnem gospodarstvu, v katerem bi bila priznana ključna vloga podnacionalnih in lokalnih organov pri prehodu na okolju prijazno gospodarstvo. V tem poglavju bi se bilo zlasti treba posvetiti glavnim izzivom urbanizacije in okolju prijaznega urbanega gospodarstva, se zavzeti za mednarodno konvencijo županov in regij ter podpreti decentralizirano razvojno sodelovanje podnacionalnih in lokalnih organov;

25.

poziva, da bi številne primere podnacionalnih in lokalnih organov, ki uspešno spodbujajo okolju prijazno gospodarstvo, na srečanju Rio+20 vključili v instrumentarij okolju prijaznega gospodarstva, katerega uvedbo predlaga Evropska komisija;

26.

želi spomniti na pomembno vlogo in številne dejavnosti podnacionalne in lokalne ravni na področju razvojne pomoči in decentraliziranega sodelovanja, ki se izvajajo v tesnem sodelovanju med OR, njegovimi člani in Evropsko komisijo, npr. "atlas" OR, spletni portal in konference decentraliziranega sodelovanja;

27.

želi, da bi na mednarodni ravni sprejeli ukrepe za spodbujanje in razvoj okoljsko naravnanega podjetništva, pri čemer bi lahko uporabili naslednje rešitve:

28.

priznava potrebo po napredku k razvoju novih mehanizmov in instrumentov sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem (socialnimi in gospodarskimi akterji) v okviru oblikovanja in izvajanja ukrepov za okolju prijazno gospodarstvo, s poudarkom na spodbujanju in krepitvi partnerstev med več akterji;

29.

ponovno opozarja, da je sedaj eden ključnih izzivov na mednarodni in lokalni ravni občutno zmanjšati naš učinek na okolje, hkrati pa zagotoviti oskrbo z energijo in poskrbeti za blaginjo. Pri tem imajo pomembno vlogo občine in podnacionalni organi. V Evropski uniji ti sprejemajo vedno več različnih pobud za zmanjšanje učinka na okolje, zagotavljanje oskrbe z energijo in prilagajanje podnebnim spremembam. V sporazumih, sklenjenih decembra 2010 v Cancúnu, so lokalni organi priznani kot državni akterji, mestom pa sporazumi odpirajo dostop do mednarodnih mehanizmov financiranja. Podnacionalni in lokalni organi morajo začeti dejavno sodelovati pri izvajanju nacionalnih akcijskih načrtov za okolje, pri čemer lahko pričakujejo finančno pomoč;

30.

poudarja, da je treba sprejeti ukrepe za zaščito, ohranitev in nadaljnji razvoj najpomembnejših virov, surovin in naravnega kapitala. OR želi, da bi se na srečanju na vrhu Rio+20 posvetili zlasti vodi. Predvsem za velika mesta je dostop do vode vedno bolj problematičen in hkrati velik izziv, zato se OR zavzema za vzpostavitev mednarodnega partnerstva na področju upravljanja z vodami, da bi rešili ta problem, in v zvezi s tem opozarja na svoja priporočila o vlogi podnacionalnih organov in lokalnih oblasti pri spodbujanju trajnostnega upravljanja voda (CdR 5/2011);

31.

poudarja, da je treba izboljšati upravljanje in okrepiti varstvo morskega okolja in oceanov, ter meni, da bi morali morja in oceani poleg podnebnih sprememb in zaščite biotske raznovrstnosti postati eden glavnih stebrov okvira iz Ria;

32.

izpostavlja navedbo Komisije, da bosta "trajnostna raba zemljišč in kmetijstvo […] temelj okolju prijaznega gospodarstva", in zato meni, da trajnostni razvoj mest in prostorsko načrtovanje pomenita največje možno zmanjšanje obsega pozidave uporabnih kmetijskih površin na način, ki bi pomenil, da teh površin v prihodnosti ne bi mogli uporabiti za kmetovanje;

33.

meni, da bo treba za prehod na okolju prijazno svetovno gospodarstvo zbrati precejšnja finančna sredstva. Pri obdavčevanju in določanju cen bi bilo treba bolj upoštevati okoljske stroške in koristi. OR znova poziva, da bi bilo treba poenotiti uporabo načela "povzročitelj plača" ter razširjene odgovornosti proizvajalca, pa tudi uporabo možnosti povračila stroškov za upravljanje naravnih virov. Na podlagi načrta za okolju prijazno gospodarstvo bi bilo treba oblikovati nove pobude in partnerstva za javno in zasebno financiranje;

34.

predlaga, da se v načrtu navedejo tudi konkretni koraki z določenimi roki za odpravo vseh okolju škodljivih subvencij do leta 2020. Tako bi se sprostila dodatna finančna sredstva za druge dejavnosti. Poleg tega bi bilo treba cilje glede varčevanja in standarde učinkovitosti, ki so bili v EU razviti za vrsto izdelkov in postopkov, uporabljati tudi na mednarodni ravni.

35.

priporoča preoblikovanje Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) v svetovno okoljsko organizacijo. Ta preobrazba v specializirano agencijo ZN bi omogočila nastanek svetovne večstranske okoljske organizacije, kar bi bil najbolj obetajoč korak naprej k izboljšanju mednarodnega upravljanja na področju okolja. Agencija bi morala imeti prenovljen in razširjen mandat ter delovati pod enakimi pogoji kot druge specializirane agencije ZN. Vključevati bi morala tudi decentraliziran oddelek za izvajanje na regionalni ali nacionalni ravni, njen cilj pa bi bil zagotavljanje bolj neposredne pomoči državam ter podnacionalnim in lokalnim organom pri učinkovitem izvajanju večstranskih okoljskih sporazumov, na primer o podnebnih spremembah ali biotski raznovrstnosti;

36.

namesto sedanje komisije ZN za trajnostni razvoj poleg tega priporoča ustanovitev sveta za trajnostni razvoj, s čimer bi poskrbeli za boljše upravljanje in skupna stališča ter na vseh ravneh uskladili prizadevanja za trajnostni razvoj;

37.

podpira oblikovanje ciljev trajnostnega razvoja, zlasti dolgoročnih ciljev, po zgledu razvojnih ciljev tisočletja. Splošno politično zavezo, temelječo na skupnih ciljih, bi bilo treba nato razčleniti na več specifičnih in konkretnih ciljev ter načinov merjenja njihovih rezultatov;

38.

vztraja, da je treba na srečanju na vrhu Rio+20 opredeliti, da morajo pri upravljanju sodelovati vse ravni upravljanja, tj. od lokalne in podnacionalne ravni prek nacionalne in regionalne ravni vse do mednarodne ravni. Na srečanju Rio+20 bi bilo zato treba sprejeti dosledno zavezo o pristopu upravljanja na več ravneh, ki bi temeljil na sodelovanju, sinergiji in dopolnjevanju med vsemi ravnmi upravljanja;

39.

opozarja na dejstvo, da je bil nedavno v okviru konvencij iz Ria podnacionalnim in lokalnim organom v večji meri priznan posebni status vladnih institucij, vključno s priznanjem njihove vloge "vladnih akterjev" v sporazumu iz Cancúna in Sklepu X/22 10. konference pogodbenic (COP 10) Konvencije ZN o biotski raznovrstnosti (CBD) o akcijskem načrtu za podnacionalne ravni upravljanja, mesta in druge lokalne oblasti. OR je te spremembe dejavno podprl.

40.

poziva, da bi morali v institucionalnem okviru za trajnostni razvoj poleg nacionalnih vlad in organov ZN imeti svoje mesto tudi podnacionalni in lokalni organi kot polno priznani, pomembni vladni akterji. Na zasedanju Rio+20 bi bilo treba izkoristiti priložnost in prilagoditi sedanje strukture t. i. pomembnih skupin, s tem pa upoštevati razvoj po letu 1992, zlasti kar zadeva vlogo lokalnih in podnacionalnih organov, na primer z oblikovanjem nove, vključujoče kategorije "vladnih akterjev". OR obžaluje, da so ti kljub svoji specifični in vedno večji vlogi v sedanji mednarodni strukturi upravljanja kot zastopniki v organih ZN izenačeni s civilno družbo, podjetji in drugimi večjimi skupinami, ki so opredeljene glede na socialno-ekonomska merila, namesto glede na svojo vlogo v sistemu upravljanja;

41.

v tej zvezi predlaga, da se na srečanju Rio+20 UNEP (ali bodočo svetovno okoljsko organizacijo) ali svet za trajnostni razvoj zadolži za ustanovitev stalnega odbora za podnacionalne in lokalne organe kot novega organa, ki bi ustrezno odražal upravljanje na več ravneh in zagotovil stalni mehanizem za posvetovanje in sodelovanje s podnacionalnimi in lokalnimi organi po vsem svetu. Za zgled bi lahko uporabili Odbor regij;

42.

ugotavlja, da so pristojnosti in vloge podnacionalnih in lokalnih organov v Evropski uniji in na svetovni ravni zelo različne, ter da se sistem samouprave na podnacionalni in lokalni ravni nenehno razvija. Pri poskusih čim tesnejšega vključevanja podnacionalnih in lokalnih organov v proces razvoja trajnostne družbe je zato treba te razlike upoštevati;

43.

želi poudariti, da je treba za trajnostni razvoj na svetovni ravni sprejeti skupna stališča in uskladiti prizadevanja. Najpomembnejšo vlogo v tem procesu imajo mesta in podnacionalni organi. Pomembna platforma za usklajevanje in izmenjavo izkušenj so Konvencija županov, Agenda 21 in strategije za trajnostni razvoj;

44.

poudarja, da pomen, ki ga Evropska komisija pripisuje zasebnemu sektorju, ne bi smel odvrniti pozornosti od tega, da bi bilo treba na srečanju na vrhu Rio+20 ter v EU in državah članicah spodbujati trajnostno upravljanje razvoja na ravni podnacionalnih in lokalnih javnih organov, pa tudi večjo vlogo državljanov;

45.

želi opozoriti, da bi morali državljani biti v središču prizadevanj za trajnostno družbo. Zato bi bilo treba cilje in ukrepe v tem procesu ustrezno prilagoditi glede na različne lokalne razmere. Pri dialogu o fizičnih in finančnih ukrepih, pa tudi o spremembah vzorcev potrošnje in vedenja, bi bilo treba upoštevati dejanske razmere na podnacionalni in lokalni ravni. Treba je ukrepati in spodbujati neposredno sodelovanje državljanov pri prizadevanjih za trajnostno družbo, pri čemer bi bilo mogoče uporabiti naslednje načine:

46.

želi, da bi na srečanju na vrhu Rio+20 podprli spodbujanje okoljske demokracije na svetovni ravni. To bi lahko storile podpisnice Aarhuške konvencije, ki bi na srečanju znova potrdile, da so pripravljene področje uporabe konvencije razširiti na ves svet; uporabili pa bi lahko tudi kakšen drug način, na primer s podporo sprejetju podobnih regionalnih konvencij, ali z začetkom pogajanj o svetovni konvenciji o členu 10 Deklaracije iz Ria (2);

47.

želi, da se delo v zvezi z Agendo 21 poglobi in znova začne. Na srečanju Rio+20 bi bilo treba opredeliti prihodnje okvire upravljanja, ki so v tej zvezi potrebni za nadaljnji razvoj Lokalne agende 21. Ta se je začela izvajati po srečanju na vrhu v Riu leta 1992 in je dober primer procesa na lokalni ravni, ki je imel dobre in trajne rezultate, saj so bili sprejeti konkretni ukrepi, izboljšalo pa se je tudi znanje akterjev v družbi glede vprašanj, povezanih s trajnostjo, ter njihovo udejstvovanje na tem področju. Lokalna agenda 21 temelji na ozaveščenosti in sodelovanju državljanov. Njeno izvajanje je v mnogih primerih pripomoglo k ustvarjanju novih, okolju prijaznih delovnih mest;

48.

zlasti želi boljše spodbujanje in podporo znanju za podnacionalno in lokalno raven. Prizadevanja za trajnostno družbo bodo učinkovita le, če bodo lahko v postopku načrtovanja in odločanja sodelovali vsi akterji. To velja tudi za nadaljnje ukrepanje, ocenjevanje in povratne informacije, povezane z rezultati in izkušnjami pri delu za vzpostavitev trajnostne družbe;

49.

pričakuje, da bo Komisija med pripravami na srečanje na vrhu Rio+20 še poglobila in izboljšala dialog z OR in njegovimi člani. Upa, da bodo v delegacijo EU, ki bo sodelovala na srečanju, povabljeni tudi delegati iz OR.

23.2.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 54/40

—

meni, da bi bilo treba raven predlaganih finančnih sredstev razumeti kot absoluten minimum, potreben za izpolnitev ciljev, ki so jih države članice zastavile za Unijo v Pogodbi in strategiji Evropa 2020;

—

ponovno poudarja svoje odločno zavračanje vsakršnega makroekonomskega pogojevanja;

—

podpira uvedbo le tistega predhodnega pogojevanja, ki služi kot instrument za izboljšanje učinkovitosti programov, in poziva, naj bo sklenitev uradnih sporazumov o partnerstvu med vsako posamezno državo članico ter njenimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi poseben predhodni pogoj;

—

ponovno poudarja, da nasprotuje predlagani dodelitvi rezerve, hkrati pa poudarja, da bi se smela naknadno pogojevanje in prekinitev sredstev uporabiti le pod jasno določenimi pogoji, če so pričakovani rezultati znatno pod povprečnimi;

—

podpira predlog večletnega finančnega okvira o oblikovanju nove "prehodne" kategorije za regije;

—

poudarja, da sposobnost črpanja sredstev ne bi smela voditi v raven zavez, ki bi bila nižja od dejanske porabe v posamezni državi članici v obdobju 2007–2013;

—

poziva k pomembnemu vključevanju lokalnih in regionalnih oblasti v nadzor in upravljanje infrastrukturnih projektov, ki se financirajo v okviru instrumenta za povezovanje Evrope;

—

pozdravlja znatno podporo raziskavam in inovativnosti, ki je predlagana v okviru večletnega finančnega okvira;

—

pozdravlja zavezo okolju prijaznejši SKP in predloge, povezane s konvergenco plačil in omejitvijo stopnje neposrednih plačil;

—

obžaluje, da bo proračun za razvoj podeželja ostal nesorazmerno majhen v primerjavi s sredstvi, namenjenimi neposrednim plačilom;

—

meni, da se glavna področja izdatkov EU, kot sta Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji in program za globalno spremljanje okolja in varnosti (GMES), ne bi smela financirati zunaj obsega večletnega finančnega okvira;

—

je prepričan, da bi morala uvedba lastnih sredstev EU zamenjati nacionalne prispevke, ter podpira predloge Komisije glede davka na dodano vrednost in davka na finančne transakcije.

Poročevalka

Flo CLUCAS (UK/ALDE), članica mestnega sveta Liverpoola

Referenčni dokumenti

1.

je zadovoljen, da je Komisija 29. junija 2011 objavila predloge večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020, osnutka uredbe Sveta o izvajanju večletnega finančnega okvira, medinstitucionalnega sporazuma o proračunskih zadevah in paketa, povezanega z lastnimi sredstvi EU. OR meni, da ti predlogi skupaj predstavljajo verodostojen okvir za financiranje prihodnjih prednostnih nalog EU in trdno podlago za začetek nadaljnjih razprav;

2.

meni, da je proračun EU, čeprav je omejen, bistven za reševanje izzivov Unije. V primerjavi z nacionalnimi proračuni je specifičnost proračuna EU v njegovi evropski dodani vrednosti, učinku vzvoda in dejstvu, da do 94,5 % proračuna EU sestavljajo investicijski odhodki in samo 5,5 % upravni odhodki. Zato OR meni, da je treba spremeniti dojemanje, ki se še posebej pojavlja v nacionalnih finančnih ministrstvih, da bodo ključne naloge EU začele veljati za naložbo, ne pa izdatek. Pri večletnem finančnem okviru ne bi smelo iti le za model finančne učinkovitosti in uspešnosti, temveč tudi za model demokratičnega upravljanja in preglednosti;

3.

še posebej opozarja na resnost gospodarskih in družbenih težav, s katerimi se trenutno soočajo države članice, in poudarja, da bi morali proračun EU, strategija Evropa 2020 in evropsko gospodarsko upravljanje usklajeno delovati pri spodbujanju stabilnosti, trajnostne gospodarske rasti, varstva okolja, družbene blaginje in teritorialne kohezije ter povrnitvi zaupanja v evropsko povezovanje;

4.

podpira glavna načela večletnega finančnega okvira 2014–2020, vključno z osredotočenostjo na rezultate, spodbujanjem naložb iz drugih virov in zlasti poenostavitvijo izvajanja, vključno z združevanjem številnih različnih programov financiranja. Poseben poudarek bi morali namenjati tistim skupinam, ki imajo težave z dostopom do finančnih sredstev EU. OR se zato zavzema za okrepitev informativnih, promocijskih in svetovalnih dejavnosti, ki so na voljo na ravni EU v zvezi s financiranjem;

5.

poudarja, da lahko lokalne in regionalne oblasti znatno prispevajo k pripravi in izvajanju večletnega finančnega okvira. Lokalne in regionalne oblasti so namreč enako odgovorne za javne naložbe kot osrednje oblasti. Zato imajo še posebej dragoceno vlogo ne le pri upravljanju projektov, ki se financirajo s sredstvi EU, temveč tudi pri spodbujanju dostopa do sredstev in zagotavljanju usklajene porabe iz različnih skladov;

6.

zato meni, da ima spodbujanje upravljanja na več ravneh pri oblikovanju in izvajanju večletnega finančnega okvira znaten potencial. Zaradi tega poziva Komisijo, naj razmisli o novih načinih dela in oblikah partnerstva z lokalnimi in regionalnimi oblastmi kot temeljnem delu vseh novih oblik upravljanja in financiranja, povezanih z večletnim finančnim okvirom;

7.

izraža nezadovoljstvo, ker Komisija v predlogu ne posveča posebne pozornosti enakosti žensk in moških ter enakopravnosti vseh; države članice in Evropski parlament poziva, naj se zavzemajo za to, da bo vidik enakosti upoštevan pri pripravi proračuna (gender budgeting).

8.

ponovno poudarja, da mora imeti EU verodostojen proračun, ki znaša vsaj 1 % BND EU, (1) da bo lahko dosegla glavne evropske cilje strategije Evropa 2020 in izpolnila potrebe lokalnih in regionalnih območij. OR meni, da sedaj predlagani znesek 1 025 milijard EUR oz. 1,05 % BND EU komaj dosega ta cilj;

9.

meni, da bi bilo treba raven predlaganih finančnih sredstev razumeti kot absoluten minimum, potreben za izpolnitev ciljev, ki so jih države članice zastavile za Unijo v Pogodbi in strategiji Evropa 2020. Evropska komisija in Parlament sta predlagala skromen večletni finančni okvir, ki je realno nespremenjen v primerjavi s sedanjim, zdaj pa morata ob močni podpori Odbora regij narediti vse, da predlagano raven na pogajanjih zaščitita pred znižanjem;

10.

pozdravlja preimenovanje proračunskih razdelkov, ki zdaj bolje odražajo prednostne naloge strategije Evropa 2020, obžaluje pa, da ob tej priložnosti niso bila vsa sredstva EU, ki spodbujajo teritorialni razvoj, zbrana v enem samem razdelku;

11.

poleg tega ugotavlja, da Komisija ni izkoristila priložnosti in prešla na desetletno proračunsko obdobje, pozdravlja pa možnost, da se takšen cikel uvede z letom 2020, kar bo zagotovilo trdno, dolgoročnejše financiranje in boljši demokratični nadzor.

12.

obžaluje, da sedanji proračun ni prilagodljiv, ter poudarja, da je potrebna večja prilagodljivost, da bo v prihodnosti mogoče premikati sredstva znotraj razdelkov;

13.

obžaluje, da ni omenjena možnost prenosa neporabljenih proračunskih sredstev ali neporabljenih razlik v prožnostne rezerve EU in da se namesto tega sredstva vračajo državam članicam;

14.

je seznanjen s predlogom, da se leta 2016 predloži "ocena" izvajanja večletnega finančnega okvira, pri tem pa opozarja, da bi bilo namesto tega bolje opraviti srednjeročni pregled (ki bi vključeval predlagano oceno) leta 2017 z možnostjo prilagoditve porabe na podlagi prednostnih nalog, ki bi se pojavile, in sicer ob upoštevanju nekaterih omejitev;

15.

ponovno poudarja svoje odločno zavračanje vsakršnega makroekonomskega pogojevanja, ki bi povzročilo prenehanje financiranja za lokalne in regionalne oblasti zaradi gospodarskih odločitev nacionalnih vlad;

16.

vendar podpira uvedbo le tistega predhodnega pogojevanja v upravljanje programov EU, ki služi kot instrument za izboljšanje učinkovitosti programov in ocenjevanje dejanske tehnične in upravne zmogljivosti, ne pa preprosto kot izvajanje zakonodaje; obveznost priprave strategij, načrtov ali ukrepov kot predhodnih pogojev ne sme pomeniti, da so sredstva odvisna od njihovega izvajanja, tudi kadar gre za izvajanje načrtov, ki se ne sofinancirajo iz sredstev EU, saj bi s tem kršili načeli sorazmernosti in subsidiarnosti;

17.

poziva, naj bo sklenitev uradnih sporazumov o partnerstvu med vsako posamezno državo članico ter njenimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi poseben predhodni pogoj, ki naj ga preverja Komisija;

18.

poudarja, da bi se smela naknadno pogojevanje in prekinitev sredstev uporabiti le pod jasno določenimi pogoji, če so pričakovani rezultati znatno pod povprečnimi, in poziva k temu, da se za povračilo že odobrenih izplačil upoštevajo nacionalni pogoji; treba bi bilo tudi vzpostaviti tesno sodelovanje z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi oblastmi, da se ti naknadni pogoji opredelijo in se prepreči možnost, da je prekinitev sredstev odvisna od pogojev, ki niso strogo objektivni ali merljivi;

19.

opozarja, da se je treba o rezultatih in ciljih dogovoriti z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, nova upravna obremenitev pa mora biti čim manjša. S premikom k meritvi rezultatov je treba odpraviti sedanji sistem meritev natančnih vnosov in iznosov. Pristop na podlagi pogojevanja zahteva jasnejše in boljše pojasnjevanje udeleženim stranem o tem, kako bo deloval v praksi;

20.

poudarja, da mora biti novi večletni finančni okvir EU v celoti skladen s trajnostno rabo virov, in pri naložbah, ki se financirajo s podporo iz proračuna EU, zahteva boljšo analizo ogljikovega odtisa.

21.

podpira vseevropsko naravo predlagane kohezijske politike, ki pokriva vse regije, pri čemer je večina sredstev namenjena revnejšim regijam, hkrati pa uspešnejšim regijam omogoča, da še naprej rešujejo svoje izzive. OR pozdravlja izrecno omembo ekonomske, socialne in teritorialne kohezije kot zgornjo mejo proračunskega razdelka 1, vendar obžaluje, ker ni predvidena neporabljena razlika. To bi omogočilo povečanje sredstev v okviru te zgornje meje, če kje drugje sredstva ne bi bila porabljena;

22.

ugotavlja tudi, da so zneski, predlagani za strukturne sklade (336 milijard EUR za ESRR, ESS in Kohezijski sklad, vendar brez pobude "Povezovanje Evrope"), 3 % nižji od zneskov v sedanjem obdobju, za katero je namenjenih 347 milijard EUR. Cilj bi moral biti zagotavljanje finančnih sredstev programom strukturnega sklada, ki so vsaj realno nespremenjena v primerjavi s sedanjim finančnim okvirom;

23.

zavrača predlog, da morajo bogatejše regije svoja "celotna proračunska sredstva" iz strukturnih skladov, razen sredstev ESS, nameniti predvsem energetskim vprašanjem, ter razvoju in inovativnosti MSP. Čeprav mora imeti vsak operativni program določeno mero osredotočenosti na svojo temo, takšne omejitve na ravni EU ne bodo zagotovile dodane vrednosti, glede na to, kako različne so si evropske regije in izzivi, s katerimi se soočajo. Treba je omogočiti svobodnejšo izbiro in širši nabor tematskih ciljev strategije Evropa 2020;

24.

ponovno poudarja, da nasprotuje predlagani dodelitvi rezerve na podlagi doseženih rezultatov, ki bi znašala 5 % proračuna kohezijske politike. To pomeni tveganje, da se bo končalo s scenarijem, v katerem bodo izgubili vsi, če upoštevamo, da se rezerva dodeljuje na osnovi vnaprej določenih nacionalnih virov. Če merila uspešnosti niso izpolnjena (za kar lahko obstajajo objektivni in zunanji razlogi), so zneski, namenjeni za rezervo za uspešnost, preprosto izgubljeni. Uspešno izvajanje programa bo že samo po sebi zadostna nagrada, sredstva pa bi bilo bolje dodeliti preventivnim ukrepom, kakršna je tehnična pomoč za izgradnjo institucionalnih zmogljivosti;

25.

podpira predlog večletnega finančnega okvira o oblikovanju nove "prehodne" kategorije za regije, katerih BDP znaša 75–90 % BDP Evropske unije, ter pozdravlja predlog o varnostni mreži za regije, ki niso več upravičene do konvergenčne podpore. Vendar poudarja, da na verodostojnost kohezijske politike vpliva uporaba podatkov o BDP, ki za več let zaostajajo za sedanjimi gospodarskimi razmerami;

26.

meni, da mora Komisija upoštevati številne regije, katerih BDP se je od referenčnega obdobja 2006–2008 zmanjšal, in sicer s koriščenjem prožnosti v predlaganem finančnem okviru, z uporabo predlaganega procesa prilagajanja v skladu s členom 5 osnutka uredbe Sveta o večletnem finančnem okviru ter s pomočjo vmesnega pregleda večletnega finančnega okvira leta 2017. V programskih dokumentih je treba upoštevati različne regionalne učinke gospodarskega upada;

27.

poudarja, da mora Evropski socialni sklad (ESS) sedaj ostati močno uveljavljen znotraj kohezijske politike EU. ESS je dejansko najbolje izvajati na teritorialni ravni s celostnimi lokalnimi programi, namesto z ločenimi tematskimi ali sektorskimi programi na nacionalni ravni;

28.

opozarja, da je treba spodbujati enakost spolov in enakopravnost vseh ljudi v EU in tretjih državah, in sicer z zadostnimi sredstvi, namenjenimi ESS, Evropskemu razvojnemu skladu in drugim socialnim programom;

29.

pozdravlja predlog, da dodeljena sredstva kohezijskega sklada še naprej znašajo tretjino skupnih kohezijskih finančnih sredstev na nacionalni ravni upravičenih držav članic (to so države, katerih BND znaša manj kot 90 % BND Evropske unije);

30.

podpira zvišanje proračuna za evropsko teritorialno sodelovanje z 9 milijard EUR na 13 milijard EUR ter opozarja na znatno evropsko dodano vrednost programa INTERREG in drugih programov, ki evropske regije spodbujajo k sodelovanju pri premagovanju skupnih izzivov;

31.

odločno podpira predlog, da se za glavne sklade EU s teritorialno razsežnostjo vzpostavi skupni strateški okvir, ki vodi v en sam nabor strateških smernic. Ta okvir pa mora presegati usklajevanje sredstev na strateški ravni, da se zagotovijo skupne prakse in skupni postopki izvajanja za vse sklade;

32.

se strinja s pristopom, v skladu s katerim se stopnja dodeljenih kohezijskih sredstev omeji na raven, ki odraža dejansko stopnjo izvajanja in dejanske sposobnosti črpanja sredstev v posamezni državi članici, vendar poudarja, da mora biti nova omejitev določena na ravni, ki omogoča izvajanje učinkovite kohezijske politike v vseh državah članicah. Sposobnost črpanja sredstev zlasti ne bi smela voditi v raven zavez, ki bi bila nižja od dejanske porabe (prilagojene inflaciji) v posamezni državi članici v obdobju 2007–2013;

33.

vztraja, da je treba uresničiti, aktivno spodbujati in strogo uveljavljati načelo partnerstva. OR pozdravlja partnerske sporazume kot orodje za strateško programsko načrtovanje, vendar izrecno opozarja, da mora konkretno oblikovanje partnerskih sporazumov spoštovati načelo subsidiarnosti in porazdelitev pristojnosti v državah članicah. Zato je treba njihovo področje uporabe omejiti na ukrepe kohezijske politike in druge sklade v skupnem strateškem okviru. Pristojne lokalne in regionalne oblasti je treba obravnavati kot partnerice, enakovredne nacionalnim oblastem, pri pripravi, izvajanju, spremljanju in ocenjevanju programov strukturnega sklada ter z njimi povezanih partnerskih pogodb. Tudi teritorialni pakti med lokalnimi, regionalnimi in nacionalnimi oblastmi bi morali biti na voljo kot ena od možnosti za formaliziranje partnerskih sporazumov v povezavi z nacionalnimi vladami;

34.

ponavlja poziv k uvedbi in razširjanju "državljanskih obveznic" za spodbujanje lokalnega razvoja. S pomočjo državljanskih obveznic bi projekti, ki jih podpira EU, lahko imeli koristi od dodatnih finančnih sredstev posameznih državljanov ali od drugih javnih skladov, ki bi vlagali v zameno za zajamčen in primeren donos;

35.

poleg tega poudarja, da je treba razviti lokalne energetske rešitve s pobudo "pametna mesta", ki spodbuja zagotavljanje čiste in učinkovite energije, ter poziva k večji podpori za lokalne in regionalne oblasti, da se zlasti zagotovi potrebno strokovno znanje za pripravo lokalnih ali regionalnih akcijskih načrtov za boj proti podnebnim spremembam in spodbujanje medsebojnega bogatenja idej. V zvezi s tem opozarja na vlogo Konvencije županov, katere proračun bi bilo treba povečati, da se omogoči razširitev področja uporabe ukrepov za zagotavljanje tehničnega znanja lokalnim in regionalnim oblastem, da bodo lahko pripravile akcijske načrte za podnebne spremembe in obravnavale bolj specifične izzive na področju energetike in virov, kakršen je vodna politika.

36.

opozarja na predlog novega instrumenta za povezovanje Evrope s proračunom 40 milijard EUR, ki je namenjen podpori naložb v prometno in energetsko infrastrukturo ter infrastrukturo IKT evropskega pomena, ter meni, da bo odstranitev ozkih grl na teh omrežjih družbi prinesla znatno dodano vrednost; vendar obstaja potreba po pomembnem vključevanju lokalnih in regionalnih oblasti v nadzor in upravljanje takšnih infrastrukturnih projektov, kar v sedanjem predlogu centraliziranega upravljanja ni predvideno;

37.

spominja, da je izrazil podporo uvedbi projektnih obveznic EU za financiranje infrastrukture in da imajo takšne obveznice izjemen učinek vzvoda za proračun EU. Vendar je treba takšne instrumente dojemati kot dragocen dodatek k financiranju z nepovratnimi sredstvi, kakršno nudijo strukturni skladi, ne pa kot njegovo nadomestitev.

38.

meni, da je sedanji proračun Skupnosti za raziskave nezadosten, zato pozdravlja znatno podporo raziskavam in inovativnosti, ki je predlagana v okviru večletnega finančnega okvira (s 53 milijard EUR na 80 milijard EUR). To bo Unijo približalo cilju strategije Evropa 2020, tj. vložiti 3 % BDP Evropske unije v raziskave in inovacije v skladu z oblikovanjem "Unije inovacij". OR še posebej poziva k okrepitvi programa "Regije znanja", meni pa, da je ključno pospešiti uporabo raziskav na trgu. OR podpira zamisel, da se poveča podpora, ki je na voljo pobudam grozdov in drugih lokalnih partnerstev, ki pomagajo spodbujati inovacijski potencial;

39.

podpira oblikovanje skupnega strateškega okvira “Obzorje 2020” za raziskave in inovativnost, saj lahko poenostavi in združi različne programe financiranja na tem področju, kot sta sedmi okvirni program za raziskave (FP7) in program za konkurenčnost in inovacije (CIP). Poudarja pa, da bi moral biti skupni strateški okvir za raziskave in inovacije dobro usklajen in skladen s skupnim strateškim okvirom, predlaganim za teritorialne sklade.

40.

pozdravlja okrepitev financiranja, ki je predlagana za posebne programe EU za izobraževanje, usposabljanje in mlade (vključno s športom), in sicer z zvišanjem proračuna na 15 milijard EUR. Takšne programe bi bilo treba dopolniti z izdatki iz sredstev ESS. OR zlasti pozdravlja osredotočenost na racionaliziranje in poenostavitev sedanjega niza programov za mlade, izobraževanje in usposabljanje v enem samem celovitem programu s poenostavljenimi procesi. Vendar program "Izobraževanje Evropa" ne bi smel biti namenjen le visokošolskim študentom, temveč bi moral obravnavati tudi zapleten pojav zgodnje opustitve šolanja, pri čemer imajo lokalne in regionalne oblasti pomembno vlogo. Poleg tega opozarja na vse večji gospodarski in socialni pomen kulturnega in kreativnega sektorja ter potrebo po zadostni podpori tega sektorja v okviru ESRR in ESS;

41.

meni, da je nujno, da se pri prestrukturiranju programov financiranja mladim še naprej zagotavlja podpora, ki je usmerjena v njihove posebne potrebe. Ta novi celovit program bi moral graditi na pozitivnih temeljih sedanjega programa Mladi v akciji. V skladu s strategijo EU za mlade bi moral spodbujati ne le razvoj izmenjav mladih in strokovnjakov temveč tudi okrepljeno sodelovanje mladih v demokratičnem življenju v Evropi.

42.

je seznanjen s predlaganim zmanjšanjem sredstev za skupno kmetijsko politiko (SKP), podobno kot za strukturne sklade, s 396 milijard EUR na 372 milijard EUR. Kljub temu ugotavlja, da SKP, ki pokriva prvi in drugi steber, še vedno ostaja večja postavka proračuna kot strukturni skladi, za katere je predlagan znesek v višini 336 milijard EUR;

43.

meni, da bi bilo treba SKP, glede na to, da se od nje nujno zahteva, da ne le zadovolji potrebe po hrani, temveč izpolni ključne naloge Evrope, bolje uskladiti s strategijo Evropa 2020, da bodo kmetje lahko na pravični podlagi prejemali plačila za nudenje javnih dobrin, in sicer z izboljšanjem pristopa k prehranski varnosti, trajnostnim upravljanjem naravnih virov, zaščito biotske raznovrstnosti, reševanjem podnebnih sprememb ter obnovo podeželja v celoti;

44.

zlasti pozdravlja, da se Komisija ni odločila dodatno razdrobiti financiranja EU z ločenim sektorskim skladom za podnebne spremembe, temveč je izbrala celovitejši pristop "vključevanja" k "okolju prijaznim" 30 % izdatkov v prvem stebru, vendar poudarja, da okolju prijazna naravnanost ne sme spodkopati nacionalnih kmetijsko-okoljskih programov;

45.

pozdravlja zavezo okolju prijaznejši SKP in zahteva, naj ozelenitev SKP vključuje jasna, obvezna in izrecna merila za upravičence v zvezi z varstvom tal in učinkovito rabo podtalnice ter ukrepe za odpravo vseh okolju škodljivih subvencij;

46.

pozdravlja predloge, povezane s konvergenco plačil in omejitvijo stopnje neposrednih plačil, kar bi moralo voditi v pravičnejši sistem dodeljevanja sredstev v vseh državah članicah. OR poleg tega v celoti podpira predlog, da se dovoli večja prilagodljivost med obema stebroma SKP, tj. med neposrednimi plačili in razvojem podeželja;

47.

izraža zaskrbljenost zaradi predlagane "krizne rezerve v kmetijskem sektorju" v višini 3,5 milijarde EUR in povečanja obsega Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, ki zrcalita pristop Komisije, da daje prednost reaktivnim pred preventivnimi ukrepi, ter meni, da je treba krize reševati s pomočjo večje proračunske prilagodljivosti, namesto z ustvarjanjem vse večjega števila različnih rezerv, skladov in kriznih instrumentov zunaj večletnega finančnega okvira; v zvezi s tem meni, da je izvedljivost skupne kmetijske politike neločljivo povezana z ohranitvijo mehanizmov za regulacijo trgov, ki omogočajo ukrepanje proti nihanju cen in zagotovitev stabilnih cen za proizvajalce in potrošnike;

48.

obžaluje, da bo proračun za razvoj podeželja (90 milijard EUR) ostal nesorazmerno majhen v primerjavi s sredstvi, namenjenimi neposrednim plačilom, zadovoljen pa je, da bo EKSRP močneje povezan z drugimi teritorialnimi skladi v skupnem strateškem okviru. SKP in kohezijske politike ni mogoče dojemati ločeno drugo od druge in ju je treba bolje usklajevati kot doslej. OR opozarja, da zaradi odprave "koncepta osi" drugi, nekmetijski projekti, kot so spodbujanje socialne vključenosti, zmanjševanje revščine in gospodarski razvoj na podeželju (nova prednostna naloga 6), ne smejo biti deležni manj pozornosti;

49.

poziva k nadaljevanju evropskega programa pomoči v hrani za najbolj ogrožene osebe na ravni, ki ni nižja od ravni v sedanjem obdobju. Če se bo pristojnost za program premaknila s skupne kmetijske politike na Evropski socialni sklad, morajo temu ustrezno slediti sredstva znotraj proračunske strukture;

50.

je zaskrbljen, da bi lahko vključitev ribiške politike v celostno pomorsko politiko v okviru Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo pomenila znižanje stopenj finančnih sredstev, dodeljenih ribištvu. Takšno znižanje je neprimerno glede na izzive, s katerimi se soočajo ribiške skupnosti;

51.

poudarja vrednost programa LIFE+ in pozdravlja zvišanje njegovih finančnih sredstev na 3,2 milijarde EUR.

52.

pozdravlja proračunske predloge v tem razdelku in opozarja na pomen ustreznih virov za proračun, namenjen priseljevanju, azilu in varnosti. Še posebej poudarja, da je potreben usklajen pristop k upravljanju zunanjih meja Unije, in pozdravlja ukrepe za razvoj skupnega evropskega azilnega sistema – jasnega področja, na katerem je sodelovanje na ravni EU edina rešitev. Vendar je treba najti natančno ravnovesje med področji izdatkov, povezanimi z varnostjo (tudi notranjo varnostjo) in mejami, ter – po drugi strani – z izdatki na področjih, kot so vključevanje priseljencev in pogoji za sprejem prosilcev za azil, kjer lahko ukrepi lokalnih in regionalnih oblasti ustvarijo očitno dodano vrednost;

53.

poudarja pomen zagotavljanja zadostnih sredstev za spodbujanje temeljnih pravic, demokracije in sodelovanja državljanov pri prizadevanjih za ustvarjanje evropskega državljanstva in zato meni, da je izrednega pomena poudarek v programu Evropa za državljane, namenjen partnerstvom za podporo civilni družbi na ravni EU;

54.

meni, da je varnost EU tesno povezana s krepitvijo demokracije, dobrega upravljanja in pravne države tako znotraj Unije kot v tretjih državah ter da je Unija zavezana, da te vrednote spodbuja na globalni ravni;

55.

opozarja na pomen 396 milijonov EUR, namenjenih programu javnega zdravja EU, in poudarja, da je treba dati na voljo dovolj finančnih sredstev za socialne, biološke in tehnološke inovacije v zdravstvenih storitvah. Meni, da bosta zdravstvo in socialno varstvo ključni gonili zaposlovanja v prihodnosti, zato poudarja, da mora biti odpravljanje neenakosti na področju zdravstva proračunska prednostna naloga;

56.

poudarja pomen predlaganega zneska 1,6 milijarde EUR za program Ustvarjalna Evropa in opozarja, da mora biti na voljo dovolj finančnih sredstev za vse akterje v kulturnem in kreativnem sektorju, ki pomembno prispeva k ciljem strategije Evropa 2020.

57.

priznava, da nosi EU na mednarodni ravni precejšnjo odgovornost, ki presega seštevek odgovornosti posameznih držav članic, in da izzivi, s katerimi se sooča EU, zahtevajo globalni odziv. Zato OR pozdravlja povečanje proračuna za sosedsko politiko in razvojno sodelovanje (36 milijard EUR);

58.

podpira predlog Komisije o racionalizaciji instrumentov v okviru širitve z oblikovanjem enotnega integriranega predpristopnega instrumenta;

59.

ponovno poudarja zahtevo, da se lokalnim in regionalnim oblastem iz držav evropske sosedske politike omogoči prejemanje finančne pomoči za udeležbo v ustreznih organih;

60.

želi podkrepiti svojo zavezanost odpravljanju revščine in zlasti razvojnim ciljem novega tisočletja, ki jih je treba doseči do leta 2015, ter podpira cilj, da se 0,7 % BND držav članic nameni za čezmorsko razvojno pomoč. Posebej opozarja na pomembno vlogo EU pri zagotavljanju usklajenega pristopa k nudenju humanitarne pomoči in poziva države članice, naj poskrbijo, da bodo izpolnjevale svoje zaveze glede razvojne pomoči.

61.

poudarja, da je treba stalno iskati in udejanjati možnosti varčevanja na področju upravne učinkovitosti v vseh institucijah in svetovalnih organih EU, pri čemer se ne sme spodkopati njihova ključna vloga pri doseganju evropskih ciljev;

62.

opozarja, da je mogoče veliko prihraniti s prestrukturiranjem in medinstitucionalnim sodelovanjem ter z boljšo organizacijo institucionalnih dejavnosti s pomočjo celostne uporabe e-rešitev.

63.

načeloma meni, da se glavna področja izdatkov EU, kot so Evropski razvojni sklad (ERS), Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji, program za globalno spremljanje okolja in varnosti (GMES) in drugi instrumenti, katerih skupna poraba znaša 58 milijard EUR, ne bi smela financirati zunaj obsega večletnega finančnega okvira, saj to omejuje vključevanje parlamentarne demokracije in škoduje preglednosti. Praviloma bi bilo treba o vseh postavkah porabe EU, celo o tistih, ki so načrtovane za daljše obdobje ali ki morda niso uresničene, razpravljati pod enakimi pogoji, kot veljajo za večletni finančni okvir;

64.

podpira napovedano poenostavitev zelo kompleksnega sistema znižanj in popravkov ter je zadovoljen, da so novi popravki v obliki pavšalnih zneskov časovno omejeni, in pozdravlja predlog Komisije, da se obstoječi rabatni sistemi zamenjajo s splošnim popravnim mehanizmom, ki mora v vsakem primeru zagotoviti, da se postavke načeloma ne zvišajo in da je rezultat ustrezna izravnava med državami članicami. Vrsta popravnih mehanizmov se bo samodejno končala leta 2013, toda popravek, odobren Združenemu kraljestvu, in s tem povezana znižanja, odobrena Nemčiji, Nizozemski, Avstriji in Švedski, zaenkrat niso časovno omejeni. Vendar OR meni, da se smejo popravni mehanizmi revidirati le, če bodo obravnavani tudi zakoniti razlogi, na katerih ti mehanizmi temeljijo.

65.

je prepričan, da bi morala uvedba lastnih sredstev EU zamenjati nacionalne prispevke, in spominja, da so vse države članice in nacionalni parlamenti podprli člen 311 PDEU, ki določa, da se mora proračun EU v celoti financirati iz lastnih sredstev. Zato podpira pobude za zmanjšanje neposrednih prispevkov držav članic k proračunu EU in hkratno povečanje lastnih sredstev EU, namenjenih reševanju prihodnjih izzivov;

66.

zato podpira predloge Komisije o uvedbi novega vira na osnovi davka na dodano vrednost, ki so ambiciozni, vendar nujni;

67.

pozdravlja predlog o uvedbi davka na finančne transakcije, usklajenega na evropski ravni. Obdavčitev finančnega sektorja bi pomembno prispevala k povečanju pravičnosti in bi vodila v omejitev števila finančnih dejavnosti, še posebej špekulacij;

68.

meni, da bi morali vsi novi sistemi za financiranje proračuna Unije spoštovati načela pravičnosti, gospodarske stabilnosti, solidarnosti, preglednosti in enostavnosti ter veljati za vse države članice. V ta namen je treba izvesti poglobljeno oceno učinka in izvedljivosti, preden bo sprejet dogovor o novih lastnih virih. Še pomembneje je, da posamezne države članice začnejo z razpravami o tem ter v njih vključijo lokalne in regionalne oblasti.

69.

je zadovoljen, da večletni finančni okvir obsega posebne določbe v primeru, da ne bo sprejet do konca leta 2012, vendar meni, da bi to lahko odvrnilo od pravočasno sklenjenega dogovora. Zato poziva institucije EU, da se sporazumejo o predlogih za predvideni časovni načrt;

70.

obžaluje, da bo imel Evropski parlament še vedno samo pristojnost privolitve k večletnemu finančnemu okviru, namesto popolne pristojnosti soodločanja, kar pomeni, da ne bo mogel uradno spreminjati predlogov, zato poziva Svet in Komisijo, da zagotovita čim tesnejše sodelovanje z Odborom regij in Evropskim parlamentom s pomočjo okrepljenih mehanizmov sodelovanja;

71.

bo leta 2012 to mnenje morda spremenil v skladu z razvojem pogajanj o večletnem finančnem okviru.

23.2.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 54/49

—

opozarja na velik pomen spoštovanja pristojnosti različnih ravni upravljanja in načela subsidiarnosti pri izvajanju ukrepov za energetsko učinkovitost;

—

odobrava obravnavani predlog direktive in ukrepe za energetsko učinkovitost, ki jih predlaga Komisija, da se doseže cilj 20-odstotnega zmanjšanja porabe primarne energije do leta 2020;

—

meni, da je v predlogu direktive o energetski učinkovitosti nekaj vrzeli in pomanjkljivosti, in sicer:

—

področja uporabe uvedenih ukrepov so omejena;

—

vloga regionalnih in lokalnih akterjev je zmanjšana;

—

ni ukrepov za ozaveščanje državljanov, razen tistih, ki so sprejeti za spodbujanje sprotnega obveščanja potrošnikov o njihovi porabi energije;

—

zavrača predlog, da se javnemu sektorju naloži obveznost 3-odstotne letne prenove njegovih stavb ter pridobivanje izdelkov, storitev in energetsko učinkovitih stavb.

Poročevalec

Jean-Louis JOSEPH (FR/PES), župan mesta Bastidonne

Referenčni dokument

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o energetski učinkovitosti ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES

COM(2011) 370 konč.

1.

želi v zvezi s tem poudariti dodano vrednost ukrepov na evropski ravni na področju energetske učinkovitosti, ki so potrebni za zagotavljanje skladnosti in učinkovitosti posameznih ukrepov pri uresničevanju ciljev varčevanja ter za preprečevanje izkrivljanja konkurence med državami članicami. Hkrati poudarja, da morajo biti ti ukrepi seveda izvedeni na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Zato opozarja na velik pomen spoštovanja pristojnosti različnih ravni upravljanja in načela subsidiarnosti pri izvajanju ukrepov za energetsko učinkovitost;

2.

meni, da so vprašanja, povezana z energetsko učinkovitostjo, bistvenega pomena v boju proti podnebnim spremembam in pri obvladovanju naše porabe energije ter del trajnostne, odgovorne in vključujoče gospodarske rasti, katere cilja še naprej ostajata zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov in zanesljiva oskrba z energijo;

3.

ugotavlja, da je EU vse bolj odvisna od uvoza energije in izpostavljena naraščajočim cenam, ter meni, da bo dostop do zanesljivih in trajnostnih virov energije postajal vse pomembnejši ter bo odločal o prihodnji gospodarski rasti in nadaljnjem razvoju pravičnosti na področju energije;

4.

opozarja, da je Odbor regij že večkrat poudaril, da bo prehod na gospodarstvo, ki učinkovito uporablja vire, zlasti energetske, odprl velikanske možnosti za gospodarsko rast, delovna mesta, ki jim ne bo več grozila selitev, in tehnološki razvoj, ki bo zagotavljal konkurenčnost Unije;

5.

poudarja pomen modela tako imenovane energetske triade, ki do leta 2020 določa cilj "20-20-20" za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, energetsko učinkovitost in razvoj obnovljivih virov energije. Energetska učinkovitost ostaja temelj evropske politike za zmanjševanje učinkov podnebnih sprememb na področjih zanesljivosti oskrbe, proizvodnje in porabe energije;

6.

odobrava obravnavani predlog direktive in ukrepe za energetsko učinkovitost, ki jih predlaga Komisija, da se doseže cilj 20-odstotnega zmanjšanja porabe primarne energije do leta 2020;

7.

vendar pa opozarja, kot navaja Načrt za energetsko učinkovitost 2011 (1), da nedavne študije Komisije kažejo, da bo EU do leta 2020 v najboljšem primeru uresničila največ polovico svojih zavez glede energetske učinkovitosti. Predlog direktive je v tem pogledu še posebej pomemben;

8.

obžaluje, da v predlogu direktive ni projekcije za obdobje po letu 2020, zlasti v zvezi s ključnim ciljem leta 2050 (zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov za 80 do 95 % do leta 2050 v primerjavi z letom 1990), ki bi omogočil ublažiti učinke podnebnih sprememb;

9.

meni, da je v predlogu direktive o energetski učinkovitosti nekaj vrzeli in pomanjkljivosti, in sicer:

10.

poudarja, da direktiva od držav članic zahteva, da določijo okviren nacionalni cilj za energetsko učinkovitost, izražen v obliki absolutne ravni porabe primarne energije v letu 2020. Komisija mora do 30. junija 2014 oceniti, ali bi EU do leta 2020 – ob upoštevanju vsote nacionalnih ciljev – lahko dosegla svoj cilj 20-odstotnega zmanjšanja porabe primarne energije. V zvezi s tem Odbor

11.

zavrača kvantificirane cilje za javni sektor ter sektor distribucije in prodaje energije, vendar obžaluje, da ni takšnih ciljev za sektorje prevoza oseb in blaga, trgovinske sektorje in tiste industrijske sektorje, ki niso zajeti v sistem trgovanja s pravicami do emisij (sistem ETS). Odbor še posebej

12.

odobrava uvedbo mehanizmov za obveznosti na področju energetske učinkovitosti, zlasti ukrepe, ki distributerjem energije nalagajo, da morajo prihraniti 1,5 % svojega letnega obsega prodaje energije (3), in opozarja na pomen upoštevanja načela subsidiarnosti pri uvajanju mehanizmov za obveznosti na področju energetske učinkovitosti;

Odbor obžaluje,

13.

poudarja ključno vlogo regionalnih in lokalnih akterjev pri pripravi in izvajanju programov energetske učinkovitosti. Lokalne in regionalne skupnosti, odgovorne za lokalno politiko na področjih stanovanj, zaposlovanja, prometa in izobraževanja, so v stiku z vsemi državljani in lokalnimi akterji pri oblikovanju politike, prilagojene interesom državljanov in vprašanjem energetske učinkovitosti na regionalnih in lokalnih ravneh, ter so najprimernejše za to, da vplivajo na spremembe vedenja državljanov pri porabi energije v novi dobi mikroproizvodnje, tehnologije pametnih omrežij in spremenljivih tarif. V zvezi s tem Odbor predlaga, da se poveča stopnja vključevanja regionalnih in lokalnih akterjev z ukrepi, ki spodbujajo:

14.

opozarja na pomen ozaveščanja in obveščanja državljanov. Ravnanje posameznika je eden temeljnih elementov varstva okolja in pravilnega izvajanja ukrepov za energetsko učinkovitost, ki zadevajo državljane. Njihovo ozaveščanje in obveščanje ostajata še naprej potrebna. V zvezi s tem Odbor

15.

pozdravlja spodbujanje energetskih pregledov za podjetja in revizijske programe po dostopnih cenah za končne odjemalce ter mala in srednje velika podjetja. Vendar pa za to, da se doseže čim boljša kakovost revizij, priporoča,

16.

odobrava predlagane ukrepe za razvoj energetskih storitev. Vendar pa

17.

opozarja na pomen vidikov usposabljanja. V zvezi s tem poudarja, da je za države članice ter regionalne in lokalne akterje pomembno poskrbeti za usposabljanja strokovnjakov – tudi iz posameznih sektorjev – in se tako odzvati na izzive, opredeljene v obravnavani direktivi.

1.

Evropska unija je uvedla finančne mehanizme (ELENA, JESSICA itd.) in sklade za energetsko učinkovitost (EEE-F itd.), finančni okvir 2014–2020, ki danes predvideva velik delež strukturnih skladov, namenjenih energetski učinkovitosti. Obstajajo tudi drugi finančni instrumenti, kot so pogodbe o energetski učinkovitosti, javno-zasebna partnerstva ter nacionalni ali regionalni skladi za energetsko učinkovitost, ki spodbujajo delo na področju energetske učinkovitosti v času, ko je javnega denarja malo.

2.

Obstajajo cenejše alternative, ki se hitreje obrestujejo in jih je mogoče financirati postopno, kot so prenove sistemov ogrevanja in hlajenja, toplotno reguliranje objektov itd.

3.

Direktiva o energetski učinkovitosti stavb upošteva raznolikost stavb in nekatere izvzema (zgodovinske stavbe, začasni objekti ali objekti, kot so lope). Prav tako upošteva podnebne razlike med državami na severu in jugu.

4.

Energetska učinkovitost v gradbeništvu omogoča zaposlovanje lokalne delovne sile, ki je ni mogoče preseliti: energetska obnova štirih stanovanj ustvari dela za eno delovno mesto.

5.

Države članice so dobile časovni načrt za usposabljanje obrtnikov za izvajanje direktive o energetski učinkovitosti stavb.

1.

Zdi se pomembno opozoriti, da direktiva o energetski učinkovitosti stavb 2010/31 daje državam članicam možnost, da se odločajo – ali pa tudi ne – za prenovo zaščitenih stavb kot dela zaščitenega okolja.

2.

Treba se je opirati na evropske standarde upravljanja in energetskega knjigovodstva.

3.

Treba je olajšati in izboljšati dostop do pogodb o energetski učinkovitosti.

4.

Države članice morajo podpirati regije in lokalne skupnosti z zagotavljanjem finančne ali druge pomoči.

5.

Na koncu bi se zdelo primerno spodbujati javne organe, naj uvedejo orodja za usposabljanje in ozaveščanje glede dobrega upravljanja in vzdrževanja stavb ter varčnega ravnanja uporabnikov energije.

23.2.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 54/65

—

pozdravlja dejstvo, da se od ustanovitve Evropske unije obdavčitvi podjetij namenja posebna pozornost, saj je pomemben element vzpostavljanja notranjega trga;

—

meni, da bi obračunavanje davčne osnove s strani ene same davčne uprave, ki bi bila poleg tega pristojna tudi za obravnavo vseh vprašanj in sporov v zvezi z zadevno osnovo, položaj za podjetja poenostavilo, omogočilo pa bi jim tudi prihranke pri upravnih stroških, saj bi se za izračun svoje davčne osnove morala obrniti le na eno davčno upravo namesto na 27;

—

želi, da Komisija preuči posledice ureditve, v okviru katere se lahko davčne izgube prenašajo v nedogled, in možne ukrepe za preprečevanje zlorab;

—

ne nasprotuje neposredno samemu načelu, na katerem temelji direktiva, vendar meni, da bi bilo treba predlog še enkrat pregledati ob upoštevanju potrebe po (a) zadostnih kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikih, da bo mogoče v celoti oceniti učinke tovrstnega čezmejnega predloga na subsidiarnost, (b) več podatkih o vseh posledicah CCCTB ter (c) oceni učinka predloga za lokalne in regionalne oblasti.

Poročevalec

Gusty GRAAS (LU/ALDE), član občinskega sveta Bettembourga

Referenčni dokument