11.1.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 9/1

1.

poudarja, da obstajajo neovrgljivi znanstveni dokazi o podnebnih spremembah in njihovih posledicah, zato je treba brez odlašanja sprejeti pravočasne, usklajene, ambiciozne in mednarodno zavezujoče ukrepe za spoprijemanje s tem svetovnim izzivom;

2.

evropske in mednarodne voditelje poziva, naj se še naprej osredotočajo na blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter kljub krizi javnega dolga potrebna sredstva namenijo izpolnitvi teh ciljev; v zvezi s tem poudarja, da so naložbe v infrastrukturo za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter splošnejši premik v smeri zelenega gospodarstva verjetno edini način za premagovanje sedanjih problemov;

3.

potrjuje svojo zavezanost ambicioznim ciljem in ukrepom za omejitev globalnega segrevanja na največ 2 stopinji Celzija, kot je navedeno v resoluciji Odbora o podnebnem vrhu v Cancúnu in v mnenju o mednarodni podnebni politiki iz leta 2010 ter v sklepih Sveta (1);

4.

poudarja, da je treba po Kjotskem protokolu v Durbanu skladno z evropskimi zavezami nujno skleniti mednarodnopravno zavezujoč sporazum v okviru Združenih narodov, in poziva, naj mednarodni sporazum temelji na dosežkih konference v Cancúnu, ki je priznala bistveno vlogo podnacionalnih ravni upravljanja ter spodbudila in podprla ukrepe na lokalni in regionalni ravni za vzpostavitev „zelenega“ gospodarstva z nizkimi emisijami CO2;

5.

meni, da potrebne naložbe ne bodo prispevale samo k blažitvi podnebnih sprememb, ampak v veliki meri tudi k ustvarjanju trajnostne gospodarske rasti v Evropi in novih delovnih mest, zagotavljanju nujno potrebnega prihodka ter s tem k zmanjšanju javnega dolga;

6.

zato pozdravlja aktualno poročilo Skupnega raziskovalnega centra Evropske komisije (2), ki poziva k trajnostnim politikam in dolgoročnim programom naložb v nizkoogljično proizvodnjo električne energije, da bi znatno zmanjšali emisije toplogrednih plinov;

7.

v zvezi s tem – kot je bilo dogovorjeno na vrhu v Cancúnu – zainteresirane strani poziva, naj spodbudijo delovanje zelenega sklada za podnebje (Green Climate Fund) in odbora za prilagajanje podnebnim spremembam (Adaptation Committee), civilni družbi ter lokalnim in regionalnim oblastem pa zagotovijo enostaven dostop do teh instrumentov;

8.

pozdravlja prizadevanja, da se v večletnem finančnem okviru EU po letu 2013 delež odhodkov, povezanih s podnebjem, poveča za vsaj 20 %, in mednarodne voditelje spodbuja, da sprejmejo podobne ukrepe.

9.

priznava, da se lahko cilji EU na področju podnebnih sprememb dosežejo samo, če bodo prihodnja zmanjšanja emisij pravično porazdeljena po vsej mednarodni skupnosti, če se bodo ustrezno upoštevale različne zmožnosti in izhodiščni položaji držav in regij in če bo doseženo svetovno soglasje za odločne ukrepe, ki jih bodo podpirali skupni standardi za redno merjenje, poročanje in preverjanje (MRV); pozdravlja uvedbo pakta Mexico City Pact in registra mest za poročanje o emisijah toplogrednih plinov in podnebnih ukrepih (carbonn Cities Climate Registry – cCCR) kot globalni odziv podnacionalnih ravni upravljanja na podnebne ukrepe MRV;

10.

odločno pozdravlja, da so bile na zasedanju COP16 v Cancúnu lokalne in regionalne oblasti priznane kot ključni „akterji upravljanja“ v globalnih prizadevanjih na področju podnebnih sprememb, in poziva, naj se prizna tudi sporazum, ki bo sledil Kjotskemu protokolu. Zato poziva tudi, naj se tem oblastem zagotovijo pristojnosti in sredstva ter dostop do financiranja;

11.

poziva, naj se cilji podnebne politike čim prej upoštevajo pri socialnem razvoju z zagotovitvijo finančne podpore, oblikovanjem partnerstev na področju podnebja, razvojem človeškega kapitala in strokovnega znanja, da se ustvari nizkoogljična gospodarska rast, prepreči dezertifikacija in razvije trajnostno upravljanje gozdov; v zvezi s tem poziva k sprejetju nadaljnjih ukrepov za izvedbo programa REDD+ (zmanjševanje emisij zaradi krčenja in degradacije gozdov);

12.

ugotavlja, da mestna območja ustvarijo 75 % emisij CO2, in poudarja, da je treba za učinkovito ukrepanje na svetovni ravni uporabiti pristop upravljanja na več ravneh, ki na podlagi načela subsidiarnosti usklajuje prizadevanja na lokalni, regionalni, nacionalni in nadnacionalni ravni upravljanja; v zvezi s tem poudarja, da je „teritorialni pakt regionalnih in lokalnih oblasti o strategiji Evropa 2020“, kot ga predlaga Odbor regij, zelo pomemben pripomoček v boju proti podnebnim spremembam;

13.

zato vse podnacionalne ravni upravljanja v svetu poziva, naj vlagajo v boj proti podnebnim spremembam, povečajo ozaveščenost javnosti, mobilizirajo podporo javnosti za politiko, povečajo raven sprejemanja tega procesa, izboljšajo naložbe podjetij in nove poslovne modele, mobilizirajo vire financiranja ter spodbudijo proizvajalce in potrošnike k spremembi vedenja, da se dosežeta večja učinkovitost virov in okolju prijaznejše gospodarstvo;

14.

poudarja prizadevanja mest in regij po Evropi, ki so sprejele lokalne ali regionalne strategije na področju podnebnih sprememb in energije, s konkretnimi cilji glede blažitve podnebnih sprememb, in ki so denimo podpisale Konvencijo županov, katere cilj je zmanjšati emisije CO2 za vsaj 20 % do leta 2020;

15.

poudarja tudi prizadevanja otoških regij, ki so se v okviru združenja otokov zavezale k pripravi energetskega akcijskega načrta, s katerim naj bi dosegle in tudi presegle cilje EU na področju trajnostne energije in boja proti podnebnim spremembam;

16.

meni, da bi podnacionalnim ravnem upravljanja iz drugih delov sveta morali omogočiti dostop do strokovnega znanja in izkušenj, ki jih imajo lokalne in regionalne oblasti EU na tem področju;

17.

opozarja na memorandum o soglasju, ki ga je OR podpisal s konferenco županov ZDA, ponavlja svojo zavezanost nadaljnjemu razvoju tega specifičnega transatlantskega sodelovanja ter je pripravljen razmisliti o podobnih načinih sodelovanja s partnerji iz drugih delov sveta;

18.

meni, da je bistvenega pomena povečati ozaveščenost o izzivih globalnega segrevanja in državljane vključiti v programe za spodbujanje obnovljivih virov energije. Da bodo ti programi uspešni, je treba z njimi seznaniti državljane, da jih bodo sprejemali. Poleg tega je treba zagotoviti obsežne informacije, da se spodbudi čim večja mobilizacija javnosti. Dober primer je lahko zgodnje vključevanje državljanov v programe za spodbujanje obnovljivih virov energije.

19.

poudarja, da je za uresničitev vizije energetsko učinkovitega nizkoogljičnega gospodarstva potrebna nova industrijska revolucija ob sodelovanju vseh ravni upravljanja, posameznikov, podjetij, univerz in raziskovalnih centrov, te akterje pa spodbuja k izmenjavi idej in izkušenj onkraj nacionalnih meja ter s tem k spodbujanju pristopa od spodaj navzgor;

20.

poziva k vključitvi prednostnih nalog okoljske politike in ukrepov na področju podnebnih sprememb v druga področja politike, da bi dosegli čim večje sinergije med njimi in potrdili, da je z istimi ukrepi mogoče in treba izpolniti celo vrsto dodatnih ciljev;

21.

poudarja, da je potreben celosten pristop k blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje, za to pa so potrebne spremembe na številnih področjih, kot so mobilnost, stavbe, živila, ravnanje z odpadki, recikliranje in ponovna uporaba izdelkov ter raba zemljišč in mestnih območij, potrebne so tudi finančne spodbude za nizkoogljične naložbe, nov poudarek na ekološkem odtisu v celotnem življenjskem ciklu proizvodov in storitev ter vključitev trajnostnih vzorcev ravnanja v izobraževanje in usposabljanje;

22.

poziva zainteresirane strani, da večjo pozornost namenijo dejavnostim in programom raziskav in inovacij, povezanih s podnebjem, države članice pa, da vsem podnacionalnim ravnem upravljanja zagotovijo ustrezna finančna sredstva za soočenje s tem izzivom;

23.

zato poziva k zagotovitvi ustreznih okvirnih pogojev, ki bodo omogočili hitro izvedbo potrebnih sprememb energetske infrastrukture in vzpostavitev pametnih omrežij, ki na primer gospodinjstvom, malim in srednje velikim podjetjem, lokalnim oblastem in zadrugam glede na lokalne razmere omogočajo proizvajati lastno zeleno energijo ter jo deliti z drugimi partnerji v regijah; Evropsko komisijo poziva, naj organizira posebno konferenco z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter zainteresiranimi stranmi za zagon preoblikovanja evropske proizvodnje in distribucije električne energije ter tako določi okvir, ki bo služil za zgled;

24.

podpira sisteme za trgovanje z emisijami kot sredstvo za obvladovanje podnebnih sprememb; na ravni EU države članice spodbuja, da vse prihodke iz sistema EU uporabijo za spodbujanje raziskav na področju nizkoogljičnih tehnologij in zelenih naložb.

25.

poudarja, da bi EU za to, če želi biti verodostojna kot gonilna sila za spremembe, morala voditi z zgledom, tudi tako, da sprejme in uresniči ambiciozne in zavezujoče cilje, med drugim na področju emisij CO2, obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti;

26.

meni, da so rezultati iz Cancúna hkrati tudi naloga za regionalno in lokalno raven, in na tem področju prevzema odgovornost;

27.

želi prispevati svoje specialistično strokovno znanje in izkušnje k pogajanjem v Durbanu in prevzeti dejavno vlogo pri usmerjanju pogajanj;

28.

pričakuje, da se bo z njim redno posvetovalo glede evropskih in mednarodnih pogajanj o podnebnih spremembah, in si bo zato prizadeval za tesno sodelovanje z Evropsko komisijo, Parlamentom in Svetom;

29.

poziva vse zainteresirane strani, naj uskladijo odločitve, ki bodo sprejete na konferenci o podnebju v Durbanu in na konferenci Rio+ 20;

30.

predsednici OR nalaga, naj to resolucijo predloži predsedniku Evropskega sveta, Evropskemu parlamentu, Evropski komisiji, poljskemu predsedstvu Sveta EU in UNFCCC.

11.1.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 9/4

—

poziva države članice, naj zagotovijo, da si bodo lahko vsi državljani privoščili stanovanje, kar naj se doseže z zviševanjem najemnin na podlagi objektivizacije cen, metode, ki zagotavlja zmerno zviševanje cen nepremičnin, in s prilagoditvijo davčne politike na takšen način, da bo zajezila špekulacije;

—

je zadovoljen, da je Komisija, kot je Odbor zahteval že prej, 19. septembra 2011 predlagala nov pristop, v skladu s katerim bi se razširilo področje uporabe lokalnih in socialnih storitev splošnega gospodarskega pomena, izvzetih iz zahteve po priglasitvi, k čemur sodi tudi gradnja socialnih stanovanj; pri tem ponavlja, da so države članice ter lokalne in regionalne oblasti tiste, ki so pristojne za opredelitev storitev splošnega pomena v okviru politike na področju socialnih stanovanj ter načina zagotavljanja in izvajanja teh storitev; poudarja tudi, da Komisija ni pristojna za opredelitev pogojev dodeljevanja socialnih stanovanj in kategorij gospodinjstev, katerih osnovnih socialnih potreb ne morejo zadovoljiti zgolj tržne sile;

—

poziva, da energetska obnova stanovanj v okviru socialne kohezije še naprej ostane upravičena do sredstev iz strukturnih skladov Evropske unije, tako da se vsaki regiji omogoči večja prožnost glede višine temu namenjenih sredstev; meni tudi, da je treba v zvezi s strukturnimi skladi učinkovito uporabljati načelo partnerstva in da je treba države članice spodbujati k sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi pri opredeljevanju prednostnih nalog in določanju, kako uporabiti sredstva iz skladov;

—

poudarja, da imajo neprimerne stanovanjske razmere pomemben učinek na zdravje in da je mogoče z izboljšanjem kakovosti stanovanj preprečiti negativne posledice prenatrpanega, prevlažnega, mrzlega in slabo prezračevanega življenjskega okolja za zdravje prebivalcev; dodaja, da to, če nimaš stanovanja, povzroča stres in slabo počutje, ki škodljivo vplivata na kakovost življenja, zdravje in blaginjo posameznikov, družin in družbe.

Poročevalec

Alain HUTCHINSON (BE/PES), član parlamenta regije glavnega mesta Bruselj

1.

ponavlja svojo podporo strategiji Evropa 2020 za pametno, vključujočo in trajnostno rast;

2.

z zanimanjem ugotavlja, da se je uravnoteženost stanovanjskih trgov uveljavila kot eden od možnih kazalnikov, ki se uporabljajo za makroekonomski nadzor v okviru novega evropskega semestra, saj imajo velik pomen za večjo finančno in gospodarsko stabilnost na evropski ravni;

3.

opozarja, da je cenovno dostopno in kakovostno stanovanje temeljna potreba vsakega državljana Evropske unije in da so lokalne in regionalne oblasti zelo pogosto osnovni sogovorniki ljudi, ko gre za zadovoljevanje te potrebe;

4.

zato poudarja, da je kljub dejstvu, da Evropska unija nima izrecne pristojnosti na področju stanovanjske politike, zaradi pomena tega področja za uresničevanje naštetih velikih političnih ciljev Evropske unije (gospodarska stabilnost, boj proti podnebnim spremembam in socialna vključenost) ter horizontalne socialne klavzule, ki izhaja iz člena 9 Pogodbe o delovanju Evropske unije in člena 34 Listine o temeljnih pravicah, treba pojasniti morebiten vpliv evropskih politik na stanovanjsko področje;

5.

meni, da morajo pristojnosti lokalnih, regionalnih in nacionalnih oblasti glede opredeljevanja lastnih stanovanjskih politik, zlasti glede storitev splošnega pomena na področju stanovanj, v skladu s členom 14 Lizbonske pogodbe in njenim Protokolom št. 26 ostati neokrnjene, da bi njihove stanovanjske politike ob polni uporabi vseh finančnih sredstev, ki so na voljo, lahko še naprej ustrezale potrebam prebivalcev ter bi tako lokalnim in regionalnim oblastem omogočili, da se bolje odzovejo na velike izzive, ki so skupni vsej Evropski uniji;

6.

poudarja pomen tega, da države članice prevzamejo odgovornost za stanovanjsko politiko in da se z evropskimi politikami zagotovi okvir za doseganje tega cilja;

7.

v tem smislu pozdravlja, da se pomoč iz strukturnih skladov Evropske unije lahko nameni tudi za energetsko obnovo socialnih stanovanj in za izboljšanje stanovanjskih razmer marginaliziranih skupin; zato poziva, da se to ohrani tudi po letu 2014;

8.

je zadovoljen, da je Komisija, kot je Odbor zahteval že prej, (1)19. septembra 2011 (2) predlagala nov pristop, v skladu s katerim bi se razširilo področje uporabe lokalnih in socialnih storitev splošnega gospodarskega pomena, izvzetih iz zahteve po priglasitvi, k čemur sodi tudi gradnja socialnih stanovanj; pri tem ponavlja, da so države članice ter lokalne in regionalne oblasti tiste, ki so pristojne za opredelitev storitev splošnega pomena v okviru politike na področju socialnih stanovanj ter načina zagotavljanja in izvajanja teh storitev; poudarja tudi, da Komisija ni pristojna za opredelitev pogojev dodeljevanja socialnih stanovanj in kategorij gospodinjstev, katerih osnovnih socialnih potreb ne morejo zadovoljiti zgolj tržne sile.

9.

se strinja z oceno Komisije, da se je v prihodnje treba izogniti oblikovanju nepremičninskih balonov zaradi njihovega vpliva na socialno in finančno stabilnost. Zato bi morala nova pravila, ki jih Komisija predlaga za enotni trg hipotekarnih kreditov in ki po eni strani zajemajo obdobje pred podpisom pogodbe, po drugi strani pa so namenjena oblikovanju prilagojenega okvira za akterje na trgu, udeležene pri dajanju posojil, omogočiti boljšo zaščito potrošnikov, zlasti revnih gospodinjstev, pri tem pa jim ne zapreti možnosti, da dobijo stanovanje. Modeli dostopa do socialne lastnine, za katerega sta potrebna podpora in spremljanje, obstajajo in so element socialnih stanovanjskih politik, ki jih ta nova direktiva ne sme zmanjšati (3);

10.

poudarja, da gospodarska neravnovesja, ki jih ustvarijo nedostopne cene stanovanj, niso omejena zgolj na finančno področje in imajo pomembne posledice tudi za nagnjenje gospodinjstev k potrošnji. Revna gospodinjstva v Evropi porabijo v povprečju 40 % svojih sredstev (4) za stanovanje in ogrevanje, ta odstotek pa se stalno povečuje;

11.

poziva države članice, naj zagotovijo, da si bodo lahko vsi državljani privoščili stanovanje, kar naj se doseže z zviševanjem najemnin na podlagi objektivizacije cen, metode, ki zagotavlja zmerno zviševanje cen nepremičnin, in s prilagoditvijo davčne politike na takšen način, da bo zajezila špekulacije;

12.

poziva, da se naložbe v socialna stanovanja podpirajo in da se torej pri oceni tveganj naložb v stanovanja upošteva poseben značaj socialnih stanovanj, ki ne prinašajo enakih tveganj kot naložbe v druge nepremičnine;

13.

ocenjuje, da bi morala Evropska investicijska banka bistveno povečati svoje naložbe v tem sektorju, saj so kakovostna, energetsko učinkovita in dostopna stanovanja neke vrste infrastruktura za lokalni gospodarski razvoj, zlasti v državah članicah, ki nimajo javnega stanovanjskega fonda; obenem bi bilo treba izboljšati pogoje dodeljenih posojil in pri tem upoštevati posebno potrebo po oblikovanju fonda najemnih stanovanj v nekaterih regijah, da bi se lahko odzvali na potrebe najbolj prikrajšanega prebivalstva, ki si ne more privoščiti lastnega stanovanja.

14.

opozarja, da stanovanjski sektor ustvari 40 % emisij toplogrednih plinov in je torej v boju proti podnebnim spremembam prednostno področje; dodaja, da je za doseganje tega cilja nujno izboljšati stanje stanovanj, ki so stara že več kot trideset let in v nekaterih regijah predstavljajo več kot 70 % vseh stanovanj; poleg tega poudarja, da energetska obnova štirih stanovanj ustvari dela za eno delovno mesto, in zato vztraja, da ima ta sektor pozitiven strukturni učinek na zaposlovanje, gospodarsko rast in okolje na lokalni ravni;

15.

poziva, da energetska obnova stanovanj v okviru socialne kohezije še naprej ostane upravičena do sredstev iz strukturnih skladov Evropske unije, tako da se vsaki regiji omogoči večja prožnost glede višine temu namenjenih sredstev; meni tudi, da je treba v zvezi s strukturnimi skladi učinkovito uporabljati načelo partnerstva in da je treba države članice spodbujati k sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi pri opredeljevanju prednostnih nalog in določanju, kako uporabiti sredstva iz skladov;

16.

pozdravlja prednostne naloge Evropske komisije na področju varčevanja z energijo in energetske učinkovitosti ter meni, da bi bilo treba evropsko direktivo o energetski učinkovitosti (5) konsolidirati ob upoštevanju načela subsidiarnosti; Evropski parlament in Svet poziva, naj zagotovita, da imajo obveznosti za zmanjšanje energetske porabe in energetske revščine pozitiven vpliv na ogrožena gospodinjstva in da so ukrepi za spodbujanje prenove namenjeni zlasti zmanjšanju energetske revščine, in sicer s pomočjo oblikovanja specifičnih nacionalnih in regionalnih skladov;

17.

poudarja, da so programi tehnične pomoči, kot je ELENA (priprava lokalnih načrtov za energetsko učinkovitost), in specializirani skladi, kot je JESSICA (sklad za integrirani mestni razvoj z uporabo strukturnih skladov), bistveni instrumenti za izvajanje Konvencije županov, katere soustanovitelj je Odbor regij: v naslednjem programskem obdobju bi jih bilo treba ohraniti in razširiti;

18.

podpira pristop, s katerim želi Komisija zmanjšati okoljski vpliv našega načina življenja in organizacije gospodarstva, kot ga je opisala v svoji vodilni pobudi Evropa, gospodarna z viri (COM(2011) 21 konč.), in meni, da bi morali stanovanja ter politike prostorskega načrtovanja in oživljanja mest bolje izkoristiti v ta namen.

19.

pozdravlja pripravljenost Komisije za naložbe v posodobitev gospodarstva in to, da se vsem državljanom ponudi dostop do informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT), pripomočkov za aktivno sodelovanje v družbi;

20.

opozarja, da je povpraševanje po socialnih stanovanjih v vseh starostnih in demografskih skupinah vedno večje ter da so lokalne in regionalne oblasti izpostavljene pritiskom, naj poskrbijo za potrebe različnih skupin prebivalstva; poziva k temu, da so storitve, ki se razvijajo za zadovoljitev potreb starajočega se prebivalstva, bolje prilagojene potrebam tega prebivalstva, pri čemer se je treba izogniti temu, da bi bile tehnično in gospodarsko nedosegljive; ugotavlja, da je revščina med starejšimi prebivalci v vseh evropskih državah vedno večja, in zato poziva, da se v novo evropsko partnerstvo za inovacije za dejavno in zdravo staranje, ki usklajuje raziskovalna prizadevanja na tem področju, vključi posebno poglavje zlasti za razvoj dostopnih rešitev za to, da bi starejši lahko čim dlje ostali na svojem domu. Pri tem je treba upoštevati, da izboljšanje pogojev za dostop do obstoječega stanovanjskega fonda predstavlja smiseln in uresničljiv način zmanjševanja potreb po pomoči, saj prebivalstvo spodbuja, da ostane v domačem kraju, in z izboljšanjem pogojev za njegovo samostojnost olajšuje ponovno vključevanje v družbeno življenje;

21.

ponavlja, da je treba državljane postaviti v središče pilotnih programov, ki razvijajo mesta prihodnosti (smart cities), to pa z upoštevanjem vidika „socialna vključenost“ in spodbujanjem sodelovanja uporabnikov v projektih. Tako bi priznali njihovo vlogo glavnega akterja pri preoblikovanju mest, ki mora biti trajnostno, vendar mora zajamčiti tudi socialno kohezijo;

22.

meni, da bi bilo treba pripraviti širše programe za to, da bi si uporabniki bolj prisvojili tehnologije izgradnje pasivnih stavb, in da bi morali z evropskim financiranjem poleg tehnoloških raziskav podpreti tudi te ukrepe za večjo vidnost in vključevanje uporabnikov/potrošnikov;

23.

pozdravlja napredek na področju informacijske tehnologije in oskrbe na daljavo, ki sta v pomoč starejšim in invalidom na njihovih domovih.

24.

podpira cilj Evropske unije za zmanjšanje revščine do leta 2020, ki od držav članic ter lokalnih in regionalnih oblasti zahteva ambiciozne programe izvajanja;

25.

poudarja, da imajo neprimerne stanovanjske razmere pomemben učinek na zdravje in da je mogoče z izboljšanjem kakovosti stanovanj preprečiti negativne posledice prenatrpanega, prevlažnega, mrzlega in slabo prezračevanega življenjskega okolja za zdravje prebivalcev; dodaja, da to, če nimaš stanovanja, povzroča stres in slabo počutje, ki škodljivo vplivata na kakovost življenja, zdravje in blaginjo posameznikov, družin in družbe;

26.

poziva, da postane vidik stanovanj eden od stebrov teh programov ter da ga spremljajo naložbe in politike za povečanje ponudbe dostopnih in dostojnih stanovanj, in sicer tako lastniških kot tudi najemnih;

27.

se zavzema za to, da se kazalniki Eurostata o stanovanjskem vidiku (cena, kakovost) socialne vključenosti redno objavljajo, da bi lahko ocenili napredek na tem področju, in da se jih dopolni z regionalnimi in lokalnimi statistikami;

28.

meni, da je treba nujno najti rešitev za problematiko brezdomstva (6) in v ta namen usklajeno uporabiti vse politike, ki imajo vpliv na brezdomstvo; v zvezi s tem pozdravlja resolucijo Evropskega parlamenta o strategiji EU za brezdomstvo (7) in poziva Komisijo, naj jo začne takoj izvajati;

29.

poziva k temu, da Evropska platforma za boj proti revščini ter tudi okvirni program za raziskave podpreta socialne inovacije, da bi preverili nove oblike upravljanja politik za boljši dostop do stanovanj ali boj proti brezdomstvu (8);

30.

se z zanimanjem seznanja s priporočili žirije konference o konsenzu o brezdomstvu, organizirane v okviru belgijskega predsedovanja Evropski uniji, in opozarja na prvenstveno vlogo, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti pri oblikovanju partnerstva z vpletenimi akterji, pa tudi pri povečanju ponudbe dostopnih stanovanj, ki je potreben, čeprav nezadosten pogoj za uspešno odpravljanje brezdomstva;

31.

vztraja, da je treba razviti različne rešitve stanovanjskega vprašanja, da bi lahko odgovorili na vse bolj različne potrebe, in predlagati vmesno možnost med najemom in zasebnim lastništvom, kot so zadruge, solastništvo (shared equity), land trust communities itd.; obenem poziva države članice, naj podprejo lokalne in regionalne oblasti pri ohranjanju in krepitvi raznolikosti ponudbe ter pri tem upoštevajo mehanizme, potrebne za posodobitev stavbnega fonda, ne da bi dostop do lastništva podpirali na škodo drugih oblik dostopa do stanovanja;

32.

vztraja, da mora sporočilo Komisije o socialnem podjetništvu, napovedano za konec leta 2011, opredeliti možnosti, ki jih socialna podjetja nudijo za povečanje ponudbe dostopnih stanovanj;

33.

poudarja, da je treba z urbanističnimi in socialnopolitičnimi ukrepi preprečiti in zmanjšati škodljivo razslojevanje stanovanjskih naselij;

34.

ugotavlja, da je poleg možnosti uporabe sredstev strukturnih skladov Evropske unije za reševanje stanovanjskega vprašanja marginaliziranih skupin (ukrepa, ki bi ga bilo treba ohraniti v prihodnjem programskem obdobju, saj je odgovor na potrebo po odpravi neprimernega bivalnega okolja) potrebna tudi boljša integracija strukturnih skladov Evropske unije (ES/ ESRR), da bi lahko podprli trajnostni razvoj revnejših četrti (9); opozarja na dejstvo, da obnove teh četrti ne sme spremljati priseljevanje premožnejših in spreminjanje sestave prebivalstva (gentrification) in da je treba izvajati programe socialne raznolikosti, da bi zagotovili socialno vključevanje.

35.

od držav članic pričakuje, da bodo poskrbele za nadaljevanje neuradnih srečanj ministrov, pristojnih za stanovanjsko vprašanje, kot kraja za izmenjavo informacij ter boljše spoznavanje nacionalnih politik in okvira, in tudi za oblikovanje stališč o temah, ki odločilno vplivajo na nacionalno stanovanjsko politiko in zlasti njeno financiranje;

36.

predlaga, da se Eurostatu naloži priprava posebnega Eurobarometra o stanovanjskih pogojih in cenah, saj so stanovanja bistvenega pomena za vsakdanje življenje državljanov Evropske unije;

37.

predlaga, da medskupina Evropskega parlamenta za mestna in stanovanjska vprašanja skupaj z Odborom regij pripravlja redne seje o stanovanjskem vidiku evropskih politik, zlasti s področja urbanizma.

11.1.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 9/8

—

poudarja, da makroregionalna strategija zaradi svojih značilnosti ne more zajemati vseh področij ukrepanja, ampak se mora osredotočiti na izzive in vprašanja posamezne makroregije, ki jih je treba opredeliti v okviru skupne ocene partnerjev, in poudarja, da makroregija kot funkcionalen prostor nima jasno določenih mej in da je njena opredelitev tesno povezana s številom skupnih izzivov, ki jih je treba obravnavati;

—

meni, da lahko makroregionalna strategija s takšnega zornega kota postane pomembno orodje za uresničevanje cilja teritorialne kohezije;

—

poudarja, da je ena od pomembnih dodanih vrednosti makroregionalne strategije za jadransko-jonsko makroregijo v tem, da krepi pozornost EU do Zahodnega Balkana, kar je pomemben dejavnik sprave med območji in tako prispeva k evropskemu povezovanju;

—

opozarja, da geografsko območje, ki ga zajema strategija, obsega tri države članice EU (Italijo, zlasti z regijami ob Jadranskem in Jonskem morju, Grčijo in Slovenijo), dve državi kandidatki (Hrvaško in Črno goro) ter tri potencialne države kandidatke (Albanijo, Bosno in Hercegovino ter Srbijo); poudarja, da bo moral makroregionalni pristop poleg morske razsežnosti upoštevati vsako pomembnejše vprašanje, ki danes zadeva ta prostor (varstvo in ohranjanje okolja, energijo, podnebne spremembe, raziskave in inovativnost itd.);

—

opozarja, da bi moralo načelo „trikratnega ne“ Komisije (nobenih novih predpisov, nobenih novih institucij in nobenih dodatnih sredstev) spremljati načelo „trikratnega da“: uporaba in nadzor veljavnih predpisov v makroregiji – vzpostavitev platforme, mreže ali EZTS – usklajena uporaba razpoložljivih finančnih virov;

Poročevalec

Gian Mario SPACCA (IT/ALDE), predsednik dežele Marke

1.

pozdravlja, da je Evropski svet, ki je oktobra 2009 sprejel evropsko strategijo za makroregijo Baltskega morja, s tem utrl pot, po kateri so nekatere evropske regije v instrumentu makroregionalnih strategij že našle ali pa še iščejo možen odgovor na probleme uravnoteženega in trajnostnega razvoja;

2.

opozarja na vlogo, ki jo je že od vsega začetka imel pri pripravi evropskih makroregionalnih strategij, saj omogočajo – če imajo dodano vrednost za EU – spodbujanje sodelovanja regionalnih in lokalnih oblasti;

3.

pozdravlja, da so ob forumu Makroregije Evrope: povezovanje prek teritorialnega sodelovanja, organiziranem 13. aprila 2010, številne evropske regije pokazale zanimanje za to tematiko. Iz razprav in premislekov s tega foruma izhaja, da je makroregija lahko inovativen način teritorialnega sodelovanja na medregionalni in transnacionalni ravni, ki lahko okrepi koherentnost in usklajevanje političnih ukrepov na različnih področjih, racionalizira uporabo finančnih sredstev ter krepi vlogo regionalnih in lokalnih oblasti na podlagi načela upravljanja na več ravneh, ki vključuje širok razpon organizacij civilne družbe;

4.

meni, da se makroregionalni pristop glede načinov in področij delovanja lahko skladno povezuje z drugimi strateškimi ukrepi Unije, kot so strategija Evropa 2020, kohezijska politika in celostna morska politika;

5.

poudarja, da makroregionalna strategija zaradi svojih značilnosti ne more zajemati vseh področij ukrepanja, ampak se mora osredotočiti na izzive in vprašanja posamezne makroregije, ki jih je treba opredeliti v okviru skupne ocene partnerjev, pri čemer je treba načela sodelovanja povezati z načelom subsidiarnosti;

6.

poudarja, da makroregija kot funkcionalen prostor nima jasno določenih mej in da je njena opredelitev tesno povezana s kakovostjo in številom skupnih izzivov, ki jih je treba obravnavati; zato mora oblikovanje makroregije izhajati iz konkretnih meril (na podlagi medsebojne geografske povezanosti), da bo sodelovanje temeljilo na vprašanjih, ki jih je mogoče rešiti. Tako naj bi zagotovili boljšo povezavo z drugimi območji, med drugim s srednjeevropskim in alpskim ter s Podonavjem;

7.

meni, da lahko makroregionalna strategija s takšnega zornega kota postane pomembno orodje za uresničevanje cilja teritorialne kohezije, ki ga Lizbonska pogodba izrecno podpira, in za poenostavitev postopkov za vstop držav kandidatk in potencialnih kandidatk v Evropsko unijo, pri čemer se opira na skupne interese regij „starih“ in „novih“ držav članic ter iz tretjih držav, kot že dokazujejo primeri strategij Evropske unije za Baltsko morje in za Podonavje;

8.

poudarja, da je ena od pomembnih dodanih vrednosti makroregionalne strategije za jadransko-jonsko makroregijo v tem, da krepi pozornost EU do Zahodnega Balkana, kot se je v preteklosti zgodilo glede vključevanja srednjeevropskih in vzhodnoevropskih območij;

9.

opozarja, da je makroregionalna strategija za jadransko-jonsko makroregijo pomemben dejavnik sprave med območji vzhodno od Jadranskega in Jonskega morja, ter obenem priznava in ponovno odkriva združujoče vrednote, ki že stoletja združujejo obe obali;

10.

poudarja, da je dodatna vrednost makroregionalne strategije priložnost za krepitev regionalnega sodelovanja na območjih, ki so tudi del širšega Sredozemlja, s čimer prispeva k evropskemu povezovanju;

11.

poudarja, da makroregija ne pomeni dodatne institucionalne ravni v okviru Evropske unije, temveč mrežo, način delovanja ali – še bolje – skupne ukrepe, ki vključujejo različne akterje na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni ter več različnih politik in programov financiranja. Zato je zaželena prožna in nebirokratska mrežna povezanost vseh akterjev, instrumentov in pobud.

12.

ugotavlja, da sta območji Jadranskega in Jonskega morja mednaroden morski bazen in mednarodna regija. Ne glede na to, ali jih obravnavamo z zgodovinskega, geografskega, gospodarskega, okoljskega ali družbenega vidika, so bili odnosi med državami vedno ena njunih temeljnih značilnosti. Jadransko in Jonsko morje sta pomembni sosednji morski in pomorski (eko)regiji Evrope. Odpirata se v osrednje Sredozemlje, ki ima kot polzaprto morje nizko stopnjo obnove voda;

13.

poudarja, da so med obalnimi državami jadransko-jonske makroregije države članice EU, države kandidatke in potencialne kandidatke. Območje je z gospodarskega, okoljskega in kulturnega vidika zelo heterogeno. Z vidika trenutnega pristopnega procesa držav Zahodnega Balkana k EU bo na Jadransko in Jonsko morje, ki imata skupno dediščino, v še večji meri vplival prost pretok oseb, blaga in storitev;

14.

opozarja, da geografsko območje, ki ga zajema strategija, obsega tri države članice EU (Italijo, zlasti z regijami ob Jadranskem in Jonskem morju, Grčijo in Slovenijo), dve državi kandidatki (Hrvaško in Črno goro) ter tri potencialne države kandidatke (Albanijo, Bosno in Hercegovino ter Srbijo); na skupni površini slabih 450 tisoč kvadratnih kilometrov (brez morskih površin) živi približno 60 milijonov ljudi. To je regija, ki sega prek meja morskega bazena in je zaradi svoje narave stičišča območij ter vezi med ljudstvi in institucijami posebno primerna za razvoj skupne strategije, ki lahko ustvari priložnosti za trajnostni razvoj in za optimizacijo izmenjave idej, ljudi, blaga in storitev;

15.

poudarja, da je jadransko-jonski bazen „polzaprto morje“ in bo v prihodnje vse bolj postajal „notranje morje“ Evropske unije. Je bazen, ki spominja na baltsko regijo, saj gre v obeh primerih za morji s podobnimi težavami in izzivi in v obeh primerih za „stičišči“ med državami članicami in tretjimi državami. Obenem je jadransko-jonski bazen naravni izhod Podonavja na morje;

16.

poudarja, da so vsa evropska območja medsebojno funkcionalno povezana in da zato želeno povezovanje baltskega območja in Podonavja z jadransko-jonskim območjem pomeni naravno zaokrožitev in okrepitev evropske politike teritorialnega sodelovanja;

17.

se seznanja, da je v jadransko-jonski regiji od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja dejavnih več organizacij in pobud. Najpomembnejše so:

Tem se pridružujejo številne mreže za infrastrukturo (kot npr. Združenje severnojadranskih pristanišč – North Adriatic Port Association, NAPA), kulturo, izobraževanje in poklicno usposabljanje;

18.

opozarja, da se na tem območju poleg tega izvajajo večji posegi Evropske unije, ki se financirajo prek tematskih programov (promet, energija, okolje itd.), nacionalnih in regionalnih programov evropske kohezijske politike (Cilj 1 in 2) in programov regionalnega sodelovanja, kot so IPA CBC za čezmejno sodelovanje na območju Jadrana, ustrezni programi za čezmejno sodelovanje (npr. med Italijo in Slovenijo ter med Grčijo in Italijo) in za transnacionalno sodelovanje (program za srednjo Evropo CENTRAL EUROPE – CE), program za jugovzhodno Evropo (SOUTH EAST EUROPE – SEE), program za Sredozemlje (MED) za alpsko območje (ALPINE SPACE), iz sklada ESRR ter predpristopnega instrumenta (IPA); nujnost in dodana vrednost strategije Evropske unije za makroregijo sta prav v koristih močne prepletenosti teh programov in programov, ki se izvajajo na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, kot tudi naložb Evropske investicijske banke, lokalnega posojilnega sistema in zasebnih akterjev. V zvezi s tem je treba opozoriti, da se takšen proces ne more omejevati na pristop sodelovanja med vladami, temveč zahteva takojšnjo uporabo političnega in institucionalnega vzvoda ter tehničnega strokovnega znanja institucij EU;

19.

poudarja, da je ta obsežna mreža odnosov pomembna referenčna točka in nujna podlaga za razvoj evropske razsežnosti lokalne in regionalne politike; podpora za sisteme čezmejnega, transnacionalnega in medregionalnega partnerstva postane strateški element na regionalni in lokalni ravni ter prispeva k strukturiranju dialoga in sodelovanja med lokalnimi oblastmi, regijami in osrednjo upravo, v skladu z Lizbonsko pogodbo;

20.

meni, da se lahko jadransko-jonska pobuda zaradi svojih značilnosti in še posebej zaradi interesov njenih držav članic za vprašanja v zvezi z varstvom morskih voda in obal razvija v močneje izraženo sredozemsko razsežnost. Zaradi svoje posebne geografske usmeritve in z njo povezanih tem lahko zagotavlja dodano vrednost pri stabilizaciji tega območja, zlasti poteku vključevanja v evropski prostor, brez prekrivanja z drugimi institucijami drugačne strukture in pomena;

21.

opozarja, da je Svet jadransko-jonske pobude, ki ga sestavljajo zunanji ministri držav članic pobude, 5. maja 2010 v Anconi sprejel izjavo, v kateri sprejema predlog makroregionalne strategije za jadransko-jonsko regijo in poziva države članice te pobude, ki so obenem članice EU (Italijo, Grčijo in Slovenijo), naj si prizadevajo, da bi slednjo potrdile tudi institucije EU;

22.

poudarja, da je Svet jadransko-jonske pobude 23. maja 2011 v Bruslju sprejel še eno izjavo, v kateri je pozdravil sklep Evropskega sveta z dne 13. aprila 2011, ki poziva države članice k nadaljevanju prizadevanj za prihodnje makroregije, in potrdil svojo zavezanost podpori makroregionalni strategiji za jadransko-jonsko regijo, ki naj bi se izvajala v sodelovanju z Evropsko komisijo in z vključitvijo nacionalnih, regionalnih in lokalnih institucij;

23.

poudarja, da so predsedniki nacionalnih parlamentov držav članic jadransko-jonske pobude na svoji osmi in deveti konferenci 29. aprila 2010 v Bariju (Italija) in 11. aprila 2011 v Budvi (Črna gora) sprejeli posebni končni izjavi, ki parlamente zavezujeta, da okrepijo prizadevanja za podporo pristopnemu procesu k EU za vse države Zahodnega Balkana, ki so članice pobude, in institucije EU zaprosili, naj za jugovzhodno Evropo pripravijo makroregionalno strategijo za jadransko-jonski bazen;

24.

opozarja, da strategija zajema območja, ki funkcionalno gravitirajo k Jadranskemu ali Jonskemu morju, kjer so krajinske in okoljske razlike med obema obalama in zaledjem jadranskega bazena izrazite zaradi različnih geomorfoloških značilnosti, močnega pritiska urbanega razvoja in demografskih razlik. Območje ima tudi močne povezave z območjiAvstrije ter osrednjim in vzhodnim Sredozemljem, katerih vpliv je prepoznaven;

25.

poudarja, da so nekateri obalni predeli močno urbanizirani, še zlasti industrijska in izrazito turistična območja. Pretirana uporaba v proizvodne namene, lokalizirano povpraševanje in posledične spremembe obalnih habitatov so imele za posledico veliko preobremenitev in stalno krčenje naravnega okolja. Vendar obstajajo tudi okoljsko močno neokrnjeni kraji ter nacionalna in regionalna zavarovana območja;

26.

poudarja, da nekatera obalna območja ohranjajo kontinuiteto krajine in naravne dediščine, ki jo vedno bolj ogrožajo razvojni procesi. Na teh območjih se kažejo pomanjkanje kanalizacijskih sistemov in sistemov odlaganja odpadkov, vse močnejša urbanizacija obale in stalni izpusti onesnaževal v ozračje, ki jih povzročajo promet in industrijski procesi ter pridobivanje energije;

27.

poudarja, da je strategija Evropske unije za jadransko-jonsko regijo na širši ravni dragoceno orodje ne samo za ta območja, temveč tudi za EU kot celoto, saj je v celoti skladna s strateškimi smernicami EU na področju pametnega, trajnostnega in vključujočega razvoja, zlasti s strategijo Evropa 2020. Začetek njenega izvajanja je treba predvideti za leti 2012–2013, da bi tako omogočili to skladnost in zagotovili večjo usklajenost s prednostnimi nalogami prihodnjega večletnega finančnega okvira, ustreznih skupnih strateških okvirov in operativnih načrtov;

28.

meni, da bi, če bi želeli opredeliti glavno nalogo strategije za jadransko-jonsko regijo, lahko rekli, da je to „povezovanje in varovanje“: povezovanje območij makroregije, da bi spodbujali trajnostni razvoj, obenem pa varovanje občutljivega morskega, obalnega in zalednega okolja. Obe evropski makrostrategiji za Baltik in Podonavje lahko skupaj s strategijo EU za jadransko-jonsko makroregijo in prihodnjimi strategijami EU (1) ustvarita medsebojne povezave in sinergije, tudi glede infrastrukture, o katerih govori točka 18 sklepov Sveta za splošne zadeve z dne 13. aprila 2011. Te bi morale tvoriti idealno os med severno in južno Evropo in v tem okviru bi jadransko-jonska makroregija krepila in razbremenjevala dostop jugovzhodne Evrope do ostalega sveta, pri čemer bi lahko zajemala tudi območje osrednjega in vzhodnega Sredozemlja s podaljšanjem koridorja Baltik-Jadran, kakor predvideva Sporočilo Komisije COM(2011) 500 z dne 29. junija 2011, in njegovo povezavo z multimodalnimi omrežji. Glede na potencialno velika teritorialna prekrivanja jadransko-jonske strategije in strategije za Podonavje bi morala Evropska komisija predvideti ustrezne usklajevalne mehanizme.

29.

meni, da je morski bazen po definiciji skupen vir, ki povezuje države in regije ob njem, in skupna dobrina, ki jo morajo vsi varovati. Morje pa zahteva tudi skupne ukrepe, da bi lahko ustvarjalo bogastvo in razvoj. Poleg tega je krhek sistem, kar še posebej velja za Jadransko in Jonsko morje, ki sta morji z nizko stopnjo obnove voda, povezani s Sredozemskim morjem, ki je prav tako polzaprto morje. Za ohranjanje okolja Jadranskega in Jonskega morja je treba v strategijo za Jadransko in Jonsko morje vključiti tudi ustrezne morske strategije;

30.

meni, da je s tega vidika jadransko-jonsko makroregijo mogoče šteti za morsko skupnost. Strategija zato ne bo prinesla samo planskih dokumentov, temveč tudi ukrepe – konkretne in vidne ukrepe za spopadanje z izzivi na tem območju. Države članice, regije in druge udeležene strani morajo prevzeti odgovornost, da delujejo kot vodilni akterji na posebnih prednostnih področjih in pri vodilnih projektih ter da se pri tem zgledujejo po celostnem pristopu k morski politiki ter prometni in pristaniški politiki v okviru koncepta vseevropskih koridorjev;

31.

poudarja, da bo moral makroregionalni pristop poleg pomorske razsežnosti upoštevati vsako pomembnejše vprašanje, ki danes zadeva jadransko-jonsko makroregijo, od varstva in ohranjanja okolja do energije, podnebnih sprememb, raziskav in inovativnosti ter od varovanja podvodnih območij do kulturnih bogastev, konkurenčnosti in ustvarjanja delovnih mest, trgovine, logistike in usposabljanja javnih menedžerjev jadransko-jonske regije;

32.

opozarja na stališče Evropske komisije, da bi morale makroregionalne strategije trenutno upoštevati načelo „trikratnega ne“: nobenih novih predpisov, nobenih novih institucij in nobenih dodatnih sredstev; vendar pa meni, da bi morali upoštevati tudi načelo „trikratnega da“: skupaj dogovorjena uporaba in nadzor veljavnih predpisov v makroregiji, vzpostavitev platforme, mreže ali teritorialnih grozdov regionalnih in lokalnih oblasti ter držav članic ob vključevanju zadevnih akterjev, za katere bi bili odgovorni organi Unije, ter usklajena uporaba razpoložljivih finančnih virov Unije pri pripravi in izvajanju makroregionalnih strategij;

33.

vztraja, da bi moral Evropski svet do leta 2012 oziroma 2013 Evropski komisiji naložiti, naj pripravi makroregionalno strategijo za jadransko-jonsko regijo. Če se bo razprava dovolj razvila, je ta strategija na evropski ravni odgovorna odločitev institucij EU, saj je tako mogoče doseči soglasje in hkrati pragmatičen pristop k vsem trem stebrom makroregionalne strategije, s čimer se vpliva na novo programsko obdobje 2014–2020;

34.

opozarja, da je v zvezi z vprašanjem subsidiarnosti in sorazmernosti tako kot za Baltsko morje in Podonavje tudi za jadransko-jonsko območje mogoče opredeliti evropsko strategijo, ki s pomočjo številnih že obstoječih mrež sodelovanja, z vrednotenjem raznolikih že obstoječih pobud, programov in projektov ter s prilagajanjem in usklajevanjem instrumentov, ki so na voljo različnim akterjem, pa tudi z večjim vključevanjem civilne družbe v postopke odločanja in izvajanje konkretnih ukrepov prispeva k utrjevanju procesa povezovanja tako med državami kot znotraj njih;

35.

poudarja, da je tako makroregionalna strategija za jadransko-jonsko območje lahko odličen primer za praktično uresničevanje „upravljanja na več ravneh“, saj ustvarja priložnosti za boljše in učinkovitejše sodelovanje in vzajemno delovanje vseh akterjev, ki se soočajo z velikimi izzivi na tem območju;

36.

opozarja, da se mora Komisija v tej fazi, ko večina ukrepov temelji na pravnih podlagah v zvezi s področji pristojnosti Unije in držav članic, na začetku omejiti na predlaganje nekaterih ukrepov, ki bodo zatem razviti s sodelovanjem vseh zadevnih ravni upravljanja, v skladu z njihovimi pristojnostmi in odgovornostmi. Zatem pa naj bi prevzela vlogo usklajevanja, nadzora, olajševanja izvajanja in spremljanja strategije. Za izvedbo te naloge bi morala čim bolj uporabljati obstoječe primerne strukture.

37.

ugotavlja, da je glede na izjave, ki jih je sprejel Svet jadransko-jonske pobude (ministri za zunanje zadeve držav članic JJP), ter zaradi perečih problemov in sedanjih izzivov treba nemudoma začeti pripravljati evropsko strategijo za jadransko-jonsko regijo. Odbor regij zato poziva Evropski svet, naj Evropski komisiji zaupa pripravo te strategije;

38.

na podlagi izjav konferenc predsednikov nacionalnih parlamentov držav članic jadransko-jonske pobude in ob upoštevanju strateškega pomena za dokončanje postopka pristopa k EU poziva Evropski parlament, naj odločno prevzame politično pobudo za uvedbo strategije Evropske unije za jadransko-jonsko makroregijo;

39.

poziva Evropski parlament, ki zdaj pripravlja pomembne dokumente v zvezi z izvajanjem celostne pomorske politike, upravljanjem teritorialnih voda in prometne politike, naj upošteva makroregionalno razsežnost jadransko-jonske regije;

40.

poudarja, da je makroregionalna strategija za jadransko-jonsko regijo popolnoma združljiva z razvojem evroregij, usmerjenih v sodelovanje med obmejnimi regijami, ali z razvojem evropskih struktur v okviru čezmejnih, nadnacionalnih in medregionalnih projektov, ki imajo pravno obliko evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS);

41.

priporoča, da politike Evropske unije in zlasti kohezijska politika za obdobje po letu 2013 v polnem obsegu vključijo makroregionalne strategije v svoja področja teritorialnega sodelovanja (zlasti kar zadeva čezmejno in mednarodno sodelovanje), tako da bi regionalni operativni programi naslednjega programskega obdobja (2014–2020) lahko prispevali k uspešnemu izvajanju makroregionalnih strategij;

42.

poziva Komisijo, naj v skladu s točko 21 sklepov Sveta za splošne zadeve z dne 13. aprila 2011 in sklepi Evropskega sveta z dne 23. in 24. junija 2011 ter glede na dejstvo, da nacionalne in lokalne institucije že dalj časa proučujejo načrt za makroregionalno strategijo, nemudoma začne natančno nadzirati strateške projekte, ki se nanašajo na jadransko-jonsko regijo in so že odobreni ali v postopku odobritve. Poziva Evropsko komisijo, naj sprejme načelo „trikratnega da“, kot je navedeno v točki 32 tega mnenja;

43.

meni, da je potrebno in nujno temeljiteje proučiti in opredeliti vlogo in nalogo makroregij v okviru ustrezne zelene knjige, kot se je zavzel že v resoluciji o zakonodajnem in delovnem programu Evropske komisije za leto 2010;

44.

poudarja, da strategija za jadransko-jonsko regijo temelji na uporabi načela subsidiarnosti. Obravnavala bo vprašanja in probleme, ki se jih ni mogoče lotiti izključno na lokalni, regionalni in nacionalni ravni;

45.

opozarja, da je treba to strategijo pripraviti v okviru široke javne razprave. Slednjo je treba izvesti ob upoštevanju izkušenj s strategijami EU za Baltsko morje in Podonavje ter v tesnem sodelovanju z obstoječimi mrežami in organizacijami v regiji ter z Odborom regij kot predstavnikom lokalnih in regionalnih oblasti ter drugih pomembnih partnerjev;

46.

opozarja, da je partnerstvo Jadransko-jonska makroregija v skladu s priporočilom Sveta za splošne zadeve z dne 13. aprila 2011 o preglednosti, prepoznavnosti in izmenjavi dobrih praks med makroregionalnimi strategijami na prireditvi Open Days 2011 pripravilo analizo makroregionalnih vprašanj s posebnim poudarkom na predlogu makroregionalne strategije za jadransko-jonsko območje, in sicer z razpravo, v kateri so sodelovali predstavniki 13 regij in mest partnerstva, ter z delavnico javno-zasebnih partnerstev s predstavitvijo posebnih projektov, ki se izvajajo;

47.

pooblašča predsednika Odbora, da to mnenje na lastno pobudo posreduje Evropski komisiji, Evropskemu parlamentu, trenutnemu predsedstvu Sveta EU in drugima dvema državama trojke predsedstva.

11.1.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 9/14

—

je prepričan, da bi pametna pravna ureditev morala vsebovati manj birokracije in manj upravnih obremenitev ne le za državljane in zainteresirane strani, temveč tudi za lokalne in regionalne oblasti; vendar pa zavrača popolnoma kvantitativen pristop k pravni ureditvi;

—

ugotavlja, da pogostejša sklicevanja na lokalno in regionalno razsežnost v okviru pametne pravne ureditve ter na s tem povezane dejavnosti in zmožnosti OR pomenijo priznanje vloge, ki jo imajo evropske lokalne oblasti in regije pri oblikovanju politike EU in izvajanju zakonodaje;

—

poziva Evropsko komisijo in druge institucije EU, naj pri oblikovanju zakonodaje, ocenjevanju učinka ali pri pripravi načinov izvajanja evropskih politik in ciljev namenijo več pozornosti lokalni in regionalni upravi;

—

meni, da poleg cilja teritorialne kohezije Evropske unije (člen 3 PEU) tako horizontalne klavzule Lizbonske pogodbe glede socialnih (člen 9 PDEU) in okoljskih zahtev (člen 11 PDEU) kot tudi trojna usmeritev strategije Evropa 2020 zahtevajo ocene učinka za uravnoteženo analizo posledic pravne ureditve v ekonomskem, socialnem in okoljskem smislu;

—

izraža pripravljenost pomagati institucijam EU pri izvajanju ocen učinka, če bodo potrebni podatki, ki jih imajo lokalne in regionalne oblasti, ob tem pa opozarja na svoje omejene vire in osrednje poslanstvo;

—

meni, da bi morale imeti institucije EU skupen pristop k oceni učinka in da bi moral biti OR vključen v oblikovanje takega pristopa;

—

odobrava načrtovani pregled Sporazuma o sodelovanju med OR in Evropsko komisijo ob upoštevanju institucionalnih sprememb, ki jih prinaša Lizbonska pogodba; potrjuje, da je potrebno upravljanje na več ravneh in da se mora razviti politična vloga OR, pri tem pa je treba zagotoviti izboljšanje in razvoj sodelovanja pri ocenjevanju učinka ter uvesti mehanizem, s katerim bo OR lahko prispeval k letnemu poročilu o boljši zakonodaji.

Poročevalec

Graham TOPE (UK/ALDE), član londonskega okrožja Sutton

Referenčna dokumenta

Sporočilo Komisije o pametni pravni ureditvi v Evropski uniji COM(2010) 543 konč.

Poročilo Komisije o subsidiarnosti in sorazmernosti (Sedemnajsto poročilo o boljši pripravi zakonodaje, 2009)

COM(2010) 547 konč.

1.

pozdravlja koncept pametne pravne ureditve, ki potrjuje in širi zamisel o političnem ciklusu EU, v katerem se zakonodaja nenehno pregleduje in se na podlagi temeljite ocene in konkretnih izkušenj z izvajanjem prilagaja novim izzivom in okoliščinam;

2.

je prepričan, da bi pametna pravna ureditev morala vsebovati manj birokracije in manj upravnih obremenitev ne le za državljane in zainteresirane strani, temveč tudi za lokalne in regionalne oblasti; vendar pa zavrača popolnoma kvantitativen pristop k pravni ureditvi, saj politične prednostne naloge ne bi smele imeti drugotne vloge pri razmisleku o splošnem obsegu zakonodaje. Zato poziva, naj ocene učinka vključujejo tudi premislek o stroških v primeru, da evropska zakonodaja ne bi obstajala;

3.

obžaluje, da orodja pametne pravne ureditve očitno ne veljajo za delegirane in izvedbene akte (komitologija); ti postopki niso dovolj jasni ali pregledni.

4.

ugotavlja, da pogostejša sklicevanja na lokalno in regionalno razsežnost v okviru pametne pravne ureditve ter na s tem povezane dejavnosti in zmožnosti OR pomenijo priznanje vloge, ki jo imajo evropske lokalne oblasti in regije pri oblikovanju politike EU in izvajanju zakonodaje.

5.

opaža, da je bila v večini mnenj OR izražena zaskrbljenost glede ravni posvetovanja ali vključevanja lokalnih in regionalnih oblasti v pripravo pobud EU. Mnenja pogosto pozivajo k intenzivnejšemu vključevanju lokalnih in regionalnih oblasti v pripravo novih politik in zakonodaje, v ocenjevanje njihovega morebitnega učinka in v njihovo izvajanje;

6.

poziva Evropsko komisijo in druge institucije EU, naj pri oblikovanju zakonodaje, ocenjevanju učinka ali pri pripravi načinov izvajanja evropskih politik in ciljev namenijo več pozornosti lokalni in regionalni upravi;

7.

zato pozdravlja načrtovani pregled sedanjih postopkov posvetovanj in predvideno podaljšanje obdobja za odziv;

8.

je prepričan, da bi morali biti rezultati posvetovanj objavljeni in analizirani, npr. kako so bili prispevki uporabljeni pri pripravi ali spremembah predloga, kateri prispevki niso bili uporabljeni itd.;

9.

ponavlja svojo zaskrbljenost, da odprta posvetovanja dajejo prednost dobro organiziranim in financiranim udeležencem ali posebnim interesom manjšin; zato znova poudarja velik pomen odzivov predstavniških združenj lokalne in regionalne uprave in tudi drugih odzivov.

10.

je seznanjen z dejavnostmi skupine na visoki ravni za upravne obremenitve (Stoiberjeva skupina);

11.

ponovno izraža pomislek, da se ta skupina in Evropska komisija skoraj izključno osredotočata na neposredno obremenitev malih podjetij zaradi zakonodaje EU. Odbor sicer priznava, da je to pomembna ovira za gospodarsko rast, vendar opozarja, da se obveznosti poročanja, ki bremenijo nacionalne, regionalne in lokalne oblasti, nazadnje spremenijo v upravne obremenitve za državljane in podjetja na nacionalni ali podnacionalni ravni, zato meni, da je treba obravnavati in ublažiti tudi obremenitev lokalnih in regionalnih organov;

12.

pozdravlja sedanjo pobudo ugotavljanja dobre prakse pri izvajanju novih predpisov z manj obremenitvami ter opozarja, da je OR dejavno prispeval k zbiranju primerov najboljše prakse lokalnih in regionalnih oblasti na tem področju, saj je pripravil posebno poročilo in v Stoiberjevo skupino imenoval stalnega opazovalca, vendar poudarja, da bi se EU morala že od začetka osredotočiti na preprečevanje, da bi čezmerne upravne obremenitve sploh nastale;

13.

je seznanjen s poročilom Komisije o subsidiarnosti in sorazmernosti za leto 2010 (Osemnajsto poročilo o boljši pripravi zakonodaje) in ga razume kot znak, da Evropska komisija upošteva analizo subsidiarnosti, ki jo je izvedel Odbor regij.

14.

opozarja, da mora na podlagi Lizbonske pogodbe vsak osnutek evropskega zakonodajnega akta vsebovati oceno njegovih učinkov, ki mora upoštevati tudi lokalno in regionalno raven;

15.

ponavlja pomen tako predhodne kot naknadne ocene pri sprejemanju političnih odločitev in zakonodaje ter pozdravlja večjo vlogo naknadne ocene;

16.

priznava, da prizadevanja za poenostavitev in izboljšanje evropske zakonodaje vključujejo dosego ravnovesja med predhodno in naknadno oceno učinka, hkrati pa je treba zagotoviti, da to ne bo povzročilo dodatnih upravnih obremenitev na različnih ravneh uprave;

17.

je seznanjen z letnim poročilom odbora za oceno učinka za leto 2010. Meni, da ima ta odbor pomembno vlogo, vendar bi mu koristila večja neodvisnost od Evropske komisije;

18.

je prepričan, da sta postopek ocene učinka in vloga odbora za oceno učinka pripeljala in prispevala k temu, da službe Evropske komisije natančneje spremljajo načelo subsidiarnosti. Iz poročila je to jasno razvidno iz primerov, ko je generalni direktorat na podlagi podatkov, zbranih med postopkom ocene učinka, spremenil svoje stališče o potrebnosti in morebitni dodani vrednosti zakonodaje;

19.

ugotavlja, da poročilo odbora za oceno učinka navaja tendenco izvajanja in objave ocen učinka o končnih zakonodajnih predlogih namesto o političnih pobudah v začetni fazi. Poziva, naj pomembne politične pobude z velikim učinkom spremlja ocena učinka v začetni fazi, zlasti če je cilj takih predlogov obvestiti nosilce političnega odločanja o vrsti posebnih političnih možnosti v poznejši fazi;

20.

ugotavlja, da poročilo odbora za oceno učinka navaja, da je treba v ocene učinka, ki jih pripravljajo posamezni generalni direktorati, vključiti oceno družbenih vplivov in upravnih stroškov, ni pa omenjena ocena posebnih teritorialnih učinkov in morebitna vloga OR kot podpore Evropski komisiji v postopku ocene učinka. Poziva Evropsko komisijo, naj to preuči, odbor za oceno učinka pa, naj v poročilu za leto 2011 poroča o napredku;

21.

ocenjuje kot zaželeno, da se GD REGIO v celoti vključi v odbor za oceno učinka, saj ta generalni direktorat najbolje razume teritorialno razsežnost;

22.

meni, da poleg cilja teritorialne kohezije Evropske unije (člen 3 PEU) tako horizontalne klavzule Lizbonske pogodbe glede socialnih (člen 9 PDEU) in okoljskih zahtev (člen 11 PDEU) kot tudi trojna usmeritev strategije Evropa 2020 zahtevajo ocene učinka za uravnoteženo analizo posledic pravne ureditve v ekonomskem, socialnem in okoljskem smislu;

23.

meni, da kakovostne ocene učinka in spremljanje izvajanja zakonodaje zahtevajo čas in znatne človeške vire, da se zagotovijo strokovno znanje in izkušnje ter celostna vizija;

24.

izraža zadržke glede težnje, da bi izvajanje ocen učinka zaupali „neodvisnim“ organom, tj. da bi to nalogo opravljali zunanji izvajalci – svetovalna podjetja ali ad hoc komisije. Obstaja dvom, ali takšno zunanje izvajanje dejansko pomeni večjo preglednost in neodvisnost. To bi lahko bilo tudi zanikanje naloge Komisije, da zastopa splošni interes Skupnosti. Zunanje izvajanje bi lahko tudi zagotavljalo prednost tistim, ki imajo zadostne vire za izvajanje tovrstnih ocen, v škodo lokalnih in regionalnih oblasti, nevladnih organizacij in predstavnikov civilne družbe ali zaposlenih s precej nižjimi dohodki;

25.

izraža pripravljenost pomagati institucijam EU pri teh prizadevanjih, če bodo potrebni podatki, ki jih imajo lokalne in regionalne oblasti, ob tem pa opozarja na svoje omejene vire in osrednje poslanstvo.

26.

opozarja, da učinek novih zakonov EU na lokalne in regionalne oblasti lahko izhaja tako iz sprememb Evropskega parlamenta in Sveta kot iz začetnega predloga Evropske komisije. Evropski parlament in Svet poziva, naj v celotnem zakonodajnem postopku teritorialnemu učinku svojih odločitev posvetita več pozornosti in ponuja svoje strokovno znanje na tem področju. Odbor meni, da bi v zvezi s predhodnimi in naknadnimi ocenami učinka, nadzorom načela subsidiarnosti in izvajanjem zakonodaje EU morali razmisliti o konkretnih možnostih takšnega sodelovanja OR z Evropskim parlamentom in Svetom;

27.

poziva svoje poročevalce, naj učinek svojih priporočil pretehtajo z vidika finančnih in upravnih obremenitev ter učinka na okolje, družbeno tkivo, mala in srednje velika podjetja ter civilno družbo;

28.

meni, da bi morale imeti institucije EU skupen pristop k oceni učinka in da bi moral biti OR vključen v oblikovanje takega pristopa;

29.

pozdravlja dejstvo, da Komisija v okviru sistema zgodnjega opozarjanja, vzpostavljenega z Lizbonsko pogodbo, obrazloženim mnenjem nacionalnih parlamentov pripisuje ustrezen pomen, čeprav še ni bil dosežen potreben prag za „rumeni karton“. Glede na svojo vlogo in pristojnosti v postopku nadzora subsidiarnosti OR poziva Evropsko komisijo, naj mu pošlje obrazložena mnenja nacionalnih parlamentov skupaj z njihovimi prevodi in odgovori Komisije;

30.

odobrava načrtovani pregled Sporazuma o sodelovanju med OR in Evropsko komisijo ob upoštevanju institucionalnih sprememb, ki jih prinaša Lizbonska pogodba; potrjuje, da je potrebno upravljanje na več ravneh in da se mora razviti politična vloga OR, pri tem pa je treba zagotoviti izboljšanje in razvoj sodelovanja pri ocenjevanju učinka ter uvesti mehanizem, s katerim bo OR lahko prispeval k letnemu poročilu o boljši zakonodaji.

31.

meni, da je ta skupina dragocen forum, na katerem lahko uradniki držav članic in evropskih institucij ter s tem OR razpravljajo o praktičnih vprašanjih v evropskem upravljanju in izmenjujejo primere dobre prakse;

32.

zato obžaluje, da pod madžarskim in poljskim predsedstvom EU leta 2011 ne bo redne seje te skupine, in poziva, da se za organizacijo sej poskrbi leta 2012.

33.

opozarja, da Lizbonska pogodba izrecno navaja lokalno in regionalno samoupravo ter lokalno in regionalno razsežnost načela subsidiarnosti, kar pomeni, da mora EU pri predlogih in sprejemanju nove zakonodaje na podlagi deljene pristojnosti spoštovati pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti. Lizbonska pogodba OR daje vodilno vlogo na področju subsidiarnosti, kar pomeni, da ne varuje zgolj spoštovanja pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti, temveč spodbuja tudi spoštovanje subsidiarnosti v zvezi z vsemi ravnmi upravljanja;

34.

ponavlja zavezo OR, da nadaljuje sodelovanje z Evropsko komisijo pri vključevanju upravljanja na več ravneh v pomembnejše evropske strategije in v skupne politike, zlasti v izvajanje strategije Evropa 2020;

35.

opozarja na letno poročilo OR o subsidiarnosti za leto 2010, ki ga je 4. marca 2011 sprejelo predsedstvo OR skupaj s temami, ki bodo sestavljale delovni program mreže za nadzor subsidiarnosti. Poročilo ugotavlja, da sta krepitev spremljanja subsidiarnosti in prispevek k vključevanju miselnosti, povezane s subsidiarnostjo, v proces odločanja EU ključni prednostni nalogi OR;

36.

pozitivno ocenjuje dejstvo, da v nobenem mnenju ni bila ugotovljena kršitev načela subsidiarnosti. To kaže, da Evropska komisija zelo resno upošteva to načelo, in poudarja pomen nadzora, ki ga izvaja OR;

37.

pozdravlja vedno večje število posvetovanj mreže za nadzor subsidiarnosti, ki lahko zagotovi podrobne praktične opombe iz najrazličnejših lokalnih in regionalnih organov. Poziva partnerje te mreže, naj se tesneje vključijo v njene dejavnosti in posvetovanja, da bi se povečala reprezentativnost rezultatov teh posvetovalnih dejavnosti;

38.

priznava potrebo po pravočasnem, natančnem in učinkovitem prenosu zakonodaje EU in njeno dosledno uporabo na vseh ravneh uprave v državah članicah in se zaveda, da so lahko včasih zaradi neupoštevanja ali kot odvračilni ukrepi potrebne sankcije; vseeno izraža zaskrbljenost, ker Evropska komisija vse pogosteje poskuša predpisati, kdaj in kako naj vlade držav članic lokalne in regionalne oblasti pripravijo do tega, da bodo delovale v skladu z zakonodajo EU. V skladu z načelom subsidiarnosti bi to moralo biti v pristojnosti nacionalnih uprav – kjer je primerno, pa regionalnih oblasti – dokler je s tem zagotovljeno uresničevanje splošnih ciljev zakonodaje EU.

11.1.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 9/18

—

priznava dosedanje dosežke ukrepov, ki so bili izvedeni s SBA, vendar zelo priporoča, da mora SBA zato, da bi Komisija in še posebej države članice učinkoviteje uresničevale svoje cilje, postati politično bolj zavezujoč, da bi zagotovili obsežnejše in ustreznejše izvajanje ter premagali sedanje prepreke za polno sprejetje SBA;

—

meni, da SBA potrebuje politično vodstvo ter da mora strategija Evropa 2020 vključevati jasnejše priznanje SBA in tako omogočiti stabilnejšo strukturo upravljanja za to politiko s sprejetjem ustreznega načrta s ključnimi vmesnimi cilji, ki jih morajo uresničiti vse države članice in ki morajo biti vključeni v nacionalne programe reform;

—

pričakuje več možnosti za lokalne in regionalne oblasti, da prispevajo k ciljem SBA, in poziva k jasnejšemu priznanju lokalne in regionalne razsežnosti, da se spodbudi tako pristop od spodaj navzgor kot pristop od zgoraj navzdol ter SBA omogoči večja prepoznavnost v Evropski uniji. Zato meni, da sta v celotni Evropski uniji, na nacionalni, lokalni in regionalni ravni, potrebni boljša komunikacija in prioritizacija SBA;

—

poudarja, da je največji izziv za MSP dostop do finančnih sredstev, za kar bo potrebno usklajeno ukrepanje v naslednjih fazah SBA; poleg tega poudarja pomen prizadevanj za olajšanje dostopa MSP na trge in znatnega zmanjšanja upravnih bremen;

—

močno obžaluje, da ni bila sprejeta zaveza, da se SBA vključi v lizbonsko strategijo in zatem v strategijo Evropa 2020, s čimer nismo izkoristili priložnosti in uporabili nacionalnih programov reform kot ključnega orodja za izvajanje SBA. Zato ponovno poziva k takojšnji vključitvi načel in ciljev SBA v strategijo Evropa 2020 in izvajanje nacionalnih programov reform.

Poročevalka

Constance HANNIFFY (IE/EPP), članica grofijskega sveta Offaly, regionalne oblasti Midland Regional Authority in regionalne skupščine Border, Midland and Western Regional Assembly

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Pregled „Akta za mala podjetja“ za Evropo

COM(2011) 78 konč.

1.

pozdravlja Komisijin pregled Akta za mala podjetja (Small Business Act - SBA) za Evropo in ponovno izraža svojo polno podporo spremljanju te ključne politične agende za pomoč razvoju, rasti in trajnosti MSP v celotni Evropski uniji;

2.

močno poudarja, da se je treba lotiti ključnih vprašanj, ki onemogočajo izvajanje SBA na vseh ravneh oblasti v Evropski uniji, in poziva države članice k boljšemu določanju prednostnih ključnih elementov SBA – izguba 3,5 milijona delovnih mest (1) v MSP v Evropi zaradi finančne, gospodarske in socialne krize je neželeni dokaz, da je treba to vprašanje umestiti na vrh političnega dnevnega reda;

3.

priznava dosedanje dosežke ukrepov, ki so bili izvedeni s SBA, vendar močno priporoča, da mora SBA zato, da bi Komisija in še posebej države članice učinkoviteje uresničevale svoje cilje, postati politično bolj zavezujoč, da bi zagotovili obsežnejše in ustreznejše izvajanje ter premagali sedanje prepreke za polno sprejetje SBA;

4.

podpira prizadevanja Komisije za okrepitev vidikov, povezanih z upravljanjem SBA, zlasti imenovanje nacionalnih odposlancev MSP v državah članicah, ki morajo skupaj s posebnim odposlancem Komisije za MSP skrbeti za usmerjanje izvajanja SBA v Evropski uniji;

5.

meni, da SBA potrebuje politično vodstvo ter da mora strategija Evropa 2020 vključevati jasnejše priznanje SBA in tako omogočiti stabilnejšo strukturo upravljanja za to politiko s sprejetjem ustreznega načrta s ključnimi vmesnimi cilji, ki jih morajo uresničiti vse države članice in ki morajo biti vključeni v nacionalne programe reform;

6.

pričakuje več možnosti za lokalne in regionalne oblasti, da prispevajo k ciljem SBA, in poziva k jasnejšemu priznanju lokalne in regionalne razsežnosti, da se spodbudi tako pristop od spodaj navzgor kot pristop od zgoraj navzdol ter SBA omogoči večja prepoznavnost v Evropski uniji;

7.

poudarja, da je največji izziv za MSP dostop do finančnih sredstev, za kar bo potrebno usklajeno ukrepanje v naslednjih fazah SBA; poleg tega poudarja pomen prizadevanj za olajšanje dostopa MSP na trge in znatnega zmanjšanja upravnih bremen;

8.

ponovno poudarja, da so še vedno pomembni ustrezni podporni ukrepi za MSP, ki zagotavljajo dolgoročno trajnost različnih vrst podjetij. Pozornost je treba nameniti ne samo novoustanovljenim podjetjem z velikim potencialom ter novim in v izvoz usmerjenim MSP, temveč tudi uveljavljenim podjetjem in podjetjem, ki se razvijajo in prestrukturirajo. Hkrati se zaveda izzivov za MSP, ki so osredotočena na lokalni in domači trg in ki so nenazadnje gonilna sila lokalnega in regionalnega gospodarstva;

9.

poudarja, da morata SBA in politika v zvezi z MSP na vseh ravneh upoštevati različne poslovne modele, kamor spadajo podjetja socialne ekonomije, kulturna in ustvarjalna industrija (predkomercialna in komercialna), zadruge in podobne pravne oblike, da bi čim bolj spodbudili ustvarjanje delovnih mest in trajnostno gospodarsko rast.

10.

močno obžaluje, da ni bila sprejeta zaveza, da se SBA vključi v lizbonsko strategijo in zatem v strategijo Evropa 2020, s čimer nismo izkoristili priložnosti in uporabili nacionalnih programov reform kot ključnega orodja za izvajanje SBA. Zato ponovno poziva k takojšnji vključitvi načel in ciljev SBA v strategijo Evropa 2020 in izvajanje nacionalnih programov reform;

11.

obžaluje razlike v stopnji izvajanja SBA v državah članicah. To je sicer zapisano v sporočilu Komisije, niso pa v celoti raziskani razlogi za te razlike. Države članice morajo biti bolj odgovorne za izvajanje SBA. Odbor zato meni, da sta v celotni Evropski uniji, na nacionalni, lokalni in regionalni ravni, potrebni boljša komunikacija in prioritizacija SBA;

12.

pozdravlja imenovanje nacionalnih odposlancev MSP v državah članicah in te odposlance poziva, da v celoti prevzamejo svoje odgovornosti in zagotovijo, da se bodo javni organi ravnali po načelu „najprej pomisli na male“ in ustrezno upoštevali izzive, s katerimi se srečujejo MSP, ko bodo pripravljali zakonodajo, predpise in postopke, ki lahko pozitivno vplivajo na pogoje poslovanja MSP;

13.

ugotavlja, da so odposlanci MSP imenovani v političnem ali upravnem kontekstu, in priporoča, naj se več držav članic odloča za politična imenovanja, da bi bolj poudarili prioritizacijo in zavezo k izvajanju SBA ter reševanju izzivov MSP;

14.

meni, da je zanašanje na različne veljavne programe in finančne instrumente, da bi dosegli cilje iz SBA, brez dodatnega ali posebej za to namenjenega financiranja, glavna šibka točka;

15.

je seznanjen z imenovanjem novega odposlanca Evropske unije za MSP, a ponovno opozarja, da v sporočilu njegova vloga ni dovolj opredeljena, in poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo imel odposlanec MSP zadostna finančna sredstva in podporo na politični ravni, da bo mogoče uresničiti cilje SBA ter povečati prepoznavnost in poznavanje politične dejavnosti na področju MSP;

16.

pozdravlja namero, da se ustanovi svetovalna skupina za SBA, ki jo sestavljajo predstavniki držav članic, odposlanci MSP in predstavniki organizacij MSP, in poziva k vključitvi Odbora regij kot člana v to svetovalno skupino, če želimo, da bo SBA vplival na vse ravni upravljanja, ne samo na raven Evropske unije in nacionalno raven;

17.

predlaga, da se znotraj držav članic lokalne in regionalne oblasti spodbujajo k sprejemanju načel SBA in prilagajanju njegovih ukrepov lokalnim in regionalnim posebnostim; meni, da bi se lahko pri tem zgledovali po pobudi za evropsko podjetniško regijo;

18.

ugotavlja, da je bila večina zakonodajnih predlogov SBA sprejeta, in spodbuja države članice k sprejetju statuta evropske zasebne družbe, ki naj bi spodbudil boljše izkoriščanje enotnega trga z zmanjšanjem stroškov za ustanavljanje podjetij ter poenostavil zakonodajni okvir za podporo čezmejni trgovini;

19.

poziva države članice, naj v celoti sprejmejo in izvajajo direktivo o zamudah pri plačilih, in poudarja, da je najpomembnejše vprašanje uveljavitev te direktive in da si morajo države članice prizadevati za izboljšanje kulture plačevanja pri podjetjih in javni upravi;

20.

poudarja, da je treba predlagane zakonodajne izjeme za nekatere vrste družb, novoustanovljena podjetja in mikro podjetja po potrebi uvesti tako, da to ne bo privedlo do podjetij drugega reda ter zmede na trgu;

21.

poziva k odločnejši uporabi pregleda uspešnosti pri nadziranju, ocenjevanju in primerjavi rezultatov držav članic pri izvajanju SBA ter poziva k javni objavi vseh informacij iz pregledov uspešnosti, ki naj bodo hkrati komunikacijsko orodje in spodbuda za države članice, da bodo storile še več.

22.

opozarja na probleme, s katerimi se srečujejo MSP zaradi vse strožjih pogojev za najem posojila, ki jih določajo finančne institucije (2) in ki so rezultat gospodarskega nazadovanja in sedanje mednarodne bančne krize; opozarja tudi na nesorazmeren vpliv na MSP, ki so posojilno bolj tvegana, kar tako kratkoročno kot srednjeročno resno ogroža njihovo preživetje in delovanje;

23.

spodbuja Komisijo in države članice k upoštevanju sklepnih ugotovitev z druge seje stalnega finančnega foruma za MSP marca 2011 ter se Komisiji zahvaljuje za pobude za reševanje vprašanja dostopa do posojil, kot je mikrofinančni instrument Progress, in zavezo, da se sprejme akcijski načrt za izboljšanje dostopa MSP do financiranja na zdravi tržni podlagi;

24.

se zavzema za akcijski načrt za SBA, ki bi se moral osredotočiti predvsem na zahtevne pogoje poslovanja za MSP, ki iščejo dostop do financiranja, kot so: (i) večja preglednost poslovanja med bankami ter drugimi finančnimi institucijami in MSP; (ii) kombiniranje dolžniškega in lastniškega financiranja; (iii) povečanje obsega posojil z listinjenjem; (iv) lažje čezmejne naložbe tveganega kapitala in (v) boljša ureditev za mikro posojila;

25.

meni, da je predlog „vse na enem mestu“ za financiranje MSP zanimiv, vendar ga je treba podrobneje preučiti, zato najprej predlaga, da se na nacionalni oziroma regionalni ravni (odvisno od primera) ocenijo vsi podporni mehanizmi, ki so na voljo MSP (da se vključijo programi in agencije za podporo na ravni Evropske unije ter na nacionalni, regionalni in lokalni ravni); poleg tega priporoča, naj Evropska komisija razmisli tudi o drugih uspešnih modelih, ki z integriranim sistemom podpore podjetjem na podlagi navzkrižnega povezovanja zagotavljajo MSP dodano vrednost, ter na lokalni in regionalni ravni v večji meri spodbudi uporabo takih modelov;

26.

pozdravlja predlog Komisije, da se dejansko izvajanje SBA vključi kot tematski vnaprejšnji pogoj za sredstva EU v okviru skupnega strateškega okvira in da se naložbe v MSP vključijo kot tematska prednostna naloga v osnutek uredbe o ESRR, ki naj bi prispevala k uresničevanju ciljev SBA na lokalni in regionalni ravni v vseh državah članicah;

27.

meni, da razlike v naravi in zahtevah programov Evropske unije, namenjenih MSP, negativno vplivajo na dostopnost financiranja, ter predlaga boljše povezovanje instrumentov Skupnosti in sredstev za MSP v proračunu Evropske unije; poziva k okrepljeni podpori vsem programom in instrumentom za spodbujanje MSP v naslednjem večletnem finančnem okviru; v tej zvezi na splošno pozdravlja določbe glede MSP v predlogu Komisije za obdobje 2014–2020, vendar se bo o njih dokončno izrazil, ko bo sklenjen dokončni dogovor o proračunu, specifičnem obsegu pomoči za MSP in konkretnih ukrepih za izvajanje te pomoči;

28.

izraža zaskrbljenost, da program za konkurenčnost in inovativnost po letu 2013 kot del skupnega strateškega okvira za raziskave in inovacije ne bo ustrezen odgovor na potrebe MSP, zato se zavzema za poseben steber, namenjen MSP v tem okviru; poziva k večji dostopnosti finančnih instrumentov in njihovi prilagoditvi potrebam MSP, med drugim z večjim poudarkom na mikrofinančnih in dolžniško-lastniških finančnih instrumentih, s podaljšanjem in širitvijo instrumentov garancij programa za konkurenčnost in inovativnost ter sklada za financiranje, in sicer na osnovi delitve tveganja znotraj okvirnega raziskovalnega programa, ter bolj pametno uporabo produktov Evropske investicijske banke, kot sta JASMINE in JEREMIE;

29.

podpira odločitev Komisije, da podaljša veljavnost začasnega okvira državnih pomoči, ki omogoča dodatno podporo MSP, do konca leta 2011, in meni, da bi morala Komisija njegovo veljavnost podaljšati tudi po letu 2011 na podlagi poročila o rezultatih okvira pri doseganju ciljev;

30.

predlaga, da nacionalne vlade razmislijo o davčnih spodbudah za novoustanovljena inovativna mala podjetja v začetnih letih njihovega poslovanja;

31.

pozdravlja predlog Komisije, v skladu s katerim bi se število upravičenih MSP povečalo, in sicer z okrepljenimi shemami jamstev za posojila, ki bodo podprla naložbe, rast, inovacije in raziskave; seznanjen je tudi z načrtovanimi predlogi za uvedbo zakonodaje za učinkovitejše delovanje trga tveganega kapitala.

32.

poudarja pomen poenostavljenih, jasnejših in skladnih zakonodajnih in upravnih pogojev poslovanja MSP ter meni, da je pri tem krepitev uporabe „testa MSP“ ključnega pomena;

33.

poziva k bolj sistematični uporabi „testa MSP“ v okviru postopka ocene učinka, in sicer že v zgodnejši fazi priprave sporočil, pa tudi pri zakonodajnih predlogih, hkrati pa tudi meni, da bi bil ta postopek učinkovitejši, če bi bil odbor za oceno učinka manj odvisen od Komisije;

34.

se odločno zavzema za to, da bi vse države članice „test MSP“ in načelo „najprej pomisli na male“ uporabljale ne samo v nacionalni zakonodaji, ampak tudi za okvire politike in upravne postopke, ki vplivajo na MSP, ter Komisiji predlaga, naj v okviru pregleda uspešnosti MSP oceni, kako se „test MSP“ uporablja v državah članicah;

35.

pozdravlja pripravljenost Komisije, da državam članicam pomaga, da se izognejo pretirano natančnemu izvajanju zakonodaje Evropske unije, za kar se je Odbor zavzel v svojem prejšnjem mnenju o Aktu za mala podjetja, v katerem je opozoril na velike ovire za vstop na trg in širitev na mikro ravni, ki jih povzroča pretirano natančno izvrševanje zakonodaje Evropske unije v nacionalni zakonodaji;

36.

popolnoma podpira uporabo načela enkratnega opravljanja formalnosti ter lokalne in regionalne oblasti spodbuja, naj to načelo uporabijo za vse zahteve MSP za upravne in regulativne informacije; poudarja pa, da obstajajo dokazi, da so javni organi pri poskusu uveljavitve prakse enkratnega opravljanja formalnosti in izmenjave zbranih podatkov naleteli na ugovore zaradi varstva in hrambe podatkov;

37.

podpira zavezo Komisije, da bo leta 2011 predstavila sklop priporočil politike za poenostavitev in reševanje izzivov odstranitve ovir za prenos podjetij, in znova opozarja na dejstvo, da je to vprašanje še posebej pomembno za prenos podjetij med družinskimi člani, zlasti zato, ker se veliko število lastnikov MSP stara in se bo v naslednjem desetletju umaknilo iz svojih družinskih podjetij. Prav tako poudarja, da se podobna vprašanja nanašajo tudi na lastnike MSP, ki vodijo podjetje;

38.

obžaluje, da je bilo do zdaj doseženega malo napredka na področju poenostavljanja stečajnih postopkov, zato države članice in Komisijo poziva, naj to vprašanje obravnavajo prednostno, prav tako pa Komisijo znova poziva, naj začne reševati podobne, pa vendar različne izzive, s katerimi se soočajo podjetniki, ki so se znašli v stiski, vendar uradno niso v stečajnem postopku;

39.

opozarja na težave, s katerimi se podjetniki, ki so se znašli v stiski, soočajo pri dostopu do sistemov socialne varnosti v državah članicah, kadar morajo zapreti svoje podjetje, v primerjavi s pravicami, ki jih imajo njihovi delavci.

40.

podpira uvedbo enotnega območja plačil v eurih za vsa podjetja v Evropi in se popolnoma strinja z izjavo sveta SEPA v maju 2011 (3), v kateri poziva k takojšnjemu sprejetju uredbe, ki bo določala končne datume prehoda tako za nakazila SEPA kot tudi za direktne obremenitve SEPA in ki bo – ko bo sprejeta – nadomestila sheme bančnih nakazil in direktnih obremenitev, ki obstajajo v državah članicah, s čimer se bo zagotovilo hitrejše in učinkovitejše izvajanje SEPA;

41.

pozdravlja izraženo zavezanost Komisije, da v celoti uveljavi Evropski kodeks najboljših praks za lažji dostop MSP do javnih naročil, ter Komisijo in države članice poziva, naj se bolje odzovejo na prejšnje pozive Odbora k spodbujanju inovativnih ukrepov za javno naročanje, da bi povečali sodelovanje MSP pri javnih naročilih; taki ukrepi so na primer razdelitev razpisov v več sklopov ali vključevanje možnosti za sodelovanje pri javnih razpisih, kadar je to primerno;

42.

poleg tega poziva, naj Komisija na nacionalni ravni spodbuja možnost, da se ponudniki prijavijo za „potni list za javna naročila“ (elektronski sistem za registracijo), s pomočjo katerega lahko MSP dokažejo, da imajo izjave in dokazila, ki jih naročniki pogosto zahtevajo med postopkom za oddajo javnega naročila. Ko bi MSP zaprosila za potni list, jim ne bi bilo treba vedno znova predložiti istih izjav in dokazil. To bi za MSP, ki pogosto sodelujejo pri postopkih za oddajo javnih naročil, pomenilo velik prihranek časa in sredstev. Potni list bi veljal določen čas, saj so časovno omejena tudi potrdila. Takšni sistemi že delujejo in dosedanje izkušnje so bile pozitivne;

43.

ponovno opozarja na večinoma neizkoriščene možnosti na področju elektronske nabave in se strinja s pozivom Komisiji in državam članicam, naj zagotovijo vzajemno priznavanje e-identifikacije in e-avtentifikacije v celotni Evropski uniji do leta 2012. Odbor zato Komisijo spodbuja, naj preveri napredek pri izvajanju tega ukrepa v letu 2011 in tako zagotovi, da se naredijo ustrezni koraki in ugotovi, katerim vprašanjem je pri njegovem izvajanju treba nameniti posebno pozornost;

44.

meni, da je treba prednosti pri zmanjšanju stroškov, ki jih ponujajo rešitve informacijske in komunikacijske tehnologije, bolje izkoristiti, saj se samo tretjina javnih naročil v Evropski uniji sedaj sprejema v elektronski obliki, zato poziva, da se tem rešitvam nameni več pozornosti v SBA ter da jih Komisija in države članice uporabljajo;

45.

znova izpostavlja dejstvo, da črni trg vse bolj ogroža preživetje zakonitih MSP, in Komisijo poziva, naj se začne ukvarjati z izzivi, ki jih ta grožnja predstavlja z vidika nepoštene konkurence in neregulirane trgovine, zlasti z ukrepi, ki lahko izboljšajo varstvo intelektualne lastnine in spodbudijo boj proti ponarejanju.

46.

priznava pomen spodbujanja in razvoja kulture podjetništva; države članice poziva, naj večji poudarek namenijo spodbujanju podjetniškega izobraževanja in podjetniške miselnosti med študenti in v okviru usposabljanja učiteljev;

47.

se zavzema za utrditev sistema evropske podjetniške regije kot dela izvajanja SBA, s čimer bi se spodbujalo podjetništvo, zagotovilo sredstvo za povezovanje regij v mreže in razširjale najboljše lokalne in regionalne prakse v podporo MSP;

48.

pozdravlja oceno programa Erasmus za mlade podjetnike in meni, da so bili v pilotni fazi programa izpolnjeni številni cilji in zagotovljena dejanska dodana vrednost Evropske unije; podpira razširitev tega programa, pod pogojem, da bodo glavne pomanjkljivosti iz pilotne faze odpravljene, pri čemer je treba zlasti zagotoviti: (a) boljše obveščanje o pobudi na splošno ter o koristih za udeležence in gostitelje; (b) vzpostavitev lokalnih/nacionalnih kontaktnih točk za odpravo težav na področju komuniciranja in promocije; (c) večjo geografsko uravnoteženost udeležbe; (d) oblikovanje programa „nadaljnje pomoči“ udeležencem za utrditev pridobljenih izkušenj ter (e) trdnejšo finančno podlago za program;

49.

je seznanjen z uvedbo mentorskih programov za podjetnice in programe podpira, hkrati pa znova opozarja na potrebe podjetnikov priseljencev, ki so zaradi okoliščin na splošno bolj podjetni in pripravljeni tvegati, ter priporoča, naj se pozornost nameni tudi potrebam mladih, manjšin in starejših podjetnikov ter razlikovanju izzivov in potreb podjetnikov iz Evropske unije ter podjetnikov, priseljenih iz tretjih držav;

50.

pozdravlja vodilno pobudo iz strategije Evropa 2020 „Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta“, ki upošteva nekatere posebne značilnosti MSP ter izzive zanje, ter Komisijo in države članice spodbuja, naj zagotovijo, da se politika glede znanj in spretnosti ter politika glede delovnih mest razvijata v okviru SBA, da bi se tako povečale možnosti za ustvarjanje novih delovnih mest ter razvoj znanj in spretnosti v MSP.

11.1.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 9/23

—

želi, da bi poleg BDP uvedli še dodatne kazalnike, da bi bolje prikazali napredek pri zmanjševanju neenakosti med regijami Evropske unije in znotraj njih;

—

meni, da morajo v primerih različnih struktur za izvajanje nacionalnih in evropskih ukrepov različne vključene ravni upravljanja še bolj sodelovati, da bi preprečili podvajanje, zato meni, da bi bilo koristno poglobiti dialog in sodelovanje med različnimi ravnmi upravljanja, da bi zagotovili boljšo usklajenost in komplementarnost različnih ukrepov;

—

zato meni, da je v skladu z načelom partnerstva uspeh nacionalnih in evropskih ukrepov neločljivo povezan z udeležbo pristojnih lokalnih in regionalnih organov;

—

podpira idejo pristopa, ki povečuje učinkovitost kohezijske politike z večjo usmerjenostjo v rezultate, in ne nasprotuje uvedbi vnaprejšnjih pogojev, vendar poudarja, da te določbe o pogojevanju ne smejo biti onemogočiti začetka izvajanja programov, ter zavrača pogojevanje pri Paktu za stabilnost in rast;

—

meni, da je preverjanje dodatnosti pomembno, saj zagotavlja, da se ta sredstva zares uporabljajo za učinkovito dopolnjevanje nacionalne porabe, in tako daje pravo dodano vrednost ukrepom Evropske unije;

—

podpira predlog, da se pripravi skupni strateški okvir, in meni, da je nujno, da pogodbe o partnerstvu za razvoj in naložbe postanejo instrument, ki zagotavlja komplementarnost nacionalnih ukrepov in ukrepov na ravni EU; poudarja, da je treba v pripravo teh pogodb v celoti vključiti lokalne in regionalne oblasti.

Poročevalec

Francesco MUSOTTO (IT/EA), poslanec deželne skupščine Sicilije

1.

poudarja, da člen 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije (prejšnji člen 158 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti) določa, da mora Unija za pospeševanje skladnega razvoja na celotnem ozemlju EU razvijati in izvajati dejavnosti za krepitev ekonomske, socialne in teritorialne kohezije. Unija si še posebej prizadeva zmanjšati neskladje med stopnjami razvitosti različnih regij in zaostalost regij z najbolj omejenimi možnostmi;

2.

ugotavlja, da se posebna pozornost namenja podeželju, območjem, ki jih je prizadela industrijska tranzicija, in regijam, ki so hudo ali stalno prizadete zaradi neugodnih naravnih ali demografskih razmer, kot so najsevernejše regije z zelo nizko gostoto prebivalstva ter otoške, čezmejne in gorske regije, da pa je treba tudi drugim regijam v Evropi pomagati pri zagotavljanju in krepitvi njihove konkurenčnosti;

3.

poudarja, da imajo mestna območja in regije, pa tudi glavna mesta in njihove regije, osrednjo vlogo, saj so gonilo rasti, potrebno za uresničitev gospodarskih, okoljskih in socialnih ciljev iz strategije Evropa 2020. Tudi v prihodnje mora biti možno, da se v okviru celostnih pristopov, ki pa regijam omogočajo dovolj manevrskega prostora, sprejemajo ukrepi za stabilizacijo socialnih in gospodarskih razmer v mestih in na prikrajšanih mestnih območjih. Pri tem velja, da je mestna razsežnost že sama po sebi skladna s strategijo Evropa 2020. Z ustreznimi spremembami prihodnjih uredb o strukturnih skladih bi bilo treba tudi olajšati sodelovanje med mesti in njihovo okolico, ki poteka v okviru funkcionalnih območij znotraj države članice;

4.

podpira predlog Evropske komisije iz sporočila o proračunu za strategijo Evropa 2020 (1) glede uvedbe kategorije „regij na prehodu“. Pri tem opozarja, da bi regije, ki so v sedanji finančni perspektivi presegle zgornjo mejo 75 % povprečnega BDP na prebivalca EU, morale imeti možnost uporabe sredstev tudi za naložbe v infrastrukturo, s čimer bi lahko utrdile dodano vrednost, doseženo v sedanjem programskem obdobju. Prav tako mora cilj „energetske učinkovitosti“ zajemati učinkovita prometna sredstva, zlasti železniški promet in z njim povezano infrastrukturo;

5.

opozarja, da člen 349 PDEU priznava poseben položaj najbolj oddaljenih regij in upravičuje potrebo po prilagoditvi pravnega reda Skupnosti pri njegovem izvajanju v teh regijah, po potrebi pa tudi sprejetje posebnih ukrepov, zlasti na področju kohezijske politike;

6.

podpira načelo Komisije iz petega poročila o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji, (2) na podlagi katerega bo kohezija tudi v prihodnje razvojna politika, ki se bo izvajala na celotnem ozemlju Unije in s tem tudi v vseh njenih regijah;

7.

zato meni, da mora evropska kohezijska politika z javnimi ukrepi na različnih teritorialnih ravneh še naprej imeti ključno vlogo pri spodbujanju skladnega razvoja na celotnem ozemlju Evropske unije, tako da regijam pomaga nadoknaditi zaostanek v razvoju glede na druge regije, s tem da jim nameni največji del svojih sredstev in tudi prispeva k oživitvi in okrepitvi konkurenčnosti vseh regij.

8.

izraža prepričanje, da so povezovanje, sinergije in komplementarnost nacionalnih ukrepov in ukrepov EU v duhu dejanske solidarnosti edini način za zmanjšanje gospodarskih, socialnih in teritorialnih neenakosti, ki še obstajajo na ozemlju Evropske unije;

9.

meni, da se ta načela lahko izkažejo za odločilna v več pogledih, in sicer:

10.

meni, da je kohezijska politika z javnimi ukrepi na različnih teritorialnih ravneh najbolj učinkovit instrument za solidarno podporo najbolj prikrajšanim regijam in hkrati prispeva k zagotavljanju rasti in blaginje na celotnem ozemlju Unije. Poudarja, da je spodbudila splošno rast BDP v Evropi in pospešila gradnjo nove infrastrukture ter tako povečala dostopnost evropskih območij in izboljšala varstvo okolja. Z naložbami v trajnostne strategije zaposlovanja in upoštevanjem zahtev trga dela so nastali novi poklicni profili, stari so se spremenili, tradicionalni pa so izginili. Dobro delovno mesto delavcu zagotavlja osebno zadovoljstvo, opravljenemu delu primerno plačilo, varstvo zdravja na delovnem mestu in delovno okolje, ki omogoča usklajevanje družinskega in poklicnega življenja. Z večjo kakovostjo zaposlitve se poveča tudi privlačnost delovnega mesta, kar pozitivno vpliva tudi na lokalno gospodarstvo in lahko pripomore h konkurenčnosti regij EU;

11.

poudarja, da bi lahko neravnovesja med evropskimi regijami in znotraj njih zaradi nedavne gospodarske in finančne krize – kljub velikemu napredku pri zmanjševanju razvojnih razlik med različnimi ozemlji – postala še bolj očitna; opozarja, da je to stanje še bolj zaostreno v državah, ki prejemajo pomoč iz evropskega mehanizma za finančno stabilizacijo in mehanizma za plačilno bilanco, pri katerih so regionalne razlike dejansko drugotnega pomena, saj je pomembno predvsem uresničevanje pogojev in zahtev, ki so osredotočeni izključno na države;

12.

ugotavlja, da si regije z omejenimi možnostmi v primerjavi z bogatejšimi regijami težje zagotavljajo lastne vire, ta pomanjkljivost pa lahko poveča njihovo občutljivost na zunanje pretrese ter v obdobju krize, v kakršnem smo se znašli danes in za katerega ne vemo, kako dolgo bo trajalo, ogrozi doseženi napredek. Na teh območjih so finančna sredstva, ki jih kot dopolnilo nacionalnim ukrepom zagotavlja EU, ključni dejavnik za zagotavljanje določene stopnje stabilnosti pri javnih naložbah in s tem tudi temeljni dejavnik oživitve gospodarstva;

13.

poudarja, da evropska kohezijska politika, za katero je značilna dolgoročna vizija in ki obenem zajema gospodarski razvoj zaostalih regij, podporo socialno ranljivim skupinam, socialno in okoljsko trajnost rasti ter spoštovanje teritorialnih in kulturnih posebnosti, ponuja usmeritev za nacionalne ukrepe, ki imajo iste cilje kohezije;

14.

zato poudarja, da mora nova evropska kohezijska politika še naprej imeti na voljo vire, potrebne za doseganje resničnega gospodarskega in družbenega ravnovesja med regijami v Evropi, ter izboljšati ukrepe, ki se izvajajo na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Zato bi bilo treba tudi v prihodnje predvideti dodelitev ustreznega deleža proračunskih sredstev EU za financiranje dejavnosti, ki zagotavljajo primerno podporo ozemljem Evropske unije, ki razvojno zaostajajo;

15.

poudarja, da mora nova kohezijska politika upoštevati čezmejno sodelovanje. Na obmejnih območjih držav EU je treba zagotoviti oblike pomoči za razvoj sodelovanja s sosedi na zunanji meji EU, zlasti med državami in regijami z velikimi razlikami v gospodarskem razvoju. Poleg tega priznava, da oblikovanje skupnega teritorialnega območja na obmejnih regijah zahteva sistemsko in izbirno pomoč na ravni EU tako za krepitev teritorialne politike kot tudi za izvedbo skupnih razvojnih projektov;

16.

se zaveda pomena, ki ga ima BDP na prebivalca za merjenje gospodarske rasti na regionalni ravni, vendar želi, da bi se v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi skupnostmi omogočil razvoj dodatnih kazalnikov, ki bi opredelili izhodišče posamezne regije in s tem zagotovili ustreznejši način za ponazarjanje napredka pri zmanjševanju neenakosti med regijami Evropske unije in znotraj njih (3) ter bi tako zagotovili bolj natančno sliko ravni razvoja in posebnih problemov na področju socialne in teritorialne kohezije v posamezni regiji;

17.

poleg tega poudarja, da pričakovano referenčno obdobje za določitev, ali je regija upravičena do sredstev iz nove kohezijske politike EU po letu 2014 (najverjetneje bo to BDP na prebivalca na regionalni ravni v obdobju 2007–2009), ne bo odražalo celotnega vpliva gospodarske krize in posledičnih varčevalnih ukrepov na regije v EU; zato poziva, da si je treba pri dodeljevanju sredstev prizadevati za uporabo novejših podatkov o regionalnem BDP in njegovem gibanju ter za bolj stopnjevane mehanizme za spremljanje v programskem obdobju.

18.

meni, da tako evropska kohezijska politika kot nacionalne politike regionalnega razvoja potrebujejo primerno institucionalno okolje, učinkovito javno upravo in uspešno partnerstvo med različnimi ravnmi upravljanja, da se opredelijo usklajene in dosledne srednjeročne in dolgoročne razvojne strategije ter večletni okviri načrtovanja programov, na katerih naj te temeljijo;

19.

meni, da lahko – ob upoštevanju posebnosti posameznih nacionalnih struktur – kohezijska politika kot sestavni del javnih ukrepov na različnih ravneh države članice spodbudi h krepitvi institucionalnih in upravnih zmogljivosti, potrebnih za učinkovitejšo in smotrnejšo uporabo finančnih virov, in tako najbolj poveča učinek naložb, namenjenih za zmanjšanje neskladij na področju rasti;

20.

ugotavlja, da so različni sistemi za izvajanje evropske kohezijske politike in nacionalnih politik regionalnega razvoja odvisni od posebnosti posamezne države članice in jih pogojujejo institucionalno okolje ter razdelitev pristojnosti v teh državah, zlasti pa stopnja decentralizacije, raven, ki je bila dosežena pri izvajanju načela upravljanja na več ravneh, pa tudi regionalne in lokalne izkušnje na področju razvoja določenega ozemlja ter geografski obseg programov; (4)

21.

meni, da morajo v primerih različnih struktur za izvajanje nacionalnih in evropskih ukrepov različne vključene ravni upravljanja še bolj sodelovati, da bi preprečili podvajanje, ki je vir neučinkovitosti, saj meni, da je mogoče s celostnim načrtovanjem programov vseh razvojnih ukrepov, ki se izvedejo na danem ozemlju, in pa z zelo usklajenim upravljanjem, ki je razdeljeno na segmente, postopoma najti popolno sinergijo; zato meni, da bi bilo koristno poglobiti dialog in sodelovanje med različnimi ravnmi upravljanja, da bi zagotovili večjo usklajenost in komplementarnost različnih nacionalnih in evropskih ukrepov.

22.

meni, da morajo ukrepi, ki so namenjeni zmanjšanju gospodarskih, socialnih in teritorialnih neravnovesij, za večji učinek na kohezijo in na konkurenčnost ozemelj temeljiti na celostnem ukrepanju, ki bo še bolj usmerjeno v rezultate in oblikovano ob upoštevanju teritorialne razsežnosti problemov;

23.

poudarja, da je teritorialna kohezija kot nov politični cilj, potrjen v Lizbonski pogodbi, tako kot gospodarska in socialna kohezija postala prednostna naloga in je zato odslej teritorialno razsežnost treba bolje vključiti v vse politike, ki imajo pomemben vpliv na ozemlja, zlasti s sistematičnim izvajanjem ocen teritorialnega učinka; meni, da je v ta namen koristno oblikovati mehanizme za spremljanje s katerimi bo mogoče stalno nadzorovati porazdelitev javnih izdatkov v povezavi s kohezijskimi cilji na ozemlju EU;

24.

poudarja, da vključevanje javne uprave na vseh ravneh v proces strateškega načrtovanja in izvajanja ukrepov, namenjenih zmanjšanju neskladij pri gospodarskem in socialnem razvoju, omogoča, da bodo pripravljeni ukrepi iz teritorialnega konteksta črpali navdih in znanje, potrebna za izkoriščanje potenciala posameznih ozemelj, usmerjanje sredstev in izpopolnitev učinkovitosti javnih ukrepov;

25.

ugotavlja, da imajo izzivi, kot so boj proti podnebnim spremembam, oskrba z energijo, globalizacija, razmerje med mestnimi in podeželskimi območji ter demografske spremembe oziroma priseljevanje, zelo različne učinke na posameznih ozemljih, zato so zanje potrebne rešitve, ki se v skladu z načelom subsidiarnosti oblikujejo in izvajajo na regionalni in lokalni ravni;

26.

meni, da je v skladu z načelom partnerstva uspeh nacionalnih in evropskih ukrepov neločljivo povezan z udeležbo lokalnih in regionalnih organov, ki so v skladu z nacionalno zakonodajo pristojni za odločanje, in tudi s sposobnostjo vključitve ekonomskih in socialnih partnerjev v načrtovanje, snovanje in izvajanje ukrepov.

27.

priznava, da je treba spodbujati razvoj evropskih območij v okviru strogega upravljanja javnih financ, kar pomeni čim večjo učinkovitost. V tem smislu podpira predlog Evropske komisije, ki priporoča pristop, bolj usmerjen v rezultate, z določitvijo jasnih in merljivih ciljev ter merljivih kazalnikov učinkovitosti, ki bodo dovolj prilagodljivi in skladni z drugimi načrtovanimi ukrepi, kar lahko omogoči tudi ocenjevanje v obdobju načrtovanja;

28.

načeloma ne nasprotuje temu, da bi za uporabo strukturnih skladov uvedli vnaprejšnje pogoje, ki bi bili tesno in neposredno povezani z izboljšanjem učinkovitosti kohezijske politike EU in bi lahko pozitivno vplivali na izvedljivost in operativno zmogljivost teh programov, pa tudi na vključitev ukrepov za razvoj;

29.

vendar poudarja, da te določbe o pogojevanju ne smejo onemogočiti začetka izvajanja programov, povezanih s strukturnimi skladi, saj bi tako močno okrnile pričakovane dosežke uporabe nacionalnih virov za ukrepe, ki naj bi dopolnili evropske ukrepe;

30.

si pridržuje pravico, da se o tem izrazi bolj natančno, ko bo Evropska komisija oblikovala predlog o tem vprašanju;

31.

vendar pa zavrača določbe, ki jih Evropska komisija priporoča glede pogojevanja v okviru Pakta za stabilnost in rast, saj bi utegnile oškodovati lokalne in regionalne oblasti, čeprav niso odgovorne za nespoštovanje obveznosti, ki jih imajo države članice, (5) s tem pa bi tudi onemogočile ali zadržale razvojni proces in ogrozile dosedanje dosežke;

32.

ugotavlja, da lahko različni dejavniki negativno vplivajo na izkoriščanje evropskih sredstev na področjih in v sektorjih pomoči, ki lahko največ prispevajo k rasti, ter tako ogrozijo njihov potencialni učinek na posameznem območju. (6) V tem okviru je preverjanje dodatnosti pomembno, saj zagotavlja, da se ta sredstva zares uporabljajo za učinkovito dopolnjevanje nacionalne porabe, in tako daje pravo dodano vrednost ukrepom Evropske unije;

33.

zato poudarja, da je treba bolj učinkovito nadzorovati dopolnilno vlogo strukturnih skladov in zagotoviti, da bodo v okviru evropskih ukrepov izvedeni dodatni ali dopolnilni ukrepi, ki jih nacionalni mehanizmi redko ali komaj upoštevajo;

34.

meni, da sta učinkovitost in uspešnost evropske kohezijske politike odvisni tudi od poenostavitve postopkov, katere cilj je čim bolj zmanjšati zakonodajna in upravna bremena upravičencev. Enostavnejši postopki so nujni za učinkovito rabo virov. Prav tako poziva Evropsko komisijo, naj državam članicam priporoči, da skupaj z lokalnimi in regionalnimi oblastmi preučijo in pripravijo predloge za boljšo uskladitev predpisov EU s predpisi držav članic, kar zadeva načela, časovne roke in postopke, pri tem pa prednostno pozornost posvetijo rezultatom in doseženim učinkom. Hkrati je treba preprečiti ustvarjanje neenakopravnih pogojev dostopa do sredstev za različne države članice.

35.

priznava pomen strategije Evropa 2020 za pametno, trajno in vključujočo rast ter pozdravlja ugotovitve Evropske komisije v sporočilu Prispevek regionalne politike k trajnostni rasti v okviru strategije Evropa 2020, (7) da bo uresničitev ciljev, določenih v tej strategiji, v veliki meri odvisna od ukrepov, sprejetih na lokalni in regionalni ravni;

36.

meni, da lahko kohezijska politika sicer veliko prispeva k strategiji Evropa 2020, vendar se ne bi smela v njej izgubiti. Vztraja, da se ohrani njena podporna vloga za skladen razvoj Evropske unije z zmanjševanjem gospodarskega in družbenega neravnovesja med posameznimi evropskimi regijami, kakor določa člen 174 PDEU. Oba postopka izvajanja morata zato ostati ločena tudi v prihodnje, saj imata različne cilje, ki se ne prekrivajo popolnoma, čeprav medsebojno učinkujejo v okviru vključevanja in komplementarnosti;

37.

podpira predlog iz petega poročila o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji, da se pripravi skupni strateški okvir, ki bi vključeval strukturna sklada in druge evropske sklade za teritorialni razvoj, tj. Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR), Evropski socialni sklad (ESS), Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP) in Evropski sklad za ribištvo (ESR), čeprav ima vsak od teh skladov lastna sredstva in pravila. Pozitivno ocenjuje, da so evropski skladi, ki so del strukturne politike, vključeni v isti strateški razvojni okvir, ki naj bi omogočal boljše usklajevanje;

38.

meni, da je glede na sedanjo razpravo o prihodnji ureditvi strukturnih skladov nujno, da pogodbe o partnerstvu za razvoj in naložbe, ki temeljijo na skupnem strateškem okviru, postanejo instrument, ki učinkovito zagotavlja komplementarnost nacionalnih ukrepov in ukrepov na ravni EU, ki imajo enake cilje – zmanjšanje ekonomskih, socialnih in teritorialnih neravnovesij, in sicer z določitvijo prednostnih naložb, razporeditvijo nacionalnih in evropskih sredstev ter določitvijo pogojev in ciljev, ki jih je treba doseči;

39.

vendar poudarja, da je treba v skladu z načeli upravljanja na več ravneh v pripravo teh pogodb v celoti vključiti lokalne in regionalne oblasti, tj. organe, ki so pristojni za uvedbo in izvajanje ukrepov na lokalni ravni, ne pa da pri njihovi pripravi sodelujejo samo države članice in Evropska komisija; koordinacija in uskladitev različnih političnih agend bosta tako bolj učinkoviti, s čimer bo upravljanje boljše ne samo na operativni, temveč tudi na strateški ravni.

40.

meni, da lahko se v pogodbah o partnerstvu za razvoj in naložbe – glede na konkretne razmere v posameznih državah članicah – na primeren način izrazijo teritorialni pakti, za katere se Odbor zavzema v okviru nacionalnih programov reform;

41.

meni, da bi nacionalne politike regionalnega razvoja in evropska kohezijska politika, če so usklajene, omogočile uresničevanje načela koncentracije ukrepov ter bi v največji možni meri izkoristile sinergije med različnimi instrumenti, ki so v uporabi na posameznem območju, pri tem pa bi morale upoštevati njihovo medsebojno odvisnost. Tako bi bilo mogoče zagotavljati večjo usklajenost ne le med področji uporabe ESRR, ESS, kohezijskega sklada, EKSRP, ESR, marveč tudi z nacionalnimi ukrepi, ki imajo podobne razvojne cilje;

42.

meni, da je strateškega pomena, da se nacionalne politike regionalnega razvoja in evropska kohezijska politika ne načrtujejo ločeno od sektorskih politik, saj bi morali biti ukrepi nujno bolj skladni in povezani, doseči pa bi bilo treba tudi njihovo večjo sinergijo – javne politike imajo namreč pogosto med seboj povezane učinke, njihov skupni vpliv pa se, če je njihovo izvajanje dobro usklajeno, lahko poveča; (8)

43.

izraža prepričanje, da bi s tem spodbudili uskladitev programov z opredeljenimi cilji, ki bi jih dosegli predvsem z delujočimi političnimi instrumenti in razpoložljivimi finančnimi viri. Pri tem bi na podlagi analize virov posamezne regije določili prednostne naloge glede pomoči območjem, ki prejemajo pomoč, naložb in razpoložljivosti sredstev Evropske unije. S takšnimi ukrepi bi bilo mogoče najbolje izkoristiti tako potencial vsakega območja kot tudi njegovo dojemanje lastnih prednostnih nalog.

11.1.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 9/29

—

poudarja, da je uspeh nove evropske industrijske politike odvisen od učinkovitosti politik na področjih, kot so gospodarski okvirni pogoji in upravljanje, konkurenčnost, naložbe in finančna arhitektura, inovacije in raziskave, energija in viri, digitalna agenda, nova znanja in zaposlitve itd;

—

poudarja, da je treba pri preobrazbi evropske industrije podjetjem omogočiti večjo prožnost pri zaposlitvenih strategijah v zameno za ustrezno varstvo, ki zagotavlja varnost dohodka delavcev v potencialno ogroženih panogah, ter delavcem ponuditi možnosti prerazporeditve, prekvalifikacije in pomoči pri samozaposlitvi. Vseživljenjsko učenje med zaposlitvijo je ključnega pomena, da se zagotovi visoka stopnja zaposljivosti in skrajšajo obdobja brezposelnosti, hkrati pa se podjetjem zagotovi nov nabor sposobnosti in spretnosti za hitro prilagajanje spremembam na trgu. Lokalne in regionalne oblasti imajo pomembno vlogo pri usklajevanju teh dejavnosti. S tega vidika bi bilo treba poleg tega bolje izkoristiti Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji;

—

zahteva, naj se lokalnim in regionalnim oblastem Evropske unije podeli večja vloga pri zasnovi in izvajanju strategije Evropa 2020 ter uresničevanju ciljev iz sporočila. Poudarja pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti Evropske unije pri spodbujanju industrijske politike in gospodarskega razvoja, saj so državljanom blizu in poznajo položaj na terenu, ko gre za strukturo industrije in težave, s katerimi se spopadajo podjetja;

—

poziva države članice ter lokalne in regionalne oblasti, naj sklepajo teritorialne pakte na nacionalni ravni za skupno pripravo in izvedbo nacionalnih programov reform ter naj skupaj ocenjujejo doseženi napredek, da bi tako uskladile svoja prizadevanja in politične programe in se osredotočile na cilje strategije Evropa 2020, kar bo nedvomno odločilno prispevalo k uresničevanju zastavljenih ciljev;

Poročevalec

Patxi LÓPEZ (ES/PES), predsednik vlade avtonomne skupnosti Baskije

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Celostna industrijska politika za dobo globalizacije – Konkurenčnost in trajnost v središču pozornosti

COM(2010) 614 konč.

1.

pozdravlja zavezo Evropske komisije za vzpostavitev močne, konkurenčne in k trajnostni rasti usmerjene evropske industrije kot gonila gospodarskega okrevanja, kot je opredeljeno v sporočilu Celostna industrijska politika za dobo globalizacije – Konkurenčnost in trajnost v središču pozornosti  (1), eni od sedmih vodilnih pobud strategije Evropa 2020;

2.

poudarja, da je uspeh nove evropske industrijske politike odvisen od učinkovitosti politik na področjih, kot so gospodarski okvirni pogoji in upravljanje, konkurenčnost, naložbe in finančna arhitektura, inovacije in raziskave, energija in viri, digitalna agenda, nova znanja in zaposlitve itd;

3.

zato poziva k večjemu vključevanju in usklajevanju vodilnih pobud iz strategije Evropa 2020;

4.

obžaluje, da je bilo teh sedem vodilnih pobud predlaganih brez upoštevanja njihovega vpliva na proračun in zahtev glede njihovega izvajanja;

5.

poudarja, da je treba izkoristiti dodano vrednost, ki jo pri spopadanju z globalnimi izzivi in uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020 ponuja ukrepanje na evropski ravni, saj se tako enakomerno porazdelijo prizadevanja in sinergije v okviru usklajenega pristopa politik;

6.

opozarja, da strukturne spremembe, ki nastajajo po svetu, kažejo na obstoj globalnih problemov in izzivov, ki se hitro razraščajo ter zadevajo tako države kot lokalne in regionalne oblasti, saj današnji svet zaznamujeta vse večja odprtost in vzajemna odvisnost, kar pomeni, da je treba uporabiti instrumente, ki bodo omogočili strateško in tehnološko načrtovanje za izoblikovanje hitrih in usklajenih odgovorov;

7.

opozarja, da so novi parametri konkurenčnosti omajali vlogo gospodarstva EU v svetu in da je treba močno spodbuditi strategijo Evropa 2020, da bo lahko gospodarstvo EU ponovno doseglo svoj položaj, pri čemer mora v tem procesu odigrati ključno vlogo industrija kot nosilec rasti;

8.

se zavzema za koncept celovite trajnosti, ki uravnoteženo vključuje gospodarske, družbene in okoljske spremenljivke. Varstvo in obnovo okolja, energijo, učinkovito gospodarjenje z viri ter družbene potrebe, povezane s staranjem prebivalstva in skrbjo za odvisne osebe, je mogoče izkoristiti kot potencialno močan vzvod za oživitev gospodarstva. Spodbujanje industrije, ki je konkurenčna na svetovni ravni, mora biti v skladu z gospodarskim in družbenim razvojem ter okolju prijazno;

9.

poziva Evropsko komisijo, naj nameni večji poudarek različnim stopnjam razvoja in odpravljanju neravnovesij, ki še vedno obstajajo v EU; v tem pogledu/smislu je industrijska politika eden od instrumentov, ki jih je treba uporabiti. Stališča držav članic kot tudi lokalnih in regionalnih oblasti glede na pet ciljev strategije Evropa 2020 se precej razlikujejo in gospodarska kriza jih prizadeva v različni meri;

10.

poudarja, da je treba pri preobrazbi evropske industrije podjetjem omogočiti večjo prožnost pri zaposlitvenih strategijah v zameno za ustrezno varstvo, ki zagotavlja varnost dohodka delavcev v potencialno ogroženih panogah, ter delavcem ponuditi možnosti prerazporeditve, prekvalifikacije in pomoči pri samozaposlitvi. Vseživljenjsko učenje med zaposlitvijo je ključnega pomena, da se zagotovi visoka stopnja zaposljivosti in skrajšajo obdobja brezposelnosti, hkrati pa se podjetjem zagotovi nov nabor sposobnosti in spretnosti za hitro prilagajanje spremembam na trgu. Lokalne in regionalne oblasti imajo pomembno vlogo pri usklajevanju teh dejavnosti. S tega vidika bi bilo treba poleg tega bolje izkoristiti Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji;

11.

zahteva, naj se lokalnim in regionalnim oblastem Evropske unije podeli večja vloga pri zasnovi in izvajanju strategije Evropa 2020 ter uresničevanju ciljev iz sporočila. Veliko teh oblasti ima namreč široka pooblastila, hkrati pa tudi dokazane izkušnje s področja gospodarskega in industrijskega razvoja ter drugih političnih področij, neposredno povezanih s konkurenčnostjo. Ker so blizu nosilcem odločanja in glavnim gospodarskim akterjem, so še toliko učinkovitejše pri izvajanju javnih ukrepov;

12.

glede tega podpira sklepanje teritorialnih paktov med regijami in državami članicami, da bi se tako zavezali k uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020. Uskladitev ciljev, skupnih strategij in financiranja na področju industrijske politike bo prispevala k gospodarski rasti;

13.

priznava pomen akterjev, ki spodbujajo gospodarstvo na osnovni ravni (2) ter so povezani z regijami in mesti, kot dejavnikov oživljanja industrije. Njihovo delovanje je bistveno za boljše povezovanje podjetij, družbenih akterjev ter državljanov z industrijsko politiko EU;

14.

poziva Evropsko komisijo, naj pripravi poseben časovni razpored za vsako od prednostnih nalog iz sporočila, da bi tako olajšali nadzor nad izvajanjem nove industrijske politike;

15.

predlaga, naj Evropska komisija v sodelovanju z Odborom regij redno spremlja in ocenjuje napredek pri izvajanju industrijske politike, da bi tako ustvarili sinergije in porazdelili sredstva za uresničevanje istega cilja, ter glede tega poziva, naj se predvidijo postopki kvalitativnega in kvantitativnega merjenja razvoja industrijske politike, ki naj vključujejo vidike, kot so ustvarjanje delovnih mest, konkurenčnost, trajnostni razvoj in napredek na področju inovativnosti.

16.

z zadovoljstvom pozdravlja ključno vlogo, ki jo pobuda v novem evropskem modelu rasti podeljuje industriji kot odločilni gospodarski panogi, ki lahko pomembno vpliva na preostale gospodarske dejavnosti;

17.

ugotavlja, da se je sam koncept industrije razvil in dosegel gospodarsko fazo, v kateri prevladuje tako imenovana „razpršena“ ali „nova“ industrija, za razvoj katere so potrebne storitve z visoko dodano vrednostjo;

18.

opozarja, da mora industrijska politika preseči panožni pristop in se preoblikovati v politiko konkurenčnosti, ki bo vključevala razširjen pristop dejavne podpore podjetjem, kot se to zahteva v novem okviru sprememb v industriji;

19.

poudarja, da bi morala EU vlagati na področja z večjim družbenim in gospodarskim potencialom, in poziva k odločnejši usmeritvi k pametnemu razvoju gospodarstva v EU, ki bo temeljilo na znanju, ter med drugim k strateškim naložbam v raziskave in razvoj, izobraževanju, osredotočenemu na znanost in tehnologijo, ter netehnološki inovativnosti;

20.

ugotavlja, da je industrija EU zelo odvisna od vse dražjih in redkejših surovin in energetskih virov, ki so odvisni od mednarodnih političnih razmer;

21.

opozarja, da bi bilo treba med glavne cilje postaviti ločitev gospodarske rasti od vse večje porabe virov;

22.

meni, da je treba zato med strateške prednostne naloge industrijske politike EU uvrstiti razvoj postopkov za učinkovitejše upravljanje teh virov, nadomeščanje surovin ter napredek pri razvoju in uporabi obnovljivih virov energije;

23.

opozarja, da bodo demografski razvoj spremljali novi modeli potrošnje. Staranje prebivalstva v razvitih državah bo ustvarjalo nove potrebe po socialnih storitvah, vendar bo tudi vir priložnosti za industrijo in storitve. Nove priložnosti za razvoj in inovativnost bo lahko ponujala tudi rast srednjega razreda v državah v vzponu;

24.

priznava vlogo držav v vzponu na novem geoekonomskem zemljevidu. Države v vzponu stopajo v ospredje kot privlačni in hitro rastoči trgi, a tudi kot akterji v okviru novih tokov neposrednih naložb in povečanega povpraševanja po tehnologiji ter raziskavah in razvoju;

25.

zato deli mnenje, da je treba nujno izpeljati strukturne reforme, da bi lahko odgovorili na radikalne spremembe, ki zadevajo poslovno okolje podjetij in zahtevajo sprejetje novega globalnega konkurenčnega vzorca, v katerem hkrati z rastjo novih držav v vzponu dobivajo odločilen pomen tehnologija, znanje, povezano z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami (IKT), ter prehod na nizkoogljično gospodarstvo;

26.

poziva k odpravi ovir, ki omejujejo rast podjetij, in priporoča, da se poiščejo rešitve in oblike za sodelovanje in partnerstvo med njimi. Z izzivi, povezanimi z internacionalizacijo, inovativnostjo ali trajnostjo, se ne more spopadati vsakdo sam, brez povezave z drugimi;

27.

vztraja pri tem, da bi bilo treba ustvariti priložnosti za podjetja v nekaterih nišah, da dosežejo določeno učinkovito velikost. Tako bi EU lahko imela multinacionalna nišna mala in srednje velika podjetja (MSP). Specializacija je dejansko eden od strateških vidikov, ki bodo odločali o konkurenčnosti podjetij. Ta bodo morala nujno razvijati bolj zahtevne izdelke in storitve z večjo dodano vrednostjo, natančneje namenjene določenim tržnim segmentom;

28.

poudarja, da je za to, da se spodbudi delo v industriji znanja, nujno treba izobraževati in usposabljati ljudi ter ustvarjati ugodne in privlačne pogoje, saj je težko najti delovno silo za zaposlovanje v strateških sektorjih prihodnosti, kot so raziskave in znanost, inženirstvo, zdravje in matematika. Prav tako je treba nenehno posodabljati sposobnosti, spretnosti in znanja delavcev ter jih usmerjati k potrebam novih sektorjev in tehnologij ne samo v korist industrije, temveč tudi delavcev, ki izgubijo delovno mesto, da bi se lahko hitro prilagodili novim panogam in novim tehnologijam;

29.

opozarja tudi, da je potreben napredek pri večstranskosti in večdisciplinarnosti, pri čemer se je treba osredotočati na osebne sposobnosti, kot so delo v ekipi ali dovzetnost za spremembe, da bi se lahko bolje prilagodili potrebam industrijske panoge;

30.

meni, da mora naša industrija razviti „globalizacijski refleks“ ter se tako prilagoditi novemu konkurenčnemu okviru, ki je že mednaroden in že po naravi spremenljiv. Z globalizacijo se je okrepila konkurenca, saj so se trgi odprli novim konkurentom, ki izkoriščajo nove možnosti potovanj in pridobivanja informacij;

31.

opozarja, da je internacionalizacija skupen izziv celotne družbe, in ne le podjetij. Da bi evropska podjetja odločno stavila na internacionalizacijo in da bi bila konkurenčna na mednarodni ravni, morajo tudi posamezniki, univerze, izobraževalna središča in znanstveno-tehnološki sektor v svojih strategijah upoštevati kulturo in mednarodno razsežnost;

32.

poudarja, da so se z razdrobitvijo vrednostne verige pokazale prednosti posameznih lokacij na posameznih območjih za proizvodnjo določenega izdelka ali zagotavljanje določene storitve;

33.

se zavzema za izboljšanje dostopa do posojil in njihove razpoložljivosti, podpira vzpostavitev foruma o financiranju MSP ter hkrati poudarja pomembno vlogo bank in finančnih ustanov kot posrednikov, ki morajo delovati odgovorno in pregledno, da se tako zagotovi večja povezanost finančnega in realnega gospodarstva;

34.

poleg tega poziva k izboljšanju delovanja finančnih trgov, in sicer z učinkovitimi ukrepi in predpisi, ter k nadaljevanju prizadevanj EU za ustrezno regulacijo finančnih trgov ter tako za preprečevanje špekulacij in ranljivosti bančnega sistema, da bi se izognili sistemskim tveganjem, kar bi ustvarilo večjo uravnoteženost in stabilnost ter prineslo več zaupanja ter pripomoglo k stabilnemu poslovnemu okolju;

35.

se zavzema za tesnejše sodelovanje Evropske investicijske banke in teritorialnih skupnosti Evropske unije, da bi tako izboljšali podporo naložbam v raziskave in razvoj ter inovativnost na lokalni in regionalni ravni.

36.

predlaga, naj se opredeli in začne izvajati načrt za zagotovitev konkurenčnosti na ravni EU, v katerem bodo opredeljeni okvirni pogoji EU na področju industrijske politike;

37.

opozarja, da konkurenčnost ni izziv le za podjetja, ampak tudi za celotno družbo in vse sisteme, ki vzajemno delujejo pri gospodarskem razvoju. Konkurenčnost zadeva posameznike, univerze, tehnološka središča, zdravstvene storitve itd., pa tudi vse proizvodne sektorje in dejavnosti;

38.

je zato naklonjen oblikovanju sistematičnega pristopa industrijske politike, v katerega so vključeni različni ukrepi, ki prispevajo h konkurenčnosti, pri čemer je treba ta pristop prenesti tudi na nacionalno, regionalno in lokalno raven. Če želimo izboljšati učinkovitost in produktivnost industrije v EU, je treba izboljšati položaj EU na področjih, kot so promet, socialno varstvo in varstvo potrošnikov, finančno posredništvo, energija, okolje, enotni trg in trgovinska politika, ter te različne sklope uskladiti kot člene „verige konkurenčnosti“;

39.

zato meni, da je treba z novo industrijsko politiko spodbujati medsektorski pristop. V zadnjih letih so bili razviti številni pristopi za spodbujanje sodelovanja med podjetji prek projektov podjetniških grozdov. Za enega glavnih ciljev so si zadali združiti in uskladiti vse funkcije vrednostne verige v istovrstne pobude, t.j. kot učinkovit okvir, ki bo zajel celotno vrednostno verigo in ne bo posegal v poslovne odločitve. Ker so poleg tega grozdi neposredno povezani z ozemljem, ki mu pripadajo, je treba pri opredelitvi nove industrijske politike upoštevati njihovo izrazito regionalno razsežnost;

40.

opozarja, da bosta okrevanje gospodarstva in ustvarjanje delovnih mest v veliki meri odvisna od izboljšanja produktivnosti tako v predelovalnih dejavnostih kot tudi v storitvah, povezanih s podjetji;

41.

poudarja pomembno vlogo MSP v EU, ki zagotavljajo dve tretjini vseh zaposlitev v industriji. Zato je treba k javnim ukrepom v EU pristopiti z vidika načela prednostne obravnave malih podjetij („Najprej pomisli na male“), da bi tako posebej upoštevali potrebe malih in srednje velikih podjetij kot bistvenih gospodarskih akterjev pri ustvarjanju delovnih mest in zagotavljanju gospodarske rasti. EU bo konkurenčna le, če bodo konkurenčna njena mala in srednje velika podjetja;

42.

zato zahteva, naj se v sporočilu bolj upošteva ključna vloga akterjev za spodbujanje gospodarske dejavnosti, povezanih z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, ki zagotavljajo bistvene podporne storitve, da lahko MSP ohranjajo konkurenčnost;

43.

priporoča, naj se uporabijo sredstva, potrebna za zagotavljanje učinkovitega izvajanja Akta za mala podjetja, in poudarja, da je v zadnji reviziji te pobude upravičeno poudarjeno, da je treba dati prednost pametnim predpisom in dostopu MSP do financiranja;

44.

deli mnenje, da je treba ustvariti pogoje, ki bodo podjetjem omogočili dostop do najboljših možnih storitev, saj ta možnost precej vpliva na kakovost njihovih izdelkov in storitev ter s tem tudi na njihovo konkurenčnost. Treba je spodbujati ukrepe, ki bodo pripomogli h krepitvi zmogljivosti in konkurenci med ponudniki storitev za podjetja;

45.

je naklonjen ukrepom, ki bodo olajšali razvoj inovacij in poenostavili upravljanje podjetij, zlasti MSP, in sicer tako, da se zmanjšajo upravne in zakonske ovire, ki vplivajo na njihovo konkurenčnost, ter da se na primer razširijo „ocene ustreznosti“ predpisov na področju industrijske politike, uporaba te prakse pa razširi in posploši na druga povezana področja;

46.

poudarja pomen vpliva in ozemeljske razsežnosti evropske industrijske politike pri prilagajanju njenih ciljev različnim izhodiščnim pogojem, kar je bistveno za uravnotežen in skladen razvoj; poziva, naj se zagotovi potrebna skladnost med sporočilom ter smernicami iz sporočil o prispevku regionalne politike k pametni rasti v okviru strategije Evropa 2020 (3) in o prispevku regionalne politike k trajnostni rasti v okviru strategije Evropa 2020 (4);

47.

deli mnenje, da je potreben napredek na področju pametne specializacije, da bi tako okrepili konkurenčnost industrijskega tkiva; opredeljuje se za to, da bi morale lokalne in regionalne skupnosti spodbujati lastne inovacijske niše. Pametna specializacija je vezni člen med sporočilom o industrijski politiki in vodilno pobudo Unija inovacij;

48.

meni, da je treba spodbujati vključevanje instrumentov za krepitev grozdov v Evropski uniji in razviti enoten pristop, ki bo osredotočen na rast in konkurenčnost ter s katerim bo mogoče poleg izmenjave izkušenj spodbuditi tudi konkretne skupne projekte ali projekte sodelovanja. S tega vidika je Evropska unija temeljni okvir za krepitev čezmejnega sodelovanja, kar bo olajšalo razvoj grozdov v svetovnem merilu;

49.

meni, da je treba še naprej izvajati strateške projekte na ravni EU, kot so na primer industrijski razvoj „ekoloških vozil“, „energetsko učinkovite stavbe“ in „tovarne prihodnosti“, saj ti zadevajo konkretne vidike in lahko učinkujejo kot pomemben vzvod z vidika tehnološkega prenosa in ustvarjanja sinergij. Treba je nadaljevati take pobude, pri čemer je treba poudarjati dodano vrednost Evropske unije in jih poglabljati z dolgoročno vizijo;

50.

meni, da lahko tudi javne uprave z inovativnimi javnimi naročili delujejo kot močan vzvod pri zagotavljanju konkurenčnosti podjetij. Z merili javnih razpisov lahko namreč spodbudijo podjetja, s katerimi sklepajo pogodbe, k inovativnosti, tako da dajejo prednost inovativnim in trajnim izdelkom ali storitvam, s čimer se bosta izboljšali kakovost in dostopnost javnih storitev. Pri tem je treba vsekakor preprečiti dodatne upravne stroške, saj bi to zmanjšalo zanimanje MSP za sodelovanje pri javnih naročilih;

51.

poziva države članice ter pristojne lokalne in regionalne skupnosti, naj bolj spodbujajo podjetniško kulturo v evropski družbi in zlasti med mladimi. V izobraževalne sisteme je treba uvrstiti programe usposabljanja, ki bodo med bistvene sposobnosti posameznikov vključili spodbujanje podjetniškega duha, prevzemanje tveganj, vodstvene sposobnosti in ustvarjalnost;

52.

poudarja, da je zelo pomembno spodbujati razvoj profilov, povezanih z globalizacijo, pri katerih igrajo bistveno vlogo poznavanje jezikov, pripravljenost na mednarodno poklicno mobilnost in odprtost v stikih s pripadniki drugih kultur;

53.

predlaga, naj se v sporočilu v večji meri upoštevajo strategije, povezane s tehnologijo in internacionalizacijo. Inovativnost, tehnologija in internacionalizacija so namreč trije koncepti, ki že po definiciji vzajemno učinkujejo in so medsebojno povezani, zato bi si bilo treba prizadevati za opredelitev skupnih ukrepov na tem področju;

54.

zahteva zadostno ambicioznost in usmerjenost k cilju pri pripravi prihodnje strategije za podporo internacionalizaciji MSP. Pri tej strategiji bi bilo treba posebno pozornost nameniti spodbujanju sodelovanja med podjetji, razvoju odnosov med njimi in vzpostavljanju medsektorskih povezav;

55.

nujno poziva Evropsko komisijo, naj učinkovito izvede ukrepe iz sporočila Trgovina, rast in svetovne zadeve – Trgovinska politika je temeljna sestavina strategije EU 2020  (5), še zlasti v zvezi z načrtom za pogajanja v mednarodnih institucijah in krepitvijo strateških partnerstev. Pri tem je delovanje na ravni Evropske unije bistveno za povečanje vpliva evropske industrije v svetu;

56.

se strinja z Evropsko komisijo, da je konkurenčna politika strateško pomembna za zagotovitev konkurenčnosti industrije v EU in konkurence brez izkrivljanj na notranjem trgu. Pravično konkurenčno okolje, ki podpira enake pogoje, podjetja spodbuja k izboljšavam za zagotovitev konkurenčnosti in razvija zasebno pobudo. Bistveno je, da tako države kot tudi lokalne in regionalne oblasti zagotovijo ustrezno delovanje in izvajanje take konkurence;

57.

vseeno opozarja, da mora javni sektor odigrati novo vlogo, ki mora najti oblike javno-zasebnih partnerstev za financiranje strateških infrastruktur in širokopoteznih produktivnih naložb. Na javno-zasebno partnerstvo bi se morali opreti tudi pri razvoju industrijske politike, pri čemer je treba usklajevati interese in uresničevati konkretne projekte evropskih razsežnosti, da bi tako povečali učinkovitost javnih izdatkov. K večji usklajenosti ukrepov in zmanjšanju neučinkovitosti bodo prispevale tudi oblike javno-javnih partnerstev med različnimi ravnmi upravljanja in javnimi institucijami.

58.

je naklonjen viziji inovativnosti kot osrednjega elementa strategije Evropa 2020 in strateško umestitev, ki ga inovativnosti podeljuje vodilna pobuda Unija inovacij. Prioriteta pametne rasti je upravičeno usmerjena k rasti na podlagi znanja in inovativnosti kot enemu od treh podpornih stebrov prihodnje gospodarske rasti Evropske unije;

59.

ugotavlja, da je treba razširiti in poglobiti pojem inovativnosti, pri čemer je treba poudariti potrebo po tem, da se v okviru industrije združi inovativnost na podlagi lastnih izkušenj – to je pristop DUI (Doing, Using and Interacting) – „delovanje, uporaba in interakcija“ s pristopom STI (Science, Technology and Innovation) – „znanost, tehnologija in inovativnost“, ki temelji na eksplicitnem znanstvenem in tehnološkem znanju;

60.

obžaluje, da sporočilo ne namenja več pozornosti netehnološki inovativnosti kot viru konkurenčnih prednosti. Resnične spremembe, ki vplivajo na podjetja, pogosto temeljijo na inovativnem upravljanju in organizaciji na področjih, kot so strategija, postopki, trženje, industrijska organizacija ali odnosi z dobavitelji. Številne regije in ozemlja so postali veliko konkurenčnejši, ker so stavili na netehnološko inovativnost;

61.

zato predlaga, naj se v ocene industrijske politike vključijo kazalniki netehnološke inovativnosti;

62.

meni, da sta znanje in ustvarjalnost temelja inovativnosti, zato bi ju morala podjetja sistematično upoštevati in uporabljati pri vseh svojih dejavnostih;

63.

obžaluje, da v sporočilu ni dovolj upoštevana odločilna vloga ljudi v novi industrijski politiki, če naj bi z njo postavili temelje za zagotovitev dolgoročne uravnotežene rasti. V industriji, ki temelji na znanju, so prav ljudje glavni nosilci sprememb in konkurenčnih prednosti podjetij;

64.

meni, da se mora raziskovalna dejavnost na univerzah ter v tehnoloških in raziskovalnih središčih poleg teoretičnih raziskav odpreti ter bolj usmeriti k potrebam trga in praktični uporabi rezultatov raziskav;

65.

meni, da je treba bolje uskladiti raziskave in industrijo, da bi lahko napredovali pri pametni specializaciji ozemelj na področju ključnih tehnologij – kot so nanotehnologija, mikro- in nanoelektronika, industrijska biotehnologija, fotonika, napredni materiali in napredne proizvodne tehnologije – ter spodbudili ustvarjanje nadnacionalnih mrež in utrdili sodelovanje na regionalni, nacionalni in mednarodni ravni;

66.

poudarja, da mora razvoj evropske industrije, ki bo temeljila na inovativnosti in znanju, nujno vključevati povečanje števila patentov, podeljenih evropskim podjetjem. V zvezi s tem je še posebej pomembno, da se podjetjem in ustvarjalcem zagotovi učinkovit sistem varstva pravic do intelektualne lastnine, prek katerega se bodo znižali stroški dostopa in ki bo zagotavljal večje pravno varstvo pri spopadanju s ponarejanjem in piratstvom. Zato je treba nujno poenostaviti postopek pridobivanja patentov, znižati s tem povezane stroške in uskladiti samodejno potrditev veljavnosti patentov v vseh državah članicah v skladu s predlogom o enotnem evropskem patentu;

67.

opozarja, da so IKT postale odločilni dejavnik pri povečevanju produktivnosti podjetij, zato je bistveno spodbujati njihovo uporabo v MSP. Prilagajanje in vključevanje IKT bosta določala konkurenčnost evropskih podjetij v primerjavi s konkurenti iz tretjih držav. Te tehnologije spodbujajo sodelovanje, obdelavo in izmenjavo informacij in zamisli ter neposrednejši dostop do trga in strank;

68.

opozarja, da je temeljnega pomena izboljšati odnose med različnimi akterji in da je treba v strategije regionalnega razvoja uvesti koncept „regionalnih inovativnih ekosistemov“. Za take ekosisteme je treba razviti mreže in tokove za izmenjavo znanj, potrebne pa so tudi ustanove, ki so dobro zasidrane na lokalni in regionalni ravni, ter prožni organizacijski modeli;

69.

priporoča, naj se razvije pristop, s katerim bodo pri opredelitvi smernic naslednjega okvirnega programa Evropske unije za raziskave in tehnološki razvoj bolje upoštevane potrebe MSP, kar bi ugodno vplivalo na njihovo udeležbo v skupnih evropskih projektih;

70.

poziva Evropsko komisijo, naj pri pripravi skupnega strateškega okvira za raziskave in razvoj, ki bo vključeval okvirni program in program za konkurenčnost in inovacije, bolj upošteva regionalno razsežnost ter naj hkrati nadaljuje pilotni ukrep Regije znanja, da bi se tako okrepil raziskovalni potencial evropskih regij prek mednarodnih grozdov;

71.

opozarja, da je treba vzpostaviti ugoden okvir za večjo udeležbo zasebnega kapitala v produktivnih naložbah, povezanih z inovativnostjo ter raziskavami in razvojem, za kar je potreben razvoj finančnih pristopov, ki vključujejo na primer tvegani kapital ali „poslovne angele“;

72.

vendar hkrati zahteva natančnejši sistem kazalnikov in ciljev, s katerimi bo mogoče poleg deleža izdatkov podjetij za raziskave in razvoj zajeti tudi vidike, povezane z izboljšanjem konkurenčnosti in produktivnosti – tj. sistem, usmerjen k merjenju rezultatov raziskav in razvoja.

73.

meni, da mora EU izkoristiti prednosti, ki jih je razvila, za izboljšanje konkurenčnosti evropske industrije: imamo trdno tehnološko in znanstveno osnovo, izvrstne univerze ter kvalificirano in specializirano delovno silo; zgradili smo enoten trg brez ovir za trgovino in omogočili prost pretok delavcev; poleg tega so se razvili tudi pomembni grozdi in mreže za sodelovanje, EU pa je odigrala pionirsko vlogo pri izoblikovanju okolju prijaznih rešitev;

74.

opozarja, da je bil po vzpostavitvi enotnega trga sicer res dosežen napredek, vendar še niso bile v celoti izkoriščene vse njegove možnosti za trajnostno in vključujočo rast. Enotni trg je gospodarsko gonilo EU, njegova popolna uresničitev pa je bistvena za spodbuditev rasti in konkurenčnosti evropske industrije;

75.

poziva Evropsko komisijo in države članice, naj odpravijo ovire in pomanjkljivosti, ki zavirajo potencial rasti enotnega trga. Glede tega priznava, da je direktiva o storitvah omogočila odpravo nekaterih še vedno obstoječih ovir za izvajanje storitev in ustanavljanje podjetij v drugih državah članicah. Evropska komisija mora še naprej delovati v tej smeri ter v ta proces pritegniti tudi lokalne in regionalne skupnosti, saj gre za ključne akterje na trgu storitev;

76.

meni, da so trije glavni izzivi, s katerimi se bo morala v naslednjih letih spopasti Evropska unija, staranje prebivalstva, podnebne spremembe in varstvo okolja;

77.

zato opozarja, da je treba trajnost obravnavati kot ključno priložnost za prihodnost evropske industrije, saj bo nedvomno pripomogla k ustvarjanju novih in številnejših delovnih mest ter izrazito inovativnih in konkurenčnih podjetij;

78.

pozdravlja pripravljenost Evropske komisije, da spodbudi tesnejšo povezanost in večjo skladnost med okoljskimi zahtevami in cilji industrijske politike ter se tako usmeri k učinkovitejšemu gospodarjenju z viri v celotni industriji. Redkost in podražitve strateških energetskih virov in surovin industrijo silita k racionalnejši uporabi teh virov, na podlagi učinkovitosti pri porabi, recikliranja in nadomeščanja z alternativnimi materiali;

79.

opozarja, da krepitev „zelenega gospodarstva“ izhaja tako iz potrebe po učinkoviti uporabi energije kot še zlasti iz vse močnejše zavesti, da se je treba preusmeriti k obsežnejšim ekološkim inovacijam. Tako se bodo razvijale inovativne gospodarske dejavnosti, od obnovljivih virov energije do novih materialov, da bi tako prispevali k nizkoogljičnemu gospodarstvu;

80.

vendar meni, da morajo države članice in pristojne regionalne ali lokalne skupnosti potrošnike pozivati k odgovornemu ravnanju ter jih usmerjati k etični in selektivni potrošnji, kar pomeni večje zahteve glede kakovosti, obveščanja in preglednosti za podjetja. Torej igrajo potrošniki pomembno vlogo pri spodbujanju konkurenčnega potenciala podjetij in sprejemanju odgovornih ukrepov;

81.

pozdravlja upoštevanje družbene odgovornosti podjetij kot elementa, ki prav tako prispeva h konkurenčnosti in vodilnemu položaju industrije na mednarodni ravni, kar je poudarjeno v sporočilu;

82.

poudarja, da so lokalne in regionalne skupnosti seznanjene s posebnimi razmerami na posameznih ozemljih ter so sposobne razširjati nove vrednote in zagotavljati napredek na področju družbene odgovornosti podjetij. Evropska komisija mora še naprej spodbujati ta koncept ter se opirati na lokalne in regionalne uprave, ki so pristojne za njegovo uresničevanje na terenu. V tem smislu sta temeljnega pomena uporaba načela subsidiarnosti in upravljanje politike s tiste ravni upravljanja, ki je najbolj učinkovita in najbliže državljanom;

83.

se zavzema za uvajanje novih modelov upravljanja v podjetja, v katerih je treba okrepiti sodelovanje zaposlenih kot ključnega elementa za izboljšanje učinkovitosti vseh industrijskih procesov in s tem tudi konkurenčnosti, hkrati pa za preprečevanje negotovosti delovnih razmer zaradi sprememb v industriji;

84.

vendar opozarja, da je obenem treba napredovati pri prožnosti v industriji. Različne interesne skupine se morajo odzivati na spreminjajoče se gospodarsko okolje in se mu prilagajati, kar pomeni, da je treba proizvodnjo organizirati tako, da bo prilagojena nihanjem povpraševanja in tehnološkemu razvoju;

85.

glede tega poziva k večji prožnosti trgov dela v državah članicah na podlagi dialoga med socialnimi partnerji, ob kateri je treba zagotoviti zanesljive sisteme socialne varnosti, ki prispevajo h gospodarski rasti in socialni koheziji z več in boljšimi delovnimi mesti. Z regulacijo trgov dela je treba zagotoviti prehod med obdobji brezposelnosti in zaposlitve, tako da se zagotovijo ekonomska varnost ter možnosti za usposabljanje in poklicno usmerjanje, s čimer se poveča zaposljivost.

86.

poudarja pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti Evropske unije pri spodbujanju industrijske politike in gospodarskega razvoja, saj so državljanom blizu in poznajo položaj na terenu, ko gre za strukturo industrije in težave, s katerimi se spopadajo podjetja;

87.

poziva Evropsko komisijo in države članice, naj si skupaj z lokalnimi in regionalnimi oblastmi prizadevajo za večjo usklajenost in celosten pristop pri oblikovanju ambiciozne, h konkurenčnosti usmerjene industrijske politike, ki bo izkoriščala sinergije z drugimi vodilnimi pobudami strategije Evropa 2020;

88.

izrecno poziva Evropsko komisijo, naj izboljša pogoje in upravljanje industrijske politike, tako da nameni večji pomen vlogi lokalnih in regionalnih skupnosti pri zasnovi in izvajanju te politike. Ker so namreč blizu stvarnosti podjetij in imajo v rokah pristojnosti – tudi zakonodajne – na področju industrijske politike, so ključni akterji gospodarskega razvoja. Zato je to idealen okvir za nov korak k političnemu pristopu „od spodaj navzgor“;

89.

poziva države članice ter lokalne in regionalne uprave, naj sklepajo teritorialne pakte na nacionalni ravni za skupno pripravo in izvedbo nacionalnih programov reform ter naj skupaj ocenjujejo doseženi napredek, da bi tako uskladile svoja prizadevanja in politične programe ter se osredotočile na cilje strategije Evropa 2020, kar bo nedvomno odločilno prispevalo k uresničevanju zastavljenih ciljev;

90.

poudarja vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri nadaljnjem razvoju na področju teritorialne kohezije ter zmanjševanju gospodarskih in družbenih razlik, saj so te oblasti ključni akterji pri razvoju razvejenega pristopa, ki prispeva k strukturiranju industrijske politike na teritorialni ravni v Evropi.

11.1.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 9/37

—

zahteva, da se skrajšajo roki, predlagani v časovnem okviru Evropske komisije za Evropo, gospodarno z viri, in se zavzema za to, da bi bili ti kazalniki sprejeti že leta 2012; poleg tega poziva k posvetovanju s pristojnimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi, da se tako zagotovi realističnost in izvedljivost kazalnikov z vidika zmogljivosti in dostopnosti;

—

poziva Komisijo, naj premisli o sprejetju „košarice“ štirih glavnih kazalnikov uporabe virov: vpliva na zemljo, uporabe surovin (biotska raznovrstnost, biološki in mineralni viri), vpliva na vodo in odtisa emisij toplogrednih plinov; poudarja, da mora Komisija kazalnike določiti za sestavni del sistema nacionalnih poročil za strategijo Evropa 2020 in z njo povezano vodilno pobudo, da bodo usmerjali nacionalne programe reform in proračunske priprave;

—

obžaluje, da v načrtu ni navedena možnost, da bi Konvencijo županov vključili v prizadevanja na področju učinkovite uporabe virov, in predlaga, da skupaj z Evropsko komisijo preuči konkretne načine razširitve Konvencije županov na glavna področja uporabe vodilne pobude Evropa, gospodarna z viri, kot so biotska raznovrstnost in raba tal, odpadki in voda ter onesnaževanje zraka;

—

priporoča specifične ukrepe, katerih glavni cilji so preusmeritev na nizkoogljične prometne in energetske sisteme, ki bodo gospodarni z viri, spodbujanje zelenih javnih naročil, vzpostavitev družbe brez odpadkov z optimizacijo preprečevanja odpadkov in dojemanjem odpadkov kot vira v okviru „krožnega gospodarstva“ materiala, spodbujanje alternativne in učinkovite uporabe virov v vrednostni verigi surovin, učinkovita uporaba, zaščita in obnova ekosistemskih storitev ter zmanjšanje obsega obstoječih primerov neprepustnosti tal, kjer je to potrebno.

Poročevalec

Michel LEBRUN (BE/EPP), član parlamenta francosko govoreče skupnosti

Referenčna dokumenta

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Evropa, gospodarna z viri – vodilna pobuda iz strategije Evropa 2020

COM(2011) 21 konč.

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri

COM(2011) 571 konč.

1.

meni, da mora vsaka v prihodnost usmerjena politika o okolju, podnebju in energiji temeljiti na načelu dobrega upravljanja. Po mnenju Odbora to pomeni, da morajo ljudje prevzeti odgovornost za upravljanje in izrabo naravnih virov na tak način in v takšnem obsegu, da bo zagotovljena njihova trajnost in ohranjena njihova raznolikost. Splošen cilj takšne politike je razvoj, ki omogoča izpolnjevanje potreb zdajšnjih generacij, ne da bi bila ogrožena sposobnost prihodnjih generacij, da izpolnjujejo svoje potrebe;

2.

je zaskrbljen, ker je Evropska unija dandanes na nevarni in netrajnostni poti razvoja, proizvodnje in potrošnje. To v vodilni pobudi priznava Komisija: „Virov ne moremo več izrabljati na tak način, kot jih sedaj“;

3.

v tem okviru pozdravlja uvedbo vodilne pobude Evropa, gospodarna z viri, katere namen je učinkovito uporabo virov vzpostaviti kot vodilno načelo politik Evropske unije na področju energije in nizkoogljičnega gospodarstva, prometa, surovin in osnovnih dobrin, trajnostne potrošnje in proizvodnje blaga in storitev, ravnanja z odpadki, rabe tal in ekosistemov, kmetijstva in ribolova; ta pobuda ima pomembno funkcijo, da spodbuja ustvarjanje sinergij med različnimi področji ter medsebojno uravnoteženje posameznih interesov in ciljev in da hkrati zagotovi skupen, skladen in trajnosten pristop k uporabi virov;

4.

pozdravlja pozitiven učinek vodilne pobude na evropsko okoljsko politiko. Učinkovita uporaba virov je eden od ciljev šestega akcijskega programa za okolje. Vendar pa je poudarek evropske okoljske politike na splošno in zlasti obstoječe politike za učinkovito rabo virov (kot na primer tematske strategije o trajnostni uporabi naravnih virov) na zmanjšanju negativnih posledic gospodarskega razvoja in izkoriščanja naravnih virov za okolje. S to vodilno pobudo se pozornost razširja tudi na negativne posledice neučinkovite rabe naravnih virov na gospodarski razvoj, s čimer se daje potrebna spodbuda za močnejše vključevanje okoljske politike v gospodarsko politiko in politiko izdelkov v EU;

5.

pozdravlja dejstvo, da vodilna pobuda širi področje vprašanj, ki si jih zastavlja Evropska unija, saj zdaj zadevajo vse naravne vire: tako tradicionalne vire energije, kot tudi biotske in abiotske surovine, kot so energenti, biomasa, rudnine, kovine in les, obdelovalne površine in staleži rib, prst, voda, zrak, ter ekosistemske storitve ali storitve za zaščito biotske raznovrstnosti;

6.

pozdravlja poziv Evropske komisije Odboru regij, naj izrazi stališče o vlogi, ki bi jo morale imeti lokalne in regionalne oblasti glede izvajanja te pobude, in sicer v začetnih fazah postopka odločanja, zlasti kadar imajo posebne pristojnosti, povezane s to pobudo, na primer za standarde v gradbeništvu ali ravnanju z odpadki. To bo Odboru regij omogočilo, da izrazi svoja stališča že v začetnih fazah priprave prihodnjih politik;

7.

se v celoti strinja z oceno Komisije, da morajo biti izpolnjeni trije ključni pogoji, da bi lahko uživali prednosti nizkoogljičnega gospodarstva, ki gospodarno ravna z viri, in sicer: 1) politična volja za spremembe, 2) dolgoročno naravnano načrtovanje politike in naložb ter 3) trajne spremembe miselnosti in vedenja vseh državljanov pri ravnanju z viri. Oblikovanje in izvajanje teh načel mora potekati v skladu s pristopom upravljanja na več ravneh. V zvezi s tem OR ponovno izpostavlja temeljno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri razvoju, pripravi, izvajanju in oceni teh politik (1), ki sta jo Evropska komisija in Evropski parlament že jasno priznala.

8.

ceni prizadevanja Unije za tesno povezanost gospodarskega razvoja, blaginje družb in odgovorne uporabe naravnih virov;

9.

meni, da bo prehod na gospodarstvo, ki bo z viri ravnalo gospodarno, ustvaril večjo blaginjo za prihodnje in sedanje generacije. K blaginji bo med drugim prispevalo ustvarjanje izjemnih možnosti z vidika gospodarstva, trgovine in inovacij. Prispeval bo k večji konkurenčnosti Unije, zlasti z nižjimi stroški materialov, manjšo potrošnjo energije in s spodbujanjem zaposlovanja v sektorju „zelenih tehnologij“;

10.

poudarja, da izboljšanje življenjskih pogojev in kakovosti zraka zahtevata ambiciozno politiko za zmanjšanje onesnaževanja pri viru, in poziva h krepitvi politike EU na področju emisij toplogrednih plinov in onesnaževanja zraka;

11.

opozarja, da so mnoge lokalne in regionalne oblasti že sprejele in uspešno uvedle različne politike in prakse, namenjene spodbujanju gospodarnega ravnanja z viri. Tovrstne pobude bi bilo vredno poznati in priznati na evropski ravni, da bi vsi imeli možnost izkoristiti strokovno znanje, ki so ga nekateri pridobili na tem področju, ter da bi se spodbudile najučinkovitejše in najuspešnejše pobude;

12.

opozarja, da v besedilu pobude Komisije ni sklicevanja na vrsto instrumentov in političnih strategij Evropske unije, ki že obravnavajo vprašanje gospodarnega ravnanja z viri, kot so tematska strategija o trajnostni uporabi naravnih virov, tematska strategija o preprečevanju in recikliranju odpadkov ali akcijski načrt za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo ter za trajnostno industrijsko politiko. Te strategije lahko služijo kot precedens pri sprejetju in izvajanju prihodnjih strategij, ki se nanašajo na druga vprašanja glede upravljanja z naravnimi viri;

13.

poudarja odgovornost Evropske unije in njenih držav članic na področju spodbujanja vsakršnih pobud za povečanje učinkovitosti pri uporabi virov na svetovni ravni. Tako podpira vse pobude Komisije v okviru priprav na konferenco Rio+ 20, ki bo junija 2012, zlasti ukrepe za zbiranje sredstev in naložb iz zasebnih in javnih virov, pa tudi ukrepe za spodbujanje postopne vzpostavitve učinkovitejšega sistema upravljanja na več ravneh na svetovni ravni. Poleg tega predlaga, naj ima ta sistem upravljanja mehanizme za udeležbo in sodelovanje na več ravneh, da bodo lahko imele regionalne in lokalne oblasti aktivno vlogo na področjih, ki so za njih pomembna;

14.

skupaj s Komisijo poziva k hitri izvedbi deklaracije Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o zeleni rasti, ki je bila sprejeta junija 2009;

15.

je zadovoljen, da so Evropska unija in države članice podprle delo, ki ga je mednarodna skupina v okviru Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) opravila na področju trajnostnega upravljanja virov, ter njeno pobudo za zeleno gospodarstvo;

16.

obžaluje, da desetletni programski okvir za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo za obdobje 2011–2021 ni bil sprejet na 19. seji komisije Združenih narodov za trajnostni razvoj.

17.

poudarja medsebojno odvisnost okoljskih in socialnih politik. Vrhunec proizvodnje nafte in plina, ki naj bi bil po nekaterih mnenjih že dosežen, in vrhunec proizvodnje drugih materialov bo neizogibno povzročil povišanje njihovih cen. To bo najprej prizadelo osebe z najnižjimi dohodki in regije z najnižjimi povprečnimi dohodki;

18.

poudarja, da je zaradi medsektorske in kompleksne narave vodilne pobude, učinkovitosti njenega upravljanja in spremljanja njenega napredka v okviru strategije Evropa 2020, njenega evropskega semestra in letnega pregleda rasti, s pomočjo letnega nadzora uspešnosti držav članic, ključnega pomena, da Evropska unija izboljša učinkovitost uporabe virov;

19.

poudarja, da je treba opredeliti proračunsko razsežnost vodilnih pobud v okviru strategije Evropa 2020 (2). Ker se ta pobuda prekriva z mnogimi politikami, ki se financirajo iz proračuna EU, bo moral prihodnji večletni finančni okvir odsevati ambicije vodilne pobude glede učinkovitosti uporabe virov, tako da bo zagotovil usklajenost ukrepov EU v skupnem strateškem okviru;

20.

poziva Komisijo, naj v okviru ocenjevanja načrtov nacionalnih reform, ki so jih države članice predložile aprila 2011, upošteva, v kolikšnem obsegu so se vključile v spodbujanje učinkovitosti uporabe virov;

21.

ponavlja, da bo uspeh strategije Evropa 2020 v veliki meri odvisen od odločitev, sprejetih na lokalni in regionalni ravni. Zato je Odbor regij že omenil, da podpira, da se v načrtih nacionalnih reform omeni vzpostavitev teritorialnih paktov za strategijo Evropa 2020 in sicer v obliki partnerstev na več ravneh med evropskimi, nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi upravami (3);

22.

zato spodbuja k celovitemu lokalnemu razvoju kot poglavitni metodi uresničevanja ciljev te vodilne pobude;

23.

meni, da je sodelovanje Odbora regij bistveno za izvajanje vodilne pobude Evropa, gospodarna z viri ter celostne politike o učinkoviti uporabi virov, in sicer zahvaljujoč platformi za spremljanje strategije Evropa 2020.

24.

zahteva, da se skrajšajo roki, predlagani v načrtu za opredelitev in naknadno sprejetje kazalnikov in ciljev do konca leta 2013, in se zavzema za to, da bi bili ti kazalniki sprejeti v letu 2012. OR poleg tega poziva k posvetovanju s pristojnimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi o rokih glede teh kazalnikov, da se tako zagotovi njihova realističnost in izvedljivost z vidika zmogljivosti in dostopnosti;

25.

pozdravlja predlog Komisije iz sporočila „Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri“, da se sprejme omejeno število kazalnikov, da se kot podlaga za oblikovanje politik zagotovita vidnost in učinkovitost. Izbira kazalnikov bi morala temeljiti na njihovi stopnji pomembnosti, umestnosti, zanesljivosti in trdnosti, morali pa bi biti tudi kar najširše priznani;

26.

poziva Komisijo, naj premisli o sprejetju „košarice“ štirih glavnih kazalnikov uporabe virov: vpliva na zemljo, uporabe surovin (biotska raznovrstnost, biološki in mineralni viri), vpliva na vodo in odtisa emisij toplogrednih plinov, ki jih je mogoče razmeroma enostavno izmeriti, jasno pa razkrivajo našo uporabo virov in njene posledice. Ti kazalniki bi dopolnili tiste za merjenje okoljskih vplivov in učinkovitosti uporabe virov;

27.

vztraja, da je treba sprejeti splošen kazalnik, kot je „ekološki odtis“, ki je koristen instrument za obveščanje in kampanje ozaveščanja, pri čemer pa je treba jasno povedati, da visoka stopnja agregiranja kazalnika te vrste zelo omejuje njegovo uporabo pri oblikovanju politik; treba bi bilo uskladiti podatke in metodologijo med državami in Komisija bi to lahko pomagala zagotoviti;

28.

pozdravlja predlog Komisije za sprejetje omejenega števila ciljev glede učinkovitosti uporabe virov, ki so ambiciozni, merljivi, natančni in skladni. Njihov namen bi moralo biti na primer izboljšanje rezultatov, pridobljenih na podlagi štirih kazalnikov, navedenih v točki 26, na primer zagotavljanje ničelne rasti površine neprepustnih tal ali večje preprečevanje in recikliranje odpadkov;

29.

poziva Evropsko komisijo, naj v oceni kazalnikov in ciljev preuči uresničljivost politik, ki bi jih na njihovi osnovi lahko uvedle lokalne in regionalne oblasti;

30.

vztraja, da Komisija vključi kazalnike v svoj letni pregled rasti, s katerim se bo začel gospodarski semester leta 2012; tako bodo postali sestavni del sistema nacionalnih poročil za strategijo Evropa 2020, razprave pa se bodo usmerile na to, kako je treba programe reform in nacionalne proračunske priprave uskladiti s strategijo Evropa 2020;

31.

se zavzema, da bi ti kazalniki uporabe virov bili del ocen učinka političnih predlogov, ki jih pripravijo Evropska komisija in države članice. Evropska komisija bi morala zagotoviti smernice in instrumente, ki bi državam članicam, lokalnim in regionalnim oblastem, podjetjem in drugim subjektom omogočili enostavno in učinkovito uporabo teh kazalnikov;

32.

ugotavlja, da obsežnost in raznolikost izzivov na področju ohranjanja virov zahtevata mobilizacijo vseh instrumentov, ki so na voljo na evropski, nacionalni, lokalni in regionalni ravni. Evropski in nacionalni instrumenti zajemajo večje vključevanje okoljskih vidikov v gospodarsko politiko in politiko izdelkov, na lokalni ravni pa je tak instrument Konvencija županov, ki dokazuje svojo učinkovitost na energetskem področju;

33.

v zvezi s tem poziva mednarodne, evropske, nacionalne ter regionalne in lokalne institucije, naj preučijo obsežne ugotovitve in rezultate, ki so jih že zbrali podpisniki Konvencije županov (okoli 3 000 občin in prek 100 regij iz več kot 40 držav);

34.

poziva Evropsko komisijo in druge institucije EU, naj sodelujejo pri pripravi konkretnih mehanizmov, ki bodo omogočili izmenjavo izkušenj, pridobljenih v okviru Konvencije županov, z našimi mednarodnimi partnerji, npr. spodbujanje sodelovanja na lokalni in regionalni ravni glede učinkovite uporabe virov med mesti in regijami EU ter mesti in regijami v naši južni in vzhodni soseščini, pa tudi z državami v razvoju;

35.

obžaluje, da v načrtu ni navedena možnost, da bi Konvencijo županov vključili v prizadevanja na področju učinkovite uporabe virov, zato poziva Komisijo, naj stori vse potrebno, da se Konvencija županov vključi na to področje;

36.

poleg tega predlaga, da skupaj z Evropsko komisijo preuči konkretne načine razširitve Konvencije županov na glavna področja uporabe vodilne pobude Evropa, gospodarna z viri, kot so biotska raznovrstnost in raba tal, odpadki in voda ter onesnaževanje zraka (CdR 164/2010 fin);

37.

posebej poziva Evropsko komisijo, da ob upoštevanju priprave načrta za varstvo evropskih voda leta 2012 v partnerstvu z Odborom razširi Konvencijo županov, da bo obsegala cilje 20-20-20 za integrirano upravljanje voda, kot je navedeno v mnenju Odbora regij CdR 5/2011 fin;

38.

trdno podpira ustanovitev „tranzicijske platforme o učinkovitem izkoriščanju virov, ki bi vključevala različne akterje“ in bi morala prav tako vključiti „oblikovalce politik z različnih upravnih ravni, vključno z regionalno in lokalno ravnjo“ (4). Takšna platforma bi lahko služila za prepletanje zadevnih politik in kot pomoč pri opredelitvi ciljev in ovir pri prehodu;

39.

podpira stališče Komisije o vzpostavitvi omrežja in izmenjavi primerov najboljše prakse med agencijami, ki izvajajo programe, povezane z učinkovito rabo virov, in poziva Evropsko unijo, naj podpre ustanavljanje nacionalnih, regionalnih in lokalnih agencij, pristojnih za učinkovito uporabo virov, kjer te še ne obstajajo. Pristojnosti obstoječih agencij bi bilo mogoče razširiti na vsa vprašanja, ki se nanašajo na uporabo virov, in bi morale zajemati obveščanje javnih oblasti, podjetij in državljanov o obstoječih in razpoložljivih ukrepih in rešitvah na področju učinkovitosti uporabe virov ter svetovanje tem subjektom v zvezi s temi ukrepi.

40.

meni, da Evropa, gospodarna z viri, ne bo potrebovala samo tehnoloških inovacij, temveč tudi inovacije svojega družbeno-gospodarskega sistema z novimi vzorci proizvodnje in potrošnje, spremenjenim načinom življenja in novimi modeli upravljanja ter strateškim programom raziskav, usmerjenim v sistemske inovacije;

41.

poziva zlasti k potrebnim spremembam infrastrukture, da bo omogočala vzpostavitev pametnih omrežij, s pomočjo katerih bodo mala in srednje velika podjetja in zadruge lahko proizvajale lastno zeleno energijo ter jo delile z drugimi podjetji in zadrugami v regijah; poziva Evropsko komisijo, da skliče posebno konferenco z lokalnimi in regionalnimi oblastmi in ustreznimi zainteresiranimi stranmi za začetek preoblikovanja evropske proizvodnje energije;

42.

izjavlja, da bo za uresničitev ciljev vodilne pobude potrebna vrsta ukrepov, vključno s spremembo proračunskih in gospodarskih politik držav članic ter okolju prijaznimi davčnimi reformami, ki bodo bolj upoštevale učinkovito rabo virov; prav tako bo treba področje nacionalnih računov usmeriti na vprašanje učinkovite uporabe virov, tako da se podpre vključevanje zunanjih stroškov, da se določijo ustrezne cene, da onesnaževalci za svoje početje plačajo, potrošniki pa se zaščitijo ter da se postopno odpravijo subvencije, ki imajo škodljive posledice za okolje;

43.

meni, da je oblikovanje nizkoogljičnega evropskega prometnega sistema, ki bo gospodaren z viri, ključni element uspešnosti vodilne pobude. V tem okviru si je treba prizadevati za zmanjšanje obsega energije in primarnih surovin, potrebnih za izdelavo motornih vozil, in za tovrstno podporo industriji, za še bolj izrazito zmanjšanje njihove potrošnje in za vzpostavitev sistemov prometa, ki bodo imeli na splošno vse manjši vpliv na vire;

44.

ceni vključitev spodbujanja evropske vodne politike, ki daje prednost ukrepom varčevanja z vodo in učinkovitejši uporabi vode v okviru vodilne pobude. Odbor regij bo na to temo predložil priporočila v predhodnem mnenju o vlogi regionalnih in lokalnih oblasti pri spodbujanju trajnostnega upravljanja voda  (5).

45.

obžaluje, da politike energetske učinkovitosti, ki se izvajajo sedaj, ne omogočajo uresničevanja ciljev evropskega energetsko-podnebnega svežnja za leto 2020. Energetska učinkovitost bi morala biti obvezen cilj in bi morala pomembno prispevati k doseganju ciljev zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, določenih za leto 2050;

46.

poziva Komisijo, naj se pri zakonodajnih in finančnih pobudah, ki bodo sledile njenemu nedavno sprejetemu načrtu za energetsko učinkovitost 2011 (6), še naprej osredotoča na sektorje gradbeništva, storitev in prometa;

47.

ponovno potrjuje, da bi bilo treba gradbeništvu zagotoviti zakonodajne in finančne spodbude, ki bi lahko povečale obseg obnov za energetsko učinkovitost;

48.

opozarja na potrebo po zagotovitvi usposabljanja in usmerjanja sposobne in razpoložljive delovne sile na področju energetske učinkovitosti v vseh prizadetih gospodarskih panogah in s tem tudi v gradbeništvu. Odbor regij predlaga, da se uvede evropska strategija na področju ozaveščanja in usposabljanja te delovne sile; v zvezi s tem poudarja potencial vodilne pobude in potrebne inovativne ukrepe za ustvarjanje visokokvalificiranih in trajnih delovnih mest v vrsti različnih panog in poklicnih področij v EU;

49.

poziva Evropsko komisijo, naj s prihodnjo direktivo o varčevanju z energijo predlaga konkretne ukrepe na področju obnove stavb in v večletnem proračunu predvidi zadostne zneske za energetsko učinkovito sanacijo in obnovo evropskih stavb po letu 2013. Te ukrepe bi morala spremljati strategija financiranja za stavbe z zelo nizko porabo energije;

50.

poziva Evropsko komisijo, naj predlaga enoten sistem merjenja energetske učinkovitosti v Evropski uniji z metodologijo, ki bi jo lahko uporabljale lokalne in regionalne oblasti;

51.

pozdravlja cilj Evropske komisije za zagotovitev uspešnega prehoda na gospodarstvo z nizkimi emisijami toplogrednih plinov, ki bo učinkovito pri uporabi virov (7);

52.

poziva, da se ti cilji ustrezno odrazijo v večletnem finančnem okviru, pri čemer je treba lokalni in regionalni ravni zagotoviti dodatno financiranje;

53.

priznava pomen evropskega sistema trgovanja z emisijami kot instrumenta, ki je namenjen usmerjanju naložb v vključene sektorje – tj. v sektor proizvodnje električne energije, sektor industrij z visoko porabo energije in s prihodnjim letom tudi letalski sektor – tako da se finančno nagradijo naložbe v projekte z nizkimi emisijami CO2, ter izraža upanje, da se bo njegova učinkovitost po letu 2012 izboljšala;

54.

vseeno poziva k večji vlogi evropskega sistema trgovanja z emisijami pri spodbujanju nizkoogljičnih tehnologij, saj te tehnologije prispevajo tudi k izboljšanju kazalnikov za uporabo virov in ne povečujejo okoljskih tveganj;

55.

zato odobrava projekte Evropske komisije, katerih namen je s trga umakniti del zdajšnjih pravic, da se spodbudi prehod Evropske unije na nizkoogljično gospodarstvo;

56.

odobrava, da se v načrt vključijo prakse upravljanja tal, ki so bolj naklonjene ohranjanju ogljika v zemlji, in opozarja, da ima izboljšanje vsebnosti organskih snovi v tleh še druge koristi za okolje in kmetijstvo ter ohranjanje tal in njihove rodovitnosti;

57.

obžaluje pa, da je potencial kmetijskega sektorja na področju blažitve podnebnih sprememb v protokolih Združenih narodov in Kjotskem protokolu, povezanih z obveznostjo poročanja in obračunavanjem emisij, razdrobljen med več različnih kategorij, čeprav naj bi ta sektor imel temeljno vlogo pri učinkoviti in trajni uporabi virov;

58.

poudarja pomen iskanja ravnotežja med uporabo biogoriv v nizkoogljičnem gospodarstvu in zaščito biotske raznovrstnosti, upravljanjem z vodo in ohranjanjem okolja na splošno ter svetovno preskrbo s hrano;

59.

poudarja, kako pomembno je, da politike energetske učinkovitosti spremljajo socialni ukrepi, ki najbolj ranljivim osebam in regijam omogočajo dostop do energetsko učinkovitih storitev.

60.

poziva Evropsko komisijo, naj zagotovi učinkovito izvajanje akcijskega načrta Evropske unije za trajnostno proizvodnjo, potrošnjo in industrijsko politiko ter sprejme širši pristop;

61.

se zavzema za to, da Komisija podpre pristop energetsko najučinkovitejših izdelkov (t. i. pristop top runner), tako da uvede še več odvračalnih instrumentov, zaradi katerih se s trga umaknejo najmanj učinkoviti proizvodi, in spodbujevalnih instrumentov, ki nagrajujejo najboljše izdelke in pospešujejo njihov prodor na trg;

62.

spodbuja ekološke inovacije za ustvarjanje novih izdelkov ali storitev, gospodarnih z viri, saj so ključna orodja za dosego tega cilja ter tudi za konkurenčnost in ustvarjanje novih delovnih mest. Prihodnji akcijski načrt za ekološke inovacije bi moral uvesti nova partnerstva na področju inovacij v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

63.

ponavlja, da je zavezan spodbujanju zelenih javnih naročil med lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

64.

poziva, da se na področju zelenih javnih naročil določijo obvezni cilji za nacionalne vlade in evropske institucije ter se zelena javna naročila kot sestavni del vključijo v prihodnjo direktivo o javnih naročilih, da se poveča njihova pravna jasnost in posploši njihova uporaba;

65.

poziva k poglobljeni reviziji direktive o okoljsko primerni zasnovi izdelkov in njenih ukrepov izvajanja, da se spodbudi učinkovita uporaba virov in sicer z razširitvijo njenega področja uporabe na izdelke, ki niso energetski in imajo pomemben vpliv na okolje (8), ter spodbuja k razvoju metod analize življenjskega cikla blaga in storitev, katere izsledki bi bili zlahka dostopni regijam in lokalnim oblastem, tako da bi laže sprejemali odločitve;

66.

poziva k sprejetju ukrepov za boj proti organiziranemu ali čezmernemu zastaranju blaga in storitev, da se podaljša življenjska doba blaga, poveča njegova popravljivost in tudi zmožnost recikliranja ob koncu življenjske dobe ter se podprejo gospodarske in industrijske pobude, ki k temu prispevajo;

67.

spodbuja večjo uporabo sistema za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS), zlasti med lokalnimi in regionalnimi oblastmi, kot instrumenta, ki je usmerjen na trg in katerega namen je preučitev upravljanja virov posameznih organizacij. Odbor regij ocenjuje, da bi bilo mogoče povečati sodelovanje v tem sistemu, če bi bilo mogoče ukiniti ali zmanjšati z njim povezane stroške in če bi od držav članic zahtevali, da določijo lastne cilje glede števila organov, ki bi bili uradno vključeni v EMAS;

68.

odločno poziva Evropsko komisijo, države članice ter lokalne in regionalne oblasti, naj okrepijo ukrepe za ozaveščanje potrošnikov in podjetij glede okoljskih in družbenih posledic njihove potrošnje, kot so sistemi označevanja, vključevanje trajnostne potrošnje v sisteme izobraževanja in usposabljanja ter okrepitev nadzora tržnih navedb ekološke narave.

69.

poziva, da se sprejme cilj družbe brez odpadkov, ki bi temeljila na optimizaciji preprečevanja odpadkov in njihove obdelave kot vira v okviru „krožnega gospodarstva“ materiala;

70.

obžaluje, da odlaganje odpadkov na odlagališča še vedno ostaja najbolj splošna oblika odstranjevanja komunalnih odpadkov. Odbor regij zato Komisijo poziva, naj posebno pozornost nameni izvajanju in uporabi obstoječe zakonodaje Evropske unije na področju odpadkov, kar je temeljni element za spodbujanje učinkovitosti uporabe virov;

71.

odločno poziva evropske institucije, države članice ter lokalne in regionalne oblasti, naj sprejmejo učinkovite ukrepe proti uhajanju odpadkov v obrate za obdelavo odpadkov, ki ne ustrezajo standardom, tako v Uniji kot izven nje, izboljšajo konkurenčnost evropske reciklažne industrije v celotni vrednostni verigi, spodbujajo inovacije na področju učinkovite uporabe virov in zasnove izdelkov, ki jih je mogoče reciklirati, uvedejo gospodarske spodbude ali nove tržno usmerjene instrumente za recikliranje ali spodbujanje sekundarnih surovin in optimizirajo oblikovanje in uporabo meril za prenehanje statusa odpadka ter meril kakovosti za reciklirani material, ob upoštevanju s tem povezanega dela Evropske komisije, ki trenutno poteka o merilih za prenehanje statusa odpadka. OR poziva tudi, da se posebna pozornost nameni blagu, ki vsebuje surovine, ki jim grozi pomanjkanje, zlasti zelo redkim surovinam;

72.

spodbuja države članice ter lokalne in regionalne oblasti k sprejetju ambicioznih programov preprečevanja odpadkov, kakor zahteva člen 29 okvirne direktive o odpadkih, vključno z jasnimi količinskimi referencami za ukrepe preprečevanja odpadkov (9);

73.

poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja zlasti preprečevanje bioloških odpadkov in zmanjšanje živilskih odpadkov ter še naprej podpira evropski teden preprečevanja odpadkov, ki se je izkazal za uspešnega v več regijah in mestih;

74.

poudarja ključno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri razvoju trgov recikliranja in ponovne uporabe odpadkov. V tem smislu Odbor regij ponovno poziva, naj se v direktivo o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO) vključijo dejanski in natančni cilji na področju ponovne uporabe elektronskih odpadkov, pri tem pa naj se zagotovi, da bo načelo odgovornosti proizvajalca v zakonodaji v celoti upoštevano;

75.

opozarja na dejstvo, da imajo lokalne in regionalne oblasti pomemben manevrski prostor za spodbujanje recikliranja odpadkov, ki presega sedanje cilje Evropske unije. Mnoga napredna mesta in regije že sedaj daleč presegajo evropske minimalne cilje na področju recikliranja in alternativnih rešitev za odlaganje odpadkov na odlagališča ter so si za cilj zastavila popolno odpravo odpadkov za odlagališča ali sežiganje ter visoke stopnje recikliranja gospodinjskih odpadkov. V tem okviru lahko Odbor regij samo poziva Evropsko unijo in države članice, naj še naprej spodbujajo uvedbo instrumentov, ki so namenjeni pospeševanju recikliranja in jih uporabljajo uspešna mesta in regije, zlasti med manj naprednimi regijami na tem področju;

76.

poziva Evropsko komisijo, naj pospeši oceno koristi uvajanja zavezujočih evropskih ciljev na področju preprečevanja odpadkov, ki jo je dolžna opraviti na podlagi okvirne direktive o odpadkih, ter strožjega zavezujočega cilja na področju recikliranja trdnih komunalnih odpadkov, kot velja sedaj. Ta zadnji ukrep bi lahko omogočil 500 000 novih delovnih mest v Evropi (10).

77.

pozdravlja vključitev učinkovite uporabe virov v sporočilo Evropske komisije, objavljeno v okviru vodilne pobude Evropa, gospodarna z viri, z naslovom Reševanje izzivov na blagovnih borzah in na področju surovin  (11);

78.

poziva Evropsko komisijo in države članice, naj še bolj spodbujajo povečanje alternativne in učinkovitejše uporabe virov v vrednostni verigi surovin, kar zajema iskanje, črpanje, predelavo, recikliranje, okoljsko primerno zasnovo izdelkov, industrijsko ekologijo in proizvodnjo, gospodarno z viri;

79.

spodbuja države članice in regije, naj z nadaljnjo podporo Evropske komisije opredelijo svoje trajnostne in z viri gospodarne politike na področju rudnin, oblikujejo politiko načrtovanja rabe tal v zvezi z rudninami in vzpostavijo jasen postopek za odobritev izkopavanja rudnin;

80.

pozdravlja smernice Komisije o izkopavanju neenergetskih mineralnih surovin v skladu z zahtevami Natura 2000 (12) in poziva k sprejetju celostnega pristopa teh vprašanj v prihodnosti;

81.

se seznanja s pozivom Sveta Evropski komisiji, naj predlaga ukrepe za reševanje težav preskrbe s surovinami, ki so namenjene industrijam in izvirajo iz gozdarskega sektorja ter sektorja obnovljivih virov energije;

82.

poziva k sprejetju sistema obveznega certificiranja v celotni Uniji ter spodbud za uporabo biomase za energijo in lesa iz trajnostno upravljanih gozdov. Odbor regij opozarja, da imajo lahko lokalne in regionalne oblasti pri tem vlogo upravljanja;

83.

ponovno poziva, naj Komisija predloži predloge za minimalna zavezujoča trajnostna merila za uporabo virov trdne in plinaste biomase na področju električne energije, ogrevanja in hlajenja (13).

84.

meni, da so učinkovita uporaba, zaščita in obnova ekosistemskih storitev, kakor so jih države članice opredelile v okviru novega cilja biotske raznovrstnosti za leto 2020 in kakor so predstavljene v dokumentu z naslovom Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020  (14), ključne za učinkovito uporabo virov;

85.

pozdravlja podporo, ki jo strategija Evropske unije namenja biotski raznovrstnosti do leta 2020, da se napreduje pri prizadevanjih za vrednotenje biotske raznovrstnosti, v tem okviru gospodarsko vrednotenje biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev, ter spodbudi organe, ki upravljajo s strukturnimi skladi, k naložbam v naravni kapital kot dediščino za prihodnje generacije in s tem tudi kot viru gospodarskega razvoja, spodbudi podporo SKP biotski raznovrstnosti, določi podcilj za zagotovitev obnove ekosistemov in spodbudi oblikovanje „zelene infrastrukture“;

86.

obžaluje, da – navkljub prejšnjim priporočilom Odbora– ključna vloga, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti pri uspešnosti te strategije, ni zadostno priznana;

87.

poziva Evropsko unijo in države članice, naj uvedejo lokalne in regionalne pilotne projekte za ohranjanje biotske raznovrstnosti, zlasti pilotne projekte na področju ekonomije ekosistemov in biotske raznovrstnosti (TEEB), ki lokalnim in regionalnim oblastem pomagajo pri sprejemanju in izvajanju instrumentov, opredeljenih v mednarodnem poročilu z naslovom TEEB for Local and Regional Policy Makers Report (poročilo o ekonomijah ekosistemov in biotske raznovrstnosti za lokalne in regionalne oblikovalce politik) (15);

88.

ugotavlja, da je izginjanje naravnih ali polnaravnih habitatov, na primer travišč, barij, goličav in močvirij, ki so bistvenega pomena za boj proti podnebnim spremembam, velik razlog za zaskrbljenost. Odbor regij zato spodbuja Evropsko unijo, države članice ter lokalne in regionalne oblasti, naj se vključijo v pripravo ustreznih programov zaščite in obnove teh ekosistemov;

89.

izraža zaskrbljenost, da se tla vse bolj rabijo za urbanizacijo in prometna omrežja, s čimer se povečuje neprepustnost tal, to pa povzroča zmanjšano pronicanje vode, povečanje pogostnosti poplav in tveganj erozije, drobitev habitatov in živalskih populacij, povečanje učinkov toplotnih otokov v mestih, zaradi česar postanejo bolj občutljiva za vročinske valove in podnebne spremembe;

90.

spodbuja države članice, naj si skupaj z lokalnimi in regionalnimi oblastmi prizadevajo za vzpostavitev celostnih sistemov načrtovanja rabe tal ter prostorskega načrtovanja, ki bodo lahko prispevali k uresničevanju trajnostnih shem naseljevanja v mestih, pripravi vrste spodbud za pospeševanje ponovne rabe opuščenih industrijskih zemljišč namesto uporabe zelenih površin in podeželskih območij, vzpostavitvi baze podatkov o opuščenih industrijskih zemljiščih in zmanjšanju sedanje površine pozidanih zemljišč, kjer je to potrebno;

91.

ponavlja, da bi morala skupna tematska strategija o varstvu tal z vključitvijo cilja, da se sprejme okvirna direktiva o tleh, še naprej ostati del prihodnje okoljske politike Evropske unije.

92.

je zaskrbljen, ker načrtovani gospodarski ribji staleži presegajo varne biološke meje. Odbor regij zato ponovno poziva, naj se do leta 2015 sprejme cilj največjega trajnostnega donosa kot osnovno vodilno načelo prihodnje skupne ribiške politike (SRP) (16);

93.

podpira pristop, ki ga Evropska komisija priporoča v sporočilu Prispevek regionalne politike k trajnostni rasti v okviru strategije Evropa 2020 (17);

94.

zlasti poziva k povečanju prispevka strukturnih skladov za izvajanje vodilne pobude in organe, ki upravljajo s strukturnimi skladi, poziva k večjim naložbam v nizkoogljično gospodarstvo, ekosistemske storitve in biotsko raznovrstnost ter v ekološke inovacije;

95.

podpira tudi optimiziranje naložb v učinkovito uporabo virov;

96.

je trdno prepričan, da je pameten, trajnosten in vključujoč razvoj v EU in drugod po svetu možen, če bodo lokalni in regionalni organi gonilna sila sprememb in družbeno-gospodarskega razvoja.

11.1.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 9/45

—

izraža zadovoljstvo, da je predlog Evropske komisije v skladu s predlogom Odbora regij, pri čemer je treba razločevati med 1) nadomestili za javne storitve de minimis, ki ne vplivajo na trgovino med državami članicami, 2) nadomestili, dodeljenimi za javne storitve lokalnega in socialnega značaja, ki presegajo pragove de minimis, vendar pa zaradi značilnosti svoje organizacije in sedanje faze razvoja notranjega trga ne vplivajo na trgovino med državami članicami, in 3) nadomestili, dodeljenimi za druge javne storitve vseevropske ali čezmejne razsežnosti, za katere veljajo sektorske direktive ali uredbe;

—

znova poziva, naj se prag de minimis zviša na 800 000 EUR na leto;

—

poziva Komisijo, naj v pogoje uporabe tega novega pravila de minimis ne vključi merila prebivalstva posamezne lokalne skupnosti;

—

nasprotuje zahtevi po ocenjevanju gospodarske učinkovitosti nadomestil za storitve splošnega gospodarskega pomena s strani Komisije; Odbor meni, da niti člen 106 niti sklep ali enostranska direktiva Komisije na podlagi določb člena 106(3) ne zadostujejo kot pravna podlaga za takšno zakonodajno pobudo. Mandat Komisije kot evropskega organa, pristojnega za konkurenco, se nikakor ne nanaša na pogoje učinkovitega dodeljevanja javnih virov s strani javnih oblasti držav članic.

Glavni poročevalec

Karl-Heinz LAMBERTZ (BE/PES), ministrski predsednik nemško govoreče skupnosti v Belgiji

Referenčni dokumenti

Revidirano mnenje Odbora regij v zvezi z dokumentom CdR 150/2011 fin, pripravljeno v skladu s členom 52 poslovnika – ECOS-V-016.

1.

pozdravlja predlog paketa pravil Komisije o državni pomoči v obliki nadomestila za javne storitve;

2.

meni, da je ta predlog revizije pomembna politična pobuda za lokalne in regionalne oblasti, saj mora njegov cilj biti opredelitev novih, jasnih in sorazmernih pravil o skladnosti načinov financiranja javnih storitev z notranjim trgom, s tem pa zagotovitev pravne varnosti in predvidljivosti, ki sta potrebni za razvoj javnih storitev v Evropski uniji; vendar obžaluje, ker Komisija ne dosega cilja, ki si ga je sama zastavila, tj. zagotoviti več jasnosti pri vprašanjih uporabe in izvajanja ter čim bolj zmanjšati upravno breme zlasti za vpletene strani;

3.

meni, da bi morala splošna struktura ureditve nadzora državnih pomoči, ki jo je predlagala Evropska komisija, v večji meri upoštevati lokalno, čezmejno ali evropsko razsežnost javnih storitev, različne oblike organiziranja teh storitev ter dejansko nevarnost, da vplivajo na trgovino med državami članicami Unije, toda ti elementi se v predlogu le delno odražajo;

4.

izraža zadovoljstvo, da je predlog Evropske komisije v skladu s predlogom Odbora regij, (1) pri čemer je treba razločevati med 1) razmerami, v katerih nekatera nadomestila za javne storitve de minimis ne vplivajo na trgovino med državami članicami in se zato v tem primeru ne sme izvajati nadzor državnih pomoči, 2) nadomestili, dodeljenimi za javne storitve lokalnega in socialnega značaja, ki presegajo pragove de minimis, vendar pa zaradi značilnosti svoje organizacije in sedanje faze razvoja notranjega trga ne vplivajo na trgovino med državami članicami v obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi Unije, in 3) nadomestili, dodeljenimi za druge javne storitve vseevropske ali čezmejne razsežnosti, za katere veljajo sektorske direktive ali uredbe oziroma pri katerih gre za podjetja s čezmejno ali mednarodno strukturo.

5.

pozdravlja predlog sporočila, ki pojasnjuje in posodablja različne pojme in koncepte zakonodaje Unije, ki se uporablja za storitve splošnega gospodarskega pomena, zlasti v zvezi z razvojem sodne prakse Sodišča Evropske unije; obžaluje pa, da Komisija ni izkoristila priložnosti in oblikovala smiselnih meril za določitev gospodarske dejavnosti, lokalne razsežnosti in pomena za skupni trg, ki bi presegala cilje Sodišča, s čimer ohranja veliko prostora za razlaganje pri preverjanju in pravno negotovost;

6.

v zvezi s tem poudarja, da člen 14 PDEU, ki zadeva splošne določbe Pogodbe, Parlamentu in Svetu daje novo pravno podlago, da z uredbami določita načela in pogoje, ki bi storitvam splošnega gospodarskega pomena omogočili izpolnjevanje njihovih nalog. Zato poziva Komisijo, naj formalizira pojasnitev ključnih pojmov, ki niso opredeljeni s Pogodbo, s predlogom uredbe Sveta in Evropskega parlamenta na podlagi člena 14 PDEU;

7.

meni, da ta predlog sporočila ne odvezuje Komisije obveznosti predložitve kakovostnega okvira za storitve splošnega pomena.

8.

pozdravlja namero Evropske komisije, da zviša prag de minimis  (2), pod katerim se za javno pomoč ne izvaja nadzor državne pomoči, s čimer bi iz sistema nadzora državnih pomoči izvzeli vse lokalne javne storitve, zlasti na področju lokalnega socialnega razvoja, npr. socialna vključenost, boj proti izključenosti, pomoč starejšim, organizacija lokalnih dogodkov, razvoj kulturnih, športnih ali socialno-izobraževalnih prireditev, ki se opirajo zlasti na lokalna združenja in lokalna socialna mikropodjetja. Ta predlog temelji na predpostavki, da ni nevarnosti, da bi tovrstne javne storitve vplivale na trgovino med državami članicami;

9.

izraža obžalovanje, da Komisija predlaga zgolj povišanje praga z 200 000 EUR za tri leta na 150 000 EUR na leto, kar bo krilo samo lokalne strukture z manj kot 4 zaposlenimi; zato znova poziva, naj se prag zviša na 800 000 EUR na leto, s čimer bo mogoče kriti vse lokalne strukture z manj kot 20 zaposlenimi, ki se financirajo samo z nadomestili, ki jih dodelijo javne oblasti, pod pogojem, da se lokalne storitve na določenem območju zagotavljajo brezplačno;

10.

poziva Komisijo, naj v pogoje uporabe tega novega pravila de minimis ne vključi merila prebivalstva posamezne lokalne skupnosti. Število prebivalcev vsekakor ni odločilen dejavnik za merjenje vpliva ekonomske dejavnosti posamezne skupnosti na trgovino med državami članicami. Poleg tega se ne bi smeli opirati na utemeljitve, ki bi lahko povzročile diskriminacijo med subjekti (občine, regije, država itd.). Če bi bilo merilo prebivalstva edino merilo, se ne bi upoštevalo, da lokalne storitve lahko sofinancira več javnih oblasti različnih velikosti in z različnih ravni v skladu z načelom svobode pri organizaciji in izvajanju javnih storitev, kot ga določa Pogodba. Poleg tega ne bi smeli kaznovati združevanja storitev, zlasti v medobčinskem okviru. Zato se mora lokalni in omejen značaj storitev določati na podlagi več kazalnikov, ki upoštevajo zlasti geografski položaj skupnosti in krog potencialnih uporabnikov zadevnih javnih storitev. Pri takšnem opredeljevanju je treba – v smislu člena 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije – upoštevati položaj regij, ki so hudo in stalno prizadete zaradi neugodnih naravnih ali demografskih razmer, in predvideti temu ustrezno razlikovanje pri ukrepih podpore. Omejitev prometa na 5 milijonov EUR bi bilo treba odpraviti;

11.

z zadovoljstvom ugotavlja, da Komisija jemlje preglednost zelo resno in iz področja uporabe svoje uredbe izloča vso nepregledno pomoč, ki je ni mogoče natančno izračunati.

12.

v skladu z načelom sorazmernosti po Pogodbi podpira metodo Komisije, ki upošteva izključno lokalni značaj nekaterih javnih storitev, pa tudi predlog, da se v področje uporabe sklepa o vnaprejšnji skladnosti poleg bolnišnic in organizacij za socialna stanovanja vključijo tudi druge socialne storitve;

13.

meni, da uvedba novega koncepta „osnovnih socialnih potreb“ povzroča veliko zmedo med lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter njihovimi partnerji, saj se prekriva z že obstoječima konceptoma socialnih storitev splošnega pomena in socialnih storitev, izvzetih po členu 2(2)(j) direktive o storitvah; zato poziva Komisijo, da se osredotoči na koncept socialnih storitev v smislu člena 2(2)(j) direktive o storitvah, ki v skladu z načelom subsidiarnosti prepušča državam članicam ter lokalnim in regionalnim oblastem nalogo opredelitve področja uporabe, in da jasno določi, da seznam primerov storitev, ki jih navaja v predlogu sklepa o uporabi člena 106(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, ni niti izčrpen niti dokončen;

14.

poziva Komisijo, da praga za letno nadomestilo za izvajanje tega sklepa ne zmanjša za polovico, ampak ohrani prag v višini 30 milijonov EUR na leto;

15.

poziva Komisijo, da ob upoštevanju načel svobode javnih oblasti držav članic pri izboru in organizaciji javnih storitev izvzetja iz obveznosti priglasitve ne pogojuje z določitvijo najdaljšega možnega trajanja akta o pooblastitvi;

16.

poziva Komisijo, da izvzetje iz obveznosti priglasitve za socialne storitve ne pogojuje zgolj s tem, da te storitve izvajajo izključno podjetja, ki so za to posebej pooblaščena, če se uporabljajo določbe direktive o preglednosti odnosov med podjetji in javnimi oblastmi (glej reference) in če zadevna podjetja izvajajo analitično knjigovodstvo;

17.

meni, da morajo lokalne in regionalne oblasti, ki začnejo postopek javnega naročila ob upoštevanju četrtega merila iz sodbe v zadevi Altmark za opredelitev nadomestila za javne storitve, imeti možnost določiti merila kakovosti za izbor ekonomsko najugodnejše ponudbe, namesto da uporabijo merilo najnižje cene;

18.

meni, da je predlagana nova opredelitev „zmernega dobička“ na podlagi stopnje donosa kapitala in kazalnikov dobičkonosnosti tako zapletena, da bo za veliko podnacionalnih organov neizvedljiva;

19.

od Komisije pričakuje, da bo v svoje končne predloge za revizijo vključila vse možne oblike nadomestil za javne storitve in upoštevala veliko diskrecijsko pravico, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti pri financiranju javnih storitev, vključno z nadomestili v obliki pomoči za dolgoročne naložbe, potrebne za financiranje lokalne javne infrastrukture, da se pri ugotavljanju skladnosti ne bo omejila le na letne subvencije za poslovanje in da bo opredelila posebne pogoje za oceno odsotnosti prekomernega nadomestila za dolgoročne naložbe, zlasti za nepremičnine in zemljiške infrastrukture;

20.

Komisijo opozarja, da je treba upoštevati tudi druga objektivna merila, ki vnaprej izničijo nevarnost vplivanja na trgovino med državami članicami, izkrivljanja konkurence ali navzkrižnega subvencioniranja, kot so omejena teritorialna pristojnost nekaterih izvajalcev, za katere veljajo teritorialni sistemi odobritev, omejen namen storitev, ki velja za nekatere – javne ali zasebne – izvajalce (ti nastanejo samo za opravljanje konkretne javne storitve na določenem območju in ne opravljajo nobene komercialne dejavnosti na trgu), ter neprofitni značaj nekaterih socialnih podjetij, ki svoj morebitni dobiček vložijo nazaj v financiranje javne storitve, za katero so pooblaščena, pri čemer odštejejo prihodnja nadomestila;

21.

predlaga, da končni sklep Komisije v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti iz Pogodbe javnim oblastem, ki dodeljujejo nadomestila, prepusti skrb, da sprejmejo vse primerne ukrepe, s katerimi bi preprečili, nadzirali in onemogočili primere morebitne prekomernosti nadomestil, saj je njeno preprečevanje v neposrednem interesu lokalnih in regionalnih skupnosti. V zameno je treba poenostaviti možnosti za pritožbe v primeru dokazane prekomernosti nadomestil za podjetja, ki so dejansko neposredno oškodovana;

22.

Komisiji predlaga, da uporabo teh določb pogojuje z:

23.

znova poudarja, da nasprotuje zahtevi po ocenjevanju gospodarske učinkovitosti nadomestil za storitve splošnega gospodarskega pomena s strani Komisije; Odbor meni, da niti člen 106 niti sklep ali enostranska direktiva Komisije na podlagi določb člena 106(3) ne zadostujejo kot pravna podlaga za takšno zakonodajno pobudo. Mandat Komisije kot evropskega organa, pristojnega za konkurenco, se nikakor ne nanaša na pogoje učinkovitega dodeljevanja javnih virov s strani javnih oblasti držav članic. Ta izključni mandat, ki ga Komisija izvaja pod nadzorom Sodišča Evropske unije, je omejen na nadzor skladnosti nadomestil za javne storitve, ki ne ustrezajo pogojem, ki jih je Sodišče opredelilo v sodbi Altmark, in torej sodijo v režim prepovedi in nadzora državne pomoči;

24.

zavrača dokazovanje potrebe po posameznih javnih storitvah, ki bi ga države članice opravile z raziskavo trga, saj je to poseg v izključno pravico držav članic do organiziranja in oblikovanja storitev splošnega pomena.

11.1.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 9/53

—

opozarja na svojo trdno zavezanost k predlogu o vzpostavitvi teritorialnega pakta regionalnih in lokalnih oblasti za strategijo Evropa 2020, ki naj bi zagotovil zavezanost strategiji na več ravneh na podlagi učinkovitega partnerstva med oblastmi na ravni Evropske unije kot tudi nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi javnimi oblastmi. Ta predlog podpirajo Evropski parlament, Evropska komisija in Evropski svet. Teritorialni pakti bi se morali osredotočiti na nekaj prilagojenih prednostnih nalog, ki so posebej pomembne za zadevno regijo;

—

priznava, da obstaja velika vrzel med najnovejšimi ugotovitvami raziskav in resničnim življenjem. Potrebni so učinkoviti regionalni ukrepi, da bi se rezultati raziskav pretvorili v inovacije, ki so prilagojene lokalni ravni in jih je mogoče uporabljati po vsej Evropi;

—

poudarja pomen izgradnje regionalnih zmogljivosti za inovacije na podlagi pametne specializacije in komplementarnih ukrepov v sosednjih regijah;

—

poziva pionirske regije, naj oblikujejo evropske konzorcije, ki bodo združevali različne zmogljivosti za ustvarjanje revolucionarnih družbenih inovacij za uporabo po vsej Evropi. Vsaka regija lahko prek svojih različnih akterjev z osredotočanjem na lastne potrebe in prednosti prevzame pionirsko vlogo;

—

spodbuja regije, naj se usmerijo v odprte inovacije v okviru vizije partnerstev med akterji iz javnega in zasebnega sektorja ter univerzami in drugimi ključnimi znanstvenimi ustanovami, tj. naj posodobijo model trojne spirale (Triple Helix).

Poročevalec

Markku MARKKULA (FI/EPP), član mestnega sveta Espooja, član regionalnega sveta Uusimaa

Referenčni dokument

/

1.

priznava, da je strategija Evropa 2020 splošen načrt strukturne reforme in strategija za izhod iz krize. Poleg tega zajema tudi širši nabor ciljev in bolj celovito gospodarsko upravljanje (1). S tega vidika imajo lokalne in regionalne oblasti potencial za obravnavo gospodarskih, socialnih in okoljskih vprašanj s teritorialnega vidika in so k temu politično zavezane;

2.

poudarja, da, kot kaže neuspeh lizbonske strategije, dobri načrti in celo pravilne analize niso dovolj za doseganje učinkovitih rezultatov. Potreben je pomemben napredek na praktični ravni, ki bo povečal odgovornost vseh ravni upravljanja v državah članicah – lokalnih, regionalnih in nacionalnih – ter omogočil udeležbo vseh drugih zainteresiranih strani. Regije je treba spodbujati, naj vzpostavljajo regionalne platforme za inovacije, ki bodo delovale kot storitvena središča, temelječa na povpraševanju, in podpirale uporabo mednarodnega znanja pri izvajanju strategije Evropa 2020, pametno specializacijo in evropsko sodelovanje glede na interese regij. Za to moramo uporabiti novo dinamično razumevanje regionalnih inovacijskih ekosistemov, v katerih se podjetja, mesta in univerze, pa tudi drugi javni in zasebni akterji v sektorjih (t. i. „trojna spirala“ – Triple Helix) učijo sodelovanja na nove in ustvarjalne načine, da bi v celoti izkoristili svoj inovacijski potencial;

3.

poudarja, da so regije zdaj postale pomembni akterji na številnih političnih področjih, tudi pri socialni, gospodarski, industrijski, inovacijski, izobraževalni in okoljski politiki, zato imajo ključno vlogo pri izvajanju strategije Evropa 2020 na podlagi partnerstva. To bo zahtevalo obsežen, zapleten, odprt in večdisciplinaren pristop, ki bo združeval številne dopolnjujoče prednosti iz regij in mest;

4.

močno podpira potrebo, kakor je navedla Komisija, da se nacionalni programi reform ter programi za stabilnost in konvergenco v celoti vključijo v proračunske postopke ter da lokalne in regionalne oblasti in pomembne zainteresirane strani sodelujejo pri opredeljevanju in izvajanju nacionalnih programov reform; (2)

5.

poziva, naj se korenita preobrazba, ki jo lahko izvedejo pionirske regije in mesta, osredotoči na naslednje:

6.

poudarja, da je treba lokalnemu prebivalstvu in njihovim skupnostim omogočiti, da bodo v celoti izkoristili svoj potencial. Za to je treba okrepiti vlogo lokalnih in regionalnih oblasti ne samo kot tradicionalnih ponudnikov storitev, temveč tudi kot dejavnikov, ki omogočajo vzpostavitev novih dejavnosti poslovanja prek proaktivnega sodelovanja. Vsi različni akterji bi morali sodelovati pri oblikovanju regionalne kulture sodelovanja, za katero bo značilna zmogljivost upoštevanja interesov, ciljev in virov lokalnega prebivalstva in njihovih skupnosti.

7.

pozdravlja širšo strateško vizijo, ki poleg gospodarske rasti vključuje socialno in okoljsko razsežnost kot enakovredna in dopolnjujoča stebra, ter poziva, da je treba priznati ključni pomen družbenih inovacij v vseh vodilnih pobudah za izvajanje treh prednostnih nalog strategije za pametno, trajnostno in vključujočo rast;

8.

poziva javne in zasebne oblikovalce odločitev, naj priznajo potrebo po novih znanjih na področju upravljanja in vodenja, sposobnostih, strukturah in praksah za delovanje v globalnih poslovnih mrežah;

9.

spodbuja regionalne oblikovalce odločitev in politik, naj postanejo dejavniki sprememb ter razvijejo strateški okvir za regionalni razvoj na podlagi inovacij, saj inovacije spodbujajo kakovost ter bolj učinkovito javno in zasebno porabo, imajo pa tudi velik potencial za spodbujanje rasti in ustvarjanje novih delovnih mest. Naloga politike je poiskati edinstvene prednosti regije in na njih graditi, da se dosežejo strateški cilji razvoja. Zato morajo regije razviti temeljito in realistično vizijo svoje gospodarske in socialne prihodnosti ter oblikovati širšo, celovitejšo in učinkovitejšo kombinacijo politik. To bo zahtevalo povezovanje instrumentov z različnih političnih področij in ravni upravljanja, podporo ustvarjanju, razširjanju in izkoriščanju znanja ter oblikovanje skladnih političnih svežnjev, ki temeljijo na boljših instrumentih merjenja, v prihodnost usmerjenem načrtovanju proračuna in z dokazi podprtem preskušanju;

10.

predlaga, da Komisija za uresničevanje zgoraj navedenega cilja – v sodelovanju z nekaterimi regijami in različnimi strokovnjaki – začne potrebne razvojne projekte. Pri tem bo treba razviti postopke, s katerimi bo mogoče na podlagi splošnih statističnih podatkov pridobiti informacije in ocene, ki jih bo mogoče uporabiti v raziskavah v zvezi z določeno regijo ali tematiko;

11.

poziva pionirske regije, naj oblikujejo evropske konzorcije, ki bodo združevali različne zmogljivosti za ustvarjanje revolucionarnih družbenih inovacij za uporabo po vsej Evropi. Vsaka regija lahko prek svojih različnih akterjev z osredotočanjem na lastne potrebe in prednosti prevzame pionirsko vlogo;

12.

poziva k ciljno usmerjenemu procesu učenja, ki bo vključeval različne ravni oblikovanja politik, da se uskladi uporaba virov in okrepi učinek dejavnosti. Za vzpostavitev skupnih zmogljivosti je treba za oblikovalce politik, visoke uradnike, menedžerje podjetij in raziskovalce razviti programe MBA za vodje, ki bodo zajemali strateške procese zasnove na več ravneh. Tovrstni programi usposabljanja so potrebni tako na evropski kot na regionalni ravni. S tem se bo okrepila vloga regionalnih nosilcev odločanja iz različnih držav pri izvajanju strategije Evropa 2020, povečalo se bo sodelovanje med njimi, pa tudi širjenje dobre prakse.

13.

poudarja potrebo po skupnih dejavnostih in obsežnem sodelovanju med različnimi vodilnimi pobudami, da se omogoči in spodbudi učinkovito izvajanje strategije Evropa 2020. Z uporabo tega pristopa bodo lahko lokalne in regionalne oblasti razvile medteritorialno sodelovanje. Zlasti bodo lahko spodbudile odprte pristope v okviru platforme ter povečale ponovno uporabnost in interoperabilnost rešitev in struktur, ki jih razvijajo. Čeprav imajo lahko končni rezultati z vidika struktur in interopreabilnosti močan lokalni značaj, dejavno sodelovanje ustvarja ekonomije obsega in širše trge za lokalne dejavnosti;

14.

priznava, da je ključni izziv, s katerim se soočajo lokalne in regionalne oblasti (z vidika številnih ukrepov, ki izhajajo iz vodilnih pobud in so z njimi povezani), kako pospešiti izvajanje najpomembnejših dejavnosti. Za večji regionalni učinek vodilnih pobud je zato treba obravnavati več vidikov:

a)

meni, da je treba podpreti pobude, kot so Regije znanja, Živi laboratoriji in Pametna mesta;

b)

meni, da je treba razviti partnerstva, ki bodo služila kot platforme za povečanje baze znanja regionalnih oblikovalcev odločitev in za spodbujanje družbenih inovacij;

c)

meni, da je treba vzpostaviti platformo pametne specializacije in spodbujati regije k sprejetju strategij, ki bodo prednostno pozornost namenile konkurenčnim prednostim in potencialnemu sodelovanju z drugimi regijami;

d)

meni, da je treba podpreti sodelovanje med podjetji in akademskim svetom prek oblikovanja „koalicij znanj“, s posebnim poudarkom na zapolnitvi vrzeli v inovativnih znanjih;

e)

meni, da je treba okrepiti znanstveno podlago za oblikovanje politik s pomočjo evropskega foruma o dejavnostih, usmerjenih v prihodnost, in v to vključiti lokalne in regionalne oblasti ter druge javne in zasebne akterje, da se izboljša utemeljenost politik z dejstvi;

f)

meni, da je treba spodbuditi širše zanimanje za uporabo modela „trojne spirale“ pri oblikovanju inovativnih regionalnih (podregionalnih) raziskovalnih grozdov in razvoju platform za inovacije pa tudi krepitvi dejavnosti trikotnika znanja (sinergije med raziskavami, izobraževanjem in inovacijami);

g)

meni, da je treba odpraviti organizacijske razlike med evropskimi lokalnimi in regionalnimi organi prek partnerstev in projektov proaktivnega sodelovanja, usmerjenih v Unijo inovacij, ki bodo trajni ter bodo strukturno in organizacijsko manjše organe spodbujali k skupnemu, stabilnemu in strukturiranemu izvajanju njihovih specializiranih pristojnosti.

a)

meni, da se je treba osredotočiti na ključne kompetence za družbo znanja, kot so učenje učenja, jeziki in kultura, podjetniška in inovacijska znanja, spretnosti v medosebnih odnosih ter sposobnost za polno izkoriščanje potenciala IKT;

b)

meni, da je treba povezati formalno, neformalno in priložnostno izobraževanje in usposabljanje s potrebami trga dela, da se poveča zaposljivost mladih in jim omogoči izkoristiti njihov potencial ter osebni in poklicni razvoj;

c)

meni, da je treba ustvariti priložnosti za mobilnost čim več mladih, ne glede na njihov izvor, ekonomski položaj ali zemljepisno lego njihove regije;

d)

meni, da je treba nadalje razvijati evropske instrumente in pripomočke za olajšanje in spodbuditev učne mobilnosti v celotnem izobraževalnem sistemu;

e)

meni, da je treba podpreti vključitev Europassa (evropskega življenjepisa) v prihodnji „evropski potni list znanj in spretnosti“, da se spodbudi mobilnost;

f)

meni, da je treba sprejeti pobude za sodelovanje med javnimi organi na podlagi sporazumov, katerih cilj so iskanje najboljših rešitev za uspešno pripravo študentov za odgovornost, ki jo prinaša življenje odraslih, razvoj tesnejšega sodelovanja med ustanovami za poklicno izobraževanje, delodajalci in univerzami s ciljem optimalnega napredka izobraževanja, tudi na področju poklicnega izobraževanja, ki izpolnjuje potrebe študentov in delodajalcev, sodelovanje delodajalcev pri opozarjanju na težave v izobraževanju in oblikovanju rešitev zanje, podpora šolam pri izvajanju pripravljalnih izobraževalnih programov, sodelovanje mladih v pripravništvu ter opozarjanje delodajalcev na pomen nadaljnjega izobraževanja;

g)

poudarja, da se temelj zdravja in mobilnosti oblikuje zgodaj v življenju in ustvari pogoje za kakovostno življenje. Dejavnosti neprofitnih organizacij so steber družbe. Zato Odbor regij poziva Komisijo, naj ne uresniči predlogov (zelena knjiga Evropske komisije o prihodnosti DDV (COM(2010) 695 konč.)), ki bi ogrozili obstoj in finančni položaj teh društev.

a)

meni, da je treba oblikovati lokalne digitalne agende za pospešitev optimalne uporabe IKT prek usklajenega sodelovanja na lokalni, regionalni in evropski ravni;

b)

meni, da je treba izboljšati interoperabilnost in e-upravo, tako da se razvijejo nove aplikacije, kot so e-storitve, usmerjene na prebivalce, e-učenje, e-zdravje, e-volitve, e-upravne storitve, inteligentni prometni sistemi in informacijsko modeliranje pri urbanističnem načrtovanju na regionalni ravni;

c)

meni, da je treba spodbuditi enotni digitalni trg kot steber evropske digitalne agende in podpreti obsežne pionirske projekte na podlagi vrhunskega evropskega strokovnega znanja in z udeležbo vseh različnih zainteresiranih strani;

d)

meni, da je treba zagotoviti pravičen in cenovno ugoden dostop do širokopasovnih povezav na vseh področjih in voditi pilotne projekte za odpravljanje širokopasovne vrzeli;

e)

meni, da je treba razviti skupne rešitve za varstvo podatkov in varnostna vprašanja v zvezi z izdelki in storitvami informacijske in komunikacijske tehnologije, kar je pogoj za zaupanje državljanov in odločanje za ponujene možnosti.

a)

meni, da je treba izboljšati upravljanje na področju podnebnih sprememb z vključevanjem lokalnih in regionalnih oblasti kot ključnih akterjev v prizadevanja za boj proti podnebnim spremembam in njihovo blažitev ter za pospeševanje bolj trajnostne rabe virov ter spodbuditi proizvajalce in potrošnike k podnebju prijaznejšemu ravnanju, ki bo gospodarno z viri;

b)

meni, da je treba oblikovati v uporabnika usmerjene instrumente merjenja za ustvarjanje vrednosti in oceno učinka, ki jih bodo uporabljale različne ravni upravljanja v povezavi z oblikovanjem trajnostne družbe znanja, ter v zvezi s tem omejiti število kazalnikov, s čimer naj bi zagotovili, da bodo politike oblikovane na učinkovit način, ki je prepoznaven in razumljiv za javnost;

c)

meni, da je treba sprejeti lokalne ali regionalne strategije na področju podnebnih sprememb in energije, ki predvidevajo okolju prijaznejša javna naročila v okviru javnih proračunov, vključno s projekti, ki se financirajo s sredstvi držav članic in Evropske unije;

d)

meni, da je treba uporabiti načrte in sporazume za mobilizacijo politične podpore in spodbujanje naložb v podnebju prijazno infrastrukturo, obnovo energetskih sistemov in ekološke javne storitve.

a)

meni, da je treba spodbujati posodabljanje industrije prek evropskih strateških projektov, katerih namen je ustvariti učinek globalnega dejavnika v smislu učinkovite izmenjave znanja in tehnologije (na področjih, kot so okolju prijazen promet in energetsko učinkovite zgradbe);

b)

meni, da je treba zagotoviti medsebojno bogatenje zamisli in poslovnih modelov prek pobud, kot je Evropska podjetniška regija, da se lokalne in regionalne oblasti spodbudijo k podpori novega razvoja, kar zadeva MSP in podjetniško kulturo;

c)

meni, da je treba spodbujati koncept regionalnih inovacijskih ekosistemov ter razviti tesnejše sodelovanje med proizvodnim tkivom ter univerzami in tehnološkimi središči, da se zagotovi rast in ustvarijo nova delovna mesta;

d)

meni, da je treba sprejeti ukrepe za lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, tako da se izboljša kakovost javnih storitev, npr. dovolj mest za celodnevno varstvo otrok, in da se spodbuja družini prijazna ureditev na delovnem mestu, med drugim z modeli prilagodljivega delovnega časa in zaposlitev.

a)

meni, da je treba vzpostaviti razmere za ustvarjanje delovnih mest in oblikovati ukrepe na lokalni ravni za obvladovanje industrijskih in gospodarskih sprememb, na primer z opredelitvijo neustreznih e-znanj in s tem povezanih poslovnih možnosti;

b)

meni, da je treba spodbujati strateška partnerstva med lokalnimi in regionalnimi oblastmi, izobraževalnimi institucijami in podjetji, da se izboljšajo regionalni inovacijski ekosistemi in da se slednji uskladijo s politikami prožne varnosti;

c)

meni, da je treba spodbuditi lokalne ukrepe na področju digitalne pismenosti, prezgodnjega opuščanja šolanja, vseživljenjskega učenja in krepitve vloge starejše generacije;

d)

meni, da je treba razviti močnejše povezave med podjetji in univerzami, na primer z vključitvijo delovnih in učnih praks, ki prinašajo kreditne točke, v vse univerzitetne programe, in da je treba pri razvoju programov upoštevati tudi potrebe in izzive delavcev, ki nadaljujejo z usposabljanjem, npr. s krajšimi obdobji bivanja v tujini in „internacionalizacijo doma“.

a)

meni, da je treba razviti načrt socialnega vključevanja na lokalni in regionalni ravni, da se zagotovita večja učinkovitost lokalnih socialnih služb in njihova dostopnost za vse;

b)

meni, da je treba uporabiti pravne pristojnosti in programe, prilagojene lokalnim potrebam na področju izobraževanja, stanovanjske politike, urbanističnega načrtovanja, socialnih storitev, varnosti in kulturnih dejavnosti, s posebnim poudarkom na mladih in otrocih;

c)

meni, da je treba spodbujati e-vključenost, socialno ekonomijo, prostovoljstvo in družbeno odgovornost podjetij;

d)

meni, da je treba oceniti izvedene reforme, zlasti glede obsega, stroškov in učinka družbenih inovacij, in da je treba nove rešitve, ki so se izkazale za uspešne, razširjati po Evropi in jih uporabljati na lokalni ravni.

15.

poudarja, da je cilj zagotavljanja večje regionalne in lokalne razsežnosti strategije krepitev zavezanosti držav članic k strategiji in povečanje njihove politične odgovornosti zanjo, s čimer bo bolj ustrezala potrebam lokalne ravni in se nanje bolje odzivala;

16.

opozarja na svojo trdno zavezanost k predlogu o vzpostavitvi teritorialnega pakta regionalnih in lokalnih oblasti za strategijo Evropa 2020, ki naj bi zagotovil zavezanost strategiji na več ravneh na podlagi učinkovitega partnerstva med oblastmi na ravni Evropske unije kot tudi nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi javnimi oblastmi. Ta predlog podpirajo Evropski parlament, Evropska komisija in Evropski svet; (3)

17.

ugotavlja, da je bila v več nacionalnih programih reform v okviru strategije Evropa 2020, ki so jih nacionalne vlade predložile Komisiji do aprila 2011 v okviru evropskega semestra, omenjena vloga lokalnih in regionalnih oblasti pri oblikovanju teh programov. Vendar je samo v nekaterih nacionalnih programih reform navedeno, da je bil sprejet pristop upravljanja na več ravneh za izvedbo delov nove strategije, samo eden pa izrecno omenja predlog OR o teritorialnih paktih.

18.

odločno spodbuja države članice, da pomagajo svojim regijam in mestom pri sklepanju teritorialnih paktov za strategijo Evropa 2020, (4) da bi skupaj z osrednjo vlado zastavili nacionalne cilje, obveznosti in strukture poročanja v zvezi s cilji strategije Evropa 2020, pri čemer je treba v celoti upoštevati nacionalni zakonodajni okvir; (5)

19.

poudarja dodano vrednost, ki jo ustvarjajo teritorialni pakti. Osredotočiti bi se morali na nekaj prilagojenih prednostnih nalog, ki so posebej pomembne za zadevno regijo, in ne bi smeli postati nov birokratski instrument, temveč naravni sestavni del nacionalnih programov reform, da se zagotovi skladnost z načeli upravljanja in partnerstva na več ravneh. Lahko bi imeli obliko političnih zavez, ki bi se lahko po možnosti dopolnile s prostovoljno sklenjenimi pogodbami med javnimi organi, s poudarkom na upravljanju in izvajanju strategije Evropa 2020. Teritorialne pakte bi bilo mogoče razviti zlasti na političnih področjih, na katerih imajo regionalne in lokalne oblasti ključno vlogo pri zasnovi in izvajanju glavnih ciljev in vodilnih pobud strategije Evropa 2020;

20.

opozarja, da obstaja več primerov sporazumov o upravljanju na več ravneh, katerih namen je doseganje skupnih ciljev teritorialnega razvoja prek celostnega in usklajenega oblikovanja politik. Ti se močno razlikujejo in odražajo ne le različne cilje, temveč tudi dejanske razlike med posameznimi državami in njihovo družbeno-gospodarsko, kulturno, institucionalno in okoljsko raznolikost. Možni primeri med drugim vključujejo sporazume v Avstriji (teritorialni pakti za zaposlovanje), Španiji (teritorialni pakti Katalonije za podeželje), Belgiji (pakt Flamska v akciji 2020 in Marshallov načrt 2. Green za Valonijo), Združenem kraljestvu (The Greater Nottingham Partnership – partnerstvo za Nottingham z okolico), Franciji (teritorialni pakt za vključevanje, pogodbe o načrtovanju med državo in regijo) in Nemčiji (pobuda nemškega ministrstva za izobraževanje in raziskave, namenjena spodbujanju inovacij „Podjetniške regije“). OR poudarja svojo zavezanost k spodbujanju čim obsežnejšega razširjanja izkušenj, da se spodbudijo procesi vzajemnega učenja (6). Opozarja tudi na skupne dejavnosti za krepitev in nadaljnji razvoj sosedskih stikov med skupnostmi ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi dveh ali več sosednjih držav na podlagi dvo- ali večstranskih sporazumov o sodelovanju med zainteresiranimi stranmi;

21.

poudarja sporočilo iz izjave predsedstva OR, namenjeno spomladanskemu zasedanju Evropskega sveta 2011: teritorialni pakti bodo prispevali k vključitvi teritorialne razsežnosti v novo strategijo ter usmerjali politične instrumente in sredstva, ki jih imajo na razpolago različne ravni upravljanja;

22.

opozarja, da morajo lokalne in regionalne oblasti v skladu z nacionalno zakonodajo in zakonodajo Evropske unije izvajati cilje strategije Evropa 2020, in zato poziva predsedstvo Evropske unije, naj v sklepih Evropskega sveta izrecno podprejo načela upravljanja na več ravneh, tudi predlog OR o teritorialnih paktih;

23.

ugotavlja, da analiza nacionalnega programa reform kaže na to, da lokalne in regionalne oblasti v večini držav članic niso bile dovolj vključene v pripravo teh programov v državah članicah. Odbor regij poziva države članice, naj lokalne in regionalne oblasti v največji možni meri vključijo v izvajanje nacionalnih programov reform. Od spodaj navzgor usmerjena strategija izvajanja, v katero so v čim večji meri vključene pristojne upravne ravni v skladu z načelom subsidiarnosti, ne izboljšuje samo možnosti za uspešnost nacionalnih programov reform, temveč ustvarja tudi širšo sprejemljivost za njihovo izvajanje. Odbor regij je v sodelovanju z regijami, ki to želijo, pripravljen razviti koncepte teritorialnih paktov in regionalne operativne programe. S tem bi začeli uresničevati strategijo Evropa 2020 in vodilne pobude na regionalni ravni. Med temi sta zlasti lokalna digitalna agenda in lokalna inovacijska agenda, ki posamezni regiji pomagata k pametni specializaciji ter okrepitvi njenega evropskega sodelovanja in temeljev njene blaginje;

24.

poudarja pomen izgradnje regionalnih zmogljivosti za inovacije na podlagi pametne specializacije in komplementarnih ukrepov v sosednjih regijah. Izkoristiti bi bilo treba celoten potencial evropskih makroregij, da se razširijo trgi, prav tako pa bi moral ta koncept delovati kot inovativni preskus za podporo rasti. V zvezi s tem obstajajo jasni dokazi, da bi lahko regija Baltskega morja imela pionirsko vlogo in postala prototip za celotno Evropo.

25.

priznava, da obstaja velika vrzel med najnovejšimi ugotovitvami raziskav in resničnim življenjem. Potrebni so učinkoviti regionalni ukrepi, da bi se rezultati raziskav pretvorili v inovacije, ki so prilagojene lokalni ravni in jih je mogoče uporabljati po vsej Evropi. Lokalne in regionalne oblasti morajo pritegniti partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem ter spodbujati udeležbo na lokalni ravni (tako imenovane uporabniške odprte inovacije v odprtih družbah za ustvarjanje vrednosti);

26.

poudarja ključno vseobsegajočo vlogo vodilnih pobud „Unija inovacij“ (7) in „Digitalna agenda“ (8) pri ustvarjanju ugodnih razmer za premostitev vrzeli med obstoječimi rezultati raziskav in prakso. Strateške in operativne prakse na lokalni in regionalni ravni je treba v skladu z novimi rezultati raziskav razviti in celo korenito spremeniti;

27.

se aktivno zavzema za spodbujanje storitvenih inovacij, da bi posodobili postopke in jih uporabili za postavitev temeljev sistemskega digitalnega pristopa;

28.

priporoča, da Komisija sprejme hitre odločitve za zagotovitev temeljev za razvoj enotnega trga, zlasti enotnega digitalnega trga, in za financiranje nekaterih obsežnih pobud R&R, ki na večdisciplinaren in ustvarjalen način prenašajo in uveljavljajo globalne ugotovitve raziskav v praktične aplikacije iz resničnega življenja. To morajo biti pionirske pobude, ki vključujejo najboljše strokovnjake in dejavnike sprememb z več področij;

29.

poziva Komisijo, naj skupaj z OR začne širšo komunikacijsko kampanjo za ozaveščanje lokalnih in regionalnih oblikovalcev politik in javnosti o strategiji Evropa 2020. V ta namen OR predlaga, da se skupaj s Komisijo pripravi Priročnik za mesta in regije o strategiji Evropa 2020, v katerem bo jasno obrazloženo, kako lahko prispevajo k izvajanju strategije, hkrati pa bodo prikazani različni viri financiranja (na nacionalni, lokalni in regionalni ravni ter na ravni Evropske unije);

30.

potrjuje, da bo nadaljeval s spremljanjem izvajanja strategije Evropa 2020 na terenu prek svoje platforme za spremljanje strategije Evropa 2020. Kot prispevek k uspehu nove strategije v okviru evropskega semestra bodo rezultati spremljanja, ki ga izvaja OR, objavljeni vsako leto decembra, pred letnim pregledom rasti, ki ga opravi Komisija, in spomladanskim zasedanjem Sveta.

31.

poudarja, da je resničen izziv za Evropsko unijo, države članice in regije ustvariti potrebno sinergijo med različnimi instrumenti financiranja iz javnega in zasebnega sektorja, da se omogoči izvedba strategije Evropa 2020, ter poziva k tesnejšemu usklajevanju med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi javnimi proračuni, da se regijam in mestom omogoči boljše izkoriščanje strukturnih skladov in drugih programov Evropske unije;

32.

zlasti poudarja potrebo po napredku pri osredotočanju virov na cilje strategije Evropa 2020 ter opozarja na povezavo med kohezijsko politiko in strategijo Evropa 2020, ki zagotavlja resnično priložnost za nadaljnjo pomoč revnim regijam Evropske unije, da nadoknadijo zaostanek, za olajšanje usklajevanja med politikami Evropske unije ter za razvoj kohezijske politike, da bi postala vodilni dejavnik rasti v celotni Evropski uniji, hkrati pa se odzivala na družbene izzive, kot sta staranje prebivalstva in podnebne spremembe (9);

33.

v ta namen potrjuje svoje zanimanje za dva predloga Komisije za nov večletni finančni okvir za obdobje po letu 2013 (10), in sicer: pogodbo o razvojnem in naložbenem partnerstvu med Komisijo in posamezno državo članico, ki odraža zavezanost partnerjev na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, ter skupni strateški okvir za večjo usklajenost politik EU pri doseganju ciljev strategije Evropa 2020 in ciljev kohezijske politike, ki nadomešča obstoječe ločene svežnje smernic;

34.

opozarja na ukrepe kohezijske politike za vzpostavitev regionalnih sistemov za inovativnost in instrumentov za teritorialno sodelovanje, na zagotavljanje tveganega kapitala ter na ukrepe za hitrejše uvajanje inovativnih izdelkov na trg in povezovanje akterjev iz gospodarstva, znanosti in uprave v mreže (11);

35.

opozarja na potrebo po oblikovanju boljših instrumentov merjenja, kot je zgolj BDP, za spoprijemanje z izzivi, kot so podnebne spremembe, učinkovitost virov, kakovost življenja ali socialna vključenost, ter poudarja, da morajo biti kazalniki, ki jih lahko uporabljajo lokalni, regionalni in nacionalni organi kot tudi organi Evropske unije, enotni ter da morajo spodbujati ustvarjanje in razširjanje družbenih inovacij in skladnost pri sprejemanju odločitev (12). Te dodatne kazalnike je treba upoštevati pri izvajanju in ocenjevanju kohezijske politike, s čimer bi bila bolje izražena stopnja razvoja vsake regije; (13)

36.

poziva Evropsko komisijo, naj olajša nova teritorialna partnerstva s poenostavitvijo in izboljšanjem načina upravljanja programov medregionalnega sodelovanja; (14)

37.

poziva k večjim zmogljivostim regij in mest pri uporabi 7. okvirnega programa, programa za konkurenčnost in inovacije in drugih podobnih pobud. Poseben poudarek bi bilo treba nameniti polni uporabi digitalizacije in novih ključnih spodbujevalnih tehnologij za posodobitev regionalne inovacijske politike.

38.

priznava, da so inovacije rezultat kombinacije različnih elementov in večdisciplinarnih pristopov, ter poziva k ukrepom za povečanje strukturnega in relacijskega kapitala regij, tako znotraj delovnih skupnosti kot tudi v sodelovanju z drugimi;

39.

meni, da morajo podjetja spremeniti svoje razmišljanje in obsežno črpati iz razpoložljivih kolektivnih virov v svoji regiji ter da je zato njihov uspeh odvisen od socialnega kapitala. Po drugi strani OR spodbuja regije, naj se usmerijo v odprte inovacije v okviru vizije partnerstev med akterji iz javnega in zasebnega sektorja ter univerzami in drugimi ključnimi znanstvenimi ustanovami, tj. naj posodobijo model trojne spirale (Triple Helix);

40.

pozdravlja uporabo predkomercialnih naročil kot mostu med družbenimi inovacijami in rešitvami na podlagi tehnologije ter poudarja, da mora posodobitev pravil o javnem naročanju povečati vlogo javnega sektorja, da se zagotovi najboljše razmerje med kakovostjo in ceno (15). Če bo mogoče specifikacije in procese usklajevati med regijami, lahko predkomercialna javna naročila tudi znatno spodbudijo oblikovanje enotnega trga v Evropi;

41.

poudarja, da bodo predkomercialna naročila še bolj okrepljena, če bodo povezana z odprtimi inovacijami, katerih namen je pospešiti razvoj okolju prijazne družbe znanja, z drugimi besedami, če se bodo uporabila za razvoj splošnih rešitev, ki jih je mogoče ponovno uporabiti, za oblikovanje infrastruktur in storitev, na katerih temeljijo sodobni dejanski inovacijski ekosistemi.

11.1.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 9/61

—

pozdravlja okrepitev temeljnih pravic v Evropski uniji; kljub obsežnemu zakonodajnemu okviru s področja človekovih pravic v Evropi pa je spoštovanje teh pravic v praksi pomanjkljivo;

—

podpira tri glavne elemente strategije Komisije, ugotavlja pa tudi, da je strategija v prvi vrsti naslovljena na institucije in se ukvarja predvsem z vprašanjem, kakšne naj bi bile in morajo biti naloge Komisije. Odbor se zavzema za bolj strateški pristop k izvajanju Listine, ki zahteva sodelovanje vseh institucij, vključno z lokalno in regionalno politično ravnjo;

—

ponuja svojo podporo za ustvarjanje „kulture varstva in spodbujanja temeljnih pravic na različnih političnih ravneh“. Sem sodi tudi prizadevanje za boljše poznavanje temeljnih pravic med državljani kot tudi naloga, da se pri uslužbencih Evropske unije, držav članic ter lokalnih in regionalnih oblasti okrepi zavest o veljavnosti listine o temeljnih pravicah kot pravu, ki se neposredno uporablja;

—

meni, da bi morala predlagana strategija konkretneje določati procese za predhodna posvetovanja o predlagani zakonodaji. Da bi bile ocene učinka natančne in uporabne, morajo biti ti procesi jasno določeni. Za krepitev demokracije v Evropski uniji je pomembno, da lahko različni akterji, vključno z lokalno in regionalno ravnjo, podajo svoja stališča.

Poročevalka

Lotta Håkansson HARJU (PES/SE), članica občinskega sveta Järfälle

Referenčni dokument

Strategija za učinkovito izvajanje Listine o temeljnih pravicah v Evropski uniji

COM(2010) 573 konč.

1.

opozarja, da je z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe Listina Evropske unije o temeljnih pravicah postala pravno zavezujoča. Pravice, ki jih vsebuje Listina, je mogoče uveljavljati pred Sodiščem Evropske unije v Luxembourgu, nacionalna sodišča pa morajo pri sprejemanju odločitev Listino v celoti upoštevati. Poleg tega Lizbonska pogodba predvideva pristop Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

2.

poudarja, da zadeve, ki so povezane s pravicami iz Evropske konvencije o človekovih pravicah, obravnava Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, ki bo potem, ko bo EU konvencijo ratificirala, pristojno tudi za presojo zakonodajnih aktov EU;

3.

poudarja, da državljani držav, ki so članice Sveta Evrope, lahko vlagajo tožbe zaradi kršitev določb Evropske konvencije, države članice Evropske unije, institucije EU in pravne ali fizične osebe pa tožbe zaradi kršitev določb Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Da pa bi ta ureditveni okvir v vsej Evropi dobro deloval, mora Evropska unija čim prej ratificirati Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic;

4.

opozarja, da Listina Evropske unije o temeljnih pravicah v enem samem besedilu združuje in jasno določa vse temeljne pravice, ki jih priznava Evropska unija. Pravna varnost je okrepljena, pravice posameznika pa so bolj jasne. Listina velja za institucije in države članice EU, kadar uporabljajo oziroma izvajajo zakonodajo EU;

5.

ugotavlja, da Listina poleg tega določa, da novi členi ne razširjajo pristojnosti EU. Ohraniti je treba delitev pristojnosti med EU in državami članicami;

6.

poudarja, da Pogodba o Evropski uniji priznava pomen lokalne samouprave; v skladu s členom 4(2) Unija spoštuje nacionalno identiteto, ki se kaže v temeljnih političnih in ustavnih strukturah držav, vključno z regionalno in lokalno samoupravo. Močna samouprava na podnacionalnih ravneh je ključni element demokratičnega sistema v državah članicah EU. Načelo subsidiarnosti je v Lizbonski pogodbi preoblikovano in zdaj prvič zajema nacionalno, regionalno in lokalno raven. Poleg tega so vse države članice EU ratificirale Evropsko listino lokalne samouprave;

7.

navaja, da je Evropska komisija svojo strategijo pojasnila v sporočilu COM(2010) 573 konč. Njen najpomembnejši cilj je spodbujanje „kulture temeljnih pravic“. Strategija vsebuje tri glavne elemente:

8.

ugotavlja, da strategija obravnava predvsem dejavnosti in postopke Komisije in drugih institucij EU. V skladu s strategijo naj bi Komisija skrbela za to, da so vsi zakonodajni akti EU v vsaki fazi zakonodajnega postopka v skladu z Listino, kar velja tudi za izvajanje na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

9.

pozdravlja okrepitev temeljnih pravic v Evropski uniji; kljub obsežnemu zakonodajnemu okviru s področja človekovih pravic v Evropi pa je spoštovanje teh pravic v praksi pomanjkljivo;

10.

zato pozdravlja strategijo za učinkovito izvajanje Listine EU o temeljnih pravicah, ki jo je predložila Komisija. Strinja se s stališčem Komisije, da je treba storiti več za boljše uveljavljanje pravic, ki jih zagotavlja Evropska unija;

11.

podpira tri glavne elemente strategije Komisije. ugotavlja pa tudi, da je strategija v prvi vrsti naslovljena na institucije in se ukvarja predvsem z vprašanjem, kakšne naj bi bile in morajo biti naloge Komisije. Odbor se zavzema za bolj strateški pristop k izvajanju Listine, ki zahteva sodelovanje vseh institucij, vključno z lokalno in regionalno politično ravnjo;

12.

meni tudi, da je treba v prihodnjih letih kritično oceniti, ali je delitev pristojnosti v zvezi s temeljnimi pravicami v pogodbah EU in Listini vzdržna, saj se bodo določbe Listine izvajale tako v obliki političnega ukrepanja kot v obliki sodnih odločb. Listina o temeljnih pravicah ne razširja pristojnosti EU, prav tako pa je treba upoštevati vlogo, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti v političnih sistemih posameznih držav;