20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 372/1

1.

Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 16. januarja 2008 o izobraževanju odraslih: Za učenje ni nikoli prepozno, v kateri so države članice pozvane, naj spodbujajo pridobivanje znanja in razvijejo kulturo vseživljenjskega učenja, zlasti z izvajanjem politike enakosti spolov, s čimer bi izobraževanje odraslih postalo privlačnejše, dostopnejše in učinkovitejše;

2.

Sklepe Sveta z dne 22. maja 2008 (2) o izobraževanju odraslih, v katerih so bile prvič določene skupne prednostne naloge na področju izobraževanja odraslih, začrtano okrepljeno evropsko sodelovanje med različnimi zainteresiranimi skupinami in predlagana vrsta posebnih ukrepov za obdobje 2008–2010 (v nadaljnjem besedilu: akcijski načrt), s katerimi naj bi povečali udeležbo v izobraževanju odraslih in izboljšali njegovo kakovost;

3.

Resolucijo Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 21. novembra 2008 o boljšem vključevanju vseživljenjske orientacije v strategije vseživljenjskega učenja, v kateri je poudarjeno pomen orientacije kot nenehnega procesa, ki državljanom omogoča, da znajo v vseh starostnih obdobjih in vse življenje ugotoviti, kakšne so njihove sposobnosti, kompetence in interesi, sprejemajo odločitve na področju izobraževanja, usposabljanja in izbire poklica, ter se usmerjajo v izobraževanje in usposabljanje ter delovna in druga okolja;

4.

Sklepe Sveta z dne 12. maja 2009 (3), s katerimi je bil vzpostavljen strateški okvir za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju („ET 2020“), ki je popolnoma usklajen s strategijo Evropa 2020, njegovi štirje cilji, povezani z vseživljenjskim učenjem in mobilnostjo, kakovostjo in učinkovitostjo, pravičnostjo, socialno kohezijo in aktivnim državljanstvom ter ustvarjalnostjo in inovativnostjo, pa veljajo tudi za izobraževanje odraslih;

5.

Skupno poročilo Sveta in Komisije iz leta 2010 o napredku pri izvajanju delovnega programa „Izobraževanje in usposabljanje 2010“ (4), v katerem je poudarjeno, da je pri izobraževanju odraslih pomembno tudi, da je zajet celoten sklop ključnih kompetenc, navedeno pa je tudi, kako velik izziv je zagotoviti, da bodo imeli vsi udeleženci učenja, tudi tisti v okviru izobraževanja odraslih, korist od inovativnih metodologij;

6.

Vodilne pobude strategije Evropa 2020:

7.

Sklepe Sveta z dne 11. maja 2010 o socialni razsežnosti izobraževanja in usposabljanja (5), v katerih je navedeno, da razširitev dostopa do izobraževanja odraslih lahko ustvari nove možnosti za dejavno vključevanje in okrepljeno družbeno udejstvovanje;

8.

Sklep Sveta z dne 21. oktobra 2010 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic (6), ki se zavzema za učinkovite spodbude za vseživljenjsko učenje zaposlenih in brezposelnih, „s čimer se zagotovi vsakemu odraslemu možnost za prekvalificiranje ali nadgradnjo njegove ravni izobrazbe“;

9.

Sklepe Sveta z zasedanja 18. in 19. novembra 2010 o okrepljenem evropskem sodelovanju na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja (7), ki aktivno spodbujajo večjo udeležbo posameznikov v nadaljevalnem poklicnem izobraževanju in usposabljanju, večje vlaganje v razvoj človeških virov, usposabljanje v podjetju in učenje na delovnem mestu ter tesnejše sodelovanje med ponudniki usposabljanja in delodajalci, zlasti pri usposabljanju nizko kvalificiranih delavcev –

—

Reforme izobraževanja odraslih vse pogosteje spremljajo vsesplošni razvoj izobraževanja in usposabljanja, zlasti vzpostavljanje nacionalnih ogrodij kvalifikacij in strategij vseživljenjskega učenja.

—

Zagotavljanje kakovosti je postalo pomembno vprašanje v izobraževanju odraslih, napreduje pa tudi razvijanje strokovnega profila in usposabljanja strokovnih delavcev v izobraževanju odraslih, akreditacija ponudnikov izobraževanja odraslih in zagotavljanje boljših storitev za njihovo usmerjanje.

—

Vse več osveščanja in učnih možnosti so deležne najmanj kvalificirane osebe, s čimer se boljšajo njihove možnosti vključevanja v delo in družbo.

—

Neformalno in priložnostno učenje, ki predstavljata velik del izobraževanja odraslih, se vse bolj priznavata in vrednotita, vendar možnosti za vrednotenje pogosto še vedno niso dovolj izkoriščene.

—

Spremljanje področja izobraževanja odraslih se je začelo izboljševati.

(i)

izboljšanje možnosti odraslih, ne glede na spol ter osebni in družinski položaj, da imajo vse življenje dostop do visokokakovostnih učnih priložnosti, ki spodbujajo osebnostni in poklicni razvoj, krepitev samozavesti, prilagodljivost, zaposljivost in dejavno udejstvovanje v družbi;

(ii)

oblikovanje novega pristopa k izobraževanju in usposabljanju odraslih, ki bo usmerjeno na učne izide ter odgovornost in samostojnost udeleženca učenja;

(iii)

poglabljanje zavesti med odraslimi, da je učenje vseživljenjski proces, v katerem bi se morali redno udejstvovati vse življenje, zlasti pa v obdobjih brezposelnosti ali poklicne preusmeritve;

(iv)

spodbujanje razvoja učinkovitih sistemov za svetovanje v zvezi z vseživljenjskim učenjem ter integriranih sistemov za potrjevanje neformalnega in priložnostnega učenja;

(v)

zagotovitev obširnega izvajanja visoko kakovostnega formalnega in neformalnega izobraževanja in usposabljanja za odrasle, katerega cilj je pridobivanje ključnih kompetenc ali kvalifikacij na vseh stopnjah evropskega ogrodja kvalifikacij, ob podpori civilne družbe in socialnih partnerjev ter organov lokalnih oblasti;

(vi)

zagotavljanje prožnih oblik, prilagojenih različnim potrebam odraslih po usposabljanju, vključno z usposabljanjem v podjetjih in učenjem na delovnem mestu;

(vii)

poglabljanje zavesti med delodajalci, da izobraževanje odraslih prispeva k spodbujanju produktivnosti, konkurenčnosti, ustvarjalnosti, inovativnosti in podjetništva ter je pomemben dejavnik pri izboljševanju zaposljivosti in mobilnosti zaposlenih na trgu dela;

(viii)

spodbujanje visokošolskih ustanov, da sprejmejo tudi manj tradicionalne skupine, kot so odrasli učenci, s čimer bodo ne le dokazale, da ravnajo družbeno odgovorno in postajajo bolj odprte do širše skupnosti, temveč se bodo tudi odzvale na demografske izzive in potrebe starajoče se družbe;

(ix)

spodbujanje vloge socialnih partnerjev in civilne družbe pri opredelitvi potreb po usposabljanju in razvijanju učnih možnosti za odrasle ter omogočanje intenzivnejšega vključevanja centralnih, regionalnih in lokalnih organov oblasti;

(x)

spodbujanje uravnoteženega razporejanja sredstev za izobraževanje in usposabljanje v celotnem življenjskem obdobju, ki naj bi temeljilo na skupni odgovornosti in močni zavezanosti javnosti, predvsem zagotavljanju „druge možnosti“ in razvoju temeljnih zmožnosti;

(xi)

sodelovanje socialnih partnerjev in njihovo boljšo seznanjenost s prednostmi, ki jih učenje na delovnem mestu, vključno s pridobivanjem temeljnih zmožnosti, lahko prinese tudi njim;

(xii)

dobro razvito izobraževanje starejših, s katerim bi spodbujali aktivno, samostojno in zdravo staranje ter uporabili njihovo znanje, izkušnje ter socialni in kulturni kapital v korist družbe kot celote;

(xiii)

trdno zavezanost spodbujanju izobraževanja odraslih kot načinu za krepitev solidarnosti med različnimi starostnimi skupinami (na primer s pomočjo „medgeneracijskega sporazuma“) ter med kulturami in posamezniki iz vseh družbenih okolij;

1.

v obdobju 2012–2014 usmerijo svoja prizadevanja na prednostna področja, ki so podrobneje opredeljena v Prilogi k temu dokumentu, s čimer bodo v skladu z nacionalnimi okviri in zakonodajo prispevale k izvajanju štirih prednostnih nalog iz strateškega okvira ET 2020;

2.

zagotovijo učinkovito povezavo s pristojnimi ministrstvi in zainteresiranimi skupinami, socialnimi partnerji, podjetji, pristojnimi nevladnimi organizacijami in organizacijami civilne družbe, da bi bolje uskladili politike s področja izobraževanja odraslih in širše socialno-gospodarske politike;

3.

na ravni EU aktivno sodelujejo in s tem pripomorejo k uspešnemu izvajanju omenjenih prednostnih področij, zlasti tako, da:

(i)

zagotavlja združljivost in skladnost med političnimi pobudami, sprejetimi v skladu s to resolucijo, in pobudami, oblikovanimi z drugimi ustreznimi političnimi procesi v sklopu strateškega okvira ET 2020, kot so københavnski in bolonjski proces, posodobitev programa EU za visoko šolstvo in pobude, kot so tiste o pismenosti in predčasnem zapuščanju šol, pri katerih je potrebno usklajeno delovanje vzgoje in izobraževanja otrok in mladine in izobraževanja odraslih, ter v okviru vsakega od teh procesov spodbuja vidik izobraževanja odraslih;

(ii)

vzpostavi tesno stalno zvezo z nacionalnimi koordinatorji v državah članicah in drugih sodelujočih državah;

(iii)

državam članicam in organizacijam, ki podpirajo izobraževanje odraslih, omogoči izmenjavo informacij o njihovih politikah in praksah ter o oceni teh politik in praks tako, da organizira dejavnosti kolegialnega učenja in presojanja, konference, delavnice in druge ustrezne dejavnosti, ter v okviru sredstev, ki so na voljo, izboljša zbiranje podatkov o izobraževanju odraslih v sklopu posodobljenega in usklajenega okvira kazalnikov in meril, predvidenega za leto 2013;

(iv)

naroči študije in okrepi zmogljivost obstoječih raziskovalnih struktur, ki se ukvarjajo z analizo vprašanj s področja izobraževanja odraslih, okrepi naj tudi sodelovanje z Eurydice, Cedefop in drugimi ustreznimi ustanovami ter v celoti izkoristi njune podatke in raziskovalne zmogljivosti ter tako obogati zbirko znanja o izobraževanju odraslih v Evropi;

(v)

nadaljuje in okrepi sodelovanje z ustreznimi mednarodnimi organizacijami, kot so OECD (predvsem naj uporabi rezultate programa za mednarodno ocenjevanje kompetenc odraslih – PIAAC (Programme for the International Assessment of Adult Competences)), ZN (zlasti Unesco) in Svet Evrope, ter v okviru drugih ustreznih regionalnih ali svetovnih pobud, kot je denimo „središče“ vseživljenjskega učenja Evropa-Azija;

(vi)

z uporabo razpoložljivih sredstev na evropski ravni podpre izvajanje tega programa za izobraževanje odraslih;

(vii)

o izvajanju programa poroča v okviru skupnega poročila o napredku ET 2020.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 372/7

1.

sklepe Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 4. decembra 2000 o preprečevanju uporabe nedovoljenih poživil (1),

2.

sklepe Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 18. novembra 2010 o vlogi EU pri preprečevanju uporabe nedovoljenih poživil na mednarodni ravni (2) –

1.

bi bilo treba Evropski uniji in državam članicam omogočiti, da izvajajo svoje pristojnosti in opravljajo svojo vlogo pri pripravi, pogajanjih in sprejemanju, med drugim, pravil, standardov in smernic Svetovne protidopinške agencije (v nadaljnjem besedilu: WADA).

2.

Treba je določiti praktične podrobnosti za sodelovanje Evropske unije in njenih držav članic pri delu WADA ter za usklajevanje stališč pred srečanji WADA.

3.

Stališča Evrope kot celote se usklajujejo pred srečanji WADA v okviru Sveta Evrope ob ustreznem upoštevanju veljavne zakonodaje EU.

4.

Nujno je treba zagotoviti kontinuiteto zastopanja držav članic EU v odboru agencije WADA, ki je podprto s političnim mandatom in ustreznim strokovnim znanjem.

1.

so države članice EU v odboru agencije WADA zastopane na ministrski ravni, sedeži pa se razdelijo na naslednji način:

2.

Predstavnike držav članic lahko po potrebi spremljajo strokovnjaki iz države članice, ki predseduje, in/ali Komisije.

3.

Ureditev glede zastopanja držav članic EU v odboru agencije WADA, kot je navedena v Prilogi I, začne veljati 1. januarja 2013.

4.

V zvezi s pripravami srečanj WADA se za Svet, države članice in Komisijo uporabljajo smernice ravnanja, navedene v Prilogi II.

5.

Svet in predstavniki vlad držav članic, ki se sestajajo v okviru Sveta, do 31. decembra 2015 pregledajo izkušnje, pridobljene z uporabo te resolucije, in razmislijo, ali je treba ureditev, ki jo določa ta resolucija, kakor koli spremeniti.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 372/10

1.

je v skladu s členom 165 Pogodbe o delovanju Evropske unije eden od ciljev dejavnosti Evropske unije tudi spodbujanje razvoja izmenjave mladih ter izmenjave pedagoških in drugih strokovnih delavcev ter sodelovanja mladih v demokratičnem življenju v Evropi;

2.

Pogodba o delovanju Evropske unije EU omogoča okrepljeno uresničevanje njene zunanje politike; je sodelovanje s sosednjimi državami zdaj mogoče razširiti, tako da lahko celovito in učinkoviteje pokrije vse vidike;

3.

je mobilnost pomembna za spodbujanje medsebojnega razumevanja in gospodarskega razvoja, obenem pa pomaga pri poglabljanju zavesti o tem, da mladi po Evropi življenje dojemajo na različne načine in da je njihov položaj različen. Mobilnost prinaša več koristi; med drugim je nepogrešljiva za izmenjavo idej, širjenje inovacij, reševanje zaposlitvenih in socialnih vprašanj, vzpostavljanje trdnih odnosov med ljudmi, kot pomoč pri osebnem razvoju, spodbuda za pridobivanje in razvoj socialnih spretnosti, pa tudi za utrjevanje medkulturnih kompetenc in premagovanje predsodkov; med drugim je ključna tudi za sprostitev potenciala vseh mladih in doseganje ciljev strategije Evropa 2020;

4.

postaja Evropska unija v času, ko je mobilnost v vsesplošnem razmahu in so zato stiki med ljudmi različnih narodnosti, kultur, ver in prepričanj pogostejši, mednarodno vse pomembnejša pri utrjevanju spoštovanja demokracije, svobode, enakosti in človekovih pravic ter ustrezne ravni medkulturnega dialoga;

5.

sta bili kot prednostni področji ukrepanja v prenovljeni okvir za evropsko sodelovanje na področju mladine (2010–2018) vključeni tudi temi „sodelovanje“ in „mladi in svet“;

6.

je od 5. do 7. septembra 2011 v Varšavi na Poljskem potekala konferenca EU o mladih, na kateri je bila poudarjena potreba po:

7.

je bila širitev Evropske unije 1. maja 2004 zgodovinski premik, tako v političnem, geografskem in gospodarskem pogledu, ki je še okrepil potrebo po sodelovanju med EU in njenimi sosedami, vključno z vzhodnoevropskimi državami (VEd) (1);

8.

si evropska sosedska politika (ESP) (2) Evropske unije, ki je bila nedavno ocenjena in vključena v nov okvir v sporočilu z naslovom „Nov odziv na spremembe v sosedstvu“, zastavlja visoke cilje na podlagi zavezanosti skupnim vrednotam ter učinkovitemu izvajanju političnih, gospodarskih in institucionalnih reform; z demokratičnimi premiki in preobrazbo v najbližjih vzhodnih in južnih sosedah Evropske unije prav tako evropska sosedska politika in ukrepi za krepitev civilne družbe postajajo strateško še pomembnejši, izboljšujejo pa se tudi možnosti za izmenjave in medosebne stike, predvsem za mlade;

9.

je s tega vidika vzhodno partnerstvo (VzP) (3) pobuda strateškega pomena za stabilnost in varnost VEd, ki sodelujejo v okviru evropske sosedske politike, pa tudi celotne EU. Njen pomemben cilj je krepitev civilne družbe kot enega od temeljev vsake učinkovite demokratične države. Temu področju sodelovanja, ki zajema tudi sodelovanje mladih in sodelovanje na mladinskem področju, bi morali v okviru VzP nameniti še vidnejšo vlogo;

10.

je bilo lajšanje medosebnih stikov in poglabljanje dialoga s civilno družbo označeno za ključni vidik partnerstva za modernizacijo med EU in Rusijo (4);

11.

Evropska unija že skuša zagotoviti posebna dovoljenja za bivanje za državljane tretjih držav, ki zaprosijo za vstop na ozemlje katere od držav članic, da bi se vključili v prostovoljne dejavnosti (5), kar je pomemben korak naprej;

12.

je Evropski svet (6) nedavno tega poudaril potrebo po tem, da se z južno- in vzhodnoevropskimi državami (VEd) vzpostavijo partnerstva za mobilnost. Z vidika oblike, ki naj bi jo imela ta partnerstva, je treba upoštevati okrepitev mobilnosti mladih zaradi učne mobilnosti, vključno z neformalnim učenjem v drugi državi, ki ima lahko obliko mladinskega dela, vključno z mladinskimi izmenjavami in prostovoljnimi dejavnostmi;

13.

Programi mladinskih izmenjav so dober način za pridobivanje medkulturnih izkušenj ter za razvoj osebnih in jezikovnih spretnosti, zlasti za mlade, ki nimajo toliko tovrstnih priložnosti;

14.

je razvijanje mednarodnega sodelovanja med mladimi, mladinskimi delavci in mladinskimi vodji iz Evropske unije in VEd pomemben prispevek h krepitvi zaupanja na tem območju, saj se s tem oblikujejo bodoči odnosi v Evropi ob pojavu možnih težav;

15.

Evropska sosedska politika zadeva dejavnosti Evropske unije in držav članic v zvezi s šestnajstimi državami v soseščini EU; v tem okviru in ob upoštevanju njihovega morebitnega prispevka k nadaljnji demokratizaciji bi lahko pobude, podobne tistim, ki so navedene v tem dokumentu, uresničevali tudi v odnosih z državami južnega Sredozemlja;

16.

podpirati mednarodno mladinsko sodelovanje, dialog in medsebojno razumevanje med mladimi, mladinskimi delavci in mladinskimi vodji iz EU in VEd, saj je to pomemben način zagotavljanja podpore uveljavljanju evropskega državljanstva in demokratizaciji;

17.

mladim olajšati pot do učne mobilnosti, vključno z mladimi, mladinskimi delavci in mladinskimi vodji iz VEd, ki potujejo v Evropsko unijo, pa mladimi državljani Evropske unije, ki potujejo v katero od VEd;

18.

spodbujati vzajemno učenje med državami članicami, mladinskimi organizacijami in mladimi, in sicer na področju sodelovanja s tretjimi državami, zlasti VEd, tako da se skrbi za boljšo seznanjenost z mladinskimi politikami in se okrepi kakovost informacij o možnostih za mobilnost in sodelovanju mladih;

19.

od podpore dvosmerni mobilnosti in obsežnejšemu sodelovanju v neformalnih učnih aktivnostih med mladimi ter mladinskimi delavci in mladinskimi vodji iz EU in VEd imajo lahko številne koristi:

20.

podpora dejavnemu sodelovanju mladih v družbi, čezmejni mobilnosti in stikom med ljudmi pomeni obenem že tudi podporo izmenjavi idej, širjenju inovacij in vzpostavljanju partnerstev, zato lahko dolgoročno gledano olajša spremembe, saj pomaga pri zmanjševanju socialno-ekonomskih razlik med družbami;

21.

s podporo izvedbi kakovostnih informacijskih orodij, izmenjavami dobre prakse med EU in VEd ter zagotavljanjem dostopa do informacij o zanesljivih partnerskih organizacijah bi pripomogli k trdnejšemu mrežnemu povezovanju, poglabljanju sodelovanja med mladinskimi organizacijami v EU in VEd ter zagotavljanju varnosti sodelujočih; podporni centri SALTO (Support for Advanced Learning and Training Opportunities – podpora ter priložnosti za napredno učenje in usposabljanje) in Eurodesk imajo v tej zvezi vlogo pomembne podporne mreže;

22.

nadaljnji razvoj in spodbujanje prostovoljnih dejavnosti, mladinsko delo in podjetništvo lahko pozitivno vplivajo na zaposljivost mladih in pripomorejo k njihovemu dejavnemu sodelovanju v družbi;

23.

ker geografska oddaljenost v nekaterih primerih lahko ovira sodelovanje in mobilnost, bi bilo pri zagotavljanju dostopa do informacij o sodelovanju in zaposljivosti mladih ter izmenjave teh informacij treba nadalje razvijati potencial virtualne mobilnosti;

24.

povečanje mobilnosti in sodelovanja je močno odvisno od zanimanja za partnersko državo in njenega poznavanja, še zlasti njene mladinske kulture nasploh; da se to zanimanje in poznavanje okrepita, je še posebno pomembno, da se kultura predstavi in podpre, s tem pa se mladi motivirajo za medsebojno sodelovanje;

25.

mladi pomanjkljivo znanje jezikov lahko občutijo kot znatno oviro pri sporazumevanju. Evropski izobraževalni in mladinski programi so ena od mnogih poti do boljšega znanja jezikov, zato bi bilo treba podpreti spodbujanje učenja tujih jezikov;

26.

lažji dostop do vizumov za mlade zunaj EU, zlasti iz VEd, se lahko omogoči npr. s sporazumi o poenostavitvi vizumskih postopkov, ki spadajo med najučinkovitejša orodja za spodbujanje mobilnosti nasploh;

27.

zaradi izkušenj in znanja, ki si ju je Svet Evrope pridobil s sodelovanjem z VEd, je ta organizacija pomemben partner pri izvajanju dejavnosti, pri katerih sodelujejo tudi mladi iz VEd; tu je v dragoceno pomoč mladinsko partnerstvo Evropska unija-Svet Evrope, ki spodbuja sinergijo med Evropsko unijo in Svetom Evrope v tej zvezi;

28.

obstoječe programe in instrumente za podporo mobilnosti, večinoma v okviru Evropske unije, bi lahko okrepili in razširili na tiste mlade, prostovoljce, mladinske delavce in druge, ki se ukvarjajo z mladimi iz VEd, oziroma tiste, ki si želijo sodelovati s temi državami; to zlasti velja za program „Mladi v akciji“, program „Vseživljenjsko učenje“, mladinsko partnerstvo EU-SE, vključno z Evropskim centrom znanja za mladinsko politiko, mrežo podpornih centrov SALTO (podpora ter priložnosti za napredno učenje in usposabljanje), Eurodeskom in Evropskim mladinskim portalom;

29.

Evropski mladinski forum in mladinske organizacije na vseh ravneh lahko ob svojih dejavnostih prav tako odigrajo ključno vlogo, ko v kontekstu sodelovanja med mladimi iz držav EU in njihovimi vrstniki iz VEd zastopajo in se zavzemajo za potrebe in interese mladih;

30.

izkušnje, pridobljene s sodelovanjem z drugimi sosednjimi regijami, bi bilo treba upoštevati pri oblikovanju instrumentov za mladinsko sodelovanje z VEd;

31.

spodbujajo mladinske izmenjave in programe mobilnosti za mlade in mladinske organizacije, vključno s prostovoljci, mladinskimi delavci, raziskovalci in tistimi, ki se ukvarjajo z mladimi, v EU in sosedskih državah, zlasti v VEd, in sicer z izmenjavo dobrih praks sodelovanja med organizacijami, ki so dejavne na mladinskem področju, tako da bo vsak mlad človek dobil priložnost za mobilnost in participacijo v Evropi;

32.

zmanjšajo ovire za mobilnost in sodelovanje, med drugim s spodbujanjem učenja tujih jezikov, podporo zagotavljanju kakovostnih informacij na tem področju itd.;

33.

v poročilu o mladih 2012 in nadaljnjih poročilih EU o mladih poročajo o področju ukrepanja „mladi in svet“;

34.

preučijo rezultate študije o sodelovanju mladih v demokratičnem življenju v Evropi, ki bo končana leta 2012, s posebnim poudarkom na tem, kaj to lahko pomeni za mlade v EU in VEd, in se pogovorijo o pridobitvah raziskav v zvezi z mladimi in njihovo participacijo ter tako razširijo znanje o mladini;

35.

razmišljajo o nadaljnji organizaciji izmenjavanja dobre prakse na področju mladinskih politik med VEd in državami članicami EU, in sicer v sodelovanju s Svetom Evrope in drugimi mednarodnimi organizacijami, da bi spodbudili participacijo in mobilnost mladih;

36.

dejavno sodelujejo v večstranskih platformah za VzP, zlasti v platformi 4, namenjeni stikom med ljudmi, v okviru katere bi bilo mogoče podpreti razvoj pobud za mlade;

37.

okrepijo medsektorsko sodelovanje med politikami različnih področij in pristojnimi organi ter se tako še naprej posvečajo vprašanju ovir pri dvosmerni mobilnosti mladih iz držav, zajetih v ES, na primer z iskanjem možnih rešitev za olajšanje izdajanje vizumov mladim iz VEd, kadar in kjer bi to bilo primerno;

38.

izkoristijo sodelovanje s strukturami za informiranje mladih, kot sta Eurodesk in Evropska agencija za svetovanje in informiranje mladih (ERYICA), ter uporabijo Evropski center znanja za mladinsko politiko (EKCYP) za spodbujanje možnosti za participacijo in mobilnost;

39.

brez poseganja v pogajanja o večletnem finančnem okviru vzdržuje in še izboljša vzhodno razsežnost v prihodnjih programih EU s področja mladine;

40.

še naprej skrbi za sodelovanje na področju mladine med EU in državami VzP v okviru mladinskega programa VzP;

41.

prilagodi Evropski mladinski portal, da bo dostopen in da bo služil vsem mladim po vsej Evropi, tudi v VEd;

42.

v mejah svojih pristojnosti razmisli o razvoju pobude o evropski izkaznici Youth on the Move (mladi in mobilnost), v katero bodo zajeti mladi po vsej Evropi, tudi v VEd.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 372/15

—

Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o uporabi Priporočila Sveta z dne 24. septembra 1998 o zaščiti mladoletnikov in človekovega dostojanstva (1) ter Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o varstvu mladoletnikov in človeškega dostojanstva ter o pravici do odgovora v zvezi s konkurenčnostjo evropske avdiovizualne industrije in industrije spletnih informacijskih storitev (2) – O ZAŠČITI OTROK V DIGITALNEM SVETU (3); zlasti ker obravnava trenutne izzive pri varstvu mladoletnikov v spletnih in digitalnih medijih;

—

s predlogom uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta za povezovanje Evrope (4);

1.

če hočemo kar najbolj izkoristiti možnosti avdiovizualnih medijev in interneta, mora biti medijsko okolje varno za mladoletnike in temeljiti na načelih človekovega dostojanstva, varnosti in spoštovanja zasebnosti;

2.

z medijskim opismenjevanjem in ozaveščanjem je mogoče znatno izboljšati digitalno znanje otrok, staršev in učiteljev ter jih usposobiti za preudarno pristopanje k avdiovizualnim in spletnim vsebinam; zaradi hitrega razvoja digitalnega okolja pa je treba okrepiti prizadevanja na tem področju;

3.

ukrepi proti nezakonitim spletnim vsebinam, kot je otroška pornografija, so drugačni od ukrepov, namenjenih preprečevanju, da bi mladoletniki prišli v stik s škodljivimi spletnimi vsebinami;

4.

pomembno je, da se države članice, Komisija, avdiovizualna industrija in ponudniki spletnih storitev zavedajo novih izzivov pri varstvu mladoletnikov in krepitvi njihovega položaja, ki so povezani z razvojem avdiovizualnih in spletnih informacijskih storitev, pa tudi instrumentov, ki so na voljo za reševanje teh izzivov;

5.

čeprav države članice dejavno izvajajo različne ukrepe za boljše varstvo in usposobljenost mladoletnikov, smo še vedno zaskrbljeni, da sta raven varstva in medijska pismenost v splošnem nezadostni ter da nekateri od teh ukrepov nimajo kontinuitete;

1.

neodvisnost medijev je treba spoštovati, mediji pa imajo tudi bistveno vlogo pri ozaveščanju, varstvu in usposabljanju mladoletnikov v digitalnem svetu;

2.

države članice na različne načine varujejo mladoletnike in spodbujajo razvoj dobrih praks in standardov v medijih, tako da sta samo- in soregulacija samo dve od več možnih rešitev;

3.

učinkovita uporaba tehničnih rešitev (kot so filtriranje, sistemi za preverjanje starosti, orodja za starševski nadzor), ki sicer same po sebi niso dovolj, bi lahko zelo pomagala pri prizadevanjih, da bi imeli mladoletniki dostop do vsebin, ki so primerne njihovi starosti;

4.

ozaveščanje in medijsko opismenjevanje sta se pokazala za pomembni orodji pri usposabljanju otrok, da se izognejo morebitnim nevarnostim v digitalnem svetu;

5.

Program za varnejši internet in projekti, ki se financirajo v okviru tega programa, kot sta EU Kids Online (5) in INSAFE (6), dragoceno prispevajo k ozaveščanju in raziskovanju;

6.

med mladoletniki so vse bolj priljubljena družabna omrežja, ki nudijo veliko priložnosti pri izobraževanju in v zasebnem življenju, vendar so lahko z njimi povezane tudi nevarnosti;

7.

predvsem po zaslugi prostovoljne zavezanosti ponudnikov storitev in vsebin so bili uvedeni ukrepi za prepoved nezakonitih in obravnavo škodljivih vsebin, ki so se izkazali za uspešne pri zagotavljanju večje varnosti mladoletnikov v digitalnem svetu;

8.

službe za prijavo nezakonitih spletnih vsebin (dežurni telefon (7)) lahko podpirajo odkrivanje in preganjanje nezakonitih vsebin ter spodbujajo potrošnike k prijavi takih internetnih vsebin;

9.

Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah vsebuje določbe o varstvu mladoletnikov tako pri uporabi linearnih kot tudi nelinearnih avdiovizualnih medijskih storitev;

1.

nadaljujejo prizadevanja za varstvo mladoletnikov s spodbujanjem pogostih kampanj za boljšo ozaveščenost otrok, staršev, učiteljev in ostalih, ki delajo z otroki, ter z opozarjanjem na doslednost pri poučevanju o internetni varnosti in medijskem opismenjevanju pa tudi v institucijah za skrb za majhne otroke in njihovo izobraževanje;

2.

spodbujajo ponudnike spletnih medijskih vsebin ter ponudnike internetnih storitev, družabnih omrežij in spletnih forumov za razpravo, da so pri zasnovi svojih storitev zavezani varstvu mladoletnikov ter da naj razvijajo in uveljavljajo ustrezne kodekse ravnanja;

3.

spodbujajo razvoj in označevanje kakovostnih ter ustreznih vsebin za mladoletnike in dostop do njih;

4.

spodbujajo uporabo primernih tehnoloških orodij za varstvo mladoletnikov (npr. posebni iskalniki, starševski nadzor) in zagotovijo, da bodo takšna orodja široko dostopna in uporabniku prijazna;

5.

spremljajo veljavne ukrepe proti nezakonitim in škodljivim vsebinam, da bi zagotovile njihovo učinkovitost;

6.

spodbujajo večjo in pogostejšo uporabo samoregulativnih sistemov za ocenjevanje (npr. PEGI in PEGI Online) za spletne pa tudi druge videoigre ter bolj dosledno upoštevanje starostnih ocen na maloprodajnem trgu, da se spletne in druge videoigre ne bi prodajale otrokom, ki so zanje premladi;

7.

okrepijo sodelovanje glede nezakonitih in škodljivih spletnih vsebin iz drugih držav članic ali iz držav izven EU, na primer s sporazumi s tretjimi državami pri nezakonitih vsebinah in z uporabo najboljših praks pri škodljivih vsebinah;

8.

do leta 2013 uvedejo dežurne telefone za prijavo nezakonitih spletnih vsebin (8), izboljšajo njihovo učinkovitost, npr. s spodbujanjem izmenjave dobrih praks pri komuniciranju z organi pregona, povečajo njihovo prepoznavnost in olajšajo dostopnost za internetne uporabnike in jih pozorno spremljajo;

1.

poskrbijo, da bodo uporabniki in po potrebi javni organi še bolj sodelovali s predstavniki avdiovizualne industrije in ponudniki spletnih storitev pri pripravi ali pregledu samoregulativnh ukrepov (kodeksov ravnanja) in njihovem spremljanju;

2.

upoštevajo smernice, kot so „Načela EU za varnejše družabno mreženje“, jih dosledno izvajajo in spremljajo njihovo izvajanje ter poskrbijo, da se bodo za otroke, ki se vključujejo v družabna omrežja, pogosteje uporabljale nastavitve, skladne s konceptom „vgrajena zasebnost“, ter tako zavarujejo mladoletnike;

3.

izpopolnijo in uvedejo samoregulativne sisteme, ki so pri zasnovi storitev in orodij, ki so na voljo uporabnikom, popolnoma zavezani varstvu mladoletnikov, ter razvijejo in uveljavijo kodekse ravnanja za varstvo mladoletnikov in jih tudi spoštujejo;

4.

razvijejo vseevropski kodeks ravnanja za prodajo videoiger mladoletnikom, pri čemer v celoti upoštevajo nacionalne predpise na tem področju;

1.

nadgradi sedanje financiranje in ukrepe na tem področju, ki se izvajajo predvsem s programom za varnejšo uporabo interneta, da bi zgradili primerno infrastrukturo in storitve na evropski ravni za izmenjavo virov in orodij za varstvo mladoletnikov in krepitev položaja otrok, staršev, učiteljev in drugih skrbnikov pri varni in odgovorni uporabi interneta in novih tehnologij;

2.

razmisli, da bi ob sodelovanju držav članic z zainteresiranimi stranmi začela dialog o nadaljnjem ukrepanju po poročilu Komisije o izvajanju priporočil na tem področju iz leta 1998 in 2006;

3.

upošteva dognanja iz poročila Komisije o izvajanju priporočil za varstvo mladoletnikov iz leta 1998 in 2006 pri prihodnjih pobudah o varstvu mladoletnikov, zlasti na področju spletnih medijev;

1.

pomagajo organom pregona izboljšati postopke za odkrivanje, prijavo in odstranjevanje spletnih strani, ki vsebujejo ali razširjajo otroško pornografijo, tako da po potrebi zagotovijo ustrezne finančne in človeške vire ter usposabljanje zaposlenih (9);

2.

si z raziskavami prizadevajo za boljše razumevanje pozitivnih in negativnih posledic uporabe spletnih in digitalnih medijev, tudi videoiger, za otroke;

3.

v šolah in institucijah za skrb za majhne otroke in njihovo izobraževanje spodbujajo ozaveščanje in poučevanje o varnosti pri uporabi interneta;

4.

spodbujajo medijsko opismenjevanje in digitalno znanje kot ključne kompetence za vseživljenjsko učenje (10) tako na šolah kot zunaj njih;

5.

posodobijo delo in okrepijo uresničevanje smernic za kakovostne spletne vsebine za otroke v okviru javno-zasebnih partnerstev ter s spodbujanjem dejavnosti za medijsko opismenjevanje;

6.

spodbujajo večjo skladnost sistemov za starostno ocenjevanje in razvrščanje vsebin, ki jih uporabljajo države članice, po vsej Evropi, a dopustijo razlike med državami članicami, ki izhajajo iz kulture.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 372/19

—

priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje (1),

—

sklepe Sveta z dne 22. maja 2008 o medkulturnih zmožnostih (2),

—

sklepe Sveta z dne 27. novembra 2009 o spodbujanju ustvarjalne generacije: razvoj ustvarjalnosti in inovativne sposobnosti otrok in mladih s kulturnim izražanjem in širšim dostopom do kulture (3),

—

sklep Sveta z dne 21. oktobra 2010 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic (4), zlasti na osmo smernico,

—

sklepe Sveta o vodilni pobudi iz strategije Evropa 2020 – Unija inovacij: spodbujanje preobrazbe Evrope z inovacijami v hitro spreminjajočem se svetu (2010) (5),

—

priporočilo Sveta z dne 28. junija 2011 o politikah za zmanjševanje osipa (6),

—

sklepe Sveta o prispevku kulture k izvajanju strategije Evropa 2020 (2011) (7),

—

dodatno politično podlago iz Priloge I k tem sklepom ter najboljše prakse in dokaze, predstavljene na konferenci „Kompetence v kulturi“ (Varšava, 18.–20. julij 2011) (8) –

—

kulturne in ustvarjalne kompetence vključujejo sposobnost doseganja, uporabe in uvedbe sprememb v kulturi in so zato ključne za razvijanje različnih kultur v Evropi ter za ohranjanje in zaščito njihovega bogastva,

—

ključna kompetenca „kulturna zavest in izražanje“ ima pomembno vlogo v vseživljenjskem učenju, kot pomembna prečna kompetenca pa je bistvena za pridobivanje drugih ključnih kompetenc za vseživljenjsko učenje,

—

države članice podpirajo kulturne in ustvarjalne kompetence z različnimi pobudami in programi, ki prispevajo k doseganju ciljev raznovrstnih politik,

—

vendar je za okrepljeno medsektorsko sodelovanje treba vzpostaviti okvirne pogoje, ki so bolj naklonjeni razvoju učinkovitejših ustvarjalnih partnerstev (11).

—

oblikovanju intelektualnega kapitala (12), ki je vse bolj priznan kot nov vir rasti in konkurenčnosti v Evropi,

—

vsem oblikam inovacij, zlasti netehnološkim in socialnim inovacijam (13) zaradi svojega vpliva na proizvodnjo in povpraševanje ter na oblikovanje, proizvodnjo in tržni uspeh inovativnih izdelkov in storitev,

—

razvoju – in optimizaciji učinka prelivanja – kulturnih in ustvarjalnih dejavnosti, kakor se kažejo v kompetencah umetnikov in ustvarjalcev ter občinstva in potrošnikov,

—

izobraževanju, usposabljanju in pripravi na poklice, vključno s tistimi, v katerih so potrebne visoke kvalifikacije in socialne spretnosti, k večji zaposljivosti v vseh življenjskih obdobjih ter k učinkovitemu delovanju in razvijanju podjetij,

—

k večji splošni uspešnosti v izobraževanju, k manjšemu osipu in boljšim možnostim za socialno vključevanje, saj znatno vplivajo na motivacijo in socializacijo ter učencem omogočajo odkrivanje in razvijanje njihovih talentov.

—

krepijo zavest in priznavanje ustreznih ukrepov ter širijo najboljšo prakso med oblikovalci politik, kulturnimi in izobraževalnimi organi, podjetji in nevladnimi organizacijami na nacionalni, regionalni in lokalni ravni o vlogi, ki bi jo lahko imelo razvijanje kulturnih in ustvarjalnih kompetenc – še posebej ključne kompetence kulturne zavesti in izražanja –, zlasti pri:

—

na najustreznejši ravni sprejmejo ukrepe za nastanek ustvarjalnih partnerstev za razvoj kulturnih in ustvarjalnih kompetenc,

—

vprašanja v zvezi s socialnim in ekonomskim razvojem rešujejo z boljšo preučitvijo metodologije dolgoročnih programov kulturnih in izobraževalnih organov ter nevladnih organizacij, tudi znotraj poskusnih izobraževalnih okvirov, katerih namen je narediti šole bolj privlačne in bolje motivirati učence.

—

podpira ustvarjalna partnerstva, ki spodbujajo kulturne in ustvarjalne kompetence,

—

upošteva posebne potrebe in pomen spodbujanja malih in mikropodjetij, ki se ukvarjajo s kulturnimi in ustvarjalnimi dejavnostmi, zlasti novo ustanovljenih in tistih, ki jih vodijo mladi podjetniki,

—

bolj spodbuja mobilnost in čezmejno usposabljanje (in usposabljanje za vodje usposabljanj) o razvijanju sodelovanja med umetnostjo in izobraževanjem za umetnike, učitelje, mladinske delavce, mladinske voditelje in prostovoljce,

—

redno zagotavlja informacije o raziskavah in študijah, ki so pomembne za evropsko kulturno sodelovanje in potekajo v okviru raziskovalnih in inovacijskih programov EU,

—

pri izvajanju vodilne pobude „Unija inovacij“, vključno z Evropskim forumom o dejavnostih, usmerjenih v prihodnost, obravnava kulturne in ustvarjalne kompetence kot dejavnik pri sedanjih družbenih izzivih, razvijanju intelektualnega kapitala Evrope in socialnih inovacij,

—

v sodelovanju z državami članicami preuči, kako izboljšati obstoječe kazalnike o izobraževanju, pri čemer naj posebno pozornost nameni ustvarjalnosti, inovativnosti in podjetništvu (15),

—

izboljšajo vključevanje in priznavanje potenciala kulturne zavesti in izražanja na področju vseživljenjskega učenja, mladinske politike in programov, vključno s prizadevanji za širše priznavanje takšnih kompetenc, pridobljenih v okviru neformalnega in priložnostnega učenja,

—

dajo večjo prednost medkulturnemu učenju in ustvarjalnim partnerstvom pri njihovem sodelovanju s tretjimi državami, zlasti v programih za mlade,

—

v celoti izkoristijo obstoječe informacijske mreže za boljše obveščanje o uspešnih dejavnostih, ki spodbujajo kulturne in ustvarjalne kompetence mladih,

—

vključijo prispevek kulturnih in ustvarjalnih kompetenc kot podlago za trajnostna delovna mesta in socialne inovacije, da bi v celoti izkoristili možnosti, ki jih ponujata vodilna pobuda „Unija inovacij“ in Evropski socialni sklad,

—

po potrebi dodatno okrepijo kulturno infrastrukturo (16), in sicer z vlaganjem vanjo, tudi s sredstvi iz Evropskega sklada za regionalni razvoj,

—

opravijo več raziskav, da bi preučile možni in dejanski vpliv kulturnih in ustvarjalnih kompetenc na politične ukrepe iz prve točke pod „Poziva države članice, naj“,

—

zagotavljajo, da bodo strokovne skupine za kulturo, izobraževanje in druga področja, vključno s skupinami za odprto metodo koordinacije, sprejele ukrepe iz Priloge II k tem sklepom,

—

prispevajo k poročilu o napredku odprte metode koordinacije v okviru poročila o mladih za leto 2012, ki ocenjuje prvo triletno delovno obdobje Strategije EU za mlade, in k nadaljnjim poročilom s področja ustvarjalnosti in kulture,

—

izmenjujejo informacije o dejanskem vplivu teh sklepov Sveta, zlasti v okviru končnega poročanja o rezultatih delovnega načrta za področje kulture 2011–2014.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 372/24

—

Skupno izjavo Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 5. maja 2003 o „športu kot družbeni vrednoti mladih“ (1).

—

Odločbo Sveta 2010/37/ES z dne 27. novembra 2009 o evropskem letu prostovoljnih dejavnosti za spodbujanje aktivnega državljanstva (2), v kateri so poudarjeni naslednji cilji:

—

Sklepe Sveta z dne 18. novembra 2010 o vlogi športa kot sredstvu in vzpodbudi za dejavno socialno vključevanje (3).

—

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Razvijanje evropske razsežnosti v športu“ (4) in študijo iz leta 2010 o prostovoljstvu v Evropski uniji, ki dokazujeta, da je prostovoljstvo v športu po vsej EU zelo raznoliko, natančneje opisujeta pravno ureditev in vire financiranja ter poudarjata potrebo po usposabljanju prostovoljcev.

—

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o politikah EU in prostovoljstvu: „Priznavanje in spodbujanje čezmejnih prostovoljnih dejavnosti v EU“ (5).

—

Resolucijo Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 20. maja 2011 o delovnem načrtu Evropske unije za šport za obdobje od 2011 do 2014 (6).

—

Sklepe Sveta z dne 3. oktobra 2011 o vlogi prostovoljnih dejavnosti v socialni politiki (7).

—

Konferenco strokovnjakov z naslovom „Od prostovoljstva do vodilnega položaja v športu“, ki je bila 13. in 14. septembra 2011 v Varšavi na Poljskem, njene osrednje teme pa so bile:

1.

ob ustreznem upoštevanju posebnih razmer v vsaki državi članici in vseh oblik prostovoljstva izraz „prostovoljne dejavnosti“ pomeni vse oblike prostovoljnih dejavnosti, bodisi formalne, neformalne ali priložnostne, ki jih oseba opravlja po svoji svobodni volji in izbiri in na podlagi lastne motiviranosti in ne zaradi finančnega dobička. Takšne dejavnosti koristijo posameznemu prostovoljcu, skupnostim in družbi kot celoti. Z njimi se lahko posamezniki in združenja odzovejo na človeške, družbene, medgeneracijske ali okoljske potrebe in skrbi, pogosto pa so namenjene podpori neprofitnih pobud organizacij ali skupnosti (8);

2.

se morajo prostovoljne dejavnosti jasno ločevati od zaposlitve in je nikakor ne bi smele nadomeščati (9). Prostovoljne dejavnosti ne bi smele ustvarjati razlik med spoloma pri plačanem in neplačanem delu in zaposlenih ne smejo napeljevati h krajšanju delovnega časa ali umiku s trga dela;

3.

prostovoljne dejavnosti ne morejo nadomestiti splošne odgovornosti države, da zagotavlja in omogoča ekonomske, socialne in kulturne pravice;

4.

mora za prostovoljne dejavnosti, da bi zagotovili pravno državo in dosledno spoštovanje integritete posameznika, veljati obstoječa zakonodaja, dejavnosti pa morajo v celoti spoštovati univerzalne in temeljne pravice in svoboščine.

1.

je šport največje gibanje civilne družbe v EU. Neprofitne dejavnosti in strukture, ki temeljijo na prostovoljnih dejavnostih, so temeljni pogoj za zagotavljanje športnih dejavnosti v večini držav članic;

2.

so prostovoljne dejavnosti v športu ena najprivlačnejših in najpriljubljenejših oblik družbene dejavnosti v Evropi in del družbene dediščine športa. Organizacija športnih dogodkov, tudi tistih, ki jih organizirajo poklicni in komercialni športni organi, ter vsakodnevne športne dejavnosti so v mnogih državah članicah odvisne od prostovoljcev in prostovoljnih dejavnosti;

3.

prostovoljne dejavnosti v športu prispevajo k aktivnemu državljanstvu in vključevanju državljanov iz različnih okolij, saj prek univerzalnega jezika športa prispevajo k boljšemu razumevanju in spoštovanju, pa tudi k uveljavljanju osnovnih vrednot in načel Evropske unije: solidarnosti, trajnostnega razvoja, človeškega dostojanstva, enakosti in subsidiarnosti, s čimer se spodbuja evropska identiteta;

4.

si s sodelovanjem v prostovoljnih dejavnostih v športu državljani pridobijo nova znanja in spretnosti, kar med drugim pozitivno vpliva na njihovo zaposljivost in krepitev občutka pripadnosti družbi, lahko pa spodbudi tudi družbene spremembe;

5.

lahko prostovoljne dejavnosti v športu z razvojem socialnih mrež, ki temeljijo na zaupanju in sodelovanju, prispevajo k rasti in krepitvi družbenega kapitala;

6.

prostovoljne dejavnosti v športu na podlagi vrednot, ki se razvijajo prek športa, spodbujajo pozitivno naravnanost družbe. Takšne vrednote so:

7.

ima športni sektor skupaj s prostovoljnimi dejavnostmi v športu merljivo ter precejšnjo gospodarsko in družbeno vrednost za nacionalna gospodarstva, saj nudi možnosti za spodbujanje rasti in stopenj zaposlenosti v vsej Evropski uniji;

8.

s spodbujanjem razvijanja prostovoljnih dejavnosti v športu prispevamo k uresničevanju ciljev Evropskega leta prostovoljnih dejavnosti 2011, k nadaljnjemu izpolnjevanju ciljev Evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti 2010, pa tudi k ciljem Evropskega leta aktivnega staranja 2012;

9.

so lahko prostovoljne dejavnosti v športu vzgib za razvoj in spodbujanje telesne dejavnosti na vseh ravneh, kar prispeva k boljšemu počutju državljanov in k manjši razširjenosti bolezni, povezanih z življenjskim slogom;

10.

prostovoljne dejavnosti v športu znatno prispevajo k mobilnosti državljanov, zlasti s pridobivanjem kompetenc in bogatenjem izkušenj v okviru dejavnosti, povezanih s športom v drugih državah članicah, ter z razvijanjem evropske identitete in širjenjem vrednot EU prek njenih meja;

11.

lahko prostovoljne dejavnosti v športu z večjo mobilnostjo in z dejavnostmi, ki prispevajo k večji zaposljivosti in boljšemu javnemu zdravju ter spodbujajo socialno vključevanje, izobraževanje in aktivno staranje, prispevajo k uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020 na splošno.

1.

vzpostavijo ugodne pogoje za razvoj prostovoljnih dejavnosti v športu, zlasti na podlagi:

2.

pripomorejo k širjenju pozitivne podobe prostovoljcev in prostovoljnih dejavnostih v športu;

3.

prostovoljne dejavnosti v športu obravnavajo kot pomembno sredstvo pridobivanja kompetenc ter znanj in spretnosti. V ta namen je treba:

4.

spodbujajo sodelovanje med vladnimi organi in športnimi organizacijami na lokalni, nacionalni in evropski ravni, da bi vzpostavili mreže za reševanje skupnih težav, povezanih s prostovoljnimi dejavnostmi;

5.

spodbujajo prostovoljne dejavnosti v športu kot obliko neformalnega in priložnostnega učenja s ciljem pridobivanja novih znanj in spretnosti ter kompetenc, pa tudi kot del dvojne poklicne poti športnikov, skupaj s formalnim izobraževanjem;

6.

spodbujajo prostovoljne dejavnosti v športu, na primer z oglaševalskimi kampanjami za spodbujanje ozaveščenosti in pozitivne naravnanosti do prostovoljcev;

7.

izkoristijo potencial prostovoljcev, ki sodelujejo pri organizaciji športnih dogodkov, za dolgoročne dejavnosti na vseh ravneh športa;

8.

preučiti morebitno dodano vrednost vzpostavitve sistema nagrajevanja, s katerim bi nagradili najbolj inovativne prostovoljne projekte na področju športa.

1.

usmerijo prizadevanja v odpravo nepotrebnih ovir, ki zavirajo razvoj prostovoljnih dejavnosti v športu, vključno z nepotrebnimi upravnimi obremenitvami;

2.

preučijo razvoj športa na podlagi prostovoljnih dejavnosti v Evropski uniji, vključno z raziskavo njegovega vpliva na gospodarstvo in družbo;

3.

izmenjujejo znanje, izkušnje in najboljše prakse na področju prostovoljnih dejavnosti v športu;

4.

v nacionalnih in evropskih politikah in strategijah v zvezi s športom, socialnimi zadevami, izobraževanjem in zaposlovanjem spodbujajo razvoj prostovoljnih dejavnosti v športu;

5.

preučijo, kako bi prostovoljne dejavnosti lahko prispevale k projektom, subvencioniranim s sredstvi EU, ter oblikujejo mehanizme, ki bi omogočali ustrezno ovrednotenje prostovoljnih dejavnosti v športu;

6.

v dejavnosti različnih skupin strokovnjakov, ustanovljenih v skladu z delovnim načrtom EU za šport, po potrebi vključijo vidike prostovoljnih dejavnosti v športu;

7.

spodbujajo razvoj prostovoljnih dejavnosti v športu na podlagi medsektorskega sodelovanja med javnimi in zasebnimi subjekti ter organizacijami civilne družbe na področju športa, zdravja, kulture, izobraževanja ter mladinske in socialne politike na lokalni, nacionalni in evropski ravni.

1.

posebno pozornost nameni prostovoljnim dejavnostim in možnosti, da bi neprofitne športne organizacije imele dostop do naslednje generacije programov EU, ne da bi to posegalo v pogajanja o večletnem finančnem okviru;

2.

opredeli dejavnike uspeha, najboljše prakse in področja, na katerih je potrebno tesnejše sodelovanje na ravni EU, vključno z obstoječimi ovirami, ki zavirajo razvoj prostovoljnih dejavnosti v športu;

3.

pri pripravi novih predlogov zakonodaje EU oceni njen morebiten vpliv na prostovoljne dejavnosti v športu.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 372/27

1.

sklepov Evropskega sveta v Barceloni z dne 15. in 16. marca 2002, v katerih je ta pozval k nadaljnjim ukrepom za boljše osvajanje temeljnih veščin, zlasti s poučevanjem vsaj dveh tujih jezikov od zgodnjega otroštva (1);

2.

sklepov Sveta z dne 19. maja 2006 o Evropskem kazalniku jezikovnih kompetenc (2), v katerih je bilo ponovno poudarjeno, da znanje tujih jezikov ne spodbuja le krepitve medsebojnega razumevanja med narodi, temveč je tudi predpogoj za mobilno delovno silo, prispeva pa tudi h konkurenčnosti gospodarstva Evropske unije;

3.

priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje (3), v katerem je sporazumevanje v tujih jezikih uvrščeno med ključne kompetence, potrebne za osebno izpolnitev, aktivno državljanstvo, socialno kohezijo in zaposljivost v družbi znanja;

4.

sklepov Sveta z dne 25. maja 2007 o skladnem okviru kazalnikov in meril za spremljanje napredka pri doseganju lizbonskih ciljev v izobraževanju in usposabljanju (4), v katerih je bila Komisija pozvana, naj nadalje preuči razvoj kazalnikov o jezikovnih spretnostih in znanju;

5.

priporočila Sveta z dne 20. novembra 2008 o mobilnosti mladih prostovoljcev v Evropski uniji (5), v katerem je Svet državam članicam priporočil, naj okrepijo ozaveščenost glede pomena medkulturnih kompetenc in učenja jezikov med mladimi, da bi zmanjšali ovire za njihovo čezmejno mobilnost;

6.

resolucije Sveta z dne 21. novembra 2008 o evropski strategiji za večjezičnost (6), v kateri so države članice pozvane k spodbujanju večjezičnosti, da bi s tem okrepile socialno kohezijo, medkulturni dialog in izgradnjo Evrope, konkurenčnost evropskega gospodarstva ter mobilnost in zaposljivost prebivalcev, obenem pa so pozvane k spodbujanju uporabe jezikov EU v svetu;

7.

sklepov Sveta z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju („ET 2020“), v katerih so bile določene prednostne naloge za obdobje 2009–2011, in sicer da se državljani usposobijo za sporazumevanje v dveh jezikih poleg materinščine, da se spodbuja poučevanje jezikov, če je to ustrezno, v poklicnem izobraževanju in usposabljanju ter za odrasle udeležence, in da se migrantom omogoči učenje jezika države gostiteljice (7);

8.

skupnega poročila Sveta in Komisije iz leta 2010 (8) o napredku pri izvajanju delovnega programa „Izobraževanje in usposabljanje 2010“, v katerem je bilo ugotovljeno, da je treba okrepiti ključne kompetence v poklicnem usposabljanju in izobraževanju ter pri izobraževanju odraslih ter da je na teh področjih treba nameniti več pozornosti zlasti sporazumevanju v tujih jezikih;

9.

strategije Evropa 2020 in njenih dveh vodilnih pobud, ki jih je Evropski svet sprejel 17. junija 2010 (9), tj. Program za nova znanja in spretnosti ter nova delovna mesta  (10), v katerem se priznava, da jezikovne kompetence lahko prispevajo k bolj dinamičnemu trgu dela, ter program Mladi in mobilnost  (11), v katerem je poudarjeno, da bo za omogočanje mobilnosti in njene koristnosti nujno treba izboljšati jezikovne spretnosti in znanje;

10.

priporočila Sveta z dne 28. junija 2011 o spodbujanju učne mobilnosti mladih (12), v katerem se priznava pomen učenja jezikov in pridobivanja medkulturnih kompetenc že v zgodnjih fazah izobraževanja, tako da se spodbujajo kakovostni pogoji jezikovne in kulturne priprave na mobilnost v splošnem in poklicnem izobraževanju;

—

delom, ki ga države članice izvajajo v okviru odprte metode koordinacije ob podpori Komisije, da bi povečale možen prispevek jezikovnega izobraževanja k večji zaposljivosti mladih na trgu dela, na katerem znanje tujih jezikov lahko pomeni ključno prednost,

—

dejavnostmi poslovne platforme za večjezičnost, ki jo je Komisija ustanovila, da bi pospeševala učinkovitejšo uporabo jezikovnih kompetenc kot orodja za povečanje konkurenčnosti podjetij iz EU, zlasti malih in srednje velikih podjetij,

—

dosežki platforme civilne družbe za spodbujanje večjezičnosti v zvezi z zagotavljanjem priložnosti za vseživljenjsko učenje jezikov za vse, da bi spodbudili socialno vključevanje državljanov iz okolij z omejenimi možnostmi ter da bi pospeševali jezikovno raznolikost in medkulturni dialog.

—

poročilo Komisije o izvajanju Resolucije Sveta z dne 21. novembra 2008 o evropski strategiji za večjezičnost, v katerem so podrobno opisane začete pobude in napredek pri spodbujanju učenja jezikov in jezikovne raznolikosti,

—

posodobitev inventarja ukrepov Skupnosti na področju večjezičnosti za leto 2011, v katerem so orisane dejavnosti različnih služb Komisije na tem področju v zadnjih treh letih in v katerem je izrecno poudarjeno, da politika večjezičnosti izboljšuje zaposljivost državljanov EU in konkurenčnost podjetij iz EU,

—

objavo priročnika o politiki učinkovitega in trajnostnega učenja jezikov na predšolski stopnji, ki je korak naprej pri dviganju ozaveščenosti o pomenu učenja jezikov že od najzgodnejšega otroštva,

—

objavo poročila o zagotavljanju spretnosti sporazumevanja za trg dela, katerega podlaga je bilo delo tematske delovne skupine „Jeziki za delovna mesta“, ki deluje v okviru „ET2020“.

1.

je učna mobilnost, torej nadnacionalna mobilnost za namene pridobivanja novih znanj, spretnosti in sposobnosti, eden od pomembnih načinov, kako lahko državljani izboljšajo svojo zaposljivost, okrepijo svojo medkulturno zavest, ustvarjalnost in osebni razvoj, pa tudi dejavno sodelujejo v družbi;

2.

je dobro znanje tujih jezikov ključna kompetenca, bistvena za to, da si posameznik utre pot v sodobnem svetu in na trgu dela; večjezičnost ni le del evropske dediščine, ampak je tudi možnost za razvoj odprte družbe, ki spoštuje kulturno raznolikost in je pripravljena na sodelovanje;

3.

da bi povečali učno in poklicno mobilnost, je v okviru razpoložljivih sredstev koristno vzdrževati in razvijati evropska orodja in programe za podporo učenju jezikov v okviru formalnega in neformalnega izobraževanja;

4.

medtem ko splošni jezikovni programi sicer pomagajo pri razvijanju osnovnih spretnosti sporazumevanja za vsakdanjo rabo, je lahko metodologija, na primer poučevanje nejezikovnih predmetov v tujem jeziku (CLIL – Content and Language Integrated Learning) na ravni splošnega izobraževanja, pa tudi v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, še posebno učinkovita za povečanje mobilnosti in zaposljivosti delavcev;

5.

je za pospeševanje poučevanja nejezikovnih predmetov v tujem jeziku treba spodbujati učitelje in vodje usposabljanj, zlasti v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, da pridobijo kakovostne jezikovne kompetence, in jim omogočiti dostop do kakovostnih učnih virov;

6.

bi bilo na vseh ravneh izobraževanja treba z vidika vseživljenjskega učenja ponuditi večjo izbiro jezikov, vključno z jeziki, ki se manj uporabljajo, in z jeziki sosednjih držav, če je to možno in ustrezno, poleg tega pa bi morale ustrezne jezikovne in kulturne ustanove ponuditi več tozadevnih informacij in svetovanje;

7.

razvijanje jezikovnih kompetenc oseb, zlasti otrok, ki izvirajo iz socialno-ekonomsko prikrajšanega okolja, migrantskih ali romskih družin, ali oseb s posebnimi izobraževalnimi potrebami, lahko prispeva k zagotavljanju boljšega socialnega vključevanja in prihodnjega poklicnega razvoja;

8.

sta kakovostno poučevanje in učenje jezikov – na primer povsem določenega jezika, pomembnega za zaposlitev – bistvenega pomena za internacionalizacijo visokošolskih ustanov in za večjo zaposljivost diplomantov;

9.

je glede na trenutne demografske trende in potrebo po zagotavljanju enakih možnosti za vse večji delež starejših državljanov EU pomembno tudi, da se zagotovi učenje jezikov skozi vse življenje, tudi v starejši dobi.

1.

pospešijo prizadevanja za uresničitev barcelonskih ciljev, na primer s spodbujanjem poučevanja jezikov ter njegove kakovosti in pomena v splošnem izobraževanju, poklicnem izobraževanju in usposabljanju, visokošolskem izobraževanju ter v okviru vseživljenjskega učenja;

2.

priznajo pomen ocenjevanja rezultatov pri poučevanju in učenju jezikov kot pomemben vidik postopka za zagotavljanje kakovosti;

3.

izboljšajo začetno in stalno strokovno usposabljanje učiteljev jezikov in jezikovno usposabljanje učiteljev drugih predmetov ter spodbujajo in olajšajo njihovo mobilnost, hkrati pa v kar največji meri odpravijo upravne ovire;

4.

spodbujajo inovativne oblike evropskega sodelovanja, eksperimentiranje in nove pristope do poučevanja in učenja jezikov, kot so poučevanje nejezikovnih predmetov v tujem jeziku (med drugim v dvojezičnih šolah), možnosti za mobilnost v smislu učenja tujih jezikov v tujem okolju in po potrebi širšo uporabo IKT v ustvarjalnih okoljih za učenje jezikov;

5.

kjer je možno in primerno, razširijo izbor jezikov v izobraževanju in usposabljanju, da bi spodbudili poučevanje jezikov, ki se manj uporabljajo, in (zlasti v mejnih regijah) jezikov sosednjih držav, s tem pa olajšali kulturne, socialne in ekonomske izmenjave;

6.

razmislijo o tem, da bi v izobraževalne programe jezikov po potrebi vključile kulturno razsežnost kot pomembno sestavino prihodnje učne in poklicne mobilnosti;

7.

za pomoč otrokom in odraslim iz migrantskih ali romskih družin spodbujajo ukrepe, ki jim bodo omogočili učenje uradnega jezika (ali jezikov) države gostiteljice in – če se razlikuje – jezika poučevanja. Poleg tega naj razmislijo o možnostih, ki bi otrokom iz takšnih okolij omogočile, da ohranijo in razvijajo svoj materni jezik;

8.

preučijo načine priznavanja in potrditve kompetenc v znanju maternega jezika za otroke in odrasle iz migrantskih družin;

9.

spodbujajo šole ter ustanove na področju poklicnega izobraževanja in visokega šolstva, da sprejmejo celostne pristope do poučevanja in učenja jezikov;

10.

spodbujajo dialog med izobraževalno in delovno sfero z boljšim upoštevanjem potreb po znanju jezikov na trgu dela, z zagotavljanjem stalnega vodenja dijakov in študentov skozi njihovo izobraževalno pot ter s podporo učenju jezikov na delovnem mestu;

11.

raziščejo možnosti za javno-zasebna partnerstva, s katerimi bi zagotovili pridobivanje jezikovnih spretnosti in znanja, ustreznih za trg dela, zlasti kot način priprave na mobilnost in delovno prakso v tujini;

12.

podpirajo pobude za učenje jezikov in spodbujajo okolja, ugodna za učenje jezikov;

1.

podpre prizadevanja držav članic pri poučevanju in učenju jezikov, s tem da jim omogoči celovito uporabo programov EU in evropskih instrumentov za izobraževanje in usposabljanje;

2.

razširi delo na področju jezikovne politike, ki ga je v prvem delovnem ciklu „ET 2020“ začela tematska skupina za zgodnje učenje jezikov, z vključitvijo drugih ravni izobraževanja (osnovnošolskega, srednješolskega itd.), ob tem pa posebej upošteva tudi poklicno izobraževanje in usposabljanje ter izobraževanje odraslih;

3.

na podlagi rezultatov evropske raziskave o jezikovnih kompetencah, ki naj bi bila objavljena leta 2012 in se izvaja v okviru razpoložljivih sredstev, razmisli o pripravi predloga o možnih merilih uspešnosti glede jezikovnih kompetenc, da bi spodbudili stalno izboljševanje jezikovnega izobraževanja;

4.

na evropski ravni začne in širi študije in raziskave o metodah in orodjih za učenje jezikov, pri tem pa upošteva kvalitativne vidike ter se izogiba dodatnim upravnim obremenitvam in stroškom, rezultate pa naj da na voljo sektorju in nosilcem odločitev v državah;

5.

podpre in olajša izmenjavo informacij o dostopnih virih za učenje jezikov ter spodbuja države članice k praktični uporabi smernic in orodij, razvitih v okviru jezikovne politike EU;

6.

še naprej podpira poslovno platformo za večjezičnost in tovrstne pobude zainteresiranih strani;

1.

podprejo mobilnost za namen učenja jezikov, da bi učencem pomagali pri premagovanju začetnih jezikovnih ovir in jih motivirali za učenje vsaj dveh tujih jezikov;

2.

si s spodbujanjem znanja jezikov prek obstoječih in prihodnjih forumov in omrežij za učitelje in vodje usposabljanj izmenjujejo izkušnje in najboljšo prakso, da bi izboljšali učinkovitost jezikovnega izobraževanja pri opremljanju mladih z ustrezno mešanico jezikovnih kompetenc in zmožnostjo, da še naprej pridobivajo novo znanje in spretnosti v skladu s prihodnjimi potrebami in interesi;

3.

za spodbujanje mobilnosti in zaposljivosti izpostavijo potrebo po posebnih jezikovnih vsebinah za poklicne namene, zlasti v poklicnem izobraževanju in usposabljanju ter visokošolskem izobraževanju;

4.

z delovanjem v okviru razpoložljivih sredstev in zmanjšanjem upravnih obremenitev nadalje razvijajo orodja za spremljanje napredka pri učenju jezikov, pri čemer naj zaradi opredelitve najbolj učinkovitih praks in področij, na katerih so potrebne izboljšave, zbirajo kvantitativne in kvalitativne podatke;

5.

ob upoštevanju obstoječih dobrih praks raziščejo, kako bi lahko spodbudili priznavanje in potrjevanje jezikovnih kompetenc, pridobljenih v neformalnem in priložnostnem izobraževanju;

6.

razmislijo o uporabi skupnega evropskega referenčnega okvira za jezike (CEFR) Sveta Evrope, da bi:

7.

poskrbijo za povezavo med kvalifikacijami iz poklicnega izobraževanja in usposabljanja, ki vključujejo jezikovne spretnosti in znanje, in CEFR, pri tem pa izkoristijo vire in izkušnje vseh ustreznih evropskih institucij in zainteresiranih strani, zlasti pa Sveta Evrope in njegovega Evropskega centra za sodobne jezike;

8.

s programi EU na področjih izobraževanja, usposabljanja in mladine še naprej nudijo podporo za sodelovanje med izobraževalnimi ustanovami ter za programe izmenjave dijakov in študentov, vključno na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja, da bi jim pomagali pri izboljšanju jezikovnih kompetenc;

9.

po potrebi tako na nacionalni ravni kot z evropskim sodelovanjem podprejo pripravo gradiva za poučevanje in učenje jezikov, ki se manj poučujejo;

10.

brez poseganja v prihodnja pogajanja razmislijo o tem, da bi učenje jezikov uvrstili med prednostne naloge v naslednji generaciji programov EU na področju izobraževanja in usposabljanja.

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 372/31

—

Resolucije Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 14. decembra 2000 o akcijskem načrtu za mobilnost (1),

—

Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. julija 2001 o mobilnosti študentov, udeležencev usposabljanja, prostovoljcev, učiteljev in vodij usposabljanja v Skupnosti (2),

—

Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o transnacionalni mobilnosti v Skupnosti zaradi izobraževanja in usposabljanja: Evropska listina kakovosti za mobilnost (3),

—

Sklepov Sveta z dne 25. maja 2007 o skladnem okviru kazalnikov in meril za spremljanje napredka pri doseganju lizbonskih ciljev v izobraževanju in usposabljanju (4),

—

Priporočila Sveta z dne 20. novembra 2008 o mobilnosti mladih prostovoljcev v Evropski uniji (5),

—

Sklepov Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 21. novembra 2008, o mobilnosti mladih (6),

—

Sklepov Sveta z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju („ET 2020“) (7),

—

Resolucije Sveta z dne 27. novembra 2009 o prenovljenem okviru za evropsko sodelovanje na področju mladine (2010–2018) (8),

—

Sklepov Sveta z dne 16. marca 2010 o strategiji Evropa 2020 (9),

—

Sklepov Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 18. novembra 2010 o prednostnih nalogah za okrepljeno evropsko sodelovanje na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja za obdobje 2011–2020 (10),

—

Sklepov Sveta z dne 19. novembra 2010 o pobudi Mladi in mobilnost – celovit pristop za obvladovanje izzivov, s katerimi se srečujejo mladi (11),

—

Sklepov Sveta z dne 14. februarja 2011 o vlogi izobraževanja in usposabljanja pri izvajanju strategije „Evropa 2020“ (12),

—

Priporočila Sveta z dne 28. junija 2011: Mladi in mobilnost – spodbujanje učne mobilnosti mladih (13),

—

Sklepov Sveta z dne 28. novembra 2011 o vzhodni razsežnosti sodelovanja mladih v demokratičnem življenju in njihove mobilnosti,

—

Poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 7. julija 2011: Vmesni pregled programa Vseživljenjsko učenje (14);

—

s pozivom Sveta Komisiji na podlagi priporočila o Evropski listini kakovosti za mobilnost iz leta 2006, naj v tesnem sodelovanju z ustreznimi organi izboljša ali razvije po spolu razčlenjene statistične podatke o mobilnosti zaradi izobraževanja in usposabljanja (15),

—

s poročilom foruma strokovnjakov za mobilnost na visoki ravni iz junija 2008, v katerem je zapisano, da bi bilo treba možnosti za učno mobilnost zagotoviti vsem mladim v Evropi,

—

s ciljem na področju mobilnosti v visokem šolstvu v okviru bolonjskega procesa, ki je bil dogovorjen v Leuvnu in Louvain-la-Neuve aprila 2009,

—

z zeleno knjigo Komisije iz julija 2009 o spodbujanju učne mobilnosti mladih (16),

—

s sporočilom iz Brugesa iz decembra 2010 ter sklepi Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, o prednostnih nalogah za okrepljeno evropsko sodelovanje na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja za obdobje 2011–2020 (17), v katerih je zapisano, da bi morali evropski sistemi poklicnega izobraževanja in usposabljanja do leta 2020 zagotavljati bistveno več možnosti za transnacionalno mobilnost,

—

z delovnim dokumentom služb Komisije z dne 24. maja 2011 o oblikovanju referenčnih meril na področju izobraževanja za zaposljivost in učne mobilnosti (18),

—

Sklepov Sveta z dne 28. in 29. novembra 2011 o jezikovnih kompetencah za spodbujanje mobilnosti;

—

učna mobilnost prispeva tako k osebnemu kot poklicnemu razvoju mladih in povečuje njihovo zaposljivost in konkurenčnost, kar potrjujejo ne le programi EU na področjih izobraževanja, usposabljanja in mladine, temveč tudi več kvalitativnih mednarodnih študij o učni mobilnosti,

—

bi z evropskim referenčnim merilom (19) za učno mobilnost skupaj z ustreznimi kazalniki (20) lahko spodbudili prizadevanja držav članic, da dosežejo že dogovorjeni (21) cilj v zvezi s povečano mobilnostjo, in pripomogli k spremljanju njihovega napredka, pa tudi prepoznali primere dobre prakse in podprli nove pobude za vzajemno učenje,

—

bi morali v mejah razpoložljivih virov zbirati podatke, potrebne za oceno napredka z vidika evropskega referenčnega merila za učno mobilnost,

—

bi bilo treba pri tem referenčnem merilu zaradi upoštevanja različnih izobraževalnih okolij razlikovati med dvema glavnima področjema: visokim šolstvom ter začetnim poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem,

—

je pomembno tudi to, da se zadevno referenčno merilo pospremi s kazalnikom za vse vrste mobilnosti, ki jo uresničujejo mladi, vključno z mobilnostjo, do katere prihaja v formalnih in neformalnim okvirih.

1.

ob upoštevanju določb priporočila Sveta z dne 28. junija 2011 o spodbujanju učne mobilnosti mladih sprejmejo ukrepe – tako na nacionalni kot na evropski ravni – za večjo učno mobilnost ter za dosego evropskega referenčnega merila iz Priloge k tem sklepom;

2.

na podlagi razpoložljivih virov in instrumentov ter ob čim večjem zmanjšanju upravnih bremen in stroškov izboljšajo zbiranje podatkov o učni mobilnosti na vseh stopnjah visokega šolstva ter v osnovnem poklicnem izobraževanju in usposabljanju in o učni mobilnosti mladih na splošno, da bi lahko ocenili napredek na podlagi evropskega referenčnega merila in kazalnika iz Priloge;

3.

spodbujajo izvajanje in uporabo programov in instrumentov EU, ki pripomorejo k učni mobilnosti in vseživljenjskemu učenju, med drugim tudi Europassa, Youthpassa, evropskega ogrodja kvalifikacij ter sistemov ECTS in ECVET;

1.

zlasti ob pomoči Eurostata sodeluje z državami članicami in jim pomaga izboljšati razpoložljivost zadevnih kazalnikov in statistike v obdobju do leta 2020. Pri tem bi bilo treba čim bolje izkoristiti razpoložljive statistične podatke in ankete v gospodinjstvih, da bi bili upravni stroški in bremena čim manjši;

2.

zlasti s pomočjo rednih poročil o napredku pregleduje, v kolikšni meri se dosegajo cilji na področju mobilnosti, določeni v okviru „ET 2020“;

3.

do konca leta 2015 poroča Svetu, da bi ta lahko ponovno pregledal in po potrebi spremenil evropsko referenčno merilo za učno mobilnost iz Priloge;

1.

spremljajo napredek in uspešnost na področju nadnacionalne učne mobilnosti tako na nacionalni kot evropski ravni, med drugim z zbiranjem kvalitativnih informacij o primerih dobre prakse, da bo oblikovanje politik lahko podprto z dejstvi;

2.

v zvezi z učno mobilnostjo v visokem šolstvu: z uporabo razpoložljivih sredstev in močno sinergijo z bolonjskim procesom izboljšajo zbiranje podatkov (tudi podatkov o prenosu kreditnih točk in pridobljenih nazivov) iz upravnih in drugih virov o mobilnosti študentov na vseh stopnjah, in sicer zlasti ob zaključku študija, da bi ocenili napredek glede na referenčno merilo iz Priloge (del I, točka 1);

3.

v zvezi z učno mobilnostjo v začetnem poklicnem izobraževanju in usposabljanju: čim bolj izkoristijo ankete v gospodinjstvih, da bi zbrale tiste podatke o učni mobilnosti, s katerimi bi podprle referenčno merilo iz Priloge (del I, točka 2);

4.

v zvezi z učno mobilnostjo mladih na splošno: čim bolj izkoristijo razpoložljive ankete v gospodinjstvih, da bi zbrale podatke, potrebne za oblikovanje skupnega kazalnika za formalno in neformalno učno mobilnost, vključno z razčlembami v zvezi z neformalno mobilnostjo, da dopolnijo prikaz kazalnikov EU na področju mladine (22) in po možnosti razširijo referenčno merilo za učno mobilnost tako, da bi v prihodnosti zajelo mobilnost mladih na splošno (del II Priloge);

5.

preučijo, kako izkoristiti razpoložljive ankete o učiteljih na vseh ravneh izobraževanja, da bi oblikovale kazalnike mobilnosti učiteljev in po možnosti razširile referenčno merilo za učno mobilnost tako, da bi bila v prihodnosti vanj zajeta tudi mobilnost učiteljev (23).

20.12.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 372/36

1.

Sistemi visokošolskega izobraževanja so ključni za ustvarjanje znanja, ki je temeljnega pomena za človeški in družbeni razvoj ter spodbujanje aktivnega državljanstva.

2.

Posebni cilj strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast, sprejete junija 2010 (1), je izboljšati raven izobrazbe, zlasti s povečanjem deleža mladih, ki so uspešno zaključili terciarno ali enakovredno izobraževanje, na najmanj 40 % do leta 2020.

3.

Z bolonjsko deklaracijo z dne 19. junija 1999 je bil vzpostavljen medvladni postopek, namenjen oblikovanju evropskega visokošolskega prostora, ki ga Evropska unija dejavno podpira. Ministri za visoko šolstvo iz sodelujočih držav, ki so se 28. in 29. aprila 2009 sestali v mestih Leuven in Louvain-la-Neuve, so visokošolske ustanove (2) pozvali k nadaljnji posodobitvi njihovih dejavnosti do leta 2020.

4.

Direktiva Sveta 2004/114/ES z dne 13. decembra 2004 določa pogoje in pravila za dovolitev vstopa državljanov tretjih držav na ozemlje držav članic za obdobje, ki je daljše od treh mesecev, za namene študija, izmenjav učencev, neplačanega usposabljanja ali prostovoljnega dela (3).

5.

Direktiva Sveta 2005/71/ES z dne 12. oktobra 2005 določa pogoje za dovolitev vstopa raziskovalcem iz tretjih držav v države članice za več kot tri mesece za namene izvajanja raziskovalnega projekta v okviru sporazuma o gostovanju z raziskovalno organizacijo (4).

6.

Svet je v Resoluciji z dne 23. novembra 2007 o posodobitvi univerz za pospeševanje konkurenčnosti Evrope v svetovnem gospodarstvu znanja (5) pozval države članice, naj podpirajo internacionalizacijo visokošolskih ustanov, tako da spodbujajo zagotavljanje kakovosti z neodvisnim ocenjevanjem in medsebojnim pregledom univerz, poskrbijo za večjo mobilnost, spodbujajo uporabo skupne in dvojne diplome ter poenostavijo priznavanje kvalifikacij in časa študija.

7.

Svet je v sklepih z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (6) navedel, da bi si bilo treba za to, da bi podprli prizadevanja držav članic za posodobitev visokošolskega izobraževanja in razvoj evropskega visokošolskega prostora, prizadevati za močno sinergijo z bolonjskim procesom, zlasti pri zagotavljanju kakovosti, priznavanju, mobilnosti in instrumentih za zagotavljanje preglednosti.

8.

V sklepih Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 26. novembra 2009 o izoblikovanju vloge izobraževanja v brezhibno delujočem trikotniku znanja (7) je bila opredeljena potreba po dodatni reformi načinov upravljanja in struktur financiranja univerz, kar bi dopuščalo večjo avtonomnost in odgovornost, da bi spodbudili raznovrstnejši tok prihodkov in učinkovitejše sodelovanje s poslovnim svetom in bi univerze ustrezno opremili, da bi sodelovale v trikotniku znanja na svetovni ravni.

9.

Svet je v sklepih z dne 11. maja 2010 o internacionalizaciji visokošolskih ustanov (8) pozval Komisijo, naj pripravi mednarodno strategijo EU za visokošolsko izobraževanje, katere cilj bosta boljša usklajenost in dopolnjevanje sedanjih pobud za mednarodno sodelovanje na ravni EU in na nacionalni ravni in ki bo še naprej opozarjala na privlačnost evropskega visokošolskega izobraževanja, raziskav in inovacij v zunanjih dejavnostih EU.

10.

Svet je v sklepih z dne 7. junija 2010 o novih znanjih in spretnostih za nova delovna mesta: pot naprej (9) poudaril, da je treba spodbujati vključujočo rast in ljudem vseh starosti pomagati pri razvoju ustreznih veščin in kompetenc, da bodo znali predvidevati spremembe in jih obvladovati.

11.

Svet je v sklepih z dne 19. novembra 2010 o pobudi Mladi in mobilnost  (10) pozval k prizadevanjem za večjo kakovost in privlačnost izobraževanja na vseh stopnjah, zlasti na stopnji visokošolskega izobraževanja.

12.

Svet je v sklepih z dne 26. novembra 2010 o Uniji inovacij za Evropo (11) poudaril, kako pomembno je, da se nameni prednost naložbam v izobraževanje, usposabljanje in raziskave ter se v celoti uporabi evropski intelektualni kapital, s čimer se dolgoročno zagotovita konkurenčnost in rast.

13.

Evropski svet je v sklepih z dne 4. februarja 2011 pozval k strateškemu in celovitemu pristopu za spodbujanje inovacij ter polno izkoriščanje evropskega intelektualnega kapitala v korist državljanov, podjetij – zlasti MSP – in raziskovalcev (12).

14.

Svet je v sklepih z dne 14. februarja 2011 o vlogi izobraževanja in usposabljanja pri izvajanju strategije Evropa 2020  (13) poudaril, da bi si morali visokošolski zavodi prizadevati, da izboljšajo kakovost in ustreznost svojih študijskih programov ter tako k vpisu na visokošolski študij privabijo širši krog državljanov, ter da bi bilo treba spodbujati večje sodelovanje med visokošolskimi zavodi, raziskovalnimi inštituti in podjetji, da bi okrepili trikotnik znanja kot podlago za inovativnejše in ustvarjalnejše gospodarstvo.

15.

Svet je v sklepih z dne 19. maja 2011 o okviru EU za nacionalne strategije vključevanja Romov do leta 2020 (14) pozval države članice, naj si zastavijo ali si še naprej prizadevajo za cilje, ki bi lahko bili usmerjeni v zagotavljanje enakega dostopa do kakovostnega izobraževanja v praksi, vključno z visokošolskim izobraževanjem.

16.

Svet je v sklepih z dne 31. maja 2011 o razvoju Evropskega raziskovalnega prostora (ERP) s pomočjo z ERP povezanih skupin (15) poudaril, da bi znatni napredek, dosežen pri uresničevanju ERP, moral voditi k nadaljevanju celovitega in strateškega pristopa, ki bi pripomogel k polnemu izkoriščanju evropskega intelektualnega kapitala.

17.

Svet je v priporočilu z dne 28. junija 2011: Mladi in mobilnost – spodbujanje učne mobilnosti mladih (16) opozoril, da lahko učna mobilnost prispeva k večji odprtosti sistemov in institucij izobraževanja in usposabljanja, razvoju njihove evropske in mednarodne narave ter izboljšanju njihove dostopnosti in učinkovitosti. Prav tako lahko okrepi konkurenčnost Evrope, tako da prispeva k oblikovanju družbe, bogate z znanjem.

18.

Svet si v sklepih z dne 28. novembra 2011 o referenčnem merilu za učno mobilnost prizadeva za večjo vključenost visokošolskih študentov v učno mobilnost in določa kvantitativne in kvalitativne pragove za merjenje obdobij visokošolskega študija ali usposabljanja v tujini.

19.

Evropska unija s tretjimi državami že dolgo sodeluje na podlagi sklopa politik in instrumentov, v katerih ima visoko šolstvo vedno večjo vlogo. Sodelovanje na področju visokega šolstva je poleg tega pomemben del večstranskih okvirov sodelovanja, kot so vzhodno partnerstvo, Unija za Sredozemlje ali severna dimenzija in Zahodni Balkan.

1.

prve ministrske konference ERP na temo Intelektualni kapital – kreativni učinek, ki je bila 20. julija 2011 v Sopotu in na kateri je bilo poudarjeno, da so univerze v globaliziranem svetu temeljni vir znanja in inovativnega razmišljanja, zlasti kar zadeva strateška področja raziskav, usmerjena k reševanju sodobnih izzivov;

2.

konference predsedstva na temo Posodobitev visokega šolstva, ki je bila 24. in 25. oktobra 2011 v Sopotu in na kateri je bilo poudarjeno, da je treba sisteme visokega šolstva posodobiti, predvsem zaradi sodobnih izzivov, kot so svetovna konkurenca in demografski trendi –

1.

V trenutnih gospodarskih razmerah ima visoko šolstvo (vključno s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem) zaradi svoje povezanosti z raziskavami in inovacijami ključno vlogo pri zagotovitvi visoko usposobljenega človeškega kapitala in pri spodbujanju bistvenih raziskav, ki jih Evropa potrebuje v svojih prizadevanjih za zagotovitev delovnih mest, gospodarske rasti in blaginje.

2.

Kvalifikacije diplomantov niso vedno skladne s potrebami trga dela in družbe. Delodajalci v zasebnem in javnem sektorju vedno pogosteje poročajo o neskladnostih in težavah pri iskanju ustrezne delovne sile glede na spreminjajoče se potrebe gospodarstva, temelječega na znanju.

3.

Da bi postala evropska gospodarstva bolj raziskovalno intenzivna in bi se s tem spodbudila inovativnost in konkurenčnost, Evropa potrebuje veliko več usposobljenih raziskovalcev in raziskovalcev z izkušnjami izven akademskega področja, tudi v zasebnem sektorju.

4.

Za večjo udeležbo v visokošolskem izobraževanju je treba več pozornosti nameniti izzivom, ki se nanašajo na kakovost in raznolikost.

5.

Med prednosti evropskih ustanov visokošolskega izobraževanja sodijo raznolikost, zagotavljanje visokokakovostnega, trajnostnega in ustreznega izobraževanja in raziskav ter povezanost med institucionalno avtonomijo, odgovornostjo do vseh zainteresiranih strani in sposobnostjo prilagoditve spreminjajočim se razmeram. Poleg njihovih dveh tradicionalnih nalog, tj. učenja in raziskav, vse pomembnejša postaja tretja naloga, ki povezuje izobraževalne ustanove in poslovni sektor, tudi na regionalni ravni, in vključuje družbeno odgovornost.

6.

Vendar možnosti evropskih visokošolskih ustanov, da izpolnijo svojo vlogo v družbi in prispevajo k blaginji Evrope, ostajajo neizkoriščene: Evropa zaostaja v globalni konkurenčni tekmi za znanje in talente, nastajajoča gospodarstva pa hitro povečujejo svoje naložbe v visoko šolstvo.

7.

Hkrati pa visokošolske ustanove prepogosto tekmujejo na preveč področjih, medtem ko jih samo peščica dosega izvrstne rezultate na določenih področjih z močno svetovno konkurenco.

8.

Visokošolske ustanove morajo torej še naprej izvajati notranje reforme na podlagi izbire institucionalnih nalog in glede na vrsto intelektualnega kapitala, ki ga predstavljajo, ter priložnosti za lastno umestitev glede na druge nacionalne ustanove.

9.

Institucionalna avtonomija je potrebna za spodbujanje institucionalne raznolikosti znotraj nacionalnih visokošolskih sistemov: da bi spodbudili odličnost visokošolskih ustanov, je treba povečati raznolikost institucionalnih vlog in nalog.

1.

Glavno odgovornost za izvajanje in podpiranje reform v visokošolskem izobraževanju nosijo države članice in izobraževalne ustanove same. Vendar so bolonjski proces in posledično oblikovanje evropskega visokošolskega prostora, uresničevanje agende EU za posodobitev visokošolskih sistemov in vzpostavitev evropskega raziskovalnega prostora pokazali, da izzivi in odzivi politik presegajo državne meje ter da lahko evropsko sodelovanje pomembno prispeva v smislu finančne podpore, analize politike na podlagi dejanskega stanja in izmenjave najboljše prakse.

2.

Kakovost in ustreznost visokošolskega izobraževanja sta ključna pogoja za polno izkoriščanje evropskega intelektualnega kapitala.

3.

Kakovost izobraževanja in raziskav je glavno gonilo uspešne posodobitve sistemov visokošolskega izobraževanja v Evropi.

4.

Okrepitev trikotnika znanja med izobraževanjem, raziskavami in inovativnostjo je temeljni pogoj za prispevanje visokošolskega izobraževanja k delovnim mestom in rasti, za reformo upravljanja in struktur financiranja ter za povečanje zanimanja zanj na mednarodni ravni.

5.

Razvoj Evropskega raziskovalnega prostora izboljšuje komplementarnost med nacionalnimi sistemi s ciljem stroškovno učinkovitejšega vlaganja v raziskave in spodbujanja izmenjav ter sodelovanja med institucijami, vključenimi v trikotnik znanja.

6.

Mednarodna mobilnost študentov, raziskovalcev in zaposlenih, ki se je od oblikovanja evropskega visokošolskega prostora okrepila, ima pozitiven učinek na kakovost in vpliva na vsa ključna področja reforme. Vendar pa lahko predstavlja tudi izzive za nekatere izobraževalne sisteme, ki imajo velik dotok študentov, ali pa za tiste države, ki jim grozi „beg možganov“, ki povzroči, da se veliko nadarjenih posameznikov odloči za študij v tujini in tam tudi ostane.

7.

Privabljanje najboljših študentov, akademikov in raziskovalcev zunaj EU ter razvijanje novih oblik čezmejnega sodelovanja sta ključna pogoja za to, da postaneta evropski visokošolski prostor in Evropski raziskovalni prostor privlačni destinaciji v globalni tekmi za znanje in talente.

8.

Vključevanje delodajalcev in drugih zainteresiranih strani v oblikovanje in izvajanje programov je bistveno za izboljšanje kakovosti in ustreznosti visokošolskega izobraževanja.

9.

Javne naložbe, podprte z dodatnimi viri financiranja, morajo ostati temelj trajnostnega visokošolskega izobraževanja, zlasti ob upoštevanju trenutne finančne krize v Evropi.

1.

pospešili prizadevanja za zvišanje ravni visokošolske izobrazbe, da se doseže glavni izobraževalni cilj strategije Evropa 2020, ki določa, da bi moralo do leta 202040 % mladih med 30. in 34. letom v EU zaključiti terciarno izobraževanje ali enakovreden študij, glede na oceno, da bo do leta 2020 za 35 % vseh delovnih mest v EU treba imeti kvalifikacije na visokošolski ravni (18);

2.

razvili jasne poti za napredovanje od poklicnega in drugih vrst izobraževanja do visokošolskega izobraževanja ter mehanizme za priznavanje predhodnega učenja in izkušenj, pridobljenih zunaj formalnega izobraževanja in usposabljanja, zlasti z reševanjem izzivov, ki se nanašajo na izvajanje in uporabo nacionalnih ogrodij kvalifikacij, povezanih z evropskim ogrodjem kvalifikacij;

3.

spodbujali sistematični razvoj učinkovitih strategij za zagotovitev dostopa prikrajšanim in slabo zastopanim skupinam, predvsem z boljšim vzpostavljanjem stikov ter zagotovitvijo preglednejših informacij o možnostih izobraževanja in učnih rezultatih ter z boljšim usmerjanjem za pravilno izbiro študija;

4.

okrepili prizadevanja za zmanjšanje osipa na visokošolski ravni, in sicer z izboljšanjem kakovosti, ustreznosti in privlačnosti programov, zlasti z učenjem, osredotočenim na študente, in z zagotavljanjem ustrezne podpore po vpisu, usmerjanjem in svetovanjem;

5.

zagotovili, da finančna podpora doseže možne študente, ki prihajajo iz okolja z nižjimi dohodki;

6.

spodbudili uporabo spretnosti ter podatkov o napovedi rasti in zaposlenosti diplomantov (vključno s sledenjem podatkom o poklicni poti diplomantov) pri oblikovanju, izvajanju in ocenjevanju predmetov, ter spodbudili večjo prožnost pri oblikovanju študijskih programov, vključno z meddisciplinarnimi učnimi vsebinami, da se poveča zaposljivost diplomantov;

7.

spodbudili sprejetje na študente osredotočenih pristopov k poučevanju in učenju, v katerih bi se upoštevale potrebe raznolike študentske populacije in ki bi spodbudili večjo raznovrstnost oblik študija, vključno z učinkovitejšo uporabo IKT;

8.

spodbujali visokošolske ustanove, da vlagajo v nadaljnje strokovno izpopolnjevanje svojih zaposlenih in nagrajevali odličnost v poučevanju;

9.

sprostili neizkoriščeni potencial, s tem da bi se spoprijeli s stereotipi in odpravili ovire, s katerimi se ženske še vedno srečujejo pri doseganju najvišjih ravni podiplomskega izobraževanja in raziskav – zlasti pri nekaterih disciplinah in na vodstvenih položajih;

10.

povezali, kjer je to ustrezno in potrebno, nacionalno financiranje doktorskih programov z načeli za inovativno doktorsko usposabljanje (19) in podprli razvoj poklicnih možnosti za raziskovalce;

11.

spodbudili razvoj podjetniških, ustvarjalnih in inovacijskih spretnosti na vseh področjih in v vseh ciklih ter spodbujali inovacije v visokošolskem izobraževanju prek bolj interaktivnih učnih okolij in okrepljenega ogrodja za prenos znanja;

12.

po potrebi spodbudili večjo vlogo interdisciplinarnih raziskav v visokošolskih ustanovah ter okrepili povezave med visokim šolstvom in raziskavami, da bi trikotnik znanja deloval bolj učinkovito;

13.

poleg izobraževalnih in raziskovalnih nalog visokega šolstva spodbudili dodatni razvoj tretjega sklopa nalog, kot so izmenjava znanja in inovacij, sodelovanje skupnosti, vseživljenjsko učenje ter spodbujanje regionalnega in lokalnega razvoja;

14.

spodbudili partnerstva in sodelovanje s podjetji, na primer s pomočjo struktur nagrajevanja, pripravništev in delovnih praks, spodbud za sodelovanje med različnimi področji in organizacijami ter zmanjšanja regulativnih in upravnih ovir za partnerstva med visokošolskimi ustanovami ter drugimi javnimi in zasebnimi zainteresiranimi stranmi. Učinkovit prenos znanja na trg, in v tem smislu povezava med temeljnimi in uporabnimi raziskavami, se lahko doseže z izvajanjem javnih politik, ki krepijo partnerstva med temi različnimi subjekti;

15.

okrepili povezanost med visokošolskimi ustanovami, delodajalci in institucijami na trgu dela z namenom, da bi študijski programi bolj sledili potrebam na trgu dela, da se spretnosti bolj uskladijo z delovnimi mesti ter da se razvijejo aktivne politike trga dela za spodbuditev zaposlitve diplomantov;

16.

krepili kakovost z mobilnostjo in čezmejnim sodelovanjem, med drugim z:

17.

spodbujali prožnejše sisteme upravljanja in financiranja v visokošolskih ustanovah, vključno z mehanizmi, ki so povezani z uspešnostjo in konkurenco, ter s spodbujanjem profesionalizacije notranjega upravljanja;

18.

olajšali dostop do alternativnih virov financiranja, vključno z uporabo javnih sredstev, če je to potrebno, da se spodbudijo zasebne in druge javne naložbe.

1.

podpre države članice pri prizadevanjih za reformo njihovih sistemov visokošolskega izobraževanja, in sicer s polno uporabo programov EU na področju izobraževanja in usposabljanja ter z boljšo na dokazih temelječo osnovo, natančno analizo in večjo preglednostjo, vključno s tem, da:

2.

omogoči povečanje učne mobilnosti z okrepitvijo evropskega sistema zbiranja in prenašanja kreditnih točk (ECTS) in mehanizmov zagotavljanja kakovosti, da bi se izboljšalo priznavanje;

3.

predlaga – ne da bi to vplivalo na prihodnja pogajanja o prihodnjih programih EU na področju izobraževanja, usposabljanja in mladine – shemo mobilnosti Erasmus za magistrski študij za spodbujanje mobilnosti, odličnosti in dostopa do cenovno ugodnega financiranja za študente, ki opravljajo magistrski študij v drugi državi članici, ne glede na njihovo socialno ozadje;

4.

podpre analizo tokov mobilnosti in razvoja franšiznega izobraževanja;

5.

skupaj z državami članicami spodbuja skladen razvoj evropskega raziskovalnega prostora in evropskega visokošolskega prostora in si prizadeva za okrepitev sinergij med EU in bolonjskim procesom, med drugim z uporabo programa na področju izobraževanja in usposabljanja po letu 2013, da bi prispevala k bolonjskemu [in EU] cilju 20-odstotne mobilnosti;

6.

še naprej razvija Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo (EIT), in sicer s sprejetjem predloga za nov strateški inovacijski program, v katerem bo začrtana prihodnost EIT in njegovih prednostnih nalog ter vzpostavljeni predlogi za nove skupnosti znanja in inovacij, zlasti za povečanje inovacijskih možnosti visokošolskih ustanov v sodelovanju s podjetji;

7.

s spodbujanjem evropskega okvira za poklicne poti v raziskavah in evropske pobude EURAXESS – „raziskovalci v gibanju“  (20) podpre izvajanje odprtih in preglednih zaposlitvenih postopkov ter krepi čezmejno in medsektorsko mobilnost raziskovalcev;

8.

v okviru aktivnosti Marie Curie okrepi sheme mobilnosti za študente doktorskega študija, vključno s podporo za ponovno vključitev, in spodbuja shemo evropskih doktoratov na področju industrije, da se podprejo uporabne raziskave;

9.

predlaga okvir kakovosti za pripravništvo, da pomaga študentom in diplomantom pridobiti praktična znanja, ki so potrebna na delovnem mestu, in več bolj kakovostnih praks;

10.

promovira EU kot študijsko in raziskovalno destinacijo za najbolj nadarjene z vsega sveta, ob tem pa priznava raznolikost ustanov visokošolskega izobraževanja, in razvija odnose na področju visokošolskega izobraževanja tudi s partnerji zunaj Unije, da se bodo krepili nacionalni sistemi visokošolskega izobraževanja, politični dialog, mobilnost in priznavanje akademskih nazivov, med drugim prek strategije širitve, evropske sosedske politike, vzhodnega partnerstva, evro-sredozemskega partnerstva, sodelovanja z Zahodnim Balkanom, globalnega pristopa k vprašanju migracij in foruma o bolonjski politiki;

11.

pripravi mednarodno strategijo EU za visokošolsko izobraževanje za večjo uspešnost pri doseganju zgoraj navedenih ciljev, večje mednarodno sodelovanje in prepoznavnost ter sodelovanje s partnerji, kar bi okrepilo odnose in nadgradilo zmogljivosti na področju visokega šolstva;

12.

okrepi dolgoročni učinek financiranja EU za posodobitev visokega šolstva z boljšim dopolnjevanjem med različnimi instrumenti financiranja, zlasti prihodnjim programom EU na področju izobraževanja, usposabljanja in mladine, okvirnim programom Horizon 2020 za raziskave in inovacije ter instrumenti evropske kohezijske politike.