20.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 308/1

A.

ker se v poslovnih registrih preučujejo, vpisujejo in hranijo informacije o podjetjih, kot so informacije o pravni obliki podjetja, njegovem sedežu in kapitalu, imenovanju, odpoklicu, pooblastilih zakonitih zastopnikov in podatkih o njih, računovodskih listinah za vsako poslovno leto ter o prenehanju družbe, kjer je to primerno, javnosti pa je omogočen dostop do teh informacij,

B.

ker se poslovni registri v EU vodijo na nacionalni ali regionalni ravni in se v njih hranijo samo informacije o podjetjih, ki so registrirana na območju v njihovi pristojnosti,

C.

ker je povpraševanje po čezmejnem dostopu do informacij o podjetjih za poslovne namene ali za olajšanje dostopa do sodnega varstva vse večje; ker so zanesljive in najnovejše informacije o dolžnikih in njihovem premoženju bistvenega pomena za upnike in izvršilne organe; ker je treba razkriti določene podrobnosti, da bi zagotovili spoštovanje pravic zaposlenih, določenih v evropskem pravu družb,

D.

ker zaradi nepovezanosti poslovnih registrov nastaja gospodarska škoda in težave za vse zainteresirane strani, ne le za podjetja, ampak tudi za njihove zaposlene, potrošnike in javnost, še zlasti v zvezi z vprašanji preglednosti, učinkovitosti in pravne varnosti; ker olajšan čezmejni dostop do zanesljivih in posodobljenih informacij o podjetjih iz vseh držav članic povečuje preglednost in pravno varnost na notranjem trgu in lahko ponovno vzpostavi zaupanje v trge po finančni in gospodarski krizi,

E.

ker se od 1. januarja 2007 informacije v poslovnih registrih shranjujejo elektronsko in so dostopne na internetu v vseh državah članicah; ker so pomembne poslovne informacije dostopne na internetu, vendar se standardi za registre razlikujejo, zainteresirane strani pa se soočajo z različnimi jeziki, pogoji iskanja in strukturami,

F.

ker se vsebina, pomembnost in pravni pomen posameznih registrov razlikujejo in ker bi to lahko imelo pravne posledice, ki bi se lahko v posameznih državah članicah razlikovale,

G.

ker bi lahko z enotno točko dostopa do poslovnih informacij o vseh evropskih podjetjih prihranili čas in stroške; ker je za dosego tega potrebno razmisliti o obveznem sodelovanju vseh držav članic v tej točki dostopa,

H.

ker bi morala enotna točka dostopa nuditi visokokakovostne informacije iz vseh držav članic; ker bi morale biti informacije zanesljive, ažurne ter posredovane v standardni obliki in v vseh jezikih EU; ker bi morala enotno točko dostopa dejavno spremljati Komisija,

I.

ker si Komisija z vodilno pobudo „Industrijska politika za dobo globalizacije“ iz svojega sporočila „Evropa 2020: Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ prizadeva za „izboljšanje poslovnega okolja, še posebej za mala in srednja podjetja, med drugim z znižanjem stroškov transakcij pri poslovanju v Evropi“,

J.

ker je Svet na srečanju 25. in 26. maja 2010 sprejel sklepe, ki pravilno izpostavljajo pomen kakovostnih podatkov, nujno poenostavitev dostopa do informacij za okrepitev zaupanja zainteresiranih strani, uspeh dejavnosti na notranjem trgu ter nujno udeležbo vseh držav članic pri zagotavljanju centraliziranega dostopa do informacij,

K.

ker je sodelovanje med poslovnimi registri bistvenega pomena pri čezmejnih združitvah, prenosih sedežev ali čezmejnih postopkih v primeru insolventnosti; ker sodelovanje izrecno predpisuje več instrumentov prava družb, kot so Direktiva 2005/56/ES, Uredba (ES) št. 2157/2001 in Uredba (ES) št. 1435/2003,

L.

ker je sodelovanje poslovnih registrov v praksi nujno zaradi zahtev po razkrivanju informacij za tuje podružnice, ki so določene v enajsti direktivi o pravu družb 89/666/EGS; ker sodelovanje ne sme biti omejeno na čas odprtja podružnice, ampak bi moralo obsegati tudi zagotavljanje pravilnosti in ažurnosti ustreznih informacij, da bi se izognili neusklajenosti med vsebino registra s podatki o podružnici in vsebino registra s podatki o matični družbi,

M.

ker se lahko po sprejetju statuta o evropski zasebni družbi (KOM(2008)0396) znatno poveča število primerov, pri katerih bo potrebno čezmejno sodelovanje,

N.

ker je vzpostavljenih že več mehanizmov sodelovanja med poslovnimi registri, kot so evropski poslovni register (EBR), projekt interoperabilnosti poslovnega registra po vsej Evropi (BRITE) in informacijski sistem za notranji trg (IMI); ker je sodelovanje v EBR in BRITE prostovoljno, se zanju niso odločile vse države članice; ker je poleg tega BRITE samo raziskovalni projekt,

O.

ker je Parlament v resoluciji z dne 18. decembra 2008 pozdravil zamisel o vzpostavitvi portala e-pravosodja; ker akcijski načrt 2009–2013 za evropsko e-pravosodje določa vključitev EBR v portal evropskega e-pravosodja,

1.

verjame, da bo projekt za nadaljnje povezovanje evropskega gospodarskega prostora koristen samo, če bodo sodelovale vse države članice, in meni, da bi bilo treba v ta namen razmisliti o obveznem sodelovanju vseh držav članic;

2.

meni, da se je treba najprej prizadevati za uresničitev pobude EBR in projekta BRITE ter da bi moralo sodelovanje postati obvezno; vztrajno poudarja pomen informacijskega sistema za notranji trg (IMI) pri pospešenem izvajanju zakonodaje o notranjem trgu, saj se je že pokazalo, da gre za uspešen instrument v zvezi z izvajanjem direktive o poklicnih kvalifikacijah (10) in direktive o storitvah (11); opozarja, da že vse države članice uporabljajo IMI, ki bi ga lahko razširili na večje število postopkov, kar za države članice ne bi pomenilo znatnih naložb;

3.

opozarja, da podatkov iz registrov ni mogoče primerjati z informacijami, ki so izključno gospodarske narave; zato meni, da bi bilo treba javni dostop do zanesljivih in ažurnih informacij zagotoviti prek uradne enotne točke dostopa; poudarja, da bodo tako izboljšane preglednost, učinkovitost in pravna varnost v korist podjetij in njihovih zaposlenih, potrošnikov in celotnega sistema;

4.

poziva Komisijo, naj si prizadeva za vključitev vseh držav članic EU v bodočo enotno točko dostopa do informacij, tako da zagotovi strokovno znanje in dodatna sredstva; poziva Komisijo, naj preuči prednosti in pomanjkljivosti obveznega članstva vseh držav članic v tem projektu enotne točke dostopa do informacij;

5.

opozarja, da se pomen podatkov, hranjenih v različnih poslovnih registrih, lahko razlikuje, kar ima lahko za družbe, pa tudi za njihove zaposlene in potrošnike, pravne posledice, ki se lahko razlikujejo od države do države;

6.

meni, da so informacije o registriranju podjetij pomembne tudi za zaposlene, še posebej v tistih podjetjih, kjer se uporablja evropsko pravo družb, med drugim Uredba Sveta (ES) št. 2157/2001, Uredba Sveta (ES) št. 1435/2003 in Direktiva 2005/56/ES; meni, da so te informacije pomembne tudi v luči določb iz Direktive Sveta 2003/72/ES (12) in Direktive Sveta 2001/86/ES (13), ki zagotavljata zaščito prej obstoječih pravic soodločanja v nastalih podjetjih;

7.

zato poudarja pomen obveščanja uporabnikov, ki dostopajo do podatkov v registrih, da se pravni pomen in obveznosti v zvezi s temi podatki lahko razlikujejo glede na posamezno državo;

8.

glede odnosov med matičnimi družbami in podružnicami opozarja, da bi bolj avtomatizirano medsebojno povezovanje olajšalo izmenjavo vnosov;

9.

se zaveda, da vsebina vnosov ni vedno dovolj skladna;

10.

meni, da je za pravilno delovanje notranjega trga bistveno, da so javnosti na voljo uradne in zanesljive informacije o podjetjih, ki trgujejo v EU; v zvezi s tem pozdravlja Zeleno knjigo Komisije o povezovanju poslovnih registrov;

11.

ugotavlja, da bi lahko večja preglednost na notranjem trgu vodila k večjim čezmejnim naložbam;

12.

je prepričan, da je izboljšan in enostaven dostop do informacij potreben zaradi podpore malim in srednje velikim podjetjem, ki so ključni element strukture evropskega gospodarstva in glavna gonilna sila ustvarjanja delovnih mest, gospodarske rasti in socialne kohezije v Evropi, saj pripomore k zmanjšanju njihove upravne obremenitve;

13.

poudarja, da je enostaven dostop do zanesljivih podatkov o združitvah, prenosih sedeža in drugih čezmejnih postopkih nujen za evropska podjetja in da bo še naprej dvigoval konkurenčnost in pretočnost v delovanju notranjega trga, in sicer tako, da bo okrepil njegove glavne svoboščine – prosti pretok kapitala, storitev in ljudi;

14.

meni, da mora vsaka strategija za prebroditev krize in izboljšanje delovanja enotnega trga vključevati boljšo preglednost in sodelovanje v čezmejnih mehanizmih, kar bo okrepilo zaupanje 500 milijonov evropskih potrošnikov;

15.

potrjuje prizadevanja, ki so bila vložena v različne mehanizme in pobude sodelovanja;

16.

vendar poudarja, da so potrebni nadaljnji ukrepi in da je za preglednost trga po eni strani potreben enostaven dostop do podatkov iz poslovnih registrov 27 držav članic prek enotne točke dostopa, ki jo je treba dejavno spremljati, po drugi strani pa morajo biti te informacije zanesljive, ažurne in dostopne v standardni obliki ter v vseh uradnih jezikih EU; meni, da bi bilo treba najprej oceniti, kolikšne dodatne stroške za prevajanje bi imeli zaradi tega in v ta namen razmisliti o obveznem sodelovanju vseh držav članic;

17.

poziva k uvedbi učinkovitih načinov objavljanja natančnih podatkov o obstoju enotne točke, da bi jo lahko vse zainteresirane strani uporabile za pridobivanje jasnih in zanesljivih informacij o evropskih podjetjih;

18.

opozarja, da je skupina neodvisnih zainteresiranih strani na visoki ravni za upravne obremenitve (Stoiberjeva skupina) navedla, da bi poenostavitev čezmejnega elektronskega dostopa do informacij o podjetjih omogočila letni prihranek več kot 160 milijonov EUR;

19.

poudarja pomen dostopa do informacij o evropskih podjetjih, zlasti v zvezi z direktivo o storitvah in prihodnjim statutom evropske zasebne družbe;

20.

vendar poudarja, da ukrepi podjetjem, zlasti malim in srednjim podjetjem, ne smejo nalagati dodatne upravne obremenitve;

21.

z veseljem pričakuje vzpostavitev portala e-pravosodja, ki mora biti dostopen posameznikom, podjetjem, pravosodnim delavcem in sodstvu ter biti prijazen do uporabnikov; podpira zamisel o vključitvi EBR v ta portal;

22.

poudarja pomen nadaljnjega združevanja podatkov in sistemov BRITE, IMI in Evropskega poslovnega registra (EBR), da se vzpostavi enotna točka dostopa do informacij za zainteresirane strani in potrošnike na notranjem trgu, s čimer se zaradi strnjenih informacij zmanjšajo stroški transakcij za proizvajalce in potrošnike in tako okrepi čezmejno poslovanje, zlasti čezmejno elektronsko poslovanje, in gospodarska rast v Uniji;

23.

podpira zamisel, da se med tem vzpostavijo obvezni mehanizmi sodelovanja med registri, zlasti v zvezi z rednim posodabljanjem podatkov o tujih podružnicah, za katere se zahteva razkritje; priporoča, da se praktična vprašanja v zvezi s sodelovanjem razjasni v upravnem sporazumu med državami članicami in/ali njihovimi poslovnimi registri;

24.

meni, da bo povezava omrežja poslovnih registrov in elektronskega omrežja, vzpostavljenega na podlagi direktive o preglednosti, omogočila enostaven dostop do pravnih in finančnih informacij o družbah, ki kotirajo na borzi, in imela dodano vrednost za vlagatelje;

25.

meni, da mora evropska rešitev državljanom in podjetjem zagotoviti ustrezno varstvo osebnih in poslovnih podatkov, da se prepreči njihova zloraba in zagotovi pravna varnost za občutljive podatke;

26.

poudarja, da mora vsakršna evropska rešitev zlasti upoštevati, v kolikšni meri bi se dali ukiniti, prilagoditi ali združiti nacionalni registri ali obstoječi evropski registri v nekaterih gospodarskih sektorjih, da bi preprečili podvajanje dela in nadaljevali prizadevanja za zmanjšanje birokracije, jasnost in enostavnost;

27.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

20.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 308/6

A.

ker je Evropski svet leta 2009 potrdil trajnostni razvoj kot ključni cilj Lizbonske pogodbe; ker med smernice strategije EU za trajnostni razvoj sodijo celostna obravnava gospodarskih, socialnih in okoljskih interesov, krepitev socialnega dialoga in socialne odgovornosti podjetij ter previdnostno načelo in načelo „onesnaževalec plača“,

B.

ker je poudarek strategije Evropa 2020 na spodbujanju socialnega, okolju prijaznega in konkurenčnega gospodarstva, ki porabi malo virov,

C.

ker morajo industrijske države v skladu s köbenhavenskim sporazumom do leta 2050 zmanjšati izpust CO2 za 80–90 % v primerjavi z letom 1990,

D.

ker se vpliv podnebnih sprememb v Evropi razlikuje od regije do regije; ker so v skladu s študijo Komisije (7) regije južne in vzhodne Evrope, kjer živi več kot tretjina prebivalstva EU, najbolj izpostavljene posledicam podnebnih sprememb, ker so najbolj prizadete najšibkejše skupine prebivalstva in ker bi to lahko privedlo do še večjih regionalnih in socialnih neravnovesij,

E.

ker ima prehod v bolj trajnostno usmerjeno gospodarstvo v različnih sektorjih različne pozitivne učinke, ker se namreč delovna mesta na novo odpirajo, obnavljajo ali deloma ukinjajo; ker je treba vsa delovna mesta prilagoditi trajnostni proizvodnji in delu, ki učinkovito razpolagata z viri, ker se največja potreba po prilagoditvi pojavlja v obstoječih delovnih razmerjih, zaželena pa so prožna zaposlitvena razmerja,

F.

ker se bo po podatkih iz zelene knjige o demografskih spremembah (KOM(2005)0094) delovno sposobno prebivalstvo med letoma 2005 in 2030 zmanjšalo za 20,8 milijona (6,8 %), število oseb nad 60 let starosti pa se sedaj v primerjavi z obdobjem pred letom 2007 povečuje z dvakratno hitrostjo – za približno dva milijona vsako leto v primerjavi z enim milijonom prej,

G.

ker ta sprememba lahko stabilizira zaposlenost in poveča število delovnih mest, z znatnimi posrednimi pozitivnimi učinki; ker je mogoče tam, kjer so bili uvedeni zanesljivi okvirni pogoji, zaznati stalno rast možnosti in varnosti zaposlitve, ki jo stabilizira povečevanje izvoza,

H.

poudarja, da nujne gospodarske rasti in posledičnega večjega zaposlovanja v gospodarstvu, ki bi temeljilo na inovacijah, ni mogoče doseči, razen če bodo evropski raziskovalci in podjetja zmožni pretvoriti rezultate raziskav v tržne proizvode; ker pregled stanja na področju inovacij, ki ga je opravila Komisija, kaže, da je inovacijska vrzel med EU in ZDA 30 %, med EU in Japonsko pa 40 %,

I.

ker v nekaterih novih sektorjih strukture socialnega dialoga še ne obstajajo; ker v primeru nekaterih novih sektorjev kolektivne pogodbe ne obstajajo, če pa že, se ne uporabljajo, in tudi ni kodeksov, specifičnih za posamezen sektor; ker so vsi sektorji izpostavljeni velikim pritiskom pri povečevanju konkurenčnosti; ker je v regijah z visoko stopnjo brezposelnosti pritisk, da se sprejmejo slabi delovni pogoji, velik,

J.

ker se je v zadnjih dveh desetletjih na trgu dela v EU razvila dolgoročna negotovost v zvezi z delovnimi mesti, pri čemer vedno več mladih dela na podlagi kratkoročnih pogodb in v slabših delovnih pogojih, ker v takšnih okoliščinah novonastalih delovnih mest ni mogoče obravnavati kot trajnostnih, ker je treba te strukturne pomanjkljivosti reševati v okviru prizadevanj za razvoj zaposlitvenih možnosti v trajnostnem gospodarstvu,

K.

ker prehod v novo trajnostno gospodarstvo ne sme biti razlog za izključitev najšibkejših in najmanj izobraženih delavcev s trga dela, zato je treba preprečiti pojav „pobiranja smetane“, katerega prve žrtve so najmanj izobraženi delavci,

L.

ker je enakost spolov cilj Lizbonske pogodbe in eden razvojnih ciljev tisočletja; ker so ženske premalo zastopane v različnih sektorjih in tako nimajo enakih koristi od povečevanja zaposlenosti v trajnostnem gospodarstvu,

M.

ker se bo novo gospodarstvo oblikovalo v starajoči se družbi z vedno manj delovne sile, zato bo treba k opravljanju plačanega dela pritegniti več žensk ter tako prilagoditi organizacijo dela ter pripraviti delodajalce v vseh sektorjih na bolj raznoliko delovno silo,

N.

ker nedavne študije kažejo, da sodelovanje žensk na vseh ravneh odgovornosti zagotavlja podjetjem dodano vrednost, zlasti kar zadeva njihovo gospodarsko uspešnost,

O.

ker ženske pridobijo večino univerzitetnih diplom v Uniji, največ s področja ekonomije, poslovodenja in prava, pa vendar ostajajo pri zasedanju odgovornih položajev v podjetjih in upravah v manjšini,

P.

ker so ženske, zlasti zaradi spolnih stereotipov v izobraževanju in družbi, premalo zastopane na področjih, ki zmotno veljajo za moška, kot so informatika, inženirstvo, fizika in tehnični poklici, na primer strojništvo in zidarstvo,

Q.

ker brezposelnost narašča med starejšimi delavci, ki se soočajo s posebej resno težavo socialne izključenosti po 55. letu, kljub napredku v zadnjem desetletju pa je bila le malo več kot tretjina žensk med 55. in 64. letom v letu 2008 zaposlena, medtem ko je bilo v isti starostni skupini zaposleno 55 % moških,

1.

meni, da trajnostni razvoj temelji na dolgoročni viziji, pri kateri se gospodarska rast, socialna kohezija in varstvo okolja dopolnjujejo in medsebojno podpirajo; poudarja zmožnost ustvarjanja zelenih delovnih mest v trajnostnem gospodarstvu;

2.

meni, da je gospodarstvo v obdobju po krizi odlična priložnost za trajnostno rast, ki temelji na socialni pravičnosti in okoljski učinkovitosti; poudarja, da bo preoblikovanje evropskih gospodarstev iz onesnažujočih v okoljsko učinkovita temeljito spremenilo proizvodnjo, distribucijo in potrošnjo, kar bi bilo treba izkoristiti za uresničevanje resnične trajnosti brez ogrožanja blaginje ali delovnih mest; je prepričan, da je treba prehod v gospodarstvo, temelječe na čistih virih energije, razumeti kot priložnost za vlaganja v trajnostni razvoj, ne pa samo kot breme za javne in zasebne proračune;

3.

poudarja pomen ukrepov za spodbujanje rasti in zaposlovanja na podeželju, da bi preprečili odseljevanje prebivalstva s teh območij;

4.

ugotavlja, da je treba zagotoviti bolj trajnostno proizvodnjo blaga in storitev; ugotavlja, da vlaganja v novo trajnostno gospodarstvo odpirajo možnosti za rast trga dela in nove vire dohodkov; ugotavlja, da se za pozitivno bilanco v nekaterih sektorjih skrivajo izgube, in da je treba okrepiti prekvalificiranje in preusposabljanje;

5.

meni, da sedanja globalna gospodarska in socialna kriza, ki je upočasnila spremembe pri uporabi energije in zmanjševanju izpustov ogljika, ne bi smela odvrniti držav članic od prehoda na konkurenčno, trajnejše nizkoogljično gospodarstvo, ki bo učinkovito uporabljalo vire, saj bodo tako odpornejše, manj odvisne od vse dražjega uvoza in bolj konkurenčne;

6.

meni, da bi bilo treba storiti več za internalizacijo zunanjih stroškov; poziva Komisijo, naj za dodelitev stroškov uporabi obstoječa orodja politike – ali po potrebi razvije nova –, ter zagotovi, da prihodnji predlogi politike upoštevajo te ugotovitve;

7.

meni, da mora novo trajnostno gospodarstvo EU zagotoviti uravnotežen gospodarski in družbeni razvoj; poziva k ambiciozni trajnostni industrijski politiki s poudarkom na učinkovitosti virov; poudarja, da mora zeleno gospodarstvo omogočati dostojna, dobro plačana delovna mesta s poudarkom na varstvu okolja;

8.

je trdno prepričan, da lahko postane okoljska politika, ki temelji na tržnem gospodarstvu, gonilo rasti in razvoja v vseh gospodarskih panogah, ter poudarja, da so predvidljivi, naložbam prijazni okvirni pogoji podlaga, ki bo inovativnim podjetjem omogočila, da čim bolje izkoristijo te priložnosti v korist okolja in zaposlenih;

9.

poziva k vključitvi industrije v okoljske inovacije, saj imajo podjetniki zelo pomembno vlogo pri širjenju tovrstnih inovacij; v zvezi s tem opozarja, da je obveščanje podjetnikov s predstavljanjem novih poslovnih priložnosti odločilno za uspešnost strategije, namenjene razvoju gospodarstva, ki bo učinkovito uporabljalo vire, in trajnostnih panog;

10.

podpira vodilno pobudo Komisije v strategiji EVROPA 2020, naj se prehod v trajnostno gospodarstvo izvrši sedaj, da se zmanjša odvisnost gospodarske rasti od porabe virov in energije, zmanjšajo podnebju škodljivi izpusti ter tako prepreči globalno segrevanje ozračja; pozdravlja namero, da se temu cilju prilagodijo zakonsko okolje, spodbude za tržno gospodarstvo, subvencije in javna naročila; vendar obžaluje, da Komisija s strategijo 2020 EU zamuja priložnost, da bi pozornost usmerila v potencial trga dela v trajnostnem gospodarstvu;

11.

ugotavlja, da je treba za izpolnitev ciljev zaposlovanja v strategiji EU 2020, izkoristek zaposlitvenega potenciala novega trajnostnega gospodarstva ter za izboljšanje trajnosti proizvodnje blaga in storitev povečati energetsko učinkovitost stanovanj in zgradb, delež obnovljivih virov energije, okoljske tehnologije, trajnostni promet in mobilnost, trajnostno kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo ter svetovanje z okoljskimi storitvami in recikliranje, proizvodne postopke z majhno porabo virov in materiale s sklenjenim ciklom porabe; ugotavlja, da se tudi v storitvenem sektorju ter socialnoekonomskem sektorju skrivajo velike zelene zaposlitvene možnosti;

12.

poudarja, da je javni sektor z dajanjem zgleda pomemben za ustvarjanje delovnih mest s pravicami, s tem ko sprejema progresivne standarde javnih naročil, zagotavlja spodbude in informacije, zlasti na področju energije, izgradnje infrastrukture in objektov, prometa in komunikacij; poziva Komisijo in države članice, naj zlasti v primeru predkomercialnih naročil spodbujajo vključitev okoljskih in socialnih standardov, poleg spodbujanja določb z lokalno vsebino ter podjetij, ki delujejo v trajnostnem in vključujočem gospodarstvu, zlasti malih in srednjih podjetij;

13.

odločno poziva države članice, naj pri obravnavi gospodarskega, socialnega in okoljskega vpliva podnebnih sprememb izmenjujejo izkušnje in najboljše prakse na področju zaposlitvenih možnosti;

14.

je prepričan, da zelena trajnostna delovna mesta ne smejo biti zgolj privesek, temveč morata biti gospodarstvo in družba kot celota trajnostno organizirana; se zaveda, da ni gospodarske panoge, ki bi jo lahko ločili in poimenovali „varstvo okolja“ ali „okoljska industrija“, saj so dejavnosti varstva okolja povezane s številnimi tradicionalnimi panogami, kot so predelovalna industrija, gradbeništvo in storitveni sektor; zato poziva, naj se kot začasna opredelitev sprejme opredelitev Mednarodne organizacije dela, v skladu s katero so vsa delovna mesta, ki pospešujejo trajnostni razvoj, zelena trajnostna delovna mesta; pojasnjuje, da opredelitev vključuje tako delovna mesta, ki neposredno zmanjšujejo porabo energije in surovin, varujejo ekosisteme in biotsko raznovrstnost ter v čim večji možni meri zmanjšujejo nastajanje odpadkov in onesnaževanje zraka, kot tudi vsa delovna mesta, ki zmanjšujejo ekološko sled; priznava, da zaradi relativnih vidikov opredelitve zaposlitvenih možnosti ni mogoče dokončno določiti;

15.

meni, da je potrebno veliko več raziskovanja za ugotovitev vpliva okoljske in podnebne politike na neto ustvarjena delovna mesta; poziva Komisijo, naj to področje opredeli kot prednostno nalogo osmega okvirnega programa;

16.

poudarja, da so vsa delovna mesta zavezana cilju spodbujanja trajnostnega razvoja ter da je treba proizvodnjo in delo organizirati čim bolj učinkovito, tako z vidika virov kot tudi materialov in energije; poudarja, da mora ta pristop veljati za celotno dobavno verigo in da ni smiselno razlikovati med dobrimi in slabimi panogami, temveč lahko postanejo vse panoge bolj trajnostne;

17.

meni, da je zelo pomembno, da ima novi okvir Skupnosti zadosten proračun za podporo javnih raziskav, katerih rezultati morajo biti dostopni na preprost in nebirokratski način, da bodo lahko vsa podjetja, tudi mikropodjetja, mala in srednja podjetja uvedla spremembe na področju energetske učinkovitosti, uporabe novih virov energije, novih proizvodnih postopkov in recikliranja ter boljše uporabe virov, pa tudi ustvarila delovna mesta s pravicami;

18.

poziva k razvoju evropske zaposlitvene strategije za trajnostno gospodarstvo v sklopu strategije EU 2020 s ciljem optimizacije zaposlitvenih možnosti, pri čemer se posebna pozornost nameni dostojnemu delu, zdravju in varnosti zaposlenih, potrebnemu znanju in spretnostim ter socialno pravičnemu prehodu; poudarja, da mora trajnostno gospodarstvo združevati socialno, tehnološko, ekonomsko in okoljsko trajnost; poudarja, da bi morala biti takšna strategija trajnostnega zaposlovanja eden od osrednjih elementov smernic za politiko zaposlovanja;

19.

priporoča, naj regionalni organi sprejmejo razvojne strategije v skladu s cilji strategije EU 2020, da bi ustvarili nova delovna mesta v trajnostnem gospodarstvu;

20.

poziva Komisijo, naj do leta 2011 predloži strategijo z zakonodajnimi in nezakonodajnimi ukrepi za spodbujanje zelenih delovnih mest, ki bodo vir rasti in blaginje za vse;

21.

poudarja, da so evropska podjetja zaradi inovativne sposobnosti postala vodilna v svetu na področju varstva okolja; vendar je zaskrbljen nad še vedno obsežno selitvijo proizvodnje iz EU v tretje države s precej nižjimi okoljskimi standardi; poziva Komisijo in države članice, naj se nemudoma in učinkovito borijo proti temu pojavu z uporabo večstranskega pristopa na svetovni ravni, s katerim bodo zagotovile, da bo svetovna konkurenca temeljila na primerljivih zahtevah;

22.

poudarja, da je stabilen, dolgoročen in ambiciozen regulativni okvir predpogoj za to, da se v celoti izkoristi potencial zelenega zaposlovanja; poziva Komisijo in države članice, naj določijo okoljske standarde in finančne spodbude, ki bodo za najmanj 10 let ustvarile zanesljivo okolje ter s tem pravno varnost in varnost načrtovanja; zahteva, da bi bilo treba obstoječe finančne instrumente uporabiti za spodbujanje trajnosti in vedno večjo trajnost gospodarske aktivnosti in proizvodnje kot enega od prednostnih ciljev vključiti v finančni okvir različnih skladov, vključno s strukturnim in kohezijskim skladom;

23.

v zvezi s tem poudarja pomen zamisli o celostnem razvoju mest in da bi trajnostna preureditev prikrajšanih mestnih četrti lahko postala vzorčen primer; meni, da je pogoj za to jasen politični okvir, kamor sodi tudi nadaljnje spodbujanje urbane razsežnosti v strukturnih skladih;

24.

ugotavlja potrebo po financiranju znotraj obstoječih programov za izvajanje ciljno usmerjenih študij v najbolj prikrajšanih regijah EU, da bi določili strateške cilje in vrsto ukrepov, potrebnih za oblikovanje ugodnega okolja za razvoj trajnostnih lokalnih gospodarstev, s posebnim ciljem zagotoviti nova zelena delovna mesta in celovite ukrepe, da bi privabili nova zelena podjetja in podprli že obstoječa;

25.

poudarja, da so ciljno usmerjene naložbe v ekološko preoblikovanje najbolj prikrajšanih regij EU eden najuporabnejših instrumentov za doseganje strateških ciljev regionalne konkurence in ozemeljske kohezije;

26.

poudarja pomen Evropskega sklada za regionalni razvoj za regionalno oblikovanje grozdov s povezovanjem raziskav, inovacij in infrastrukture na lokalni ravni v okviru novih tehnologij, na primer pri obnovljivih virih energije in energetski učinkovitosti; poleg tega poudarja, da so zlasti na mestnih območjih regionalni in lokalni organi v najboljšem položaju in imajo največ možnosti za ustvarjanje pogojev, potrebnih za razvoj grozdov inovativnih podjetij; opozarja, da bi lahko povezovanje v grozde bistveno spodbudilo lokalni gospodarski razvoj in omogočilo ustvarjanje novih delovnih mest v regiji;

27.

se zaveda dejstva, da so sheme financiranja na ravni EU ter nacionalni in regionalni ravni še vedno zelo neusklajene, zato poudarja, da je treba programe bolje usklajevati na več ravneh ter podpreti večjo sinergijo med različnimi skupnimi politikami z uporabo sredstev iz strukturnih skladov, sredstev za kmetijstvo in razvoj podeželja, okvirnega programa za raziskave ter okvirnega programa za konkurenčnost in inovacije, če naj bi oblikovali trajnostno gospodarstvo z učinkovito izrabo virov; meni, da je treba glede financiranja v okviru skupne kmetijske politike nadalje preučiti možnost večjega premika od neposrednih mehanizmov podpore k razvoju podeželja in trajnostnega kmetijstva;

28.

ponovno poziva Komisijo in države članice, naj izrabijo uspeh sklada za obnovo in sprožijo novo pobudo Skupnosti, vključno s pilotnimi projekti, za obnovo v smeri novega trajnostnega gospodarstva;

29.

navaja, da Svet v točki 8 svojih sklepov z dne 21. oktobra 2009 poziva Komisijo, naj za vsak posamezen sektor nujno pregleda subvencije, ki imajo negativne posledice na okolje in niso v skladu s trajnostnim razvojem; poziva Komisijo, naj začne te sklepe nemudoma izvajati in preuči možnost proračunske prerazporeditve teh subvencij za podporo novim dejavnostim, povezanim s trajnostnim gospodarstvom;

30.

poziva k učinkovitim sistemom financiranja in davčnim spodbudam, ki bi malim in srednjim podjetjem pomagali usmeriti se v zelene politike zaposlovanja ter zagotavljati zelene inovacije in proizvodnjo;

31.

meni, da ima sedanja in predlagana okoljska zakonodaja EU velik potencial za ustvarjanje novih delovnih mest na področjih, kot so zrak, tla, voda, energija, javne storitve, kmetijstvo, promet, gozdarstvo in upravljanje okolja; poziva države članice k izvajanju zakonodaje EU, ki bi lahko vodila v nova vlaganja v okolju prijazne tehnologije in delovna mesta;

32.

opominja, da javna naročila zavzemajo velik delež trga in bi lahko bila vir pomembnih spodbud za ozelenitev gospodarstva; zato poziva, naj se pri vseh javnih naročilih zahtevajo visoki okoljski standardi;

33.

poziva EU in države članice, naj predvidijo spremembe, torej naj odpravijo pomanjkljivosti in negotovosti na področju obveščanja ter spodbujajo ozaveščenost, postopke socialnega učenja in spremembe vzorcev porabe; poudarja, da podjetja potrebujejo spodbude za več naložb v čiste tehnologije in da so delavci v večji meri pripravljeni sprejeti spremembe, če te odpirajo več možnosti za zaposlovanje in če je zaposlenim zagotovljena varnostna mreža;

34.

poudarja, da potreba po razvoju možnosti za nastanek kakovostnih delovnih mest, ki jih omogoča novo trajnostno gospodarstvo, pomeni, da morajo biti inovacije usmerjene v iskanje rešitev za pomembne izzive, s katerimi se spoprijema družba, vključno z brezposelnostjo, revščino, podnebnimi spremembami, staranjem prebivalstva in pomanjkanjem virov; opozarja na pomen industrijske in raziskovalne politike, ki temeljita na odprtih inovacijah in grozdih, za spodbujanje združevanja znanja posameznih javnih in zasebnih gospodarskih subjektov ter za spodbujanje inovacij; zato poziva Komisijo, naj razvije evropsko tehnološko platformo za industrije z majhno porabo virov;

35.

priporoča, naj raven subvencij temelji na znanstveni oceni empiričnih podatkov in naj subvencije omogočajo razumne perspektive za vlaganje in varnost za morebitne vlagatelje, če se država članica odloči subvencionirati na primer večjo proizvodnjo vetrne, bio- ali sončne energije, ter poziva k natančni obravnavi dejavnikov, kot so na primer povečanje neto števila delovnih mest, ustvarjenih s subvencijami, cena energije, neto vpliv na emisije toplogrednih plinov in drugih onesnaževal, ter s tem k cilju čim bolj optimalnega povečanja trajnosti;

36.

ugotavlja, da ni enotnega razumevanja, katere tehnološke izbire so v svetovnih konkurenčnih razmerah okoljsko, ekonomsko ali socialno najbolj trajnostne; ugotavlja, da je treba upoštevati številne spremenljivke pri primerjanju trajnosti na primer proizvodnje energije z uporabo vetrnic, sončnih kolektorjev, premoga z zajemanjem in shranjevanjem ogljika, jedrskih reaktorjev ali nekaterih drugih tehnologij; zato poziva k več znanstvenim študijam v zvezi s primerjanjem celotnih življenjskih ciklov proizvodnje, in poziva, naj se vsi proizvodni postopki organizirajo tako, da bodo učinkoviteje uporabljali vire;

37.

poudarja, da bomo lahko v novem gospodarstvu v celoti izkoristili možnosti za rast in zaposlovanje samo z večjo udeležbo žensk na evropskem trgu dela, saj je zmanjšanje razlike v stopnji zaposlenosti med moškimi in ženskami predstavljalo polovico rasti splošne stopnje zaposlenosti v Evropi in četrtino letne gospodarske rasti od leta 1995, in ker je to predpogoj za zagotovitev trajnostne rasti in uresničitev zahtev glede ekološke preobrazbe v starajoči se družbi;

38.

poziva k oblikovanju pobude EU, da bi pri delodajalcih, zlasti v sektorjih, kjer običajno prevladujejo moški, bolje ozavestili, da je v starajoči se družbi bolj raznolika delovna sila potrebna in koristna, ter da bi delodajalcem zagotovili sredstva, s katerimi bi se pripravili na večjo raznolikost;

39.

poziva EU, države članice in socialne partnerje k boju proti diskriminaciji in spodbujanju enakosti med spoloma v trajnostnem gospodarstvu, ustvarjanju delovnih okolij, ki privlačijo in ohranjajo ženske v teh sektorjih, spodbujanju združljivosti poklicnega in zasebnega življenja prek ustreznega kakovostnega otroškega varstva ter družini prijazne ureditve delovnega mesta, ustvarjanju priložnosti in razmer, v katerih bodo lahko moški in ženske enakovredno udeleženi na trgu dela, spodbujanju vključenosti žensk v predstavniške strukture, v katerih prevladujejo moški, zmanjševanju segmentacije delovnih mest in razlik v plačah na podlagi spola;

40.

poudarja, da so naložbe v socialno infrastrukturo priložnost za posodobitev Evrope in za spodbuditev enakosti med spoloma ter jih je možno obravnavati kot nekakšno vzporedno strategijo za posodobitev fizične infrastrukture z naložbami v zelene tehnologije; meni, da bi zato morala biti enakost med spoloma politična prednostna naloga in pomembno orodje;

41.

poudarja, da so za odpravo razlikovanja po spolu na trgu dela bistvena ciljno usmerjena prizadevanja, da bi ženskam zagotovili dostop do izobrazbe na vseh ravneh, pri čemer se je treba boriti proti spolnim stereotipom, in vseživljenjsko učenje; poziva, naj se zagotovi ustrezno usposabljanje, da bi preprečili premajhno zastopanost delavk na zelenih delovnih mestih, saj se je treba zavedati, da bi bila evropska rast in trajnostni razvoj ovirana, če se ženske ne bi množično odločale za znanost in tehnologijo, številne nadarjene in izobražene mlade ženske pa bi pri zaposlovanju ostale na robu, v negotovem ekonomskem položaju;

42.

poziva k oblikovanju posebne pobude EU za pritegnitev deklet v poklice na področju matematike, informatike, naravoslovja in tehnologije ter za boj proti stereotipom, ki v teh poklicih še vedno prevladujejo; poudarja, da je v boju proti takšnim stereotipom bistvenega pomena vloga medijev in izobraževanja;

43.

poudarja priložnost, da se mlade ženske na prehodu med šolo in zaposlitvijo usmerijo v vajeništvo, kjer so premalo zastopane, to obliko zaposlitve pa bi spodbujali prek skupnega načrtovanja med šolami, univerzami in ustanovami ali podjetji, tako da bi ženske z delovnimi izkušnjami pri opravljanju rednega in ne negotovega dela z možnostjo poklicne izpolnitve pridobile dejanska znanja in sposobnosti, tudi na visoki in strokovni ravni;

44.

poziva EU in države članice, naj v okviru programov Evropskega socialnega sklada dajo večjo prednost okolju prijaznejšim zaposlitvam za ženske, pri tem pa upoštevajo dejstvo, da ta sklad financira projekte usposabljanja na področjih, kot sta obnovljiva energija in ekološki turizem; poudarja, da so potrebna večja prizadevanja za povečanje deleža zastopanosti žensk v projektih, ki jih podpira ta sklad, saj je delež žensk sedaj nižji od 10 %; poziva, naj se v programe Evropskega socialnega sklada, pa tudi v načrte za oživitev gospodarstva in programe za strukturno prilagajanje, vključi priprava proračuna, ki upošteva vidik spola, da bi ti programi enako pritegnili in vključili ženske;

45.

poudarja, da prehod na novo gospodarstvo ne sme biti razlog za zmanjševanje ukrepov na področju enakih možnosti, temveč ga je treba obravnavati kot edinstveno priložnost za večjo udeležbo žensk na evropskem trgu dela, ker je to pogoj, da bi zagotovili trajnostno rast, kar najboljši razvoj zaposlitvenih možnosti in večjo konkurenčnost;

46.

poziva Komisijo, naj poleg zaposlitvenih možnosti za visokokvalificirano delovno silo pozornost predvsem nameni delovnim mestom za srednje- in nizkokvalificirano delovno silo v trajnostnem gospodarstvu, pa tudi za manj kvalificirane, vendar specializirane delavce; poziva Komisijo in države članice, naj to dejstvo posebej upoštevajo v smernicah za politiko zaposlovanja; države članice poziva, naj povečajo vrednost delovnih mest za srednje- in nizko kvalificirano delovno silo in na teh mestih zagotovijo dostojno delo;

47.

poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti dostojnemu delu, potrebi po znanju in socialno pravičnemu prenosu; poziva Komisijo, države članice in socialne partnerje, naj zagotovijo, da bodo vsi v EU deležni koristi, ki jih prinaša zaposlovalna strategija za trajnostno gospodarstvo; poudarja, da je treba v to strategijo vključiti vse vrste delovnih mest, tako visokokvalificirana kot srednje- ali nižjekvalificirana; poziva k povečanju možnosti izobraževanja ter raziskav in razvoja; nadalje poziva, naj se v smernicah za politiko zaposlovanja ter v programu Komisije za nova znanja in spretnosti za nova delovna mesta pozornost zlasti usmeri v ljudi, ki so najbolj oddaljeni od trga dela, v najranljivejše, predvsem invalidne osebe, in nizko kvalificirane delavce, pa tudi v njihovo zaščito;

48.

meni, da ima politika zaposlovanja osrednjo vlogo v boju proti revščini in socialni izključenosti, zato poziva h kakovostnim delovnim razmeram v skladu s programom Mednarodne organizacije dela za dostojno delo ter k plačilu, ki bo omogočalo preživetje, pa tudi zagotovilo sorazmerno udeležbo v BDP;

49.

ugotavlja, da zaradi pogosto nizke stopnje organiziranosti tako zaposlenih kot delodajalcev v nekaterih novih sektorjih obstaja tveganje nestalnih zaposlitev in slabih delovnih pogojev; poziva EU in države članice, naj ustvarijo okolje za vzpostavitev predstavniških struktur v novih sektorjih; poziva socialne partnerje, naj se organizirajo in poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjavo najboljših praks v evropskem merilu, zlasti glede boljšega obveščanja in svetovanja delavcem ter ustanavljanja evropskih svetov delavcev;

50.

ugotavlja, da si je treba dodatno prizadevati za zagotovitev učinkovite uskladitve minimalnih zahtev EU glede urejanja delovnega časa v povezavi z zdravjem in varnostjo delavcev;

51.

poziva države članice, naj v sodelovanju s socialnimi partnerji pripravijo celovite načrte za ocenjevanje operacij ekološkega preoblikovanja na lokalni in na nacionalni ravni; poziva socialne partnerje, naj spremljajo udeležbe zaposlenih pri strategiji trajnostnega razvoja, tako da predlagajo in sprejmejo politike za okrepitev učinkovite udeležbe v zvezi s trajnostno mobilnostjo za delavce in z zeleno rastjo;

52.

poziva socialne partnerje, naj se odprejo za nove sektorje ter razvijejo strategije za vključevanje sektorskih združenj v socialno partnerstvo;

53.

poziva EU in države članice, naj prihodnje državne subvencije in javna naročila tesneje vežejo na minimalne socialne standarde na ravni države članice in pospešijo vzpostavitev predstavniških struktur socialnih partnerjev;

54.

poudarja, da usposabljanje in vseživljenjsko učenje ustvarja tudi nova delovna mesta za zaposlene, na katere so vplivale spremembe v proizvodnem postopku podjetja ali panoge; poziva EU, naj razvije okvir za predvidevanje sprememb in prestrukturiranje, zlasti proizvodnje, ter tako zagotovi pravico vsem prizadetim delavcem do sodelovanja v sistemih usposabljanja in vseživljenjskega učenja; poziva države članice, delodajalce in zaposlene, naj upravljanje znanja in spretnosti, ter usposabljanje in vseživljenjsko učenje priznajo kot skupno odgovornost, ki je priznana v okvirnem sporazumu med socialnimi partnerji iz leta 2002 o vseživljenjskem učenju; poziva Komisijo, naj v ogrodje za vseživljenjsko učenje vključi še deveto ključno kompetenco na področju okolja, podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja, ki je v družbi znanja bistvenega pomena; poziva države članice, naj pojem trajnosti vključi v osnovno usposabljanje, izobraževanje in vseživljenjsko učenje;

55.

poziva Komisijo, države članice in socialne partnerje, naj okrepijo prizadevanja za učinkovito spoprijemanje z negativnimi učinki prestrukturiranja tako na lokalno gospodarstvo kot na zaposlovanje; poudarja, da je treba smernice razširiti na obvladovanje sprememb in njihovih družbenih posledic;

56.

poudarja, da morajo države članice prilagoditi svoje sisteme usposabljanja in izobraževanja ter pripraviti in izvesti zadane akcijske načrte za preusposabljanje delavcev v sektorjih, ki jih bo prizadela preobrazba lokalnih gospodarstev v nova trajnostna gospodarstva, da bi zagotovile, da bodo delavci lahko dostopali do zelenih delovnih mest ter da bo delovna sila lahko prilagodila svoja znanja in spretnosti potrebam trga dela v trajnostnejšem gospodarstvu na podlagi usposabljanj, ki temeljijo na kompetencah, s tem v zvezi pozdravlja pobudo Komisije Nova znanja in spretnosti za nova delovna mesta in priznava sodelovanje z državami članicami EU kot prvi korak v pravo smer; vendar poudarja, da mora biti ta pobuda tesneje povezana s cilji sklepa Sveta za trajnostni razvoj in nadgrajena s konkretnimi ukrepi tako na ravni EU kot tudi v državah članicah EU;

57.

poudarja, da je treba okrepiti odprto metodo sodelovanja in izmenjave najboljše prakse ob upoštevanju trajnostnega razvoja, zelenih delovnih mest in vseživljenjskega učenja, da bi zagotovili uspešno in učinkovito upravljanje preoblikovanja gospodarstva ter s tem novih potreb po usposabljanju in škodljivih družbenih posledic, ki bi nastale kot posledica takega prehoda;

58.

poziva države članice, naj se borijo proti diskriminaciji na podlagi starosti in ponudbo usposabljanj in strategije vseživljenjskega učenja prilagodijo potrebam starejših zaposlenih ter tako zagotovijo visoko stopnjo udeležbe tudi med delavci v starostni skupini nad 55 let, vključno z ženskami, starejšimi od 55 let;

59.

poziva EU in države članice, naj sprejmejo podrobno opredeljene politike glede inovacij in ustvarjalnosti, zlasti glede izobraževanja in usposabljanja, vključno s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem, kot osnovo za zeleno gospodarstvo, konkurenčnost in blaginjo;

60.

ugotavlja, da je v času krize bistveno nove vrste zelenih delovnih mest narediti privlačne za mlade ljudi in zagotoviti, da programi usposabljanj spodbujajo dostop mladih do trga dela in zaposlitvene možnosti koristijo tudi njim, s čimer se rešuje problem visoke brezposelnosti med državljani do 25. leta starosti in na mlado generacijo prenese znanje o uporabi novih tehnologij; obžaluje dejstvo, da vodilna pobuda EU 2020 „Mladi in mobilnost“ izključuje mlade, ki niso vključeni v visokošolsko izobraževanje; poudarja, da se je treba – če naj bi dosegli dejanske spremembe – osredotočiti na mlade, ki imajo sedaj najmanj možnosti in jih ogroža revščina;

61.

poziva države članice, naj v sodelovanju s socialnimi partnerji načrtujejo in izvajajo programe poklicnega usmerjanja za mlade v znanstvenih in tehnoloških disciplinah, da bi spodbudili razvoj uspešnega in trajnostnega gospodarstva ter ukrepov za večjo obveščenost in ozaveščenost o ekoloških in okoljskih vprašanjih, s formalnim izobraževalnim sistemom in v okviru ukrepov lokalnih in regionalnih organov;

62.

poziva Komisijo, naj tesneje sodeluje z državami članicami, da bi pripravila srednje- in dolgoročne napovedi v zvezi s kvalifikacijami, po katerih se povprašuje na trgu dela, ter spodbuja partnerstva med univerzami in poslovnim sektorjem, da bi pospešila prehod mladih na trg dela, obenem pa pripomogla k oblikovanju na znanju temelječe družbe, razvila uporabne raziskave in ustvarila boljše možnosti na trgu dela za diplomante;

63.

poziva države članice in socialne partnerje, naj določijo cilje pri doseganju enake udeležbe žensk in moških, zagotovijo enake možnosti na področju izobraževanja, usposabljanja, ciljno usmerjenih sistemov zaposlovanja, specializirana pripravništva in pobude za usposabljanje žensk, migrantov, dolgoročno brezposelnih in drugih diskriminiranih skupin na trgu dela;

64.

spodbuja države članice, naj za izvajanje evropskih ciljev, za spodbujanje novih veščin, vključno za nova trajnostna zelena visokokakovostna delovna mesta uporabijo evropski sklad za prilagajanje globalizaciji;

65.

poziva pristojne zainteresirane strani, naj spremljajo zaposlovanje, da bo osnovno poklicno usposabljanje in vseživljenjsko učenje postalo bolj pomembno; s tem v zvezi poziva države članice, naj ocenijo izvedljivost prehodnih skladov za obvladovanje potreb po strokovnemu znanju;

66.

poziva EU in države članice, naj spodbujanje prilagodljivosti trajnostnemu gospodarstvu vključijo v cilje Evropskega socialnega sklada, da bi prispevale k večji trajnosti gospodarskih dejavnosti in razvoja infrastrukture;

67.

ponovno opozarja, da trajnostne razsežnosti ne bi smeli omejevati na usposabljanje za z okoljem povezana delovna mesta, ampak jo je treba vključiti v vse programe izobraževanja in usposabljanja, da bi spodbujali kulturo trajnostnega razvoja in okoljsko ozaveščenost;

68.

poudarja dodano vrednost ideje o vseživljenjskem učenju ter poziva države članice, naj temeljito opredelijo lokalne možnosti, da bi pripravile potrebam prilagojeno usposabljanje, uskladile razpoložljive vire z dejanskimi potrebami ter povrnile ugled srednješolskemu poklicnemu izobraževanju, tako da bi določile visoke izobraževalne standarde, zlasti v regijah, kjer je zaradi lokalnih možnosti in tradicionalnih delovnih področij treba v celoti razviti posebne veščine in znanja; poziva Komisijo, naj državam članicam zagotovi zadostno tehnično podporo pri opredeljevanju lokalnih potreb, ter ugotavlja, da bi lahko visokokakovostne poklicne srednje šole prispevale k manjši brezposelnosti maturantov ter omogočile trajnostno zaposlitev;

69.

poudarja, da je pomembno, da države članice uporabljajo Evropski socialni sklad za naložbe v znanje, zaposlovanje, usposabljanje in prekvalificiranje, da bi prek nacionalnih, regionalnih in lokalnih projektov ustvarili nova in boljša delovna mesta; meni, da so lahko tudi strokovne izkušnje starejših prispevek k tem pobudam, saj starejše osebe predstavljajo vse večji delež prebivalstva EU; priporoča, naj imajo regionalni in lokalni organi ustrezne in stalne stike s poslovnim okoljem, organizacijami delodajalcev, sindikati in nevladnimi organizacijami, da bi lahko srednje- in dolgoročno predvideli potrebe na trgu dela;

70.

priznava pomembno vlogo regionalnih in lokalnih oblasti pri izobraževanju, ki je temelj za pridobivanje nadaljnjih znanj, usmerjenih v prihodnost, tudi vseživljenjskega izobraževanja in prekvalificiranja; meni, da so za določanje okvirnih pogojev za izobraževanje in nadaljnje usposabljanje mladih, tudi tistih, ki so opustili šolanje, ne da bi pridobili kakršno koli izobrazbo, v mnogih državah pristojni regionalni in lokalni organi; zato spodbuja regije, naj zlasti v prikrajšanih mestnih četrtih in regijah uporabljajo strukturne sklade za izobraževalno infrastrukturo in s temi spodbudami omogočijo vsestransko in vključujoče šolsko izobraževanje; opozarja na pomembne možnosti (za izobraževanje), ki jih omogoča povezovanje javnih organov ter podjetij in združenj, za ustvarjanje trajnostnih delovnih mest na področju javnega mestnega prevoza, mobilnosti v mestih, izobraževanja, raziskav in razvoja s poudarkom na enakih možnostih;

71.

opozarja na potrebo po sodelovanju med državami članicami, socialnimi partnerji in ponudniki terciarnega izobraževanja, da bi oblikovali dodiplomske in podiplomske programe ter ustvarili tematska področja, usmerjena v ekološko preoblikovanje gospodarstev;

72.

meni, da zahtevajo demografski izzivi širšo strategijo, ki bo združevala ustvarjanje delovnih mest ter izpolnjevanje novih in nastajajočih potreb na evropskem trgu dela; s tem v zvezi meni, da je treba doseči večji napredek pri izboljšanju mobilnosti delavcev EU, tudi raziskovalcev in drugih strokovnjakov, da bi uresničili Evropo brez meja na notranjem trgu EU;

73.

ugotavlja, da lahko večja trajnost gospodarskih dejavnosti prinese spremembe v vsem industrijskem sektorju; poziva EU in države članice, naj se pri prehodu na trajnostno gospodarstvo izogibajo družbenim žrtvam in si prizadevajo ustvariti okolje za socialno pravičen prehod, ki bo za vse delojemalce kar najbolj zmanjšal tveganja ob prehodu in optimiral njegove koristi; poudarja, da je socialno pravičen prehod osnovni element trajnostnega razvoja in bistveni predpogoj za to, da ga ljudje v Evropi podprejo;

74.

poudarja, da bi lahko bili stroški pomanjkljivega upravljanja prehoda nekajkrat višji od pričakovanega vložka; poziva Komisijo, države članice in socialne partnerje, naj skupaj sprejmejo odgovornost za preventivno upravljanje prehoda;

75.

poudarja, da je treba trajnostno gospodarstvo vključiti v okoljsko obveznost podjetij in družbe, ter možnost spodbujanja kulture trajnostnega razvoja in trajnostnega gospodarstva s programi usposabljanja v okvir družbene odgovornosti podjetij;

76.

ponovno opozarja, da sta ključna preventivna ukrepa oblikovanje primernega okolja za delavce, da se bodo lahko dodatno usposabljali, prilagajali novim tehnologijam in ohranili delovna mesta, ter spodbujanje kolektivnih pogodb za predvidevanje sprememb ter preprečevanje brezposelnosti skupaj s krepitvijo socialne varnosti, sistemov za dohodkovno podporo ter proaktivne pobude za sektorsko usposabljanje;

77.

poziva Komisijo, naj na ravni EU zagotovi podporo za ugotavljanje poklicnih poti v prihodnosti, da bi preprečili presežno delovno silo in ohranili delovna mesta v Evropski uniji;

78.

poudarja potrebo po tesnem in učinkovitem sodelovanju in dopolnjevanju med mednarodnimi organizacijami ter poziva Svetovno trgovinsko organizacijo, naj ukrepa v zvezi z družbeno in okoljsko razsežnostjo naložb in trgovine;

79.

priznava, da imajo nevladne organizacije in sindikati pomembno vlogo pri razvoju potenciala za zelena delovna mesta, saj prispevajo k procesu odločanja, zaposlujejo in ozaveščajo javnost;

80.

poudarja, da bodo organizacije, ki vlagajo v ekološko učinkovite prakse, pripomogle k vzpostavljanju boljšega delovnega okolja za zaposlene, s tem pa bodo lahko tudi bolj produktivne; poziva države članice, naj promovirajo evropski sistem za ekološko upravljanje in revizijo (EMAS) ter spodbujajo vse gospodarske sektorje, naj si prizadevajo za registracijo v njem; poziva Komisijo, države članice in socialne partnerje, naj vključijo bistvena okoljska vprašanja v socialni dialog na vseh ravneh posvetovanja, s poudarkom na sektorskih pogajanjih; poudarja, da morajo imeti delavci za socialno pravičen prehod dejavno partnersko vlogo v postopku; poziva k vključitvi predstavnikov zaposlenih, pristojnih za ustvarjanje okolju prijaznejših delovnih mest, kot jih opredeljuje Mednarodna organizacija dela, v skladu z nacionalnimi praksami z namenom ustvarjanja trajnostnejših delovnih mest, podjetij in panog; poziva države članice in socialne partnerje, naj pri upravljanju prehoda strukturirano sodelujejo z zainteresiranimi stranmi in strokovnjaki na področju okolja ter upoštevajo njihove nasvete;

81.

poziva EU, naj s pomočjo socialnih partnerjev začne sistematičen dialog v svojih zunanjih odnosih, da bi podoben pristop do trajnostnega razvoja razširila na druge dele sveta ter tako zagotovila enake pogoje za razvoj in preprečila ogrožanje industrijske konkurenčnosti; meni, da bo zagotavljanje pravične konkurence v trajnostnih proizvodnih sektorjih koristno, saj bodo tako delavci bolje zaščiteni in bodo imeli boljše delovne razmere;

82.

poziva Komisijo in države članice, naj organizirajo kampanje obveščanja in ozaveščanja javnosti o razvoju zelenih delovnih mest in trajnostnega gospodarstva;

83.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

20.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 308/18

A.

ker so štiri države članice (Islandija, Lihtenštajn, Norveška in Švica) Evropskega združenja za prosto trgovino (Efta) veliki trgovinski partnerji EU – Švica in Norveška sta po obsegu četrti oziroma peti najpomembnejši trgovinski partner EU,

B.

ker odnosi med EU in tremi državami članicami Efte (Islandija, Lihtenštajn in Norveška) temeljijo na Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), ki zagotavlja polno sodelovanje na notranjem trgu s sporazumom EGP, katerega upravljanje in spremljanje poteka v visoko institucionaliziranem okviru,

C.

ker so sodelovanju Švice v sporazumu EGP nasprotovali njeni državljani na referendumu leta 1992 ter zato odnose med Švico in EU trenutno ureja več kot 120 dvostranskih in sektorskih sporazumov, ki zagotavljajo visoko stopnjo povezanosti, ne pa polnega sodelovanja na notranjem trgu,

1.

meni, da je sporazum EGP ključno gonilo gospodarske rasti; pozdravlja splošno dobre rezultate držav EGP/Efte pri izvajanju zakonodaje na področju notranjega trga, ki jih izkazuje pregled notranjega trga; ugotavlja, da odnosi med EU in Švico pomenijo veliko več izzivov pri izvajanju sporazuma o prostem pretoku oseb;

2.

ugotavlja, da dvostranski sporazumi ne vzpostavljajo samodejnega mehanizma za prilagajanje njihove vsebine poznejšemu razvoju pravnega reda EU; priznava, da je samodejno prilagajanje nacionalne zakonodaje zakonodaji EU na področjih, ki jih pokrivajo dvostranski sporazumi, posledica suverene odločitve švicarskega naroda proti pridružitvi EGP, ki jo je treba v celoti spoštovati;

3.

pozdravlja vključitev izboljšanih podatkov o državah EGP/Efte v letni pregled potrošniških trgov; spodbuja nadzorni organ Efte, naj s pomočjo Komisije in v sodelovanju z njo nadalje razvije sistematično spremljanje izvajanja zakonodaje na področju notranjega trga;

4.

ugotavlja, da se je z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe pojavila negotovost, katera zakonodaja je veljavna za EGP; meni, da bi to lahko povzročilo počasnejše izvajanje zakonodaje na področju notranjega trga v državah EGP/Efte; poziva Komisijo, naj poda oceno stanja;

5.

ugotavlja, da Lizbonska pogodba povečuje vlogo nacionalnih parlamentov v odločanju v EU; meni, da bi podobno tudi parlamenti držav EGP/Efte morali biti tesneje povezani z zakonodajnimi postopki EU pri predlogih, ki veljajo za EGP; poziva Komisijo, naj nacionalnim parlamentom držav EGP/Efte z namenom posvetovanja pošilja zakonodajne predloge, ki jih pošilja nacionalnim parlamentom držav članic EU;

6.

poziva Komisijo, naj formalizira postopek priglasitve novih predpisov in zakonodaje EU, ki sodijo v področje sporazuma EGP, ter tako skrajša obdobje med sprejemom nove zakonodaje in njenim morebitnim prevzemom v državah EGP/Efte;

7.

spodbuja države EGP/Efte, da dodelijo ustrezna sredstva za izvajanje zakonodaje na področju notranjega trga; meni, da je v zvezi s tem bistveno izvajanje direktive o storitvah, zlasti pa vzpostavitev enotnih kontaktnih točk;

8.

priznava, da uveljavljanje zakonodaje zaradi institucionalnih razlogov nujno poteka počasneje v državah EGP/Efte kot v EU; ugotavlja, da so kljub različnim razmeram in v glavnem pozitivnim rezultatom še možnosti za nadaljnje odpravljanje pomanjkljivega izvajanja tudi v državah EGP/Efte;

9.

ugotavlja, da so trenutno v razpravi drugi pomembni predlogi zakonodaje na področju notranjega trga, vključno s predlogom direktive o pravicah potrošnikov, ki ga je pripravila Komisija; poziva Komisijo, naj poveča vključenost držav članic EGP/Efte v te razprave;

10.

pozdravlja napredek na poti k liberalizaciji čezmejnega opravljanja storitev med EU in Švico in zlasti pozitivne učinke sporazuma o prostem pretoku oseb, o katerih priča stalno naraščanje števila napotenih delavcev in samozaposlenih ponudnikov storitev iz EU, ki delujejo v Švici, med letoma 2005 in 2009; ugotavlja, da je tak trend koristen za obe strani;

11.

ugotavlja, da je Švica sprejela številne podporne ukrepe, ki spremljajo sporazum o prostem pretoku oseb in so namenjeni zaščiti delavcev pred plačnim in socialnim dampingom, zagotavljanju enake obravnave ponudnikov storitev iz Švice in EU ter zagotavljanju javne podpore za sporazum; ugotavlja, da bi ti ukrepi lahko ovirali opravljanje storitev podjetij iz EU, zlasti malih in srednjih podjetij, v Švici; ugotavlja, da bi bili v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije mnogi izmed teh podpornih ukrepov sprejemljivi le, če sorazmerno ščitijo splošni interes, ki ni zaščiten že v matični državi ponudnikov storitev;

12.

poudarja, da so zlasti naslednji podporni ukrepi nesorazmerni, kar zadeva sporazum o prostem gibanju, in otežujejo malim in srednjim podjetjem opravljanje storitev v Švici; obveznost zagotavljanja predhodnega obvestila z osemdnevno čakalno dobo, zahteva o prispevku za stroške delovanja tristranskih komisij ter prestrogo izvrševanje; v zvezi s tem tudi poziva švicarske organe, naj razveljavijo predpise, ki tuja podjetja, ki zagotavljajo čezmejne storitve, obvezujejo k vložitvi jamstva o finančni integriteti;

13.

je zaskrbljen zaradi nedavnega razvoja dogodkov na letališču Zürich-Kloten, ko švicarski organi nemškim in avstrijskim taksijem niso dovolili sprejeti potnikov, ter globoko dvomi, da je ta ukrep v skladu s sporazumom o prostem pretoku oseb; poziva Komisijo, naj to vprašanje natančno preuči;

14.

poziva Komisijo, naj preuči ukrepe, ki ovirajo delovanje notranjega trga v EU in povzročajo težave švicarskim ponudnikom storitev, ter po potrebi ukrepa;

15.

spodbuja švicarsko vlado in kantone, naj si pomagajo z izkušnjami EU in EGP o odpiranju sektorja storitev prek izvajanja direktive o storitvah; poudarja, da direktiva o storitvah v gospodarskem pogledu kaže učinek liberalizacije ne samo med državami članicami, temveč tudi znotraj njih, prek postopka pregledovanja nacionalne zakonodaje za zmanjšanje nepotrebnih ovir za ustanavljanje in medsebojni pregled, s čimer države članice opravičujejo vse nadaljnje omejitve v javnem interesu; zato meni, da bi podobno izvajanje utegnilo biti v pomoč pri utiranju poti za bolje zagotavljanje čezmejnih storitev med EU in Švico;

16.

pozdravlja prizadevanja švicarske vlade za boljšo dostopnost informacij podjetjem iz EU;

17.

pozdravlja odločitev švicarskega parlamenta, da prenese Direktivo 2005/36/ES o priznavanju poklicnih kvalifikacij, ter poziva Švico in Komisijo, naj čim prej dosežeta sporazum o izvajanju direktive;

18.

ugotavlja, da sporazum o prostem pretoku oseb v splošnem ne obsega celovitega sporazuma o prostem pretoku storitev in je ta zajet v posebnih dvostranskih sporazumih le v omejenem obsegu; poudarja, da bo splošni sporazum o prostem pretoku storitev prinesel znatne gospodarske koristi za obe strani; zato poziva Komisijo in Švico, naj preučita možnosti za začetek pogajanj z namenom sklenitve sporazuma, ki bi zajemal tako prost pretok oseb kot tudi storitev;

19.

ob polnem spoštovanju razlogov za posebno naravo odnosov med Švico in EU meni, da bi si bilo treba na vse načine prizadevati, da bi se enaki ali vzporedni predpisi na področju notranjega trga – med drugim na področju prostega pretoka storitev – v EU in Švici razlagali in uporabljali na enak način, da bi tako zagotovili enakopravno sodelovanje Švice na notranjem trgu;

20.

poudarja obojestranski interes EU in Švice za večjo enotnost pri uporabi sporazuma o prostem pretoku oseb ter hitrejše zbliževanje zakonodaje na področju notranjega trga v Švici in EU, ki bi gospodarskim subjektom na obeh straneh zagotovila preglednejše in predvidljivejše okolje;

21.

pozdravlja neodvisni trend švicarskih organov, da upoštevajo sodno prakso Sodišča Evropske unije po podpisu sporazuma o prostem pretoku oseb; pozdravlja nedavni sprejem švicarske zakonodaje, ki upošteva načelo iz zadeve „Cassis de Dijon“;

22.

spodbuja Komisijo in Švico, naj nemudoma dosežeta dogovor v potekajočih pogajanjih o dvostranskih sporazumih, tudi v sporazumu o varnosti proizvodov; poziva Komisijo in Švico, naj sestavita tega in prihodnje sporazume kolikor je mogoče jasno, pri tem pa upoštevata možnosti prihodnjega razvoja, tako da bodo možnosti neenakega izvajanja že od začetka strogo omejene;

23.

poziva Komisijo in Švico, naj preučita možnosti za razvoj mehanizma za hitrejše prilagajanje sporazuma o prostem pretoku oseb razvoju ustrezne zakonodaje EU na področjih, ki spadajo v področje uporabe sporazuma;

24.

poziva Komisijo in Švico, naj v kratkem roku poskusita poiskati horizontalne rešitve nekaterih institucionalnih težav, tako da bi se zmanjšala razdrobljenost in povečala preglednost v sistemu odločanja, izboljšala komunikacija med skupnimi odbori, ter pretehtata uvedbo učinkovitega mehanizma reševanja sporov;

25.

poziva k izboljšanju komunikacije med Evropskim parlamentom in Švico ter k vključitvi predstavnikov Švice v delo Evropskega parlamenta in njegovih ustreznih organov;

26.

ugotavlja, da je treba glede na nove izzive v sedanjih in načrtovanih pogajanjih o več področjih politike, med drugim o varstvu potrošnikov, razpravljati o možnosti preseganja sedanjega institucionalnega okvira ter morda vključevanja vseobsegajočega dvostranskega sporazuma v skupno korist Švice in EU;

27.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

20.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 308/22

A.

ker je nedavna nestanovitnost cen hrane in proizvodov povzročila veliko zaskrbljenosti o delovanju evropskih in svetovnih verig preskrbe s hrano,

B.

ker so se cene, ki jih dobijo kmetje, kljub 3,3-odstotnem zvišanju cen hrane od leta 1996, zvišale le za 2,1 %, medtem ko so se operativni stroški povečali za 3,6 %, kar je dokaz za nepravilno delovanje verige preskrbe s hrano,

C.

ker Komisija v sporočilu priznava, da so „te spremembe /…/ kmetijskim proizvajalcem povzročile hude težave in nakazujejo, da potrošnikom ni zagotovljena poštena obravnava“ (5),

D.

ker se cene za končnega potrošnika v povprečju niso spremenile ali so se celo zvišale kljub velikemu padcu cen osnovnih kmetijskih proizvodov v letu 2008,

E.

ker bi uravnoteženi trgovinski odnosi izboljšali delovanje verige preskrbe s hrano, poleg tega pa bi koristili kmetom,

F.

ker širjenje nepoštenih trgovinskih praks danes ogroža možnosti kmetov za naložbe in inovacije (zlasti v zelene tehnologije, blažitev posledic podnebnih sprememb in obnovljive vire energije, hkrati pa morajo kmetje zadostiti visokim okoljskim standardom, te zahteve pa bodo še strožje v skupni kmetijski politiki po letu 2013),

G.

ker se je delež kmetijske dodane vrednosti v verigi preskrbe s hrano v EU-25 zmanjšal z 31 % v letu 1995 na 24 % v letu 2005 in ker začetni podatki za prihodnja leta kažejo, da se bo delež, ki ga dobijo kmetje, še zmanjševal, dobički predelovalcev, trgovcev na debelo in/ali trgovcev na drobno ter gospodarskih subjektov zunaj verige preskrbe s hrano pa se bodo stalno povečevali,

H.

ker se je v letu 2009 povprečni dohodek kmeta v EU-27 zmanjšal za več kot 12 %, kar jim ne omogoča več plačila njihovega dela in ker morajo kmetje in agroživilska industrija še vedno proizvajati živila, ki izpolnjujejo izredno zahtevne kakovostne standarde, po cenah, dostopnih potrošnikom, v skladu s cilji, opredeljenimi v okviru skupne kmetijske politike,

I.

ker veriga preskrbe s hrano povezuje kmete, kmetijske zadruge in organizacije proizvajalcev, živilsko-predelovalno industrijo, trgovce na debelo in drobno, verige supermarketov, podjetja za pripravo in dostavo hrane, restavracije, neposredno dobavo iz samooskrbe ter zasebno pridelavo in porabo, pa tudi gospodarske subjekte zunaj verige preskrbe s hrano, kot so podjetja za informiranje in promocijo, prevozniki in ponudniki logistike in energije, porabniki, dobavitelji embalaže, tehničnih sredstev, aditivov, tehnologije in svetovalci; ker je treba za večjo trajnost celotne verige upoštevati to zapletenost in veliko raznolikost,

J.

ker so v sporočilu Komisije izpostavljeni resni problemi, kot so zloraba moči prevladujočega kupca, nepoštene prakse pri sklepanju pogodb (tudi zamude pri plačilu), enostranske spremembe pogodb, predhodno plačilo za dostop do pogajanj, omejen dostop do trga, pomanjkanje informacij o oblikovanju cen ter porazdelitev dobička v celotni verigi preskrbe s hrano, kar je tesno povezano z vse večjo koncentracijo v sektorju proizvodnje, veleprodaje in maloprodaje,

K.

ker Komisija v sporočilu z dne 28. oktobra 2009 priporoča spodbujanje in pospeševanje prestrukturiranja in utrjevanja kmetijskega sektorja s spodbujanjem ustanavljanja prostovoljnih organizacij kmetijskih proizvajalcev,

L.

ker so globalizacija in procesi koncentracije, zlasti na maloprodajni ravni, privedli do položaja, v katerem ni ravnotežja med različnimi akterji v verigi preskrbe s hrano, in ker sedanje razmere zaznamuje zelo majhno število zelo močnih trgovcev na drobno, ki se neposredno ali posredno pogajajo s 13,4 milijona kmetov in 310 000 agroživilskih podjetij v vsej Evropski uniji,

M.

ker se zaradi prevelike koncentracije izgublja raznolikost proizvodov, kulturna dediščina, maloprodajne trgovine, delovna mesta in sredstva za preživljanje,

N.

ker Komisija navaja, da pogodbena neravnotežja zaradi neenake pogajalske moči negativno vplivajo na konkurenčnost v verigi preskrbe s hrano, saj so lahko majhni, a učinkoviti akterji prisiljeni v delovanje z manjšo donosnostjo, kar omejuje njihove zmožnosti in spodbude za vlaganje v večjo kakovost proizvodov in inovativnost proizvodnih procesov,

O.

ker se na notranjem trgu prosto trguje z živilskimi proizvodi, izid pogajanj o cenah med proizvajalci (organizacijami), predelovalci, trgovinskimi posredniki in trgovci na drobno pa je pogosto določen z gibanjem cen na svetovnem trgu,

P.

ker velike razlike v številu in ekonomski moči med kmeti in trgovci na drobno jasno kažejo na neravnovesje v verigi preskrbe s hrano in ker je treba spodbujati razvoj gospodarskih združenj kmetov, da bi se vzpostavilo številčno ravnotežje, ker imajo zadruge osrednjo vlogo, saj povečujejo svoj vpliv in pogajalske moči,

Q.

ker je Evropska unija vpeta v globalno svetovno trgovino in je pogodbeno vezana nanjo,

R.

ker je Evropska unija največji kmetijski uvoznik in izvoznik na svetu in ker je uvoz kmetijskih izdelkov v EU v letu 2008 narasel za dobrih 10 % na 986 milijarde EUR, njihov izvoz pa za skoraj 11 % na 752 milijarde EUR,

S.

ker Evropska unija že zdaj zelo veliko prispeva s svojo politiko razvojne pomoči in ker se ne smejo sklepati dvostranski sporazumi, ki bi bili v škodo evropskemu kmetijstvu,

1.

pozdravlja sporočilo Evropske komisije z dne 28. oktobra 2009 z naslovom Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi (KOM(2009)0591), saj priznava, da obstajajo velika neravnovesja moči med tistimi, ki v njej delujejo, vendar meni, da ukrepi, predlagani v navedenem sporočilu, ne zadostujejo za reševanje te problematike;

2.

poziva Komisijo in države članice, naj nemudoma obravnavajo problem nepoštene porazdelitve dobička v verigi preskrbe s hrano, zlasti glede primernega dohodka za kmete; priznava, da je treba za spodbujanje trajnostnih in etičnih sistemov pridelave kmetom zagotoviti nadomestilo za njihove naložbe in zaveze na tem področju; poudarja, da je treba namesto boja za prevlado vzpostaviti sodelovanje;

3

ugotavlja, da so bili v zvezi s kmetijstvom uresničeni vsi cilji, ki so navedeni v Rimskih pogodbah (povečanje produktivnosti, zadostna preskrba s hrano, primerne potrošniške cene, stabilizacija trgov), z izjemo cilja, da se zagotovi primeren dohodek v kmetijstvu; zato poziva Komisijo, naj to ustrezno upošteva v vseh proračunskih predlogih;

4.

priznava potrebo po trdnem, varnem in dobičkonosnem sektorju proizvajalcev kot odločilnem dejavniku v verigi preskrbe s hrano; vendar tudi ugotavlja, da v tej verigi sodeluje več členov –- kmetje, predelovalci, proizvajalci, dobavitelji in trgovci na drobno, ki vsi ustvarjajo dodano vrednost in potrebujejo tudi pravo mero varnosti;

5.

poziva Komisijo, naj izboljša evropski mehanizem za spremljanje cen, da bi bil uporabnikom bolj prazen tako, da vključi večjezičen vmesnik, ki bi zajemal večje število živilskih proizvodov, s čimer bi se dosegla večja primerljivost cen na vseh stopnjah verige preskrbe s hrano znotraj država članic in med njimi, kar bi zadovoljilo potrebe potrošnikov in kmetov po večji preglednosti pri določanju cen hrane;

6.

obžaluje, da Evropska komisija ni naklonjena izvedbi študije o porazdelitvi dobička v dobavnih verigah, kakor je bilo dogovorjeno v okviru proračunskega postopka za leto 2009;

7.

opozarja, da ima lahko neravnovesje v preglednosti poslovanja med kmetijami ter predhodnimi in naslednjimi členi v verigi preskrbe s hrano negativne posledice za pogajalski položaj kmetov in skupnosti proizvajalcev;

8.

poziva Komisijo, naj hitro izvede poskusni projekt za ustanovitev evropskega observatorija za kmetijske cene in marže (ter naj ta instrument dopolni s podatki o cenah, maržah in količinah), za katerega sta Parlament in Svet v proračunu za leto 2010 določila 1,5 milijona EUR sredstev;

9.

poziva Komisijo, naj ohrani skupino na visoki ravni za verigo distribucije hrane kot stalni forum za razpravo, saj se je izkazala za zelo pomemben instrument za prepoznavanje težav, pripravo priporočil in sprejetje strategij za izboljšanje trenutnega neravnotežja;

10.

poziva Komisijo, naj predlaga uvedbo obveznega letnega poročila največjih trgovcev, predelovalcev, trgovcev na debelo in drobno o njihovem tržnem deležu ( s podatki o trgovinskih blagovnih znamkah) pri glavnih prehrambenih artiklih ter o njihovem mesečnem obsegu prodaje, da bi lahko vsi partnerji na trgu ocenili smernice v povpraševanju, ponudbi in razvoju cen v verigi preskrbe s hrano;

11.

ugotavlja, da ima živilskopredelovalna industrija v nekaterih državah največje marže v živilski verigi, kar je potrdila tudi Komisija; zato zahteva, da se spremlja in preiskuje zlasti predelovalna industrija, da bi se zagotovila preglednost cen;

12.

meni, da je treba povečati preglednost trga ter informacij za potrošnike, kar je pogoj za prepoznavnost proizvodnje, za jamstvo raznolikosti živil in kmetijskih ter agroživilskih proizvodov, ki so odraz zgodovine in kulture različnih območij ter razpoznavni znak kmetijstva posamezne države članice;

13.

poziva Komisijo, naj izvede oceno učinka prednosti boljšega pravnega okvira za zasebne označbe kakovosti in označbe distributerjev, da se prepreči njihovo podvajanje, potrošniku omogoči večja preglednost, proizvajalcem pa dostop do trga;

14.

poudarja, da je treba spodbuditi večjo dodano vrednost evropske agroživilske proizvodnje in začeti informacijske kampanje za potrošnike o prizadevanjih kmetov in kmetijske panoge za okolje, varnost hrane in dobro počutje živali;

15.

poziva nacionalne in evropske organe za konkurenco in druge regulativne organe v zvezi s proizvodnjo in trženjem, naj odločno obravnavajo prevladujoči položaj in precejšen tržni delež agroživilskih trgovcev, predelovalcev in trgovcev na drobno ter proizvajalcev proizvodnih sredstev in surovin v verigi preskrbe s hrano; poziva te organe, naj ukrepajo proti izkoriščevalskim odkupnim praksam, ki jo izvajajo vsi subjekti, kar postavlja kmete na zelo podrejeno pogajalsko izhodišče;

16.

poziva Komisijo, naj vzpostavi nov odnos med pravili konkurence in skupno kmetijsko politiko, da bodo kmetje in njihove medpanožne organizacije imeli na voljo instrumente, s katerimi si bodo lahko izboljšali svoje pogajalsko izhodišče;

17.

poziva Komisijo, naj preuči posledice precejšnjega tržnega deleža posameznih trgovcev na drobno ali majhnih skupin trgovcev v dani državi članici; poziva Komisijo, naj preuči možnost uvedbe korekcijskih ukrepov v korist proizvajalcev in potrošnikov, če se izkaže, da ima praksa trgovca ali tržni delež protikonkurenčni učinek;

18.

poziva Komisijo, naj do konca leta 2010 Parlamentu predloži poročilo s podatki o zlorabi moči kupca v Evropski uniji, protikonkurenčnem vedenju in nepoštenih praksah pri sklepanju pogodb v verigi preskrbe s hrano od sektorja proizvodnih sredstev in surovin do potrošnika in naj predlaga ustrezne odzive;

19.

poziva države članice, naj po potrebi dajo svojim nacionalnim organom za konkurenco na voljo več možnosti za ukrepanje z vzpostavitvijo preprostih mehanizmov za neposredno zbiranje dokazov v zvezi z izkrivljanjem konkurence zaradi uporabe nepoštenih pogodbenih praks;

20.

meni, da je treba na ravni Unije prepovedati prodajo kmetijskih izdelkov pod nabavno ceno;

21.

poziva Komisijo, naj sproži raziskavo o verigi preskrbe s hrano v celotnem sektorju, da bi se opredelila stopnja zlorabe moči kupca v njem; opozarja na uspeh raziskave o konkurenčnosti v farmacevtskem sektorju iz leta 2009;

22.

poziva Komisijo, naj ponovno pregleda merila, ki veljajo za ocenjevanje nekonkurenčnega vedenja (indeks Herfindahl); ta indeks je primeren za ocenjevanje monopolističnih tveganj, ne bi pa mogel dati realne slike o protikonkurenčnih dogovorjenih in oligopolnih praksah, ki so, kot kaže, del stvarnosti velikih organiziranih maloprodajnih verig;

23.

poziva Komisijo, naj zagotovi bolj ciljno usmerjeno izvajanje zakonodaje o konkurenčnosti v verigi preskrbe s hrano ter naj upošteva zakonodajne predloge Parlamenta in Sveta na to temo, tako da bo učinkovito omejila razvoj prevladujočih tržnih položajev v sektorju proizvodnih sredstev in surovin, živilsko predelovalni industriji in maloprodajnem sektorju ter prek učinkovitih organizacij proizvajalcev, sektorskih organizacij ter majhnih in srednjih podjetij okrepila pogajalsko moč kmetov;

24.

meni, da je treba Uredbo (ES) št. 1234/2007 o skupni ureditvi kmetijskih trgov nujno pregledati, da bi se te organizacije okrepile in da je treba razširiti področje njene uporabe, da bi se vključile prakse trajnostne proizvodnje kot pogoj za izjemo iz člena 101 PDEU;

25.

meni, da je treba na ravni EU uvesti določeno mero usklajenosti in poenotenja nacionalnih ukrepov proti nepravičnim poslovnim praksam;

26.

poziva Komisijo, naj za proizvode, ki so tipični za določeno območje in so prepoznavni zaradi svoje odličnosti in posebnosti, predvidi drugačne predpise kot za standardne proizvode;

27.

poziva Komisijo, naj predloži ukrepe, ki bodo jamčili za preživetje posebnih prehrambnih, okoljskih in zdravstvenih značilnosti proizvodov, te posebnosti pa naj se kažejo tudi v ustreznih cenah; v bistvu gre za to, da bi se konkurenca razvijala tudi na osnovi različnih kakovostnih značilnosti, ki bi morale biti izmerljive;

28.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da se zloraba kupne moči v verigi preskrbe s hrano ne izogne zakonodaji EU o konkurenčnosti, kar se pogosto zgodi s poznimi plačili kmetom ali malim predelovalcem, naknadnimi spremembami pogodbenih postavk, prisilnimi popusti pri cenah, preprodajo z izgubo, prevelikimi zahtevami in neupravičenimi plačili za uvrstitev v ponudbo ter naj po potrebi ustrezno prilagodi zakonodajne predloge;

29.

zlasti zahteva, naj se plačilna obdobja v verigi preskrbe s hrano skrajšajo na največ 30 dni za vsa živila in manj za zelo pokvarljive kmetijske proizvode, kot del pregleda Direktive 2000/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih, ki je v teku (upoštevati je treba izjeme v primeru organizacij proizvajalcev in zadrug);

30.

poziva Komisijo, naj predlaga širitev področja evropske konkurenčne zakonodaje, da ne bo kot doslej le ozko osredotočena na dobrobit potrošnikov, ter poskrbi za nizke cene hrane;

31.

poziva Komisijo, naj preveri, ali zahteve glede praks kmetijske pridelave za sadje in zelenjavo ter ostankov fitofarmacevtskih sredstev, ki jih postavljajo posamezne trgovske verige in presegajo zakonsko določena pravila, ne omejujejo proste trgovine in ne krepijo neupravičenega položaja trgovcev v verigi preskrbe s hrano;

32.

poziva k pripravi seznama izkoriščevalskih tržnih praks, kot so prodaja pod ceno in prodajne provizije, in poziva, naj jih Evropska unija izrecno prepove; poziva k izdelavi javnega seznama podjetij, ki ne spoštujejo pravil, in uvedbi sistema sankcij;

33.

poziva Komisijo, naj preuči, ali in do katere mere se zlorabljajo trgovske blagovne znamke ter nakupovalne združbe verig supermarketov, ki vodijo k nepravični konkurenčnosti in pritiskom na kmete ter sistematično zniževanje cen proizvajalcev; poudarja, da zloraba trgovskih znamk negativno vpliva na sposobnost proizvajalcev za inovacije (zlasti to velja za male proizvajalce); poziva Komisijo, naj v zvezi s tem ukrepa, da bi se s kmeti in združbami proizvajalcev ravnalo pravično pri oblikovanju cen;

34.

meni, da priporočila Komisije za krepitev vertikalne povezanosti živilske industrije ne odražajo vedno potrebe po uravnoteženju pogajalske moči kmetov, distributerjev in živilske industrije, zato bi te strategije morali spremljati ukrepi za odvračanje od zlorab;

35.

opozarja, da lahko pogodbeno kmetovanje, ki ga zahtevajo kupci, vertikalno povezovanje in terminski posli, ki imajo vedno pomembnejšo vlogo, omejijo konkurenco ter oslabijo pogajalski položaj kmetov; zato poziva Komisijo, naj preuči učinke takih pogodbenih razmerij in po potrebi ustrezno ukrepa;

36.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo sklepanje poštenih pogodb med vsemi subjekti v verigi preskrbe s hrano po pogojih, dogovorjenih med organizacijami kmetov in proizvajalcev, tudi sektorskih in medpanožnih organizacij, da bi okrepili trajnostne prakse kmetovanja in zagotovili najboljšo kakovost proizvodov, nižjo ceno pri nakupu proizvodnih sredstev in surovin ter poštene cene, in naj omogočijo lahko dostopen sistem za varstvo pred kršitvami pogodb s strani kupcev; meni, da so standardne pogodbe koristno sredstvo, ki bi ga bilo treba uvesti kot obveznega v nekaterih sektorjih; podpira izmenjavo dobre prakse glede obveščanja o pogodbenih praksah med državami članicami, tudi obvezno posredovanje informacij Komisiji;

37.

pozdravlja in spodbuja uvedbo varuhov človekovih pravic za maloprodajni živilski sektor in drugih arbitražnih mehanizmov, namenjenih usklajevanju s pogodbenimi sporazumi; poziva Komisijo, naj preuči izkušnje s tega področja, da bi se ustanovilo mesto varuha človekovih pravic na področju živilske maloprodaje po vsej EU, katerega naloge bodo zagotoviti izvajanje kodeksa obnašanja, najboljše prakse in pogodb pri transakcijah med akterji iz različnih držav članic;

38.

poziva Komisijo, naj razkrije nepoštene prakse plačevanja za uvrstitev v ponudbo in drugih plačil za uvrstitev na trg ter jih preveri po konkurenčni zakonodaji; poziva Komisijo, naj predloži enotna pravila za obravnavo plačil za uvrstitev v ponudbo in dajanje na trg in ukrepa zlasti zoper pretirana plačila, ki jih zahtevajo distributerji;

39.

meni, da mora Komisija spodbujati obsežno informativno kampanjo na evropski ravni za seznanitev kmetov z njihovimi pravicami, zlorabami, katerih so lahko deležni, in sredstvi, ki so jim na voljo za prijavo zlorab;

40.

poziva Evropsko unijo, naj zahteva ustanovitev neodvisne svetovne agencije za regulacijo, ki bo določila pravila za borzo terminskih poslov z blagom in opcij ter izvajala stroge regulativne ukrepe proti svetovnim špekulacijam s prehrambenimi proizvodi;

41.

zahteva, naj se zaradi čedalje večje tržne naravnanosti sprejmejo ukrepi za boj proti skrajni nestanovitnosti, saj jo nekateri akterji v živilski verigi izkoriščajo, drugim pa očitno škoduje; zato poziva Komisijo, naj predlaga zakonodajo za instrumente, ki bi omejili nestanovitnost cen, da bi se zmanjšala ranljivost proizvajalcev;

42.

poziva Komisijo, naj poveča pristojnosti evropskih organov za blagovno menjavo, da bi preprečili špekulacije s prehrambenimi proizvodi, ter naj si prizadeva za izvajanje ustreznih ukrepov EU za preprečevanje špekulacij z nekmetijskimi proizvodi, da bi tako vplivali na terminske posle v kmetijstvu;

43.

poziva Komisijo, naj izboljša nadzor in splošno preglednost trgov izvedenih finančnih instrumentov ter naj pri bližnjem pregledu direktive o trgih finančnih instrumentov in druge ustrezne zakonodaje izboljša preglednost pri dejavnosti izven organiziranega trga;

44.

poziva Svet, naj še naprej spodbuja pobude za samoregulacijo ter možnost, da se ustanovijo vzajemni skladi za pomoč pri soočanju z ekonomskimi tveganji, da bi okrepili pogajalski položaj kmetov, zlasti s podporo organizacijam proizvajalcev, sektorskim organizacijam in kmetijskim zadrugam;

45.

spodbuja države članice, naj pripravijo osnutke dobre trgovske prakse za verigo preskrbe s hrano, tudi pritožbenih mehanizmov ali sankcij za nepravično prakso; poziva Komisijo, naj predlaga skupen kodeks za vso EU, da bi se ponovno uravnotežili odnosi v verigi preskrbe s hrano; Komisijo tudi poziva, naj pripravi predlog za izvajanje mehanizma za nadzor odnosov med vodilnimi trgovci na drobno in njihovimi dobavitelji v vsej EU prek posebnih teles v državah članicah;

46.

meni, da je treba podpreti večjo vključenost posameznih členov verige v medpanožne organizacije ter izdelati prostovoljne standardne pogodbe z možnostjo, da države članice v nekaterih primerih, zlasti pri pokvarljivem blagu, zahtevajo njihovo obvezno izpolnitev;

47.

obžaluje, da Komisija v svojih poročilih ne poudarja bolj pomena kmetijstva v gospodarski vrednostni verigi preskrbe s hrano in živilske industrije; poudarja soodvisnost med nizkimi cenam na kmetiji in strukturno presežno proizvodnjo ter njihove posledice za trajnost, kakovost hrane, dobro počutje živali, inovacije v kmetijstvu in zaposlovanje v regijah z omejenimi možnostmi;

48.

poziva Komisijo, naj predlaga sprejetje instrumentov za podporo in promocijo verig za preskrbo s hrano, ki jih bodo upravljali kmetje, kratkih verig za preskrbo s hrano ter tržnic, ki jih bodo neposredno upravljali kmetje, da bi se vzpostavil neposreden stik s potrošniki, kmetom pa omogoči, da zaradi zmanjšanja vmesnih členov in posrednikov dobijo pravičen delež od cene v končni prodaji;

49.

poziva Komisijo, naj pri svojih dejavnosti posveti posebno pozornost razmeram v državah v razvoju in ne ogrozi samopreskrbe z živili v teh tretjih državah;

50.

poziva Komisijo, naj pregleda higienske standarde EU pri dajanju na trg lokalno ali na daljavo ter pri roku uporabnosti proizvodov, naj decentralizira in poenostavi sisteme certificiranja in nadzora ter naj spodbuja neposredne odnose med proizvajalci in potrošniki in kratke verige preskrbe s hrano;

51.

poudarja pomen čvrste zakonodaje o kakovosti kmetijskih proizvodov in potrebo po njej; pri tem opozarja na resolucijo Evropskega parlamenta z dne 25. marca 2010 o evropski politiki kakovosti živilskih proizvodov ter meni, da je treba za uvožene proizvode obvezno upoštevati vsa merila o kakovosti in proizvodnji, da bi se preprečila nepoštena konkurenca z evropskimi proizvodi;

52.

opozarja, da stabilnost prihodkov opredeljuje zmožnost kmetov vlagati v zelene tehnologije, blažitev podnebnih sprememb, obnovljive vire energije ter okoljevarstvene ukrepe za trajnostno kmetijstvo; poleg tega morajo kmetje izpolnjevati visoke okoljske standarde;

53.

meni, da je bistveno izboljšati organizacijo verige preskrbe s hrano in jo še bolj racionalizirati, da bi zmanjšali okoljski vpliv prevoza hrane (prehrambeni kilometri) in spodbujali trženje lokalnih živil;

54.

poudarja, da bi naložbe v objekte za skladiščenje in pakiranje kmetijskih proizvodov lahko pomembno prispevale k zagotavljanju poštenih cen teh proizvodov;

55.

poudarja, da je treba zagotoviti trajnostni razvoj podeželskega gospodarstva s spodbujanjem predelave kmetijskih proizvodov na kmetijah ter nekmetijskih dejavnosti, da bi povečali število delovnih mest in ustvarili dodaten vir dohodkov;

56.

poziva Komisijo, naj podpre lokalne in regionalne pobude za prodajo živil in jih ne obremeni preveč s pravnimi predpisi in birokracijo, ker pomembno prispevajo k dodani vrednosti kmetijskih gospodarstev;

57.

zahteva naj Komisija pri pregledu standardov EU posveti ustrezno pozornost proizvajalcem živil na lokalni ravni, kot je na primer samooskrbna ali delno samooskrbna proizvodnja;

58.

poziva Komisijo, naj oceni, ali je potrebno spremeniti predpise o praksi javnega naročanja za obrate za javno prehrano, da bi okrepili prakso trajnostne kmetovanja in dobrega počutja živali ter spodbujali uporabo sezonskih in lokalnih živil;

59.

meni, da bi morala javna naročila npr. v okviru posebnih programov za mlečne izdelke, sadje in zelenjavo, ki se izvajajo v šolah, zagotavljati dostop malim lokalnim proizvajalcem in skupinam lokalnih proizvajalcev;

60.

meni, da bi bilo treba sprejeti ukrepe za spodbujanje kmetijskih trgov, ki jih neposredno upravljajo kmetje, vzpostavitve prodajnih možnosti za proizvajalce, da bi svoje proizvode neposredno ponudili potrošnikom, in uvedbe programov za spodbujanje prodaje proizvodov na lokalnih trgih;

61.

poziva Komisijo, naj v poročilu Evropskega parlamenta in Sveta preuči ogromne izgube hrane v verigi preskrbe s hrano, ki v večini držav članic zajema več kot 30 % proizvedene hrane in naj ukrepa prek informativnih kampanj o temeljni vrednosti hrane;

62.

opozarja na pomen razvoja prehrambenih programov, namenjenih evropskim državljanom, ki jih potrebujejo – zlasti najbolj ogroženim in ostarelim osebam ter mladim;

63.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

20.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 308/30

A.

ker je za omilitev negativnih posledic globalizacije za delavce, ki so bili žrtve kolektivnega odpuščanja, in za izkazovanje solidarnosti do teh delavcev, poleg povečevanja njihovega ponovnega zaposlovanja, Evropska unija ustvarila Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji (v nadaljevanju ESPG) za nudenje finančne podpore za individualizirane programe za ponovno vključevanje odpuščenih delavcev na trg dela; ker je skladu dodeljen najvišji letni znesek 500 milijonov EUR, ki se črpa iz katere koli razpoložljive razlike do skupne zgornje meje odhodkov iz prejšnjega leta oziroma iz zapadlih odobritev za prevzem obveznosti iz prejšnjih dveh let, razen tistih, povezanih z razdelkom 1b finančnega okvira; ker je bil ESPG osnovan kot prožen in poseben instrument za podporo, ki je bil namenjen bolj hitremu in učinkovitemu ponovnemu vključevanju delavcev, ki so bili odpuščeni zaradi sprememb svetovnih trgovinskih tokov,

B.

ker je, kot odziv na povečanje brezposelnosti, ki izhaja iz gospodarske in finančne krize, in zaradi izkušenj, ki so bile pridobljene v letih 2007 in 2008, Evropska unija junija 2009 spremenila pravila za uporabo ESPG; ker se je ta sprememba nanašala na vse vloge, ki jih je treba vložiti pred 31. decembrom 2011, in je zadevala razširitev področja uporabe ESPG, večjo prožnost in natančnost meril za pomoč, povečanje stopnje sofinanciranja in podaljšanje obdobja, v katerem lahko države članice uporabijo finančni prispevek,

C.

ker ocena sredstev, ki so bila uporabljena v okviru ESPG med letom 2007 in koncem prve polovice leta 2009, kaže na nizko raven uporabe dodeljenih sredstev, saj je bilo uporabljenih samo 80 milijonov EUR od 1,5 milijarde EUR za 18 vlog ter v korist 24 431 delavcem in 8 državam članicam za zelo omejeno število sektorjev (zlasti tekstilna in avtomobilska industrija); ker pa se te pomanjkljivosti odražajo tudi v razlikah med ravnijo zneskov, ki so bili sprva dodeljeni, in zneski, ki so bili v resnici uporabljeni, saj je bilo kasneje vrnjenih 24,8 milijonov EUR (39,4 % uporabljenih sredstev) v okviru prvih 11 vlog,

D.

ker, četudi še ni mogoče oceniti delovanja ESPG v odnosu do revidirane uredbe, pa vloge, predložene od maja 2009, ki še vedno čakajo na sklep, ali se že izvajajo, že omogočajo ugotavljanje bistvenega povečanja števila vlog za pomoč iz ESPG, kar potrjuje primernost uvedenih sprememb; ker se je med majem 2009 in aprilom 2010 število predloženih vlog z 18 povečalo na 46, celotni znesek zahtevanih prispevkov z 80 na 197 milijonov EUR, število držav prosilk z 8 na 18, število delavcev, ki jim je treba pomagati, pa se je skoraj podvojilo (36 712 dodatnih delavcev), vloge pa so zadevale večji obseg gospodarskih sektorjev,

E.

vendar meni, da 9 držav članic še nikoli ni uporabilo ESPG, in da uporabljeni zneski sploh ne presegajo razpoložljivih maksimalnih letnih zneskov v višini 500 milijonov EUR in da večina vlog zadeva regije, v katerih je BDP na prebivalca večji od povprečja Evropske unije in katerih stopnja brezposelnosti je zmerna; in ker posledično lahko povzamemo, da četudi so bile izboljšave prvotne uredbe pomembne, pa so skromne glede na povečanje števila kolektivnih odpuščanj, ki je bilo zabeleženo v zadnjih letih,

F.

ker naj bi bilo povečanje praga sofinanciranje s 50 na 65 % ob reviziji z junija 2009 eden izmed razlogov za povečanje števila vlog,

G.

ker je majhna uporaba ESPG v najrevnejših regijah Evropske unije povezana z nacionalnimi strategijami, ki so različne glede na težave, povezane z nadaljevanjem oblikovanja kandidatur preden se sprejme sklep na evropski ravni,

H.

ker je, kljub skupni izjavi Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije z dne 17. julija 2008, v kateri se zahteva čim hitrejša in čimbolj učinkovita finančna podpora ESPG, trajanje postopka od trenutka kolektivnega odpuščanja in datuma, ko ESPG podpre državo članico prosilko, še vedno med 12 in 17 mesecev; in ker to trajanje delno razloži razliko med številom delavcev, za katere se zahteva financiranje iz ESPG, in številom delavcev, ki iz sklada dejansko prejmejo pomoč,

I.

ker osnutek medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o sodelovanju v proračunskih zadevah (5) samo obrobno spreminja postopek za uporabo sredstev ESPG s tem, da v skladu s prakso vrača postopek fakultativnega trialoga; ker ta sprememba ne rešuje zapletenosti in počasnosti postopka,

J.

ker je, v skladu z vmesnim poročilom o delovanju Medinstitucionalnega sporazuma Komisije (6), eden izmed dejavnikov, ki upočasnjujejo postopek, potreba po specifični odločitvi obeh vej proračunskega organa za uporabo sredstev ESPG; ker to ne bi smelo preprečiti pospeševanja in poenostavitve sprejemanja sklepov glede uporabe sredstev ESPG,

K.

ker zanesljivi in skladni podatki o izvajanju ESPG, vse od spremembe po letu 2009, še niso na voljo, in ob strogem upoštevanju dejstva, da je treba določiti obveznosti na področju preglednosti in rednega poročanja,

L.

ker je bilo vseh 27 odločb, ki so bile sprejete med letom 2007 in aprilom 2010, v svojem znesku pozitivnih in skladnih s predlogi Komisije,

M.

ker bodo pojav globalizacije in učinki gospodarske krize na zaposlovanje obstajali tudi po letu 2013, in ker je posledično mogoče, da se tendenca povečanja števila vlog v naslednjih letih lahko še okrepi, in ker sklad ne želi biti nadomestek za pomanjkanje inovacij,

1.

meni, da se dodana vrednost ESPG, kot instrumenta socialne politike Evropske unije, nahaja v vidni, specifični, usmerjeni in začasni naravi njegove finančne podpore za prilagojene programe prekvalifikacije in ponovno vključevanje delavcev, ki so bili žrtve kolektivnega odpuščanja v sektorjih ali regijah, ki doživljajo težko gospodarsko ali socialno motnjo;

2.

meni, da povečanje števila vlog za posredovanje ESPG in težave pri izvajanju postopka za uporabo sredstev ESPG in za izvajanje zahtevajo hitre spremembe postopkovnih in proračunskih določb; poudarja, da mora Komisija izboljšati informacije o ESPG in njegovo vidnost v državah članicah in pri morebitnih upravičencih; zato nemudoma poziva Komisijo, da preloži predstavitev svoje vmesne ocene na 30. junij 2011 in da ji priloži predlog za revizijo uredbe ESPG, da se omilijo najbolj očitne pomanjkljivosti sklada še pred koncem veljavnega večletnega finančnega okvira;

3.

poziva Komisijo, da v svojem vmesnem pregledu oceni dodeljene prispevke, zlasti glede naslednjih kakovostnih vidikov:

4.

poziva Komisijo, da v svojem vmesnem pregledu s proračunskega stališča oceni dodeljene prispevke, in odrazi svoje ugotovitve še zlasti v zvezi:

5.

meni, da mora revizija uredbe upoštevati rezultate ocene delovanja ESPG kot tudi pridobljene izkušnje, in bi morala uvesti ukrepe, ki bi omogočili znatno zmanjšanje časa trajanja postopka za uporabo sredstev iz ESPG;

6.

poziva Komisijo, naj predlaga, da se v uredbo ESPG za države članice doda obveza, da morajo v času izvajanja uredbe podpirati udeležbo združenj delavcev; poziva Komisijo, naj organizira izmenjavo izkušenj in dobrih praks glede udeležbe delavcev pri izvajanju ESPG, da bodo delavci v sedanjih in prihodnjih primerih lahko izkoristili strokovno znanje iz preteklih primerov;

7.

poudarja, da se lahko čas, ki se potrebuje za uporabo sredstev iz ESPG, prepolovi, če se oblikujejo in sprejmejo naslednji ukrepi:

8.

poziva Komisijo, naj državam članicam ponudi niz smernic za oblikovanje in izvajanje vlog za uporabo sredstev ESPG, da bo zagotovila hiter postopek oddaje vlog in široko soglasje med interesnimi skupinami glede strategije, ki naj se uporabi, in ukrepov, ki naj se jih sprejme, za učinkovito ponovno vključevanje delavcev na trg dela; poziva države članice, naj pospešijo postopek z vnaprejšnjim financiranjem ukrepov, ki naj se začne na dan vloge, da bo mogoče kar največji del obdobja izvajanja ESPG izkoristiti v korist zadevnih delavcev;

9.

opominja države članice, da je njihova obveznost sodelovati s socialnimi partnerji vse od začetka priprave vlog v skladu s členom 5 uredbe ESPG ter upoštevati člen 9 te uredbe, ki od držav članic zahteva, da zagotovijo informacije o financiranih dejavnostih in jih objavijo, te informacije pa naslovijo tudi na zadevne delavce, lokalne in regionalne organe ter socialne partnerje, in standardizirajo postopke; poziva države članice, naj poskrbijo, da bodo sveti delavcev vključeni še pred začetkom izvajanja posameznega programa, s čimer bodo zagotovile, da bodo socialni partnerji dejansko pomagali pri oblikovanju načrtov preusmeritve, ki bodo izpolnjevali potrebe delavcev, ne pa podjetij;

10.

zahteva, da države članice ob posvetovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi, zlasti s socialnimi partnerji, vzpostavijo komunikacijsko in upravno strukturo za ESPG na nacionalni ravni in izmenjajo najboljše prakse na evropski ravni, kar bo ESPG omogočilo hitro in učinkovito ukrepanje v primerih množičnega odpuščanja;

11.

opozarja, da Uredba (ES) št. 1927/2006 omogoča več državam, da vložijo skupne vloge za pomoč iz ESPG v primeru, da prizadeti delavci v eni geografski regiji ali zadevnem sektorju niso koncentrirani v eni in isti državi članici;

12.

meni, da je treba za pospešitev in poenostavitev postopkov zagotoviti učinkovitejše usklajevanje med Komisijo in Evropskim parlamentom, da se tako lahko zmanjša rok za odločanje, kar pa ne bi škodilo presoji vlog, ki jo izvajajo pristojni odbori Evropskega parlamenta, in zato:

13.

meni, da bi ti takojšnji ukrepi za poenostavitev in večjo prožnost postopka za uporabo sredstev ESPG lahko bili vpeljani v uredbo ob njeni reviziji, če bo to takrat upravičeno s pridobljenimi izkušnjami; meni, da noben od teh korakov ne sme na noben način omejiti ali zmanjšati pristojnosti Parlamenta, kot ene izmed vej proračunskega organa, pri odločanju o uporabi sredstev sklada;

14.

meni, da je treba poleg izboljšanja postopka vse do konca sedanjega večletnega finančnega okvira podaljšati odstopanje, ki je bili vpeljano junija 2009, da se pomaga delavcem, ki izgubijo svojo zaposlitev zaradi gospodarske in finančne krize, kot tudi da se ohrani stopnja sofinanciranja na 65 %, če jasno obstajajo razlogi, ki so upravičili njihovo potrditev;

15.

ugotavlja, da so bila tokrat v predlog proračuna Komisije za leto 2011 prvič vključena sredstva za plačila iz ESPG, in meni, da je to pomemben element pri splošnem razmisleku o upravljanju in prepoznavnosti tega sklada; vseeno meni, da ta plačila morda ne bodo zadostovala za vse zneske, potrebne za izvajanje ESPG v letu 2011; zato ponavlja svojo zahtevo, da se vloge za sredstva iz ESPG ne smejo financirati le s prerazporeditvijo iz vrstic Evropskega socialnega sklada, in poziva Komisijo, naj v ta namen nemudoma opredeli različne proračunske vrstice in jih začne uporabljati;

16.

poudarja, da bo prihodnost ESPG določena v okviru pogajanj o naslednjem večletnem finančnem okviru; meni, da je treba zato preučiti več možnosti; meni, da je treba posebno pozornost nameniti preučitvi možnosti oblikovanja neodvisnega sklada z lastnimi sredstvi za obveznosti in plačila, in poziva Komisijo, da predstavi predloge za financiranje takšnega sklada; verjame, da bo vsaka prihodnja reforma ESPG ohranila njegovo prilagodljivost, ki trenutno predstavlja primerljivo prednost v odnosu do strukturnih skladov EU;

17.

poudarja, da bi preobrazba trenutnih ukrepov ESPG v stalni inštrument za podporo aktivnim ukrepom za iskanje zaposlitve pokazala politično voljo za izgradnjo evropskega socialnega stebra, ki bi dopolnjeval socialne politike držav članic in bi lahko obnovil evropski pristop na področju poklicnega usposabljanja; v tem okviru poudarja, da bi moral ESPG imeti različne cilje od ESS in evropskih programov za vseživljenjsko učenje, saj ESPG temelji na spodbujanju sposobnosti vsakega delavca, ki je prejel pomoč, in ne na nudenju odgovora na skrbi podjetij ali horizontalnih storitev ustanovam za usposabljanje;

18.

poziva države članice, naj z uporabo ESPG ustvarijo sinergije med ESPG, Evropskim socialnim skladom in mikrofinanciranjem, da se ugotovi, kateri ukrep je v posameznem primeru najprimernejši;

19.

spodbuja države članice, naj uporabijo ESPG za izvajanje evropskih ciljev, spodbujanje novega strokovnega znanja, za nova, trajna in okolju prijazna visokokakovostna delovna mesta v posamezni regiji ter za spodbujanje podjetništva in vseživljenjskega učenja, da se tako delavcem omogoči razvoj osebne kariere in prispeva k izboljšanju konkurenčnosti Evropske unije v okviru globalizacije;

20.

poziva Komisijo, da izboljša svoje poročanje o uporabi ESPG s tem, da znatno obogati svoja letna sporočila in redno posreduje Evropskemu parlamentu informacije o tem, na kakšen način države članice izvajajo finančne prispevke;

21.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

20.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 308/36

A.

ker šteje Uredba (ES) št. 44/2001 skupaj s svojo predhodnico Bruseljsko konvencijo za enega najuspešnejših delov zakonodaje EU; ker je postavila temelje za evropsko pravosodno območje in zadovoljevala potrebe državljanov in podjetij, saj z enotnimi evropskimi pravili pospešuje pravno varnost in predvidljivost odločitev, k čemur je prispevala obsežna sodna praksa, hkrati pa omogoča izogibanje vzporednim postopkom, zato se uporablja kot referenca in kot orodje za druge instrumente,

B.

ker je bila kljub temu po nekaterih sodbah Sodišča kritizirana in bi jo bilo treba posodobiti,

C.

ker bi odprava postopka eksekvature – glavni cilj Komisije – pospešila prosti pretok sodnih odločb in bila temelj za izgradnjo evropskega pravosodnega prostora,

D.

ker se eksekvatura redko zavrne: pravna sredstva se vložijo le zoper 1 do 5 % vlog in so le redkokdaj uspešna; ker je na enotnem trgu težko upravičiti izgubo časa in stroške, ki so povezani s priznavanjem tuje sodbe, še zlasti neprijetno pa je, ko si tožnik prizadeva za izvršbo na premoženje dolžnika po sodbi na več pristojnih sodiščih,

E.

ker v več instrumentih EU ni zahteve po eksekvaturi: uredba o evropskem nalogu za izvršbo, uredba o evropskem plačilnem nalogu, uredba o evropskem postopku v sporih majhne vrednosti in uredba o preživninskih obveznostih (20),

F.

ker bi bilo treba odpravo eksekvature izpeljati pod pogojem, da je sodna odločba, ki je ustrezna, da se jo prizna in izvrši v skladu z Uredbo in je izvršljiva v državi članici, v kateri je bila izdana, izvršljiva v vsej EU; to mora spremljati izredni postopek, ki je na voljo stranki, zoper katero se zahteva izvršba, da bi ji zagotovili ustrezno pravico do ugovora na sodiščih države izvršbe, če bi ta stranka želela izpodbijati izvršbo iz razlogov iz te uredbe; ker bo treba zagotoviti, da ukrepi za izvršbo, ki so bili sprejeti pred potekom časovnega roka za vložitev zahtevka za preverjanje, ne bodo nepopravljivi,

G.

ker je treba ohraniti minimalne zaščitne ukrepe iz Uredbe (ES) št. 44/2001,

H.

ker morajo biti uradniki in rubežniki v državi članici prejemnici sposobni prepoznati, ali je dokument, na podlagi katerega se zahteva izvršba, verodostojna, pravnomočna sodba nacionalnega sodišča,

I.

ker arbitražo zadovoljivo obravnavata Newyorška konvencija iz leta 1958 in Ženevska konvencija o mednarodni trgovinski arbitraži iz leta 1961, ki so ju podpisale vse države članice, zato je treba ohraniti izločitev arbitraže iz področja uporabe Uredbe,

J.

ker so določbe newyorške konvencije minimalni standardi in je pravo države pogodbenice lahko bolj naklonjeno arbitražni pristojnosti in arbitražam,

K.

ker bi poleg tega določba, ki določa, da bi sodišča države članice, v kateri je sedež arbitraže, morala biti izključno pristojna, lahko povzročila znatne motnje,

L.

ker se zaradi intenzivne debate, ki jo je sprožil predlog vzpostavitve izključne sodne pristojnosti civilnih sodišč držav članic za sodne postopke, ki podpirajo arbitražo, zdi, da države članice niso dosegle skupnega stališča o tem vprašanju in da bi bilo ob upoštevanju svetovne konkurence na tem področju vsako siljenje škodljivo,

M.

ker morajo biti različni nacionalni postopkovni mehanizmi, ki varujejo arbitražno pristojnost (prepoved začetka postopka v isti zadevi pred drugim sodiščem, če je v skladu s prostim gibanjem ljudi in temeljnimi pravicami, izjava o veljavnosti arbitražne klavzule, odškodnina v primeru kršitve arbitražne klavzule, negativni učinek načela Kompetenz-Kompetenz itd.) še vedno na razpolago in morajo biti učinki teh postopkov in iz njih izhajajočih sodnih odločb iz drugih držav članic prepuščeni pravu teh držav članic, kakor je bilo stališče pred sodbo v zadevi West Tankers,

N.

ker je avtonomija stranke ključnega pomena, uporaba pravila o litispendenci, kot jo je potrdilo Sodišče (npr. v zadevi Gasser), pa omogoča spodkopavanje določb o izbiri sodišča z neprimernimi ukrepi (t.i. „torpedo actions“),

O.

ker lahko tretje strani zavezuje sporazum o izbiri sodišča (denimo iz nakladnice), na katerega niso izrecno pristale, kar lahko škoduje njihovi pravici do sodnega varstva in je lahko očitno nepravično in ker je zato treba učinek sporazuma o izbiri sodišča na tretje strani obravnavati v posebni določbi uredbe,

P.

ker vsebuje zelena knjiga nasvet, da bi lahko mnoge težave v zvezi z Uredbo ublažili z boljšo komunikacijo med sodišči; ker bi bilo skoraj nemogoče sprejemati zakonodajo o boljši komunikaciji med sodniki v okviru instrumenta mednarodnega zasebnega prava, lahko pa bi jo spodbujali prek oblikovanja programa evropske pravosodne kulture z usposabljanjem in uporabo mrež (Evropska mreža za usposabljanje sodstva, Evropska mreža svetov za pravosodje, Mreža predsednikov vrhovnih sodišč Evropske unije, Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah),

Q.

ker obstaja v zvezi z osebnostnimi pravicami potreba po omejitvi možnosti izbire najugodnejšega sodišča s poudarjanjem, da smejo sodišča načeloma sprejeti pristojnost le, kadar obstaja zadostna, bistvena ali pomembna povezava z državo, v kateri je vložena tožba, saj bi s tem dosegli boljše ravnovesje med različnimi interesi, zlasti med svobodo izražanja ter pravico do dobrega imena in zasebnega življenja; ker bo problem o pravu, ki se uporablja, obravnavan posebej v zakonodajni pobudi glede Uredbe Rim II; ker bi bilo treba v spremenjeno uredbo vseeno vključiti nekaj napotkov za nacionalna sodišča,

R.

ker bi bilo treba, kar zadeva začasne ukrepe, pojasniti zadevo Danilauer, in sicer zlasti, da je mogoče na podlagi uredbe priznati in izvršiti enostranske ukrepe pod pogojem, da jim je tožena stranka imela možnost ugovarjati;

S.

ker je nejasno, do katere mere so zaščitni ukrepi, katerih namen je pridobivanje informacij in dokazov, izključeni iz področja uporabe člena 31 uredbe,

1.

poziva Komisijo, naj pregleda medsebojna razmerja med uredbami, ki obravnavajo pristojnost, izvrševanje in pravo, ki se uporablja; meni, da bi moral biti splošni cilj dosledno strukturiran in zlahka dostopen pravni okvir; meni, da bi morali biti zato terminologija v vseh obravnavanih zadevah ter vsi pojmi in zahteve za podobne predpise v vseh zadevah enotni in usklajeni (denimo litispendenca, klavzule o pristojnosti ipd.), končni cilj pa bi lahko bila izčrpna kodifikacija mednarodnega zasebnega prava;

2.

poziva k odpravi zahteve po eksekvaturi, vendar meni, da bi jo morali uravnotežiti z ustreznimi zaščitnimi ukrepi, oblikovanimi za zaščito pravic stranke, zoper katero se zahteva izvršba; meni, da je treba določiti izredni postopek v državi članici, v kateri se zahteva izvršba; meni, da bi moral biti ta postopek na voljo na zahtevo stranke, zoper katero se zahteva izvršba, na sodišče iz seznama iz priloge III Uredbe; meni, da bi morali biti razlogi za uveljavitev tega izrednega postopka naslednji: (a) če je priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje; (b) če tožencu, ki se ni spustil v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost; (c) če je sodba nezdružljiva s sodbo, razglašeno v sporu med istima strankama v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, ter (d) če je sodba nezdružljiva s sodbo, ki je bila v preteklosti razglašena v drugi državi članici ali v tretji državi in ki vključuje enak razlog ter se odvija med istima strankama, pod pogojem da prejšnja sodba izpolnjuje pogoje, potrebne za priznanje v zaprošeni državi članici; nadalje meni, da bi morala biti dana možnost, da se na sodnika naslovi zahteva, še preden se začne izvršba, in da bi moral sodnik, če meni, da ima zahteva resne temelje, zadevo predati sodišču iz seznama iz priloge III, da zadevo preuči na podlagi zgoraj navedenih razlogov; se zavzema za to, da se v preambulo doda uvodna izjava, s katero bi lahko nacionalno sodišče kaznovalo nadležno ali nerazumno zahtevo, med drugim kar zadeva stroške;

3.

spodbuja Komisijo, naj začne javno razpravo o vprašanju javne politike v povezavi z instrumenti mednarodnega zasebnega prava;

4.

meni, da mora izredni postopek iz odstavka 2 potekati v usklajenem postopkovnem časovnem okviru, s čimer bi zagotovili, da bo izveden čim hitreje; treba je tudi zagotoviti, da ukrepi za izvršbo, ki bi bili morebiti sprejeti pred potekom časovnega roka za vložitev zahtevka za izredni postopek ali pred zaključkom izrednega postopka, ne bodo nepopravljivi; je še zlasti zaskrbljen, ker tuje sodbe ne bi smeli izvršiti, če ni bila ustrezno vročena dolžniku po sodbi;

5.

trdi, da je treba kot postopkovno pomoč določiti ne le zahtevo po potrdilu o verodostojnosti, da se zagotovi priznanje, pač pa da je treba določiti tudi standardno obliko potrdila; v zvezi s tem meni, da je treba izboljšati potrdilo iz Priloge V, obenem pa se, če je le mogoče, poskušati izogniti potrebi po prevodu;

6.

meni, da je treba zaradi zmanjšanja stroškov prevajanje odločbe, ki jo je treba izvršiti, omejiti le na končno odločbo (izrek in povzetek obrazložitve), celotni prevod pa se zahteva le v primeru vložitve vloge za izredni postopek;

7.

meni, da javne listine ne bi smele biti neposredno izvršljive, ne da bi jih bilo mogoče izpodbijati pred pravosodnimi organi v državi, v kateri se zahteva izvršba; zato je prepričan, da izredni postopek, ki bo uveden, ne bi smel biti omejen na primere, ko je izvršitev instrumenta v očitnem nasprotju z javno politiko v zaprošeni državi, saj si lahko zamislimo okoliščine, ko bi bila javna listina nezdružljiva s prejšnjo sodbo, zato bi bilo mogoče veljavnost (v nasprotju z verodostojnostjo) javne listine izpodbijati na sodiščih v državi izvora zaradi napake, napačnega prikazovanja itd. celo med samo izvršbo;

8.

meni, da bi bilo treba preživninske obveznosti s področja uporabe Uredbe (ES) št. 4/2009 izločiti iz področja uporabe Uredbe, toda ponovno poudarja, da bi končni cilj moral biti izčrpen korpus predpisov, ki bi obsegal vse obravnavane zadeve;

9.

je odločno proti (tudi delni) odpravi izločitve arbitraže iz področja uporabe;

10.

meni, da bi člen 1(2)(d) Uredbe moral jasno določati, da so iz področja uporabe Uredbe izvzeti ne le postopki arbitraže, temveč tudi sodni postopki, ki kot glavno ali stransko stvar ali predhodno vprašanje obravnavajo veljavnost ali obseg pristojnosti arbitraže; nadalje meni, da bi bilo treba členu 31 dodati odstavek, ki bi določal, da se sodba ne prizna, če je sodišče države članice izvora pri odločanju o vprašanju v zvezi z veljavnostjo ali obsegom klavzule o arbitraži spregledalo določbo arbitražnega prava države članice, v kateri se zahteva izvršba, razen če ima sodba tiste države članice enak izid kot v primeru, če bi se uporabila določba arbitražnega prava države članice, v kateri se zahteva izvršba;

11.

meni, da bi bilo treba tudi to pojasniti v uvodni izjavi;

12.

se zavzema za rešitev problema neprimernih ukrepov (t.i. „torpedo actions“) z razrešitvijo sodišča, ki je izbrano v sporazumu o izbiri sodišča, od obveze, da prekine postopek po pravilu o litispendenci; temu je treba dodati zahtevo, da se morebitni spori o pristojnosti na izbranem sodišču obravnavajo hitro in kot predhodno vprašanje; to bi podprli z uvodno izjavo, v kateri bi poudarili, da je avtonomija stranke najpomembnejša;

13.

meni, da bi Uredba morala vsebovati novo določbo, ki bi obravnavala možnost, da tretja stran ugovarja sporazumom o izbiri sodišča; meni, da bi taka določba lahko določala, da osebo, ki ni stranka pogodbe, zavezuje izključni sporazum o izbiri sodišča, sklenjen v skladu z Uredbo, le, če: (a) je ta sporazum vsebovan v pisnem dokumentu ali elektronskem zapisu; (b) je ta oseba pravočasno in ustrezno obveščena o sodišču, na katerega je treba vložiti tožbo; (c) pri pogodbah o prevozu blaga, je izbrano sodišče (i) v kraju prebivališča prevoznika; (ii) v kraju sprejema, dogovorjenem v pogodbi o prevozu; (iii) v kraju dostave, dogovorjenem v pogodbi o prevozu, ali (iv) v pristanišču, kjer je blago najprej naloženo na ladjo, ali v pristanišču, kjer je blago dokončno raztovorjeno z ladje; meni, da bi moralo biti prav tako določeno, da lahko v vseh drugih primerih tretja stran vloži tožbo na sodišču, ki je sicer pristojno v skladu z Uredbo, če je očitno, da bi bilo vztrajanje pri tem, da se tretja stran drži izbranega sodišča, očitno nepravično;

14.

da bi se izognili težavi, ki se je pokazala v zadevi Owusu proti Jackson, poročevalec predlaga rešitev v skladu s členom 15 Uredbe (ES)št. 2201/2003, kar bi omogočilo sodiščem v državi članici, ki bi bila pristojna glede določene zadeve, da prekinejo postopek, če bi menila, da bi bilo sodišče v drugi državi članici ali v tretji državi bolj primerno za obravnavanje zadeve ali posameznega dela te zadeve, kar bi strankam omogočilo vložitev zahtevka na to sodišče, oziroma omogočilo sodišču, ki je postopek že začelo, da primer s soglasjem strank preda temu sodišču; pozdravlja ustrezni predlog v predlogu uredbe o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb in javnih listin v zapuščinskih zadevah (21);

15.

po eni strani meni, da vprašanje, ali dati določbam Uredbe vzajemni učinek, ni bilo izčrpno obravnavano, in da bi bilo prenagljeno sprejeti tak ukrep brez temeljite preučitve, obširnih posvetovanj in politične razprave, v kateri bi moral imeti Parlament vodilno vlogo, ter poziva Komisijo, naj sproži ta proces; po drugi strani pa meni, da je zaradi obstoja velikega števila dvostranskih sporazumov med državami članicami in tretjimi državami ter vprašanj vzajemnosti in mednarodnih prijateljskih odnosov problem globalen, rešitev pa bi bilo treba sočasno poiskati v okviru Haaške konference, in sicer z nadaljevanjem pogajanj o konvenciji o mednarodnih sodbah; pooblašča Komisijo, da si po najboljših močeh prizadeva za oživitev tega projekta, ki bi ga lahko imenovali sveti Graal mednarodnega zasebnega prava; poziva Komisijo, naj razišče, do kolikšne mere bi lahko lugansko konvencijo (22) iz leta 2007 uporabili kot model in navdih za takšno konvencijo o mednarodnih sodbah;

16.

meni, da bi predpise Skupnosti o izključni pristojnosti glede stvarnih pravic na nepremičninah ali najema/zakupa nepremičnin lahko začasno razširili na postopke, ki se začnejo v tretji državi;

17.

zagovarja spremembo Uredbe, s čimer bi omogočili, da bi izključna izbira določb sodišča delovala vzajemno v korist sodišč tretjih držav;

18.

meni, da bi moralo biti vprašanje določbe, ki bi razveljavila zadevo Owens Bank proti Bracco, obravnavano v ločenem pregledu;

19.

meni, da bi bila neodvisna evropska opredelitev (ki bi jo bilo mogoče uporabiti v vseh evropskih pravnih instrumentih) kraja prebivališča fizičnih oseb zaželena, zlasti zato, da bi se izognili situacijam, ko imajo lahko ljudje več kot en kraj prebivališča;

20.

zavrača enotno opredelitev sedeža podjetij v okviru uredbe Bruselj I, saj bi bilo treba o opredelitvi s tako daljnosežnimi posledicami razpravljati in se o njej dogovoriti v okviru razvoja evropskega prava družb;

21.

meni, da bi morali z Uredbo določiti pravilo, ki bi preprečevalo, da bi sodišče, ki izda sklep o razglasitvi izvršljivosti, zavrnilo uveljavitev samodejnih pravil sodišča države izvora glede obrestnih mer in namesto tega uporabilo nacionalne obrestne mere zgolj od datuma odobritve zahtevka za izvršitev v okviru izrednega postopka;

22.

meni, da bi problem vzporednih postopkov (t.i. torpedo actions) lahko rešili tako, da bi sodišče, ki je drugo začelo postopek, razrešili obveze, da prekine postopek po pravilu o litispendenci, kadar sodišče, ki je prvo začelo postopek, očitno ni pristojno; vendar nasprotuje zamisli, da bi zahtevke za negativno ugotovitveno odločbo v celoti izločili iz pravila prednosti z utemeljitvijo, da imajo lahko taki zahtevki legitimni tržni namen; vseeno meni, da bi vprašanja v zvezi s pristojnostjo najboljše rešili v povezavi s predlogi za vzpostavitev enotnega sistema za patentne spore;

23.

meni, da bi bilo treba odpraviti terminološko neskladje med Uredbo (ES) št. 593/2008 (Rim I) (23) in Uredbo (ES) št. 44/2001, tako da bi v člen 15(1) uredbe Bruselj I vključili opredelitev „strokovnjaka“, vsebovano v členu 6(1) uredbe Rim I, ter zamenjali izraz „pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in namestitve“ v členu 15(3) uredbe Bruselj I s sklicevanjem na Direktivo 90/314/EGS o paketnem potovanju (24), kot je to urejeno v točki 6(4)(b) uredbe Rim I;

24.

poziva Komisijo, naj ob upoštevanju sodne prakse Sodišča razmisli o tem, ali ni mogoče poiskati rešitve, s katero bi tistim zaposlenim, ki ne opravljajo dela v zgolj eni državi članici (npr. vozniki tovornjakov na dolge razdalje, stevardi in stevardese) zagotovili večjo pravno varnost in ustrezno zaščito bolj ranljivi stranki;

25.

meni, da je treba pravilo v zadevi Shveill prilagoditi; zato meni, da je treba zaradi zmanjševanja domnevne nagnjenosti sodišč v nekaterih območjih pristojnosti, da sprejemajo teritorialno pristojnost, čeprav je povezava z državo, v kateri je vložena tožba, zelo šibka, dodati uvodno izjavo, s katero se pojasni, da smejo sodišča teh držav načeloma sprejeti pristojnost le v primeru, da obstaja zadostna, bistvena ali pomembna povezava s to državo; meni, da bi to bilo koristno za doseganje boljšega ravnotežja med različnimi interesi;

26.

meni, da je treba za zagotovitev boljšega dostopa do sodnega varstva, odredbe, katerih namen je pridobitev informacij in dokazov ali zavarovanje dokazov, vključiti v pojem začasnih in zaščitnih ukrepov;

27.

meni, da bi Uredba za take ukrepe morala določati pristojnost države članice, kjer se nahajajo zahtevane informacije ali dokazi, poleg pristojnosti sodišč, ki so pristojna za vsebinsko odločanje;

28.

meni, da bi morali biti „začasni ukrepi, ki vključujejo zaščitne ukrepe“, opredeljeni v uvodni izjavi v skladu z njihovo uporabo v zadevi St Paul Dairy;

29.

meni, da bi bilo treba nadomestiti razlikovanje, ki je bilo narejeno v zadevi Van Uden, med primeri, v katerih ima sodišče, ki izda ukrep, pristojnost za vsebinsko odločanje, in primeri, v katerih te pristojnosti nima, s preizkusom, ki bi temeljil na vprašanju, ali se ukrepi zahtevajo v podporo postopkov, ki so ali bodo sproženi v tej državi članici ali v državi nečlanici (v tem primeru omejitve iz člena 31 ne bi smele veljati) ali v podporo postopkov v drugi državi članici (v tem primeru bi omejitve iz člena 31 morale veljati);

30.

poziva, da se doda uvodna izjava, da se premagajo težave zaradi zahtev iz zadeve Van Uden za „dejansko povezavo“ s teritorialno pristojnostjo sodišča države članice, ki izda tak ukrep, da se tako pojasni, da bi morala sodišča države članice pri odločanju, ali naj izdajo, obnovijo, spremenijo ali zavrnejo začasni ukrep v podporo postopkom v drugi državi članici, upoštevati vse okoliščine, vključno z: (i) vsemi izjavami sodišča države članice, ki odloča o glavni zadevi, v zvezi z obravnavanim ukrepom ali istovrstnimi ukrepi, (ii) dejstvom, ali obstaja dejanska povezava med zahtevanim ukrepom in ozemljem države članice, v katerem se zahteva, in (iii) verjetnim učinkom ukrepa na postopke, ki potekajo ali naj bi se začeli v drugi državi članici;

31.

zavrača zamisel Komisije, da bi sodišče, pred katerim poteka glavni postopke, lahko zavrnilo, spremenilo ali prilagodilo začasni ukrep, ki ga je izdalo sodišče druge države članice, saj to ne bi bilo skladno z duhom načela vzajemnega zaupanja iz Uredbe; poleg tega meni, da ni jasno, na kakšni podlagi bi sodišče lahko ponovno preverilo odločitev sodišča drugega območja, in katero pravo bi se v teh okoliščinah uporabilo, to bi pa lahko povzročilo dejanske praktične težave, denimo v zvezi s stroški;

32.

poudarja, da bo morala Komisija med obravnavo instrumentov kolektivnih odškodnin v prihodnje morda morala razmisliti o posebnih pravilih v zvezi s posebnimi pristojnostmi za skupinske tožbe;

33.

meni, da je zaradi posebnih težav mednarodnega zasebnega prava, pomena zakonodaje EU o koliziji zakonov za gospodarstvo, državljane in stranke v sporu ter potrebe po obsežni sodni praksi pravi čas za ustanovitev posebne zbornice v okviru Sodišča, ki bi obravnavala vprašanja za predhodno odločanje, povezana z mednarodnim zasebnim pravom;

34.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

20.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 308/44

A.

ker Pogodba o Evropski uniji in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah določata vrednote, na katerih temelji Unija, v praksi pa vseh ugodnostih iz Listine o temeljnih pravicah ne uživajo vsi, ki živijo v Evropski uniji, zlasti ne pripadnice etničnih manjšin, vključno s tistimi, ki so žrtve nasilja, trgovine z ljudmi in revščine; ker so te vrednote skupne družbam držav članic, v katerih vladajo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost in enakost spolov;

B.

ker člen 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi pripadnosti etnični manjšini; ker so mnoge etnične manjšine, ki živijo v Evropski uniji, še vedno žrtev diskriminacije, socialne izključenosti in segregacije,

C.

ker je enaka obravnava temeljna pravica vseh državljanov in ne privilegij, in ker bi morala biti strpnost splošna drža v življenju in ne usluga, ki se prizna le nekaterim; ker se je treba proti vsem oblikam diskriminacije boriti z enako močjo,

D.

ker pripadnice etničnih manjšin niso zapostavljene zgolj v primerjavi s pripadnicami večine, temveč tudi v primerjavi z moškimi pripadniki etničnih manjšin,

E.

ker je celovit pristop Evropske unije ključen za skladno politiko vključevanja pripadnic etničnih manjšin v družbo in naj zato vključuje ukrepe za boj proti diskriminaciji, za lažji dostop do stanovanja, zaposlovanja, izobraževanja, zdravstvenega varstva in socialnih storitev ter za doslednejše spoštovanje temeljnih pravic,

F.

ker ni splošno sprejete pravne opredelitve etničnih manjšin; ker bi morali biti načeli enakih možnosti in enake obravnave, ki temelji na medsebojnem spoštovanju, razumevanju in sprejemanju, temelj politik Unije za vse njene prebivalce, ne glede na njihov izvor,

G.

ker to, da imajo prav vsi enak dostop do kakovostnega izobraževanja, prispeva k lažjemu vključevanju na trg dela in krepi splošno kakovost življenja; ker v nekaterih državah članicah etnične manjšine niso polno in enakopravno udeležene v splošnih izobraževalnih sistemih; ker morajo izobraževalni sistemi privzgajati vrednote strpnosti in enakopravnosti, da bi v Uniji zagotovili razvoj demokratične in odprte družbe,

H.

ker okrepljeno upoštevanje vidika spola koristi politiki integracije državljanov tretjih držav, kar je nujno potrebno, da bi upoštevali posebne potrebe pripadnic etničnih skupin,

I.

ker bi bilo treba vključevanje pripadnic etničnih skupin v družbo spodbujati s politiko priseljevanja, azilno politiko in zakonodajo na teh področjih,

J.

ker je potreben ciljno usmerjen pristop k vključevanju pripadnic etničnih manjšin v družbo, da se izognemo pojavu večplastne diskriminacije, stereotipnih predstav, stigmatizacije in etnične segregacije,

K.

ker razlike v kulturi, tradiciji in/ali veri ne bi smele ovirati vključevanja pripadnic etničnih manjšin in priseljenk,

L.

ker je zbiranje ločenih podatkov pogoj za varstvo in spodbujanje človekovih pravic žensk in etničnih manjšin in ker mnoge težave niso opredeljene, ker pač ni statističnih podatkov, zato tudi ni bila sprejeta nobena ciljno usmerjena politika,

M.

ker sicer obstajajo številni primerni instrumenti in politike za vključevanje pripadnic etničnih manjšin v družbo, vendar njihovo izvajanje na nacionalni ravni ni celovito, na ravni Unije pa ni usklajevanja,

N.

ker je večina pripadnic etničnih manjšin žrtev večplastne diskriminacije in so bolj izpostavljene socialni izključenosti, revščini in zelo hudim kršitvam človekovih pravic, kot sta trgovina z ljudmi in prisilna sterilizacija, kot ženske iz večinske družbe ali moški pripadniki manjšinskih skupin,

O.

ker so pripadnice etničnih manjšin zaradi slabšega socialno-ekonomskega statusa mnogih izmed njih omejene pri izvrševanju svojih temeljnih pravic in dostopanju do sredstev, vključno v zvezi z reproduktivnim in spolnim zdravjem, kar otežuje postopek vključevanja,

P.

ker zdravstveno stanje žensk vpliva ne le na njihovo zdravje, temveč tudi na zdravje njihovih otrok,

Q.

ker bosta dejavno udejstvovanje žensk v družbi in njihovo uspešno vključevanje pozitivno vplivala na njihove otroke in na prihodnje rodove,

R.

ker lahko socialna izključenost pripadnic etničnih manjšin pripelje do težav s finančno neodvisnostjo, ki lahko povzročajo neposredne in posredne stroške za skupnost in javni proračun,

S.

ker je večina pripadnic etničnih manjšin bolj izpostavljena različnim oblikam nasilja in izkoriščanja, ki ju povzročajo moški, če niso integrirane kot ženske iz večinske družbe,

T.

ker bi družbenemu vključevanju koristila pogostejša in redna posvetovanja s pripadnicami etničnih manjšin na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni,

1.

poudarja, da ni splošno sprejete pravne opredelitve etničnih manjšin in da ta pojem zajema širok razpon razmer, v katerih so različne etnične manjšine v državah članicah EU;

2.

poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z nevladnimi organizacijami in združenji civilne družbe zagotovijo redno zbiranje in analizo podatkov, ki bodo ločeni po spolu in etnični pripadnosti, hkrati pa v skladu z določbami o varstvu osebnih podatkov, o vprašanjih, ki se nanašajo na vključevanje v družbo, kot so dostop do izobraževanja, trga dela, socialne varnosti, zdravstva in stanovanja;

3.

meni, da je izredno pomembno, da se obstoječa zakonodaja pravočasno izvede in da države članice prenesejo ustrezne direktive; meni, da je potrebno bolj strukturirano sodelovanje med evropsko, nacionalno, regionalno in lokalno politiko v zvezi z etničnimi manjšinami, da se doseže trajnosten učinek in oblikujejo boljše politike na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni; oblikovalce politike na vseh ravneh spodbuja, naj se z ženskami, katerih pravice so prizadete, njihovimi skupnostmi in organizacijami, ki so dejavne na tem področju, posvetujejo o politikah in ukrepih, katerih cilj je izboljšanje družbenega vključevanja pripadnic etničnih manjšin;

4.

opozarja na pomen izobraževanja o sprejemanju različnih kultur in posledicah diskriminacije in predsodkov; ugotavlja, da odgovornost za dejansko vključevanje nosijo tako etnične manjšine kot večinska družba, obe strani pa si morata prizadevati za medsebojno povezovanje, da bi dosegli družbeno enotnost;

5.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe za ohranjanje znanja in spretnosti pripadnic etničnih manjšin in jim zagotovijo boljše možnosti za dostop do trga dela, cenovno dostopno in kakovostno varstvo otrok ter dostop do izobrazbe, usposabljanja in dodatnega strokovnega usposabljanja; poziva k učinkovitemu izvajanju politik za pripadnice etničnih manjšin in k oblikovanju jasnih, hitrih postopkov za priznavanje znanja, spretnosti in kvalifikacij;

6.

opaža pomen vzorov pri integraciji in podpira izmenjavo najboljših praks iz tistih držav članic, ki imajo več izkušenj s preprečevanjem socialne izključenosti; spodbuja oblikovalce politike na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni naj se posvetujejo z organizacijami pripadnic etničnih manjšin o politiki in ukrepih za vključevanje pripadnic etničnih manjšin v družbo; poziva Komisijo in države članice, naj predlagajo ukrepe za spodbujanje medkulturnih in družbeno-kulturnih mediatorjev v Evropski uniji;

7.

meni, da se mora proces vključevanja začeti v zgodnjem življenjskem obdobju, da se ponudijo učinkovite alternative za boj proti revščini in socialni izključenosti; zato odločno meni, da je potreben institucionalni okvir za takšne socialne in izobraževalne storitve za otroke in družine, ki bodo ustrezale posamezni skupnosti ter regionalnim in osebnim potrebam, ob zajamčenem enakem dostopu do kakovostnih storitev, zato Komisijo poziva, naj zagotovi posebno podporo programom zgodnjega vključevanja;

8.

poziva Komisijo, naj prek evropskega socialnega sklada, države članice pa prek nacionalnih socialnih skladov spodbujajo podjetniške priložnosti, posebej namenjene pripadnicam etničnih manjšin, in v ta namen organizirajo seminarje in delavnice o podjetništvu ter objavljajo razvojne projekte;

9.

poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z nevladnimi organizacijami izvajajo kampanje ozaveščanja, namenjene pripadnicam etničnih manjšin, pa tudi splošni javnosti, in naj zagotovijo popolno izvajanje ustreznih določb za boj proti diskriminatornim kulturnim navadam in patriarhalnim vzorcem, da se prepreči polarizacija in onemogočijo prevladujoči spolni stereotipi ter družbena stigmatizacija, na katerih temelji nasilje nad ženskami, in zagotovijo, da nasilja ne bo možno upravičevati z običaji, tradicijo ali verskimi razlogi;

10.

poudarja, da je potrebno več medsektorskih raziskav in kazalcev o vplivu diskriminacije in socialne izključenosti na pripadnice manjšinskih skupnosti na ozemlju EU, da bi lahko oblikovali ciljno usmerjene integracijske politike; v tem smislu spodbuja Komisijo, zlasti generalni direktorat za raziskave, naj financira tovrstne raziskovalne projekte;

11.

spodbuja dejavno politično in družbeno udeležbo pripadnic etničnih manjšin na vseh družbenih področjih, tudi v političnem vodstvu ter izobraževalnem in kulturnem življenju, za boj proti sedanji prenizki udeležbi žensk;

12.

poudarja, da sta povečanje ekonomske neodvisnosti in krepitev vloge žensk osrednja dejavnika pri zagotavljanju njihove polne udeleženosti v družbi;

13.

poziva države članice, naj spoštujejo temeljne pravice vseh žensk, tudi pripadnic etničnih manjšin, zlasti pri njihovem dostopanju do zdravstvenega in sodnega varstva, pravne pomoči, pravnih informacij in stanovanja;

14.

spodbuja Komisijo, države članice in regionalne in lokalne oblasti, naj si dejavno prizadevajo za izboljšanje in olajšanje dostopa do izobraževanja, pri čemer naj posebno pozornost namenijo učenju jezikov (še zlasti uradnih jezikov posameznih držav) in možnostim vseživljenjskega in visokošolskega izobraževanja za deklice in ženske, pripadnice etničnih manjšin, da se prepreči razlika med spoloma pri stopnji izobrazbe, ki lahko vodi v izključitev s trga dela in revščino;

15.

poudarja, da tudi pripadnice etničnih manjšin potrebujejo dostop do večjezičnih informacij o zdravstvenem varstvu; poudarja pomen medkulturnega izobraževanja za zdravstvene delavce v sodelovanju z ženskimi skupinami iz etničnih manjšin;

16.

poziva Komisijo, naj pri odločanju o politikah in ukrepih za vključevanje v družbo upošteva vidik spolov;

17.

poziva države članice, naj z ukrepi zagotovijo storitve v podporo preprečevanja nasilja nad ženskami na podlagi spola in za zaščito žensk pred njim, ne glede na njihov pravni status, rasno pripadnost, starost, spolno usmerjenost, etnični izvor ali versko prepričanje;

18.

poziva Komisijo in države članice, naj z zagotavljanjem sredstev za ciljno usmerjeno izobraževanje in ukrepe za ozaveščanje pripadnic etničnih manjšin o pravicah, ki jih že imajo, in tem, kaj lahko storijo v primeru njihovih kršitev, zagotovijo, da bo veljavna zakonodajo o enakosti spolov in proti diskriminaciji polno izvajana;

19.

poziva države članice, naj zagotovijo zaščito za žrtve večplastne diskriminacije, med katerimi je veliko pripadnic etničnih manjšin, in v pravni sistem vključijo nedvoumne klavzule in zavezujoče določbe o večplastni diskriminaciji;

20.

vztraja pri dejavni vlogi Evropskega inštituta za enakost med spoloma pri zbiranju podatkov in izvajanju raziskav o vprašanjih integracije pripadnic etničnih manjšin, ob dosledni uporabi načela o vključevanju načela enakosti med spoloma in spodbujanju prednostnih nalog na področju vključevanja v družbo;

21.

poziva Agencijo za temeljne pravice, naj vidik prečne enakosti spolov in pravic žensk vključi v vse vidike večletnega okvirnega programa in dejavnosti, ki mu bodo sledile, vključno z dejavnostmi za boj proti etnični diskriminaciji in zaščito temeljnih pravic Romov;

22.

poziva Evropski inštitut za enakost med spoloma, naj sistematično zbira podatke, ki bodo ločeni po spolu in etnični pripadnosti, pa tudi na drugih podlagah, ter objavlja rezultate, ki bodo prav tako ločeni po spolu in etnični pripadnosti; poudarja potrebo po primernih mehanizmih zbiranja in varovanja podatkov, da ne bi prihajalo do njihove zlorabe, npr. za rasno profiliranje;

23.

poudarja ključno vlogo nacionalnih organov za vprašanja enakosti med spoloma pri nudenju podpore in pomoči žrtvam diskriminacije in pri njihovem obveščanju o pravicah in dolžnostih; poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo nacionalni organi za vprašanja enakosti med spoloma učinkoviti in neodvisni in bodo razpolagali z zadostnimi finančnimi in človeškimi viri za posamezne oblike diskriminacije, pa tudi za večplastno diskriminacijo; poziva nacionalne organe za vprašanja enakosti med spoloma, naj razvijejo orodja in pripravijo usposabljanje o večplastni diskriminaciji, vključno s specifičnim položajem pripadnic etničnih manjšin;

24.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

20.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 308/49

A.

ker staranje družbe prepogosto vidimo kot nekaj negativnega, na primer kot izziv za starostni ustroj delovne sile in vzdržnost sistemov socialnega in zdravstvenega varstva, čeprav so starejši ljudje tudi gospodarski vir, bogata zaloga izkušenj in izredno pomembna podpora skupnosti in družini kot oskrbovalci in negovalci odvisnih oseb ter (glede na njihove široke poklicne izkušnje) svetovalci za delo, prispevajo pa lahko tudi k ohranjanju podeželskih skupnosti;

B.

ker je načrt za enakost med ženskami in moškimi 2006–2010 opozoril na pomanjkljivosti pri doseganju polne enakosti in je v nekaterih primerih sicer spodbudil izvajanje programa za enakost med spoloma, čeprav je doseženi napredek v resnici boren,

C.

ker je sedanja gospodarska in socialna kriza še zlasti močno prizadela ženske, posebej starejše, ter njim namenjene storitve, kar povečuje neenakost in diskriminacijo ne le na podlagi spola, temveč tudi starosti in zdravstvenega stanja,

D.

ker so starejši ljudje bolj izpostavljeni tveganju revščine kot splošna populacija in je stopnja revščine med prebivalci EU-27, starimi 65 let in več, leta 2008 znašala približno 19 %, v primerjavi z 19 % leta 2005 in 17 % leta 2000, in ker je pri ženskah, starih nad 65 let, tveganje revščine večje (stopnja tveganja revščine je 22 %, tj. 5 točk več kot za moške),

E.

ker se bo po predvidevanjih prebivalstvo EU-27 staralo, saj se bo delež prebivalstva, starejšega od 65 let, s 17,1 % v letu 2008 dvignil na 30 % v letu 2060, delež prebivalstva, starejšega od 80 let, pa se bo v istem obdobju dvignil s 4,4 % na 12,1 %.

F.

ker se bo po napovedih število delovno aktivnega prebivalstva relativno zmanjševalo, vključevanje skupin, ki sedaj niso aktivne na trgu delovne sile, pa bo postalo vse bolj pomembno,

G.

ker je spol pomemben dejavnik pri staranju, saj je pričakovana življenjska doba žensk približno šest let daljša kot za moške (statistični podatki za EU-27 za leto 2007 kažejo, da moški živijo do 76. leta, ženske pa do 82. leta); ker je nasprotno po podatkih Eurostata razkorak med pričakovano zdravo življenjsko dobo moških in žensk precej manjši: 61,6 let za moške in 62,3 let za ženske,

H.

ker so ženske običajno bolj izpostavljene tveganju revščine in tradicionalno prejemajo nižjo pokojnino, zlasti ženske nad 65 let, ki pogosto prejemajo pokojnino, ki komaj presega eksistenčni minimum, razlogi za takšno stanje pa so različni, med njimi velik razkorak v plači med spoloma, ki neposredno vpliva na pokojninske pravice, prenehanje ali prekinitev poklicne dejavnosti, da bi se posvetile družinskim obveznostim, ali pa delo v podjetju zakonca, zlasti v poslovnem sektorju ali kmetijstvu, brez plačila in brez plačevanja prispevkov za socialno varnost, in ker je v času gospodarske recesije tveganje revščine za te ženske še večje,

1.

pozdravlja sporočilo Komisije, v katerem ta obravnava posledice staranja prebivalstva, vendar obžaluje, da opredelitve, statistični podatki in navedeni primeri ne temeljijo dovolj na ozaveščenosti o neenakosti med spoloma v starosti, ki je predvsem posledica kopičenja neugodnih razmer na podlagi spola skozi vse življenje;

2.

pozdravlja, da se Komisija osredotoča na strategijo, ki jo je določil Evropski svet v Stockholmu leta 2001 (5), kot na dolgoročno vodilo pri obravnavanju izzivov in možnosti, ki jih ustvarja staranje družbe; pozdravlja predlog iz sporočila, da je potreben celovit in večdisciplinaren pristop k staranju, pa tudi k ustvarjanju možnosti, zlasti na trgih z izdelki in storitvami, namenjenih potrebam starejših ljudi in neformalnih oskrbovalcev odvisnih oseb; poziva Komisijo, naj nameni posebno pozornost varstvu starejših potrošnikov, ki so prepogosto žrtev zavajanja ali izkoriščanja;

3.

poziva institucije, naj ustvarijo bolj pozitiven odnos do staranja, državljane EU pa ozaveščajo o vprašanjih staranja in njegovih pravih posledicah; poziva Komisijo, naj se spopade z miselnostjo, ki staranje enači z bremenom, in na primer opravi študijo o učinkih in potencialu srebrne ekonomije, v kateri so starejše ženske dejavni subjekti; toplo pozdravlja pobudo Komisije, da bo leto 2012 razglašeno za leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti;

4.

meni, da bi bilo prav, da sprejmemo tak pristop do življenja, v katerem bi upoštevali medsebojno prepletenost staranja in spola, saj bi bila to pot naprej pri razvoju politike o staranju; meni tudi, da je večjo socialno vključenost in socialno kohezijo mogoče doseči s pristopom, ki bi uporabljal integracijo načela enakosti starosti in spolov kot nepogrešljivo metodo in instrument pri oblikovanju politike na vseh pomembnih področjih (ekonomskem in socialnem, pri zaposlovanju, javnem zdravju, varnosti hrane, pravicah potrošnikov, digitalni agendi, podeželskem in mestnem razvoju itd.);

5.

poziva k čim hitrejšemu sprejetju direktive proti diskriminaciji;

6.

priznava, da je treba diskriminacijo na podlagi starosti obravnavati z učinkovitejšimi pravnimi ukrepi in bolj dostopnimi postopki, kar zlasti velja za primere diskriminacije na področju poklicnega življenja, kjer obstaja posebna zakonodaja in sta podpora posamezniku in preiskava okoliščin bistvenega pomena; zato poziva države članice, naj zagotovijo učinkovito izvajanje zakonodaje, ki obravnava diskriminacijo na podlagi starosti in druge oblike diskriminacije;

7.

se zavzema za pristop k staranju, ki bo bolj temeljil na pravicah in starejši ne bodo obravnavani kot predmeti, temveč bodo lahko delovali kot ozaveščeni posamezniki;

8.

se zavzema za več sredstev in za raziskave in razvoj obstoječih mehanizmov spremljanja, saj je diskriminacija na podlagi starosti redko prepoznana in obravnavana; priznava, da je v državah članicah potrebna večja ozaveščenost, in bi bil vesel prispevka Agencije za temeljne pravice in novoustanovljenega Evropskega inštituta za enakost spolov;

9.

poudarja, da je treba prepoznati večplastno diskriminacijo starejših žensk, ki jo te pogosto doživljajo v družbi, v kateri so izpostavljene diskriminaciji tako na podlagi starosti, spola, zdravstvenega stanja in invalidnosti;

10.

je globoko zaskrbljen zaradi obsega večplastne diskriminacije, ki so ji izpostavljene najbolj ranljive skupine žensk: migrantke, invalidke, homoseksualne ženske, pripadnice manjšin, nizko kvalificirane ženske in starejše ženske, ki doživljajo diskriminacijo na podlagi starosti, spola in etnične pripadnosti, spolne ali verske usmerjenosti itd., ter poziva k ukrepom pozitivne diskriminacije;

11.

poziva države članice, naj organizirajo resnične kampanje ozaveščanja o temeljni vlogi starejših ljudi v družbi ter o tem, da je treba omogočiti dejavno vlogo starejših žensk, med drugim s pospeševanjem male obrti;

12.

poziva Komisijo in države članice, naj upoštevajo posebni položaj starejših lezbičnih, biseksualnih in transseksualnih žensk;

13.

poziva države članice, naj uvedejo nove vrste dopustov in bodo poleg dopusta za nego in varstvo otroka omogočale plačani dopust za nego in oskrbo in spodbujale bolj enakopravno delitev neplačane oskrbe med ženskimi in moškimi, saj neformalna nega na domu omejuje možnosti negovalcev za delo izven doma; meni, da je v tem kontekstu eden od načinov za zmanjšanje revščine med starejšimi ženskami podpora oblikam dela, ki omogočajo večjo prožnost, kot sta delo s krajšim delovnim časom in delitev delovnega mesta; glede tega poudarja, da morajo imeti delavci v prožnih oblikah zaposlitve enake pravice iz delovnega razmerja kot delavci, ki so zaposleni s polnim delovnim časom; poudarja, da se je treba za izpolnitev zaposlitvenih ciljev strategije EU 2020 lotiti reševanja brezposelnosti med starejšimi ženskami;

14.

poziva države članice, naj razvijejo mehanizme in zagotovijo, da bo zbiranje pokojninskih pravic negovalcev zadostno tudi v obdobju, ko je njihov dohodek začasno nižji, ker negujejo drugo osebo, kar večinoma zadeva ženske; poziva Komisijo, naj izvede študijo o različnih učinkih pokojninskih sistemov v državah članicah na ženske in moške;

15.

poziva države članice, naj pri reformah pokojninskega sistema in prilagoditvah upokojitvene starosti upoštevajo razsežnost spola, in sicer razlike med delovnimi vzorci žensk in moških ter večje tveganje diskriminacije starejših žensk na trgu dela;

16.

poziva države članice, naj spodbujajo oblike medsebojne pomoči, ki bi gradile mostove med mladimi in starejšimi, s čimer bi izkoristili navdušenje prvih in izkušnje drugih;

17.

poziva k pristopu, ki bo starejšim dajal pravico do dejavne vloge pri sprejemanju odločitev o izbiri in vrsti njim namenjenih storitev nege in socialnega skrbstva, če ta možnost obstaja; prav tako poziva, da je treba pri zagotavljanju različnih storitev oskrbe, ki starejšim ljudem omogočajo neodvisno življenje, dokler si tega želijo, uporabljati pristop, ki bo temeljil na povpraševanju;

18.

poziva k pospeševanju politik za zagotavljanje podpore v jedrni družini, da bi se ljudje lahko sami odločili, ali bodo za starejše družinske člane skrbeli sami ali bodo zaprosili za dodatne socialne storitve; plačilo za pomoč bi moralo biti enako v obeh primerih;

19.

poudarja, da bi morala biti javni in zasebni sektor starejšim ljudem zlahka dostopna, visokokakovostna in cenovno sprejemljiva, ustroj javnih in zasebnih služb pa bi moral podpirati oskrbo na domu, ki naj traja kar najdlje;

20.

meni, da je potrebna celovita podporna politika za neformalne negovalce – večinoma ženske –, ki bi zajemala njihov status, ugodnosti in socialnovarstvene pravice, zagotavljanje socialnih in podpornih storitev, dostopnost poklicnih storitev nege in oskrbe itd.;

21.

poudarja, da pomanjkljivosti v socialnem varstvu ne bi smeli nadoknaditi s prostovoljnim delom in neformalno oskrbo, ki sta pogosto na plečih žensk, in zahteva uvedbo ustreznih socialnih ukrepov, da se bodo ženske lahko odločale za plačano dejavnost, ki jo bodo same izbrale;

22.

poziva k uvedbi svežnjev pomoči na ravni držav članic, ki bi vsebovali programe ukrepov za povečanje zaposljivosti, blaženje učinkov nezaposlenosti in povečanje ravni zaposlenosti med ljudmi, starejšimi od 50 let;

23.

poudarja, da bi bilo treba zagotoviti kakovost nege in oskrbe za kakovostnejšo starost in tudi za preprečevanje telesnih, spolnih, psiholoških in ekonomskih zlorab, ki so jim starejši pogosto izpostavljeni; poudarja, da bi morale imeti osebe, ki živijo v javnih in zasebnih domovih za oskrbo starejših, pravico do soudeležbe pri odločitvah, ki jih sprejemajo sveti in uprave teh ustanov; meni, da bi države članice morale zagotoviti redno izobraževanje za osebe, ki so zaposlene kot negovalci starejših ljudi v javnem ali zasebnem sektorju, poskrbeti za redno ocenjevanje njihovega dela in temu delu dati višjo tržno vrednost, vključno s plačilom, zavarovanjem in delovnimi pogoji;

24.

poziva države članice, naj zagotovijo spodbude za usposabljanje za psihološko in fizično pomoč starejšim ljudem in ustrezne zmogljivosti za njihovo nastanitev;

25.

spodbuja preobrazbo domov za nego, ki običajno delujejo kot bolnišnice, v prijazne ustanove, kje se bo kot način preprečevanja institucionalizacije uporabljal družinski model;

26.

predlaga, da se pri uvedbi evropskega akcijskega načrta o Alzheimerjevi bolezni ustrezno upošteva vloga starejših žensk pri negi in oskrbi ljudi z demenco, ter da se načrt hitro uresniči; meni, da je poleg tega treba določiti, kateri ukrepi bi se lahko uporabili za bolj kakovostno življenje starejših žensk; predlaga, da se pri načrtovanju in izvajanju teh ukrepov vpraša za mnenje združenja za Alzheimerjevo bolezen;

27.

poziva, naj se pri izvajanju medicinskih diagnoz upošteva vidik spola ter s tem zagotovi, da bodo diagnoze točne in bo ljudem zagotovljena ustrezna nega in oskrba; poziva, naj diagnostična orodja, zdravstvene storitve ter nega in oskrba ne bodo omejena zgolj zaradi starosti in spola bolnika, tako da bi bilo na primer presejanje v primeru raka dojk, debelega čreva in danke ter srčno-žilnih obolenj omogočeno tudi starejšim ženskam; poleg tega poziva, naj se večja pozornost nameni preprečevanju in zdravljenju bolezni, h katerim so starejše ženske bolj nagnjene, npr. osteoporoze in revmatoidnega artritisa;

28.

poziva, naj se vidik spola in starosti uporabi v prehranjevalnih smernicah; poziva tudi, naj se vidik spola in starosti uporabi pri priporočilih o varni hrani, npr. pri označevanju hrane, zdravstvenih trditvah, uredbi REACH in novih živilih;

29.

poudarja, da so lahko tako tehnološka kot tehnična izboljšanja pomembna pri prilagajanju družbe potrebam starajočega se prebivalstva; poziva k širši uporabi inovacij, razvitih v tesnem sodelovanju s starejšimi ljudmi, kot so na primer poenostavljeni mobilni telefoni in internetne povezave, pametni senzorji na določenih izdelkih za zmanjšanje števila nesreč, izšolani psi, ki pomagajo ljudem z boleznimi, ki vplivajo na spomin itd.; države poziva, naj podprejo programe, ki so izrecno namenjeni vseživljenjskemu učenju starejših;

30.

poziva k preizkušanju zdravil, ki so še v fazi razvoja, in sicer tako, da se njihovi učinki preučujejo ne le na telesih moških, temveč tudi žensk;

31.

predlaga, da se pridobijo statistični podatki o povečanem nasilju nad starejšimi ljudmi, s čimer bi opozorili na ta resni problem (ki ga starejši običajno ne prijavijo, saj ga jemljejo kot sestavni del starosti in odvisnosti), družba kot celota pa bi lahko slabo ravnanje s starejšimi preprečevala učinkoviteje in dosledneje;

32.

poziva k uvedbi ciljno usmerjenih kulturnih in izobraževalnih programov, pa tudi k vključevanju starejših žensk v pobude lokalnih skupnosti, s čimer bi preprečili njihovo izključevanje iz družbe;

33.

poziva Komisijo, naj do konca leta 2011 predlaga akcijski načrt, ki bo vseboval:

34.

poziva Komisijo, naj do konca leta 2012 posodobi in okrepi mehanizme za spremljanje izvajanja temeljnih pravic; poziva tudi k večjemu ozaveščanju o teh mehanizmih, ki so pogosto premalo uporabljani, saj starejši ljudje na splošno, zlasti pa ženske, svojih pravic ne poznajo;

35.

potrjuje, da so vsi moški in ženske v EU upravičeni do ustreznih in kakovostnih socialnih in zdravstvenih storitev splošnega pomena za primerno ceno, glede na njihove potrebe in želje; poziva Komisijo, naj pripravi direktivo o osnovnih storitvah, ki bo upoštevala nacionalne pogoje; poudarja, da so starejše ženske še zlasti ranljive, in Komisijo poziva, naj razmisli o sistemu, v katerem bi vsi moški in ženske v EU imeli pravico do osnovnega dohodka, ki bi bil odvisen od življenjskega standarda v državi članici;

36.

poziva Komisijo, naj poskuša zagotoviti, da se bodo sredstva Skupnosti namenila za projekte, ki med drugim vključujejo socialno prikrajšane starejše samske ženske;

37.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

20.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 308/55

A.

ker sta dostop državljanov do informacij in komuniciranje med oblikovalci politik in volivci osrednja elementa naših predstavniških demokratičnih družb in temeljni pogoj za izvajanje pravice javnosti do celostne in ozaveščene demokratične udeležbe v javnem življenju na nacionalni ravni in ravni EU,

B.

ker imajo državljani pravico, da so informirani o EU in njenih konkretnih projektih, da izrazijo svoje poglede na EU in da se jim prisluhne; ker je izziv komunikacije ravno v omogočanju tega dialoga,

C.

ker se na zadnjih evropskih volitvah trend upadanja volilne udeležbe ni obrnil, kar kaže na potrebo po nadaljnjih prizadevanjih za zmanjšanje razkoraka med EU in njenimi državljani,

D.

ker je jasno dokazano, da so državljani premalo seznanjeni s politiko in vprašanji EU in da hkrati želijo biti bolje obveščeni, kar so pokazale tudi različne Eurobarometrove ankete; ker izsledki teh anket kažejo, da je pomanjkanje informacij eden izmed glavnih razlogov za volilno neudeležbo in nezaupanje državljanov v institucije EU,

E.

ker je Lizbonska pogodba Parlamentu podelila večjo moč pri odločanju v EU, zaradi česar je še pomembneje, da se državljani EU zavedajo dela svojih izvoljenih predstavnikov,

F.

ker Lizbonska pogodba uvaja novo obliko sodelovanja javnosti pri oblikovanju politik EU – pobudo evropskih državljanov; ker je za uspeh pobude evropskih državljanov bistveno, da ima javnost dostop do informacij in jih kritično dojema,

G.

ker lahko javni prostor razumemo kot okolje, kjer lahko vsi državljani EU in vse najrazličnejše skupine prebivalstva bolje razumejo javne politike in kjer se o teh politikah z njimi lahko razpravlja, da bi bolje izpolnili njihova pričakovanja, in ker mora biti javni prostor okolje za obveščanje, širša posvetovanja, ki presegajo meje držav, ter spodbujati oblikovanje zavesti o skupnem javnem interesu v vsej EU,

H.

ker se izraz „novi mediji“ uporablja za opis omrežene digitalne informacijsko-komunikacijske tehnologije; ker te nove tehnologije pospešujejo širjenje informacij in raznolikost prispevkov ter prispevajo k bolj posvetovalni demokraciji; ker elektronski družbeni mediji ustvarjajo nove vrste javnosti, ki so fizično razpršene, vendar jih povezuje skupni interes za isto temo z možnostjo ustvarjanja novih nadnacionalnih javnih prostorov,

I.

ker se je med evropsko predvolilno kampanjo leta 2009 z uporabo družbenih medijskih platform v Parlamentu uspešno povečalo število aktivnih uporabnikov, zlasti med mladimi,

J.

ker se je spremenil način, kako mladi dojemajo, uporabljajo in izkoriščajo medije; ker mladi množično uporabljajo nove tehnologije kot sredstvo za komunikacijo,

K.

ker je oblikovanje evropskega javnega prostora tesno povezano z obstojem vseevropskih ali nadnacionalnih medijskih struktur; ker za zdaj ni nadrejenega evropskega javnega prostora, obstajajo pa zelo živahni nacionalni javni prostori, med katerimi je treba razviti sinergijo, npr. po vzoru francosko-nemškega televizijskega programa Arte,

L.

ker v skladu s protokolom k Amsterdamski pogodbi o sistemu javne radiotelevizije v državah članicah (5) države članice pristojne za opredelitev in oblikovanje nalog javnih radiotelevizij,

M.

ker se pravni predpisi o medijskem trgu med posameznimi državami članicami zelo razlikujejo, jih je pa treba spoštovati,

N.

ker imajo nacionalni mediji, zlasti javne radiotelevizijske ustanove posebno odgovornost, da državljane obširno seznanjajo s političnim odločanjem in vodenjem, kar bi se moralo razširiti na zadeve EU,

O.

ker je za boljše poznavanje EU med ljudmi nujno, da se učenje o EU vključi v učne načrte,

P.

ker je novinarstvo pomembno merilo demokracije in mora zagotavljati prost dostop do različnih mnenj; ker imajo novinarji in mediji vodilno vlogo v procesu evropskega združevanja,

Q.

ker mora Evropska unija v prizadevanju za legitimnost pred državljani držav članic spodbujati nastanek nadnacionalnih medijev, ki lahko Evropi dajo novo demokratično in neodvisno razsežnost, pri čemer je treba okrepiti pravila za zagotavljanje pluralizma in boj proti koncentraciji medijskega lastništva,

R.

ker so nova komunikacijska sredstva prinesla spremembe v vse veje novinarstva in medijske industrije, spodbudila premislek o tradicionalnih pristopih v sektorju in vsakomur omogočila, da ustvarja in objavlja vsebine na blogih; ker so socialne mreže postale bistven del spletne tehnologije Web 2.0 ter spremenile navade in vnesle novo razsežnost v posredovanje novic, saj vedno več novinarjev uporablja tovrstne mreže kot vir informacij ali sredstvo za njihovo širjenje; ker se socialni mediji do neke mere uporabljajo pri raziskovanju in pisanju različnih vrst člankov in jih novinarji uporabljajo za objavljanje, posredovanje in promocijo svojih člankov,

1.

za svoje izhodišče jemlje dejstvo, da mora biti cilj institucij EU skupno oblikovanje evropskega javnega prostora, za katerega je značilno, da lahko v njem sodelujejo vsi državljani EU, njegov temelj pa je prost in brezplačen dostop do vseh javnih informacij Komisije, Sveta in Evropskega parlamenta v vseh jezikih EU;

2.

odobrava skupno izjavo Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije z naslovom „Partnerstvo za komuniciranje o Evropi“ in poziva institucije EU, da jo spoštujejo in podpirajo;

3.

meni, da mora biti poročanje o EU zagotovljeno v vseh vrstah medijev, zlasti množičnih medijih, da mora biti nepristransko, stvarno in neodvisno, kar je osrednji pogoj za spodbujanje vseevropske razprave in oblikovanje evropskega javnega prostora;

4.

ugotavlja, da težava ni v pomanjkanju spletnih novic in informacij o EU in njenih institucijah, ampak v razpoložljivosti najrazličnejših informacij, ki dejansko niso razvrščene po pomembnosti, kar vodi v razmere, ko je nasičenost z informacijami tolikšna, da zgubijo svoj pomen; ugotavlja, da so vse institucije vzpostavile svoje platforme z novicami, ki pa ne uspejo pritegniti interesa širše javnosti, ker pogosto niso dovolj jasne, privlačne ali razumljive, v mnogih primerih zaradi preveč tehničnega izražanja, ki precej odvrača tiste, ki niso seznanjeni z evropskimi vprašanji; meni, da je treba tem platformam dodati predstavitveni portal, ki bo na razumljiv način pojasnil delovanje vseh institucij EU;

5.

meni, da mora komunikacija temeljiti na odkritem dialogu med širšo javnostjo in oblikovalci politik ter na umirjeni politični razpravi med državljani samimi; izraža željo po bolj interaktivnem dialogu, ki ne bo v tolikšni meri temeljil na institucionalni komunikaciji, ki je pogosto neprivlačna in oddaljena od vsakdanjika državljanov;

6.

meni, da mora učinkovita komunikacija poudariti neposreden pomen političnih odločitev na ravni EU za vsakdanje življenje državljanov EU, ki EU še vedno obravnavajo kot preveč oddaljeno in s premalo vpliva na reševanje njihovih konkretnih težav;

7.

poziva Komisijo, naj okrepi svojo komunikacijsko politiko in jo uvrsti med najpomembnejše prednostne naloge pri pogajanjih o večletnem finančnem okviru po letu 2013;

8.

opozarja, da so nacionalni parlamenti po členu 12 Pogodbe o Evropski uniji vključeni v oblikovanje politike EU na zgodnejši stopnji kot prej, in spodbuja to sodelovanje, da bi se politična razprava o EU okrepila na nacionalni ravni; poudarja pomen vključevanja nacionalnih poslancev v oblikovanje politik EU ter odobrava pobude, kot je sodelovanje nacionalnih poslancev v živo na sejah odborov Evropskega parlamenta prek spletnega prenosa;

9.

poudarja, da imajo politične stranke velik pomen pri oblikovanju javnega mnenja o evropskih vprašanjih; poudarja, da imajo osrednjo vlogo, ko je treba spodbujati razprave in prispevati k evropskemu javnemu prostoru; meni, da bi morale evropskim vprašanjem dodeliti vidnejše mesto v svojih programih;

10.

meni, da imajo organizacije civilne družbe pomembno vlogo pri ustvarjanju evropske razprave; meni, da je treba to vlogo okrepiti s ciljno usmerjenimi projekti sodelovanja v javnem sporočanju;

11.

poudarja potrebo, da bi vsaka država članica imela specializirano službo za zadeve EU z osebo, ki bi bila pristojna za razlago o tem, kakšne posledice imajo politike EU za lokalno, regionalno in nacionalno raven, in bi delovala kot referenčna točka, na katero bi se lahko ljudje obrnili v zvezi z zadevami EU;

12.

poudarja, da morajo biti tiskovni predstavniki v predstavništvih Komisije in informacijskih pisarnah Parlamenta v državah članicah medijski strokovnjaki, katerih naloga je dejavno in prepoznavno sodelovati v nacionalnih razpravah o evropskih zadevah;

13.

poudarja, da je treba mladim približati proces evropskega združevanja, zato poziva države članice in regije, naj premislijo o obširnejši vključitvi EU v vse učne načrte s poudarkom na zgodovinskem ozadju, namenu in delovanju EU, da bi se učenci seznanili z evropskimi institucijami, in jih spodbuja, naj si na ravni EU izmenjajo primere najboljše prakse na tem področju; meni, da je celostna vključitev šol bistvena za komunikacijsko politiko EU, ki bi tako segla do mladih in jih pritegnila;

14.

pozdravlja programe Komisije in Parlamenta za usposabljanje novinarjev o zadevah EU in poziva k njihovi razširitvi, da bi zadostili vse večjemu povpraševanju; izraža zaskrbljenost zaradi zmanjšanja sredstev v proračunskih vrsticah Komisije na področju komuniciranja, zlasti proračuna za „informacije za medije“;

15.

priznava pomen razširitve nabora jezikov televizije Euronews, da bi pokrivala vse države članice EU (in druge) in bi še naprej bila vzor neodvisnega televizijskega novinarstva, ki bo spodbujalo objektivnost pri novicah, kakovost v politiki in preglednost pri oglaševanju;

16.

poudarja pomen spoštovanja svobode medijev in njihove uredniške neodvisnosti na ravni EU in nacionalni ravni, zlasti pravico javnih radijskih in televizijskih ustanov do samostojnega oblikovanja svojega programa, saj je njihova programska neodvisnost temeljna vrednota EU in njenih medijev in je zelo pomembna za razvoj svobodne, odprte in demokratične družbe;

17.

poudarja, da imajo družbeni mediji velik potencial, da dosežejo mlade, in zato poziva Komisijo in Parlament, naj okrepita uredniško neodvisno poročanje v medijih, ki ohranja distanco do države;

18.

glede na posebno posredniško vlogo medijev pri oblikovanju demokratične volje in javnega mnenja poudarja, da so potrebne zanesljive politične informacije tudi na področju novih medijev; poudarja pomen spodbujanja partnerstev med javnimi in zasebnimi mediji, da bi dosegli širše občinstvo;

19.

spodbuja Komisijo in Parlament, naj še bolj okrepita svoja prizadevanja za izobraževanje zaposlenega osebja in njegovo usposabljanje v komunikacijskih spretnostih, da bo lahko komuniciralo z mediji in javnostjo, s čimer bi se izboljšalo informiranje in poročanje institucij EU; meni, da je treba zaposliti več medijskih strokovnjakov za izpolnitev teh zahtev;

20.

poziva Komisijo, naj sprejme vse načine komuniciranja, okrepi stike z novinarji in mediji ter podpre vse projekte in pobude za boljše obveščanje javnosti o zadevah EU;

21.

predlaga, naj Komisija spodbuja in financira izmenjave med radiotelevizijskimi ustanovami in drugimi medijskimi strokovnjaki iz različnih držav članic v zvezi z dobro prakso pri poročanju o EU, vključno z usposabljanjem v javnem in zasebnem medijskem sektorju;

22.

meni, da nedavno zmanjšanje števila v Bruslju akreditiranih novinarjev zbuja veliko skrb in da tako stanje ni ne v njihovem interesu ne v interesu institucij EU; zato institucije EU poziva, naj v podporo tiskovnim predstavnikom, ki so trenutno v Bruslju, tesneje sodelujejo z njimi in so do njih bolj odprte; v zvezi s tem predlaga sprejetje ukrepov za poenostavitev postopka za akreditacijo novinarjev;

23.

pozdravlja dejstvo, da veliko medijskih operaterjev, zlasti javnih radiotelevizijskih ustanov, veliko vlaga v nove interaktivne, nelinearne, predvsem internetne, medijske storitve na področju novic in aktualnih zadev, kamor so vključene tudi evropske vsebine, s tem pa nagovarjajo tudi mlajše občinstvo;

24.

priznava, da javne radiotelevizije niso edino sredstvo za prenašanje sporočil EU državljanom, saj praksa nakazuje, da so tudi zasebne radiotelevizije pomemben vir poročanja o EU, ki lahko prispevajo k razvoju in spodbujanju evropskega javnega prostora;

25.

odobrava pilotni projekt raziskovalnih štipendij za čezmejno raziskovalno novinarstvo; meni, da je neodvisnost članov izbirne komisije bistvenega pomena za zagotavljanje uredniške neodvisnosti;

26.

spodbuja pobudo EU za vzpostavitev programov za usposabljanje o zadevah EU, zlasti za mlade novinarje; meni, da je treba ukrepati in spodbujati novinarje k redni pripravi informativnih prispevkov o delu institucij EU; spodbuja države članice, naj v učne načrte vključijo predmete o novinarstvu v novih medijih;

27.

poudarja, da je po „amsterdamskem protokolu“ v pristojnosti držav članic, da opredelijo, organizirajo in financirajo javne radiotelevizije; zato spodbuja države članice, naj, kadar je to ustrezno, v skladu z uredniško neodvisnostjo in novinarsko etiko vključijo poročanje o EU;

28.

poudarja, da imajo nacionalne in regionalne javne radiotelevizijske ustanove posebno odgovornost obveščanja javnosti o politiki in oblikovanju politik na ravni EU; v zvezi s tem poudarja, da morajo javne radiotelevizijske ustanove imeti kritičen in uredniško popolnoma neodvisen pogled na svoje poročanje o EU ter si zastaviti ambiciozne cilje;

29.

poudarja, da bi morale države članice zagotoviti neodvisnost javnih radiotelevizij in da so te radiotelevizije v okviru svoje javne funkcije informiranja in podpore državljanov in civilne družbe, odgovorne za poročanje o EU;

30.

poudarja, da bi morali javni mediji za izboljšanje svoje verodostojnosti z odprtim sodelovanjem javnosti prevzeti komunikacijske tehnike, ki temeljijo na novih medijih; spodbuja javne radiotelevizije, da na primer vzpostavijo spletne forume z uporabo spletnih prenosov, kjer lahko javnost spremlja razprave v nacionalnih parlamentih in v Evropskem parlamentu ter si izmenjuje mnenja o njih;

31.

poudarja, da je treba v prizadevanjih za izboljšanje komunikacije zagotoviti medsebojno sodelovanje institucij EU; meni, da morajo institucije EU prispevati k decentralizaciji komunikacijske politike EU, da bi vanjo vnesle lokalno in regionalno razsežnost, tako da se različne ravni komuniciranja bolj zbližajo, in spodbujati države članice, naj bodo bolj dejavne pri obveščanju javnosti o vprašanjih EU;

32.

poziva Komisijo, naj nadaljuje pristop „lokalnega delovanja“, da bi EU postala vidnejša na lokalni ravni;

33.

je seznanjen s sodelovanjem Komisije z lokalnimi radijskimi in televizijskimi mrežami ter njihovim financiranjem; opozarja, da morajo biti radiotelevizijske ustanove uredniško popolnoma neodvisne;

34.

predlaga, naj se ustanovi začasna delovna skupina Evropskega parlamenta, ki bo preverila obstoječe rešitve na področju novih medijev ter pripravila predloge o tem, kako vzpostaviti medparlamentarne odnose med nacionalnimi ali regionalnimi parlamenti in Evropskim parlamentom;

35.

priznava okrepljeno vlogo nacionalnih parlamentov in torej pomen informacijskih pisarn Evropskega parlamenta v državah članicah; vendar pa opozarja, da morajo te za večjo prepoznavnost prilagoditi svoje poslanstvo in vanj vključiti krepitev vezi z nacionalnimi parlamenti, lokalnimi in regionalnimi organi ter predstavniki civilne družbe;

36.

poudarja, da je treba informacijske pisarne Evropskega parlamenta usmeriti na lokalno sfero in splošni javnosti posredovati ciljno usmerjene informacije o sklepih in dejavnostih Evropskega parlamenta; predlaga, naj se preuči možnost, da bi bile informacijske pisarne bolj neodvisne pri odločanju o tem, kako komunicirati z javnostjo;

37.

meni, da morajo informacijske pisarne Parlamenta v državah članicah imeti pomembnejšo vlogo pri vključevanju medijev na nacionalni, regionalni in lokalni ravni; predlaga povečanje sredstev v proračunskih vrsticah za informacijske pisarne Parlamenta z namenom zagotavljanja boljše komunikacije;

38.

meni, da je treba na podlagi celostne analize gledanosti in gledalcev preučiti odnos med stroški in koristmi EuroparlTV; meni, da je treba izboljšati učinkovitost spletne televizije EuropalTV z njenim nadaljnjim vključevanjem v internetno strategijo Parlamenta in sočasnim ustreznim prilagajanjem njenega statusa, da se ji zagotovi uredniška neodvisnost, ter z omogočanjem čim večje distribucije njene vsebine televizijskim programom in spletnim medijem;

39.

pozdravlja dejstvo, da nagrada Evropskega parlamenta za novinarstvo vključuje kategorijo novih medijev;

40.

poziva novinarje in medijske strokovnjake, naj sodelujejo pri izmenjavi mnenj in skupnem premisleku o prihodnosti evropskega novinarstva;

41.

poudarja, da morajo države članice izoblikovati izvedljive koncepte za medije EU, ki bodo presegali samo posredovanje informacij, in jim omogoči, da bodo v celoti prispevali h kulturni in jezikovni raznolikosti EU;

42.

poudarja, da čeprav socialne mreže veljajo za razmeroma učinkovit način širjenja informacij, niso vedno dovolj zanesljiv vir in jih ni mogoče obravnavati kot profesionalne medije; poudarja, da je lahko način ravnanja s podatki na socialnih mrežah v številnih primerih nevaren in privede do resnih kršitev novinarske etike, zato je treba ta nova orodja uporabljati previdno; poudarja pomen priprave etičnega kodeksa za nove medije;

43.

poudarja, da sprememba načina, na katerega novinarji opravljajo svoj poklic, utira pot večji odprtosti medijev, ki se bodo bolj zavzemali za vse boljše obveščanje skupnosti, vendar je treba sprejeti ukrepe, ki bodo zagotovili, da bo pri tem upoštevan splošni interes novinarstva kot celote in da to ne bo vplivalo na status novinarjev;

44.

poudarja, da morajo novinarji in medijski strokovnjaki pozorno slediti neprestanemu razvoju svojih poklicev in izkoristiti prednosti socialnih mrež, prek katerih lahko širijo svojo mrežo znanja in omogočijo nekakšno „bedenje nad spletom“; z zanimanjem ugotavlja, da je novinarstvo kljub nepreklicnemu pojavu socialnih mrež ohranilo svojo ključno vlogo na področju posredovanja novic, saj novinarji te zelo različne mreže uporabljajo za opravljanje podrobnih raziskav in preverjanje dejstev ter tako gradijo nov model participativnega novinarstva in spodbujajo širjenje informacij;

45.

poudarja pomembno vlogo novinarjev v sodobni družbi, ki se spopada s poplavo informacij, saj so zaradi svoje strokovnosti, etike, usposobljenosti in verodostojnosti edini, ki lahko informacijam zagotovijo resnično dodano vrednost in prispevajo k smiselnosti novic; poudarja, da je kakovost in neodvisnost medijev mogoče zagotoviti le z visokimi strokovnimi in družbenimi standardi;

46.

naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

20.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 308/62

A.

ker je Iran na žalost še vedno država, ki na svetu usmrti največ mladoletnih prestopnikov; ker je bilo samo v letu 2010 izdanih približno 2 000 odločitev o smrtni kazni,

B.

ker je po poročilih iz ječe Mašad Vahil Abad samo v zadnjih nekaj tednih bilo usmrčenih več kot sto zapornikov, ki so bili obtoženi v zvezi z mamili, in ker stotine drugih še čaka na usmrtitev v nekaj prihodnjih dneh; ker te množične usmrtitve, o katerih se poleg tega odloča v popolni tajnosti, predstavljajo grobo kršitev mednarodnega prava,

C.

ker v nasprotju s trditvami odgovornih na najvišji stopnji iranskega sodstva Iran še vedno obsoja na kazen kamenjanja, kot v primeru Sakineh Mohamadi Aštiani zaradi obtožbe „prešuštva“, kot je bilo poudarjeno v njenem „priznanju“, ki je bilo 11. avgusta 2010 predvajano po televiziji,

D.

ker je bila Sakineh Mohamadi-Aštiani obtožena, da je imela po smrti svojega moža dvakrat zunajzakonske intimne odnose in zato leta 2006 obsojena na 99 udarcev z bičem, kazen pa je bila izvršena še istega leta,

E.

ker je bila obtožena tudi sostorilstva pri umoru svojega moža, česar je bila pred sodiščem oproščena, nato pa je bila obtožena še prešuštva med zakonsko zvezo in obsojena na kamenjanje,

F.

ker so iranske oblasti po mednarodnem pritisku „iz humanitarnih razlogov“ odpovedale kamenjanje, ki je bilo predvideno za 9. julij 2010,

G.

ker je kazen kamenjanja očitna kršitev mednarodnih obveznosti Irana v skladu z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah; ker je Iran šele nedavno med univerzalnim periodičnim pregledom sveta Združenih narodov za človekove pravice privolil v spoštovanje vsaj minimalnih standardov in določb tega pakta o smrtni kazni, dokler traja,

H.

ker je bil 18-letni Ebrahim Hamadi avgusta obsojen na smrt zaradi domnevne sodomije pri samo šestnajstih letih, po priznanju, za katerega pravi, da je bilo pridobljeno z mučenjem,

I.

ker je moral branilec obeh primerov Mohamed Mostafei, ki je poskušal javnost osvestiti o njunih okoliščinah, zbežati iz države zaradi strahu pred aretacijo; ker se vse več odvetnikov s področja človekovih pravic, tudi ugledne osebe, kot so Mohamed Ali Dadkah, Mohamed Olijifard, Mohamed Seifazadeh in Nobelova nagrajenka Širin Ebadi, sooča z državnim pregonom v obliki nenavadnih davčnih terjatev, smrtnih groženj in groženj njihovim družinam,

J.

ker je bila Nasrin Sotudeh, odvetnica za človekove pravice, ki je visoko cenjena zaradi svojih prizadevanj za mladoletnike, ki jim grozi smrtna kazen, in zaradi zastopanja zapornikov vesti, 4. septembra 2010 aretirana na podlagi obtožb „protidržavne propagande“ ter „tajnega dogovarjanja in zbiranja z namenom ogrožanja državne varnosti“,

K.

ker je eno leto po potvorjenih predsedniških volitvah in kasnejših množičnih protestih v zaporu še vedno na stotine nasprotnikov, novinarjev in aktivistov za človekove pravice ali celo državljanov, ki zavračajo vsako povezavo z demonstracijami, kot je nizozemska državljanka Zahra Bahrami,

L.

ker bila Zahri Bahrami, ki je bila v Iranu na obisku pri svojcih, 27. decembra 2009 med protesti ob prazniku ašura odvzeta prostost in ker je bila prisiljena v televizijskem prenosu priznati vse obtožbe proti njej,

M.

ker niti mednarodne organizacije za človekove pravice niti nizozemske oblasti nimajo pravice do obiska Zahre Bahrami,

N.

ker so izsiljena priznanja, mučenje in slabo ravnanje z zaporniki, odrekanje spanca, osamitev, nezakonito pridržanje, izvajanje krutega, nehumanega in ponižujočega ravnanja, fizična zloraba, tudi spolno nasilje, in nekaznivost državnih agentov še vedno razširjeni, zaradi česar obstajajo veliki dvomi o pravičnosti in preglednosti pravnih postopkov v tej državi;

O.

ker se povečuje število primerov, kjer se miroljubne zagovornike človekovih pravic obtožuje sovraštva do boga, kar lahko pomeni smrtno kazen, kot v primeru članice odbora poročevalcev o človekovih pravicah Šive Nazar Ahari, ki je priprta od 20. decembra 2009, njeno sojenje pa je neizbežno,

P.

ker se pregon verskih in etičnih manjšin v Iranu še vedno nadaljuje; ker je bilo avgusta 2010 sedem bahajskih voditeljev, in sicer Fariba Kamalabadi, Džamaledin Handžani, Afif Najemi, Sajid Rezaie, Mavaš Sabet, Behruz Tavakoli in Vahid Tizfam, ki so v zaporu od leta 2008 le na podlagi verskih prepričanj, obtoženih na 20-letno zaporno kazen zaradi obtožb propagande proti državi in vohunjenja,

Q.

ker se nadlegovanje opozicijskih politikov Mir-Huseina Musavija in Mehdi Karubija ter drugih visokih predstavnikov političnih strank nadaljuje; ker je v začetku septembra dom nekdanjega predsedniškega kandidata Medija Karubija napadla skupina oboroženih enot v civilu, ki je hišo popisala z grafiti, vandalizirala, razbila okna ter streljala v notranjosti hiše; ker je do teh napadov prišlo potem, ko je poveljnik revolucionarne garde Mohamed Ali Džafari, za katerega bi Iranci rekli, da je „glava upora“, podal komentarje o opozicijskih voditeljih; ker policija ni poskušala zaustaviti teh napadov,

R.

ker so bili ljudje, obtoženi kaznivih dejanj, povezani s politično opozicijo v Iranu, iransko sodstvo pa je ljudi v politični opoziciji povezalo s kaznivimi dejanji, da bi tako enačili politično opozicijo s kaznivimi dejanji,

1.

izreka priznanje vsem tistim Irancem in Irankam, ki se borijo za zaščito temeljnih svoboščin, spoštovanje svojih človekovih pravic in demokratičnih načel, ki dejavno protestirajo proti kamenjanju in drugim oblikam krutega kaznovanja ter želijo živeti v družbi brez zatiranja in zastraševanja;

2.

ostro obsoja smrtno kazen s kamenjanjem Sakineh Mohamadi-Aštiani, in meni, da ne glede na dejstva, smrtna kazen s kamenjanjem ne more biti upravičena in sprejemljiva;

3.

poziva iranske oblasti, naj ponovno preučijo kazni, ki so bile izrečene Sakineh Mohamadi-Aštiani, in naj začnejo s celostno revizijo njenega primera;

4.

odločno zahteva, naj iranska vlada še enkrat preuči primer Zahre Bahrami, naj ji nemudoma zagotovi dostop do odvetnika in svetovalne službe, jo izpusti ali pa ji zagotovi pravo sojenje; poziva visoko predstavnico EU za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednico Komisije Catherine Ashton, naj z iranskimi oblastmi obravnava priprtje Zahre Bahrami;

5.

poziva iransko vlado, naj prepreči izvršitev smrtne kazni za Ebrahima Hamidija, 18-letnika, obtoženega sodomije, in zahteva, naj Islamska republika Iran končno odpravi smrtno kazen za zločine, storjene pred osemnajstim letom starosti, in spremeni svojo zakonodajo, da bi jo uskladila z mednarodnimi konvencijami o človekovih pravicah, ki jih je Iran ratificiral, vključno s Konvencijo o otrokovih pravicah in Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah;

6.

izraža izjemno osuplost, da je Iran še vedno v skupini maloštevilnih držav skupaj z Afganistanom, Somalijo, Savdsko Arabijo, Sudanom in Nigerijo, ki še vedno izvajajo kazen s kamenjanjem; poziva iranski parlament, naj sprejme zakonodajo, ki bo kruto in nehumano prakso kamenjanja označila kot nezakonito;

7.

ponovno potrjuje svoje nasprotovanje smrtni kazni ter v skladu z resolucijama 62/149 in 63/168 Organizacije združenih narodov poziva iranske oblasti, naj do odprave smrtne kazni uvedejo moratorij na usmrtitve;

8.

poziva k predstavitvi resolucije na naslednjem zasedanju Generalne skupščine Organizacije združenih narodov, v kateri bi se pozvalo vse države članice, ki še vedno ohranjajo smrtno kazen, da generalnemu sekretarju OZN in javnosti dajo na voljo vse informacije o smrtni kazni in usmrtitvah, s čimer bi se razkrila državna prikrivanja, povezana s smrtno kaznijo, ki so tudi eden izmed vzrokov za visoko število usmrtitev;

9.

izraža nasprotovanje kakršni koli inkriminaciji sporazumnih spolnih odnosov med odraslimi osebami ter iranske oblasti poziva k dekriminaciji „prešuštva“ in homoseksualnosti;

10.

poziva iranske oblasti, naj pravno in dejansko odpravijo vse oblike mučenja in drugega krutega, nehumanega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja ter naj uveljavljajo pravice do sodnega postopka in odpravijo nekaznovanost zaradi kršitev človekovih pravic;

11.

poziva Islamsko republiko Iran, naj podpiše in ratificira Konvencijo OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk;

12.

globoko obžaluje pomanjkanje pravičnosti in preglednosti sodnega postopka v Iranu ter poziva iranske oblasti, naj zagotovijo pravičen in odprt pritožbeni postopek;

13.

poziva iranske oblasti, naj Rdečemu polmesecu dovolijo obisk vseh zapornikov ter mednarodnim organizacijam za človekove pravice dovolijo spremljanje razmer v državi;

14.

poziva iranske oblasti, naj nemudoma izpustijo vse, ki so pridržani le na podlagi svoje udeležbe v miroljubnih protestih in želje po uporabi osnovne človekove pravice do svobode izražanja; ponovno poudarja svojo zahtevo po osvoboditvi sedmih bahajskih voditeljev;

15.

poudarja, da je svoboda misli, vesti in veroizpovedi temeljna pravica, ki jo je treba zagotavljati v vseh okoliščinah, v skladu z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je Islamska republika Iran podpisala in ratificirala;

16.

poziva, naj se aretirani odvetniki s področja človekovih pravic nemudoma izpustijo;

17.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi zlorabe sodnih pooblastil iranskih oblasti, ki ciljajo na pripadnike zagovornikov človekovih pravic in civilne družbe, kot so med drugim člani kampanje za milijon podpisov in osrednjega sveta študentske organizacije ADVAR;

18.

poziva Komisijo in Svet, naj pripravita dodatne ukrepe v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice, da bi dejavno zaščitili iranske zagovornike človekovih pravic, ter spodbuja države članice, naj podpirajo evropski program za mesta zatočišča;

19.

poziva k vzpostavitvi mandata posebnega poročevalca Organizacije združenih narodov, ki bo raziskoval primere zlorabe in spodbujal obsodbo kršiteljev človekovih pravic v Iranu;

20.

zahteva, naj se sedanji seznam imen oseb in organizacij, za katere velja prepoved potovanja v EU in zamrznitev sredstev, razširi, da bo vključeval tiste, ki so odgovorni za kršenje človekovih pravic, zatiranje in omejevanje svobode v Iranu;

21.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici EU zunanjo in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Organizacije združenih narodov, Varnostnemu svetu Organizacije združenih narodov, Komisiji OZN za človekove pravice, predsedniku iranskega vrhovnega sodišča ter vladi in parlamentu Islamske republike Iran.

20.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 308/66

A.

ker je pravilna uporaba načel subsidiarnosti in sorazmernosti potrebna za pravilno delovanje Evropske unije in ustrezno prilagoditev dejavnosti njenih institucij pričakovanjem državljanov, podjetij na skupnem trgu ter nacionalnih in lokalnih uprav; ker je treba zagotoviti, da se odločitve sprejemajo v kar najtesnejši povezavi z državljani,

B.

ker je boljša priprava zakonodaje postala nujen pogoj za učinkovito delovanje Evropske unije in lahko bistveno prispeva k premagovanju gospodarske krize in k rasti gospodarstva,

C.

ker je treba problematiko boljše priprave zakonodaje obravnavati ne le v okviru programa Komisije, ki je namenjen izboljšanju predpisov, ampak tudi pod širšim zornim kotom, povezanim z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe,

D.

ker je z Lizbonsko pogodbo Parlament postal enakovreden Svetu v procesu sprejemanja zakonodaje po rednem zakonodajnem postopku,

E.

ker Lizbonska pogodba predvideva formalno vključitev nacionalnih parlamentov v nadzor nad uporabo načela subsidiarnosti,

F.

ker je bila boljša priprava zakonodaje prednostna naloga prejšnje Komisije in bi morala biti tudi osnovno načelo sedanje,

G.

ker zajema izboljšanje predpisov v Uniji vrsto elementov, kot so na primer ocena učinka, zmanjšanje upravnih bremen ter poenostavitev in kodifikacija obstoječe zakonodaje,

H.

ker je bistvenega pomena, da se pri pripravi zakonodajnih aktov (vključno z ocenami učinka) opravijo posvetovanja z vsemi zainteresiranimi stranmi, zlasti s socialnimi partnerji,

I.

ker člen 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) dovoljuje Parlamentu, da od Komisije zahteva predložitev ustreznih predlogov glede vprašanj, o katerih meni, da je za izvajanje pogodb treba sprejeti akt Unije,

J.

ker je cilj programa za zmanjšanje upravnih bremen, izhajajočih iz zakonodaje Evropske unije, ki se izvaja od leta 2005, zmanjšati bremena za 25 % do leta 2012,

K.

ker je eden od ključnih delov tega programa referenčna meritev upravnih stroškov, ki temelji na tako imenovanem modelu standardnih stroškov,

L.

ker tehnike prenovitve in kodifikacije, namenjene poenostavitvi in kodifikaciji veljavne zakonodaje, omogočajo boljšo razumljivost in večjo skladnost sprememb, ki se izvajajo,

M.

ker je bistvenega pomena, da države članice pravilno in pravočasno izvajajo direktive Evropske unije, in ker se pri izvajanju še vedno pojavljajo odvečni predpisi (po ang. „goldplating“), ki uvajajo bremena, ki presegajo zahteve evropske zakonodaje,

N.

ker je Lizbonska pogodba nadomestila sistem izvedbenih ukrepov (komitologije) z novo razdelitvijo na delegirane in izvedbene akte,

O.

ker je bila z Lizbonsko pogodbo uvedena evropska državljanska pobuda, ki je eden od novih instrumentov, ki državljanom omogoča vplivanje na zakonodajo, oblikovano v Evropski uniji,

P.

ker Listina Evropske unije o temeljnih človekovih pravicah med državljanskimi pravicami navaja pravico do dobre uprave, ki lahko deluje le, če temelji na pregledni zakonodaji, ki je državljanom razumljiva,

1.

poudarja, da je treba oblikovati enostavno in pregledno zakonodajo, ki jo bodo državljani EU razumeli;

2.

poudarja, da morajo evropske institucije pri oblikovanju predlogov spoštovati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti ter upoštevati merila iz Protokola o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ki je priložen Pogodbi o delovanju Evropske unije;

3.

poudarja, da morajo vsi osnutki zakonodajnih predpisov vključevati razloge, iz katerih je možno sklepati, da bi bili za dosego cilja boljši ukrepi EU, in biti utemeljeni s kakovostnimi in po možnosti s količinskimi kazalniki v skladu z omenjenim protokolom;

4.

odločno podpira proces izboljšanja predpisov, ki stremi k večji preglednosti, učinkovitosti in skladnosti zakonodaje Evropske unije; poudarja ključno vlogo Komisije kot organa, ki ima pristojnost zakonodajne pobude, pri pripravi visokokakovostnih zakonodajnih predlogov; se obvezuje, da bo storil vse, da bodo ti predlogi pregledani v skladu z ustreznim zakonodajnim postopkom; poudarja tudi pomen sodelovanja z državami članicami pri zagotavljanju pravilne uporabe zakonodaje;

5.

opaža prizadevanje Komisije pri zgoraj omenjenem procesu, ki se izraža v vrsti dokumentov, zlasti v tretjem strateškem pregledu boljše priprave zakonodaje v Evropski uniji, in dejavnostih, ki potekajo v zvezi s tem; hkrati ugotavlja, da veliko uporabnikov ne pozna tega programa, zato poziva Komisijo, naj si prizadeva za njegovo večjo prepoznavnost;

6.

se strinja z ubeseditvijo v točkah št. 3 in 15 iz sklepov Sveta z dne 4. decembra 2009, ki se nanašajo na skupno odgovornost za izboljšanje zakonodajnega okolja in razširitev te odgovornosti na vse institucije in osebe, udeležene v procesu;

7.

je seznanjen z udeležbo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in Odbora regij v razpravi o izboljšanju zakonodajnega okolja in zmanjšanju upravnih bremen ter pričakuje plodno sodelovanje na tem področju;

8.

ugotavlja, da je pri izboljšanju medinstitucionalnega sodelovanja na tem obsežnem področju potreben pregled sporazuma o boljši pripravi zakonodaje iz leta 2003; opozarja na točke iz resolucije z dne 9. februarja 2010 o okvirnem sporazumu o odnosih med Parlamentom in Komisijo, ki so pomembne za to vprašanje, zlasti opozarja na skupno zavezo obeh institucij, da se bosta dogovorili o glavnih spremembah pri pripravah na prihodnja pogajanja s Svetom ministrov o prilagoditvi medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje novim določbam Lizbonske pogodbe;

9.

vztraja, da mora Komisija v skladu s političnim dogovorom na podlagi resolucije Evropskega parlamenta z dne 9. februarja 2010 o revidiranem okvirnem sporazumu med Parlamentom in Komisijo storiti vse, da bosta Parlament in Svet enakovredno obravnavana v zakonodajnemu procesu in bo tako izvajano temeljno načelo enake obravnave Parlamenta in Sveta, kot ga določa Lizbonska pogodba, še posebno z istočasnim in obsežnim obveščanjem obeh institucij o vseh dogodkih, ki vplivajo na zakonodajni postopek, in o njegovem napredku ter z zagotovitvijo enakovrednega dostopa obeh do sej in posredovanja prispevkov ali drugih informacij;

10.

poudarja, da proces poenostavitve zakonodaje ne sme povzročiti znižanja standardov iz veljavnega pravnega reda, zaradi česar morajo biti posvetovanja z vsemi zainteresiranimi stranmi, tudi s socialnimi partnerji, bistven sestavni del tega procesa;

11.

z zadovoljstvom sprejema tesnejše vključevanje nacionalnih parlamentov v proces oblikovanja evropske zakonodaje, zlasti v proces nadzora nad skladnostjo zakonodajnih predlogov z načelom subsidiarnosti; poudarja, da morajo nacionalni parlamenti upoštevati osemtedenski rok za predložitev mnenj;

12.

z zadovoljstvom sprejema dejavnosti Komisije za učinkovite izmenjavo informacij med nacionalnimi parlamenti ter obveščanje Parlamenta in Sveta o njej; spodbuja nacionalne parlamente, naj jasno razmejijo mnenja, ki zadevajo načelo subsidiarnosti, in tista, ki so povezana s predlogi Komisije;

13.

poudarja temeljno odgovornost Komisije za izvedene ocene učinka; poziva k razvoju mehanizmov za zagotovitev neodvisnosti in verodostojnosti izvedenih analiz; hkrati se zavezuje, da bo še naprej izvajal ocene učinka bistvenih sprememb, ki jih je podal na predloge Komisije;

14.

zato poziva Komisijo, naj ob predložitvi zakonodajnega predloga Parlamentu in Svetu poleg celotne ocene učinka sistematično predloži tudi svoj dve do štiri strani dolg povzetek;

15.

spodbuja vse parlamentarne odbore, naj pred vsako razpravo o zakonodajnem predlogu Komisije s Komisijo opravijo izmenjavo mnenj o oceni učinka;

16.

na podlagi dosedanjih izkušenj priznava potrebo po reviziji skupnega medinstitucionalnega pristopa k ocenam učinka in spodbuja vse institucije, naj izpolnijo svoje zaveze glede ocen učinka; opozarja na zaključke delovnega dokumenta konference predsednikov odborov v zvezi s tem vprašanjem; spodbuja pobude parlamentarnih odborov za poziv Komisiji, naj predloži vse ocene učinkov, da bi jih lahko pristojni odbori v celoti pregledali že na začetku in pred prvo izmenjavo mnenj;

17.

istočasno opozarja Komisijo, da je treba vse nove predloge oceniti ob celovitem upoštevanju vseh učinkov, pri čemer je treba uporabljati celovit pristop, pri katerem je treba izvesti hkratno analizo gospodarskih, družbenih in okoljskih učinkov;

18.

zlasti poudarja potrebo po ustrezni analizi družbenih učinkov zakonodajnih predlogov, med drugim njihovih posledic za evropski trg dela in življenjski standard; spet poudarja, da je treba natančno preučiti učinek zakonodaje na podjetja;

19.

priporoča, da Komisija izvede ocene učinka za vse predloge, ki zmanjšujejo upravna bremena, kar bi omogočilo analizo možnih stranskih učinkov teh predlogov;

20.

poudarja, da se mora Komisija za objektivno oceno učinka sistematično posvetovati z vsemi zainteresiranimi stranmi, tudi z malimi in srednje velikimi podjetji; ugotavlja, da je treba zainteresirane strani bolje informirati o njihovi možnosti sodelovanja v posvetovanjih, in poziva k podaljšanju 8-tedenskega obdobja za posvetovanje; poziva Komisijo, naj pripravi in objavi pregleden seznam ocen učinka, načrtovanih za naslednje leto, s čimer bo zainteresiranim stranem omogočila, da se ustrezno pripravijo;

21.

meni, da so nepristranske ocene učinka izjemno pomembno orodje za ocenjevanje predlogov Komisije, in se zato zavzema, da bi izvajanje ocene učinka preverjal zunanji, neodvisni organ, ki pa bi moral biti odgovoren Parlamentu;

22.

poudarja, da je treba kakovost ocen učinka stalno spremljati; pozdravlja mnenje sveta o ocenah učinka o splošnem izboljšanju njihove kakovosti; ugotavlja, da svet uporablja strožja merila vrednotenja; hkrati ugotavlja, da je visok delež ocen učinka (več kot 30 %), ki jih je svet sprva zavrnil, dokaz, da morajo ustrezne službe Komisije še naprej izboljševati njihovo kakovost; nadalje zahteva povečanje obsega osebja Sveta;

23.

pozdravlja nove smernice Komisije za ocene učinka, zlasti vključitev vprašanj, ki zadevajo načelo subsidiarnosti in sorazmernosti; pričakuje, da bodo nove smernice bistveno prispevale k optimizaciji izvajanja ocen učinka in s tem k izboljšanju zakonodajnih predlogov;

24.

zlasti pozdravlja dejstvo, da se v smernicah Evropske komisije o izvajanju ocen učinka poziva k analizam učinka prihodnje zakonodaje in upravne pobude o malih in srednjih podjetjih (test MSP) ter k temu, da se rezultati te analize upoštevajo pri pripravi osnutkov predlogov; poudarja, da je sistematična uporaba testa MSP v oceni učinka Komisije pomemben element pri izvajanju akta za mala podjetja, saj znatno prispeva k zakonodajnemu okolju, ki je prijazno do malih in srednjih podjetij; poziva države članice, naj test MSP uporabijo na nacionalni ravni;

25.

poziva Komisijo, naj pojasni načrt za „pametne predpise“, ki je pojasnjen v političnih smernicah predsednika Komisije Barrosa, zlasti v zvezi z večjimi prizadevanji na področju naknadnega vrednotenja, in naj v načrt vključi tudi količinske kazalnike, zlasti tiste, ki se nanašajo na zmanjševanje upravnih bremen;

26.

poziva Komisijo, naj sistematično izvaja naknadno vrednotenje sprejete zakonodaje, da bo lahko, v skladu z možnostmi, med drugim preverila točnost ustreznih ocen učinka;

27.

je seznanjen s pobudo Računskega sodišča za preiskavo sistema ocen učinka in z zanimanjem pričakuje rezultate;

28.

poudarja pomen zmanjšanja stroškov podjetij, ki poslujejo v Evropski uniji, da bi lahko uspešno delovala v težkih gospodarskih pogojih in bila konkurenčna na svetovni ravni; poudarja, da je treba poenostaviti javne upravne postopke; poudarja, da se je treba pri zmanjševanju upravnega bremena osredotočiti na nepotrebne zahteve po podatkih, in popolnoma podpira načelo enkratnega opravljanja vseh formalnosti iz akta za mala podjetja; poudarja, da zmanjšanje upravnih bremen za podjetja ne sme imeti negativnih družbenih ali okoljskih posledic;

29.

pozdravlja rezultate dosedanjega dela Komisije v obliki priprave predlogov, ki po njihovem sprejetju omogočajo zmanjšanje upravnih bremen za celo 33 % do leta 2012, kar presega predhodno zavezo k zmanjšanju za 25 %; ugotavlja, da bi tako lahko dosegli prihranke, večje od 40 milijard EUR (5);

30.

posebej opozarja na napredek pri predlogih Komisije, ki obetajo največ prihranka (na primer izključitev mikropodjetij iz zahtev Unije za pripravo računovodskih izkazov in sprememba direktive o davku na dodano vrednost, ki naj bi olajšala elektronsko izstavljanje računov); poziva države članice h konstruktivnem sodelovanju v Svetu in učinkovitemu prenosu sprejetih aktov v nacionalni pravni red;

31.

ugotavlja, da se je referenčni program za izračun upravnih bremen izkazal za koristno, vendar drago metodo; spodbuja Komisijo, naj upošteva nadomestne metode za izračun upravnih bremen, kot so na primer posvetovanja z zainteresiranimi stranmi, kar v konkretnih primerih omogoča hitro odpravo bremen;

32.

poudarja, da za model standardnih stroškov za izračun upravnih bremen ni bila opravljena neodvisna ocena;

33.

hkrati opaža sorazmerno majhen delež predlogov (148 leta 2008), ki so bili predloženi prek posebne internetne strani; ugotavlja, da mora Komisija javnost seznaniti z možnostjo, da zadevni subjekti opozorijo na prekomerne stroške, ki izhajajo iz evropske ali nacionalne zakonodaje;

34.

se strinja s Komisijo, da so elektronska sredstva komunikacije odličen instrument za zmanjševanje upravnih bremen, in jo spodbuja, naj uresniči smernice sporočila „e-Komisija 2006–2010“ in „Strategije i2010“, ki stremijo k posodobitvi evropske uprave;

35.

spodbuja Komisijo k nadaljnjem uresničevanju smernic iz načrtov za zmanjševanje upravnih bremen za posamezna področja; se zavezuje k učinkovitemu preverjanju ustreznih zakonodajnih predlogov;

36.

ugotavlja, da je skupina predstavnikov neodvisnih zainteresiranih strani na visoki ravni, pristojna za vprašanje upravne obremenitve, pozitivno prispevala k programu Komisije za zmanjšanje teh bremen; vendar poudarja, da bi morala biti sestava skupine bolj uravnotežena in vključevati več strokovnjakov, ki bi predstavljali civilno družbo, in strokovnjakov iz drugih držav članic; poziva, da se mandat tako razširjene skupine podaljša do leta 2013;

37.

opozarja, da državljani niso sposobni razlikovati med upravnimi bremeni, ki izhajajo iz evropske zakonodaje, in tistimi, ki jih nalaga nacionalna zakonodaja, ter da nacionalna upravna bremena prispevajo k negativni podobi Evropske unije;

38.

opozarja, da je za uspešno uresničevanje programa za zmanjševanje upravnih bremen potrebno dejavno sodelovanje Komisije z državami članicami, da se preprečijo različne razlage in pretirana natančnost („goldplating“) pri izvajanju zakonodaje;

39.

poziva države članice k doslednemu uresničevanju svojih nacionalnih ciljev na področju zmanjševanja upravnih bremen, in pričakuje plodno sodelovanje z nacionalnimi parlamenti na tem področju;

40.

spodbuja Komisijo, naj na podlagi posvetovanj z vsemi ustreznimi zainteresiranimi stranmi, vključno s socialnimi partnerji, in po naknadnem vrednotenju veljavne zakonodaje akcijski program za zmanjševanje upravnih obremenitev v EU razširi na nova prednostna področja in druge zakonodajne akte; poziva Komisijo, naj z akcijskim programom nadaljuje tudi po letu 2012;

41.

pozdravlja dosedanja prizadevanja Komisije za oblikovanje in pripravo predlogov za poenostavitev in kodifikacijo evropske zakonodaje; hkrati poudarja nujnost dobrega medinstitucionalnega sodelovanja na tem področju, zlasti kadar Komisija umakne zakonodajne predloge, ki so bili spoznani za odvečne;

42.

poziva Komisijo, naj nadaljuje s kodifikacijo zakonodajnih aktov in predloži poročilo, napovedano za leto 2009, ki bo orisalo rezultate celotnega programa kodifikacije (6);

43.

poudarja, da mora biti sprememba veljavne zakonodaje vedno izvedena v obliki prenovitve; priznava in spoštuje pravice Komisije v zakonodajnem postopku;

44.

opozarja, da morajo biti druge pobude za poenostavitev zakonodaje izvedene po običajnem zakonodajnem postopku in v veljavnih rokih; zagotavlja, da si zelo prizadeva za preučitev predlogov Komisije v najkrajšem možnem času;

45.

opozarja na jasno določitev PDEU (7), ki izključuje sprejetje pravnih aktov s strani Parlamenta in Sveta, ki niso predvideni v določbah Pogodbe v zvezi z zadevnim področjem;

46.

opozarja pred opustitvijo potrebne zakonodaje v korist samoregulacije in koregulacije ali drugih ukrepov nezakonodajne vrste; meni, da je treba v vsakem primeru resno preučiti posledice take odločitve ob upoštevanju prava pogodb in vloge posameznih institucij;

47.