1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/1

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/2

—

ugotovi, da Kraljevina Belgija ni izpolnila obveznosti iz člena 36 in člena 40 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, ker je ohranila pravila, po katerih presežek iz prevrednotenja, realiziran pri odkupu delnic kolektivnih naložbenih podjemov, ki niso odobreni v smislu Direktive 85/611/EGS (1), ni obdavčen, če imajo ti podjemi sedež v Belgiji, medtem ko je presežek iz prevrednotenja, realiziran pri odkupu delnic takih podjemov s sedežem na Norveškem ali Islandiji, obdavčen;

—

Kraljevini Belgiji naloži plačilo stroškov.

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/2

1.

Ali dejstvo, da igralci binga plačajo del cene kartic, ki ustreza nagradam, pomeni dejansko potrošnjo blaga ali storitev za namene nastanka obdavčljivega dogodka DDV?

2.

Ali je treba člen 11(A)(1)(a) v povezavi s členoma 17(5) in 19(1) Šeste direktive (1), za namene pravil glede imenovalca pri izračunu odstotka deleža razlagati tako, da določa tako stopnjo harmonizacije, ki preprečuje, da bi se v različnih državah članicah na zakonodajni ali sodni ravni sprejele različne rešitve, na primer da bi se v davčno osnovo DDV vključil del cene kartic, namenjen izplačilu nagrad?

3.

Ali je treba člen 11(A)(1)(a) v povezavi s členoma 17(5) in 19(1) Šeste direktive za namene določitve imenovalca pri izračunu odstotka deleža razlagati tako, da nasprotuje nacionalni sodni praksi, ki v primeru igre bingo v davčno osnovo DDV vključuje znesek, ki ustreza znesku nagrad, ki so ga vplačali igralci prek nakupa kartic?

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/3

1.

Ali je posel o zamenjavi za kritje tveganja sprememb obrestne mere („interest rate swap“), ki ga kreditna institucija ponudi stranki, s katero je predhodno podpisala hipotekarno kreditno pogodbo, treba šteti za storitev investicijskega svetovanja v smislu člena 4(1)(1) Direktive MiFID (1)?

2.

Ali opustitev preizkusa primernosti iz člena 19(4) navedene direktive, ki ga kreditna institucija opravi za malega vlagatelja, pomeni absolutno ničnost pogodbe o poslu zamenjave, ki sta jo sklenila vlagatelj in svetovalna kreditna institucija?

3.

Če se storitev, ki je bila opravljena v skladu z navedenimi pogoji, ne šteje za storitev investicijskega svetovanja, ali že sam nakup kompleksnega finančnega instrumenta, kot je posel zamenjave glede obrestnih mer, ob opustitvi preizkusa ustreznosti iz člena 19(5) Direktive MiFID iz razlogov, za katere je odgovorna kreditna institucija, pomeni absolutno ničnost pogodbe o poslu zamenjave, ki je bila sklenjena s to kreditno institucijo?

4.

Ali je v skladu s členom 19(9) Direktive MiFID že samo dejstvo, da kreditna institucija ponudi kompleksen finančni instrument, ki je povezan s hipotekarnim posojilom, zadosten razlog za izključitev obveznosti izvedbe preizkusov primernosti in ustreznosti iz navedenega člena 19, ki jih kreditna institucija mora opraviti za malega vlagatelja?

5.

Ali je za izključitev obveznosti, ki jih določa člen 19 Direktive MiFID, potrebno, da je finančni proizvod, s katerim je povezan ponujeni finančni instrument, podvržen pravnim standardom o zaščiti vlagatelja, ki so primerljivi s tistimi, ki jih zahteva navedena direktiva?

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/3

1.

Ali je s pojmom „pogoj zaposlitve“, na katerega se nanaša prepoved diskriminacije iz določbe 4 Direktive 97/81 (1), zajeta starostna pokojnina – kot jo ureja španski sistem socialne varnosti – na podlagi plačevanja prispevkov, ki izhaja iz prispevkov, plačanih s strani delavca in zanj, v njegovem celotnem poklicnem življenju?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen in se starostna pokojnina – kakršno ureja španski sistem socialne varnosti – na podlagi plačevanja prispevkov razume tako, da je zajeta s pojmom „pogoj zaposlitve“, na katerega se nanaša določba 4 Direktive 97/81, ali je prepoved diskriminacije iz navedene določbe treba razumeti tako, da onemogoča ali nasprotuje nacionalnemu predpisu, ki zaradi dvojne uporabe „načela pro rata temporis“ od delavcev s krajšim delovnim časom v primerjavi z delavci s polnim delovnim časom zahteva sorazmerno daljše obdobje plačevanja prispevkov za pridobitev pravice do starostne pokojnine iz prispevkov v sorazmerno nižjem znesku glede na trajanje delovnega časa?

3.

Kot dopolnilno vprašanje, ali je ureditev španskega sistema plačevanja prispevkov, dostopa in odmere starostne pokojnine za delavce s krajšim delovnim časom (iz sedme dodatne določbe SZSV) zajeta s pojmom „vidiki in pogoji plačil“, na katerega se nanaša prepoved diskriminacije iz člena 4 Direktive 2006/54 (2) in člena 157 prečiščene različice Pogodbe o Evropski uniji (prej člen 141 ES)?

4.

Kot alternativno vprašanje, ali je posredno ali neposredno prepoved diskriminacije na podlagi spola iz določbe 4 Direktive 79/7 treba razumeti tako, da onemogoča ali nasprotuje nacionalnemu predpisu, ki zaradi dvojne uporabe „načela pro rata temporis“ od delavcev s krajšim delovnim časom (v veliki večini ženske) v primerjavi z delavci s polnim delovnim časom zahteva sorazmerno daljše obdobje plačevanja prispevkov za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi prispevkov v sorazmerno nižjem znesku glede na trajanje delovnega časa?

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/4

—

sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 12. maja 2011 v združenih zadevah T-267/08 in T-279/08 naj se razveljavi;

—

predlogom, ki jih je na prvi stopnji predlagala Région Nord-Pas-de-Calais naj se ugodi;

—

Evropski komisiji naj se naloži plačilo stroškov.

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/5

1.

Ali se za položaj tožečih strank uporabi Direktiva 2008/94/ES (1), in sicer glede na njen člen 1(1) in dejstvo, da v skladu z irskim pravom izguba pokojninskih prejemkov, ki jih terjajo tožeče stranke, ne pomeni terjatve do njihovega delodajalca, ki bi bila priznana v postopku prisilne poravnave ali likvidacije delodajalca tožečih strank in ki sicer ne zagotavlja pravne podlage za terjatev do njihovega delodajalca v okoliščinah te zadeve?

2.

Ali ima nacionalno sodišče pri ugotavljanju, ali je država članica izpolnila svoje obveznosti iz člena 8 Direktive, pravico upoštevati državno pokojnino, ki temelji na prispevkih in ki jo bodo prejemale tožeče stranke (pri čemer na njeno prejemanje ne vpliva povezava s poklicnim pokojninskim načrtom), in primerjati (a) celotno državno pokojnino in vrednost pokojnine, ki jo bodo tožeče stranke prejele ali jo lahko dejansko prejmejo iz zadevnega poklicnega pokojninskega načrta, s (b) celotno državno pokojnino, ki temelji na prispevkih, in vrednostjo priznanih prejemkov posamezne tožeče stranke na datum, ko je načrt prenehal veljati, če se je pri določitvi višine pokojninskega prejemka, ki ga terjajo tožeče stranke, upoštevala državna pokojnina?

3.

Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, ali kateri od zneskov, ki jih lahko tožeče stranke dejansko prejmejo, pomeni izpolnjevanje obveznosti države članice iz člena 8 Direktive?

4.

Ali je za uporabo člena 8 Direktive treba ugotoviti morebitno vzročno zvezo med izgubo pokojninskih prejemkov tožečih strank in plačilno nesposobnostjo njihovega delodajalca, glede na to, da (i) je na datum nastanka plačilne nesposobnosti delodajalca pokojninski načrt podkapitaliziran in da (ii) plačilna nesposobnost delodajalca pomeni, da delodajalec nima sredstev, da bi prispeval dovolj denarja za pokojninski načrt, kar bi omogočilo, da bi zavarovanci v celoti prejeli pokojninske prejemke (ko načrt preneha veljati delodajalec tega ni dolžan storiti)?

5.

Ali so z zgoraj navedenimi ukrepi, ki jih je sprejela Irska, izpolnjene obveznosti, ki jih nalaga Direktiva glede socialnih, poslovnih in gospodarskih dejavnikov, ki jih je upoštevala Irska pri pregledu pokojninskega zavarovanja po izdaji sodbe Robins […] in zlasti ob upoštevanju, „da mora biti gospodarski in socialni razvoj v Skupnosti uravnotežen“, kot je navedeno v uvodni izjavi 3 Direktive?

6.

Ali gospodarske razmere […] pomenijo dovolj izjemen položaj, s katerim je utemeljena nižja raven varstva interesov tožečih strank, kot bi bila sicer zahtevana, in če je tako, kakšna je ta nižja raven varstva?

7.

Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen, ali ni to, da ukrepi, ki jih je sprejela država članica po izdaji sodbe Robins, niso pripeljali do tega, da bi tožeče stranke prejele več kot 49 % vrednosti svojih priznanih pokojninskih prejemkov na podlagi poklicnega pokojninskega načrta, samo po sebi (to je brez posebnega navajanja, da so ukrepi države članice po izdaji sodbe Robins pripeljali do resne in očitne kršitve obveznosti države članice iz člena 8 Direktive) resna kršitev obveznosti države članice, zaradi katere bi bile tožeče stranke lahko upravičene do odškodnine)?

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/5

1.

Ali je treba člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ (1) – v različici, kot velja po spremembi z Okvirnim sklepom 2009/299/PNZ (2) – razlagati tako, da nacionalnim pravosodnim organom v primerih, opredeljenih v tej določbi, prepoveduje pogojevati izvršitev evropskega naloga za prijetje in predajo z zahtevo, da je obsodba lahko predmet preizkusa, zato da je zadevni osebi zagotovljena pravica do obrambe?

2.

Ob pritrdilnem odgovoru na prvo vprašanje, ali je člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ skladen z zahtevami, ki izhajajo iz pravice do učinkovitega sodnega varstva in poštenega sojenja iz člena 47 ter pravice do obrambe, določene v členu 48(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah?

3.

Ob pritrdilnem odgovoru na drugo vprašanje, ali člen 53 Listine, sistematično razlagan v povezavi s pravicami iz njenih členov 47 in 48, državi članici dopušča, da predajo osebe, ki je bila obsojena v odsotnosti, pogojuje s tem, da je obsodba lahko predmet preizkusa v državi prosilki, s čimer tem pravicam podeli višjo raven varstva, kot je tista, ki izhaja iz prava Evropske unije, zato da bi se izognila razlagi, ki bi pomenila omejevanje ali zoževanje temeljne pravice, priznane z ustavo te države članice?

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/6

—

Ugotovi naj se, da Kraljevina Španija ni izpolnila obveznosti iz členov 13(1), (2), (3) in (6) (razen v primeru območja povodja v Kataloniji), 14(1)(c) (razen v primeru načrtov upravljanja območja povodja Katalonije, Balearskih otokov, Tenerifov, reke Guadiana, reke Guadalquivir, andaluzijskega sredozemskega povodja, Tinto-Odiel-Piedras, Guadalete-Barbate, Galicija-obala, Miño-Sil, reke Duero, zahodne Kantabrije in vzhodne Kantabrije) in 15(1) (razen v primeru območja povodja Katalonije) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES (1) z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike.

—

Kraljevini Španiji naj se naloži plačilo stroškov.

Komisija v zvezi s členom 14(1)(c) okvirne direktive v povezavi s členom 13(6) te direktive meni, da se je postopek obveščanja in posvetovanja z javnostjo glede osnutkov načrtov upravljanja povodij – poleg tega, da je bil izveden v primeru „povodja Katalonije“, za katero je bil načrt upravljanja že sprejet – začel v drugih dvanajstih vodnih območjih: Balearski otoki, Tenerifi, Guadiana, Guadalquivir, andaluzijsko sredozemsko povodje, Tinto-Odiel-Piedras, Guadalete-Barbate, Galicija-obala, Miño-Sil, Duero, zahodna Kantabrija in vzhodna Kantabrija.

Komisija ugotavlja, da Španija – razen glede navedenih trinajstih vodnih območij – ni izpolnila zahtev iz člena 14(1)(c) Direktive.

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/6

(a)

za ničen razglasi Sklep Splošnega sodišča z dne 24. maja 2011 v zadevi T-176/09;

(b)

tožbo gibraltarske vlade v zadevi T-176/09 razglasi za dopustno;

(c)

zadevo pošlje Splošnemu sodišču v meritorno odločanje glede tožbe gibraltarske vlade;

(d)

podredno za točki b) in c), zadevo pošlje Splošnemu sodišču in naj le-temu naloži, da hkrati z meritornim odločanjem obravnava tudi preostala vprašanja v zvezi z dopustnostjo;

(e)

Komisiji in Španiji naloži plačilo stroškov gibraltarske vlade v postopkih pred Sodiščem in Splošnim sodiščem.

1.

Splošno sodišče je kršilo pravo Evropske unije, ker ni oziroma ni pravilno uporabilo predpisov o razglasitvi delne ničnosti in ločenosti v okoliščinah obravnavane zadeve, ker ta zadeva potrjuje register razširitve ozemlja ter ne vzpostavlja delne ničnosti ali ločitve; očitno je, da so bili določeni deli območja ES6120032 nepravilno označeni oziroma očitno utemeljeni na napačnih podatkih, ki jih je posredovala Španija. Cona, ki jo pokriva območje, bi morala biti popravljena z ustrezno in sorazmerno ugotovitvijo ničnosti.

2.

Splošno sodišče je kršilo pravo Evropske unije s tem, ko je menilo, da bi razglasitev delne ničnosti Odločbe 2009/95 (1), ki jo je predlagala gibraltarska vlada, (1) od Splošnega sodišča terjala, da ponovno opredeli geografske meje območja ES6120032, ter bi popolnoma spremenila območje ES6120032, in (2) bi posledično spremenila bistvo Odločbe 2009/95 in je torej očitno ne bi bilo mogoče ločiti od preostalega dela Odločbe 2009/95.

3.

Splošno sodišče je kršilo pravo Evropske unije s tem, ko je menilo, da ni mogoče sklepati, da bi nova določitev območja ES6120032 – kakor jo je predlagala gibraltarska vlada – izpolnjevala merila, določena v Prilogi III k direktivi o habitatih za opredelitev kot za Skupnost pomembnega območja, medtem ko je mnogo pravnih in dejanskih elementov, ki dokazujejo, da bi ga bilo mogoče opredeliti za tako območje ter da nobena od strank tega ni prerekala, zaradi česar je Splošno sodišče – s tem, ko je prišlo do takega sklepa – izkrivilo dokaze in/ali podalo nepravilno pravno kvalifikacijo dejstev ter na podlagi tega prišlo do napačnih pravnih ugotovitev in/ali očitno nepravilno presodilo dejstva ter prav tako uporabilo nepravilno pravno merilo in – v okoliščinah obravnavane zadeve – sprejelo nepravilne procesne ukrepe.

4.

Dalje in podredno, Splošno sodišče je kršilo postopek, zaradi česar so bili prizadeti interesi gibraltarske vlade, in sicer s kršitvijo njene pravice do obrambe, ker ji ni bilo omogočeno, da poda stališče glede dokumentov, ki so jih predložile druge stranke v postopku, in ker ni bila seznanjena z dokumentom, ki ga je predložila Kraljevina Španija in ki je bil pomemben za vprašanje, na katerega naj bi Splošno sodišče oprlo svoj sklep, ter ker so bili – v okoliščinah obravnavane zadeve – sprejeti nepravilni procesni ukrepi.

5.

Dalje in še bolj podredno, Splošno sodišče je kršilo postopek, zaradi česar so bili prizadeti interesi gibraltarske vlade, in sicer s tem, ko ni obrazložilo svoje trditve, da ni mogoče sklepati, da bi nova določitev območja ES6120032 – kakor jo je predlagala gibraltarska vlada – izpolnjevala merila, določena v Prilogi III k direktivi o habitatih za opredelitev kot za Skupnost pomembnega območja, in/ali s tem, ko ni upoštevalo nasprotnih dokazov oziroma jih je zavrnilo.

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/7

1.

Ali je treba omejitev na 1 000 posebnih pravic črpanja, določeno v členu 22(2) Montrealske konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz glede odgovornosti prevoznika v primeru uničenja, izgube ali poškodbe prtljage, v povezavi s členom 3(3) te konvencije razlagati kot največjo omejitev za vsakega potnika, kadar več potnikov skupaj odda skupno prtljago, ne glede na to, da je število kosov oddane prtljage manjše od dejanskega števila potnikov?

2.

Ali pa je, nasprotno, navedeno omejitev odškodninske odgovornosti iz te določbe treba razlagati tako, da lahko za vsak kos oddane prtljage le en potnik zahteva odškodnino, in je zato treba uporabiti največjo omejitev, določeno za enega samega potnika, čeprav se dokaže, da izgubljena prtljaga, označena z enim prtljažnim listkom, pripada več potnikom?

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/9

—

ugotovi, da je Sklep Komisije 2011/278/EU (notificiran pod dokumentarno številko C(2011) 2772) z dne 27. aprila 2011 o določitvi prehodnih pravil za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije na ravni Unije v skladu s členom 10a Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 130, str. 1) v celoti ničen;

—

Evropski komisiji naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog:

2.

Drugi tožbeni razlog:

3.

Tretji tožbeni razlog:

4.

Četrti tožbeni razlog:

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/9

—

Sklep Sveta 2011/299/SZVP z dne 23. maja 2011 o spremembah Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu naj se v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, razglasi za ničnega;

—

sprejme naj se ukrep procesnega vodstva na podlagi člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča, s katerim se toženi stranki naloži predložitev vseh dokumentov, ki so povezani z izpodbijanim sklepom, če se nanašajo na tožečo stranko;

—

toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev pravic, zagotovljenih z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah

Tožeči stranki naj bi bile kršene pravice, ki so zagotovljene z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina o temeljnih pravicah). Člen 16 Listine o temeljnih pravicah naj bi zagotavljal svobodo gospodarske pobude v Evropski uniji, člen 17 pa pravico v Evropski uniji uporabljati zakonito pridobljeno lastnino in predvsem razpolagati z njo. Člena 20 in 21 Listine o temeljnih pravicah naj bi tožeči stranki zagotavljala enako obravnavanje in prepoved diskriminacije.

Izpodbijani sklep naj bi tožečo stranko izključeval iz udeležbe v gospodarskem prometu v Evropski uniji. Zato naj bi bil ogrožen gospodarski obstoj tožeče stranke. Tožeča stranka naj bi bila odvisna od dobav iz gospodarskega ozemlja Evropske unije.

Javnega interesa za omejitev svobode gospodarske pobude, lastninske pravice, enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije tožeče stranke naj ne bi bilo podanega. Predvsem naj ne bi bilo dejstev, ki bi zadostno utemeljili odločitev tožene stranke in z njo povezanim posegom v temeljne pravice tožeče stranke. Tožeča stranka naj zlasti ne bi sodelovala pri dejavnostih, nevarnih z vidika širjenja jedrskega orožja, in/ali razvijanju izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja.

2.

Drugi tožbeni razlog: očitno napačna presoja dejstev, na katerih temelji odločitev

Obstajala naj bi očitno napačna presoja dejstev, na katerih temelji odločitev tožene stranke. Tožena stranka naj ne bi bila udeležena pri dejavnostih, nevarnih z vidika širjenja jedrskega orožja, in/ali razvijanju izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja.

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti

Tožena stranka naj pri odločitvi ne bi spoštovala načela sorazmernosti. Tožeča stranka sicer ne more izključiti, da je dobavitelj električne energije, ki ga oskrbuje, brez vednosti tožeče stranke v nasprotju s pogodbo prodal transformatorje iranski agenciji za atomsko energijo. Iranska agencija za atomsko energijo pa naj bi lahko tudi sama na svetovnem trgu oziroma trgu Evropske unije brez težav priskrbela ustrezne transformatorje. Srednjenapetostne transformatorje, ki so predmet spora, proizvajajo vsi znani proizvajalci generatorjev in se jih prodaja po celem svetu, vključno z Iranom. Poleg tega naj bi po celem svetu potekalo obsežno trgovanje z rabljenimi transformatorji, ki naj bi glede zmogljivosti ustrezali značilnostim transformatorjev, ki jih proizvaja tožeča stranka.

4.

Četrti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe

Obstajala naj bi kršitev pravice do obrambe. Obrazložitev iz točke 16 priloge I k izpodbijanemu sklepu naj za tožečo stranko ne bi bila razumljiva, prav tako pa naj ji tožena stranka ne bi posebej sporočila razumljive obrazložitve, tako da naj bi ji bili kršeni njeni pravica do obrambe in pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/10

—

Sklep Sodišča za uslužbence z dne 10. maja 2011 (zadeva F-59/10, Barthel in drugi proti Sodišču), s katerim je kot nedopustno zavrglo tožbo pritožnic, se razveljavi;

—

tožba se razglasi za dopustno;

—

zadeva se vrne Sodišču za uslužbence, da o njej meritorno odloči v skladu s pravom;

—

odločitev o stroških se pridrži.

1.

Prvi pritožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, saj je s tem, ko je tožbo pritožnic zavrnilo kot nedopustno, Sodišče za uslužbence kršilo člen 296 PDEU, člen 36, prvi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije in člen 7(1) njegove priloge 1, ker ni preučilo vseh zatrjevanih kršitev prava in pritožnicam ni omogočilo, da se seznanijo z razlogi zavrnitve tožbenih razlogov, ki so se nanašali na nezakonitost razlage a contrario člena 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije glede na člen 91 in pravico do vložitve pritožbe na Sodišče zoper vsako odločbo, ki ima zanj negativne posledice, v treh mesecih od kar je bil o njej uradno obveščen, v skladu z drugo alieneo te določbe. Ker ni obravnavalo vseh tožbenih razlogov in argumentov pritožnic, navedenih v njihovi ničnostni tožbi, je torej Sodišče za uslužbence kršilo obveznost obrazložitve svojega sklepa.

2.

Drugi pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava, ker je Sodišče za uslužbence menilo, da je odločba z dne 26. oktobra 2009, s katero je bil zavrnjen predlog pritožnic, zgolj odločba, ki je potrdila, da ker ni bilo odgovora na zahtevo, gre za molk organa, ki pomeni zavrnitev zahteve, čeprav je bila zamuda odgovora posledica čakanja na notranje mnenje, za katerega je bila zaprošena služba Sodišča, ki bi mu omogočilo preučiti ali tožeče stranke izpolnjujejo pogoje za dodatek za izmensko delo na podlagi čelna 56a Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije.

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/11

—

Sklep Sveta 2011/299/SZVP z dne 23. maja 2011 o spremembah Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu naj se v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, razglasi za ničnega;

—

sprejme naj se ukrep procesnega vodstva na podlagi člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča, s katerim se toženi stranki naloži predložitev vseh dokumentov, ki so povezani z izpodbijanim sklepom, če se nanašajo na tožečo stranko;

—

toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev pravic, zagotovljenih z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah

Tožeči stranki naj bi bile kršene pravice, ki so zagotovljene z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina o temeljnih pravicah). Člen 16 Listine o temeljnih pravicah naj bi zagotavljal svobodo gospodarske pobude v Evropski uniji, člen 17 pa pravico v Evropski uniji uporabljati zakonito pridobljeno lastnino in predvsem razpolagati z njo. Člena 20 in 21 Listine o temeljnih pravicah naj bi tožeči stranki zagotavljala enako obravnavanje in prepoved diskriminacije.

Izpodbijani sklep naj bi tožečo stranko izključeval iz udeležbe v gospodarskem prometu v Evropski uniji. Zato naj bi bil ogrožen gospodarski obstoj tožeče stranke. Tožeča stranka naj bi bila odvisna od dobav iz gospodarskega ozemlja Evropske unije.

Javnega interesa za omejitev svobode gospodarske pobude, lastninske pravice, enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije tožeče stranke naj ne bi bilo podanega. Predvsem naj ne bi bilo dejstev, ki bi zadostno utemeljili odločitev tožene stranke in z njo povezanim posegom v temeljne pravice tožeče stranke. Tožeča stranka naj zlasti ne bi sodelovala pri dejavnostih, nevarnih z vidika širjenja jedrskega orožja, in/ali razvijanju izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja.

Poleg tega naj bi šlo za zamenjavo. V izpodbijanem sklepu navedeno podjetje SATAK naj ne bi bilo istovetno s tožečo stranko. Šlo naj bi za tretje podjetje, ki ga tožeča stranka ne pozna. Tožeča stranka naj bi lahko dejstvo, da je bila z izpodbijanim sklepom vpisana na seznam iz priloge II k sklepu 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu, razlagala le z zamenjavo z drugim podjetjem, ki nadzoruje podjetje „SATAK“ ali podjetje s podobnim imenom.

2.

Drugi tožbeni razlog: očitno napačna presoja dejstev, na katerih temelji odločitev

Obstajala naj bi očitno napačna presoja dejstev, na katerih temelji odločitev tožene stranke. Tožeča stranka naj ne bi bila udeležena pri dejavnostih, nevarnih z vidika širjenja jedrskega orožja, in/ali razvijanju izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja ali drugih orožnih sistemov.

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti

Tožena stranka naj pri odločitvi ne bi spoštovala načela sorazmernosti. Tožeča stranka naj bi lahko s poizvedovanjem pod gesloma „SATAK“ in „iranski jedrski program“ na internetu le domnevala, da gre pri dobavi, navedeni v točki 31 priloge I B k Sklepu 2011/299/SZVP, za šest manevrirnih izstrelkov sovjetskega tipa KH-55(SM), ki naj bi jih Iran kupil od Ukrajine leta 2001 ali 2002.

Tožeča stranka naj ne bi imela poslovnih odnosov z ukrajinskim državnim podjetjem UkrSpetzExport, prav tako pa naj ne bi uvažala manevrirnih izstrelkov sovjetskega tipa KH-55(SM) ali drugega orožja ali izstrelitvenih sistemov za orožje.

Tožeča stranka naj ne bi bilo podjetje „SATAK“, navedeno v točki 31 priloge I B k izpodbijanemu sklepu.

4.

Četrti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe

Obstajala naj bi kršitev pravice do obrambe. Obrazložitev iz točke 31 priloge I B k izpodbijanemu sklepu naj za tožečo stranko ne bi bila razumljiva, prav tako pa naj ji tožena stranka ni bi posebej sporočila razumljive obrazložitve, tako da naj bi ji bili kršeni njeni pravica do obrambe in pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/12

—

Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 503/2011 z dne 23. maja 2011 (1) in Sklep Sveta 2011/299/SZVP z dne 23. maja 2011 (2) naj se razglasita za nična v delu, v katerem se ukrepi, ki jih vsebujeta, nanašajo na tožeče stranke;

—

Svetu naj se naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: tožena stranka naj bi storila očitno napako, ko je odločila, da tožeče stranke izpolnjujejo merila za uvrstitev, saj:

2.

Drugi tožbeni razlog: z izpodbijanimi ukrepi naj bi bila kršena pravica do poštenega sojenja in do učinkovitega sodnega varstva tožečih strank, saj:

3.

Tretji tožbeni razlog: tožena stranka naj ne bi zadostno obrazložila njihove vključitve v izpodbijane ukrepe, s čimer je kršila svojo obveznost, da mora jasno navesti dejanske in specifične razloge, ki upravičujejo njeno odločitev.

4.

Četrti tožbeni razlog: izpodbijani ukrepi naj bi pomenili neupravičeno in nesorazmerno omejevanje lastninskih pravic in svobode poslovanja tožečih strank, saj:

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/13

—

Odločba Urada za publikacije Evropske unije z dne 22. julija 2011, s katero so bile zavrnjene ponudbe, ki jih je tožeča stranka predložila v okviru odprtega javnega razpisa št. 10340 „Računalniške storitve – razvoj programske opreme, vzdrževanje, svetovanje in pomoč za različne vrste aplikacij IT“ (UL 2011/S 66-106099), naj se razglasi za nično; in

—

toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: tožena stranka naj ne bi izpolnila bistvene formalne obveznosti, ker sporna odločba ne vsebuje nikakršne obrazložitve glede okoliščin, ki jih je naročnik upošteval pri ugotovitvi, da je ponudba tožeče stranke neobičajno nizka.

2.

Drugi tožbeni razlog: tožena stranka naj bi kršila veljaven postopek, kot je določen v členu 139 Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 (1).

3.

Tretji tožbeni razlog: tožena stranka naj bi zlorabila postopek ali svojo odločbo sprejela brez primerne pravne podlage, ali pa naj bi vsaj storila napako pri obrazložitvi, ker pojasnil tožeče stranke ni razumela in nanje ni odgovorila.

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/13

—

ugotovi, da je tožba tožeče stranke dopustna in utemeljena;

—

Sklep Sveta 2011/273/SZVP z dne 9. maja 2011, kasnejše akte za izvajanje tega sklepa, s katerimi je bila tožeča stranka še naprej obdržana na seznamu oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi, Uredbo Sveta (EU) št. 442/2011 z dne 9. maja 2011 in kasnejše akte za izvajanje te uredbe naj se razglasi za nične v delih, v katerih se nanašajo na tožečo stranko;

—

Svetu Evropske unije naj se naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz členov 6 in 13 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ter členov 41 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

2.

Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, saj tožeča stranka Svetu očita, da z navedeno obrazložitvijo ni bila izpolnjena obveznost, ki jo imajo institucije Evropske unije na podlagi člena 6 EKČP, člena 296 PDEU in člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

3.

V tretjem tožbenem razlogu je navedeno, da izpodbijani ukrepi na neupravičen in nesorazmeren način omejujejo temeljne pravice tožeče stranke in zlasti njeno lastninsko pravico iz člena 1 protokola št. 1 k EKČP in člena 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, pravico do spoštovanja časti in ugleda iz členov 8 in 10 EKČP in, nazadnje, načelo domneve nedolžnosti iz člena 6 EKČP in člena 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/14

—

ugotovi, da je tožba tožeče stranke dopustna in utemeljena;

—

Sklep Sveta 2011/273/SZVP z dne 9. maja 2011, kasnejše akte za izvajanje tega sklepa (posebej Sklep 2011/302/SZVP z dne 23. maja 2011, ki določa, da se tožeča stranka ponovno uvrsti na seznam oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi, določenimi v Sklepu 2011/273/SZVP) ter Uredbo Sveta (EU) št. 442/2011 z dne 9. maja 2011 in kasnejše akte za izvajanje te uredbe (to je Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 504/2011 z dne 23. maja 2011 in njen popravek) naj se razglasi za nične v delih, v katerih se nanašajo na tožečo stranko;

—

Svetu Evropske unije naj se naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz členov 6 in 13 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ter členov 41 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

2.

Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, saj tožeča stranka Svetu očita, da z navedeno obrazložitvijo ni bila izpolnjena obveznost, ki jo imajo institucije Evropske unije na podlagi člena 6 EKČP, člena 296 PDEU in člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

3.

V tretjem tožbenem razlogu je navedeno, da izpodbijani ukrepi na neupravičen in nesorazmeren način omejujejo temeljne pravice tožeče stranke in zlasti njeno lastninsko pravico iz člena 1 protokola št. 1 k EKČP in člena 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, pravico do spoštovanja časti in ugleda iz členov 8 in 10 EKČP, njeno svobodo gospodarske pobude in izvajanja svoje dejavnosti iz členov 15 in 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in, nazadnje, načelo domneve nedolžnosti iz člena 6 EKČP in člena 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/14

—

Izvedbeni sklep Sveta 2011/300/SZVP z dne 23. maja 2011 o izvajanju Sklepa Sveta 2011/137/SZVP o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji (UL L 136, str. 85), skupaj s prilogo II k navedenem sklepu, razglasi za ničnega;

—

Svetu naloži plačilo vseh stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: nepravilnosti postopka izdaje akta. Tožeča stranka trdi, da postopek v zvezi s sprejetjem izpodbijanega sklepa, določen v členu 8(2) Sklepa Sveta 2011/137/SZVP o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji (UL L 58, str. 85), ni bil pravilno izpeljan, in da so bile kršene določbe člena 296, drugi odstavek, PDEU.

2.

Drugi tožbeni razlog: nezadostna obrazložitev Sklepa. Tožeča stranka Svetu očita, da je podal stereotipno obrazložitev, ki naslovniku Sklepa ne omogoča, da bi razumel razloge za njegovo sprejetje, Splošnemu sodišču pa ne omogoča opravljanja sodnega nadzora nad zakonitostjo Sklepa. Obrazložitev, v skladu s katero naj bi bila tožeča stranka hčerinska družba oziroma v lasti družbe Libyan African Investment Portfolio, subjekta, na katerega se tudi nanašajo omejevalni ukrepi, naj ne bi zadostovala.

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev pravic obrambe, saj na noben način ni bilo dokazano, da so bile spoštovane pravice obrambe, in da je bilo tožeči stranki omogočeno uveljavljanje njenih pravic pred njenim vpisom na seznam.

4.

Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 27 PEU. Tožeča stranka trdi, da sta bila Sklep 2011/137/SZVP iz točke 2 in Sklep Sveta 2011/178/SZVP z dne 23. marca 2011 o spremembi Sklepa Sveta 2011/137/SZVP o omejevalnih ukrepih zaradi razmer v Libiji (UL L 78, str. 24), sprejeta ob kršitvi določb člena 27(1) PEU.

5.

Peti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in očitna napaka pri presoji, saj naj bi bila tožeča stranka civilna letalska družba za prevoz potnikov in tovora, medtem ko ima izpodbijani sklep za posledico zamrznitev premoženja tožeče stranke le zato, ker naj bi bila ta prek investicijskega sklada v lasti libijske države.

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/15

—

Uredba Sveta (EU) št. 588/2011 z dne 20. junija 2011 o spremembah Uredbe (ES) št. 765/2006 o omejevalnih ukrepih proti predsedniku Lukašenku in nekaterim uradnikom Belorusije (UL 2011 L 161, str. 1) naj se razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;

—

Sklep Sveta 2011/357/SZVP z dne 20. junija 2011 o spremembah Sklepa 2010/639/SZVP o omejevalnih ukrepih proti nekaterim uradnikom Belorusije (UL 2011 L 161, str. 25) naj se razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko; in

—

toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: tožena stranka je kršila obveznost zadostne obrazložitve vključitve tožeče stranke na seznam oseb, za katere se uporabi omejevalne ukrepe.

2.

Drugi tožbeni razlog: tožena stranka je kršila pravico do obrambe in pravico do poštenega sojenja iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in členov 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker:

3.

Tretji tožbeni razlog: tožena stranka je storila očitne napake pri presoji s tem, da je v okviru spornih ukrepov ugotovila, da je tožeča stranka največja družba na področju izvoza/uvoza obrambnih proizvodov v Belorusiji in da je zato tako ali drugače povezana s kršitvami volilnih standardov in človekovih pravic ali preganjanjem civilne družbe v Belorusiji.

4.

Četrti tožbeni razlog: tožena stranka je kršila temeljno lastninsko pravico iz člena 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člena 1 Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker je ravnala neupravičljivo, nesorazmerno in brez prepričljivih dokazov.

5.

Peti tožbeni razlog: tožena stranka je kršila načelo sorazmernosti s tem, da je določila nesorazmerno omejitev temeljnih pravic tožeče stranke, ne da bi zagotovila zadostna postopkovna jamstva in prepričljive dokaze.

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/15

—

Uredba Sveta (EU) št. 588/2011 z dne 20. junija 2011 o spremembah Uredbe (ES) št. 765/2006 o omejevalnih ukrepih proti predsedniku Lukašenku in nekaterim uradnikom Belorusije (UL 2011 L 161, str. 1) naj se razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;

—

Sklep Sveta 2011/357/SZVP z dne 20. junija 2011 o spremembah Sklepa 2010/639/SZVP o omejevalnih ukrepih proti nekaterim uradnikom Belorusije (UL 2011 L 161, str. 25), naj se razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko; in

—

toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: tožena stranka je kršila obveznost zadostne obrazložitve vključitve tožeče stranke na seznam oseb, za katere se uporabi omejevalne ukrepe.

2.

Drugi tožbeni razlog: tožena stranka je kršila pravico do obrambe in pravico do poštenega sojenja iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in členov 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker:

3.

Tretji tožbeni razlog: tožena stranka je kršila temeljno lastninsko pravico iz člena 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člena 1 Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker je ravnala neupravičljivo, nesorazmerno in brez prepričljivih dokazov.

4.

Četrti tožbeni razlog: tožena stranka je kršila načelo sorazmernosti s tem, da je določila nesorazmerno omejitev temeljnih pravic tožeče stranke, ne da bi zagotovila zadostna postopkovna jamstva in prepričljive dokaze.

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/16

—

Uredba Sveta (EU) št. 588/2011 z dne 20. junija 2011 o spremembah Uredbe (ES) št. 765/2006 o omejevalnih ukrepih proti predsedniku Lukašenku in nekaterim uradnikom Belorusije (UL 2011 L 161, str. 1) naj se razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;

—

Sklep Sveta 2011/357/SZVP z dne 20. junija 2011 o spremembah Sklepa 2010/639/SZVP o omejevalnih ukrepih proti nekaterim uradnikom Belorusije (UL 2011 L 161, str. 25) naj se razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko; in

—

toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: tožena stranka je kršila obveznost zadostne obrazložitve vključitve tožeče stranke na seznam oseb, za katere se uporabi omejevalne ukrepe.

2.

Drugi tožbeni razlog: tožena stranka je kršila pravico do obrambe in pravico do poštenega sojenja iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in členov 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker:

3.

Tretji tožbeni razlog: tožena stranka je storila očitne napake pri presoji, s tem da je v okviru spornih ukrepov ugotovila, da je tožeča stranka na tako ali drugače povezana z Lukašenkovim režimom in s sponzoriranjem slednjega ali na neki način sodeluje pri kršitvah mednarodnih volilnih standardov ali preganjanju civilne družbe in demokratične opozicije ali pri uvozu v Belorusijo opreme, ki bi lahko bila uporabljena za notranjo represijo.

4.

Četrti tožbeni razlog: tožena stranka je kršila temeljno lastninsko pravico iz člena 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člena 1 Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker je ravnala neuopravičljivo, nesorazmerno in brez prepričljivih dokazov.

5.

Peti tožbeni razlog: tožena stranka je kršila načelo sorazmernosti s tem, da je določila nesorazmerno omejitev temeljnih pravic tožeče stranke, ne da bi zagotovila zadostna postopkovna jamstva in prepričljive dokaze.

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/17

—

Uredba Sveta (EU) št. 588/2011 z dne 20. junija 2011 o spremembah Uredbe (ES) št. 765/2006 o omejevalnih ukrepih proti predsedniku Lukašenku in nekaterim uradnikom Belorusije (UL 2011 L 161, str. 1) naj se razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;

—

Sklep Sveta 2011/357/SZVP z dne 20. junija 2011 o spremembah Sklepa 2010/639/SZVP o omejevalnih ukrepih proti nekaterim uradnikom Belorusije (UL 2011 L 161, str. 25) naj se razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko; in

—

toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: tožena stranka je kršila obveznost zadostne obrazložitve vključitve tožeče stranke na seznam oseb, za katere se uporabi omejevalne ukrepe.

2.

Drugi tožbeni razlog: tožena stranka je kršila pravico do obrambe in pravico do poštenega sojenja iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in členov 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker:

3.

Tretji tožbeni razlog: tožena stranka je storila očitne napake pri presoji, s tem da je ugotovila, da je tožeča stranka oseba povezana z predsednikom Lukašenkom in njegovo družino, da je glavni svetovalec predsednika Lukašenka za področje gospodarstva, da je ključni finančni sponzor Lukašenkovega režima, da vodi družbo BelTechExport in da je ta družba največja družba na področju izvoza/uvoza obrambnih proizvodov v Belorusiji.

4.

Četrti tožbeni razlog: tožena stranka je kršila temeljno lastninsko pravico iz člena 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člena 1 Protokola št. 1 Komisija Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker je ravnala neupravičljivo, nesorazmerno in brez prepričljivih dokazov.

5.

Peti tožbeni razlog: tožena stranka je kršila načelo sorazmernosti s tem, da je določila nesorazmerno omejitev temeljnih pravic tožeče stranke, ne da bi zagotovila zadostna postopkovna jamstva in prepričljive dokaze.

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/17

—

Odločba Komisije z dne 27. maja 2011, da ne bo sprejela nobenega sanacijskega ukrepa po tem, ko je Evropski varuh človekovih pravic odločil, da odločba, ki jo je Komisija sprejela novembra 2006 o izbiri proizvodov in storitev tretjega podjetja, ni bila v skladu z veljavno zakonodajo EU o javnih naročilih, naj se razglasi za nično;

—

Komisiji naj naloži plačilo škode, ki jo je tožeči stranki nastala zaradi posledic odločbe iz novembra 2006;

—

Komisiji naj naloži, naj tožeči stranki plača 1 milijon EUR zaradi izgube priložnosti sodelovati na javnem razpisu, ki ga je ta preklicala;

—

Komisiji naj naloži, naj tožeči stranki plača 1 milijon EUR za pooblaščeno uporabo pravic intelektualne lastnine;

—

Komisiji naj naloži, naj tožeči stranki plača 10 milijonov EUR za nepremoženjsko škodo zaradi omajanega ugleda in verodostojnosti;

—

Komisiji naj naloži, naj objavi javno obvestilo, s katerim trg in vse uporabnike, zainteresirane za CIRCA (IT orodje, ki omogoča elektronsko sodelovanje med zaposlenimi ali skupinami posameznikov, ki so na različnih lokacijah) obvesti, da to ni zastarela platforma, da platforma, ki jo je razvila družba Alfresco Software Ltd. ni privilegirana platforma in da lahko uporabniki namesto CIRCA izberejo platformo po svoji izbiri; in

—

Komisiji naj naloži plačilo pravnih in drugih stroškov in izdatkov tožeče stranke, ki so ji nastali v povezavi s to tožbo, tudi v primeru zavrnitve te tožbe.

1.

S prvim tožbenim razlogom Komisiji očita, da je kršila obveznost iz členov 27, 88, 89 in 91 finančne uredbe (1), in členov 116, 122 in 124 izvedbenih pravil (2), da izvede odprt ali omejen razpis.

2.

Z drugim tožbenim razlogom Komisiji očita, da je kršila načelo prepovedi diskriminacije in enakega obravnavanja.

3.

S tretjim tožbenim razlogom Komisiji očita, da je kršila načelo dobrega upravljanja in obveznost obrazložitve.

4.

S četrtim tožbenim razlogom Komisiji očita, da je zlorabila svoja pooblastila.

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/18

—

Primarno, naj se Uredba Komisije (EU) št. 627/2011 z dne 27. junija 2011 razglasi za nično;

—

podredno, naj se ugotovi krivdna odgovornost Komisije, ker ni določila dovolj dolgega roka med objavo Uredbe Komisije (EU) št. 627/2011 z dne 27. junija 2011 in začetkom veljavnosti le-te in naj se tožečim družbam izplačajo naslednje odškodnine:

—

podredno, naj se ugotovi objektivna odgovornost Komisije, ker ni določila dovolj dolgega roka med objavo Uredbe Komisije (EU) št. 627/2011 z dne 27. junija 2011 in začetkom njene veljavnosti in naj se tožečim družbam izplačajo naslednje odškodnine:

—

v vsakem primeru naj se Evropski komisiji naloži plačilo stroškov postopka in znesek v višini 10 000 evrov iz naslova plačila odvetniških stroškov tožečih strank.

1.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na večje pomanjkljivosti pri ugotovitvah Komisije pred njeno odločitvijo, ker naj bi te pomanjkljivosti povzročile, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno.

2.

Drugi tožbeni razlog se nanaša na ogrožanje načela zaupanja v pravo, ker je izpodbijana uredba začela takoj veljati in tožeči stranki nista imele možnosti, da prilagodita svojo prakso delovanja.

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/19

—

razveljavi izpodbijano sodbo in odloči o zadevi v delu, v katerem je Sodišče za uslužbence

—

A. Kalmáru naloži plačilo vseh stroškov postopka na prvi stopnji in stroškov pritožbe.

1.

Prvi pritožbeni razlog: kršitev prepovedi odločanja ultra petita in kršitev pravic do obrambe. Pritožnik meni, da je Sodišče za uslužbence opravilo svojo presojo na podlagi tožbenih razlogov, ki niso tisti, ki jih je navedel pritožnik.

2.

Drugi pritožbeni razlog: napačno pravno razumevanje pri oceni zakonitosti izpodbijanih odločb. Sodišče za uslužbence je napačno uporabilo zlasti obveznost nadzora in obveznost obrazložitve.

3.

Tretji pritožbeni razlog: napačno pravno razumevanje Sodišča za uslužbence v zvezi z zahtevo za razglasitev ničnosti. Sodišče za uslužbence bi moralo odločbo z dne 18. julija 2009 opredeliti kot izpodbojno odločbo, v zvezi s katero je prav tako mogoč sodni nadzor.

4.

Četrti pritožbeni razlog: številne napake pri presoji Sodišča za uslužbence v zvezi s tem, da Europol pri odločitvi o odpovedi delovnega razmerja „sploh ni“ ali pa „ni dovolj“ upošteval nekaterih „okoliščin, ki so dejansko pomembne in jih ni mogoče zanemariti“.

5.

Peti pritožbeni razlog: nezadostna obrazložitev izpodbijane sodbe.

6.

Šesti pritožbeni razlog: napačno priznanje povrnitve škode.

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/20

—

Razglasitev ničnosti odločb o določitvi praga za napredovanje za napredovalna obdobja 2010 in 2011 v nazive AD13 in AD14, ki so bile objavljene v upravnih informacijah št. 3-2010, 65-2010 in 76-2010;

—

razglasitev ničnosti seznama uradnikov, ki so napredovali v nazive AD13 in AD14 za napredovalno obdobje 2010, ki je bil objavljen v upravnih informacijah št. 65-2010, kolikor je bil ta seznam določen na podlagi nezakonitih pragov za napredovanje, ter razglasitev ničnosti implicitne odločbe Komisije o zavrnitvi napredovanja večjega števila drugih uradnikov v nazive AD12 ali AD13;

—

po potrebi razglasitev ničnosti odločb o zavrnitvi ugovora tožečih strank;

—

naložitev stroškov Evropski komisiji.

1.10.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 290/20

—

razglasi za nično odločbo organa za sklepanje pogodb o zaposlitvi Komisije, s katero je tožeči stranki prenehala pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, in po potrebi, razglasi za nično odločbo, s katero je bila zavrnjena pritožba;

—

Komisiji naloži plačilo stroškov.