31.5.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 161/1

A.

ker mora pravična in realistična migracijska politika v Evropski uniji (kar pomeni tudi vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema) vključevati učinkovit, premišljen in trajnosten program ponovne naselitve, ki bo beguncem, ki se ne morejo vrniti v državo izvora in ki jim prva država azila ne more nuditi zaščite ali preživetja, zagotovila trajno rešitev,

B.

ker namen ponovne naselitve ni le človekoljuben v razmerju do ponovno naseljenih oseb, temveč tudi ta, da se tretjim državam olajša breme, povezano s tem, da gostijo večje število beguncev, in ker je to zelo uporaben instrument za porazdelitev odgovornosti,

C.

ker trenutno le 10 držav članic letno ponovno naseljuje begunce in se medsebojno le malo usklajujejo grede prednostnih nalog pri ponovni naselitvi, kar povzroča, da se ponovna naselitev kot instrument zunanje politike EU ne uporablja strateško,

D.

ker ima lahko strateška uporaba programa za ponovno naselitev posredne in neposredne koristi ne le za begunce, ki se ponovno naseljujejo, temveč tudi za druge begunce, ki ostajajo v prvi državi azila, državo gostiteljico in druge države, pa tudi glede na vse mednarodne dogovore o njihovi zaščiti,

E.

ker lahko program za ponovno naselitev pripomore k temu, da postane nezakonito priseljevanje manj privlačno za begunce, ki bi radi vstopili v Evropsko unijo,

F.

ker je potreba po izkazovanju solidarnosti do tretjih držav, ki nudijo zatočišče velikemu številu beguncev, potrebnih mednarodne zaščite, pomemben dejavnik in zrcali potrebo po izkazovanju solidarnosti tudi znotraj EU,

G.

ker delež EU pri svetovni ponovni naselitvi beguncev ostaja precej skromen; ker to negativno vpliva na željo EU, da bi imela osrednjo vlogo v svetovnih človekoljubnih zadevah in na mednarodnem prizorišču,

H.

ker mora biti učinkovita solidarnost središče skupne politike priseljevanja in azila držav članic, kar bi moralo omogočiti pravično porazdelitev odgovornosti za ravnanje v skladu z mednarodnimi obveznostmi pri zaščiti beguncev, pa tudi v razmerju do tretjih držav, ki so zelo obremenjene, ker gostijo veliko število beguncev,

I.

ker je Evropski parlament v resoluciji z dne 7. maja 2009 tudi pozval k obvezni solidarnosti pri ponovni naselitvi beguncev v EU v primerih, ko so med drugim zmogljivosti za sprejem v eni državi članici nezadostne, da bi se omogočila ponovna naselitev upravičencev do mednarodne zaščite v drugih državah članicah, pod pogojem, da zadevne osebe s tem soglašajo in so upoštevane njihove temeljne pravice,

J.

ker bi bilo treba spodbujati sodelovanje s tretjimi državami, ko se že izpeljale več programov ponovne naselitve, da se z izmenjavo najboljših praks izkoristijo njihove izkušnje z ukrepi za sprejem in vključevanje ter splošna kakovost pobud za ponovno naselitev,

K.

ker bi morale biti tako lokalne kot mednarodne, vladne in nevladne organizacije, zlasti visoki komisar Združenih narodov za begunce, vključene v vse faze programa EU za ponovno naselitev ter pomagati s specifičnimi informacijami, tehničnim strokovnim znanjem, logističnimi napovedmi in izkušnjami,

L.

ker evropski program za ponovno naselitev ne sme dodatno oteževati ponovne naselitve,

M.

ker naj bi po pričakovanjih Evropski urad za podporo azilu (EASO) začel delovati leta 2010; ker bo lahko nudil podporo državam članicam pri izvajanju pobud ponovne naselitve ter zagotavljal usklajevanje politike v EU; ker mora Evropski urad za podporo azilu dejavno sodelovati pri posvetovanjih med državami članicami, Komisijo in Uradom visokega komisarja ZN za begunce,

N.

ker bi bilo treba pozornost usmeriti ne le na potrebo, da se v ponovno naselitev beguncev vključi več držav članic, temveč tudi na kakovost, trajnost in učinkovitost ponovne naselitve, s poudarkom na ukrepih vključevanja,

O.

ker bi bilo treba beguncem takoj omogočiti dostop do jezikovnih tečajev in tečajev o kulturi ter po potrebi do zdravniške in psihološke pomoči,

P.

ker sta dostop do možnosti zaposlitve za odrasle ter takojšnja vključitev otrok v šole bistvena ukrepa za uspeh učinkovite pobude ponovne naselitve in morajo zato imeti dostop do svetovalnih storitev za izobraževanje in poklicno usmerjanje,

Q.

ker je veliko subjektov v javni upravi (denimo občine) in civilni družbi, od nevladnih organizacij do dobrodelnih ustanov ter šol in centrov za socialno delo, ki imajo potrebne izkušnje in znanje, da izvršujejo ukrepe spremljanja,

R.

ker je sodelovanje z omenjenimi subjekti, zlasti občinami, v državah z ustaljeno prakso ponovne naselitve zelo dragoceno pri sprejemu in vključevanju beguncev,

S.

ker bi določanje prednostnih nalog moralo biti karseda prilagodljivo, ne da bi ob tem pozabili na to, da je dejansko prednost treba dati najbolj ranljivim kategorijam oseb, kakor jih določa visoki komisar ZN za begunce,

T.

ker je treba ponovno naselitev izvrševati kot dopolnilo drugim trajnim rešitvam, ki so na voljo osebam, ki v EU prosijo za mednarodno zaščito, in ob upoštevanju teh rešitev, prizadevanja pri ponovni naselitvi beguncev pa ne smejo zmanjšati prizadevanja za zagotovitev pravičnega in učinkovitega dostopa do azila znotraj EU,

U.

ker imajo mednarodni programi preseljevanja prav tako pomembno vlogo in jih je treba podpirati tako kot dejavnosti ponovne naselitve iz tega poročila,

V.

ker je Evropski parlament v resoluciji z dne 7. maja 2009 pozval tudi k oblikovanju načrta za ponovne naselitve upravičencev mednarodne zaščite iz držav članic, ki se soočajo s posebnimi in nesorazmernimi pritiski v druge države članice, v posvetovanju z uradom visokega komisarja Združenih narodov za begunce ob hkratnem zagotavljanju, da ponovna selitev poteka po pravilih, ki niso diskrecijska in so pregledna in nedvoumna, in ki jih je tudi treba izvajati na zahtevo Parlamenta,

W.

ker bodo države članice, ki niso nikoli sodelovale v programih za ponovno naselitev ter so brez dostopa do informacij, človeških virov, strokovnega svetovanja in stalnega spremljanja prizadevanj za ponovno naselitev, imele velike težave pri vključevanju in bo težko doseči cilj vključitve več držav članic,

1.

pozdravlja pobudo Komisije, da predlaga spremembo evropskega sklada za begunce, tako da se vanj vključi vpliv programa EU za ponovno naselitev;

2.

pozdravlja zgoraj omenjene splošne cilje iz sporočila o programu EU za ponovno naselitev ter vse večjo pozornost, ki se jo v splošni azilni politiki EU namenja ponovni naselitvi;

3.

poziva k ukrepom za obveščanje držav članic in lokalnih oblasti o prednostih, ki jih prinaša ponovna naselitev beguncev;

4.

vendar opozarja, da proračunska postavka in finančna podpora ne zadostujeta za vzpostavitev pravega vseevropskega programa EU za ponovno naselitev;

5.

poziva države članice, naj spodbujajo vzpostavljanje mehanizmov zasebnega financiranja in bolj razširjene javno-zasebne pobude, ki bi podpirale evropski program za ponovno naselitev;

6.

poziva k ambicioznejšemu programu, ki bo zagotavljal kakovost in učinkovitost ponovne naselitve ter bo vseboval specifične smernice za nov model določanja prednostnih nalog, spodbude zato, da bo več držav članic ponovno naseljevalo begunce, skladnost ponovne naselitve s preostalo azilno politiko EU in standarde za pogoje sprejema ter ukrepe spremljanja, ki naj se sprejmejo pri vsaki pobudi za ponovno naselitev;

7.

meni, da je treba v skladu z novimi finančnimi perspektivami (2013–2017) vzpostaviti poseben okvir za ponovno naselitev. Imel bi lahko obliko namenskega sklada za ponovno naselitev in bi moral zagotoviti finančno podporo bolj velikopoteznemu programu ponovne naselitve;

8.

pozdravlja odprtje novega evakuacijskega tranzitnega centra (ETC) v Romuniji, ki nudi začasno nastanitev beguncem, ki nujno potrebujejo ponovno naselitev, in/ali beguncem, ki ne morejo ostati v državi prvega azila; poziva Komisijo, naj ga uporabi in tudi prek njega spodbuja ponovno naselitev;

9.

pozdravlja ad hoc pobude številnih držav članic pri nastanitvi beguncev, ki nujno potrebujejo ponovno naselitev, obenem pa priznava potrebo po bolj strukturirani obliki takih pobud;

10.

poudarja, da bi učinkovit program EU za ponovno naselitev moral omogočiti zaščito in trajne rešitve za dolgoročni in dolgotrajni položaj beguncev kakor tudi za hiter in ustrezen odziv v nujnih ali nepredvidenih primerih in da bi moralo biti določanje letnih prednostnih nalog tako, da omogoči hiter odziv na nenadne humanitarne krize, ki se lahko zgodijo skozi vse leto;

11.

vztraja, da je poleg informacij, ki jih lahko nudijo visoki komisar ZN za begunce ter nevladne in druge organizacije, pomembno, da se omogoči izvajanje terenskega dela in pripravi ponovna naselitev beguncev, ocenijo njihove potrebe in omogoči ustrezno načrtovanje naslednjih faz ponovne naselitve;

12.

spodbuja zasebno-javno partnerstvo z nevladnimi organizacijami in drugimi socialnimi partnerji, kot so verske in etnične organizacije, da bi prispevalo k izvajanju ponovne naselitve in spodbujanju prostovoljnega dela na tem področju;

13.

meni, da bi morale občine, ki so že vključene ali se vključujejo v ponovno naselitev, vzpostaviti partnerstva in tesno medinstitucionalno sodelovanje z drugimi občinami v svoji državi in v državah članicah EU, da bi izmenjale svoje izkušnje na tem področju in okrepile sodelovanje v vsej EU;

14.

poudarja, da je treba vzpostaviti okvir za strukturirano sodelovanje z ukrepi za zbiranje strokovnega znanja ter omogočanje zbiranja in delitve informacij; poudarja tudi, da mora učinkovit program EU za ponovno naselitev omogočiti državam članicam (tistim, ki že sodelujejo v programu, in tistim, ki želijo sodelovati) dostop do človeških virov, strokovnega svetovanja in skupnih informacij, ki bi utegnile koristiti v kateri koli fazi pobude o ponovni naselitvi; priznava, da so vsi, ki sodelujejo pri ponovni naselitvi, zlasti ponovno naseljeni begunci, pomemben vir informacij za vrednotenje pobud za ponovno naselitev;

15.

poziva k preučitvi in izmenjavi najboljših praks, ki spodbujajo učinkovitost med državami članicami, kar lahko vključuje spodbujanje skupnih programov, medsebojno strokovno ocenjevanje, ustanovitev skupnih misij, uporabo skupne infrastrukture (kot so prehodni centri) in organizacijo misij v države članice za oceno potekajočih ponovnih naselitev;

16.

poziva k upoštevanju pomembnosti ukrepov spremljanja kakovosti sprejema in vključevanja v državo članico gostiteljico; meni, da mora uspeh ponovne naselitve opredeljevati ne le fizična preselitev beguncev iz tretje države v državo članico, temveč tudi izvrševanje ukrepov, ki omogočajo vključevanje beguncev v državo gostiteljico;

17.

poziva, naj se posebna pozornost nameni človeškim virom, vključenim v vse sedanje in prihodnje programe EU za ponovno naselitev, da se zagotovi vzpostavitev postopka, ki bo omogočal dobre prakse prilagoditve in vključevanja beguncev v družbo gostiteljico, saj izkušnje kažejo, da je treba prizadevanja za ponovno naselitev spremljati z ustreznimi uslužbenci in strokovnjaki;

18.

ugotavlja pomanjkanje strukturiranega sodelovanja pri dejavnostih ponovne naselitve v EU, ki zahtevajo znatno logistično pripravo, kot so izbirne in orientacijske misije, zdravstveni in varnostni pregledi, potovalne in vizumske ureditve ter programi sprejema in vključevanja, kakor so navedeni v sporočilu KOM(2009)0447;

19.

poleg tega potrjuje stališče, da pomanjkanje mehanizmov sodelovanja in usklajevanja med državami članicami povečuje stroške operacij, povezanih s ponovno naselitvijo ter zmanjšuje njihovo privlačnost in njihov strateški učinek;

20.

zato priporoča vzpostavitev posebne enote z ustreznim osebjem za potrebno usklajevanje med vsemi dejavnostmi ponovne naselitve, ki potekajo v državah članicah;

21.

meni, da bi bil najustreznejši institucionalni okvir za enoto za ponovno naselitev urad EASO, kjer bi lahko sodelovala v okviru politike EU za azil in migracije;

22.

meni, da bi lahko ta enota vzpostavila tesne stike z visokim komisarjem ZN za begunce in lokalnimi nevladnimi organizacijami, da bi tako pridobila pomembne informacije za posredovanje državam članicam in institucijam EU v zvezi na primer z nujnimi prednostnimi nalogami, tehnikami vključevanja itd.;

23.

vztraja tudi, da bi enota za ponovno naselitev lahko imela pomembno vlogo pri spremljanju in oceni učinkovitosti in kakovosti programa za ponovno naselitev na ravni EU, tako da bi sestavljala letna poročila o vseh dejavnostih na podlagi informacij, ki bi jih zbrale institucije in organi, ki bi bili vključeni v pobude za ponovno naselitev v državah članicah;

24.

želi poudariti, da bi morala enota za ponovno naselitev spremljati nevladne in dobrodelne organizacije ter druge subjekte, ki lahko v postopku ponovne naselitve beguncev sodelujejo z državnimi organi; poleg tega ugotavlja, da bi morala omenjena enota redno izdajati listine, v katerih bi bili navedeni standardi in merila, ki jih morajo ti subjekti spoštovati, da bi bili primerni za sodelovanje v načrtih EU za ponovno naselitev;

25.

poudarja, da lahko urad EASO koristno prispeva k zagotavljanju skladnosti in dopolnjevanju med programom EU za ponovno naselitev in preostalo azilsko politiko EU;

26.

ugotavlja, da ustrezen program ponovne naselitve zahteva redno posodabljanje seznama narodnosti in kategorij beguncev, ki bi morali v postopku ponovne naselitve imeti prednost, zlasti ob upoštevanju geografskih kriznih razmer in posebno ranljivih oseb, ki najbolj potrebujejo zaščito;

27.

meni, da bi morala letne prednostne naloge EU določati Komisija, kot je predlagano, z intenzivno in učinkovito vključitvijo visokega komisarja ZN za begunce in Evropskega parlamenta v vse faze opredeljevanja in ocene kandidatov za ponovno naselitev;

28.

predlaga, da na letnem srečanju strokovne skupine za begunce sodeluje delegacija članov Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, Odbora za zunanje zadeve in Odbora za razvoj;

29.

meni, da bi program EU za ponovno naselitev moral vključevati posebne postopke, s katerimi bi se pri določanju letnih prednostnih nalog EU vključil Evropski parlament;

30.

spodbuja urad EASO, naj sprejme pomembno vlogo pri opredelitvi načrta ponovne naselitve v EU;

31.

zagovarja načelo, da bi morale v skladu s potrebo po prilagodljivosti letnih prednostnih nalog EU obstajati kategorije, ki bi vsako leto ostale nespremenjene, da bi lahko države članice v katerem koli trenutku v letu ponovno naselile posebej ranljive osebe;

32.

predlaga, da bi bilo državam članicam omogočeno, da se pripravijo za zasilne postopke v primerih nepredvidenih humanitarnih razmer – denimo, ko so begunci žrtve oboroženega napada ali ko naravne nesreče ali katastrofe resno prizadenejo begunska taborišča; meni, da bi ti postopki omogočili, da bi bili postopki ponovne naselitve kratki, upravni ukrepi pa bi se opravili bodisi časovno strnjeno ali v nekaterih primerih po preselitvi beguncev; priporoča, da se ta prizadevanja uvrstijo med cilje programa EU za ponovno naselitev;

33.

obžaluje, ker ima trenutno le deset držav članic programe ponovne naselitve, ki pa so bili vzpostavljeni brez medsebojnega usklajevanja;

34.

priznava, da je sodelovanje držav članic še vedno prostovoljno, glede na razlike pri pogojih sprejemanja, sodelujočih straneh in pravnih merilih, ki se uporabljajo pri odločanju o tem, kdo bo ponovno naseljen;

35.

priznava, da se nekatere države članice, zlasti južnoevropske, soočajo s posebnimi izzivi zaradi njihovega položaja na zunanji meji Unije;

36.

vseeno poziva k večjim spodbudam, da se države članice motivirajo k sodelovanju v programu EU za ponovno naselitev; ugotavlja, da čeprav je večja finančna pomoč pomembna, se ne bi smela zanemariti prispevek, ki ga lahko v tem pogledu daje urad EASO tako, da prispeva k izenačitvi razmer s povečanjem kakovosti storitev, ki se nudijo beguncem v državah članicah, in da nudi pomoč z najučinkovitejšimi praksami gostitve in vključevanja;

37.

predlaga, da se nudi večja finančna pomoč državam članicam, ki želijo začeti sodelovanje v programu EU za ponovno naselitev, da se jim pomaga pri oblikovanju programa za trajno ponovno naselitev in se zmanjša začetno breme vzpostavitve take pobude; predlaga, da se zato, da bi se izognili pretiranemu pritisku na evropski sklad za begunce, po prvih letih udeležbe v programu vrednost finančne pomoči izenači z drugimi državami članicami;

38.

meni, da ne bo mogoče povečati števila beguncev, ki so ponovno naseljeni v EU, brez upravnega in strokovnega okvira, ki bo služil kot osnova programu, in brez vzpostavitve trajnih struktur za pripravo ponovne naselitve in spremljanje postopka vključevanja;

39.

meni, da mora učinkovit program EU za ponovno naselitev vključevati določbe o nadaljnjih ukrepih, s poudarkom na kakovosti ponovne naselitve v vsaki državi članici, visokim standardom v vsaki fazi od priznanja do sprejema ter vključevanja beguncev;

40.

poziva države članice, ki so vključene v program ponovne naselitve, naj ocenijo svoje ukrepe, sprejete v postopku ponovne naselitve, da bi se zagotovilo in izboljšalo vključevanje beguncev. Države članice naj vključevanje beguncev tudi redno spremljajo;

41.

meni, da bi državne oblasti morale spodbujati čim tesnejše sodelovanje z nevladnimi subjekti (denimo mednarodnimi in lokalnimi nevladnimi organizacijami) in izkoristiti strokovno znanje in bližino slednjih pri sprožitvi najboljših in najučinkovitejših pobud za ponovno naselitev beguncev; sodelovanje civilne družbe pri evropskem programu ponovne naselitve bo okrepilo podporo in pobude za sprejem pri državah članicah in lokalnih oblasteh;

42.

zagovarja intenzivna prizadevanja vseh vključenih subjektov, da se beguncem, zlasti najranljivejšim, zagotovi dostop do ustreznega bivališča, zdravstvenega varstva, izobrazbe, jezikovnih tečajev in psihološke pomoči ter dostop do trga dela, da se tako zagotovi uspešno vključevanje;

43.

poziva urad EASO, zlasti prek njegove predlagane enote za ponovno naselitev, da v tesnem sodelovanju z visokim komisarjem ZN za begunce, nevladnimi organizacijami in lokalnimi oblastmi določi jasna merila za kakovostno ponovno naselitev in naj spremlja ponovno naselitev beguncev, da s tem prispeva k oceni dejavnosti in dodatnemu izboljšanju ponovne naselitve v državah članicah;

44.

ponovno poudarja vlogo urada EASO kot subjekta, ki bi lahko, če bi bil opremljen s stalno enoto za ponovno naselitev, ozaveščal o nekaterih pomanjkljivostih pobud za ponovno naselitev, pomagal državam članicam pri iskanju specifičnih rešitev in spodbujal boljše prakse;

45.

poziva k organizaciji skupne letne razprave Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in Odbora za zunanje zadeve, da bi Parlament tako prispeval k razvoju programa;

46.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

31.5.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 161/8

A.

ker sta kakovostno izobraževanje in usposabljanje nujna za osebnostni razvoj posameznika, enakost, boj proti socialni izključenosti in revščini ter aktivno državljanstvo in socialno kohezijo,

B.

ker je izboljšanje kakovosti izobraževanja in usposabljanja za vse študente, da dosežejo boljše rezultate in kompetence, najprej z novimi in prodornejšimi politikami za povečanje ponudbe izobraževanja, prednostna naloga,

C.

ker kljub nekaterim izboljšavam v izobraževanju in usposabljanju v Evropski uniji večina primerjalnih meril, določenih za leto 2010, ne bo dosežena; ker so zlasti ravni znanj in spretnosti še vedno nezadostne in ker ima ena tretjina prebivalstva v Evropi zelo nizko raven izobrazbe,

D.

ker deset let po uvedbi bolonjskega procesa še ni bila dosežena želena konvergenca med državami članicami glede visokošolske izobrazbe,

E.

ker morajo politike izobraževanja in usposabljanja vsem državljanom, ne glede na starost, spol, zdravje, fizično, duševno in psihično stanje in jezikovno, etnično, nacionalno, religiozno in socialno-ekonomsko ozadje, omogočiti pridobivanje, posodabljanje in razvoj njihovega znanja in spretnosti ter kompetenc vse njihovo življenje,

F.

ker sta izobraževanje in usposabljanje ključna elementa za uspešno izvajanje prenovljene socialne agende za priložnosti, dostopnost in solidarnost; ker bi z njenim izvajanjem pripomogli k številnejšim in boljšim delovnim mestom in več evropskim državljanom dali možnost, da uresničijo svoj potencial,

G.

ker je stalno prizadevanje nujno za zagotovitev, da imajo ženske enak dostop do izobraževanja na vseh ravneh in da izbira izobraževanja ni vnaprej določena na podlagi s spolnih stereotipov,

H.

ker so za celovito izkoriščanje ključnih kompetenc potrebni nadaljnji politični ukrepi na evropski in nacionalni ravni,

I.

ker je reforma področja izobraževanja ključni izziv na področju izobraževanja in usposabljanja v Evropi, in sicer z namenom oblikovanje na učenju temelječega celostnega izobraževalnega sistema, ki pripravlja mlade, da postanejo srečni in dejavni globalni državljani, ki so pripravljeni na vstop na trg dela,

J.

ker ostaja izvajanje in nadaljnji razvoj strategij vseživljenjskega učenja ključni izziv za mnoge države članice; ker je treba večjo pozornost nameniti celotnemu življenjskemu ciklu, namesto da bi se osredotočali na posebne sektorje ali skupine,

K.

ker so koristi vlaganj v izobraževanje vidne le dolgoročno in je treba zagotoviti, da niso zanemarjene na političnem dnevnem redu; ker bi morali pozivati k oblikovanju smernic EU za kakovostne sisteme izobraževanja in usposabljanja ter se izogibati proračunskih omejitev, za to namenjena sredstva pa bi se morala povečevati in ne zmanjševati, ker mora zato EU oblikovati proračunske mehanizme, ki niso vezani na letne programe na področju izobraževanja in usposabljanja,

L.

ker so naložbe v izobraževanje, usposabljanje in preusposabljanje ter posodabljanje in prilagoditev znanj in spretnosti vseh bistven pogoj za izstop iz krize in obvladovanje dolgoročnih izzivov globalne gospodarske konkurenčnosti, zaposlovanja, mobilizacije in socialne vključenosti,

M.

ker je več kot 80 % osnovnošolskih učiteljev in 97 % predšolskih učiteljev v Uniji žensk, medtem ko jih je v srednješolskem izobraževanju le 60 %, v visokem izobraževanju in raziskavah pa manj kot 40 %,

N.

ker postaja izobraževalno okolje vse bolj kompleksno in heterogeno in se učitelji srečujejo z vedno večjimi izzivi, kot so spremembe v informacijskih in komunikacijskih tehnologijah (IKT), finančne omejitve, ki jih je povzročila gospodarska kriza, spremembe družbenih in družinskih struktur in multikulturnost,

O.

ker bo za soočanje s temi ključnimi izzivi treba izvajati strateški okvir EU 2020 za evropsko sodelovanje na področju izobraževanja in usposabljanja,

P.

ker bo digitalna pismenost vse pomembnejša za razvoj na znanju temelječega gospodarstva in trga dela EU; ker te kompetence zagotavljajo priložnosti za oživitev gospodarstva, spodbujanje podjetništva in izboljšanje dostopa do zaposlitve,

Q.

ker je šport eno najučinkovitejših sredstev za boj proti zlorabi snovi (kajenje, alkoholizem in jemanje drog), saj so dijaki in študenti v visokošolskem izobraževanju ena od družbenih skupin, ki so v tem pogledu najbolj ogrožene; ker je udeležba dijakov in študentov v športu najbolj odvisna od obstoja ustrezne infrastrukture,

1.

podpira omenjeno sporočilo Komisije „Ključne kompetence za spreminjajoči se svet“;

2.

poudarja, da kljub napredku v zadnjih letih mnogi državljani EU še vedno niso dovolj usposobljeni; poudarja, da vsaka sedma mlada oseba (18–24 let) prezgodaj opusti šolanje (6 milijonov osipa v EU 27), da ima vsak četrti 15-letnik slabe bralne sposobnosti, da okrog 77 milijonov ljudi (skoraj tretjina prebivalstva EU, starega med 25 in 64 let) nima formalne izobrazbe ali ima le nizko formalno izobrazbo, medtem ko je le ena četrtina prebivalstva EU visoko kvalificirana, ter da preveč evropskih državljanov nima znanj in spretnosti na področju IKT; poudarja, da so zelo nizke ravni znanj in spretnosti trajna težava v vsej EU in je zaskrbljen zaradi povečevanja števila mladih, ki pri 15 letih še niso popolnoma pismeni (21,3 % leta 2000 in 24,1 % leta 2006);

3.

poziva Komisijo, naj nadaljuje razpravo o poročilu „Nova znanja za nova delovna mesta“; poudarja, da bo do leta 2020 na voljo 16 milijonov več delovnih mest za visoko kvalificirane ljudi in 4 milijone več delovnih mest za srednje kvalificirane ljudi, medtem ko bo delovnih mest za nizko kvalificirane delavce za 12 milijonov manj; poudarja, da bodo do leta 2015 za veliko večino delovnih mest v vseh sektorjih potrebna znanja in spretnosti za uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij; poziva, naj se v to razpravo vključijo vse zainteresirane strani, vključno z učitelji, dijaki in študenti, pristojnimi poklicnimi organizacijami, ustreznimi organizacijami civilne družbe in sindikati, zlasti pa združenja staršev in dijakov oziroma študentov ter predstavniki poslovnega sveta;

4.

meni, da je nujno treba uvesti politike, namenjene izboljšanju kakovosti izobraževanja in usposabljanja za vse študente, in poudarja, da je treba zato, da se lahko evropski izobraževalni sistemi soočijo z izzivom svetovne konkurenčnosti, izboljšati razpoložljive možnosti izobraževanja, ki morajo biti na višji ravni in širšega obsega, da lahko zadovoljijo vedno večje potrebe v strokovnih sektorjih in na trgu dela;

5.

meni, da je učenje jezikov bistveno za olajšanje dostopa mladih do trga dela ter spodbujanje njihove mobilnosti in enakih možnosti;

6.

poziva države članice k nadaljnjemu izvajanju evropskega ogrodja kvalifikacij;

7.

poziva, da je treba nameniti pozornost tudi „belim delovnim mestom“, ne le „zelenim delovnim mestom“; poudarja, da se bo do leta 2030 delež ljudi, starejših od 65 let, povečal s 26 % (2008) na 38 % v primerjavi s tistimi v starostni skupini 15–64 let; ugotavlja, da bodo zato vedno bolj potrebne skupne politike na področju aktivnega staranja, s posebnim poudarkom na ukrepih za spodbujanje pismenosti in obnovitev ter posodobitev ključnih znanj in spretnosti na področju IKT, da se premosti digitalni razkorak, ki je vse pomembnejši dejavnik v socialni izključenosti starejših;

8.

ugotavlja, da sporočilo Komisije o EU 2020 poudarja, da je „stopnja zaposlenosti žensk še zlasti nizka“ (zaposlenih je le 63 % žensk v primerjavi s 76 % moških) in da bodo za doseganje večjega sodelovanja delavcev potrebne politike za spodbujanje enakosti spolov; zato mora biti politika izobraževanja in usposabljanja usmerjena k odpravi te vrzeli na trgu dela, s čimer bo prispevala k zagotovitvi trajnostne rasti in socialne kohezije; poudarja pomen izobraževanja od najnižje možne starosti brez spolnega razlikovanja;

9.

poziva, da je treba posebno pozornost nameniti potrebi po lažjem vključevanju invalidnih oseb vseh starosti v procese izobraževanja in usposabljanja, s posebnim poudarkom na stvarnem vključevanju invalidnih otrok v zgodnji starosti v izobraževalne ustanove; poudarja potrebo po ustreznih vlaganjih in dolgoročni strategiji za odpravo kakršne koli mejne vrednosti na tem področju;

10.

meni, da morajo vse oblike izobraževanja spodbujati pridobivanje demokratičnih kompetenc s podpiranjem študentskih svetov in omogočanjem študentom, da prevzamejo soodgovornost za svoje izobraževanje, kot je navedeno v listini o pravicah študentov; v zvezi s tem poziva tudi k temeljiti razpravi v evropski družbi o funkciji in vlogi izobraževanja ter predlaga, da ta razprava poteka na debatnem forumu za dialog z evropskimi državljani Agora;

11.

poziva Evropsko komisijo, države članice in delodajalce, naj v tesnem sodelovanju z izvajalci izobraževanja in usposabljanja spodbujajo nadgrajevanje znanj in spretnosti ljudi iz prikrajšanih okolij;

12.

priznava, da je globalizacija v samih temeljih spremenila evropsko družbo, in priporoča, da se globalno izobraževanje in izobraževanje za razvoj vključi v vse oblike izobraževanja, da bodo državljani lahko obvladali grožnje in priložnosti spreminjajočega se sveta;

13.

meni, da je na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja nujno potrebno zagotavljanje digitalne in medijske pismenosti in uvajanje v nove tehnologije, ter da je treba vse ljudi naučiti, da pri uporabi sodobnih oblik komunikacije in medijskih vsebin v enaki meri uporabljajo strokovno znanje in izkušnje ter kritično presojo; poudarja, da je nujno treba izboljšati digitalno pismenost vseh evropskih državljanov; poudarja, da sta izobraževanje in usposabljanje na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij tako na nacionalni ravni kot na ravni EU nujna glede na vedno večjo pomembnost teh znanj in spretnosti na razvijajočem se trgu dela;

14.

poudarja pomen zadostne in visokokakovostne podpore za razvoj kompetenc učiteljev in uvedbe novih načinov organizacije učenja v privlačnih šolskih okoljih;

15.

poudarja pomen umetnosti, kulture in športa v izobraževanju in usposabljanju ter nujnost, da se tem predmetom posveti posebno pozornost v predšolskem, osnovnem in srednjem izobraževanju ter v vseživljenjskem učenju; meni, da je izobraževanje s področja kulture in družbe sestavni del politike izobraževanja in usposabljanja, saj ne le, da pripomore k razvoju poklicnih ali tehničnih sposobnosti, temveč tudi pomaga razvijati neakademske sposobnosti ter s tem spodbuja samouresničenje in pridobivanje osnovnih znanj in spretnosti;

16.

poziva države članice, naj izobraževalnim ustanovam zagotovijo zadostna sredstva, da bodo lahko vlagale v šport in izboljšale sodelovanje javnega in zasebnega sektorja na tem področju;

17.

poziva države članice, naj zagotovijo zadostne naložbe v izobraževanje, da se omogoči dostop do trga dela za vse kategorije;

18.

poudarja pomen uporabe zgodovine in jezika kot sredstev za doseganje evropske socialne in kulturne vključenosti;

19.

opozarja na pomen kakovostnega izobraževanja v zgodnjem otroštvu za zgodnje pridobivanje ključnih kompetenc, vključno z otrokovo sposobnostjo komunicirati v maternem jeziku in jeziku države gostiteljice, zlasti pa za pomoč otrokom iz prikrajšanih okolij in otrokom s posebnimi (učnimi) potrebami, da bi tako preprečili revščino in socialno izključenost v prihodnosti;

20.

opozarja na pomen spodbujanja bralne kulture že od predšolskega obdobja naprej in na pomen dostopnosti knjižnega gradiva že v predšolskem obdobju;

21.

poudarja pomen izobraževanja v maternem jeziku, tudi v primeru tradicionalnih manjšin;

22.

poudarja pomen večjezičnosti za mobilnost: zato poziva vse države članice, naj uvajajo učenje drugega jezika že na zgodnji stopnji izobraževanja;

23.

poudarja, da je treba uvesti izobraževalne podporne ukrepe za otroke priseljencev, da se olajša njihovo prilagajanje izobraževalnemu in družbenemu okolju države gostiteljice;

24.

poudarja, da je treba spodbujati in podpirati dejavnosti, ki spodbujajo ustvarjalnost otrok že v zgodnjem otroštvu, saj to prispeva k razvoju inovativne družbe v EU;

25.

opozarja na cilje barcelonskega vrha, da bi do leta 2010 zagotovili otroško varstvo za najmanj 90 % predšolskih otrok v starosti od 3 let do šoloobvezne starosti ter za najmanj 33 % otrok, mlajših od treh let, in da bi otroško varstvo naredili cenovno dostopno najširši populaciji;

26.

poudarja nujnost nadaljnjega razvoja in utrjevanja pridobivanja jezikovnih spretnosti v osnovni in srednji šoli, tudi pri otrocih priseljencev, ter pomen poučevanja v maternem jeziku za pripadnike tradicionalnih manjšin;

27.

podpira zamisel izobraževalnega pristopa, ki bi omogočal rednejše posvetovanje s študenti in večjo udeležbo študentov pri upravljanju izobraževalnega procesa, aktivno udeležbo staršev študentov v izobraževalni skupnosti in razvoj odnosa med študenti in učitelji, ki temelji na zaupanju, kar bi omogočilo spodbujanje iniciativnosti ter pridobitev družbenih in državljanskih veščin, ki so bistvene za aktivno državljanstvo;

28.

poudarja pomen vključevanja novih tehnologij v predmetnik kot nujnega učnega pripomočka v sodobnem izobraževalnemu sistemu; podpira zamisel, da bi otroci pod ustreznim nadzorom že zelo zgodaj pridobili spretnosti in znanja, ki bi jim omogočili uporabo medijske vsebine in zlasti interneta z odgovornostjo in kritično presojo, in meni, da je bistvenega pomena ozavestiti otroke o vprašanjih varstva zasebnosti in osebnih podatkov ter skladnosti s pravili o avtorskih pravicah;

29.

meni, da je napredek pri prilagajanju šolskih programov razvoju ključnih kompetenc korak naprej, vendar so nujno potrebna nadaljnja prizadevanja, zlasti s priznavanjem in certificiranjem znanj in spretnosti, pridobljenih v neformalnih in priložnostnih oblikah izobraževanja, in podpiranjem pridobivanja ključnih kompetenc pri otrocih, pri katerih obstaja tveganje, da bodo dosegli nižjo stopnjo izobrazbe in da bodo socialno izključeni;

30.

poziva k ukrepom za spodbujanje fizične in športne dejavnosti v šolah ter organizacije šolskih prvenstev in udeležbe v njih, kar bo izboljšalo zdravje, spodbudilo vključevanje in olajšalo razvoj vrednot, ki bodo prispevale k ustvarjanju pozitivnih vzorcev vedenja;

31.

zagovarja izobraževanje in usposabljanje za otroke iz družin migrantov ter poudarja znaten prispevek izobraževanja k uspešnem vključevanju migrantov v evropsko družbo;

32.

poziva k oblikovanju celovite strategije za pridobivanje ključnih kompetenc, ki bo med drugim vključevala reformo šolskih programov in podporo stalnemu usposabljanju in poklicnemu razvoju učiteljev, s čimer bi omogočili vzpostavitev dobro usposobljene izobraževalne skupnosti; meni, da je treba učiteljem ponuditi spodbude, da bi izboljšali svoje poučevanje in se usmerili v poklicni razvoj;

33.

poziva države članice, naj v šole uvedejo nove kombinacije predmetov in materialov, ki zagotavljajo splošno izobrazbo, da se mladim z eno od najpogostejših motenj učenja– disleksijo – omogoči uspešen zaključek študija, ne glede na njihovo motnjo;

34.

poudarja pomen integriranega izobraževanja za preprečevanje družbenih predsodkov in diskriminacije ter posledično prispevanje k evropski družbeni solidarnosti;

35.

poziva k večji mobilnosti med visokošolskimi ustanovami, poslovnim svetom in ustanovami za poklicno izobraževanje in usposabljanje (npr. med študenti, učitelji, zaposlenimi, vodji usposabljanja), s čimer bi spodbujali na učence osredotočeno učenje in pridobivanje kompetenc, ki so vse bolj zaželene na trgu dela (npr. podjetništvo, medkulturno razumevanje, kritično mišljenje in ustvarjalnost); v ta namen je treba nujno obravnavati sedanje ovire v EU, s posebnim poudarkom na ovirah na področju financ in priznavanja, da se izboljša kakovost izkušenj mobilnosti za vse študente; podpira zagotavljanje kakovosti visokošolskega izobraževanja kot sredstva za krepitev mobilnosti za akademske in raziskovalne namene ter kot pogoj za enake zaposlitvene priložnosti za državljane EU;

36.

poudarja, da je treba vsem mladim zagotoviti trdno podlago osnovnih znanj in spretnosti, ki je nujno potrebna za spodbujanje vseživljenjske mobilnosti in jim omogoča, da se bodo znali soočati z razvojem dogodkov na trgu dela in s pojavom novih gospodarskih in družbenih potreb;

37.

poziva k spodbujanju raziskovalnih programov za krepitev „trikotnika znanja“, ki je bistven za povečevanje rasti in zaposlenosti v Evropski uniji;

38.

poziva države članice, naj posodobijo program visokošolskega izobraževanja in zlasti uskladijo izobraževalne programe z zahtevami trga dela;

39.

poziva visokošolske ustanove, naj posodobijo svoje študijske programe in nasploh pospešijo Bolonjski proces;

40.

meni, da bi morale biti visokošolske ustanove bolj odprte in pripravljene na vse udeležence izobraževanja, zlasti na netradicionalne udeležence, študente s posebnimi potrebami in prikrajšane skupine; meni, da bi pri doseganju tega cilja najbolj pomagali dobro financirani sistemi štipendiranja, s katerimi bi mlade iz revnih družin spodbujali, da se odločijo za študij; meni tudi, da morajo države članice izvajati posebne politike za zagotovitev temeljne pravice do izobraževanja za vse, vključno z mladimi s slabšimi finančnimi možnostmi, ter da bo treba v prihodnosti znotraj strateškega okvira za izobraževanje in usposabljanje raziskati možnost sestavljenega merila pravičnosti v visokem šolstvu;

41.

v zvezi s tem ponovno poudarja sklepe Sveta (6) iz maja 2007 o kazalnikih, oblikovanih za spremljanje izvajanja pekinških izhodišč za ukrepanje na področju izobraževanja in usposabljanja žensk, zlasti visokošolskega izobraževanja in raziskav; vendar obžaluje, da se pri spremljanju izvajanja delovnega programa Izobraževanje in usposabljanje 2010 ti kazalniki ne upoštevajo v celoti; v zvezi s tem spodbuja njihovo uporabo kot orodje za spremljanje napredka na področju enakosti spolov v izobraževanju in usposabljanju;

42.

ugotavlja, da so ženske kljub napredku glede njihovega dostopa do višjega in visokošolskega izobraževanja še vedno nezadostno zastopane na področjih matematike, znanosti in tehnologije (le 32 % diplomantk in 68 % diplomantov); poudarja, da bi zmanjševanje neravnovesij med spoloma na teh področjih prispevalo k zmanjšanju pomanjkanja znanj in spretnosti v EU v teh sektorjih;

43.

meni, da je neformalno izobraževanje področje izobraževanja, ki dopolnjuje formalno izobraževanje, ter priporoča, da ga je treba kot takega obravnavati pri oblikovanju politike izobraževanja ET2020;

44.

poziva k večjemu, bolj učinkovitemu in bolj pestremu vlaganju v višje in visoko izobraževanje;

45.

poziva države članice, naj spodbujajo partnerstva med ustanovami višjega in visokega šolstva, univerzami, raziskovalnimi centri in poslovnim svetom (na mednarodni, nacionalni, regionalni in lokalni ravni) ter finančna vlaganja gospodarskega sektorja v višje- in visokošolsko izobraževanje;

46.

poziva države članice, naj področju višjega in visokošolskega izobraževanja, ki predstavlja pomembno orodje za oživitev gospodarstva in družbe po nedavni krizi, namenijo potrebna sredstva, da se bo lahko odzivalo na globalne izzive,

47.

poziva države članice, naj z zakonodajnimi, upravnimi in finančnimi sredstvi podpirajo izobraževanje v maternem jeziku za manjšine;

48.

vztraja, da je kakovostno poklicno izobraževanje in usposabljanje ključno za zagotavljanje novih strokovnjakov ter za pridobivanje novih znanj in spretnosti za nova delovna mesta, pri čemer bi bilo treba posebno pozornost nameniti razširitvi učenja na delovnem mestu in vajeništva, tudi v primeru mladih diplomantov, na podlagi sporazumov med univerzami in podjetji; poleg tega meni, da je treba spodbujati študijska obdobja in pripravništva za študente, ki se poklicno usposabljajo, v drugih državah Evropske unije, podobno kot pri programu Erasmus za univerzitetne študente; poziva, da je treba zagotoviti večjo podporo in veljavo poklicnemu usposabljanju;

49.

poudarja, da je treba še naprej prenavljati programe poklicnega izobraževanja, pri čemer je treba upoštevati ključne kompetence, da bi bodisi izboljšali njihovo kakovost in jih naredili privlačnejše za mlade bodisi jih prilagodili razvijajočim se potrebam trga dela; meni, da bi morali programi poklicnega izobraževanja izboljšati medpredmetne ključne kompetence;

50.

poudarja, da je treba na podlagi obstoječe dobre prakse sprejeti model priznavanja kreditnih točk za izobraževanje na področju državljanskih veščin za mlade, ki opravljajo prostovoljno in družbeno koristno delo, ki ga spodbujajo neprofitna združenja ali se spodbuja v okviru razvojnega sodelovanja;

51.

poziva, da se omogoči boljša prehodnost med srednjim poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem ter višjim in visokim šolstvom, ki zagotavlja višje kvalifikacije;

52.

poudarja vidik vseživljenjskega učenja v priporočilih o ključnih kompetencah in vztraja, da je za celovito izvajanje teh priporočil nujen nadaljnji napredek na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter izobraževanja odraslih, tudi s pravnim priznanjem univerzalne pravice do vseživljenjskega učenja;

53.

poudarja pomen izmenjave informacij ter dobre in uspešne prakse med državami članicami na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja;

54.

poziva k hitremu ukrepanju, da bi prekinili naraščanje števila ljudi s slabimi rezultati v bralni pismenosti, pri čemer je treba zagotoviti posebno podporo lokalnim oblastem, saj so te za javnost najbolj dostopne; poziva države članice in Komisijo, naj svojo pozornost usmerijo k nepismenim, katerih število je še vedno previsoko, in sprejmejo odločne ukrepe za reševanje te težave, tudi pri odraslih;

55.

izraža veliko zaskrbljenost zaradi naraščanja števila brezposelne mladine, zlasti v sedanji gospodarski krizi; poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo trgi dela čim bolj prožni, da bodo lahko mladi z lahkoto našli delo in menjavali delovna mesta;

56.

poudarja potrebo po večji vključenosti izvajalcev izobraževanja v razvoj krovnih nacionalnih ogrodij kvalifikacij ter po večjem priznavanju predhodnega izobraževanja, vključno s tistim, ki je pridobljeno na neformalni ali priložnostni način;

57.

poudarja, da štiri od petih primerjalnih meril, ki so bila sprejeta leta 2003, ne bodo dosežena; poziva Komisijo, države članice, regionalne in lokalne oblasti ter druge zainteresirane strani, naj raziščejo vzroke in ustrezno ukrepajo, da se stanje popravi;

58.

poudarja pomen sedanjega strukturiranega dialoga in posvetovanja med ljudmi na zadnjih stopnjah izobraževanja in usposabljanja, visokošolskimi ustanovami in podjetji;

59.

podpira cilj, da bi do leta 2020 zvišali vključenost odraslih v programe vseživljenjskega učenja z 12,5 % na 15 %, in poziva k sprejetju ustreznih ukrepov za doseganje tega cilja; v ta namen poziva univerze, naj olajšajo širši dostop do študija, razvejajo in razširijo dotok študentov ter spremenijo študijske programe, da bodo privlačni za odrasle, ki se vračajo k študiju; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo še bolj odločne ukrepe za podporo in širitev ustanov za vseživljenjsko učenje, kot so „šole za drugo priložnost“; poziva k upoštevanju in spodbujanju vidika spolov pri izvajanju strategij vseživljenjskega učenja; opozarja na dejstvo, da imajo univerze za tretje življenjsko obdobje bistveno vlogo pri vseživljenjskem učenju;

60.

poudarja, da je ena od največjih ovir za odrasle, ki se želijo vključiti v programe izobraževanja in usposabljanja, pomanjkanje podpore njihovim družinam; zato spodbuja države članice, naj oblikujejo ukrepe za podporo študentom in delavcem z družinskimi obveznostmi (npr. oskrba otrok ali drugih vzdrževanih družinskih članov), da bodo lahko posodobili in/ali nadgradili svoja znanja in kompetence, na podlagi dobre prakse, razvite na tem področju v okviru programiranja Evropskega socialnega sklada, s kuponi za storitve in usklajevanje; meni, da je treba raziskati zlasti možnosti za elektronsko učenje, saj omogočajo večjo prožnost pri povezovanju izobraževanja, zaposlitve in oskrbe;

61.

spodbuja Evropski inštitut za enakost med spoloma, naj sprejme ukrepe za izboljšanje zbiranja in analize primerljivih podatkov o enakosti spolov na področju izobraževanja in usposabljanja ter zagotovi takojšnjo dostopnost in redno posodabljanje statističnih podatkov o pomembnih kazalnikih iz pekinških izhodišč za ukrepanje;

62.

priporoča ustanovam za izobraževanje in usposabljanje, naj si prizadevajo za širšo objavo programov, ki so odprti za odrasle, in poenostavijo upravne postopke za pridobitev dostopa do teh programov;

63.

poziva Evropsko komisijo, naj v celoti upošteva strokovno znanje in izkušnje zainteresiranih strani in njihovo vlogo pri izvajanju strategije ET2020;

64.

poziva Evropsko komisijo, naj vključi neformalno izobraževanje, poklicno izobraževanje in usposabljanje ter dijake v prihodnje primerjalno merilo mobilnosti za ET2020 in prevzame primerjalno merilo bolonjskega procesa v zvezi z mobilnostjo študentov;

65.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

31.5.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 161/16

A.

ker se Evropska unija in svet soočata z najhujšo gospodarsko krizo v zadnjih šestdesetih letih, ker je realno gospodarstvo v najhujši recesiji v tem obdobju in ker se bodo po pričakovanjih pogoji za zaposlovanje poslabšali kljub relativni oživitvi gospodarstva,

B.

ker so ne glede na vrsto družbe ali sektor, v katerem deluje, številna vprašanja glede upravljanja družb pomembna v splošnem okviru deontologije vodenja poslov, kot so dolžnost skrbnega ravnanja, preglednost, družbena odgovornost podjetij, obvladovanje tveganja, gospodarska vzdržnost odločitev za finančne naložbe, delovanje uprav ali nadzornih svetov ali uveljavljanje pravic delničarjev; ker je nedavna finančna kriza pokazala, da je treba ta vprašanja preučiti z vidika ohranjanja finančne stabilnosti in jih redno analizirati za iskanje rešitev, ki družbam omogočajo spopadanje s trenutnimi izzivi ter pozitivno prispevati h gospodarski rasti in povečanju zaposlenosti v Evropski uniji,

C.

ker je kriza prav tako razkrila tesne povezave med upravljanjem tveganja in politiko prejemkov ter pomembnost zadnje v mehanizmih, s katerimi se ureja pravilno delovanje družb; zato je treba pri vzpostavljanju politike prejemkov ustrezno upoštevati upravljanje tveganja tako, da se zagotovi, da so v širše in bolj uravnoteženo upravljanje podjetij vključeni učinkoviti sistemi za upravljanje tveganja, in da se v primeru vzpostavitve sistemov spodbud poskrbi za zagotovitev ustreznih sistemov za upravljanje tveganja, ki bi delovali kot protiutež,

D.

ker je družbam v vseh sektorjih skupnih veliko kategorij tveganja, čeprav so nekatere vrste tveganja značilne za neko področje (na primer družbe, ki se spopadajo s tveganji in delujejo v finančnem sektorju); ker so neuspešno upravljanje tveganja zaradi neustreznega spremljanja izvrševanja pravil o nadzoru in neusklajene spodbude v politiki prejemkov igrale pomembno vlogo pri nedavni finančni krizi,

E.

ker je treba upravljanje tveganja razumeti in uporabljati na ravni celotne organizacije, in ne le na ravni posameznih operativnih enot; prav tako morajo za upravljanje tveganja veljati razkrivanje, preglednost in obvezno poročanje,

F.

ker bi morala vsaka rešitev v primeru prevzema tveganja zagotavljati usklajenost z namenom poslovanja in strategijo družbe ob ustreznem upoštevanju učinkovitega upravljanja tveganja; učinkovito upravljanje tveganja je treba obravnavati kot enega najpomembnejših elementov dobrega upravljanja družb v vseh družbah,

G.

ker se je z enim prvih ukrepov, ki jih je Komisija sprejela po krizi, obravnavalo vprašanje politike prejemkov, in sicer z dopolnitvijo priporočil Komisije 2004/913/ES in 2005/162/ES, katerih namen je zagotoviti ustrezno politiko prejemkov z določitvijo najboljših praks za sestavo te politike z novim priporočilom glede sistema prejemkov direktorjev javnih družb in objavo priporočila o politikah prejemkov v sektorju finančnih storitev,

H.

ker se stopnja priporočila spreminja glede na vrsto družbe ob ustreznem upoštevanju velikosti, notranje organizacije in zapletenosti dejavnosti; ker je tako mogoče razlikovati med finančnimi družbami (če kotirajo na borzi ali ne) in družbami, ki kotirajo na borzi, vendar niso finančne družbe, in med različnimi sektorji finančne industrije, kot so bančništvo, zavarovalništvo in upravljanje skladov,

I.

ker je treba v smislu prejemkov obravnavati več točk, kot so (i) sistemi prejemkov, vključno z njihovo strukturo, preglednostjo in sorazmernostjo ter povezavo med prejemki in spodbudami, (ii) postopek oblikovanja sistema prejemkov, vključno z opredelitvijo udeležencev, vlog in odgovornosti, (iii) nadzor nad sistemom prejemkov, s posebnim poudarkom na delničarjih, in (iv) skupni prejemki, vključno s plačami in pokojninami,

J.

ker nekateri izjemno pomembni vidiki načel iz priporočil, kot sta pojem merila uspešnosti, ki bi moralo olajšati vzpostavljanje povezave med plačilom in uspešnostjo, pojem „neustrezni rezultati“ v primeru odpravnin, ter odpravnine in variabilni del prejemkov v sektorju finančnih storitev, ostajajo nejasni in jih je treba ustrezno prenesti v prakso,

K.

ker se je treba glede na ponavljajoče se težave v zvezi z opredeljevanjem povezave med plačilom in uspešnostjo osredotočiti na učinkovitost postopka oblikovanja politike prejemkov in preglednost, pri čemer mora oboje temeljiti na dobrem upravljanju podjetij, ki se opredeli in ocenjuje glede na ustrezno časovno obdobje, je osredotočeno na srednji in dolgi rok, s čimer se izogne nevarnim in nevzdržnim politikam upravljanja tveganja, ki temeljijo na kratkem (in zelo kratkem) roku, z opredeljenimi in ločenimi vlogami ter odgovornostmi udeležencev,

L.

ker se pri nobeni sprejeti rešitvi ne sme upoštevati načelo „eno merilo za vse“ in morajo družbe ohraniti prožnost pri prilagajanju sistemov svojim potrebam,

M.

ker je potrebna naknadna ocena uspešnosti in politike prejemkov,

N.

ker je preglednost dokazano pomemben element dobrega upravljanja; ker se ne sme omejiti le na razkrivanje, ampak mora pomeniti, da lahko družbe pojasnijo, zakaj so izbrale določeno politiko prejemkov,

O.

ker bi moralo jasno in enostavno razumljivo razkrivanje politike o prejemkih direktorjev načeloma koristiti postopku sprejemanja odločitev o politiki prejemkov, zlasti za delničarje; tako razkrivanje lahko zajema podrobno razkritje v letnih računovodskih izkazih ali poročilu o prejemkih o skupnih prejemkih ali drugih ugodnostih, ki so jih prejeli posamezni direktorji,

P.

ker mora biti cilj družbe konstruktivno udejstvovanje delničarjev in zaposlenih; ker to zahteva preučevanje drugih ukrepov za učinkovito vključevanje delničarjev v oblikovanje politike prejemkov v družbi (kot je možnost, uvedena v Nemčiji, da družbe s posvetovalnim glasovanjem prosijo za mnenje delničarjev o politiki stopenj prejemkov), zlasti zato, ker delničarji niso vedno voljni ali pripravljeni prevzeti aktivnejše vloge; ker bi to prav tako pomenilo, da je treba preučiti načine za zagotavljanje proaktivnejšega ravnanja delničarjev v primerjavi z odbori, ne zgolj njihovega odzivanja na zadeve,

Q.

ker je zlasti v družbah, ki kotirajo na borzi, nesodelovanje delničarjev znatno, bi bilo treba spodbujati elektronsko glasovanje na srečanjih delničarjev,

R.

ker je treba obstoječo zakonodajo o obveščanju delavcev in posvetovanju z njimi, kar zadeva upravljanje njihovih podjetij, pravilno izvajati, kar bo omogočilo pravi dialog z vodstvenim kadrom podjetij in jasno opredelitev prakse in ciljev nagrajevanja podjetij;

S.

ker je opredelitev meril in višine prejemkov vodstvenih kadrov v pristojnosti nadzornih organov družb,

T.

ker so prostovoljni standardi bistveni za izboljšanje uspešnosti odborov, pri čemer je morda potreben pregled dobrih praks,

U.

ker mora biti cilj oblikovanje pristojnih uprav in nadzornih svetov, ki so sposobni objektivne in neodvisne presoje; ker je treba oceniti uspešnost in učinkovitost odborov,

V.

ker bi moral biti zaradi priznanih pomanjkljivosti sedanjega sistema upravljanja družb določen odstotek (na primer ena tretjina) direktorjev (članov upravnega odbora) strokovnjakov, ki bi bili plačani ter odgovorni in podrejeni samo delničarjem; ker mora stopnja njihove odgovornosti in podrejenosti ustrezati strokovnemu znanju,

W.

ker pristop z nezavezujočimi pravnimi instrumenti ni zadovoljiv, čeprav je lahko sprejemanje zakonodaje na tem področju težje in zamudnejše od sprejemanja priporočil,

X.

ker Komisija namerava nadgraditi priporočila z zakonodajnimi predlogi za vključitev sistemov prejemkov na področje uporabe bonitetnega nadzora in je predlagala zlasti spremembo direktive o kapitalskih zahtevah; ker Komisija namerava preučiti dodatne ukrepe v zvezi z nebančnimi finančnimi storitvami,

Y.

ker priporočila, ki jih je Komisija izdala v zvezi z javnimi družbami, niso nujno najustreznejše splošne smernice za razvoj najboljših praks v družbah, ki ne kotirajo na borzi,

Z.

ker je enotno in skladno izvajanje vsakega predpisa, ki je bil sprejet na tem področju v EU in so ga sprejele vse zadevne strani, bistveno,

1.

pozdravlja ukrepe, namenjene za obravnavo deontoloških vidikov upravljanja družb, ki glede na razkritja nedavne finančne krize še vedno ostajajo nerešena; v zvezi s tem pozdravlja obe priporočili, ki ju je izdala Komisija;

2.

poudarja, da pristop z nezavezujočimi pravnimi instrumenti vseeno ni zadovoljiv;

3.

zato pozdravlja prvi zakonodajni predlog Komisije, ki zakonodajalcu EU omogoča primerno obravnavo zadevnih vprašanj, tj. spremembo direktive o kapitalskih zahtevah;

4.

podpira načela, ki jih je Komisija navedla v priporočilih z dne 30. aprila 2009 in ki se nanašajo na sisteme prejemkov in nadzor v zvezi s prejemki direktorjev in vodstvenih kadrov podjetij, ki kotirajo na borzi, ter na sisteme prejemkov, postopke priprave in izvajanja politike prejemkov (upravljanje), preglednost politike prejemkov in nadzor varnega in skrbnega poslovanja (nadzor) v finančnem sektorju, vendar poudarja, da države članice teh priporočil niso zadovoljivo prenesle v svoj pravni red;

5.

poudarja, da Evropska unija potrebuje dolgoročni proizvodni, družbeni in okoljski model, ki bo spoštoval splošni interes – interese podjetij, delničarjev in zaposlenih – ter novo finančno strukturo, ki bo temeljila na sistemu pravil varnega in skrbnega poslovanja in deontoloških načel ter na nacionalnih in evropskih nadzornih organih z zavezujočimi pooblastili; meni, da bi se moral finančni sektor odzvati na potrebe realnega gospodarstva, prispevati k trajnostni rasti in pokazati večjo družbeno odgovornost;

6.

opozarja, da so med procesom gospodarske prenove poleg ukrepov za podpiranje realnega gospodarstva velikega pomena tudi ukrepi za zaščito delovnih mest, izobraževanje in delovne razmere, ki bi jih morale upoštevati vse zainteresirane strani;

7.

poudarja, da politika prejemkov, ki stremi k dobremu in trajnostnemu upravljanju podjetij, nima le deontološkega namena, temveč tudi povsem ekonomskega, saj takšna politika neposredno vpliva na premoženjsko stanje in možnosti razvoja podjetij, pa tudi na gospodarstvo na splošno ter na ohranjanje in ustvarjanje višje stopnje zaposlenosti;

8.

meni, da ukrepi o politiki prejemkov vodstvenega kadra bank in kreditnih institucij ne morejo ostati zgolj na ravni priporočil, temveč se morajo udejanjiti v zavezujočih ukrepih na področju nadzorovanja, in sicer s ciljem preprečevanja, da bi variabilni del prejemkov (bonusi, delniške opcije in spodbude) spodbujal k preveč tveganim naložbenim in upravnim politikam podjetij, ki bi bile ločene od ponovnih padcev realnega gospodarstva;

9.

vztraja, da morata upravljanje podjetij in politika prejemkov spoštovati in spodbujati načela, ki jih določajo pogodbe in evropske direktive, kar zadeva enakost plačila in obravnavanja žensk in moških;

10.

meni, da so potrebni nadaljnji evropski zakonodajni ukrepi za reševanje težave različnih nacionalnih pravil o prejemkih za družbe v primerih selitev direktorjev iz ene države članice v drugo v okviru (krovne) družbe ali iz ene družbe v drugo v različnih državah članicah ali če družbe izkoriščajo prosti pretok na notranjem trgu, na primer s čezmejnimi združitvami;

11.

meni, da je treba izpostaviti splošno družbeno odgovornost nadzornih organov za trajnostni in dolgoročni razvoj družbe s sedežem v državi članici EU in te nadzorne organe zavezati k izpolnitvi pričakovanja, da izoblikujejo sistem prejemkov vodstvenih kadrov, ki bo ustrezal temu cilju in bo pregleden za evropsko javnost;

12.

poziva Komisijo, naj posebej za ta sektor predlaga spremembe zakonodaje o finančnih storitvah, da se zagotovi usklajenost politike prejemkov med bančnimi in nebančnimi institucijami; nadalje poziva Komisijo, naj predloži zakonodajne predloge na področju prava družb, da bi pomagala rešiti vprašanja o upravljanju družb in zagotovila usklajenost politike prejemkov za vse vrste družb;

13.

poziva Komisijo, naj spodbuja in podpira učinkovito izvajanje ukrepov, sprejetih na ravni EU, s posebnim poudarkom na čezmejnih družbah, ter izpolni svojo obveznost predložitve poročila o vrednotenju izvajanja obeh priporočil v državah članicah; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj v sklepe poročila o vrednotenju vključi časovni razpored primernih zakonodajnih in nezakonodajnih dejavnosti, ki bi lahko bile nujne v nadaljevanju;

14.

poziva k učinkovitemu izvajanju pravil o oblikah posvetovanja in udeležbe zaposlenih, izbranih v skladu z Direktivo 2001/86/ES (5) o dopolnitvi Statuta evropske družbe glede udeležbe zaposlenih;

15.

evropsko delniško družbo razume kot ustrezno platformo za najboljše prakse, da bi etična načela uveljavili v nadzoru mednarodnih družb in jih uresničili v praksi;

16.

poziva države članice k učinkovitemu izvajanju ukrepov, kot je direktiva EU o pravicah delničarjev, da se odpravijo ovire za sodelovanje delničarjev pri glasovanju in da se to poveča, zlasti v zvezi s čezmejnim glasovanjem;

17.

poziva vse delničarje, naj se dejavno vključujejo v pregled poslovnih praks in spremembe v kulturi poslovanja;

18.

poziva, naj se s pomočjo priporočila Komisije za uvedbo sistema pri sestavi organov podjetja ter ostalih teles in mest podpre večje število žensk na vodstvenih položajih;

19.

predlaga, naj ob strogem spoštovanju neodvisnosti članov vodstvenih organov podjetij nacionalni nadzorni organi vzpostavijo učinkovitejše mehanizme za boj proti korupciji, ki bodo ne le okrepili etično upravljanje podjetij, temveč bi tudi lahko izboljšali njihove poslovne rezultate;

20.

podpira uvedbo enotnih in celovitih smernic v zvezi z upravljanjem tveganja, za katerega se zdaj zdi, da se samo deloma obravnava v različnih kodeksih in standardih, ki veljajo le v državah članicah;

21.

poudarja, da v primeru gospodarskih kaznivih dejanj obstaja možnost uvedbe kazenskega postopka zoper posamezne člane uprave, ki so odgovorni za ta kazniva dejanja;

22.

poziva Komisijo, naj za družbe, ki ne kotirajo na borzi, spodbuja uporabo smernic o najboljši praksi, ki upoštevajo posebnosti takšnih družb in razlike med njimi;

23.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

31.5.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 161/21

A.

ker so naložbe v dejavnosti za mlade bistvene za prihodnost evropske družbe, zlasti v času, ko se delež mladih med celotnim prebivalstvom nenehno zmanjšuje,

B.

ker mladi predstavljajo dodano vrednost za družbo in jih je kot take treba priznati,

C.

ker imajo današnje generacije pri oblikovanju politik veliko odgovornost do mladih in prihodnjih generacij; ker morajo oblikovalci politik in raziskovalci upoštevati stališča mladih, da bodo ti prišli do besede,

D.

ker ima Evropska unija pomembna orodja, povezana z mladinsko politiko, a jih morajo države članice v celoti izkoristiti, predstaviti in vključiti,

E.

ker je zaposlitev več kot le plačano delo: je socializacijski dejavnik in je lahko pomemben vir podpore, strukture in oblikovanja identitete,

F.

ker se lahko mladi zaradi negotovosti na delovnem mestu odpovejo ustvarjanju družine ali ga preložijo, kar vpliva na demografski razvoj,

G.

ker se današnja evropska mladina sooča z naraščajočo stopnjo brezposelnosti in močno čuti posledice gospodarske krize, pri čemer bo brezposelnost bolj verjetno prizadela predvsem mlade z nižjo stopnjo izobrazbe; ker je zato pomembno poskrbeti za čim boljše izobraževanje mladih, s čimer bi jim zagotovili hiter vstop na trg dela in trajno udeležbo na njem,

H.

ker je treba podpirati enakopraven dostop vseh mladih do visoko kakovostnega izobraževanja in usposabljanja na vseh ravneh in še bolj spodbuditi možnosti za vseživljenjsko učenje,

I.

ker je treba olajšati in podpirati prehod mladih med izobraževanjem in usposabljanjem ter trgom dela,

J.

ker je nujno nameniti absolutno prednost problemu zgodnje opustitve izobraževanja ter nepismenosti, zlasti pri mladostnikih in mladih v zaporih,

K.

ker so zdravje, nastanitev in okolje za mlade zelo pomembni in lahko bistveno vplivajo na njihovo življenje in prihodnost; ker je treba spodbujati ugodne razmere za izobraževanje, zaposlovanje, socialno vključenost in zdravje,

L.

ker mladi poleg zdravega družinskega okolja, na katerega se lahko zanesejo, potrebujejo podporo pri uresničevanju svojih potreb po samostojnosti in neodvisnosti,

M.

ker okoljski vidiki niso izrecno vključeni v sporočilo Komisije in resolucijo Sveta, čeprav so pomembni za mlade in močno vplivajo na zdravje, kakovost življenja in blaginjo prihodnjih generacij; ker bi morala biti okoljska vprašanja zato jasno omenjena med področji ukrepanja v strategiji EU za mlade,

N.

ker dejavna udeležba v družbi ni samo pomembno sredstvo za krepitev vloge mladih, ampak prispeva tudi k njihovemu osebnemu razvoju, boljši vključenosti v družbo, pridobivanju spretnosti in razvijanju občutka za odgovornost,

O.

ker je delo mladih v strategiji EU za mlade pomembno kot dragocena prostočasna dejavnost, ki je namenjena mladim in ki naj bi jo opravljali prav oni, pa tudi za pridobivanje veščin in osebni razvoj,

P.

ker učenje in izkušanje o tem, kaj pomeni prispevati v družbi, spodbujata razumevanje in dejavno sodelovanje pri demokraciji in njenih procesih,

Q.

ker bi bilo treba mladim bolje predstaviti evropske programe, ki so jim namenjeni, da bi povečali njihovo udeležbo,

R.

ker lahko učinkovita politika za mlade prispeva k razvoju evropske mentalitete,

1.

pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom Strategija EU za mlade – vlaganje v mlade in krepitev njihove vloge in položaja;

2.

pozdravlja Resolucijo Sveta o prenovljenem okviru za evropsko sodelovanje na področju mladine (2010–2018);

3.

poudarja, da se opredelitev pojma mladih razlikuje med državami članicami; ugotavlja, da na ta pojem vplivajo različne okoliščine v družbi, kar državam članicam daje prosto pot pri izbiri pristopa;

4.

ocenjuje, da bi se morale ambicije Evrope za mlade odražati v programih in skladih Skupnosti;

5.

poziva države članice, naj v celoti izvajajo določbe Lizbonske pogodbe na področju mladinske politike, kot so spodbujanje sodelovanja mladih v demokratičnem življenju, posebna pozornost do mladih športnikov in športnic ter pravno izvrševanje listine o temeljnih pravicah;

6.

priznava, da je okrepljena odprta metoda koordinacije (OMK) pravo orodje za sodelovanje na področju politike za mlade ob ustreznem upoštevanju načela subsidiarnosti in kljub nekaterim njenim pomanjkljivostim, omejeni uporabi, pomanjkljivostim glede legitimnosti, pomanjkanju učinkovitega sodelovanja med „strokovnjaki“ in izvoljenimi politiki, pomanjkanju ustreznih povezav z nacionalnimi prednostnimi nalogami ter nevarnosti za „zmedo glede odgovornosti“ med različnimi ravnmi; meni, da je treba odprto metodo koordinacije okrepiti, s čimer bi dosegli dolgoročne rezultate;

7.

poudarja, da morajo vse udeležene strani odprto metodo koordinacije izvajati z močno politično voljo, da bi dosegli najboljše rezultate; meni, da so pomanjkljivosti pri izvajanju temeljna ovira za uresničitev zastavljenih ciljev;

8.

priznava pomen sodelovanja med institucijami na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni, da bi se dosegli cilji te strategije ter poziva Komisijo, države članice in predstavnike mladih, naj aktivno sodelujejo pri izvajanju strategije za mlade;

9.

poziva k tesnejšemu sodelovanju med Evropskim parlamentom, Komisijo in Svetom na področju mladih in poudarja, da je v okviru procesa OMK potrebno celovito sodelovanje z nacionalnimi parlamenti in med njimi;

10.

pozdravlja jasno opredelitev dvojnega pristopa, uvajanje delovnih metod in zlasti jasen seznam instrumentov za izvajanje, ki ga je pripravil Svet; zahteva, naj se Evropski parlament vključi v določanje prednostnih vprašanj za delovna obdobja; poziva, naj evropsko sodelovanje na področju mladine temelji na dokazih, naj bo ustrezno in konkretno;

11.

poudarja, da je treba na evropski in nacionalni ravni razviti jasne in uporabniku prijazne kazalnike, ki bodo omogočili izboljšanje, povečanje in posodabljanje dejanskega poznavanja položaja mladih ter meritve in primerjave napredka v izvajanju skupno določenih ciljev; poudarja, da sta stalni nadzor in ocenjevanje pomembna;

12.

poudarja, da je pomembno ocenjevati, do katere stopnje je bila izvedena strategija EU za mlade; poudarja, da je treba objaviti poročila o napredku držav članic na področju mladih, da bi se javna ozaveščenost povečala; poudarja, da je treba opazovati razvoj življenjske stvarnosti evropskih mladih in ugotavljati spremembe, kar bi omogočilo oceno dejanskega napredka;

13.

meni, da bi moralo biti vzajemno učenje bolj razvito in tako omogočiti izmenjavo dobrih praks ter prispevati k skladnosti ukrepov na nacionalni ravni;

14.

meni, da je za treba za popolno strategijo EU za mlade usklajeno, natančno in pregledno oblikovati politiko za mlade ter programe in ukrepe EU; meni, da bi morali zlasti rezultati izvajanja programov EU dajati povratne informacije za oblikovanje mladinske politike in strategije EU za mlade na splošno in obratno;

15.

ravno tako poudarja, da je treba natančno ovrednotiti izvedene programe, s čimer bi omogočili zanesljivo zagotavljanje kakovosti ter s tem tudi zasnovali morebitne potrebne izboljšave programov v prihodnje;

16.

poudarja, da je treba uporabiti in prilagoditi programe in socialne sklade EU za mlade, spodbuditi njihovo dostopnost ter poenostaviti postopke za dostop do njih; poudarja, kako zelo pomembno je najti nebirokratski pristop, ki izhaja iz prakse, da bi uresničili celostno strategijo za izboljšanje življenja mladih; poudarja, da je sodelovanje mladih pri izvajanju mladinskih programov pomembno, saj se tako laže upoštevajo njihove potrebe;

17.

poudarja, da programi Comenius, Erasmus in Leonardo da Vinci pomembno vplivajo na oblikovanje evropskih politik izobraževanja in usposabljanja; ponovno poudarja, da je ena od prednostnih političnih nalog upoštevati te programe kot osnovo za razvoj strategije EU za mlade, zlasti za prihodnjo generacijo večletnih programov;

18.

meni, da si je treba še bolj prizadevati za spodbujanje mobilnosti mladih v Evropi in da morajo imeti programi mobilnosti dovolj prostora in poudarka na izmenjavi mladih zunaj formalnega izobraževanja;

19.

poziva Komisijo, naj v okviru novih programov mobilnosti nameni posebno pozornost mobilnosti mladinskih delavcev, in zato poziva, naj se posebna vizumska ureditev, ki zdaj velja za študente, razširi na mladinske delavce;

20.

opozarja, da je za popularizacijo programov za mlade treba uporabiti množične medije;

21.

priznava, da je izboljšanje življenjskih razmer mladih horizontalna naloga, ki jo je treba uresničevati na vseh političnih področjih; spodbuja evropske institucije in države članice, naj se zavzamejo za ustanovitev oddelka mladih v vseh oddelkih in ministrstvih, kar bi pripomoglo k oblikovanju ustreznih politik za mlade; ravno tako poziva Komisijo, naj v svojih generalnih direktoratih imenuje zastopnike mladih ter jim omogoči nadaljnje izobraževanje; cilj naj bo ocena dokumentov Komisije z vidika politike za mlade; toplo pozdravlja medsektorski pristop kot nepogrešljiv dejavnik za dosego čim večje učinkovitosti; meni, da je vključitev vprašanj o mladih na vsa področja politike glavni dejavnik za uspeh strategije za mlade;

22.

poudarja, da je treba medgeneracijsko pravičnost institucionalizirati na evropski ravni in da morajo države članice sprejeti to načelo, da bi se odnosi med generacijami pravično urejali;

23.

odločno poudarja, da svetovna gospodarska kriza močno vpliva na mlade in da bi zato morala močno vplivati na opredelitev prednostnih nalog na področjih ukrepanja; meni, da je treba to doseči z opredelitvijo vrste ukrepov za podporo socialni izhodni strategiji ter da je treba posebno pozornost nameniti reviziji sistemov za blažitev socialnih posledic in sistemov socialne varnosti;

24.

poudarja, da je pomembno odpraviti vse oblike diskriminacije med mladimi na podlagi spola, rasne ali etnične pripadnosti, veroizpovedi, invalidnosti, starosti in spolne usmerjenosti;

25.

poudarja, da je treba v družbeni viziji EU mlade obravnavati kot prednostno skupino;

26.

odločno poudarja, da je treba mladim invalidom dati učinkovito in njim prilagojeno podporo ter dejanske in enake možnosti za telesni, čutni in spoznavni dostop do izobraževanja, zaposlitve, kulturnih, prostočasnih, športnih in družbenih dejavnosti ter sodelovanja v javnih in civilnih zadevah;

27.

poziva, naj se sprejmejo ukrepi za spoštovanje raznolikosti in za uspešno vključevanje mladostnikov in otrok;

28.

poziva države članice, naj opredelijo medsektorske povezave med politikami za mlade ter politikami za izobraževanje, usposabljanje, zaposlovanje, kulturo ter drugo;

29.

poudarja, da so med politikami za mlade in otroke potrebne trdne povezave;

30.

spodbuja države članice, naj okrepijo vzajemno delovanje med stranicami trikotnika znanja (izobrazba, raziskave, inovacije) kot ključnega elementa za rast in ustvarjanje delovnih mest; toplo priporoča spodbujanje enotnih meril za večje medsebojno priznavanje neformalnega izobraževanja in poklicnega usposabljanja tako, da se pospeši sprejetje sistema EQF za priznavanje kvalifikacij, preglednost in vrednotenje spretnosti;

31.

poziva države članice, naj se bolj zavzamejo za naložbe v ustrezne spretnosti za delovna mesta, po katerih je povpraševanje, ter jih spodbuja, naj izobraževalne učne načrte povežejo z zahtevami trga dela, po potrebi sprejmejo zakonodajo za kratkoročno poklicno usposabljanje (kjer je še potrebno) in naj uporabijo, kadar koli je mogoče, vrednotenje spretnosti in priznavanje kvalifikacij;

32.

opozarja na vprašanje opuščanja izobraževanja in da je treba sprejeti ukrepe, da bi se zagotovil čim višji odstotek mladih, ki dokončajo obvezno izobraževanje;

33.

močno spodbuja države članice, naj v okviru večjega financiranja spodbujajo mobilnost pri učenju in usposabljanju vseh mladih, kar je temeljni dejavnik za pridobivanje izobrazbe in delovnih izkušenj; poudarja, da je mobilnost mladih pomembna tudi v regijah, ki mejijo na EU, s čimer se zagotavlja široka udeležba v evropskih programih v korist mladih;

34.

poziva države članice, naj storijo vse, da bodo uresničile strateške cilje in dosegle referenčne vrednosti, določene v strateškem okviru za evropsko sodelovanje na področju izobraževanja in usposabljanja (ET 2020), zlasti glede oseb s slabimi osnovnimi spretnostmi in oseb, ki so zgodaj opustile izobraževanje;

35.

poziva države članice, naj vzpostavijo dovolj kanalov, prek katerih se bodo ljudje, ki so zapustili izobraževalni sistem, vanj lahko ponovno vključili, ter naj zagotovijo, da imajo ljudje, ki so se udeležili tečajev poklicnega usposabljanja, ustrezne možnosti preiti na višje stopnje izobraževanja; poleg tega jih poziva, naj uvedejo ukrepe in ponudijo usmerjene programe, za mlade, ki so zaostali v šolanju ali so šolanje opustili zaradi težkih razmer ali slabih možnosti;

36.

poudarja, da je treba mladim zagotoviti dostop do usmerjanja in svetovanja pri prehodu z izobraževanja na delo;

37.

poziva države članice, naj otrokom in mladim ne glede na pravni status njihovih družin zagotovijo pravico do državnega izobraževanja ter jim ob ustreznem spoštovanju njihove lastne kulture in jezika pomagajo pri osvajanju potrebnega znanja jezika države gostiteljice in poznavanju njene kulture kot sredstvih za vključevanje;

38.

poziva države članice, naj mladim zagotovijo enak dostop do izobraževanja ne glede na socialno poreklo in finančni položaj ter naj zagotovijo enak dostop do izobraževanja za prikrajšane mlade iz družin z nizkim dohodkom;

39.

poziva države članice, naj izvajajo konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov ter naj v praksi uvedejo vključujoče izobraževanje na področju formalnega in neformalnega izobraževanja;

40.

poudarja pomen novega, učinkovitega in stalnega sistema za usposabljanje učiteljev, da bi učencem pomagali, da se bodo bolje spoprijemali z izzivi naše hitro spreminjajoče se družbe;

41.

poudarja pomen spodbujanja medijske pismenosti;

42.

poudarja, da ima izobraževanje osrednjo vlogo pri pozitivnem razvoju osebnega odnosa;

43.

izraža veliko zaskrbljenost zaradi vse večjega števila mladih, ki so brez zaposlitve, so delno zaposleni ali nimajo varne zaposlitve, zlasti v sedanji gospodarski krizi; odločno podpira poziv Evropskemu svetu, naj zagotovi, da bo v lizbonsko strategijo za obdobje po letu 2010 in v strategijo EU 2020 vključen mladinski vidik, in naj podpre nadaljevanje pobud v skladu s splošnimi cilji Evropskega pakta za mlade; odločno podpira predlog, da se v načrtih za okrevanje, pripravljenih v okviru načrtov za gospodarsko in finančno krizo, oblikujejo ustrezni ukrepi, namenjeni mladim;

44.

poudarja, da je treba nujno uresničiti cilje evropske lizbonske strategije za rast in delovna mesta, ter meni, da bi moral prenovljeni načrt EU 2020 omogočiti EU, da si popolnoma opomore od krize in hitreje postane inovativno gospodarstvo, ki ustvarja nova delovna mesta; v zvezi s tem poziva, da mora biti prenovljeni načrt bolj osredotočen na mlade;

45.

poziva države članice, naj ukrepajo proti negotovosti glede zaposlitve in slabim delovnim pogojem, s katerimi se na trgu dela srečujejo mladi, ter naj dejavno podpirajo usklajevanje poklicnega ter zasebnega in družinskega življenja;

46.

poziva države članice, naj v politiki za spodbujanje zaposlovanja upoštevajo medgeneracijsko razsežnost;

47.

poziva države članice, naj mladim olajšajo dostop do vseh vrst zaposlitve v dobrih delovnih pogojih, da bi preprečili neskladje med spretnostmi in delovnimi mesti, kar pomeni zapravljanje talentov; v zvezi s tem priporoča izboljšanje kakovosti pripravništev in pravic pripravnikov, in sicer tako, da se večina pripravniških programov dodeli mladim s kvalifikacijami in vodi do plačanih delovnih mest;

48.

poziva države članice, naj mladim ponudijo več možnosti za zaposlitev, naj izvajajo politike socialnega varstva za prikrajšane mlade, naj zagotovijo enake možnosti mladim z obrobja in mestnih središč ter naj mladim materam zagotovijo posebno podporo;

49.

opozarja na nevarnost bega možganov ter na negativne posledice za države, od koder ti mladi prihajajo; poziva države članice, naj raziščejo in pripravijo strategije, s katerimi bi obdržali mlade v državah in regijah, ki so nagnjene k izseljevanju v različnih oblikah, kot so beg možganov, zapolnjevanje vrzeli v spretnostih ter poceni, fleksibilno, nekvalificirano in pogosto sezonsko delo;

50.

poziva države članice, naj odpravijo primere, kjer so ugotovljene razlike v dohodku mladih moških in mladih žensk zaradi spola;

51.

poziva države članice, naj v času globalizacije z ravnotežjem med fleksibilnostjo in varnostjo zagotovijo dostojne pravice na področju zaposlitve in socialno varnost;

52.

poziva države članice, naj zagotovijo popolno prenosljivost pridobljenih socialnih pravic, da ne bi ogrozili socialne varnosti mobilnih mladih delavcev;

53.

poudarja pomen obdobij praktičnega usposabljanja v podjetjih in institucijah med študijem, kar kasneje olajša zaposlitev;

54.

predlaga, naj se med mladimi spodbuja kultura podjetništva z boljšim obveščanjem o njem, s podpiranjem razvoja evropskih struktur in mrež v ta namen ter s spodbujanjem mladih, naj se samozaposlijo in uporabijo mikrokredite in mikrofinančna orodja; poudarja, da je vseživljenjsko učenje pomembno;

55.

podpira sinergijo med izobraževalnimi sistemi in industrijo ter napredne oblike povezovanja med univerzami in podjetji;

56.

spodbuja države članice, naj podpirajo zasebne pobude za mlade, tudi z nacionalnimi programi, ki dopolnjujejo evropske;

57.

opozarja, da je treba oblikovati politike, ki bodo uskladile poklicno in zasebno življenje in bodo spodbujale mlade k ustvarjanju družine; opozarja, da je treba mladim zagotoviti dovolj visok prihodek, da se bodo lahko neodvisno odločali, tudi o ustvarjanju družine;

58.

poudarja, da imajo posledice podnebnih in okoljskih sprememb ter uničevanje okolja negativen vpliv na življenje mladih, in poziva k trajnostnim ukrepom na tem področju;

59.

poziva države članice, naj v učne načrte vključijo ustrezne oblike izobraževanja o preprečevanju nevarnosti za zdravje in okolje;

60.

močno obžaluje, da v okviru sodelovanja ni omenjena potrošniška politika; meni, da so nekateri zdravstveni problemi morda povezani s proizvodnjo in trženjem nezdrave hrane;

61.

poudarja, da je treba pri snovanju potrošniške in okoljske politike upoštevati, da so mladi in otroci še posebej ranljivi; poudarja, da je treba mladim potrošnikom z ukrepi, kot so informativne in izobraževalne kampanje, zagotoviti visoko raven varstva;

62.

poudarja pomen nadaljnjega boja proti drogam, škodi, ki jo povzročata alkohol in kajenje, in drugim oblikam odvisnosti, med katerimi so tudi igre na srečo, zlasti s preprečevanjem in zdravljenjem; poziva države članice, naj čim bolj izkoristijo akcijski načrt EU za boj proti drogam in strategijo EU za podporo državam članicam v boju proti škodi zaradi alkohola in drugim oblikam odvisnosti;

63.

prav tako opozarja, da so otroci in mladi izpostavljeni številnim prizorom nasilja v medijih; predlaga, da se zadeva nadalje preuči in se sprejmejo vsi potrebni ukrepi, da se odpravi vpliv na njihovo duševno zdravje;

64.

priporoča, naj se mlade usmerja pri uporabi novih tehnologij s pomočjo politike izobraževanja o medijih in politike za večjo ozaveščenost o nevarnostih zaradi njihove nenadzorovane uporabe;

65.

poudarja, da je informiranje mladih o vprašanjih spolne vzgoje bistveno za zaščito njihovega zdravja;

66.

posebej opozarja na stalno visoko raven nosečnosti med mladoletnicami ter poziva Komisijo in države članice, naj mlade ozavestijo o tej problematiki ter jih o tem izobrazijo;

67.

poziva države članice, naj priseljenim otrokom in mladim ne glede na pravni status njihovih družin zagotovijo dostop do osnovne zdravstvene oskrbe;

68.

poudarja vlogo športa kot cele vrste dejavnosti, ki pri mladih spodbuja zdrav življenjski slog, skupinsko delo, pošteno igro in odgovornost, ter vlogo informacij za mlade v boju proti nasilju na športnih igriščih; poziva k posebnim programom za mlade invalide;

69.

poziva države članice, naj pri spodbujanju športa pri mladih upoštevajo tudi za spol specifične vidike ter naj podprejo tudi manj priljubljene oblike športa;

70.

poudarja, da je treba pri mladih spodbujati izobraževalne kampanje proti jemanju nedovoljenih snovi ter v podporo čistemu športu;

71.

poudarja pomen stalnega strukturiranega dialoga in posvetovanja z mladimi; odločno spodbuja krepitev udeležbe mladih in mladinskih organizacij na vseh ravneh (lokalni, nacionalni in mednarodni) pri oblikovanju splošne politike in zlasti politike za mlade, pa ne zgolj nje, v stalnem strukturiranem dialogu;

72.

poudarja, da je pomembno preučiti metodo za posvetovanje z mladimi, da bi zagotovili upoštevanje širokega spektra mnenj mladih; podpira vzpostavitev struktur, v katerih lahko vsi udeleženci sodelujejo, imajo enak vpliv na politike in odločitve ter zagotavljajo sredstva, potrebna za vzpostavitev teh struktur;

73.

spodbuja države članice, naj mladinske organizacije vključijo v proces oblikovanja politik, tudi na lokalni ravni;

74.

poudarja, da je udeležba predstavnikov mladih v strukturiranem dialogu pomembna, in priporoča, naj se Komisija s predstavniki nacionalnih mladinskih svetov posvetuje o prednostnih temah za mlade;

75.

se strinja s pogosto obravnavano potrebo po priznanju in podpiranju mladinskih organizacij in njihovega velikega prispevka k neformalnemu izobraževanju; poziva Komisijo in Svet, naj države članice spodbudita k ustanovitvi in podpori parlamentov in svetov mladih na lokalni ravni ter naj uvedeta ustrezne programe;

76.

poudarja, da je treba zaradi boljše reprezentativnosti vključiti večje število mladih iz bolj raznolikih okolij; se strinja s spodbujanjem udeležbe že v zgodnji mladosti; v zvezi s tem spodbuja premislek o okrepitvi povezav med šolami, mladinskimi organizacijami in drugimi civilnodružbenimi organizacijami ter zelo priporoča spodbujanje večjega priznavanja neformalne izobrazbe;

77.

predlaga vzpostavitev podeljevanja nagrad mladim, ki dejavno sodelujejo v družbi, s končnim namenom razviti kulturo pravic in dolžnosti;

78.

poudarja, da si je treba še posebej prizadevati, da bi mlade, ki živijo na obrobnih območjih in podeželju ter v revnih soseskah, spodbudili k dejavnemu sodelovanju v evropskih dejavnostih; obžaluje, da v okviru sodelovanja niso predlagani posebni ukrepi, da bi mladim bolje predstavili programe EU, predvsem tistim, ki živijo v oddaljenih krajih, in tistim, ki niso organizirani v političnih, družbenih ali nevladnih organizacijah; poziva Komisijo, naj to sprejme kot trdno zavezo;

79.

poudarja, da je treba okrepiti prizadevanja za zagotavljanje učinkovite tristranske izmenjave mnenj in informacij med akademsko, poslovno in politično skupnostjo na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni;

80.

poziva države članice, naj olajšajo dostop do novih tehnologij in tako spodbujajo ustvarjalnost mladih in njihovo inovativno sposobnost ter pritegnejo njihovo zanimanje za kulturo, umetnost in znanost;

81.

je presenečen, ker kulturna vprašanja v sporočilu Komisije niso izrecno omenjena; dodaja, da jih ni mogoče omejiti zgolj na podjetništvo in nove tehnologije;

82.

pozdravlja, da je Svet v svoji resoluciji upošteval vlogo socialnih in kulturnih dejavnosti, ki dopolnjujejo dejavnosti izobraževalnega sistema in družine; ugotavlja, da take dejavnosti odločilno prispevajo tudi k boju proti vsem oblikam diskriminacije in neenakosti ter olajšujejo dostop mladih do prostočasnih dejavnosti, kulture in športa;

83.

poudarja, da je treba kulturo mladih podpirati in da jo morajo države članice priznavati pri dodeljevanju sredstev, saj je to bistveno za razvoj ustvarjalnosti mladih;

84.

pozdravlja predlog iz resolucije Sveta, naj se spodbuja posebno usposabljanje mladinskih delavcev na področju kulture, novih medijev in medkulturnih veščin;

85.

predlaga vključitev mladinskega vidika v politike, programe in ukrepe na področjih kulture in medijev;

86.

meni, da bi bilo treba kulturne ustanove (npr. muzeje, knjižnice in gledališča) spodbuditi k večjemu vključevanju otrok in mladih;

87.

poziva Komisijo in Svet, naj sprejmeta evropsko mladinsko izkaznico, da bi mladi lahko imeli dostop do kulturnih institucij po vsej EU po zelo nizkih cenah;

88.

pozdravlja sklep Sveta, da leto 2011 razglasi za evropsko leto prostovoljstva, in ukrepe iz priporočila Sveta o mobilnosti mladih prostovoljcev v Evropski uniji;

89.

meni, da je treba prostovoljstvo pri mladih podpirati tudi s širitvijo evropskega programa prostovoljstva ter s pomočjo prikrajšanim mladim, da bi se lahko posvetili prostovoljstvu;

90.

meni, da bi bilo treba v skladu z rezultatom vrednotenja pripravljalnega ukrepa Amicus predvideti nadaljnje podobne ukrepe;

91.

meni, da prostovoljne dejavnosti ne bi smele nadomeščati poklicnih, plačanih zaposlitvenih možnosti, temveč prispevati dodano vrednost k družbi;

92.

poziva k uvedbi in medsebojnemu priznavanju evropskega certifikata o prostovoljstvu kot dopolnilu že obstoječega certifikata Youth Pass; s certifikatom bi potrdili prostovoljno delo otrok in mladih, morebitnim delodajalcem pa bi ga bilo mogoče predložiti kot dokazilo o usposobljenosti;

93.

pozdravlja dejstvo, da je bilo leto 2010 razglašeno za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti, zlasti glede na gospodarsko in finančno krizo, ki posebej močno vpliva na mlade;

94.

meni, da je glede na starajočo se družbo medgeneracijska pravičnost pomemben izziv; poziva države članice, naj pri oblikovanju politik, zlasti v času gospodarske in finančne krize, upoštevajo interese mladih in prihodnjih generacij;

95.

poudarja, da je treba razviti bolj daljnosežne projekte za obrobne skupine, kot so mladi priseljenci in vsi s posebnimi potrebami (invalidi, mladi, ki se morajo ponovno vključiti v družbo po zaporni kazni, brezdomci, priložnostno zaposleni itd.);

96.

priznava, da je treba okrepiti ozaveščenost o mladih invalidih in poziva evropske institucije, naj z ukrepi zagotovijo, da bodo mladi invalidi v prihodnje v celoti vključeni;

97.

ponovno zahteva zagotovitev enakosti spolov od zgodnjega otroštva in na vseh področjih življenja; zato še posebej pozdravlja dejstvo, da je namen resolucije Sveta izboljšati varstvo otrok in spodbujati delitev odgovornosti med starši, da bi mladim ženskam in mladim moškim olajšali uskladitev poklicnega in zasebnega življenja;

98.

poudarja, da je treba otroke in mlade ozavestiti o kakršni koli diskriminaciji na katerem koli področju, ter spodbuja k odločnemu ukrepanju proti vsem oblikam ekstremizma;

99.

priporoča, naj vse države članice določijo za prednostno nalogo zagotoviti socialno varstvo za vse mladoletnike;

100.

poudarja, da je pomembna vključenost v digitalno okolje; spodbuja države članice, naj v formalno in neformalno izobraževanje vključijo koncepte, ki bodo zagotavljali dostop do informacij, izobraževanja in kulture ter izboljšali medijsko pismenost mladih;

101.

priporoča neposredno razvojno pomoč za ukrepe, ki so namenjeni dobrobiti mladih, in za boj proti jemanju in preprodaji drog v državah v razvoju;

102.

podpira spodbujanje dejavnosti splošnega pomena, ki mladim dajejo občutek odgovornosti, kot je prostovoljstvo na področju podnebnih sprememb, razvoja ali humanitarne pomoči; pozdravlja možnosti, ki jih bo oblikovanje Evropske prostovoljske enote za humanitarno pomoč dalo mladim za sodelovanje pri humanitarnem delu EU in poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo mladi o tem v celoti obveščeni;

103.

spodbuja Komisijo, naj nadaljuje s preučevanjem možnosti za povečanje dejavnosti mednarodnega sodelovanja na področju prostovoljstva mladih;

104.

poziva države članice, naj razvijejo izmenjave in partnerstva s tretjimi državami in skupnostmi, da bi spodbudili medkulturni dialog ter mlade k delu na skupnih projektih;

105.

poziva k boljšemu in širšemu izvajanju programa Erasmus Mundus;

106.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

31.5.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 161/32

A.

ker mora biti vsa zakonodaja sorazmerna z namenom in bi bilo treba pred njenim sprejetjem s celovito presojo vpliva oceniti finančno breme, ki bi ga prinesla ta zakonodaja, ter temeljito preučiti razmerje med stroški in koristmi,

B.

ker bi morala poenostavitev najprej in predvsem koristiti kmetom, ne pa zgolj nacionalnim in plačilnim organom v državah članicah, kot je bilo pretežno opaženo,

C.

ker bi morala nova SKP kmetom omogočiti, da se osredotočijo na poglavitni cilj zagotoviti varno in kakovostno hrano, ki ji je mogoče slediti, in jih tudi podpirati pri zagotavljanju netržnih javnih dobrin,

D.

ker bi moral cilj biti zmanjšanje stroškov izvajanja skupne kmetijske politike ob hkratnem zmanjševanju upravnih obremenitev za proizvajalce Skupnosti, s čimer bi se kmetom omogočilo, da več časa obdelujejo svojo zemljo,

E.

ker bi morala biti nova SKP trajno konkurenčna,

F.

ker je nujno treba zagotoviti jasno in razumljivo zakonodajo, ki pristojnim organom in kmetom zagotavlja pravno varnost, ter odpraviti nepotrebno zakonodajo,

G.

ker je treba zagotoviti pravično razporeditev enotnega plačila na kmetijo,

H.

ker je delujoč pravni okvir nujen za reševanje pomembnih pravnih vprašanj v zvezi s SKP,

I.

ker bi morala biti nova SKP bolj tržno usmerjena, v skladu z nedavnimi reformami skupne kmetijske politike, in se osredotočati na zmanjšanje čezmernega protekcionizma, hkrati pa obdržali razpoložljive instrumente za pomoč kmetom v času hude gospodarske negotovosti,

J.

ker mora nova SKP biti enostavnejša in bolj odzivna,

K.

ker je potrebna prožnejša zakonodaja, da bo mogoče SKP prilagajati ter upoštevati posebnosti posameznih regij in ozemelj, ne da bi se pri tem ogrozil skupni značaj SKP,

L.

ker bi bilo treba spodbujati izmenjavo dobre prakse med državami članicami in lokalnimi oblastmi,

M.

ker ima skupna kmetijska politika osrednje mesto v EU-27 pri zagotavljanju zadostne oskrbe z varno hrano, poleg tega pa tudi odgovarja na izzive, kot so ohranjanje podeželja, gorskih območij in območij z omejenimi možnostmi, najbolj oddaljenih območij ter multifunkcionalnosti evropskega kmetijstva;

1.

poudarja, da bi moral biti namen SKP uskladiti zakonodajo in odpraviti podvajanje; prav tako poziva Komisijo, naj pri uvajanju novih predpisov hkrati poskuša odpraviti nepotrebne obremenitve;

2.

poziva Komisijo, naj ima redna in obsežna posvetovanja z interesnimi skupinami v kmetijstvu, saj bo tako mogoče bolje oceniti učinek predpisov na kraju samem ter opredeliti praktična, enostavna in pregledna pravila za kmete;

3.

poudarja, da je nadaljnja poenostavitev SKP potrebna za zmanjšanje stroškov, ki jih imajo z izvajanjem te politike institucije EU, države članice in sami upravičenci; tako bo politika postala tudi bolj razumljiva za kmete in davkoplačevalce;

4.

poziva Komisijo, naj pravila SKP uskladi z odpravo podvajanja nalog in zmanjšanjem birokracije, da bi se povečala konkurenčnost kmetijskega sektorja v vseh državah članicah;

5.

poudarja, da bi morali biti ukrepi SKP sorazmerni s ciljem in da je treba zakonodajno pot ubrati samo, če je to dejansko upravičeno, ter se tako izogniti pravni strukturi, ki bi jo kmetje težko razumeli;

6.

poziva, naj bo SKP osredotočena na cilj in ne na zakonodajo, ter naj države članice in njihove regionalne oblasti kmetom omogočijo več pomoči in svetovanja prek svetovalnih mehanizmov in ustreznih komunikacijskih metod;

7.

pričakuje, da bo v skladu z načeli boljše pravne ureditve vso prihodnjo zakonodajo spremljala celovita presoja vplivov, ki bo upoštevala zakonodajne in upravne obremenitve, s čimer se zagotovi, da je vsak nov predpis sorazmeren s cilji, ki jih želi doseči;

8.

meni, da bi morale države članice omogočiti samocertificiranje, kjer je to mogoče;

9.

meni, da bi morale države članice v okviru načrtov za razvoj podeželja imeti možnost, da zlasti za majhne kmetije uvedejo sistem pavšala na zemljišče, pod pogojem, da se zagotovi spoštovanje sprejetih obveznosti;

10.

priznava interes načela navzkrižne skladnosti kot enega ključnih načel pri neposrednih plačilih v okviru SKP, vendar priporoča močne poenostavitve brez hkratnega zmanjšanja učinkovitosti teh plačil;

11.

poudarja, da mora biti SKP enostavnejša, preglednejša in pravičnejša;

12.

poudarja, da poenostavitev SKP ne sme povzročiti zmanjšanja podpore kmetom in odprave tradicionalnih instrumentov za upravljanje trga;; poziva k temu, da se v Evropski uniji v prihodnosti uvedejo učinkoviti mehanizmi za obvladovanje nestanovitnosti cen;

13.

poudarja, da mora iti poenostavitev SKP z roko v roki z ukrepi informiranja upravičencev, in poziva Komisijo, naj razširi in razvije informacijske ukrepe za skupno kmetijsko politiko;

14.

zahteva možnost samostojne poprave napak, da bi lahko prejemnik plačila, ki je nehote kršil predpise, o tem obvestil organe, ne da bi zaradi tega morali plačati kazen;

15.

poudarja, da bi moral biti sistem kazni za kmete zaradi napak pri plačilnih zahtevkih sorazmeren s stopnjo kršitve in da se za manjše napake ne bi smele odmerjati kazni, zlasti kadar kmet ni sam kriv zanje;

16.

poudarja, da upravne kazni, vključno z vračilom plačil, ki jih je kmet prejel, ne bi smele temeljiti na okoliščinah, ki jih kmet objektivno nima pod nadzorom, zlasti pa ne na nepredvidljivih dogodkih;

17.

opozarja na težavo kmetov, katerih žene vodijo ločeno kmetijsko gospodarstvo in bi torej morale imeti ločene pravice in obveznosti glede zahtevkov za plačila SKP;

18.

meni, da je glavni namen inšpekcijskih pregledov svetovati kmetom in jih pravilno usmeriti, da bodo bolje in s čim manjšo obremenitvijo sledili zakonskim zahtevam; inšpekcije morajo torej še naprej izvajati javni organi, ki jamčijo, da bodo pregledi neodvisni in nepristranski;

19.

poudarja, da se mora po podatkih OZN svetovna proizvodnja hrane do leta 2050 povečati za 70 %, če želimo zadostiti potrebam devetih milijard ljudi;

20.

meni, da bi treba obveznosti navzkrižne skladnosti opredeliti na podlagi velikosti kmetijskega gospodarstva ter znižati obveznosti za manjše kmetije, kjer je tudi tveganje manjše;

21.

vztraja, da morajo države članice v primeru kaznovanja kmetov zaradi neizpolnjevanja predpisov te kazni uporabljati na pregleden, enostaven in sorazmeren način ter ob upoštevanju dejanskega stanja na kraju samem;

22.

meni, da bi predpisane zahteve za nadzor navzkrižne skladnosti morale biti lahko razumljive kmetom in nadzornim organom;

23.

meni, da je glavni namen inšpekcijskih pregledov kmete spodbuditi, da bodo bolj upoštevali zakonske zahteve; meni, da bi lahko zmanjšali pogostost pregledov navzkrižne skladnosti s predpisanimi zahtevami za upravljanje ali jih nadomestili z naključnimi pregledi, če je bilo v zadnjih letih malo kršitev;

24.

poudarja, da bi bilo treba zahtevo po naknadnih pregledih v zvezi z manjšimi kršitvami (meja trivialnosti) skrčiti na naključne preglede;

25.

meni, da bi bilo treba odpraviti uporabo predpisanih zahtev za upravljanje, ki jih ni mogoče enostavno preverjati in ki niso izmerljive;

26.

meni, da bi morale imeti države članice ali ustrezne regionalne in lokalne oblasti možnost zmanjšati kvoto inšpekcijskih pregledov na določeno nižjo mejo, če imajo vzpostavljen sistem za analizo tveganja, ki je skladen z zahtevami zakonodaje Skupnosti in če lahko dokažejo visoko raven skladnosti;

27.

poziva k uvedbi s pravom Skupnosti skladnega sistema za analizo tveganja v vsaki državi članici, da bi se kvota inšpekcijskih pregledov zmanjšala na določeno najnižjo mejo;

28.

meni, da bi boljše zagotavljanje pomoči in svetovanja prek učinkovitih svetovalnih in komunikacijskih mehanizmov, kot sta telefonska številka za pomoč ali internet, pomagalo pri preprečevanju kršitev, državam članicam pa omogočilo postopno zmanjšanje kvote inšpekcijskih pregledov.

29.

meni, da morajo vse osebe, ki so funkcionalno ali institucionalno zadolžene za preglede, uskladiti že opravljene ali bodoče preglede v kmetijskih gospodarstvih, da bi tako zmanjšali njihovo število;

30.

meni, da je treba izdelati komunikacijski načrt o navzkrižni skladnosti tako za kmete kot za potrošnike, da se zagotovi največja možna obveščenost o obveznostih iz navzkrižne skladnosti ter koristi od proizvodnje dobrin in javnih storitev kmetov, ki delujejo v skladu z obveznostmi iz navzkrižne skladnosti;

31.

meni, da je treba zmanjšati število zahtev navzkrižne skladnosti ter posodobiti področje uporabe;

32.

poziva k odobritvi uresničljivega in preglednega sistema kazalnikov, s katerim bi bili instrumenti za ocenjevanje pri inšpekcijskih pregledih v okviru navzkrižne skladnosti preprostejši, ter k odpravi sedanjega sistema oziroma možnosti dva- ali večkratne kazni za eno napako; poziva Komisijo, naj preuči nesorazmerje med kršitvami pri identifikaciji živali, katerih delež znaša približno 70 % vseh kršitev, in drugimi zahtevami, ter naj uvede ustrezne spremembe;

33.

meni, da bi bilo treba za navzkrižno skladnost predvideti enotno zakonodajno besedilo; meni, da morajo kmetijska gospodarstva za javne dobrine in storitve, ki jih proizvajajo za zunanji svet, dobiti ustrezno plačilo;

34.

poziva k ohranitvi nekaterih splošno veljavnih pravil navzkrižne skladnosti, s katerimi države članice soglašajo in ki jih lahko izpolnjujejo;

35.

meni, da morajo imeti kmetje dostop do učinkovitih sistemov, ki jim omogočajo, da preprosto in brez nepotrebne birokracije oddajajo vloge za neposredna plačila, praviloma v kraju, kjer bivajo;

36.

meni, da bi bilo treba zaradi poenostavitve pravil za sistem enotnih plačil odpraviti zahtevo o vsakoletnem zagotavljanju istih podrobnih informacij;

37.

meni, da je ob vložitvi zahtevka treba podati manj informacij, saj je potrebne podatke mogoče pridobiti v plačilnih agencijah držav članic;

38.

poziva k sprejetju prožnejših postopkov izplačila, kjer bi lahko izplačila izvedli tudi pred dokončnim zaključkom vseh inšpekcijskih pregledov;

39.

poziva Komisijo, naj preuči opredelitev upravičenega zemljišča in njeno razlago v državah članicah;

40.

meni, da je treba sedanjo opredelitev kmetijske dejavnosti za namene enotnega plačila pregledati, da se zagotovi, da prosilci, ki niso aktivni kmetje, ne bodo upravičeni do pomoči;

41.

meni, da bi moral prihodnji sistem upoštevati načela poenostavitve ter da bi poenostavitev, preglednost in poštenost morale biti ključne prednostne naloge reforme SKP;

42.

poziva Komisijo, naj pregleda sistem nadzora in poravnave računov;

43.

meni, da mora Komisija sprejeti bolj sorazmeren in tudi na tveganju temelječ pristop k izvajanju regulativnega nadzora, opravljanju revizij skladnosti in uvedbi finančnih popravkov;

44.

poziva Komisijo, naj pripravi predloge, s katerimi bi bilo mogoče izboljšati okvir revizije in nadzora za SKP;

45.

meni, da je za zagotovitev enakega obravnavanja kmetov po vsej Evropski uniji ter preprečitev izkrivljanja trga in konkurence treba preprečiti obstoječe velike razlike v neposredni podpori med državami članicami;

46.

priznava, da imajo kmetje pri spopadanju z okoljskimi izzivi, vključno s prilagajanjem podnebnim spremembam in njihovo ublažitvijo, pomembno vlogo pri opredelitvi praktičnih ukrepov, ki so potrebni za doseganje teh ciljev, in meni, da so sporazumi o rezultatih, ki jih je treba doseči, in ne predpisi najboljši mehanizmi za zagotavljanje teh cilje;

47.

poudarja, da bi z zmanjšanjem upravnih obremenitev pri spremljanju in poročanju, ki ju morajo izvajati organizacije proizvajalcev v sektorju sadja in zelenjave, te organizacije postale privlačnejše za kmete ter jih spodbudile k združevanju in skupnemu delovanju;

48.

poudarja, da v primerih plačil v skladu z obstoječim sistemom certificiranja (npr. sistemi pomoči za ekološko proizvodnjo in varovanje okolja) zadošča ena revizija;

49.

je zaskrbljen zaradi visoke stopnje napak v vlogah za neposredna plačila, ki so jo zabeležili v nekaterih državah članicah; poudarja, da gre te napake pripisati predvsem uporabljeni ortofotografski opremi, ne pa kmetom; poziva h kaznovanju teh napak samo v primeru očitnih poskusov goljufije;

50.

meni, da bi bilo treba zakonodajo, ki je v navzkrižju z drugo zakonodajo, urediti pred uveljavitvijo njenih zahtev za kmete (npr. okoljska zakonodaja in sistem enotnih plačil);

51.

meni, da bi bilo treba opredelitve v zakonodaji za razvoj podeželja pregledati in po potrebi tudi razširiti, da bi se zagotovila skladnost z zakonodajo o neposrednih plačilih;

52.

meni, da bi bilo treba povečati preglednost glede kazni in zahtev za kmete;

53.

poziva k uvedbi natančno določenih obveznosti za kmete, da se omeji pomanjkljiva preglednost glede kazni;

54.

želi uveljaviti širši in dolgoročnejši vidik nadzora nad temi sistemi, pri čemer naj bo večja pozornost posvečena končnemu učinku in izidu, namesto da se osredotoča na specifične stopnje napak zaradi ukrepov za razvoj podeželja in varovanje okolja;

55.

poudarja, da je treba prenoviti in poenostaviti sedanji kompleksni sistem kazalnikov ter da je s sistemom spremljanja, z letnimi poročili ter s predhodnimi, vmesnimi in naknadnimi vrednotenji, nastal prekomerno kompleksen sistem kazalnikov in poročanja;

56.

poziva Komisijo, naj preuči prihodnjo uporabo sporazumov o rezultatih, ki jih je treba doseči, kot preprost in učinkovitejši način za oskrbo z javnimi dobrinami;

57.

poziva k uvedbi poenostavljenega in usklajenega sistema kazalnikov, ki bi bil lažje razumljiv in uporaben ter bi olajšal primerno ocenjevanje in prispeval k zmanjšanju birokracije;

58.

meni, da je treba predpise o upravičenosti financiranja DDV v okviru stebra II SKP, zlasti za dejavnosti, ki jih izvajajo subjekti javnega prava, uskladiti s tistimi predpisi, ki se uporabljajo za strukturne sklade;

59.

poudarja, da mora iti poenostavitev SKP z roko v roki s poenostavitvijo njenega izvajanja, ter poziva države članice, naj čim bolj omejijo birokratske formalnosti, ki se zahtevajo od morebitnih upravičencev po SKP, zlasti na področju razvoja podeželja;

60.

poziva države članice, naj dajo morebitnim upravičencem v svojih nacionalnih programih podeželskega razvoja na voljo sisteme, ki bodo zagotavljali preglednost, ter naj jim pustijo dovolj čas za pripravo vlog za podpore in izpolnitev različnih meril o izpolnjevanju pogojev za sheme pomoči; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo to vprašanje stalno prisotno v dvostranskih pogovorih z državami članicami;

61.

poziva Komisijo, naj preuči sistem identifikacije živali, ki se uporablja v vsaki izmed držav članic, in naj si prizadeva za enoten sistem identifikacije živali, s čimer se bo zagotovila odprava nepotrebnih predpisov: to zlasti velja za pregled številk proizvajalcev in gospodarstev, število zahtevanih registrov in razlikovanje med proizvajalcem in gospodarstvom;

62.

poziva k obsežni uskladitvi ta čas zelo različnih predpisov o identifikaciji živali;

63.

meni, da je treba čim bolj poenostaviti poročanje o gibanju ovac in koz ter posredovanje informacij do podatkovnih baz in pristojnih organov, hkrati pa dovoliti uporabo vseh komunikacijskih sredstev komunikacije, vključno z novimi tehnologijami;

64.

meni, da pri ovcah in kozah podobno kot pri prašičih zadošča označevanje čred;

65.

poziva k odlogu obveznosti elektronske identifikacije ovac in koz, ki je začela veljati 31. decembra 2009, ker so njeni stroški v času gospodarske krize prekomerni;

66.

poziva k triletni amnestiji kazni za kršitev navzkrižne skladnosti v zvezi z elektronsko identifikacijo ovac in koz, ker gre za novo in zapleteno tehnologijo in bodo kmetje potrebovali nekaj časa, da se nanjo privadijo in jo preizkusijo; poleg tega poziva Komisijo, naj opravi temeljit pregled uredbe;

67.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

31.5.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 161/38

—

z dne 19. aprila 2007, C-295/05, Tragsa,

—

z dne 18. decembra 2007, C-532/03, Komisija proti Irski, Irish rescue services,

—

z dne 13. novembra 2008, C-324/07, Coditel Brabant,

—

z dne 9. junija 2009, C-480/06, Komisija proti Nemčiji, Stadtwerke Hamburg,

—

z dne 10. septembra 2009, C-206/08, Eurawasser,

—

z dne 9. oktobra 2009, C-573/07, Sea Srl,

—

z dne 15. oktobra 2009, C-196/08, Acoset,

—

z dne 15. oktobra 2009, C-275/08, Komisija proti Nemčiji, Datenzentrale Baden-Württemberg,

—

z dne 25. marca 2010, C-451/08, Helmut Müller,

—

„Evaluation of Public Procurement Directives: Markt/2004/10/D Final Report“, Europe Economics, 15. september 2006,

—

„The Institutional Impacts of EU Legislation on Local and Regional Governments: A Case Study of the 1999/31/EC Landfill Waste and 2004/18/EC Public Procurement Directives“, European Institute of Public Administration (EIPA), september 2009,

A.

ker se je v gospodarski in finančni krizi pokazalo, kako velik gospodarski pomen imajo javna naročila, ker so vplivi krize na lokalne oblasti že jasno vidni in ker lahko državni organi svoje naloge dobro izpolnijo v korist vseh samo, če imajo ustrezno pravno varnost in postopki niso preveč zapleteni,

B.

ker je dobro delujoč trg javnih naročil bistvenega pomena za notranji trg zaradi spodbujanja čezmejne konkurence, inovacij in nizkoogljičnega gospodarstva ter doseganja optimalne vrednosti za javne organe,

C.

ker je namen zakonodaje o javnih naročilih zagotavljati, da se javna sredstva pametno in učinkovito upravljajo, in nuditi zainteresiranim družbam priložnost, da dobijo naročila v okviru pravične konkurence,

D.

ker je bil namen revizije direktiv o javnih naročilih iz leta 2004 doseči poenostavitev, posodobitev in večjo prožnost ter pravno varnost,

E.

ker je bila z Lizbonsko pogodbo v primarni zakonodaji Evropske unije prvič priznana pravica do samouprave regionalnih in lokalnih organov, bilo je okrepljeno načelo subsidiarnosti, pravica do vlaganja tožb na Sodišče EU pa je bila uvedena tako za nacionalne parlamente kot Odbor regij,

F.

ker je Sodišče Evropskih skupnosti obravnavalo nesorazmerno število primerov kršitev na tem področju, kar kaže, da imajo številne države članice težave pri izpolnjevanju direktiv o javnih naročilih,

G.

ker Pogodba o delovanju Evropske unije vključuje pojem socialnega tržnega gospodarstva, socialno klavzulo in protokol o storitvah splošnega pomena, ki opredeljuje vrednote, skupne vsej Uniji, da bi zagotovila, da se evropska politika razvija tako, da izpolnjuje hotenja evropskih državljanov,

H.

ker konvencija 94 Mednarodne organizacije dela določa, da morajo splošna javna naročila vsebovati klavzule, ki zagotavljajo pravično plačilo in delovne pogoje, ki niso slabši od tistih, ki so dogovorjeni denimo v kolektivnih pogodbah,

1.

obžaluje, da doslej še niso bili izpolnjeni cilji, predvideni z revizijo direktiv o javnih naročilih iz leta 2004, zlasti glede poenostavitve pravil javnega naročanja in vzpostavitve pravne varnosti; vendar upa, da bodo nedavne sodbe Sodišča pomagale rešiti odprta pravna vprašanja in da se bo število pritožbenih postopkov zmanjšalo; poziva Komisijo, naj pri vsakem pregledu evropskih predpisov upošteva in si dejavno prizadeva doseči cilje poenostavljanja in racionalizacije postopka javnih naročil;

2.

poleg tega obžaluje, da so veljavni predpisi, skupaj z nepopolnim prenosom ukrepov na nacionalni in regionalni ravni in mnogih pobud mehkega prava Evropske komisije ter razlag evropskega in nacionalnih sodišč, privedli do zapletenega in nepreglednega sklopa predpisov, zaradi katerega se predvsem državni organi, zasebna podjetja in ponudniki storitev splošnega pomena soočajo s hudimi pravnimi težavami, ki jih brez večjih upravnih stroškov ali zunanjega pravnega svetovanja ne morejo več rešiti; poziva Komisijo, naj si prizadeva za rešitev tega stanja in v okviru pobude za boljšo pripravo zakonodaje preuči posledice predlogov mehkega prava, take predloge omeji na ključne vidike in jih oceni glede na načeli subsidiarnosti in sorazmernosti ter ob upoštevanju petih načel, navedenih v beli knjigi o evropski upravi iz leta 2001 (odprtost, udeležba, odgovornost, učinkovitost in skladnost);

3.

opozarja, da mora zaradi tega razvoja javni naročnik pogosto pred političnimi potrebami prednostno upoštevati pravno varnost, zaradi pritiska na javne proračune pa mora naročilo ali storitev pogosto oddati najcenejšemu namesto ekonomsko najugodnejšemu ponudniku; se boji, da bo to ošibilo inovacijsko osnovo in globalno konkurenčnost EU; poziva Komisijo, naj izboljša to stanje in oblikuje strateške ukrepe za spodbujanje javnih naročnikov k oddajanju naročil ponudnikom z najgospodarnejšo in najkvalitetnejšo ponudbo;

4.

poudarja, da je potrebno učinkovitejše usklajevanje evropskih pobud na področju javnih naročil, da ne bi ogrozili skladnosti z direktivami o javnih naročilih in povzročili pravnih težav za uporabnike; zato zahteva obvezno usklajevanje znotraj Komisije pod vodstvom generalnega direktorata za notranji trg in storitve, ki je zadolžen za javna naročila, in ob sodelovanju drugih ustreznih generalnih direktoratov; zahteva enotno prisotnost naročnikov na spletu in redno obveščanje za boljšo preglednost ustrezne zakonodaje in njeno večjo prijaznost do uporabnika;

5.

kritizira pomanjkljivo preglednost glede sestave in delovnih rezultatov notranje svetovalne skupine za javna naročila pri Komisiji in vloge in pristojnosti svetovalnega odbora za odpiranje javnih naročil ter poziva Komisijo, naj poskrbi za uravnoteženo sestavo, ki naj vključuje tudi sindikate in predstavnike poslovnega sveta, zlasti MSP, in večjo preglednost pri tem organu, kakor tudi pri načrtovanem odboru za javno-zasebna partnerstva; zahteva, da je Evropski parlament ustrezno obveščen in da v vsaki fazi ter na koncu postopka dobi vse razpoložljive informacije;

6.

meni, da bi morala biti javna naročila pregledna in odprta za javni nadzor, saj zadevajo javna sredstva; prosi Komisijo za pojasnilo, da se zagotovi pravna varnost lokalnim in drugim javnim organom in da lahko ti svoje državljane obvestijo o svojih pogodbenih obveznostih;

7.

poudarja, da mora biti dodelitev javnih naročil opravljena pod preglednimi pogoji in ob enakem obravnavanju vseh zainteresiranih strani ter z upoštevanjem razmerja med ceno in uspešnostjo projekta kot končnega merila, da se izbere najboljša ponudba in ne samo najcenejša ponudba;

8.

poziva Komisijo, naj izvede naknadno oceno direktiv o javnih naročilih ob upoštevanju stališč iz tega poročila; pričakuje, da bo pri tem pregledu sodeloval širok krog vseh zainteresiranih strani ob tesnem sodelovanju z Evropskim parlamentom; se zavzema za to, da se v vsaki reviziji zajamejo celoten okvir, direktiva o pravnih sredstvih pri javnih naročilih in tudi analiza nacionalnih zakonodaj, s katerimi se prenaša direktiva o pravnih sredstvih pri javnih naročilih, da bi preprečili nadaljnjo razdrobitev prava o javnih naročilih; meni, da praktičnih posledic te direktive trenutno še ni mogoče oceniti, saj še ni bila prenesena v nacionalno zakonodajo vseh držav članic;

9.

opozarja, da je z Lizbonsko pogodbo, ki je začela veljati 1. decembra 2009, v primarni zakonodaji Evropske unije prvič priznana pravica do regionalne in lokalne samouprave (člen 4(2) Pogodbe o Evropski uniji); poudarja, da je Sodišče Evropske unije v številnih sodbah opozorilo na pravico do lokalne samouprave ter na to, da „javni organ […] lahko naloge v javnem interesu, ki so jim naložene, izpolni z lastnimi […] sredstvi [in tudi] v sodelovanju z drugimi javnimi organi“ (sodba v zadevi C-324/07); opozarja tudi na sodbo velikega senata Sodišča EU z dne 9. junija 2009 v zadevi C-480/06, kjer je navedeno, da pravo Skupnosti nikakor ne nalaga javnim organom, da morajo za skupno zagotovitev opravljanja nalog javnih storitev uporabiti posebne pravne oblike; meni, da za javno-javna partnerstva, kot so sporazumi o sodelovanju med lokalnimi oblastmi in oblike notranjega sodelovanja, ne veljajo direktive o javnih naročilih, če so kumulativno izpolnjena naslednja merila:

10.

opozarja, da je Komisija pojasnila, da zakonodaja o javnih naročilih ne velja za vsako dejanje javnih organov in da dokler določbe evropskega prava ne zahtevajo, da se ustvari tržišče na določenem področju, se države članice lahko odločajo, ali in v kolikšni meri želijo same izvajati javne funkcije;

11.

poudarja, da zaključki ne le, da Sodišča Evropske unije v omenjeni sodbi veljajo neposredno za sodelovanje med lokalnimi organi, pač pa je njihova veljavnost splošna, kar pomeni, da jih je mogoče uporabljati za sodelovanje med drugimi javnimi naročniki;

12.

opozarja, da je Sodišče EU v svoji sodbi z dne 10. septembra 2009 v zadevi C-573/07 razsodilo, da je odprtje kapitala doslej javne družbe zasebnim vlagateljem z vidika obveznosti oddaje javnega naročila mogoče upoštevati le, če se v času, ko je pogodba veljala, značaj družbe z javnim kapitalom spremeni, kar spremeni temeljni pogoj naročila in terja nov javni razpis; ugotavlja, da so se v zvezi s pravili na področju javno-javnega sodelovanja zaradi sodne prakse Sodišča EU zgodile velike spremembe, in pozdravlja nedavno sodbo Sodišča s tega področja; zato poziva Komisijo in države članice, naj dajo na razpolago informacije o pravnih posledicah teh sodb;

13.

opozarja, da so koncesije za storitve v skladu s členom 1(3)(b) Direktive 2004/17/ES in členom 4 Direktive 2004/18/ES naročila, pri katerih je „plačilo za opravljanje storitev bodisi samo pravica do izkoriščanja storitev ali ta pravica skupaj s plačilom“; poudarja, da so bile koncesije za storitve izvzete iz področja uporabe direktiv o javnih naročilih, da bi naročnikom in izvajalcem omogočili več prožnosti; opozarja, da je Sodišče EU v več sodbah poudarilo, da koncesije za storitve ne spadajo v okvir teh direktiv, ampak pod splošna načela iz Pogodbe o delovanju Evropske unije (prepoved diskriminacije, načelo enake obravnave in preglednost), in da mora biti javnim naročnikom omogočeno, da na podlagi koncesije zagotavljajo storitve, če menijo, da je to najboljši način zagotavljanja zadevne javne službe, in sicer tudi v primeru, ko je tveganje, povezano z opravljanjem službe zelo omejeno, vendar se to omejeno tveganje v celoti prenese na imetnika koncesije (sodba z dne 10. septembra 2009 v zadevi C-206/08, točke 72-75);

14.

se je seznanil s sporočilom Komisije z dne 19. novembra 2009 o razvijanju javno-zasebnih partnerstev in z velikim zanimanjem pričakuje ustrezno oceno učinka; pričakuje, da bo Komisija iz neuspešnih javno-zasebnih partnerstev izpeljala poučne zaključke; poudarja, da je treba pri koncesijah za storitve ustrezno upoštevati zapletenost postopkov in razlike v pravosodni kulturi in sodni praksi držav članic; meni, da je z direktivama o javnih naročilih iz leta 2004 in dopolnilno sodno prakso Sodišča EU postopek opredelitve pojma koncesije za storitve in vzpostavitve njenega pravnega okvira zdaj napredoval; vztraja, da je vsak predlog pravnega akta, ki obravnava koncesije za storitve, utemeljen samo, če je namenjen odpravi izkrivljanj v delovanju notranjega trga; poudarja, da tovrstna izkrivljanja doslej niso bila odkrita in da je zato pravni akt o koncesijah za storitve nepotreben, če ni usmerjen v jasno določljivo izboljšavo delovanja notranjega trga;

15.

pozdravlja pravno pojasnitev pogojev, v skladu s katerimi se uporablja zakonodaja o javnih naročilih za institucionalizirana javno-zasebna partnerstva, saj jim Komisija v svojem sporočilu z dne 19. novembra 2009 pripisuje velik pomen v boju proti podnebnim spremembam, spodbujanju obnovljivih virov energije in trajnostnem prometu; opozarja, da se direktivi o javnih naročilih uporabljata vedno, ko je izvajalec podjetje, v katerem je udeležen zasebni kapital, pa čeprav je ta delež še tako majhen; poudarja pa, da sta Komisija v svojem sporočilu z dne 5. februarja 2008 in Sodišče EU v sodbi z dne 15. oktobra 2009 v zadevi C-196/08 določila, da za oddajo naročila ali prenos določenih nalog na novoustanovljeno javno-zasebno partnerstvo ni potreben dvojni postopek javnega razpisa; vendar poudarja tudi, da je treba pred podelitvijo koncesije brez javnega razpisa mešanemu javno-zasebnemu podjetju, ki je bilo pred tem ustanovljeno v ta namen, izpolniti vse naslednje pogoje:

zato meni, da je razjasnjeno tudi vprašanje glede uporabe zakonodaje o javnih razpisih pri institucionaliziranih javno-zasebnih partnerstvih, ter poziva Komisijo in države članice, naj o tem ustrezno obveščajo;

16.

kljub temu poudarja, da je nedavna finančna kriza na novo osvetlila pogoste načine financiranja javno-zasebnih partnerstev in delitve finančnih tveganj; poziva Komisijo, naj ustrezno oceni finančna tveganja, ki jih predstavlja ustvarjanje javno-zasebnih partnerstev;

17.

pozdravlja sodbo Sodišča EU v zadevi C-451/08; meni, da obsežen in ambiciozen cilj Direktive, ki ga je treba upoštevati pri njeni razlagi, kljub temu ne sme dajati vtisa, da je njeno področje uporabe mogoče neomejeno razširiti s sklicevanjem na cilj teh določb, saj drugače obstaja tveganje, da je treba predpisom Direktive podrediti vsako dejavnost urbanističnega urejanja: po definiciji namreč ukrepi, s katerimi se ureja možnost gradnje, bistveno spremenijo vrednost zemljišča, za katero se uporabljajo; meni, da je v zadnjih nekaj letih zakonodaja o javnih naročilih prodrla tudi na področja, ki jih ne gre uvrščati v obseg javnih naročil, in zato predlaga, da se pri uporabi predpisov zakonodaje o javnih naročilih še močneje poudari merilo nabave;

18.

opozarja, da se je Evropski parlament pridružil tožbi Nemčija proti Komisiji pred Sodiščem EU z dne 14. septembra 2006 proti razlagalnemu sporočilu Komisije z dne 1. avgusta 2006 o zakonodaji Skupnosti, ki velja za oddajo javnih naročil, ki niso zajeta ali so samo delno zajeta v direktivah o javnih naročilih, in pričakuje hitro odločitev;

19.

poziva Komisijo, naj oceni učinek direktiv o javnih naročilih za mikropodjetja, mala in srednja podjetja, še posebej v njihovi vlogi podizvajalca, in naj za prihodnji pregled direktiv oceni tudi, ali potrebujemo dodatna pravila za oddajanje podnaročil, da se izognemo temu, da bi imela mala in srednja podjetja kot podizvajalci slabše pogoje, kot jih ima glavni izvajalec javnega naročila;

20.

poziva Komisijo, naj poenostavi postopke za javna naročila z namenom, da razbremeni tako lokalne vlade kot tudi podjetja, da ne bi porabila toliko časa in denarja samo za birokratske zadeve; poudarja, da bodo s poenostavitvijo postopkov mala in srednja podjetja lahko dostopala do teh naročil in jim bo to omogočilo, da enakopravneje in pravičneje sodelujejo;

21.

meni, da je oddajanje dela podizvajalcem oblika organizacije dela, ki je primerna za specializirane vidike izvedbe del; poudarja, da morajo pogodbe s podizvajalci spoštovati vse obveznosti, ki so naložene glavnim pogodbenikom, zlasti kar zadeva delovno pravo in varnost; meni, da bi bilo zato koristno vzpostaviti povezavo odgovornosti med izvajalcem in podizvajalcem;

22.

podpira sistematično sprejemanje alternativnih ponudb (ali različic); poudarja, da so razpisni pogoji, zlasti odobritev alternativnih ponudb, ključni za spodbujanje in širjenje inovativnih rešitev; poudarja, da specifikacije, ki navajajo zahtevani učinek in funkcionalne zahteve glede in dopuščajo različice, dajejo ponudnikom možnost, da predlagajo inovativne rešitve;

23.

spodbuja vzpostavitev enotnega spletnega portala za vse informacije v povezavi z javnimi naročili kot zbirnega omrežje za vse razpise; ugotavlja, da bo cilj tega nuditi usposabljanje in informacije, usmerjanje podjetij k javnim naročilom in razlaganje veljavne zakonodaje, zlasti za MSP (ki običajno nimajo obsežnih človeških in upravnih virov z znanjem na področju terminologije in postopkov javnih naročil), in da bi jim specialistične službe za pomoč lahko pomagale pri ocenjevanju, ali resnično izpolnjujejo pogoje razpisa, in jim, če je tako, pomagale pripraviti dokumentacijo za prijavo;

24.

ugotavlja, da se mala in srednja podjetja s težavo prebijejo na trge javnih naročil in da bi bilo treba storiti več za razvoj „strategije MSP“; zato kot del te strategije poziva države članice, naj sodelujejo z naročniki, da bi ti spodbujali možnosti oddajanja del podizvajalcem, kjer je to primerno, razvijali in širili tehnike najboljše prakse, se izogibali prestrogim predizbornim postopkom, uporabljali standarde v razpisni dokumentaciji, kar bi dobaviteljem zagotovilo uporabna izhodišča, in vzpostavili osrednji oglaševalski portal za javna naročila; nadalje poziva Komisijo, naj oceni pobude držav članic na tem področju in spodbuja večje širjenje navodil dobrega ravnanja iz akta o malih podjetjih;

25.

poziva države članice, naj spodbujajo „program za razvoj dobaviteljev“, kakršen je že razvit v nekaterih državah; ugotavlja, da je mogoče s takšnim orodjem okrepiti dialog med dobavitelji in javnimi naročniki in tako akterjem omogočiti, da se srečajo že v začetni fazi postopka javnega naročila; poudarja, da je tak mehanizem bistvenega pomena za spodbujanje inovacij in izboljšanje dostopa MSP do trgov javnih naročil;

26.

poziva Komisijo, naj več stori, da okrepi vlogo evropskih MSP pri mednarodnih javnih naročilih, ter si močneje prizadeva za preprečitev diskriminacije teh podjetij z uvedbo posebnih določb, ki bodo ustrezale posebnim določbam, ki jih imajo nekatere podpisnice sporazuma o vladnih naročilih (na primer Kanada in ZDA); ugotavlja, da bi ukrepi za večjo preglednost in boljši dostop do nacionalnih trgov za javna naročila malim in srednjim podjetjem pomagali dostopati do takih trgov;

27.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo v sporazum o vladnih naročilih STO, ki bo dosežen z novimi pogajanji, vključena klavzula, ki bo Evropski uniji omogočila, da pri dodeljevanju javnih naročil da prednost malim in srednjim podjetjem, in sicer po vzorcu klavzul, ki so jih druge države podpisnice tega sporazuma že uporabile;

28.

opozarja na velik pomen javnih razpisov za blažitev podnebnih sprememb in varstvo okolja, energetsko učinkovitost, inovacije in spodbujanje konkurence ter poudarja, da je treba spodbujati državne organe in jim omogočiti, da bodo pri oddaji javnih naročil upoštevali ekološka, družbena in druga merila; pozdravlja praktično pomoč organom in drugim javnim ustanovam pri trajnostnem javnem naročanju; poziva Komisijo, naj razišče možnost uporabe zelenih javnih naročil kot orodja za spodbujanje trajnostnega razvoja;

29.

ponavlja svoj poziv Komisiji iz svojega poročila iz februarja 2009, naj oblikuje priročnik o predkomercialnih naročilih, ki bo opisoval praktične primere delitve tveganja in koristi v skladu s tržnimi pogoji; nadalje meni, da je treba pravice intelektualne lastnine prenašati na podjetja, ki sodelujejo v predkomercialnih naročilih, da bi na ta način krepili razumevanje pri državnih organih in spodbujali dobavitelje, da bi se vključevali v postopke predkomercialnih naročil;

30.

pozdravlja ustanovitev službo za pomoč EMAS Evropske komisije, ki podjetjem in drugim organizacijam nudi praktične informacije in podporo za ocenjevanje, poročanje in izboljšanje njihove okoljske učinkovitosti v javnih naročilih; poziva Komisijo, naj pretehta možnost razvoja splošnejšega spletnega portala s praktičnimi nasveti in podporo za tiste, ki uporabljajo postopek javnega naročanja, še posebej za akterje, ki se vključujejo v kompleksnejše in sodelovalne postopke javnih naročil;

31.

opozarja na nejasnosti na področju družbeno odgovornih javnih razpisov in poziva Komisijo, naj na tem področju zagotovi pomoč v obliki priročnikov; v zvezi s tem opozarja na spremembe pravnega okvira zaradi Lizbonske pogodbe in Listine o temeljnih pravicah ter pričakuje, da jih bo Komisija ustrezno upoštevala; opozarja na bistveno težavo, da se družbena merila v glavnem nanašajo na proizvodni proces in njihov učinek v končnem proizvodu mnogokrat ni prepoznaven, zaradi globalizirane proizvodnje in zapletenih dobavnih verig pa jih je zelo težko nadzorovati; zato pričakuje, da bodo tudi za področje družbeno odgovornih javnih razpisov razvita natančna in preverljiva merila, oz. da bo vzpostavljena zbirka podatkov z merili, ki se nanašajo na posamezne proizvode; opozarja na težavnost in stroške, ki jih imajo organi javnega naročanja pri preverjanju spoštovanja meril, in poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezno pomoč in spodbuja instrumente za certificiranje zanesljivosti dobavnih verig;

32.

poziva Komisijo, naj pojasni, da državni organi pri oddaji javnih naročil lahko upoštevajo družbena merila, kot je plačevanje ustreznih standardnih plač, in druga merila; poziva Komisijo, naj pripravi smernice ali drugo praktično pomoč organom in drugim javnim ustanovam pri trajnostnem javnem naročanju, in spodbuja Komisijo in države članice, naj pripravijo pogosta usposabljanja in kampanje za večjo ozaveščenost o tem vprašanju; podpira pregledni postopek za nadaljnji razvoj meril ob sodelovanju držav članic in lokalnih oblasti; poudarja, da takšen postopek obeta uspehe zlasti na področju družbenih meril;

33.

poziva Komisijo, naj spodbuja državne organe, da v svojih javnih razpisih in nabavnih politikah uporabljajo merila pravične trgovine na osnovi opredelitve pravične trgovine iz resolucije Evropskega parlamenta o pravični trgovini in razvoju z dne 6. julija 2006 in nedavnega sporočila Evropske komisije z dne 5. maja 2009; znova poziva Komisijo, naj to spodbuja na primer z oblikovanjem konstruktivnih smernic za javna naročila pravične trgovine; pozdravlja soglasno sprejetje mnenja Odbora regij z dne 11. februarja 2010, ki poziva k skupni evropski strategiji pravične trgovine za lokalne in regionalne organe;

34.

spodbuja vzpostavitev pogosto posodobljene zbirke podatkov za standarde, zlasti za tiste v zvezi z okoljskimi in družbenimi merili, ki bi bila na razpolago javnim organom, da bi imeli naročniki pri pripravi razpisov na razpolago ustrezne smernice in jasna pravila, da lahko enostavno preverijo njihovo skladnost z ustreznimi standardi; pričakuje polno sodelovanje držav članic in vseh zainteresiranih strani; ugotavlja, da bi ta proces od spodaj navzgor moral upoštevati dragocene izkušnje in znanje, ki pogosto obstaja na lokalni, regionalni in nacionalni ravni; nadalje opozarja na negativne posledice razdrobljenega trga zaradi številnih različnih regionalnih, državnih, evropskih in mednarodnih oznak zlasti na področju inovacij in raziskav;

35.

ugotavlja, da je pomen standardov za javno naročanje v tem, da lahko javnim naročnikom pomagajo doseči njihove cilje, saj jim omogočajo uporabo preizkušenih postopkov za nabavo izdelkov in storitev, nudijo stroškovno učinkovitejši razpisni postopek in zagotavljajo, da z naročilom dosežejo tudi druge politične cilje, kot sta trajnost ali nabava pri malih podjetjih;

36.

priznava, da sta usposabljanje in izmenjava izkušenj med javnimi organi in Komisijo bistvenega pomena za premagovanje nekaterih zapletenejših vprašanj na trgu javnih naročil; je kljub temu zaskrbljen, da bi lahko bile zaradi krčenja javnega proračuna takšne pobude ogrožene; zato poziva države članice in Komisijo, naj uporabijo obstoječa sredstva in mehanizme, ki jih imajo na voljo, kot so medsebojni pregledi, ki so predvideni v direktivi o storitvah, in spodbujajo majhne ekipe strokovnjakov za javna naročila iz ene regije, da pregledajo dejavnosti druge regije EU, kar lahko pomaga vzpostaviti zaupanje in najboljše prakse med različnimi državami članicami;

37.

poziva Komisijo in države članice, naj organizirajo tečaje usposabljanja in kampanje ozaveščanja za lokalne organe in oblikovalce politike in naj vključijo druge zainteresirane skupine, še posebej tiste, ki nudijo socialne storitve;

38.

poudarja, da Računsko sodišče v svojem letnem poročilu redno poroča o izvajanju proračuna EU ter je v svojem letnem poročilu za finančno leto 2008 navedlo, da je neizpolnjevanje predpisov EU s področja javnih naročil eden od dveh najpogostejših razlogov za napake in nepravilnosti izvajanja evropskih projektov sofinanciranja iz strukturnih in kohezijskih skladov; v zvezi s tem poudarja, da so pogost vzrok za nepravilnosti neustrezen prenos pravil EU v nacionalno zakonodajo in razlika v pravilih, ki veljajo v državah članicah; poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi organi pregledajo razne sklope predpisov, ki veljajo za javna naročila, da bi te predpise poenotili in poenostavili celoten pravni okvir za javna naročila ter tako zmanjšali tveganje za napake in zagotovili učinkovitejšo uporabo strukturnih skladov;

39.

meni, da je lahko poleg stroškov in zapletenosti postopkov javnih naročil pretiran tudi čas, ki je potreben, da se končajo, in nevarnost pravnih sporov v obliki dolgotrajnih pritožbenih postopkov, ki jih številni udeleženci ovirajo, zato pozdravlja dejstvo, da sanacijski načrt omogoča uporabo pospešenih oblik postopkov, določenih z direktivami o javnih naročilih za večje javne projekte, zlasti v letih 2009 in 2010; poziva države članice, naj uporabljajo postopek ter lokalnim in regionalnim oblastem pomagajo pri izvajanju teh postopkov, seveda ob upoštevanju standardnih predpisov in ureditev v zvezi z javnimi naročili;

40.

poziva Komisijo, naj preuči možnost uporabe pospešenih oblik postopkov v povezavi s strukturnimi skladi tudi po letu 2010 ter možnost podaljšanja začasnega povečanja mejnih vrednosti, da bi se pospeševale naložbe;

41.

poudarja, da so notranji trg in mednarodni trgi vedno bolj medsebojno povezani; skladno s tem meni, da bi se morali oblikovalci zakonov za notranji trg EU in pogajalci EU na področju mednarodne trgovine pri izvajanju svojih dejavnosti zavedati možnih posledic za obe strani in da bi morali sprejeti skladno politiko, ki bi bila vselej usmerjena v spodbujanje vrednot EU v politiki javnih naročil, kot so preglednost, odločno odklanjanje korupcije ter spodbujanje socialnih in človekovih pravic; poziva Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbor za mednarodno trgovino, da zaradi krepitve sinergij prirejata skupne informativne sestanke;

42.

poudarja, da je trden okvir za javna naročila pogoj za pravičen in prost konkurenčni trg, prispeva pa tudi k boju proti korupciji;

43.

v okviru zavez Evropske unije na področju mednarodnih javnih naročil tudi poudarja, da je pomembno okrepiti protikorupcijske mehanizme na področju javnih naročil ter opozarja, da je treba prizadevanja osredotočiti na zagotavljanje preglednosti in pravičnosti pri uporabi javnih sredstev;

44.

poziva 22 držav, ki so v odboru za izvajanje sporazuma o vladnih naročilih v vlogi opazovalk, naj pospešijo proces pristopanja k temu sporazumu;

45.

poziva Komisijo, naj oceni možnost, da bi v sporazume o javnih naročilih z mednarodnimi partnerji vključili določbe, ki bi zahtevale spoštovanje temeljnih obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami, določenimi v konvencijah in mednarodnih sporazumih;

46.

medtem ko odločno nasprotuje protekcionističnim ukrepom na področju javnih naročil na svetovni ravni, trdno verjame v načelo vzajemnosti in sorazmernosti na tem področju; poziva Komisijo, naj razmisli o uvedbi sorazmernih ciljno usmerjenih omejitev dostopa do delov trga EU za javna naročila za tiste trgovinske partnerje, ki imajo koristi od odprtosti trga EU, vendar niso pokazali pripravljenosti odpreti svoje trge za podjetja EU, in tako naše partnerje spodbudi, da bodo ponujali vzajemno in sorazmerno ureditev dostopa na trg za evropska podjetja;

47.

opozarja na določbe členov 58 in 59 Direktive 2004/17/ES; poziva države članice, naj v celoti izkoristijo možnost obveščanja Komisije o težavah v zvezi z dostopom njihovih podjetij do trgov tretjih držav in poziva Komisijo, naj sprejme učinkovite ukrepe, s katerimi bo zagotovila, da bodo podjetja EU dejansko imela dostop do teh trgov;

48.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

31.5.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 161/47

A.

ker je OECD predlagal, da se opredeli koncept usklajenosti politik za razvoj, kar pomeni „prizadevanje, da druge politike vlade, ki imajo posledice za države v razvoju, ne škodijo ciljem in rezultatom razvojnih politik iste vlade in da te druge politike podpirajo razvojne cilje, kjer je to mogoče“ (13),; ker je Evropska unija izdelala koncept usklajenosti razvojnih politik za okrepitev sinergij med politikami Unije in ker odsotnost političnega delovanja lahko negativno vpliva na pričakovane rezultate razvojnega sodelovanja,

B.

ker se je Evropska unija zavezala, da bo sprejela ukrepe za spodbujanje usklajenosti razvojnih politik skladno s sklepi Evropskega sveta iz leta 2005 (14),

C.

ker obstaja razlika med usklajenostjo politik (izogibanje navzkrižjem med različnimi področji zunanje politike) in usklajenostjo politik za razvoj (obveznost, da vse politike EU, ki vplivajo na države v razvoju, upoštevajo razvojne cilje),

D.

ker člen 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije opredeljuje zmanjševanje in v končni fazi izkoreninjenje revščine kot poglavitni cilj razvojne politike EU; ker se z usklajenostjo politik za razvoj z vsemi politikami EU želijo doseči cilji razvojnega sodelovanja Unije,

E.

ker obstaja očitna neskladnost v politikah EU na področju trgovine, kmetijstva, ribištva, podnebja, pravic intelektualne lastnine, migracij, financ, orožja in surovin; in ker lahko usklajenost politik za razvoj z vzpostavljanjem temeljnih sinergij med politikami EU omogoči zmanjšanje revščine,

F.

ker usklajenost politik za razvoj ovirajo pomanjkanje politične volje, nezadostna sredstva, odsotnost tako učinkovitih orodij in kazalnikov za spremljanje kot tudi odsotnost dajanja prednosti usklajenosti politik za razvoj pred navzkrižnimi interesi,

G.

ker finančna nadomestila, ki jih EU izplačuje v okviru partnerskega sporazuma o ribištvu, niso prispevala k utrditvi ribiških politik v partnerskih državah, kar je v veliki meri posledica nespremljanja izvajanja sporazumov, počasnosti pri zagotavljanju pomoči in včasih celo neuporabe teh sredstev,

H.

ker je prvi razvojni cilj tisočletja do leta 2015 za polovico zmanjšati število oseb, ki trpijo za lakoto, vendar vsak dan skoraj milijarda ljudi še vedno živi v pomanjkanju hrane, čeprav je na svetu proizvedemo dovolj, da bi lahko zadostili potrebam vsega prebivalstva,

I.

ker izvozne subvencije Evropske unije za evropske kmetijske izdelke zelo škodijo varnosti preskrbe s hrano in razvoju vzdržljivega kmetijskega sektorja v državah v razvoju,

J.

ker se je EU zavezala, da bo do leta 2015 dosegla cilj ZN in za uradno razvojno pomoč namenila 0,7 % bruto nacionalnega dohodka (BND) in da je začasni cilj glede pomoči EU 0,56 % do leta 2010,

K.

ker je Sodišče Evropske unije novembra 2008 odločilo, da morajo biti postopki Evropske investicijske banke v državah v razvoju prednostno usmerjeni v razvoj pred drugimi gospodarskimi ali političnimi cilji,

L.

ker je kriza pokazala, da je uradna razvojna pomoč edinstvena po osredotočenju na najrevnejše države in zagotavljanju razvojnega kapitala na bolj predvidljiv in zanesljivejši način kot drugi finančni tokovi,

M.

ker je veliko študij pokazalo, da iz držav v razvoju vsako leto odteče približno 900 milijard EUR nezakonitih finančnih odlivov, kar resno ogroža davčne prihodke držav v razvoju in posledično njihovo sposobnost samorazvoja,

1.

pozdravlja povečano zanimanje in zavezanost Komisije, Sveta in držav članic za usklajenost politik za razvoj, kar se odraža v dveletnem poročanju;

2.

ponovno potrjuje svojo zavezanost okrepiti usklajenost politik za razvoj v EU in pri svojem parlamentarnem delu;

3.

poudarja, da Evropska unija prispeva daleč največ pomoči na svetu (pomoč EU se je leta 2008 povečala na 49 milijard EUR, kar predstavlja 0,40 % BND), obseg pomoči pa se bo predvidoma povečal na 69 milijard EUR v letu 2010, s čimer bi izpolnili skupno obljubo o 0,56 % BND Evropske unije, dano na vrhunskem srečanju skupine G8 v Gleneaglesu leta 2005; poudarja, da bi s tem namenili dodatnih 20 milijard EUR za razvojne cilje;

4.

opozarja na sprejetje strategije EU za pomoč trgovini oktobra 2007, v kateri se je zavezala k povečanju skupnih sredstev EU za pomoč trgovini na 2 milijardi EUR letno do leta 2010 (1 milijardo EUR prispeva Skupnost in 1 milijardo EUR države članice);

5.

poziva države v razvoju, zlasti tiste, ki imajo največ koristi od pomoči EU, naj zagotovijo odgovorno upravljanje vseh javnih zadev, zlasti pri upravljanju prejete pomoči, ter poziva Komisijo, naj ukrene vse potrebno, da se zagotovi pregledno in učinkovito izvajanje pomoči;

6.

pozdravlja delovni program usklajenosti politik za razvoj 2010–2013 v smislu smernic za institucije EU in za države članice ter priznava njegovo vlogo kot sistema zgodnjega opozarjanja za prihajajoče politične pobude; pozdravlja tudi medsebojno povezanost različnih političnih področij;

7.

opozarja, da je odgovornost Evropske unije, da upošteva interese držav v razvoju in njihovih državljanov,

8.

meni, da morajo biti vsa področja politik EU z zunanjim vplivom oblikovana za to, da podpirajo boj proti revščini in mu ne nasprotujejo, da dosegajo razvojne cilje tisočletja in zagotavljajo uresničevanje človekovih pravic, vključno z enakostjo spolov ter socialnimi, ekonomskimi in okoljskimi pravicami;

9.

poudarja, da je treba pri dvostranskih in regionalnih trgovinskih sporazumih ter večstranskih trgovinskih sporazumih, trdno umeščenih v sistem organizacije WTO na podlagi pravil, upoštevati ustrezne vidike usklajenosti politike za razvoj, ter glede tega poziva Komisijo in države članice, naj dejavno pritegnejo vse druge ustrezne partnerje organizacije WTO, ki lahko prispevajo k uresničitvi uravnoteženega, ambicioznega, na razvoj usmerjenega izida kroga pogajanj iz Dohe v bližnji prihodnosti;

10.

opozarja na dejstvo, da singapurska vprašanja, denimo liberalizacija storitev, naložbe in javna naročila, uvedba pravil o konkurenci in doslednejše uveljavljanje pravic intelektualne lastnine, niso namenjena izpolnitvi osmih razvojnih ciljev tisočletja;

11.

poziva Evropsko unijo, države članice in Evropsko investicijsko banko, naj na tem področju prevzamejo vodilno vlogo in poskrbijo, da se zmanjša privlačnost vlaganja prek davčnih oaz, tako da sprejmejo pravila o javnih naročilih in dodeljevanju javnih sredstev, ki bodo podjetjem, bankam in drugim ustanovam, registriranim v davčnih oazah, preprečevala dostop do javnih sredstev; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj izkoristijo vmesni pregled posojil Evropske investicijske banke, da se praktično izboljšajo njene sposobnosti ocenjevanja upravičencev do teh posojil ter da se s pripravo letnih poročil o njihovem napredku zagotovi, da njene naložbe v državah v razvoju resnično prispevajo k izkoreninjenju revščine;

12.

poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo celovito oceno sporazumov o ribištvu s tretjimi državami, kar bi zunanji politiki Unije na področju ribištva omogočilo popolno usklajenost z razvojno politiko, partnerske države Unije pa bi lahko okrepile svoje zmogljivosti za zagotovitev trajnostnega ribolova v svojih vodah, kar bi povečalo varnost preskrbe s hrano in lokalno zaposlovanje v tem sektorju;

13.

opozarja, da dostop EU do staležev rib v tretjih državah v nobenem primeru ne sme biti pogoj za razvojno pomoč tem državam;

14.

poziva Komisijo, naj v vse partnerske sporazume o ribištvu poleg socialnih določb vključi tudi določbe o človekovih pravicah, da bi lahko Evropska unija ustrezno ukrepala v primeru dokazanih kršitev človekovih pravic v tretjih državah, podpisnicah partnerskih sporazumov o ribištvu z EU;

15.

opozarja, da 75 % revnejšega prebivalstva sveta živi na podeželju, da pa so kmetijstvu namenjeni le 4 % uradne razvojne pomoči; zato poziva Komisijo, države članice in države v razvoju, naj vprašanju kmetijstva v svoji razvojni politiki namenijo osrednjo vlogo;

16.

je zaskrbljen zaradi negativnega učinka, ki ga imajo na razvoj v tretjih državah finančne ustanove, katerih glavna dejavnost je omogočanje izogibanja plačilu davka; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj okrepi sodelovanje na področju davčnega upravljanja zlasti z državami, ki so navedene v Prilogi 1 zakonodajnega predloga z dne 24. aprila 2009 (A6-0244/2009) in so prejemnice evropskih sredstev za razvoj;

17.

pozdravlja priporočilo iz sklepa Sveta z dne 14. maja 2008, po katerih naj bi v trgovinske sporazume vključili določbo o dobrem davčnem upravljanju, saj gre za prvi korak v boju proti davčnim določbam in praksam, ki spodbujajo davčne goljufije in utaje; poziva Komisijo, naj v pogajanja o prihodnjih trgovinskih sporazumih nemudoma vključi takšno določbo;

18.

poziva Komisijo in države AKP k nadaljevanju dialoga o migraciji, da se okrepi načelo krožne migracije in se jo olajša z dodeljevanjem krožnih vizumov; vztraja, da sta spoštovanje človekovih pravic in pravično obravnavanje državljanov držav AKP resno ogrožena zaradi dvostranskih sporazumov o ponovnem sprejemu, ki so sklenjeni z državami tranzita v okviru eksternalizacije upravljanja migracijskih tokov, ki jo je uvedla Evropa, kar pa ne zagotavlja spoštovanja pravic migrantov in lahko vodi k zaporednim ponovnim sprejemom, ki ogrožajo njihovo varnost in njihova življenja;

19.

naroča Svetu, naj čim hitreje sprejme čim boljši dogovor o predlogu za revizijo direktive o obdavčevanju dohodka od prihrankov in zlasti glede držav, ki so navedene v Prilogi 1 te direktive in so prejemnice evropskih sredstev za razvoj;

20.

poudarja, da je treba Evropski razvojni sklad, ki je glavni finančni instrument EU za razvojno sodelovanje, vključiti v okvir usklajenosti politik za razvoj; potruje svojo podporo k popolni vključitvi Evropskega razvojnega sklada v proračun EU v okviru parlamentarnega nadzora in preglednosti pri njegovem izvrševanju, zlasti ob upoštevanju vse večjega pomena izvrševanja razvojnih politik EU, s katerimi se oblikujejo posebni instrumenti (kot v primeru strategije EU-Afrika);

21.

poziva Komisijo, naj ne spremlja le ciljev gospodarske rasti, temveč naj posebno pozornost nameni zmanjševanju neenakosti porazdelitve dohodka tako znotraj posameznih držav v razvoju kot tudi na globalni ravni. Posebno pozornost je treba nameniti krepitvi postopkov udeležbe v lastnem trajnostnem razvoju prek partnerskega sodelovanja in metodologije PRA („Participatory Reflection and Action“), ki temeljita na konsenzu in sodelovanju lokalnih skupnosti in zagotavljata najučinkovitejše organizacijske modele s trajnostnim učinkom ter poudarjata vlogo socialne ekonomije pri razvoju;

22.

poziva Komisijo, naj spodbuja ukrepe pomoči za razvoj, ki lahko ob učinkih finančne krize preprečijo povečanje negotovosti in konfliktnosti, svetovne politične in gospodarske nestabilnosti ter povečanje prisilne migracije (begunci zaradi lakote);

23.

poziva države v razvoju, naj zagotovijo osnovne javne storitve in dostop do zemlje, vključno s posojili za male kmete, da se spodbudi varna oskrba s hrano in boj proti revščini, kar prispeva k zmanjšanju koncentracije velikih kmetij in intenzivnega izkoriščanja virov za špekulativne namene z uničevanjem ekosistema, prav tako poziva Komisijo, naj podpre zgoraj navedene politike;

24.

poziva Komisijo, naj oceni posledice digitalnega razkoraka med bogatimi in revnimi državami in naj posebno pozornost nameni nevarnostim, ki izvirajo iz informacijskih tehnologij, podvrženim diskriminatorni logiki, saj izključujejo tiste, ki iz socialnih, gospodarskih ali političnih razlogov nimajo dostopa do novih izdelkov, ki so gonilna sila nove informacijske revolucije;

25.

poziva k jasni opredelitvi nalog za ovrednotenje usklajenosti politik, k jasnim in natančnim operativnim ciljem in k podrobnim postopkom za izvajanje te naloge;

26.

poudarja, da je pristop k usklajenosti politik za razvoj dolgoročna naloga ključnega pomena, da bi se ji tako zagotovila trajna podpora; poudarja pomen pravočasne ocene politik za preprečitev negativnih vplivov na države v razvoju; v ta namen zahteva, da se preveri vpliv dejavnosti evropskih in neevropskih zasebnih akterjev, s posebnim poudarkom na multinacionalkah;

27.

poziva, naj se s pomočjo primerjalne analize ocenijo pristop, metodologija in rezultati neevropskih politik sodelovanja in pomoči ter s tem povezane ravni mednarodnega sodelovanja, pri čemer velja posebno pozornost nameniti posegom Kitajske v Afriki;

28.

poudarja, da sklep Sveta za izbor petih obsežnih področij za izvajanje usklajenosti politik za razvoj v letu 2009 ne sme nadomestiti spremljanja dvanajstih tradicionalnih področij politik – Trgovina, Okolje, Podnebne spremembe, Varnost, Kmetijstvo, Dvostranski sporazumi za ribištvo, Socialna politika (zaposlovanje), Migracije, Raziskave/Inovacije, Informacijske tehnologije, Promet in Energija; nadalje poziva Komisijo, naj opredeli vse primere neusklajenosti, ki povzročajo negativen učinek evropskih politik na razvoj, ter naj predlaga rešitve; poziva Komisijo, naj vzpostavi mehanizme za vključevanje novih področij politike, ki niso ustrezno vključena med veljavnih 12 področij politik, kot je področje surovin;

29.

poudarja svoje nujne mednarodne zaveze, da uradni razvojni pomoči do leta 2015 nameni 0,7 % BNP, kar mora biti namenjeno izključno odpravljanju revščine; izraža zaskrbljenost, da „pristop uradne razvojne pomoči plus“ lahko oslabi prispevek uradne razvojne pomoči EU k boju proti revščini; izraža zaskrbljenost, da sredstva, zbrana v okviru „pristopa uradne razvojne pomoči plus“, ne vključujejo nobene zakonske obveznosti za odpravljanje revščine ali pomoč k uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja;

30.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da beg kapitala iz držav v razvoju v EU zaradi neskladnih politik ni omenjen v „pristopu uradne razvojne pomoči plus“ in da ta ne upošteva škode, ki je bila povzročena državam v razvoju z nepošteno davčno konkurenco in nezakonitim begom kapitala;

31.

je zaskrbljen, ker se „pristop uradne razvojne pomoči plus“ osredotoča le na finančne prilive iz EU na jug in ne upošteva finančnih odlivov z juga v EU, zaradi česar je slika usmeritve finančnih tokov zavajajoča;

32.

poziva Komisijo, naj dodatno pojasni pristop celotne Unije in njen vpliv na razvojno politiko EU; je zaskrbljen, da bi lahko bil tak pristop vključen v naslednjo finančno perspektivo;

33.

poziva evropske člane odbora OECD za razvojno pomoč, naj zavrnejo vsak poskus za razširitev opredelitve uradne razvojne pomoči, vključno s pristopom celotne Unije in pristopom „uradne razvojne pomoči plus“, ki ju je nedavno predlagala Evropska komisija, ter postavkami, ki niso pomoč, kot so finančni tokovi, izdatki za vojaške namene, odpis dolga (zlasti odpis dolga zaradi izvoznih kreditov) ter poraba sredstev za študente in begunce v Evropi;

34.

priznava, da je izjemno pomembno izpolniti zaveze glede uradne razvojne pomoči, vendar to še vedno ne zadošča za reševanje nujnega vprašanja o razvoju, zato ponovno poziva Komisijo, naj nemudoma opredeli dodatne inovativne vire za financiranje razvoja ter predstavi predloge za uvedbo davka na mednarodne finančne transakcije, da se ustvarijo dodatni viri za premagovanje najhujših posledic krize in prizadevanje za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja;

35.

ponovno odločno opozarja Komisijo in države članice, da mora uradna razvojna pomoč ostati hrbtenica evropske politike razvojnega sodelovanja za odpravo revščine; zato poudarja, da, če naj bi se močno spodbujali inovativni viri financiranja razvoja, morajo biti ti viri dodatni in usmerjeni v pomoč revnim ter se v nobenem primeru ne smejo uporabljati kot nadomestilo za uradno razvojno pomoč;

36.

izraža bojazen, da v večini držav v razvoju do leta 2015 ne bodo uresničili večine razvojnih ciljev tisočletja; zato poziva države članice, naj dosežejo skupni cilj, sprejemajo zavezujočo zakonodajo in izdajajo letne časovne razporede za izpolnitev obljub, h katerim so se zavezale; v zvezi s tem pozdravlja „osnutek zakona o mednarodnem razvoju“, ki ga je januarja 2010 predstavila vlada Združenega kraljestva;

37.

opozarja, da v skladu z institucionalnim okvirom EU predlaga imenovanje stalnega poročevalca za „usklajenost politik za razvoj“, ki bo imel nalogo spremljati neskladnosti politik EU in o tem obveščati Odbor za razvoj;

38.

poziva Komisijo, naj pri ocenjevanju usklajenosti politik za razvoj uporablja sistematična, jasna primerjalna merila in redno posodobljene kazalnike, kot so na primer kazalniki trajnostnega razvoja, ter zagotovi večjo preglednost za Evropski parlament, države prejemnice pomoči in civilno družbo;

39.

poziva države v razvoju, naj oblikujejo posebne kazalnike za vsako državo v zvezi z usklajenostjo politik za razvoj, ki bodo usklajeni s splošnimi kazalniki EU, da se ocenijo dejanske potrebe in dosežki na področju razvoja;

40.

meni, da če ukrepi in merila v okviru razvojne politike Evropske unije ne spoštujejo načel in ciljev iz člena 208 Lizbonske pogodbe ter zunanjepolitičnega delovanja EU iz člena 21 Pogodbe o Evropski uniji, to pomeni kršitev pogodbenih obveznosti, zaradi katerih se lahko skladno s členoma 263 in 265 Pogodbe o delovanju Evropske unije sproži postopek pred Sodiščem Evropske unije;

41.

poudarja, kako pomembna je skladnost med trgovinskimi in razvojnimi politikami za boljši razvoj in oprijemljivo izvedbo, ter glede na to pozdravlja „Poročilo EU o usklajenosti politik za razvoj 2009“ (KOM(2009)0461);

42.

opozarja, da mora biti trgovinska politika usklajena z drugimi politikami (okoljskimi in socialnimi), predvsem pri trgovinskih sporazumih s spodbudami za proizvodnjo biogoriv v državah v razvoju;

43.

opozarja na pomen politične usklajenosti med trgovino in razvojem ter poudarja, da mora biti uresničevanje poglavij o trajnostnem razvoju v trgovinskih sporazumih priložnost za Evropsko komisijo, da spodbuja dobro upravljanje in uresničevanje temeljnih evropskih vrednot;

44.

meni, da je nedavna odločitev Evropske unije, da ponovno uvede izvozne subvencije za mleko v prahu in druge mlečne izdelke, ki predvsem subvencionirajo kmetijsko dejavnost v Evropi na škodo kmetov v državah v razvoju, očitna kršitev temeljnih načel usklajenosti politike za razvoj, ter poziva Svet in Komisijo, naj to odločitev nemudoma prekličeta;

45.

poziva k ukinitvi izvoznih subvencij; v zvezi s tem ponovno poudarja zavezo, ki so jo leta 2001 v Dohi sprejele vse države članice Svetovne trgovinske organizacije, da končajo krog pogajanj o razvoju, namenjenim izboljšanju sedanjih neravnovesij v trgovinskem sistemu in zagotovitvi, da trgovina spodbuja razvoj, kar bo prispevalo k odpravi revščine in uresničitvi razvojnih ciljev tisočletja;

46.

poziva Komisijo, naj ustrezno upošteva predpogoje Parlamenta za soglasje k sklenitvi trgovinskih sporazumov, da se generalnemu direktoratu za trgovino zagotovi skladen mandat za trgovinska pogajanja;

47.

poziva Komisijo, naj si z vsemi razpoložljivimi ukrepi prizadeva za zaščito zadevnih partneric pred kakršnimi koli začasnimi pretresi na trgih, medtem ko se izteka veljavnost protokola o sladkorju in pričenja veljati reforma režima EU za sladkor;

48.

predlaga nadaljnji razvoj sedanjih instrumentov EU za zmanjšanje carinskih tarif, kot so shema splošnih tarifnih preferencialov GSP/GSP+ in poglavja v sporazumih o prostih trgovini in sporazumih o gospodarskem partnerstvu, ter nadaljnje vključevanje mednarodno dogovorjenih delovnih in okoljskih standardov v te instrumente;

49.

ponovno poziva Komisijo, naj v celoti izkoristi shemo splošnih tarifnih preferencialov in mehanizme GSP + za vzpostavitev institucionalnih zmogljivosti držav v razvoju, da bodo okrepile svojo notranjo usklajenost pri oblikovanju razvojnih strategij;

50.

poudarja, da bi s sistematičnim posvetovanjem z delavskimi organizacijami in sindikati o izvajanju socialnih in okoljskih standardov v tretjih državah predvsem pred sklenitvijo sporazumov o gospodarskem partnerstvu ali dodelitvijo SSP+ lahko zagotovili boljšo usklajenost trgovinskih politik v prid trajnostnemu razvoju v državah v razvoju;

51.

priznava, da so se sodeč po poročilu Komisije o spremljanju pomoči za trgovino (AfT) 2009 (KOM(2009)0160 konč., str. 30) obveznosti EU do držav AKP v okviru te pomoči zmanjšale z 2 975 milijonov EUR leta 2005 na 2 097 milijonov EUR leta 2007, da je delež celotnih obveznosti iz naslova pomoči za trgovino, ki so ga prejele AKP, v istem obdobju padel s 50 % na 36 % ter da to ni v skladu z danimi obljubami, da bosta prednostna cilja izkoreninjenje revščine in razvoj;

52.

pri tem pozdravlja vse obstoječe pobude na področju trgovine z državami v razvoju na ravni Evropske unije in Svetovne trgovinske organizacije, zlasti pobudo Vse razen orožja, SSP in SSP+, asimetrijo in prehodna obdobja v vseh veljavnih evropskih sporazumih o partnerstvu in delovni program pomoči za trgovino 2010–2011, ter poziva k reviziji slednjega, da bi imel večji vpliv na spodbujanje trajnostne rasti;

53.

priznava pomembno vlogo, ki jo lahko ima sistem Evropske unije SSP+ pri spodbujanju odgovornega upravljanja in trajnostnega razvoja v državah v razvoju, ter spodbuja Komisijo, naj zagotovi učinkovitost tega orodja ter ustrezno izvajanje konvencij Združenih narodov in Mednarodne organizacije dela na terenu;

54.

znova poudarja, da bi morala EU podpirati države v razvoju, ki uporabljajo prilagodljivost iz sporazuma TRIPS, da lahko v okviru domačih programov javnega zdravja zagotavljajo najnujnejša zdravila po dostopni ceni;

55.

pozdravlja zaščitno klavzulo o zanesljivi preskrbi s hrano, uvedeno v sporazume o gospodarskem partnerstvu, ter spodbuja Komisijo, naj zagotovi njeno učinkovito izvajanje;

56.

obžaluje, da so v sporazumu o gospodarskem partnerstvu CARIFORUM-ES in v sporazumu z državami Andske skupnosti, ki je tik pred sklenitvijo, vključene določbe TRIPS+, saj gre za določbe, ki ustvarjajo prepreke pri dostopu do nujnih zdravil;

57.

poziva Komisijo, naj pri pogajanjih v zvezi s Sporazumom o gospodarskem partnerstvu (SGP) umakne sedanji pristop, zaznamovan s Sporazumom o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine plus (TRIPS-plus), glede farmacevtskih proizvodov in zdravil, da lahko države v razvoju v okviru domačih programov javnega zdravja zagotavljajo zdravila po dostopni ceni;

58.

poudarja, da noben ukrep za krepitev moči za čezmejne preglede in zasege blaga, ki izhaja iz pogajanj o trgovinskem sporazumu o boju proti ponarejanju, ne sme škoditi splošnemu dostopu do zakonitih, dostopnih in varnih zdravil;

59.

je zaskrbljen zaradi nedavnih primerov, ko so carinski organi držav članic EU zasegli generična zdravila v tranzitu na evropskih pristaniščih in letališčih ter poudarja, da tako ravnanje spodkopava deklaracijo STO o dostopu do zdravil; poziva zadevne države članice EU, naj nemudoma opustijo to prakso; poziva Komisijo, naj zagotovi Parlamentu, da trgovinski sporazum o boju proti ponarejanju, o katerem potekajo pogajanja, ne bo preprečeval dostopa do zdravil za države v razvoju;

60.

meni, da je treba izziv podnebnih sprememb obravnavati s strukturnimi reformami, in poziva k sistematični oceni tveganja podnebnih sprememb pri vseh vidikih načrtovanja politike in odločanja, vključno s trgovino, kmetijstvom in varno preskrbo s hrano; zahteva, da se rezultati te ocene uporabijo pri oblikovanju jasnih in skladnih nacionalnih in regionalnih strateških dokumentov ter v vseh razvojnih programih in projektih;

61.

pozdravlja nedavne odgovore Komisije, da bo ponovno preučila Uredbo (ES) št. 1383/2003, ki je imela nenamerne posledice na tranzit generičnih zdravil prek Evropske unije, katerih končni cilj so države v razvoju;

62.

meni, da lahko pobude, kot je patentna skupnost Mednarodnega sklada za nakup zdravil za zdravila za HIV/aids, pripomorejo k usklajenosti politik EU na področju zdravja in intelektualne lastnine;

63.

pozdravlja podporo Komisije predlogom, da se staroselskim skupnostim pomaga pri uporabi njihovega tradicionalnega znanja in genetskih virov ter da imajo od tega korist;

64.

pozdravlja odgovore Komisije v smislu, da bi Evropska unija lahko znižala tarife za okolju prijazno blago s podobno mislečimi državami, če v organizaciji WTO ne bi mogli doseči dogovora;

65.

podpira Komisijo pri spodbujanju prenosa tehnologije v države v razvoju, zlasti tehnologije z majhnimi emisijami ogljika in tehnologije, prilagodljive podnebnim spremembam, kar je bistveno za prilagajanje na podnebne spremembe;

66.

priznava gospodarski pomen denarnih pošiljk državam v razvoju, vendar poudarja, da je treba pri izvajanju dvostranskih trgovinskih sporazumov obravnavati vprašanje bega možganov, zlasti v zdravstvenem sektorju;

67.

opozarja na delo številnih organizacij civilne družbe na področju davčnih utaj nadnacionalnih družb EU v državah v razvoju, kot je nedavno poročilo britanske nevladne organizacije Christian Aid, ter poziva Komisijo, naj njena priporočila upošteva pri prihodnjih pogajanjih;

68.

pozdravlja mehanizme za izboljšanje usklajenosti politik znotraj Komisije, kot so posvetovanje med službami, ocena učinkov, presoja vplivov na trajnostni razvoj, medsektorska skupina za podporo kakovosti ter, kjer je to primerno, strateška presoja vplivov na okolje; vendar zahteva, naj GD za razvoj pojasni merila, uporabljena pri odločanju za zavrnitev neskladnih političnih pobud, ter poziva k večji preglednosti v zvezi z rezultati posvetovanj med službami; poziva, da se informacije, zbrane na podlagi ocen učinka, predložijo Evropskemu parlamentu v razumljivejši obliki, in poziva, naj Evropski parlament, nacionalni parlamenti in parlamenti držav v razvoju tesneje sodelujejo v teh mehanizmih;

69.

poziva, naj imajo od strategije „pomoči za trgovino“ korist vse države v razvoju in ne le tiste, ki soglašajo z večjo liberalizacijo svojih trgov; poziva Komisijo, naj zlasti pri pogajanjih v okviru sporazumov o gospodarskem partnerstvu ne vsiljuje odpiranja pogajalskih poglavij o tako imenovanih singapurskih vprašanjih in finančnih storitvah, če države v razvoju tega ne želijo, in naj ne sklepa tovrstnih sporazumov, ne da bi te države lahko predhodno vzpostavile ustrezen nacionalni regulativni in nadzorni okvir;

70.

poziva Komisijo, naj v trgovinske sporazume, ki jih sklepa Evropska unija, sistematično vključuje pravno zavezujoče socialne in okoljske standarde, s čimer bo spodbujala cilj trgovine v službi razvoja;

71.

poziva Komisijo, naj prične z oceno učinka prej, tj. preden bo proces priprave političnih pobud že zelo napredoval, in naj ta temelji na obstoječih ali namensko izvedenih, z dokazi podkrepljenih študijah, ter naj sistematično vključuje razsežnosti socialnih, okoljskih in človekovih pravic, saj je glede na pomanjkanje podatkov in kompleksnost merjenja usklajenosti politik za razvoj prospektivna analiza najkoristnejša in najbolj praktična; poziva Komisijo, naj vključi rezultate ocene učinka v regionalne in nacionalne strateške dokumente instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (DCI), skupaj s pobudami za nadaljnje ukrepanje;

72.

izraža svojo zaskrbljenost nad dejstvom, da je bila od 82 ocen učinka, ki jih je leta 2009 izvedla Komisija, le ena namenjena razvoju; poudarja potrebo po sistematičnem pristopu k oceni uspešnosti glede usklajenosti politik za razvoj; zato poziva Komisijo, naj enoti za dolgoročne študije in usklajenost politik za razvoj v GD za razvoj zagotovi osrednjo vlogo pri krepitvi vloge usklajenosti politik za razvoj;

73.

poziva Komisijo, naj Evropski parlament vključi v proces priprave poročila o usklajenosti politik za razvoj, npr. glede vprašalnika, boljšega časovnega razporeda in upoštevanja samoiniciativnih poročil Parlamenta;

74.

poziva Komisijo, naj vključi delegacije Evropske unije v svoje delo za usklajenost politik za razvoj z imenovanjem kontaktnih točk za usklajenost politik za razvoj v vsaki delegaciji, da bi opazovali vpliv politike EU na ravni držav partneric; poziva, naj se usklajenost politik za razvoj vključi v usposabljanje osebja; poziva Komisijo, naj vsako leto objavi rezultate o področnih posvetovanjih, ki jih izvedejo delegacije EU; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj delegacijam EU zagotovi zadostne zmogljivosti, da bodo lahko izvajale obsežna posvetovanja z lokalnimi vladami in parlamenti ter bodo lahko nedržavnim akterjem in civilni družbi zagotovile priložnosti za dejavno sodelovanje pri vprašanjih o usklajenosti politik za razvoj;

75.

predlaga usposabljanje za osebje Evropske komisije in člane delegacij Sveta, ki delajo na področju usklajenosti politik za razvoj, da se poveča njihova ozaveščenost o cilju teh politik;

76.

poziva Komisijo, naj komisarju za razvoj podeli izključno pristojnost za dodeljevanje po različnih državah, za državne, regionalne in tematske strateške dokumente, za letne akcijske programe in za izvrševanje programov pomoči v vseh državah v razvoju v tesnem sodelovanju z visoko predstavnico in komisarjem za človekoljubno pomoč, da se preprečijo neusklajeni pristopi v kolegiju komisarjev in v Svetu;

77.

poziva države članice in njihove nacionalne parlamente, naj spodbujajo usklajenost politik za razvoj s posebnim delovnim programom z zavezujočimi časovnimi razporedi, da se izboljša evropski delovni program za usklajenost politik za razvoj in poveča prizadevanje na področju pomoči ter se hkrati zagotovi, da ti programi ne bodo v nasprotju z razvojnimi strategijami partnerskih držav;

78.

predlaga, naj se usklajenost politik za razvoj vključi v vmesni pregled instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, še posebno v ustrezne tematske programe;

79.

predlaga, naj se določene zaveze glede usklajenosti politik za razvoj vključijo v vse delovne programe predsedstva;

80.

predlaga Svetu, naj izboljša delovanje sedanjih struktur za skladnejše delovanje politik za razvoj, na primer z več skupnimi sejami delovnih skupin in javno dostopnim delovnim programom;

81.

predlaga, da se pripravi dvoletno poročilo Parlamenta o usklajenosti politik za razvoj; predlaga vsem odborom, naj pripravijo poročila, v katerih bodo obravnavali lastne razvojne perspektive;

82.

poudarja pomen sodelovanja med odbori v Evropskem parlamentu; v zvezi s tem predlaga, da ko odbor obravnava občutljiva vprašanja v zvezi s usklajenostjo politik za razvoj, pri tem tesno sodelujejo še drugi zadevni odbori, prav tako ko odbor organizira zaslišanje strokovnjakov o občutljivih vprašanjih glede usklajenosti politik za razvoj, morajo drugi ustrezni odbori sodelovati pri organizaciji takšnega zaslišanja;

83.

zahteva institucionalno pojasnitev v zvezi s sporočilom Komisije o usklajenosti politik za razvoj (KOM(2009)0458), ki zadeva okrepljeno partnerstvo in dialog z državami v razvoju o usklajenosti politik za razvoj; želi vedeti, ali bi to okrepljeno partnerstvo vključevalo tudi mehanizem za svetovanje državam v razvoju, kaj lahko same storijo za spodbujanje usklajenosti politik za razvoj, in načrt za krepitev zmogljivosti na nacionalni ravni za izvajanje ocen usklajenosti politik za razvoj;

84.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

31.5.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 161/58

A.

ker je Evropska unija v zadnjih letih s sprejetjem Uredbe (EGS) št. 3821/85 in Uredbe (ES) št. 561/2006 ter Direktive 2006/22/ES vzpostavila sistem socialnih predpisov v cestnem prometu, da bi povečala varnost v cestnem prometu in zagotovila pošteno konkurenco,

B.

ker so kazenski sistemi v državah članicah Evropske unije nastajali skozi zgodovino in se zato med seboj zelo razlikujejo, pri čemer so lahko kazni v posamezni državi v skrajnih primerih tudi desetkrat višje kakor v drugi državi,

C.

ker so pravni elementi pri mednarodnem prevozu postali težko pregledni za podjetnike in zlasti za voznike in ker se države članice srečujejo z velikimi izzivi pri izvajanju ureditev, sedanje stanje pa ni združljivo z notranjim trgom,

D.

ker je zaskrbljen zaradi poročil o pomanjkljivostih, ki vplivajo na digitalne tahografe in zaradi katerih je z njimi enostavno manipulirati,

1.

pozdravlja poročilo Komisije o analizi kazni, določenih za resne kršitve socialnih predpisov v cestnem prometu v skladu z zakonodajo držav članic; vseeno obžaluje, da poročilo zaradi manjkajočih podatkov posameznih držav članic ne vsebuje celovite analize sedanjega položaja v Evropi; poziva Komisijo, naj države članice pozove k predložitvi manjkajočih podatkov;

2.

ugotavlja, da se poročilo Komisije nanaša na kategorizacijo kršitev v skladu z novo prilogo III k Direktivi Komisije 2006/22/ES, ne da bi upoštevalo rok za izvedbo v skladu s členom 2(1) Direktive Komisije 2009/5/ES;

3.

zato poziva Komisijo, naj že leta 2010 predloži posodobljeno in celovito poročilo o izvajanju nove priloge III k Direktivi 2006/22/ES;

4.

poudarja, da je v preteklih obdobjih poročanja prihajalo do velikih zamud, zaradi česar so na primer v sedanjem poročilu z dne 3. avgusta 2009 (24. poročilo Komisije o analizi kazni, določenih za resne kršitve socialnih predpisov v cestnem prometu) obravnavani šele podatki za leti 2005 in 2006, zaradi česar skoraj ni mogoče oblikovati zaključkov o sedanjem stanju usklajenosti socialnih predpisov za uporabnike cestnega prometa;

5.

poziva Komisijo in države članice, naj naredijo vse, kar je v njihovi moči, za zagotovitev hitrejše izpolnitve ciljev iz člena 17 Uredbe (ES) št. 561/2006, da bodo za prihodnje ukrepe usklajevanja na voljo novejši statistični podatki;

6.

opozarja, da so tudi v prilogi IV k Uredbi (ES) št. 1071/2009 navedene resne kršitve v smislu te uredbe; zato meni, da je usklajena kategorizacija resnih kršitev socialnih predpisov zelo pomembna;

7.

ugotavlja, da se razlike v kaznih za resne kršitve socialnih predpisov v cestnem prometu v skladu z zakonodajo držav članic ne kažejo le v višini glob, ampak tudi v vrstah in kategorizaciji kazni;

8.

poudarja, da je te razlike mogoče pripisati gospodarskim in geografskim dejavnikom ter različnim pravnim sistemom držav članic v kazenskih postopkih in različnim političnim pristopom k vprašanjem varnosti v cestnem prometu;

9.

ugotavlja, da socialni predpisi v cestnem prometu, zlasti Uredba (EGS) št. 3821/85 in Uredba (ES) št. 561/2006 ter Direktiva 2006/22/ES, omogočajo državam članicam zelo različne razlage; obžaluje, da številne nenatančne ubeseditve evropskih predpisov neizogibno povzročajo neenotno izvajanje v državah članicah; meni, da je za doseganje nadaljnje usklajenosti najprej potrebna enotna in zavezujoča razlaga teh uredb in direktive;

10.

obžaluje, da nekatere države članice ne poznajo razlikovanja kazni glede na resnost kršitve; poziva države članice, naj sprejmejo nacionalne predpise, ki bodo imeli dejanski, sorazmeren in odvračilen učinek in bodo upoštevali resnost kršitve;

11.

poudarja, da lahko učinkovit, uravnotežen in odvračilen kazenski sistem temelji le na jasnih in preglednih kaznih, primerljivih med državami članicami; poziva države članice, naj poiščejo zakonodajne in praktične rešitve za zmanjšanje deloma zelo velikih razlik v vrsti in višini kazni;

12.

poziva Evropsko komisijo, naj po posvetovanju z nadzornimi organi in predstavniki prevoznega sektorja vzpostavi enotno in zavezujočo razlago uredbe o časih vožnje in počitka. Nadzorni organi morajo to razlago upoštevati;

13.

meni, da je treba za nadaljnjo uskladitev vrst kazni in višine glob določiti kategorizacijo glob v povezavi s kategorizacijo kazni ter najnižje in najvišje kazni za posamezne kršitve socialnih predpisov v cestnem prometu; poudarja, da je treba pri racionalizaciji kazni potrebo po pošteni globi, ki bo sorazmerna v različnih državah članicah v skladu z objektivnimi merili (na primer BNP ali geografski dejavniki), uravnotežiti z učinkovitim odvračanjem od resnih kršitev;

14.

poudarja, da je treba novo prilogo III k Direktivi 2006/22/ES, uvedeno z Direktivo Komisije 2009/5/ES, obravnavati kot temelj enotnega pristopa k razvrstitvi kršitev socialnih predpisov v cestnem prometu v skladu z zakonodajo držav članic; odločno poziva države članice, naj sprejmejo potrebne pravne in upravne predpise za hiter prenos Direktive Komisije 2009/5/ES v zakonodajo;

15.

poleg tega poudarja, da je bil z Lizbonsko pogodbo v Pogodbo o delovanju Evropske unije vstavljen nov člen 83(2) o približevanju določb kazenske zakonodaje in drugih predpisov držav članic; poziva Komisijo, naj preuči ta nova zakonodajna sredstva na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah ter v dvanajstih mesecih predloži Svetu in Evropskemu parlamentu poročilo o možnih uskladitvenih ukrepih, vključno z vidiki, povezanimi z varnostjo cestnega prometa in čezmejno uporabo glob, če tega še ni storila;

16.

pozdravlja, da je Komisija v skladu s členom 22(4) Uredbe (ES) št. 561/2006 pripravila „smernice“ kot pomoč posameznim državam članicam pri razlagi in uporabi te uredbe; vseeno ugotavlja, da te smernice niso pravno zavezujoče, zato niso dosegle svojega namena – enotnega izvajanja v državah članicah;

17.

meni, da je treba za doseganje notranjega trga na področju prometa ter povečanje pravne varnosti voznikov in prevoznikov uskladiti razlago uporabe socialne zakonodaje; ob upoštevanju tega poziva Komisijo, naj skupaj s konfederacijo organizacij za nadzor cestnega prometa (Corte), evropsko mrežo prometnih policij (Tispol) in organizacijo Euro Contrôle Route predloži predloge za končanje diskriminatorne uporabe socialne zakonodaje v cestnem prometu; v zvezi s tem poudarja potrebo po skupni razlagi uporabe Uredbe (ES) št. 561/2006 in Uredbe (EGS) št. 3821/85, in sicer vsakega posameznega člena;

18.

poziva države članice, naj uporabljajo te smernice pri izvajanju socialnih predpisov, da bodo zagotovile usklajeno izvajanje;

19.

poudarja, da je nelojalno konkurenco mogoče preprečiti ter varnost v cestnem prometu zagotoviti le z doslednim in nediskriminatornim izvajanjem veljavne zakonodaje; odločno poudarja, da je za izvajanje socialnih predpisov v cestnem prometu potrebna usklajena in učinkovita zasnova kontrolnih pregledov;

20.

opozarja, da je stanje v prometu glede na infrastrukturo, obseg prometa in prometne zastoje zelo različno v posameznih državah članicah, zato meni, da je te dejavnike med drugim mogoče upoštevati pri določanju pogostosti pregledov, ob dejstvu, da je eden izmed glavnih namenov zagotoviti skladnost s socialnimi predpisi;

21.

je prepričan, da bi lahko za odpravo ovir za evropski notranji trg in izboljšanje varnosti cestnega prometa Komisija spodbujala take usklajene zasnove kontrolnih pregledov in sprejemala regulativne ukrepe; poziva Komisijo, naj za dosego teh ciljev oblikuje učinkovit in ustrezen instrument usklajevanja na evropski ravni;

22.

poziva Komisijo, naj pripravi priporočila in evropske minimalne standarde za usposabljanje nadzornih organov in za usklajevanje njihovega sodelovanja; poziva Komisijo, naj izboljša zbiranje statističnih podatkov za bolj sporočilno analizo učinkovitega izvajanja in spodbuja usklajeno ravnanje držav članic v zvezi z izvajanjem;

23.

poziva države članice, naj svoje izvršilno osebje vedno usposabljajo v skladu z najnovejšimi razvojnimi dosežki glede zbiranja podatkov, pri izvajanju skupnih standardov pa naj tesno sodelujejo z Evropsko komisijo z namenom spodbujanja usklajenega pristopa k preverjanjem, s čimer se ustvarja pravna varnost;

24.

meni, da je treba izvajati pogostejše in temeljitejše kontrolne preglede na cestah in v prostorih podjetij; poziva Komisijo, naj zagotovi, da države članice upoštevajo število preverjanj, ki jih je treba organizirati, kot določa člen 2(3) Direktive 2006/22/ES; poziva Komisijo, naj Evropski parlament obvesti o nadaljnjih ukrepih, ki jih namerava sprejeti glede teh preverjanj;

25.

poziva Komisijo, naj čim prej predloži poročilo o preverjanjih pomanjkljivosti, ki vplivajo na digitalne tahografe, in ukrepih za odpravljanje njihovih pomanjkljivosti;

26.

poudarja, da je treba digitalni tahograf na podlagi Uredbe (EGS) št. 3821/85 kot instrument za preverjanje izboljšati: Komisija mora preučiti, kako naj nadzorni organi dosežejo hitrejši prenos podatkov iz digitalnega tahografa;

27.

opozarja na pritožbeni oddelek za nesorazmerne kazni, ki ga je vzpostavila organizacija Euro Contrôle Route, voznike in prevoznike pa poziva, naj se v primeru nesorazmerne uporabe socialne zakonodaje za cestni promet obrnejo na ta pritožbeni oddelek;

28.

meni, da bi bila razumljiva brošura v vseh uradnih jezikih Evropske unije koristna za podjetja in voznike tovornih vozil; poudarja, da bi morala ta brošura bolje obveščati zadevne voznike in podjetja o veljavnih socialnih predpisih in z njimi povezanih kaznih v posameznih državah članicah; meni, da morajo biti tovrstne informacije na voljo tudi podjetjem in voznikom iz tretjih držav; opozarja na pomen uporabe inteligentnih prevoznih sistemov, ki voznike v realnem času obveščajo o takšnih informacijah;

29.

je prepričan, da mora v okviru uporabe sodobnih sistemov informacijsko-komunikacijskih tehnologij in inteligentnih prevoznih sistemov obstajati možnost, da podjetja in vozniki pridobijo informacije o veljavnih socialnih predpisih in kaznih za njihovo kršitev;

30.

poziva vse države članice, naj okrepijo sodelovanje na podlagi obstoječih struktur, kot je organizacija Euro Contrôle Route, ter s tem izboljšajo usklajevanje skupnih preverjanj, izmenjavo najboljše prakse in skupno organizacijo programov usposabljanja nadzornih organov;

31.

meni, da je treba za obveščanje voznikov tovornih vozil, tudi tistih iz sosednjih držav, v realnem času o ustreznih socialnih predpisih in kaznih, ki veljajo za kršitve v različnih državah članicah, uporabiti vso razpoložljivo tehnologijo, na primer z uporabo sistema GPS ali drugih razpoložljivih orodij;

32.

poziva države članice, naj zagotovijo ustrezno infrastrukturo, vključno z zadostnim številom varnih parkirnih površin ter storitev, v evropskem cestnem omrežju, da bodo lahko vozniki dejansko upoštevali predpise o časih vožnje in počitka ter se bodo lahko učinkovito izvajali kontrolni pregledi; poudarja, da je treba pri tej infrastrukturi nameniti posebno pozornost vidiku varnosti; poziva Komisijo, naj v najustreznejši obliki redno objavlja podatke o javni in zasebni infrastrukturi, ki je na voljo v evropskem cestnem omrežju, in zagotovi informacije o storitvah, ki so na voljo delavcem v cestnem sektorju;

33.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo in financirajo sheme za gradnjo varnih parkirišč, ki so nujna, da bi vozniki lahko upoštevali določbe iz Uredbe (ES) št. 561/2006;

34.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

31.5.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 161/62

A.

je zaskrbljen, ker korupcija ogroža pravno državo, vodi do zlorabe sredstev EU, ki jih zagotavljajo davkoplačevalci, in izkrivlja trg ter ima tudi vlogo v sedanji gospodarski krizi,

B.

ker je Unija ratificirala Konvencijo ZN proti korupciji in se 78 % državljanov Unije strinja, da je korupcija glavna skrb v njihovi državi (Eurobarometer, december 2009),

C.

ob upoštevanju poudarka, ki ga Parlament namenja boju proti korupciji v svoji resoluciji o stockholmskem programu v zvezi s svobodo, varnostjo in pravico,

D.

ob upoštevanju mednarodnega dne proti korupciji (9. december), ko je bila oblikovana ta izjava,

1.

poziva evropske institucije, da sprejmejo celovito protikorupcijsko politiko in oblikujejo jasen mehanizem za redno spremljanje razmer v državah članicah;

2.

poziva Komisijo, da zagotovi vsa potrebna sredstva za izvedbo tega mehanizma za spremljanje ter zagotovi, da se vsi njeni sklepi in ugotovitve dejansko upoštevajo;

3.

poziva Komisijo in vse ustrezne agencije Unije, da sprejmejo vse potrebne ukrepe in dajo na voljo zadostna sredstva, da bi zagotovili, da sredstva EU ne bodo predmet korupcije, ter sprejmejo odvračilne sankcije, če ugotovijo korupcijo in goljufijo;

4.

naroči svojemu predsedniku, naj to izjavo skupaj z imeni podpisnikov (1) posreduje Svetu, Komisiji in državam članicam.

31.5.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 161/63

A.

ker lahko Komisija v skladu s členom 31 Uredbe (ES) št. 1333/2008 sprejme ukrepe za spremembo prilog, med drugim tudi priloge k Direktivi 95/2/ES, dokler ne bodo pripravljeni seznami Skupnosti aditivov za živila iz člena 30 te uredbe,

B.

ker Priloga IV k Direktivi 95/2/ES vsebuje seznam aditivov za živila, ki se lahko uporabljajo v Evropski uniji, in pogoje za njihovo uporabo,

C.

ker so poleg tega splošna merila za uporabo aditivov za živila določena v Prilogi II k Direktivi 89/107/EGS in ker je bila ta direktiva razveljavljena in nadomeščena z Uredbo (ES) št. 1333/2008 ter je sedaj ustrezna merila med drugim mogoče najti v členu 6 te uredbe, ki se nanaša na splošne pogoje za vključitev in uporabo aditivov za živila na seznamih Skupnosti,

D.

ker člen 6 te uredbe določa, da se aditiv za živila lahko odobri za uporabo v EU samo, če izpolnjuje določene pogoje, med drugim da v skladu z odstavkom 1(c) ne zavaja potrošnika, v skladu z odstavkom 2 pa, da ima prednosti in ugodnosti za potrošnike,

E.

ker člen 6 (1)(a) te uredbe določa tudi, da se lahko aditiv za živila dovoli za uporabo samo, če ne pomeni tveganja za zdravje potrošnika,

F.

ker poleg tega Uredba (ES) št. 178/2002 (znana kot „splošna živilska zakonodaja“), zlasti člen 8 te uredbe, med drugim določa, da je cilj živilske zakonodaje varstvo interesov potrošnikov in zagotavljanje podlage potrošnikom za ozaveščeno izbiro o živilih, ki jih uživajo, ter da si prizadeva preprečiti prakse, ki lahko zavajajo potrošnika,

G.

ker osnutek direktive Komisije, zlasti uvodna izjava 25 in točka (3) (h) Priloge, določa, da se vključi v Prilogo IV k Direktivi 95/2/ES encimskega pripravka, ki temelji na trombinu s fibrinogenom kot aditivu za živila za spremembo oblike živila,

H.

ker je trombin, ki izhaja iz užitnih delov živali, označen kot „mesno lepilo“, in je njegova naloga kot aditiva za živilo strjevanje ločenih delov mesa, da bi nastal en mesni izdelek,

I.

ker je namen uporabe trombina, da se kosi mesa potrošniku predstavijo kot en sam mesni izdelek, in je zato nevarnost zavajanja potrošnikov očitna,

J.

ker sama uvodna izjava 25 osnutka direktive Komisije navaja, da bi lahko uporaba trombina s fibrinogenom kot aditiva za živila zavajala potrošnika glede stanja končnega živila,

K.

ker točka (3) (h) Priloge k osnutku direktive Komisije predvideva vključitev trombina goveda in/ali prašičev v seznam dovoljenih aditivov za živila v skladu s Prilogo IV k Direktivi 95/2/ES v predpakiranem mesnem pripravku in predpakiranem mesnem izdelku za končnega potrošnika do največ 1 mg/kg, ki se uporabljajo skupaj s fibrinogenom in pod pogojem, da so na živilih navedeni podatki „kombinirani deli mesa“ blizu prodajnega imena,

L.

ker osnutek direktive Komisije sicer ne bi dovoljeval uporabe trombina kot aditiva za živila v mesnih izdelkih, ki se strežejo v restavracijah ali na drugih javnih mestih, kjer strežejo hrano, obstaja pa očitno tveganje, da bi meso z vsebnostjo trombina, zašlo v mesne izdelke, ki se strežejo v restavracijah ali na drugih javnih mestih, kjer strežejo hrano, glede na to, da je za kose mesa, ki so postreženi kot en sam mesni izdelek, mogoče zaračunati višjo ceno,