A.

ker je koncept svobodnih in neodvisnih medijev glavna sestavina temeljne pravice do svobode izražanja, kot določa Splošna deklaracija o človekovih pravicah in kot sta naknadno potrdili tako Listina Evropske unije o temeljnih pravicah kot partnerski sporazum iz Cotonouja,

B.

ker svetovni forumi, kot so Mednarodna zveza novinarjev, Svetovno združenje časopisov, Odbor za zaščito novinarjev (Committee to Protect Journalists), Novinarji brez meja in Freedom House, splošno priznavajo, da sta svoboda in neodvisnost medijev bistvenega pomena za pravilno delovanje demokracije, kjer se upoštevajo temeljne svoboščine, in družbe, kjer se pravicam posameznika priznava njihova prava vrednost,

C.

ker zadnja dogajanja kažejo, da je svoboda izražanja v medijih, tako v razvitih državah kot v državah v razvoju, na splošno nazadovala, kar potrjujejo tudi poročila neodvisnih organov,

D.

ker avtoritarni režimi ne samo omejujejo svobodo medijev, da bi zadušili opozicijo, s čimer ovirajo pravilno delovanje demokracije, ampak tudi ogrožajo volilne postopke in normalno delovanje družbe s sprejemanjem ukrepov, ki opoziciji ali manjšinam kratijo pravico do svobodnega in preglednega širjenja njihovega sporočila,

E.

ker smo poleg tega priča razširjenim in ponavljajočim se dejavnostim kriminalnih elementov družbe, tudi v uspešnejših predelih sveta, ki dušijo kakršnokoli raziskovalno novinarstvo in se pri tem poslužujejo tudi umorov posameznih zaposlenih v medijih, ki skušajo razkrinkati njihove dejavnosti,

F.

ker so neodvisni organi zaznali slabšanje razmer na področju svobode in neodvisnosti medijev tako v državah EU kot državah AKP,

G.

ker so nekatere države EU nazadovale na splošni lestvici svobode in neodvisnosti medijev, nekatere za kar precej mest,

H.

ker sta svoboda in neodvisnost medijev v nekaterih državah AKP močno omejeni ali pa celo ne obstajata; ker so bile nekatere države AKP, kot so Haiti, Gvajana in Papua Nova Gvineja, pohvaljene za doseženi napredek pri povečevanju svobode medijev,

I.

ker imajo novinarji odgovornost, ki je sorazmerna z njihovim vplivom, da ne spodbujajo k sovraštvu, še zlasti ne k rasnemu,

J.

ker razvoj nove tehnologije, povezane z internetom in mobilno telefonijo, ljudem prinaša vedno več možnosti za izražanje,

1.

obžaluje slabšanje razmer, kar zadeva svobodo in neodvisnost medijev po svetu, kot posledico dušenja opozicije s strani avtoritarnih režimov, ki resno kršijo človekove pravice novinarjev, zaposlenih v medijih, in internetnih uporabnikov ter se pri tem poslužujejo tudi umorov ali nezakonitega zapiranja, s čimer kršijo člena 19 in 20 mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah;

2.

obsoja negativne posledice koncentriranega lastništva nad mediji v velikih podjetjih, še zlasti zmanjšanje pluralizma, pogojevanje svobode obveščati in biti obveščen, predpisane omejitve za dejavnost novinarjev ter pojav novih, neposrednih in posrednih, oblik cenzure;

3.

poziva vlade, ki so zaprle novinarje, medtem ko so ti opravljali svoje legitimne funkcije, naj le-te nemudoma izpustijo;

4.

odločno poziva Evropsko komisijo, skupino AKP in države članice EU, naj obsodijo vse oblike kršitve svobode govora in tiska v svojih državah članicah in partnerskih državah;

5.

obsoja pogosto nekaznovana dejanja kriminalnih elementov, ki pogosto delujejo v organiziranih kriminalnih združbah ali na ukaz političnih oblasti in novinarje nadlegujejo, poškodujejo ter včasih tudi umorijo, ker le-ti preiskujejo njihove dejavnosti;

6.

meni, da je nesprejemljivo, da morajo novinarji zaradi obravnavanja verskih tematik okrniti, prilagoditi ali opustiti svoje dejavnosti oziroma so prisiljeni živeti pod strogim nadzorom;

7.

meni, da je nesprejemljivo, da predstavniki verskih skupnosti izrekajo sodbe nad novinarji in s tem krnijo njihove dejavnosti, omejujejo njihovo svobodo izražanja ter ogrožajo njihova življenja;

8.

obžaluje, da ni nobenega učinkovitega instrumenta, ki bi zagotavljal spoštovanje temeljnih pravic pri uporabi mednarodnih sporazumov o trgovini in sodelovanju;

9.

poudarja, da sta svoboda in neodvisnost medijev bistvena elementa za pravilno delovanje demokratične družbe, in sicer od svobodnih in poštenih volitev do pluralistične svobode izražanja za vse;

10.

priznava, da je moralna in pravna odgovornost zaposlenih v medijih, da javnosti posredujejo kakovostne informacije, in da bi morali služiti v javno korist; zato meni, da si vlade, podjetja in kriminalne organizacije ne bi smele prizadevati za cenzuriranje medijev;

11.

priznava, da je treba nove oblike internetnih medijev zaščititi kot del svobodnih in neodvisnih medijev, poleg tradicionalnih radijskih, televizijskih in tiskanih medijev;

12.

poziva k bolj izrecni omembi svobode in neodvisnosti medijev v mednarodnih sporazumih, da se zagotovi uporaba ustreznega pogojevanja v primeru omejevanja te svobode;

13.

je zaskrbljena zaradi nazadovanja nekaterih držav AKP na lestvici svobode tiska, vendar pa čestita Papui Novi Gvineji, Gvajani, Gani, Tanzaniji, Džibutiju in Lesotu za dajanje dobrega zgleda za to, kar se da doseči v državah AKP kljub težkim pogojem; ugotavlja, da je kar deset držav AKP med prvimi 50 državami na lestvici za leto 2009 in da je ena od držav članic EU izven petdeseterice najboljših;

14.

je zaskrbljena nad omejitvami svobode medijev v državah, ki so zaprosile za pristop k EU in sporazumu iz Cotonouja, ter poziva k pogojevanju pristopa s spoštovanjem človekovih pravic in, predvsem, s spoštovanjem svobode izražanja v tiskanih in drugih medijih;

15.

obžaluje, da so mediji prepogosto preveč odvisni od gospodarskih ali političnih interesov ali od države, kar omejuje mnenjski pluralizem;

16.

poziva k spodbujanju etičnih kodeksov in statutov, ki ščitijo uredniško neodvisnost novinarjev, prispevajo k razvoju strokovnih standardov ter novinarje obvezujejo k odgovornemu izvajanju njihove odgovornosti v mejah člena 20 Splošne deklaracije o človekovih pravicah in v okviru njihovih predstavniških organizacij;

17.

poziva k oblikovanju posebne proračunske vrstice v okviru proračuna za razvojno pomoč Evropske komisije, da bi se povečala krepitev zmogljivosti in usposabljanje novinarjev, še zlasti v državah AKP;

18.

izreka pohvalo Evropski komisiji za njene pobude na področju svobode in neodvisnosti medijev ter jo poziva, naj s svojimi programi, kot sta nagrada Lorenzo Natali in evropski instrument za demokracijo in človekove pravice, še nadalje spodbuja svobodo novinarskega izražanja;

19.

naroča sopredsednikoma, naj preučita načine za podpiranje svobode tiska v državah AKP in EU s pomočjo letne nagrade, ki bi jo podeljevala Skupna parlamentarna skupščina AKP-EU (SPS), in naj o tem poročata na naslednjem zasedanju Skupne parlamentarne skupščine;

20.

izreka pohvalo delu strokovnih organizacij, kot so Mednarodna zveza novinarjev (IFJ), Evropska zveza novinarjev (EFJ), Zveza afriških novinarjev (FAJ), Mednarodni inštitut za tisk (IPI) in Svetovno združenje časopisov (WAN), nevladnih organizacij, kot so Novinarji brez meja (RSF), Freedom House, Odbor za zaščito novinarjev (Committee to Protect Journalists) in Unescov Mednarodni program za razvoj komunikacij, pri širjenju osveščenosti glede kršitev medijske svobode po celem svetu in poziva k čim širši podpori in širitvi njihovega dela;

21.

pozdravlja pobudo Evropske unije in Afriške unije v podporo vseafriškemu medijskemu omrežju in portalu;

22.

se zavezuje, da bo še naprej spremljala svobodo in neodvisnost medijev v državah AKP in EU, kakor tudi v svojih institucionalnih odnosih na regionalni in mednarodni ravni;

23.

naroči svojima sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta institucijam AKP in EU.

A.

ker je pospeševanje raziskav, razvoja in prenosa nizkoogljičnih tehnologij v državah AKP in EU bistveno za zaustavitev globalnega segrevanja (po njegovi začetni omejitvi na največ 1,5 °C nad predindustrijskimi ravnmi), ustvarjanje nizkoogljičnih gospodarstev, ki med drugim temeljijo na pridobivanju čiste energije, in zagotovitev možnosti za vse, da se prilagodijo škodljivim učinkom podnebnih sprememb in se učinkovito borijo proti podnebnim spremembam, izgubi biotske raznovrstnosti in onesnaževanju, razširjenemu po vsem svetu,

B.

ker je treba na področju prenosa nizkoogljičnih tehnologij v države AKP upoštevati načelo „skupne, vendar različne odgovornosti“ za globalno segrevanje,

C.

ker mora prenos tehnologije služiti dopolnitvi in krepitvi vseh prizadevanj, tudi blaženja, vzpostavljanja zmogljivosti in prilagajanja, ki se izvajajo na področju boja proti podnebnim spremembam na svetovni ravni,

D.

ker so države AKP med tistimi, ki so najmanj prispevale k škodljivim učinkom podnebnih sprememb, vendar so jim najbolj izpostavljene; ker bi omejitev porabe energije v industrializiranih državah in državah v vzponu, skupaj s hitrim razvojem in prenosom nizkoogljičnih tehnologij v države AKP, pripomogla k preprečevanju posledic globalnega segrevanja za te države,

E.

ker sodelovanje na področju tehnologije še vedno večinoma poteka na nacionalni namesto na mednarodni ravni, pri čemer si podjetja in ustanove iz razvitih držav in držav v razvoju delijo le 2 % skupnih patentov,

F.

ker so se razvite države decembra 2009 v Københavnu zavezale, da bodo zagotovile „večja, nova in dodatna, predvidljiva in ustrezna sredstva“ v začetni višini 30 milijard USD v obdobju 2010–2012 in 100 milijard USD do leta 2020 (7), da bi podprle ukrepe na področju blaženja, prilagajanja, razvoja in prenosa tehnologije ter vzpostavljanja zmogljivosti; ker se je EU zavezala, da bo prispevala 7,2 milijarde EUR od 30 milijard USD za obdobje 2010–2012,

G.

ker je biomasa glavni obnovljivi vir energije v najmanj razvitih državah, vendar njena razširjena in neregulirana uporaba ni trajnostna ter ima veliko negativnih učinkov za okolje in zdravje ljudi,

H.

ker je obenem izkoriščen le majhen delež velikega afriškega potenciala trajnostnih obnovljivih virov energije (8),

I.

ker imata večina pesticidov, ki jih podjetja iz najbogatejših držav prodajajo državam AKP, ter njihova intenzivna in neregulirana uporaba veliko škodljivih učinkov na okolje in zdravje ljudi; ker bi izmenjava tehnologije na področju kemikalij omogočila kmetijskim proizvajalcem v državah AKP nakup cenovno ugodnih proizvodov, ki so kar se da okolju prijazni,

J.

ker masovni izvoz vseh vrst odpadkov iz razvitih in najbogatejših držav v države AKP resno ogroža ekološko ravnovesje teh držav, saj nimajo ustrezne in učinkovite tehnologije, da bi lahko izvajale ponovno obdelavo, predelavo in recikliranje takih odpadkov, ki vsebujejo tako neškodljive kot zelo strupene materiale,

K.

ker bi lahko razširitev decentraliziranih obnovljivih virov energije v državah AKP zmanjšala revščino, tako da bi povečala dostop do oskrbe z energijo, s čimer bi izboljšala možnost razvoja podeželja in ohranjanja gozdov ter neposredno koristila zdravju in zaposlitvenim možnostim ljudi; ker je le 0,2 % uradne razvojne pomoči EU namenjene naložbam v decentralizirano oskrbo z obnovljivimi viri energije,

L.

ker je treba odpraviti vse politične, institucionalne, finančne in trgovinske ovire ter ovire, povezane z obveščanjem in človeško zmogljivostjo, pri prenosu nizkoogljičnih tehnologij državam AKP,

M.

ker se pomanjkanje tehnologij in inovacij v državah AKP pogosto šteje kot simptom tržnega neuspeha namesto kot kazalnik potrebe po izboljšanju mednarodnega sodelovanja na področju tehnološkega razvoja,

N.

ker je treba priznati tudi pomembno vlogo informacijskih in komunikacijskih tehnologij v procesu razširjanja tehnologije,

1.

poudarja, da so krepitev raziskav in inovacij v državah AKP in EU ter širjenje in prenos ustreznih tehnologij ter znanja in izkušenj na države AKP ključni elementi učinkovitega mednarodnega odziva na svetovni izziv podnebnih sprememb;

2.

obžaluje, da kljub dejstvu, da sta bila razvoj in prenos tehnologije za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje eden od temeljev akcijskega načrta z Balija in ključna točka na pogajanjih ZN o podnebnih razmerah leta 2009 v Københavnu, v okviru COP 15 ni bil oblikovan mehanizem za razvoj in prenos zelenih tehnologij ter sodelovanje na tem področju;

3.

meni, da mora uspešen mednarodni sporazum o varstvu podnebja vključevati stroga institucionalna pravila in predpise za razvoj in neomejujoč prenos tehnologije, da se pospešijo javne in zasebne naložbe na tem področju; zato poziva COP 16, naj končno sprejme odločitev o vzpostavljanju tehničnih zmogljivosti ter razvoju in prenosu tehnologije na podlagi določb na tem področju, ki so bile uvedene s procesom UNFCCC;

4.

poudarja, da je treba v kakršnem koli prihodnjem mednarodnem okviru za varstvo podnebja še naprej razvijati tehnološki mehanizem, ki je bil predlagan na konferenci COP 15 v Københavnu; poleg tega poziva pogajalce, naj zagotovijo, da bodo ustrezna sredstva v okviru Københavnskega zelenega podnebnega sklada namenjena zlasti razvoju in prenosu tehnologije, ki je potrebna za učinkovito izvajanje tehnološkega mehanizma;

5.

ugotavlja, da je za uspešen razvoj in prenos tehnologije ter uspešne projekte za vzpostavljanje zmogljivosti v državah AKP najprej treba opredeliti nacionalne potrebe, izkušnje, ovire in endogene priložnosti na področju raziskav in razvoja; poudarja, da morajo biti sprejeti pristopi prilagojeni posebnim nacionalnim razmeram ter morajo okrepiti pripadnost držav tem dejavnostim;

6.

poudarja, da je treba upoštevati posebne okoliščine krhkega gospodarstva najmanj razvitih držav in zelo zadolženih držav s srednjimi prihodki ter ranljivost, oddaljenost in malo priložnosti za ustvarjanje ekonomije obsega v majhnih otoških državah AKP v razvoju;

7.

poziva razvite države, naj podprejo razvoj in nadaljnjo krepitev institucionalne, znanstvene, tehnološke in človeške zmogljivosti ter znanja in izkušenj v državah AKP po zgledu znanstvenega in tehnološkega programa AKP, da bodo lahko te države prevzele, prilagodile in razvile ustrezne nizkoogljične tehnologije;

8.

ugotavlja, da podpiranje zmogljivosti ostaja razdrobljeno in pogojeno z nacionalnimi značilnostmi, kot sta intenzivnost dela in decentralizacija storitev; poudarja, da je treba vzpostavljanje zmogljivosti za razvoj in prenos tehnologije v državah AKP obravnavati kot prednostni cilj in ne kot ukrep za izboljšanje rezultatov skorajda zaključenega projekta; poudarja, da je to dolgotrajen proces, ki zahteva sistematičen pristop, pri čemer je treba upoštevati posebne razmere v državah in sektorjih ter povezati razvoj institucionalne, organizacijske in človeške zmogljivosti; poudarja tudi, da mora vzpostavljanje zmogljivosti spodbujati povpraševanje po razvoju in/ali prenosu tehnologije v državah AKP;

9.

poudarja, da je treba izvajati programe usposabljanja, ki bi okrepili endogeno zmogljivost za razvoj projekta ter upravljanje, izvajanje in vzdrževanje tehnologij; vendar poudarja, da je treba nujno odpraviti razloge za beg usposobljenega osebja iz nekaterih držav AKP, in sicer nizke plače in slabe delovne pogoje;

10.

meni, da je treba sprejeti jasen in bolj ambiciozen pristop k razvoju nizkoogljičnih tehnologij, ki bi olajšal in pospešil njihovo razširjanje in odpravo odvisnosti od fosilnih virov energije; poudarja, da je treba okrepiti zmogljivosti obstoječih nacionalnih in regionalnih javnih ustanov za podpiranje tega pristopa;

11.

poziva razvite države, naj dejavno podpirajo raziskave in razvoj v državah AKP ter tako omogočijo javnim in zasebnim akterjem iz držav v razvoju, da na rastočem svetovnem trgu za nizkoogljično tehnologijo sodelujejo kot lastniki; spodbuja ustanavljanje nacionalnih ustanov, ki bi oblikovale inovativne sisteme, ti pa bi lahko prispevali k endogenemu tehnološkemu razvoju; poudarja, da morajo pobude povezovati tehnična in družbena področja ter tako zagotoviti, da je lokalna skupnost zavezana projektom ter da ti izpolnjujejo lokalne potrebe; poudarja, da je treba obravnavati tudi vprašanja, povezana z lastninskimi pravicami;

12.

poudarja, da je treba dobro izkoristiti inovacijski potencial podjetij in javnih služb EU na področju obnovljivih virov energije in tehnologij, tudi tehnologij energetske učinkovitosti ter napredne informacijske in komunikacijske tehnologije, da bi prek trgovinskih sporazumov spodbudili postopen prehod na nizkoogljično gospodarstvo po vsem svetu ter zagotovili nove priložnosti za prodajo proizvodov in znanja EU s tega področja državam v razvoju ali to znanje po potrebi prenesli nanje;

13.

meni, da sta diverzifikacija energetskih virov, dobavnih poti in infrastrukture ter medsebojna povezanost naftnih, plinskih in pametnih omrežij ključ do dolgoročne zanesljivosti in trajnostnosti energetske oskrbe držav EU in AKP; poudarja, da so ti trendi v politiki pomembni tudi za spodbujanje razvoja novih energetskih tehnologij in ustvarjanje novih delovnih mest v državah EU in AKP;

14.

ponovno poudarja, kako pomembne so vse bolj razširjene raziskave na ravni EU-AKP in naložbe v izgradnjo in posodabljanje energetske infrastrukture v državah EU in AKP, zlasti prek javno-zasebnih partnerstev in skupnih podjetij, po potrebi pa tudi prek javno-javnih partnerstev, saj se s tem spodbuja vzajemno koristna trgovina z energijo ali prenos tehnologije in diverzifikacija mešanih energetskih virov v državah AKP;

15.

poziva države AKP, naj prilagajajo in izvajajo nacionalne strategije inovacij na področju podnebnih sprememb v skladu z lastnimi potrebami in politikami, ob upoštevanju njihovih pozitivnih učinkov za zdravje, izobraževanje in zaposlovanje;

16.

poziva EU, naj podpira inovativne rešitve in projekte, ki se že izvajajo v državah AKP;

17.

poziva EU in države članice, naj izvajajo pritisk na evropska podjetja v državah AKP in zanje uvedejo zavezujočo zakonodajo ter tako zagotovijo, da bodo dajala zgled na področju trajnostnega razvoja, nizkih emisij CO2, spoštovanja okolja in preprečevanja onesnaževanja tal in vode; meni, da bi lahko podjetja dajala zgled tudi z izmenjavo tehnologije in strokovnega znanja;

18.

poziva države AKP, naj izvršujejo sankcije za podjetja EU na njihovem ozemlju, ki ne upoštevajo zgoraj omenjenih načel in torej niso vključena v take izmenjave z zgledom;

19.

poudarja pomembnost vzajemno koristnega sodelovanja med podjetji v razvitih državah, organi javnega sektorja, raziskovalnimi ustanovami in njihovimi partnerji v državah AKP ter spodbuja oblikovanje tehnoloških partnerstev med njimi; poziva k izboljšanju poznavanja že obstoječih ureditev sodelovanja na področju prenosa tehnologije ter k vzpostavitvi registra za take ukrepe in globalne zbirke podatkov o podatkih in najboljših praksah za izdajo licenc;

20.

poziva h krepitvi partnerstev z medvladnimi in mednarodnimi institucijami; poudarja, da je treba spodbujati tudi sodelovanje na nižji lokalni ravni, vključno z nevladnimi organizacijami in organizacijami na ravni skupnosti;

21.

poudarja, da je treba ustanoviti tehnološko središče za podnebje ter omrežje za krepitev mednarodnega sodelovanja na področju ključnih tehnologij in zagotovitev tehnične podpore, usposabljanja in vzpostavljanje skupnih zmogljivosti; poudarja, da mora biti nova svetovna arhitektura za prenos tehnologije za obvladovanje podnebnih sprememb manj obremenjujoča in birokratska;

22.

poudarja pomen sodelovanja jug–jug, ki bi lahko prispevalo k tehnološki neodvisnosti in tako preprečilo morebitne spore, ki izhajajo iz pravic intelektualne lastnine; spodbuja države AKP, naj vzpostavijo regionalne platforme/omrežja obstoječih domačih raziskovalnih ustanov, ki se ukvarjajo z razvojem tehnologije za obvladovanje podnebnih sprememb, z namenom sodelovanja na področju raziskav in razvoja, ki bi omogočilo delitev virov in stroškov za raziskave in razvoj;

23.

poziva vlade EU in AKP, naj še naprej razvijajo in povečujejo financiranje raziskav na področju podnebnih sprememb na univerzah in raziskovalnih ustanovah ter krepijo njihovo sodelovanje, da bi našle skupne rešitve za skupne težave (npr. z razvijanjem tehnologij za varčevanje z vodo in njeno ponovno uporabo);

24.

poziva k spodbujanju javno-zasebnih partnerstev na področju tehnoloških raziskav ter razvoja in razširjanja tehnologije ter k ustvarjanju skupnih vlaganj podjetij EU in AKP; prav tako poziva EU in države članice, naj nudijo finančno in tehnično podporo za naložbe v države AKP na področju razvoja in prenosa tehnologije ter tako spodbujajo poslovno sodelovanje;

25.

poziva k celoviti vključitvi lokalnih nevladnih organizacij v proces razširjanja tehnologije in vzpostavljanja zmogljivosti; poudarja, da morajo nevladne organizacije poznati lokalna okolja za uspešno uvedbo novih tehnologij;

26.

poudarja, da so države AKP sestavljene iz velikega števila odročnih skupnosti in otokov, zato poziva, naj postane spodbujanje lokalno pridobljene energije prednostna naloga;

27.

poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti razvoju in prenosu okolju prijaznih tehnologij, povezanih z energijo; meni, da se mora uradna razvojna pomoč bolj osredotočiti na razvoj energijsko učinkovitih tehnologij in decentraliziranih obnovljivih virov energije v državah AKP, ker bi to zmanjšalo revščino in izboljšalo zaposlitvene možnosti; opozarja, da jedrska energija ne bo zagotovila nizkoogljičnega razvoja; poudarja, da je treba dokazati, da so tehnologije učinkovite in ekonomsko izvedljive, njihovo sprejetje pa bi naj terjalo celosten pristop, ki zajema več razsežnosti trajnostnosti, vključno z zdravstvenimi, okoljskimi, tehnološkimi, gospodarskimi, družbeno-kulturnimi in institucionalnimi vidiki;

28.

poudarja, da morajo evropski partnerski sporazumi pozitivno vplivati na spodbujanje razširjanja tehnologije in krepitev inovacijske zmogljivosti v regijah AKP, kot določa osnutek dokumenta o okrepljenih ukrepih na področju razvoja in prenosa tehnologije;

29.

poudarja, da morajo države AKP bolje izkoristiti možnosti mehanizma čistega razvoja, ki ga je treba v scenariju po Københavnu preoblikovati;

30.

poudarja potrebo po tem, da se pozornost nameni zlasti tehnološkemu potencialu za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje v državah AKP;

31.

poudarja potrebo po zagotovitvi rutinskega sledenja, spremljanja in ocenjevanja razvoja in prenosa tehnologije ter projektnih dejavnosti za vzpostavljanje zmogljivosti; poziva k pripravi rednih poročil o statusu, priložnostih in morebitni potrebi po dodatnih izboljšavah, da se na podlagi ugotovitev ocenjevanja izoblikujejo priporočila; poudarja pomen izmenjave pridobljenih izkušenj;

32.

naroči sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta Svetu ministrov AKP-EU, Evropskemu parlamentu, Evropski komisiji, Afriški uniji in sekretariatu UNFCCC.

A.

ker Organizacija za prehrano in kmetijstvo (FAO) (11) ocenjuje, da je število podhranjenih ljudi po svetu v letu 2010 upadlo na 925 milijonov, medtem ko je bila leta 2009 podhranjena milijarda ljudi,

B.

ker so posledice različnih kriz (energetske, prehranske, finančne in gospodarske) za države AKP dodaten izziv v boju proti revščini in bi lahko ogrozile doseganje razvojnih ciljev tisočletja,

C.

ker so potrebni spodbujevalni ukrepi, da bi se vlagatelji bolj vključili v projekte, ki imajo pozitiven lokalni učinek na gospodarstvo, družbo in okolje,

D.

ker je treba uvesti ukrepe v podporo davčnim reformam v okviru sporazumov o gospodarskem partnerstvu (SGP) za izravnavo izpada prihodkov iz carinskih dajatev zaradi odprave carinskih dajatev v procesu liberalizacije trgovine,

E.

ker se je v zadnjih letih skrajna revščina le malo zmanjšala in ker zaradi naraščanja števila prebivalstva dejansko v skrajni revščini živi dodatnih 27 milijonov ljudi v podsaharski Afriki (12),

F.

ker preveč otrok, zlasti najrevnejših in najbolj marginaliziranih, še vedno nima pravice do izobrazbe (več kot 100 milijonov otrok leta 2008 ni hodilo v šolo, od tega 52 % deklic), pri čemer otroci, ki trenutno ne hodijo v šolo, zlasti v Afriki, niso nikoli imeli stika s formalnim izobraževanjem (13), in ker 80 % invalidov po svetu živi v državah v razvoju in se več kot 98 % invalidnih otrok v teh državah ne izobražuje redno,

G.

ker neenake možnosti na podlagi spola, etnične pripadnosti, prihodka, jezika ali invalidnosti močno ovirajo splošno izobraževanje in je brez beleženja informacij o vključevanju teh skupin težko izmeriti doseženi napredek; in ker cilj v zvezi z odpravo neenakosti med spoloma ni bil dosežen,

H.

ker sta za izkoreninjenje revščine potrebna tudi demokratično sodelovanje in sprememba ekonomskih struktur, da se zagotovijo enake možnosti ter dostop vseh žensk do virov in javnih storitev,

I.

ker se kljub temu, da je bil dosežen ogromen napredek pri uresničevanju nekaterih razvojnih ciljev tisočletja, ne uresničujejo trije cilji s področja zdravja, predvsem na področju umrljivosti mater,

J.

ker se je umrljivost otrok, mlajših od pet let, zaradi boljšega rutinskega cepljenja in zagotavljanja druge možnosti za cepljenje na svetovni ravni znižala z 90 otrok na tisoč živorojenih otrok leta 1990 na 65 otrok na 1 000 živorojenih otrok leta 2008, vendar upad umrljivosti otrok, mlajših od pet let, še vedno ni dovolj velik, da bi dosegli razvojni cilj tisočletja do leta 2015, zlasti v podsaharski Afriki (14), in je umrljivost invalidnih otrok, mlajših od pet let, 80-odstotna celo v državah, v katerih je umrljivost otrok, mlajših od pet let, upadla pod 20 % (15),

K.

ker se je delež otrok z nezadostno težo, mlajših od pet let, med leti 1990 in 2008 zmanjšal z 31 % na 26 % in ker je večina držav, ki dosegajo premalo ali nič napredka pri uresničevanju 1. razvojnega cilja tisočletja, v podsaharski Afriki in Južni Aziji (16),

L.

ker še vedno ni dosežen cilj izboljšanja zdravja mater, pri čemer se stopnja umrljivosti mater v svetu letno zmanjša za 1 %, medtem ko bi se morala zmanjšati za 5,5 % letno, da bi dosegli razvojni cilj tisočletja v zvezi z zmanjšanjem umrljivosti mater do leta 2015 (17); ker številne ženske utrpijo poškodbe, okužbe ali bolezni ali postanejo invalidne zaradi zapletov med nosečnostjo ali porodom,

M.

ker večina ljudi, okuženih z virusom HIV, živi v podsaharski Afriki, pri čemer je večina teh ljudi žensk, in ker polovico nosečnic po svetu, okuženih z virusom HIV, zdaj varujejo pred tveganjem prenosa virusa HIV z matere na otroka s protiretrovirusnim zdravljenjem,

N.

ker je izobraževanje, z učnimi programi za celotno obdobje šolanja, ključno področje za preprečevanje virusa HIV, malarije, tuberkuloze in zapostavljenih tropskih bolezni ter za odpravo stigmatizacije, povezane s temi boleznimi,

O.

ker je treba po ocenah ZN po vsem svetu zaposliti več kot 10 milijonov učiteljev, da bi dosegli mednarodno sprejet cilj zagotavljanja splošnega osnovnega izobraževanja do leta 2015 (18),

P.

ker malarija še vedno resno ogroža skoraj polovico svetovnega prebivalstvo in 90 % ljudi zaradi malarije umre v podsaharski Afriki, pri čemer so večina otroci, mlajši od pet let, in ker ima lahko malarija tudi druge nevarne posledice za zdravje, kot so slabokrvnost, nizka porodna teža, prezgodnje rojstvo ter umrljivost otrok in mater, in ker mreže, obdelane z insekticidi, dokazano zmanjšujejo umrljivost otrok za približno 20 odstotkov (19),

Q.

ker je obolevnost s tuberkulozo, tj. število primerov na 100 000 ljudi, prav tako upadla na svetovni ravni, in cilja, da bi razpolovili stopnjo obolevnosti in umrljivosti do 2015, verjetno ne bosta dosežena,

R.

ker je na svetu več kot 650 milijonov invalidov, pri čemer jih 80 % živi v državah v razvoju, so večinoma brezposelni in živijo pod pragom revščine,

S.

ker se države AKP še vedno soočajo s številnimi okoljskimi izzivi, povezanimi z onesnaževanjem, podnebnimi spremembami in krčenjem gozdov, ki lahko negativno vplivajo na lokalno kmetijsko proizvodnjo,

T.

ker svet uspešno napreduje pri zagotavljanju pitne vode iz izboljšanih virov in dodatnih 207 milijonov Afričanov zdaj uporablja varne vire pitne vode, vendar je napredek pri zagotavljanju pitne vode v podsaharski Afriki še vedno manjši kot v drugih regijah in je izboljšanje sanitarne infrastrukture v nekaterih državah minimalno, saj približno 95 % najrevnejših prebivalcev teh držav odvaja blato na prostem (20),

U.

ker je v podsaharski Afriki še vedno največ revnih četrti, čeprav se je na svetovni ravni število prebivalcev revnih četrti zmanjšalo,

V.

ker mora 215 milijonov otrok po svetu delati in je 115 milijonov otrok žrtev najhujših oblik dela po opredelitvi Svetovne organizacije dela (ILO) (21),

W.

ker pomeni „delo otrok“ v skladu z opredelitvijo UNICEF-a vsako obliko dela otrok, mlajših od 18 let, ki je nevarno ali moti šolanje ali škoduje otrokovemu zdravju ali fizičnemu, duševnemu, duhovnemu, moralnemu ali družbenemu razvoju,

X.

ker je kljub nadaljnjemu napredku pri doseganju osmega razvojnega cilja tisočletja svetovno partnerstvo za razvoj doživelo kar nekaj nazadovanj, kar bo oviralo uspešno uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja,

Y.

ker razvojni cilji tisočletja ne bodo doseženi, če prizadevanj ne bodo spremljali čut za odgovornost, dobro upravljanje, demokracija, varnost, razvoj, človekove pravice in enakost med spoloma,

Z.

ker bi ob uresničitvi cilja, da vse države donatorke do leta 2015 zagotovijo uradno razvojno pomoč v višini 0,7 % BND, letno zbrali več kot 300 milijard ameriških dolarjev za razvoj,

AA.

ker pomanjkanje miru in varnosti, demokracije in politične stabilnosti pogosto preprečuje revnim državam, da bi v celoti izpolnile svoj razvojni potencial,

AB.

ker lastništvo zemlje ustvarja spodbude za posameznike, družine in skupnosti, da prevzamejo nadzor nad lastnim razvojem, in zagotavlja zanesljivo preskrbo s hrano na lokalni ravni,

1.

opozarja, da morajo v skladu z mednarodnimi zavezami glede razvojnih ciljev tisočletja industrijske države prispevati 0,7 % svojega BDP za uradno razvojno pomoč do leta 2015; opozarja, da ima Evropska unija trenutno približno 20 milijard EUR primanjkljaja pri njenih obveznostih glede izdatkov za razvojne cilje tisočletja;

2.

pozdravlja izid zasedanja na vrhu ZN v New Yorku, ki je jasen znak, da države ostajajo zavezane doseganju ciljev do leta 2015 celo v sedanjih težkih mednarodnih razmerah;

3.

opozarja, da je bil dosežen velik napredek pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja; zato po eni strani poziva k rednemu objavljanju pozitivnih rezultatov, po drugi strani pa izraža zahtevo, da EU in države AKP objavijo večletne časovne načrte, na podlagi katerih bo razvojne cilje tisočletja mogoče doseči v naslednjih petih letih;

4.

poziva mednarodne donatorje, naj zagotovijo znatna dodatna finančna sredstva, ki bodo osredotočena na rezultate, pregledna in izmerljiva, da bi pomagali revnim državam v boju proti revščini, pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja in v boju proti posledicam podnebnih sprememb in gospodarske krize;

5.

poziva države AKP, naj ustrezno povečajo in izkoristijo domače vire za boljše doseganje razvojnih ciljev tisočletja;

6.

poudarja, da je treba uvesti alternativne in inovativne vire za financiranje razvoja, da bo mogoče v celoti izpolniti zaveze glede razvojnih ciljev tisočletja;

7.

poziva EU in države AKP, naj priporočijo Združenim narodom ustanovitev medvladnega odbora za mednarodne davčne zadeve;

8.

poziva države skupine G20, naj se borijo proti davčnim oazam, pri čemer je te treba ločiti od sodelujočih jurisdikcij z nizkimi davki, in proti utaji davkov ter spodbujajo večjo preglednost in sisteme poročanja po posameznih državah, da bi državami v razvoju omogočili, da zadržijo lastna sredstva za lastni razvoj;

9.

poziva vse mednarodne donatorje, naj nadalje izboljšujejo usklajevanje na področju donatorstva in delitve dela ter sprostijo vso svojo pomoč po posvetovanju s partnerskimi državami;

10.

poziva EU in države AKP, naj oblikujejo učinkovite strategije za odpis dolga v državah AKP, zlasti za podporo razvojnim ciljem tisočletja na področju izobraževanja in zdravja, pri čemer ugotavlja, da zunanji dolgovi držav tretjega sveta in povezani mehanizmi, npr. dolžniške obveznosti, trajno in močno ovirajo razvoj teh držav;

11.

poudarja, da je treba za doseganje razvojnih ciljev tisočletja varovati in okrepiti javne storitve, ki so nepogrešljivi element za reševanje težav, zlasti v zvezi z zdravjem in revščino;

12.

poziva vse države članice EU, naj sprejmejo ukrepe za pocenitev nakazil;

13.

poudarja, da čeprav lahko pomoč deluje kot vzvod v državah v razvoju, ni zadostno jamstvo za trajnostni in trajni napredek; zato poziva k učinkovitemu oblikovanju partnerstev med javnim in zasebnim sektorjem, da bi države v razvoju bolj posvojile svoje projekte za doseganje razvojnih ciljev tisočletja in da bi vlade vzpostavile pogoje, v katerih lahko zasebni sektor inovira, vlaga in ustvarja delovna mesta;

14.

poudarja, da je trgovina pomembna gonilna sila rasti in razvoja ter da pomembno prispeva k uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja; poudarja, da se je treba upreti protekcionističnim težnjam;

15.

poziva EU, naj sprejme konkretne ukrepe proti revščini, tako da zagotovi skladnost trgovinske politike, politike razvojnega sodelovanja ter skupne kmetijske in skupne ribiške politike, da bi se izognili neposrednim ali posrednim negativnim učinkom za trajnostni gospodarski razvoj držav AKP;

16.

meni, da lahko strategije lokalnega gospodarskega razvoja preoblikujejo nacionalni in regijski trajnostni razvoj v državah v razvoju, da bi se tako oblikovali domači in regionalni trgi ob upoštevanju dejanskih potreb prebivalstva;

17.

poziva EU in države AKP, naj zagotovijo odločilen napredek pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja, pri doseganju katerih je zaostanek največji, med katere med drugim sodijo razvojni cilji 3, 4, 5, 6 in 8;

18.

opozarja, da bo mogoče z dobrim davčnim upravljanjem in ukrepi za boj proti korupciji ustvariti naložbam prijazno okolje;

19.

pozdravlja zavezo Evropske komisije, da za doseganje razvojnih ciljev tisočletja nameni 1 milijardo EUR, kot je izjavil predsednik Evropske komisije na visokem zasedanju ZN o razvojnih ciljih tisočletja, pri čemer bodo sredstva namenjena nagrajevanju držav, ki dobro delujejo, in podpori državam, ki so najbolj neuspešne;

20.

poziva države AKP, naj s konkretnimi ukrepi zagotovijo napredek na področju zdravja mater; zato poziva države v razvoju, naj namenijo vsaj 15 % nacionalnega proračuna za zdravstveno varstvo, izboljšanje sistemov zdravstvenega varstva ter pospešeno usposabljanje babic in medicinskih sester za delo na terenu;

21.

poziva EU in države AKP k opredelitvi učinkovitih strategij socialnega varstva, pri čemer je treba dati prednost združevanju tveganj in predplačniškim shemam, da bi se izognili primerom, ko mora bolnik neposredno plačati osebju, ki nudi osnovne zdravstvene storitve, saj to revnejše ljudi pogosto odvrne od uporabe teh storitev;

22.

pozdravlja globalno strategijo za zdravje žensk in otrok ter povezane zaveze za zagotovitev več kot 40 milijard ameriških dolarjev v naslednjih petih letih, ki so bile oblikovane na visokem zasedanju ZN o razvojnih ciljih tisočletja;

23.

poziva EU in države AKP k spodbujanju brezplačnega in vključujočega dostopa do zdravstva ter k vzpostavljanju, izboljšanju in krepitvi kakovostnega zdravstvenega varstva, vključno s predporodno nego, pomočjo izurjenih zdravstvenih delavcev med porodom in dostopom do nujne porodniške nege;

24.

poziva k oblikovanju celovitega pristopa o zdravju na vseh področjih, ki vključuje dostop do zdravil, zdravstvenih storitev in čiste vode, sanitarne infrastrukture in hrane; poudarja, da bi lahko s takim kompleksnim pristopom pospešili napredek pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja, povezanih z zdravjem;

25.

poudarja, da so sistemi usposabljanja zdravstvenih delavcev v Afriki nezadostni, saj imajo v dveh tretjinah držav le po eno šolo za usposabljanje zdravstvenih delavcev, v nekaterih državah pa nimajo nobene; zato poziva države AKP, naj v svoje strategije vključijo posebne programe tečajev za usposabljanje zdravstvenih delavcev, da omogočijo zaposlovanje usposobljenega osebja v bolnišnicah in zdravstvenih ustanovah;

26.

je zaskrbljena zaradi dejstva, da je zaposlovanje usposobljenega zdravstvenega osebja v industrializiranih državah eden od dejavnikov, ki ogrožajo ranljive zdravstvene sisteme držav v razvoju;

27.

poziva, naj se nameni več pozornosti naraščanju števila neprenosljivih bolezni, zapostavljenih tropskih bolezni in bolezni, ki so posledica nasilja, travme in nesreč, in v ta namen okrepi zdravstvene sisteme v državah AKP;

28.

poziva EU in države AKP, naj si še naprej prizadevajo za preprečevanje prenosa virusa HIV z mater na otroke; poudarja, da je to mogoče bolje doseči z zagotavljanjem predporodne nege ter zdravstvene nege otrok in mater v okviru skupnosti;

29.

poziva EU, naj izboljša dostop revnih do cenovno dostopnih zdravil, tako da pokaže prilagodljivost pri uporabi sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine v trgovinskih odnosih z državami v razvoju;

30.

poziva vlade in države donatorke, naj okrepijo sisteme zdravstvenega varstva in zlasti gradnike zdravstvenega sistema, vključno z zagotavljanjem storitev, zdravili, cepivi in tehnologijami, zdravstvenim osebjem, financiranjem zdravstva, zdravstvenimi informacijskimi sistemi ter vodenjem in upravljanjem, in naj zagotovijo dostop do teh sistemov invalidom, da bo mogoče bolje uresničevati razvojne cilje tisočletja, povezane z zdravjem;

31.

poziva EU in države AKP, naj vlagajo v socialno zaščito, ki upošteva občutljivost otrok ter vključuje sisteme socialnega in zdravstvenega zavarovanja;

32.

poudarja, da prvi razvojni cilj tisočletja zajema pravico do ustreznega življenjskega standarda, pri čemer je treba posebno zaščito zagotoviti invalidom;

33.

poudarja, da je treba oblikovati in izvajati ustrezne nacionalne politike za zagotavljanje preživetja otrok, vključno s preventivnimi ukrepi, cepljenji in zdravljenjem, ter za izboljšanje prehrane, pitne vode in sanitarne infrastrukture; zato poziva k spodbujanju celovitih kampanj, ki bi vključevale na primer razdeljevanje zaščitnih mrež za postelje in kampanje cepljenja (zlasti proti ošpicam), da se zmanjša umrljivost otrok;

34.

poziva EU in države AKP, naj spodbujajo izobraževalne politike in so pozorne ne le na število vpisov, temveč tudi na kakovost izobraževanja in stopnjo dokončanja izobraževanja z omejevanjem stopnje osipa v šolah, zlasti med deklicami, z izboljšanjem zmogljivosti sprejemanja šolskih zgradb in okrepitvijo usposabljanja učiteljev, pri čemer si je treba prizadevati za zagotavljanje vključujočega izobraževanja invalidnih otrok, saj jih ima v državah z nizkimi dohodki trenutno dostop do šole le 10 %;

35.

poudarja, da bi moralo imeti izobraževanje osrednjo vlogo v nacionalnih politikah držav AKP, in sicer z združevanjem učinkovitih politik in trajnih naložb držav v izobraževanje; v zvezi s tem vztraja pri celovitem pristopu k izobraževanju, ki bi moralo biti obravnavano kot kompleksen sistem, ki vključuje različne udeležence, strukture in odnose ter se osredotoča na:

36.

pozdravlja zavezanost ZN človekovim pravicam in socialni zaščiti, ki je izražena v sklepnem dokumentu ZN;

37.

poudarja, da bi morale države članice EU in države AKP okrepiti zaveze v zvezi s spodbujanjem enakosti med spoloma, bojem proti nasilju na podlagi spola in krepitvijo vloge žensk, ki so ključne prednostne naloge za uresničitev vseh razvojnih ciljev tisočletja;

38.

opozarja, da je vzajemna odgovornost razvitih držav in držav v razvoju za doseganje razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015 odvisna od krepitve okvirov za odgovornost, upravljanje in preglednost;

39.

poudarja, da je za doseganje razvojnih ciljev tisočletja treba oblikovati celovit pristop, saj so ti cilji med seboj povezani in se medsebojno krepijo;

40.

vztraja, da so spoštovanje, spodbujanje in varstvo človekovih pravic sestavni del učinkovitih prizadevanj za doseganje razvojnih ciljev tisočletja;

41.

poziva k izvajanju „razvojnih paktov“ na lokalni ravni, ki vključujejo javne zaveze lokalnih oblasti, da bodo zagotovile uresničevanje razvojnih ciljev, opredeljenih na ravni lokalnih skupnosti, in ki zagotavljajo odgovornost lokalnih oblasti pri porabi finančnih sredstev;

42.

poudarja, da je izobražena in usposobljena delovna sila ključna za spodbujanje gospodarskega razvoja, konkurenčnosti in rasti;

43.

poziva EU in države AKP, naj oblikujejo programe usposabljanja o pravnih in davčnih zadevah za osebje davčnih služb; poudarja, da je treba poseben trud nameniti državam, ki še ne prejemajo dolgoročne pomoči na področju obdavčenja;

44.

poudarja, da mora biti boj za odpravo izkoriščanja otrok in dela otrok prednostna naloga EU in držav AKP; zato poziva EU in države AKP, naj si posebej prizadevajo za odpravo dela otrok;

45.

poziva EU in države AKP, naj evropska sredstva čim učinkoviteje uporabijo za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja s pazljivejšo izbiro osrednjih sektorjev v državnih strateških dokumentih in nacionalnih okvirnih programih ter z zagotavljanjem lažjega dostopa do podpornih ukrepov v okviru sporazumov o gospodarskem partnerstvu; v zvezi s tem poziva Evropsko komisijo, naj zagotovi, da bo njen predlog o dodelitvi rezerv v višini 1 milijarde evrov iz Evropskega razvojnega sklada koristil predvsem državam, ki so najbolj neuspešne v okviru vmesnega pregleda programov držav AKP iz leta 2010; poziva EU, naj vključi invalidnost v vse projekte mednarodnega sodelovanja v skladu s svojo obveznostjo po členu 32 Konvencije ZN o pravicah invalidov;

46.

poziva EU in države AKP, naj oblikujejo poštene, pravične in zakonsko urejene trgovinske politike; v zvezi s tem poudarja pomembnost vidika človekovih pravic v vseh trgovinskih sporazumih;

47.

poziva EU in države AKP, naj povečajo vlaganja v kmetijstvo in zanesljivo preskrbo s hrano s posebnim poudarkom na strani ponudbe, da dosežejo ravni, ki zagotavljajo odpravo lakote za vse, pri čemer je treba zlasti poskrbeti za nujne potrebe glede lakote, izboljšanje infrastrukture v podeželskih regijah, kmetovanje majhnega obsega in programe socialne zaščite, da se zagotovi dolgoročno varna preskrba s hrano;

48.

izraža globoko zaskrbljenost, ker zlasti v Afriki tuji vlagatelji s podporo vlade kupujejo kmetijska zemljišča, kar utegne ob neustreznem izvajanju ogroziti zanesljivost lokalne preskrbe s hrano ter povzročiti hude in daljnosežne posledice v državah v razvoju; poziva države AKP, ZN in EU, naj se resno soočijo z negativnimi posledicami nakupov kmetijskih zemljišč;

49.

poziva EU in države AKP, naj zagotovijo skladno in usklajeno izvajanje reform SKP, sklepanje sporazumov o gospodarskem partnerstvu in izvajanje vmesnega pregleda Evropskega razvojnega sklada;

50.

poziva EU in države AKP, naj spodbujajo lastništvo zemlje kot orodje za zmanjševanje revščine in zagotavljanje zanesljive preskrbe s hrano, tako da okrepijo lastninske pravice ter kmetom, malim podjetjem in lokalnim skupnostim omogočijo dostop do posojil; poudarja pomembnost novih vlaganj v izboljšanje zmogljivosti majhnih kmetov, uvajanje učinkovitejših tehnologij za upravljanje vode in obnavljanje talnih hranil;

51.

poziva EU in države AKP, naj priznajo pravico do hrane;

52.

poziva EU in države AKP, naj spodbujajo lokalno proizvodnjo in lokalno porabo;

53.

poziva EU in države AKP, naj zagotovijo več priložnosti za samozaposlene in za mala podjetja ter v zvezi s tem spodbujajo in olajšajo dostop do mikroposojil;

54.

poudarja, da ima industrijski razvoj ogromen potencial za preoblikovanje nacionalnih gospodarstev in najverjetneje ponuja več možnosti za dolgoročno povečanje produktivnosti kot kmetijski izvoz in izkopavanje naravnih virov, ki gospodarstva izpostavljata pretresom; zato poziva države AKP, naj v zvezi s tem oblikujejo in izvajajo politike, povezane z industrializacijo, pri čemer naj posebno pozornost namenijo specializaciji proizvodnje in krepitvi trgovinskih zmogljivosti;

55.

poziva vlade in države donatorke, naj za povečanje trgovinske uspešnosti držav AKP povečajo vlaganja in podporo za krepitev ponudbenih zmogljivosti, kakovost, konkurenčnost in skladnost proizvodov podjetij iz držav AKP s standardi, ki jih določajo uvozniki; meni, da bi to moralo vključevati okrepitev produktivnosti, storitve za širjenje tehnologij, usposabljanje, oblikovanje izvoznih konzorcijev in razvijanje grozdov;

56.

poudarja pomembnost načel učinkovitosti pomoči, ki so zapisana v pariški deklaraciji in agendi za ukrepanje iz Akre;

57.

poziva parlamente držav AKP, naj preučijo napredek z vidika parlamentarne razsežnosti mednarodnega sodelovanja in ocenijo vključenost parlamentov pri podpiranju razvojnih ciljev tisočletja; spodbuja vse parlamente, naj pri pregledu osnutkov proračunov in zakonov ocenijo njihov učinek za uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja;

58.

poziva mednarodno skupnost, naj v državah v razvoju spodbuja in podpira demokracijo, mir, pravno državo in upravo brez korupcije;

59.

poziva EU in države AKP, naj odpravijo osnovne razloge za neenakost z obravnavanjem diskriminacije, družbenih norm in praks, s krepitvijo skupnosti z razvojem znanja in zmogljivosti, s krepitvijo sistemov za zagotavljanje odgovornosti in s podpiranjem organizacij civilne družbe;

60.

poziva EU in države AKP, naj namenijo posebno pozornost pravicam manjšin, spoštujejo človekove pravice in spodbujajo nediskriminacijo;

61.

poziva države članice EU, naj spremljajo akcijski načrt v dvanajstih točkah, ki ga je Evropska komisija objavila aprila 2010 (22), in poziva Evropsko komisijo, naj vsako leto pripravi poročilo o napredku EU pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015;

62.

pozdravlja zavezo ZN, da leta 2013 organizira poseben dogodek za spremljanje prizadevanj za uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja;

63.

naroči sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta Svetu ministrov AKP-EU, Evropskemu parlamentu, Evropski komisiji, predsedstvu Sveta Evropske unije in Afriški uniji.

A.

ker je leta 1996 Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) opredelila zanesljivo preskrbo s hrano kot „stalen dostop vseh ljudi do zadostnih količin varnih in hranljivih živil za zdravo in aktivno življenje“,

B.

ob upoštevanju zelene knjige Evropske komisije z naslovom „Razvojna politika EU v podporo vključujoči rasti in trajnostnemu razvoju: Povečanje učinka razvojne politike EU“ (KOM(2010)629), ki je bila objavljena 10. novembra 2010 in ki vključuje cilj o tem, „kako doseči trajnostne rezultate na področju kmetijstva in zanesljive preskrbe s hrano“,

C.

ker kmetijstvo predstavlja glavni vir sredstev za preživljanje za 80–90 % prebivalstva v številnih državah v razvoju; ker bo povečanje njihovih dohodkov okrepilo gospodarstvo na podeželju, ustvarilo več delovnih mest za revne in povečalo povpraševanje po doma proizvedenem blagu in storitvah,

D.

ker leta 2010 število podhranjenih ljudi po svetu, kljub mednarodnim prizadevanjem za zmanjšanje lakote, še vedno presega eno milijardo,

E.

ker so leta 2008 hitro rastoče cene hrane, dosežena najvišja raven cen nafte in finančna kriza skupaj s podnebnimi spremembami imele uničujoče posledice za gospodarstva držav AKP, ki se spopadajo z zakoreninjeno sistemsko krizo,

F.

ker lahko špekulacije na področju hrane in nakupi zemljišč izvozno usmerjenih kmetijskih podjetjih privedejo do pomanjkanja teh dobrin in posledično do povečanja cen ter tako milijone ljudi prikrajšajo za ustrezen dostop do živil,

G.

ker kljub dokazanemu pomenu kmetijstva za države AKP, programi razvojnega sodelovanja EU-AKP sektorju kmetijstva ne namenjajo ustrezne prednostne obravnave,

H.

ker netrajnostne kmetijske prakse, vključno z nenadzorovanim krčenjem gozdov ali pretirano uporabo pesticidov, neposredno prispevajo k pomanjkanju kakovostnih obdelovalnih zemljišč za pridelavo zdrave hrane,

I.

ker so države AKP odvisne od izvoza blaga, ki predstavlja več kot 50 % njihovih deviznih prihodkov, medtem ko je 80 % potreb po osnovnih živilih nekaterih malih otoških držav odvisnih od uvoza, saj ne morejo doseči ustrezne ravni samozadostnosti na področju preskrbe s hrano,

J.

ker lahko izvozne subvencije za kmetijske proizvode privedejo do dampinga na trgih držav v razvoju, kar ima resne posledice za male lokalne proizvajalce,

K.

ker bodo učinki podnebnih sprememb, degradacija pokrovnosti in večja pogostnost naravnih nesreč najverjetneje bistveno povečali negotovost preskrbe s hrano v naslednjih letih in imeli izredno negativen učinek na preživetje vseh v kmetijskem sektorju,

L.

ker številne afriške države svoja kmetijska zemljišča dajejo v zakup tujim vlagateljem, kar lahko ob neustreznem izvajanju ogrozi zanesljivo preskrbo s hrano na lokalni ravni in privede do resnih in daljnosežnih posledic,

M.

ker imajo posledice podnebnih sprememb in krčenja gozdov, ki vplivajo na kmetovanje, zlasti pa na zmanjšanje donosa pridelkov zaradi ponavljajočega se pomanjkanja vode in suš na eni strani ali poplav in zemeljskih plazov na drugi strani, resne negativne učinke na kmetijske dejavnosti v državah EU in AKP,

N.

ker lahko rast kmetijske proizvodnje, predvsem na področju družinskega kmetovanja, zmanjša negotovost preskrbe s hrano in prispeva k znižanju cen hrane ter povečanju dohodkov proizvajalcev,

O.

ker je pitna voda pomemben dejavnik zanesljive preskrbe s hrano in ker imajo države AKP velike težave pri dostopu do pitne vode,

P.

ker prostoživeče živali oziroma njihovo meso v prehrani velikega števila najrevnejših ljudi na svetu predstavljajo pomemben vir beljakovin, ki se ne pridobiva na trajnosten način, to pa vpliva na območja divjine, ki se sicer zdijo strukturno nespremenjena, vendar morebiti niso sposobna vzdrževati lastne biotske raznovrstnosti, zaradi česar predstavljajo zgolj kratkoročno rešitev in tako predstavljajo nadaljnjo grožnjo prehranjevalni verigi,

Q.

ker je 70 % od 1,3 milijarde ljudi, ki živijo v skrajni revščini, žensk, in ker se ženskam po svetu odreka nujno potrebne možnosti, da bi izboljšale svoj ekonomski in socialni položaj, na primer pravico do lastnine ali dedovanja ter dostop do izobrazbe ali zaposlitve,

R.

ker upočasnitev neposrednih tujih naložb v države v razvoju, ki je posledica globalne recesije, neposredno ovira dostop do posojil in kreditnih jamstev, vključno z mikro krediti, obenem pa povečuje obstoječe ovire za nakup in rabo obdelovalnih zemljišč, ki so bistvenega pomena za razvoj lokalnega kmetijstva in zagotavljanje dolgoročno zanesljive preskrbe s hrano,

S.

ker je glede na ocene Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) od leta 1985 zaradi virusa HIV/aidsa umrlo 7 milijonov delavcev v kmetijstvu, pandemija pa bo v naslednjih dveh desetletjih zahtevala še 16 milijonov žrtev v 25 najbolj prizadetih afriških državah; ker HIV/AIDS in druge pandemije prizadenejo predvsem produktivno delovno prebivalstvo,

T.

ker politični nemiri in pomanjkanje miru in varnosti ogrožajo sposobnost številnih držav za zagotavljanje hrane in imajo tudi dolgoročne negativne učinke na preživetje ljudi,

U.

ker vse večji dostop do sodobnih informacijskih tehnologij krepi sposobnosti kmetov in jim zagotavlja kakovostnejše informacije glede kmetijskih praks, cen in dostopa do proizvodnih dejavnikov,

1.

poudarja, da je pravica do hrane bistvena pravica, ki jo je treba obravnavati kot neodtujljivo in splošno pravico; poudarja pravico vsake države ali regije do vzpostavitve takšne oblike kmetijstva, ki zadovoljuje potrebe njenega prebivalstva na področju hrane; potrjuje, da dostop do zadostne in zdrave hrane predstavlja temeljno človekovo pravico, ki jo je treba zagotoviti s skupnimi ukrepi vlad, mednarodnih organov in organizacij civilne družbe; poudarja, da je treba odrekanje ali nepriznavanje te pravice obravnavati kot kršitev splošne človekove pravice;

2.

opominja države EU in AKP, da so sprejele zaveze za razpolovitev števila prebivalstva, ki trpi lakoto, do leta 2015; poziva države EU in AKP, da v okviru razvojnih ciljev tisočletja sprejmejo ustrezne ukrepe za izpolnitev omenjene zaveze;

3.

poziva EU, naj v tesnem posvetovanju z državami AKP in v okviru Svetovne trgovinske organizacije prednostno obravnava vprašanje učinka, ki ga imajo evropske kmetijske izvozne subvencije za države AKP; poudarja, da bi moral krog pogajanj iz Dohe prinesti uspešen izid za razvoj; poudarja tudi, da se morajo razvite države z dogovorom o svetovni trgovini še bolj zavezati reformi svojih kmetijskih subvencij; v zvezi s tem opozarja, da bi moral kakršen koli dogovor upoštevati podnebne regije in posledično različne oblike kmetijske proizvodnje; poudarja, da bi morali rezultati kroga pogajanj iz Dohe državam v razvoju dati pozitivne spodbude za vlaganje v kmetijstvo in proizvodnjo hrane;

4.

poziva države AKP, naj družinskemu kmetovanju namenijo pomemben delež naložb v kmetijskem sektorju, da bi tako dosegle zanesljivo preskrbo s hrano;

5.

meni, da je treba partnerstvu EU-AKP dati nov zagon s pravičnimi in uravnoteženimi sporazumi o partnerstvu, usmerjenimi v razvoj;

6.

meni, da je treba za zagotovitev zanesljive in trajnostne preskrbe s hrano ter za spodbuditev boja proti revščini v mednarodnih trgovinskih pravilih in dogovorih upoštevati vse ekonomske in socialne pravice, vključno s pravico do hrane;

7.

obžaluje, da je leta 2008, pet let po sprejetju deklaracije iz Maputa, v kateri so si države članice Afriške unije zadale skupni cilj, da bodo 10 % nacionalnih proračunov namenile kmetijstvu, 50 % afriških držav kmetijstvu namenilo manj kot 5 % svojih državnih proračunov;

8.

poudarja, da je treba v razpravah o izvajanju 10. Evropskega razvojnega sklada (ERS) v večji meri upoštevati potrebe prebivalstva z vidika kmetijske proizvodnje, namenjene zanesljivosti njihove preskrbe s hrano, pa tudi potrebo po izboljšanju in povečanju raznolikosti kmetijske proizvodnje ter ustvarjanju višje dodane vrednosti, da bi državam AKP pomagali pri opustitvi modela izvoznih monokultur;

9.

poziva k izvajanju 10. Evropskega razvojnega sklada, ki mora vključevati posebne programe za razvoj zanesljive preskrbe s hrano za vsako izmed držav AKP, ti programi, ki jih je treba oblikovati v okviru posvetovanj z organizacijami kmetov in civilne družbe, pa morajo vsebovati jasne in visoko zastavljene cilje ter tudi konkretne ukrepe, ki se morajo izvajati v natančno določenih rokih;

10.

poziva države EU in AKP, naj v svojih razvojnih politikah upoštevajo kratkoročne potrebe in omejitve, ki so jim podvrženi na podeželju živeči moški in ženske, da bi zlasti zagotovile uspeh programov, povezanih z zanesljivo preskrbo s hrano;

11.

poudarja, da je treba zanesljivo preskrbo s hrano vključiti v politike držav v razvoju ter z vzpostavitvijo strategij preskrbe s hrano, namenjenih za odpravo revščine, izboljšati razpoložljivost hrane, dostop do hrane in prehranjevanje;

12.

poziva mednarodno skupnost, naj Svetovnemu programu za prehrano (WFP) pomaga pri soočanju z novimi izzivi na področju boja proti lakoti, ki so se pojavili zaradi hitro rastočih cen hrane in nafte, vremenskih šokov in upadanja svetovnih zalog hrane;

13.

poziva Komisijo, države članice EU in države AKP, naj tesno sodelujejo in sprejmejo konkretne ukrepe za preprečevanje finančnih špekulacij na področju žit in hrane;

14.

poziva k priznanju pomena raziskav, kmetijskih pospeševalnih služb in povezovanja med kmeti za doseganje ciljev na področju zanesljive preskrbe s hrano;

15.

poudarja, da je treba v državah AKP uvesti boljše metode kmetijske proizvodnje, vključno s stroškovno dostopnimi tehnologijami, zagotoviti raziskave na področju kmetijstva in okrepiti razmerja med produktivnostjo in učinkovitostjo, da bi povečali trajnostne vidike in ublažili negativne učinke negotove preskrbe s hrano;

16.

poziva države AKP in EU, naj natančno spremljajo obsežne nakupe zemljišč, ki bi lahko privedli do „cenovnega izpodrivanja“ lokalnih kmetov in njihovih zmogljivosti za pridelavo lokalnih pridelkov za lastno potrošnjo in preskrbo lokalnega prebivalstva;

17.

poudarja izjemen pomen sodelovanja med državami EU in AKP za izboljšanje znanja in spretnosti kmetov; zato poziva k zagotovitvi programov usposabljanja, s katerimi bi povečali sposobnosti kmetov na področju trajnostnih načinov kmetovanja;

18.

poudarja pomen zagotavljanja kakovostnih semen za vse proizvajalce;

19.

poziva države AKP, naj prevzamejo pobudo s pomočjo ambicioznih programov kmetijske politike, kot je malijska pobuda za riž;

20.

poziva države AKP, naj v svojih razvojnih načrtih ter v državnih in regionalnih strateških dokumentih dajo prednost kmetijskemu sektorju, še posebej s širitvijo javnih naložb v podeželsko infrastrukturo;

21.

meni, da bi morala biti skladnost politik za razvoj, zlasti trgovinske, razvojne, kmetijske in ribiške politike, vodilno načelo razvojnega sodelovanja EU, da bi v večji meri uporabili člen 12 sporazuma iz Cotonouja;

22.

poudarja, da bi morale države EU in AKP oblikovati ustrezen in prožen mehanizem, ki bi ga bilo mogoče prilagoditi posebnim kriznim razmeram, ki nastopijo zaradi nesreč v kmetijskem sektorju;

23.

pozdravlja pomoč v okviru instrumenta za hrano, ki ga je vzpostavila EU in katerega proračun znaša 1 milijardo EUR, njegov namen pa je od leta 2009 do 2011 zagotoviti hitro podporo več kot 50 prednostnim državam po svetu, ki se spopadajo z naraščajočimi cenami hrane, da bi se povečale lokalne zmogljivosti za proizvodnjo hrane in preskrba z njo ter s tem okrepila vloga lokalnih kmetijskih skupnosti;

24.

poziva vlade držav AKP, naj ženskam na podeželskih območjih zagotovijo polno in enakopravno uživanje pravic do zemljišč in drugih virov, vključno s pravico do dedovanja, in naj sprejmejo upravne reforme in druge potrebne ukrepe, s katerimi bodo ženske pridobile enak dostop kot moški do posojil, kapitala, delovnopravnih pravic, zakonitih osebnih dokumentov, ustreznih tehnologij ter dostop do trgov in informacij;

25.

opozarja, da kljub svetovni krizi Evropska unija kot celota, vključno s svojimi državami članicami, ostaja vodilna donatorica razvojne pomoči, ki prispeva 56 % celotnega zneska, to pa je v letu 2009 pomenilo 49 milijard EUR, kar potrjujejo kolektivne zaveze vlad EU o doseganju uradne razvojne pomoči v višini 0,56 % oziroma 0,70 % bruto nacionalnega dohodka (BND) do leta 2010 oziroma 2015;

26.

poziva države članice EU in Evropsko komisijo, naj izpolnijo svoje zaveze, posebej glede najmanj razvitih držav AKP in držav AKP, ki so neto uvoznice hrane, da bi jim pomagale ublažiti negativne učinke, s katerimi se soočajo zaradi znatnega povečanja cen hrane, ki vedno bolj zaostruje njihove plačilnobilančne težave;

27.

meni, da zunanji dolg revnih držav onemogoča njihove možnosti za razvoj ter zmanjšuje njihovo odpornost in sposobnost učinkovitega boja proti revščini in lakoti; zato poziva Evropsko komisijo in države članice EU, naj nadaljujejo s pogajanji glede vprašanja odpisa dolga visoko zadolženim državam, ki zaenkrat ostaja nerešeno;

28.

pozdravlja zavezo Evropske komisije, da bo, kot je naznanil predsednik Komisije na srečanju Združenih narodov na visoki ravni o razvojnih ciljih tisočletja v New Yorku, v okviru razvojnih ciljev tisočletja namenila 1 milijardo EUR, s katerimi bo nagradila uspešne države in podprla tiste države, ki imajo največje težave, ter, ob upoštevanju posebnosti in potreb najmanj razvitih držav, malih otoških držav v razvoju in držav AKP, ki so neto uvoznice hrane, oblikovala cilje in pregledna merila o upravičenosti ter zagotovila, da bo dostop do teh virov temeljil na povpraševanju; poziva Evropsko komisijo, naj tudi razmisli o uporabi dela zneska za razvojne cilje tisočletja v višini 1 milijarde EUR kot vzvoda za pridobivanje dodatnih sredstev iz zasebnih virov, ki bodo na ravni donacij za izvedbene projekte, s pomočjo katerih se bo povečala proizvodnja hrane za lokalne in regionalne trge, ter tudi za razvoj in uporabo biotehnologije, potrebne za doseganje teh ciljev;

29.

meni, da je treba natančneje analizirati tudi komercialne učinke biogoriv naslednje generacije; zato poziva Evropsko komisijo, naj nujno sprejme in izvaja pregledna merila trajnostnosti ter preuči morebitne škodljive učinke subvencij za kulture, ki se pridelujejo za proizvodnjo biogoriv;

30.

podpira vzpostavitev ustreznega mehanizma na področju družinskega kmetovanja za ublažitev in prilagajanje na podnebne spremembe v okviru regionalnega sodelovanja AKP-EU;

31.

spodbuja, predvsem na nacionalni ravni, pa tudi znotraj mednarodne razvojne skupnosti, boljše usklajevanje prizadevanj na področju kmetijskih programov in podvajanja programov, ki se vzpostavljajo v državah AKP in predstavljajo breme za človeške in finančne vire;

32.

poudarja potrebo po finančni odgovornosti na nacionalni in mednarodni ravni glede izvajanja kmetijskih programov, ki se oblikujejo na podlagi evropske pomoči, da bi zagotovili dobro upravljanje dodeljenih sredstev;

33.

poziva vlade držav AKP, naj razvijejo bolj trajnostno upravljanje z okoljskimi sredstvi, kot je meso prostoživečih živali, in poziva k nadaljnjim raziskavam na področju trajnostne proizvodnje beljakovin v državah AKP, s čimer bi zmanjšali odvisnost od vse hitreje upadajočih virov beljakovin prostoživečih živali;

34.

poziva države EU in AKP, naj med trenutnimi in bodočimi pogajanji o podnebnih spremembah močno poudarijo potrebo po povečanju razpoložljivosti kmetijskih vložkov, kot so gnojila, semena in druga orodja, da bi kmetom pomagali povečati proizvodnjo ter obenem spodbudili trajnostno upravljanje z vodnimi viri, in naj posebno pozornost posvetijo zagotavljanju potrebne podpore za okolju prijazne kmetijske prakse;

35.

naroči svojima sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta Svetu ministrov AKP-EU, predsedniku Evropske komisije, Evropskemu parlamentu in nacionalnim parlamentom držav članic AKP in EU, podpredsednici Evropske komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, predsedujočemu Komisiji Afriške unije, vseafriškemu parlamentu in generalnemu sekretarju Združenih narodov.

A.

ob upoštevanju velikosti saharsko-sahelske regije in njenih izredno neugodnih okoljskih značilnosti,

B.

ker njeno pokrajino zaznamujejo gorovja in jame, ki se raztezajo čez širna območja sipin, peska in izsušenih rečnih strug,

C.

ker so Mali, Alžirija, Mavretanija, Niger, Libija in Čad glavne države, ki mejijo na saharsko-sahelski pas,

D.

ker glede na obsežnost tega redko poseljenega ozemlja, ki meri 4 milijone kvadratnih kilometrov, in dolžino slabo določenih mej na tem območju obstaja potreba po učinkovitem usklajevanju informacij in ukrepov ter sofisticiranih sredstvih za odkrivanje, zaščito in preprečevanje,

E.

ker je treba vključiti vse mednarodne, regionalne in nacionalne deležnike, da bi spodbudili boj proti terorizmu in okrepili varnost v regiji, tudi s pomočjo strukturiranega dialoga,

F.

ker je sahelski pas ključno območje med podsaharsko Afriko in Evropo in ker potemtakem razmere v saharsko-sahelskem pasu predstavljajo ključno varnostno vprašanje tako za Afriko kot tudi za Evropo,

G.

ker predstavlja preobrazba saharsko-sahelskega pasu v območje, kjer potekajo nezakonite in nevarne dejavnosti in oblike nedovoljene trgovine, grožnjo svetovni varnosti,

H.

ob upoštevanju nerazvitosti sušnih območij in njenega vpliva na mlade, ki ne morejo najti zaposlitve,

I.

ker teroristi v svojih prizadevanjih na področju novačenja izkoriščajo razvojni primanjkljaj, negotove okoliščine, težak družbeni položaj in slabe možnosti zaposlovanja številnih mladih v neperspektivni regiji tako, da jim nudijo nezakonito pridobljene, a precejšnje zaslužke,

J.

ob upoštevanju škodljivih učinkov terorizma in organiziranega kriminala na države v regiji in njihovo lokalno prebivalstvo,

K.

ob upoštevanju resnih posledic negotovosti za gospodarstvo te regije, predvsem v sektorjih rudarstva in turizma, ter za njen razvoj in ustvarjanje delovnih mest,

L.

ker se je regija razvila v tranzitno območje, kjer poslujejo trgovci s prepovedanimi drogami, orožjem in nezakonitimi priseljenci, namenjenimi v Evropo,

M.

ob upoštevanju porasta negotovosti v tej regiji, za katerega je kriva magrebska enota Al Kajde (AQMI) s svojimi ugrabitvami in zajemanjem talcev, ki se sedaj izkoriščajo kot sredstva za pogajanja,

N.

ker trgovci s prepovedanim blagom, tudi kokainom, kršijo zračni prostor številnih sosednjih držav,

O.

ob upoštevanju znatnih virov in možnosti, ki jih imajo teroristi in trgovci s prepovedanimi drogami v primerjavi z ogroženimi državami,

P.

ker so številne države izrazile pripravljenost, da državam, ki mejijo na Saharo, ponudijo pomoč pri reševanju omenjenih vprašanj,

Q.

ker negotovost otežuje izvajanje razvojnih projektov in delo človekoljubnih nevladnih organizacij,

R.

ob upoštevanju tradicije strpnosti, solidarnosti in spoštovanja človekovih pravic, ki je značilna za islam, ki se izvaja v regiji,

S.

ob upoštevanju barbarskih usmrtitev nedolžnih oseb,

T.

ker so ugrabitve zaradi odkupnine pogosteje povezane z organiziranim kriminalom kot pa z ideološkimi ali verskimi boji,

U.

ker so možnosti vojaškega posredovanja lahko učinkovite le, če jih podpira politika trajnostnega razvoja v saharsko-sahelski regiji,

V.

ker prej omenjeni mednarodni instrumenti predstavljajo podlago za okrepljeno globalno sodelovanje, kar se odraža tudi v razvoju odnosov med Evropsko unijo in tretjimi državami,

W.

ker je Mednarodni center za študije terorizma zabeležil znaten porast terorističnih napadov v severni in zahodni Afriki, katerih število se je od 11. septembra 2001 (32) povečalo za več kot 500 % in v katerih je življenje izgubilo več kot 1 500, ranjenih pa je bilo 6 000 ljudi;

X.

ker je bila regija priča zaskrbljujoči krepitvi povezovanja med trgovci s prepovedanimi drogami iz Latinske Amerike in iz držav zahodne/srednje Afrike in ker se v slednjih sedaj oblikujejo glavne tranzitne poti za pošiljke drog v Evropo, kjer se porabi več kot 25 % vsega kokaina na svetu, zaradi česar se mora Evropska unija v večji meri odzvati na opisane trende,

Y.

ker je v Sahelu vedno več povezav med dobro opremljenimi in organiziranimi mamilaškimi karteli iz Latinske Amerike in terorističnimi organizacijami, ki težijo k vključevanju lokalnega prebivalstva,

Z.

ker evropska varnostna strategija iz leta 2003 navaja, da terorizem „predstavlja vse večjo strateško grožnjo celotni Evropi“ in ker je saharsko-sahelska regija ena izmed prednostnih nalog EU na področju boja proti terorizmu,

AA.

ker je bistvenega pomena, da se prekinejo vsi viri financiranja nedovoljene trgovine in ugrabitev ter da se v ta namen sprejmejo vsi možni ukrepi za preprečevanje pranja denarja,

1.

ohranja časten spomin na žrtve terorizma; ostro obsoja vse vrste in vse pojavne oblike terorizma ter poziva k brezpogojni izpustitvi vseh talcev;

2.

globoko obžaluje vse slabše varnostne razmere v saharsko-sahelski regiji, ki so vzele mnogo življenj in ki spodkopavajo napredek, dosežen v zadnjih nekaj letih na področju boja proti terorizmu v tej regiji;

3.

poziva Združene narode, naj hitro oblikujejo bolj usklajen odziv na razmere v Sahelu, kot to določa predsedniška izjava Varnostnega sveta Združenih narodov z dne 10. julija 2009 (S/PRST/2009/20) v zvezi z bojem proti čezmejnim kriminalnim dejavnostim in terorističnim grožnjam predvsem v saharsko-sahelskem pasu, vključno z izvajanjem globalne strategije Združenih narodov za boj proti terorizmu v tej regiji;

4.

poudarja pomen zagotavljanja pomoči, podpore in nadaljnje psihološke oskrbe žrtvam terorizma in njihovim družinam;

5.

podpira krepitev mednarodnega sodelovanja na področju boja proti terorizmu, pozdravlja usklajevanje nekaterih držav, spodbuja vse države v tej regiji, naj še naprej združujejo svoja prizadevanja za učinkovit boj proti terorizmu in organiziranemu kriminalu, in upa, da regionalno rivalstvo ne bo onemogočilo izmenjave informacij;

6.

poziva generalnega sekretarja Združenih narodov, predsednika Evropskega sveta in predsedujočega Komisiji Afriške unije, naj omogočijo organizacijo srečanja na vrhu med voditelji Alžirije, Malija, Nigra, Mavretanije, Libije in Čada z namenom oblikovanja skupne strategije za boj proti magrebski enoti Al Kajde (AQMI) in zagotavljanja skupnega nadzora nad celotnim saharsko-sahelskim pasom;

7.

poziva države saharsko-sahelske regije, naj združijo svoje komunikacijske in obveščevalne vire, da bi informacije glede položaja salafističnih skupin pridobivale v realnem času;

8.

poziva mednarodno skupnost, naj države saharsko-sahelske regije podpre z nudenjem zmogljivosti za učinkovit zračni in kopenski nadzor in jim v ta namen zagotovi tudi potrebno vojaško opremo ter tehnično podporo za boj proti teroristom;

9.

poziva države saharsko-sahelske regije, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za identifikacijo oseb, ki sodelujejo z magrebsko enoto Al Kajde (AQMI), in jim odvzamejo prostost;

10.

poudarja potrebo po tem, da mednarodna skupnost, predvsem Evropska unija in članice AKP, še posebej pa članice Skupnosti saharsko-sahelskih držav (CEN-SAD), zavzamejo učinkovit pristop na področju boja proti nasilju v saharsko-sahelski regiji;

11.

poziva voditelje vseh zadevnih držav, naj vzpostavijo stalen forum za posvetovanja glede miru in varnosti v regiji in naj si prizadevajo, da bi ta regija postala zgled stabilnosti in razvoja; prav tako priporoča, da je treba jasno določiti povezave med varnostjo in razvojem, da bi povečali učinkovitost programov;

12.

poziva oblasti v sosednjih državah, naj med lokalnim prebivalstvom izvajajo kampanje za povečanje ozaveščenosti ter jih na ta način vključijo v reševanje težav;

13.

poziva EU in njene države članice, naj v sodelovanju z državami saharsko-sahelske regije, Združenimi narodi ter ostalimi mednarodnimi partnerji uporabijo vse razpoložljive vire za spodbujanje varnosti in razvoja v tej regiji;

14.

podpira pobude Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav (ECOWAS) in njenih mednarodnih partnerjev za preprečevanje in boj proti trgovini z drogami in ljudmi ter organiziranemu kriminalu z razvijanjem regionalnih akcijskih načrtov, zlasti pa z vzpostavitvijo urada posebnega svetovalca za droge, trgovino z ljudmi in kriminal pri predsedniku Komisije ECOWAS;

15.

poudarja, da je treba sprejeti učinkovite ukrepe za prekinitev virov financiranja, ki jih uporabljajo teroristi in njihovi sostorilci, in poziva države v tej regiji, naj sprejmejo ukrepe, ki jih zagovarja Urad Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC), kot so reforma kazenskopravnega sistema, sprejetje protikorupcijske zakonodaje, boljše spremljanje trgovine z lahkim strelnim orožjem in zamrznitev bančnih računov osumljencev;

16.

pozdravlja mednarodni pritisk na države, ki zagotavljajo materialno in finančno podporo terorističnim skupinam, in se zavezuje k izvajanju političnega pritiska, da bi se soočila z izjemnim porastom financiranja določenih terorističnih skupin;

17.

ostro obsoja podjetja in organizacije, za katere je splošno znano, da podpirajo teroristične organizacije, čeprav pri tem dejansko ne kršijo zakonodaje;

18.

spodbuja zagotavljanje podpore Afriškemu centru za študije in raziskave na področju terorizma (ACSRT), ki omogoča izvajanje pobud Afriške unije (AU) za boj proti terorizmu, v njegovih prizadevanjih za razvoj tajne podatkovne baze, ki bo vsebovala imena osumljencev terorizma in podatke o trendih na področju terorističnih dejavnosti;

19.

pozdravlja dejstvo, da se je uporaba sredstev iz „instrumenta EU za stabilnost“ razširila tudi na saharsko-sahelsko regijo;

20.

spodbuja krepitev zmogljivosti znotraj mednarodnega okvira, kot so Združeni narodi;

21.

poziva k temu, da bi bili vsi sprejeti ukrepi za boj proti terorizmu skladni z mednarodnimi konvencijami o človekovih pravicah in protokoli;

22.

vztraja pri potrebi po zagotavljanju ravnotežja med bojem proti terorističnim skupinam in razvojem regije;

23.

poziva Evropsko unijo, naj v okviru regionalnih okvirnih programov (RIP) in nacionalnih okvirnih programov (NIP) okrepi svoje ukrepe, namenjene podpori prebivalstvu te regije, in mu pomaga zagotoviti boljši dostop do vodnih virov ter javnih zdravstvenih in izobraževalnih storitev, pa tudi do boljše infrastrukture, ki bi spodbudila poslovne in trgovinske dejavnosti v regiji;

24.

poudarja, da dejavnosti nevladnih organizacij znatno prispevajo k razvoju, demokraciji in človekovim pravicam ter da bi posvetovanje z njimi koristilo pri pridobivanju dragocenih informacij o razmerah na terenu; poleg tega poudarja, da represivni protiteroristični ukrepi nevladnih organizacij ne bi smeli ovirati pri uresničevanju ciljev na področju razvoja, demokracije in človekovih pravic;

25.

poudarja, da je Sahel ena izmed regij, ki so jo podnebne spremembe in izguba biotske raznovrstnosti najbolj prizadele, kar ima močan vpliv na kmetijstvo ter življenja kmetov in lokalnega prebivalstva in bo tudi v bodoče povečevalo revščino in neenakosti;

26.

poziva Evropsko komisijo, naj podpre ukrepe za obrnitev postopnega širjenja puščav v tej regiji, tudi z uporabo raziskav in lokalnega znanja na tem področju;

27.

naroči svojima sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta Svetu ministrov AKP-EU, predsedniku Evropskega sveta, podpredsednici Evropske komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, generalnemu sekretarju Združenih narodov in vladam držav v saharsko-sahelski regiji.

1.

obžaluje nasilne spopade, ki so izbruhnili v nekaterih delih države med čakanjem na razglasitev začasnih volilnih rezultatov in v katerih je umrlo več ljudi;

2.

obžaluje, da je bilo pravilno delovanje neodvisne volilne komisije Slonokoščene obale onemogočeno, zaradi česar ta ni mogla razglasiti začasnih rezultatov drugega kroga predsedniških volitev v časovnih rokih, predpisanih v volilnem zakoniku;

3.

poziva vse udeležene strani, naj se po razglasitvi uradnih rezultatov s strani Ustavnega sveta Slonokoščene obale odzovejo čim bolj zadržano in se v primeru pritožb poslužujejo ustreznih pravnih poti;

4.

opozarja Ustavni svet, da je treba vse odločitve sprejeti na objektivni podlagi ter z veliko mero dolžnosti in odgovornosti do prebivalstva Slonokoščene obale;

5.

obsoja odločitev Ustavnega sveta o razveljavitvi začasnih rezultatov, ki jih je objavila neodvisna volilna komisija Slonokoščene obale, ne da bi pred tem izpeljal postopek, predpisan v volilnem zakoniku;

6.

ne priznava rezultatov, ki jih je razglasil Ustavni svet, saj meni, da so v nasprotju z voljo, ki jo je ljudstvo Slonokoščene obale izrazilo na voliščih.