2.4.2011

SL

Uradni list Evropske unije

CE 102/1

---

STALIŠČE SVETA (EU) št. 7/2011 V PRVI OBRAVNAVI

z namenom sprejetja Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 ter razveljavitvi direktiv 87/250/EGS, 90/496/EGS, 1999/10/ES, 2000/13/ES, 2002/67/ES, 2008/5/ES in Uredbe (ES) št. 608/2004

Sprejeto s strani Sveta 21. februarja 2011

(Besedilo velja za EGP)

2011/C 102 E/01

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)	Člen 169 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da Unija prispeva k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov z ukrepi, ki jih sprejme v skladu s členom 114 Pogodbe.

(2)	Prosti pretok varnih in kakovostnih živil je pomemben vidik notranjega trga in znatno prispeva k zdravju in dobremu počutju državljanov ter k njihovim socialnim in gospodarskim interesom.

(3)

Za doseganje visoke ravni varovanja zdravja potrošnikov in zagotovitev njihove pravice do obveščenosti bi bilo treba zagotoviti, da so potrošniki ustrezno obveščeni o živilih, ki jih uživajo. Na izbire potrošnikov lahko med drugim vplivajo zdravstveni, gospodarski, okoljski, socialni in etični vidiki.

(4)

V Uredbi (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (3), je določeno splošno načelo živilske zakonodaje, to je zagotoviti potrošnikom podlago za ozaveščeno izbiro v zvezi z živili, ki jih uživajo, ter preprečiti vse postopke, ki bi lahko potrošnika zavajali.

(5)

V Direktivi 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (4) so zajeti nekateri vidiki zagotavljanja informacij potrošnikom, zlasti za preprečevanje zavajajočih dejanj in opustitev informacij. Splošna načela o nepoštenih poslovnih praksah bi bilo treba dopolniti s posebnimi pravili v zvezi z zagotavljanjem informacij o živilih potrošnikom.

(6)

Pravila Unije o označevanju živil, ki se uporabljajo za vsa živila, so določena v Direktivi 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil (5). Večina določb iz navedene direktive je iz leta 1978, zato bi jih bilo treba posodobiti.

(7)

Direktiva Sveta 90/496/EGS z dne 24. septembra 1990 o označevanju hranilne vrednosti živil (6) določa pravila o vsebini in predstavitvi informacij o hranilni vrednosti na pred-pakiranih živilih. V skladu s temi pravili je vključitev informacij o hranilni vrednosti neobvezna, razen če na živilu ni navedena prehranska trditev. Večina določb iz navedene direktive je iz leta 1990, zato bi jih bilo treba posodobiti.

(8)	Splošne zahteve za označevanje so dopolnjene s številnimi določbami, ki se uporabljajo za vsa živila v posebnih okoliščinah ali za nekatere kategorije živil. Razen tega obstajajo številna posebna pravila, ki se uporabljajo za posebna živila.

(9)

Medtem ko prvotni cilji in osrednji sestavni deli sedanje zakonodaje o označevanju še vedno veljajo, je zakonodajo treba poenostaviti, da se zagotovita enostavnejše usklajevanje in večja jasnost za zainteresirane strani, in posodobiti, tako da se upošteva nov razvoj na področju informacij o živilih.

(10)

Obstaja javni interes za povezavo med prehrano in zdravjem ter izbiro ustrezne prehrane, ki ustreza potrebam posameznika. Komisija v Beli knjigi z dne 30. maja 2007 o strategiji za Evropo glede vprašanj v zvezi s prehrano, prekomerno telesno težo in debelostjo („Bela knjiga Komisije“) ugotavlja, da je označevanje hranilne vrednosti pomembno orodje za obveščanje potrošnikov o sestavi živil in jim pomaga do ozaveščene izbire. V sporočilu Komisije z dne 13. marca 2007 z naslovom „Strategija potrošniške politike EU za obdobje 2007–2013 - Usposabljanje potrošnikov, izboljševanje blaginje potrošnikov, učinkovito varstvo potrošnikov“ je poudarjeno, da je omogočanje ozaveščene izbire potrošnikom bistveno tako za učinkovito konkurenco kot za blaginjo potrošnikov. Poznavanje osnovnih načel prehranjevanja in ustreznih informacij o hranilni vrednosti na živilih bi lahko znatno prispevalo k temu, da se potrošniku omogoči takšna ozaveščena izbira.

(11)	Za večjo pravno varnost ter zagotovitev racionalnosti in skladnosti izvajanja je primerno, da se direktivi 90/496/EGS in 2000/13/ES razveljavita ter nadomestita z enotno uredbo, ki zagotavlja zanesljivost za potrošnike in industrijo ter zmanjšuje upravno obremenitev.

(12)

Zaradi jasnosti je primerno, da se razveljavijo in v to uredbo vključijo tudi drugi horizontalni akti, in sicer Direktiva Komisije 87/250/EGS z dne 15. aprila 1987 o navajanju volumenskega deleža alkohola pri označevanju alkoholnih pijač za prodajo končnim potrošnikom (7), Direktiva Komisije 1999/10/ES z dne 8. marca 1999 o odstopanjih od določb člena 7 Direktive Sveta 79/112/EGS v zvezi z označevanjem živil (8), Direktiva Komisije 2002/67/ES z dne 18. julija 2002 o označevanju živil, ki vsebujejo kinin in kofein (9), Uredba Komisije (ES) št. 608/2004 z dne 31. marca 2004 o označevanju živil in sestavin živil z dodanimi fitosteroli, estri fitosterolov, fitostanoli in/ali estri fitostanolov (10) ter Direktiva Komisije 2008/5/ES z dne 30. januarja 2008 o obveznih navedbah na označbah nekaterih živil poleg tistih, določenih v Direktivi 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(13)	Določiti je treba sklop skupnih opredelitev, načel, zahtev in postopkov, da se oblikujeta jasen okvir in skupna podlaga za ukrepe Unije in nacionalne ukrepe za upravljanje informacij o živilih.

(14)

Za celosten in evolucijski pristop k informacijam, zagotovljenim potrošnikom v zvezi z živili, ki jih uživajo, sta potrebni široka opredelitev zakonodaje o informacijah o živilih, ki bi zajemala pravila splošne in posebne narave, in široka opredelitev informacij o živilih, ki bi zajemala informacije, zagotovljene ne le z označbami, temveč tudi z drugimi sredstvi.

(15)

Pravila Unije bi se morala uporabljati samo za podjetja, katerih koncept vključuje določeno stalnost dejavnosti in določeno stopnjo organizacije. Operacije, kot so občasno ravnanje z živili ter njihova strežba in prodaja, ki jih izvajajo posamezniki na prireditvah, kot so dobrodelne prireditve ali sejmi in srečanja lokalnih skupnosti, ne bi smele spadati na področje uporabe te uredbe.

(16)	Zakonodaja o informacijah o živilih bi morala biti dovolj prožna, da gre lahko v korak z novimi zahtevami potrošnikov po informacijah ter da zagotavlja ravnotežje med varstvom notranjega trga in razlikami v razumevanju potrošnikov v državah članicah.

(17)

Glavni dejavnik za zahtevo po obveznih informacijah o živilih bi moral biti, da se potrošnikom omogoči, da prepoznajo in ustrezno uporabijo živila ter se odločajo glede na svoje prehranske potrebe. V skladu s tem ciljem bi morali nosilci živilske dejavnosti olajšati dostop do teh informacij slabovidnim osebam.

(18)	Vse pripombe o potrebi po obveznih informacijah o živilih bi morale upoštevati tudi veliko zanimanje večine potrošnikov za navedbo nekaterih informacij, da se tako omogoči prilagoditev zakonodaje o informacijah o živilih spreminjajočim se potrebam potrošnikov po informacijah.

(19)	Vendar bi bilo treba nove zahteve po obveznih informacijah o živilih oblikovati le, če in kadar je to potrebno, v skladu z načeli subsidiarnosti, sorazmernosti in trajnosti.

(20)

Zakonodaja o informacijah o živilih bi morala prepovedovati uporabo zavajajočih informacij za potrošnika, zlasti kar zadeva značilnosti, učinke ali lastnosti živil, ali ki bi živilom pripisovale zdravilne lastnosti. Da bi bila ta prepoved učinkovita, bi se morala uporabljati tudi za oglaševanje in predstavitev živil.

(21)

Da se prepreči razdrobljenost pravil glede odgovornosti nosilcev živilske dejavnosti v zvezi z informacijami o živilih, je primerno, da se na tem področju pojasnijo odgovornosti nosilcev živilske dejavnosti. To pojasnilo bi moralo biti v skladu z odgovornostmi do potrošnika iz člena 17 Uredbe (ES) št. 178/2002.

(22)

Pripraviti bi bilo treba seznam vseh obveznih informacij, ki bi jih bilo načeloma treba zagotoviti za vsa živila, namenjena končnemu potrošniku in obratom javne prehrane. Ta seznam bi moral vključevati informacije, ki jih že zahteva obstoječa zakonodaja, glede na to, da se na splošno šteje kot koristen pravni red glede obveščanja potrošnikov.

(23)

Zaradi upoštevanja sprememb in razvoja dogodkov na področju informacij o živilih bi bilo treba oblikovati določbe za pooblastitev Komisije, da omogoči razpoložljivost nekaterih podatkov prek drugih sredstev. Posvetovanja z zainteresiranimi stranmi bi morala olajšati pravočasne in ciljno usmerjene spremembe zahtev po informacijah o živilih.

(24)

Nekatere sestavine ali druge snovi ali proizvodi (na primer pomožna tehnološka sredstva), kadar se uporabljajo v proizvodnji živil in so v njih še vedno prisotni, so vzrok alergij ali preobčutljivosti pri potrošnikih, pri čemer so nekatere od teh alergij oziroma preobčutljivosti nevarne za zdravje potrošnikov. Pomembno je, da se zagotovijo informacije o prisotnosti aditivov za živila, pomožnih tehnoloških sredstev in drugih snovi ali proizvodov, ki lahko povzročijo alergije ali preobčutljivosti, tako da lahko potrošniki z alergijo ali preobčutljivostjo na hrano sprejmejo varne odločitve na podlagi prejetih informacij.

(25)

Označbe na živilih bi morale biti jasne in razumljive, da bi bile v pomoč potrošnikom, ki želijo več informacij pri izbiri živil in vrsti prehrane. Študije kažejo, da je čitljivost pomembna za povečanje možnosti vpliva informacij na označbah na uporabnike in da je majhnost črk eden glavnih vzrokov za nezadovoljstvo potrošnikov v zvezi z označbami na živilih. Vendar bi bilo treba za upoštevanje vseh vidikov v zvezi s čitljivostjo razviti celosten pristop.

(26)

Za zagotavljanje informacij o živilih je treba upoštevati vse načine dobave živil potrošnikom, vključno s prodajo živil s sredstvi komuniciranja na daljavo. Čeprav je jasno, da bi morala vsa živila, ki se dobavljajo prek prodaje na daljavo, izpolnjevati enake zahteve po informacijah kot živila, ki se prodajajo v trgovinah, je treba pojasniti, da bi morale biti v takšnih primerih ustrezne obvezne informacije o živilih na voljo tudi pred zaključkom nakupa.

(27)	Da se potrošnikom zagotovijo informacije o živilih, ki so nujne za ozaveščeno izbiro, bi morale biti na mešanih alkoholnih pijačah navedene tudi informacije o njihovih sestavinah.

(28)

Prav tako je pomembno, da se potrošnikom zagotovijo informacije o drugih alkoholnih pijačah. Posebna pravila Unije že obstajajo za označevanje vina. Uredba Sveta (ES) št. 1234/2007 z dne 22. oktobra 2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode (Uredba o enotni SUT) (12) določa pravila, ki zagotavljajo varstvo in ustrezno obveščenost potrošnikov. Zato je primerno, da se na tej stopnji vino izvzame iz obveznosti glede navedbe sestavin in označbe hranilne vrednosti. Podobno je varstvo potrošnikov v zvezi z določenimi alkoholnimi pijačami zagotovljeno tudi z Uredbo Sveta (EGS) št. 1601/91 z dne 10. junija 1991 o določitvi splošnih pravil za opredelitev, opis in predstavitev aromatiziranih vin, aromatiziranih pijač na osnovi vina in aromatiziranih mešanih pijač iz vinskih proizvodov (13) ter z Uredbo (ES) št. 110/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2008 o opredelitvi, opisu, predstavitvi, označevanju in zaščiti geografskih označb žganih pijač (14). Zato bi se moralo isto izvzetje uporabljati tudi za pijače, zajete v navedenih uredbah.

(29)

Enako je treba obravnavati pijače, primerljive z vinom, aromatizirana vina, aromatizirane pijače na osnovi vina, aromatizirane mešane pijače iz vinskih proizvodov in žgane pijače ter zagotoviti, da za vse te pijače veljajo enake zakonodajne zahteve glede informacij o živilih. Zato bi moralo izvzetje iz obveznosti glede navedbe sestavin in označbe hranilne vrednosti veljati tudi za pijače, ki vsebujejo več kot 1,2 volumenskega odstotka alkohola in so pridobljene s fermentacijo sadja ali zelenjave, ter za medico in vse vrste piva.

(30)

Vendar bi morala Komisija v petih letih od začetka veljavnosti te uredbe pripraviti poročilo, v katerem navede, ali bi morale biti nekatere kategorije pijač izvzete zlasti iz obveznosti glede navedbe informacij o energijski vrednosti, ter navesti razloge za utemeljitev morebitnih izvzetij, ob upoštevanju potrebe po zagotovitvi skladnosti z drugimi ustreznimi politikami Unije. Komisija lahko po potrebi predlaga posebne zahteve v okviru te uredbe.

(31)

Navedba države izvora ali kraja porekla živila bi morala biti podana kadar koli je verjetno, da bo odsotnost teh informacij potrošnika zavedla glede prave države izvora ali kraja porekla tega proizvoda. V vsakem primeru bi morala biti navedba države izvora ali kraja porekla podana na način, ki ne zavede potrošnika, in bi morala temeljiti na jasno opredeljenih merilih, ki zagotavljajo enake konkurenčne pogoje za industrijo in izboljšujejo potrošnikovo razumevanje informacij v zvezi z državo izvora ali krajem porekla živila. Takšna merila se ne bi smela uporabljati za navedbe, povezane z imenom ali naslovom nosilca živilske dejavnosti.

(32)	V nekaterih primerih nosilci živilske dejavnosti morda želijo neobvezno navesti izvor živila in s tem pozornost potrošnikov usmeriti na lastnosti svojega proizvoda. Takšne navedbe bi morale biti prav tako skladne z usklajenimi merili.

(33)

V Uniji je navedba izvora, kot posledica krize zaradi goveje spongiformne encefalopatije, trenutno obvezna za goveje meso in proizvode iz govejega mesa (15), kar je pri potrošnikih vzbudilo pričakovanja. Ocena učinka Komisije potrjuje, da je izvor mesa, kot kaže, poglavitna skrb potrošnikov. V Uniji so še druge vrste mesa široke potrošnje, npr. prašičje, ovčje, kozje in perutninsko meso. Zato je primerno, da se tudi za te proizvode predpiše obvezna označba izvora. Posebne zahteve po navedbi izvora bi lahko bile za različne vrste mesa različne glede na značilnosti posamezne živalske vrste. Primerno je, da se z izvedbenimi pravili predvidi vzpostavitev obveznih zahtev, ki bi lahko bile ob upoštevanju načela sorazmernosti in upravne obremenitve nosilcev živilske dejavnosti in izvršnih organov za različne vrste mesa različne.

(34)

Določbe o obvezni označbi izvora so bile oblikovane na podlagi vertikalnega pristopa na primer za med (16), sadje in zelenjavo (17), ribe (18), goveje meso in proizvode iz govejega mesa (19) in oljčno olje (20). Treba je preučiti možnost za razširitev obveznega označevanja izvora na druga živila. Zato je primerno Komisijo zaprositi za pripravo poročil, ki bi zajemala naslednja živila: vrste mesa, ki ni goveje, prašičje, ovčje, kozje ali perutninsko meso; mleko; mleko, ki se uporablja kot sestavina v mlečnih proizvodih; meso, ki se uporablja kot sestavina; nepredelana živila; proizvode z eno samo sestavino; sestavine, ki predstavljajo več kot 50 % živila. Ker je mleko eden od proizvodov, za katerega je navedba izvora še posebej zanimiva, bi moralo biti poročilo Komisije o tem proizvodu na voljo čim prej. Komisija lahko na podlagi sklepov iz teh poročil predloži predloge za spremembo zadevnih določb zakonodaje Unije ali da nove pobude, po potrebi po posameznih sektorjih.

(35)

Nepreferencialna pravila Unije o poreklu blaga so določena v Uredbi Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (21), njene izvedbene določbe pa v Uredbi Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (22). Določitev države izvora živil bo temeljila na teh pravilih, ki so dobro znana trgovskim subjektom in upravam in bi morala olajšati njihovo izvajanje.

(36)

Označba hranilne vrednosti živila vključuje informacije o energijski vrednosti in nekaterih hranilnih snoveh v živilih. Obvezno zagotavljanje informacij o hranilni vrednosti bi moralo dopolnjevati ukrepe na področju izobraževanja javnosti o prehranjevanju in prispevati k izbiranju živil na podlagi prejetih informacij.

(37)	Bela knjiga Komisije je izpostavila nekatera hranila, pomembna za javno zdravje, kot so nasičene maščobne kisline, sladkorji in natrij. Zato je primerno, da bi zahteve o obveznem zagotavljanju informacij o hranilni vrednosti upoštevale takšne elemente.

(38)

Ker je eden od ciljev te uredbe končnemu potrošniku zagotoviti podlago za ozaveščeno izbiro, je pomembno, da se v tej zvezi zagotovi, da bo končni potrošnik zlahka razumel informacije na označbah. Zato je primerno, da se na označbah uporablja izraz „sol“ in ne sorodni izraz za hranilno snov „natrij“.

(39)	Na splošno se potrošniki ne zavedajo potencialnega prispevka alkoholnih pijač k njihovi prehrani. Zato je primerno zagotoviti navedbo informacij o vsebnosti hranilnih snovi zlasti mešanih alkoholnih pijač.

(40)	Zaradi doslednosti in usklajenosti zakonodaje Unije bi morala biti neobvezna vključitev prehranskih ali zdravstvenih trditev na označbah živil v skladu z Uredbo (ES) št. 1924/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih (23).

(41)

Da bi se izognili nepotrebnemu obremenjevanju industrije, je nekatere kategorije živil, ki niso predelana ali pri katerih informacije o hranilni vrednosti niso odločilen dejavnik za izbiro potrošnika, primerno izvzeti iz obveznosti označevanja hranilne vrednosti, razen če ni obveznost zagotovitve takšnih informacij določena z drugimi pravili Unije.

(42)

Informacije o hranilni vrednosti živil bi morale biti glede na sedanjo raven znanja o prehrani preproste in zlahka razumljive, saj to nagovarja povprečnega potrošnika in izpolnjuje namen informiranja, zaradi katerega je bilo označevanje uvedeno. Če so informacije o hranilni vrednosti deloma na sprednji in deloma na zadnji strani embalaže, bi to potrošnike utegnilo zmesti. Tako bi morala biti označba hranilne vrednosti v istem vidnem polju. Hkrati bi se lahko nekatere informacije, npr. na sprednji strani embalaže, neobvezno ponovile. Prosta izbira informacij, ki bi se lahko ponovile, bi potrošnike utegnila zmesti. Zato je treba pojasniti, katere informacije se lahko ponovijo, da se tako zagotovi, da lahko potrošniki pri kupovanju živil brez težav vidijo bistvene informacije o hranilni vrednosti.

(43)

Da bi spodbudili nosilce živilske dejavnosti k neobveznemu zagotavljanju informacij, vsebovanih v označbi hranilne vrednosti za živila, kot so alkoholne pijače in nepredpakirana živila, ki so lahko izvzeta iz označbe hranilne vrednosti, bi morala biti dana možnost navedbe zgolj določenih elementov označbe hranilne vrednosti. Kljub temu je primerno, da se jasno določijo informacije, ki se lahko zagotovijo neobvezno, s čimer se prepreči, da bi bil potrošnik zaveden zaradi proste izbire nosilca živilske dejavnosti.

(44)

Navedba hranilne vrednosti, razen na 100 g/100 ml/obrok, ali njen prikaz z grafičnimi oblikami ali simboli je nedavno še napredovala v nekaterih državah članicah in organizacijah v živilskem sektorju. Zaradi takšnih dodatnih oblik navajanja in prikaza lahko potrošniki lažje razumejo označbo hranilne vrednosti. Vendar v vsej Uniji ni dovolj dokazov o tem, kako povprečen potrošnik razume in uporablja drugače navedene ali prikazane informacije. Zato je primerno, da se omogočijo drugačne oblike navajanja in prikaza, ki bodo izdelane na podlagi meril, določenih v tej uredbi, in pozvati Komisijo, naj pripravi poročilo o uporabi teh oblik navajanja in prikaza, njihovem vplivu na notranji trg in priporočljivosti nadaljnjega usklajevanja.

(45)

Države članice bi morale Komisiji zagotoviti ustrezne informacije o uporabi dodatnih oblik navajanja in prikaza označbe hranilne vrednosti na trgu na njenem ozemlju, da bi ji tako pomagale pri pripravi tega poročila. Zato bi morale biti države pooblaščene, da od nosilcev živilske dejavnosti, ki na njihovem ozemlju dajejo v promet živila z dodatnimi oblikami navajanja in prikaza, zahtevajo, da nacionalnim organom sporočijo uporabo takšnih dodatnih oblik in jim zagotovijo ustrezna potrdila glede izpolnjevanja zahtev iz te uredbe.

(46)

Zaželeno je, da se zagotovi določena raven doslednosti v izdelavi dodatnih oblik navajanja in prikaza označbe hranilne vrednosti. Zato je primerno spodbujati stalno izmenjavo najboljših praks in izkušenj med državami članicami in Komisijo ter spodbujati sodelovanje zainteresiranih strani v takšni izmenjavi.

(47)	Navedbe količine hranilnih snovi in primerjalnih kazalcev v istem vidnem polju v zlahka prepoznavni obliki, da se omogoči ocena hranilnih lastnosti živila, bi bilo treba v celoti upoštevati kot del označbe hranilne vrednosti in se ne bi smele obravnavati kot skupina posameznih trditev.

(48)

Izkušnje kažejo, da neobvezno zagotavljanje informacij o živilih v številnih primerih ogroža jasnost obveznih informacij o živilih. Zato bi bilo treba določiti merila, ki bodo nosilcem živilske dejavnosti in izvršnim organom pomagala pri vzpostavitvi ravnovesja med zagotavljanjem obveznih in neobveznih informacij o živilih.

(49)

Države članice bi morale imeti – odvisno od dejanskih lokalnih razmer in okoliščin – še naprej pravico, da določijo pravila o zagotavljanju informacij v zvezi z nepredpakiranimi živili. Čeprav je v takšnih primerih zahteva potrošnika po drugih informacijah omejena, se informacije o možnih alergenih štejejo za zelo pomembne. Dokazi kažejo, da je mogoče večino primerov alergij na živila izslediti nazaj do nepredpakiranega živila. Zato bi bilo treba potrošniku vedno zagotoviti informacije o možnih alergenih.

(50)	Države članice ne bi smele imeti možnosti sprejemanja nacionalnih predpisov o zadevah, izrecno usklajenih s to uredbo, razen če to ni dovoljeno z zakonodajo Unije. Ta uredba državam članicam ne bi smela preprečevati sprejetja nacionalnih predpisov o zadevah, ki s to uredbo niso izrecno usklajene.

(51)	Pravila o informacijah o živilih bi moralo biti možno prilagoditi hitrim spremembam v socialnem, gospodarskem in tehnološkem okolju.

(52)

Države članice bi morale izvesti uradni nadzor za zagotavljanje skladnosti s to uredbo v skladu z Uredbo (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o izvajanju uradnega nadzora, da se zagotovi preverjanje skladnosti z zakonodajo o krmi in živilih ter s pravili o zdravstvenem varstvu živali in zaščiti živali (24).

(53)

Da bi upoštevali to uredbo, bi bilo treba posodobiti sklicevanja na Direktivo 90/496/EGS v Uredbi (ES) št. 1924/2006 in Uredbi (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o dodajanju vitaminov, mineralov in nekaterih drugih snovi živilom (25). Zato bi bilo treba ustrezno spremeniti Uredbi (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006.

(54)

Nepravilno in pogosto posodabljanje zahtev o informacijah o živilih lahko za živilsko dejavnost, zlasti za mala in srednje velika podjetja, pomeni precejšnjo upravno obremenitev. Zato je ustrezno zagotoviti, da se ukrepi, ki jih Komisija lahko sprejme pri izvajanju svojih pooblastil na podlagi te uredbe, začnejo uporabljati na isti dan vsakega koledarskega leta po ustreznem prehodnem obdobju. V nujnih primerih, kadar je namen ukrepov varovanje zdravja ljudi, bi bilo treba dovoliti odstopanja od tega načela.

(55)	Za uporabo te uredbe je pomembno zagotoviti ustrezna prehodna obdobja, da bi lahko nosilci živilske dejavnosti prilagodili označevanje svojih proizvodov novim zahtevam, ki jih uvaja ta uredba.

(56)	Zaradi bistvenih sprememb zahtev glede označevanja hranilne vrednosti, ki jih uvaja ta uredba, zlasti sprememb glede vsebine označbe hranilne vrednosti, je primerno, da se nosilcem živilske dejavnosti omogoči, da vnaprej predvidijo uporabo te uredbe.

(57)

Ker ciljev te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči, in se zato lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je nujno potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(58)

Komisijo bi bilo treba pooblastiti, da v skladu s členom 290 PDEU sprejeme delegirane akte, med drugim glede zagotavljanja nekaterih obveznih podatkov na druge načine kot na embalaži ali označbi, seznama živil, za katera ni treba navesti seznama sestavin, ponovnega pregleda seznama snovi ali proizvodov, ki povzročajo alergije ali preobčutljivosti, ali seznama hranilnih snovi, ki se lahko navedejo neobvezno. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov.

(59)

Zaradi zagotovitve enakih pogojev za izvajanje te uredbe bi bilo treba Komisijo pooblastiti, da sprejeme izvedbena pravila, med drugim glede načinov navajanja enega ali več podatkov s piktogrami ali simboli namesto z besedami ali številkami, kontrasta med tiskanim besedilom in ozadjem, načina navedbe datuma minimalne trajnosti, načina navedbe države izvora ali kraja porekla za meso, natančnosti navedenih vrednosti za označbo hranilne vrednosti ali navajanja označbe hranilne vrednosti na obrok ali prehransko enoto. V skladu s členom 291 PDEU se pravila in splošna načela, ki se nanašajo na mehanizme, s katerimi države članice nadzirajo Komisijo pri izvajanju izvedbenih pooblastil, vnaprej določijo z uredbo, sprejeto po rednem zakonodajnem postopku. Do sprejetja navedene nove uredbe se še naprej uporablja Sklep Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (26), razen regulativnega postopka s pregledom, ki se ne uporablja –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Vsebina in področje uporabe

1.   Ta uredba določa podlago za zagotavljanje visoke ravni varstva potrošnikov v zvezi z informacijami o živilih, ob upoštevanju razlik v razumevanju potrošnikov in njihovih potreb po informacijah, ter hkrati zagotavlja nemoteno delovanje notranjega trga.

2.   Ta uredba določa splošna načela, zahteve in odgovornosti glede informacij o živilih in zlasti za označevanje živil. Določa sredstva, ki zagotavljajo pravico potrošnikov do informacij in postopke za zagotavljanje informacij o živilih, ob upoštevanju potrebe po zagotavljanju zadostne prožnosti za odzivanje na prihodnji razvoj dogodkov in nove zahteve po informacijah.

3.   Ta uredba se uporablja za nosilce živilske dejavnosti na vseh stopnjah živilske verige, kadar njihove dejavnosti vključujejo zagotavljanje informacij o živilih potrošnikom. Uporablja se za vsa živila, ki so namenjena končnemu potrošniku, vključno z živili, ki jih dostavljajo obrati javne prehrane in živili za dobavo obratom javne prehrane.

4.   Ta uredba se uporablja brez poseganja v zahteve za označevanje, določene v posebnih določbah Unije, ki se uporabljajo za posamezna živila.

Člen 2

Opredelitev pojmov

1.   V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(a)	opredelitve pojmov „živilo“, „živilska zakonodaja“, „živilska dejavnost“, „nosilec živilske dejavnosti“, „prodaja na drobno“, „dajanje v promet“ in „končni potrošnik“ iz člena 2 ter točk (1), (2), (3), (7), (8) in (18) člena 3 Uredbe (ES) št. 178/2002;

(b)	opredelitve pojmov „predelava“, „nepredelani proizvodi“ in „predelani proizvodi“ iz točk (m), (n) in (o) člena 2(1) Uredbe (ES) št. 852/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o higieni živil (27);

(c)	opredelitev pojma „encim za živilo“ iz točke (a) člena 3(2) Uredbe (ES) št. 1332/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o encimih za živila (28);

(d)	opredelitve pojmov „aditiv za živilo“, „pomožno tehnološko sredstvo“ in „nosilci“ iz točk (a) in (b) člena 3(2) ter točke 5 Priloge I k Uredbi (ES) št. 1333/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o aditivih za živila (29);

(e)	opredelitev pojma „arome“ iz točke (a) člena 3(2) Uredbe (ES) št. 1334/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o aromah in nekaterih sestavinah živil z aromatičnimi lastnostmi za uporabo v in na živilih (30);

(f)	opredelitvi pojmov „meso“ in „mehansko izkoščeno meso“ iz točk 1.1 in 1.14 Priloge I k Uredbi (ES) št. 853/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o posebnih higienskih pravilih za živila živalskega izvora (31);

(g)	opredelitev pojma „sredstva za komuniciranje na daljavo“ iz točke (4) člena 2 Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo (32);

(h)	opredelitev pojma „oglaševanje“ iz točke (a) člena 2 Direktive 2006/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju (33);

(i)	opredelitev pojma „inženirski nanomateriali“ iz točke (c) člena 3(2) Uredbe (EU) št. …/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o novih živilih (34)  (35).

2.   Uporabljajo se tudi naslednje opredelitve pojmov:

(a)	„informacije o živilih“ pomeni informacije v zvezi z živili, ki so na voljo končnemu potrošniku prek označbe, drugega spremnega gradiva ali katerih koli drugih sredstev, vključno s sodobnimi tehnološkimi orodji ali verbalno komunikacijo;

(b)	„zakonodaja o informacijah o živilih“ pomeni določbe Unije, ki urejajo informacije o živilih in zlasti označevanje, vključno s splošnimi pravili, ki se v posebnih okoliščinah uporabljajo za vsa živila ali določene kategorije živil, in pravili, ki se uporabljajo le za posebna živila;

(c)	„obvezne informacije o živilih“ pomeni podatke, ki morajo na podlagi določb Unije biti zagotovljene končnemu potrošniku;

(d)	„obrat javne prehrane“ pomeni vsak obrat (vključno z vozilom ali vgrajeno ali premično stojnico), kot so restavracije, menze, šole in bolnišnice, v katerih se med izvajanjem dejavnosti živila pripravijo za dostavo končnemu potrošniku in so pripravljena za uživanje brez nadaljnje priprave;

(e)

„predpakirano živilo“ pomeni vsako posamezno enoto, ki se kot taka predstavi končnemu potrošniku in obratom javne prehrane ter jo sestavlja živilo in embalaža, v katero je dano, preden se ponudi za prodajo, ne glede na to, ali takšna embalaža popolnoma ali samo delno zapira živilo, vendar v vsakem primeru na tak način, da vsebine ni mogoče spremeniti, ne da bi embalažo odprli ali spremenili;

(f)

„sestavina“ pomeni vsako snov ali proizvod, vključno z aromami, aditivi za živila in encimi za živila, ter vsako sestavino v sestavljenih sestavinah, ki se uporabljajo v proizvodnji ali pri pripravi živila in so še vedno prisotni v končnem proizvodu, tudi če so v spremenjeni obliki; ostanki se ne štejejo za „sestavine“;

(g)	„kraj porekla“ pomeni vsak navedeni kraj, iz katerega živilo izvira, in to ni „država izvora“, kot je določeno v skladu s členi 23 do 26 Uredbe (EGS) št. 2913/92;

(h)	”sestavljena sestavina” pomeni sestavino, ki je sama proizvod več kot ene sestavine;

(i)	„označba“ pomeni vsako žig, znamko, znak, slikovni znak ali drug opis v pisni, tiskani, odtisnjeni, označeni, vtisnjeni ali ožigosani obliki ali pritrjen na embalažo ali posodo z živilom;

(j)	„označevanje“ pomeni vse navedbe, podatke, trgovska imena, blagovne znamke, slikovno gradivo ali simbole v zvezi z živilom, ki se namestijo na kakršno koli vrsto embalaže, dokument, obvestilo, označbo, obroček ali vratno etiketo, ki spremlja ali se nanaša na takšno živilo;

(k)	„vidno polje“ pomeni vse površine embalaže, ki jih je mogoče prebrati z ene same točke, ter omogoča hiter in enostaven dostop do informacij na označbi tako, da je potrošniku omogočeno branje teh informacij brez obračanja embalaže;

(l)	„pravno ime“ pomeni ime živila, predpisano z določbami Unije, ki se zanj uporabljajo, oziroma, če takšnih določb Unije ni, ime, določeno v zakonih in drugih predpisih, ki se uporabljajo v državi članici, v kateri se proizvod prodaja končnemu potrošniku ali obratom javne prehrane;

(m)	„običajno ime“ pomeni ime, ki je v državi članici, v kateri se to živilo prodaja sprejeto kot ime živila brez potrebe po dodatni razlagi potrošnikom;

(n)	„opisno ime“ pomeni ime, ki zagotavlja opis živila in po potrebi njegove uporabe in je dovolj jasno, da potrošnikom omogoča razumevanje dejanske narave živila in njegovo razlikovanje od drugih proizvodov, s katerimi bi ga utegnili zamenjati;

(o)	„osnovna(-e) sestavina(-e)“ je(so) sestavina(-e) živila, ki predstavlja(-jo) več kot 50 % tega živila ali ki jo(jih) potrošnik običajno povezuje z imenom živila in za katero se v večini primerov zahteva navedba količine;

(p)	„datum minimalne trajnosti živila“ pomeni datum, do katerega to živilo ohrani svoje značilne lastnosti, kadar je pravilno shranjeno;

(q)	„hranilo“ so proteini, ogljikovi hidrati, maščobe, vlakna, natrij, vitamini in minerali iz Priloge XIII k tej uredbi ter druge snovi katere od teh kategorij ali ki so njihov sestavni del.

3.   Za namene te uredbe se „država izvora živila“ nanaša na izvor živila, kot je določeno v skladu s členi 23 do 26 Uredbe (EGS) št. 2913/92.

4.   Uporabljajo se tudi posebne opredelitve pojmov iz Priloge I.

POGLAVJE II

SPLOŠNA NAČELA GLEDE INFORMACIJ O ŽIVILIH

Člen 3

Splošni cilji

1.   Zagotavljanje informacij o živilih dosega visoko raven varovanja zdravja in interesov potrošnikov z zagotavljanjem podlage končnim potrošnikom za ozaveščeno izbiro in za varno uporabo živil, zlasti v zvezi z zdravstvenimi, gospodarskimi, okoljskimi, socialnimi in etičnimi vidiki.

2.   Cilj zakonodaje o informacijah o živilih je v Uniji zagotoviti prosti pretok živil, ki se zakonito proizvajajo in tržijo, ob upoštevanju potrebe po zaščiti zakonitih interesov proizvajalcev in pospeševanju proizvodnje kakovostnih proizvodov.

3.   Kadar so z zakonodajo o informacijah o živilih določene nove zahteve, se upošteva potreba po prehodnem obdobju po začetku veljavnosti novih zahtev, v katerem se lahko živila z označbami, ki niso v skladu z novimi zahtevami, dajo v promet, in po tem, da se zaloge takšnih živil, ki so bila dana v promet pred iztekom prehodnega obdobja, še naprej prodajajo, dokler se ne porabijo.

Člen 4

Načela, ki urejajo obvezne informacije o živilih

1.   Kadar zakonodaja o informacijah o živilih zahteva obvezne informacije o živilih, te zadevajo zlasti informacije, ki spadajo v eno od naslednjih kategorij:

(a)	informacije o identiteti in sestavi, lastnostih ali drugih značilnostih živila;

(b)

informacije o varovanju zdravja potrošnikov in varni uporabi živila. To so zlasti informacije o: (i) lastnostih sestavin, ki lahko škodijo zdravju nekaterih skupin potrošnikov; (ii) roku trajnosti, shranjevanju in varni uporabi; (iii) vplivu na zdravje, vključno s tveganjem in posledicami v zvezi s škodljivim in nevarnim uživanjem živila;

(c)	informacije o hranilni vrednosti, da se potrošnikom, tudi tistim s posebnimi prehranskimi potrebami, omogoči ozaveščena izbira.

2.   V zvezi s potrebo po obveznih informacijah o živilih in da se potrošnikom omogoči ozaveščena izbira se upošteva splošna potreba večine potrošnikov po nekaterih informacijah, ki jim pripisujejo poseben pomen, ali vse splošno sprejete koristi za potrošnika.

Člen 5

Posvetovanje z Evropsko agencijo za varnost hrane

Vsi ukrepi Unije v okviru zakonodaje o informacijah o živilih, ki bi lahko vplivali na javno zdravje, se sprejmejo po posvetovanju z Evropsko agencijo za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: „agencija“).

POGLAVJE III

SPLOŠNE ZAHTEVE PO INFORMACIJAH O ŽIVILIH IN ODGOVORNOST NOSILCEV ŽIVILSKE DEJAVNOSTI

Člen 6

Osnovna zahteva

Vsem živilom, namenjenim za dobavo končnemu potrošniku ali obratom javne prehrane, so priložene informacije o živilih v skladu s to uredbo.

Člen 7

Prakse poštenega informiranja

1.   Informacije o živilih ne smejo biti zavajajoče, zlasti:

(a)	glede značilnosti živila in še posebej njegove narave, identitete, lastnosti, sestave, količine, roka uporabnosti, države izvora ali kraja porekla, načina proizvodnje ali pridelave;

(b)	z navedbo učinkov ali lastnosti, ki jih živilo nima;

(c)	z napeljevanjem, da ima živilo posebne lastnosti, če imajo take lastnosti vsa istovrstna živila;

(d)

z opisom ali slikovnimi prikazi, ki bi potrošniku namigovali o prisotnosti določenega živila ali vsebnosti sestavine, medtem ko bi sestavni del, naravno prisoten v tem živilu, oziroma sestavina, ki se v njem običajno uporablja, bila nadomeščena z drugačnim sestavnim delom oziroma drugačno sestavino.

2.   Informacije o živilih so točne, jasne in potrošniku zlahka razumljive.

3.   Ob upoštevanju odstopanj, določenih z zakonodajo Unije, ki se uporablja za naravne mineralne vode in živila za posebne prehranske namene, informacije o živilih nobenemu živilu ne smejo pripisovati ali opozarjati na lastnosti, kot so preprečevanje, zdravljenje ali ozdravljenje bolezni pri ljudeh.

4.   Odstavki 1, 2 in 3 se uporabljajo tudi za:

(a)	oglaševanje;

(b)	predstavitev živil, zlasti njihove oblike, videza ali embalaže, uporabljene embalažne materiale, način, kako so razporejena, in okolje, v katerem so razstavljena.

Člen 8

Odgovornosti

1.   Nosilec živilske dejavnosti, odgovoren za informacije o živilih, je nosilec dejavnosti, pod čigar imenom ali nazivom podjetja se živilo trži oziroma, če ima ta nosilec sedež zunaj Unije, uvoznik na trg Unije.

2.   Nosilec živilske dejavnosti, odgovoren za informacije o živilih, zagotovi prisotnost in točnost informacij o živilih v skladu z veljavno zakonodajo o informacijah o živilih in ustreznimi nacionalnimi določbami.

3.   Nosilci živilske dejavnosti, ki ne vplivajo na informacije o živilih, ne dobavljajo živil, za katera na podlagi informacij, ki jih imajo kot strokovnjaki, vedo ali domnevajo, da niso skladna z zakonodajo o informacijah o živilih, ki se uporablja, in zahtevami iz ustreznih nacionalnih določb.

4.   Nosilci živilske dejavnosti pri dejavnostih pod svojim nadzorom ne spremenijo informacij, ki spremljajo živilo, če bi takšne spremembe zavedle končnega potrošnika ali drugače znižale raven varstva potrošnikov in zmanjšale možnosti končnih potrošnikov za ozaveščeno izbiro. Nosilci živilske dejavnosti so odgovorni za vse morebitne spremembe informacij, ki spremljajo živilo.

5.   Brez poseganja v odstavka 2 do 4 nosilci živilske dejavnosti pri dejavnostih pod svojim nadzorom zagotovijo skladnost z zahtevami iz zakonodaje o informacijah o živilih in ustreznimi nacionalnimi določbami, ki zadevajo njihove dejavnosti, in preverijo, ali so takšne zahteve izpolnjene.

6.   Nosilci živilske dejavnosti pri dejavnostih pod svojim nadzorom zagotovijo, da se informacije v zvezi z nepredpakiranimi živili, namenjenimi končnemu potrošniku ali za dobavo obratom javne prehrane, prenesejo nosilcu živilske dejavnosti, ki živila prejme, da bi se tako končnemu potrošniku po potrebi zagotovile obvezne informacije o živilih.

7.   V naslednjih primerih nosilci živilske dejavnosti pri dejavnostih pod svojim nadzorom zagotovijo, da so obvezni podatki, ki se zahtevajo v skladu s členoma 9 in 10, prikazani na embalaži ali nanjo pritrjeni označbi ali na trgovinskih dokumentih, ki se nanašajo na živila, kadar je mogoče zagotoviti, da so takšni dokumenti bodisi priloženi živilom, na katera se nanašajo, ali so bili poslani pred dobavo ali sočasno z njo:

(a)	kadar so predpakirana živila namenjena končnemu potrošniku, vendar se tržijo na stopnji pred prodajo končnemu potrošniku, in kadar na navedeni stopnji ne gre za prodajo obratom javne prehrane;

(b)	kadar so predpakirana živila namenjena za dobavo obratom javne prehrane za pripravo, predelavo, razdelitev ali rezanje.

Ne glede na prvi pododstavek nosilci živilske dejavnosti zagotovijo, da so podatki iz točk (a), (f), (g) in (h) člena 9(1) prikazani tudi na zunanji embalaži, v kateri so predpakirana živila predstavljena za trženje.

8.   Nosilci živilske dejavnosti, ki drugim nosilcem živilske dejavnosti dobavljajo živila, ki niso namenjena končnemu potrošniku ali obratom javne prehrane, poskrbijo, da tem nosilcem živilske dejavnosti zagotovijo dovolj informacij, da jim, kadar je to potrebno, omogočijo izpolnjevanje obveznosti iz odstavka 2.

POGLAVJE IV

OBVEZNE INFORMACIJE O ŽIVILIH

ODDELEK 1

Vsebina in predstavitev

Člen 9

Seznam obveznih podatkov

1.   V skladu s členi 10 do 34 in ob upoštevanju izjem iz tega poglavja je obvezna navedba naslednjih podatkov:

(a)	ime živila;

(b)	seznam sestavin;

(c)

vsaka sestavina ali pomožno tehnološko sredstvo, ki je navedeno na seznamu v Prilogi II ali pridobljeno iz snovi ali proizvoda s seznama v Prilogi II, ki povzroča alergije ali preobčutljivosti, se uporablja v proizvodnji ali pri pripravi živila in je še vedno prisotno v končnem proizvodu, čeprav v spremenjeni obliki;

(d)	količina nekaterih sestavin ali kategorij sestavin;

(e)	neto količina živila;

(f)	datum minimalne trajnosti ali „datum uporabe“;

(g)	posebni pogoji shranjevanja in/ali pogoji uporabe;

(h)	ime ali naziv podjetja in naslov nosilca živilske dejavnosti iz člena 8(1);

(i)	država izvora ali kraj porekla, kot je predviden(-a) v členu 25;

(j)	navodila za uporabo, kadar živila ne bi bilo mogoče ustrezno uporabiti brez teh navodil;

(k)	pri pijačah, ki vsebujejo več kot 1,2 volumenskega odstotka alkohola, dejanska alkoholna stopnja v volumenskih odstotkih;

(l)	označba hranilne vrednosti.

2.   Podatki iz odstavka 1 se navedejo z uporabo besed in številk. Namesto z besedami ali številkami se lahko navedejo tudi s piktogrami ali simboli, če je Komisija sprejela izvedbene ukrepe v skladu z odstavkom 3 in v skladu s temi izvedbenimi ukrepi.

3.   Komisija lahko v skladu z regulativnim postopkom iz člena 46(2) sprejme podrobna pravila o načinih navajanja enega ali več podatkov s piktogrami ali simboli namesto z besedami ali številkami, pri čemer upošteva dokaze o enotnem razumevanju pri potrošnikih.

Člen 10

Dodatni obvezni podatki za posebne vrste ali kategorije živil

1.   Poleg podatkov iz člena 9(1) so v Prilogi III določeni dodatni obvezni podatki za posebne vrste ali kategorije živil.

2.   Zaradi zagotovitve obveščanja potrošnikov glede posebnih vrst ali kategorij živil in zaradi upoštevanja tehničnega napredka, znanstvenih dosežkov, varovanja zdravja potrošnikov oziroma varne uporabe živil lahko Komisija spremeni Prilogo III z delegiranimi akti v skladu s členom 49 ter pod pogoji iz členov 50, 51 in 52.

Člen 11

Teža in količina

Člen 9 ne posega v podrobnejše določbe Unije v zvezi s težo in količino.

Člen 12

Razpoložljivost in namestitev obveznih informacij o živilih

1.   Obvezne informacije o živilih so na voljo in zlahka dostopne za vsa živila v skladu s to uredbo.

2.   V primeru predpakiranih živil so obvezne informacije o živilih prikazane neposredno na embalaži ali nanjo pritrjeni označbi.

3.   Kot zagotovilo, da lahko potrošnik izrabi tudi druge načine za pridobivanje obveznih informacij o živilih, ki so bolje prilagojeni za navedbo nekaterih obveznih podatkov, lahko Komisija z delegiranimi akti v skladu s členom 49 ter pod pogoji iz členov 50 in 51 določi pravila o razpoložljivosti nekaterih obveznih podatkov na druge načine kot na embalaži ali označbi.

4.   Za nepredpakirana živila se uporabljajo določbe člena 42.

Člen 13

Predstavitev obveznih podatkov

1.   Brez poseganja v pravila, sprejeta v skladu s členom 42(2), morajo biti obvezne informacije o živilih označene na dobro vidnem mestu tako, da so zlahka vidne, jasno čitljive in, kadar je primerno, neizbrisne. Nikakor niso prekrite, zakrite ali ločene z drugim pisnim ali slikovnim gradivom ali zaradi takšnega gradiva ali katerega koli drugega dodatnega gradiva manj opazne.

2.   Brez poseganja v posebne določbe Unije, ki se uporabljajo za posamezna živila v zvezi z zahtevami iz točk (a) do (k) člena 9(1), so obvezni podatki iz člena 9(1), kadar so prikazani na embalaži ali nanjo pritrjeni označbi, natisnjeni na embalaži ali oznaki s črkami v velikosti, pri kateri je srednji črkovni pas (x-height), kot je določeno v Prilogi IV, 1,2 mm ali več. Obvezni podatki so prikazani tako, da je med tiskanim besedilom in ozadjem zagotovljen velik kontrast.

3.   Pri embalažah ali posodah, katerih največja površina je manjša od 60 cm2, dovoljena velikost črk iz odstavka 2 znaša 0,9 mm ali več (x-height).

4.   Za namene zagotovitve enotnega izvajanja odstavka 2 tega člena lahko Komisija v skladu z regulativnim postopkom iz člena 46(2) sprejme podrobna pravila o kontrastu med tiskanim besedilom in ozadjem.

5.   Za namene doseganja ciljev te uredbe Komisija z delegiranimi akti v skladu s členom 49 ter pod pogoji iz členov 50 in 51 določi merila o čitljivosti poleg tistih, ki so navedena v odstavku 2 tega člena.

Z enakim namenom, kot je naveden v prvem pododstavku, lahko Komisija z delegiranimi akti v skladu s členom 49 ter pod pogoji iz členov 50 in 51 razširi zahteve iz odstavka 6 tega člena na dodatne obvezne podatke za posamezne vrste ali kategorije živil.

6.   Podatki iz točk (a), (e), (f) in (k) člena 9(1) so prikazani v istem vidnem polju.

7.   Odstavek 6 tega člena se ne uporablja v primerih iz člena 16(1) in (2).

Člen 14

Prodaja na daljavo

1.   Brez poseganja v zahteve po obveščanju iz člena 9 so v primeru predpakiranih živil, ponujenih za prodajo s sredstvi za komuniciranje na daljavo:

(a)

obvezne informacije o živilih, razen podatkov iz točke (f) člena 9(1), na voljo pred zaključkom nakupa in prikazane na podpornem gradivu za prodajo na daljavo ali zagotovljene z drugimi ustreznimi sredstvi, ki jih nosilec živilske dejavnosti jasno opredeli. Kadar se uporabljajo druga ustrezna sredstva, nosilec živilske dejavnosti obvezne informacije o živilih zagotovi brez dodatnih stroškov za potrošnika;

(b)	vsi obvezni podatki na voljo ob dobavi.

2.   V primeru nepredpakiranih živil, ponujenih za prodajo s sredstvi za komuniciranje na daljavo, se podatki, ki se zahtevajo v členu 42, dajo na voljo v skladu z odstavkom 1 tega člena.

3.   Točka (a) odstavka 1 se ne uporablja za živila, ponujena za prodajo na prodajnih avtomatih ali v trgovskih lokalih, opremljenih z avtomati.

Člen 15

Jezikovne zahteve

1.   Brez poseganja v člen 9(2) so obvezne informacije o živilih prikazane v jeziku, ki ga potrošniki držav članic, v katerih se živilo trži, zlahka razumejo.

2.   Države članice, v katerih se živilo trži, lahko na svojem ozemlju predpišejo, da se podatki navedejo v enem ali več jezikih, ki spadajo med uradne jezike Unije.

3.   Odstavka 1 in 2 ne izključujeta možnosti, da se podatki navedejo v več jezikih.

Člen 16

Opustitev navedbe nekaterih obveznih podatkov

1.   V primeru steklenic za ponovno uporabo, ki so neizbrisno označene in zato nimajo označbe, obročka ali vratne etikete, so obvezni samo podatki iz točk (a), (c), (e), (f) in (l) člena 9(1).

2.   V primeru embalaže ali posod, katerih največja površina je manjša od 10 cm2, je na embalaži ali označbi obvezno navesti podatke iz točk (a), (c), (e) in (f) člena 9(1). Podatki iz točke (b) člena 9(1) se zagotovijo z drugimi sredstvi ali so na voljo na zahtevo potrošnika.

3.   Brez poseganja v druge določbe Unije, ki določajo obvezno označbo hranilne vrednosti, navedba iz točke (l) člena 9(1) ni obvezna za živila iz Priloge V.

4.   Brez poseganja v druge določbe Unije, ki zahtevajo seznam sestavin ali obvezno označbo hranilne vrednosti, podatki iz točk (b) in (l) člena 9(1) niso obvezni za:

(a)	vina iz Priloge XIb k Uredbi (ES) št. 1234/2007;

(b)	proizvode iz Uredbe (EGS) št. 1601/91;

(c)	pijače, ki so podobne tistim iz točk (a) in (b) tega odstavka in vsebujejo več kot 1,2 volumenskega odstotka alkohola in so pridobljene s fermentacijo sadja ali zelenjave;

(d)

medico;

(e)	vse vrste piva, in

(f)	žgane pijače, kot so opredeljene v členu 2(1) Uredbe (ES) št. 110/2008.

Komisija do … (36) pripravi poročilo o uporabi člena 18 in člena 29(1) za proizvode iz tega odstavka, pri čemer navede, ali bi morale biti nekatere kategorije pijač izvzete zlasti glede obveznosti navedbe informacij o energijski vrednosti, ter razlogov za utemeljitev morebitnih izjem, ob upoštevanju potrebe po zagotovitvi skladnosti z drugimi ustreznimi politikami Unije.

Komisija lahko temu poročilu priloži zakonodajni predlog o določitvi pravil glede seznama sestavin ali obvezne navedbe hranilne vrednosti za te proizvode.

ODDELEK 2

Podrobne določbe o obveznih podatkih

Člen 17

Ime živila

1.   Ime živila je njegovo predpisano prodajno ime. Če prodajno ime ni predpisano, je ime živila njegovo običajno ime, če pa običajnega imena ni ali se ne uporablja, se navede opisno ime živila.

2.   V državi članici trženja je dovoljena uporaba imena živila, pod katerim se proizvod zakonito proizvaja in trži v državi članici proizvodnje. Kadar pa uporaba ostalih določb te uredbe, zlasti tistih iz člena 9, potrošnikom v državi članici trženja ne bi omogočila razpoznavanja dejanske narave živila in njegovega razlikovanja od živil, s katerim bi ga lahko zamenjali, ime živila spremljajo druge opisne informacije, ki so prikazane v bližini imena živila.

3.   V izjemnih primerih se ime živila v državi članici proizvodnje ne uporabi v državi članici trženja, kadar se živilo, ki ga poimenuje država članica proizvodnje, glede sestave ali proizvodnje tako razlikuje od živila, znanega pod tem imenom v državi članici trženja, da določbe odstavka 2 ne zadostujejo za zagotovitev pravilne obveščenosti potrošnika v državi članici trženja.

4.   Ime, zaščiteno kot intelektualna lastnina, blagovna znamka ali izmišljeno ime, ne nadomesti prodajnega imena živila.

5.   Posebne določbe o imenu živila in podatkih, ki spremljajo živilo, so določene v Prilogi VI.

Člen 18

Seznam sestavin

1.   Seznam sestavin je naveden pod ustreznim naslovom, ki vključuje besedo „sestavine“. Seznam vključuje vse sestavine živila, po padajočem vrstnem redu glede na maso, kakor je zabeležena v času njihove uporabe pri proizvodnji živila.

2.   Sestavine se označijo z značilnim imenom, in sicer, kjer je primerno, v skladu s pravili iz člena 17 in Priloge VI.

3.   Vse sestavine, vsebovane v obliki inženirskega nanomateriala, se jasno označijo na seznamu sestavin. Imenom takih sestavin sledi beseda „nano“ v oklepajih.

4.   Tehnična pravila za uporabo odstavkov 1 in 2 tega člena so določena v Prilogi VII.

Člen 19

Opustitev navedbe seznama sestavin

1.   Seznama sestavin ni treba navesti za naslednja živila:

(a)	sveže sadje in zelenjavo, vključno s krompirjem, ki ni bil olupljen, rezan ali podobno obdelan;

(b)	gazirano vodo, katere opis navaja, da je bila gazirana;

(c)	fermentirane kise, pridobljene izključno iz enega samega osnovnega proizvoda, pod pogojem, da ni bila dodana nobena druga sestavina;

(d)	sir, maslo, fermentirano mleko in smetano, ki jim ni bila dodana nobena druga sestavina, razen mlečnih sestavin, encimov in mikrobioloških kultur, bistvenih za proizvodnjo, ali soli, potrebne za proizvodnjo sira, razen za sveže in predelane sire;

(e)	živila iz ene same sestavine, pri katerih: (i) je ime živila enako imenu sestavine, ali (ii) ime živila omogoča jasno prepoznavnost narave sestavine.

2.   Zaradi upoštevanja ustreznosti seznama sestavin, nanašajočih se na posebne vrste ali kategorije živil, za potrošnike, lahko Komisija v izjemnih primerih z delegiranimi akti v skladu s členom 49 ter pod pogoji iz členov 50 in 51 dopolni odstavek 1 tega člena, če opustitev informacij ne povzroči pomanjkljive obveščenosti končnega potrošnika in obratov javne prehrane.

Člen 20

Opustitev navedbe sestavnih delov živila na seznamu sestavin

Brez poseganja v člen 21 na seznam sestavin ni treba vključiti naslednjih sestavnih delov živil:

(a)	sestavnih delov sestavine, ki so bili začasno izločeni med proizvodnim postopkom in pozneje ponovno vključeni, vendar ne presegajo svojih prvotnih deležev;

(b)

aditivov za živila in encimov za živila: (i) ki so v navedenem živilu prisotni le zaradi tega, ker jih vsebuje ena ali več sestavin navedenega živila, v skladu z načelom prenosa iz točk (a) in (b) člena 18(1) Uredbe (ES) št. 1333/2008, pod pogojem, da nimajo tehnološke funkcije v izdelku, ali (ii) ki se uporabljajo kot pomožna tehnološka sredstva;

(c)	nosilcev in snovi, ki niso aditivi za živila, vendar se uporabljajo na enak način in z enakim namenom kot nosilci, in ki se uporabljajo le v nujno potrebnih količinah;

(d)	snovi, ki niso aditivi za živila, vendar se uporabljajo na enak način in z enakim namenom kot pomožna tehnološka sredstva ter so še vedno prisotne v končnem proizvodu, čeprav v spremenjeni obliki;

(e)	vode: (i) kadar se voda uporablja med proizvodnim postopkom izključno za ponovno obnovitev sestavine, uporabljene v zgoščeni (koncentrirani) ali posušeni (dehidrirani) obliki, ali (ii) pri tekočem mediju, ki se običajno ne zaužije.

Člen 21

Označevanje nekaterih snovi ali proizvodov, ki povzročajo alergije ali preobčutljivosti

1.   Brez poseganja v pravila, sprejeta v skladu s členom 42(2), se podatki iz točke (c) člena 9(1) navedejo na seznamu sestavin v skladu s pravili, določenimi v členu 18(1), z natančnim sklicevanjem na ime snovi ali proizvoda iz Priloge II.

Če seznama sestavin ni, navedba podatkov iz člena 9(1)(c) vključuje besedo „vsebuje“, ki ji sledi ime snovi ali proizvoda iz Priloge II.

Kadar več sestavin ali pomožnih tehnoloških sredstev nekega živila izvira iz ene same snovi ali proizvoda iz Priloge II, se to pojasni na označbi za vsako zadevno sestavino ali pomožno tehnološko sredstvo.

Navedba podatkov iz točke (c) člena 9(1) ni potrebna v primerih, kadar se ime živila jasno nanaša na zadevno sestavino ali proizvod.

2.   Zaradi zagotovitve boljšega informiranja potrošnikov ter upoštevanja najnovejšega znanstvenega napredka in tehnološkega znanja Komisija z delegiranimi akti v skladu s členom 49 ter pod pogoji iz členov 50, 51 in 52 sistematično ponovno preuči seznam iz Priloge II in ga po potrebi posodobi.

Člen 22

Navedba količine sestavin

1.   Navedba količine sestavine ali kategorije sestavin, ki se uporabljajo v proizvodnji ali pri pripravi živila, je potrebna, kadar je določena sestavina ali kategorija sestavin:

(a)	navedena v imenu živila ali jo potrošnik običajno povezuje z navedenim imenom, ali

(b)	poudarjena na označbi z besedami, slikami ali grafiko, ali

(c)	bistvena za opredelitev živila in se zaradi nje razlikuje od izdelkov, s katerimi bi jo bilo možno zamenjati zaradi njenega imena ali videza.

2.   Tehnična pravila za uporabo odstavka 1, vključno s posebnimi primeri, v katerih navedba količine za nekatere sestavine ni potrebna, so določena v Prilogi VIII.

Člen 23

Neto količina

1.   Neto količina živila se izrazi v litrih, centilitrih, mililitrih, kilogramih ali gramih, kot je ustrezno:

(a)	pri tekočih proizvodih v enotah za merjenje prostornine;

(b)	pri drugih proizvodih v enotah za merjenje mase.

2.   Da bi se potrošnikom zagotovilo boljše razumevanje informacij o živilih na označbi, lahko Komisija z delegiranimi akti v skladu s členom 49 ter pod pogoji iz členov 50 in 51 za nekatera določena živila določi, da se neto količina navede na drugačen način, kot je določen v odstavku 1 tega člena.

3.   Tehnična pravila za uporabo odstavka 1, vključno s posebnimi primeri, v katerih navedba neto količine ni potrebna, so določena v Prilogi IX.

Člen 24

Minimalna trajnost in datum uporabe

1.   Pri živilih, ki so z mikrobiološkega vidika hitro pokvarljiva in lahko zato po krajšem obdobju predstavljajo neposredno nevarnost za zdravje ljudi, se datum minimalne trajnosti zamenja z datumom uporabe. Šteje se, da po datumu uporabe živilo ni varno v skladu s členom 14(2) do (5) Uredbe (ES) št. 178/2002.

2.   Ustrezen datum se navede v skladu s Prilogo X.

3.   Zaradi zagotovitve enotnega načina navedbe datuma minimalne trajnosti iz točke 1(c) Priloge X lahko Komisija v skladu z regulativnim postopkom iz člena 46(2) sprejme izvedbena pravila v zvezi s tem.

Člen 25

Država izvora ali kraj porekla

1.   Ta člen se uporablja brez poseganja v zahteve glede označevanja, določene v posebnih določbah Unije, zlasti Uredbi Sveta (ES) št. 509/2006 z dne 20. marca 2006 o zajamčenih tradicionalnih posebnostih kmetijskih proizvodov in živil (37) in Uredbi Sveta (ES) št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila (38).

2.   Navedba države izvora ali kraja porekla je obvezna:

(a)	kadar bi izpustitev tega podatka lahko zavedla potrošnika glede prave države izvora ali kraja porekla živila, zlasti če bi informacije, priložene živilu, ali označba kot celota sicer pomenila, da ima živilo drugačno državo izvora ali kraj porekla;

(b)	za meso, ki spada pod oznake kombinirane nomenklature („KN“) iz Priloge XI. Uporaba te točke je odvisna od sprejetja izvedbenih pravil iz odstavka 6 tega člena.

3.   Kadar je država izvora ali kraj porekla živila naveden in ni enak državi izvora ali kraju porekla njegove osnovne sestavine, se navede:

(a)	tudi država izvora ali kraj porekla osnovne sestavine, ali

(b)	da država izvora ali kraj porekla osnovne sestavine ni enak državi izvora ali kraju porekla živila.

Uporaba tega odstavka je odvisna od sprejetja izvedbenih pravil iz odstavka 6 tega člena.

4.   Komisija v petih letih po začetku uporabe točke (b) odstavka 2 predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo, v katerem oceni obvezno navajanje države izvora ali kraja porekla pri proizvodih iz navedene točke.

5.   Komisija do… (39) predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročila v zvezi z obvezno navedbo države izvora ali kraja porekla za:

(a)	vrste mesa razen govedine in ki niso navedene v točki (b) odstavka 2;

(b)

mleko;

(c)	mleko, ki se uporablja kot sestavina v mlečnih proizvodih;

(d)	meso, ki se uporablja kot sestavina;

(e)	nepredelana živila;

(f)	proizvode z eno samo sestavino;

(g)	sestavine, ki predstavljajo več kot 50 % živila.

V teh poročilih se upošteva potrošnikova potreba po obveščenosti, izvedljivost obvezne navedbe iz prvega pododstavka ter analiza stroškov in koristi uvedbe takšnih ukrepov, vključno s pravnim vplivom na notranji trg in vplivom na mednarodno trgovino.

Komisija lahko tem poročilom doda predloge sprememb ustreznih določb Unije.

6.   Komisija do… (40) v skladu z regulativnim postopkom iz člena 46(2) sprejme izvedbena pravila v zvezi z uporabo točke (b) odstavka 2 tega člena in uporabo odstavka 3 tega člena.

Člen 26

Navodila za uporabo

1.   Navodila za uporabo živila se navedejo na način, ki omogoča ustrezno rokovanje z živilom.

2.   Komisija lahko v skladu z regulativnim postopkom iz člena 46(2) sprejme podrobna pravila o izvajanju odstavka 1 tega člena v zvezi z nekaterimi živili.

Člen 27

Vsebnost alkohola

1.   Pravila o navedbi volumenskega odstotka alkohola so za proizvode, uvrščene pod oznako 2204 KN, določena v posebnih določbah Unije, ki se uporabljajo za takšne proizvode.

2.   Dejanski volumenski odstotek alkohola v pijačah, ki vsebujejo več kot 1,2 volumenskega odstotka alkohola, razen tistih iz odstavka 1, se navede v skladu s Prilogo XII.

ODDELEK 3

Označba hranilne vrednosti

Člen 28

Povezava z drugo zakonodajo

1.   Ta oddelek se ne uporablja za živila v okviru področja uporabe naslednje zakonodaje:

(a)	Direktive 2002/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. junija 2002 o približevanju zakonodaj držav članic o prehranskih dopolnilih (41);

(b)	Direktive 2009/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod (42).

2.   Ta oddelek se uporabljajo brez poseganja v Direktivo 2009/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o živilih za posebne prehranske namene (43) in v posebne direktive iz člena 4(1) navedene direktive.

Člen 29

Vsebina

1.   Obvezna označba hranilne vrednosti vključuje:

(a)	energijsko vrednost, in

(b)	količine maščob, nasičenih maščobnih kislin, ogljikovih hidratov, sladkorjev, beljakovin in soli.

Po potrebi je lahko v neposredni bližini označbe hranilne vrednosti izjava, v kateri je navedeno, da je vsebnost soli izključno posledica naravno prisotnega natrija.

2.   Vsebino obvezne označbe hranilne vrednosti iz odstavka 1 se lahko dopolni z navedbo količin ene ali več naslednjih snovi:

(a)	trans-maščobnih kislin;

(b)	enkrat nenasičenih maščobnih kislin;

(c)	večkrat nenasičenih maščobnih kislin;

(d)

poliolov;

(e)

škroba;

(f)	prehranskih vlaknin;

(g)	vitaminov ali mineralov iz točke 1 dela A Priloge XIII, ki so prisotni v znatnih količinah, kakor je opredeljeno v točki 2 dela A Priloge XIII.

3.   Kadar označba predpakiranega živila vsebuje obvezno označbo hranilne vrednosti iz odstavka 1, se lahko na njej ponovijo informacije o energijski vrednosti ter količinah maščob, nasičenih maščobnih kislin, sladkorjev in soli.

4.   Kadar označba proizvodov iz člena 16(4) vsebuje označbo hranilne vrednosti, je lahko z odstopanjem od člena 35(1) vsebina označbe omejena le na energijsko vrednost.

5.   Kadar označba proizvodov iz člena 42(1) vsebuje označbo hranilne vrednosti, je lahko vsebina te označbe brez poseganja v člen 42 in z odstopanjem od člena 35(1) omejena le na:

(a)	energijsko vrednost, ali

(b)	energijsko vrednost ter količine maščob, nasičenih maščobnih kislin, sladkorjev in soli.

6.   Da bi upoštevali ustreznost podatkov iz odstavkov 2 do 5 tega člena za obveščanje potrošnikov, lahko Komisija z delegiranimi akti v skladu s členom 49 in ob upoštevanju pogojev iz členov 50 in 51 z dodajanjem ali črtanjem podatkov spremeni sezname v odstavkih 2 do 5 tega člena.

Člen 30

Izračun

1.   Energijska vrednost se izračuna s pretvorbenimi faktorji iz Priloge XIV.

2.   Komisija lahko z delegiranimi akti v skladu s členom 49 in ob upoštevanju pogojev iz členov 50 in 51 določi pretvorbene faktorje za vitamine in minerale iz točke 1 dela A Priloge XIII, zato da se vsebnost vitaminov in mineralov v živilih natančneje izračuna. Ti pretvorbeni faktorji se dodajo Prilogi XIV.

3.   Energijska vrednost in količine hranilnih snovi iz člena 29(1) do (5) so količine, ki se nahajajo v živilu, ki je v prometu.

Informacije se po potrebi lahko nanašajo na živilo po pripravi, pod pogojem, da so predložena dovolj natančna navodila za pripravo in se informacije nanašajo na živilo, pripravljeno za neposredno uživanje.

4.   Navedene vrednosti so, glede na posamezen primer, povprečne vrednosti, ki temeljijo na:

(a)	analizi živila, ki jo je opravil proizvajalec;

(b)	izračunu iz znanih ali dejanskih povprečnih vrednosti uporabljenih sestavin, ali

(c)	izračunu iz splošno veljavnih in sprejetih podatkov.

Komisija lahko v skladu z regulativnim postopkom iz člena 46(2) sprejme podrobna pravila za enotno izvajanje tega odstavka v zvezi z natančnostjo navedenih vrednosti, kot so razlike med navedenimi vrednostmi ter vrednostmi, ugotovljenimi pri uradnih pregledih.

Člen 31

Navedbe na 100 g ali na 100 ml

1.   Energijska vrednost in količina hranilnih snovi iz člena 29(1) do (5) se izrazita z merskimi enotami iz Priloge XV.

2.   Energijska vrednost in količina hranilnih snovi iz člena 29(1) do (5) se izrazita na 100 g ali na 100 ml.

3.   Označba za vitamine in minerale, če je na voljo, se navede v obliki iz odstavka 2, poleg tega pa se izrazi tudi kot odstotek priporočenih vnosov iz točke 1 dela A Priloge XIII v razmerju do vrednosti na 100 g ali na 100 ml.

4.   Poleg navedbe v obliki iz odstavka 2 tega člena se lahko energijska vrednost in količine hranilnih vrednosti iz člena 29(1), (3), (4) in (5) po potrebi izrazijo kot odstotek priporočenih vnosov iz dela B Priloge XIII v razmerju do vrednosti na 100 g ali na 100 ml.

Člen 32

Navedbe na porcijo ali na enoto pakiranja v več porcijah

1.   V naslednjih primerih se lahko energijska vrednost in količine hranilnih snovi iz člena 29(1) do (5) izrazijo na porcijo in/ali na enoto pakiranja v več porcijah, ki jo potrošnik zlahka prepozna, pod pogojem, da je porcija ali enota količinsko opredeljena na označbi in da je navedeno število porcij ali enot, vsebovanih v embalaži:

(a)	poleg oblike navedbe na 100 g ali 100 ml iz člena 31(2);

(b)	poleg oblike navedbe na 100 g ali 100 ml iz člena 31(3) glede na količine vitaminov in mineralov;

(c)	poleg ali namesto oblike navedbe na 100 g ali 100 ml iz člena 31(4).

2.   V primerih iz člena 29(3), (4) in (5) se energijska vrednost in količina hranilnih snovi in/ali odstotek priporočenih vnosov iz dela B Priloge XIII z odstopanjem od člena 31(2) lahko izrazijo le na podlagi obroka ali prehranske enote.

3.   Obrok ali enota se navedeta v neposredni bližini označbe hranilne vrednosti.

4.   Da bi zagotovili enotno navajanje označb hranilne vrednosti na obrok ali prehransko enoto in za potrošnike predvideli enotno podlago za primerjavo, lahko Komisija ob upoštevanju sedanjih potrošniških navad in prehranskih priporočil v skladu z regulativnim postopkom iz člena 46(2) sprejme pravila, v skladu s katerimi se za posebne kategorije živil hranilne vrednosti navedejo na obrok ali prehransko enoto.

Člen 33

Predstavitev

1.   Podatki iz člena 29(1) in (2) se vključijo v isto vidno polje. Predstavljeni so skupaj in jasno ter, kadar je ustrezno, v vrstnem redu iz Priloge XV.

2.   Podatki iz člena 29(1) in (2) se predstavijo, če prostor to dopušča, v numerični obliki kot preglednica. Kadar prostor tega ne dopušča, je označba prikazana v linearni obliki.

3.   Podatki iz člena 29(3) so lahko predstavljeni skupaj:

(a)	v drugem vidnem polju, kot je tisti iz odstavka 1 tega člena, in

(b)	v drugačni obliki, kot je tista iz odstavka 2 tega člena.

4.   Podatki iz člena 29(4) in (5) so lahko predstavljeni v drugačni obliki, kot je tista iz odstavka 2 tega člena.

5.   V primerih, kadar je energijska vrednost ali količina hranilne(-ih) snovi v proizvodu zanemarljiva, se lahko informacije o navedenih elementih nadomestijo z izjavo, kot je „Vsebuje zanemarljive količine...“, in se navedejo v neposredni bližini označbe hranilne vrednosti.

Da bi zagotovili enotno izvajanje tega odstavka, lahko Komisija v skladu z regulativnim postopkom iz člena 46(2) sprejme pravila o energijski vrednosti in količini hranilnih snovi iz člena 29(1) do (5), ki se lahko štejeta za zanemarljivi.

6.   Da bi zagotovili enoten prikaz hranilne vrednosti v obliki iz odstavkov 1 do 4 tega člena, lahko Komisija v skladu z regulativnim postopkom iz člena 46(2) v tej zvezi sprejme izvedbena pravila.

Člen 34

Dodatne oblike navedbe in prikaza

1.   Poleg oblik navedbe iz člena 31(2) in (4) ter člena 32 ter prikaza iz člena 33(2) sta energijska vrednost in količina hranilnih snovi iz člena 29(1) do (5) lahko podani v drugih oblikah navedbe in/ali prikazani z uporabo ne zgolj besed in številk, temveč tudi grafičnih oblik ali simbolov, če so izpolnjene naslednje zahteve:

(a)	ne zavajajo potrošnika, kot je določeno v členu 7;

(b)	njihov cilj je potrošniku olajšati razumevanje deleža ali pomembnosti živila v smislu vsebnosti energijskih in hranilnih snovi v prehrani;

(c)	obstajajo dokazi o razumevanju takšne oblike navedbe ali prikaza pri povprečnem potrošniku, in

(d)	v primeru drugih oblik navedbe temeljijo na usklajenih referenčnih vnosih ali, če teh ni, na splošno sprejetih znanstvenih mnenjih o vnosih energijskih ali hranilnih snovi.

2.   Države članice lahko nosilcem živilske dejavnosti priporočijo uporabo ene ali več dodatnih oblik navajanja ali prikaza označbe hranilne vrednosti, če te po njihovem mnenju najbolje izpolnjujejo zahteve iz točk (a) do (d) odstavka 1. Države članice Komisiji sporočijo podrobnosti teh dodatnih oblik navajanja ali prikaza označbe hranilne vrednosti.

3.   Države članice zagotovijo ustrezno spremljanje dodatnih oblik navajanja ali prikaza označbe hranilne vrednosti živil, danih v promet na njihovem ozemlju.

Zaradi lažjega spremljanja uporabe takšnih dodatnih oblik navajanja ali prikaza označbe hranilne vrednosti lahko države članice od nosilcev živilske dejavnosti, ki dajejo v promet živila na njihovem ozemlju s takšnimi informacijami, zahtevajo, da pristojne organe uradno obvestijo o uporabi dodatne oblike navajanja ali prikaza in jim zagotovijo ustrezna potrdila glede izpolnjevanja bistvenih zahtev iz točk (a) do (d) odstavka 1. V teh primerih se lahko zahteva prenehanje uporabe dodatnih oblik navajanja ali prikaza označbe hranilne vrednosti.

4.   Komisija olajša in organizira izmenjavo informacij med njo, državami članicami in zainteresiranimi stranmi o zadevah, povezanih z uporabo kakršnih koli dodatnih oblik navajanja ali prikaza označbe hranilne vrednosti.

5.   Komisija na podlagi pridobljenih izkušenj do… (44) Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o uporabi dodatnih oblik navajanja in prikaza označbe hranilne vrednosti, njihovem vplivu na notranji trg in priporočljivosti nadaljnjega usklajevanja teh oblik navajanja in prikaza. V ta namen države članice Komisiji predložijo ustrezne informacije o uporabi takšnih dodatnih oblik navajanja ali prikaza označbe hranilne vrednosti za živila, dana v promet na njihovem ozemlju. Komisija lahko temu poročilu doda predloge o spremembi ustreznih določb Unije.

6.   Da bi zagotovili enotno uporabo tega člena, lahko Komisija v skladu z regulativnim postopkom iz člena 46(2) sprejme podrobna pravila o izvajanju odstavkov 1, 3 in 4 tega člena.

POGLAVJE V

NEOBVEZNO NAVAJANJE INFORMACIJ O ŽIVILIH

Člen 35

Veljavne zahteve

1.   Kadar so informacije o živilih iz členov 9 in 10 navedene prostovoljno, so takšne informacije v skladu z zahtevami iz oddelkov 2 in 3 Poglavja IV te uredbe.

2.   Informacije o živilih, ki so navedene prostovoljno, izpolnjujejo naslednje zahteve:

(a)	ne zavajajo potrošnika, kot je določeno v členu 7;

(b)	niso dvoumne ali nejasne za potrošnika;

(c)	po potrebi temeljijo na ustreznih znanstvenih podatkih.

3.   Komisija lahko v skladu z regulativnim postopkom iz člena 46(2) sprejme izvedbena pravila o uporabi zahtev iz odstavka 2 tega člena za naslednjo vrsto prostovoljnega navajanja informacij o morebitni in nenamerni prisotnosti snovi ali proizvodov, ki povzročajo alergije ali preobčutljivost, v živilih.

4.   Če so prostovoljno navedene informacije nosilcev živilske dejavnosti razhajajoče in lahko zavedejo ali zmedejo potrošnika, lahko Komisija zaradi zagotavljanja ustrezne obveščenosti potrošnikov z delegiranimi akti v skladu s členom 49 ter pod pogoji iz členov 50 in 51 poleg primera opisanega v odstavku 3 tega člena določi dodatne primere prostovoljnega navajanja informacij.

Člen 36

Predstavitev

Prostovoljno navedene informacije se ne navedejo tako, da zavzemajo prostor, namenjen obveznim informacijam.

POGLAVJE VI

NACIONALNI UKREPI

Člen 37

Nacionalni ukrepi

1.   Države članice o zadevah, izrecno usklajenih s to uredbo, ne smejo sprejemati ali ohraniti nacionalnih ukrepov, razen če to ni dovoljeno z zakonodajo Unije. Navedeni nacionalni ukrepi ne smejo povzročati ovir za prosti pretok blaga.

2.   Brez poseganja v člen 38 lahko države članice sprejmejo nacionalne ukrepe o zadevah, ki niso izrecno usklajene s to uredbo, razen če bi ti ukrepi pomenili prepoved, oviranje ali omejevanje prostega pretoka blaga, ki je v skladu s to uredbo.

Člen 38

Nacionalni ukrepi o dodatnih obveznih podatkih

1.   Poleg obveznih podatkov iz člena 9(1) in člena 10 lahko države članice v skladu s postopkom iz člena 43 sprejmejo ukrepe, s katerimi se lahko zahtevajo dodatni obvezni podatki za posebne vrste ali kategorije živil iz vsaj enega od naslednjih razlogov:

(a)	varovanja javnega zdravja;

(b)	varstva potrošnikov;

(c)	preprečitve goljufij;

(d)	varstva pravic industrijske in poslovne lastnine, navedb porekla, registriranih označb porekla in preprečevanja nepoštene konkurence.

2.   V skladu z odstavkom 1 lahko države članice uvedejo ukrepe v zvezi z obvezno navedbo države izvora ali kraja porekla živil samo, kadar obstaja dokazana povezava med nekaterimi lastnostmi živila ter njegovim izvorom ali poreklom. Kadar države članice o takšnih ukrepih uradno obvestijo Komisijo, predložijo dokaze o tem, da večina potrošnikov zagotovitvi teh informacij pripisuje velik pomen.

Člen 39

Mleko in mlečni proizvodi

Države članice lahko sprejemajo ukrepe, ki odstopajo od člena 9(1) in člena 10(1), v primeru mleka in mlečnih proizvodov, ki se prodajajo v steklenicah, namenjenih za ponovno uporabo.

Komisiji nemudoma sporočijo besedilo teh ukrepov.

Člen 40

Alkoholne pijače

Države članice lahko do sprejetja določb Unije iz člena 16(4) ohranijo nacionalne ukrepe v zvezi z navajanjem sestavin v primeru pijač, ki vsebujejo več kot 1,2 volumenskega odstotka alkohola.

Člen 41

Navajanje neto količine

Če ni določb Unije, predvidenih v členu 23(2) o navajanju neto količine pri določenih živilih na drugačen način, kot je predviden v členu 23(1), lahko države članice ohranijo svoje nacionalne ukrepe, sprejete pred… (45).

Države članice do … (46) Komisijo obvestijo o takšnih ukrepih. Komisija o njih obvesti druge države članice.

Člen 42

Nacionalni ukrepi za nepredpakirana živila

1.   Kadar so živila ponujena za prodajo končnemu potrošniku ali obratom javne prehrane v nepredpakirani obliki ali so pakirana na mestu prodaje na zahtevo potrošnika ali so predpakirana za neposredno prodajo:

(a)	so podatki iz točke (c) člena 9(1) obvezni;

(b)	so drugi podatki iz členov 9 in 10 neobvezni, razen če države članice sprejmejo ukrepe, v skladu s katerimi je treba navesti nekatere ali vse zadevne podatke oziroma elemente teh podatkov.

2.   Države članice lahko sprejmejo ukrepe o tem, kako dati na voljo podatke ali elemente teh podatkov iz odstavka 1, kadar je ustrezno pa tudi ukrepe o obliki njihove navedbe in prikaza.

3.   Države članice Komisiji nemudoma sporočijo besedilo ukrepov iz točke (b) odstavka 1 in iz odstavka 2.

Člen 43

Postopek priglasitve

1.   Ob sklicevanju na ta člen država članica, ki meni, da je treba sprejeti novo zakonodajo o informacijah o živilih, vnaprej uradno obvesti Komisijo in druge države članice o predvidenih ukrepih ter navede razloge za njihovo utemeljitev.

2.   Komisija se posvetuje s Stalnim odborom za prehranjevalno verigo in zdravje živali, ustanovljenim s členom 58(1) Uredbe (ES) št. 178/2002, če meni, da bi bil takšen posvet koristen, ali če tako zahteva država članica.

3.   Zadevna država članica ki meni, da je treba sprejeti novo zakonodajo o informacijah o živilih, lahko predvidene ukrepe sprejme šele tri mesece po uradnem obvestilu iz odstavka 1, če od Komisije ni prejela negativnega mnenja.

4.   Komisija, če je njeno mnenje negativno, pred potekom roka iz odstavka 3 tega člena začne regulativni postopek, določen v členu 46(2), da bi ugotovila, ali je mogoče predvidene ukrepe izvesti, po potrebi z ustreznimi spremembami.

5.   Direktiva 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov (47) se ne uporablja za ukrepe, o katerih države članice uradno obvestijo Komisijo v skladu s postopkom uradnega obveščanja iz tega člena.

POGLAVJE VII

DOLOČBE O SPREMEMBAH TER IZVEDBENE, PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

Člen 44

Spremembe prilog

Z namenom upoštevanja tehnološkega napredka, znanstvenih dosežkov, zdravja potrošnikov ali potrebe potrošnikov po informacijah ter na podlagi določb člena 10(2) in člena 21(2) v zvezi s spremembami prilog II in III, lahko Komisija z delegiranimi akti v skladu s členom 49 ter pod pogoji iz členov 50 in 51 spremeni prilogi k tej uredbi.

Člen 45

Prehodno obdobje za izvedbene ukrepe ali delegirane akte in datum začetka uporabe

1.   Brez poseganja v odstavek 2 tega člena Komisija pri izvajanju pooblastil, ki so nanjo prenesena s to uredbo za sprejemanje ukrepov v skladu z regulativnim postopkom iz člena 46(2) ali z delegiranimi akti v skladu s členi 49 do 52:

(a)	določi ustrezno prehodno obdobje za uporabo novih ukrepov, v katerem se lahko živila z označbami, ki niso v skladu z novimi ukrepi, dajo v promet in po katerem se lahko zaloge takšnih živil, ki so bila dana v promet pred iztekom prehodnega obdobja, še naprej prodajajo, dokler se ne porabijo, in

(b)	zagotovi, da se ti ukrepi uporabljajo od 1. aprila vsakega koledarskega leta.

2.   Odstavek 1 se ne uporablja v nujnih primerih, če je namen ukrepov iz navedenega odstavka varovanje zdravja ljudi.

Člen 46

Odbor

1.   Komisiji pomaga Stalni odbor za prehranjevalno verigo in zdravje živali.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 5 in 7 Sklepa 1999/468/ES ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

Rok iz člena 5(6) Sklepa 1999/468/ES je tri mesece.

Člen 47

Spremembe Uredbe (ES) št. 1924/2006

Prvi in drugi odstavek člena 7 Uredbe (ES) št. 1924/2006 se nadomestita z naslednjim:

Člen 48

Spremembe Uredbe (ES) št. 1925/2006

V členu 7 Uredbe (ES) št. 1925/2006 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

Člen 49

Izvajanje pooblastila

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz členov 10(2), 12(3), 13(5), 19(2), 21(2), 23(2), 29(6), 30(2), 35(4) in člena 44 se prenese na Komisijo za obdobje petih let po … (50). Komisija pripravi poročilo o prenesenem pooblastilu najpozneje šest mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet pooblastilo prekliče v skladu s členom 50.

2.   Takoj ko Komisija sprejeme delegiran akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

3.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v členih 50 in 51.

4.   V nujnih primerih zaradi pojava novega resnega tveganja za človekovo zdravje se za delegirane akte, sprejete na podlagi členov 10(2) in 21(2), uporabi postopek iz člena 52.

Člen 50

Preklic pooblastila

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz členov 10(2), 12(3), 13(5), 19(2), 21(2), 23(2), 29(6), 30(2), 35(4) in člena 44 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet.

2.   Institucija, ki je začela notranji postopek o morebitnem preklicu pooblastila, si prizadeva o tem obvestiti drugo institucijo in Komisijo v razumnem roku pred sprejetjem končne odločitve ter pri tem navede pooblastila, ki bi lahko bila preklicala, in možne razloge za preklic.

3.   Z odločitvijo o preklicu pooblastil prenehajo veljati pooblastila, navedena v tej odločitvi. Odločitev začne učinkovati nemudoma ali na dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov. Odločitev se objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 51

Nasprotovanje delegiranim aktom

1.   Evropski parlament ali Svet lahko nasprotuje delegiranemu aktu v dveh mesecih od datuma uradnega obvestila.

Na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta se navedeni rok podaljša za dva meseca.

2.   Če do izteka roka iz odstavka 1 niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu, se akt objavi v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati na dan, ki je v njem določen.

Delegirani akt se lahko objavi v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati pred iztekom navedenega roka, če sta Evropski parlament in Svet obvestila Komisijo o nameri, da delegiranemu aktu ne bosta nasprotovala.

3.   Če Evropski parlament ali Svet nasprotuje delegiranemu aktu v roku iz odstavka 1, akt ne začne veljati. Institucija, ki delegiranemu aktu nasprotuje, navede razloge za nasprotovanje.

Člen 52

Postopek v nujnih primerih

1.   Delegirani akti, sprejeti po tem členu, začnejo nemudoma veljati in se uporabljajo, dokler ni izraženo nasprotovanje v skladu z odstavkom 3.

2.   V uradnem obvestilu Evropskemu parlamentu in Svetu o delegiranem aktu, sprejetem po tem členu, se navedejo razlogi za uporabo postopka v nujnih primerih.

3.   Evropski parlament ali Svet lahko nasprotuje delegiranemu aktu, sprejetemu po tem členu, v skladu s postopkom iz člena 51. V tem primeru se delegirani akt preneha uporabljati. Institucija, ki takšnemu delegiranemu aktu nasprotuje, navede svoje razloge za nasprotovanje.

Člen 53

Razveljavitev

1.   Direktive 87/250/EGS, 90/496/ES, 1999/10/ES, 2000/13/ES, 2002/67/ES, 2008/5/ES in Uredba (ES) št. 608/2004 se razveljavijo z dnem … (51).

2.   Sklicevanja na razveljavljene akte se štejejo kot sklicevanja na to uredbo.

Člen 54

Prehodni ukrepi

1.   Živila, ki so bila dana v promet ali označena do … (52) in niso v skladu z zahtevami te uredbe, se lahko tržijo do odprodaje zalog.

Živila, ki so bila dana v promet ali označena do … (53) in niso v skladu z zahtevami, določenimi v točki (l) člena 9(1), se lahko tržijo do odprodaje zalog.

2.   Neobvezno navajanje označbe hranilne vrednosti mora biti med … (52) in … (53) v skladu s členi 29 do 34.

3.   Z odstopanjem od Direktive 90/496/EGS, člena 7 Uredbe (ES) št. 1924/2006 in člena 7(3) Uredbe (ES) št. 1925/2006 se lahko živila, označena v skladu s členi 29 do 34 te uredbe, dajo v promet pred … (52).

Člen 55

Začetek veljavnosti in datum začetka uporabe

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od … (54), razen točke (l) člena 9(1), ki se uporablja od … (55).

---

(1)  UL C 77, 31.3.2009, str. 81.

(2)  Stališče Evropskega parlamenta z dne 16. junija 2010 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in stališče Sveta v prvi obravnavi z dne 21. februarja 2011. Stališče Evropskega parlamenta z dne … (še ni objavljeno v Uradnem listu) in odločitev Sveta z dne ….

(3)  UL L 31, 1.2.2002, str. 1.

(4)  UL L 149, 11.6.2005, str. 22.

(5)  UL L 109, 6.5.2000, str. 29.

(6)  UL L 276, 6.10.1990, str. 40.

(7)  UL L 113, 30.4.1987, str. 57.

(8)  UL L 69, 16.3.1999, str. 22.

(9)  UL L 191, 19.7.2002, str. 20.

(10)  UL L 97, 1.4.2004, str. 44.

(11)  UL L 27, 31.1.2008, str. 12.

(12)  UL L 299, 16.11.2007, str. 1.

(13)  UL L 149, 14.6.1991, str. 1.

(14)  UL L 39, 13.2.2008, str. 16.

(15)  Uredba (ES) št. 1760/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. julija 2000 o uvedbi sistema za identifikacijo in registracijo govedi ter o označevanju govejega mesa in proizvodov iz govejega mesa (UL L 204, 11.8.2000, str. 1).

(16)  Direktiva Sveta 2001/110/ES z dne 20. decembra 2001 o medu (UL L 10, 12.1.2002, str. 47).

(17)  Uredba Komisije (ES) št. 1580/2007 z dne 21. decembra 2007 o določitvi izvedbenih pravil za uredbe Sveta (ES) št. 2200/96, (ES) št. 2201/96 in (ES) št. 1182/2007 v sektorju sadja in zelenjave (UL L 350, 31.12.2007, str. 1).

(18)  Uredba Sveta (ES) št. 104/2000 z dne 17. decembra 1999 o skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva (UL L 17, 21.1.2000, str. 22).

(19)  Uredba (ES) št. 1760/2000.

(20)  Uredba Komisije (ES) št. 1019/2002 z dne 13. junija 2002 o tržnih standardih za oljčno olje (UL L 155, 14.6.2002, str. 27).

(21)  UL L 302, 19.10.1992, str. 1.

(22)  UL L 253, 11.10.1993, str. 1.

(23)  UL L 404, 30.12.2006, str. 9.

(24)  UL L 165, 30.4.2004, str. 1.

(25)  UL L 404, 30.12.2006, str. 26.

(26)  UL L 184, 17.7.1999, str. 23.

(27)  UL L 139, 30.4.2004, str. 1.

(28)  UL L 354, 31.12.2008, str. 7.

(29)  UL L 354, 31.12.2008, str. 16.

(30)  UL L 354, 31.12.2008, str. 34.

(31)  UL L 139, 30.4.2004, str. 55.

(32)  UL L 144, 4.6.1997, str. 19.

(33)  UL L 376, 27.12.2006, str. 21.

(34)  Dokument 2008/0002 (COD).

(35)  UL L …

(36)  Pet let po dnevu začetka veljavnosti te uredbe.

(37)  UL L 93, 31.3.2006, str. 1.

(38)  UL L 93, 31.3.2006, str. 12.

(39)  Tri leta po začetku veljavnosti te uredbe.

(40)  Dve leti po začetku veljavnosti te uredbe.

(41)  UL L 183, 12.7.2002, str. 51.

(42)  UL L 164, 26.6.2009, str. 45.

(43)  UL L 124, 20.5.2009, str. 21.

(44)  Osem let po dnevu začetka veljavnosti te uredbe.

(45)  Datum začetka veljavnosti te uredbe.

(46)  Tri leta po začetku veljavnosti te uredbe.

(47)  UL L 204, 21.7.1998, str. 37.

(48)  UL L …“

(49)  UL L …“

(50)  Datum začetka veljavnosti te uredbe.

(51)  Tri leta po začetku veljavnosti te uredbe.

(52)  Prvega dne v mesecu tri leta po začetku veljavnosti te uredbe.

(53)  Prvega dne v mesecu pet let po začetku veljavnosti te uredbe.

(54)  Prvega dne v mesecu tri leta po začetku veljavnosti te uredbe.

(55)  Prvega dne v mesecu pet let po začetku veljavnosti te uredbe.

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---

---