15.3.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 81/1

A.

ker je Evropski parlament potrdil popolnost sporočila Komisije in njegovo pravilnost, zlasti glede pravne podlage in postopka v skladu z Lizbonsko pogodbo, ki ga je Komisija navedla na svojih seznamih,

1.

meni, da je z Lizbonsko pogodbo vzpostavljen nov pravni okvir, ki zadeva akte v obravnavi, zlasti zaradi sprememb njihove pravne podlage in/ali ustreznih postopkov, in se zato seznanja z naslednjim seznamom 10 postopkov, v zvezi s katerimi zahteva nov ali spremenjen predlog Komisije, ali, kadar je primerno, od Sveta zahteva, naj se ponovno posvetuje s Parlamentom, da bi se ta novi okvir ustrezno upošteval in poziva obe instituciji k izpolnitvi naslednjihzahtev:

2.

potrjuje svoje stališče v naslednjih 29 postopkih, ki se v skladu z Lizbonsko pogodbo spremenijo iz postopkov posvetovanja v redne zakonodajne postopke, iz postopkov posvetovanja v postopke odobritve ali iz postopkov privolitve v postopke odobritve:

3.

sklene, da ne bo potrdil stališč, ki jih je že sprejel v naslednjih štirih postopkih, in poudarja, da želi začeti z novo prvo obravnavo prvotnega predloga:

4.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in parlamentom držav članic.

15.3.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 81/6

A.

ker Lizbonska pogodba potrjuje zakonodajno pooblastilo in v pravni red Unije uvaja hierarhijo predpisov, s čimer je okrepljen demokratični značaj Unije in racionaliziran njen pravni red; ker Lizbonska pogodba uvaja nov koncept zakonodajnega akta z daljnosežnimi posledicami,

B.

ker zakonodajno pooblastilo, kot ga določa člen 290 PDEU, dopušča možnost, da zakonodajalec del svojih pooblastil v zakonodajnem aktu (v nadaljevanju „temeljni akt“) prenese na Komisijo,

C.

ker je prenos pooblastila zahtevno dejanje, pri katerem dobi Komisija nalogo, da izvrši pooblastilo, ki je lastno vlogi zakonodajalca; ker mora zato biti izhodišče pri tehtanju vprašanja o prenosu vedno svoboda zakonodajalca,

D.

ker se lahko pooblastilo prenese le za dopolnitev ali spremembo delov zakonodajnega akta, ki jih zakonodajalec ocenjuje kot nebistvene; ker bodo delegirani akti, ki jih bo na tej osnovi sprejela Komisija, nezakonodajni akti splošnega obsega; ker mora temeljni akt izrecno opredeljevati cilje, vsebino, področje uporabe in trajanje prenosa pooblastila, pa tudi določati pogoje tega prenosa,

E.

ker bodo delegirani akti pomembno vplivali na številna področja; ker je zato zlasti v zvezi z delegiranimi akti nadvse pomembno, da se jih razvije in o njih odloča na povsem pregleden način, ki sozakonodajalcema dejansko omogoča, da demokratično nadzirata Komisiji dodeljena pooblastila, vključno z javno razpravo v Parlamentu, kadar je to potrebno,

F.

ker bi moral biti Parlament Svetu enakopraven glede vseh vidikov pristojnosti zakonodajnega pooblastila,

G.

ker je Lamfalussyjev postopek utrl pot sedanjemu mehanizmu prenosa pooblastila s popolnim nadzorom zakonodajalca; ker izjava št. 39 konference predstavnikov vlad držav članic z dne 23. julija 2007, priložena Lizbonski pogodbi, priznava specifično naravo področja finančnih storitev; ker novi režim za delegirane akte nikakor ne sme spodkopati obstoječih pravic Parlamenta na tem področju, še posebej kar zadeva zgodnje posredovanje dokumentov in informacij,

H.

ker je treba na prenos pooblastil gledati kot na orodje za boljšo pripravo zakonodaje, katere cilj je, da bi bila zakonodaja preprosta ter bi jo bilo mogoče dopolniti in posodobiti brez ponovnih zakonodajnih postopkov, pri čemer pa zakonodajalec vseeno ohrani končno pristojnost in odgovornost,

I.

ker člen 290 PDEU, v nasprotju s pristopom iz člena 291 PDEU o izvedbenih ukrepih, ne vsebuje pravne podlage za sprejetje horizontalnega akta, ki bi določal pravila in splošna načela za prenos pooblastila; ker je zato treba ta pravila opredeliti v vsakem temeljnem aktu posebej,

J.

ker je Komisija odgovarja Parlamentu; ker se je komisar, pristojen za medinstitucionalne odnose in administrativne zadeve, v svoji predstavitvi pred Odborom za ustavne zadeve 18. januarja 2010 zavezal k tesnemu sodelovanju s Parlamentom in bi Komisija na ta način prenesena pooblastila izvrševala v skladu z željami Parlamenta,

1.

meni, da je treba cilje, vsebino, področje uporabe in trajanje pooblastila v skladu s členom 290 PDEU izrecno in natančno opredeliti v vsakem temeljnem aktu;

2.

poudarja, da daje člen 290 PDEU zakonodajalcu svobodo pri izbiri nadzornega mehanizma; meni, da sta dva primera, našteta v členu 290(2), in sicer nasprotovanje in preklic, zgolj ponazorilna ter da bi se lahko prenos pooblastila podredil tudi drugim načinom nadzora, kot sta na primer izrecna odobritev Parlamenta in Sveta za vsak delegirani akt ali možnost preklica posameznih delegiranih aktov, ki so že v veljavi;

3.

je sicer mnenja, da je mogoče primera možnih pogojev iz člena 290(2) PDEU, nasprotovanje in preklic, obravnavati kot najbolj običajna načina nadzora nad Komisijo pri njenem izvajanju prenesenega pooblastila, zato bi ju moral vsebovati vsak temeljni akt;

4.

meni, da morajo nadzorni mehanizmi, ki jih določi zakonodajalec, spoštovati nekatera splošna načela prava Unije in da morajo še zlasti:

5.

meni, da je uveljavljanje pravice Parlamenta do nasprotovanja nujno pogojeno z njegovo parlamentarno vlogo in kraji dela; meni, da fiksen rok za nasprotovanje, ki bi veljal za vse pravne akte, ni upravičen in da mora biti v temeljnem aktu določen za vsak primer posebej, s čimer se bo lahko upoštevala kompleksnost posamezne zadeve, rok pa mora biti zadosti dolg, da bo omogočal učinkovit nadzor nad prenosom pooblastila, a brez nepotrebnega zavlačevanja uveljavitve nespornih delegiranih aktov;

6.

meni, da bi moral biti nujni postopek iz temeljnega akta uveden le za zelo izjemne primere, povezane na primer z varnostnimi vprašanji, zdravjem ali humanitarnimi krizami;

7.

meni, da bi lahko veliko večino primerov, pri katerih je potrebno hitro sprejetje delegiranih aktov, na zahtevo Komisije v ustrezno utemeljenih primerih vendarle obravnavali s prožnim postopkom zgodnjega nenasprotovanja Parlamenta in Sveta;

8.

vztraja, da je trajanje prenosa pooblastila lahko neomejeno, ob upoštevanju dejstva, da se prenos pooblastila lahko kadarkoli prekliče; vendar meni, da bi pooblastilo z omejenim trajanjem lahko redno podaljševali na izrecno zahtevo Komisije; meni, da se lahko prenos pooblastila podaljša, če ne Parlament ne Svet v predvidenem roku ne nasprotujeta;

9.

močno nasprotuje temu, da bi v temeljne akte poleg določb, ki jih že vsebuje člen 290 PDEU, vključili še določbe o dodatnih obveznostih zakonodajalca;

10.

meni, da bi bilo določene praktične predpise bolje usklajevati s skupnim dogovorom med institucijami, ki bi bil lahko v obliki medinstitucionalnega sporazuma in bi med drugim zajemal:

11.

poudarja, da mora Komisija pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov:

12.

je mnenja, da preglednost, vljudnost in lojalno sodelovanje med institucijami narekujejo, da se pred preklicem izmenjajo informacije, s čimer se zagotovi, da so z možnostjo preklica pravočasno in v celoti seznanjene vse institucije; hkrati ocenjuje, da bi bilo odveč in bi povzročalo zmedo, če bi v temeljne akte poleg splošne zahteve iz člena 296 PDEU, ki velja za vse pravne akte, uvedli še posebno pravno obveznost utemeljitve za sprejetje določenih pravnih aktov;

13.

predlaga, naj se minimalni rok za nasprotovanje določi v prihodnjem sporazumu, česar se ne sme razumeti kot omejevanje, temveč le kot minimum, brez katerega bi demokratični nadzor Parlamenta postal neučinkovit; meni, da bi moral biti rok, v katerem se lahko aktu nasprotuje, najmanj dva meseca z možnostjo podaljšanja za nadaljnja dva meseca na pobudo Parlamenta ali Sveta; vendar poudarja, da bi moral biti rok za nasprotovanje odvisen od narave delegiranega akta;

14.

poudarja, da je pri sklepanju vsakršnega sporazuma treba upoštevati, da lahko različni roki za nadzor nad delegiranimi akti stečejo šele potem, ko Komisija posreduje vse jezikovne različice, in da morajo ustrezno upoštevati parlamentarne počitnice in volilna obdobja;

15.

poudarja, da je pri sklepanju vsakršnega sporazuma treba upoštevati, da so lahko delegirani akti, pri katerih se lahko uveljavlja pravica do nasprotovanja, objavljeni le v Uradnem listu in da začnejo veljati po izteku roka za nasprotovanje, razen v primeru zgodnjega nenasprotovanja; meni, da je izrecna obveznost, po kateri morata Parlament in Svet v vsakem temeljnem aktu objaviti sprejete odločitve o nadzoru nad Komisijo pri njenem izvajanju prenesenega pooblastila, odvečna;

16.

poziva vse svoje odbore, naj izmenjujejo in redno posodabljajo najboljšo prakso in vzpostavijo mehanizem za čim bolj usklajeno delovanje Parlamenta v skladu s členom 290 PDEU; poudarja, da mora vsak parlamentarni odbor svoje delo organizirati skladno s svojo posebno naravo in z uporabo pridobljenega strokovnega znanja;

17.

naloži upravi Parlamenta, naj s (proračunsko nevtralno) prerazporeditvijo zagotovi sredstva za potrebna nova delovna mesta za ustrezno podporo pri nalogah, ki izhajajo iz člena 290 PDEU; poziva k institucionalnemu pristopu do ocenjevanja upravnih struktur in človeških virov, ki so na voljo za razvoj prenesenih pristojnosti;

18.

poziva Komisijo, naj čim prej predstavi zakonodajne predloge za prilagoditev pravnega reda določbam členov 290 in 291 PDEU; v zvezi s členom 290 PDEU meni, da prilagoditev ne bi smela biti omejena le na ukrepe, ki so bili prej obravnavani po regulativnem postopku s pregledom, temveč bi morala veljati za vse ukrepe, ki se uporabljajo splošno, ne glede na postopek odločanja ali komitološki postopek, ki se je uporabljal za njih preden je začela veljati Lizbonska pogodba;

19.

vztraja, naj bo najpomembnejša prednostna naloga prilagoditev pravnega reda na tistih področjih politike, kjer se pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe ni uporabljal postopek soodločanja; poziva, naj se ta področja obravnavajo od primera do primera na način, da se zagotovi, da se zlasti vsi ukrepi splošnega obsega, ki so se do zdaj sprejemali v skladu s členoma 4 in 5 Sklepa Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (4), opredelijo kot delegirani akti;

20.

meni, da je treba za celovito ohranitev pristojnosti zakonodajalca posebno pozornost nameniti ustrezni uporabi členov 290 in 291 PDEU ter praktičnim posledicam sklicevanja na en ali drug člen, pa naj bo to med zgoraj omenjeno prilagoditvijo ali pri obravnavi predlogov po rednem zakonodajnem postopku; vztraja, da imata sozakonodajalca moč odločiti, ali naj se zadeve, ki so bile že sprejete v regulativnem postopku s pregledom, sprejmejo v skladu s členom 290 PDEU ali po rednem zakonodajnem postopku;

21.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

15.3.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 81/10

A.

ker evropski lastniki ladij pomembno prispevajo k evropskemu gospodarstvu, vendar morajo biti konkurenčni v globalnem okolju,

B.

ker so strukturni in celoviti ukrepi za zaščito in razvoj uspešnega pomorskega sektorja v Evropi pomembni in bi morali okrepiti konkurenčnost v pomorskem prometu in sorodnih sektorjih ter biti skladni z zahtevami trajnostnega razvoja in poštene konkurence,

C.

ker je treba mlade nujno navdušiti za pomorske poklice in jih zadržati na tem področju in ker je treba raven izobraževanja na področju pomorstva v Evropi s prihodnjim pregledom Mednarodne konvencije o standardih za usposabljanje, izdajanje spričeval in ladijsko stražarjenje pomorščakov (konvencija STCW) izboljšati,

D.

ker so podnebne spremembe največji izziv 21. stoletja za vsa področja evropske politike,

E.

ker je pomorski promet okolju razmeroma prijazna vrsta prometa z veliko potenciala, da postane še čistejši, in ker mora sodelovati pri prizadevanjih za boj proti podnebnim spremembam tako, da postopoma znižuje ogljikov odtis ladij in pristaniških infrastruktur,

F.

ker je varnost najpomembnejši pogoj za pristaniška podjetja, lastnike ladij in osebje na kopnem in morju; ker morajo varnostni ukrepi upoštevati zaščito obalnega in morskega okolja ter delovne razmere v pristaniščih in na plovilih,

G.

ker v Adenskem zalivu, pred obalo Somalije in v mednarodnih vodah še naprej prihaja do kriminalnih napadov na evropske ribiške, trgovske in potniške ladje,

H.

ker ima evropska pomorska industrija vodilno vlogo v svetu, ki jo mora ohraniti na dolgi rok, to pa je mogoče doseči samo z inovativnostjo,

I.

ker je treba odločitve sprejemati na ustrezni upravni ravni, tj. na svetovni ravni, kadarkoli je to mogoče, in na evropski ravni, kadarkoli je to potrebno,

1.

pozdravlja sporočilo o pomorski prometni politiki do leta 2018;

2.

poudarja, da je sektor pomorskega prometa izjemno pomemben za evropsko gospodarstvo, saj prevaža potnike, surovine, blago in energetske proizvode in je tudi jedro širšega spektra pomorskih dejavnosti, kot so pomorska industrija, logistika, raziskave, turizem, ribolov in ribogojstvo ter izobraževanje;

3.

poudarja, da bi morala pomorska politika EU upoštevati, da se sektor pomorskega prometa s konkurenco ne srečuje samo znotraj Unije, ampak predvsem na svetovni ravni; poudarja tudi pomen pomorskega prometa kot jedra širšega spektra prometnih dejavnosti na ravni EU in zunaj nje;

4.

želi, da bi se pomorske politike Evropske unije odslej oblikovale na ravni „enotnega evropskega morja“ in zato poziva Komisijo, naj razvije evropsko pomorsko prometno politiko za skupni morski prostor;

5.

odločno poziva Komisijo, naj se še naprej bojuje proti zlorabam zastav ugodnosti;

6.

zato poziva države članice, naj spodbujajo uporabo lastne zastave in podprejo svoje pomorske grozde na kopnem, na primer z davčnimi ugodnostmi, kot je obdavčitev tonaže za plovila, ter davčnimi ugodnosti za pomorščake in ladjarje;

7.

meni, da morajo tudi za pomorski sektor, tako kot za vsak drug gospodarski sektor, načeloma veljati predpisi o državni pomoči, da pa se lahko državna pomoč izjemoma odobri v posebnih primerih, če se dodeli začasno ter na jasen in pregleden način;

8.

meni, da je treba usmeritve Unije o državni pomoči za pomorski promet (ki se iztečejo leta 2011) ohraniti in podaljšati, saj so pomembno prispevale k ohranjanju mednarodne konkurenčnosti evropskega pomorskega prometa in njegovi sposobnosti uspešnega soočanja s pogosto nelojalno konkurenco iz tretjih držav ter ohranitvi vodilnega položaja na mednarodni ravni, kar je posledično prispevalo k podpori gospodarstvu držav članic;

9.

poziva Komisijo, naj predloži za leto 2010 napovedana nova pravila za državno pomoč za pomorski promet, ter meni, da mora Komisija čim prej predložiti smernice za državno pomoč morskim pristaniščem;

10.

v zvezi s tem poudarja, da je treba državno pomoč nameniti samo evropskim pomorskim panogam, ki so zavezane spoštovanju socialnih standardov, spodbujanju delovnih mest in izobraževanju osebja v Evropi, ter za zagotovitev svetovne konkurenčnosti evropskega pomorskega prometa;

11.

poziva države članice, naj čim prej podpišejo, ratificirajo in pričnejo izvajati konvencijo ZN o pogodbah za mednarodni prevoz blaga, ki v celoti ali delno poteka po morju, znano tudi kot „rotterdamska pravila“, ki določajo nov sistem odgovornosti v pomorstvu;

12.

poziva Komisijo, naj pri prihodnji spremembi smernic Unije za izgradnjo vseevropskega prometnega omrežja več pozornosti kot doslej nameni pomorskemu prometu in njegovim kopenskim strukturam, še zlasti multimodalnih povezavah evropskih morskih pristanišč z notranjostjo;

13.

pozdravlja predlog direktive o formalnostih poročanja za ladje, ki priplujejo v pristanišča držav članic Unije ali izplujejo iz njih, ki ga je predložila Komisija (COM(2009)0011), da se poenostavijo, zmanjšajo in odpravijo upravni postopki za evropski pomorski promet na kratke razdalje; poziva Komisijo, da še naprej spodbuja pomorski promet na kratke razdalje in s tem bistveno poveča zmogljivost pomorskega prometa v Uniji;

14.

pozdravlja pobude držav članic in Komisije za približevanje pomorskih poklicev mladim državljanom EU; poudarja, da je treba vzpostaviti program vseživljenjskega usposabljanja in ukrepov za poklicno prekvalifikacijo pomorščakov in kopenskega osebja na vseh ravneh, da bi okrepili strokovne kvalifikacije in usposobljenost delovne sile; prav tako priporoča, da bi se v šolah posredovalo več informacij o tem sektorju in zagotovilo več mest za pripravnike;

15.

poziva države članice, naj v okviru mednarodnih konvencij, kot sta konvencija STCW in Konvencija o pomorskih delovnih standardih Mednarodne organizacije dela iz leta 2006, izboljšajo in okrepijo obstoječe izobraževalne programe, da bi še povečali kakovost pomorskih šol;

16.

poudarja, da morajo pomorščaki iz tretjih držav izpolnjevati zahteve po ustrezni izobrazbi v skladu s Konvencijo STCW, in lastnike ladij ter nacionalne inšpektorate poziva, naj to zagotavljajo in izvajajo, po potrebi ob pomoči Evropske agencije za pomorsko varnost (EMSA); ponavlja svojo zahtevo, naj države članice čim prej ratificirajo Konvencijo o delovnih standardih v pomorstvu Mednarodne organizacije dela iz leta 2006 in naj se čim prej sprejme predlog Komisije, ki temelji na sporazumu za to industrijo, zato da se v evropsko zakonodajo vključijo ključni elementi te konvencije;

17.

poziva države članice, naj spodbujajo zaposlitev pomorščakov v svojih lastnih flotah in naj vzpostavijo ustrezne zmogljivosti, da bi preprečili selitve pomorščakov iz Evropske unije;

18.

pozdravlja predlog Komisije državam članicam, naj spodbujajo sodelovanje med evropskimi pomorskimi ustanovami, ter države članice spodbuja, naj uskladijo svoje učne načrte in sisteme usposabljanja ter tako spodbujajo in razvijajo visoko stopnjo izobrazbe in usposobljenosti pomorščakov v Evropski uniji;

19.

poudarja, da so socialna razsežnost in delovne razmere pomorščakov iz EU tesno povezane s konkurenčnostjo evropske flote ter da je treba olajšati mobilnost delovne sile v pomorstvu po Evropi in zagotoviti polno delujoč notranji trg brez ovir ter neupravičenih omejitev pri zagotavljanju storitev;

20.

spodbuja izmenjavo dobrih praks v zvezi s pogoji zaposlovanja in socialnimi standardi ter izboljšanje življenjskih razmer na ladjah, zlasti z razvojem informacijskih in komunikacijskih tehnologij, z lažjim dostopom do zdravstvenih storitev in s krepitvijo varnostnih standardov ter usposabljanjem, s čimer bi se odzvali na tveganja, povezana s pomorskimi poklici;

21.

poudarja, da morajo biti inšpekcijski pregledi natančno opredeljeni in utemeljeni z oceno tveganja ter da ne smejo ustvarjati pretiranega pritiska na panogo, kar zadeva predpise;

22.

pričakuje, da se bo preučilo, kako bi lahko tehnološki razvoj nadomestil vse manjšo razpoložljivost pomorščakov, vendar svari pred prenaglim uvajanjem nepreizkušene tehnologije;

23.

poziva pristaniške oblasti, naj izboljšajo zmogljivosti za pomorščake na ladjah, zasidranih v sidriščih, vključno s prevoznimi sredstvi za prevoz z ladij na kopno in nazaj;

24.

ugotavlja, da je treba doseči znaten napredek pri zmanjšanju izpustov žveplovih oksidov, dušikovih oksidov, delcev (PM10) in CO2 in da je to v okviru ciljev Evropske unije glede podnebnih sprememb nujno; poudarja, da pomorski sektor lahko prispeva k boju proti škodljivim emisijam in podnebnim spremembam ter da bodo javne in zasebne naložbe v raziskave in razvoj s tega vidika posebej zanimive;

25.

poudarja, da se je treba v okviru Mednarodne pomorske organizacije (IMO) hitro dogovoriti o zmanjšanju emisij ter te dogovore izvajati kot obvezujoče, saj bi s tem omejili razlike v konkurenčnih pogojih, kar pa nikakor ne sme preprečiti Evropski uniji, da bi sprejela pobude za zmanjšanja v flotah držav članic, s katerimi bi spodbudila tudi ostale kontinente, da postanejo konkurenčni na tem področju; obenem opozarja na velike razlike med pomorskim prometom na kratke in dolge razdalje, ki jih je treba upoštevati pri sporazumih v okviru IMO;

26.

poziva države članice, naj – v sodelovanju s sosednjimi državami, kjer je to mogoče – večkrat uporabijo možnost določitve območij nadzora nad emisijami, zlasti za dušikove okside; poudarja, da ureditev nadaljnjih pomorskih območij nadzora nad emisijami ne sme povzročiti izkrivljanja konkurence znotraj Evrope;

27.

podpira ukrepe za prerazporeditev prometa na pomorske poti, da bi tako razbremenili glavne ceste; poziva Unijo in države članice, naj postavijo logistične platforme v pristaniščih, ki so nujne za razvoj intermodalnosti in krepitev ozemeljske kohezije; poudarja, da mednarodni predpisi in predpisi EU ne smejo ovirati s tem povezanih prizadevanj nacionalnih organov oblasti; pričakuje, da bo v okviru Unije za Sredozemlje hitro vzpostavljeno obsežno omrežje pomorskih avtocest, s čimer bi zmanjšali onesnaževanje in razbremenili kopenske poti;

28.

načeloma pozdravlja spremembo Priloge VI h konvenciji MARPOL v zvezi z zmanjšanjem emisij žveplovih oksidov in dušikovih oksidov ladij, ki jo je oktobra 2008 sprejela IMO; vendar izraža skrb, da bi lahko prišlo do preusmeritve prevoza s pomorskih plovnih poti na kratke razdalje na cestni promet zaradi mejne vrednosti svinca 0,1 %, predvidene od leta 2015, na območjih nadzora emisij svinca v Severnem in Baltskem morju; zato poziva Komisijo, naj Parlamentu čim prej, vendar najpozneje do konca leta 2010, predloži oceno učinka;

29.

meni, da morajo vse vrste prevoza, vključno s pomorskim, postopoma internalizirati svoje zunanje stroške; meni, da bo z uvedbo tega načela mogoče zbrati sredstva, ki jih bo mogoče porabiti predvsem za inovacije;

30.

poziva Komisijo in države članice, naj razvijajo alternativne instrumente, kot je uvedba pristojbine na gorivo v tanku, ki bo po možnosti odvisna od kakovosti in sprejemljivosti goriva za okolje, ali koncept „zelenih pristanišč“, kjer se čistejša plovila odpravijo hitreje in/ali plačajo nižje pristaniške pristojbine,

31.

poziva države članice, naj znotraj IMO določijo in izvajajo ustrezne ter splošno veljavne okoljske standarde;

32.

v zvezi s tem opozarja na preboj v tehnologiji plovbe po celinskih vodah, s katero je bilo mogoče znatno zmanjšati izpuste obstoječih ladij, in na možnost uporabe utekočinjenega zemeljskega plina kot goriva; poziva Komisijo, naj preuči možnost uporabe tovrstnih tehnologij tudi pri morskih plovilih in kako bi lahko pospešili njihovo uporabo;

33.

obžaluje, da na københavnskem vrhu o podnebnih spremembah ni bilo mogoče doseči nobenega sklepa glede zmanjšanja emisij morskih plovil, vendar poudarja, da se morajo nadaljevati intenzivna prizadevanja v pokjotskem procesu in v IMO, da bi dosegli dogovor o svetovnih ukrepih za zmanjšanje teh izpustov; poziva države članice, naj zagotovijo, da se Mednarodni pomorski organizaciji pri naslednjih pogajanjih o podnebju na svetovni ravni podeli mandat z izmerljivimi ciljnimi količinami glede zmanjševanja emisij v pomorskem prometu;

34.

poziva Evropsko unijo, naj na mednarodni ravni prevzame vodenje tega procesa, zlasti v okviru IMO, da se zmanjšajo emisije pomorskega sektorja;

35.

poudarja, da so pomembne interoperabilne tehnične zmogljivosti za oskrbovanje ladij v pristaniščih z električno energijo s kopnega, s čimer je mogoče znatno zmanjšati onesnaženost; poziva Komisijo, naj preveri, v katerih morskih pristaniščih bi bilo mogoče učinkovito uporabljati te ukrepe;

36.

vztraja, da mora Komisija v svoji raziskovalni in razvojni politiki na področju oskrbovanja ladij dati prednost inovacijam na področju obnovljivih virov energije, kot sta sončna in vetrna energija;

37.

poziva Komisijo, naj preuči vse možnosti za zmanjšanje in preprečevanje onesnaževanja, ki ga omogočajo pametne tehnologije v prevoznih sektorjih, zlasti v okviru programa Galileo;

38.

poudarja, da je treba spodbujati pristaniške in carinske postopke brez papirne dokumentacije in s tem poenostaviti sodelovanje med različnimi ponudniki storitev in potrošniki z uporabo inteligentnih transportnih sistemov in omrežij, kot sta SafeSeaNet in e-carina, s katerimi bi pospešili pristaniške postopke in zmanjšali onesnaževanje;

39.

pozdravlja sprejetje svežnja o pomorski varnosti in poziva države članice, naj ga čim prej pričnejo izvajati;

40.

se zavzema za strožji nadzor pri gradnji plovil, vključno s kakovostjo uporabljenega jekla, njihovem snovanju in vzdrževanju, kakor je med drugim določeno v spremenjeni zakonodaji o klasifikacijskih zavodih;

41.

podpira spremembo usmeritve v pariškem memorandumu o soglasju glede nadzora, ki ga opravlja inšpekcija za varnost plovbe, kar pomeni zamenjavo rednih inšpekcijskih pregledov s pregledi na podlagi ocenjenega tveganja, tako da se bodo učinkovito obravnavala ravno tista plovila, pri katerih se kaže veliko pomanjkljivosti;

42.

poziva države članice in lastnike ladij, naj si prizadevajo za čim višji položaj na belem seznamu pariškega memoranduma o soglasju; poziva zlasti Slovaško, naj se na tem področju še dodatno potrudi;

43.

poziva nacionalne inšpektorate in druge nacionalne organe, naj tesneje sodelujejo pri izmenjavi podatkov o plovilih in njihovem tovoru, da se bo zmanjšal pritisk, kar zadeva predpise, hkrati pa povečala učinkovitost inšpekcijskega nadzora; poziva k takojšnji vzpostavitvi celovitega sistema upravljanja informacij z uporabo in krepitvijo obstoječih virov, predvsem SafeSeaNet; zahteva, da Komisija čim prej vzpostavi sistem čezmejnega in medsektorskega nadzora na celotnem ozemlju Unije;

44.

se zaveda nevarnosti piratov na odprtem morju, zlasti na območju Afriškega roga in ob obali Somalije, in vse lastnike ladij poziva, naj sodelujejo z vladnimi pobudami, ki jih lahko zaščitijo pred piratstvom, po zgledu prve uspešne pomorske operacije EU Atalante; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo sodelovanje tako med sabo kot na ravni Združenih narodov ter tako zaščitijo pomorščake, ribiče, potnike in flote;

45.

ugotavlja, da celovit pristop k boju proti piratom ni omejen zgolj na mednarodne morske sile, temveč mora biti del celovitega načrta, katerega namen je spodbujati mir in razvoj na zadevnem območju; se hkrati zaveda, da morajo plovila v celoti in natančno izvajati ukrepe za samozaščito, ki so jih sprejele organizacije za pomorski promet, prek dobrih praks upravljanja, ki jih je potrdila IMO;

46.

poudarja, da je pomorstvo svetovna panoga in da bi se morali sporazumi sprejemati na svetovni ravni; meni, da je IMO najboljši okvir za to; poziva države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja in čim prej ratificirajo ter izvajajo tiste konvencije te organizacije, ki so jih podpisale;

47.

poleg tega v celoti priznava vlogo Evropske unije pri prenosu mednarodnih predpisov v zakonodajo EU ter na primer Evropske agencije za pomorsko varnost pri izvajanju in podpiranju pomorske politike;

48.

poudarja, da je treba pospešiti modernizacijo in krepitev zmogljivosti pristaniških infrastruktur v pričakovanju povečanega obsega blaga, ki se prevaža po morju; opozarja, da bodo za to potrebne obsežne naložbe, ki morajo biti skladne s pravili preglednega in poštenega financiranja, da bi tako zagotovili pošteno konkurenco med evropskimi pristanišči; poziva Komisijo, naj poskrbi, da bo regulativni okvir skladen v tem pogledu;

49.

poziva Komisijo, naj sporočilo o pomorski prometni politiki do leta 2018 in to resolucijo uporabi kot podlago za prihodnjo belo knjigo o prometu;

50.

poziva k izvajanju politike, ki si bo prizadevala za povezovanje pristanišč z notranjostjo (suha pristanišča in logistične platforme) na območjih z veliko prometno obremenitvijo, in k vključitvi te politike tudi v pregled vseevropskega prometnega omrežja;

51.

poudarja gospodarski in strateški pomen ladjedelništva, ki razpolaga z novo tehnologijo za ladje in jo uporablja ter ohranja nujno potrebno evropsko znanje in izkušnje za novo generacijo ladij; zahteva, da se sprejmejo ukrepi v podporo inovacijam, raziskavam, razvoju in usposabljanju, s katerimi bi ladjedelništvo v Evropi postalo konkurenčno in inovativno;

52.

poziva, naj projekti posodabljanja in širjenja pristanišč obvezno vključujejo opremljanje potniških terminalov in novih potniških plovil z napravami za pomoč osebam z zmanjšano gibljivostjo;

53.

pozdravlja pobudo za izvedbo kampanje o kakovosti in najboljših praksah ponudnikov potniških prevozov in križarskih potovanj, kar zadeva pravice potnikov;

54.

poziva Komisijo, naj pri tekočem pregledu vseevropskega prometnega omrežja upošteva priporočila o politiki pomorskega prometa v EU do leta 2018, zlasti kar zadeva resnično vključitev pomorskih avtocest in rečnega prometa ter vključitev omrežja pristanišč v evropskem interesu kot osrednjega dela povezave;

55.

poziva Komisijo, naj izdela primerljivo strategijo za celinsko plovbo in jo uskladi s to strategijo, da spodbudi optimalizirano prometno verigo, ki bo povezovala pomorski prevoz tovora in prevoz po celinskih plovnih poteh;

56.

poziva Komisijo, naj čim prej predloži obljubljeni načrt s vsemi potrebnimi podrobnostmi, ki bo dopolnil njeno sporočilo dopolnil;

57.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

15.3.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 81/16

A.

ker je v digitalnem okolju ključno, da se zagotovi in poenostavi splošni dostop do evropske kulturne dediščine ter zajamčita njeno spodbujanje in ohranitev za prihodnje rodove, tako v Evropi kot zunaj nje,

B.

ker je pri digitalizaciji virov evropske kulturne dediščine evropska politika na področju kulture ključna, saj pomeni močno javno zavzetost Evropske unije in njenih držav članic za ohranitev, spoštovanje in spodbujanje kulturne raznolikosti,

C.

ker bi bilo treba čim bolj razširjati bogastvo in raznolikost skupne evropske kulturne dediščine, tudi zunaj Evrope, ter zagotoviti njeno dostopnost in ker je vloga držav članic in kulturnih ustanov, zlasti knjižnic, v teh prizadevanjih ključna tako na nacionalni kot tudi na regionalni in lokalni ravni,

D.

ker je evropska kulturna dediščina sestavljena predvsem iz del, katerih uporaba je prosta, in ker bi moral biti v digitalnem svetu v čim večji meri omogočen dostop do teh del v visoko kakovostnih formatih,

E.

ker mora biti dostop do kulturnih in izobraževalnih informacij prednostna naloga, da bi se izboljšali standardi izobraževanja in življenjski standard,

F.

ker je treba oblikovati skupna merila za digitalizacijo evropske kulturne dediščine in ker števila digitalizirana dela, ki jih zdaj hranijo razne knjižnice, niso na voljo javnosti zaradi nezdružljivosti digitalnih formatov,

G.

ker so knjižnice zaradi svojega osebja ustanove, ki so najbolj usposobljene za nadzor in upravljanje procesa digitalizacije del,

H.

ker evropska digitalna knjižnica ne sme biti zgolj digitalizirana zbirka z orodji za upravljanje informacij, ampak mora vključevati tudi razvoj cele vrste virov in tehničnih zmogljivosti za ustvarjanje, iskanje in uporabo informacij,

I.

ker je treba upoštevati nagel razvoj novih tehnologij in spremembe, ki jih ta prinaša v kulturnih navadah, pa tudi obstoječe projekte digitalizacije zunaj Evrope,

J.

ker je zato nujno, da države članice okrepijo svoja prizadevanja, združijo svoje moči in si priskrbijo potrebna sredstva za ohranitev in spodbujanje svojega prispevka k Europeani, ter s tem povečajo prepoznavnost Evrope v svetu,

K.

ker je bil doslej digitaliziran le majhen del evropske kulturne dediščine, ker države članice pri tem različno hitro napredujejo in ker javna sredstva, namenjena za množično digitalizacijo, ne zadostujejo; ker bi morale države članice okrepiti prizadevanja za pospešitev postopka digitalizacije javnih in zasebnih del,

L.

ker bo digitalizacija evropske kulturne dediščine in znanstvenega gradiva koristila zlasti drugim sektorjem, kot so izobraževanje, znanost, raziskave, turizem, podjetništvo, inovacije in mediji,

M.

ker je digitalna tehnologija tudi izjemen pripomoček za vzpostavljanje dostopa do evropske kulturne dediščine za tiste, ki se pri dostopu do kulture srečujejo z ovirami, vključno z invalidi,

N.

ker se avtorsko pravo med državami članicami EU močno razlikuje in ker je status avtorskih pravic pri številnih delih nejasen,

O.

ker so potrebna nujna prizadevanja za razrešitev vprašanja „digitalne črne luknje“ glede vsebin iz 20. in 21. stoletja, ko so dela velike kulturne vrednosti pozabljena in neizrabljena; ker mora vsaka rešitev ustrezno upoštevati interese vseh udeleženih strani,

P.

ker je treba kot delo, za katerega imetniki pravic niso znani, opredeliti vsako zaščiteno in razširjeno delo, za katerega kljub dokumentiranemu in resnemu iskanju ni mogoče določiti ali najti imetnika(-kov) avtorskih ali sorodnih pravic,

Q.

ker potrebujemo več informacij o napredku Fundacije za evropsko digitalno knjižnico pri njenem delu,

R.

ker bi morale biti dejavnosti Evropske unije bolj pregledne,

1.

pozdravlja otvoritev in razvoj evropske digitalne knjižnice, muzeja in arhiva za visoko kakovostno vsebino z imenom Europeana, kot enotne, neposredne in večjezične dostopne točke do in portala evropske kulturne dediščine;

2.

poudarja, da mora biti vloga digitalne knjižnice Europeana zaščita evropske kulturne dediščine, da se prihodnjim generacijam omogoči razvoj evropskega kolektivnega spomina ter zaščiti najobčutljivejše dokumente pred propadanjem zaradi neprestane uporabe;

3.

poudarja, da je evropska digitalna knjižnica s tem, ko je na daljavo dostopna vsakomur, pripomoček za demokratizacijo kulture, saj se tako širokemu občinstvu omogoča dostop do redkih ali starih dokumentov evropske kulturne dediščine, ki bi bil sicer zaradi konzervacije teh dokumentov bistveno težji;

4.

poudarja, kako pomembno je, da se Europeana razvije v popolnoma delujočo storitev z večjezičnim vmesnikom in značilnostmi semantičnega spleta, ki bodo ohranjale visoko kakovost del in podatkov, dostopnih povsod po svetu;

5.

poziva, naj Europeana do leta 2015 vsebuje najmanj 15 milijonov različnih digitaliziranih predmetov;

6.

globoko obžaluje, da države članice ne prispevajo enakega deleža k vsebini Europeane, ter te države, pa tudi kulturne ustanove, močno spodbuja, naj tesno sodelujejo pri digitalizaciji del in si še naprej prizadevajo za oblikovanje načrtov digitalizacije na vseh ravneh, s čimer bi se izognili podvajanju prizadevanj, ter pospešijo stopnjo digitalizacije kulturnih vsebin, da bi dosegli predvidene cilje (10 milijonov dokumentov v letu 2010);

7.

poudarja, da je treba razmisliti, kako spodbuditi kulturne institucije, da na podlagi načrta za digitalizacijo z imetniki avtorskih pravic sklenejo sporazume o dostopnosti del za več ozemelj, in kako s sodelovanjem spletnih knjigotržcev podpirati razvoj konkurenčnega okolja, da se omogoči širjenje evropske kulturne dediščine po vsej celini;

8.

ugotavlja, da je doslej Francija dala na voljo 47 % vseh digitaliziranih predmetov na Europeani, zato je treba vse države članice bistveno bolj dejavno spodbujati, naj dajo na voljo prispevke iz svojih nacionalnih knjižnic in kulturnih ustanov, da bodo imeli vsi Evropejci in Evropejke neomejen dostop do svoje kulturne dediščine;

9.

spodbuja Komisijo, naj pomaga poiskati možnosti in sredstva, s katerimi bi se države članice opozorile na dejstvo, da uporabniki Europeane iščejo pomembna dela, ki so v njihovih nacionalnih zbirkah, vendar niso na voljo prek Europeane;

10.

poudarja potencialne gospodarske koristi digitalizacije, saj imajo digitalizirane kulturne vsebine tudi pomemben gospodarski vpliv, zlasti na panoge, ki se navezujejo na kulturo in krepijo gospodarstvo znanja, ob upoštevanju, da kulturne dobrine niso navadne gospodarske dobrine in jih je treba zaščititi pred pretirano komercializacijo;

11.

poudarja, da bi morala Europeana postati ena izmed glavnih referenčnih točk za namene izobraževanja in raziskav; meni, da bi ob dosledni umestitvi v izobraževalne sisteme evropski mladini približala njihovo kulturno, literarno in znanstveno dediščino ter vsebine; postala bi območje zbliževanja in prispevala k medkulturni koheziji v EU;

12.

poudarja, da mora biti prijaznost za uporabnika, zlasti preglednost in preprosto iskanje vsebine, odločilno merilo pri oblikovanju portala;

13.

poudarja, da je treba zaradi koristi, ki jih bodo imeli vsi državljani EU od dostopa do Europeane, čim prej zagotoviti njeno razpoložljivost v vseh uradnih jezikih;

14.

poudarja, da bi moral portal upoštevati tudi potrebe invalidov, ki bi morali dobiti popoln dostop do kolektivnega evropskega znanja; zato založnike spodbuja, naj zagotovijo več del v formatih, dostopnih invalidom; priporoča Komisiji, naj za čim več digitalnih vsebin zagotovi posebne digitalne različice za invalide, kot so avdio vsebine;

15.

poudarja, da je enak dostop do skupne evropske kulturne dediščine izjemno pomemben, zato poziva države članice, naj znotraj EU odstranijo ovire za dostop do nekaterih delov vsebine Europeane;

16.

poudarja, da morata biti dostop do portala Europeana in ogled dokumentov brez prenosa brezplačna za posameznike in javne ustanove; poudarja, da bi moral imeti portal Europeana možnost zaračunavanja nalaganja in tiskanja vseh materialov, zaščitenih z avtorsko pravico, ti stroški pa bi morali biti sprejemljivi s socialnega vidika;

17.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bi se izognili vrzeli v znanju med Evropo in državami zunaj EU ter Evropejcem zagotovili popoln dostop do lastne kulturne dediščine v vsej njeni raznolikosti in olajšali dostop do nje vsemu svetu;

18.

poziva Komisijo, naj nadaljuje delo, ki ga je začela skupina strokovnjakov na visoki ravni, saj s tem prispeva k skupni viziji evropskih digitalnih knjižnic in podpira praktične rešitve za ključna vprašanja pri spletni dostopnosti kulturnih dobrin;

19.

poudarja, da bi morala Europeana narediti vse potrebno, na spletu in drugače, za svojo promocijo pri evropskih državljanih, zlasti tistih, ki se ukvarjajo s kulturnimi dejavnostmi v zasebnem, javnem in izobraževalnem sektorju;

20.

spodbuja tiste, ki zagotavljajo vsebine, da povečajo raznolikost vrst vsebin na Europeani, zlasti avdio in video vsebin, ter namenijo posebno pozornost tistim oblikam izražanja, ki pripadajo ustnemu izročilu, in delom, ki hitreje propadajo, ob hkratnem spoštovanju pravic intelektualne lastnine, zlasti pravic avtorjev in izvajalcev; v zvezi s tem poudarja, da je pomembno spoštovati moralne pravice, da se zaščiti neokrnjenost dela in se izogne morebitnim spremembam (cenzura, sprememba dela itd.);

21.

meni, da sta svobodno in umetniško izražanje temeljni vrednoti; meni, da kulturne ustanove ali povezovalci ne smejo biti izpostavljeni pregledovanju ali cenzuriranju v zvezi z evropskimi kulturnimi, literarnimi ali znanstvenimi vsebinami, ki jih prispevajo Europeani;

22.

je prepričan, da morajo prosto dostopne vsebine v analognem svetu ostati proste tudi v digitalnem okolju po spremembi formata;

23.

poudarja, da mora biti glavni cilj evropske politike digitalizacije zaščita evropske kulturne dediščine in da je treba pri tem zagotoviti, da pravice do digitalizacije ne bodo izključne, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do pojava „novih pravic“, ki bi izhajale iz postopka digitalizacije, kot na primer obvezno plačilo za ponovno uporabo javno dostopnih del;

24.

poudarja, da morajo pretekli sporazumi o javno-zasebnih partnerstvih z drugimi knjižnicami veljati tudi za Europeano in da morajo te knjižnice prejeti fizične kopije že digitaliziranega gradiva;

25.

poudarja, da morajo fizične kopije javno dostopnega gradiva, ki je bilo digitalizirano v okviru javno-zasebnih partnerstev, ostati v lasti partnerske javne ustanove, če pa to ni mogoče in če so morale kulturne ustanove iz držav članic, ki sodelujejo v javno-zasebnih partnerstvih, skleniti sporazume o digitalizaciji del iz svoje nacionalne dediščine, ki vsebujejo določbe o izključnih pravicah, je treba pred objavo na portalu Europeana zagotoviti, da bo gradivo po preteku teh določb postalo last omenjenih ustanov;

26.

poudarja, da se ne sme spremeniti prvotnega namena digitalne knjižnice ter prepustiti širjenja znanja prek interneta zasebnim in tržnim podjetjem, da digitalizacija del ne bi privedla do prisvojitve javne evropske dediščine in nove privatizacije javne domene;

27.

priporoča Komisiji, naj ponudnike digitalnih vsebin spodbudi k certificiranju spletnih strani, ki so navedene v Europeani;

28.

poziva evropske kulturne ustanove, ki se ukvarjajo z digitalizacijo svojih prostih vsebin, naj omogočijo njihovo dostopnost prek Europeane in je ne omejujejo zgolj na ozemlje lastne države.

29.

poudarja, da je treba najti takšno rešitev, da bi Europeana poleg avtorsko zaščitenih del po sektorskem pristopu ponujala zlasti razprodana dela in dela, za katera imetniki avtorskih pravic niso znani, ob hkratnem upoštevanju zakonov o intelektualni lastnini in ohranjanju legitimnih interesov imetnikov pravic; meni, da bi lahko spodbujali rešitve, kot so razširjeno kolektivno licenciranje ali druge prakse kolektivnega upravljanja;

30.

pozdravlja razpravo o avtorskem pravu EU, ki jo je začela Komisija z namenom, da bi uravnotežili pravice imetnikov avtorskih pravic in potrošnikov v globalno povezanem svetu glede na hitro spreminjanje spletne resničnosti z novimi tehnologijami ter družbenih in kulturnih praks;

31.

poziva Komisijo in države članice, naj v okviru nadaljnjega razvoja pravnega varstva avtorskih pravic v Evropi sprejmejo kar najbolj enotne in celostne predpise, da bi preprečili nastanek avtorskih pravic sui generis zaradi same digitalizacije vsebin; meni, da je treba v okviru teh pogovorov odpreti tudi vprašanje, ali bi bilo treba uvesti pravne izjeme za dela, za katera imetniki avtorskih pravic niso znani, ki pa jih digitalizirajo javne ustanove;

32.

poudarja pomen del, ki so zaščitena z avtorskimi pravicami, vendar pa imetniki teh pravic niso znani, ker jih kljub vztrajnemu iskanju ni mogoče izslediti, ter da je treba za vsak posamezni sektor natančno določiti število in zvrst tovrstnih del, da bi lahko našli ustrezne rešitve;

33.

poziva Evropsko komisijo, naj v skladu s svojim sporočilom o avtorskih pravicah v družbi znanja z dne 19. oktobra 2009 poda zakonodajni predlog o digitalizaciji, varstvu in širjenju del, za katera imetniki avtorskih pravic niso znani, s katerim bi ob upoštevanju zahteve za vztrajno iskanje imetnikov pravic in njihovemu plačilu odpravili sedanjo pravno negotovost;

34.

podpira namero Komisije o vzpostavitvi preprostih in stroškovno učinkovitih sistemov za podeljevanje in plačevanje pravic za digitalizacijo objavljenih del in njihovo dostopnost na internetu, v tesnem sodelovanju z vsemi, ki jih to zadeva;

35.

zato pozdravlja in podpira pobude, kot je projekt ARROW (5), v katerem sodelujejo imetniki pravic in predstavniki knjižnic, zlasti zato, ker si prizadevajo opredeliti imetnike in njihove pravice ter razjasniti status pravic, ne glede na to, ali gre za dela, za katera imetniki avtorskih pravic niso znani, ali razprodana dela;

36.

poziva Evropsko komisijo, naj vzpostavi evropsko bazo podatkov o delih, za katera imetniki avtorskih pravic niso znani ali jih kljub dokumentiranemu in resnemu iskanju ni mogoče najti, ki bo omogočala izmenjavo informacij o lastništvu teh pravic in zmanjšala stroške pri podrobnem iskanju imetnikov;

37.

podpira uravnoteženo vseevropsko rešitev za digitalizacijo in širjenje del, za katera imetniki avtorskih pravic niso znani, sprva z njihovo opredelitvijo, oblikovanjem skupnih standardov (vključno s potrebno skrbnostjo pri iskanju njihovih avtorjev) in reševanjem vprašanja morebitnih kršitev avtorskih pravic pri uporabi takih del;

38.

poudarja, da je treba najti rešitev za dokumente zasebne narave (pisma, beležke, fotografije, filmi), ki jih hranijo kulturne institucije, vendar niso bili nikoli objavljeni ali dostopni javnosti in se pri njih pojavljajo težave zaradi varovanja zasebnosti in moralnih pravic;

39.

poudarja, da je treba razviti tehnologije za zagotovitev dolgoročne in trajne digitalne hrambe, interoperabilnosti sistemov dostopa do vsebin, večjezične navigacije in dostopnosti vsebine ter sklopa standardov za poenotenje; pozdravlja nadaljnjo uporabo odprtokodne programske opreme pri pripravi gradiv za Europeano;

40.

priporoča Komisiji, da se varnostne kopije digitaliziranega gradiva, ki ga dajo na razpolago nacionalne ustanove ali zasebni partnerji, shranjujejo na strojni opremi, ki je v lasti teh ustanov ali partnerjev;

41.

priporoča, naj Komisija in partnerske ustanove v zasebnem sektorju poiščejo informacijske rešitve, kot so formati samo za branje in taki, ki so zaščiteni pred kopiranjem, za digitalizirano gradivo na spletišču Europeane, za katerega veljajo avtorske pravice, in da bo na strani, kjer se datoteka pojavi, povezava na spletišče ponudnika vsebine, kjer bo mogoče naložiti dokument z interneta pod pogoji, ki jih bo določil ponudnik;

42.

priporoča Komisiji, naj vztraja pri standardnem elektronskem formatu digitaliziranih del, da zagotovi združljivost digitaliziranih dokumentov s spletnim vmesnikom in podatkovno bazo;

43.

poziva skupino strokovnjakov na visoki ravni, naj preuči možnost uporabe aplikacij Web 2.0 v ločenem spletnem prostoru;

44.

poudarja, da je vzpostavitev trajnostnega modela financiranja in upravljanja ključna za dolgoročni obstoj Europeane ter da je vloga neposrednih udeležencev pri postopku oblikovanja tovrstnega modela upravljanja bistvena;

45.

poudarja, da moramo, če želimo biti uspešni pri kritju visokih stroškov digitalizacije in premagovanju časovne stiske, razviti nove metode financiranja, kot so javno-zasebna partnerstva, če ta upoštevajo pravila intelektualne lastnine in konkurence ter hkrati lajšajo dostop do del prek kulturnih ustanov, s čimer knjižnicam zagotovijo prosto in časovno neomejeno uporabo digitaliziranega gradiva;

46.

poudarja pomen enotnega pristopa na evropski ravni k pogojem za partnerstvo med javnim in zasebnim sektorjem; meni, da je treba natančno preučiti partnerske sporazume z zasebniki o načrtih za digitalizacijo, zlasti glede trajanja klavzul o izključnih pravicah, indeksiranja in poizvedovanja po referencah prek iskalnikov knjižnic z digitalnimi kartotekami za lastno uporabo, stalnega dostopa do ponujene storitve, nezaupnosti takih sporazumov in kakovosti digitalizacije;

47.

poudarja, da je digitalizacija del iz nacionalnih knjižnic plod finančnih naložb davkoplačevalcev in njihovih davčnih prispevkov; zato poudarja, da morajo sporazumi o javno-zasebnih partnerstvih vključevati določbo, da mora biti kopija dela, ki ga za knjižnico digitalizira zasebni partner, na voljo na vseh iskalnikih, s čimer se omogoči pregled tega gradiva tudi na spletni strani knjižnice in ne samo na strani partnerskega zasebnega podjetja;

48.

poudarja, da vključevanje zasebnih partnerjev v postopek digitalizacije ne sme pripeljati do nastanka zasebnih monopolov, ki bi ogrozili kulturno raznolikost in pluralizem, in da je spoštovanje konkurenčnih pravil osnovni pogoj za vključitev zasebnih podjetij;

49.

poudarja, da je mecenstvo zanimiva možnost za Europeano, če omogoča hkratno financiranje digitalizacije in kritje stroškov avtorskih pravic pri delih, ki se ne tiskajo več, delih, za katera imetniki avtorskih pravic niso znani, in zaščitenih delih, ter tudi kritje stroškov objavljanja teh vsebin na spletu;

50.

poudarja, da bi bilo treba znaten delež financiranja zagotoviti iz javnih sredstev, kot so prispevki EU, držav članic in kulturnih organizacij ter predlaga, naj se proces digitalizacije v okviru Europeane upošteva kot del lizbonske strategije ter naj se za ta proces nameni ločena proračunska postavka v naslednjem večletnem finančnem okviru;

51.

poudarja, da bo zgolj z ločeno proračunsko postavko mogoče doseči pregledno, stroškovno učinkovito in namensko ustrezno porabo razpoložljivih finančnih sredstev;

52.

ugotavlja, da je bilo doslej v okviru programa eContentplus predvidenih zgolj 6,2 milijona EUR za Europeano za obdobje 2009–2011;

53.

zahteva, naj bo v naslednjem večletnem finančnem okviru za Europeano predviden večkratnik dosedanjih sredstev;

54.

poudarja, da je treba odpraviti pravne ovire na ravni EU in tako knjižnicam omogočiti uporabo evropskih finančnih sredstev za digitalne operacije;

55.

poziva države članice in Komisijo, naj Evropskemu parlamentu predstavijo letno poročilo o izdatkih Europeane in o doseženem napredku;

56.

predlaga, naj Parlament skupaj s Komisijo že leta 2011 izvede pregled financiranja Europeane, da bi poiskali vzdržen model financiranja projekta v letu 2013 in pozneje; meni, da bi z javno-zasebno strukturo financiranja v največji meri izkoristili potencial spletišča;

57.

predlaga, da se organizira kampanja za financiranje in oglaševanje z naslovom „Pridružite se Europeani“, da se okrepi zavest o tej temi in njeni nujnosti, ter priporoča, da se del sredstev, namenjenih za Europeano, nameni seznanitvi čim širše javnosti s to knjižnico, ki vsebuje čim bolj pestro zbirko najrazličnejših del ne glede na format (pisano besedilo, avdio, video);

58.

predlaga, naj se kampanja „Pridružite se Europeani“ oglašuje ustvarjalno ter naj v okviru javno-zasebnih partnerstev in sponzoriranja nagovarja predvsem mlade, na primer z oglaševanjem na majicah in reklamnih panojih na mednarodnih športnih prireditvah ali v okviru umetnostnih razstav in kulturnih tekmovanj;

59.

poziva Komisijo, naj sproži medijsko in spletno kampanjo za popularizacijo spletišča Europeana z usmerjanjem prometa od evropskih strežnikov k virom Europeane kot glavne točke za dostop do podatkov v digitalni obliki, ter spodbuja države članice in kulturne ustanove, naj zagotovijo vsebine za to spletišče; hkrati poziva k posebni medijski kampanji, usmerjeni v učence in učitelje na vseh izobraževalnih ravneh, ki bi se osredotočala na uporabo digitalnih virov Europeane za izobraževalne namene;

60.

meni, da je taka kampanja zelo podobna vrsti ukrepov, ki so se izkazali kot nujni za premostitev digitalnega razkoraka, kakršen še vedno obstaja v Evropi, in mora zagotoviti, da ima vsakdo, ne glede na to, kje je, dostop do Europeane ter drugih spletnih vsebin in informacij ter da mu te koristijo; priporoča, da bi se pri tej kampanji, zlasti pa morebitni uporabi Europeane v šolah, izhajalo iz tega, da dostop do širših vsebin in informacij na spletu ni samemu sebi namen in ga morajo zato spremljati pobude, ki spodbujajo kritično presojo spletnih vsebin in informacij;

61.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo informacijske kampanje in podobne dejavnosti, namenjene ozaveščanju o Europeani, potekale prek ustreznih partnerskih organizacij v državah članicah;

62.

pozdravlja trenutno pomoč Fundacije za evropsko digitalno knjižnico pri sklepanju uradnih sporazumov med muzeji, arhivi, avdio-vizualnimi arhivi in knjižnicami o načinih sodelovanja pri oblikovanju in zagotavljanju trajnega delovanja skupnega portala Europeana;

63.

meni, da morajo kulturne ustanove še naprej igrati pomembno vlogo pri čim bolj demokratičnem upravljanju projekta Europeana; te ustanove poziva, naj sodelujejo, da se prepreči podvajanje digitalizacije del in racionalizira uporaba virov;

64.

poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo upravljanje projekta in zagotovijo imenovanje pristojnega organa za upravljanje in spremljanje procesa digitalizacije na nacionalni ravni, da se poveča ozaveščenost o projektu Europeana med knjižnicami in ponudniki kulturnih vsebin ter zbere obstoječe digitalno gradivo neposredno od ponudnikov z namenom pretvorbe v enoten digitalni standard, da bo mogoče podatkovno bazo Europeana nemudoma dopolniti z novimi vsebinami; meni, da je treba dolgoročno pretehtati, ali ne bi bilo treba dati prednost zbiranju obstoječega digitalnega gradiva iz projektov, ki jih je sofinancirala Evropska unija, in z njimi dopolniti digitalno knjižnico Europeana;

65.

spodbuja k objavi javnega razpisa, da se čim bolj učinkovito uskladi upravljanje Europeane, določitvi jasnih in stvarnih ciljev ter po potrebi ponovni oceni tega postopka;

66.

priporoča Komisiji, naj razišče možnost ustanovitve evropskega organa, ki bi usklajeval sodelovanje nacionalnih organov pri spremljanju procesa digitalizacije, izplačevanje nadomestil za pravice avtorjem in druge pomembne vidike v zvezi s projektom Europeana;

67.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

15.3.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 81/25

A.

ker so standardi zdravstvenega varstva živali bistvenega pomena za evropsko živinorejo, saj imajo vse večji vpliv na raven konkurenčnosti kmetij,

B.

ker je treba ob vsakem usklajevanju zaščite rejnih živali v Uniji sprejeti tudi enake predpise glede uvoza, s čimer se zagotovi ohranjanje konkurenčnosti evropskih proizvajalcev na evropskem trgu,

C.

ker bi morala vsaka dejavnost za zaščito in dobro počutje živali temeljiti na načelu, da so živali čuteča bitja, katerih posebne potrebe bi bilo treba upoštevati, in da je dobro počutje živali v 21. stoletju izraz človečnosti in izziv za evropsko civilizacijo in kulturo,

D.

ker mora biti cilj strategije za dobro počutje živali zagotoviti, da se višji stroški za dobro počutje živali primerno upoštevajo, ter ker lahko je ambiciozna politika za dobro počutje živali brez dialoga na evropski in svetovni ravni ter brez agresivne politike obveščanja doma in po svetu o prednostih strožjih standardov za dobro počutje živali le delno uspešna, če jo enostransko razvija le Evropska unija,

E.

ker je treba za nadaljnji razvoj zaščite živali v Skupnosti okrepiti prizadevanja na področju raziskav ter upoštevati zaščito živali pri vseh pomembnih presojah vpliva, kakor tudi vključiti vse interesne skupine v postopek odločanja; ker so preglednost, sprejemanje ter enotna uporaba in nadzor obstoječih predpisov na vseh ravneh predpogoj za uspešno strategijo zaščite živali v Evropi,

F.

ker je Evropa v zadnjih letih sprejela raznotero zakonodajo na področju dobrega počutja živali in je dosegla eno najvišjih ravni dobrega počutja živali na svetu,

G.

ker je Parlament v svoji resoluciji leta 2006 pozval Komisijo, naj predloži poročilo o napredku pri politiki dobrega počutja živali, preden predstavi naslednji akcijski načrt, ter naj dobro počutje živali vključi v vsa področja svojega načrta za mednarodna pogajanja,

H.

ker je Parlament že leta 2006 poudaril, da je treba izboljšati obveščanje državljanov o področju dobrega počutja živali in prizadevanjih naših proizvajalcev, da bi spoštovali ustrezna pravila,

I.

ker dobrega počutja živali ne gre zanemarjati, saj lahko predstavlja konkurenčno prednost Evropske unije, vendar samo v primeru, če Unija na odprtem trgu zagotovi, da isti pogoji glede dobrega počutja živali veljajo tudi za vse živali in meso, ki se vanjo uvozijo iz tretjih držav,

J.

ker si mora Unija v času ocenjevanja in pregleda akcijskega načrta Skupnosti za zaščito in dobro počutje živali 2006–2010 prizadevati, da se standardi dobrega počutja živali priznajo v kmetijskem delu naslednjega sporazuma STO pred končno sklenitvijo splošnega sporazuma,

K.

ker so dobro počutje živali, njihovo zdravje in varnost proizvodov povezani, višja raven dobrega počutja živali od vzreje do zakola pa lahko pozitivno vpliva na varnost in kakovost proizvodov,

L.

ker določena kategorija potrošnikov sprejema višje cene za proizvode, ki so skladni z višjimi standardi dobrega počutja živali, medtem ko velika večina potrošnikov še vedno izbira cenejše proizvode,

M.

ker je v omenjeni resoluciji iz leta 2006 zahteval, naj oblikovanje pravil, standardov in kazalnikov temelji na najnovejših tehnoloških in znanstvenih dosežkih, ter poudaril, da je treba upoštevati tudi ekonomske vidike, saj zlasti visok standard dobrega počutja živali evropskim kmetom nalaga operativno, finančno in upravno breme, ker nespoštovanje načela vzajemnosti ogroža pošteno konkurenco nasproti proizvajalcem, ki niso iz Skupnosti,

N.

ker mora Evropska Unija ob pregledu tega akcijskega načrta Skupnosti za zaščito in dobro počutje živali 2006–2010 in prvega premisleka o SKP za čas po letu 2013 sprejeti uravnoteženo stališče o dobrem počutju živali, ob hkratnem upoštevanju gospodarskih posledic v smislu dodatnega stroška za rejce živali ter ustrezne dohodkovne podpore s pomočjo cenovne ter tržne politike in/ali neposrednih pomoči,

O.

ker je pomembno, da evropsko politiko za zaščito živali spremlja skladna trgovinska politika, ki mora temeljiti na dejstvu, da vsem prizadevanjem EU navkljub niti v okvirnem sporazuma iz julija 2004 niti v katerem koli drugem ključnem dokumentu kroga pogajanj v Dohi ni upoštevan pomen dobrega počutja živali; ker torej uvajanje nadaljnjih standardov dobrega počutja živali, ki negativno vplivajo na mednarodno konkurenčnost proizvajalcev, ne more biti uspešno, dokler glavni trgovinski partnerji v STO korenito ne spremenijo svojega odnosa,

P.

ker se dobro počutje živali ponavadi opredeljuje kot rezultat uporabe standardov in norm v zvezi z dobrim počutjem in zdravjem živali, zasnovanih tako, da izpolnjujejo inherentne potrebe vsake posamezne vrste in potrebe po dolgoročni skrbi, ker Svetovna organizacija za zdravje živali (OIE) priznava, da so med osnovnimi zahtevami za dobro počutje živali hrana in voda, možnost naravnega vedenja ter zdravstveno varstvo,

Q.

ker je v sporočilu Komisije z naslovom „Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi“ z oktobra 2009 zapisano, da „v verigi preskrbe s hrano pogosto nastanejo velika neravnovesja pogajalske moči med pogodbenimi strankami“ in da ta neravnovesja „negativno vplivajo na konkurenčnost verige preskrbe s hrano, saj so lahko majhni, a učinkoviti akterji prisiljeni v delovanje z zmanjšano donosnostjo, kar omejuje njihovo sposobnost in spodbude za vlaganje v izboljšanje kakovosti proizvodov in inovativnost proizvodnih procesov“,

R.

ker lahko omenjeno zvišanje stroškov privede do selitve proizvodnje na območja, na katerih je raven zaščite živali nižja,

1.

pozdravlja pobudo Komisije, da se z večletnim akcijskim načrtom za dobro počutje živali osredotoči na nekaj osrednjih področij ter nato na teh področjih ukrepa;

2.

pozdravlja akcijski načrt Skupnosti za zaščito in dobro počutje živali 2006–2010, s katerim se je Protokol o zaščiti in dobrem počutju živali, ki je priložen k Amsterdamski pogodbi, prvič prenesel v celosten pristop k razvoju zaščite živali v Evropi;

3.

ugotavlja, da je bila velika večina ukrepov v sedanjem akcijskem načrtu izvedenih zadovoljivo;

4.

ugotavlja, da je bil zaradi akcijskega načrta 2006–2010 dosežen napredek pri dobrem počutju živali, da pa se evropskim kmetom njihov trud ni poplačal na trgih in v mednarodni trgovini; vztraja, da mora biti to poudarjeno v naslednjem akcijskem načrtu;

5.

ceni vloženi trud pri iskanju nadomestnih metod za poskuse na živalih vendar obžaluje dejstvo, da še vedno ni bilo storjeno dovolj za zagotovitev uporabe takšnih nadomestnih metod, kadar so na voljo, kot to določa pristojna zakonodaja EU;

6.

priznava prizadevanja Komisije za vključevanje netrgovinskih zahtev, vključno z dobrim počutjem živali, v dvostranske trgovinske sporazume, vendar poudarja, da je treba take netrgovinske zahteve učinkovito spodbujati prek STO;

7.

poziva Komisijo, naj pojasni, koliko napredka je bilo doseženega v pogajanjih v okviru STO glede priznavanja tako imenovanih netrgovinskih vprašanj, kamor sodi tudi dobro počutje živali, ter v kolikšni meri se vprašanja in standardi dobrega počutja živali upoštevajo v krogu pogajanj STO v Dohi;

8.

z velikim zadovoljstvom ugotavlja, da je bil v okviru projekta „The Animal Welfare Quality Project“ dosežen velik napredek glede novih znanstvenih dosežkov in spoznanj v zvezi s kazalniki zdravstvenega varstva in dobrega počutja živali; kljub temu pa opozarja, da projekt ni v celoti upošteval spodbujanja uporabe teh kazalnikov v praksi;

9.

priznava, da je treba nadgraditi obstoječa pravila za prevoz živali v državah članicah EU ter zagotoviti njihovo izvajanje, zlasti pa se je treba posvetiti vprašanju razvoja satelitskega sistema za sledenje prevozu živali; odločno poziva Komisijo, naj v preostalem času pred iztekom akcijskega načrta izpolni svoje obveznosti na tem področju ter predstavi študijo, ki jo je zahteval Evropski parlament in je omenjena v členu 32 Uredbe (ES) št. 1/2005; zahteva, naj se pred uveljavitvijo vsakih novih pravil izvede ocena ekonomskih vplivov na živinorejo, ki bi morala temeljiti na znanstveno dokazanih in objektivnih kazalnikih

10.

meni, da bi bilo smiselno spodbuditi regionalno rejo, dajanje na trg in zakol živali, s čimer bi preprečili dolge prevoze plemenskih živali in živali za zakol;

11.

meni, da imajo živalski vrtovi pomembno vlogo pri obveščanju javnosti o ohranjanju prosto živečih živali in njihovem dobrem počutju; je zaskrbljen nad pomanjkanjem strogega nadzora za zagotovitev spoštovanja Direktive Sveta 1999/22/ES (4) o zadrževanju prosto živečih živali v živalskih vrtovih ter poziva Komisijo, naj sproži raziskavo o učinkovitosti izvajanja te direktive v vseh državah članicah Evropske unije;

12.

pozdravlja doseženi napredek pri spoštovanju zahtev za prašičerejo, čeprav še vedno obstajajo primeri neupoštevanja pravil; je pa zaskrbljen, ker kljub priporočilom in sklepom Evropske agencije za varnost hrane na tem področju še vedno ni delujočih načrtov v zvezi z izvajanjem posameznih določb direktive 2008/120/ES z dne 18. decembra 2008 o določitvi minimalnih pogojev za zaščito prašičev; zato poziva Komisijo, države članice in zadevne sektorje, naj odkrijejo primere neupoštevanja pravil in razloge za takšno vedenje ter storijo vse potrebno za zagotovitev večje skladnosti s to direktivo;

13.

poleg tega Komisijo odločno poziva, naj zagotovi, da se bo v državah članicah pravočasno izvajala prepoved neurejenih kletk brez gnezd za kokoši nesnice, ki začne veljati leta 2012, ter poziva Komisijo in države članice, naj storijo vse potrebno za zagotovitev, da bo lahko sektor izpolnil te obveznosti, ter spremljajo izvajanje v državah članicah; vztraja, da morajo za jajca, uvožena v EU, veljati isti proizvodni pogoji kakor za jajca domačih proizvajalcev;

14.

poziva k prepovedi trženja jajc, ki niso skladna z zakonodajo, v vsej EU;

15.

ugotavlja, da je izvajanje obstoječega akcijskega načrta neustrezno v več ozirih, in poudarja, da je treba pred uvedbo novih predpisov ustrezno izvajati že obstoječe; v zvezi s tem opozarja, da je pomembno imeti učinkovite kazni za neupoštevanje predpisov v vseh državah članicah;

16.

poudarja, da mora ocena, ki jo mora Komisija opraviti v letu 2010, vsebovati temeljito analizo dosežkov in novih spoznanj, ki izhajajo iz morebitnih pomanjkljivosti;

17.

obžaluje, da Komisija v zadnjih letih ni oblikovala jasne strategije obveščanja o vrednosti proizvodnje, ki je v skladu s standardi dobrega počutja živali, temveč se je omejila zgolj na poročilo, ki ga je predložila oktobra 2009;

18.

ugotavlja, da Skupnost obravnava vse živali kot čuteča bitja (člen 13 Pogodbe); ugotavlja, da so se torej dejavnosti doslej vse preveč osredotočale na živali za proizvodnjo hrane ter da je treba v akcijski načrt 2011–2015 vključiti tudi druge kategorije živali;

19.

opominja, da je že v omenjeni resoluciji iz leta 2006 zahteval, naj sedanjemu akcijskemu načrtu sledi nov načrt, ter zato odločno poziva Komisijo, naj – na podlagi novih znanstvenih spoznanj in izkušenj – predloži poročilo, ki bo vsebovalo oceno izvajanja veljavnega načrta ter stanje politike za dobro počutje živali v EU in na podlagi katerega bo izdelala akcijski načrt za zaščito živali za obdobje 2011–2015, podprt s potrebnimi finančnimi sredstvi;

20.

poziva, naj se z ukrepi zagotovi uveljavitev obstoječe zakonodaje brez nepotrebnega odlašanja ter naj se zagotovi uskladitev standardov in enaki pogoji na notranjem trgu; priporoča, naj se ob vsakem predlogu nove zakonodaje preučijo možnosti polnega izvajanja obstoječe zakonodaje, da bi se izognili nepotrebnemu podvajanju;

21.

predlaga Komisiji, naj v svojem ocenjevalnem poročilu med drugim razišče, koliko je sedanji akcijski načrt izpolnil zahteve naše družbe po dobrem počutju živali in vzdržnosti sistema za naše proizvajalce ter kako je njegovo izvajanje vplivalo na delovanje notranjega trga;

22.

poziva Komisijo, naj predstavi učinke standardov za dobro počutje živali ter naj v celoti upošteva medsebojne vplive različnih dejavnikov, kot so dobro počutje živali, trajnost, zdravstveno varstvo živali, okolje, kakovost proizvodov in gospodarnost;

23.

ugotavlja, da člen 13 Pogodbe o delovanju Evropske unije prinaša nov pravni položaj, po katerem morajo Unija in države članice pri oblikovanju in izvajanju politik Skupnosti na področju kmetijstva, ribištva, prometa, notranjega trga, raziskav in tehnološkega razvoja ter vesolja v celoti upoštevati zahteve po dobrem počutju živali kot čutečih bitij, pri čemer morajo spoštovati zakonodajne ali upravne določbe in ustaljene običaje držav članic, zlasti glede verskih obredov, kulturnih tradicij in regionalne dediščine; meni, da omenjeni člen velja za vse proizvodne živali in živali v ujetništvu, kot so živali, namenjene prehrani, hišne živali, cirkuške živali in živali v živalskih vrtovih ali potepuške živali, ob upoštevanju dejstva, da različne lastnosti in življenjski pogoji zahtevajo različno obravnavo;

24.

poziva Komisijo, naj z ozirom na člen 13 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi študije vplivov in po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi najpozneje do leta 2014 poda utemeljen predlog splošne zakonodaje EU za dobro počutje živali, ki bo na podlagi znanstvenih spoznanj in izkušenj, ki so na voljo, prispevala k enotnemu pojmovanju dobrega počutja živali, s tem povezanih stroškov in veljavnih temeljnih določb;

25.

meni, da mora ta splošna zakonodaja za dobro počutje živali v skladu z zakonodajo o zdravstvenem varstvu živali vsebovati ustrezne smernice za odgovorno rejo živali, enoten sistem nadzora in zbiranja primerljivih podatkov ter zahteve o usposabljanju oseb, ki ravnajo z živalmi, in določbe o specifičnih odgovornostih lastnikov, rejcev oziroma skrbnikov živali; meni, da bi morale vse te zahteve spremljati določbe o virih, zagotovljenih proizvajalcem, da bi zagotovili njihovo pravilno izvajanje;

26.

meni, da bi bilo treba v evropski zakonodaji o dobrem počutju živali določiti enotno osnovno raven dobrega počutja živali v Evropski uniji, kar je predpogoj za svobodno in pošteno konkurenco na notranjem trgu za domače proizvode in proizvode, uvožene iz tretjih držav; meni pa, da bi morale imeti regije in države članice možnost, da posameznim proizvajalcem ali skupinam proizvajalcev dovolijo prostovoljno vzpostavitev daljnosežnejših sistemov brez izkrivljanja konkurence in ob ohranjanju konkurenčnosti EU na mednarodnih trgih;

27.

meni, da morajo uvoženi proizvodi izpolnjevati enake standarde dobrega počutja živali, kot veljajo za evropske izvajalce;

28.

poziva, naj se evropskim kmetom povrnejo višji proizvodni stroški, ki so povezani z višjimi standardi dobrega počutja živali; predlaga, naj se financiranje ukrepov za dobro počutje živali vključi v nove programe podpore v okviru skupne kmetijske politike po letu 2013;

29.

meni tudi, da mora biti obveščanje državljanov o visoki stopnji dobrega počutja živali v EU in prizadevanjih različnih zadevnih sektorjev bistvena sestavina te politike;

30.

meni, da je vključitev zahtev glede dobrega počutja živali v mednarodne sporazume nujna, da se našim proizvajalcem omogoči konkurenčnost na globaliziranem trgu in prepreči selitev proizvodnje na območja, kjer so ravni dobrega počutja živali bistveno nižje in zato nepošteno konkurirajo našemu modelu;

31.

pozdravlja razpravo o različnih možnih sistemih označevanja v zvezi z dobrim počutjem živali iz omenjenega poročila Komisije z dne 28. oktobra 2009; vendar opozarja, da je te možnosti treba obravnavati v širšem kontekstu, zlasti ob upoštevanju različnih sistemov označevanja na podlagi okoljskih, prehrambenih in podnebnih meril; poudarja, da mora obveščanje evropskih potrošnikov na tem področju temeljiti na neizpodbitnih in usklajenih znanstvenih dognanjih ter da morajo biti informacije berljive potrošnikom,

32.

priporoča, naj bodo informacije na etiketi natančne in jasne ter naj opozarjajo na skladnost z visokimi standardi, ki jih EU zahteva glede dobrega počutja živali; trdi, da bi morala Komisija poskrbeti, da so državljanom na voljo potrebne informacije o evropskem sistemu za dobro počutje živali in se tako zagotovijo objektivne informacije;

33.

priporoča, da se pregleda skladnost politike o dobrem počutju živali z drugimi politikami EU;

34.

poziva Komisijo, naj opravi podrobno oceno morebitnih težav s konkurenčnostjo, ki bi jih lahko evropski standardi dobrega počutja živali povzročali našim proizvajalcem, ter naj pregleda sisteme podpor za proizvajalce, povezane z izvajanjem teh predpisov;

35.

meni, da bi bilo treba pred oblikovanjem vsake nove zakonodaje najprej zagotoviti dobro izvajanje obstoječih splošnih in posebnih predpisov; kot primer navaja prepoved neurejenih kletk brez gnezd za kokoši, predpise o prašičih in predpise o prevozu živali ter o vzreji gosi in rac; poudarja, da bi bilo treba nadaljnje ukrepe za dobro počutje živali uskladiti z drugimi cilji Skupnosti, kot so trajnostni razvoj, zlasti trajnostna živinoreja, varovanje okolja in biotske raznovrstnosti, strategija za boljše izvajanje obstoječe zakonodaje in skladna strategija za pospešitev napredka v smeri raziskav brez poskusov na živalih;

36.

meni, da je treba v okviru obstoječih institucij Skupnosti ali držav članic vzpostaviti evropsko usklajeno mrežo za dobro počutje živali, ki bo delovala na podlagi predlagane splošne zakonodaje o dobrem počutju živali; meni, da bi morala takšna mreža določiti eno institucijo kot usklajevalni organ, ki mora izpolnjevati naloge, določene za „centralni inštitut za usklajevanje“, naveden v omenjenem poročilu Komisije z dne 28. oktobra 2009; meni tudi, da takšen usklajevalni organ ne bi smel podvajati nalog Komisije ali drugih agencij, temveč bi moral postati orodje za podporo Komisiji, državam članicam, akterjem prehranske verige in državljanom v zvezi z usposabljanjem in izobraževanjem, najboljšimi praksami, informiranjem potrošnikov in komuniciranjem z njimi, podajanjem ocen in mnenj o prihodnjih zakonskih in političnih predlogih in njihovem vplivu na dobro počutje živali, ovrednotenjem standardov dobrega počutja živali na podlagi najnovejših razpoložljivih dognanj ter usklajevanjem sistema EU za preskušanje novih metod;

37.

meni, da je treba v primerni in resni obliki javnosti posredovati informacije o potrebah živali in ravnanju z njimi na podlagi znanstvenih spoznanj; meni, da bi morala evropska mreža referenčnih centrov skrbeti za izobraževanje in informiranje, saj je posredovanje znanja na podlagi standardiziranih meril kakovosti bistveno za preprečevanje skrajnih stališč;

38.

poziva Komisijo, naj čim prej oceni stroške, ki jih imajo evropski proizvajalci zaradi ukrepov za dobro počutje živali, ter najpozneje leta 2012 predloži priporočila, smernice in druge potrebne ukrepe za obvladovanje manjše konkurenčnosti evropskih živinorejcev;

39.

poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotavljanje izobraževanja o konceptu dobrega počutja živali;

40.

meni, da je treba vzpostaviti ciljno usmerjen nadzorni sistem na osnovi ocene tveganja, ki bo osredotočen na objektivne dejavnike in v katerem bodo morale biti države članice z nadpovprečnim številom kršitev pripravljene na strožji nadzor;

41.

poudarja, da neravnovesja v prehrambeni verigi, kot so opisana v sporočilu Komisije z naslovom Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi, večkrat postavijo primarne proizvajalce v podrejeni položaj; ugotavlja, da imajo primarni proizvajalci zaradi dodatnih stroškov, ki nastajajo v takih razmerah, omejeno možnost naložb;

42.

poudarja, da je treba v proračunu Evropske unije predvideti zadostna sredstva, ki bodo Komisiji omogočila opravljanje nadzornih nalog, podporo proizvajalcem, kjer je to potrebno, in zadržanje upada konkurenčnosti, s katerim se soočajo proizvajalci zaradi uvedbe novih in spreminjajočih se standardov dobrega počutja živali, pri čemer je treba upoštevati, da živinorejci stroškov teh standardov ne morejo prevaliti na prodajno ceno svojih proizvodov;

43.

poudarja, da je treba na ravni Evropske unije še naprej izboljševati in krepiti konkurenčnost kmetijskega sektorja s spodbujanjem veljavnih predpisov o dobrem počutju živali in skladnosti z njimi, pa tudi v skladu z zahtevami za varstvo okolja;

44.

poziva države članice, naj poskrbijo, da bodo vse kršitve pravil EU o dobrem počutju živali učinkovito in sorazmerno kaznovane ter da bodo pristojni organi v vsakem posameznem primeru poleg kazni zagotovili tudi obširne smernice in svetovanje ter ustrezne korektivne ukrepe;

45.

poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečevanje prihodnjih kršitev predpisov o dobrem počutju živali;

46.

pozdravlja bistveno zmanjšanje uporabe antibiotikov za živali v državah članicah, odkar je bila v EU prepovedana njihova uporaba za spodbujanje rasti, medtem ko so še vedno dovoljeni v ZDA in nekaterih drugih državah; pričakuje pa, da bodo Komisija in države članice odgovorno obravnavale rastoče težave z odpornostjo na antibiotike pri živalih; poziva Komisijo, naj zbira in analizira podatke o uporabi veterinarskih proizvodov, vključno z antibiotiki, da bi zagotovila učinkovito uporabo takšnih proizvodov;

47.

poziva k oceni in nadaljnjemu razvoju projekta „The Animal Welfare Quality Project“, zlasti kar zadeva poenostavitev instrumenta in uporabo v praksi;

48.

meni, da bo merjenje teh kazalnikov dobrega počutja živali pri uvoženih proizvodih zelo zapleteno; poudarja, da ti mehanizmi, katerih koristnost ali utemeljenost sicer ni sporna, ne smejo povzročiti izkrivljanja konkurence v škodo evropskih proizvajalcev;

49.

poziva Komisijo, naj na podlagi končnega poročila projekta „Animal Welfare Quality Project“ predlaga preskusno dobo za oceno počutja živali v Evropski uniji z metodami, določenimi v okviru tega projekta;

50.

poziva države članice, naj v zvezi s tem bolje izkoristijo možnosti za podporo uporabnim raziskavam ter naložbam v inovacije in posodobitve v zvezi z zdravstvenim varstvom živali, ki so na voljo v okviru sredstev Evropske unije za razvoj podeželja in sedmega okvirnega programa (2007–2013) generalnega direktorata za raziskave; države članice in Komisijo poziva tudi, naj zagotovijo več finančnih naložb v raziskave ter razvoj novih tehnologij in metod na področju dobrega počutja živali;

51.

poziva Komisijo in države članice, naj uporabijo vse sile za zagotovitev, da bodo smernice Svetovne organizacije za zdravje živali (OIE) o dobrem počutju živali spodbujale dobre standarde skrbi za živali, ki primerno odražajo znanstvena spoznanja na tem področju;

52.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

15.3.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 81/33

A.

ker so podnebne spremembe, ki so posledica dolgotrajnega kopičenja toplogrednih plinov v ozračju, znanstveno potrjeno dejstvo in imajo lahko hude posledice za ekosisteme,

B.

ker kmetijstvo spada med gospodarske dejavnosti, ki upravljajo naravne vire v korist človeštva in ga te posledice neposredno zadevajo,

C.

ker so podnebne spremembe ena najhujših groženj za okolje, pa tudi za družbeni in gospodarski red, produktivnost kmetijskih kultur pa se zaradi močne občutljivosti na skrajna vremenska nihanja iz leta v leto spreminja, kar posredno vpliva na vse gospodarske sektorje, med katerimi je kmetijstvo najbolj občutljivo,

D.

ker kmetijstvo prispeva k podnebnim odklonom, saj je eden glavnih virov dveh pomembnih toplogrednih plinov (dušikovega oksida in metana), ki se sproščata pri različnih bioloških procesih kmetijske pridelave, obenem pa je izpostavljeno usodnim posledicam teh odklonov,

E.

ker so se emisije toplogrednih plinov iz kmetijstva (vključno z živinorejo) v obdobju 1990–2007 v EU-27 zmanjšale za 20 % in ker je v Uniji delež kmetijstva pri emisijah toplogrednih plinov padel z 11 % v letu 1990 na 9,3 % v letu 2007, zlasti zaradi povečane učinkovitosti EU kmetijstva, stalnih inovacij in uporabe novih tehnik, učinkovitejše uporabe gnojil in zadnjih reform SKP,

F.

ker sta kmetijstvo in gozdarstvo glavna gospodarska sektorja, ki lahko zajemata CO2, ki nastaja zaradi človekovih dejavnosti, ter ga shranjujeta in skladiščita v zemlji zahvaljujoč se njuni sposobnosti zbiranja ter ga prek fotosinteze fiksirata v rastlinah; ker imata ta dva sektorja velike možnosti za pozitivno sodelovanje pri prizadevanjih za zmanjšanje segrevanja,

G.

ker ima podnebno segrevanje že negativne posledice za kmetijstvo v EU (zmanjšanje vodnih virov, slanost in pogostejše suše, dezertifikacija, močno povečanje padavin pozimi in poplave na severu, ogroženost nižje ležečih obalnih območij zaradi naraščanja morske gladine in nevarnost zasoljevanja, nevihte in drugi skrajni vremenski pojavi, erozije in plazovi ter razmnoževanje uničevalnega mrčesa ter bolezni živali in rastlin itd.), pričakovano povečanje teh pojavov pa bo imelo hude gospodarske, socialne in okoljske posledice za kmetijski, gozdarski in turistični sektor,

H.

ker ima kmetijski sektor sposobnost prilagajanja na podnebne spremembe ter sposobnost, da ublaži njihove posledice, saj se opira na znanje kmetov, na močno skupno kmetijsko politiko ter na razvoj raziskav in inovacij, a so za to potrebni veliki napori, saj so naravni procesi težko obvladljivi,

I.

ker je v evropskem kmetijstvu mnogo delovnih mest, ki jih je treba zaščititi in razvijati,

J.

ker kmetijstvo ostaja ključno za ohranjanje človekove dejavnosti na evropskem podeželju, zlasti zaradi široke palete storitev, ki jih kmetje lahko opravljajo za preostalo družbo,

K.

ker cilji Unije s področja razvoja energije iz obnovljivih virov neposredno zadevajo kmetijstvo in ker lahko ta razvoj v znatni meri prispeva k zmanjšanju toplogrednih plinov,

L.

ker je prehranjevanje prebivalstva Unije eden glavnih namenov kmetijstva EU,

M.

ker mora imeti Unija vodilno vlogo v boju proti svetovnemu segrevanju,

1.

meni, da evropsko kmetijstvo in gozdarstvo lahko prispevata k dosegu ciljev Unije za blažitev podnebnih sprememb z nudenjem rešitev in pomoči za zmanjšanje svojih emisij toplogrednih plinov, spodbujanjem skladiščenja CO2 v zemlji, razvijanjem proizvodnje trajnostne energije iz obnovljivih virov ter najvišjim možnim povečanjem fotosinteze; poudarja, da je treba spodbujati razvoj kmetijstva, ki zato, da poveča svojo trajnost, proizvaja tržno in netržno blago, kar se da učinkovito izrablja možnosti in naravne vire vseh ekosistemov ter združuje gospodarske, okoljske in socialne potrebe in zahteve po dobrem počutju živali;

2.

poudarja, da je ob morebitnem aktivnejšem sodelovanju kmetijstva v svetovnem procesu omejevanja podnebnih sprememb treba poskrbeti, da ne bo trpela konkurenčnost kmetijske in živilske industrije EU na svetovnem trgu;

3.

meni, da so ekološko kmetovanje, ekstenzivna paša in integrirana pridelava nadomestni načini bolj ekološke kmetijske proizvodnje; vendar poudarja, da je treba najti rešitev in tradicionalnemu kmetijstvu, ki zavzema največji del evropskih obdelovalnih površin, omogočiti, da bistveno prispeva k trajnostnemu ravnanju z okoljem;

4.

meni, da morajo inovacije imeti pomembnejšo vlogo pri zmanjševanju vpliva kmetijstva na podnebne spremembe in okolje;

5.

zlasti zahteva, da prihodnja skupna kmetijska politika prek informativnih dejavnosti in z izobraževanjem ter s spodbujevalnimi ukrepi podpira oblike izboljšanja učinkovitosti in zmožnosti zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov v kmetijstvu in vezave ogljika, kot so:

6.

poudarja, da ima kmetijska praksa, bolj prijazna do naravnega okolja, tudi pozitiven učinek na bogatenje biotske raznovrstnosti in kakovosti tal, na zadrževanje vode ter boj proti eroziji in onesnaževanju, ublažitev učinkov kmetijskih dejavnosti na podnebne spremembe pa je v javnem interesu, h kateremu kmetijstvo prispeva,

7.

priporoča vzpostavitev skupne evropske gozdarske politike za spodbujanje trajnostnega upravljanja gozdov in gozdarske proizvodnje ter boljši izkoristek gozdarskega doprinosa in njegov gospodarski razvoj, saj ta sektor najbolj prispeva k zajemanju ogljika, ta politika bi morala v najvišji možni meri upoštevati različne regionalne pogoje za gozdarstvo, saj se možnosti in ogroženost gozdnega okolja v južni in severni Evropi razlikujejo;

8.

poudarja, da tudi gozdovi veliko prispevajo k učinkovitemu gospodarjenju z vodami; zato je treba države članice spodbujati h gospodarjenju z gozdovi, ki bo zmanjšalo razliko med vodnim režimom v sušnih in poplavnih obdobjih, s čimer se bodo zmanjšali negativni vplivi suš in poplav na kmetijstvo, proizvodnjo energije in prebivalstvo;

9.

priporoča, da se okrepi politika gorskih območij, saj imata pastirstvo in živinoreja pomembno vlogo pri ublažitvi podnebnih sprememb in podpori prilagajanju in zmanjševanju občutljivosti, zlasti prek pravilnega upravljanja pašnikov.

10.

predlaga izdelavo strategije za preprečevanje in ublažitev negativnih posledic za kmetijstvo v Evropski uniji, ki bi obsegala:

11.

poudarja, da se z učinkovitejšo uporabo dušikovih gnojil (precizno kmetijstvo) lahko zmanjšajo emisije dušikovega oksida, poleg tega poudarja, da gnojenje z ostanki od proizvodnje bioplina ponuja možnost organskega preciznega gnojenja in s tem zmanjšanja izpustov;

12.

zahteva povečanje raziskav o krmi za živino ter genetskem izboru živine, da bi se zmanjšale emisije metana pod pogojem, da se ti blažilni ukrepi ne sprejmejo, če ogrožajo zdravje in dobro počutje živali; obenem poziva k sprejemu prehranskega programa za zmanjšanje odvisnosti Unije od rastlinskih beljakovin, uvoženih za živalsko prehrano, ter programa, ki bo potrošnike seznanjal s posledicami njihovih nakupovalnih in prehranjevalnih navad za podnebje;

13.

odločno zahteva, da se sprejmejo ukrepi za pospešeno in poglobljeno raziskovanje za izbor rastlin za boljše prilagajanje kultur in rastlin novim podnebnim razmeram, da bodo kos izzivom, ki jih prinašajo te spremembe, zlasti ko gre za potrebe po ustrezni količini in kakovosti surovin za zanesljivo preskrbo s hrano; meni, da bi bilo treba zlasti raziskovati rastlinske vrste, odporne na pomanjkanje vode in zelo visoke temperature, ter ustrezne pridelovalne tehnike; meni, da bi te vrste in tehnike lahko bile ustrezna zamenjava za zelo drage in neučinkovite namakalne sisteme na nekaterih območjih, hkrati pa je njihova prednost ta, da so sprejemljive za lokalne skupnosti;

14.

poudarja, da so optimizirano skladiščenje in nanašanje organskih gnojil kot tudi njihova obdelava v anaerobnih digestorjih trenutno med najbolj obetavnimi tehnikami za zmanjšanje izpustov metana (in hkrati predstavljajo obnovljivi vir energije) in odvisnosti od umetnih dušikovih gnojil, zlasti na izrazito živinorejskih območjih, meni, da bioplin prispeva k samozadostnosti kmetijstva pri oskrbi z energijo;

15.

pri tem opozarja, da je za proizvodnjo bioplina namesto umetnega gnojila treba uporabiti pregnito blato iz fermentatorjev gnojila, ne da bi se ga uvrstilo v kategorijo hlevskega gnoja, s čimer je mogoče še bolj omejiti uporabo umetnih gnojil;

16.

zahteva pospešeno poenostavljanje upravnih postopkov ter prizadevanja na področju raziskav in razvoja, da bi se izkoristila in predelala biomasa s kmetij (kmetijski ali gozdarski odpadki), bioplin, nastal v živinoreji, in druga trajnostna agrogoriva, pod pogojem, da ne ogrožajo zanesljive preskrbe s hrano;

17.

poudarja, da je pri uporabi biomase treba upoštevati načelo trajnosti; meni, da je skladno s tem treba spodbujati uporabo biomase čim bliže kraju proizvodnje kmetijskih surovin, kar bo omejilo izgubo energije zaradi prevoza;

18.

poudarja, da lahko uporaba biomase za ogrevanje znatno zmanjša škodljiv vpliv podnebnih sprememb, zato poziva Komisijo in države članice, naj finančna sredstva za razvoj podeželja namenijo javnim ustanovam na podeželju za prehod na ogrevalne sisteme, ki temeljijo na bioenergiji;

19.

poudarja, da bi bilo mogoče z intenzivnejšo uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije izboljšati nadzor na številnih stopnjah proizvodnje in izboljšati njeno upravljanje, da bi povečali proizvodnjo glede na uporabo proizvodnih sredstev ter hkrati zmanjšali emisije toplogrednih plinov in porabo energije; prav tako poudarja, da so intenzivnejša uporaba informacijske in komunikacijske tehnologije, vključevanje politik za spodbujanje usposabljanja kmetov na področju novih tehnologij ter podpora za inovacije in podjetnost zlasti mladih kmetovalcev glavne teme, ki vodijo k okoljsko bolj trajnostnemu in konkurenčnejšemu kmetijstvu;

20.

poudarja, da je Unija največji uvoznik kmetijskih proizvodov, kar povzroča večji ogljični strošek kot pri evropski proizvodnji, saj so okoljski standardi v državah zunaj EU pogosto nižji, izpusti pa nastajajo tudi pri prevozu na dolge razdalje in ob krčenju gozdov; meni, da je prek usmerjene komunikacijske strategije treba seznaniti potrošnike o zdravju koristnem načinu prehranjevanja z visokokakovostnimi regionalnimi in sezonskimi proizvodi, ki jih pridela trajnostno in učinkovito kmetijstvo, njihov ogljični odtis pa se lahko razlikuje od oglijčnega odtisa uvoženih proizvodov; meni, da je treba ustrezno nagraditi prizadevanja evropskih kmetov za zmanjšanje izpustov ter spodbujati lokalne kmetije k raznoliki proizvodnji (zlasti z razvijanjem proizvodnje rastlinskih beljakovin v EU);

21.

pri tem priporoča prostovoljno označevanje porekla EU na izdelkih, ki v celoti izvirajo iz Evropske unije;

22.

poziva k uvedbi učinkovitih instrumentov za nadzor uvoza iz tretjih držav in se zavzema za to, da morajo proizvodi, uvoženi iz tretjih držav, izpolnjevati popolnoma enake zahteve v zvezi z bojem proti podnebnim spremembam, kot jih morajo izpolnjevati proizvodi evropskih proizvajalcev, zato da proizvodi Skupnosti ne bi izgubili konkurenčnosti;

23.

poudarja, da mora Unija ponovno investirati v politiko za razvoj kmetijstva in gozdarstva ter tako sodelovati pri širjenju nove prakse in spodbujanju razvoja drugih vrst trajnostnega kmetijstva v svetu;

24.

poudarja, da se evropsko kmetijstvo prilagaja in da se mora še naprej prilagajati posledicam sedanjih podnebnih sprememb ter se pripraviti na učinek, ki ga bodo te spremembe imele na številne regije v Uniji;

25.

ocenjuje, da bo Unija v teh razmerah morala razviti usklajeno strategijo prilagajanja kmetijstva dvema različnima vrstama pričakovanih podnebnih sprememb:

26.

meni, da se mora SKP osredotočiti na upravljanje virov na bolj učinkovit in trajnosten način, kar je treba upoštevati v njeni prihodnji reformi, ki naj na primer vključuje:

27.

poudarja, da bo morda treba ponovno ne le uvesti upravljanje voda na nekdanjih poplavnih območjih, ki so bila manj primerna za obdelavo in zato izsušena, ampak tudi ponovno preučiti regulacijo vodnih tokov, oživiti primerna poplavna območja in jih ponovno zasaditi;

28.

poudarja, da mora SKP ob povečanju donosnosti prispevati k bolj trajnostni kmetijski politiki, vendar mora tudi upoštevati dejstvo, da lahko podnebno segrevanje ogrozi proizvodne zmogljivosti in preskrbo s hrano za ljudi v vsem svetu, tudi v Evropi;

29.

hkrati meni, da bi morala skupna kmetijska politika finančno spodbujati lokalne organe držav članic, da sprejmejo ukrepe za:

30.

ugotavlja, da podnebne spremembe neposredno in zelo neugodno vplivajo na kmetijstvo, ki mu je zato treba dati prednost pri oblikovanju ukrepov za blažitev posledic podnebnih sprememb;

31.

meni, da je v pregledu SKP treba poudariti „nove izzive“, kot so podnebne spremembe, upravljanje vode, energija iz obnovljivih virov in biotska raznovrstnost, tem izzivom pa je treba dodati še spoštljiv odnos in izboljšanje kakovosti tal in njihovih nalog (zajemanje ogljika, sposobnost zadrževanja vode in mineralnih snovi, biološko življenje...), saj vse to zadeva interese bodočih generacij in mora zato biti vključeno v prihodnjo SKP,

32.

ugotavlja, da je sedanji sistem navzkrižne skladnosti, vpeljan zaradi zagotavljanja visokih meril za dobro počutje živali, njihovo zdravje in okoljsko zaščito, za kmete problematičen in v sedanji obliki mogoče ni najboljše sredstvo za dosego želenih rezultatov; poziva, da se v naslednji reformi SKP bolj poudarijo bolj trajnostni in učinkovitejši proizvodni modeli, zavedati pa se je treba, da to zahteva javna sredstva, ki bodo kmetom omogočila kritje povečanih stroškov za dobavo „javnih dobrin“ v korist celotne družbe (kot je vzdrževanje površin na podeželju, ohranjanje biotske raznovrstnosti, zajemanje ogljika, zanesljiva preskrba s hrano);

33.

priznava, da mora SKP postaviti najvišja svetovna merila za varstvo okolja; opozarja, da to pomeni tako visoke stroške, da jih trg ne bo mogel kriti, čeprav se lahko delno štejejo kot posredovanje javnih dobrin, in da bodo evropski proizvajalci potrebovali zaščito pred konkurenco iz tretjih držav, ki ne izpolnjujejo okoljskih meril EU;

34.

meni, da podnebno segrevanje sili Unijo k prilagajanju modelov kmetijske politike; zato poziva Komisijo, naj v svojem prihodnjem sporočilu o reformi SKP po letu 2013 spodbuja bolj trajnostni in učinkovitejši kmetijski model v skladu z vsemi cilji SKP, usmerjene v proizvodnjo zadostne količine varne hrane in bolj spoštljive do okoljskega ravnotežja; tak model mora temeljiti na pravičnem in upravičenem sistemu pomoči kmetom ter mora tudi povečati pomen poklica kmeta;

35.

meni, da je treba ohraniti ambiciozno skupno kmetijsko politiko, da bi evropsko kmetijstvo v prihodnosti lahko prispevalo k zanesljivi preskrbi s hrano in varstvu podnebja, kar vključuje zlasti sistem neposrednih plačil iz proračuna Skupnosti ter poenostavljena in pravičnejša plačila v vsej EU;

36.

poudarja, da je pomembno ustvariti in zagotoviti trajno podlago za razvoj alternativnih gospodarskih dejavnosti, ki bodo zmanjšale odvisnost lokalnih skupnosti od kmetijske proizvodnje, ki jo lahko prizadene suša, ali od naravnih virov; meni, da je dostop do finančnih sredstev iz evropskih skladov odločilnega pomena za zagotavljanje pogojev za razvoj alternativnih gospodarskih dejavnosti;

37.

meni, da je pomembno podpreti prakso celovitega načrtovanja razvoja podeželskih območij, prilagojenega lokalnim potrebam, in sicer z uvedbo načela najboljše rabe zemljišč, ter tako trg dobrin in storitev na lokalni ravni prilagoditi novim okoljskim razmeram (daljša sušna obdobja, plazovi, poplave itd.);

38.

prav tako poziva Komisijo, naj razmisli o novih sistemih pomoči, ki bodo podprli prispevek kmetijstva k zmanjšanju CO2, kot je fiksiranje ogljika v kmetijskih zemljiščih in biomasi, in ki bodo spodbujali rabo kmetijsko zemljišč, kar bo pozitivno prispevalo k blaženju podnebnih sprememb,

39.

poudarja, da mora Komisija predložiti natančne ocene stroškov prilagajanja kmetijstva podnebnim spremembam;

40.

meni, da je treba okrepiti instrumente za upravljanje tveganj in kriz in jih prilagoditi povečani negotovosti trgov in razvoju podnebnih tveganj;

41.

poudarja, da se morata kmetijski in gozdarski sektor zaradi obsežnosti podnebnih izzivov in naložb usmeriti v trajnostne načine proizvodnje in da je treba obdržati močno SKP z ustreznim proračunom tudi po letu 2013; dodaja, da je treba predvideti nove finančne vire za spodbujanje širjenja modernih in inovativnih tehnologij in sistemov, ki lahko v različnih kmetijskih sektorjih dajo dejanske rezultate pri blažitvi in prilagajanju;

42.

poudarja, da četudi SKP ni evropska politika, katere glavna skrb bi bilo podnebje, mora kljub temu biti osnova za uvedbo učinkovitih instrumentov in spodbud v boju proti podnebnim spremembam, kar je treba upoštevati pri razpravah o prihodnjem proračunu EU;

43.

meni, da mora Evropska unija ohraniti svojo vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam, ki se zaradi sedanjih gospodarskih težav ne bi smele obravnavati kot drugorazredno vprašanje;

44.

poudarja, da Evropska unija potrebuje razvojno politiko in politiko financiranja kmetijstva, ki bo zagotavljalo varno in kakovostno hrano;

45.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

15.3.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 81/40

A.

ker je s 54 odstotki več kot polovica kmetijskih zemljišč v EU uvrščenih med območja z omejenimi možnostmi,

B.

ker so vse države članice določile območja z omejenimi možnostmi, vendar v različnem obsegu,

C.

ker predstavljajo gorske regije (vključno z arktičnimi regijami severno od 62. vzporednika, ki so izenačene z gorskimi regijami) približno 16 % kmetijskih zemljišč, vendar je več kot 35 % kmetijskih zemljišč uvrščenih med tako imenovana „vmesna območja z omejenimi možnostmi“,

D.

ker so države članice ta „vmesna območja z omejenimi možnostmi“ določile na podlagi veliko različnih meril, kar lahko po mnenju Evropskega računskega sodišča (1) privede do neenake obravnave,

E.

ker le majhen del kmetij na teh območjih prejema nadomestila, višina teh izplačil pa se med državami članicami bistveno razlikuje (2),

F.

ker za gorska območja in območja s posebnimi omejitvami, ki so bila opredeljena v skladu s členom 50(2) (gorska območja) oz. členom 50(3)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželje (EKSRP), veljajo jasna in nesporna merila, tako da Evropsko računsko sodišče ni kritiziralo določitve teh območij niti o tem ne govori sedanje sporočilo Komisije,

G.

ker so zaradi posebnih razmer v najbolj oddaljenih regijah potrebni posebni načini obravnave,

H.

ker je podpora za območja z omejenimi možnostmi bistveni del tako imenovanega drugega stebra skupne kmetijske politike, torej politike za razvoj podeželja, tako da v središču razprave ne smejo biti niti regionalnopolitični cilji niti vprašanje prerazporeditve sredstev Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja,

I.

ker je bila z reformo zakonodaje o podpori območjem z omejenimi možnostmi in s sprejetjem Uredbe (ES) št. 1698/2005 odpravljena prej obstoječa kategorija „vmesnih območij z omejenimi možnostmi“, upravičena območja pa so bila opredeljena kot „območja s pomembnimi naravnimi omejitvami“,

J.

ker se socialno-ekonomskih meril ne sme več uporabljati kot glavna merila za razmejevanje območij z „naravnimi omejitvami“ , kot so jih nekatere države članice uporabljale pred reformo leta 2005, vendar se ta merila lahko še naprej uporabljajo za opredelitev območij „s posebnimi omejitvami“, ki prejemajo podporo v skladu s členom 50(3)(b) Uredbe (ES) št. 1698/2005,

K.

ker imajo države članice pri oblikovanju nacionalnih in regionalnih programov za razvoj podeželja veliko manevrskega prostora, da predložijo uravnotežen sveženj ukrepov, prilagojen njihovim specifičnim regionalnim razmeram, in ker so države članice v programih dolžne predložiti ustrezne ukrepe za svoje regije z omejenimi možnostmi,

L.

ker se lahko izkaže, da predlaganih osem biofizikalnih meril ne bo zadostovalo in predlagana mejna vrednost 66 % površine ne bo vedno primerna za ugotavljanje dejanskih omejitev ob hkratnem upoštevanju velike raznolikosti podeželja EU; ker so gojene kulture ter kombinacija tipov in vlažnosti tal ter podnebja tudi pomembni dejavniki za ugotavljanje dejanskih omejitev na danem območju,

1.

poudarja pomen ustreznih nadomestil za območja z omejenimi možnostmi, ki so nujna za zagotavljanje pomembnih javnih dobrin, kot je ohranjanje obdelovanja zemljišč in kulturne krajine v teh regijah; poudarja, da so ravno območja z omejenimi možnostmi pogosto velikega pomena za kulturno krajino, ohranjanje biotske raznovrstnosti in koristi za okolje ter zaposlenosti na podeželju in vitalnosti podeželskih skupnosti;

2.

se zaveda, da imajo območja z omejenimi možnostmi zaradi svojega edinstvenega položaja pomembno vlogo pri zagotavljanju okoljskih koristi in ohranjanju pokrajine ter poudarja, da bi morala biti sredstva iz tega ukrepa usmerjena k doseganju teh ciljev;

3.

poudarja, da člen 158 Pogodbe ES o kohezijski politiki, kot je spremenjen v Lizbonski pogodbi, posveča posebno pozornost regijam z naravnimi omejitvami; poziva Komisijo, naj pripravi celostno strategijo za odpravo razlik med državami članicami pri obravnavi teh področij in za spodbujanje enotne strategije, ki upošteva posamezne nacionalne in regionalne posebnosti;

4.

poudarja, da je namen podpore za območja z omejenimi možnostmi ravno ta, da se za vse področje trajno zagotovi učinkovita in večfunkcionalna oblika kmetijstva in tako ohrani podeželje kot bistven gospodarski in življenjski prostor;

5.

poudarja, da gospodarjenje na območjih z omejenimi možnostmi ni potrebno le zaradi pridelave kakovostnih živil, ampak prispeva tudi k splošnemu gospodarskemu razvoju, izboljšanju kakovosti življenja ter demografski in socialni stabilnosti na teh območjih;

6.

v tem smislu poziva Komisijo, naj upošteva tudi socialni vpliv nove razvrstitve območij z naravnimi omejitvami;

7.

opozarja, da za nadomestila za regije z omejenimi možnostmi za razliko od kmetijsko-okoljskih ukrepov ne bi smeli veljati posebni dodatni pogoji glede načina obdelovanja zemlje, ki bi presegali zahteve navzkrižne skladnosti; opozarja, da mora shema nadomestil za območja z omejenimi možnostmi načeloma ponujati nadomestila kmetom, ki obdelujejo tudi zemljišča z znatnimi naravnimi omejitvami, vendar se jim ta vložek na trgu kot takšnem ne povrne;

8.

poudarja pa, da morajo biti nadomestila za območja z omejenimi možnostmi vezana na aktivno obdelovanje zemlje, tj. na proizvodnjo hrane ali dejavnosti, ki so z njo tesno povezane;

9.

meni, da bi bilo osem biofizikalnih meril, ki jih je predlagala Komisija, načeloma lahko do neke mere ustreznih za razmejevanje območij z naravnimi omejitvami; vendar poudarja, da jih ni mogoče v vseh primerih uporabiti za objektivno razmejitev teh območij;

10.

vendar ugotavlja, da zgolj in samo biofizikalna merila mogoče ne bodo primerna za vsa območja v Evropi in bi lahko privedla do neželenih posledic glede upravičenosti posameznih področij; zato priporoča, da se ponovno na povsem objektivni osnovi preučijo socialno-ekonomska merila, kot so oddaljenost od trgov, pomanjkanje storitev in odseljevanje;

11.

poziva Komisijo, naj upošteva vsa stališča o opredelitvi območij z naravnimi omejitvami, ki so bila izražena med posvetovanjem z državami članicami, regionalnimi in lokalnimi oblastmi ter kmetijskimi organizacijami;

12.

zlasti bi se z vključitvijo zemljepisnega merila „izoliranost“ upoštevale posebne naravne omejitve, ki izhajajo iz oddaljenosti od trga, odročnosti in omejenega dostopa do storitev;

13.

meni, da je treba ponovno opredeliti merilo za ravnovesje vlažnosti tal tako, da se upoštevajo različni kmetijski in podnebni pogoji v različnih državah članicah Unije;

14.

za priznavanje omejenih možnosti rabe vlažnih tal, ki jih ni mogoče obdelovati, bi vključitev merila „dni za obdelavo tal“ omogočila, da se upošteva medsebojni vpliv vrste tal in podnebja (da pride na primer težavnost primorskega podnebja ustrezno do izraza);

15.

zato poziva Komisijo, naj nadaljuje z raziskavami in analizami za vključitev morebitnih dodatnih meril v novo shemo nadomestil za območja z omejenimi možnostmi, da bodo njeni predlogi še bolj prilagojeni praktičnim težavam kmetov in bo oblikovala celovit skupek meril, ki bodo dolgoročno primerna;

16.

vendar poudarja, da je za uporabo teh meril in določitev stvarnih mejnih vrednosti v praksi nujno potrebno, da imajo države članice in regije na voljo potrebne in glede na naravno okolje dovolj natančne biofizikalne podatke; zato podpira praktični test predlaganih meril, ki ga je uvedla Komisija; poziva, naj se podrobni zemljevidi, ki jih morajo predložiti države članice, po potrebi uporabijo za to, da se mejne vrednosti meril, ki opredeljujejo območja z naravnimi omejitvami, in predlagana mejna vrednost 66 % na nacionalni ali regionalni ravni prilagodijo dejanskemu stanju v naravnem okolju;

17.

zlasti poudarja, da se lahko kumulativna uporaba sprejetih meril izkaže kot nujna za obravnavo medsebojnega vpliva več dejavnikov; tako bi se lahko območja z omejenimi možnostmi, ki imajo dve ali več naravnih omejitev, opredelila kot taka območja, tudi če glede na posamezna merila ne bi bila tako razvrščena;

18.

poudarja, da je mogoče končno mnenje o izbrani osnovni teritorialni enoti ter merilih in mejnih vrednosti, ki jih je predlagala Komisija, podati šele, ko bodo na voljo podrobni zemljevidi, ki jih bodo izdelale države članice; poudarja, da je treba mejno vrednost 66 % ter mejne vrednosti, ki jih določajo sama merila, jemati z rezervo, dokler ni rezultatov takšne simulacije, in jih bo mogoče objektivno in ustrezno prilagoditi šele, ko bodo na voljo nacionalni zemljevidi; zato poziva Komisijo, naj nemudoma preveri rezultate kartiranja in na tej osnovi čim prej oblikuje podrobno sporočilo za Evropski parlament in Svet o razmejitvi območij z naravnimi omejitvami;

19.

poudarja, da je treba takrat, ko bo izdelan končni zemljevid vmesnih območij z omejenimi možnostmi, upoštevati tudi objektivna nacionalna merila, s čimer se bo omogočilo prilagajanje opredelitve teh območij različnim značilnostim posamezne države; meni, da bi morala biti ta prilagoditev pregledna;

20.

meni, da je treba do neke mere prostovoljno in na nacionalni ravni podrobneje prilagoditi merila za podporo območjem z naravnimi omejitvami, da bi se bilo mogoče ustrezno odzvati na posebne geografske razmere, kjer so bile naravne omejitve odpravljene s človekovimi posegi; vendar poudarja, da je treba takrat, ko se kakovost zemljišč izboljša, upoštevati tudi breme stalnih stroškov vzdrževanja, kot so izsuševanje in namakanje; predlaga, naj se pri tem uporabijo tudi podatki o kmetijah (na primer o njihovih dohodkih in produktivnosti tal); poudarja pa, da morajo o podrobni prilagoditvi meril, ki naj se uveljavijo, odločati države članice, saj so mnoge že razvile ustrezen in primeren sistem razlikovanja, ki ga je treba ohraniti;

21.

meni, da bi se lahko z novimi merili izključila nekatera območja z naravnimi omejitvami, ki so trenutno upravičena do podpore; poudarja, da je treba določiti primerno prehodno obdobje, da bi se lahko zadevne regije prilagodile novim razmeram;

22.

poudarja, da območij, ki so premostila naravne omejitve zemlje s tehnikami kmetovanja, ne bi bilo treba dokončno izvzeti, zlasti če imajo še vedno nizek kmetijski prihodek ali izjemno malo proizvodnih alternativ, ter poziva Komisijo, naj tem območjem zagotovi gladek prehod;

23.

poziva, naj tehnični postopki za premagovanje naravnih omejitev ne upoštevajo le kratkoročnih prednosti, ampak naj se jih preveri tudi na podlagi trajnostne presoje vpliva;

24.

poudarja odgovornost držav članic pri nepristranskem določanju območij z naravnimi omejitvami ter pri oblikovanju uravnoteženih programov za razvoj podeželja; poudarja potrebo po partnerstvu z regionalnimi in lokalnimi organi v tem procesu; hkrati poudarja, da mora biti Komisija obveščena o nacionalnih ali regionalnih odločitvah in jih mora potrditi;

25.

poudarja, da je reforma o določenih območjih z naravnimi omejitvami bistven del prihodnjega razvoja skupne kmetijske politike Evropske unije;

26.

poziva Komisijo, naj v enem letu oblikuje posebno zakonodajno besedilo o kmetijstvu na območjih z naravnimi omejitvami;

27.

poziva, naj revizija sheme pomoči kmetom na območjih z omejenimi možnostmi poteka skupaj s splošno razpravo o reformi SKP, s čimer bi zagotovili skladnost pri oblikovanju nove sheme za podporo kmetom, zlasti v zvezi z enotnim plačilom;

28.

se zaveda posledic, ki bi jih lahko imela ponovna opredelitev vmesnih območij z omejenimi možnostmi za oblikovanje pomoči iz skupne kmetijske politike, zato poziva Komisijo, naj upošteva vsa mnenja, ki so jih na javnem posvetovanju izrazile zadevne države članice ter regionalni in lokalni organi;

29.

zahteva, da se zaščiti evropski proračun za razvoj podeželja in poziva države članice, naj v celoti izkoristijo možnosti sofinanciranja za območja z omejenimi možnostmi, saj je to ena najučinkovitejših in najpomembnejših shem za razvoj podeželja;

30.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter Odboru regij.

15.3.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 81/45

A.

ker so informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) prodrle v praktično vse pore našega življenja in so neločljivo povezane z našo željo po uspešnem in konkurenčnem gospodarstvu, ohranitvi okolja in bolj demokratični, odprti in vključujoči družbi,

B.

ker mora Evropa prevzeti vodilno vlogo pri ustvarjanju in uporabi IKT ter državljanom in podjetjem v Evropi zagotoviti večjo vrednost; ker uporaba IKT prispeva k podpiranju sedanjih strukturnih izzivov za dosego trajnostne gospodarske rasti,

C.

ker bo Evropa ugodnosti te digitalne revolucije lahko izkoristila zgolj, če bodo vsi državljani EU vključeni vanjo in jim bo dana moč, da v novi digitalni družbi polno sodelujejo in da bo človek v temelju političnega delovanja; ker digitalne revolucije ne moremo več obravnavati kot evolucijo industrijske preteklosti, ampak prej kot temeljito spremembo,

D.

ker bi moral biti razvoj digitalne družbe vključujoč in dostopen za vse državljane EU, podpirati pa bi ga morala učinkovita politika, ki bi si prizadevala za premostitev digitalne vrzeli v EU in bi več državljanom nudila e-znanje, s katerim bi lahko v polnosti izkoristili priložnosti, ki jih ponujajo IKT,

E.

ker širokopasovni dostop kljub temu, da je na voljo več kot 90 % prebivalcev EU, uporablja le 50 % gospodinjstev,

F.

ker so konkurenčni komunikacijski trgi pomembni, da se uporabnikom zagotovi kar največje ugodnosti glede izbire, kakovosti in dostopnosti cen,

G.

ker je potencial Evrope neločljivo povezan z znanji njenega prebivalstva, delovne sile in organizacij, ker se brez usposobljenosti lahko pridobi samo omejena gospodarska in socialna dodana vrednost informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter infrastruktur,

H.

ker je lahko IKT izjemno močno orodje pri prizadevanjih za pozitiven in trajnostni razvoj v državah po svetu ter za boj proti revščini ter socialnim in ekonomskim razlikam,

I.

ker državljani ne bodo vzajemno komunicirali, prosto izražali svojega mnenja in opravljali prenosov, če ne bodo dovolj zaupali zakonodajnemu okviru novega digitalnega prostora; ker je zagotovitev in spoštovanje temeljnih pravic v tem okviru bistven pogoj za zaupanje državljanov; ker je zagotavljanje varstva pravic intelektualne lastnine in drugih pravic osnovni pogoj za zaupanje podjetij,

J.

ker se je kibernetska kriminaliteta, kot so napeljevanje k izvedbi terorističnih napadov, kazniva dejanja iz sovraštva in otroška pornografija, zelo povečala in ogroža posameznike, tudi otroke,

K.

ker evropski kulturni in ustvarjalni sektor nimata bistvene vloge le pri spodbujanju kulturne raznolikosti, pluralizma medijev in participativne demokracije v Evropi, ampak sta tudi glavno gonilo trajnostne rasti in oživitve gospodarstva v Evropski uniji; ker je treba v razpravi o vzpostavitvi enotnega trga za sektor ustvarjalnih vsebin posebno pozornost nameniti kulturnim in jezikovnim posebnostim,

L.

ker so evropska demokratična družba, sodelovanje državljanov v javnih razpravah in dostop do informacij v digitalnem svetu odvisni od močnega in konkurenčnega medijskega sektorja kot četrtega stebra demokracije,

M.

ker je pomanjkanje napredka pri ustvarjanju, razširjanju in uporabi IKT razlog za zamude v rasti in produktivnosti ter ker imajo mlada podjetja z visokim potencialom rasti na področju inovacij IKT velike težave pri zagotavljanju trajnostnega položaja na trgu,

N.

ker morata zasebni in javni sektor vlagati v nove inovativne platforme in storitve, kot so npr. računalništvo v oblaku, e-zdravje, pametni merilniki, pametna mobilnost itd.; ker se bo z okrepitvijo enotnega evropskega trga povečalo zanimanje za vlaganje v evropsko gospodarstvo in trge, kar bo privedlo do nadaljnje ekonomije obsega,

O.

ker enotni digitalni trg za spletne in komunikacijske storitve v Evropi še ne deluje v celoti; ker razdrobljena pravila na nacionalni ravni močno ovirajo prost pretok digitalnih storitev in čezmejnega e-trgovanja; ker bo raba naprednih storitev in aplikacij IKT evropskim podjetjem in javnim storitvam prinesla gospodarske in socialne koristi,

P.

ker je razkorak med domačim in čezmejnim e-trgovanjem vse večji, kljub temu da je internet najhitreje rastoči maloprodajni kanal; ker sporočilo Komisije o čezmejnem e-trgovanju med podjetji in potrošniki v EU (KOM(2009)0557) ugotavlja, da obstaja za državljane in podjetja v EU precej možnosti za občutne prihranke z uporabo čezmejnega e-trgovanja,

1.

poziva Komisijo, naj pripravi predlog za ambiciozno digitalno agendo in akcijski načrt, ki bo omogočil, da bo Evropa napredovala v smeri odprte in napredne digitalne družbe, ki vsem državljanom EU ponuja gospodarske, socialne in kulturne možnosti; predlaga, naj se nova digitalna agenda imenuje agenda 2015.eu in naj temelji na modelu učinkovite spirale delovanja 2015.eu;

2.

poudarja, da je pomembno, da se nadaljujejo prizadevanja, da bi vsi državljani in potrošniki imeli dostop do stacionarnih in mobilnih širokopasovnih povezav kjer koli, tudi z ohranjanjem konkurenčnosti, ki koristi potrošnikom; poudarja, da je za to potrebna usmerjena politika, ki bo podpirala konkurenco, učinkovita vlaganja v izgradnjo in krepitev dostopovne infrastrukture ter inovacije, povezane z njo, vsem državljanom pa potrošniško izbiro dostopa po pravičnih pogojih in konkurenčnih cenah, ne glede na njihovo lokacijo, kar bo zagotovilo, da ne bo noben evropski državljan izključen;

3.

meni, da je treba do leta 2013 vsakemu gospodinjstvu v EU omogočiti dostop do širokopasovnega interneta po konkurenčnih cenah; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo uporabo vseh razpoložljivih političnih instrumentov, da se omogoči širokopasovna povezava za vse evropske državljane, vključno z uporabo evropskih strukturnih skladov in digitalne dividende za povečanje pokritosti z mobilno širokopasovno povezavo in izboljšanje njene kakovosti; poziva države članice, naj dajo nov zagon evropski strategiji za hitri širokopasovni dostop, zlasti s posodobitvijo nacionalnih ciljev za pokritost s hitrim širokopasovnim dostopom;

4.

poudarja, da so pravila o državni pomoči nekoliko dvoumna, kar lahko vpliva na širokopasovne storitve, ki jih podpira Skupnost, zlasti glede možnosti javnih organov, da utrdijo lastne spletne zahteve kot podlago za nova vlaganja; poziva Komisijo, naj nemudoma pristopi k reševanju teh problemov;

5.

opozarja, da je treba posebno pozornost nameniti podeželskim območjem, ki jih je prizadela industrijska tranzicija, ter regijam, ki so hudo in stalno prizadete zaradi neugodnih naravnih ali demografskih razmer, zlasti najbolj oddaljenim regijam; meni, da so ustrezna rešitev, ki bo za državljane v teh regijah zagotovila učinkovito nudenje in dostop do širokopasovnega interneta v sprejemljivem časovnem okviru in z razumnimi stroški, brezžične tehnologije, vključno s sateliti, ki omogočajo takojšnjo in splošno razširjeno povezanost s temeljnimi internetnimi storitvami;

6.

opozarja, da obvezne univerzalne storitve ustrezajo minimalnemu naboru storitev določene kakovosti, do katerega bi morali imeti dostop vsi končni uporabniki po dostopnih cenah, brez izkrivljanja konkurence in dodatnih bremen za potrošnike in ponudnike; poziva Komisijo, naj nemudoma opravi dolgo pričakovan pregled univerzalnih storitev;

7.

poudarja, da je treba invalidnim končnim uporabnikom zagotoviti dostop na enaki ravni, kot je na voljo drugim končnim uporabnikom, kot je Evropski parlament pozval v svojem pregledu direktive o univerzalnih storitvah in pravicah uporabnikov; poziva Komisijo, naj v agendi 2015.eu dosledno upošteva potrebe invalidnih uporabnikov;

8.

poziva Komisijo, naj opravi oceno učinka, s katero bi preučila, kako uresničiti prenosljivost številk po vsej EU;

9.

poudarja, da je pomembno, da Evropa ostane svetovna mobilna celina in da se zagotovi, da bo 75 % mobilnih naročnikov do leta 2015 uporabljalo mobilne širokopasovne povezave in imelo dostop do brezžičnih storitev visoke hitrosti;

10.

opozarja na potrebo po pospeševanju usklajene izrabe spektra digitalne dividende na nediskriminatoren način, ne da bi se ob tem ovirale obstoječe in razširjene storitve radiodifuzije;

11.

poziva Komisijo, naj prek odbora za radijski spekter določi praktične in tehnične zahteve, ki bodo zagotovile pravočasno razpoložljivost spektra ob zadostni prožnosti, kar bo omogočilo uporabo novih tehnologij in storitev, kot je mobilni širokopasovni dostop; poziva Komisijo, naj poroča o konkurenčnosti in tržnem razvoju spektra;

12.

poudarja potrebo po dodatni oceni in raziskovanju morebitnih motenj med obstoječimi in prihodnjimi uporabniki spektra, da se omilijo možni negativni učinki na potrošnike;

13.

meni, da bi si države članice morale prizadevati za uresničitev cilja, da bi bilo do leta 2015 50 % (do leta 2020 pa 100 %) gospodinjstev EU povezanih na zelo hitra omrežja, ki omogočajo zanesljivo in izboljšano uporabniško izkušnjo, skladno s pričakovanji in potrebami potrošnikov; opozarja, da je za uresničitev teh ciljev nujen ustrezen politični okvir, ki bo omogočil zasebne naložbe, ohranjanje konkurenčnosti in večjo izbiro za potrošnike;

14.

poziva države članice, naj še pred potekom roka prenesejo novi regulativni okvir za elektronske komunikacije, ga v celoti izvajajo in ustrezno pooblastijo nacionalne regulatorje; poudarja, da novi okvir zagotavlja predvidljivo in dosledno zakonodajno okolje, ki spodbuja naložbe in konkurenčne trge za omrežja, proizvode in storitve IKT, kar prispeva k okrepljenemu enotnemu trgu za storitve informacijske družbe; vztraja, da je treba pri kakršnih koli smernicah za izvajanje telekomunikacijskega svežnja kar zadeva dostop naslednje generacije v celoti uveljaviti koncepte, ki jih uvajajo direktive za pospešitev uporabe teh omrežij;

15.

meni, da je treba povečati učinkovitost regulativnega sodelovanja, tako da se zagotovi čim hitrejši začetek polnega delovanja organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije;

16.

poziva zainteresirane strani, naj sprejmejo odprte modele uporabe telekomunikacijskih omrežij, kar bo pomagalo spodbuditi inovacije in povečati povpraševanje;

17.

opozarja, da morajo biti zakonski predpisi pregledni in predvidljivi, in poziva Komisijo, naj pri pripravi zakonodajnih in nezakonodajnih pobud še naprej upošteva načela bolje oblikovanih predpisov, zlasti z usmerjenimi in pravočasnimi ocenami učinka;

18.

opozarja, da sta medobratovalnost in dostopnost medsebojno povezani in predstavljata temelj, na katerem bo zgrajena učinkovita informacijska družba, zato da bodo izdelki, infrastrukture in storitve medsebojno delovali in Evropejcem omogočali dostop do storitev in podatkov, neodvisen od vrste programske opreme, ki jo uporabljajo;

19.

vztraja, da je digitalna kompetenca ključnega pomena za vključujočo digitalno družbo in da bi morali vsi državljani EU imeti možnost in spodbude, da razvijejo ustrezno računalniško znanje; poudarja, da lahko digitalna kompetenca prikrajšanim ljudem (tj. starejšim osebam in osebam z nizkimi dohodki) pomaga pri vključevanju v družbo; poziva Komisijo in države članice, naj se spopadejo z razlikami pri digitalni pismenosti in uporabi interneta med različnimi družbenimi skupinami, s tako imenovanim nastajajočim drugim digitalnim razkorakom; poudarja, da je bistveno, da do leta 2015 zmanjšamo primanjkljaje v digitalni pismenosti in kompetenci za polovico;

20.

poziva k spoštovanju preglednosti, dostopnosti in enakih možnosti pri uporabi sistemov IKT, da bi povečali njihovo uporabniško prijaznost za kar največ evropskih državljanov;

21.

poudarja, da morajo, po potrebi s pomočjo regionalne in kohezijske politike, do leta 2013 vse osnovne in srednje šole imeti zanesljivo, kakovostno internetno povezavo, do leta 2015 pa visokohitrostno internetno povezavo; poudarja, da bi morala postati usposabljanje na področju IKT in e-učenje sestavni del dejavnosti vseživljenjskega učenja z omogočanjem boljših in dostopnih programov za izobraževanje in usposabljanje;

22.

priznava, kako pomembno je e-učenje kot metoda izobraževanja, prilagojena inovacijam IKT, s katero se lahko zadosti potrebam oseb s težavami pri dostopu do običajnih načinov izobraževanja, poudarja pa, da je izmenjava informacij med učitelji, učenci in drugimi zainteresiranimi stranmi temeljni pogoj; meni, da je treba spodbujati tudi mednarodno izmenjavo, da bi izobraževalne ustanove ponovno prevzele pomembno vlogo pri spodbujanju razumevanja med narodi;

23.

priporoča, naj se v izobraževalne sisteme uvede pojem digitalne pismenosti, in sicer že na predšolski stopnji vzporedno s tujimi jeziki, s čimer bi kar najbolj zgodaj dobili vešče uporabnike;

24.

poudarja, da je treba državljane EU opremiti z digitalnimi veščinami, da bodo lahko v celoti izkoristili vključenost v digitalno družbo; ponovno poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo znanje, spretnosti, kompetence in ustvarjalnost evropske delovne sile ustrezali najvišjim globalnim standardom in se bodo nenehno posodabljali; meni, da bi morali biti digitalna pismenost in kompetenca osrednji vidik politik EU, saj sta glavno gonilo evropske inovativne družbe;

25.

predlaga, naj se začne akcijski načrt za digitalno pismenost in vključenost na ravni EU in držav članic, ki mora obsegati zlasti: posebne možnosti usposabljanja za digitalno pismenost za brezposelne in skupine, ki jim grozi izključenost; spodbude za pobude zasebnega sektorja, ki bi ponujale računalniška izobraževanja vsem uslužbencem; pobudo „s pametjo na splet“, ki bo vse učence, vključno s tistimi, ki so vključeni v vseživljenjsko učenje in poklicno usposabljanje, seznanila z varno uporabo IKT in spletnih storitev; in skupni sistem podeljevanja spričeval za IKT na ravni EU;

26.

poziva države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za spodbujanje mladih strokovnjakov, naj si izberejo poklic na področju IKT; poziva države članice, naj v tem času v nacionalnih izobraževalnih programih za učence osnovnih šol večji poudarek namenijo naravoslovnim predmetom, kot sta matematika in fizika; meni, da je treba zaradi dejanske in nujne potrebe po ukrepih, s katerimi bi lahko tudi kratko- in srednjeročno zadostili potrebam po znanju IKT v Evropi, zagotoviti boljšo zbirko podatkov za spremljanje e-znanja; poziva institucije EU, naj z nadaljnjimi ukrepi ustvarijo to zbirko podatkov;

27.

poudarja, da je treba državljane EU ozavestiti o njihovih temeljnih digitalnih pravicah in obveznostih v evropski listini državljanskih in potrošniških pravic v digitalnem okolju; meni, da bi ta listina morala utrditi pravni red Skupnosti in vključevati zlasti pravice uporabnikov v zvezi z varstvom zasebnosti, varstvo ranljivih uporabnikov in zaščito digitalnih vsebin ter zagotavljati ustrezno medobratovalnost; ponovno poudarja, da je treba pravice v digitalnem okolju obravnavati v splošnem okviru temeljnih pravic;

28.

izraža trdno prepričanje, da je varovanje zasebnosti temeljna vrednota in da morajo vsi uporabniki imeti možnost nadzorovati svoje osebne podatke, tudi pravico biti pozabljen; poziva Komisijo, naj upošteva vprašanja o varstvu podatkov in zasebnosti in predvsem specifične potrebe mladoletnih in mladih odraslih glede teh vprašanj; poziva Komisijo, naj predloži predlog za prilagoditev direktive o varstvu podatkov današnjemu digitalnemu okolju;

29.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo nadaljnje ukrepe za izboljšanje digitalne varnosti, boj proti kibernetski kriminaliteti in neželeni pošti, da bi se povečalo zaupanje uporabnikov in bi se kibernetski prostor Evropske unije zavaroval pred vsemi vrstami kaznivih dejanj in prestopkov; poziva Komisijo in države članice, naj se učinkovito vključijo v mednarodno sodelovanje na tem področju ter ga okrepijo; opominja, da skoraj polovica držav članic še ni ratificirala Konvencije Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti, in države članice poziva, naj konvencijo ratificirajo in uveljavijo;

30.

poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za zagotovitev razpoložljivosti varne elektronske identifikacije za vsakogar v Evropi;

31.

vztraja, da je treba ohranjati odprt internet, kjer imajo državljani pravico do dostopa do informacij in njihove distribucije ter do uporabe želenih aplikacij in storitev, to pa je omogočeno tudi poslovnim uporabnikom, kot je predvideno v revidiranem regulativnem okviru; poziva Komisijo, organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije in nacionalne regulativne organe, naj spodbujajo nevtralnost spleta, natančno spremljajo uresničevanje te nevtralnosti ter pred koncem leta 2010 poročajo Evropskemu parlamentu; meni, da bi morala zakonodaja EU ohraniti določbo o izključnem prenosu podatkov iz direktive o e-trgovini (2000/31/ES) kot bistveni način za omogočanje proste in odprte konkurence na digitalnem trgu;

32.

poudarja, da so pluralizem, svoboda tiska in spoštovanje kulturne raznolikosti temeljne vrednote in končni cilji Evropske unije; zato poziva Evropsko komisijo, naj zagotovi, da bodo te vrednote in cilji spoštovani v vseh predlaganih politikah EU;

33.

odobrava hitro izvajanje zakonodaje o gostovanju; poudarja, da je treba še naprej nenehno spremljati cene mobilnega gostovanja v EU, kot tudi cene gostovanja za prenos podatkov; poziva organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije, naj izvede neodvisno analizo drugih metod (razen regulacije cen), ki bi jih lahko uporabili za vzpostavitev konkurenčnega notranjega trga gostovanja; poziva Komisijo, naj na podlagi analize organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije in svojega pregleda pred letom 2013 predlaga dolgoročno rešitev vprašanja gostovanja, da bi se zagotovil učinkovit, potrošnikom prijazen in konkurenčen trg gostovanja, ki bi omogočal nižje cene;

34.

poudarja, da lahko digitalne storitve prispevajo, da bo Evropa v celoti izkoristila notranji trg; poziva k učinkoviti politiki enotnega digitalnega trga, da bodo spletne storitve v Evropi bolj konkurenčne, dostopne, čezmejne in pregledne, pri čemer bodo zagotavljale najvišjo stopnjo zaščite potrošnikov ter bo odpravljena krajevna diskriminacija; poziva institucije EU, naj do leta 2013 odpravijo glavne regulativne in upravne ovire za čezmejne spletne transakcije; poziva Komisijo, naj poglobi svojo sedanjo oceno pravnega reda Skupnosti, ki zadeva enotni digitalni trg, in naj predlaga ciljno usmerjene zakonodajne ukrepe za odpravljanje največjih ovir;

35.

poziva k izvedbi študije o usklajenosti predpisov v EU, da bi spodbujali skupni trg s področja računalništva v oblaku in e-trgovanja;

36.

poziva Komisijo, naj preuči ukrepe za dodatno povečanje preglednosti pogojev čezmejnega spletnega trgovanja ter učinkovitosti čezmejnega izvrševanja zakonodaje in čezmejnega pravnega varstva; poudarja, da uspešen razvoj spletne trgovine zahteva učinkovito distribucijo proizvodov in blaga, zato posebej poudarja potrebo po hitrem izvajanju tretje poštne direktive (2008/6/ES);

37.

meni, da morajo države članice zagotoviti potrebno digitalno okolje za podjetja, zlasti mala in srednja; poziva države članice k oblikovanju storitve „vse na enem mestu“ za DDV, da bi omogočili lažjo čezmejno e-trgovino za mala in srednja podjetja ter podjetnike, Komisijo pa poziva, naj podpre splošno uporabo e-računov;

38.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo do leta 2015 vsaj 50 % javnih naročil opravljenih prek elektronskih sredstev, kot je določeno v akcijskem načrtu, dogovorjenem na ministrski konferenci o e-upravi v Manchestru leta 2005;

39.

meni, da so direktive, ki tvorijo zakonodajni okvir za informacijsko družbo, sprejete pred skoraj desetimi leti, zaradi vse bolj zapletenega spletnega okolja, uvajanja novih tehnologij in dejstva, da je vse več podatkov o državljanih EU obdelanih zunaj EU, zastarele; meni, da se lahko nekatera pravna vprašanja iz direktiv rešijo s postopnimi posodobitvami, za druge direktive pa bo potrebna temeljitejša revizija, ter da je treba sprejeti mednarodni okvir za varstvo podatkov;

40.

poudarja potencialno vrednost prehoda na digitalne javne storitve (e-uprava) za državljane in podjetja, da bi omogočili učinkovitejše in posamezniku prilagojene javne storitve; poziva države članice, naj z uporabo orodij IKT izboljšajo preglednost in odgovornost delovanja vlade ter prispevajo k bolj participativni demokraciji, ki bo vključevala vse družbeno-ekonomske skupine, spodbujala osveščenost novih uporabnikov in krepila zaupanje; poziva države članice, naj razvijejo nacionalne načrte za prehod na digitalne javne storitve, ki bi vključil cilje in ukrepe, da bi javne storitve bile na voljo na spletu in dostopne invalidom do leta 2015;

41.

poudarja pomen širokopasovnega dostopa za zdravje evropskih državljanov, saj omogoča uporabo učinkovitih informacijskih tehnologij s področja zdravja, kar izboljšuje kakovost nege, širi geografski doseg zdravstvenega varstva na podeželska, otoška, gorska in redko poseljena območja, lajša domačo oskrbo ter zmanjšuje nepotrebno zdravljenje in drage premestitve bolnikov; poziva, da lahko širokopasovna omrežja pripomorejo tudi k varstvu evropskih državljanov z omogočanjem in spodbujanjem informacij o javni varnosti, postopkov, odzivov na katastrofe in obnove;

42.

poudarja, da so IKT še posebej pomembne za invalide, ki bolj kot drugi potrebujejo tehnološko pomoč pri vsakodnevnih dejavnostih; meni, da imajo tudi invalidi pravico do enakopravnega sodelovanja v hitrem razvoju proizvodov in storitev nove tehnologije, saj jim bo to omogočilo udeležbo v vključujoči informacijski družbi brez ovir;

43.

poudarja, da je treba razviti „peto svoboščino“, ki bo omogočala prost pretok vsebin in znanja, ter da je treba do leta 2015 v Evropi razviti usklajen in uporabniku prijazen zakonodajni okvir za dostop do digitalnih vsebin, ki bi izboljšal gotovost za potrošnike in omogočal doseči pravično ravnotežje med imetniki avtorskih pravic in dostopom splošne javnosti do vsebin in znanja; poziva EU, naj glede na hitrost tehnološkega razvoja pospeši razpravo o avtorskih pravicah in analizira vpliv naslova o avtorskih pravicah EU v skladu s členom 118 Pogodbe o delovanju EU, da bi zagotovili enotno varstvo pravic intelektualne lastnine v vsej Uniji v spletnem in nespletnem okolju;

44.

priznava, da ima evropski ustvarjalni in kulturni sektor osrednjo vlogo pri spodbujanju kulturne raznolikosti, medijskega pluralizma in participativne demokracije v Evropi, poleg tega pa je tudi pomembno gonilo trajnostne rasti v Evropi, zaradi česar ima lahko odločilno vlogo pri gospodarskem okrevanju EU; priznava, da je treba spodbujati okolje, ki bo še naprej podpiralo ustvarjalni sektor; pri tem poziva Komisijo, naj v vseh političnih pobudah za digitalno agendo izvaja konvencijo Unesca o zaščiti in spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja;

45.

poudarja, da bi morala evropska digitalna agenda spodbujati nastajanje in širjenje kakovostnih in kulturno raznolikih vsebin v EU, s čimer bi vse državljane EU spodbudili k prevzemanju digitalnih tehnologij, kot je internet, ter kar najbolj povečali kulturne in družbene koristi, ki jih državljanom EU lahko prinesejo nove tehnologije; priporoča, naj se začne informacijska kampanja na ravni EU, da bi dosegli večjo ozaveščenost, predvsem z razvojem in širjenjem digitalnih kulturnih vsebin; poziva Evropsko komisijo, naj v okviru svojega zakonodajnega delovnega programa preuči možnost, da bi državam članicam omogočila uporabo znižane stopnje DDV za razširjanje kulturnih dobrin na spletu;

46.

poudarja, da internet ponuja številne nove priložnosti za širjenje ustvarjalnih vsebin in dostop do njih, prinaša pa tudi nove izzive pri varovanju kibernetskega prostora Evropske unije pred novimi vrstami kaznivih dejanj in prestopkov; ugotavlja, da je treba sankcije, kot eno od možnih orodij na področju uveljavljanja avtorskih pravic, načeloma najprej usmeriti v komercialne uporabnike in šele nato v posamezne državljane;

47.

meni, da mora EU spodbujati politiko ponudbe in preučiti ustrezen nadaljnji razvoj licenciranja avtorskih pravic in pravil potrjevanja ob upoštevanju novih tehnologij, novih sredstev za digitalno izvajanje in sprememb v vedenju potrošnikov; poziva k boljšemu, učinkovitejšemu in doslednemu preglednemu upravljanju pravic ter sistemu potrjevanja za glasbena in avdiovizualna dela in k dodatni preglednosti ter konkurenčnosti med organizacijami, ki upravljajo pobiranje nadomestil;

48.

poudarja, da je treba v novi digitalni agendi več pozornosti nameniti digitalizaciji edinstvene kulturne dediščine Evrope ter njeni boljši dostopnosti za državljane; poziva države članice, naj zagotovijo primerno finančno podporo politiki digitalizacije EU, hkrati pa spodbuja Komisijo in države članice, naj poiščejo ustrezne rešitve za sedanje pravne prepreke;

49.

izraža globoko zaskrbljenost v zvezi s prihodnostjo projekta evropske digitalne knjižnice, če ne bo prišlo do radikalnih sprememb na področjih digitalnega formata knjižnice, upravljanja, učinkovitosti, izvedljivosti, uporabnosti in širokega medijskega spremljanja projekta;

50.

meni, da je treba IKT dosledno uvajati in tudi spodbujati, da bi se dosegla visoka kakovost na področju raziskav in bi se spodbudile javne in zasebne naložbe v visoko tvegane skupne raziskave in inovacije na tem področju; poudarja, da bi morala biti Evropa v vrhu razvoja spletnih tehnologij, računalništva v oblaku, inteligentnih okolij ter superračunalnikov in nizkoogljičnih aplikacij IKT; predlaga, naj se v naslednji finančni perspektivi proračun EU za IKT podvoji in naj bo proračun za prevzem IKT štirikrat večji;

51.

obžaluje, da Evropa v zvezi s privabljanjem, razvojem in ohranjanjem akademskega talenta v IKT še naprej zaostaja za drugimi vodilnimi trgi ter se sooča z velikim begom možganov zaradi boljših delovnih razmer v ZDA za akademike in raziskovalce; poudarja, da mora Evropa, da bi se spoprijela s to težavo, sodelovati z akademskim svetom, pa tudi z industrijo, da bi razvila razgiban program za razvoj poklicnih možnosti, ki bi podpiral bistveno vlogo skupnosti znanstvenih raziskovalcev v široko zastavljeni inovacijski strategiji za IKT, ki bi bila svetovnega formata;

52.

meni, da morajo biti do leta 2015 vsi evropski raziskovalni inštituti in infrastrukture povezani z visokohitrostnimi Gbps prenosnimi omrežji, kar bo ustvarilo intranet evropske raziskovalne skupnosti;

53.

poziva k večjemu vlaganju v uporabo odprtokodne programske opreme v EU;

54.

poziva k novim naložbam v raziskave, da bi bolje izvajali obstoječe digitalne instrumente ter vsem državljanom zagotovili dostop do kulturnih proizvodov;

55.

izraža zaskrbljenost zaradi zapletenih upravnih postopkov iz okvirnega programa EU; poziva Komisijo, naj odstrani odvečne postopke tako, da jih ponovno zastavi v okvirnem programu, ne da bi ga pri tem ogrozila, in oblikuje odbor uporabnikov;

56.

poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami oceni, na kakšen način direktivi 2004/17/ES in 2004/18/ES o javnih naročilih ter njun prenos podpirajo raziskave in inovacije, in po potrebi opredeli najboljše prakse; poziva Komisijo in države članice, naj razmislijo o oblikovanju kazalnikov za inovacije v javnih naročilih;

57.

opozarja, da sta prihodnja konkurenčnost Evrope in zmožnost, da si opomore od sedanje gospodarske krize, v veliki meri odvisni od njene sposobnosti, da spodbudi splošno in učinkovito uvajanje IKT v podjetja; ugotavlja, da mala in srednja podjetja še zelo zaostajajo za velikimi podjetji, in posebej opozarja na jamstva mikropodjetjem in malim podjetjem, da ne bi bila prikrajšana za koristi, ki jih prinaša razvoj IKT; poziva države članice in Komisijo, naj okrepijo podporo malim in srednjim podjetjem, kar zadeva uporabo orodij IKT, da bi okrepile njihovo produktivnost;

58.

poziva Komisijo, naj pripravi digitalni načrt za spodbujanje spletnih poslovnih priložnosti, kateri glavni cilj bo omogočanje alternativnih možnosti za vse, ki so v trenutni finančni krizi nedavno postali brezposelni; meni da bi načrt moral vključevati tako zagotavljanje razpoložljivosti programske in strojne opreme po dostopnih cenah kot brezplačen dostop do interneta in brezplačno svetovanje;

59.

meni, da bi se morala agenda 2015.eu posvetiti uvajanju IKT na vsa področja za nizkoogljično gospodarstvo; poziva k uporabi IKT za dosego ciljev 20-20-20 iz strategije na področju podnebnih sprememb; meni, da je treba izvajanje aplikacij, kot so pametna električna omrežja, pametno merjenje, pametna mobilnost, pametni avtomobili, pametno upravljanje z vodo in e-zdravstvo, obravnavati kot ključne pobude v agendi 2015.eu; poudarja tudi, da je treba ekološke sledi sektorja IKT do leta 2015 zmanjšati za 50 %;

60.

meni, da mora mednarodno trgovino voditi načelo pravične trgovine, da bi dosegli ustrezno ravnotežje med odpiranjem trgov in zakonito zaščito različnih gospodarskih sektorjev, s posebnim poudarkom na delovnih in socialnih razmerah;

61.

meni, da sta prisotnost agende 2015.eu na vseh političnih in geografskih ravneh (EU, nacionalni in regionalni) v duhu upravljanja na več ravneh in njena politična vidnost bistvena pogoja za učinkovito izvajanje; v zvezi s tem predlaga, naj se redno organizirajo srečanja na vrhu o digitalni agendi, da bi se lahko spremljal napredek na ravni EU in na ravni držav članic, ter da bi se obnovila politična spodbuda;

62.

opozarja zlasti Komisijo, naj oblikuje smotrne (natančne, merljive, ustrezne, realistične in časovno določene) načrte in cilje ter naj sprejme akcijski načrt, s katerim bi sprožila vse ustrezne instrumente EU: financiranje, nezavezujoče akte, izvrševanje in, kjer je potrebna, ciljno usmerjeno zakonodajo na vseh pomembnih področjih politike (tj. elektronske komunikacije, izobraževanje, raziskave, inovacije, kohezijska politika); poziva Komisijo, naj redno pregleduje dosežke strategije 2015.eu na podlagi širšega sklopa kazalnikov, ki bodo omogočili kvantitativno in kvalitativno analizo socialnih in gospodarskih vplivov; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo ustrezno usklajevanje med programi EU ter nacionalnimi in regionalnimi programi na tem področju;

63.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter državam članicam.

15.3.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 81/54

A.

ker je dvoregijsko strateško partnerstvo med EU in Latinsko Ameriko bistvenega pomena in ga morata obe regiji še bolj poglobiti in izboljšati,

B.

ker je krepitev odnosov med EU in Latinsko Ameriko ena od prednostnih nalog trenutnega španskega predsedstva, pa tudi prihodnjega belgijskega in madžarskega,

C.

ker je dvoregijsko strateško partnerstvo precej napredovalo od prvega vrhunskega srečanja leta 1999, zlasti z ustanovitvijo skupščine EuroLat (parlamentarna veja dvoregijskega strateškega partnerstva) na vrhunskem srečanju na Dunaju, a se je še vedno treba soočiti z nekaterimi ukrepi in izzivi,

D.

ker je eden izmed glavnih ciljev dvoregijskega strateškega partnerstva regionalno povezovanje s sklepanjem podregionalnih in dvostranskih partnerskih sporazumov ter strateških partnerstev,

E.

ker lahko Zveza južnoameriških držav (UNASUR) – čeprav je drugačnega značaja kot preostali procesi povezovanja na tej celini (CAN, Mercosur, SICA) –spodbudi omenjene procese,

F.

ker je v luči morebitnih sedanjih oziroma prihodnjih medameriških sporov dobro, da vpletene vlade – v skladu z načelom subsidiarnosti – najprej izkoristijo pritožbene poti v okviru latinskoameriških sodišč, preden se obrnejo na sodišča zunaj latinskoameriške celine,

G.

ker so se vojaški izdatki tako v Latinski Ameriki kot v Evropi v zadnjih letih znatno povečali,

H.

ker je dvoregijsko strateško partnerstvo še bolj utrdilo usklajevanje obeh strani na mednarodnih forumih in v mednarodnih institucijah in ker je treba poleg vzpostavitve skupne agende še naprej usklajevati stališča o svetovnih vprašanjih z upoštevanjem interesov in skrbi obeh strani,

I.

ob upoštevanju zgodovinskega mejnika, ko je EU nedavno ratificirala konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov, in posledic njenega izvajanja glede učinkovitega spoštovanja državljanskih in socialnih pravic ter spodbujanja enakih možnostih za več kot 60 milijonov invalidnih oseb, ki živijo v latinskoameriški regiji,

J.

ker so Združene države dobile novo vlado, ki je vzbudila velika pričakovanja,

K.

ker je Latinska Amerika območje, na katerem živi več kot 600 milijonov ljudi, ki prispeva 10 % svetovnega bruto domačega proizvoda ter na katerem se nahaja 40 % vseh rastlinskih vrst sveta in ki ima izjemen človeški kapital,

L.

ker slonijo odnosi med EU in Latinsko Ameriko na skupnih vrednotah in ker je spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin eden od bistvenih elementov strateškega partnerstva,

M.

ker pomeni razvoj odnosov z Latinsko Ameriko vzajemno korist in potencialne prednosti tako za vse države članice EU kot za vse države Latinske Amerike,

N.

ker lahko vključitev načela enakosti spolov v vse politike prispeva k temu, da bodo družbe pravičnejše in bolj demokratične, saj bodo ženske in moški enakopravni pri vseh vidikih življenja,

O.

ker imajo države EU in Latinske Amerike ter Karibov skupaj več kot milijardo prebivalcev in predstavljajo tretjino držav članic Združenih narodov,

P.

ker je EU glavna donatorka pomoči za razvoj, glavna vlagateljica in druga trgovinska partnerica v Latinski Ameriki (prva v Mercosurju in Čilu) in ker je od začetka dvoregionalnega strateškega partnerstva leta 1999 financirala projekte in programe, vredne več kot 3 milijarde EUR,

Q.

ker bo okrevanje po svetovni recesiji v letu 2010 še vedno počasno in čeprav se je Latinska Amerika bolje zoperstavila krizi kot druga, napredna gospodarstva ter bo v letu 2010 v povprečju zabeležila skoraj 3-odstotno rast, bo okrevanje neenakomerno, stopnja rasti pa ne bo zadoščala za bistveno izboljšanje socialnih pogojev prebivalstva, ki ima še vedno precej slabšo socialno zaščito v primerjavi z evropskimi partnerji,

R.

ker je stopnja brezposelnosti med mladimi v nekaterih večjih državah Latinske Amerike in državah članicah EU visoka,

S.

ker je kljub precejšnjemu napredku stopnja smrtnosti otrok in mater v regiji še vedno precej visoka,

T.

ker sta proizvodnja drog in trgovanje z njimi še vedno velik problem v regiji; ker je število nasadov koke v Južni Ameriki naraslo in ker prihaja do političnih in kulturnih razhajanj med konvencijami in resolucijami Združenih narodov – zanje je koka prepovedana kultura – in uradnim stališčem nekaterih vlad, ki trdijo, da je ta rastlina del tradicije avtohtonega prebivalstva,

U.

ker so revščina, neenakost in diskriminacija tipične za nekatere avtohtone skupnosti v številnih latinskoamerških državah,

V.

ker je v sektorjih energetike, oskrbe z vodo, infrastrukture in komunikacij potreben občutnejši napredek, ki bo primerljiv z napredkom, doseženim v sektorju telekomunikacij,

W.

ker bosta razvoj latinskoameriške regije in njena sposobnost prispevati k procesom povezovanja brez ustreznih prilagoditev infrastrukture ovirana,

X.

ker politika EU na področju priseljevanja povzroča veliko skrbi v Latinski Ameriki in ker je treba doseči sporazume, ki bodo upoštevali legitimne interese evro-latinskoameriških partnerjev glede tako občutljivega vprašanja,

Y.

ker je Evropska investicijska banka (EIB) svoje operacije v Latinski Ameriki začela leta 1993 in ker ima za svoj sedanji mandat (2007–2013) na voljo 2,8 milijard EUR za financiranje projektov v regiji,

Z.

ker so inovacije in znanje temeljni instrument za izkoreninjanje revščine, boj proti lakoti in uresničenje trajnostnega razvoja, kot je bilo omenjeno na zadnjem ibero-ameriškem vrhunskem srečanju,

AA.

ker je bilo v nedavni študiji, ki sta jo opravili Organizacija ibero-ameriških držav za izobraževanje, znanost in kulturo (OEI) ter Ekonomski odbor za Latinsko Ameriko in Karibe (CEPAL), navedeno, da je potrebnih 55 milijard EUR za uresničitev izobraževalnih ciljev 2021 v desetih letih, torej med letoma 2011 in 2021, za odpravo obstoječih ogromnih neenakosti, izkoreninjenje nepismenosti, zagotovitev šolanja 15 milijonom nešolanih otrok med tremi in šestimi leti, za oblikovanje trdnih in učinkovitih sistemov strokovnega usposabljanja in bistveno izboljšanje pogojev za dostop do univerze,

1.

pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom Evropska unija in Latinska Amerika: partnerstvo svetovnih akterjev, ki je namenjeno opredelitvi, oceni in pripravi operativnih predlogov za uresničitev polnega dvoregijskega strateškega partnerstva;

2.

pozdravlja prizadevanja španskega predsedstva za podpis pridružitvenega sporazuma med EU in Srednjo Ameriko ter večstranskih trgovinskih sporazumov s Kolumbijo in Perujem, pa tudi trdno odločenost in pripravljenost za nadaljevanje pogajanj med Evropsko unijo in Mercosurjem;

3.

ponovno poudarja, da je podpora različnim procesom regionalnega povezovanja v Latinski Ameriki osnovno načelo dvoregijskega strateškega partnerstva, in verjame, da bo to partnerstvo omogočilo okrepitev usklajevanja stališč o kriznih razmerah in svetovnih vprašanjih na podlagi skupnih vrednot, interesov in skrbi;

4.

je seznanjen s političnimi spremembami v obeh regijah in meni, da je treba slediti razvoju dogodkov, da bi po potrebi latinskoameriško politiko EU na novo usmerili in prilagodili novim okoliščinam;

5.

poudarja pomembnost načel in vrednot, ki so osnova dvoregijskega strateškega partnerstva, kot so pluralistična in predstavniška demokracija, spoštovanje človekovih pravic (političnih, gospodarskih in socialnih) in temeljnih svoboščin, svoboda izražanja, ustavna in pravna država, spoštovanje ustreznih postopkov, pravna varnost in zavračanje vseh oblik diktature ali avtoritarizma;

6.

poziva vse udeležene v dvoregijskem strateškem partnerstvu, naj izpolnijo svojo odgovornost na področju upravljanja in socialne pravičnosti;

7.

poudarja, da je končni cilj dvoregijskega strateškega partnerstva med EU in Latinsko Ameriko vzpostavitev območja vsestranskega evro-latinskoameriškega medregijskega partnerstva, približno do leta 2015, na političnem, gospodarskem, trgovinskem, socialnem in kulturnem področju, ki bo zagotovilo trajnostni razvoj v obeh regijah;

8.

poziva, naj se izkoristijo nove možnosti, ki jih ponuja izvajanje Lizbonske pogodbe, v korist dvoregijskega strateškega partnerstva;

9.

poziva, naj podpredsednica/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko zagotovi enotnost, skladnost in učinkovitost zunanjega delovanja Unije v povezavi z Latinsko Ameriko s podporo Evropske službe za zunanjepolitično delovanje in z dejavno udeležbo na naslednjem vrhunskem srečanju med EU ter Latinsko Ameriko in Karibi maja 2010 v Madridu;

10.

zlasti poziva podpredsednico/visoko predstavnico in Svet, naj oblikujeta jasne smernice o najboljšemu načinu tesnega sodelovanja za spodbujanje učinkovite večstranskosti, zagotovitev ohranjanja okolja in naravnih virov, boj proti podnebnim spremembam, okrepitev zmožnosti ZN glede ohranjanja in utrjevanja miru ter za soočanje s skupnimi grožnjami za mir in varnost v okviru mednarodnega prava, vključno s trgovino prepovedanih drog in orožja, organiziranim kriminalom ter terorizmom, kot je bilo sklenjeno v Limi;

11.

prav tako poziva k vzpostavitvi primernih mehanizmov institucionalnega sodelovanja med skupščino EuroLat in različnimi ustanovami EU, kot je bilo navedeno v zaključkih vrhunskega srečanja v Limi;

12.

ponavlja, da mora prihodnja Evropska služba za zunanjepolitično delovanje zagotoviti, da bo imel EP v delegacijah EU, predvsem v pomembnih regijah, kot je Latinska Amerika, primerne sogovornike, ki bodo zagotavljali polno sodelovanje s Parlamentom;

13.

priporoča sprejetje evro-latinskoameriške listine za mir in varnost, ki bo na podlagi listine ZN in zadevne mednarodne zakonodaje vključevala strategije in smernice za skupne politične in varnostne ukrepe pri soočanju s skupnimi grožnjami in izzivi partnerjev dvoregijskega strateškega partnerstva;

14.

čestita zvezi UNASUR za opravljeno delo in diplomatske uspehe v Južni Ameriki;

15.

znova izraža prepričanje, da je notranja stabilnost številnih latinskoameriških držav partneric odvisna od državnih reform, ki bodo omogočile popolno in učinkovito vključitev vseh avtohtonih skupnosti in drugih manjšin v postopke odločanja, da se prepreči vse oblike diskriminacije in spodbudi spoštovanje kulturnih pravic in tradicije, kar bo še nadalje obogatilo družbo in okrepilo demokratično vladanje;

16.

opozarja, da učinkovito in neodvisno pravosodje ter odločna politika spoštovanja človekovih pravic, v okviru odgovorne, preverljive in pregledne uprave, zagotavljata varnost državljanov, krepita njihovo zaupanje v sistem predstavniške parlamentarne demokracije in preprečujeta nenaklonjenost takšni obliki zastopstva;

17.

poziva k nadaljevanju in poglobitvi konstruktivnega dialoga o vprašanjih preseljevanja na evro-latinskoameriškem območju, tako s ciljnimi in tranzitnimi državami kot državami izvora; v zvezi s tem podpira strukturiran in celovit dvoregijski dialog o migracijah med EU ter Latinsko Ameriko in Karibi, ki se je začel 30. junija 2009, saj je korak naprej k izpolnjevanju zavez z vrha v Limi; pozdravlja tudi ustanovitev delovne skupine o migracijah v okviru parlamentarne skupščine EuroLat, ki naj bi vzpostavila forum za dialog in spodbudila predloge na tem področju, pri tem pa upoštevala občutljive točke o tej temi na obeh straneh;

18.

v zvezi s projekti, ki trenutno potekajo v Peruju, Kolumbiji in Boliviji, priporoča povečanje sredstev, namenjenih financiranju programov za odpravo proizvodnje narkotikov s pomočjo alternativnega razvoja, in sicer na način, ki bo omogočil sodelovanje zadevnega prebivalstva;

19.

obžaluje, da so finančna prizadevanja nekaterih držav prednostno namenjena prekomernemu povečanju vojaških proračunov, ko bi bilo nujno zmanjšati učinke nerazvitosti, pandemij, podhranjenosti, kriminala ter naravnih nesreč;

20.

nujno poziva, naj podnebne spremembe in globalno segrevanje ozračja ostanejo prednostno vprašanje na politični agendi med EU in državami Latinske Amerike in Karibov; poudarja, da je treba sprejeti skupna stališča v različnih forumih za dialog o okolju in podnebnih spremembah, zlasti v okviru ZN, istočasno pa podpreti vrhunsko srečanje v Mehiki konec leta 2010; poziva tudi, da je treba nadaljevati s srečanji ministrov za okolje iz obeh regij po prvem sestanku v Bruslju marca 2008; poleg tega poudarja, da so prve žrtve negativnih učinkov podnebnih sprememb in globalnega segrevanja ozračja prav najrevnejši prebivalci, predvsem avtohtone skupnosti; prav tako pričakuje, da bodo ukrepi sklada za spodbujanje naložb v Latinski Ameriki namenjeni med drugim projektom za boj proti učinkom podnebnih sprememb, za spodbujanje lokalnega javnega prevoza, električnega vozila, projekta ITT-Yasuní v Ekvadorju in podobno;

21.

ponovno predlaga oblikovanje evro-latinskoameriškega območja celovitega medregionalnega partnerstva na osnovi modela, združljivega s „STO – regionalizem“, kar naj bi potekalo v dveh stopnjah;

22.

trdno podpira, za zaključek prve stopnje, ponoven zagon pogajanj o pridružitvenem sporazumu EU-Mercosur, saj bi bil takšen sporazum, ki bi pomembno vplival na 700 milijonov ljudi in bi bil sklenjen kmalu, najbolj velikopotezen dvoregijski sporazum na svetu; podpira tudi zaključek pogajanj o pridružitvenem sporazumu EU-Srednja Amerika pred vrhunskim srečanjem v Madridu in pregled sporazuma iz leta 2003 na področju političnega dialoga in sodelovanja z Andsko skupnostjo ter poglobitev veljavnih pridružitvenih sporazumov z Mehiko in Čilom; je seznanjen z uspešnim zaključkom pogajanj o večstranskem trgovinskem sporazumu med EU in državami Andske skupnosti; si bo prizadeval za natančno izvedbo parlamentarnega postopka ratifikacije teh sporazumov, da bi zagotovil njihov pozitiven vpliv na vsa vprašanja, ki so v skupnem interesu;

23.

opozarja, da so se pogajanja o pridružitvenem sporazumu med EU in Srednjo Ameriko začela na podlagi pristopa regija z regijo in opozarja, da bi se morala tako tudi skleniti, pri čemer je treba zagotoviti, da ne bo nobena država zaostala;

24.

poziva, za zaključek druge stopnje in za uresničitev sporazuma o vsestranskem medregijskem partnerstvu okoli leta 2015, k pravni in institucionalni podpori ter popolni geografski pokritosti različnih področij dvoregijskega strateškega partnerstva ter k oblikovanju skupnih splošnih določb in pravil, ki bodo omogočala uživanje različnih svoboščin za vzpostavitev čim bolj širokega partnerstva s poglobitvijo integracijskih sporazumov znotraj Latinske Amerike in partnerskega procesa EU z različnimi državami in skupinami iz regije;

25.

za skladno ukrepanje priporoča uskladitev stališč obeh regij o načinu dosega razvojnih ciljev tisočletja med pripravami na zasedanje na visoki ravni ZN, načrtovano septembra 2010, zlasti kar zadeva boj proti revščini, ustvarjanje stalnih in kakovostnih delovnih mest ter socialno vključenost na rob odrinjenih skupin, zlasti avtohtonih skupnosti, otrok, žensk in invalidov;

26.

meni, da so razvojni cilji tisočletja eden izmed najpomembnejših ciljev, ki jih je treba uresničiti do leta 2015, s poudarkom na naložbah v najrevnejše države in najbolj ranljive prebivalce, ter poziva obe regiji, naj pred visokim srečanjem o razvojnih ciljih tisočletja septembra 2010 poiščeta skupen jezik;

27.

meni, da bi začetek resnega in natančnega dialoga o vprašanjih znanosti, tehnologije in inovacij lahko spodbudil vzpostavitev evro-latinskoameriškega območja inovacij in znanja, po zgledu sporazuma o inovacijah s Čilom;

28.

ponavlja, da so izobraževanje in naložbe v človeški kapital osnova za socialno kohezijo in družbeno-gospodarski razvoj, ter poziva k odločnim in ustrezno finančno podprtim prizadevanjem za odpravo nepismenosti, ki je v nekaterih državah latinskoameriške regije še vedno velika, zlasti med deklicami in ženskami, pa tudi k brezplačnemu javnemu osnovno- in srednješolskemu izobraževanju, ki je omejeno zaradi pomanjkanja sredstev v nekaterih državnih proračunih; glede tega podpira projekt, ki ga je pripravila Organizacija ibersko-ameriških držav za izobraževanje, znanost in kulturo „Izobraževalni cilji 2021: izobrazba, ki jo želimo za generacijo dvestoletnikov“;

29.

poudarja, da Latinska Amerika brez korenitih sprememb družbenega in gospodarskega okolja ne bo nikoli pomemben akter v družbi znanja, ki je najpomembnejša strateška dobrina za razvoj;

30.

pozdravlja pobude za spodbujanje in izmenjavo znanja in dobrih praks na področju prava, kot je nedavna vzpostavitev Centra za pravne raziskave, razvoj in inovacije za Latinsko Ameriko; pozdravlja oblikovanje Skupine stotih in meni, da so te pobude lahko izredno uporabno orodje za podporo prizadevanjem Komisije pri oblikovanju dvoregijskega strateškega partnerstva;

31.

poziva latinskoameriške države, ki so ali utegnejo biti v sporu s sosednjimi državami – naj gre za mejne ali kake druge spore – naj rešitev, če je le mogoče, poiščejo na sodiščih v okviru posameznih procesov povezovanja ali na splošnih sodiščih svoje celine ter naj se ne zatekajo na sodišča na drugi polobli;

32.

pozdravlja prizadevanja na področju enakosti med spoloma in zahteva naj se povečajo; priporoča, da se v okviru sodelovanja med EU in Latinsko Ameriko razvijejo politike, ki bodo spodbujale okrepitev pravnega statusa žensk, enak dostop do izobraževanja, zaposlitve ter človekovih in socialnih pravic, in poziva vlade in zadevne organizacije za sodelovanje, naj podprejo te pobude s primernimi človeškimi, finančnimi in tehničnimi viri;

33.

poziva zadevne institucije, naj v okviru strateškega partnerstva z ustreznimi finančnimi in tehničnimi sredstvi podprejo politike preprečevanja in zaščite v zvezi z nasiljem nad ženskami;

34.

pozdravlja nedavno odločbo Medameriškega sodišča za človekove pravice glede umorov žensk v Campo Algodonero v Mehiki kot precedens za vso regijo; poziva vlade Evropske unije, Latinske Amerike in Karibov, da uporabljajo sodbo kot smernico za svoje prihodnje delo, ter zagotovijo, da njihovo strogo obsodbo nasilja nad ženskami spremljajo ustrezno financirani programi zaščite, preprečevanja in restorativne pravičnosti; prav tako zahteva trdno obvezo za boj proti nasilju nad ženskami na splošno in primerno vlaganje v reproduktivno zdravje in v programe za spodbujanje enakosti med spoloma, spolno vzgojo in dostop do metod načrtovanja družine, v skladu z akcijskim programom ICPD (1994);

35.

pozdravlja prizadevanja zadnjih let na področju socialne kohezije Evropske komisije, Medameriške razvojne banke (BID), razvojnega programa Združenih narodov (UNDP), ekonomskega odbora za Latinsko Ameriko in Karibe (CELAC), Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada; priporoča obnovo in okrepitev programov Eurosocial, URB-AL in EUrocLIMA ter tudi primerno izvajanje konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov z namenom spodbujanja enakih možnosti za več kot 60 milijonov invalidnih državljanov v latinskoameriški regiji, ki jim grozi družbena izključenost;

36.

znova poudarja, da je pomembno izmenjevati izkušnje o vprašanjih skupnega interesa, kot je socialna kohezija za boj proti revščini in zmanjšanje neenakosti; v zvezi s tem podpira forum EU-LAK na ministrski ravni o socialni koheziji, ki je potekal v Limi od 8. do 10. februarja 2010 na temo „Spodbujanje dostojnega dela za mlade: kako pospešiti socialno kohezijo“, in pozdravlja izjavo iz Bahie, sprejeto ob zaključku četrtega mednarodnega srečanja mrež EUROsociAL 25. junija 2009;

37.

z zadovoljstvom pričakuje prihodnje srečanje EU-LAK na ravni ministrov in odgovornih za socialno varstvo na temo usklajevanja sistemov socialnega varstva, ki bo potekalo 13. in 14. maja 2010 v kraju Alcalá de Henares (pri Madridu), in podpira prizadevanja Ibersko-ameriške organizacije za socialno varstvo (OISS), ki se zavzema za gospodarsko in družbeno blaginjo prek usklajevanja in izmenjave izkušenj na področju socialnega varstva, ter poziva, naj se na ministrskem srečanju in v organizaciji OISS predložijo ustvarjalni predlogi za zagotovitev čim bolj širokega socialnega varstva za zadevno prebivalstvo;

38.

opozarja, da se regionalno povezovanje – za katerega si prizadevajo številne latinskoameriške vlade in ki mu je Evropska unija naklonjena – sooča z velikimi ovirami: s pomanjkljivo infrastrukturo, nezadostno medregijsko trgovinsko izmenjavo ter nepoznavanjem različnih političnih, družbenih in gospodarskih akterjev in subjektov v drugih državah;

39.

poudarja, da bi strategija praktičnih ukrepov za povezovanje (med drugim ceste, železnice, naftovodi in plinovodi, sodelovanje na področju obnovljivih virov energije, spodbujanje medregijske trgovine) ter obveščanje o različnih akterjih v regiji prispevala k pobudam za povezovanje in okrepila čut za skupnost v regiji;

40.

poudarja, da je potrebna usklajena strategija za sektor energetike, oskrbe z vodo in prometa, da se v regiji prepreči zastoj rasti in trajnostnega razvoja;

41.

priporoča latinskoameriškim vladam – in hkrati poziva Evropsko unijo, naj jim pri tem zagotovi čim večjo podporo, naj glede na neugodne socialne okoliščine ob sicer razmeroma dobrih gospodarskih obetih sprejmejo odločne in stanovitne politike, na primer za vlaganje v javna dela, krepitev notranjega trga, zaščito malih in srednjih podjetij, boljšo razpoložljivost posojil, povečanje naložb v zdravstvo in izobraževanje ter reševanje vprašanja brezposelnosti mladih in diskriminacije pri zaposlovanju na podlagi spola;

42.

v zvezi s tem opominja, da čeprav ni lahko zagotoviti ustreznih finančnih sredstev za uresničevanje omenjenih ciljev, je treba vzpostaviti sodoben, pravičen in moderen davčni sistem, ki bo sposoben preganjanja davčnih utaj, ter pregledati vojaške izdatke;

43.

poziva EU in vlade latinskoameriških držav z avtohtonimi skupnostmi, naj začnejo s tesnejšim sodelovanjem uresničevati učinkovite načrte za odpravo lakote, nerazvitosti, nepismenosti in kroničnih bolezni;

44.

meni, da cilja socialne kohezije partnerstva EU-LAK ne bo mogoče uresničiti, dokler se ne bo vzpostavilo visoke stopnje razvoja in pravične razdelitve dohodka in bogastva ter da ta cilj zahteva sprejetje dejanskih ukrepov, ki bodo imeli za namen izkoreninjenje revščine v skladu z razvojnimi cilji tisočletja in okrepitev pravosodnega sistema v državah LAK;

45.

poudarja pomembnost varnosti preskrbe s hrano za države LAK in primernih skladiščnih zmogljivosti hrane za soočanje s prihodnjimi izzivi na področju oskrbe s hrano;

46.

poziva EU, naj obveže nadnacionalne skupine podjetij s sedežem v EU, da bodo v državah LAK kot minimalne standarde uporabljale v mednarodnih sporazumih opredeljene okoljske in socialne standarde, kot je agenda za dostojno delo Mednarodne organizacije dela, in da teh standardov ne bodo poskušale zaobiti;

47.

priporoča, naj se ohranijo dvoletna vrhunska srečanja, a poudarja, da se odnosi z Latinsko Ameriko ne smejo omejiti na dvoletni pogled, temveč jih je treba okrepiti z dolgoročno vizijo;

48.

predlaga dvoregijski politični dialog z novimi tristranskimi pristopi o skupnih vprašanjih, področjih in interesih z EU–LAK–Azija, EU–LAK–Afrika in EU–LAK–ZDA za evro-atlantski prostor, ki ga bodo sestavljale ZDA, Latinska Amerika in EU;

49.

ponovno poudarja svoj predlog o ustanovitvi fundacije Evropa – Latinska Amerika in Karibi, ki bo namenjena pripravi vrhunskih srečanj, spremljanju odločitev in političnih ukrepov, sprejetih na teh srečanjih, in ki bo nudila forum za dialoge in usklajevanje v obdobjih med vrhunskimi srečanji za vse politične, gospodarske, institucionalne, akademske akterje in akterje civilne družbe, ki si prizadevajo za evro-latinskoameriške odnose, vključno s skupščino EuroLat;

50.

predlaga, da se organizacijska sestava omenjene fundacije zgleduje po sestavi fundacije Anna Lindh, in sicer naj ima predsednika in svetovalni odbor, ki posreduje priporočila o strateških smernicah fundacije upravnemu odboru, direktorju in nacionalnim mrežam, ta priporočila pa se nato posredujejo vsem ustreznim ravnem odločanja;

51.

poudarja, da mora biti proračun te fundacije omejen, a zadosten za uresničevanje njenih nalog in da mora biti financirana s prispevki držav EU in Latinske Amerike, ki bodo članice ustanove, s prispevki proračuna EU, z lastnimi sredstvi fundacije ali sredstvi, ki jih prispevajo javni pokroviteljski organi, ki so povezani z evro-latinskoameriškim območjem;

52.

predlaga ustanovitev opazovalnice preseljevanja na evro-latinskoameriškem območju, ki jo bo nadzorovala in usklajevala prej omenjena fundacija in ki bo namenjena neprestanemu in podrobnemu spremljanju vseh vprašanj, povezanih z migracijskimi tokovi na tem območju; prav tako predlaga ustanovitev dvoregijskega centra za preprečitev konfliktov, namenjenega vnaprejšnjemu odkrivanju vzrokov morebitnih nasilnih in oboroženih konfliktov ter njihovemu preprečevanju in zaustaviti možnega stopnjevanja, predlaga tudi ustanovitev dvoregijskega centra za preprečevanje naravnih nesreč, še posebej po tragičnih razmerah, nastalih na Haitiju po uničevalnem potresu 12. januarja 2010 ter v Čilu po potresu in cunamiju 27. februarja 2010, ki bo namenjen pripravi skupnih strategij in sistema za opozarjanje o nevarnostih, da bi zmanjšali skupno ranljivost pred naravnimi nesrečami, ki so posledica podnebnih ali tehnoloških sprememb;

53.

poziva k sklenitvi podregionalnih partnerskih sporazumov, o katerih še vedno potekajo pogajanja, in obžaluje, da so nekateri od teh sporazumov iz različnih razlogov ohromljeni, a opozarja, da je treba za nepremostljive razlike poiskati druge rešitve, ne da bi pri tem izgubili globalni strateški pogled, da ne bi izolirali držav, ki želijo okrepiti svoje politične, trgovinske in družbene odnose z EU;

54.

ponovno izraža podporo EU za procese regionalnega vključevanja in pogajalskega pristopa „del po delu“, ki ga uporablja EU s pridružitvenimi sporazumi, kot je v primeru Srednje Amerike; vendar priznava, da tiste države, ki so pripravljene okrepiti svoje odnose z EU, ne smejo trpeti zaradi notranjih težav v postopkih regionalnega vključevanja, kot v primeru andske skupnosti, in niti zaradi suverenih odločitev njihovih sestavnih delov, četudi so legitimni;

55.

podpira sklad za spodbujanje naložb v Latinski Ameriki (MIAL), ki ga je predlagala Komisija kot otipljiv izraz zavezanosti EU utrditvi regionalnega povezovanja in medsebojne povezanosti v Latinski Ameriki, in upa, da bo prispeval k raznolikosti držav in sektorjev, ki prejemajo evropske naložbe; je seznanjen s 100 milijoni EUR, ki so iz proračuna Skupnosti predvideni za obdobje do leta 2013, kar pa ne vpliva na druge prispevke in subvencije iz držav članic;

56.

pozdravlja podpis memoranduma o soglasju novembra 2009 med Evropsko investicijsko banko in Medameriško razvojno banko ter podpira prizadevanja Evropske investicijske banke za financiranje projektov v Latinski Ameriki, a opominja, da potrebuje Evropska investicijska banka za doseg svojih ciljev več sredstev in prispevkov EU ter njenih držav članic;

57.

poudarja pomembnost različnih finančnih instrumentov EU, a vztraja, da je treba pri razvojnem sodelovanju z Latinsko Ameriko preseči pristop, usmerjen le v pomoč, tako da se finančna sredstva instrumenta za razvojno sodelovanje namenijo za najbolj revne države in najbolj ranljive skupine, prav tako pa je treba iznajti nove načine sodelovanja s hitro razvijajočimi se državami in državami s srednjimi dohodki v Latinski Ameriki z instrumentom za industrializirane države (ICI+); zato poudarja, da je treba v politiko za sodelovanje EU za to regijo vključiti merila in načela iz člena 32 konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, da bi spodbudili in podprli aktivne politike za učinkovito družbeno vključevanje tega prebivalstva;

58.

poudarja, da je zelo pomembno in zaželeno narediti korak naprej k uskladitvi na področju regulacije in nadzora različnih latinskoameriških finančnih sistemov, z namenom premostiti razlike in se v največji možni meri približati evropskemu sistemu, ki je prinesel oprijemljive rezultate pri razvoju naprednih modelov nadzora čezmejnih subjektov;

59.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic EU ter latinskoameriških in karibskih držav, evro-latinskoameriški parlamentarni skupščini, latinskoameriškemu in srednjeameriškemu parlamentu, andskemu parlamentu in parlamentu Mercosur.

15.3.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 81/64

A.

ker je Kanada ena najstarejših in najtesnejših partneric Evropske unije in imata uradne odnose že od leta 1959,

B.

ker bi lahko sedanja pogajanja za sklenitev celovitega gospodarskega in trgovinskega sporazuma okrepila odnose med EU in Kanado,

C.

ker od marca 2010 ni bila izvedena nobena temeljita ocena učinka glede družbenih, okoljskih in gospodarskih vplivov takšnega obsežnega gospodarskega in trgovinskega sporazuma,

D.

ker Kanada v letu 2010 predseduje skupini držav G8 in bo gostila naslednje srečanje na vrhu skupine držav G20,

E.

ker je pričakovati, da bo bližnje srečanje na vrhu med EU in Kanado 5. maja 2010 v Bruslju osredotočeno na krepitev že sedaj tesnih političnih odnosov med dvema partnericama, še zlasti pa bodo obravnavani skupni izzivi, kot so: pogajanja o celovitem gospodarskem trgovinskem sporazumu, zunanjepolitični in varnostni izzivi, zlasti Afganistan in Pakistan, skupna pot naprej glede Irana, neširjenje jedrskega orožja, Haiti in nadaljnji ukrepi po donatorski konferenci v New Yorku, razvojno sodelovanje, usklajen odziv na finančno in gospodarsko krizo, podnebne spremembe in energija, ter napredek pri krogu pogajanj iz Dohe o svetovni trgovini,

F.

ker imata EU in Kanada skupne vrednote in sta trdno zavezani večstranskemu delovanju pri obravnavi pomembnejših izzivov,

1.

pozdravlja izjavo Komisije, v kateri se napredek pri pogajanjih o celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu navaja kot temeljna točka gospodarskih odnosov med EU in Kanado; v zvezi s tem je prepričan, da srečanje na vrhu med EU in Kanado 5. maja 2010 v Bruslju ponuja dobro priložnost za nadaljevanje teh pogajanj;

2.

ugotavlja stabilnost kanadskega gospodarstva v času gospodarske krize, zlasti bančnega sektorja; izraža pripravljenost za tesno sodelovanje s Kanado v kontekstu skupine G20 za dosego usklajenega svetovnega pristopa k fiskalnim spodbudam in fiskalni konsolidaciji, pri čemer bo vprašanje uvedbe bančne dajatve ali davka na transakcije na svetovni ravni ena od prednostnih nalog naslednjega srečanja na vrhu skupine G20 v Torontu;

3.

ugotavlja, da sta Kanada in EU popolnoma zavezani usklajenemu, doslednemu in celovitemu pristopu za kritje takojšnjih in dolgoročnejših potreb Haitija in izgradnji novega Haitija, ki bo izpolnjeval legitimna in dolgotrajna prizadevanja prebivalcev v povezavi z njihovo državo, obenem pa bo zagotavljal aktivno sodelovanje te države v procesu njene obnove;

4.

pozdravlja namero, ki je bila izražena v nedavni predstavitvi zakonodajnih načrtov vlade v kanadskem parlamentu, da se kanadski telekomunikacijski sektor odpre za zunanjo konkurenco;

5.

ravno tako je seznanjen z namero za začetek pomembne reforme kanadskega sistema upravljanja ribištva, v katero bo vključena tudi Severozahodna atlantska ribiška organizacija; je razočaran nad stališčem kanadske vlade na zadnji konferenci pogodbenic konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES) v zvezi z razširitvijo Priloge 1 h konvenciji, da bi zajemala modroplavutega tuna;

6.

ponovno izraža zaskrbljenost, ker Kanada še vedno zahteva vizume za državljane Češke republike, Romunije in Bolgarije, ter poziva, naj se ta obveznost čim hitreje odpravi; ugotavlja, da je kanadska vlada uvedla vizumsko obveznost za češke državljane kot odziv na prihod Romov v Kanado, in zato poziva države članice, naj ustrezno obravnavajo položaj Romov v Evropi; v zvezi s tem pozdravlja odprtje urada za vizume na veleposlaništvu Kanade v Pragi in oblikovanje strokovne delovne skupine za obravnavanje tega vprašanja, ter upa, da bo obljubljeni celoviti pregled kanadskega sistema za sprejemanje beguncev privedel do odprave vizumske obveznosti;

7.

poudarja, da sta EU in Kanada zavezani vzpostavljanju nizkoogljičnega svetovnega gospodarstva, ki bo varno in trajno ter bo hkrati krepilo zmožnosti za prilagajanje vplivom podnebnih sprememb; poudarja pomen nadaljevanja razprav o okoljskih temah v okviru dialoga na visoki ravni o okolju med EU in Kanado, vključno s sodelovanjem na področju okolja, energetike in pomorstva v arktični regiji ter možnostmi za začetek mednarodnih pogajanj za sprejetje mednarodne pogodbe o zaščiti Arktike; pozdravlja zavezo Kanade, ki je bila izražena v nedavni predstavitvi zakonodajnih načrtov vlade, da bo vlagala v tehnologije za čisto energijo, da bi si zagotovila položaj velesile na področju čiste energije in vodilne države pri odpiranju okolju prijaznih delovnih mest;

8.

opozarja Svet in Komisijo, da mora mednarodne sporazume, odkar je začela veljati Lizbonska pogodba, odobriti Evropski parlament, ki mora biti v celoti vključen v vse faze postopka, ter pričakuje začetno izjavo Komisije, kako namerava to izvesti;

9.

opozarja Svet in Komisijo, da mora mednarodne sporazume, odkar je začela veljati Lizbonska pogodba, odobriti Evropski parlament, ki mora biti nemudoma in v celoti vključen v vse faze mednarodnih pogajanj, ter z zanimanjem pričakuje začetno izjavo Komisije o tem, kako namerava to doseči; v zvezi s tem opozarja, da bo treba, preden Evropski parlament poda odobritev, ustrezno in skupaj obravnavati razloge za njegovo zaskrbljenost glede sporazuma med EU in Kanado o evidenci imen letalskih potnikov;

10.

upa, da bo Kanada v celoti podprla zahtevo EU, naj za pogajanja o sporazumu ACTA začne izvajati javni nadzor, kot je zahteval v svoji resoluciji z dne 10. marca 2010, in naj ta pogajanja potekajo pod okriljem mednarodne organizacije, za kar je najprimernejša svetovna organizacija za intelektualno lastnino;

11.

čestita organizacijskemu odboru za uspeh zimskih olimpijskih iger in paraolimpijskih iger 2010 v Vancouvru;

12.

ugotavlja, da ima zgolj federalna raven pristojnosti za odnose med EU in Kanado, pozdravlja pa sodelovanje provinc in ozemelj pri pogajanjih o celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu ter pri nekaterih drugih vidikih odnosov med EU in Kanado;

13.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, predsedstvu EU, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter kanadski vladi.

15.3.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 81/66

A.

ker je pozdravil sporazum o medsebojni pravni pomoči med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike in washingtonsko deklaracijo o krepitvi čezatlantskega sodelovanja na področju pravice, svobode in varnosti v povezavi s spoštovanjem človekovih pravic in državljanskih svoboščin, ki jo je 28. oktobra 2009 sprejela ministrska trojka PNZ EU-ZDA,

B.

ker pripisuje velik pomen potrebi po čezatlantskem sodelovanju,

C.

ker je Svet 30. novembra 2009 podpisal začasni sporazum med EU in ZDA o obdelavi in posredovanju podatkov o finančnih transakcijah za namene programa za sledenje financiranja terorističnih dejavnosti, ki naj bi se poskusno izvajal od 1. februarja 2010 do najpozneje 31. oktobra 2010, ko preneha veljati,

D.

ker je bilo v skladu z Lizbonsko pogodbo za uradno sklenitev tega začasnega sporazuma potrebno njegovo soglasje,

E.

ker je 11. februarja 2010 sklenil, da ne bo dal soglasja k sklenitvi začasnega sporazuma o obdelavi in posredovanju podatkov o finančnih transakcijah,

F.

ker je od Komisije zahteval, naj Svetu nemudoma predloži priporočila za sklenitev dolgoročnega sporazuma z Združenimi državami Amerike o preprečevanju financiranja terorizma,

G.

ker je poudaril, da bi morali novi sporazumi na tem področju izpolnjevati zahteve novega pravnega okvira, vzpostavljenega z Lizbonsko pogodbo in sedaj zavezujočo Listino Evropske unije o temeljnih pravicah,

H.

ker je ponovno izrazil zahteve iz resolucije z dne 17. septembra 2009, zlasti tiste iz odstavkov 7 do 13,

I.

ker je Komisija 24. marca 2010 sprejela nova priporočila in pogajalske direktive v zvezi s programom za sledenje financiranja terorističnih dejavnosti,

J.

ker se od Sveta pričakuje, da bo 22. aprila 2010 sprejel odločitev o sprejetju pogajalskih direktiv,

K.

ker se v pogajalskih direktivah odsevajo pomembni elementi iz ustreznih resolucij Evropskega parlamenta na to temo,

1.

pozdravlja novi duh sodelovanja, ki ga izkazujeta Komisija in Svet, ter njuno pripravljenost za sodelovanje s Parlamentom, pri čemer upoštevata obveznosti, ki izhajajo iz Pogodbe, in sicer da morata nemudoma in izčrpno obveščati Parlament v vseh fazah postopka; ponovno izraža pripravljenost sprejeti sporazum, ki bi pomagal Evropi in Združenim državam Amerike, da v interesu varnosti državljanov okrepijo boj proti terorizmu, ne da bi spodkopali načela pravne države;

2.

računa, da se bodo predanost, duh plodnega sodelovanja in poštenost, ki so jih izkazali predstavniki vlade ZDA pred glasovanjem Parlamenta 11. februarja 2010 in po njem, nadaljevali tudi v prihodnje;

3.

opozarja, da je trdno odločen napovedati boj proti terorizmu in prepričan, da je treba dodatno razviti in izboljšati okvir za čezatlantsko sodelovanje v namene boja proti terorizmu; obenem meni, da so evropske zakonske zahteve za pošteno, sorazmerno in zakonito obdelavo osebnih podatkov bistvenega pomena in jih je treba vedno spoštovati;

4.

poudarja, da predpisi EU o sledenju dejavnosti za financiranje terorizma temeljijo na poročanju o sumljivih ali nepravilnih transakcijah, ki ga opravljajo posamezni finančni subjekti;

5.

poudarja, da mora EU še zmeraj določiti temeljna načela in navesti, kako bo v splošnem sodelovala z ZDA na področju boja proti terorizmu in kako bi bilo mogoče ponudnike storitev na področju podatkov o finančnih transakcijah prositi za pomoč pri tem boju, oziroma splošneje, kako podatke, zbrane v komercialne namene, uporabiti pri kazenskem pregonu;

6.

ponovno opozarja na „omejitev namena“ sporazuma, s čimer bi zagotovili, da bi bila vsakršna izmenjava podatkov strogo omejena na zadeve, nujno potrebne za namene boja proti terorizmu, in da bi izmenjava potekala na podlagi skupne opredelitve sestavnih elementov „teroristične dejavnosti“;

7.

poudarja, da sta načeli sorazmernosti in nujnosti osrednjega pomena za načrtovani sporazum, in opozarja, da težave ponudnikov storitev na področju podatkov o finančnih transakcijah, ki (zaradi tehničnih in/ali upravljavskih razlogov) ne morejo iskati po vsebini sporočil, zato se podatki posredujejo v večjih količinah, ni mogoče odpraviti naknadno z nadzornimi in kontrolnimi mehanizmi, saj so takrat temeljna načela zakonodaje o varstvu podatkov že prekršena;

8.

še vedno meni, da prenos podatkov v večjih količinah pomeni odstopanje od načel, na katerih temeljita zakonodaja in praksa EU, ter poziva Komisijo in Svet, naj se v pogajanjih ustrezno posvetita tej težavi, pri tem pa upoštevata, da je program za sledenje financiranja terorističnih dejavnosti sedaj oblikovan tako, da ne dovoljuje ciljno usmerjene izmenjave podatkov; rešitve bi morale zajemati omejitev obsega prenesenih podatkov in izpis vrste podatkov, ki jih lahko namenski ponudniki filtrirajo in izluščijo, pa tudi vrste podatkov, ki utegnejo biti vključeni v prenos;

9.

meni, da sporazum o medsebojni pravni pomoči ni zadostna podlaga za zahteve po pridobivanju podatkov v namene programa za sledenje financiranja terorističnih dejavnosti, še posebej zato, ker ne velja za bančna nakazila med tretjimi državami in ker bi bila v vsakem primeru potrebna predhodna identifikacija določene banke, program za sledenje financiranja terorističnih dejavnosti pa temelji na ciljno usmerjenem iskanju prenosov sredstev; v prihodnje se morajo pogajanja osredotočiti na iskanje rešitve, s katero bi postal prvi način združljiv z drugim;

10.

meni, da je treba po vzpostavitvi mandata v EU imenovati javni pravosodni organ, katerega naloga bi bila sprejemanje zahtev finančnega ministrstva Združenih držav Amerike; poudarja, da je treba obvezno jasno opredeliti naravo tega organa in ureditev za pravosodni nadzor;

11.

zato odločno poziva Svet in Komisijo, naj raziščeta načine za vzpostavitev preglednega in zakonitega postopka za odobritev prenosa in zajemanja ustreznih podatkov ter za izvajanje izmenjave podatkov in nadzor nad njo; poudarja, da je treba pri sprejemanju navedenih ukrepov v celoti upoštevati načela nujnosti in sorazmernosti, pravne države ter dosledno spoštovati zahteve zakonodaje EU v zvezi s temeljnimi pravicami, odgovornost pa predati evropskemu organu, kar bi omogočilo izvajanje ustrezne evropske zakonodaje v polnem obsegu;

12.

če kratkoročno ne bo mogoče izpeljati zgoraj navedenih postopkov, vztraja pri dvotirnem pristopu, ki bi razlikoval med strogimi varovali, vključenimi v predvideni sporazum EU-ZDA, na eni strani ter temeljnimi dolgoročnimi političnimi odločitvami, ki se jim mora posvetiti EU, na drugi strani; znova poudarja, da mora vsak sporazum med EU in ZDA vsebovati stroga izvedbena in nadzorna varovala, s pomočjo katerih bi ustrezen organ, ki ga imenuje EU, lahko spremljal, kako oblasti ZDA vsakodnevno zajemajo, uporabljajo in dostopajo do vseh podatkov, ki so jim posredovani v skladu s sporazumom;

13.

v zvezi s tem poudarja, da bi največjo stopnjo jamstva dalo pridobivanje podatkov na ozemlju EU, v skupnih EU-ZDA objektih, in Komisijo in Svet prosi, naj obenem preučita:

14.

poudarja dejstvo, da mora biti vsakršna pogodba med EU in ZDA, ne glede na izbrani izvedbeni mehanizem, časovno omejena in zagotavljati jasno obvezo Sveta in Komisije, da bosta sprejela vse potrebne ukrepe, s katerimi bi poiskali trajno in zakonito evropsko rešitev za vprašanje zajemanja zahtevanih podatkov na evropskem ozemlju; sporazum mora Komisiji omogočati tudi, da v določenih trenutkih med izvajanjem opravi ocene in varnostne preglede;

15.

zahteva, da se sporazum ob neizpolnjevanju katere koli obveze nemudoma prekine;

16.

poudarja, da bi po načelih dejanske vzajemnosti oblasti ZDA morale dovoliti organom EU in pristojnim organom iz držav članic, da pridobijo in uporabijo podatke o finančnih transakcijah in sorodne podatke, shranjene na strežnikih v ZDA, pod enakimi pogoji, kot veljajo za oblasti ZDA;

17.

zahteva, da so vse ustrezne informacije in dokumentacija, tudi osnovna spoznanja obveščevalnih služb, na voljo za posvete v Evropskem parlamentu, v skladu z veljavnimi predpisi o zaupnosti, da se dokaže potreba po ureditvi v primerjavi z že obstoječimi instrumenti; prav tako poziva Komisijo, naj ga redno obvešča o načinu izvajanja sporazuma in ga docela seznani z vsakršnim revizijskim mehanizmom, vzpostavljenim v okviru tega sporazuma;

18.

zahteva popolne in podrobne informacije o posebnih pravicah evropskih in ameriških državljanov (npr. dostop, izboljšava, izbris, nadomestilo in pravna sredstva) ter o tem, ali bo predvideni sporazum zagotavljal varstvo pravic brez diskriminacije, ne glede na državljanstvo osebe, katere podatki so v obdelavi v skladu s tem sporazumom, in poziva Komisijo, naj mu posreduje pregled ustreznih pravic;

19.

izraža zaskrbljenost, da je komercialni položaj določenega ponudnika storitev na področju podatkov o finančnih transakcijah ogrožen in bo tako ostal tudi v prihodnje, če bo še naprej deležen posebne obravnave;

20.

poudarja, da mora predvideni sporazum zagotoviti, da se osebni podatki, zajeti iz podatkovne baze programa za sledenje financiranja terorističnih dejavnosti, hranijo na podlagi strogo opredeljenega načela „nujnosti“ in ne za dlje, kot pa zahteva določena preiskava ali kazenski pregon, v okviru katerega se je opravil dostop do podatkov v skladu s programom za sledenje financiranja terorističnih dejavnosti;

21.

poudarja, da koncept nezajetih podatkov ni razumljiv sam po sebi, zato bi ga bilo treba pojasniti; zahteva, da se določi najdaljše obdobje hrambe, ki mora biti kolikor mogoče kratko, v nobenem primeru pa ne sme biti daljše od pet let;

22.

poudarja pomembnost načel nerazkrivanja podatkov tretjim državam, če niso z zahtevo podani tudi posebni razlogi, in razkrivanja domnev v zvezi s terorističnim ravnanjem tretjim državam samo pod strogimi pogoji in ob zadostnih jamstvih, vključno z oceno primernosti;

23.

poudarja, da je zavezujoč mednarodni sporazum med EU in ZDA o zasebnosti in varstvu podatkov v okviru izmenjave informacij za namene kazenskega pregona še vedno osrednjega pomena;

24.

naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter kongresu in vladi Združenih držav Amerike.

15.3.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 81/70