21.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 21/1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o potrebi po celovitem pristopu k obnovi mest (raziskovalno mnenje)

2011/C 21/01

Poročevalec: g. GRASSO

Špansko ministrstvo za stanovanjske zadeve je 2. decembra 2009 sklenilo, da v imenu španskega predsedstva v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za raziskovalno mnenje o naslednji temi:

Potreba po celovitem pristopu k obnovi mest.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 4. maja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 463. plenarnem zasedanju 26. in 27. maja 2010 (seja z dne 26. maja) s 87 glasovi za, 4 glasovi proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Mesto je postalo sistem trošenja energije pa tudi glavni dejavnik spreminjanja okolja. Zato je usklajeno delovanje pri odločnejšem razvijanju politik obnove mest na evropski ravni eno od pomembnih sredstev boja proti škodljivim emisijam CO2 in podnebnim spremembam.

1.2 EESO si želi strategije ukrepov na ravni mest ali metropolitanskih območij, katere cilj bi bil z gradbenega, urbanističnega, socialnega in okoljskega vidika obnoviti zanemarjene mestne četrti.

1.3 Žal običajni instrumenti prostorskega načrtovanja zaenkrat še niso prilagojeni takšnemu pristopu, tudi zaradi dejstva, da se mesta med seboj razlikujejo glede na lokacijo, položaj in mestne storitve, zato ni mogoče predlagati splošnih rešitev. Zato EESO predlaga EU, naj predvidi instrumente za ukrepanje na podlagi sistemov kazalnikov kakovosti mest, ki bi temeljili na določitvi pragov skrajnih socialno-urbanih in okoljskih obremenitev, in hkrati pripravi tudi indekse obnove mest, s katerimi bi lahko merili učinkovitost uprave, stopnjo uspešnosti ukrepov in stopnjo zadovoljstva prebivalcev.

1.4 V zvezi s tem ponovno opozarjamo na nekatere predloge, ki jih je EESO podal v drugih mnenjih, ter želimo poglobiti in razširiti evropsko razpravo o trajnostnih mestih ob upoštevanju zamisli o ustanovitvi skupine EU na visoki ravni za „urbani razvoj in trajnost“ (1).

1.5 EESO meni, da je za „nov prerod mest“, ki bi poudarjal model celovite obnove mest in se osredotočal na demografske spremembe, socialno kohezijo, pregled gospodarske podlage mest, ponovno ovrednotenje naravne dediščine, dematerializacijo, energetsko učinkovitost mesta in biotsko raznovrstnost, potrebno tesno sodelovanje na vseh ravneh uprave (Komisija, nacionalne vlade, regionalne in lokalne oblasti), vendar s pomočjo prožnejšega in manj togega pristopa k načelu subsidiarnosti in ne le prek hierarhičnega okvira oblasti. Zato EESO poziva k spodbujanju tematskih mrež mest, ki bi pospeševale izvajanje trajnostne obnove mest.

1.6 Izboljšanje energetske učinkovitosti stavb in infrastrukture mora biti strateški dejavnik političnega prizadevanja za obnovo mest v EU, saj pomeni prednosti v smislu manjše potrebe po energiji in ustvarjanje znatnega števila delovnih mest v Evropi. EESO želi, da bi EU te cilje uresničevala s pomočjo vedno večjega povezovanja s sektorskimi programi, ki jih pripravlja za inovacijsko politiko EU, prometno politiko EU 2010–2020 in načrt SET (Evropski strateški načrt za energetsko tehnologijo). Poziva tudi k večjim naložbam s povečanjem finančnih instrumentov, ki jih ima EU na razpolago preko EIB (JESSICA, JASPERS itd.), in s spodbujanjem učinkovitih javno-zasebnih partnerstev.

1.7 EESO pričakuje, da bo povezovanje sistema trajnostnega prometa z energetskim sistemom postalo temelj politike obnove mest. Politiko povezovanja bi bilo treba podpreti tudi s finančnimi sredstvi EU za trajnostne prometne mreže in alternativne energetske politike, ki so bistvene za obnovo predmestij.

1.8 Odbor bi tudi želel, da bi države članice sprejele davčne spodbude za državljane, da bi prispevali k cilju, da bi vse stavbe v mestih proizvajale energijo.

1.9 EESO poziva k spodbujanju razvoja podjetniške kulture in podjetniških ukrepov, zlasti na področju MSP, ki so sposobna poiskati inovativne rešitve za obnovo in za ustvarjanje zelenih delovnih mest.

1.10 EESO je prepričan tudi, da je treba za spodbujanje bolj odgovornega sodelovanja državljanov pri izvajanju celovitih programov obnove mest vzpostaviti dialog in posvetovanje s skupnostmi v mestnih središčih, vključno z ženskami, mladimi in tistimi, ki jim najbolj grozi izključenost. V sodelovanju z mrežami, ki zastopajo državljane in gospodarske sektorje, je treba sprožiti vseevropsko kampanjo seznanjanja javnosti o konkretnih možnostih prihranka, ki jih prinaša proizvodnja čiste energije. Sedanja kampanja ni dovolj ciljno usmerjena in nima dovolj virov.

1.11 Da bi bili konkurenčni azijskim velemestom, je treba pri politikah obnove evropskih mest tradicionalno obnovo fizičnega prostora združiti z dematerializacijo, ki jo predstavljajo tudi telekomunikacijske tehnologije, saj bi tako zaščitili okolje in preprečili, da bi mesta izpodrinila še več zelenih površin.

1.12 EESO tudi meni, da je strateško pomembno sprožiti obsežen proces usposabljanja vodilnih kadrov, da bi se povečale njihova odgovornost, ustvarjalnost in kakovost. Cilj je izboljšati njihovo sposobnost odločanja pri usmerjanju politik obnove in razvoja mest v skladu s cilji trajnostne rasti EU. Hkrati pa EESO ponovno poudarja pomen sodelovanja z GD REGIO in želi, da bi se še okrepilo. Po mnenju Odbora bi bilo smiselno in nujno okrepiti operativno ekipo GD REGIO za urbanistično politiko, da bi pospešili procese, povezane z izvajanjem razvojnih programov, ki jih načrtuje Komisija.

2. Uvod

2.1 Leipziška listina o trajnostnih evropskih mestih (maj 2007) je v zadnjih 10 letih eden najpomembnejših dokazov želje držav članic, da se dogovorijo o skupnih strategijah in načelih razvojne politike mest. Na ravni EU je razprava o urbanistični politiki postala bistveno intenzivnejša. Špansko predsedstvo temu vprašanju posveča znatno pozornost in je EESO in Odbor regij zaprosilo za analizo in prispevek k razpravam na neformalnih srečanjih ministrov EU.

2.2 Analiza se nanaša na številna pomembna vprašanja, ki jih je treba v mestih rešiti s pomočjo politik obnove, da bi s celovitim pristopom dosegli raven trajnosti, pri kateri bi bile izpolnjene naslednje zahteve:

—	izboljšanje energetske učinkovitosti evropskih stavb, ki so zaradi starosti vir škodljivih emisij, ki resno ogrožajo kakovost življenja v mestih. Tako bi se oblikovala nova delovna mesta in spodbudile inovacije in tehnološki razvoj;

—	povečanje socialne kohezije prek celovitega programa obnove zanemarjenih mestnih četrti, da bi dosegli socialno vključenost, preprečili izključenost, omogočili usposabljanje itd.;

—	okoljska trajnost, tudi z obnovo zanemarjenih mestnih četrti in prenovo že obstoječih stavb, tako da bodo izpolnjevale cilje glede energetske učinkovitosti, kakovosti bivanja in dostopnosti, ne da bi pri tem dodatno krčili zelene površine.

3. Celovito urbanistično načrtovanje

3.1 Varstvo okolja na različnih mestnih ravneh in izboljševanje kakovosti življenja ljudi morata biti med najvišjimi operativnimi cilji regionalne politike držav članic in EU.

3.2 S tem mnenjem namerava EESO potrditi, da se strinja, da je treba razviti celovite politike za obnovo mest, kot je opisano v dokumentu programske strategije EU 2020 in v programu španskega predsedstva Svetu Evropske unije (2).

3.2.1 EESO podpira vsebino dokumenta EU 2020 in se strinja z njegovim operativnim pristopom do tega, da morajo politike za obnovo upoštevati nekatere inovativne koncepte:

—	izboljšanje na področju človeških virov, zlasti glede na potrebe starejših, stopnjo vključevanja novih migrantov, izkoreninjenje revščine, zlasti revščine otrok, in solidarnost med generacijami;

—	rast na podlagi znanja;

—	razvoj participativne in ustvarjalne družbe;

—	razvoj konkurenčnega in medsebojno povezanega gospodarstva, ki posveča pozornost socialnim in okoljskim vidikom trga.

3.2.2 EESO meni, da je program španskega predsedstva v skladu s temi koncepti, saj je eden njegovih glavnih ciljev, da bi vsakomur zagotovili državljansko pravico in temeljne pravice v skladu z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

3.2.3 Ti cilji spodbujajo k razmisleku o prenovi mest, pri kateri sta kakovost prostora in kakovost sprejema močno soodvisni, tj. obnovo, ki je namenjena vsem državljanom, ne glede na materni jezik, poreklo ali religijo.

4. Nekaj urbanističnih vprašanj

4.1 V skladu z načeli, ki so določena v zgoraj navedenih dokumentih, mora koncept obnove upoštevati vrsto pomembnih sprememb oblike in značaja mest (3), kot so:.

—	vedno intenzivnejše širjenje mest, ob tem pa velika poraba površin in neracionalno gospodarjenje širokega obsega;

—	upad funkcionalne členitve mest zaradi krize v zgodovinskih jedrih, zapuščenih predmestjih in industrijskih območjih;

—	večinoma zelo konzervativni, nedomiselni in neustvarjalni odzivi na krizo, predvsem pa neprilagojeni globaliziranemu svetu;

—	nadomestitev sistema funkcij s sistemom „zabojnikov“, ki naj bi veljali kot kompleksni in hitro minljivi prostori na nediferenciranih velemestnih območjih;

—	izguba pomena razmejitev, ki še obstajajo za upravne namene, vendar so izgubile geografski, simbolični in politični pomen;

—	krčenje zelenega pasu okrog mest z velikimi izgubami biotske proizvodnje;

—	podaljšanje časa za prevoz z negativnimi učinki na kakovost življenja;

—

mestna območja, celo tradicionalna, se danes razvijajo v zaprta, specializirana območja: (izključno „rezidenčna“ območja; tematski parki, namenjeni zabavi; izobraževanje, omejeno le na šole ali študentska naselja; kultura v muzejih in gledališčih itd.) Zaprt prostor poudarja prevlado zasebnega (tako življenjskega sloga kot pravnega koncepta in prakse), ki ogroža potrebe skupnosti.

4.2 Logiki zaprtega prostora se je treba zoperstaviti z logiko neskončnosti prostora, ki jo predstavljajo nematerialni odnosi, pri katerih se vedno bolj uveljavlja pojem časa namesto fizične razdalje.

4.3 Pri obnovi mest je tako treba združiti tradicionalno prenovo fizičnih prostorov in dematerializacijo, ki je najočitneje izražena v telekomunikacijskih tehnologijah. Problem, ki ga je treba dokončno rešiti, je konflikt med mentaliteto, ki razmišlja v smislu prisotnosti povsod, in telesom, ki potrebuje korenine in se ne more nenehno gibati, vendar si za svoje bivanje želi kakovostne kraje in prostore.

4.4 Obnova bo tako rezultat sinergije in integracije treh razsežnosti mesta:

— mesto kot agora: osredotočeno na ljudi, kjer so mestna naselja in prostori ter socialna kohezija in gospodarski razvoj popolnoma usklajeni;

— glokalno mesto (globalno/lokalno): rezultat boljšega ravnovesja med globalizacijo in sposobnostjo čim bolje izkoristiti lokalne vire in različne značilnosti in odnose;

— trajnostno mesto: sposobno rešiti notranje probleme, ne da jih prelaga na druge ali na prihodnje generacije.

5. Celovit model obnove mest

5.1 Odbor podpira „nov prerod mest“ (4), ki ga zaznamuje

—	večja socialna kohezija;

—	kulturna prenova;

—	pregled gospodarskih temeljev mest, da bi premagali sedanjo globoko recesijo, ter

—	izboljšanje naravne dediščine z dematerializacijo in večjo biotsko raznovrstnostjo.

5.2 Politika, ki temelji na „novem prerodu mest“, širi pomen Evropskega načrta za gospodarsko oživitev v regijah in mestih, (5) tako da pomembno vlogo lokalnih oblasti pri premagovanju krize pojmuje kot strukturni dejavnik, namenjen vplivu ne le na gospodarsko krizo, temveč tudi na ponovno ovrednotenje virov vseh naših skupnosti.

5.3 Tako bi se oblikoval celovit model obnove kot prostorski izraz „ zelenega“ New Deala (6), katerega celostni sistem ukrepov, ki vključujejo človeške, naravne in fizične vire, bi moral kot pomemben standard vsebovati novo opredelitev bogastva, ki temelji ne le na kopičenju, temveč tudi na zmerni uporabi virov in povečanju blaginje državljanov (7).

Ta model zahteva vodenje na lokalni ravni, da se omogoči aktivno sodelovanje državljanov in da bi gospodarstvo njihovih regij pospešilo razvoj trgov in zelenih tehnologij. Predlagana skupina na visoki ravni za urbani razvoj in trajnost bi lahko omogočila spodbujanje in rast tematskih mrež mest, tudi srednje velikih do majhnih, da bi izpolnili te cilje.

6. Celovit pristop k obnovi mest

6.1 Človeški viri

6.1.1 Cilj lizbonske strategije za vzpostavitev bolj konkurenčne in ustvarjalne družbe, ki temelji na znanju, je treba združiti s ciljem EU 2020, ki poudarja pomen spodbujanja kohezije s pomočjo podpornih ukrepov za ranljive dele družbe, zlasti za starejše, pomen boljšega vključevanja, zlasti novih migrantov, izkoreninjenja revščine in večje solidarnosti med generacijami.

6.1.2 EU je ustvarila kulturni in praktični prostor:

—	za razvoj oblikovanja skupnosti (community building), da bodo vse zainteresirane strani imele dostop do urbanističnega načrtovanja: tehnično-strokovne organizacije (urbanisti, arhitekti, inženirji), podjetniška združenja in gradbena podjetja;

—	za razvoj novega znanja in načelo ustvarjalnosti s spodbujanjem novih oblik raziskav in poučevanja, vključno z univerzami, in spodbujanjem oblik ustvarjalnega urbanističnega načrtovanja (8). Najboljši način za izboljšanje učinkovitosti te odprtosti je spodbujanje javno-zasebnih partnerstev.

6.1.3 O teh politikah je treba ponovno razmisliti, da bi:

—	spodbudili prakse „dobrega upravljanja“ v mestih, vključno s predmestnimi in podeželskimi območji, da bi izboljšali ne le gospodarsko blaginjo, temveč tudi psihološko, duhovno in družbeno blaginjo, ter

—	ustvarili nova delovna mesta za mlade in priseljence ter prekvalificirali delavce in pisarniški kader, ki jih je prizadela sedanja kriza. V ta namen EESO zagovarja spodbujanje t. i. carbon army, povezane s trajnostno obnovo mest.

6.1.4 Demografske napovedi kažejo, da bo do leta 2060 več kot polovica prebivalstva starejša od 48 let. Če bodo novi migracijski tokovi ostali nespremenjeni, zlasti priseljevanje mladih v mesta, bodo prikrajšana podeželska območja še naprej propadala. Ob upoštevanju tega scenarija je treba sprejeti naslednje ukrepe na lokalni ravni:

—	razvoj kulture, ki ustvarja sinergije med javnimi in zasebnimi podjetji za spodbudo MSP in spodbudo participativnih in ustvarjalnih mestnih skupnosti;

—	razvoj instrumentov za krepitev dialoga in posvetovanja z mestnimi skupnostmi, vključno z ženskami, mladimi in tistimi, ki jih izključevanje najbolj ogroža;

—	izboljšanje življenjskih standardov s pomočjo inovativnih rešitev za trajnostno gradnjo socialnih nastanitev, zdravstveno varstvo in izobraževanje.

6.1.5 Za nova delovna mesta, ustvarjena s pomočjo zelenega new deala, in zmanjšanje emisij so potrebni usposabljanje in koncepti širjenja. Prizadevati bi si bilo treba za:

—	omogočanje dostopa do informacijskih platform EU (o okolju, energetski učinkovitosti, prometu, gospodarstvu itd.)

—	povezovanje s programom skupnosti znanja in inovacij Evropskega tehnološkega instituta, da se zagotovi hiter prenos novih tehnologij na lokalno raven;

—	razvoj močne strategije širjenja najboljše prakse pri vključevanju zelenih tehnologij v mestne skupnosti.

6.2 Naravni viri

6.2.1 Zaradi prevlade naravnih virov nad fizičnimi je ključnega pomena preučiti urbani metabolizem, da bi vzpostavili procese obnove, ki bodo temeljili na gospodarni uporabi surovin in zmanjšanju odpadkov.

6.2.2 Zavedanje urbanega metabolizma je pomembno orodje za dosego ciljev izboljšanja mestnega okolja, ki jih določajo mednarodne konvencije o okoljskih ciljih (Kjoto, biotska raznovrstnost, voda itd.), in blažitve podnebnih sprememb (9).

6.3 Fizični viri

6.3.1 Obnova mest v povezavi s sedanjimi procesi spreminjanja mora biti vse manj izolirajoča, opredeljujoča in omejujoča in vse bolj osredotočena na procese, ki razvijajo večnamenske okvirne pogoje, za katere so značilni kakovost in raznolikost prostora ter medsebojni vpliv različnih vidikov: prožnosti, možnosti preoblikovanja in sposobnosti sprejema.

6.3.2 EESO je prepričan, da se pri prenovi stavb in infrastrukture ni mogoče izogniti vedno večjemu pomenu okoljskih meja, procesov vključevanja in vedno večje vloge interaktivnosti.

6.4 Nematerialni viri

6.4.1 Evropski svet s programom e-Evropa (1999), lizbonsko konvencijo (2000) in operativnimi programi i-2010 dokazuje, da je e-družba glavni dejavnik razvoja EU. Zato namerava Svet EU spodbujati projekte, ki bi pospešili proces razvoja družbe, ki bo znala izkoristiti možnosti, ki jih nudita elektronika in interaktivnost. V ta namen se pripravljajo določbe, ki bodo vsem evropskim državljanom omogočile vstop v digitalno dobo in internetni priključek, s ciljem, da se oblikuje odprta, vključujoča in sodelujoča družba.

6.4.2 Tako imajo mesta nalogo privabiti znanje, obnoviti sistem odnosov med javnimi oblastmi in državljani in spodbuditi prestrukturiranje sredstev proizvodnje (10).

6.4.3 Nedvomno je treba v inovacije urbanistične tehnologije hitro in ogromno vlagati, saj je raven konkurence, ki prihaja z vzhoda, zelo visoka (11).

7. Pot do „zelenega new deala“

7.1 Obnova mest je kompleksno vprašanje in da bo učinkovito, ga je treba obravnavati v okviru strategije.

7.2 Najnujnejše vprašanje je verjetno tesna povezava med obnovo mest in njihovega okolja ter problemom gospodarske krize. EESO je prepričan, da je treba na procese obnove mest gledati z vidika načel zelene ekonomije in kot priložnost za evropski „zeleni new deal“ (12), ki bi lahko vključil različne vrste urbane morfologije: biotsko mesto, materialno mesto in digitalno mesto, pri čemer bi bile vse te oblike usmerjene v krepitev mesta, ki temelji na solidarnosti.

Zato je treba ponovno oceniti vlogo naravnega okolja kot vira dobrin in storitev, ki so bistvene za ljudi.

8. Biotsko mesto

8.1 Razvijanje ekološke mreže

8.1.1 EESO je prepričan, da je posebej pomembno preučiti mesto kot ekosistem in oceniti vrednost dediščine naravne infrastrukture (kot vira, npr. čiste vode in zraka, zaščite pred vetrom, rodnosti zemlje in opraševanja), ki je ni enostavno nadomestiti s tehnološkimi rešitvami in le z zelo visokimi stroški in s stopnjami učinkovitosti, ki se ne morejo primerjati z učinkovitostjo biotskega sistema.

8.1.2 Ocenjuje se, da bi Evropa do leta 2050 lahko izgubila11 % naravnih območij, ki jih je imela leta 2000 (13). Javne institucije bi se zato morale posebej osredotočati na posledice tega pojava in povečati naložbe v zaščito ekosistemov in tako posvetiti pozornost tudi urbanim ekosistemom.

8.2 Pridobivanje energije iz obnovljivih virov

8.2.1 Mesto je strateški element v razvijanju obnovljivih virov energije. Tehnološke izboljšave in inovacije ogrevalnih in hladilnih naprav, ki predstavljajo od 40 do 50 % svetovnih potreb po energiji, so bistvo politike EU 20-20-20, s katero naj bi izboljšali energetske storitve (zmanjšanje toplogrednih plinov in porabe energije ter povečanje uporabe obnovljivih virov energije za 20 %).

8.2.2 Povečana proizvodnja energije iz obnovljivih virov v skladu z načrtom SET (Evropski strateški načrt za energetsko tehnologijo) je zelo pomembna zaradi svojega vpliva na zaposlovanje. Mestne skupnosti bi zato morale biti prve, ki bi si priskrbele nove tehnologije. Sklepa Sveta in Parlamenta o financiranju načrta SET sta zelo ustrezna za dosego tega namena.

9. Materialno mesto

9.1 Izboljšanje energetske učinkovitosti stavb

9.1.1 Izboljšanje energetske učinkovitosti stavb in infrastrukture je strateški dejavnik za obnovo mest v EU. Nove tehnologije dajejo veliko možnosti za pridobitev energetske učinkovitosti. Do leta 2050 bi lahko potrebe po primarni energiji zmanjšali za 300 eksajoulov pri letnem zmanjšanju od 20 do 25 gigaton CO2. Sedanje letne naložbe EU v tehnologije za izboljšanje energetske učinkovitosti znašajo približno 60 milijard EUR na leto.

9.1.2 V študiji Evropske komisije leta 2005 je bilo ocenjeno, da bi naložba v 20-odstotni prihranek energije ustvarila milijon delovnih mest (neposredno in posredno). Varčevanje energije bo osredotočeno na področja razsvetljave v zgradbah, tehnične opreme pisarn, gospodinjskih aparatov in soproizvodnje elektrike in toplote.

9.1.3 EESO je prepričan, da cilj ni le varčevati z energijo, temveč doseči, da bi vse stavbe proizvajale energijo.

9.1.4 Za to bo treba v prihodnjih letih znatno vlagati v raziskave, prav gotovo se bo spremenil tudi način gradnje mest, da bi se z uporabo inovativnih materialov in vedno bolj izpopolnjenih logističnih rešitev na gradbiščih izboljšal urbani metabolizem.

9.1.5 Za obnovo arhitekturne dediščine sta potrebni sinergija na finančni ravni in globalna politika sodelovanja, ker:

—	bi izguba konkurenčnosti za sektor in njegove dobavitelje imela negativen učinek na zaposlovanje;

—	se mora meriti z mednarodnimi sistemi, zlasti hitro rastočimi azijskimi sistemi, zaradi česar je na ukrepe za obnovo treba gledati tudi kot na podlago za izvoz;

—	je treba v proces vključiti evropske države z nižjimi dohodki;

—	ne sme biti ločena od vprašanj gradnje neprofitnih stanovanj, ki je pomembno za milijone evropskih državljanov.

9.2 Celovit infrastrukturni sistem

9.2.1 Dokumenti EU o socialni koheziji poudarjajo pomen povezovanja vseh vrst infrastrukture, koncepta, ki presega dobre povezave med regijami. V Evropi znesek za sredstva, namenjena posodabljanju omrežij do leta 2020, znaša 600 milijonov EUR, vključno z 90 milijardami EUR za inteligentno infrastrukturo.

9.2.2 Celovita infrastruktura bi morala biti tudi pomemben cilj obnove mest in bi morala vključevati dostop do:

—	storitev, kot so zdravstvena oskrba, šolstvo in trajnostna energija, ki zaradi telekomunikacijskih omrežij postajajo interaktivne, npr. v primeru telemedicine ali učenja na daljavo;

—

prometnih sistemov, katerih trajnostno povezovanje vključuje izboljšanje železniških povezav, celinskih plovnih poti, dostopa do letališč, razvijanje intermodalnih prometnih verig in naprednih sistemov za obvladovanje prometa ter izboljšanje kolesarskih stez in pešpoti. Celovit prometni sistem podpirajo mestne politike, katerih cilj je preprečiti širjenje naseljenih območij, da bi zmanjšali stroške energije in družbene stroške dnevnega prevoza na delo in trgovinskih transakcij;

—	trajnostni prometni sistem in učinkovit energijski sistem sta bistvenega pomena za evropsko politiko obnove mest, ki bi morala dajati prednost financiranju trajnostnega prometa in funkcionalnih energetskih omrežij, ki segajo do predmestij, potrebnih obnove;

—

energetskih omrežij: zaradi rasti prometnega sektorja na električni pogon (glej direktivo o obnovljivih virih energije), telekomunikacijskih tehnologij in računalnikov poraba energije eksponentno rase; zato je potrebno inteligentno omrežje distribucije, da bi čim bolj zmanjšali izgube, povečali učinkovitost, se prilagodili potrebam in izkoristili viške proizvodnje sončne energije; nadalje je treba spodbujati omrežje postaj za napajanje vozil na električni in vodikov pogon, katerih dobava bi se zagotovila z lokalno pridobljenimi obnovljivimi viri energije;

—	telematskih omrežij, zlasti do širokopasovnega interneta, ki je danes bistvenega pomena za poslovanje in družine.

10. Digitalno mesto

10.1 Močno interaktivne mestne platforme, ki se trenutno razvijajo s pomočjo komunikacijskih tehnologij nove generacije, so namenjene pospeševanju preobrazbe mest in uvajanju inovativnih dejavnikov, ki bodo bistveno prispevali k naslednjim ciljem:

—

odmik od ključne vloge, ki jo je doslej imela cestna infrastruktura, v prid sinergijam med cestami, GPS in računalniki ter oblikovanju omrežja, ki bi omogočilo razvoj interaktivnih logističnih sistemov, ki povezujejo gospodinjstva po vsem svetu, širijo njihovo vlogo in jih s povezanostjo preoblikujejo v delovna mesta, središča prostega časa, zdravstvenega varstva itd.;

—	povezovanje javnega in zasebnega opravljanja storitev; to bi pripeljalo do procesov preobrazbe, ki bi platformam javne uprave (gradbena dovoljenja, katastri, davki itd.) omogočilo, da bi podjetjem, gospodinjstvom in državljanom prek njihovih osebnih digitalnih naprav zagotovile interaktivni dostop;

—	bistven napredek pri izvajanju zdravstvenih storitev z zelo nizkimi stroški; nove omrežne tehnologije, miniaturizacija in prenosnost naprav omogočajo spremljanje najpomembnejših življenjskih funkcij in spletnih postopkov zdravstvenega varstva od doma;

—	zmanjšanje nesorazmerij v odnosih med državljani in nosilci znanja (tehniki, zdravniki, politiki itd.), da bi preoblikovali tradicionalne strukture od zgoraj navzdol v nove strukture sodelovanja;

—	aktivno spremljanje celotnega življenjskega cikla mesta, da bi znatno prihranili pri upravljanju mestnih virov.

11. Solidarno mesto

11.1 Dejavniki, ki so bili upoštevani doslej, so sicer pomembni, vendar so le instrumenti obnove mest, katere končni cilj je povečati socialno kohezijo v skladu z velikokrat izraženim temeljnim načelom EU.

11.2 Povečanje socialne kohezije pomeni obnovo sistemov upravljanja na vseh ravneh, od EU do lokalnih oblasti, da bi lahko obvladali kompleksnost in raznolikost odnosov, ki so značilni za našo družbo. To je spreminjanje verige odnosov ob upoštevanju pristopa sodelovanja, zmanjšanja nesorazmerij in razvoja koncepta vodenja.

11.3 Pristop sodelovanja temelji na trajnostnem upravljanju in njegov cilj je vsem vpletenim dati možnost izbire. Ta pristop se je začel prek civilnih forumov in povečal svoj potencial prek razvoja interaktivnih tehnoloških medijev. Povzet je v sloganu državne akademije za javno upravo ZDA (US National Academy of Public Administration): „Ne sprašuj, kaj lahko država stori zate, vprašaj se, kaj lahko naredimo skupaj“ (14).

11.4 Zmanjšanje nesorazmerij: možnost dostopanja do vedno bolj učinkovitih sistemov znanja in možnost dialogov v realnem času skrajša razdaljo med tistimi, ki imajo znanje, in tistimi, ki so bili pasivni uporabniki znanja. Tako se spreminjajo odnosi med ljudmi, pa tudi pomen mestnega prostora, ki s tem postane katalizator novih vrst odnosov (npr. ambulante, postaje prva pomoč, ki se selijo iz bolnišnic v podzemne postaje in hipermarkete itd.).

11.5 Razvoj koncepta vodenja: razgradnja sistemov odnosov in vedno večje možnosti sodelovanja zahtevajo nove vloge za javne predstavnike, ki morajo pokazati tako vodstvene sposobnosti kot sposobnosti posredovanja.

11.6 Bistvena sprememba sistema odnosov odpira možnosti za globoke spremembe organizacijskih modelov, zlasti za lokalne oblasti, kot del trenda, ki ga je mogoče opredeliti kot prehod od ukrepov, značilnih za strateške načrte, k vzpostavitvi skupnih platform, značilnih za upravljanje, ki temelji na trajnosti. Model platforme, ki ga je EU že preizkusila pri organizaciji sektorjev proizvodnje in znanja, naj bi se razširil v gosto omrežje odnosov, ki naj bi vključilo vse zainteresirane strani v mestni skupnosti in omogočilo ukrepe subsidiarnosti med šibkimi in močnimi skupnostmi. Tako lahko govorimo o:

—	platformi za razvoj oblikovanja skupnosti (community building) s ciljem pokriti najširši možni spekter zainteresiranih strani in združenj lokalnih skupnosti;

—	platformi znanja za razvoj inovativnega znanja in raziskovalnih politik ter spodbujanje ustvarjalne prenove mest;

—	tehnološki platformi za zagotovitev nabora pomembnega strokovnega znanja pri vzpostavljanju in upravljanju inovativnih procesov;

—

platformi virov za:

—	razvoj inovativnih finančnih instrumentov prek javno-zasebnega sodelovanja po vzorih programov JESSICA in JASPERS;

—	izvajanje finančnih ukrepov, ki spodbujajo enakopravnost in koristijo tistim, ki malo zaslužijo, tako da se jih vključi v obsežne strategije obnove mesta;

—

razvoj računovodskih načinov opredeljevanja gospodarske vrednosti dobrin in storitev, ki upoštevajo njihove stroške glede na črpanje naravnih virov in odlagališča odpadkov. Cilj je oblikovati davčno politiko, ki bo preprečila nepotrebno trošenje primarnih virov. Tako pridobljeni dobiček bi bilo treba nameniti podpori ranljivim družbenim skupinam.

V Bruslju, 26. maja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 77 z dne 31.3.2009, str. 123.

(2) Delovni dokument Komisije Posvetovanje o prihodnji strategiji EU 2020, Bruselj 2009, in državnega sekretariata za Evropsko unijo ministrstva za zunanje zadeve in sodelovanje, program španskega predsedovanja Svetu Evropske unije 1. januar – 30. junij 2010: „Innovating Europe“, Imprenta Nacional Boletín Oficial del Estado, Madrid, 2010.

(3) Odličen pregled glavnih problemov obnove mest je mogoče najti v delu Massima Cacciarija, La Città, Pazzini Stampatore Editore, Villa Verucchio, 2004.

(4) Richard Rogers, Toward an Urban Renaissance, Urban Task Force, London, 2005, spletna stran: www.urbantaskforce.org.

(5) Evropska unija – Odbor regij, Evropski načrt za oživitev gospodarstva v regijah in mestih, Bruselj, 2008, spletna stran: http://portal.cor.europa.eu/europe 2020/Pages/EERPSurvey.aspx.

(6) Referenčni so naslednji dokumenti: A green new deal for Europe, ki ga je pripravil institut Wuppertal; Rethinking the Economic Recovery: A Global Green New Deal, okoljski program Združenih narodov; A Green New Deal britanske New economics foundation; Toward a Transatlantic Green New Deal: Tackling the Climate and Economic Crises instituta Worldwatch za fundacijo Heinrich Böll.

(7) To bi pomenilo celovito lokalno uporabo priporočil, ki so določena v sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu – BDP in več – Merjenje napredka v svetu, ki se spreminja, COM(2009) 433 konč., spletna stran: http://www.beyond-gdp.eu/. Temeljijo na poročilu Stiglitz, Sen in Fitoussi, ki ga je podprla EU na zaprosilo francoskega predsedstva in ga je mogoče najti na spletni strani: http://www.stiglitz-sen-fitoussi.fr/en/index.htm.

(8) Jan Jacob Trip, Creative city development in the Lisbon strategy, TU Delft, 2009. Xavier Vives, Lluís Torrens, The strategies of European metropolitan areas in the context of the European Union enlargement, Pla Estratègic Metropolità de Barcelona, 2005.

(9) Rudolf de Groot, Function-analysis and valuation as a tool to assess land use conflicts in planning for sustainable, multi-functional landscapes, Landscape and Urban Planning 75 (2006) 175–186.

(10) World economic forum, The Lisbon review 2002- 2006,spletna stran: www.weforum.org/pdf/gcr/lisbonreview/report2006.pdf;

Evropska komisija, i2010 – Evropska informacijska družba za rast in zaposlovanje, spletna stran: http://europa.eu/legislation_summaries/employment_and_social_policy/job_creation_measures/c11328_en.htm;

Fondazione Ugo Bordoni, Dossier EU i 2010, spletna stran: http://www.fub.it/osservatorio/dossieruei2010/liniziativai2010.

(11) Informacije o eksperimentih z u-cityjem so na voljo na naslednjih spletnih straneh:

MIT: http://web.mit.edu/cre/research/ncc/casestudies.html;

Milla Digital: http://www.milladigital.org/ingles/home.php;

Tokyo: http://www.tokyo-ubinavi.jp/en/about.html;

Singapore: http://www.itu.int/ubiquitous;

Hong Kong: http://www.info.gov.hk/digital21/eng/strategy/2008/Foreword.htm;

Arabianranta (Helsinki): https://www.taik.fi/en/about_taik/arabianranta_.html.

(12) Naslov je vzet iz poročila britanske New economics foundation „A Green New Deal“, London, 2009, spletna stran: www.neweconomics.org/projects/green-new-deal.

(13) Poročilo Evropske komisije Ekonomija ekosistemov in biotske raznovrstnosti (TEEB), spletna stran: http://ec.europa.eu/environment/nature/biodiversity/economics/.

(14) Spletna stran: http://www.collaborationproject.org/display/home/Home.

21.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 21/9

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o kolektivnih pobudah civilne družbe za trajnostni razvoj (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 21/02

Poročevalec: g. HENCKS

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 16. julija 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Kolektivne pobude civilne družbe za trajnostni razvoj.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 6. maja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 463. plenarnem zasedanju 26. in 27. maja 2010 (seja z dne 26. maja) s 146 glasovi za, 5 glasovi proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1. Sklepi in priporočila

1.1	Zaradi izzivov, povezanih s trajnostnim razvojem, ki so zaradi javnofinančne krize še večji, se mora civilna družba zavezati in podpreti politike ter nujne gospodarske in družbene spremembe, pa tudi povrnitev uravnoteženih javnih financ.

1.2	Ne glede na znanstvene pomisleke je uspeh političnih odločitev odvisen v veliki meri od tega, kako jih sprejme civilna družba, ki jo je treba zaradi večje preglednosti končnih odločitev in glede na s tem povezano odgovornost resno vključiti v vse faze izvajanja politik za trajnostni razvoj.

1.3	Sodelovanje civilne družbe pri razvoju ambiciozne politike trajnostnega razvoja bo moralo biti dobro strukturirano, da bi zagotovili učinkovitost tega sodelovanja in preprečili, da se sprevrže v populistični instrument.

1.4

EESO glede na pomisleke in predloge, navedene v nadaljevanju, zahteva, da se sodelovanje državljanov in izmenjava znanja vključita v revizijo strategije trajnostnega razvoja leta 2011. To je treba doseči med drugim z akcijskim načrtom, finančnimi pobudami in objavami najboljših praks kolektivnih pobud civilne družbe.

1.5	Poleg tega bi moral biti po mnenju EESO trajnostnemu razvoju namenjen velik del strategije EU 2020.

2. Predmet mnenja na lastno pobudo

2.1

„Tega sveta nismo nasledili od naših prednikov, temveč smo ga dobili na posodo od svojih otrok.“ Ta modri pregovor kanadskega indijanskega plemena Haida odlično opisuje izzive, s katerim se srečuje sedanja generacija: spremeniti moramo svoj način življenja in opredeliti nov način učinkovitega, družbeno pravičnega in ekološko trajnega gospodarskega razvoja, ki zagotavlja pravično razporeditev bogastva in vsakemu državljanu omogoča dostojno življenje.

2.2

Za nekatere od teh sprememb so potrebne pobude „od zgoraj navzdol“, kot so zakonodajni predpisi, javni in/ali zasebni programi naložb itd. Za druge pa so potrebne pobude, ki prihajajo „od spodaj“, s strani državljanov, ki se zavedajo, da morajo tudi sami k temu prispevati. To je razvidno predvsem iz spremembe njihovega ravnanja in potrošniških vzorcev ter iz podpore ali sodelovanja pri pobudah in akcijah na lokalni ravni, ki so namenjene trajnostnemu razvoju.

2.3

Države članice in Unija morajo priznati, da so te pobude, ki prihajajo „od spodaj“, nujne ne samo za bolj trajnostno gospodarstvo temveč tudi za doseganje političnih ciljev na področju trajnostnega razvoja. Pobuda na ravni EU ima lahko veliko dodano vrednost, na primer z objavo primerov najboljše prakse na področju sodelovanja in pobud državljanov in lokalnih skupnosti za trajnostni razvoj.

2.4	V tem mnenju so priporočila o tem, kaj bi Evropa lahko storila, da bi povečala učinkovitost in število kolektivnih pobud institucij, podjetij, sindikatov, nevladnih organizacij ter drugih organizacij in članov civilne družbe, da bi spodbudili napredek na področju trajnostnega razvoja.

2.5	Poleg tega so v mnenju predlogi EESO o tem, kako bi pripravili celotno civilno družbo k aktivnejšemu delovanju na področju trajnostnega razvoja, ter o tem, kakšen okvir bi morala Evropa vzpostaviti, da bi kar najbolj povečali učinkovitost s tem povezanih pobud.

3. Izziv za civilno družbo: postati glavna spodbujevalka trajnostnega razvoja

3.1

Podnebne spremembe so zelo aktualna tema in brez dvoma grožnja s potencialno katastrofalnimi posledicami za prihodnost. Nikakor pa niso edina ovira za trajnostni razvoj naše družbe – izguba biotske raznovrstnosti, krčenje gozdov, degradacija tal, strupeni odpadki, težke kovine, organska onesnaževala, nenadzorovana urbanizacija, družbene neenakosti in krivice itd. so ravno tako veliki problemi, s katerimi se srečuje človeštvo.

3.2

Da bi dosegli ekološko in družbeno trajnostni način življenja, se bo treba oddaljiti od želje po vse večji rasti, ki je netrajnostna, in preiti iz obdobja prevelike potrošnje in razsipništva v obdobje blaginje, ki bo temeljila na človekovem in družbenem razvoju. Francoski ekonomski, socialni in okoljski svet je zapisal, da je treba človeško bitje obravnavati kot biološko, socialno, naravno in kulturno bitje – kot človeka.

3.3	Netrajnostno obnašanje pa ni značilno samo za današnji čas. Že od nekdaj je človek z okoljem ravnal na netrajnosten način. Spremenila pa sta se obseg in hitrost propadanja ekosistemov zaradi načinov proizvodnje in potrošnje.

3.4

Razlika je tudi v tem, da lahko zdaj zaradi znanstvenih spoznanj (relativno gledano) o delovanju ekosistemov prikažemo in se zavemo resnosti situacije ter poudarimo netrajnostne oblike obnašanja naše družbe. Jasna opozorila očitno niso dovolj, da bi se družbe zavedle svojih dejanj in sprejele bolj trajnostne in družbeno odgovorne oblike obnašanja.

3.5

Pojem trajnostnega razvoja, ki je bil na začetku povezan v glavnem z naravnimi viri (izčrpavanjem rezerv fosilnih goriv) in onesnaževanjem (uničevanjem ozonske plasti) ter določanjem standardov emisij za škodljive snovi in omejitvami črpanja virov, je postal bolj splošen z vključitvijo obveznosti, povezanih z gospodarsko rastjo in socialno kohezijo. Trajnostni razvoj združuje skrb za uravnotežen družbeni razvoj, zlasti boj proti revščini, in prizadevanje, da bi prihodnjim generacijam zapustili zdravo, bogato in raznoliko okolje.

3.6	Pojem trajnostnega razvoja se je tako z leti posplošil. Na začetku so se zlasti ekološka gibanja, ki so nastajala povsod v zahodnem svetu, ukvarjala z ekosistemi, danes pa se vse politične stranke zavzemajo za varstvo okolja, ki se je razširilo na trajnostni razvoj.

3.7

Omeniti je treba, da civilna družba pri tem ni ostala pasivna. Veliko državljanov se posamično ali pa v okviru skupnih akcij zavzema za bolj trajnostni način življenja. Na primer:

—	na delovnem mestu si delodajalci in zaposleni prizadevajo za manjšo porabo energije, zmanjšanje odpadkov in razvoj bolj trajnostnih načinov proizvodnje;

—	v trgovini – na drobno in na veliko – poskušajo prodajalci skupaj s potrošniki najti načine za promocijo bolj trajnostnih proizvodov;

—	državljani pri sebi doma poskušajo storiti vse potrebno, da bi povečali energetsko učinkovitost svojih domov, se izognili razsipanju, zmanjšali porabo vode in povečali recikliranje;

—	v nekaterih državah članicah učence že od malih nog učijo o okolju in trajnostnem razvoju.

3.8	Na regionalni ravni so nastala poklicna združenja in okrogle mize državljanov, ki razpravljajo o vprašanjih trajnostnega razvoja, pripravljajo mnenja in akcije.

3.9

Kljub zelo močni medijski odmevnosti nedavne konference ZN o podnebnih spremembah v Københavnu je za trajnostni razvoj vse manj zanimanja. Razlog za to je zlasti v tem, da boj proti podnebnim spremembam, ki je sicer pomemben del trajnostnega razvoja, včasih zasenči ostala bistvena področja. Poleg razočaranja državljanov, ki so pričakovali formalno zavezo politične ravni, je tu še določena mera skepticizma glede resnične nevarnosti podnebnih sprememb, ki obstaja med nekaterimi znanstveniki in politiki, ki dvomijo v resnost položaja, kar botruje vse večjemu upadanju navdušenja in nasprotnemu gibanju.

3.10

Resolucija EESO z dne 23. novembra 2009 z naslovom „Poti nazaj ni!“, namenjena konferenci v Københavnu, ima zdaj nov pomen in je namenjena celotni civilni družbi: podjetjem, sindikatom in organizacijam civilne družbe. Vsi si morajo prizadevati za zmanjšanje posledic podnebnih sprememb in prilagoditev nanje.

3.11

Resnično, glede na razočarajoče rezultate podnebne konference v Københavnu in možne brezbrižnosti, ki bi lahko bila posledica tega, mora zdaj civilna družba bolj kot kdajkoli prej reagirati. Kakor je EESO že poudaril, mora civilna družba vztrajati, da Evropska unija ne bo izkoristila neuspeha iz Københavna in neuspeh pri pridobivanju podpore drugih uporabila kot izgovor za zmanjšanje svojih ciljev in zavez, temveč da še poveča svoje prizadevanje za vzpostavitev modela razvoja z nizkimi emisijami ogljika in ohranjanjem naravnih virov, pri tem pa izkoristi svojo konkurenčno sposobnost usklajevanja inovacij, produktivnih naložb in človeškega kapitala.

3.12

Dejansko ni mogoče zanikati interakcije med okoljskim, gospodarskim, socialnim in kulturnim področjem. Za to je potreben interdisciplinarni pristop, ki bi združil skupino akterjev z zelo različnimi sposobnostmi in interesi; naloga te skupine bi bila preseganje institucionalnih in sektorskih ovir ter povezovanje njihovega strokovnega znanja in zmožnosti presoje. Pomembno je zagotoviti, da se ne nevtralizirajo različni deli družbe in da se odločitev ne prepusti najbolje organiziranim izvoljenim predstavnikom ali interesnim skupinam.

3.13

Pobude civilne družbe na tem področju so lahko dejanska gonilna sila političnega odločanja. Civilna družba lahko združi akterje in nosilce političnega odločanja, spodbudi vse dele družbe k ponovnemu premisleku o načinu življenja, potrošnji in proizvodnji ter tudi sprejme ambiciozne pobude in ukrepe.

4. Javna razprava o trajnostnem razvoju – zgodovinski pregled

4.1

Deklaracija Konference Združenih narodov o okolju in razvoju (UNCED), ki je potekala v Riu leta 1992, je na podlagi pobud organizirane civilne družbe prvič uradno vključila civilno družbo v razprave o trajnostnem razvoju. V okviru 27 načel trajnostnega razvoja, opredeljenih ob tej priložnosti, je bila sprejeta tudi odločitev, da mora biti javnost vključena v soodločanje ter da bi morale imeti ženske, mladina, lokalne skupnosti in manjšine večjo vlogo, kot jo imajo zdaj.

4.2	Poglavje 28 Agende 21 (načrt trajnostnega razvoja, ki je bil izoblikovan na vrhu v Riu) lokalne oblasti poziva, da v okviru posvetovalnega postopka z državljani vključijo trajnostni razvoj v svoje akcijske načrte.

4.3

Priznana je bila tudi pomembnost vključevanja civilne družbe v analizo posledic političnega ukrepanja na končno izbiro ljudi in na odgovornosti na področju trajnostnega razvoja. Zato je treba vsem zainteresiranim stranem tako ali drugače (nekatere od njih, kot na primer prihodnje generacije, so seveda odsotne) zagotoviti tesno sodelovanje pri načrtovanju in izvajanju teh projektov.

4.4	Od takrat so nevladne organizacije ter podjetja, sindikati, lokalne in regionalne oblasti ter druga združenja zahtevali, da se tudi njih – poleg političnih in institucionalnih akterjev – vključi v razpravo, saj sprejemajo številne ukrepe, pobude in priporočila za spodbujanje trajnostnega ravnanja.

5. Ukrepi civilne družbe

5.1

EESO si kot institucionalni predstavnik organizirane civilne družbe na ravni Evropske unije že več let prizadeva za trajnostni razvoj. Leta 2006 je ustanovil opazovalno skupino za trajnostni razvoj; naloga te skupine je spodbujati prispevek civilne družbe k oblikovanju politike trajnostnega razvoja, v okviru katere bi uskladili okoljske, družbene in gospodarske interese. EESO je v zvezi s tem pripravil več mnenj in priporočil o ključnih vprašanjih trajnosti in bo še naprej predlagal praktične rešitve, kot na primer v mnenju o trajnostnem gospodarstvu s spremembo potrošniškega vedenja (INT 497).

5.2

Vendar je očitno, da imajo institucionalni in politični akterji še vedno precej večjo težo kot civilna družba. Na nekatere dejavnosti, katerih namen je spodbujanje trajnostnega razvoja, bolj vplivajo politični, finančni ali ideološki interesi kakor okoljski ter so odvisne od muhavosti te ali one skupine. To pa prinaša tveganje, da si bodo trajnostni razvoj prilastile in uporabljale skupine za pritisk, katerih prizadevanja včasih nimajo veliko skupnega z začetno tematiko.

5.3	Kljub temu običajno ni mogoče povezati vseh vpletenih strani. Pogosto se del civilne družbe pojavi šele, ko reševanje težav postane nujno, če pa ni nujnosti, je skupinam za pritisk in protestnim skupinam prepuščena bolj prosta pot.

5.4

Zato moramo iti dlje od informativnih kampanj in najti načine za uresničitev participativne demokracije, v okviru katere bodo posvetovalne strukture dosegle vso civilno družbo ter dolgoročno ostale reprezentativne in aktivne, hkrati pa bodo usklajevale okoljska, socialna in gospodarska vprašanja, povezana z lokalnimi in globalnimi ukrepi. V tem okviru je izredno pomembno, da se skupaj z globalnimi ukrepi spodbujajo lokalne pobude in v njih tesno vključi civilno družbo. Ta pristop je najboljši način za zagotovitev, da se lahko vsi, ki so jim ukrepi namenjeni, v končni fazi identificirajo s sprejetimi ukrepi.

6. Dolgoročno reprezentativna in dejavna civilna družba

6.1	V sistemu upravljanja na več ravneh, ki se uporablja v Evropski uniji, se ne bi bilo primerno opirati izključno na demokratično izvoljene reprezentativne institucije, da se zagotovi vključenost državljanov v razprave in proces odločanja.

6.2

Konvencija, izpogajana v okviru Ekonomske komisije ZN za Evropo (UNECE), določa načela za učinkovito sodelovanje državljanov pri odločanju v okoljskih zadevah. Nanaša se na pravice do dostopa do informacij, sodelovanje državljanov v procesu odločanja in dostop do pravnega varstva, in sicer v zvezi z okoljem.

6.3

Aarhuška konvencija določa, da mora vsaka skupnost vse informacije s področja okolja, ki jih ima, dati na voljo vsaki osebi, ki jih zahteva, ne da bi od te osebe zahtevala, da dokaže svojo identiteto in navede razloge za svojo zahtevo. EESO je v mnenju, ki se nanaša na Direktivo 2003/4/ES, kritično opozoril, da prenos v pravo EU ni potekal v skladu z nekaterimi določbami te konvencije, med drugim glede pojma „pristojnega organa“ za dostopanje do informacij. EESO meni, da je potrebna revizija navedene direktive. Poleg tega obžaluje dejstvo, da uporaba te konvencije še vedno ni ocenjena na ravni EU, vendar morajo države, ki so jo ratificirale, pripraviti poročilo o njeni uporabi.

6.4	Najprej je treba določiti ciljne populacije, ki bi jih pozvali k sodelovanju pri pripravi in oblikovanju politik trajnostnega razvoja. V tej fazi bi bilo treba določiti tudi postopke za zaposlovanje prostovoljcev ter konkretne cilje, metodologijo in postopke za oceno in objavo rezultatov.

6.5	Glede na to, da trajnostni razvoj neposredno vpliva na vse državljane brez izjeme, je lahko skupina, ki izraža njihovo mnenje, resnično reprezentativna le, če izhaja iz širokega spektra socialno-demografskih značilnosti in zelo raznolikega strokovnega znanja in mnenj.

6.6

Zato je pomembno, da se jasno opredelijo težave in konkretni kratkoročni in srednjeročni prednostni cilji, ki naj se dosežejo ob upoštevanju socialnih in kulturnih razsežnosti težav, ki bi morale biti blizu dejanskim interesom državljanov. To pomeni, da je treba težave razvrstiti po pomenu in jih obravnavati glede na njihovo prednostnost, resnost učinka, škodo, ki jo povzročajo, ter glede na stroške njihovega reševanja.

6.7	Državljani bi morali sodelovanje razumeti kot korak za okrepitev svoje soodgovornosti, kar pomeni, da bi morali sodelovati pri pobudah že v zgodnji fazi, ko so strategije in projekti še vedno v fazi načrtovanja, in imeti aktivno vlogo v vsaki fazi procesa.

6.8

V vsaki fazi razprav in iskanju sporazumnih rešitev je treba na lokalni, regionalni in nacionalni ravni imenovati osebo, ki bi bila „mediator trajnostnega razvoja“ in bi imela izkušnje pri vodenju razprav ter bi bila neodvisna od vseh interesnih skupin. Ta oseba bi bila zadolžena za informiranje, motivacijo in angažma vseh državljanov, ki so zainteresirani in želijo sodelovati. Zagotovila bi, da se ukrepi centralno usklajujejo, da se slišijo vsa stališča in da imajo vsi udeleženci možnost sodelovati v razpravi, pri tem pa bi preprečila odklone.

6.9

Ta mediator bi moral imeti tudi vlogo posrednika in predstavnika v javnosti in medijih, da se lahko zavzema za slišnost stališč zagovornikov trajnostnega razvoja, točnost informacij in preprečitev delnega monopola medijev nad pozornostjo javnosti. Moral bi tudi tesno sodelovati z odgovornimi za šolstvo, da se že v zelo zgodnjih letih poveča seznanjenost s trajnostnim razvojem.

6.10	Da bi spodbudili aktivno sodelovanje čim več državljanov v procesu odločanja, povezanega s trajnostnim razvojem, bo treba analizirati in ovreči razloge, zaradi katerih se zdi, da je velik del družbe negotov in se obnaša kot opazovalec.

7. Odstranjevanje ovir za aktivno sodelovanje civilne družbe

7.1

Ukrepi proti degradaciji ekosistemov, katerih namen je spreminjanje načina življenja, so zdaj predmet dolgoročnega načrtovanja, namesto da bi bili kratkoročna operativna realnost. Izzivi se še vedno prepogosto razumejo kot okoljske težave, katerih razvoj v smeri katastrofe poteka počasi in ki so zaenkrat zanemarljive, vendar dolgoročno gledano dramatične. To je vizija „utilitarista“, katerega ozaveščenost o okolju je omejena na vsakdanje življenje ter na vidne učinke in škodo, zanemarja pa morebitna neopazna ali nepotrjena tveganja.

7.2	Če naj vsi državljani razumejo, zakaj je pomembna sprememba ravnanja, jih bo treba obveščati ter jim to razložiti v jasnem jeziku in brez odvečne strokovne in zapletene terminologije. Vendar se ne bi smeli zanašati le na slogane in bi morali preprečiti, da čustva zamenjajo znanost.

7.3	Boljša komunikacija v različnih vrstah medijev z jasnimi in razumljivimi sporočili bi državljanom zagotovo omogočila, da lažje prepoznajo težave, s katerimi se soočajo, ter se identificirajo z ukrepi, ki jih je treba sprejeti.

7.4

Sporočila morajo biti objektivna. Ponujati ljudem neobdelane podatke, predstavljene kot neizpodbitne resnice, čeprav niso zelo verodostojni, je kontraproduktivno, kot je na primer izjava nekdanjega podpredsednika Združenih držav Amerike, da bo večni led na Arktiki izginil v petih letih. Takšne izjave bodo povzročile nezaupanje v politično odločanje in ravnodušnost do dejanskih težav.

7.5

Pretirane prerokbe, ki napovedujejo bližnje in neizbežne katastrofe, ustvarjajo ozračje stalnega strahu, ki povzroča sebičnost in služi kot izgovor za ravnanje NIMBY („not in my backyard“, „ne na mojem dvorišču“), ki škodi socialni koheziji in trajnostnemu razvoju. Lokalne pobude proti nameščanju vetrnih turbin, češ da kvarijo pokrajino, ali divje sežiganje odpadkov, da bi ne izognili plačevanju pristojbin za komunalno zbiranje, so zgovorni primeri, ki ponazarjajo to obračanje k samemu sebi.

7.6

Ta ravnodušnost je zaskrbljujoča, saj kljub temu, da posledice verjetno ne bodo tako dramatične, kot bi nas radi nekateri prepričali, obstajajo težave, ki zahtevajo hitro rešitev. V skladu s previdnostnim načelom se je treba odzvati na potencialno nevarne razmere, ne da bi čakali na znanstveno potrditev nevarnosti.

7.7	Treba je zagotoviti, da bodo rezultati in uspehi sodelovanja državljanov dokumentirani in predstavljeni tudi zunaj strokovnih krogov, hkrati pa se zavedati, da so primeri dobrih praks odličen način za doseganje skupnega napredka.

7.8	Za zagotovitev dolgoročnega sodelovanja civilne družbe je treba preučiti in objaviti predloge državljanov, ki so bili izvedeni v praksi (četudi le delno).

7.9

Več napora je treba vložiti v raziskovanje metod, ki omogočajo spreminjanje ravnanja ljudi. Zelo koristno sredstvo je nedvomno vključevanje izobraževanja o trajnostnem razvoju v nacionalne izobraževalne sisteme, da bi se otroci že v zgodnjih let seznanili s to problematiko. Prav v tem duhu je EESO začel razpravo o izvedljivosti evropske mreže nacionalnih forumov za izobraževanje in usposabljanje na področju čiste energije.

8. Ocenjevanje ukrepov

8.1	Veliko akterjev pomeni, da obstaja veliko oblikovno in vsebinsko raznolikih ukrepov, ki jih je praktično nemogoče primerjati in je le redko mogoče najti skupni referenčni okvir. Zato je bistvenega pomena, da se ukrepi redno ocenjujejo z vidika trajnostnega razvoja.

8.2	Poleg tega instrumentalizacija trajnostnega razvoja in včasih pretirana ureditev zahtevata sprotno ocenjevanje, ki bi temeljilo na kazalnikih napredka projektov.

9. Kazalniki za oceno

9.1

V skladu z akcijskim načrtom, sprejetim v Riu leta 1992, morajo države sprejeti skupen sistem za spremljanje in ocenjevanje napredka pri trajnostnem razvoju na splošno in še posebej napredka pri lokalnih programih. Od njih se tudi pričakuje, da bodo pripravile kazalnike na gospodarskem, socialnem in okoljskem področju, ki jih bodo sprejeli vsi in bodo koristen temelj za sprejemanje odločitev na vseh ravneh. Kazalniki morajo biti sprejeti soglasno in morajo predstavljati reprezentativno podobo treh dimenzij trajnostnega razvoja.

9.2

Ocena temelji na diagnozi, analizi in priporočilih. To naj bi bila ocena vrednosti politik, programov in ukrepov. Vendar je treba priznati, da je pogosto težko oceniti okoljsko, socialno in človeško razsežnost. Kljub temu pa si moramo za to prizadevati, saj lahko prevlada BDP, ki je bil doslej glavno merilo za blaginjo in kakovost življenja, vodi politike do sprejetja odločitev, ki so škodljive za socialne kohezijo in okolje, ter do tega, da zanemarijo potrebe prihodnjih generacij (1).

9.3	Pri ocenjevanju trajnostnega razvoja je treba ugotoviti težnje v dve glavni smeri: oceno sposobnosti absorbcije in oceno razvoja družbenega upravljanja.

9.4

EESO je v nedavno sprejetem mnenju (CESE 647/2010, BDP in več: merjenje napredka v svetu, ki se spreminja, poročevalec: g. Zbořil) pozdravil prizadevanja Komisije za razširitev nacionalnih računov na okoljska in družbena vprašanja. Pravni okvir za okoljske bilance naj bi bil predlagan na začetku leta 2010. Družbeni kazalniki v nacionalnih računih se trenutno še ne uporabljajo v polni meri. Pričakujemo lahko, da se bo potreba po uporabi teh kazalnikov povečala, ko bo natančneje opredeljen celovit in povezan pristop k merjenju in vrednotenju napredka v spreminjajočem se svetu.

10. Metodologija ocenjevanja

10.1

Zaradi raznolikosti programov in dejavnosti, ki jih izvajajo nacionalni, regionalni in lokalni organi za spodbujanje trajnostnega ravnanja in načina življenja, je potrebna večdimenzionalna ocena, saj je jasno, da se sprejemljivost ocene precej razlikuje glede na uporabljena področja, metode in merila.

10.2

Poleg tega mora biti ocenjevanje na ravni držav članic pluralistično in vključevati vse akterje in zainteresirane osebe: organe, pristojne za oblikovanje in izvajanje ukrepov, regulatorje, ponudnike storitev, predstavnike potrošnikov, sindikatov in civilne družbe itd. Raziskave javnega mnenja so – ne glede na dejstvo, da jih je včasih težko razložiti – del politike obveščanja, ozaveščanja in sodelovanja državljanov in podjetij ter jim omogočajo, da komunicirajo z ocenjevalci in da predstavijo svoje težave.

10.3	Poleg pluralnosti bo moralo biti ocenjevanje neodvisno in upoštevati različna stališča, saj vsi akterji nimajo enakih interesov – ti so si v nekaterih primerih celo nasprotujoči ter nimajo na voljo enakih informacij in strokovnega znanja.

10.4	Ocena okoljske, gospodarske ter socialne učinkovitosti in uspešnosti različnih ukrepov na področju trajnostnega razvoja ne sme temeljiti na enem samem merilu, temveč na celi vrsti različnih meril.

10.5	Ocena je smiselna le, če se nanaša na cilje in naloge, ki so določeni in izhajajo iz treh temeljnih stebrov lizbonske strategije (gospodarska rast, socialna kohezija in varstvo okolja). Pri oceni je zato treba uporabljati več kazalnikov.

10.6	Sistem ocenjevanja bo moral – tako kot je EESO predlagal za storitve splošnega pomena (2) – temeljiti na rednih poročilih organov za ocenjevanje na nacionalni ali lokalni ravni, ki so jih države članice ustanovile v skladu z zgoraj navedenimi načeli.

10.7

Na ravni EU bo treba določiti postopke za izmenjavo, soočanje, primerjavo in usklajevanje. Zato bo naloga Evropske Unije, da spodbudi dinamiko neodvisnega ocenjevanja, in sicer tako, da ob posvetovanju s predstavniki zainteresiranih akterjev pripravi metodologijo, usklajeno na evropski ravni na podlagi skupnih kazalnikov. Morala bo zagotoviti tudi sredstva za uporabo te metodologije.

10.8

Če naj bo ocena ustrezna in koristna, je treba vzpostaviti pluralno sestavljen usmerjevalni odbor, ki bo predstavljal vse zainteresirane akterje. Naloge tega usmerjevalnega odbora so popolnoma v skladu s pristojnostmi Evropske agencije za okolje skupaj z opazovalno skupino EESO za trajnostni razvoj.

10.9

Naloge tega usmerjevalnega odbora bi bile:

—	opredelitev ustreznih kazalnikov;

—	metodologija ocenjevanja;

—	priprava specifikacij za izvedbo potrebnih študij;

—	naročanje teh študij, temelječih na pluralnosti strokovnega znanja in primerjavi rezultatov, pridobljenih drugje;

—	kritični pregled poročil;

—	ekstrapolacija dobrih praks in inovativnih pristopov;

—	priporočila;

—	seznanjanje z rezultati.

10.10

Razprave z vsemi zainteresiranimi stranmi o poročilih o ocenjevanju bi lahko potekale v obliki letne konference o uspešnosti ukrepov na področju trajnostnega razvoja, kjer bi bili predstavljeni primeri dobre prakse.

V Bruslju, 26. maja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 100, 30.4.2009.

(2) UL C 162, 25.6.2008, str. 42.

21.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 21/15

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o mednarodni trgovini in podnebnih spremembah

2011/C 21/03

Poročevalka: ga. PICHENOT

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 26. februarja 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Mednarodna trgovina in podnebne spremembe.

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 11. maja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 463. plenarnem zasedanju 26. in 27. maja 2010 (seja z dne 26. maja) s 154 glasovi za, 4 glasovi proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1. Priporočila

1.1

Nova trgovinska politika mora kot sestavni del strategije Evropa 2020 prinesti rešitve okoljskih vprašanj in preprečiti protekcionistične težnje. Prispevati mora k bolj inovativnemu in do okolja prijaznemu trgu ter spodbujati socialno blaginjo. EU lahko pri doseganju tega cilja daje zgled in iz gospodarstva, usmerjenega v rast, preide na nizkoogljično gospodarstvo ter tako ohrani vodilno vlogo v boju proti segrevanju ozračja. Zaradi vpliva gospodarske rasti, prometa in širjenja tehnologij je mednarodna trgovina ključnega pomena v razpravah o podnebnih spremembah in prehodu na zeleno gospodarstvo.

1.2

Odbor močno upa, da se bo po zaključku kroga pogajanj STO v Dohi z znatnim zmanjšanjem tarifnih in netarifnih ovir olajšala izmenjava okoljskih dobrin in storitev. Hkrati pa meni tudi, da mora EU dajati zgled tako, da olajša prenos „zelenih“ tehnologij v okviru dvostranskih in regionalnih trgovinskih sporazumov.

1.3

Glede na prihodnjo trgovinsko strategijo pa EESO priporoča, da se bolje preučita okoljska in socialna razsežnost podnebnih sprememb, tudi pri reševanju težav v zvezi z vodo. Civilne družbe v Evropi in tretjih državah spodbuja, naj še pred začetkom dvostranskih in regionalnih trgovinskih pogajanj sodelujejo pri presojah vplivov, zlasti na področju trajnostnega razvoja.

1.4

EESO se strinja, da je treba na področju prometa na svetovni ravni sprejeti cilje, določene v Okvirni konvenciji Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC), tj. za 10 % zmanjšati emisije v zračnem prometu in za 20 % v pomorskem sektorju. Odločitev o skupnih prizadevanjih za zmanjšanje emisij bo vplivala tudi na prometni sektor, saj bo zračni promet po letu 2012 postopoma vključen v sistem EU za trgovanje s pravicami do emisij. K temu bi prispevala tudi evropska pobuda, ki bi opredelila ambiciozne cilje glede energetske učinkovitosti pomorskega prometa.

1.5

Zaradi negotovosti glede dogovora o podnebnih spremembah decembra 2009 v Københavnu in nadaljnjih s tem povezanih ukrepih je v energetsko-podnebnem svežnju predvideno, da se v postopku soodločanja z Evropskim parlamentom junija 2010 sprejme poročilo z „ustreznimi predlogi“ za sektorje, v katerih obstaja tveganje selitve virov CO2, ker so izpostavljeni mednarodni konkurenci in/ali ker imajo dodatne stroške zaradi cene CO2 v EU. Do zdaj do selitve virov CO2 še ni prišlo,vendar pa to ne pomeni, da se z njo ne bomo soočili po letu 2013. To tveganje bi se lahko povečalo glede na to, v kakšnem obsegu bo EU sčasoma povečala število pravic do emisij, in glede na to, kako dolgo bodo države izven EU, ki povzročajo največ emisij, odlašale z uvedbo sistema za trgovanje s pravicami do emisij ali notranjih dajatev.

1.6

Kratkoročno bi si za zmanjšanje tveganja selitve virov CO2 lahko prizadevali predvsem z brezplačno dodelitvijo pravic do emisij, število takih pravic pa bi bilo odvisno od napredka in rezultatov večstranskih pogajanj o podnebnih spremembah. Sistem brezplačne dodelitve, ki se osredotoča na občutljive sektorje in temelji na najboljših praksah, mora izpolnjevati merili odpiranja trgovine in dodatnih stroškov zaradi CO2. Zasnovati ga je treba kot prehodno, empirično utemeljeno rešitev, ki bi bila v skladu s pravili mednarodne trgovine in bi ustrezala modelu nizkoogljičnega gospodarstva.

1.7

Mejnih prilagoditvenih ukrepov ne bo možno utemeljiti pri STO, če bo Evropska unija spodbujala brezplačne dodelitve – sistem EU za trgovanje s pravicami do emisij lahko kot davek (in kot tak mejno prilagodljiv) opredelimo le, ko je vse pravice možno licitirati. Priporočljivo bi bilo take prilagoditve uporabljati samo prehodno za omejeno število tarifnih postavk, ko obstaja dejansko tveganje selitve virov CO2 in ko so možnosti brezplačne dodelitve izčrpane. Samo zelo usmerjene in ustrezno utemeljene prilagoditvene ukrepe s ciljem omejitve višanja temperature na manj kot 2 °C (kar je eden glavnih dosežkov konference v Københavnu) bo možno zagovarjati pri organu STO za reševanje sporov.

1.8

Glede na počasen in negotov napredek pri načrtih vzpostavljanja sistemov trgovanja z emisijami po svetu bodo države članice EU še nekaj let med redkimi državami, ki so določile ceno za CO2. Ker bo zaradi sistema trgovanja z emisijami v nekaterih evropskih sektorjih v prihodnje obstajalo tveganje selitve virov CO2, Evropski ekonomsko-socialni odbor priporoča, da se znatno poveča obseg dolgoročnih naložb v dekarbonizacijo gospodarstva, oblikuje stabilen in predvidljiv okvir za spodbujanje inovacij, raziskav in razvoja na področju čistih tehnologij, ki jih trenutno še ni možno tržiti.

1.9

Za razvoj zelenega gospodarstva in ohranitev vodilne vloge na tem področju bi Evropa tako – v lastnem interesu in v korist podnebja – morala še naprej uresničevati pomemben cilj postopnega zmanjšanja in leta 2050 doseči 80-odstotno zmanjšanje emisij, na primer z vmesnim ciljem 25–40 % med letoma 2020 in 2030. Odbor predlaga izvedbo presoj vpliva (na okolje, zaposlovanje in razvoj) kot pripravo na prehodno obdobje med letoma 2020 in 2050.

1.10

Za boj proti podnebnim spremembam so potrebni učinkoviti, skupni in javni ukrepi na nacionalni in evropski ravni. Poleg pritiska trga (sistem trgovanja z emisijami) morajo javni organi čim prej oblikovati usmerjene finančne in davčne spodbude ter spodbujati naložbe v raziskave in razvoj na področju „čistih“ tehnologij in storitev. Lokalne in regionalne oblasti lahko spodbujajo razvoj čistih tehnologij v okviru postopka javnih naročil.

1.11

Poleg proizvajalcev, ki povzročajo emisije CO2, se tudi potrošnike poziva, naj neposredno v okviru trgovanja prispevajo k boju proti emisijam toplogrednih plinov. Odbor poziva, naj se uskladi in utrdi metodologija za merjenje vpliva CO2 pri proizvodih v vseh fazah proizvodnega procesa, od zasnove do distribucije. Odbor v ta namen priporoča, naj se izboljšajo analize življenjskega ciklusa z okrepitvijo metodoloških študij o „izračunavanju emisij ogljika“. Uvedba standardov vsebnosti ogljika in označevanje se morata še naprej izvajati decentralizirano v zasebnem sektorju EU, vendar pa je potreben skupen okvir ukrepov in ocenjevanja, za katerega bi bila pristojna Komisija ali posebna agencija.

1.12

EESO predlaga, naj se pred začetkom izvajanja sodne prakse organa STO za reševanje sporov pojasni, v kakšni meri so lahko proizvodne metode in procesi razlog za omejitev trgovanja zaradi okoljskih izjem (1). Priporoča, da se razširijo pristojnosti odbora STO za trgovino in okolje, ki je bil ustanovljen z namenom pojasnitve pravnih posledic v zadevi US-Shrimp (ZDA-kozice).

2. Globalizacija in podnebje

2.1

V zadnjih desetletjih smo bili priča neprimerljivemu razmahu mednarodne trgovine (21 % svetovnega BDP leta 2007 – brez trgovine znotraj EU), čeprav se je zaradi krize leta 2009 ta delež zmanjšal za 12 %. Zaradi vpliva gospodarske rasti, prometa in širjenja tehnologij je mednarodna trgovina ključnega pomena v razpravah o podnebnih spremembah.

2.2

Trenutno ne obstaja popolna teorija, ki bi ugotavljala ali natančno opisovala medsebojni vpliv trgovine in podnebja ter vzročnih povezav med njima (2). Raziskovalci za merjenje vplivov trgovine na podnebje in splošneje na okolje uporabljajo tri medsebojno povezane spremenljivke: učinek „obsega“: trgovina prispeva k povečanju gospodarske dejavnosti in pri enaki uporabljeni tehnologiji tudi k povečanju emisij; učinek „sestave“: s spremembo načinov proizvodnje zaradi primerjalnih prednosti se lahko poveča ali zmanjša obseg emisij glede na to, v kakšni meri proizvodni sektorji, za katere se države v obdobju globalizacije specializirajo, povzročajo onesnaževanje ali pa sploh ne; „tehnološki“ učinek: pod pritiskom civilne družbe, ob podpori podjetij in na pobudo vlad nastajajo čistejše tehnologije, ki povzročajo manj emisij. Evropska podjetja v sistemu trgovanja z emisijami so prispevala k temu, da je EU dosegla cilje za zmanjšanje emisij iz Kjotskega protokola.

2.3

Vsi trije učinki trgovine na emisije CO2 so negativni zaradi samega obsega trgovine, ki se trenutno še ne izravnava s širitvijo čistih tehnologij. Razdalja med različnimi proizvodnimi območji in končnimi uporabniki ni edini ali najpomembnejši dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri bilanci emisij CO2.

2.4	Vendar pa je posebna povezava s podnebjem razvidna iz vpliva trgovine na promet (3) in nenazadnje tudi na emisije. Danes 95 % energije na svetu, ki se porabi za promet, predstavlja nafta. Tako nacionalni in mednarodni prometni sektor prispevata nekaj manj kot 15 % vseh emisij toplogrednih plinov.

2.5

Največji delež mednarodne trgovine poteka po morju (90 % po teži). Z vidika emisij CO2 na kilometer in na tono prevoženega blaga je to eden od načinov prevoza, ki povzročajo najmanj onesnaževanja. Vendar pa je treba upoštevati načrte glede rasti tega sektorja. Po trditvah Mednarodne pomorske organizacije bi se lahko obseg emisij pomorskega prometa do leta 2050 potrojil, zlasti zaradi večjega obsega trgovine med državami na jugu.

2.6

Nevarnost krize z vodo je prav tako resna posledica segrevanja ozračja. Če ne bodo sprejeti preventivni ukrepi, bo leta 2020 polovica svetovnega prebivalstva izpostavljena nevarnosti pomanjkanja vode. Že zdaj 1,5 milijarde ljudi na svetu nima dostopa do pitne vode in kanalizacije. Poleg tega bo v nekaterih krajih zaradi pomanjkanja vode ogroženo tudi kmetijstvo, zato bo trgovina strateški element pri uresničevanju nacionalnih interesov na področju varne oskrbe z energijo, podnebne varnosti in zanesljive preskrbe s hrano. Mednarodna trgovina lahko prispeva k učinkovitemu razporejanju redkih virov in tako omeji svetovni pritisk na vodne vire.

3. Potencialna vloga trgovine pri širjenju tehnologij za ublažitev podnebnih sprememb in prilagajanje podnebnim spremembam

3.1

Medvladni forum o podnebnih spremembah je priporočil številne tehnologije za ublažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, s katerimi bi lahko rešili težave, povezane s podnebnimi spremembami. Vrsta teh tehnologij se obravnava v okviru pogajanj o okoljskih dobrinah in storitvah, ki trenutno potekajo v STO. Sem sodijo na primer vetrne turbine in turbine hidroelektrarn, grelniki za vodo na sončno energijo, fotovoltaične celice in oprema, potrebna za delovanje teh naprav in tehnologij, ki uporabljajo obnovljive vire energije.

3.2

Ta pogajanja o okoljskih dobrinah in storitvah v okviru kroga pogajanj v Dohi lahko prispevajo k boljšemu dostopu do okolju prijaznih dobrin in tehnologij. Vendar pa lahko v bližnji prihodnosti liberalizacija trgovine prinese zgolj omejene koristi na področju podnebja. Za veliko število proizvodov, še zlasti v primeru obnovljivih virov energije, so tarifne ovire nizke ali zmerne (približno 2 % v bogatih državah in približno 6 % v državah v razvoju). Nasprotno pa širitev takih proizvodov še naprej resno omejujejo ovire za naložbe in netarifne ovire, kot so tehnični in industrijski standardi, upravne obremenitve, obvezna tržna prisotnost ponudnikov storitev v državi uvoznici, omejevanje dejavnosti tujih podjetij.

3.3

Glede na prihodnjo trgovinsko strategijo, ki jo Komisija načrtuje za leto 2020, EESO meni, da je v tem mnenju že upoštevan napovedani cilj priprave „pobud za odpiranje trgovine v sektorjih prihodnosti, kot so tehnologije, ekološki proizvodi, visokotehnološki proizvodi in storitve, ter pobud za mednarodno standardizacijo, zlasti na področjih rasti“. EESO še posebej priporoča, da se bolje preučita okoljska in socialna razsežnost podnebnih sprememb, tudi pri reševanju težav v zvezi z vodo. Civilne družbe v Evropi in tretjih državah spodbuja, naj še pred začetkom dvostranskih in regionalnih trgovinskih pogajanj sodelujejo v presojah vpliva, zlasti na področju trajnostnega razvoja.

3.4

Mednarodna trgovina lahko prispeva k prenosu tehnologije na področju pitne vode (naprave za razsoljevanje morske vode, ponovna raba odpadne vode, tehnologije obdelave vode). Ta vidik je treba upoštevati pri vseh ločenih pogajanjih o trgovini ter okoljskih dobrinah in storitvah, h katerim poziva EESO.

3.5

3.6

Med ovirami za širitev čistih tehnologij in s tem povezanih storitev se vedno znova pojavlja okrepljeno varstvo pravic intelektualne lastnine. Študije so pokazale, da se je število pravic intelektualne lastnine, zlasti patentov, po koncu 90. let prejšnjega stoletja izredno povečalo. Res je, da zlasti patenti imetnikom omogočajo, da omejijo razpoložljivost, uporabo in razvoj tehnologij, koristnih za boj proti podnebnim spremembam, vendar pa najnovejše študije kažejo, da je intelektualna lastnina ključnega pomena za dolgoročne naložbe in razvoj tehnologij, ki trenutno še niso na voljo. Vendar pa kratkoročno to ni največja ovira za širitev čistih tehnologij. Trenutno je povprečen strošek patentov v tehnologijah, ki jih je mogoče tržiti, dokaj skromen. Pomembneje je odpraviti težave glede pomanjkljivega izvajanja in spoštovanja pravic intelektualne lastnine, kar tudi ne spodbuja izvoza v nekatere države.

3.7

Za boj proti podnebnim spremembam so potrebni učinkoviti, skupni in javni ukrepi na nacionalni in evropski ravni. Poleg pritiska trga (sistem trgovanja z emisijami) morajo javni organi čim prej oblikovati usmerjene finančne in davčne spodbude ter spodbujati naložbe v raziskave in razvoj na področju „čistih“ tehnologij in storitev, ki jih zdaj še ni možno tržiti. Lokalne in regionalne oblasti lahko spodbujajo razvoj čistih tehnologij v okviru postopka javnih naročil.

3.8

Glede na povezavo med odpiranjem trgovine in rastjo pa ostaja nerešeno vprašanje, v kakšni meri so za emisije odgovorni podjetja in potrošniki v državah uvoznicah. Polovica kitajskega izvoza je namreč namenjena v Evropo in Združene države. Treba je upoštevati vprašanje izračunavanja emisij ogljika, ki ni omejeno samo na glavne vire emisij na začetku proizvodne in nabavne verige, ampak zadeva vse člene verige, od zasnove do distribucije.

3.9

Odbor ugotavlja, da geografska razdrobljenost in zelo mobilen značaj globaliziranih sektorjev trenutno otežujeta natančno in verodostojno merjenje vsebnosti ogljika v proizvodih. Ta težava, ki se ji ni mogoče izogniti pri istočasnemu izvajanju velikega števila dejavnosti in nalog, ne olajšuje oblikovanja trgovinskih politik, katerih cilj je obveščanje in osveščanje potrošnikov, kot so na primer zasebne pobude glede označevanja, znak za okolje in certificiranje. Spremembe vedenja in izbire posameznikov v času krize kažejo, da je treba te mehanizme spodbujati, vendar pa to po mnenju Odbora ne more nadomestiti vladnih predpisov, vključno z obdavčitvijo emisij tam, kjer nastajajo. Odbor predlaga izboljšanje analize življenjskega ciklusa in izvedbo večjega števila študij o kompleksnih metodoloških vprašanjih, vključno z izračunavanjem emisij ogljika, pa tudi s finančnimi vidiki, povezanimi z vzpostavitvijo sistema izračunavanja, razčlenjenega po posameznih akterjih, ki sodelujejo skozi celoten proces v zadevnem sektorju.

3.10

Učinkovita okoljska politika mora znati razlikovati med proizvodi glede na uporabljene proizvodne metode in procese. Prehod na nizkoogljično gospodarstvo bo možno izvesti samo, če bomo lahko prepoznali proizvode, izdelane po metodah z nizkimi emisijami toplogrednih plinov. Tako je treba določenim tehnologijam dati prednost pred ostalimi. Če potrošniki na podlagi oznak izberejo določeno blago glede na način njegove proizvodnje (ekološki ali ne), to spreminja konkurenčne pogoje in omogoča razlikovanje med dvema proizvodoma glede na različen način njune proizvodnje.

3.11

V svetu, kjer so cene CO2 različne, je vprašanje podobnosti proizvodov (osrednji koncept za STO) ključnega pomena v razpravah o trgovini in podnebju. EESO predlaga, naj se pred začetkom izvajanja sodne prakse organa STO za reševanje sporov pojasni, v kakšni meri so lahko proizvodne metode in procesi razlog za omejitev trgovanja zaradi okoljskih izjem (4). Priporoča, da se razširijo pristojnosti odbora STO za trgovino in okolje, ki je bil ustanovljen z namenom pojasnitve pravnih posledic v zadevi US-Shrimp (ZDA-kozice).

4. Povezanost konkurenčnosti s podnebjem

4.1

Trgovinska pogajanja in pogajanja o podnebnih spremembah potekajo v dveh različnih časovnih okvirih: za prva so potrebni dolgoročni ukrepi in politike, za slednja pa so potrebni takojšnji ukrepi. Kompleksnost razmerja med trgovinskimi in okoljskimi politikami je prav v tem prekrivanju časovnih okvirov. Okoljski ukrepi lahko kratkoročno vplivajo na trgovino, trgovinski ukrepi pa imajo zelo dolgoročen vpliv na podnebje.

4.2

V idealnem svetu bi bila cena za CO2 enotna, kar bi svetovna gospodarstva spodbudilo k večji rasti z manj emisijami toplogrednih plinov, pri tem pa ne bi prišlo do diskriminacije ali izkrivljanja konkurence med državami. Kot dokazuje trenutno stanje razprav o podnebnih spremembah, se to ne bo zgodilo kmalu. Še dolgo časa cena za CO2 ne bo enotna po vsem svetu, saj trenutno znaša od 20 do 30 EUR na tono (odvisno od predvidenega povprečja na območju Evrope), v veliki večini drugih držav in regij pa cena za CO2 sploh ni določena.

4.3

EESO priznava, da v tem nepopolnem svetu nevarnost izgube konkurenčnosti in selitve virov CO2 (selitev industrij, ki proizvajajo emisije toplogrednih plinov iz držav in regij, kjer je CO2 najbolj obdavčen) prizadene zlasti skupino držav, ki je najbolj zavezana obdavčitvi emisij CO2, torej Evropo. Razprave o pripravi in izvedbi mednarodnih sektorskih sporazumov potekajo že več kot desetletje. Ker ni bilo doseženo soglasje, zadeva še vedno ni rešena, zagotavlja pa možnost za nadaljnjo razpravo za energetsko intenzivne panoge. Razvoj poceni virov obnovljive energije in inteligentna omrežja bi prispevali tudi k zmanjšanju nevarnosti izgube konkurenčnosti.

4.4

Odbor v skladu s svojo izjavo v marcu 2010 podpira predlog Komisije (5), na podlagi katerega bi evropska podjetja morala imeti enake pogoje kot njihovi tuji konkurenti. Na kratki rok pa bi morali glede na izide mednarodnih pogajanj o podnebnih spremembah sektorjem, izpostavljenim nevarnosti selitve virov CO2, dodeliti dodatno število brezplačnih pravic, po možnosti do 100 % na začetku obdobja po Kjotskem protokolu (2013–2014).

4.5

V fazi licitiranja vseh pravic, ko bi cene pravic ustrezale davku, bi lahko z mejnimi prilagoditvenimi ukrepi odpravljali težave na področju izgube konkurenčnosti, ki nastanejo, ker si Evropa v veliko večji meri prizadeva za zmanjšanje emisij kot njeni trgovinski partnerji. Ti mehanizmi, ne glede na to, ali so v obliki uvoznih dajatev, uvedbe davka na CO2 na mejah EU ali obveznosti za evropske uvoznike, da kupujejo emisijske kredite v okviru sistema EU za trgovanje s pravicami do emisij, znanega tudi kot „evropski trg ogljika“, so odziv na potrebo po internalizaciji podnebnih stroškov gospodarske dejavnosti sektorjev, ki so v sistemu trgovanja s pravicami do emisij.

4.6

Študije so pokazale, da izgube konkurenčnosti in selitev virov CO2 v prvih dveh fazah izvajanja sistema niso bile velike. Dodelitve pravic do emisij so v obdobju 2005 do 2012 ugodne in v bistvu brezplačne (6). Ker svetovni trg ogljika – ki bi bil idealna rešitev – ne obstaja, Evropski ekonomsko-socialni odbor podpira oblikovanje različnih sistemov trgovanja s pravicami do emisij na podlagi evropskega sistema ali drugih enako učinkovitih sistemov. Predlaga, da se preučijo vse težave in rešitve glede uskladitve teh težav na podlagi regionalnih usmeritev k povezovanju in da se upoštevajo spremembe menjalnih tečajev.

4.7

Nevarnost izgube konkurenčnosti in selitve virov CO2 obstaja tudi v tretji fazi trgovanja z emisijami (2013–2020), za katero je predvidena postopna uvedba dodeljevanja pravic z licitiranjem in letno zmanjšanje števila razpoložljivih pravic do emisij, da bi v letu 2020 dosegli cilj zmanjšanja emisij za 20 % v primerjavi z letom 1990. Tako bo leta 2025 licitiranih 100 % pravic, leta 2020 pa najmanj 70 %. Čeprav se je ohranilo zmanjšanje emisij za 30 %, pa bi morali preveriti mejne vrednosti v primeru licitiranja pravic in jih prilagoditi glede na rezultate drugih držav, podpisnic sporazuma iz Københavna.

5. Evropski odziv: energetsko-podnebni sveženj in njegov vpliv na trgovino

5.1

Ker obstaja nevarnost izgube konkurenčnosti in selitve virov CO2 zaradi postopne uvedbe licitiranja pravic in omejitve emisij leta 2020, je Komisija v svojem energetsko-podnebnem svežnju predlagala rešitev v dveh fazah. V prvi fazi bi opredelili izpostavljene sektorje na podlagi dveh meril: intenzivnost trgovine (liberalizacija trgovine v državah, ki niso članice EU) in vpliv stroškov CO2. Prvi seznam „izpostavljenih“ sektorjev je bil pripravljen decembra 2009 in bo pregledan vsakih 5 let. Komisiji je bilo v pregled predloženih od 200 do 300 sektorjev (7). Evropski ekonomsko-socialni odbor predlaga, da bi po letu 2013 samo sektorji, ki izpolnjujejo dvojno merilo stroškov CO2 in intenzivnosti trgovine, lahko izkoristili 100 % brezplačnih dodelitev CO2 na podlagi skupnih referenčnih vrednosti. V okviru prvega pregleda je bilo opredeljenih nekaj sektorjev. V skladu s temi zahtevami Odbor poudarja, da je samo 11 sektorjev (8) izpolnjevalo dvojno merilo stroškov CO2 in intenzivnosti trgovine.

5.2

Sporazum iz Københavna ni obvezujoč in nima ambicioznih ciljev, zato še zdaleč ne dosega pričakovanj, ki jih je EESO zapisal v svoji izjavi novembra 2009. Sporazum je zgolj izjava in nima pravne vrednosti pogodbe, predvsem pa ne razrešuje vprašanja prihodnosti Kjotskega protokola. Vendar pa je njegova prednost, da zagotavlja prvo osnovo za popis in primerjavo nacionalnih prizadevanj za blažitev podnebnih sprememb. Evropa v prilogi k sporazumu ponavlja svojo pogojno ponudbo za 30-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, „če se druge industrijsko razvite države zavežejo podobnemu zmanjšanju“.

5.3

Glede na raven zavezanosti drugih industrijskih držav bi Evropa lahko uresničila cilj zmanjšanja za 20 %. Tako bi lahko omejila težave glede izgube konkurenčnosti in selitve virov CO2, s katerimi bi se soočali evropski sektorji, ki so v evropskem sistemu trgovanja s pravicami do emisij. Vendar pa se pri tem ne odpravi popolnoma problem selitve virov CO2. Za to obstajata dva razloga.

—	Prvi razlog je, da so cilji zmanjšanja emisij in zaveze drugih držav omenjeni samo v prilogi k sporazumu v Københavnu, pri tem pa niso jasno opredeljeni nobeni pravni mehanizmi primerjave ravni emisij med državami.

—

Drugi razlog pa je, da se kljub napovedi uvedbe trga ogljika v nekaterih delih sveta (v Kanadi leta 2010, v Avstraliji leta 2011, v Združenih državah leta 2012) predvideni datumi uvedbe stalno prelagajo na poznejši čas. Predvidena cena CO2 na teh dokaj omejenih trgih je dosti nižja od povprečne cene v EU.

5.4

Ker Evropa svoje zaveze zmanjšanja emisij za 30 % do leta 2020 pogojuje s prizadevanji in zavezami drugih držav, zdaj potrebuje hipotetičen večstranski sporazum, da bo lahko razvoj svojega gospodarstva dejansko usmerila v nizkoogljično gospodarstvo in tako raven emisij do leta 2050 zmanjšala za 75 %. Ne glede na tovrstno pogojevanje in cilje pa v ZDA in na Kitajskem postopno dekarbonizacijo vidijo kot enostranski pristop naložb in inovacij po načelu od spodaj navzgor. Z določenega vidika je sporazum v Københavnu izziv za tehnologijo, s katerim se mora soočiti tudi Evropa.

5.5

Za razvoj zelenega gospodarstva in ohranitev vodilne vloge na tem področju bi Evropa tako – v lastnem interesu in v korist podnebja – morala še naprej uresničevati pomemben cilj postopnega zmanjšanja in leta 2050 doseči 80-odstotno zmanjšanje, na primer z vmesnim ciljem 25–40 % med letoma 2020 in 2030. Odbor predlaga izvedbo presoj vpliva (na okolje, zaposlovanje in razvoj) kot pripravo na prehodno obdobje med letoma 2020 in 2050.

5.6

Poleg določitve tega vmesnega cilja je treba sprejeti zakonodajne in davčne ukrepe za spodbujanje večjega deleža raziskav in razvoja na področju čistih tehnologij. Kot poudarja Komisija v svojem sporočilu Evropa 2020 (9), je delež izdatkov za raziskave in razvoj v Evropi nižji od 2 %, medtem ko je v ZDA 2,6 % in na Japonskem 3,4 %, to pa predvsem zaradi majhnega obsega zasebnih naložb. Ta obseg naložb v raziskave in razvoj ni v skladu s cilji Unije (3 %) in podnebnimi izzivi. Odbor predlaga, da se za uresničitev teh ciljev izvedejo presoje vpliva (na okolje, zaposlovanje in razvoj) kot priprava na prehod v naslednjo fazo leta 2020 in v nadaljnje faze (2030, 2040, 2050).

5.7

Tako v primeru skromne kot tudi ambiciozne opcije obstaja možnost, da bodo države članice EU še nekaj let med redkimi državami, ki določajo (ustrezno) ceno CO2 v okviru sistema za trgovanje z emisijami. Evropa ne sme opustiti ambicioznih ciljev za prihodnji konferenci pogodbenic (COP) v Mehiki (leta 2010) in v Indiji (leta 2011), hkrati pa ne sme zanemariti politik po načelu od spodaj navzgor na področju raziskav, inovacij in naložb. Vendar pa lahko EU z usmeritvijo vseh svojih prizadevanj v učinek trga ogljika zanemari druge koristne politike za spodbujanje raziskav, inovacij in naložb. V različnih evropskih načrtih za oživitev gospodarstva za razliko od Azije in Amerike ta cilj ni izpolnjen.

5.8

Evropski ekonomsko-socialni odbor priporoča, naj se sprejme preudaren in pragmatičen pristop k obravnavi selitve virov CO2. Še naprej je treba spodbujati precej razširjeno prakso brezplačnega dodeljevanja pravic v skladu s strateškimi odločitvami EU. Mejnih prilagoditvenih ukrepov ne bo možno utemeljiti pri STO, če bo Evropska unija spodbujala brezplačne dodelitve – sistem EU za trgovanje s pravicami do emisij lahko kot davek (in kot tak mejno prilagodljiv) opredelimo le, ko je vse pravice možno licitirati. Priporočljivo bi bilo take prilagoditve uporabljati samo prehodno za omejeno število tarifnih postavk, ko obstaja dejansko tveganje selitve virov CO2 in ko so možnosti brezplačne dodelitve izčrpane. Samo zelo usmerjene in ustrezno utemeljene prilagoditvene ukrepe s ciljem omejitve višanja temperature na manj kot 2 °C (kar je eden glavnih dosežkov konference v Københavnu) bo možno zagovarjati pri organu STO za reševanje sporov.

5.9

Kratkoročno bo na podlagi tovrstnega pristopa treba znatna finančna sredstva nameniti za evropsko politiko blažitve podnebnih sprememb. Ta politika se že izvaja v okviru pilotnih projektov o zajemanju in skladiščenju ogljika, kamor sodi tudi odbor za nadzor naložb in souporabe pravic intelektualne lastnine. Prehodni prilagoditveni ukrepi bodo verodostojni samo, če se bo hkrati izvajala inovacijska politika, ki bo iskala rešitve na področju trajnostnega razvoja.

V Bruslju, 26. maja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Člen XX STO. Člen XX Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT) predvideva možnost odstopanja od predpisov proste trgovine, če je razlog za te ukrepe varstvo okolja.

(2) Trgovina in podnebne spremembe, STO in UNEP, junij 2009.

(3) CESE 461/2010, še ni objavljeno v UL.

(4) Glej opombo 16.

(5) Direktiva 2009/29/ES, UL L 140 z dne 5.6.2009, str. 63.

(6) Prva faza trgovanja s pravicami do emisij (2005–2007) je bila pilotna faza usposabljanja, ki je omogočila določitev cen za CO2, prosto trgovanje s pravicami do emisij po vsej EU in vzpostavitev potrebne infrastrukture za nadzor, poročanje in preverjanje dejanske ravni emisij v zadevnih podjetjih. Druga faza (2008–2012) poteka istočasno kot prvo ciljno obdobje iz Kjotskega protokola – petletno obdobje, v katerem morajo EU in njene države članice doseči cilje glede emisij, določene v protokolu. Preveliko število razdeljenih pravic v prvi fazi je povzročilo sesutje cen CO2 na začetku druge faze. V nekaterih sektorjih se tudi v drugi fazi razdeljuje preveliko število pravic.

(7) Člen 10a(15) Direktive 2003/87/ES navaja: „Sektor ali del sektorja velja za izpostavljen visokemu tveganju premestitve emisij CO2, če: bi vsota neposrednih in posrednih dodatnih stroškov, ki nastanejo zaradi izvajanja te direktive, lahko povzročila znatno povečanje stroškov proizvodnje, izračunanih kot delež bruto dodane vrednosti, za najmanj 5 %; intenzivnost trgovine s tretjimi državami, opredeljena kot razmerje med skupno vrednostjo izvoza tretjim državam plus z vrednostjo uvoza iz tretjih držav in skupno tržno velikostjo za Skupnost (letni promet in skupni uvoz iz tretjih držav), presega 10 %“. Ti sektorji so: proizvodnja škroba in škrobnih izdelkov, proizvodnja sladkorja, proizvodnja drugih fermentiranih pijač, proizvodnja etilnega alkohola, proizvodnja papirja in kartona, proizvodnja rafiniranih naftnih proizvodov, proizvodnja ravnega stekla, proizvodnja votlega stekla, proizvodnja keramičnih ploščic in oblog, proizvodnja litoželeznih cevi, proizvodnja svinca, cinka in kositra. Če tema dvema meriloma dodamo merilo dodatnih stroškov v višini 30 % ali odprtega trgovanja v obsegu nad 30 %, se seznam razširi na dodatnih 16 sektorjev, kar skupaj znaša 27 sektorjev.

(8) Sklep Komisije z dne 24.12.2009, notificiran pod dokumentno številko C(2009) 10251 (1), UL L 1, z dne 5.1.2010, str. 10–18.

(9) COM(2010) 2020 – EVROPA 2020 Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast.

21.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 21/21

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o odnosih EU-ASEAN

2011/C 21/04

Poročevalec: g. CAPPELLINI

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 26. februarja 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Odnosi EU-ASEAN.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 11. maja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 463. plenarnem zasedanju 26. in 27. maja 2010 (seja z dne 26. maja) s 163 glasovi za in 5 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO poudarja, da je pomembno in potrebno obnoviti in okrepiti odnose med institucijami EU in ASEAN. To mnenje se v tem smislu umešča v tematsko kontinuiteto skupaj z nekaterimi prejšnjimi pobudami Odbora na to temo (1). V njih je Odbor že pred dobrimi desetimi leti poudaril pomen močnejše usmerjenosti EU k jugovzhodni Aziji in opozoril, da bi lahko EU pomembno prispevala k regionalnemu povezovanju v Aziji.

1.2 Vendar EESO ugotavlja, da se partnerstvo EU in ASEAN doslej ni razvijalo v skladu s pričakovanji. Kljub prizadevanjem – tudi finančnim, še posebej v zadnjih letih – za pospeševanje strukturiranega dialoga EU-ASEAN na različnih področjih (politika, sodelovanje, trgovina itd.) so konkretni rezultati skromni. Dialog s civilnimi družbami in med njimi zaostaja za možnostmi. Zdi se, da je bilo minulo desetletje prej zamujena priložnost kot pa možnost za okrepitev partnerstva z območjem, za katero velja, da je za interese EU v svetu strateškega pomena (2). Zgovoren primer so trgovinska pogajanja. Medtem ko sta se EU in ASEAN dogovorila za premor v pogajanjih, je ASEAN sklenil trgovinske sporazume z drugimi pomembnimi svetovnimi geopolitičnimi akterji (Kitajsko, Indijo in Avstralijo; pogajanja z ZDA, Južno Korejo in Japonsko še potekajo).

1.3 Danes, v povsem spremenjenih mednarodnih razmerah, so politične in gospodarske omejitve večje kot v prejšnjem desetletju, vendar so se na drugi strani pojavile nove možnosti za povezovanje in dialog. EESO želi v tem mnenju predstaviti nekaj zamisli in operativnih predlogov za ponovno oživitev odnosov med EU in ASEAN.

1.4 Odbor ponovno poudarja, da sta zagotavljanje dostojnega dela in spoštovanje osmih konvencij Mednarodne organizacije dela, ki so temeljni standardi o delu, nujen pogoj za napredek pri regionalnem partnerstvu. Temu je treba v primeru Burme dodati še vprašanje človekovih pravic, kar je nepremostljiva ovira za možnost začetka pogajanj s to državo, kot je januarja 2008 izrecno poudaril tudi Evropski parlament. Odbor zato pozdravlja dejstvo, da so cilji trgovinskih pogajanj med EU in ASEAN ambicioznejši od ciljev drugih trgovinskih sporazumov ASEAN, zlasti v zvezi z vprašanji delovnih in okoljskih standardov ter socialnega dialoga (3). V tej luči je treba dvostranski pristop (glej točko 4.2.2) obravnavati kot prvi korak k regionalnim ali večstranskim trgovinskim sporazumom, in ne kot odstop od njih. V mnenju o pogajanjih o novih trgovinskih sporazumih (CESE 773/2008) iz aprila 2008 je Odbor jasno izrazil svoje stališče, da bi morala Komisija pri teh in tudi vseh ostalih pogajanjih, ki jih je predvidela v sporočilu z naslovom Globalna Evropa, zagotoviti, da je 27 konvencij, ki jih navaja sistem GSP Plus, „minimalni predpogoj za razpravo o poglavju o trajnostnem razvoju pri pogajanjih z azijskimi državami“. To vključuje tudi pogajanja z državami zveze ASEAN. Odbor pa je v mnenju priznal potrebo, da se „razmere ocenijo za vsak primer posebej“. V mnenju je tudi jasno pokazal, da je „treba na dvostranske sporazume gledati kot na instrumente, ki so združljivi z večstranskim dogovarjanjem in ga celo krepijo“ (glej točko 1.2).

1.5 Izkušnje kažejo, da sodelovanje in dialog z mednarodnimi partnerji v različnih delih sveta prinašata vzajemne koristi. Te omogočajo boljše medsebojno razumevanje in učinkovitejše odgovore na izzive in probleme, ki jih je treba rešiti. V zvezi s tem Odbor poudarja potrebo po večji vključenosti socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe – tako na evropski ravni kot v tretjih državah – v presojo vpliva sporazumov o prosti trgovini z državami ASEAN na družbenogospodarsko trajnost in ranljivost tistih družbenih skupin, ki so najbolj izpostavljene konkurenci. Poudarja tudi potrebo po spodbujanju utrjevanja civilne družbe in trajnostnega razvoj v okviru „strukturiranega dialoga“ med EU in ASEAN. V zvezi s tem je treba poudariti, da so imele države ASEAN, v katerih so organizacije civilne družbe bolj zakoreninjene (npr. v Indoneziji, na Tajskem in na Filipinih), tudi boljše odnose z EU. Zdaj gre predvsem za to, da bi našli načine za učinkovito sodelovanje tudi z najšibkejšimi organizacijami civilne družbe v drugih državah tega dela sveta.

1.6 V zvezi s tem želi Odbor izraziti svojo pripravljenost, da v sodelovanju z drugimi institucijami Skupnosti deluje kot spodbujevalec in pospeševalec ter s svojim strokovnim znanjem krepi dialog s civilno družbo v državah ASEAN, še posebej z najšibkejšimi. To bo zagotovo potekalo lažje in bolje v tesnem sodelovanju in povezavi z novo diplomatsko službo za zunanje odnose EU.

1.7 Odbor predlaga uvedbo povezane in vključujoče platforme družbenih organizacij EU-ASEAN v podporo ključnim temam procesa povezovanja različnih območij sveta in utrjevanju organizacij, ki zastopajo potrebe lokalne civilne družbe, zlasti v državah, kjer so te organizacije šibkejše. Ta novi instrument sodelovanja med akterji civilne družbe EU-ASEAN bi spodbujal celostno strategijo krepitve zmogljivosti z izmenjavo izkušenj o posebnih študijskih primerih in različnih vidikih procesa povezovanja: družbeno-kulturnem dialogu, znanstvenem in proizvodnem sodelovanju, storitvah splošnega pomena, obvladovanju izrednih razmer itd.

1.8 Odbor v zvezi s tem predlaga, da se – morda tudi z vključitvijo Fundacije ASEAN (ASEAN Foundation) (4) in/ali Fundacije Azija-Evropa (Asia Europe Foundation, ASEF) (5) – preveri, ali bi bilo mogoče ustanoviti evropsko fundacijo posebej za socialni, civilni, poklicni in medkulturni dialog med EU in ASEAN. Z realističnim letnim programom dejavnosti bi bilo potem mogoče opravljati koristno nalogo spremljanja za zainteresirane institucije Skupnosti.

1.9 Kot neposredni ukrep predlaga Odbor tudi pripravo „letnega poročila“ o stanju participativnih modelov in sistemov v ASEAN. Tako bi lahko spremljali doseženi napredek z osredotočanjem na specifične teme, kot so varnost na področjih hrane, vode, zdravja itd. S takšnim poročilom bi lahko redno pregledovali in spremljali ukrepe za spodbujanje družbenokulturnih vprašanj. Olajševalo pa bi lahko tudi primerjavo s podobnimi modeli in ukrepi najpomembnejših mednarodnih organizacij, predvsem FAO, a tudi drugih globalnih akterjev (npr. ZDA, Japonske itd.)

1.10 Da bi na institucionalni ravni spodbudili dialog in sodelovanje med socialnimi partnerji, Odbor predlaga vzpostavitev stalnega dialoga med uradniki ASEAN in delegati pri Odboru. Tako bi lahko spodbujali redno izmenjavo mnenj in institucionalno sodelovanje, tudi v povezavi z najpomembnejšimi prireditvami organizacije ali najpomembnejšimi srečanji v okviru strukturiranega dialoga med EU in ASEAN ter EU in ASEM. Tako bi na primer Komisija morala na podlagi skupnega in realističnega akcijskega programa na vseh ravneh spodbujati stalen dialog med predstavniki ASEAN ter predstavniki evropske civilne družbe in zainteresiranih nacionalnih organizacij civilne družbe (npr. razpravo o mnenjih EESO v državah ASEAN). Ustrezni rezultati te dejavnosti bi morali biti predmet lahko razumljivega kvalitativnega in kvantitativnega ocenjevanja v različnih jezikih EU in držav ASEAN. S tem povezan forum EU-ASEAN na pobudo EESO bi lahko vzbudil zanimanje različnih javnih in zasebnih institucij.

2. ASEAN: značilnosti in evolucija

2.1 Od svojega nastanka do danes je organizacija ASEAN prešla skozi počasen in postopen proces dozorevanja in sčasoma postajala vse bolj raznolika in zapletena. Izšla je iz geopolitične logike hladne vojne. Njenemu nastanku so botrovale potrebe po ozemeljski varnosti, legitimnosti držav, ki so le malo prej dosegle neodvisnost, in spodbujanje multilateralizma. Postopno je ASEAN proces regionalnega povezovanja razširil, najprej na gospodarskem in trgovinskem področju, zatem pa je – tudi pod pritiskom gospodarske krize leta 1997 – sprožil obsežnejši proces institucionalnega, politično-gospodarskega in družbenokulturnega povezovanja.

2.2 Vse od pogodb o ustanovitvi Evropske skupnosti, še bolj pa nedavno, po uvedbi enotne valute in širitvi na vzhod, je bila EU za ASEAN naravni zgled. Strukturirani dialog med EU in ASEAN je zagotovo vplival na najnovejši potek povezovanja jugovzhodne Azije. Z uveljavitvijo listine ASEAN z dne 15. decembra 2008 (6) je organizacija postala pravna oseba. Na 14. vrhu voditeljev držav in vlad ASEAN leta 2009 so predložili časovni načrt za vzpostavitev skupnega trga do leta 2015. Skupnost držav ASEAN odtlej sloni na treh stebrih: gospodarski skupnosti (AEC), varnostnopolitični skupnosti (APSC) in družbeno-kulturni skupnosti (ASCC) (7).

2.3 Uresničevanje gospodarske skupnosti sledi liberalizaciji trgovine s sporazumom AFTA (ASEAN Free Trade Area) in liberalizaciji naložb znotraj ASEAN, ki jih ureja sporazum AIA (ASEAN Investment Area), pri čemer je državam CLMV (8) odobren rok petih let. Politična in varnostna skupnost pa je v bistvu še vedno vezana na medvladni dialog. Družbeno in gospodarsko sodelovanje zajema v glavnem sodelovanje na področjih izobraževanja, razvoja človeških virov, informacijskih in komunikacijskih tehnologij, javnih služb, socialnih storitev, boja proti revščini, varnosti preskrbe s hrano, preprečevanja in boja proti nalezljivim boleznim, varstva pred naravnimi nesrečami, zaščite pravic otrok, žensk in posameznikov s posebnimi potrebami ter varstva okolja.

2.4 Institucionalno krepitev ASEAN je spremljal rastoči mednarodni pomen organizacije. 1. januarja 2010 so začeli veljati sporazumi o prosti trgovini z Avstralijo in Novo Zelandijo, Kitajsko in Indijo. Sporazum z Avstralijo in Novo Zelandijo (ASEAN-Australia-New Zealand Free Trade Area, AANZFTA) predvideva liberalizacijo trgovine z blagom (za 99 % izdelkov, uvoženih iz Indonezije, Malezije, Filipinov in Vietnama) ter storitev in naložb.

2.5 Sporazum s Kitajsko (China ASEAN Free Trade Area, CAFTA) odpravlja carine za 7000 skupin izdelkov (približno 90 % carinskih tarifnih številk) in vzpostavlja povezan trg s približno 1,9 milijarde ljudi, z menjavo, ki obsega približno 4,5 milijarde dolarjev. Državam CLMV je bilo odobreno prehodno obdobje do leta 2015.

2.6 Sporazum z Indijo (ASEAN India Trade In Goods, TIG) predvideva postopno liberalizacijo tarif za več kot 90 % izdelkov, s katerimi se trguje, vključno s „posebnimi proizvodi“, kot so palmovo olje, kava, čaj in poper. Tudi v tem primeru s sporazumom nastaja enoten povezan trg z več kot 1,8 milijarde ljudi.

2.7 ASEAN poleg tega vzdržuje privilegirane odnose političnega in gospodarskega sodelovanja z Južno Korejo, Japonsko in Kitajsko (blok ASEAN+3) ter z ZDA, ki imajo – kot je znano – na jugovzhodnem Pacifiku strateške interese in so že sklenile sporazum o prosti trgovini s Singapurjem. Posebnega strateškega pomena je predlog predsednika Obame o razširitvi transpacifiškega partnerstva (Trans-Pacific Partnership, TPP), ki trenutno obsega Brunej, Čile, Novo Zelandijo in Singapur tudi na ZDA ter na Avstralijo, Peru in Vietnam (pogajanja potekajo od marca).

3. EU-ASEAN: stanje odnosov

3.1 Pomen odnosov med EU in ASEAN postane jasen, če pogledamo trgovinske in finančne odnose med obema geoekonomskima blokoma. V sporočilu Globalna Evropa iz leta 2006 je Komisija zaradi velikih možnosti rasti ASEAN vključila med prednostne trge. Med letoma 2004 in 2008 se je trgovina blaga in storitev med EU in ASEAN povečala za več kot 25 % in v letu 2008 dosegla 175 milijard eurov (podatki GD za trgovino).

3.2 ASEAN je trenutno tretji največji trgovinski partner EU, za ZDA in Kitajsko, s približno sedemodstotnim deležem v celotnem uvozu EU. Trgovinska bilanca EU-ASEAN beleži precejšen primanjkljaj, okoli 25 milijard eurov v letu 2008 (podatki Eurostata). EU uvaža predvsem stroje (29,2 milijarde eurov v letu 2008) in kmetijske proizvode (12,4 milijarde eurov v letu 2008), medtem ko ima presežek v bilanci storitev (+2,6 milijarde eurov v letu 2007, podatki Eurostata).

3.3 Pri naložbah so se kapitalski tokovi med EU in ASEAN v obdobju 2005-2008 povečali za 200 % (in tako dosegli skupno 105,4 milijarde eurov, podatki Eurostata). Evropski vlagatelji so pri celotnih neposrednih tujih naložbah v ASEAN udeleženi s približno 27 %. Velika večina je namenjena Singapurju (65 %), sledijo Malezija (9 %), Tajska, Indonezija, Brunej in Vietnam (vsi po 5 do 7 %). V druge države odteka manj kot odstotek. V istem obdobju pa so se precej povečali tudi kapitalski tokovi iz ASEAN v EU: z 29,7 na 43,6 milijarde EUR v letu 2007 (podatki Eurostata). Vendar 85 % kapitalskih tokov, ki zapuščajo ASEAN, prihaja iz samo dveh držav ASEAN: Singapurja in Malezije (9).

3.4 Kljub krepitvi trgovinskih in finančnih odnosov pa trgi ASEAN ohranjajo precejšnje tarifne in netarifne ovire. Če bi jih z uveljavitvijo sporazuma o prosti trgovini med EU in ASEAN odpravili, bi to za Unijo prineslo jasne koristi, zlasti na področju storitev. Vendar bi korist imele tudi države ASEAN, ki – čeprav v različni meri – kažejo, da imajo države z višjo stopnjo povezanosti tudi toliko večje koristi (glej TSIA, GD TRADE) (10).

3.5 Julija 2007 so se začela trgovinska pogajanja med EU in sedmimi državami ASEAN, ki se ne uvrščajo med najmanj razvite države („non-LDC“) (11). Vendar so bila pogajanja marca 2009 spet sporazumno prekinjena. Precejšnja gospodarska heterogenost partnerjev ASEAN (države so zelo raznolike z vidika človekovega razvoja, pričakovane življenjske dobe, stopnje revščine in prednostnih usmeritev javne porabe); različni pogledi na trgovinske politike, pa tudi velike razlike v političnih stališčih (naj omenimo le vojaško diktaturo in vprašanje človekovih pravic v Burmi/Mjanmaru) so se izkazali za nepremagljive ovire, tudi za trgovinska pogajanja. Glede tega vprašanja je stališče Odbora enako stališču Evropskega parlamenta, ki se je januarja 2008 že opredelil proti podpisu trgovinskega sporazuma z Burmo/Mjanmarom, kjer je zdaj na oblasti vojaški režim.

3.6 Slabitev gospodarskega in trgovinskega povezovanja je v zadnjem času spremljala postopna krepitev politično-institucionalnih odnosov med EU in ASEAN, čeprav izključno le na medvladni ravni. V zvezi s tem velja omeniti Program ASEAN-EU za podporo regionalnemu povezovanju (Programme for Regional Integration Support) (I. in II. faza) (12), Transregionalno trgovinsko pobudo EU-ASEAN (Trans Regional EU-ASEAN Trade Initiative, TREATI) (13) in Regionalni instrument za dialog EU in ASEAN (Regional EU-ASEAN Dialogue Instrument, READI) (14).

3.7 Poleg teh sporazumov sta obe organizaciji pred kratkim objavili skupno izjavo o boju proti terorizmu (14. ministrsko srečanje leta 2003) (15) in ob 16. ministrskem srečanju v Nürnbergu 15. marca 2007 je bil sprejet skupni akcijski načrt (nürnberški akcijski načrt za obdobje 2007-2012).

3.8 EU in ASEAN sodelujeta tudi politično prek skupnih srečanj ministrov za zunanje zadeve in visokih uradnikov. 27. in 28. maja 2009 je bilo v Phnom Penhu (Kambodža) 17. srečanje zunanjih ministrov EU in ASEAN. To je bila priložnost za preučitev doseženega po prvih dveh letih izvajanja nürnberškega akcijskega načrta in za obravnavo žgočih vprašanj (kot sta globalna recesija in nevarnost pandemije zaradi virusa A/H1N1). Na koncu je bil sprejet nov dokument, ki določa prednostne naloge in cilje za izvajanje v dveletnem obdobju 2009-2010: t.i. agenda iz Phnom Penha.

3.9 Četudi se ne uvršča v dialog med EU in ASEAN, velja omeniti pozitivno izkušnjo z ASEM (Asia-Europe Meeting), trenutno najpomembnejšim večstranskim komunikacijskim kanalom med Evropo in Azijo (16). Poleg dvostranskih medvladnih srečanj na vrhu, ki potekajo vsaki dve leti (17) organizira ASEM tudi Asia Europe People’s Forum (Forum državljanov Azije in Evrope), Asia-Europe Parliamentary Partnership (Parlamentarno partnerstvo Azije in Evrope) in Asia-Europe Business Forum (Azijsko-evropski poslovni forum). Poleg tega vzdržuje spletno platformo za pospeševanje znanstvenega sodelovanja na področju izobraževanja in raziskav: Trans-evrazijsko informacijsko mrežo (Trans-Eurasia Information Network, TEIN) (18).

4. Glavne teme odnosov EU-ASEAN

4.1 Ne da bi trdil, da je seznam popoln, Odbor meni, da se kaže osredotočiti na nekatere najpomembnejše in kritične teme, ki so strateškega pomena za prihodnji razvoj odnosov med EU in ASEAN, da bi tako oblikovali smernice in praktične možnosti za ukrepanje.

4.2 Kot že omenjeno, so trgovinska pogajanja med EU in ASEAN trenutno prekinjena. Da bi ohranila svojo zavezo v regiji, je EU z nekaterimi državami članicami ASEAN (začenši s Singapurjem in Vietnamom) začela pogajanja o dvostranskih sporazumih o prosti trgovini.

4.2.1 Ni mogoče zanikati dejstva, da so države ASEAN še vedno heterogene, tako s politično-institucionalnega (med članicami ASEAN so poleg prave vojaške diktature, kot v Burmi/Mjanmaru, demokratične in avtoritarne vlade) kot z gospodarskega vidika (tako na primer vsi kazalci družbenogospodarskega razvoja kažejo jasen prepad med t.i. gospodarstvi ASEAN-6 in štirimi novimi državami CLMV). Poleg tega institucije ASEAN (predsedstvo in sekretariat) nimajo pogajalskega mandata. Obstaja tudi previdnost glede družbenih stroškov temeljitega gospodarskega povezovanja za države CLMV (19).

4.2.2 Vendar dvostranska možnost ostaja značilna „druga najboljša izbira“ in izključitev nekaterih držav iz pogajanj (Burme, Kambodže in Laosa) so ostro kritizirale države ASEAN same. Poleg tega je nujno treba spodbujati resnična pogajanja na regionalni ravni, da bi okrepili evropsko prisotnost na tem območju in – glede na tesno povezanost gospodarstev v regiji – spodbudili tudi močnejši dialog s Kitajsko. Zato je treba začetek dvostranskih pogajanj z državami ASEAN razumeti le kot prvi korak v smeri širšega sporazuma o političnem in gospodarskem regionalnem partnerstvu, tako zato, ker je območje Azije osrednjega pomena za politično ravnovesje v svetu in – posredno – za odnose med EU in Kitajsko, kot tudi zaradi pripravljenosti jugovzhodne Azije za oblikovanje skupnega trga do leta 2015, kar je cilj, ki ga EU podpira tehnično in finančno.

4.3 EU se z državami ASEAN pogaja o posebnih sporazumih o razširjenem sodelovanju (Partner and Co-operation Agreements, PCAs) in podpira Pobudo za povezovanje ASEAN (Initiative for ASEAN Integration, IAI), kakor tudi pobude v zvezi s subregionalnimi območji rasti (20). Prav tako je bilo okrepljeno sodelovanje na področju izobraževanja in poklicnega usposabljanja. Glavni cilji so pri tem dvig standardov poučevanja, spodbujanje učenja jezikov ter uporaba sodobnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij (21).

4.3.1 Zaradi občutljivosti vprašanja varnosti preskrbe s hrano namerava EU tudi okrepiti sodelovanje s FAO na tem območju. FAO je v sodelovanju z ASEAN že razvila Integrirani okvir ASEAN za varnost preskrbe s hrano (ASEAN Integrated Food Security Framework, AIFS) in ustrezni strateški akcijski načrt (Strategic Plan of Action for Food Security, SPA-FS). Trenutno pripravlja 10 raziskav o posameznih državah z vidika učinkov krize na področju varnosti preskrbe s hrano v regiji. FAO zdaj pripravlja tudi memorandum o soglasju z ASEAN, s katerim naj bi formalno uredili obojestranske odnose in olajšali tehnično pomoč na področju varnosti preskrbe s hrano v regiji.

4.3.2 Spričo družbenoekonomske ranljivosti regije zaradi zunanjih pretresov in verjetnih dodatnih učinkov izvajanja sporazumov o liberalizaciji trgovine na ranljivost nekaterih držav članic in nekaterih družbenih skupin, posebno močno izpostavljenih konkurenci, je treba tem vidikom gospodarskega sodelovanja nameniti več pozornosti. To velja tudi za izmenjavo znanja z drugimi mednarodnimi institucijami in raziskovalnimi središči.

4.4 Politično sodelovanje med EU in ASEAN poteka izključno med vladami, v obliki rednih srečanj (vsaki dve leti) ustreznih ministrov za zunanje zadeve in visokih uradnikov. Ta ministrska srečanja pa so spodbudila vse večje zbliževanje stališč na področju zunanje politike. EU je na primer zaprosila za dostop do Pogodbe ASEAN o prijateljstvu in sodelovanju (ASEAN Treaty of Amity and Co-operation) in ASEAN je bil v ta namen pripravljen razširiti pogodbo na mednarodne pravne subjekte.

4.4.1 Družbeno-kulturno sodelovanje za dveletno obdobje 2009-2010 ureja Agenda iz Phnom Penha, ki določa skupne cilje na več področjih: od varovanja zdravja do znanosti in tehnologije, poklicnega usposabljanja ter varstva umetnostne in kulturne dediščine. Vendar je celo na socialnem področju vključevanje civilne družbe še vedno presenetljivo skromno. Trenutno namreč ni teles, ki bi v polni meri omogočala izražanje različnih zahtev in pričakovanj socialnih partnerjev in drugih državljanov glede sedanjega položaja in obetov za prihodnje sodelovanje med EU in ASEAN (22).

4.4.2 In končno je treba v zvezi s človekovimi pravicami pozdraviti nedavno ustanovitev medvladne komisije za človekove pravice (do katere je prišlo po uveljavitvi Listine ASEAN). Čeprav to telo (vsaj za zdaj) nima izvršilnih pooblastil in pooblastil za sankcije in ima torej bolj nalogo promoviranja kot pa varstva človekovih pravic, je to nedvomno prvi korak k celovitejšemu varstvu človekovih pravic, ki ga bo organizacija morala doseči v prihodnjih letih. Vendar Odbor poudarja, da zaradi trenutnih razmer na področju človekovih pravic ni mogoče napredovati v pogajanjih s sedanjo vojaško diktaturo v Burmi/Mjanmaru.

V Bruslju, 26. maja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) EXT/132 iz leta 1996; EXT 153 iz leta 1997.

(2) Glej sporočilo Komisije Globalna Evropa – Konkurenca v svetu iz leta 2006.

(3) Seveda obeh primerov ni mogoče primerjati, vendar lahko poglavje 13 sporazuma o prosti trgovini z Južno Korejo velja za uporaben referenčni model.

(4) ASEAN Foundation je bila ustanovljena 15. decembra 1997 v Kuala Lumpurju ob 30. obletnici zveze. Prizadeva si za izboljšanje načina življenja in blaginje prebivalcev jugovzhodne Azije in spodbuja večjo ozaveščenost o koristih procesa regionalnega povezovanja z vzpostavljanjem neposrednih medčloveških stikov in sodelovanjem med družbenimi in znanstvenimi ustanovami.

(5) Asia-Europe Foundation (ASEF), ki so jo februarja 1997 ustanovile države ASEM, spodbuja dialog in sodelovanje med prebivalci Azije in Evrope s spodbujanjem kulturne izmenjave ter neposrednimi medčloveškimi stiki, z vključevanjem civilnih družb in skupnosti iz ustreznih držav.

(6) Glej The ASEAN Charter, Singapur, 20. november 2007. Ta ustavna pogodba zagotavlja osnovno arhitekturo združenja. Listino sestavljajo uvod, 13 poglavij in 55 členov.

(7) Glej ASEAN Economic Community (AEC) Blueprint (Singapur, 20. november 2007); ASEAN Political-Security Community (APSC) Blueprint (Cha-Am, 1. marec 2009) in ASEAN Socio-Cultural Community (ASCC) Blueprint (Cha-Am, 1. marec 2009).

(8) Akronim CLMV označuje najnovejše članice organizacije (Kambodžo, Laos, Mjanmar in Vietnam).

(9) Med 18 multinacionalkami ASEAN, ki se uvrščajo med 100 največjih v svetu, jih je 11 v Singapurju 11 in 6 v Maleziji (podatki Unctada).

(10) GD TRADE, Trade Sustainability Impact Assessment (TSIA) of the FTA between the EU and ASEAN (Presoja trajnosti sporazumov o prosti trgovini med EU in ASEAN), junij 2009, TRADE07/C1/C01 - Lot 2.

(11) Indonezija, Malezija, Singapur, Brunej, Tajska, Filipini, Vietnam.

(12) Program ASEAN-EU za podporo regionalnemu povezovanju (ASEAN-EU Programme for Regional Integration Support, APRIS I), podpisan v Džakarti septembra 2003 s proračunom 4,5 milijona eurov za podporo in doseganje ciljev v okviru akcijskega načrta Vientiane, izvedbo enotnega postopka ASEAN za uskladitev carinskih postopkov, zmanjševanje tehničnih ovir v trgovini, usklajevanje standardov kakovosti v regiji in tehnično pomoč sekretariatu ASEAN. Glavni cilji APRIS II (glej ASEAN-EU Programme for Regional integration Support (APRIS) – Phase II, Džakarta, november 2006) pa so: na področju trgovine usklajevanje standardov v ASEAN z mednarodnimi standardi; na področju naložb sprejetje akcijskega načrta za pospešeno odpravljanje ovir za pritok in prost pretok kapitala v regiji; na institucionalnem področju spodbujanje krepitve mehanizma ASEAN za reševanje sporov in pomoč sekretariatu ASEAN, da se zagotovi učinkovito opravljanje njegovih nalog. APRIS II se uporablja za obdobje 2006-2009. Za njegovo financiranje je EU predvidela začetna sredstva 8,4 milijona eurov. V letu 2007 je bilo dodatno odobrenih 7,2 milijona eurov za podporo pobud, predvidenih v okviru načrta APRIS II. V ospredju je doseganje skupnih standardov za države v regiji na področju kmetijstva, elektronike, kozmetike in lesnih izdelkov.

(13) Program tehnične pomoči EU državam jugovzhodne Azije za pospešitev doseganja ciljev povezovanja ASEAN na področju standardov kmetijskih proizvodov in industrijskih izdelkov ter na področju odpravljanja tehničnih ovir za trgovino. Glej Trans-Regional EU-ASEAN Trade Initiative (Transregionalna pobuda za trgovino med EU in ASEAN), Luang Prabang, 4. april 2003.

(14) READI zajema vsa vprašanja netrgovinskega sodelovanja in spodbuja politični dialog na področjih skupnega interesa, kot so informacijska družba, podnebne spremembe, varnost civilnega letalstva, zaposlovanje in socialne zadeve, energija, znanost in tehnologija.

(15) Glej: Joint Declaration on Cooperation to Combat Terrorism (Skupna izjava o sodelovanju na področju boja proti terorizmu), Bruselj, 27. in 28. januar 2003.

(16) Sedanjih 45 članic ASEM ustvari približno polovico svetovnega BDP ter predstavlja približno 60 % svetovnega prebivalstva in približno 60 % svetovne trgovine (podatki Evropske komisije).

(17) Osmi vrh bo potekal oktobra v Bruslju in bo osredotočen na izboljšanje kakovosti življenja.

(18) Projekt TEIN3 (http://www.tein3.net/) ponuja portal za spodbujanje znanstvenega sodelovanja približno 8 000 raziskovalnim središčem in akademskim ustanovam iz azijsko-pacifiške regije in njihove udeležbe pri projektih s partnerji v Evropi. Telematsko sodelovanje med Evropo in Azijo na področju raziskav zagotavlja povezava z omrežjem GÉANT.

(19) V skladu s „posebno in diferencirano obravnavo“, ki jo je sprejela Svetovna trgovinska organizacija, je EU pripravljena upoštevati heterogenost razvojnih ravni partnerskih držav. Po zaslugi pobude „Everything but Arms“ („Vse razen orožja“) je izvoz Laosa in Kambodže že deležen koristi od prednostnega dostopa do trga EU.

(20) Trenutno je v fazi izvajanja pet skupnih projektov s skupnim proračunom 55,5 milijona eurov.

(21) Prednost imajo projekti na področju poklicnega usposabljanja, prometa, energije in trajnostnega razvoja. Glej Regional EU-ASEAN Dialogue Instrument, Kuala Lumpur, 2005.

(22) Edina (delna) izjema je ASEAN-EU Business Network s sedežem v Bruslju, ustanovljena leta 2001 za spodbujanje medsebojnih trgovinskih odnosov.

21.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 21/26

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o 28. režimu – alternativni možnosti za manj zakonodaje na ravni Skupnosti (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 21/05

Poročevalec: g. PEGADO LIZ

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 16. julija 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

28. režim – alternativna možnost za manj zakonodaje na ravni Skupnosti.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 30. marca 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 463. plenarnem zasedanju 26. in 27. maja 2010 (seja z dne 27. maja) s 124 glasovi za, 8 glasovi proti in 20 vzdržanimi glasovi.

1. Ugotovitve in priporočila

1.1 Civilna družba je zadnje čase ob številnih priložnostih in na številnih prireditvah sprožila vprašanje, ali bi bilo mogoče sprejeti neobvezni režim kot alternativo tradicionalnemu načinu usklajevanja zakonodaje na posebnih področjih, s katerim bi popolnoma uredili nekatere vrste pravnih razmerij, tj. civilnopravnih pogodb.

1.2 Poleg tega se je v različnih dokumentih Komisije in EP začela omenjati možnost uporabe t. i. 28. režima, večinoma v zvezi s pomembnimi zadevami, kjer je pričakovati, da želena popolna uskladitev ne bo enostavna ali je sploh ne bo mogoče doseči.

1.3 EESO je v nekaj mnenjih izrazil podporo globlji raziskavi tega mehanizma in njegove možne uporabe na posebnih področjih.

1.4 Razen nalog, ki se jih je EESO lotil v mnenju na lastno pobudo o evropski zavarovalni pogodbi (1) in ki jih je izvedla projektna skupina za ponovno formuliranje evropskega zavarovalnega pogodbenega prava („Restatement of European Insurance Contract Law“), ki je v okviru priprav skupnega referenčnega okvira nedavno objavila delo Načela evropskega zavarovalnega pogodbenega prava („Principles of European Insurance Contract Law“ – PEICL), je evropski zakonodajalec v le malo primerih uporabil podoben pristop na področju prava družb, intelektualne lastnine in mednarodnega prava.

1.5 Toda doslej še ni bilo globlje razprave o pravni naravi, predmetu, pravnem okviru, področju uporabe, prednostih in težavah takega instrumenta ter o njegovem možnem prispevku k dokončnemu oblikovanju enotnega trga.

1.6 Za ta poseben namen in v skladu s svojim mnenjem o proaktivnem pristopu k pravu (2) je EESO sklenil, da pripravi to mnenje na lastno pobudo, organiziral je tudi javno obravnavo, kjer so predstavniki zainteresiranih strani, akademskih krogov, javnih uradov iz različnih držav članic in Komisije imeli priložnost izraziti svoja stališča.

1.7 Ob upoštevanju večine pisnega gradiva in stališč, izraženih v zadnjih nekaj letih, zlasti na javni obravnavi, je EESO prišel do spoznanja, da je treba pri opredelitvi in oblikovanju neobveznega režima, ki ponuja prednosti v smislu „boljše zakonodaje“ in enostavnejšega, razumljivega in uporabniku prijaznega zakonodajnega okolja, pretehtati nekatere temeljne parametre.

1.8 Zato bi moral neobvezni režim:

a)	imeti zasnovo „2. režima“ v vsaki državi članici, ki bi strankam zagotovil možnost izbire med dvema režimoma nacionalnega pogodbenega prava;

b)	biti opredeljen na ravni EU in uveljavljen z njenimi pravnimi predpisi;

c)	omogočiti interakcijo med strankami v procesu priprave pogodb;

d)	vsebovati določbe obveznega prava, ki bi zagotavljale visoko stopnjo zaščite šibkejše stranke, vsaj podobne tistim, ki jih zagotavljajo obvezni predpisi EU ali nacionalne zakonodaje, in bi se uporabile po potrebi;

e)	omejiti možnost, da bi stranke lahko v celoti izbrale instrument, in tako preprečiti možnost selektivnosti.

1.9 EESO je predlagal nekaj novih smeri za prihodnjo razpravo o možni pravni podlagi za izvajanje tega zakonodajnega mehanizma, pri tem pa upošteval, da bi lahko bila izbira pravne podlage odvisna od področja uporabe.

1.10 EESO je pripravil pregled številnih prednosti uporabe tega instrumenta, na primer:

a)	strankam bi omogočil, da bi lahko po vsej Evropski uniji poslovale preko pogodbe na podlagi enotnega režima pogodbenega prava. Ovire enotnega trga, kot so pravna tveganja in stroški, ki nastajajo zaradi razlik v nacionalnih pravnih sistemih, bi bile samodejno odstranjene;

b)	odločitev o njegovi uporabi bi bila prepuščena trgu in bi se uporabil le, če bi zainteresirani stranki menili, da predstavlja prednost;

c)	posamezna pravna kultura vsake države članice bi ostala nedotaknjena, kar bi povečalo njegovo politično sprejemljivost;

d)	če bo dobro pripravljen in se bo izvajal s predpisi EU, bi ga stranke lahko uporabile tudi v čisto notranjih zadevah;

sodišča ga ne bi mogla obravnavati kot izbrane „tuje“ zakonodaje. Tako bi se uporabila načela, kot je „iura novit curia“, in dostop do nacionalnih vrhovnih sodišč in Sodišča EU bi bil neomejen, kar se pri uporabi tuje zakonodaje ali splošnih načel ne zgodi pogosto; prav tako institucije, ki ponujajo izvensodne postopke pritožbe in druga pravna sredstva, ne bi mogle zavrniti primera z argumentom, da je to primer tuje zakonodaje.

1.11 EESO se dobro zaveda nekaterih težav pri njegovem izvajanju:

a)	združljivost neobveznega instrumenta in mednarodnega zasebnega prava EU, vsaj kar zadeva predpise nacionalnega javnega reda (Javni red – člen 21, Rim I, Uredba 593/2008);

b)	tudi za neobvezen sektorski instrument je potrebna vrsta splošnih načel zasebnega prava;

c)	z neobveznim instrumentom, ki zajema le zadeve zasebnega prava, ni možno reševati problemov davčnega prava;

d)	potrošniki morajo biti ustrezno informirani o pravni naravi, prednostih in slabostih neobveznega instrumenta;

e)	28. režim se ne bo smel uporabljati pri delovnem pravu ali pri delovnih pogodbah, ki veljajo v državah članicah.

1.12 Zato je EESO prepričan, da bo razpravo treba poglobiti in razširiti na več ravni – akademske kroge, zainteresirane strani (strokovnjaki, potrošniki itd.), raziskovalne institute in institucije EU, predvsem v okviru izvajanja „boljše zakonodaje“ – glede prispevka k dosegi enotnega trga.

1.13 EESO zato poziva Komisijo, da to zadevo preuči tako teoretično kot praktično, da bo lahko opredelila pogoje za njegovo izvedljivost in uporabnost.

1.14 EESO priporoča tudi, da Komisija ali EP v svojih predhodnih ocenah učinka upoštevata „možnost“ sprejetja 28. režima za vsako novo zakonodajno pobudo; ista ocena bi morala veljati za predloge, ki so že v pripravi, začenši s tekočim pregledom direktive o paketnih potovanjih. S tovrstno oceno bi morali skrbno preučiti morebitni učinek neobvezne zakonodaje na sedanje obvezne predpise nacionalnih zakonodaj. Oceniti je treba tveganje njegove uporabe z namenom izogibanja obveznim nacionalnim predpisom v škodo šibkejših strank.

2. Uvod – namen tega mnenja

2.1 Boljša priprava zakonodaje in, kadar je mogoče, manj predpisov sta eden od ciljev enotnega trga. Vse pobude v okviru priprave boljše zakonodaje, ki sta jih pripravila Komisija in Evropski parlament in ki jih je EESO v več mnenjih v celoti podprl, so bile namenjene iskanju najboljših načinov, s katerimi bi zakonodajno okolje postalo prijaznejše do uporabnika in razumljivejše za podjetja, delavce in potrošnike.

2.2 Sorazmerno nova ideja o boljšem in doslednejšem načinu urejanja pomembnih zadev na ravni EU se je prvič pojavila v mnenju EESO o evropski zavarovalni pogodbi (3). V tem mnenju je bilo predlagano, da bi morala zakonodaja o evropski zavarovalni pogodbi temeljiti na neobveznem sistemu, ki bi zagotovil alternativo usklajevanju različnih nacionalnih zakonov.

2.3 V okviru skupnega referenčnega okvira je skupina za ponovno formuliranje evropskega zavarovalnega pogodbenega prava razvila in Komisiji predstavila doslej edini strukturirani predlog za vzorec neobveznega instrumenta v EU.

2.4 V zadnjih letih so pravniki, akademiki in nekateri akterji civilne družbe na številnih dogodkih predlagali, da bi ta metoda lahko bila uporabna alternativa klasičnemu načinu usklajevanja na posebnih področjih, kot sta pokojninski sistem ali finančne storitve.

2.5 Komisija se je postopoma začela sklicevati na možnost uporabe metode 28. režima na različnih področjih, EESO pa je to v številnih mnenjih podprl (4).

2.6 Vendar je treba zamisel, pravno naravo in okvir za njegovo uporabo še ustrezno opredeliti; zlasti je pomembno dokazati, da to ni zgolj izvedljivo, temveč tudi zagotavlja prednosti v smislu „boljše priprave zakonodaje“ in enostavnega, razumljivega in uporabniku prijaznega zakonodajnega okolja. To je cilj tega mnenja na lastno pobudo.

3. Zasnova 28. režima

3.1 Pravna narava in značilnosti

3.1.1 Izraza „28. režim“ in „neobvezni instrument“, ki se pogosto uporabljata kot sinonima, poskušata evropskemu pogodbenemu ali zasebnemu pravu dati grafično podobo, ki ne bi prevladala nad nacionalnim pravom, temveč bi zagotovila alternativo, ki bi jo pogodbene stranke uporabljale po presoji.

3.1.2 Čeprav se redno uporablja v nekaterih dokumentih institucij EU in večini objavljenih člankov o tej temi, je izraz „28. režim“ lahko nekoliko zavajajoč, ker ga je mogoče zamenjati za režim „tuje“ zakonodaje v nasprotju z „nacionalnim“ pogodbenim pravom 27 držav članic, ki se lahko šteje kot „domača“ zakonodaja.

3.1.3 Zato utegne biti bolj ustrezno govoriti o „2. režimu“ (5) zasebnega prava v vseh državah članicah. Ta izraz pojasnjuje, da bi evropski neobvezni instrument prodrl v nacionalno zakonodajo držav članic kot vsak drug vir evropske zakonodaje. Ali na kratko: 2. režim bi strankam dal možnost izbire med dvema režimoma nacionalnega pogodbenega prava, tistega, ki ga je sprejel nacionalni zakonodajalec, in drugega evropskega zakonodajalca.

3.1.4 Tak „2. režim“ bi stranke lahko uporabljale za poslovanje po vsej Evropski uniji. Tako pogodbene stranke ne bi imele opravka z nacionalnimi pravnimi režimi 27 držav članic, temveč bi njihovo poslovanje lahko temeljilo na skupnem evropskem režimu zasebnega prava. To bi bilo smiselno tudi zato, ker nobeni od pogodbenih strank ne bi bilo treba sprejeti uporabe zakonodaje, ki je zanjo tuja.

3.1.5 „2. režim“ bi bil posebej smiseln na področjih, kjer mednarodno zasebno pravo (Rim I) strankam prepoveduje ali omejuje prosto izbiro zakonodaje, kot npr. v prevoznih (člen 5, Rim I), potrošniških (člen 6, Rim I), zavarovalnih pogodbah (člen 7, Rim I) in pogodbah o zaposlitvi (člen 8, Rim I). Neobvezni instrument bi lahko veljal tudi za mednarodne obvezne določbe (člen 9, Rim I), pod pogojem, da dovolj upošteva splošni interes, ki ga varujejo take določbe (6). Vendar se 2. režim ne bo smel uporabljati pri delovnem pravu ali pri delovnih pogodbah, ki veljajo v državah članicah Evropske unije.

3.1.6 Tako bi „2. režim“ omogočal poslovanje v celotni Skupnosti na podlagi enega in istega režima pogodbenega prava tudi na področjih, kjer mednarodno zasebno pravo predvideva obvezno uporabo predpisov za zaščito šibkejše stranke.

3.1.7 Tovrstni neobvezni instrument je omenjen v uvodni izjavi 14 Rima I, ki pravi: „Če bi Skupnost v ustreznem pravnem aktu določila pravila materialnega pogodbenega prava, …, ta akt lahko predvidi, da se pogodbeni stranki lahko odločita, da se uporabljajo ta pravila.“

3.1.8 Ker bi bil neobvezni instrument 2. režim pogodbenega prava v vsaki državi članici, bi lahko bil na izbiro tudi v „popolnoma notranjih zadevah“. Rezultat bi bil, da bi podjetniki lahko opravljali vse posle – notranje in mednarodne – na podlagi 2. režima, ki bi pomagal še bolj zmanjšati pravne stroške poslovanja.

3.1.9 Druga značilnost „2. režima“ bi bilo dejstvo, da sodišča neobveznega instrumenta ne bi mogla obravnavati kot izbrane „tuje“ zakonodaje. Tako bi se uporabila načela, kot je „iura novit curia“, in dostop do nacionalnih vrhovnih sodišč bi bil neomejen, kar se pri uporabi tuje zakonodaje ali splošnih načel ne zgodi pogosto. Prav tako institucije, ki ponujajo izvensodne postopke pritožbe in druga pravna sredstva, ne bi mogle zavrniti primera z argumentom, da je to primer tuje zakonodaje. Na primer nemški zavarovalni ombudsman lahko v skladu s svojim kodeksom ravnanja zavrne obravnavo pritožbe, če jo je treba dokončno obravnavati po tuji zakonodaji (7). Evropski neobvezni instrument pa bi bil „2. režim“ pogodbenega prava v vsaki državi članici in ga zato nemški zavarovalni ombudsman ne bi mogel obravnavati kot „tujo“ zakonodajo.

3.1.10 Nenazadnje bi neobvezni instrument evropskega zakonodajalca v okviru predhodnega odločanja obravnavalo Sodišče EU, ki bi varovalo enotno uporabo neobveznega instrumenta na sodiščih držav članic EU (8).

3.2 Neobvezno pogodbeno pravo in zaščita šibkejše stranke

3.2.1 Zgoraj opisani „2. režim“ bi odprl možnost izbire, ki je ne bi omejevali obvezni predpisi nacionalne zakonodaje, pod pogojem, da dovolj upošteva splošni interes, ki ga varujejo taki predpisi. Tako se oblikuje zahteva po zagotovitvi, da se zaščita šibkejše stranke, zlasti potrošnikov, ne bo zmanjšala (9), in da se „2. režim“ ne bo uporabljal za izogibanje obveznim predpisom nacionalne zakonodaje.

3.2.2 To je mogoče zagotoviti na tri načine:

a)	„2. režim“ bi moral predvsem sam zagotoviti obvezne predpise in visoko raven zaščite šibkejše stranke (10);

b)	preprečiti je treba kakršno koli izključevanje posameznih določb „2. režima“ s sporazumom, da ne bi prišlo do „kombiniranja“ nacionalne zakonodaje in „2. režima“ in s tem do izbire najbolj ugodnih standardov iz posameznih virov zakonodaje;

c)	potrošnik bi moral biti obveščen o neobveznih instrumentih prek splošnih potrošniških informacij, ki jih zagotavljajo potrošniške organizacije ter predpogodbena dolžnost podjetnika, da obvesti potrošnika, da je ponujena pogodba predmet neobveznega instrumenta.

3.2.3 Posledica tega bi bila, da možnost uporabe „2. režima“ močnejše stranke ne bi spodbujala, da bi pogodbenemu partnerju predlagala manj zaščitniško pravo. Namesto tega bi možnost uporabe pogodbenih pogojev po vsej Skupnosti brez prilagajanja nacionalni zakonodaji, toda na podlagi „2. režima“, spodbudila njegovo uporabo, saj bi „2. režim“ sam zagotovil višjo raven zaščite šibkejše stranke kot povprečna zakonodaja držav članic.

3.2.4 Neobvezni instrument, ki uvaja visoko stopnjo zaščite potrošnika, bo ponudil prednost potrošniku, saj je proizvode na evropskem trgu na podlagi neobveznega instrumenta mogoče lažje primerjati. Tako lahko neobvezni instrument dejansko poveča preglednost.

3.3 Pravna podlaga in oblika neobveznega instrumenta

3.3.1 V zvezi s sprejetjem tega instrumenta pristojnost EU ostaja ključna tema pri razpravi o njegovi pravni naravi in značilnostih. Nekateri avtorji menijo, da bi člen 81 PDEU (prejšnji člen 61(c) in člen 65 PES) lahko služil kot pravna podlaga, kajti po njihovem je bistvena stopnja kolizije zakonov in ne stvarno pravo. EU torej potrebuje le zanesljivo podlago, da bodo stranke lahko izbrale instrument kot uporabno pravo, in zato se mora osredotočiti le na določbe za združljivost nacionalnih predpisov in predpisov mednarodnega zasebnega prava. Instrument, ki temelji na podlagi člena 81 PDEU, pa bi lahko zajel le „civilne zadeve s čezmejnimi posledicami“ in ne bi zavezoval Združenega kraljestva, Irske in Danske.

3.3.2 Drugi menijo, da je člen 352 PDEU (prejšnji člen 308 PES) najprimernejša podlaga za dodelitev oblasti ES za uveljavitev tovrstnega neobveznega instrumenta za dosego enega izmed ciljev, določenih v Pogodbah, kajti Pogodbe domnevno ne dajejo potrebnih pooblastil (11).

3.3.3 Vendar ne smemo izključiti možnosti uporabe člena 114 PDEU (prejšnji člen 95 PES), ker gre na nek način za „približevanje zakonov“, ki „neposredno vplivajo na vzpostavitev in delovanje skupnega trga“ in je namenjeno „doseganju ciljev iz člena 26“ (prejšnji člen 14 PES). Poleg tega, če ima evropski zakonodajalec pooblastilo za približevanje nacionalnega pogodbenega prava na podlagi člena 114 PDEU, bi moral imeti možnost uveljaviti neobvezni instrument, ki navsezadnje manj posega v nacionalne režime in je potemtakem boljša izbira v skladu z načelom subsidiarnosti.

3.3.4 Novi člen 118 PDEU daje posebno pravno podlago. Toda njegovo področje uporabe je omejeno na pravice intelektualne lastnine.

3.3.5 Za zagotovitev največje možne enotnosti bi tak instrument moral biti urejen z uredbo (člen 288(2) PDEU). Kot tak bi sestavljal del stvarnega prava vsake države članice in bi se uporabljal le, če bi se za zadevno pogodbo lahko uporabila zakonodaja države članice v skladu s kolizijo zakonov iz Rima I. Zagotoviti bi moral celovito ureditev in ne le najmanjši izbor standardov.

3.3.6 Na vsak način je treba oceniti združljivost vsakega neobveznega instrumenta z načelom subsidiarnosti.

3.4 Vsebina

3.4.1 Prihodnji neobvezni instrument bi moral biti sestavljen iz splošnega dela, ki bi urejal njegovo neobvezno uporabo, in posebnega dela, ki bi zagotovil stvarno ureditev pravnih področij, ki bi jih zajemal.

3.4.2 Neobvezni instrument bi lahko bil strukturiran takole:

Prvo poglavje: Splošne določbe

Prvo poglavje, ki bi imelo le štiri ali pet členov (12), bi opredelilo področje uporabe neobveznega instrumenta in določilo možnosti, ki jih imajo stranke. V tem poglavju bi bili določeni predpisi, ki so obvezni (zlasti predpisi za zaščito šibkejše stranke). Nazadnje bi moralo prepovedati uveljavljanje nacionalne zakonodaje in namesto tega zagotoviti, da se vrzeli zapolnijo z uveljavitvijo splošnih načel, ki so skupna vsem zakonodajam držav članic (13).

Drugo poglavje: Posebne določbe

Drugo poglavje bi zagotovilo stvarne predpise na pravnih področjih uporabe neobveznega instrumenta.

3.5 Prednosti in težave

3.5.1 Neobvezni instrument bi pogodbenim strankam omogočil predvsem poslovanje po vsej Evropski uniji na podlagi enega samega pogodbenopravnega režima. Ovire notranjemu trgu, kot so pravna tveganja in stroški, ki za potrošnike ali podjetja nastajajo zaradi razlik v nacionalnih pravnih sistemih, bi bile odstranjene (14).

3.5.2 Nadalje bi neobvezni instrument ponudil prednosti v primerjavi s poenotenjem ali usklajevanjem nacionalne zakonodaje.

3.5.2.1 Prvič, neobvezni instrument prepušča odločitev o njegovi uporabi trgu. Zagotovo bo uporabljen le, če pogodbene stranke menijo, da prinaša prednosti. Pričakovati je, da bodo neobvezne instrumente uporabljali mednarodni akterji na trgu, lokalni akterji pa bodo prihranili stroške prenosa v nacionalno zakonodajo, zlasti ponovno pripravo pogodbenih pogojev, da se jih prilagodi novemu evropskemu režimu.

3.5.2.2 Drugič, individualnost pravne kulture vsake države članice bi ostala nedotaknjena. To bi povečalo politično sprejemljivost neobveznega instrumenta. Isti argument velja za pravnike v vsaki državi članici, kajti ti bodo verjetno nasprotovali nadomestitvi tradicionalnih predpisov z evropskim pogodbenim pravom. Toda ne bi imeli razloga za nasprotovanje neobveznemu instrumentu, ki bi nacionalno pravo pustil nedotaknjeno.

3.5.3 Poleg tega „2. režimi“ že obstajajo (glej točko 3.6.3). To jasno kaže, da nacionalni ustavni zakoni ne predstavljajo težav glede neobveznih instrumentov.

3.5.4 Toda zaradi oblikovanja neobveznega instrumenta v pogodbenem pravu ali na drugih področjih zasebnega prava lahko pride do tehničnih problemov. Seveda ni enostavno ustvariti izbire in urediti razmerja dveh vzporedno obstoječih vrst pogodbenega prava. Vendar kot kaže osnutek morebitnega prihodnjega neobveznega instrumenta, je tehnične probleme mogoče rešiti.

3.6 Podobni instrumenti

3.6.1 Neobvezni instrumenti že obstajajo, tako na globalni kot na evropski ravni.

3.6.2 Na globalni ravni obstajajo na primer Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (1980) (15), Konvencija UNDROIT o mednarodnem faktoringu (16) in Konvencija o mednarodnem finančnem leasingu (17). Te konvencije dopuščajo možnost neuporabe (18).

3.6.3 Nekaj neobveznih instrumentov obstaja tudi na evropski ravni:

—	uredbe o ustanovitvi evropskih družb, kot so uredbe o evropski družbi (19), o evropskem gospodarskem interesnem združenju (20) ali o evropski zadrugi (21);

—	uredbe o uvedbi evropskih intelektualnih pravic, kot sta uredba o znamki Skupnosti (22) in uredba o patentu Skupnosti (23);

—	uredbe, ki ponujajo evropske civilne postopke, kot sta uredba o evropskih plačilnih nalogih (24) in uredba o evropskih postopkih v sporih majhne vrednosti (25).

Predlagani so nadaljnji neobvezni instrumenti, med njimi evropsko potrdilo o dedovanju (26). Te uredbe ali predlogi evropske instrumente dodajajo instrumentom nacionalne zakonodaje.

4. 28. režim in boljša zakonodaja

4.1 Dokončno oblikovanje enotnega trga

4.1.1 Neobvezni instrument bi trdno podprl delovanje enotnega trga in predstavlja najpopolnejšo obliko prostovoljnega usklajevanja v skladu z načelom subsidiarnosti.

4.1.2 Poleg tega bo neobvezni instrument olajšal prosto gibanje potrošnikov in okrepil čezmejno mobilnost in konkurenčnost podjetij.

4.1.3 Uveljavitev Lizbonske pogodbe ne spremeni situacije glede oblikovanja neobveznega režima.

4.2 Evropsko pogodbeno pravo

4.2.1 Mreža za „skupna načela evropskega pogodbenega prava“ je nedavno končala osnutek skupnega referenčnega okvira (27) in ga predložila Komisiji. Seveda ti predpisi evropskemu zakonodajalcu služijo kot model, ki ga bo lahko uporabil za uveljavitev neobveznega instrumenta, kot se zavzema evropska komisarka Reding (28). Manjka le še predpis o neobvezni uporabi skupnega referenčnega okvira/skupnih načel v skladu z že obstoječim predlogom iz člena 1:102 dela PEICL (29).

4.3 Področja uporabe v prihodnosti

4.3.1 Potreba po neobveznem instrumentu je večja na področjih pogodbenega prava, kjer prevladujejo obvezni predpisi nacionalne zakonodaje, ki predstavljajo pravno oviro za delovanje enotnega trga (30). Na to je opozorila že Komisija v zvezi s finančnimi storitvami, vključno z zavarovanjem (31). Potemtakem so finančne storitve (bančništvo in zavarovalno pravo – pri tem bo predlog, ki se nanaša na slednje, izpopolnjen v skladu s skupnim referenčnim okvirom) lahko pomembno področje uporabe neobveznega instrumenta v prihodnosti, pri čemer je treba v vseh okoliščinah upoštevati zakonodajo o varstvu potrošnikov.

4.3.2 „28. režim“ bi bilo mogoče predvideti tudi za potrošniško prodajo (zlasti prodajo po internetu). Toda v zvezi s potrošniško prodajo je treba pozorno upoštevati razmerje med neobveznim instrumentom in predlogom direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potrošnikov (32).

4.3.3 Neobvezne instrumente je poleg področja pogodbenega prava mogoče sprejeti tudi na drugih področjih zasebnega prava: pravica do jamstva pri premičninah ali neopredmeteno blago sta nedvomno področji možne uporabe „28. režima“; predlog Komisije za evropsko potrdilo o dedovanju (33) kaže možno uporabo neobveznih instrumentov v dednem pravu; zakonodaja o skupnem premoženju zakoncev bi lahko bila še eno področje uporabe neobveznega instrumenta v prihodnosti.

4.3.4 Neobvezni instrument pa ni nujno potreben na področju splošnega pogodbenega prava. Osnutek skupnega referenčnega okvira, ki zajema splošno pogodbeno pravo, pravzaprav ni pripravljen kot neobvezni instrument. Toda avtorji osnutka skupnega referenčnega okvira v uvodu poudarjajo, da ga je mogoče uporabiti kot „osnovo za enega ali več neobveznih instrumentov“ (34). Ta predlog bi bilo mogoče uresničiti tudi omejevalno, tako da se splošne določbe osnutka skupnega referenčnega okvira vnesejo v neobvezni instrument, ki velja le za posebna področja pogodbenega prava. Tako bi se izognili zakonodajnim vrzelim, ki bi se nujno pojavile, če bi se uveljavile le določbe, značilne za posebne vrste pogodb.

5. Ugotovitve javne obravnave, ki jo je 6. januarja 2010 organizirala opazovalna skupina za enotni trg

5.1 Obstajajo že številne različice o temi 28. režima ali so predlagane v evropskem pravu družb, postopkovnem pravu za intelektualno lastnino in dednem pravu. Vse presegajo nacionalne omejitve, manj posegajo v nacionalno zakonodajo in udeležencem na trgu odpirajo nove priložnosti v čezmejnem trgovanju. Vendar mora 28. režim strogo upoštevati predpise za varstvo potrošnikov, hkrati pa biti bolj dosleden kot usklajevanje. Pokojnine so ključna tema 28. režima, saj približno 18 milijonov evropskih upokojencev živi v drugi državi članici. Nazadnje bi se 28. režim moral osredotočiti na zanesljive informacije in vzpostavljanje zaupanja (npr. pogodbe) in pripeljati do enostavnejših storitev in proizvodov (zlasti finančnih storitev). Na področju maloprodajnih finančnih storitev je treba dati prednost zakonodaji za boljše varstvo potrošnikov: kriza je pokazala potrebo po ureditvi vseh finančnih storitev, ki se ponujajo potrošnikom, in po ponudbi poenostavljenih finančnih storitev vsem potrošnikom, ki to želijo. Vendar politično soglasje, ki ga je treba doseči za možnost 28. režima in v zvezi z njegovo pravno podlago, ostaja na dnevnem redu. Ocena učinka Komisije bi morala sistematično preiskati možnost „neobveznega pristopa“, tj. sprejetja 28. režima, pri čemer bi le-ta lahko bil le odziv na posebne probleme in ne splošna alternativa pogodbenemu pravu.

V Bruslju, 27. maja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 157, 28.6.2005, str. 1.

(2) UL C 175, 28.7.2009, str. 26.

(3) UL C 157, 28.6.2005, str. 1.

(4) UL C 157, 28.6.2005, str. 1, poroč. Pegado Liz.; UL C 318, 23.12.2006, str. 200, poroč. Von Fürstenwerth; UL C 65, 17.3.2006, str. 134, poroč. Ravoet; UL C 309, 16.12.2006, str. 26, poroč. Iozia.; UL C 65, 17.3.2006, str. 13, poroč. Burani; UL C 27, 3.2.2009, str. 18, poroč. Grasso; UL C 151, 17.6.2008, str. 1, poroč. Iozia; UL C 175, 28.7.2009, str. 26, poroč. Pegado Liz.

(5) V zvezi z razumevanjem neobveznega instrumenta prim. Heissov uvod v „2nd regime“Basedow/Birds/Clarke/Cousy/Heiss (eds.), Principles of European Insurance Contract Law (2009) I 45.

(6) Francoska narodna skupščina je nedavno sprejela informacijsko poročilo o potrošniških pravicah (poročevalka: ga. M. Karamanli), kjer je bilo predlagano, da se 28. evropski zakonodajni režim preizkusi v okviru uredbe Rim I.

(7) Glej Heissov uvod v: Basedow/Birds/Clarke/Cousy/Heiss (eds.), Principles of European Insurance Contract Law (2009) I 47.

(8) Prav tam.

(9) Prof. Hesselink z univerze v Amsterdamu je v smislu socialne pravičnosti zapisal, da je „28. režim mogoče izbrati s pritiskom na modri gumb (…). Če bi osnutek skupnega referenčnega okvira postal neobvezni instrument v pogodbah B2C, to ne bi povzročilo socialnega dampinga. (…) Izbira skupnega referenčnega okvira, če bi ga evropski zakonodajalec dovolil, bi lahko ustvarila pozitivno situacijo za vse stranke pogodb B2C.“

(10) Glej Heiss/Downes, Non-Optional Elements in an Optional European Contract Law: Reflections from a Private International Law Perspective, ERPL 13 (2005) 693 (699).

(11) Hesselink/Rutgers/de Booys, The Legal Basis for an Optional Instrument on European Contract Law, Centre for the Study of European Contract Law Working Paper No. 2007/04.

(12) Na podlagi vzorca v delu Principles of European Insurance Contract Law (PEICL) in kot predmet nadaljnjih razprav.

(13) Da bi se izognili zmedi, je primerno opredeliti ta splošna načela ali uveljaviti splošne predpise, ki se lahko uporabijo za vse vrste pogodb, zajete v delu „Principles, definitions and model rules of European Private Law – Draft Common Frame of Reference (DCFR, Book I-III, outline edition 2009)“, če in ko jih bo priznal ali uveljavil pravni instrument EU.

(14) Glej npr. Basedow, Ein optionales Europäisches Vertragsgesetz: Opt-in, opt-out, wozu überhaupt? (Neobvezna evropska pogodbena zakonodaja: uporabiti, ne uporabiti, čemu sploh?), Zeitschrift für Europäisches Privatrecht 2004, 1.

(15) Besedilo je na voljo na www.uncitral.org.

(16) Prav tam.

(17) Prav tam.

(18) Glej člen 6 Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga, člen 3 Konvencije UNDROIT o mednarodnem faktoringu in člen 5 Konvencije UNDROIT o mednarodnem finančnem leasingu.

(19) Uredba Sveta (ES) št. 2157/2001 z dne 8. oktobra 2001 o statutu evropske družbe (SE), UL L 294, 10.11.2001, str. 1.

(20) Uredba Sveta (EGS) št. 2137/85 z dne 25. julija 1985 o Evropskem gospodarskem interesnem združenju (EGIZ), UL L 199, 31.7.1985, str. 1.

(21) Uredba Sveta (ES) št. 1435/2003 z dne 22. julija 2003 o statutu evropske zadruge (SCE), UL L 207 z dne 18.8.2003, str. 1.

(22) Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 iz februarja 2009 o znamki Skupnosti, UL L 78, 24.3.2009, str. 1.

(23) Uredba je bila sprejeta 4. decembra 2009, vendar še ni bila objavljena v Uradnem listu.

(24) Glej uvodno izjavo 10 Uredbe (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog, UL L 399, 30.12.2006, str. 1, kakor je bila spremenjena).

(25) Glej uvodno izjavo 8 Uredbe (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, UL L 199, 31.7.2007, str. 1.

(26) Glej poglavje VI predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb in javnih listin v zapuščinskih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju, COM(2009) 154 konč.

(27) Glej Bar/Clive/Schulte-Nölke et al. (eds.), Principles, Definitions and Model Rules of European Private Law – Draft Common Frame of Reference (DCFR) Outline Edition (2009); osnutek skupnega referenčnega okvira za zavarovanje se nahaja v Basedow/Birds/Clarke/Cousy/Heiss (eds.), Principles of European Insurance Contract Law (2009).

(28) Med zaslišanjem Viviane REDING, kandidatke za evropsko komisarko, pristojno za pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo, Evropski parlament, 7.1.2010.

(29) Člen 1:102 Principles of European Insurance Contract Law (PEICL), ki obravnava neobvezno uporabo, pravi, da načela evropskega zavarovalnega prava veljajo, če se stranke ne glede na omejenost izbire zakonodaje v okviru mednarodnega zasebnega prava sporazumejo, da za njihovo pogodbo veljajo ta načela. (Basedow, The Optional Application of the Principles of European Insurance Contract Law, v Fuchs (ed.), European Contract Law, - ERA Forum Special Issue 2008 vol 9, 111). (Op. prev.: Delo ni prevedeno v slovenščino.)

(30) Glej Heiss/Downes, Non-Optional Elements v Optional European Contract Law, ERPL (2005) 693, 697 et seq.

(31) Glej npr. sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu: Bolj skladno evropsko pogodbeno pravo – akcijski načrt, z dne 12. februarja 2003 (COM(2003) 68 konč., točki 47 in 48.

(32) COM(2008) 614 konč.

(33) Glej predlog COM(2009) 154 konč., ki je obravnavan v točki 3.6.3.

(34) von Bar/Beale/Clive/Schulte-Nölke v von Bar/Clive/Schulte-Nölke et al. (eds.), Principles, Definitions and Model Rules of European Private Law – Draft Common Frame of Reference (DCFR) Outline Edition (2009) Intr. 79.

21.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 21/33

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o družbeno odgovornih finančnih produktih (mnenje na lastno pobudo)

2011/C 21/06

Poročevalec: Carlos TRÍAS PINTO

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 1. oktobra 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Družbeno odgovorni finančni produkti.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 4. maja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 463. plenarnem zasedanju 26. in 27. maja 2010 (seja z dne 26. maja) s 129 glasovi za, 3 glasovi proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Pojem „družbeno odgovorni finančni produkti“ bi bilo mogoče razlagati tako, da zajema vse produkte in storitve v bančništvu, zavarovalništvu in upravljanju naložb. Vendar pa to mnenje večidel obravnava družbeno odgovorne naložbe, ki se ponujajo v okviru kolektivnih investicijskih skladov tako institucionalnim vlagateljem kot širši javnosti. Kolektivni investicijski skladi po definiciji vlagajo. Da sklad izpolnjuje pogoje za uvrstitev med družbeno odgovorne, mora svoje naložbe skrbno izbirati v skladu z ustreznimi merili. Večina skladov vlaga v delnice podjetij. Osrednje vprašanje za večino skladov je njihova sposobnost najti podjetja, ki izpolnjujejo potrebna okoljska in družbena merila ter merila za upravljanje podjetij (ESG). Na trgih, ki so glede družbeno odgovornih vlaganj že razviti, obstaja veliko organizacij, ki določajo, v kolikšni meri posamezna podjetja izpolnjujejo merila ESG.

1.2 Obstajajo številni svetovalni organi za tehnično pomoč pri družbeno odgovornih naložbah. Mednarodni borzni indeksi, kot sta Dow Jones Sustanability DJSI ali FTSE4Good, zagotavljajo pomembne podatke za uvedbo in upravljanje skladov družbeno odgovornih naložb bodisi na splošni ali selektivni osnovi. Nekateri skladi so lahko na primer osredotočeni na uveljavljena podjetja, ki se ponašajo z vrhunskimi etičnimi standardi in standardi dobrega upravljanja. Spet drugi se morda osredotočajo na okolju prijazne oziroma ekološke cilje. Vse te različice so predvidene.

1.3 V razmerah po krizi je treba naložbe usmeriti v podjetja s socialnimi in etičnimi vrednotami, da bi tako ponovno pridobili zaupanje javnosti v finančne trge. Dejansko je jasno, da po tej krizi nikoli več ne bo mogoče „poslovanje brez sprememb“ (business as usual).

1.4 Izkušnje so nam pokazale, da je bilo poslovanje mnogih finančnih institucij v zadnjih letih precej pod družbenimi standardi in standardi upravljanja, ki bi jih morala takšna vodilna podjetja izpolnjevati. Zato EESO poziva, da se programi finančnih institucij v okviru družbene odgovornosti odzivajo na socialna pričakovanja in pričakovanja dobrega upravljanja v Evropi 21. stoletja.

1.5 Rezultati družbeno odgovornih naložb kažejo na pozitivno povezavo med družbenim ugledom in boniteto institucij, ki ponujajo družbeno odgovorne investicijske sklade. Poleg tega donos družbeno odgovornih naložb ni manjši in tveganja niso večja v primerjavi z običajnimi naložbami.

1.6 Kolektivni naložbeni podjemi ter družbe za upravljanje institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje so pomemben način za preusmerjanje prihrankov v produktivne naložbe. Vseeno pa bo treba več pozornosti nameniti naložbenemu svetovanju, izboljšanju načinov upravljanja ter medsebojnim odnosom in družbeni odgovornosti, ki se odražajo v komunikaciji.

1.7 Prispevek strokovnjakov, zaposlenih v finančnih institucijah, k družbeno odgovornim naložbam mora upoštevati dolgoročno vizijo, splošni interes, zanesljivost in analitično strogost.

1.8 EESO poziva Komisijo in države članice, naj podprejo razvoj družbeno odgovornih naložb, da se olajšata „standardizacija“ in konsolidacija obstoječih sistemov upravljanja teh produktov, kar bo spodbudilo preglednost informacij, primerljivost v analizah vlagateljev, tehnično usposobljenost ter izmenjavo najboljših praks. Nekateri dokazi kažejo, da se finančni trgi pozitivno odzivajo na uvedbo sistemov standardizacije ter na pridobivanje certifikatov od organov.

1.9 Pozitiven učinek filtriranja družbeno odgovornih naložb, pa naj se to opravi z ureditvijo ali s pomočjo poklicnih svetovalcev, omogoča, da bodo nekateri vrednostni papirji izključeni iz naložbenih portfeljev, kar bo podjetja spodbudilo k večji uspešnosti z okoljskega, družbenega in upravljavskega vidika.

1.10 EESO predlaga, da se pripravijo posebne pobude za promocijo in izobraževanje na področju financ, kot so publikacije, usposabljanje ali oblikovanje posebnih spletnih strani ter poučevanje finančnih predmetov v šolah.

1.11 Eden od ciljev programov za finančno izobraževanje je spodbujanje gospodinjstev k temu, da postanejo odgovorni, preudarni in dolgoročni vlagatelji, v skladu s svojim profilom tveganj, premoženjskim stanjem ter osebnimi cilji.

1.12 Družbeno-demografski razvoj zahteva spremembo kulture in poslovanja za dolgoročne naložbe. EESO meni, da bi morali javni organi spodbujati naložbe v družbeno odgovorne sklade z oblikovanjem ustreznih finančnih in davčnih predpisov ter javnimi naročili.

1.13 Javne uprave imajo dejansko pomembno vlogo pri spodbujanju tako povpraševanja po odgovornih naložbah (posamezni ali institucionalni vlagatelji) kot tudi ponudbe teh naložb (družbe za upravljanje in trženje). Javna uprava lahko spodbudi delovanje trga prek upravljanja naložb državnih premoženjskih skladov ali rezervnih skladov. Njihovo delovanje je temeljni spodbujevalni element z močnim posrednim učinkom.

1.14 Izdajatelji in podjetja lahko spodbudijo vlagatelje tako, da jim pokažejo, da so trajnostne politike dokaz kakovosti njihovega upravljanja, kar zadeva preglednost in vključitev teh meril v njihovo strategijo vlaganja.

2. Družbena odgovornost finančnih institucij

2.1 Tako imenovano družbeno odgovorno podjetje v poslovnem svetu ustvarja priložnosti za finančne institucije, ki se lahko odzovejo na pričakovanja družbe.

2.2 Z objavo Zelene knjige Evropske komisije o spodbujanju evropskega okvira za družbeno odgovornost podjetij (1) in poznejšim dokumentom OECD o družbeni odgovornosti podjetij (2) se je začel uveljavljati družbeno-ekonomski model podjetja, ki prevzema odgovornost do vseh akterjev (3).

2.3 Zaradi ustanovitvenih načel hranilnic (4) veljajo v svetu finančnih institucij te ustanove, skupaj z zadružnimi bankami in vzajemnimi skladi za socialno zavarovanje, za predhodnice današnje družbene odgovornosti podjetij. Ker je ena od njihovih značilnosti družbena razsežnost (5), imajo konkretne cilje, ki so tesno povezani s filozofijo socialne ekonomije, družbeno in ekonomsko silo, ki se krepi po vsem svetu (6), pri čemer je eden od pokazateljev te zavezanosti vključevanje invalidov.

2.4 Trenutna finančna kriza izvira iz bančništva in prevelikih tveganj bančnikov, kar je pomanjkanje nadzora nad bankami vse skupaj samo še poslabšalo. V središču tega so finančni produkti (zavarovana stanovanjska posojila, potrošniška posojila ter izvedeni finančni instrumenti in strukturirani produkti) in moralna tveganja v procesu bančnega trženja. V zvezi s tem se je vloga bonitetnih agencij – za katero so bila značilna navzkrižja interesov – izkazala za ključno pri poglabljanju krize, skupaj z že znanimi zakonodajnimi pomanjkljivostmi.

2.5 Zdaj je glavna odgovornost finančnih institucij ne samo, da dodeljujejo sredstva za financiranje projektov v produktivni ekonomiji in potrošnji gospodinjstev, temveč tudi, da previdno in skrbno poslujejo.

2.6 V obstoječi finančni krizi banke ne smejo prekiniti svoje zavezanosti družbi. Poleg tega je kriza pokazala na neodgovorno ravnanje podjetij ter na potrebo po večji in boljši družbeni odgovornosti podjetij. Družbena odgovornost podjetja je vprašanje identitete, predanosti in podjetniške strategije.

2.7 Zaradi vseh naštetih razlogov se EESO zavzema za opredelitev strateških smernic ukrepanja v finančnem sektorju, s čimer bi pospešili rast družbeno odgovornih naložb, spodbudili ustrezne davčne ukrepe, vzpostavili sisteme za standardizacijo produktov, povečali zaščito vlagateljev, uvedli dobro bančno prakso in utrdili evropski trg odgovornih in ustreznih finančnih storitev.

3. Družbeno odgovorni finančni produkti

3.1 Opredelitev in področje uporabe mnenja

3.1.1 Gre za varčevalne produkte (tekoči računi, računi z visokimi obrestmi, varčevalne vloge, strukturirane vloge), naložbene produkte (kolektivni naložbeni podjemi: investicijski skladi in investicijske družbe; pokojnine in zavarovanja: pokojninski načrti in skladi, sheme za upokojevanje, življenjsko zavarovanje, vezano na kapital ali na enoto; tematski skladi), kreditne instrumente in instrumente finančne podpore (mikro krediti, rotacijski skladi, skladi vzajemnega jamstva in tvegani kapital), ki pri svojem načrtovanju vključujejo okoljska in socialna merila ter merila dobrega upravljanja, ne da bi pri tem zanemarili nujne dejavnike tveganja in finančne donosnosti.

3.1.2 To mnenje obravnava naložbene produkte, bodisi prek maloprodajnega bodisi institucionalnega trga. Na splošno je namen vlagati v tiste organizacije, katerih vedenje je pozitivnejše in ki prispevajo k trajnostnemu razvoju. Zato naj bi bili ti produkti učinkovit instrument za podporo globalnemu družbenemu razvoju, s čimer naj bi se podjetja spodbujalo k ustreznemu vedenju, ki je v skladu z interesi vlagateljev.

3.1.3 Vendar pa ne sme priti do zamenjave med družbeno odgovornimi investicijskimi skladi in solidarnostnimi investicijskimi skladi. Slednji zgolj prispevajo delež od svojega dobička za socialne subjekte, a jim pri izbiri naložb ni treba spoštovati meril družbene odgovornosti. Vendar je solidarnostne naložbe in socialno odgovorne naložbe mogoče združiti v enak sklad.

3.2 Ozadje in razvoj

3.2.1 Družbeno odgovorne naložbe izvirajo iz moralnih načel. Ta pojav se od 80. let prejšnjega stoletja širi na krilih globalizacije, večje okoljske in družbene ozaveščenosti ter razvoja novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

3.2.2 Družbeno odgovorne naložbe so se najprej pojavile v anglosaškem svetu (7). Nekateri trgi v Evropi (8) prav tako kažejo močno rast, denimo Združeno kraljestvo, Nizozemska, Norveška, Francija, Švica in Belgija, v manjši meri pa tudi Italija, Španija in Nemčija.

3.3 Vsebinske podrobnosti

3.3.1 Družbeno odgovorni investicijski skladi vlagajo v podjetja. Tradicionalne etične naložbe so imele moralno, ideološko ali družbeno podlago, danes pa skušajo na celovit način z dolgoročno perspektivo povezati gospodarske, okoljske, družbene in upravljavske vidike uspešnosti podjetij.

3.3.2 Pri odločitvah o naložbah se uporabljajo merila (filtri) družbene odgovornosti, pri čemer se nekatere naložbe izločijo in izberejo tiste z najboljšim profilom. V zvezi s tem je izziv za družbeno odgovorne naložbe vplivati na prihodnjo strategijo podjetij ter uskladiti vrednote vlagatelja z vrednotami cilja naložb.

3.3.3 Ocenjevalci uporabljajo kar šestdeset meril. Nekatera najpogosteje uporabljena merila so navedena v preglednici (9).

Merila izključitve	Vrednostna merila
oborožitev	enake možnosti
poskusi na živalih	recikliranje
izkoriščanje tretjega sveta	varčevanje z energijo in naravnimi viri
onesnaževanje	preglednost podatkov
genska manipulacija	zavezanost k solidarnosti z družbo
pornografija, tobak in alkohol	podpora usposabljanju in izobraževanju
okoljska škoda	standardizacija produktov

3.3.3.1 Navedeni seznam ne pomeni, da se podjetja, ki se ukvarjajo z dejavnostmi, uvrščenimi med merila izključitve, dejansko upravljajo na neodgovoren način. Nasprotno, pri svojem poslovanju lahko upoštevajo najvišje etične standarde, čeprav se lahko nek sektor, npr. oborožitev, zdi nekaterim vlagateljem moralno sporen.

3.3.4 Merila trajnosti, ki se uporabljajo pri družbeno odgovornih naložbah, je treba obravnavati v dinamičnem smislu, pri čemer omogočajo vključitev novih pomembnih vidikov na področje družbene odgovornosti podjetij. V okviru enakih možnosti, na primer, bi bilo primerno vključiti vrednostna merila v zvezi z invalidnimi osebami, kot so kazalniki o vključenosti v zaposlitev ali dostopnosti delovnih mest, komercialnih prostorov, proizvodov in storitev.

3.3.5 Da bi prišli do primerjalnih podatkov o razvitosti družbeno odgovornih naložb po svetu, strategija segmentacije trgov razlikuje med institucionalnim trgom (v bistvu gre za institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje) in maloprodajnim trgom (ki je omejen na investicijske sklade).

3.4 Nove institucije

3.4.1 Institucije, ki delujejo na finančnem trgu, so oblikovale mehanizme za vključitev vzdržnosti v svoje upravljavske prakse. Dialog z zainteresiranimi stranmi je značilen tako za tako imenovane tradicionalne banke kot tudi za etični bančni sektor (10) in lahko poteka na sestankih ali preko izmenjav v okviru elektronskih platform.

3.4.2 Z razvojem družbeno odgovornih naložb so nastale nove institucije ali pa so se preoblikovale tradicionalne institucije, ki sodelujejo pri pripravi in objavi mednarodnih borznih indeksov (na primer Dow Jones Sustainability DJSI Index ali FTSE4Good), oblikovanju in trženju zbirke podatkov, delujejo kot agencije za analize vzdržnosti in svetujejo o družbeno odgovornih naložbah itd.

3.4.3 Pri spodbujanju oblikovanja „načel odgovornih naložb“ OZN je treba upoštevati aktivno vlogo Evropske komisije kot tudi vzpostavitev foruma za družbeno odgovorne naložbe (SIF) v ZDA ali evropskega foruma za družbeno odgovorne naložbe (Eurosif) v Evropi, ki spodbujata dialog z zainteresiranimi stranmi (11).

3.5 Upravljanje portfelja

3.5.1 Socialno-ekonomsko modeliranje je kombinacija ukrepov za socialno donosnost in konvencionalnih finančnih modelov, ki nadomešča kombinacijo donosnosti in tveganja. Tako se v okviru družbeno odgovornih naložb kot podlaga za cilje pri izbiri naložb poleg strogo finančnih meril uporabljajo tudi družbena in okoljska merila ter merila dobrega upravljanja.

3.5.2 V zadnjih nekaj letih se je pokazala potreba po vključitvi okvira družbene odgovornosti v finančni sektor, kar naj bi privedlo do tako imenovanih „vzdržnih“ ali „družbeno odgovornih“ financ. Ta usmeritev je povezana z razvojem v vedenjski finančni teoriji in razširja analizo ekonomskega in psihološkega vedenja akterjev na odnos do družbe in okolja (12).

3.5.3 Agencije za analizo vzdržnosti (13) so najbolj prispevale k razvoju načinov za presojo in vrednotenje družbeno odgovornega vedenja podjetij z uporabo najrazličnejših načinov ocenjevanja. V praksi so rezultati različnih študij na tem področju pokazali, da „družbeno odgovorne naložbe ne pomenijo, da tisti, ki so pri tem udeleženi, žrtvujejo svojo ekonomsko donosnost“, ob upoštevanju donosa na srednji in dolgi rok.

3.6 Standardizacija produktov

3.6.1 Pred vrednotenjem in uvedbo družbeno odgovornih produktov (za namen naložb, varčevanja ali financiranja) je treba popolnoma jasno opredeliti pogoje, ki jih je treba izpolnjevati, ti pogoji pa naj bi jamčili uporabnost načel družbene odgovornosti ter procese spremljanja, nenehne presoje in preglednosti.

3.6.2 Španska zveza za standardizacijo in certificiranje (AENOR) (14) revidira standard za družbeno odgovorne finančne produkte (UNE 165001: 2002 EX, Etični finančni instrumenti), da bi določila splošne zahteve za institucije, ki želijo oblikovati ali tržiti take produkte, ter zagotovila čim večjo preglednost in obveščenost uporabnikov o teh etičnih merilih.

3.6.3 Sočasno so se v zadnjih letih v številnih državah EU izoblikovala merila za samoregulacijo v tem sektorju (15), pogosto na pobudo nacionalnih nadzornih organov, da bi omogočili registracijo čedalje večjega števila novih investicijskih skladov, ki se uvrščajo med družbeno odgovorne. Revizorji in poklicni svetovalci zagotavljajo dodaten nadzor.

3.6.4 Omeniti je treba tudi pobudo za večjo preglednost pri uporabi teh meril, ki jo spodbujajo EUROSIF in več SIF držav članic. Tako dobi potrošnik informacije o uporabljenih merilih in njihovem izvajanju, ne da bi presojal kakovost ali odgovornost produktov.

3.6.5 Na podlagi pobude za večjo primerljivost poročil finančnih institucij o družbeno odgovornih naložbah naj bi se ustvaril nekakšen standardiziran vzorec dokumenta, ki izpolnjuje potrebo po obveščanju vlagateljev v različnih državah EU.

4. Sistemi varstva potrošnikov

4.1 Zaradi finančne krize so potrošniki izgubili zaupanje v ponudnike finančnih storitev. Ker so se pojavili dvomi o moralnosti sektorja, imajo finančne institucije možnost, da spodbudijo ukrepe za vzpostavitev in konsolidacijo družbeno odgovornih finančnih produktov.

4.2 Izboljšanje obveščenosti potrošnikov

4.2.1 Ena od posledic finančne krize je, da so regulativni organi vedno bolj zaskrbljeni glede varčevalcev in vlagateljev. Ta odnos so še okrepili arbitražni odbori, informativne brošure in vodniki, nadzor nad oglaševanjem (16) (ki mora biti jasno, nepristransko in nezavajajoče) vseh finančnih produktov ter uvedba „služb za pritožbe“ ali „varuha potrošnikov (ombudsman)“.

4.2.2 Vendar banke v praksi potrošnikom vedno ne zagotovijo zadostnih informacij v skladu z njihovimi potrebami. Tako Evropska komisija v nedavni študiji (17) kritizira evropske banke v številnih državah zaradi nepravilnosti, kot so pomanjkanje preglednosti, visoke provizije na bančne račune ter težave potrošnikov pri primerjanju bančne ponudbe in izbiri najugodnejše.

4.2.3 Preglednost v odnosu do strank zahteva jasne, natančne, razumljive in primerljive informacije. V praksi morajo družbeno odgovorni finančni produkti vsebovati vsaj opredelitev uporabljenih družbeno odgovornih naložb, uporabljenih praktičnih meril (filter družbeno odgovornih naložb), sestavo odbora za družbeno odgovorne naložbe (18), pristojbine za upravljanje in pologe itd. ter redno objavo neodvisnih poročil o skladnosti s filozofijo družbene odgovornosti produkta.

4.2.4 Zagotavljanje informacij prek službe za pomoč strankam prispeva k nenehni izboljšavi (ki je ključni dejavnik kakovosti storitev) in odgovornem zagotavljanju poprodajnih storitev v celotnem življenjskem ciklu produkta ali dokler stranka ne prekine povezav s produktom.

4.3 Spodbujanje finančnega izobraževanja

4.3.1 Finančno izobraževanje je ena od nalog, za katero bi morala biti skupaj pristojna javni in zasebni sektor, da bi se tako soočila z izzivom, ki ga predstavlja vedno bolj zapleteno finančno okolje. Vseeno pa se mora to izobraževanje izvajati neodvisno od interesov trženja posameznih finančnih produktov.

4.3.2 Nadzorni organi in banke so predlagali vrsto pobud, poimenovanih „načrti finančnega izobraževanja“, katerih namen je poglobiti poznavanje financ med posamezniki ter zlasti preprečiti pretirano zadolževanje gospodinjstev in olajšati izbiro produktov, ki bodo ustrezali njihovemu profilu tveganja in finančnemu položaju.

4.3.3 Sprejete politike finančnega izobraževanja prispevajo k ustvarjanju zaupanja v finančni sistem, Evropska unija pa je njihov pomen priznala v sporočilu Komisije o finančnem izobraževanju (19) in finančnih sklepih Ekonomsko-finančnega sveta z dne 14. maja 2008 (20).

4.3.4 Spodbujanje raziskav na področju družbeno odgovornih naložb ter usposabljanje udeležencev na trgu finančnim institucijam omogočata, da v svojih politikah vzdržnosti prevzemajo najboljše prakse. Učno gradivo in kodeksi ravnanja so primerna podlaga za zasnovo usposabljanja.

4.4 Nasveti finančnih služb

4.4.1 Direktiva o trgih finančnih instrumentov (21) od finančnih institucij zahteva, da povečajo zaščito vlagateljev in potrošnikom ponudijo produkte, ki bodo ustrezali njihovim različnim investicijskim profilom. Poleg tega poziva k jasnemu razlikovanju med svetovanjem in trženjem, od finančnih posrednikov pa zahteva natančno poznavanje produktov, ki jih prodajajo. V tem smislu bi morali stranko v okviru preskusa primernosti vprašati, ali se strinja z ukrepi v zvezi z družbeno odgovornimi naložbami, ko se mu ponudijo ali dodelijo (upravljanje portfelja) najprimernejši družbeno odgovorni finančni produkti.

4.4.2 Družbeno odgovorni finančni produkti morajo zlasti vključevati notranje nadzorne mehanizme za ugotavljanje naložbenih tveganj in odkrivanje navzkrižja interesov, pri čemer je treba ustrezno obveščati odbor za družbeno odgovorne naložbe (ki ga morajo večinoma sestavljati zunanji strokovnjaki, da se zagotovi objektivnost njihovih mnenj).

5. Obeti za družbeno odgovorne naložbe

5.1 Odgovorne naložbe se lahko po krizi, v kakršni smo se znašli danes, še okrepijo, če bodo vlagatelji znali razlikovati med podjetji, ki so se dolgoročno odločila za družbeno odgovornost, in tistimi, ki jo uporabljajo samo za namene trženja.

5.2 Institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje imajo največje možnosti za rast odgovornih naložb. Kot trdi Jáuregui (22), bi v Španiji morebitna uvedba na trg 10 % sklada socialne varnosti, ki temelji na trajnostnih merilih (23), spodbudila razvoj kulture družbene odgovornosti.

5.3 Kot dobro prakso mobilizacije poslovne skupnosti in javnih organov je vredno omeniti dogodek, kot je Medal of Social Solidarity (medalja za družbeno solidarnost), ki ga organizira ena največjih poljskih podjetniških organizacij – Business Centre Club. Gre za posebno nagrado, ki se podeljuje posameznikom, tudi generalnim direktorjem, za spodbujanje, med drugim, zamisli o družbeni odgovornosti podjetij. Medalje se podelijo ob prisotnosti več sto generalnih direktorjev, ministrov, diplomatskih predstavnikov, predsednika vlade ali celo predsednika Poljske, predsednika Evropske komisije ali predsednika EESO.

5.4 Da bi se družbeno odgovorne naložbe lahko uveljavile, EESO poziva javne institucije, naj podprejo oblikovanje ustreznih pravnih okvirov, spodbujajo naložbe s trajnostnimi merili, pomagajo opozoriti na dobro prakso in spodbujajo naložbe v tovrstne finančne produkte, na primer z ustreznimi davčnimi politikami (24). Zelo učinkovit način za spodbujanje trga je uvedba teh meril v njegove lastne naložbe – bodisi s fiksno ali spremenljivo obrestno mero – s pomočjo državnih sredstev ali rezervnih skladov socialnega zavarovanja, kot na primer v Franciji. Na področju zakonodaje in z vidika preglednosti je treba omeniti učinek uvedbe pravil, ki spodbujajo družbe za upravljanje investicijskih skladov ali institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, naj navedejo, ali pri svoji izbiri naložb upoštevajo socialna in okoljska merila, kot je v Veliki Britaniji.

5.5 EESO poudarja pomen zavezanosti podjetij in aktivnega upravljanja, ki ga izvajajo posredniki na finančnem trgu. Upravljavci institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje, odbori za družbeno odgovorne naložbe produktov, nadzorni odbori in sindikati spodbujajo dinamiko trga družbeno odgovornih skladov.

V Bruslju, 26. maja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) COM(2001) 366 konč. Glej tudi poročilo Komisije „Izvajanje partnerstva za rast in delovna mesta: Evropa – središče odličnosti za družbeno odgovornost podjetij“; COM(2006) 136 konč.

(2) Corporate Social Responsibility: Partners for Progress (Družbena odgovornost podjetij: Partnerji za napredek), OECD, Pariz 2001.

(3) Glej mnenje EESO o etični in socialni razsežnosti evropskih finančnih institucij, UL C 100, 30.4.2009, str. 84.

(4) Zapisana v dokumentu 143 Skupine evropskih hranilnic iz leta 1990.

(5) E. Castelló (2005): El liderazgo social de las Cajas de Ahorro (Družbeno vodenje hranilnic), FUNCAS Ediciones.

(6) J.L. García (2009): Las cuentas de la economía social: magnitudes y financiación del tercer sector en España, 2005 (Računi v socialni ekonomiji: obseg in financiranje v terciarnem sektorju v Španiji, 2005). Civitas Ediciones.

Glej resolucijo Evropskega parlamenta z dne 19. februarja 2009 o socialni ekonomiji, ki jo je pripravila poročevalka Patricia Toia.

(7) Eurosif (2008). Obseg premoženja v Združenih državah je leta 2007 znašal 1 917 milijard EUR.

(8) Eurosif (2008). Vrednost družbeno odgovornih naložb v Evropi je leta 2007 znašala 2 665 milijard EUR.

(9) Muńoz et al. (2004): The social responsibility performance of ethical and solidarity funds: An approach to the case of Spain (Učinkovitost družbene odgovornosti etičnih in solidarnostnih skladov: primer Španije). Business Ethics. A European Review. letnik 13, številka 2/3, april, julij.

(10) Izraz „etični“ je splošno priznano poimenovanje, ki pa ne izključuje drugih pojmov, kot so „državljanski“, „alternativni“ ali „družbeni“. Glej INVERCO (Odbor za etiko) (1999).

(11) Glej mnenje EESO Vpliv naložbenih skladov na spremembe v industriji, UL C 128, 18.5.2010, str. 56.

(12) V zvezi s tem je pomembno pionirsko delo Amartya Sen (1970): Collective choice and social welfare (Kolektivna izbira in družbena blaginja), Holden-Day.

(13) Vlagateljem ponujajo možnost svetovanja in delujejo kot nadzorni organ.

(14) AENOR (2008): Ética. Sistema de gestión de la responsabilidad social de las empresas (Etika. Sistem upravljanja družbene odgovornosti podjetij).

(15) Odbori za nadzor institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje pojasnjujejo, ali ti skladi pri svojih odločitvah o naložbah uporabljajo merila družbene odgovornosti.

(16) Glej mnenje EESO o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktiv 2003/71/ES o prospektu, ki se objavi ob javni ponudbi ali sprejemu vrednostnih papirjev v trgovanje, in Direktive 2004/109/ES o uskladitvi zahtev v zvezi s preglednostjo informacij o izdajateljih, katerih vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu, COM(2009) 491 konč. – EESO 257/2010.

(17) Zbiranje podatkov o cenah tekočih računov za potrošnike, Evropska komisija, 2009. http://ec.europa.eu/consumers/strategy/docs/prices_current_accounts_report_en.pdf

(18) Strokovni organ, ki pomaga finančnemu ali upravljavskemu subjektu ali nadzornemu organu produkta zagotoviti, da je etični filter pravilno uporabljen, in preverjati informacije, ki jih je treba predložiti. Vsak finančni produkt bi moral imeti svoj lastni odbor, čeprav ni vedno tako.

(19) COM(2007) 808 konč.

(20) Sporočilo Sveta za javnost 8850/08 (presse 113), str. 14.

(21) Direktiva 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov (MiFID).

(22) Evropski poslanec in član gibanja Alternativa Responsible (Odgovorna alternativa).

(23) Tak sklad je prisoten v številnih državah Evropske unije.

(24) Economistas sin Fronteras (Ekonomisti brez meja) (2007) Cómo fomentar la inversión socialmente responsable en España (Kako spodbuditi družbeno odgovorne naložbe v Španiji), UNED.

21.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 21/39

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o profesionalizaciji dela v gospodinjstvih (dodatno mnenje)

2011/C 21/07

Poročevalka: ga. OUIN

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 16. februarja 2010 v skladu s členom 29(a) izvedbenih določb poslovnika sklenil, da pripravi dodatno mnenje o naslednji temi:

Profesionalizacija dela v gospodinjstvih.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 5. maja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 463. plenarnem zasedanju 26. in 27. maja 2010 (seja z dne 26. maja) s 133 glasovi za, 7 glasovi proti in 11 vzdržanimi glasovi.

1. Priporočila

Na 301. seji marca 2008 je upravni odbor Mednarodne organizacije dela sklenil, da bo problematiko „dostojnega dela za zaposlene v gospodinjstvih“ uvrstil na dnevni red 99. zasedanja Mednarodne konference dela (predvidenega za junij 2010), da bi bilo tako to vprašanje predmet dvakratne razprave. Cilj je opredeliti najboljši način zagotavljanja pravic in ustreznih delovnih pogojev za to kategorijo delavcev. Mednarodna organizacija dela je že sprožila razpravo med državami in socialnimi partnerji o najprimernejšem instrumentu. Evropski ekonomsko-socialni odbor želi, da bi bil sprejet učinkovit instrument, prilagojen posebnostim tega dela. Obenem poziva evropske akterje, države članice in socialne partnerje, naj

1.1	nadaljujejo z raziskavami za pridobitev podatkov o predpisih, delovnih in zaposlitvenih razmerah ter socialnem varstvu oseb, ki delajo v gospodinjstvih, in njihovem izvajanju v državah članicah. Sedanje študije niso celovite in ne omogočajo evropskih primerjav, okoliščine pa se zelo razlikujejo;

1.2

v državah članicah uvedejo pravne rešitve, ki zajemajo predpise s področij davkov ter zakonodaje o socialnem zavarovanju, delovnega in civilnega prava, ki gospodinjstva bolj spodbujajo k zaposlovanju uradno prijavljenih zaposlenih v gospodinjstvih, morebitnim zaposlenim v gospodinjstvih pa olajšujejo sprejetje dela, ki temelji na zakoniti pogodbi;

1.3	pripravijo in razširjajo nasvete in priporočila za zasebne delodajalce in osebe v gospodinjstvih, ki jih zaposlujejo; spodbujajo obveščanje in usposabljanje o obveznostih in pravicah tako delodajalcev kot zaposlenih, zlasti kjer obstajajo sistemi davčnih premij ali olajšav za delodajalce;

1.4	dopolnjujejo obstoječe referenčne sisteme z opisom nalog, odgovornosti, sposobnosti in veščin, potrebnih za dobro opravljanje dela v gospodinjstvu in družini, primerjajo stanje v posameznih državah in spodbujajo evropski sektorski dialog o teh dejavnostih;

1.5	primerjajo različne vrste organizacij (javne službe, podjetja, združenja, zadruge, neposredno zaposlovanje) z vidika pravic delavcev in kakovosti storitev;

1.6

napredujejo v smeri organizacije dela, ki dopušča zamenjave na domu delodajalcev ali strank (brez tega bodo pravice do dopusta, bolniškega dopusta, porodniškega dopusta ter usposabljanja ostale le na papirju) in vključitev plačila časa prevoza med dvema gospodinjstvoma. Prav tako je potrebno, da se delavci in delavke lahko organizirajo za obrambo svojih pravic, stopijo iz osamitve in na pogajanjih s svojimi delodajalci dosežejo enake pravice kot zaposleni v podjetjih in upravah;

1.7	zagotovijo potrjevanje pridobljenih izkušenj in vseživljenjsko usposabljanje, da se doseže priznavanje vrednosti tega dela in da bi delodajalci ali stranke imeli zagotovila o poklicni usposobljenosti zaposlenih;

1.8	olajšujejo uvajanje novosti v organizacijo tega sektorja, in sicer s podpiranjem preizkušanja inovativnih zamisli in razvoja novih organizacijskih oblik in partnerstev za bolj učinkovito in certificirano izvajanje;

1.9	ugotovijo, zmanjšujejo in preprečujejo poklicne nevarnosti dela v gospodinjstvih ter na področju varnosti in zdravja pri delu, socialne varnosti, vključno s porodniškim dopustom in upokojitvijo, zagotavljajo razmere, ki niso manj ugodne od razmer, v katerih delajo drugi zaposleni;

1.10

ukrepajo proti delu na črno, ki je v tem sektorju dokaj razširjeno, in ščitijo nezakonito priseljene delavke, žrtve zlorab: treba je odpraviti „dvojno kaznovanje“ teh žensk, ki jih – če policiji prijavijo, da so bile žrtve nasilja ali spolnih zlorab, ali pa, da niso prejele plačila – vračajo v države, iz katerih prihajajo. Treba je uveljavljati mednarodne konvencije in te ženske zaščititi (1).

2. Splošne ugotovitve

2.1 Stanje

2.1.1 Gospodinjske pomočnice, otroške negovalke, negovalke, pomočnice na domu – vsa ta dela, ki jih opravljajo izključno ženske, še niso pravi poklici, kar je tudi posledica dejstva, da gospodinje to delo opravljajo brezplačno. V času, ko Mednarodna organizacija dela preučuje vprašanje dostojnega dela za zaposlene v gospodinjstvih, je Evropski ekonomsko-socialni odbor želel še temeljiteje pretehtati svoja stališča, opredeljena v mnenju, sprejetem oktobra 2009 o povezavi med enakostjo spolov, gospodarsko rastjo in stopnjo zaposlenosti (2): to mnenje je poudarilo pomen enakosti moških in žensk za gospodarsko rast s profesionalizacijo zaposlitev, ki ponujajo storitve posameznikom.

2.1.2 Države članice EU gledajo na storitve, namenjene posameznikom, kot na vir delovnih mest, ki ga ni mogoče seliti. Mnoge so uvedle davčne olajšave ali spodbude, da bi tako legalizirale delo na črno in spodbudile odpiranje novih delovnih mest ter pomagale upravičencem pri boljšem usklajevanju družinskega in poklicnega življenja.

2.1.3 Po podatkih iz poročila ILO, pripravljenega za konferenco v juniju 2010 (3), predstavlja v industrializiranih državah delo v gospodinjstvih 5 do 9 % celotne zaposlenosti. V uvodu to poročilo navaja, da „je delo v gospodinjstvih v mnogih državah še vedno oblika zaposlitve, ki je skoraj neopazna. Ne opravlja se niti v tovarni niti v pisarni, ampak v zasebnem stanovanju. Zaposleni niso moški hranilci družin, ampak v veliki večini primerov ženske. Ne delajo z drugimi, ampak samo med štirimi stenami. Cilj njihovega dela ni ustvarjanje dodane vrednosti, ampak zagotavljanje oskrbe ali storitev za milijone gospodinjstev. Gospodinjska dela običajno pomenijo neplačano delo, ki ga po tradiciji opravljajo ženske na svojih domovih. To pojasnjuje, zakaj je to delo slabo plačano in zakaj ga pogosto opravljajo nezakoniti priseljenci in na črno. Ne dojemajo ga kot normalno delo, ki ga zajema splošni okvir delovne zakonodaje, čeprav izvira iz odnosa gospodarja in služabnika. Posledica je, da veliko pravnih predpisov ne upošteva posebnosti gospodinjskega dela, kar te delavce izpostavlja nepoštenemu in nepravičnemu ravnanju ter pogosto tudi zlorabam“ (4).

2.1.4 Poročilo navaja še naslednje: „Mediji pogosto kritično poročajo o posameznih primerih slabega ravnanja in zlorab, vključno s spolnim nasiljem in primeri suženjstva, zlasti med priseljenimi delavkami v gospodinjstvih, ki živijo v delodajalčevem gospodinjstvu.“ Medtem ko se število zaposlenih v tem sektorju stalno povečuje, je gospodinjsko delo še vedno najbolj negotovo, najslabše plačano, najmanj zaščiteno in ena najbolj tveganih oblik zaposlitve. Ker je posebna oblika zaposlitve, ki je ne zajemajo mednarodni predpisi, si ILO že od leta 1948 prizadeva za ustrezno ureditev.

2.1.5 To mnenje obravnava plačano gospodinjsko delo, ki se opravlja na domu v gospodinjstvu in zanj, vključno z gospodinjskimi opravili, varstvom otrok in drugimi storitvami za posameznike. Ne obravnava socialnih storitev ali zasebnih podjetij, temveč položaj delavcev v gospodinjstvih, ki jih zaposlujejo posamezniki. Ker to delo zadeva vedno več ljudi – tiste, ki ga opravljajo, in tiste, ki imajo od njega korist – in ker je posebne narave, ga kaže urediti z zakonodajo, prilagojeno tem značilnostim.

2.1.6 V Evropi ima večina delavcev in delavk v gospodinjstvih več delodajalcev. Le malo žensk živi pri svojem delodajalcu; to so pogosto priseljenke. Zelo pogosto delajo na črno. Delavke v gospodinjstvih so pogosto ranljive osebe, ki slabo poznajo svoje pravice, prihajajo s podeželja in so slabo izobražene, ali pa so priseljenke, ki ne obvladajo jezika države gostiteljice.

2.1.7 Ne glede na zakonodajni položaj je bilo delovno pravo uveljavljeno za podjetja in se v praksi ne uporablja za delo na domu, kjer je nadzor težaven ali pa ga sploh ni. Zato se tudi pravila, ki urejajo pridobitne dejavnosti, ki ustvarjajo dobiček, zanj ne uporabljajo. To delo je namreč po mnenju Adama Smitha (5) neproduktivno. Njegova vrednost ni priznana, čeprav je za delovanje družbe nepogrešljivo.

2.1.8 „Ker v številnih primerih delovna zakonodaja ne opredeljuje jasno njihovega statusa, so zaposleni v gospodinjstvih pogosto izključeni iz uradnih ureditev, tako na papirju kot v resnici“ (6). V državah članicah EU se kljub dejstvu, da zaposleni v gospodinjstvih niso izvzeti iz splošnih predpisov delovnega prava, ti predpisi zanje v praksi zelo redko u.porabljajo. Zasebniki-delodajalci so slabo seznanjeni s svojimi obveznostmi in odgovornostmi. Ker delavke v gospodinjstvih delajo same, se zato težko organizirajo.

2.2 Opredelitev profesionalizacije

2.2.1 Opravil, ki jih zajema pojem dela v gospodinjstvu in družini, se ljudje naučijo z neformalnim učenjem v družini, ki se prenaša iz roda v rod. V Evropi je predenje volne in krmljenje kokoši nadomestilo poznavanje nastavljanja programov pralnega stroja in izbiranje živil, ki jim še ni potekel rok uporabe, v supermarketih. Ta neformalni učni proces je treba priznati ter opredeliti potrebno znanje in veščine. Prav tako je treba uvesti vseživljenjsko učenje. Tehnološke inovacije morajo na to področje prodirati tako kot na druga, in vključevati je treba novo znanje na področju prehrane ali nove zahteve glede varstva okolja.

2.2.2 Za uveljavitev boljših pogojev za ta delovna mesta je potreben natančen opis nalog, ki jih je treba opraviti, prevzetih odgovornosti in zahtevanega strokovnega znanja, kot tudi formalno pridobivanje znanj za pravilno izvajanje storitev za katerokoli stranko, ali potrjevanje pridobljenih izkušenj. Učenje in pridobljene izkušnje bi morale biti podprte s potrdilom o usposobljenosti. V interesu delodajalcev ali strank je, da se lahko obrnejo na osebe, katerih usposobljenost je priznana.

2.2.3 Profesionalizacija del v gospodinjstvih pomeni, da se zaposlenemu priznavajo enake pravice in enaka raven varstva kot zaposlenim, ki delajo v pisarnah ali delavnicah: dostojno plačo, ki vključuje čas prevoza med dvema gospodinjstvoma, opredelitev tedenskega delovnega časa, možnost plačanega dopusta, upoštevanje pravil o varnosti in zdravstvenemu varstvu, dostojno pokojnino, porodniški dopust (7), plačan bolniški dopust, nadomestila za invalidnost, pravila za primer odpustitve ali prekinitve pogodbe o zaposlitvi, možnosti pritožbe v primeru zlorab ter dejanski dostop do poklicnega usposabljanja in poklicne poti, tako kot za druge poklice. S splošno uveljavitvijo pogodbe bi bilo mogoče zaščititi tako zaposlene kot delodajalce.

2.2.4 Profesionalizacija pomeni, da delo v gospodinjstvu postane poklic, in da se je treba bojevati proti stereotipom, da gre za izključno ženska opravila. Napredek profesionalizacije bo merljiv z napredkom pri udeleženosti obeh spolov.

2.3 Opredelitev dela v gospodinjstvih

2.3.1 Glavna značilnost dela v gospodinjstvih je njegova neopaznost. Naloge in predvsem odgovornosti, ki jih prevzemajo zaposleni in zaposlene v gospodinjstvih, se omenjajo ali naštevajo zelo redko. Delodajalci zaupajo svoj dom in svoje otroke ljudem, za katere nimajo na voljo sredstev, s pomočjo katerih bi lahko preverili njihovo usposobljenost (8). Raziskave (9), ki obravnavajo vrednost dela, opravljenega na domovih za zagotavljanje vsakdanjega življenja družin (porabo časa) poudarjajo, da družba brez tega dela ne more delovati. To vrednost je treba priznati.

2.3.2 Delo v gospodinjstvih in v družini se nanaša na dejavnosti, ki jih izvajajo osebe, zaposlene v javnih socialnih službah, organizacije, ki jih podpirajo oblasti, zasebna podjetja in zaposleni v gospodinjstvih v okviru neposrednega dogovora med posamezniki, ne glede na to, ali je delo prijavljeno ali ne, in pri čemer so delodajalci posamezniki. Čeprav v vseh teh primerih delo v gospodinjstvih opravljajo skoraj izključno ženske, so delovne in zaposlitvene razmere na splošno ugodnejše v javnih socialnih službah in podjetjih, v katerih se lahko zaposleni organizirajo in socialni partnerji pogajajo o kolektivnih pogodbah ter je upravni nadzor mogoč.

2.3.3 V skladu s poročilom ILO (10) je delo v gospodinjstvih po mednarodni standardni klasifikaciji poklicev (ISCO) Mednarodne organizacije dela razvrščeno v dve glavni skupini (5 in 9), s katerimi so povezana določena opravila in ustrezne ravni kvalifikacij. Glavna skupina 5 zajema komercialne ustanove, ustanove in zasebna gospodinjstva. Sestavljata jo dve glavni kategoriji: osebje za pripravo in strežno osebje v gostinskih objektih (podskupina 512), ki vključuje gospodinjsko osebje, z njim povezane delavce in kuharje, skrbnike in z njimi povezane delavce, vključno z odgovornimi za nego otrok in osebno nego na domu (podskupina 513). Naloge, zajete v podskupini 5121, se osredotočajo na opredelitev dela v gospodinjstvih; skupina 5131 opredeljuje varuhe oziroma varuhinje otrok kot ljudi, ki „varujejo otroke delodajalca in spremljajo njihove vsakodnevne dejavnosti“, ter navaja, da so njihove naloge

—	pomoč otrokom pri umivanju, oblačenju in prehranjevanju;

—	spremljanje otrok v šolo in nazaj ter pri rekreacijskih dejavnostih na prostem;

—	igranje z otroki, zabavanje otrok z branjem in pripovedovanjem zgodbic;

—	pospravljanje otroških spalnic in igralnic;

—	skrb za otroke v šoli v času kosila ali med drugimi odmori v razredu;

—	skrb za otroke v šoli, ko gredo na izlet, ko obiščejo muzej ali ob drugih podobnih izhodih;

—	izvrševanje s tem povezanih nalog;

—	nadzorovanje drugih delavcev.

Podobno negovalci oziroma negovalke na domu (skupina 5133) „skrbijo za nekatere osebne potrebe in na splošno skrbijo za osebe, ki potrebujejo oskrbo in nego na domu zaradi telesnih ali duševnih bolezni, invalidnosti ali starostne oslabelosti.“ Naloge delavcev v tej kategoriji, ki vključuje „negovalce/negovalke na domu“, so povzete takole:

—	pomoč ljudem pri odhajanju v posteljo in vstajanju ter menjavanju oblačil pri tem;

—	menjavanje posteljnine in pomoč ljudem pri kopanju in opravljanju telesnih potreb;

—	streženje obrokov – ki so jih pripravili sami ali drugi – ter hranjenje oseb, ki pri tem potrebujejo pomoč;

—	dajanje predpisanih zdravil ali preverjanje, da jih osebe jemljejo;

—	spremljanje morebitnih znamenj poslabšanja zdravstvenega stanja oseb in obveščanje lečečega zdravnika ali pristojnih socialnih služb;

—	izvrševanje s tem povezanih nalog;

—	nadzorovanje drugih delavcev.

Podskupina 913 posebej zajema „gospodinjske pomočnike/gospodinjske pomočnice in druge pomočnike oziroma pomočnice ter čistilce/čistilke in pralce/pralke“. Zajema delo na domovih zasebnikov, v hotelih, pisarnah, bolnišnicah in drugih objektih, kot tudi vse vrste sredstev za čiščenje notranjosti in pohištva. Ta podskupina vključuje gospodinjske pomočnike/gospodinjske pomočnice, čistilce/čistilke na domu ter pralce/pralke in ročne likarje/likarice perila. Gospodinjski pomočniki/gospodinjske pomočnice in čistilci/čistilke, zajeti v podskupini 9131, „pometajo, sesajo, pomivajo in loščijo tla, perejo in likajo perilo, nabavljajo živila in druge izdelke za gospodinjstvo, pripravljajo hrano, strežejo obroke in opravljajo različna druga gospodinjska dela.“

2.3.4 Čeprav delo v gospodinjstvu ne zajema zdravstvene oskrbe, mora biti gospodinjska pomočnica ali pomočnica matere vseeno zmožna dajati zdravila osebam v njeni oskrbi in se odzvati v nujnih primerih, ko je ogroženo življenje osebe, za katero skrbi. Za to mora biti ustrezno usposobljena.

2.3.5 Če delodajalca ni ali pa potrebuje pomoč, morajo biti osebe, ki opravljajo te naloge, neodvisne in sposobne organizirati svoj čas. Vzbujati morajo zaupanje, saj so jim zaupani ključi stanovanja, dojenčki, stari starši, skratka tisto, kar je vsakomur najdragocenejše. Imeti morajo čut odgovornosti, biti sposobne dajati pobude in biti diskretne. Ko prevzemajo polno odgovornost za otroke ali vzdrževane družinske člane, morajo biti sposobne opravljati več opravil hkrati, biti budne, pozorne, prepričljive, potrpežljive, mirne, zmožne koncentracije, znati poslušati, nastopati z avtoriteto in vedeti, kaj je treba storiti v primeru nesreče. Znati se morajo vživljati v kožo drugega in se spoznati na psihologijo, prehrano in higieno.

2.4 Značilnosti dela v gospodinjstvih

Delo v gospodinjstvih je negotovo in slabo plačano, ker njegova vrednost ni priznana, med drugim tudi zato, ker ga brezplačno opravljajo gospodinje; ker so delodajalci posamezniki, ki ne morejo ali nočejo plačati več; ker ga opravljajo ženske, ki delajo same in pogosto za več delodajalcev; ker se te ženske ne morejo skupaj organizirati, stavkati, prekiniti proizvodnje, da bi uveljavile svoje zahteve, kot to lahko storijo zaposleni v podjetjih; ker stereotipi, ki bremenijo predstave o teh poklicih ter podobo ženske in matere, zakrivajo resnične veščine, potrebne za njihovo opravljanje; ker je delovno mesto zasebno stanovanje, ki ga ni mogoče nadzorovati, in ker delo pogosto opravljajo nezakonite priseljenke brez pravic.

2.4.1 Negotovost je neločljiva sestavina teh dejavnosti, saj je odvisna od potreb gospodinjstev: otroci rastejo in postajajo neodvisni, pomoči potrebni starejši ljudje umirajo, in ko se viri gospodinjstva zmanjšajo, na primer zaradi brezposelnosti, delovno mesto osebe, ki dela v gospodinjstvu, izgine.

3. Posebne ugotovitve

3.1 Cilji profesionalizacije

3.1.1 Boljša usklajenost družinskega in poklicnega življenja

3.1.1.1 Plačano delo žensk, pogoj za enakost spolov, je ustvarilo potrebo po vzpostavitvi storitev za nadomeščanje dela, ki ga doma opravljajo gospodinje. Družinam je tudi prineslo več denarja, kar je nekaterim omogočilo, da te storitve uporabljajo, to pa ustvarja delovna mesta.

3.1.1.2 Te storitve so se razvile, ker so nujne za doseganje usklajenosti družinskega in poklicnega življenja. Moški in ženske morajo imeti možnost, da se posvečajo svojemu poklicnemu življenju, ne da bi to škodovalo njihovemu družinskemu in zasebnemu življenju; v tem primeru je potrebno, da del domačih in družinskih opravil zaupajo drugim.

3.1.1.3 Da bi dosegli uravnoteženo zastopanost moških in žensk na trgu dela in upoštevali nove potrebe, ki jih ustvarja staranje prebivalstva, se bodo morale te storitve v prihodnje še bolj razviti in bodo torej zajemale še več zaposlenih.

3.1.2 Dobra delovna mesta in dobre storitve

3.1.2.1 Za nadaljnji razvoj teh storitev bo treba zagotavljati njihovo kakovost, splošneje uveljaviti že obstoječe oblike usposabljanja, uvajati vseživljenjsko usposabljanje, da bo mogoče vključevati razvojne dosežke, ter izboljšati možnosti za preverjanje znanja. Profesionalizacija teh poklicev pomeni izboljšanje kakovosti tako za stranke in koristnike kot za zaposlene. To je najzanesljivejši način, da bo v prihodnosti mogoče najti kandidate, ki jih bodo želeli opravljati.

3.1.3 Boj proti revščini

3.1.3.1 Znano je, da v Evropi živi v revščini več žensk kot moških. Nizke plače in negotovost ter delo na črno, značilnosti dela v gospodinjstvih, so dejavniki socialne izključenosti. V Evropi je največ dela na črno na področju dela v gospodinjstvih, pred gradbeništvom ali gostinstvom (11).

3.1.4 Boj proti delu na črno in nezakonitemu priseljevanju

3.1.4.1 Pri znanih primerih suženjstva v Evropi gre za delavke v gospodinjstvih, ki so nezakonite priseljenke in ki jim delodajalec ne izplačuje plače, ker jim je obljubil dokumente. Te delavke so najbolj ranljive: ne upajo se pritoževati zaradi slabega ravnanja, nasilja in spolnih zlorab, saj se bojijo, da bodo izgnane. Dela v gospodinjstvih bi morala sloneti na selektivnem priseljevanju, ki se trenutno osredotoča na visoko usposobljene osebe. Zaradi demografskega stanja v Evropi se je treba opreti na priseljevanje, da bi zadovoljili potrebe, zlasti v zvezi s starejšimi ljudmi, ki potrebujejo nego.

3.1.4.2 Delo na črno prikrajša delavca za njegovo socialno varstvo, skupnost pa za davke in socialne prispevke. Bremeni podobo in dojemanje dela v gospodinjstvih ter ga spreminja v manjvredno delo, kar napaja stereotipe in vleče navzdol celoten poklic. Poleg tega povečuje nevarnost revščine.

3.1.4.3 Zmanjšanje dela na črno v gospodinjstvih zahteva sveženj ukrepov v pravni ureditvi posameznih držav članic - predvsem z zakonodajo na področjih davkov, socialnega zavarovanja, delovnega prava in civilnega prava. Za zaposlovanje na črno in sprejemanje neprijavljenega dela zelo pogosto obstajajo ekonomski razlogi, ker takšna oblika zaposlitve obema stranema ponuja več koristi kot pa prijavljeno delo. Ukrepi držav članic morajo biti usmerjeni v zmanjšanje razlik pri takšnih koristih, prilagoditi pa jih je treba tudi lokalnim družbeno-kulturnim razmeram (medijske kampanje, javne osebnosti kot zgled, informacije o tveganjih dela na črno).

3.2 Delovne razmere

3.2.1 Organizirani delodajalci in delavci, včlanjeni v sindikate, so prek pogajanj prišli do kolektivnih pogodb. Na ta napredek se je treba opreti, da bi izboljšali položaj zaposlenih v gospodinjstvih. Treba je izvesti raziskave o kolektivnih pogodbah, ki trenutno urejajo dela v gospodinjstvih v Evropi, in se zgledovati po najboljših praksah, da bi jih širše uveljavili. Prav tako je treba primerjati različne vrste organizacij (podjetja, združenja, zadruge, neposredno zaposlovanje) z vidika pravic delavcev in kakovosti opravljenih storitev.

3.2.2 V številnih evropskih državah so tako zasebni delodajalci kot zaposleni v gospodinjstvih slabo seznanjeni s svojimi pravicami in dolžnostmi. Delodajalec o gospodinjski pomočnici ali varuški otrok ne razmišlja kot o plačani delavki, ki ima pravice. Zaradi stereotipov jo vidi kot pomoč, ki mu dela uslugo s tem, da mu ponuja nekaj ur dela. Pogosto strani ne podpišeta nobene pogodbe o zaposlitvi in delovni pogoji, plača, dopust, delovni čas, opis nalog, prekinitev pogodbe in odpravnine niso jasno opredeljeni. Posameznikove pravice in obveznosti morajo postati jasnejše, kar pomeni tudi zaščito za delodajalca, ki se mora bolj zavedati tveganja, v katero se podaja, ko najema osebo, ki naj bi delala pri njem (kraje, nesreče), in svoje odgovornosti.

3.2.3 Zdravje in varnost: delo v gospodinjstvih se zmotno dojema kot varno. Pogoste so nesreče, kot so opekline, ureznine, zastrupitve z gospodinjskimi izdelki, padci in električni udari, ki jih povzročajo gospodinjski aparati, še posebej, če se delodajalec ne zaveda, da mora upoštevati varnostne predpise in če zaposlena oseba ni bila opozorjena na nevarnosti in usposobljena, da se jim izogne.

3.2.4 Zdravje, porodniški dopust, upokojitev: porodniški dopust je pogosto priložnost za odpoved, saj delodajalec, ki potrebuje nekoga, da opravlja gospodinjska dela, najame drugo delavko in se ne čuti dolžnega sprejeti nazaj tiste, ki je na porodniškem dopustu. Ker ni organizacije za začasno nadomeščanje, ni možno uresničevanje pravic in te tako ostajajo le teoretične. Sistemi socialne varnosti in pokojninski sistemi se pogosto pokažejo kot neprimerni, ko gre za nekaj ur dela pri več delodajalcih.

3.2.5 Usposobljenost in usposabljanje: zahtevane veščine so se dolgo pridobivale z neformalnim učenjem. Že več let se ugotavlja, da prenos tega znanja v družini nazaduje. Mlade matere so ob rojstvu svojega prvega otroka nepripravljene; mladi starši ne znajo več skuhati zdrave hrane, raje imajo industrijsko pripravljeno hrano, ki je eden od vzrokov za debelost otrok. Če bi pripravili seznam nalog in veščin ter jih učili, bi to omogočalo tudi, da bi jih opravljalo več ljudi obeh spolov.

V Bruslju, 26. maja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Glej Evropsko konvencijo o pravnem položaju delavcev migrantov in Konvencijo Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi.

(2) UL C 318, 23.12.2009, str. 15.

(3) Glej dokument ILO Dostojno delo za zaposlene v gospodinjstvih, IV. poročilo za Mednarodno konferenco o delu, 99. seja, 2010. http://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/@ed_norm/@relconf/documents/meetingdocument/wcms_104701.pdf

(4) Prav tam, str. 1.

(5) Prav tam, str. 11.

(6) Prav tam.

(7) Revizija direktive o porodniškem dopustu (Direktiva Sveta 92/85/EGS z dne 19. oktobra 1992) je uvedla pravico do tega dopusta za delavke v gospodinjstvih.

(8) UL C 277, 17.11.2009, str. 102.

(9) Housework: priceless or valueless? (Delo v gospodinjstvu: brez cene ali brez vrednosti?), Marianne A. Ferber in Bonnie G. Birnbaum, 1977, http://www.roiw.org/1980/387.pdf;

Time Use in Child Care and Housework and the Total Cost of Children (Uporaba časa pri negi otrok ter delo v gospodinjstvu in skupni stroški otrok), Björn Gustafsson in Urban Kjulin, © 1994, Springer http://www.jstor.org/pss/20007438.

(10) Glej opombo pod črto na str. 3, str. 31 in 32.

(11) Glej: Undeclared work in the European Union (Delo na črno v Evropski uniji), Special Eurobarometer 284, wave 67, 3. oktober 2007, str. 21.

21.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 21/44

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o poročilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Možnosti označevanja dobrega počutja živali in vzpostavitev evropske mreže referenčnih centrov za zaščito in dobro počutje živali

(COM(2009) 584 konč.)

2011/C 21/08

Poročevalec: Leif E. NIELSEN

Evropska komisija je 28. oktobra 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Možnosti označevanja dobrega počutja živali in vzpostavitev evropske mreže referenčnih centrov za zaščito in dobro počutje živali

COM(2009) 584 konč.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 6. maja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 463. plenarnem zasedanju 26. in 27. maja 2010 (seja z dne 26. maja) s 106 glasovi za, 2 glasovoma proti in 1 vzdržanim glasom.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Potreben je sistem označevanja, ki bo potrošnikom na objektiven način omogočil boljšo izbiro živalskih proizvodov, kadar so pogoji za dobro počutje živali strožji od minimalnih zahtev EU. Z označevanjem naj bi se zagotovilo prepoznavno jamstvo na podlagi zanesljivih informacij, ki jih lahko potrošniki brez težav razumejo.

1.2 Namen sistema je vrednotiti in primerjati pravila na znanstveni podlagi. Sistem bi moral biti neobvezen, usklajen in tržno usmerjen, prav tako pa bi moral temeljiti na certificiranju in možnostih kombiniranja z zasebnimi sistemi označevanja in oznak ob spoštovanju natančno določenih meril. Sistem označevanja mora hkrati upoštevati mednarodne obveznosti, prav tako pa mora biti pod ustreznimi pogoji možna njegova uporaba za uvožene proizvode v EU.

1.3 EESO pozdravlja podrobne študije, ki so bile izvedene na pobudo Komisije in na podlagi katerih bo mogoče oceniti posledice različnih možnosti za sistem označevanja in evropsko mrežo referenčnih centrov. Študije jasno kažejo, da je najverjetnejša možnost sistem označevanja v skladu z zgornjimi navedbami, kar je hkrati skladno s prejšnjimi priporočili EESO (1).

1.4 Kljub temu Komisija ne preverja zahtev glede tako imenovanega sistema garancij niti ne določa nobenega prednostnega vrstnega reda teh možnosti, temveč pušča te možnosti odprte, čeprav se zdi večina od njih nerealistična. Bolj smiselno bi bilo, pa tudi bolj koristno, če bi Komisija pripravila konkreten predlog kot podlago za nadaljnje razprave. To zlasti velja glede na dejstvo, da je Svet pred dvema letoma Komisijo zaprosil, naj upošteva priporočila EESO kot podlago za nadaljnja razmišljanja.

1.5 Razprava se ne bi smela po nepotrebnem podaljševati. To velja zlasti glede projekta „Welfare-Quality“ (2), katerega rezultate bi bilo treba čim prej začeti uporabljati v praksi. Poleg tega bi bilo treba podpirati in izkoristiti obstoječo mrežo udeleženih institucij ter udeležbo raziskovalcev na tem področju, ne da bi se pri tem porabilo preveč časa za nadaljnjo razpravo o teoretičnih možnostih brez konkretnih predlogov.

1.6 Projekt „Welfare-Quality“ bo na ta način trdna podlaga za razvoj znanstvenih kazalnikov, ki temeljijo zlasti na dobrem počutju in vedenju živali – in tako posredno tudi na uporabljenih proizvodnih sistemih in metodah – in ki bi lahko v prihodnosti služili za razvrščanje ter zagotavljanje preglednih in zanesljivih informacij za potrošnike.

1.7 EESO zato podpira vzpostavitev evropske mreže kot načina za nadaljnji razvoj projekta „Welfare-Quality“. EESO v skladu s svojimi prejšnjimi priporočili meni, da je povezava sistema označevanja in centralno usklajene mreže v okviru navedenih možnosti najboljša rešitev. Hkrati bi morali zadevni akterji imeti možnost, da pomembno vplivajo na način delovanja sistema in določitev pravil.

1.8 Predlagana ureditev naj bi dopolnjevala trenutno veljavne predpise EU na področju kakovosti, ki vsebujejo rezervirane navedbe za ekološko pridelane proizvode in proizvodne sisteme za jajca, kot tudi predpise za geografske označbe in tradicionalne posebnosti, ki se v glavnem nanašajo na proizvodne sisteme in poreklo, ne pa na dobro počutje živali.

2. Ozadje mnenja

2.1 Uporaba merljivih kazalnikov, strožja pravila za dobro počutje živali, označevanje in vzpostavitev evropske mreže so bistveni sestavni deli akcijskega načrta Komisije za zaščito in dobro počutje živali (3). Namen je zagotoviti potrošnikom boljše možnosti pri izbiri živalskih proizvodov, proizvedenih v skladu s pravili za dobro počutje živali, ki so strožja od minimalnih zahtev EU. To je mogoče doseči z boljšim obveščanjem in ozaveščanjem o dobrem počutju živali, z oblikovanjem pravil kot tudi z izmenjavo in uporabo zanesljivih postopkov v okviru evropske mreže za zaščito in dobro počutje živali. EESO ima kot zastopnik civilne družbe in na podlagi svoje raznolike sestave jasno nalogo, da prispeva k vzpostavitvi prožnega in delujočega sistema.

2.2 Poročilo je bilo pripravljeno na zaprosilo Sveta iz maja 2007, da je treba izvesti oceno možnosti za označevanje dobrega počutja živali. Podlaga sta bila raziskovalno mnenje EESO in konferenca, ki je temu sledila (4). Svet je pozval Komisijo, naj preveri možnosti za označevanje dobrega počutja živali ter pri tem upošteva priporočila EESO, ki temeljijo na preučevanju praktičnih možnosti za uvedbo sistema označevanja na temelju kazalnikov za dobro počutje živali v skladu z ugotovitvami projekta „Welfare-Quality“. Enako kot EESO je tudi Svet priporočil, da se na ravni EU izvede informacijska kampanja o dobrem počutju živali in sistemu označevanja.

2.3 Priloge k obravnavanemu poročilu vsebujejo obsežne zunanje študije možnosti tako glede označevanja dobrega počutja živali in obveščanja o njem kot tudi glede vidikov, povezanih z vzpostavitvijo evropske mreže. V skladu z zahtevami Sveta bi morale biti medinstitucionalna razprava o poročilu in različne študije podlaga za nadaljnja razmišljanja Komisije.

2.4 V poročilu in temu pripadajoči primerjavi študij služb Komisije so predstavljene obstoječe možnosti za različne obvezne in neobvezne sisteme označevanja, vendar pri tem nobena ni posebej izpostavljena. Gre namreč za to, da mora prihodnji sistem temeljiti na potrošniku prijaznih informacijah, znanstveni podlagi, vključitvi neodvisnih organov za certificiranje, zaščiti pred izkrivljanjem konkurence kot tudi spoštovanju mednarodnih obveznosti.

2.5 Po mnenju Komisije se lahko v okviru evropske mreže referenčnih centrov uskladijo pravila in kazalniki, koordinirajo obstoječi viri, podpre izmenjava najboljših praks, zagotovijo neodvisne informacije in prepreči prekrivanje. Možnosti so naslednje: nadaljevanje sedanjega položaja brez dodatnih ukrepov; centraliziran pristop, decentraliziran pristop ali strategija, bolj usmerjena v posebne naloge, ki vključuje centralizirane in decentralizirane elemente.

2.6 Komisija bo med drugim preverila upravno tehnične pomanjkljivosti in stroške kot tudi razmerje med sistemi označevanja in kakovostjo proizvodnje, na primer v ekološkem kmetijstvu. Pri tem je treba uporabiti rezultate projekta „Welfare-Quality“ ter preučiti možne socialne, gospodarske in ekološke posledice. Komisija bo poleg tega izvedla dodatne študije, s katerimi bi ugotovila, ali so se stališča, izražena v prejšnjih anketah, spremenila, in če, zakaj.

3. Ugotovitve

3.1 EESO še naprej podpira akcijski načrt Komisije za zaščito in dobro počutje živali (5) in pozdravlja dejstvo, da je protokol o zaščiti in dobrem počutju živali dobil pomembno mesto v Lizbonski pogodbi, kar je pokazatelj vedno večjega zanimanja za to področje (6).

3.2 Opravljene analize kažejo na potrebo po enotnejšem in bolje usklajenem pristopu k zaščiti in dobremu počutju živali v EU. Veliko število neobveznih sistemov označevanja in predpisov o kakovosti v državah članicah lahko povzroča zmedo kot tudi neutemeljeno in napačno razlikovanje proizvodov. Poleg tega se ustvarjajo neenaki pogoji za zadevne člene proizvodne in trgovske verige.

3.3 Potrošniki se lahko za dobro počutje živali odločijo iz etičnih, kakovostnih ali drugih razlogov, vendar zaradi pomanjkljive dokumentacije ne zaupajo v utemeljenost in zanesljivost prodajnih navedb. Objektivna in znanstveno utemeljena dokumentacija je zato nujna podlaga za boljše trženje živalskih proizvodov, ki presegajo minimalna pravila EU. Prav tako je jasno, da bo imelo označevanje želeni učinek samo, če bodo informacije razumljive ter bodo potrošniki v zadostni meri obveščeni o njihovem pomenu in pokazali zanje ustrezno zanimanje.

3.4 Zato je potrebno prepoznavno jamstvo na podlagi objektivnih in zanesljivih informacij. EESO v skladu z mnenjem iz leta 2007 v celoti podpira prizadevanja na tem področju. EESO pozdravlja dosedanje, zelo skrbno opravljeno delo in se zaveda, da je zahtevalo veliko časa.

3.5 Vendar bi bilo koristno, če bi Komisija določila prednostni vrstni red obstoječih možnosti in pripravila enega ali več ustreznih predlogov kot izhodišče za s tem povezani politični proces, med drugim tudi predlog na podlagi priporočil EESO. Zdi se, da obsežne analize jasno potrjujejo priporočila EESO, v skladu s katerimi mora biti sistem označevanja realno gledano neobvezen, usklajen in tržno usmerjen, da bi se tako ustvarila praktična in realna možnost trženja živalskih proizvodov, ki presegajo minimalne zahteve.

3.6 Komisija bi morala izkoristiti tudi obsežno delo, ki je bilo na tem področju opravljeno po vsej Evropi – na znanju temelječe sisteme, preko katerih bodo obveščeni tako ponudniki kot tudi proizvajalci blaga in storitev in ki bodo spodbujali k tržno usmerjenim ukrepom in ustreznemu vedenju potrošnikov. Primeri so oznaka „pravične trgovine“, Forest Stewardship Council, Marine Stewardship Council in Rainforest Alliance. Bistveni elementi morajo zadevati upravljanje sistema, področje uporabe, cilje in določanje pravil; zagotoviti je treba neodvisen pregled, oceno učinka ter analizo stroškov in koristi kot tudi nadzor nad javnimi navedbami in oglaševanjem (7).

3.7 Z usklajevanjem raziskav bi se omogočilo bolj učinkovito izkoriščanje virov, EESO pa meni, da je treba v zvezi s tem nadaljevati medinstitucionalno razpravo. To zlasti velja glede na dejstvo, da je treba rezultate projekta „Welfare-Quality“ čim prej začeti uporabljati v praksi, spodbuditi sodelovanje raziskovalcev ter nadaljevati delo na podlagi dosedanjih rezultatov, ne da bi se pri tem porabilo preveč časa za nadaljnjo razpravo o teoretičnih možnostih brez konkretnih predlogov. Vzpostavitev mreže z raziskovalci iz pomembnih tretjih držav je prav tako odločilnega pomena za nadaljnje širjenje rezultatov raziskav in boljše razumevanje politike EU, kar je pomembno za prihodnje trgovinske odnose.

Sistemi označevanja

3.8 Tudi če analiza ne privede do nobenih jasnih rezultatov glede sistemov označevanja, pa vendar posredno navaja, da je enostaven in prožen sistem najbolj realna možnost. To je v vseh pomembnih vidikih skladno s priporočili in predlogi EESO, ki temeljijo na znanstveni podlagi, tržnih pogojih, neobveznemu značaju ter možnostih uporabe v povezavi z zasebnimi sistemi označevanja in oznak.

3.9 Zato EESO še vedno meni, da bi moral sistem v bistvu temeljiti na naslednjih elementih:

—	Predlagani referenčni center (centri) ob upoštevanju pričakovane življenjske dobe živali določi(-jo) potrebna objektivna merila ter jih prenese(-jo) v praktične in realistične proizvodne razmere, tako da se čim bolj spodbudi prepletenost raziskav, razvoja in uporabe novih tehnologij (8).

—	Merila se spremenijo v pravila (9), ki se uporabljajo za sistem označevanja. Pri tem je treba med drugim upoštevati vidike merljivosti in nadzora, ki ga izvaja neodvisni organ, ter udeležbo zadevnih zainteresiranih strani.

—	Proizvajalci in trgovci bi lahko tako na prostovoljni podlagi uvedli eno od oznak, ki jih priznava EU in ki potrjuje, da je živalski proizvod v skladu s pravili, ki presegajo minimalne zahteve EU.

—	Pravila bi lahko na primer odražala tri različne ravni nad minimalnimi zahtevami, odvisno od tega, koliko je to pomembno za posamezno živalsko vrsto oz. proizvod (10).

—	Izpolnjevanje posebnih zahtev in nadzor nad uporabo označevanja se zagotavljata preko samoregulacije in neodvisnega spremljanja (11).

3.10 V skladu s tem modelom se posamezna oznaka namesti, preverja in uporablja pod tržnimi pogoji in neodvisno od javnih organov. S prostovoljnim dodajanjem oznak obstoječim označbam (v kombinaciji s sistemom zvezd, barvnim sistemom ali sistemom pik) bi predlog rešil tudi težavo prenasičenosti navedb na označbah posameznih proizvodov. Te informacije bi bile na voljo zainteresiranemu in motiviranemu potrošniku, zaupanje v sistem pa bi temeljilo na znanstvenem pristopu in neodvisnem certificiranju.

3.11 Hitrost uvajanja tega sistema mora biti nujno v skladu z zahtevami trga, organizacije proizvajalcev, podjetja in trgovci na drobno pa bi imeli možnost, da ta sistem uporabljajo za svojo ponudbo proizvodov, v kolikor ta presega minimalne zahteve, in v skladu z njim tržijo svoje proizvode. Tako bi se moral ta sistem na primer uporabljati v povezavi z naraščajočo težnjo k trženju blagovne znamke (branding), pri katerem trgovci na drobno, drugače kot pri označevanju proizvodov, zagotavljajo informacije o tem, ali so proizvodi prijazni do živali.

3.12 Sistem bi se lahko pod podobnimi pogoji uporabljal za uvožene proizvode in tako z vidika predpisov Svetovne trgovinske organizacije ne bi povzročal težav, saj so neobvezni sistemi označevanja v praksi STO dovoljeni, v kolikor so ustrezni in pod enakimi pogoji dostopni proizvajalcem iz tretjih držav.

3.13 Tržno usmerjen pristop med drugim določa, da je sistem dovolj privlačen za potrošnike in trgovce na drobno ter da se bodo stroški proizvajalcev izravnali prek boljšega dostopa do trga in višjih cen.

Evropska mreža referenčnih centrov

3.14 Pragmatičen in objektiven razvoj na področju dobrega počutja živali mora potekati ob sodelovanju obstoječih raziskovalnih institucij v EU. EESO se zato zavzema za oblikovanje mreže na tem področju, ki jo bo upravljal eden ali več referenčnih centrov in ki bo organizirana podobno kot obstoječi referenčni centri na področju zdravstvenega varstva živali (12).

3.15 Evropska agencija za varnost hrane, Skupno raziskovalno središče in nacionalni referenčni laboratoriji se do določene mere ukvarjajo z vidiki dobrega počutja živali, vendar niso kvalificirani za usklajevanje teh vidikov v EU. Mreža bi morala dopolnjevati dejavnost organov EU, pri čemer ne bi smelo prihajati do prekrivanj. Dejansko bi morala zajemati vsak vidik uporabe živali v komercialne namene, neodvisno od zunanjih interesov.

3.16 Mreža bi morala imeti naslednje med seboj povezane naloge:

—	določanje in posodabljanje kazalnikov za oceno dobrega počutja živali na znanstveni podlagi in ob upoštevanju stališč zainteresiranih strani;

—	izvajanje ocen učinka za ukrepe in izboljšave za dobro počutje živali;

—	stalen razvoj raziskovanja in znanstvene podlage za posodobitev pravil;

—	informacije in dialog o izvajanju pravil ter prispevek k aktivnejši politiki na področju dobrega počutja živali na globalni ravni.

3.17 Z vidika organizacije bi bilo najbolj smiselno, če bi se ohranila obstoječa mreža „Welfare-Quality“ v povezavi z večjo mrežo v pomembnih tretjih državah. S projektom „Welfare-Quality“ je bila tako vzpostavljena podlaga za razvoj sistema označevanja prek oblikovanja znanstvenih kazalnikov za živali, ki bi lahko pozneje postali osnova za pregledne in zanesljive informacije za potrošnike v okviru procesa razvrščanja.

3.18 Pravila, ki jih predlaga mreža, bi morala sprejeti neodvisna institucija. Ker je aktivna udeležba zainteresiranih strani jasen predpogoj za delovanje sistema, jih je treba, med drugim z vidika oblikovanja strategije in delovnega programa, po možnosti čim bolj vključiti v proces sprejemanja odločitev.

Druga vprašanja

3.19 Predlog EESO za označevanje dobrega počutja živali temelji na najboljših trenutno razpoložljivih znanstvenih spoznanjih in ocenah. Usklajene zahteve potrošniku omogočajo, da sprejme ozaveščene odločitve o nakupu, kar ustvarja spodbude za proizvajalce. Za to pa je treba prek informacijskih kampanj in programov izobraževanja ozaveščati o dobrem počutju živali, pravilih in označbah. Kljub očitni nujnosti usklajevanja na evropski ravni bi morala priprava in izvajanje potekati na regionalni oz. nacionalni ravni, saj izkušnje kažejo, da imajo centralizirane informacijske kampanje EU v državah članicah manjši učinek.

3.20 Zgoraj navedeni predlog ne bo v nasprotju z obstoječim sistemom ekološkega kmetijstva v EU, ki zajema različne vidike dobrega počutja živali. Predpostavljati je mogoče, da bo dobro počutje živali v zadostni meri upoštevano pri ekoloških proizvodih, in sicer prek postopne uporabe pravil, ko bodo ta na voljo, in bo tako postala sestavni del nadzornega sistema za ekološke proizvode brez ustvarjanja dodatnih upravnih stroškov. Potrošniki povezujejo ekološko kmetijstvo s strožjimi pravili za dobro počutje živali in treba je upoštevati, da so verjetno seznanjeni z ekološkimi proizvodi z oznako EU.

3.21 Predlagani predpisi za označevanje dobrega počutja živali bi morali načeloma dopolnjevati tudi veljavne sisteme EU za označevanje kakovosti, ki vsebujejo rezervirane navedbe za jajca, kot tudi predpise za geografske označbe in tradicionalne posebnosti. Ti sistemi se nanašajo na proizvodne sisteme in poreklo, ne pa na dobro počutje živali, čeprav se do določene mere obravnavajo kot taki. Ker so potrošniku znani, bi jih bilo treba ohraniti. Vendar bi se bilo treba izogibati dodatnim obveznim ali neobveznim zahtevam glede uporabe „rezerviranih navedb“, ki temeljijo na proizvodnih sistemih, saj – kot je med drugim jasno razvidno iz določanja minimalnih pravil – posebni proizvodni pogoji niso primerni za urejanje v okviru zapletenega zakonodajnega postopka EU.

3.22 Sporočilo Komisije o politiki kakovosti za kmetijske proizvode vsebuje predlog o pripravi smernic za zasebne in nacionalne sheme certificiranja živil (13). Predlagane smernice naj bi po eni strani potrošnike zavarovale pred zavajajočimi informacijami, po drugi strani pa trgu prepustile, da se odziva na pomisleke potrošnikov v zvezi z dobrim počutjem živali. Sočasno bo na podlagi teh smernic v živilsko politiko EU vključeno certificiranje kot bistveni sestavni del.

3.23 Predlagani sistem ne vpliva na nobena posebna vprašanja verskega značaja, saj se z označevanjem zagotavlja zgolj izpolnjevanje zahtev glede dobrega počutja živali, ki na poseben način presegajo minimalne zahteve EU.

3.24 Evropska mreža referenčnih centrov za zaščito in dobro počutje živali bi morala imeti osrednjo vlogo pri zagotavljanju dobrega počutja vretenčarjev, ki se redijo v gospodarske namene. K tem živalim spadajo tudi ribe in kožuharji, za katere morajo veljati enaki pogoji kot za ostale rejne živali. To velja tudi za laboratorijske živali, pri čemer Evropsko središče za preverjanje alternativnih metod (ECVAM) razvija alternativne rešitve za uporabo živali v znanstvene namene.

V Bruslju, 26. maja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Raziskovalno mnenje EESO o označevanju v zvezi z dobrim počutjem živali z dne 15.3.2007, ki je bilo pripravljeno na zaprosilo nemškega predsedstva Svetu (UL C 161, 13.7.2007, str. 54).

(2) Welfare Quality® je raziskovalni projekt, financiran s sredstvi EU, ki ga je med letoma 2004 in 2009 izvajalo približno 250 raziskovalcev z 39 inštitutov in visokih šol iz 13 evropskih držav in pomembnih tretjih držav. V okviru projekta so bila na znanstveni podlagi oblikovana pravila dobrega počutja živali ter praktične strategije za vključitev dobrega počutja živali v kmetijsko proizvodno verigo in naknadne člene proizvodne in trgovske verige, vključno s pripadajočimi informacijami za potrošnike.

(3) COM(2006) 13, 23.1.2006.

(4) Konferenco „Dobro počutje živali – izboljšanje z označevanjem?“ so 28.3.2007 organizirali EESO, Komisija in nemško predsedstvo Sveta; Svet je poudaril, „da je treba upoštevati priporočila Evropskega ekonomsko-socialnega odbora iz raziskovalnega mnenja Dobro počutje živali – označevanje, sprejetega 15. marca 2007“ (sklepi; 2797. seja Sveta (kmetijstvo in ribištvo) 7. maja 2007 v Bruslju.

(5) Glej mnenje EESO o akcijskem načrtu Skupnosti za zaščito in dobro počutje živali 2006–2010, UL C 324, 30.12.2006, str. 18.

(6) V skladu s členom 13 „morajo Skupnost in države članice v celoti upoštevati zahteve po dobrem počutju živali kot čutečih bitij, pri čemer spoštujejo zakonodajne ali upravne določbe in ustaljene običaje držav članic zlasti glede verskih obredov, kulturnih tradicij in regionalne dediščine“. Ta zavezujoča določba nadomešča prejšnji „prijateljski dogovor“ v obliki protokola ter dodeljuje npr. Sodišču Evropske unije pristojnost za reševanje sporov.

(7) Takšen sistem bi si lahko prizadeval tudi za akreditacijo v okviru standarda ISO 65 – Splošne zahteve za organizacije, ki nudijo certificiranje proizvodov.

(8) V skladu s projektom „Welfare-Quality“ bi morala ocena temeljiti zlasti na vedenju živali („welfare outcomes“), ne pa na proizvodnih sistemih („input and resources“). Tako bodo proizvodni sistemi ocenjeni glede na učinek, ki ga imajo na vedenje živali. Ustrezni kazalniki bi morali vključevati vse bistvene značilnosti živalske vrste, to so rejne značilnosti, prostorske in hlevske razmere, možnost naravnega vedenja, dnevni nadzor, bolezenski in zdravstveni vidiki, odstavitev od matere in kirurški posegi vse do prevoza v klavnico, omamljenja in zakola. Ta sistem spodbuja tudi prostovoljne inovacije in posamezne izboljšave.

(9) Uporabljati je treba pojem „pravila“, da se prepreči zamenjava s pojmom „standardi“, ki so jih s posebnimi postopki oblikovali evropski organi za standardizacijo.

(10) To odraža razvrščanje v okviru projekta „Welfare-Quality“ na treh ravneh: izjemno (najvišja raven), visoko (dobro počutje živali) in nad minimalnimi zahtevami.

(11) Inštitut, organizacija ali poseben organ za certificiranje, ki deluje v skladu z ustreznimi evropskimi in mednarodnimi standardi ISO EN – ISO – 17000 ali ki je akreditiran kot organ za certificiranje v skladu z EN – ISO – 45011.

(12) Komisija uporablja izraz „Evropska mreža referenčnih centrov“, čeprav gre dejansko za mrežo raziskovalnih institucij. To mrežo, podobno kot organizacije za zaščito rejnih živali, usklajuje eden ali več referenčnih centrov (po možnosti eden za vsako živalsko vrsto), ki na podlagi kazalnikov predlagajo pravila za dobro počutje živali, ki jih mora sprejeti neodvisna organizacija. Čeprav se predlaga udeležba zadevnih partnerjev, pa predlog ne obravnava natančne organizacije teh institucij.

(13) COM(2009) 234, 28.5.2009.

21.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 21/49

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Vlaganje v razvoj tehnologij z nizkimi emisijami ogljika

(COM(2009) 519 konč.)

2011/C 21/09

Glavni poročevalec: g. WOLF

Evropska komisija je 7. oktobra 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Vlaganje v razvoj tehnologij z nizkimi emisijami ogljika

COM(2009) 519 konč.

Predsedstvo Odbora je 3. novembra 2009 strokovno skupino za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo zadolžilo za pripravo tega mnenja.

Zaradi nujnosti zadeve (člen 59 poslovnika) je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 463. plenarnem zasedanju 26. in 27. maja 2010 (seja z dne 27. maja) imenoval Gerda WOLFA za glavnega poročevalca. Mnenje Odbora je bilo sprejeto s 168 glasovi za in 3 vzdržanimi glasovi.

1. Povzetek in priporočila

1.1 Načrt SET (Evropski strateški načrt za energetsko tehnologijo), ki ga predlaga Komisija, obravnava trenutno najpomembnejše ukrepe, s katerimi naj bi dosegli glavna, povezana cilja varstva podnebja in zanesljive oskrbe z energijo ter ohranili mednarodno konkurenčnost Evrope. Odbor v celoti podpira predlagane naložbe in ukrepe.

1.2 Naš celotni energetski sistem, tj. dobavo, pretvorbo in porabo, bomo lahko preoblikovali in prilagodili omenjenima ciljema le z izjemnimi in skupnimi prizadevanji.

1.3 Zato je treba razviti tehnologije in metode za nizkoogljično pridobivanje in rabo energije, ki bodo sedanjim tehnologijam tudi mednarodno konkurenčne.

1.4 Vendar Odbor izraža resno zaskrbljenost, da so za to predvideni izdatki Komisije, držav članic in zasebnega gospodarstva še vedno močno podcenjeni. Odbor zato močno priporoča pripravo ustreznega finančnega načrta, ki ga bodo podprli Komisija, države članice in gospodarstvo ter bo upoštevan tudi v prihodnjem proračunu EU. Do tedaj bi bilo treba mobilizirati dodatne možnosti financiranja. Zlasti bi bilo treba celotne prihodke držav članic od pravic do emisij CO2 izključno nameniti temu cilju. Enako velja za prihodke od morebitnega prihodnjega davka na emisije CO2.

1.5 Odbor meni, da zaradi osrednjega pomena problema energije in podnebja ter konkurenčnega položaja, ki je od tega odvisen, dodatnih prihodkov od davkov s področja energetike, ki služijo varstvu podnebja, ni smiselno namenjati drugim ciljem.

1.6 Naložbe v razvoj nizkoogljičnih energetskih tehnologij so priložnost za inovacije, dinamičnost gospodarstva, trajnostni razvoj in delovna mesta še toliko bolj, ker je uporabna in cenovno dostopna energija temeljnega pomena za naše gospodarstvo in način življenja. Gospodarnost z energijo je odločilni dejavnik za konkurenčnost Evrope na svetovnem trgu. Zato potrebujemo trajnostne oblike pridobivanja in rabe energije.

1.7 Odbor v zvezi s tem poudarja poseben pomen električne energije. Vendar priporoča, da se več pozornosti nameni tudi rabi energije zunaj elektroenergetskega sektorja in iščejo inovativni pristopi na področju raziskav, saj je bil ta sektor doslej največji porabnik fosilnih virov energije.

1.8 Da bi Komisija izpolnila nalogo usklajevanja, bi bilo treba v dogovoru s sodelujočimi akterji vzpostaviti ustrezne strukture programov za raziskave in razvoj. Komisija po drugi strani potrebuje izkušene, mednarodno priznane in zavzete strokovnjake, ki so dejavni na svojem strokovnem področju in se v celoti identificirajo z uspehom programa, ki ga usklajujejo.

2. Sporočilo Komisije (zelo poenostavljena in skrajšana vsebina)

2.1 Načrt SET naj bi bil tehnološka podlaga energetske in podnebne politike EU.

2.2 V središču načrta SET so časovni načrti EU za obdobje 2010–2020, v skladu s katerimi naj bi potekal razvoj tehnologij z nizkimi emisijami ogljika v ozračje (nizkoogljičnih tehnologij). Skupaj z načrtom financiranja in razdelitvijo med industrijo in javnim sektorjem bodo predstavljeni v delovnem dokumentu služb Komisije (1).

2.3 Sporočilo Komisije med drugim vsebuje naslednje:

2.3.1

Evropske industrijske pobude, in sicer za:

—	vetrno energijo,

—	sončno energijo,

—	elektroenergetska omrežja,

—	trajnostno bioenergijo,

—	zajem, prevoz in shranjevanje CO2 (CCS),

—	trajnostno jedrsko fisijo,

—	gorivne celice in vodik.

2.3.2

Energetska učinkovitost – pobuda za pametna mesta.

2.3.3

Evropska zveza organizacij za energetske raziskave (European Energy Research Alliance – EERA). Tu gre za skupne programe raziskovalnih inštitutov in univerz.

2.3.4

Ostali cilji:

—	ostale tehnologije, kot na primer elektrarne na morju za druge vire obnovljive energije, ne le vetrno energijo, shranjevanje energije, podaljšanje življenjske dobe jedrskih elektrarn in shranjevanje jedrskih odpadkov;

—	fuzijska energija, zlasti projekt ITER;

—	temeljne raziskave, npr. pogonska goriva iz sončne svetlobe, novi viri svetlobe ali baterije z visoko zmogljivostjo;

—	spodbujanje centrov za raziskave in znanost. Za to so na voljo tudi finančna sredstva kohezijske politike;

—	mednarodno sodelovanje.

2.3.5

Naložbe, potrebne za načrt SET, naj bi se v EU povečale s sedanjih 3 milijard EUR letno na približno 8 milijard EUR letno.

2.3.6

Vsaj 50 % prihodkov od dražb v novem evropskem sistemu trgovanja z emisijami naj bi na nacionalni ravni ponovno vložili v ukrepe na področju varstva podnebja, del pa tudi za razvoj okolju prijaznih tehnologij.

2.3.7

Maksimalni spodbujevalni učinek in učinek finančnega vzvoda javnega financiranja naj bi dosegli s paleto instrumentov financiranja.

2.4 Komisija zato poziva Svet in Evropski parlament, naj:

—	podpreta tehnološke načrte za obdobje 2010–2020,

—	soglašata z usmeritvijo obstoječih programov Skupnosti v podporo pobudam za načrt SET,

—	pozoveta države članice, da okrepijo svoja prizadevanja za podporo financiranja tehnologij z nizkimi emisijami ogljika,

—	podpreta predlagano okrepitev finančnih instrumentov kot del prispevka k financiranju načrta SET,

—	podpreta namero Komisije in EIB v zvezi s tem,

—	soglašata s širitvijo obstoječih in novih mednarodnih pobud, usmerjenih v razvoj tehnologije.

3. Splošne ugotovitve Odbora

3.1 Konferenca o podnebnih spremembah v Københavnu. Odbor priznava prizadevanja EU in držav članic za uspešen zaključek pogajanj o podnebnih spremembah v Københavnu. Meni, da je omejitev povečanja temperature za največ 2 stopinji prvi korak k resnemu obravnavanju varstva podnebja. Zato toliko bolj obžaluje, da ni bil dosežen dogovor, ki bi presegel izjave o nameri in bi bil za udeležence obvezujoč.

3.1.1 Podcenjevanje resnosti problema. Kljub naraščanju števila svetovnega prebivalstva in s tem porabe energije (2) ter ogromni potrebi, da se nadoknadi zaostanek, in kljub omejenim zalogam primarnih fosilnih virov energije (3) ter vse večji odvisnosti Evrope od uvoza očitno mnogi politiki in akterji še vedno močno podcenjujejo resnost problema energije in podnebja ter potrebne naložbe, bodisi zato, ker so njegove posledice le dolgoročne, bodisi zaradi negotovosti podnebnih modelov, ekonomskih interesov, strahu pred zmanjšanjem kakovosti življenja, nenaklonjenosti potrebnim naložbam ali ker se ne pričakuje, da bodo predvidene podnebne spremembe za prizadete regije tako kritične.

3.1.2 Gospodarno ravnanje z viri. Razvoj konkurenčnih nizkoogljičnih energetskih tehnologij (4) poleg tega prispeva k počasnejši porabi omejenih primarnih fosilnih virov energije, vpliva na oblikovanje njihovih cen in s tem pripomore tudi k trajnosti. Le tako bi lahko podaljšali obdobje razpoložljivosti fosilnih virov energije in se učinkovito pripravili na čas po njem. Kdor ne bo ukrepal sedaj, ga bodo pozneje posledice močneje prizadele.

3.1.3 Posledica: nizkoogljične tehnologije. Zato je toliko bolj nujno, da se z velikim poudarkom in več sredstvi razvijajo nove ali obstoječe tehnologije in metode za nizkoogljično proizvodnjo oz. rabo energije, da bodo mednarodno konkurenčne obstoječim tehnologijam. Na svetovni ravni je mogoče zaznati, da se nizkoogljične tehnologije za rabo energije uporabljajo v večjem obsegu le, če je to finančno privlačno za akterje.

3.1.4 Možnost zmanjšanja emisij za 30 %. Nujnost zgoraj navedenega je še večja, če bi se uveljavila možnost zmanjšanja emisij CO2 za 30 % (5) (če bi bili namreč izpolnjeni ustrezni mednarodni pogoji), ki jo podpira tudi Odbor.

3.1.5 Možnost nadaljnjega povečanja porabe. V skladu z referenčnim scenarijem IEA (6) naj bi v prihodnjih desetletjih stalno naraščala tudi poraba primarnih fosilnih virov energije, zlasti premoga. Potemtakem bo lahko IEA le z izredno vztrajnimi prizadevanji (7) prekinila ta trend, tako da bo svetovna poraba fosilnih virov energije dosegla višek že leta 2020 in nato postopoma upadala, pri čemer jo bo vse bolj nadomeščala nizkoogljična energetska tehnologija.

3.2 Raziskave in razvoj – načrt SET. Raziskave in razvoj so zato odločilnega pomena. Načrt SET, ki ga je predstavila Komisija, naj bi k temu pomembno prispeval. Načrt zajema tudi predvideni delež financiranja iz proračuna Skupnosti.

3.2.1 Raziskave in razvoj – mednarodna prizadevanja in konkurenca. Na konferenci o podnebnih spremembah v Københavnu se je znova potrdilo, da tudi tiste države, ki se niso zavzele za obvezujoče dogovore, npr. ZDA in Kitajska, kljub temu zelo veliko vlagajo v raziskave in razvoj za dosego ciljev, navedenih v točki 3.1.2. To hkrati kaže, da bo Evropa lahko ohranila vodilno vlogo le z bistveno večjimi prizadevanji na področju raziskav in razvoja.

3.2.2 Program naložb za inovacije, dinamiko in delovna mesta. Naložbe v ustrezne raziskave in razvoj poleg tega nudijo izjemne možnosti za inovacije, dinamičnost gospodarstva, trajnostni razvoj in delovna mesta še toliko bolj, ker je razpoložljivost uporabne in cenovno dostopne energije temeljnega pomena za naše gospodarstvo in način življenja. Brez zadostne oskrbe z energijo v ekonomsko sprejemljivih pogojih grozi našemu gospodarstvu, socialnemu sistemu in na splošno naši družbi zlom. Zato potrebujemo trajnostne oblike pridobivanja energije.

3.3 Odobravanje. Zato Odbor pozdravlja pobudo Komisije in predlagane ukrepe v sporočilu kot pomemben in odločilen korak. Svet, Parlament, Komisijo, države članice, pa tudi industrijo in socialne partnerje poziva, naj si po svojih najboljših močeh prizadevajo za razvoj in uporabo nizkoogljičnih energetskih tehnologij in dajo na razpolago finančna sredstva za potrebne naložbe v raziskave in razvoj.

3.3.1 Vprašljivost obsega in poudarka. Po mnenju Odbora ni njegova naloga, da v okviru tega mnenja sam podrobno preuči, ali sta finančni okvir, ki ga je Komisija predložila v delovnem dokumentu (8), in njegova razdelitev navedenih ciljev ustrezna. Zato predlaga, da se znova preveri, ali so v projektih financiranja pravilno določene prednostne naloge in ali je skupni znesek financiranja v skladu s pomenom nalog. Poleg tega bi bilo treba po ustreznem začetnem obdobju zagotoviti, da ukrepi dosegajo učinke, in po potrebi finančni načrt ustrezno revidirati in razširiti.

3.3.2 Vprašanje financiranja. Odbor poudarja, da bo mogoče naš celoten energetski sistem, tj. dobavo, pretvorbo, porabo, v prihodnjih desetletjih le z izjemnimi prizadevanji prilagoditi povezanim ciljem varstva podnebja, zanesljive oskrbe z energijo in trajnosti in da se potrebno financiranje raziskav in razvoja znatno podcenjuje. Že glede na obseg izdatkov za raziskave in razvoj na tem področju v ZDA Odbor dvomi, da bodo predvidene naložbe zadostovale za to, da se na široko in s potrebnim poudarkom uspešno doseže obsežen razvoj ali celo vodilna vloga na trgu.

3.3.3 Obsežen načrt financiranja. Odbor zato močno priporoča pripravo ustreznega finančnega načrta, ki ga bodo podprli Komisija, države članice in gospodarstvo ter bo upoštevan tudi v prihodnjem proračunu EU.

3.3.4 Izkoriščanje dodatnih finančnih virov – stroški porabe energije kot merilo. Zato bi bilo treba dotlej pridobiti dodatne možnosti financiranja, in sicer na ravni Skupnosti in zlasti v državah članicah. Odbor pozdravlja, da je tudi EIB pokazala pripravljenost za sodelovanje. Pri tem je treba stroške sedanje porabe energije uporabiti kot merilo za potrebne naložbe: znaten delež sredstev mora služiti kot jamstvo za prihodnost. Odbor v zvezi s tem opozarja tudi na mnenje o akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost (9).

3.3.4.1 Prihodki od trgovanja z emisijami CO2 in morebitnega davka na emisije СО2 . Poleg tega bi morale države članice prihodke (10) od trgovanja z emisijami СО2 v celoti in izključno (11) uporabiti za razvoj nizkoogljične energetske tehnologije. Odbor glede na obseg problematike v zvezi s podnebjem in energijo meni, da je nesmiselno del teh prihodkov namenjati drugim ciljem. To priporočilo velja tudi za prihodke od morebitnega prihodnjega davka na emisije СО2. Odbor zato poziva tudi države članice, naj ne prezrejo tega priporočila.

3.3.4.2 Brez preusmerjanja prihodkov od davkov. Odbor meni, da zaradi osrednjega pomena problema energije in podnebja ter konkurenčnega položaja, ki je od tega odvisen, dodatnih prihodkov od davkov s področja energetike, ki služijo varovanju podnebja, ni smiselno namenjati drugim ciljem.

3.3.4.3 Rezervne pravice. Odbor pozdravlja namen Komisije, da se 300 milijonov pravic EU, prihranjenih za nove udeležence sistema EU za trgovanje z emisijami, uporabi za podporo zajemanja in shranjevanja СО2 ter nove obnovljive vire energije. Te pravice naj bi bile prek držav članic na voljo za financiranje predstavitvenih projektov, izbranih na podlagi meril, opredeljenih na ravni Skupnosti (12).

3.3.5 Ustvarjanje spodbud za inovacije. Poleg tega Odbor opozarja na mnenje o inovacijski politiki Skupnosti (13), v katerem so navedena priporočila, ki veljajo zlasti za razvoj trajnostnih energetskih tehnologij.

3.3.6 Razlikovanje med razvojem in uporabo. Pri tem Odbor priporoča, da se jasneje razlikuje med potrebnim razvojem obstoječih in novih stroškovno ugodnih nizkoogljičnih energetskih tehnologij in njihovo široko uporabo oz. prodorom na trgu.

3.4 Omejena predvidljivost. Doslej se je pokazalo, da je tudi na področju energetske in podnebne politike dolgoročno težko predvideti prihodnji razvoj in njegove posledice. Zato danes ni mogoče omejiti izbora tehnologij, ki jih bomo potrebovali leta 2050. Namesto tega bi morali spremljati vse obetavne možnosti, da bi čim učinkoviteje dosegli cilje, zastavljene za leto 2050 in obdobje po njem, ki so razpeti med zanesljivo oskrbo z energijo, konkurenčnostjo in varstvom podnebja. Že leto 2020 bo mejnik za to, da se ugotovi, ali je bil dosežen dotlej zastavljen cilj.

3.4.1 Tematska širina pri razvoju. Zato Odbor pozdravlja tematsko širino, ki jo predlaga Komisija v zvezi s tehnologijami in ukrepi do stopnje, ko bodo pripravljene za uporabo, da se izpolnijo pogoji za prožen pristop k uporabi, ki temelji na izkušnjah, in da se preprečijo preuranjeni sklepi.

3.4.2 Temeljne raziskave. Odbor pozdravlja, da Komisija poudarja zlasti pomen zadostnih temeljnih raziskav in potrebo po njih. Le tako je mogoče ustvariti osnovo za nova temeljna spoznanja in zasnove, ki izhajajo iz njih.

3.4.3 Evropska zveza organizacij za energetske raziskave. Odbor prav tako pozdravlja predlog za ustanovitev evropske zveze organizacij za energetske raziskave, pri čemer bi morala Komisija uporabiti instrument odprtega usklajevanja in zlasti zagotoviti sofinanciranje prek virov financiranja v državah članicah ali industrije v skladu s pravili udeležbe.

3.4.4 Učinek vzvoda načrta SET. Temu ustrezno bi bilo treba pri preverjanju predvidenega finančnega okvira paziti na to, da bodo sredstva Skupnosti, ki so na voljo prek načrta SET, tudi zadostna za doseganje želenega učinka vzvoda v zvezi s potrebno udeležbo držav članic in industrije.

3.5 Določanje prednostnih nalog pri uporabi. Pri uporabi razvitih tehnologij in sistemov bi vsekakor morali poleg cilja varstva podnebja bistveno bolj poudariti pomembna načela, kot so zanesljiva oskrba in gospodarnost (npr. stroški preprečevanja emisij СО2), vključno z regionalnimi in globalnimi vidiki (razpoložljivost sončne, hidro- ali vetrne energije, razdalje, interesi dobaviteljev surovin itd.). Temu ustrezno ne bi smeli instrumenti za začetno podporo na trgu predpisovati nobenih konkretnih tehnologij ali jim dajati prednost s posebnim financiranjem.

3.6 Pomen elektroenergetskega sektorja. Velik del predlaganih tehnologij in ukrepov se nanaša na sisteme za zagotavljanje ali rabo električne energije. Čeprav elektroenergetski sektor sedaj obsega le približno 19 % evropskega energetskega trga (14), Odbor meni, da je v določeni meri upravičena koncentracija predlaganih ukrepov v zvezi z raziskavami in razvojem na električno energijo, saj ima zelo pomembno in ključno vlogo na vseh področjih vsakdanjega življenja, v tehnologiji in gospodarstvu. Vlogo električne energije bodo še dodatno okrepili želeni cilji, da se v največji možni meri „elektrificira“ celotni promet po kopnem (električni avto, železniški tovorni promet) in poleg soproizvodnje toplote in električne energije tudi pri ogrevanju stavb z uporabo toplotnih črpalk in geotermalne energije v večji meri uporabljajo podporne električne tehnologije (črpalke, kompresorji).

3.6.1 Odločilna vloga obnovljivih virov energije. Odbor ponavlja, da imajo med nizkoogljičnimi energetskimi tehnologijami, ki jih je treba razviti, obnovljivi viri energije odločilno vlogo. Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da se je delež obnovljivih virov pri proizvodnji električne energije v preteklih letih povečal nad pričakovanji, zlasti zaradi večjega izkoriščanja vetrne energije.

3.6.2 Evropska električna omrežja. Zato Odbor podpira izgradnjo ustreznih električnih omrežij v Evropi in razvoj tehnologij, ki so za to potrebne (npr. pametna omrežja), da bi bolje izravnali vse večja nihanja v dobavi v Evropi in da bi po možnosti lahko v Evropo tudi prenesli električno energijo iz sončnih elektrarn v Afriki.

3.6.3 Tehnologije shranjevanja, oskrba v koničnih obremenitvah in podporne elektrarne. Vendar želen nadaljnji razvoj pretvornikov energije iz obnovljivih virov, ki so podvrženi vremenskim, dnevnim in sezonskim nihanjem, najbrž ne bo zadostoval, da bi zagotovili zanesljivo oskrbo z energijo, ki bo zadovoljila potrebe. Zato je treba nadalje raziskati tudi inovativne tehnologije stacionarnega shranjevanja (npr. zračni pritisk, vodik). Prav tako je pomemben razvoj visoko učinkovitih in hkrati cenovno ugodnih zmogljivosti v koničnih obremenitvah. Medtem ko so se zmogljivosti za konične obremenitve še pred leti uporabljale izključno kot dopolnilo osnovne obremenitve zaradi nihajočega povpraševanja, zlasti v konicah povpraševanja oz. porabe, sedaj vse bolj služijo kot kompenzacija nihajoče oskrbe z večino obnovljivih virov energije prek podpornih elektrarn, ta trend pa se bo nadaljeval tudi v prihodnosti. Zato imata njihov razvoj in razpoložljivost poseben pomen.

3.6.4 Sistemske rešitve. Zaradi navedene sistemske prepletenosti različnih energetskih tehnologij bi bilo treba poudariti tudi reševanje sistemskih problemov, s tem povezano vprašanje zanesljivosti oskrbe in razvoj morebitnih rešitev.

3.6.5 Dodatni stroški. Pri skupnih gospodarskih stroških je treba upoštevati stroške sistemov omrežja, uravnavanja, shranjevanja in nadomestnih sistemov, potrebnih pri nestalnih virih energije, tako kot je Odbor to že zahteval pri internalizaciji zunanjih stroškov, npr. pri jedrski energiji in različnih oblikah izkoriščanja fosilnih virov energije (15).

3.6.6 Shranjevanje energije za mobilno rabo. V zvezi s tem so pomembne okrepljene temeljne raziskave, da bi – upati je – prek čisto novih pristopov dosegli bistveno višjo gostoto shranjevanja, število ciklov oz. življenjsko dobo in zmogljivost. Pod določenimi pogoji bi lahko baterije za električna vozila deloma mogoče celo uporabljali kot akumulatorje za nestalne vire energije.

3.6.7 Pokrivanje osnovne obremenitve. Elektrarne za pokrivanje osnovne obremenitve imajo kot gonilna sila elektrogospodarstva odločilno vlogo. Zato je nujno,

—	da je poraba premoga kot vira podnebju prijazna, zlasti z višjo stopnjo učinkovitosti in/ali CCS (zajemanje in shranjevanje СО2);

—	da se izboljša izkoriščanje jedrske energije (jedrske fisije) z nadaljnjim razvojem v vseh sektorjih (varnost, končno shranjevanje, širjenje, izkoriščanje virov, zmogljivost podpore);

—	da se razvijejo visoko učinkovite plinske elektrarne;

—	da se s poudarkom nadalje razvija dolgoročno obetavna tehnologija jedrske fuzije;

—	da si tudi pri elektrarnah za pokrivanje osnovne obremenitve prizadevamo za maksimalno možnost uravnavanja, da bi tudi te lahko vključili v mrežasto povezane regulacijske sisteme.

3.7 Težišče porabe energije je zunaj sektorja. Vsekakor pa je sedaj težišče porabe energije končnih porabnikov zunaj sektorja. To zadeva velik del industrijske porabe (npr. kemična ali jeklarska industrija), skoraj celoten promet in skoraj celoten sektor ogrevanja stavb. Odbor zato priporoča, da se temu težišču problematike nameni bistveno več pozornosti. Zato bi bilo zlasti pomembno, da se v zvezi s tem razvijejo novi pristopi na področju raziskav, ki bi presegli pojme „energetska učinkovitost“, „varčevanje z energijo“ in „elektrifikacija“. Cilje na področju podnebnih sprememb bo mogoče resnično doseči le, če se tudi za to področje najdejo ustrezne rešitve.

3.7.1 Pomorski in letalski promet. Odbor meni, da so v pomorskem in letalskem prometu tudi dolgoročno zelo majhne možnosti za prenehanje uporabe fosilnih oz. kemičnih virov energije (16). Tu gre zlasti za to, da se izboljša učinkovitost, filtrirajo škodljivi plini iz izpušnih plinov, pridobivajo kemični viri energije (npr. vodik in njegove spojine) z električno ali sončno energijo in po možnosti tudi (v ladijskem prometu (17)) razvije uporaba CCS.

3.7.2 Industrijski procesi, kemija in jeklo. Tudi v industrijskih procesih, zlasti v kemični in jeklarski industriji, bi bilo težko popolnoma nadomestiti fosilne vire energije (18). Zato Odbor priporoča, da se z okrepitvijo raziskav in razvoja iščejo nove rešitve.

3.7.3 Biotehnologija in biomasa. Odbor opozarja na pomemben potencial inovativnega razvoja na področju biotehnologije in njen pomen tudi za energetsko gospodarstvo in cilje, obravnavane v tem mnenju. Vendar pa bi morali uporabo biomase, ki je dolgoročno omejen vir, ki konkurira oskrbi s hrano in surovinami (pri čemer je treba upoštevati toplogredne pline (19), povezane z gnojili, kot je NO2!), v glavnem omejiti na tiste primere, kjer sicer ni drugih možnosti.

3.7.4 Toplotna izolacija stavb. Zelo pomemben vidik je varčevanje z energijo v stavbah. Tu so še velike možnosti razvoja (in možnosti uporabe!) za zmanjšanje izgube toplote v stavbah. Te možnosti je treba bolj upoštevati pri določanju prednostnih nalog za ukrepe preprečevanja emisij СО2.

4. Posebne ugotovitve Odbora

4.1 Naloge Skupnosti in subsidiarnost. Načrt SET se nanaša predvsem na naloge Skupnosti, ki so potrebne ali smiselne za razvoj navedenih tehnologij. Zato bi morale biti te naloge nadnacionalne ali pa naloge, pri reševanju katerih ima nadnacionalno sodelovanje pomembno vlogo in ustvarja evropsko dodano vrednost.

4.2 Načrt financiranja in prednostne naloge. Zato je treba preveriti, ali so načrt financiranja in predvidene prednostne naloge v njem v skladu z navedenimi merili.

4.3 Znova: razvoj in uporaba. Prav tako je treba preveriti, ali je načrt financiranja resnično osredotočen na razvoj novih tehnologij ali sistemov. Nujno je treba preprečiti, da bi se prek načrta SET subvencionirala široka uporaba energetskih tehnologij.

4.4 Mrežno povezovanje obstoječih programov. Odbor poleg tega priporoča, da se mrežno povežejo raziskave in razvoj, pomembni za podnebje, ki so predlagani v načrtu SET, in že obstoječi programi in projekti 7. okvirnega programa za raziskave, razvoj in predstavitvene dejavnosti, kot npr. glavni projekti programa prihodnje in nastajajoče tehnologije (FET). To se zlasti nanaša na tista področja načrta SET, kjer v prihodnjih desetih letih ni pričakovati srednjeročnega uspeha.

4.5 Mednarodno sodelovanje. Za dosego optimalnega učinka vloženih sredstev Odbor priporoča (20), naj se zlasti pri potrebnih velikih projektih (na primer ITER) prizadeva za mednarodno sodelovanje s strateškimi partnerji, da bi porazdelili breme stroškov in človeških virov ter imeli na voljo večjo bazo znanja in višji inovacijski potencial.

4.6 Vloga Komisije. Komisija bi morala v dogovoru s sodelujočimi akterji vzpostaviti ustrezne strukture za programe raziskav in razvoja ter tako izpolniti svojo vlogo usklajevanja. Komisija po drugi strani za projektne uradnike potrebuje izkušene, mednarodno priznane in zavzete strokovnjake, ki so dejavni na svojem strokovnem področju in se popolno identificirajo z uspehom programa, ki ga usklajujejo.

4.7 Razumevanje, vključevanje in sprejemanje – informacije in preglednost. Pogoj za uspeh vseh navedenih ukrepov je, da se državljane in zlasti tiste, ki jih bodo morebiti prizadeli načrtovani ukrepi, v celoti in odprto obvešča ter se jih na ustrezen način skupaj s politiko, industrijo in drugimi akterji vključi v procese odločanja. Najpomembnejše sredstvo za doseganje razumevanja in sprejemanja je obsežno obveščanje, vključevanje in preglednost.

4.8 Dosedanja mnenja Odbora. Odbor opozarja, da je o mnogih obravnavanih temah v tem dokumentu že pripravil mnenja, v katerih so podrobneje obravnavana tu strnjeno predstavljena vprašanja. Zlasti opozarja na naslednja mnenja:

—	INT/146 – Potreba po raziskavah za varno in trajnostno oskrbo z energijo (21),

—	TEN/299 – Energetska učinkovitost stavb – prispevek končnih uporabnikov (22),

—	TEN/311 – Morebitni pozitivni in negativni učinki okrepljenih političnih zahtev na področju okolja in energije na konkurenčnost evropske industrije (23),

—	TEN/332 – Evropski strateški načrt za energetsko tehnologijo (24),

—	TEN/398 – Ekološko učinkovito gospodarstvo/začetek novega energetskega obdobja (25),

—	TEN/340 – Trajnostna proizvodnja električne energije iz fosilnih goriv (26),

—	TEN/404 – Merjenje in ocena učinka in posledic evropske energetske politike za MSP (27),

—	NAT/391 – Mednarodna pogajanja o podnebnih spremembah (28),

—	Poti nazaj ni – resolucija Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o podnebnih spremembah, København, 7.–18. december 2009.

V Bruslju, 27. maja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) SEC(2009) 1296 z dne 7. oktobra 2009.

(2) Po ocenah Mednarodne agencije za energijo (IEA) naj bi se poraba energije do leta 2050 povečala za 50 %.

(3) Po previdnih ocenah naj bi leta 2050 porabili polovico fosilnih virov.

(4) Z izjemo CCS.

(5) COM(2010) 2020 „EVROPA 2020“.

(6) Mednarodna agencija za energijo (International Energy Agency – IEA) – World Energy Outlook 2009 – referenčni scenarij.

(7) IEA – World Energy Outlook 2009 – scenarij 450.

(8) SEC(2009) 1296 z dne 7. oktobra 2009.

(9) UL C 10, 15.1.2008, str. 22.

(10) Npr. prihodke od dražb v obdobju trgovanja 2013–2020.

(11) Komisija v sporočilu sicer predlaga povratno financiranje v višini 50 % in ne izključno v raziskave in razvoj (glej točko 2.3.6).

(12) V to je vključena tudi geotermalna energija.

(13) INT/509 (še ni objavljeno v Uradnem listu.).

(14) EUROSTAT – poročilo 2009.

(15) UL C 175, 28.7.2009, str. 1; UL C 120, 16.5.2008, str. 15.

(16) Z izjemo posebne uporabe na vojaškem področju.

(17) V primeru prepovedi jedrskega pogona.

(18) V kolikor se še uporabljajo fosilni viri energije, se tudi tu ponuja CCS za razbremenitev ozračja.

(19) Atmos. Chem. Phys. Discuss., 7, 11191–11205, 2007.

(20) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o strateškem evropskem okviru za mednarodno sodelovanje na področju znanosti in tehnologije, UL C 306, 16.12.2009, str. 13.

(21) UL C 241, 7.10.2002, str. 13.

(22) UL C 162, 25.6.2008, str. 62.

(23) UL C 162, 25.6.2008, str. 72.

(24) UL C 27, 3.2.2009, str. 53.

(25) Še ni objavljeno v UL.

(26) UL C 77, 31.3.2009, str. 49.

(27) Še ni objavljeno v UL.

(28) UL C 77, 31.3.2009, str. 73.

21.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 21/56

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Akcijski načrt o mobilnosti v mestih

(COM(2009) 490 konč.)

2011/C 21/10

Poročevalec: g. HENCKS

Evropska komisija je 30. septembra 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

„Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Akcijski načrt o mobilnosti v mestih“

COM(2009) 490 konč.

Predsedstvo Odbora je strokovno skupino za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo 3. novembra 2009 zadolžilo za pripravo dela Odbora na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka (člen 59(1) poslovnika) je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 463. plenarnem zasedanju 26. in 27. maja 2010 (seja z dne 27. maja 2010) za glavnega poročevalca imenoval g. HENCKSA. Mnenje Odbora je bilo sprejeto s 175 glasovi za, 1 glasom proti in 1 vzdržanim glasom.

1. Sklepi in priporočila

1.1 V mestih živi več kot 60 % evropskega prebivalstva. Praktično vsa mestna območja imajo enake probleme zaradi cestnega prometa: prometne zamaške, okoljske obremenitve, onesnaženost zraka in hrup, prometne nesreče, zdravstvene težave, ozka grla v logistični verigi itd.

1.2 EESO zato v celoti podpira Evropsko komisijo, da z načrtom za mobilnost v mestih lokalnim, regionalnim in nacionalnim oblastem predlaga načine, kako v mestnih območjih zagotoviti čim višjo in trajnostno kakovost življenja.

1.3 EESO je prepričan, da lahko na nekaterih področjih mobilnosti v mestih usklajeno delovanje Unije privede do skupnih pozitivnih učinkov, zato se zavzema za jasnejšo opredelitev področij pristojnosti in odgovornosti Unije v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti.

1.4 Vendar Odbor ugotavlja, da predlogi iz akcijskega načrta Komisije povečini predstavljajo korak nazaj glede na priporočila, ki jih je EESO podal v svojih prejšnjih mnenjih na temo mobilnosti v mestih.

1.5 Tako večina ukrepov, ki jih priporoča Komisija, ni kaj več od dobronamernih nasvetov. Čeprav so ti nasveti pohvalni, ni v njih ničesar zavezujočega ali bistveno novega.

1.6 Glede na to, da je v obravnavanem sporočilu navedeno veliko tem in predlogov, ki so bili vključeni že v sporočilo o razvoju mreže državljanov iz leta 1998, lahko sklepamo, da se stanje od takrat ni bistveno izboljšalo. EESO zato obžaluje, da manjka pregled pobud, predvidenih v tem drugem sporočilu.

1.7 V obravnavani akcijski načrt bi morali biti tokrat vključeni vsaj količinski cilji, merljivi na podlagi sklopa kazalnikov, ki bi si jih mesta in predmestna območja prizadevala doseči s pomočjo načrtov za trajnostno mobilnost po lastni izbiri.

1.8 Po mnenju EESO je treba obravnavani akcijski načrt dopolniti še z načrtom, ki bi med drugim podrobneje obravnaval prestopništvo v javnem prevozu, mobilnost brez uporabe motornih prevoznih sredstev in motorna kolesa.

1.9 EESO podpira namero španskega predsedstva Svetu EU, da oblikuje vseevropski načrt oziroma program za spodbujanje dostopnosti v evropskih mestih in občinah, zlasti za osebe z omejeno mobilnostjo, in želi tesno sodelovati v takšni pobudi, saj ta predstavlja velik interes za civilno družbo.

1.10 EESO na koncu predlaga, da se bolje določi namenskost sredstev iz Kohezijskega in strukturnih skladov Unije, zlasti z razvojem posebnega finančnega načrta za spodbujanje mobilnosti v mestih. Prav tako predlaga, da se dodeljevanje sredstev pogojuje z izvajanjem načrtov za mobilnost v mestih in spoštovanjem meril dostopnosti za osebe z omejeno mobilnostjo.

2. Ozadje akcijskega načrta

2.1 Evropska komisija je 30. septembra 2009 sprejela akcijski načrt za spodbujanje mobilnosti v mestih, ki naj bi bila trajnostna, čeprav to v naslovu ni izrecno navedeno.

2.2 Komisija se je z objavo omenjenega akcijskega načrta odzvala na zahteve več akterjev, predvsem Evropskega parlamenta in tudi EESO, ki se je v svojem raziskovalnem mnenju o prometu v mestnih in metropolitanskih območjih (1) in drugih mnenjih (2) zavzel za takšno pobudo. Po mnenju EESO bi moral takšen načrt vsebovati tudi količinske cilje glede izboljšanja kakovosti življenja, varovanja okolja in energetske učinkovitosti v mestih.

2.3 Komisija je 25. septembra 2007 v okviru zelene knjige Za novo kulturo mobilnosti v mestih začela javno posvetovanje, ki je v veliki meri potrdilo, da ima Evropska unija pomembno vlogo pri spodbujanju trajnostne mobilnosti v mestih.

2.4 Objava akcijskega načrta (predvidenega v zakonodajnem programu Evropske komisije za leto 2008) je bila najavljena, vendar nato večkrat preložena zaradi nasprotovanja nekaterih, ki so menili, da bi bila kakršna koli pobuda Komisije na tem področju v nasprotju z načelom subsidiarnosti in samostojnega upravljanja lokalnih in regionalnih skupnosti.

2.5 Ker zaradi prej omenjenih razlogov Komisiji do konca leta 2008 ni uspelo objaviti svojega akcijskega načrta, kakor je bilo predvideno, je iz bojazni, da bi pobuda v celoti zamrla, obravnavo te teme prevzel Evropski parlament in izglasoval resolucijo o akcijskem načrtu za mobilnost v mestih (3), da bi tako podprl Komisijo, ki jo je pozval, naj nekatere dele zelene knjige preoblikuje v priročnik za lokalne in regionalne skupnosti.

3. Vloga Unije na področju mobilnosti v mestih

3.1 Kljub obilici političnih izjav o namerah glede trajnostnega prometa v mestih morajo biti te izjave usklajene z dejanskimi rešitvami in organi, ki so najbolj primerni za njihovo udejanjanje.

3.2 Sistemi mestnega prometa so del evropskega prometnega sistema in temeljijo na skupni prometnih politiki. Neformalni Svet ministrov za promet Unije je na seji 16. februarja 2010 poudaril, da je treba načrte za mobilnost v mestih vključiti v zakonodajo, usklajeno med lokalnimi, regionalnimi, nacionalnimi in evropskimi oblastmi, da bi spodbudili učinkovitejše vključevanje prometne infrastrukture in storitev v strategije za lokalne in regionalne skupnosti ter strategije za mestna in podeželska območja.

3.3 Številne evropske direktive, uredbe, sporočila in akcijski programi imajo že zdaj precejšen vpliv na promet v mestih, bodisi na področju podnebnih sprememb, varovanja zdravja, okolja, trajnostne energije, varnosti v cestnem prometu bodisi vlaganj v javni prevoz in njegovo rabo.

3.4 Zaradi doslednega upoštevanja načela subsidiarnosti Komisija mesta samo spodbuja k izvajanju ukrepov za boj proti podnebnim spremembam ter vzpostavitev učinkovitih in trajnostnih prometnih sistemov, vse to pa temelji na izključno prostovoljnih zavezah.

3.5 V zvezi s tem želi EESO opozoriti, da se mesta in predmestja kljub velikim razlikam spopadajo z enakimi težavami na področju trajnostnega razvoja, ki se ne končajo na robu mest, rešiti pa jih je mogoče le z usklajenimi ukrepi na evropski ravni po vzoru določb Skupnosti o kakovosti zunanjega zraka ter ocenjevanju in upravljanju okoljskega hrupa (4).

3.6 Poleg tega Komisija v sporočilu z naslovom Trajnostno naravnana prihodnost prometa: usmeritev k integriranemu, tehnološko naprednemu in uporabnikom prijaznemu prometnemu sistemu (5) ugotavlja, da so bili na področju prometne politike rezultati „[b]olj omejeni […] glede na cilje strategije trajnostnega razvoja EU: kot je navedeno v poročilu o napredku iz leta 2007[…], evropski prometni sistem z več vidikov še vedno ni na trajnostni razvojni poti.“

3.7 V nedavnem mnenju o izhodiščih za evropsko prometno politiko po letu 2010 (6) je EESO ugotovil, da promet sicer zagotavlja dostop do številnih vrst svobode (svoboda, da lahko delamo in živimo v različnih delih sveta, svoboda, da uživamo različne proizvode in storitve, svoboda, da trgujemo in vzpostavljamo osebne stike), vendar hkrati velja, da je eno izmed temeljnih poslanstev politike opredeliti okvir za te vrste svobode in celo določiti njihove omejitve, če posegajo ali celo ogrožajo druge vrste svobode ali potrebe, na primer zdravje ljudi, naše okolje ali podnebje, pa tudi potrebe prihodnjih generacij.

3.8 Čeprav je na podlagi mestne prometne politike v nekaterih mestih, ki orjejo ledino na področju trajnostnega prometa, mogoče sklepati, da lahko sodelujoči nosilci odločanja preobrnejo škodljive trende, če le imajo voljo za to, pa nujnost omejevanja izpustov CO2 na svetovni ravni kaže, da v Evropi nujno potrebujemo skupna prizadevanja.

3.9 Mestni promet in zlasti uporaba motornih prevoznih sredstev ustvarita 40 % izpustov CO2 in 70 % izpustov drugih onesnaževal, ki so posledica cestnega prometa. Unija lahko cilje, ki si jih je zastavila na področju podnebnih sprememb, doseže samo s spremembo svoje mestne prometne politike. Izzivov ne bo mogoče trajnostno rešiti s posamičnimi ukrepi, omejenimi izključno na lokalno ali regionalno raven, četudi bi bili takšni ukrepi pohvalni in potrebni.

3.10 Zato je treba angažirati vse evropske vire in tako podpreti ukrepe na lokalni in regionalni ravni, da bo mogoče doseči cilje iz globalne strategije Evropske unije za boj proti podnebnim spremembam, povečevanje energetske učinkovitosti, razvoj obnovljivih virov energije in krepitev socialne kohezije.

4. Vsebina akcijskega načrta

4.1 Akcijski načrt, ki ga predlaga Komisija, se nanaša tako na potniški kot tovorni promet v mestih in predmestjih, temelji pa predvsem na rezultatih javnega posvetovanja, ki se je začelo 25. septembra 2007.

4.2 Njegov namen je pomagati lokalnim, regionalnim in nacionalnim oblastem pri spodbujanju kulture trajnostne mobilnosti v mestih, zlasti z zmanjšanjem količine prometa in zastojev v mestih ter s tem prometnih nesreč, onesnaženosti zraka in porabe energije, ne da bi jim vsiljevali gotove rešitve.

4.3 Akcijski načrt Komisije torej v ničemer ne nadomešča lokalnih, regionalnih in nacionalnih oblasti, kar zadeva izbiro rešitev, za katere se te oblasti zavzemajo, da bi odpravile težave, povezane z mobilnostjo v mestih. Načrt naj bi služil kot spodbuda, predlaga pa zbiranje, dokumentiranje in izmenjavo izkušenj z namenom spodbujanja dobre prakse, pomoč z namenom izkoriščanja možnosti financiranja ali sofinanciranja, ki jih ponuja Unija, podpiranje raziskovalnih projektov in pripravo smernic, zlasti glede prevoza tovora ali inteligentnih prevoznih sistemov.

4.4 Celoten akcijski načrt opredeljuje 20 konkretnih ukrepov, razvrščenih v šest spodaj povzetih tematskih sklopov, ki naj bi bili udejanjeni v skladu s časovnim razporedom, določenim do leta 2012.

4.4.1 Spodbujanje celostnih politik

Pri tej temi gre za razvoj celostnega pristopa, ki upošteva medsebojno povezanost prevoznih sredstev, omejitve v okolju ter vlogo mestnih sistemov, z namenom spodbujanja medsebojnega povezovanja vseh prevoznih sredstev, zlasti v okviru načrtov za mobilnost v mestih.

4.4.2 Osredotočenost na državljane

Pozornost bo morala biti osredotočena na:

—	sredstva (pristojbine, kakovost, dostopnost za osebe z omejeno mobilnostjo, informacije, pravice potnikov, zelena območja itd.) za spodbujanje državljanov k redni rabi javnega prevoza ali nemotornih prevoznih sredstev,

—	kampanje izobraževanja, informiranja in ozaveščanja z namenom doseganja trajnostnega ravnanja,

—	energetsko učinkovito vožnjo voznikov in poklicnih voznikov.

4.4.3 Zeleni mestni promet

Namen akcijskega načrta je podpreti raziskave in razvoj na področju vozil z manjšimi izpusti ali brez njih ter na področju okolju prijaznih prevoznih sredstev. Komisija bo izpopolnila svoj spletni vodnik o čistih vozilih in spodbudila izmenjavo informacij o sistemih za določanje pristojbin v mestih. Prav tako namerava proučiti učinkovitost cestnin in internalizacijo zunanjih stroškov.

4.4.4 Okrepljeno financiranje

Komisija bi rada racionalizirala obstoječe evropske vire financiranja in proučila prihodnje potrebe. Objavila bo smernice za trajnostno mobilnost v mestih in politiko na področju socialne kohezije ter proučila različne možnosti določanja pristojbin za promet v mestih. Cilj teh prizadevanj je zagotoviti boljše poznavanje dejanskih možnosti financiranja, ki jih ponuja Unija, optimizirati obstoječe možnosti in s tem zagotoviti boljše medsebojno delovanje instrumentov, kot so strukturni skladi in skladi za raziskave, raziskati inovativne mehanizme v okviru javno-zasebnega partnerstva in proučiti potrebe po financiranju iz lastnih virov za trajnostno mobilnost v mestih.

4.4.5 Izmenjava izkušenj in znanja

Zainteresirani udeleženci bodo morali imeti možnost izkoristiti izkušnje drugih. Zato bo Komisija vzpostavila zbirko podatkov z informacijami o različnih preverjenih rešitvah, ki se že uporabljajo. Omenjena zbirka bo tudi ponudila pregled evropske zakonodaje in koristnih finančnih instrumentov, in sicer predvsem prek opazovalne skupine za mobilnost v mestih, ki bo delovala v obliki virtualne platforme.

4.4.6 Optimiziranje mobilnosti v mestih

Komisija namerava pospešiti načrte za trajnostno mobilnost v mestih, ki se izvajajo v regijah in mestih, da bi pospešila prehod na okolju prijaznejša prevozna sredstva in učinkovitejšo logistiko. Zato bo pripravila smernice v zvezi s pomembnimi vidiki teh načrtov, npr. tovornim prometom v mestih in inteligentnimi prevoznimi sistemi.

4.5 Komisija bo leta 2012 ponovno pregledala izvajanje celotnega načrta in ocenila, ali so potrebni nadaljnji ukrepi.

5. Splošne ugotovitve

5.1 Javni prevoz je področje splošnega pomena, zato mora izpolnjevati merila univerzalnosti, dostopnosti, stalnosti, kakovosti in primerne cene. EESO zato podpira vse ukrepe iz obravnavanega sporočila, ki gredo v pravo smer.

5.2 Toda če EESO po eni strani pozdravlja dejstvo, da je v dokumentu Komisije njegovo mnenje o zeleni knjigi o mobilnosti v mestih navedeno med referenčnimi dokumenti, ki so podlaga za obravnavano sporočilo, po drugi strani ugotavlja, da predlogi Komisije povečini predstavljajo korak nazaj glede na priporočila EESO, podana v zgoraj navedenem mnenju in drugih mnenjih s tega področja (7).

5.3 Čeprav ne postavlja pod vprašaj načela subsidiarnosti in omejenih pristojnosti Unije na tem področju, EESO obžaluje, da njegova priporočila iz raziskovalnega mnenja (8) (povezovanje politik prometa in rabe zemljišč za učinkovitejši mestni promet), ki podpira krepitev vloge Unije, še niso bila ustrezno upoštevana.

5.4 Komisija se je v skrbi, da ne bi prekršila načela subsidiarnosti, postavila bolj v vlogo posrednika oziroma pomočnika kot pa v vlogo regulatorja ali ponudnika storitev. Večina ukrepov, ki jih priporoča Komisija, ni kaj več od dobronamernih nasvetov. Čeprav so ti nasveti pohvalni, ni v njih ničesar zavezujočega ali bistveno novega.

5.5 Poleg tega lahko z branjem obravnavanega sporočila ugotovimo, da gre za prepis – če ne ravno dobesedni, pa vsaj z vidika vsebine – sporočila o razvoju mreže državljanov (COM(1998) 431 konč.; dokument ni preveden v slovenščino, op. prev.).

5.6 Enajst let po objavi sporočila iz leta 1998, ki ga poznamo zaradi gesla „push and pull“ (spodbujanje ljudi, naj namesto osebnih avtomobilov raje uporabljajo javni prevoz), so teme še vedno iste, in sicer spodbujanje izmenjave informacij in primerjave uspešnosti, vzpostavljanje ustreznega političnega okvira in uporaba finančnih instrumentov Evropske unije.

5.7 EESO obžaluje, da manjka pregled pobud, predvidenih v sporočilu iz leta 1998, kot so Evropski lokalni transportni informacijski servis (ELTIS), sporazum z mrežo mest in regij (POLIS), povezovanje nacionalnih mrež kolesarskih stez, razvoj kakovostnega sistema samodejnega ocenjevanja uspešnosti, pilotni projekt primerjalne analize sistemov krajevnega potniškega prometa, priročnik za upravljanje mobilnosti in analiziranje ovir, elektronske vozovnice, izobraževanje poklicnih voznikov, sporočilo o upravljanju mobilnosti, ki naj bi bilo objavljeno leta 2000, in številni drugi raziskovalni projekti, ki so bili najavljeni.

5.8 Po mnenju EESO bi bilo bolje, če bi bili v obravnavani akcijski načrt tokrat vključeni vsaj količinski cilji, merljivi na podlagi sklopa kazalnikov (glej mnenje CESE 1196/2009), ki bi si jih mesta in predmestna območja prizadevala doseči s pomočjo načrtov za trajnostno mobilnost po lastni izbiri.

5.9 Toliko bolj nerodno je, da je Komisija v svojem sporočilu Trajnostno naravnana prihodnost prometa: usmeritev k integriranemu, tehnološko naprednemu in uporabnikom prijaznemu prometnemu sistemu (COM(2009) 279 konč.) izrazila obžalovanje, da so cilji, ki so bili zastavljeni na področju trajnostnega prometa, daleč od tega, da bi bili doseženi, in da je treba usmeritve v temelju spremeniti.

5.10 Socialna vprašanja, pritiski na okolje, ki jih ustvarja potrošniška družba, mobilnost brez uporabe motornih prevoznih sredstev, motorna kolesa in ukrepi, s katerimi bi se vnaprej izognili uporabi motornih prevoznih sredstev, povečini ostajajo ob strani. To velja tudi za čezmejno sodelovanje, težave pri načrtovanju rabe tal ter načrtovanje in širitev mest, ki še povečuje potrebe po prometni infrastrukturi.

5.11 Po mnenju EESO je zato treba obravnavani akcijski načrt dopolniti še z načrtom, ki bi med drugim podrobneje obravnaval mobilnost brez uporabe motornih prevoznih sredstev in motorna kolesa.

5.12 Akcijski načrt obravnava predvsem optimizacijo in upravljanje mobilnosti z uporabo motornih prevoznih sredstev za posameznike ter se temu vprašanju ne izogiba. Omejevalno upravljanje povpraševanja po uporabi avtomobila, bodisi s spodbujevalnimi pristopi, kot je spodbujanje sistemov souporabe avtomobila, bodisi odvračalnimi ukrepi (odvračalna politika parkiranja, cestnine, globe), pa je omejeno zgolj na napoved študije o predpisih na področju dostopa do različnih vrst zelenih območij.

5.13 Študije, ki jih predvideva akcijski načrt, zlasti o tem, kako javnost sprejema cestnine v mestih, ter o vključevanju energetsko učinkovite vožnje, internalizaciji zunanjih stroškov ter razpoložljivosti tehnologij in načinov za povračilo teh stroškov, bodo gotovo ustvarile dodano vrednost, vendar bo treba poskrbeti, da dejanski ukrepi, ki bodo pri tem potrebni, ne bodo žrtvovani zavoljo razprave o načelu subsidiarnosti.

5.14 Na koncu je treba zapisati, da se akcijski načrt ne ukvarja s tem, kako bi lahko civilno družbo bolj vključili v izvajanje ukrepov za doseganje trajnostne mobilnosti, čeprav je zmožna povezati akterje in pripravljavce politik ter vse sestavne dele družbe z ozaveščanjem pripraviti do tega, da bodo ponovno proučili in spremenili svoje potovalne navade.

6. Posebne ugotovitve

EESO želi poleg zgoraj navedenih splošnih ugotovitev podati še ugotovitve v zvezi z nekaterimi izmed 20 posebnih ukrepov.

Ukrep 1 – Pospeševanje prevzemanja načrtov za trajnostno mobilnost v mestih

Ukrep 6 – Izboljšanje informacij o prometu

6.1 EESO odobrava dejstvo, da bo Komisija v prihodnosti logistično podprla lokalne organe pri razvoju načrtov za trajnostno mobilnost v mestih, ki bodo vključevali tovorni in potniški promet.

6.2 V akcijskem načrtu je določeno, da lahko Komisija na daljši rok sprejme dodatne ukrepe, kot so spodbude in priporočila.

6.3 EESO želi vnovič predlagati, da se vsakršna finančna pomoč, ki jo občine prejmejo iz evropskih skladov, pogojuje s pripravo načrtov za mobilnost, glede na to, da morajo imeti mesta še naprej proste roke pri prilagajanju teh načrtov lokalnim posebnostim.

6.4 Kljub temu bi morali ti načrti vsebovati zavezujoči cilj prehoda na okolju prijaznejša prevozna sredstva, ki bi izpolnjevala minimalne evropske zahteve, da bi lahko:

—	vse skupine prebivalstva, obiskovalci in strokovnjaki imeli korist od trajnostnih prevoznih sredstev in bi bilo mogoče odpraviti socialno neenakost v zvezi z mobilnostjo;

—	zmanjšali izpuste CO2, onesnaženje, hrup in porabo energije;

—	izboljšali učinkovitost potniškega in tovornega prometa ob upoštevanju zunanjih stroškov.

6.5 Izpolnjevanje teh meril bi moralo biti podlaga za podelitev posebne nagrade mobilnost v mestih, ki jo priporoča Komisija in katere hitro vpeljavo spodbuja tudi EESO.

Ukrep 4 – Platforma o pravicah potnikov

6.6 EESO obžaluje, da njegov predlog, po katerem bi vse pravice uporabnikov javnega prevoza zbrali v „listini o pravicah in dolžnostih“, ni bil podprt.

6.7 Po drugi strani odobrava napoved Komisije, da bo regulativni pristop dopolnila s skupnimi kazalniki kakovosti ter tako obvarovala pravice potnikov in oseb z omejeno mobilnostjo, pa tudi s skupno dogovorjenimi pritožbenimi postopki in mehanizmi za poročanje.

6.8 EESO obžaluje, da ena glavnih ovir pri rabi javnega prevoza, tj. nezadostna varnost, predvsem na manj prometnih progah ter v večernih in nočnih urah, v tem sporočilu sploh ni bila obravnavana, čeprav sta ustrezno število dobro usposobljenega spremljevalnega osebja in videonadzor učinkoviti sredstvi za preprečevanje prestopništva v javnem prevozu.

6.9 Zaradi raznolikosti akterjev, ki povzroča velike razlike v smislu oblike in vsebine ukrepov, je treba te ukrepe nujno redno ocenjevati, da bi lahko ugotovili, ali ukrepi in politike ustrezajo potrebam uporabnikov, in jih po potrebi prilagoditi, spremeniti ali odpraviti. Akcijski načrt Komisije tega vprašanja ne obravnava.

Ukrep 5 – Izboljšana dostopnost za osebe z omejeno mobilnostjo

6.10 EESO meni, da je v Evropi število oseb z omejeno mobilnostjo (starejše osebe, invalidi, osebe z okvarami, pa tudi nosečnice in osebe z otroškimi vozički) precej večje od 100 milijonov.

6.11 Čeprav so nekatera mesta sprejela vzorne ukrepe, da bi pomagala osebam z omejeno mobilnostjo, so te pobude zgolj osamljeni primeri. Te osebe se prepogosto srečujejo z nepremagljivimi ovirami pri rabi javnega prevoza (dostopnost, oprema) ali pri hoji (zapletena križišča, ozki pločniki, terase kavarn/barov na pločnikih). Stanje še dodatno otežuje neolikanost drugih ljudi (parkiranje zunaj parkirišč, parkiranje na mestih, rezerviranih za invalide). EESO podpira namero španskega predsedstva Svetu EU, da oblikuje vseevropski načrt oziroma program za spodbujanje dostopnosti v evropskih mestih in občinah, in želi tesno sodelovati v takšni pobudi, saj ta predstavlja velik interes za civilno družbo.

6.12 Tehnična pomoč ni dovolj razvita, da bi lahko z njo odgovorili na dejanske potrebe, saj je trg premajhen, to pa zavira vlaganja in inovacije.

6.13 EESO se zato v celoti strinja, da se vprašanje dostopnosti za osebe z omejeno mobilnostjo vključi v evropsko strategijo o invalidnosti za obdobje 2010–2020 ter da se razvijejo ustrezni kazalniki kakovosti in mehanizmi za poročanje.

6.14 Poleg teh ukrepov bi morala biti na razpolago ustrezna finančna sredstva na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, predvsem pa na ravni EU, in sicer v obliki sredstev iz evropskih skladov.

Ukrep 8 – Kampanja za spodbujanje trajnostnega vedenja v zvezi z mobilnostjo

6.15 Komisija namerava razmisliti o posebni nagradi, katere namen bi bil spodbuditi sprejemanje načrtov za trajnostno mobilnost v mestih.

6.16 EESO odobrava vpeljavo takšne nagrade, pri čemer se sklicuje na svoje mnenje (CES 324/99) o zeleni knjigi o omrežju za državljane, v katerem je že takrat poudaril, da podeljevanje nagrad za kakovost in/ali ceno zares spodbuja konkurenco na področju kakovosti.

Ukrep 12 – Študija o urbanih vidikih internalizacije zunanjih stroškov

Ukrep 13 – Izmenjava informacij o mestnih sistemih za določanje pristojbin

6.17 Čeprav s socialnega vidika rentabilnost cenovno dostopnega javnega prevoza ni vprašljiva, je hkrati jasno, da se ekonomsko ne izplača. Prihodki od vozovnic ne krijejo celotnih obratovalnih stroškov, še manj pa stroškov investicij, zato subvencioniranje z javnimi sredstvi ostaja neizogibno.

6.18 EESO se v tej zvezi strinja, da bo metodološka študija o mestnih vidikih internalizacije zunanjih stroškov, ki jo je najavila Komisija, v prihodnosti pripomogla k preglednosti izračuna stroškov v panogi. Odbor opozarja, da je bilo vprašanje zunanjih stroškov skupaj z možnostjo ponovnega vlaganja prihodkov iz cestnih pristojbin na lokalni ravni, zlasti na področju javnega prevoza in načrtovanja z namenom spodbujanja hoje in kolesarjenja, omenjeno že v sporočilu iz leta 1998. Oba problema še vedno ostajata nerešena.

Ukrep 15 – Analiza potreb po financiranju v prihodnosti

6.19 Le 9 % sredstev za promet iz strukturnih skladov je namenjenih mestnemu prevozu, čeprav praktično vsem mestom in regijam (sicer precej različno) primanjkuje potrebnih sredstev za zadostna vlaganja v mobilnost v mestih.

6.20 Čeprav Komisija v svojem načrtu predvideva analizo potreb po financiranju po letu 2010 in hkrati finančno še naprej podpira program CIVITAS (9), bi bilo po mnenju EESO bolje, če bi bila podana formalnejša zaveza glede dodeljevanja dodatnih sredstev, ne da bi pri tem zanemarili možnost vsaj delnega financiranja mobilnosti v mestih s sredstvi iz sistemov mestnega cestninjenja ali parkirnin. EESO predlaga razvoj posebnega finančnega načrta za spodbujanje mobilnosti v mestih.

6.21 Komisija je s sporočilom o razvoju mreže državljanov iz leta 1998 želela prednostno podpreti lokalne in regionalne trajnostne prometne sisteme ter proučiti, kako bi bilo mogoče poskrbeti, da bodo spodbujevalci teh prometnih sistemov upoštevali zahteve glede dostopnosti. EESO bi se z zanimanjem seznanil z izsledki tega proučevanja.

6.22 EESO meni, da bi bilo treba med pregledom prihodnjih pravil o sredstvih Unije, ki je predviden za leto 2013, namesto razvrščanja po prednosti dodeljevanje finančnih sredstev Unije za javni prevoz v mestih pogojevati z izvajanjem načrtov za mobilnost v mestih in doslednim spoštovanjem meril dostopnosti za osebe z omejeno mobilnostjo.

Ukrep 17 – Ustanovitev opazovalne skupine za mobilnost v mestih

6.23 EESO podpira ustanovitev opazovalne skupine za mobilnost v mestih v obliki virtualne platforme, pri čemer bo moralo izmenjevanje dobre prakse zajemati vse vidike mobilnosti v mestih, vključno z dostopnostjo za osebe z omejeno mobilnostjo.

V Bruslju, 27. maja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 168, 20.7.2007, str. 77.

(2) UL C 224, 30.8.2008, str. 39; UL C 317, 23.12.2009, str. 1.

(3) (2008/2217(INI)) – poročevalec g. SAVARY.

(4) Direktiva 2008/50/ES o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo; Direktiva 2002/49/ES o ocenjevanju in upravljanju okoljskega hrupa.

(5) COM(2009) 279 konč.

(6) UL C 255, 27.9.2010, str. 110.

(7) UL C 255, 27.9.2010, str. 110; UL C 224, 30.8.2008, str. 39; UL C 168, 20.7.2007, str. 77.

(8) UL C 317, 23.12.2009, str. 1.

(9) CIVITAS: (City Vitality Sustainability) program Unije za raziskave in inovacije na področju mestnega prometa.

21.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 21/62

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o preiskavah in preprečevanju nesreč in incidentov v civilnem letalstvu

(COM(2009) 611 konč. - 2009/0170 (COD))

2011/C 21/11

Glavni poročevalec: g. KRAWCZYK

Svet je 20. novembra 2009 sklenil, da v skladu s členom 80(2) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o preiskavah in preprečevanju nesreč in incidentov v civilnem letalstvu

COM(2009) 611 konč. – 2009/0170 (COD).

Predsedstvo Odbora je 15. decembra 2009 strokovno skupino za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo zadolžilo za delo Odbora na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka (člen 59(1) poslovnika) je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 463. plenarnem zasedanju (seja z dne 27. maja 2010) za glavnega poročevalca imenoval g. Krawczyka in mnenje sprejel s 157 glasovi za in 2 vzdržanima glasovoma.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Obstoječi sistem Skupnosti za preiskave nesreč v civilnem letalstvu in poročanje o dogodkih v zvezi z varnostjo ni optimalno učinkovit. V njem ni upoštevan pomemben napredek pri oblikovanju enotnega trga letalstva, zlasti preko ustanovitve Evropske agencije za varnost v letalstvu.

1.2 EESO pozdravlja predlog Evropske komisije, ki je korak v pravo smer, da se odpravijo pomanjkljivosti, povezane s sedanjo razdrobljenostjo izvajanja preiskav nesreč v EU.

1.3 Predlog Komisije ureja spodbujanje prostovoljnega sodelovanja prek Evropskega omrežja organov za preiskave v zvezi z varnostjo civilnega letalstva. EESO se strinja z oceno Komisije, da je za ustanovitev Evropske agencije za preiskovanje nesreč v civilnem letalstvu še prezgodaj.

1.4 EESO želi poudariti, da je edini namen preiskave nesreč in incidentov preprečevanje teh nesreč in incidentov, ne pa pripisovanje krivde. EESO zato meni, da je treba izboljšati besedilo člena 15, da se ga v celoti uskladi z določbami Priloge 13 h Čikaški konvenciji.

1.5 EESO poudarja, da je resnično neodvisen postopek preiskave nesreč, brez vmešavanja prizadetih strani kot tudi javnosti, politike, medijev in sodnih organov, izjemnega pomena za varnost v letalstvu.

1.6 EESO želi opozoriti na pomen „kulture varnosti“ in dejstvo, da morajo vse države članice EU v nacionalnih kazenskih sistemih zagotoviti izvajanje „kulture pravičnosti“. Na ravni EU je potrebnih več ukrepov za zagotovitev, da bodo vse države članice spremenile svoje nacionalne kazenske sisteme in tako zagotovile kulturo pravičnosti.

1.7 EESO zlasti opozarja, da je treba v sodelovanju z drugimi zainteresiranimi stranmi oblikovati listino EU o kulturi pravičnosti.

1.8 EESO poudarja, da je treba zagotoviti popolno neodvisnost postopka preiskave nesreče, tako da se prepreči vmešavanje vseh prizadetih strani, tudi Evropske agencije za varnost v letalstvu. Zato je treba v zakonodajo vključiti več jamstev, da se utrdi vodilni položaj organov za preiskave nesreč.

1.9 EESO opozarja, da je pravočasna razpoložljivost seznama potnikov zelo pomembna za družine žrtev. Vendar je po mnenju EESO enako pomembno, da je razpoložljivi seznam tudi pravilen.

2. Uvod

2.1 Letalski promet je eden najvarnejših načinov prevoza. Statistični podatki kažejo, da je – kljub ogromnemu povečanju letalskega prometa od vzpostavitve enotnega trga letalstva leta 1992 – Evropski uniji uspelo povečati raven varnosti v letalstvu, zaradi česar so letalski prevozniki EU med najvarnejšimi na svetu.

2.2 Vendar varnosti nikoli ne smemo obravnavati kot nekaj samoumevnega, temveč si je treba stalno prizadevati za povečanje varnosti v letalstvu. Ne glede na varnost letalskega sektorja EU pa nesreč ali resnih incidentov nikoli ne moremo izključiti. Zato so neodvisne preiskave teh nesreč ali incidentov ključnega pomena. Na podlagi pojasnitve okoliščin nesreče je mogoče izdati priporočila, s katerimi se lahko prepreči ponovitev takšnih nesreč v prihodnosti.

2.3 Obveznost preiskave nesreč v civilnem letalstvu je zapisana tudi v Konvenciji o mednarodnem civilnem letalstvu, katere podpisnice so vse države članice. Podrobni mednarodni standardi in priporočene prakse so vsebovani v Prilogi 13 h Čikaški konvenciji (ICAO).

2.4 Ker se Evropska skupnost zaveda pomena preiskav nesreč in incidentov, je že leta 1980 sprejela Direktivo 80/1266/EGS o prihodnjem sodelovanju in medsebojni pomoči držav članic na področju preiskav letalskih nesreč (1). Direktiva 94/56/ES je pozneje nadomestila direktivo iz leta 1980 (2). Poleg tega je bila leta 2003 sprejeta Direktiva 2003/42/ES (3) o poročanju o dogodkih v civilnem letalstvu.

2.5 Obstoječi sistem Skupnosti za preiskave nesreč v civilnem letalstvu in poročanje o dogodkih v zvezi z varnostjo zaradi svoje razdrobljenosti ni optimalno učinkovit. V njem ni ustrezno upoštevan pomemben napredek pri oblikovanju enotnega trga letalstva, ki je povečal pristojnosti EU na področju varnosti v letalstvu, zlasti preko ustanovitve Evropske agencije za varnost v letalstvu. Komisija je zato 29. oktobra 2009 sprejela predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o preiskavah in preprečevanju nesreč in incidentov v civilnem letalstvu, ki bi razveljavila obstoječo zakonodajo na teh področjih.

3. Predlog Komisije

3.1 Predlog Komisije ureja spodbujanje prostovoljnega sodelovanja, tj. na podlagi predloga uredbe se bo to neuradno sodelovanje preoblikovalo v evropsko omrežje organov za preiskave v zvezi z varnostjo civilnega letalstva (v nadaljnjem besedilu „omrežje“). Omrežje ne bo pravna oseba, njegova pooblastila pa bodo omejena na naloge svetovanja in usklajevanja.

3.2 Poleg tega predlog dopolnjuje možnost prostovoljnega sodelovanja z različnimi pravno zavezujočimi obveznostmi, kot so:

—	vključitev mednarodnih standardov in priporočenih praks v zakonodajo Skupnosti, ki so povezani z zaščito dokazov in občutljivih varnostnih informacij, v skladu s Prilogo 13 h Čikaški konvenciji;

—	določitev skupnih zahtev glede organizacije nacionalnih organov za preiskave v zvezi z varnostjo in okrepitev neodvisnosti preiskav v zvezi z varnostjo;

—	boljše usklajevanje različnih preiskav vzrokov nesreč in incidentov;

—	pojasnitev vzajemnih pravic in obveznosti Evropske agencije za varnost v letalstvu (EASA) in nacionalnih organov za preiskave v zvezi z varnostjo, ne da bi pri tem ogrozili neodvisnost preiskav v zvezi z varnostjo;

—	podrobna določitev meril, na podlagi katerih bodo organi za preiskave v zvezi z varnostjo imenovali pooblaščene predstavnike za „države projektiranja“;

—	upoštevanje kulture pravičnosti, tako da se določijo temeljna načela sistema poročanja brez sankcij;

—	določitev skupnih zahtev za letalske prevoznike Skupnosti glede seznamov potnikov in zaščite v njih vsebovanih podatkov (tj. člen 23 predlagane uredbe);

—	izboljšanje pravic žrtev letalskih nesreč in njihovih družin;

—	boljše zavarovanje anonimnosti oseb, vpletenih v nesreče;

—	vzpostavitev skupne zbirke za varnostna priporočila in stanje njihovega nadaljnjega spremljanja.

4. Posebne ugotovitve

4.1 EESO pozdravlja predlog Evropske komisije, ki je korak v pravo smer, da se odpravijo pomanjkljivosti, povezane s sedanjo razdrobljenostjo izvajanja preiskav nesreč v EU. EESO vseeno meni, da je treba spremljati učinkovitost predloga, tako da se upošteva dejstvo, da nekatere države članice nimajo strokovnega znanja in/ali sredstev na področju preiskav nesreč. EESO zato poziva Komisijo, naj opredeli merila za najnižjo zahtevano raven tehnične usposobljenosti organov za preiskave nesreč kot tudi preiskovalcev ter spodbudi države članice, da prevzamejo svoj del obveznosti.

4.2 EESO zlasti pozdravlja pragmatičen pristop Komisije, ki temelji na subsidiarnosti in sorazmernosti. EESO se strinja z oceno Komisije, da je za ustanovitev Evropske agencije za preiskovanje nesreč v civilnem letalstvu še prezgodaj, čeprav je na dolgi rok ne bi smeli izključiti. EESO tudi poudarja, da je treba zagotoviti odprtost omrežja za vse tiste države nečlanice EU, ki se nahajajo na zunanjih mejah EU in ki tesno sodelujejo z EU, ter zlasti tiste države, ki so članice Evropske konference civilnega letalstva (ECAC).

4.3 EESO poudarja, da je resnično neodvisen postopek preiskave nesreč, brez vmešavanja prizadetih strani kot tudi javnosti, politike, medijev in sodnih organov, izjemnega pomena za varnost v letalstvu.

4.4 EESO želi poudariti dejstvo, da je edini namen preiskave nesreč in incidentov preprečevanje teh nesreč in incidentov, ne pa pripisovanje krivde. EESO zato meni, da je treba izboljšati besedilo člena 15, da se ga v celoti uskladi z določbami Priloge 13 h Čikaški konvenciji. Zlasti kontraproduktiven bi bil predlog, da se sodnim organom v javnem interesu zagotovi več pravic za druge namene kot preiskave nesreč, saj bi to oviralo prostovoljno poročanje o dogodkih ali incidentih. EESO meni, da je bistvenega pomena zagotoviti strogo ločenost postopka preiskave nesreč in kakršnega koli sodnega postopka. To bi lahko negativno vplivalo na zbiranje informacij v zvezi z varnostjo in zato privedlo do poslabšanja varnosti v EU. EESO poudarja, da to ne bo vplivalo na pravice žrtev, da prejmejo odškodnino preko neodvisnih postopkov, ki so ločeni od postopkov preiskave nesreč. EESO poudarja pomen varovanja občutljivih podatkov v zvezi z varnostjo kot tudi zaščite zaposlenih, ki poročajo o dogodkih v zvezi z varnostjo.

4.4.1 EESO priznava pomen izjave organizacij v sektorju letalskega prometa o uredbi EU o preiskavah letalskih nesreč iz 26. aprila 2010, v kateri so izraženi resni pomisleki glede predloga Komisije (ki ga je podprl Svet za promet 11. marca 2010), kar zadeva prevlado sodne preiskave nad preiskavo v zvezi z varnostjo. Po mnenju organizacij podpisnic bi to resno ogrozilo zmožnost preiskovalcev nesreč, da pridobijo potrebne zaupne informacije za odkritje dejavnikov, ki prispevajo k nesrečam, in jih zato oviralo pri pripravi dobro utemeljenih varnostnih priporočil, potrebnih za izboljšanje varnosti v letalstvu in preprečevanje prihodnjih nesreč, kar ne bi bilo v interesu evropskih potnikov.

4.5 EESO želi opozoriti na pomen „kulture varnosti“ in dejstvo, da morajo vse države članice EU v nacionalnih kazenskih sistemih zagotoviti izvajanje „kulture pravičnosti“. Zaradi varnosti v letalstvu je ključnega pomena, da se rezultati preiskav nesreč uporabijo za preprečevanje prihodnjih nesreč, ne pa za kaznovanje nenamernih napak, kar bi oviralo ustrezno preiskavo nesreče. EESO meni, da bi morala uredba zagotoviti okvir, v katerem lahko vse strani, vpletene v nesreče, izmenjujejo informacije ter svobodno in z zaupanjem izražajo stališča. Potrebna je pravna gotovost, tj. močan sklop pravnih pravil, ki jasno določajo, kdaj se lahko informacije v zvezi z varnostjo uporabljajo zunaj preiskave nesreče, da se zagotovi odprtost in medsebojno zaupanje v komunikaciji. Brez takšne pravne gotovosti bi se vpletene osebe izogibale sodelovanju v preiskavi. EESO poudarja, da je na ravni EU potrebnih več ukrepov za zagotovitev, da bodo vse države članice spremenile svoje nacionalne kazenske sisteme in tako zagotovile kulturo pravičnosti. EESO zlasti opozarja na pomen oblikovanja listine EU o kulturi pravičnosti. EESO pozdravlja „Listino o kulturi pravičnosti“, ki so jo 31. marca 2009 sprejeli socialni partnerji na področju evropske varnosti civilnega letalstva.

4.6 EESO meni, da je pravočasna razpoložljivost seznama potnikov pomembna za družine žrtev. Vendar je po mnenju EESO enako pomembno, da je razpoložljivi seznam tudi pravilen. EESO zato meni, da bi lahko enourni rok za predložitev seznama potnikov ohranili, če bodo predvidene nekatere izjeme za primere, ko to tehnično ne bo izvedljivo, zlasti pri letih na dolge proge iz tretjih držav. Letalska družba bi lahko v eni uri brez težav predložila nepreverjen seznam, vendar je ključnega pomena, da se predloži preverjen seznam, zlasti pri letih na dolge proge iz tretjih držav. EESO poudarja tudi pomen varstva zasebnosti in podatkov, zato meni, da bi morali seznami potnikov, ki jih letalske družbe lahko posredujejo na podlagi sistemov za prijavo in rezervacijo, v ta namen zadostovati.

4.7 EESO poudarja, da je treba zagotoviti popolno neodvisnost postopka preiskave nesreče, tako da se prepreči vmešavanje vseh prizadetih strani, tudi Evropske agencije za varnost v letalstvu. Zato je treba v zakonodajo vključiti več jamstev, da se utrdi vodilni položaj organov za preiskave nesreč. EASA bi lahko (kot svetovalec) sodelovala v preiskavi skupaj z drugimi prizadetimi stranmi (letalsko družbo, proizvajalcem itd.), vendar ne bi smela imeti možnosti vpliva na potek ali rezultate preiskave. EESO želi zlasti opozoriti na dejstvo, da EASA ne bi smela imeti pravice delovati kot pooblaščeni preiskovalec nesreče, saj bi to povzročilo navzkrižje interesov z njeno vlogo organa za urejanje varnosti ter bi bilo zato v nasprotju z duhom Priloge 13 h Čikaški konvenciji. Vseeno pa EESO želi opozoriti, da je treba priporočila v zvezi s preiskavami, kadar je to ustrezno in potrebno, posredovati EASA, da bi ta lahko ukrepala ob nujnih vprašanjih glede varnosti.

4.8 EESO pozdravlja predlog za vzpostavitev osrednje podatkovne zbirke priporočil v zvezi s preiskavami nesreč, vključno z ukrepi za njihovo nadaljnje spremljanje. Vendar EESO meni, da mora Evropska agencija za varnost v letalstvu (EASA) – po zgledu ameriškega sistema, v okviru katerega Zvezna uprava ZDA za letalstvo (FAA) pregleduje priporočila, ki jih predloži Nacionalni odbor ZDA za varnost v prometu (NTSB) – skrbno oceniti dodatne varnostne koristi in zakonodajne učinke vseh varnostnih priporočil, preden začne s kakršnim koli oblikovanjem predpisov.

4.8.1 EESO nadalje podpira ukrepe EU za zagotavljanje ustrezne poglobljene analize poročil o incidentih in za izboljšanje evropskega združevanja virov s tega področja.

4.9 EESO poudarja, da morajo zaradi varnosti vse države članice in nečlanice EU jasno razumeti vsebino poročila o preiskavi nesreče (člen 19). Pogosto nacionalni organi za preiskave v civilnem letalstvu pripravljajo poročila samo v svojem nacionalnem jeziku, čeprav v preiskavah sodelujejo tuje stranke. EESO priporoča, da se za vsako poročilo o preiskavi nesreče zagotovi vsaj angleški prevod.

4.10 EESO opozarja, da bo imela varnost vedno prednost pred drugimi zahtevami, kot je varstvo intelektualne lastnine. Po drugi strani je pomembno, da se zagotovi več jamstev za varstvo intelektualne lastnine (člen 15). Občutljive komercialne informacije bi bilo treba posredovati samo ustreznim organom in preprečiti posredovanje teh informacij konkurentom. Proizvajalci originalne opreme ne bi smeli dobiti vseh informacij o dopolnilnih tipskih certifikatih ali drugih spremembah ali popravilih in obratno (saj lahko ti dokumenti vsebujejo komercialno pomembno intelektualno lastnino projektivne organizacije, ki nima nobene zveze z zadevno nesrečo/incidentom).

V Bruslju, 27. maja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL L 375, 31. 12. 1980, str. 32.

(2) UL L 319, 12. 12. 1994, str. 14.

(3) UL L 167, 4. 7. 2003, str. 23.

21.1.2011

Uradni list Evropske unije

C 21/66

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic – Del II integriranih smernic strategije Evropa 2020

(COM(2010) 193 konč.)

2011/C 21/12

Glavni poročevalec: g. GREIF

Svet je 5. maja 2010 sklenil, da v skladu s členom 307 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog sklepa Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic - Del II integriranih smernic strategije Evropa 2020

COM(2010) 193 konč.

Predsedstvo Odbora je strokovno skupino za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo 27. aprila 2010 zadolžilo za pripravo dela na tem področju.

Zaradi nujnosti dela je Odbor na 463. plenarnem zasedanju 26. in 27. maja 2010 (seja z dne 27. maja) g. GREIFA imenoval za glavnega poročevalca in s 134 glasovi za, 9 glasovi proti in 12 vzdržanimi glasovi sprejel mnenje.

1. Sklepne ugotovitve

EESO

—	obžaluje, da sta Svet in Komisija zastavila tako kratek časovni načrt za sprejetje smernic, saj praktično ne dopušča nobene resnične razprave z organizirano civilno družbo;

—	meni, da smernice pomanjkljivo odražajo dejstvo, da bi v času krize moral biti boj proti brezposelnosti glavni cilj politike v EU in državah članicah;

—	pozdravlja prizadevanja za manj smernic, vendar meni, da so le-te preveč splošne in premalo konkretne, da bi lahko usmerjale ravnanje, zaradi česar je evropski pristop šibkejši;

—	meni, da politična priporočila bistveno preveč poudarjajo ponudbo dela (izboljšanje zaposljivosti), in zahteva večje upoštevanje inteligentne politike povpraševanja, ki spodbuja prihodnjo rast in inovacije ter prispeva k ustvarjanju dodatnih delovnih mest;

—	izraža zaskrbljenost zaradi cilja polne zaposlenosti (osrednja tema starih smernic), ki v novih smernicah ni več v ospredju;

—	ugotavlja, da smernice ne vsebujejo konkretnih navedb o kakovosti dela, in predlaga, da se smernici 8 in 9 združita ter doda posebna smernica za spodbujanje kakovosti dela;

—	pozdravlja osredotočanje na trikotnik znanja in nadgrajevanje znanja, vendar bi želel ambicioznejše cilje za boj proti brezposelnosti mladih ter spodbujanje izobraževanja in nadaljnjega usposabljanja invalidov;

—	je kritičen do premajhne pozornosti, namenjene politiki enakosti med spoloma (npr. spodbujanju žensk);

—	izrecno pozdravlja Spodbujanje socialne vključenosti in boj proti revščini kot samostojno smernico, pri čemer bi bilo treba močneje poudariti zmanjšanje tveganja, da bi otroke in mlade ogrožala revščina;

—

meni, da je za zmanjšanje tveganja revščine potrebna vrsta stabilnih in zanesljivih kazalnikov za merjenje in nadzorovanje napredka, ki merijo npr. tudi razmerje med dohodkom in kupno močjo ter koncentracijo dohodka (Ginijev količnik), pri tem pa je treba stopnjo tveganja revščine nesporno uporabljati kot običajni relativni kazalnik revščine;

—	meni, da bi bilo treba jasneje izraziti potrebo po vključevanju skupin, ki jih revščina prekomerno ogroža (npr. matere samohranilke, osebe priseljenskega porekla, starejše z nižjimi pokojninami, invalide).

2. Ozadje: kritika tesnega časovnega načrta Komisije in Sveta

2.1 Evropska komisija je 27. aprila 2010 predlagala nov sveženj smernic za politiko zaposlovanja v državah članicah. Skupaj s širšimi smernicami ekonomskih politik integrirane smernice predstavljajo smernice za izvajanje strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast. Evropski svet je 25. in 26. marca 2010 dosegel sporazum o novi strategiji, ki naj bi bila junija uradno sprejeta.

2.2 EESO je večkrat potrdil integriran in večleten pristop k strategiji o prihodnosti EU in nenehno opozarjal, da je obsežna vključitev nacionalnih parlamentov, socialnih partnerjev in civilne družbe na evropski in nacionalni ravni nosilni steber uspešnega usklajevanja politike in je potrebna v vseh fazah (1).

2.3 Zato je EESO v mnenju o strategiji EU po letu 2010 tudi zahteval, da se pri ponovnem usklajevanju strategije odpravijo strukturne ovire, ki preprečujejo učinkovito vključevanje nacionalnih parlamentov v resničen dialog s socialnimi partnerji in organizacijami civilne družbe (2). Razlog za to je bil potek posvetovanj, ki je bil pri oblikovanju in obnovi smernic že leta nezadovoljiv.

2.3.1 EESO je zaradi tega v več mnenjih izrazil obžalovanje glede smernic ter Komisijo in Svet izrecno pozval, naj spremenita časovni načrt, zlasti v tistih letih, ko se bodo v okviru usklajevanja pripravljale strateške smernice. Zagotoviti je treba učinkovito vključitev vseh zadevnih socialnih in političnih akterjev nacionalne in evropske ravni v proces oblikovanja politične volje.

2.4 Zato je EESO toliko bolj razočaran, da tudi letos, ko se bo v okviru strategije EU 2020 sklepalo o novih prednostnih nalogah agende za rast in zaposlovanje za deset let, Svet in Komisija sprejetju smernic namenjata tako malo časa. Časovni načrt praktično ne dopušča razprave z organizirano civilno družbo in nacionalnimi parlamenti.

2.5 Zato Odbor ugotavlja, da zaradi izredno kratkega roka med objavo predloga sklepa Sveta in rokom za sklep sam ne more na običajen način opraviti posvetovanja s skupinami, katerih interese zastopa Odbor. EESO mora zato sprejeti mnenje po hitrem postopku.

2.6 EESO zato razume vse, ki se zavzemajo, da se sprejetje sklepa o integriranih smernicah ustrezno preloži, zlasti v situaciji, ko EU pripravlja splošno razvojno strategijo za naslednjih deset let.

2.6.1 V primeru preložitve za nekaj mesecev, ki bi jo Odbor izrecno pozdravil, si ne glede na ugotovitve in priporočila v tem mnenju pridržuje pravico, da pripravi obsežno mnenje na lastno pobudo, ki bo temeljilo na predvidenih širokih posvetovanjih o predlaganih smernicah.

3. Splošne ugotovitve o predlaganih smernicah

3.1 V Evropi bo po krizi v gospodarstvu in na finančnih trgih v prihodnjih letih položaj pri zaposlovanju zelo napet. Aktualne raziskave predvidevajo, da bo za pridobitev deset milijonov delovnih mest, izgubljenih v letih sedanje krize, potrebno celo desetletje (3). Zato mora biti boj proti brezposelnosti glavno prizadevanje politike EU in držav članic. EESO zagovarja, da mora biti to v smernicah bistveno bolj poudarjeno.

3.1.1 Število predlaganih smernic se je z dosedanjih osem zmanjšalo na štiri, ki naj bi po načrtih Komisije do leta 2014 ostale nespremenjene. EESO načeloma pozdravlja to zgoščenje in večletni cikel, vendar ugotavlja, da je besedilo na več mestih zelo splošno in nenatančno. Izraža zaskrbljenost, da bodo smernice le pogojno usmerjale ravnanje držav članic. EESO je jasno, da so zaradi manjšega števila smernic toliko bolj potrebni jasni in zanesljivi kazalniki, s katerimi je mogoče meriti in nadzorovati napredek. To ne velja le za posebne ukrepe za ciljne skupine, temveč tudi za obvladovanje tveganja revščine.

3.2 Poleg tega predložene smernice za zaposlovanje komaj navajajo količinske cilje, razen opozoril na naslednje tri ključne cilje EU, ki naj bi državam članicam služili kot podlaga za opredelitev lastnih nacionalnih ciljev:

—	povečanje stopnje zaposlenosti 20- do 64-letnih žensk in moških na skupaj 75 odstotkov,

—	zmanjšanje stopnje osipa na 10 odstotkov in povečanje deleža prebivalstva med 30. in 34. letom, ki je končalo terciarno ali enakovredno izobraževanje na vsaj 40 odstotkov,

—	25-odstotno zmanjšanje števila evropskih državljanov, ki živijo pod nacionalno mejo revščine, s čimer bi iz revščine rešili več kot 20 milijonov ljudi.

3.2.1 EESO v tem vidi opazno šibko točko evropskega pristopa in dvomi, da bo s tem skoraj izključnim prenosom oblikovanja konkretnih ciljev politike zaposlovanja na raven držav članic izpolnjevanje skupnih ciljnih obveznosti postalo bolj obvezujoče.

3.3 EESO zadržanosti pri oblikovanju evropskih ciljev ne razume najbolj, saj je v razpravah o strategiji po letu 2010 zahteval, da se skupnih ciljev tekoče strategije ne opusti, hkrati pa tudi – ob upoštevanju izhodišč posameznih držav EU – oblikuje še bolj ambiciozne cilje (4).

3.3.1 EESO je v tem smislu v številnih mnenjih tudi predlagal dopolnitev merljivih ciljev v okviru smernic za zaposlovanje: za izenačitev obeh spolov, pri zaposlovanju mladih, boju proti pogojem dela s pomanjkljivo socialno varnostjo, boju proti revščini (tudi ljudi v delovnem razmerju), pri zaposlovanju invalidov ipd. (5).

3.4 Jasni cilji kot npr. vrnitev dolgoročno brezposelnih na trg dela, možnost mladim v kratkem času ponuditi delovno mesto oz. prostor v izobraževalnem sistemu, ustanovitev primernih ustanov za varstvo, da bi bilo mogoče združiti poklic in družino, zmanjšanje značilnih razlik med spoloma pri dohodku ipd. so bili doslej osrednja os evropske strategije zaposlovanja in jih je treba z vidika EESO ohraniti in po potrebi okrepiti.

3.5 EESO kritično ocenjuje, da se v okviru predlaganih smernic za zaposlovanje na splošno posveča premalo pozornosti politiki enakosti med spoloma oz. spodbujanju žensk. Če želimo tveganje revščine v Evropi resno zmanjšati, si moramo zastaviti ambiciozne cilje in pobude, da bi odpravili stereotipe glede razlik med spoloma, obstoječo diskriminacijo na trgu dela in strukturne vzroke značilnih razlik med spoloma pri dohodku ter ovire, ki ženske izključujejo iz določenih poklicnih področij in omejujejo njihove podjetniške pobude (6). Sedanje smernice vsekakor malo prispevajo k temu.

4. Konkretne ugotovitve in predlogi dopolnitve k štirim smernicam za zaposlovanje

4.1 Smernica 7: povečanje udeležbe na trgu dela in zmanjšanje strukturne brezposelnosti

4.1.1 EESO načeloma podpira cilj EU, da bi povečala stopnjo zaposlenosti 20- do 64-letnih žensk in moških na skupaj 75 odstotkov. Pri tem ne gre le za izredno ambiciozen cilj, saj ne gre le za povišanje celotne stopnje, temveč je bila hkrati (v primerjavi z dosedanjim ciljem) izvzeta tudi starostna skupina 15- do 19-letnikov. EESO želi vedeti razlog za to izvzetje mladih delojemalcev iz skupnega števila zaposlenih.

4.1.2 EESO v tem smislu prav tako ugotavlja, da pri sedanji rekordni stopnji brezposelnosti, ki znaša skoraj 24 milijonov brezposelnih, problem na trgih dela ni splošno pomanjkanje delovne sile, temveč premalo kvalificiranih delavcev ter obsežno pomanjkanje razpoložljivih delovnih mest. Zato je treba za povečanje deleža zaposlenih in ustvarjanje delovnih mest sprejeti tudi smiselne ukrepe in modele zaposlovanja za boljšo razporeditev dela.

4.1.3 Prav spričo dramatično visoke stopnje brezposelnosti v EU se politika ne sme omejiti na izboljšanje „zaposljivosti“ delojemalcev. V prihodnje je treba naložbe močneje osredotočiti na področja R&R, izobraževanja, infrastrukture, zdravja in socialnih storitev, da bo mogoče ustvariti delovna mesta in učinkovito izkoristiti možnosti zaposlovanja.

4.1.4 EESO v tem pogledu izraža zaskrbljenost zaradi cilja polne zaposlenosti (osrednja tema starih smernic), ki v novih smernicah ni več v ospredju. Gre le za odpravo strukturne brezposelnosti in zmanjšanje „nezaposlenosti“. EESO meni, da bi bilo treba to smernico vsekakor spremeniti, tako da bo spet obravnavala polno zaposlitev.

4.1.5 Da bi se prav v času krize čim bolje izognili nadaljnjemu povišanju deleža brezposelnih in da se brezposelnost ne bi strukturno ustalila, morajo nove integrirane smernice v celoti vsebovati uravnovešeno makroekonomsko mešanico, ki v gospodarski politiki povezuje ponudbo in povpraševanje.

4.1.5.1 EESO meni, da predložene smernice kot celota, zlasti pričujoča smernica, tega ne zagotavlja. Glede političnih priporočil v zvezi s trgom dela je ponudba dela bistveno preveč poudarjena (izboljšanje zaposljivosti). To je treba uravnovesiti z večjim upoštevanjem inteligentne politike povpraševanja, ki spodbuja prihodnjo rast in inovacije ter prispeva k ustvarjanju dodatnih delovnih mest.

4.1.6 Manjka tudi opozorilo, da je ponovno rast za stabilizacijo trga dela mogoče zagotoviti predvsem s krepitvijo domačega povpraševanja (zasebne in javne naložbe). Tako manjka tudi pojasnitev, da ukrepi za podporo konjunkture in naložbe v zagotovitev zaposlenosti ne smejo prehitro poteči, da ne bi prišlo do nadaljnjega povečanja brezposelnosti. EESO meni, da lahko v tem smislu „strategijo izhoda“ (exit strategy) oz. načrte za konsolidacijo – kot so predvideni v gopodarskopolitičnih smernicah – potrdi le ob upoštevanju razmer v gospodarstvu in na področju zaposlovanja.

4.1.7 V zvezi s priporočili državam članicam, naj v svoje politike trga dela vključijo načela prožne varnosti, ki jih je potrdil Svet, ugotavljamo, da smernica ne vsebuje opozorila, da je kakovost dela načelo, enakovredno načelu prožne varnosti, kar je EESO že večkrat zahteval (7).

4.1.8 EESO zahteva nadaljnjo pojasnitev, da spodbudo k iskanju dela predstavljajo predvsem učinkovite storitve zavodov za zaposlovanje, t. i. spodbude pri podpori za brezposelne pa manj. Zato predlaga, da se v zadnjem stavku prvega odstavka črta naslednji del: „… urejeni z jasnimi pravicami in odgovornostmi za nezaposlene pri dejavnem iskanju zaposlitve“. EESO meni, da prav v času krize priporočila za poostritev pogojev za socialno varnost v času brezposelnosti niso primerna.

4.2 Smernica 8: razvijanje usposobljene delovne sile, ki ustreza potrebam trga dela, ter spodbujanje kakovostnih delovnih mest in vseživljenjskega učenja

4.2.1 Čeprav Odbor pozdravlja navedbo kakovosti delovnih mest vsaj v naslovu smernice, je vsekakor presenečen, da niso navedene konkretne podrobnosti (npr. o spodbujanju zdravja na delovnem mestu, o dohodkih, ki zadostujejo za preživetje, oblikovanju delovnega časa in skrajšanju predolgega delovnega časa, združljivosti poklica in družine). Pričakoval bi tudi, da bo zahteva po kakovosti delovnega mesta močneje povezana s strategijo prožne varnosti, s čimer bi bil bolj poudarjen pomen notranje in zunanje prožne varnosti, saj so se prožni notranji trgi dela prav v času krize najbolje obnesli.

4.2.2 Ker se tukaj predlagana smernica vsebinsko zelo prekriva z naslednjo smernico 9, bi bilo treba zaradi izogibanja podvojitvam resno razmisliti o združenju obeh smernic. V nasprotju s tem pa bi bilo treba dodati posebno smernico za spodbujanje kakovosti delovnega mesta.

4.2.2.1 EESO je že večkrat ugotovil, da je prav kadar se za povečanje deleža zaposlenosti določi količinski cilj, zelo pomembna kakovost povečanega deleža zaposlenosti, kajti zaposlenost za vsako ceno (neugodni pogoji dela, revni delavci itd.) ne more biti rešitev.

4.2.3 Odbor v tem smislu ponavlja svojo zahtevo, da se ponovno dodajo kakovostni cilji zaposlovanja, ki so se v zadnjih letih pri prenovi lizbonske strategije večinoma izgubili (laekenski kazalniki za merjenje ustvarjanja kakovostnih delovnih mest) (8).

4.2.4 Zato EESO predlaga, da se z merili kakovosti sistematično spremlja ustvarjanje novih delovnih mest, in priporoča omembo izzivov za evropski trg dela, ki bi jih skupaj opredelili evropski socialni partnerji (9). To pomeni, da mora delovno pravo spodbujati stabilne pogodbe in da se nihče od zaposlenih – ne glede na to, kakšno pogodbo je sklenil – ne sme izgubiti pravice do ustreznega varstva in varnosti zaposlitve.

4.3 Smernica 9: izboljšanje uspešnosti izobraževalnih sistemov in sistemov usposabljanja na vseh ravneh ter spodbujanje vključevanja v terciarno izobraževanje

4.3.1 Po mnenju EESO politika ustvarjanja „kakovostnega dela“, kamor sodijo tudi ambiciozni cilji na področju splošnega in poklicnega izobraževanja in nadaljnjega usposabljanja ter na področju vseživljenjskega učenja, bistveno prispeva k rasti in povečanju produktivnosti. Zato EESO pozdravlja, da je to jasno poudarjeno.

4.3.2 Kot v prejšnji smernici tudi tukaj najdemo opozorila glede kazalnika za mlade, ki jih ogroža izključitev iz trga dela. Da bi se število mladih, ki nimajo niti zaposlitve niti zaključene šolske ali poklicne izobrazbe, zmanjšalo, bi morale države članice sprejeti usmerjene ukrepe za preprečevanje osipa. Ta osrednja točka bi morala biti po mnenju EESO bolj izpostavljena, npr. ohranitev ambicioznih ciljev, kot sta:

—	zmanjšanje brezposelnosti mladih za vsaj 50 odstotkov,

—	4 meseci kot najdaljši rok za spodbujanje mladih, da si začnejo iskati delo ali vajensko mesto.

4.3.3 EESO opozarja, da so pogoj za dosego cilja EU-2020, tj. 75-odstotna stopnja zaposlenosti, tudi ustrezni ukrepi politike zaposlovanja za invalide, ki predstavljajo 16 odstotkov aktivnega prebivalstva. Odbor v tem smislu pozdravlja izrecno vključitev te skupine prebivalstva v smernici 7 in 10. Pozdravil bi tudi vključitev izobraževanja in nadaljnjega usposabljanja za invalide v smernico 9.

4.4 Smernica 10: spodbujanje socialne vključenosti in boj proti revščini

4.4.1 EESO izrecno pozdravlja Spodbujanje socialne vključenosti in boj proti revščini kot samostojno smernico. V tem vidi potrditev svoje večkrat izražene zahteve, da so za vedno večje socialne razlike v Evropi potrebni skupni ukrepi za boj proti revščini in socialni izključenosti. Za to je potreben celoten sveženj ukrepov, usmerjenih v ciljne skupine. Po mnenju EESO bi moralo biti zlasti zmanjšanje tveganja revščine otrok in mladih v smernici močneje poudarjeno in podprto s konkretnimi cilji.

4.4.2 Tudi pri zmanjšanju tveganja revščine je potrebna vrsta stabilnih in zanesljivih kazalnikov, s katerimi je mogoče meriti in nadzorovati napredek. EESO se zavzema za to, da se stopnjo tveganja revščine nesporno uporablja kot običajen relativni kazalnik revščine. EESO se zdi smiselno, da bi dodatno razvili nadaljnje kazalnike, ki merijo npr. tudi razmerje med dohodkom in kupno močjo ter koncentracijo dohodka (Ginijev količnik). Nikakor pa zaradi tega ne sme priti do razvodenitve osrednjega cilja.

4.4.3 EESO pozdravlja priporočilo državam članicam, naj s spodbujanjem neomejene udeležbe v družbenem in gospodarskem življenju ter s širjenjem možnosti zaposlovanja dosežejo zmanjšanje revščine.

4.4.3.1 EESO se v tem smislu pridružuje sklepom aktualne raziskave Komisije, ki kažejo, da so za boj proti revščini in socialni izključenosti potrebni ukrepi proti „revščini zaposlenih“, ki morajo postati prednostni (10). Odbor predlaga zajamčene dohodke, ki zadostujejo za preživetje, da se prepreči rast sektorja s slabo plačanimi delovnimi mesti, in tudi:

—	izkoreninjanje neugodnih pogojev dela v prid trajnih, socialno varnih pogojev dela;

—	socialno varnost v prehodnem obdobju med izobraževanjem in začetkom delovne dobe;

—	učinkovite koncepte aktivne politike trga dela za nadaljnje usposabljanje in ustvarjanje delovnih mest, zlasti za brezposelne, ki so zaradi pomanjkljive izobrazbe izključeni iz trga dela;

—	izpostavitev boja proti brezposelnosti mladih in vključitev oseb, ki so izključene iz trga dela.

4.4.3.2 Vse te točke je treba vključiti v smernico oziroma jih močneje poudariti. EESO v tem smislu ponavlja pred kratkim predstavljen predlog k ciljem pri sistemih minimalnih in nadomestnih dohodkov.

4.4.4 Boj proti revščini zahteva zlasti tudi politične ukrepe na področju zaposlovanja in izobraževanja za skupine, ki jih revščina prekomerno ogroža (npr. matere samohranilke, osebe priseljenskega porekla, starejše z nižjimi pokojninami, invalide). Želimo, da bi bili v besedilu smernic cilji za vključevanje teh ljudi v družbo in trg dela jasneje opredeljeni.

4.4.5 EESO pa pozitivno ocenjuje, da je omenjena tudi dragocena vloga socialnega gospodarstva tako pri ustvarjanju in zagotovitvi delovnih mest kot tudi pri boju proti revščini, države članice pa so izrecno pozvane, naj ga aktivno spodbujajo. To se ujema z zahtevo EESO, naj se v celoti izkoristi potencial socialnega gospodarstva, zlasti pri ustvarjanju delovnih mest na področju socialnih storitev.

V Bruslju, 27. maja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Mnenje EESO o predlogu odločbe Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic (na podlagi člena 128 Pogodbe ES), KOM(2005) 141 konč. - 2005/0057 (CNS), poročevalec: g. Malosse (UL C 286, 17.11.2005) in mnenje z dne 13.2.2008 o predlogu odločbe Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic (na podlagi člena 128 Pogodbe ES) COM(2007) 803 konč./2 (Del V) - 2007/0300 (CNS), poročevalec: g. Greif (UL C 162/92 z dne 25.6.2008).

(2) UL C 128, 18.5.2010, str. 3.

(3) Skills supply and demand in Europe: medium-term forecast up to 2020 (Cedefop, 2010), str. 35.

(4) UL C 128, 18.5.2010, str. 3.

(5) Mnenja EESO:

z dne 30.9.2009 o delu in revščini ter nujnosti globalnega pristopa, poročevalka: ga. Prud’homme (UL C 318/52, 23.12.2009);

z dne 1.10.2009 o povezavi med enakostjo spolov, gospodarsko rastjo in stopnjo zaposlenosti, poročevalka: ga. Ouin (UL C 318/15, 23.12.2009);

z dne 1.10.2009 o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Strategija EU za mlade – vlaganje v mlade in krepitev njihove vloge in položaja – Prenovljena odprta metoda koordinacije za obravnavo izzivov in priložnosti za mlade, COM(2009) 200 konč., poročevalec: g. Sibian (UL C 318/113, 23.12.2009).

(6) Mnenje EESO z dne 29.9.2005 o revščini med ženskami v Evropi, poročevalka: King (UL C 24, 31.1.2006); mnenje EESO z dne 12.7.2007 o zaposlovanju prednostnih kategorij (lizbonska strategija), poročevalec: g. Greif (UL C 256, 27.10.2007); prim. tudi poročilo Enakost žensk in moških, COM(2009) 694.

(7) Mnenje EESO z dne 22.4.2008 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Oblikovanje skupnih načel prožne varnosti: nova in boljša delovna mesta v povezavi s prožnostjo in varnostjo, COM(2007) 359 konč., poročevalec: g. Janson, soporočevalec: g. Ardhe (UL C 211, 19.8.2008); mnenje EESO z dne 4.11.2009 o lizbonski strategiji po letu 2010, glavni poročevalec: g. Greif, CESE 1722/2009, točka 3.4.3.

(8) UL C 128, 18.5.2010, str. 3.

(9) Key challenges facing European labour markets: Joint analysis of European Social Partners (2007), str. 61.

(10) Working poor in Europe, Eurofound-Study 2010

PRILOGA

k Mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Naslednji amandma, ki je bil med razpravo zavrnjen, je prejel vsaj četrtino glasov:

Točka 4.2.2

Črta se:

„Ker se tukaj predlagana smernica vsebinsko zelo prekriva z naslednjo smernico 9, bi bilo treba zaradi izogibanja podvojitvam resno razmisliti o združenju obeh smernic. V nasprotju s tem pa bi bilo treba posebno smernico za kakovost delovnega mesta.“

Obrazložitev

Obrazložitev je razvidna iz besedila.

Rezultat glasovanja

Za	:	58
Proti	:	73
Vzdržani	:	2

		ISSN 1725-5244 doi:10.3000/17255244.C_2011.021.slv
Uradni list Evropske unije		C 21

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Zvezek 54 21. januar 2011

Obvestilo št.	Vsebina	Stran
	I Resolucije, priporočila in mnenja
	MNENJA
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
	463. plenarno zasedanje 26. in 27. maja 2010
2011/C 021/01	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o potrebi po celovitem pristopu k obnovi mest (raziskovalno mnenje)	1

2011/C 021/02	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o kolektivnih pobudah civilne družbe za trajnostni razvoj (mnenje na lastno pobudo)	9

2011/C 021/03	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o mednarodni trgovini in podnebnih spremembah	15

2011/C 021/04	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o odnosih EU-ASEAN	21

2011/C 021/05	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o 28. režimu – alternativni možnosti za manj zakonodaje na ravni Skupnosti (mnenje na lastno pobudo)	26

2011/C 021/06	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o družbeno odgovornih finančnih produktih (mnenje na lastno pobudo)	33

2011/C 021/07	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o profesionalizaciji dela v gospodinjstvih (dodatno mnenje)	39

	III Pripravljalni akti
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
	463. plenarno zasedanje 26. in 27. maja 2010
2011/C 021/08	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o poročilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Možnosti označevanja dobrega počutja živali in vzpostavitev evropske mreže referenčnih centrov za zaščito in dobro počutje živali (COM(2009) 584 konč.)	44

2011/C 021/09	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Vlaganje v razvoj tehnologij z nizkimi emisijami ogljika (COM(2009) 519 konč.)	49

2011/C 021/10	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Akcijski načrt o mobilnosti v mestih (COM(2009) 490 konč.)	56

2011/C 021/11	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o preiskavah in preprečevanju nesreč in incidentov v civilnem letalstvu (COM(2009) 611 konč. - 2009/0170 (COD))	62

2011/C 021/12	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic – Del II integriranih smernic strategije Evropa 2020 (COM(2010) 193 konč.)	66