22.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 349/1

A.

ker je namen pregleda potrošniških trgov (v nadaljevanju: pregled) in pregleda (indeksa) notranjega trga boljše delovanje notranjega trga in večja odzivnost tega trga na pričakovanja in skrbi državljanov,

B.

ker v političnih smernicah za naslednjo Komisijo predsednik Barroso poziva k bolj sistematičnemu in celostnemu pristopu za vzpostavitev enotnega trga, na primer s pobudo za spremljanje trga,

C.

ker je 499 milijonov potrošnikov v vsej EU bistvenih za učinkovito delovanje notranjega trga in imajo osrednjo vlogo pri uresničevanju ciljev lizbonske strategije, in sicer povečevanja rasti, zaposlovanja in konkurenčnosti, saj izdatki potrošnikov ustvarjajo polovico bogastva EU,

D.

ker se mora potrošniška politika v okviru postlizbonske strategije 2020 izvajati z vidika trajnostnega razvoja, ki spoštuje okolje in upošteva socialno razsežnost notranjega trga,

E.

ker bi lahko notranji trg, ki se bo učinkovito odzival na zahteve potrošnikov, ustvarjal inovativnejše in bolj zdravo gospodarstvo, saj so odzivni in učinkoviti potrošniški trgi v gospodarstvu gonilo konkurenčnosti in blagostanja državljanov,

F.

ker bi moral dobro delujoč notranji trg potrošnikom omogočiti široko izbiro visokokakovostnih proizvodov in storitev po konkurenčnih cenah, obenem pa tudi visoko stopnjo varstva,

G.

ker se večina državljanov EU v vlogi potrošnikov vsakodnevno srečuje z notranjim trgom,

H.

ker je za učinkovito potrošniško politiko potrebno, da se potrošniki in podjetja zavedajo svojih pravic in dolžnosti po veljavni zakonodaji ter so jih zmožni uporabljati pri svojem poslovanju,

I.

ker so samozavestni, dobro obveščeni potrošniki z ustrezno veliko močjo bistveni za učinkovito delovanje trgov, saj nagrajujejo podjetja, ki delujejo pošteno in se najbolje odzivajo na potrebe potrošnikov,

J.

ker bo aktivna potrošniška politika igrala pomembno vlogo pri tem, da bo Evropska unija postala konkurenčna na svetovni ravni, dinamična in inovativna, saj bo ustvarila informirane potrošnike z ustrezno močjo, ki bodo zahtevali izdelke in storitve visoke kakovosti,

K.

ker so maloprodajni trgi, zlasti maloprodajni trg storitev, vse kompleksnejši in se je potrošnikom pri nakupu blaga in storitev čedalje težje informirano odločati,

L.

ker je potreben usklajen pristop k izobraževanju potrošnikov, da bodo lahko samozavestno uveljavljali svoje pravice,

M.

ker imajo potrošniki pravico do nadomestila, če so oškodovani zaradi nezakonitega ravnanja, dejansko pa se srečujejo z velikimi preprekami, če želijo zadevo vložiti na sodišču, saj so stroški visoki, postopki dolgi in zapleteni, s sodnimi spori pa so povezana tudi tveganja,

N.

ker pregled kaže, da samo vsak četrti od desetih potrošnikov meni, da se lahko nesoglasja s prodajalci in ponudniki rešijo z mehanizmi za reševanje sporov, samo trije od desetih pa menijo, da se jih da rešiti na sodišču,

O.

ker je okoli polovica potrošnikov EU, ki se pritožijo, nezadovoljnih z načinom, kako se njihova pritožba obravnava, samo polovica od teh pa jih ukrepa še naprej,

P.

ker je gospodarska kriza povečala pritisk na skupine potrošnikov z manj prihodki, ki večji del teh porabijo za hrano in stanovanje, zaradi česar je vedno več potrošnikov prezadolženih,

Q.

ker čezmejna razsežnost potrošniških trgov s pojavom e-poslovanja hitro raste, vendar so potrošniki zadržani do priložnosti, ki jih ponuja združeni trg, predvsem zato, ker niso prepričani, da bodo njihove pravice pri čezmejnih nakupih enako zaščitene, pa tudi zaradi prevladujoče negotovosti glede pravice do odškodnine,

R.

ker je visoka raven varstva potrošnikov bistvena za razvoj čezmejne trgovine na enotnem trgu, ki izpolnjuje potrebe potrošnikov,

S.

ker vedno pogostejša čezmejna razsežnost potrošniških trgov prinaša nove izzive izvršilnim organom, ki jih omejujejo meje pristojnosti in drobljenje regulativnega okvira,

T.

ker si morajo Komisija in nacionalni izvršilni organi bolj prizadevati, da bi dosegli visoko stopnjo varstva potrošnikov in pri njih dosegli zaupanje, da bi v celoti izkoristili potencial enotnega trga,

U.

ker evropski predpisi o varstvu potrošnikov nimajo pravega smisla, če ne prenesejo, izvajajo in izvršujejo pravilno na nacionalni ravni,

V.

ker bi morala Komisija nacionalnim organom aktivno pomagati pri pravilni uporabi nacionalne zakonodaje, ko ta enkrat začne veljati,

W.

ker je zaradi sedanje gospodarske recesije odločno in dosledno izvrševanje zakonodaje še toliko pomembnejše, saj so potrošniki zaradi krize ranljivi, nizka stopnja skladnosti z zakonodajo pa jim lahko povzroči še večjo škodo, saj se izvršilni organi soočajo z zniževanjem sredstev, zato si morajo previdno zastavljati prednostne naloge ter čim bolj povečati učinek svojih dejavnosti,

X.

ker lahko Evropski parlament in nacionalni parlamenti z nadaljnjim tesnim sodelovanjem dejavno prispevajo k boljšemu prenašanju in izvrševanju zakonodaje o varstvu potrošnikov,

1.

meni, da je leta 2007 imenovanje posebne komisarke za varstvo potrošnikov, ki je pokazala veliko osebno zavzetost in odprtost ter dala številne pobude, pripomoglo k razvoju evropske politike varstva potrošnikov in vprašanj s tega področja, kar je evropskim državljanom zelo koristilo;

2.

izraža bojazen, da bi lahko razdelitev pristojnosti za varstvo potrošnikov med dva komisijska resorja zmanjšala osredotočenost nove Komisije na tem področju in da bi nova organizacijska struktura v različnih generalnih direktoratih razdrobila ali poslabšala skladnost in učinkovitost potrošniške politike;

3.

poudarja, da po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe člen 12 Pogodbe o delovanju Evropske unije kot splošna določba ponovno potrjuje, da je treba zahteve varstva potrošnikov upoštevati pri opredeljevanju in izvajanju drugih politik in dejavnosti Unije; zato poziva Komisijo, naj zagotovi učinkovito vključitev interesov potrošnikov v vse politike EU ter v svojih ocenah učinka preuči morebitne učinke novih zakonodaj in politik, ki se posredno ali neposredno nanašajo na potrošnike; poziva pristojni generalni direktorat Komisije, naj objavi letno poročilo o tem, kako je politika varstva potrošnikov vključena v njegovo področje odgovornosti;

4.

poudarja, da je potrebna aktivna potrošniška politika, da bi državljanom omogočili v celoti užiti koristi notranjega trga; meni, da je aktivna potrošniška politika še toliko pomembnejša v sedanji gospodarski krizi, da podpremo socialno politiko v boju z naraščajočimi razlikami ter zaščitimo ranljive potrošnike in skupine z nizkimi prihodki;

5.

poudarja, da bi morali biti potrošniki zmožni sprejemati informirane odločitve brez psihološkega pogojevanja, ki ga ponujajo proizvajalci z uporabo instrumentov, ki se uporabljajo za proizvode na pristranski ali zavajajoč način, saj to med ponudniki sproži večjo konkurenco, zaradi česar se poveča kakovost blaga in storitev, ki jih zagotavljajo, cene pa ostanejo na konkurenčni ravni;

6.

je prepričan, da bodo podjetja, ki bodo spoštovala načelo družbene odgovornosti, pravila konkurence in gospodarske interese potrošnikov, z odgovornim pristopom pomagala vzbuditi zaupanje potrošnikov;

7.

ponovno poudarja, da imajo potrošniške organizacije odločilno vlogo pri opozarjanju javnih organov na težave, s katerimi se potrošniki srečujejo v vsakdanjem življenju, in da bi bilo treba izboljšati instrumente, ki so jim na voljo, zato da bi izboljšale svoje zmogljivosti in učinkovito delovale na evropski in nacionalni ravni; poziva države članice, naj zagotovijo ustrezno posvetovanje s temi organizacijami na vseh stopnjah odločanja in pri prenosu ter izvrševanju potrošniškega prava;

8.

poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo vseživljenjsko ozaveščanje ter usposabljanje potrošnikov, da bi povečali njihovo moč; spodbuja države članice, naj zlasti mladim potrošnikom zagotovijo jasne in razumljive informacije, še posebej pri proizvodih in storitvah, ki so jim namenjeni; spodbuja zlasti države članice, naj vključijo potrošniške vidike v nacionalne učne načrte na vseh ravneh izobraževanja, da bi otroke naučili potrebnih veščin za kompleksne odločitve v kasnejšem življenju, ter naj preučijo možnost izobraževalnih programov za starše in odrasle potrošnike, s čimer bi dolgoročnejše razvili in utrdili potrošniško zavest; poudarja, da morajo ti programi odgovarjati izobraževalnim potrebam in možnostim učiteljev na stopnjah, kjer se bodo uporabljali, obenem pa bi bilo treba ovrednotiti sodobne učne metode, temelječe na izkušnjah in uporabi primerov; poudarja, da so izobraženi potrošniki, ki se zavedajo svojih pravic in vedo, kam se morajo obrniti v primeru kršitev, pomembni tudi pri odkrivanju neskladnega ravnanja;

9.

poudarja, da je treba spodbujati trajnostno potrošnjo, pri čemer morajo biti ponudniki storitev/prodajalci na drobno in potrošniki bolje izobraženi ter informirani o pojmu trajnostne potrošnje, da bi temu ustrezno prilagodili svoje ravnanje;

10.

nujno poziva Komisijo in države članice, naj začnejo premišljeno ciljno usmerjeno komunikacijsko strategijo, da bi državljane EU ozaveščali o nevarnosti izpostavljanja in o njihovih potrošniških pravicah, zlasti z uporabnikom prijaznimi spletnimi portali, kampanjami za ozaveščanje in informacijskimi točkami na lokalni, regionalni in nacionalni ravni; poudarja, da so potrebne posebne komunikacijske poti, da bodo obveščeni tudi najranljivejši potrošniki, in zagotovitev zanesljivosti, verodostojnosti ter nepristranskosti organizacij, ki zagotavljajo upravljanje in organizacijo komunikacijskih poti;

11.

ponovno poudarja, da je pregled pomembno orodje za boljše spremljanje potrošniških trgov, da bi pridobili koristne informacije, s katerimi bi zagotovili boljše oblikovanje politik in zakonodaje, državljanom pa pokazali, da so njihovi pomisleki ustrezno upoštevani;

12.

pozdravlja pet osrednjih kazalnikov pregleda – pritožbe, cene, zadovoljstvo, preklapljanje in varnost – ki so pomembni za prepoznavanje, na katerih trgih je največja nevarnost motenj v delovanju v smislu ekonomskih in socialnih vplivov na potrošnike; vendar meni, da bi bilo treba uporabljati tudi kazalnike, ki bi omogočali merjenje ustreznosti izdelkov in storitev glede na cilj trajnostnega razvoja;

13.

priznava, da ti kazalniki, čeprav ne zajemajo vseh vidikov potrošniškega okolja, omogočajo zadostno podlago za določanje prednostnih nalog in ugotavljanje, kje je potrebna nadaljnja analiza, če so podatki, ki jih zagotovijo države članice, popolni in se lahko združujejo na lahko primerljivi podlagi;

14.

meni, da sedanji podatki o pritožbah potrošnikov, cenah, zadovoljstvu, preklapljanju in varnosti še vedno niso dovolj za dokončne ugotovitve in da je potrebnih več visokokakovostnih podatkov, da bi razvili trdno zbirko potrošniških podatkov; poudarja, da je treba te kazalnike dodatno razviti, zbiranje podatkov pa bolje organizirati in pri tem upoštevati razlike med nacionalnimi sistemi;

15.

predlaga, naj Komisija, ko bosta peterica osnovnih kazalnikov in z njimi povezana metodologija zadosti razviti, da bosta dali zelo kakovostne rezultate, preuči, ali je v pregled primerno vključiti dodatne dolgoročne kazalnike, kot so kazalniki o tržnih deležih, kakovosti, oglaševanju, preglednosti in primerljivosti ponudbe, pa tudi kazalnike, povezane z izvajanjem in močjo potrošnikov, socialne, okoljske in etične kazalnike ter kazalnike za merjenje pravnega varstva in škode, povzročene potrošnikom; meni pa, da bi bilo to treba razvijati postopoma, da bi zagotovili osredotočenost in razumljivost pregleda, s čimer bi dosegli celovit pristop k varstvu potrošnikov in jim omogočili, da v celoti izkoristijo prednosti notranjega trga;

16.

ponovno poudarja, da bi moral pregled zajemati glavne kategorije potrošniških izdatkov, da bi ugotovili, kateri trgi so najbolj problematični, in se pripravili za dodatno podrobnejšo analizo posameznih sektorjev, zlasti tam, kjer bi podatki razkrili težave, ki so skupne različnim trgom; zato poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo ustrezna finančna sredstva in osebje za nadaljnji razvoj pregleda;

17.

se zaveda, da so potrošniki manj zadovoljni s storitvami in imajo pri njih več težav kot pri blagu, kar deloma razkriva večjo kompleksnost pogodbenih razmerij pri storitvah; poziva Komisijo, naj izvede poglobljene analize vseh problematičnih sektorjev, opredeljenih v pregledu; prav tako poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo temu po potrebi sledile posebne zakonodajne pobude in priporočila za politiko za države članice, ter naj da povratne informacije Parlamentu;

18.

pozdravlja zanimanje in kakovost dela Komisije v njeni študiji o maloprodajnih finančnih storitvah, ki jo je objavila kot nadaljnji ukrep po pregledu; je seznanjen tudi s težavami, ugotovljenimi na področju finančnih storitev, ki so se zaradi finančne krize še poslabšale; pozdravlja zlasti ugotovitve, ki jih je ta študija omogočila na primer v zvezi z velikimi težavami pri preglednosti in primerljivosti stroškov, povezanih s tekočimi računi v Evropski uniji; meni, da je zaradi tega potrebna boljša ureditev tega sektorja;

19.

poudarja, da so sicer pritožbe potrošnikov pomembne za odkrivanje pomanjkljivega delovanja trga, vendar njihova odsotnost ne pomeni vedno, da trgi dobro delujejo, saj se potrošniki v nekaterih državah članicah manj pritožujejo zaradi različne potrošniške tradicije ali pričakovanja, ali bo pritožba uspešna; poudarja, da po drugi strani veliko število pritožb v posamezni državi članici ni nujno znak neuspešnega trga, pač pa je lahko tako zaradi navzočnosti učinkovitih organov za pritožbe ali nedavne kampanje o potrošniških pravicah;

20.

ugotavlja, da je v EU več kot 700 organizacij, ki zbirajo pritožbe potrošnikov, njihovo delo pa je zelo različno urejeno in le malo jih zbira podatke o naravi pritožb in sektorjih; meni, da to ni ustrezno za prepoznavanje morebitnih pomanjkljivosti trga z vidika potrošnika, čeprav zadostuje za svetovanje ali informiranje; poziva vse organe za pritožbe, naj sprejmejo usklajeno metodologijo za razvrščanje potrošniških pritožb in poročanje o njih, ter jih spodbuja, naj sporočajo podatke o pritožbah za vse področja, ki jih Komisija predlaga v osnutku svojega priporočila – priporočena in prostovoljna; meni, da bo razvoj usklajene metodologije državam članicam omogočil, da zberejo več tehtnih podatkov in pridobijo popolnejšo sliko o nacionalnih potrošniških trgih, kar bi pripomoglo k vzpostavitvi vseevropske zbirke podatkov, ki bo omogočila primerjavo med potrošniškimi težavami po vsej EU;

21.

opozarja na analizo dostopnih podatkov o cenah, ki kaže nerazložljiva čezmejna nihanja pri številnih izdelkih in storitvah; meni, da razlike v cenah, čeprav so pogosto povezane z razlikami v povpraševanju, stopnjo stroškov, davkov ali strukturo stroškov, pogosto tudi kažejo razdrobljenost ali slabo delovanje notranjega trga; predlaga, da je treba, kjer je cena posameznega izdelka višja od referenčne vrednosti, preveriti razmerje med uvoznimi in potrošniškimi cenami ter skrbno preučiti razloge za različno višino cen;

22.

meni, da dostopni podatki o cenah ne zadostujejo za ustrezno spremljanje notranjega trga, in poziva nacionalne statistične urade in Eurostat, naj sodelujejo s Komisijo, naj priskrbijo več podatkov in nadalje razvijajo svojo metodologijo za zbiranje povprečnih cen primerljivih in tipskih izdelkov in storitev; v zvezi s tem opozarja, da morajo nacionalni statistični uradi potrjevati postopke zbiranja in izračunavanja povprečnih cen in pri teh postopkih bolj sodelovati; poudarja, da se bo s predstavitvijo preglednejših podatkov o cenah zaupanje potrošnikov povečalo, ker bodo med drugim videli, da se rešujejo težave, s katerimi se vsakodnevno srečujejo;

23.

priznava, da je zadovoljstvo potrošnikov pomemben pokazatelj za razumevanje, kako dobro ali slabo trgi služijo potrošnikom; poziva Komisijo, naj nadalje razvije svojo metodologijo in merilne tehnike za izvajanje anket o zadovoljstvu potrošnikov ter v prihodnje zajame tudi dodatne sektorje;

24.

je prepričan, da je zmožnost preklapljanja med ponudniki bistvena značilnost konkurence v tržnem gospodarstvu; poziva Komisijo in države članice, naj ukrepajo za lažje preklapljanje pri vseh pomembnejših maloprodajnih storitvah;

25.

ugotavlja, da je zaupanje potrošnikov v varnost izdelkov na splošno veliko, čeprav se to, kako potrošniki razumejo varnost, med državami članicami občutno razlikuje; poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo dostopne podatke o varnosti potrošniških izdelkov, ki se zbirajo v glavnem na podlagi poročil o nesrečah in poškodbah zaradi pokvarjenih izdelkov ali v sistemih za opozarjanje o nevarnosti; poudarja, da je treba zlasti biti pozoren na varnost igrač;

26.

spodbuja vse države članice, naj prek skupne podatkovne baze sistematično zbirajo in beležijo nesreče ali poškodbe, da bi še bolj okrepile varnost potrošnikov;

27.

ugotavlja, da je čezmejna dejavnost v EU precej različno razširjena in čeprav je povprečni izdatek za čezmejne nakupe znaten (737 EUR na osebo na leto), večina (75 %) prodajalcev na drobno prodaja zgolj potrošnikom v svoji državi in le četrtina potrošnikov v EU opravlja čezmejne nakupe; meni, da bi večje zaupanje potrošnikov znatno povečalo raven čezmejne trgovine, čeprav je več strukturnih ovir, na primer jezik, razdalja in razlike v zakonodaji o varstvu potrošnikov; meni, da razvoj čezmejne trgovine ne sme povzročiti zmanjšanja regulacije, pač pa so zaradi njega še toliko bolj potrebna prizadevanja za zagotovitev optimalnega varstva potrošnikov v Evropski uniji;

28.

ugotavlja, da se spletno nakupovanje čedalje bolj širi, čezmejna e-trgovina pa se ne razvija tako hitro kot nakupovanje od doma; poziva Komisijo, naj v prihodnjih pregledih zajame več podatkov o dejanski stopnji čezmejne prodaje in težavah, s katerimi se srečujejo ti potrošniki;

29.

ugotavlja, da okoli polovica potrošnikov EU (51 %) meni, da jih veljavni potrošniški ukrepi ustrezno varujejo, več kot polovica (54 %) jih meni, da javni organi dobro varujejo njihove pravice, nekaj več (59 %) pa, da prodajalci in izvajalci storitev spoštujejo njihove pravice;

30.

poudarja, da skoraj tretjina (30 %) potrošnikov EU, ki so opravili nakup na daljavo po internetu, telefonu ali pošti, poroča o težavah z dostavo; seznanjen pa je, da je devetim od desetih, ki so poskušali vrniti nakupljeno ali v času za premislek preklicati pogodbo, to uspelo;

31.

poudarja, da je več držav članic razvilo orodja za spremljanje nacionalnega trga z vidika potrošnika, na primer opazovalne službe za spremljanje cen ali obsežne sisteme za pritožbe za oblikovanje politike, medtem ko druge države članice ne uporabljajo podatkov za spremljanje potrošniških trgov in podatke le s težavo zbirajo; poudarja, da je zato potrebna izmenjava najboljše prakse med državami članicami;

32.

poudarja, da bosta velik prispevek nacionalnih statističnih uradov in Eurostata ter tesno sodelovanje med njimi, Komisijo, oblikovalci potrošniške politike, nacionalnimi izvršilnimi organi in organizacijami potrošnikov in podjetij, bistvena za zagotavljanje kakovosti in popolnosti podatkov ter nadaljnji razvoj potrebne zbirke podatkov; poziva Eurostat, države članice in vse zainteresirane strani, naj ukrepajo in omogočijo takšno sodelovanje;

33.

meni, da imajo lahko podatki, pomembni za trg, osrednjo vlogo pri spodbujanju inovacij in konkurenčnosti; zato poudarja, kako pomemben je pregled kot orodje, ki omogoča opredelitev želja in zahtev potrošnikov; opozarja, da ti podatki lahko spodbujajo inovacije, tako da podjetjem dajejo pobudo za vstop na nove trge in povzročijo pritisk nanje, da izboljšajo svoje izdelke in storitve;

34.

meni, da bi moral biti pregled, ko bo dopolnjen z zanesljivimi in med 27 državami članicami lahko primerljivimi podatki, bogat vir primerljivih podatkov za snovalce nacionalnih politik o konkurenci, varstvu potrošnikov in drugih področij politike ter jim na nacionalni ravni pomagati prepoznati trge, ki ne delujejo dovolj dobro za potrošnike;

35.

poziva Komisijo, naj izvede primerjalno analizo potrošniškega okolja v vseh državah članicah, pri tem pa upošteva razlike v potrošniškem pravu in potrošniški tradiciji; ponovno poudarja, da primerjava potrošniških učinkov med državami članicami in primerjalna analiza potrošniškega okolja po vsej EU pomagata prepoznavati najboljše prakse ter s tem oblikovati notranji trg, ki bo potrošnikom ustrezal;

36.

spodbuja vse države članice, naj vsako leto izvedejo široko kampanjo spremljanja trga, da bi prepoznale trge, ki v odnosu do potrošnikov niso uspešni, in priskrbijo popolne podatke, ki bodo Komisiji omogočili spremljanje in primerjavo težav, s katerimi se spoprijemajo potrošniki na notranjem trgu;

37.

vztraja, da namen pregleda ne bi smela biti samo boljša potrošniška politika, pač pa da bi moral prispevati k vsem politikam, ki zadevajo potrošnike, in s tem zagotoviti, da bi vključili potrošniške interese v vse politike EU ter cilj trajnostnega razvoja v politiko varstva potrošnikov; poudarja, da bi moral pregled tudi spodbuditi splošnejšo razpravo o vprašanjih potrošniške politike;

38.

poziva Komisijo, naj s podporo držav članic razvije strategijo za boljše sporočanje pregleda širši javnosti, med drugim z omogočanjem dostopa in vidnosti na ustreznih spletnih mestih, ter naj spodbuja ustrezno razširjanje pregleda medijem, nacionalnim organom, potrošniškim organizacijam in drugim zainteresiranim stranem; meni, da je treba pregled še naprej letno objavljati kot brošuro, in sicer v vseh uradnih jezikih EU; poziva Komisijo in države članice, naj pri evropskih državljanih primerno spodbujajo uporabo spletnega mesta „eYou Guide“, ki ga je Komisija oblikovala nalašč kot vodič po pravicah državljanov;

39.

pozdravlja pet prednostnih področij ukrepanja, ki jih je Komisija navedla v sporočilu o izvrševanju pravnega reda o varstvu potrošnikov;

40.

poudarja, da je učinkovito izvajanje in izvrševanje evropskih pravil o varstvu potrošnikov gonilo za vse večjo samozavest potrošnikov in močna ovira za podjetja, ki želijo ta pravila obiti; poziva Komisijo, naj tesno spremlja prenos in izvajanje evropskega pravnega reda s tega področja in državam članicam pri tem pomaga; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj razišče možnosti za večjo opaznost politike varstva potrošnikov z ukrepi, ki podpirajo in dopolnjujejo politike držav članic in morda tudi vključujejo ustanovitev evropske agencije za varstvo potrošnikov, pri čemer naj uporabi pravno podlago člena 169 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

41.

ugotavlja, da je izvajanje predpisov po EU daleč od enotnosti in da je v večini držav nekaj močnih in šibkih plati; poudarja, da te številke kažejo pomembne razlike med državami članicami glede proračuna za nadzor trga in število sodelujočih inšpektorjev; nujno poziva države članice, naj podvojijo svoja prizadevanja in povečajo sredstva, da bi zagotovile spoštovanje zakonov, ki ščitijo potrošnike in zagotavljajo konkurenco na maloprodajnem trgu;

42.

meni, da so spodbujanje nadzorovanja trga in izvršilni mehanizmi ter njihovo učinkovito in obsežno izvrševanje za spodbujanje zaupanja potrošnikov odločilni, saj bo potrošniška poraba pomemben dejavnik pri oživljanju gospodarstva; meni, da je treba javnim organom dati več sredstev za preiskavo in prekinitev nezakonitega poslovnega ravnanja;

43.

poudarja, da se potrošniški trgi hitro razvijajo, izvršilni organi pa se morajo biti zmožni spoprijeti z novimi izzivi, pred katere gospodarske in tehnološke spremembe postavljajo njihovo zmožnost učinkovitega delovanja v čezmejnem okolju, kakršen je notranji trg – za dosego tega pa so potrebna združena prizadevanja, da bi postalo izvajanje v vsej EU učinkovito in dosledno; meni, da je potreben tudi pregled regulativnega okvira, da bi popravili morebitne vrzeli;

44.

spodbuja ustanovitev neodvisnih agencij za varstvo potrošnikov v državah članicah, ki bodo zagotavljale informacije in sprožile postopke na nacionalnih sodiščih, da bi varovale interese potrošnikov; v skladu s tem spodbuja sodelovanje med agencijami za varstvo potrošnikov v vseh državah članicah;

45.

spodbuja vse države članice, naj preučijo prednosti, ki bi jih imela ustanovitev Varuha pravic potrošnikov; opozarja, da v nekaterih državah članicah ta ustanova obstaja kot zunajsodni organ za sporazumno reševanje sporov na področju potrošništva, pa tudi kot svetovalna ustanova, ki deluje v soodvisnosti z državo za reševanje vprašanj, ki so v njeni pristojnosti;

46.

soglaša s Komisijo, da so lahko alternativni mehanizmi za reševanje sporov, kot na primer mediacija in arbitraža ali zunajsodne poravnave, hitra in privlačna možnost za potrošnike, ki niso bili uspešni pri neformalnem reševanju spora s podjetjem ali organizacijo za zagotavljanje storitev v javni lasti; poziva države članice, naj spodbujajo razvoj alternativnih mehanizmov za reševanje sporov, da bi okrepile raven varstva potrošnikov in karseda povečale skladnost z zakonodajo, poudarja pa, da bi morali tovrstni mehanizmi dopolnjevati, ne pa nadomeščati sodnih ali upravnih načinov izvajanja zakonodaje; poleg tega meni, da bi lahko opredelitev natančnih datumov in rokov za odgovore, ki jih morajo dati institucije in podjetja v zvezi z različnimi predloženimi zadevami, bistveno pomagala potrošnikom, ki nameravajo ukrepati za rešitev spora;

47.

opozarja, da podatki kažejo velike razlike med državami članicami, tako da je glede odškodninskih mehanizmov še prostor za izboljšave; opominja, da sistemi kolektivnega pravnega varstva zaenkrat obstajajo v 13 državah članicah, in poziva Komisijo, naj čim prej priskrbi nadaljnjo obdelavo podatkov k zeleni knjigi z dne 27. novembra 2008 o kolektivnih odškodninah za potrošnike (KOM(2008)0794);

48.

poudarja, da je potrebno ustrezno izobraževanje in usposabljanje javnih uslužbencev in sodnih organov glede evropskih predpisov o varstvu potrošnikov;

49.

ugotavlja, da revizija, ki jo je izvedla mreža za sodelovanje na področju varstva potrošnikov, kaže, da se organi, ki obravnavajo čezmejne primere, srečujejo s težavami zaradi pomanjkanja sredstev; poziva Komisijo, naj preuči, kako bi lahko zagotovili ustrezna sredstva, da bi spoštovali obveznosti po uredbi o sodelovanju na področju varstva potrošnikov;

50.

izraža podporo usklajenim akcijam glede izvrševanja, ko nacionalni organi hkrati preučijo skladnost z zakonodajo EU v posameznemu sektorju; poudarja, da bi morali tovrstne akcije izvajati pogosteje (dvakrat letno) in po skupni metodologiji ter v kombinaciji z drugimi orodji;

51.

se zaveda pravne zahtevnosti v zvezi z objavo ugotovitev iz nadzora trga in dejavnosti izvrševanja zakonodaje ter dejstva, da za preiskovalno delo pogosto veljajo stroga pravila glede zaupnosti, vendar meni, da bi morale Komisija in države članice v primerih, ko so bile ugotovljene ponovitve nezakonitega ravnanja, vseeno objaviti te rezultate in jih razčleniti po posameznih podjetjih; meni, da bi s tem zagotovili večjo preglednost, izvršilno delo nacionalnih organov bi postalo bolj vidno, potrošnikom pa bi omogočili informirane odločitve;

52.

poziva k okrepitvi struktur za nadzor trga v vseh državah članicah, tako da bodo izdelki, ki so na njihovem trgu, izpolnjevali stroge varnostne standarde, izdelki z napako ali nevarni izdelki pa bodo s trga hitro odstranjeni; poziva Komisijo, naj spremlja in redno pregleduje smernice, ki se uporabljajo v sistemu za hitro opozarjanje RAPEX, da bi izboljšala njegovo delovanje;

53.

v zvezi s tem poziva Komisijo, naj ostreje spremlja, kako države članice izvajajo uredbe o nadzoru trga, zlasti Uredbo (ES) 765/2008, in po potrebi nemudoma sproži postopke za ugotavljanje kršitev;

54.

podpira prizadevanja Komisije, da bi preučila najnovejše možnosti tehničnega nadzora in omogočila globalno sledljivost izdelkov v celotni dobavni verigi (npr. z uporabo čipov RFID ali črtnih kod); poziva Komisijo, naj Parlamentu predstavi sedanje pobude in najnovejša spoznanja o vzpostavitvi globalne mreže za sledljivost;

55.

opozarja, da Evropska mreža centrov za varstvo potrošnikov potrebuje finančna sredstva, da bi spodbudila zaupanje potrošnikov s svetovanjem državljanom o njihovih pravicah in omogočanjem dostopa do pravnega varstva, kadar so potrošniki opravili čezmejne nakupe;

56.

poudarja, da imajo carinski organi zaradi naraščajočega obsega uvoza v EU iz tretjih držav pomembno vlogo pri varstvu potrošnikov pred uvoženimi nevarnimi izdelki, kar zahteva vse tesnejše sodelovanje med nadzorom trga in carinskimi organi, pa tudi med carinskimi organi različnih držav članic;

57.

poudarja, da zagotavljanje varnosti izdelkov na notranjem trgu zahteva skupna prizadevanja z oblastmi tretjih držav; zato podpira pobudo Komisije, da bi pospešila mednarodno sodelovanje z izvršilnimi organi tretjih držav, zlasti Kitajsko, ZDA in Japonsko, ter poskusila doseči uradne sporazume; ugotavlja, da sta stalen dialog in izmenjava informacij o varnosti izdelkov v interesu vseh strani in srž nadgradnje potrošniškega zaupanja; poziva Komisijo, naj mu o svojem dialogu s tretjimi državami redno poroča;

58.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

22.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 349/10

A.

ker si morajo Komisija, Parlament, Evropski varuh človekovih pravic in države članice bolj prizadevati za opredelitev pravic državljanov, jih o njih obveščati ter jim jih pomagati uveljavljati, saj bo zaradi tega notranji trg bolje deloval,

B.

ker je za čezmejno odpravljanje ovir in uveljavljanje pravic prostega gibanja bistvena večja preglednost,

C.

ker morajo Komisija in države članice občutno izboljšati svoja prizadevanja, da bi izboljšale ozaveščenost o možnostih, ki jih ponuja notranji trg državljanom in podjetjem,

D.

ker je bil na notranjem trgu dosežen precejšen napredek, vendar še vedno obstajajo ovire za njegovo popolno delovanje,

E.

ker mora biti v primeru napačno uporabljenih pravil notranjega trga na voljo hiter dostop do pravnega varstva tudi brez sodnih postopkov,

F.

ker bo lahko mreža Solvit, ko bo v celoti delovala, preprečila prekomerno sprožanje postopkov pred sodišči, kjer so postopki mnogokrat zapleteni in mehanizmi za zagotavljanje pravne zaščite posameznikov pogosto ovirajo dostop do pravnega varstva,

G.

ker so usposabljanje in čezmejne izmenjave, tudi prek elektronskih mrež, ki jih je vzpostavila Komisija, bistveni za boljšo uporabo pravnega reda Skupnosti s področja notranjega trga,

H.

ker se državljani in podjetja zanašajo na učinkovito izvajanje predpisov o notranjem trgu, da bi lahko v celoti izkoristili možnosti, ki jih ta trg nudi,

I.

ker bi morale države članice s podporo Komisije izboljšati zmogljivosti svojih mehanizmov za reševanje problemov, da bi pomagale državljanom uveljavljati njihove pravice,

J.

ker so Komisija in države članice leta 2002 ustvarile mrežo Solvit za reševanje problemov, s katerimi se državljani in podjetja srečujejo zaradi napačne uporabe zakonodaje o notranjem trgu,

K.

ker je Solvit spletna mreža za reševanje problemov, v kateri države članice (pa tudi Norveška, Islandija in Lihtenštajn) sodelujejo pri nesodnemu reševanju težav, na katere naletijo državljani in podjetja, ker javni organi napačno uporabljajo zakonodajo o notranjem trgu,

L.

ker velja Solvit za sorazmerno uspešen sistem za zagotavljanje pravnega varstva brez uradnih postopkov v povprečju desetih tednov, pri čemer bi bilo lahko reševanje problemov notranjega trga prek mreže Solvit zgled dobre prakse tudi za druge podporne storitve notranjega trga,

M.

ker bi bilo treba povečati zmogljivosti mreže Solvit, da bi preprečili težave zaradi pomanjkanja osebja, zlasti glede na morebitno prihodnje oglaševanje, če bodo posamezne članice menile, da je to potrebno,

N.

ker mreža Solvit vendarle ne bi smela biti nadomestilo za pravno obravnavanje kršitev, kar je naloga Komisije, niti izgovor za manjše prizadevanje v državah članicah za pravilen in pravočasen prenos direktiv EU,

O.

ker veliko državljanov, ki se soočajo s težavami na notranjem trgu, težave pa spadajo v pristojnost mreže Solvit, te mreže ne pozna in pomoč zato išče pri evropskem varuhu človekovih pravic,

1.

pozdravlja pobudo Komisije iz julija 2002, da bi vzpostavila Solvitovo mrežo nacionalnih uprav prek interaktivne spletne zbirke podatkov, kar je uspešno orodje, ki je povečalo preglednost in ustvarilo skupni pritisk za hitrejše reševanje problemov;

2.

poziva Komisijo, naj uporabi vse svoje pristojnosti, da zagotovi učinkovito uporabo pravil notranjega trga, da bi zmanjšala upravno breme za državljane in podjetja;

3.

poudarja, da so težave, povezane z izvajanjem pravil notranjega trga, pogosto ugotovljene prek mreže Solvit;

4.

poudarja, da bi bilo treba izkušnje mreže Solvit upoštevati pri oblikovanju nacionalnih politik in politik EU, kar bi lahko po potrebi privedlo do strukturnih in regulativnih sprememb;

5.

poziva Komisijo, naj v indeksa notranjega trga in potrošniškega trga sistematično vključuje podrobnejše informacije o uporabi in uveljavljanju zakonodaje o notranjem trgu, da bi povečali preglednost, pa tudi kot koristno orodje za osebje mreže Solvit;

6.

poziva k letni in sočasni objavi indeksa notranjega trga, poročila mreže Solvit, Kažipota za državljane in indeksa potrošniškega trga (brez spreminjanja pogostosti njihove objave), da bi dobili splošen pregled nad razvojem notranjega trga in bolje uskladili delo, ki je bilo opravljeno na teh področjih, hkrati pa ohranili posebno naravo teh instrumentov; poziva Komisijo, naj preuči možnost vključitve podrobnega opisa napredka, dosežkov in pomanjkljivosti mreže Solvit v indeks potrošniškega trga; poziva Komisijo, naj nemudoma ukrepa in reši pogoste težave, ki so bile odkrite prek mreže Solvit;

7.

ugotavlja, da imajo nekateri centri Solvit premalo osebja in da se je leta 2008 število rešenih primerov zmanjšalo, povprečno število dni, potrebno za njihovo rešitev, pa povečalo; poziva vse centre Solvit, naj zaposlijo osebje z ustreznimi kvalifikacijami in izkušnjami, potrebnimi za delovna mesta, ki jih bodo zasedli; meni, da je treba za osebje mreže Solvit organizirati več usposabljanja; pozdravlja delo, ki ga opravlja mreža Solvit, predvsem število rešenih primerov, ki je kljub povečani količini dela v letu 2008 (22-odstotno povečanje na 1 000 primerov) in kljub temu, da imajo nekateri centri Solvit kadrovske težave, še vedno visoko (83 %);

8.

ugotavlja, da številni državljani in mala podjetja pogosto ne poznajo dela te mreže in da podjetja, v primerih, ko bi mrežo Solvit lahko uporabili v svojo korist, lahko izkoristila, pomoč iščejo pri pravnih podjetjih ali se celo podredijo podobnim zahtevam držav članic, čeprav te niso v skladu s pravnim redom Skupnosti na področju notranjega trga; pozdravlja dejstvo, da so evropski državljani in podjetja leta 2008 zaradi dejavnosti mreže Solvit prihranili pri stroških približno 32,6 milijonov EUR;

9.

ugotavlja, da lahko delovna področja ministrstva, ki gosti nacionalni center Solvit, vplivajo na javno poznavanje vrste dela, ki ga Solvit v tej državi izvaja, in da je raven uspešnega reševanja in odprave primerov odvisna od pripravljenosti in zmožnosti držav članic, da tesno sodelujejo s centri Solvit;

10.

poziva države članice, naj svojim centrom Solvit zagotovi močno politično podporo, da bi ta lahko pripravil organe, na katere se nanašajo pritožbe, do dejavnega sodelovanja v okviru Solvitovega postopka in ustreznih rokov;

11.

meni, da bodo morale države članice spodbuditi učinkovito sodelovanje med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi ter mrežo Solvit; meni tudi, da bi države članice morale začeti pogosteje in na širši ravni izmenjevati dobre prakse;

12.

poudarja pomen izmenjave informacij med centri Solvit in zato priporoča, naj se centri držav članic redno srečujejo, da bi omogočili izmenjavo informacij in primerov dobrih praks in sistemov;

13.

poziva države članice, naj promovirajo Solvit v vseh medijih in zagotovijo, da bodo državljane in podjetja dosegle zlasti informacije o tem, kako lahko uveljavljajo svoje pravice, in naj dodelijo dovolj sredstev, da bo ta promocija učinkovitejša; poleg tega poziva Komisijo in države članice, naj v okviru mreže Solvit spodbujajo alternativne sisteme za reševanje sporov na spletu; prav tako poziva države članice, naj Solvit promovirajo v svojih volilnih enotah;

14.

poziva vsako državo članico, naj z nacionalnimi informacijskimi kampanjami promovira Solvit kot alternativni mehanizem za reševanje sporov;

15.

poziva države članice in Komisijo, naj promovirajo mrežo Solvit na internetu; poziva Komisijo, naj omogoči uporabo enega spletnega naslova za vse centre Solvit (www.solvit.eu), da bi državljanom olajšali dostop pred ponovnim zagonom portala Tvoja Evropa, ki bo v prihodnosti združeval vse podporne storitve enotnega trga, tudi Solvit;

16.

poziva države članice, naj vzpostavijo spletne strani s povezavami na evropski portal mreže Solvit, kjer bodo predstavljeni uspešno rešeni primeri in dobre prakse v zvezi z reševanjem sporov prek tega mehanizma;

17.

poziva države članice, naj povečajo učinkovitost centrov Solvit, tako da zagotovijo uradnike iz ustreznih služb, da bi zagotovili reševanje primerov, ki so zunaj pristojnosti mreže Solvit (Solvit+), in zagotovijo, da bodo centri Solvit imeli ustrezen dostop do pravnega strokovnega znanja v domači upravi; poziva Komisijo, naj centrom Solvit hitreje posreduje neuradne pravne ocene;

18.

poziva države članice, naj v javnih službah za zagotovitev boljšega sodelovanja imenujejo uradnika za povezavo s Solvitom, ki se bo ukvarjal z izvajanjem pravil notranjega trga;

19.

poziva države članice, naj na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni organizirajo informacijske kampanje o mreži Solvit, namenjene posebnim ciljnim skupinam, kot so mala in srednja podjetja, ki še niso ustrezno seznanjena s to mrežo, in spodbuja države članice, naj sodelujejo in izmenjujejo dobre prakse, tako da bo promocija mreže Solvit čim učinkovitejša; poudarja, da Odbor Evropskega parlamenta za peticije vzporedno z lastnimi postopki naslavlja predlagatelje peticij na Solvit, kadar meni, da je mogoče rešitev v posameznih primerih hitreje doseči po tej poti;

20.

priznava učinkovitost mreže Solvit kot mreže za sodelovanje pri neuradnem reševanju težav, s katerimi se državljani in podjetja v EU srečujejo, kadar javni organi napačno uporabljajo zakonodajo s področja notranjega trga;

21.

ugotavlja, da je v letnem poročilu Solvit za leto 2008 zapisano, da je mreža zaposlena z velikim številom primerov, ki niso v njeni pristojnosti, kar upočasnjuje obravnavo ustreznih pritožb v centrih Solvit;

22.

ugotavlja, da obstajajo različni subjekti, na katere se lahko državljani EU obrnejo s svojimi težavami, vključno z Odborom Parlamenta za peticije, mrežo Solvit, Evropsko komisijo in Evropskim varuhom človekovih pravic;

23.

poziva mrežo Solvit, naj primere napačne uporabe zakonodaje EU, katerih reševanje je zanjo preveč zapleteno, preda Komisiji ali Odboru Evropskega parlamenta za peticije;

24.

opozarja, da obravnava peticij poteka na odprt in pregleden način v tesnem sodelovanju s pristojnimi zakonodajnimi odbori, Evropsko komisijo in ustreznimi organi držav članic;

25.

meni, da peticije lahko pozitivno prispevajo k boljši pripravi zakonodaje; opozarja, da se bodo pooblastila Parlamenta za dejavno in neposredno oblikovanje, pregled in izboljšavo zakonodaje EU po začetku veljave Lizbonske pogodbe zelo povečala; opozarja tudi, da je treba upoštevati okrepitev vloge nacionalnih parlamentov;

26.

ugotavlja, da ni enega samega subjekta, ki bi bil odgovoren za spremljanje pritožb državljanov od začetka do konca, saj so te vložene prek različnih kanalov; poziva k večji usklajenosti med različnimi subjekti, ki sodelujejo pri sprejemanju in obravnavanju pritožb državljanov;

27.

poziva Solvit, naj na svoji spletni strani doda povezavo na Odbor Evropskega parlamenta za peticije ter na ustrezne odbore nacionalnih parlamentov, da se bodo državljani lahko seznanili s svojo pravico do naslavljanja peticij na Parlament kot načina za zagotavljanje izvensodnih sredstev in rešitev prek političnega in zakonodajnega postopka;

28.

nadalje podpira razvoj skupne spletne strani evropskih institucij, ki bi bila namenjena pomoči državljanom in bi jih usmerila neposredno k instituciji ali organu, ki je pristojen za obravnavanje njihove pritožbe;

29.

poziva svoje poslance, naj prevzamejo pobude za promoviranje mreže Solvit in si prizadevajo za ozaveščanje poslancev nacionalnih parlamentov o tej mreži, na primer s predstavitvijo dosežkov mreže Solvit na sejah COSAC; poudarja tudi potrebo po večjem sodelovanju nacionalnih vlad in parlamentov pri promoviranju mreže Solvit na nacionalni ravni; poziva Komisijo in države članice, naj uskladijo predstavitev centrov Solvit, da bi opredelili primere dobre prakse in obstoječe ovire za ustrezno delovanje centrov in tako izboljšali učinkovitost rednega upravnega in drugega dela;

30.

poziva države članice, naj povečajo število osebja v centrih Solvit s pomočjo vseh razpoložljivih sredstev, tudi z alternativnimi načini financiranja, da bodo povečale upravne zmogljivosti v ustreznih vladnih ministrstvih, tako da bodo ustrezale številu prebivalcev države in številu že obravnavanih primerov;

31.

poziva države članice in Komisijo, naj skupaj pregledajo in analizirajo razloge za nizko stopnjo uspešnosti nekaterih centrov Solvit in za njihovo sorazmerno dolgotrajno obravnavanje primerov, da bi zagotovile koristne informacije za oblikovanje boljše strategije reševanja problemov v korist državljanom in podjetjem na notranjem trgu;

32.

poziva Komisijo, naj mreži Solvit predloži letna poročila z bolj podrobnimi informacijami in statističnimi podatki, ki bi omogočila tudi oceno učinkovitosti vsakega nacionalnega centra, saj je drugače težko dolgoročno oceniti trende in predlagati posebne ciljno usmerjene ukrepe za izboljšanje stanja v posameznih državah članicah;

33.

poziva Komisijo, naj vzpostavi enotni spletni portal za vse centre Solvit na naslovu, ki ga bo čim bolj preprosto najti (www.solvit.eu); hkrati meni, da je občutno izboljšanje vidnosti mreže Solvit na internetu bistvenega pomena in da je v ta namen treba uporabiti družbena spletna mesta in spletne iskalnike;

34.

meni, da mora glede na veliko število primerov v zvezi s posamezniki in priznavanjem kvalifikacij ali socialnih pravic in pravic do bivanja mreža Solvit tesneje sodelovati ter razširiti svoje informacijske kampanje in vanje vključiti združenja izseljencev in konzulate držav članic;

35.

meni, da mora glede na veliko število primerov v zvezi s podjetniki mreža Solvit tesneje sodelovati ter razširiti svoje informacijske kampanje in vanje vključiti evropska in nacionalna poslovna združenja s posebnim poudarkom na malih in srednjih podjetjih;

36.

poziva Komisijo, naj prednostno zaključi projekt podpornih storitev enotnega trga za poenostavitev informacijskih, svetovalnih in podpornih storitev za reševanje težav ter njihovo večjo dostopnost in učinkovitost;

37.

poziva Evropskega varuha človekovih pravic, naj tesneje sodeluje s centri Solvit in vse prejete pritožbe, za katere ni pristojen, nemudoma in brez birokratskih postopkov posreduje centru Solvit, ki bi lahko bil zanje pristojen, če gre za pritožbe v zvezi z notranjim trgom in bi lahko spadale v pristojnost mreže Solvit; poziva Komisijo, naj uvede pospešen postopek za ugotavljanje kršitev, če nerešena pritožba v okviru mreže Solvit na prvi pogled kaže na kršitev zakonodaje Skupnosti;

38.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

22.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 349/16

A.

ker so izjemne gospodarske okoliščine v zadnjih dveh letih zahtevale izredne ukrepe,

B.

ker se je Evropska unija prvič odločila za uporabo člena 107(3)(b) in (c) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

C.

ker je v kriznem času pravilno delovanje trgov bistvenega pomena in bi se morala konkurenčna pravila uporabljati prožno, a natančno,

D.

ker bi protekcionizem in izkrivljanje konkurence krizo samo poglobila in podaljšala,

E.

ker lahko vse večji proračunski primanjkljaj in javni dolg v številnih državah članicah za leta, mogoče celo desetletja, upočasnita oživljanje gospodarstva in njegovo rast,

F.

ker vlade držav članic kot odziv na krizo od oktobra 2008 podeljujejo državna jamstva za bančna posojila; ker je bilo izdanih precej zavarovanih obveznic, ki so bankam zagotovile precejšen vir financiranja in jih zavarovale pred tveganji finančnega sistema,

G.

ker empirične analize kažejo, da so jamstva vlad držav članic sprožila določeno število posledic, tudi izkrivljanje, in se je na primer zmanjšal obseg zasebnih obveznic, to pa je treba upoštevati pri tehtanju možnosti, ali naj se podaljšajo v leto 2010,

H.

ker je početje večnacionalnih podjetij, ki davčne oaze in središča z ugodnim davčnim sistemom znatno izkoriščajo kot del strategije izogibanja plačilu davkov, v nasprotju z načelom poštene konkurence,

I.

ker je davčno upravljanje pomemben dejavnik za ohranjanje ugodnih pogojev poštene konkurence in za spodbujanje delovanja notranjega trga,

1.

pozdravlja poročilo o politiki konkurence za leto 2008, zlasti glavno poglavje o kartelih in potrošnikih; podpira ustanovitev enote za odnose s potrošniki; ugotavlja, da karteli povzročajo škodo potrošnikom; obžaluje, da potrošniki težko izkoristijo prednosti konkurence;

2.

poudarja, da karteli predstavljajo eno najresnejših kršitev konkurenčnega prava, razbijajo vrednostno verigo, škodujejo potrošnikom in zelo slabo vplivajo na gospodarstvo; spodbuja Komisijo, naj še naprej odločno izvaja predpise, s katerimi preprečuje nastanek kartelov in se bori proti njim; pozdravlja instrumente, kakršen je paket poravnav, ki Komisiji omogočajo, da kartelne zadeve reši s poenostavljenim postopkom, v katerem se družbe po pregledu dokazov odločijo priznati udeležbo v kartelu in se globa, naložena strankam, zmanjša; ponovno poudarja, da sta politika konkurence in dosledno uveljavljanje konkurenčnih pravil bistvena za pravilno delovanje evropskih trgov in njihovo konkurenčnost, večjo učinkovitost, podjetniško odličnost ter za varstvo potrošnikov; zlasti meni, da je boj proti kartelom osrednjega pomena za to, da bo konkurenčna ureditev potrošnikom prinašala koristi z nižjimi cenami in širšo izbiro izdelkov in storitev;

3.

zahteva, da je obsežno vključen v oblikovanje politike konkurence, tudi z uvedbo sozakonodajne vloge in zahtevo, da je Parlament redno obveščen o vseh pobudah s tega področja;

4.

poziva Komisijo, naj Evropski parlament v letu 2010 obvesti o tem, katere posebne ukrepe namerava na področju konkurence sprejeti glede na začetek veljave Lizbonske pogodbe;

5.

poziva Komisijo, naj Parlamentu podrobno in vsako leto poroča, kako je ukrepala po njegovih priporočilih, ter pojasni razloge za morebitno odstopanje od njih;

6.

spodbuja Komisijo, naj vzpostavi trden in stalen dialog z zvezami potrošnikov za opredelitev težav glede konkurence in prednostnih nalog; zahteva popolno poročilo o dejavnostih oddelka za odnose s potrošniki generalnega direktorata za konkurenco;

7.

poziva Komisijo, naj omogoči javni dostop do vseh ocen in študij, na katere se bo v prihodnje sklicevala v letnih poročilih o konkurenci, in naj za te ocene in študije uporabi neodvisne in zanesljive strokovnjake;

8.

ponovno poziva Komisijo, naj nujno pregleda kadrovske vire v generalnem direktoratu za konkurenco in zagotovi, da bo zadevno osebje opravilo delo, ki ga je vse več;

9.

poudarja, da so potrebna jasna in trdna pravila o konkurenci, ki bodo prijazna do malih in srednjih podjetij ter bodo temeljila na načelu „najprej pomisli na male“ iz akta za mala podjetja za Evropo;

10.

poziva Komisijo, naj v naslednje poročilo vključi glavno poglavje, namenjeno malim in srednjim podjetjem ter konkurenci; opozarja na visoke stroške patentnega sistema za mala in srednja podjetja, ki izhajajo zlasti iz nevarnosti sodnih postopkov, ki jih sprožajo subjekti brez prakse; opozarja na odprto inovativnost in načelo skupnega znanja; poziva mala in srednja podjetja, naj izkoristijo rezultate sedmega okvirnega programa za raziskave z odprtim dostopom;

11.

poziva Komisijo, naj kot pravno podlago za prihodnjo zakonodajo o notranjem trgu uporabi člen 12 Pogodbe o delovanju Evropske unije (nekdanji člen 153(2) Pogodbe ES), ki jasno določa, da se „pri opredeljevanju in izvajanju drugih politik in dejavnosti Unije upoštevajo zahteve varstva potrošnikov“;

12.

poziva Komisijo, naj si prizadeva za izvajanje telekomunikacijskega svežnja;

13.

meni, da je objava sporočila Komisije „Navodila glede prednostnih nalog izvrševanja Komisije pri uporabi člena 82 Pogodbe ES za izključevalna ravnanja, s katerimi prevladujoča podjetja zlorabljajo svoj položaj“ pozitivna, meni, da so navodila korak naprej, saj pomenijo večjo preglednost in predvidljivost možnih intervencij Komisije, čeprav ne bi smela nikoli omejiti ali zmanjšati zmožnosti Komisije, da na tem področju ukrepa v skladu z določbami Pogodbe o delovanju Evropske unije;

14.

opozarja, da je bilo leta 2008 prvič v zgodovini politike konkurence v EU izrečeno plačilo denarne kazni zaradi neupoštevanja predhodne odločbe Komisije;

15.

poudarja, da mora Komisija pozorno nadzorovati uporabo državne pomoči in s tem zagotoviti, da se takšna ureditev podpore ne bi uporabila za zaščito državne industrije na škodo notranjega trga in evropskih potrošnikov;

16.

zato meni, da je pri ugotavljanju združljivosti državne pomoči s Pogodbo bistveno, da se poišče ustrezno ravnotežje med negativnimi učinki državne pomoči na konkurenco in javne finance ter njenimi pozitivnimi učinki v smislu skupnega interesa;

17.

poziva Komisijo, naj oceni zunanjo razsežnost posledic predvidene bančne regulacije, zlasti za konkurenčnost evropskih bank;

18.

meni, da so sprejete politike državne pomoči v zvezi s finančnimi ustanovami in oživljanjem gospodarstva pomagale pri stabilizaciji finančnega trga in odpravljanju posledic kreditne krize na realno gospodarstvo;

19.

ugotavlja, da je politika državne pomoči sestavni del konkurenčne politike in da nadzor državne pomoči odraža potrebo po ohranjanju enakih konkurenčnih pogojev za vsa podjetja, ki delujejo na enotnem evropskem trgu; v tej zvezi se sprašuje, v kolikšni meri je državna pomoč za finančni trg privedla do izkrivljanja konkurence; poziva, naj se pripravi neodvisno poročilo o morebitnem izkrivljanju državnih intervencij v finančnem sektorju; poziva Komisijo, naj poroča o napredku pri prestrukturiranju, ki so ga dosegli prejemniki državne pomoči, ter naj zagotovi večjo jasnost glede vračanja te pomoči in morebitnih sankcij v primeru nevračila; poziva Komisijo, naj pojasni obvezne ukrepe za prestrukturiranje v zvezi z možnim izkrivljanjem, ki bi povzročilo razlike v plačilnih pogojih med državami članicami; poziva k jasnejšim merilom odprodaje in njihovega srednjeročnega učinka na ta podjetja;

20.

izraža zaskrbljenost zaradi subvencij in izkrivljanj, do katerih prihaja zaradi jamstev za bančna posojila, ki jih podeljujejo vlade držav članic; poziva Komisijo, naj oceni obseg subvencij za jamstva za bančna posojila in tako analizira njihovo skladnost s konkurenčnim pravom EU in potrebne ukrepe za odpravo izkrivljanj zaradi teh jamstev;

21.

poziva Komisijo, naj nujno nadalje preuči, zakaj se državna pomoč, ki so je bile deležne banke, ne pretaka v realno gospodarstvo, in naj ukrepa proti tistim bankam, ki ugodnosti državne pomoči očitno niso posredovale naprej oziroma so to zavrnile;

22.

ugotavlja, da je Komisija že sprožila proces opuščanja državne podpore in obveznega prestrukturiranja in odprodajanja; se zaveda, da so ti procesi lahko uspešni le, če bodo prožni; vseeno poziva k vodilni vlogi Komisije v teh procesih; meni, da se državne intervencije ne bi smele po nepotrebnem podaljševati in da je treba čim prej izdelati izstopne strategije;

23.

vztraja, da je treba izstopne strategije usklajevati, zlasti pri opuščanju podpore bančnemu sektorju; poudarja, da je usklajevanje osrednjega pomena, da se izognemo izkrivljanju konkurence kot posledici položaja, ko bi bile banke subvencionirane v državah, ki bodo obdržale programe podpore, v primerjavi z državami, kjer bodo ti programi opuščeni;

24.

meni, da je sistem pravil konkurence doslej že preživel vihar, toda kriza je pokazala, da je nujno potreben okvir EU za čezmejno krizno upravljanje v finančnem sektorju, vključno z rešitvijo za ustanove, ki so „prevelike, da bi propadle“, ter hitra in celovita izvedba priporočil iz poročila de Larosière, vključno s skupnim evropskim regulatorjem, sistemom za zajamčene vloge in skladom za dofinanciranje ali enakovrednim sistemom;

25.

poziva Komisijo, naj poroča o nacionalnih ukrepih državne pomoči, razlikami med nacionalnimi shemami in njihovimi morebitnimi negativnimi učinki na konkurenco in gospodarsko raznolikost; poziva Komisijo, naj pripravi predloge za skladnejši, enotni evropski pristop;

26.

poziva Komisijo, naj pospeši svojo preiskavo o možnosti nezakonitega združevanja državne pomoči in instrumentov Skupnosti, kot so strukturni skladi in sklad za prilagajanje globalizaciji, da bi bilo s tem njeno delovanje skladnejše;

27.

poziva Komisijo, naj pojasni, katera merila se bodo uporabila pri odločanju o morebitnem podaljšanju začasnega okvira Skupnosti za ukrepe državnih pomoči;

28.

vztraja, da bi morala biti državna pomoč skladna s cilji lizbonske in göteborške strategije ter podnebno-energetskega svežnja; države članice poziva, naj umaknejo škodljive subvencije, ki med drugim vplivajo na večjo porabo fosilnih goriv oziroma spodbujajo proizvodnjo, zaradi katere se večajo izpusti toplogrednih plinov; bolj splošno poudarja, da je za predvidene projekte znotraj svežnja za oživitev gospodarstva treba opraviti strateške okoljske presoje politik (SEA) in presoje vplivov na okolje (EIA);

29.

pozdravlja nove smernice o državni pomoči za varstvo okolja v okviru podnebno-energetskega svežnja, ki za manjša vprašanja uvajajo standardizirano, za pomembnejša pa podrobno ocenjevanje;

30.

poziva Komisijo, naj med letom 2010 objavi izčrpno poročilo o učinkovitosti državne pomoči, dodeljene za „zeleno oživitev“ (kar je povzročilo velik premik k trajnosti, zlasti v avtomobilskem sektorju), in državne pomoči za varstvo okolja;

31.

poziva, naj se podobno poroča tudi za državno pomoč malim in srednjim podjetjem, usposabljanju, raziskavam in razvoju ter inovacijam;

32.

predlaga, naj se pri opuščanju začasnega okvira Skupnosti za ukrepe državnih pomoči v podporo dostopu do financiranja ob trenutni finančni in gospodarski krizi upošteva gospodarski položaj (kako dolgo je gospodarsko oživljanje in kolikšen je bil padec BDP) posamezne države članice;

33.

poziva Komisijo, naj v sektorju telekomunikacij poveča prizadevanja za doseg večje preglednosti pri tarifah operaterjev fiksne in zlasti mobilne telefonije;

34.

poudarja, da je treba učinkovito preučiti izziv, ki ga davčne oaze in središča z ugodnim davčnim sistemom med drugim predstavljajo v povezavi z nelojalno konkurenco in finančno stabilnostjo;

35.

ponovno poziva k uvedbi skupne konsolidirane davčne osnove za pravne osebe;

36.

odločno poziva Komisijo, naj Parlament obvesti o pregledu svoje odločbe o državni pomoči za javne storitve, ki bi morala biti objavljena 19. decembra 2008 in ki mora sedaj upoštevati začetek veljave Lizbonske pogodbe;

37.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je vračanje nezakonite državne pomoči dolgotrajen in zapleten proces in da je manjše število držav članic odgovorno za vse odprte tovrstne primere; spodbuja Komisijo, naj postopke še bolj poostri in na države članice vztrajno izvaja pritisk, zlasti na večkratne kršiteljice;

38.

poziva Komisijo, naj temeljito razišče splošno škodljivo gospodarsko strategijo nekaterih evropskih podjetij, ki z visokokvalificiranimi delavci sklepajo poceni pogodbe za določen delovni čas oziroma jih sprejemajo na prakso, s tem pa zlorabljajo načela dostojnega dela in izkrivljajo konkurenco;

39.

poudarja, da je možnost financiranja tveganega kapitala za mala in srednja podjetja osrednjega pomena za spodbujanje poštene konkurence;

40.

poziva Komisijo, naj oceni, če in kako različne sheme državne pomoči v avtomobilski industriji prispevajo k drugim ciljem Skupnosti, zlasti k trajnosti in okolju prijaznim tehnologijam, ter o tem poroča; odločno poziva Komisijo, naj oceni konkurenčnost na tem trgu, zlasti odnos med proizvajalci originalne opreme in dobavitelji prvega in drugega reda;

41.

pozdravlja objavo svežnja za poenostavitev;

42.

pozdravlja sprejetje bele knjige komisije o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil; meni, da je to zmaga za varstvo potrošnikov v Evropski uniji;

43.

opozarja, da karteli škodujejo gospodarstvu in pomenijo eno najresnejših kršitev konkurenčnega prava; meni, da so takšne kršitve konkurenčnega prava v nasprotju z interesi državljanov Unije, saj prednosti nižjih cen zaradi konkurence ne morejo doseči potrošnikov; glede tega ponavlja, da morajo vsi prihodnji predlogi o kolektivnih pravnih sredstvih upoštevati stališče, ki ga je Parlament izrazil v resoluciji z dne 26. marca 2009 o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES, in vztraja, da mora Parlament pri sprejemanju takšnih aktov sodelovati v postopku soodločanja;

44.

poziva Komisijo, naj poskrbi za večjo usklajenost med pobudami, ki jih pripravlja na področju konkurenčnega prava na eni strani in zakonodaje o varstvu potrošnikov na drugi;

45.

pozdravlja trdno stališče, ki ga je Komisija zavzela glede nekonkurenčnega ravnanja v zadnjih letih, saj je povzročilo veliko škode potrošnikom in gospodarstvu; poudarja, da politika konkurence potrebuje široko podporo javnosti in demokratično legitimnost, ki jo zagotavlja udeležba Evropskega parlamenta; je zaskrbljen, ker je kot edini instrument uporaba vse višjih glob morda neučinkovita, tudi glede morebitnih izgub delovnih mest zaradi nezmožnosti izplačila, in poziva k razvoju širšega obsega bolj razvitih instrumentov, ki bodo obsegali vprašanja kot so individualna odgovornost, preglednost in odgovornost podjetij, krajši postopki, pravica do zagovora in pravilnega procesa, mehanizmi za zagotovitev učinkovite obravnave prošenj za prizanesljivost (zlasti, da bi odpravili motnje, ki so jih povzročili postopki odkrivanja v ZDA), podjetniški programi za zagotavljanje skladnosti in razvoj evropskih standardov; podpira pristop „korenčka in palice“, ki bi učinkovito odvračal zlasti večkratne kršitelje, hkrati pa bi spodbujal delovanje po predpisih;

46.

meni, da so v primerih, ko isto podjetje večkrat krši konkurenčno pravo, potrebni strožji svarilni ukrepi za uveljavitev protimonopolnih pravil v kartelnih zadevah ali za preprečevanje zlorabe prevladujočega položaja;

47.

poziva Komisijo in države članice, naj uvedejo načelo individualne odgovornosti;

48.

poziva Komisijo, naj razmisli o vlogi programov za skladnost kot instrument v boju proti nekonkurenčnemu ravnanju;

49.

poziva Komisijo, naj jasno opredeli merila za ugotavljanje, ali so podjetja dejansko delovala namerno ali so kršila iz malomarnosti;

50.

poziva Komisijo, naj jasno opredeli merila za ugotavljanje, ali so matična podjetja solidarno odgovorna za kartelno obnašanje njihovih odvisnih družb;

51.

poudarja, da nesorazmerne denarne kazni dosti bolj prizadenejo mala in srednja podjetja kot velike družbe;

52.

meni, da bi morale biti denarne kazni sorazmerne s kršitvijo; predlaga tudi, naj se glede na okoliščine ustrezni zneski, plačani kot nadomestilo, upoštevajo pri izračunu denarne kazni; poziva Komisijo, naj pregleda podlago za izračunavanje denarnih kazni in naj ta nova načela po potrebi vključi v Uredbo (ES) št. 1/2003;

53.

poziva Komisijo, naj po načelu „vse na enem mestu“ ustanovi skupno točko za vlaganje prošenj za prizanesljivost;

54.

zahteva sprotno obveščanje in posvetovanje z njim glede spreminjanja uredbe o skupinskih izjemah za motorna vozila, in sicer v roku, ki mu bo omogočil ustrezen nadzor in poglobljen prispevek, pri čemer je treba upoštevati, da je sektorju treba postaviti tak okvir, ki mu bo omogočal, da v doglednem času sprejme ustrezne ukrepe;

55.

poudarja, da je v zvezi s predlogi sprememb za uredbo o skupinskih izjemah, ki se uporablja za vertikalne sporazume, potrebno učinkovito sodelovanje s Parlamentom ter združenji potrošnikov in malih podjetnikov; poudarja, da je regulativni okvir, ki spodbuja kolektivne ukrepe različnih udeležencev na trgu, najboljši način za obravnavanje problema morebitne škode za potrošnike, ki bi jo povzročilo pomanjkanje izbire;

56.

opozarja na zahtevo po ustreznem pregledu osnutka uredbe Komisije o skupinskih izjemah za motorna vozila in osnutka dopolnilnih smernic, vključno s predstavitvijo organizacij končnih uporabnikov v Parlamentu; poziva Komisijo, naj s 1. junijem 2010 zagotovi pravila, ki bodo primerna tudi v prihodnosti;

57.

v zvezi s tem pozdravlja predlog Komisije za strožji regulativni okvir za poprodajne storitve, da bi zmanjšali visoke stroške, ki jih imajo potrošniki s popravili in vzdrževanjem, povzroča pa jih izkrivljajoča praksa, kot je izključitev neodvisnih ponudnikov storitev;

58.

pričakuje, da bodo pri prihodnjem konkurenčnem okviru za sektor motornih vozil ustrezno upoštevani interesi malih in srednjih avtomobilskih trgovcev; meni, da bi morala biti v nasprotnem primeru za sektor motornih vozil podaljšana uredba o skupinskih izjemah v sedanji obliki;

59.

zahteva posvetovanje o predlaganih spremembah uredbe o skupinskih izjemah, ki bi lahko veljali tudi za vertikalne sporazume, in sicer v roku, ki mu bo omogočil ustrezen nadzor in poglobljen prispevek;

60.

pozdravlja nameravane nadaljnje izboljšave napotitvenih mehanizmov in večjo skladnost pri vrednotenju primerljivih združitev ter poziva Komisijo, naj nadalje pregleda učinke dvotretjinskega pravila;

61.

pozdravlja pregled obvestila Komisije o korektivnih ukrepih, dopustnih po Uredbi Sveta (ES) št. 139/2004 in po Uredbi Komisije (ES) št. 802/2004, ki kodificira nedavne sodbe Sodišča, upošteva sklepne ugotovitve iz študije o korektivnih ukrepih in odgovarja na vprašanja, zastavljena med javnim posvetovanjem;

62.

poziva Komisijo, naj oblikuje poročilo po posameznih državah o uporabi člena 21(4) uredbe ES o združitvah, ki omogoča, da imajo lahko pravno utemeljeni interesi prednost pred vprašanji konkurence;

63.

poudarja, da sedanja gospodarska kriza ni razlog za rahljanje politik EU o nadzoru združitev;

64.

poziva Komisijo, naj vzpostavi merila, uporabna za začetek preiskav v sektorjih; meni, da Komisija ne bi smela ukrepati zgolj na pritožbe iz industrije ali od potrošnikov, pač pa tudi na priporočilo Parlamenta;

65.

poziva Komisijo, naj v skladu z resolucijo Parlamenta z dne 26. marca 2009 o cenah hrane v Evropi prouči porazdelitev dobičkov v proizvodni in distribucijski verigi; zahteva, da Komisija predlaga ustrezne ukrepe, tudi pravno ureditev, za zaščito potrošnikov, delavcev in proizvajalcev pred vsakršno zlorabo prevladujočega položaja ali negativnimi učinki, ki jih bo pokazala preiskava;

66.

ob tem ponavlja svoje pretekle pozive k preiskavi spletnega oglaševanja in odnosov med kmetijskimi proizvajalci (zlasti mlečnih proizvodov), vmesnimi kupci, distribucijo in končnimi potrošniki; poziva, naj se preišče koncentracija medijev, tudi vse kanale za prenos vsebine, na primer tisk, televizija, radio in internet; poziva Komisijo, naj predstavi analizo konkurence na področju telekoma, v avtomobilskem sektorju in pri finančnih storitvah;

67.

poudarja potrebo po preiskavah in ustreznih nadaljnjih ukrepih v živilski panogi, prav posebej pa v distribucijski verigi za mlečne izdelke, ki naj se opravijo v tesnem sodelovanju z organi evropske mreže za konkurenco;

68.

poziva Komisijo, naj še naprej nadzoruje cene živilskih izdelkov v Evropski uniji ter konkurenčne pogoje v živilski industriji;

69.

poudarja, da je treba izboljšati konkurenčnost v farmacevtskem sektorju s sprejetjem ustreznih ukrepov proti tistim dejanjem farmacevtskih podjetij, s katerimi lahko zadržijo ali preprečijo vstop generičnih izdelkov na trg, v skladu z rezultati sektorske preiskave generalnega direktorata za konkurenco;

70.

pozdravlja preiskavo Komisije v energetskem sektorju; poziva Komisijo, da preuči, v kolikšni meri pomanjkanje naložb v infrastrukturo, zlasti v plinske in elektroenergetske povezave, ovira konkurenco; poudarja, da varnosti preskrbe in učinkovite konkurence na energetskem trgu ni mogoče doseči brez medsebojno povezane in učinkovite energetske infrastrukture;

71.

je zaskrbljen, da na področju telekomunikacij ni dovolj konkurence; zahteva, da se izvede nova sektorska preiskava; vztraja, da Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije spodbuja konkurenco, zlasti s primernimi analizami trga; zato vztraja, da se njegovemu sekretariatu v ta namen dodeli dovolj sredstev;

72.

obžaluje, da Komisija v svojem poročilu zgolj površno obravnava medinstitucionalno sodelovanje s Parlamentom in ne odgovarja na naslednje zahteve, ki jih je Evropski parlament postavil v resoluciji z dne 10. marca 2009:

73.

ponovno poziva k preiskavi, kako se uporabljajo pravila za javne razpise in ali nacionalne razlike povzročajo izkrivljanje konkurence;

74.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

22.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 349/25

A.

ker je učinkovito delujoč notranji trg nujen za oblikovanje stabilnega in inovativnega gospodarskega okolja, v katerem lahko potrošniki kupujejo blago in storitve, podjetja pa ustvarjajo nova delovna mesta,

B.

ker je treba še vedno veliko storiti, da bi izkoristili vse možnosti, ki jih ponuja trg, čeprav je bil že dosežen velik napredek,

C.

ker notranji trg ne more ustrezno delovati brez pravilnega prenosa, uporabe in izvrševanja predpisov Skupnosti, ki vplivajo na njegovo delovanje,

D.

ker je nujno, da države članice pravočasno prenesejo zakonodajo o notranjem trgu,

E.

ker lahko Evropski parlament in nacionalni parlamenti dejavno prispevajo k boljšemu prenosu zakonodaje o notranjem trgu z nadaljnjim tesnim medsebojnim sodelovanjem v procesu pogajanj in prenosa,

F.

ker bi se morali predstavniki institucij EU in držav članic redno srečevati, da bi preučili izvajanje zakonodaje o notranjem trgu,

G.

ker objava pregleda stanja notranjega trga pomaga zmanjševati vrzeli pri prenosu zakonodaje, vendar je treba sprejeti kakovostnejši pristop, ki se ne bo ustavil pri številkah, temveč bo omogočil, da se ugotovijo razlogi za ta primanjkljaj,

H.

čeprav se za pregled stanja notranjega trga in pregled stanja potrošniškega trga uporablja različna metodologija z različnimi cilji in različnimi sklopi kazalnikov, imata isti splošni cilj, namreč izboljšati delovanje notranjega trga,

I.

ker je sedanji povprečni primanjkljaj, ki znaša en odstotek, v skladu s ciljem enega odstotka, o katerem so se voditelji držav in vlad dogovorili leta 2007, toda devet držav članic še vedno ni doseglo tega cilja,

J.

ker je količnik razdrobljenosti 6 %, kar pomeni, da 100 direktiv še v najmanj eni državi članici ni bilo prenesenih,

K.

ker sta za 22 direktiv minili že več kot dve leti od roka za prenos, kar pomeni neposredno kršenje cilja „ničelne strpnosti“, ki so ga določili voditelji držav in vlad leta 2002,

L.

ker je še posebej pomembno slediti prenosu nekaterih direktiv, ki so bistvene za razvoj notranjega trga,

M.

ker bi javno dostopnejše informacije o tem, katerih direktiv posamezne države članice niso prenesle v svoj pravni red, lahko koristile pri ozaveščanju javnosti in uporabi vzajemnega pritiska, tudi pritiska poslancev Evropskega parlamenta na poslance nacionalnih parlamentov,

N.

ker za ponavljajoče se primere, ko zakonodaja ni prenesena ali je prenesena nepravilno, ni nujno krivo pomanjkanje volje držav članic, temveč pomanjkanje jasnosti ali skladnosti na ravni posamezne evropske zakonodaje; ker je zato zaželeno, da pregled stanja notranjega trga ne bi bil samo sredstvo pritiska na države članice, marveč tudi orodje dialoga, ki bi omogočal boljše razumevanje težav, s katerimi se te države srečujejo pri prenašanju zakonodaje,

O.

ker je potrebnih več informacij o kakovosti prenosa,

P.

ker bi pregled stanja notranjega trga moral ob upoštevanju splošnega premika od zakonodaje do izvajanja v zvezi z notranjim trgom redno zagotavljati natančnejše informacije o uporabi in izvrševanju zakonodaje o notranjem trgu, vključno z objektivnimi kazalniki o delovanju notranjega trga, kar bi omogočilo boljše spremljanje rezultatov in usmeritev,

Q.

ker morajo poslanci Evropskega parlamenta obveščati svoje volivce o izvrševanju zakonodaje o notranjem trgu, ki jih zadeva, in o načinih, kako lahko uveljavljajo svoje pravice,

R.

ker je delo odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov v Evropskem parlamentu omogočilo koristen vpogled v izvajanje, prenos in izvrševanje ključne zakonodaje o notranjem trgu prek samoiniciativnih poročil, študij, delavnic in predstavitev, kar bo izvajal tudi v prihodnje,

S.

ker so usposabljanje in čezmejne izmenjave, tudi prek elektronskih mrež, ki jih je vzpostavila Komisija, bistveni za boljšo uporabo pravnega reda Skupnosti s področja notranjega trga,

T.

ker se državljani in podjetja zanašajo na učinkovito izvrševanje predpisov o notranjem trgu, da bi lahko v celoti izkoristili možnosti, ki jih ta trg nudi,

1.

pozdravlja zgoraj navedeno priporočilo Komisije o ukrepih za izboljšanje delovanja enotnega trga; poudarja, da države članice ne smejo izbirati ukrepov, ki jim najbolj ustrezajo, ampak se morajo obvezati, da bodo izvedle vse ukrepe;

2.

poziva države članice, naj tesno sodelujejo s Komisijo in med seboj ter sprejmejo svoj del odgovornosti, da bi v celoti izkoristile možnosti notranjega trga; poziva Komisijo, da z uporabo vseh svojih pristojnosti za zagotovitev učinkovite uporabe predpisov o notranjem trgu, vključno z učinkovitim spremljanjem trga, usklajevanjem, nadaljnjo poenostavitvijo zakonodaje in drugimi orodji, da se bo zmanjšalo upravno breme za državljane in podjetja;

3.

meni, da je treba za omejitev tveganja za primanjkljaj pri prenosu zakonodaje ukrepati v zgodnejši fazi in da bi morala Komisija državam članicam v obdobju prenosa dajati več podpore; meni, da bi bilo pri tem treba okrepiti dialog in povečati izmenjavo informacij, da bi predvideli morebitne težave in jih skušali do roka za prenos zakonodaje rešiti;

4.

zlasti podpira zamisel o tesnem sodelovanju nacionalnih parlamentov in okrepljeni udeležbi drugih interesnih skupin, kot so socialni partnerji, med pogajanji in postopkom prenosa zakonodaje;

5.

poudarja, kako pomembna sta odprt dialog in tesnejše sodelovanje med nacionalnimi parlamenti in Evropskim parlamentom za nadaljnjo razpravo in podrobno preučitev težav, s katerimi se soočajo države članice v procesu prenašanja zakonodaje, saj je pravilen prenos in izvajanje direktiv na nacionalni ravni osnovni pogoj za učinkovito delovanje notranjega trga, konkurenčnost ter gospodarsko in družbeno stabilnost v EU;

6.

poziva Komisijo, da organizira letni forum o notranjem trgu, na katerem bi sodelovali predstavniki institucij EU in držav članic ter druge zainteresirane strani, da bi vzpostavili jasnejšo zavezanost prenosu, uporabi in izvrševanju zakonodaje o notranjem trgu;

7.

poudarja, da bi morala srečanja na tem forumu na ravni delovnih skupin in ministrski ravni, da bi omogočili pomembno izhodišče za izmenjavo najboljše prakse med nacionalnimi upravami;

8.

poziva Komisijo, naj v svoj pregled stanja notranjega trga redno vključuje natančnejše informacije o uporabi in izvrševanju zakonodaje o notranjem trgu, vključno z objektivnimi kazalniki o delovanju notranjega trga;

9.

poziva k letni in sočasni objavi pregled stanja notranjega trga, poročila mreže Solvit, Kažipota za državljane in pregleda potrošniškega trga (brez spreminjanja pogostosti njihove objave), da bi dobili splošen pregled nad razvojem notranjega trga in bolje uskladili delo, ki je bilo opravljeno na teh področjih, obenem pa ohranili posebno naravo teh instrumentov;

10.

poziva Komisijo, naj razišče nove poti za odpravo preostalih ovir za dokončanje notranjega trga, tudi oblikovanje „preskusa glede notranjega trga“ za vso predlagano novo zakonodajo EU, s čimer bi zagotovila, da predlagani novi ukrepi ne bi ogrožali notranjega trga;

11.

meni, da se pregled stanja notranjega trga pomembno prekriva z letnim pregledom Komisije glede uporabe zakonodaje Skupnosti; zato spodbuja Komisijo, naj letni pregled uporabi bolj strateško in se osredini na vertikalna področja politike, ki bi lahko pri pregledu stanja notranjega trga izboljšala kvalitativno analizo;

12.

poziva Komisijo, naj skupaj s pregledom notranjega trga objavi bralcem prijazen poveztek za javnost, da bi ozaveščala p njegovih ugotovitvah in povečala pritisk na države članice za zagotavljanje pravilnega in pravočasnega prenosa direktiv;

13.

pozdravlja dejstvo, da je bil pri prenosu že tretjič zaporedoma dosežen le enoodstotni primanjkljaj; poziva devet držav članic, ki niso uspele doseči tega cilja, da sprejmejo ukrepe za izboljšanje svojega dosežka;

14.

je prepričan, da sta pravočasen in pravilen prenos direktiv o notranjem trgu ter kakovost izvirne zakonodaje povezana; zato opozarja, da je pomembno delo v zgodnejših fazah, vključno z zavezo o spoštovanju načel boljše priprave zakonodaje, posvetovanju z državami članicami o prenosu zakonodaje in metodah izvrševanja ter s potrebo po temeljitih ocenah učinka in analizo ustrezne sodne prakse Evropskega sodišča pred predlaganjem nove zakonodaje;

15.

opozarja, da je število direktiv, ki v eni ali več državah članicah niso bile prenesene, previsoko, ter poziva Komisijo in države članice, da si nemudoma začnejo skupaj prizadevati za zmanjšanje tega števila, začenši s tistimi direktivami, ki bi morale biti prenesene že pred dvema letoma ali prej;

16.

poziva Komisijo, naj na svoji spletni strani zagotovi natančnejše informacije o direktivah, ki se v posameznih državah članicah ne izvajajo;

17.

poziva države članice, naj priskrbijo Komisiji korelacijske tabele, ki vsebujejo natančne informacije o sprejetih nacionalnih ukrepih za prenos direktiv, da bi lahko zagotovila natančnejše informacije o kakovosti prenosa; poziva Komisijo, naj opredeli najboljše prakse za pravočasen in pravilen prenos zakonodaje in jih sporoči državam članicam;

18.

meni, da morajo države članice okrepiti učinkovito sodelovanje med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi, ki uporabljajo predpise o notranjem trgu, tako da v svojih nacionalnih upravah zagotovijo in okrepijo vlogo usklajevanja notranjega trga;

19.

poziva države članice, naj svojim nacionalnim in lokalnim javnim uslužbencem in sodnim organom zagotovijo redno usposabljanje o predpisih o notranjem trgu v sklopu obstoječih programov in mrež Skupnosti;

20.

soglaša s stališčem Komisije, da morajo države članice zagotoviti delovanje čezmejnih mrež elektronskih informacijskih sistemov, ki jih je vzpostavila (npr. informacijski sistem notranjega trga (IMI), sistem hitrega obveščanja o nevarnih izdelkih splošne rabe (RAPEX), sistem hitrega obveščanja za živila in krmo (RASFF) ali omrežje sodelovanja za varstvo potrošnikov (CPC)) s sprejetjem potrebnih ukrepov, tudi z dodelitvijo sredstev;

21.

poziva Komisijo, naj zakonodajo o notranjem trgu jemlje kot krožni proces, katerega pomemben del bi bile naknadne ocene, ki bi jih uporabili za ugotavljanje, ali zakonodaja izpolnjuje oziroma presega prvotno oceno učinka. Če je ne, naj ugotovi, kako bi jo lahko dopolnili ali spremenili, da bi zagotovili izpolnjevanje njenega prvotnega namena;

22.

meni, da morajo države članice pospešiti svoja prizadevanja pri zagotavljanju informacij državljanom in podjetjem o njihovih pravicah na notranjem trgu ter jim tako omogočiti dejansko izvajanje teh pravic; poziva Komisijo, da prednostno zaključi projekt podpornih storitev enotnega trga za racionalizacijo informacijskih, svetovalnih ter podpornih storitev za reševanje težav in njihovo večjo dostopnost;

23.

meni, da so informacije o notranjem trgu, ki jih je Komisija predstavila na internetu, obsežne, a preveč razpršene; poziva jo, naj s sodelovanjem evropske podjetniške mreže portal „Evropa za vas – podjetja“ (Your Europe – Business) spremeni v osrednjo elektronsko kontaktno točko (vse na enem mestu) za podjetniške informacije o notranjem trgu in ga okrepi, da ne bi prišlo do nepotrebnega in negospodarnega podvajanja struktur ter da bi izkoristili sinergijo, zlasti glede ponudbe informacij v skladu z direktivo o storitvah (7);

24.

opozarja na pomembno vlogo evropske podjetniške mreže pri tem, da bi mala in srednja podjetja čim bolje izkoristila možnosti, ki jih ponuja notranji trg; poudarja, da upravno breme omejuje dragocene vire in s tem preprečuje večjo osredinjenost na poglavitne naloge te mreže, namreč nuditi podporo, prilagojeno malim in srednjim podjetjem, poziva Komisijo, naj evropsko podjetniško mrežo pritegne k še bolj ciljno usmerjenemu razširjanju informacij in zmanjševanju upravnega bremena za njene partnerje;

25.

meni, da morajo države članice s podporo Komisije izboljšati zmogljivosti mehanizmov za reševanje težav, zlasti sistema SOLVIT, da bi zagotovili učinkovitejša pravno varstvo; poudarja, da bi morali izkušnje iz mreže Solvit uporabiti pri sprejemanju nacionalne in evropske zakonodaje ter po potrebi izvesti strukturne ali regulativne spremembe; poziva države članice, da dodatno okrepijo mreže centrov SOLVIT z dodelitvijo dodatnih finančnih in človeških virov;

26.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe, da bodo centri Solvit in njihove brezplačne storitve reševanja težav za evropska podjetja in državljane bolj prepoznavni;

27.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

22.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 349/30

A.

ker bi morala strategija EU 2020 služiti gospodarski rasti in ustvarjanju delovnih mest, saj štiriodstotni padec BDP, upad industrijske proizvodnje in skupaj več kot 23 milijonov brezposelnih žensk in moških pomenijo človeško in gospodarsko katastrofo,

B.

ker se lizbonska strategija ni izkazala, kar je posledica šibke upravne strukture, pomanjkanja odgovornosti, zelo kompleksno zastavljenega cilja s preštevilnimi konkretnimi cilji, preveč ambicioznih ciljev in pomanjkanja jasnosti, osredotočenosti in preglednosti; ker posledično sprejema predlog Komisije o strategiji EU 2020 ter spremljevalne cilje in okvir,

1.

meni, da mora strategija EU 2020 dati učinkovit odgovor na gospodarsko in finančno krizo ter procesu okrevanja EU dati nove ambicije in evropsko povezanost, tako da bi uporabila in usklajevala nacionalne in evropske instrumente;

2.

glede na to, da je ostalo neizpolnjenih preveč evropskih ciljev v okviru predhodne lizbonske strategije, pozdravlja odločitev Evropskega sveta o določitvi manjšega števila ciljev, ki pa bodo jasnejši, bolj realistični in jih bo laže meriti;

3.

meni, da je trajnostna, polna in visoko kakovostna zaposlenost tako za moške kot ženske pomemben cilj v EU, ki ga je mogoče doseči zgolj, če bodo institucije EU in države članice izvajale potrebne reforme;

4.

ugotavlja, da je osrednje vprašanje sedanje razprave v kontekstu krize brezposelnost; meni, da mora EU, če želi v celoti obravnavati visoko in še rastočo brezposelnost, izvajati ambiciozen socialni program, ki vključuje prizadevanja za spodbujanje daljšega in bolj zdravega življenja, odpravljanje revščine in socialne izključenosti, pomoč delavcem pri usklajevanju dela in družinskih dolžnosti, zajezitev zgodnjega opuščanja šolanja, spodbujanje vseživljenjskega učenja, preprečevanje diskriminacije, integracijo načela enakosti med spoloma in spodbujanje enakosti med spoloma ter spodbujanje pravic delavcev in dobrih delovnih razmer; poziva države članice, naj se z brezposelnostjo soočajo tako, da ustvarjajo več možnosti za usposabljanje in pripravništva za mlade, hkrati pa jih varujejo pred nepoštenimi praksami zaposlovanja;

5.

poudarja, da mora EU, če želi v celoti obravnavati visoko in še rastočo brezposelnost, izvajati ambiciozen socialni program ter trdno strategijo enakosti med spoloma in integracijsko politiko;

6.

meni, da mora EU vzpostaviti resnično odprte in konkurenčne trge dela s prestrukturiranjem sistemov socialne varnosti in zagotavljanjem večje prožnosti za delodajalce v kombinaciji s primerno kratkoročno podporo za brezposelne in podporo za ponovno zaposljivost;

7.

poziva EU, naj olajša gibanje vseh državljanov, vključno z delavci, strokovnjaki, poslovneži, raziskovalci, študenti in upokojenci;

8.

odločno poziva EU, naj preuči možnost oblikovanja evropskih programov, ki bi omogočali migracijo znanja, preprečevali beg evropskih možganov in spodbujali odličnost, pa tudi mreženje vodilnih univerz na mednarodni ravni; meni, da bi priznanje „pete svobode“, svobode znanja, prispevalo k temu;

9.

je razočaran, da v prvotnih predlogih za strategijo EU 2020 kmetijstvo sploh ni omenjeno in to kljub njegovemu potencialu za dejaven prispevek k soočanju z glavnimi izzivi prihodnosti; je prepričan, da lahko imata kmetijstvo in gozdarstvo s pravim političnim okvirom in ustreznimi proračunskimi sredstvi pomembno vlogo v celoviti evropski strategiji za zagotavljanje varnega gospodarskega okrevanja in doseganje podnebnih ciljev, hkrati pa pomembno prispevata k zanesljivi preskrbi s hrano, rasti in ustvarjanju delovnih mest v EU in na splošno v svetu;

10.

meni, da bi morala strategija EU 2020 zagotoviti ambiciozen ter bolj usklajen in ciljno usmerjen pristop k sedanji gospodarski krizi ter boljšo usklajenost med prekrivajočimi se strategijami, kot sta strategija trajnostnega razvoja in pakt stabilnosti in rasti, kar bi prispevalo k ustvarjanju pravične, trajnostne in uspešne Evrope;

11.

meni, da je bila lizbonska strategija neuspešna, ker ni bilo prave angažiranosti in države članice v dogovorjenih akcijskih načrtih niso videle sebe in svojih potreb, zaradi česar jih niso izvajale, na ravni Unije pa ni bilo učinkovitih pobud in zavezujočih instrumentov;

12.

poziva Evropski svet, naj pri gospodarski politiki opusti „odprto metodo usklajevanja“, ki temelji na „izmenjavi primerov dobre prakse“ in „skupnem pritisku“; spodbuja Komisijo, naj uporabi vse možne določbe iz Lizbonske pogodbe, kot so členi 121, 122, 136, 172, 173 in 194, za uskladitev gospodarskih reform in akcijskih načrtov držav članic;

13.

poudarja, da bi morala Komisija oblikovati natančen pregled ovir in predlagati ukrepe za odpravljanje poglavitnih težav z namenom okrepiti notranji trg;

14.

poziva Komisijo, naj ob spoštovanju načela subsidiarnosti predloži nove ukrepe, kot so uredbe in direktive, in morebitne sankcije za tiste države članice, ki ne izvajajo strategije EU 2020, ter spodbude za države članice, ki jo izvajajo;

15.

opominja Komisijo in Evropski svet, da sta poudarila ključno vlogo Parlamenta v strategiji EU 2020 in bi torej morala spoštovati njegove pravice, tako da vsako leto, preden Evropski svet sprejme kak sklep, Parlamentu predložita priporočila glede politik; poziva Svet in Komisijo, naj Parlamentu priznata osrednjo vlogo pri izvajanju strategije 2020; meni, da je treba pripraviti medinstitucionalni sporazum, da bi določili in uradno opredelili demokratično in uspešno pot naprej, kjer pa se mora Svet zavezati, da v prihodnjih letih strategije ne bo spreminjal brez vnaprejšnjega uradnega posvetovanja s Parlamentom;

16.

poudarja, da je treba bolje sodelovati z nacionalnimi parlamenti in s civilno družbo; meni, da bo vključevanje več akterjev povečalo pritisk na nacionalne organe, da dosežejo rezultate;

17.

meni, da bi morale države članice v tesnem sodelovanju s Komisijo pripraviti osnutek nacionalnih akcijskih načrtov, ki bi opredelili najvišje in najnižje vrednosti določenih makroekonomskih vidikov njihovih gospodarstev;

18.

ugotavlja, da je Evropsko računsko sodišče kritiziralo porabo proračuna EU s strani Komisije in držav članic; meni, da mora Komisija glede na to, da države članice same upravljajo z 80 % proračuna EU, izvajati večji pritisk nanje, naj prevzamejo odgovornost za ustrezno porabo teh sredstev, in morda uvede finančne kazni v primeru, da bi država članica zavrnila sodelovanje;

19.

meni, da morajo države članice prikazati, kako so porabile sredstva EU, da bi dosegle različne cilje EU 2020, in da mora biti financiranje EU odvisno od rezultatov in skladnosti s cilji strategije EU 2020;

20.

poudarja, da je treba konsolidacijo proračuna in ekonomske politike tesno usklajevati, da bi se zvišali rast, ustvarili delovna mesta in zagotovili stabilnost evra; meni, da morajo države članice izpolniti merila evropskega pakta stabilnosti in rasti, ob tem pa uravnovesiti manjšanje nacionalnih primanjkljajev, naložbe in družbene potrebe;

21.

verjame, da dejstvo, da veliko držav v evroobmočju ni uspelo izpolniti zahtev pakta stabilnosti in rasti dokazuje, da je treba okrepiti usklajenost med državami v evropski monetarni uniji; meni, da težave v evroobmočju kličejo po evropski rešitvi ter da je zelo neugodno, da ne obstajajo mehanizmi, ki bi varovali stabilnost evra;

22.

ugotavlja, da špekulativni napadi na države v finančnih težavah dodatno poglabljajo njihove gospodarske težave in da je izposojanje denarja zanje vedno dražje;

23.

poudarja, da mora evropski nadzornik zagotoviti učinkoviti mikro- in makrobonitetni nadzor, kar bo preprečilo prihodnje krize; poudarja, da je treba ustanoviti učinkoviti evropski bančni sistem, ki bo lahko financiral pravo gospodarstvo in zagotovil, da bo Evropa ostala med vodilnimi finančnimi centri in gospodarstvi na svetu; poudarja, da nadzor ne more ostati zgolj nacionalno vprašanje, saj so trgi mednarodni in finančne institucije delujejo zunaj meja;

24.

ugotavlja, da enotni trg močno prispeva k evropskem napredku, in pozdravlja dejstvo, da je bila Mariu Montiju dodeljena naloga, naj predstavi nove in uravnotežene ideje za ponovni zagon evropskega skupnega trga; meni, da morata Svet in Komisija pripraviti predloge za izoblikovanje notranjega trga, saj je to ključno področje za strategijo EU 2020;

25.

meni, da nekatere države izvajajo ekonomski protekcionizem, s čimer ogrožajo delo, ki je bilo opravljeno v 50 letih ekonomske integracije in solidarnosti;

26.

opominja države članice, da lahko uporabijo metodo okrepljenega sodelovanja na področjih, kjer so pogajanja zastala;

27.

meni, da je bistveno izoblikovati notranji energetski trg, da bi zagotovili gospodarsko rast, vključitev energije iz obnovljivih virov in zanesljivost oskrbe; meni, da lahko trajnostni nizkoogljični viri energije predstavljajo pomemben delež v mešanici energetskih virov EU;

28.

meni, da bi morala evropska industrija izkoristiti svojo vodilno vlogo v trajnostnem gospodarstvu in zelenih tehnologijah mobilnosti, tako da bi izkoriščala svoje izvozne zmogljivosti; meni, da bi to hkrati zmanjšalo odvisnost in olajšalo izpolnjevanje ciljev 20-20-20 glede spremembe podnebja; vendar poudarja, da gospodarstvo EU potrebuje zadostno količino visokotehnoloških surovin, da bi doseglo te cilje;

29.

meni, da bi lahko Komisija bolj poudarila podporo malim in srednjim podjetjem in njihovo spodbujanje, saj se večina delovnih mest ustvari ravno v tem sektorju, njegove inovacije in tehnološki napredek pa imajo ključno vlogo pri oživljanju našega gospodarstva; meni, da je treba dati več predlogov, da bi skrajšali upravne postopke in spodbudili inovativne ideje;

30.

poudarja, da je akt o malem gospodarstvu prvi korak, a bi se moral zastaviti na bolj ambiciozen način; meni, da je treba dati prednost zakonodaji, ki je prijazna malim in srednjim podjetjem, ter s tem spodbujati podjetništvo in izboljšati dostop do sredstev;

31.

poudarja, da se mora uspešna strategija 2020 osredotočiti na spodbujanje srednjih in malih podjetij ter na zaposlovanje v sektorju trgovine in storitev, pa tudi v industriji in v kmetijskem sektorju, saj so bistveni za prihodnost gospodarstva;

32.

meni, da vedno starejše prebivalstvo Evrope kliče po politikah za vseživljenjsko učenje in večji prožnosti pri starosti za upokojitev (kjer se uslužbenci za to odločijo), da bi obdržali zadostno število aktivnih oseb na trgu dela in izboljšali njihovo vključenost v družbo; meni, da se pogosto zanemarja zaposljivost starejših in invalidov, in pričakuje predloge, ki bodo bolje izkoristili njihove zmogljivosti; poleg tega poziva Komisijo, naj pripravi strategijo za boj proti brezposelnosti mladih;

33.

meni, da v sedanjem proračunu finančne potrebe za reševanje izzivov 21. stoletja niso zadostno izražene; poziva Komisijo, naj pripravi ambiciozen predlog, s katerim bo zagotovila uspeh strategije EU 2020;

34.

poziva Komisijo, naj v novi strategiji za proračun EU in za nacionalne proračune ohrani cilj porabe 3 % BDP za raziskave in razvoj, kot je določeno v lizbonski strategiji; poziva Komisijo, naj pripravi predlog za povečanje učinkovitosti evropskih raziskav z racionalizacijo obstoječih struktur, zmanjševanjem birokracije in zagotovitvijo več raziskavam in inovacijam prijaznih naložb v javnem in zasebnem sektorju; meni, da je bistveno, če naj bi dosegli delujoč trikotnik znanja, izboljšati izobraževanje in poskrbeti, da bodo inovacijski sistemi bolj strukturirani in učinkoviti, obenem pa je treba podpirati ključne spodbujevalne tehnologije; spodbuja države članice, naj bolje uporabijo potencialno sinergijo med skladi kohezijske politike ter skladi za raziskave in razvoj;

35.

meni, da morata imeti Evropska investicijska banka in Evropska banka za obnovo in razvoj večjo vlogo pri podpiranju naložb v infrastrukturo, zeleno tehnologijo, inovacije ter mala in srednja podjetja;

36.

poudarja, da se inovacije začnejo z boljšo izobrazbo in poziva Komisijo, naj spodbuja nova partnerstva med podjetji, znanostjo in univerzitetnimi raziskavami;

37.

poziva k širokemu pristopu k prihodnji inovacijski politiki EU; meni, da morajo ključne spodbujevalne tehnologije prejeti ustrezna sredstva, da bo Evropa postala vodilna sila v svetu na teh področjih;

38.

meni, da je prometni sektor pomemben za dosego trajnostne rasti, ki je predvidena v strategiji 2020, in da ta sektor izjemno prispeva h gospodarski rasti, potrebni za izvajanje strategije EU 2020; meni, da je za to potrebna mešanica različnih ukrepov, kot so raznovrstnost nabora energetskih virov, ukrepi oblikovanja cen in realen pristop internalizaciji zunanjih stroškov, ter da morajo te ukrepe spremljati jasnejši in realnejši cilji, ki jih je treba redno pregledovati;

39.

opozarja, da je ekonomska, socialna in teritorialna kohezija temeljni kamen evropskega projekta, trenutno pa jo ogrožajo učinki gospodarske krize; meni, da strategija 2020 nudi zgodovinsko priložnost za ohranitev in okrepitev evropske kohezije, predvsem s pregledno, poenostavljeno in modro kohezijsko politiko, zavarovano pred poskusi ponovne nacionalizacije, z dolgoročnim trajnostnim finančnim načrtom za vseevropska omrežja ter s prostim in enakim dostopom do informacijske in komunikacijske tehnologije in širokopasovnosti, da bi ljudi, zlasti mlade, spodbudili, da sodobno komunikacijo uporabljajo zlahka in hkrati samokritično;

40.

meni, da je industrijska politika zelo pomembna, da bi omogočili lažji prehod na trajnostno gospodarstvo; meni, da mora EU spodbujati inovacije, da bi razvila okolju prijazne načine proizvodnje in po potrebi omogočila začasna nadomestila za okolju prijaznejšo evropsko industrijo v okviru svetovnih trgov;

41.

meni, da mora EU začeti velike gospodarske projekte, kot so resnično evropsko energetsko omrežje, dokončanje projekta Galileo ter široka raba zelenih tehnologij, vključno s sistematično obnovo vseh zgradb EU, e-zdravjem ter boljšo in najsodobnejšo infrastrukturo za IKT;

42.

poudarja, da je zanj ta resolucija prvi korak, do junijskega vrha pa bo pripravil natančnejšo resolucijo o ozkih grlih, težavah in vodilnih projektih;

43.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu Svetu in Komisiji.

22.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 349/34

A.

ker je bilo v oboroženih spopadih v Gazi, ki so trajali od 27. decembra 2008 do 18. januarja 2009, ubitih več kot 1 400 Palestincev in 13 Izraelcev, in ker je nastala velika škoda na civilni infrastrukturi,

B.

ker je generalna skupščina Združenih narodov v resoluciji št. 64/10 z dne 5. novembra 2009 obe strani pozvala, naj izvedeta neodvisne, verodostojne in z mednarodnimi standardi skladne preiskave,

C.

ker je generalni sekretar Združenih narodov 3. decembra 2009 obe strani opozoril na zadevne določbe resolucije generalne skupščine Združenih narodov št. 64/10 in zahteval, naj se v treh mesecih predložijo pisne informacije o vseh ukrepih, ki sta jih sprejeli ali jih nameravata sprejeti,

D.

ker je generalni sekretar Združenih narodov v izjavi 4. februarja 2010 strani pozval, naj opravita verodostojne domače preiskave o poteku konflikta v Gazi,

E.

ker je generalna skupščina Združenih narodov v svoji resoluciji z dne 26. februarja 2010 znova pozvala izraelsko in palestinsko stran k izvedbi verodostojnih preiskav ter zahtevala dodatna poročila v roku petih mesecev,

F.

ker mora Unija pri svojem delovanju na mednarodnem prizorišču strogo spoštovati načela in cilje ustanovne listine OZN in mednarodnega prava; ob upoštevanju tega, da morajo države skladno z mednarodnim pravom spoštovati, varovati in zagotavljati uporabo mednarodnega humanitarnega prava,

G.

ker je izraelska vlada poroča, da raziskuje 150 posamičnih incidentov, ki so se zgodili med operacijo v Gazi,

H.

ker so palestinske oblasti 25. januarja 2010 ustanovile neodvisno preiskovalno komisijo,

I.

ker se je zaradi blokade humanitarna kriza v Gazi še poslabšala, kar je v nasprotju z mednarodnim humanitarnim pravom,

1.

ponovno poudarja, da je na Bližnjem vzhodu pomembno doseči pravičen in trajen mir, zlasti med Izraelci in Palestinci; poudarja, da je spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava in mednarodnega prava človekovih pravic z vseh strani in v vseh okoliščinah, in krepitev zaupanja med Izraelci in Palestinci bistveni del mirovnega procesa, ki lahko omogoči skupno življenje obeh držav v miru in varnosti;

2.

ponovno poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter države članice, naj si prizadevajo za oblikovanje odločnega skupnega stališča EU o nadaljnjih ukrepih po poročilu misije o spopadih v Gazi in južnem Izraelu, ki jo vodi sodnik Goldstone, in naj javno zahtevajo izvajanje njenih priporočil in prevzem odgovornosti za vse kršitve mednarodnega prava, vključno z domnevnimi vojnimi zločini;

3.

obe strani poziva, naj v petih mesecih opravita preiskave, ki ustrezajo mednarodnim standardom neodvisnosti, nepristranskosti, preglednosti, hitrosti in učinkovitosti, skladno z resolucijama generalne skupščine Združenih narodov, sprejetima 5. novembra 2009 in 26. februarja 2010; poudarja, da je spoštovanje mednarodnega prava o človekovih pravicah in mednarodnega humanitarnega prava vseh strani in v vseh okoliščinah bistveni pogoj za doseganje pravičnega in trajnega miru na Bližnjem vzhodu;

4.

ponovno poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter države članice, naj dejavno spremljajo izvajanje priporočil iz Goldstonovega poročila tako, da se posvetujejo z zunanjimi misijami EU in nevladnimi organizacijami s tega področja; poziva, naj se priporočila in povezane ugotovitve vključijo v dialog EU z obema stranema, pa tudi v mednarodne forume;

5.

poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj oceni rezultate preiskav vseh strani in naj o teh ocenah poroča Evropskemu parlamentu;

6.

pozdravlja prizadevanja splošne skupščine Združenih narodov za to, da bi se prevzela odgovornost za vse kršitve mednarodnega humanitarnega prava in humanitarnega prava o človekovih pravicah med konfliktom v Gazi, in ga spodbuja, naj nadaljuje ta prizadevanja;

7.

poudarja, da je spoštovanje pravne države temeljna vrednota tako v Evropski uniji kot v njenih odnosih s tretjimi državami in stranmi; poudarja, da odgovornost in ugled Evropske unije in njenih držav članic zahtevata, da se preiskave polno spremljajo;

8.

poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj upoštevajo zaključke nadaljnjih preiskav in izvajanje priporočil Goldstonovega poročila pri odnosih z vsemi stranmi, omenjenimi v tem poročilu;

9.

poudarja pomen sodelovanja med uradnimi oblastmi in nevladnimi organizacijami pri nadaljnjih preiskavah in izpolnjevanju priporočil Goldstonovega poročila na vseh straneh; izraža zaskrbljenost zaradi pritiska na nevladne organizacije, vključene v pripravo Goldstonovega poročila in nadaljnje preiskave, ter poziva oblasti vseh vpletenih strani, naj se vzdržijo vseh ukrepov, ki omejujejo dejavnosti teh organizacij;

10.

je seznanjen s trpljenjem prebivalcev Gaze, ki se nadaljuje zaradi embarga in pozdravlja poziv Sveta z dne 8. decembra 2009 k takojšnjemu, trajnemu in brezpogojnemu odprtju prehodov;

11.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, državam članicam, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju OZN, četverici, odposlancu četverice na Bližnjem vzhodu, evro-sredozemski parlamentarni skupščini, izraelski vladi in parlamentu, predsedniku palestinskih oblasti in palestinskemu zakonodajnemu svetu.

22.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 349/37

A.

ker so 15. februarja 2010 v Belorusiji aretirali 40 aktivistov, v glavnem pripadnikov Združenja Poljakov v Belorusiji, med katerimi so bili tudi Andželika Boris (predsednica tega združenja), Igor Bancer (predstavnik za stike z javnostjo), Mieczyslaw Jaskiewicz (podpredsednik), Andrzej Poczobut (predsednik nadzornega odbora) in Anatol Lebedzka, vodja opozicijske Združene civilne stranke v Belorusiji, da bi jim preprečili udeležbo na sojenju v zvezi s Poljsko hišo v Ivancu; ker so 20. februarja vse aktiviste izpustili na prostost,

B.

ker državne oblasti ne priznavajo Združenja Poljakov v Belorusiji pod vodstvom Andželike Boris, ki je bila dvakrat demokratično izvoljena, in sicer leta 2005 in 2009, ker se to združenje od leta 2005 redno sooča z nadlegovanjem in preganjanjem, njegovi člani pa so bili večkrat obtoženi nezakonitih dejavnosti, zaradi česar jim grozijo kazenske obtožbe,

C.

ker so beloruske oblasti uporabile policijske sile proti članom Združenja Poljakov v Belorusiji v Grodnem leta 2005 in v Ivancu leta 2010,

D.

ker so beloruske oblasti preprečile predstavnikom Združenja Poljakov v Belorusiji, ki so bili pozvani, da v sodni obravnavi nastopijo kot priče predsednice lokalne podružnice Združenja Poljakov v Belorusiji v Ivancu Tereze Sobol, da bi se udeležili sojenja,

E.

ker je diskriminacija Združenja Poljakov, največje nevladne organizacije v Belorusiji, ki ga vodi Andželika Boris, odraz splošnega ravnanja s civilno družbo in demokratično opozicijo v Belorusiji,

F.

ker je bila Polonica, podjetje s sedežem v Grodnem, ki ga vodi Andželika Boris, in ki je edini vir financiranja združenja, oglobljena v višini 71 milijonov rubljev za domnevno kršitev davčnih predpisov in ji zaradi tega grozi stečaj,

G.

ker beloruske oblasti kot legitimnega vodjo Združenja Poljakov priznavajo Stanislawa Siemaszka in podpirajo organizacijo pod njegovim vodstvom, kar je po prepričanju poljske skupnosti nezakonito,

H.

ker so predstavniki evropskih institucij, tudi predsednik Evropskega parlamenta Jerzy Buzek, podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko baronica Ashton, komisarka za notranje zadeve Cecilia Malmström ter poljski parlament in francoski minister za zunanje zadeve, izrazili zaskrbljenost zaradi nedavnih ukrepov beloruskih oblasti proti Združenju Poljakov v Belorusiji in obsodili uporabo policijske sile proti njenim članom,

I.

ker so ti ukrepi beloruskih oblasti v nasprotju z mednarodnimi standardi za varstvo nacionalnih manjšin, določenih med drugim v okvirni konvenciji Sveta Evrope o varstvu narodnih manjšin z dne 1. februarja 1995, Belorusija pa je še okrepila svoje ukrepe proti članom te organizacije,

J.

ker skupna izjava praškega vrhunskega srečanja o vzhodnem partnerstvu, ki jo je podpisala tudi Belorusija, v prvem odstavku določa: „udeleženci praškega srečanja na vrhu se strinjajo, da bo vzhodno partnerstvo temeljilo na zavezah načelom mednarodnega prava in temeljnim vrednotam, vključno z demokracijo, pravno državo ter spoštovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter tržnega gospodarstva, trajnostnega razvoja in dobrega upravljanja“,

K.

ker je Evropski svet v svojih sklepih z dne 17. novembra 2009 priznal, da so se odprle nove možnosti za začetek dialoga in tesnejše sodelovanje med Evropsko unijo in Belorusijo, da bi spodbudili dejanski napredek k demokraciji in spoštovanju človekovih pravic, ter v tem okviru znova izkazal pripravljenost za okrepitev odnosov Evropske unije z Belorusijo, če bo ta dosegla dodaten napredek na področju demokracije, človekovih pravic in pravne države, in ji ponudil pomoč pri doseganju teh ciljev,

1.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi nedavnih kršitev človekovih pravic pripadnikov civilne družbe v Republiki Belorusiji, zlasti članov Združenja Poljakov, in izraža solidarnost z državljani, ki ne morejo v celoti uživati svojih človekovih pravic;

2.

obsoja posredovanje policije in pravno ukrepanje proti Združenju Poljakov in vse poskuse beloruskih oblasti, da bi poljski skupnosti vsilile novo vodstvo; poziva beloruske oblasti, naj ponovno uzakonijo Združenje Poljakov v Belorusiji, in zagotovijo, da se jim njihova lastnina pravočasno vrne;

3.

ponovno izraža svoje zanimanje za odprt in strukturiran dialog z Belorusijo pod pogojem, da bo demokratizacija političnega sistema v Belorusiji privedla do konkretnih rezultatov in bo odražala spoštovanje človekovih pravic in pravne države;

4.

poziva Belorusijo, naj izpolni svoje zaveze v okviru Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in mednarodne zaveze glede zaščite in spodbujanja pravic svojih manjšin; hkrati poziva oblasti, naj izboljšajo razmere za delovanje civilne družbe, zlasti glede svobode izražanja in združevanja, položaja neodvisnih medijev, vključno z dostopom do interneta, in registracije nevladnih organizacij ter na ta način omogočijo izvedbo svobodnih in poštenih lokalnih volitev 25. aprila 2010;

5.

opozarja na zahteve iz svojih nedavnih resolucij, zlasti s 25. januarja in 17. decembra 2009, da se zagotovi svoboda govora in združevanja ter svoboda registracije političnih strank, na primer Beloruske krščanske demokracije, verska svoboda in da se ustvarijo razmere, ki bodo spodbujale dejavnosti subjektov civilne družbe, nevladnih organizacij (na primer„Vesne”) in neodvisnih medijev v Belorusiji;

6.

poziva beloruske oblasti, naj izpustijo politične aktiviste, kot je Andrej Bandarenko, in zapornike vesti, kot sta Ivan Mihajlov in Aristjom Dubski, naj ukinejo omejevalne ukrepe proti aktivistom civilne družbe, kot je Tatjana Šaputska, ki je sodelovala na forumu civilne družbe v okviru vzhodnega partnerstva, in naj se vzdržijo ukrepov za nadziranje vsebin beloruskih spletnih strani;

7.

poudarja, da lahko dialog med EU in Belorusijo koristi obema in meni, da se lahko Belorusijo podpre pri pridobivanju minimalnih koristi od vzhodnega partnerstva, zlasti pri kar najučinkovitejši uporabi skladov, dodeljenih v okviru tega programa, za projekte na področju infrastrukture in energije in socialne projekte ter z uporabo drugih instrumentov in politik EU, pod pogojem, da se beloruske oblasti obvežejo k dejanskim spremembam na področju svoboščin, demokracije, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, zlasti pravic nacionalnih manjšin;

8.

opominja, da je Evropska unija že izkazala veliko pripravljenost za sodelovanje z Belorusijo, ki se izraža tudi v vključitvi Belorusije v vzhodno partnerstvo; opozarja, da je uspeh tega sodelovanja odvisen od ukrepov beloruske vlade za demokratizacijo in podpiranje človekovih pravic, tudi pravic manjšin;

9.

poudarja, da če bodo beloruske oblasti spoštovale temeljne človekove pravice in merila glede demokracije, bo Belorusija upravičena do:

10.

pripisuje velik pomen liberalizaciji političnega in civilnega življenja v Belorusiji in poudarja, da bi lahko nadaljnje kršitve človekovih pravic in pravne države v Belorusiji privedle do tega, da bo EU ponovno preučila svoje stališče do Belorusije, vključno s ponovno uvedbo sankcij;

11.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, parlamentom in vladam držav članic, generalnemu sekretarju Združenih narodov, parlamentarnim skupščinam Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in Sveta Evrope, sekretariatu Skupnosti neodvisnih držav ter parlamentu in vladi Belorusije.

22.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 349/40

A.

ker je Parlament pozdravil raziskovalno delo, vpeljano na ravni G20 po vrhunskem srečanju v Pittsburghu septembra 2009 in usmerjeno proti mednarodnemu okviru za obdavčitev finančnih transakcij,

B.

ker je Parlament zahteval hiter napredek, s čimer bi se zagotovilo, da tudi finančni sektor prispeva svoj del h gospodarskemu okrevanju in razvoju, saj je sedaj precejšen delež stroškov in posledic finančne krize na ramenih realnega gospodarstva, davkoplačevalcev, potrošnikov, javnih storitev in družbe na splošno,

C.

ker je Evropski svet poudaril, kako pomembno je, da se obnovi gospodarski in družbeni dogovor med finančnimi institucijami in družbo, ki ji služijo, ter da se zagotovi, da bo javnost deležna uspehov razcveta in zaščitena pred tveganji; ker je Evropski svet v zvezi s tem spodbudil Mednarodni denarni sklad, naj v svojem poročilu preuči vse razpoložljive možnosti, med drugim tudi globalno obdavčitev finančnih transakcij; ker je Evropski svet tako pozval Svet in Komisijo, naj opredelita ključna načela, ki jih bo treba spoštovati v novi svetovni ureditvi,

D.

ker je več držav članic zahtevalo davek na finančne transakcije,

E.

ker so nove regulativne pobude, kot so ukrepi proti davčnim oazam, odprava zunajbilančnih vrzeli, zahteve za borzno trgovanje in uporaba registrov trgovanja za registracijo izvedenih finančnih instrumentov, jasno spremenile obseg političnega posredovanja na tem področju,

F.

ker Komisija po vprašanjih, postavljenih na sestanku med Odborom za ekonomske in monetarne zadeve in komisarjem, odgovornim za obdavčevanje, dne 6. oktobra 2009, in v skladu s potrditvijo predsednika Barrosa v izjavi Parlamentu dne 15. decembra 2009, trenutno razvija načrte za „inovativno financiranje“ v okviru svetovnih izzivov, ki bi vključevali tudi davek na finančne transakcije, da bo lahko ob pravem času pripravila predloge,

G.

ker Mednarodni denarni sklad sedaj v okviru zahtev z vrhunskega srečanja G20 v Pittsburghu 24. in 25. septembra 2009 zbira mnenja javnosti o vprašanju obdavčenja v finančnem sektorju,

H.

ker davki in dajatve na finančne transakcije v državah članicah obstajajo v različnih oblikah; ker ti nacionalni davki in dajatve ponavadi pokrivajo le transakcije izbranih sredstev; ker sta Belgija in Francija na nacionalni ravni sprejeli zakonodajo o davku na devizne transakcije, vendar jo bosta začeli izvajati le, če bo vpeljana tudi na ravni EU,

I.

ker za razliko od drugih oblik obdavčitve posredni davki na zbiranje kapitala, kot so dajatev na kapital, kolkovina na vrednostne papirje ter dajatev na prestrukturiranje, povzročajo diskriminacijo, dvojno obdavčevanje in neskladja, ki so v nasprotju s prostim pretokom kapitala,

J.

ker je v zadnjem desetletju obseg finančnih transakcij v primerjavi z obsegom trgovanja z blagom in storitvami precej in izjemno hitro narasel, kar je mogoče med drugim pripisati hitro rastočemu trgu z izvedenimi finančnimi instrumenti,

K.

ker imajo voditelji skupine G20 kolektivno odgovornost za ublažitev socialnih posledic krize, tako v državah članicah kot tudi v državah v razvoju, ki so jih hudo prizadeli posredni učinki krize; ker bi davek na finančne transakcije prispeval h kritju stroškov, nastalih zaradi krize,

1.

meni, da bi morala Evropska unija v mednarodnem okviru srečanj skupine G20 zavzeti skupno stališče glede možnosti o tem, kako naj finančna industrija pošteno in stvarno prispeva k plačevanju vseh bremen, ki jih je povzročila realnemu gospodarstvu, in bremen, povezanih z vladnimi intervencijami za stabilizacijo bančnega sistema; meni, da bi morala EU z ozirom na vrsto odprtih možnosti za ukrepanje vzporedno in v skladu z delom skupine G20 razviti lastno strategijo;

2.

s ciljem, da bi dosegli skladno stališče EU, temelječe na objektivni analizi, meni, da mora Komisija dovolj zgodaj pred naslednjim vrhunskim srečanjem G20 pripraviti oceno učinka svetovnega davka na finančne transakcije ter raziskati njegove prednosti in slabosti;

3.

poziva Komisijo, naj v svoji oceni pozorno preuči naslednje vidike:

4.

poudarja, da se mora katera koli rešitev obvezno izogibati zmanjšanju konkurenčnosti EU ali oviranju trajnostnih naložb, inovacij in rasti, od katerih imata korist realno gospodarstvo in družba;

5.

poudarja, kako pomembno je upoštevati potrebo, da mora bančni sektor nabrati zdrav kapital ter zagotoviti, da bo bančni sistem sposoben financirati naložbe realnega gospodarstva in da bo onemogočeno pretirano tveganje;

6.

poziva Komisijo in Svet, naj ocenita možnosti uspeha različnih davkov na finančne transakcije, s katerimi bi prispevali v proračun EU;

7.

poziva Komisijo in Svet, naj ocenita v kolikšni meri bi bilo mogoče možnosti, ki jih preučujeta, uporabiti kot inovativne finančne mehanizme, s katerimi bi v državah v razvoju podprli prilagajanje podnebnim spremembam in ublažitev njihovih posledic, ter za financiranje razvojnega sodelovanja;

8.

naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski centralni banki ter vladam in parlamentom držav članic.

22.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 349/43

A.

ker je enotno območje plačil v eurih (območje SEPA) zamišljeno kot integriran trg za plačilne storitve, na katerem vlada učinkovita konkurenca in na katerem ni razlike med čezmejnimi in nacionalnimi plačili v eurih,

B.

ker območje SEPA ni le samoregulativna pobuda Evropskega sveta za plačila, ampak tudi pomembna javna politična pobuda za krepitev ekonomske in monetarne unije ter prihodnje strategije EU 2020; ker je območje SEPA podprto z direktivo o plačilnih storitvah, s čimer je zagotovljen potreben usklajen pravni okvir; ker zato uspeh območja SEPA vzbuja posebno pozornost Parlamenta,

C.

ker je proces sprejemanja odločitev v območju SEPA sedaj v pristojnosti Evropskega sveta za plačila, v katerem samo banke sprejemajo odločitve glede proizvodov SEPA, ne da bi upoštevale zahteve končnih uporabnikov,

D.

ker se je prehod na območje SEPA uradno začel 28. januarja 2008 z uvedbo plačilnega instrumenta SEPA za nakazila, medtem ko je okvir SEPA za uporabo kartic v veljavi od 1. januarja 2008, sistem SEPA za neposredne bremenitve pa se je začel uporabljati 2. novembra 2009,

E.

ker so potrošniki izrazili zaskrbljenost, da morajo lastnosti proizvodov SEPA zadovoljiti dejanske potrebe končnih uporabnikov, zlasti kar zadeva preverjanje pooblastil za neposredne bremenitve, in ker je zaželeno, da se doseže napredek pri reševanju tega vprašanja,

F.

ker ni bil določen pravno zavezujoč rok za prehod na instrumente SEPA in ker je velika večina, ki se je odzvala na javno posvetovanje Komisije, podprla zamisel o določitvi roka, da bi se spodbudil prehod na enotno območje plačil v eurih,

G.

ker je kandidat za komisarja za notranji trg in storitve v svojih pisnih odgovorih na vprašalnik Parlamenta izjavil, da je Komisiji nameraval predlagati sprejetje zakonodajne pobude, ki bi določila enega ali več rokov za prehod na proizvode SEPA za neposredne bremenitve in bančna nakazila, in pobudo za boljše upravljanje,

H.

ker je prehod na območje SEPA počasen – v avgustu 2009 je bilo opravljenih samo 4,5 % vseh transakcij v obliki nakazil SEPA – in ker je postal rok, prvotno predviden za prehod kritične mase za sistem bančnih nakazil, sistem za neposredno bremenitev in plačila s kartico do konca leta 2010, nerealističen,

I.

ker javne uprave v večini držav članic pri prehodu na instrumente SEPA zaostajajo za pričakovanji, čeprav bi morali imeti ti organi vlogo katalizatorja pri zagotavljanju kritične mase, potrebne za pospešitev prehoda na območje SEPA,

J.

ker je pomembno, da pri uresničevanju območja SEPA sodelujejo vse zainteresirane strani: zakonodajalci, bančna industrija in uporabniki plačilnih storitev,

K.

ker uporaba instrumentov SEPA zgolj za čezmejne plačilne transakcije projektu SEPA ne bi prinesla uspeha, saj bi se ohranila razdrobljenost, pričakovane koristi bančne industrije ter njenih strank pa ne bi bile uresničene,

L.

ker Uredba (ES) št. 924/2009 zagotavlja pravno varnost pri uporabi večstranskih pristojbin za izmenjavo v prehodnem obdobju do 31. oktobra 2012, v katerem mora industrija oblikovati in se sporazumeti o skupnem, dolgoročnem poslovnem modelu za delovanje sistema SEPA za neposredne bremenitve, ki mora biti v skladu z zakonodajo ES o konkurenci in regulativnim okvirom Skupnosti,

M.

ker sta Komisija in Evropska centralna banka marca 2009 naznanili, da se zdi, da ni jasnega in prepričljivega razloga za obstoj večstranskih pristojbin za izmenjavo po 31. oktobru 2012, in ker je Komisija organizirala javno posvetovanje o uporabi člena 81 Pogodbe ES pri večstranskih medbančnih plačilih v enotnem območju plačil v eurih,

N.

ker bi bilo treba prav tako rešiti uporabo večstranske pristojbine za izmenjavo nedvomno v zvezi z rešitvijo kartice EU na podlagi okvira SEPA za uporabo kartic,

O.

ker bi bilo treba zagotoviti nadaljnjo pravno veljavnost obstoječih pooblastil za neposredne bremenitve v vseh državah članicah, saj bi bil obvezen podpis novih pooblastil pri prehodu z nacionalnih sistemov neposrednih bremenitev na sistem SEPA za neposredne bremenitve težaven; ker ohranitev pooblastil ne prispeva k skorajšnjemu uresničevanju sistema SEPA za neposredne bremenitve, razen če se najde rešitev za prehod obstoječih pooblastil,

1.

poudarja, da še naprej podpira vzpostavitev območja SEPA, kjer vlada učinkovita konkurenca in na katerem ni razlike med čezmejnimi in nacionalnimi plačili v eurih;

2.

obžaluje, da od sprejetja resolucije Parlamenta z dne 12. marca 2009 o uresničevanju enotnega območja plačil v eurih skoraj ni bilo napredka pri vprašanjih, omenjenih v resoluciji, ter poziva k sodelovanju vseh zainteresiranih strani pri spodbujanju in uresničevanju enotnega območja plačil v eurih;

3.

pozdravlja načrt za uresničevanje enotnega območja plačil v eurih, ki ga je sprejela Komisija septembra 2009, ter v celoti podpira v načrtu opredeljene ukrepe na šestih področjih (pospešitev prehoda; povečevanje osveščenosti in spodbujanje proizvodov SEPA; oblikovanje zdravega pravnega okolja za območje SEPA in krepitev skladnosti z njim; spodbujanje inovacij; zagotavljanje potrebne standardizacije, medopravilnosti in varnosti; pojasnitev in izboljšanje upravljanja območja SEPA);

4.

ponovno poziva Komisijo, naj določi jasen, ustrezen in zavezujoč rok za prehod na proizvode SEPA, ki se lahko določi za najkasneje 31. december 2012, po tem datumu pa bi morala biti vsa plačila v eurih izvedena po standardih SEPA;

5.

poziva Evropski svet za plačila, naj upošteva zahteve končnih uporabnikov in posledično spremeni svoj pravilnik;

6.

v celoti podpira namero Komisije, da pospeši proces prehoda javne uprave s pripravo integriranih in sinhroniziranih nacionalnih načrtov prehoda; s tem v zvezi pozdravlja prizadevanja Komisije, da prouči in objavi pripravljenost in prehod na območje SEPA javnih uprav držav članic ter poziva države članice, naj sodelujejo pri teh raziskavah;

7.

poziva Komisijo, naj na podlagi izida posvetovanj z vsemi zainteresiranimi stranmi najkasneje do 30. septembra 2010 dokončno pojasni vprašanje usklajenega dolgoročnega poslovnega modela za delovanje sistema SEPA za neposredne bremenitve, ki mora biti uporaben v celotni Evropi, stroškovno učinkovit in prilagojen končnemu uporabniku; vztraja, da je takšen model treba razviti v tesnem sodelovanju med plačilnim sektorjem in Komisijo ter v skladu z zakonodajo ES o konkurenci in regulativnim okvirom Skupnosti;

8.

poziva vse zainteresirane strani, naj podprejo vzpostavitev evropskega sistema za kartice, ki naj bo ali dopolnilen nov sistem, povezava med obstoječimi sistemi ali razširitev obstoječega sistema; s tem v zvezi ponovno poziva Komisijo, naj nadalje pojasni vprašanje večstranskih pristojbin za izmenjavo za plačila s karticami ter poziva industrijo, naj najde ustrezne rešitve v tesnem sodelovanju s Komisijo, ki bodo skladne z zakonodajo ES o konkurenci ter regulativnim okvirom Skupnosti;

9.

poziva države članice, naj zagotovijo nadaljnjo pravno veljavnost obstoječih pooblastil za neposredne bremenitve v sistemu SEPA za neposredne bremenitve; poudarja, da prehod z obstoječega sistema neposredne bremenitve na sistem SEPA za neposredne bremenitve ne bi smel obremeniti potrošnikov;

10.

vztraja, da bi morali biti potrošniki nazorno obveščeni o razlikah med starim in novim sistemom;

11.

poziva Komisijo, naj spremlja prehod na instrumente območja SEPA ter zagotovi, da ne bo povzročil dražjega plačilnega sistema za državljane EU;

12.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski centralni banki ter vladam in parlamentom držav članic.

22.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 349/46

A.

ker so leta 2008 Evropska unija in druge države OECD začele pogajanja o novem večstranskem sporazumu za krepitev in uveljavljanje pravic intelektualne lastnine ter boj proti ponarejanju in piratstvu (trgovinski sporazum proti ponarejanju – sporazum ACTA) ter se skupaj dogovorile za klavzulo o varovanju tajnosti,

B.

ker je Parlament v svojem poročilu z dne 11. marca 2009 pozval Komisijo, naj nemudoma omogoči javno dostopnost vseh dokumentov, povezanih s potekajočimi mednarodnimi pogajanji o trgovinskem sporazumu o boju proti ponarejanju,

C.

ker je Komisija 27. januarja 2010 zagotovila, da je zavezana okrepljenemu sodelovanju s Parlamentom v skladu z resolucijo Parlamenta z dne 9. februarja 2010 o revidiranem okvirnem sporazumu s Komisijo, v kateri poziva k „neposrednem in celovitem zagotavljanju informacij Parlamentu na vseh stopnjah pogajanj o mednarodnih sporazumih […], zlasti o trgovinskih zadevah in drugih pogajanjih v okviru postopka odobritve, tako da se zagotovi polna učinkovitosti člena 218 PDEU“,

D.

ker so se predstavniki Sveta udeležili krogov pogajanj o sporazumu ACTA skupaj s predstavniki Komisije,

E.

ker je Komisija kot varuhinja pogodb zavezana, da pri pogajanjih o mednarodnih sporazumih, ki vplivajo na zakonodajo v EU, zagovarja pravni red Skupnosti,

F.

ker na podlagi dokumentov, ki so prišli v javnost, pogajanja o sporazumu ACTA med drugim obravnavajo nastajajočo zakonodajo EU o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine 2005/0127(COD) – kazenski ukrepi za zagotavljanje uveljavljanja pravic intelektualne lastnine (IPRED-II)) in tako imenovani telekomunikacijski paket ter veljavno zakonodajo EU o elektronskem poslovanju in varstvu podatkov,

G.

ker trgovinska pogajanja, ki ne sodijo med običajne postopke odločanja v EU, ne bi smela zaobiti prizadevanj EU za uskladitev ukrepov za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine,

H.

ker je nujno treba zagotoviti, da se ukrepi za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine oblikujejo tako, da ne bodo ovirali inovacij ali konkurence, spodkopavali omejitev pravic intelektualne lastnine in varstva osebnih podatkov, omejevali prostega pretoka informacij ali po nepotrebnem obremenjevali zakonitega trgovanja,

I.

ker mora biti vsak dogovor, ki ga Evropska unija sklene o sporazumu ACTA, v skladu s pravnimi obveznostmi, ki jih ima EU v zvezi z zakonodajo o zasebnosti in varstvu podatkov, kakor je določeno zlasti v Direktivi 95/46/ES, Direktivi 2002/58/ES ter sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije,

J.

ker od 1. decembra 2009 velja Lizbonska pogodba,

K.

ker bo moral Evropski parlament zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe dati odobritev za besedilo sporazuma ACTA, preden bo začel veljati v Evropski uniji,

L.

ker se je Komisija zavezala, da bo Parlamentu neposredno in celovito zagotavljala informacije na vseh stopnjah pogajanj o mednarodnih sporazumih,

1.

poudarja, da ima Komisija od 1. decembra 2009 pravno obveznost, da nemudoma in v celoti obvešča Parlament na vseh stopnjah mednarodnih pogajanj;

2.

izraža zaskrbljenost nad pomanjkanjem preglednega postopka pri vodenju pogajanj o sporazumu ACTA, kar je v nasprotju z duhom in črko PDEU; je zelo zaskrbljen, ker pred začetkom pogajanj o sporazumu ACTA ni bilo vzpostavljene pravne podlage in ker Parlament ni bil zaprošen, naj odobri pogajalski mandat;

3.

poziva Komisijo in Svet, naj javnosti in Parlamentu omogočita dostop do besedil in povzetkov o pogajanjih o sporazumu ACTA v skladu s pogodbo in Uredbo (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega Parlamenta, Sveta in Komisije;

4.

poziva Komisijo in Svet, naj dejavno sodelujeta s pogajalskimi partnerji pri sporazumu ACTA, da bodo preprečili morebitna nadaljnja pogajanja, ki so zaupne narave sama po sebi, ter naj pravočasno in v celoti obveščata Parlament o svojih pobudah v zvezi s tem; pričakuje, da bo Komisija pripravila predloge pred naslednjim krogom pogajanj na Novi Zelandiji aprila 2010 in bo zahtevala, da se vprašanje preglednosti uvrsti na dnevni red tega srečanja, ter da bo Parlament obvestila o izidu tega kroga pogajanj, takoj ko se bo končal;

5.

poudarja, da si Parlament pridržuje pravico do ustreznega ukrepanja, vključno z vložitvijo tožbe na Sodišču Evropske unije, da bi zaščitil svoje pristojnosti, če ne bo nemudoma in v celoti obveščen na vseh stopnjah pogajanj;

6.

obžaluje namerno odločitev strani, da se ne bodo pogajale prek priznanih mednarodnih organizacij, kot sta Svetovna organizacija za intelektualno;

7.

poziva Komisijo, naj opravi oceno učinka izvajanja sporazuma ACTA na področju temeljnih pravic in varstva podatkov, prizadevanj EU za uskladitev ukrepov za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine in na področju e-poslovanja, preden EU sklene sporazum o prečiščenem besedilu sporazuma ACTA, in naj se pravočasno posvetuje s Parlamentom o rezultatih te ocene;

8.

pozdravlja zagotovilo Komisije, da bo sporazum ACTA vsekakor omejen na uveljavljanje obstoječih pravic intelektualne lastnine, brez poseganja v razvoj materialnega prava o intelektualni lastnini v Evropski uniji;

9.

poziva Komisijo, naj nadaljuje pogajanja o sporazumu ACTA in jih omeji na obstoječi evropski sistem uveljavljanje pravic intelektualne lastnine v boju proti ponarejanju; meni, da morajo nadaljnja pogajanja o sporazumu ACTA vključevati več držav v razvoju in držav v vzponu, da bi dosegli večstransko raven pogajanj;

10.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo izvajanje določb sporazuma ACTA, zlasti tistih o postopkih uveljavljanja avtorskih pravic v digitalnem okolju, povsem v skladu s pravnim redom Skupnosti; zahteva, da se na mejah EU ne bodo opravljali osebni pregledi, in zahteva popolno razjasnitev vseh določb, ki bi obmejnim in carinskim organom omogočale preiskave brez sodnih nalogov in zaplembo naprav s pomnilniki, na primer prenosnih računalnikov, mobilnih telefonov in predvajalnikov MP3;

11.

meni, da predlagani sporazum zaradi spoštovanja temeljnih pravic, kot sta svoboda izražanja in pravica do zasebnosti, ter ob celovitem upoštevanju načela subsidiarnosti ne sme omogočati nalaganja tako imenovanih postopkov treh opominov, pri tem pa se v celoti upošteva sklep Parlamenta o členu 1.1b Direktive (o spremembi) 2009/140/ES, ki poziva, naj se v člen 1 Direktive 2002/21/ES vstavi nov odstavek 3(a) v zvezi z vprašanjem politike postopka treh opominov; meni, da mora biti v vsakem sporazumu vključena določba, v skladu s katero zaprtje dostopa posameznikov do interneta predhodno preuči sodišče;

12.

poudarja, da sta zasebnost in varstvo podatkov temeljni vrednoti Evropske unije, ki ju priznavajo člen 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah ter člena 7 in 8 Listine EU o temeljnih pravicah, in ju je treba spoštovati pri vseh politikah in predpisih, ki jih sprejme EU v skladu s členom 16 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

13.

poudarja, da določbe sporazuma ACTA, zlasti ukrepi za povečanje pooblastil za čezmejne preglede in zasego blaga, ne bi smele vplivati na globalni dostop do zakonitih in varnih zdravil po zmernih cenah, vključno z inovativnimi in generičnimi zdravili, pod pretvezo boja proti ponarejanju;

14.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav, ki sodelujejo pri pogajanjih o sporazumu ACTA.

22.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 349/49

A.

ker je „razvojna klavzula“ pravna podlaga Svetovne trgovinske organizacije za splošni sistem preferencialov (GSP),

B.

ker od leta 1971 Skupnost dodeljuje državam v razvoju trgovinske preferenciale v okviru svoje sheme splošnih tarifnih preferencialov,

C.

ker je bilo s Parlamentom opravljeno posvetovanje o predlogu Komisije za uredbo Sveta o splošnih tarifnih preferencialih za obdobje od 1. januarja 2009 do 31. decembra 2011 (KOM(2007)0857),

D.

ker je 1. decembra 2009 začela veljati Lizbonska pogodba,

E.

ker morajo v skladu s poglavjem 1 naslova V PEU Unijo pri njenem delovanju na mednarodni ravni voditi načela demokracije, pravne države, univerzalnosti in nedeljivosti človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pospeševanja trajnostnega gospodarskega, socialnega in okoljskega razvoja držav v razvoju s prednostnim ciljem izkoreninjenja revščine,

F.

ker morata Parlament in Svet v skladu s členom 207 PDEU z uredbami, sprejetimi po rednem zakonodajnem postopku, sprejeti ukrepe, ki bodo določali okvir za izvajanje skupne trgovinske politike,

1.

priznava pomen sheme splošnih tarifnih preferencialov, ki razvitim državam omogoča, da državam v razvoju ponudijo prednostno obravnavo njihovih izdelkov;

2.

poudarja, da je Evropska skupnost uvedbo splošnega sistema preferencialov v letu 1971 pojasnila kot instrument za odpravo trgovinskih neravnovesij med razvitimi državami in državami v razvoju, ki naj bi prispeval k njihovemu trajnostnemu razvoju; meni, da je bil to trgovinski instrument ES in EU za pomoč državam v razvoju z ustvarjanjem prihodka z mednarodno trgovino, ki prispeva k njihovemu trajnostnemu razvoju in dobremu upravljanju;

3.

ugotavlja, da bo sedanja uredba o splošnem sistemu preferencialov prenehala veljati 31. decembra 2011; zato ob upoštevanju časa, potrebnega za sprejetje nove uredbe po rednem zakonodajnem postopku, poziva Komisijo, naj Evropskemu parlamentu in Svetu do 1. junija 2010 predlaga revidirano uredbo o splošnem sistemu preferencialov;

4.

meni, da bi morali biti dodeljeni preferenciali v okviru splošnega sistema preferencialov osredotočeni na države v razvoju, ki jih najbolj potrebujejo, tako bi moral nov seznam držav upravičenk odražati dejanske gospodarske razmere v državah v razvoju;

5.

poudarja, da bi morale v skladu s členom 15(1) vse države upravičenke v okviru sheme GSP+ ne le ratificirati, ampak tudi učinkovito izvajati vseh 27 konvencij Mednarodne organizacije dela in OZN, navedenih v prilogi III k uredbi GSP;

6.

poudarja, da je treba povečati preglednost in demokratično odgovornost pri tem, kako se začnejo in vodijo preiskovalni procesi; zato poziva, naj ga Komisija v celoti obvešča in ustrezno vključi v vse ravni postopkov GSP in GSP+, vključno s predlogom Sveta o seznamu držav upravičenk;

7.

poziva Komisijo, naj podrobno spremlja razmere v Šrilanki, in šrilanško vlado, naj hitro ukrepa za normalizacijo razmer v državi še pred dejanskim umikom sheme GSP+;

8.

poziva Komisijo, naj podrobno spremlja stanje človekovih pravic v Kolumbiji in o tem poroča Parlamentu;

9.

.poziva Komisijo, naj še naprej izvaja skladno politiko o GSP+, zlasti kar zadeva morebiten umik sheme v primeru kršenja človekovih pravic, in v ta proces polno vključi Evropski parlament;

10.

odločno poziva Komisijo, naj Evropskemu parlamentu in Svetu – pred potekom veljavnosti sedanje uredbe in pravočasno za razpravo o naslednji uredbi – predloži poročilo o stanju glede ratifikacije in izvajanja 27 konvencij v vsaki državi, upravičenki po posebnem spodbujevalnem režimu; poziva Komisijo, naj v svoji revidirani uredbi o splošnem sistemu preferencialov opredeli nadzorne organe, ki bodo priporočili, ali bi morala posamezna država narediti dodatne korake za učinkovito izvajanje konvencije; izjavlja, da mora Komisija v tem poročilu oceniti tudi učinkovitost posebnega spodbujevalnega režima pri uresničevanju postavljenih ciljev in po potrebi priporočiti revizijo priloge III;

11.

poziva Komisijo, naj v okviru svoje revidirane uredbe o splošnem sistemu preferencialov zagotovi redno presojo skladnosti vsake države upravičenke glede njenih obveznosti v okviru GSP+ in tako zagotovi, da ne bodo uporabljeni razlogi iz člena 15(1) in (2) ter člena 16(1) in (2) v zvezi z začasnim preklicem preferencialnih režimov; poziva, naj se to letno poročilo pošlje Parlamentu in Svetu;

12.

poziva Komisijo, naj pred revizijo splošnega sistema preferencialov opravi oceno njegovega učinka v obdobju od 1. januarja 2006 do 31. decembra 2009 ter naj oceni, v kolikšni meri so bili uresničeni začetno zastavljeni cilji, kar zadeva posebne socialno-ekonomske kazalnike za vsako državo, zlasti glede zmanjševanja revščine; izjavlja, da je treba to študijo potem predložiti Parlamentu in Svetu; izjavlja, da mora novi predlog za revidirano uredbo o splošnem sistemu preferencialov ustrezno upoštevati rezultate ocene učinka;

13.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

22.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 349/51

A.

ker se je vloga Evropske unije, ki jo ima kot svetovni akter, v zadnjih desetletjih povečala in ker so za skupno delovanje EU in soočanje z globalnimi izzivi na demokratičen, usklajen, dosleden in učinkovit način potrebni nov pristop in dodatna finančna sredstva,

B.

ker Evropska unija v odnosih s preostalim svetom nadalje razvija cilje svoje zunanje politike, podpira in spodbuja svoje vrednote in interese, prispeva k zaščiti svojih državljanov ter spodbuja te vrednote po vsem svetu, da bi tako prispevala k miru, varnosti, trajnostnemu razvoju Zemlje, solidarnosti in medsebojnemu spoštovanju med narodi, prosti in pravični trgovini, odpravi revščine in varstvu človekovih pravic, predvsem pravic otrok, kakor tudi k doslednemu spoštovanju in razvoju mednarodnega prava, vključno s spoštovanjem načel Ustanovne listine Organizacije združenih narodov, ker je spodbujanje spoštovanja človekovih pravic, še posebej univerzalnosti in nedeljivosti človekovih pravic in temeljnih svoboščin v osrčju zunanjega delovanja EU in ker je Listina o temeljnih pravicah zdaj zavezujoča za zunanje delovanje EU,

C.

ker Lizbonska pogodba uvaja novo razsežnost zunanjega delovanja Unije kot celote, vključno s skupno zunanjo in varnostno politiko, kar bi skupaj s statusom EU kot pravne osebe in zadevnimi institucionalnimi novostmi, predvsem vzpostavitvijo urada podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko („podpredsednica/visoka predstavnica“) ter oblikovanjem evropske službe za zunanje delovanje, lahko bil pomemben dejavnik pri usklajenosti, doslednosti in učinkovitosti zunanjega delovanja Unije ter bi lahko bistveno povečalo njeno sposobnost uveljavljanja na mednarodnem prizorišču;

D.

ker so potrebna dodatna prizadevanja za hitrejši odziv EU na politične krize in regionalne spore; ker lahko sedanji mehanizmi odločanja in financiranja ovirajo pravočasne in obsežne odzive in ker je treba poiskati način, na katerega bi dodatno omejili in odpravili pravilo o soglasju,

E.

ker je pravilna opredelitev skupnih evropskih interesov in delovanje v skladu z njimi bistvenega pomena za uresničitev ciljev zunanjega delovanja Unije in zlasti ciljev njene skupne zunanje in varnostne politike, ker je nujno treba zagotoviti, da so vse dogovorjene politike in sprejeti ukrepi tudi v skladu z mednarodnim pravom, vključno z načeli iz ustanovne listine OZN,

F.

ker so spodbujanje miru, spoštovanja človekovih pravic in načel pravne države po vsem svetu osrednji cilji zunanje politike EU,

G.

ker je po Lizbonski pogodbi podpredsednica/visoka predstavnica pooblaščena, da pomaga Svetu in Komisiji pri zagotavljanju doslednosti med različnimi področji zunanjega delovanja ter med njimi in drugimi političnimi področji Unije,

H.

ker od datuma začetka veljave Lizbonske pogodbe Evropska unija prevzema vse pravice in obveznosti Evropske skupnosti, obenem pa še naprej izvršuje obstoječe pravice in obveznosti Evropske Unije,

I.

ker je za nove varnostne izzive potreben večji poudarek na krepitvi, združevanju in uravnoteženju različnih civilnih in vojaških instrumentov pri dejavnostih za preprečevanje in reševanje konfliktov, obvladovanje kriznih razmer in vzpostavljanje miru,

J.

ker je treba približno deset let po začetku evropske varnostne in obrambne politike, pri čemer je bilo v tem obdobju na krizna območja napotenih približno 23 misij, povečati vojaške in civilne zmožnosti in utrditi strukture, da bodo primerno odražale vlogo skupne varnostne in obrambne politike pri podpori skupne zunanje in varnostne politike ter pri zagotavljanju mednarodne varnosti,

1.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico in njene službe, naj v zvezi s poglobitvijo skupnega strateškega razmišljanja Unije razvijejo skladno strategijo zunanje politike EU, temelječo na ciljih in načelih, navedenih v členu 21 Pogodbe o Evropski uniji; meni, da mora takšna strategija jasno opredeliti skupne varnostne interese EU in tako služiti kot referenčni okvir za sprejemanje odločitev ter za opredelitev, financiranje, izvajanje in spremljanje zunanjega delovanja EU; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj v ta prizadevanja v polnem obsegu vključi ustrezne organe Evropskega parlamenta; meni, da morata postati načelo varnosti ljudi, kakor jo je v poročilu iz Madrida leta 2007 opredelila študijska skupina za varnost ljudi, in načelo odgovornosti za zaščito, kakor je bilo opredeljeno v sklepnem dokumentu vrhunskega srečanja iz leta 2005, njeni vodilni načeli;

2.

pozdravlja ambicijo Sveta po bolj strateškem, tematskem in poenostavljenem pristopu do vprašanj skupne zunanje in varnostne politike pri pripravi letnega poročila za leto 2008; prav tako pozdravlja dejstvo, da je Svet uvedel preglednejšo strukturo z glavnimi poglavji o preteklih dejavnostih in predvsem prihodnjih obetih na področju skupne zunanje in varnostne politike; v poročilu ugotavlja tudi boljšo razčlenitev regionalnih okoliščin zunanjih dejavnosti;

3.

ponovno poudarja, da obseg poročila ne sme biti omejen le na opis dejavnosti skupne zunanje in varnostne politike, temveč mora zagotoviti priložnost za vzpostavitev dialoga z Evropskim parlamentom, ki bo namenjen razvoju bolj strateškega pristopa do skupne zunanje in varnostne politike; priporoča, da se letno poročilo skupne zunanje in varnostne politike preoblikuje v letno poročilo o izvajanju strategije zunanje politike EU, ki bo ocenilo njeno učinkovitost ter začrtalo njeno nadaljnjo usmeritev; nadalje priporoča, da se v poročilu pogosteje obravnavajo proračunske potrebe in finančne posledice zunanjih dejavnosti;

4.

je prepričan, da bi imel obsežnejši in celovitejši pristop k letnim poročilom o skupni zunanji in varnostni politiki, še zlasti k poglavjem o regionalnih skupinah in partnerjih ter o povezavah med misijami skupne zunanje in varnostne politike ter skupne varnostne in obrambne politike in drugih instrumentov za krepitev vloge EU kot globalnega akterja, dodano vrednost; meni, da bi takšen zorni kot med drugim omogočil boljši pregled nad celotnim prispevkom iz proračuna EU v določeni regiji;

5.

poudarja svoje stališče, da se je treba za povečanje demokratične legitimnosti skupne zunanje in varnostne politike o začetku misij skupne varnostne in obrambne politike posvetovati s pristojnimi organi Parlamenta ter da morajo biti po potrebi pri odločanju upoštevana stališča Parlamenta, na katera se je treba tudi sklicevati; meni, da mora to posvetovanje vključevati utemeljitev izbranega poteka dejavnosti in pojasnilo, kako je misija povezana z zadevnimi evropskimi in mednarodnimi dejavnostmi, kakšne bodo njene finančne posledice in kako je povezana z drugimi instrumenti EU;

6.

pozdravlja začetek veljave Lizbonske pogodbe, s katero je EU dobila orodje za dodatno okrepitev svoje vloge in prepoznavnosti na mednarodnem prizorišču; v zvezi s tem poudarja temeljno vlogo vsake države članice, Sveta in nove podpredsednice/visoke predstavnice, da pretvorijo v pogodbi zapisane določbe v stvarna dejstva in oprijemljive ukrepe in okrepijo odnose EU z njenimi strateškimi partnerji ter utrdijo njeno vodilno vlogo v večstranskih forumih; poudarja, kako pomembna je pogodbena določba, v skladu s katero bo Unija na področju skupne zunanje in varnostne politike odslej pristojna za vsa področja zunanje politike in vsa vprašanja v zvezi z varnostjo Unije, vključno s postopnim oblikovanjem skupne obrambne politike, ki utegne privesti do skupne obrambe;

7.

ugotavlja, da predsednik Evropskega sveta v zadevah, ki se nanašajo na skupno zunanjo in varnostno politiko, na svoji ravni in v tej vlogi predstavlja Unijo navzven; vendar opozarja, da mora to potekati brez poseganja v pooblastila podpredsednice/visok predstavnice, in ob popolnem priznanju osrednje vloge, ki jo igra Evropska komisija, ne samo pri določanju in ohranjanju pravnega reda Skupnosti glede zunanjih odnosov, ampak tudi pri zagotavljanju zunanjega zastopanja Unije, brez SZVP;

8.

pozdravlja vlogo, ki jo bo imela podpredsednica/visoka predstavnica pri predsedovanju sveta za zunanje zadeve, ter da bo njen predstavnik predsedoval politično-varnostnemu odboru (PSC); pričakuje, da bosta ti novi funkciji utrdili medinstitucionalne stike in spodbudili stabilnejši dialog med institucijami; vabi podpredsednico/visoko predstavnico, naj gradi na izkušnjah rednih nastopov odhajajočega visokega predstavnika in komisarjev za zunanje odnose na plenarnih zasedanjih Parlamenta in sejah Odbora za zunanje zadeve ter na praksi neuradnih srečanj, da bodo okrepljena in vzpostavljena redna, sistematična in vsebinska posvetovanja s Parlamentom in njegovimi pristojnimi organi;

9.

meni, da združitev medvladnih stebrov in funkcij ter stebrov in funkcij Skupnosti v mesto podpredsednice/visoke predstavnice, ki jo mora s skupnim glasovanjem potrditi Evropski parlament, lahko poveča demokratično legitimnost dejavnosti skupne zunanje in varnostne politike, če bo na vseh ravneh vzpostavljen trajen in enakopraven strateški dialog med Parlamentom, Svetom in Komisijo;

10.

poudarja, da bi morale države članice delovati v duhu vzajemne politične solidarnosti, da bi dosegle vedno večjo stopnjo konvergence ukrepov s področja skupne zunanje in varnostne politike;

11.

znova poudarja, da je treba v proračunu EU zagotoviti dovolj sredstev, da bo lahko Evropska unija odigrala dejavno vlogo na svetovnem prizorišču; obžaluje, da je v proračunu še vedno premalo sredstev in je zelo zaskrbljen zaradi posledic prenizkega financiranja zmožnosti Unije za izvajanje verodostojne in proaktivne zunanje politike; poudarja, da Unija potrebuje finančna sredstva za usklajen in ustrezen odziv na nepričakovane svetovne izzive, ter v povezavi s tem pričakuje, da bo z njim opravljeno posvetovanje o postopkih za dodelitev hitrega dostopa do odobrenih sredstev v proračunu Unije za nujno financiranje pobud skupne zunanje in varnostne politike ter da bo vključen vanje v celoti; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj hkrati razvijeta učinkovito komunikacijsko strategijo, da bo mogoče državljane Evropske unije bolje seznaniti z nameni in odlikami skupne zunanje in varnostne politike, s tem v zvezi pa odločno ponavlja, kako pomembna sta demokratična legitimnost skupne zunanje in varnostne politike Evropske unije ter nadzor nad njo;

12.

znova izraža zaskrbljenost zaradi pomanjkanja preglednosti in informacij glede financiranja skupnih stroškov misij EU vojaškega ali obrambnega značaja, saj mehanizem Atena očitno ne ponuja pregleda nad vsemi finančnimi posledicami misij v okviru skupne zunanje in varnostne politike; zato pozdravlja vzpostavitev zagonskega sklada iz člena 41(3) PEU in poziva, da se z njim opravi posvetovanje o upravljanju tega sklada v skladu s pristojnostmi EP na področju skupne zunanje in varnostne politike ter skupne obrambne in varnostne politike, kot določa člen 36 PEU; poudarja, da večja udeležba Parlamenta pri opredeljevanju, spremljanju in nadaljnjem ukrepanju na področju skupne zunanje in varnostne politike izhaja tako iz medsebojnih povezav med skupno zunanjo in varnostno ter skupno obrambno in varnostno politiko, kot določa člen 42 PEU, kakor tudi iz okrepljenega parlamentarnega nadzora na nacionalni in evropski ravni, ki ga predvideva protokol št. 1 k omenjeni pogodbi;

13.

poziva Svet, Komisijo in podpredsednico/visoko predstavnico, naj izkoristijo priložnost, ki jo ponuja ustanovitev evropske službe za zunanje delovanje, za oblikovanje bolj usklajene, dosledne in učinkovite zunanje politike; v zvezi s tem pričakuje, da se bodo temeljne vrednote in cilji zunanje politike Unije, kot sta spoštovanje in spodbujanje človekovih pravic, določena v zdaj pravno zavezujoči Listini temeljnih pravic, ter prednostne naloge zunanje politike Unije, kot sta krizno upravljanje in izgradnja miru, ustrezno odsevali v strukturi evropske službe za zunanje delovanje, vključno s kadri; ponovno izjavlja, da morata ustanovitev in delovanje evropske službe za zunanje delovanje ohraniti pravice Evropskega parlamenta do demokratičnega in proračunskega nadzora;

14.

je seznanjen, da Lizbonska pogodba prinaša pomembne posledice za skupno zunanjo in varnostno politiko s preureditvijo upravnih pristojnosti, zato poziva Svet in Komisijo, naj zagotovita, da bo ekonomija obsega glede podpornih struktur pripeljala do zmanjšanja upravnih stroškov;

15.

poudarja, da je pri merilih za imenovanje in ocenjevanje posebnih predstavnikov EU potrebna večja jasnost, ob upoštevanju tudi ustrezne zastopanosti obeh spolov; znova opozarja, da Parlament trenutno nima orodij, da bi izpodbijal posamezne mandate posebnih predstavnikov EU, saj so v členu 19 03 06 na voljo proračunska sredstva za izvrševanje mandatov vseh posebnih predstavnikov; zato poziva k strožjemu parlamentarnemu nadzoru nad imenovanjem posebnih predstavnikov EU in njihovimi mandati; meni, da morajo vodje delegacij EU s sedežem v državah članicah postopoma prevzeti in začeti izvajati funkcije zadevnih posebnih predstavnikov EU, posebni predstavniki EU z regionalnimi pristojnostmi pa morajo usklajevati in zagotavljati politično svetovanje vodjem delegacij EU pod vodstvom podpredsednice/visoke predstavnice v zadevnih državah, da bi zagotovili usklajeno in dosledno evropsko zunanje delovanje; poudarja, da je glede na to dvojno zastopstvo prvi – vendar ne edini – korak, ki ga je treba narediti, da se ustvari ekonomija obsega ter poveča učinkovitost skupne zunanje in varnostne politike; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj ukrepa in zadolži posebne predstavnike EU v sklopu njihovih pooblastil za naloge usklajevanja in političnega svetovanja tudi v povezavi z misijami skupne varnostne in obrambne politike;

16.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj se posvetuje z zadevnimi parlamentarnimi odbori, ko bo imenovala osebje na vodilna delovna mesta evropske službe za zunanje delovanje, vključno s posebnimi predstavniki EU; je odločen povabiti določene posebne predstavnike EU in vodje delegacij ob njihovem imenovanju na zaslišanje v odboru;

17.

je seznanjen, da Lizbonska pogodba uvaja nove finančne postopke za skupno zunanjo in varnostno politiko, krepi dialog med Svetom in Parlamentom glede te politike, saj uvaja dve letni razpravi s podpredsednico/visoko predstavnico, in podrobneje opredeljuje vlogo in pristojnosti Parlamenta v zvezi s skupno varnostno in obrambno politiko; zato poziva k reviziji in razširitvi veljavnih medinstitucionalnih sporazumov z udeležbo Odbora za zunanje zadeve, da bo zagotovljeno nemoteno in učinkovito izvajanje proračunskega, posvetovalnega in nadzornega postopka za skupno zunanjo in varnostno politiko ter skupno varnostno in obrambno politiko, pa tudi za izboljšanje dostopa do občutljivih podatkov; glede tega še posebej poudarja prej omenjeni medinstitucionalni sporazum z dne 17. maja 2006 in medinstitucionalni sporazum z dne 20. novembra 2002 med Evropskim parlamentom in Svetom glede dostopa Evropskega parlamenta do občutljivih informacij Sveta na področju varnostne in obrambne politike (5); izjavlja, da je odločen izvajati svoja proračunska pooblastila in demokratični nadzor nad skupno zunanjo in varnostno politiko v zvezi z vsemi institucionalnimi inovacijami, vključno z ureditvijo financiranja evropske službe za zunanje delovanje;

18.

ugotavlja, da Lizbonska pogodba postopek potrditve razširja na vse sporazume v zvezi s področji, za katera se uporablja redni zakonodajni postopek, in povečuje vlogo Parlamenta, ki ga mora Komisija ustrezno obveščati o poteku pogajanj o mednarodnih sporazumih, kot določa člen 218 Pogodbe o delovanju Evropske unije; zato meni, da bi bilo treba razmisliti o pogajanjih o novem medinstitucionalnem sporazumu s Parlamentom, v katerem bi bilo dejansko opredeljeno njegovo sodelovanje v vseh pogajalskih fazah sklepanja mednarodnih sporazumov;

19.

odločno poziva Svet v sestavi ministrov za zunanje zadeve, naj uporabi glasovanje s kvalificirano večino, kadar tako določa nova pogodba;

20.

meni, da so s členom 42(2) in (7) Pogodbe o Evropski uniji skupaj s členom 10 protokola št. 1 o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji postale preostale funkcije Zahodnoevropske unije (ZEU) zastarele; zato poziva zadevne države članice EU, naj v skladu s členom XII Pogodbe o ZEU ukrepajo in eno leto vnaprej objavijo svojo namero, da odpovejo to pogodbo; opominja, da imajo Evropski parlament in nacionalni parlamenti držav članic EU pravico do parlamentarnega nadzora nad dejavnostmi skupne zunanje in varnostne politike ter skupne varnostne in obrambne politike;

21.

je še vedno zaskrbljen zaradi zanesljivosti preskrbe z energijo in večkratne krize dobave plina, kot je bila rusko-ukrajinska kriza januarja 2009, kar je poudarilo vse večjo energetsko odvisnost EU od virov dobave in tranzitnih kanalov; poudarja tudi, da je treba preprečiti zmanjšanje neodvisnosti zunanje politike EU zaradi njene energetske odvisnosti od tretjih držav; ponovno opozarja, da se je treba nujno soočiti z energetskimi izzivi z izvajanjem skupne evropske zunanje energetske politike; glede tega poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj odločno sledi priporočilom Parlamenta za razvoj jasne in usklajene politike, zlasti s spodbujanjem enotnosti Evropske unije v konstruktivnem dialogu z dobavitelji energije, zlasti Rusijo, in tranzitnimi državami, s podporo prednostnim nalogam EU na področju energije ter z zaščito skupnih interesov držav članic, z razvijanjem učinkovite diplomacije na področju energetike, učinkovitejših mehanizmov odzivanja na krizne razmere ter s spodbujanjem raznovrstnosti dobave energije, trajnostne porabe energije in razvojem obnovljivih virov energije; poudarja, da lahko samo enoten pristop EU prepreči morebitne motnje pri dobavi nafte in plina državam članicam v prihodnosti ter izboljša varnost preskrbe z energijo v celotni EU;

22.

pozdravlja podpis sporazuma o projektu Nabucco; poziva Komisijo in Svet, naj si prizadevata za uspešno izvajanje tega sporazuma; poudarja, da je treba zagotoviti vernost preskrbe z energijo v EU s spodbujanjem južnega koridorja za dobavo surove nafte Evropi, med drugim prek vseevropskega naftovoda Constanta–Trst;

23.

meni, da bi lahko nastali resni spori in grožnje zaradi vse večje tekmovalnosti glede dostopa do naravnih in energetskih virov in njihovega nadzora, zaradi česar mora EU še dodatno razviti politike ublaževanja posledic, prilagajanja in varčevanja z energijo, da se bo lahko soočila z varnostnimi tveganji zaradi poslabšanja okolja in podnebnih sprememb; poudarja, da mora glede tega EU okrepiti svojo vodilno vlogo na področju upravljanja svetovnega podnebja ter nadalje poglabljati dialog z drugimi osrednjimi akterji, kot so razvijajoče se sile (Kitajska, Brazilija, Rusija, Indija), Združene države in razvite države, saj so podnebne spremembe postale osrednji element mednarodnih odnosov;

24.

izraža podporo Uniji, ki bo še naprej aktivno in učinkovito prispevala pri reševanju globalnih vprašanj, zlasti z okrepitvijo sistema Organizacije združenih narodov in z dajanjem posebnega pomena utrditvi Sveta za človekove pravice ter odpravi smrtne kazni;

25.

opozarja na pomen preprečevanja in reševanja sporov, tudi sanacijo in obnovo po krizi; poudarja, da mora EU nadalje oblikovati strategije za preprečevanje, da bi izboljšala zgodnje opozarjanje in sodelovanje z regionalnimi organizacijami v skladu z ustanovno listino ZN;

26.

poudarja, da je zunanja razsežnost ključna za uspešno vzpostavitev evropskega območja svobode, varnosti in pravice; znova opozarja na pomen urejenega upravljanja preseljevanja; glede na to odobrava dejstvo, da je Evropski svet decembra 2009 sprejel stockholmski program; meni, da je bistveno zagotoviti sodelovanje držav izvora in tranzitnih držav ter ta duh trdnega sodelovanja spodbujati z izvajanjem politike pozitivnega pogojevanja; poudarja, da je treba preprečiti nezakonito priseljevanje s spodbujanjem lokalnega razvoja v državah izvora in se boriti proti kriminalnim organizacijam, ki trgujejo z ljudmi; vztraja, da je treba pri evropski zunanji politiki v celoti upoštevati zunanjo razsežnost evropskega območja svobode, varnosti in pravice;

27.

poudarja, da je treba okrepiti zmogljivosti za zagotovitev boljšega spremljanja civilnih in vojaških misij Unije in omogočiti učenje iz preteklih izkušenj njihovega izvajanja, da se bo izboljšalo načrtovanje in vodenje prihodnjih operacij; s tem v zvezi poudarja tudi, da je pri misijah evropske varnostne in obrambne politike potreben bolj strateški pristop; predlaga, da se redni skupni posveti posvetijo tudi oceni uspehov in pomanjkljivosti dokončanih misij, kar bi pripomoglo k oblikovanju proaktivnega pristopa k prihodnjim potrebam, ki bi obsegal vse vidike (finance, izvajanje in administrativna organizacija);

28.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico, Svet in države članice, naj zagotovijo ustrezno sorazmerje med civilnimi in vojaškimi načrtovalnimi zmogljivostmi v sekretariatu Sveta ter zagotovijo ustrezno število zaposlenih na področju pravosodja, civilne uprave, carine in posredovanja, da bo mogoče misijam skupne varnostne in obrambne politike zagotoviti ustrezno in zadostno strokovno znanje;

29.

v zvezi s tem zahteva ustrezen kader, zadolžen za civilno področje, in odločno poziva države članice, naj izrabijo odlično priložnost, ki jo ponuja evropska služba za zunanje delovanje, da združijo trenutno razpoložljiva sredstva in vzpostavijo jasno, učinkovito in uspešno zmogljivost za načrtovanje kriznega upravljanja;

30.

poziva države članice, naj podvojijo prizadevanja za pridobivanje in napotitev zadostnega števila primernega in kvalificiranega osebja z uravnoteženim deležem spolov za sodelovanje v civilnih in vojaških dejavnostih skupne varnostne in obrambne politike po vsem svetu v jasnem in dobro usklajenem okviru, vključno s posebnimi območji z visokim tveganjem, saj je uspeh misij te politike odvisen predvsem od veščin in znanja dobro usposobljenega osebja; v zvezi s tem poziva k skupnemu usposabljanju osebja misij skupne varnostne in obrambne politike; povsem podpira že opravljena prizadevanja za oblikovanje smernic in izmenjavo zgledov iz prakse, s čimer naj bi izboljšali skupno usposabljanje uslužbencev; je prepričan, da bo večja jasnost in usklajenost glede uslužbencev na terenu prispevala k boljšemu poteku misij in olajšala začasno premestitev državljanov EU, kar je s čisto proračunskega vidika ugodnejša rešitev kot uporaba mednarodnih pogodbenih uslužbencev;

31.

poziva Evropski svet in Komisijo, naj okrepita udeležbo EU na večstranskih pogajanjih za zmanjšanje pomena vprašanja jedrskega orožja;

32.

poudarja potrebo po razoroževanju in utrjevanju mednarodnih jamstev za neširjenje; v zvezi s tem pozdravlja skupno izjavo z dne 4. decembra 2009, v kateri sta se predsednik Združenih držav Amerike in predsednik Ruske federacije zavezala k sodelovanju po izteku pogodbe o omejitvi strateškega orožja (START), ter pričakuje podpis in začetek veljavnosti novega sporazuma o strateškem orožju, takoj ko bo mogoče; hkrati poziva EU in države članice, naj okrepijo diplomatska prizadevanja za uspešno revizijo pogodbe o neširjenju jedrskega orožja maja 2010;

33.

poudarja,da morajo biti cilji enakosti spolov, spoštovanja človekovih pravic in dobrega upravljanja v celoti upoštevani v načrtovanju in izvajanju vseh misij in operacij skupne varnostne in obrambne politike, vključno z misijami za ugotavljanje dejstev, saj ozaveščenost in občutljivost o enakosti spolov prispevata k operativni učinkovitosti in poznavanju razmer; glede tega pozdravlja imenovanje svetovalca za enakost spolov pri skoraj vseh misijah skupne varnostne in obrambne politike; obžaluje, da med enajstimi posebnimi predstavniki EU ni niti ene ženske; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj vprašanje enakosti med spoloma in krepitve vloge žensk sistematično vključi v politični dialog in razprave EU s partnerskimi državami;

34.

čestita borcem za človekove pravice po vsem svetu za pomembno vlogo, ki jo igrajo; toplo pozdravlja dejstvo, da se je sestava Sveta za zunanje zadeve na srečanju 8. decembra 2009 zavezala, da bo podpirala borce za človekove pravice, tako da se bo udeleževala javnih srečanj z njimi in skrbela za prepoznavnost njihovih dejavnosti;

35.

poziva Svet, naj med pristojnosti posebnih predstavnikov EU vključi vidike človekovih pravic in dobrega vodenja ter naj med osebje posebnih predstavnikov EU imenuje svetovalce za ta področja;

36.

priporoča, naj EU okrepi politični dialog s tretjimi državami in regijami, predvsem s strateškimi partnericami, s katerimi mora uskladiti stališča v mednarodnih organizacijah ter podpirati in spodbujati demokracijo, pravno državo in spoštovanje človekovih pravic; pri tem opozarja na pomembno vlogo, ki jo ima parlamentarna diplomacija kot dopolnilno orodje v odnosih Unije s tretjimi državami in regijami; zato meni, da morajo podpredsednica/visoka predstavnica in njene službe, vključno s posebnimi predstavniki EU, sodelovati s Parlamentom pri oblikovanju skupnih strategij za partnerske države in regije ter naj Parlamentu ustno in pisno pomagajo pri nekaterih posebnih vprašanjih in obiskih;

37.

poziva Svet, države članice in podpredsednico/visoko predstavnico, naj dejavno iščejo miroljubne rešitve mednarodnih sporov in izboljšajo mehanizme EU za njihovo preprečevanje;

38.

poudarja, da je Organizacija združenih narodov glavno jamstvo za mednarodni mir in varnost ter najcelovitejši okvir za večstransko sodelovanje; meni, da ima okrepitev svetovnega upravljanja, mednarodnih institucij in spoštovanja mednarodnega prava največji pomen za učinkovite večstranske odnose in da mora biti zato glavna strateška prednostna naloga Unije; meni, da si morajo institucije EU in države članice še naprej prizadevati za poglobitev sodelovanja in usklajevanja s strateškimi partnericami, ki imajo svetovni vpliv, zlasti v okviru Organizacije združenih narodov; glede na to poudarja, da je treba nujno reševati skupne svetovne probleme, ki ogrožajo stabilnost EU in sveta, na primer terorizem, organizirani kriminal, varnost preskrbe z energijo, podnebne spremembe, doseganje razvojnih ciljev tisočletja in odprava revščine, krizno upravljanje, preprečevanje in reševanje sporov, neširjenje orožja za množično uničevanje, razorožitev, upravljanje migracijskih tokov ter zavzemanje za človekove pravice in državljanske svoboščine;

39.

meni, da morajo biti zadevne delegacije EU na sedežu OZN v New Yorku in Ženevi primerno opremljene s sredstvi in osebjem, da bodo lahko v praksi verodostojno in učinkovito izvajale nove institucionalne določbe iz Lizbonske pogodbe; je zato zaskrbljen, ker je pristop proračunske nevtralnosti v nasprotju z nujno potrebo po hitri in učinkoviti vzpostavitvi prisotnosti EU v OZN med začetno fazo izvajanja Lizbonske pogodbe;

40.

je prepričan, da je OVSE pomemben okvir za povrnitev zaupanja in boljše sodelovanje med državami Evrope, osrednje Azije in Severne Amerike v zvezi s številnimi vprašanji, med drugim neširjenjem orožja, razorožitvijo, gospodarskim sodelovanjem ter varstvom in spodbujanjem človekovih pravic in pravne države; zato podpira okrepitev OVSE tudi glede začetka razprave o tem, da se ji podeli status pravne osebe;

41.

brez poseganja v mednarodne obveznosti EU v skladu z ustanovno listino OZN meni, da morata EU in NATO razviti tesnejše in učinkovitejše partnerstvo z upoštevanjem postopnega razvoja zunanjih, varnostnih in obrambnih politik EU ob spoštovanju avtonomije obeh organizacij pri sprejemanju odločitev; zato priporoča pregled t. i. sporazuma Berlin-Plus in oblikovanje bolj strateškega dialoga o skupnih strateških interesih in načrtovanju ravnanja v nepredvidenih razmerah; poziva k spodbujanju večjega praktičnega sodelovanja na terenu na vojaški ali civilni ravni, zlasti ko sta obe organizaciji prisotni v istem operacijskem območju; glede na to obžaluje še vedno trajajoči spor med Turčijo in Ciprom, ki vse bolj spodkopava učinkovitost in verodostojnost EU in zveze NATO;

42.

ponovno poudarja svojo zavezo čezatlantskemu partnerstvu kot pomembnemu elementu in enemu glavnih stebrov zunanjega delovanja EU; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj zagotovi, da bo EU delovala kot usklajena, dejavna, enakovredna, pa vendar avtonomna partnerica ZDA pri krepitvi svetovne varnosti in stabilnosti, spodbujanju miru, spoštovanja človekovih pravic in doseganja razvojnih ciljev tisočletja ter sprejemanju skupnega pristopa k svetovnim izzivom, kot so širjenje jedrskega orožja, terorizem, podnebne spremembe in varnost preskrbe z energijo; meni, da je Lizbonska pogodba ugodna priložnost za izboljšanje in obnovitev okvira odnosov med EU in ZDA; spodbuja podpredsednico/visoko predstavnico, naj si prizadeva za okrepitev institucionalnih mehanizmov EU-ZDA v skladu z resolucijami Parlamenta; poudarja, da je treba delo čezatlantskega ekonomskega sveta izboljšati, da bi vzpostavili resnično povezan čezatlantski trg, ki bi bil osnova za okrepljeno čezatlantsko partnerstvo; močno podpira čezatlantski dialog zakonodajalcev pri obsežnih prizadevanjih za vzpostavitev uspešnih odnosov med zakonodajalci Evropskega parlamenta in kongresa Združenih držav Amerike;

43.

poziva obe partnerici, ZDA in EU, naj spodbudita Kitajsko, Indijo, Rusijo, Brazilijo in druge razvijajoče se sile, da si delijo odgovornost za svetovni red in preprečevanje in mirno reševanje konfliktov v skladu z mednarodnim pravom; poudarja, da morata EU in ZDA nuditi polno podporo gospodarskemu in družbenemu razvoju teh držav na podlagi pravičnega sodelovanja, te države pa morajo sprejeti svojo svetovno odgovornost, zlasti glede boja proti podnebnim spremembam in za trajnostni razvoj;

44.

poudarja, da so države Zahodnega Balkana del procesa širitve; meni, da mora stabilnost Zahodnega Balkana, temelječa na pravni državi, ostati glavna prednostna naloga zunanjega delovanja Unije, in zato misli, da so prizadevanja za približevanje držav te regije Evropski uniji s skupnim ciljem evropskega povezovanja, med drugim s spodbujanjem reform in povečanjem regionalnega sodelovanja ter medetnične sprave, bistvena za doseg köbenhavnskih meril in pripravo na pristop; priporoča organizacijo mednarodne konference o prihodnosti Zahodnega Balkana, na kateri bi sodelovale države iz regije ter zadevni regionalni in svetovni akterji, da bi opredelili in obravnavali sedanje izzive regije;

45.

je zadovoljen z čedalje bolj mirnimi in stabilnimi razmerami na Kosovu ter s prizadevanji za izgradnjo večetnične družbe, kot je bilo dokazano na mirnih in pravilno potekajočih lokalnih volitvah 15. novembra 2009; se zaveda, da neodvisnosti Kosova niso priznale vse države članice; pozdravlja dejstvo, da misija EULEX za krepitev pravne države na Kosovu, ki je največja civilna operacija skupne varnostne in obrambne politike EU do zdaj, deluje s polnimi operativnimi zmogljivostmi na osnovi pristopa nevtralnega statusa Organizacije združenih narodov; poudarja pomembnost te misije pri spodbujanju medetnične sprave, pravne države, javnega reda in varnosti po vsem Kosovu, tako da pomaga kosovskim institucijam, pravosodnim organom in organom za kazenski pregon pri njihovem napredovanju k trajnosti in odgovornosti; glede tega pozdravlja odločitev o odprtju novega urada EU na severu; vendar ugotavlja, da EULEX potrebuje večje število tožilcev, ter poziva države članice, naj zagotovijo dodatno osebje;

46.

spodbuja Svet, naj si s podporo mednarodne skupnosti še naprej prizadeva za dialog s političnimi voditelji v Bosni in Hercegovini, da bi pomagal tej državi in njenim narodom ostati na poti k evropskemu povezovanju; je seznanjen s skupnimi diplomatskimi prizadevanji predsedstva EU, Evropske komisije in ameriške vlade ter priporoča nadaljnja pogajanja ob upoštevanju predhodnih sporazumov med politiki v Bosni in Hercegovini; opozarja, da je treba pri razvoju države, ki bo sposobna preživeti, bolje vključiti poslance in civilno družbo;

47.

še vedno podpira razvoj vzhodnega partnerstva z evropskimi sosedami Unije, s katerim bi se te gospodarsko vključile v notranji trg in okrepile politično, gospodarsko in kulturno sodelovanje; poudarja, da je temu partnerstvu treba zagotoviti verodostojne projekte, pomembne pa so tudi konkretne srednje- in dolgoročne spodbude za reforme, ki bodo okrepile zavezo družb v partnerskih državah k procesu modernizacije in povezovanja z EU; zlasti poudarja, da je treba ob ohranitvi varnosti vseh državljanov EU postopoma odpraviti vse ovire za prosto gibanje oseb (po določenem času tudi potovanje brez vizumov) ter povečati sodelovanje pri vseh varnostnih vidikih, še posebej glede varnosti preskrbe z energijo; ponovno poudarja svoje stališče, da mora partnerstvo razpolagati z ustreznimi finančnimi viri; poudarja, da je treba zagotoviti dopolnjevanje partnerstva z regionalnimi pobudami, zlasti s pobudo „Sinergija Črnega morja“;

48.

ponovno poudarja, da je za EU pomembno učinkovitejše regionalno sodelovanje v vzhodni soseščini, v duhu katerega bo EU podprla izvajanje ciljno naravnanih projektov v soskladju z vzhodnim partnerstvom in sinergijo Črnega morja;

49.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj okrepi prizadevanja za izvajanje projektov v okviru sinergije Črnega morja; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj oblikuje nove ideje za učinkovito strategijo sodelovanja na območju Črnega morja;

50.

pozdravlja proevropsko naravnanost nove vlade Republike Moldavije in upa, da bo ta država pospešila notranje reforme na tak način, da bo dosegla gospodarsko povezovanje, politično združevanje in institucionalno približevanje med Republiko Moldavijo in EU; spodbuja podpredsednico/visoko predstavnico, naj opredeli večstranski pristop za reševanje situacije v Pridnjestrju;

51.

je seznanjen s potekom in rezultati predsedniških volitev v Ukrajini; poziva vse strani, naj s krepitvijo reformnih prizadevanj prispevajo k potrebni politični, gospodarski in družbeni stabilnosti v Ukrajini; spodbuja državo, naj doseže večjo povezljivost z Evropsko unijo in tako utrdi svojo evropsko perspektivo;

52.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj zagotovi usklajen pristop EU do Rusije, vključno s pogajanji o novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju, in naj ga vodi zaveza k demokraciji, spoštovanju človekovih pravic in pravne države, vključno z mednarodnim pravom; hkrati poudarja, da je treba okrepiti partnerstvo z Rusijo, temelječe na medsebojnem spoštovanju in vzajemnosti, glede vprašanj, kot so boj proti terorizmu, varnost preskrbe z energijo, podnebne spremembe, razorožitev, preprečevanje sporov in neširjenje jedrskega orožja, kot tudi glede Irana, Afganistana in Bližnjega vzhoda, ter stremeti k okrepitvi svetovne varnosti in stabilnosti; meni, da mora novo partnerstvo EU-Rusija temeljiti na sodelovanju pri teh vprašanjih in pričakuje hitro napredovanje pri odprtih pogajanjih o novem celovitem sporazumu, ki naj bi precej razširil odnose med EU in Rusijo; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj uskladi ukrepe, omogoča posvetovanja in izboljša komunikacije med državami članicami glede dvostranskih vprašanj skupnega interesa z Rusko federacijo; poudarja, da morajo države članice uskladiti svoje odnose z Rusko federacijo na podlagi splošnih interesov Unije na način, ki bo primerno in dosledno zrcalil in spodbujal te interese;

53.

poziva Svet, naj vztraja pri celovitemu izvajanju sporazuma o premirju med Rusko federacijo in Gruzijo, ter poziva EU, naj podpre načelo gruzijske ozemeljske celovitosti in spoštovanje manjšin; pozdravlja obnovo mandata misije EU za nadzor in poziva Svet, naj zagotovi, da imajo nadzorniki EU popoln dostop do vseh območij, ki jih je prizadel konflikt, vključno s separatističnima pokrajinama Abhazijo in Južno Osetijo, ter naj za to uporabi finančne instrumente EU za pomoč prebivalcem na celotnem območju konflikta; v povezavi s poročilom neodvisne mednarodne preiskave konflikta v Gruziji poziva EU, naj upošteva pretekle izkušnje pri razvoju učinkovitih mehanizmov za preprečevanje konfliktov, vključno s spodbujanjem medosebnih odnosov;

54.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj okrepi prizadevanja EU za učinkovito preprečevanje in mirno reševanje konfliktov v Gorskem Karabahu in Pridnjestrju ter predvsem med Rusijo in Gruzijo ter separatističnima pokrajinama Južno Osetijo in Abhazijo v okviru mednarodnega prava, tako da se pogovorom v Ženevi da nov zagon; opozarja na nevarno možnost ponovnega izbruha zamrznjenih konfliktov v regiji; zato priporoča organizacijo konference za varnost in sodelovanje na južnem Kavkazu, na kateri naj bi zadevne države ter regionalni in svetovni akterji pripravili pakt o stabilnosti za južni Kavkaz; pozdravlja nedavno približevanje med turško in armensko vlado in poziva k ratifikaciji sporazumov med parlamentoma teh držav;

55.

poudarja, da morajo biti mirovna pogajanja izvedena v omejenem časovnem okvirju ter v ozračju medsebojnega zaupanja; meni, da morajo biti pogajanja namenjena vzpostavitvi neodvisne, demokratične in trdne palestinske države znotraj meja iz leta 1967, ki bo v miru in varno sobivala z državo Izrael znotraj mednarodno priznanih meja v skladu z vsemi zadevnimi resolucijami OZN;

56.

poziva EU, naj v skladu s sklepi Sveta z dne 12. decembra 2009 prevzame močnejšo politično vlogo v sedanjih mednarodnih prizadevanjih za ponovni začetek mirovnega procesa v skladu z njenimi finančnimi obvezami pri podpiranju oživitve palestinskega gospodarstva in reševanju dramatične humanitarne krize v Gazi; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj si za spodbujanje trajnega miru v tej regiji prizadeva na vse načine;

57.

pozdravlja sklep Sveta o podaljšanju mandata policijske misije EU za palestinska ozemlja (EUPOL COPPS) do decembra 2010; meni, da je potrebna trdnejša podpora za razvoj pravne države in policijskih zmogljivosti ter poziva k intenzivnejšim prizadevanjem na tem področju; je seznanjen, da je Svet sklenil podaljšati mandat obmejne misije pomoči EU v Rafi (EUBAM Rafah) in da je odločen in pripravljen, da to misijo ponovno zažene; meni, da bi ta odločenost morala prinesti konkretne pobude za ponovno vzpostavitev svobode gibanja na palestinskih ozemljih in ponovni zagon sporazuma o gibanju in dostopu iz leta 2005, ki sta ga podpisali obe državi;

58.

meni, da je pomembno okrepiti politični dialog med članicami Unije za Sredozemlje na vseh ravneh za premostitev napetosti, ki so upočasnile vzpostavitev sekretariata s sedežem v Barceloni, ter za spodbujanje konkretnih projektov skupnega družbenega, gospodarskega in ekološkega interesa; upa, da bo Unija za Sredozemlje pozitivno prispevala k rešitvi konfliktov na Bližnjem Vzhodu, k približevanju med Turčijo in Ciprom ter demokratičnemu razvoju arabskih držav;

59.

je prepričan, da lahko Unija za Sredozemlje s spodbujanjem konkretnih projektov sodelovanja za celotno regijo prispeva k zmanjšanju napetosti na Bližnjem vzhodu; hkrati poudarja, da so ukrepi za vzpostavitev zaupanja med Palestinci in Izraelci, katerih namen je zagotoviti pravičen in trajen mir na Bližnjem vzhodu, ključni za lajšanje ustreznega delovanja te nove institucije;

60.

poudarja, da mora biti z vidika EU sopredsedovanje združljivo z zunanjim zastopanjem Evropske unije v skladu z Lizbonsko pogodbo; opozarja, da Lizbonska pogodba Uniji zagotavlja priložnost za zagotovitev usklajenosti, doslednosti in neprekinjenosti svojega zastopanja v novih institucijah Unije za Sredozemlje;

61.

je seznanjen, da po volitvah Afganistan vstopa v odločilno in kritično obdobje z oblikovanjem nove vlade v Kabulu, kar ponuja priložnost za pripravo nove agende in nove pogodbe z afganistanskim prebivalstvom;

62.

pozdravlja akcijski načrt Sveta za okrepitev dejavnosti EU v Afganistanu in Pakistanu, ki ga je Svet za splošne zadeve in zunanje odnose sprejel oktobra 2009, in njegovo izjavo o novi pripravljenosti za podporo pri soočanju z izzivi regije v sodelovanju z zadevnimi državami in mednarodnimi partnericami; a poudarja, da bo načrt ostal le načrt, če se države članice EU ne bodo jasno zavezale k njegovemu izvajanju; poziva Svet, Komisijo in predsedstvo, naj si nemudoma začnejo skupno prizadevati za izvajanje načrta; poziva Svet, naj si bolj prizadeva za polno napotitev osebja EUPOL, da bo uvedel trajno in učinkovito civilno policijsko ureditev, ki bo povečala varnost;

63.

priznava, da se Pakistan še vedno sooča z zelo resnimi izzivi in odobrava trdno podporo EU močni, laični in civilni vladi Pakistana; poudarja glavno vlogo Pakistana v regiji in opominja, da ima stabilen, demokratičen in uspešen Pakistan osrednjo vlogo pri reševanju svetovnih vprašanj, kot je boj proti terorizmu, neširjenje jedrskega orožja, boj proti mamilom in spoštovanje človekovih pravic, ter močno priporoča, naj sprejme celovito strategijo za boj proti terorizmu in reševanju njegovih temeljnih vzrokov;

64.

pozdravlja zavezo EU k podpori demokracije v združenem federalnem Iraku; poudarja svojo podporo močni in trajni zavezi EU k razvoju pravne države v Iraku in pozdravlja enoletno podaljšanje mandata EUJUST LEX ter njenih pilotnih dejavnosti na iraškem ozemlju; z zanimanjem pričakuje predvidena prizadevanja na tem področju, kot je obljubil Svet; poziva k povečanemu institucionalnemu sodelovanju z oblastmi kurdske regionalne vlade, zlasti glede gospodarskih vprašanj; poziva Komisijo, da pospeši odprtje svojih prostorov v Bagdadu;

65.

izraža resno zaskrbljenost glede političnih dogodkov v Iranu in poročanj o množičnih volilnih goljufijah med predsedniškimi volitvami junija 2009, ki so zanetile največje protestno gibanje v tridesetletni zgodovini Islamske republike, demonstracije in nasilno zatiranje varnostnih sil pa še vedno potekajo; je zelo zaskrbljen ne le zaradi aretacij, mučenja in umorov političnih nasprotnikov, ampak tudi glede nadaljevanja zastoja pogajanj o iranskem jedrskem programu ter poziva iransko vlado, da se vključi v resna pogajanja o jedrskem vprašanju; obžaluje, da so iranske oblasti preklicale obisk delegacije Evropskega parlamenta za Iran januarja 2010, in izraža svojo solidarnost s tistimi Iranci, ki še vedno javno zahtevajo spoštovanje človekovih pravic in večje demokratične svoboščine v svoji državi ter s tem tvegajo življenje; obsoja prizadevanja Irana za oviranje svobode do obveščanja z motenjem tujih programov in interneta; poziva Svet in Komisijo, da preučita sankcije proti posameznim članom uprave in varnostnim službam, odgovornim za razširjene kršitve človekovih pravic, ter oblikujeta ukrepe v podporo tistim udeležencem „Zelenega gibanja“, ki so preganjani oziroma izgnani;

66.

je seznanjen s stalno rastjo gospodarskih odnosov med EU in Kitajsko ter s povečanjem stikov med ljudmi; obenem ostaja zelo zaskrbljen zaradi pomanjkanja pripravljenosti kitajskih organov, da obravnavajo številne kršitve človekovih pravic in zagotovijo, da državljani uživajo osnovne pravice in svoboščine;

67.

pričakuje, da se bo vzpostavil strateški odnos med Evropsko unijo in Kitajsko, in izraža svoje želje o iskanju možnosti za okrepitev odnosov na področjih skupnega interesa, ki presegajo področje gospodarstva in trgovine;

68.

pozdravlja prizadevanja Tajpeja in Pekinga za izboljšanje odnosov med Kitajsko in Tajvanom, kar prispeva k povečani stabilnosti in varnosti v vzhodni Aziji ter spodbuja obe strani, da dodatno okrepita dialog, praktično sodelovanje in vzpostavljanje zaupanja; pozdravlja deklaracijo Sveta z 8. maja 2009, ki ponovno poudarja podporo udeležbi Tajvana v SZO; močno podpira udeležbo Tajvana kot opazovalca v ustreznih mednarodnih organizacijah in dejavnostih, kot so ICAO in UNFCCC, kjer je udeležba Tajvana pomembna za EU in svetovne interese;

69.

potrjuje svojo trdno podporo krepitvi strateških odnosov med EU in Indijo ter iskanju nadaljnjih poti pri nadgrajevanju odnosov na skupnih interesnih področjih v gospodarskem, političnem, varnostnem in trgovinskem sektorju;

70.

priznava, da ima ASEAN vedno pomembnejšo vlogo pri spodbujanju regionalne stabilnosti in blaginje; meni, da imata EU in ASEAN, ki se zavzemata za regionalno povezovanje, velike možnosti za sodelovanje; ugotavlja, da so ukrepi za pospešitev gospodarskih in trgovinskih odnosov med Unijo in ASEAN potrebni za utrditev splošnih odnosov med tema dvema regijama ter za spodbujanje nadaljnjega napredka v zvezi s političnim sodelovanjem in varnostjo in izboljšanjem demokracije in človekovih pravic ter nadaljnjega napredka na področju energije in okolja, družbeno-kulturnem področju ter področju sodelovanja in razvoja;

71.

z velikim zadovoljstvom ugotavlja, da operacija EU NAVFOR Atalanta z varovanjem najetih plovil Svetovnega programa za hrano, ki dostavljajo pomoč Somaliji, plovil, ki prevažajo tovor, pomemben za operacijo Afriške unije za podporo miru v Somaliji, in drugih ogroženih plovil še naprej uspešno prispeva k pomorski varnosti ob somalijski obali; pozdravlja sklep Sveta o podaljšanju mandata operacije do 12. decembra 2010; podpira pripravo operacije kriznega upravljanja, ki bo prispevala k usposabljanju nacionalnih varnostnih sil somalijske prehodne zvezne vlade; poudarja, da je treba usposobljene varnostne sile vključiti v državne strukture in strukture poveljevanja, tako da se po svoji vrnitvi ne bodo obrnile proti vladi, ki naj bi jo ščitile;

72.

spet opozarja na predlog iz svoje resolucije s 15. novembra 2001 o vsestranskem partnerstvu in skupni strategiji odnosov med EU in Latinsko Ameriko (6) (ki ga je ponovil v svojih resolucijah z dne 27. aprila 2006 (7) in 24. aprila 2008 (8), sprejetih v povezavi z vrhunskimi srečanji EU-LAK na Dunaju in v Limi), in sicer za pripravo evro-latinskoameriške listine za mir in varnost, ki bi na podlagi ustanovne listine Organizacije združenih narodov omogočila skupne politične, strateške in varnostne ukrepe in pobude; poziva Svet in Komisijo, naj sprejmeta ukrepe za uresničitev tega ambicioznega cilja in podpreta ta predlog na naslednjem vrhunskem srečanju EU-LAK, ki bo maja 2010 v Madridu;

73.

meni, da so pogajanja o pridružitvenem sporazumu z državami srednje Amerike in napredek pri obnovi pogajanj o pridružitvenem sporazumu z Mercosurjem prednostna naloga; ugotavlja, da so pogajanja o večstranskem sporazumu z državami Andske skupnosti zaključena; si bo prizadeval za natančno izvedbo parlamentarnega postopka ratifikacije teh sporazumov, da bi zagotovil njihov pozitiven vpliv na vsa vprašanja, ki so v skupnem interesu;

74.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Organizacije združenih narodov, generalnemu sekretarju Nata, predsedniku parlamentarne skupščine Nata, predsedujočemu OVSE, predsedniku parlamentarne skupščine OVSE, predsedniku parlamentarne skupščine Zahodnoevropske unije (ZEU), predsedniku odbora ministrov Sveta Evrope in predsedniku parlamentarne skupščine Sveta Evrope.

22.12.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 349/63

1.

opozarja, da evropska varnostna strategija in poročilo o njenem izvajanju poudarjajo glavne grožnje in izzive, s katerimi se sooča Evropska unija:

2.

poudarja, da Unija ukrepa prek skupne zunanje in varnostne politike ter skupne varnostne in obrambne politike, da bi se soočila z izzivi in nevarnostmi, ki so opredeljene v evropski varnostni strategiji, ter tako prispevala k izboljšanju varnosti evropskih državljanov;

3.

poudarja, da mora Unija z odločno in učinkovito zunanjo, varnostno in obrambno politiko povečati svojo strateško neodvisnost, da bi ohranjala mir, preprečevala konflikte, krepila mednarodno varnost, ščitila varnost svojih državljanov in državljanov, ki jih zadevajo misije skupne varnostne in obrambne politike, varovala svoje interese v svetu in podpirala svoje temeljne vrednote, pri tem pa prispevala k učinkovitemu multilateralizmu v podporo mednarodnemu pravu ter širjenje spoštovanja človekovih pravic in demokratičnih vrednot po vsem svetu, v skladu s cilji iz člena 21(2)(e) Pogodbe o delovanju Evropske unije, nameni in načeli ustanovne listine Združenih narodov, načeli Helsinške sklepne listine in cilji Pariške listine, tudi s tistimi, ki zadevajo zunanje meje;

4.

poudarja, da je za ohranjanje svetovnega miru in varnosti najbolj odgovoren varnostni svet Združenih narodov, in ponovno opozarja, da je potrebna reforma Organizacije združenih narodov, da bi bila bolj sposobna opravljati svoje naloge ter zagotavljati učinkovite rešitve za svetovne izzive in grožnje;

5.

priznava, da si mora Unija prizadevati za uresničevanje teh ciljev z izboljšanjem lastnih institucionalnih zmogljivosti za odzivanje na izzive in z večstranskim sodelovanjem z mednarodnimi organizacijami ter v okviru mednarodnih organizacij – zlasti Združenih narodov – in regionalnih organizacij – zlasti Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi te Afriško unijo – v skladu z ustanovno listino Združenih narodov;

6.

ponavlja svojo podporo prizadevanjem Unije, da za odzivanje na te nevarnosti in izzive oblikuje celosten in proaktiven pristop, ki bo združeval prednosti različnih sredstev za ukrepanje, civilnih in vojaških, ki so na voljo Uniji in njenim državam članicam: preprečevanje sporov in krizno upravljanje, finančna pomoč in razvojno sodelovanje, socialne in okoljske politike, diplomatski instrumenti in instrumenti trgovinske politike ter širitev; poudarja, da takšno usklajevanje civilnih in vojaških sredstev daje pravo dodano vrednost politiki Unije za krizno upravljanje;

7.

s tem v zvezi poziva države članice, naj svoje nacionalne strategije in sredstva za ukrepanje učinkoviteje usklajujejo s strategijami in sredstvi Unije, da bi se zagotovili doslednost, učinkovitost ter večji vpliv in boljša prepoznavnost na terenu;

8.

glede ukrepov za boj proti terorizmu podpira iskanje pristopa, ki temelji na strategiji EU za boj proti terorizmu in strategiji EU za boj proti radikalizaciji in novačenju, zlasti v povezavi z uporabo interneta za terorizem in radikalizacijo; predlaga spodbujanje razprave o varovanju in spodbujanju človekovih pravic, s posebnim poudarkom na žrtvah;

9.

priznava, da je zanesljiva oskrba z energijo bistvena za delovanje držav članic EU in jih zato spodbuja, naj tesno sodelujejo pri tem vidiku varnostne politike;

10.

pozdravlja prizadevanja držav članic v boju proti kibernetskim grožnjam; poziva Svet in Komisijo, naj predstavita analizo izzivov kibernetske narave ter ukrepe za učinkovit in usklajen odziv na takšne grožnje, ki bodo temeljili na najboljši praksi, v prihodnosti pa bodo privedli do evropske strategije za kibernetsko varnost;

11.

ponavlja svoje priporočilo, da bi se evropska varnostna strategija redno pregledovala vsakih pet let, kar bi sovpadalo z začetkom novega parlamentarnega mandata, in po ustreznem posvetovanju z Evropskim parlamentom;

12.

poudarja, da bi bela knjiga, ki bi zagotovila možnost za široko javno razpravo, lahko izboljšala prepoznavnost skupne varnostne in obrambne politike ter okrepila sodelovanje na področju varnosti in obrambe, in sicer z jasnejšo opredelitvijo varnostnih in obrambnih ciljev in interesov Unije glede na razpoložljiva sredstva in vire ter posledično omogočila učinkovitejše in konkretnejše izvajanje evropske varnostne strategije in načrtovanje in vodenje operacij kriznega upravljanja EU;

13.

poziva Svet, naj v letu 2010 začne vsebinsko razpravo z Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti o izvajanju novih določb Lizbonske pogodbe, ki zadevajo skupno varnostno in obrambno politiko, tudi o:

14.

po uvedbi klavzule o medsebojni pomoči, kot je opredeljena v členu 42(7) Pogodbe o Evropski uniji, poziva tiste države članice Evropske unije, ki so članice Zahodnoevropske unije, naj prenehajo izvajati spremenjeno Bruseljsko pogodbo iz leta 1954, vključno s parlamentarno skupščino Zahodnoevropske unije;

15.

poziva Svet, naj po uvedbi solidarnostne klavzule v novo pogodbo ponovno odpre razpravo o oblikovanju evropske enote za civilno zaščito – med drugim na podlagi poročila Barnier iz maja 2006 –, ki bi združevala sredstva držav članic in tako omogočala učinkovit skupni odziv v primeru naravnih nesreč ali nesreč, ki jih povzroči človek, meni, da bi moral vojaški del skupne varnostne in obrambne politike zagotavljati tudi možnost odzivanja na civilne nevarnosti;

16.

glede na napredek, ki ga je omogočila Lizbonska pogodba na področju skupne varnostne in obrambne politike, poudarja legitimnost in koristnost oblikovanja sveta za obrambo v okviru Sveta za zunanje zadeve, ki bi ga sestavljali obrambni ministri, predsedovala bi mu podpredsednica/visoka predstavnica, imel pa bi posebno vlogo pri krepitvi sodelovanja ter usklajevanju in povezovanju vojaških zmogljivosti;

17.

meni, da morala podpredsednica/visoka predstavnica zelo hitro ukrepati, da bi dosegla večjo skladnost različnih zunanjih politik Unije, in da bi se morala ta skladnost odražati na terenu pri posebnih predstavnikih/vodjih delegacij v njeni pristojnosti, ki imajo potreben vpliv na zadevne strani in mednarodno skupnost;

18.

podpira ustanovitev civilno-vojaškega direktorata za krizno upravljanje in načrtovanje, da bi prevzemal odgovornost za krizno upravljanje in strateško načrtovanje civilnih in vojaških operacij Unije ter pomagal razvijati skupno varnostno in obrambno politiko, zlasti v smislu civilnih in vojaških zmogljivosti; vseeno obžaluje izjemno dolgo zamudo pri oblikovanju te nove strukture; poziva k usklajevanju v okviru evropske službe za zunanjepolitično delovanje, in sicer med direktoratom za krizno upravljanje in načrtovanje ter ostalimi strukturami skupne varnostne in obrambne politike na eni strani in na drugi strani platformo za obvladovanje kriz in drugimi ustreznimi službami pri Komisiji, ki bi morale biti vključene v evropsko službo za zunanjepolitično delovanje, da bi se vzpostavile usklajene zmogljivosti za strateško načrtovanje in bi se tako razvil celovit evropski pristop;

19.

poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije, Svet in države članice, naj odpravijo neravnovesje med zmogljivostmi civilnega in vojaškega načrtovanja ter v misijah evropske varnostne in obrambne politike poskrbijo za ustrezno in zadostno strokovno znanje na področjih, kot so pravosodje, civilna uprava, carine in mediacija;

20.

ponovno poziva k oblikovanju stalnega operativnega centra EU v pristojnosti podpredsednice/visoke predstavnice, ki bo odgovoren za operativno načrtovanje in izvedbo vojaških operacij; poziva, naj bo ta operativni center vključen v evropsko službo za zunanjepolitično delovanje; poudarja, da je zaradi sedanje delitve sistema na sedem štabov ta manj učinkovit, se slabše odziva in povzroča velike stroške ter da je za civilno-vojaško usklajevanje na terenu bistvenega pomena stalen sogovornik iz vojaške sfere; meni, da bi bilo stalni operativni center zato mogoče opredeliti kot vojaško zmogljivost za načrtovanje in izvajanje ter ga namestiti na istem kraju kot civilno zmogljivost za načrtovanje in izvajanje operacij, da bi se omogočile potrebne sinergije za učinkovito civilno in vojaško usklajevanje; ponovno poudarja, da bilo z operativnim centrom EU sodelovanje z Natom lažje, ne da bi se ogrozila samostojnost odločanja obeh organizacij;

21.

poudarja, da je treba nujno vzpostaviti stalno strukturno sodelovanje, na podlagi kolikor je le mogoče vključujočih meril, kar bi državam članicam omogočilo povečanje njihovih zavez v okviru skupne varnostne in obrambne politike;

22.

poudarja, da je treba pri napredku in razvoju skupne varnostne in obrambne politike v celoti spoštovati in ohranjati nevtralnost in neuvrščenost nekaterih držav članic EU;

23.

poudarja pomen teh reform za doseganje ravni prizadevanj, ki je določena za skupno varnostno in obrambno politiko in je bila obnovljena decembra 2008 ter jo je odobril Evropski svet, pa tudi za povečanje učinkovitosti in dodane vrednosti skupne varnostne in obrambne politike v razmerah, ko je ta instrument vedno bolj zaželen;

24.

ob deseti obletnici pozdravlja dosežke evropske varnostne in obrambne politike/skupne varnostne in obrambne politike ter ugotavlja, da Unija začenja civilne in vojaške operacije v okviru skupne varnostne in obrambne politike, da bi odgovorila na grožnje mednarodni in evropski varnosti; ugotavlja, da je bila večina teh misij na področju civilnega kriznega upravljanja; izreka priznanje približno 70 000 članom osebja, ki sodelujejo v 23 misijah in operacijah evropske varnostne in obrambne politike, ki še potekajo oziroma so se že zaključile; izreka priznanje dosedanjemu generalnemu sekretarju Sveta in visokemu predstavniku za skupno zunanjo in varnostno politiko Javierju Solani za njegovo delo pri razvijanju evropske varnostne in obrambne politike; ponovno poziva države članice, naj določijo merila za napotitev misij evropske varnostne in obrambne politike in naj razmislijo o vprašanju nacionalnih pridržkov do posredovanja;

25.

pozdravlja uspešen prispevek pomorske operacije Evropske unije EUNAVFOR Somalija – operacija Atalanta v boju proti piratstvu v Adenskem zalivu in ob somalijski obali, zlasti prizadevanja, da se zagotovi človekoljubna pomoč vsem ljudem, ki jo v tej državi potrebujejo; poudarja, da se je operacija Atalanta uveljavila kot osrednji akter v boju proti piratstvu, med drugim prek Centra za pomorsko varnost (Afriški rog); pozdravlja sklep Sveta o podaljšanju mandata te operacije za dodatno leto do decembra 2010 in opaža razširitev pristojnosti te operacije kot odziv na varnostno vprašanje, ki neposredno zadeva EU (varnost državljanov in oskrbe, zaščita ranljivih plovil), in kot odgovor na humanitarne in operativne izredne razmere (spremljanje plovil, ki jih za dostavo hrane prebivalcem Somalije najame Svetovni program za hrano, in plovil, ki dostavljajo logistično podporo za vojaško opazovalno misijo Afriške unije v Somaliji (AMISOM)); obenem želi pohvaliti njen prispevek k okrepitvi pomorskega sodelovanja v Evropi in nadaljnjega razvoja pomorske razsežnosti skupne varnostne in obrambne politike; pozdravlja tudi sodelovanje tretjih držav (Norveška, Hrvaška in Črna gora) pri operaciji in dobro sodelovanje z drugimi pomorskimi silami, ki so prisotne v regiji, zlasti v okviru procesa SHADE (Shared Awareness and Deconfliction – skupno osveščanje o položaju in ublažitev sporov); vendar obžaluje nenehne težave pri pregonu domnevnih piratov in oboroženih roparjev, ki so bili prijeti na območju operacij, kar slabi verodostojnost mednarodnih proti-piratskih prizadevanj;

26.

poudarja, da je treba nujno obravnavati vzroke piratstva, ki izvirajo iz prevladujoče nestabilnosti in revščine v Somaliji, ter zato meni, da bi morala Unija podpreti prehodno zvezno vlado z ukrepi, namenjenimi obnovitvi varnosti, politične stabilnosti in pravne države ter za spodbujanje trajnostnega razvoja v sodelovanju z Afriško unijo in Združenimi narodi, ter oblikovati skupno strategijo za začetek regionalnega mirovnega procesa;

27.

poziva, naj pristop EU do Somalije upošteva, da bodo le obširna in dolgoročna dejanja za izgradnjo države, ki bodo presegala vzpostavitev varnostnih sil prehodne zvezne vlade, trajno prispevala k miru in varnosti v tej državi; zato poziva Svet in Komisijo, naj predlagata ambiciozno in obširno skupno strategijo EU za Somalijo;

28.

še posebej poudarja nujnost ukrepanja, da se omogoči obstoj prehodne zvezne vlade in se ji pomaga razširiti nadzor na ozemlje Somalije; zato pozdravlja dogovor v Svetu z dne 25. januarja 2010, da se oblikuje vojaška misija skupne varnostne in obrambne politike (misija EU za usposabljanje – EUTM Somalija), ki bi prispevala k usposabljanju somalijskih varnostnih sil v Ugandi v tesnem sodelovanju s partnerji EU, vključno s prehodno zvezno vlado, Ugando, Afriško unijo, Združenimi narodi in Združenimi državami; poziva visoko predstavnico, naj ustrezno obvešča Evropski parlament in se z njim posvetuje;

29.

prav tako poudarja pomen okrepitve zmogljivosti za pomorski nadzor v regiji, med drugim z usposabljanjem in oblikovanjem mreže obalnih straž v državah v tej regiji, ter meni, da bi morala Unija prispevati k tem prizadevanjem in podpreti kodeks ravnanja iz Džibutija in s tem povezan izvedbeni načrt, ki ga je razvila Mednarodna pomorska organizacija in so ga potrdile države v regiji (vključno z ustanovitvijo centra za izmenjavo informacij v Jemnu in centra za usposabljanje ladijskih posadk v Džibutiju);

30.

glede razmer v Jemnu opozarja na svojo resolucijo z dne 10. februarja 2010 in poziva Komisijo in Svet, naj skupaj z mednarodnimi partnerji, tudi sosedami Jemna, pomaga tamkajšnji vladi, in sicer s celovitim pristopom, ki bo zajemal reformo varnostnega sektorja, boj proti terorizmu, pa tudi politični dialog, humanitarno in gospodarsko pomoč ter izobraževanje;

31.

opozarja, da je treba stabilizirati varnostne in politične razmere v Afganistanu in Pakistanu, da se tako omejijo globalne grožnje, ki neposredno vplivajo na varnost Evropejcev (terorizem, promet s prepovedanimi drogami, širjenje orožja za množično uničevanje), in zato pozdravlja akcijski načrt Unije za Afganistan in Pakistan, ki ga je Svet sprejel 27. oktobra 2009; ponavlja, da je potreben celovit pristop pri obravnavanju teh vprašanj, ki bo tesneje povezoval varnost z razvojem, pravno državo in spoštovanjem človekovih pravic ter z vidiki, povezanimi z enakostjo spolov; zato poziva Svet in Komisijo, naj sprejmeta konkretnejše pobude v to smer, tudi s povečanjem prispevka EU in zagotovitvijo, da med seboj še bolj uskladita njene ukrepe, ukrepe držav članic in mednarodne skupnosti;

32.

meni, da mora okrepitev institucionalnih in upravnih zmogljivosti afganistanske države, zlasti pravosodnega sistema in – poleg policije – ostalih organov pregona, predstavljati prednostno nalogo pri izvajanju nove evropske strategije;

33.

poziva Svet in Komisijo, naj bistveno zvišata sredstva za civilno posredovanje v Afganistanu, da bo evropska civilna prednostna naloga verodostojna in bolj prepoznavna v očeh Afganistancev in mednarodnih partnerjev; poudarja pomen oblikovanja učinkovitih in zanesljivih civilnih policijskih sil za vzpostavitev pravne države v Afganistanu in pozdravlja delo policijske misije Evropske unije EUPOL v Afganistanu; poziva Svet, naj nujno odpravi težave s pomanjkanjem osebja za misijo EUPOL in olajša razvrščanje misije v provincah, tako da ji zagotovi dodatne možnosti namestitve in ustrezno logistično podporo; poziva Nato k tesnejšemu sodelovanju z misijo in k usklajevanju svojih ukrepov na policijskem področju z misijo EUPOL v okviru Mednarodnega odbora za usklajevanje policije (IPCB);

34.

podpira predlog Sveta, da se preuči možnost misije za pomoč Pakistanu za reformo varnostnega sektorja in oblikovanje zmogljivosti za boj proti terorizmu, da se tako pomaga državi opredeliti strategijo za boj proti terorizmu ter vstopiti v dialog o pravni državi in človekovih pravicah;

35.

pozdravlja uspešno izvedeno misijo Evropske unije za krepitev pravne države na Kosovu (EULEX Kosovo) na celotnem ozemlju Kosova, in poudarja, da je za vse udeležence misije (policija, sodstvo, carina) pomembno nadaljevanje delovanja brez ovir na vsem ozemlju Kosova, tudi na severu;

36.

s tem v zvezi pozdravlja podpis protokola o policijskem sodelovanju med EULEX Kosovo in Srbijo, ter opozarja na strogo tehnično naravo tega protokola, ki je namenjen podpori boja proti organiziranemu kriminalu;

37.

obsoja vsa sovražna dejanja v zvezi z EULEX Kosovo, naloga katerega je, da si skupaj s kosovskimi organi prizadeva za vzpostavitev in okrepitev pravne države v prid vseh kosovskih skupnosti;

38.

poziva Svet, da razmisli o možnosti izvajanja vojaške operacije skupne varnostne in obrambne politike, da se zopet vzpostavi KFOR;

39.

glede Bosne in Hercegovine opozarja, da kljub stalnim političnim težavam varnostne razmere ostajajo sorazmerno mirne in stabilne, ter poudarja prispevek vojaške operacije Unije (EUFOR Althea) na tem področju; podpira sklep Sveta, da preusmeri delo policijske misije Evropske unije (MPUE) v boj proti organiziranemu kriminalu in korupciji, ter poudarja potrebo po celostnem pristopu do sektorja pravne države (policija – sodstvo – zapori); spodbuja Svet, da hitro sprejme sklep v prid razvoju vojaške operacije Althea, ki je osredotočena na urjenje bosanskih oboroženih sil; obžaluje, da še vedno ni usklajene politične odločitve o prihodnosti mednarodnega mehanizma v Bosni in Hercegovini, kar je povzročilo enostranske odstope nekaterih sodelujočih držav in je škodilo verodostojnosti in skladnosti evropskega ukrepanja v Bosni in Hercegovini; spominja Svet, naj podpre možnosti pristopa k EU, kot je bilo dogovorjeno v Solunu leta 2003;

40.

opozarja na odločilno vlogo Unije pri preprečitvi stopnjevanja konfliktov med Gruzijo in Rusijo, zlasti zaradi hitre napotitve opazovalne misije, ki ima za nalogo spremljanje izvajanja sporazumov z dne 12. avgusta in 8. septembra 2008; obžaluje, da Ruska federacija do zdaj ni izpolnila svojih zavez iz teh sporazumov; poudarja, da je vloga opazovalne misije Unije v Gruziji še toliko bolj pomembna po odhodu misij OVSE in Združenih narodov;

41.

podpira podaljšanje misije za eno leto in poziva k okrepitvi njenih zmogljivosti za opazovanje, vključno s tehnično opremo; obžaluje, da ruske in lokalne sile osebju misije še vedno preprečujejo obisk separatističnih regij Južne Osetije in Abhazije;

42.

meni, da mora Unija izboljšati svoje dejavnosti na palestinskih ozemljih; pozdravlja delo, ki ga je opravila policijska misija EUPOL COPPS in poziva Svet, naj razmisli o okrepitvi te misije in predlaga novo ureditev za ohranitev in izboljšanje učinkovitosti misije za pomoč na mejnem prehodu v Rafi (EUBAM Rafah) in ublaži dramatično humanitarno krizo v Gazi;

43.

glede misije EUJUST LEX v Iraku podpira postopno izvajanje dejavnosti na iraškem ozemlju, ki je odvisno od varnostnih razmer na terenu;

44.

priznava potrebo po sodelovanju Unije na področju reforme varnostnega sektorja v nekaterih afriških državah, kot je Demokratična republika Kongo in Gvineja Bissau, in poziva Svet, naj svoje dejavnosti zasnuje na celostnem pristopu do reforme varnostnega sektorja za redno ocenjevanje učinkovitosti in vpliva teh misij;

45.

v povezavi z razmerami na Haitiju poudarja pomembnost usklajenosti evropskih podpornih ukrepov; glede tega pozdravlja skupni prispevek EU z najmanj 300 člani policijskega osebja kot začasno okrepitev policijskih zmogljivosti stabilizacijske misije Združenih narodov na Haitiju (MINUSTAH), pa tudi odločitev Sveta, da se v Bruslju vzpostavi celica (EUCO Haiti), ki bo usklajevala prispevke držav članic v obliki vojaških in varnostnih zmogljivosti, in tako izpolni potrebe, ki so jih opredelili Združeni narodi, dopolni pa se tudi delovanje centra za spremljanje in informiranje; obžaluje pa pomanjkanje usklajevanja na terenu na Haitiju med državami članicami in Evropsko unijo; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj na tem področju vodi evropska prizadevanja;

46.

poudarja pomen procesa pridobivanja izkušenj iz operacij EU in poziva Svet, naj razmisli o mehanizmu, ki bi mu omogočil sodelovanje v teh procesih; v zvezi s tem želi biti obveščen o prvem letnem poročilu o prizadevanjih, da bi se opredelilo pridobljene izkušnje in ukrepalo na njihovi podlagi v civilnih misijah; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj sproži natančno in pregledno revizijo preteklih in sedanjih misij evropske varnostne in obrambne politike/skupne varnostne in obrambne politike ter opredeli njihove prednosti in pomanjkljivosti;

47.

pozdravlja uspešno predajo operacije Unije v Čadu in Srednjeafriški republiki (operacija EUFOR Tchad/RCA) misiji Združenih narodov v Srednjeafriški republiki in Čadu (MINURCAT) in želi, da se ga obvešča o sedanjih procesih pridobivanja izkušenj, zlasti o tem, kako bi se bilo mogoče izogniti obstoječim pomanjkljivostim in težavam pri konkretnem sodelovanju z Združenimi narodi in Afriško unijo pri misijah v prihodnosti;

48.

poudarja, da bi načrtovanje in izvajanje vaj EU na področju skupne varnostne in obrambne politike v okviru bolj velikopotezne politike EU na področju vaj, vključno z možnostjo, da EU izvaja vaje v resničnem življenju (LIVEX), zelo prispevalo k učinkovitejšemu usklajevanju zmogljivosti držav članic in spodbujalo večjo medobratovalnost in izmenjave izkušenj;

49.

opozarja na pomen sistematične obravnave človekovih pravic in vidikov enakosti spolov v vseh fazah operacij SVOP, tako med načrtovanjem kot med izvajanjem; poziva, da je treba resoluciji Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325 (2000) in 1889 (2009) o ženskah, miru in varnosti upoštevati tako pri usposabljanju osebja kot med operacijami, in da je večji delež osebja, ki je poslano na operacije, ženskega spola; priporoča krepitev usposabljanja osebja na področju človekovih pravic in poznavanja civilne družbe;

50.

pozdravlja resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1887 (2009) in v celoti podpira njegov poziv k ustavitvi širjenja jedrskega orožja in k večjim prizadevanjem za doseg razorožitve pod strogim in učinkovitim mednarodnim nadzorom; poziva države članice, naj oblikujejo močno skupno stališče za konferenco leta 2010 o reviziji Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja in opozarja na svoje priporočilo Svetu z dne 24. aprila 2009 o neširjenju jedrskega orožja in prihodnosti Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (8), ter pri tem poudarja potrebo po dodatni okrepitvi treh stebrov Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, torej neširjenje orožja, razoroževanje in sodelovanje pri uporabi jedrske energije v civilne namene; poleg tega poziva k ratifikaciji in začetku veljavnosti pogodbe o celoviti prepovedi jedrskih poskusov;

51.

poudarja pomembnost oblikovanja mednarodnega sistema varne in zajamčene oskrbe jedrskega goriva (in sicer mednarodni sistem banke jedrskega goriva, ki ga bo nadzorovala Mednarodna agencija za atomsko energijo) in mehanizmov za boljše izvajanje klavzule o orožju za množično uničevanje, ki je del sporazumov o sodelovanju EU s tretjimi državami;

52.

pozdravlja izjave in cilje nove ameriške administracije, katerih namen ja doseči napredek na področju jedrske razorožitve in poziva k tesnemu sodelovanju med EU in ZDA pri spodbujanju neširjenja jedrskega orožja; poziva obe evropski jedrski velesili, naj jasno podpreta to zavezo in pripravita nove ukrepe za njeno uresničitev; hkrati pozdravlja zavezo Ruske federacije in Združenih držav k nadaljevanju pogajanj za sklenitev novega celovitega pravno zavezujočega sporazuma, ki bo nadomestil Pogodbo o zmanjšanju in omejevanju strateškega ofenzivnega orožja (START I), ki je potekla decembra 2009; v povezavi s tem pričakuje čimprejšnje oprijemljive rezultate;

53.

je seznanjen s sporazumom nemške koalicije z dne 24. oktobra 2009 o umiku ameriškega jedrskega orožja iz Nemčije v smislu njene podpore politiki ameriškega predsednika Obame za svet brez jedrskega orožja, seznanjen je tudi z zaželenimi vmesnimi ukrepi pri doseganju tega cilja in s potrebo po uvedbi nove dinamike pri nadzoru orožja in razoroževanja na konferenci leta 2010 o reviziji Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja; spodbuja druge države članice, ki imajo na svojem ozemlju ameriško jedrsko orožje, naj sprejmejo podobno jasno zavezo; v zvezi s tem pozdravlja pismo, ki so ga zunanji ministri Nemčije, Nizozemske, Belgije, Luksemburga in Norveške 26. februarja 2010 poslali generalnemu sekretarju Nata, v katerem so pozvali k obsežni razpravi v zavezništvu o tem, kako bi se lahko približali splošnemu političnemu cilju o svetu brez jedrskega orožja;

54.

ponovno poudarja zaskrbljenost zaradi razmer v Iranu in Severni Koreji ter opozarja na zavezo Unije za uporabo vseh razpoložljivih instrumentov za preprečevanje, odvračanje, ustavitev in, če je mogoče, odpravo programov širjenja orožja, ki so vzrok zaskrbljenosti na svetovni ravni; vendar opozarja, da proces razorožitve, ki so ga začele nekatere države, nima neposredne povezave z voljo drugih držav, da ustavijo ali nadaljujejo svoje programe širjenja orožja, kar mora voditi do stroge politike glede držav ali organizacij, ki so pripravljene sodelovati ali že sodelujejo v postopkih širjenja orožja za množično uničevanje; poudarja, da morajo pri tem vse države članice ukrepati usklajeno v skladu s pristopom Unije;

55.

opominja, da je treba na področju razoroževanja posebno pozornost nameniti napredku pri razpravah po prihodnji mednarodni pogodbi o ureditvi trgovine z orožjem;

56.

poudarja svojo polno podporo širšemu razoroževanju in popolni prepovedi orožja, kot so kemično in biološko orožje, protipehotne mine, kasetne bombe in strelivo osiromašenega urana, ki civilistom povzročijo veliko trpljenja; zato poziva k okrepljenim večstranskim prizadevanjem za zagotovitev popolnega izvajanja konvencije o kemičnem orožju, konvencije o biološkem in toksičnem orožju, konvencije o kasetnem strelivu, konvencije o protipehotnih minah in k nadaljnjemu razvoju mednarodnega režima proti širjenju orožja za množično uničevanje; glede tega pozdravlja zavezo vseh držav članic EU, s tem ko so sprejele skupno stališče EU o izvozu orožja ter določbo člena 28B(1) Lizbonske pogodbe, ki EU nalaga skupne operacije razoroževanja;

57.

opozarja, da mora Unija zaradi odziva na vedno večje operativne potrebe in zaradi profesionalizacije kriznega upravljanja okrepiti svoje civilne in vojaške zmogljivosti; v zvezi s tem poziva Svet, da opredeli nov globalni cilj, ki bo lahko civilno-vojaški in bo moral biti predvsem osredotočen na učinkovito oblikovanje zmogljivosti;

58.

poudarja, da je treba iskati sinergije med civilnimi in vojaškimi zmogljivostmi ter prepoznati področja, na katerih lahko države članice združujejo svoja prizadevanja in zmogljivosti na ravni EU v težavnih gospodarskih razmerah, kar je bistvenega pomena za preseganje skupnih učinkov rastočih stroškov obrambne opreme in obstoječih omejitev obrambnih stroškov, tudi z izkoriščanjem priložnosti, ki jih ponuja vzpostavitev evropske službe za zunanjepolitično delovanje, ki bi morala imeti eno samo enoto za nadzor razvoja civilnih in vojaških zmogljivosti;

59.

ponavlja podporo ambicioznim ciljem za okrepitev civilnih in vojaških zmogljivosti, ki so bili opredeljeni med Evropskim svetom decembra 2008; zahteva, da Svet kljub sedanji gospodarski krizi nadaljuje izvajanje projektov, ki so bili predlagani v tem okviru; poziva Svet, naj ga redno obvešča o prizadevanjih držav članic za doseganje teh ciljev;

60.

poudarja številne ovire za hitro napotitev civilnih misij, ki so bile identificirane; poziva države članice, naj mobilizirajo svoja pravosodna ministrstva in ministrstva za notranje zadeve, da prevzamejo svoje odgovornosti na tem področju; v zvezi s tem podpira prizadevanja Sveta glede dajanja na razpolago in razporejanja strokovnega, ustrezno usposobljenega in po spolu uravnoteženega civilnega osebja (s sprejetjem nacionalnih strategij in skupnih standardov, izboljšanjem postopkov oblikovanja enot in usposabljanja pred razporeditvijo, revizijo pojma enote za civilno odzivanje), kakor tudi hitro nudenje opreme za nove civilne misije (z določitvijo okvirnih pogodb in projektom stalnega skladiščenja opreme); v zvezi s tem pozdravlja sklep o začasni vzpostavitvi skladišča za opremo v okviru policijske misije Unije v Bosni in Hercegovini;

61.

poudarja potrebe civilnih misij za razpolaganje z integrirano, varno komunikacijsko opremo in opremo, ki je skladna z vojaškimi komunikacijskimi sistemi;

62.

poziva Svet, da evropsko službo za zunanjepolitično delovanje opremi s stalno strukturo, ki bo združevala skupne funkcije za podporo civilnim misijam in vojaškim operacijam (postopki zaposlovanja in oddaje javnih naročil), da se bodo te osredotočile na svojo glavno nalogo;

63.

poudarja potrebo po tesnem usklajevanju med civilnimi misijami skupne varnostne in obrambne politike in ostalimi instrumenti Unije, da se racionalizira poraba sredstev; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, naj se uskladi s Komisijo, da skupaj z evropsko službo za zunanjepolitično delovanje načrtuje dejavnosti, ki jih izvaja na podobnih področjih; poziva k stalni izmenjavi informacij med civilnimi misijami skupne varnostne in obrambne politike in akterji policijskega in pravosodnega sodelovanja znotraj Evrope, še zlasti Europol, posebno v boju proti organiziranemu kriminalu;

64.

je seznanjen, da taktične bojne skupine kljub stroškom, ki jih predstavljajo, vse do danes še niso bile uporabljene, delno iz političnih razlogov kot tudi zaradi tega, ker so bili pogoji za njihovo napotitev zelo togi; podpira učinkovitejšo in prožnejšo uporabo taktičnih bojnih skupin, da bi se lahko uporabljale tudi kot rezervne sile oziroma kot delno nadomestilo v primeru neuspešnega postopka oblikovanja enot, pri čemer je treba primerno upoštevati želje držav, ki so skupaj sestavile te skupine; zahteva razširitev začasnega dogovora, ki je zasnovan za kritje stroškov, povezanih s strateško napotitvijo taktičnih bojnih skupin, kakor tudi razširitev skupnih stroškov za njihovo uporabo; poziva Svet, naj te skupine razporedi v okviru vojaških vaj v realnem in velikem obsegu; pozdravlja delo, ki je bilo opravljeno na pobudo švedskega predsedstva glede okvira dela in prožnosti dela taktičnih bojnih skupin, in na tej osnovi poziva države članice, da sprejeta priporočila izvajajo;

65.

pozdravlja napredek, ki je bil dosežen na področju vojaških in civilnih zmogljivosti, in se zavzema za čim hitrejši napredek pri: