14.12.2010

Uradni list Evropske unije

C 339/1

459. PLENARNO ZASEDANJE 20 IN 21. JANUARJA 2010

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o varstvu in izobraževanju v zgodnjem otroštvu

(mnenje na lastno pobudo)

(2010/C 339/01)

Poročevalka: ga. HERCZOG

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 14. julija 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Varstvo in izobraževanje v zgodnjem otroštvu.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 4. decembra 2009.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 459. plenarnem zasedanju 20. in 21. januarja 2010 (seja z dne 20 januarja 2010) s 194 glasovi za in 3 vzdržanimi glasovi.

Preambula

Države članice so pristojne za izobraževanje in varstvo vseh otrok znotraj svojih meja. Obstajajo različne oblike izobraževanja in varstva. V zadnjih 15 letih so se spremenila njihova poimenovanja, vsebine in cilji. Spremenili so se definicije in pojmi na področju varstva v zgodnjem otroštvu. Izobraževanje in varstvo otrok se ne nanašata le na zagotavljanje varnega okolja za otroke, temveč tudi na izobraževanje in varstvo v obliki čustvene, fizične, družbene in izobraževalne podpore, ki jo otrok potrebuje za napredovanje in razvoj svojega potenciala. Izobraževanje in varstvo v zgodnjem otroštvu obsegata vrsto obsežnih storitev, namenjenih otrokom od rojstva do vpisa v šolo. Zunajšolsko varstvo obsega storitve, namenjene šolskim otrokom v času zunaj pouka – ob popoldnevih, koncih tedna in v času šolskih počitnic.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Odbor priznava in podpira prizadevanja Evropske komisije in držav članic pri razvoju in krepitvi kakovostnega, cenovno ugodnega in dostopnega otroškega varstva, vključno z ustanovami za vzgojo in varstvo v zgodnjem otroštvu. Hkrati je treba nadaljevati z vrsto ukrepov, da se te storitve zagotovijo vsem otrokom.

1.2 Odbor priznava pomen celostnega in celovitega pristopa k vprašanjem otroškega varstva, da bi bolje razumeli medsebojno povezane postopke in zagotovili človekov, družbeni in gospodarski razvoj. Države članice morajo posameznikom in družinam nuditi možnosti, da bodo samostojno izbirali, sprejemali osebne odločitve in izražali svoje želje glede oblike in trajanja varstva svojega otroka. Pri oblikovanju politik na tem področju bi morali upoštevati različne potrebe, konkurenčne vrednote in interese pri naslednjih vprašanjih:

—	največje koristi otroka (1);

—	podpora staršem, izobraževanje in opolnomočenje staršev;

—	demografska vprašanja (vključno z nizko stopnjo rodnosti in večanjem števila upokojencev);

—	potrebe trga dela;

—	izobraževanje in vseživljenjsko učenje;

—	enake možnosti za ženske in moške;

—	razlike v geografski porazdelitvi (mesta, podeželje, odročna območja);

—	usklajevanje poklicnega, družinskega in zasebnega življenja;

—	dostopno, cenovno ugodno in kakovostno izobraževanje in varstvo otrok;

—	aktivno državljanstvo;

—	solidarnost med generacijami;

—	boj proti revščini in socialni izključenosti.

1.3 Odbor priznava razlike v nacionalnih družinskih politikah in posledično v politikah na področju otroškega varstva. Vendar barcelonski cilji in drugi dokumenti EU s tega področja določajo dokaj splošne cilje (2).

1.4 Odbor poudarja potrebo po posvečanju posebnim skupinam otrok, zlasti najbolj ranljivim skupinam otrok s posebnimi potrebami, kot so invalidi, otroci iz priseljenskega okolja, pripadniki etničnih manjšin, socialno izključeni otroci in otroci, ki živijo brez staršev, za katere je otroško varstvo nadvse pomembno za pripravo na šolo in za uspeh v šoli. Poziva tudi k dodatni podpori staršem otrok iz teh skupin.

1.5 Odbor v skladu s socialno agendo in drugimi zadevnimi političnimi dokumenti vidi v kakovostnem otroškem varstvu priložnost za večjo kakovost življenja in uskladitev poklicnega, družinskega in zasebnega življenja vseh družinskih članov, hkrati pa večje vključevanje žensk na trg dela ter večji dohodek družine.

1.6 Odbor pozdravlja dejstvo, da so na voljo različne oblike otroškega varstva in storitev za otroke različnih starostnih skupin, ne samo za predšolske otroke, ki obsegajo tudi dejavnosti po pouku ali obšolske dejavnosti in neformalno izobraževanje. Treba je nuditi dostopne, cenovno ugodne in kakovostne storitve za vse otroke.

1.7 Sektor otroškega varstva hitro raste. Vendar pa je treba usposobljenost, priznavanje kvalifikacij, uravnoteženo zastopanost spolov, ugled in plačilo delovne sile, zaposlene v formalnih in še bolj v neformalnih oblikah otroškega varstva, še izboljšati in podpirati, da bi omogočili bolj raznovrstne storitve v skladu z različnimi potrebami. Cilj je sicer zagotoviti izobraževanje in varstvo za vse otroke, vendar je treba spomniti, da je potreben prilagodljiv, trajnosten in rahločuten pristop za nudenje raznovrstnih storitev, ki bodo zadostile pravicam in potrebam različnih skupin otrok.

1.8 Potrebe družin in otrok, ki živijo v manj razvitih, odmaknjenih območjih in regijah, bi bilo treba obravnavati bolj podrobno in z več vidikov, tudi z vidika vključevanja skupnosti in javne podpore. Različne oblike storitev – celostne, na domu, kot podpora staršem itd. – lahko zadovoljijo različne potrebe otrok in njihovih družin.

1.9 Odbor odločno podpira priznavanje pristojnosti držav članic, vse večjo zavzetost socialnih partnerjev, da prispevajo k izboljšanju možnosti za splošno in prilagodljivo izobraževanje in varstvo za vse otroke, ter njihovo uporabo vseh možnih ukrepov za dostopnost in uspešnost tega izobraževanja in varstva. Delodajalci lahko sami poskrbijo za otroško varstvo ali ga finančno podprejo, medtem ko lahko sindikati in organizacije civilne družbe pomagajo pri ozaveščanju o njegovem pomenu ter podpirajo nenehno ocenjevanje in vrednotenje. Države članice lahko uvedejo davčne spodbude za delodajalce, ki ponujajo izobraževanje in varstvo za otroke.

1.10 Odbor v skladu s splošnimi načeli in pristopom prožne varnosti po življenjskih obdobjih meni, da je treba predlog obravnavati v luči težav z varstvom in vzgojno-izobraževalnimi potrebami otrok do 3 let starosti in po vstopu v šolo. V zvezi s tem se je izkazala koristnost prožnega delovnega časa staršev, za kar so se pogajali vsi partnerji.

1.11 Socialni partnerji imajo pomembno vlogo, saj podpirajo države članice pri izvajanju politik na področju izobraževanja in varstva otrok ter celovit pristop.

2. Ozadje

2.1 Priporočilo Sveta o otroškem varstvu (92/241/EGS), v skladu s katerim naj bi se oblikovala merila za določanje kakovosti vzgojno-varstvenih storitev, je že leta 1992 opozorilo na pomen otroškega varstva; vendar sta se razpon in obseg otroškega varstva od takrat močno spremenila. Leta 1996 se je mreža Evropske komisije za otroško varstvo posvetila ciljem kakovosti storitev za malčke, ne pa številu ali deležu otrok, ki obiskujejo jasli.

2.2 V EU-25 (3) je bilo število otrok do šoloobvezne starosti ocenjeno na približno 30 milijonov. Od teh je formalno otroško varstvo obiskovalo manj kot 25 % otrok do 3 let, tistih od 3 let do vstopa v šolo pa več kot 80 %. Med državami članicami so bile velike razlike, odvisne od njihovih nacionalnih politik, sistemov porodniškega in starševskega dopusta, običajev in vrednot. Velike so razlike tudi glede oblik in kakovosti varstva ter časa in dni, preživetih v varstvu.

2.3 Storitve izobraževanja in varstva v zgodnjem otroštvu so v državah članicah EU na različnih razvojnih stopnjah in so še naprej eden najhitreje rastočih trgov za zagotavljanje oskrbe v Evropi. To je deloma posledica barcelonskih ciljev, vendar se je treba bolj zavzeti in vsem otrokom zagotoviti možnost različnih oblik varstva, pri tem pa je treba upoštevati različna ozadja ter potrebe otrok in družin.

2.4 Evropski svet in Komisija sta opozorila na pomen kakovostnih vzgojno-varstvenih storitev, ki so bistvenega pomena za doseganje enakosti med spoloma in večje vključevanje žensk na trg dela, zato so bile leta 2002 vključene med barcelonske cilje, v letih 2000 in 2008 pa v lizbonsko strategijo. V poročilu Komisije o uresničevanju barcelonskih ciljev glede vzgojno-varstvenih ustanov za predšolske otroke so bili proučeni dosežki in prihodnje naloge na tem področju. Države članice „naj odpravijo ovire za sodelovanje žensk na trgu dela ter si ob upoštevanju povpraševanja in v skladu z nacionalnimi sistemi na tem področju prizadevajo za to, da se do leta 2010 zagotovi varstvo za vsaj 90 % otrok od treh let do obveznega vpisa v šolo in vsaj 33 % otrok, mlajših od treh let“. (4) V nekaterih državah so za doseganje izvedbenih ukrepov potrebna večja prizadevanja.

2.5 Sporočilo Evropske komisije o demografskih spremembah navaja dejavnike, ki prispevajo k staranju prebivalstva v Evropi: nizka rodnost, ki vodi v krčenje delovne sile in vse večji pritisk na javno porabo. (5) Evropski svet je marca 2006 poudaril potrebo po boljšem ravnovesju med poklicnim in zasebnim življenjem za doseganje gospodarske rasti, blaginje in konkurenčnosti ter potrdil Evropski pakt za enakost spolov. (6) Drugo sporočilo o spodbujanju solidarnosti med generacijami obravnava vprašanje demografskih in družbenih sprememb, vključno z morebitnimi težavami pri financiranju ter zagotavljanju blaga in storitev, tudi v otroškem varstvu. (7)

2.6 Državljani in predstavniki civilne družbe, s katerimi se je posvetovala Komisija, so izrazili zaskrbljenost zaradi dejstva, da ima starševstvo večji vpliv na zaposlitvene možnosti pri materah kot pri očetih. Stopnja zaposlenosti žensk z vzdrževanimi otroki je samo 65 %, moških pa 91,7 %. Ženske se soočajo s posledicami stereotipov o njihovih domačih obveznostih in njihovi zaposljivosti. (8) To lahko pripelje do zmanjšanja števila žensk, ki se po porodu vrnejo na trg dela.

2.7 Bistveni vprašanji sta revščina otrok v Evropi (9) in cilj, da se Konvencija UNCRC (10) uresničuje po vsej EU, saj Komisija v sporočilu navaja, da revščina staršev in socialna izključenost močno omejujeta možnosti in življenjske priložnosti otrok; zato je nujno prekiniti krog revščine. (11)

2.8 Pri Komisiji je med letoma 1986 in 1996 delovala nadnacionalna mreža za otroško varstvo, ki se je posvečala trem področjem: storitvam za otroke, starševskemu dopustu in moškim kot skrbnikom. Postavila je 40 referenčnih ciljev glede kakovosti za prihodnje politike, kar pomeni politično zavezo EU glede storitev otroškega varstva in ciljev, povezanih z njimi.

2.9 Za seznanitev s potrebami otrok in družin ter obstoječimi in možnimi ukrepi je bilo pripravljenih veliko študij, dokumentov o politikah in analiz. (12) Vzgoja in izobraževanje v zgodnjem otroštvu sta bila obravnavana in preučevana z različnih vidikov, denimo v dokumentih, ki so jih v zadnjih letih izdale Evropska komisija in njene agencije. Med temi so vidik otrokovih pravic (13), vzgojno-izobraževalna vprašanja (14), zdajšnje razmere in prihodnost otroškega varstva v EU (15), simpozij o potrebi po izboljšanju vzgoje in izobraževanja za najmlajše (16) ter socialnopolitični vidik zmanjševanja revščine in socialne izključenosti najbolj ranljivih skupin otrok, pa tudi ocene raziskav in projektov (17).

3. Splošne ugotovitve

3.1 Komisija je v sporočilu iz leta 2006 (18) navedla, da so otrokove pravice prednostna naloga EU in da morajo države članice spoštovati Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah in njene izbirne protokole ter razvojne cilje tisočletja. Marca 2006 je Evropski svet države članice pozval, naj „sprejmejo ukrepe, ki so potrebni za hitro in bistveno zmanjšanje revščine otrok, pri čemer bodo imeli vsi otroci enake možnosti, ne glede na [svoje] socialno okolje“ (19). V okviru te teme to pomeni, da se vsem otrokom zagotovijo možnosti za primerno vzgojo in izobraževanje ter varstvo v zgodnjem otroštvu in po pouku v skladu z njihovimi razvojnimi potrebami in družinskimi razmerami ter dostopno, prilagodljivo, kakovostno in ugodno izobraževanje in varstvo vsaj do starosti 14 let.

3.2 Razvoj zmogljivosti otroškega varstva omogoča staršem, da bolje usklajujejo svoje poklicno, zasebno in družinsko življenje. To zadeva predvsem ženske, ki se morajo zaradi neustreznih možnosti otroškega varstva pogosteje odpovedati službi, ne morejo najti službe ali izkoristiti ustreznih pogojev dela. Tako ne morejo v celoti izkoristiti svojih zmožnosti in svojih družin zavarovati pred revščino. Ta problematika je tesno povezana z demografskimi problemi, saj taka neusklajenost vodi v manjšo rodnost.

3.3 Evropski pravni okvir z vrsto zakonodajnih ukrepov prepoveduje diskriminacijo na podlagi spola. Vendar pa ženske pogosto delajo s skrajšanim delovnim časom ali jemljejo daljši dopust, da skrbijo za otroke, posledica tega pa so nižje plače in pokojnine ter revščina zaposlenih, zlasti v enostarševskih družinah ali v družinah z veliko otroki. Čeprav je delo s skrajšanim delovnim časom osebna odločitev, je med drugim razlog zanj pomanjkanje ustreznih storitev za otroke.

3.4 Starši bi morali imeti možnost izbirati, kdaj bodo izkoristili starševski dopust, in ga, kjer je to mogoče, kombinirati z ustreznimi možnostmi otroškega varstva. Vendar pa je treba pri tem upoštevati tudi nacionalne politike, prednostne naloge, potrebe podjetij, družbeni pritisk in potrebe otrok, spremembe pa morajo omogočati posebne ukrepe.

3.5 V EU več kakor šest milijonov žensk, starih od 25 do 49 let, pravi, da zaradi družinskih obveznosti ne morejo delati ali lahko delajo le s skrajšanim delovnim časom, za več kot četrtino od njih pa je razlog pomanjkanje vzgojno-varstvenih zmogljivosti ali cena varstva. (20)

3.6 Kakovostna, cenovno ugodna in dostopna vzgoja in izobraževanje za najmlajše in dejavnosti po pouku ne zagotavljajo le, da bodo otroci čas preživljali v ustreznem okolju, prilagojenem njihovim razvojnim potrebam, temveč poleg tega staršem (predvsem ženskam) omogočajo zaposlitev. Kakovostno otroško varstvo vpliva na kakovost življenja ter na prihodnost otrok, staršev, družin in skupnosti.

3.7 Različne cilje strategij EU glede uresničevanja lizbonske strategije ali barcelonskih in drugih ciljev pa tudi glede demografskih razmer, medgeneracijske solidarnosti, enakih možnosti za moške in ženske ter boljšega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja je mogoče deloma uresničiti z zagotavljanjem otroškega varstva. Da bo mogoče zagotoviti te možnosti, ki temeljijo na največjih koristih za otroka, so potrebna večja prizadevanja.

3.8 Hitro rastoči sektor storitev za otroke prav tako ponuja vse večje število zaposlitev za ženske in moške, (21) saj rastejo tudi zahteve po izobrazbi in usposobljenosti, ugled in plače.

3.9 Veliko držav članic je že sprejelo svežnje ukrepov za spodbujanje boljšega usklajevanja poklicnega, zasebnega in družinskega življenja, ki odražajo različne potrebe nacionalnih trgov dela ter raznolikost običajev in kultur v Evropi. Velik razpon prilagodljivih oblik otroškega varstva je skupaj z različnimi drugimi instrumenti na tem področju del širšega koncepta. Med temi instrumenti so programi za socialno vključenost, prilagodljiv delovni čas, starševski dopust in druge vrste dopusta, ki so namenjeni boljšemu usklajevanju družinskega, zasebnega in poklicnega življenja ter pravicam otrok, prek tega pa gospodarskemu in družbenemu razvoju držav EU.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Sektor otroškega varstva v EU, ki temelji na določenih minimalnih standardih, hitro raste in se razvija. Potrebe otrok v prvih pomembnih letih življenja, naložbeni vidik zagotavljanja storitev, kot so priprave na šolo ter uspeh v izobraževanju in poznejšem odraslem življenju, ter omogočanje srečnega otroštva so del dokaj novega koncepta, katerega cilj je predvsem čim večja korist za otroka, pa tudi za skupnost in družbo kot celoto (22).

4.2 Do nedavnega se je javna poraba za otroško varstvo pogosto usmerjala v otroke od 3 let do vstopa v šolo, z namenom priprave na šolo. Vendar pa se morajo vlaganja v otroško varstvo usmeriti tudi v mlajše otroke in šolarje do 14 let starosti. To ne pomeni samo izboljšanja dnevnega varstva, ko so starši v službi, pač pa tudi dejavnosti in varstvo po pouku, izobraževanje in obšolske dejavnosti za vse, kar niso samo zabavne urice v varnem okolju, pač pa tudi učinkovita priprava na odraslo življenje.

4.3 Socializacija in oblikovanje sistema vrednot sta bistveni sestavini vzgoje otrok v družini, ki ju dopolnjujeta formalna vzgoja in izobraževanje v zgodnjem otroštvu. Tudi drugi ponudniki neformalnega izobraževanja – nevladne otroške in mladinske organizacije ter otroški in mladinski centri – prispevajo k pridobivanju veščin za življenje in imajo vlogo v vseživljenjskem učenju. Kar 70 % znanja in veščin pridobimo v neformalnem izobraževanju, zato bi bilo treba priznavati in podpirati vse možne oblike izobraževanja.

4.4 V posebnih primerih – pri invalidnih otrocih, otrocih migrantih, starših z duševnimi težavami itd. – se lahko z otroškim varstvom otrokom omogoči, da ostanejo s svojo družino, namesto da živijo ločeno od nje. Razpoložljivost različnih oblik otroškega varstva je bistvena sestavina družbenega in gospodarskega razvoja ter je še posebno pomembna na prikrajšanih območjih in za zapostavljene skupine in gospodinjstva, ki živijo v sicer dobrih razmerah. Otroško varstvo lahko pomaga pri iskanju rešitev za socialne, gospodarske in zdravstvene težave, s katerimi se srečujejo taka prikrajšana gospodinjstva, in pri socialnem vključevanju izključenih skupin.

4.5 Komisija bi morala ob upoštevanju Konvencije ZN o otrokovih pravicah (23) izvesti vzporedno študijo o vplivu predlaganih ukrepov na otroke. Za otroke je treba skrbeti in zagotoviti njihovo dobro počutje. Dobro počutje otrok in vrednost otroštva v tem izredno pomembnem življenjskem obdobju sta bistvenega pomena, hkrati pa so otroci delovna sila prihodnosti, zato utegne pomanjkanje oskrbe in podpore v tem zgodnjem življenjskem obdobju voditi v učni neuspeh in težave pri poznejšem vključevanju v družbo.

4.6 V otroškem varstvu se tradicionalno večinoma zaposlujejo ženske, vendar sta zaželena enakopravnost med spoloma in mešana spolna struktura na delovnem mestu s povečanjem deleža moških vzgojiteljev. Kakovostno usposabljanje in poklicno izobraževanje, nadzor in dvig ugleda z višjimi plačami zagotovijo boljše storitve ter večjo uravnoteženost spolov med zaposlenimi.

4.7 Barcelonski cilji, po katerih naj bi se do leta 2010 v varstvo vključilo vsaj 33 % otrok do 3 let in 90 % od 3 let do vstopa v šolo, pa ne vsebujejo določb o različnih oblikah otroškega varstva. Nujno je potrebna evropska platforma za razvrstitev in izboljšanje teh storitev na podlagi kakovosti, prilagodljivosti, dostopnosti in ugodnosti. Ostaja pa vprašanje, kaj bo z otroki, ki jih kljub potrebam ni mogoče vključiti v otroško varstvo. Za razpravo o tem vprašanju in odgovor nanj so potrebne raziskave in več ustreznejših podatkov.

4.8 Informacije o kakovosti neformalnih storitev varstva na domu so zelo skope; številni varuhi so nekvalificirani, niso uradno registrirani in niso vključeni v priznane sisteme nadzora. Ti delavci niso vključeni v formalni sistem zaposlovanja in zato tudi niso ustrezno zaščiteni na delovnem mestu. Države članice in lokalne oblasti bi se morale zavezati, da bodo zagotavljale kakovostno varstvo v vseh oblikah. Te neformalne oblike varstva ogrožajo tudi otroke. Socialni partnerji si morajo s spodbujanjem in zahtevanjem strokovnega usposabljanja in nadzora prizadevati za ureditev in preglednost tako strokovnega varstva otrok kot tudi vseh oblik varstva na domu in neformalnega varstva. Z davčnimi spodbudami bi lahko prispevali k vzpostavitvi bolj kakovostnih vzgojno-izobraževalnih ustanov. Glede na veliko število žensk, ki so dejavne na področju varstva, bi izboljšanje delovnih pogojev in kvalifikacij v tem sektorju prispevalo tudi k splošni strategiji EU na tem področju. (24)

V Bruslju, 20 januarja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) V okviru strategije Komisije z naslovom Strategiji EU o otrokovih pravicah naproti, predstavljene 4.7.2006 (http://europa.eu/scadplus/leg/en/lvb/r12555.htm).

(2) Evropski svet je marca 2002 na zasedanju v Barceloni priznal pomen otroškega varstva za rast in enake možnosti ter države članice pozval, naj „odpravijo ovire, ki ženske odvračajo od udeležbe na trgu dela, ter si ob upoštevanju povpraševanja po otroškem varstvu in v skladu z nacionalnimi vzorci njegovega zagotavljanja prizadevajo, da bi do leta 2010 zagotovile otroško varstvo za najmanj 90 % otrok v starosti od 3 let do začetka šolske obveznosti ter za najmanj 33 % otrok, mlajših od treh let“.

(3) Otroško varstvo v EU leta 2006, Eurostat/08/172; Bolgarija in Romunija sta se EU pridružili 1. januarja 2007 in jima pred tem ni bilo treba zbirati podatkov.

(4) Poročilo Komisije Uresničevanje barcelonskih ciljev glede varstva predšolskih otrok, COM(2008) 638, Bruselj.

(5) Sporočilo Komisije Demografska prihodnost Evrope, kako spremeniti izziv v priložnost, COM(2006) 571 konč.

(6) Glej prilogo II k sklepom predsedstva Evropskega sveta v Bruslju z dne 23. in 24. marca 2006: http://ue.eu.int/ueDocs/cms_Data/docs/pressData/en/ec/89013.pdf

(7) Sporočilo Komisije Spodbujati solidarnost med generacijami, COM(2007) 244 konč.

(8) Sporočilo Komisije, Povzetek za državljane – Boljše določbe glede porodniškega dopusta, namenjene večji usklajenosti družinskega in poklicnega življenja (Citizen's Summary – Better maternity leave provisions designed to promote reconciliation of family and working life, http://ec.europa.eu/social/BlobServlet?docId=611&langId=en); Skupno stališče socialne platforme o reviziji Direktive Sveta 96/34/ES z dne 3. junija 1996 o okvirnem sporazumu o starševskem dopustu, sprejeto januarja 2009.

(9) Evropska komisija, Revščina in dobro počutje otrok v EU – Sedanje stanje in pot naprej (Child Poverty and Well-Being in the EU – Current status and way forward), Luksemburg, Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti, 2008.

(10) Konvencija ZN o otrokovih pravicah.

(11) Sporočilo Komisije Strategiji EU o otrokovih pravicah naproti, COM(2006) 367 konč., Bruselj, 2006.

(12) Starting Strong (Dober začetek), OECD, 2001 / Childcare services in Europe, Foundation Findings (Storitve otroškega varstva v Evropi, Izsledki fundacije), Evropska fundacija za zboljšanje življenjskih in delovnih razmer, 2009 / Families and childcare services (Družine in storitve otroškega varstva), Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer, 2009 / Early Childhood Education and Care key lessons from research and policy makers (Vzgoja in izobraževanje v zgodnjem otroštvu – ključna spoznanja raziskovalcev in oblikovalcev politike), NESSE, 2009 / The Provision of childcare services, Comparative review of 30 European countries (Zagotavljanje storitev otroškega varstva, Primerjalni pregled 30 evropskih držav), Evropska komisija, 2009 / Child Poverty and well being in the EU (Revščina in dobro počutje otrok v EU), Evropska komisija, 2008 / Changing Childhood in a Changing Europe (Spreminjajoče se otroštvo v spreminjajoči se Evropi), ESS, 2009 / Babies and Bosses (Dojenčki in šefi), OECD, 2007 / Education Today, the OECD perspective (Vzgoja in izobraževanje danes, vidik OECD), 2009 / Tackling Social and Cultural Inequalities through Early Childhood Education and Care in Europe (Spopadanje z družbeno in kulturno neenakostjo prek vzgoje in izobraževanja v zgodnjem otroštvu v Evropi), Eurydice, 2009 / Out of school care services for school aged children (Zunajšolsko varstvo šolarjev), Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer, 2007 / Employment developments in childcare services for school-aged children (Razvoj zaposlovanja na področju otroškega varstva za šolarje), Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer, 2006 / UNICEF Report Card 8, The Childcare Transition (8. poročilo Unicefa, Preobrat v otroškem varstvu), Firence, 2008 / evropski simpozij za izboljšanje izobraževanja in varstva v zgodnjem otroštvu Early Matters, ki ga je leta 2008 v Bruslju organizirala Komisija.

(13) Strategiji EU o otrokovih pravicah naproti, 2006.

(14) Sporočilo Komisije Učinkovitost in pravičnost v evropskih sistemih izobraževanja in usposabljanja, COM(2006) 481 konč.

(15) Childcare services in the EU - what future? (Kakšna je prihodnost storitev otroškega varstva v EU?), Eurofound.

(16) Early matters, simpozij o vzgoji in izobraževanju najmlajših, oktober 2008, Bruselj.

(17) Tackling social and cultural inequalities through early childhood education and care in Europe (Predšolska vzgoja in varstvo v Evropi: odpravljanje socialne in kulturne neenakosti), Eurydice, 2009, Early Childhood education and care – key lessons for policy makers (Predšolska vzgoja in varstvo – glavni nauki za oblikovalce politike), NESSE, 2009.

(18) Sporočilo Komisije Strategiji EU o otrokovih pravicah naproti, COM(2006) 367 konč.

(19) Glej odstavek 72 sklepov predsedstva – 23. in 24. marec 2006 (sklic v opombi 8).

(20) Childcare Services in Europe, Foundation Findings (Storitve otroškega varstva v Evropi, Izsledki fundacije), Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer, Dublin, 2009, str. 9, www.eurofound.europa.eu

(21) Z že navedeno lizbonsko strategijo za rast in delovna mesta.

(22) P. Reid, D. White: Eurofound, Out of school care services for children living in disadvantaged areas, (Storitve zunajšolskega varstva otrok na prikrajšanih območjih), Luksemburg, Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti, 2007.

(23) Konvencija o otrokovih pravicah, ki jo je sprejela Generalna skupščina z resolucijo 44/25 z dne 20. novembra 1989 in je v skladu z členom 49 začela veljati 2. septembra 1990, http://www2.ohchr.org/english/law/crc.htm

(24) Mnenje EESO, UL C 277, 17.11.2009, str. 102.

14.12.2010

Uradni list Evropske unije

C 339/7

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o trajnostnem razvoju obalnih območij

(mnenje na lastno pobudo)

(2010/C 339/02)

Poročevalec: g. BUFFETAUT

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 26. februarja 2009 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Trajnostni razvoj obalnih območij

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 13. oktobra 2009.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 459. plenarnem zasedanju 20. in 21. januarja 2010 (seja z dne 20. januarja) s 138 glasovi za in 4 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO poudarja, da je 136 000 kilometrov obale, s katerimi se ponaša EU, velika prednost, vendar pa lahko demografski, zemljiški, kmetijski, gospodarski in turistični pritisk na ta območja ogrozi njihovo privlačnost in prihodnost. Prihodnost obalnih regij na gospodarski, socialni in okoljski ravni lahko zagotovijo samo politike, ki temeljijo na trajnostnem razvoju.

Zato Evropski ekonomsko-socialni odbor priporoča naslednje:

1.2.1 Varstvo okolja

—	vzpostavitev mreže upravljavcev zaščitenih morskih območij in oblikovanje evropske oznake za ta območja,

—	izdelava evropske baze podatkov dobrih praks na področju predpisov in zakonodaje glede varovanja obalne dediščine, pri kateri bi sodelovale vse države članice,

—

posvečanje velike pozornosti preveč zapostavljenemu vprašanju umetnega spreminjanja obal (poleg struktur za zaščito naravne, zgodovinske in kulturne dediščine ter samega obstoja prebivalstva) in vzpostavitvi evropske mreže za ugotavljanje vpliva zgradb, postavljenih na kopnem, pridobljenem iz morja, ki se bo opirala na laboratorije za raziskovanje morskega okolja,

—	ustanovitev znanstvenega in tehničnega odbora pomorskih regij, ki bo vnaprej pripravljal in predlagal rešitve za posledice dviganja morske gladine ter za topljenje arktičnega ledu na polarnih območjih,

—	obveščanje in ozaveščanje o morskem okolju.

1.2.2 Promet

EESO potrjuje svojo podporo programu vseevropskega prometnega omrežja, saj bi bilo njegovo izvajanje eden od načinov podpiranja evropskega gospodarstva. V zvezi s trajnostnim razvojem obalnih območij poudarja predvsem pomen naslednjih projektov: pomorske avtoceste (Baltsko morje, atlantski lok, jugovzhodna Evropa in zahodno Sredozemlje), železniška povezava „Rail Baltica“ in železniška povezava intermodalnega koridorja med Jonskim in Jadranskim morjem. To povečanje pomorskega in železniškega prometa je koristno, vendar bo hkrati potrebno obvladovanje s tem povezanega onesnaževanja.

1.2.3 Ogrožene obalne gospodarske dejavnosti

Evropski ekonomsko-socialni odbor poudarja potrebo po usmerjanju posegov Evropskega socialnega sklada, Evropskega sklada za regionalni razvoj in Evropskega sklada za ribištvo k obalnim regijam, ki so v posebnih težavah, da bi tako olajšali njihov prehod na nove gospodarske dejavnosti.

1.2.4 Turizem

Evropski ekonomsko-socialni odbor priporoča organizacijo rednih evropskih konferenc za odgovorni kopališki turizem, na primer na skupno pobudo Odbora regij in Evropskega ekonomsko-socialnega odbora, na katerih bi izmenjavali dobre prakse iz celotne EU.

Podpira tudi določitev standardov okoljske kakovosti za letovišča, pristanišča in marine za celotno EU.

1.2.5 Podnebne spremembe

EESO priporoča uvedbo programa evropskega sodelovanja pri raziskavah o načinih prilagajanja obalnih območij dviganju morske gladine, vzpostavitev omrežja za medsebojno obveščanje raziskovalnih središč ter ustanovitev evropskega znanstvenega in tehničnega odbora, katerega naloga bo predvidevati in vnaprej pripravljati konkretne odgovore na izziv dviganja vodne gladine.

1.2.6 Krepitev ozaveščenosti o morskem okolju

Odbor priporoča oblikovanje ukrepov za ozaveščanje o morskem okolju in njegovem pomenu za blaginjo sedanjih in prihodnjih generacij. Ti ukrepi bi morali biti namenjeni predvsem šolam in javnosti, izvajali pa bi se lahko med počitnicami na obalnih območjih.

2. Uvod

2.1 Prebivalstvo 21. stoletja se seli proti morju. To je splošen pojav; na obalah oceana in predvsem ob njegovih plitvih vodah se razvijajo nekatera velemesta, kot so Šanghaj, Tokio, Osaka in Hong Kong. Po napovedih naj bi temu trendu sledile vse celine.

2.2 Tudi EU se temu pojavu ne more izogniti, ravno tako pa ga ne more zanemariti, saj meri njena morska obala 136 000 kilometrov, pomorske regije, kjer živi 40 % vsega prebivalstva, pa prispevajo približno 40 % bruto domačega proizvoda.

2.3 Obalna območja veljajo torej za vir gospodarske blaginje, pa tudi za kraj kakovostnega bivanja in družbene blaginje. Obala je resda privlačna, vendar pa se na omejenem prostoru zgoščajo številne dejavnosti: turizem, ribolov, pristaniške in letališke dejavnosti, rastoča mesta, gospodarske dejavnosti, prometna infrastruktura itd. Vse te dejavnosti imajo včasih težke posledice za ekosisteme. Na obalnih območjih si nasprotujejo različne rabe, povezane s človeškimi dejavnostmi. Ekosistemi v plitvih obalnih vodah se ponašajo z daleč največjo biotsko raznovrstnostjo med vsemi morskimi ekosistemi.

2.4 Človekove dejavnosti so osredotočene na že po naravi omejene obalne pasove, ki jim za povrh grozita erozija in dvigovanje morske gladine. Zato ogrožajo kakovost življenja, pa tudi naravna območja ter kopenske in morske ekosisteme.

EU ne more ostati ravnodušna do teh okoliščin ter s tem povezanih gospodarskih, socialnih in okoljskih vprašanj.

2.5 Leta 2000 je Komisija objavila sporočilo o celostnem upravljanju obalnih območij v Evropi (ICZM), kateremu je sledilo priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2002 o izvajanju strategije za celostno upravljanje obalnih območij v Evropi. Junija leta 2007 je Komisija predložila oceno celostnega upravljanja obalnih območij (ICZM), njen sklep pa je bil, da je priporočilo EU imelo sicer pozitiven učinek, da pa je treba strategiji dati nov zagon.

2.6 Ukrepanje EU pa se ni omejilo samo na ta vidik problematike. Komisija je namreč oktobra 2007 objavila sporočilo o celostni pomorski politiki za Evropsko unijo.

2.7 Nazadnje je bila junija 2008 sprejeta okvirna direktiva o morski strategiji. Ta zavezuje vse države članice, da v sodelovanju z drugimi državami članicami in sosednjimi državami, ki niso del EU, razvijejo strategije za svoje morske vode. Njihov namen je „zagotovitev nadaljnjega varstva ter ohranjanja“ morskega okolja, „preprečevanje njegovega slabšanja“, da bi tako najkasneje do leta 2021 dosegli „dobro okoljsko stanje v morskem okolju“.

2.8 Evropski parlament je v istem duhu novembra 2008 sprejel posebno resolucijo o regionalnih razvojnih vidikih vpliva turizma na obalne regije.

2.9 Kot lahko ugotovimo, so na številna vprašanja, ki jih porajajo obalna območja, odgovorili številni dokumenti in evropske pobude, za izvajanje katerih so pristojne države članice in lokalne oblasti.

2.10 Omeniti je treba, da na družbeno in gospodarsko življenje obalnih območij vpliva tudi skupna ribiška politika.

2.11 Vsaka politika trajnostnega razvoja obalnih območij mora torej vključevati medsebojno usklajene in združljive sektorske politike (na primer skupno kmetijsko politiko) in pristope, kar ni lahka naloga, saj si lahko interesi in prednostni cilji tako na kopnem priobalnem območju kot na morju močno nasprotujejo.

2.12 Politika EU o obalnih območjih je torej zajeta v petih instrumentih:

Celovito gospodarjenje z obalnim pasom (Integrated coastal zone management, ICZM) je instrument Skupnosti na podlagi priporočila Sveta in Parlamenta (2002). Spodbuja trajnostni razvoj in države članice poziva k razvoju nacionalnih strategij. Postavlja okvir in spodbuja izmenjave dobrih praks in projektov;

celostna pomorska politika za EU; ta je natančnejša in opredeljuje posebej pomembna področja ukrepanja:

—	evropski prostor za pomorski prevoz brez meja;

—	evropska strategija za raziskovanje morja;

—	celostne pomorske politike držav članic;

—	evropsko omrežje za pomorski nadzor;

—	časovni načrt za pomorsko prostorsko načrtovanje;

—	strategija za ublažitev učinkov podnebnih sprememb na obalnih območjih;

—	zmanjšanje onesnaževanja zaradi ladijskega prevoza;

—	boj proti nedovoljenemu ribolovu in uničevanju ribolovnih virov;

—	evropsko omrežje pomorskih grozdov;

—	evropsko delovno pravo za ribiški sektor in sektor ladijskega prometa;

3)	evropska ribiška politika, ki vidno vpliva na družbeno in gospodarsko življenje nekaterih obalnih območij;

4)	direktiva o habitatih (Natura 2000), kakor se uporablja za morsko okolje;

5)	okvirna direktiva o pomorski strategiji.

2.13 Nikakor ne smemo pozabiti, da je vsaka obala zgodba zase in da geografske in fizične značilnosti posameznih obal zahtevajo različne politike: globoko ali plitvo morje, morje s plimovanjem ali brez plimovanja, strma ali nizka ter skalnata ali peščena obala itd. Posledično je mogoče določiti skupne cilje, ni pa mogoče oblikovati enotne politike za vse obale, vsaj ne načina njenega izvajanja.

3. Ohranitev kopenskega in morskega naravnega okolja

3.1 Prizadevanja za trajnostni razvoj teh območij se osredotočajo na nekatere še posebej občutljive teme:

3.2 Nekatere države so glede na pritisk na zemljiškem trgu podprle ali sprejele pobude za ohranitev obalnih zemljišč, kakršni sta National trust v Veliki Britaniji in Conservatoire du littoral v Franciji, ter ustanovitev naravnih parkov, ki vključujejo obalno območje. Razmisliti bi bilo treba o razširitvi takšnih pobud za upravljanje najobčutljivejših, najbolj ogroženih ali najznamenitejših naravnih prostorov in tako omogočiti, da bi zasebne lastnike zamenjal javni organ, če bi bilo to v skupno korist. Na nek način gre pri tem za oblikovanje kategorije premoženja, ki sodi v nacionalno dediščino, podobno, kot so njen del zgodovinski spomeniki ali umetniška dela v naših muzejih.

3.3 Direktiva 92/43/EGS, pogosto imenovana direktiva o habitatih ter živalskih in rastlinskih vrstah (krajše: direktiva o habitatih), obravnava ohranjanje naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih (biologija) in rastlinskih vrst. Nekatere države je spodbudila k razširitvi območij Natura 2000 na morje. Vprašati se je treba, kako čim bolje uporabiti ta instrument varstva okolja (in predvsem kako upravičiti njegovo razširitev na velika globokomorska območja, kjer je znanje o biotski raznovrstnosti in škodljivih dejavnikih najpogosteje zelo omejeno).

3.4 Potreba po varovanju morske biotske raznovrstnosti na obalnem območju in ohranitvi obalnih ribolovnih virov je spodbudila nekatere države k razvoju omrežij zaščitenih morskih območij (MPA, Marine Protected Areas). Te pobude bodo imele še večji učinek, če se bodo k temu pristopu zavezale vse obalne države. Zato bi bilo treba ta zaščitena morska območja povezati in uskladiti ter jih spodbujati. V ta namen bi bilo koristno vzpostaviti evropsko mrežo upravljavcev teh zaščitenih območij in uvesti evropsko oznako.

3.5 Zelo hitra urbanizacija obalnih območij, pretirana raba obalnih kmetijskih zemljišč ter prodiranje slane vode v podtalnico zahteva posebno pozornost, če želimo obalnemu prebivalstvu zagotoviti trajni dostop do kakovostne sladke vode.

4. Preprečevanje in obvladovanje onesnaževanja

4.1 Zastavlja se seveda klasično vprašanje spoprijemanja z izpusti neposredno v morje ter onesnaženja voda rek in vodotokov, pa tudi vprašanje onesnaževanja pristaniških vodnih površin in onesnaževanja, ki ga povzroča pomorski promet.

4.2 Evropska zakonodaja obravnava del teh vprašanj v okvirni direktivi o vodah in njenih hčerinskih direktivah. Naj spomnimo, da je Komisija leta 2007 izrazila obžalovanje zaradi slabega prenosa direktive in nezadostnega mednarodnega sodelovanja. Pri izvajanju te direktive je bilo mogoče ugotoviti številne zamude. Leta 2010 bodo države morale predložiti načrte upravljanja povodij, ki bodo morali vsebovati predvsem ukrepe za zaščito, po potrebi pa tudi za obnavljanje kakovosti vodnih teles. Zato so potrebna usklajena prizadevanja EU s tretjimi državami na področju voda. Škodljive učinke onesnaževanja vode bi bilo treba jasno razvrstiti, in sicer po eni strani glede na tiste, ki so prizadeti (človek – njegovo zdravje, gospodarstvo, blaginja – ali morske vrste), po drugi strani pa glede na čas, ki je potreben za odpravo povzročene škode v habitatih ali pri vrstah, oziroma glede nepopravljivosti škode.

4.3 Okvirna direktiva o morski strategiji je poseben odgovor na potrebo po ohranitvi in izboljšanju morskih voda, in sicer določa morske regije in podregije ter poziva države članice, naj skupaj razvijejo morske strategije in opredelijo okoljske cilje.

4.4 Vprašanje onesnaževanja morja s strani ladij so obravnavali različni programi Erika.

4.5 Ena od oblik okoljske škode, ki je prepogosto prezrta, je nepopravljivo uničenje plitvin (habitatov in ekosistema) zaradi razlogov, ki niso povezani ne z varnostjo prebivalstva ne z varovanjem dediščine. Umetno spreminjanje evropske obale z vedno številnejšimi gradbenimi posegi ob morju – marine, pristanišča in razni objekti ter na srednji rok s številni objekti za zaščito obale pred dviganjem morske gladine – je treba obravnavati na ravni Skupnosti (s čimer se denimo ukvarja observatorij MEDAM, ki pokriva vse gradbene posege na francoski sredozemski obali (1)). Obseg umetnega spreminjanja obal je v nasprotju s trajnostnim razvojem, zato mora ohranitev naravnega videza obale in plitvih voda postati glavna skrb. Tega se začenja zavedati tudi EU. Tako se v pokrajini Camargue dviganju morske gladine prilagajajo tako, da tam, kjer je le mogoče, pustijo, da morje ponovno poplavi območja, s katerih se je umaknilo. V italijanski pokrajini Maremma (na toskanski obali) razmišljajo o zmanjšanju marin z razvojem prezimovališč za ladje na kopnem in z natančnim upravljanjem zasedenosti privezov.

5. Promet na obalnih območjih

5.1 Obalna cestna omrežja so pogosto preobremenjena. Takšne razmere zmanjšujejo varnost na cesti ter povzročajo emisije CO2 in drugih onesnaževal, pa tudi gospodarsko škodo. EU si že dolgo želi preusmeriti del cestnega prometa na železnico ali „pomorske avtoceste“, vendar še ni dosegla vidnih rezultatov. Omeniti je treba naslednje:

—

gibanja za varovanje narave in okolja niso vedno usklajena in prepogosto nasprotujejo izgradnji infrastruktur, ki bi lahko razbremenile cestni promet z razvojem alternativnih vrst prevoza (primeri onemogočanja železniške proge za oprtni prevoz Lyon/Torino, običajno začetno nasprotovanje kakršni koli širitvi pristanišča kot na primer v Le Havru 2000 ali Rotterdamu, nasprotovanje izgradnji kanala Ren/Rona);

—

razvojna politika železniškega tovornega prevoza EU se kljub nedavnim pobudam s strani Komisije (sporočilo K železniškemu omrežju, namenjeno predvsem tovornemu prometu iz leta 2007, uredba o evropskem železniškem omrežju za konkurenčen tovorni promet iz leta 2009) le s težavo izvaja, in sicer zaradi „kulturnih“ razlogov, zlasti tradicionalnega dajanja prednosti potniškim vlakom, nedvomno pa tudi zaradi pomanjkanja tržnega razmišljanja.

5.2 Preusmeritev dela prometa na železnico ali morje bi kljub težavam, ki se pri tem pojavljajo, edina lahko razbremenila obalna cestna omrežja. Zelo velikega pomena je uskladitev gospodarskega in socialnega razvoja z varstvom okolja.

6. K trajnostnemu obmorskemu turizmu

6.1 Turizem se prepogosto predstavlja kot rešilna bilka za obalna območja, ki se znajdejo v težavah. Vendar je turistična sezona pogosto prekratka, da bi lahko bila prava alternativa gospodarski dejavnosti v zatonu. Turizem kot „čudežna rešitev“ lahko vodi k prekomernemu izkoriščanju obalnega prostora in s tem k nepopravljivemu opustošenju okolja, ne da bi prinesel trajno rešitev za gospodarske težave. Poleg tega lahko prekomerna raba v turistične namene uniči posamezne kraje in tako „ubije kuro, ki nese zlata jajca“. Vsekakor je treba razviti trajnejši turizem, nekaj pobud v to smer pa so že razvili organi oblasti in nevladne organizacije.

6.2 V Franciji je bil leta 1986 kot odziv na t. i. betoniranje obale izglasovan zakon o načrtovanju, varovanju in razvoju obalnih območij. Zakon stremi k varovanju biološkega in ekološkega ravnotežja, ohranitvi krajev in pokrajin, pa tudi k ohranitvi in razvoju gospodarskih dejavnosti, vezanih na bližino vode (ribolov, morske kulture, pristaniške dejavnosti itd.). Nanaša se na obalne občine, v glavnih določbah pa zavezuje urbanistične strokovnjake k zaščiti pomembnih naravnih območij ter prepoveduje kakršno koli gradnjo na razdalji manj kot 100 metrov od obale izven urbanih območij. Po več kot dvajsetih letih izvajanja zakona je končni rezultat dokaj pozitiven. EU nima pristojnosti na področju urbanizma in načrtovanja obalnih območij, vendar bi lahko vsaj spodbujala izmenjavo dobrih praks na področju zakonodaje in predpisov med državami članicami.

6.3 Združenje za okoljsko izobraževanje je leta 1985 ustvarilo ekološko oznako Modra zastava. Danes poznamo tudi evropsko Modro zastavo. Ta ekološka oznaka se nanaša na obalne občine in pristanišča. Podeljuje se pristaniščem in obalnim občinam, ki izpolnjujejo merila v zvezi z okoljskim izobraževanjem, varnostjo, čistočo in storitvami na plažah, upravljanjem odpadkov, upravljanjem vode, kakovostjo kopalne vode in objekti za zmanjšanje onesnaženosti. Za marine obstajajo posebna merila. Čeprav je očiten cilj te pobude razvoj turizma, nedvomno prinaša tudi druge koristi.

6.4 Ekološki ali odgovorni turizem se razvija povsod po Evropi, pogosto s podporo lokalnih skupnosti. Kmečki turizem prinaša dodaten dohodek kmetom na obalnih območjih.

7. Evropska ribiška politika

7.1 Za upravljanje ribolova je pristojna Komisija. Evropska politika trajnostnega ribolova postavlja pod vprašaj določene gospodarske modele v tem sektorju, kar ima velike gospodarske in družbene posledice. Vprašanja trajnostnega ribolova se je treba lotiti z boljšim znanstvenim poznavanjem, ki bo na dolgi rok edino omogočilo upravljanje staležev. Pri tem pa je po posameznih pomorskih regijah treba razlikovati med mednarodnimi ribolovnimi vodami in teritorialnimi vodami ter učinkovito uporabljati subvencije v ta namen.

7.2 Treba je tudi ločevati med malim priobalnim ribolovom in ribolovom na odprtem morju. Vzpostavitev evropskega omrežja zaščitenih morskih območij (MPA, Marine Protected Areas) bi na področju malega priobalnega ribolova omogočila boljše upravljanje priobalnih ribjih vrst, saj bi v tistih sektorjih teh območij, kjer ni ribolova, zagotovila večjo naravno gostoto naseljenosti rib ter normalno razmerje samcev in samic za ustrezne količine zaroda in mladic. Prav tako bi bilo koristno spodbujati ustanavljanje „ribiških organizacij“ (podobno kot obstajajo v nekaterih državah: zadruge, združenja, ribiška sodišča, regionalni posvetovalni sveti …) med ribiškimi podjetji, znanstveni svetovalci pa bi morali aktivno sodelovati za boljše upravljanje ribolovnih območij in tako omogočiti boljše upravljanje obalnih ribolovnih območij; tako upravljana območja bi bila na drugačni ravni kot trenutno upravljana območja (okoli pristanišča, obale neke občine ali druge upravne ali zgodovinske enote) in bi zajemala ekološko homogena ozemlja. Take „ribiške organizacije“ bi bilo mogoče povezati v mreže in tako spodbuditi izmenjavo izkušenj in dobrih praks.

7.3 Treba je zastaviti tudi vprašanje rekreacijskega (amaterskega) ribolova, ki je brez omejitev (v večini držav ni predpisov o amaterskem ribolovu) in gospodarskih zahtev (sredstva, ki jih uporabljajo nekateri ribiči, se ne morejo primerjati z vrednostjo ulova), njegov obseg pa ima pogubne posledice za nekatere vrste.

8. Gospodarske dejavnosti na obalnem območju

8.1 Povsod v Evropi so se skozi stoletja na obali razvile naslednje gospodarske dejavnosti: pristaniške dejavnosti, ladjedelništvo in ribištvo. EU se ponaša z nekaterimi najpomembnejšimi pristanišči na svetu, vendar se ladjedelništvo in ribištvo soočata s hudimi strukturnimi težavami.

8.2 Vse od konca druge svetovne vojne so evropskim ladjedelnicam konkurirale azijske, in sicer najprej japonske, potem korejske, danes pa kitajske. Konkurenca je evropske ladjedelnice prisilila k združevanju, prestrukturiranju in specializaciji. Kljub temu se dejavnost nekaterih ladjedelnic, kot so poljske ladjedelnice v Gdansku, Gdynii in Szczecinu, sooča s hudimi težavami. Glede na te razmere bo treba vložiti veliko truda v prekvalifikacijo in usposabljanje zaposlenih, kar pa ne velja samo za Poljsko.

8.3 Evropa je razvila tudi eno izmed vodilnih industrij rekreacijskih plovil na svetu. Pred krizo je bilo v tem sektorju 37 000 podjetij in 270 000 zaposlenih. Vendar je kriza to dejavnost močno prizadela in zaposleni se soočajo s težkimi razmerami. Nujna je njihova prekvalifikacija in usposabljanje, obenem pa je treba ohraniti paradnega konja evropske industrije.

8.4 Kot smo lahko videli, je evropska ribiška politika zaradi izčrpanja staležev rib, prepovedi nekaterih načinov ribolova v EU (ne pa nujno v neevropskih državah) in prekomernega ribolova močno prizadela ta sektor, ki se prav tako sooča s potrebo po politiki prekvalifikacije in usposabljanja.

8.5 Akvakultura je nova dejavnost, katere namen je odgovoriti na čedalje večje povpraševanje po uživanju ribolovnih vrst. Vendar pa se ne moremo slepiti, da gre za isti poklic kot ribolov, saj je akvakultura bližja živinoreji. Poleg tega so pri tej dejavnosti potrebni sanitarni in okoljski previdnostni ukrepi.

8.6 Za trajnostni razvoj obalnih območij je treba ohraniti dejavnosti, vezane na to geografsko lego. Ohranitev kmetijstva, ki varuje obalno okolje, služi spodbujanju te dejavnosti. Pač pa turizem ne more biti rešitev za vse težave v zvezi s prezaposlitvijo, saj nekateri načrti turistične infrastrukture lahko ogrozijo še zelena območja na obali. EU mora posvetiti posebno pozornost gospodarskim in družbenim posledicam svojih politik v tem posebnem in ranljivem gospodarskem okolju.

9. Krepitev ozaveščenosti o morskem okolju

9.1 40 % evropskega prebivalstva živi na 136 000 kilometrih obale, ki privabljajo tudi največji del turističnih tokov. Bogato, a zaradi goste poseljenosti ogroženo morsko okolje je treba bolje spoznati. S programom ozaveščanja o morskem okolju, ki bi bil prilagojen posameznim morskim konfiguracijam in bi se na primer osredotočal na regije ali podregije, določene v okviru morske strategije, ali na vsaj pet morij ali oceanov, ki obdajajo EU (Baltsko morje, Severno morje, Atlantik, Sredozemsko morje in Črno morje), bi lahko bolje razložili in utemeljili predpisane ukrepe za varovanje morskega okolja ali za omejitev določenih dejavnosti, da bi preprečili onesnaževanje, osiromašenje morja zaradi prekomernega ribolova in uničenje obrežij z umetnimi konstrukcijami. Zato je velikega pomena spodbujanje k usmerjanemu obveščanju šol in skupnosti, pristojnih za upravljanje obale.

10. Svetovne podnebne spremembe in dviganje vodne gladine

10.1 Podnebne spremembe bodo po eni strani povzročile splošno zvišanje morske gladine, po drugi strani pa tudi večjo pogostnost zelo hudih podnebnih pojavov (nevihte, orkani, tornadi …). Posledica, ki jo nekatere države že občutijo, bo obalna erozija, izginotje plaž in okrepitev struktur za zaščito obale. Ta problem bo na zelo različne načine prizadel posamezne države ali evropske regije, na splošno pa bo prizadela vsa urbanizirana obalna območja, v prvi vrsti vse pristaniške in kopališke infrastrukture. Nekatere države članice so že uvedle obsežne posege, kot je na primer projekt Delta, za katerega so se na Nizozemskem odločili po katastrofalni poplavi leta 1953, ali pa projekt Mojzes v Italiji za zaščito Benetk. Predvideti je treba smernice Skupnosti, ki bodo omogočile kar najboljše prilagajanje tem pretečim spremembam z nepopravljivimi posledicami ter hkrati upoštevale gospodarske in okoljske interese.

10.2 EU se pri spopadanju s podnebnimi spremembami in njihovimi posledicami ne sme omejiti na preprečevalne ukrepe, temveč bi morala z državami članicami uvesti obsežen raziskovalni in razvojni program, ki bi deloval na podlagi sodelovanja med raziskovalnimi središči in izmenjave rezultatov. Takšna pobuda bi dokazala koristnost in tudi potrebo po tesnem evropskem sodelovanju na tem področju.

V Bruslju, 20. januarja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) http://www.medam.org

14.12.2010

Uradni list Evropske unije

C 339/14

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odborao predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem programu za opazovanje Zemlje (GMES) in njegovih začetnih operativnih dejavnostih (2011–2013)

(COM(2009) 223 konč. – 2009/0070 (COD))

(2010/C 339/04)

Poročevalec: g. VAN IERSEL

Svet je 30. junija 2009 sklenil, da v skladu s členom 157(3) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem programu za opazovanje Zemlje (GMES) in njegovih začetnih operativnih dejavnostih (2011–2013)

COM(2009) 223 konč. - 2009/0070 (COD).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 5. januarja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 459. plenarnem zasedanju 20. in 21. januarja 2010 (seja z dne 20. januarja) s 184 glasovi za, 2 glasovoma proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO pozdravlja uredbo o opazovanju Zemlje in začetne operativne dejavnosti programa kot strateški korak k novemu okviru za razvoj dovršene evropske vesoljske politike.

1.2 EESO je prepričan, da je v tem okviru mogoče veliko pridobiti z izvajanjem sedanjih politik EU in oblikovanjem novih, s krepitvijo inteligentnih in prilagojenih storitev v Evropi in izven nje ter s krepitvijo položaja EU v mednarodnih pogajanjih.

1.3 Koristi za družbo bodo toliko večje, saj vesoljsko podprte storitve vplivajo na širok spekter zelo pomembnih tem, kot so podnebne spremembe, izredne razmere, okoljska in zdravstvena vprašanja, npr. kakovost vode in zraka (onesnaženje), kmetijstvo in gozdarstvo, izčrpavanje naravnih virov, vprašanja v zvezi z vesoljem ter vprašanja javne varnosti in obrambe.

1.4 Visoka kakovost je nepogrešljiva tako za vesoljske komponente kot prvotne komponente, prav tako njihove interaktivne zmožnosti in sinergije. Vesoljsko podprte storitve bodo bistveno prispevale k storitvam na kopnem, v zraku in na morju (1).

1.5 Prvi cilj vesoljsko podprtih storitev so evropske agencije in javne storitve v državah članicah. Koristili jih bodo lahko tudi posamezniki. Z razvojem trga se bo povečal obseg uporabnih storitev za javno in zasebno rabo. Poproizvodni sektor – najpomembnejša so MSP – zahteva posebno pozornost in financiranje.

1.6 Upravljanje je izredno pomembno. Med odločilne elemente spadajo:

—	usklajevanje in koherentnost, ki temeljita na priznanju „vesolja“ kot celostne teme EU, in polna zavezanost vseh generalnih direktoratov Komisije in evropskih agencij, vključenih v vesoljske politike in dejavnosti;

—	usklajevanje med Komisijo in različnimi javnimi akterji v državah članicah;

—	operativno znanje v Komisiji za ravnanje s poproizvodnim sektorjem;

—	zadovoljivi okvirni pogoji za spodbujanje zasebnih naložb.

1.7 Učinkovita medsebojna povezava vesoljske in zemeljske infrastrukture bo zagotovila popoln, zanesljiv in nenehen dotok podatkov. Dostop do podatkov mora biti popoln in odprt, da se prepreči izkrivljanje in spodbudi poproizvodni sektor. Varovati je treba natančno opredeljene občutljive podatke držav članic in Unije.

1.8 EESO ugotavlja, da je 150 milijonov EUR prvi korak k spodbujanju aplikacij. Za celotno pozitivno oceno je treba razrešiti še nekaj vprašanj. Zaradi možnega primanjkljaja finančnih virov, dejavnosti s sentineli B poleg sentinelov A in razporeditve proračuna Skupnosti med zainteresirane strani so potrebna nadaljnja pogajanja in pojasnitve, da se zagotovi, da bo sistem uspešno izpolnjeval cilje politike.

1.9 Prihodnje vesoljsko podprte storitve vplivajo na širok spekter področij, ki so pomembna za potrebe družbe in državljanov. Zato EESO močno priporoča komunikacijsko strategijo EU, ki bo okrepila javno zavest o prihodnjih koristih opazovanja Zemlje, hkrati pa posebno pozornost namenila izobraževanju in usposabljanju tehničnih strokovnjakov na tem področju.

1.10 Opazovanje Zemlje bi moralo dobiti prostor v lizbonski strategiji po letu 2010.

2. Evropska vesoljska politika v razvoju

2.1 Večje zanimanje za vesolje ima politične in gospodarske strateške razloge. Boljše operativne storitve v vesolju so zelo zaželene zaradi podnebnih sprememb, okoljskih ciljev in ciljev v zvezi z vesoljem, varnosti državljanov in kot dopolnilna obrambna infrastruktura.

2.2 Neodvisna evropska vesoljska politika in neodvisne storitve so potrebne zaradi intenzivnejših dejavnosti v vesolju, ki jih izvaja vedno več partnerjev iz vsega sveta, in večje konkurence (2).

2.3 EESO je pozdravil zeleno in belo knjigo, ki ju je Komisija objavila v preteklem desetletju, in okvirni sporazum med Evropsko vesoljsko agencijo (ESA) in Komisijo leta 2003, nato pa brez zadržkov podprl zasnovo politik v dokumentih skupnega Sveta za vesolje, Komisije in Evropske vesoljske agencije aprila in maja 2007 (3). Oktobra 2009 je predsednik Barroso poudaril pomen vesolja za širok spekter politik EU (4).

2.4 ESA je v vseh teh letih opravila obsežno delo. Vesoljski programi so poleg raziskav omogočili razvoj operativnih storitev v sodelovanju z zasebnimi družbami. EESO je lani ocenil, da je ESA vodila uspešno „industrijsko politiko“. V okviru nove razdelitve dela med ESA in Komisijo je Komisija dobila popolno odgovornost za operativno fazo projektov.

2.5 EESO je že izrazil pričakovanje, da bo vključenost Komisije v sprejemanje odločitev in financiranje povečala delež javnih in zasebnih dejavnosti v vesoljskem sektorju.

2.6 V tem smislu Komisija predlaga uredbo o GMES in začetne operativne dejavnosti (2011–2013) kot nadaljnji korak k izpolnjevanju zahtev za dovršeno evropsko vesoljsko politiko.

2.7 GMES je zbudil zanimanje in okrepil programe evropskih agencij ter javnega in zasebnega sektorja po vsej Evropi.

2.8 EESO je v preteklem letu pozdravil ustanovitev urada GMES v okviru GD za podjetništvo, ki bo poskrbel za usklajenost, in tako zagotovil učinkovito ravnanje s številnimi možnimi prednostmi, ki jih prinaša GMES. Taka usklajenost je zelo zaželena, saj so vključeni številni generalni direktorati in 7. okvirni program.

2.9 Bolj intenzivno usklajevanje na evropski ravni ter med Komisijo in državami članicami bo prav tako ugodno vplivalo na celovit pristop držav članic, kjer jim ga pogosto primanjkuje. Morda bo to prispevalo tudi h krepitvi zavesti in izostrilo podobo „vesolja“ med državljani, da ga bodo povezovali z določenimi storitvami.

3. Uredba

3.1 Komisija se bo poleg raziskav in razvoja GMES, področij, na katerih Komisija, ESA in države članice partnersko sodelujejo, osredotočila tudi na vprašanja, kjer Skupnost lahko zagotovi vidno dodano vrednost.

3.2 Uredba predvideva operativne storitve GMES v širšem smislu. Ker je to nov korak v novem okviru, se zainteresirane strani, koordinatorji GMES in države članice, (morebitni) uporabniki ter industrija še obširno posvetujejo tako o strukturi programa in izboru prednostnih nalog kot o upravljanju.

3.3 Uredba o opazovanju Zemlje zagotavlja pravni okvir za program GMES in sredstva EU za začetne operacije od leta 2011 do 2013 v višini 107 milijonov EUR iz proračuna Komisije, dodatnih 43 milijonov EUR je predvidenih v okviru 7. okvirnega programa, kar skupaj znaša 150 milijonov EUR, dokler ne bo dosežen sporazum o večletnem proračunu EU za obdobje 2013–2020 (5).

3.4 Predvidenih je pet področij delovanja. V obdobju 2011–2013 bo poudarek na storitvah za ukrepanje v kriznih razmerah in storitvah za spremljanje kopnega (6).

3.5 Začetne operativne dejavnosti GMES bo vodila Komisija v okviru splošnih dejavnosti GMES, vključno z raziskovalnimi dejavnostmi EU in dejavnostmi partnerjev GMES. Ta okvir se razlikuje od tehničnega izvajanja vesoljske komponente GMES, ki ga bo nadzorovala ESA.

Posvetovanja so poleg splošnega odobravanja zainteresiranih strani pokazala veliko potrebo po zanesljivih in natančnih podatkih.

3.6.1 Različni uporabniki, kot so raziskovalne skupnosti, nacionalne in regionalne oblasti ter organi za varnostne storitve, nujno potrebujejo zanesljive podatke, včasih tudi izredno hitro.

3.6.2 Zanesljiv in stalen dotok podatkov je nujen pogoj, da bo poproizvodni sektor lahko razvijal trge opazovanja Zemlje v Evropi, kar bo ugodno vplivalo na rast in delovna mesta (7).

3.7 Z vidika subsidiarnosti je treba poudariti, da celovita ocena jasno kaže, da so za zagotavljanje storitev v okviru te uredbe potrebni združeni prispevki držav članic na evropski ravni, da bo omogočeno delovanje ekonomij obsega in učinkovito izvajanje okoljske zakonodaje EU (8).

4. Splošne ugotovitve

4.1 Poleg sedanjih raziskovalnih programov, storitev in nekaterih operativnih dejavnosti EESO pozdravlja začetne operativne dejavnosti, predvidene v uredbi o opazovanju Zemlje, kot strateški korak naprej.

4.2 Komisija in ESA sta s programom GMES začela program za civilno operativno uporabo satelitskih podatkov, ki poleg meteoroloških aplikacij po velikosti in globini nima primerjave na svetu. Trajnostni razvoj in izvajanje GMES bosta ustvarila priložnost za evropsko industrijo, da utrdi svoj položaj kot najpomembnejši globalni akter.

4.3 Obsežna posvetovanja med vsemi zainteresiranimi stranmi ter ocena učinka kažejo trdno podporo ciljem programa in prihodnjim možnostim. Nekatere posebne raziskave, opravljene po naročilu, so pokazale podobne prednosti GMES in več možnosti za javne in zasebne udeležence (9).

4.4 Prednosti, ki jih mnoge javne in zasebne zainteresirane strani ter EESO pričakujejo od novih operativnih dejavnosti, je mogoče povzeti tako:

—	s strateškega vidika evropsko opazovanje Zemlje kaže vedno večjo odgovornost EU na evropski in mednarodni ravni ter trajni vpliv na evropske in svetovne zadeve;

—	prilagojeni in pravočasni podatki preko vesoljsko podprtih storitev bodo pomagali Komisiji, državam članicam in regijam k natančnejšemu izvajanju sedanjih programov;

—	(nove) politike bo mogoče natančneje zasnovati;

—	podatki preko vesoljskih sistemov bodo bistveno prispevali k operativnim dejavnostim, ki ne temeljijo na vesoljsko podprtih storitvah, tako da bodo znanje dopolnili s podrobnostmi in razširili zbiranje podatkov (10);

—	novi podatki bodo povečali vrednost evropskih agencij, npr. Evropske agencije za okolje in Evropske agencije za obrambo;

—	velike možnosti za dejavnosti bo dobil zasebni poproizvodni sektor;

—	nove storitve, ki jih bodo naročale nacionalne oblasti in agencije, bodo prinesle okoljske in varnostne prednosti za državljane, prihranek stroškov zaradi inteligentnih rešitev, predstavljale pa bodo tudi dejavnik rasti;

—	EU bo v mednarodnih pogajanjih o temah, kot so podnebne spremembe in sporazumi za boljše spremljanje, imela boljše, na znanju temelječe izhodišče;

—	posebne storitve, ki temeljijo na prilagojenih podatkih, bodo podprle politike EU za države v razvoju.

4.5 Pričakovati je pozitivno razmerje stroškov in koristi: relativno skromen promet bo ustvaril bistvene prednosti.

4.6 Programi ESA so omejeni na triletno obdobje izvajanja. Svet mora določiti dolgoročne obveznosti EU za obdobje po letu 2013. Neprekinjeno delovanje operativnih programov je bistvenega pomena. Za prednosti ciljev in storitev opazovanja Zemlje je odločilno dolgoročno načrtovanje. Je tudi temeljni pogoj za spodbujanje poproizvodnega sektorja k razvijanju storitev.

4.7 Hkrati je treba zagotoviti kontinuiteto, zanesljivost ter popoln in odprt dostop do podatkov za vse vpletene strani.

4.8 Za trajnost vesoljske politike je nujno potrebna javna zavest po vsej Evropi. Za zagotovitev javne podpore je nujno potrebna komunikacijska strategija EU, ki bo jasno razložila prihodnje prednosti vesoljskih storitev za družbo in državljane.

4.9 V tem smislu EESO poudarja potrebo, da se posebna pozornost nameni izobraževanju in usposabljanju tehničnih strokovnjakov na tem področju.

5. Okvir upravljanja

Ker bodo začetne operacije določile okvir za širitev poznejših operativnih dejavnosti, mora biti že na začetku zagotovljeno ustrezno vodenje in upravljanje. Slednje se nanaša zlasti na točke, navedene spodaj.

5.1.1 „Vesolje“ je bilo iz razumljivih razlogov dolgo nekoliko izolirano politično področje EU, zdaj pa bi moralo postati popolnoma priznana politika Skupnosti. Zelo dobro se bo uvrstilo v lizbonsko strategijo po letu 2010 (11).

5.2 Če je v opazovanje Zemlje vključen več kot en direktorat, bi morali vsi generalni direktorati Komisije, ki sodelujejo v vesoljski politiki, učinkovito uskladiti svoje dejavnosti, da bi preprečili prekrivanja in predvideli usmerjene dejavnosti.

5.3 Evropske agencije in generalni direktorati za raziskave, okolje, kmetijstvo, pravosodje in notranje zadeve, zdravje in varstvo potrošnikov, razvoj ter trgovino in zunanje odnose, morajo biti vključeni iz dveh dodatnih razlogov:

—	da se zagotovijo natančni podatki za določitev satelitsko podprtih storitev;

—	da se zagotovi uspešno izkoriščanje zagotovljenih storitev.

5.4 Dobro usklajeni pristopi v Komisiji bodo zagotovili tudi koherentnost in interoperabilnost med opazovanjem Zemlje in drugimi vesoljskimi programi, npr. telekomunikacijami in prometom.

5.5 Potrebno je uspešno usklajevanje zaradi velikega števila operaterjev na nacionalni ravni, ki se prav tako ukvarjajo z zbiranjem podatkov.

5.6 Sateliti, avtomatske merilne postaje in internet vedno bolj omogočajo spremljanje okoljskega razvoja v realnem času. GMES lahko kot dejavnost „Informacije za sprejemanje odločitev v skoraj realnem času“ prispeva k merjenju kakovosti okolja v okviru „BDP in več“ (12).

5.7 Zaradi vse večjega števila satelitov je potrebno skrbno upravljanje vseh sredstev v zvezi z vesoljem, da bi preprečili trčenja v vesolju, kar bi povzročilo skrajno nezaželeno onesnaženje vesolja in smeti.

6. Posebna vprašanja

6.1 V primerjavi s trgi, povezanimi z dejavnostmi v vesolju, je opazovanje Zemlje še vedno relativno majhen trg. Leta 2005 je globalni dohodek znašal 1,3 milijarde EUR, vključno z 0,4 milijarde EUR v Evropi, polovico tega so prinesle meteorološke aplikacije.

6.2 Predproizvodni del opazovanja Zemlje poteka večinoma v institucijah in je odvisen od javnega financiranja. Razvijajoči se sateliti za tržno usmerjeno opazovanje nastajajo v okviru javno-zasebnih partnerstev in so še vedno odvisni od javnega financiranja.

6.3 Podatki so ključna rešitev

6.3.1 EESO poudarja potrebo po popolnem in odprtem dostopu do podatkov, kar je pogoj za oblikovanje enakih konkurenčnih pogojev med javnimi in zasebnimi strankami ter za spodbujanje še šibkega zasebnega sektorja, da se razvije.

6.3.2 Neprekinjeno zagotavljanje podatkov je velikega pomena za razvoj in obstoj poproizvodnega sektorja. Negotovost v tem pogledu bi bil velik korak nazaj za trg zaradi domnev, da potrebna infrastruktura ne bi izpolnila pričakovanj.

6.3.3 Povratne informacije iz industrije o prvem nizu operativnih satelitov GMES – sentinelih A – so izrecno pozitivne (13). Toda za zagotovitev optimalnih pogojev za sedanjo vesoljsko verigo prenosa podatkov je potrebna posebna pozornost.

6.3.4 Načrtovani sentineli B so prav tako bistveni za trajnost, saj bodo nadomestili sentinele A in zagotovili kontinuiteto storitve v primeru neuspešnosti satelita. Financiranje sentinelov B je še vedno negotovo. Treba ga je zagotoviti.

6.3.5 Prihodnji sistem zaračunavanja uporabe podatkov je treba po posvetovanju čim prej pojasniti poproizvodnemu sektorju, da se zagotovi kontinuiteta storitev ali razvoja novih storitev.

6.4 Finančni pogoji

6.4.1 Finančni viri za začetne operativne dejavnosti za obdobje 2011–2013 znašajo 150 milijonov EUR, tj. 43 milijonov EUR v okviru 7. okvirnega programa in 107 milijonov EUR iz proračuna Komisije. EESO opozarja, da je nujno pojasniti nekatera vprašanja.

6.4.2 Zainteresirane strani morajo vedeti, ali je znesek 107 milijonov EUR dodeljen kot financiranje ali kredit. Pojasniti je treba pravila o sodelovanju. Ali so pridružene države tudi morebitni prejemniki finančnih sredstev ali naročil?

6.4.3 Glede na to, kaj se od rezultatov pričakuje, 150 milijonov EUR ni ravno dovolj. V prvi vrsti prevladuje prepričanje, npr. v ESA in EADS, da je nujno odobriti nadaljnjih 30 milijonov EUR v okviru 7. okvirnega programa, da bo infrastruktura na tleh izpolnjevala zahteve. Kot drugo ni jasno, kako bodo krita sredstva leta 2013, četudi bodo zagotovljeni finančni viri iz proračuna EU za obdobje 2013–2020.

6.4.4 Tretje zaskrbljujoče področje je načrtovani začetek sentinelov B, kajti financiranje še ni predvideno v proračunu in se nanj torej še čaka (14).

6.4.5 Naslednji izziv je financiranje pomorskih, zračnih in varnostnih storitev, o katerih bi se bilo treba odločiti že hkrati s financiranjem storitev na kopnem in v kriznih primerih. EESO bi rad videl zaznamke za financiranje teh storitev in obseg deleža 7. in 8. okvirnega programa in generalnih direktoratov Komisije, zlasti GD za okolje. Taka pojasnitev je zelo pomembna za poproizvodni sektor.

6.4.6 Ni nujno, da se dodatna potrebna finančna sredstva krijejo le iz proračuna EU. Možno bi bilo uporabiti tudi druge vire, npr. nacionalne prispevke ESA.

6.5 Poproizvodni sektor

6.5.1 Trenutno je poproizvodni sektor opazovanja Zemlje – sektor v razvoju – še majhen in razdrobljen ter vključuje približno 150 podjetij; leta 2006 je zaposloval približno 3 000 ljudi. Skupni prihodki so leta 2006 znašali od 250 do 300 milijonov EUR. Dohodki iz javnega sektorja znašajo približno 150 milijonov EUR. Stranke so v veliki meri javne oblasti in agencije. Dobiček je spremenljiv. Industrija ZDA je dva- do trikrat večja od evropske. Ima tudi večjo stopnjo rasti (15).

6.5.2 Zaželeno grozdenje dejavnosti poproizvodnega sektorja že poteka.

6.5.3 ESA je v dolgoletnih odnosih z industrijo, kljub omejenim operativnim dejavnostim, pridobila strokovno znanje za spodbujanje storitev. To je omogočilo uspešno industrijsko politiko.

6.5.4 EESO poziva, da je treba zaradi prenosa odgovornosti za aplikacije iz ESA v Komisijo podobno strokovno znanje zagotoviti tudi v službah Komisije.

Osnutek prihodnjega programa jasno kaže, da bodo intenzivno vključena MSP, katerih ustvarjalnost je z vidika EESO velikega pomena. V tem smislu želi EESO poudariti naslednji točki:

6.5.5.1 V proračunu za projekte v višini 25 milijonov EUR morajo sodelovati večja podjetja. ESA je proaktivno sodelovala z MSP. Komisija mora ravnati enako.

6.5.5.2 MSP je treba pozvati, da pod enakovrednimi pogoji postanejo glavni izvajalci manjših projektov.

6.5.6 V razpisih za projekte v finančnem okviru 150 milijonov EUR za obdobje 2011–2013 mora Komisija paziti na možna izkrivljanja, ki bi jih lahko povzročile javne oblasti z ocenami svetovalcev. Trenutno se pogosto dogaja, da vloga javnega sektorja kot glavne stranke za storitve ni dovolj jasna.

6.5.7 Ker se namerava preko GMES ustvariti inovativna industrija za podatke o Zemlji, mora program doseči vse industrijske akterje. Načeloma obstaja tendenca k vključevanju industrijskih vej, ki že delujejo na področju vesolja. Toda EESO poudarja, da če si želi GMES zagotoviti trajnostno prihodnost, se morajo vključiti udeleženci iz celotne industrije za podatke o Zemlji, povezane z vesoljem ali ne.

6.5.8 EESO odobrava finančno podporo zasebnih družb za projekte, da se izravna neuspešnost trga v tem strateškem sektorju z visokimi potenciali.

6.5.9 Trenutno so vesoljske dejavnosti zbrane v enem delu EU. Glede na sedanje zmožnosti je treba spodbujati tudi razvoj poproizvodnega sektorja v novih državah članicah.

6.5.10 EESO meni, da je vse manjše število strokovnjakov na tem področju še posebej zaskrbljujoče. Sedanje stanje je treba temeljito spremeniti. Potrebni so intenzivnejši programi izobraževanja in usposabljanja za obetavne javne stranke in za visokotehnološki poproizvodni sektor, da bo industrija lahko popolnoma črpala možnosti.

6.6 Varnost

6.6.1 Glede na to, da je ESA ločeno obravnavala „vesolje“ zaradi „nacionalne varnosti“, prinašata sporazum med EK in ESA iz leta 2004 in resolucija Sveta iz leta 2007 veliko spremembo. EESO pozdravlja pozornost, ki se namenja uporabi podatkov GMES in informacij za varnost državljanov, in odobrava politiko ravnanja s podatki, ki zagotavlja Komisiji, evropskim agencijam in državam članicam varno uporabo morebiti občutljivih podatkov.

6.6.2 EESO pozdravlja tudi izboljšano uskladitev GMES in Evropske obrambne agencije, ki bo s predvidenim načrtovanjem varnostnih zmožnosti Evrope in s tem povezanih prihodnjih zahtev zagotovila povezave med politiko ravnanja s podatki GMES in aplikacijami.

6.6.3 EESO popolnoma podpira predviden pristop „dvojne uporabe“ (tj. civilnoobrambni pristop), ki v strateškem načrtu GMES kombinira znanstveno in varnostno usmerjeno uporabo. Tak pristop je izredno pomemben za soočanje z neposrednimi, srednjeročnimi in dolgoročnimi izzivi, tako da se izboljša evropski potencial na področjih, kot so pomorski nadzor, nadzorovanje kopnega in mej, vključno z nadzorovanjem (16) organizacije nezakonitega preseljevanja, nadzorom tihotapljenja in preprodaje drog in varovanja kritične infrastrukture ter boja proti širjenju orožja.

V Bruslju, 20. januarja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Prispevek vesoljsko podprtih storitev bo na primer zagotovil zgodnejši dostop do pomembnih informacij, kar bo omogočilo več časa za sprejemanje odločitev in pripravo protiukrepov. Poleg tega bo mogoča globalna in regionalna razlaga dogodkov in nenadnih nepravilnosti.

(2) Opozoriti je treba na globalni sistem sistemov za opazovanje Zemlje (GEOSS). Evropa namerava preko GMES imeti pomembno vlogo v sistemu GEOSS.

(3) UL C 162, 25.6.2008, str. 24.

(4) Uvodni govor predsednika Komisije na konferenci o ciljih Evrope v vesolju, nove priložnosti za evropska podjetja in civilno družbo (The ambitions of Europe in Space, new opportunities for European enterprises and civil society) 15. in 16. oktobra 2009 v Bruslju.

(5) Ti zneski dopolnjujejo proračun 7. okvirnega programa, ki za vesoljske projekte namenja 1,4 milijarde EUR.

(6) Glej člen 3 navedene uredbe.

(7) Glej člen 8 navedene uredbe.

(8) Glej tudi člen 4(3) navedene uredbe.

(9) Glej npr. Socio-Economic Benefits Analysis of GMES, PriceWaterhouseCooper, oktober 2006, EU Space Policy and its potential for EU industrial sector competitiveness, raziskava za EP, 2007, in Study on the competitiveness of the GMES downstream sector, Ecorys and others, november 2008.

(10) Primeri so TERRAFIRMA, informacijski sistem za merjenje premikov tal, npr. na obalnih ali potresnih območjih; PROMOTE, sistem za kakovost zraka; MY OCEAN, sistem za spremljanje oceanov in vremensko napoved in SAFER, sistem za ukrepanje v kriznih situacijah.

(11) Glej opombo 4.

(12) Glej sporočilo EK BDP in več – Merjenje napredka v svetu, ki se spreminja, COM(2009) 433 konč.

(13) Glej industrijski informativni dan o podatkovni politiki GMES 11. septembra 2009 v Bruslju (Industry Information Day on the GMES Sentinel Data Policy).

(14) Sentinele B razvija ESA, toda operativne stroške mora kriti Komisija. Po izračunih EADS to znaša 165 milijonov EUR.

(15) Za popolno in globinsko analizo glej raziskave, navedene v opombi 9.

(16) V tesnem sodelovanju z agencijo EU za nadzorovanje meja na kopnem Frontex.

14.12.2010

Uradni list Evropske unije

C 339/20

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o usklajeni metodologiji za klasifikacijo pritožb in poizvedb potrošnikov ter poročanje o njih

(COM(2009) 346 konč.)

(2010/C 339/05)

Poročevalec: g. MULEWICZ

Evropska komisija je 7. julija 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o usklajeni metodologiji za klasifikacijo pritožb in poizvedb potrošnikov ter poročanje o njih

COM(2009) 346 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 5. januarja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 459. plenarnem zasedanju 20. in 21. januarja 2010 (seja z dne 20. januarja) s 197 glasovi za, nobenim glasom proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO pozdravlja in podpira predlog Komisije.

1.2 Predlagani sistem mora biti na začetku in vsaj naslednjih pet let prostovoljen.

1.3 Stroški za organizacije, ki poročajo, bi morali biti čim manjši. Sistem bi moral biti stroškovno učinkovit.

1.4 EESO podpira predlog Komisije, da se organizacijam tretjih strani da na voljo orodje za upravljanje s podatki. To bo organizacijam tretjih strani, ki nimajo visoko razvitih sistemov, omogočilo enostavno uporabo predlaganega usklajenega pristopa.

1.5 Komisija bi lahko na sektorski ravni spodbujala vse organe, ki obravnavajo pritožbe, da v svojem sektorju prevzamejo njeno usklajeno metodologijo za klasifikacijo pritožb potrošnikov ter poročanje o njih.

2. Uvod

2.1 Komisija pri pripravi pregleda stanja potrošniških trgov uporablja pet ključnih kazalcev. To je (trenutno druga) letna objava, katere namen je opredeliti tiste dele notranjega trga, ki za potrošnike ne delujejo dobro. Eden od petih ključnih kazalcev so pritožbe potrošnikov, tj. statistika o pritožbah potrošnikov. Ostali so cene, zadovoljstvo, zamenjava ponudnika in varnost. Zato je treba pritožbe potrošnikov obravnavati kot makroekonomsko orodje in ne le kot predmet analize.

2.2 Predlog Komisije v bistvu predvideva, da se pritožbe in poizvedbe potrošnikov beležijo v vsej EU na skupni usklajeni podlagi z uporabo istih deskriptorjev, tako da bo lahko enostavno ustvariti vseevropsko bazo podatkov, s katero bo upravljal GD SANCO Evropske komisije. Komisija bo financirala in vzdrževala bazo podatkov ter potrebno opremo IT za shranjevanje in obdelavo podatkov. Komisija je predstavila model, tj. skupno metodologijo za klasifikacijo pritožb in poizvedb potrošnikov ter poročanje o njih.

2.3 Med podrobnostmi o pritožbah in poizvedbah potrošnikov, ki se bodo vnašale v bazo podatkov, ne bo pritožb in poizvedb, ki jih prejmejo trgovci neposredno, ampak bodo le tiste, ki jih zberejo organizacije tretjih strani, pri katerih potrošnik vloži pritožbo, na primer vladne agencije, regulatorji, potrošniške in druge organizacije, kot so ombudsmani in samoregulativni organi. Sprejetje skupne podlage za beleženje bo prostovoljno za vse udeležene organizacije, čeprav bi se lahko pričakovalo od organov, ki jih financirajo nacionalne vlade, da si bodo prizadevali za njihovo čimprejšnje sprejetje, pod pogojem, da imajo za to potrebna sredstva. Komisija bo malim potrošniškim organizacijam, ki ne bodo mogle sprejeti usklajene metodologije, nudila pomoč pri programski opremi in strokovnem svetovanju.

2.4 Komisija je pri pripravi predloga že izvedla obsežno posvetovanje in med drugim ustanovila skupino strokovnjakov.

2.5 Baza podatkov se bo uporabljala pri prihodnjih pregledih stanja. Bila naj bi tudi javno dostopna, tako da bodo organizacije in posamezniki lahko brskali po njej.

2.6 Predlog ima le en glavni cilj, in sicer omogočiti, da se podatki o pritožbah in poizvedbah potrošnikov uporabljajo kot ključni kazalec delovanja notranjega trga in se tako pospešijo odzivi politike na slabo delovanje trga. V te odzive na nacionalni ali evropski ravni bi lahko vključili usmerjeno ukrepanje na problematičnih področjih ali po potrebi zakonodajne ukrepe.

2.7 Namen ni omogočiti preverjanja,

i.	če so pritožbe učinkovito obravnavane ali rešene, ali

ii.	če so pritožbe upravičene.

2.8 Podatkovna baza naj bi bila anonimna, kar je primerno. Tako se v bazo ne bodo vnašale podrobnosti o posameznih potrošnikih, ki vložijo pritožbe. Tudi podrobnosti o trgovcih, proti katerim so vložene pritožbe, se ne bodo sporočale.

2.9 Predlagan skupni usklajen sistem ima tri oddelke za beleženje informacij:

a)	splošne informacije;

b)	sektorske informacije in

c)	informacije o vrsti pritožbe.

2.10 Drugi in tretji oddelek imata podkategorije, poimenovane „polja“ in „ravni“. Nekatere informacije o pritožbah so označene kot „priporočene“, ostale pa kot „prostovoljne“, medtem ko je vsa navedba informacij o poizvedbah „prostovoljna“. Namen razlikovanja med „priporočenimi“ in „prostovoljnimi“ polji je

a)	omogočiti organizacijam, da predložijo podatke, ki so usklajeni na osnovni ravni (tako, da izpolnijo vsa „priporočena“ polja);

b)	spodbuditi, da se v čim več primerih izpolni tudi čim več „prostovoljnih“ polj in ravni.

2.11 Predlog je opisan v dveh dokumentih z dne 7.7.2009:

(i)	sporočilu Komisije COM(2009) 346 konč. in

(ii)	osnutku dokumenta, ki vsebuje predlog skupaj s predlaganimi polji in ravnmi za klasifikacijo pritožb [SEC (2009) 949].

Osnutek priporočila Komisije ni končen in besedilo se lahko še spremeni v prvi polovici leta 2010. Osnovne zamisli in filozofija dokumenta bodo ostale nespremenjene.

3. Splošne ugotovitve

Pripombe v nadaljevanju vsebujejo nadaljnje predloge.

3.1.1 Stroški usklajevanja bodo različni, vendar za številne organizacije precejšnji. Količina sredstev, ki bo za to na voljo, se bo razlikovala med državami članicami in znotraj njih. Nacionalne organizacije v različnih državah članicah trenutno uporabljajo precej različne metode beleženja pritožb (popolnoma drugačne, kot so metode drugih organizacij). Nekatere imajo manj visoko razvite sisteme, kot je predlagani. Druge imajo bolj izpopolnjene sisteme, ki jih razumljivo ne želijo opustiti. Na splošno bodo slednje imele največje stroške s spoštovanjem usklajenega sistema. Kakršnakoli tehnična ali finančna pomoč Komisije ne bi smela dajati prednosti nobeni lokalni organizaciji za zbiranje pritožb.

3.1.2 Vsako dodatno izpolnjeno polje pomeni „strošek“ v dvojnem smislu. Prvič si mora nekdo, ki sprejema pritožbe, vzeti čas (in to stane), da prejme vsak podatek od pritožnika in ga zabeleži. Drugič, več podatkov kot se zahteva od potrošnika, manj verjetno je, da bo ta izpolnil pritožbo.

3.1.3 Uporabljeni usklajen sistem mora biti čim bolj v skladu s čim več sistemi, ki jih trenutno uporabljajo nacionalne organizacije. Vsem organizacijam, ki sprejemajo tak sistem, je treba zagotoviti jasna navodila in smernice, da se omogoči enotni postopek beleženja pritožb in poizvedb, ne glede na izbiro končne metodologije.

3.1.4 Število „priporočenih“ polj bi moralo biti čim manjše. To bi organizacijam v prvih letih olajšalo, da sodelujejo na osnovni ravni.

3.1.5 Zdi se, da predlog ustreza navedenim ciljem. Večina organizacij tretjih strani verjetno lahko brez posebnih težav izpolni „priporočena“ polja. Po pričakovanjih naj bi ta „priporočena“ polja zagotovila koristne vseevropske podatke. Kakovost in uporabnost baze podatkov se bo dodatno povečala, ko bodo organizacije tretjih strani lahko beležile dodatna „prostovoljna“ polja in ravni ter poročale o njih.

3.1.6 Komisija bi lahko na sektorski ravni spodbujala vse organe, ki obravnavajo pritožbe, da v svojem sektorju prevzamejo njeno usklajeno metodologijo za klasifikacijo pritožb potrošnikov ter poročanje o njih. FIN-NET na primer lahko pospeši postopek za sektor finančnih storitev, vključno z zavarovalnicami. Usklajeni sistem za pritožbe potrošnikov bi bil za FIN-NET koristen. S sodelovanjem v okviru mreže se potrošnikom omogoča enostaven dostop do postopkov izvensodnega reševanja pritožb v čezmejnih zadevah. Če je potrošnik iz ene države v sporu s ponudnikom finančnih storitev iz druge države, bodo člani FIN-NET potrošnika seznanili z ustreznim sistemom izvensodnega reševanja pritožb ter zagotovili potrebne informacije v zvezi s tem. Skupna metoda klasifikacije in registracije je pomemben korak za doseganje večje učinkovitosti tega sistema.

3.2 Tudi v prihodnosti bodo razlike v kakovosti in obsegu podatkov, ki jih bodo posredovale različne države članice. To se bo upoštevalo pri analizi podatkov v vsakem letnem pregledu stanja. Te razlike verjetno ne bodo nikoli v celoti odpravljene. Vendar pa se lahko pričakuje, da bo usklajen sistem poročanja v nekaj letih zmanjšal razlike.

3.3 Predlog spodbuja pritožbene organe, da sporočajo vse mikropodatke za vsako posamezno pritožbo. V točki 33 sporočila Komisije se predlaga prostovoljno polje za „ime trgovca“. To ne sme predvidevati, niti prostovoljno, sporočanje imena ali identitete kateregakoli posameznega trgovca. Zato EESO pozdravlja in močno podpira navedbo Komisije v točki 39, da Komisija ne želi prejemati ali objaviti podatkov o imenih trgovcev ali podatkov, ki bi razkrili njihovo identiteto. „Ime trgovca“ je treba zato v celoti odstraniti s seznama polj podatkov, ki jih je treba sporočiti.

3.4 Eno od polj v oddelku o splošnih podatkih (točka 67) je „prodaja od vrat do vrat“. V skladu s predlagano direktivo o pravicah potrošnikov je treba ta izraz spremeniti v „prodajo zunaj poslovnih prostorov“.

3.5 V predlagani oddelek o „sektorskih informacijah“ (oddelek B) so vključeni muzeji, šole, bolnišnice, knjižnice in poštne storitve. Mnoge od teh storitev zagotavlja država. Šole na primer lahko upravljajo podjetja, še pogosteje pa jih upravlja država. Namen predloga je zagotoviti informacije o delovanju notranjega trga in tako pospešiti odzive politike na slabo delovanje trga. Namen ni podajati informacij o uspešnosti države. Ali je torej ustrezno oz. pomembno, da se sporočajo pritožbe potrošnikov, če storitve zagotavlja država? Tako se lahko zgodi, da bo veliko več pritožb vloženih zaradi določene storitve (na primer železnice) v državah, kjer te storitve zagotavlja država, kot v državah, kjer te storitve opravlja zasebno gospodarstvo.

3.6 Pomemben vidik predloga je, da bo baza podatkov zagotovila boljše statistične podatke, ki se bodo uporabljali v analizi, ki se letno objavlja v pregledu stanja. Uporabljene informacije morajo biti aktualne. Vse informacije, uporabljene v vsaki izdaji, se morajo nanašati na isto časovno obdobje ali vsaj na približno isto obdobje. Bralec bi moral zlahka razbrati, katero obdobje je zajeto v statističnih podatkih v vsaki izdaji pregleda stanja.

Zato:

a)	bi morale tretje strani letno sporočati informacije;

b)	bi bilo treba določiti letno obdobje poročanja (po možnosti ne daljše od 6 tednov) z jasnim rokom; če to obdobje poročanja ni določeno, je treba določiti vsaj jasen končni letni rok za poročanje;

c)	letno obdobje poročanja ali rok bi moral biti povezan s pripravo pregleda stanja;

d)	vsaka letna izdaja pregleda stanja bi morala biti opremljena z naslovom z letnico (npr. pregled stanja 2011) in ne s številko izdaje, kot npr. 2. izdaja;

e)	v vsaki izdaji pregleda stanja bi moralo biti navedeno obdobje, v katerem so bili zbrani podatki.

3.7 EESO izraža resno zaskrbljenost glede zbiranja podatkov. Velikim razlikam v popolnosti in točnosti podatkov, ki jih sporočajo različne organizacije in iz različnih držav članic, se ni mogoče izogniti. Tudi sistem posredovanja se med državami članicami razlikuje. Organizacija, ki prejme pritožbo in jo nato posreduje organizaciji, ki je bolj pristojna za to, lahko to pritožbo iz svoje baze podatkov zbriše ali pa tudi ne. Če je ne izbriše in če obe organizaciji te podatke sporočita Komisiji, se lahko zgodi, da se o isti pritožbi poroča dvakrat. Ko Komisija objavi podatke, vključno s pregledom stanja, bi morala pojasniti znane omejitve v zvezi s popolnostjo in točnostjo podatkov, vključno z možnostjo dvakratnega štetja in pomanjkljivega preverjanja. Dolgoročno bi morala podatke zbirati in preverjati ena sama organizacija na nacionalni ravni.

3.8 Ta predlog bo izboljšal poročanje in razumevanje o delovanju notranjega trga ter pokazal, na katerih področjih ta z vidika potrošnikov deluje slabo. Prav tako je treba razumeti, kako slabo delovanje trgov vpliva na podjetja, na primer v zvezi s ponarejenimi izdelki in krajo intelektualne lastnine v industriji. Pritožbe potrošnikov verjetno ne bodo vsebovale tovrstnih informacij, vendar je te podatke vseeno treba obravnavati. Potrebni so tudi učinkoviti mehanizmi znotraj Komisije, da bi preučili, v kolikšni meri trg deluje slabo za podjetja.

3.9 EESO priznava, da so lahko pritožbe dober pokazatelj težav, s katerimi se soočajo potrošniki. Vendar zadovoljstva potrošnikov ni mogoče meriti zgolj na podlagi podatkov o pritožbah potrošnikov. Številni dejavniki, kot so osebna motiviranost tožnika in proaktivno vedenje podjetij, analiza stroškov in koristi, zlasti v primeru manjših finančnih izgub, družbeni pritisk, dostopnost organov za pritožbe, izpostavljenost medijem itd., vplivajo na to, ali se bo posamezen potrošnik odločil za pritožbo. Poleg tega sam pregled stanja potrošniških trgov temelji na petih kazalcih – pritožbah, cenah, zadovoljstvu potrošnikov, zamenjavi ponudnika in varnosti. Vse navedene kazalce bi bilo treba dodatno preučiti, da se odkrijejo slabo delujoči potrošniški trgi.

V Bruslju, 20. januarja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

14.12.2010

Uradni list Evropske unije

C 339/24

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES v zvezi s kapitalskimi zahtevami za trgovalno knjigo in za dodatna listinjenja ter v zvezi z nadzorniškim pregledom politik prejemkov

(COM(2009) 362 konč. - 2009/0099 (COD))

(2010/C 339/06)

Glavni poročevalec: g. MORGAN

Svet Evropske unije je 10. septembra 2009 sklenil, da v skladu s členom 47(2) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES v zvezi s kapitalskimi zahtevami za trgovalno knjigo in za dodatna listinjenja ter v zvezi z nadzorniškim pregledom politik prejemkov

COM(2009) 362 konč. - 2009/0099 (COD).

Predsedstvo Odbora je 29. septembra 2009 strokovno skupino za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo zadolžilo za pripravo dela na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 459. plenarnem zasedanju 20. in 21. januarja 2010 (seja z dne 20. januarja) v skladu s členom 57 poslovnika za glavnega poročevalca imenoval g. MORGANA ter mnenje sprejel s 162 glasovi za, 4 glasovi proti in 18 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepne ugotovitve in priporočila

1.1 Predlagana direktiva (v nadaljnjem besedilu: Direktiva) temelji na sklepih in priporočilih iz poročila Larosièrove skupine. EESO je o tem poročilu že pripravil mnenje in ga tudi na splošno podprl (1). Direktiva je bila pripravljena v okviru mednarodnega kapitalskega okvira Basel II v zvezi s kapitalsko ustreznostjo bank. Ekonomsko-finančni svet je po zasedanju skupine G20 v Pittsburghu besedilo spremenil. EESO podpira smoter Direktive, ki bo spremenila Direktivo 2006/48/ES o opravljanju dejavnosti kreditnih institucij in Direktivo 2006/49/ES o kapitalski ustreznosti investicijskih podjetij in kreditnih institucij.

1.2 V tem mnenju sta pojasnjena pomembna vloga bank v času finančne krize ter neuspešno delovanje finančne ureditve in nadzora. EESO meni, da bo Direktiva obravnavala številne regulativne pomanjkljivosti ter pomagala pri odpravi glavnih napak pri poslovanju in vodenju bank. Ti predpisi sami po sebi ne bodo spremenili egoističnega ravnanja bančnikov, ki je bilo pomemben dejavnik krize. Priznati bo treba interese akterjev v bančnem sektorju, družbena odgovornost velikih bančnih institucij pa mora postati osrednje vprašanje, namesto da se jo potiska v ozadje.

1.3 Glavni dejavniki krize so bili naslednji:

—	Kreditne institucije so odobrile posojila strankam, ki niso bile kreditno sposobne.

—	V številnih primerih je osebje kreditnih institucij za poslovanje s prebivalstvom prejemalo neustrezne prejemke in finančne spodbude.

—	Banke so ustvarjale dolžniške vrednostne papirje brez potrebne skrbnosti.

—	Banke so pridobile te vrednostne papirje, ne da bi pri tem ravnale s potrebno skrbnostjo.

—	Obstajale so neprimerne kapitalske rezerve, zlasti v trgovalnih knjigah bank.

—	Ustvarjale so se zunajbilančne postavke, ki niso bile ustrezno dokapitalizirane.

—	Povsem neprimerne finančne spodbude in neustrezne strukture nadomestil so privedle do kratkoročne miselnosti in prekomernega tveganja.

—	Zakonodaja je bila naravnana prociklično.

—	Prišlo je do sistemskih napak v obvladovanju tveganja pri kakovosti hranjenih vrednostnih papirjev, ustreznosti kapitalskih rezerv in vplivu variabilnih sestavin prejemkov na vsoto tveganj na institucionalni ravni.

—	Pomanjkanje preglednosti v bančnih zadevah je posojilodajalcem, posojilojemalcem, nasprotnim strankam, vlagateljem, analitikom in celo neodvisnim direktorjem preprečilo, da bi ravnali, kot se od njih pričakuje na finančnih trgih.

—	Makrobonitetni nadzor in mednarodno usklajevanje sta bila nezadostna.

1.4 EESO izraža zadovoljstvo, da Komisija sodeluje z Odborom za finančno stabilnost ter Baselskim odborom za izboljšanje svojih predlogov v zvezi s prejemki in kapitalskimi zahtevami. Bančni sektor je ključnega gospodarskega pomena za EU, hkrati pa je potencialno mobilna industrija. Da se prepreči škoda, ki jo lahko finančni industriji EU povzroči regulatorna arbitraža, je treba poiskati globalne rešitve, katerih glavni predlagatelj bi morala biti EU. In tako je tudi prav. EU preprosto ne more sprejeti predpisov, ki bistveno odstopajo od prakse drugod po svetu.

1.5 EESO podpira ključna načela, predlagana za določitev in izvajanje politik prejemkov. Če bi bila katera od teh načel veljala že pred krizo, bi bilo mogoče preprečiti številna škandalozna in sramotno visoka izplačila.

1.6 V večini industrijskih sektorjev se absolutni znesek izplačanih premij vodstvu izračuna kot najvišji odstotek plače. EESO meni, da bi moral bančni sektor podobno zamisel uporabiti za svoje variabilne sestavine prejemkov, saj vloga bančnikov ne vsebuje ničesar, kar bi lahko opravičevalo izplačevanje neomejenih prejemkov. EESO v zvezi s tem pozdravlja zahtevo, v skladu s katero morajo pomembne kreditne institucije in investicijska podjetja ustanoviti komisije za prejemke.

1.7 EESO priznava, da je ta direktiva bolj osredotočena na strukturo nadomestil kot pa na njihovo količino. EESO vseeno izraža zaskrbljenost zaradi količine. EESO pričakuje, da bo skupen učinek novih kapitalskih zahtev ter skrbne analize politik in načrtov prejemkov omejil pretirana variabilna nadomestila iz preteklosti. EESO priznava, da EU nima pristojnosti za določanje višine plačila kot takega.

1.8 EESO izraža zadovoljstvo, da določbe o prejemkih ne vplivajo na določbe člena 137(5) Pogodbe, splošne določbe nacionalne pogodbene in delovne zakonodaje ter tudi na pravice, kadar je to ustrezno, socialnih partnerjev v pogajanjih za sklenitev kolektivnih pogodb.

1.9 EESO v celoti podpira povečanje kapitalskih zahtev iz te direktive. Sem spadajo predvsem:

—	določbe za zaostritev kapitalskih zahtev za sredstva, ki jih banke držijo v trgovalnih knjigah za kratkoročno prodajo;

—	nadgraditev kapitalskih zahtev za zapleteno listinjenje v bančni in trgovalni knjigi.

1.10 Odbor opozarja, da v predlogu ni več strožjega postopka nadzora za dodatna listinjenja, ki so še posebno zapletena. Vendar EESO od nadzornikov pričakuje, da bodo v zvezi s tem ravnali skrbno, ter opozarja, da imajo nadzorniki na voljo celo vrsto popravljalnih ukrepov.

1.11 Na stališče EESO vplivajo dejstva, ki so postala jasna (2) potem, ko je ameriška komisija za vrednostne papirje (SEC) izvedla preiskavo v zvezi s padcem vrednosti hipotekarno zavarovanih vrednostnih papirjev, zadolžnic, zavarovanih z dolgom, in drugih podobnih sredstev. Bonitetne agencije so sodelovale pri neodgovornem ustvarjanju teh toksičnih sredstev, ki so razviti svet stale na stotine milijard dolarjev. Investicijske banke so pomagale bonitetnim agencijam in jih podpirale, medtem ko večina bank ni razumela tveganj, povezanih z držanjem teh vrednostnih papirjev. Kot je opozorila Larosièrova skupina, „je ključnega pomena, da te zakonodajne spremembe (v zvezi z bonitetnimi agencijami) gredo z roko v roki z okrepitvijo potrebne skrbnosti in preudarnosti vlagateljev ter z izboljšanim nadzorom“. EESO je to priporočilo podprl v svojem mnenju o bonitetnih agencijah ter zdaj izraža podporo predlagani direktivi, ker bo od bank in nadzornikov zahtevala ustrezno ravnanje.

1.12 Točka 4 v Prilogi 1 Direktive določa nov in obsežen sklop zahtev po razkritju. EESO te zahteve podpira. Če bi te zahteve veljale že pred krizo, bi se lahko mnogim težavam, ki so iz tega sledile, izognili. EESO prav tako z zadovoljstvom ugotavlja, da se Priloga II osredotoča na likvidnost in tveganje nastanka nepričakovanih neugodnih dogodkov (event risk). Ob odsotnosti tehnične analize določb je EESO od Komisije dobil zagotovilo, da bodo ti ukrepi odpravili krizo likvidnosti trga, ki je v središču krize bančnega sektorja.

1.13 EESO ugotavlja, da bodo likvidnostna vprašanja na ravni podjetja obravnavana v naslednji direktivi o kapitalskih zahtevah (CRD4). V luči krize je to temeljna potreba.

1.14 EESO opozarja, da osnutek direktive sicer nikjer ne obravnava zunajbilančne postavke „kolesje za posebne namene“ (special purpose vehicle - SPV), da pa je bilo to vprašanje dejansko zajeto v Direktivi Komisije 2009/83/ES, objavljeni julija 2009. Člen 95 direktive o kapitalski zahtevah določa, da mora banka v vlogi originatorja izračunati zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti, razen če prenese „pomemben delež kreditnega tveganja“. Direktiva iz julija zoži razlago te določbe na dva pomembna načina. Če bi to pojasnilo obstajalo že pred krizo, bi bil prispevek SPV h krizi bistveno manjši.

1.15 EESO izraža zaskrbljenost, da je zgrešena odobritev posojil potrošnikom imela pomembno vlogo pri ustvarjanju krize. Zdi se, da sporočilo o „paketnih naložbenih produktih za male vlagatelje“ (3) obravnava to težavo, saj je njegov cilj urediti pogoje prodaje ter zlasti uravnavati nasprotje interesov, ki se pri tem pojavi. To temelji na pogojih, ki jih je ustvarila Direktiva 2004/39/ES o trgih finančnih instrumentov.

1.16 Razkritje je ključno za ponovno vzpostavitev finančnih trgov. EESO izraža zadovoljstvo, da sta predlagani obseg razkritij ter dostop, ki je na voljo, zadostna, da bodo zainteresirane strani lahko prejele informacije, ki jih potrebujejo za poslovanje s posamezno institucijo. Razkritja, ki jih zahteva predlagana direktiva, je treba razumeti v okviru člena 147 Direktive 2006/48/ES o kapitalskih zahtevah, ki poziva kreditne institucije, naj objavijo zahtevana razkritja.

1.17 Novembra 2009 sta direktorja bank HSBC in Standard Chartered izrazila zaskrbljenost, da so kapitalske zahteve, ki jih predlagajo zakonodajalci, pretirane in škodljive ter da bodo zavirale okrevanje in razvoj. Takšno stališče bi sicer lahko pričakovali od bančnikov, vendar tukaj ne gre za običajni banki. Prav tako nobena od teh bank ne prejema državne pomoči. Vodstveni delavci banke Standard Chartered so dejansko sodelovali pri pripravi programa za podporo bankam v Združenem kraljestvu. EESO poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo predlagane kapitalske zahteve, kadar zanje veljata potrebna skrbnost in ustrezna kontrola tveganja, sorazmerne s tveganjem.

1.18 EESO meni, da bi morala Komisija izvesti analizo, da bi razumela vpliv osnutka direktive, ki se trenutno preučujejo, ne samo na kapitalske deleže bank, temveč tudi na gospodarsko rast, ustvarjanje delovnih mest in splošno okrevanje.

2. Uvod

2.1 S kratko pojasnitvijo krize v bančnem sistemu bo mogoče na Direktivo gledati v pravi luči. Dodatni pogledi na krizo so predstavljeni v poročilu Lorda Turnerja, predsednika organa Združenega kraljestva za finančne storitve (4).

2.2 Banke, ki poslujejo s prebivalstvom, dajejo dolgoročna posojila na podlagi kratkoročnih vlog. Ta način poslovanja se imenuje sprememba ročnosti in je tvegan. Če bi se vsi vlagatelji odločili za dvig denarja, banka ne bi imela dovolj likvidnih sredstev. Enako velja, če posojilojemalci ne bi izpolnili svojih obveznosti, saj bi se bančni kapital zmanjšal, kar bi lahko povzročilo nesolventnost. Banke, ki poslujejo s prebivalstvom, se pred tem zavarujejo tako, da hranijo rezerve likvidnih sredstev v bilanci stanja ter sklenejo sporazume o podpori z drugimi bankami, centralna banka pa ima lahko vlogo posojilodajalca v skrajni sili. Bančni predpisi določajo višino kapitala, ki ga mora imeti v lasti banka za izpolnitev svojih obveznost, da se zavaruje v primeru plačilne nesposobnosti posojilojemalca.

2.3 Banke poslujejo tudi za lasten račun in zato imajo v lasti tudi kapital. Te kapitalske rezerve so bile v preteklosti zmerne, ker se je pričakovalo, da bodo potencialne izgube v trgovalni knjigi nizke, saj naj bi bila sredstva, s katerimi se trguje, hitro unovčljiva. Kapital, potreben za podporo trgovalni knjigi, je bil izračunan po formuli tvegane vrednosti (value-at-risk – VaR). Banke so oblikovale tudi zunanjbilančno postavko „kolesja za posebne namene“ (SPV). Te strukture imajo visoko stopnjo finančnega vzvoda in so potencialno tvegane, ker pa naj bi se nahajale zunaj bilance, so jih zakonodajalci obravnavali kot neodvisne subjekte. Ob izbruhu krize pa so bila številna SPV zaradi poslovnega ugleda prenesena nazaj na bančne bilance stanja, čeprav za to možnost predhodno ni bilo predvidenih nobenih kapitalskih rezerv.

2.4 Pristojni organi so vplivali na razvoj krize bančnega sektorja. Zakonodajalci so namreč odobrili kapital, ki je bil v lasti bank. Monetarne oblasti, z izjemo Evropske centralne banke, so predolgo ohranjale obrestne mere na prenizki ravni. Tudi v območju eura so bile obrestne mere za nekatera gospodarstva bistveno prenizke. Na politični ravni je vlada ZDA banke prisilila k temu, da so nepremišljeno odobravale hipotekarna posojila za drugorazredne stranke. Stopnje varčevanja so se v zahodnem svetu znižale, rast posojil pa je financirala Azija. Ti dejavniki so spodbudili tvegano bančno poslovanje.

2.5 Banke so odobrile drugorazredna hipotekarna posojila, jih preoblikovala v svežnje in jih nato prodala. Ta dejavnost se je razširila tudi zunaj Združenih držav Amerike. S pomočjo bonitetnih agencij so bili ti svežnji razdeljeni v tranše z različnimi bonitetnimi ocenami, katerih obrestne mere so bile veliko višje od obrestnih mer brez tveganja. Dodatno listinjenje je preoblikovalo obstoječe dolžniške instrumente tako, da je bilo nemogoče izslediti osnovne vrednostne papirje. Številni raznoliki dolžniški vrednostni papirji so na koncu postali glavni sestavni del trgovanja za lasten račun in trgovanja s SPV. Ogromno tveganje, ki ga predstavlja ta koncentracija, ni bilo prepoznano.

2.6 Ustvarjanje in distribucija dolžniških vrednostnih papirjev sta sprožila velik plaz. Kot je nakazal Lord Turner, sta obseg in velikost transakcij v „igralniškem“ gospodarstvu daleč presegla obseg ekonomske dejavnosti v realnem gospodarstvu. Da bi napredovale še hitreje, so se banke prenehale zanašati na bančne vloge ter so svoja posojila financirale z najemanjem zelo kratkoročnih posojil na denarnih trgih. Sprememba ročnosti je na tej točki podivjala. Nato je ameriška centralna banka začela z dvigovanjem obrestnih mer in igralnica je zaprla svoja vrata.

2.7 Drugorazredni imetniki hipotek svojih posojil niso mogli več odplačevati. Bonitetne agencije so drastično znižale ocene dolžniških vrednostnih papirjev. Banke povsod po svetu so skušale prodati ta sredstva, kar je privedlo do sistemskega razpada. Prišlo je do strmoglavega padca cen. Likvidnost je prenehala biti sinonim za tržnost. Banke niso poznale stanja v drugih bankah, zato je zaupanje izginilo, trgovanje med bankami na denarnih trgih pa se je ustavilo. Zaradi pomanjkanja likvidnosti so v težave zašle vse vrste bank. Banke Lehman pred stečajem ni zavaroval nihče, medtem ko so številne druge banke v ZDA in drugod za svoje preživetje prejele velikansko državno pomoč.

2.8 S sistemi nadomestil se je poskušalo okrepiti prevzemanje tveganj v kreditnih institucijah. Na vseh ravneh so spodbude privedle do kratkoročnega pehanja za dobički, ne glede na dolgoročna tveganja. Spirala medbančnega trgovanja je ustvarila umetno gospodarstvo, ki je izgubilo stik z realnim gospodarstvom in v katerem so nagrade presegle meje resničnosti. Kakovost posojilnih knjig se je izrazito poslabšala. Trgovci in drugi akterji so se prav tako znašli v vrtincu kratkoročnega razmišljanja. V nekaterih primerih so bili tudi uslužbenci, ki poslujejo s fizičnimi osebami, zelo spodbujeni k temu, da strankam z dvomljivo kreditno sposobnostjo ponudijo kreditne kartice in hipotekarna posojila.

2.9 Zakonodajne reforme morajo temeljiti na pridobljenih izkušnjah. Količino in kakovost bančnega kapitala je treba bistveno izboljšati. Kapital, ki ga imajo banke nasproti trgovalni knjigi, je treba znatno povečati, formulo za izračun tvegane vrednosti pa spremeniti. Izračuni kapitala morajo biti proticiklični. Tveganja je treba ocenjevati bolj previdno. Tveganja likvidnosti, ki so povezana s spremembo ročnosti, je treba ponovno preučiti, saj v času krize niti tržnost lastnih sredstev niti denarni trgi niso ustvarjali dovolj likvidnih sredstev.

2.10 Zakonodajne reforme ne bodo zadostovale. Ključni so tržni mehanizmi in večja vključenost delničarjev. Glavna težava je pomanjkanje preglednosti. Zanesljive informacije o bančnih posojilih, sredstvih, rezervah in profilih tveganj bank morajo biti javno dostopne. Takšna preglednost bo posojilodajalcem, posojilojemalcem, delničarjem, direktorjem in analitikom omogočila, da ravnajo v skladu s pravili trga.

2.11 Napake, ki so jih vlade zagrešile na političnem, monetarnem in zakonodajnem področju, je treba odpraviti, tako da se bodo banke lahko vrnile k preudarnemu poslovanju ter enako zahtevale tudi od svojih strank. V nekaterih državah članicah je treba male vlagatelje zaščititi pred naraščajočimi posojili kreditnih institucij.

2.12 Upravljanje podjetij je treba izboljšati. Ponovno je treba razmisliti o obvladovanju tveganja in obsežnejšem nadzoru. Nadomestila je treba začrtati bolj dolgoročno. Ta morajo spodbuditi obvladovanje tveganja, ne pa ga spodkopavati, prav tako pa morajo biti usklajena z dolgoročnimi interesi delničarjev in zainteresiranih strani. Nadomestila za tiste kategorije oseb, katerih poklicna dejavnost bistveno vpliva na profil tveganja banke, je treba opredeliti z vidika tega profila.

2.13 Kriza bančnega sektorja je pokazala na težave, ki nastanejo z združevanjem dejavnosti bank, ki poslujejo s prebivalstvom, in investicijskih bank v enotno institucijo, ki je lahko „prevelika, da bi propadla“. V mnogih pogledih je združevanje smiselno, saj so številne dejavnosti investicijskih bank koristne tako za male vlagatelje kot tudi za podjetja. Osrednjo vprašanje so implicitna in pogosto tudi eksplicitna potrebna jamstva, ki jih država daje fizičnim osebam, ki hranijo depozite. Investicijsko bančništvo lahko pri tem zaide v moralno tveganje, prav tako pa se lahko na ta način spodbudi pretirano prevzemanje tveganja. Po zlomu borze leta 1929 so ZDA z Glass-Steagallovim zakonom uveljavile institucionalno ločitev bank, ki poslujejo s prebivalstvom, in investicijskih bank. Ta zakon je bil leta 1999 razveljavljen, ker je privedel do številnih prekrivanj obeh dejavnosti. Če ti dve dejavnosti ne bosta ločeni na podlagi, na primer, nekega novega Glass-Steagallovega zakona, je treba režim kapitalskih zahtev zaostriti tako, da posamezna investicijska banka ne bo mogla povzročiti propada banke, ki posluje s prebivalstvom.

3. Kratka vsebina direktive Komisije

Spremembe besedila direktive, ki so bile uvedene po srečanju v Pittsburghu in so pomembne za stališče EESO, so v poševnem tisku.

3.1 Pretirano in nepreudarno tveganje v bančnem sektorju je privedlo do propada posameznih finančnih institucij ter sistemskih težav v državah članicah in v svetu; med nadzorniki in regulativnimi organi, vključno z G20 in Odborom evropskih bančnih nadzornikov, obstaja soglasje, da so k temu prispevale tudi neprimerne strukture prejemkov nekaterih finančnih institucij. V zvezi s tem so posebno pomembni mednarodno dogovorjeni in potrjeni standardi in načela, ki jih je določil Odbor za finančno stabilnost.

3.2 Za odpravo potencialno škodljivega učinka slabo oblikovanih struktur prejemkov bi morala obstajati izrecna obveznost za kreditne institucije in investicijska podjetja, da vzpostavijo in vzdržujejo politike in prakse prejemkov, ki so skladne z učinkovitim obvladovanjem tveganja.

3.3 Pomembno je, da se nova obveznost glede politik in praks prejemkov dosledno izvaja. Zato je primerno opredeliti ključna načela za zagotovitev, da struktura prejemkov ne spodbuja pretiranega tveganja in je usklajena s pripravljenostjo za tveganje, vrednotami in dolgoročnimi interesi institucije.

3.4 Med drugim so pomembna zlasti naslednja načela:

—	Politika prejemkov je skladna s premišljenim in učinkovitim obvladovanjem tveganja in ga spodbuja ter ne spodbuja tveganja, ki presega raven sprejemljivega tveganja za kreditno institucijo.

—	Politika prejemkov je v skladu s poslovno strategijo, cilji, vrednotami in dolgoročnimi interesi kreditne institucije.

—	Ocena uspešnosti je vključena v večletni okvir, za zagotovitev, da postopek ocenjevanja temelji na dolgoročni uspešnosti in da dejansko plačilo zajema obdobje, ki upošteva poslovni cikel podjetja in njegova poslovna tveganja.

—	Plačila, vezana na predčasno prekinitev pogodbe, odražajo doseženo uspešnost v določenem obdobju in so zasnovana tako, da ne nagrajujejo neuspešnosti.

—	Zajamčena variabilna sestavina prejemkov je izjema in se izplačuje samo v okviru zaposlovanja novega osebja ter je omejeno na prvo leto zaposlitve.

—	Vsaj 50 % variabilne sestavine prejemkov bi bilo treba plačati v delnicah ali ustreznih nedenarnih instrumentih, za katere bi morala veljati ustrezna politika hranjenja.

—	Plačilo večjega dela visokega bonusa se odloži za ustrezno obdobje in je povezano s prihodnjo uspešnostjo podjetja. Vsaj 40 % (oziroma vsaj 60 % za višje vodstvo) se sorazmerno odloži za obdobje najmanj 3 let.

—	Variabilna sestavina prejemka, vključno z odloženim deležem, se izplača ali dodeli samo, če je zagotovljena trajna stabilnost glede na finančni položaj institucije.

3.5 „Pomembne“ kreditne institucije in investicijska podjetja morajo ustanoviti komisije za prejemke. „Pomembne“ kreditne institucije in investicijska podjetja so opredeljeni z vidika svoje velikosti, notranje organizacije ter značaja, obsega in zapletenosti svojih dejavnosti.

3.6 Pristojni organi morajo imeti pooblastilo za naložitev finančnih ali nefinančnih ukrepov ali kazni zaradi kršitve zahteve po skladnosti politik prejemkov s premišljenim in učinkovitim obvladovanjem tveganj. Ti ukrepi in kazni bi morali biti učinkoviti, sorazmerni in odvračilni.

3.7 Za spodbujanje konvergenc nadzora pri ocenjevanju politik in praks prejemkov mora Odbor evropskih bančnih nadzornikov zagotoviti smernice za premišljene politike prejemkov v bančnem sektorju.

3.8 Ker lahko slabo zasnovane politike prejemkov in sistem spodbud do nesprejemljive ravni povečajo tveganja, ki so jim izpostavljene kreditne institucije in investicijska podjetja, je primerno, da pristojni organi zadevnim subjektom naložijo kvalitativne ali kvantitativne ukrepe, Med kvalitativnimi ukrepi je zahteva za kreditne institucije ali investicijska podjetja, da zmanjšajo tveganje, povezano z njihovimi dejavnostmi, vključno s strukturami prejemkov. Kvantitativni ukrepi vključujejo zahtevo po držanju dodatnih lastnih sredstev.

3.9 Za zagotovitev ustrezne preglednosti struktur prejemkov in povezanega tveganja morajo kreditne institucije in investicijska podjetja razkriti informacije o politikah in praksah prejemkov za osebje, katerega poklicne dejavnosti bistveno vplivajo na profil tveganja institucije.

3.10 Obstajati bi morala ločena obravnava kapitala za listinjenja, ki preoblikujejo druga listinjenja in so predmet višjega kreditnega tveganja kot običajna listinjenja ter za kreditne institucije in investicijska podjetja predstavljajo jasen odvračilni dejavnik pri naložbah v listinjenja, ki so še posebej zapletena in tvegana.

3.11 Dodatna listinjenja preoblikujejo izpostavljenosti iz naslova listinjenja srednjega tveganja v nove vrednostne papirje. Na splošno so jih bonitetne agencije in udeleženci na trgu označili kot nizko kreditno tveganje. Vendar pa zaradi zapletenosti in občutljivosti na povezane izgube takšna dodatna listinjenja prinašajo višja tveganja kot običajna listinjenja. Zato ta predlog zajema niz kapitalskih zahtev, ki so strožje kot za običajne pozicije listinjenja z enako bonitetno oceno.

3.12 Glede na nedavne slabe rezultate je treba poostriti standarde za notranje modele za izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje. Zlasti je treba zajetje tveganj dopolniti v zvezi s kreditnimi tveganji v trgovalni knjigi. Poleg tega morajo kapitalske zahteve vključevati sestavino, primerno za izjemne pogoje, za poostritev kapitalskih zahtev na podlagi vedno slabših tržnih pogojev in z namenom zmanjšati možnost za procikličnost.

3.13 Brez poseganja v razkritja, ki jih izrecno zahteva ta direktiva, mora biti namen zahtev po razkritju udeležencem na trgu zagotoviti točne in celovite informacije v zvezi s profilom tveganja posameznih institucij. Zato je treba institucijam naložiti zahtevo po razkritju dodatnih informacij, ki niso izrecno navedene v tej direktivi, če je to potrebno za dosego tega namena.

3.14 Na področju listinjenja je treba zahteve po razkritju za institucije znatno poostriti. Zlasti morajo vključevati tveganja pozicij listinjenja v trgovalni knjigi.

V Bruslju, 20. januarja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 318, 23.12.2009, str. 57.

(2) UL C 277, 17.11.2009, str. 117.

(3) COM(2009) 204 konč.

(4) The Turner Review, UK Financial Services Authority, marec 2009.

14.12.2010

Uradni list Evropske unije

C 339/29

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o strategiji Evropske unije za regijo Baltskega morja

(COM(2009) 248 konč.)

(2010/C 339/07)

Poročevalec: g. SMYTH

Evropska komisija je 10. junija 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o strategiji Evropske unije za regijo Baltskega morja

COM(2009) 248 konč.

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora za tem področju, je mnenje sprejela 8. januarja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 459. plenarnem zasedanju 20. in 21. januarja 2010 (seja z dne 20. januarja 2010) s 198 glasovi za, 1 glasom proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi

1.1 EESO podpira cilje štirih stebrov strategije za regijo Baltskega morja, da se iz te regije ustvari uspešno, varno in stabilno, okoljsko trajnostno, privlačno in dostopno območje.

1.2 EESO se zaveda, da je pred končnim oblikovanjem strategije potekalo obsežno posvetovanje, zaveda pa se tudi vloge, ki so jo pri tem imeli socialni partnerji in zainteresirane strani. EESO znova poziva k ustanovitvi foruma baltske civilne družbe, prek katerega se bo civilna družba še bolj vključila v razvoj strategije.

1.3 Strategija ima hvalevredne namene in cilje pri obravnavanju vrste zapletenih strukturnih vprašanj v Baltiku, kljub temu pa se sooča s številnimi izzivi, s katerimi se mora spopasti, da bo uspešna. Ti izzivi se nanašajo na njeno zmožnost, da prispeva dodano vrednost, ureditev upravljanja, kohezijo EU in učinkovitost strategije navzven.

1.4 Na upravljanje strategije za regijo Baltskega morja se nanaša tudi nekaj kritičnih ugotovitev. Strategija posega v pristojnosti 21 generalnih direktoratov ter na ozemlje 8 držav članic in Rusije. Če upoštevamo še 4 stebre, 15 prednostnih ukrepov in številne horizontalne ukrepe, najdemo v središču strategije zapletene strukture upravljanja, ki utegnejo ovirati njeno izvajanje. EESO meni, da si je treba močneje prizadevati za poenostavitev upravljanja in mehanizmov vodenja strategije.

1.5 Odbor v tem mnenju znova predlaga, da se v okviru EESO ustanovi ad hoc opazovalna ali študijska skupina za regijo Baltskega morja, da bo lahko celoten EESO učinkovito sodeloval pri razvoju in napredku strategije, do katerih bo zagotovo prišlo.

1.6 Eden glavnih izzivov strategije je zunanja razsežnost, zlasti zaradi ključne vloge Rusije v regiji Baltskega morja. Vlogo Rusije v izvajanju strategije je treba upravljati z mehanizmi severne dimenzije. Negotovo je, ali ti mehanizmi zadostujejo za to, da se zagotovi učinkovita udeležba Rusije pri ukrepih strategije.

1.7 EESO podpira stališče, da strategija ni zgolj dokument: predvsem je to proces. To pomeni, da se bo strategija izvajala s časom. Uspešno je že združila vse države članice in zainteresirane strani, skupaj z institucijami EU, ki so se dogovorile o omejenem seznamu ključnih ukrepov in projektov ter se strinjale, da jih je treba izvesti. EESO upa, da zagon, ki je nastal pri pripravi strategije, ne bo pojenjal in bo prispeval k učinkovitemu in pravočasnemu izvajanju z možnostjo pregleda.

2. Ozadje strategije

2.1 Temelji strategije za regijo Baltskega morja so trdni. Že dolgo se priznava, da regijo Baltskega morja pesti vrsta hudih slabosti na področju okolja, gospodarskega razvoja in infrastrukture, ki so medsebojno povezane in odvisne. Evropski parlament je novembra 2006 sprejel resolucijo o pripravi strategije za regijo Baltskega morja. To strategijo za območje predvidene makroregije v Baltskem morju je Komisija sprejela 10. junija 2009, 19. junija 2009 pa je bila predložena Evropskemu svetu. Strategija je bila pomembna prednostna naloga švedskega predsedstva, Svet za splošne zadeve pa jo je sprejel 26. oktobra 2009 v Luksemburgu.

2.2 Obsežna strategija je novost na področju politike teritorialnega sodelovanja Evropske unije. Komisija meni, da je strategija prvi resnično celostni pristop, ki ga bodo sprejele države članice, ki se soočajo z istimi izzivi. Trenutno je trinajst področij nadnacionalnega sodelovanja, ki skupaj pokrivajo vsa področja EU (poleg tega je tu še približno petdeset programov čezmejnega sodelovanja). Strategija za regijo Baltskega morja vsebuje relativno nov pojem makroregionalnega sodelovanja, tj. učinkovitejša usklajevanje in uporaba finančnih virov in obstoječih pobud sodelovanja v regiji Baltskega morja. Geografsko strategija obsega države članice EU (Švedsko, Dansko, Nemčijo, Finsko, Poljsko, Estonijo, Latvijo in Litvo) ter Norveško in Rusijo.

2.3 Namen mnenja je oceniti predlagano strategijo za Baltsko morje in njen akcijski načrt z vidika organizirane civilne družbe. Mnenje temelji na analizi iz nedavno sprejetih mnenj EESO o baltski regiji: vloga organizirane civilne družbe pri izboljševanju regionalnega sodelovanja in opredeljevanju regionalne strategije (1) in o makroregionalnem sodelovanju – razširitev strategije za Baltik na druge evropske makroregije (2). Proces, ki je pripeljal do priprave strategije, je brez primere. Če se bo strategija za Baltsko morje uveljavila in delovala v Baltiku, Komisija meni, da bi lahko podoben pristop uporabili za druge makroregije, kot so Podonavje, območje Alp in Sredozemlje.

3. Kratka predstavitev strategije

3.1 Komisija je v letu 2008 organizirala vrsto obsežnih posvetovanj. Te posvetovalne konference so potekale na ozemlju makroregije in so se končale februarja 2009 s konferenco v Rostocku. Tema konferenc so bili štirje stebri, na katerih temelji strategija za regijo Baltskega morja in katerih cilj je narediti to območje

—	okoljsko trajnostno,

—

uspešno,

—	dostopno in privlačno ter

—	varno in stabilno.

3.2 Strategiji je priložen akcijski načrt, ki v okviru štirih stebrov obsega 15 prednostnih področij. Vsako prednostno področje naj bi usklajevala vsaj ena izmed baltskih držav članic, ki naj bi pri njegovem uresničevanju sodelovala z vsemi pomembnimi zainteresiranimi stranmi.

3.3 Strategija za regijo Baltskega morja in predlagani ukrepi naj bi se financirali iz obstoječih virov, in sicer zlasti iz strukturnih skladov EU (55 milijard EUR v obdobju 2007–2013), sredstev baltskih držav, zasebnih virov in finančnih ustanov, kot so Evropska investicijska banka, Nordijska investicijska banka in Evropska banka za obnovo in razvoj.

3.4 Med resolucijo Evropskega parlamenta in sporočilom Komisije so pomembne razlike (3) (4). Komisija tako kot Svet obravnava temo z notranjega vidika EU, medtem ko resolucija Parlamenta obravnava strategijo za regijo Baltskega morja v okviru severne dimenzije. Parlament v resoluciji poziva Komisijo, naj pripravi predlog strategije, „da se okrepi notranji steber severne dimenzije“ (5). Parlament jasno povezuje strategijo za regijo Baltskega morja z okvirom severne dimenzije, medtem ko Svet in Komisija razlikujeta med strategijo in zunanjimi vidiki sodelovanja.

3.5 Glede ustrezne strukture upravljanja obstajajo pomembne razlike. Strategija Komisije je usmerjena v usklajevanje obstoječih pobud, z neprestanim pregledovanjem napredka in ohranjanjem zagona akcijskega načrta. Pristop Komisije je minimalno število institucionalnih mehanizmov, brez dodatnega financiranja strategije za regijo Baltskega morja. Parlament predlaga letni vrh regije Baltskega morja pred poletnim zasedanjem Evropskega sveta in razširitev regionalnih organizacijskih struktur znotraj in zunaj sistema EU, tudi tako, da predlaga posebno proračunsko postavko za strategijo. EESO je izrazil podporo ločenemu proračunu za strategijo. Parlament očitno želi ambicioznejši razvoj politike kot Komisija. 22. oktobra 2009 je sprejel spremembo proračuna za leto 2010 v višini 20 milijonov EUR za usklajevanje in nekatere pilotne projekte strategije, kot da bi želel poudariti, da je strategija še v razvoju.

3.6 Resda obstajajo razlike v pristopu, vendar je strategija sama nastala iz vrste obsežnih posvetovanj zainteresiranih strani v makroregiji. Strategija prinaša novost, saj bo njeno izvajanje temeljilo na nadnacionalni strukturi upravljanja in zato presega tradicionalne regionalne politike EU. Ta nova struktura upravljanja se umešča med nacionalno državo in nadnacionalno skupnost.

3.7 Komisija pojem strategije za regijo Baltskega morja opisuje kot „nedokončano delo“. Neizogibno je, da so opredelitve posameznih vidikov regije Baltskega morja nenatančne, saj se geografska razsežnost razlikuje glede na obravnavano vprašanje. Pristop, ki je ubran pri oblikovanju strategije za regijo Baltskega morja, je ta, da se najprej opredelijo problemi in vprašanja, ki potem določijo geografsko razsežnost makroregije. Štirje stebri strategije in spremljajoč akcijski načrt so resen poskus priprave bolje usklajenega razvojnega okvira za tako raznoliko območje, kot je Baltik, in s tem spodbujanja teritorialne kohezije. Tabela 1 na koncu prikazuje prednostna področja akcijskega načrta za vsak steber strategije.

3.8 Razmišljanje Komisije temelji na domnevi, da je celostni pristop potreben za zagotavljanje trajnostnega razvoja v regiji. Vprašanja, ki jih obravnava strategija, so kompleksna in medsebojno povezana, medtem ko sedanji programi sodelovanja niso učinkovito usklajeni.

4. Izzivi in ključna vprašanja

4.1 Uspešno izvajanje strategije za regijo Baltskega morja je zelo pomembno. Komisija je večkrat dejala, da bi lahko strategija postala model za druge makroregije v EU. Strategija ima hvalevredne namene in cilje pri obravnavanju vrste tako zapletenih strukturnih vprašanj v Baltiku, kljub temu pa se sooča s številnimi težavami, ki jih mora prebroditi, da bo uspešna. Ti izzivi se nanašajo na njeno zmožnost, da prispeva dodano vrednost, ureditev upravljanja, kohezijo EU in učinkovitost strategije navzven.

4.2 V zvezi z dodano vrednostjo obstaja nevarnost, da strategija obsega zelo zahteven sveženj ukrepov, da bi ugodila večini baltskih zainteresiranih strani, ki pa jih morda ne bo mogoče izvesti. Obstajajo razlogi, da bi si prizadevali za enostavnejšo strategijo in usmerili prizadevanja na manjše, a strateško pomembne cilje. Helsinška komisija (HELCOM) je v okviru svojega akcijskega načrta za regijo Baltskega morja dosegla napredek glede staležev rib in na področju okolja na splošno. Kljub tem izboljšavam je treba v okviru strategije za regijo Baltskega morja nadaljevati z izboljšavami na področjih ribištva in okolja na splošno.

4.3 Na upravljanje strategije za regijo Baltskega morja se nanaša nekaj kritičnih ugotovitev. Tabela 1 prikazuje protislovje, saj so tiste države članice, ki najbolj potrebujejo strategijo, najmanj vključene v njeno izvajanje. Poleg tega si je Komisija prizadevala za vzpostavitev ravnovesja med številnimi ukrepi ter vrsto generalnih direktoratov in držav članic. Dosedanje izkušnje z izvajanjem leipziške listine o trajnostnih evropskih mestih so pokazale razmeroma počasen napredek, strategija za regijo Baltskega morja pa je morda še bolj zapletena (6).

4.4 Uspeh politike EU, kot je strategija za regijo Baltskega morja, se bo meril glede na praktične rezultate, ki morajo biti za državljane vidni in oprijemljivi. Strategija predstavlja tudi izziv za sam pojem kohezije Skupnosti. Kot navedeno, je Komisija okrepila prizadevanja na področju makroregionalnega sodelovanja. Kljub temu, da državljani baltskih držav članic dobro poznajo resne okoljske, infrastrukturne in druge probleme, s katerimi se sooča regija Baltskega morja, je velik izziv, da se preostali Uniji pojasni resnost položaja v Baltiku. V tem smislu je zelo pomembna pomoč organizirane civilne družbe. EESO je že predlagal ustanovitev foruma baltske civilne družbe in pokazal pripravljenost, da položi temelje za forum. Poleg tega je Odbor predlagal, da se v okviru EESO ustanovi ad hoc opazovalna ali študijska skupina za regijo Baltskega morja, da bo lahko celoten EESO učinkovito sodeloval pri razvoju in napredku strategije.

4.5 Eden glavnih izzivov strategije je zunanja razsežnost; Rusija je zlasti zaradi svoje ključne vloge pomemben akter v regiji Baltskega morja. Rusija je doslej pokazala zanimanje za strategijo, saj bi imela korist od njenega uspešnega izvajanja. Trenutno naj bi se vloga Rusije v strategiji upravljala z mehanizmi severne dimenzije, ki se bodo najbrž uskladili s strategijo. Treba je navesti, da so trije od štirih stebrov strategije – varstvo okolja, privlačnost in dostopnost, ter varnost in stabilnost – v bistvu po naravi nadnacionalni, tako da obstaja razlog za oblikovanje nekaterih mehanizmov strategije, ki bi povezovali notranje in zunanje interakcije, zlasti na operativni ravni. Poleg tega bi lahko morda še bolj razširili zunanjo razsežnost strategije, na primer tako, da bi vključili Belorusijo, ki vpliva na varstvo okolja ter privlačnost in dostopnost regije Baltskega morja.

4.6 Po mnenju nekaterih bi bilo enostavneje zagotoviti sodelovanje Rusije pri izvajanju strategije prek neposrednega dvostranskega sodelovanja z EU v okviru „enakopravnega partnerstva“ z EU (7). Če to stališče drži, se lahko upravičeno vprašamo, ali je severna dimenzija primeren mehanizem za zagotavljanje sodelovanja Rusije v strategiji, kakor se predlaga sedaj.

5. Analiza strategije

5.1 Glede številnih točk strategije obstajajo razhajanja in te točke je treba podrobneje preučiti. Prvič: akcijski načrt vsebuje konkretne predloge za odpravo pomanjkljivosti v zvezi z energetskimi omrežji in povezavami v regiji Baltskega morja. Nekateri izražajo zaskrbljenost, da to ne bo dovolj glede na nujno potrebo po boljši povezanosti omrežja. Strategija bi si morala prizadevati ne le za združitev in povezovanje sedanjih ločenih nacionalnih energetskih trgov regije Baltskega morja, ampak tudi za vseevropsko solidarnost EU na področju energije. EU potrebuje rusko energijo in zato mora vzpostaviti infrastrukturo za dovod plina, nafte in električne energije v Evropo. To je potrebno za zagotavljanje stabilne oskrbe z energijo v Evropi. Večje sodelovanje na področju energije je potrebno tudi z državami nečlanicami. Strategija ne obravnava projekta Nordstream. Čeprav je to vidna izpustitev, Komisija poudarja, da glede projekta Nordstream obstajajo zelo velika razhajanja in da je za sprejetje strategije za regijo Baltskega morja potrebno soglasje.

5.2 Akcijski načrt vsebuje predloge za izboljšanje notranjih in zunanjih pomorskih, cestnih in železniških prometnih povezav. Cestni infrastrukturi je treba nameniti veliko pozornost, saj je bodisi zelo pomanjkljiva bodisi je sploh ni. Nekdanje obrobje Sovjetske zveze bi tako lahko postalo bolj povezano z evropskim jedrom. Regija Baltskega morja nujno potrebuje ustrezno omrežje cestne infrastrukture. Sedanje koridorje TEN – na primer železniške in cestne koridorje od Helsinkov do Dunaja oz. Slovenije – je treba pregledati in prilagoditi novi realnosti bolj povezane Unije.

5.3 Strateški pomen velikih rek v baltski makroregiji ni omenjen in to pomanjkljivost je treba odpraviti. V zvezi s tem je zanimivo, da se trenutno pripravlja strategija za Podonavje. Posvetovanja o strategiji za regijo Baltskega morja so bila obsežna in izčrpna, vendar se zdi, da so potekala na ah hoc osnovi. Pri strategiji za Podonavje bi si moral EESO prizadevati za bolj strukturirano vključitev. Komisija je nakazala, da obstaja možnost za takšno vključitev od februarja do poletja 2010. EESO je že v dosjejih REX/262 in ECO/251 predlagal ustanovitev foruma baltske civilne družbe, zdaj pa je treba izdelati praktični predlog. Predlog podpirajo mnogi člani EP, Parlament pa trenutno pripravlja mnenje o strategiji za regijo Baltskega morja.

5.4 Zdaj je že splošno priznano, da so izzivi, povezani s strategijo za regijo Baltskega morja, zapleteni. Predpostavlja se, da služba Komisije, pristojna za izvajanje in spremljanje strategije, morda v prihodnjem obdobju ne bo imela dovolj sredstev. EESO in Parlament podpirata krepitev te službe. Obstaja nevarnost, da bo služba prezaposlena z upravnimi izzivi, povezanimi s porabo 20 milijonov EUR, ki jih je Parlament odobril za partnerje zunaj EU (proračunska postavka 4). EESO poudarja, da morajo imeti Evropska komisija in države članice, pristojne za ukrepe iz načrta, na voljo ustrezne upravne zmogljivosti za izpolnjevanje svojih obveznosti.

5.5 Nekateri so izrazili zaskrbljenost zaradi dokaj velikega poudarka na ribolovu in ribištvu. Priznava se, da je bilo že mnogo storjenega, zlasti v okviru HELCOM, prvi rezultati pa so spodbudni. Ta napredek je treba nujno ohraniti, prizadevanja pa je treba povečati zlasti za spodbujanje odgovorne porabe.

5.6 Izražena je bila tudi zaskrbljenost zaradi pozornosti, ki je v strategiji namenjena znanosti, tehnologiji, raziskavam in inovacijam. EESO ni povsem prepričan, ali je razdelitev t.i. trikotnika znanja (izobraževanje, raziskave in inovacije) med dva različna stebra strategije in tri države članice, odgovorne za njuno usklajevanje, idealna rešitev. EESO poudarja, da mora strategija okrepiti interakcijo in povezave med različnimi elementi trikotnika znanja.

5.7 EESO v celoti podpira del strategije, ki se nanaša na prednostni ukrep 6, tj. odstranitev ovir za notranji trg v regiji Baltskega morja. Posebno pozornost je treba nameniti MSP, ki prevladujejo v gospodarstvih regije Baltskega morja. EESO podpira tudi napredek agende za dostojno delo. Treba je spodbujati močnejši socialni dialog v regiji Baltskega morja, da bi izkoristili nekatere pozitivne učinke sodelovanja v okviru strategije, zlasti glede okrepljenega sodelovanja na področju energije in povezovanja.

5.8 Zlasti zaskrbljujoče je stalno in strukturno propadanje ladjedelništva in povezanih sektorjev v regiji, kar negativno vpliva na ekonomsko in socialno kohezijo. Odbor je prepričan, da bi morala strategija za regijo Baltskega morja zajemati tudi to posebno vprašanje.

V Bruslju, 20. januarja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 277, 17.11.2009, str. 42.

(2) UL C 318, 23.12.2009, str. 6.

(3) Resolucija Evropskega parlamenta o strategiji za regijo Baltskega morja v okviru severne dimenzije, Strasbourg, 16. November 2006, A6-0367/2006.

(4) Strategija EU za regijo Baltskega morja in akcijski načrt sta na voljo na spletni strani

http://ec.europa.eu/regional_policy/cooperation/baltic/documents_en.htm.

(5) V okviru severne dimenzije EU, Rusija, Norveška in Islandija izvajajo politike na dogovorjenih področjih sodelovanja.

(6) Listina je bila podpisana 24. maja 2007 med nemškim predsedovanjem Svetu na neformalnem srečanju ministrov EU, pristojnih za urbani razvoj in teritorialno kohezijo. Ta medvladna listina vsebuje dve glavni priporočili, in sicer večjo uporabo politike celostnega urbanega razvoja in namenjanje posebne pozornosti prikrajšanim mestnim četrtim.

(7) Glej na primer Commitment of the Social Partners and other civil society organisations: What role can civil society and local actors play?(Prizadevanja socialnih partnerjev in ostalih organizacij civilne družbe: kakšno vlogo imajo lahko civilna družba in lokalni akterji), predstavitev Una Aldegrena, člana Odbora regij na konferenci Baltska regija: najboljše okolje za delo in podjetništvo, ki sta jo organizirala EESO in predstavništvo Evropske komisije na Finskem, v Helsinkih, 22. in 23. oktobra 2009.

PRILOGA

Tabela 1

Stebri in prednostna področja strategije EU za regijo Baltskega morja

Steber/prednostna področja

Države usklajevalke

Število ukrepov

1. steber: Okoljsko trajnostni razvoj baltske regije

1)	zmanjšati vnos hranil v morje do sprejemljivih ravni

Poljska/Finska

2)	ohraniti naravne predele in biotsko raznovrstnost, vključno z ribištvom

Nemčija

3)	zmanjšati uporabo in vpliv nevarnih snovi

Švedska

4)	ukrepati tako, da bo ta regija postala model čistega pomorskega prometa

Danska

5)	ublažiti podnebne spremembe in se prilagoditi nanje

Danska

2. steber: Iz regije Baltskega morja ustvariti uspešno območje

6)	odstraniti ovire za notranji trg v regiji Baltskega morja

Estonija

7)	izkoristiti potencial regije na področju raziskav in inovacij

Švedska/Poljska

8)	izvajati akt za mala podjetja: spodbuditi podjetništvo, okrepiti MSP in povečati učinkovito uporabo človeških virov

Danska

9)	okrepiti trajnostno kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo

Finska

3. steber: Narediti regijo Baltskega morja dostopno in privlačno

10)	izboljšati dostop do energetskih trgov, njihovo učinkovitost in varnost

Latvija/Danska

11)	izboljšati notranje in zunanje prometne povezave

Litva/Švedska

12)	ohraniti in okrepiti privlačnost regije Baltskega morja, zlasti z izobraževanjem, turizmom in zdravstvenim varstvom

Turizem: Nemčija

(Mecklenburg-Pomorjansko)

Zdravstveno varstvo: severna dimenzija

Partnerstvo o javnem zdravju

Izobraževanje: Nemčija

4. steber: Zagotoviti varnost in stabilnost v regiji Baltskega morja

13)	prizadevati si, da regija postane vodilna regija v pomorski varnosti in stabilnosti

Finska/Danska

14)	okrepiti zaščito pred večjimi nujnimi primeri na morju in kopnem

Danska

15)	zmanjšati obseg čezmejnega kriminala in škodo, ki jo povzroča

Finska

Horizontalni ukrepi

Evropska komisija

Vir: povzeto iz An EU Strategy for the Baltic Sea Region (Strategija EU za regijo Baltskega morja), R. Bengtsson

14.12.2010

Uradni list Evropske unije

C 339/34

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o makrobonitetnem nadzoru finančnega sistema v Skupnosti in o ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja

(COM(2009) 499 konč. - 2009/0140 (COD))

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine

(COM(2009) 502 konč. - 2009/0143 (COD))

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega organa za vrednostne papirje in trge

(COM(2009) 503 konč. - 2009/0144 (COD))

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega organa za vrednostne papirje in trge

(COM(2009) 503 konč. - 2009/0144 (COD))

(2010/C 339/08)

Poročevalec: g. NYBERG

Svet Evropske unije je 6. oktobra 2009 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjih dokumentih:

Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o makrobonitetnem nadzoru finančnega sistema v Skupnosti in o ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja

COM(2009) 499 konč. - 2009/0140 (COD)

Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega bančnega organa

COM(2009) 501 konč. - 2009/0142 (COD)

Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine

COM(2009) 502 konč. - 2009/0143 (COD)

Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega organa za vrednostne papirje in trge

COM(2009) 503 konč. - 2009/0144 (COD).

Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora za tem področju, je mnenje sprejela 8. januarja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 459. plenarnem zasedanju 20. in 21. januarja 2010(seja z dne 21. januarja 2010) s 169 glasovi za, 2 glasovoma proti in 15 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Evropska komisija je 23. septembra predstavila predlog uredbe o ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB – European Systemic Risk Board) in predloge treh drugih uredb, in sicer o ustanovitvi Evropskega bančnega organa, o ustanovitvi Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine ter o ustanovitvi Evropskega organa za vrednostne papirje in trge. Vsi predlogi so v veliki meri skladni s poročilom de Larosièrjeve skupine iz začetka leta 2009.

1.2 EESO je v mnenju o de Larosièrjevem poročilu obravnaval vzroke finančne in gospodarske krize, regulacijo finančnega trga in ureditev nadzora. Poleg splošnega sklicevanja se nam zdi potrebno navesti naslednje stavke iz tega mnenja: „Tudi po mnenju EESO je nadzor temeljnega pomena za to, da se taka finančna kriza ne bi več ponovila. Za nadzor pa so potrebna pravila. Zato je treba kot enako pomembne jemati predloge za spremenjene, strožje predpise v prvem delu poročila.“ (1)

Interesne skupine

Odbor je zagovarjal večjo zastopanost v upravah treh novih organov, vendar je Komisija predlagala posebne interesne skupine.

ESRB mora vprašati, „kadar je to primerno, za nasvet ustrezne interesne skupine v zasebnem sektorju“. Kot primeri so navedeni predstavniki finančnega sektorja, združenja potrošnikov in nekatere skupine, ki jih je ustanovila Komisija. Omeniti je treba, da morajo predstavniki finančnega sektorja prihajati iz vrst tako delodajalcev kot sindikatov. Ker pa sistemska tveganja ne zadevajo samo finančnega trga, temveč tudi vse delodajalce v gospodarstvu in sindikate na evropski ravni, se je treba posvetovati tudi z njimi.

1.3.1.1 Oblika in pogostnost teh posvetovanj nista omenjeni. To je potrebno, saj je v členu predvideno, da se posvetovanje „mora“ opraviti. Besedilo „kadar bi bilo to ustrezno“ se zdi preveč nejasno.

Komisija predvideva, da bodo interesne skupine za tri nadzorne organe delodajalci in delojemalci v ustreznih delih finančnega trga ter potrošniki in uporabniki storitev tega sektorja. 30 predlaganih predstavniških mest bi moralo zaobjeti vse vrste predstavnikov.

1.3.2.1 Te skupine se bodo sestajale vsaj dvakrat na leto, lahko bodo predložile mnenja in predloge ter jim bo zagotovljena administrativna podpora. Mnenja in predlogi morajo biti javno objavljeni. Obstaja nevarnost, da se bo njihovo delo osredotočilo le na dve seji. Skupine bi morale imeti možnost stalnega spremljanja dela zadevnega organa.

Makrobonitetni nadzor

V predlogu za ESRB niso opredeljena sistemska tveganja. O tem konceptu je treba javno razpravljati – ne samo za zaprtimi vrati novega ESRB.

1.4.1 EESO meni, da mora imeti ESRB jasen mandat za delovanje, kadar je ogrožena finančna stabilnost, zato je treba nekatere odstavke ponovno obravnavati, da se to zagotovi s predpisi.

—	Različne različice je treba uskladiti ob uporabi koncepta „nadzora“ (supervision).

—	Opozorila ali priporočila ESRB je treba , kakor predvideva člen 16(3), in ne , kakor je navedeno v uvodni izjavi 9, kar lahko zmanjša njegovo neodvisnost.

—	Besedilo, uporabljeno za ta priporočila, pomeni, da so ta bolj ali manj obvezna. Obveznost ali neobveznost dejavnosti mora biti odvisna od nosilca pristojnosti za predpise, to pa so lahko države članice ali EU.

—	Za ESRB (člen 3) je navedeno, da prispeva „k nemotenemu delovanju notranjega trga“. Pristojnosti ESRB se nanašajo na finančni trg, vendar se tukaj zdi, da mu je dodeljena večja vloga.

29 članov Razširjenega sveta ECB bo vključenih tudi v splošni odbor ESRB. EESO zagovarja to povezanost med ESCB in novim ESRB.

1.4.2.1 V členu 11, ki govori o pripravljalnem odboru, niso navedena nobena pravila o glasovalni pravici, kar pomeni, da imajo to pravico vsi člani. EESO priporoča, da je v pripravljalnem odboru vsaj pet članov iz Razširjenega sveta ECB, kar bi omogočilo boljšo geografsko distribucijo, distribucijo med malimi in velikimi državami ter med državami znotraj evroobmočja in državami zunaj tega območja. Glede na to, da bi verjetno morali imeti člani pripravljalnega odbora glasovalno pravico, mora biti vključeno precejšnje število predstavnikov centralnih bank.

1.4.3 Parlament je omenjen le v zvezi z obveznostjo ESRB, da vsaj enkrat na leto poroča Evropskemu parlamentu in Svetu. Po členu 20 Svet po treh letih pregleda Uredbo o ESRB. Pri tem bi seveda moral sodelovati tudi Parlament.

Mikrobonitetni nadzor

Cilji organov (člen 1(4)) so v treh uredbah skoraj enaki: delovanje notranjega trga, stabilnost finančnega sistema in krepitev mednarodnega usklajevanja nadzora. Razlike se nanašajo na to, koga je treba zaščititi: vlagatelje v primeru Evropskega organa za vrednostne papirje, imetnike polic in druge upravičence v primeru Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine ter deponente in vlagatelje v primeru Evropskega bančnega organa.

Glavne dejavnosti teh treh organov se bodo nanašale na obstoječe predpise oziroma usklajevanje praks nacionalnih organov, predvsem s smernicami in priporočili. Organi bodo pooblaščeni tudi za pripravo novih tehničnih standardov.

1.5.1.1 Njihovi predlogi za nove tehnične standarde imajo lahko – v skladu s členom 7(2) – obliko uredbe ali sklepa, vendar ne direktive. Tudi uredbe so izključene, če se tehnični standardi opredelijo kot nepolitični. Tehnične standarde je treba naslavljati le na nacionalne nadzorne organe in finančne ustanove in ne na države članice, zato morajo imeti obliko sklepa, ne pa uredbe ali direktive. Slednje so predvidene le za politična pravila, ki jih predlaga Komisija.

Nadzor, ki ga izvajajo evropski organi, se nanaša na nacionalne nadzorne organe, ne pa neposredno na udeležence na finančnem trgu. Izjema je, ko nacionalni organ ne upošteva priporočil (člena 9 in 11). Evropski organ v tem primeru na koncu sprejme odločbo, namenjeno udeležencem na finančnem trgu.

1.5.2.1 Na voljo je tudi opis izrednih razmer (člen 10), v katerih lahko evropski organ sprejme takšne odločbe brez sodelovanja Komisije. Vendar je za razglasitev izrednih razmer pristojen Svet. EESO meni, da morajo razlogi za razglasitev izrednih razmer na splošno izhajati iz trgov. Za posamezno finančno institucijo mora biti v izrednih razmerah pristojen nacionalni nadzorni organ.

1.5.2.2 Člen 23 se nanaša na zaščitne ukrepe posamezne vlade, kadar ta meni, da imajo novi tehnični standardi davčne posledice. Ti zaščitni ukrepi se zdijo ustrezni, čeprav standardi skoraj nikoli niso imeli davčnih učinkov. Glede na to, da se zaščitni ukrepi nanašajo samo na člena 10 in 11, bi moral ta člen slediti členu 11.

1.5.3 EESO predlaga, da mora nacionalni organ soglašati z uvedbo novih finančnih instrumentov, kot na primer v Španiji. Vendar v drugih državah članicah ni tako, zato bi bilo treba najprej pregledati instrumente, ki se uporabljajo v državah članicah, razen v primeru Španije. Komisija bi zato morala spremeniti tudi Uredbo o Evropskem organu za vrednostne papirje in trge, in sicer z uredbo, ki je primerno sredstvo za takšno nalogo.

1.5.4 EESO meni, da bi moralo biti področje delovanja Bančnega organa čim širše. Enaki konkurenčni pogoji za vse finančne ustanove morajo biti splošni cilj. Opredelitev iz te uredbe se sklicuje na starejše direktive. EESO želi, da bi se organizirala nova razprava o opredelitvah iz teh direktiv, da bi se vključile izkušnje iz finančne krize, te opredelitve pa čim bolj razširile.

1.5.5 Organi lahko v skladu s členom 20(3) uporabljajo zaupne informacije, ki so jih prejeli od finančnih ustanov, le za naloge, za katere jih te uredbe neposredno pooblaščajo. Ta stavek bi bilo treba dopolniti z določbo o načinu varovanja zaupnosti.

Predlaga se, da imajo upravni odbori teh evropskih organov štiri člane iz nacionalnih nadzornih organov; zdelo pa bi se smiselno, da bi sledili predlogu za ESRB – torej pet članov.

1.5.6.1 V odboru nadzornikov bodo imeli glasovalno pravico samo vodje nacionalnih organov. Obstaja nevarnost, da bo odbor nadzornikov nadziral samega sebe. Zato se poveča pomen drugih vidikov. Neodvisnost predsednika je ključnega pomena, zato bi moral imeti glasovalno pravico. Prav tako sta ključnega pomena tudi odprtost do interesnih skupin in njihov vpliv. Tudi pregledno delovanje je treba zagotoviti, in sicer z objavljanjem sklepov organov.

1.5.7 Če se dejavnosti organov začnejo leta 2011, bo trajalo več kot dve leti, da postanejo v celoti aktivni. Potrebna je pospešitev, da bi lahko hitro obravnavali vse težave, ki se pokažejo v času krize.

2. Ozadje

2.1 Evropska komisija je 23. septembra predstavila paket predpisov o finančnih trgih: predlog uredbe o ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB), ki jo dopolnjuje odločba o posebnih nalogah ECB v zvezi s tem ESRB, ter tri predloge uredb, in sicer o ustanovitvi Evropskega bančnega organa, o ustanovitvi Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine in o ustanovitvi Evropskega organa za vrednostne papirje in trge. Nato je bila 28. oktobra predstavljena direktiva o spremembah obstoječih direktiv, povezanih z ustanavljanjem novih organov. To bo obravnavano v ločenem mnenju.

2.2 Vsi ti predlogi so v skladu s poročilom de Larosièrjee skupine iz začetka leta 2009, ki ga je EESO obravnaval v mnenju na lastno pobudo, sprejetem na plenarnem zasedanju septembra 2009. Mnenje obravnava razloge za finančno in gospodarsko krizo, potrebne nove ali izboljšane predpise za finančni trg ter novo in izboljšano ureditev nadzora. Na to mnenje opozarjamo tudi zaradi drugih obravnavanih tem, poleg teh konkretnih zakonodajnih predlogov.

2.3 Poleg splošnega sklicevanja se nam zdi potrebno navesti naslednje stavke iz tega mnenja: „Tudi po mnenju EESO je nadzor temeljnega pomena za to, da se taka finančna kriza ne bi več ponovila. Za nadzor pa so potrebna pravila. Zato je treba kot enako pomembne jemati predloge za spremenjene, strožje predpise v prvem delu poročila.“ Glede na omejitve predlogov za mikronadzor sedanjih predpisov se naš poudarek na njihovi spremembi in krepitvi zdi še bolj pomemben.

2.4 Nekaj zakonodajnih aktov, povezanih s predpisi za finančne trge, je predlagala tudi Komisija. EESO je doslej obravnaval mnenja o bonitetnih agencijah (2), alternativnih investicijskih skladih in kapitalskih zahtevah. Druga tematika za nove zakonodajne akte, ki jih Komisija še ni predlagala, predlagal pa jih je EESO, je natančen pregled vseh novih instrumentov na finančnem trgu, ki naj ga pred potrditvijo opravi nacionalni organ – tak sistem se že uporablja v Španiji.

3. Splošne ugotovitve

3.1 Nadzor na makro in mikro ravni je treba ločiti od nadzora finančnega trga. Hkrati pa je treba zagotoviti tesno sodelovanje med vsemi predlaganimi organi. Splošne težave, odkrite med mikro nadzorom, se nanašajo na finančni trg kot celoto, kadar pa se med makro nadzorom pokažejo tveganja, je pogosto mogoče pomoč najti na mikro ravni. Ta soodvisnost se omenja tudi na več mestih v uredbah.

3.2 Glavne dejavnosti treh organov se bodo nanašale na obstoječe predpise, zato je treba prakse nacionalnih organov uskladiti, predvsem s pomočjo smernic in priporočil; poleg tega bodo imeli ti organi tudi mandat za razvoj novih tehničnih standardov za formalne predloge Komisije.

Odbor se je v mnenju o de Larosièrjevem poročilu zavzel za širšo zastopanost v upravah treh novih organov. Komisija tega ni upoštevala niti v uredbah o teh organih niti v Uredbi o ESRB, vendar je v obeh primerih predlagala posebne interesne skupine.

ESRB mora vprašati, „kadar je to primerno, za nasvet ustrezne interesne skupine v zasebnem sektorju“. Za te so v uvodnem delu tega predloga podani primeri: predstavniki finančnega sektorja, združenja potrošnikov in nekatere skupine, ki jih je ustanovila Komisija. Ta opis je pomanjkljiv; omeniti je treba, da morajo biti med predstavniki finančnega sektorja tako delodajalci kot sindikati v tem sektorju.

3.3.1.1 Širše zastopstvo je potrebno tudi zaradi sistemskih tveganj, ki ne zadevajo le finančnega trga, temveč vso gospodarstvo. Zato se je treba posvetovati tudi s predstavniki delodajalcev in sindikatov na ravni EU.

3.3.1.2 Oblika in pogostnost teh posvetovanj nista omenjeni. To je potrebno, saj je v členu predvideno, da se posvetovanje „mora“ opraviti. Besedilo „kadar bi bilo to ustrezno“ se zdi preveč nejasno. Natančno je treba navesti, kdaj so ta posvetovanja obvezna.

Zdi se, da je mnenje Komisije glede sestave interesne skupine za te tri organe približno enako mnenju EESO: zastopani morajo biti delodajalci in delavci v posameznih delih finančnega trga ter potrošniki in uporabniki storitev tega sektorja.

3.3.2.1 Težave se bodo najverjetneje pojavile pri izbiri držav, iz katerih bodo ti predstavniki prišli. Domnevamo, da zamisel o 30 predstavnikih ne pomeni, da bodo predstavniki iz finančnih institucij iz vseh držav. Med temi 30 predstavniki morajo biti enakomerno zastopani vsi različni predstavniki, kot je navedeno v uvodnih delih uredb.

3.3.2.2 Skupine se bodo sestajale najmanj dvakrat na leto. Lahko bodo predložile mnenja in nasvete ter bodo imele administrativno podporo. Mnenja in nasveti morajo biti javno objavljeni. Vse to se zdi primerno, vendar obstaja nevarnost, da se bo njihovo delo osredotočilo le na dve seji. Morale bi imeti možnost stalnega spremljanja dela zadevnega organa. To je potrebno kot jamstvo, da bodo organi, katerih nadzorniki bodo nadzorovali sami sebe, učinkovito delovali.

4. Posebne ugotovitve

Evropski odbor za sistemska tveganja

4.1 Ni praktično nobenih razprav o tem, kakšna so lahko sistemska tveganja v zvezi z makro-bonitetnim nadzorom. Uvedbo nekaterih novih instrumentov je mogoče šteti za sistemsko tveganje v sedanji krizi. Tudi za metode, ki jih uporabljajo bonitetne agencije za izračun tveganja in vrednosti, lahko rečemo, da so sistemsko tveganje. Ali lahko pravila za upravitelje finančnih institucij, ki slednjim omogočajo, da prevzemajo prevelika tveganja, štejemo za sistemska tveganja? To so možni primeri. O konceptu sistemskega tveganja je treba javno razpravljati – ne samo za zaprtimi vrati novega ESRB.

EESO meni, da mora imeti ESRB jasen mandat za delovanje, kadar je ogrožena finančna stabilnost, zato je treba nekatere odstavke ponovno obravnavati, da se to zagotovi s predpisi.

4.2.1 Naloge ESRB se v skladu s preambulo predloga uredbe nanašajo na finančni „nadzor“ (uvodna izjava 1) – izraz „nadzor“ se je uporabljal tudi v razpravah o iskanju rešitev za finančno krizo. V nadaljevanju je navedeno, da Skupnost potrebuje organ za makrobonitetni „nadzor“ (uvodna izjava 7). Uporaba tega koncepta zmanjšuje dejanske pristojnosti tega organa: nadzorno spremljanje stanja (oversight) je prvi korak, slediti pa mu mora nadzor (supervision), ki vključuje dejanske pristojnosti za ukrepanje. To nista sopomenki (angl. oversight in supervision) – v nekaterih drugih jezikih pa se uporablja samo ena beseda za „nadzor“ (supervision). Različne različice je treba uskladiti ob uporabi koncepta „nadzor“ (supervision).

4.2.2 Izrecno je navedeno, da mora biti ESRB neodvisen organ. Vendar bi moral v skladu z Uredbo svoja opozorila in priporočila pošiljati prek Sveta ali treh organov, da se jim poveča pomen (uvodna izjava 9), zaradi česar je njegova neodvisnost nekoliko vprašljiva. EESO meni, da ustrezen opis najdemo v členu 16(3), v skladu s katerim je treba opozorila in priporočila poslati Svetu.

4.2.3 Navedba v zvezi s priporočili „da bi jih“ (angl. should) pomeni, da bi priporočila morala privesti do ukrepanja naslovnikov, če neukrepanja ne morejo ustrezno upravičiti. „Da bi jih“ pomeni, da so ta priporočila bolj ali manj obvezna, toda obveznost ali neobveznost ukrepa mora biti odvisna od tega, ali so za predpise pristojne države članice ali EU. Zato bi moralo biti besedilo v tem odstavku natančnejše.

4.2.4 Za besedilo člena 3 te uredbe se zdi, da gre predaleč. Za ESRB je navedeno, da prispeva „k nemotenemu delovanju notranjega trga“. Pristojnosti ESRB se nanašajo na finančni trg, vendar se tukaj zdi, da mu je dodeljena večja vloga. Cilj Komisije je običajna zakonodaja za finančni trg. To je treba spremeniti, da se naloge ESRB omejijo na sistemska tveganja in tako zmanjša nevarnost prihodnjih sporov glede pristojnosti.

ESRB bo sestavljen iz splošnega odbora, pripravljalnega odbora in sekretariata. Povezava z Evropskim sistemom centralnih bank (ESCB) je zelo jasna, saj bo 29 članov Razširjenega sveta ECB vključenih tudi v splošni odbor ESRB. EESO je to povezavo med ESCB in novim ESRB zagovarjal v mnenju o de Larosièrjevem poročilu. Med temi 29 člani bosta izvoljena predsednik in podpredsednik, in sicer za 5-letno obdobje. Poleg teh 29 članov bodo imeli glasovalno pravico tudi član Evropske komisije in trije predsedniki novih organov. 27 predstavnikov nacionalnih nadzornih organov je lahko prisotnih, vendar brez glasovalne pravice; enako velja za predsednika Ekonomsko-finančnega odbora.

V členu 11, ki govori o pripravljalnem odboru, niso navedena nobena pravila o glasovalni pravici. Pripravljalni odbor v skladu s predlogom Komisije sestavljajo predsednik in podpredsednik splošnega odbora ter 5 ostalih članov Razširjenega sveta ECB, trije predsedniki novih organov, predstavnik Komisije in predsednik Ekonomsko-finančnega odbora.

4.3.1.1 Prva poročila o razpravi Sveta o teh predlogih so se nanašala na število članov iz Razširjenega sveta ECB v tem pripravljalnem odboru. Naj bodo trije ali pet? EESO (kakor tudi ECB v svojem mnenju) priporoča, naj jih bo pet, kar bi omogočilo boljšo geografsko distribucijo, distribucijo med malimi in velikimi državami ter med državami znotraj evroobmočja in državami zunaj tega območja. Glede na to, da bi verjetno morali imeti člani pripravljalnega odbora glasovalno pravico, mora biti vključeno precejšnje število predstavnikov centralnih bank. Sestava pripravljalnega odbora mora ustrezno odražati sestavo splošnega odbora ESRB, v katerem je 29 članov centralnih bančnikov.

4.3.2 Svetovalni tehnični odbor je treba navesti v prvem odstavku člena 4, kjer so našteti vsi organi ESRB.

4.4 Vključen je poseben člen o vprašanju, ali je treba opozorila in priporočila objaviti. EESO se zaveda, da je treba pred takšno objavo odpraviti veliko pomislekov, vendar ne razume, zakaj je to edina odločitev, za katero je v tem odboru potrebna dvotretjinska večina. Če so člani splošnega odbora dovolj pristojni za odločitve o sistemskih tveganjih ter za pripravo opozoril in priporočil, potem bi morali biti dovolj pristojni tudi za odločanje o objavi sprejetih odločitev.

4.5 Za vključitev Evropskega parlamenta bi lahko rekli, da je skromna. Odločitve o vseh teh predlogih Komisije morata sprejeti tako Svet kot Evropski parlament. Ne glede na to dejstvo, je Parlament omenjen le v zvezi z obveznostjo ESRB, da vsaj enkrat na leto poroča Evropskemu parlamentu in Svetu. V skladu s členom 20 Svet po treh letih pregleda Uredbo o ESRB. Parlament ni omenjen, čeprav je v tem zakonodajnem postopku njegova pristojnost enaka pristojnosti Sveta. EESO meni, da bi morala Uredba pri teh vprašanjih nameniti večjo vlogo Evropskemu parlamentu.

5. Posebne ugotovitve

Mikrobonitetni nadzor

V točki 6.6 obrazložitvenega memoranduma, ki je del posameznih predlogov, je navedeno, da se uredbe med seboj razlikujejo samo v zvezi s cilji, področjem delovanja in opredelitvami.

5.1.1 Cilji (člen 1(4)) so v treh uredbah skoraj enaki: delovanje notranjega trga, stabilnost finančnega sistema in krepitev mednarodnega usklajevanja nadzora. Edine očitne razlike se nanašajo na to, koga je treba zaščititi: vlagatelje v primeru Evropskega organa za vrednostne papirje, imetnike polic in druge upravičence v primeru Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine ter deponente in vlagatelje v primeru Evropskega bančnega organa.

EESO meni, da je besedilo tega člena jasno v zvezi z razliko med pristojnostmi teh nadzornih organov in zakonodajnimi pristojnostmi institucij EU. Dejanska pooblastila organov so omejena na nadzor obstoječih predpisov, če prav razumemo uredbe. Glede sprememb regulativnih pravil se njihova vloga nanaša le na pripravo mnenj za Komisijo, Svet in Evropski parlament.

5.1.2.1 Predlogi organov za nove tehnične standarde imajo lahko – v skladu s členom 7(2) – obliko uredbe ali sklepa, vendar ne direktive. Če so tehnični standardi opredeljeni kot nepolitični po značaju, se zdi primerno izključiti tudi možnost uredbe. Tehnične standarde je treba naslavljati le na nacionalne nadzorne organe in finančne ustanove in ne na države članice, zato morajo imeti obliko sklepa, ne pa uredbe ali direktive. Slednje so predvidene le za politična pravila, ki jih predlaga Komisija. Ta člen tudi določa, da Komisija sprejme osnutek tehničnih standardov, za kar pa uredbe ali direktive niso primerne, saj jih morata sprejeti Svet in Evropski parlament.

Vsi členi, ki podrobno opisujejo naloge organov, se zdijo primerni. Nadzor evropskih organov se nanaša na nacionalne nadzorne organe, ne pa neposredno na udeležence na finančnem trgu. Izjema je, ko nacionalni organ ne upošteva priporočil (člena 9 in 11). Evropski organ v tem primeru na koncu sprejme odločbo, namenjeno udeležencem na finančnem trgu.

5.1.3.1 EESO pozdravlja ugotovitev, da mora biti za odločanje o obstoju izrednih razmer pristojen Svet, ki se pred sprejetjem odločitve posvetuje s Komisijo, ESRB in po potrebi z evropskimi nadzornimi organi.

5.1.3.2 Predlog o Evropskem bančnem organu ne navaja jasne opredelitve izrednih razmer in meril za njihovo razglasitev. Besedilo je treba dodatno razjasniti v zvezi z razlogi za razglasitev izrednih razmer. EESO meni, da morajo na splošno izhajati iz trgov. Za posamezno finančno institucijo mora biti v izrednih razmerah pristojen nacionalni nadzorni organ.

5.1.3.3 Člen 23 se nanaša na možne zaščitne ukrepe posamezne vlade, kadar ta meni, da imajo novi tehnični standardi davčne posledice. Ti zaščitni ukrepi se zdijo ustrezni, čeprav standardi skoraj nikoli niso imeli davčnih učinkov. Glede na to, da se zaščitni ukrepi nanašajo samo na člena 10 in 11, bi moral ta člen slediti členu 11.

5.1.4 Finančne ustanove in udeleženci na finančnem trgu bi morali imeti možnost, da se v primeru nesoglasja z nacionalnim nadzornim organom pritožijo Evropskemu bančnemu organu.

Glede na področje delovanja bo imel Evropski organ za vrednostne papirje in trge kot nadzorni organ za bonitetne agencije posebno nalogo. Ta pristojnost bo vključevala tudi odvzem registracije takim agencijam ter preiskave in inšpekcije na kraju samem. Ti ukrepi niso predvideni v tej uredbi, vendar bodo vključeni v prihodnje spremembe uredbe. Zdi se primerno, da to nadzorno pristojnost dobi Evropski organ za vrednostne papirje in trge – to bo ena njegovih najpomembnejših nalog.

5.1.5.1 Eden izmed sklepov v mnenju EESO o de Larosièrjevem poročilu je bil, da bi moral obstajati nacionalni organ (kot v Španiji), katerega naloga bi bila, da pred uvedbo novih finančnih instrumentov da svoje soglasje. Ustanovitev teh treh organov omogoča izvedbo tega predloga. Vendar v drugih državah članicah ni tako, zato bi bilo treba najprej pregledati instrumente, ki se uporabljajo v državah članicah, razen v primeru Španije. Komisija bi zato morala spremeniti tudi Uredbo o Evropskem organu za vrednostne papirje in trge, in sicer z uredbo, ki je primerno sredstvo za takšno nalogo.

5.1.6 Glavna skrb glede opredelitev Evropskega bančnega organa je opredelitev velikosti dela finančnega sektorja, ki ga je treba nadzorovati. Glede na izkušnje iz finančne krize mora biti ta opredelitev čim širša. Obstoj finančnih ustanov, ki so zunaj nadzora tega organa, lahko privede do tega, da imajo take ustanove prednost pri ustvarjanju dobička, saj bodo predpisi o njihovem obnašanju in nadzor nad njim zunaj področja delovanja tega organa. Enaki konkurenčni pogoji za vse finančne ustanove morajo biti splošni cilj. Opredelitev iz te uredbe se sklicuje na direktive o kreditnih institucijah, o investicijskih podjetjih in o finančnih konglomeratih. EESO želi, da bi se organizirala nova razprava o opredelitvah iz teh direktiv, da bi se vključile izkušnje iz finančne krize in te definicije čim bolj razširile.

5.1.7 Tudi v zvezi z Evropskim organom za vrednostne papirje in trge je naveden sklic na obstoječe direktive. EESO želi pri tem poudariti, da se zlasti na področju zagotavljanja poklicnih pokojnin v državah članicah uporabljajo različni modeli. Zato je v tem primeru še posebej pomembno pojasniti, da področje delovanja ni le vprašanje nadzora. Možnost predlagati nove predpise ostaja v izključni pristojnosti Komisije.

5.1.8 V zvezi z Evropskim organom za vrednostne papirje in trge je navedeno, da je finančni udeleženec na trgu „oseba“. Domnevamo, da to pomeni tako pravno osebo kot posameznika, vendar je to treba pojasniti v členu 2(1) Uredbe.

5.1.9 Organi lahko v skladu s členom 20(3) uporabljajo zaupne informacije, ki so jih prejeli od finančnih ustanov, le za naloge, za katere jih te uredbe neposredno pooblaščajo. Ta stavek bi bilo treba dopolniti s predpisom o načinu varovanja zaupnosti.

Vsi trije organi imajo isto sestavo: odbor nadzornikov, upravni odbor, predsednika, izvršnega direktorja in odbor za pritožbe. Predsednik organov ne prihaja iz nacionalnih nadzornih organov. To mora biti v skladu z uredbami neodvisna oseba, zaposlena za polni delovni čas.

5.2.1 Za upravne odbore teh evropskih organov se predlagajo štirje člani iz nacionalnih nadzornih organov. Ni naveden noben razlog za število štiri, se pa zdi logično, da bilo tako kot v primeru ESRB, torej pet članov.

5.2.2 Samo vodje nacionalnih organov bodo imeli glasovalne pravice v odboru nadzornikov, vendar ne predstavnik Komisije ali predstavnik ESRB. To pomeni, da se vse pristojnosti nadzornega organa dajejo nacionalnim organom, ki so pod nadzorom. V takšni ureditvi obstaja tveganje neukrepanja kljub vsem določbam iz uredbe o tem, kako izvajati nadzor, kako kritizirati nacionalne organe ter celo o tem, kdaj bo evropski organ sprejemal odločitve, vključno s končno možnostjo odločbe Komisije. Sodelovanje državnih organov v okviru evropskega organa mora biti seveda kolegialno, vendar, ali se lahko zgodi, da postane preveč kolegialno?

5.2.3 Glede na tveganje, da bo odbor nadzornikov nadziral samega sebe, opozarjamo na pomen nekaterih drugih vidikov, povezanih s temi organi. Neodvisnost predsednika je ključnega pomena, zato bi moral imeti glasovalno pravico. Prav tako sta ključnega pomena tudi odprtost do interesnih skupin in njihov vpliv. Poleg tega je potrebna preglednost, ki se lahko zagotovi z objavljanjem sklepov organov. Kljub temu, da EESO to splošno pravilo zagovarja, se seveda zaveda dejstva, da obstajajo tudi sklepi, ki jih ni mogoče takoj objaviti zaradi nevarnosti motenj na finančnem trgu.

Predlog v zvezi z načrtovanjem začetka dejavnosti teh organov vključuje podvojitev osebja v primerjavi s sedanjimi tremi odbori. Pričakuje se, da bodo imeli po začetku izvajanja vseh svojih dejavnosti približno štirikrat toliko zaposlenih kot sedanji odbori. Glede na to, da gre za dejavnosti, katerih obseg in narava sta precej različna, EESO meni, da je to primerno število zaposlenih.

5.3.1 Naši dvomi se nanašajo na dolžino predlaganega obdobja, v katerem naj bi organi postali popolnoma aktivni: če se bodo dejavnosti začele leta 2011, bosta za polno aktivnost potrebni še nadaljnji dve leti. Pospešitev je možna in resnično potrebna, da bi lahko hitro obravnavali vse težave, ki se pokažejo v času krize.

5.4 EESO meni, da je skupni odbor evropskih nadzornih organov, ki bo ustanovljen skupaj s tremi organi, nujno dopolnilo. Glede na ustanovitev tega odbora za sodelovanje med organi se, vsaj v tem trenutku, zdi nepotrebno ustvariti en skupni organ za tri področja nadzora.

5.5 V členu 33 je nekaj manjših napak: v 33(2) „v odsotnosti predsednika opravljal njegove“ je treba spremeniti v „v odsotnosti predsednika/predsednice opravljal njegove/njene“. V istem členu (33(5)) se v angleški različici tega dokumenta izraz „Chairperson“ nenadoma spremeni v izraz „Chairman“ – tudi to je treba spremeniti.

V Bruslju, 21. januarja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Glej točko 1.4 mnenja EESO o poročilu de Larosièrjeve skupine, UL C 318, 23.12.2009, str. 57.

(2) Glej mnenje EESO o bonitetnih agencijah, UL C 277, 17.11.2009, str. 117

14.12.2010

Uradni list Evropske unije

C 339/41

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES v zvezi z neobvezno in začasno uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti za dobavo nekaterega blaga in storitev, dovzetnih za goljufije

(COM(2009) 511 konč. - 2009/0139 (CNS))

(2010/C 339/09)

Glavni poročevalec: g. IOZIA

Svet Evropske unije je 6. oktobra 2009 sklenil, da v skladu s členom 93 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES v zvezi z neobvezno in začasno uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti za dobavo nekaterega blaga in storitev, dovzetnih za goljufije

COM(2009) 511 konč. - 2009/0139 (CNS).

Predsedstvo Odbora je 3. novembra 2009 strokovno skupino za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo zadolžilo za pripravo dela na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 459. plenarnem zasedanju20. in 21. januarja 2010 (seja z dne 21. januarja) za glavnega poročevalca imenoval g. IOZIA ter mnenje sprejel z 91 glasovi za, 2 glasovoma proti in 4 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepne ugotovitve

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira predlog direktive za uvedbo mehanizma obrnjene davčne obveznosti za nekatere vrste blaga in storitev, vendar obenem močno obžaluje, da je bilo treba vnovič iskati „konvencionalne“ rešitve za problem davčnih goljufij in odpravo „prehodne“ ureditve, ki še naprej nezadržno olajšuje goljufije znotraj Skupnosti.

1.2 EESO razume in podpira prizadevanja Komisije – kljub političnim problemom, s katerimi se mora slednja soočati –, vendar še naprej vztraja, da je treba preiti na nov sistem DDV, ki bo zmanjšal možnosti za goljufije in upravne obremenitve za davkoplačevalce.

1.3 EESO se strinja s predlogi resolucije Evropskega parlamenta z dne 2. septembra 2008 o usklajeni strategiji za izboljšanje boja proti davčnim goljufijam, zlasti glede obdavčitve transakcij znotraj Skupnosti v državi izvora po enotni 15-odstotni stopnji. Takšna odločitev bi bila tudi v skladu s členom 402 Direktive 2006/112/ES.

Predlagana direktiva uvaja nove elemente, ki povečujejo razlike v sistemu DDV. EESO izraža zaskrbljenost zaradi odločitev, s katerimi se uskladitev sistema DDV časovno odmika.

1.4.1 Izbrani pravni instrument se zdi sprejemljiv, čeprav bi bilo zaželeno sprejetje uredbe.

1.5 Države članice morajo okrepiti svoje davčne uprave. Zahtevki za povračila se bodo povečali, ker vstopnega DDV ne bo več mogoče izravnati z izstopnim. Za zaščito držav članic pred negativnimi učinki, ki bi jih lahko prinesel mehanizem obrnjene davčne obveznosti, je nujno potreben strog sistem nadzora.

1.6 EESO meni, da je odločitev o vključitvi trgovanja z emisijskimi kuponi v direktivo temeljnega pomena.

1.7 EESO se ne strinja z omejitvijo s štirih vrst blaga, ki jih navaja direktiva, na samo dve vrsti. Vsaka država članica bi morala sama odločati, ali je njena davčna uprava zmožna sama primerno upravljati uvedbo mehanizma obrnjene davčne obveznosti za vse vrste blaga. Ta omejitev se zdi v nasprotju s členom 395 Direktive 2006/112.

1.8 EESO bo Komisijo v upanju, da se bo lotila „daljnosežnejših“ strukturnih ukrepov, ki bi močno zmanjšali možnost davčnih goljufij, še naprej podpiral pri njenih prizadevanjih za izboljšanje usklajevanja sistema DDV.

2. Uvod

2.1 Boj proti davčnim goljufijam, zlasti tistim znotraj Skupnosti, v zadnjih letih ni kaj prida napredoval. Skupni izpad davčnih dohodkov zaradi goljufij znaša 200 do 250 milijard eurov, kar ustreza 2 % BDP EU.

2.2 Goljufije v okviru DDV dosegajo približno 40 milijard eurov, kar je 10 % davčnih dohodkov.

2.3 Stalna rast trgovine je privedla do širjenja tako imenovanih goljufij „davčnega vrtiljaka“. Ustrezna zakonodaja določa, da lahko blago v tranzitu na ozemlju EU prosto kroži, da pa je treba DDV, ki se nanaša na trgovinske transakcije z državami EU, plačati v namembni državi.

2.4 Ko se v transakcijo znotraj Skupnosti vključi sostorilec, nastane nezakonit trikotnik, ki simulira dve zaporedni dobavi istega blaga. Kupec ima pravico do povračila DDV, ki ga sostorilec nikoli ni plačal. Slednji je kupil blago, oproščeno plačila DDV, pri dobavitelju iz druge države članice. Sostorilec tako izgine.

2.5 Pri mehanizmu obrnjene davčne obveznosti domači dobavitelj kupcu, ki je zavezanec za DDV, ne zaračuna DDV, pač pa mora DDV zatem plačati kupec. Teoretično bi moral ta postopek odpraviti možnost goljufij „vrtiljaka“.

2.6 Zaradi protislovnosti sistema, ki temelji na uporabi načela namembne države ter ki bi za pravilno delovanje potreboval stabilen in učinkovit sistem izmenjave informacij med državami članicami, prihaja do davčnih goljufij, ki jih skoraj ni mogoče preprečiti. Skupnost se je dokončno odločila za načelo države porekla, ki predvideva obliko kompenzacije med državami članicami s prerazdeljevanjem DDV. Po členu 402 Direktive 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 je treba transakcije znotraj Skupnosti obdavčiti v državi izvora.

2.7 Prerazdeljevanje je potrebno za odpravo učinka, ki ga imajo na davčne dohodke izvoz in odbitki davka na uvoz, že obdavčen v državi izvora.

2.8 Za sprejetje dokončnega sistema, ki bi močno zmanjšal obseg davčnih goljufij znotraj Skupnosti, je potreben integriran sistem upravnega sodelovanja, ki pa kljub prizadevanjem Komisije ne uspe ugledati luči dneva (1). Zaradi stalnih velikih razlik med državami članicami pri določanju in zajemanju statističnih podatkov je težko vzpostaviti tudi klirinško hišo, ki jo Komisija zahteva od leta 1987.

2.9 V ta – res žalosten – scenarij se vklaplja predlog direktive Sveta, ki ga daje Komisija, za uvedbo začasne možnosti uporabe mehanizma obrnjene davčne obveznosti za nekatere vrste blaga in storitev v nacionalne ureditve (2).

3. Predlog Komisije

3.1 Obravnavana pobuda izhaja iz predlogov skupine strokovnjakov za strategijo boja proti davčnim goljufijam (ATFS): Komisija je predložila sporočilo (3), ki je vsebovalo inovativne predloge za boj proti davčnim goljufijam. Teh predlogov, ki so med drugim predvidevali uvedbo splošnega sistema obrnjene davčne obveznosti, Svet za ekonomske in finančne zadeve ni sprejel.

Da bi se zoperstavile vse pogostejšemu pojavu tako imenovanih „goljufij manjkajočega trgovca“ znotraj Skupnosti (Missing Trader Intra-Community Fraud, MTIC), bolj znanih kot goljufija „davčnega vrtiljaka“, saj gre pogosto za večkratno kroženje istega blaga med akterji iz več držav članic, so nekatere države članice Komisijo pozvale, naj uporabi odstopanje po členu 395 direktive o DDV, ki omogoča začasno uvedbo mehanizma obrnjene davčne obveznosti za nekatere vrste blaga in storitev.

3.2.1 Komisija je menila, da je primerneje spremeniti direktivo o DDV z vstavitvijo člena 199a in uvedbo odstopanja do leta 2014.

Na seznamu blaga, za katerega je možno neobvezno uvesti mehanizem obrnjene davčne obveznosti, so zelo razširjene elektronske naprave, kot so mobilni telefoni in aparati z integriranimi vezji. Ta možnost se že uporablja v Veliki Britaniji, ki je od Sveta pridobila dovoljenje za odstopanje.

3.3.1 Seznam štirih vrst blaga, ki ga zajema direktiva, dopolnjujejo parfumi in plemenite kovine, razen če gre za starine ali zbirke. Med storitvami je navedeno trgovanje z emisijskimi kuponi.

4. Splošne ugotovitve

4.1 Komisija je v sporočilu Svetu in Evropskemu parlamentu (4) po eni strani poudarila pozitivne učinke boja proti davčnim goljufijam, ki bi jih bilo mogoče teoretično doseči z uvedbo obrnjene davčne obveznosti, po drugi strani pa je poudarila vse možne nevarnosti novih goljufij in potrebo po okrepitvi nadzora, še zlasti pa upravnega sodelovanja.

4.2 Komisija je potrdila svoje dvome glede uvedbe neobveznega splošnega mehanizma obrnjene davčne obveznosti, ker bi ta „bistveno vplivala na doslednost in usklajenost sistema DDV v EU in obseg njegovega prihodnjega razvoja“.

4.3 EESO soglaša s pomisleki Komisije in meni, da se je treba izogniti vsakršnemu ukrepu, ki bi lahko ogrožal težavno pot k prihodnji uskladitvi DDV.

4.4 Že v letu 2008 je Evropski parlament pozval Svet k odločnejšim ukrepom v boju proti davčnim goljufijam (5) in opozoril na nevarnost novih goljufij, povezano z uvedbo splošnega mehanizma obrnjene davčne obveznosti, zlasti v trgovini na drobno in z zlorabo davčne identifikacijske številke. Parlament je v tej resoluciji kot najboljšo rešitev predlagal, da bi bilo treba preseči prehodno ureditev in obdavčiti dobave znotraj Skupnosti po 15-odstotni stopnji.

4.5 EESO je v vseh svojih mnenjih, novejših in starejših, poudarjal, da je treba preseči prehodno rešitev (6), in meni, da je treba predlog Evropskega parlamenta o uvedbi enotne obdavčitve dobav znotraj Skupnosti podpreti. Prehodna rešitev je poleg tega razdrobljena v veliko posebnih rešitev – za kmetijstvo, mala podjetja, potovalne agencije, založniška podjetja in tako naprej – z oprostitvami, olajšavami in odstopanji.

4.6 Kot običajno Svet za ekonomske in finančne zadeve ni dosegel sporazuma in EESO vnovič obžaluje, da je ohromelost odločanja o davčnih zadevah že spet zavrla poskus, da bi začeli postopek usklajevanja.

4.7 EESO podpira predlog Komisije, čeprav opozarja na nekatere nedoslednosti v zvezi z zastavljenimi cilji: neobvezni sistem akterjem v teh sektorjih nalaga nove upravne obveznosti, saj so dejansko prisiljeni voditi dvojno računovodstvo, poleg tega pa prinaša precejšnjo odgovornost za davkoplačevalce, ki morajo določati pravilno davčno obravnavo.

4.8 Z obrnjeno davčno obveznostjo se je Sodišče Evropske unije že ukvarjalo (7). Sodba obravnava primer zahteve neke davčne uprave za plačilo zaradi napačne razlage mehanizma obrnjene davčne obveznosti. Da bi se izognili nepotrebnim in dragim sodnim postopkom, je treba – ob upoštevanju doslej pridobljenih izkušenj – pregledati nacionalne zakonodaje. Čeprav se slednje ravnajo po splošnih načelih, obstajajo med njimi vendarle razlike, npr. pri rokih za zahtevke za povračilo in za plačilo davka.

4.9 Vlade držav članic, ki bodo sistem uvedle, bodo morale računati s povečanjem števila zahtevkov za povračilo zneskov preveč plačanega DDV; vlagali jih bodo davčni zavezanci, ki ne bodo več mogli uveljavljati odbitka DDV, zbranega na nižji stopnji.

4.10 Breme plačevanja davka se prenaša na vedno manjše gospodarske subjekte, ki bi utegnili biti manj zanesljivi kot sedanji zavezanci za plačilo DDV, srednja in velika podjetja, ki vplačujejo večino davčnih dohodkov. Z odpravo razdrobljenosti plačil se v tem sistemu povečuje nevarnost izpada davčnih dohodkov.

4.11 Iz analize celotne problematike izhaja, da je potreben strog sistem nadzora za zaščito držav članic pred negativnimi učinki, ki bi jih lahko imel mehanizem obrnjene davčne obveznosti. Krepitev nadzora mora potekati vzporedno s krepitvijo upravnega sodelovanja in uporabo standardiziranih sistemov računalniške izmenjave podatkov med upravami.

5. Posebne ugotovitve

5.1 EESO se ne strinja z odločitvijo Komisije, da ne bo opravila presoje vpliva. Ker Komisija meni, da je bilo dovolj izčrpno prejšnje posvetovanje o temi „Morebitna uvedba neobveznega mehanizma obrnjene davčne obveznosti za DDV – Vpliv na podjetja“ z dne 13. avgusta 2007 – ki sicer ni bilo objavljeno na spletni strani Komisije –, ne upošteva možnih učinkov na gospodarske subjekte in uprave.

5.2 Utemeljevanje, da morajo zato, ker ne gre za obvezen ukrep, presoje vpliva opraviti vpletene države članice, je zelo vprašljivo. EESO je velikokrat priporočil, da je treba resni in temeljiti analizi posledic evropske zakonodaje nameniti največjo pozornost.

5.3 Pravna podlaga predloga se zdi primerna in sorazmerna. Po mnenju EESO pa instrument direktive prinaša očitno nevarnost povečevanja razlik med davčnimi sistemi. Bolje bi bilo sprejeti uredbo.

5.4 EESO močno podpira vključitev trgovanja z evropskimi emisijskimi kuponi, ki so leta 2008 predstavljali 73 % svetovne tržne vrednosti teh kuponov. Ker trgovanje s kuponi med davčnimi zavezanci šteje za opravljanje storitve, mora biti davek plačan v državi, kjer ima sedež podjetje kupca. EESO obžaluje le, da za to trgovanje ne velja obvezen mehanizem obrnjene davčne obveznosti.

5.5 EESO meni, da omejitev na samo dve od navedenih vrst blaga ni dovolj utemeljena. Veliko primerneje bi bilo, da bi vsaka država članica o tej zadevi lahko svobodno odločala v okviru lastne odgovornosti. Člen 395 Direktive 2006/112 državam članicam že daje to pristojnost, pod pogojem, da jo odobri Svet. Člen 199a bi bil lahko v obliki, kot je predlagan, v nasprotju z omenjenim členom.

V Bruslju, 20. januarja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) COM(2009) 427 konč. - 2009/0118 (CNS). Trenutno v obravnavi v okviru dosjeja ECO 265, poročevalec Burani.

(2) COM(2009) 511 konč

(3) COM(2008) 109 konč., 22.2.2008, in SEC(2008) 249, 22.2.2008.

(4) Prav tam.

(5) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. septembra 2008 o usklajeni strategiji za izboljšanje boja proti davčnim goljufijam (2008/2033(INI)) UL C 295 E, 4.12.2009, str. 13.

(6) Mnenje EESO o DDV/ukrepih odstopanja – UL C 32, 5.2.2004, str. 120.

Mnenje EESO o boju proti davčnim goljufijam – UL C 161, 13.7.2007, str. 8.

Mnenje EESO o stopnjah DDV, ki niso splošne – UL C 211, 19.8.2008, str. 67.

Mnenje EESO o davčni utaji, povezani z uvozom – UL C 277, 17.11.2009, str. 112.

Mnenje EESO o boju proti goljufijam – UL C 100, 30.4.2009, str. 22

Mnenje EESO o predlogu direktive Sveta o spremembi Direktive 77/388/EGS v zvezi z nekaterimi ukrepi za poenostavitev postopka za računanje davka na dodano vrednost in za pomoč pri preprečevanju utaje in izogibanja davkom, ter o preklicu nekaterih odločb o dovoljenju odstopanj – UL C 65, 17.3.2006, str. 103.

(7) Združeni zadevi C 95/07 in C96/07 z dne 8. maja 2008.

14.12.2010

Uradni list Evropske unije

C 339/45

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o politiki kakovosti kmetijskih proizvodov

(COM(2009) 234 konč.)

(2010/C 339/10)

Poročevalec: g. KAPUVÁRI

Evropska komisija je 28. maja 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o politiki kakovosti kmetijskih proizvodov

COM(2009) 234 konč.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 9. decembra 2009.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 459. plenarnem zasedanju 20. in 21. januarja 2010 (seja z dne 20. januar) s 145 glasovi za in 5 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Veliko in še rastoče število shem certificiranja ne prispeva k doseganju ciljev politike kakovosti Evropske unije. Zato bi cilj moral biti ne le uskladitev in poenostavitev obstoječih shem, marveč tudi zmanjšanje njihovega števila. EESO priporoča opredelitev sheme, ki bi imela prednost na ravni Skupnosti. Komisija bi morala določiti shemo, ki je za to najustreznejša.

1.2 Politika kakovosti Evropske unije je ključna prvina, ki zajema več delov in tvori izjemno kompleksen sistem. Ker je politika kakovosti povezana z vsemi drugimi sestavinami, instrumenti in cilji skupne kmetijske politike, je treba upoštevati tudi te vidike. Vendar pa tri glavne teme, ki jih je treba obravnavati pri razvoju politike kakovosti (informacije, skladnost in poenostavitev), ta pristop odražajo le v ožjem smislu. EESO priporoča, naj si Komisija prizadeva za izkoriščanje možnosti, ki jih politika kakovosti daje z zamislimi o dolgoročni strategiji in politiki za kmetijsko-prehrambeni sektor EU. Politika kakovosti je instrument, ki bi ga bilo mogoče še učinkoviteje uporabiti za ustvarjanje novih virov prihodkov in novih načinov, s pomočjo katerih kmetje lahko postanejo konkurenčnejši. Hkrati je to tudi področje, na katerem je veliko možnosti za razvoj notranjega sodelovanja v kmetijsko-prehrambeni verigi. Takšno sodelovanje je zelo potrebno, saj strateški partnerji zaradi neenakomerne razporeditve prihodkov v verigi proizvodnje živil čedalje pogosteje drug na drugega gledajo kot na nasprotnike. To zlasti velja za države in panoge, kjer predelava ni v rokah proizvajalcev.

1.3 EESO je 18. septembra 2008 sprejel mnenje o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom (1). V tem mnenju EESO med drugim priporoča, naj postane obvezno navajanje izvora živil, izdelkov primarne predelave in – na podlagi ocene za vsak primer posebej – glavnih sestavin izdelkov sekundarne predelave.

1.4 Bolj kot se bodo potrošniki EU dolgoročno odločali za proizvode iz EU, bolj predvidljiva bo postala prihodnost evropskega kmetijstva in živilstva. Glede na proces odpiranja trga, ki je povezan s pogajanji s STO, je ta vidik eden najpomembnejših, če ne celo najpomembnejši dejavnik za kmetijstvo EU. To bi bilo treba upoštevati pri prilagajanju politike kakovosti proizvodov v kmetijstvu in živilstvu.

1.5 V tem okviru je zelo pomembno razjasniti, kaj dobra „evropska kakovost“ pomeni za potrošnike. V ta namen bi bilo koristno izvesti raziskavo, ki bi temeljila na strokovno pripravljenem vprašalniku in bi jo bilo mogoče uporabiti za opredelitev splošnih temeljnih načel.

1.6 EESO meni, da je „evropska kakovost“ v veliki meri dosežek evropskega kmetijskega modela. Evropski kmetijski model je odraz politike, ki se dotika temeljnih vprašanj, pomembnih za družbo kot celoto. EESO podpira politiko, ki se zavzema za zaščito in ohranitev tega evropskega kmetijskega modela (2). EESO za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev za kmetijstvo EU poziva k ustrezni reformi SKP.

2. Splošne ugotovitve

2.1 Politika EU na področju kakovosti kmetijskih proizvodov naj ne bi le prispevala k doseganju ciljev SKP, marveč mora tudi igrati poglavitno vlogo pri zagotavljanju napredka na področju trajnostnega razvoja evropskega kmetijstva in živilstva z ustvarjanjem pogojev za živila „evropske kakovosti“. Za to ne zadošča zgolj ozaveščanje o takšni „evropski kakovosti“ na notranjem trgu, marveč je treba to ozaveščenost spodbujati tudi na zunanjih trgih, saj bo le to omogočilo ohranitev in razvoj evropskega kmetijstva in živilsko-predelovalne industrije.

2.2 Poleg tega to pomeni veliko več kot zgolj pravilno obveščanje potrošnikov o značilnostih proizvodov in proizvodnih postopkih. Bolj ko se bodo potrošniki EU dolgoročno odločali za proizvode iz EU, bolj predvidljiva bo postala prihodnost evropskega kmetijstva in živilstva. Glede na proces odpiranja trga, ki je povezan s pogajanji s STO, je ta vidik eden najpomembnejših, če ne celo najpomembnejši dejavnik za kmetijstvo EU. Pri prilagajanju politike kakovosti kmetijskih in živilskih proizvodov bi bilo treba to upoštevati. Vrednote, ki izvirajo iz evropskega kmetijskega modela, bi bilo treba zunaj EU bolj spodbujati.

2.3 V tem okviru je zelo pomembno razjasniti, kaj dobra „evropska kakovost“ pomeni za potrošnike. V ta namen bi bilo koristno izvesti raziskavo, ki bi temeljila na strokovno pripravljenem vprašalniku in bi jo bilo mogoče uporabiti za opredelitev splošnih načel.

2.4 V tem okviru je, kot smo že poudarili, zelo pomembno razjasniti, kaj dobra „evropska kakovost“ pomeni za potrošnike. Značilnosti, ki jih ni mogoče izraziti v številkah, so lahko enakovredne drugim lastnostim živil in so del politike kakovosti. EESO „evropsko kakovost“ obravnava v širšem smislu. To pomeni okolju prijazno proizvodnjo, spoštovanje predpisov o dobrem počutju živali, trajnostne metode proizvodnje in ohranjanje podeželskih območij.

2.5 Dajanje prednosti visokokakovostnim živilom, proizvedenim v EU, je temeljno načelo EU, vendar je bilo v zadnjem času nekoliko prezrto. V primeru proizvodov kmetijskega in kmetijsko-prehrambenega sektorja je pozitivna spodbuda za proizvode, proizvedene v EU, še zlasti pomembna, saj so strateški proizvodi, ki vzbujajo zaupanje potrošnikov, temeljnega pomena za njihovo blaginjo, če le ohranjamo in izboljšujemo proizvodne pogoje. To vprašanje je še posebej aktualno zaradi neenakomerne porazdelitve prihodka v proizvodni verigi, vedno manjše donosnosti ter s tem povezane grožnje za kakovost hrane in za njeno hranilno vrednost. Vprašanje je tudi na dnevnem redu številnih organov EU in je tesno povezano s politiko kakovosti, ali natančneje, s kompleksnim pristopom k takšni politiki (3).

3. Posebne ugotovitve

3.1 Sedanji ukrepi za kakovost kmetijskih proizvodov

3.1.1 Kot pojasnjuje sporočilo, je eden izmed glavnih ciljev politike kakovosti kmetijskih proizvodov obveščanje potrošnikov o značilnostih proizvodov. Po našem mnenju so evropski potrošniki prepričani, da živila, proizvedena v državah članicah EU, ustrezajo temeljnim zahtevam, ne poznajo pa drugih dragocenih značilnosti teh živil. Kot poudarja sporočilo, se je ta položaj spremenil, ker se je politika kakovosti razvijala postopno, od sektorja do sektorja, v daljšem obdobju in v različnem obsegu. Javnost z nekaterimi ukrepi ni bila zadovoljivo – ali, bolje rečeno, dovolj pregledno – seznanjena.

3.1.2 EESO odobrava in podpira prizadevanja za ustvarjanje enotnega sistema iz različnih instrumentov in razvoj celovite politike na tem področju. Potrebna ni le večja učinkovitost, evropski potrošniki morajo kot pravične sprejeti tudi cene, ki so povezane s tako proizvedenimi živili, ter dajati prednost tem proizvodom.

3.2 Razvoj politik

3.2.1 EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da so bila posvetovanja Komisije o politiki kakovosti obširna in so vsem zainteresiranim stranem omogočila sodelovanje pri oblikovanju strateških smernic o prihodnjem razvoju.

3.2.2 Odbor soglaša s tremi glavnimi strateškimi prednostnimi nalogami: informacijami, skladnostjo in poenostavitvijo. Politiko je treba razvijati tako, da bo to prispevalo k poenostavitvi in preglednosti; hkrati pa je skoraj enako pomembno vsem zainteresiranim stranem v verigi proizvodnje živil, predvsem pa potrošnikom, zagotoviti potrebne informacije.

3.2.3 Pri pripravi politike o tem vprašanju si je treba prizadevati za zmanjševanje stroškov, povezanih s politiko kakovosti, in za ohranjanje stroškov za proizvajalce in predelovalce na razumni ravni.

3.2.4 EESO je 18. septembra 2008 sprejel mnenje o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom (1). V tem mnenju EESO med drugim poudarja željo, naj postane obvezno navajanje izvora živil, izdelkov primarne predelave in – na podlagi ocene za vsak primer posebej – glavnih sestavin izdelkov sekundarne predelave.

Poleg tega EESO meni, da označevanje porekla ne sme povzročiti dodatnih stroškov v prehrambeni verigi; zagotoviti mora konkurenčno prednost proizvajalcem in izpolnjevati zahteve po izvršljivosti. O vprašanju, ali ima sedanje obvezno označevanje porekla, kot npr. pri svežem govejem mesu, dodano vrednost za potrošnike, je mogoče razpravljati.

3.3 Ukrepi EU za kmetijsko kakovost

3.3.1 Zahteve za kmetijstvo EU

3.3.1.1 Z vidika politike kakovosti kmetijskih proizvodov je sistem zahtev glede proizvodnje pomemben instrument. Ena od značilnosti sistema je kompleksnost zahtev. Glede na to in glede na pomanjkljivo splošno seznanjenost s takšnimi zahtevami od potrošnikov ni mogoče pričakovati, da bi jih podrobno poznali. Poleg tega so živila, izdelana v skladu s proizvodnimi zahtevami, večinoma surovine, s katerimi potrošniki pogosto sploh ne pridejo v stik.

Tretjič, vsi kmetje morajo spoštovati proizvodne zahteve EU. V tem je razlika v primerjavi z večino uvoženih proizvodov. Spoštovanje vseh zahtev z okoljskega in socialnega vidika se preverja (kot potreben pogoj za neposredne subvencije, tako imenovano navzkrižno skladnost); vendar to zajema informacije, ki so za potrošnike manj pomembne. Ta sistem proizvodnih zahtev je pomemben in je treba podpirati njegovo upoštevanje, da se tako zagotovi kakovost prehrambenih proizvodov. Vendar pa ima kot sredstvo seznanjanja potrošnikov to le omejen pomen.

3.3.1.2 EESO se strinja, da proizvodi, izdelani v EU, običajno ustrezajo temeljnim zahtevam; s tega vidika ni potrebe po posebnem omenjanju takšnega izpolnjevanja zahtev. V ta namen so bili razviti ustrezni sistemi pregledov in dobro delujejo. Dobro bi bilo spomniti potrošnike EU, da je to normalno stanje.

3.3.2 Tržni standardi

3.3.2.1 Tržni standardi so večinoma tehnična vprašanja, o katerih EESO lahko le malo pripomni. Bila so že obravnavana v mnenju, ki je podrobno omenjeno v nadaljevanju. Vse zainteresirane strani so imele možnost, da so se glede tega vprašanja izrekle med obširnim posvetovanjem.

Vendar Odbor želi pripomniti, da oznaka „zahteve EU“, omenjena v prejšnjem odstavku, ni ustrezno sredstvo komuniciranja s potrošniki, ker bi jo bilo mogoče najti na skoraj vsakem izdelku in zato potrošnikom ne bi več pomagala pri ozaveščeni izbiri. Po drugi strani pa označevanje območja kmetovanja in navajanje izvora daje na voljo specifične informacije o proizvodu in lahko spodbudi kupce. Pri predelanih proizvodih je informacija o kraju proizvodnje glavnega kmetijskega proizvoda za potrošnike zanimiva zato, ker pomeni dodano vrednost proizvodnje EU. Ti proizvodi so tako z vidika količine kot z vidika cen svoj tržni položaj obdržali tudi v času gospodarske krize.

3.3.2.2 EESO podpira izvajanje regulativnih načrtov iz tega poglavja sporočila. Vsaka informacija ali standard mora biti v skladu s stvarnostjo in vzbujati zaupanje potrošnikov v proizvode.

3.3.3 Geografske označbe

3.3.3.1 EESO je leta 2008 razpravljal o tem vprašanju v mnenju na lastno pobudo o geografskih označbah in označbah porekla (4). Odbor še vedno v celoti stoji za vsem, kar je navedel v tem dokumentu, in meni, da bi ga bilo treba obravnavati kot prilogo k temu mnenju.

3.3.3.2 Uvedba sistema geografskih označb se je izkazala za uspešno pobudo, ki je koristna tako za potrošnike kot za proizvajalce oziroma predelovalce. Zato Odbor meni, da je vse tri sisteme registracije geografskih označb (za vina, žgane pijače ter kmetijske proizvode in živila) treba ohraniti v sedanji obliki, prav tako pa tudi oba že uvedena instrumenta (zaščiteno označbo porekla, ZOP, in zaščiteno geografsko označbo, ZGO).

3.3.3.3 Odbor se zlasti zavzema za to, da se podjetjem, ki imajo pravico do proizvodnje izdelkov z geografsko označbo, izdaja dovoljenja tudi na področju izvajanja nadzora. Tako s preseganjem razglašenih ciljev lahko dosežemo višjo stopnjo sodelovanja in prispevamo k večji učinkovitosti proizvodnje in trženja. To bi lahko vodilo k temu, da bi nekatera podjetja, ki ne spoštujejo teh predpisov, izključili iz proizvodnje. EESO meni, da bi bilo zakonodajo EU treba spremeniti, tako da bi države članice organizacijam, ki jih določijo ali priznajo na področju upravljanja, zaščite in/ali spodbujanja geografskih označb, lahko dovolile prilagoditev proizvodnega potenciala na zahteve trga na podlagi poštenih in nediskriminatornih načel. Tako bo mogoče bolje porazdeliti dodano vrednost v verigi preskrbe s hrano.

3.3.3.4 Zaščita naših geografskih označb na mednarodni ravni ostaja zelo problematična. Zato je za evropsko kmetijstvo zelo pomembno, da izkoristi podporo Evropske komisije, ki je poglaviten akter v mednarodnih trgovinskih pogajanjih.

3.3.4 Tradicionalne specialitete

3.3.4.1 Odbor meni, da zamisli o razvoju sistema za tradicionalne specialitete še niso bile dovolj podrobno razdelane. Takšen sistem bi bilo treba ohraniti, saj pomeni instrument zaščite za evropsko kmetijsko in živilsko dediščino.

3.3.4.2 Vendar pa Odbor meni, da je treba natančneje opredeliti kategorijo „tradicionalnih specialitet“. Ko gre za živila, je za tradicionalne specialitete značilna uporaba tradicionalnih surovin ter tradicionalnih tehnologij in sestavin v proizvodnem postopku. Razlika v kakovosti je v primerjavi z običajnimi proizvodi posledica posebne proizvodne metode (lokalnega znanja). Pri proizvodih, ki so lokalnega značaja, teh dejavnikov ni lahko obravnavati ločeno od lokalnega okolja; zato je takšne proizvode ustrezneje poimenovati „tradicionalne in lokalne specialitete“.

3.3.4.3 To izrazje izraža prenos (tradicijo) znanja o postopkih priprave, ki temelji na znanju in izkušnjah lokalnih skupnosti (lokalni značaj) v daljšem časovnem obdobju (z generacije na generacijo). Značilnost „tradicionalnih in lokalnih specialitet“ zajema zato razsežnost, ki je tako časovna (zgodovinska) kot prostorska (geografska vez). Poleg tega tradicija izraža tudi kulturo, ki je povezana z življenjem lokalnih skupnosti; kultura je tako tretja razsežnost značilnosti „tradicionalnih in lokalnih specialitet“. Navedeno mnenje EESO je podrobno obravnavalo tudi to vprašanje in poudarilo, da sta politika kakovosti in razvoj podeželja, drugi steber SKP, med seboj tesno povezana.

3.3.5 Ekološko kmetijstvo

3.3.5.1 Uvedba enotnega logotipa na evropski ravni za ekološke izdelke bi ekološkim kmetovalcem prihranila številne postopke za sodelovanje v različnih sistemih, katerih stroški vplivajo na ceno teh posebnih proizvodov. Pomagala bi tudi potrošnikom, da bi se laže znašli med takšnimi proizvodi.

3.3.5.2 EESO podpira tovrstna prizadevanja, omenjena v sporočilu Komisije.

4. Razvoj okvira EU za politiko kakovosti

4.1 Skladnost novih shem EU

4.1.1 Proizvodne metode, ki ponujajo večjo dodano vrednost in omogočajo zvišanje ravni „evropske kakovosti“, si zaslužijo, da EU zanje pripravi primeren sistem označevanja. EESO zato vse tovrstne pobude podpira. Vendar pa EESO daje prednost certificiranju javnih organov po evropskih predpisih in standardih ali vsaj sodelovanju med javnim in zasebnim sektorjem.

4.2 Smernice za zasebne in nacionalne sheme certificiranja živil

4.2.1 V te sisteme, ki veljajo v EU, bi smeli posegati le v obliki smernic.

4.2.2 Uvedba zasebnih sistemov certificiranja kakovosti živil nikakor ne sme biti imeti za posledico povečanje proizvodnih stroškov in/ali višjo obdavčitev.

V Bruslju, 20. januarja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL C 77, 31.3.2009, str. 81.

(2) UL C 368, 20.12.1999, str. 76–86.

(3) Nanašamo se na Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi, COM(2009) 591.

(4) UL C 204, 9.8.2008, str. 57.

14.12.2010

Uradni list Evropske unije

C 339/49

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom in o razveljavitvi Direktive 2004/67/ES

(COM(2009) 363 konč. - 2009/0108 (COD))

(2010/C 339/11)

Poročevalec g. Santillán Cabeza

Svet Evropske unije je 4. septembra 2009 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom in o razveljavitvi Direktive 2004/67/ES

COM(2009) 363 konč.

Predsedstvo Odbora je 29. septembra 2009 strokovno skupino za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo zadolžilo za delo Odbora na tem področju.

Zaradi nujnosti zadeve je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 459. plenarnem zasedanju 20. in 21. januarja 2010 (seja z dne 20. januarja 2010) imenoval za glavnega poročevalca g. SANTILLÁNA CABEZO in mnenje sprejel s 173 glasovi za in 4 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 Zamenjava sedanjih predpisov s ciljem zagotoviti zanesljivost oskrbe z zemeljskim plinom je del paketa nujnih ukrepov, sprejetih kot odziv na težke posledice prekinitev dobave.

1.2 EESO odobrava osnutek uredbe o zagotavljanju zanesljivosti oskrbe z zemeljskim plinom v EU.

1.3 Pravni instrument, ki bo zamenjal Direktivo 2004/67/ES o ukrepih za zagotavljanje oskrbe z zemeljskim plinom (1), je bil izbran pravilno, saj omogoča hitrejše in enotnejše izvajanje. Zaradi nujnosti in resnosti problema morajo odgovorni poskrbeti, da se bodo ukrepi začeli izvajati čim prej, da bi se izognili prekinitvam oskrbe.

1.4 EESO pozitivno ocenjuje dejstvo, da predlog opredeljuje ukrepe, ki jih morajo izvesti pristojni organi (infrastruktura, preventivni ukrepi in načrti za izhod iz kriznih situacij), in da zmanjšuje diskrecijski manevrski prostor, ki ga dopušča direktiva iz leta 2004.

1.5 Glede na to, da razdelitev pristojnosti v predlogu Komisije ni dovolj natančna, Odbor predlaga, da se jasno loči pristojnosti javnih organov (Komisije in pristojnih nacionalnih organov) od pristojnosti podjetij in zasebnih organizacij.

1.6 EESO opozarja na pravice potrošnikov, ki jih predlog uredbe ne upošteva dovolj, zlasti glede vidikov, kot so: vpliv stroškov ukrepov na cene, razjasnitev pojmov „gospodinjstva“ in „zaščiteni odjemalci“, pravica do obveščenosti v primeru izrednih razmer itd.

1.7 Kot je navedeno v točki 5.3, je treba predvideti sankcije za države članice, ki ne izpolnjujejo obveznosti glede zanesljivosti oskrbe.

1.8 EESO se zavzema za to, da bi predvideli posebno zaščito gospodinjstev in majhnih porabnikov plina v primeru izrednih razmer.

1.9 EESO meni, da bi vsi ponudniki storitev morali biti enako odgovorni za dobavo – v skladu z njihovimi sposobnostmi – in da ne bi smeli dopuščati izjem.

1.10 Projekti alternativnih plinovodov (kot sta Nord Stream ali Nabucco) prinašajo trajnostne srednje- in dolgoročne rešitve, vendar pa je treba, dokler ne bodo v celoti izpeljani ukrepi, predvideni v predlogu uredbe, sprejeti preventivne ukrepe, da se ne bi ponovila kriza, do kakršne je prišlo januarja 2009.

1.11 EESO opozarja na nujnost čimprejšnje izvedbe ukrepov, predvidenih v tretjem energetskem svežnju, med katere spada tudi priprava nacionalnih akcijskih načrtov na področju energetike za boj proti pomanjkanju energije, za neodvisnost regulativnih organov in za zaščito ranljivih uporabnikov.

1.12 EESO meni, da bi bilo primerno začeti razpravo o liberalizaciji trga energije, ki je bila doslej predmet centralne politike EU, vendar ni izpolnila cilja diverzifikacije virov oskrbe, niti ni zagotovila varnosti oskrbe. Poleg tega je liberalizacija povzročila znatne izgube kvalificiranih delovnih mest.

1.13 Poudariti velja, da je učinkovitost predloga uredbe ter drugih sprejetih ukrepov v glavnem odvisna od solidarnosti držav članic EU in njihove pripravljenosti za sodelovanje.

1.14 Prav tako je pomembno okrepiti pristojnosti Komisije pri usklajevanju ukrepov v primeru izrednih razmer, da bi se izognili enostranskim odločitvam, ki bi lahko oslabile položaj EU v odnosu s tretjimi državami.

2. Ozadje predloga uredbe

2.1 Plin predstavlja četrtino vse porabljene energije v EU; 58 % plina se uvozi, od tega 42 % iz Rusije. Okrog 80 % evropskega uvoza ruskega plina poteka preko Ukrajine (med 300 in 350 milijoni kubičnih metrov na dan). Osem novih držav članic iz vzhodne Evrope je v povprečju 77-odstotno odvisnih od ruskega plina (delovni dokument služb Komisije SEC(2009)977 konč). Zaradi močne odvisnosti od zunanjih virov EU že več let skrbi zanesljivost oskrbe s plinom, kar se odraža v direktivi iz leta 2004 (1). Leta 2006 je spor med Gazpromom (Rusija) in Naftogazom (Ukrajina) povzročil krajšo prekinitev oskrbe.

2.2 Komisija je 13. novembra 2008 objavila sporočilo COM(2008) 769 o izvajanju direktive iz leta 2004 in opozorila, da bi jo bilo treba spremeniti.

2.3 1. januarja 2009, sredi zime, je Gazprom ponovno prekinil dobavo plina preko Ukrajine in osemnajst evropskih držav spravil v težave. Čeprav je načeloma šlo za poslovni spor glede cene plina, so njegove posledice in dejstvo, da je povzročil težave z oskrbo v številnih državah članicah EU, zahtevali aktivno posredovanje Evropske komisije. Spor se je končal s podpisom sporazuma med podjetjema (19. januarja 2009), vendar pa so njegovo trajanje, velika škoda, ki jo je povzročil, ter velika odvisnost Evrope od ruskega plina, sprožili alarm.

2.4 Po „vrhu o plinu“ (Zemeljski plin za Evropo: zanesljivost in sodelovanje aprila 2009 v Sofiji), na katerem so se zbrali predstavniki držav in regij Kaspijskega morja, osrednje Azije, Črnega morja, Balkana, ZDA, Rusije in EU, poskuša predlog uredbe, ki ga obravnava to mnenje, dati rešitve za ugotovljene probleme, kot je pomanjkanje usklajenosti med državami članicami in nepopolna opredelitev obveznosti različnih odgovornih strani. Odločitev Komisije, da je primerneje v celoti nadomestiti direktivo iz leta 2004, kot jo le delno spreminjati, je upravičena.

3. Vsebina predloga uredbe

3.1 Odgovornost za zanesljivosti oskrbe

3.1.1 Zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom je naloga podjetij plinskega gospodarstva, pristojnih organov njihovih držav članic, industrijskih odjemalcev plina in Komisije, in sicer glede na področja odgovornosti (člen 3(1)). Med njimi mora biti visoka stopnja sodelovanja.

3.1.2 V dvanajstih mesecih po začetku veljavnosti pristojni organ vsake države članice – po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi in izmenjavi podatkov z ostalimi nacionalnimi organi in Komisijo – pripravi preventivni akcijski načrt in načrt za izredne razmere. Po posvetovanju z Evropskim omrežjem upravljavcev prenosnih omrežij za plin (ENTSO-G) in Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) Komisija lahko priporoči oblikovanje skupnega načrta na regionalni ravni.

3.1.3 Ukrepi za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe so jasno opredeljeni, transparentni, sorazmerni, nediskriminatorni, preverljivi in ne izkrivljajo neupravičeno konkurence ter delovanja notranjega trga (člen 3(5)).

3.2 Preventivni akcijski načrt

3.2.1 Preventivni akcijski načrt mora vsebovati ukrepe na področju infrastrukture, oceno tveganja, ukrepe za obvladovanje ugotovljenih tveganj in podatke o ustreznih obveznostih javnih služb. Posodobi se vsaki dve leti (člen 5).

3.2.2 Infrastruktura za oskrbo s plinom. V primeru motnje v največji infrastrukturi za oskrbo s plinom je treba zagotoviti, da ima preostala infrastruktura zadostno zmogljivost za dobavo potrebne količine plina za zadostitev skupni potrebi po plinu na izračunanem območju v 60-dnevnem obdobju izjemno velikega povpraševanja po plinu v najhladnejših obdobjih, ki so statistično dokazana v zadnjih letih (člen 6(1)). Kazalec N-1 kaže zmogljivost plinske infrastrukture za oskrbo plina ob največjem povpraševanju na izračunanem območju v primeru motenj v največji infrastrukturi (Priloga I k predlogu).

3.2.3 Ukrepi za zagotovitev oskrbe s plinom. Pristojni organ mora zagotoviti oskrbo s plinom odjemalcem, ki jih ščiti država (gospodinjstva, šole, bolnišnice itd.), pri čemer se mora izogibati diskriminaciji in prevelikemu bremenu za nove ponudnike na trgu in mala podjetja (člen 7).

3.2.4 Ocena tveganja. Ocena tveganja, izvedena v skladu z določenimi merili, bo za pristojne organe obvezna (člen 8).

3.3 Načrt ukrepov ob izrednih razmerah in stopnje krize

3.3.1 Načrt ukrepov je podrobno opisan v predlogu (vključuje, med drugim, tudi razdelitev nalog med odgovorne, postopke v primeru krize, mehanizme za sodelovanje med državami itd.). Načrt temelji na treh stopnjah krize, opredeljenih glede na resnost grožnje: zgodnje opozarjanje, pripravljenost in izredne razmere (člen 9(1) in (2)).

3.3.2 Pristojnosti Komisije so velike, saj lahko preveri, „če je razglasitev izrednih razmer upravičena in ne predstavlja prevelikega bremena za podjetja za zemeljski plin in za delovanje notranjega trga“, poleg tega pa lahko od pristojnega organa zahteva prilagoditev in celo odpravo ukrepa v primeru, da predstavlja preveliko breme ali da ni dovolj upravičen (člen 9(6)).

3.3.3 Komisija lahko razglasi izredne razmere na ravni Skupnosti na zahtevo enega pristojnega organa (ena od možnosti) in določi geografski obseg ukrepa. Njena glavna naloga je usklajevanje ukrepov pristojnih organov s pomočjo koordinacijske skupine za plin (člen 10(1)).

3.4 Koordinacijska skupina za plin

3.4.1 Ustanovljena je bila z direktivo iz leta 2004, sestavljajo pa jo predstavniki pristojnih organov, Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER), Evropskega omrežja operaterjev prenosnega sistema za plin (ENTSO-G) ter „predstavniška telesa zadevne industrije in zadevnih odjemalcev“. Komisija odloča o sestavi koordinacijske skupine za plin in ji predseduje (člen 11).

3.4.2 Naloga koordinacijske skupine za plin je, da Komisiji pomaga pri izvajanju ukrepov, predvidenih v uredbi.

3.5 Izmenjava podatkov

3.5.1 V nacionalnih izrednih razmerah mora pristojni organ dnevno dobivati ustrezne podatke, kot je urni pretok plina na vseh čezmejnih vstopnih in izstopnih točkah, v primeru izrednih razmer na ravni Skupnosti pa ima Komisija možnost pristojni organ zaprositi za vrsto podatkov, vključno s podatki, ki jih ima ta organ na voljo (člen 12(1) do 12(5)).

3.5.2 Komisijo je treba obveščati tudi o medvladnih sporazumih in trgovinskih sporazumih o oskrbi s plinom, sklenjenih s tretjimi državami (člen 12(6)). Predvidena je tudi objava letnih poročil (člen 13).

4. Splošne ugotovitve

4.1 Zamenjava direktive iz leta 2004 je del svežnja ukrepov, ki so bili sprejeti za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom, kot so, med drugimi, Direktiva 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES; Uredba ES št. 713/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev ter „tretji sveženj“ o notranjem trgu z energijo (2). Pomembno je, da se ti ukrepi izvajajo dosledno in pravočasno.

4.2 EESO pozdravlja predlog uredbe, ki je, glede na zgoraj povedano, nujno potrebna. Meni, da je zakonodajni instrument ustrezno izbran, saj v uredbi predvideni ukrepi lahko začnejo veljati hitro in se izvajajo enotno.

4.3 EESO odobrava dejstvo, da predlog znatno izboljšuje usklajevanje pri odzivanju na izredne razmere in posledično zmanjšuje sedanji diskrecijski manevrski prostor. Pristojnosti Komisije so s tem predlogom okrepljene, kar je pozitivno.

4.4 Odbor tudi zelo pozitivno ocenjuje uvedbo načrtov in ukrepov za soočanje z različnimi kritičnimi razmerami ter opozarja, da bodo za njihovo izvajanje potrebna velika prizadevanja različnih odgovornih strani za zagotovitev človeških in materialnih virov.

4.5 Drugi pozitiven vidik je konkretna opredelitev obveznosti različnih odgovornih na področju infrastrukture, pri čemer je referenca konkretna nevarnost (načelo N-1). Obenem je treba poudariti, da izgradnja infrastrukture, ki jo predpisuje uredba, za nekatere države članice pomeni velik strošek.

5. Posebne ugotovitve

5.1 Odbor meni, da je treba razlikovati odgovornosti in pristojnosti javnih oblasti, na katere se nanaša člen 3(1), od odgovornosti in pristojnosti podjetij in zasebnih organov, zato predlaga novo besedilo, iz katerega bo jasno razumljivo naslednje:

—	Zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom je naloga pristojnih organov držav članic in Komisije, v skladu s področji njihovih pristojnosti.

—	Podjetja za zemeljski plin in industrijski porabniki plina morajo sodelovati in izvajati ukrepe, ki jih sprejmejo pristojni organi.

5.2 EESO meni, da mora predlog uredbe (in, po potrebi, njeno izvajanje v državah članicah) v večji meri upoštevati pravice potrošnikov pri vsaj nekaterih od naslednjih vidikov:

a)	Cene. Glede na to, da bodo stroški ukrepov prek cen v celoti ali delno obremenjevali potrošnike, velja opomniti, da morajo v demokratičnih družbah oblasti pri sprejemanju odločitev na tem področju upoštevati gospodarske in družbene razmere uporabnikov.

b)	Opredelitev pojmov „gospodinjstvo“ in „zaščiteni odjemalec“, ki sta v predlogu opisana zgolj na splošno (uvodna izjava 18, kjer so omenjene „šole“ in „bolnišnice“). Seznam bi moral biti izčrpnejši, tudi če ni popoln.

c)	Pravica do informacij. Potrošniki morajo dobiti natančne informacije o ukrepih, ki jih sprejemajo oblasti, predvidevanjih glede razvoja situacije, organih, na katere se morajo obrniti itd. Ti vidiki v predlogu niso navedeni.

5.3 EESO meni, da je treba poskrbeti, da vse države – kot predvideva predlog uredbe – svojim končnim odjemalcem lahko zagotovijo oskrbo s plinom do konca leta 2014. V ta namen morajo predvideti ali ustanoviti mrežo N-1 ali zagotoviti ustrezne zmogljivosti za oskrbo. Države članice bodo leta 2011 in 2014 poročale o ukrepih, ki so jih sprejele za dosego te ravni. V primeru, da določena država omenjene ravni ne doseže, bodo druge države članice oproščene obveznosti zagotavljanja dobave plina v primeru nezadostne oskrbe.

5.4 EESO meni, da morajo biti gospodinjstva in majhni potrošniki deležni posebne zaščite v primeru prekinitve oskrbe. Zato se morajo vse države članice zavezati, da bodo zagotovile oskrbo s plinom in ogrevanje v skladu z veljavnimi predpisi.

5.5 EESO meni, da morajo v primeru pomanjkljive oskrbe vsi ponudniki storitev oskrbe s plinom imeti enake obveznosti glede sprejemanja potrebnih nujnih ukrepov. Le tako bo mogoče dolgoročno zagotoviti pošteno in nediskriminatorno konkurenco na trgu s plinom v EU. Izjeme, ki jih predlog Evropske komisije predvideva za nove ponudnike na trgu in mala podjetja (člen 7(3)), bi bilo treba odpraviti.

5.6 Projekti alternativnih plinovodov, ki bodo prinesli trajnostne srednje- in dolgoročne rešitve, se že izvajajo. 5. novembra 2009 sta vladi Švedske in Finske (že pred tem pa tudi vlada Danske) odobrili izgradnjo projekta „Nord Stream“: gre za dva vzporedna plinovoda, po katerih bo iz Rusije prek Baltskega morja prihajal plin v Nemčijo. Predvidoma bosta začela obratovati v letih 2011/2012. Projekt „Nabucco“, ki ga vodi avstrijski konzorcij OMV ob podpori EU in ZDA, naj bi pripeljal v Evropo plin iz območij Kaspijskega morja, osrednje Azije ter Bližnjega in Srednjega Vzhoda, izognil pa bi se Rusiji. Tekmuje pa s projektom „South Stream“ (Gazprom – ENI), ki naj bi dobavljal ruski plin Bolgariji in drugim območjem v Evropi. Glede na to, da ukrepi, predvideni v predlogu uredbe, ne bodo začeli veljati pred letom 2011, velja izraziti zaskrbljenost glede zanesljivosti oskrbe s plinom v bližnji prihodnosti, zlasti v zimskem času. EESO ne dvomi, da bodo evropske in nacionalne oblasti ukrepale preventivno, da bi se izognili podobni krizi, kot smo jo doživeli januarja 2009. Ustanovitev kriznega štaba, sposobnega hitrega sprejemanja ukrepov, je ena od možnosti, ki bi jo veljalo preučiti.

5.7 Z vidika cilja tega predloga uredbe EESO poudarja pomen sporazuma EU-Rusija o zgodnjem opozarjanju („early warning system“) v primeru težav z oskrbo, ki je bil podpisan 16. novembra 2009 v Moskvi, ter pripravljenost za sodelovanje na področju energije, ki sta jo izrazili obe strani na vrhu v Stockholmu 18. novembra 2009.

5.8 Ukrepi, ki jih predvideva tretji sveženj o notranjem energetskem trgu, dopolnjujejo ukrepe, ki jih predvideva obravnavani predlog uredbe, zato je pomembno, da začnejo veljati. Med njimi velja izpostaviti naslednje ukrepe: nacionalni akcijski načrt na področju energetike za boj proti pomanjkanju energije, neodvisnost regulativnih organov in zaščita ogroženih potrošnikov s prepovedjo odklapljanj v kritičnih obdobjih.

5.9 EESO meni, da morajo ustrezne politične oblasti EU ponovno preučiti politiko liberalizacije trga s plinom, ker je ta v nasprotju z zanesljivostjo oskrbe. V tem smislu Evert Faber van der Meulen (koordinator študij EU, Univerza v Leidnu) kritizira „liberalno težnjo“ Komisije in ocenjuje, da bi bilo liberalizacijo treba obravnavati zgolj kot dolgoročni cilj (glej: „Gas Supply and EU–Russia Relations“). Nekatere izkušnje so pokazale, da liberalizacija trgov ni povečala naložb v čiste energije, niti ni spodbudila diverzifikacije oskrbe z energijo. Kot primer lahko navedemo Združeno kraljestvo: „Do poziva, naj vladna politika zadnjih dvajsetih let, ki je ustvarila enega najbolj liberalnih energetskih trgov, naredi preobrat za 180 stopinj, je prišlo, ko je odbor za podnebne spremembe, ki mu je predsedoval Lord Turner, ugotovil, da deregulirani trgi niso vzpodbuda za potrebna vlaganja v nizkoogljično energijo niti v raznolikost oskrbe.“ (U-turn urged on UK energy policy, Financial Times, 12. oktober 2009). Poleg tega je proces liberalizacije in privatizacije področja energetike povzročil velike izgube kvalificiranih delovnih mest. Po ocenah je bilo zaradi liberalizacije trga električne energije izgubljenih 34 % delovnih mest v EU-15 (podatki o izgubljenih delovnih mestih v nekaterih državah članicah: Nemčija 34 %, Italija 40 %, Nizozemska 39 %, Španija 34 %, Švedska 33 %), v sektorju plina pa se je zaposlenost v dvanajstih državah članicah (CZ, DK, DE, ES, IT, LV, LT, HU, AT, PT, SI, FI) zmanjšala za 12 % v samo štirih letih (Hermann, C. and R. Atzmüller (2008) „Liberalisation and Privatisation of Public Services and the Impact on Employment, Working Conditions and Labour Relations“. Transfer, Summer 2008, Volume 14, Number 2, str. 303).

5.10 EESO poudarja, da bodo države članice zaradi kompleksnosti problematike in njene strateške narave morale sprejeti temeljne odločitve na področju zanesljivosti oskrbe, ki bodo dopolnjevale odločitve iz obravnavanega predloga uredbe, kot so odločitve, ki se nanašajo na prometna omrežja, energije iz obnovljivih virov in prihranek energije. Konec koncev je kriza v letu 2009 pokazala očitno potrebo po povečanju solidarnosti in sodelovanja v primerih izrednih razmer v EU. Obravnavani predlog uredbe je pomemben korak v tej smeri, vendar pa bo učinkovitost uredbe odvisna od doslednega izvajanja v predpisanih rokih.

V Bruslju, 20. januarja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) UL L 127, 29.4.2004, str. 92.

(2) UL L 211, 14.8.2009, str. 94; UL L 211, 14.8.2009, str. 1.

14.12.2010

Uradni list Evropske unije

C 339/53

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru – Prispevek k trajnostnemu razvoju: vloga pravične trgovine in nevladnih sistemov zagotavljanja trajnosti, povezanih s trgovino

(COM(2009) 215 konč.)

(2010/C 339/12)

Poročevalec: g. ADAMS

Soporočevalka: ga. SHARMA

Evropska komisija je 5. maja 2009 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru – Prispevek k trajnostnemu razvoju: vloga pravične trgovine in nevladnih sistemov zagotavljanja trajnosti, povezanih s trgovino

COM(2009) 215 konč.

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 7. januarja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 459. plenarnem zasedanju 20. in 21. januarja 2010 (seja z dne 20. januarja) s 184 glasovi za, 3 glasovi proti in 10 vzdržanimi glasovi.

1. Sklepi in priporočila

1.1 EESO že več let aktivno spodbuja široko zastavljene pobude v zvezi s trajnostno proizvodnjo, ki prihajajo tako iz podjetij kot tudi nevladnih organizacij. Odbor zato toplo pozdravlja sporočilo Komisije, v katerem ta izpostavlja in podpira vse večji vpliv sistemov označevanja za potrošnike, katerih namen je potrošnikom pomagati pri odločanju.

1.2 Čeprav se Odbor strinja, da se dinamičnost in prilagodljivost trgu teh oznak za potrošnike spodbuja prek njihove prostovoljne narave, pa priporoča, da se za zagotavljanje večje preglednosti, vpliva in verodostojnosti teh sistemov ter sposobnosti proizvajalcev, da nanje vplivajo in v njih sodelujejo na podlagi certificiranja, namenijo sredstva in pripravi ustrezna zakonodaja. Zveza ISEAL, ki je neodvisno svetovno združenje za sisteme socialnih in okoljskih standardov, ponuja okvir za programe, ki omogočajo sodelovanje na področju konsolidacije določanja standardov in analiziranja ciljev. Cilj tega bi moral biti, da se v primeru, ko med njimi ni razlik, pristopi poenotijo in se poskrbi, da se o razlikovalnih dejavnikih obvešča na pregleden način.

1.3 Odbor poudarja vlogo, ki jo ima zlasti pravična trgovina pri spodbujanju konkretnih dejanj potrošnikov v zvezi s trajnostnim nakupovanjem in pri vzpostavljanju sodelovanja civilne družbe v številnih oblikah. Dobrodošla je dodatna zaveza Komisije, da bo organizacijam civilne družbe pomagala pri povečevanju ozaveščenosti potrošnikov in podpiranju sistemov zagotavljanja trajnosti na tem področju, saj to ponuja dodatne zmogljivosti za vzpostavitev solidarnosti med državljani in pozitivnih ukrepov. Podpiranje držav članic, v katerih takšni sistemi še niso vzpostavljeni, bi utegnilo biti še posebej učinkovito tam, kjer so aktivni civilnodružbeni zagovorniki razvoja in trajnosti.

1.4 Povečanje števila raznovrstnih pobud v zvezi s trajnostnim nakupovanjem v zadnjih letih kaže, da je zdaj pravi trenutek, da Komisija resno prouči, kako lahko standardi in procesi, ki služijo kot osnova zanje, vplivajo na njeno sodelovanje s Svetovno trgovinsko organizacijo zlasti na področju mednarodne trgovinske politike do držav v razvoju, ki daje večji poudarek socialnim in okoljskim dejavnikom (1).

2. Uvod

2.1 Razlika med oznako pravične trgovine in drugimi oznakami je pogosto posledica dejavnikov, povezanih z izvorom teh oznak. Oznaka pravične trgovine je nastala kot odziv na nepravičnost, ki je bila ugotovljena v odnosu do revnih v mednarodni trgovini, spodbujala pa so jo progresivna ter solidarnostno in razvojno naravnana gibanja, ki so povečini nastala v 70. letih prejšnjega stoletja. Sočasno je gibanje za družbeno odgovornost podjetij, ki ima svoje zaledje v gospodarstvu, v dobavno verigo uvedlo socialne in okoljske standarde ter proizvajalcem in potrošnikom ponudilo uveljavljen pristop. V obeh primerih je bil vpliv vzajemen. Pravična trgovina je na primer sprejela minimalne delovne standarde, medtem ko je bila v procese, povezane z družbeno odgovornostjo podjetij, vključena oznaka za zagotavljanje jamstva potrošnikom. Danes, ko so podnebne spremembe in poraba virov bistvenega pomena za nadaljnji obstoj sveta, je mogoče med označevanje trajnostnih izdelkov uvrstiti vse tiste vidike garancijskih ali certifikacijskih znamk, ki se nanašajo na potrošnike.

2.2 Leta 2005 je Evropski ekonomsko-socialni odbor na zaprosilo britanskega predsedstva objavil mnenje o etični trgovini in sistemih zagotavljanja jamstva potrošnikom (2). V njem je ugotovil, da lahko tovrstni prostovoljni sistemi (ki imajo navadno obliko certifikacijske ali garancijske oznake) bistveno prispevajo k trajnostnemu razvoju ter k neposrednemu pozitivnemu in odločnemu odzivu potrošnikov na globalizacijo. V mnenju so bile proučene tudi zahteve za učinkovitost teh sistemov, njihovo ustrezno opredelitev znotraj politik EU ter nujno potrebna pojasnila in usklajevanje. Odbor se je na koncu zavzel za okvir, ki bi dal smiselno podlago za primerjavo sistemov zagotavljanja jamstva potrošnikom z drugimi političnimi instrumenti, ki so namenjeni doseganju podobnih ciljev, in priporočil, da bi institucije EU in države članice ta okvir uporabile pri usklajevanju politik in kot praktično orodje za ocenjevanje porabljenih sredstev. Odbor zato zelo veseli, da so te ugotovitve v obravnavanem sporočilu Komisije v celoti upoštevane in še dodatno razvite.

2.3 V preteklih štirih letih se je prodaja izdelkov s tovrstnimi oznakami za zagotavljanje jamstva neverjetno povečala: prodaja izdelkov z oznako pravične trgovine na primer za 400 %, prodaja izdelkov z oznako Utz Certified pa za 365 %. Ta trend se še nadaljuje in zdi se, da recesija nanj nima vpliva. Vodilni mednarodni predelovalci in proizvajalci spreminjajo celotne blagovne znamke in skupine izdelkov v pravično trgovino, podobno tudi trgovci na drobno v celoti preusmerjajo svoje linije izdelkov. Zaradi zanimanja potrošnikov je bilo oblikovanih ali dodatno razvitih več garancijskih znamk, povezanih s trajnostjo. Obstajajo tudi številni primeri, ko so imeli ti sistemi zagotavljanja trajnosti primerljiv učinek. Zato se pojavljajo vprašanja, ali potrošniki vedo, kakšne so razlike med oznakami in dejanske koristi, ki jih oznake prinašajo proizvajalcem.

2.4 EESO se za to ves čas zelo zanima. V svojem prvem mnenju o pobudi za evropsko oznako pravične trgovine iz leta 1996 (3) je priporočil tri glavne točke: treba je vzpostaviti kakovostne mednarodne sisteme za certificiranje in preverjanje; proces mora ostati prostovoljen; Komisija bi morala podpirati tako organizacije proizvajalcev pravične trgovine v državah v razvoju kot tudi kampanje za izobraževanje in ozaveščanje javnosti v Evropi.

2.5 Oktobra 2009 je Odbor v svojem mnenju o živilih pravične trgovine (4) ponovil ta stališča (poročevalec je bil g. Coupeau). Čeprav je trenutno mnenje zelo podobno tistemu, ki ga je predstavil g. Coupeau, pa posebej obravnava sporočilo Komisije in vsebuje vrsto razširjenih priporočil, skladnih z uveljavljenim stališčem Odbora.

3. Povzetek sporočila Komisije

3.1 Trajnostne oznake v različnih oblikah so postale sestavni del potrošniškega sveta. Te oznake potrošnikom omogočajo, da podpirajo celo vrsto ciljev trajnostnega razvoja. Kot ena takih oznak je prepoznana zlasti oznaka pravične trgovine. Ta je osredotočena na ocenjevanje in certificiranje delovnih in okoljskih pogojev, ki ustrezajo minimalnim mednarodnim standardom ali jih celo presegajo, podporne trgovinske ureditve ter plačevanje premij v različnih oblikah proizvajalcem v državah v razvoju. Ta pristop je v komuniciranju močno prisoten. Da ne bi prišlo do zmede med potrošniki, je Komisija pripravila prilogo, v kateri je predstavljena opredelitev pravične trgovine, ki jo priznava Komisija, pri čemer se razlikujejo naslednji pristopi (5):

1)	pravična trgovina v ožjem pomenu besede,

2)	drugi certificirani nišni izdelki, ki uradno ne spadajo v pravično trgovino, so pa namenjeni potrošnikom, ki se zanimajo za trajnostne izdelke (Rainforest Alliance, Utz Certified),

3)	izdelki, za katere veljajo osnovni standardi in katerih cilj je panožna uporaba (npr. Code for the Coffee Community (4C's) – Kodeks ravnanja za skupnost kave) in Ethical Tea Partnership – Partnerstvo za etično trgovino s čajem),

4)	ostali izdelki (dobava surovin „brez imena“).

3.2 Komisija priznava, da bi kljub obstoju različnih oznak in znakov za potrošnike utegnili imeti morebitni poskusi, da bi uredila te sisteme, ravno nasproten učinek. Ker so to pravzaprav prostovoljni in dinamični sistemi, ki se odzivajo na zahteve trgovine in potrošnikov, bi z urejanjem utegnili po nepotrebnem omejiti njihov nadaljnji razvoj.

3.3 Kljub temu bi lahko z jasno in pregledno opredelitvijo sistemov izboljšali zaupanje in ozaveščenost potrošnikov, pri tem pa je pomembna tudi zahteva po neodvisnem spremljanju. Predlaga in pričakuje se dodatna analiza učinkov in koristi sistemov, čeprav je Komisija jasno navedla, da za te zasebne sisteme ne namerava določati, kateri trajnostni standardi so primerni. Kljub temu pa zanje predlaga pa naslednja splošna načela:

—	ohranitev nevladne narave zasebnih sistemov po vsej EU,

—	proučitev možnosti za ustvarjanje sinergij med posameznimi sistemi in izboljšanje jasnosti za potrošnike in proizvajalce,

—	zagotovitev enotnega razumevanja razumnih osnovnih operativnih zahtev,

—	določitev objektivnih meril za primerjavo vpliva različnih zasebnih sistemov zagotavljanja trajnosti v trgovini.

3.4 Cilj nekaterih izmed teh sistemov zagotavljanja jamstva, tj. razvoj revnejših držav, je hkrati tudi glavni cilj trgovinske politike Svetovne trgovinske organizacije in EU. Sporočilo nakazuje, da lahko pregledne in nediskriminatorne zasebne pobude za certificiranje trajnosti služijo kot dopolnilo procesa liberalizacije trgovine.

3.5 Ker javni organi porabijo 16 % BDP Evropske unije, sporočilo obravnava podlago, na kateri je mogoče zahteve glede trajnosti vgraditi v procese javnega naročanja. Sporočilo tudi poudarja, da je kljub temu, da je zahteva po certificiranju izdelkov na podlagi nekega sistema označevanja v nasprotju s predpisi o javnih naročilih, vključitev ustreznih meril, povezanih s proizvodnimi procesi, legitimna, licenciranje na podlagi posebne etične oznake pa eden od načinov za dokazovanje skladnosti (6).

3.6 Komisija je v letih 2007 in 2008 pravično trgovino in druge sisteme zagotavljanja trajnosti v trgovini podprla z več kot 19 milijoni EUR sredstev, predvsem v obliki ozaveščanja znotraj EU. S tem je želela dodatno podpreti predvsem presoje učinka in preglednost trga, države članice pa spodbuditi k podobnim ukrepom.

4. Splošne ugotovitve

4.1 Rabe izraza „pravičen“ ali „pravična trgovina“ ni mogoče pravno nadzirati, kar pomeni, da lahko vsakdo daje zagotovila glede pravičnosti, četudi so ta manj utemeljena ali prinašajo manj koristi kot oznaka pravične trgovine. V takšnih okoliščinah je bistveno, da potrošniki priznavajo proces, na katerem temelji certificiranje in zagotavljanje jamstva. V praksi je mogoče opaziti, da se drugi nevladni sistemi zagotavljanja trajnosti, povezani s trgovino, in sistemi zagotavljanja trajnosti, ki jih imajo podjetja, izogibajo rabi izrazov „pravičen“ ali „pravična trgovina“, da bi se izognili zamenjavi s pravični trgovino.

4.2 Komisija je svoje prejšnje sporočilo na to temo objavila pred desetimi leti. V tem času se je zanimanje javnosti zelo povečalo, k čemur sta pripomogla tudi vse večja ozaveščenost o vprašanjih glede trajnosti in nadaljevanje trenda, da gospodarske družbe v svojih procesih dobave zagotavljajo določeno stopnjo etičnih, socialnih in okoljskih standardov. Gre torej za pravočasno osvežitev informacij o trgu, ki je bil v letu 2009 v Evropi vreden več kot 2 milijardi EUR, če upoštevamo samo oznako pravične trgovine, in vsaj še enkrat toliko, če upoštevamo tudi druge trajnostne oznake. Ta znesek kljub temu predstavlja razmeroma majhen delež evropske trgovine z blagom, uvoženim iz držav v razvoju. Zato je treba opozoriti, da bi moral biti v sporočilu Komisije izraz „nišen“, ki opisuje oznake za potrošnike, ki ne spadajo v okvir pravične trgovine, uporabljen tudi za pravično trgovino, saj je ta sama po sebi nišna trajnostna oznaka.

4.3 Po drugi strani v nekaterih državah in na nekaterih trgih označevanje trajnosti vse manj velja za nišno. Primer tega je Nizozemska, kjer po podatkih nizozemske nevladne organizacije Tropical Commodities Coalition (TCC) 25 % porabljene kave izhaja iz etične trgovine. Zato je zelo pomembno, da se napačne predstave potrošnikov odpravijo.

4.4 Zavedati se je treba, da raba izraza „pravična trgovina“ (ali „dobro poreklo“ in podobnih izrazov pri označevanju) nakazuje absolutno etično vrednost izdelka, čeprav gre pri tem pogosto za sicer zaznavno, vendar bolj skromno izboljšanje. Razlog za takšne kategorične trditve navadno ni namerno zavajanje, temveč pritisk, da bi se stvari poenostavile zavoljo trženja. Kljub temu pa zato obstaja tveganje, da bo potrošnik razočaran, če njegova pričakovanja ne bodo izpolnjena.

4.5 Pri pravični trgovini je oznaka le eden od dveh medsebojno dopolnjujočih se kanalov; drugi je integrirana dobavna veriga. Komisija si le malo prizadeva, da bi proučila daljnosežen vpliv gibanja pravične trgovine, njegove kampanje med prebivalstvom ter politične dejavnosti na severu in dejavnosti za podporo proizvajalcem na jugu. Komisija podobno ne obravnava pomembnega prispevka, ki ga na primer organizacija Utz Certified s svojim visoko razvitim sistemom sledljivosti daje k varnosti hrane, niti pozitivnega vpliva certificiranja Rainforest Alliance na omilitev podnebnih sprememb z zavzemanji za ohranitev deževnega pragozda. Priznati pa je treba, da Komisija v tem sporočilu ni mogla v celoti proučiti teh pomembnih dodatnih učinkov, saj bi sporočilo s tem postalo preveč obsežno. Komisija bi lahko te teme obravnavala v prihodnjih političnih dokumentih.

4.6 Kljub temu, da Komisija sisteme zagotavljanja jamstva predstavlja kot dopolnilo procesa liberalizacije trgovine v sklopu Svetovne trgovinske organizacije, gibanje pravične trgovine takšno stališče zavrača, kadar se nanaša nanj, in svoj pristop raje opredeljuje kot alternativno trgovinsko partnerstvo. Drugi sistemi zagotavljanja trajnosti pa bi z veseljem pristali na to, da Svetovna trgovinska organizacija temeljito prouči, kako lahko proces liberalizacije trgovine spodbudi trajnost, da bi se tako izognili primerom, ko se socialne, okoljske in gospodarske zahteve, povezane s trajnostjo, zmotno obravnavajo kot trgovinske ovire.

5. Posebne ugotovitve

5.1 Odbor spoštuje stališče Komisije, da si ne bo prizadevala s predpisi urediti sistemov zagotavljanja jamstva, saj predpisi na ravni EU po navadi zmanjšuje ambicioznost in dinamičnost na področju oznak spoštovanja socialnih pravic in okoljskega označevanja. Vendar sta za okvir, ki ni pravne narave, potrebna verodostojnost, značilna za neodvisno certificiranje, kot tudi to, da potrošniki jasno razumejo, kaj vsaka neodvisna pobuda za zagotavljanje jamstva dejansko prinaša. To kaže, da bi morali vsi takšni sistemi temeljiti na postopkih certificiranja v skladu s standardom ISO65.

5.2 Na tistih področjih, kjer se sistemi očitno prekrivajo, npr. na področju delovnih standardov in uporabe pesticidov, bi bilo koristno spodbuditi razvoj skupnega okvira za standarde. Prav tako bi bilo potrebno, da se pri temeljiti presoji učinkov upoštevajo velike razlike v rezultatih, ki jih ti sistemi zagotavljajo, npr. izboljšanje dostopa malih kmetov do trga v primeru pravične trgovine ali izboljšanje upravljanja kmetij v primeru oznake Utz Certified oziroma poudarek pravične trgovine na izboljšanju usposobljenosti posameznih organizacij proizvajalcev ali poudarek združenja Rainforest Alliance na biotski raznovrstnosti.

5.3 Čeprav je Komisija sklenila, da sama ne bo določila standardov, pa vseeno podpira obsežno raziskavo razlik med glavnimi sistemi in njihovih koristi. Preglednost trga velja za bistveno zahtevo, ki služi kot osnova za sisteme zagotavljanja etičnega jamstva, osredotočene na trženje. EESO zato načeloma pozdravlja razvoj projekta vzpostavitve spletnega portala, na katerem bi bilo mogoče te sisteme analizirati in o njih razpravljati. Vendar je pri tem ključno upoštevati, kako učinkoviti so ti sistemi na področjih, kjer imajo skupne cilje, in na kakšen način zagotavljajo posebne koristi, kjer se med seboj razlikujejo. Opozoriti je treba, da portal UNCTAD (7) v sedanji obliki ne dosega teh ciljev, saj ne upošteva velikih razlik med sistemi, glede na njegovo referenčno vlogo pa tudi ni dovolj jasen in dosleden.

5.4 Odbor predlaga, da se podpre priprava postopkov, ki so podlaga za preglednost in verodostojnost trajnostnih oznak ter sposobnost proizvajalcev, da pridobijo certifikate in dostop do trga ter se spoprimejo z organizacijskimi izzivi, ki so s tem povezani. Zvezi ISEAL Alliance (8) bi na primer lahko namenili sredstva, da bi nadaljevala usklajevanje sistemov, kjer je to primerno, in pojasnila njihove edinstvene elemente, kjer ni. ISEAL Alliance je organizacija, ki povezuje več zainteresiranih strani, znotraj nje pa je mogoče utrditi skupne vidike različnih sistemov označevanja ter neodvisno ovrednotiti in pojasniti razlike med njimi.

5.5 Jasno je, da imajo lahko organizacije proizvajalcev iz držav v razvoju ključno vlogo (9) v trenutni razpravi o pravični trgovini in nevladnih sistemih zagotavljanja trajnosti, povezanih s trgovino, zato je treba njihove izkušnje z različnimi sistemi zagotavljanja trajnosti upoštevati v večji meri. Odbor meni, da bi morale imeti organizacije proizvajalcev, ki imajo izkušnje z večino osrednjih pobud, možnost enakovrednega sodelovanja v sistemih zagotavljanja trajnosti in morebitnih presojah njihovega učinka.

5.6 V Evropi se velika večina skupne prodaje izdelkov z oznako pravične trgovine in nevladnih sistemov zagotavljanja trajnosti, povezanih s trgovino, izvrši v manj kot polovici držav članic. Odbor posebej priporoča, da Komisija prednostno podpre in financira organizacije civilne družbe v državah članicah, kjer so programi ozaveščanja potrošnikov o trajnosti manj razviti in kjer so civilnodružbeni akterji sposobni nadaljevati delo na tem področju.

5.7 Trgovinska politika EU že nekaj časa priznava prispevek pravične trgovine in njen potencial, da vpliva na svetovno trgovinsko politiko. Odbor poziva Komisijo, naj premisli o vse večjem pomenu, ki ga državljani EU pripisujejo trajnostni in družbeno koristni trgovini, da bi se to odrazilo tudi v njenem sodelovanju s Svetovno trgovinsko organizacijo na področju trgovinskih predpisov.

V Bruslju, 20. januarja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) V tej zvezi je treba omeniti poglavje o trgovini in trajnostnem razvoju (poglavje 13) iz sporazuma o prosti trgovini med EU in Korejo.

(2) UL C 28, 3.2.2006, str. 72-81.

(3) UL C 204, 15.7.1996, str. 41.

(4) UL C 318, 23.12.2009, str. 29.

(5) Sporočilo se sklicuje na merila pravične trgovine, ki jih je opredelilo gibanje pravične trgovine in na katera je opozoril Evropski parlament v resoluciji o pravični trgovini in razvoju z dne 6. junija 2006 (A6-0207/2006).

(6) To ponazarja tudi odločitev Evropske komisije z dne 29. oktobra 2009, da Nizozemski pošlje uradno zahtevo v zvezi z javnim naročilom za dobavo in upravljanje avtomatov za kavo, ki ga je oddala provinca Noord-Holland. Po mnenju Komisije postopek oddaje javnega naročila, ki ga je izvedla provinca Noord-Holland, ni bil skladen s pravili javnega naročanja EU in je zato omejeval konkurenco.

(7) http://193.194.138.42/en/Sustainability-Claims-Portal/Discussion-Forum/Fair-Trade/Web-links/

(8) ISEAL je svetovno združenje za sisteme socialnih in okoljskih standardov, katerega kodeksi dobre prakse veljajo za mednarodne referenčne dokumente za tovrstne sisteme standardov.

(9) To velja za Svetovno organizacijo za pravično trgovino (World Fair Trade Organization) in Mednarodno organizacijo za označevanje izdelkov pravične trgovine (Fair Trade Labelling Organisations International), ki organizacije proizvajalcev iz držav v razvoju že vključujeta v svoje sisteme upravljanja, kot tudi za združenje Rainforest Alliance (člani njegovega odbora za mednarodne standarde so lastniki zemljišč, kmetje, nevladne organizacije, člani skupnosti, raziskovalci, tehniki in druge zainteresirane strani) in organizacijo Utz Certified (njen upravni odbor vključuje predstavnike pridelovalcev kave, trgovcev s kavo in pražarn ter nevladne organizacije, njen kodeks ravnanja pa so ovrednotili in priznali vsi, ki sodelujejo v programu Utz Certified).

		ISSN 1725-5244 doi:10.3000/17255244.C_2010.339.slv
Uradni list Evropske unije		C 339

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Zvezek 53 14. december 2010

Obvestilo št.	Vsebina	Stran
	I Resolucije, priporočila in mnenja
	MNENJA
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
	459. plenarno zasedanje 20 in 21. januarja 2010
2010/C 339/01	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o varstvu in izobraževanju v zgodnjem otroštvu (mnenje na lastno pobudo)	1

2010/C 339/02	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o trajnostnem razvoju obalnih območij (mnenje na lastno pobudo)	7

	III Pripravljalni akti
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
	459. plenarno zasedanje 20. in 21. januarja 2010
2010/C 339/03	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih dodeljevanja slotov na letališčih Skupnosti (kodificirana različica) (COM(2009) 634 konč. – 2009/0176 (COD))	13

2010/C 339/04	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odborao predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem programu za opazovanje Zemlje (GMES) in njegovih začetnih operativnih dejavnostih (2011–2013) (COM(2009) 223 konč. – 2009/0070 (COD))	14

2010/C 339/05	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o usklajeni metodologiji za klasifikacijo pritožb in poizvedb potrošnikov ter poročanje o njih (COM(2009) 346 konč.)	20

2010/C 339/06	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES v zvezi s kapitalskimi zahtevami za trgovalno knjigo in za dodatna listinjenja ter v zvezi z nadzorniškim pregledom politik prejemkov (COM(2009) 362 konč. - 2009/0099 (COD))	24

2010/C 339/07	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o strategiji Evropske unije za regijo Baltskega morja (COM(2009) 248 konč.)	29

2010/C 339/08	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o makrobonitetnem nadzoru finančnega sistema v Skupnosti in o ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja (COM(2009) 499 konč. - 2009/0140 (COD)) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine (COM(2009) 502 konč. - 2009/0143 (COD)) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (COM(2009) 503 konč. - 2009/0144 (COD)) Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (COM(2009) 503 konč. - 2009/0144 (COD))	34

2010/C 339/09	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES v zvezi z neobvezno in začasno uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti za dobavo nekaterega blaga in storitev, dovzetnih za goljufije (COM(2009) 511 konč. - 2009/0139 (CNS))	41

2010/C 339/10	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o politiki kakovosti kmetijskih proizvodov (COM(2009) 234 konč.)	45

2010/C 339/11	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom in o razveljavitvi Direktive 2004/67/ES (COM(2009) 363 konč. - 2009/0108 (COD))	49

2010/C 339/12	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru – Prispevek k trajnostnemu razvoju: vloga pravične trgovine in nevladnih sistemov zagotavljanja trajnosti, povezanih s trgovino (COM(2009) 215 konč.)	53