21.10.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 285/1

A.

ker bodo decembra 2009 v Københavnu sklenjena pogajanja o celovitem mednarodnem sporazumu o podnebnih spremembah za obdobje po letu 2012, ker bi moral biti ta sporazum pravno zavezujoč in skladen z najnovejšimi znanstvenimi dokazi, ki kažejo, da se podnebje spreminja hitreje in močneje, kot je bilo doslej ocenjeno, ter s t. i. ciljem o 2 C (tj. da se dvig povprečne skupne letne temperature površja omeji na 2 C nad predindustrijsko ravnjo),

B.

ker je za izpolnitev cilja o 2 C nujno, da razvite države prevzamejo vodilno vlogo z bistvenim znižanjem svojih emisij ter da države v razvoju prav tako prispevajo k doseganju tega cilja,

C.

ker so države v razvoju najmanj prispevale k podnebnim spremembam, soočajo pa se z najhujšimi posledicami, in ker podnebne spremembe ogrožajo 40 % mednarodnih naložb za zmanjšanje revščine ter s tem učinkovitost in trajnost razvojnih prizadevanj; ker se jasno kaže potreba po večji usklajenosti, komplementarnosti in skladnosti med pobudami v zvezi s podnebnimi spremembami in razvojnimi pobudami,

D.

ker se lahko zaradi podnebnih sprememb poveča nevarnost konfliktov v zvezi z naravnimi viri, zlasti zaradi krčenja obdelovalne zemlje, vedno večjega pomanjkanja vode in krčenja gozdov ali zaradi migracij, ki jih povzročijo podnebne spremembe; ker je treba upoštevati tudi morebitni vpliv na javno zdravje,

E.

ker krčenje gozdov povzroča okoli 20 % svetovnih emisij toplogrednih plinov, je glavni razlog za izgubljanje biotske raznovrstnosti in resno ogroža razvoj, zlasti preživetje revnih,

F.

ker so potrebni bistveno večji finančni viri, da bi omogočili izvedbo potrebnih omilitvenih in prilagoditvenih ukrepov v državah v razvoju, se pravi da bi bilo treba za spopadanje s podnebnimi spremembami sprostiti sredstva podobno zavzeto kot pri spopadanju s sedanjo finančno krizo,

G.

ker večina denarja, namenjenega za podnebne spremembe, prihaja iz proračunov uradne razvojne pomoči, torej se sredstva, namenjena za razvojno pomoč, preusmerjajo drugam, to pa močno ovira zmanjševanje revščine in doseganje razvojnih ciljev tisočletja,

H.

ker bo imel obvezujoč mednarodni okvir za zmanjšanje emisij na potrebno stopnjo hkrati tudi velike neposredne koristi za svetovno zdravje in ker brez takšnega okvira obstaja nevarnost stagniranja ali nazadovanja pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja,

I.

ker je Evropska unija edina regionalna enota v svetu, ki si je zastavila zavezujoče cilje za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, tako da je sprejela omenjeni podnebni in energetski sveženj, ki sestoji iz zakonodajnih ukrepov za uresničitev 20-odstotnega enostranskega znižanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 v primerjavi z letom 1990 z obvezo, da to znižanje znaša 30 % ali glede na najnovejša znanstvena spoznanja tudi več, če se v Københavnu doseže dovolj ambiciozen in obvezujoč mednarodni sporazum, ki bo od drugih razvitih držav zahteval podobna prizadevanja, od gospodarsko bolj razvitih držav v razvoju pa primerne prispevke, sorazmerne z njihovo odgovornostjo in zmožnostmi,

J.

ker je za pospešitev inovacij ter njihove predstavitve in uporabe, kar bi vsem državam omogočilo dostop do trajnostnih tehnologij po razumnih cenah, potrebno globalno preoblikovanje tehnologije in tehnološkega sodelovanja,

K.

ker ima energetska učinkovitost ključno vlogo pri omejevanju emisij CO2, zlasti nedavne pobude o energetski učinkovitosti stavb in predpisi o energijskem označevanju,

L.

ker bi ambiciozni podnebni ukrepi prispevali k reševanju sedanje gospodarske krize z ustvarjanjem novih delovnih mest in povečano gospodarsko dejavnostjo in ker je po mnenju Mednarodne agencije za energijo v Københavnu nujno potrebno doseči ambiciozen sporazum, da bi naložbe, ki jih je kriza zadržala, preusmerili v okoljsko trajnostne naložbe,

M.

ker so številne tretje države sprejele ukrepe za spopadanje s podnebnimi spremembami, kot je določitev ciljev o znižanju emisij,

N.

ker je nujno potreben celovit sporazum v Københavnu, da bi rešili vprašanje selitve virov CO2 in vzpostavili enake pogoje glede na odločitev o 30-odstotnemu zmanjšanju emisij toplogrednih plinov,

O.

ker je za učinkovito zmanjšanje emisij toplogrednih plinov potreben celosten pristop, ki bo obsegal vse sektorje proizvodnje in mobilnosti, ki povzročajo emisije, in ki ga je treba preučiti v okviru uspešnega prehoda k trajnostnemu gospodarskemu modelu, ki bo zagotovil neločljivo povezavo med kakovostjo okolja ter gospodarsko rastjo, ustvarjanjem bogastva in tehnološkim napredkom,

1.

poziva EU, naj še naprej razvija zunanjo podnebno politiko in z enoglasnim nastopom ohrani vodilno vlogo na pogajanjih v okviru COP 15 ter si pri pogovorih z mednarodnimi partnerji še naprej zavzeto prizadeva, da bi v Københavnu dosegla ambiciozen in pravno zavezujoč mednarodni sporazum, ki bo v skladu z najnovejšimi dosežki v znanosti in ciljem o 2 C;

2.

poudarja, da morajo pogodbenice do konca tega leta v Københavnu doseči pravno zavezujoč sporazum o ciljih ublažitve in financiranja za industrializirane države ter v prvih mesecih leta 2010 določiti uradni postopek, ki bo pripeljal do pravno zavezujočega celovitega podnebnega sporazuma z začetkom veljavnosti 1. januarja 2013;

3.

poziva voditelje držav ali vlad vseh udeleženk konference COP 15, naj to temo postavijo na prvo mesto prednostnih nalog in dajo politični zgled, ter poudarja, kako pomembno je, da se ti voditelji držav ali vlad udeležijo tistega dela konference COP 15, ki bo na visoki ravni, da se ne bi zgodilo, da sporazum o občutnih in dolgoročnih nacionalnih zavezah ne bi bil sklenjen, ker prisotni pogajalci ne bi imeli potrebnega političnega mandata ali pristojnosti;

4.

poudarja, da je za zagotovitev nadaljevanja obveznosti po izteku prvega zavezujočega obdobja iz Kjotskega protokola nujno, da se zaključijo pogajanja v Københavnu o sporazumu za obdobje po letu 2012, in poleg tega opozarja, da lahko nadaljnje odlašanje svetovnega ukrepanja privede do tega, da prihodnje generacije ne bodo več mogle obvladati podnebnih sprememb;

5.

poudarja, da bi moral ta mednarodni sporazum temeljiti na načelu o skupnih, a različnih odgovornostih, pri čemer bi morale industrializirane države prevzeti vodilno vlogo pri zmanjševanju domačih emisij, meni pa, da bi morale Kitajska, Indija in Brazilija, glede na svojo gospodarsko velikost obvezati k sprejetju podobnih ciljev glede zmanjšanja emisij kot industrializirane države, medtem ko bi morale druge države v vzponu v skladu z akcijskim načrtom z Balija sprejeti ustrezne nacionalne omilitvene ukrepe v smeri trajnostnega razvoja, ki bi jih s tehnologijo, financiranjem in krepitvijo zmogljivosti podprle in omogočile razvite države na merljiv in preverljiv način, tako da bi bilo mogoče o ukrepih poročati, ob tem pa bi pri prenosu tehnologije ustrezno upoštevale varstvo pravic industrijske lastnine in posebne potrebe najmanj razvitih držav;

6.

meni, da bi moral sporazum v Københavnu pogodbenice zavezati k obveznim zmanjšanjem in za kršitve določiti mednarodni sistem sankcij, ki ga je treba še oblikovati;

7.

opozarja, da bi moral mednarodni sporazum zagotoviti skupno znižanje emisij toplogrednih plinov v razvitih državah za leto 2020 glede na leto 1990 čimvišje v razponu 25-40 %, ki ga priporoča četrto ocenjevalno poročilo medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ter da nedavni znanstveni podatki kažejo, da je potrebno najmanj 40-odstotno znižanje emisij, ter poziva, naj bodo ta znižanja dosežena na domačih tleh; opozarja, da bi bilo treba določiti dolgoročni cilj znižanja emisij v EU in ostalih razvitih državah vsaj za 80 % za leto 2050 glede na leto 1990; opozarja, da bi se morale globalne emisije toplogrednih plinov začeti zniževati najpozneje leta 2015; poudarja, da morajo biti cilji znižanja v mednarodnem sporazumu skladni s ciljem o 2°C in najnovejšimi znanstvenimi spoznanji; zato poziva k rednim pregledom sporazuma vsakih pet let, da bi zagotovili dovolj ambiciozne cilje znižanja za dosego cilja o 2 C ter da bodo ti cilji v koraku z najnovejšimi znanstvenimi spoznanji; poziva k vzpostavitvi svetovnega mehanizma za izračunavanje emisij ogljika;

8.

poziva EU, naj pojasni, pod kakšnimi pogoji bi povečala svojo obvezo za zmanjšanje emisij, upoštevajoč najnovejša znanstvena priporočila, ki pozivajo k obvezi, da se emisije zmanjšajo za 40 odstotkov;

9.

poziva k vključitvi zahtev po poročanju v sporazum v Københavnu, v skladu s katerim bi morale pogodbenice iz Priloge I pripraviti akcijske načrte za zmanjšanje emisij v obdobju do leta 2050 skladno z mejo 2 C;

10.

spoštuje odločitev Japonske, ki se je obvezala, da bo svoje izpuste do leta 2020 zmanjšala za 25 %, in pozdravlja pozitivne znake iz Kitajske; glede na te težnje izrecno poziva ZDA, naj določijo zavezujoče cilje, za katerimi so stremeli v predvolilnem boju, in s tem jasno sporočijo, da želijo vodilne razvite države nadaljevati boj proti podnebnim spremembam; ob tem poudarja, da je zelo pomembno, da k temu prispeva tudi Indija;

11.

pozdravlja sporočilo Komisije z dne 10. septembra 2009„Povečevanje mednarodne finančne podpore za zaščito podnebja: evropski načrt za dogovor v Københavnu“ kot pomemben korak v razpravi in zlasti poudarja vlogo Parlamenta kot proračunskega organa;

12.

opozarja, da bi bilo treba z mednarodnim sporazumom zagotoviti tudi omejitev povečanja skupnih emisij v državah v razvoju na 15 do 30 % pod njihovo običajno rastjo ter tako zagotoviti uresničitev cilja o 2oC;

13.

poudarja, da držav, ki niso navedene v prilogi I, ne moremo obravnavati kot skupino, saj imajo drugačne zmogljivosti za vlaganje v blaženje in uravnavanje podnebnih sprememb ter za prilagajanje nanje;

14.

poziva EU, naj udeležence konference COP 15 spodbudi k oblikovanju skupne vizije za leto 2050 in naprej;

15.

nadalje opozarja na priporočilo, naj se nekatera načela, sprejeta v podnebnem in energetskem svežnju, uporabijo kot osnova za mednarodni sporazum, zlasti za zavezujoči linearni trend za obveze razvitih držav, razlikovanje glede na preverjene emisije ter bruto domači proizvod (BDP) in okrepljen režim skladnosti z letnim količnikom zmanjševanja;

16.

poudarja, da bi lahko sporazum v Københavnu ponudil potrebno spodbudo za „zeleni New Deal“, ki bo dal zagon trajnostni družbeni in gospodarski rasti, spodbudil okoljsko trajnostne tehnologije, obnovljivo energijo in energetsko učinkovitost, zmanjšal porabo energije ter zagotovil nova delovna mesta in socialno kohezijo tako v razvitih državah kot v državah v razvoju; ugotavlja tudi, da je treba nameniti posebno pozornost vidikom javnega zdravja v zvezi s podnebnimi spremembami; opozarja na Sternovo poročilo o ekonomiki podnebnih sprememb, kjer so predstavljene jasne ekonomske spodbude, naj mednarodna skupnost čim prej ukrepa v boju proti podnebnim spremembam; se zaveda, da bodo vnaprejšnje naložbe javnega sektorja v infrastrukturo trajnostne energije ter v dopolnilne raziskave in razvoj znižale socialne stroške podnebnih sprememb;

17.

poudarja, da bo do dejavne udeležbe vseh držav pri soočanju s podnebnimi izzivi prišlo le, če bodo lahko države v razvoju in gospodarstva v vzponu ohranila trajnostno gospodarsko rast; zato poziva k bolj integriranim političnim odzivom na razvojne in podnebne izzive;

18.

opozarja, da so podnebne spremembe izziv, za katerega ni posplošene politične rešitve, da pa bi kombinacija obstoječih možnosti in bistveno povečanje učinkovitosti na vseh področjih gospodarstva in družbe tako v razvitih državah kot tudi v državah v razvoju prispevala k rešitvi težav z viri in njihovo porazdelitvijo ter utrla pot tretji industrijski revoluciji;

19.

poudarja, da bodo posledice podnebnih sprememb še bolj prizadele ljudi v državah v razvoju in je torej tudi v interesu teh držav, da prispevajo k uspešni sklenitvi sporazuma o varstvu podnebja;

20.

poudarja odgovornost razvitih držav, da zagotovijo zadostno, trajnostno in predvidljivo finančno in tehnično podporo državam v razvoju, ki jim bo omogočila, da se zavežejo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, prilagodijo posledicam podnebnih sprememb ter zmanjšajo emisije iz krčenja in degradacije gozdov, ter da okrepijo dejavnosti v zvezi s krepitvijo zmogljivosti, da bodo ustregle zavezam iz prihodnjega mednarodnega sporazuma o podnebnih spremembah;

21.

vztraja, da morajo biti takšne zaveze k zagotavljanju zahtevane predvidljive finančne podpore za ublažitev podnebnih sprememb in prilagoditev nanje v povezavi z Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja nove in dodatne poleg uradne razvojne pomoči ter ne smejo biti odvisne od proračunskih postopkov držav članic; opozarja, da se sredstev ne sme deliti v obliki ugodnih posojil, ampak kot nepovratna sredstva; opozarja tudi na že obstoječe zaveze uradne razvojne pomoči (cilj je doseči 0,7 % BDP do leta 2015);

22.

poudarja, da je treba za sklenitev ambicioznega sporazuma v Københavnu hitro pridobiti mednarodno javno podporo, ter poziva EU, naj se zaveže vsaj za skupna finančna sredstva v višini 5–7 milijard EUR letno za obdobje 2010–2012, kolikor je predvideno v oceni Komisije;

23.

opozarja, da skupni prispevek EU k prizadevanjem držav v razvoju za blažitev posledic in njihovim potrebam po prilagoditvi ne bi smel biti nižji od 30 000 milijonov EUR letno do 2020; ta vsota se lahko poviša z novimi spoznanji o resnosti podnebnih sprememb in obsegu s tem povezanih stroškov;

24.

poziva mednarodno skupnost, naj znatno poveča finančno podporo državam v razvoju za prilagoditev na podnebne spremembe in ublažitev njihovih posledic, tako da preuči druge inovativne finančne mehanizme (npr. odpis dolga v zameno za okoljevarstvene ukrepe);

25.

poudarja, da bi bilo treba velik del prihodkov iz licitiranja s certifikati v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami, zlasti iz licitiranja za letalski in pomorski promet, nameniti državam v razvoju, da se jim omogoči spopadanje s podnebnimi spremembami ter prilagajanje nanje; vendar poudarja, da več kot 50 % emisij EU ni zajetih v sistemu EU za trgovanje z emisijami, ki velja od leta 2005; zato opozarja, da je treba oblikovati druge strategije, da bodo vse gospodarske panoge, ne le industrija, zlasti pa države članice prevzele breme zmanjševanja emisij in svojo odgovornost;

26.

poudarja, da se je treba pri bližajočem se pregledu proračuna EU osredotočiti na zagotovitev zadostnih sredstev za ukrepe za zaščito pred podnebnimi spremembami in prilagajanje nanje;

27.

priporoča, da razvite države namenijo delež svojega bruto domačega proizvoda za oblikovanje sklada za sodelovanje pri uvajanju tehnologij za čisto energijo, ki ne bo odvisen od obstoječih skladov za razvojno pomoč;

28.

podpira norveški predlog o trgovanju s pravicami (dodeljene količine) ter predloga Danske in Mehike;

29.

poziva, naj se v strukturah upravljanja financ za varstvo podnebja, vzpostavljenih po københavnskem sporazumu, zagotovi enaka zastopanost razvitih držav in držav v razvoju; poleg tega poudarja, da bi bilo treba uporabiti izkušnje iz razvojne politike in ustaljena načela, na primer načelo „dobrega upravljanja“, da bi zagotovili uporabo finančnih transferjev na trajnosten način; poudarja, da morajo države darovalke vlagati v povečanje „absorpcijske sposobnosti“ držav v razvoju, da bodo te lahko sredstva učinkovito uporabljale;

30.

poziva EU in države članice, naj okrepijo svoja obstoječa partnerstva z državami v razvoju na področju podnebja in sklenejo nova partnerstva tam, kjer še na obstajajo, ter tako zagotovijo bistveno večjo finančno podporo razvoju in prenosu tehnologije, soglasje o pravicah intelektualne lastnine in krepitev institucionalnih zmogljivosti, vključno z nacionalnimi prilagoditvenimi akcijskimi programi kot pomembnimi instrumenti za prilagajanje podnebnim spremembam, ki spodbujajo odgovornost držav;

31.

vztraja, da mora mednarodni sporazum o podnebnih spremembah za obdobje po letu 2012 upoštevati obstoječe mednarodne in nacionalne razvojne procese; poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo vse potrebne povezave med podnebnimi spremembami in razvojnimi cilji tisočletja, tako da v projekte in programe za uresničitev teh ciljev in v vse strategije za zmanjšanje revščine vključijo prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo ublažitev;

32.

poziva Komisijo in države članice, naj bistveno povečajo proračun za globalno zavezništvo ob podnebnih spremembah (GCCA), in kot enega od virov financiranja predlaga predvidene prihodke od licitiranja v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami; poziva Komisijo, naj globalnemu zavezništvu ob podnebnih spremembah zagotovi vlogo klirinške družbe za financiranje prilagajanja v državah v razvoju in tako prepreči nastajanje novih dvostranskih pobud EU;

33.

meni, da podnebne spremembe povzročajo premestitve ljudi in tako ustvarjajo novo prisilno preseljevanje, ki ga mora mednarodna skupnost primerno obravnavati; poziva mednarodno skupnost, naj opredeli in obravnava pravne pomanjkljivosti v zvezi z zaščito t. i. podnebnih beguncev ter uvede poseben sistem pomoči in zaščite;

34.

poudarja, da je treba odgovornost institucij in zaupanje vanje doseči z enakopravno zastopanostjo držav donatork in prejemnic v upravnih organih institucij za financiranje prilagajanja;

35.

meni, da je svetovni prehod na učinkovito trajnostno gospodarstvo nujen ne le zaradi preprečevanja nevarnih podnebnih sprememb z zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov, temveč tudi zaradi možnosti povečanja naložb, zaposlenosti, gospodarske rasti, konkurenčnosti in izboljšanja kakovosti življenja, ne da bi bil ogrožen cilj zagotavljanja dostopa do sodobnih energetskih storitev vsem ljudem; zato poudarja, da je nujno treba izboljšati učinkovitost porabe energije na svetovni ravni ter povečati delež obnovljivih virov energije;

36.

poudarja, da je treba vprašanje zaščite in varnosti jedrskega gorivnega cikla ustrezno obravnavati na mednarodni ravni, da bi zagotovili kar najvišjo stopnjo varnosti;

37.

poziva vse vlade, tudi Evropsko unijo in vlade držav članic, naj spodbujajo energetsko učinkovitost; poziva države članice EU, naj bodo bolj ambiciozne glede svežnja o energetski učinkovitosti, zlasti pri prenovitvi direktive o energetski učinkovitosti stavb (KOM(2008)0780), da bi bila mogoča sklenitev dinamičnega in enotnega dogovora s Svetom, s čimer bi posredovali prepričljivo sporočilo o zavezanosti EU sporazumu v Københavnu in olajšali prehod na 30-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov;

38.

poudarja, da je obsežna raba fosilnih goriv v proizvodnji energije eden glavnih svetovnih virov emisij CO2; priznava, da bodo imela fosilna goriva srednjeročno še naprej pomembno vlogo pri oskrbi z energijo; poziva pogajalske strani, naj pripišejo velik pomen nadaljnjemu razvoju in uporabi trajnostnih tehnologij proizvodnje elektrike na fosilna goriva z učinkovito porabo in majhnimi emisijami;

39.

meni, da mora za cilje za zmanjšanje emisij ter finančne zaveze veljati okrepljen sistem za spremljanje skladnosti, skupaj z mehanizmom zgodnjega opozarjanja in kaznimi, kot je umik prihodnjih dodeljenih količin;

40.

poudarja zgodovinsko odgovornost razvitih držav za nepopravljive podnebne spremembe ter opozarja, da so dolžne pomagati državam v razvoju in najmanj razvitim državam pri prilagajanju nanje;

41.

zato poziva EU in države članice, naj državam v razvoju pomagajo pri krepitvi zmogljivosti, da se bodo prilagodile na podnebne spremembe, ter naj zagotovijo ustrezno tehnološko podporo državam, na katere okoljske spremembe najbolj vplivajo;

42.

priznava pomembnost proaktivnega prilagajanja na neizbežne podnebne spremembe, zlasti na najranljivejših območjih in v najranljivejših skupinah družbe, in poudarja, kako pomembno je ozaveščanje, da bi se prilagajanja na te spremembe lotili kar najučinkoviteje;

43.

poudarja, da morajo EU in države članice dejavneje ukrepati v podporo takojšnjemu izvajanju ukrepov za prilagajanje v Evropski uniji in tako prihraniti sredstva za mednarodne ukrepe v prihodnje;

44.

meni, da je potreben nov pristop k sodelovanju na področju tehnologije, ki bo ustrezno pospešil hitrost inovacij in obseg njihove uporabe, da bodo imele vse države dostop do ugodnih in podnebju prijaznih tehnologij, ter hkrati upošteval vprašanja pravic intelektualne lastnine;

45.

meni, da je treba v københavnskem sporazumu določiti tehnološke akcijske programe za ključne prilagoditvene in ublažitvene tehnologije, ki bi podpirali celotne tehnološke verige in katerih namen bi bil na primer bistveno povečati sredstva za raziskave, razvoj in uvedbo takih tehnologij; pri tem podpira oceno Komisije, da bi bilo treba raziskave, razvoj in uvedbo tehnologij v zvezi z energijo na svetovni ravni do leta 2012 vsaj podvojiti, do leta 2020 pa bi bilo treba sedanjo raven povečati za štirikrat;

46.

poziva razvite države, naj več vlagajo v razvoj novih in naprednih tehnologij za trajnostne in energetsko učinkovite proizvodne postopke; meni, da je v sedmem okvirnem raziskovalnem programu nujno povečati sredstva za mednarodno sodelovanje na področju podnebnih sprememb;

47.

poudarja, da tržne rešitve z mehanizmi omejevanja emisij in trgovanja z njimi (cap and trade) ter davčnimi načrti v državah v razvoju, vključno z razvojem svetovnega trga z ogljikom, sicer niso primerne za države v razvoju v bližnji prihodnosti, vendar morajo ostati dolgoročni cilj vseh pogajanj; poziva EU in njene svetovne partnerje, naj v neposredni prihodnosti poiščejo najučinkovitejši način spodbujanja povezav med sistemom EU za trgovanje z emisijami in regionalnimi ali zveznimi sistemi trgovanja z emisijami v ZDA in drugod, kar bi zagotovilo bolj raznolike možnosti postopnega zmanjševanja, večji trg, večjo likvidnost in učinkovitejše razporejanje sredstev;

48.

poudarja, da je delujoči svetovni trg ogljika pomemben za gospodarstvo EU, da se sooči z ambicioznimi zavezami EU o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov do leta 2020; poudarja, da je treba skleniti celovit mednarodni sporazum za obdobje po letu 2012, ki bo od drugih razvitih držav zahteval primerljiva prizadevanja v izogib tveganju za selitve emisij ogljika, zlasti v okviru dolgoročnih ciljev za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov; ob tem poudarja pomembno vlogo tesnega sodelovanja med gospodarstvi v vzponu in razvitimi gospodarstvi;

49.

pozdravlja mehanizem čistega razvoja v okviru iz Kjotskega protokola kot način, da se državam v razvoju omogoči udeležba na svetovnem trgu ogljika ter zagotovijo sodobne in učinkovite tehnologije; poudarja pa, da se v okviru mednarodnega sporazuma o podnebnih spremembah uporaba nadomestil za doseganje ciljev znižanja emisij v razvitih državah ne more šteti v breme držav v razvoju in njihovih prizadevanj za zmanjšanje svojih emisij toplogrednih plinov, ter ne nadomešča finančne in tehnološke podpore državam v razvoju pri njihovih omilitvenih ukrepih;

50.

poleg tega vztraja, da je treba v prihodnosti oblikovati stroge standarde kakovosti projektov v okviru mehanizmov plačevanja nadomestil, da bi se izognili primerom, ko bi razvite države od držav v razvoju prevzemale nizkocenovne možnosti zmanjševanja, ter zagotoviti visok standard teh projektov z zanesljivimi, preverljivimi in pravimi dodatnimi znižanji emisij, ki bodo hkrati zagotavljala trajnostni razvoj teh držav;

51.

meni, da je treba mehanizma čistega razvoja in skupnega izvajanja reformirati ob upoštevanju teh standardov kakovosti projektov; se strinja s stališčem Komisije, da se je treba dogovoriti o sektorskih mehanizmih za gospodarsko naprednejše države v razvoju za obdobje po letu 2012, da bomo dobili učinkovito orodje za varstvo podnebja in trajnostni razvoj v državah v razvoju;

52.

vztraja, da morajo EU in države članice izpolniti obveznosti za blažitev predvsem znotraj EU, ter opozarja vse strani, da bi bilo treba uporabo prožnih mehanizmov kar najbolj zmanjšati;

53.

meni, da je treba zagotoviti veliko finančno podporo ter tehnično in upravno pomoč državam v razvoju, da najpozneje do leta 2020 zaustavijo skupno krčenje tropskega gozda, ter da bo ključnega pomena, da se predanost temu cilju pokaže pri mednarodnih pogajanjih o celovitem svetovnem podnebnem sporazumu za obdobje po letu 2012;

54.

poudarja, da je ohranjanje naravnih ponorov ogljika najučinkovitejši način za blažitev podnebnih sprememb in nima nobenih znanih negativnih stranskih učinkov; meni tudi, da je oblikovanje obsežne politike pogozdovanja neprecenljivo pri soočanju s podnebnimi spremembami;

55.

poziva EU, naj se zaveže k financiranju mednarodnih naporov za zaustavitev krčenja gozdov in spodbujanje svetovnega netržnega pogozdovanja;

56.

poudarja, da je varovanje gozdov nujno za učinkovit boj proti podnebnim spremembam na svetovni ravni, ter EU in države članice poziva, naj priznajo potrebo po ohranjanju gozdov in ta vidik vključijo v mednarodni sporazum;

57.

podpira stališče Komisije, da je javno financiranje najbolj realistično orodje za zagotavljanje spodbud za boj proti krčenju gozdov v obdobju 2013–2020; poleg tega poziva EU in države članice, naj zagotovijo financiranje zgodnjega ukrepanja v državah v razvoju za obdobje 2010–2012, ter podpira predlog Komisije za oblikovanje svetovnega mehanizma za ogljik v gozdovih v okviru Konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), ki bo temeljil na sistemu stalnega financiranja; poziva države članice, naj podprejo svojo zavezo o zaustavitvi svetovnega krčenja gozdov, degradacije zemljišč in gozdov ter dezertifikacije ter znaten del prihodkov od dražb v sistemu EU za trgovanje z emisijami namenijo za zmanjševanje krčenja in degradacije gozdov v državah v razvoju; poziva države članice, naj podprejo predlog Komisije o sprejetju norveškega predloga financiranja in namenijo del prihodnjih prihodkov od licitiranja dodeljenih količin za svetovni mehanizem za ogljik v gozdovih;

58.

poudarja, da mora biti prihodnji svetovni mehanizem za ogljik v gozdovih povezan s sklepi Konvencije o biotski raznovrstnosti in prispevati k njenim ciljem ter da je treba pri dejavnostih, predpisih in postopkih iz programa ZN za zmanjševanje emisij zaradi krčenja in degradacije gozdov v državah v razvoju izrecno upoštevati vplive na biotsko raznovrstnost; meni, da mora svetovni mehanizem za ogljik v gozdovih zagotavljati predvsem zaščito pragozdov; industrijske gozdarske dejavnosti, ki imajo majhno zmožnost blažitve podnebnih sprememb in lahko ogrozijo biotsko raznovrstnost, ne smejo biti upravičene do financiranja iz svetovnega mehanizma za ogljik v gozdovih;

59.

poudarja, da je treba pri vsakem prihodnjem svetovnem mehanizmu za ogljik v gozdovih spoštovati pravice avtohtonih ljudstev in lokalnih skupnosti, vključno z njihovo pravico do kolektivne lastnine in avtonomnih domorodnih ozemelj, ter jim zagotoviti polno in dejansko sodelovanje in pristojnost odločanja na vseh ravneh, vključno s pripravo in izvajanjem nacionalnih načrtov za zmanjševanje emisij zaradi krčenja in degradacije gozdov v državah v razvoju ter dodeljevanjem ali razporejanjem finančnih sredstev;

60.

poziva EU, naj spodbuja močne socialne in okoljske standarde za zmanjševanje emisij iz krčenja in degradacije gozdov v državah v razvoju; poziva EU, naj podpre mehanizme za zmanjševanje emisij iz krčenja in degradacije gozdov v državah v razvoju, ki presegajo sedanji pristop na podlagi projektov mehanizmov čistega razvoja in ki obravnavajo temeljne razloge za krčenje gozdov, kot so slabo upravljanje, revščina, korupcija in pomanjkanje kazenskega pregona, in sicer s podporo politični in institucionalni reformi na lokalni, regionalni in nacionalni ravni;

61.

poziva, naj okoljska učinkovitost ciljnih zmanjšanj emisij iz Priloge I postane vodilno načelo v odnosu EU do mednarodnih računovodskih predpisov za gospodarjenje z gozdovi ter rabo zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstvo na splošno;

62.

poudarja, da so prakse v različnih sektorjih, sem sodijo tudi upravljanje voda, ohranjanje ekosistemov, kmetijska proizvodnja, stanje tal, spremembe v rabi zemljišč, zdravje, varnost hrane in tveganje nesreč, povzročile podnebne spremembe in jih zaostrile, po drugi strani pa so ti sektorji utrpeli hude posledice zaradi negativnih vplivov podnebnih sprememb; meni, da bi moral sporazum v Københavnu zajemati obe razsežnosti skupaj z usmerjenimi ukrepi, da se v sektorjih zagotovi visoka stopnja prilagoditve podnebnim spremembam in njihova ublažitev;

63.

vztraja, da se mednarodni letalski in pomorski promet glede na spodletela pogajanja z Mednarodno organizacijo civilnega letalstva (ICAO) in Mednarodno pomorsko organizacijo (IMO) vključita v sporazum pod Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC);

64.

poziva, naj se v mednarodnih sporazumih za letalski in pomorski promet določijo enaki zavezujoči cilji kot za druge industrijske sektorje; poleg tega poziva, naj se na svetovni ravni najmanj 50 % pravic na tem področju licitira;

65.

opozarja, da ima letalstvo vrsto vplivov, ki niso povezani z emisijami CO2, zaradi katerih je njegov vpliv na globalno segrevanje ozračja približno dvakrat večji; poziva EU, naj zagotovi, da bodo ti vplivi upoštevani v sporazumu v Københavnu;

66.

poudarja, da so izčrpno informiranje, posvetovanja in udeležba lokalnih prebivalcev v postopkih odločanja zelo pomembni, ter spodbuja k temu, da bi imeli zlasti v mestnih središčih, regijah in somestjih lastne informacijske kampanje, ki bi jih podprli upravni organi in bi bile na primer povezane tudi s posebnimi cilji za zmanjšanje emisij;

67.

ob dejstvu, da bosta leta 2030 dve tretjini človeštva živeli v urbanih središčih, se zaveda, da imajo mesta ter lokalni in regionalni organi bistveno vlogo pri izvajanju praktičnih podnebnih ukrepov; pozdravlja zavzetost, izraženo v svetovnem sporazumu županov in lokalnih oblasti o varstvu podnebja, ter poziva EU, naj spodbuja vključevanje mest ter lokalnih in regionalnih organov v pripravo in izvajanje nacionalnih strategij v zvezi s podnebnimi spremembami, vključno z akcijskimi načrti za njihovo ublažitev in akcijskimi programi za prilagajanje nanje;

68.

meni, da ima delegacija EU pomembno vlogo pri teh pogajanjih o podnebnih spremembah ter da je nesprejemljivo, da se poslanci Evropskega parlamenta, ki so člani te delegacije, niso mogli udeležiti usklajevalnih sestankov EU v okviru prejšnje konference pogodbenic; pričakuje, da bodo imeli udeleženci iz Evropskega parlamenta dostop do takšnih sestankov v Københavnu vsaj na podlagi statusa opazovalcev, s pravico govora ali brez nje;

69.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter sekretariatu Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja s prošnjo, naj jo posreduje tudi vsem pogodbenicam, ki niso članice EU.

21.10.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 285/12

A.

ker je bilo OSVP od začetka veljavnosti Amsterdamske pogodbe bistveni cilj Evropske unije; ker je nujno, da se vrnemo k izvirnemu duhu programa iz Tampereja, ki je zajel vidike kazenskega in civilnega prava ter se osredotočil na pravno državo ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

B.

ker globalizacija ne vpliva le na finančni sektor, temveč vedno bolj na OSVP; ker je potreben bolj celosten pristop oblikovanja politik, skupaj z ukrepi za reševanje nujnih vprašanj migracij in azila, še zlasti poziva k globljim izmenjavam in sodelovanju med tistimi, ki so vključeni v politike pravosodja in notranjih zadev, razvoja, mednarodne trgovine in socialnih zadev,

C.

ker bo Lizbonska pogodba, nedavno potrjena bodisi s parlamentarnim glasovanjem bodisi z referendumskim postopkom, preoblikovala pravno podlago, cilje, sredstva in metode odločanja politik, povezanih z OSVP,

D.

ker bodo pravice in institucionalna vloga, ki so z Lizbonsko pogodbo prvič dodeljene nacionalnim parlamentom, pozitivno vplivale zlasti na nadaljnji razvoj in delovanje OSVP, nenazadnje zato, ker bo zagotovljeno večje spoštovanje načela subsidiarnosti,

E.

ker na mnogih področjih pravosodja in notranjih zadev nacionalne rešitve niso več primerne in je zato treba oblikovati evropske odgovore na mednarodne izzive, ki jih prinašajo migracije, varnost in tehnologija, vključno z informacijsko in komunikacijsko tehnologijo,

F.

ker je odprava nadzora na notranjih mejah EU med največjimi dosežki evropskega povezovanja,

G.

ker so državljani na ravni Unije neposredno zastopani v Evropskem parlamentu, države članice pa v Svetu prek svojih vlad, ki so demokratično odgovorne pred nacionalnimi parlamenti; ker mora zaradi tega nujna parlamentarizacija Evropske unije na eni strani temeljiti na razširitvi pristojnosti Evropskega parlamenta v zvezi z vsemi odločitvami Unije, na drugi strani pa na večanju nadzora nacionalnih parlamentov nad njihovimi vladami,

H.

ker morajo biti skupni ukrepi omejeni na področje pristojnosti Skupnosti, evropske pristope pa je treba sprejeti le, kadar obetajo, da bodo uspešnejši od nacionalnih ukrepov,

I.

ker je treba ohraniti pravice državljanov EU in pravice do zaščite, zlasti zaščite podatkov, skupno pravosodje in notranje zadeve pa morajo ostati pod parlamentarnim nadzorom,

J.

ker mora biti preglednost v zakonodajnem postopku najpomembnejša in ker bi morali imeti državljani in nacionalni parlamenti možnost spremljati in nadzorovati oblikovanje in izvajanje politik, povezanih z OSVP,

K.

ker z Lizbonsko pogodbo predviden pristop Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne bo vplival na zaščito temeljnih pravic v Uniji, ki temelji na Listini Evropske unije o temeljnih pravicah in sodni praksi Sodišča, bo pa dragocen dejavnik dodatne zaščite, čeprav bo treba vzpostaviti jasno razlikovanje med pristojnostmi Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropskih skupnosti,

L.

ker je za odločen in pravočasen boj proti organiziranemu kriminalu, goljufijam in korupciji ter za zaščito finančnih interesov EU treba okrepiti policijsko in pravosodno sodelovanje, v preiskave bolj sistematično vključevati Europol in Eurojust, ustanoviti evropsko javno tožilstvo ter doseči učinkovite in izmerljive rezultate; ker hočejo državljani EU imeti večjo vlogo pri preprečevanju korupcije,

M.

ker morajo prednostne naloge za naslednjih pet let na področju civilnega sodstva odražati potrebe, ki jih izražajo posamezni državljani in podjetja,

N.

ker vzajemno priznavanje, kot temeljni kamen OSVP, predpostavlja medsebojno spoštovanje in zaupanje v pravni sistem drugih držav; ker sta ti vrednoti možni le ob medsebojnem poznavanju in razumevanju kot osnovi za oblikovanje evropske pravosodne kulture,

O.

ker mora evropski pravosodni prostor temeljiti na evropski pravosodni kulturi odvetnikov, sodstva, in tožilcev, ki ne bo imela podlage zgolj v pravu Unije, temveč se bo razvila tudi z vzajemnim poznavanjem in razumevanjem nacionalnih sodnih sistemov, korenito prenovo univerzitetnih učnih načrtov, izmenjavami, študijskimi obiski in skupnim usposabljanjem ob dejavni podpori evropske mreže za sodniško usposabljanje in evropske pravne akademije,

P.

ker je vzajemno zaupanje odvisno tudi od rednih ocen, s katerimi so v procesu na nacionalni in evropski ravni ocenjeni učinkovitost in rezultati posameznih nacionalnih sistemov; ker je v tej zvezi treba omeniti neprecenljivo delo Evropske komisije za učinkovito pravosodje pri Svetu Evrope,

Q.

ker morajo evropska omrežja v različnih sektorjih sodnega sistema (evropska mreža za sodniško usposabljanje, evropska mreža svetov za pravosodje, mreža predsednikov vrhovnih sodišč Evropske unije, mreža evropskih generalnih državnih tožilcev Eurojustice, Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah ter omrežja pravosodnih delavcev) igrati dejavno vlogo pri nadaljnjem oblikovanju evropske pravosodne kulture, ob upoštevanju resolucije Parlamenta z dne 10. septembra 1991 o vzpostavitvi evropske pravne akademije (1), njegovega stališča z dne 24. septembra 2002 o sprejetju sklepa Sveta o vzpostavitvi evropske mreže za sodniško usposabljanje (2) ; njegove resolucije z dne 9. julija 2008 o vlogi nacionalnih sodnikov v evropskem sodnem sistemu (3), in njegovega priporočila Svetu z dne 7. maja 2009 o razvoju kazenskopravnega območja EU (4),

R.

ker v zadnjih letih močno narašča kibernetski kriminal, kar povzroča zapletene sodne izzive in obremenjuje zmogljivosti sodišč; ker je treba zaradi takšnega razvoja dogodkov preučiti možnost ustanovitve evropskega sodišča za kibernetske zadeve, ki bo specializirano za zadeve v zvezi s kibernetskim kriminalom,

1.

ugotavlja, da se bo novi večletni program OSVP verjetno sprejel in izvajal v skladu z novim pravnim okvirom, opredeljenim z Lizbonsko pogodbo, zaradi česar mora že vsebovati vse novosti, ki so vključene v njej in v skladu s katerimi:

2.

ugotavlja, da bodo ukrepi EU postali bolj verodostojni s tem, ko bodo utemeljeni na novem ali preoblikovanem pravnem okviru, ki bo vključeval nove določbe o varstvu temeljnih pravic, tudi pravic narodnih manjšin, nove določbe za preprečevanje vseh oblik neenakosti, zlasti med moškimi in ženskami (člen 8 PDEU), ali vseh oblik diskriminacije (člen 10 PDEU), določbe za spodbujanje preglednosti v vseh institucijah, organih, uradih in agencijah EU (člen 15 PDEU), določbe o varstvu osebnih podatkov pred zlorabami s strani zasebnih ali javnih subjektov (člen 16 PDEU), o konzularni in diplomatski zaščiti (člen 23 PDEU), o skupnih politikah na področju azila in priseljevanja (člen 77 in nasl. PDEU), o spodbujanju vključevanja državljanov tretjih držav (člen 79(4) PDEU) in o izboljšanju dobrega upravljanja (člen 298 PDEU);

3.

poudarja, kako pomembno je, da se pristojnost Sodišča razširi brez omejitev, kar velja tako za njegovo predhodno odločanje o vseh vprašanjih OSVP kot za to, da Komisija lahko sproži postopek za ugotavljanje kršitve (5);

4.

poudarja, da je za državljane in podjetja v evropskem OSVP dostop do sodnega varstva bolj zapleten in manj pregleden zaradi nacionalnih odstopanj in da bi se bilo treba zato tem odstopanjem, kjer je to mogoče, izogibati zaradi pravičnosti, doslednosti in enostavnosti;

5.

pozdravlja dejstvo, da Lizbonska pogodba postopek soodločanja uvaja kot redni zakonodajni postopek na področju OSVP, kjer se ta postopek doslej ni uporabljal, saj bo s tem zagotovljen parlamentarni nadzor nad različnimi vidiki evropske politike na področju pravosodja in notranjih zadev ter nad ukrepi, sprejetimi v okviru izvajanja te politike; meni, da je sodelovanje Evropskega parlamenta pri ratifikaciji mednarodnih sporazumov zgolj nujno dopolnilo pristojnosti in odgovornosti, ki mu bodo naložene na notranji ravni, zlasti na področjih zdajšnjega tretjega stebra;

6.

meni, da načelo solidarnosti med državami članicami in med državami članicami in Unijo z OSVP dobiva poseben pomen in se mora pretvoriti v aktivno, obvezno solidarnost zlasti kar zadeva nadzor na mejah, priseljevanje, civilno zaščito in solidarnostno klavzulo;

7.

poudarja, da EU temelji na načelu svobode; poudarja, da si je treba v podporo tej svobodi prizadevati za varnost v skladu s pravno državo in z obveznostmi, ki izhajajo iz temeljnih pravic; izjavlja, da je na ravnovesje med varnostjo in svobodo treba gledati s tega vidika;

8.

meni, da bi moral Stockholmski program še posebej:

9.

meni, da bi moral biti prednostni cilj pri izvajanju tega programa ta, da se v duhu lojalnega sodelovanja zagotovi, da bodo državljani uživali enakovredno varstvo svojih temeljnih pravic, kjerkoli se bodo nahajali, ne glede na to, ali bodo soočeni z javno oblastjo, ki jo izvaja Unija, vključno z agencijami in drugimi organi, ali države članice, ter da nihče ne bo v slabšem položaju pri uveljavljanju svojih temeljnih svoboščin, ki se državljanom Unije priznavajo v skladu s tradicijo človekovih pravic in pravne države, ki je skupna državam članicam;

10.

poudarja, da je v novem pravnem in institucionalnem okviru, ki ga oblikuje Lizbonska pogodba, mogoče razviti nadaljnje ukrepe v OSVP le ob pravočasni in ustrezni vključitvi Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov ter civilne družbe, da se vzpostavi odprta in stalna razprava;

11.

poziva k preglednejšim zakonodajnim postopkom na ravni EU in na nacionalni ravni in pozdravlja uporabo rednega zakonodajnega postopka, ki bodo zagotavljal kar najširšo uporabo pravice dostopa do dokumentov in informacij v procesu sprejemanja odločitev, zlasti kadar bi predlogi lahko vplivali na pravice posameznika in državljana, ne glede na to, ali pobudo predloži Komisija ali skupina držav članic;

12.

napoveduje, da se v korist pregledne priprave zakonodaje na mednarodni ravni, kjer je Komisija pridobila pristojnosti na ravni Skupnosti, Parlamentu pa je ostala zgolj pravica do soglasja – to je zlasti razvidno iz dogodkov, povezanih s Haaško konferenco o mednarodnem zasebnem pravu – zavezuje tesnemu spremljanju poteka Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu; zavezuje se, da bo podprl oblikovanje parlamentarnega foruma, ki bo dostopen zainteresiranim poslancem Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov, z namenom zagotavljanja sredstva za obveščanje parlamentarcev o poteku konference ter o njenemu delu in dosežkih in da bi omogočil javno razpravo o različnih vprašanjih;

13.

izraža zadovoljstvo, da se z Lizbonsko pogodbo oblikuje okvir za ocenjevanje politike OSVP, in poziva k vzpostavitvi konkretnega sistema spremljanja in ocenjevanja, zlasti na področju pravice, ki se bo osredotočal na kakovost, učinkovitost in pravičnost obstoječih pravnih instrumentov, pravosodni sistem in varovanje temeljnih pravic ter bo tesno vključeval Evropski parlament in nacionalne parlamente; zato:

14.

meni, da bi bilo treba dati prednost zmanjševanju velike vrzeli med predpisi in politiko, odobrenimi na evropski ravni, in njihovim izvrševanjem na nacionalni ravni;

15.

poziva, da se o rednemu ocenjevanju rezultatov, doseženih v večletnem programu, vsako leto razpravlja v Evropskem parlamentu, pri čemer bi razprave morale vključevati civilno družbo, v središču pozornosti pa bi moralo biti varstvo temeljnih pravic v EU; razprave bi morale temeljiti na poročilih Sveta, Komisije, Evropskega nadzornika za varstvo podatkov in Agencije Evropske unije za temeljne pravice, pa tudi na ocenah in študijah neodvisnih strokovnjakov, prispevkih organizacij civilne družbe in resolucijah Parlamenta;

16.

meni, da sta učinkovita zaščita in spodbujanje temeljnih pravic osnova demokracije v Evropi in glavni pogoj za utrditev OSVP; zato je trdno prepričan, da sta Svet in Komisija odgovorna, da dejavno predlagata ukrepe za spodbujanje temeljnih pravic;

17.

opozarja tudi, da Unija pristopa k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato bi se morala pogajanja za pridružitev Unije k tej konvenciji začeti nemudoma;

18.

poziva Komisijo, naj nadaljuje z razvojem Medinstitucionalnega sporazuma, upoštevajoč Lizbonsko pogodbo in posledice povezave med Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropskim sodiščem za človekove pravice in institucijami EU;

19.

zahteva jasen in izčrpen predlog o pravicah, ki naj bodo zajamčene obtožencem, da se jim zagotovi pravično sojenje, in zavrača postopen pristop, ki se trenutno uporablja;

20.

opozarja, da Listina o temeljnih pravicah Evropske unije z Lizbonsko pogodbo postaja zavezujoča v enaki meri kot pogodbe, kar pomeni, da se bo v celoti uporabljala za vse sprejete ukrepe na področju OSVP, njeno spoštovanje pa bo nadzorovalo Sodišče; vseeno obžaluje, da je uvedba protokola omejila učinek Listine na nacionalno zakonodajo dveh držav članic, in ponovno izraža skrb, da bi zaradi tega lahko prišlo do neenakega obravnavanja med ljudmi;

21.

poziva, naj se opravi temeljit in nepristranski pregled sorazmernosti in učinkovitosti obstoječih ukrepov na območju svobode in pravice ter potrebe po njih, vključno z njihovim vplivom na zaščito in spodbujanje vrednot in načel EU ter temeljnih pravic državljanov; poziva, naj se za vsako novo politiko, zakonodajni predlog in program opravi ocena učinka glede temeljnih pravic in vrednot EU ter da ta ocena jasno navede, katere temeljne pravice utegnejo biti prizadete in kateri ukrepi so predvideni za varovanje teh pravic v skladu z načeli sorazmernosti in nujnosti; meni, da se je treba posvetovati z Agencijo za temeljne pravice skozi celotni politični cikel zakonodajnih predlogov, ki vplivajo na temeljne in človekove pravice, ter Komisijo poziva, naj na vsako poročilo Agencije za temeljne pravice izda uraden odgovor, ki bo vključeval seznam predlaganih ukrepov za reševanje vprašanj, ki jih je agencija izpostavila;

22.

poziva k temu, da bi spodbujanje vrednot EU z vključitvijo človekovih pravic trajno postalo en od temeljnih ciljev sporazumov EU s tretjimi državami in celotnega zunanjega vidika območja svobode, varnosti in pravice, zlasti ob upoštevanju novih sredstev, ki jih v ta namen zagotavlja Lizbonska pogodba; priznava pomen ustrezne in dosledne notranje politike človekovih pravic, da se pridobi in ohrani potrebna zunanja verodostojnost;

23.

meni, da je smrtna kazen kruta, nečloveška in ponižujoča kazen, ter zavzeto poziva EU in njene države članice, naj si prizadevajo za njeno odpravo v vseh državah sveta;

24.

poziva, naj zunanja razsežnost politik OSVP spoštuje, varuje in podpira človekove pravice in temeljne svoboščine, ter vztraja, da mora mednarodno sodelovanje temeljiti na teh vrednotah, da se mučenja ne sme opravičevati, da je treba nujno opustiti izredne izročitve in da je treba te prakse ustrezno preiskati, da bi se jim v prihodnosti lahko izognili;

25.

poziva k celovitemu ukrepanju, da bi državljane in rezidente EU informirali o njihovih temeljnih pravicah, in sicer s kampanjami za večjo ozaveščenost splošne javnosti in ranljivih skupin, pobudami za neformalno izobraževanje ter vključitvijo nediskriminacije in enakosti v učne načrte formalnega izobraževanja, in da bi pri institucijah EU in držav članic, ki delujejo v OSVP, povečali zavedanje o bistvenem pomenu temeljnih pravic, prav tako pa da bi se poiskali načini za popravo krivic v primeru kršitve teh pravic, bodisi na nacionalni ali na evropski ravni;

26.

poudarja, da se je treba na vedno večjo nestrpnost v EU odzvati s polnim izvajanjem Okvirnega sklepa Sveta 2008/913/PNZ z dne 28. novembra 2008 o boju proti nekaterim oblikami in izrazom rasizma in ksenofobije s kazensko-pravnimi sredstvi (6) in z dodatno zakonodajo na evropski ravni na področju zločinov iz sovraštva;

27.

meni, da raznolikost bogati Unijo in da mora biti Unija varno okolje, v katerem se razlike in nacionalne posebnosti spoštujejo in se najbolj ranljivi, kot so Romi, zaščitijo; zato vztraja, da bi morala biti prednostna naloga Stockholmskega programa dejavno povečanje zavesti o protidiskriminacijski zakonodaji in o enakosti med spoloma ter boj proti revščini, diskriminaciji na podlagi spola, spolne usmerjenosti, starosti, invalidnosti, verske pripadnosti ali verskega prepričanja, rase, izvora, narodne ali etnične pripadnosti, ter proti rasizmu, antisemitizmu, ksenofobiji in homofobiji, ter zaščita otrok in manjšin; meni, da bi si bilo treba aktivno prizadevati za uporabo obstoječih sredstev in ukrepov za boj proti nasilju nad ženskami ter za njihovo izvajanje; zato poziva špansko in naslednja predsedstva, naj v času svojega mandata napredujejo na področju evropskih zaščitnih predpisov, da se zagotovi, da so žrtve takih kaznivih dejanj deležne enake stopnje zaščite v vseh državah članicah;

28.

opominja, da je socialna izključenost z vidika navadnega državljana ena največjih groženj za notranjo varnost; poudarja, da brezposlenost in druge težave s prihodki, kot je prezadolženost zaradi svetovne finančne krize, povečujejo nevarnost za izključenost in da so etnične manjšine vse bolj ranljive, saj se soočajo z nevarnostjo, da bodo postale žrtve diskriminacije in rasističnih kaznivih dejanj;

29.

poziva, naj Agencija za temeljne pravice zbira in združuje zanesljive in primerljive statistične podatke o vseh razlogih za diskriminacijo, vključno z diskriminacijo nacionalnih manjšin, ter naj te različne razloge obravnava enakopravno, vključno s primerljivimi podatki o nasilju nad ženskami v EU, ter jih objavlja v lahko razumljivi obliki, in soglaša s tremi predsedstvi Sveta (španskim, belgijskim in madžarskim), da bi bilo treba čim prej začeti z morebitno revizijo mandata Agencije za temeljne pravice, kar bi trenutno pomenilo preučitev razmer na področju človekovih pravic v Evropski uniji;

30.

ponovna poudarja, da si morajo Unija in države članice skupno prizadevati za celovito vključitev v družbo ranljivih skupin, zlasti romske skupnosti, in sicer s spodbujanjem njihovega vključevanja v šolski sistem in na trg dela ter z ukrepanjem za preprečevanja nasilja nad njimi;

31.

poudarja, da ni mogoče dokazati opaznega napredka kljub temu, da so zakonodajalci in oblikovalci politik EU sprejeli obsežen pravni okvir za preprečevanje večplastne diskriminacije, ki jo trpijo ženske manjšinskega izvora, zlasti Romke; zato poziva države članice, naj pregledajo izvajanje vseh politik, povezanih s pojavom večplastne diskriminacije;

32.

meni, da je nujno, da EU predlaga direktivo in evropski akcijski načrt o nasilju nad ženskami, ki bosta namenjena preprečevanju nasilja, varstvu žrtev in preganjanju storilcev; meni tudi, da je nujno, da EU uvede mehanizme, s katerimi bo zagotovila, da bosta razsežnost spola in analiza trgovine z ljudmi del vseh politik, usmerjenih v preprečevanje te trgovine in boj proti njej;

33.

poudarja, da bodo z uvedbo državljanske pobude v Lizbonsko pogodbo državljani neposredno udeleženi pri uresničevanju suverenosti Unije in da bodo prvič neposredno sodelovali pri sprožanju evropskih zakonodajnih predlogov, odločno zahteva, naj se ta novi instrument izvaja tako, da bo ljudi resnično spodbudil k njegovi uporabi, Komisijo pa poziva, naj ustrezno upošteva vse pobude, ki ustrezajo pravnim merilom;

34.

pozdravlja določbo Lizbonske pogodbe o državljanski pobudi in poziva Komisijo, naj ustrezno upošteva vlogo Parlamenta in obstoječo pravico do peticije pri pripravi predloga za praktične vidike izvajanja te določbe;

35.

namerava podati novo pobudo za temeljno reformo zakona o volitvah v Evropski parlament; ponovno izraža stališče, da bi moral Svet v spodbudo evropskim državljanom za sodelovanje na evropskih volitvah v kraju stalnega prebivališča, pri podrobnih določilih, za katere je bil že pozvan, naj jih sprejme, sprejeti ukrepe za lažje uresničevanje aktivne in pasivne volilne pravice;

36.

poziva države članice, naj v celoti izvajajo pravice, povezane z državljanstvom Unije, da bodo lahko državljani Unije uresničevali svojo pravico do svobode gibanja skupaj s člani svojih družin, kar jim bo omogočilo, da brez omejitev potujejo, delajo, študirajo, se upokojijo, sodelujejo pri politiki in demokratičnem življenju in živijo družinsko življenje kjerkoli v Uniji ter zagotovi, da ohranijo pravico do vseh socialnih prejemkov ne glede na to, kje živijo; meni, da bi morale države članice zagotoviti, da lahko državljani EU brez težav uveljavljajo svojo pravico do glasovanja na lokalnih volitvah;

37.

poziva države članice, naj brez poseganja v nacionalno družinsko zakonodajo zagotovijo svobodo gibanja državljanom EU in njihovim družinam, vključno z registriranimi partnerstvi in zakonskimi zvezami v skladu s členoma 2 in 3 Direktive 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic (7), pri tem pa naj se izognejo vsaki diskriminaciji na vseh podlagah, vključno z diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti;

38.

poziva Komisijo in države članice, naj proučijo, kako lahko olajšajo prosto gibanje državljanov EU s pomočjo tistim državljanom EU, ki se odločijo uveljavljati to pravico za vključevanje in sodelovanje v državi gostiteljici, v katero se preselijo v okviru uveljavljanja svoje pravice do svobode gibanja v Evropski uniji;

39.

meni, da mora biti uresničevanje teh svoboščin zagotovljeno ne glede na državne meje in da morajo imeti državljani EU možnost, da v celoti uresničujejo svoje posebne pravice, tudi izven Unije; zato poudarja, kako pomembno je krepiti usklajevanje in sodelovanje na področju konzularne zaščite;

40.

poziva države članice, naj pošteno in dosledno izvajajo svojo obveznost zagotavljanja konzularne in diplomatske zaščite za državljane Unije z izvajanjem sporazuma o minimalni konzularni pomoči državljanom EU izven ozemlja EU;

41.

poziva Svet in Komisijo, naj dasta prednost izboljšanju preglednosti in dostopa do dokumentov, kar je nujno, če naj bo EU res usmerjena k državljanom;

42.

odobrava navedbo sodelovanja v demokratičnem življenju Evropske unije v Stockholmskem programu; poziva Svet, naj v ta program vključi poseben del o primernih ukrepih za večje sodelovanje žensk v volilnih kampanjah in političnem življenju na splošno, da bi tako odpravili še vedno prisotni demokratični primanjkljaj zaradi omejenega sodelovanja žensk na občinskih, nacionalnih in evropskih volitvah;

43.

meni, da mora vsak celovit pristop do priseljevanja upoštevati dejavnike, ki spodbujajo izseljevanje in ljudi sploh privedejo do tega, da zapustijo svojo državo, ter da so za tak pristop potrebni jasni načrti razvoja in naložb v državah izvora in tranzita, zlasti z lažjim prenosom denarja migrantov v njihove države izvora ali z uvedbo trgovinskih in kmetijskih politik, ki bodo spodbujale gospodarske priložnosti, pa tudi z razvojem na področjih demokracije, pravne države, človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

44.

poudarja, da je potreben nenehen razvoj ustrezno financiranih in ambicioznih programov regionalne zaščite, in sicer v tesnem sodelovanju z Visokim komisariatom OZN za begunce in zadevnimi tretjimi državami;

45.

poziva, naj se politike Skupnosti vključevanja, priseljevanja in azila oblikujejo ob popolnem spoštovanju temeljnih pravic in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, da se zagotovi učinkovito varstvo človekovih pravic državljanov tretjih držav ter popolno spoštovanje načela nevračanja; podarja, da bi politike priseljevanja in azila morale odgovarjati tudi na potrebe najbolj ranljivih skupin, kot so begunci, prosilci za azil in zlasti mladoletniki in mladoletniki brez spremstva; poziva k oblikovanju skladnega in celovitega pravnega okvira, ki bo olajšal zakonite migracije;

46.

spodbuja k oblikovanju odločnejše politike priseljevanja v tesni povezavi z drugimi politikami Skupnosti, zlasti s politiko zaposlovanja, za vzpostavitev zakonitega priseljevanja kot alternative nezakonitemu in za doseganje čim ugodnejšega učinka za države članice in dobrobit samih priseljencev;

47.

vztraja, da je potrebno okrepiti celovit pristop Evropske unije k priseljevanju, ki bo nudil možnost za nove načine političnega dialoga in sodelovanja s tretjimi državami za izboljšanje migracijskih tokov in preprečevanje humanitarnih nesreč;

48.

poudarja, da je treba doseči veliko skladnost migracijskih in razvojnih politik ter okrepiti dialog z državami izvora in tranzitnimi državami, zlasti zaradi preprečevanja problema nezakonite migracije; glede tega poudarja, da bi države članice z učinkovitimi skupnimi ukrepi proti nezakonitemu priseljevanju pridobile boljše izhodišče za urejanje zakonite migracije;

49.

poziva k nadaljnjem razvoju skupnega evropskega azilnega sistema za vzpostavitev „Evrope azila“, kakor predvideva evropski pakt o migracijah in azilu; meni, da bi enoten postopek moral zagotoviti večjo doslednost in boljšo kakovost sprejemanja odločitev o azilu v vseh državah članicah, da se zmanjšajo razlike v zaščiti v Evropi;

50.

poziva Svet in države članice, naj spoštujejo pravno opredelitev pojma begunec, kakor je zapisana v Konvenciji Združenih narodov v zvezi s statusom beguncev;

51.

meni, da medtem ko mora solidarnost ostati v središču skupne politike priseljevanja in azila, mora vključevati tudi solidarnost z državami članicami, ki izpolnjujejo svoje mednarodne obveznosti glede zaščite beguncev in prosilcev za azil in torej zagotoviti, da jih bodo izpolnjevale vse države članice;

52.

ponovno opozarja, da je azil pravica, ki jo je treba zagotoviti vsem ljudem, ki bežijo pred konflikti in nasiljem; obsoja vračanje in kolektivne izgone v države, ki ne spoštujejo človekovih pravic ali niso podpisale Konvencijo ZN o statusu beguncev;

53.

spodbuja pogajanja o nedokončanih in prihodnjih zakonodajnih predlogih o evropskih instrumentih na področju azila za izboljšanje standardov in odpravo vrzeli v sedanjem pravnem okviru;

54.

nadalje poziva k solidarnosti med državami članicami na eni strani in prosilci za azil in drugimi begunci na drugi;

55.

poziva države članice, naj dejavno začnejo skupno delovati in pokažejo svojo popolno zavezanost mehanizmom solidarnosti, kot so pilotni projekt notranje preselitve upravičencev do mednarodne zaščite, ki ga predvideva Komisija, kot tudi pobude, ki vodijo k oblikovanju prave dolgotrajne solidarnosti med državami članicami, in naj spodbujajo regionalne programe zaščite; v zvezi s tem je mnenja, da bi bilo treba uvesti pregleden sistem za ocenjevanje zmogljivosti sprejema držav članic in da bi bilo treba v zvezi s tem pojasniti vlogo Evropskega urada za podporo na področju azila; zato poziva k odprti razpravi o različnih možnostih, ki so na voljo, da se ustanovi obvezen mehanizem učinkovite solidarnosti, zlasti z notranjim preseljevanjem;

56.

v zvezi s tem poziva k hitri formalizaciji načela solidarnosti in poštene delitve odgovornosti, kot to določa člen 80 PDEU, ki bi moral vključevati sistem „obvezne in nepreklicne solidarnosti“, skupaj z večjim sodelovanjem s tretjimi državami, zlasti sosednjih držav, za razvoj njihovih sistemov azila in zaščite na način, ki bo spoštoval temeljne pravice in mednarodne zaščitne normative, omogočal realistična pričakovanja in ne bo onemogočal dostopa do zaščite v Evropski uniji ali ga nadomestil;

57.

meni, da je potreben skupen partnerski pristop z državami izvora in tranzita za zagotavljanje njihovega dejavnega prispevka k upravljanju migracijskih tokov, da se prepreči nedovoljeno priseljevanja z obveščanjem morebitnih migrantov o možnih tveganjih in za vzpostavitev učinkovite kampanje obveščanja o možnostih za zakonit vstop in/ali delo v državah članicah EU.

58.

poudarja, da bi morali vsi sporazumi z državami izvora in tranzita, kot sta na primer Turčija in Libija, vključevati poglavja o sodelovanju na področju priseljevanja, ob upoštevanju razmer v državah članicah, ki so najbolj izpostavljene migracijskim tokovom, ter ob osredotočanju na boj proti nedovoljenemu priseljevanju in trgovino z ljudmi, s spodbujanjem dela agencije Frontex;

59.

poziva k nadaljnjemu sodelovanju pri krepitvi ukrepov za zagotavljanje učinkovitega in hitrega vračanja nezakonitih priseljencev, ki ne potrebujejo zaščite, ob dajanju prednosti prostovoljnem vračanju;

60.

poziva k sprejetju ukrepov za odpravo preprek za izvajanje pravice državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državah članicah, do združitve z družino;

61.

poudarja, da je treba migrantom omogočiti dostop do sodnega varstva, stanovanja, izobraževanja in zdravstvenega varstva med drugim v skladu z Mednarodno konvencijo Združenih narodov o zaščiti pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin;

62.

poziva Komisijo, naj predstavi praktične predloge učinkovitih ukrepov proti zlorabi azilnih postopkov;

63.

poudarja, da bi bilo treba spodbujati krožno migracijo, toda opozarja, da ta ukrep ne sme voditi do plačnega in socialnega dampinga in ne sme prezreti potrebe po ukrepih vključevanja;

64.

poziva k sprejetju celovitega načrta, ki bo določal splošne cilje in zasnovo strategije Unije za integrirano upravljanje mej, da bi resnično izvajali skupno politiko o azilu, priseljevanju in nadzoru zunanjih meja, v skladu s členom 67(2) PDEU;

65.

poziva k strateškemu pristopu na področju vizumske politike za ohranitev usklajenega delovanja, notranjih pravil in zunanjih obveznosti, vključno z varovanjem enakega obravnavanja držav članic s strani tretjih držav;

66.

poziva Komisijo, naj sprejme ustrezne sklepe v zvezi z izvajanjem že veljavnih sporazumov o vizumih in ponovnem sprejemu oseb ter dvostranskih sporazumov o obmejnem prometu med Evropsko unijo in njenimi vzhodnimi sosedami, pa tudi v zvezi s postopkom liberalizacije vizumskega režima na Zahodnem Balkanu, da se oblikuje niz jasnih meril in kazalnikov uspešnosti za vsak primer posebej, da se ocenijo in izboljšajo veljavni sporazumi o poenostavitvi vizumskih postopkov in da se napreduje v smeri območja brez vizumov, katerega namen bo povečati raven stikov med ljudmi;

67.

spodbuja Komisijo, naj za učinkovitejše izvajanje načela vizumske vzajemnosti s tretjimi državami in enako obravnavanje vseh državljanov Evropske unije, s pomočjo vseh orodij, ki jih ima na voljo, kot so na primer sankcije, prenovi svojo strategijo in to temo poveže s pogajanji s temi tretjimi državami;

68.

meni, da mora Frontex kot bistven instrument celovite strategije Unije glede priseljevanja, popolnoma spoštovati človekove pravice migrantov; poziva k večjemu nadzoru Parlamenta nad njenimi dejavnostmi in podpira revizijo njenega mandata – vključno z jasnim okvirjem, da bodo operacije vračanja izpolnjevale mednarodne standarde človekovih pravic, in z ustanovitvijo regionalnih in specializiranih uradov –, da se okrepi njena vloga;

69.

opozarja, da je za agencijo Frontex bistvenega pomena, da se lahko zanese na razpoložljivost sredstev, ki so jih zanjo namenile države članice, tako za usklajevanje posameznih skupnih operacij kot za njene stalne naloge;

70.

poziva vse države članice, ki jih to zadeva, naj rešijo morebitne praktične in/ali pravne težave v zvezi z uporabo sredstev v državah članicah, ki so vključene v skupne operacije;

71.

opozarja, da je nujno potrebno, da lahko schengenski informacijski sistem II (SIS II) in vizumski informacijski sistem (VIS) začneta delovati čim prej; meni, da bo sistem SIS II prinesel znatne izboljšave in nove funkcije, kot so uvedba biometričnih podatkov in medsebojna povezanost razpisov ukrepov, kar bo prispevalo k boljšemu nadzoru zunanjih meja in okrepljeni varnosti;

72.

vztraja, da novi instrumenti za upravljanje meja ali obsežni sistemi za shranjevanje podatkov ne bi smeli začeti delovati, dokler so obstoječi instrumenti popolnoma delujoči, varni in zanesljivi, ter poziva k temeljiti oceni nujnosti in sorazmernosti novih instrumentov, povezanih z zadevami, kot so vstop/izstop, program za registracijo potnikov, evidenca imen letalskih potnikov in sistem predhodnih dovoljenj za potovanje;

73.

poudarja pomen Lizbonske pogodbe, saj postane z njo Listina pravno zavezujoča, člen 24 Listine pa posebej ureja otrokove pravice in med drugim zagotavlja, da se morajo „[Pri] vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki zadevajo otroke, […] upoštevati predvsem koristi otrok“;

74.

meni, da je treba pri vseh ukrepih EU na tem področju nujno spoštovati in spodbujati pravice otrok, kot so določene v Konvenciji OZN o otrokovih pravicah in priznane v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, in poziva k okrepljenemu delovanju EU na področju zaščite otrok po vsem OSVP;

75.

poziva države članice, naj spoštujejo in izvajajo pravice otrok, kot so določene v Konvenciji OZN o otrokovih pravicah;

76.

poziva EU, naj odločneje nastopi proti vsem zlorabam otrok, kot so nasilje, diskriminacija, družbeno izključevanje in rasizem, otroško delo, prostitucija in trgovina z otroki, ter naj spodbuja usklajena prizadevanja za varovanje otrok in za uveljavljanje njihovih pravic, in sicer tako, da kot vodilo za ukrepe EU in kot podlago za spreminjanje obstoječe zakonodaje uporabi Konvencijo OZN o otrokovih pravicah;

77.

meni, da je nujno treba obravnavati vprašanje zaščite ločenih otrok in otrok brez spremstva glede na posebne nevarnosti, katerim so izpostavljeni;

78.

poudarja, kako pomembno je upoštevati pravice otrok in posebno pozornost nameniti otrokom v posebej ranljivem položaju znotraj politike priseljevanja; meni, da je za to področje treba razviti ambiciozno evropsko strategijo;

79.

poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo politike EU o azilu, migracijah in trgovini z ljudmi na tem področju otroke migrante obravnavale predvsem kot otroke, da bi ti lahko brez diskriminacije uživali pravice kot otroci, zlasti pravico do združitve z družino; zato vztraja, da mora vsak akcijski načrt EU o mladoletnikih iz tretjih držav brez spremstva zagotoviti, da:

80.

poziva, da je posebno pozornost nameni mladoletnikom s spremstvom ali brez njega, ter zagotoviti, da jim ni bila kakor koli odvzeta prostost;

81.

poudarja, da se lahko otroci iz tretjih držav znajdejo v posebno ranljivih in izkoriščevalskih delovnih položajih, zlasti v državah, kjer zaradi neurejenega statusa ne prejmejo ustrezne pomoči in zaščite; vztraja, da morajo politike EU na področju dela, azila, migracij in trgovine z ljudmi priznati in obravnavati dejansko stanje;

82.

opaža, da internet pridobiva vedno večji pomen in ugotavlja, da so zaradi njegove globalne in odprte zasnove potrebni globalni standardi varstva podatkov, varnosti in svobode govora; poziva Svet in Komisijo, naj prevzameta pobudo pri oblikovanju globalne platforme za določitev tovrstnih standardov; meni, da je izjemno pomembno, da se strogo omejijo, opredelijo in regulirajo primeri, v katerih se od zasebnega internetnega podjetja lahko zahteva, naj vladnim organom razkrije podatke, ter da se zagotovi, da vladni organi te podatke uporabljajo ob upoštevanju najstrožjih standardov varovanja podatkov;

83.

zahteva zagotovilo, da bodo vse politike EU spoštovale temeljne pravice pri varstvu podatkov in pravico do zasebnosti;

84.

poudarja potrebo po tem, da se v program vključi varstvo osebnih podatkov in zasebnosti zaradi razvoja tehnologij in vzpostavitve obsežnih informacijskih sistemov;

85.

meni, da mora biti upoštevanje načela spoštovanja zasebnosti že pri načrtovanju (privacy by design) bistvena značilnost vsake pobude, ki bi lahko ogrozila varnost osebnih podatkov posameznikov in vplivala na zaupanje javnosti v vse, ki z njimi razpolagajo;

86.

podarja, da bi načelo dostopnosti lahko omogočilo izmenjavo osebnih podatkov, ki niso bili legitimno in zakonito pridobljeni, in da ga je treba podpreti s skupnimi pravili; izraža dvome glede lajšanja operativnih dejavnosti, ki ne vključujejo evropske definicije in skupnih standardov o tajnih preiskavah, nadzoru nad državljani itd.;

87.

meni, da bi bilo treba, preden se na tem področju predvidijo ukrepi EU, vnaprej določiti jasna merila za ocenjevanje sorazmernosti in nujnosti omejitev temeljnih pravic; je tudi mnenja, da je treba pred sprejetjem odločitve podrobno preučiti posledice vsakega predloga;

88.

izraža zaskrbljenost zaradi širjenja prakse profiliranja, ki temelji na uporabi tehnik podatkovnega rudarjenja in posplošenega zbiranja podatkov o nedolžnih državljanih za namene preprečevanja in policijskega nadzora; opozarja na pomen dejstva, da morajo ukrepi kazenskega pregona temeljiti na spoštovanju človekovih pravic, od načela o domnevi nedolžnosti do pravice do zasebnosti in varstva podatkov;

89.

pozdravlja predlog za mednarodne standarde na področju varstva podatkov; poudarja, da bi bilo treba sporazume o varstvu podatkov s tretjimi državami izvajati popolnoma pregledno, z demokratičnim nadzorom Parlamenta, ter da so standardi za varstvo podatkov na evropski ravni v tretji državi minimalni predpogoj za izmenjavo podatkov;

90.

pozdravlja predlog celovitega sistema varstva osebnih podatkov v EU in v odnosih s tretjimi državami; poziva k temeljiti oceni vse pomembnejše zakonodaje (protiteroristična zakonodaja, policijsko in pravosodno sodelovanje, priseljevanje, čezatlantski sporazumi) na področju zasebnosti in varstva podatkov;

91.

pozdravlja poudarjanje pomena tehnologije v Stockholmskem programu, kar zadeva učinkovito varstvo osebnih podatkov in zasebnosti;

92.

poziva Evropsko unijo, da pokaže svojo odločenost, da v vseh svojih politikah upošteva posebne potrebe ranljivih skupin;

93.

poudarja, da so potrebne jasnejše in strožje omejitve izmenjave informacij med državami članicami in uporabe skupnih registrov EU; je mnenja, da bi v nasprotnem primeru z oblikovanjem obsežnih registrov na ravni EU lahko ogrozili osebno nedotakljivost in da bi registri lahko postali neuporabni, hkrati pa bi se povečalo tveganje uhajanja informacij in korupcije;

94.

države članice poziva, naj okrepijo medsebojno spoštovanje in zaupanje v sposobnost drugih krepiti varnost; meni, da je medsebojno zaupanje odvisno od učinkovitega in strogega ter nenehnega ocenjevanja učinkovitosti in rezultatov dejavnosti različnih držav članic;

95.

meni, da morajo prednostne naloge na področju civilnega pravosodja predvsem zadovoljiti potrebe, ki jih izražajo posamezni državljani in podjetja, ob hkratnem nenehnem poenostavljanju pravosodnih mehanizmov in oblikovanju enostavnejših, jasnejših in dostopnejših postopkov, da se zagotovita ustrezno spoštovanje temeljnih pravic in varstvo potrošnikov; zato – četudi pozdravlja odločitev Komisije, da predstavi predlog o oporokah in dedovanju ter Zeleno knjigo o ureditvah skupnega premoženja zakoncev v povezavi s prenehanjem življenjske skupnosti in razvezo – poziva k:

96.

vztraja, da se z odpravo postopka za priznanje sodnih odločb v povezavi uredbo Bruselj I (9) ne bi smelo hiteti in da bi jo morala spremljati ustrezna varovala;

97.

bi želel pregledati predloge o vzpostavitvi izbirne 28. sheme za zadeve civilnega prava s čezmejnimi razsežnostmi na področju družinskega prava, pravic posameznika in prava intelektualne lastnine;

98.

poudarja, da je treba še naprej spodbujati mednarodno prisotnost EU na pravnem področju prek globalnih rešitev in večstranskih instrumentov; meni, da je še posebej pomembno tesno sodelovanje z mednarodnimi organizacijami, kot sta Haaška konferenca o mednarodnem zasebnem pravu in Svet Evrope; nadalje meni, da bi morala EU spodbujati in podpirati pristop tretjih držav, zlasti iz soseščine EU, k mednarodnim pravosodnim sporazumom, in da je to izjemnega pomena predvsem na področju družinskega prava in zaščite otrok;

99.

poziva Komisijo, naj okrepi svoje delo na evropskem pogodbenem pravu na podlagi strokovnega osnutka skupnega referenčnega okvira in drugih akademskih del s področja evropskega pogodbenega prava ter naj Parlament celovito vključi v odprt in demokratičen proces, ki mora pripeljati do sprejetja političnega skupnega referenčnega okvira; poudarja, da bi moral politični skupni referenčni okvir privesti do neobveznega in neposredno uporabnega instrumenta, ki bi pogodbenim strankam – med drugim podjetjem in potrošnikom – omogočal, da za pravo, ki ureja njihovo transakcijo, neovirano izberejo evropsko pogodbeno pravo;

100.

ponovno poudarja, da bi Komisija morala dati na razpolago osnutek skupnega referenčnega okvira v čim večjem številu ustreznih jezikov, skupaj z drugimi znanstvenimi deli, da bi zagotovila njihovo dostopnost za vse zainteresirane strani, treba bi jih bilo pa tudi uporabiti kot neobvezne instrumente za evropskega in nacionalne zakonodajalce; vztraja, da se ustrezne določbe osnutka skupnega referenčnega okvira že sedaj sistematično in natančno upoštevajo pri vseh nadaljnjih predlogih Komisije in ocenah učinka, ki vplivajo na pogodbeno pravo;

101.

spodbuja Komisijo, naj vztraja pri svoji nedavni zamisli o predlaganju standardnih pogodb, ki naj se prostovoljno uporabijo v specifičnih sektorjih na temelju skupnega referenčnega okvira;

102.

poudarja, da mora biti evropska zakonodaja na področju pravosodnega sodelovanja najvišje možne kakovosti in da mora temeljiti na ustrezno opravljeni oceni učinka, da se državljanom in podjetjem dajo na voljo učinkovita sredstva; obžaluje dejstvo, da v preteklosti na tem področju niso bile izvedene ustrezne ocene; je seznanjen z napredkom, ki je bil nedavno dosežen, in se zavezuje, da bo v kratkem natančno preučil eno izmed ocen učinkov, ki jih je izvedla Komisija;

103.

je trdno prepričan, da bi bilo treba za zagotovitev minimalne ravni neodvisnega pregleda pri sestavi ocen učinka ustanoviti odbor neodvisnih strokovnjakov, ki bi s pomočjo naključnih kontrol nadzoroval kakovost mnenj, ki bi jih podal odbor za oceno učinka, ter da bi moralo biti predstavnikom zainteresiranih strani omogočeno, da pri izvajanju ocen nudijo pomoč;

104.

meni, da je pravno sodelovanje ključno za medsebojno približevanje ne le civilnih, temveč tudi kazenskih postopkov različnih držav članic; zato meni, da bi bilo treba enako spodbujati približevanje postopkovnih pravic državljanov v različnih državah članicah, tako v civilnih kot v kazenskih postopkih;

105.

poziva k oblikovanju evropske pravosodne kulture, ki bo zajemala vse vidike prava; s tem namenom poudarja, da:

106.

poziva Komisijo, naj univerze ter druge visokošolske inštitute in strokovna združenja spodbuja k vzpostavitvi skupnega sistema točk/kreditnih točk pri usposabljanju pravosodnih delavcev in sodnikov; Komisijo nadalje poziva, naj po Evropski uniji vzpostavi mrežo organov za usposabljanje na področju pravosodja, ki bodo pristojni za redno organizacijo tečajev za odvetnike in sodnike za seznanitev z nacionalnim, primerjalnim in evropskim pravom;

107.

poziva k povečanju prizadevanj za spodbujanje in razvoj e-pravosodja na ravni Skupnosti zaradi dostopnosti sodnega varstva za državljane in podjetja in meni, da:

108.

meni, da bi moralo e-pravosodje olajšati dostop državljanov do pravne pomoči, skrajšati sodne postopke in povečal njihovo učinkovitost in zato zahteva, da bodoči večjezični portal e-pravosodja vključuje dostop do podatkovnih zbirk, elektronskih sodnih in izvensodnih sredstev, inteligentnih sistemov, ki bodo državljanom pomagali pri soočanju s pravnimi vprašanji, ter dostop do obsežnih registrov, imenikov odvetnikov ter enostavnih vodnikov po pravnih sistemih vseh držav članic;

109.

meni, da bi moral biti portal oblikovan tudi kot orodje za sodnike, sodne uradnike, uradnike nacionalnih ministrstev za pravosodje in odvetnike, ki bi jim bilo treba zagotoviti varen dostop do dela portala, ki jih zadeva; poziva, da se na tem delu portala omogoči varno komuniciranje, uporaba video konferenc in izmenjava dokumentacije med sodišči ter med sodišči in strankami v postopkih (dematerializacija postopkov), da se omogoči preverjanje elektronskih podpisov ter da se zagotovi ustrezne sisteme preverjanja in sredstva za izmenjavo podatkov;

110.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo vsa bodoča zakonodaja na področju civilnega prava oblikovana na način, da se bo lahko uporabljala v spletnih aplikacijah, v katerih bo treba vnesti karseda malo prostega besedila; poziva k sprejetju ukrepov, namenjenih temu, da bodo, kjer je to potrebno, na voljo pomoč preko spleta v vseh uradnih jezikih ter spletne prevajalske storitve; enako bi morali biti v primerih, ko je potrebno vročanje listin, predvideni ukrepi za to, da bi bilo mogoče vročati listine in obveščati prek elektronske pošte ter da bi bilo omogočeno elektronsko podpisovanje, kjer je potrebno ustno pričanje, pa bi bilo treba spodbujati uporabo video konferenc; nadalje meni, da bi morali vsi prihodnji predlogi vključevati obrazloženo izjavo Komisije, da je bil opravljen pregled o tem, kako prijazno je e-pravosodje do uporabnika.

111.

poziva k temu, da se v Evropskem informacijskem sistemu kazenskih evidenc nameni pomembno mesto evidencam o nasilju, vezanemu na spol;

112.

poziva k vzpostavitvi območja kazenskega pravosodja EU, ki bo temeljilo na spoštovanju temeljnih pravic, načelu vzajemnega priznavanja in potrebi po ohranitvi doslednosti nacionalnih kazenskopravnih sistemov, razvije pa se z:

113.

poudarja, da delo na nezakonitem priseljevanju mora upoštevati prizadevanja za boj proti trgovini z ljudmi in da v nobenem primeru ne smemo dovoliti, da bi se kaznovale najranljivejše žrtve teh kaznivih dejanj, zlasti ženske in otroci, ali da bi se ogrozile njihove pravice;

114.

poudarja, da ena od štirih žensk v Evropi je ali je bila izpostavljena nasilju moških; zato poziva Komisijo, naj utrdi pravno podlago v sedanji strukturi EU, da zagotovi obravnavo vseh oblik nasilja nad ženskami prek široke opredelitve nasilja nad ženskami na podlagi spola; zahteva, da se na tej pravni podlagi predlagata direktiva in evropski akcijski načrt o nasilju nad ženskami, ki bosta zagotovila preprečevanje nasilja, varstvo žrtev in preganjanje storilcev; poziva države članice, naj ustrezno upoštevajo posebne okoliščine priseljenk, zlasti mladih deklet, ki so dobro integrirana v EU (in imajo pogosto dvojno državljanstvo), vendar so v odnosih s starši ali partnerskih odnosih žrtve ugrabitve, nezakonitega odvzema prostosti, fizičnega nasilja in psihološke zlorabe iz verskih, kulturnih ali tradicijskih razlogov, in jih poziva, naj zagotovijo sprejem ukrepov, ki omogočajo dejanski dostop do mehanizmov pomoči in zaščite;

115.

vztraja, da se vprašanje enakosti med spoloma upošteva na vseh stopnjah razvoja politike proti trgovini z ljudmi;

116.

kritizira dejstvo, da ni niti celovitega osrednjega načrta, kjer bi bili navedeni skupni cilji in struktura strategije EU za varnost in upravljanje meja, niti podrobnosti o tem, kako naj bi vsi sorodni programi in sheme (že obstoječi, v pripravi ali na stopnji razvoja politike) medsebojno delovali in kako bi lahko izboljšali njihove medsebojne odnose; meni, da bi morala Komisija pri oblikovanju strukture strategije za varnost in upravljanje meja EU naprej preučiti raven učinkovitosti obstoječih zakonov, da bi med njimi ustvarila največjo možno sinergijo;

117.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo prihodnji ukrepi EU na tem področju popolnoma spoštovali bistveni pomen temeljni pravic in svoboščin in da bo doseženo pravo ravnotežje med varnostjo in svobodo ter da bo ta cilj ustrezno nadzorovan in racionaliziran; trdno verjame v pomembnost načela pravne države, učinkovitega sodnega nadzora in odgovornosti;

118.

se obvezuje, da bo v okviru novega institucionalnega okvira, opredeljenega v Lizbonski pogodbi, sodeloval s Komisijo in Svetom in se osredotočal na spodbujanje svobode državljanov EU ob hkratnem razvijanju pravnega okvira EU v kazenskih zadevah; meni, da bi nujna naloga zaščite državljanov pred terorizmom in organiziranim kriminalom namreč morala biti okrepljena z učinkovitimi zakonskimi in operativnimi orodji, ob upoštevanju svetovne razsežnosti teh pojavov, in umeščena v jasen zakonski okvir, ki bi državljanom EU ponujal varstvo temeljnih pravic, vključno s pravico izpodbijanja nesorazmernih ali nejasnih predpisov ter neprimerno izvrševanje predpisov;

119.

meni, da bi morale države članice proučiti, v kolikšni meri je mogoče vzpostaviti pravni okvir EU v kazenskih zadevah;

120.

poziva EU, naj prizna dostojanstvo, pogum in trpljenje posrednih žrtev terorizma, in poudarja, da bi morala biti prednostna naloga zagovarjanje in spodbujanje pravic žrtev terorizma in poznejše zagotavljanje finančnih nadomestil tem žrtvam; priznava izjemno ranljivost žensk kot posrednih žrtev terorizma;

121.

poziva k sprejetju celovitega pravnega okvira, ki bo žrtvam ponujal ustrezno zaščito in odškodnine, in sicer s sprejetjem osnutka okvirnega sklepa, ki bo spremenil obstoječe instrumente za zaščito žrtev; meni, da je bistvenega pomena razviti skupen pristop s stalnim in okrepljenim odzivanjem na potrebe in pravice vseh žrtev, s čimer se zagotovi, da bodo žrtve obravnavane kot takšne, ne pa kot storilci kaznivih dejanj;

122.

pozdravlja odločitev švedskega predsedstva, da podporo žrtvam kaznivih dejanj, tudi ženskam, ki so žrtve nasilja in spolnega nadlegovanja, uvrsti med prednostne naloge; poziva Svet, naj v Stockholmski program vključi vsestransko evropsko strategijo za odpravo nasilja nad ženskami, ki bo obsegala preventivne ukrepe (kot je osveščanje o nasilju moških nad ženskami), politiko o zaščiti žrtev s posebnim delom, namenjenim pravicam žrtev kaznivih dejanj, večjo podporo žrtvam, zlasti mladim dekletom, ki so vse pogosteje žrtve hujših kaznivih dejanj, ter konkretne ukrepe za kazenski pregon storilcev; poziva špansko predsedstvo, naj med svojim predsedovanjem dosledno izvaja akcijski načrt iz Stockholmskega programa in o doseženem napredku vsak mesec poroča Parlamentu;

123.

meni, da je cilj varne Evrope legitimen, ter se strinja, da je treba nenehno razvijati in krepiti skupno politiko EU za boj proti terorizmu, organiziranemu kriminalu, nezakonitemu priseljevanju, trgovanju z ljudmi in spolnemu izkoriščanju;

124.

poziva k razvoju celovite vseevropske strategije za boj proti organiziranemu kriminalu, ki bi združevala zmogljivosti in vire, ki so na razpolago državam članicam, evropskim institucijam, specializiranim agencijam EU in mrežam za izmenjavo informacij; poudarja, da organiziran gospodarski kriminal, kot je tihotapljenje tobaka, povzroča izgubo prihodkov, ki prispevajo k že tako težkemu položaju javnih financ v številnih državah članicah EU, in poziva k nujnemu sprejetju učinkovitih preventivnih ukrepov;

125.

je prepričan, da bi morali biti nadaljnji ukrepi proti organiziranemu kriminalu in terorizmu usmerjeni bolj v varstvo temeljnih pravic in zagotavljati ustrezno zaščito za priče, spodbude za tiste, ki sodelujejo pri razkrivanju terorističnih mrež, ter v politiko preprečevanja in vključevanja, ki je zlasti namenjena posameznikom iz zelo tveganih kategorij, prednost pa je treba v vseh okoliščinah nameniti etičnim preventivnim ukrepom na gospodarski in socialni ravni ter ukrepom nadomestila škode žrtvam terorizma;

126.

meni, da je še posebej pomembno, da si EU resnično prizadeva za boj proti trgovini z ljudmi, ki je nenehno naraščajoč problem, da se proti njej moramo boriti zunaj in znotraj EU in da je glede vseh predlogov ukrepov treba opraviti analizo z vidika spolov; meni, da bi se EU in države članice morale z uvedbo kazni, izobraževalnih ukrepov in akcij za osveščanje javnosti boriti zlasti proti povpraševanju po storitvah, ki jih nudijo žrtve trgovine z ljudmi; meni, da je treba razjasniti odnos med povpraševanjem po spolnih storitvah in trgovino z ljudmi, saj spolna trgovina predstavlja večino celotne trgovine z ljudmi (79 % po podatkih Združenih narodov), ter priznati, da bi, če bi nadzorovali povpraševanje po spolnih storitvah, hkrati zmanjšali tudi trgovino z ljudmi;

127.

poziva k spodbujanju preglednosti in integritete ter k ostrejšemu boju proti korupciji, in sicer na podlagi načrta, ki bo določal cilje ter redna ocenjevanja protikorupcijskih ukrepov, ki so jih sprejele države članice, še zlasti v zvezi z okrepitvijo instrumentov, ki jih je razvila EU, pri čemer naj bo posebna pozornost namenjena boju proti čezmejni korupciji; nadalje poziva k oblikovanju celostne protikorupcijske politike ter k rednim revizijam njenega izvajanja;

128.

poziva k dejavnemu podpiranju civilne družbe pri nadzorovanju protikurupcijskih ukrepov in integritete ter k podpiranju udeležbe državljanov v boju proti korupciji, in sicer ne le prek posvetovanj in neposrednih kanalov komunikacije, temveč tudi z zagotavljanjem sredstev in programov, prek katerih bodo državljani zlahka izkoristili nudeno možnost;

129.

poudarja porast števila kraj identitete in poziva k oblikovanju celostne strategije EU za boj proti kibernetski kriminaliteti na tem področju, ki bi jo razvili v sodelovanju s ponudniki internetnih storitev in združenji uporabnikov ter k oblikovanju službe EU za pomoč osebam, ki so bile žrtve kraje identitete in lažnega prikazovanja identitete;

130.

poziva k razjasnitvi pravil glede pristojnosti in pravnega okvira, ki veljajo za kibernetski prostor, da bi s tem spodbujali čezmejne preiskave in dogovore o sodelovanju med organi kazenskega pregona in ponudniki, še zlasti za boj proti otroški pornografiji na internetu;

131.

poziva k oblikovanju učinkovitejših in ciljno usmerjenih politik, da bi poglobili policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, in sicer s sistematičnim vključevanjem Europola in Eurojusta v preiskave, še zlasti za primere organiziranega kriminala, goljufij, korupcije ter drugih hudih kaznivih dejanj, ki resno ogrožajo varnost državljanov in finančne interese Evropske unije;

132.

poziva k vsakoletni objavi izčrpnega poročila o kriminalu v EU, ki bo združevalo poročila, povezana s specifičnimi področji, kot sta ocena ogroženosti zaradi organiziranega kriminala in letno poročilo Eurojusta, ter poudarja potrebo po interdisciplinarnemu pristopu in celoviti strategiji za preprečevanje terorizma in čezmejnih kaznivih dejanj, kot sta trgovina z ljudmi ali računalniški kriminal, in boj proti njim;

133.

poziva Komisijo in države članice k tesnemu sodelovanju, da bi izmenjali najboljše prakse ter izkušnje v boju proti radikalizaciji; meni, da so za izmenjavo najboljših praks pri preprečevanju radikalizacije in polarizacije primerni lokalni in regionalni organi, zato poziva k njihovem sodelovanju pri oblikovanju strategij za boj proti terorizmu;

134.

poziva k poglabljanju policijskega sodelovanja med državami članicami s krepitvijo skupnega znanja in medsebojnega zaupanja, s skupnim usposabljanjem in ustanovitvijo skupnih enot za policijsko sodelovanje ter s programi študentske izmenjave v sodelovanju z Evropsko policijsko akademijo;

135.

poziva Evropsko komisijo in Evropski svet, naj nemudoma razrešita pravni problem, ki se je pojavil s sodbami Sodišča Evropskih skupnosti v zvezi s črnimi listami, še posebej v zadevi Kadi (12), in naj pri tem popolnoma upošteva temeljne pravice vpletenih oseb, vključno s pravico do pravičnega sojenja in do nadomestila za krivice;

136.

poziva k okrepitvi Evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS), s čimer bi preprečili, da bi v različnih državah članicah prihajalo do ponovljenih kaznivih dejanj, še posebej kaznivih dejanj zoper otroke;

137.

poziva še zlasti Komisijo, naj z zainteresiranimi stranmi, med drugimi s civilno družbo, zgodaj začne razprave in posvetovanja o vseh vidikih, povezanih z oblikovanjem evropskega državnega tožilstva za boj proti kaznivim dejanjem, ki škodijo finančnim interesom Unije, kot določa člen 86 PDEU;

138.

poudarja nujnost razvoja celovite evropske varnostne strategije, ki bo temeljila na varnostnih načrtih držav članic, močnejšem načelu solidarnosti in na objektivni oceni dodane vrednosti agencij, omrežij ter izmenjave informacija EU; namerava skupaj z nacionalnimi parlamenti pozorno spremljati vse dejavnosti Sveta v zvezi z operativnim sodelovanjem pri notranji varnosti EU;

139.

poziva Svet in Komisijo, naj razvijeta varnostne strategije, ki obravnavajo tako notranje kot zunanje vidike mednarodnega organiziranega kriminala in terorizma; vztraja, da mora EU sprejeti celovitejši pristop k evropski varnostni in obrambni politiki ter k pravosodju in notranjim zadevam;

140.

poziva Svet, Komisijo in države članice, naj ocenijo in pregledajo veljavne mednarodne, evropske in nacionalne zakone in ukrepe v zvezi z drogami, ter naj spodbujajo dejavnosti za zmanjševanje škodljivih učinkov, preprečevanje in ozdravitev, predvsem ob upoštevanju konferenc na ravni ZN, ki obravnavajo ta vprašanja;

141.

pripisuje velik pomen okrepitvi Eurojusta in Europola ter se zavezuje, da bo ob nacionalnih parlamentih celovito sodeloval pri opredeljevanju, ocenjevanju in nadzorovanju njunih dejavnosti, da bi še zlasti preučili možnosti, ki so na voljo za doseganje napredka pri vzpostavitvi evropskega državnega tožilstva;

142.

ugotavlja, da bi se prizadevanja za boj proti finančnemu in gospodarskemu kriminalu morala nadaljevati in se še povečati; ugotavlja, da je v zvezi s tem pomembno zlasti zaščititi euro, ki je simbol Unije; ugotavlja, da bi boj proti ponarejanju ter utrditev in okrepitev programa Pericles morali biti med glavnimi cilji EU;

143.

poziva k ponovnemu pregledu Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ z dne 27. novembra 2008 o varstvu osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah (13) in Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (14) ter člena 13 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (15);

144.

poziva k tesnejšemu in bolj poglobljenemu sodelovanju med nacionalnimi upravami, evropskimi agencijami in skupnimi operativnimi skupinami, in sicer prek specializiranih omrežij (kot so SIS II, VIS, carinski informacijski sistem, Eurodac – sistem za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Dublinske konvencije – in pravosodne mreže), in k posebnemu sodelovanju med obveščevalnimi in policijskimi službami na nacionalni in evropski ravni v boju proti terorizmu in organiziranemu kriminalu; meni, da bi bilo treba poskrbeti za bolj učinkovito evropsko policijsko sodelovanje med vsemi tretjimi državami in državami članicami Evropske unije, in sicer z ustreznimi varovalkami, ki bi zagotavljale ustrezno raven varstva osebnih podatkov;

145.

obžaluje, da ni bilo napredka pri izvajanju nadgrajenega schengenskega informacijskega sistema II (SIS II) in novega vizumskega informacijskega sistema (VIS), ter poziva Komisijo in države članice, naj poskrbijo za okrepitev vseh priprav na svojih ravneh, da bi se izognili nadaljnjim zamudam;

146.

poudarja nujnost oblikovanja učinkovitih, trajnostnih in varnih dogovorov glede upravljanja najpomembnejših evropskih sistemov informacijske tehnologije, kot so SIS II, VIS in Eurodac, s čemer bi zagotovili, da se v celoti spoštujejo vsa pravila, ki se pri teh sistemih uporabljajo v zvezi z namenom in pravicami dostopa, varnostjo in predpisi o varstvu podatkov; v zvezi s tem poudarja, da je za Evropsko unijo bistven celovit, enoten sklop pravil o zaščiti osebnih podatkov;

147.

ponovno opozarja, da je bila na nekaterih področjih ustanovitev agencij, denimo Agencije Evropske unije za temeljne pravice, Eurojusta, Europola, Frontexa in Urada za podporo na področju azila, zelo koristna za vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice; meni, da je ob upoštevanju, da je Schengen jedro območja svobode, varnosti in pravice, temeljnega pomena in nujno, da se ustanovi evropska agencija za upravljanje pomembnih informacijskih sistemov na tem področju, to so SIS II, VIS in Eurodac, saj je to najbolj zanesljiva rešitev;

148.

obžaluje, da bo Lizbonska pogodba začela veljati, ne da bi Svet in Komisija ustrezno pripravila ukrepe, ki so potrebni za „nov začetek“ na območju svobode, varnosti in pravice; poudarja, da v nasprotju z delom, opravljenim na področju evropske varnostne in obrambne politike, predvsem na področju službe za zunanje delovanje, ni bilo nobenih priprav za izvajanje pravne podlage na področju preglednosti (člen 15 PDEU), zaščite podatkov (člen 16 PDEU) in preprečevanja diskriminacije (člen 18 PDEU) in da je rezultat tega lahko dolgo obdobje pravne negotovosti, ki bi vplivala predvsem na območje svobode, varnosti in pravice; iz tega razloga in ob upoštevanju člena 265 PDEU poziva Komisijo, naj pred 1. septembrom 2010 z uporabo rednega zakonodajnega postopka predloži:

149.

poziva Komisijo, naj nemudoma predlaga združitev približno 1200 različnih ukrepov, ki so bili od leta 1993 sprejeti v OSVP, da bi v to področje politike vnesli skladnost, pri čemer se upošteva nove misije in vloge Unije ter nov pravni okvir, ki ga ponuja Lizbonska pogodba, začenši s področji, ki se v dogovoru z Evropskim parlamentom razumejo kot prednostna; opozarja Komisijo, da bo Parlament njene zaveze ocenil na bližajočih se razgovorih s kandidati za komisarje; zato poziva Komisijo, naj za vsak primer posebej jasno izrazi, katere predloge namerava kodificirati ali prenoviti ter si pridržuje pravico do polne uporabe svojih pooblastil za zakonodajne spremembe; meni, da bi moral imeti novi zakonodajni okvir OSVP prednost pred domnevnimi potrebami po kontinuiteti ali konsolidaciji zakonodaje, ki je bila oblikovana v bistveno drugačnem ustavnem okviru;

150.

poudarja, da bi moral biti predvsem za zakonodajne predloge v zvezi z območjem varnosti, pravice in svobode postopek odločanja od prvega dne po začetku veljave Lizbonske strategije pregleden in v skladu s pravili glede:

meni, da bi bilo treba v primerih, kjer se je zakonodajni postopek začel po Pogodbi iz Nice, ki določa zgolj posvetovanje s Parlamentom, to pa velja za številne vidike, ki spadajo v OSVP, in je Parlament svoje mnenje že izrazil, zakonodajni postopek začeti znova po določilih Lizbonske pogodbe in s prvo obravnavo, da bi Parlament lahko izrazil mnenje glede na posebne pravice, ki so mu dodeljene;

151.

poudarja, da bi morala biti v nasprotju z navedenim v osnutku stockholmskega programa, ki ga je pripravil Svet, kadar gre za temeljne pravice, zunanja politika EU skladna z notranjim pravnim okvirom EU in ne obratno; želi biti nemudoma obveščen o načrtovanih ali potekajočih pogajanjih o mednarodnih sporazumih, ki spadajo v območje varnosti, svobode in pravice, predvsem kadar temeljijo na členih 24 in 38 Pogodbe EU; meni, da je treba pred naslednjim vrhunskim srečanjem med EU in ZDA posebno pozornost nameniti oblikovanju skladne skupne strategije za prihodnje odnose z ZDA v zvezi z OVSP, predvsem kar zadeva sklenitev sporazumov, ki naj bi se sklenili v bližnji prihodnosti:

152.

poziva Komisijo, naj poenostavi in napravi dostopnejše finančne programe, ustanovljene za podporo vzpostavitvi območja svobode, varnosti in pravice; v zvezi s tem poudarja potrebo po finančni solidarnosti pri pripravi novih finančnih perspektiv;

153.

si pridržuje pravico, da ponovno ponudi posebne predloge, ko bo zaprošen za mnenje o zakonodajnem akcijskem programu;

154.

poziva, da se do začetka leta 2012 opravi vmesna revizija in presoja Stockholmskega programa;

155.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

21.10.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 285/35

A.

ker je konferenca v Barceloni leta 1995 uvedla zelo ambiciozen projekt, namreč oblikovanje novih in tesnejših političnih, gospodarskih, družbenih in kulturnih povezav med severom in jugom Sredozemlja, in ker proces še zdaleč ni končan,

B.

ker proces ustanovitve Unije za Sredozemlje, ki naj bi s konkretnimi in prepoznavnimi projekti dal ponoven zagon procesu evro-sredozemskega povezovanja, še vedno poteka; ker med januarjem in julijem 2009 zaradi vojne v Gazi ni bilo zasedanj Euromeda,

C.

ker je bilo treba srečanje ministrov Euromed za zunanje zadeve v Istanbulu, predvideno za 24. in 25. november 2009, preložiti zaradi bojkota arabskih držav, ki so protestirale proti stališču Izraela o mirovnem procesu na Bližnjem vzhodu,

D.

ker je Evropska unija podpisala pridružitvene sporazume z vsemi južnimi sredozemskimi partnerji, razen s Sirijo in Libijo; ker so bila pogajanja o pridružitvenem sporazumu s Sirijo zaključena, vendar je Sirija odložila podpis sporazuma, in ker je Komisija začela pogajanja z Libijo,

E.

ker je treba dvostranski pristop, ki je del vsakega tovrstnega procesa in posledica posebnih kulturnih, družbenih, gospodarskih in političnih razlik med udeleženimi državami, voditi in podpirati z bolj globalnim pogledom in načrtom za odnose med različnimi partnerji, in zato vključiti tudi regionalni pristop,

F.

ker obe strani Sredozemlja še naprej pesti izrazito gospodarsko, socialno in demografsko neskladje, ki utrjuje razlike v bogastvu, iz katerih izvirajo nestabilnost ter migracijski in okoljski pritiski v regiji; ker obstajajo med sredozemskimi državami velike razlike v razvoju; poudarja, da se več kot 30 % prebivalstva v državah vzhodnega in južnega Sredozemlja preživi z manj kot dvema ameriškima dolarjema na dan,

G.

ker je gospodarstvo držav južnega in vhodnega Sredozemlja zelo odvisno od zunanje trgovine; ker približno 50 % teh trgovinskih tokov poteka proti EU, čeprav za EU pomenijo zgolj 8 % zunanje trgovine, s pozitivno bilanco za EU; ker izvozne strukture držav južnega in vzhodnega Sredozemlja niso raznolike in ker te države ostajajo specializirane za sektorje, ki malo prispevajo k rasti,

H.

ker je Evropska unija največji tuji vlagatelj v tej regiji, vendar ostaja raven neposrednih tujih naložb v primerjavi z drugimi regijami po svetu zelo nizka, in ker so med državami velike razlike glede zmožnosti privabljanja tujih neposrednih naložb,

I.

ker proces regijskega povezovanja jug-jug še zdaleč ni končan in so trgovinski tokovi jug-jug premalo razviti ter pomenijo le 6 % celotne trgovine za države južnega in vzhodnega Sredozemlja,

J.

ker bi utegnila ta situacija zelo škoditi procesu evro-sredozemskega povezovanja, zlasti pa varnosti preskrbe s hrano in suverenosti držav južnega in vhodnega Sredozemlja, zaradi vse hujših posledic koncentracije trgovine, kot so vedno večja odvisnost od maloštevilnih – večinoma kmetijskih – izvoznih artiklov v EU, medtem ko istočasno naraščajo potrebe po uvozu osnovnih živil, zaradi česar države južnega in vzhodnega Sredozemlja in njihova podjetja nimajo koristi,

K.

ker morajo države južnega in vzhodnega Sredozemlja odpraviti politične in gospodarske ovire, ki trenutno na njihovem celotnem območju onemogočajo integracijski proces, ki bi privedel do plodnejšega medsebojnega sodelovanja,

L.

ker proizvajalci tekstila, oblačil in obutve izgubljajo velike tržne deleže zaradi globalnega trga in močne konkurence iz Azije,

M.

ker bi moralo območje proste trgovine, da bi resnično imelo pozitivne učinke spodbujati vključevanje držav južnega in vzhodnega Sredozemlja v mednarodno trgovino ter zagotoviti gospodarsko raznolikost in pravično delitev koristi, s čimer bi dosegli glavni cilj evro-sredozemskega gospodarskega in trgovinskega partnerstva, in sicer zmanjšanje razvojnih razlik med severno in južno obalo Sredozemlja,

N.

ker so učinki gospodarske in finančne krize še poglobili že obstoječa politična, gospodarska in družbena vprašanja v sredozemskih partnericah, zlasti problem brezposelnosti; ker je v skupnem interesu teh držav in EU zmanjšati stopnjo brezposelnosti v tej regiji in tamkajšnjemu prebivalstvu omogočiti dostojno življenje, zlasti ženskam, mladim in podeželskemu prebivalstvu,

1.

priznava, da je bil dosežen določen napredek, vendar obžaluje dejstvo, da glavni cilji evro-sredozemskega partnerstva še zdaleč niso doseženi; poudarja, da so za uspeh procesa, še zlasti območja proste trgovine, ki bi lahko prispevalo k miru, napredku in varnosti v vsej regiji, potrebna trajna in usklajena prizadevanja vseh udeleženih ter večja vključenost civilne družbe in ljudi z obeh strani Sredozemlja;

2.

meni, da so številne težave, ne samo gospodarske, ampak tudi politične, kot je na primer spor na Bližnjem vzhodu, zelo otežile napredek in razvoj tega procesa, še zlasti oblikovanje območja prostotrgovinske izmenjave; obžaluje, da je bilo treba zaradi istih političnih razlogov preložiti srečanje zunanjih ministrov Euromed, ki naj bi potekalo 24. in 25. novembra 2009 v Istanbulu, in da pri oblikovanju Unije za Sredozemlje ni napredka;

3.

opozarja na opredelitev pomembnih projektov v strateških sektorjih v Uniji za Sredozemlje, kot so izgradnja nove infrastrukture, sodelovanje med malimi in srednjimi podjetji, komunikacije in izkoriščanje obnovljivih virov energije, ki naj bi prispevali k razvoju in podpirali evro-sredozemsko trgovino in naložbe; poziva k uresničitvi načrtovanih sej v okviru Unije za Sredozemlje in k ustanovitvi stalnega sekretariata v Barceloni;

4.

meni, da obstoječe ovire kažejo, da mora poglabljanje gospodarskih odnosov napredovati skupaj s poglabljanjem političnih odnosov; meni, da lahko pride do resničnega regionalnega in gospodarskega povezovanja samo, če bo prišlo do dejanskega napredka pri reševanju obstoječih sporov ter na področju demokracije in človekovih pravic;

5.

poziva Komisijo, države članice EU ter države južnega in vzhodnega Sredozemlja, naj zaradi posledic finančne, gospodarske in okoljske krize v gospodarska in trgovinska partnerstva v večji meri vgrajujejo socialne in okoljske vidike; poziva vlade držav južnega in vzhodnega Sredozemlja k izvajanju doslednih in učinkovitih strategij zaposlovanja in socialne zaščite, da bi omilile posledice krize;

6.

v zvezi s tem opozarja, da se oblikovanje območja proste trgovine ne more vrednotiti le z vidika gospodarske rasti, ampak tudi in zlasti z vidika ustvarjanja novih delovnih mest; opozarja, da je brezposelnost mladih in žensk najbolj pereče socialno vprašanje v sredozemskih državah;

7.

poudarja pomen regionalnega povezovanja držav južnega in vzhodnega Sredozemlja ter okrepitev trgovinskih izmenjav jug-jug; obžaluje, da je sodelovanje jug-jug še vedno premalo razvito;

8.

močno spodbuja države južnega in vzhodnega Sredozemlja, naj razvijajo trgovino jug-jug, po zgledu Sporazuma iz Agadirja, ki so ga podpisali Jordanija, Egipt, Tunizija in Maroko, meni, da je ta ukrep bistven za regijsko povezovanje; poziva druge države, naj se pridružijo temu sporazumu in nadalje razvijajo pobude o povezovanju, v katerih sodelujejo države južnega in vzhodnega Sredozemlja, in izkoristijo sinergije s poglabljanjem evro-sredozemskih pridružitvenih sporazumov med državami južnega in vzhodnega Sredozemlja in EU; poudarja, da se morajo institucije EU pozitivno odzvati na prošnje za tehnično in finančno podporo za spodbujanje takšnega gospodarskega povezovanja jug-jug;

9.

meni, da je treba okrepiti sistem kumulacije porekla, saj je to uporabno orodje za oživljanje trgovine v regiji; ta pravila o poreklu je treba obnoviti in poenostaviti, da bi se upoštevali interesi partneric Euromeda; poziva evro-sredozemske ministre za trgovino, naj sprejmejo regionalno konvencijo o vseevro-sredozemskem sistemu pravil o poreklu, ki bo omogočila poenostavitev pravil o poreklu in nadaljnje korake za izvajanje skupnega evro-sredozemskega sistema za kumulacijo porekla;

10.

ugotavlja, da bodo evro-sredozemski ministri za trgovino razpravljali o ukrepih za reševanje sedanjih šibkih točk v trgovinskih in gospodarskih odnosih v Euromed, novem načrtu za evro-sredozemsko trgovino in novem mehanizmu za spodbujanje trgovine in naložb v tej regiji; pozdravlja vse skupne pobude za ponoven pregled obstoječih pridružitvenih sporazumov, ki bo upošteval nove zahteve in izzive v zvezi z gospodarstvom;

11.

poudarja, da bi se morala razprava odvijati v duhu medsebojnega zaupanja in spoštovanja med partnericami, ki bi državam južnega in vzhodnega Sredozemlja omogočala, da bi nadzorovale hitrost, s katero bodo odpirale svojo trgovino, in ohranile nadzor nad nacionalnimi strategijami za gospodarski in socialni razvoj; opozarja, da je treba pogajanja o območju proste trgovine načrtovati usklajeno in postopno, v okviru razumnega in predvidljivega partnerstva, ki bi odražalo družbeno-gospodarske razmere v državah južnega in vzhodnega Sredozemlja;

12.

poudarja, da bi morala vsaka nadaljnja liberalizacija na področju kmetijstva in ribištva upoštevati, da je treba zaščititi občutljivo blago in sistematično ocenjevati družbeni vpliv procesa liberalizacije na podeželsko prebivalstvo in standarde za zdravje rastlin; poziva ministre za trgovino Euromeda, naj poskrbijo za postopnost tega procesa, in pri tem upoštevajo čas, potreben za izvedbo pravičnih davčnih reform, ki bodo pomagale nadomestiti primanjkljaj zaradi zmanjšanja carinskih davčnih prihodkov; poziva evro-sredozemske partnerice, da razmislijo o konceptu združene evro-sredozemske kmetijske politike, ki bo temeljila na dopolnjevanju svoje verige, učinkoviti politiki voda ter bo dajala prednost neodvisnosti pri oskrbi s hrano pred trgovinskimi vidiki;

13.

meni, da je sektor storitev nujen za razvoj držav južnega in vzhodnega Sredozemlja; meni, da mora liberalizacija storitev potekati v dogovoru z državami južnega in vzhodnega Sredozemlja, in tako, da bi te države imele pravico, da odpiranje občutljivih in šibkih sektorjev svojega gospodarstva izvedejo postopno in nadzorovano; meni, da je treba ločevati med komercialnimi in javnimi storitvami;

14.

zahteva, da se časovni razpored liberalizacije industrijskega sektorja prilagodi gospodarskim in družbenim razmeram v posameznih državah, vključno s stopnjo brezposelnosti in vplivom na okolje;

15.

poudarja, da morajo gospodarska in trgovinska partnerstva spodbujati večjo raznolikost in višjo dodano vrednost pri proizvodnji industrijskega blaga; poziva države južnega in vzhodnega Sredozemlja, naj razvijejo regionalno politiko, ki bo upoštevala vlogo zelo majhnih, majhnih in srednje velikih podjetij; ugotavlja, da imajo tekstilni proizvajalci iz evro-sredozemske regije zelo velike težave zaradi naraščajoče svetovne konkurence; opozarja, da je treba okrepiti partnerstvo sever-jug, da se ohrani konkurenčnost evro-sredozemske proizvodnje in trgovine s tekstilom in oblačili, ter da je treba spodbujati dejavnosti držav južnega in vzhodnega Sredozemlja z višjo dodano vrednostjo, ki temeljijo na ustvarjalnosti in inovacijah, in ne zgolj na selitvi dejavnosti;

16.

poudarja, da je treba povečati varnost naložb v Sredozemlju s sistemom, ki usklajuje strategije za mala in srednja podjetja ter zajema veliko različnih področij: zaščito, financiranje, informiranje in ustvarjanje mreže malih in srednjih podjetij;

17.

meni, da je novi predlog za ustanovitev evro-sredozemskega mehanizma za lažje vlaganje pomemben korak k centralizaciji in širjenju informacij po skupni mreži, kar bi gospodarskim subjektom omogočilo, da si ustvarijo celovito predstavo o razmerah za trgovino in naložbe v regiji; poudarja, da mora novi instrument dopolniti obstoječe mreže;

18.

opozarja, da je treba ustanoviti evro-sredozemsko banko za naložbe in razvoj, ki bi zagotovila donatorje z obeh strani Sredozemlja in bi lahko privabila neposredne tuje naložbe, ki jih evro-sredozemska regija potrebuje;

19.

pozdravlja ustanovitev sklada Inframed, ki so ga v okviru Unije za Sredozemlje opredelili kot dolgoročni naložbeni sklad za financiranje infrastrukturnih projektov;

20.

meni, da mora Unija za Sredozemlje okrepiti obstoječe oblike sodelovanja v okviru Euromeda, da bi vsem državam partnericam ponudili možnost sodelovanja v programih in ustreznih politikah EU na osnovi prednostnih nalog in ciljev, ki bi jih določili skupaj; poudarja, da je pomembno podpreti razširitev obsega programov Skupnosti, da se bodo lahko v njih vključile države partnerice, zlasti na področju čezmejnega sodelovanja (InterReg) izobraževanja, raziskav in poklicnega usposabljanja (izmenjava študentov itd.);

21.

spodbuja uporabo sončne energije in energije vetra v sredozemski regiji; pozdravlja nedavne pobude, kot je Plan Solarie in prve zamisli o industrijski pobudi DESERTEC za razvoj ogromnega potenciala sončne energije na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, vendar obžaluje, da se o dejanskih ukrepih še vedno gleda predvsem z nacionalnega stališča; poudarja, da morajo biti ukrepi Evropske unije glede projekta DESERTEC dosledni ter da morajo dejavno prispevati k endogenemu razvoju severnoafriških in bližnjevzhodnih držav ter poziva Komisijo k dejavnemu usklajevanju prizadevanj EU;

22.

se zaskrbljeno seznanja s sklepi presoje vpliva na trajnostni razvoj, ki jo je pripravila Univerza v Manchestru; poziva Komisijo, naj sistematično upošteva priporočila presoje vpliva na trajnostni razvoj glede družbenega in okoljskega vidika procesa liberalizacije, in tako poskrbi za vidike socialne kohezije in trajnostnega razvoja; prav tako poudarja, da se njen vpliv lahko močno razlikuje glede na sektor in državo; poudarja, da je za doseganje dejanskega socialnega napredka pomembno, da v naših gospodarskih in trgovinskih partnerstvih spodbujamo dostojno zaposlitev in pravila ravnanja, dogovorjena z multinacionalkami, ki vključujejo cilje zagotavljanja dostojne zaposlitve;

23.

meni, da bi bilo treba območje proste trgovine dopolniti s postopnim uvajanjem prostega pretoka delavcev, glede na razmere in ob tem upoštevati razmere na evropskem trgu dela in stališča mednarodne skupnosti o povezavah med preseljevanjem in razvojem; meni, da je treba nujno oblikovati pravne in upravne postopke, ki bodo olajšali dodeljevanje vizumov, zlasti za udeležene v evro-sredozemskem partnerstvu, študente, zaposlene na univerzah in za vse, ki delujejo na družbeno-gospodarskem področju; poudarja, da je pomembno in nujno zmanjšati stroške za transferje prihrankov, ki ga izvajajo migranti, da bi se lahko kar najučinkoviteje uporabili v lokalnem gospodarstvu;

24.

poziva Komisijo, naj Parlament izčrpno obvešča o napredku pridružitvenega sporazuma s Sirijo, katerega podpis je Sirija nedavno odložila; meni, da obstajajo pomisleki glede ponovne vključitve Libije v pogajanja za pridružitveni sporazum, v širšem okviru pa v barcelonski proces in Unijo za Sredozemlje; prosi Komisijo, naj ga izčrpno obvešča, ga vključuje v dogajanje in se z njim posvetuje na vsakem koraku pogajanj;

25.

ugotavlja tudi, da so številne sredozemske države izrazile interes za poglobitev in/ali razširitev svojih trgovinskih sporazumov z EU, in poziva Komisijo, naj zaradi novih pristojnosti Parlamenta na področju trgovine, določenih z Lizbonsko pogodbo, pri pogajanjih o novih tovrstnih sporazumih upošteva predhodne resolucije Evropskega parlamenta;

26.

poudarja, da dvostranski pristopi ne smejo škodovati večstranskemu regionalnemu pristopu; meni, da mora Komisija, kljub spodbujanju tesnejšega sodelovanja z najbolj naprednimi partnerji in ob vsem spoštovanju njihovih posebnih političnih, kulturnih in socialnih značilnosti, še naprej podpirati načelo pogajanj regije z regijo;

27.

poudarja, da je zaradi razmer v Palestini treba sprejeti posebne ukrepe za pomoč lokalnemu prebivalstvu, da bi se to območje vključilo v sredozemske trgovinske tokove; v povezavi s tem meni, da je treba najti rešitev glede vprašanja potrditve porekla in posledično preferenčne obravnave po sporazumu med ES in Izraelom, ki velja za izdelke, ki prihajajo iz Gaze in Zahodnega brega;

28.

meni, da bi bila lahko uravnotežen načrt na podlagi splošnega soglasja in med drugim pozitivna presoja socialnih in okoljskih vplivov koristna za ponovno oživitev gospodarskega in trgovinskega sodelovanja v naslednjih letih; zato poziva evro-sredozemske ministre za trgovino, naj na svojem ministrskem srečanju decembra 2009 sprejmejo ta načrt; poziva visoke uradnike evro-sredozemske trgovine, naj spremljajo izvajanje načrta v prihodnjih letih in naj predlagajo kakršne koli potrebne spremembe, ter prosi, naj se mu poroča o teh ukrepih;

29.

vztraja, da mora evro-sredozemski proces povezovanja ponovno postati prednostna politična naloga Evropske unije;

30.

poudarja vlogo Evro-sredozemske parlamentarne skupščine za partnerstvo kot demokratičnega organa v okviru partnerstva, ki poslance z obeh strani Sredozemlja združuje na podlagi treh stebrov barcelonskega procesa; na koncu poziva k tesnejšemu sodelovanju med Evro-sredozemsko parlamentarno skupščino, Komisijo in Svetom Evropske unije na gospodarskem področju;

31.

naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, voditeljem držav in vlad ter parlamentom držav članic in držav južnega in vzhodnega Sredozemlja ter Evro-sredozemski parlamentarni skupščini.

21.10.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 285/42

A.

ker Direktiva 90/314/EGS (direktiva o paketnem potovanju) ureja nekatere vidike organizacije paketih potovanj ter za primer stečaja podjetij, ki se s tem poslom ukvarjajo, določa ustrezno odškodnino in vrnitev potrošnikov na mesto odhoda,

B.

ker Uredba (ES) št. 2027/97 določa vrsto odgovornosti letalskih prevoznikov v primeru nesreč in ureja vprašanje odškodnin za potnike,

C.

ker Uredba (ES) št. 785/2004 določa zahteve v zvezi z zavarovanjem, ki jih morajo izpolnjevati letalski prevozniki in operaterji,

D.

ker Uredba (ES) št. 261/2004 določa odškodnino in pomoč potnikom, katerih vkrcanje je bilo zavrnjeno ali leti odpovedani ali pa imajo veliko zamudo,

E.

ker Uredba (ES) št. 1008/2008 uvaja stroga finančna pravila za letalske operaterje,

F.

ker se je v zadnjem desetletju močno povečalo število razmeroma majhnih nizkocenovnih letalskih prevoznikov, ki ponujajo lete v priljubljene počitniške kraje, pa tudi število potnikov, ki jih ti prevozniki prevažajo,

G.

ker je bilo v zadnjih devetih letih v letalskem sektorju 77 stečajev, zaradi katerih je bilo v nekaterih primerih na tisoče potnikov prisiljenih ostati v kraju počitnikovanja in svoje letalske vozovnice niso mogli izkoristiti za povratni let,

1.

ugotavlja, da se je Komisija obširno posvetovala z zainteresiranimi stranmi o vprašanju stečajev letalskih družb;

2.

opozarja, da je Komisija izdelala obsežno raziskavo o težavah, ki jih povzročajo stečaji letalskih družb in o njihovem vplivu na potnike ter svoje izsledke februarja 2009 posredovala Parlamentu;

3.

je seznanjen z izsledki navedene raziskave in različnimi možnostmi, ki jih preučuje;

4.

v zvezi s tem opozarja, da obstaja veliko možnosti, ki bi jih Komisija lahko uporabila za izboljšanje položaja potnikov letalskih družb v stečaju, vključno z obveznim zavarovanjem za letalske družbe, prostovoljnim zavarovanjem za potnike, ki bi jim ga družbe morale ponuditi, in vzpostavitvijo jamstvenega sklada;

5.

poziva Komisijo, naj preuči možnost zakonodajnega predloga, katerega posebni cilj bi bila zagotovitev odškodnin potnikom letalskih družb v stečaju in določitev finančnih ter upravnih postopkov, vključno z načelom kolektivne odgovornosti, pri čemer naj bi vse letalske družbe, ki letijo na isto destinacijo in imajo proste sedeže, zagotovile vrnitev potnikov, ki zaradi stečaja neke letalske družbe obtičijo na drugih letališčih, na mesto odhoda in če meni, da je to primerno, tak zakonodajni predlog predloži do 1. julija 2010; poziva Komisijo, naj med pregledom direktive o paketnem potovanju predlaga podaljšanje roka za vrnitev na mesto odhoda ali preusmeritev letov zadevnih potnikov;

6.

poziva Komisijo, naj preuči možnost razširitve teh ukrepov tudi na letalske družbe, ki so prenehale delovati in so potnikom s tem povzročile podobne preglavice kot družbe v stečaju;

7.

Komisijo poziva, naj preuči možnost hitre vrnitve letal, ki jih zasežejo nacionalni regulativni organi, da bi se lahko uporabila za vrnitev na mesto odhoda tistih potnikov, ki so obtičali na tujih letališčih;

8.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

21.10.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 285/44

A.

ker EU še nima usklajenih določb ali enotne prakse za označevanje porekla v EU; ker je pravni okvir razdrobljen zaradi razlik med veljavnimi uredbami v državah članicah ter pomanjkanja jasnih predpisov Skupnosti na tem področju,

B.

ker so nacionalni ukrepi za obvezno označevanje porekla blaga, uvoženega iz drugih držav članic, prepovedani, medtem ko takšna omejitev obveznega označevanja porekla ne velja za blago, uvoženo iz tretjih držav,

C.

ker so številne pomembne trgovinske partnerice EU, na primer Združene države, Kitajska, Japonska in Kanada, uvedle predpise o obveznem označevanju porekla,

D.

ker si je EU v lizbonski agendi zadala cilj okrepiti gospodarstvo EU, med drugim s povečanjem konkurenčnosti industrije EU v svetovnem gospodarstvu; ker je lahko konkurenca pravična le, če deluje po jasnih predpisih tako za proizvajalce kakor za izvoznike in uvoznike ter temelji na skupnih socialnih ter okoljskih predpostavkah in vrednotah,

E.

ker bi s sistemom označevanja porekla omogočili potrošnikom, da bi bili v celoti seznanjeni z državo porekla izdelkov, ki jih kupujejo; ker bi potrošniki tako lahko istovetili te izdelke s socialnimi, okoljskimi in varnostnimi standardi, ki se običajno povezujejo s to državo,

F.

ker je predlog, ki uvaja sistem obveznega označevanja države porekla v EU, skrčen na omejeno število uvoženih izdelkov, kot so tekstil, nakit, oblačila, obutev, pohištvo, usnje, svetila in svetlobna oprema, steklena posoda, keramika in torbice, pri katerih zahteva po oznaki „izdelano v“ končnim potrošnikom omogoča ključne in dragocene informacije pri dokončni izbiri,

G.

ker je ključnega pomena, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji s proizvajalci najpomembnejših trgovinskih partneric EU, ki izvajajo označevanje porekla,

H.

ker bosta Evropski parlament in Svet z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 enakopravna glede skupne trgovinske politike; ker se bo uporabljal običajni zakonodajni postopek iz člena 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

1.

ponovno opozarja, da varstvo potrošnikov zahteva pregledna in skladna pravila trgovanja, vključno z navedbo porekla;

2.

poziva Komisijo in Svet, naj sprejmeta vse potrebne ukrepe, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji s trgovinskimi partnericami, ki uzakonjajo označevanje porekla;

3.

poziva Komisijo in Svet, naj uvedeta ustrezen carinski nadzor in mehanizme uveljavljanja;

4.

poziva države članice, naj ohranijo skladen pristop Skupnosti do tega vprašanja in tako potrošnikom omogočijo dostop do popolnejših in natančnejših informacij; meni, da je obvezno označevanje porekla pomemben korak k popolnejšim informacijam o socialnih in okoljskih standardih proizvodnje in predelave;

5.

spodbuja Komisijo, naj skupaj z državami članicami odločno sprejme ukrepe za varstvo zakonitih pravic in pričakovanj potrošnikov, kadar obstajajo dokazi, da uvozniki in proizvajalci iz tretjih držav uporabljajo goljufive ali zavajajoče označbe porekla;

6.

meni, da je prej navedeni predlog uredbe Sveta o uvedbi obvezne navedbe države porekla za nekatere izdelke, uvožene iz tretjih držav v Evropsko unijo, koristen za doseganje preglednosti in ustreznih informacij za potrošnika ter skladnosti določb o mednarodnem trgovanju;

7.

meni, da je treba 1. decembra 2009 v okviru običajnega zakonodajnega postopka, določenega z Lizbonsko pogodbo, uradno začeti posvetovanje in izmenjavo mnenj med Parlamentom in Svetom, in da bi vsak nadaljnji odlog povzročil veliko škodo državljanskim pravicam, zaposlovanju v EU ter načelu proste in pravične trgovine;

8.

poziva Komisijo, naj svoj predlog ohrani nespremenjen in ga ponovno predloži Parlamentu v skladu s členom 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije takoj po začetku veljavnosti te pogodbe;

9.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

21.10.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 285/47

A.

ker na podlagi člena 49 Pogodbe EU lahko vsaka evropska država zaprosi za članstvo v Skupnosti,

B.

ker je prihodnost zahodnega Balkana v EU, kot je bilo potrjeno na Evropskem svetu v Solunu 19. in 20. junija 2003, na Evropskem svetu v Bruslju 15. in 16. junija 2006 in na poznejših vrhunskih srečanjih; ker je treba spoštovati vse zaveze, sklenjene z južno-vzhodnimi evropskimi državami,

C.

ker je Turčija država kandidatka že od leta 1999, Hrvaška od leta 2004, Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija pa od leta 2005; ker so Albanija, Črna gora in Islandija zaprosile za članstvo Unije, Komisija pa ocenjuje vlogi Črne gore in Islandije; ker sta Bosna in Hercegovina ter Srbija podpisali stabilizacijsko-pridružitveni sporazum; ker je Komisija naznanila, da namerava v srednjeročnem obdobju za Kosovo predlagati trgovinske sporazume in liberalizacijo vizumske ureditve,

D.

ker so bile prejšnje širitve pravi uspeh tako za EU kot za na novo pridružene države članice, ki so prispevale k stabilnosti, razvoju in blaginji Evrope kot celote, je treba nujno ustvariti pogoje, da bodo tudi prihodnje širitve uspešne,

E.

ker mora biti širitvena strategija veliko več kot le pogajalska metodologija, saj izraža temeljno prepričanje, da je EU skupnost s skupnimi vrednotami, ter je neločljivo vezana na razpravo o ciljih, učinkovitosti in prihodnosti EU, pa tudi o njeni vlogi v soseščini in svetu,

F.

ker imajo številne kandidatke in morebitne kandidatke za članstvo v EU še vedno nerešena vprašanja s svojimi sosedi; ker so regionalno sodelovanje in dobri sosedski odnosi še vedno bistveni dejavniki v procesu povezovanja,

1.

je še vedno močno zavezan k politiki širitve, ki se je izkazala za eno od najbolj uspešnih politik EU in je koristila starejšim in novim državam članicam; spominja, da so prejšnje širitve prispevale k širitvi območja miru, varnosti in blaginje v Evropi kot nikoli prej, ter potrjuje zavezo EU do nadaljevanja širitvenega procesa;

2.

meni, da se je iz prejšnjih širitev mogoče veliko naučiti in da mora dodatno izboljšanje kakovosti širitvenega procesa temeljiti na do sedaj zbranih pozitivnih izkušnjah; prav tako kot v prejšnjih resolucijah poudarja, da je treba med izvajanjem širitvenega procesa omogočiti ustrezno institucionalno, finančno in politično utrditev;

3.

poudarja, da morajo načela iz sklepov predsedstva s srečanja Evropskega sveta v Bruslju dne 14. in 15. decembra 2006 v zvezi z obnovljenim soglasjem o širitvi, zlasti glede zmožnosti učinkovitega delovanja in razvoja EU, ostati nepogrešljiv del politike širitve EU;

4.

ponovno poudarja, da je zavezanost držav kandidatk in EU celovitemu in doslednemu spoštovanju vseh meril, ki jih je Evropski svet dne 21. in 22. junija 1993 določil v Københavnu, nujna, kar velja tudi za integracijsko sposobnost EU;

5.

poziva institucije EU, naj preučijo in povečajo sposobnost povezovanja EU;

6.

poudarja, da je pravna država bistveno načelo demokratičnega, gospodarskega in družbenega razvoja ter eno glavnih pogojev za pristop k EU; pozdravlja prizadevanja v regiji za izvajanje ustreznih reform, vendar ugotavlja, da se nekatere države še vedno soočajo z velikimi izzivi, zlasti v boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu; poziva te države članice, naj si še bolj prizadevajo na tem področju;

7.

poudarja, da je svoboda izražanja eno od temeljnih demokratičnih načel, ter zaskrbljeno ugotavlja, da se v nekaterih državah članicah še ne spoštuje v celoti; meni, da je prednostna naloga zahodnega Balkana in Turčije zagotoviti svobodo medijev brez političnega vmešavanja ter neodvisnost izvršilnih organov; poziva zadevne države, naj vzpostavijo ustrezne pravne okvire in zagotovijo spoštovanje zakonodaje;

8.

poudarja, da je polno sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo (MKSJ) temeljni pogoj za napredovanje držav zahodnega Balkana na poti k članstvu Unije, a hkrati poudarja pomembnost dejstva, da morajo družbe v teh državah razumeti, da je poprava krivic, ki so nastale zaradi vojnih zločinov, bistveni korak, s katerim bo žrtvam zagotovljena pravica in olajšana regionalna sprava;

9.

poudarja pomembnost dobrih sosedskih odnosov, ki so pogoj za regionalno stabilnost in sodelovanje ter za neoviran potek širitvenega procesa; zato poziva vse zadevne države, naj si na vse načine prizadevajo za rešitev svojih nesoglasij s sosednjimi državami v zgodnjih fazah širitvenega procesa; vendar poudarja, da morata dvostranske spore rešiti vpleteni strani; če vpleteni strani ne uspeta rešiti takšnih sporov, predlaga, da EU naredi vse, kar je v njeni moči, za doseg rešitve; poudarja, da takšni spori ne bi smeli sami po sebi ovirati napredka k pristopu, a EU ne sme biti obremenjena z nerešenimi dvostranskimi spori in si mora prizadevati za njihovo rešitev pred pristopom;

10.

je zaskrbljen zaradi gospodarskih težav v regiji zahodnega Balkana, ki so posledica finančne krize; pozdravlja pripravljenost Komisije za zagotovitev izredne finančne pomoči, kot je makroekonomska pomoč in neposredna proračunska podpora; poudarja, da so razmere težke predvsem zaradi visoke stopnje revščine in nezaposlenosti v nekaterih zadevnih državah; poziva Komisijo in države, naj si na vse možne načine prizadevajo za zmanjšanje posledic krize, predvsem pri najbolj ranljivih članih družbe;

11.

poudarja pomembnost regionalnega sodelovanja na zahodnem Balkanu, ki je pomemben dejavnik za širitveni proces in hkrati bistven del spravnega procesa ter izboljšanja medosebnih stikov; poleg tega spominja na koristi takšnega sodelovanja glede povečanega trgovinskega obsega, energetske varnosti, ki jo izboljšuje raznovrstnost energetskih ponudnikov, virov in poti za dostavo energije, okoljskih politik ter boja proti organiziranemu kriminalu in tihotapljenju; v zvezi s tem pozdravlja delo sveta za regionalno sodelovanje; poziva k večji politični volji in boljšemu usklajevanju pri izvajanju strategije za preprečevanje nedovoljene trgovine, zlasti v povezavi z zaščito prič; poudarja, da mora regionalno politično in gospodarsko sodelovanje vključevati vse politične akterje in civilno družbo, zlasti organizacije za pravice žensk, ter da ga ne smejo ovirati dvostranske politične težave; glede tega poziva vse vpletene strani k iskanju pragmatičnih rešitev, da bo zagotovljeno vsestransko regionalno sodelovanje brez poseganja v različna stališča o statusu Kosova;

12.

poziva vse zadevne države k večjemu prizadevanju na področju pravic žensk in enakosti med spoloma, zlasti kar zadeva boj proti spolnemu nasilju, spodbujanje dostopa do pravnih sredstev v zvezi s spolno diskriminacijo ter izboljšanje politične udeležbe žensk;

13.

meni, da je treba spodbujati večjo udeležbo civilne družbe in nevladnih organizacij na centralni in lokalni ravni ter izboljšati podporo in financiranje nevladnih organizacij, spodbujati njihovo udeležbo pri načrtovanju in uporabi instrumenta za civilno družbo v okviru Predpristopnega instrumenta (IPA), kot tudi izboljšati socialni dialog na trgu dela;

14.

poziva države v regiji, naj si še bolj prizadevajo za izboljšanje razmer etničnih manjšin, zlasti Romov; poudarja, da so Romi pogosto žrtve diskriminacije, izboljšati pa je treba predvsem njihovo udeležbo v procesu odločanja, na delovnem trgu in v državnem izobraževalnem sistemu; glede tega je seznanjen z dvostranskimi sporazumi o ponovnem sprejemu oseb, ki so jih države zahodnega Balkana sklenile z državami članicami, ter zadevne države poziva, naj si še bolj prizadevajo za ustrezne socialne pogoje, infrastrukturo in dostop do javnih storitev, da se zagotovijo temeljne pravice Romov in olajša ponovno vključevanje po njihovi vrnitvi; poziva države zahodnega Balkana in države članice, naj tesno spremljajo ponovno vključevanje Romov, ki so bili vrnjeni v domovino, ter naj Komisiji vsako leto poročajo o doseženih ciljih, da se omogoči ocenjevanje politik za ponovno vključevanje in izmenjava najboljših praks;

15.

poudarja pomembnost procesa liberalizacije vizumske ureditve za države zahodnega Balkana; pozdravlja, da so Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Črna gora in Srbija izpolnile merila za liberalizacijo vizumske ureditve, tako da naj bi režim brez vizumov za njihove državljane začel veljati19. decembra 2009; pozdravlja ukrepe organov Bosne in Hercegovine ter Albanije za hitro izpolnjevanje pogojev načrta za odpravo vizumov in jih poziva k pospešitvi priprav, da bi izpolnile vsa pomembna merila, s čimer bi režim brez vizumov za državljane teh držav začel veljati julija leta 2010; meni, da bi morala Komisija za pospešitev izvajanja solunske agende in kot del njenega regionalnega pristopa v okviru svojih pristojnosti in v povezavi z resolucijo Varnostnega sveta OZN št. 1244 z dne 10. junija 1999, s Kosovom čim prej začeti dialog o vizumih za pripravo načrta za vizumsko olajšavo in liberalizacijo, ki bo podoben tistim, pripravljenim z državami zahodnega Balkana;

16.

poziva vse države v regiji, naj čim prej sprejmejo ali začnejo učinkovito izvajati zakone o prepovedi diskriminacije, zlasti zato, ker veliko primerov groženj, napadov, zastraševanja ali diskriminacije lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev še vedno ostaja neprijavljenih in nepreganjanih;

17.

poziva mednarodne in kosovske organe, naj naredijo vse, kar je v njihovi moči, za takojšnje zaprtje s svincem onesnaženih taborišč za notranje razseljene osebe Çesmin Llugë/Česmin Lug, Osterode in Leposaviq/Leposavić, ki so postavljena na visoko strupeni kamniti prsti nad rudniki svinca v Trepči, ter naj tam bivajočim družinam zagotovijo spoštovanje najosnovnejših človekovih pravic, tako da jih preselijo na varna mesta z dostojnimi sanitarnimi razmerami;

18.

meni, da je treba državljanom nujno posredovati jasne in izčrpne informacije o koristih in posledicah te politike, da bodo državljani EU še naprej podpirali prihodnje širitve, državljani držav kandidatk pa podpirali nadaljnje reforme; poziva Komisijo in države članice, naj si za to prizadevajo; meni, da je enako pomembno poslušati in obravnavati pomisleke in vprašanja državljanov;

19.

želi pohvaliti Hrvaško za njen neprestan napredek pri izpolnjevanju meril za pristop k EU in obvez za članstvo; pozdravlja dvostranski sporazum o reševanju mejnega spora s Slovenijo, ki je sprožil odprtje dodatnih poglavij v pristopnem procesu; meni, da se lahko pristopna pogajanja končajo do sredine leta 2010, če bo Hrvaška pospešila svoja prizadevanja in izpolnila vsa potrebna merila, vključno s polnim sodelovanjem z Mednarodnim kazenskim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije;

20.

čestita Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji za napredek, ki ga je dosegla od zadnjega poročila o napredku, zlasti v zadnjih mesecih; je zadovoljen, da je ta napredek priznala tudi Komisija, ki je priporočila začetek pristopnih pogajanj s to državo; poziva Svet, naj na vrhunskem srečanju decembra 2009 ravna v skladu s priporočilom Komisije; pričakuje, da se bodo pogajanja začela v bližnji prihodnosti in upa, da bodo odprta vprašanja rešena na način, ki bo zadovoljiv za vse sosedske države, vključno s vprašanjem imena med Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo in Grčijo; poziva vladi obeh držav, naj si še bolj prizadevata za rešitev tega vprašanja; poudarja pomen dobrih sosedskih odnosov in poziva Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, naj bo pozorna do vprašanj, ki zadevajo njene sosede; je seznanjen z nedavno vzpostavitvijo diplomatskih odnosov s Kosovom ter s sklenitvijo sporazuma o fizični razmejitvi meje, ki bistveno prispeva k regionalni stabilnosti;

21.

poziva organe Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, naj si še naprej prizadevajo za reformni proces, zlasti na področju reforme javne uprave in sodstva, protikorupcijske policije, ženskih pravic in odnosov med etičnimi skupinami, s spoštovanjem pravic oseb vseh narodnosti in z večjim sodelovanjem manjšin v javnem življenju in upravi;

22.

pozdravlja napredek Turčije kot države kandidatke za izpolnitev københavnskih političnih meril; poziva turško vlado in vse parlamentarne stranke v Turčiji, naj dosežejo soglasje o pripravi in izvajanju bistvenih reform; pozdravlja, da je vlada odobrila strategijo za reformo sodstva, in poudarja, da je njeno hitro izvajanje nujno potrebno za delovanje turške države in družbe; je zaskrbljen zaradi razmer na področju svobode izražanja in svobode tiska, predvsem zaradi nezaslišane globe, izrečene medijski skupini; zadovoljen ugotavlja vse bolj odprto javno razpravo v Turčiji o prejšnjih tabujih; obžaluje omejen obseg napredka na področju svobode veroizpovedi in poziva vlado, naj vzpostavi pravni okvir v skladu z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščin, ki bo vsem nemuslimanskim verskim skupnostim in skupnosti alevitov omogočil delovanje brez nepotrebnih ovir; obžaluje, da se še vedno ne izpolnjujejo zaveze iz dodatnega protokola k pridružitvenemu sporazumu med Evropsko skupnostjo in Turčijo, ter poziva Turčijo k polnemu in nediskriminacijskemu izvajanju tega sporazuma; poziva turško vlado in vse zadevne strani, naj dejavno prispevajo k hitri celoviti rešitvi ciprskega vprašanja, ki bo temeljila na resolucijah Varnostnega sveta Združenih narodov in na načelih, na katerih temelji EU; pozdravlja prizadevanja za razrešitev kurdskega vprašanja v okviru projekta demokratičnega odpiranja, spodbuja turško vlado, naj sprejme konkretne ukrepe za obravnavo položaja državljanov kurdskega porekla in poziva vse politične sile, naj podprejo ta proces; pozdravlja diplomatska prizadevanja za izboljšanje odnosov z Armenijo ter poziva turški in armenski parlament, naj ratificirata ustrezne protokole; pozdravlja, da je Turčija podpisala mednarodni sporazum o plinovodu Nabucco, saj je njegovo izvajanje še vedno ena od najpomembnejših prednostnih nalog EU na področju energetske varnosti, in poziva k odprtju energetskega poglavja v pristopnih pogajanjih; pozdravlja ponoven začetek pogajanj o sporazumu med EU in Turčijo o ponovnem sprejemu oseb ter poziva Turčijo, naj medtem v celoti izvaja veljavne dvostranske sporazume z državami članicami o ponovnem sprejemu; poziva turško vlado, naj okrepi usklajevanje zunanje politike z EU, zlasti glede Irana; vseeno obžaluje, da strateško sodelovanje med Natom in EU, ki presega sporazum Berlin plus, še naprej zadržujejo pomisleki Turčije, kar ima negativne posledice za varnost razmeščenega osebja EU, in poziva Turčijo, naj čim prej opusti te pomisleke;

23.

je zadovoljen z napredkom Srbije, zlasti njenega enostranskega izvajanja začasnega sporazuma; meni, da to enostransko izvajanje v času finančne krize dokazuje zavezo države k poti do članstva Unije; zato poziva Svet, naj se nemudoma odloči o ratifikaciji začasnega sporazuma; zahteva, da Srbija polno sodeluje z MKSJ; s tem v zvezi pozdravlja poročilo z dne 4. junija 2009, ki ga je predložil glavni tožilec MKSJ, v katerem je navedeno, da je Srbija še dodatno napredovala pri svojem sodelovanju z MKSJ; meni, da je pomembno, da se v senatu za vojne zločine na okrožnem beograjskem sodišču še vedno nadaljujejo sodni postopki; pozdravlja, da so srbske oblasti podpisale policijski protokol z misijo EULEX KOSOVO in poziva Srbijo, naj še okrepi svoje sodelovanje z misijo EULEX KOSOVO, zlasti glede njenih operacij na severnem Kosovu; obžaluje poziv srbskih oblasti kosovskim Srbom k bojkotu lokalnih volitev 15. novembra 2009 in jih poziva, naj sprejmejo konstruktiven pristop, usmerjen v spodbujanje dejavne udeležbe skupnosti kosovskih Srbov v kosovskih ustanovah;

24.

priznava, da je bil v Bosni in Hercegovini dosežen napredek na področju varnosti in upravljanja meja; vendar je nezadovoljen zaradi omejenega napredka, ki ga je dosegla Bosna in Hercegovina kot morebitna država kandidatka na poti k članstvu Unije; je vse bolj zaskrbljen zaradi nestabilne politične atmosfere in pomanjkanja skupne vizije obeh strani ter obsoja uporabo podžigajočega govora, ki bi lahko spodkopal dosežke v procesu sprave med etničnimi skupinami ter delovanje državnih struktur; poziva Svet, naj si s podporo mednarodne skupnosti še naprej prizadeva za dialog s političnimi voditelji v Bosni in Hercegovini, da bi pomagal tej državi in njenim državljanom ostati na poti k evropskemu povezovanju; poudarja pomen oblikovanja trajnejšega ustavnega okvira, ki bi državnim ustanovam omogočil učinkovitejše delovanje; je seznanjen z nedavnimi skupnimi diplomatskimi prizadevanji predsedstva Sveta, Komisije in ameriške vlade ter priporoča nadaljnja pogajanja ob upoštevanju predhodnih sporazumov med politiki v BiH; opozarja, da je treba pri vzdrževanju države bolje vključiti poslance in civilno družbo;

25.

pozdravlja namen Komisije, da okrepi odnose s Kosovom (5), vključno s preučitvijo možnosti udeležbe Kosova v programih Skupnosti; pričakuje, da bo proces decentralizacije dokončan pred koncem leta, s čimer bodo izpolnjene osnovne zahteve Ahtisaarijevega načrta in zagotovljeno politično zastopanje vseh prebivalcev Kosova, še posebej srbske manjšine; poziva kosovske oblasti, naj nadaljujejo svoja prizadevanja za izboljšanje in zagotavljanje spoštovanja pravic manjšin; pozdravlja na splošno miren in tekoč potek lokalnih volitev 15. novembra 2009 in je seznanjen z prizadevanji osrednje volilne komisije za njihovo pripravo; poleg tega pozdravlja sodelovanje kosovskih Srbov, kakršnega doslej še ni bilo, in meni, da je to opogumljajoč znak, da je skupnost kosovskih Srbov pripravljena prevzeti svoje odgovornosti v kosovskih ustanovah; pozdravlja, da je misija EULEX KOSOVO dosegla polno operativno zmogljivost, ki bo omogočila izpolnitev mandata za spodbujanje pravne države, javnega redu in varnosti, preglednosti in odgovornosti na celotnem Kosovu ter mu odprla pot k vključevanju v Unijo, če bo izpolnil potrebne pogoje in zahteve;

26.

je seznanjen z napredkom Črne gore od zadnjega poročila o napredku; je seznanjen, da je država zaprosila za članstvo Unije ter da je Svet sklenil povabiti Komisijo, naj pripravi svoje mnenje o vlogi Črne gore; želi pohvaliti Črno goro glede njenega dosežka, zlasti za nemoteno izvedbo nedavnih volitev in njen trden gospodarski uspeh kljub svetovni gospodarski krizi; spodbuja državo, naj si še naprej prizadeva za reforme;

27.

je seznanjen z napredkom Albanije od zadnjega poročila o napredku, zlasti pri izdajanju osebnih izkaznic in izboljšanju pravnega in upravnega okvira volilnega postopka, kot so pokazale zadnje državne volitve; poziva opozicijo, naj neha bojkotirati parlament in opravlja dolžnost zastopanja svojih volivcev v parlamentu; poziva vlado in opozicijo, naj poiščeta skupno podlago za nadaljnje delo v parlamentu po zadnjih volitvah; je seznanjen, da je Albanija zaprosila za članstvo Unije ter da je Svet sklenil povabiti Komisijo, naj pripravi svoje mnenje o njeni prošnji; spodbuja albanske oblasti, naj si še naprej prizadevajo za reforme v prid gospodarskemu in družbenemu napredku svojih državljanov, da bo lahko država napredovala na poti do članstva v EU;

28.

pozdravlja prošnjo Islandije za članstvo in pričakuje, da bo Komisija kmalu oblikovala mnenje in priporočilo o tej vlogi ter da bo glede na dobro uveljavljeno demokratično tradicijo in visoko usklajenost države s pravnim redom Skupnosti Islandija kmalu dobila status kandidatke; vendar meni, da bi morale biti reference Islandije glede izvajanja njenih obveznosti v skladu s sporazumom o evropskem gospodarskem prostoru upoštevane kot bistveni del ocene Komisije; ponovno poziva Komisijo, naj odpre urad delegacije v Reykjaviku že v prvi polovici leta 2010;

29.

poziva Komisijo in Svet, naj oblikujeta uporaben in skladen model za nove delegacije EU na področju širitve ter tako ohranita enotnost ukrepov EU po ustanovitvi Evropske službe za zunanjepolitično delovanje, zlasti če ta služba ne bo imela pristojnosti za politiko širitve.

30.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in zadevnih držav.

21.10.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 285/53

A.

ker je bilo nasilje nad ženskami v pekinških izhodiščih OZN za ukrepanje določeno kot vsako dejanje nasilja na podlagi spola, zaradi katerega ženske utrpijo oziroma bi lahko utrpele fizično, spolno ali psihološko škodo ali trpljenje, vključno z grožnjami takšnih dejanj, prisilo ali samovoljnim odvzemom prostosti,

B.

ker je nasilje nad ženskami v pekinških izhodiščih OZN za ukrepanje opredeljeno kot izraz zgodovinskega neenakopravnega razmerja moči med moškimi in ženskami, kar je privedlo do nadvlade moških, diskriminacije žensk in preprečevanja njihovega celovitega razvoja,

C.

ker nasilje moških nad ženskami ni le javnozdravstvena problematika, ampak gre tudi za vprašanje neenakosti med ženskami in moškimi, to pa je področje, kjer EU lahko ukrepa,

D.

ker je enakost med ženskami in moškimi temeljno načelo Evropske unije, priznano v Pogodbi ES in Listini Evropske unije o temeljnih pravicah,

E.

ker je nasilje moških nad ženskami kršitev človekovih pravic, zlasti: pravice do življenja, varnosti, dostojanstva, telesne in duševne celovitosti ter pravice do spolnega in reproduktivnega zdravja in izbire na tem področju,

F.

ker je nasilje moških nad ženskami prepreka za udeležbo žensk v družbenih dejavnostih, v političnem in javnem življenju in na trgu dela ter lahko privede do revščine žensk in njihove odrinjenosti na rob,

G.

ker se nasilje nad ženskami v skrajnih oblikah lahko konča tudi z umorom,

H.

ker nasilje nad ženskami pogosto spremlja nasilje nad otroki in vpliva na duševno stanje in življenje otrok;

I.

ker nasilje nad ženskami posredno ali neposredno vpliva na čustveno in duševno zdravje njihovih otrok ter ima zanje dolgotrajne negativne posledice, zaradi česar lahko pride do začaranega kroga nasilja in zlorabe, ki se ponavlja iz generacije v generacijo,

J.

ker je nasilje moških nad ženskami razširjeni strukturni problem v Evropi in drugod po svetu, pojav, ki zadeva žrtve in storilce ne glede na starost, izobrazbo, dohodek in socialni položaj ter je povezan z neenako porazdelitvijo moči med ženskami in moškimi v naši družbi,

K.

ker so vrste nasilja, zagrešenega nad ženskami, v različnih kulturah in tradicijah različne in ker se pohabljanja ženskih spolnih organov, tako imenovana kazniva dejanja iz časti in prisilne poroke dogajajo tudi v EU,

L.

ker so v vojnih razmerah, oboroženih sporih, med pokonfliktno obnovo ter v gospodarski, socialni in/ali finančni krizi ženske, posamezno in skupaj, še bolj izpostavljene nasilju moških, zato te razmere ne smejo biti opravičilo za strpnost do moškega nasilja,

M.

ker je trgovina z ženskami za spolno in drugo izkoriščanje temeljna kršitev človekovih pravic žensk ter škoduje posameznim žrtvam in širši družbi,

N.

ker je strpnost do prostitucije v Evropi vzrok za povečano prodajo žensk v Evropo za namene spolnega izkoriščanja in spolni turizem,

O.

ker ni rednega in primerljivega zbiranja podatkov o različnih vrstah nasilja nad ženskami v EU, zaradi česar je težko preveriti dejansko razširjenost tega pojava in zanj poiskati ustrezne rešitve,

P.

ker je število žensk, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, zelo zaskrbljujoče,

Q.

ker pogosto popačena in potrošniško usmerjena podoba ženske v medijih ne spoštuje človekovega dostojanstva,

R.

ker so glavni vzroki, da ženske žrtve ne prijavijo nasilja, poleg ekonomske odvisnosti (ki je pri ženskah pogosta), tudi v družbeni kulturi in mišljenju, da je nasilje moških nad ženskami zasebna zadeva ali da so ženske za takšno nasilje pogosto krive same,

S.

ker zaradi vrste kompleksnih razlogov, tako psiholoških kot finančnih, socialnih in kulturnih, včasih pa zaradi pomanjkanja zaupanja v storitve policije, pravnega sistema ter socialne in zdravstvene pomoči, ženske pogosto ne prijavljajo nasilja moških, ki ga doživljajo,

T.

ker je Parlament večkrat pozval k uvedbi evropskega leta za odpravo vseh oblik nasilja nad ženskami,

U.

ker je OZN 25. november razglasila za mednarodni dan odprave nasilja nad ženskami in ker bo decembra 2009 v Evropskem parlamentu organiziran mednarodni seminar o boju proti nasilju nad ženskami,

V.

ker je treba nujno uvesti celovit pravni instrument za boj proti vsem oblikam nasilja nad ženskami v Evropi, tudi proti trgovanju z njimi,

1.

poziva države članice, naj izboljšajo svojo zakonodajo in politike za boj proti vsem oblikam nasilja nad ženskami, zlasti z razvojem obsežnih nacionalnih akcijskih načrtov za boj proti nasilju nad ženskami na podlagi analize učinka takega nasilja na enakost med spoloma ter obveznosti držav članic po mednarodnih pogodbah, da odpravijo vse oblike diskriminacije žensk, tudi s konkretnimi ukrepi za preprečevanje nasilja moških, zaščito žrtev in pregon storilcev;

2.

poziva države članice, naj s posebnimi nacionalnimi programi in financiranjem podpirajo prostovoljna društva in organizacije, ki sprejemajo ženske žrtve nasilja in jim nudijo psihološko pomoč, da jim nenazadnje omogočijo ponovno vključitev na trg dela in jim tako v celoti vrnejo človekovo dostojanstvo;

3.

poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu predloži ciljno usmerjen in skladnejši načrt politike EU za boj proti vsem oblikam nasilja nad ženskami, kot je navedeno v sporočilu Komisije z dne 1. marca 2006 z naslovom „Akcijski program o enakih možnostih moških in žensk 2006–2010“ (KOM(2006)0092), naj v svoj načrt za enakost med ženskami in moškimi za obdobje 2011–2016 vključi ukrepe za boj proti nasilju nad ženskami ter tudi konkretne ukrepe za preprečevanje vseh oblik nasilja, zaščito žrtev in pregon storilcev ter naj zagotovi, da bo opravljena analiza vpliva nasilja moških nad ženskami na enakost spolov na vseh področjih politike ter da bodo institucije EU in države članice pripravile usklajen, predan in skladen odziv za odpravo takega nasilja;

4.

poziva Komisijo, naj preuči možnost sprejetja novih ukrepov za boj proti nasilju nad ženskami;

5.

poziva Komisijo, naj organizira posebno konferenco na visoki ravni, ki bi se je udeležili predstavniki političnih organov, civilne družbe ter socialnih in institucionalnih organizacij, da bi prispevali k razvoju bolj usklajenih politik za obravnavo vseh oblik nasilja nad ženskami;

6.

poziva EU, naj vsem žrtvam nasilja, tudi žrtvam trgovanja z ljudmi, ne glede na državljanstvo, zagotovi pravico do pomoči in podpore ter zaščiti ženske, ki so žrtve nasilja v družini in katerih pravni status utegne biti odvisen od njihovega partnerja;

7.

poziva EU, naj vzpostavi mehanizme, s katerimi bo zagotovila, da bo analiza vpliva trgovanja z ljudmi na enakost spolov del vseh zakonov in politik za preprečevanje in boj proti takemu trgovanju, in naj si prizadeva za odpravo osnovnih vzrokov nasilja s preprečevalnimi ukrepi, kot so sankcije, izobraževanje in ozaveščevalne kampanje;

8.

opozarja, da še vedno ni prejel rezultatov študije Komisije o zakonodaji o nasilju na podlagi spola in nasilju nad ženskami;

9.

poziva Komisijo in države članice, naj ženskim žrtvam nasilja zagotovijo dejanski dostop do pravne pomoči in varstva ne glede na državljanstvo ali naravo sodelovanja v policijskih preiskavah;

10.

poziva Svet in Komisijo, naj določita jasno pravno podlago za boj proti vsem oblikam nasilja nad ženskami, tudi trgovanju z njimi;

11.

poziva Komisijo, naj začne pripravljati predlog krovne direktive o boju proti vsem oblikam nasilja nad ženskami;

12.

poziva Komisijo in države članice, naj si prizadevajo za odpravo vzrokov nasilja nad ženskami, zlasti z izvajanjem preprečevalnih ukrepov in z ozaveščevalnimi kampanjami o različnih oblikah takega nasilja;

13.

poziva Komisijo in države članice, naj uskladijo delovanje in vključijo kampanje za ozaveščanje in obveščanje javnosti o nasilju v družini in strategije za spremembo stereotipov žensk v družbi prek izobraževanja in medijev ter naj spodbujajo izmenjavo dobre prakse;

14.

poziva Komisijo in države članice, naj na mednarodni ravni obravnavajo nasilje nad ženskami in kršitve človekovih pravic na podlagi spola, zlasti v okviru veljavnih dvostranskih pridružitvenih sporazumov in mednarodnih trgovinskih sporazumov in tistih, ki so še v postopku pogajanja;

15.

v zvezi s tem obžaluje, da pri obveznem ocenjevanju vpliva na trajnostni razvoj, ki se izvede pred sklenitvijo takih sporazumov, načelo enakosti spolov ni zares upoštevano, kaj šele vprašanje spolnega nasilja ali sklop orodij za analizo vpliva z vidika spola, in poziva Komisijo, naj čim prej predlaga rešitev;

16.

poziva države članice, naj ustrezno upoštevajo posebne okoliščine nekaterih skupin žensk, ki so še posebno izpostavljene nasilju, kot so pripadnice manjšin, priseljenke, begunke, ženske, ki živijo v revščini v podeželskih ali izoliranih skupnostih, zapornice v kazenskih ali drugih zavodih, dekleta, homoseksualke ter invalidne in starejše ženske;

17.

poziva države članice, naj okrepijo ukrepe za preprečevanje nasilja na podlagi spola med mladimi s ciljno usmerjenimi izobraževalnimi kampanjami in boljšim sodelovanjem med zainteresiranimi stranmi in različnimi krogi ljudi, ki jih ta pojav zadeva, na primer družinami, šolami, javnim prostorom in mediji;

18.

poziva Komisijo, naj obravnava tudi mednarodno razsežnost nasilja nad ženskami v okviru svojega dela na področju družbene odgovornosti podjetij, zlasti v zvezi z evropskimi podjetji, ki delujejo na prostotrgovinskih območjih;

19.

poudarja pomen ustrezne usposobljenosti vseh, ki delajo z ženskami, ki so žrtve nasilja moških, tudi usposobljenosti predstavnikov sodstva in organov pregona, s posebnim poudarkom na policiji, sodiščih, socialnih, zdravstvenih in pravnih službah, agencijah za zaposlovanje, delodajalcih in sindikatih;

20.

poziva k uvedbi mehanizmov, da bi ženskam, ki so žrtve spolnega nasilja ali preprodajalskih mrež, olajšali dostop do brezplačne pravne pomoči in jim v vsej Uniji omogočili uveljavitev pravic; vztraja, da je treba izboljšati sodelovanje pravnih strokovnjakov in izmenjavo najboljših praks v boju proti diskriminaciji in nasilju na podlagi spola ter da je treba najti načine za odpravo ovir pri priznavanju pravnih aktov v drugih državah članicah, vključno z obsodbami zaradi kaznivih dejanj nasilja na podlagi spola in sodnimi odredbami zoper nasilne moške;

21.

pozdravlja dejstvo, da so bila v nekaterih državah članicah ustanovljena sodišča za obravnavanje nasilja nad ženskami, in poziva vse države članice, naj sledijo temu zgledu;

22.

poziva k večji teži evidenc o nasilju na podlagi spola v sistemu za izmenjavo informacij iz kazenskih evidenc (ECRIS);

23.

poziva države članice, naj oblikujejo skladen sistem za zbiranje statističnih podatkov o nasilju nad ženskami, s posebnim poudarkom na nasilju nad mladoletnicami, in tudi o umorih zaradi nasilja v družini ali zvezah, pri tem pa naj tesno sodelujejo z Evropskim inštitutom za enakost spolov, da bi pridobile primerljive podatke o nasilju nad ženskami v vsej EU;

24.

poziva države članice, naj spolno nasilje in posilstvo tudi v zakonskih in zunajzakonskih zvezah in/ali v primerih, ko je storilec sorodnik, priznajo kot kaznivo dejanje, kadar žrtev ne privoli v odnose, in naj zagotovijo, da bodo storilci kazensko preganjani po uradni dolžnosti, ter zavrnejo navajanje kulturnih, tradicionalnih ali verskih običajev ali tradicije kot olajševalno okoliščino, ki bi lahko zmanjšala krivdo storilca kaznivega dejanja v primeru nasilja nad ženskami, tudi pri tako imenovanih zločinih iz časti in pohabljanju ženskih spolnih organov;

25.

ugotavlja, da nekatere države članice izvajajo politike, ki priznavajo spolno nasilje med partnerji, zlasti pa nasilje v zakonski zvezi, kot kaznivo dejanje; poziva države članice, naj pregledajo rezultate teh politik, da bi spodbudile izmenjavo dobre prakse na evropski ravni;

26.

poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za izkoreninjenje pohabljanja ženskih spolnih organov; poudarja, da bi se priseljenci, ki prebivajo v Skupnosti, morali zavedati, da pohabljanje ženskih spolnih organov resno ogroža zdravje žensk in je kršitev človekovih pravic; poziva države članice, naj uveljavijo posebne pravne predpise o pohabljanju ženskih spolnih organov ali sprejmejo takšne zakone in preganjajo vse osebe, ki pohabljanje izvajajo;

27.

poziva EU, naj vsem žrtvam nasilja moških nad ženskami zagotovi pravico do pomoči in podpore;

28.

poziva države članice, naj nemudoma raziščejo skrajne kršitve človekovih pravic zoper Romke, kaznujejo storilce in zagotovijo ustrezno odškodnino žrtvam neprostovoljne sterilizacije;

29.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic in generalnemu sekretarju OZN.

21.10.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 285/59

A.

ker so v Somaliji nedavno izbruhnili ponovni spopadi med uporniki iz vrst Zveze islamskih sodišč ter enotami začasne zvezne vlade in misije Afriške unije v Somaliji (AMISOM), zaradi česar se je v državi poglobila nestabilnost in povečalo število smrtnih žrtev,

B.

ker mednarodna skupnost spoštuje suverenost, ozemeljsko celovitost, politično neodvisnost in enotnost Somalije,

C.

ker Somalija ni imela delujoče vlade vse od padca režima Siada Barreja leta 1991 in ker so od takrat politične razmere anarhične in jih zaznamujejo spopadi med klani in razbojništvo,

D.

ker vse slabše varnostne razmere v glavnem mestu Somalije Mogadišu nacionalnim in mednarodnim nevladnim organizacijam onemogočajo, da bi se ustrezno odzvale na aktualno humanitarno katastrofo in krizne razmere,

E.

ker so za vse sprte strani v Somaliji še vedno značilne pogoste kršitve človekovih pravic in zlorabe mednarodnega humanitarnega prava, zlasti mučenje in druge oblike trpinčenja, posilstva, zunajsodne usmrtitve, samovoljno pridržanje ter napadi na civiliste, novinarje, zagovornike človekovih pravic in civilno infrastrukturo,

F.

ker je stanje zaskrbljujoče zaradi dolgotrajne državljanske vojne v Somaliji in njenih posledic za proces sprave in miru v tej državi ter za varnost in stabilnost celotne regije Afriškega roga,

G.

ker so bile do nedavnega tarče piratskih napadov ne le tovorne ladje, temveč tudi plovila Svetovnega programa za hrano, ribiške in turistične ladje,

H.

ker je takšno piratstvo delno posledica nasilja in politične nestabilnosti v Somaliji, vendar tudi prispeva k njima ter posredno vpliva na preostanek regije Afriškega roga, kar ima posledice tudi za civilno prebivalstvo v tej državi, saj ga izpostavlja tveganjem, zavira razvoj, preprečuje dostavo pomoči v hrani in ovira druga humanitarna prizadevanja,

I.

ker je Svet 8. decembra 2008 sprejel odločitev, da v sklopu obsežnih ukrepov EU na območju Afriškega roga sproži zgoraj navedeno prvo pomorsko operacijo EUNAVFOR Atalanta, katere naloga je zatreti in preprečiti piratstvo in oborožene rope ob somalijski obali ter prispevati k zaščiti trgovskih plovil, še zlasti plovil, ki v okviru Svetovnega programa za hrano razseljenemu prebivalstvu v Somaliji dovažajo pomoč v hrani,

J.

ker je operacija EUNAVFOR Atalanta od decembra 2008 zagotovila nujno zaščito 50 ladjam Svetovnega programa za hrano, ki so dostavile približno 300 000 ton hrane, od katere je imelo neposredno korist 1,6 milijona Somalcev,

K.

ker je na zgoraj navedenem srečanju Sveta za zunanje zadeve dne 27. julija 2009 Svet sklenil okrepiti dejavnosti EU na področju spodbujanja miru in razvoja v Somaliji v tesnem sodelovanju z vsemi akterji, še zlasti Združenimi narodi in Afriško unijo, in je v ta namen preučil možnosti, kako bi EU lahko prispevala k mednarodnim prizadevanjem, tudi na področju varnosti,

L.

ker je na zgoraj navedenem srečanju Sveta za zunanje zadeve dne 17. novembra 2009 Svet odobril koncept kriznega upravljanja za morebitno misijo EVOP (Evropska varnostna in obrambna politika), ki bi pomagala pri usposabljanju 2 000 vojakov varnostnih sil somalijske prehodne zvezne vlade,

M.

ker je piratstvo postalo dobičkonosen posel, kjer se za posameznike zahtevajo ogromne odkupnine, in ker sodobni pirati uporabljajo zelo razvite metode, so izredno dobro opremljeni, imajo jasno strategijo in so se zmožni hitro prilagoditi novim taktikam,

N.

ker bo takšna dolgoročna podpora mednarodnih partnerjev lahko uspešna le, če bo prišlo do stabilizacije varnostnih razmer,

O.

ker so uporniki iz vrst Zveze islamskih sodišč zavrnili možnost političnih stikov in sprave za dosego miru kot del mirovnega sporazuma iz Džibutija, ki zagotavlja okvir za dosego trajne politične rešitve v Somaliji,

P.

ker sme vojaško osebje, ki sodeluje v operaciji EUNAVFOR Atalanta, v območju svojega delovanja aretirati, pridržati in premestiti osebe, osumljene piratstva ali oboroženega ropa; ker lahko osumljence kazensko preganjajo tudi države članice EU ali Kenija v okviru sporazuma z EU, podpisanega 6. marca 2009, ki daje kenijskim oblastem pravico do kazenskega pregona,

Q.

ker so bile glede na poročilo Programa Združenih narodov za okolje ob popolnem neupoštevanju zdravja lokalnega prebivalstva in ohranjanja okolja ob somalijski obali odložene številne nezakonite pošiljke strupenih odpadkov, katerih vsebina uhaja v okolje,

1.

ostro obsoja hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava in prava o človekovih pravicah, ki so jih zakrivile vse strani v konfliktu v Somaliji; poziva k takojšnjemu prenehanju sovražnosti in od vseh oboroženih skupin zahteva, da takoj odložijo orožje in se pridružijo resničnemu širokemu dialogu z začasno zvezno vlado; zahteva, da se vse bojujoče se frakcije vzdržijo vsesplošnih napadov na civiliste, in poziva, naj neodvisna komisija preišče vojne zločine in kršitve človekovih pravic;

2.

ponovno izraža svojo podporo začasni zvezni vladi pod vodstvom predsednika šejka Šarifa Šejka Ahmeda ter njegovim zavezam, da bo spoštoval načela iz mirovnega sporazuma iz Džibutija, med drugim duh sprave in načelo vključujočega političnega procesa; obsoja oborožene napade na predstavnike začasne zvezne vlade, Združenih narodov in nevladnih organizacij;

3.

opozarja, da so mednarodna skupnost in vse strani v sedanjem konfliktu odgovorne za zaščito civilistov, omogočanje dostave pomoči, spoštovanje humanitarnega prostora in varnost humanitarnih delavcev; zato zahteva, da so se nemudoma vzpostavijo pogoji za ustrezen odziv na humanitarno katastrofo v Somaliji;

4.

z zadovoljstvom ugotavlja, da operacija EUNAVFOR Atalanta z varovanjem najetih plovil Svetovnega programa za hrano, ki dostavljajo pomoč Somaliji, plovil, ki prevažajo tovor, pomemben za mirovno misijo Afriške unije v Somaliji, in drugih ogroženih plovil še naprej uspešno prispeva k pomorski varnosti ob somalijski obali; poziva Svet, da operacijo po izteku sedanjega mandata 12. decembra 2009 podaljša še za eno leto; izraža podporo temu, da bi operacijo glede na dejavnosti piratov razširili proti jugu, vendar poudarja, da takšna razširitev ne bi smela vplivati na osrednji cilj misije, namreč zaščito konvojev v okviru Svetovnega programa za hrano in drugih ogroženih plovil, kot so trgovska plovila in ribiške ladje;

5.

poudarja, da piratstvo na odprtem morju resno ogroža varnost in pomoč v hrani v že tako kritičnih humanitarnih razmerah;

6.

poudarja, da bo boj proti piratstvu uspešen le, če bosta odpravljena prvotna razloga za izbruh tega pojava, in sicer revščina in nedelovanje države na celini, ki ju je mogoče odpraviti le z dosego miru, razvoja in izgradnje državnih struktur v Somaliji;

7.

meni, da mora imeti varnostna strategija, ki se izvaja z operacijo EUNAVFOR Atalanta, še naprej prednostno mesto in da je treba še okrepiti sredstva, ki so na voljo enotam, ki sodelujejo v tej operaciji, dokler vprašanje o verodostojnosti Somalije kot države ne bo rešeno na politični ravni s strani mednarodne skupnosti;

8.

poziva Svet, da preuči možnosti za oblikovanje nove, manj obsežne operacije v sklopu EVOP, ki bi potekala vzporedno z operacijo EUNAVFOR Atalanta in bi prispevala k usposabljanju varnostnih sil začasne zvezne vlade ter bi poenotila obstoječe pobude, še zlasti francosko pobudo v Džibutiju in ugandsko pobudo v okviru programa usposabljanja mirovne misije Afriške unije v Somaliji, z zagotavljanjem enake oblike posredovanja; v zvezi s tem pozdravlja odobritev s strani držav članic dne 17. novembra 2009 koncepta kriznega upravljanja za morebitno novo operacijo evropske varnostne in obrambne politike za Somalijo, vendar vztraja, da sprejetje tega koncepta ne sme vplivati na odločitev o napotitvi misije, ki se lahko sprejme le potem, ko bodo natančno preučene razmere na terenu, ko bo poskrbljeno za spoštovanje človekovih pravic, izplačilo plač, dobavo opreme in vključitev usposobljenih varnostnih enot v državne strukture in strukture poveljevanja, s čimer bi preprečili, da bi se te enote ob vrnitvi domov obrnile proti vladi, ki naj bi jo ščitile;

9.

obžaluje, da 35 do 40 % plovil na tem območju ni registriranih pri osrednjem usklajevalnem organu za pomorsko zaščito in da se zaradi tega ne zavedajo posebnih groženj za varnost; zato poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo vse njihove ladje registrirane; poziva vsa plovila, naj spoštujejo priporočila EU NAVFOR – operacija Atalanta, s čimer bodo poskrbela za najvišjo možno stopnjo varnosti in zmanjšala nevarnost napada ali ugrabitve;

10.

z obžalovanjem ugotavlja, da bi popustljiv odnos do zahtev somalijskih piratov brez uporabe potrebnih prisilnih ukrepov v prihodnosti lahko imel nasprotne in neželene učinke, saj bi prispeval k novim primerom piratstva na tem območju;

11.

izraža svojo nadaljnjo podporo mirovni misiji Afriške unije v Somaliji, saj igra ključno vlogo v mirovnem procesu; vztraja, da bi morali pri nadaljnjem sodelovanju z Afriško unijo in njeno mirovno misijo v Somaliji opredeliti najnujnejše potrebe in preučiti mogoče oblike dodatne pomoči EU, da bi misija Afriške unije razvila zmogljivosti, ki jih potrebuje za svoj mandat;

12.

mednarodno skupnost in zlasti EU poziva k povečanju človekoljubne pomoči osebam, ki so razseljene znotraj države, in ljudem v stiski;

13.

meni, da ima lahko sodelovanje somalijskih ženskih organizacij in civilne družbe pozitivno vlogo v procesu narodne sprave;

14.

poziva države članice, naj preučijo možnost usposabljanja članov posadk in ribičev za primere ugrabitev;

15.

poziva k doslednemu in obnovljenemu izvajanju in nadzorovanju embarga na prodajo orožja Somaliji, ki so ga leta 1992 uvedli Združeni narodi in ki se ga nezadostno upošteva; zahteva, da pričnejo kršilci tega embarga za svoja dejanja odgovarjati;

16.

poziva OZN in Komisijo, naj v celoti raziščejo odlaganje strupenih odpadkov in nezakoniti ribolov vzdolž somalijske obale, določijo odgovornost na vseh ravneh, podprejo prizadevanja za privedbo odgovornih za ta kriminalna dejanja pred sodišče in zagotovijo celovito obravnavo onesnaženosti okolja;

17.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, generalnemu sekretarjem AU, ZN in Medvladnega organa za razvoj, predsedniku somalijske prehodne zvezne vlade, vladi Etiopije in Vseafriškemu parlamentu.

21.10.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 285/63

A.

ker je tobak najpogostejši posamični vzrok smrti, ki bi jo bilo sicer mogoče preprečiti, saj zaradi posledic kajenja vsako leto umre več kot pol milijona ljudi (4),

B.

ker se ocenjuje, da je kajenje vzrok za 25 % vseh smrtnih primerov zaradi raka in za 15 % vseh smrti v Evropski uniji (5); ker je po zelo treznih ocenah v Evropski uniji leta 2002 zaradi izpostavljenosti tobačnemu dimu iz okolja na delovnem mestu umrlo 7 300 odraslih, med njimi 2 800 nekadilcev, izpostavljenosti tobačnemu dimu iz okolja v domačem okolju pa se pripisuje dodatnih 72 000 smrti odraslih, med njimi 16 400 nekadilcev (6),

C.

ker je po raziskavi Eurobarometera iz marca 2009 70 % prebivalstva EU nekadilcev, velika večina državljanov pa podpira prepoved kajenja na vseh javnih mestih (delovna mesta, restavracije, bari in pivnice),

D.

ker so – ne glede na to, da je očitno, da so otroci še posebej občutljivi na tobačni dim iz okolja – zadevni podatki posebej osredinjeni na rezultate dolgoročne in sistematične izpostavljenosti otroka tobačnemu dimu iz okolja nezadostni ali niso na voljo, študijo z zadevnimi podatki pa se lahko učinkoviteje pripravi na vseevropski ravni, kar bo bolje kot da bi imeli 27 različnih študij iz 27 različnih držav članic,

E.

ker je izpostavljenost tobačnemu dimu iz okolja – imenovanemu tudi izdihani tobačni dim – pogost dodaten vzrok smrtnosti, obolevnosti in invalidnosti v Evropski uniji,

F.

ker je tobačni dim kompleksna strupena mešanica več kot 4 000 plinastih in trdnih sestavin, od tega več kot 69 znanih rakotvornih snovi in številnih strupenih agentov,

G.

ker je Mednarodna agencija za raziskave raka Svetovne zdravstvene organizacije tobačni dim iz okolja razvrstila kot znano rakotvorno snov za ljudi,

H.

ker nobena raven izpostavljenosti izdihanemu tobačnemu dimu ni varna; ker imamo vsi ljudje pravico do visoke ravni varovanja zdravja in moramo biti zaščiteni pred izpostavljenostjo tobačnemu dimu iz okolja in ker so otroci posebno občutljivi na izpostavljenost tobačnemu dimu,

I.

ker kadilci večkrat izostanejo z dela zaradi kratkotrajnih ali dolgotrajnih bolezni kot nekadilci ali nekdanji kadilci, kar še prispeva k ogromnim stroškom uživanja tobaka za posameznike, delodajalce, podjetja in gospodarstvo kot celoto,

J.

ker otroci ne morejo sami odločati o svoji izpostavljenosti tobačnemu dimu iz okolja v zaprtih prostorih ter imajo pravico, da se jih zaščiti in se jih ne prizadene s praksami, ki bi lahko škodovale njihovemu zdravju,

K.

ker lahko izpostavljenost tobačnemu dimu med nosečnostjo poveča tveganje za okvare, splav, smrt zarodka in prezgodnji porod, zaviranje rasti zarodka, manjši obseg glave in manjšo težo ob rojstvu otroka ter ker obstaja povezava med pasivnim kajenjem in boleznimi srednjega ušesa, slabšim delovanjem pljuč, astmo in nenadno smrtjo dojenčkov,

L.

ker je dokazano, da so se z uvedbo politike prepovedi kajenja v splošnem izboljšale delovne razmere, nižja pa je tudi pojavnost s kajenjem povezanih obolevnosti (na primer bolnikov z akutnim koronarnim sindromom, bolezni dihal ali vnetij srčne mišice),

M.

ker stroške, ki jih ima zdravstveni sitem zaradi uživanja tobaka, nosi prebivalstvo na splošno, ne pa tisti, ki so jih povzročili,

N.

ker so EU in 26 od 27 držav članic že podpisale in ratificirale konvencijo Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom; tudi ker je v preambuli ustave Svetovne zdravstvene organizacije zapisano, da je uživanje najvišjega možnega standarda zdravja temeljna pravica vsakega človeka,

O.

ker člen 8 konvencije Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom pravno zavezuje pogodbenice konvencije, da na področjih, ki so v nacionalni pristojnosti, kakor je določena z nacionalnim pravom, sprejmejo in izvajajo učinkovite ukrepe za zaščito ljudi pred izpostavljenostjo izdihanemu tobačnemu dimu v vseh zaprtih delovnih prostorih, v javnih prevoznih sredstvih in zaprtih javnih prostorih ter po potrebi v drugih javnih prostorih, na drugih ravneh pristojnosti pa dejavno spodbujajo sprejetje in izvajanje takih ukrepov,

P.

ker je Parlament pozval države članice, naj do oktobra 2009 uvedejo neomejeno prepoved kajenja v vseh zaprtih delovnih prostorih, vključno s sektorjem gostinstva, ter v vseh zaprtih javnih prostorih in prevoznih sredstvih v EU,

Q.

ker se nacionalna zakonodaja v državah članicah močno razlikuje,

1.

obžaluje, da je predsedstvo sklenilo sprejeti priporočilo Sveta brez mnenja Parlamenta;

2.

obžaluje, da se pomanjkanje celovitih predpisov o okolju brez tobačnega dima v večini držav članic (zlasti na področju gostinstva in prostega časa) odraža v neenakostih med različnimi poklicnimi in socialnoekonomskimi skupinami, saj za zaposlene v gostinstvu obstaja trikrat večja možnost, da bodo izpostavljeni tobačnemu dimu več kot pet ur na dan, kot za pisarniške delavce;

3.

poudarja, da je Parlament nenehno spodbujal k strožjim ukrepom za spoprijemanje z odvisnostjo od tobaka in zmanjšanje izpostavljenosti izdihanemu tobačnemu dimu med mladimi;

4.

opozarja na resne škodljive posledice izdihanega tobačnega dima, zlasti na posledice, ki jih lahko ima izpostavljenost škodljivim snovem v ranljivih obdobjih otroštva, ter na to, da otroci nimajo pravno opredeljene sposobnosti, da bi privolili v sistematično in dolgoročno izpostavljenost v z dimom napolnjenem okolju;

5.

poudarja, da se razlike v nacionalnih zakonodajah odražajo v razlikah pri zaščiti pred izpostavljenostjo tobačnemu dimu iz okolja med državami članicami;

6.

meni, da je bistveno, da mora veljavna zakonodaja o prepovedi kajenja v državah članicah spoštovati načelo enakosti med različnimi tipi lokalov v gostinskem sektorju;

7.

pozdravlja, da EU dejavno razvija celovito politiko za nadzor nad tobakom, za katero so značilni zakonodajni ukrepi, podpora dejavnostim preprečevanja in opuščanja v vsej Evropi, vključevanje nadzora nad tobakom v številne druge politike Skupnosti in uveljavljanje EU kot glavnega akterja pri nadzoru nad tobakom na svetovni ravni;

8.

pozdravlja pripravljenost EU za boj proti uživanju tobaka, pa tudi nedavno dokazano skladnost njenih politik;

9.

poudarja, da bi lahko obvezujoča zakonodaja na podlagi členov 137 in 152 Pogodbe privedla do zmanjšanja razširjenosti tobačnega dima iz okolja ter s tem povezanega bremena za zdravstvo in gospodarstvo; vendar priznava, da ti členi, zlasti člen 137, ne obravnavajo neposredno posebnih težav otrok;

10.

poudarja, da lahko samo popolna prepoved kajenja v vseh zaprtih delovnih prostorih, vključno s sektorjem gostinstva, ter v vseh zaprtih javnih prostorih in prevoznih sredstvih, zaščiti zdravje zaposlenih in nekadilcev ter zelo pomaga kadilcem pri odvajanju od kajenja;

11.

pozdravlja dejavnost tistih držav članic, ki so že sprejele učinkovite ukrepe, da bi zagotovile zaščito pred izpostavljenostjo tobačnemu dimu iz okolja; poziva države članice, naj še naprej uvajajo pravila za zaščito nekadilcev na področju varstva zdravja delavcev in okrepijo potekajoča prizadevanja za zaščito nekadilcev;

12.

poziva Komisijo, naj pripravi poročilo o stroških, ki so jih imeli nacionalni zdravstveni sistemi in gospodarstvo EU zaradi kajenja in zaradi posledic izpostavljenosti tobačnemu dimu;

13.

predlaga, naj Svet priporoči, da države članice vzpostavijo stalen dialog in posvetovanje z ustreznimi zainteresiranimi stranmi v skladu z izvedbenimi smernicami iz člena 5.3, sprejetega na konferenci pogodbenic leta 2009, da bi zagotovili podporo vsem akterjem za izvajanje strategij in programov za nadzor nad tobakom;

14.

ponovno poziva Komisijo, naj predloži predlog za spremembo Direktive 2001/37/ES (7) o tobačnih izdelkih, vanjo pa naj vključi najmanj spremembe iz prej navedene resolucije Parlamenta z dne 24. oktobra 2007;

15.

poziva Komisijo, naj pripravi obsežno študijo posledic dolgoročnega in sistematičnega izpostavljanja otrok izdihanemu tobačnemu dimu, tudi posredno, povsod, kjer se zadržujejo;

16.

poziva Komisijo in države članice, naj uporabijo tako priporočilo Sveta kot tudi zglede najboljše prakse držav članic kot osnovo za oblikovanje smernic za izvajanje člena 14 (ukrepi za zmanjšanje povpraševanja po tobaku v zvezi z odvisnostjo in odvajanjem), ki bodo sprejete na naslednji konferenci pogodbenic okvirne konvencije Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom;

17.

spodbuja Komisijo, naj še naprej izvaja podporne ukrepe na ravni EU, na primer ukrepe za večjo osveščenost, tudi informacije na embalaži tobačnih izdelkov, ki so povezane z nacionalnimi komunikacijskimi kampanjami, katerih namen je odvračati ljudi od kajenja;

18.

meni, da je bistveno, da se Komisija, v tesnem sodelovanju z državami članicami, za ukrepe v prid Evrope brez tobaka oboroži z novimi sredstvi za boj proti različnim oblikam trgovine s tobačnimi izdelki in njihovemu ponarejanju, zlasti na medmrežju, ob upoštevanju takojšnjih in vse večjih nevarnosti, ki jih ti pomenijo za zdravje potrošnika;

19.

poziva države članice, ki so že opravile ratifikacijo, naj izvajajo predlagana priporočila v okviru obvez iz člena 8 konvencije Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom ter naj dvakrat letno poročajo Komisiji o napredku njihovega izvajanja, pri tem pa opozarja na potrebo po strogih ukrepih, da bi zagotovili popoln in natančen nadzor in izvajanje;

20.

ponovno poziva predsednika in predsedstvo, naj sprejme prepoved kajenja brez izjem v vseh delih Evropskega parlamenta, ki naj začne veljati takoj; poziva k doslednemu izvajanju te prepovedi;

21.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Svetovni zdravstveni organizaciji.

21.10.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 285/67

A.

ker so temeljne vrednote svobode, človekovega dostojanstva, socialne pravičnosti, socialne varnosti in enakosti bistveni elementi trajnostnega gospodarskega in družbenega razvoja,

B.

ker so ta načela v sedanji svetovni gospodarski krizi in krizi na področju zaposlovanja še pomembnejša,

C.

ker MOD že od leta 1919 ohranja in razvija sistem mednarodnih standardov dela, ki zajemajo številna področja, med drugim delo, zaposlovanje, socialno varstvo, socialno politiko in s tem povezane človekove pravice,

D.

ker je treba zagotoviti skladnost zunanjih in notranjih politik EU,

1.

pozdravlja konvencije, ki jih je MOD opredelila kot posodobljene na podlagi rezultatov tristranskega postopka MOD, pri katerem so sodelovali delodajalci, delavci in vlade;

2.

poziva države članice, naj preučijo močne socialne argumente v prid ratifikaciji in izvajanju konvencij, ki jih je MOD opredelila kot posodobljene, v skladu s pogodbami EU;

3.

poziva Komisijo, naj Parlamentu in državam članicam posreduje natančne informacije o tem, za katere konvencije je pristojna Evropska unija in za katere velja načelo subsidiarnosti;

4.

poziva izvoljenega predsednika Evropskega sveta, naj si v svojem mandatu kar najbolj prizadeva, da bi države članice ratificirale in izvajale posodobljene konvencije MOD;

5.

poziva Komisijo, naj razmisli o sprejetju priporočila državam članicam, da bi spodbudila ratifikacijo vseh konvencij, ki jih je MOD opredelila kot posodobljene, ter dejavno prispevala k njihovemu izvajanju, ob upoštevanju načela subsidiarnosti;

6.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

21.10.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 285/69

A.

ker je Evropska unija vodilna svetovna darovalka razvojne in človekoljubne pomoči, a se je na svetovni ravni delež uradne razvojne pomoči, namenjen kmetijstvu, zlasti pomoči Evropske unije, od osemdesetih let dalje nenehno zmanjševal, tako da je padel s 17 % leta 1980 na 3,8 % leta 2006; ker se bo svetovno povpraševanje po hrani do leta 2050 predvidoma povečalo in se bo morala povečati tudi svetovna proizvodnja hrane ob sočasnem pritisku na naravne vire,

B.

ker sklepna izjava s svetovnega vrhunskega srečanja o varnosti preskrbe s hrano 2009 ne vsebuje zadostne analize razlogov za neuspeh pri izkoreninjanju lakote niti ne daje konkretnih predlogov za učinkovitejši boj proti lakoti; ker bi po podatkih FAO za zagotovitev zanesljive preskrbe s hrano za svetovno prebivalstvo, ki bo leta 2050 doseglo 9 milijard, zadostovala investicija 30 milijard EUR letno,

C.

ker je Evropska unija še vedno med glavnimi pridelovalci hrane, vendar je tudi velika uvoznica kmetijskih proizvodov, saj je njena raven preskrbe z več osnovnimi kmetijskimi proizvodi precej nižja od praga samozadostnosti; ker dvig cen živalske krme povečuje proizvodne stroške, zaradi česar lahko pride do zmanjšanja proizvodnje iz živinoreje,

D.

ker utegnejo postati večja nihanja cen blaga izrazitejši in reden pojav na svetovnem trgu; ker visoke cene hrane ne pomenijo samodejno višjih dohodkov za kmete, predvsem zaradi hitre rasti stroškov kmetijske pridelave ter vedno večje razlike med proizvodnimi stroški in potrošniškimi cenami,

E.

ker so se svetovne zaloge hrane zmanjšale na kritično nizko raven, od enoletne zaloge hrane po drugi svetovni vojni na le 57-dnevno zalogo leta 2007 ter 40-dnevno zalogo leta 2008,

F.

ker izčrpane zaloge, tudi v EU, negativno vplivajo na program nujne pomoči v hrani, ki ima sedaj manj hrane za razdeljevanje; ker ima ta težava in kriza zaradi svetovnih cen hrane takojšnje in resne posledice, saj se je po podatkih FAO število lačnih ljudi na svetu v letu 2009 povečalo na 1 milijardo, kar pomeni, da trenutno zaradi podhranjenosti in kronične lakote trpi vsaka šesta oseba,

G.

ker zaradi lakote in revščine vsako leto umre več kot 40 milijonov ljudi, med njimi vsakih šest sekund tudi otrok; ker tak tok dogodkov po svetu neti nemire in izgrede ter dodatno destabilizira države in regije po vsem svetu; ker so se predstavniki iz 185 držav na svetovnem vrhunskem srečanju o hrani leta 1996 zavezali, da bodo do leta 2015 prepolovili število lačnih; ker družinski kmetovalci, pastirji in podeželski delavci predstavljajo več kot polovico svetovnega prebivalstva in so prve žrtve lakote,

H.

ker podnebne spremembe močno vplivajo na kmetovanje, na primer v obliki manjšega pridelka zaradi pomanjkanja vode za lokalne kmetijske dejavnosti v najrevnejših državah,

I.

ker kmetijstvo v državah v razvoju zaposluje in omogoča preživljanje več kot 70 % delovne sile, v številnih afriških državah pa več kot 80 %, in so zaradi tega politike za razvoj podeželja nujne za učinkovito spopadanje z revščino in lakoto; ker Svetovna banka ocenjuje, da se z rastjo v kmetijskem sektorju dvakrat učinkoviteje zmanjšuje revščina kot z rastjo v drugih sektorjih,

J.

ker Evropska unija zagotavlja več kot 50 % svetovne razvojne pomoči, vključno s prispevki držav članic; ker to potrjujejo tudi sedanji prispevki prek instrumentov ES (približno 1,8 milijarde EUR: 1 milijarda EUR v okviru novega instrumenta za hitro odzivanje na hitro naraščajoče cene hrane v državah v razvoju, preostanek pa prek obstoječih instrumentov razvojne in človekoljubne pomoči),

K.

ker se čedalje večji delež izkrčenih zemljišč in kmetijskih virov uporablja za pridelavo krme za živali, mesa in biomase za agrogorivo, kar je v precejšnji meri pripomoglo k špekulacijam s kmetijskimi proizvodi na svetovni ravni,

1.

poudarja, da število ljudi, ki trpijo zaradi lakote in revščine, presega milijardo in da je to nesprejemljiv udarec za življenja šestine svetovnega prebivalstva; opozarja, da so kriza zaradi pomanjkanja hrane ter finančna in gospodarska kriza, poleg drugih dejavnikov, pred kratkim še dodatno okrepile učinke dolgotrajnega nezadostnega vlaganja v kmetijstvo in razvoj podeželja in da dosedanja prizadevanja ne izpolnjujejo razvojnih ciljev tisočletja; opozarja, da so potrebni skupni ukrepi, s katerimi bi obrnili ta trend in v okviru nacionalne varnosti preskrbe s hrano postopoma uresničili pravico do ustrezne hrane;

2.

poudarja, da ima vsakdo pravico dostopa do dovolj varne in energijsko bogate hrane; poziva k oblikovanju sveta, ki ne pozna lakote, in poudarja, da je treba za dejanski boj proti lakoti oblikovati celovite politike, ki bodo pospešile trajnostno kmetovanje in sisteme za pridelavo hrane ter tako izboljšale možnosti držav v razvoju, da preskrbijo svoje prebivalce; poziva države, naj izvajajo „Prostovoljne smernice za postopno uresničitev pravice do zadostne hrane v okviru nacionalne varnosti preskrbe s hrano“, ki jih je oblikovala FAO, in podpira praktično uporabo teh smernic na podlagi načel sodelovanja, preglednosti in odgovornosti; pozdravlja glavne zaveze z vrhunskega srečanja v Rimu, a je hkrati razočaran nad pomanjkanjem posebnih obvez o financiranju in skromno udeležbo visokih predstavnikov skupine G8; v zvezi s tem poziva vse države članice, naj podvojijo svojo zavezanost prvemu razvojnemu cilju tisočletja (prepolovitev števila lačnih do leta 2015) in potrdijo svetovni cilj izkoreninjenja lakote in podhranjenosti do leta 2025 oziroma čim prej;

3.

poudarja pomen skupne kmetijske politike (SKP) kot sredstva za zanesljivo pridelavo hrane v Evropski uniji; meni, da je SKP od svojega začetka leta 1962 državljanom EU omogočila zanesljivo preskrbo s hrano, poleg tega pa tudi varovanje in krepitev podeželskega okolja, standardi EU za proizvodnjo hrane pa so najvišji na svetu; poudarja, da mora kmetijstvo v Skupnosti tudi v prihodnosti ohraniti takšno vlogo;

4.

poudarja, da cene kmetijskih proizvodov od leta 2007 močno nihajo in so od sredine 2007 do sredine 2008 strmo naraščale, temu pa je sledilo močno povišanje porabniških cen; opozarja, da je naglemu dvigu cen osnovnega blaga sledil hiter padec cen blaga na nevzdržno raven; je še naprej zaskrbljen, da bi lahko ob okrevanju svetovnega gospodarstva cene hrane spet nihale, saj mnogi strukturni problemi ostajajo nerešeni, med drugim pomanjkanje naložb in visoko povpraševanje v nekaterih regijah;

5.

zaskrbljeno opazuje vedno višje cene kmetijske pridelave (npr. višje cene gnojil in semen ), zaradi katerih so se povišali stroški, za katere pa vsi kmetje (zlasti v živinoreji) niso prejeli enakega nadomestila, in znatno zmanjšale možnosti za povečanje dohodkov za kmete prek zvišanja cen osnovnih dobrin, s čimer se manjša spodbuda za povečanje trajnostne pridelave; je zaskrbljen, ker bi lahko precejšnje povišanje stroškov kmetijske pridelave povzročilo manjšo porabo in morebiti tudi manjšo pridelavo, kar bi še povečalo krizo s preskrbo hrane v Evropi in svetu;

6.

opozarja, da je bilo zaradi nihanja cen v zadnjih letih, tako najvišjih kot najnižjih stanj, zagotavljanje varne preskrbe s hrano še posebej negotovo; poudarja, da bodo kmetje ustavili pridelavo, če ne bodo prejeli pravičnega plačila za svoje pridelke; ponovno potrjuje, da kmetije v EU glede na svetovno proizvodnjo pridelajo med 17 in 30 odstotkov pšenice, mleka in govedine; poudarja, da bo v prihodnjih letih ohranjanje donosnih kmetij v Evropski uniji izjemno pomembno za preskrbo s hrano v EU in svetu;

7.

opozarja na dolgoročne strukturne razloge za nedavni porast cen osnovnih kmetijskih proizvodov, vključno z nenehno rastočim svetovnim povpraševanjem in vztrajnim zmanjševanjem naložb v kmetijsko proizvodnjo; ugotavlja, da so med temi dejavniki višje cene energije, zlasti cena nafte, močno vplivale na svetovno kmetijsko proizvodnjo (in sicer so se povišali stroški kmetijske proizvodnje in distribucije hrane) in na pogostost kriz zaradi pomanjkanja hrane v revnih državah (zaradi višjih stroškov prevoza v teh državah);

8.

upošteva, da bo morala proizvodnja narasti za 70 %, da bo mogoče nahraniti svetovno prebivalstvo, ki bo po pričakovanjih leta 2050 preseglo 9 milijard; poudarja, da se več kot 860 milijonov ljudi na svetu spopada s kronično lakoto; ugotavlja, da bi se utegnilo po predvidevanjih Svetovne banke v primerjavi z letom 2008 zaradi višjih cen hrane ter trenutne krize na področju goriva in preskrbe s hrano še dodatnih 130–155 milijonov ljudi znajti v še hujši revščini;

9.

meni, da bi morala skupna kmetijska politika ostati temelj politike EU za varno preskrbo s hrano in da jo je treba še bolj prilagoditi vprašanjem varne preskrbe s hrano v Evropi in na svetovni ravni; spričo izjemnega nihanja cen blaga in posledično prihodkov kmetij svari pred umikom tržnih podpornih ukrepov in zmanjšanjem plačil v podporo kmetijam;

10.

poudarja pomen mednarodnega sodelovanja in solidarnosti, pa tudi potrebe po preprečitvi enostranskih ukrepov, ki niso v skladu z mednarodnim pravom in Ustanovno listino OZN ter ogrožajo varnost preskrbe s hrano; poziva k sprejemu uravnoteženih trgovinskih sporazumov, saj so bistvena prvina svetovnega odziva za zagotavljanje varne preskrbe s hrano;

11.

odločno poziva Komisijo in države članice, naj med pogajanji v Köbenhavnu obravnavajo tudi pravične finančne mehanizme in koncepte za porazdelitev bremena zaradi prilagajanja podnebnim spremembam, pri čemer naj posebno pozornost namenijo podpori podnebju prijaznih načinov kmetovanja kot usklajenemu orodju za boj proti lakoti, prav tako naj sprejmejo usklajene ukrepe za zaustavitev nadaljnjega poslabšanja rodovitnosti tal in biotske raznovrstnosti, ki sta bistvena elementa sistemov za pridelavo hrane, povečajo splošno učinkovitost in zmanjšajo izgube v svetovnih prehrambenih verigah ter izboljšajo dostop do lokalnih trgov;

12.

se strinja s stališčem Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO), da so zaradi vse višjih cen hrane najbolj prizadete neto uvoznice hrane, veliko teh držav pa je med najmanj razvitimi na svetu; ponovno poudarja, da sta revščina in odvisnost od uvoza hrane vodilna vzroka za nezanesljivo preskrbo s hrano; se zaveda, da se na mednarodnih trgih dejansko trguje le z majhnim odstotkom svetovne proizvodnje hrane, ki vedno pogosteje izvira iz majhnega števila držav izvoznic;

13.

je zaskrbljen nad sedanjo svetovno finančno krizo, zaradi katere bi se lahko zmanjšala finančna sredstva, namenjena kmetijstvu; poziva Komisijo, naj preuči učinke finančne krize na kmetijski sektor ter obravnava predloge za zagotovitev stabilnosti sektorja, tudi glede dostopa do posojil in jamstev za kredite; opozarja na dejstvo, da je kriza zaradi pomanjkanja hrane tesno povezana s finančno krizo, pri čemer je mogoče, da so likvidnostne injekcije centralnih bank, s katerimi so želele preprečiti stečaje, povečale špekulativne naložbe v blago; poziva Mednarodni denarni sklad in Forum za finančno stabilnost, naj ocenita ta stranski učinek in ga upoštevata pri predlogih za globalne rešitve;

14.

meni, da je lahko skupna kmetijska politika pomemben dejavnik politike EU za varnost preskrbe s hrano danes in po letu 2013 in da mora odigrati pomembno vlogo v razvojni politiki, zlasti pri zunanji politiki za varnost preskrbe s hrano; meni, da so delujoči ekosistemi, plodna tla, stabilni vodni viri in raznoliko podeželsko gospodarstvo nujno potrebni za dolgoročno varnost preskrbe s hrano; meni tudi, da lahko skupna kmetijska politika poleg tega, da zagotavlja proizvodnjo hrane v Evropski uniji, prispeva k reševanju povečanega povpraševanja po hrani po vsem svetu, ne da bi izkrivila razmere na trgu; zahteva ukrepe, s katerimi bi stabilizirali lokalne in regionalne sisteme kmetovanja, ki temeljijo na trajnostnih načinih kmetovanja in zagotavljajo strateške zaloge hrane;

15.

meni, da je finančni instrument za hitro odzivanje na hitro naraščajoče cene hrane v državah v razvoju nujen prvi korak k reševanju takojšnjih potreb tistih, ki jih je kriza zaradi pomanjkanja hrane najbolj prizadela; meni, da bi morala Komisija opraviti revizijo porabe denarja ter zagotoviti njegovo trajnostno porabo na področjih, na katerih so potrebe največje, ter da bi morala Parlamentu redno posredovati poročila;

16.

poziva Komisijo, naj okrepi svoje sedanje programe za zagotavljanje zanesljive preskrbe s hrano v Evropi in po svetu; poziva k povečanju sredstev, namenjenih tematskemu programu za varnost preskrbe s hrano (2007–2010), za katerega je sedaj na voljo 925 milijonov EUR za celotno programsko obdobje; poziva Komisijo, naj pripravi celovito oceno učinka politik in programov EU na področju kmetijstva, razvoja in trgovine, da bi zagotovili skladen, trajnostni pristop politike k svetovni varnosti preskrbe s hrano;

17.

ponovno poudarja, da je varnost preskrbe s hrano odgovornost držav in da mora biti vsak načrt za reševanje izziva varne preskrbe s hrano premišljen, usklajen, zasnovan in voden na državni ravni, prav tako pa mora temeljiti na posvetu z vsemi ključnimi interesnimi skupinami; poudarja, da je varnost preskrbe s hrano prednostna naloga, njena pomembnost pa bi morala biti izražena v nacionalnih programih in proračunih; poudarja tudi, da je dobro upravljanje ključnega pomena in da se je treba spopasti s korupcijo na nacionalni ravni; meni, da mora boj proti lakoti temeljiti na priznavanju pravice do neodvisnosti pri preskrbi s hrano, ki je opredeljena kot zmožnost države ali regije, da demokratično izvaja lastne politike, prednostne naloge in strategije glede kmetijstva in prehrane;

18.

meni, da so stalne raziskave trajnostnih sistemov kmetovanja bistvenega pomena; poudarja pomen javno financiranih raziskovalnih programov, tehnološke platforme EU za ekološke kmetijske raziskave in sedmega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj; poziva k izvajanju programov za prenos tehnologije v države v razvoju, kjer je to mogoče; poziva vlade držav članic FAO, naj upoštevajo priporočila mednarodnega sveta IAASTD o zamenjavi pristopov k prenosu tehnologije od zgoraj navzdol s participativnimi in inovativnimi pristopi od spodaj navzgor, ki se bodo osredotočali na kmete;

19.

meni, da v državah v razvoju večjo kmetijsko proizvodnjo resno ovira pomanjkljiv dostop malih kmetov do posojil in mikrokreditov za naložbe v semena, gnojila in namakalne sisteme; nadalje opozarja na vprašanje jamstev za posojila, ki v večini primerov niso mogoča; poziva Evropsko investicijsko banko, naj preuči, kako oblikovati programe, s katerimi bi lokalnim proizvajalcem hrane v državah v razvoju pomagali z jamstvi za posojila, da se omogoči dostop do kreditov in mikrokreditov;

20.

je sklenil, da se ustanovi stalna delovna skupina na visoki ravni o prispevku EU k doseganju svetovne varnosti preskrbe s hrano, da bi določili skupen pristop h glavnim izzivom na področju trajnostnega kmetijstva, ribištva in razvoja podeželja, ki jih je opredelila Komisija;

21.

ugotavlja, da je svetovna kriza zaradi pomanjkanja hrane ena največjih groženj miru in varnosti po svetu; v zvezi s tem pozdravlja nedavna prizadevanja Komisije, da bi raziskala načine za reševanje vprašanja zanesljive svetovne preskrbe s hrano; poziva države članice, naj podprejo take pobude na nacionalni in lokalni ravni;

22.

poudarja, da to, da tuji vlagatelji kupujejo kmetijska zemljišča, zlasti v Afriki, ne vpliva nujno slabo na lokalno varnost preskrbe s hrano niti ne vodi v netrajnostno rabo zemljišč; poudarja, da so lahko učinki tudi pozitivni, saj utegnejo biti zemljišča uporabljena za pridelavo; odločno poziva FAO in države članice, naj si prizadevajo za skupna pravila in zakonodajne pobude, s katerimi bi priznali, da imajo prebivalci posameznih držav pravico do nadzora nad kmetijskimi zemljišči in drugimi naravnimi viri, izjemno pomembnimi za njihovo varno preskrbo s hrano;

23.

naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

21.10.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 285/74

A.

ker je Medameriška tiskovna agencija (IAPA) izrazila zaskrbljenost zaradi vrste ukrepov in izjav nikaragovske vlade, ki v tej državi omejujejo svobodo tiska,

B.

ker v skladu s členom 147 Ustave Nikaragve, ki je bil vstavljen leta 1995, ni mogoče kandidirati za drugi zaporedni predsedniški mandat in ker želi predsednik Ortega nezakonito obiti to določbo, da bi se lahko na volitvah leta 2011 potegoval za svoj drugi mandat,

C.

ker se lahko o ustavni reformi izreče samo zakonodajalec in ker vladajoča stranka Sandinistična nacionalna osvobodilna fronta (FSLN) nima potrebne dvotretjinske večine,

D.

ker se je vrhovno sodišče Nikaragve 19. oktobra 2009 sestalo ponoči, brez navzočnosti treh od šestih sodnikov, ki niso prejeli vabila in so jih nadomestili trije provladni sodniki, in soglasno razsodilo, da je člen 147 ustave neizvršljiv,

E.

ker so vse opozicijske politične stranke, zastopane v parlamentu, in predstavniki mnogih združenj civilne združbe, pravnikov in nevladnih organizacij to sodno izjavo zavrnili kot nezakonito in se strinjali, da si bodo skupaj prizadevali za zaščito demokracije in spoštovanja načel pravne države v Nikaragvi,

F.

ker so to sodno izjavo takoj pozdravile države članice Bolivarske zveze za narode naše Amerike (ALBA),

G.

ker so delegaciji skupine Liberalne internacionale med obiskom v Nikaragvi grozili in jo zmerjali, njenemu predsedniku Johannesu Cornelisu Van Baalnu, poslancu Evropskega parlamenta, pa so sandinistične oblasti zagrozile z izgonom iz Nikaragve in ga razglasile kot persono non grato,

H.

ker se je po domnevnih goljufijah na lokalnih volitvah leta 2008 stanje demokracije v Nikaragvi poslabšalo in so bile organizacije za varstvo človekovih pravic in njihovi člani ter novinarji in predstavniki medijev tarča številnih napadov in nadlegovanja, ki jih izvajajo posamezniki, politične sile in organi, povezani z državnimi oblastmi,

I.

ker mora biti razvoj in utrjevanje demokracije in pravne države, pa tudi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sestavni del zunanje politike Evropske unije,

J.

ker Evropska unija in njene partnerice pri sklepanju sporazumov s tretjimi državami, ki vsebujejo določbo o človekovih pravicah, prevzamejo odgovornost za spoštovanje mednarodnih standardov na področju človekovih pravic in ker so te določbe nujno vzajemne,

K.

ker bi morala Evropska unija bolje nadzorovati porabo sredstev, namenjenih razvojnim projektom v Nikaragvi, in zagotoviti, da denar ne pride v roke sandinistov,

L.

ker imajo Združeni narodi, Evropska unija, Združene države in več nikaragovskih nevladnih organizacij pomisleke zaradi pomanjkanja preglednosti zadnjih volitev,

1.

obžaluje, da so bile organizacije za varstvo človekovih pravic in njihovi člani ter novinarji in predstavniki medijev tarča številnih napadov in nadlegovanja, ki jih izvajajo posamezniki, politične sile in organi, povezani z državnimi oblastmi;

2.

obsoja ustavne spremembe, ki pomenijo kršitev nikaragovskega ustavnega reda, zlasti uporabo pravno vprašljivega ravnanja vlade Nikaragve, v katerega so bili vpleteni provladni sodniki na vrhovnem sodišču;

3.

poziva predsednika Ortego, naj spoštuje nikaragovsko ustavo, ki prepoveduje predsedniku dva zaporedna predsedniška mandata, in opozarja, da se o ustavni reformi lahko izreče samo zakonodajalec in da to nikakor ni v pristojnosti sodišč;

4.

meni, da odnos predsednika Ortege kaže, da ima le malo razumevanja in spoštovanja do demokracije in načel pravne države ter uveljavljanja osnovnih temeljnih pravic, kot je pravica do izražanja in političnega združevanja;

5.

podpira vse tiste v Nikaragvi, ki nasprotujejo temu, da oblasti kršijo ustavni red, in zahteva takojšnjo ponovno vzpostavitev tega reda in razveljavitev sodbe z dne 19. oktobra 2009;

6.

obsoja in obžaluje grožnje, žalitve in ustrahovanje, ki so jih utrpeli člani delegacije Liberalne internacionale pod vodstvom poslanca Evropskega parlamenta Johannesa Cornelisa van Baalna, in izraža solidarnost z njimi;

7.

obžaluje način izvedbe lokalnih volitev 9. novembra 2008, ko je vlada Nikaragve poskušala diskvalificirati opozicijske politične stranke in je prišlo tudi do veliko nepravilnosti in obtožb goljufije, neodvisni tuji in domači opazovalci volitev pa niso dobili akreditacije; poziva Komisijo, naj na naslednje predsedniške volitve napoti misijo EU za opazovanje volitev;

8.

obžaluje, da se Organizaciji ameriških držav, ki je običajno zelo dejavna glede drugih problematičnih zadev po svetu, ni zdelo potrebno izraziti stališča o jasni kršitvi ustavnega reda ene od svojih držav članic;

9.

poudarja, da je treba med pogajanji o partnerskem sporazumu med Evropsko unijo in državami Srednje Amerike Nikaragvo opozoriti na spoštovanje načel pravne države, demokracije in človekovih pravic, ki jih zagovarja in spodbuja Evropska unija;

10.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Organizacije ameriških držav, evro-latinskoameriški parlamentarni skupščini, srednjeameriškemu parlamentu ter vladi in parlamentu Republike Nikaragve in njenemu vrhovnemu sodišču.

21.10.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 285/76

A.

ker se vietnamska vlada ni odzvala na številna priporočila, izražena med splošnim rednim pregledom sveta ZN za človekove pravice, ki je potekal od maja do septembra 2009, da bi izboljšala razmere na področju človekovih pravic,

B.

ker je trenutno v Vietnamu zaradi verskega ali političnega prepričanja zaprtih na stotine ljudi, med drugimi montagnardski kristjani, katoliški duhovnik, menonitski pastorji ter pripadniki budizma hoa hao in vere cao dai,

C.

ker je bilo 27. septembra 2009 divje napadenih in pretepenih več sto mladih budističnih menihov iz samostana Bat Nha, samostan pa je bil tarča vandalov, medtem ko se državni organi in policija niso zmenili za njihove klice na pomoč; ker so bili drugi menihi, ki so se zatekli v tempelj Phuoc Hue, tarča telesnega nasilja in nadlegovanja policije; ker menihom grozi, da jih bo vlada izgnala, češ da so v samostanu Bat Nha nastanjeni brez dovoljenja in predhodne prijave,

D.

ker so mnogi prepričani, da je napad na samostan povezan s predlogom za versko reformo v desetih točkah, ki ga je Thich Nhat Hanh leta 2007 izročil vietnamskemu predsedniku Nguyen Minh Trietu,

E.

ker mora vse verske skupine odobriti vlada, ker jih nadzirajo upravni odbori, ki jih imenuje vlada, in ker so mnoge verske organizacije, ki skušajo ostati neodvisne od vlade, prepovedane, njihove člane pa preganjajo,

F.

ker so skorajda vsi dostojanstveniki Združene budistične cerkve Vietnama v zaporu, začenši z njenim patriarhom Thich Quang Dojem (81 let), najuglednejšim vietnamskim oporečnikom, ki je zaprt že več kot 27 let, trenutno v samostanu Zen Thanh Minh v Hošiminhu,

G.

ker je bila Tran Khai Thanh Thuy, vietnamska pisateljica in vodilna osebnost vietnamskega gibanja za demokracijo, znova aretirana, potem ko je leta 2007 odslužila devetmesečno zaporno kazen; ker ima hudo obliko diabetesa, vietnamske oblasti pa so zavrnile njeno prošnjo za varščino in ne dovolijo, da bi prejemala zdravila,

H.

ker je bila več zapornikom vesti, med katerimi so Nguyen Van Ly, Le Thi Cong Nhan in Nguyen Binh Thanh, vsi obsojeni zaradi „propagande proti vladi Socialistične republike Vietnam“, odrekana ustrezna zdravstvena nega v zaporu, čeprav bi jih bilo treba zaradi slabega zdravstvenega stanja hospitalizirati,

I.

ker verski voditelji zaradi neobstoja neodvisnih organizacij za človekove pravice pogosto postanejo zagovorniki človekovih pravic, ki se borijo za večjo strpnost in demokratična načela,

J.

ker bi moral Vietnam, ki bo leta 2010 predsedoval združenju ASEAN, izboljšati ravnanje na področju človekovih pravic in s tem dati dober zgled; ker bi morala vlada najprej izpustiti več sto miroljubnih vladnih kritikov, neodvisnih cerkvenih aktivistov, piscev spletnih dnevnikov in zagovornikov demokracije, ki so v nasprotju z mednarodnim pravom zaprti na osnovi neutemeljenih obtožb, da so ogrožali nacionalno varnost, samo zato, ker so mirno izrazili nestrinjanje,

K.

ker je Ljudska demokratična republika Laos 25. septembra 2009 ratificirala mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki zagotavlja predvsem svobodo veroizpovedi, svobodo združevanja, svobodo govora in tiska, pa tudi pravico do demonstracij in druge politične pravice,

L.

ker so skoraj mesec dni po deseti obletnici „študentskega gibanja 26. oktobra 1999“, ki so ga sprožili študentje in profesorji iz Vientiana, glavni voditelji tega gibanja – Thongpaseuth Keuakaoun, Seng-Aloun Phenghphanh, Bouavanh Chanmanivong in Kèochay – še vedno v skrivnem priporu, medtem ko je Khamphouvieng Sisa-At po nekaterih informacijah v zaporu v nepojasnjenih okoliščinah umrl,

M.

ker je tajna policija Ljudske republike Vietnam 2. novembra 2009 aretirala več kot 300 ljudi, ki so se v Vientianu pripravljali na mirne proteste, da bi ob deseti obletnici zatrtja študentskega gibanja zahtevali spoštovanje človekovih pravic in večstrankarski sistem, devet izmed njih – ga. Kingkeo, ga. Somchit, g. Soubinh, g. Souane, g. Sinpasong, g. Khamsone, g. Nou, g. Somkhit in g. Sourigna – pa je še vedno priprtih,

N.

ker Laos še vedno preganja pripadnike etnične skupnosti Hmongov zaradi uporništva v 60. letih 20. stoletja, med drugim z aretacijami, mučenjem, spolnimi zlorabami in zunajsodnimi poboji prebivalcev območij, ki naj bi bila po mnenju oblasti središča upornikov,

O.

ker je približno 5 000 laoških Hmongov pridržanih v taborišču Huay Nam Khao na Tajskem, potem ko so bili izgnani na osnovi sporazuma med vladama Tajske in Laosa, nadaljnjih 158, med njimi 85 otrok, pa jih je že več kot tri leta pridržanih v nečloveških razmerah v Nongkhaiu,

P.

ker obstaja skrb zaradi splošnih političnih razmer v Laosu, kjer je že od leta 1975 na oblasti ena sama stranka in kjer prebivalci še vedno ne uživajo temeljnih človekovih pravic,