30.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 82/1

1.

Ta podrobna navodila temeljijo na členu 9(8) Direktive 2001/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z izvajanjem dobre klinične prakse pri kliničnem preskušanju zdravil za ljudi (1) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2001/20/ES), ki določa, da:

„[v] posvetovanju z državami članicami Komisija pripravi in objavi podrobna navodila o:

2.

Ta navodila obravnavajo vidike v zvezi z Odbori za etiko le, kadar so določbe Direktive 2001/20/ES enake za pristojni nacionalni organ in Odbor za etiko. To pomeni, da naslednji oddelki teh navodil veljajo tudi za Odbore za etiko:

V zvezi z drugimi vidiki se besedilo sklicuje na ločena navodila Komisije, ki temeljijo na členu 8 Direktive 2001/20/ES.

3.

V skladu s členom 3(1) Direktive 2001/20/ES morajo biti vse nacionalne zahteve v zvezi s kliničnimi preskušanji skladne s postopki in časovnimi razporedi, ki so določeni v Direktivi 2001/20/ES, kot so postopki in časovni razporedi za dovoljenje za klinično preskušanje, uradno obveščanje o znatnih spremembah in izjavo o koncu kliničnega preskušanja. Ta dokument vsebuje navodila o teh vidikih.

4.

Države članice EU, države pogodbenice Evropskega gospodarskega prostora (v nadaljnjem besedilu: EGP) (2) in osebe, ki predložijo zahtevo za dovoljenje za klinično preskušanje (v nadaljnjem besedilu: vlagatelji), uradno sporočijo znatne spremembe ter razglasijo konec kliničnega preskušanja v EU, morajo pri uporabi Direktive 2001/20/ES upoštevati ta navodila.

5.

Ta navodila obravnavajo zahteve za dovoljenje, spremembe in izjavo o koncu kliničnih preskušanj na področju uporabe Direktive 2001/20/ES. Direktiva 2001/20/ES se uporablja za vsa klinična preskušanja, kot je določeno v členu 2(a) te direktive. Izraz „zdravilo“ se nanaša na zdravila za ljudi, kot je določeno v členu 1(2) Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (3) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2001/83/ES). To vključuje zdravila, katerih farmakološko, imunološko ali presnovno delovanje še ni ugotovljeno in se še preučuje.

6.

To vključuje tudi zdravila, ki se posebej obravnavajo v farmacevtski zakonodaji EU, kot so zdravila za napredno zdravljenje (4) ali zdravila, izdelana iz človeške krvi ali človeške plazme, kot je določeno v členu 1(10) Direktive 2001/83/ES.

7.

Direktiva 2001/20/ES se uporablja tudi za intervencijska klinična preskušanja z zdravili za pediatrično populacijo ter intervencijska klinična preskušanja z zdravili, ki so proizvedena ali rekonstituirana v (bolnišnični) lekarni in namenjena neposredni dobavi udeležencem v kliničnih preskušanjih.

8.

Izključitve iz člena 3 Direktive 2001/83/ES se ne nanašajo na področje uporabe Direktive 2001/20/ES in teh navodil.

9.

Direktiva 2001/20/ES se ne uporablja za:

10.

Za določitev „meje“ med temi področnimi zakonodajami (npr. zdravila/živila, zdravila/kozmetični izdelki, zdravila/medicinski pripomočki) se uporabljajo vzpostavljena merila, kot so določena s sodno prakso Sodišča Evropske unije, besedilo pa se sklicuje na ustrezna navodila. (10)

11.

Za ta navodila se uporabljajo tudi opredelitve pojmov iz Direktive 2001/20/ES, njeni izvedbeni akti in ustrezna navodila iz sedanje različice. V zvezi z izvajanjem smernic zlasti naslednja navodila zagotavljajo pomembne dodatne opredelitve pojmov:

12.

V teh navodilih „zadevna država članica“ pomeni državo članico, v kateri naj bi se izvajalo klinično preskušanje. Pri posameznem kliničnem preskušanju je lahko zadevnih držav članic več (večnacionalno klinično preskušanje). „Država ICH“ pomeni tretjo državo, ki je pogodbenica Mednarodne konference o usklajevanju tehničnih zahtev za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom za ljudi (ICH), tj. Združene države in Japonska.

13.

Drugi pododstavek člena 9(1) in člen 9(2) Direktive 2001/20/ES določata:

„Naročnik kliničnega preskušanja ne sme začeti, dokler Odbor za etiko ne izda ugodnega mnenja in če pristojni organ zadevne države članice naročnika ne obvesti o kakršnih koli razlogih za nesprejetje. […]

Pred začetkom kakršnega koli kliničnega preskušanja je naročnik dolžan pristojnemu organu države članice, v kateri namerava izvajati klinično preskušanje, predložiti veljavno zahtevo za dovoljenje. (15)

14.

Vlagatelj predloži zahtevo za dovoljenje za klinično preskušanje pristojnemu nacionalnemu organu zadevne države članice.

15.

V skladu s členom 9(4) Direktive 2001/20/ES pristojni nacionalni organ veljavno zahtevo za dovoljenje preuči čim prej in najpozneje v 60 koledarskih dneh.

16.

Preverjanje veljavnosti zahteve za dovoljenje je vključeno v obdobje 60 koledarskih dni. Dan 0 je dan prejema zahteve. Če je zahteva veljavna in do dneva 60 ni bil podan noben razlog za nesprejetje, pristojni nacionalni organ zadevne države članice dovoli klinično preskušanje („tiho dovoljenje“ (16).

17.

Vendar člen 9(4), (5) in (6) Direktive 2001/20/ES določa pomembne izjeme od pravil o rokih in tihem dovoljenju v zvezi z nekaterimi zdravili, vključno z zdravili, pri katerih je zdravilna učinkovina biološki izdelek človeškega ali živalskega izvora, ki vsebuje biološke sestavine človeškega ali živalskega izvora ali katere izdelava take sestavine zahteva. Izjeme veljajo tudi za zdravila za gensko zdravljenje, zdravljenje s somatskimi celicami, vključno z zdravljenjem s ksenogenimi celicami in vsemi zdravili, ki vsebujejo gensko spremenjene organizme.

18.

Dovoljenje za klinično preskušanje, ki ga izda pristojni nacionalni organ, je veljavno za klinično preskušanje, ki se izvaja v tej državi članici. To dovoljenje se ne sme šteti za znanstveno mnenje o razvojnem programu zdravila v preskušanju (v nadaljnjem besedilu: IMP), ki se preskuša.

19.

Če vloga ni veljavna, mora pristojni nacionalni organ o tem obvestiti vlagatelja v prvih 10 koledarskih dneh obdobja iz oddelka 2.1.2. Navesti mora razloge.

20.

Po predložitvi zahteve za dovoljenje se lahko predložena dokumentacija spremeni. To se lahko zgodi:

21.

Zaradi nepričakovanih dogodkov ali dodatnih informacij mora vlagatelj morda umakniti zahtevo za dovoljenje, preden pristojni nacionalni organ sprejme odločitev v zvezi z dovoljenjem. Vlagatelj mora pristojni nacionalni organ zadevne države članice o tem obvestiti takoj, ko ugotovi, da bo umaknil vlogo. Prvi stik je treba vzpostaviti po telefaksu ali elektronski pošti, pri čemer mora biti navedena številka EudraCT in druga identifikacija preskušanja. Kadar je prvi stik vzpostavljen po telefonu, mora zaradi sledljivosti slediti telefaks ali elektronsko sporočilo. Po prvem stiku je treba čim prej poslati uradni dopis o umiku s kratkim opisom razlogov.

22.

Če želi vlagatelj ponovno predložiti vlogo, mora vlogo označiti kot ponovno predložitev v spremnem dopisu (v nadaljnjem besedilu: dopis o ponovni predložitvi) in v namenskem polju obrazca vloge za klinično preskušanje. Prvotna številka EudraCT se uporablja s črko za številčnim zaporedjem: A za prvo predložitev, B za drugo predložitev itd.

23.

Vlagatelj mora predložiti vloge za izpolnitev drugih zahtev, ki so povezane s kliničnimi preskušanji z IMP, kjer je primerno. Če je IMP na primer gensko spremenjeni organizem (GSO), je morda treba pridobiti dovoljenje ustreznega pristojnega organa v zadevni državi članici za njegovo uporabo v zaprtih sistemih ali namerno sproščanje v skladu z Direktivo Sveta 90/219/EGS z dne 23. aprila 1990 o uporabi gensko spremenjenih mikroorganizmov v zaprtih sistemih (17) ali Direktivo 2001/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. marca 2001 o namernem sproščanju gensko spremenjenih organizmov v okolje in razveljavitvi Direktive Sveta 90/220/EGS. (18)

24.

Dokumentacijo vloge je treba predložiti le v elektronski obliki, tj. prek telematskega sistema (če je dosegljiv v državi), elektronske pošte ali poslane zgoščenke. Če se dokumentacija pošilja v papirni obliki, mora zajemati le podpisan spremni dopis.

25.

Komisija spodbuja pristojne nacionalne organe, naj pri komuniciranju z vlagatelji in za dokumentacijo, ki ni namenjena javnosti ali udeležencu v kliničnem preskušanju, npr. znanstveno dokumentacijo, sprejmejo angleški jezik.

26.

Vlagatelj mora pred predložitvijo vloge pristojnemu nacionalnemu organu od sistema EudraCT Skupnosti za klinično preskušanje pridobiti enkratno številko EudraCT (19) v postopku, opisanem v sedanji različici Podrobnih navodil o evropski zbirki podatkov o kliničnih preskušanjih. (20) S to številko je identificiran protokol za preskušanje ne glede na to, ali se izvaja v enem ali več krajih v eni ali več državah članicah. Za samodejno pridobitev številke EudraCT iz zbirke podatkov bo moral vlagatelj predložiti nekatere informacije. (21)

27.

Vlagatelj mora z vlogo predložiti podpisan spremni dopis. Zadeva mora vsebovati številko EudraCT in nespremenljivo številko naročnikovega protokola (če je na voljo) z naslovom preskušanja.

28.

V spremnem dopisu mora vlagatelj opozoriti na posebnosti preskušanja.

29.

Vendar ni treba, da spremni dopis vsebuje informacije, ki so že navedene v obrazcu vloge za klinično preskušanje, z naslednjimi izjemami:

30.

V spremnem dopisu mora vlagatelj izpostaviti, ali je IMP ali NIMP narkotična in psihotropna snov.

31.

Vlagatelj mora navesti, kadar so v dokumentaciji vloge pomembne informacije.

32.

Vlagatelj mora v spremnem dopisu natančno določiti, kje v dokumentaciji vloge so navedene referenčne varnostne informacije za oceno, ali neželen učinek predstavlja sum na nepredviden resen neželen učinek (v nadaljnjem besedilu: SUSAR).

33.

V primeru dopisa o ponovni predložitvi (glej oddelek 2.1.4.3) mora vlagatelj izpostaviti spremembe v primerjavi s predhodno predložitvijo.

34.

Za klinična preskušanja, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2001/20/ES, se uporablja enoten obrazec vloge za klinično preskušanje za celo EU, ki je določen in objavljen v zvezku 10 zbirke EudraLex – Pravila, ki urejajo zdravila v Evropski uniji. (23)

35.

Nekatere informacije na obrazcu, kot so informacije v zvezi z vlagateljem in imena raziskovalcev, bodo pomembne le za eno državo članico.

36.

S podpisom vlagatelja bo potrjeno, da se je naročnik prepričal, da:

37.

Če je obrazec predložen v papirni obliki (primerjaj oddelek 2.1.6), mora vlagatelj shraniti vse podatke z obrazca vloge za klinično preskušanje v formatu XML z uporabo funkcije in predložiti elektronski izvod te datoteke XML na zgoščenki.

38.

Več informacij o obrazcu vloge za klinično preskušanje in izpolnjevanju obrazca je na voljo v sedanji različici teh dokumentov:

39.

Poleg tega ima Agencija službo za pomoč uporabnikom, da pomaga vlagateljem, ki imajo vprašanja v zvezi z zbirko podatkov EudraCT. (27)

40.

Nekatere informacije na obrazcu vloge za klinično preskušanje bodo javne, potem ko jih bo pristojni nacionalni organ zadevne države članice vnesel v zbirko podatkov EudraCT. To se naredi tako, da se nekatera polja s podatki v EudraCT označijo kot javna v skladu z veljavnimi smernicami, ki jih objavi Komisija. (28)

41.

V skladu s prvim stavkom člena 2(h) Direktive 2001/20/ES je protokol „dokument, ki opisuje cilj(-e), obliko, metodologijo, statistične vidike in organizacijo preskušanja.“

42.

Protokol je treba označiti z naslovom, kodno številko naročnikovega protokola za vse njegove različice (če so na voljo), datumom in številko različice, ki bo posodobljena po spremembi, ter dodeljenim kratkim naslovom ali nazivom.

43.

Glede vsebine in oblike protokola se besedilo sklicuje na oddelek 6 Smernic Skupnosti o dobri klinični praksi (CPMP/ICH/135/95). (29) Protokol mora vsebovati zlasti:

44.

Protokol mora jasno obravnavati podštudije, opravljene v vseh krajih preskušanja ali le v posameznih krajih.

45.

Protokol mora vsebovati tudi pomembne informacije za oceno kliničnega preskušanja, ki jo poda Odbor za etiko. Zato mora protokol vsebovati naslednje informacije:

46.

Več podrobnosti je navedenih v ločenih navodilih Komisije, ki temeljijo na členu 8 Direktive 2001/20/ES.

47.

Naročnik lahko želi izvesti klinično preskušanje z zdravilno učinkovino, ki je v Evropski uniji na voljo z različnimi trgovskimi imeni v več zdravilih z dovoljenji za promet v zadevni državi članici. To se lahko na primer zgodi zaradi upoštevanja lokalne klinične prakse v posameznem kraju kliničnega preskušanja v zadevni državi članici. V tem primeru je lahko v protokolu zdravljenje opredeljeno le v smislu zdravilne učinkovine ali anatomsko terapevtsko kemijske oznake (v nadaljnjem besedilu: ATC) (ravni 3–5) in ne navaja trgovskega imena posameznega izdelka.

48.

V zvezi z obveščanjem o neželenih dogodkih protokol

49.

V nekaterih primerih morajo biti v protokolu obravnavana vprašanja v zvezi z razkrivanjem IMP. Za podrobnosti je navedeno sklicevanje na smernice o poročanju o neželenih učinkih, objavljene v zvezku 10 zbirke EudraLex – Pravila, ki urejajo zdravila v Evropski uniji. (30)

50.

V zvezi s kliničnimi preskušanji, ki se prvič izvajajo na ljudeh, so dodatna navodila na voljo v Smernicah o strategijah za ugotavljanje in zmanjševanje tveganj pri kliničnih preskušanjih z zdravili v preskušanju, ki se prvič izvajajo na ljudeh. (31)

51.

Protokolu mora biti priložen povzetek protokola.

52.

Protokol morata podpisati naročnik in:

53.

V skladu s členom 2(g) Direktive 2001/20/ES je brošura za raziskovalca „zbir kliničnih in ne-kliničnih podatkov o zdravilu ali zdravilih v preskušanju, ki so pomembni za raziskovanje zdravila ali zdravil pri ljudeh.“

54.

Zahtevi za dovoljenje za klinično preskušanje mora biti priložena brošura za raziskovalca ali dokument, ki se uporablja namesto brošure za raziskovalca (glej spodaj). Njen namen je raziskovalcem in drugim, vključenim v preskušanje, zagotoviti informacije za lažje razumevanje utemeljitve ključnih elementov protokola, kot so odmerek, pogostost/interval odmerka, metode dajanja in postopki spremljanja varnosti, in njihovo izpolnjevanje.

55.

Vsebina, oblika in postopki za posodabljanje brošure za raziskovalca morajo biti v skladu s členom 8(1) Direktive Komisije 2005/28/ES o načelih in podrobnih smernicah za dobro klinično prakso v zvezi z zdravili v preskušanju za humano uporabo ter o zahtevah za pridobitev dovoljenja za proizvodnjo ali uvoz takšnih izdelkov (32) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2005/28/ES) in s Smernicami Skupnosti o dobri klinični praksi (CPMP/ICH/135/95). Pripravljena mora biti na podlagi vseh razpoložljivih informacij in dokazov, ki podpirajo utemeljitev za predlagano klinično preskušanje in varno uporabo IMP v preskušanju ter mora biti predstavljena v obliki povzetkov.

56.

Odobren povzetek temeljnih značilnosti zdravila (v nadaljnjem besedilu: SmPC) se lahko uporabi namesto brošure za raziskovalca, če je IMP odobreno v kateri koli državi članici ali državi ICH in se uporablja v skladu s pogoji dovoljenja za promet. V zvezi z državami ICH se uporablja dokument, enakovreden SmPC. Če se pogoji uporabe v kliničnem preskušanju razlikujejo od odobrenih pogojev uporabe, je treba SmPC priložiti povzetek pomembnih kliničnih in ne-kliničnih podatkov, ki podpirajo uporabo IMP v kliničnem preskušanju. Kadar je IMP v protokolu opredeljeno le s svojo zdravilno učinkovino, mora naročnik izbrati en SmPC kot enakovreden brošuri za raziskovalca za vsa zdravila, ki vsebujejo to zdravilno učinkovino in se uporabljajo v katerem koli kraju kliničnega preskušanja.

57.

Za večnacionalno preskušanje, v katerem je zdravilo, ki se bo uporabilo v vsaki državi članici, odobreno na nacionalni ravni in se SmPC v državah članicah razlikuje, mora naročnik izbrati en SmPC za nadomestitev brošure za raziskovalca za celo klinično preskušanje. Ta SmPC mora biti tisti, ki najbolje zagotavlja varnost bolnika.

58.

Brošura za raziskovalca, kakor je bila nazadnje spremenjena in odobrena s strani pristojnega nacionalnega organa, ali enakovreden dokument (npr. SmPC za tržene izdelke) predstavlja referenčne varnostne informacije za oceno kakršnih koli pričakovanih neželenih učinkov, ki se lahko pojavijo med kliničnim preskušanjem.

59.

Člen 2(d) Direktive 2001/20/ES opredeljuje IMP na naslednji način:

„farmacevtska oblika zdravilne učinkovine ali placeba, ki se preskuša ali uporablja kot primerjava v kliničnem preskušanju, vključno z izdelki, ki že imajo dovoljenje za promet, vendar pa se uporabljajo ali pripravljajo (oblika ali pakiranje) drugače kot v dovoljeni obliki, ali ki se uporabljajo za indikacije, ki niso odobrene ali za pridobivanje dodatnih informacij o dovoljeni obliki.“

60.

Dokumentacija o IMP zagotavlja informacije o kakovosti katerega koli IMP (tj. vključno z referenčnim izdelkom in placebom), proizvodnji in nadzoru IMP ter podatke iz nekliničnih študij in njegove klinične uporabe. Kljub temu v mnogih primerih, v katerih ima IMP dovoljenje za promet, dokumentacija o IMP ni potrebna. Navedeno je sklicevanje na oddelek 2.7.1 (v zvezi s skladnostjo z dobro proizvodno prakso) in oddelek 2.7.3 (v zvezi s podatki).

61.

V zvezi s skladnostjo z dobro proizvodno prakso v naslednjih primerih ni treba predložiti dokumentacije:

62.

Če IMP nima dovoljenja za promet v EU ali državi ICH in ni proizvedeno v EU, je treba predložiti naslednjo dokumentacijo:

63.

V vseh drugih primerih mora vlagatelj zaradi dokumentiranja skladnosti z dobro proizvodno prakso, kot je določeno v Direktivi 2003/94/ES in izvedbenih podrobnih smernicah za IMP (34), predložiti izvod dovoljenja za proizvodnjo/uvoz iz člena 13(1) Direktive 2001/20/ES, pri čemer mora določiti obseg dovoljenja za proizvodnjo/uvoz.

64.

V zvezi s podatki se lahko dokumentacija o IMP nadomesti z drugo dokumentacijo, ki je lahko predložena sama ali s poenostavljeno dokumentacijo o IMP. Podrobnosti za to „poenostavljeno dokumentacijo o IMP“ so določene v oddelku 2.7.3.

65.

Dokumentacija o IMP mora imeti predgovor s podrobnim kazalom in glosarjem izrazov.

66.

Informacije v dokumentaciji o IMP morajo biti kratke in jedrnate. Dokumentacija o IMP ne sme biti po nepotrebnem obsežna. Priporoča se, da se podatki predstavijo v preglednici, ki ji je priložena kratka predstavitev, v kateri so izpostavljene glavne točke.

67.

V zvezi z različnimi posebnimi vrstami IMP Agencija zagotavlja tudi navodila, ki so na voljo v zvezku 3 zbirke EudraLex – Pravila, ki urejajo zdravila v Evropski uniji. (35)

68.

Podatke o kakovosti je treba predložiti v logični obliki, kot so poglavja sedanje različice Smernice o zahtevah v zvezi z dokumentacijo o kemični in farmacevtski kakovosti zdravil v preskušanju, ki se uporabljajo v kliničnih preskušanjih  (36). Ta dokument vsebuje tudi navodila za kakovost placeba.

69.

V zvezi z biotehnološkimi IMP je navedeno sklicevanje na Smernice o virusni varnosti biotehnoloških zdravil v preskušanju, kakor so bile spremenjene. (37)

70.

V izjemnih primerih, kadar nečistote niso upravičene v specifikaciji ali kadar so zaznane nepričakovane nečistote (ki niso zajete v specifikaciji), je treba priložiti potrdilo o analizi preskušanih zdravil. Vlagatelji morajo oceniti potrebo po predložitvi potrdila TSE.

71.

Vlagatelj mora prav tako predložiti povzetke ne-kliničnih farmakoloških in toksikoloških podatkov za vsako IMP, ki se uporablja v kliničnem preskušanju. Prav tako mora predložiti referenčni seznam opravljenih študij in sklicevanja na ustrezno literaturo. Vsi podatki iz študij in izvodi referenc morajo biti na zahtevo na voljo. Kadar je primerno, se priporoča, da se podatki predstavijo v preglednici, ki ji je priložena kratka predstavitev, v kateri so izpostavljene glavne točke. Povzetki opravljenih študij morajo omogočiti oceno ustreznosti študije in oceno, ali je bila študija opravljena v skladu s sprejemljivim protokolom.

72.

Ne-klinične farmakološke in toksikološke podatke je treba predložiti v logični obliki, kot so poglavja sedanje različice Modula 4 Skupnega tehničnega dokumenta  (38) ali elektronskega skupnega tehničnega dokumenta.

73.

Navedeno je sklicevanje na smernice Skupnosti iz zvezka 3 zbirke EudraLex (39) ter zlasti Navodila o nekliničnih varnostnih študijah za izvajanje kliničnih preskušanj na ljudeh in dovoljenju za promet za farmacevtske izdelke, kakor so bila spremenjena (CPMP/ICH/286/95).

74.

V tem oddelku mora biti zagotovljena kritična analiza podatkov, vključno z razlogi za izpustitev podatkov, in ocena varnosti izdelka v okviru predlaganega kliničnega preskušanja in ne le povzetek dejstev iz opravljenih študij.

75.

Protokoli morajo po potrebi izpolnjevati zahteve iz smernic dobre laboratorijske prakse. Vlagatelj mora predložiti izjavo o stanju glede dobre laboratorijske prakse za vse študije.

76.

Preskusna snov, uporabljena v študijah toksičnosti, mora biti glede kakovostnega in količinskega profila nečistot reprezentativna za preskusno snov, ki se predlaga za klinično preskušanje. Priprava preskusne snovi mora biti pod nadzorom, ki je potreben, da se to zagotovi in s tem potrdi veljavnost študije.

77.

Podatke na podlagi prejšnjega kliničnega preskušanja in izkušenj ljudi je treba predložiti v logični obliki, kot so poglavja sedanje različice Modula 5 Skupnega tehničnega dokumenta  (40) ali elektronskega skupnega tehničnega dokumenta.

78.

V tem oddelku morajo biti zagotovljeni povzetki vseh razpoložljivih podatkov iz predhodnih kliničnih preskušanj in izkušenj ljudi s predlaganimi IMP.

79.

Vse študije bi morale biti opravljene v skladu z načeli dobre klinične prakse. Zato mora vlagatelj predložiti naslednje:

80.

Glede podatkov iz kliničnih študij, ki jih je treba predložiti, preden se izda dovoljenje za klinično preskušanje, ni posebnih zahtev. To je treba oceniti za vsak primer posebej. V zvezi s tem so navodila v smernicah z naslovom Splošna načela kliničnih preskušanj (CPMP/ICH/291/95). (41)

81.

V tem oddelku mora biti zagotovljen kratek integriran povzetek, v katerem so kritično analizirani ne-klinični in klinični podatki v zvezi z morebitnimi tveganji in koristmi predlaganega preskušanja, razen če so te informacije navedene že v protokolu. V tem primeru se mora vlagatelj sklicevati na ustrezne oddelke protokola. V besedilu morajo biti opredeljene vse študije, ki so se končale predčasno, in obravnavni razlogi. Vsaka ocena predvidljivih tveganj in pričakovanih koristi za študije o mladoletnih osebah in nezmožnih odraslih osebah mora upoštevati določbe členov 3 do 5 Direktive 2001/20/ES.

82.

Po potrebi mora naročnik obravnavati meje varnosti glede relativne sistemske izpostavljenosti IMP, po možnosti na podlagi podatkov površine pod krivuljo (AUC) ali podatkov največje koncentracije (Cmax), kar se šteje za ustreznejše, namesto glede uporabljenega odmerka. Naročnik mora obravnavati tudi klinično ustreznost vseh ugotovitev v nekliničnih in kliničnih študijah, skupaj z vsemi priporočili za nadaljnje spremljanje učinkov in varnosti v kliničnih preskušanjih.

83.

Vlagatelj se lahko sklicuje na drugo dokumentacijo, ki je lahko predložena sama ali s poenostavljeno dokumentacijo o IMP, da vsebuje informacije, določene v preglednici 1.

84.

Vlagatelj lahko predloži samostojno dokumentacijo o IMP ali navede sklicevanje na brošuro za raziskovalca za predklinične in klinične dele dokumentacije o IMP. V tem primeru morajo povzetki predkliničnih in kliničnih informacij vključevati podatke, po možnosti v preglednicah, ki zagotavljajo dovolj podrobnosti, da lahko ocenjevalci sprejmejo odločitev o morebitni toksičnosti IMP in varnosti pri njegovi uporabi v predlaganem preskušanju. V primeru nekega posebnega vidika predkliničnih podatkov ali kliničnih podatkov, zaradi katerega je potrebna podrobna strokovna obrazložitev ali razprava, obsežnejša od tiste, ki je običajno vključena v brošuro za raziskovalca, mora vlagatelj predložiti predklinične in klinične informacije kot del dokumentacije o IMP.

85.

Vlagatelj lahko predloži sedanjo različico SmPC (ali v primeru držav ICH dokumentacijo, ki je enakovredna SmPC) kot dokumentacijo o IMP, če ima IMP dovoljenje za promet v kateri koli državi članici ali v državi ICH. Natančne zahteve so podrobno opisane v preglednici 1.

86.

Poleg tega je isti vlagatelj ali drug vlagatelj morda predhodno predložil dokumentacijo o IMP, ki jo ima pristojni nacionalni organ zadevne države članice. V teh primerih se lahko vlagatelji sklicujejo na predhodno predložitev. Če je dokumentacijo o IMP predložil drug vlagatelj, mora navedeni vlagatelj predložiti dopis, v katerem pooblašča pristojni nacionalni organ, da se sklicuje na navedene podatke. Natančne zahteve so podrobno opisane v preglednici 1.

87.

Preglednica 1

Vsebina poenostavljene dokumentacije o IMP

88.

Če je vlagatelj imetnik dovoljenja za promet in je predložil vlogo za spremembo SmPC, ki še ni bila odobrena, vloga pa je pomembna za oceno dokumentacije o IMP glede varnosti bolnikov, je treba obrazložiti naravo spremembe in razloge zanjo.

89.

Če je IMP v protokolu opredeljeno glede na zdravilno učinkovino ali oznako ATC (glej zgoraj, oddelek 2.5), lahko vlagatelj dokumentacijo o IMP nadomesti z reprezentativnim SmPC za posamezno zdravilno učinkovino/zdravilno učinkovino, povezano z navedeno skupino ATC. Poleg tega lahko predloži ločen dokument, ki vsebuje informacije, enakovredne tistim v reprezentativnih SmPC za posamezno zdravilno učinkovino, ki bi se lahko uporabila kot IMP v kliničnem preskušanju.

90.

Če je IMP placebo, se lahko zahteve v zvezi z informacijami zmanjšajo v skladu z zahtevami iz preglednice 2.

91.

Preglednica 2

Dokumentacija o IMP v primerih placeba

92.

Zdravila, ki se uporabljajo v okviru kliničnega preskušanja in niso zajeta v opredelitev IMP, so zdravila, ki niso v preskušanju („NIMP“). Razlika med IMP in NIMP je opisana v Navodilih o zdravilih v preskušanju (IMP) in drugih zdravilih, ki se uporabljajo v kliničnih preskušanjih. (45)

93.

Zelo se priporoča, da se uporabljajo NIMP z dovoljenjem za promet v zadevni državi članici. Kadar to ni mogoče, je treba uporabiti NIMP z dovoljenjem za promet v drugi državi članici. Kadar to ni mogoče, je treba uporabiti NIMP z dovoljenjem za promet v državi ICH ali tretji državi, ki ima z EU sklenjen sporazum o vzajemnem priznavanju. (46) Kadar to ni mogoče, je treba uporabiti NIMP z dovoljenjem za promet v drugi tretji državi. Če to ni mogoče, se lahko uporabijo NIMP brez dovoljenja za promet.

94.

V zvezi z zahtevami glede dokumentacije o NIMP se besedilo sklicuje na ustrezne smernice, objavljene v zvezku 10 zbirke EudraLex – Pravila, ki urejajo zdravila v Evropski uniji. (47)

95.

Dokumentacija vloge, ki se predloži pristojnemu nacionalnemu organu zadevne države članice, mora vsebovati naslednje dodatne dokumente:

96.

Preglednica 3 vsebuje končni pregled dokumentacije, ki jo je treba predložiti.

Preglednica 3

Seznam dokumentacije, ki jo je treba predložiti pristojnemu nacionalnemu organu zadevne države članice v skladu s temi podrobnimi navodili

97.

Nacionalne zahteve glede vsebine dokumentacije vloge za klinično preskušanje so v naslednjih dveh primerih lahko obsežnejše od seznama dokumentacije, določene v oddelku 2.9:

98.

Dokumenti v zvezi z informacijami, ki jih v skladu s členom 6(2) Direktive 2001/20/ES oceni le Odbor za etiko, se ne smejo predložiti pristojnemu nacionalnemu organu zadevne države članice.

99.

V primeru, da država članica v skladu s členom 6(4) Direktive 2001/20/ES odloči, da je njen pristojni nacionalni organ odgovoren za

je treba ustrezno dokumentacijo predložiti pristojnemu nacionalnemu organu te države članice.

100.

Države članice, ki se odločijo razširiti obseg ocene, ki jo izvede pristojni nacionalni organ, morajo o tem uradno obvestiti Komisijo, druge države članice in Agencijo. Te države članice so navedene na spletni strani Evropske komisije o kliničnih preskušanjih. (48)

101.

Nekatere države članice lahko imajo uvedene nacionalne določbe o zaščiti preizkušancev, ki so obsežnejše od določb Direktive 2001/20/ES (primerjaj člen 3(1) Direktive 2001/20/ES).

102.

Da bi pristojni nacionalni organ ocenil skladnost s temi nacionalnimi določbami (v nadaljnjem besedilu: temeljne nacionalne določbe), lahko države članice zahtevajo dodatne informacije v dokumentaciji vloge za klinično preskušanje.

103.

Vendar lahko države članice te dodatne informacije zahtevajo le, če je temeljna nacionalna določba v skladu z Direktivo 2001/20/ES. Zato mora biti temeljna nacionalna določba zlasti

104.

Komisija bo zagotovila skladnost temeljnih nacionalnih določb s temi zahtevami.

105.

Člen 10(a) Direktive 2001/20/ES določa, da lahko:

„po začetku kliničnega preskušanja […] naročnik protokol spremeni. Če so te spremembe znatne in če bodo verjetno vplivale na varnost preizkušancev ali spremenile razlago znanstvenih dokumentov, ki podpirajo izvajanje preskušanja, ali če so kako drugače pomembne, naročnik o razlogih za spremembe in njihovi vsebini uradno obvesti pristojne organe zadevne države članice ali zadevnih držav članic ter zadevni Odbor za etiko ali zadevne Odbore za etiko v skladu s členoma 6 („Odbor za etiko“) in 9 („Začetek kliničnega preskušanja“).“

106.

Glede na enake pravne posledice spremembe, ki je „znatna in bo verjetno vplivala na varnost preizkušancev ali spremenila razlago znanstvenih dokumentov, ki podpirajo izvajanje preskušanja“, ter spremembe, ki je „kako drugače pomembna“, se izraz „znatna sprememba“ v teh navodilih nanaša na obe vrsti sprememb.

107.

Uradno obveščanje/predložitev informacij (49) je obvezno le, če je sprememba znatna. Direktiva 2001/20/ES ne zahteva uradnega obveščanja ali takojšnje predložitve informacij o neznatnih spremembah. Pristojni nacionalni organi zadevne države članice in Odbor za etiko ne morejo od naročnika zahtevati, da predloži neznatne spremembe. V zvezi s tem veljajo pravila za neznatne spremembe (primerjaj oddelek 3.6).

108.

Naslednje spremembe se ne obravnavajo kot „sprememba“ iz člena 10(a) Direktive 2001/20/ES:

109.

Člen 10(a) Direktive 2001/20/ES se nanaša le na spremembe odobrenega protokola. Upoštevati je treba, da to zajema vso dokumentacijo, predloženo v okviru odobrenega protokola.

110.

Letno poročilo o varnosti v skladu s členom 17(2) Direktive 2001/20/ES samo po sebi ni sprememba in ga zato pristojnim nacionalnim organom zadevne države članice ni treba predložiti kot znatno spremembo. Vendar mora naročnik preveriti, ali je zaradi podatkov, predstavljenih v letnem poročilu o varnosti, potrebna sprememba dokumentacije, predložene z zahtevo za dovoljenje za klinično preskušanje. Če je ta sprememba znatna, za njo veljajo pravila za uradno obveščanje o znatnih spremembah.

111.

Sprememba kontaktne osebe ali njenih kontaktnih podatkov (npr. sprememba elektronskega ali poštnega naslova) se ne šteje za spremembo, če naročnik in pravni zastopnik ostaneta ista. Vendar mora naročnik zagotoviti, da je pristojni nacionalni organ zadevne države članice čim prej obveščen o tej spremembi, da lahko opravlja svojo nadzorno funkcijo.

112.

Spremembe preskušanja se štejejo za „znatne“, če bodo verjetno pomembno vplivale na:

113.

V vseh primerih se sprememba šteje za „znatno“ le, če je izpolnjeno eno ali obe navedeni merili.

114.

Naročnik oceni, ali se bo sprememba štela za „znatno“. Ta ocena se izvede za vsak primer posebej ob upoštevanju navedenih meril. Čeprav je za oceno odgovoren naročnik, mora biti mnenje nacionalnega pristojnega organa, za katerega zaprosi naročnik, brezplačno in izdano čim prej.

115.

Vendar se je treba pri uporabi teh meril izogniti prekomernemu poročanju. Zlasti ni treba vsake spremembe obrazca vloge za klinično preskušanje šteti za „znatno“ spremembo.

116.

Letna posodobitev brošure za raziskovalca v skladu s členom 8 Direktive 2005/28/ES sama po sebi ni znatna sprememba. Vendar mora naročnik preveriti, ali posodobitev zadeva spremembe, ki se morajo šteti za znatne. V tem primeru za spremembo veljajo pravila za uradno obveščanje o znatnih spremembah.

117.

Naročnik mora oceniti tudi, ali kombinacija znatnih sprememb prispeva k spremembam kliničnega preskušanja do te mere, da je treba to preskušanje obravnavati kot povsem novo klinično preskušanje, za katerega bi veljal nov postopek za izdajo dovoljenja.

118.

Ob upoštevanju teh meril morajo naslednji primeri predstavljati navodila za odločitev naročnika za vsak primer posebej. Ti primeri zadevajo le vidike, ki jih oceni pristojni nacionalni organ zadevne države članice. V zvezi z vidiki, ki jih obravnava Odbor za etiko, se besedilo sklicuje na navodila Komisije, ki temeljijo na členu 8 Direktive 2001/20/ES.

119.

V zvezi s protokolom je v nadaljevanju naveden nepopoln seznam sprememb, ki so običajno „znatne“:

120.

V zvezi s protokolom je v nadaljevanju naveden nepopoln seznam sprememb, ki običajno niso„znatne“:

121.

Navodila v zvezi s spremembami dokumentacije o IMP so navedena v poglavju 8 Smernic o zahtevah v zvezi z dokumentacijo o kemični in farmacevtski kakovosti zdravil v preskušanju, ki se uporabljajo v kliničnih preskušanjih. (50).

122.

V zvezi z brošuro za raziskovalca je v nadaljnjem besedilu naveden nepopoln seznam sprememb, ki so običajno „znatne“:

123.

V zvezi z drugimi prvotnimi dokumenti je v nadaljevanju naveden nepopoln seznam sprememb, ki so običajno „znatne“:

124.

V zvezi z drugimi prvotnimi dokumenti je v nadaljevanju naveden seznam sprememb, ki običajno niso„znatne“:

125.

Znatne spremembe se lahko nanašajo na informacije, pomembne za oceno, ki jo izvede pristojni nacionalni organ ali Odbor za etiko ali oba.

126.

Za znatne spremembe informacij, ki jih oceni le pristojni nacionalni organ zadevne države članice, mora naročnik o spremembi uradno obvestiti le pristojni nacionalni organ.

127.

Za znatne spremembe informacij, ki jih v skladu z Direktivo 2001/20/ES oceni le Odbor za etiko zadevne države članice, mora naročnik o spremembi uradno obvestiti le Odbor za etiko. To zlasti velja za informacije, ki se nanašajo na

128.

Ti vidiki so obravnavani v ločenih navodilih Komisije, ki temeljijo na členu 8 Direktive 2001/20/ES.

129.

V primeru znatnih sprememb, ki vplivajo na informacije, ki jih ocenita pristojni nacionalni organ in Odbor za etiko zadevne države članice, mora naročnik uradna obvestila predložiti sočasno.

130.

Če informacije o znatnih spremembah ocenjuje le eden od organov (pristojni nacionalni organ ali Odbor za etiko), o teh spremembah ni treba informativno obvestiti drugega organa.

131.

V praksi morata pristojni nacionalni organ in Odbor za etiko zadevne države članice med seboj komunicirati, da zagotovita izmenjavo strokovnega znanja in izkušenj ali informacij. To je lahko zlasti pomembno na primer za

132.

Naročniku o neznatnih spremembah ni treba uradno obvestiti pristojnega nacionalnega organa ali Odbora za etiko. Vendar je treba neznatne spremembe evidentirati in vključiti v dokumentacijo v primeru naknadne predložitve, na primer v naknadnem uradnem obvestilu o znatni spremembi. To je zlasti pomembno za obrazec vloge za klinično preskušanje. Ta obrazec je treba v primeru znatne spremembe v celoti posodobiti. Dokumentacija o neznatnih spremembah mora biti na zahtevo tudi dostopna za nadzor na kraju preskušanja ali v naročnikovih prostorih, če je to primerno.

133.

Uradno obvestilo o znatni spremembi mora vključevati naslednje:

134.

Kadar znatna sprememba vpliva na več kot eno klinično preskušanje istega naročnika in istega IMP, lahko naročnik pristojnemu nacionalnemu organu/Odboru za etiko zadevne države članice predloži enotno uradno obvestilo. Spremni dopis in uradno obvestilo morata vsebovati seznam vseh spremenjenih kliničnih preskušanj skupaj z njihovimi številkami EudraCT in kodnimi številkami sprememb. Če znatna sprememba vključuje spremembe več obrazcev vloge za klinično preskušanje, je treba vse obrazce posodobiti (glej oddelek 3.7).

135.

Drugi in tretji pododstavek člena 10(a) Direktive 2001/20/ES določata:

„Na podlagi podrobnosti iz člena 6(3) in v skladu s členom 7 Odbor za etiko najpozneje v 35 dneh od dneva prejema predlagane spremembe poda mnenje v pravilni in predpisani obliki. Če je to mnenje neugodno, naročnik spremembe protokola ne sme izvesti.

Če je mnenje Odbora za etiko ugodno in če pristojni organi držav članic ne podajo nobenih razlogov za nesprejetje […] znatnih sprememb, naročnik klinično preskušanje izvaja naprej po spremenjenem protokolu. V nasprotnem primeru naročnik razloge za nesprejetje upošteva in predlagano spremembo protokola ustrezno prilagodi ali umakne“.

136.

V skladu s tem mora Odbor za etiko v 35 koledarskih dneh predložiti mnenje o veljavni predložitvi predlagane znatne spremembe. Če Odbor za etiko predložitev obravnava kot neveljavno, mora v prvih 10 koledarskih dneh tega 35-dnevnega roka o tem obvestiti vlagatelja. Navesti mora razloge.

137.

Direktiva 2001/20/ES ne določa roka za pristojni nacionalni organ, pri čemer je ob upoštevanju časa za odobritev zahtev za dovoljenje pristojni nacionalni organ pozvan, da se odzove v 35 koledarskih dneh od prejema veljavnega uradnega obvestila o spremembi. Čas za potrditev predložitve je vključen v ta rok. Če predložitev ni veljavna (če na primer dokumentacija ne vsebuje dokumentov, zahtevanih v skladu s temi navodili), je pristojni nacionalni organ pozvan, da v prvih 10 koledarskih dneh tega 35-dnevnega roka o tem obvesti vlagatelja. Navesti mora razloge. Ta rok za odziv se lahko podaljša, če je takšno podaljšanje upravičeno glede na naravo znatne spremembe, če se mora pristojni nacionalni organ na primer posvetovati s strokovno skupino ali odborom. V takšnih primerih mora pristojni nacionalni organ uradno obvestiti naročnika o trajanju podaljšanja in razlogih za podaljšanje. Če pristojni nacionalni organ izjavi, da ne podaja nobenih razlogov za nesprejetje, lahko naročnik izvede spremembe, čeprav je od predložitve znatne spremembe preteklo manj kot 35 dni.

138.

V primeru sprememb, predloženih le Odboru za etiko ali le pristojnemu nacionalnemu organu, lahko naročnik spremembe izvede, ko je mnenje Odbora za etiko ugodno ali ko pristojni nacionalni organ ne poda nobenih razlogov za nesprejetje.

139.

Do takrat se lahko preskušanje nadaljuje na podlagi izvirne dokumentacije, razen če veljajo pravila za nujne varnostne ukrepe.

140.

Vlagatelji se morajo zavedati, da so ti postopki namenjeni zagotavljanju hitre in učinkovite obdelave znatnih sprememb. Glede na to zaradi nezadovoljive dokumentacije znatna sprememba verjetno ne bo sprejeta. Nesprejetje ne posega v pravico vlagatelja do ponovne predložitve.

141.

Po odobritvi je naročnik odgovoren, da o spremembah obvesti raziskovalce.

142.

Člen 10(b) Direktive 2001/20/ES določa, da:

„ne da bi posegali v točko (a), naročnik in raziskovalec glede na okoliščine, zlasti pojav kakršnega koli novega dogodka v zvezi z izvajanjem preskušanja ali razvojem zdravila v preskušanju, če je verjetno, da bi tak nov dogodek vplival na varnost preizkušancev, sprejmeta nujne varnostne ukrepe, da bi preizkušance zaščitila pred neposredno nevarnostjo. Naročnik o novih dogodkih in sprejetih ukrepih takoj obvesti pristojne organe in zagotovi, da se hkrati uradno obvesti tudi Odbor za etiko“.

143.

Primer nujnih varnostnih ukrepov je začasna zaustavitev preskušanja (glej oddelek 3.10) ali uvedba dodatnih ukrepov opazovanja zaradi varnosti udeležencev v kliničnem preskušanju.

144.

Nujne varnostne ukrepe je mogoče sprejeti brez predhodnega uradnega obvestila pristojnemu nacionalnemu organu. Vendar mora naročnik čim prej naknadno obvestiti pristojni nacionalni organ in Odbor za etiko zadevne države članice o novih dogodkih, sprejetih ukrepih in načrtu za nadaljnje ukrepe. Kadar je prvi stik vzpostavljen po telefonu, mora zaradi sledljivosti slediti telefaks ali elektronsko sporočilo. Temu mora slediti pisno poročilo.

145.

Naknadno uradno obvestilo o nujnih varnostnih ukrepih ni povezano z obveznostjo:

146.

Začasna zaustavitev preskušanja je prekinitev preskušanja, ki ni predvidena v odobrenem protokolu, pri čemer se s preskušanjem namerava nadaljevati.

147.

Začasna zaustavitev je lahko:

148.

Razloge in obseg, npr. prekinitev pridobivanja preizkušancev ali prekinitev zdravljenja že vključenih preizkušancev, je treba jasno obrazložiti v uradnem obvestilu (v primeru znatne spremembe, glej oddelek 3.7) ali naknadnem uradnem obvestilu (v primeru nujnih varnostnih ukrepov, glej oddelek 3.9).

149.

Nadaljevanje preskušanja je treba obravnavati kot znatno spremembo, pri čemer je treba predložiti dokaze, da je s preskušanjem varno nadaljevati.

150.

Če se naročnik odloči, da s preskušanjem, ki je bilo začasno zaustavljeno, ne bo nadaljeval, mora o svoji odločitvi uradno obvestiti pristojni nacionalni organ zadevnih držav članic v 15 dneh v skladu z drugim stavkom člena 10(c) Direktive 2001/20/ES (glej oddelek 4.2).

151.

Člen 12(1) Direktive 2001/20/ES določa:

„Kadar ima država članica objektivne razloge za to, da meni, da pogoji v zahtevi za dovoljenje iz člena 9(2) niso več izpolnjeni, ali ima podatke, ki vzbujajo dvome o varnosti ali znanstveni veljavnosti kliničnega preskušanja, lahko klinično preskušanje začasno ustavi ali prepove in o tem obvesti naročnika.

Razen če gre za neposredno nevarnost, država članica, preden sprejme odločitev, vpraša naročnika in/ali raziskovalca za mnenje, ki mora biti podano v enem tednu.

V tem primeru zadevni pristojni organ o svoji odločitvi o začasni ustavitvi ali prepovedi kliničnega preskušanja in razlogih zanjo nemudoma obvesti druge pristojne organe, zadevni Odbor za etiko, Agencijo in Komisijo.“

152.

Če je preskušanje po začasni ustavitvi končano, veljajo pravila o uradnem obveščanju o koncu preskušanja (glej spodaj, oddelek 4.2).

153.

Člen 12(2) Direktive 2001/20/ES določa:

„Ko ima pristojni organ objektivne razloge za to, da meni, da naročnik ali raziskovalec ali katera koli druga oseba, ki sodeluje pri izvajanju preskušanja, nič več ne izpolnjuje določenih obveznosti, to osebo o tem nemudoma obvesti ter navede, katere ukrepe mora sprejeti, da bo tako stanje odpravila. Zadevni pristojni organ o tem ukrepanju takoj obvesti Odbor za etiko, druge pristojne organe in Komisijo.“

154.

Za „ukrepanje“ pristojnega nacionalnega organa mora veljati časovni razpored izvajanja in datum, do katerega mora naročnik pristojnemu nacionalnemu organu poročati o napredku in zaključku izvajanja.

155.

Naročnik mora zagotoviti takojšnje izvajanje „ukrepanja“, ki ga določi pristojni nacionalni organ, ter poročati pristojnemu nacionalnemu organu o napredku in zaključku izvajanja v skladu z določenim časovnim razporedom.

156.

Pristojni nacionalni organ mora o ukrepanju obvestiti druge pristojne nacionalne organe, Odbor za etiko zadevne države članice in Komisijo.

157.

Člen 10(c) Direktive 2001/20/ES določa, da:

„naročnik v 90 dneh od zaključka kliničnega preskušanja pristojne organe zadevne države članice ali zadevnih držav članic in Odbor za etiko obvesti, da je preskušanje zaključeno. Če se mora preskušanje končati predčasno, se ta rok skrajša na 15 dni, naročnik pa je dolžan razloge natančno pojasniti.“

158.

Konec preskušanja v Direktivi 2001/20/ES ni opredeljen. Opredelitev konca preskušanja je treba zagotoviti v protokolu (za navodila glej oddelek 2.5). Za spremembe opredelitve glej oddelek 3.4.1.

159.

Naročnik mora po končanem preskušanju vsem zadevnim državam članicam/tretjim državam predložiti izjavo o koncu preskušanja. Konec kliničnega preskušanja je opredeljen v protokolu (glej oddelek 4.1).

160.

To izjavo je treba pristojnemu nacionalnemu organu in Odboru za etiko vseh zadevnih držav članic predložiti v 90 dneh od konca kliničnega preskušanja. V ta namen je treba uporabiti obrazec, ki je objavljen v zvezku 10 zbirke EudraLex – Pravila, ki urejajo zdravila v Evropski uniji  (54).

161.

Uradno obveščene države članice so odgovorne za vnos teh informacij v zbirko podatkov EudraCT.

162.

Predčasni konec kliničnega preskušanja, ki ne temelji na razlogih varnosti, ampak na drugih razlogih, na primer hitrejše pridobivanje preizkušancev, kot je bilo načrtovano, se ne šteje za „predčasni konec“.

163.

V primeru predčasnega konca mora naročnik pristojni nacionalni organ in Odbor za etiko zadevne države članice o koncu preskušanja uradno obvestiti takoj in najpozneje v 15 dneh po začasni zaustavitvi preskušanja, pri čemer mora jasno utemeljiti razloge in opisati morebitne nadaljnje ukrepe, sprejete zaradi varnosti.

164.

Zbirno poročilo o kliničnem preskušanju je del uradnega obvestila o koncu preskušanja, čeprav se običajno predloži šele po uradnem obvestilu o koncu preskušanja. Naročnik mora v primeru nepediatričnih kliničnih preskušanj to zbirno poročilo predložiti v enem letu po koncu celotnega preskušanja. Za pediatrična klinična preskušanja so časovni razporedi določeni v Sporočilu Komisije 2009/C28/01. V zvezi z ureditvami za predložitev zbirnega poročila o kliničnem preskušanju ter obliko, vsebino in dostopnostjo tega poročila javnosti se besedilo sklicuje na sporočili Komisije 2009/C28/01 in 2008/C168/02 ter njune izvedbene dokumente s tehničnimi navodili. (55)

30.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 82/20

1.

V Uredbi Komisije (ES) št. 358/2003 (1) – prejšnji uredbi o skupinskih izjemah na področju zavarovalništva (v nadaljnjem besedilu: USI), ki je prenehala veljati 31. marca 2010, se je člen 101(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (2) (v nadaljnjem besedilu: Pogodba) uporabljal za določene skupine sporazumov, sklepov in usklajenih ravnanj na področju zavarovalništva.

2.

Po obsežnem pregledu uporabe Uredbe (ES) št. 358/2003 (v nadaljnjem besedilu: pregled) je Komisija 24. marca 2009 objavila poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu o uporabi te uredbe (v nadaljnjem besedilu: poročilo) (3) in spremljajoči delovni dokument (4) (v nadaljnjem besedilu: delovni dokument).

3.

Komisija je na podlagi ugotovitev, ki izhajajo iz pregleda, zdaj sprejela novo USI za zavarovalniški sektor, v kateri so ponovno določene izjeme za dve od štirih skupin sporazumov, ki so bili izvzeti na podlagi prejšnje USI, in sicer za: (i) skupne zbirke podatkov, tabele in študije ter (ii) skupno kritje določenih vrst tveganj (sozavarovalni pooli).

4.

Prvotni cilj Komisije iz časa, ko je sprejela Uredbo (ES) št. 358/2003, o zmanjšanju števila priglasitev, ki jih prejme, ne pride več v poštev, saj na podlagi Uredbe (ES) št. 1/2003 podjetja ne morejo več priglasiti svojih sporazumov Komisiji, temveč morajo po novem izvajati samoocenjevanje. Zato je treba poseben pravni instrument, kot je USI, sprejeti samo, če sodelovanje v zavarovalniškem sektorju velja za „posebno“ in drugačno od drugih sektorjev, za katere USI ne obstaja (tj. trenutno velika večina). Analiza Komisije glede ponovnega sprejetja ali nesprejetja USI se je nanašala na 3 bistvena vprašanja v zvezi z vsako od štirih skupin sporazumov, izvzetih z USI, in sicer:

5.

Komisija je na podlagi pregleda in posvetovanja z zainteresiranimi stranmi, ki je potekalo 2 leti, sprejela novo USI (Uredba Komisije (EU) št. 267/2010 z dne 24. marca), s katero je ponovno (z nekaj spremembami) določila izjemi za dve obliki sodelovanja, in sicer za (i) skupne zbirke podatkov, tabele in študije ter (ii) skupno kritje določenih vrst tveganj (sozavarovalni pooli).

6.

Če sporazumi iz teh skupin sporazumov ne izpolnjujejo vseh pogojev, da bi bili upravičeni do skupinske izjeme, je treba opraviti analizo posameznih primerov na podlagi člena 101 Pogodbe. Analitični okvir iz Smernic Komisije o uporabi člena 81 Pogodbe ES za sporazume o horizontalnem sodelovanju (5) (v nadaljnjem besedilu: horizontalne smernice) bo podjetjem pomagal pri oceni skladnosti sporazumov s členom 101 Pogodbe (6).

7.

Na podlagi prejšnje USI so bili pod določenimi pogoji izvzeti sporazumi, ki se nanašajo na skupno ugotavljanje in posredovanje (i) izračunov povprečnih stroškov kritja določenega tveganja v preteklosti ter (ii) tabel umrljivosti in tabel opogostnost bolezni, nezgod in invalidnosti, povezanih z zavarovanjem, ki vključuje element kapitalizacije. Z navedeno uredbo je bilo (pod določenimi pogoji) izvzeto tudi skupno izvajanje študij o možnem vplivu splošnih okoliščin, ki so zunaj vpliva zainteresiranih podjetij, bodisi o pogostnosti ali obsegu bodočih zahtevkov glede določenega tveganja ali vrste tveganj ali o donosnosti različnih vrst naložb, ter posredovanje rezultatov takih študij.

8.

Kakor je bilo že povzeto v poročilu, stroški zavarovalnih produktov ob določitvi cene in kritju tveganja niso znani. Pri oblikovanju cen za vse zavarovalne produkte je bistvenen izračun tveganja, ki je očitno dejavnik razlikovanja od ostalih sektorjev, vključno z bančništvom. Dostopanje do preteklih statističnih podatkov, da se tehnično določijo morebitni stroški zaradi tveganj, je zato odločilno. Komisija meni, da je sodelovanje na tem področju značilno za zavarovalniški sektor in potrebno za določitev morebitnih stroškov zaradi tveganj.

9.

Komisija tudi meni, da obstajajo tehtni razlogi za zaščito in poenostavitev sodelovanja na tem področju z USI in da je ustrezno ponovno sprejeti USI za to skupino sporazumov, da se prepreči kakršno koli zmanjšanje sodelovanja, ki spodbuja konkurenčnost.

10.

Vendar je Komisija pri ponovni določitvi te izjeme uvedla naslednje bistvene spremembe: (i) izraz „skupni izračuni“ je spremenila v „skupne zbirke podatkov“ (ki lahko vključuje nekatere izračune); (ii) razjasnila je, da so izmenjave informacij možne samo, kadar je to potrebno, in (iii) navedla je, da je dostop do podatkov, ki si jih izmenjujejo udeležene zavarovalnice, zdaj omogočen tudi organizacijam potrošnikov in strank (za razliko od posameznikov), razen če gre za javno varnost.

11.

Na podlagi prejšnje USI sta bila pod določenimi pogoji, zlasti v zvezi s pragi tržnih deležev, izvzeta (7) ustanovitev in delovanje sozavarovalnih poolov in sozavarovalnih poolov pozavarovanja za skupno kritje novih tveganj, pa tudi za kritje tveganj, ki niso nova.

12.

Komisija na podlagi pregleda meni, da je delitev tveganj bistvena za nekatere vrste tveganj (kot so jedrska tveganja, terorizem ali okoljska tveganja), za katere posamezne zavarovalnice niso pripravljene ali ne morejo zavarovati celotnega tveganja same, tako da se lahko zagotovi kritje vseh takih tveganj. Zato se zavarovalniški sektor razlikuje od ostalih sektorjev in daje povod za okrepljeno potrebo po sodelovanju (8). Zato so v novi USI pod določenimi pogoji izvzeti tudi pooli.

13.

Komisija je pri ponovni določitvi te izjeme uvedla naslednje bistvene spremembe: (i) spremenila je pristop k izračunu tržnega deleža, da bi ga uskladila z drugimi splošnimi in za posamezna področja značilnimi pravili konkurence, tako da se bo upošteval tako bruto premijski dohodek, ki ga udeležena podjetja zaslužijo znotraj poola, kot tudi tisti, ki ga ta podjetja pridobijo zunaj, ter (ii) spremenila in razširila je opredelitev „novih tveganj“.

14.

Pri samoocenjevanju je pomembno upoštevati, da obstajajo tri vrste poolov, in ugotoviti, v katero od naslednjih skupin spada posamezni pool: (i) pooli, ki ne potrebujejo USI za zagotovitev varnega okolja, ker ne povzročajo omejevanja konkurence, dokler je povezovanje v pool potrebno, da lahko članice poola zagotovijo tako vrsto zavarovanja, ki jo same ne bi mogle; (ii) pooli, ki spadajo na področje uporabe člena 101(1) Pogodbe in ne izpolnjujejo pogojev nove USI, lahko pa za njih velja posamična izjema na podlagi člena 101(3) Pogodbe; (iii) pooli, ki spadajo na področje uporabe člena 101(1) Pogodbe, a izpolnjujejo pogoje USI.

15.

Za vrsti poolov pod točkama (ii) in (iii) je treba natančno opredeliti upoštevni proizvodni in geografski trg v smislu konkurenčnega prava Skupnosti, saj je opredelitev trga prvi pogoj za oceno skladnosti s pragovi tržnih deležev (9). Obvestilo Komisije o opredelitvi upoštevnega trga (10) skupaj z ustreznimi odločitvami Komisije in upravni dopisi na področju zavarovalništva se lahko uporabijo kot smernice, da pooli določijo upoštevne trge, na katerih delujejo.

16.

Vendar je pregled pokazal, da mnoge zavarovalnice napačno uporabljajo izjemo za poole v USI kot vsesplošno izjemo, ne da bi pri tem opravile zahtevano temeljito pravno oceno skladnosti poolov s pogoji iz USI (11).

17.

Opozoriti je treba tudi, da ad hoc sporazumi o sozavarovanju ali pozavarovanju na trgu vpisa (12) nikoli niso bili zajeti z USI in ostajajo zunaj področja uporabe nove USI. Kakor je bilo navedeno v končnem poročilu Komisije o preiskavi sektorja poslovnega zavarovanja z dne 25. septembra 2007 (13), lahko ravnanja, ki vključujejo uskladitev premij (med sozavarovatelji ali pozavarovatelji prek ad hoc sporazumov o sozavarovanju ali pozavarovanju), spadajo v področje uporabe člena 101(1) Pogodbe, vendar lahko za njih velja izjema na podlagi člena 101(3) Pogodbe.

18.

Komisija namerava v sodelovanju z nacionalnimi organi za konkurenco v okviru Evropske mreže za konkurenco skrbno nadzorovati delovanje poolov, da bi preprečila vsesplošno uporabo USI ali člena 101(3) Pogodbe. Ta tesnejši nadzor se bo izvajal ustrezno s s postopkom v izvršenih primerih, v katerih se ugotovi, da pooli kršijo člen 101(1) Pogodbe in/ali USI.

19.

Na podlagi analize Komisije, navedene v poročilu in delovnem dokumentu ter oceni učinka nove USI, se v novi USI nista ponovno določili dve od štirih izjem iz prejšnje USI, in sicer za sporazume o splošnih zavarovalnih pogojih in varnostnih napravah. Prvi razlog za to je, da nista značilni samo za zavarovalniški sektor in bi lahko njuna vključitev v takšen izjemen pravni instrument povzročila neupravičeno diskriminacijo v primerjavi z drugimi sektorji, za katere USI ne obstaja. Čeprav lahko ti obliki sodelovanja potrošnikom prineseta nekatere koristi, je bilo na podlagi pregleda ugotovljeno, da lahko zbujata tudi nekatere pomisleke v zvezi s konkurenco. Zato je primerneje, da se za njiju uporablja samoocenjevanje.

20.

Čeprav bo nedoločitev izjem v USI v zvezi s tema dvema vrstama sodelovanja neizogibno povzročilo nekoliko manjšo pravno varnost, je treba poudariti, da bo imel zavarovalniški sektor v tem pogledu enako raven pravne varnosti kot drugi sektorji, za katere USI ne obstaja. Kakor je opisano v nadaljevanju, pa Komisija načrtuje obravnavo obeh omenjenih oblik sodelovanja v svojih horizontalnih smernicah.

21.

Na podlagi prejšnje USI je bilo izvzeto skupno ugotavljanje in posredovanje neobvezujočih splošnih zavarovalnih pogojev (v nadaljnjem besedilu: SZP) za neposredno zavarovanje (14).

22.

Na podlagi dokazov, zbranih med pregledom, Komisija meni, da USI za ta sektor ni več potrebna, saj sodelovanje pri SZP ni značilno le za zavarovalniški sektor, ampak ga najdemo v veliko drugih, kot je bančništvo, za katere USI ne obstaja. Ker SZP niso značilni le za zavarovalniški sektor, je primerno, da se kakršna koli navodila v zvezi z njimi dajo vsem sektorjem skupaj v obliki horizontalnega instrumenta.

23.

Komisija meni, da lahko SZP v mnogih primerih pozitivno vplivajo na konkurenco in potrošnike. Na podlagi SZP lahko na primer primerjamo zavarovalne pogodbe, ki jih ponujajo različne zavarovalnice, to pa pomeni, da lahko potrošniki lažje preverjajo vsebino garancij ter lažje zamenjujejo zavarovalnice in zavarovalne produkte. Čeprav morajo imeti potrošniki možnost primerjati zavarovalne produkte, pa je lahko prevelika standardizacija za potrošnike škodljiva in lahko povzroči pomanjkanje necenovne konkurence. Poleg tega je glede na dejstvo, da so lahko nekateri SZP neuravnoteženi, primerneje, da se podjetja, če se za njih uporablja člen 101(1) Pogodbe, ocenijo sama na podlagi člena 101(3) Pogodbe, da dokažejo, da sodelovanje, v katerega so vključena, vodi do večje učinkovitosti, od katere imajo precejšnje koristi tudi potrošniki (15).

24.

Zato namerava Komisija razširiti svoje horizontalne smernice, da bi v njih obravnavala SZP za vse sektorje. Te smernice se trenutno pregledujejo in pripravlja se objava osnutka pregledanih horizontalnih smernic za posvetovanje z zainteresiranimi stranmi v prvi polovici leta 2010.

25.

Na podlagi prejšnje USI so bile izvzete (i) tehnične specifikacije, pravila ali kodeksi ravnanja glede varnostnih naprav ter postopki za oceno varnostnih naprav in potrditev njihove skladnosti s takimi standardi ter (ii) tehnične specifikacije, pravila ali kodeksi ravnanja za vgradnjo in vzdrževanje varnostnih naprav ter postopki za oceno in potrditev skladnosti podjetij, ki vgrajujejo ali vzdržujejo varnostne naprave, s temi standardi.

26.

Toda Komisija meni, da določanje tehničnih standardov spada na splošno področje določanja standardov, kar ni značilno le za zavarovalniški sektor. Ker tovrstni sporazumi niso značilni le za zavarovalniški sektor, je primerno, da se kakršna koli navodila v zvezi z njimi dajo vsem sektorjem skupaj v obliki horizontalnega instrumenta. Ta navodila so že na voljo, saj točka 6 veljavnih horizontalnih smernic daje navodila glede izpolnjevanja zahtev na podlagi člena 101 Pogodbe v zvezi s tehničnimi standardi. Horizontalne smernice se trenutno pregledujejo in, kakor je bilo navedeno zgoraj, se pripravlja objava osnutka pregledanih horizontalnih smernic za posvetovanje z zainteresiranimi stranmi v prvi polovici leta 2010.

27.

Poleg tega so bili ti sporazumi v USI zajeti le, če ni obstajalauskladitev na ravni Unije. Iz pregleda Komisije je razvidno, da so možnosti za uporabo USI manjše, saj je taka uskladitev sedaj izčrpna. Kar zadeva tisto področje, kjer še ni uskladitve na ravni EU, podrobna nacionalna pravila povzročajo razdrobljenost notranjega trga, zmanjšanje konkurence med proizvajalci varnostnih naprav v državah članicah ter manjšo možnost izbire za potrošnike, saj slednji ne morejo pridobiti zavarovanja, če njihove varnostne naprave niso skladne s standardi, o katerih se skupno dogovorijo zavarovalnice.

28.

Komisija zato v USI ni določila izjem za ti skupini sporazumov.

29.

Podjetja bodo morala natančno oceniti svoje sodelovanje na področju skupnih zbirk podatkov, tabel in študij ter poolov na podlagi pogojev, določenih z USI, da bi se izognila vsesplošni uporabi USI.

30.

Kar zadeva samoocenjevanje na podlagi člena 101(3) Pogodbe glede sodelovanja pri SZP in varnostnih napravah, imajo podjetja na voljo dva pravna instrumenta, in sicer horizontalne smernice (ki se trenutno pregledujejo) in smernice o uporabi člena 81(3) Pogodbe ES (16).

30.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 82/24

—

v razdelku o združitvah na spletišču Komisije o konkurenci (http://ec.europa.eu/competition/mergers/cases/). Spletišče vsebuje različne pripomočke za iskanje posameznih odločitev o združitvah, vključno z nazivi podjetij, številkami zadev, datumi ter indeksi področij,

—

v elektronski obliki na spletišču EUR-Lex (http://eur-lex.europa.eu/sl/index.htm) pod dokumentarno številko 32010M5762. EUR-Lex zagotavlja spletni dostop do evropskega prava.

30.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 82/24

—

v razdelku o združitvah na spletišču Komisije o konkurenci (http://ec.europa.eu/competition/mergers/cases/). Spletišče vsebuje različne pripomočke za iskanje posameznih odločitev o združitvah, vključno z nazivi podjetij, številkami zadev, datumi ter indeksi področij,

—

v elektronski obliki na spletišču EUR-Lex (http://eur-lex.europa.eu/sl/index.htm) pod dokumentarno številko 32010M5721. EUR-Lex zagotavlja spletni dostop do evropskega prava.

30.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 82/25

30.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 82/26

—

Unbefristeter Aufenthaltstitel — erteilt eines gewöhnlicher Sichtvermerk gemäß im Sinne des § 6 Abs. 1 Z. 1 FrG 1992 (von Inlandsbehörden sowie Vertretungsbehörden bis 31.12.1992 in Form eines Stempels ausgestellt)

(stalno dovoljenje za prebivanje – izdajalo se je v obliki navadnega vizuma v smislu prve vrstice člena 6(1) zakona o tujcih iz leta 1992 (avstrijski organi in konzulati so ga izdajali v obliki žiga do 31. decembra 1992))

—

Aufenthaltstitel in Form einer grünen Vignette bis Nr. 790.000

(dovoljenje za prebivanje v obliki vinjete zelene barve do št. 790.000)

—

Aufenthaltstitel in Form einer grün-weißen Vignette ab Nr. 790.001

(dovoljenje za prebivanje v obliki vinjete zelenobele barve od št. 790.001)

—

Aufenthaltstitel in Form der Vignette entsprechend der Gemeinsamen Maßnahme 97/11/JI des Rates vom 16. Dezember 1996, Amtsblatt L 7 vom 10.1.1997 zur einheitlichen Gestaltung der Aufenthaltstitel (in Österreich ausgegeben im Zeitraum 1.1.1998 bis 31.12.2004)

(dovoljenje za prebivanje v obliki vinjete v skladu s Skupnim ukrepom Sveta (97/11/PNZ) z dne 16. decembra 1996 o enotni obliki dovoljenj za bivanje, UL L 7, 10.1.1997 – v Avstriji se je izdajalo od 1. januarja 1998 do 31. decembra 2004)

—

Aufenthaltstitel „Niederlassungsnachweis“ im Kartenformat ID1 entsprechend den Gemeinsamen Maßnahmen aufgrund der Verordnung (EG) Nr. 1030/2002 des Rates vom 13. Juni 2002 zur einheitlichen Gestaltung des Aufenthaltstitels für Drittstaatsangehörige (in Österreich ausgegeben im Zeitraum 1.1.2003 bis 31.12.2005)

(dovoljenje za prebivanje „Niederlassungsnachweis“ (potrdilo o stalnem prebivališču) v kartičnem formatu ID 1 v skladu s skupnimi ukrepi na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1030/2002 z dne 13. junija 2002 o enotni obliki dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav – v Avstriji se je izdajalo od 1. januarja 2003 do 31. decembra 2005)

—

Aufenthaltstitel in Form der Vignette entsprechend den Gemeinsamen Maßnahmen aufgrund der Verordnung (EG) Nr. 1030/2002 des Rates vom 13. Juni 2002 zur einheitlichen Gestaltung des Aufenthaltstitels für Drittstaatsangehörige (in Österreich ausgegeben im Zeitraum 1.1.2005 bis 31.12.2005)

(dovoljenje za prebivanje v obliki vinjete v skladu s skupnimi ukrepi na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1030/2002 z dne 13. junija 2002 o enotni obliki dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav – v Avstriji se je izdajalo od 1. januarja 2005 do 31. decembra 2005)

—

Aufenthaltstitel „Niederlassungsbewilligung“, „Familienangehöriger“, „Daueraufenthalt-EG“, „Daueraufenthalt-Familienangehöriger“ und „Aufenthaltsbewilligung“ im Kartenformat ID1 entsprechend den Gemeinsamen Maßnahmen aufgrund der Verordnung (EG) Nr. 1030/2002 des Rates vom 13. Juni 2002 zur einheitlichen Gestaltung des Aufenthaltstitels für Drittstaatsangehörige (in Österreich ausgegeben seit 1.1.2006)

(dovoljenja za prebivanje „Niederlassungsbewilligung“ (dovoljenje za naselitev), „Familienangehöriger“ (dovoljenje za prebivanje družinskega člana), „Daueraufenthalt-EG“ (dovoljenje ES za stalno prebivanje), „Daueraufenthalt-Familienangehöriger“ (dovoljenje za stalno prebivanje družinskega člana) in „Aufenthaltsbewilligung“ (dovoljenje za prebivanje) v kartičnem formatu ID 1 v skladu s skupnimi ukrepi na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1030/2002 z dne 13. junija 2002 o enotni obliki dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav – v Avstriji se izdajajo od 1. januarja 2006)

Der Bezeichnung der Aufenthaltstitel „Niederlassungsbewilligung“ und „Aufenthaltsbewilligung“ sind der jeweilige Aufenthaltszweck beigefügt.

Eine „Niederlassungsbewilligung“ kann nur für folgende Zwecke erteilt werden: „Schlüsselkraft“, „ausgenommen Erwerbstätigkeit“, „unbeschränkt“, „beschränkt“ sowie „Angehöriger“.

(Na dovoljenjih „Niederlassungsbewilligung“ (dovoljenje za naselitev) in „Aufenthaltsbewilligung“ (dovoljenje za prebivanje) je naveden namen prebivanja.

„Niederlassungsbewilligung“ (dovoljenje za naselitev) se lahko izda le za naslednje namene: „Schlüsselkraft“ (ključno osebje), „ausgenommen Erwerbstätigkeit“ (razen za zaposlitev), „unbeschränkt“ (neomejeno), „beschränkt“ (omejeno) in „Angehöriger“ (vzdrževanec).)

Eine „Aufenthaltsbewilligung“ kann für folgende Zwecke erteilt werden: „Rotationsarbeitskraft“, „Betriebsentsandter“, „Selbständiger“, „Künstler“, „Sonderfälle unselbständiger Erwerbstätigkeit“, „Schüler“, „Studierender“, „Sozialdienstleistender“, „Forscher“, „Familiengemeinschaft“ sowie „§ 69a NAG“.

(„Aufenthaltsbewilligung“ (dovoljenje za prebivanje) se lahko izda za naslednje namene: „Rotationsarbeitskraft“ (delavec, ki menjava kraj opravljanja dela), „Betriebsentsandter“ (napoteni delavec), „Selbständiger“ (samozaposlena oseba), „Künstler“ (umetnik), „Sonderfälle unselbständiger Erwerbstätigkeit“ (posebni primeri zaposlitve), „Schüler“ (učenec), „Studierender“ (študent), „Sozialdienstleistender“ (socialni delavec), „Forscher“ (raziskovalec), „Familiengemeinschaft“ (združitev družine) in „§ 69a NAG“ (člen 69a zakona o naselitvi in prebivanju (NAG).)

—

„Aufenthaltskarte für Angehörige eines EWR-Bürgers“ für Drittstaatsangehörige, die Angehörige von gemeinschaftsrechtlich aufenthaltsberechtigten EWR-Bürgern sind, zur Dokumentation des gemeinschaftsrechtlichen Aufenthaltsrechts für mehr als drei Monate.

(dovoljenje za prebivanje, ki izkazuje pravico do prebivanja nad tri mesece v Skupnosti za družinske člane državljanov EGP, ki so državljani tretjih držav in so družinski člani državljanov EGP s pravico do prebivanja v Evropski skupnosti)

—

„Daueraufenthaltskarte“ für Drittstaatsangehörige, die Angehörige eines EWR-Bürgers sind und das Recht auf Daueraufenthalt erworben haben, zur Dokumentation des gemeinschaftsrechtlichen Rechts auf Daueraufenthalt

(kartica za stalno prebivanje, ki izkazuje pravico do prebivanja v Skupnosti za družinske člane državljanov EGP, ki so pridobili pravico do stalnega prebivanja)

—

„Bestätigung über den Antrag auf Verlängerung des Aufenthaltstitels“ in Form einer Vignette aufgrund § 24/1 NAG 2005

(potrdilo o vlogi za podaljšanje dovoljenja za prebivanje v obliki vinjete v skladu s členom 24(1) NAG iz leta 2005)

—

Lichtbildausweis für Träger von Privilegien und Immunitäten in den Farben rot, gelb und blau, ausgestellt vom Bundesministerium europäische und internationale Angelegenheiten

(osebna izkaznica s fotografijo za osebe z imuniteto v rdeči, rumeni in modri barvi, ki jo izda ministrstvo za evropske in mednarodne zadeve)

—

Lichtbildausweis im Kartenformat für Träger von Privilegien und Immunitäten in den Farben rot, gelb, blau, grün, braun, grau und orange, ausgestellt vom Bundesministerium für europäische und internationale Angelegenheiten

(osebna izkaznica s fotografijo v kartičnem formatu za osebe z imuniteto v rdeči, rumeni, modri, zeleni, rjavi, sivi in oranžni barvi, ki jo izda ministrstvo za evropske in mednarodne zadeve)

—

„Status des Asylberechtigten“ gemäß § 7 AsylG 1997 in der Fassung BGBl. I Nr. 101/2003 (zuerkannt bis 31. Dezember 2005) — in der Regel dokumentiert durch einen Konventionsreisepass in Buchform im Format ID 3 (in Österreich ausgegeben im Zeitraum 1.1.1996 bis 27.8.2006)

(status upravičenca do azila v skladu s členom 7 zakona o azilu iz leta 1997, kakor je določeno v Zveznem uradnem listu I št. 101/2003 (priznan do 31. decembra 2005) – navadno izkazan s potnim listom v knjižni obliki formata ID 3 (Avstrija ga je izdajala od 1. januarja 1996 do 27. avgusta 2006))

—

„Status des Asylberechtigten“ gemäß § 3 AsylG 2005 (zuerkannt seit 1. Jänner 2006) — in der Regel dokumentiert durch einen Fremdenpass in Buchform im Format ID 3 (in Österreich ausgegeben seit 28.8.2006)

(status upravičenca do azila v skladu s členom 3 zakona o azilu iz leta 2005 (priznan od 1. januarja 2006) – navadno izkazan s potnim listom za tujce v knjižni obliki formata ID 3 (Avstrija ga izdaja od 28. avgusta 2006))

—

„Status des subsidiär Schutzberechtigten“ gemäß § 8 AsylG 1997 in der Fassung BGBl. I Nr. 101/2003 (zuerkannt bis 31. Dezember 2005) — in der Regel dokumentiert durch Konventionsreisepass in Buchform im Format ID 3 mit integriertem elektronischen Mikrochip (in Österreich ausgegeben im Zeitraum 1.1.1996 bis 27.8.2006)

(status upravičenca do subsidiarne zaščite v skladu s členom 8 zakona o azilu iz leta 1997, kakor je določeno v Zveznem uradnem listu I št. 101/2003 (priznan do 31. decembra 2005) – navadno izkazan s potnim listom v knjižni obliki formata ID 3 z integriranim elektronskim mikročipom (Avstrija ga je izdajala od 1. januarja 1996 do 27. avgusta 2006))

—

„Status des subsidiär Schutzberechtigten“ gemäß § 8 AsylG 2005 (zuerkannt seit 1. Jänner 2006) — in der Regel dokumentiert durch Fremdenpass in Buchform im Format ID 3 mit integriertem elektronischen Mikrochip (in Österreich ausgegeben seit 28.8.2006)

(status upravičenca do subsidiarne zaščite v skladu s členom 8 zakona o azilu iz leta 2005 (priznan od 1. januarja 2006) – navadno izkazan s potnim listom za tujce v knjižni obliki formata ID 3 z integriranim elektronskim mikročipom (Avstrija ga izdaja od 28. avgusta 2006))

—

Liste der Reisenden für Schülerreisen innerhalb der Europäischen Union im Sinne des Beschlusses des Rates vom 30. November 1994 über die gemeinsame Maßnahme über Reiseerleichterungen für Schüler von Drittstaaten mit Wohnsitz in einem Mitgliedstaat

(seznam udeležencev šolskih izletov znotraj Evropske unije v smislu Sklepa Sveta z dne 30. novembra 1994 o skupnem ukrepu o olajšavah za potovanje za učence iz tretjih držav s stalnim prebivališčem v državi članici)

—

„Beschäftigungsbewilligung“ nach dem Ausländerbeschäftigungsgesetz mit einer Gültigkeitsdauer bis zu sechs Monaten in Verbindung mit einem gültigen Reisedokument.

(delovno dovoljenje v skladu z zakonom o zaposlovanju tujcev, veljavno do šest mesecev, v povezavi z veljavno potno listino)