27.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 79/1

1.

pozdravlja napoved Evropske Komisije na plenarnem zasedanju Odbora regij 8. oktobra 2008 v Bruslju, in sicer da bo EU pripravila lastno strategijo za Podonavje, ki bo podobna strategiji za območje Baltskega morja, ki že obstaja (1);

2.

pozdravlja dejstvo, da je Evropski svet 18. in 19. junija 2009 pozval Komisijo, naj do konca leta 2010 predloži strategijo EU za Podonavje;

3.

pozdravlja ustanovitev medregionalne skupine za Podonavje v Odboru regij 27. novembra 2008 in podpira njeno delo;

4.

pozdravlja pozornost, ki jo Evropski parlament namenja Podonavju, in prizadevanja, da se tudi v Evropskem parlamentu ustanovi medstrankarska skupina (2);

5.

opozarja, da je cilj strategije EU za Podonavje več blaginje, varnosti in svobode za tamkajšnje prebivalce, kar bo koristilo vsej Evropski uniji, vključno z lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

6.

ugotavlja, da imajo makroregije v Evropski uniji s sedaj že 27 državami članicami vse pomembnejšo vlogo zlasti v okviru teritorialne kohezije EU;

7.

ugotavlja, da Podonavje zajema tako podonavske države kot tudi države, ki ležijo v donavskem porečju; poleg tega ugotavlja, da Podonavje obsega države članice EU, države kandidatke EU, potencialne kandidate in države, ki so vpete v evropsko sosedsko politiko;

8.

poudarja evropsko perspektivo Podonavja in hkrati opozarja na zunanjo razsežnost Podonavja ter dejstvo, da lahko Podonavje postane vzor za uresničevanje sodelovanja s tretjimi državami;

9.

opozarja na temeljne politične, gospodarske in socialne reforme, ki so se izvajale v Podonavju po padcu železne zavese, zaradi česar je Evropska komisija te spremembe vključila kot temo v svoj delovni program za leto 2009 (3) in sporočilo Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij in Evropski centralni banki z naslovom Pet let razširjene EU – gospodarski dosežki in izzivi (4);

10.

priznava podporno vlogo Podonavja na evropski ravni ter prizadevanja za nadaljnje spodbujanje demokracije in pravne države na tem območju in podpira zlasti tiste države Podonavja, ki niso članice Evropske unije, na poti nadaljnjega demokratičnega razvoja;

11.

pripisuje nosilno vlogo sodelovanju na regionalni in lokalni ravni pri uresničevanju evropskih načel subsidiarnosti, bližine državljanom in partnerstva ter odgovornemu upravljanju v tretjih državah in opozarja na dodano vrednost regionalnega in lokalnega sodelovanja v Podonavju za prihodnje približevanje držav kandidatk in potencialnih kandidatk Evropski uniji;

12.

poudarja tradicionalno kulturno in zgodovinsko povezanost celotnega Podonavja ter prispevek regionalnih in lokalnih oblasti, zlasti na tem področju;

13.

upošteva sedanje mednarodno, nacionalno, regionalno in lokalno sodelovanje ter mreže in institucije, ki delujejo v Podonavju in za Podonavje, ter opozarja, da je treba njihove izkušnje in znanje vključiti v dialog z evropskimi institucijami;

14.

podpira Evropsko komisijo pri razvoju učinkovitih in razvejanih odnosov s sosednjimi državami ter političnih in gospodarskih odnosov po meri s posameznimi regijami in partnerji;

15.

poudarja poseben pomen, vlogo in odgovornost Podonavja, ki obsega države članice EU, države kandidatke in potencialne kandidatke EU ter države, ki so vpete v evropsko sosedsko politiko. To območje predstavlja pomemben vmesnik med programi Evropske unije v okviru kohezijske politike, ukrepi za države kandidatke in potencialne kandidatke ter programi, ki so zasnovani za države evropske sosedske politike;

16.

poudarja politično vlogo Odbora regij v strateškem okviru, ki povezuje evropsko sosedsko politiko Evropske komisije in strategijo EU za Podonavje. Odbor regij pozna lokalne potrebe, zato lahko zelo dobro oceni posledice tovrstnih ukrepov in programov;

17.

poudarja, da je pomembno, da evropska kohezijska politika prizna podonavsko makroregijo – tako kot sta priznani tudi regija Baltskega morja in črnomorska regija – in izpostavi njeno vlogo za prihodnji teritorialni razvoj v vsej EU in sosednjih državah;

18.

meni, da je zlasti vsebinska zasnova strategije EU za območje Baltskega morja vzor za Podonavje. Na obeh makroobmočjih se spodbuja vključevanje nekdanjih komunističnih držav v Evropsko unijo in sodelovanje s tretjimi državami. Obe območji povezujeta interne strategije EU z oblikami sodelovanja zunaj Evropske unije. V tem smislu bi se bilo tudi smiselno opreti na izkušnje evropske sosedske politike, ki jo izvajajo najbolj oddaljene regije skupaj z okoliškimi tretjimi državami.

19.

meni, da je zaprosilo Evropskega sveta Komisiji, da do konca leta 2010 pripravi strategijo EU za Podonavje, priznanje pomena Podonavja za prihodnji razvoj Evrope in za odnose EU s sosednjimi državami; poziva Komisijo, naj v pripravo strategije EU vključi regionalne in lokalne oblasti ter institucije, pri izvajanju spoštuje pristojnosti držav članic ter regionalnih in lokalnih oblasti ter njihovo notranjo porazdelitev pristojnosti in pri delu uporablja obstoječe institucije, obveznosti poročanja in postopke spremljanja;

20.

meni, da morajo biti regionalne in lokalne oblasti ter organi, pristojni za regionalni razvoj, nujno partnerji strategije za Podonavje, saj prinašajo pomemben prispevek prek uspešnega oblikovanja zasnove teritorialne kohezije in čezmejnega sodelovanja Evropske komisije. Pomembno vlogo imajo tudi zainteresirane strani iz gospodarstva, znanosti, kulture, okoljevarstvenih organizacij in družbenih ustanov;

21.

opozarja, da imajo regionalne in lokalne oblasti, agencije in organi za regionalni razvoj – ki zelo dobro poznajo potrebe in skrbi državljanov, saj so jim blizu – osrednjo vlogo pri načrtovanju, izvajanju in nadaljnjem razvoju strategije EU za Podonavje, kot jo je napovedala Evropska komisija;

22.

poudarja pomen razvoja Podonavja kot pomembnega elementa za uspešno evropsko povezovanje držav, regij, občin in državljanov tega območja ter podpira Evropski parlament, Evropski svet in Evropsko komisijo pri prizadevanjih za nadaljnji razvoj tega povezovanja;

23.

podpira preoblikovanje Pakta stabilnosti za JV Evropo v regionalno mrežo za sodelovanje (Regional Cooperation Council, RCC), ki deluje v okviru procesa sodelovanja v jugovzhodni Evropi (South-East Europe Cooperation Process, SEECP). Ta regionalna povezava bo zlasti uporabna za posebne potrebe in zahteve Podonavja.

24.

Odbor regijmeni, da so strateška politična področja promet, varstvo okolja in zanesljiva oskrba z energijo, gospodarstvo, varnost, izobraževanje in kultura, delo, zdravje in socialne zadeve osrednja področja strategije EU za Podonavje;

25.

opozarja na velike teritorialne razlike pri gospodarski uspešnosti v Podonavju in meni, da je pogoj za nadaljnje povezovanje in trajnostni gospodarski razvoj tega območja vključitev Podonavja v prednostne delovne naloge Evropske komisije za leto 2010 in obravnavanje Podonavja kot enotnega območja.

26.

Odbor regij poziva Evropsko komisijo, naj v skladu s strategijo EU za trajnostni razvoj upošteva posebno vlogo Donave kot prihodnje vseevropske prometne in vodne poti, ki lahko bistveno razbremeni druge evropske prometne poti. Izgradnja infrastrukture, tako vodne kot tudi na kopnem, bo pripomogla k temu, da bo celotna regija izkoristila svojo vlogo veznega člena med zahodom in vzhodom ter severom in jugom ter predvsem izboljšala lastno konkurenčnost;

27.

predlaga hitro dokončanje infrastrukturnih projektov TEN-T, saj trajnostno prispevajo k boljši mrežni povezavi Podonavja z že obstoječimi evropskimi prometnimi potmi ter medsebojni povezavi podonavskih držav; v zvezi s tem poziva sodelujoče lokalne in regionalne oblasti, naj predlagajo rešitve tudi za probleme in ozka grla, ki so že dolgo prisotni, ter jih izvajajo v skladu s trajnostnim razvojem;

28.

poudarja, da se promet in varstvo okolja ne smeta izključevati, temveč se morata – ravno nasprotno – dopolnjevati; poudarja, da mora biti najpomembnejši cilj trajnostni razvoj Podonavja in izvajanje temeljnih načel dokumenta „skupna izjava o notranji plovbi in varstvu okolja v Podonavju“, ki so ga sprejele rečna komisija za Donavo, mednarodna komisija za varstvo reke Donave (ICPDR) in Mednarodna komisija za savski bazen (ISRBC).

29.

Odbor regij opozarja, da je čezmejno sodelovanje nujno za zaščito okolja, pri skupnih prizadevanjih za ublažitev posledic podnebnih sprememb in za varstvo pred poplavami;

30.

pripisuje državam Podonavja pomembno vlogo pri zanesljivi oskrbi z energijo in prav tako poudarja vlogo Donave, ki kot naraven in obnovljivi vir energije nudi dragocen potencial vodne energije; izkoriščanje je treba zlasti spodbujati tam, kjer je mogoče uskladiti ekologijo in ekonomijo;

31.

v zvezi s tem opozarja na konvencije, kot je Konvencija o sodelovanju pri varstvu in trajnostni uporabi reke Donave (Konvencija o varstvu reke Donave (5)), ki je začela veljati leta 1998 in je ustanovila mednarodno komisijo za varstvo reke Donave (ICPDR), in Okvirno konvencijo o varstvu in trajnostnem razvoju Karpatov (Karpatsko konvencijo). Skupna izjava o vodilnih načelih za razvoj plovbe po celinskih vodah in varstvo okolja v porečju Donave (6) je dober primer takšnega sodelovanja;

32.

poziva države članice, lokalne in regionalne oblasti Podonavja ter organe, pristojne za regionalni razvoj, naj sodelujejo pri okoljskih programih, ki jih podpira Evropska komisija, kot sta npr. program LIFE+ (sanacija rek in rečnih sistemov), programi evropskega teritorialnega sodelovanja in program Inteligentne energije za Evropo (IEE) za krepitev lokalnih projektov povezovanja v mreže na področju energetike med lokalnimi oblastmi v tej regiji;

33.

opozarja, da bi morali ukrepi za izvajanje direktive o vodah prispevati tudi k trajnostnemu ohranjanju ribjih staležev. Ribji staleži donavskega rečnega sistema so zelo raznovrstni, obsegajo mnoge endemične vrste rib in jih je zato treba posebej zaščititi;

34.

poudarja pomen trajnostnega pristopa Skupnosti na področju turizma. Podonavske države lahko okrepijo sodelovanje pri izvajanju konvencije Espoo (7), aarhuške (8) in bernske (9) konvencije. Primer donavske kolesarske poti ponazarja korist tovrstnega sodelovanja za vse udeležence;

35.

meni, da je zlasti izmenjava izkušenj regionalnih in lokalnih oblasti ter organov, pristojnih za regionalni razvoj, na teh področjih koristna za celoten razvoj Podonavja. Te oblasti s svojim strokovnim znanjem in poznavanjem okolja zagotavljajo smiselno izvajanje skupnih pristopov. Skupni vladni sporazumi in sodelovanje med mnogimi podonavskimi državami in regijami nakazujejo možno obliko ciljno usmerjenega sodelovanja.

36.

Odbor regij opozarja, da je treba Donavo obravnavati kot vektor za nadaljnji gospodarski razvoj tega območja. To velja na primer za povezavo vodnih in kopenskih poti ter pristanišč in gospodarskih centrov v regiji;

37.

opozarja na pomen čezmejnih projektov, ki pripomorejo k premagovanju gospodarske osamitve obmejnih regij in jim lahko pomagajo pri krepitvi konkurenčnosti in stabilnosti;

38.

ugotavlja, da imajo regije in občine osrednjo vlogo pri podpiranju navezovanja stikov na ravni malih in srednje velikih podjetij;

39.

pripisuje osrednjo vlogo na splošno večjemu spodbujanju čezmejnih in transnacionalnih projektov, tudi nevladnih organizacij, gospodarskih in socialnih akterjev ter regionalnih in lokalnih oblasti. Pri tem je treba paziti na to, da se izkoriščajo sinergije med čezmejnimi, transnacionalnimi in medregionalnimi teritorialnimi programi sodelovanja (cilj 3) ter programi cilja 1 in 2. Tako se lahko podonavske države, regije in občine zunaj EU še bolj približajo EU, državljane pa se lahko na lokalni ravni seznanja zlasti z vrednotami EU, kot sta demokracija in pravna država. Poseben pomen pripisuje okrepljenemu sodelovanju na področju prenosa tehnologije in raziskav, ki temelji na obstoječih potencialih (človeških virih, infrastrukturi), za zagotovitev trajnostnega gospodarskega razvoja Podonavja;

40.

poziva pristojne nacionalne oblasti v podonavskih državah, naj sprejmejo ustrezne ukrepe, ki bodo lokalnim in regionalnim oblastem v skladu z Uredbo (ES) št. 1082/2006 omogočili sodelovanje v prihodnjih Evropskih združenjih za teritorialno sodelovanje (EZTS).

41.

Odbor regij opozarja, da je Donava zelo obremenjena s prometom, ki se bo v prihodnosti najbrž še povečal, zato poudarja pomen ukrepov za večjo prometno varnost;

42.

v zvezi s tem opozarja na beograjsko konvencijo (10), ki ureja plovbo po Donavi;

43.

poziva podonavske države, naj nadaljujejo skupna prizadevanja za boj proti vsem oblikam čezmejnega kriminala, zlasti pa proti organiziranemu kriminalu, tihotapljenju drog, nezakoniti migraciji in trgovini z ljudmi;

44.

poudarja pomen okoljske varnosti kot pomembnega vidika vprašanja varnosti, zlasti ko gre za preprečevanje čezmejnega onesnaževanja okolja ter varstva pred poplavami.

45.

Odbor regij poudarja vlogo regionalnih in lokalnih oblasti pri spodbujanju medkulturnega dialoga. Zaradi pogosto heterogenega prebivalstva so mesta in regije še posebej primerna, da na podlagi svojih neposrednih izkušenj spodbujajo medkulturni in medverski dialog;

46.

opozarja na vlogo mostu, ki jo imajo regionalne kulturne dejavnosti med domačimi državami in državami izvora v Podonavju za povezovanje v Evropi;

47.

opozarja na pomen razvoja povezovanja med mesti, kot je na primer mreža DonauHanse®. To je pomemben ukrep za uresničevanje evropskega vodila „Združeni v različnosti“ z neposredno udeležbo državljanov v EU. Medsebojni dialog prispeva ne le k preprečevanju medkulturnih predsodkov, ampak predstavlja tudi okvir za gospodarsko in socialno sodelovanje in trajnostni razvoj ter tako spodbuja izvajanje ciljev lizbonske strategije;

48.

opozarja, da imajo lahko ustanove, kot so Evropska donavska akademija, univerza Andrássyja Gyule v Budimpešti ali Inštitut za Podonavje in Srednjo Evropo pomembno vlogo s povezovanjem obstoječega potenciala in oblikovanjem novih ciljnih skupin.

49.

Odbor regij meni, da sta evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti (2010) in evropsko leto prostovoljnega dela (2011) priložnost, da se poudari, da mora gospodarski razvoj Podonavja nujno spremljati socialni razvoj; tako se bo v družbi utrdilo prepričanje o prednostih Evropske unije za vse državljane;

50.

se zahvaljuje vsem akterjem, ki izmenjujejo izkušnje z vladnimi in nevladnimi organizacijami v Podonavju za pospešitev razvoja na socialnem in zdravstvenem področju, in jih poziva, naj nadaljujejo s to podporo na vseh področjih.

51.

Odbor regij ugotavlja, da ima razvoj konkurenčnih in perspektivnih regij v okviru globalizacije in izvajanja ciljev lizbonske strategije vse večji pomen;

52.

opozarja, da je Podonavje v programskem obdobju 2007–2013 razdeljeno v dve transnacionalni razvojni območji, ki se deloma prekrivata, in sicer razvojni območji srednje in JV Evrope. Delitev nekdaj enotnega razvojnega območja srednje in JV Evrope med Baltsko in Egejsko morje lahko zlasti v Podonavju dolgoročno negativno vpliva na teritorialno, socialno in gospodarsko kohezijo. Zaradi svojega posebnega geografskega in kulturno-zgodovinskega pomena ima Podonavje celo posebno politično-strateško prostorsko razsežnost, zlasti za kohezijo med vzhodno in zahodno Evropo. Zaradi njegovega geopolitičnega pomena bi ta vidik lahko najbolje upoštevali tako, da postane samostojno območje sodelovanja;

53.

ugotavlja, da je zato treba Podonavje za izkoriščanje njegovega celotnega gospodarskega, socialnega, okoljskega in kulturnega potenciala obravnavati kot le eno transnacionalno evropsko razvojno območje. Enotno razvojno območje EU bi zagotovilo naslednje:

54.

poziva evropske institucije, naj v naslednjem programskem obdobju Podonavje obravnavajo kot enotno transnacionalno območje EU. Instrumenta IPA in ENPI sta prožna ukrepa za polno vključitev držav kandidatk, potencialnih kandidatk in tretjih držav v celotno razvojno območje. Nadaljnji razvoj teh spodbud bo zagotovil skladni razvoj Podonavja. V zvezi s tem poziva, naj se prouči, ali je mogoče pristojnost Komisije za instrumente pomoči ESRR, IPA in ENPI za programe evropskega teritorialnega sodelovanja združiti in izvajati izključno prek ene same službe Komisije.

27.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 79/7

1.

poudarja, da je nasilje nad ženskami kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter da pomeni oviro pri zagotavljanju enakih možnosti moških in žensk;

2.

meni, da enega od glavnih stebrov Evropske unije, ekonomske in socialne kohezije, ni mogoče doseči, če mora polovica prebivalstva, samo zato, ker je ženskega spola, premagovati ovire, ki ogrožajo njihov osebni in poklicni razvoj ter njihovo fizično in psihično integriteto;

3.

opozarja, da je to univerzalni problem. Ta družbeni problem vpliva na vse kulture, od vzhoda do zahoda. Svetovna konferenca o ženskah septembra 1995 v Pekingu je potrdila, da je nasilje nad ženskami najbolje prikrit in najbolj množičen zločin na svetu: „Nasilje nad ženskami je izraz zgodovinskih neenakopravnih razmerij sil med moškimi in ženskami, ki so pripeljala do nadvlade moških, diskriminacije žensk in preprečevanja njihovega celovitega razvoja. Nasilje nad ženskami […] izvira iz kulturnih vzorcev […], ki ohranjajo ženske v manjvrednem položaju tako v družini kot na delovnem mestu, v skupnosti in družbi“;

4.

ugotavlja, da so se v zadnjem stoletju ženske vedno bolj vključevale v javno življenje. To je pozitivno vplivalo na celotno družbo, ki se je bogatila z njihovimi prispevki na področju kulture, visokega šolstva, politike, znanosti in gospodarstva;

5.

podpira prizadevanja za svobodo in celovit razvoj žensk ter obsoja ideologije in ravnanja, ki jih pri tem ogrožajo in ovirajo. Nasilje nad ženskami je v nasprotju s temeljnimi načeli demokratične družbe;

6.

poudarja, da je nasilje nad ženskami dejansko prisotno v celotni družbi in v vseh državah članicah EU, ne glede na družbeni razred ali stopnjo izobrazbe;

7.

opozarja na to nesprejemljivo kršitev pravic in svoboščin žensk in otrok, ki so žrtve nasilja;

8.

meni, da so preventivno delo za izkoreninjenje nasilja nad ženskami ter boj proti nasilju in iskanje ustreznih rešitev prednostne naloge, če želimo ohraniti njihovo telesno in duševno integriteto, zagotoviti enakost moških in žensk ter doseči višjo raven gospodarskega in družbenega razvoja na lokalni in regionalni ravni;

9.

je prepričan, da je treba oceniti, v kakšni meri je enakost spolov dejansko prisotna v družbi, ter to oceno uporabiti kot podlago za razvoj učinkovitih ukrepov v okviru socialne politike, ki je prilagojena potrebam lokalnega prebivalstva;

10.

je prepričan, da je nasilje nad ženskami v glavnem posledica družbenih struktur, ki ohranjajo neenakost med moškimi in ženskami, in da je treba za izkoreninjenje problema pospešeno uvajati politike, ki bodo osredotočene na doseganje resnične enakosti med spoloma. Enakost pomeni, da imajo ženske in moški enake možnosti za oblikovanje družbe in lastnega življenja, ter predpostavlja enake pravice, možnosti in odgovornosti na vseh življenjskih področjih.

11.

poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti najbližje državljanom in lahko posredujejo vrednote ter ekonomske, izobraževalne in socialne politike prenesejo v vsakdanje življenje. Evropska listina o enakosti žensk in moških v lokalnem življenju, ki jo je pripravil Svet evropskih občin in regij v okviru petega akcijskega programa Skupnosti za enake možnosti, navaja, da je politike za spodbujanje enakih možnosti žensk in moških mogoče najbolj učinkovito krepiti na lokalni in regionalni ravni;

12.

opozarja, da lokalne oblasti, ki so podpisale listino, v členu 22 priznavajo, da je nasilje na podlagi spola kršitev temeljnih človekovih pravic, ter se zavezujejo, da bodo oblikovale politike in ukrepe za rešitev tega problema;

13.

poudarja, da evropske institucije priznavajo, da je uspeh ukrepov odvisen od sposobnosti institucij, da uporabijo prakse in sredstva, ki so jih regionalne in lokalne oblasti že preskusile. Ker so ti organi najbližje državljanom, so v najboljšem položaju za seznanjanje s stališči in skrbmi državljanov, iskanje učinkovitih rešitev ter podpiranje in spodbujanje evropskih politik;

14.

je prepričan, da imajo lokalne in regionalne oblasti pri teh vprašanjih veliko odgovornost pa tudi veliko izkušenj, primerov dobre prakse in programov, namenjenih tako žrtvam kot tudi storilcem kaznivih dejanj;

15.

poudarja vlogo evropskih institucij, pri čemer priznava pomen načela subsidiarnosti in vlogo lokalnih in regionalnih oblasti, ter podpira stalni razvoj in usklajevanje njihovih ukrepov.

16.

opozarja na vse večja prizadevanja za ozaveščanje o nasilju nad ženskami kot kršenju človekovih pravic. To se odraža v mednarodnih deklaracijah in nacionalnih zakonodajah;

17.

z veseljem opaža napredek, ki so ga države članice ter regionalne in lokalne oblasti dosegle na področju zakonodaje za izkoreninjenje nasilja nad ženskami, in spodbuja izmenjavo izkušenj o zakonodaji s tega področja in njenem izvajanju. Poudariti velja, kako pomembno je to vprašanje in kako nujni so zakonodajni ukrepi v prizadevanjih za izkoreninjenje nasilja nad ženskami, in sicer s preprečevanjem nasilja in nudenjem celovite podpore žrtvam;

18.

poudarja, da je zagotavljanje enakih možnosti moških in žensk eno od glavnih načel prava Skupnosti, kakor je določeno v Amsterdamski pogodbi iz leta 1997 (člena 2 in 3), ki določa, da je naloga EU spodbujati enakost med moškimi in ženskami tako, da vključi to načelo v vse politike in programe EU.

19.

ugotavlja, da je pojem nasilja nad ženskami opredeljen različno, najširše sprejeta opredelitev pa je podana v Deklaraciji o odpravi nasilja nad ženskami, ki jo je z Resolucijo 48/104 z dne 20. decembra 1993 sprejela generalna skupščina Združenih narodov. V členu 1 je pojem nasilja nad ženskami opredeljen kakor „kakršno koli nasilje na osnovi spola, ki povzroča, ali bi lahko povzročilo, telesno, spolno ali mentalno škodo ali trpljenje ženskam, vključno z grožnjami takih dejanj, prisilnimi dejanji ali odvzemom prostosti, tako v javnem kakor v zasebnem življenju“. V tem mnenju se uporablja ta opredelitev nasilja nad ženskami.

20.

je prepričan, da je izkoreninjenje nasilja na podlagi spola ena od prednostnih nalog Evropske unije za doseganje enakosti spolov. Odbor regij je to ugotovil v mnenju z dne 6. decembra 2006 o sporočilu Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o načrtu za enakost med ženskami in moškimi 2006–2010;

21.

ugotavlja, da je mnogo držav priznalo pomen tega problema in potrebo po celovitih rešitvah. Svet Evrope je 27. novembra 2006 začel kampanjo za boj proti nasilju nad ženskami, ki se izvaja na treh ravneh – medvladni, parlamentarni in lokalni/regionalni – ter pri tem priznal pomen vključenosti ravni, ki so najbližje državljanom;

22.

meni, da razpoložljivi podatki o nasilju nad ženskami nikakor ne dajejo natančnega vpogleda v ta problem. V takšnih razmerah so ženske glede celovitega udejstvovanja v družbi v očitno slabšem položaju;

23.

podpira izkoreninjenje problema z uporabo preventivnih ukrepov, zavzema se za mobilizacijo ustreznih storitev in postopkov za obveščanje priseljencev, zlasti žensk in otrok, o nevarnosti morebitnih lažnih priložnostih za migracijo in izkoriščanja, za ozaveščanje javnosti o tem vprašanju ter organizacijo podpore žrtvam in njihove zaščite;

24.

meni, da je treba nasilje nad ženskami preučiti z različnih vidikov ter da je treba obravnavati vse oblike nasilja, če želimo razumeti kompleksnost te problematike:

25.

podpira pobude in projekte, ki jih izvajajo regionalne in lokalne oblasti za odpravo nasilja nad ženskami, ter spodbuja izmenjavo dobrih praks;

26.

se zaveda, da je boj proti nasilju ključen za vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice v Evropski uniji, vendar imajo nasilje in ukrepi, potrebni za njegovo izkoreninjenje, velike ekonomske in socialne posledice;

27.

meni, da trgovina z ljudmi za spolne namene in vse druge oblike izkoriščanja kršijo temeljne pravice posameznikov. Trgovina z ljudmi je huda kršitev človeškega dostojanstva posameznika in njegove pravice, da sam odloča o sebi in svojem telesu. Trgovina z ljudmi za spolne namene v prvi vrsti prizadeva ženske in dekleta in je sodobna oblika človeškega suženjstva, ki spodkopava skupne evropske vrednote in temeljne človekove pravice, zato je resna ovira za družbeno enakopravnost in enakost med spoloma;

28.

opozarja na neposredne in posredne ekonomske stroške, ki jih imajo lokalne in regionalne oblasti v državah članicah zaradi nasilja nad ženskami. Nasilje vpliva na poklicno življenje žrtve kot tudi na njeno telesno in duševno zdravje ter socialno blaginjo. Poleg tega škodljivo vpliva na zdravje in dobro počutje drugih članov družine, ki so priča nasilju nad ženskami, zlasti na otroke, stroški dolgoročnega reševanja zdravstvenih težav pa pogosto bremenijo lokalne in regionalne oblasti. Tem posrednim stroškom, ki prinašajo izgube pri blagu, storitvah in slabo vplivajo na dobro počutje, je treba dodati še neposredne stroške rabe posebnih ali splošnih sredstev v takih primerih. Ugotovljene številke upravičujejo uvedbo preventivnih programov, ki v primerjavi s socialno ceno nasilja niso dragi;

29.

opozarja na posledice, ki jih ima nasilje za družbo kot celoto, in opozarja, da je to socialni problem, ki se mu je treba zelo resno posvetiti, saj ne prizadene le posameznikov, družin in skupnosti, temveč tudi upočasnjuje gospodarski razvoj držav;

30.

izraža zaskrbljenost zaradi podatkov iz študije iz leta 2006, ki jo je za Svet Evrope izvedla Carol Hagemann-White in v kateri je proučila ukrepe, ki so jih sprejele države članice Sveta Evrope za boj proti nasilju nad ženskami. Poročilo navaja, da je bilo med 12 % in 15 % evropskih žensk nad 16. letom starosti enkrat v življenju žrtev zlorabe v partnerski zvezi, včasih tudi po prekinitvi razmerja;

31.

podpira pobude Daphne, ki so se začele izvajati leta 1997 in katerih namen je prispevati k boju proti nasilju nad ženskami v Evropski uniji. Za obdobje 2007–2013 je bil sprejet program Daphne III, kateremu je namenjenih 116,85 milijona EUR, prispeval pa naj bi k razvijanju programov zaščite otrok, mladine in žensk pred vsemi oblikami nasilja ter doseganju visoke ravni zdravstvenega varstva in socialne kohezije. Program spodbuja tudi uporabo multidisciplinarnih mrež. Z uvedbo različnih projektov, ki se financirajo v okviru tega programa, se je mogoče seznaniti s potrebami organov, pristojnih za te projekte, ter vrstami ukrepov, ki so jih sprejeli.

32.

predlaga, da lokalne in regionalne oblasti EU upoštevajo priporočila Svetovne zdravstvene organizacije, ki poudarja potrebo po „raziskovanju vzrokov, posledic in stroškov nasilja nad ženskami ter učinkovitih preventivnih ukrepov“, tako da bi raziskave lahko pomenile izhodišče za ukrepe in preprečevanje ter omogočile boljše razumevanje učinkovitosti sprejetih ukrepov;

33.

poudarja, da morajo vse študije zagotoviti podatke glede na spol, starost, družbeni razred in druge pomembne kazalnike. To bo zagotovilo jasnejši vpogled v dejansko stanje ter omogočilo prilagoditev socialnih in ekonomskih strategij in ukrepov, da se zagotovita enakopravnejša in naprednejša družba ter gospodarska in socialna blaginja;

34.

poziva k vzpostavitvi sistema in zanesljivih postopkov, ki bi omogočili, da se na ravni vseh regionalnih in lokalnih oblasti zberejo standardizirani in primerljivi podatki o nasilju in politikah enakosti med spoloma, da se javnost tako seznani s tem problemom ter da se predlagajo spremembe pri sprejemanju političnih, ekonomskih in drugih odločitev;

35.

poziva k izvedbi študije na evropski ravni o razširjenosti nasilja nad ženskami v različnih regijah EU, da se omogoči razumevanje obsega tega problema ter zagotovi priprava inovativnih predlogov za izkoreninjenje nasilja. Raziskavo je treba izvajati v skladu s standardiziranim sklopom meril, v katerem so opredeljeni pojmi in določene smernice za posredovanje;

36.

poudarja potrebo po večjem poudarku na izobraževanju, saj izobraževanje skupaj z družino najbolj vpliva na družbeno vzgojo otrok. Zlasti je treba spodbujati načelo enakih možnosti žensk in moških ter razvijati programe usposabljanja in strategije za preprečevanja nasilja nad ženskami in ozaveščanje o problemu na vseh ravneh in področjih izobraževanja;

37.

predlaga, da se sprejmejo ukrepi za ozaveščanje celotnega prebivalstva o problemu, tako da ljudje nasilja na podlagi spola ne bodo obravnavali kot nekaj zasebnega in da se bodo vključili v iskanje rešitev;

38.

poziva, da se sprejmejo ukrepi za boj proti temu nasilnemu in diskriminatornemu vedenju, ki ponižuje dostojanstvo žensk, ter da se uporabijo posebni načini obveščanja različnih družbenih skupin (mladih, žensk, ki so žrtve nasilja, nasilnih moških, mladoletnikov ter moških in žensk, ki jih nasilje posredno zadeva), da se zagotovi vključenost celotnega prebivalstva. Sankcije proti storilcem kaznivih dejanj je treba izvršiti;

39.

vztraja, da je treba v družbi odpraviti pojmovanje moških in žensk, ki izhaja iz njihove neenakosti na ekonomskem, socialnem in političnem področju ter se razširja z oglaševanjem, mediji in izobraževalnim gradivom. Spodbujati je treba alternativne načine pojmovanja moških in žensk, ki so pravičnejši in enakopravnejši;

40.

potrjuje, da je v državah, kjer so se strokovnjaki s področja izobraževanja, prava, zdravstva, psihologije, socialnih storitev in kazenskega pregona udeležili posebnega usposabljanja, viden napredek pri zgodnjem odkrivanju primerov nasilja na podlagi spola ter zagotavljanju bolj specializiranih metod pomoči žrtvam nasilja;

41.

poziva vse regionalne in lokalne oblasti, naj okrepijo ukrepe za zaščito žensk, ki so žrtve nasilja. Med ustrezne ukrepe sodijo npr. več policijskega osebja in tehnoloških sredstev za zaščito duševne in telesne integritete žrtev;

42.

spodbuja pomembna prizadevanja nevladnih organizacij, ki so na različnih ravneh vključena v boj proti nasilju nad ženskami, ter podpira dejavno sodelovanje s temi nevladnimi organizacijami, vključno z ustrezno logistično in finančno podporo;

43.

predlaga, da lokalne in regionalne oblasti sprejmejo ukrepe, s katerimi se ženskam, ki so žrtve nasilja, in njihovim vzdrževanim članom zagotovi dostop do specializiranih in celovitih podpornih storitev. Če je mogoče, je treba nemudoma zagotoviti začasno nastanitev. Izvajati je treba posebne programe pomoči za mladoletne osebe, ki jih je prav tako treba obravnavati kot žrtve nasilja na podlagi spola, saj so zaradi mladosti in odvisnosti od staršev posebej izpostavljene;

44.

spodbuja nosilce odločanja na lokalni in regionalni ravni, da pri načrtovanju in upravljanju upoštevajo varnost žensk ter načine za preprečevanje nasilnih dejanj na javnih mestih, predvsem v zvezi s potrebnimi ukrepi, kot so javna razsvetljava, javni prevoz in taksiji ter oblikovanje in načrtovanje parkirišč ter stanovanjskih in javnih zgradb;

45.

poziva regionalne in lokalne vlade, naj podprejo pristojne organe, da bodo pri oblikovanju zakonodaje upoštevali vprašanja spolov in enakih možnosti ter zagotovili globalen in celovit pristop do nasilja na podlagi spola, ob upoštevanju vprašanj glede diskriminacije in načela enakosti. Vsi javni organi in lokalno prebivalstvo morajo zavzeti trdno stališče do tega vprašanja: nasilje nad ženskami je treba obravnavati kot strukturni in politični problem;

46.

opozarja lokalne in regionalne oblasti EU, da je njihova dolžnost zagotoviti enako obravnavo žensk in moških na vseh področjih – v gospodarstvu, izobraževanju, politiki in zaposlovanju – v skladu z Direktivo 2006/54/ES o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu in Direktivo 2004/113/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi. Napredek na področju sodstva ter gospodarskega in družbenega razvoja je mogoč samo na območjih regionalnih in lokalnih oblasti, ki se bodo resnično zavzele za uveljavitev enakih možnosti moških in žensk;

47.

poudarja potrebo po spodbujanju lokalnih in regionalnih oblasti k izmenjavi dobrih praks o kampanjah za ozaveščanje javnosti, preprečevanje nasilja, usposabljanje strokovnjakov in zagotavljanje celostne podpore žrtvam;

48.

če še ne obstajajo, priporoča vzpostavitev specializiranih enot znotraj organov kazenskega pregona, zdravstvenih organizacij ter pravnih in socialnih služb, ki bodo ponujale posebne storitve pomoči ženskam, ki so žrtve nasilja. Poleg tega bi bilo treba proučiti uvedbo storitev za pomoč v sili, kot so anonimne in brezplačne telefonske številke, ter uporabo novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij, s katerimi bi žrtvam nasilja in/ali osebam, ki so bile soočene z nasiljem ali jih je nasilje ogrožalo, zagotovili spletno svetovanje in pritožbene postopke. Te storitve bi morale biti namenjene tudi lažjemu dostopu do ustrezne zdravstvene in sodno-medicinske preiskave, zdravljenja, posttravmatične psihološke pomoči, socialne podpore in pravne pomoči;

49.

predlaga uvedbo programov za spremembo vedenja nasilnih moških in uporabo meril kakovosti. Spodbujati je treba izmenjavo izkušenj za čim boljšo izrabo sredstev;

50.

poziva institucije EU ter regionalne in lokalne oblasti k izvajanju posebnih programov – z uporabo meril kakovosti –, ki bodo zagotavljali potrebne storitve pomoči in oskrbe za ženske, ki so ali so bile, skupaj z njihovimi vzdrževanimi člani, žrtve nasilja na podlagi spola;

51.

poziva regionalne in lokalne oblasti, da uporabijo opredelitev pojma „nasilje nad ženskami“, ki je podana v Resoluciji 48/104 generalne skupščine ZN in je bila sprejeta 20. decembra 1993;

52.

priporoča, da se uporabijo prilagojeni ukrepi za posebno ogrožene ženske: invalidne ženske, priseljenke, ženske, ki živijo na območjih z manj razširjenimi socialnimi storitvami, kot so socialno zapostavljena mestna območja ali podeželska območja, pa tudi za ženske s posebnimi potrebami, ki so posledica raznovrstnih socialnih problemov, kot so težave v duševnem zdravju in zasvojenost z drogami;

53.

meni, da je treba močno okrepiti prizadevanja za boj proti trgovini z ljudmi ali drugim oblikam spolnega izkoriščanja in izkoriščevalskega dela (delo na domu, v gostinstvu, varstvo otrok, nega starejših in bolnikov ipd.), za lažne poroke in za namene trgovanja s človeškimi organi, pa tudi prizadevanja za boj proti pohabljanju ženskih spolnih organov in prisilnim porokam. Nujno je treba razviti ter ovrednotiti obstoječe nacionalne in mednarodne modele in metode za preprečevanje in odpravljanje zgoraj navedenih oblik nasilja. Splošni ukrepi za izobraževanje in ozaveščanje ljudi so ključnega pomena za obvladovanje tega problema;

54.

priporoča sprejetje ukrepov za ozaveščanje, zaščito in oskrbo žensk, ki so žrtve pohabljanja ženskih spolnih organov;

55.

predlaga, da regionalne in lokalne oblasti uvedejo programe, ki bodo ženskam, ki so žrtve zlorabe ali nasilja, pomagali, da se vrnejo na delo in nadaljujejo življenjsko pot, in sicer tako, da spodbudijo delodajalce k zaposlovanju teh žensk ali spodbujajo njihovo samozaposlitev ter izvajajo programe usposabljanja in akcijske načrte, da se jim omogoči napredovanje na delovnem mestu in finančna neodvisnost;

56.

poziva lokalne in regionalne oblasti, da vzpostavijo skupne in usklajene metode za povezovanje dela vseh oddelkov in sektorjev, da se izboljša zagotavljanje celovite pomoči žrtvam nasilja ter olajša kazenskopravni pregon posameznikov, obtoženih nasilja v družini;

57.

poziva vse institucije, ki so dejavne na področju nasilja nad ženskami (policija, zdravstvene in socialne službe), naj pripravijo usklajene srednjeročne in dolgoročne akcijske načrte za boj proti nasilju in zaščito žrtev. Mediji so lahko koristno sredstvo seznanjanja s tovrstnimi usklajenimi načrti in bi se jih bilo treba posluževati za povečanje ozaveščenosti o teh vprašanjih;

58.

poziva medije na vseh ravneh, da sodelujejo pri ozaveščanju za izvajanje preventivnega dela in vsega, kar je potrebno za izkoreninjenje nasilja na podlagi spola, ter zagotovijo primerne postopke za ustrezno kroženje informacij o nasilju nad ženskami;

59.

predlaga ustanovitev opazovalne skupine EU za nasilje nad ženskami. Ta opazovalna skupina bi lahko delovala v okviru Evropskega inštituta za enakost spolov, ustanovljenega na podlagi Uredbe (ES) 1922/2006, ter spodbujala in usklajevala sprejete ukrepe za boj proti nasilju v družini preko aktivnega povezovanja;

60.

želi ob podpori vseh evropskih institucij spodbujati politiko Skupnosti, ki bo temeljila na spoštovanju svobode in celovitega vključevanja žensk v družbeno življenje, ta politika pa se mora začeti izvajati na ravni lokalnih in regionalnih oblasti. To bo mogoče doseči z izvajanjem učinkovitih postopkov – na področju izobraževanja in socialne politike – za preprečevanje nasilja. Postopki bodo izboljšali storitve pomoči žrtvam z usposabljanjem strokovnjakov ter zagotavljanjem mreže socialne podpore za večjo varnost žensk.

27.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 79/13

1.

pozdravlja belo knjigo o prilagajanju podnebnim spremembam in njene priloge, saj gre za dobro in premišljeno pobudo; ugotavlja tudi, da znanstveniki, vključno z Medvladnim forumom o podnebnih spremembah (IPCC), soglašajo, da do podnebnih sprememb zares prihaja, da pospešeno napredujejo ter da so vzrok za velik delež teh sprememb stalne in vse večje emisije toplogrednih plinov zaradi človekovih dejavnosti. Izziv je torej v tem, da se poveže vse ustrezne akterje v obsežna, trajnostna prizadevanja za varstvo podnebja, ki vključujejo preprečevanje, blažitev in prilagajanje;

2.

podpira obsežen pristop Evropske komisije, ki vključuje različne sektorske zahteve in priznava potrebo po tem, da se prilagajanje vključi v glavna politična področja EU;

3.

poudarja, da so različne geografske regije v EU prizadete na različne načine. To je treba upoštevati v evropskem okviru za ukrepanje, za kar pa so potrebni čim bolj prožni morebitni ukrepi in strogo izvajanje načela subsidiarnosti. Le tako bo mogoče dovolj upoštevati razlike med regijami ter s tem zmanjšati gospodarske, okoljske in družbene posledice;

4.

opozarja, da podnebne spremembe ne razlikujejo med geografskimi, organizacijskimi ali upravnimi mejami, zato poziva k skupnemu horizontalnemu pristopu lokalnih, regionalnih in nacionalnih organov na področjih z enakimi značilnostmi, kot so vodotoki, rečna ustja, ravnine z obalnimi in rečnimi poplavami, otoki in najbolj odročne regije, z vertikalnega vidika pa prilagajanje zahteva delovanje od spodaj navzgor, in priporoča, da se prilagoditveni ukrepi sprejmejo skupno na vseh ustreznih ravneh upravljanja, pri čemer je treba predvideti ustrezne ukrepe, finančne pristojnosti in časovne razporede za doseganje predlaganih ciljev, kar omogoča celosten odziv in skupno odgovornost za rezultate;

5.

poudarja, da je pomembno zagotoviti, da različne pobude ne bodo imele nasprotnih učinkov ali da se ne bodo podvajale na drugih ravneh upravljanja. S pravočasnim vključevanjem lokalnih in regionalnih oblasti bi bilo mogoče zagotoviti, da bi se predlogi medsebojno dopolnjevali, saj občine, mesta in regije lahko ponudijo informacije o izkušnjah in rešitvah, ki so bile že razvite na podnacionalni ravni;

6.

opozarja, da lahko ambiciozna in učinkovita politika na področju podnebnih sprememb prepreči stopnjevanje družbenih neenakosti kot posledic podnebnih sprememb. Cilj je sprožiti zelen „New Deal“ z ukrepi, ki npr. spodbujajo raziskave na področju okolju prijaznih energetskih rešitev, krepijo zaposlovanje v okoljskih sektorjih ter razvijajo in pomagajo zaposlenim v prizadetih sektorjih, da razvijejo prožna znanja. Pomanjkanje ustrezne izobrazbe in prožnega znanja je velika ovira za prilagajanje lokalnih in regionalnih oblasti ter zasebnega sektorja. Za področje arhitekture in gradbeništva ter za oddelke lokalnih oblasti za načrtovanje in nadzor gradnje bodo potrebne velike dolgoročne naložbe in usposabljanje, da bo mogoče ta znanja razviti in jih vključiti v njihovo delo. Zeleni „New Deal“ bi lahko tudi pomagal preprečevati nezaželene migracije zaradi podnebnih sprememb. Tako je mogoče podnebne spremembe spremeniti v priložnost za zagotavljanje trajnostne ekološke gospodarske rasti kot sredstva za boj proti finančni krizi, zato je pomembno vzpostaviti povezavo s prihodnjimi prednostnimi nalogami strategije EU za rast in delovna mesta po letu 2010.

7.

opozarja, da je treba uporabljati kombinacijo političnih instrumentov, vključno z lokalnim strateškim načrtovanjem. Zelo pomembno je, da so vidiki podnebnih sprememb neposredno vključeni v lokalne instrumente načrtovanja, da se tako zagotovi upoštevanje vplivov podnebnih sprememb;

8.

soglaša, da podnebne spremembe ogrožajo številna področja življenja in še posebej infrastrukturo (stavbe, promet, glavne prometne poti in lokalne ceste, energijo, kanalizacijo, protipoplavno zaščito in vodno oskrbo), ekosistem, kmetijstvo in gozdarstvo ter da so zato za obravnavo teh področij potrebni specifični sektorski in tudi medsektorski instrumenti. Pri ukrepih prilagajanja podnebnim spremembam je potreben medsektorski politični pristop, ki pa ne sme izničiti prvotnih ciljev posameznih področij politike;

9.

podpira stališče, da bi razvoj smernic in mehanizmov za spremljanje vplivov podnebnih sprememb na človekovo zdravje lahko prispeval k izboljšanju instrumentov za upravljanje, na primer čezmejnih bolezni, povezanih s podnebnimi spremembami, ki bodo na različne načine prizadele državljane;

10.

poudarja, da celostni pristop, ki je potreben za zagotovitev izvajanja zanesljivih rešitev za prilagajanje podnebnim spremembam, zahteva javni nadzor modelov rešitev, ki bodo izbrani za posamezna področja. Pri tem je treba omeniti še ekološke in gospodarske sinergije in zunanje učinke med posameznimi področji;

11.

podpira stališče, da bodo podnebne spremembe neposredno vplivale na kmetijstvo, gozdarstvo in celotno podeželje in poudarja, da bodo morali imeti ukrepi prilagajanja podnebnim spremembam v podeželskih, kmečkih in gozdarskih skupnostih pomembno in vse večjo vlogo. Za pravočasno prilagoditev, s katero bi lahko čim bolj zmanjšali posledice za sektor, je treba opraviti raziskave na področju podnebja in kmetijstva, ki bodo upoštevale posebnosti kmetijstva v posameznih regijah. Ukrepi za varstvo podnebja in prilagajanje podnebnim spremembam so pogosto povezani z manjšo donosnostjo ali povečanjem stroškov, zato je treba pri vsakem ukrepu opraviti analizo stroškov in koristi. Poleg tega morajo biti stroški ukrepov za varstvo podnebja in prilagajanje podnebnim spremembam sprejemljivi. Kmetijski sektor bo imel neposredno vlogo pri zagotavljanju, da bodo podeželska območja kos izzivom podnebnih sprememb, kot so shranjevanje vode in ohranjanje vodnih virov, upravljanje s pridelki, pogozdovanje in gozdarstvo, razen v regijah z več kot 50-odstotnim deležem gozdov, spreminjanje obdelovalnih v travnate površine, ekološko kmetijstvo in upravljanje mokrišč itd. Tudi podeželska območja in kmetijske površine v bližini mest in strnjenih naselij lahko dobijo strateški pomen pri zagotavljanju varnih površin za zadrževanje vode v primeru ekstremnih vremenskih razmer ali poplav;

12.

priznava, da bodo podnebne spremembe vplivale na gozdove in ekosisteme, ki jih obdajajo. Podnebne spremembe lahko vplivajo na proizvodnjo lesa, rekreacijske dejavnosti na prostem, kakovost vode, biotsko raznovrstnost in stopnje skladiščenja ogljikovega dioksida. V okviru Akcijskega načrta EU za gozdove bi bilo treba sprožiti razpravo, da bi raziskali posledice in vplive podnebnih sprememb na gozdove ter potrebne ukrepe;

13.

podpira stališče, da bodo podnebne spremembe dodaten dejavnik stresa za ribištvo (tudi v celinskih vodah) ter da bodo prizadele (morske) ekosisteme, ki so že danes ogroženi zaradi čezmernega ribolova in izčrpavanja staležev;

14.

priznava, da bodo podnebne spremembe neposredno vplivale tako na ponudbo kot na povpraševanje po energiji: vročinski valovi in suše bodo npr. prizadeli proizvodnjo elektrike, močna neurja in poplave pa bodo povzročale prekinitve oskrbe z energijo; zato pozdravlja dejstvo, da bodo posledice podnebnih sprememb upoštevane v strateškem pregledu energetske politike. Treba je zlasti izboljšati bilanco CO2 ter uporabo in učinkovitost alternativnih virov energije;

15.

opozarja, da bodo vplivi na turizem tako pozitivni kot negativni, kar bo spremenilo stare potovalne navade;

16.

je presenečen, da Komisija v beli knjigi ne omenja potrebe po opredelitvi sektorskih ciljev za zmanjšanje emisij v zračnem in morskem prometu. Najboljši način za preprečevanje izdatkov za prilagajanje negativnim posledicam podnebnih sprememb je preprečevanje emisij;

17.

opozarja, da bodo spreminjajoče se vremenske razmere vplivale na upravljanje obal. Treba si bo prizadevati, da bodo v celoti upoštevana priporočila celostnega upravljanja obalnega pasu (Integrated Coastal Zone Management, ICZM), in zagotoviti, da bosta predlog za spremljanje priporočil ICZM ter spremljajoča presoja vplivov, s katero naj bi začeli leta 2009, ob upoštevanju načela subsidiarnosti v zadostni meri upoštevala vlogo upravljanja obalnega pasu v prilagoditvenih ukrepih, na primer z uporabo lokalnih obalnih partnerstev, ki bi jih sestavljale lokalne skupnosti in ustrezne zainteresirane strani, prilagoditveni ukrepi pa bi bili v celoti vključeni v obalno upravljanje od spodaj navzgor;

18.

opozarja, da podnebne spremembe napredujejo hitreje v gorskih regijah, ki so na številnih področjih še posebej dovzetne za posledice podnebnih sprememb;

19.

podpira stališče, da bo močno prizadeto tudi zdravje živali in rastlin ter da bo prišlo do vse večjega vstopanja in širitve neavtohtonih bolezni in škodljivcev v živalsko in rastlinsko populacijo. Kopenski ekosistemi se bodo z vse bolj upadajočo avtohtono biotsko raznovrstnostjo in vstopanjem tujih vrst močno spremenili. Tudi ukrepi, ki se izvajajo za prilagajanje podnebnim spremembam, lahko vse bolj in v nepredvidljivem obsegu vplivajo na biotsko raznovrstnost. Direktiva o ohranjanju naravnih habitatov je eden pomembnih instrumentov, ki bi ga morali na področju njegove uporabe uporabljati proaktivno, da bi ohranjali, varovali in razvijali območja Nature 2000.

20.

opozarja, da podnebne spremembe močno vplivajo na zdravje živali in rastlin, pa tudi na človekovo zdravje in življenjsko okolje;

21.

opozarja na potrebo po celostnih načrtih za obale za soočenje s pričakovanim dvigovanjem morske gladine ter porastom neviht in posledičnimi viharnimi plimami. Zato je treba nameniti sredstva za izvajanje celostnega varovanja obal in celostnega upravljanja obalnega pasu;

22.

podpira stališče, da bodo vodni viri prizadeti tako količinsko kot kakovostno, s precejšnjimi vplivi na okolje, ljudi in gospodarstvo. EU bo doživljala tako poplave kot suše. Poplave, ki se pojavljajo ob omejenih drenažnih zmogljivostih obstoječih kanalizacijskih sistemov, bi zaradi poplavljenih cest ter poškodovanih stavb in druge infrastrukture lahko zmanjšale mobilnost. Zato je obžalovanja vredno, da Komisija spregleduje kanalizacijo kot eno odločilnih orodij. Kanalizacijski sistem je še posebej prizadet in prilagajanje obstoječih kanalizacijskih sistemov bo zelo drago. Za te sisteme sta resda pristojni lokalna in regionalna raven, vendar lokalne in regionalne oblasti ne bodo mogle same nositi finančnega bremena;

23.

ugotavlja, da bo na stanje vodnih virov EU vplivalo več direktiv EU. Zavezujoči roki v direktivah so sestavni del njihovega izvajanja. Okvirna direktiva o vodah določa kot rok leto 2015; dotlej morajo vsi organi za vode doseči dobro ekološko stanje. Prvi načrti upravljanja povodij morajo biti predloženi najpozneje do 22. decembra 2009, zato je pomembno, da bodo do konca leta 2009 razvite smernice in niz orodij, da se tako zagotovi, da bodo načrti upravljanja povodij upoštevali sedanje znanje o lokalnih posledicah podnebnih sprememb in se bodo nenehno prilagajali novim spoznanjem podnebnega modeliranja in raziskav. Direktiva o poplavah določa tri roke. V letih 2011, 2013 in 2015 je treba pripraviti predhodno oceno poplavne ogroženosti, karte nevarnosti poplav in načrte obvladovanja poplavne ogroženosti. S strategijo boja proti pomanjkanju vode in sušam se uvajajo načrti obvladovanja suš. Te določene cilje bodo v veliki meri izvajale občine in regije v vsej Evropi. Zato je zelo pomembno, da Unija in države članice lokalnim in regionalnim oblastem pravočasno zagotovijo prava orodja in zadostna sredstva;

24.

regije si bodo prizadevale, da bi na podlagi sedanjega znanstvenega znanja in družbeno izvedljivih ukrepov prvi načrti za upravljanje povodij čim bolj upoštevali podnebne spremembe in da bi pri pripravi načrtov za upravljanje druge generacije po letu 2015 upoštevali najnovejše ugotovitve raziskav na področju podnebja. Zato je zelo pomembno razvijati smernice in orodja, ki bodo podprti z najnovejšimi znanstvenimi ugotovitvami in bodo v praksi izvedljivi tudi za regionalne oblasti;

25.

ugotavlja, da je treba zagotoviti popolno skladnost obstoječe zakonodaje EU o upravljanju voda (okvirne direktive o vodah, direktive o podtalnici, direktive o poplavah, strategije boja proti pomanjkanju vode in sušam itd.) in usklajenost prihodnjih predlogov in ciljev EU za prilagajanje podnebnim spremembam s sedanjo zakonodajo. Izvajanje evropske zakonodaje o upravljanju z vodami bo pomembno vplivalo na način upravljanja vodnega gospodarstva v evropskih občinah, mestih in regijah;

26.

ugotavlja, da bodo morale lokalne in regionalne oblasti pri financiranju prilagajanja upravljanja z vodami sprejeti ukrepe za zaščito podtalnice, da bi zagotovili trajnostno oskrbo z vodo. Nekaj sredstev je mogoče zagotoviti z uvedbo finančnega mehanizma v skladu z okvirno direktivo o vodah, kar bo zagotovilo, da se bo pri obravnavanju vpliva podnebnih sprememb na kroženje vode ustrezno upoštevala poraba vode pri potrošnikih;

27.

podpira odločitev Komisije o vključitvi t. i. ukrepov „brez obžalovanja“ („no-regret“) (1), da tako poveča odpornost ekosistemov in infrastrukture;

28.

poudarja, da lahko vse rešitve specifičnih sektorskih problemov pripomorejo k trajnostni in okolju prijazni rasti in večjemu, v prihodnost usmerjenemu zaposlovanju s pomočjo inovativnosti in raziskav.

29.

pozdravlja dvofazni pristop Komisije, vendar ugotavlja, da naloga, ki jo bo treba opraviti, zahteva tesno medsebojno sodelovanje vseh ravni upravljanja v vseh fazah. Ni sprejemljivo, da bi bile lokalne in regionalne oblasti vključene samo v prvo fazo. Treba je priznati, da so občine, mesta in regije ključni akterji pri prilagajanju podnebnim spremembam. Splošna strategija prilagajanja na EU ravni bi morala biti dovolj podrobna, da se lahko uporablja na regionalni ravni v vsej EU in upošteva raznolikost območij, njihovih podnebnih razmer in gospodarskih struktur;

30.

zahteva, naj bodo znanstveni izsledki, ki so na voljo, dostopni pred letom 2012. Za proračunske načrte lokalnih, regionalnih in nacionalnih oblasti veljajo drugačna pravila kot za proračun EU, številne lokalne in regionalne oblasti pa že delajo na področju prilagajanja. Poznati morajo scenarije glede podnebnih razmer, ki se jim morajo prilagoditi. Lokalne, regionalne in nacionalne oblasti bodo pred letom 2012 zbrale podatke, pripravile strategije prilagajanja in začele delo na področju prilagajanja. EU bi morala ta razvoj podpirati, najprej z zagotavljanjem znanstvenih scenarijev – ki so dovolj podrobni za vse regije EU – pred letom 2012, nato pa s finančnim podpiranjem tekočega dela, ko bo prilagajanje podnebnim spremembam zajeto v proračun;

31.

pozdravlja vzpostavitev „mehanizma klirinške hiše“ (Clearing House Mechanism) za celotno EU, ki bi moral temeljiti na nacionalnih platformah, kar bi omogočalo izmenjavo informacij o vplivih podnebnih sprememb, ogroženosti in najboljših praksah; poudarja, da bi moral biti ta mehanizem dostopen za lokalne in regionalne oblasti, da bi lahko z lokalnimi in/ali regionalnimi centri za spremljanje podnebnih sprememb in drugimi organi prispevale svoj delež in imele od njega korist. Interaktivnost, ki bi lokalnim in regionalnim oblastem omogočila, da bi najpomembnejšim vpletenim sektorjem omogočile aktivno sodelovanje v svojih centrih za spremljanje podnebnih sprememb in drugih organih ter druge oblasti pravočasno prosile za strokovno znanje in izkušnje, na primer ob odzivu na hude vremenske pojave, bi bila velikega pomena in bi jo bilo treba vključiti. Mehanizem bi se moral osredotočati na zagotavljanje uporabniku prijaznih modelov, podatkov in instrumentov ter na spodbujanje izmenjave izkušenj in informacij;

32.

se zavzema za vzpostavitev platforme za spremljanje podnebnih sprememb, ki bi jo – po zgledu uspešnega modela Konvencije županov – primerno podpirala Evropska komisija. Platforma bi lahko pomagala lokalnim in regionalnim oblastem pri razvoju in izmenjavi lokalnega znanja in izkušenj o podnebju. To bi neposredno koristilo njim samim, obenem pa bi bil tudi mehanizem, ki bi lahko napajal „mehanizem klirinške hiše EU“;

33.

poziva EU in države članice, da v celoti izkoristijo bližino lokalnih in regionalnih oblasti državljanom ter njihovo boljše razumevanje vpliva podnebnih sprememb na lokalni ravni, tako da jim v zadostni meri zagotovijo pooblastila in finančne vire, ki bi jim omogočili izvajanje lokalnih pobud za prilagajanje.

34.

soglaša, da so finančne omejitve glavna ovira za prilagajanje. Trenutno finančna sredstva, ki jih zagotavljajo EU in države članice, ne zadoščajo, zato je treba dodeliti več virov podnacionalni ravni, namenjenih posebej prilagajanju podnebnim spremembam. Poleg tega je treba te vire uskladiti s sredstvi, namenjenimi za preprečevanje naravnih nesreč;

35.

pozdravlja, da ukrepi evropskega načrta za oživitev gospodarstva upoštevajo ukrepe za varstvo podnebja in ukrepe prilagajanja podnebnim spremembam; vendar obžaluje, da ni bil predlagan noben evropski načrt za okolju prijazno oživitev gospodarstva in da je bilo okolje na neusklajen način potisnjeno v različne nacionalne akcijske načrte, čeprav je skrajni čas, da se utre pot ekološkemu, trajnostnemu gospodarstvu z nizkimi emisijami ogljikovega dioksida kot izhodu iz sedanje finančne in gospodarske krize;

36.

podpira zamisel Evropske komisije, da bi države članice po letu 2013 morale nameniti vsaj 50 % dohodkov od dražbe pravic do emisij za reševanje podnebnih vprašanj z ukrepi prilagajanja; meni, da mora biti razdelitev razpoložljivih virov za prilagajanje in varstvo podnebja odvisna tudi od posebnega položaja vsake regije. Lokalne in regionalne oblasti bodo potrebovale precej finančnih virov in predvsem kratkoročno bi bilo treba delež sredstev, namenjen za projekte na lokalni in regionalni ravni, znatno povečati;

37.

meni, da je treba preučiti, kako s prednostmi, ki jih nudijo prostovoljni (oziroma okoljski) sporazumi, ali finančnimi mehanizmi zagotoviti vključevanje zasebnikov. Zaradi strukturnega in dolgoročnega pomena izzivov, ki jih prinašajo podnebne spremembe, pa se utegne izkazati, da je potrebna podpora javnega sektorja, predvsem pri odpravljanju vrzeli in primerov odpovedi trga, ki jih zasebni sektor ne more odpraviti;

38.

soglaša, da bi morali kot finančne instrumente pri spopadanju s podnebnimi spremembami preučiti tudi specializirane tržno zasnovane instrumente (Market Based Instruments, MBI) in javno-zasebna partnerstva. Vključitev zasebnega sektorja s tržno zasnovanimi instrumenti in javno-zasebnimi partnerstvi v prilagajanje podnebnim spremembam lahko ustvari prave gospodarske spodbude za vključevanje ukrepov prilagajanja v njihovo obnašanje;

39.

opozarja, da je treba zagotoviti, da se celostni ukrepi, ki se trenutno razvijajo na ravni EU, uporabljajo kot sredstvo za obvladovanje izzivov, ki zajemajo več sektorjev in politik, kakršni so izzivi podnebnih sprememb. Tako bodo v polni meri obravnavana prekrivanja, neskladnosti in vrzeli med različnimi političnimi področji in različnimi ravnmi upravljanja, vključno z lokalnimi in regionalnimi;

40.

meni, da mora prihodnja revizija proračuna EU in seveda prihodnja finančna perspektiva za obdobje po letu 2013 določiti izzive na področju podnebnih sprememb za prednostno nalogo, da bo mogoče upoštevati okrepitev Svetovnega sklada za okolje in Prilagoditvenega sklada v okviru Kjotskega protokola, o kateri se bo odločalo decembra 2009 na vrhu COP 15 v Københavnu, in financirati posebne evropske ukrepe v okviru prihodnje strategije EU za trajnostni razvoj. Nadalje je treba v polni meri priznati, da je trajnostna gospodarska blaginja povezana s prizadevanji za prilagajanje podnebnim spremembam, kljub začetnim stroškom, ki bi jih prilagajanje podnebnim spremembam utegnilo povzročiti v kratkoročnem do srednjeročnem obdobju. Ker so prilagoditveni ukrepi v številnih primerih predvsem lokalna prizadevanja, je bistvenega pomena zagotoviti, da bo lokalnim in regionalnim oblastem na voljo podpora EU;

41.

podpira stališče, da bi mreže in instrumenti EU, namenjeni financiranju, kot so vseevropska omrežja, strukturni skladi ali EKSRP, na posameznih področjih politike sicer morali upoštevati vprašanja varstva podnebja in prilagajanja podnebnim spremembam zlasti pri vprašanjih, kot so povečevanje odpornosti proizvodnih sistemov in fizične infrastrukture, vendar prvotnih namenov takšnih politik in finančnih sredstev ne bi smela spodkopati potreba po boju proti podnebnim spremembam, zato bi bilo treba razmisliti o posebnih ukrepih in finančnih sredstvih EU za ta namen, še posebej zato, da se prepreči razpršenost sredstev Skupnosti na tem področju. Zato poziva Evropsko komisijo, da razmisli o „okolju prijaznem dodeljevanju“ sredstev iz obstoječih strukturnih skladov na podlagi modela dodeljevanja, ki se uporablja za lizbonsko strategijo, ali ustvari evropski sklad za prilagajanje podnebnim spremembam, iz katerega bi se financirali programi usposabljanja, prekvalifikacije ali vračanja na trg dela za delavce v sektorjih, ki jih bo najverjetneje prizadel trajnostni razvoj, ali pa podpre ustanavljanje podjetij, ki odgovarjajo okoljskim potrebam.

42.

podpira vzpostavitev usmerjevalne skupine za učinke in prilagajanje (Impacts and Adaptation Steering Group, IASG), ker je treba postopek razvijanja strategije EU upravljati vzporedno z nacionalnimi strategijami, da se zagotovi usklajenost prizadevanj tako glede političnih sektorjev kot glede pristojne ravni oblasti. Preden bo usmerjevalna skupina ustanovljena, je treba nujno določiti njen mandat in proračun. Zato poziva Komisijo, da to čim prej stori;

43.

poudarja, da morajo biti lokalne in regionalne oblasti del IASG, saj so odgovorne za načrtovanje, usmerjanje in izvajanje številnih zadevnih sektorjev. Zato imajo dragoceno znanje in bi lahko precej prispevale k razvoju baze znanja, tako o učinkih kot o možnih rešitvah. IASG bi morala imeti pristop od spodaj navzgor in jasno opredeliti področja odgovornosti na podlagi načela subsidiarnosti;

44.

poziva k ustanovitvi delovnih skupin za podnebne spremembe na nacionalni ravni, ki v polni meri vključuje lokalne in regionalne oblasti. Akcijski načrti za prilagajanje podnebnim spremembam, pripravljeni na lokalni in regionalni ravni, bi morali biti podlaga za delo teh delovnih skupin. Delo teh delovnih skupin bi moralo biti neposredno povezano z delom IASG. Organizirane bi bile lahko glede na potrebe po raziskavah, družbenoekonomske učinke, lokalne in regionalne oblasti, širšo javnost in zasebne družbe;

45.

poudarja potrebo po vzgajanju javnosti, saj bo prilagajanje na podnebne spremembe vključevalo spremembe življenjskega sloga. Državljani morajo razumeti, zakaj so potrebni prilagoditveni ukrepi, zakaj se utegnejo povečati cene nekaterih storitev, kako lahko pomagajo in kaj je storjenega za zmanjšanje tveganj zanje. Takšne spremembe na ravni komuniciranja in vedenja bodo zahtevale skrbno pripravljen in usmerjen pristop, podprt z ustreznimi ukrepi. Zato poziva EU, države članice ter lokalne in regionalne oblasti, da sodelujejo z mediji pri razvijanju vseevropske informacijske kampanje o vzrokih in učinkih podnebnih sprememb in sprememb, ki jih bodo prinesli ti učinki. Treba bi bilo pojasniti, da bodo podnebne spremembe povzročale vedno večjo omejenost virov, zaradi česar se je treba osredotočiti na spremembe vsakodnevnega vedenja. Lokalne in regionalne oblasti poudarjajo potrebo po ustreznih finančnih virih za takšne kampanje, pa tudi po namenjanju ustrezne pozornosti prilagajanju sporočil različnim državam članicam, narodom in regijam;

46.

opozarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti pomembno vlogo tudi zunaj meja EU. Občine, mesta in regije lahko imajo konstruktivno vlogo pri prenosu strokovnega znanja in izkušenj v države v razvoju, ki se v največji meri soočajo z izzivi prilagajanja podnebnim spremembam.

47.

zahteva, da Komisija in predsedstvo EU zagotovita politično zavezo za pravočasen razvoj in izvajanje evropske strategije prilagajanja v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

48.

poziva k temu, da Komisija in predsedstvo EU lokalne in regionalne oblasti vključita v proces snovanja in izvajanja evropskega okvira za ukrepanje, in sicer tako, da se jih vključi v delo IASG. Da se zagotovi uspešno izvajanje, je treba razviti splošne dolgoročne strategije s širokim sodelovanjem med posameznimi ravnmi upravljanja. Lokalne in regionalne oblasti imajo zato, ker so v prvi bojni črti, praktično znanje o učinku podnebnih sprememb. Poleg tega se bodo državljani v izrednih razmerah, ki bi jih povzročile podnebne spremembe, najprej obračali na lokalne in regionalne uprave. To jasno upravičuje njihovo vključevanje;

49.

poudarja, da je treba lokalne in regionalne oblasti priznati kot osrednje akterje v boju proti škodljivim učinkom podnebnih sprememb, saj so pripravljene sprejeti soodgovornost in že ukrepajo, da bi svoje skupnosti prilagodile učinkom;

50.

poziva k temu, da je treba nameniti več pozornosti rešitvam in instrumentom za mestna območja (zlasti na obalah in ob večjih rekah) in infrastrukturo, kot so jezovi in kanalizacijski sistemi, ker so temeljnega pomena za zmanjševanje ogroženosti infrastrukture;

51.

poziva k pripravi realističnih čezmejnih scenarijev podnebnih tveganj, dovolj podrobnih za vse regije EU, ki jih je treba razviti v sodelovanju med lokalno, regionalno, nacionalno in evropsko ravnijo. Podatki, modeli, metode in podnebni scenariji bi morali biti čim prej brezplačno na voljo, da bo mogoče opredeliti področja tveganja in protiukrepe;

52.

poudarja, da so potrebne prave finančne spodbude za ukrepanje. Lokalne in regionalne oblasti je treba podpirati v prizadevanjih za razvoj proaktivnih rešitev, ki bodo zmanjšale ogroženost lokalnih skupnosti;

53.

poudarja, da bi morale lokalne in regionalne oblasti dobiti dodatno finančno pomoč za zmanjšanje izgub in pokrivanje dodatnih stroškov prilagajanja, saj bo spopadanje z različnimi izzivi podnebnih sprememb lokalnim oblastem prineslo precejšnja nova finančna bremena.

27.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 79/19

1.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so se število, obseg in resnost naravnih nesreč ali nesreč, ki jih posredno ali neposredno povzroči človek, v regijah Evropske unije v zadnjih letih občutno povečali. Zaradi svetovnih podnebnih sprememb tudi evropsko podnebje postaja nestabilno; posledica bo vse več izjemnih vremenskih pojavov, zaradi katerih se bo povečevalo tveganje za škodo, ki jo utrpijo ljudje, infrastruktura in okolje;

2.

ugotavlja, da nesreče, ne glede na njihov vzrok, ljudem, gospodarstvu, okolju in kulturi pogosto povzročijo precejšnjo škodo, ki lahko močno preseže stroške ukrepov za preprečevanje; to velja tudi za dejanske stroške soočanja z nesrečami;

3.

ugotavlja, da se uveljavljeni instrumenti EU na področju civilne zaščite (mehanizem Skupnosti na področju civilne zaščite, finančni instrument za civilno zaščito in solidarnostni sklad EU) v okviru ciklusa upravljanja nesreč (preprečevanje, priprava, odzivanje in obnova) pretežno uporabljajo za pripravo, odzivanje in obnovo;

4.

zato podpira politični cilj, tj. razvoj skupne strategije na področju preprečevanja nesreč, ki je bil doslej premalo upoštevan, in začetek obsežne razprave o tej temi. Strategija mora prispevati k oblikovanju skupnega, uravnoteženega in celostnega pristopa EU k civilni zaščiti;

5.

se strinja s stališčem Komisije, da ima preprečevanje dvojen pomen: prvič, če je le mogoče, je treba preprečiti, da pride do nesreč, in drugič, omejiti je treba posledice nesreč, ki jih ni mogoče preprečiti;

6.

poleg tega meni, da so nesreče nenadni, nepričakovani pojavi, ki na lokalni ali regionalni ravni povzročijo zlom osrednjih javnih struktur, sistemov in funkcij; sem ne sodijo izredne razmere, ki nastanejo zaradi konfliktov, in teroristični napadi;

7.

poudarja, da so te nesreče običajno razmeroma omejene na posamezna območja, vendar lahko prekoračijo upravne meje, zato je sodelovanje med območji, ki jih ogroža skupna nevarnost, še zlasti na področju preprečevanja, nujno;

8.

opozarja, da nesreče najprej neposredno prizadenejo lokalne in regionalne oblasti, ki so državljanom najbliže, in da so te tudi prve, ki so zaprošene za pomoč, zato morajo biti v polni meri vključene v pripravo strategij in ukrepov civilne zaščite;

9.

v zvezi s tem dodaja, da je čim bolj neposreden in takojšen odziv že ob prvih znakih nesreče odločilen za ublažitev posledic v vsaki regiji v EU, ne glede na njeno zemljepisno lego. Zato je treba ukrepe za preprečevanje nesreč načrtovati na ravni, ki jo nesreča neposredno prizadene in ki se lahko najhitreje odzove;

10.

poudarja, da imajo lokalne in tudi regionalne oblasti zaradi poznavanja lokalnih in regionalnih razmer, ki so si ga pridobile z lastnimi izkušnjami, odločilno vlogo tudi pri preprečevanju nesreč. Pogosto se zgodi, da imajo dovolj strokovnega znanja, vendar premalo finančnih sredstev, da bi lahko izvajale strategije za preprečevanje;

11.

priznava, da sta priprava in izvajanje načrtov ukrepov ob nesrečah kot preventivne dejavnosti doslej pokazala odlične rezultate v primerih, ko je bilo te načrte mogoče uresničiti, vendar nezadostna finančna sredstva povzročajo velike težave pri izvajanju takšne politike preprečevanja;

12.

zato izraža zadovoljstvo, ker ga je Evropska komisija zaprosila za dodatne informacije, ki bi bile v pomoč pri pripravi strategije Skupnosti za preprečevanje naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek.

13.

se strinja s Komisijo, da je boljše razumevanje nesreč nujno za pripravo učinkovitih lokalnih in regionalnih strategij za preprečevanje nesreč;

14.

zato pozdravlja namen Komisije, da pripravi obsežen pregled razpoložljivih virov informacij v zvezi z nesrečami. Ocena informacij, ki so že na voljo, bi morala imeti vedno prednost pred zbiranjem dodatnih podatkov;

15.

v zvezi s tem opozarja, da so tako v državah članicah kot na evropski ravni na voljo obsežni podatki o nesrečah ter njihovih gospodarskih in družbenih posledicah. Dodatni ukrepi so zato potrebni samo tam, kjer je mogoče dokazati, da zaradi pomanjkljivih informacij ali slabe primerljivosti obstajajo vrzeli v znanju;

16.

podpira tudi predlog za pripravo pregleda najboljše prakse. Lokalne in regionalne oblasti v posameznih državah članicah imajo veliko izkušenj s preprečevanjem nesreč. Zagotoviti bi bilo treba izmenjavo teh izkušenj in splošen dostop do njih (1);

17.

kljub temu močno dvomi, ali je sektorske pristope iz nekaterih zakonodajnih aktov, kot sta direktiva o poplavah ali direktiva Seveso, smiselno uporabljati bolj splošno. Ogroženost zaradi različnih vrst nesreč je zelo različna, saj je odvisna od geografskih, podnebnih in geomorfoloških značilnosti. Zato je le malo verjetno, da bi splošna uporaba posameznih instrumentov za preprečevanje prinesla dodatne koristi, ki bi veljale za vse vrste ogroženosti;

18.

meni, da bi lahko priprava seznama sedanjih nacionalnih smernic za določanje območij nevarnosti ali tveganj ter seznanjanje držav članic s tem seznamom izboljšala primerljivost nevarnosti in tveganj po vsej Evropi. Takšen seznam bi bil lahko v pomoč predvsem državam, ki še nimajo nacionalnih predpisov za določanje območij nevarnosti ali tveganj;

19.

vendar poudarja, da so lahko morebitne smernice, pripravljene na tej podlagi, zgolj priporočilo. Po eni strani ne smejo povzročiti dragega preoblikovanja seznamov, ki so v državah članicah že na voljo, po drugi pa morajo imeti države članice vedno možnost, da zaradi lokalnih in regionalnih posebnosti določajo lastne prednostne naloge;

20.

pozdravlja določitev prednostnih nalog pri izvajanju sedmega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj na področju preprečevanja nesreč. Raziskave, ki jih financira Skupnost, so smiselna dopolnitev prizadevanj držav članic na tem področju.

21.

podpira predlog Komisije za dopolnitev že obstoječega programa „pridobljene izkušnje“ v mehanizmu Skupnosti na področju civilne zaščite z vidiki preprečevanja nesreč;

22.

meni, da bi moral pristop Skupnosti k preprečevanju nesreč vključevati tudi vzajemno ocenjevanje držav članic, ki jih prizadenejo enake, stalno ponavljajoče se vrste nesreč. Takšni postopki (t. i. medsebojni pregledi) in seznanjanje z ugotovljenimi rezultati lahko prispevajo k uveljavitvi učinkovitih mehanizmov za preprečevanje nesreč v vseh državah članicah;

23.

nadalje meni, da bi morali imeti vidiki preprečevanja nesreč pomembno vlogo v nacionalnih programih izobraževanja in pri usposabljanju na področju civilne zaščite. Ponudbo držav članic na področju izobraževanja za strokovnjake s področja politike in uprave bi lahko po potrebi dopolnili s programi na ravni Skupnosti;

24.

glede splošnega ozaveščanja javnosti poudarja, da je treba pri ukrepih za seznanjanje s tveganji, povezanimi z nesrečami, in z ustreznimi načrti ukrepov posebno pozornost nameniti otrokom, starejšim in osebam z omejeno mobilnostjo. Ukrepi ozaveščanja bi morali vključevati posamezne pripravljalne in nujne ukrepe ter enotno evropsko številko za klic v sili 112, pa tudi možne načine sodelovanja prizadetih (npr. preprečevanje oviranja reševalnih služb, sodelovanje v primeru evakuacije);

25.

še vedno meni, da bi bilo treba spodbujati tesno sodelovanje in usklajevanje med akterji pri določanju in izvajanju ukrepov, ki lahko trajno vplivajo na preprečevanje nesreč. Za preprečevanje nesreč je potreben večdimenzionalen in predvidevajoč pristop, ki mora povezovati najrazličnejše ravni državnega in zasebnega ukrepanja, da bi bil popolnoma učinkovit;

26.

poudarja, da vsaka država članica ob upoštevanju nacionalnih pristojnosti sama odloča o tem, kako bo organizirala sodelovanje in usklajevanje med vsemi udeleženci. Pri tem je treba zlasti priznati pomen prostovoljnega dela in organizacij na tem področju;

27.

načeloma pozitivno ocenjuje namen Komisije, da za boljše usklajevanje vzpostavi evropsko mrežo predstavnikov vseh pristojnih nacionalnih služb, vendar bi bilo treba preveriti, ali je mogoče ta cilj doseči tudi brez vzpostavljanja dodatnih struktur, z dodatnim usklajevanjem ali združitvijo že obstoječih mrež in z okrepitvijo sodelovanja;

28.

obžaluje, da Komisija ni predlagala dodatnih ukrepov za okrepitev predvsem čezmejne izmenjave informacij, izkušenj in dobre prakse. Takšna izmenjava bi morala potekati zlasti med lokalnimi in regionalnimi oblastmi v sosednjih državah, ki jih lahko prizadenejo čezmejne nesreče, kot so poplave, pa tudi med državami članicami, ki jih pogosto prizadenejo enake vrste nesreč, npr. gozdni požari;

29.

opozarja, da se je pobuda INTERREG izkazala za zelo učinkovito pri čezmejni izmenjavi primerov dobre prakse na področju preprečevanja naravnih nesreč. Tudi ustanovitev evropskih združenj za teritorialno sodelovanje (EZTS) lahko izboljša izvajanje ukrepov za preprečevanje nesreč, in sicer glede skupnih baz podatkov, vaj, ocen tveganja, sistemov zgodnjega opozarjanja, prenosa tehnologije in izmenjave strokovnjakov.

30.

poziva k pripravi pregleda že razpoložljivih instrumentov Skupnosti, s katerimi se lahko podprejo ukrepi za preprečevanje nesreč, pa tudi k pripravi seznama ukrepov preprečevanja, za katere so že zdaj na voljo sredstva EU. Oba ukrepa sta zelo primerna za spodbuditev preventivnega razmišljanja na področju civilne zaščite tudi na podnacionalnih ravneh. Pri tem je treba posebno pozornost nameniti možnostim financiranja čezmejnih načrtov, vaj in usposabljanja;

31.

poudarja, da je mogoče s temi ukrepi kratkoročno precej izboljšati preprečevanje nesreč – že v okviru finančne perspektive 2007–2013. Z izboljšanjem dostopa do finančnih sredstev, ki so že na voljo, bi lahko srednjeročno zagotovili na splošno učinkovitejšo in uspešnejšo uporabo sredstev, ne da bi bilo treba pri tem povečati skupni proračun za civilno zaščito;

32.

vendar izraža pomisleke glede upoštevanja nekaterih vidikov preprečevanja nesreč v Direktivi 85/337/EGS Sveta o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (direktiva EIA) in Direktivi Seveso 1996/82/ES. Sedanji postopki vsebinsko ne smejo biti preveč obsežni, če se želimo izogniti dodatnemu upravnemu bremenu. Za učinkovito preprečevanje nesreč morajo imeti usmerjeni in usklajeni ukrepi na lokalni in regionalni ravni prednost pred splošnim razširjanjem upravnih postopkov in postopkov odobritve;

33.

podpira Komisijo v njenih prizadevanjih za vključitev skupnih evropskih standardov za projektiranje stavb in nizkih gradenj („Eurocode 8“) v nacionalne predpise. Predvsem izboljšani standardi za stavbe lahko omilijo posledice najrazličnejših nesreč in bistveno zmanjšajo število morebitnih žrtev;

34.

v zvezi s tem poziva Komisijo, naj tudi pri prihodnjih pobudah za sodelovanje s tretjimi državami v ospredje postavi preprečevanje nesreč.

35.

opozarja, da je zaščita prebivalstva prvotno naloga držav članic ter njihovih lokalnih in regionalnih oblasti in da mnoge države članice v veliki meri že imajo strategije preprečevanja nesreč. Vsa prizadevanja za izboljšanje preprečevanja nesreč morajo še naprej temeljiti na načelih solidarnosti, sodelovanja, usklajevanja in podpore med temi različnimi ravnmi;

36.

pričakuje, da bo EU ob upoštevanju načela subsidiarnosti prednostno pomagala zlasti državam članicam in regijam, ki jih vedno znova prizadenejo naravne nesreče, da postopno razvijejo in izvajajo lastne preventivne ukrepe. Ukrepi Skupnosti morajo pomagati državam članicam, da si bodo lahko same pomagale;

37.

poziva institucije EU, naj s sedanjimi instrumenti spodbujajo in podpirajo preventivne dejavnosti, ki zajemajo na primer različne načrte ukrepov ob nesrečah, ki jih pripravljajo in izvajajo regionalne oblasti;

38.

zato pozdravlja dejstvo, da pristop Skupnosti k preprečevanju nesreč, ki ga predlaga Komisija, temelji na sedanjih strukturah, dopolnjuje nacionalne ukrepe in se osredotoča na področja, na katerih je za učinkovito preprečevanje nesreče potreben skupen pristop;

39.

na koncu ponovno poziva (2) Evropsko komisijo, Evropski parlament in Svet, naj upoštevajo stališča lokalnih in regionalnih oblasti pri načrtovanju vseh pobud v zvezi s preprečevanjem nesreč in zagotovijo učinkovit postopek predhodnega posvetovanja z osebami, ki so neposredno pristojne za upravljanje nesreč.

27.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 79/23

1.

pozdravlja poglobljen pregled politike TEN-T, ki je potreben zaradi velike zamude pri vzpostavljanju omrežja, opredeljenega leta 1996, in zahtev, ki pritiskajo na evropski prometni proračun, ter ugotavlja, da so zaradi finančne krize še toliko potrebnejše čim bolj optimalne naložbe v okviru TEN-T;

2.

poudarja, da je v trenutni gospodarski krizi razvoj TEN-T in integracija prometa v Uniji ter v sosednjih državah velik izziv za zagotavljanje dolgoročne vzdržnosti notranjega trga ter teritorialne, gospodarske in socialne kohezije v Uniji; v okviru vmesnega pregleda finančne perspektive 2009–2010 poziva države članice, da obrnejo trend izrazitega zmanjševanja proračunskih sredstev za TEN-T;

3.

ugotavlja, da to mnenje pomembno dopolnjuje že sprejeta mnenja, zlasti o okolju prijaznejšem prometu in o mobilnosti v mestih;

4.

opozarja Komisijo, da vzpostavljanja prometne infrastrukture ni mogoče obravnavati ločeno od drugih dveh delov prometne politike: politike na področju določanja cen in regulacije prometa (na primer z direktivo o evrovinjeti); pa tudi ne ločeno od večje učinkovitosti, kakovosti in varnosti prometa (na primer s pomočjo razvoja interoperabilnosti železnic). Zato priporoča Komisiji, da te tri dele razvija skladno in hkrati;

5.

izraža željo, da bi Komisija več pozornosti namenila ciljem trajnostnega razvoja in varstva okolja, pa tudi, da bi politika TEN-T spodbujala najbolj ekološke vrste prometa (železniški, pomorski in rečni promet);

6.

predlaga, da bi bila posebej obravnavana okoljsko občutljiva območja, kot so obalna in gorska območja (Alpe in Pireneji), kjer bi bilo treba sprejeti posebne ukrepe za prenos prevoza blaga s ceste na železnico ali na pomorske avtoceste;

7.

izraža obžalovanje, da zelena knjiga bolj ne poudarja pomembnosti prometa pri prostorskem načrtovanju v Evropi, in popolnoma v skladu z načelom teritorialne kohezije opozarja, da je eden od poglavitnih ciljev TEN-T prispevati k večjemu ravnovesju med regijami, tako da bi omogočili prosti pretok oseb in blaga, zlasti med regijami, oddaljenimi od središč, ali manj razvitimi regijami in velikimi evropskimi gospodarskimi središči, s čimer bi tem območjem dali potrebne gospodarske spodbude ter spoštovali pravico najbolj oddaljenih regij do dostopnosti.

8.

meni, da bi bila zaželena omejitev vseevropskega prometnega omrežja na tiste prometne osi, ki dolgoročno veliko prispevajo k doseganju strateških ciljev Evropske unije, zlasti kohezijske politike („glavna omrežja“) ter v okviru strukture dveh ravni z enim splošnim omrežjem TEN-T in enim glavnim prometnim omrežjem;

9.

meni, da bi bilo v primeru splošnega omrežja TEN-T treba vzpostaviti prožen sistem, ki bi temeljil na metodah in splošnih načelih, dogovorjenih na ravni Unije, da bi tako lahko hitro in učinkovito vključili različne dele ali sestavine (nova pristanišča, nova letališča, nove železniške povezave itd.) v omrežje TEN-T;

10.

meni, da je nujno treba ločevati med tovornimi in potniškimi omrežji, saj se njihov namen in značilnosti razlikujejo, in izraža željo, da bi jasneje opredelili prednostne naloge obeh vrst omrežij, kjer je to upravičeno (danes se pogosto sprejemajo odločitve v korist potniškega prometa); zaradi omejenih finančnih sredstev je pri izgradnji splošnega omrežja TEN-T potrebno opredeliti prednostne naloge ter namensko vlagati sredstva v odpravo težav s prezasedenostjo omrežja;

11.

meni, da takšno ločevanje ne škodi tesnemu usklajevanju pri opredelitvi in vzpostavljanju obeh vrst omrežij in da ne preprečuje morebitnega začasnega ali stalnega prevoza tovora in potnikov s pomočjo iste infrastrukture, če so le učinkovito upoštevane potrebe glede storitev, povezane s prevozom blaga in potnikov;

12.

priporoča, da bi „glavna vseevropska prometna omrežja“ za prevoz tovora in potnikov vključevala sedanje „prednostne projekte“, ki bi jih bilo mogoče razširiti na druge projekte, in bi zajemala vso infrastrukturo, ki je potrebna za zagotavljanje prometnega toka (vključno z infrastrukturo omejenega obsega, ki omogoča hitro izboljšanje učinkovitosti, kakovosti in varnosti prometa), kar bo omogočilo nastanek koridorjev, ki bi bili v skladu z željami državljanov;

13.

meni, da bi novo omrežje TEN-T moralo vključevati tudi vozlišča na glavnih prometnih omrežjih, ki so zelo pomembna za kohezijo in gospodarstvo regij v Skupnosti. Prometna vozlišča imajo veliko dodano vrednost, saj imajo multimodalno strukturo, vendar na njih pogosto nastajajo zastoji in so premalo učinkovita. Omrežje TEN-T bi še zlasti moralo zajemati infrastrukturo za izogibanje velikim mestom, tako da bi bilo mogoče omejiti sovpadanje prometa na dolge razdalje in vsakodnevnega obmestnega prometa, pri tem pa bi bilo treba iskati alternativne možnosti na območjih, ki niso preobremenjena;

14.

meni, da je pomembno opredeliti omrežje TEN-T v smislu intermodalnosti in ga torej razširiti na velika vozlišča, namenjena prestopanju in logistiki (železniške postaje, letališča, pristanišča, intermodalni terminali) ter na sekundarno infrastrukturo, ki povezuje ta vozlišča in omogoča njihovo povezavo z glavnimi omrežji; pri tem bi morali upoštevati, da imajo nekateri kopenski koridorji pomorsko vlogo in so temeljna os prednostnega omrežja železniškega prevoza blaga, saj železnico prek pomembnih intermodalnih prometnih vozlišč (logističnih ploščadi in pristanišč) povezujejo s pomorskim prometom;

15.

meni, da je prav tako pomembno, da so evropska pristanišča, ki so strateškega pomena na evropski ravni, zlasti tista, ki so povezana z evropskimi multimodalnimi ploščadmi, kjer poteka večji del evropske blagovne menjave s tujino in ki lahko igrajo večjo vlogo v notranji trgovini, z železniškim in rečnim omrežjem TEN-T učinkovito povezana s celino, hkrati pa je treba okrepiti razvoj pomorskih avtocest, saj pomenijo stroškovno učinkovit in prožen način vključevanja obrobnih in oddaljenih območij v glavna omrežja TEN-T; pri povezavi evropskih morskih pristanišč z zaledjem je treba dati prednost železnici in celinskim plovnim potem;

16.

spodbuja tesno vključenost mest ter lokalnih in regionalnih skupnosti v opredelitev omrežja TEN-T in njegovih prednostnih nalog, še posebej zato, da se zagotovi skladnost z lokalnimi in regionalnimi načrti, zlasti pa v opredelitev prometnih vozlišč in sekundarne infrastrukture. Razvoj mest in regij je namreč v veliki meri odvisen od prometne infrastrukture, vendar mesta in regije za to prevzemajo tudi stroške in nosijo različne posledice;

17.

ugotavlja, da razsežnost „celovitega omrežja“ za razliko od načrtovanja, ki temelji na glavnem omrežju, ovira učinkovit razvoj TEN-T; pod temi pogoji podpira omejitev celovitega omrežja zgolj na uporabo zakonodajnih določb o interoperabilnosti, varnosti in kohezijskih skladih; ugotavlja, da je ohranitev koncepta celovitega omrežja edina možnost za oddaljene regije brez prednostnih projektov, da uporabijo storitve prometne infrastrukture, ki jih financira Evropska unija, in se tako zagotovi dostopnost vseh regij; celovito omrežje bi lahko ocenili v skladu z jasno opredeljenimi merili evropske dodane vrednosti;

18.

se zavzema za odločno politiko razvoja „inteligentnih“ intermodalnih in interoperabilnih operacijskih in informacijskih sistemov za uporabnike, ki lahko močno prispevajo k učinkovitosti prevoza potnikov in tovora; priporoča zlasti vzpostavitev enotnega izdajanja vozovnic v mednarodnem železniškem potniškem prometu;

19.

priporoča nadaljnja prizadevanja za standardizacijo tehničnih predpisov (na primer že sprejetih standardov na področju železnic) in prometnih operacijskih sistemov, da se tako zagotovi okvir za različne vrste nacionalne infrastrukture in omogoči interoperabilnost lokalnih prometnih sistemov in standardov, vendar brez vsiljevanja določenih standardov lokalnim in regionalnim prometnim organom;

20.

poziva k razjasnitvi in podrobnejši obrazložitvi pojma „teoretični steber“, uporabljenega v zeleni knjigi, saj sedanja preveč splošna opredelitev ne omogoča zavzetja stališča.

21.

meni, da je evropske subvencije treba omejiti na manjše število projektov, in sicer predvsem na zelo velike nadnacionalne projekte, ki so zaradi odločitev držav članic v prid zgolj nacionalnih projektov odrinjeni, in na projekte, ki omogočajo hitro povečanje učinkovitosti, okoljske trajnosti, kakovosti in varnosti izmenjav, pri tem pa morajo vse odločitve na tem področju temeljiti na natančni oceni evropske „dodane vrednosti“, ukrepi sofinanciranja in drugi spremljevalni ukrepi pa ne smejo vplivati na konkurenco. Ustrezno dokazilo o tem bi moralo biti sestavni del postopka odobritve;

22.

podpira sprejetje socialno-ekonomskih metod ocenjevanja, s pomočjo katerih je mogoče usklajeno primerjati projekte in oceniti njihovo „evropsko dodano vrednost“;

23.

vendar pa opozarja Komisijo na nevarnost dodeljevanja evropskih finančnih sredstev zgolj na tej podlagi, saj so socialno-ekonomske metode ocenjevanja dogovornega značaja in ne morejo upoštevati vseh dejavnikov odločanja, zlasti na področju prostorskega načrtovanja, teritorialne kohezije in dostopnosti;

24.

poudarja, da morajo smernice na področju TEN-T vključevati tudi določbe, ki bodo zagotavljale, da vsaka država članica opredeli strukturo, pri čemer so lokalni in regionalni organi zakonsko odgovorni za načrtovanje prometa in upravljanje z omrežji, v celoti vključeni v proces opredelitve in izvajanja smernic TEN-T kot najboljši način za zagotavljanje skladnega razvoja lokalnih, regionalnih in nacionalnih omrežij ter omrežja TEN-T;

25.

meni, da je za vzpostavitev okolju prijazne železniške, pomorske in rečne infrastrukture potrebno uvesti zakonodajni in tarifni okvir, ki jo bo spodbujal, in se zavzema za ambiciozno politiko za ta področja, vključno z internalizacijo zunanjih stroškov ali z evropsko pomočjo za prevoznike tovora, da bi uporabljali trajnostne vrste prometa, kot je železniški ali pomorski promet (npr. Ecobonus);

26.

meni, da morajo vzpostavljanje omrežja TEN-T spremljati ukrepi za večjo učinkovitost in kakovost prometa, zlasti pa za odstranitev tehničnih in zakonodajnih ovir pri prehajanju meje; ti stroškovno nezahtevni ukrepi imajo lahko zelo pozitiven učinek;

27.

ugotavlja, da nasprotovanje prebivalstva ali lokalnih in regionalnih skupnosti nekaterim infrastrukturnim projektom, zlasti zaradi negativnega vpliva gradbišč, lahko povzroči velike zamude in velike dodatne stroške;

28.

zato predlaga razširitev evropske finančne pomoči, ki bi jo države ter lokalne in regionalne skupnosti po javnem posvetovanju uporabile za pripravo območij na velike gradbene projekte (na primer na področju usposabljanja lokalne delovne sile, namestitev delavcev, prilagoditev lokalne gospodarske strukture potrebam gradbenih projektov itd.), kar bi omogočilo, da bi gradbišča imela tudi pozitivne učinke za ta območja;

29.

prav tako predlaga, da se evropska finančna pomoč razširi na nekatere spremljevalne naložbe, s pomočjo katerih bi bilo mogoče bolje upoštevati ekološke zahteve;

30.

meni, da je za izvedbo zelo velikih projektov bistvenega pomena pogodbena ureditev evropskega prispevka v okviru celovitih finančnih načrtov, vendar je današnji postopki dodeljevanja evropskih sredstev, omejeni na sedemletno proračunsko obdobje (krajše od trajanja izvedbe zelo velikih projektov), ne omogočajo;

31.

predlaga, da se na podlagi novega omrežja TEN-T podpišejo „programske pogodbe“ med Evropsko unijo in vsako državo, ki bi opredelile njihove obojestranske obveznosti na področju financiranja in časovnega načrta izvedbe. Te programske pogodbe ne bi zajemale le infrastrukture, vključene v TEN-T, marveč tudi sekundarno infrastrukturo, ki bi jo bile države (ali regije) pripravljene vzpostaviti za dobro delovanje glavnih omrežij;

32.

ugotavlja, da so finančni instrumenti EU (na primer jamstva za posojila in tvegani kapital) primerni za projekte, pri katerih zasebni sektor nosi tržno tveganje, zlasti projekte izgradnje cest, pri katerih je finančni prispevek zasebnega sektorja lahko velik (ti projekti se običajno izvajajo s koncesijo);

33.

ugotavlja, da pa ti instrumenti niso prilagojeni projektom na področju železniškega tovornega prometa, pristanišč in intermodalnosti, saj največkrat ne omogočajo prenosa tržnega tveganja na zasebni sektor in je zato lahko finančni prispevek zasebnega sektorja zelo majhen;

34.

meni, da bi uvedba euroobveznic lahko omogočila hitrejšo izvedbo prednostnih projektov, če bi bilo z njo mogoče povečati finančni prispevek EU;

35.

meni, da javno-zasebna partnerstva kljub zapletenim pogodbam lahko pomagajo pri izvedbi nekaterih velikih projektov, saj po eni strani omogočajo razširitev javnih subvencij, po drugi strani pa uporabo praktičnih izkušenj zasebnega sektorja, vendar ne vplivajo bistveno na srednjeročno gospodarsko ravnovesje;

36.

meni, da bi razjasnitev določb Skupnosti glede javno-zasebnih partnerstev lahko prispevala k razvoju tovrstnih partnerstev;

37.

pozdravlja razširitev vloge evropskih koordinatorjev, ki so danes pristojni samo za prednostne projekte, na nova „glavna omrežja“ TEN-T;

38.

predlaga, da koordinatorji – tako kot pri nekaterih prednostnih projektih – igrajo vlogo tudi pri ponovni opredelitvi in izvajanju ukrepov za večjo učinkovitost, kakovost in varnost prometa;

39.

meni, da obstaja drug tip možnega usklajevanja, ki ga je mogoče imenovati usklajevanje po makroobmočjih. To bi pomenilo, da bi EU razdelili na območja podobnih značilnosti in pogojev, kar bi olajšalo sodelovanje sosednjih držav. Ta metoda bi prav tako olajšala usklajevanje v primeru zelo dolgih koridorjev, pri katerih imajo regije na začetku in na koncu koridorja le malo skupnega.

27.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 79/27

1.

pozdravlja sporočilo Komisije Posodobljen strateški okvir za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju. Odbor v celoti podpira predlagani splošni cilj, in sicer povečati raven znanja in sposobnosti z izboljšanjem sistemov izobraževanja in usposabljanja, ki se upravičeno obravnava kot absolutna prednostna naloga pri odzivu na izzive, s katerimi se sooča Evropska unija;

2.

se popolnoma strinja s splošno analizo Komisije. Problematika izobraževanja in usposabljanja je bistvenega pomena, če naj Evropa poveča prizadevanja za konkurenčnost, hkrati pa ohrani visoko raven socialnega in okoljskega varstva, saj so državljani Evrope njen najdragocenejši vir (1). V zvezi s tem Odbor opozarja, da bo do leta 2015 79 % delovnih mest zahtevalo delovno silo z visoko ali srednjo izobrazbo (2);

3.

se strinja z idejo Evropske komisije, da morajo politike na področju izobraževanja in usposabljanja vsem državljanom ne glede na njihovo starost, spol in družbeno-ekonomski profil zagotoviti, da lahko pridobijo, posodabljajo in vseživljenjsko razvijajo svoje poklicne sposobnosti in aktivno državljanstvo; te politike so torej ključni dejavniki osebne emancipacije in socialnega vključevanja;

4.

opozarja na pomen pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti ter njihove odločilne vloge v Evropi na področju izobraževanja in usposabljanja, ki jim daje osrednjo vlogo v procesu doseganja predvidenih strateških ciljev. Lokalne in regionalne oblasti so v skladu s sistemi posameznih držav odgovorne za različne ravni izobraževanja, od predšolske vzgoje in izobraževanja do izobraževanja in usposabljanja za odrasle. Sporočilo obravnava vse te ravni. Evropsko sodelovanje na področju izobraževanja in usposabljanja je tesno povezano tako z zaposlovanjem in strategijami trajnostnega gospodarskega razvoja ter problematiko preseljevanja, vključno z večjezičnostjo in demografskimi trendi, kakor tudi s politikami EU za socialno vključevanje, podjetništvo, raziskovanje in inovativnost. Zato je učinkovito izvajanje politik izobraževanja in usposabljanja, ki upoštevajo vse te vidike, naloga lokalnih in regionalnih oblasti. Pri odločanju o načinih dela v okviru dolgoročnega evropskega sodelovanja na področju izobraževanja in usposabljanja je treba upoštevati pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti;

5.

v zvezi s tem poudarja, da ima tema obravnavanega sporočila za Odbor dolgoročni pomen. Gledano kratkoročno pa je tema povezana s prednostnimi nalogami Odbora za leto 2009 (3);

6.

izraža zadovoljstvo, da predlagani ukrepi podpirajo in dopolnjujejo ukrepe držav članic, s čimer se – brez poseganja v načeli subsidiarnosti in sorazmernosti – povečuje evropska dodana vrednost;

7.

poudarja, da bi lahko v zvezi z izobraževanjem in usposabljanjem otrok priseljencev, ki se prav tako omenja pri strateških izzivih in prednostnih nalogah, temu vprašanju namenili enako pozornost kot vključevanju državljanov tretjih držav v Evropski uniji. Odbor v zvezi s tem opozarja, da ukrepi za vključevanje niso del pristojnosti EU na področju priseljevanja (členi 61, 62 in 63 PES), temveč so zanj neposredno pristojne države članice. To pomeni, da ima lahko EU v zvezi s tem le podporno vlogo – tako bo tudi ostalo do morebitne ratifikacije Lizbonske pogodbe, ki bi okrepila pristojnosti EU na tem področju;

8.

opozarja, da v Evropi priseljevanje predstavlja kulturno, jezikovno in demografsko okrepitev, ki je priložnost in ne breme, ter da bi zaradi tega moralo biti izobraževanje in usposabljanje prve in druge generacije priseljencev prednostna naloga, saj je ključnega pomena za vključevanje in dejansko udeležbo v družbenem in poklicnem življenju (4). Komisijo poziva, da nameni pozornost najbolj ranljivim priseljencem;

9.

ugotavlja, da namerava Komisija okrepiti uporabo odprte metode usklajevanja, saj k obstoječim dejavnostim vzajemnega učenja dodaja še vzajemni pregled; zato Komisijo poziva, naj upošteva povečanje finančne in upravne obremenitve, ki ga lahko okrepitev odprte metode usklajevanja povzroči lokalnim in regionalnim oblastem, ki nosijo velik del odgovornosti za izobraževanje in usposabljanje;

10.

opozarja, da lahko odprta metoda usklajevanja – še posebej na področju splošnega in poklicnega izobraževanja – deluje samo, če je neposredno vključena podnacionalna raven. Uspešnost držav članic, ki temelji na uspešnosti njihovih regij in občin, bo morala temeljiti predvsem na njihovem obsežnem sodelovanju ob stalnem prizadevanju za solidarnost;

11.

zelo pozorno spremlja problematiko neenakopravnosti moških in žensk, kot je že navedel v nekaterih prejšnjih mnenjih (5). Zato poziva Komisijo, da posebno pozornost nameni temu vztrajnemu neravnotežju med spoloma;

12.

opozarja na potrebo po spodbujanju vključevanja invalidov vseh starosti v redno izobraževanje in usposabljanje. To bi zelo povečalo njihovo vključenost v družbo in zaposljivost;

13.

pozdravlja prizadevanje na področju izobraževanja odraslih, ki je zelo pomembno za spodbujanje zaposljivosti, mobilnosti, družbenega vključevanja in osebnostnega razvoja. Odbor v zvezi s tem opozarja, da je že izrazil pripravljenost prevzeti aktivno vlogo pri spodbujanju področja vseživljenjskega izobraževanja in usposabljanja, ki je zelo povezano z lokalnimi in regionalnimi oblastmi (6);

14.

se sprašuje, zakaj Komisija v obravnavanem sporočilu ni omenila vprašanja usposabljanja in ohranjanja visokokvalificiranih delavcev in ljudi s ključnimi znanji v EU, saj je to v okviru razvoja družbe znanja za večino evropskih držav bistveno vprašanje – tako glede „bega možganov“ kakor tudi glede potrebe po usposabljanju visokokvalificiranega osebja v vseh disciplinah. Zato poziva Komisijo, da se na to vprašanje osredotoči, da pa vendarle ne uvaja dodatnih kazalnikov, kar bi lahko negativno vplivalo na skladnost zastavljenih ciljev;

15.

opozarja na velik pomen, ki ga Odbor pripisuje vključevanju tretjih držav, ki si prizadevajo za priključitev EU, zato Komisijo poziva, da v zvezi s tem obravnava različne možnosti.

16.

odbor regij odobrava štiri strateške izzive in prednostne naloge, ki jih predlaga Komisija za obdobje 2009–2010;

17.

ugotavlja, da so kratkoročni strateški izzivi in prednostne naloge v skladu z že opravljenim delom v okviru programa Izobraževanje in usposabljanje 2010;

18.

pozdravlja dejstvo, da strateški izzivi niso omejeni le na vprašanja, povezana s trgom dela, ter posebej odobrava izziv „spodbujanje pravičnosti in aktivnega državljanstva“. Prvi stiki s politiko in vsakodnevno uresničevanje aktivnega državljanstva se dogajajo na podnacionalni ravni;

19.

opozarja na svojo zavezanost mobilnosti, ki je bistveni vidik kulturnega in poklicnega razvoja, saj prispeva k preseganju gospodarskih in kulturnih ovir. Odbor v zvezi s tem vztraja, da mora mobilnost postati pravilo za vse, ki se izobražujejo;

20.

poudarja temeljno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri mobilnosti vseh, ki se izobražujejo, tako na področju obveščanja kot tudi na področju podpore mobilnosti z uvajanjem ukrepov za usklajevanje in spremljanje, ki dopolnjujejo evropske programe (7). Odbor zato poziva Komisijo, naj to vlogo še bolj upošteva in regije vključi v pripravo programov ter regijam, ki si to želijo, zagotovi več pristojnosti pri njihovemu izvajanju;

21.

opozarja, da morajo imeti regionalne in lokalne oblasti osrednjo vlogo pri doseganju cilja „materinščina + 2“, zlasti pri izvajanju izobraževalnih programov (8);

22.

opozarja na potrebo po večjem napredku pri obvladovanju jezikov v osnovnih in srednjih šolah. Izobraževalni proces mora zagotoviti več priložnosti za pogovor vsaj v enem tujem jeziku v osnovni šoli (9);

23.

opozarja, da je treba povečati prizadevanja za seznanjanje s prednostmi, ki jih ima učenje jezikov (10);

24.

pozdravlja pripravljenost okrepiti začetno izobraževanje učiteljev in povečati možnosti za stalni strokovni razvoj osebja, zadolženega za izobraževanje in svetovanje;

25.

meni, da je treba v okviru razvoja izobraževanja in usposabljanja upoštevati trende na trgu dela v zvezi z znanjem in veščinami. Ti so pogosto najprej ugotovljeni na lokalni in regionalni ravni;

26.

meni, da je izobraževanje za trajnostni razvoj – zlasti za povečanje seznanjenosti s problematiko podnebnih sprememb, biotske raznovrstnosti in varstva vseh naravnih virov (tal, vode, zraka, rudnega bogastva ipd.) ter razvoj medijske pismenosti – bistvenega pomena in neločljivo povezano z aktivnim državljanstvom, zato bi ga lahko vključili v prednostne naloge za obdobje 2009–2010;

27.

v zvezi s tem opozarja, da sta aktivno državljanstvo in razumevanje izzivov trajnostnega razvoja med ključnimi sposobnostmi Evropejcev, kakor je navedeno v priporočilu Ključne sposobnosti za vseživljenjsko učenje – evropski okvir  (1);

28.

meni, da imajo zgodnje, predšolsko in osnovno izobraževanje pomembno vlogo pri pridobivanju osnovnih spretnosti, ki našim državljanom in državljankam omogočajo uspešno zasebno in poklicno življenje (11);

29.

odobrava pripravljenost za izboljšanje vzajemnega učenja na področju najboljših praks za izobraževanje otrok priseljencev. Ta ukrep je bistvenega pomena za spodbujanje evropskega državljanstva in uspešen proces vključevanja;

30.

želi poudariti pomen pouka materinščine za otroke priseljencev, saj ta izboljša njihovo sposobnost, da se naučijo tako jezika države gostiteljice kot drugih jezikov; vendar mora biti državna podpora nedvomno usmerjena predvsem v učenje jezika države gostiteljice in sposobnost tekoče uporabe tega jezika;

31.

poudarja velik pomen lokalnih in regionalnih oblasti pri razvoju inovativnega okolja (11);

32.

meni, da je treba v okviru družbenega izziva „krepitev inovativnosti in ustvarjalnosti“ posebno pozornost nameniti okoljskim vprašanjem (voda, energija, podnebje, biotska raznovrstnost, onesnaževanje itd.). Na splošnejši ravni ti izzivi zahtevajo velike spremembe številnih poklicev in ustvarjanje mnogih novih; zato jih je treba vključiti v vseživljenjsko učenje, zlasti s pripravo ustreznih izobraževanj;

33.

podpira predlog za vzpostavitev partnerstev med izvajalci izobraževanja in usposabljanja ter podjetji, raziskovalnimi zavodi, kulturnimi akterji in ustvarjalnimi industrijami. Te dejavnosti so med svojim izvajanjem pokazale učinkovito inovativnost;

34.

meni, da je izboljšanje sodelovanja med državami članicami bistvenega pomena za soočenje s skupnimi izzivi, ki bodo nastali s pojavom dinamične družbe znanja, ter da sodelovanje med lokalnimi in regionalnimi oblastmi prav tako prispeva k temu cilju in ga je torej treba spodbujati.

35.

zahteva, da se pripravi primerjalni pregled sistemov splošnega in poklicnega izobraževanja v državah članicah in reform, načrtovanih v bližnji prihodnosti, ter da se ta pregled objavi na internetu v vseh uradnih jezikih EU. Tako bi lahko strokovnjaki za izobraževanje na občinskih in regionalnih ravneh, občinski svetniki in šolske skupnosti dobili potrebne informacije o izkušnjah drugih držav na področju splošnega in poklicnega izobraževanja ter na osrednji ravni odločanja v razpravah o nadaljnjem preoblikovanju splošnega in poklicnega izobraževanja nastopali kot enakovredni partnerji.

36.

odbor regijodobrava uporabo meril uspešnosti v okviru odprte metode usklajevanja, vendar ta merila ne smejo voditi v prikrito usklajevanje sistemov v posameznih državah članicah;

37.

pozdravlja namen Komisije sprejeti kvantitativne (merila uspešnosti, statistični podatki) in kvalitativne ukrepe (izmenjava informacij in dobrih praks) (12). Ti ukrepi bi morali graditi predvsem na že obstoječem, temeljiti na primerljivih podatkih in upoštevati različnost položajev v posameznih državah članicah. Države članice so nasprotno povabljene, naj preudarijo, kako in v kolikšni meri lahko ob upoštevanju spreminjajočih se gospodarskih in družbenih razmer ter svojih nacionalnih prednostnih nalog prispevajo k skupnemu uresničevanju ciljev;

38.

poudarja, da še vedno ni bilo razprave o virih, ki jih bodo regije in občine potrebovale za to, da lahko prevzamejo dodatne upravne in finančne stroške uvajanja novih kazalnikov;

39.

ne glede na to ugotavlja, da zastavljeni cilji za štiri od petih meril uspešnosti, sprejetih leta 2003, do leta 2010 ne bodo izpolnjeni. Ni jasen niti učinek vzajemnega učenja ter izmenjave informacij in dobrih praks, zato je treba preveriti primernost zastavljenih ciljev in/ali načinov dela;

40.

Komisiji, državam članicam ter lokalnim in regionalnim oblastem predlaga obravnavo razlogov, zaradi katerih zastavljeni cilji za ta štiri merila uspešnosti niso bili doseženi;

41.

odobrava namen Komisije, da se poveča cilj vključenosti odraslih v vseživljenjsko učenje z 12,5 % na 15 %. To povečanje je še posebej pomembno v obdobju krize, ko je potrebno preusposabljanje in izpopolnjevanje številnih delavcev;

42.

podpira predlog za uvedbo merila uspešnosti „mobilnost“, ki je bistvenega pomena, saj bo povečalo zaposljivost in prispevalo k oblikovanju evropskega državljanstva – čeprav Komisija tega kazalnika še ni opredelila. Meni, da je treba – ne da bi posegali v prizadevanja v zvezi z univerzitetnimi študenti, ki jih je treba nadaljevati – poudariti mobilnost vajencev in mladih na poklicnem usposabljanju, kar je področje, na katerem je aktivnih veliko regij;

43.

odobrava namen oblikovati merilo uspešnosti „posamezniki s slabimi rezultati pri osnovnih spretnostih“, ki je bilo razširjeno na matematiko in znanosti, vendar poudarja, da je treba prednost dati zlasti učenju branja in pisanja. Opozarja pa, da sta poznavanje informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter znanje tujih jezikov pomembna tako za pridobivanje znanja in izvajanje vseživljenjskega učenja kakor tudi za doseganje ciljev permanentnega usposabljanja. Zlasti otroci morajo imeti možnost za zgodnje pridobivanje spretnosti na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij (12). Odbor opozarja na družbene neenakosti pri dostopu do teh tehnologij, na katere se morajo nacionalne, regionalne in lokalne ter evropske ustanove ustrezno odzvati, s čimer bi lokalnim in regionalnim oblastem omogočili, da si pomagajo z obstoječimi programi EU in novimi programi Komisije ter jih vključili v boj proti funkcionalni nepismenosti v okviru prenovljene lizbonske strategije. Te ustanove morajo upoštevati tudi pomen, ki ga ima učenje jezika države gostiteljice za priseljence, da bi spodbudili njihovo vključevanje v družbo in povečali njihovo zaposljivost;

44.

meni, da je treba pri uporabi odprte metode usklajevanja v okviru opredeljevanja novih kazalnikov in referenčnih vrednosti na področju izobraževanja in usposabljanja ocenjevanje sposobnosti pisanja in bralnega razumevanja razširiti tudi na medijske vsebine, saj so te danes na voljo v pisni, slikovni in video obliki;

45.

meni, da prizadevanja na področju bralnih in pisnih sposobnosti, matematike, znanosti ter informacijsko-komunikacijske tehnologije nikakor niso neskladna z izobraževanjem pri drugih šolskih predmetih, ki brez izjeme prispevajo k pridobivanju drugih kvalitet, kot so ustvarjalnost, samospoštovanje in socialne veščine (9);

46.

podpira cilj dodatno spodbuditi napredek pri zagotavljanju učenja dveh tujih jezikov že od zgodnje mladosti, zato soglaša z merilom „jeziki“;

47.

izraža zadržanost glede uvedbe merila uspešnosti za „vlaganje v visoko šolstvo“. Proaktivni ukrep, ki bi povečal vlaganje v visoko šolstvo na 2 % BDP, je sam po sebi pozitiven, vendar javno-zasebni vidik tega cilja ne bi smel odpraviti odgovornosti države, kot tudi ne povzročiti povečanja deleža finančnih sredstev gospodinjstev pri financiranju visokega šolstva, saj bi to ogrozilo predvsem cilj enakih možnosti, kar zlasti velja za obdobje krize;

48.

odobrava merilo uspešnosti „diplome v terciarnem izobraževanju“ ter predlog za odpravo že doseženega merila uspešnosti za matematiko, znanost in tehnologijo; pozdravlja tudi pozornost, ki je pri teh disciplinah namenjena razlikam med spoloma. V zvezi s tem je treba opozoriti na mnenje Odbora o okvirni strategiji Skupnosti za enakost spolov  (13);

49.

izraža zadržanost glede predloga Komisije za sprejetje merila uspešnosti „zaposljivost“. Analiza soodnosnosti med doseženo izobrazbeno stopnjo in sposobnostjo za vstop na trg dela je skupna naloga. Ne glede na to je treba uvesti tudi druge spremenljivke, predvsem pa stanje gospodarstva. Ukrep je torej treba bolj podrobno opredeliti;

50.

odobrava predlog Komisije za sprejetje merila uspešnosti „predšolsko izobraževanje“, saj učenje v zgodnjem otroštvu ustvarja nove možnosti razvoja in je pomembna sestavina vseživljenjskega učenja;

51.

odobrava namen ohraniti sedanje merilo uspešnosti „zgodnje opuščanje šolanja“ in meni, da bi bilo treba poudariti različne pristope, da bi ta cilj dosegli;

52.

ob upoštevanju dosedanjih izkušenj izraža zadržanost glede predloga za fiksno merilo uspešnosti „inovativnost in ustvarjalnost“. Odbor pa se zavzema za to, da države članice proučijo možnosti za razvoj kazalnikov, ki bi lahko podprli njihova prizadevanja za inovacije in ustvarjalnost;

53.

predlaga, da se preučijo načini spodbujanja držav k izmenjevanju informacij in dobre prakse v zvezi z meriloma uspešnosti „inovativnost in ustvarjalnost‚ter‘zaposljivost“. Regije je treba v ta ukrep v celoti vključiti;

54.

podpira zavezanost ohraniti ter povečati učinkovitost in ambicioznost politik izobraževanja in usposabljanja. Sedanja kriza nas od tega ne sme odvrniti, ampak nasprotno, voditi nas mora k temu cilju.

27.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 79/33

1.

ugotavlja, da se to mnenje o predlogu za poenostavitev skupne kmetijske politike (SKP) umešča v zelo specifičen ekonomski okvir ter v vmesno obdobje med pregledom stanja sedanje SKP in pripravo revidirane SKP za obdobje po letu 2013, osredotoča pa se na prihodnje proračunske finančne okvire;

2.

poudarja, da poleg poteka dogodkov v svetovnem gospodarstvu tudi podnebne spremembe omogočajo lažje razumevanje in jasnejši okvir skupne politike za podporo sektorju, kot je kmetijstvo, ter izboljšanje pogojev za ureditev te politike na vseh področjih proizvodnje in na vseh območjih – s tem se ustvarjajo temelji te politike;

3.

meni, da je v tem okviru prednost koncepta „preference Skupnosti“ brez protekcionizma in kupovanja lokalnih proizvodov očitna ter da zagotavlja odgovor na vse svetovne prehrambene potrebe, ki so še vedno pereče vprašanje;

4.

poudarja, da mora skupna kmetijska politika upoštevati kakovostno proizvodnjo hrane ter razmere v zvezi s ključnimi strategijami, kot so strategije rabe zemljišč in razvoja podeželja (strategija za gozdove, območja z ovirami itd.). Ta politika mora upoštevati tudi cilje teritorialne kohezije za velike celinske geografske celote Evropske unije, vključno z najbolj oddaljenimi regijami;

5.

meni – v skladu s prejšnjimi mnenji Odbora regij – da se mora poenostavitev SKP usmerjati k vsem akterjem v kmetijstvu; pri tem se je treba zavzemati tudi za to, da državljani bolje razumejo nujnost njenega obstoja, s tem pa ščititi enega od gospodarskih stebrov Evrope;

6.

meni, da mora biti SKP usmerjena v prihodnost in da je treba v skladu z resolucijo, sprejeto na plenarnem zasedanju Odbora regij junija 2009, podnebne spremembe vključiti v kmetijsko politiko pred začetkom vrha ZN o podnebnih spremembah v Københavnu, s ciljem zmanjšati porabo energije in proizvodnjo toplogrednih plinov.

7.

Odbor regij meni, da mora biti poenostavljena SKP bolj razumljiva in berljiva, da jo lahko razumejo tako kmetje kot tudi institucionalni in gospodarski akterji ter državljani Evropske unije;

8.

opozarja Evropsko komisijo (v nadaljevanju „Komisija“) in države članice, da poenostavitev SKP ne pomeni reforme SKP s spremembami pravil za njeno uporabo. Poenostavitev je treba razumeti kot razvoj. Predvsem je treba zagotoviti, da se pravila SKP ne bodo spreminjala v časovnih presledkih, ki ne upoštevajo proizvodnih ciklov vseh kmetijskih proizvodov;

9.

poziva Komisijo in države članice, naj priložnost za poenostavitev SKP izkoristijo za primerno, celovito in objektivno komuniciranje z evropskimi državljani in kmeti, pri tem pa stalno opozarjajo na cilje ter razpoložljiva sredstva za izvajanje in agendo SKP;

10.

poudarja, da mora biti SKP, poenostavljena za vse, vsem tudi razumljiva;

11.

opozarja Komisijo, da državljani in kmetje na lokalni ravni niso seznanjeni s poenostavljanjem, čeprav to poteka že od leta 2005;

12.

se sprašuje, ali je prečiščevanje besedil kmetijskih predpisov zares pomembno samo glede pravnih besedil o mlečnih proizvodih. Presenečen je, da Komisija svojo utemeljitev omejuje le na ta sektor – čeprav mu je seveda treba nameniti posebno pozornost;

13.

glede na sedanjo gospodarsko krizo se strinja, da mora evropsko kmetijstvo, ki ga zajema skupna politika, imeti možnost prejemati sredstva iz državne pomoči, ki so prilagojena kriznim razmeram (podnebnim, zdravstvenim in gospodarskim), ne da bi pri tem ogrožali temelje SKP, temveč jih utrjevali (glej prejšnja mnenja Odbora regij);

14.

meni, da bi morale – poleg ukrepanja Komisije, ki je ustanovila skupino strokovnjakov – tudi države članice ter regionalne in lokalne oblasti spodbujati izmenjavo izkušenj, izvajati primerjalne študije in poiskati najvidnejše dosežke, zlasti na področju zmanjševanja upravnih stroškov. Vsaka država članica bi morala, tako kot Komisija, na svojem območju vključiti akterje iz kmetijstva;

15.

opozarja Komisijo, da je pod krinko poenostavitve v resnici uvedla reformo, ki je na vseh območjih sprožila temeljito prestrukturiranje;

16.

dvomi, da je ureditev enotnih plačil „kmetu prijazna“. Meni, da je upoštevanje elementov, kot so žive meje in zidovi, v interesu vseh;

17.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija upoštevala potrebo po ocenah učinka in rednih ovrednotenjih. Ta pristop je treba vključiti tudi v oblikovanje SKP, da bo do leta 2013 bolj prilagojena območjem in kmetom, in sicer na podlagi pregleda stanja in poenostavitve;

18.

opozarja na pomen boljšega posvetovanja z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter potrebo po vključevanju SKP v dinamiko upravljanja na več ravneh, za katero se zavzema Odbor regij v svoji beli knjigi, da bi izboljšali učinkovitost, enakopravnost in udeležbo vseh v procesu evropskega povezovanja;

19.

vztraja, da morajo biti podatki, s katerimi razpolaga Komisija, na vseh njenih ravneh na voljo za uporabo v kmetijstvu na lokalni ravni. Elektronska izmenjava podatkov mora biti na voljo vsem akterjem;

20.

izraža presenečenje nad prednostnimi nalogami v akcijskem načrtu ter želi, da bi bile sprejete in predstavljene postopoma;

21.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da se navzkrižna skladnost ohrani kot temeljno načelo neposrednih plačil v okviru SKP; meni, da je potrebna določena poenostavitev, in se zavzema, da se proizvajalcem naložijo racionalne zahteve, da lahko pristojne uprave izvajajo objektiven nadzor nad njimi;

22.

poziva Komisijo, naj pokaže, da je enotna skupna ureditev trga resnična poenostavitev, ki koristi zaposlenim v tem sektorju, državljanom in območjem, ter da to velja za vse izvedbene določbe Komisije, ki se nanašajo na države članice in območja;

23.

ponovno poudarja, da mora znižanje upravnih stroškov koristiti območjem, državljanom in kmetom in da mora veljati za vse vrste proizvodnje. Odbor poleg tega poudarja, da mora biti znižanje stroškov tudi v skladu s cilji SKP;

24.

sprašuje se o splošnih trditvah Komisije glede shem vezane podpore; Komisijo sprašuje, ali usmeritev SKP k močnejšemu ločevanju res pomeni poenostavitev, ki upošteva raznolikost območij. Odbor tudi želi, da bi poenostavitev SKP s pomočjo pregleda stanja vodila k boljši SKP za vse, k SKP, ki bi bila pravičnejša in enakopravnejša pri razdeljevanju pomoči kmetom, panogam in območjem;

25.

ponovno opozarja Komisijo na potrebo po upoštevanju vseh vrst kmetijske proizvodnje in njihovih lastnih ciklov;

26.

v vsakem primeru želi, da se pravila o navzkrižni skladnosti uskladijo za vsa območja Unije na podlagi najmanjšega skupnega imenovalca; to mora biti prednostna naloga;

27.

opozarja Komisijo, da morajo biti sporočila za javnost in kmete razumljiva, celovita in jasna;

28.

se strinja, da mora biti politika kakovosti eden od stebrov SKP in da se je ne sme opustiti;

29.

poudarja, da je treba lokalne in regionalne oblasti vključiti v izmenjavo dobrih praks in v prizadevanja za poenostavitev;

30.

poziva, da se več pozornosti nameni politikam EU, usmerjenim v večjo profesionalizacijo različnih evropskih sektorjev, s čimer bi evropskemu agroživilskemu sektorju, ki je eden od gospodarskih stebrov Evrope, omogočili krepitev ter prilagajanje podnebnim spremembam in gospodarstvu;

31.

poziva k boljši odzivnosti instrumentov SKP za proizvodnjo, ki se sooča s kriznimi razmerami (med drugim tudi s tržnimi, podnebnimi, socialnimi in zdravstvenimi). Zato je treba v okviru učinkovitega institucionalnega mehanizma zagotoviti preprosta orodja, ki bi omogočila združevanje sredstev za pomoč proizvodnji, s tem pa tudi zagotavljanje dostojnega prihodka za kmete, ki se soočajo s temi kriznimi razmerami;

32.

podpira sporočilo Komisije, da je treba države članice spodbujati k večji poenostavitvi, da bi se tako povečala učinkovitost pri izvajanju njihovih pristojnosti v okviru skupne politike. Subsidiarnost ne bi smela zapletati in povečevati okornosti postopkov, ker bi to lahko škodilo ugledu evropskega agroživilskega modela;

33.

ponovno poudarja, da je treba prednost, ki se namenja razvoju podeželja, razumeti kot povečevanje dodane vrednosti na lokalni ravni, ne pa kot nadomeščanje politik držav članic in/ali lokalnih organov. Razvoj podeželja je treba povezati z glavnimi evropskimi strategijami (lizbonsko-göteborško strategijo) v temeljnem okviru teritorialne kohezije in z njo tesno povezane solidarnosti ter tudi z drugimi glavnimi politikami, ki so potrebne za razvoj evropske celine, hkrati pa nadaljevati izvajanje projektov v kmetijstvu in z njim povezanih dejavnostih, v okviru partnerstev vrste LEADER.

34.

Odbor regij ponovno poudarja svojo zavezanost ohranitvi skupne kmetijske politike in odločno zavrača vsakršno obliko ponovne nacionalizacije. Ta politika, ki se izvaja – to je treba poudariti – v razmerah gospodarske krize, je upravičen način urejanja trgov. Oblikovati se mora tako, da se z vidika trajnostnega razvoja odzove na potrebe na vseh področjih in območjih Unije. Ta pristop je treba nujno vključiti v SKP, ki je usmerjena v leto 2013, ter v okvir evropske finančne perspektive;

35.

se sprašuje, ali je poenostavitev SKP, ki jo zdaj predlaga Komisija, skladna s cilji, ki izhajajo iz zadnjih razprav o pregledu stanja in iz temu ustrezne usmeritve, ter priporoča nadaljevanje prizadevanj na evropski in nacionalni ravni v tesnem posvetovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, da bi se izboljšali pogoji izvajanja za kmete in da bi bila ta glavna skupna politika Skupnosti državljanom in potrošnikom bolj razumljiva;

36.

poudarja, da mora poenostavitev, ki je nujna, omogočati boljšo odzivnost na krizne razmere na kmetijskih trgih ter na podnebne in zdravstvene nevarnosti; trenutna kriza v sektorju mlečnih proizvodov zahteva hitro ukrepanje ter uvedbo enostavnejših in bolj prilagodljivih regulativnih instrumentov;

37.

meni, da je nujno pomembno boljše seznanjanje s sedanjo SKP, da se bodo lahko z njo lažje poistovetili vsi vpleteni akterji (državljani, potrošniki, kmetje, lokalne in regionalne oblasti);

38.

izraža željo, da bi se Evropa odločila za razvoj kmetijske politike v ambiciozno skupno kmetijsko in živilsko politiko, ki bi jo lahko poimenovali SKŽP. S tem bi se ta politika okrepila ne samo znotraj Unije, temveč tudi v svetovnem merilu. Uspeh takšne politike bi pospešil ponovno vzpostavljanje nujno potrebnega svetovnega ravnotežja in stabilnosti;

39.

pričakuje od držav članic, Sveta in Evropskega parlamenta, da bodo od leta 2013 prevzeli odgovornost za opredelitev te politike vključno s finančnimi perspektivami, ki bi bile združljive s cilji in pogoji za njeno izvajanje na vseh ravneh.

27.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 79/37

1.

pozdravlja pobudo Komisije, da nadaljuje z oblikovanjem resničnega območja svobode, varnosti in pravice za državljane, in se strinja, da je to v svetu z naraščajočo mobilnostjo izjemnega pomena;

2.

z zadovoljstvom sprejema pobudo Komisije, s katero bo Unija pridobila nov večletni program, v katerem bodo za naslednjih 5 let opredeljene prednostne naloge na področjih, povezanih z območjem svobode, varnosti in pravice; vendar ugotavlja, da sporočilo Komisije nikjer ne omenja sprememb, ki bodo posledica sprejetja Lizbonske pogodbe.

3.

meni, da mora biti novi program dovolj ambiciozen, da bi omogočil znatni napredek na teh področjih, hkrati pa mora veliko pozornost nameniti oceni pobud, predlaganih v preteklih desetih letih, da se izboljša njihova učinkovitost in dejansko dosežejo njihovi cilji;

4.

ponovno poudarja svojo zaskrbljenost, ker Komisija ne namenja dovolj pozornosti vlogi, ki jo imajo lokalni in regionalni organi na področju svobode, varnosti in pravice;

5.

opozarja, da so področja, ki jih obravnava sporočilo, posebno pomembna za lokalne in regionalne vlade, saj neposredno vplivajo na vsakdanje življenje državljanov Evropske unije in na naloge lokalnih in regionalnih oblasti;

6.

poudarja, da je Odbor regij kot politična skupščina, ki zastopa lokalne in regionalne oblasti, eno od primernih mest, ki lahko služijo interesom državljanov ter zagotovijo uresničevanje pravic in obveznosti evropskega državljanstva;

7.

meni, da bi moral biti Odbor regij vključen v območje svobode, varnosti in pravice ter s tem neposredno sodelovati tako pri uresničevanju in razvoju stockholmskega programa in njegovega akcijskega načrta kot tudi pri oblikovanju in izvajanju mehanizmov in instrumentov ocenjevanja iz tega programa, kadar gre za njegovo področje pristojnosti;

8.

potrjuje svojo zavezanost spodbujanju sistema za varstvo temeljnih pravic na več ravneh in izraža zadovoljstvo, da je državljanstvo v središču prizadevanj za oblikovanje območja svobode, varnosti in pravice;

9.

poudarja potrebo po uravnoteženem usklajevanju področij varnosti ter varstva temeljnih pravic in svoboščin, in sicer tako, da se za območje svobode, varnosti in pravice oblikujejo skladni instrumenti;

10.

obžaluje, da ni bil dosežen želeni napredek, in opozarja države članice, da lahko zaviranje prizadevanj za oblikovanje območja svobode, varnosti in pravice vpliva na pravice in svoboščine evropskih državljanov;

11.

se strinja s Komisijo, da je učinkovita uporaba zakonodaje ključna za razvoj območja svobode, varnosti in pravice, zato izraža zaskrbljenost zaradi razlik v prenosu direktiv ter poziva Komisijo, naj oblikuje nove in prenovljene ukrepe za zagotovitev, da bodo nacionalne zakonodaje vsebovale duh in obliko predpisov in politik, potrjenih na evropski ravni;

12.

ugotavlja, da je prosti pretok temelj evropskega državljanstva, in poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe za ustrezen prenos ustrezne zakonodaje;

13.

opozarja, da imajo lahko lokalne in regionalne oblasti, ki so neposredno povezane z državljani, pomembno vlogo pri oblikovanju instrumentov in mehanizmov ocenjevanja; zato – v skladu s priporočilom skupine na visoki ravni za prihodnost evropske politike na področju pravosodja – zahteva, da se ga vključi v pripravo teh mehanizmov, saj se bodo tako lahko bolje upoštevale praktične izkušnje lokalnih in regionalnih oblasti;

14.

predlaga, naj postane zunanja razsežnost evropske notranje politike predmet skladnega razvoja v akcijskem programu stockholmskega programa, v okviru katerega se obravnavajo zlasti skupni interesi na področju priseljevanja in azila; sodelovanje na področju varovanja meja; boj proti terorizmu in kriminalu; geografske prednostne naloge za posamezne teme; okvirni pogoji za izmenjavo informacij; jamstva za varstvo temeljnih in človekovih pravic; preglednost in prosti dostop do informacij; varstvo podatkov ter s tem povezana pravna jamstva za državljane Unije in pripadnike tretjih držav;

15.

meni, da je treba politike na področju pravosodja in notranjih zadev uskladiti in povezati z drugimi politikami Unije, ter vztraja, da je potrebna večja usklajenost pravosodnih, varnostnih in notranjih zadev z ekonomsko, socialno in zunanjo politiko Evropske unije, da bi bile te politike bolj učinkovite in usklajene;

16.

se strinja s prednostnimi političnimi nalogami novega programa in opozarja, da je udeležba lokalnih in regionalnih oblasti ključna v procesu izgradnje Evrope državljanov, hkrati pa zagotavlja večjo demokratično legitimnost celotnega procesa;

17.

soglaša s pomisleki glede dodelitve finančnih sredstev za prednostne politične naloge in opozarja, da je treba omogočiti udeležbo lokalnih in regionalnih oblasti pri izdelavi proračunskih instrumentov, namenjenih področjem, za katera so te oblasti pristojne;

18.

opaža, da bo izpolnjevanje načel subsidiarnosti in sorazmernosti mogoče oceniti šele na podlagi podrobnih predlogov, in opozarja, da se morajo v akcijskem načrtu, ki naj bi bil sprejet decembra 2009, ta načela čim bolj spoštovati;

19.

zahteva, da se posebna pozornost nameni spoštovanju načela subsidiarnosti, saj lahko države članice to načelo uporabijo za vrnitev pristojnosti na nacionalno raven.

20.

izraža zadovoljstvo zaradi pripravljenosti Unije, da pristopi k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, in opozarja, da mora biti spoštovanje temeljnih pravic osnova katerega koli ukrepa Unije in njenih držav članic;

21.

ugotavlja, da Listina Evropske unije o temeljnih pravicah priznava pravice, ki veljajo za vsakega posameznika, ne glede na njegovo državljanstvo ali status prebivanja v Evropski uniji, in opozarja na pomen, ki ga ima načelo prebivanja za lokalne in regionalne oblasti pri zagotavljanju socialne kohezije in socialnega miru;

22.

vztraja, da je uporaba direktive o prostem pretoku oseb ključna za uresničevanje pravice evropskih državljanov in njihovih družinskih članov, da se svobodno gibajo in prebivajo v državah članicah, ter opozarja, da nobena država članica ni v celoti prenesla te direktive v nacionalno zakonodajo (1);

23.

z zaskrbljenostjo opaža, da se družinski člani državljanov EU, ki so državljani tretjih držav in ki imajo dovoljenje za prebivanje za daljši čas, pri vstopu v države EU in prebivanju v njih, zaradi svojega državljanstva ali etnične pripadnosti soočajo z diskriminatornimi omejitvami, in se zavzema za to, da se posebej skrbi za preprečevanje takšne diskriminacije;

24.

podpira vsako pobudo za boj proti diskriminaciji, rasizmu, antisemitizmu, ksenofobiji ali homofobiji; poziva k hitremu sprejetju predloga direktive o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost (COM(2008) 426); poudarja pomembno vlogo, ki jo lahko imajo lokalne in regionalne oblasti pri preprečevanju in odkrivanju ksenofobičnih in rasističnih ravnanj ter pri izobraževanju na področju demokratičnih načel; meni tudi, da je evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti (2010) priložnost za nov zagon pri oblikovanju in izvajanju politik zoper diskriminacijo ranljivih družbenih skupin;

25.

se strinja s potrebo po vzpostavitvi celovitega sistema varstva podatkov, ki temelji na temeljni pravici do zasebnosti in varovanja osebnih podatkov in ki vključuje instrumente, sorazmerne z njegovimi cilji, ter upošteva pri tem visoko raven varstva;

26.

izraža zaskrbljenost zaradi izjemnega porasta digitalnih informacij o državljanih, ki je posledica razvoja informacijskih in komunikacijskih tehnologij, opozarja na pomen, ki ga evropski državljani pripisujejo varstvu podatkov in zasebnosti (2), ter meni, da bi morala stockholmski program in poznejši akcijski program Komisije več pozornosti nameniti razvoju strateškega pristopa, ki temelji na tehnologijah „privacy by design“ in „privacy aware“ (načeli spoštovanja zasebnosti pri načrtovanju) (3);

27.

izraža zaskrbljenost zaradi nizke udeležbe državljanov Unije na evropskih volitvah, kot institucija EU priznava, da na tem področju ni naredil dovolj, in obžaluje, da Komisija ne prispeva zares inovativnih zamisli za povečanje udeležbe v demokratičnem življenju Unije (4);

28.

poziva Komisijo, naj ustvari več možnosti za spodbujanje novih oblik udeležbe na podlagi novih tehnologij ter izpostavi pomen e-vlade in pobud, kot je e-udeležba, da se poveča udeležba državljanov v civilnem in političnem življenju (5);

29.

meni, da je treba okrepiti mehanizme obveščanja, ki bodo povečali ozaveščenost evropskih državljanov o njihovih pravicah, zlasti glede diplomatske in konzularne zaščite v tretjih državah, kjer ni nacionalnih predstavništev;

30.

se zavzema za izboljšanje sistema usposabljanja na področju civilne zaščite in se strinja z predlogom iz končnega poročila skupine za prihodnost (Future Group), da se spodbudi mrežno povezovanje za dostop do usposabljanja in iskanje skupnih opredelitev standardov tega usposabljanja (6);

31.

obžaluje, da se pri obravnavi mehanizmov za okrepitev civilne zaščite ne posveča več pozornosti vlogi lokalnih in regionalnih oblasti, saj imajo le-te ključno vlogo pri preprečevanju ter mobilizaciji sredstev in policijskih sil, kadar je to potrebno.

32.

potrjuje pomen oblikovanja evropskega pravosodnega območja in se zavzema za odpravo obstoječih ovir, ki evropskim državljanom preprečujejo, da bi v celoti uresničevali svoje pravice, in zavirajo učinkovitost instrumentov notranjega trga;

33.

priznava, da je težko obravnavati 27 različnih pravnih sistemov, vendar spodbuja k usklajenemu in učinkovitemu čezmejnemu sodelovanju na področju pravosodja na podlagi vzajemnega priznavanja, medsebojnega zaupanja in spoštovanja načela subsidiarnosti; poudarja, da je treba pri tem zagotoviti minimalno raven usklajenosti kazenskih postopkov ter oblikovati minimalne standarde za civilne sodne postopke;

34.

potrjuje, da je dostop do sodstva ključen za izgradnjo Evrope kot območja prava, in pozdravlja splošne predloge Komisije, zlasti v zvezi z e-pravosodjem, ki jih je treba izvajati tako, da se zagotovi varstvo podatkov;

35.

meni, da je treba čim bolj preučiti možno uporabo novih tehnologij na področju pravosodnega sodelovanja;

36.

ugotavlja, da je treba okrepiti mehanizme uporabe instrumentov pravosodnega sodelovanja na področju družinskega prava, zlasti kadar vplivajo na pravice mladoletnih;

37.

zahteva povečanje prizadevanj za pravilen prenos evropske zakonodaje na področju pravosodja, s čimer bi se preprečilo zmanjšanje učinkovitosti pravnih instrumentov;

38.

se strinja, da je treba vzpostaviti vzajemno priznavanje odločitev o odvzemu pravic, zlasti v primeru poklicev, ki vključujejo mladoletne osebe, vendar od Komisije zahteva, naj zagotovi, da bodo pri izmenjavi informacij podatki zavarovani in da ne bo prišlo do zlorab;

39.

meni, da sta usposabljanje in ozaveščenost ključna sestavna dela izgradnje Evrope pravosodja, ki spoštuje različnost in spodbuja sodelovanje, ter poziva Komisijo, naj pripravi programe izmenjav med strokovnjaki iz različnih držav;

40.

soglaša, da je treba uskladiti nacionalne zakonodaje na področju civilnega prava za resne čezmejne prekrške, da se olajša čezmejno sodelovanje in bolje zaščitijo človekove pravice, kar je eden od ciljev evropskega območja pravice.

41.

ceni prizadevanja Komisije, da osredotoči politike varnosti in pravosodja na spoštovanje temeljnih pravic državljanov, vendar opozarja, da je treba pri pripravi strategije za notranjo varnost zagotoviti skladnost in ravnovesje med elementi varnosti ter varstvom pravic in svoboščin;

42.

meni, da je smiselno zgraditi skupno kulturo vsega varnostnega osebja, ter pozdravlja pobudo za spodbujanje mehanizmov izmenjave izkušenj in dobrih praks; v zvezi s tem je pomembno, da se poudari pomen politik preprečevanja, ki so obvezna predhodna faza celotnega procesa boja proti kriminalu;

43.

obžaluje, da se pri izgradnji skupne kulture varnosti omenjajo samo državni uradniki, medtem ko bi morala ta vključevati tudi strokovnjake iz lokalnih in regionalnih uprav;

44.

predlaga, da se preveri, v kolikšni meri bi lahko kodifikacija evropske policijske zakonodaje olajšala čezmejne intervencije znotraj EU;

45.

dodaja, da je treba, ne da bi pri tem posegali v notranjo razporeditev pristojnosti v posamezni državi članici, vzpostaviti mehanizme, ki bodo območnim institucijam omogočali, da posredujejo pri učinkoviti uporabi zakonodaje Skupnosti na področju varnosti in kazenskega pregona ter da imajo primeren in zakonit dostop do mehanizmov sodelovanja in obveščanja, ki jih je vzpostavila Unija (7);

46.

meni, da je treba povečati uporabo in učinkovitost tehnoloških orodij za zagotavljanje varnosti in prostega gibanja oseb, vendar priznava zaskrbljenost zaradi hitrega razvoja teh sistemov in nezadostnega ocenjevanja njihove učinkovitosti;

47.

se strinja, da je treba preučiti zgradbo sistemov obveščanja, da bi izboljšali njihovo uspešnost in učinkovitost, znižali stroške in povečali koristi;

48.

opozarja, da je treba pri raziskovanju in razvoju na področju varnosti ter možni ustanovitvi sklada za notranjo varnost upoštevati mnenja strokovnjakov lokalnih in regionalnih oblasti;

49.

meni, da sta v boju proti kaznivim dejanjem, ki vplivajo na varnost državljanov, kot so terorizem, organiziran kriminal, zlasti trgovanje z ljudmi, trgovanje z drogami ali spolno izkoriščanje mladoletnih oseb, pomembna tako preprečevanje kot tudi kazenski pregon, ter opozarja Komisijo na ključno vlogo, ki jo imajo lokalni in regionalni akterji pri oblikovanju strategij za preprečevanje kriminala;

50.

pozdravlja povečanje učinkovitosti evropskega sodelovanja na področju kazenskega pregona in pravosodja ter meni, da bi glede na vse večjo povezanost lokalnega kriminala z mednarodnim organiziranim kriminalom lokalni in regionalni organi morali imeti pomembno vlogo v boju proti čezmejnemu organiziranemu kriminalu;

51.

poudarja, da mora vsak napredek v boju proti prestopništvu potekati vzporedno s prizadevanji za varstvo pravice do zakonite obrambe, prav tako pa je treba pri tem vzpostaviti skupna minimalna pravna jamstva za obtožence, zlasti v zvezi z domnevo o nedolžnosti in začasnim odvzemom prostosti;

52.

se strinja, da je varovanje zunanjih meja EU pomembno za zagotavljanje varnosti in prostega gibanja znotraj Unije, ter pozdravlja sklicevanje na polno spoštovanje človekovih pravic in mednarodno zaščito pri razvoju evropske strategije za celovito upravljanje meja, vendar izraža zaskrbljenost, ker sporočilo tega ne navaja dovolj podrobno ter zahteva, da se pri nadaljnji obravnavi vprašanja vedno upošteva dejstvo, da je Evropa območje svobode in pravic;

53.

poziva Komisijo, naj pred uvedbo novih instrumentov vzpostavi mehanizme za neodvisno ocenjevanje operativnega sodelovanja med državami članicami (FRONTEX) ter s tem povezanega sodelovanja s tretjimi državami, zlasti z vidika posegov, ki vplivajo na temeljne pravice državljanov EU in pripadnikov tretjih držav;

54.

opozarja države članice, da nadzor in spremljanje meja na morju ne smeta pomeniti zanemarjanja temeljnih obveznosti reševanja na morju;

55.

meni, da je pred uvedbo sprememb ali novih instrumentov treba v celoti razviti in oceniti obstoječe sisteme obveščanja (SIS II, VIS), ter izraža zaskrbljenost, ker sporočilo ne vsebuje informacij o mehanizmih pregleda in kontrole/nadzora pri uporabi biometričnih podatkov v teh sistemih;

56.

izraža pomisleke glede vzpostavitve elektronskega registra vstopov na ozemlja držav članic in izstopov z njih ter možnosti razvoja evropskega sistema predhodne odobritve potovanj, ki bi lahko spodkopal temeljne pravice, zlasti na področju varstva osebnih podatkov;

57.

meni, da je treba okrepiti strategije sodelovanja za spodbujanje izmenjave informacij in sodelovanja med organi kazenskega pregona in carinskimi upravami;

58.

dodaja, da mora biti razvoj vsakega novega instrumenta, kot je na primer skupni schengenski vizum, učinkovit in uspešen, pri tem pa je treba upoštevati varstvo podatkov in jamstva v zvezi s pravico do zasebnosti;

59.

podpira prizadevanja za izboljšanje sodelovanja med Europolom in Eurojustom za doseganje napredka pri preiskavah čezmejnega organiziranega kriminala;

60.

izraža zaskrbljenost zaradi groženj, katerih tarča je bila Komisija, in opozarja na vlogo, ki jo imajo lahko lokalne in regionalne oblasti pri ugotavljanju in odkrivanju teh kriminalnih dejanj;

61.

spodbuja Komisijo, naj oblikuje posebne akcijske načrte za boj proti trgovini z ljudmi in vključi s tem povezane ukrepe v odnose s tretjimi državami;

62.

izraža zaskrbljenost zaradi porasta števila zločinov, povezanih s spolnim izkoriščanjem otrok in otroško pornografijo (8) na spletu, ter opozarja, da morajo kazenske ukrepe spremljati ukrepi za ozaveščanje in izobraževanje državljanov o teh kaznivih dejanjih;

63.

poudarja vlogo, ki jo imajo lahko lokalne in regionalne oblasti pri oblikovanju preventivnih ukrepov za zaščito dostojanstva in varstvo pravic mladoletnih oseb, zlasti tistih, ki so v stiski in brez spremstva (9);

64.

se zavzema za nadaljevanje boja proti kibernetskemu in gospodarskemu kriminalu ter izboljšanje mehanizmov usklajevanja in sodelovanja glede teh kaznivih dejanj, ki se ne zgodijo vedno v državi, v kateri poteka preiskava;

65.

opozarja Komisijo na vlogo, ki jo imajo lahko lokalne in regionalne oblasti v boju proti korupciji in ponarejanju ter razvoju strategije za boj proti drogam v Evropski uniji;

66.

meni, da je grožnja terorizma ena glavnih skrbi evropskih državljanov, ter obžaluje, da v sporočilu ni omenjena vloga lokalnih in regionalnih oblasti v prizadevanjih za zmanjšanje te grožnje, zlasti v zvezi z bojem proti nasilni radikalizaciji;

67.

se boji, da bodo preventivni mehanizmi, navedeni v sporočilu, zgolj inkriminirali etnične ali verske skupine in ne bodo obravnavali na temeljnih vzrokov terorističnih dejanj;

68.

meni, da je treba upoštevati politične, družbene in gospodarske dejavnike, ki imajo lahko pomembno vlogo pri porastu političnega nasilja različnih skupin, ter da se različni nacionalni, etnični ali verski pripadnosti teh skupin ne sme namenjati osrednja pozornost, saj bi to lahko spodbudilo rasistična in ksenofobična dejanja.

69.

meni, da bi morala Evropska unija – ob upoštevanju obstoječe delitve pristojnosti in načela subsidiarnosti – razviti pravo evropsko politiko priseljevanja, ki bi temeljila na načelih solidarnosti, medsebojnega zaupanja in skupne odgovornosti držav članic ter doslednem spoštovanju človekovih pravic, ter v celoti izkoristiti svoje pristojnosti na tem področju;

70.

opozarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti najpomembnejšo vlogo pri izvajanju politik priseljevanja in azila ter da se morajo prve odzvati na socialne in ekonomske posledice, ki jih imajo migracijski tokovi za njihova območja;

71.

poziva države članice EU, naj prevzamejo skupno odgovornost pri sprejemanju in vključevanju beguncev ter vzpostavijo mehanizem prerazporejanja med državami članicami;

72.

poziva Komisijo, naj bolje uskladi različne obstoječe instrumente za določitev vrste ukrepov na področju priseljevanja in azila, ter opozarja, da morajo ti ukrepi temeljiti na spoštovanju pravic in temeljnih svoboščin;

73.

pozdravlja namero, da se večja pozornost nameni globalnemu pristopu k priseljevanju, in se strinja s spodbujanjem uravnoteženega in resničnega partnerstva z državami izvora in tranzitnimi državami za urejeno upravljanje migracijskih tokov;

74.

opozarja, da bi morala EU bolje uskladiti ekonomsko migracijo s potrebami trga dela držav članic, ter poziva k vzpostaviti enotnega prožnega postopka sprejema, pri čemer bodo lahko države članice določile število nedržavljanov EU, ki jim bodo dovolile vstop v državo;

75.

izraža zaskrbljenost, ker se večja solidarnost povezuje z zamislijo o utilitarnem in selektivnem sprejemanju potreb visoko izobraženih priseljencev, potrebnih na evropskih trgih dela;

76.

soglaša z zahtevo po tesnejši povezavi politike priseljevanja in zunanje politike Unije ter meni, da sta sodelovanje in dialog s tretjimi državami nujna za boj proti nezakonitemu priseljevanju in obravnavo zakonite migracije; naložbe v gospodarstva teh tretjih držav so učinkovitejši instrument za pomoč ljudem, ki se želijo preseliti iz ekonomskih razlogov; ključnega pomena za to nalogo je vloga lokalnih in regionalnih oblasti, zlasti tistih, ki so najbližje tretjim državam ali imajo najmočnejše povezave z njimi in zato lahko delujejo kot platforme za sodelovanje EU s temi državami;

77.

meni, da bi morala lokalna diplomacija temeljiti na razvoju akcijskega načrta za območje svobode, varnosti in pravice, saj lahko lokalne in regionalne oblasti znatno prispevajo k izboljšanju odnosov in življenjskih pogojev mest in regij izvora in tranzita;

78.

se strinja, da je treba instrumente migracijske politike uporabljati skladno, ter zahteva, da se pred sklenitvijo novih sporazumov ocenijo pobude, kot so partnerstva mobilnosti, ter njihove omejitve in posledice za države izvora;

79.

se strinja s pomisleki glede boljšega upravljanja ekonomskega priseljevanja v vsej Evropski uniji ter spodbuja k nadaljnjemu razvoju strategije – v skladu z evropsko platformo za dialog – ki bo vključevala lokalne, regionalne in nacionalne akterje v Uniji, ki spoštuje pravico držav članic, da določijo, kolikim državljanom tretjih držav bodo dovolile vstop v državo iz zaposlitvenih razlogov, in ki zagotavlja tem državljanom dostojne delovne pogoje (10);

80.

z zanimanjem sprejema pobudo za vzpostavitev centra za spremljanje, ki bo analiziral migracije in prispeval k razumevanju tega pojava, ter poudarja, da ta pobuda ne sme ovirati drugih, že obstoječih pobud. Potreba po ureditvi in kar najboljšem izkoriščanju obstoječih instrumentov na tem področju je vedno večja;

81.

meni, da je treba, kljub njegovim očitnim koristim, skrbno analizirati predlog kodeksa priseljevanja, zlasti zato, ker še ni bila sprejeta direktiva v zvezi z enotnim postopkom izdaje dovoljenja za bivanje in zaposlitev, ki bi vključevala skupne pravice za delavce iz tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državi članici, in da je treba zagotoviti, da razvoj teh pravic ne bo povzročil zmede in oslabil obstoječega sklopa pravic in jamstev za državljane tretjih držav, ki prebivajo v Evropski uniji;

82.

pozdravlja ravnanje Komisije, da je upoštevala vlogo lokalnih in regionalnih vlad na področju integracije priseljencev (11), ter priznava, da je treba začeti obsežno razpravo o integraciji v Evropi; v zvezi s tem ponovno opozarja, da politika vključevanja ne sme biti sredstvo skritega nadzora nad priseljevanjem, ki vpliva zlasti na ponovno združevanje družin, temveč mora biti usmerjena v socialno, ekonomsko, kulturno in državljansko vključevanje priseljencev po njihovi namestitvi na ozemlju države članice;

83.

meni, da je udeležba lokalnih in regionalnih organov ter Odbora regij ključnega pomena pri opredeljevanju letnih in večletnih prednostnih nalog evropskega sklada za integracijo ter da je treba zagotoviti, da bodo države članice pravilno porabile sredstva sklada in jih ustrezno dodelile lokalnim in regionalnim oblastem;

84.

spodbuja države članice, naj omogočijo udeležbo lokalnih in regionalnih oblasti na naslednji ministrski konferenci o integraciji, ki bo organizirana med španskim predsedovanjem na začetku leta 2010, ter poziva k izboljšanju mehanizmov sodelovanja na področju migracije s platformami, kot je prihodnja evro-mediteranska lokalna in regionalna skupščina (ARLEM);

85.

se strinja s Komisijo, da imata nezakonito zaposlovanje ter trgovina z ljudmi ključno vlogo pri nezakonitem priseljevanju v Evropo, ter spodbuja države članice, naj razvijejo skupne strategije za boj proti tem problemom;

86.

priznava, da morajo pomisleki glede sprejetja direktive o vračanju omogočiti, da bo večja pozornost namenjena učinkoviti uporabi te direktive, ter poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo direktiva o vračanju, ki bo začela veljati decembra 2010, izvajala v skladu z Listino o temeljnih pravicah;

87.

opozarja, da ni primerno govoriti o prostovoljni vrnitvi, če niso vzpostavljeni mehanizmi dialoga z državami izvora, ki bodo omogočili, da bo vračanje izvedljivo in ne bo prišlo do ponovne migracije prebivalstva;

88.

zahteva, da se več pozornosti nameni mladoletnim priseljencem brez spremstva in da se to vprašanje vključi v akcijski načrt stockholmskega programa kot posebna točka; poudarja, da je treba pri vprašanju mladoletnih oseb brez spremstva spodbuditi solidarnost, odgovornost in ustrezno porazdelitev finančnih bremen med regionalnimi, nacionalnimi in evropskimi oblastmi, ter spodbuja Komisijo, naj predlaga strožje kazenske ukrepe za tiste mreže trgovine z ljudmi, ki za to izkoriščajo mladoletne osebe;

89.

zahteva, naj Komisija zagotovi, da bodo azilni predpisi in postopki v državah članicah usklajeni s prizadevanji za vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema, ki temelji na Ženevski konvenciji in drugih s tem povezanih mednarodnih instrumentih, ter svari pred sklepanjem sporazumov o ponovnem sprejemu z državami, ki niso podpisnice Ženevske konvencije;

90.

priporoča, glede na to, da se delež odobrenih prošenj za azil med državami članicami zelo razlikuje, ponovno obravnavo skupnega evropskega azilnega sistema, da se pristojnost za obravnavo prošenj za azil prenese na državo, v kateri jo prosilec vloži, kar bo prispevalo k solidarnosti med državami članicami;

91.

poziva Komisijo, naj zagotovi pravilno delovanje Evropskega urada za podporo azilu in preuči možnost, da se lokalne in regionalne oblasti kot tudi Odbor regij, kadar tako zahteva lokalna in regionalna razsežnost vprašanj, vključijo v njegove dejavnosti;

92.

priznava pomen, ki ga ima integracija beguncev ali oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, za lokalne in regionalne organe, ter zahteva, da se lokalnim in regionalnim oblastem omogoči sodelovanje pri vzpostavitvi mehanizma notranjega preseljevanja;

93.

zahteva, da se nadaljuje analiza izvedljivosti skupnega postopka za obravnavo prošenj za azil, in se strinja s Komisijo, da je treba pregledati delovanje Evropskega sklada za begunce, pri čemer morajo bolj sodelovati lokalne in regionalne oblasti;

94.

poudarja, da morajo države članice ob spoštovanju načela subsidiarnosti lokalne in regionalne oblasti vključiti v razvoj politik za oblikovanje evropskega območja svobode, varnosti in pravice;

95.

nenazadnje poziva k zagotavljanju verodostojnosti akcijskega načrta, ki izhaja iz stockholmskega programa; tega bi morala spremljati obsežnejša finančna sredstva za območje svobode, varnosti in pravice. Za to bo potrebno usklajevanje notranjih finančnih instrumentov s finančnimi instrumenti, ki pokrivajo naše odnose s tretjimi državami.

27.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 79/45

1.

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi evropskega železniškega omrežja za konkurenčen tovorni promet je bil sprejet zaradi nujnosti vzpostavitve čim varnejšega, okolju čim prijaznejšega in čim učinkovitejšega tovornega prometa v službi državljanov in podjetij.

2.

V skladu z določbami bele knjige o prometu iz leta 2001 ter zaradi sedanjih sprememb strukture EU ter novih izzivov, ki jih morajo nenehno obvladovati države članice EU, je treba postaviti težišče na razvoj „somodalnosti“ vseh načinov prometa.

3.

Medtem ko smo z ukrepi na področju cestnega in letalskega prometa že dosegli pozitivne učinke/rezultate, bo treba na področju železniškega prometa storiti še marsikaj.

4.

Ta predlog je nastal po obsežnih posvetovanjih z državami članicami, podjetji za železniški promet, upravljavci infrastrukture ter predstavniki industrije in špediterjev.

5.

Na podlagi tega posvetovanja je Evropska komisija prišla do sklepa, da bi vzpostavitev mednarodnih koridorjev za konkurenčen tovorni promet hitro povečala konkurenčnost železnice in prispevala k izboljšanju makroekonomskih kazalcev.

6.

Odbor regij se z zadovoljstvom seznanja s predložitvijo pravnega akta o ureditvi načina delovanja evropskega železniškega omrežja za konkurenčen tovorni promet. Cilj je vzpostavitev zmogljivega omrežja za železniški tovorni promet s premišljeno rabo obstoječe infrastrukture ali njeno razširitvijo.

7.

Meni, da bi dosledno izvajanje določb omenjenega pravnega akta hitro povečalo učinkovitost železniškega prometa, tako da bi ta kot okolju najprijaznejši in najvarnejši način prometa lahko tekmoval z drugimi načini prometa tudi glede učinkovitosti.

8.

Prav tako meni, da bi pri vzpostavljanju koridorjev za tovorni promet vedno morali zagotavljati tudi povezavo z drugimi načini prometa, in sicer z vzpostavljanjem ustreznih terminalov za promet po cestah, morju, zraku in celinskih plovnih poteh.

9.

Odbor regij opozarja na vzpostavitev logističnih središč, ki bi jih upravljali v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi; ta logistična središča je treba upoštevati pri vzpostavljanju evropskega železniškega omrežja za konkurenčen tovorni promet. V načrtovanje in razvoj takšnih logističnih središč je treba vključiti lokalne in regionalne oblasti.

10.

Opozarja tudi na vrsto določb v tej uredbi, ki povzročajo nepotrebno dodatno upravno breme pri upravljanju evropskega železniškega omrežja.

11.

Odbor regij poudarja, da je železniški tovorni promet sorazmerno okolju prijazen in varen ter da lahko s povečanjem svoje učinkovitosti/konkurenčnosti postane prava alternativa energetsko intenzivnejšim, za človeka neugodnejšim in manj varnim načinom prometa.

12.

Za povečanje učinkovitosti evropskega železniškega tovornega prometa in za izboljšanje njegove konkurenčnosti je treba predvsem čim prej najti rešitve za sedanje probleme. Med drugim je

13.

Pri teh prizadevanjih je treba upoštevati pobude in projekte, sprejete tako na nacionalni kot na mednarodni ravni, na naslednjih področjih:

Obenem je treba tudi

14.

Zaradi izkušenj, zbranih pri programu za vseevropsko prometno omrežje (TEN-T), evropskem sistemu železniške signalizacije (ERTMS) in drugih pobudah, je mogoče evropsko železniško omrežje za konkurenčen tovorni promet zaradi sinergijskega učinka vseh teh projektov uresničiti precej učinkoviteje in hitreje.

15.

Da bi evropsko železniško omrežje v praksi dobro delovalo, je treba oblikovati mednarodno telo, zmožno zagotavljati boljše usklajevanje glede posameznih prometnih koridorjev med državami članicami in upravljavci infrastrukture. Ta struktura bo morala od držav članic zahtevati, da izpolnjujejo obveznosti, ki so jih prevzele v zvezi z vzpostavljanjem koridorjev.

16.

Zato je nujno, da si pristojni organi EU, države članice EU ali ustrezni upravni organi še naprej prizadevajo za odpravo dosedanjih ovir, ki zmanjšujejo učinkovitost in s tem tudi konkurenčnost železniškega tovornega prometa. Te ovire so med drugim v tem, da

17.

Primerno bi bilo, da se določijo standardi železniškega prometa. Tako bi zmanjšali logistične stroške, izboljšali konkurenčnost, olajšali dostop do trga, izboljšali interoperabilnost in intermodalnost ter prispevali k skladnosti med gospodarskim razvojem in okoljskimi zahtevami. Standardi bi omogočili, da bi železnica postala sestavni del evropskega poslovnega omrežja, ki bi dodalo vrednost in prispevalo k optimizaciji proizvodnega procesa, dobav in distribucije.

18.

Če prenos pristojnosti za odpravo ovir ne bi bil mogoč, bi morala EU oziroma države članice same storiti vse potrebno, da bi te ovire odpravile.

19.

Organi, pristojni za upravljanje koridorjev, bi morali delovati čim bolj nebirokratsko, se odzivati v skladu s tržnim položajem in se biti zmožni braniti pred neupravičenimi posegi držav članic EU oz. institucij EU.

20.

Določitev potrebnega števila koridorjev za tovorni promet, ki bi jih bilo treba vzpostaviti v posameznih državah članicah, bi se morala ravnati po povpraševanju po prevoznih storitvah.

21.

Vzpostavitev evropskega železniškega omrežja za konkurenčen tovorni promet lahko uspe samo v tesnem sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi skupnostmi, prek ozemlja katerih potekajo železniški koridorji.

22.

To sodelovanje bi moralo zajemati tako načrtovanje in usklajevanje naložb v zvezi z vzpostavljanjem omrežja kot tudi obratovanje, vzdrževanje in posodabljanje železniških koridorjev, ob upoštevanju obstoječe infrastrukture in obstoječih vrst prometa.

23.

Medtem ko je pomembno, da se za tovorni promet zagotovijo kakovostne trase in njihova zanesljivost ter dobra prometna služba, bi morali na tistih trasah, ki se ne delijo v trase za tovorni in potniški promet, ob prizadevanju za spoštovanje regionalnih in lokalnih interesov, določiti pravila tako za železniški tovorni kot potniški promet, s katerimi bi zagotovili, da ne bosta prizadeta mobilnost krajevnega prebivalstva in javni interes na drugih področjih.

24.

Ustrezno prostorsko načrtovanje na regionalni in občinski ravni, pri katerem se upoštevajo potek koridorjev ter lokacije terminalov in pretovornih postaj, znatno prispeva k povečevanju učinkovitosti omrežja in obenem k izboljševanju gospodarskega položaja v tisti občini oz. regiji.

25.

Regionalne in lokalne oblasti ter države članice EU morajo storiti vse potrebno, da cestni promet prilagodijo distribuciji in dobavi tovora, ki se prevaža do potrošnika po železnici.

26.

Lokalne in regionalne oblasti imajo več možnosti, da sodelujejo s proizvajalci in uporabniki železniškega prometa in z njimi vzdržujejo dialog; poleg tega lahko veliko učinkoviteje skrbijo za to, da se uporabniki prevoznih storitev pri izbiri načina prometa in trase odločajo za določeno rešitev. Tako je mogoče zagotoviti, da se podjetja vedno odločijo za tisti način prometa, ki je z vidika prijaznosti do okolja, zanesljivosti, hitrosti in seveda stroškovne konkurenčnosti najboljša rešitev za njihove izdelke.

27.

Odbor regij meni, da je vzpostavitev notranjega trga za železniški promet odločilen element lizbonske strategije in strategije za trajnostni razvoj EU ter da je ta predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta zato nepogrešljiv pravni akt, ki železniškemu prometu omogoča, da se uveljavi kot konkurenčna alternativa drugim, okolju manj prijaznim in za človeka manj ugodnim načinom prometa. V okviru izvajanja je treba pri določitvi poti za prednostni tovorni promet primerno upoštevati obstoječe vrste prometa, tako npr. storitve potniškega prometa. Poleg tega je treba nacionalne vrste tovornega prometa načelno izenačiti s čezmejnimi.

28.

Pri izvajanju uredbe imajo lokalne in regionalne oblasti pomembno vlogo, saj lahko učinkovitost in konkurenčnost železniškega prometa znatno povečajo z ustreznim načrtovanjem in premišljenimi naložbami v gradnjo cest, regionalne železnice in pristanišča.

29.

Poleg tega je treba nujno skupaj z upravljavci železniških koridorjev ter regionalnimi in lokalnimi oblastmi opredeliti načela za prevoz nevarnih snovi.

30.

Čeprav pogajanja o sklepih o vzpostavitvi koridorjev za tovorni promet potekajo na ravni Skupnosti in se sklepi na tej ravni tudi sprejemajo, je treba že predhodno – torej v fazi načrtovanja in pri pogajanjih na ravni posameznih držav – v vsakem primeru opraviti posvetovanja z lokalnimi in regionalnimi oblastmi.

31.

V okviru takšnega posvetovanja bi bilo treba pripraviti infrastrukturne projekte, ki so nujni za vzpostavitev koridorja in s katerimi je mogoče zagotoviti, da koridor ne bo imel negativnih posledic za krajevno prebivalstvo, in olajšati izbiro najprimernejših območij za koridorje.

32.

Ključnega pomena je, da se na nekem ozemlju zagotovi optimalen soobstoj omrežij visokih hitrosti, omrežij za običajne hitrosti, omrežij za lokalni promet in različnih omrežij za tovorni promet.

33.

Zaradi specifičnih parametrov železniških tirov v prometnih koridorjih bo treba na urbanih območjih, skozi katera ti koridorji potekajo, izvesti spremembe v organizaciji cestnega in železniškega prometa. Zato je treba lokalnim in regionalnim oblastem dati na voljo ustrezne finančne instrumente, ki jim omogočajo izvedbo naložb in posodobitvenih del, potrebnih v zvezi s potekom trase skozi njihove občine oz. regije. Obenem je treba poenostaviti pravni okvir za razlastitve zemljišč v javnem interesu, da posodobitvenih in gradbenih projektov, načrtovanih v zvezi s potekom trase in infrastrukturnimi objekti, ne bo oviralo načelo pravičnega nadomestila za razlaščena zemljišča.

34.

Ti instrumenti bi morali biti na voljo pravočasno, da bo mogoče upoštevati predpisane obvezne roke za vzpostavitev posameznih koridorjev za železniški tovorni promet, navedene v poglavju 2, člen 3(3) predloga uredbe.

35.

Sedanja logistična središča, ki se upravljajo v sodelovanju z lokalno oz. regionalno ravnijo, bi bilo treba uporabljati učinkovito in jih vključiti v sistem koridorjev za železniški tovorni promet.

36.

Takšna uporaba infrastrukture, ki jo upravljajo lokalne oz. regionalne oblasti, bi morala zagotavljati tudi vključitev predstavnikov lokalnih oz. regionalnih oblasti v vodilne organe koridorjev za tovorni promet v skladu s poglavjem 2, členom 4 predloga uredbe.

37.

Število koridorjev za tovorni promet v posameznih državah članicah EU, navedeno v členu 3 predloga uredbe, bi moralo biti določeno na podlagi možnega povpraševanja po prevoznih storitvah, analize učinkovitosti prometa in dejanskih tehničnih možnosti za upoštevanje rokov, navedenih v predlogu uredbe.

38.

Opustiti bi bilo treba določanje obveznega števila koridorjev za tovorni promet za posamezne države članice EU na podlagi obsega tovornega prometa v tonskih kilometrih.

39.

Tržno raziskavo, navedeno v členu 5(3) predloga uredbe, bi bilo treba izvesti v skladu s potrebami, pri čemer je treba določiti potrebe upravljavcev koridorjev. Zato ne bi smela biti obvezna vsakoletna tržna raziskava, kot se zahteva v predlogu.

40.

V začetnem obdobju po uvedbi uredbe morajo vse lokalne odločitve o koridorjih za železniški tovorni promet temeljiti izključno na vsebinskih razlogih, povezanih z učinkovitostjo, dostopnostjo, kakovostjo in velikostjo infrastrukture, ter morajo, kjer je le mogoče, puščati ob strani politične razloge.

41.

Pri vzpostavljanju koridorjev za tovorni promet je nujno treba nadzorovati upoštevanje predpisov na področjih varstva okolja in javnega zdravja, še zlasti varstva pred hrupom, varnosti v cestnem prometu in na drugih področjih, ker ti predpisi preprečujejo negativne vplive na okolje stanovalcev v soseščini. To mora potekati v okviru prednostnih meril za preprečevanje zapostavljanja prebivalcev v soseščini prometnih koridorjev za tovorni promet glede higienskih in življenjskih razmer ter za dajanje prednosti varnosti v prometu.

42.

Odbor regij poziva Evropsko komisijo, naj stori vse potrebno za čimprejšnji začetek veljave uredbe in naj pri tem upošteva ugotovitve in sklepe, navedene v tem mnenju.

27.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 79/50

1.

v veliki meri pozdravlja pobude, ki jih je Komisija predložila v svojem svežnju o zdravilih. Odbor regij je v prejšnjih mnenjih (1) GD za podjetništvo zaprosil, da oblikuje politiko v zvezi z zdravili, in se zavzel za močnejše usklajevanje z zdravstveno politiko GD za zdravje in varstvo potrošnikov. Zakonodajna pobuda o farmakovigilanci in predlog za učinkovitejše zbiranje podatkov o stranskih učinkih zdravil sta pomemben prispevek k varstvu javnega zdravja v Evropski uniji;

2.

poudarja, da je zelo pomembno, da zdravljenje z zdravili poteka na etično, medicinsko in gospodarsko sprejemljiv način. Cilj mora biti, da pacient dobi zanj primerno zdravilo pravočasno in v pravem odmerku, da se tako viri kar najbolje izkoristijo. Vedno morajo biti v ospredju potrebe in interesi pacientov;

3.

meni, da predlog direktive neposredno zadeva lokalne in regionalne oblasti, ker so te v mnogih državah članicah neposredno pristojne za zdravstveno oskrbo. Vloga lokalne in regionalne ravni v predlogu Komisije ni bila upoštevana. Ohraniti je treba načelo subsidiarnosti;

4.

pozdravlja dejstvo, da se Komisija osredotoča na ukrepe za zajezitev škodljivih vplivov zdravil na okolje, vendar bi bilo treba te ukrepe predstaviti podrobneje.

5.

Odbor regij priznava pomen farmacevtske industrije v EU kot znanstvene podlage za zdravstvo ter njen velik pomen za celotno gospodarstvo;

6.

poudarja, kako pomembno je vzpostavljanje ravnotežja med konkurenčnostjo in politiko javnega zdravja;

7.

meni, da bi se vsi akterji morali prepričati, da so biosimilarna zdravila (biološka zdravila, priznana s postopkom, delno podobnim postopku, ki se uporablja za generike) in generiki (generiki ali generična zdravila: zdravila, ki niso patentno zaščitena) po izteku patentne zaščite takoj na voljo, da so z vidika pacienta brezhibne kakovosti in proizvedeni v skladu z visokimi standardi;

8.

priporoča Komisiji, naj upošteva ugotovitve sektorske preiskave Komisije o farmacevtskem sektorju (2).

9.

Odbor regij soglaša, da ljudi zanimajo sklepi, ki se nanašajo na njihovo zdravje, in da bo ta interes v prihodnje še večji;

10.

meni, da je najpomembnejša naloga farmacevtske industrije razvoj zdravil v skladu z merili kakovosti in varnosti, zdravil, katerih učinkovitost in varnost je bila dokazana v kliničnih preskušanjih ter ki izpolnjujejo terapevtske potrebe pacientov in posledično izboljšujejo kakovost njihovega življenja. Naložbe podjetij morajo biti zato usmerjene k naložbam v raziskave in razvoj;

11.

poziva farmacevtska podjetja, da v skladu z veljavno zakonodajo spoštujejo obveznosti glede izboljšanja kakovosti označevanja pakiranj in priloženih informacij v obliki, ki bo pacientom dostopna in razumljiva, in sicer v več kot enem jeziku EU, s čimer naj bi med pacienti zagotovili boljšo uporabo zdravil. Ta podjetja bi morali tudi spodbujati k vzpostavitvi sistema za zagotavljanje sledljivosti farmacevtskih izdelkov in snovi;

12.

podpira tudi ohranitev prepovedi oglaševanja zdravil na recept. Nadzorovati je treba tudi „reklamiranje“ bolezni in zdravstvenih težav v medijih s strani farmacevtske industrije, ki ima namen obiti prepoved. Farmacevtska podjetja naj bi smela o zdravilih na recept obveščati samo še na podlagi določenih meril kakovosti in prek obstoječih kanalov obveščanja. Oglaševanje po televiziji, radiu in drugih kanalih obveščanja, ki niso predhodno določeni, ne bi smelo biti dovoljeno;

13.

meni, da morajo informacije farmacevtskih podjetij upoštevati standarde kakovosti in morajo biti, ob upoštevanju nacionalne zakonodaje, odobrene vnaprej, in sicer na ravni države članice, v kateri je bilo zdravilo odobreno, ali pa – pri centralno odobrenih zdravilih – na ravni EU. Države članice same odločajo o primernem nadzornem sistemu, da tako zagotovijo upoštevanje določb o zdravilih, ki so bila vzajemno priznana v skladu z Direktivo 2001/83/ES. Zdravila, odobrena po centraliziranem postopku, se na evropski ravni nadzirajo v skladu z Uredbo (ES) 726/2004;

14.

meni, da je treba odpraviti izjemo za oglaševanje za kampanje cepljenja in druge kampanje, namenjene javnemu zdravju. Za informacije o teh zdravilih bi morala veljati enaka zakonodaja kot za druga zdravila na recept. Izvzetje iz prepovedi oglaševanja bi bilo treba ohraniti samo glede cepljenja v okviru preventive pred potovanjem;

15.

se zavzema za okrepitev in spodbujanje vloge krajevnega zdravstvenega osebja pri obveščanju pacientov in pojasnjevanju vloge posameznih akterjev. Obveščanje pacientov in nadzor izpolnjevanja njihovih potreb sta podlaga za odnos zaupanja, ki je temelj zdravstva;

16.

meni, da je pomembno, da so iz informacij razvidna tako tveganja kot tudi koristi zdravila. Po mnenju Odbora regij je to eden temeljnih delov zahteve, da morajo biti informacije farmacevtskih podjetij nekomercialne narave;

17.

želi zagotoviti, da bodo kanali obveščanja v okviru oblasti ali zdravstvenih ustanov tudi v prihodnje lahko vsebovali informacije o zdravilih na recept in primerjave različnih možnosti zdravljenja;

18.

meni, da je težko ugotoviti, katere kanale obveščanja je mogoče opredeliti kot publikacijo v zvezi z zdravjem, zato predlaga, da se takšni kanali obveščanja z izjemo organizacij pacientov umaknejo iz predloga;

19.

poudarja, kako pomembno je, da se razlage direktive v posameznih državah članicah ne bi močno razlikovale. Zato bi morala Komisija zbrati praktične izkušnje glede nadzornih sistemov in jih posredovati državam članicam;

20.

meni, da mora Komisija temeljiteje proučiti možnost trgovine z zdravili, da obvešča o zdravilih na recept.

21.

Odbor regij podpira predlog za ustanovitev koordiniranega omrežja, v katerega bi bili vključeni vsi akterji na področju ponarejenih zdravil, da bi izboljšali odkrivanje ponarejenih zdravil in preprečili njihov vstop v dobavno verigo, ter za zaostritev odgovornosti prodajalcev in kupcev;

22.

poziva Komisijo, naj sprejme pobude za ukrepe za boj s problemom ponarejenih zdravil tudi zunaj zakonite dobavne verige. Direktiva določa, da njene določbe veljajo samo za zdravila, namenjena distribuciji v državah članicah (3);

23.

meni, da je treba krepiti znanje in zavest državljanov o nevarnostih in možnih stranskih učinkih zdravil zunaj zakonite distribucijske verige;

24.

poziva Komisijo, naj stori vse potrebno, da bi zagotovili polno sledljivost zdravil, zlasti z uvedbo priznanja za vsako embalažo zdravila na evropski ravni;

25.

podpira možnost vzporedne trgovine z varnimi zdravili, saj ta prispeva k blaženju cen zdravil;

26.

prav tako poziva, da predlog ne sme upočasnjevati uvajanja generičnih zdravil na trg;

27.

poziva Komisijo, naj spremlja razvoj cen, da zagotovi, da predlagana akreditacija ne bo povzročala višjih cen zdravil; spominja, da morajo biti ukrepi, ki jih je treba sprejeti, oblikovani tako, da se doseže uravnoteženost med izboljšano varnostjo in višjimi stroški;

28.

poziva Komisijo, da v povezavi z državami članicami podpre pripravo mednarodne konvencije o boju proti ponarejanju zdravil, ki bi okrepila kazni za ponarejanje zdravil, ali pa predvidi prilogo k dodatnemu protokolu Palermske konvencije o organiziranem kriminalu.

29.

Odbor regij pozdravlja spremembe v zakonodaji Skupnosti v smeri strožje zakonodaje o zdravilih;

30.

meni, da bi bilo treba tako paciente kot zdravstvo vedno spodbujati k poročanju o stranskih učinkih. Zdravstveno osebje mora poročati o vseh stranskih učinkih zdravil, ki jih pozna. To je zlasti pomembno pri zdravilih, za katera se izdajajo dovoljenja pod določenimi pogoji. Eden od načinov, da se to pacientu ponazori, je uporaba skupnega simbola ali dogovorjenega sistema simbolov na embalaži, informacije o varnosti pa morajo biti napisane v več kot enem jeziku EU;

31.

meni, da bi zdravstvene ustanove morale imeti možnost za opravljanje varnostnega pregleda zdravila in da bi morale prek regionalnih ali nacionalnih agencij za farmakovigilanco dobiti dostop do informacij v evropski bazi podatkov o stranskih učinkih;

32.

predlaga, da regionalne agencije za farmakovigilanco postanejo sestavni del sistema javnega zdravstva in glavna kontaktna točka za paciente o farmacevtskih vprašanjih;

33.

meni, da mora biti objava nezaželenih učinkov predmet resne predhodne študije in da morajo te informacije potrditi pristojni organi še preden se posredujejo pacientom;

34.

poudarja, da naloga regionalnih agencij za farmakovigilanco ne sme biti omejena na zbiranje informacij, temveč bi morala vključevati tudi obveščanje in preprečevanje, svetovanje in vrednotenje koristi in tveganj; regionalne agencije za farmakovigilanco so vključene v spremljanje zdravja in sodelujejo na konferencah o zdravju. Poleg tega mora biti cilj okrepljeno sodelovanje med zdravniki, farmacevti in skupinami za samopomoč pri vprašanjih v zvezi z zdravili;

35.

ocenjuje, da predlagane spremembe navodil, priloženih embalaži, posebno glede skrbnega spremljanja stranskih učinkov nekaterih zdravil, prispevajo k temu, da se vsebina navodil hitreje spreminja. To ima lahko za posledico zastaranje navodil, ki pacienta zavajajo ali pa mu posredujejo napačne informacije. Dolgoročno si je treba prizadevati za to, da so zdravilu ob predaji uporabniku vedno priložena posodobljena navodila; zdravstveno osebje bi moralo pacienta obvestiti o morebitnih stranskih učinkih, ki še niso vključeni v navodila, če je to potrebno glede na poseben položaj posameznega pacienta;

36.

nasprotuje predlogu za uvedbo povzetka navodil, priloženih embalaži, v črno obrobljenem okviru, ker obstaja bojazen, da bo pacient bral samo te informacije.

27.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 79/58

1.

posebej poudarja, da bodo lokalne in regionalne oblasti še naprej v prvi vrsti pri izvajanju evropske zakonodaje o bistvenih elementih Skupnega evropskega azilnega sistema (Common European Asylum System, CEAS) in ponavlja priporočila iz svojega prvega mnenja, sprejetega na 74. plenarnem zasedanju (CdR 177/2007 fin);

2.

v tem drugem mnenju o Skupnem evropskem azilnem sistemu obravnava nekatera nadaljnja vprašanja, povezana z akcijskim načrtom, še posebej zakonodajne predloge, ki so na voljo, ob čemer ponavlja prvotne ugotovitve;

3.

izraža zaskrbljenost, da dokumenti, ki so predmet mnenja, lokalne in regionalne razsežnosti ne obravnavajo ustrezno. Vključitev lokalne in regionalne razsežnosti je potrebna tako za učinkovito izvajanje CEAS II kot za usklajenost z načelom subsidiarnosti.

4.

Odbor regij pozdravlja priznanje, da mora biti usklajevanje na tem političnem področju povezano z izboljšanjem standardov, vendar le pogojno. Opozarja zlasti, da lahko nastanejo posledični stroški za lokalne in regionalne oblasti;

5.

poudarja, da bi moral CEAS, kolikor se nanaša na prosilce za azil in begunce, še naprej temeljiti na načelih Konvencije ZN o beguncih iz leta 1951 in da ne bi smeli dovoliti neposrednih ali posrednih poskusov zniževanja teh standardov;

6.

pozdravlja dejstvo, da je bistvena značilnost načrta politike in z njim povezane zakonodaje poenotenje pristopov k azilu in oblikam subsidiarne zaščite. To je pomembno, ker upošteva omejitve opredelitve begunca in dejstvo, da številni prosilci mednarodne zaščite (npr. osebe, ki bežijo pred naravnimi nesrečami) niso nujno begunci v ožjem pomenu besede. Treba je zagotoviti enako obravnavo teh oseb glede pogojev in postopkov sprejema in dodeljenega statusa;

7.

meni, da je z uspešno uskladitvijo mogoče ublažiti nesorazmerno veliko breme, ki ga nekaterim lokalnim in regionalnim oblastem povzroča njihova geografska ali obmejna lega v povezavi z razlikami med nacionalnimi pristopi. Če so pogoji in postopki sprejema ali uporaba meril za priznanje mednarodne zaščite v eni državi članici strožji kot v drugi (ali so takšni videti), lahko to privede do sekundarnega preseljevanja znotraj EU. To oteži izvajanje CEAS in lahko prekomerno obremeni nekatere države ter njihove lokalne in regionalne oblasti;

8.

poudarja, da so glavni razlogi za prisilno preseljevanje razmere zunaj EU in ne toliko v njej;

9.

priporoča, da bi morale države članice v primerih, v katerih so lokalne in regionalne oblasti pristojne za stanovanjsko, socialno, zdravstveno in izobraževalno politiko ter dostop do trga dela, priznati potrebo po solidarnosti in delitvi bremena na podnacionalni ravni;

10.

meni, da bodo zato, da bi bila politika uskladitve na evropski ravni uspešna, lokalne in regionalne oblasti morda potrebovale bodisi dodatno neposredno evropsko podporo bodisi zagotovilo, da bodo prejele sorazmeren delež sredstev, dodeljenih državam članicam;

11.

priznava, da obstajajo nesorazmerne obremenitve zaradi geografske lege obmejnih območij EU in demografskih značilnosti, ki lahko zmanjšajo učinkovitost usklajevanja, zato soglaša, da mora biti nadaljnje usklajevanje nacionalnih standardov s CEAS povezano z okrepljenim praktičnim sodelovanjem, da bodo pristojnosti glede azila pravično porazdeljene med državami članicami in regijami;

12.

izraža zaskrbljenost, da načrt politike ne obravnava delovanja agencije EU za nadzor mej Frontex, in sicer niti glede usklajevanja niti praktičnega sodelovanja. Večja pozornost, ki jo predlogi CEAS namenjajo človekovim pravicam nasploh, še zlasti človekovim pravicam ranljivih oseb, bi se morala odražati v pravilih o Frontexu;

13.

poudarja, da je treba izboljšati komuniciranje na lokalni in regionalni ravni glede razlike med prisilno in prostovoljno migracijo ter razlike med prejemniki mednarodne zaščite in prosilci zanjo, da se državljanom posredujejo utemeljena in pozitivna sporočila o upravičencih do mednarodne zaščite.

14.

Odbor regij podpira to, da direktiva o minimalnih standardih za sprejem združuje standarde za sprejem tako za prosilce za azil kot za osebe, ki prosijo za subsidiarno zaščito;

15.

opozarja, da v okviru uskladitve standardov za sprejem socialna pomoč na stanovanjskem in socialnem področju, v zdravstvu, izobraževanju in pri dostopu do trga dela prosilcem za azil nikakor ne sme biti dodeljena na višji ravni kot domačemu prebivalstvu;

16.

meni, da je treba predlagana zagotovila v zvezi s človekovimi pravicami, vključno z ukrepi za ranljive osebe, uporabljati v vseh oblikah postopkov, tudi v vseh oblikah eksteritorialnih postopkov, predvidenih v točki 5.2.3 načrta politike. Nadaljnje korake na tem področju bo treba skrbno preučiti, kar še posebej velja za njihovo zakonitost, učinkovitost in primernost;

17.

Odbor regij izrecno pozdravlja določbo v členu 8(1), da ni dovoljeno pridržati osebe že samo zato, ker je zaprosila za mednarodno zaščito. To je OR zahteval v členu 16 svojega prvega mnenja o CEAS. Odbor priznava, da imajo pristojni organi lahko utemeljene razloge za pridržanje nekaterih prosilcev, npr. takih, za katere obstaja verjetnost pobega.

18.

Odbor regij soglaša, da bi ta predlog lahko koristil tako prosilcem za azil kot državam članicam, čeprav priznava, da je ta predlog za nekatere države članice sporen, zlasti za tiste, v katerih narašča brezposelnost, in tiste, ki so pod pritiskom zaradi svoje geografske lege. Odbor pozdravlja, da tudi člen 15(2) prenovljene direktive o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil jasno določa, da „države članice določijo pogoje za zagotovitev dostopa na trg dela“;

19.

ponavlja svoja stališča o politiki vključevanja, ki jih je navedel v točkah 34–38 svojega prvega mnenja o CEAS, in opozarja na svoje mnenje z dne 11. oktobra 2007 o uporabi globalnega pristopa k migraciji na južni morski meji EU ter v vzhodnih in jugovzhodnih regijah, ki mejijo na EU (CdR 64/2007 fin); sklepe tenerifske konference o vlogi regij in mest pri upravljanju migracijskih tokov, ki sta jo oktobra 2007 na Kanarskih otokih skupno pripravila OR in vlada Kanarskih otokov; svoje mnenje z dne 15. junija 2006 o varstvu manjšin in protidiskriminacijskih politikah v razširjeni Evropi (CdR 53/2006), v katerem je bila obravnavana politika vključevanja; svoje mnenje z dne 12. februarja 2009 o lokalnih in regionalnih oblasteh na čelu politik vključevanja (CdR 212/2008) in sklepe atenskega seminarja oktobra 2008 o vlogi regij in mest pri vključevanju priseljencev, ki sta ga pripravila Odbor regij ter lokalno združenje občin in skupnosti Atike;

20.

ponavlja priporočilo iz točke 4 svojega prvega mnenja o CEAS, da bi morala evropska zakonodaja zahtevati, naj se v vsaki državi članici vzpostavi sistem mrež regionalnih oblasti, da bi priseljence vključevali ozaveščeno.

21.

Odbor regij meni, da je zahteva po razširitvi veljavnosti nacionalnih predpisov o socialni zaščiti na prosilce za azil problematična, in namesto tega v okviru prizadevanj za zagotovitev osnovne oskrbe predlaga premislek o enotnih evropskih minimalnih standardih;

22.

ugotavlja, da so določbe o materialnih pogojih še posebej pomembne za lokalne in regionalne oblasti, ki imajo pomembno vlogo pri izvajanju stanovanjske, socialne, zdravstvene in izobraževalne politike. Če je državam članicam pri izvajanju teh standardov dana možnost lastne presoje, morajo lokalnim in regionalnim oblastem zagotoviti, da bodo za izvajanje dodatnih nalog prejele sorazmerno finančno podporo;

23.

ugotavlja, da je treba usposabljati uradnike lokalnih in regionalnih oblasti, od katerih se zahteva ugotavljanje upravičenosti do sredstev, predlagano v teh določbah, da se tako zagotovi, da se od prosilcev za mednarodno zaščito ne bo po nepotrebnem zahtevalo plačevanja prispevkov k stroškom materialnih pogojev za sprejem ali zdravstvene oskrbe.

24.

Odbor regij ponovno izraža resno zaskrbljenost glede ranljivih oseb (členi 29–33 prvega mnenja OR o CEAS) in pozdravlja napredek pri obravnavi tega vprašanja. Posebno pozornost je treba nameniti zdravstvenim potrebam prosilcev za mednarodno zaščito v razmerah, zaradi katerih so utrpeli telesne poškodbe, podhranjenost ali duševno travmo. Ker se zdravstvene storitve pogosto nudijo na lokalni ali regionalni ravni, je treba preučiti, opredeliti in zmanjšati bremena posameznih regij;

25.

Odbor regij meni, da bi uskladitev obravnave oseb, katerih prošnje za azil so bile zavrnjene, lahko prispevala k zmanjšanju sekundarnega preseljevanja. Vendar je treba omogočiti sprejemanje ukrepov za spodbujanje teh oseb k prostovoljnemu odhodu. Ti ukrepi ne bi smeli vplivati na nujno zdravstveno pomoč ali podporo za preživetje osebam iz te skupine;

26.

poudarja, da vsiljenega pomanjkanja in odrekanja zdravstvene oskrbe nikoli ne bi smeli uporabljati za izvajanje ukrepov priseljevanja in azila za izgon oseb, katerih prošnje za mednarodno zaščito so bile zavrnjene.

27.

Odbor regij pozdravlja, da direktiva o minimalnih standardih za sprejem in drugi prenovljeni instrumenti CEAS II zdaj vsebujejo jasno opredelitev mladoletnika, in sicer, da to „pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je mlajša od 18 let“. Treba je tudi pozdraviti, da vsak od teh instrumentov predvideva dodatna jamstva za mladoletnike. Medtem ko bodo osebam, ki so opredeljene kot mladoletne, ti standardi koristili, pa niso dovolj zaščiteni tisti prosilci za mednarodno zaščito, katerih starost je sporna za državo članico, ki prosilca sprejema, obravnava, odloča o njegovi prošnji ali uporablja dublinska merila;

28.

poudarja, da bodo materialni pogoji sprejema tisti del CEAS, s katerim bodo prosilci za mednarodno zaščito najprej prišli v stik. Zato je zelo pomembno, da se prosilci v primerih, ko je njihova starost sporna, obravnavajo kot mladoletniki, dokler se ne dokaže nasprotno (ob potrebnem upoštevanju pravic in varnosti drugih prosilcev za mednarodno zaščito); da se vedno obravnavajo humano in s spoštovanjem njihovega dostojanstva ter da se za postopke določanja starosti uporabljajo zakonska jamstva, zlasti če se uporabi zdravniški pregled. Če se starost prosilca na tej stopnji oceni napačno, se lahko zgodi, da se mu neupravičeno odreče višje ravni zaščite, ki bi jih zakonodaja CEAS II sicer določala za mladoletnike;

29.

priznava, da so nekatere lokalne in regionalne oblasti izredno obremenjene z zagotavljanjem storitev za mladoletnike brez spremstva ali veliko število mladoletnikov, ter priporoča, da se tovrstnim oblastem zagotovijo ustrezna sredstva.

30.

Odbor regij poudarja, da je prenovljena dublinska uredba posebnega pomena za regije, saj je mogoče prosilce za azil v skladu z dublinskim sistemom prepeljati v prvo državo članico, v katero so vstopili, kar pomeni pritisk za države članice in regije na zunanjih mejah EU in glavnih vstopnih točkah;

31.

podpira cilj, da se izboljša učinkovitost sistema, a samo tam, kjer je skladen z uporabo usklajenih standardov in postopkov sprejema in priznavanja statusa. To zagotavlja, da države članice, ki predajajo državljane tretjih držav drugi državi članici, ne bodo kršile lastnih obveznosti, določenih v mednarodni zakonodaji o človekovih pravicah, ki zajemajo pravico do spoštovanja družinskega življenja, največje koristi otrok in prepoved vračanja, vključno z posrednim vračanjem, v skladu s členom 19 Listine EU o temeljnih pravicah, členom 33 Konvencije ZN o beguncih iz leta 1951 in členom 3 Konvencije ZN proti mučenju iz leta 1984. Določbe v predlogu uredbe bi morale začeti veljati šele, ko bodo v celoti izvedene prenovljene direktive o minimalnih standardih za sprejem, o postopkih in o pogojih za priznanje;

32.

pozdravlja člen 6 o zaščiti pravic mladoletnikov brez spremstva, ki delno obravnava skrbi Odbora, izražene v členih 29–33 prvega mnenja o CEAS. Treba je uvesti učinkovito zaščito za druge ranljive osebe, kot so nosečnice in invalidi. Poleg tega bi morala uredba obravnavati obstoječe pomanjkljivosti pri ohranjanju družinske skupnosti;

33.

pozdravlja določbo v členu 27, da ni dovoljeno pridržati oseb že samo zato, ker so prosilci za mednarodno zaščito. To odraža predlog OR v členu 16 prvega mnenja o CEAS;

34.

podpira postopke, predlagane v členu 31, da se uporaba določb te uredbe začasno prekine, če se država članica sooča s posebno nujnim položajem, ki izjemno močno obremenjuje njene zmogljivosti za sprejem;

35.

predlaga, da se vzpostavi uradna oblika komuniciranja med regijami in Evropsko komisijo, da se opozori na primere, ki bi lahko privedli do zahteve, da Komisija uporabi lastno presojo v skladu s členom 31(2), če razmere v državi članici kot celoti ne zadostujejo kot dokazno gradivo, ki se zahteva v členu 31(1). Da pa bi preprečili pretirano uporabo teh določb, bi morala Komisija skrbno spremljati položaj in presoditi, ali gre za resnično stisko, ali pa bi neupoštevanje direktive o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil in direktive 2005/85/ES moralo zahtevati sprožitev postopka za ugotavljanje kršitev v skladu s členom 226 Pogodbe ES.

36.

Odbor regij pozdravlja ugotovitev, da je treba uskladitev standardov za sprejem povezati z „boljšimi standardi“ v obravnavi prošenj za mednarodno zaščito. Prednost tega je krajši čas, potreben za sprejetje posameznih odločitev. Dolga obdobja za presojo lahko negativno vplivajo na fizično in duševno stanje prizadetih, kar lahko znatno obremeni lokalne in regionalne vire. Četudi je sprejemanje odločitev del nacionalnega (in ne regionalnega) sistema, lahko zavlačevanje prekomerno obremeni lokalne in regionalne oblasti, kjer potekajo zaslišanja ali sodni postopki.

37.

Odbor regij pozdravlja ugotovitev, da je treba uskladitev standardov za priznanje povezati z „boljšimi standardi“. Zaradi humanitarnega vidika vsake zakonodaje o vprašanju beguncev morajo imeti rešitve problema nedoslednosti pri priznavanju beguncev prednost pred rešitvami problema sekundarnega preseljevanja, ki ga povzročajo razlike pri zagotavljanju socialne varnosti in dostopu do trga dela. Posledice nepravične zavrnitve mednarodne zaščite so še posebej hude;

38.

pozdravlja večji poudarek, namenjen subsidiarni zaščiti. Odbor zlasti pozdravlja poudarek o izboljšavah v uporabi t.i. alternative notranjega leta v točki 3.3 načrta politike. Te „alternative“ se ne sme nikoli uporabiti za prikrivanje vračanja;

39.

ugotavlja, da bo izboljšanje kakovosti sprejemanja odločitev o azilu in subsidiarni zaščiti, ki vključuje izmenjavo dobre prakse o razlaganju veljavne in predlagane zakonodaje, zmanjšalo število pritožb (ki jih je v nekaterih državah veliko). Prispeva lahko tudi k povečanju prostovoljnega vračanja prosilcev, katerih prošnje za mednarodno zaščito so bile zavrnjene. Uspeh na teh dveh področjih bo zmanjšal nesorazmerno breme regij zaradi zagotavljanja podpore osebam, ki so izključene iz nacionalne podpore;

40.

ponavlja, da imajo razseljene osebe pravico, da zaprosijo za mednarodno zaščito, celo če so v EU vstopile nezakonito, in zato vztraja, da načina vstopa v EU ne bi smeli uporabljati proti prosilcem za mednarodno zaščito, zlasti ne proti žrtvam trgovine z ljudmi;

41.

ugotavlja, da „verodostojnost“ ni sestavni del mednarodne ali evropske opredelitve begunca, da pa je veliko prošenj za mednarodno zaščito kljub temu zavrnjenih iz razlogov verodostojnosti. Osebe, katerih prošnje za mednarodno zaščito so bile zavrnjene, lahko pred odhodom iz EU potrebujejo precejšnjo pomoč lokalnih in regionalnih oblasti, zato je pomembno, da prošnje niso neupravičeno zavrnjene iz razlogov verodostojnosti;

42.

priporoča, naj prenovljena direktiva o pogojih za priznanje jasneje določi, da določbe o verodostojnosti (trenutno člen 4(5)) dopolnjujejo opredelitev begunca: določajo okoliščine, v katerih je nepodprte posameznikove izjave mogoče dopustiti kot dokaz in prispevati k dokaznemu standardu, ki se zahteva za dokazovanje dejstev, ki utemeljujejo mednarodno zaščito.

43.

Odbor regij poudarja, da so potrebne mreže za izmenjavo informacij in dobre prakse o vprašanjih azila na lokalni in regionalni ravni, ter zagotavljanje primerne finančne podpore za dejavnost mrež;

44.

pozdravlja odločitev o ustanovitvi Evropskega urada za podporo azilu (European Asylum Support Office, EASO), in meni, da bo aktivno prispeval k izboljšanju mednarodnih standardov in skladnejšemu pristopu;

45.

meni, da bi bilo treba Odbor regij vključiti v člen 17 predlagane uredbe pod „druge organe Skupnosti“ (člen 49);

46.

poudarja. da je treba opraviti raziskovalne in primerjalne študije za izboljševanje baze podatkov tako politike kot prakse in da bodo lokalne in regionalne uprave imele pri zagotavljanju tega ključno vlogo. Lokalne in regionalne oblasti bi morale biti omenjene v povezavi z „izmenjavami informacij in dobrih praks“ (člen 3) ter „zbiranjem in izmenjavami informacij“ (člen 11);

47.

želi pojasnilo o predlaganem ureditvenem okviru in kazalcih za merjenje učinkovitosti razvoja politike in izvajanja storitev;

48.

priporoča, da se razvijejo programi financiranja, do katerih imajo lahko dostop lokalne in regionalne oblasti, da se tako izboljša ozaveščenost javnosti o vprašanjih azila na področjih, kjer bi to lahko izboljšalo obveščanje skupnosti in vključevanje vanje. Posvetovalni forum bi moral vključevati lokalne in regionalne oblasti ter Odbor regij;

49.

priporoča nadalje, da bi moral EASO imeti ključno vlogo pri vzpostavljanju odnosov s tretjimi državami, nevladnimi organizacijami in mednarodnimi telesi;

50.

močno poudarja prispevek lokalnih in regionalnih oblasti za doseganje visokih standardov praktičnega upravljanja področja prosilcev za azil in beguncev v praksi. Razvoj usposabljanja osebja na mejah, v sprejemnih središčih in ustanovah za preselitev je poleg tega ključnega pomena za spodbujanje programov za mednarodno zaščito;

51.

izraža resno zaskrbljenost, ker v upravnem odboru EASO niso zastopane lokalne in regionalne oblasti, in priporoča, naj se upravne ureditve za EASO okrepijo z vključitvijo predstavnikov OR ter naj se uvedejo redna posvetovanja.

52.

Odbor regij ugotavlja, da je solidarnost med državami priznana kot eden ključnih elementov predlogov, zlasti kar zadeva amandmaje k II. dublinski uredbi, da pa predlogi državam članicam še vedno puščajo precej prostora za lastno presojo o izvajanju politik. Pomembno je priznati, da potreba po solidarnosti in delitvi bremena ne obstaja le med državami članicami, temveč tudi znotraj posameznih držav;

53.

ponovno izraža zadovoljstvo s praktično podporo, ki sta jo državam članicam ponudila Evropski sklad za begunce in Evropski sklad za vračanje, kar je izrazil že v členu 46 svojega prvega poročila o skupnem evropskem azilnem sistemu. Ti skladi bodo posebnega pomena za uspešno izvajanje direktiv o sprejemu in postopkih. Odbor želi dobiti zagotovilo, da bodo imele lokalne in regionalne oblasti neposreden dostop do teh skladov in vlogo spremljanja dodeljevanja podpore prek njih;

54.

zaenkrat pozdravlja možnost skupne obravnave posebnih primerov v EU pod pogojem, da se strogo spoštujejo človekove pravice in načelo, da je treba vsak primer obravnavati posebej.

55.

Odbor regij ugotavlja pomen prostovoljnih preselitev in pozdravlja predloge za izboljšave. Odbor želi potrditev, da bodo vzpostavljeni mehanizmi za posvetovanje z lokalnimi in regionalnimi oblasti o tem zaradi njihove pomembne vloge pri uspešnem vključevanju beguncev in drugih upravičencev do mednarodne zaščite. Odbor ugotavlja, da imajo lahko regije, če bo ureditev prostovoljne preselitve dobra, koristi od konstruktivno vodenega preseljevanja.

56.

Odbor regij pozdravlja sporočila Evropske komisije o tej temi in meni, da bo ta pobuda okrepila solidarnost pri praksah glede ponovne naselitve ter izboljšala standarde v vseh državah članicah, zlasti v zvezi z vlogo lokalnih oblasti pri sprejemu, ponovni naselitvi in vključevanju ponovno naseljenih oseb;

57.

še posebej pozdravlja oblikovanje strokovne skupine za ponovno naselitev in poudarja pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti v postopkih sprejemanja in ponovne naselitve. Zato meni, da bi moral biti njihov prispevek pri ugotavljanju potreb, določanju letnih prednostnih nalog in izmenjavi dobrih praks priznan kot strokovno znanje interesnih skupin v tej skupini;

58.

zahteva, da se lokalnim in regionalnim oblastem, ki morajo imeti ključno vlogo pri uspešnem izvajanju programa EU za ponovno naselitev, zagotovi zadostna sredstva iz naslova financiranja, ki ga je predlagala Evropska komisija v podporo ponovno naseljenim osebam.