25.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 76/1

A.

ker je konflikt v Gazi dodatno poslabšal humanitarno krizo na tem območju, ki je tako dosegla nečloveške razsežnosti in ker je 88 % prebivalstva Gaze odvisnega od pomoči v hrani,

B.

ker sta mejna prehoda za vstop v Gazo in izstop iz nje že 18 mesecev zaprta in ker omejitev pretoka ljudi in blaga preprečuje dostavo človekoljubne pomoči prebivalstvu in ker količina blaga, ki jo je dovoljeno vnesti v Gazo, ne zadošča niti za zadovoljitev osnovnih humanitarnih potreb,

C.

ker so ključni sektorji javnih storitev v Gazi močno ohromljeni zaradi pomanjkanja osnovnih materialov, potrebnih za delovanje, in ker pomanjkanje zdravil in goriva v bolnišnicah še nadalje ogroža palestinska življenja,

D.

ker imata UNRWA in svetovni program za hrano ključno vlogo pri oskrbovanju prebivalstva v Gazi s popolno podporo mednarodne skupnosti, ker je del človekoljubne pomoči v hrani, namenjen izboljšanju življenjskih pogojev na tem območju, propadel zaradi ovir v dostavni verigi in ker je 3. in 5. februarja 2009 Hamas zaplenil na stotine paketov s hrano in na tisoče odej, namenjenih civilistom v Gazi, to blago pa je bilo vrnjeno po prekinitvi vseh vnosov pomoči UNRWA v Gazo,

E.

ker je imela obsežna finančna pomoč Evropske unije Palestincem velik pomen pri poskusu preprečevanja humanitarne katastrofe v Gazi in ker Unija, kljub vsem težavam, nadaljuje s pošiljanjem humanitarne pomoči,

F.

ker se bo 2. marca 2009 v Šarm el Šejku odvijala mednarodna konferenca v podporo palestinskemu gospodarstvu za ponovno izgradnjo Gaze,

1.

je seznanjen s trpljenjem palestinskega prebivalstva v Gazi in poziva k povečanju takojšnje neovirane humanitarne pomoči tem osebam,kar je moralna dolžnost in jo je treba dostaviti brezpogojno in brez omejitev; poziva izraelske oblasti, naj omogočijo stalen in ustrezen pretok humanitarne pomoči, vključno z vsem blagom, ki je potrebno zato, da UNRWA in druge agencije Združenih narodov ter mednarodne agencije izpolnjujejo svoje dolžnosti, in ki zadosti potrebam prebivalstva;

2.

spet poziva h koncu blokade Gaze, v skladu s Sporazumom o gibanju in dostopu z dne 15. novembra 2005, k takojšnjemu in trajnemu ponovnemu odprtju prehodov za ljudi in blago ter k preprečitvi tihotapljenja in nezakonitega preprodajanja orožja in streliva;

3.

poziva k podrobni oceni škode v Gazi in k poglobljeni oceni potreb prebivalstva v Gazi, kar je lahko temelj za načrte o ponovni izgradnji;

4.

poziva k finančni, gospodarski in družbeni rehabilitaciji Gaze, ki je ključen dejavnik varnosti v tej regiji; opozarja, da bi v skladu z obveznostmi mednarodne skupnosti in Unije pomoč morala vključevati plačila v gotovini za izplačilo plač, pokojnin in dodatkov za najšibkejše ljudi in družine ter poziva izraelske oblasti, naj ne ovirajo bančnega nakazila denarja;

5.

meni, ob upoštevanju mednarodne konference v podporo palestinskemu gospodarstvu za ponovno izgradnjo Gaze, ki se bo 2. marca 2009 odvijala v Šarm el Šejku, da je za vsako trajno politiko obnove in razvoja v Gazi potrebna trajna prekinitev ognja, ki jo bo podpiralo nadaljevanje resnih mirovnih pogajanj med Izraelci in Palestinci, skupaj s palestinskim postopkom narodne sprave;

6.

ponovno poudarja, da finančne pomoči Unije Palestincem ne bi smelo ogrožati neprestano uničevanje, ki zmanjšuje podporo za projekte obnove med evropsko javnostjo;

7.

poziva Komisijo, naj pripravi izčrpen pregled in oceno srednjeročnih in dolgoročnih obetov za načrte obnove na območju Gaze, ki jih financira Unija v okviru programov PEGASE (palestinsko-evropski mehanizem za upravljanje socialno-gospodarske pomoči) in ECHO (Urada Evropske komisije za človekoljubno pomoč), ter o njihovih proračunskih posledicah; poziva druge donatorje, naj se na zgoraj omenjeni konferenci zavežejo in izpolnijo obljube, ki so jih dali na donatorski konferenci v Parizu 17. decembra 2007;

8.

ponovno poudarja, da je razdelek 4 proračuna EU stalno nezadostno financiran ter da obljuba o dodatni pomoči Gazi ne bi smela biti dana v škodo drugih politik; poleg tega poudarja, da bi se dodatna sredstva lahko zagotovila le z uporabo vseh sredstev, ki jih predvideva Medinstitucionalni sporazum z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju (5);

9.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visokemu predstavniku za skupno zunanjo in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, odposlancu četverice na Bližnjem vzhodu, predsedniku palestinskih oblasti, palestinskemu zakonodajnemu svetu, izraelski vladi in knesetu.

25.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 76/3

A.

ker je uveljavljanje pravic otrok bistveno za njihove življenjske možnosti, kakor tudi napredek pri izkoreninjenju revščine,

B.

ker vloge glede na spol, ki jih družba določi otrokom, odločilno vplivajo na njihovo prihodnost: njihov dostop do hrane in izobrazbe, udeležbo na trgu delovne sile, status v odnosih ter njihovo telesno in duševno zdravje,

C.

ker cilji, zastavljeni v Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah, še vedno v veliki meri niso izpolnjeni,

D.

ker od več kot 2,2 milijarde otrok na svetu 1,9 milijarde (86 %) živi v državah v razvoju in tam živi tudi več kot 98 % vseh otrok, ki živijo v skrajni revščini,

E.

ker vsak dan na svetu umre več kot 26 000 otrok, mlajših od pet let, predvsem zaradi vzrokov, ki jih je mogoče preprečiti, in ker po sedanjih trendih razvojni cilj tisočletja o zmanjšanju umrljivosti otrok za dve tretjini ne bo dosežen do leta 2045,

F.

ker je bila točka 9 akcijskega programa, sprejetega na četrti svetovni konferenci o ženskah v Pekingu od 4. do 15. septembra 1995, kot temeljno načelo izpostavljena tudi na vseh mednarodnih konferencah o pravicah otrok v preteklem desetletju,

G.

ker bo zaščita pravic otrok postala poseben cilj zunanje politike Unije, če bodo vse države članice ratificirale Lizbonsko pogodbo,

H.

ker je Svet pooblastil Komisijo, da preuči vpliv pozitivnih spobud na prodajo proizvodov, ki so bili izdelani brez otroškega dela, ter preuči možnosti dodatnih ukrepov za proizvode, ki so bili izdelani z uporabo najhujših oblik otroškega dela,

I.

ker se o pravici otrok do izobrazbe ni mogoče pogajati ter ker sta izobrazba in poklicno usposabljanje pomembna za strategijo postopnega odpravljanja dela otrok,

J.

ker je izkoriščanje otrok v komercialne namene huda kršitev njihovega človeškega dostojanstva in je v nasprotju z načeli socialne pravice,

K.

ker morajo tisti, ki kupujejo blago iz držav v razvoju, ugotoviti, katero blago je v celoti ali deloma plod dela otrok, in ga zavrniti, saj tako neposredno in učinkovito izvajajo gospodarski pritisk,

1.

pozdravlja prej navedeno sporočilo Komisije o otroci na posebnem mestu v zunanjepolitičnih dejavnostih Evropske unije ter dodatne delovne dokumente osebja ter spremljevalne sklepe Sveta kot pomembne korake k strategiji Evropske unije o otrokovih pravicah;

2.

prizna, da institucije Unije pripisujejo vedno večji pomen pravicam otrok, vendar poudarja, da je treba še veliko opraviti, da bi se politične zaveze udejanjile, in da noben načrt ne bo uresničen, dokler ne bodo na voljo ustrezna finančna sredstva;

3.

poudarja, kako pomembno je doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja o varstvu pravic otrok, in poziva države članice k izpolnitvi svoje obljube, da bodo zagotovile ustrezno, predvidljivo financiranje prek proračunske pomoči s časovnim razporedom, ki bo namenjeno izpolnjevanju meril za leto 2010;

4.

poziva Unijo, naj si odločno prizadeva za odpravo vseh oblik diskriminacije proti dekletom (od spočetja dalje) in da nameni ustrezna sredstva za odpravo posledičnih neenakosti;

5.

sprejema štiri vodilna načela akcijskega načrta Komisije o otrokovih pravicah v zunanjepolitičnih dejavnostih, ki obsegajo celosten in skladen pristop, osnovan na pravicah otrok;

6.

priznava, da tak pristop temelji na pravilih in načelih, opredeljenih v Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah, in je usmerjen v njihovo uveljavljanje;

7.

poziva Evropsko skupnost, naj pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in drugim konvencijam o izvajanju pravic otrok, posvojitvah, spolnem izkoriščanju, delu otrok, zaščiti otrok v oboroženih spopadih in zlorabah otrok;

8.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo izvajanje Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah in njenih protokolov ter okrepijo podporo reformam pravnih sistemov v tretjih državah, ki so namenjeni zaščiti otrok;

9.

poudarja, da bi moral vsak ukrep v korist pravic otrok spoštovati primarno vlogo staršev in neposrednega družinskega okolja otroka ter primarnih skrbnikov in varuhov, zlasti pa izboljšanje položaja mater;

10.

opozarja pa, da je morda v interesu otroka, ki ima težave v svoji družini, da se ga začasno loči od družine, če gre pri tem za zaščitni ukrep, zlasti v primeru psiho-socialnih ali psihiatričnih težav staršev, nasilja v družini, slabega ravnanja ali spolne zlorabe;

11.

poudarja, da je nujno posvetiti posebno pozornost najranljivejšim in socialno izključenim deklicam in dečkom, vključno z invalidnimi otroki, otroki migranti, otroki iz manjšin, ločenimi otroki ali otroki brez spremstva ter otroki brez starševske oskrbe;

12.

poudarja, da mora Evropska unija za udejanjanje pristopa na podlagi otrokovih pravic izčrpno preučiti pravice otrok, najbolje ob sprejetju ali reviziji državnih, regionalnih in tematskih strateških dokumentov, na podlagi katerih se lahko izberejo dejavnosti in programi, usmerjeni na vprašanja otrok; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj Parlamentu čim prej ali v obdobju vmesnih revizij razvojnih programov predloži pregled ukrepov in finančnih sredstev, namenjenih vprašanju otrok;

13.

poudarja, da je treba pravice otrok sistematično vključevati v politični dialog Evropske unije in politične razprave s partnerskimi državami;

14.

poziva Komisijo, naj pripravi poročilo o tem, ali veljavni mednarodni sporazumi med Evropsko unijo in tretjimi državami že vsebujejo pravno zavezujočo določbo o varstvu otrokovih pravic, v nasprotnem primeru pa ali bi jo bilo mogoče vključiti;

15.

je prepričan, da mora dobiti sodelovanje otrok v partnerskih državah in na ravni Evropske unije zakonsko obliko in več sredstev;

16.

podpira razvoj obstoječih mladinskih in otroških mrež kot trajnostnih izhodišč za sodelovanje otrok in posvetovanje z njimi ter poziva Komisijo, naj sistematično poziva te mreže, da prispevajo k razpravam o državnih strateških dokumentih, ter spodbuja njihovo sodelovanje pri razvoju nacionalnih instrumentov za načrtovanje;

17.

poziva Komisijo, naj pomaga partnerskim državam sprejeti otrokom prijazen proračun, zlasti kadar proračunsko pomoč zagotovi Evropska unija, in oblikovati enotne vsestranske nacionalne akcijske načrte za otroke z jasnimi merili, merljivimi cilji, časovnim razporedom ter mehanizmi za pregled pravic otrok in poročanje o njih;

18.

vztraja, da bi morala splošna proračunska pomoč Evropske unije vključevati sredstva za vzpostavljanje zmogljivosti ustreznih ministrstev (kot so ministrstvo za socialne zadeve, zdravstvo, izobraževanje in pravosodje), s katerimi bi zagotovili ustrezne politike in orodja za financiranje ter izvajanje storitev za otroke;

19.

poudarja, da mora Evropska unija pri svojih zunanjih dejavnostih odločno spodbujati vlade tretjih držav, da ravnajo v skladu z mednarodnimi standardi o otrokovih pravicah, zlasti glede zagotavljanja osnovnih socialnih storitev za otroke, kot sta brezplačno razdeljevanje hrane v šolah in vrtcih ter dostop do zdravstvene oskrbe; hkrati poudarja, da zagotavljanje enakopravnega dostopa otrok do izobraževanja v primerih oboroženih spopadov in pokonfliktnih razmer pomeni pomembno naložbo v preprečevanje konfliktov;

20.

ugotavlja, da so kljub nedavnemu pozitivnemu razvoju dogodkov na ravni Evropske unije institucionalni in kadrovski viri za pravice otrok še vedno neustrezni;

21.

priporoča, da bi bilo treba za opaznost pravic otrok in vodstvo na tem področju imenovati posebnega predstavnika Evropske unije;

22.

meni, da bi morala biti v vsaki delegaciji Komisije pristojna oseba za vprašanja otrok, ter poziva Komisijo in države članice, naj vsemu osebju na sedežih misij/delegacij zagotovijo ustrezno usposobljenost in smernice o tem, kako vključevati pravice otrok v zunanjepolitične dejavnosti ter zagotavljati varno in učinkovito sodelovanje otrok;

23.

poziva, da mora imeti varstvo otrokovih pravic v skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah osrednje mesto v večletnem okviru Agencije Evropske unije za temeljne pravice; meni, da bi ta morala vzpostaviti omrežje mednarodnih organizacij, varuhov otrokovih pravic in nevladnih organizacij, da bi lahko gradili na njihovem bogatem znanju in izkušnjah;

24.

pozdravlja zavezanost Komisije, da bo obravnavala kršitve pravic otrok, kot so delo otrok, trgovina z otroki, otroci vojaki, otroci, ki jih prizadenejo oboroženi spopadi, in vse oblike nasilja nad otroki, tudi spolno izkoriščanje in škodljivi običaji; vseeno vztraja, da se je treba osredotočiti na osnovne vzroke za kršitve pravic otrok;

25.

poziva Komisijo, naj v svoje zunanje dejavnosti in odnose s tretjimi državami vključi boj proti nekaznovanju, ki je pomemben ukrep za preprečevanje kršitev otrokovih pravic;

26.

poziva Komisijo in države članice, naj dajo prednost razvoju nacionalnih strategij in sistemov za varstvo otrok v partnerskih državah, ki otrokom in družinam zagotavljajo podporne storitve, preden otroci utrpijo škodo;

27.

poziva Komisijo in države članice, naj podprejo institucionalne strukture v partnerskih državah, tudi neodvisne varuhe človekovih pravic, da bi zaščitili in spodbujali pravice otrok;

28.

meni, da si je treba prizadevati, da bi starši in skrbniki ter osebe, ki delajo z otroki, na primer učitelji in zdravstveni delavci, bolje razumeli in spoštovali pravice otrok;

29.

poziva Svet in Komisijo, naj v politiko razvojnega sodelovanja vključita uradno registracijo rojstev kot temeljno pravico in pomemben način varovanja otrokovih pravic;

30.

priznava, da sta oskrba in izobraževanje v zgodnjem otroštvu, vključno z imunizacijo, starševstvom ter dostopom do otroških vrtcev in jaslic, otrokova pravica, in da je zgodnje otroštvo čas pomembnega razvoja ter da podhranjenost in pomanjkanje oskrbe lahko povzročita telesno in duševno prizadetost;

31.

poudarja, da je doseganje drugega razvojnega cilja tisočletja o splošnem osnovnem izobraževanju in tretjega razvojnega cilja tisočletja o enakosti med spoloma bistveno pri preprečevanju kršitev otrokovih pravic;

32.

poudarja, da so potrebni posebni posegi, ki bodo dekletom enako kot fantom omogočili obiskovanje šole, dostop do zadostne količine hrane, izražanje mnenja in dostop do zdravstvenega varstva;

33.

poziva Evropsko unijo, naj v programih pomoči in dialogih o politikah s partnerskimi državami prednostno podpira pravico do izobraževanja, zlasti deklic; poudarja potrebo po boju proti trajni diskriminaciji v revnih družinah, ki nimajo dovolj denarja za plačilo šolnin za vse otroke, zaradi česar omogočijo šolanje dečkom v škodo deklic;

34.

poudarja, da morajo biti izobraževalne ustanove in programi dekletom prijazni in ponujati na primer alternativne oblike izobraževanja zunaj uradnih ustanov ali omogočati prožen urnik dekletom, ki skrbijo za brate in sestre;

35.

poudarja, da je vlaganje v izobrazbo deklet naložba, ki najbolj vpliva na izkoreninjenje revščine, zmanjšanje rasti prebivalstva, manjšo smrtnost dojenčkov in otrok, manj obsežno podhranjenost, večjo prisotnost v šolah in boljše zdravje;

36.

poudarja, da bi moralo biti kakovostno izobraževanje prednostna naloga, tudi v konfliktnih in nestabilnih razmerah, ter pozdravlja načrt Komisije, da vključi izobraževanje v svoje operacije humanitarne pomoči; poudarja potrebo po operativnih smernicah, s katerimi bo Evropska unija zavezana vključiti izobraževanje v vsako stopnjo svojega humanitarnega posredovanja, ki bodo skladne z minimalnimi standardi medagencijske mreže za izobraževanje v izrednih razmerah, ter poziva k zagotovitvi zadostnih sredstev in osebja na ravni Evropske unije za izvajanje nove politične zavezanosti;

37.

vztraja, da nobenemu otroku ne bi smela biti odvzeta temeljna pravica do izobrazbe zaradi pomanjkanja gospodarskih virov, in ponovno poziva vse vlade držav v razvoju, naj pripravijo jasen časovni razpored za hitro odpravo neposrednih in posrednih šolnin za osnovno izobraževanje, hkrati pa naj ohranijo visoko raven izobrazbe;

38.

poudarja, da so v okviru odnosov Evropske unije s tretjimi državami izjemnega pomena projekti za razvoj socialnih sposobnosti, strpnosti in solidarnosti otrok ter njihove odgovornosti za okolje, zlasti v zvezi z bojem proti podnebnim spremembam;

39.

opozarja, da je politična zavezanost doslednim političnim izbiram pri zmanjšanju revščine, kakovostnem izobraževanju in človekovih pravicah bistvena za zmanjšanje spodbud za delo otrok;

40.

poziva Evropsko skupnost in države članice, naj zagotovijo večjo podporo pravični trgovini in pobudam za označevanje, ki podjetja odvračajo od uporabe dela otrok; predlaga, naj se spoštovanje prostovoljnih kodeksov ravnanja na področju temeljnih pravic delavcev natančneje spremlja in napravi preglednejše za evropske potrošnike; meni, da bi bilo v pogodbe o javnih naročilih treba vključiti pogoj o spoštovanju mednarodnih standardov za delo otrok;

41.

pozdravlja pobudo Sveta za izvedbo študije o učinku pozitivnih spodbud na prodajo proizvodov, izdelanih brez uporabe dela otrok, in o možnih dodatnih ukrepih, vključno z ukrepi, povezanimi s trgovino; poziva Komisijo, naj Parlament obvesti o oblikovanju, izvajanju in rezultatih te študije;

42.

poziva Komisijo, naj predlaga enotno metodo za označevanje proizvodov, uvoženih v Evropsko unijo, da bo razvidno, da na nobeni stopnji proizvodne verige ni bilo uporabljeno delo otrok, na primer z oznako „brez dela otrok“ na embalaži zadevnih proizvodov, in s tem zagotovi, da bo ta sistem skladen z mednarodnimi trgovinskimi pravili Svetovne trgovinske organizacije;

43.

poudarja četrti razvojni cilj tisočletja o umrljivosti otrok in šesti o boju proti virusu HIV/aidsu, malariji in drugim boleznim ter poziva Skupnost in druge donatorje, naj okrepijo javne zdravstvene sisteme, ki vsem prebivalcem zagotavljajo brezplačne storitve za matere, novorojenčke in otroke, in v te zdravstvene storitve vključijo ukrepe, namenjene posameznim boleznim, kot je zagotavljanje posteljnih mrež proti malariji in protiretrovirusnih zdravil;

44.

obžaluje pritiske, ki skušajo omajati politike o pravicah do spolnega in reproduktivnega zdravja, zaradi česar so se povečale nezaželene nosečnosti in nevarni splavi pri mladih ženskah, ter poziva Evropsko unijo, naj ohrani raven financiranja za celo vrsto storitev spolnega in reproduktivnega zdravja, da bi izpolnila peti razvojni cilj tisočletja o izboljšanju zdravja mater;

45.

opaža predvsem škodljive učinke krize zaradi cen hrane na otroke in poudarja potrebo po obsežnih strategijah za krepitev varnosti prehrane, ki ne pomeni le dostopa do ustreznih živil, ampak tudi do primernih mikrohranilnih snovi, varne vode, higiene ter sanitarne in zdravstvene oskrbe, ustrezne oskrbe otrok in zdravega okolja;

46.

priznava impresiven politični okvir Evropske unije za spoprijemanje s tragedijo otrok, ki jih prizadenejo oboroženi spopadi, in poziva k okrepitvi mehanizmov spremljanja, osveščanja in usposabljanja, da se zagotovi njihovo ustrezno izvajanje na terenu;

47.

meni, da bi moral v misijah evropske varnostne in obrambne politike sodelovati svetovalec za zaščito otrok, ter poudarja, da bi moralo usposabljanje za te misije vključevati vprašanja zaščite otrok;

48.

poudarja, da bi bilo treba v programih za razorožitev, demobilizacijo in ponovno vključevanje, ki jih podpirajo misije evropske varnostne in obrambne politike, upoštevati posebne potrebe otrok;

49.

poziva, da je treba v času konfliktov in po njih posebno pozornost posvetiti potrebam deklic mater, begunk in notranje razseljenih deklet ter deklet, ki so bila posiljena ali so izpostavljena spolnemu nasilju;

50.

poziva Komisijo, naj vlaga v programe, ki so namenjeni preprečevanju spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola nad dekleti in fanti ter odzivu na to nasilje, vključevati pa bi morali opremo za postekspozicijsko profilakso za preprečevanje okužbe z virusom HIV, podporo pri okrevanju in ponovnem vključevanju v družbo ter mehanizme za zaupno poročanje;

51.

poudarja, da bi morala Evropska unija podpirati tudi ukrepe za premagovanje stigmatizacije in diskriminacije, saj ranljiva dekleta ali mlade ženske, ki so na primer HIV-pozitivne, žrtve posilstva ali spolnega nasilja ali so rodile otroka, ki je sad posilstva, ali pa so splavile, njihova skupnost pogosto zavrača;

52.

opozarja na posebno težek položaj otrok, okuženih z virusom HIV ali obolelih za aidsom, ter sirot zaradi aidsa; obsoja zlasti posilstva žensk in deklet, ki temeljijo na prepričanju, da lahko spolni odnosi z devico ozdravijo aids, ter poziva k lokalnim informativnim kampanjam za odpravo tega zmotnega prepričanja in s tem k boljšemu varstvu zlasti deklet;

53.

poudarja, da je treba izpolnjevati Konvencijo Združenih narodov o varstvu pravic delavcev migrantov in njihovih družinskih članov ter tako zagotavljati pravice otrok iz priseljenskih družin;

54.

poziva Evropsko unijo, naj uporabi tematski program o azilu in migraciji, ki je sestavni del instrumenta za razvojno sodelovanje, da bi podprla najbolj ranljive skupine, kot so otroci migrantov in revni otroci;

55.

poziva Evropsko unijo, naj pri svojih zunanjih dejavnostih nameni posebno pozornost otrokom, ki so žrtve diskriminacije, vključno z otroki, s katerimi se ravna v nasprotju z zakonom, in otroki, ki so prikrajšani svobode in nameščeni v zaprte ustanove; poudarja, da bi otroci morali imeti enostavnejši dostop do sodnega varstva in strokovne pomoči ter da je treba njihovo starost upoštevati med celotnim sodnim postopkom z uporabo posebnih zaščitnih ukrepov;

56.

poziva Svet in Komisijo, naj pri oblikovanju programov pomoči in pogajanjih o akcijskih načrtih za pravosodje in notranje zadeve s tretjimi državami obravnavata vprašanje pravosodja za mladoletnike z vidika ne le ratifikacije ustreznih mednarodnih in regionalnih standardov, temveč tudi njihovega učinkovitega izvajanja;

57.

poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo medsebojno povezanost politik za vprašanja otrok in vključijo spoštovanje pravic otrok na druga pomembnejša politična področja, kot so varnost, podnebne spremembe, preseljevanje in učinkovitost pomoči;

58.

poziva, naj se za vse politike Evropske unije, ki bi lahko vplivale na otroke v tretjih državah, redno pripravljajo ocene učinka na pravice otrok, preden so sprejete in kasneje; poudarja, da je treba otroke obravnavati kot ločeno in posebno skupino, saj dogodki nanje vplivajo drugače kot na odrasle;

59.

pozdravlja pobudo iz prej navedenih sklepov Sveta za boljšo usklajenost in spodbujanje delitve dela na področju pravic otrok s pregledom obstoječih politik in dejavnosti Komisije ter držav članic v pilotskih državah;

60.

je zaskrbljen, ker pilotske države še vedno niso opredeljene, in poziva države članice, naj v tesnem sodelovanju s Komisijo to hitro storijo;

61.

poziva Komisijo, naj razvije postopke, merila in kazalnike, s katerimi bo zagotovila, da vključevanje pravic otrok ne bo izključeno iz dnevnega reda, in se strinja s stališčem Komisije, da so poleg vključevanja pravic otrok potrebni tudi posebni ukrepi v okviru geografskih skladov in Evropskega razvojnega sklada, po možnosti v neosrednjih sektorjih;

62.

meni, da bi Parlament lahko imel bolj usklajeno in sistematično vlogo pri spremljanju obveznosti Evropske unije do otrok, na primer prek letnega poročila o človekovih pravicah;

63.

predlaga, naj medparlamentarne skupščine (Skupna parlamentarna skupščina AKP-EU, Eurolat, Evro-sredozemska parlamentarna skupščina) na svoja srečanja povabijo otroške organizacije države gostiteljice in podpira oblikovanje medregionalnih forumov mladih, kot je mladinska platforma EU-Afrika;

64.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Združenih narodov in sopredsednikom Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU.

25.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 76/11

A.

ker prenos Direktive 2002/14/ES v zakonodajo držav članic zamuja in ker so se nekatere države članice omejile zgolj na prenos določenih minimalnih zahtev,

B.

ker bo sedanja finančna kriza vplivala na gospodarstvo EU, in sicer na prestrukturiranje, združitve in selitve podjetij na ravni EU,

C.

ker je cilj Direktive 2002/14/ES vzpostaviti splošni okvir za obveščanje in posvetovanje z delavci o prihodnosti podjetij, v katerih so zaposleni, ter za učinkovito posvetovanje z njimi, da bi predvideli ekonomski razvoj teh podjetij,

D.

ker sta obveščanje in posvetovanje z delavci osrednja elementa socialnega tržnega gospodarstva in se ju ne sme obravnavati kot oviro za gospodarski razcvet podjetij,

E.

ker je v Evropski uniji 23 000 000 podjetij z manj kot 250 zaposlenimi, ki predstavljajo 99-odstotni delež podjetij in zaposlujejo več kot 100 000 000 ljudi, institucije EU pa morajo zagotavljati in izboljševati pravico delavcev do obveščenosti in posvetovanja,

1.

se strinja, da nekatere države članice močno zaostajajo pri prenosu Direktive 2002/14/ES, zato bo za oceno prenosa potrebno več časa; vendar poudarja, da bo učinek te direktive viden v državah članicah, ki niso imele splošnega sistema za obveščanje in posvetovanje z delavci;

2.

poziva države članice, ki še vedno niso pravilno prenesle Direktive 2002/14/ES, naj to storijo čim prej;

3.

meni, da morajo ukrepi Komisije v zvezi s tem omogočiti, da bi se v tesnem sodelovanju z ustreznimi nacionalnimi organi držav članic in socialnimi partnerji pojasnila in rešila vprašanja, ki se pojavljajo pri razlagi Direktive 2002/14/ES ali pri usklajevanju ukrepov za prenos;

4.

ugotavlja, da nekatere države članice v ukrepe za prenos Direktive 2002/14/ES niso zajele nekaterih mladih delavcev, žensk, ki delajo s krajšim delovnim časom, ali zaposlenih na podlagi pogodb za določen čas; zato jih poziva, naj svoje določbe za izračun števila delavcev v podjetju prilagodijo duhu in črki direktive, v skladu s katero se za izračun spodnjega praga vedno uporablja dejansko število delavcev, drugi pogoji pa se pri tem ne upoštevajo;

5.

poudarja, da bi bilo primerno, da države članice v skladu z nacionalno prakso natančno določijo pogoje in omejitve člena 6 Direktive 2002/14/ES o zaupnih podatkih in upoštevajo:

6.

poziva države članice, naj v ukrepih za prenos:

7.

poziva države članice, ki za primere kršenja predpisov, ki urejajo izvajanje pravice delavcev do obveščanja in posvetovanja, nimajo učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih sankcij, predvidenih v členu 6(3), naj jih sprejmejo;

8.

poziva vse države članice, ki nimajo sistema za zaščito predstavnikov delavcev, naj ga vzpostavijo;

9.

predlaga, da države članice, v katerih je varstvo predstavnikov delavcev po tradiciji zagotovljeno z dogovorom med sindikati in združenji delodajalcev, za te predstavnike predvidijo močno dodatno varstvo v primeru neuspešnih pogajanj;

10.

meni, da je treba oblikovati in državam članicam predložiti paleto možnih sankcij proti delodajalcem, ki ne spoštujejo pravice delavcev do obveščenosti in posvetovanja, kot je opredeljena v Direktivi 2002/14/ES;

11.

poudarja, da države članice subsidiarnosti ne smejo navajati kot razlog za neizpolnjevanje obveznosti, da uveljavijo sankcije, ki bodo delodajalce odvračale od kršenja Direktive 2002/14/ES;

12.

opozarja na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti z dne 8. junija 1994 (10), po kateri morajo države članice, ki imajo neprimerno postopkovno in institucionalno ureditev, zagotoviti ustrezne zakonske določbe, v katerih bodo opredeljeni ustrezni upravni in sodni revizijski postopki ter ustrezne, učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije proti delodajalcem, ki ne izpolnjujejo svojih dolžnosti glede obveščanja in posvetovanja z delavci;

13.

poziva države članice, naj se pred revizijo Direktive 2002/14/ES pri sprejemanju upravnih in sodnih revizijskih postopkov ter sankcij proti delodajalcem, ki ne spoštujejo svojih dolžnosti glede obveščanja in posvetovanja z delavci, ravnajo po sodni praksi Sodišča;

14.

meni, da je treba zagotoviti, da se bo v ukrepih držav članic za prenos v njihovo zakonodajo samodejno uporabljala pravica do obveščanja in posvetovanja s predstavniki delavcev v skladu s tolmačenjem Direktive 2002/14/ES;

15.

meni, da je treba opredeliti ureditev za izvajanje nalog predstavnikov delavcev, da se bodo opravljale med delovnim časom in bodo temu ustrezno plačane;

16.

meni, da je treba predstavnikom delavcev v javni upravi ter podjetjih javnega in finančnega sektorja zagotoviti enake pravice do obveščanja in posvetovanja, kot jih imajo ostali delavci;

17.

meni, da je treba odpraviti možnost neposrednega posvetovanja, kadar gre za izvoljene ali sindikalne predstavniške oblike, s čimer bi delodajalcem preprečili, da bi se prek neposrednega posvetovanja vmešavali v vprašanja, za katera imajo sindikati pravico do kolektivnih pogajanj, na primer o plačah;

18.

poziva, naj se preuči, ali je treba spremeniti spodnji prag števila zaposlenih v podjetjih ali ustanovah, za katere se uporablja Direktiva 2002/14/ES, da bi bila iz nje izvzeta samo najmanjša podjetja;

19.

opozarja države članice, da v primeru dvomov glede opredelitve izraza „podjetje“ v Direktivi 2002/14/ES o tem obstaja obsežna sodna praksa Sodišča, in jih poziva, naj se v svojih ukrepih za prenos sklicujejo nanjo, š čimer se bodo izognile, da bi bil proti njim uveden postopek za ugotavljanje kršitev;

20.

odločno poziva Komisijo, naj čim prej sprejme ukrepe, na podlagi katerih bodo lahko države članice Direktivo 2002/14/ES pravilno prenesle v svojo zakonodajo, in preuči vse vidike, ki kažejo na pomanjkljivosti ali težave, na primer nacionalne določbe in postopke za izračun števila zaposlenih v podjetjih, uporabo posebnih določb iz člena 3(2) in (3), ter jamstva v zvezi s klavzulo o zaupnosti iz člena 6; poziva Komisijo, naj uvede postopke za ugotavljanje kršitev proti državam članicam, ki direktive niso prenesle v svojo zakonodajo ali je niso prenesle pravilno;

21.

poziva Komisijo, naj predloži poročilo o oceni rezultatov, doseženih z izvajanjem Direktive 2002/14/ES, ki zadevajo krepitev socialnega dialoga in zmožnost predvidevanja, preprečevanja in zaposljivosti na trgu dela ter zmožnost za preprečevanje upravnih, pravnih in finančnih težav v malih in srednje velikih podjetjih, ter naj po potrebi doda ustrezne predloge;

22.

pozdravlja predlog Uredbe Sveta o oblikovanju statuta evropske zasebne družbe (KOM(2008)0396), v katerem bodo upoštevane posebne potrebe malih podjetij;

23.

poziva Komisijo, ki je pristojna za združitve in prevzeme, naj poskrbi, da se bodo pri odločitvah za združitve in prevzeme upoštevala nacionalna pravila in pravila Skupnosti na področju obveščanja in posvetovanja;

24.

meni, da mora za informacije, ki bi v primeru razkritja za podjetje lahko imele izjemno škodljive posledice, do dokončne odločitve o bistvenih gospodarskih vprašanjih, ki zadevajo podjetje (npr. v obliki pisma o nameri), veljati popolna zaupnost;

25.

poziva Komisijo, naj redno obvešča o izboljšanjih pravice delavcev do obveščenosti in posvetovanja in to uvrsti na dnevni red evropskega socialnega dialoga tako na medpanožni kot na sektorski ravni;

26.

poziva Komisijo, naj spodbuja socialne partnerje, da bodo na izvajanje na nacionalni ravni vplivali pozitivno in proaktivno, med drugim z razširjanjem dobre prakse;

27.

poziva Komisijo, naj čim prej sprejme pobude za krepitev učinkovite kulture sodelovanja med socialnimi partnerji na področju obveščanja in posvetovanja z delavci v Evropski uniji in pri tem upošteva vrsto obravnavanih vprašanj ter značilnosti in velikost podjetij;

28.

z zadovoljstvom ugotavlja, da je v sporazumu med Združenjem ladjarjev Evropske skupnosti in Evropsko federacijo delavcev v prometu o konvenciji o delu v pomorstvu iz leta 2006 pri različnih vprašanjih, ki zadevajo npr. tveganje za zdravje in varnost delavcev ali predčasno prekinitev pogodbe, navedeno posvetovanje;

29.

pozdravlja pobudo, ki jo je dala Komisija v sporočilu z dne 10. oktobra 2007 za ponovno presojo socialnega ureditvenega okvira za več in boljša delovna mesta v EU na področju pomorskega prometa (KOM(2007)0591), da se obravnava Direktiva 2002/14/ES, in jo poziva k ponovni presoji mogočega odstopanja od izvajanja Direktive 2002/14/ES, ki jo omogoča njen člen 3(3);

30.

poziva Komisijo, naj ponovno preuči potrebo po uskladitvi direktiv 94/45/ES, 98/59/ES, 2001/23/ES, 2001/86/ES, 2002/14/ES in 2003/72/ES ter Uredbe (ES) št. 2157/2001, da bi ocenili, katere spremembe so potrebne, da bi odpravili podvajanje in nasprotja; meni, da bi morali morebitne spremembe vključiti istočasno;

31.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij ter vladam in parlamentom držav članic.

25.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 76/16

A.

ker evropski socialni model temelji zlasti na visoki ravni storitev, proizvodov in zaposlitev, ki jih ustvarja socialna ekonomija, ter zmožnosti predvidevanja in inovacij, ki so jih razvili njeni pobudniki,

B.

ker socialna ekonomija temelji na socialni paradigmi, ki je v skladu s temeljnimi načeli evropskega sistema socialnega varstva, in ker je socialna ekonomija bistvena pri ohranjanju in krepitvi tega modela, saj ureja izvajanje in ponudbo številnih socialnih storitev splošnega pomena,

C.

ker bi zato modeli socialne ekonomije morali vzpostavljeni za doseganje ciljev gospodarske rasti, zaposljivosti, usposabljanja in osebnih storitev, ki bi prežemali vse politike EU,

D.

ker bogastvo in ravnovesje družbe izhajata iz njene raznolikosti in ker socialna ekonomija k temu dejavno prispeva z izboljšanjem in okrepitvijo evropskega socialnega modela in z zagotovitvijo posebnega poslovnega modela, ki socialni ekonomiji omogoča, da prispeva k trdni in trajnostni rasti,

E.

ker so vrednote socialne ekonomije zelo skladne s skupnimi cilji EU o socialnem vključevanju in ker bi morali biti s tem povezani tudi dostojna zaposlitev, usposabljanje in ponovna vključitev; ker se je izkazalo, da lahko socialna ekonomija zelo izboljša socialni status prikrajšanih oseb (kot kaže primer zadruge za mikrokredite, kakršno je prvi ustanovil Mohamed Junus, ki s spodbujanjem finančnega vključevanja daje ženskam večjo moč) in da ima velik potencial za družbene inovacije, saj spodbuja tiste, ki se spopadajo s težavami pri iskanju rešitev svojih socialnih vprašanj, na primer za uskladitev poklicnega in zasebnega življenja, enakost spolov, kakovost družinskega življenja ter za njihovo zmožnost poskrbeti za otroke, starejše in invalide,

F.

ker socialna ekonomija obsega 10 %, kar je dva milijona vseh evropskih podjetij ali 6 % vseh zaposlitev, in ima velike zmožnosti za ustvarjanje in ohranjanje trdnih zaposlitev, predvsem zato, ker je za njene dejavnosti značilno, da se ne selijo,

G.

ker so podjetja socialne ekonomije običajno mala in srednje velika podjetja, ki prispevajo k trajnostnemu ekonomskemu modelu, kjer je posameznik pomembnejši od kapitala, in ker tovrstna podjetja pogosto delujejo na notranjem trgu, zato je treba zagotoviti, da bodo pri opravljanju svoje dejavnosti spoštovala ustrezne predpise,

H.

ker se je socialna ekonomija razvila iz posebnih organizacijskih in/ali pravnih oblik podjetništva, kot so zadruge, vzajemne družbe, združenja, socialna podjetja in organizacije, fundacije ter druge oblike v posameznih državah članicah; ker zajema socialna ekonomija vrsto poimenovanj v različnih državah članicah, na primer „solidarnostno gospodarstvo“ in „tretji sektor“, in ker povsod po Evropski uniji obstajajo podobne dejavnosti, ki sicer ne veljajo za „socialno ekonomijo“, imajo pa enake značilnosti,

I.

ker je treba potrditi statut za nekatere oblike organiziranosti v socialni ekonomiji na ravni EU in pri tem upoštevati pravila notranjega trga, da se zmanjšajo birokratske ovire za pridobitev finančnih sredstev Skupnosti,

J.

ker socialna ekonomija poudarja poslovni model, ki ga ni mogoče opredeliti niti po velikosti niti po področjih dejavnosti, marveč na podlagi spoštovanja skupnih vrednot, to pa so spoštovanje demokracije, udeležba zainteresiranih strani, cilji posameznika in socialni cilji, ki imajo prednost pred dobičkom; varovanje in izvajanje načel solidarnosti in odgovornosti, sovpadanje interesov članov/uporabnikov in splošnega interesa, demokratični nadzor, ki ga izvajajo člani, prostovoljno in odprto članstvo, samostojnost pri upravljanju in neodvisnost od javnih organov ter uporaba večjega dela presežkov za cilje trajnostnega razvoja in v korist članov/uporabnikov v skladu s splošnim interesom,

K.

ker so socialna ekonomija in njene organizacije kljub svojemu naraščajočemu pomenu še vedno slabo poznane in pogosto tarča kritik, ki izvirajo iz napačnih tehničnih pristopov; ker je ena najpomembnejših težav socialne ekonomije v EU in državah članicah njena institucionalna nevidnost zaradi posebnosti nacionalnih računovodskih sistemov,

L.

ker je medskupina Evropskega parlamenta za socialno ekonomijo opravila poglobljeno delo o tem področju,

1.

poudarja, da ima socialna ekonomija bistveno vlogo v evropskem gospodarstvu, saj združuje donosnost in solidarnost, omogoča ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, krepi socialno, ekonomsko in regionalno kohezijo, proizvaja socialni kapital, spodbuja dejavno državljanstvo, solidarnost in obliko ekonomije z demokratičnimi načeli, pri kateri so na prvem mestu ljudje, poleg tega pa podpira trajnostni razvoj ter socialne, okoljske in tehnološke inovacije;

2.

meni, da je socialna ekonomija tako s simboličnega vidika kot z vidika učinkovitosti pomembna za krepitev gospodarske in ekonomske demokracije;

3.

priznava, da bo socialna ekonomija lahko uspešna in bo lahko razvila vse svoje možnosti le, če bo imela ustrezne politične, zakonodajne in izvedbene pogoje, pri čemer je treba upoštevati bogato raznolikost institucij socialne ekonomije in njihovih posebnosti;

4.

meni, da za podjetja socialne ekonomije ne bi smela veljati enaka uporaba predpisov o konkurenci kakor za druga podjetja in da je potreben zanesljiv pravni okvir, ki bo upošteval njihovo posebno vrednost, da bodo imela enake možnosti za delovanje kot druga podjetja;

5.

poudarja, da bi bilo v ekonomskem sistemu, v katerem bi imela podjetja socialne ekonomije večjo vlogo, manj izpostavljenosti špekulacijam na finančnih trgih, kjer nekatera zasebna podjetja niso pod nadzorom delničarjev in upravnih organov;

6.

poudarja, da so bile različne podjetniške oblike priznane v Pogodbi ES in s sprejetjem statuta evropske zadruge;

7.

opozarja, da je Komisija že večkrat priznala pojem socialne ekonomije;

8.

poziva Komisijo, naj v svojih novih politikah spodbuja socialno ekonomijo in brani pojem drugačnega pristopa k podjetništvu v socialni ekonomiji, katerega najpomembnejše gibalo ni donosnost, temveč družbena korist, da bi bile posebnosti socialne ekonomije ustrezno upoštevane pri oblikovanju pravnih okvirov;

9.

meni, da bi morale Evropska unija in njene članice v svoji zakonodaji in politiki priznati socialno ekonomijo in njene akterje – zadruge, vzajemne družbe, organizacije in fundacije; predlaga, naj ti ukrepi vključujejo preprost dostop do kreditnih in davčnih olajšav, razvoj mikrokreditov, oblikovanje evropskih statutov za združenja, fundacije in vzajemne družbe ter prilagojeno financiranje EU in spodbude za boljšo podporo ustanavljanju družbeno koristnih socialnoekonomskih organizacij v tržnih in netržnih sektorjih;

10.

ugotavlja, da je priznanje evropskih statutov za združenja, vzajemne družbe in fundacije nujno, da bi podjetjem socialne ekonomije in zagotovili ugodnosti enakega obravnavanja v zakonodaji o notranjem trgu; meni, da pomeni umik predloga Komisije za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o statutu evropskega združenja in uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o statutu evropske vzajemne družbe (KOM(1991)0273) veliko nazadovanje v razvoju tovrstne socialne ekonomije v Evropski uniji, zato poziva Komisijo naj v skladu s tem ponovno preuči svoj delovni program;

11.

poziva Komisijo, naj na podlagi poročila o izvedljivosti statuta evropske fundacije, ki bo objavljeno do konca leta 2008, sprejme nadaljnje ukrepe in pripravi presojo vplivov za statute evropskega združenja in evropske vzajemne družbe;

12.

poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo pravni okvir, ki priznava elemente socialne ekonomije;

13.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo oblika evropske zasebne družbe primerna za vse vrste poslovne dejavnosti;

14.

poziva Komisijo, naj pripravi jasna pravila za določitev subjektov, ki bodo lahko pravno delovala kot podjetja socialne ekonomije, in uvedbo učinkovitih pravnih omejitev, ki bodo samo organizacijam socialne ekonomije omogočale koristi zaradi finančnih sredstev ali javnih politik, namenjenih za spodbujanje tovrstnih podjetij;

15.

poziva Komisijo in države članice, naj podprejo ustanovitev nacionalnih statističnih registrov za podjetja socialne ekonomije, vzpostavijo nacionalne satelitske račune za posamezne institucionalne sektorje in dejavnosti ter omogočijo vnos teh podatkov v Eurostat tudi z uporabo zmogljivosti univerz;

16.

poudarja, da razsežnost socialne ekonomije dopolnjuje razsežnost neprofitnih ustanov, poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo uporabo priročnika Združenih narodov o neprofitnih institucijah v sistemunacionalnih računov in pripravijo satelitske račune, ki bodo povečali vlogo neprofitnih ustanov in organizacij civilne družbe;

17.

podpira priznanje sestavnih delov socialne ekonomije v sektorskem in medsektorskem socialnem dialogu v EU in predlaga, da morajo Komisija in države članice močno podpirati vključitev akterjev socialne ekonomije v družbeno posvetovanje in civilni dialog;

18.

opozarja, da podjetja socialne ekonomije krepijo podjetniškega duha, omogočajo boljše demokratično delovanje poslovnega sveta, vključujejo družbeno odgovornost in spodbujajo socialno vključevanje ranljivih kategorij prebivalstva;

19.

poudarja, da so delodajalci socialne ekonomije pomembni dejavniki ponovnega vključevanja, in pozdravlja njihova prizadevanja za ustvarjanje in ohranjanje visokokakovostnih, dobrih, stabilnih delovnih mest in vlaganje v delavce; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo in okrepijo socialno ekonomijo pri njeni vlogi dobrega delodajalca in upoštevajo njen posebni položaj;

20.

poudarja, da socialna ekonomija pomaga pri popravljanju treh glavnih neravnovesij na trgu dela: brezposelnosti, nestalne zaposlitve ter socialne izključenosti nezaposlenih in njihove izključenosti s trga dela; poleg tega opozarja, da ima socialna ekonomija vlogo pri povečevanju zaposljivosti in da ustvarja delovna mesta, ki se navadno ne selijo, kar prispeva k doseganju ciljev, zastavljenih v lizbonski strategiji;

21.

meni, da si je treba podporo držav članic socialni ekonomiji razlagati kot dejanske naložbe v ustvarjanje solidarnostnih mrež, ki lahko okrepijo vlogo lokalnih skupnosti in organov pri razvoju socialnih politik;

22.

meni, da je sicer potreben razmislek o socialnih težavah, vendar je v sedanjih okoliščinah najbolj potrebno ukrepanje, meni, da je treba za večino socialnih težav najti rešitve na lokalni ravni, da bi bile rešile konkretne okoliščine in težave; meni, da so za učinkovitost tovrstnih ukrepov potrebna dosledna pravila za usklajevanje, kar pomeni visoko raven sodelovanja med javnimi organi in podjetji socialne ekonomije;

23.

ugotavlja, da podjetja socialne ekonomije zaradi svoje močne zakoreninjenosti na lokalni ravni omogočajo ustvarjanje povezav med državljani in njihovimi regionalnimi, nacionalnimi in evropskimi predstavniškimi organi ter s tem prispevajo k učinkovitemu evropskemu upravljanju za socialno kohezijo; zelo pozitivno ocenjuje prizadevanja podjetij in organizacij socialne ekonomije za združevanje znotraj platform za sodelovanje na ravni Evropske unije;

24.

poudarja, da je socialna ekonomija ključna pri doseganju ciljev lizbonske strategije za trajno rast in polno zaposlenost, saj uravnava številna neravnovesja na trgu dela, zlasti s podpiranjem zaposlovanja žensk, ustvarja in zagotavlja varstvene storitve skupnosti (na primer socialne in zdravstvene storitve in storitve socialnega varstva), poleg tega pa s spodbujanjem lokalnega razvoja in socialne kohezije ustvarja in vzdržuje ekonomsko strukturo družbe;

25.

meni, da bi morala Evropska unija vzpostaviti okvir za socialnoekonomsko agendo, saj bi to okrepilo konkurenčnost in inovativnost na lokalni ravni in na ravni EU; socialna ekonomija namreč prinaša stabilnost v smislu izrazito krožnega gospodarstva, pri čemer lokalno prerazporeja dobiček in ga ponovno vlaga, kamor je potrebno, spodbuja podjetniško kulturo, vzpostavlja povezave med gospodarskimi dejavnostmi in lokalnimi potrebami, ohranja ogrožene dejavnosti (npr. obrti) in ustvarja družbeni kapital;

26.

poziva pristojne organe in operaterje v tem sektorju, naj kvantitativno, glede na visoko stopnjo zaposlovanja žensk na vseh področjih tega sektorja, tudi na področju združenj in prostovoljstva, ter kvalitativno, kar zadeva način organizacije dela in zagotavljanja storitev, ocenijo in okrepijo vlogo žensk v socialni ekonomiji; je zaskrbljen, ker tudi v socialnem gospodarstvu prihaja do vertikalne integracije, ki omejuje udeležbo žensk v postopkih odločanja;

27.

poziva vlade držav članic in lokalne organe ter izvajalce v tem sektorju, naj spodbujajo in podpirajo morebitne sinergije v storitvenem sektorju, do katerih lahko pride med akterji in uporabniki socialne ekonomije z razširjenim obsegom sodelovanja, posvetovanja in soodgovornosti;

28.

poziva Komisijo, naj pri pregledu politike državne pomoči upošteva dejansko stanje socialnega gospodarstva saj se mala podjetja in organizacije, ki delujejo na lokalni ravni, srečujejo z velikimi težavami pri dostopanju do financiranja, zlasti v času sedanje ekonomsko-finančne krize; poleg tega poziva Komisijo, naj ne ovira nacionalnih predpisov na poslovnem in davčnem področju, kot so predpisi, namenjeni zadrugam v bančnem in distribucijskem sektorju, ki delujejo po načelih vzajemnosti, poslovne demokracije, medgeneracijskega prenosa sredstev, nedeljivosti rezerv, solidarnosti ter delovne in podjetniške etike;

29.

poudarja, da so nekatera podjetja socialne ekonomije mikro, mala in srednje velika podjetja, ki mogoče nimajo potrebnih sredstev za delovanje na notranjem trgu ter sodelovanje v nacionalnih in evropskih programih, in predlaga, da naj se jim omogočijo namenska podpora in instrumenti, ki bi jim omogočili prispevanje k trajnostni gospodarski rasti v Evropski uniji, v primeru poslovne krize pa naj se jim omogoči preoblikovanje podjetij v taka, ki so v lasti delavcev;

30.

poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo programe, ki bodo prihodnjim in obstoječim podjetjem nudili finančno pomoč, informacije, svetovanje in usposabljanje ter poenostavili postopek ustanavljanja podjetja (vključno z nižjimi zahtevami glede začetnega kapitala), da se jim pomaga v vse bolj globalnem gospodarstvu, ki je ravno v finančni krizi;

31.

poudarja, da imajo podjetja socialne ekonomije več težav kot velike družbe, na primer glede zakonskih obremenitev, pri pridobivanju finančnih sredstev ter glede dosegljivosti nove tehnologije in informacij;

32.

poudarja pomen socialne ekonomije na področju storitev splošnega pomena; poudarja dodano vrednost mrež, ki združujejo javni in zasebni sektor, opozarja pa tudi na tveganje zlorab, na primer pri najemanju tujih storitev, ki javnim organom pomagajo zniževati stroške, navsezadnje tudi v obliki prostovoljnega dela;

33.

vztraja, da mora Komisija nadaljevati dialog in pojasnjevanje z zadevnimi stranmi ter podpreti države članice pri izvajanju storitev splošnega pomena in socialnih storitvah splošnega pomena ter uporabljati metodo sklopa kazalnikov;

34.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bodo značilnosti socialne ekonomije (cilji, vrednote in delovne metode) upoštevale pri oblikovanju evropskih politik, zlasti pa naj socialno ekonomijo vključi v svoje politike in strategije v okviru družbenega, gospodarskega in podjetniškega razvoja, še posebej v povezavi z „Aktom za mala podjetja“ za Evropo (KOM(2008)0394); poziva, naj se v primerih, ki zadevajo socialno ekonomijo, izvedejo ocene učinka, interesi socialne ekonomije pa naj se spoštujejo in naj se jim da prednost; poleg tega poziva Komisijo, naj ponovno preuči možnost za vzpostavitev medresorske enote za socialno ekonomijo, ki bi povezala ustrezne generalne direktorate;

35.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo observatorij evropskih malih in srednje velikih podjetij v svoje raziskave sistematično vključeval podjetja socialne ekonomije, in naj oblikuje priporočila glede ukrepov, ki bodo prispevali k njihovemu delovanju in razvoju; poziva Komisijo k potrebnim ukrepom, da se z Evropsko mrežo za podporo e-poslovanja omogoči povezovanje in spodbujanje podjetij socialne ekonomije;

36.

poziva države članice, naj spodbujajo podpirajo mala in srednje velike organizacije socialne ekonomije, da se zmanjša odvisnost od subvencij in spodbudi trajnost;

37.

poziva Komisijo, naj udeležence socialne ekonomije pozove k udeležbi v stalnih organih za dialog ter sodelovanju in delu s skupino strokovnjakov na visoki ravni, ki se ukvarjajo z vprašanji v zvezi s socialno ekonomijo; poziva jo tudi, naj sodeluje pri krepitvi predstavniških struktur socialne ekonomije na regionalni, nacionalni in evropski ravni ter oblikuje pravni okvir za spodbujanje dejavnega partnerstva med lokalnimi organi in podjetji socialne ekonomije;

38.

poziva Komisijo, naj spodbuja dialog med javnimi agencijami in predstavniki socialne ekonomije na nacionalni in evropski ravni ter tako podpre medsebojno razumevanje in spodbudi dobre prakse;

39.

poziva Komisijo, naj ustanovi evropski možganski trust za zadružne banke, ustanovljeno z združevanjem v sektorju, ali druge finančne storitve, ki bi lahko koristile organizacijam socialne ekonomije, ta skupina pa bi preučila, kako uspešni so bili doslej posamezni subjekti socialne ekonomije na ravni EU – zlasti med sedanjo svetovno kreditno in finančno krizo – ter kako se bodo v prihodnje izognili podobnim tveganjem;

40.

poziva Komisijo, naj preuči ponovno vzpostavitev posebne proračunske postavke za socialno ekonomijo;

41.

poziva k uvedbi programov, ki bodo spodbujali preizkušanje novih ekonomskih in socialnih modelov, odpirali okvirne raziskovalne programe z vključevanjem subjektov socialne ekonomije v razpise za zbiranje predlogov v sedmem okvirnem programu, ter uvedli uporabo „množitelja“ za uradne statistične podatke in instrument za merjenje gospodarske rasti s kakovostnega in količinskega vidika;

42.

poziva Komisijo in države članice, naj razsežnost socialne ekonomije vključijo v politiko Skupnosti in nacionalne politike ter evropske programe za podjetja na področju raziskav, inovacij, financ, regionalnega razvoja in razvojnega sodelovanja ter naj podprejo oblikovanje programov za usposabljanje evropskih, nacionalnih in lokalnih upravljavcev o socialni ekonomiji, podjetjem socialne ekonomije pa zagotovijo dostop do programov in ukrepov za razvoj in zunanje odnose;

43.

poziva države članice, naj v višješolskem in univerzitetnem ter poklicnem izobraževanju predvidijo izobraževanje, namenjeno ozaveščanju o socialni ekonomiji in podjetniških pobudah, ki temeljijo na njenih načelih;

44.

poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo razvoj znanj in strokovnosti v tem sektorju, da se spodbudi vloga socialne ekonomije pri vključevanju na trg dela;

45.

poziva Komisijo, naj razvije evropski pravni okvir za vzpostavitev in vzdrževanje teritorialnega partnerstva med sektorjem socialne ekonomije in lokalnimi organi, ter določi merila za prepoznavanje in spodbujanje socialne ekonomije, spodbujanje trajnostnega lokalnega razvoja in uveljavljanje splošnih interesov;

46.

poziva Komisijo, naj si prizadeva ustvariti razmere, ki bodo olajšale naložbe v socialno ekonomijo, zlasti prek investicijskih skladov, zavarovanih posojil in subvencij;

47.

poziva Komisijo, naj ponovno oceni:

48.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij in Odboru za socialno zaščito.

25.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 76/23

A.

ker sta duševno zdravje in dobro počutje bistvena za kakovost življenja posameznikov in družbe ter sta temeljna dejavnika v ciljih lizbonske strategije EU in v revidirani strategiji trajnostnega razvoja in ker preprečevanje, zgodnje odkrivanje, intervencije in zdravljenje duševnih motenj bistveno zmanjšajo osebne, finančne in socialne posledice teh motenj,

B.

ker EU v svojih različnih strateških dokumentih poudarja pomembnost duševnega zdravja pri uresničevanju ciljev in potrebo po praktičnih ukrepih na tem področju,

C.

ker je dodatna vrednost duševnega zdravja v Skupnosti predvsem v preventivi in spodbujanju človekovih in državljanskih pravic oseb s težavami z duševnim zdravjem,

D.

ker so težave z duševnim zdravjem v Evropi zelo razširjene, saj se z njimi vsaj enkrat v življenju spopada vsaka četrta oseba, številne druge pa to posredno zadeva, pa tudi ker se tudi standardi zdravstvene oskrbe na tem področju zelo razlikujejo, zlasti med starimi in nekaterimi novimi državami članicami,

E.

ker bi bilo treba pri obravnavanju duševnega zdravja upoštevati specifične vidike enakosti spolov in ker ženske pogosteje kot moški trpijo za duševnimi motnjami, več moških kot žensk pa stori samomor,

F.

ker je samomor v Evropi z več kot 50 000 primeri na leto še vedno pomemben razlog za prezgodnjo smrt in ker v devetih od desetih primerov sledi razvoju duševnih težav, pogosto depresiji in ker je pri zapornikih in pridržanih osebah tudi delež samomorilnosti in poskusov samomora višji kot med drugim prebivalstvom,

G.

ker je treba pri oblikovanju politik za zmanjševanje pogostnosti depresije in števila samomorov zaščititi tudi človekovo dostojanstvo,

H.

ker so ukrepi za boj proti depresiji neustrezni, čeprav je med najpogostejšimi in resnimi motnjami in ker le nekaj držav članic izvaja preventivne programe,

I.

ker je še vedno veliko nerazumevanja in premalo vlaganja v krepitev duševnega zdravja in preprečevanja motenj, medicinske raziskave in ljudje s težavami z duševnim zdravjem pa niso deležni zadostne podpore,

J.

ker se ocenjuje, da znaša finančno breme duševnih bolezni med 3 in 4 % bruto domačega proizvoda (BDP) držav članic in ker so leta 2006 stroški duševnih bolezni v EU znašali 436 milijard EUR in ker se večina teh sredstev porabi zunaj zdravstvenega sektorja, predvsem zaradi pogoste odsotnosti z dela, nezmožnosti za delo in zgodnjega upokojevanja, v ocenjenih stroških pa pogosto ni zajeto dodatno finančno breme soobolevnosti, ki je pri osebah s težavami z duševnim zdravjem bolj verjetna,

K.

ker socialne in ekonomske razlike lahko povečajo težave z duševnim zdravjem in ker je delež duševno bolnih višji pri bolj ranljivih in obrobnih socialnih skupinah, na primer brezposelnih, priseljencih, zapornikih in nekdanjih zapornikih, uporabnikih psihotropnih snovi, invalidnih osebah in dolgotrajno bolnih in ker so potrebni posebni ukrepi in politike v pomoč integriranju in socialnemu vključevanju,

L.

ker so znotraj držav članic in med njimi velike razlike na področju duševnega zdravja, vključno glede zdravljenja in vključevanja v družbo,

M.

ker osebe s težavami z duševnim zdravjem bolj ogrožajo telesne bolezni kot drugo prebivalstvo, imajo pa manj možnosti za zdravljenje teh bolezni,

N.

ker se telesno in duševno zdravje ne obravnavata enakovredno, med njima pa prihaja do vzajemnega delovanja, se duševne težave običajno ne diagnosticirajo ali opredelijo in ne zdravijo ustrezno,

O.

ker je v večini držav članic prišlo do premika z dolgoročne oskrbe v zavodih na podprto življenje v skupnosti, vendar se je to odvijalo brez pravega načrtovanja in preučevanja virov, brez mehanizmov nadzora in pogosto s pomanjkljivimi sredstvi, zaradi česar tisočem državljanov z duševno boleznijo grozi ponovna vključitev v zavod,

P.

ker je bila leta 2008 vzpostavljena evropska platforma za duševno in telesno zdravje, ki je združila visoke predstavnike iz pomembnih organizacij,

Q.

ker se temelji za vseživljenjsko duševno zdravje postavijo v prvih letih življenja in ker so duševne bolezni med mladimi pogoste, zanje pa sta tudi najpomembnejša zgodnja diagnoza in zdravljenje,

R.

ker staranje prebivalstva EU prinaša pogostejše primere nevrodegenerativnih motenj,

S.

ker diskriminacija in socialna izključenost, ki so ju deležne osebe s težavami z duševnim zdravjem in njihove družine, nista zgolj posledici duševnih motenj, ampak tudi stigmatizacije, zavračanja in družbene odrinjenosti, ki jih doživljajo, in sta obenem dejavnika tveganja, ki lahko preprečita iskanje pomoči in zdravljenje,

T.

ker je Evropska unija leto 2010 razglasila za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti,

U.

ker raziskave ponujajo nove podatke o zdravstvenih in socialnih razsežnostih duševnega zdravja in ker še vedno obstajajo velike vrzeli, zato se prizadevanj v javnih ali zasebnih medicinskih raziskavah ne sme ovirati s kopičenjem upravnih ovir, ki so pogosto zelo velike, in s prestrogim omejevanjem uporabe ustreznih modelov za razvoj zanesljivih in učinkovitih zdravil,

V.

ker so pri učnih motnjah (motnjah v duševnem razvoju) številne podobne značilnosti in povzročajo potrebe kot pri duševnih motnjah,

W.

ker je odločilnega pomena bistveno izboljšati usposabljanje zdravstvenega osebja, ki se srečuje z osebami z duševno boleznijo, vključno z zdravniki in sodnim osebjem,

X.

ker so duševne motnje na prvem mestu človeških obolenj,

1.

pozdravlja evropski pakt o duševnem zdravju in dobremu počutju ter priznanje, da sta duševno zdravje in dobro počutje temeljna prednostna naloga za ukrepanje;

2.

izraža odločno podporo pozivom k ukrepanju in sodelovanju med institucijami EU, državami članicami, regionalnimi in lokalnimi organi ter socialnimi partnerji pri petih prednostnih področjih za spodbujanje duševnega zdravja in dobrega počutja prebivalstva, vključno s skupinami vseh starosti, obeh spolov, različnega etničnega izvora in iz različnih družbeno-gospodarskih skupin ter boju proti stigmatizaciji in socialni izključenosti, krepitvi preprečevalnih ukrepov in samopomoči ter nudenju pomoči in ustreznega zdravljenja osebam s težavami pri duševnem zdravju, njihovim družinami in skrbnikom; poudarja, da mora biti tovrstno sodelovanje popolnoma skladno z načelom subsidiarnosti;

3.

poziva države članice, naj povečajo zavedanje o pomembnosti dobrega duševnega zdravja, zlasti pri zdravstvenih strokovnjakih in ciljnih skupinah, kot so starši, učitelji, socialne in pravne službe, delodajalci, skrbniki in zlasti splošna javnost;

4.

poziva države članice, naj v sodelovanju s Komisijo in Eurostatom izboljšajo védenje o duševnem zdravju in o odnosu med duševnim zdravjem in zdravim delom življenja tako, da vzpostavijo mehanizme za izmenjavo in širitev informacij na jasen, lahko dostopen in razumljiv način;

5.

poziva Komisijo, naj predlaga splošne kazalnike, ki bodo izboljšali primerljivost podatkov in olajšali izmenjavo najboljše prakse ter sodelovanje med državami članicami pri seznanjanju o duševnem zdravju;

6.

meni, da bi moral biti poudarek na preprečevanju duševnih bolezni s socialnim ukrepanjem, posebno pozornost pa je treba nameniti ranljivim skupinam; poudarja, da bi bilo treba v primerih neustrezne preventive spodbujati in omogočati nediskriminatoren dostop do terapevtske obravnave in poln dostop do informacij o novih oblikah zdravljenja za osebe s težavami pri duševnem zdravju;

7.

poziva EU, naj uporabi denarna sredstva sedmega okvirnega programa za več raziskav na področju duševnega zdravja ter dobrega počutja in vzajemnega delovanja med težavami z duševnim in telesnim zdravjem; poziva države članice, naj proučijo zmogljivosti za financiranje pobud s področja duševnega zdravja v Evropskem socialnem skladu in Evropskem skladu za regionalni razvoj;

8.

poziva države članice, naj kar najbolje izkoristijo vire Skupnosti in nacionalne vire, ki so na voljo za spodbujanje duševnega zdravja in naj organizirajo programe osveščanja in usposabljanja vseh, ki so na ključnih mestih, naj spodbujajo zgodnje diagnosticiranje, takojšnje ukrepanje in ustrezno obravnavo težav z duševnim zdravjem;

9.

poziva Komisijo, naj izvede in objavi študijo o storitvah s področja duševnega zdravja in politikah za krepitev duševnega zdravja po vsej EU;

10.

poziva države članice, naj sprejmejo resolucijo Združenih narodov 46/119 o varstvu oseb z duševno boleznijo in izboljšanju varstva duševnega zdravja, ki jo je oblikovala Komisija Združenih narodov za človekove pravice, Generalna skupščina pa jo je sprejela leta 1991;

11.

poziva države članice, naj osebam s težavami v duševnem zdravju v skladu z načeli vseživljenjskega učenja omogočijo pravico do enakopravnega, polnega in ustreznega dostopa do izobrazbe, usposabljanja in zaposlitve ter zagotovijo, da bodo te osebe dobile ustrezno podporo za svoje potrebe;

12.

poudarja potrebo po jasnem in dolgoročnem načrtovanju vzpostavitve kakovostnih, učinkovitih, dostopnih in splošnih storitev za duševno zdravje v skupnosti in v ustanovah ter da se sprejmejo merila za nadzor neodvisnih teles; poziva k boljšemu sodelovanju in komunikaciji med delavci v osnovnem zdravstvu in strokovnjaki s področja duševnega zdravja, kar bi pripomoglo k boljšemu reševanju težav, povezanih z duševnim in telesnim zdravjem, s spodbujanjem celostnega pristopa, pri čemer bodo upoštevane posameznikove splošne značilnosti z vidika telesnega in duševnega zdravja;

13.

poziva države članice, naj v splošnih zdravstvenih službah uvedejo presejalno testiranje za težave z duševnim zdravjem, v službah za duševno zdravje pa za težave s telesnim zdravjem; poleg tega poziva države članice, naj vzpostavijo obsežne modele oskrbe;

14.

poziva Komisijo, naj razišče in zabeleži izkušnje pacientov glede stranskih učinkov zdravljenja, določenega v smernicah Agencije za vrednotenje zdravil;

15.

poziva Komisijo, naj razširi mandat Evropskega centra za preprečevanje in nadzor bolezni in vključi duševno zdravje;

16.

poziva Komisijo, naj objavi izide tematskih konferenc, ki jih je treba sklicati, da bi se izvajal evropski pakt, in naj predlaga evropski akcijski načrt za duševno zdravje, medicinske raziskave in dobro počutje državljanov;

17.

za izvajanje evropskega pakta spodbuja ustanovitev evropskega foruma za duševno zdravje in dobro počutje, ki bi bil sestavljen iz predstavnikov Komisije, predsedstva Sveta, Parlamenta, Svetovne zdravstvene organizacije in uporabnikov storitev ter oseb s težavami z duševnim zdravjem, družin, skrbnikov, nevladnih organizacij, farmacevtske industrije, akademikov in drugih zadevnih udeležencev, obenem pa obžaluje nesprejetje direktive na evropski ravni, k čemur je pozval v prej omenjeni resoluciji o zeleni knjigi Komisije o duševnem zdravju;

18.

poziva Komisijo, naj predlog o evropski strategiji o duševnem zdravju in dobrem počutju obdrži kot dolgoročen cilj;

19.

poziva države članice, naj pripravijo posodobljeno zakonodajo o duševnem zdravju, ki je skladna z mednarodnimi obveznostmi glede človekovih pravic – enakostjo in odpravljanjem diskriminacije, nedotakljivostjo zasebnega življenja, avtonomijo, telesno integriteto, pravico do obveščenosti in soudeležbe – ter ki bo zbrala in zajela temeljna načela, vrednote in cilje politike s področja duševnega zdravja;

20.

poziva k sprejetju skupnih evropskih smernic, kjer bo invalidnost opredeljena v skladu z določbami konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov;

21.

poziva države članice, naj izvajajo medsektorske programe za preprečevanje samomorov, zlasti med mladimi in najstniki, za spodbujanje zdravega načina življenja, zmanjševanje dejavnikov tveganja, na primer lahke dostopnosti zdravil, drog in škodljivih kemičnih snovi ter zlorabe alkohola; meni, da je zlasti treba zagotoviti psihoterapevtsko obravnavo osebam, ki so poskušale napraviti samomor, in njihovim svojcem;

22.

poziva države članice, naj vzpostavijo regionalna informacijska omrežja med ponudniki in uporabniki zdravstvenih storitev ter oseb s težavami z duševnim zdravjem in njihovimi družinami, izobraževalnimi ustanovami in kraji dela ter lokalnimi organizacijami in javnostjo, da bi se zmanjšala pogostnost depresije in samomorilskega vedenja;

23.

poziva, naj so informacije o enotni evropski številki 112 za nujne klice bolj dostopne, na primer za poskuse samomora ali duševne krize, da bo mogoče hitro ukrepati in hitro nuditi nujno medicinsko pomoč;

24.

poziva države članice, naj vzpostavijo tečaje strokovnega usposabljanja za splošne zdravnike in uslužbence psihiatričnih služb, vključno z zdravniki, psihologi in zdravniškimi sestrami in tehniki, o preprečevanju in zdravljenju motenj depresije ter osveščenosti in ravnanju v zvezi s samomori;

25.

poziva države članice, naj zagotovijo podporo šolskemu osebju, da razvijejo zdravo vzdušje, ter naj vzpostavijo odnose med šolo, starši, ponudniki zdravstvenih storitev in skupnostjo, da bi okrepili vključevanje mladih v družbo;

26.

poziva države članice, naj organizirajo podporne programe za starše, zlasti pri prikrajšanih družinah, in naj spodbujajo imenovanje svetovalcev v vseh srednjih šolah, ki bi mladim pomagali pri njihovih čustvenih potrebah, s posebno pozornostjo preventivnim programom, na primer za krepitev samopodobe in obvladovanja kriz;

27.

poudarja potrebo po načrtovanju zdravstvenega sistema, ki izpolnjuje potrebe specialističnih zdravstvenih storitev za duševno zdravje otrok in mladostnikov, ob upoštevanju premika od dolgoročnega zdravljenja v ustanovah k podprtemu življenju v skupnosti;

28.

poudarja potrebo po zgodnjem prepoznavanju in obravnavanju težav duševnega zdravja v ranljivih skupinah, zlasti mladoletnikov;

29.

predlaga, da se duševno zdravje vključi v študijske programa vseh zdravstvenih delavcev in da je treba na tem področju izvajati stalno usposabljanje in izobraževanje;

30.

poziva države članice in Evropsko unijo, naj sodelujejo pri osveščanju glede slabšanja razmer na področju duševnega zdravja pri otrocih izseljencev in naj uvedejo šolske programe, ki bi pomagali mladim pri spopadanju s psihološkimi težavami, povezanimi z odsotnostjo njihovih staršev;

31.

izjavlja, da ima pri ljudeh s težavami z duševnim zdravjem delovno mesto ključno vlogo za vključevanje v družbo in poziva k podpori pri njihovem zaposlovanju, pridržanju, zdravljenju in vrnitvi na delo s poudarkom na vključevanju najranljivejših skupin, tudi manjšinskih skupnosti;

32.

poziva države članice, naj spodbujajo raziskave o delovnih razmerah, ki lahko povečajo nastanek duševnih bolezni, zlasti pri ženskah;

33.

poziva države članice, naj spodbujajo in izvajajo posebne tečaje poklicnega usposabljanja za osebe s težavami pri duševnem zdravju, ob upoštevanju njihovih zmožnosti in potencialov in s tem spodbujala njihova vključitev v trg dela ter poziva države članice, naj razvijejo programe za ponovno vključitev delavcev; prav tako poudarja, da je potrebno ustrezno usposabljanje delodajalcev in njihovih delavcev za spopadanje s posebnimi potrebami oseb s težavami z duševnim zdravjem;

34.

poziva delodajalce, naj spodbujajo zdravo delovno vzdušje, naj bodo pozorni na stres, povezan z delom, ob tem pa opozarja na razloge za duševne motnje na delovnem mestu in na odpravljanje njihovih vzrokov;

35.

poziva Komisijo, naj od podjetij in javnih organov zahteva, naj letno objavljajo poročilo o svoji politiki in dejavnostih za duševno zdravje delavcev na enak način, kot poročajo o telesnem zdravju in varnosti pri delu;

36.

spodbuja delodajalce, naj v svojih varnostnih in delovnih strategijah sprejmejo programe za spodbujanje čustvenega in duševnega zdravja svojih delavcev, omogočijo možnosti za zaupno podporo brez stigmatiziranja ter uvedejo ukrepe proti ustrahovanju; poziva Komisijo, naj z objavljanjem teh programov na spletu širi pozitivne zglede;

37.

poziva države članice, naj zagotovijo, da se osebam, ki so upravičene do bolniških ali invalidskih ugodnosti zaradi težav z duševnim zdravjem, ne odreče pravica do dostopa do zaposlitve in da ne izgubijo ugodnosti, povezane z njihovo invalidnostjo/boleznijo takoj, ko dobijo novo službo;

38.

poziva, naj države članice dosledno in učinkovito izvajajo Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (3);

39.

poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za izboljšanje in ohranitev visoke kakovosti bivanja ostarelih ter spodbujajo zdravo in dejavno staranje z vključevanjem v življenje skupnosti in z oblikovanjem prožnih shem za upokojevanje;

40.

poudarja, da je treba spodbujati raziskave o preprečevanju in zdravljenju nevrodegenerativnih motenj in drugih duševnih bolezni, povezanih s starostjo ter da je treba v kakršnihkoli prihodnjih ukrepih ali predlogih Komisije ločevati med alzheimerjevo boleznijo ali podobnimi nevrodegenerativnimi motnjami ter drugimi oblikami duševnih bolezni;

41.

spodbuja razvoj vmesnika med raziskavami in politiko s področja duševnega zdravja in dobrega počutja;

42.

poudarja, da je treba oceniti bolezni, ki so posledica starosti, in organizirati usposabljanje zdravstvenega osebja, da bi s tem izboljšali poznavanje potreb ostarelih s težavami z duševnim zdravjem;

43.

poziva Komisijo in države članice, naj v sklopu odprte metode usklajevanja o socialni varnosti in vključevanja v družbo ukrepajo v podporo skrbnikom ter razvijejo smernice za zdravljenje in dolgoročno oskrbo, kar bi preprečilo slabo ravnanje z ostarelimi in jim omogočilo dostojno življenje v ustreznem okolju;

44.

poziva, naj se organizirajo javne informacijske kampanje in kampanje osveščanja prek medijev in spleta, v šolah in delovnih mestih, da bi se spodbujalo duševno zdravje, izboljšalo védenje o najpogostejših simptomih depresije in samomorilskih nagnjenjih, odpravilo stigmatiziranje duševnih motenj ter da bi ljudi spodbudili k iskanju najboljše in najučinkovitejše pomoči ter spodbujali dejavno vključevanje oseb s težavami z duševnim zdravjem;

45.

poudarja, da imajo mediji bistveno vlogo pri sprejemanju duševnih bolezni, in poziva, naj se opredelijo evropske razvojne smernice za odgovorno obravnavo duševnega zdravja v medijih;

46.

poziva države članice, naj podprejo in spodbujajo vlogo organizacij, ki predstavljajo osebe s težavami z duševnim zdravjem in njihove skrbnike, da bi se spodbujala njihova udeležba pri oblikovanju in izvajanju politike na vseh stopnjah raziskav duševnega zdravja;

47.

meni, da destigmatizacija duševnih bolezni vključuje opustitev uporabe invazivnega in nečloveškega ravnanja ter ravnanja, ki temelji na zapiranju ljudi v zavode;

48.

meni, da je treba spodbujati in podpirati dejavnosti za psihološko in socialno rehabilitacijo, ki bi jih izvajali manjši javni, zasebni ali javno-zasebni nastanitveni centri z dnevno ali neprekinjeno oskrbo, ki bi bili po velikosti in etičnih načelih podobni družinskim enotam ter bi bili v mestnem okolju, da bi varovance na vseh stopnjah terapevtskega in rehabilitacijskega procesa spodbujali k vključevanju;

49.

pozdravlja predlog Komisije za novo direktivo proti diskriminaciji na podlagi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti tudi zunaj sektorja zaposlovanja, in poziva k takojšnjemu sprejetju te direktive, da bi osebe s težavami z duševnim zdravjem učinkovito zaščitili pred diskriminacijo;

50.

poziva države članice, naj brez odlašanja ratificirajo Haaško konvencijo z dne 13. januarja 2000 o zaščiti odraslih;

51.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter evropskemu uradu Svetovne zdravstvene organizacije.

25.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 76/30

A.

ker Evropska unija zapravi več kot 20 % svoje energije zaradi neučinkovitosti in bi, če uresničimo cilj 20 % prihranka, Unija porabila približno 400 mtoe (milijonov ton naftnega ekvivalenta) manj primarne energije, emisije CO2 pa bi se znižale za približno 860 milijonov ton;

B.

ker je kombinacija porabe energije in nacionalne mešanice energetskih virov, ki navadno temelji na konvencionalnih virih energije, še vedno največji vir emisij toplogrednih plinov v Evropski uniji,

C.

ker je zanesljivost dobave in odvisnost od nje pri uvozu virov energije v EU z vse bolj in bolj kompleksnimi tveganji,

D.

ker bi lahko številnejše spodbude za naložbe v energetsko učinkovitost v času finančne krize oziroma recesije ter nihanj in nepredvidljivosti cen nafte pomagale spodbuditi gospodarstvo,

E.

ker lahko povišanje cen energije postane eden od glavnih vzrokov za revščino; ker je izboljšanje energetske učinkovitosti najučinkovitejši način za zmanjšanje ranljivosti najšibkejših,

F.

ker je izboljšanje energetske učinkovitosti tudi stroškovno najučinkovitejši način za dosego zavezujočih ciljev zmanjšanja emisij in obnovljivih virov, ki si jih je zastavila EU,

G.

ker sta izboljšanje energetske učinkovitosti in izkoriščanje možnosti, ki jih to nudi, v skupnem interesu držav članic; ker bi bilo priporočljivo uvesti različne ukrepe v državah članicah, da bi tako upoštevali njihove različne gospodarske in podnebne značilnosti,

H.

ker je z ukrepi za energetsko učinkovitost mogoče doseči želene rezultate le, če se jih uvede v vseh sektorskih politikah;

I.

ker mora Komisija glede na dejstvo da nekatere države članice še niso predložile nacionalnih programov za energetsko učinkovitost, z ukrepi spodbuditi več držav članic k izvajanju sklepov, sprejetih na tem področju,

J.

ker mednarodna gospodarska kriza in vse večja nihanja cen energetskih virov povečujeta pomen energetske učinkovitosti, ki lahko občutno izboljša mednarodno konkurenčnost evropskih podjetij,

K.

ker glede na zgoraj navedeno sporočilo Komisije z naslovom „Energetska učinkovitost: doseganje cilja 20 % deleža“ obstaja resna nevarnost, da ne bodo doseženi zastavljeni cilji za leto 2020,

L.

ker morajo države članice v skladu s predlogom direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov spodbujati in pospeševati energetsko učinkovitost in prihranke energije, da bi laže dosegle svoje cilje v zvezi z obnovljivimi viri energije,

M.

ker je pri stanovanjskih zgradbah mogoče privarčevati približno 27 % energije,

N.

ker še vedno ni pravno zavezujočih ciljev za energetsko učinkovitost, ne na ravni EU ne na nacionalni ravni,

O.

ker za izvajanje projektov za energetsko učinkovitost očitno primanjkuje zmogljivosti,

1.

pozdravlja akcijske načrte držav članic; hkrati pa je zaskrbljen, ker številne zamude pri predložitvi nacionalnih akcijskih načrtov držav članic in vsebina nekaterih načrtov kažejo slabosti, ki lahko ogrozijo doseganje ciljev EU za energetsko učinkovitost in varovanje podnebja; poudarja, da je sedaj treba izpostaviti dejansko izvajanje ukrepov, ki se osredotočajo na energetsko učinkovitost, vključno z razvojem najboljših praks in sinergij ter boljšim obveščanjem in svetovanjem o energetski učinkovitosti končnim uporabnikom;

2.

meni, da je v okviru pregleda akcijskih načrtov leta 2009 čas za natančno analizo, v kakšnem obsegu zakonodaja in akcijski načrti pokrivajo vse možnosti varčevanja na področju energetske učinkovitosti in kako se delijo odgovornosti glede izvajanja in izvrševanja med Komisijo, državami članicami ter regionalnimi in lokalnimi organi;

3.

poziva Komisijo, naj določi, da sta energetska učinkovitost in varčevanje z energijo temelja energetske politike za Evropo; pozdravlja prizadevanja Komisije iz zgoraj omenjenega poročila z naslovom „Energetska učinkovitost: doseganje cilja 20 % deleža“, da bi pripravila revidiran akcijski načrt EU o energetski učinkovitosti; poziva Komisijo, naj poskrbi, da bo cilj 20 % povečanja energetske učinkovitosti do leta 2020 postal pravno zavezujoč v okviru ocene o napredku pri doseganju tega cilja Skupnosti, ki jo mora pripraviti v skladu s Sklepom št. 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta o prizadevanju držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da do leta 2020 izpolnijo obveznosti Skupnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (13);

4.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija na področju energetske učinkovitosti povečala število človeških virov, čeprav to še ni zadostno za popolno operativnost, s čimer se je pospešila priprava zakonodajnih predlogov, na primer na področju okoljsko primerne zasnove izdelkov, energetske učinkovitosti stavb, energetskega označevanja, prometnega sektorja in naprav končnih uporabnikov; poudarja, da je na navedenih področjih potrebno stalno dopolnjevanje zakonodaje;

5.

meni, da je Direktiva 2006/32/ES dober regulativni okvir; hkrati pa dodaja, da je direktiva glede uporabe omejena na obdobje do leta 2016, glede prodornosti pa v vsakem primeru preveč omejena, da bi zagotovila cilj 20 % povečanja energetske učinkovitosti do leta 2020, zato bi bil leta 2012 potreben pregled, ki bo temeljil na obsežni študiji izkušenj držav članic;

6.

pozdravlja dejstvo, da so ponudniki energije in poklicna združenja v številnih državah članicah na podlagi te direktive začeli izboljševati in usklajevati svoje sisteme pametnih merjenj; vendar ugotavlja, da gospodinjstva pri sedanjem regulativnem okviru verjetno ne bodo v širši meri sprejela pametnega merjenja; zato podpira obvezno uvedbo pametnih števcev v vseh zgradbah v 10 letih od začetka veljave Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo, ki spreminja Direktivo 2003/54/ES (14); poziva Komisijo, naj strožje izvršuje zahteve iz člena 13 Direktive 2006/32/ES, da bi pospešila uvajanje sistemov pametnih merjenj;

7.

meni, da mora Komisija v podporo obvezni uvedbi pametnega merjenja nujno izdelati celostno študijo izkušenj držav članic na tem področju; meni, da morajo prihodnji predpisi zahtevati opremljanje domov uporabnikov z berljivimi zasloni istočasno kot z merilnimi sistemi in da mora Komisija nameniti pozornost tudi predpisom o združljivosti merilnih sistemov ter o prenosu podatkov, diferenciranih tarif in mikroproizvodnje;

8.

meni, da je treba podpirati določbe, ki krepijo zgledno vlogo javnega sektorja, in da je zaradi naraščanja stroškov energije treba opredeliti merila energetske učinkovitosti za postopke javnih razpisov v institucijah javnega sektorja;

9.

priznava, da ima povečevanje energetske učinkovitosti stavb ogromen potencial za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in boj proti podnebnim spremembam, tako v smislu prilagajanja kot tudi odpravljanja vzrokov podnebnih sprememb;

10.

spodbuja države članice, naj čim več uporabljajo alternativne obnovljive vire energije, kot so veter, biomasa, biogoriva ter energija valovanja in plimovanja, kjer je to mogoče;

11.

pozdravlja priprave Komisije za razširitev Direktive 2002/91/ES na področju standardizacije stavb z nizko porabo energije in ničelnimi emisijami toplogrednih plinov ter poziva k uvedbi zahtev za stavbe s pozitivno energijsko bilanco, veljavnih po vsej EU, saj bi te lahko končnim porabnikom zmanjšale stroške; poziva, da je treba pripraviti natančen časovni razpored za standardizacijo in minimalen delež energije iz obnovljivih virov za nove in obstoječe stavbe;

12.

poudarja, da sodijo stanovanjske zgradbe med energijsko najbolj potratne sektorje, in zato poziva k zvečanju finančne podpore za energetsko učinkovitost stavb na nacionalni ravni in na ravni Skupnosti ter k primerjavi obstoječih finančnih spodbud z obveznostmi iz nacionalnih akcijskih načrtov v okviru pregleda akcijskega načrta s strani Komisije;

13.

spodbuja zlasti države članice in regije, naj uporabljajo strukturne sklade za vzpostavitev tematskih omrežij na svojih ozemljih v okviru usklajenega delovanja, kot ga določa evropski delovni program za inteligentno energijo v letu 2008, da bi bili seznanjeni s praksami v drugih regijah EU glede učinkovite rabe energije in bi izmenjevali znanje in izkušnje na tem področju;

14.

poudarja, da bi morale energetske politike v nacionalnih akcijskih načrtih, ki obravnavajo stanovanjski sektor, kot prednostno nalogo določiti izboljšanje okvirne kakovosti stanovanj, kjer prebivajo ljudje z nizkimi dohodki, ob upoštevanju dejstva, da bi nepredvidljive cene goriv lahko resno poslabšale ekonomski položaj teh gospodinjstev in povzročile resne socialne težave;

15.

pozdravlja pravočasno in stalno širjenje zakonodaje z določbami o označevanju opreme in minimalni energetski učinkovitosti glede na akcijski načrt ter Direktivo 2005/32/ES; meni, da je treba poleg spremljanja navad potrošnikov razširiti seznam opreme, vključene v zakonodajo;

16.

priporoča, naj Komisija za zmanjšanje rabe energije naprav v pripravljenosti preuči možnost regulacije zunanjih električnih virov, ki napajajo več naprav; v skladu z določbami Direktive 2005/32/ES poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo te določbe vključevale celoten življenjski cikel izdelka v smislu posledic za energetsko učinkovitost; v tem smislu poziva, naj se direktiva dopolni z določbami o celotnem življenjskem ciklu, odgovornosti za izdelek in popravljivosti;

17.

meni, da je pomembno, da pri povečanju energetske učinkovitosti sodelujejo tudi podjetja, za katera ne velja evropska shema trgovanja z emisijami, zlasti kadar skriti stroški ali druge težave preprečujejo, da bi se na trgu dosegla energetska učinkovitost; meni, da je zato treba – poleg širitve okoljsko primerne zasnove izdelkov – uvesti sistem „belih potrdil“; meni, da mora zanj Komisija čim prej končati ustrezne preglede; opozarja na bistveno vlogo, ki jo lahko ima energetska učinkovitost pri pomoči državam članicam, da dosežejo svoje obvezne cilje delitve prizadevanj; poudarja poseben potencial za stroškovno učinkovito znižanje z izboljšano energetsko učinkovitostjo stavb;

18.

pozdravlja Uredbo (ES) št. 443/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nove osebne avtomobile kot del celostnega pristopa Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil (15) in posvetovanje glede nadaljnje zakonodaje za izboljšanje energetske učinkovitosti vozil; poudarja, da je zaradi varnosti industrije treba čim hitreje vzpostaviti prihodnje stroge emisijske cilje; izraža razočaranje, ker meja 95 g CO2 za leto 2020, h kateri poziva Parlament, še ni potrjena; vendar z zaskrbljenostjo ugotavlja, da nova zakonodaja ne bo izravnala rastočega povpraševanja po energiji na področju prometa;

19.

pozdravlja pripravo Zelene knjige o mobilnosti v mestih (KOM(2007)0551), vendar opaža, da ni mogoče sprostiti rezerv učinkovitosti brez posebnih oprijemljivih določb; poziva Komisijo, naj preuči, kako lahko spodbujanje energetsko učinkovite mobilnosti v mestih in razvijanje javnega prometa dobi večjo vlogo v strukturni in kohezijski politiki in kako bi bilo mogoče učinkovitosti mobilnosti pripisati večjo vrednost v pogojih za projekte sofinanciranja Skupnosti;

20.

poudarja, da je razširjenost informacijskih in komunikacijskih orodij omogočila uvedbo metod cestninjenja za cestni tovorni promet, ki ne pokrivajo samo omrežja hitrih cest; poziva k preučitvi možnosti za enotno zakonodajo glede nadzora za notranji trg;

21.

pozdravlja predlog Komisije za spodbujanje učinkovite soproizvodnje električne energije in toplote, vendar ugotavlja, da bi lahko spodbujanje te tehnologije imelo vlogo na področjih, kjer lahko učinkovito prispeva k izpolnjevanju potreb po koristni toploti; ugotavlja, da je učinkovitost omrežja v sistemih daljinskega ogrevanja enako pomembna kot učinkovitost opreme, ki jo uporabljajo potrošniki; meni, da je treba v prihodnosti pri dodeljevanju strukturnih sredstev dati veliko večji poudarek učinkovitosti omrežja obstoječih sistemov daljinskega ogrevanja;

22.

še vedno ugotavlja, da so politike posameznih sektorjev v nasprotju s prizadevanji Evropske unije za energetsko učinkovitost; meni, da enako velja v obstoječem načinu strukturne in kohezijske podpore;

23.

meni, da imajo mala in srednje velika podjetja pomembno vlogo pri izboljševanju energetske učinkovitosti, vendar nimajo enakih zmogljivosti, da bi delovala v skladu z zakonodajo ali novimi standardi v energetskem sektorju; zato meni, da bi morale ugodnosti, oblikovane v skladu z aktom za mala podjetja, obravnavati tudi informacije in stike z malimi in srednje velikimi podjetji v zvezi z energetsko učinkovitostjo;

24.

poziva države članice, naj bodo bolj ambiciozne in spremenijo svoje nacionalne akcijske načrte za energetsko učinkovitost v praktično orodje za uresničevanje ciljev glede energetske učinkovitosti po Direktivi 2006/32/ES ter svojih širših in dolgoročnejših ciljev, zlasti za izboljšanje energetske učinkovitosti za najmanj 20 % do leta 2020 in izpolnjevanje zavezujočih nacionalnih ciljev delitve prizadevanj za znižanje emisij;

25.

poziva države članice, naj presežejo minimalni okvirni nacionalni cilj glede prihranka energije v višini 9 % do leta 2016 iz Direktive 2006/32/ES in določijo jasne vmesne cilje za doseganje končnega cilja;

26.

meni, da je v nacionalnih akcijskih načrtih treba določiti realistične, utemeljene in zavezujoče cilje ter navesti ukrepe, ki jih je treba sprejeti, da bi zagotovili doseganje teh ciljev;

27.

meni, da je zelo pomembno, da se nacionalne akcijske načrte prilagodi glede na geografske in podnebne značilnosti, ekonomsko strukturo in navade potrošnikov, ki se lahko zelo razlikujejo med regijami;

28.

poudarja razmerje med energetsko in teritorialno kohezijo, kot je izraženo v zeleni knjigi Komisije o teritorialni koheziji (KOM(2008)0616), v smislu pozitivnega prispevka, ki ga imajo ukrepi energetske učinkovitosti na trajnostni razvoj in varnost preskrbe z energijo, ter pomembnost dobro oblikovane prostorske strategije in oblikovanje dolgoročnih rešitev za vse regije;

29.

meni, da morajo nacionalni akcijski načrti zastavljene cilje za energetsko učinkovitost dosegati na stroškovno učinkovit način in zagotavljati dodano vrednost državne pomoči;

30.

poziva države članice, naj v svoje obstoječe strukture za stike med vladnimi agencijami in javnostjo vključijo informacije o energetski učinkovitosti, najboljših praksah na teh področjih ter pravicah potrošnikov v energetskem in podnebnem sektorju;

31.

meni, da je, v nasprotju z obstoječo prakso številnih držav članic, nacionalne akcijske načrte nujno treba pripraviti z znatnim vključevanjem lokalnih in regionalnih vlad, civilnih organizacij in gospodarskih partnerjev, da bi tako zagotovili boljše osnovno izvajanje;

32.

meni, da je treba v nacionalnih akcijskih načrtih nameniti posebno pozornost revščini, ki je posledica rasti cen energije, in zagotoviti primerno zaščito tistim, ki jim grozi revščina; meni, da je izboljšanje energetske učinkovitosti in ozaveščenosti pomembna in nujna naloga;

33.

poudarja, kako pomembno je, da države članice v svoje nacionalne akcijske načrte za energetsko učinkovitost vključijo primerne finančne instrumente za varčevanje z energijo, kot to zahteva člen 9 Direktive 2006/32/ES; meni, da je te finančne instrumente treba oblikovati za premagovanje prepoznanih ovir za izboljšanje energetske učinkovitosti, kot so delitev stroškov in koristi med lastnikom in najemnikom ter daljša vračilna doba, ki je potrebna pri prilagajanju starejših, problematičnih objektov sodobnim standardom energetske učinkovitosti;

34.

meni, da je treba v nacionalnih akcijskih načrtih še posebej poudariti, kako nameravajo vlade izboljšati in podpirati vlaganja malih in srednje velikih podjetij v energetsko učinkovitost; zato poudarja, da je treba pri pripravi nacionalnih akcijskih načrtov posebno pozornost nameniti takšnim naložbam;

35.

z obžalovanem ugotavlja, da finančna sredstva, dodeljena projektom energetske učinkovitosti, v večini držav članic še vedno niso zadostna in ne upoštevajo ustrezno regionalnih razlik; poziva države članice in regije, naj se osredotočijo na izvajanje svojih operativnih programov o inovativnih ukrepih, da bi razvile stroškovno učinkovite rešitve energetske učinkovitosti;

36.

poudarja potrebo, da se od sedaj naprej ti ukrepi učinkovito izvajajo, vključno z razvojem najboljših praks in sinergij ter organizacijo izmenjave informacij in usklajevanjem različnih in razpršenih akterjev v sektorju energetske učinkovitosti;

37.

poudarja potrebo po bolj celostnih in jasnejših zavezah v drugih nacionalnih akcijskih načrtih leta 2011, da bi vzpostavili ugodno poslovno okolje in predvidljive investicijske pogoje za udeležence na trgu;

38.

poudarja, da mora imeti zasebni sektor ob podpori nacionalnih ukrepov izrazito vlogo pri naložbah v nove, trajnostne energetske tehnologije ter v njihov razvoj, in hkrati sprejemati inovativne ukrepe za sprejem pristopa, ki bo bolj osredotočen na energetsko učinkovitost;

39.

poudarja strateško vlogo javnih organov EU, zlasti na regionalni in lokalni ravni, pri okrepljenem izvajanju potrebne institucionalne podpore pobudam za energetsko učinkovitost, kot navaja Direktiva 2006/32/ES; predlaga okrepitev kapilarnih informacijskih in izobraževalnih kampanj, na primer z uporabo lahko razumljivih oznak o energetski učinkovitosti, ter pilotnih pobud in usposabljanj v zvezi z energijo na ozemljih tistih regionalnih in lokalnih organov, katerih cilj je boljše ozaveščanje državljanov in spreminjanje ravnanja;

40.

poziva države članice, naj razvijejo dolgoročne kampanje za ozaveščanje o energetski učinkovitosti, ki se bodo osredotočale na učinkovitost stavb, tako javnih kot zasebnih, ter na prepričevanje javnosti, da jim lahko energetska učinkovitost prinese resnične prihranke;

41.

poziva Komisijo, naj objavi podrobno analizo prvega kroga posredovanih načrtov, da bodo v celoti pojasnjeni razlogi za zamudo, in strogo ukrepa proti nadaljnjim zamudam in opustitvam;

42.

poziva, naj Komisija na ravni Skupnosti in držav članic preuči skladnost vsake sektorske politike s cilji energetske učinkovitosti; meni, da je v zvezi s tem nujen natančen pregled shem pomoči Skupnosti;

43.

poziva Komisijo, naj znatno poveča delež strukturnih skladov in Kohezijskega sklada, namenjen za izboljšanje energetske učinkovitosti obstoječih stanovanj, v okviru člena 7 Uredbe (ES) št. 1080/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o Evropskem skladu za regionalni razvoj (16), in od držav članic zahteva, da popolnoma izkoristijo to možnost;

44.

spodbuja države članice in zlasti regije, naj uporabljajo strukturne sklade za vzpostavitev tematskih omrežij na svojih ozemljih v okviru usklajenega delovanja, kot ga določa evropski delovni program za inteligentno energijo v letu 2008, da bi bili seznanjeni s praksami v drugih regijah EU glede učinkovite rabe energije in bi izmenjevali znanje in izkušnje na tem področju;

45.

poziva Komisijo, naj v naslednjem programskem obdobju strukturnih skladov podpre cilje za energetsko učinkovitost, okrepi prednostna merila, povezana s temi cilji, in podpre izvajanje konkretnih ukrepov in tehnologij za varčevanje z energijo in za spodbujanje učinkovite rabe, tudi prek partnerstev, v projektih, kot so obnova zgradb, posodobitev ulične razsvetljave, ekološki prevoz, posodobitev ogrevalnih naprav v mestih ter proizvodnja toplote in električne energije;

46.

poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe, potrebne za zagotovitev institucionalne zmožnosti držav članic za pripravo in izvajanje učinkovitih nacionalnih akcijskih načrtov, vključno z uradnim spremljanjem in nadzorom kakovosti posameznih ukrepov, med drugim tistih, ki izhajajo iz obveznosti glede energijskih izkaznic stavb, ter za podpiranje programov za izobraževanje in usposabljanje na področju energetske učinkovitosti za javnost; poziva Komisijo, naj vzpostavi javno bazo podatkov ukrepov držav članic za energetsko učinkovitost in/ali kritičnih elementov njihove uporabe;

47.

poziva Komisijo, naj oblikuje minimalne zahteve, metodologijo in postopek vrednotenja za usklajeno predlogo za nacionalne akcijske načrte; ugotavlja, da se bo s tem zmanjšalo upravno breme za države članice, zagotovila utemeljenost nacionalnih akcijskih načrtov in olajšala primerjalna analiza; meni, da mora ta usklajena predloga in metodologija vsebovati poglavja po sektorjih in jasno razločevati med jasno razlikovati med politikami in ukrepi za energetsko učinkovitost, ki so jih države članice sprejele prej, ter novimi in dodatnimi politikami in ukrepi; opominja na ustrezne določbe predlagane direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov; poudarja, da bo preverjanje in, če bo potrebno, zavrnitev nacionalnih akcijskih načrtov s strani Komisije v času njihove predložitve zagotovilo boljšo kakovost nadaljnjega izvajanja; poziva k uskladitvi nacionalnih akcijskih načrtov in poročil, predvidenih v različnih zakonodajnih instrumentih, povezanih s cilji na področju podnebnih sprememb; poziva Komisijo, naj navzkrižno preveri nacionalne akcijske načrte z drugimi podobnimi nacionalnimi načrti in poročili, vključno s tistimi, predloženimi v povezavi s kjotskim protokolom in dokumenti strukturnih skladov o nacionalnem strateškem referenčnem okviru;

48.

poziva Komisijo, naj razvije skupna načela metod za merjenje prihrankov energije ob ustreznem upoštevanju načela subsidiarnosti; ugotavlja, da potreba po količinski opredelitvi in preverjanju prihrankov energije, ki izhajajo iz ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, ni zanimiva samo v okviru Direktive 2006/32/ES, temveč tudi v zvezi z merjenjem doseganja cilja 20 % prihranka energije do leta 2020 ter vseh prihodnjih ciljev glede prihranka energije;

49.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da nacionalni akcijski načrti za energetsko učinkovitost predstavljajo jasen in medsebojno povezan pristop ter zlasti da so zahteve iz Direktive 2002/91/ES o energetski učinkovitosti stavb, vključno z vsemi kasnejšimi prenovitvami, popolnoma vključene v nacionalne akcijske načrte za energetsko učinkovitost, tako da nacionalni akcijski načrti za energetsko učinkovitost predlagajo ukrepe, ki so resnično dodatni k izboljšanju energetske učinkovitosti, ki ga že zahteva obstoječa zakonodaja držav in Skupnosti;

50.

poziva Komisijo, naj vztraja, da nacionalni akcijski načrti za energetsko učinkovitost jasno navajajo, kako bo izpolnjena obveznost v skladu z Direktivo 2006/32/ES za javni sektor, ki naj bi bil v zgled, in po potrebi oblikuje zakonodajne predloge Skupnosti za zagotavljanje vodilne vloge javnega sektorja pri naložbah v energetsko učinkovitost;

51.

poziva Komisijo, naj preuči možne načine za okrepitev postopkov javnih naročil s sistemom pogojev v zvezi z energetsko učinkovitostjo, vključno z obvezno uporabo standardov energetske učinkovitosti in obvezno vključitvijo stroškov energije v celotnem življenjskem ciklu v presojo naložbe; poudarja, da bi morali organi oblasti na vseh ravneh prvi postaviti zgled prek izvajanja okolju prijaznih javnih naročil v svojih postopkih;

52.

poziva Komisijo, naj preuči vire Skupnosti, namenjene za raziskave in razvoj, da bi v naslednji sedemletni finančni perspektivi povečala sredstva za izboljšanje energetske učinkovitosti;

53.

meni, da bi Komisija morala spodbujati tiste države članice, ki še niso sprejele svojega nacionalnega načrta za energetsko učinkovitost, naj izvajajo odločitve, sprejete na tem področju;

54.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

25.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 76/38

A.

ker si Komisija od četrtega okvirnega programa dalje prizadeva spodbujati evropske raziskave v ribištvu in ribogojstvu, da bi podprla skupno ribiško politiko,

B.

ker so v Sedmem okvirnem programu vse raziskave v ribištvu in ribogojstvu vključene v širši pojem raziskav v kmetijstvu (tema 2), medtem ko morske znanosti in upravljanje obalnih območij spadajo pod okoljske znanosti,

C.

ker kodeks odgovornega ribištva Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) ter sporazum o uporabi določb Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu glede ohranjanja in upravljanja čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib, poudarjata potrebo po razvoju raziskovanja in zbiranja podatkov, da bi izboljšali znanstveno znanje sektorja,

D.

ker je skupna ribiška politika ena od politik Skupnosti, ki so najbolj odvisne od znanstvenih raziskav, in ker verodostojnost sprejetih ukrepov v okviru te politike temelji na vrhunskih znanstvenih mnenjih,

E.

ker skupna ribiška politika sloni na načelih dobrega upravljanja, po katerih mora postopek odločanja temeljiti na zanesljivih znanstvenih mnenjih in zagotavljati pravočasne rezultate,

F.

ker je treba za osnovo pri določanju kvot in največjega trajnostnega ulova uporabiti znanstvene podatke,

G.

ker se ribiči in znanstveniki pri svojih ocenah stanja morja in staleža rib pogosto ne strinjajo,

H.

ker se strategija za morsko in pomorsko raziskovanje, ki priznava, da je treba nadaljevati prizadevanja v različnih morskih in pomorskih vedah, ne osredotoča na že uveljavljene raziskovalne sektorje, temveč na boljše povezovanje morskega in pomorskega raziskovanja,

I.

ker so glede na strategijo za morske in pomorske raziskave obstoječi vrhunski raziskovalni centri v najbolj oddaljenih regijah za Evropo posebej uporabni pri opazovanju morskega okolja,

J.

ker bo treba pri prihodnji reviziji skupne ribiške politike, ki daje prednost regionalnemu upravljanju in temelji na ekosistemih, uporabiti trdno podlago znanstvenega znanja,

1.

je prepričan, da je treba pri politikah na področju raziskav zaradi gospodarskega, družbenega in političnega pomena tega sektorja v Uniji večjo pozornost nameniti posebnim vprašanjem ribištva in ribogojstva;

2.

pozdravlja nova prizadevanja Komisije, da bi s strategijo za morsko in pomorsko raziskovanje sprostila sredstva za boljše povezovanje morskega in pomorskega raziskovanja;

3.

opozarja Komisijo na njeno pravno zavezanost v skladu z Uredbo (ES) št. 2371/2002, da svoje predloge na področju skupne ribiške politike oblikuje na podlagi zanesljivih znanstvih mnenj in previdnostnega pristopa; poziva Komisijo, naj poudari pomembnost znanstvenih raziskav stanja morja in ribjih staležev ter se zavzame zanje;

4.

je zaskrbljen zaradi reorganizacije tem v sedmem okvirnem programu, s katero so bile raziskave o vzreji rib ločene od ribištva in morske ekologije, čeprav bi bilo za jasno preusmeritev skupne ribiške politike k ekosistemskemu pristopu potrebno ravno večje povezovanje;

5.

obžaluje, da v Sedmem okvirnem programu ribištvo in ribogojstvo nista obravnavana kot posebni področji in da je v programu opredeljena samo tema 2 o prehrani, kmetijstvu, ribištvu in biotehnologiji, ki zajema tudi raziskave v ribištvu, vendar le od daleč in v širokem pomenu besede; ugotavlja, da to velja tudi za temo 6 o okolju (vključno s podnebnimi spremembami);

6.

poziva Komisijo, naj pri vmesni oceni, predvideni za leto 2010, ponovno preuči sedmi okvirni program in pri tem upošteva to resolucijo ter večjo pozornost nameni posebnim vprašanjem ribištva in ribogojstva;

7.

je prepričan, da je za oblikovalce politike in izvajalce v ribiškem sektorju bistveno zagotoviti bolj praktične raziskave ter da je treba glede na trajanje sedmega okvirnega programa nujno vključiti zastavljene cilje;

8.

meni, da pomanjkanje posebnih smernic za ribištvo in ribogojstvo v sedmem okvirnem programu onemogoča pripravo zadostnega števila raziskovalnih projektov na teh področjih ter tako negativno vpliva na pomembnost in primernost izbranih projektov;

9.

poudarja, da je treba za učinkovito izvajanje skupne ribiške politike uvesti posebne programe na področju aplikativnih raziskav in zagotoviti njihovo financiranje z dodeljevanjem ustreznih proračunskih sredstev; meni, da je treba za to v sedmi okvirni program vključiti lestvico za delitev sredstev;

10.

poziva Komisijo, naj se financiranje aplikativnih raziskav na področju skupne ribiške politike v okviru sedmega okvirnega programa uporabi kot vzvod za spodbujanje sinergij med raziskovalnimi prizadevanji posameznih držav članic in doseganje kritične mase, ki je potrebna za spoprijemanje z velikimi izzivi večtematskih morskih raziskav;

11.

priporoča, da se na področju morskih znanstvenih raziskav prednost nameni ne le raziskavam za ugotavljanje stanja ribjih staležev, temveč tudi ekosistemskim, trgovinskim, gospodarskim in družbenim vidikom, ki pogojujejo upravljanje ribištva, saj so ti ključnega pomena;

12.

meni, da je treba zlasti na področju ribištva in ribogojstva prednost nameniti aplikativnim raziskavam, katerih glavni cilj bi moral biti izboljšati znanstvene podatke, ki so osnova za oblikovanje zakonodaje in upravljanje ribištva, zlasti kar zadeva načrte za obnavljanje ogroženih vrst;

13.

ugotavlja, da je med ribiči in znanstveniki očitno navzkrižje interesov, ki je kratkoročno, medtem ko so njihovi dolgoročni cilji združljivejši; meni, da mora biti soglasje o stanju morja podlaga za ribiško politiko, usmerjeno v trajnost; poziva Komisijo, naj spodbuja boljše sodelovanje med ribiči in znanstveniki;

14.

poziva Komisijo in države članice, naj ribiče bolje seznanijo s tem, da je v njihovem interesu, da pri oceni predvidene kratkoročne gospodarske izgube upoštevajo srednje- in dolgoročne gospodarske koristi, ki jih lahko pričakujejo;

15.

poudarja, da je zaskrbljujoče pomanjkanje mladih znanstvenikov na področju aplikativnih raziskav v ribiškem sektorju zaradi manj privlačnih poklicnih možnosti v primerjavi s temeljnimi raziskavami in drugimi znanstvenimi vedami;

16.

poudarja, da je treba ponovno uvesti zanimiv in ustrezno ovrednoten univerzitetni študij, ki bo zagotavljal donosno zaposlitev v tej znanstveni panogi;

17.

je naklonjen politiki izobraževanja, ki mlade znanstvenike bolj kot k temeljnemu raziskovanju spodbuja k aplikativnemu raziskovanju v ribištvu;

18.

poziva Komisijo, naj spodbuja ustanovitev trdne evropske mreže, temelječe na obstoječi fizični infrastrukturi v državah članicah ter namenjene opazovanju in zbiranju podatkov o morskem okolju, ki bo olajšala izmenjavo informacij med izvajalci v sektorju in evropskimi raziskovalnimi organizacijami ter zagotovila, da bo Unija ohranila vodilni položaj; poziva Komisijo, naj pri tej mreži posebej upošteva obstoječe raziskovalne centre v najbolj oddaljenih regijah;

19.

opozarja, da je treba poenotiti različne modele aplikativnih raziskav, ki se uporabljajo v državah članicah, da bi zagotovili primerljivejše rezultate in lažje združevanje podatkov;

20.

poziva Komisijo, naj spodbuja znanstveno skupnost, da bo pripravila več skupnih metodoloških standardov pri raziskavah v ribištvu, in okrepi sodelovanje med nacionalnimi raziskovalnimi ustanovami;

21.

poziva Komisijo, naj zbere posebne podatke o poteku dialoga med znanstveniki in ribiči v posameznih državah članicah ter navede najboljše prakse;

22.

poudarja, da imajo regionalni posvetovalni sveti pomembno vlogo pri aplikativnih raziskavah in zato poziva, da bi znanstveniki lahko postali polnopravni člani teh organov;

23.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da skupni znesek, ki ga države članice porabijo za zbiranje podatkov v ribiškem sektorju, od leta 2006 nenehno upada;

24.

poziva Komisijo in države članice, naj sredstva iz proračuna Unije, zlasti iz postavke 11 07 02 „Podpora za upravljanje ribolovnih virov (izboljšanje znanstvenega svetovanja)“, namenijo zbiranju podatkov v ribiškem sektorju;

25.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

25.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 76/42

A.

ker je pravica državljanov EU do nastanitve ali do opravljanja storitev kjer koli v EU temeljna svoboščina enotnega trga, kar vključuje pravico, da kot samozaposlene ali zaposlene osebe opravljajo poklic v državi članici, ki ni država, v kateri so pridobili svoje poklicne kvalifikacije,

B.

ker je v skladu s členom 3(1)(c) Pogodbe ena od dejavnosti Skupnosti odprava ovir za prost pretok oseb in storitev med državami članicami,

C.

ker je večja mobilnost ljudi in storitev med državami članicami in regijami bistveni element za doseganje ciljev programa lizbonske strategije za rast in delovna mesta ter lahko spodbudi produktivnost z omogočanjem novih vidikov, idej ter spretnosti in znanja,

D.

ker je stopnja mobilnosti v EU še vedno nizka, pri čemer je le 4 % delovne sile kdaj koli prej živelo in delalo v drugi državi članici, zdaj pa približno 2 % delovne sile živi in dela v drugi državi članici (7),

E.

ker še vedno obstajajo velike ovire za ljudi, ki želijo delati v drugi državi članici, pri čemer je 20 % pritožb, ki jih je leta 2007 prejel sistem SOLVIT, zadevalo priznavanje poklicnih kvalifikacij potrebnih za opravljanje reguliranega poklica,

F.

ker je Komisija uvedla postopke za ugotavljanje kršitev iz člena 226 Pogodbe proti več državam članicam zaradi neobveščanja Komisije o sprejetih ukrepih pri prenosu Direktive 2005/36/ES,

G.

ker uvodna izjava 32 iz Direktive 2005/36/ES določa, da bi uvedba poklicnih izkaznic na evropski ravni s strani poklicnih združenj ali organizacij lahko olajšala mobilnost strokovnjakov, predvsem prek pospešene izmenjave podatkov med državo gostiteljico in državo članico izvora. Ta poklicna izkaznica bi omogočala spremljanje poklicne poti strokovnjakov, ki se nastanijo v različnih državah članicah. Te izkaznice bi lahko vsebovale, ob polnem spoštovanju določb o varstvu podatkov, podatke o poklicnih kvalifikacijah strokovnjaka (univerza ali izobraževalna ustanova, pridobljene kvalifikacije, poklicne izkušnje), njegovem zakonitem sedežu, sankcijah zoper njega v zvezi s poklicem in podrobnosti zadevnega pristojnega organa,

H.

ker je Parlament v svoji zgoraj omenjeni resoluciji o učinkih in posledicah izključitve zdravstvenih storitev iz Direktive o storitvah na notranjem trgu zahteval, da se uvede tudi evropska kartica za omogočanje dostopa do podatkov o usposobljenosti zdravstvenih delavcev ter da so te informacije na voljo bolnikom,

1.

spodbuja vse pobude za lažjo čezmejno mobilnost, kot sredstvo za učinkovito delovanje storitev in trgov dela in kot sredstvo za okrepitev gospodarske rasti v EU;

2.

poudarja odgovornost EU, da dodatno olajša geografsko in poklicno mobilnost s povečanjem preglednosti, priznavanja in primerljivosti kvalifikacij ter zagotovi varnost bolnikov in potrošnikov;

3.

vendar poudarja potrebo po bolj učinkovitem in usklajenem pristopu Komisije med pobudami za lažjo mobilnost in spodbujanje mobilnosti strokovnjakov med državami članicami, so EUROPASS (evropski življenjepis), EURES (Evropski portal za zaposlitveno mobilnost) in Evropsko ogrodje kvalifikacij (EQF), kakor tudi med različnimi povezanimi in s strani Skupnosti financiranimi ali sofinanciranimi omrežji, ki sodelujejo pri teh vprašanjih, kot so SOLVIT, IMI, EUROGUIDANCE in ENIC/NARIC;

4.

poudarja soodgovornost civilne družbe, vključno z delodajalci, sindikati, poklicnimi organizacijami in pristojnimi organi pri olajšanju in izboljšanju mobilnosti na notranjem trgu;

5.

poziva tiste države članice, ki zaostajajo s prenosom Direktive 2005/36/ES, kar bi bilo treba zaključiti do 20. oktobra 2007, da sprejmejo potrebne zakone, predpise in upravne določbe;

6.

poziva Komisijo, naj pospeši ukrepe proti tistim državam članicam, ki še niso prenesle Direktive 2005/36/ES;

7.

poziva Komisijo, naj oceni vpliv uporabe člena 7 Direktive 2005/36/ES na mobilnost v poročilu, ki ga bo pripravila v skladu s členom 60(2) te direktive;

8.

poziva države članice, da si prizadevajo za bolj usklajen pristop pri priznavanju kvalifikacij in sposobnosti, za poenostavitev vključenih upravnih postopkov in za zmanjšanje stroškov, ki jih imajo strokovnjaki;

9.

meni, da je treba za večino poklicev, poleg sedanjih ukrepov za olajšanje in pospeševanje mobilnosti, vzpostaviti dodano vrednost evropske poklicne izkaznice;

10.

ugotavlja, da zdaj v nekaterih reguliranih in usklajenih poklicih, kot so odvetniki in zdravstveni delavci, obstajajo evropske poklicne izkaznice ali poteka njihov razvoj, vendar se zdi v drugih nereguliranih ali manj usklajenih poklicih uvedba poklicne izkaznice težja, ker se v posameznih državah članicah pravne ureditve razlikujejo in je treba podatke o kvalifikacijah najprej potrditi in jih vzajemno priznati;

11.

poudarja, da bi bila lahko evropska poklicna izkaznica prednost tudi za neregulirane in neusklajene poklice, saj bi imela informativno vlogo zlasti za delodajalce in potrošnike, kar naj bi veljalo za večino svobodnih poklicev;

12.

poziva Komisijo, naj opravi inventuro različnih pobud za pripravo poklicnih izkaznic in naj poroča Parlamentu v okviru reprezentativne inventure;

13.

poziva Komisijo, naj preuči pobude, da bi ugotovila, ali bi lahko evropska poklicna izkaznica razen ostalih ukrepov:

meni, da morajo vsi nadaljnji javni ukrepi vključevati natančno določen opis vrst poklicev in posebnih potreb, ki naj bi jih zajela izkaznica;

14.

meni, da mora biti vsaka poklicna izkaznica, če obstaja dovolj veliko povpraševanje po njenem razvoju, čim bolj enostavna, preprosta in nepristranska ter ne sme uvajati novih birokratskih obremenitev in bi lahko vzpostavila „skupni jezik“ glede kvalifikacij nekaterih poklicev;

15.

poziva, da evropska poklicna izkaznica ne sme negativno vplivati na čezmejno mobilnost in jo je treba uporabljati le kot dokaz o pravici do mobilnosti, pri čemer ne sme biti pogoj za takšno mobilnost; poudarja, da posamezne skupine ne smejo biti izključene iz zagotavljanja storitev v drugih državah članicah in da ta izkaznica zlasti za ljudi z manj kvalifikacijami ali splošnejšimi kvalifikacijami ne sme ustvarjati novih ovir;

16.

poudarja, da mora uporaba ene ali več evropskih poklicnih izkaznic omogočati raznolikost, na primer, da se prilagodijo razlike med poklici ali razlike med državami članicami; meni, da morajo poklici po potrebi sami financirati razvoj in izvajanje evropske poklicne izkaznice;

17.

poudarja, da je iz praktičnih razlogov smiselno v primerih, ko zadevna poklicna skupina že ima nacionalno poklicno izkaznico, vključiti funkcije nacionalnih izkaznic v evropsko poklicno izkaznico;

18.

poudarja, da morajo biti informacije o evropski poklicni izkaznici zanesljive, pri čemer jih potrdi in posodobi pristojni nacionalni organ; meni, da bi morale biti informacije, vsebovane v življenjepisu EUROPASS, vključene tudi v evropsko poklicno izkaznico;

19.

poudarja, da mora biti dostop do podatkov na izkaznici v skladu z najvišjimi standardi o varstvu zasebnosti;

20.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

25.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 76/46

A.

ker mora biti varovanje biotske raznovrstnosti in ohranjanje vrst glavni cilj,

B.

ker je treba vedno upoštevati dobro počutje živali,

C.

ker kljub vsemu obstajajo vprašanja glede varnosti hrane in njene dobave, zlasti za skupnosti, ki so tradicionalno vezane na kitolov,

D.

ker so namerno vznemirjanje, ulov in ubijanje vseh vrst kitov trenutno prepovedani v vodah Skupnosti z direktivo o habitatih,

E.

ker je skoraj vsaka četrta vrsta kitov in delfinov (Cetacea) ogrožena, devet vrst je na seznamu ogroženih ali kritično ogroženih vrst, status številnih vrst in populacij pa je še vedno nejasen,

F.

ker se nekatere populacije kitov po uvedbi moratorija niso obnovile in njihova sposobnost prilagajanja spreminjajočim se okoljskim razmeram ostaja neznana, kljub temu da so se nekatere izmed njih do določene mere obnovile,

G.

ker naj bi moratorij prvotno veljal, dokler se ne bi pripravil ustrezen sistem upravljanja, njegov prvotni namen pa je bil omogočiti dovolj časa za obnovitev izčrpanih staležev,

H.

ker vse članice Mednarodne komisije za kitolov niso podpisale moratorija,

I.

ker se moratorij v nobenem primeru ne nanaša na ubijanje kitov v znanstvene namene,

J.

ker se je število s posebnimi dovoljenji ubitih kitov po uvedbi moratorija še povečalo,

K.

ker so Mednarodna komisija za kitolov (v več kot 30 resolucijah) ter številne nevladne organizacije in druga telesa izrazili globoko zaskrbljenost nad tem, da je kitolov s posebnimi dovoljenji v nasprotju z duhom moratorija za komercialni ribolov (Mednarodna komisija za kitolov 2003-2), meso, pridobljeno s takšnim kitolovom, pa se ne bi smelo uporabljati v komercialne namene,

L.

ker način ubijanja kitov kljub izboljšavam še vedno ne ustreza želenim standardom,

M.

ker kitov in delfinov ne ogroža samo lov, ampak tudi podnebne spremembe, onesnaženje, udarci plovil, ribiška oprema, sonarji in druge nevarnosti,

N.

ker prej omenjeno stališče Sveta temelji samo na členu 175 Pogodbe ES in se nanaša samo na zgoraj omenjeno srečanje Mednarodne komisije za kitolov v Santiagu (Čile) junija 2008,

1.

pozdravlja prej omenjeno sporočilo Komisije o ukrepih Skupnosti v zvezi s kitolovom in stališče o kitolovu, ki ga je Svet sprejel s kvalificirano večino; in podpira ohranitev svetovnega moratorija na komercialni kitolov ter prepoved mednarodne komercialne trgovine z izdelki iz kitov; si prizadeva za ukinitev „kitolova v znanstvene namene“ in podpira določitev znatnih območij oceanov in morja za zaščitena območja, v katerih je kitolov prepovedan za nedoločen čas;

2.

poziva Svet, naj sprejme novo skupno stališče v skladu s členoma 37 in 175 Pogodbe ES,

3.

meni, da je ohranitev kitov in delfinov odvisna predvsem od razvojnih ukrepov, ki so predmet dovolj širokega soglasja, ki ga je treba učinkovito izvajati;

4.

poziva Svet, Komisijo in države članice, ki sodelujejo pri delovni skupini, naj si prizadevajo za ta sporazum;

5.

meni, da morajo pogovori potekati kar se da pregledno;

6.

izraža upanje, da bo delovna skupina obravnavala vprašanje kitolova v znanstvene namene, da bi našla način, kako prenehati z njim;

7.

spoštuje potrebo po omejenemu lovu, ki bi ga opravljali tisti, ki so to tradicionalno počeli za preživetje, a poziva k veliko večjem poudarku na raziskavah in uporabi humanih načinov ubijanja;

8.

poziva, naj se tovrsten lov izvaja le v mejah natančno določenih kvot, ki temeljijo na mnenju znanstvenega odbora Mednarodne komisije za kitolov in so pod strogim nadzorom, ki vključuje natančno beleženje in poročanje Mednarodni komisiji za kitolov;

9.

poziva tudi k ustanovitvi več morskih zaščitenih območij v različnih ustreznih delih sveta, v katerih bi bili kiti posebej zaščiteni;

10.

ugotavlja, da Direktiva o habitatih, ki določa stališče Skupnosti glede kitov (in delfinov), ne dovoljuje obnovitve komercialnega kitolova za katerikoli stalež kitov v vodah EU;

11.

opozarja, da je treba uporabljati selektivnejše ribolovno orodje, da bi preprečili prilov drugih vrst, zlasti delfinov;

12.

meni, da žalostna zgodovina komercialnega kitolova ter številni dejavniki, ki ogrožajo populacije kitov (med drugim tudi naključni ulov pri ribolovnih dejavnostih, trki s plovili, svetovne podnebne spremembe in obremenitev oceanov s hrupom), narekujejo EU, da v ključnih mednarodnih forumih usklajeno in dosledno podpira najvišjo raven varstva za kite na svetovni ravni;

13.

opozarja tudi na grožnjo, ki jo za populacijo kitov in delfinov predstavljajo podnebne spremembe, onesnaževanje, trčenja plovil, ribolovno orodje, hrup, ki ga v morju povzroča človek, (vključno s sonarji, seizmološkimi raziskavami in hrupom plovil) in druge nevarnosti, s katerimi se je treba soočiti zunaj zaščitenih območij;

14.

meni, da bi Komisija morala kot uvod v dejavnosti na svetovni ravni za boj proti tem grožnjam pripraviti dodatne predloge v zvezi z vodami in plovili Skupnosti;

15.

meni, da bi morala Komisija določiti revidiran regulativni okvir za opazovanje kitov, ki bi zaščitil ekonomske in socialne interese obalnih regij, kjer poteka ta dejavnost, ob upoštevanju njenega nedavnega razvoja;

16.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Mednarodni komisiji za kitolov, regionalnim svetovalnim svetom, svetovalnemu odboru za ribištvo in ribogojstvo ter regionalnim organizacijam za upravljanje ribištva, katerih članica je EU.

25.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 76/49

A.

ker avdiovizualni sektor pomembno prispeva k evropskemu ustvarjalnemu gospodarstvu in gospodarstvu znanja ter ima osrednjo vlogo pri spodbujanju kulturne raznolikosti in pluralizma v Evropski uniji,

B.

ker zbliževanje storitev informacijske družbe in medijskih storitev, omrežij in naprav prinaša nove izzive glede vzpostavitve normativnega okvira s pravicami in obveznostmi na številnih področjih ter ponuja veliko novih priložnosti,

C.

ker preglednost in razpoložljivost zanesljivih in primerljivih informacij v zvezi z evropskim avdiovizualnim trgom lahko z boljšim razumevanjem možnosti, ki jih ta sektor ponuja, izvajalcem, ki v njem delujejo, zlasti malim in srednjim podjetjem, omogoči večjo konkurenčnost ter lahko koristi uporabnikom,

D.

ker Evropski avdiovizualni observatorij („Observatorij“) prispeva h konkurenčnosti evropske avdiovizualne industrije z zbiranjem in razširjanjem podrobnih informacij o njej,

E.

ker Observatorij zagotavlja široko ponudbo storitev, vključno s spletnimi storitvami, publikacijami in podatkovnimi zbirkami, ki so velikega pomena tako za sektor kot za oblikovalce politik na nacionalni ravni in na ravni Skupnosti,

F.

ker bo delovanje Skupnosti za podporo konkurenčnosti avdiovizualnega sektorja prispevalo k doseganju ciljev lizbonske strategije,

1.

priznava, da je Observatorij edina vseevropska javna organizacija, katere cilj je zbirati in posredovati informacije o evropski avdiovizualni industriji ter ima bistveno vlogo pri zagotavljanju podrobnih informacij o tem sektorju javnim in zasebnim organom s tega področja;

2.

poudarja, da je zbliževanje informacijske družbe in medijskih storitev, omrežij in naprav privedlo do novih izzivov na področju raziskav v avdiovizualnem sektorju, ki se morajo odražati v dejavnostih Observatorija;

3.

ponovno poudarja, da bo vloga multimedijev in novih tehnologij v avdiovizualnem sektorju vse večja ter da mora Observatorij pravočasno okrepiti svoje zmogljivosti za spremljanje tega razvoja, da bo še naprej lahko imel pomembno vlogo v tem sektorju;

4.

poudarja, da je treba Observatoriju zagotoviti potrebne vire, da bo lahko še naprej uresničeval svoje cilje ter učinkovito sledil novemu razvoju na področju multimedijev in novih tehnologij;

5.

poziva Observatorij, naj glede na to razširi svoje dejavnosti, da bodo izrecno zajemale zadnje izzive, ki so posledica zbliževanja medijev in razvoja, pri tem pa naj posebno pozornost nameni analizi učinka digitalizacije na filmsko in avdiovizualno industrijo na splošno ter analizi spletnih avdiovizualnih storitev, mobilne televizije in videoiger;

6.

poudarja, da je treba vzpostaviti stike in usklajevanje med nacionalnimi regulativnimi organi in zainteresiranimi stranmi, da bi v sektorju avdiovizualnih medijev zagotovili dodano vrednost;

7.

pozdravlja objavo Observatorija o avtorski in drugih sorodnih pravicah ter predlaga, naj ta vprašanja še naprej sistematično spremlja ter ob upoštevanju Unescove konvencije o kulturni raznolikosti (4) razširi svoje poročanje na vprašanja s področja davčnega in delovnega prava v avdiovizualnem sektorju v Evropi;

8.

poziva Observatorij kot strokovni organ, naj poskrbi za predloge in možnosti politike, ki bi bili lahko osnova evropske politike, pri čemer naj upošteva najboljše prakse na področju avdiovizualnih medijev v drugih, podobno razvitih delih sveta (na primer Azija ali Severna Amerika);

9.

pozdravlja raziskavo Observatorija o pomenu avdiovizualnih del iz tretjih držav na evropskem trgu ter priporoča izvedbo analize za vzpostavitev zgledov sodelovanja s partnerji iz tretjih držav za izvajanje Unescove konvencije o kulturni raznolikosti in zgoraj navedene direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah glede na „evropska dela“ na podlagi člena 1(n) navedene direktive in uvedbo pilotnega projekta Media International;

10.

priznava kulturne razlike med državami članicami, ki se lahko odražajo v različnem načinu spoprijemanja s škodljivim ali žaljivim avdiovizualnim gradivom, zlasti v odnosu do mladoletnikov, ob upoštevanju minimalnega usklajevanja na področju zaščite mladoletnikov, določenega v direktivi o avdiovizualnih medijskih storitvah, ter ukrepov, sprejetih v okviru programa za varnejšo uporabo interneta (Safer Internet plus), ki naj bi spodbudil varnejšo uporabo interneta in novih spletnih tehnologij, zlasti pri otrocih, ter boj proti nezakoniti vsebini in vsebini, ki je končni uporabniki ne želijo;

11.

v zvezi s tem poziva Observatorij, naj spremlja različne (pravne) instrumente ter razvije politične možnosti;

12.

spodbuja širšo distribucijo publikacij Observatorija z okrepljeno politiko informiranja, da bi povečali ozaveščenost o njegovih dejavnostih;

13.

pozdravlja načrtovano prenovo spletne strani Observatorija, ki naj bi odražala najnovejše in najvišje standarde na področju multimedijev in tehnologije, ter podpira načrtovana prizadevanja za izboljšanje njene oblikovne podobe in interaktivnosti, da bo ponujala več informacij in da bo uporabniku prijaznejša;

14.

priznava, da je treba predvideti, da se raziščejo nekatera specifična področja, kot je medijska pismenost, ki še niso zajete v dejavnostih Observatorija;

15.

spodbuja Observatorij, naj v sodelovanju s svojim člani zagotovi več podatkov o razpoložljivosti specifičnih avdiovizualnih storitev, na primer podnaslavljanju, tonskem zapisu in znakovnem jeziku, namenjenih invalidnim osebam;

16.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter Svetu Evrope in Evropskemu avdiovizualnemu observatoriju.

25.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 76/51

A.

ker je z resolucijo z dne 14. februarja 2007 naslovil 46 podrobnih priporočil na države članice, Svet in Komisijo,

B.

ker se je v državah članicah od sprejetja resolucije z dne 14. februarja 2007 zvrstilo kar nekaj dogodkov, med drugim:

C.

ker je komisar za pravosodje, svobodo in varnost dne 3. februarja 2009 v Parlamentu izjavil, da je sprejel številne ukrepe za izvajanje priporočil Parlamenta, vključno s pisnimi prošnjami poljskim in romunskim oblastem, naj v celoti razjasnijo svoje stališče o domnevnem obstoju skrivnih zaporov na njihovem ozemlju, in z izdajo sporočila, v katerem predlaga nove ukrepe za civilno letalstvo,

D.

ker izredna izročitev in skrivno pridržanje nista v skladu z mednarodnim pravom o človekovih pravicah, Konvencijo Združenih narodov proti mučenju, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in ker tudi oblasti ZDA trenutno pregledujejo ti ravnanji,

E.

ker so oblasti ZDA osebe, ugrabljene v nekaterih državah članicah v okviru programa izrednih izročitev, v zaliv Guantanamo ali druge države prepeljale na vojaških ali Ciinih letih, pri čemer so letala pogosto preletela ozemlje EU in v nekaterih primerih celo opravila vmesni postanek v nekaterih državah članicah; ker so osebe, prepeljane v tretje države, mučili v lokalnih zaporih,

F.

ker so nekatere države članice od oblasti ZDA zahtevale izpustitev in vrnitev oseb, ki so bile izredno izročene in imajo državljanstvo katere od držav članic ali pa so pred tem bivale na njihovem ozemlju; ker so imeli uradniki nekaterih držav članic dostop do zapornikov v Guantanamu ali drugih centrih za pridržanje in so jih tudi zaslišali, da bi preverili obtožnice, ki so jih proti njim vložile ameriške oblasti, ter s tem upravičili obstoj tovrstnih objektov za pridržanje,

G.

ker je iz resolucije z dne 14. februarja 2007 in poznejših dogodkov razvidno, da je bilo več držav članic vpletenih, ko sta Cia in vojska ZDA nezakonito pridržali in/ali prevažali zapornike v Guantanamo in skrivne zapore, katerih obstoj je predsednik Bush priznal, oziroma so pri tem aktivno ali pasivno sodelovale, kakor dokazujejo nekatere nedavno razkrite informacije v zvezi z odobritvami prošenj ZDA za prelete in informacije vlad o skrivnih zaporih, razvidno pa je tudi, da države članice nosijo določen delež politične, moralne in pravne odgovornosti za prevoz in pridržanje oseb v Guantanamu in drugih skrivnih centrih za pridržanje,

H.

ker je senat ZDA ratificiral sporazum med EU in ZDA o izročitvah in vzajemni pravni pomoči, ki so ga ratificirale vse države članice razen Italije,

I.

ker odredbe predsednika Obame z dne 22. januarja 2009 pomenijo občuten korak naprej, vendar vprašanja skrivnih priporov in ugrabitev ali mučenja ne obravnavajo v celoti,

1.

obsoja dosedanjo nedejavnost držav članic in Sveta pri pojasnitvi programa izrednih izročitev ali izvršitvi priporočil Parlamenta; obžaluje, da je Svet na zasedanju dne 3. februarja 2009 Parlamentu ponudil tako nezadovoljive odgovore;

2.

poziva države članice, Svet in Komisijo, naj v celoti izvedejo priporočila iz Parlamenta iz resolucije z dne 14. februarja 2007 in naj pomagajo odkriti resnico, tako da začnejo preiskave ali sodelujejo s pristojnimi organi, da razkrijejo in zagotovijo vse pomembne informacije, in da zagotovijo učinkovit parlamentarni nadzor nad dejavnostmi tajnih služb; poziva Svet, naj razkrije vse zadevne informacije o prevozu in nezakonitem pridržanju ujetnikov, vključno v okviru delovne skupine o javnem mednarodnem pravu (COJUR); poziva države članice in institucije EU, naj sodelujejo z vsemi pristojnimi mednarodnimi organi, vključno z Združenimi narodi in organi Sveta Evrope, in naj Parlamentu posredujejo vse zadevne informacije, parlamentarna poročila o preiskavah ali sodbah s tem v zvezi;

3.

poziva Združene države Amerike in Evropsko unijo, naj v okviru mednarodnega sodelovanja okrepita čezatlantski dialog o novem, skupnem pristopu k boju proti terorizmu, ki bi temeljil na skupnih vrednotah, kot je spoštovanje mednarodnega prava o človekovih pravicah, demokracije in načel pravne države;

4.

meni, da so sporazumi med EU in ZDA o izročitvah in vzajemni pravni pomoči pomembno orodje za zakonit kazenski pregon in pravosodno sodelovanje v boju proti terorizmu; zato pozdravlja ratifikacijo teh sporazumov v senatu ZDA, in poziva Italijo, naj čim prej stori enako;

5.

pozdravlja dejstvo, da je predsednik Obama izdal tri odredbe o zaprtju centra za pridržanje v Guantanamu, odpravi sojenja pred vojaškimi komisijami, zaustavitvi mučenja in zaprtju skrivnih zaporov v tujini;

6.

vendar poudarja dejstvo, da še vedno obstajajo nekatere nejasnosti glede nadaljevanja omejenega števila sistemov izročitve in skrivnih objektov za pridržanje, in verjame, da bo pojasnjeno zaprtje in prepoved vseh skrivnih objektov za pridržanje, ki jih neposredno ali posredno upravljajo organi ZDA v ZDA ali v tujini; opozarja, da je skrivno pridržanje samo po sebi huda kršitev temeljnih človekovih pravic;

7.

znova poudarja, da je v skladu s členom 14 Konvencije Združenih narodov proti mučenju vsaka žrtev mučenja upravičena do odškodnine in ima izvršljivo pravico do poštene in ustrezne odškodnine;

8.

pozdravlja prihodnji obisk komisarja za pravosodje, svobodo in varnost, češkega predsedstva in koordinatorja EU za boj proti terorizmu v ZDA dne 16. in 17. marca 2009 ter poziva predstavnike EU, naj s sogovorniki razpravljajo o izrednih izročitvah in skrivnih centrih za pridržanje, saj gre za hude kršitve mednarodnega in evropskega prava o človekovih pravicah; poziva Svet za pravosodje in notranje zadeve, naj dne 26. februarja 2009 zavzame odločno stališče o tem ter s sogovorniki razpravlja o zaprtju Guantanama in preselitvi zapornikov, ob čemer je treba ustrezno upoštevati resolucijo Parlamenta z dne 4. februarja 2009 o tej zadevi;

9.

poziva Evropsko unijo, države članice in oblasti ZDA, naj v celoti raziščejo in razjasnijo zlorabe in kršitve mednarodnega in nacionalnega prava o človekovih pravicah, temeljnih svoboščin, prepovedi mučenja in slabega ravnanja, prisilnih izginotij ter pravice do poštenega sojenja, ki so se zgodile v okviru vojne proti terorizmu, da se poišče odgovorne za skrivne centre za pridržanje, tudi za Guantanamo, in program izrednih izročitev, in da se zagotovi, da se take kršitve v prihodnje ne bodo ponovile in da bo boj proti terorizmu potekal brez kršitev človekovih pravic, temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države;

10.

poziva Svet, Komisijo in koordinatorja EU za boj proti terorizmu, naj po obisku delegacije EU v ZDA poročajo Parlamentu o izvajanju sporazumov o izročitvi in vzajemni pravni pomoči ter o sodelovanju EU in ZDA na področju boja proti terorizmu, ob čemer mora biti zagotovljeno spoštovanje človekovih pravic, tako da bo pristojni odbor ta vprašanja lahko obravnaval v svojem poročilu, ki bo med drugim temeljilo tudi na odstavku 232 resolucije z dne 14. februarja 2007;

11.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visokemu predstavniku za skupno zunanjo in varnostno politiko, koordinatorju EU za boj proti terorizmu, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju zveze NATO, generalnemu sekretarju in predsedniku Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, generalnemu sekretarju Združenih narodov ter predsedniku in kongresu Združenih držav Amerike.

25.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 76/54

A.

ker je jasna opredelitev skupnih interesov EU nujna za uresničevanje ciljev zunanjega delovanja EU in zlasti ciljev njene SZVP,

B.

ker je EU, kadarkoli je nastopala enotno, imela veliko avtoriteto, dosegla oprijemljive rezultate in imela znaten vpliv na tek dogodkov, ta vpliv pa je sorazmeren z njeno gospodarsko močjo,

C.

ker skupna zunanja in varnostna politika, ki se danes lahko zanese na širok spekter ustaljenih operativnih orodij, vstopa v novo dobo, ki jo zaznamujeta večji poudarek na strateškem razmišljanju in aktivnost glede na jasno začrtane prednostne naloge,

D.

ker EU zato, da bi izboljšala učinkovitost in skladnost svojih ukrepov pri svetovnem dogajanju, potrebuje predvsem sredstva zunanje politike, ki jih predvideva lizbonska pogodba; ker pa bi bilo vseeno treba praktične možnosti, ki jih ponujata veljavni pogodbi, skupaj s skupno politično voljo uporabiti za krepitev institucionalne doslednosti zunanjih dejavnosti EU,

E.

ker sta Svet in Komisija že prevzela pobudo za spodbujanje večje medsebojne sinergije in boljšo usklajenost; ker bi si moral zato Parlament podobno prizadevati, da bi preprečil notranjo razdrobljenost na področju zunanjih odnosov,

1.

poudarja, da morajo SZVP podpirati in voditi vrednote, ki jih cenijo EU in njene države članice, zlasti demokracija, pravna država in spoštovanje človekovega dostojanstva, človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spodbujanje miru in učinkovitega multilateralizma;

2.

poudarja, da mora EU uporabiti SZVP v boju za skupne interese svojih državljanov, vključno s pravico državljanov, da živijo v miru in varnosti v čistem okolju ter imajo raznolik dostop do bistvenih virov, kot je energija;

3.

trdno verjame, da lahko Evropska unija naredi močan vtis le, če nastopa enotno, če ima na razpolago primerna sredstva, če okrepi svoje sodelovanje z ZN in če ji je priznana trdna demokratična legitimnost, ki izvira iz osveščenega pregleda, ki ga – vsak na svoji ravni – izvedejo Evropski parlament in nacionalni parlamenti v skladu z njihovimi pooblastili; v zvezi s tem verjame, da bi moral Evropski parlament vabiti člane odborov za zunanje zadeve in obrambo nacionalnih parlamentov na redna srečanja, da s primernimi analitičnimi orodji in metodami proučijo glavne dogodke na področju SZVP; meni, da bi bila potrebna nova prizadevanja za povečanje osveščenosti državljanov EU glede SZVP;

4.

meni tudi, da bi bilo treba pregledati strukturo in organizacijo Parlamenta, da bi zbral in bolje izkoristil vse strokovno znanje v zvezi z vprašanji SZVP ter tako učinkoviteje in bolj usklajeno prispeval k razvoju bolj strateške in bolj demokratične SZVP;

5.

obžaluje dejstvo, da je proračun SZVP veliko prenizek, in opozarja, da bi bilo treba SZVP, zato da bi bila verodostojna in da bi izpolnjevala pričakovanja državljanov EU, dodeliti sredstva, ki bi bila sorazmerna z njenimi cilji;

6.

pozdravlja redna posvetovanja o SZVP med Parlamentom in predsedstvom Sveta, ki so predvidena v zgoraj navedenem Medinstitucionalnem sporazumu; poudarja pa, da bi moral biti namen teh srečanj tudi priložnost za izmenjavo mnenj o prihodnjih potrebah, nameravanih ukrepih na področju SZVP ter o srednje- in dolgoročnih strategijah EU v tretjih državah;

7.

bi želel od Sveta več informacij o ukrepih, ki se financirajo iz njegovega proračuna ali prek mehanizma ATHENA, zlasti pa o tem, kako zadevna sredstva dopolnjujejo sredstva za ukrepe SZVP v okviru proračuna EU;

8.

zahteva, naj ima proračunski organ in organ za podeljevanje razrešnice popoln vpogled v proračun SZVP; ponovno izraža svojo zaskrbljenost glede prakse prenašanja neporabljenih sredstev v poglavju SZVP ter poziva Komisijo, naj Parlament pravočasno obvesti o notranjih prerazporeditvah, zlasti zato, ker je večina zadevnih misij SZVP, ne samo misija EU (EUMM) v Gruziji ali misija EULEX na Kosovu, občutljive politične narave in obravnava krize, s katerimi je javnost dobro seznanjena;

9.

z zadovoljstvom ugotavlja, da se poročilo Sveta tokrat prvič sistematično sklicuje na resolucije, ki jih je sprejel Parlament; obžaluje pa, da Svet ne načenja vsebinskega dialoga o pogledih, ki jih predstavi Parlament, prav tako se ne sklicuje na te resolucije v operativnih dokumentih, kot so skupni ukrepi in skupna stališča;

10.

meni, da bi letno poročilo Sveta, namesto same vsebine z izčrpnim seznamom izvedenih dejavnosti, moralo dati možnost, da se vzpostavi dialog s Parlamentom s ciljem izdelave bolj strateškega pristopa k SZVP, ki bo temeljil na določitvi glavnih izzivov, in opredelitve prednostnih nalog za prihodnje ukrepe;

11.

zato poziva Svet, naj ponovno preuči osnovo in specifično obliko poročila, da zagotovi, da vključuje poglobljeno oceno politike Unije do tretjih držav ali regionalnih blokov in odziv Unije na humanitarne in varnostne krize, pa tudi specifične predloge za prihodnje ukrepe;

12.

meni, da bodo prihodnji meseci EU nudili edinstveno priložnost, da z novim vodstvom ZDA oblikuje novo čezatlantsko agendo, ki bo pokrivala strateška vprašanja v skupnem interesu, kot so denimo bolj vključujoč in učinkovit nov svetovni red, ki bo temeljil na močnejših večstranskih organizacijah, finančna kriza, vzpostavitev novega sklopa evro-atlantskih institucij ter globokega in celovitega čezatlantskega trga, ukrepi za rešitev vprašanja podnebnih sprememb, zanesljivost oskrbe z energijo, spodbujanje trajnega miru na Bližnjem vzhodu, razmere v Iranu, Iraku in Afganistanu, boj proti terorizmu in organiziranemu kriminalu, neširjenje jedrskega orožja in jedrska razorožitev ter razvojni cilji tisočletja;

13.

meni, da bi se morala SZVP še naprej osredotočati na podpiranje človekovih pravic, spodbujanje miru in varnosti v evropski soseski in na svetovni ravni, podporo učinkovitemu multilateralizmu in spoštovanju mednarodnega prava, boj proti terorizmu, neširjenje orožja za množično uničevanje in razorožitev, podnebne spremembe in zanesljivost oskrbe z energijo, saj ta vprašanja pomenijo največje izzive za naš planet in so zato neposredno povezana s skrbmi evropskih državljanov;

14.

v povezavi z ugrabitvami in umori talcev, ki jih izvajajo islamski teroristi, poudarja potrebo po okrepljenemu sodelovanju in usklajevanju protiterorističnih politik med državami članicami EU, ZDA in NATO, predvsem za izboljšanje učinkovitosti reševalnih akcij, ki se izvajajo z namenom reševanja življenj talcev;

15.

poziva Svet, naj odločno sledi priporočilom Parlamenta za razvoj skupne evropske zunanje politike o energiji, zlasti s spodbujanjem enotnosti Evropske unije na pogajanjih z dobavitelji energije ter tranzitnimi državami in zaščito skupnih interesov EU z razvijanjem učinkovite diplomacije na področju energetike, učinkovitejših mehanizmov odzivanja na krizne razmere ter z zagotavljanjem diverzifikacije dobaviteljev energije, trajnostno uporabo energije in razvojem obnovljivih virov energije;

16.

pozdravlja dejstvo, da se pri reviziji evropske varnostne strategije, ki je v teku, upoštevajo novi izzivi na področju varnosti, kot so denimo zanesljiva oskrba z energijo, podnebne spremembe in spletna varnost, ter želi izboljšati kakovost izvajanja same strategije; v zvezi s tem je seznanjen z razpravo o prihodnosti evropske varnosti, ki so jo začeli Svet, Evropski parlament in nacionalni parlamenti držav članic; poudarja, da bi morale te razprave, v katere so vključene EU, Rusija, ZDA in države članice Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, ki niso članice EU, graditi na dosežkih in vrednotah EU, kot je izraženo v členu 11 Pogodbe o Evropski uniji ter navedeno v Helsinški sklepni listini in Pariško listini, ter si sploh ne bi smele prizadevati za temeljito spremenjeno strukturo;

17.

meni tudi, da vojna v Gruziji potrjuje potrebo po tem, da se v okviru revizije evropske varnostne strategije še naprej razvija preventivna diplomacija EU, ki jo bodo spremljala ustrezna sredstva za preprečevanje kriznih situacij, vključno z instrumentom stabilnosti, načrtovanjem dela v nepredvidenih razmerah in zanesljivim dolgoročnim financiranjem, in potrebo po tem, da EU v celoti izkoristi svoje sposobnosti in izkušnje pri obvladovanju nesreč in kriznih situacij;

18.

opozarja, da je utrditev rešitve vprašanja statusa Kosova bistvena za doseganje stabilnost na zahodnem Balkanu; zato pozdravlja soglasje, doseženo na srečanju Varnostnega sveta ZN dne 26. novembra 2008, s katerim je bila odobrena razmestitev misije EULEX po vsem Kosovu, ter poziva Svet, naj v sodelovanju z Začasno upravo misije Združenih narodov na Kosovu (UNMIK) zagotovi jasne delovne odnose in gladko predajo poslov med obema misijama na področju pravne države; poziva EULEX, da zagotovi hitre rezultate na področju boja proti organiziranemu kriminalu in pregona obtoženih vojnih zločinov; poleg tega izraža podporo delu posebnega predstavnika EU na Kosovu in ga spodbuja, da nadaljuje z izvajanjem svojega mandata ter spodbuja duh pragmatičnega sodelovanja med organi v Prištini in Beogradu v korist srbskih skupnosti, ki živijo na Kosovu;

19.

ponovno zatrjuje, da je cilj EU v Bosni in Hercegovini (BiH) še vedno zagotovitev stabilne, mirne in večetnične države, ki je na gotovi poti do članstva v EU; spodbuja politične voditelje BiH, da izvajajo sporazum z dne 8. novembra 2008 za hitro izpolnjevanje preostalih ciljev in pogojev, ki jih je določil Svet za uresničevanje miru, za prehod od urada visokega predstavnika do urada posebnega predstavnika Evropske unije do sredine leta 2009; izraža zaskrbljenost glede morebitnega umika mednarodne skupnosti iz BiH; meni, da lahko do konca mednarodne prisotnosti dejansko pride le v popolnem soglasju z organi BiH ter ko bo BiH končno postala stabilna država z dobro delujočimi institucijami;

20.

ponovno izraža svoje prepričanje, da je treba pobude o izvedbi reform s strani partnerskih držav Evropske sosedske politike okrepiti, in meni, da je nedavna kriza v južnem Kavkazu jasno pokazala potrebo po močnejši prisotnosti EU v soseski vzhodno od nje; zato podpira pristop, ki ga podpira Komisija v sporočilu z dne 3. decembra 2008 o vzhodnem partnerstvu (KOM(2008)0823) in katerega namen je vzpostaviti široko in poglobljeno področje svobodne trgovine, postopoma odstraniti vse ovire pri prostem pretoku oseb (vključno, sčasoma, s potovanji brez vizumov) in sodelovati na vseh področjih varnosti, zlasti zanesljivosti preskrbe z energijo; meni, da bi se morali vzhodno partnerstvo in sodelovanje med črnomorskimi državami in EU medsebojno krepiti in s tem vzpostaviti območje miru, varnosti, stabilnosti in spoštovanja ozemeljske celovitosti; meni, da bi morali to partnerstvo spremljati podvojitev finančne pomoči EU in močna politična razsežnost, katere sestavni del bi moral biti EURONEST, predlagana skupna parlamentarna skupščina poslancev Evropskega parlamenta in parlamentov sosednjih držav;

21.

podpira odločitev Sveta, da ponovno vzpostavi stike z beloruskimi oblastmi ter hkrati nadaljuje dialog z vsemi demokratičnimi silami v državi, pod pogojem, da se beloruske oblasti pozitivno odzovejo na to ponudbo tako, da znatno napredujejo na področju spoštovanja demokratičnih vrednot, pravne države, človekovih pravic in temeljnih svoboščin; meni, da bi bilo treba na tej podlagi razviti postopno sodelovanje, ki bo temeljilo na strogem pogojevanju, ter tako vključiti Belorusijo v vzhodno partnerstvo; poziva Komisijo in Svet, naj nemudoma sprejmeta učinkovite ukrepe za poenostavitev postopka pridobivanja vizuma za beloruske državljane, vključno z znižanjem stroškov za njihov vstop v schengensko območje;

22.

želi pohvaliti francosko predsedovanje Svetu, saj je zagotovilo, da je imela EU ključno vlogo pri končanju vojne v Gruziji; poziva EU in zlasti njenega posebnega odposlanca za krizne razmere v Gruziji, da podpira načelo ozemeljske celovitosti Gruzije in spoštovanje manjšin, medtem ko si prizadeva doseči sporazum, ki bo zagotovil učinkovite mehanizme vračanja notranje razseljenih oseb in beguncev in učinkovitega nadzora nad varnostjo regije;

23.

poziva Svet, naj vztraja na popolnem izvajanju sporazuma o premirju in zagotovi, da je nadzornikom EU zagotovljen popoln dostop do vseh območij, ki jih je prizadel konflikt, v skladu z mandatom misije EUMM; meni, da je zelo pomembno, da je redno in popolno informiran o poročilih, ki jih pripravi EUMM;

24.

meni, da bi morala EU natančno spremljati druge potencialne konflikte v tem delu soseske EU in si prizadevati za to, da prispeva k njihovi rešitvi, vključno z vzpostavljanjem kontaktov in odpiranjem kanalov za komunikacijo z vsemi zadevnimi regionalnimi udeleženci; v zvezi s tem poudarja, da bi bilo treba vzpostaviti tesno sodelovanje s Turčijo;

25.

meni, da mora partnerstvo med EU in Rusijo temeljiti na dosledni strategiji in jasni zavezi obeh strani, da bosta v celoti spoštovali mednarodno pravo ter dvostranske in večstranske sporazume; v skladu s sklepi predsedstva Evropskega sveta z dne 1. septembra ter z dne 15. in 16. oktobra 2008 poudarja, da mora Rusija ravnati v skladu z obveznostmi, ki jih je sprejela s sporazumoma z 12. avgusta in 8. septembra 2008; zato meni, da sta soglasje Rusije o tem, da mednarodni opazovalci lahko opazujejo razmere v južni Osetiji in Abhaziji, ter njeno spoštovanje celotnega načrta v šestih točkah nujni za normalizacijo odnosov med EU in Rusijo; meni, da strateško partnerstvo ni mogoče, če ni popolne podpore in spoštovanja vrednot demokracije, spoštovanja človekovih pravic in pravne države; poziva Svet, da te vrednote umesti v središče tekočih pogajanj o novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju z Rusijo;

26.

obžaluje poslabšanje razmer na Bližnjem vzhodu in visoko število civilnih žrtev zaradi oboroženega konflikta v Gazi, kar še poslabša dejstvo, da bližnjevzhodni mirovni proces ni bistveno napredoval; opozarja na pretek roka, dogovorjenega na konferenci v Annapolisu leta 2007, in je prepričan o dodani vrednosti, ki jo lahko procesu iz Annapolisa prinese okrepljeno čezatlantsko sodelovanje; meni, da bi morala EU prevzeti močno in vidno politično vlogo na tem območju, v sorazmerju s finančnimi sredstvi, ki jih je dala na razpolago, zlasti za reševanje resne humanitarne krize v Gazi; poziva Svet, naj si prizadeva za dosego trajnega premirja v Gazi v skladu z resolucijo Varnostnega sveta ZN št. 1860 (2009), da bi se lahko začela mirovna pogajanja med Izraelom in palestinskim ljudstvom, v sodelovanju z drugimi regionalnimi udeleženci; poziva Svet, naj prouči vsa sredstva za spodbujanje trajnega miru na tem območju, vključno z napotitvijo misije EVOP (evropske varnostne in obrambne politike);

27.

pozdravlja namen Sveta, da policijski misiji EU na palestinskih ozemljih obnovi mandat, in meni, da je še vedno potrebna trdnejša podpora za razvoj pravne države in policijskih sposobnosti; nadalje ugotavlja, da je Svet sklenil podaljšati mandat obmejne misije pomoči EU v Rafi in da je odločen in pripravljen, da jo ponovno aktivira; meni, da bi ta odločenost morala prinesti konkretne pobude za ponovno vzpostavitev svobode gibanja na palestinskih ozemljih;

28.

je zadovoljen z napredkom, ki je bil na Evro-sredozemskem vrhu ministrov v Marseillesu dne 3. in 4. novembra 2008 dosežen pri opredelitvi institucionalnega okvira Unije za Sredozemlje; meni, da vprašanj človekovih pravic, miru, varnosti in razvoja v sredozemski regiji ni mogoče reševati v osamitvi; poudarja, da morajo imeti politični in kulturni dialog, gospodarski odnosi, upravljanje z migracijskimi tokovi, okoljski ukrepi in varnost, vključno z bojem proti terorizmu, pomembno vlogo na evro-sredozemskih srečanjih; poziva Svet in Komisijo, naj Turčiji namenita pomembno in primerno vlogo v uniji za Sredozemlje; meni, da je za Evro-sredozemsko parlamentarno skupščino bistveno, da se vgradi v strukturo Unije za Sredozemlje, s čimer lahko zagotovi svojo parlamentarno razsežnost;

29.

meni, da bi morala EU okrepiti sodelovanje z Irakom ter skupaj z iraško vlado in Združenimi narodi podpreti proces razvoja demokratičnih institucij, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, kot tudi podpreti postopek sprave tako v Iraku samem kot med Irakom in njegovimi sosedami; podpira razširitev integrirane misije EU za krepitev pravne države v Iraku (EUJUST LEX) ter napredek pri pripravi prvega sporazuma o trgovini in sodelovanju med EU in Irakom;

30.

poziva EU, naj vzpostavi učinkovitejši in širši odnos z Iranom, ki bi, poleg obravnavanja vprašanja jedrskega orožja, vključeval tudi sodelovanje na področju trgovine in energetike, regionalno stabilnost ter nenazadnje dobro upravljanje in spoštovanje človekovih pravic;

31.

meni, da bi EU morala spodbujati nov pristop do Afganistana in se uskladiti z novo vlado ZDA tako, da bi odprla možnost za pogajanja med afganistansko vlado in tistimi, ki so pripravljeni sprejeti ustavo in prekiniti z nasiljem; meni, da bi se morala pomoč bolj osredotočiti na pravno državo, dobro upravljanje, nudenje osnovnih storitev (pri čemer je treba posebno pozornost nameniti zdravju), gospodarski razvoj in razvoj podeželja, tudi prek spodbujanja pravih alternativ proizvodnji opija;

32.

je zaskrbljen zaradi slabšanja varnostnih razmer v Afganistanu; ponovno poudarja, da je nujno treba premagati institucionalne ovire in izboljšati sodelovanje med EU in Natom, da se olajšajo dejavnosti policijske misije EU v Afganistanu (EUPOL); meni, da bi morale EU in ZDA bolje usklajevati svoje pobude na področju policijskih reform; pozdravlja zavezo držav članic k povečanju števila osebja EUPOL in poziva k njihovi čimprejšnji napotitvi; je prepričan, da je uspeh operacije velikega pomena za prihodnost čezatlantskega zavezništva in, s tem v mislih, da bi si morale vse države članice bolj prizadevati pri doseganju stabilnosti v Afganistanu;

33.

poziva Svet, naj razširi seznam dejavnosti v zvezi z Afriko, tako da bo vključenih več ukrepov kot sedaj, in naj jih v zunanjepolitičnem delovanju EU opredeli kot prednostno nalogo;

34.

meni, da je podpora EU Združenim narodom v vzhodnem Čadu še vedno pomembna kot del rešitve za Darfur, ki bi zajemala vso regijo; ugotavlja, da bo vojaška operacija Evropske unije v Republiki Čad (EUFOR Čad) zaključil delovanje v skladu z načrti in svoje operacije prepustil misiji pod vodstvom Združenih narodov; poziva Svet, naj olajša gladek prehod in naj usklajeno prouči, kako lahko EU pomaga trenutno preobremenjenemu oddelku za mirovne operacije ZN pri razmeščanju misij Združenih narodov;

35.

je zelo zaskrbljen zaradi resnih humanitarnih razmer v Somaliji; poziva EU, naj prouči, kako lahko pomaga Združenim narodom, v sodelovanju z Afriško unijo, pri hitrem reševanju te varnostne, politične in humanitarne težave; opozarja na vse večje grožnje piratstva ob somalijski obali in v zvezi s tem pozdravlja odločitev EU, da bo sprožila pomorsko operacijo evropske varnostne in obrambne politike;

36.

je zaskrbljen zaradi povečanja nasilja in konfliktov v Demokratični republiki Kongo, ki bi lahko povzročili resno humanitarno krizo; vse strani, vključno z vladnimi četami, poziva, da prenehajo z vsesplošnim nasiljem in kršitvami človekovih pravic, ki vključujejo civilno prebivalstvo, da se ponovno vključijo v mirovna pogajanja, ki so se začela v Gomi in Nairobiju, in podprejo program, ki ga je sprejela narodna skupščina Demokratične republike Kongo; meni, da morajo prizadevanja EU v Demokratični republiki Kongo presegati tehnično pomoč, ki jo zagotavljata misija EU za reformo varnostnega sektorja (EUSEC Kongo) in policijska misija EU (EUPOL Kongo) v Demokratični republiki Kongo, ter morajo zagotoviti oprijemljivo podporo mirovni misiji Združenih narodov, ki doslej ni uspela preprečiti nasilja;

37.

pozdravlja veliko zmanjšanje napetosti na območju tajvanske ožine in v sedanjem dialogu med Pekingom in Taipeijem glede dvostranskih medsebojnih vplivov in pomembnega sodelovanja Tajvana v mednarodnih organizacijah; zelo zagovarja izjavo Sveta z dne 19. septembra 2008, ki ponovno poudarja podporo sodelovanju Tajvana na specializiranih večstranskih forumih, vključno z odobritvijo statusa opazovalca, kjer članstvo Tajvana ni mogoče;

38.

je seznanjen s stalno rastjo gospodarskih odnosov med EU in Kitajsko ter s povečanjem stikov med ljudmi; obenem ostaja zelo zaskrbljen zaradi pomanjkanja pripravljenosti kitajskih organov, da obravnavajo številne kršitve človekovih pravic in zagotovijo, da državljani uživajo osnovne pravice in svoboščine; v zvezi s tem izraža globoko razočaranje zaradi razlogov za odločitev kitajskih organov, da preložijo 11. srečanje na vrhu med EU in Kitajsko; ugotavlja, da je novo srečanje na vrhu med EU in Kitajsko predvideno v prvi polovici leta 2009, in upa, da bo ob tej priložnosti mogoč napredek na vseh področjih sodelovanja;

39.

obžaluje odločitev kitajskih oblasti, da končajo pogovore s predstavniki dalajlame, in jih opominja na zaveze, dane po tragičnih dogodkih marca 2008 pred olimpijskimi igrami; ponovno poziva Svet, naj imenuje posebnega odposlanca za Tibet, da se bodo razmere natančno spremljale, in spodbudi ponovno vzpostavitev dialoga med stranmi;

40.

opozarja na predlog, ki ga je dal v svoji resoluciji z dne 15. novembra 2001 o vsestranskem partnerstvu in skupni strategiji odnosov med Evropsko unijo in Latinsko Ameriko (6) in ki ga je ponovil v svojih resolucijah z dne 27. aprila 2006 (7) in 24. aprila 2008 (8), ki sta bili sprejeti zaradi vrhunskih srečanj EU-LAK (Latinska Amerika in Karibi) na Dunaju in v Limi, in sicer, da se sestavi evro-latinskoameriška listina za mir in varnost, ki bi na podlagi listine Združenih narodov omogočala skupne politične, strateške in varnostne dejavnosti in pobude; poziva Svet in Komisijo, naj sprejmejo aktivne ukrepe za uresničitev tega ambicioznega cilja;

41.

pozdravlja prizadevanja za sklenitev dvoregionalnih sporazumov o pridružitvi z Latinsko Ameriko, ki so prvi tovrstni sporazumi, ki jih bo sklenila EU;

42.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Združenih narodov, generalnemu sekretarju Nata, predsedujočemu OVSE, predsedniku parlamentarne skupščine OVSE, predsedniku odbora ministrov Sveta Evrope in predsedniku Parlamentarne skupščine Sveta Evrope.

25.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 76/61

1.

poudarja, da mora Evropska unija izgraditi svojo strateško avtonomnost s pomočjo čvrste in učinkovite zunanje, varnostne in obrambne politike, da bo spodbujala mir in mednarodno varnost, varovala svoje interese v svetu, ščitila varnost svojih državljanov, prispevala k učinkovitemu multilateralizmu, promovirala spoštovanja človekovih pravic in demokratičnih vrednot po vsem svetu in varovala svetovni mir;

2.

se zaveda, da bi si morala EU prizadevati za te cilje z večstranskim sodelovanjem v mednarodnih organizacijah, predvsem v Združenih narodih, in s partnerstvi z drugimi ključnimi akterji v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov, načeli Helsinške sklepne listine in cilji Pariške listine;

3.

ponovno poudarja, da je potrebna reforma Organizacije združenih narodov, da bi bila ta sposobna v celoti izpolnjevati svoje naloge ter učinkovito ukrepati pri iskanju odgovorov na svetovne izzive ter se odzivati ključne nevarnosti;

4.

ponovno poudarja pomen čezatlantskih odnosov in priznava potrebo po usklajevanju ukrepov med EVOP in Natom, vendar hkrati poudarja, da je potrebno bolj uravnoteženo partnerstvo brez tekmovanja ob medsebojnem spoštovanju avtonomnosti in vzajemnem sporazumevanju ob različnih strateških stališčih;

5.

meni, da mnoge nevarnosti niso le vojaške narave, zato jih ni mogoče reševati samo z vojaškimi sredstvi;

6.

ugotavlja, da mora ta politika združevati uporabo civilnih in vojaških sredstev in zmogljivosti ter da je zanjo potrebno tesno in celostno sodelovanje med vsemi zainteresiranimi stranmi;

7.

pozdravlja pojem „odgovornost zaščititi“, ki so ga sprejeli Združeni narodi leta 2005, in pojem „človekova varnost“, ki temelji na prednosti posameznika pred državo; poudarja, da ta pojma obsegata praktične posledice in močne politične smernice za strateško usmeritev evropske varnostne politike, da bi lahko učinkovito ukrepali v primeru krize; vendar pa poudarja, da EU ni samodejno zavezana, niti nima na voljo sredstev, da bi napotila civilne ali vojaške misije EVOP v vseh kriznih razmerah;

8.

poudarja, da je združevanje prizadevanj in zmogljivosti na ravni EU bistveno za odpravljanje skupnih posledic vse večjih stroškov za obrambno opremo in obstoječih omejitev izdatkov za obrambo;

9.

ugotavlja, da so za skupno obrambno politiko v Evropi potrebne integrirane vojaške evropske sile, ki jih je treba opremiti s skupnimi orožnimi sistemi, da bi zagotovili izenačenost in interoperabilnost;

10.

poudarja, da so preglednost in stroškovna učinkovitost ter parlamentarna odgovornost in spoštovanje mednarodnega prava človekovih pravic in humanitarnega prava bistvenega pomena, če naj evropska obramba uživa podporo javnosti; v zvezi s tem zlasti podarja pomembnost učinkovitega parlamentarnega nadzora evropske varnostne in obrambne politike v obliki tesnega sodelovanja med Evropskim parlamentom in parlamenti držav članic EU;

11.

meni, da morata biti dopolnjena evropska varnostna strategija in prihodnji novi strateški koncept Nata skladna, kar se mora odražati v deklaraciji, ki bo sprejeta na vrhu glede 60. obletnice Nata v Strasbourgu in Kehlu dne 3. in 4. aprila 2009;

12.

poudarja, da je celotno in pravočasno izvajanje evropske varnostne strategije ključnega pomena;

13.

odobrava poročilo Sveta o izvajanju evropske varnostne strategije; vendar ugotavlja, da večina ciljev evropske varnostne strategije iz leta 2003 ni bila izpolnjena, zaradi česar mora EU, okrepljena z Lizbonsko pogodbo, odločneje spodbujati legitimnost, preglednost in učinkovitost institucij svetovnega upravljanja;

14.

pozdravlja začetek zgoraj navedene misije EVOP Atalanta proti piratstvu pred somalijsko obalo; vendar Svet, Komisijo in države članice opominja, da so razlogi za piratstvo v tej regiji, na primer revščina v propadli državi, globoko zakoreninjeni, in zahteva odločnejše evropsko ukrepanje za reševanje teh problemov;

15.

glede ugrabitev in umorov talcev, ki jih izvajajo islamski teroristi, poudarja potrebo po okrepljenem sodelovanju in usklajevanju protiteroristične politike med državami članicami EU, ZDA in Nato, zlasti zato, da se izboljša učinkovitost reševalnih operacij, ki se izvajajo z namenom reševanja življenj talcev;

16.

ponovno odločno opozarja, da se z evropsko varnostno strategijo ter evropsko varnostno in obrambno politiko predvidijo jamstva za zagotovitev uspešnega izvajanja resolucij Varnostnega sveta ZN o ženskah, miru in varnosti, in sicer resolucij 1325 z dne 31. oktobra 2000 (S/RES/1325) in 1820 z dne 19. junija 2008 (S/RES/1820), tako da se spodbuja enakovredno udeležbo žensk pri vseh zadevah in odločitvah v zvezi z mirom in varnostjo ter da se sistematična uporaba spolnega nasilja nad ženskami v konfliktnih razmerah opredeli kot vojni zločin proti človeštvu; obžaluje, da je napredek glede enakosti spolov v operacijah EVOP prepočasen;

17.

poudarja, da razmišljanje v državah članicah pretežno ostaja v okviru nacionalnih varnostnih interesov, pri čemer se zanemarja skupna odgovornost za varovanje skupnih evropskih interesov; meni, da ima tak pristop nasprotne posledice in spodbuja države članice, naj razmišljajo bolj široko, tako da bi EU postala pomembnejši akter na mednarodnem prizorišču in zagotovila učinkovitejše evropske varnostne dogovore;

18.

meni, da je zaradi tega nujno, da se opredelijo skupni varnostni interesi EU; poudarja, da bodo skupne politike EU skladnejše in učinkovitejše samo ob jasni predstavi o skupnih interesih;

19.

meni, da varnostni interesi Unije poleg izzivov, ki so opredeljeni v evropski varnostni strategiji sprejeti leta 2003, vključujejo varnost njenih državljanov in njenih interesov v Evropski uniji in zunaj nje, varnost sosednjih držav in varovanje zunanjih meja in ključne infrastrukture, izboljšanje kibernetske varnosti, zanesljivo oskrbo z energijo in varne plovne poti, zaščito pridobitev iz vesoljskih dejavnosti in varstvo pred posledicami podnebnih sprememb;

20.

ugotavlja, da EU priznava mednarodni red, ki temelji na dejanskem multilateralizmu na podlagi mednarodnega prava, kar odraža prepričanje Evropejcev, da se nobena država ne more sama soočiti z novimi grožnjami;

21.

meni, da mora EU jasneje opredeliti svoje ambicije glede vloge, ki jo ima v svetu; je prepričan, da si EU ne bi smela prizadevati, da postane takšna super sila, kot so ZDA, pač pa bi morala zagotavljati svojo varnost, si prizadevati za stabilnost v svoji soseščini in prispevati k večstranskemu svetovnemu sistemu varnosti v okviru Združenih narodov ter zagotavljati spoštovanje mednarodnega prava, učinkovito preprečevanje kriz in konfliktov ter postkonfliktno upravljanje in urejanje razmer;

22.

poudarja, da EU daje prednost preprečevanju kriz v okviru evropske varnostne in obrambne politike; poudarja, da sta varnost in načela pravne države nujna pogoja za razvoj in dolgotrajno stabilnost;

23.

ugotavlja, da je evropska varnostna strategija iz leta 2003 opozorila na osrednje grožnje za Evropsko unijo (terorizem, širjenje orožja za množično uničevanje, regionalni konflikti, propad države in organizirani kriminal) in opredelila strateške cilje, ki so postali osnova za podstrategije;

24.

izreka čestitke francoskemu predsedstvu EU za pobude v zvezi z EVOP; je seznanjen z zgoraj omenjenim poročilom visokega predstavnika z dne 11. decembra 2008 o izvajanju evropske varnostne strategije, ki je bil potrjen s strani Evropskega sveta, in odobrava, da je bilo upoštevanih veliko priporočil iz prejšnjih poročil Parlamenta o evropski varnostni strategiji in EVOP, zlasti glede:

25.

pozdravlja zavezanost Sveta ideji, da bi EU v prihodnjih letih dejansko morala biti zmožna, da glede na zastavljeno raven ambicij med drugim razmesti 60 000 vojakov v 60 dneh za večjo operacijo v okviru globalnega cilja 2010, ter da v okviru civilnega globalnega cilja za leto 2010 sočasno načrtuje in izvaja:

26.

vendar obžaluje nejasno predstavitev sklepov v zvezi z evropsko varnostno strategijo in EVOP (štirje dokumenti namesto enega); obžaluje, da je besedilo velikokrat nejasno in ne opisuje prave strategije; izraža kritiko, ker Svet ni izpolnil zahteve Parlamenta o pripravi bele knjige, zaradi česar ni verjetno, da bi se razvila plodna in široka javna razprava;

27.

obžaluje tudi, da Svet ni upošteval zahtev iz prejšnjih poročil Parlamenta o evropski varnostni strategiji in EVOP. Te so:

28.

predlaga, da se evropska varnostna strategija pregleda vsakih pet let in sicer na začetku novega zakonodajnega obdobja EU;

29.

obžaluje, da po letu 2003 pri krepitvi obrambnega sodelovanja v EU ni bilo večjega napredka; zato ponovno poziva k pripravi bele knjige o evropski varnosti in obrambi kot orodja za sprožitev široke javne razprave ter da se zagotovi učinkovito izvajanje evropskem varnostne strategije;

30.

obžaluje, da revizija evropske varnostne strategije – ki je bila sicer temeljito pripravljena, vendar je zaradi zapletov z Lizbonsko pogodbo izgubila svoj zagon – ni prinesla res novih strateških ciljev, ampak je rezultat samo poročilo o sprotnih vprašanjih te politike; ugotavlja, da se je obseg nevarnosti razširil, med drugim na kibernetsko varnost in piratstvo; pozdravlja inovativne vidike v reviziji, na primer njeno osredotočanje na podnebne spremembe, zanesljivo preskrbo z energijo (na področju jedrske energije tudi na podporo jedrskemu gorivnemu ciklusu, ki bi bil predmet večstranskega nadzora, in na večstranski sporazum, s katerim bi prepovedali proizvodnjo cepljivih materialov za jedrsko orožje) in na Mednarodni sporazum o trgovini z orožjem ter druge sporazume o razoroževanju, kot je najnovejša Konvencija iz Osla o prepovedi uporabe kasetnega streliva;

31.

meni, da je nesprejemljivo, da je pred sprejetjem poročila s predlogom za revizijo evropske varnostne strategije potekala le omejena parlamentarna razprava in da javne razprave sploh ni bilo;

32.

meni, da nasilno širjenje doslej zamrznjenih sporov v Južni Osetiji in Abhaziji ter poznejše rusko priznanje neodvisnosti teh pokrajin še dodatno poudarjata nujno potrebo po investiranju v trajne politične rešitve teh konfliktov v naši soseščini; ponovno poudarja, da konfliktov na Kavkazu ni mogoče rešiti z vojaškimi sredstvi, in strogo obsoja vse, ki so v času konflikta uporabili nasilje; poudarja, da je v nadaljnji razvoj strateškega partnerstva EU z Rusijo treba vključiti pomemben dialog o varnosti, ki bo temeljil na izraženi zavezi obeh strani skupnim vrednotam, spoštovanju mednarodnega prava in ozemeljske celovitosti ter zavezanosti obveznostim iz Helsinške sklepne listine in njihovemu izpolnjevanju;

33.

poudarja, da varnostne razsežnosti odnosov med EU in Rusijo ter vloge SZVP in EVOP ni mogoče obravnavati ločeno od širšega evropskega varnostnega ustroja, ki vključuje Nato, Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in mednarodne dogovore, kot sta pogodbi o protibalistični raketni zaščiti in o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi; meni, da je treba pomembne razvoje v tej širši varnostni strukturi obravnavati v okviru dialoga z Rusijo in Združenimi državami, in poziva Svet, naj se odprto in konstruktivno zavzema za morebitne pogovore med EU, Združenimi državami, Rusijo in državami, ki niso članice EU OVSE, da bi obnovile čezatlansko soglasje o varnosti, in sicer na podlagi Helsinške sklepne listine;

34.

pozdravlja usklajeno ravnanje EU glede posredovanja med Rusijo in Gruzijo kot odziv na izziv, ki ga predstavlja vojna v Gruziji; poudarja, da sta hitri odziv in enotnost EU, ki sta privedla do podpisa sporazuma o prekinitvi ognja, ter hitra napotitev misije za nadzor v okviru EVOP, dokazali njeno sposobnost za krizno upravljanje in skupno ukrepanje; izraža pohvalo nedavnemu francoskemu predsedstvu EU za njegovo pozitivno vlogo pri ohranjanju skupnega evropskega pristopa;

35.

odobrava sklep Sveta z dne 2. decembra 2008, da določi neodvisno komisijo pod vodstvom EU, da preuči vzroke vojne v Gruziji;

36.

je seznanjen z zaskrbljenostjo, ki so jo izrazile baltske države, in ugotavlja, da je zveza Nato skupaj s svojimi članicami jasno potrdila, da ostajajo njene zaveze iz člena 5 Severnoatlantske pogodbe še naprej veljavne;

37.

pozdravlja dejstvo, da se je Nato odločil, da ponovno uporabi obstoječe komunikacijske kanale in da bo svet Nato-Rusija ponovno začel z delom;

38.

meni, da bi si EU in Nato morala prizadevati za odkrit in stvaren dialog z Rusijo o temah, kot so regionalna varnost, energija, protiraketna obramba, neširjenje orožja za množično uničevanje, zmanjšanje vojaških sil in vesoljska politika;

39.

meni, da je bistveno okrepiti večstranski dialog o varnostnih vprašanjih v okviru evro-atlantskega partnerskega sveta;

40.

opozarja, da je Rusija zaradi svojega geopolitičnega položaja, vojaške sile, politične teže, energetskih bogastev in gospodarskega potenciala za Evropo strateško pomembna;

41.

poudarja, da EU potrebuje sredstva za izvedbo svojih politik in torej – poleg tega, da mora močno okrepiti svoje diplomatske zmogljivosti – potrebuje civilne in vojaške zmogljivosti, s katerimi bo lahko okrepila evropsko varnostno in obrambno politiko in izpolnila svoje obveznosti v svetu;

42.

poudarja, da je bilo v okviru EVOP od njenega začetka izvedenih 22 misij, od tega 16 civilnih; poudarja pomen civilne komponente evropske varnostne in obrambne politike; v zvezi s tem pozdravlja vzpostavitev civilnih zmogljivosti za načrtovanje in izvajanje operacij v okviru Sveta Evropske unije; poziva države članice, naj podvojijo svoja prizadevanja, da zagotovijo usposobljeno osebje za civilne misije EVOP; v zvezi s tem poudarja pomen civilnega globalnega cilja za leto 2010;

43.

poudarja tudi, da se največ pozornosti namenja vojaški razsežnosti EVOP, zaradi česar je napredek na področju civilnih zmogljivosti in preprečevanja konfliktov prepočasen, zato morata Svet in Komisija nujno dati nov zagon na tem področju;

44.

poziva k nadaljevanju preoblikovanja partnerstva za vzpostavljanje miru v evropske mirovne enote;

45.

meni, da bi morala EU svoje zmogljivosti še naprej graditi na podlagi civilnih in vojaških globalnih ciljev; prizadevati bi si morala za oblikovanje sil, v katerih bi bilo stalno razpoložljivih 60 000 vojakov; ponavlja svoj predlog o tem, da bi bil Eurocorps jedro teh sil, ki bi ga po potrebi okrepili z dodatnimi morskimi in zračnimi zmogljivostmi; pozdravlja sporazum med Nemčijo in Francijo o ohranitvi francosko-nemške brigade na skupnih lokacijah; meni tudi, da bi morala EU zagotoviti stalno razpoložljivost ustreznega števila policistov, sodnikov in tožilcev; ugotavlja, da koncept bojnih skupin EU in posebni načrti za morebitne misije očitno ne vodijo k temu, da bi se bojne skupine uporabljale v okviru zunanjih operacij EU, kar povzroča zmedo;

46.

poudarja, da države članice EU skupaj za obrambo porabijo več kot 200 000 000 000 EUR letno, kar je več kot polovica sredstev, ki jih za obrambo namenjajo ZDA; je še vedno zelo zaskrbljen nad neučinkovito in neusklajeno porabo teh sredstev; zaradi tega poziva k večjim naporom za odpravo nepotrebnega podvajanja med državami članicami, predvsem s specializacijo, združevanjem in delitvijo obstoječih zmogljivosti ter skupnim razvijanjem novih zmogljivosti; izraža pohvalo Evropski obrambni agenciji za odlično opravljeno delo doslej in države članice EU poziva, naj v celoti izkoristijo možnosti, ki jih ponuja agencija;

47.

poudarja, da so potrebe glede zmogljivosti pri delovanju oboroženih sil, nadzoru na mejah, zaščiti kritične infrastrukture in kriznem upravljanju pogosto tehnološko zelo podobne ali celo enake; poudarja, da se s tem odpirajo nove priložnosti za izkoristek sinergij in povečanje interoperabilnost med oboroženimi in varnostnimi silami;

48.

odločno poziva, da bi morala EU in njene države članice svoja prizadevanja usmeriti v skupne zmogljivosti, ki se lahko uporabijo za obrambne in varnostne namene; meni, da so pri tem bistvenega pomena satelitsko podprta obveščevalna dejavnost, oprema za nadzor in opozarjanje, zračna plovila brez posadke, helikopterji, telekomunikacijska oprema ter zračni in pomorski promet; zahteva skupni tehnični standard, ki bi veljal za varne telekomunikacije, in možnosti zaščite ključne infrastrukture;

49.

pozdravlja sklep usmerjevalnega odbora Evropske obrambne agencije z dne 10. novembra 2008 o vzpostavitvi evropske flote za zračni transport ter je seznanjen z izjavo o namenu glede sodelovanja pri tej pobudi, ki so jo podpisali obrambni ministri dvanajstih držav članic EU;

50.

meni, da je za varnostne in obrambne namene treba dovoliti uporabo Galilea in GMES (Global Monitoring for Environment in Security);

51.

odobrava nadaljnji dinamični razvoj sodelovanja med nacionalnimi oboroženimi silami, da bi postale čim bolj usklajene; predlaga, da bi ta proces in oborožene sile poimenovali „usklajene oborožene sile Evrope“ (SAFE - Synchronised Armed Forces Europe);

52.

meni, da bi SAFE zagotavljale dovolj manevrskega prostora za nevtralne države članice EU, za članice, ki so v vojaških zavezništvih, in tiste, ki že tesno sodelujejo med seboj, pa tudi tiste, ki se še niso odločile za to; za SAFE predlaga model sodelovanja „opt-in“, ki bi temeljil na večji prostovoljni uskladitvi;

53.

podpira zamisel o evropskem statutu za vojake v okviru SAFE, ki bi urejal standarde usposabljanja, operativno doktrino in svobodo pri operativnem ukrepanju, vprašanja dolžnosti in pravic, raven kakovosti opreme, zdravstveno oskrbo in socialno varnost v primeru smrti, poškodbe ali nezmožnosti za delo;

54.

v zvezi s SAFE podpira načelo vseevropske delitve dela v okviru vojaških zmogljivosti;

55.

se zavzema za tesnejše evropsko sodelovanje pri usposabljanju, vzdrževanju in logistiki kot osnovnih pogojih za večjo učinkovitost pri izdatkih za obrambo;

56.

meni, da bi bilo treba zmogljivost EU za avtonomno delovanje na področju zunanje in varnostne politike izboljšati s ciljno usmerjenim stopnjevanjem njenih zmogljivosti za analizo, načrtovanje, vodenje in obveščevalno dejavnost; v zvezi s tem pozdravlja sklep Evropskega sveta o prizadevanjih za vzpostavitev integrirane civilne in vojaške strukture za strateško načrtovanje za operacije in misije EVOP;

57.

pozdravlja tudi sklep Evropskega sveta o vzpostavitvi neformalne skupine EU in NATA na visoki ravni, ki bo zadolžena za pragmatično krepitev sodelovanja med obema organizacijama;

58.

se zavzema za neodvisni in stalni operativni štab EU, ki bo lahko strateško načrtoval in izvajal operacije in misije v okviru evropske varnostne in obrambne politike;

59.

podpira zamisel o ustanovitvi sveta ministrov za obrambo kot načina usklajevanja različnih nacionalnih obrambnih politik, s čimer bi se povečali prispevki posameznih držav članic k EVOP; poudarja cilj popolnega parlamentarnega nadzora nad misijami EVOP, tudi s strani Evropskega parlamenta;

60.

odločno podpira okrepitev evropskega obrambnega in varnostnega trga s sprejetjem zakonodajnega predloga Komisije za javna naročila in prenose znotraj Skupnosti ter predlaga še dodatne pobude za dosego tega cilja, zlasti na področju zanesljive oskrbe in varnosti informacij;

61.

v zvezi s tem pozdravlja sprejetje Skupnega stališča Sveta 2008/944/SZVP z dne 8. decembra 2008, ki opredeljuje skupna pravila glede nadzora izvoza vojaške tehnologije in opreme (8), ki spreminja Kodeks ravnanja glede izvoza orožja v pravno zavezujoč instrument; pozdravlja tudi dejstvo, da lahko nacionalne države še naprej individualno sprejemajo strožje ukrepe;

62.

opozarja, da je skupne orožne sisteme treba zagotoviti s pomočjo močne evropske obrambne industrije, ki bo lahko zadostila sedanjim in prihodnjim potrebam evropskih oboroženih sil ter Evropi omogočila samozadostnost in neodvisnost;

63.

se zavzema za povečanje sredstev Skupnosti za varnostne raziskave in za vzpostavitev skupnih raziskovalnih programov, v katerih bi sodelovali Komisija in Evropska obrambna agencija;

64.

meni, da je zelo pomembno okrepiti Evropsko akademijo za varnost in obrambo in jo preoblikovati v stalno strukturo, ki bo še pospešila razvoj lastne evropske varnostne kulture; Komisijo poziva, naj po letu 2009 še naprej financira dejavnosti usposabljanja na ravni EU na področju civilnega kriznega upravljanja;

65.

poziva k novim pobudam za skupno usposabljanje in skupne standarde za osebje, ki bo napoteno v civilne in vojaške operacije in bo v njih skupaj delovalo, povečanje interakcije med oboroženimi silami in civilnim osebjem držav članic EU, usklajevanje usposabljanja za delovanje v kriznih razmerah, programe izmenjave med oboroženimi silami v Evropi in odpiranje vojsk državljanom drugih držav članic EU;

66.

odločno podpira uspešne evropske programe, kot je Eurofighter, ki bo v prihodnjih desetletjih bistveni sestavni del zmogljivosti petih evropskih zračnih sil, kar se tiče lovskih letal; zato meni, da bi morale države članice EU spodbujati in podpirati takšne pobude;

67.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, parlamentom držav članic Evropske unije in generalnemu sekretarju Združenih narodov, generalnemu sekretarju Organizacije Severnoatlantske pogodbe, generalnemu sekretarju Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in generalnemu sekretarju Sveta Evrope.