—

je na zasedanju v Luandi (Angola) od 30. novembra do 3. decembra 2009,

—

ob upoštevanju člena 17(1) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju izidov srečanj skupine G20 v Londonu in Pittsburghu aprila in septembra 2009,

—

ob upoštevanju sporočila Evropske komisije iz aprila 2009 o podpori državam v razvoju pri obvladovanju krize (2),

—

ob upoštevanju Larosièrovega poročila iz februarja 2009 o finančnem nadzoru v EU,

—

ob upoštevanju poročila Svetovne banke o financiranju svetovnega razvoja za leto 2009: načrt za okrevanje svetovnega gospodarstva,

—

ob upoštevanju sklepov s konference ZN o svetovni finančni in gospodarski krizi ter njenih posledicah za razvoj, ki je potekala v New Yorku od 24. do 26. junija 2009,

—

ob upoštevanju poročila odbora za politične zadeve (AKP-EU/100.587/09/konč.),

A.

ker se svet sooča s finančno, gospodarsko, prehransko, energetsko in okoljsko krizo, ki je dosegla razsežnosti brez primere,

B.

ker so vir te krize industrializirani narodi, a je vendarle najhuje prizadela države v razvoju,

C.

ker svetovni politični red, vzpostavljen v povojnem kolonialnem obdobju, še vedno odraža geopolitično ravnovesje sil iz prejšnjega stoletja in ne ustreza več dejanskemu stanju globaliziranega planeta,

D.

ker je treba prenoviti svetovne politične in finančne institucije, da bodo učinkovitejše, preglednejše, bolj reprezentativne in legitimnejše,

E.

ker so najslabši odkloni deregulacije, neoliberalnega kapitalizma in nenadziranega prostega trga sesuli svetovni finančni sistem, uničili milijone delovnih mest in poglobili revščino,

F.

ker je država odgovorna za spodbujanje stabilnosti in trajnostne rasti v korist revnih ter mora zagotoviti, da bogatenje koristi večini, ne le redkim posameznikom, zaradi česar mora regulirati in nadzirati trge ter odigrati redistribucijsko vlogo v gospodarstvu,

G.

ker je dejstvo, da so nekateri narodi v zadnjih letih zavrnili multilateralizem, privedlo do sporov, nesporazumov in medkulturnih razdorov,

H.

ker je treba ustaviti podnebne spremembe, da bi tako preprečili uničujočo škodo za okolje ter njene hude gospodarske in družbene posledice,

I.

ker so vlade bogatih držav zbrale bilijone, da bi rešile finančne institucije, vendar nekatere od njih ne izpolnjujejo svojih zavez glede razvojnih ciljev tisočletja,

J.

ker je bilo po vrhunskem srečanju skupine G20 v Londonu le 1,6 % novih posojil Mednarodnega denarnega sklada namenjenih podsaharski Afriki,

K.

ker so države AKP preslabo zastopane v ustanovah, kot so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in varnostni svet ZN,

L.

ker so tudi ženske preslabo zastopane v strukturah upravljanja,

M.

ker odlivi iz držav v razvoju v obliki nezakonitega bega kapitala, ki ga v veliki meri omogočajo davčne oaze in bančna tajnost, po ocenah znašajo od 350 do 600 milijard EUR letno,

N.

ker pomoč držav OECD revnim kmetom znaša 1 % njihovih kmetijskih subvencij,

O.

ker je ena najpomembnejših nalog Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada zmanjšati revščino,

P.

ker Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad za svoja posojila še naprej postavljata gospodarske in politične pogoje,

Q.

ker skupina G20, ki je postala najpomembnejši forum za mednarodno gospodarsko sodelovanje, sicer bolj vključujoča kot skupina G8, a vseeno izvzema več kot 85 % svetovnega prebivalstva,

R.

ker je odbor OECD za razvojno pomoč forum vlad donatoric, medtem ko novi forum za razvojno sodelovanje, ki deluje pod okriljem ZN, državam v razvoju ponuja zastopstvo in pripadnost,

S.

ker je treba nujno čim prej obnoviti zaupanje družbe v svetovni politični red,

1.

poziva mednarodno skupnost, naj poskrbi, da bodo svetovne institucije bolj reprezentativne, demokratične in vključujoče, kar bo državam v razvoju, še posebej afriškim, omogočilo večji vpliv in več pravice do soodločanja;

2.

poziva države G20, naj članicam G77 namenijo sedež za pogajalsko mizo;

3.

pozdravlja zavezo, sprejeto na vrhunskem srečanju skupine G20 v Pittsburghu, da bo na področju deleža kvot Mednarodnega denarnega sklada prišlo do premika k dinamičnim trgom v vzponu in državam v razvoju; vztraja pri bolj poštenih glasovalnih pravicah v izvršnem odboru Mednarodnega denarnega sklada in svetu guvernerjev Svetovne banke za države v razvoju in gospodarstva v vzponu; zato poziva k uvedbi novega glasovalnega sistema dvojne večine na podlagi načela „ena članica en glas“ in na podlagi gospodarskega pomena;

4.

poziva k odpravi pravice ZDA do veta v Mednarodnem denarnem skladu in Svetovni banki;

5.

vztraja pri tem, da skupina G20 izpolni obljubo glede odprtih in preglednih, na zaslugah temelječih postopkov imenovanja najvišjega vodstva vseh mednarodnih finančnih institucij;

6.

poziva varnostni svet ZN, naj poveča število svojih članic;

7.

poziva mednarodno skupnost, naj zagotovi strožji, preglednejši in odgovornejši regulativni okvir za svetovne finančne trge, z možnostjo boljšega nadzora, kakor zahteva skupina G20;

8.

odločno podpira prenovo Mednarodnega denarnega sklada, da bo lahko bolje opravljal naloge spremljanja in nadzora ter poskrbel za zgodnje opozarjanje v primeru neravnovesij na svetovnih trgih ali makroekonomskih tveganj;

9.

poziva vse zadevne akterje, naj zagotovijo boljše usklajevanje med brettonwoodskimi institucijami, G20 in regionalnimi razvojnimi bankami;

10.

odločno poziva članice G20, države EU in AKP, naj hitro ukrepajo ter odpravijo davčne oaze in bančno tajnost, prav tako pa izboljšajo mednarodno sodelovanje, samodejno izmenjavo podatkov, standarde poročanja za multinacionalke po državah in krepitev zmogljivosti v državah, ki jih je prizadel beg kapitala; z veseljem pričakuje ukrepe proti davčnim oazam, ki jih je za leto 2010 obljubila skupina G20;

11.

opominja vlade, naj omejijo višino menedžerskih plač, da bodo preprečile nesramno raven plačil, prav tako pa naj nadzirajo pobude v finančnem sektorju, ki ogrožajo stabilnost sistema; pozdravlja podporo, sprejeto na vrhunskem srečanju skupine G20 v Pittsburghu, ki bo povečala finančno stabilnost ter uskladila nadomestila in plačila z dolgoročnim ustvarjanjem vrednosti, ne pa s pretiranim tveganjem;

12.

zavzeto poziva vse države, naj podprejo multilateralizem in sistem ZN;

13.

priporoča, da se upošteva forum ZN za razvojno sodelovanje in odbor OECD za razvojno pomoč, saj sta to dva ugledna foruma za razvojno sodelovanje ter analizo in spremljanje svetovnih trendov v zvezi s pomočjo, vključno z njeno učinkovitostjo;

14.

pozdravlja dejstvo, da so se ZDA odločile za ponovno sodelovanje v svetu ZN za človekove pravice in so končno zasedle svoje mesto v njem; poziva države EU in AKP ter druge partnerje, naj poskrbijo, da bo ta svet branil vse žrtve zlorab človekovih pravic;

15.

pozdravlja zavezo držav G20, da bodo zagotovile 1,1 bilijona USD za spodbuditev svetovnega gospodarstva, vendar obžaluje, da je le delček tega zneska namenjen najrevnejšim državam; svari pred ohromitvijo držav v razvoju z novimi znatnimi dolgovi;

16.

poziva države članice EU, naj izpolnijo obljube v zvezi s pomočjo za doseganje razvojnih ciljev tisočletja;

17.

priznava pomen trgovine, vendar poudarja, da prosti trg sam po sebi ne bo odpravil revščine;

18.

odločno poziva vse članice Svetovne trgovinske organizacije, naj si prizadevajo za pravičen izid pogajalskega kroga iz Dohe, ki bo omejil protekcionizem, upošteval različne zmogljivosti in ravni razvoja močnejših in šibkejših gospodarstev, državam AKP pa omogočil, da zaščitijo svoje najbolj ogrožene panoge;

19.

poziva EU, naj spoštuje želje tistih držav AKP, ki se ne odločijo za podpis polnih sporazumov o gospodarskem partnerstvu ali se želijo znova pogajati o spornih področjih začasnih sporazumov o gospodarskem partnerstvu; vztraja pri tem, da mora skupna parlamentarna skupščina odigrati polno vlogo v vseh načrtovanih parlamentarnih strukturah za nadaljnje ukrepanje v zvezi s temi sporazumi;

20.

poziva EU, naj občutno zmanjša svoje kmetijske subvencije in odpravi vse subvencije za izvoz kmetijskih proizvodov;

21.

poziva EU, naj izpolni obveznosti za pomoč trgovini in še naprej podpira trgovinske zmogljivosti držav AKP;

22.

poziva mednarodno skupnost, naj uvede visoke standarde za socialno in okoljsko zaščito ter pravice delavcev, vključno s programom za dostojno delo (kot ga je opredelila Mednarodna organizacija dela), ter države v razvoju podpre pri uporabi teh standardov;

23.

poziva vlade, naj spoštujejo pravico do svobodnih pogajanj in kolektivne pogodbe ter zagotovijo pravico do stavke, navedeno v ustavi Mednarodne organizacije dela;

24.

priporoča ZN, naj upoštevajo enakost spolov in krepitev vloge žensk;

25.

poziva ZN, naj nadgradijo svoj ekonomsko-socialni svet (ECOSOC), da se bo zavzemal za dolgoročne rešitve gospodarskih, socialnih, zaposlitvenih, kulturnih in zdravstvenih vprašanj;

26.

poziva Svetovno banko, naj večjo pozornost posveti razvojnim vprašanjem, podnebnim spremembam ter izboljšavam zdravstvenega varstva in izobraževanja v skladu z zaključki vrhunskega srečanja skupine G20 v Pittsburghu;

27.

odločno poziva vse vlade, ki se bodo udeležile decembrskega vrha o podnebnih spremembah v Köbenhavnu, naj dosežejo drzen, pravičen in trajen dogovor, ki bo omogočil pravično porazdelitev bremen med industrializiranimi državami in državami v razvoju ter upošteval različne stopnje odgovornosti držav za podnebne spremembe;

28.

odločno poziva države EU, naj spoštujejo zaveze skupine G20 glede pomoči državam v razvoju pri boju proti podnebnim spremembam; vztraja pri tem, da morajo ta sredstva dopolnjevati obstoječo razvojno pomoč;

29.

poziva EU, naj pospešeno vlaga v raziskave, izobraževanje in okolje ter poveča prenos sredstev in tehnologije v države v razvoju;

30.

poziva vse države, naj poskrbijo za boljši parlamentarni nadzor, da bo delovanje vlad preglednejše, bolj demokratično, odgovornejše in učinkovitejše;

31.

poziva ZN in Svetovno trgovinsko organizacijo, naj delu parlamentov namenita več pozornosti;

32.

poziva oblikovalce politike, zlasti v državah AKP, naj sodelujejo s civilno družbo in njenim organizacijam zagotovijo osnovna sredstva za delovanje;

33.

naroča sopredsednikoma, naj to resolucijo predložijo ministrskemu svetu AKP-EU, komisiji Afriške unije, Vseafriškemu parlamentu, nacionalnim in regionalnim parlamentom v državah AKP, Evropski komisiji, OZN in regionalnim organizacijam, Svetovni banki, Mednarodnemu denarnemu skladu, STO ter predsedstvu EU in Afriške unije.

—

je na zasedanju v Luandi (Angola) od 30. novembra do 3. decembra 2009,

—

ob upoštevanju člena 17(1) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju ciljev sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani, podpisanega 23. junija 2000 v Cotonouju (Sporazum iz Cotonouja), in vseh predlogov sprememb,

—

ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja ZN, zlasti obveze za vzpostavitev svetovnega partnerstva za razvoj, ter sklepov in priporočil s srečanja ZN na visoki ravni, ki je potekalo 25. septembra 2008 v New Yorku,

—

ob upoštevanju poročila delovne skupine za odpravo vrzeli pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja za leto 2009 z naslovom „Krepitev svetovnega partnerstva za razvoj v času krize“ in poročila o razvojnih ciljih tisočletja za leto 2009,

—

ob upoštevanju soglasja iz Monterreya, sprejetega na mednarodni konferenci Združenih narodov o financiranju razvoja 21. in 22. marca 2002, in deklaracije iz Dohe o financiranju razvoja, sprejete 2. decembra 2008 na mednarodni konferenci o financiranju razvoja za pregled izvajanja soglasja iz Monterreya,

—

ob upoštevanju pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči z dne 2. marca 2005 in akcijskega načrta iz Akre, sprejetega na forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči, ki je potekal od 2. do 4. septembra 2008 v Akri,

—

ob upoštevanju izjav skupine držav G20 s srečanja na temo finančne krize, ki je potekalo 15. novembra 2008 v Washingtonu, in vrhunskih srečanj 2. aprila 2009 v Londonu ter 24. in 25. septembra 2009 v Pittsburghu,

—

ob upoštevanju poziva predsednika Svetovne banke Roberta B. Zoellicka, naj razvite države 0,7 % sredstev iz svojih spodbujevalnih paketov namenijo skladu za ublažitev posledic krize v državah v razvoju (4),

—

ob upoštevanju poročila „Posledice svetovne finančne krize za države z nizkim prihodkom“, ki ga je marca 2009 objavil Mednarodni denarni sklad,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 8. aprila 2009 o podpori državam v razvoju pri obvladovanju krize (5),

—

ob upoštevanju poročila odbora za gospodarski razvoj, finance in trgovino (AKP-EU/100.510/09/konč.),

A.

ker je svetovni finančni in gospodarski sistem zaznamovan s čedalje večjo medsebojno odvisnostjo vseh držav sveta,

B.

ker se je finančna in gospodarska kriza začela v finančnih centrih, kot sta New York in London, in ker države AKP niso odgovorne za to krizo, pač pa le trpijo njene posledice,

C.

ker finančna in gospodarska kriza izvira iz rastočih razlik med ustvarjanjem mednarodne dodane vrednosti, učinkovitim varčevanjem in finančnim področjem, ki čedalje pogosteje deluje v navideznem in špekulantskem svetu, katerega poglavitna značilnost je neskončno in nenadzorovano ustvarjanje izvedenih finančnih instrumentov iz drugih izvedenih finančnih instrumentov;

D.

ker bo po informacijah iz nedavno objavljenega poročila Mednarodnega denarnega sklada o posledicah svetovne finančne krize za države z nizkim prihodkom kriza „v letu 2009 povečala potrebo držav z nizkim prihodkom po financiranju za vsaj 25 milijard USD“, pri čemer bo kriza najverjetneje še posebej hudo prizadela podsaharsko Afriko,

E.

ker tržno financiranje od izbruha finančne krize usiha in se je v državah v razvoju zmanjšalo za 100 do 300 milijard USD, vrh tega so nove omejitve trgovanja v mnogih državah imele nasprotni učinek od želenega, v trgovinskih pogajanjih v okviru razvojnega programa iz Dohe pa trenutno vlada zastoj,

F.

ker so države AKP odvisne od izvoza proizvodov, ki predstavlja 50 % deviznega poslovanja, in so se zaradi krize v številnih državah v razvoju zmanjšali izvozni dohodki, prenos sredstev v te države, neposredne tuje naložbe ter uradna razvojna pomoč,

G.

ker so, med drugim, visoke cene uvoženih goriv in živil v povezavi s slabim povpraševanjem po izvoznem blagu, ki je ukinilo pomembne vire dohodkov, številnim državam onemogočile, da bi poplačale svoje zunanje dolgove,

H.

ker je vpliv gospodarske in finančne krize na države AKP prekinil cikel neprekinjene gospodarske rasti od leta 2004 in s tem ogrozil dosežen napredek, pa tudi izpolnitev razvojnih ciljev tisočletja,

I.

ker so prispevki donatorjev po ocenah ZN letno še zmeraj za 35 milijard USD manjši od zneska, ki so ga obljubili na vrhunskem srečanju skupine G8 leta 2005 v Gleneaglesu, medtem ko je letna pomoč Afriki manjša za 20 milijard USD,

J.

ker se je konferenca o financiranju razvoja v Dohi osredotočila na srednjeročne razvojne težave, hkrati pa opredelila vrsto ciljev v zvezi s korenito reformo, poudarila potrebo po celovitem pristopu z gospodarskega, socialnega in okoljskega vidika razvoja ter priznala raznolikost nacionalnih razmer,

K.

ker ima mednarodna finančna ureditev šibke točke in so potrebne reforme, da bi se povečala njena reprezentativnost in učinkovitost,

L.

ker so razvita gospodarstva kot odgovor na krizo na večstranski, evropski in nacionalni ravni uvedla vrsto ukrepov in ker se odziv skupine G20, temelječ zlasti na kratkoročnih ukrepih in strukturnih reformah, osredotoča predvsem na obnovo delovanja finančnih trgov in mehanizmov, da bi povrnili zaupanje vanje, medtem ko se posebnih potreb držav v razvoju ali drugih večjih izzivov v zvezi z obvladovanjem gospodarske krize (varna preskrba s hrano, podnebne spremembe, ohranitev biotske raznovrstnosti, dostop do energetskih virov in dostop do vode za pitje in gospodinjsko rabo ter za proizvodnjo) dotika le bežno,

M.

ker finančna in gospodarska kriza ni v enaki meri prizadela vseh držav AKP in ker razlike temeljijo na naslednjih merilih: stopnja odprtosti do zunanje trgovine, odvisnost od izvoznih dohodkov, finančne rezerve ter dinamičnost nacionalnih in regionalnih trgov,

N.

ker so države AKP navsezadnje bolj ranljive ob zunanjih pretresih in ker Svetovna banka ocenjuje, da bi v splošnem 1-odstotni padec svetovne rasti pahnil v revščino dodatnih 20 milijonov ljudi, saj bi utegnil takšen padec svetovne rasti ogroziti napredek, dosežen na področju razvoja v zadnjem desetletju, še posebej napredek pri izpolnjevanju razvojnih ciljev tisočletja,

O.

ker Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) ocenjuje, da je število ljudi na svetu, ki trpijo lakoto, doseglo milijardo in da se je skupno število zaradi svetovne finančne krize povečalo za 100 milijonov (6),

P.

ker med tveganja za države AKP zaradi krize sodijo:

Q.

ker so se cene naravnih virov znižale, s čimer se je zmanjšal eden najpomembnejših virov prihodka držav AKP,

R.

ker države AKP ne morejo prejeti denarja v obliki državnih obveznic,

1.

opozarja, da je treba pri partnerstvu AKP-EU upoštevati vsebino in duh Cotounujskega sporazuma, in poudarja, da se od EU zahteva, da bo odigrala odločilno vlogo pri ublažitvi takojšnjih in dolgoročnih učinkov krize na države AKP, saj je glavni trgovinski partner držav AKP, glavni vir nakazil migrantov, največji ponudnik zasebnih naložb in največji donator uradne razvojne pomoči na svetu;

2.

odločno poziva države donatorice, naj na usklajen in dosleden način upoštevajo vplive krize na države AKP, upoštevajoč načela, opredeljena v pariški deklaraciji o učinkovitosti pomoči in znova poudarjena v akcijskem načrtu iz Akre, in v skladu z obljubami o financiranju razvoja, danimi v Monterreyu ter ponovljenimi na konferenci v Dohi in več vrhunskih srečanjih skupine G20;

3.

odločno poziva še posebej države skupine G20, naj spoštujejo obveznosti do držav v razvoju, sprejete na vrhunskih srečanjih o finančni krizi, ki so potekala v 15. novembra 2008 v Washingtonu, 2. aprila 2009 v Londonu ter 24. in 25. septembra 2009 v Pittsburghu;

4.

znova poudarja, kako pomembni so razvojni cilji tisočletja v boju proti revščini, in poziva države članice EU, naj spoštujejo in izpolnijo zavezo, da bodo povečale uradno razvojno pomoč na 0,56 % BND do leta 2010 in na 0,7 % do leta 2015; poziva k novim zavezam z ambicioznimi večletnimi časovnimi načrti, da bo mogoče meriti postopno povečanje proračunskih sredstev za razvojno pomoč;

5.

poziva države donatorice in države AKP, naj usmerijo neposredne kratkoročne in srednjeročne izdatke na najrevnejše sloje prebivalstva in ključne sektorje (zdravstvo, izobraževanje, kmetijstvo in podeželska infrastruktura, ustvarjanje delovnih mest, voda za pitje ter proizvodni sektor), pa tudi na oblikovanje in ohranitev ustreznih sistemov socialnega varstva in varnostnih mrež; poudarja, kako pomembni so navedeni ukrepi ob upoštevanju dejstva, da financiranje obnovitvenih paketov v državah AKP ni mogoče in da obstaja potreba po hitri omogočitvi sredstev;

6.

poudarja, da so tovrstni izdatki med krizo najbolj škodljivi, čeprav so finančno najlaže dostopni ter kratko-, srednje- in dolgoročno najbolj koristni, kljub dejstvu, da lahko sprožijo proticiklični učinek;

7.

odločno poziva države donatorice, naj to krizo brez primere uporabijo kot pobudo, da bi dodatno raziskale obstoječe možnosti uporabe inovativnih virov za financiranje razvoja, kot je mednarodni davek na finančne transakcije, ter odkrile nove, omogočile državam v razvoju razširiti izbor virov prihodka in uvedle učinkovitejše, konkretne in operativne programe porabe;

8.

poziva države članice EU in bogate države, naj se odrečejo zunanjemu dolgu vseh obubožanih držav brez obremenjujočih pogojev gospodarske politike; poudarja, da bo morda treba kar 60 državam odpisati celoten dolg, če se jim želi omogočiti izpolnitev razvojnih ciljev tisočletja; pozdravlja že sprejete ukrepe številnih držav EU, ki so odpisale dolg državam v razvoju, vendar izraža zaskrbljenost, da so ti odpisi navidezno povišali znesek pomoči EU;

9.

poudarja zlasti koristi, povezane z uporabo tehnik mikrofinanciranja, tako v gospodarskem oziru na lokalni ravni, kakor tudi v smislu vključevanja prebivalstva, zlasti žensk, v razvoj;

10.

poziva mednarodne finančne ustanove, tudi multilateralne razvojne banke, naj podprejo države v razvoju pri premostitvi sedanje krize, obnovitvi rasti, izboljšanju tržne in trgovinske zmogljivosti ter obnovitvi dostopa držav v razvoju do posojil in tokov zasebnega kapitala;

11.

poziva razvite države, naj zagotovijo, da bodo imele mednarodne finančne ustanove na voljo dovolj sredstev za neomejeno opravljanje svojih nalog;

12.

poziva države AKP, naj za svoje dobro z boljšim upravljanjem in večjo preglednostjo nacionalnih financ izboljšajo predvidljivost proračuna ter njegovo izvrševanje in nadzor; poudarja, kako pomemben je parlamentarni nadzor javnih financ;

13.

poudarja potrebo po ustrezni zakonodaji in predpisih za zaščito držav AKP, glavnih posojilojemalcev, pred grabežljivimi oderuškimi skladi;

14.

poudarja, da je treba poskrbeti za izčrpen odziv na gospodarsko in finančno krizo in da ne sme biti nobena finančna ustanova, tržni segment ali jurisdikcija izvzeta iz nadzora in zakonske ureditve, preglednost in odgovornost vseh strani pa mora oblikovati temelj nove mednarodne finančne ureditve;

15.

poudarja, da so pravična trgovina, spodbujanje naložb v industriji in lokalni proizvodnji, podjetništvo in inovacije ter učinkovito zakonsko urejeni finančni trgi temelji gospodarske rasti, zaposlovanja in zmanjševanja revščine;

16.

poziva države AKP, naj vzpostavijo ustreznejše zakonodajne in ureditvene razmere za delovanje podjetij, s čimer bi privabile več zasebnih, tujih in nacionalnih naložb;

17.

odločno poziva države članice EU in države AKP, naj se vzdržijo oblikovanja zaščitniških preprek v mednarodni trgovini kot odziv na gospodarsko krizo;

18.

odločno poziva države članice EU, naj preučijo in v celoti izvedejo nefinančne ukrepe, ki pozitivno vplivajo na razvoj v državah AKP, zlasti prenosi vrhunske tehnologije na področjih, vključno z varstvom okolja, na katerih bi spodbudili krepitev zmogljivosti in omogočili razvoj raziskav in infrastrukture;

19.

poudarja potrebo po okrepitvi procesa razvoja in regionalnega povezovanja držav AKP in še posebej zahteva, da se učinki krize na njihov razvoj upoštevajo pri pogajanjih o sporazumih o gospodarskem partnerstvu med državami AKP in EU in pri njihovem izvajanju; opozarja, da mora sporazume o gospodarskem sodelovanju spremljati obljubljeno novo financiranje pomoči za trgovino, tj. 2 milijardi letno do leta 2010;

20.

opozarja, da morajo države članice EU zaradi gospodarske krize še nujneje ubrati pristop do preseljevanja, ki spoštuje človekove pravice in je v skladu z razvojnimi cilji; olajšati in celo spodbujati je treba prenose sredstev migrantov v deželo njihovega izvora, kjer obstajajo večje potrebe po kapitalu; na enak način je treba izboljšati tudi socialne in kulturne razsežnosti migracije kot dejavnika pri integraciji, strpnosti, izmenjavah in vzajemnem spoštovanju med ljudmi, ter jim dati večji poudarek pri izvajanju sporazuma iz Cotonouja;

21.

poudarja, da je nujno potrebna reforma mednarodnega finančnega upravljanja, vključno z arhitekturo in delovanjem finančnega sistema, ki predpostavlja popolno in pravično vključitev držav AKP v mednarodne finančne ustanove, s čimer bi izboljšali njihovo reprezentativnost ter posledično z večjo legitimnostjo zastopali raznolikost nacionalnih, regionalnih in mednarodnih interesov;

22.

poziva države AKP, naj tesneje vključijo nacionalne parlamente v postopke sprejemanja odločitev, zlasti v pripravo razvojnih strategij;

23.

poziva mednarodno skupnost, naj sklene cikel trgovinskih pogajanj iz Dohe na pravičen način, s katerim bodo zadovoljne vse strani;

24.

meni, da je mogoče vplive krize na države AKP uporabiti kot spodbudo, da začnejo države AKP vlagati v kmetijstvo, s čimer bi si zagotovile varno preskrbo s hrano in pravico do neodvisnosti na področju hrane, ter razmišljati o raznovrstnosti proizvodnje in preobrazbi proizvodov, da povečajo dodano vrednost, s čimer bi izboljšale pogoje menjave in ublažile nihanje cen surovin;

25.

naroča sopredsednikoma, naj to resolucijo predložita ministrskemu svetu AKP-EU, Evropskemu parlamentu, Evropski komisiji, predsedstvu Sveta, Afriški uniji, Vseafriškemu parlamentu in parlamentom držav AKP, Svetovni banki, Mednarodnemu denarnemu skladu, Organizaciji Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo ter regionalnim razvojnim bankam v državah AKP.

—

je na zasedanju v Luandi (Angola) od 30. novembra do 3. decembra 2009,

—

ob upoštevanju člena 17(1) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu AKP-EU, podpisanega v Cotonouju 23. junija 2000 in spremenjenega v Luxembourgu 25. junija 2005, v nadaljnjem besedilu sporazum iz Cotonouja, zlasti členov 9, 13, 26 in 27,

—

ob upoštevanju členov 149-150 in 177-181 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,

—

ob upoštevanju člena 13 Pogodbe ES o boju proti diskriminaciji oseb na podlagi spola, rase, etnične pripadnosti, veroizpovedi ali svetovnega nazora, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti,

—

ob upoštevanju svetovnega akcijskega programa za mlade do leta 2000 in naprej, sprejetega na generalni skupščini Združenih narodov (ZN) 7. novembra 1995,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov in njenega izbirnega protokola, sprejetih 13. decembra 2006 na sedežu Združenih narodov v New Yorku,

—

ob upoštevanju lizbonske izjave o politikah in programih za mlade, sprejete na Svetovni konferenci ministrov, odgovornih za mlade, v Lizboni od 8. do 12. avgusta 1998,

—

ob upoštevanju akcijskega načrta za mlade iz Brage, sprejetega na tretjem svetovnem forumu ZN za mlade od 2. do 7. avgusta 1998 v Bragi (Portugalska),

—

ob upoštevanju revidirane evropske listine o vključevanju mladih v lokalno in regionalno življenje, sprejete na kongresu lokalnih in regionalnih skupnosti Evrope 21. maja 2003,

—

ob upoštevanju Agende 21 za kulturo, ki jo je odobril četrti portoalegrski forum lokalnih oblasti za socialno vključevanje, v Barceloni 8. maja 2004,

—

ob upoštevanju deklaracije iz Dakarja o razvijanju kultur in kulturnih industrij držav AKP ter akcijskega načrta, ki so ju sprejeli ministri za kulturo držav AKP na prvem srečanju leta 2004 v Dakarju (Senegal),

—

ob upoštevanju resolucije iz Santa Dominga, ki so jo sprejeli ministri za kulturo držav AKP oktobra 2006 na drugem srečanju v Santu Domingu (Dominikanska republika),

—

ob upoštevanju resolucije o zaposlovanju mladih, sprejete na 93. seji mednarodne konference dela v Ženevi junija 2005,

—

ob upoštevanju afriške listine o mladih, ki jo je sprejela Afriška unija v Banjulu (Gambija) julija 2006,

—

ob upoštevanju pacifiške strategije za mlade 2010, sprejete na drugi konferenci ministrov za mlade v Pacifiški skupnosti od 5. do 7. decembra 2005 v Port Moresbyju (Papua Nova Gvineja),

—

ob upoštevanju naslova II (Naložbe, trgovina s storitvami in E-trgovanje) sporazuma o gospodarskem partnerstvu med državami skupine Cariforum ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami, ki vzpostavlja prost pretok storitev med pogodbenicami, ter ob upoštevanju protokola III tega sporazuma (o sodelovanju na področju kulture),

—

ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja ZN z dne 30. oktobra 2008 o izvajanju svetovnega akcijskega programa za mlade: napredek in ovire v zvezi z dobrim počutjem mladih in njihovo vlogo v civilni družbi,

—

ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 14. decembra 2000 o socialnem vključevanju mladih (8),

—

ob upoštevanju bele knjige Evropske komisije z dne 21. novembra 2001 o novi spodbudi za evropsko mladino (9) ter resolucije Evropskega parlamenta z dne 14. maja 2002 o beli knjigi Komisije o novi spodbudi za evropsko mladino (10),

—

ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 27. junija 2002 o okviru evropskega sodelovanja na področju mladih (11),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 22. in 23. marca 2005 o sprejetju Evropskega pakta za mlade (12),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu z dne 30. maja 2005 o evropskih politikah, ki zadevajo mlade: o obravnavi skrbi mladih v Evropi – izvajanje Evropskega pakta za mlade in spodbujanje dejavnega državljanstva (13) ter resolucije Sveta z dne 24. novembra 2005 o obravnavi zadev, ki se nanašajo na mlade v Evropi – izvajanje Evropskega pakta za mlade in spodbujanje dejavnega državljanstva (14),

—

ob upoštevanju Sklepa Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o politiki v zvezi z mladimi: Program Mladi v akciji za obdobje 2007–2013 (15),

—

ob upoštevanju Sklepa Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi programa Evropa za državljane za spodbujanje aktivnega evropskega državljanstva za obdobje 2007–2013 (16),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 5. septembra 2007 o spodbujanju polne udeležbe mladih v izobraževanju, zaposlovanju in družbi (17),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. novembra 2007 o vsestranskem pristopu k mladinski politiki, s katerim bi mladim omogočili, da izkoristijo vse svoje možnosti in dejavno sodelujejo v družbi (18),

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 27. aprila 2009 o strategiji EU za mlade – vlaganje v mlade in krepitev njihove vloge in položaja: prenovljena odprta metoda koordinacije za obravnavo izzivov in priložnosti za mlade (19) ter spremnega delovnega dokumenta za osebje Komisije – Poročilo EU o mladih (20),

—

ob upoštevanju svetovnega poročila OZN o mladih za leto 2003, svetovnega poročila OZN o mladih za leto 2005 in svetovnega poročila OZN o mladih za leto 2007,

—

ob upoštevanju poročila Programa Združenih narodov za razvoj o človekovem razvoju za leto 2004: kulturna svoboda v današnjem raznolikem svetu,

—

ob upoštevanju bruseljske deklaracije o azilu, migraciji in mobilnosti ter njenega akcijskega načrta, ki so ju aprila 2006 sprejeli ministri držav AKP, zadolženi za področje azila, migracije in mobilnosti,

—

ob upoštevanju bruseljske resolucije skupine AKP o migraciji in razvoju, ki so jo sprejeli ministri držav AKP, zadolženi za področje azila, migracije in mobilnosti,

—

ob upoštevanju sklepa št. 2/LXXXVII/08, sprejetega na 27. zasedanju Sveta ministrov AKP v Adis Abebi (Etiopija) od 8. do 13. junija 2008, o izvajanju bruseljske resolucije skupine AKP o migraciji in razvoju,

—

ob upoštevanju poročila Svetovne banke o svetovnem razvoju za leto 2007: razvoj in naslednja generacija,

—

ob upoštevanju poročila Mednarodne organizacije dela z naslovom Svetovni trendi zaposlovanja mladih, objavljenega oktobra 2008,

—

ob upoštevanju sklepne izjave z vrhunskega srečanja mladih Afrike in Evrope, ki je potekalo od 4. do 7. decembra 2007 v Lizboni (Portugalska),

—

ob upoštevanju dokumentov o stališčih evropskega foruma mladih glede preseljevanja in zaposlovanja mladih z dne 3. maja 2008,

—

ob upoštevanju poročila evropskega foruma mladih iz leta 2008 z naslovom Razvoj sloni na mladih – organizacije mladih na delu,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za socialne zadeve in okolje (AKP-EU/100.504/09/konč.),

A.

ker so „mladi“ opredeljeni kot mladi ljudje, stari od 15 do 24 let (21); ker mladi predstavljajo 18 % svetovnega prebivalstva oziroma 1,2 milijarde ljudi, skoraj 85 % pa jih živi v državah v razvoju,

B.

ker mnogi mladi živijo v revščini ter so žrtve izključevanja ali marginalizacije, zlasti mlade ženske, mlade invalidne osebe, mladi migranti in begunci, mladi na podeželju in mladi iz etničnih manjšin,

C.

ker je socialno, ekonomsko in kulturno vključevanje ter dejavno udejstvovanje mladih v družbi nujno tako za njihov osebni razvoj kot za demokratičen nacionalni in svetovni razvoj,

D.

ker sta izobrazba in zaposlitev predpogoj za uspešno vključevanje in udejstvovanje mladih v družbi,

E.

ker je kljub dejstvu, da so današnji mladi najbolje izobražena generacija mladih v zgodovini, brezposelnost in podzaposlenost mladih na rekordni ravni, gospodarska kriza pa je njihov položaj še poslabšala; ker mladi predstavljajo 25 % svetovnega delovno aktivnega prebivalstva, njihov delež med brezposelnimi pa je bil leta 2007 43,7 % (22),

F.

ker kulturne dejavnosti spodbujajo alternativni gospodarski razvoj, ustvarjajo bogastvo in zagotavljajo dostojno delo mladim,

G.

ker je preseljevanje postalo eden mehanizmov soočanja, s katerim si mladi razširjajo možnosti za izobrazbo in zaposlitev, vendar države v razvoju, iz katerih prihajajo, ne izkoristijo teh možnosti izobraževanja oziroma ne zvišujejo ravni izobraževanja,

H.

ker globalizacija prispeva k večji mobilnosti pri izobraževanju in poklicnem usposabljanju, delu in prostovoljnih storitvah ter tako spodbuja solidarnost, medkulturno razumevanje in spoštovanje razlik in raznovrstnosti,

I.

ker ima kultura pomembno vlogo pri dobrem počutju in osebnem razvoju mladih,

J.

ker širjenje informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) pomeni nove priložnosti za razvoj, vključevanje in državljansko udeležbo mladih; ker lahko zavzemanje vlad za vlaganje v IKT zmanjša sedanji digitalni razkorak med EU in državami AKP ter spodbuja enakost,

K.

ker bo mogoče zgolj s priznanjem mladih kot partnerjev pri odločanju poiskati dolgoročne rešitve za svetovne grožnje, kot so podnebne spremembe, in doseči razvojne cilje,

1.

poziva vlade držav AKP in EU, naj vprašanja v zvezi z mladimi vključijo v oblikovanje politik ter okrepijo usklajevanje politik na področju mladih in drugih področjih, ki neposredno zadevajo mlade;

2.

poudarja, da je treba celovito braniti Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, zlasti člene 23, 24, 26 in 27, ki se nanašajo na delo, izobraževanje in kulturo;

3.

poziva Komisijo, naj poskrbi za usklajeno financiranje ukrepa 3.2 sedanjega programa Mladi v akciji (2007–2013) v okviru predvidenih določb in naj, po vzoru evro-sredozemskega programa za mlade, oblikuje program za mlade AKP-EU v okviru sporazuma iz Cotonouja, z dodatnimi sredstvi v nadaljnjem programu;

4.

poudarja, da bi morali oblikovalci politik na vseh ravneh nadaljevati s krepitvijo sodelovanja in pospeševanjem izmenjave dobrih praks v zvezi s socialnim in kulturnim vključevanjem in udejstvovanjem mladih, na primer s spodbujanjem povezav med agencijami, ki utrjujejo nacionalne, regionalne in mednarodne programe za mlade;

5.

poziva EU in države AKP, naj vsem mladim zagotovijo vse pravice in svoboščine ter odpravijo vse oblike diskriminacije; poziva Komisijo, EU in države AKP, naj povečajo financiranje programov za socialno in kulturno vključevanje mladih iz ranljivih skupin;

6.

meni, da bi morala EU oblikovati usklajeno skupno politiko priseljevanja, ki bo izkazovala močan čut za enakost in osredotočena na socialno vključevanje priseljencev v ciljne skupnosti; poziva države članice EU, naj mladim priseljencem zagotovijo spoštovanje pravic ter enak dostop do socialnih storitev in ekonomskih možnosti, kot ga imajo državljani posamezne države;

7.

poziva EU, naj okrepi ukrepe za zaščito vseh mladih državljanov tretjih držav, ki zakonito delajo v Evropi; poziva EU, naj si prizadeva, da bi zanje uredili status rezidentov za daljši čas ter opredelili status polkvalificiranih in nekvalificiranih delavcev; meni tudi, da bi morale vlade držav EU in AKP oblikovati programe za omejitev bega možganov pri mladih ljudeh iz držav v razvoju ter uskladiti ukrepe za preprečevanje tega pojava;

8.

poziva vlade držav EU in AKP, naj vsem mladim zagotovijo dostop do primernih in mladim prijaznih zdravstvenih informacij in storitev;

9.

poziva vlade držav EU in AKP, naj vzpostavijo programe za zmanjševanje prezgodnje opustitve šolanja in nepismenosti mladih ter za izboljšanje kakovosti osnovnega izobraževanja;

10.

poziva k splošnemu dostopu do srednjega izobraževanja; poziva vlade AKP in EU, naj odstranijo prepreke, ki zlasti mladim invalidnim osebam in drugim ranljivim skupinam ovirajo dostop do osnovnega izobraževanja; poziva vlade, naj zagotovijo štipendije in ugodna posojila študentom iz držav v razvoju, ki se potegujejo za vpis v terciarno izobraževanje;

11.

poziva države EU in AKP, naj spodbujajo gladek prehod od izobraževanja do zaposlitve, tako da teoretične metode v učilnici zamenjajo s pridobivanjem praktičnih izkušenj v šoli, v učne načrte pa vključijo poučevanje podjetništva;

12.

odločno poziva vlade držav AKP in EU, naj namenijo večji poudarek kulturnemu in socialnemu izobraževanju ter spodbujajo vključevanje mladih v šolske in zunajšolske kulturne dejavnosti, ki bi utegnile obogatiti njihova življenja, uravnotežiti osebnostni razvoj, jih obvarovati pred zasvojenostjo z mamili in drugimi zlorabami, s tem pa pospešiti njihovo socialno in kulturno vključevanje v družbo;

13.

odločno poziva vlade držav AKP in EU, naj priznajo, da so mladi skupina, najbolj odprta za spremembe, in zato najboljši ambasadorji sprememb v kateri koli družbi; poziva države AKP in EU, naj pri spodbujanju pozitivnih sprememb v družbi stavijo na pomoč mladih in njihovo medsebojno izobraževanje o virusu HIV/aidsu, IKT ter trajnostnih tehnologijah, s katerimi bi ublažili podnebne spremembe in se jim prilagodili;

14.

poziva k splošnemu dostopu do IKT za mlade; poziva vlade, naj vlagajo v informacijsko in komunikacijsko infrastrukturo ter zagotovijo informacijske in komunikacijske zmogljivosti v šolah; poziva Komisijo ter države AKP in EU, naj povežejo učilnice držav AKP in EU s tehnologijo eTwinning, da bi spodbudili medkulturno učenje; poziva vlade držav AKP in EU, naj spodbujajo učenje na daljavo kot sredstvo za lažje socialno vključevanje oseb iz prikrajšanih skupin, zlasti invalidov;

15.

poziva vlade držav AKP in EU, naj v sodelovanju z Mednarodno organizacijo dela vzpostavijo nacionalne strategije in akcijske načrte zaposlovanja mladih ter redno spremljajo stanje v zaposlovanju mladih;

16.

poziva vlade držav AKP in EU, naj spodbujajo pravice zaposlenih in pošteno plačilo kot učinkovit način za spodbujanje socialne vključenosti;

17.

ugotavlja, da mladi z delom med študijem pridobijo dragocene izkušnje, ki jim olajšajo prehod z izobraževanja na trg dela; spodbuja zasebni sektor pri ustvarjanju več priložnosti za pripravništvo mladih, ki se še šolajo; v zvezi s tem svari pred vsemi vrstami izkoriščanja pri delu;

18.

ugotavlja, da je stopnja brezposelnosti in podzaposlenosti mladih žensk (23) in mladih invalidnih oseb (24) višja; poziva k oblikovanju posameznih politik za podporo zaposlovanju mladih žensk in ljudi iz prikrajšanih skupin;

19.

poudarja, da je treba ustvariti ugodnejše razmere za mlade podjetnike, tako da se zagotovijo informacije in finančne spodbude ter odpravijo upravna bremena tistim, ki želijo ustanoviti podjetje; poziva finančne institucije, naj mladim olajšajo dostop do mikroposojil; poziva vlade, naj vzpostavijo programe poklicnega svetovanja in financiranja za mlade podjetnike v sektorju kulturnih in ustvarjalnih dejavnosti ter spodbujajo na skupnosti temelječe storitve z željo izboljšati socialno vključevanje na lokalni ravni;

20.

poziva nacionalne parlamente ter vlade EU in AKP, naj v nacionalno zakonodajo vključijo zaščito obstoječih kultur na svojem ozemlju, s čimer bi zagotovili njihovo ohranitev in razvoj;

21.

zavrača koncept kulture kot blaga, za katerega veljajo pravila o dobičku; podpira demokratizacijo ustvarjanja in uresničevanja kulture, da bi spodbujali kulturni razvoj mladih, opredeljen glede na njihove lastne težnje in z njihovim sodelovanjem;

22.

odločno poziva vlade držav AKP in EU, naj oblikujejo načrte za podporo obstoječim pobudam, s katerimi bi pospešili razvoj kulturnega turizma ter spodbudili mlade k spoštovanju kulturne in naravne dediščine naših držav;

23.

poziva vlade držav AKP in EU, naj oblikujejo medkulturne politike ali okrepijo že obstoječe, da bi podprle kulturno raznovrstnost in mirno sožitje različnih kultur v družbi; vlade držav AKP in EU poziva tudi, naj pospešijo decentralizacijo kulturnih politik, s čimer bi spodbujale lokalni razvoj na podlagi kulture in subkultur ter spoštovanje raznolikosti in razlik;

24.

poziva vlade držav AKP in EU, Komisijo in mednarodne organizacije, naj si močneje prizadevajo za organizacijo delavnic, seminarjev in taborov za mlade z različnim kulturnim, etničnim in verskim ozadjem, s čimer bi spodbudili medkulturno razumevanje;

25.

meni, da bi morali ZN, Komisija in vlade v politike, programe in načrte razvojnega sodelovanja vključiti kulturno razsežnost;

26.

poziva mednarodno skupnost ter vlade EU in AKP, naj se osredotočijo na ohranitev tradicionalnega rokodelstva, tako da namenijo več sredstev za poklicno usposabljanje in možnosti proizvodnje; naj podpirajo prodajo in trženje teh proizvodov; naj izboljšajo možnosti za dostop kulturnega blaga in storitev do trga, zlasti tistih, ki jih izdelajo ali opravljajo mladi, da bi izboljšali mobilnost kulturnega blaga in storitev; in naj podprejo pobude za poučevanje lokalnih jezikov prek interneta;

27.

poziva vlade držav AKP in EU, naj zagotovijo, da zahteve mladih ne bodo naletele na gluha ušesa, in pozdravlja vzpostavitev mladinskih parlamentov v okviru prizadevanj za spodbujanje politične kulture mladih in razvoja občutka odgovornosti;

28.

pozdravlja pobudo Komisije glede strukturiranega dialoga z mladimi in njihovimi organizacijami o politikah, ki jih zadevajo, vendar opozarja, da je treba bolje opredeliti izvajanje takšne zamisli;

29.

ugotavlja, da izboljšanje dostopa do informacij povečuje preglednost vlad in javne uprave, to pa krepi samozavest mladih in jih spodbuja k sodelovanju pri odločanju; poudarja pomen IKT pri izboljšanju dostopa do informacij in poziva vlade, naj vzpostavijo in izvajajo mehanizme, s katerimi bodo zagotovile zaščito mladih uporabnikov IKT; opozarja na vlogo IKT pri krepitvi novih oblik udeležbe mladih, kot so internetna udeležba in e-državljanstvo;

30.

meni, da za zagotovitev polnega udejstvovanja mladih v družbi najnižja volilna starost ne bi smela presegati 18 let;

31.

naroča sopredsednikoma, naj to resolucijo predložita svetu AKP-EU, Evropski komisiji, Afriški uniji, državam članicam EU, državam AKP, Združenim narodom in Unescu.

—

je na zasedanju v Luandi (Angola) od 30. novembra do 3. decembra 2009,

—

ob upoštevanju člena 17(2) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja iz leta 1992,

—

ob upoštevanju Kjotskega protokola iz leta 1997,

—

ob upoštevanju akcijskega načrta, ki ga je po objavi poročila visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko marca 2008 sprejel Evropski svet,

—

ob upoštevanju skupne izjave AKP-EU o podnebnih spremembah in razvoju, ki jo je maja 2009 sprejel Skupni svet,

—

ob upoštevanju resolucije A/63/281 o podnebnih spremembah in njihovih posledicah za varnost, ki jo je 3. junija 2009 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov,

—

ob upoštevanju stališč s svetovnega humanitarnega foruma, ki je potekal 23. junija 2009 v Ženevi na pobudo nekdanjega generalnega sekretarja Združenih narodov Kofija Annana,

—

ob upoštevanju izjave o podnebnih spremembah vseafriške parlamentarne konference v Yaoundéju (Kamerun), ki je potekala od 25. do 27. junija 2009,

—

ob upoštevanju resolucij, sprejetih 10. julija 2009 na vrhunskem srečanju skupine G8 in forumu gospodarskih velesil o podnebju in energiji v L'Aquili (Italija),

—

ob upoštevanju regionalnih delavnic zahodnoafriških poslancev in lokalno izvoljenih predstavnikov na temo upravljanja na področju podnebnih sprememb, ki so potekale od 3. do 6. avgusta 2009 v Praii (Zelenortski otoki),

—

ob upoštevanju resolucij o podnebnih spremembah in sporih, sprejetih 30. avgusta 2009 na vrhunskem srečanju Afriške unije v libijski Syrti,

—

ob upoštevanju priporočil s srečanja na visoki ravni o podnebnih spremembah, ki ga je 22. septembra 2009 v New Yorku sklical generalni sekretar OZN Ban Ki-moon,

—

ob upoštevanju priporočil svetovnega foruma o trajnostnem razvoju, ki je potekal od 9. do 11. oktobra 2009 v mestu Ouagadougou (Burkina Faso),

—

ob upoštevanju izjave druge vseafriške parlamentarne mreže o vrhunskem srečanju na temo podnebnih sprememb, ki je potekalo od 12. do 15. oktobra 2009 v kenijskem Nairobiju,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 29. in 30. oktobra 2009,

—

ob upoštevanju izjave tretje podregijske konference (povodje Konga) vseafriške parlamentarne mreže na temo podnebnih sprememb, ki je potekala 12. in 13. novembra 2009 v Yaoundéju (Kamerun),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2009 o strategiji EU za konferenco o podnebnih spremembah v Köbenhavnu (COP 15) (26),

—

ob upoštevanju bližajoče se petnajste konference pogodbenic okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (COP 15) in pete konference pogodbenic v obliki sestanka pogodbenic kjotskega protokola (COP/MOP 5), ki bosta od 7. do 18. decembra 2009 v Köbenhavnu na Danskem,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. aprila 2009 o družbenih in okoljskih posledicah podnebnih sprememb v državah AKP (27),

A.

ker se zaradi globalnega segrevanja postavlja vprašanje, ki v splošnem velja za nujnega, preživetja in trajnostnega razvoja človeštva,

B.

ker so po podatkih Svetovnega humanitarnega foruma, na čelu katerega je Kofi Annan, podnebne spremembe doslej v revščino pahnile že več kot 12 milijonov ljudi, do leta 2030 se bo to število povečalo še za 20 milijonov, zaradi škodljivih učinkov podnebnih sprememb pa vsako leto umre 300 000 ljudi,

C.

ker spremenljivo podnebje, katerega znaki so že vidni v obliki močnih in pogostih naravnih nesreč na vseh celinah (poplave, suša, obalna erozija, dvig morske gladine ipd.), predstavlja resno in grozečo nevarnost državam, sestavljenim pretežno iz puščave, otokov ali obalnih območij,

D.

ker poročilo o stanju svetovnega prebivalstva iz leta 2009, ki ga je predstavil Sklad Združenih narodov za prebivalstvo, priznava, da vprašanje podnebnih sprememb zadeva tudi dinamiko prebivalstva, revščino in enakost med spoloma,

E.

ker je krčenje gozdov v tropih eden pomembnejših dejavnikov podnebnih sprememb ter resno ogroža biotsko raznovrstnost in način preživljanja več kot milijarde revnih prebivalcev teh gozdov, saj jim ti zagotavljajo preživetje,

F.

ker mednarodna skupnost priznava vpliv podnebnih sprememb na mednarodno varnost,

G.

ker se zaveda, da bodo podnebne spremembe najbolj prizadele najmanj razvite države z omejenimi zmogljivostmi in brez sredstev za prilagajanje podnebnim spremembam, čeprav so same najmanj prispevale h globalnemu segrevanju,

H.

ob upoštevanju pomembnosti kmetijstva za najmanj razvite države, zlasti kmetijstva manjšega in srednjega obsega, in sicer v smislu deleža aktivnega prebivalstva v tem sektorju in vpliva podnebnih sprememb nanj,

I.

ker je prepričan, da je za zagotavljanje trajnostnega okolja za prihodnje generacije potrebna skupna, a različna odgovornost celotnega človeštva,

J.

ker imajo industrializirane države zgodovinsko odgovornost za svetovno onesnaženje in so tako moralno obvezane finančno pomagati državam v razvoju pri prizadevanjih, da se prilagodijo posledicam podnebnih sprememb, vključno z izgubo in škodo, ki so jo te povzročile,

K.

ker večina denarja, namenjenega za podnebne spremembe, prihaja iz proračunov uradne razvojne pomoči in se torej sredstva, namenjena za razvojno pomoč, preusmerjajo drugam, to pa resno ovira zmanjševanje revščine in doseganje razvojnih ciljev tisočletja,

L.

ker lahko čedalje pogostejše razselitve in prisilne migracije ljudi zaradi podnebnih sprememb privedejo do večjih zapletov in sporov in se je treba zavzeto lotiti te težave, saj mednarodni sporazumi o podnebnih spremembah in mednarodna zakonodaja ne predvidevajo posebne pomoči zanje,

M.

ker so na vrhunskem srečanju skupine G8 in forumu gospodarskih velesil o podnebju in energiji v italijanskem mestu L'Aquila priznali, da se v skladu z zaključki Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja in Kjotskega protokola povprečna svetovna temperatura ne sme dvigniti za več kot 2 °C v primerjavi z ravnjo v predindustrijskem obdobju,

N.

ker je treba pri analizi učinka podnebnih sprememb nujno upoštevati položaj žensk in povezavo z razvojnima ciljema tisočletja 3 (enakost spolov) in 5 (zdravje mater),

1.

pozdravlja končno doseženo splošno soglasje glede potrebe po hitrem skupnem sodelovanju, da bi zemljo obvarovali pred ekološko in okoljsko krizo, ki ji preti;

2.

odločno zahteva, da mora biti v sporazumu, ki bo sklenjen na vrhunskem srečanju v Köbenhavnu decembra 2009, poudarek na poštenosti in socialni pravičnosti, doseženima z razločevalnim pristopom, ki bo upošteval število prebivalcev, industrijski razvoj in revščino v posamezni državi;

3.

poudarja, da je treba v Köbenhavnu do konca letošnjega leta doseči pravno zavezujoč sporazum, ki bo dopolnjeval Kjotski protokol in začel veljati 1. januarja 2013;

4.

poziva predstavnike EU in AKP, naj s tesnim sodelovanjem in usklajevanjem stališč zagotovijo uspešen zaključek vrhunskega srečanja v Köbenhavnu;

5.

je seznanjen s tem, da sta skupina G8 in forum gospodarskih velesil na vrhunskem srečanju v L'Aquili priznali potrebo po vzpostavitvi svetovnega partnerstva za spodbujanje emisij z nizko vsebnostjo ogljika ter okolju prijaznih tehnologij in po podvojitvi naložb javnega sektorja v te tehnologije;

6.

poudarja, da je glavni vzrok za podnebne spremembe gospodarska dejavnost, ki se odvija že od industrijske revolucije, a ne upošteva naravnih ravnovesij;

7.

poudarja, da bi moral ta mednarodni sporazum temeljiti na načelu o skupnih, a različnih odgovornostih, pri čemer bi morale industrializirane države prevzeti vodilno vlogo pri zmanjševanju domačih emisij, države v razvoju in gospodarstva v vzponu pa bi se morale obvezati k sprejetju ustreznih nacionalnih omilitvenih ukrepov v okviru trajnostnega razvoja, ki bi jih s tehnologijo, financiranjem in krepitvijo zmogljivosti podprle in omogočile industrializirane države na merljiv sporočljiv in preverljiv način;

8.

poziva industrializirane države, naj prevzamejo pobudo pri spopadanju s težavami, ki jih povzročajo podnebne spremembe, in sprejmejo pravno zavezujočo odločitev, da bodo do leta 2020 zmanjšale izpuste za 25 do 40 % pod raven iz leta 1990, do leta 2050 pa za 80 do 95 % pod raven iz leta 1990;

9.

poziva države AKP in EU, naj si zastavijo poseben cilj glede uporabe obnovljivih virov energije, in meni, da bi bilo treba energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije uvrstiti v samo jedro programov razvojnega sodelovanja AKP-EU v okviru sporazuma iz Cotonouja;

10.

je globoko prepričan, da se politike o podnebnih spremembah ne sme ločiti od drugih politik, na primer politik s področja kmetijstva, varne preskrbe s hrano, energije, okolja, javnega zdravja in mednarodne trgovine; zato odločno poziva EU ter vlade držav v razvoju in držav v vzponu, naj dejavno vključujejo okoljske, družbene in podnebne razsežnosti v državne in regionalne strateške dokumente, pa tudi v vse razvojne programe in projekte;

11.

meni, da morajo upanje, ki ga je, zlasti v afriških državah, vzbudil obstoj velikih naravnih rezerv, ki bi utegnile dejansko opravljati vlogo pljuč planeta, pospremiti ustrezni finančni tokovi, ki bodo tamkajšnjim prebivalcem omogočili, da bodo uporabljali lastne naravne vire, hkrati pa upoštevali ekosistem, kar je v dobro celotnega človeštva;

12.

poziva Komisijo, naj nujno razvije celovito agendo za zmanjšanje krčenja in uničevanja gozdov v državah v razvoju, med drugim s spodbujanjem prostovoljnih partnerskih sporazumov v okviru programov o uveljavitvi zakonodaje, s čimer bo zagotovila spoštovanje pravic avtohtonih gozdnih skupnosti; prav tako meni, da mora Komisija pripraviti jasne in stroge predloge za prepoved uvoza nezakonito posekanega lesa in lesnih izdelkov na trg EU; poziva Komisijo, naj brez odlašanja predloži takšne predloge;

13.

poudarja, da morajo biti finančna sredstva, potrebna za spopad s podnebnimi spremembami, dodatna, obnovljiva, predvidljiva, pregledna, dolgoročna, ustrezna in v prvi vrsti dodeljena v obliki subvencij; poudarja tudi, da morajo države donatorice vlagati v izboljšanje in povečanje zmogljivosti za črpanje v državah v razvoju, da bodo lahko te sredstva učinkovito porabile;

14.

poudarja, da bi bilo treba pri financiranju ukrepov za prilagoditev in ublažitev upoštevati prednostne naloge držav v razvoju; opozarja na potrebo po vključitvi lokalnega znanja v strategije za prilagoditev in ublažitev, pa tudi na pomembnost prenosa znanja med državami na jugu;

15.

odločno poudarja, da je treba hitro organizirati prenos tehnologij, da se bo mogoče spopasti z nujnimi razmerami zaradi ekoloških katastrof (suša, poplava ipd.);

16.

poziva mednarodno skupnost, naj razišče inovativne mehanizme financiranja, da bi povečala finančno podporo za prilagoditev in ublažitev podnebnih sprememb za države v razvoju; poziva vlade držav EU in AKP, naj oblikujejo programe, da bi privabili dodatne vire financiranja iz zasebnega sektorja, ki bi omogočili pregledno financiranje prilagoditvenih projektov; poudarja potrebo po boljšem usklajevanju donatorji in tesnejšem sodelovanju med državami donatoricami in državami prejemnicami;

17.

prav tako zahteva, da morajo sporazumu, ki so ga sklenile države skupine G8, da bi do leta 2050 zmanjšale raven toplogrednih plinov, slediti kratkoročni in srednjeročni akcijski načrti;

18.

poziva vlade držav AKP in EU, naj v kateri koli dogovor glede podnebnih sprememb v Köbenhavnu vključijo kmetijstvo, s čimer bodo olajšale dostop do sredstev za prilagajanje, ki so bistvenega pomena za varnost preskrbe s hrano, zmanjševanje revščine in vzdrževanje ekosistema;

19.

poziva vlade držav AKP, naj spodbujajo ustanovitev regionalnega sklada za izboljševanje in širjenje tehnik sodelovanja med malimi kmetovalci, da bi bilo mogoče izvesti programe za prilagoditev in ublažitev; poudarja, da je treba poglobiti izobraževalne in informacijske kampanje o vplivu podnebnih sprememb;

20.

opozarja na izjavo posebnega poročevalca Združenih narodov o pravici do hrane, ki je dejal, da spodbujanje biogoriva ustvarja razmere za še eno prehrambeno krizo v bližnji prihodnosti; poudarja, da je najpomembnejši cilj kmetijstva proizvodnja hrane;

21.

zato poziva razvite države, ki se bodo sestale v Köbenhavnu, naj se posvetijo raziskovalnim in razvojnim dejavnostim, nove tehnologije pa delijo z manj razvitimi državami in državami v razvoju;

22.

poudarja, da je treba doseči odgovornost institucij in zaupanje vanje z enakopravno zastopanostjo držav donatoric in prejemnic v upravnih organih institucij za financiranje prilagajanja;

23.

vztraja pri tem, da je treba v sporazumu o boju proti podnebnim spremembam po letu 2012 upoštevati obstoječe razvojne procese na mednarodni in nacionalni ravni; poziva Evropsko komisijo in države članice EU, naj vzpostavijo vse potrebne povezave med podnebnimi spremembami in razvojnimi cilji tisočletja, tako da v projekte in programe za uresničitev teh ciljev in v vse strategije za zmanjšanje revščine vključijo prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo ublažitev;

24.

poziva mednarodno skupnost, naj opredeli in obravnava pravne pomanjkljivosti v zvezi z zaščito ljudi, razseljenih oziroma preseljenih zaradi podnebnih sprememb, ter naj uvede poseben sistem pomoči in zaščite;

25.

zahteva, da se program Združenih narodov za okolje nadgradi v celovito svetovno okoljsko organizacijo s sedežem v kenijskem Nairobiju, ki bi ji zagotovili ustrezne zmogljivosti za spopad z resno okoljsko katastrofo in s tem povezanimi izzivi po svetu;

26.

naroča sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta svetu AKP-EU, Evropski komisiji, generalnemu sekretarju ZN, komisiji Afriške unije, Vseafriškemu parlamentu, okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja in Svetovni banki.

—

je na zasedanju v Luandi (Angola) od 30. novembra do 3. decembra 2009,

—

ob upoštevanju člena 17(2) svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu AKP–EU, podpisanega v Cotonouju 23. junija 2000 in spremenjenega v Luxembourgu 25. junija 2005,

—

ob upoštevanju izjave komisije Afriške unije,

—

ob upoštevanju izjave odbora veleposlanikov držav AKP z dne 31. marca 2009 o razmerah na Madagaskarju,

—

ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine AKP o razmerah na Madagaskarju, sprejete na zasedanju dne 10. februarja 2009,

—

ob upoštevanju dela mednarodne kontaktne skupine za Madagaskar, zlasti sporazumov iz Maputa in Adis Abebe, sklenjenih 9. avgusta 2009 in 6. novembra 2009,

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta (29) z dne 7. maja 2009 o razmerah na Madagaskarju,

—

ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja Mednarodne organizacije frankofonskih držav z dne 10. novembra 2009 o razmerah na Madagaskarju,

A.

ker je župan prestolnice Antananarivo Andry Rajoelina 17. marca 2009 postal vodja visoke prehodne oblasti, potem ko mu je vojska predala izvršno oblast, ki jo je prevzela od nekdanjega predsednika Marca Ravalomanane, ki je moral odstopiti s položaja in oditi v izgnanstvo,

B.

ker se je Andry Rajoelina, potem ko je razpustil nacionalno skupščino in senat, razglasil za predsednika republike in vodjo visoke prehodne oblasti,

C.

ker so izbruhnile številne protestne demonstracije, ki jih je vojska zatrla s silo,

D.

ker je dogodke obsodila mednarodna skupnost, zlasti Varnostni svet Združenih narodov, Afriška unija, Južnoafriška razvojna skupnost, Mednarodna organizacija frankofonskih držav, Medparlamentarna unija, Evropska unija, ZDA in Norveška,

E.

ker Afriška unija in Južnoafriška razvojna skupnost nista priznali oblasti Andryja Rajoeline in sta Madagaskar izključili iz obeh organizacij,

F.

ker je Evropska unija v ponedeljek, 6. julija 2009, v skladu s členom 96 sporazuma iz Cotonouja začela postopek posvetovanja z Republiko Madagaskar, s čimer je vzpostavila dialog, s katerim želi raziskati možnosti za ustrezno rešitev političnih težav te države,

G.

ker je Evropska unija z izjemo humanitarne pomoči ter posameznih programov in projektov, od katerih imajo prebivalci neposredne koristi, ukinila finančno pomoč Madagaskarju, dokler ne bo prepričana, da je načrt za vnovično vzpostavitev ustavnega reda verodostojen in temelji na sporazumnem sodelovanju vseh,

H.

ker prizadevanja mednarodne skupnosti, da bi podprla lokalne stranke pri iskanju vključujoče rešitve za krizo in hitri vzpostavitvi ustavnega reda na Madagaskarju ovirata Andry Rajoelina, ki je, kot kaže, talec lastne stranke, s svojo brezkompromisnostjo ter predsednik v izgnanstvu Marc Ravalomanana, v katerega pogledih manjka realizma, to pa mednarodni skupnosti ni ravno v pomoč,

I.

ker zaradi političnih razmer na Madagaskarju trpi gospodarstvo države, okrevanje nacionalnega gospodarstva pa je pogojeno s politično stabilnostjo,

1.

ostro obsoja prevzem oblasti na Madagaskarju, pri kateri gre za očitno kršitev nacionalne ustave, in odločitev o predaji funkcije predsednika republike Andryju Rajoelini, kar je enakovredno državnemu udaru;

2.

zahteva, da malgaške sprte strani dosežejo povratek k ustavnemu republikanskemu redu, se dogovorijo o vključujoči rešitvi krize in jo nato tudi dosledno izvajajo;

3.

poziva štiri vpletene politične skupine, naj si v skladu z obljubami iz Maputa in Adis Abebe neutrudno prizadevajo za dosego soglasja glede razdelitve odgovornih položajev in mest v vladi, da bo mogoče izvesti prehod v skladu s časovnim načrtom iz Adis Abebe;

4.

vztraja pri tem, da je treba nemudoma ponovno sklicati malgaški parlament in ga vključiti v poskuse reševanja krize;

5.

meni, da je politični pluralizem, osnovne demokratične svoboščine, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo mogoče zagotoviti le s sporazumnim in vključujočim dialogom, v okviru katerega bi se lotili temeljnih vzrokov široko razvejanih problemov te države, ki so gospodarski, socialni, politični in okoljski;

6.

pozdravlja dosežke mednarodne kontaktne skupine, v kateri so sodelovali ZN, Afriška unija, EU in številne regionalne organizacije, kot so Skupni trg Vzhodne in Južne Afrike, Komisija za Indijski ocean, Južnoafriška razvojna skupnost, na posredovalnih sestankih v Maputu in Adis Abebi in jo spodbuja, naj nadaljuje s prizadevanji za normalizacijo razmer;

7.

zahteva mednarodno neodvisno preiskavo, ki bi razjasnila kršitve človekovih pravic in vrsto represivnih dejanj zoper prebivalstvo;

8.

poziva mednarodno skupnost, naj poveča humanitarno pomoč malgaškemu ljudstvu; poziva mednarodno skupnost in EU, naj začneta postopoma znova dostavljati pomoč Madagaskarju, takoj ko bodo postavljene prehodne institucije vlade narodne enotnosti, in poziva k popolnemu spoštovanju vseh demokratičnih načel in temeljnih svoboščin;

9.

poziva vsako začasno malgaško vlado, naj z drugimi državami in podjetji ne sklepa sporazumov ali pogodb v zvezi z naravnimi viri in nacionalnimi zmogljivostmi, dokler ne bodo izpeljane volitve in bo malgaško ljudstvo novi vladi podelilo zakonski mandat;

10.

pozdravlja načelno držo mednarodne skupnosti, ki nasprotuje vsakršnemu poskusu prevzema oblasti s protiustavnimi sredstvi; in je še posebej zadovoljen, da je generalna skupščina Združenih narodov zavrnila zaslišanje Andryja Rajoeline;

11.

poziva vse politične akterje, naj na začetek dnevnega reda postavijo boj proti revščini ter si prizadevajo za boljši življenjski standard prebivalstva, in sicer z oblikovanjem preudarne in trajnostne razvojne politike, še posebej na področju osnovnih zdravstvenih storitev, izobraževanja in ustvarjanja delovnih mest;

12.

se zavezuje, da bo organiziral misijo za ugotavljanje dejstev pri izvajanju sporazumov iz Maputa in Adis Abebe, in zahteva, da se v ustreznem roku organizira mednarodna misija za opazovanje volitev, pri kateri je pripravljen tudi sodelovati;

13.

poziva k takojšnji izpustitvi vseh političnih zapornikov in opustitvi sodnega postopka proti njim;

14.

poziva Afriško unijo, mednarodno kontaktno skupino in malgaške politične akterje, naj preučijo možnost vzpostavitve nadzornega in podpornega organa, da bi zagotovili spoštovanje zavez iz Maputa in Adis Abebe in uspešno končali postopek prehoda;

15.

poziva k naložitvi posameznih sankcij v primeru neupoštevanja zavez iz Maputa in Adis Abebe;

16.

naroča sopredsednikoma, naj to resolucijo posredujeta Svetu AKP-EU, Evropski komisiji, Generalnemu sekretarju Združenih narodov, Mednarodni organizaciji frankofonskih držav, predsedniku Joaquimu Chissanu ter komisiji Afriške unije.

A.

ker člen 95 Sporazuma o partnerstvu AKP-EU, podpisanega 23. junija 2000 v Cotonouju (Benin), predvideva revizijo sporazuma vsakih pet let; ker je bila prva revizija opravljena leta 2005 in pravkar potekajo pogajanja v zvezi z drugo revizijo, ki bodo najverjetneje končana pred koncem leta 2010,

B.

ker sedanja revizija sporazuma iz Cotonouja ne zajema pogajanj za nov Evropski razvojni sklad, saj 10. Evropski razvojni sklad poteče šele leta 2013; ker je tretja revizija sporazuma iz Cotonouja predvidena za leto 2015 in bo tako opravljena dve leti po poteku 10. Evropskega razvojnega sklada,

C.

opozarja, da je glavni cilj sporazuma iz Cotonouja zmanjšanje in sčasoma tudi izkoreninjenje revščine na način, ki je v skladu s cilji trajnostnega razvoja, ter postopna vključitev držav AKP v svetovno gospodarstvo,

D.

se zaveda, da bo datum tretje revizije sporazuma iz Cotonouja leta 2015 sovpadal z rokom za dosego razvojnih ciljev tisočletja,

E.

opozarja, da je prišlo od prve revizije sporazuma iz Cotonouja na mednarodnem prizorišču do številnih sprememb, predvsem zaradi izzivov, kot so hitro naraščanje cen hrane in energije, svetovna finančna, gospodarska in socialna kriza, pa tudi podnebne spremembe, ki so najhuje vplivale na države v razvoju,

F.

ker je postopek pogajanja o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, skupaj s sklepanjem in izvajanjem začasnih ali celovitih sporazumov, spodkopal kohezijo skupine AKP in postopek regionalnega povezovanja, ki poteka,

G.

ker je treba vsako revizijo politične razsežnosti razmerja med AKP in EU, zapisanega v naslovu II dela 1 sporazuma iz Cotonouja, izvesti na način, ki v celoti upošteva enakopravnost med partnerji,

H.

poudarja, da se ne sme pod nobenim pogojem oslabiti parlamentarne razsežnosti v razmerju med državami AKP in EU,

I.

ker bi bilo treba pred začetkom pogajanj o reviziji sporazuma iz Cotonouja izvesti odprto in pregledno posvetovanje vseh interesnih skupin, vključno s parlamenti in nedržavnimi akterji,

1.

poudarja, da bi morala druga revizija sporazuma iz Cotonouja okrepiti osnovne cilje sporazuma, torej izkoreninjenje revščine, spodbujanje trajnostnega razvoja, postopno in učinkovito vključevanje držav AKP v svetovno gospodarstvo, ohranjanje in krepitev pravnega reda iz Lomeja, pa tudi izboljšanje enotnosti, kohezije in solidarnosti držav AKP; v tem kontekstu svari pred tem, da bi se v pogodbo vpeljali elementi, ki bi jih bilo ustrezneje obravnavati v drugih mednarodnih sporazumih o sodelovanju;

2.

poziva pogajalske strani, naj bodo prilagodljive glede roka za zaključitev revizije, saj se v Komisiji in sekretariatu AKP v letu 2010 izvajajo institucionalne spremembe, ob tem pa bo začela veljati Lizbonska pogodba, morda pa se bodo zaključila tudi pogajanja o sporazumih o gospodarskih partnerstvih;

3.

poudarja, da mora izpolnitev razvojnih ciljev tisočletja ostati eden ključnih ciljev razvojnega sodelovanja med državami AKP in EU; poudarja tudi, da mora sporazum iz Cotonouja predvidevati več naložb v javne storitve in infrastrukturo;

4.

meni, da mora revizija sporazuma iz Cotonouja vključevati zavezo o predhodni perspektivi za financiranje sodelovanja AKP-EU po letu 2013, neodvisno od zaključka pogajanj o sporazumih o gospodarskih partnerstvih;

5.

vztraja pri tem, da poskusi spodbujanja regionalnega razlikovanja v skupini AKP ne smejo oslabiti kohezije in solidarnosti skupine, razlikovanja pa se ne sme uporabljati, kadar gre za vidike odnosov med AKP in EU, ki jih je mogoče ustrezno obravnavati na splošni osnovi AKP-EU; v zvezi s tem zaskrbljeno opozarja, da regionalno razlikovanje ne sme vplivati na delovanje skupnih institucij AKP-EU v okviru sporazuma iz Cotonouja ali ovirati krepitve odnosov med EU in celotno skupino AKP;

6.

priznava čedalje pomembnejšo vlogo regionalnih in celinskih organizacij, še posebej Afriške unije, v gospodarskem, družbenem in institucionalnem okolju razvoja držav AKP; vendar je trdno prepričan, da se sredstev za podporo Afriški uniji ali drugim regionalnim organizacijam ne sme črpati iz nacionalnih sredstev v okviru Evropskega razvojnega sklada ali iz že dolgo obstoječih horizontalnih pobud; v zvezi s tem poudarja, da morajo razvojno sodelovanje AKP-EU in ločene regionalne strategije EU še naprej podpirati in krepiti trajajoče procese regionalnega povezovanja v skupini AKP;

7.

ugotavlja, da je treba spremeniti poglavje o gospodarskem in trgovinskem sodelovanju, da bo upoštevan iztek trgovinskega režima iz Cotonouja; vendar vztraja pri tem, da morajo biti nove določbe trgovinskih režimov, s katerimi bo urejena trgovina med AKP in EU, sicer v skladu z zahtevami STO, hkrati pa upoštevati tudi interese in skrbi vseh držav AKP z ozirom na različno raven gospodarskega razvoja in strukturne ovire, ne glede na to, ali so sklenile sporazum o gospodarskem partnerstvu ali ne;

8.

poziva k oblikovanju obsežnega pregleda, s katerim bi zagotovili, da sporazumi o gospodarskem partnerstvu izpolnjujejo svoje cilje; meni, da je potreben uraden in izčrpen pregled projekta sporazumov o gospodarskem partnerstvu, ki ga je treba ob določenem času v prihodnosti izvesti na ravni vseh držav AKP-EU;

9.

poziva k okrepitvi ustreznih določb, s čimer bi zagotovili, da se bo Evropska komisija izčrpno posvetovala s skupino AKP, preden bo sprejela obveznosti, ki bi utegnile ovirati gospodarsko povezovanje regij AKP ali trgovinske odnose med AKP in EU;

10.

poudarja, da revizija sporazuma iz Cotonouja ne sme neupravičeno pritiskati na države AKP, češ da morajo zaključiti pogajanja glede sporazumov o gospodarskem partnerstvu;

11.

priznava, da negotove razmere in ranljivost držav prinašajo posebne izzive glede razvoja in izpolnitve razvojnih ciljev tisočletja, in v zvezi s tem poziva, da se v okviru razvojnega sodelovanja AKP-EU podprejo pobude za nadzor razširjanja orožja malega kalibra in lahkega strelnega orožja v državah in regijah AKP;

12.

vztraja pri tem, da se v sedanjem postopku revizije na področju migracij ne sme spreminjati obstoječih določb sporazuma iz Cotonouja, ki se nanašajo na sporazume o ponovnem sprejemu;

13.

se zaveda, da morajo biti postopki posvetovanja iz členov 96 in 97 sporazuma iz Cotonouja izredni in se uporabljati le, kadar so bile vse druge oblike dialoga, na primer iz člena 8, izčrpane; meni pa, da je ob nastopu izjemnih okoliščin pomembno, da lahko postopke posvetovanja začne katera koli podpisnica sporazuma;

14.

poudarja, kako pomembna je parlamentarna razsežnost sporazuma iz Cotonouja, utelešena v Skupni parlamentarni skupščini AKP-EU; je trdno odločen poskrbeti za to, da bodo Skupna parlamentarna skupščina in nacionalni parlamenti povsem vključeni v postopke v okviru sporazuma iz Cotonouja, in poudarja, da nasprotuje vsakršnemu poskusu zmanjšanja vloge Skupne parlamentarne skupščine, zlasti s predlogi, ki bi vplivali na njen način dela in pogostost zasedanj, saj morajo biti odločitve o tem prepuščene njej sami;

15.

poziva k pripravi državnih in regionalnih strateških dokumentov, ki bi jih posredovali Skupni parlamentarni skupščini, kakor zahteva Uredba Sveta o izvajanju 10. Evropskega razvojnega sklada (30); v zvezi s tem meni, da se je treba v prihodnje pri oblikovanju teh strateških dokumentov posvetovati s Skupno parlamentarno skupščino ter z nacionalnimi in regionalnimi parlamenti;

16.

vztraja pri tem, da se v sporazum iz Cotonouja vnesejo določbe, ki bodo Skupni parlamentarni skupščini omogočile pregled izvajanja državnih in regionalnih strategij;

17.

je trdno prepričan, da lahko nacionalni parlamenti držav AKP igrajo pomembno vlogo v vseh vidikih odnosov med AKP in EU; zahteva, da se nacionalne parlamente zadolži za nadzor nad izvajanjem sporazuma iz Cotonouja, zlasti nad načrtovanjem, izvajanjem, nadzorom in ocenjevanjem ukrepov in programov razvojnega sodelovanja; vztraja pri tem, da morajo zlasti nacionalni parlamenti in vrhovne revizijske ustanove uporabljati učinkovite ukrepe za nadzor proračunske podpore; poziva h krepitvi zmogljivosti v parlamentih AKP, da bodo lahko učinkovito opravljali zgoraj navedeni nalogi;

18.

priznava bistven prispevek nedržavnih akterjev pri izboljšanju preglednosti in demokratične legitimnosti, pa tudi pri tem, da lahko državljani vedno pogosteje zahtevajo od vlad, da prevzamejo odgovornost, zato poudarja potrebo po pogostejši vključitvi nedržavnih akterjev iz EU in držav AKP;

19.

zahteva, da se v sporazumu iz Cotonouja več pozornosti nameni nujni potrebi po večjih prizadevanjih za izpolnitev razvojnih ciljev tisočletja, zlasti glede na obsežnost izziva in bližajoči se rok leta 2015; zato odločno vztraja pri tem, da se sredstev, povezanih s sektorji razvojnih ciljev tisočletja, ne sme preusmerjati v podporo horizontalnim pobudam s področij, manj povezanih z razvojnimi cilji tisočletja;

20.

opozarja, kako pomembna so načela učinkovitosti pomoči, opredeljena v pariški deklaraciji in akcijskem načrtu iz Akre, ter načela usklajevanja med donatorji, opredeljena v kodeksu ravnanja EU o delitvi dela v razvojni politiki (31); meni, da so ta načela bistvenega pomena za kolikor mogoče učinkovito porabo sredstev za razvojno sodelovanje, zato poziva, da se jih v celoti upošteva pri reviziji sporazuma iz Cotonouja;

21.

poziva k boljši usklajenosti med Evropskim razvojnim skladom in novim razvojnim mandatom Evropske investicijske banke;

22.

pozdravlja v Lizbonski pogodbi zapisano zavezo EU, da bo upoštevala cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju (32); kljub temu pa je zaskrbljen nad sporočilom Evropske komisije o usklajenosti politike za razvoj (33), ki vpeljuje drugačen pristop k usklajenosti politike za razvoj; v zvezi s tem vztraja pri tem, da mora pristop EU k usklajenosti politike za razvoj v celoti upoštevati prednostne naloge držav AKP na področju razvoja.