18.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 67/1

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (1) (Direktiva o pticah),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst (2) (Direktiva o habitatih),

—

ob upoštevanju ekološkega omrežja posebnih ohranitvenih območij v Evropski uniji Natura 2000, oblikovanega z navedenima direktivama,

—

ob upoštevanju rezultatov devetega srečanja konference pogodbenic (COP 9) Konvencije o biotski raznovrstnosti,

—

ob upoštevanju poročila št. 3/2008 Evropske agencije za okolje z naslovom „Evropski gozdovi – razmere v ekosistemih in trajnostna raba“,

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A6-0478/2008),

A.

ker je učinkovito varstvo in po potrebi obnova zadnjih evropskih območij divjine bistvenega pomena za zaustavitev zmanjševanja biotske raznovrstnosti do leta 2010,

B.

ker cilj zaustavitve zmanjševanja biotske raznovrstnosti do leta 2010 ne bo dosežen in ker se že čuti negativen družbeni in gospodarski vpliv zmanjševanja biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev,

C.

ker bi Evropska unija morala graditi na sedanjih dosežkih, kot je Natura 2000, ter razvijati bistveno močnejši in ambicioznejši nov političen okvir za biotsko raznovrstnost po letu 2010,

D.

ker direktivi o pticah in habitatih zagotavljata trden in uporaben okvir za varstvo narave, skupaj z območji divjine, pred škodljivim razvojem,

E.

ker cilji politike Evropske unije za biotsko raznovrstnost ter direktiv o pticah in habitatih še zdaleč niso ustrezno vključeni v sektorske politike, kot so kmetijstvo, regionalni razvoj, energija ali promet,

F.

ker številna območja divjine zagotavljajo pomembne zaloge ogljika, njihovo varstvo pa je pomembno za biotsko raznovrstnost ter za varstvo podnebja,

G.

ker učinek invazivnih tujih vrst na biotsko raznovrstnost resno ogroža območja divjine, kjer zgodnje odkrivanje invazivnih vrst morda ni mogoče in kjer lahko pride do večje ekološke in gospodarske škode, še preden je mogoče ukrepati,

1.

poziva Komisijo, naj opredeli, kaj je divjina; opredelitev mora upoštevati vidike, kot so ekosistemske storitve, ohranitvena vrednost, podnebne spremembe in trajnostna raba;

2.

poziva Komisijo, naj pooblasti Evropsko agencijo za okolje in druge ustrezne evropske organe, da kartirajo zadnja evropska območja divjine, da se opredeli sedanja razporeditev, raven biotske raznovrstnosti ter površina še neokrnjenih območij in območij z minimalno človeško dejavnostjo (razdeljenih v glavne habitatne tipe: področja divjine z gozdovi, v sladkih vodah in na morju);

3.

poziva Komisijo, naj pripravi študijo o vrednosti in koristih varstva divjine; ta študija mora zlasti obravnavati vprašanja, povezana z ekosistemskimi storitvami, ravnjo biotske raznovrstnosti na območjih divjine, prilagajanjem podnebnim spremembam in trajnostnim turizmom, povezanim z naravo;

4.

poziva Komisijo, naj pripravi strategijo EU o divjini, ki bo skladna z direktivama o pticah in habitatih, ter pri tem uporabi ekosistemski pristop, s katerim bo določila ogrožene vrste in biotope, ter določi prednostne naloge;

5.

poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo območja divjine; poudarja, da so potrebna posebna sredstva za zmanjšanje razdrobljenosti, skrbno upravljanje območij, ponovno prepuščenih divjini, vzpostavitev mehanizmov in programov za nadomestila, ozaveščanje, dvig razumevanja ter uveljavitev pojmov v zvezi z divjino, kot je vloga prostih naravnih procesov in strukturnih elementov, ki nastanejo s takšnimi procesi, pri spremljanju in merjenju ugodnega ohranitvenega stanja; meni, da mora to delo potekati v sodelovanju z lokalnim prebivalstvom in zainteresiranimi stranmi;

6.

poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo z lokalnimi nevladnimi organizacijami, zainteresiranimi stranmi in lokalnim prebivalstvom pri predstavljanju divjine kot vrednote;

7.

poziva države članice, naj uvedejo in podprejo informacijske kampanje za ozaveščanje splošne javnosti o divjini in njenem pomenu ter spodbujajo stališče, da je varovanje biotske raznovrstnosti lahko v skladu z gospodarsko rastjo in zaposlovanjem;

8.

poziva države članice, naj izmenjujejo izkušnje o najboljših praksah in pridobljena znanja o območjih divjine, tako da povežejo najpomembnejše evropske strokovnjake pri preučitvi pojma divjine v Evropski uniji ter uvrstitvi divjine med evropske teme;

9.

ob upoštevanju izčrpno dokumentirane škode, ki jo turizem marsikje povzroča najdragocenejši evropski naravni dediščini, poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo upravljanje turizma, tudi kadar gre za vodenje obiskovalcev po habitatih in živalstvu območja divjine, skrajno previdno ter da bodo pri tem v celoti uporabljene izkušnje o zmanjševanju njegovega vpliva, pridobljene znotraj in zunaj Evrope, in po potrebi upoštevan člen 6 Direktive o habitatih; preučiti je treba modele, po katerih na območjih divjine večinoma ni dovoljen dostop (razen za odobrene znanstvene raziskave), omejen del takega območja pa je odprt za visokokakovosten trajnostni turizem, ki temelji na izkušnjah z divjino in lokalnim skupnostim prinaša gospodarske koristi;

10.

poziva Komisijo in države članice, naj namenijo posebno pozornost učinkovitemu varstvu območij divjine;

11.

poziva Komisijo, naj ugotovi, katere so neposredne nevarnosti v zvezi z območji divjine;

12.

poziva Komisijo, naj oblikuje ustrezna priporočila, ki bodo države članice usmerila glede najboljših pristopov za zagotovitev zaščite naravnih habitatov;

13.

poziva Komisijo in države članice, naj zavarujejo območja divjine z učinkovitejšim in doslednejšim izvajanjem direktiv o pticah in habitatih, Okvirne direktive o vodah (3) in Okvirne direktive o morski strategiji (4) ter z boljšim financiranjem, da bi preprečili uničenje teh območij zaradi škodljivega, neekološkega razvoja;

14.

pozdravlja pregled direktiv o pticah in habitatih, da bi jih po potrebi prilagodili za boljšo zaščito ogroženih vrst in biotopov;

15.

poziva Komisijo, naj sprejme partnersko pobudo Wild Europe, pri kateri sodeluje več naravovarstvenih organizacij, ki se posebej ukvarjajo z območji divjine ali poldivjine, med drugimi Mednarodna zveza za ohranjanje narave in naravnih virov (IUCN), Svetovna komisija za zaščitena območja (IUCN-WCPA), Svetovni sklad za naravo (WWF), partnerska organizacija Birdlife International in pobuda PAN Parks;

16.

poziva Komisijo, naj skupaj z zainteresiranimi stranmi oblikuje smernice za varovanje, upravljanje, trajnostno uporabo, spremljanje in financiranje področij divjine v okviru omrežja Natura 2000, zlasti ob upoštevanju prihodnjih izzivov, kot so podnebne spremembe, nezakonita sečnja in vedno večje povpraševanje po blagu;

17.

izraža globoko zaskrbljenost glede evropske politike na področju biotske raznovrstnosti zaradi pomanjkanja finančnih sredstev za upravljanje omrežja Natura 2000; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj pripravi sofinanciranje Skupnosti za upravljanje območij v državah članicah, kot je predvideno v Direktivi o habitatih;

18.

poziva Komisijo, naj območjem divjine v okviru omrežja Natura 2000 določi posebno mesto in strožje varstvo;

19.

meni, da je treba okrepiti politiko razvoja podeželja in vključevanje varstva okolja v kmetijskem sektorju EU; vendar ocenjuje, da sklad za razvoj podeželja ne zadostuje za financiranje varovanja biotske raznovrstnosti in divjine v smislu sredstev ter načrtovanja in stroke;

20.

poziva Komisijo, naj zagotovi nadaljnjo krepitev omrežja Natura 2000, da bi postalo enotno in delujoče ekološko omrežje, kjer imajo območja divjine osrednje mesto; poudarja potrebo po usklajenih politikah, zlasti v skupni kmetijski politiki, prometu, energiji in proračunu, da ne bi prišlo do spodkopavanja ciljev omrežja Natura 2000 na področju varovanja;

21.

poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo pri oblikovanju čvrstega zakonodajnega okvira o invazivnih tujih vrstah, kjer so obravnavani ekološki in ekonomski učinki teh vrst ter velika ranljivost območij divjine zaradi teh vrst;

22.

poziva Komisijo, naj spremlja in oceni vpliv podnebnih sprememb na divjino;

23.

poziva Komisijo in države članice, naj uvrstijo varovanje divjine med prednostne naloge v svoji strategiji spopadanja s podnebnimi spremembami;

24.

v zvezi s podnebnimi spremembami poziva Komisijo, naj izvede raziskave in zagotovi smernice o tem, kdaj je za varovanje divjine potrebno človekovo upravljanje in kakšni naj bodo posegi;

25.

izraža trdno podporo krepitvi politik in ukrepov glede divjine;

26.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

18.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 67/5

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. januarja 2007 z naslovom „Agenda za trajnostni razvoj splošnega in poslovnega letalstva“ (KOM(2007)0869),

—

ob upoštevanju predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. junija 2008 o spremembah uredb (ES) št. 549/2004, (ES) št. 550/2004, (ES) št. 551/2004 in (ES) št. 552/2004 z namenom izboljšanja delovanja in trajnosti evropskega letalskega sistema (KOM(2008)0388),

—

ob upoštevanju predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. junija 2008 o spremembi Uredbe (ES) št. 216/2008 v zvezi z letališči, upravljanjem zračnega prometa in navigacijskimi službami zračnega prometa ter o razveljavitvi Direktive Sveta 2006/23/ES (KOM(2008)0390),

—

ob upoštevanju Direktive 2008/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o spremembi Direktive 2003/87/ES zaradi vključitve letalskih dejavnosti v sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 549/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2004 o določitvi okvira za oblikovanje enotnega evropskega neba (2), Uredbe (ES) št. 550/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2004 o izvajanju navigacijskih služb zračnega prometa na enotnem evropskem nebu (3) in Uredbe (ES) št. 551/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2004 o organiziranosti in uporabi zračnega prostora na enotnem evropskem nebu (4),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 216/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 2008 o skupnih predpisih na področju civilnega letalstva in ustanovitvi Evropske agencije za varnost v letalstvu (5) (Uredba o Evropski agenciji za varnost v letalstvu),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EGS) št. 95/93 z dne 18. januarja 1993 o skupnih pravilih dodeljevanja slotov na letališčih Skupnosti (6) (Uredba o dodeljevanju slotov),

—

ob upoštevanju Uredbe Komisije (ES) št. 375/2007 z dne 30. marca 2007 o spremembi Uredbe (ES) št. 1702/2003 o določitvi izvedbenih določb za certificiranje zrakoplovov in sorodnih proizvodov, delov in naprav glede plovnosti in okoljske ustreznosti ter potrjevanje projektivnih in proizvodnih organizacij (7),

—

ob upoštevanju Uredbe Komisije (ES) št. 376/2007 z dne 30. marca 2007 o spremembi Uredbe (ES) št. 2042/2003 o stalni plovnosti zrakoplovov in letalskih proizvodov, delov in naprav ter o potrjevanju organizacij in osebja, ki se ukvarjajo s temi nalogami (8),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 219/2007 z dne 27. februarja 2007 o ustanovitvi skupnega podjetja za razvoj nove generacije evropskega sistema upravljanja zračnega prometa (SESAR) (9),

—

ob upoštevanju projekta za stroškovno učinkovit mali zrakoplov (CESAR) v okviru Šestega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu socialno-ekonomskemu odboru in Odboru regij z dne 25. junija 2008 z naslovom „Enotno evropsko nebo II: v smeri trajnostnega in uspešnejšega letalstva“ (KOM(2008)0389),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 24. januarja 2007 z naslovom „Akcijski načrt za zmogljivost letališč, učinkovitost in varnost v Evropi“ (KOM(2006)0819),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 30. aprila 2008 o izvrševanju Uredbe (EGS) št. 95/93 o skupnih pravilih dodeljevanja slotov na letališčih Skupnosti, kakor je bila spremenjena (KOM(2008)0227),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. marca 2007 z naslovom „Stanje napredovanja projekta za uresničitev nove generacije evropskega sistema upravljanja zračnega prometa (SESAR)“ (KOM(2007)0103),

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem ter mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A6-0501/2008),

A.

ker splošno in poslovno letalstvo obsega številne zrakoplovne dejavnosti; ker termin zajema vse operacije civilnih zrakoplovov, razen komercialnega zračnega prometa, pa tudi operacije v civilnem zračnem prometu na zahtevo in za plačilo,

B.

ker ta sektor obsega tudi zelo raznolike dejavnosti velike vrednosti, kot so specializirana dela v zraku (zračna kartografija, poleti za kmetijske namene, gašenje požarov, nadzorovanje prometa), usposabljanje pilotov in športno letenje,

C.

ker trenutno primanjkuje informacij in statističnih podatkov o splošnem in poslovnem letalstvu,

D.

ker je splošno in poslovno letalstvo najhitreje rastoči segment civilnega letalstva v Evropi; ker splošno in poslovno letalstvo dopolnjuje redni zračni promet, ki ga izvajajo komercialni letalski prevozniki, in daje tako specifične družbene in ekonomske koristi, kot so denimo povečana mobilnost državljanov, produktivnost podjetij in boljše regionalno povezovanje,

E.

ker ima splošno in poslovno letalstvo vse večji gospodarski pomen zlasti za evropsko proizvodnjo, ki stalno povečuje delež na svetovnem trgu in ima velike možnosti za nadaljnjo rast,

F.

ker se je letalska politika EU tradicionalno osredotočala na komercialni zračni promet, ni pa ustrezno upoštevala vse večjega vpliva te politike na splošno in poslovno letalstvo,

G.

ker predpisi, katerih namen je urejati upravljanje zelo zapletenih komercialnih zrakoplovov, lahko nesorazmerno finančno in regulativno obremenijo upravljavce malih zasebnih zrakoplovov; ker sta se zato enak pristop za vse in enako izvrševanje predpisov za različne sektorje letalstva v nekaterih pogledih izkazala za neprimerna,

H.

ker je dostop do zračnega prostora in letališč ključno vprašanje za splošno in poslovno letalstvo, saj se razmak med povpraševanjem in zmožnostjo povečuje; ker splošno in poslovno letalstvo vse bolj konkurira s širšo letalsko panogo za dostop do zračnega prostora in letališč,

1.

pozdravlja sporočilo Komisije o splošnem in poslovnem letalstvu, saj smiselno analizira težave, s katerimi se spopada ta sektor, in nudi številne primerne pristope za zadovoljevanje specifičnih potreb tega sektorja v okviru stalnega dialoga med vsemi zainteresiranimi stranmi;

2.

poudarja potrebo po upoštevanju interesov in posebnosti splošnega in poslovnega letalstva pri razvoju prihodnjih pobud v okviru politike zračnega prometa, da se poveča njegova konkurenčnost; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj zagotovi izvajanje načel sorazmernosti in subsidiarnosti pri načrtovanju in izvrševanju tako obstoječe kot prihodnje zakonodaje o letalstvu;

3.

opozarja Komisijo, da je treba sistematično izvajati segmentirane ocene učinka, da se omogoči raznolikost ureditev, ki vplivajo na različne kategorije podjetij in uporabnikov zračnega prostora, če je to potrebno in v kolikor to ne ogroža varnosti;

4.

poziva Komisijo, naj ob sprejemanju izvedbenih ukrepov o varnosti v letalstvu zagotovi, da so ti sorazmerni in primerni glede na zapletenost različnih kategorij zrakoplovov in operacij;

5.

pozdravlja nedavno prilagoditev standardov vzdrževanja za zrakoplove, ki niso vključeni v komercialni zračni promet, in zlasti za zrakoplove, ki ne spadajo v kategorijo „kompleksnih zrakoplovov na motorni pogon“, saj gre za dober primer sorazmerne ureditve;

6.

meni, da bi glede splošnega letalstva bila zaželena določena mera prilagodljivosti na stopnji izvrševanja; verjame, da bi to bilo mogoče doseči z zaupanjem nekaterih nadzorstvenih pooblastil društvom in organizacijam za športno in rekreacijsko letalstvo, ob primernem nadzoru ustrezne uprave za letalstvo in pod pogojem, da ni navzkrižja interesov;

7.

poziva Komisijo, naj preuči možnost določitve poenostavljenih varnostnih in kontrolnih postopkov za potnike v poslovnem letalstvu, ne da bi bili kakor koli ogroženi njihova varnost in zaščita;

8.

predlaga, da Komisija olajša izmenjavo najboljše prakse o varnostnih ukrepih na majhnih in srednje velikih letališčih;

9.

izpostavlja, da je za splošno in poslovno letalstvo vse težje dostopati ne le do večjih, ampak tudi do regionalnih letališč, saj vse večje povpraševanje komercialnega zračnega prometa ustvarja pritisk na razpoložljivost slotov in parkirnih mest;

10.

poziva Komisijo in države članice, naj se s pomočjo svojih letaliških organov spopadejo s temi težavami tako, da uvedejo ukrepe za optimizacijo uporabe obstoječih zmogljivosti z boljšim načrtovanjem in z uporabo moderne tehnologije, kot predvideva akcijski načrt Komisije za zmogljivost letališč, učinkovitost in varnost v Evropi („akcijski načrt Komisije“);

11.

čaka nasvet nove opazovalnice Skupnosti za zmogljivost letališč glede razvoja ukrepov, da bi se izboljšala zmogljivost evropskega letališkega omrežja, in pričakuje, da bo imela opazovalnica pomembno vlogo pri izvajanju akcijskega načrta Komisije;

12.

meni, da so helikopterji lahko pomembno sredstvo za povezovanje na kratkih razdaljah med letališči ter poziva Komisijo in države članice, naj jih vključijo v strategije za povečanje zmogljivosti;

13.

spodbuja države članice ter regionalne in lokalne organe, naj vlagajo v posodobitev in izgradnjo majhnih in srednje velikih letališč, ki so zelo pomembna za splošno in poslovno letalstvo;

14.

spodbuja države članice, naj vlagajo v posebno infrastrukturo, potrebno za delovanje in namestitev zrakoplovov na področju splošnega in poslovnega letalstva;

15.

spodbuja države članice ter regionalne in lokalne organe, naj v postopek posvetovanja vključijo vse zainteresirane strani, da se možna ali obstoječa letališča po potrebi namenijo zgolj za potrebe splošnega in poslovnega letalstva; kadar gre za opuščena vojaška letališča, bi morali biti v posvetovanje vključeni vojaški organi;

16.

meni, da je izredno pomembno, da določanje koridorjev zračnega prostora pri majhnih in srednje velikih letališčih ustreza uporabnikom splošnega in poslovnega letalstva in da je pred vsakršnimi spremembami teh območij potrebno posvetovanje z uporabniki;

17.

poudarja, da bi bilo treba poslovnemu letalstvu omogočiti primeren dostop do večjih letališč, kadar je to mogoče, da bi evropske regije lahko povezali z njihovimi gospodarskimi središči in poziva, da Komisija do konca leta 2009 pripravi poročilo za Parlament o tem, ali je treba določbe obstoječe Uredbe o dodelitvi slotov prilagoditi;

18.

poudarja potrebo po razvoju usklajenega pristopa za zagotovitev doslednosti med letališkimi sloti in načrti letov na evropski ravni, poziva Komisijo, naj predlaga ustrezne ukrepe, in v zvezi s tem spodbuja sodelovanje evropskih letaliških koordinatorjev;

19.

pričakuje, da bo uvedba sistema upravljanja zračnega prometa s sodobnimi in inovativnimi tehnologijami v okviru skupnega podjetja SESAR prispevala k boju proti razdrobljenosti evropskega zračnega prostora in njegove predvidene prezasedenosti ter znatno povečala zmogljivost zračnega prostora, kar bo ugodno za vse uporabnike zračnega prostora, vključno s splošnim in poslovnim letalstvom;

20.

vseeno poudarja, da mora program SESAR v celoti upoštevati posebnosti splošnega in poslovnega letalstva ter prispevati prave koristi temu sektorju, ne da bi ga nepotrebno obremenjeval;

21.

meni, da bi eden od ciljev moral biti, da se uporabnikom pravil vizualnega letenja (VFR) nudi dostop do prometnih, vremenskih in letalskih informacij na uporabnikom prijazen in stroškovno učinkovit način;

22.

vztraja, naj zakonodaja o enotnem evropskem nebu in pobuda SESAR ne vodita do nesorazmernih in predragih tehnoloških zahtev za majhne zrakoplove, ki so upravljani v skladu s pravili vizualnega letenja, pri tem pa se popolnoma zaveda, da morajo imeti vsi zrakoplovi, ki uporabljajo nadzorovan zračni prostor, opremo, ki bo zagotovila ustrezno raven varnosti, kot so na primer naprave za pozicioniranje;

23.

meni, da glede emisij CO2 in hrupa splošno in poslovno letalstvo v primerjavi s komercialnim zračnim prometom nima velikega vpliva na okolje;

24.

meni, da je vseeno treba zmanjšati emisije, in sicer z izboljšanjem okoljske zmogljivosti manjših zrakoplovov z uporabo čistejšega goriva in s spodbujanjem raziskav, tehnološkega razvoja in inovacij; v zvezi s tem poudarja pomen pobud, kot sta „Čisto nebo“ in CESAR;

25.

ugotavlja, da večina splošnega in poslovnega letalstva ne sodi v področje uporabe Direktive za vključitev letalskih dejavnosti v sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti;

26.

meni, da bi se s težavo glede hrupa bilo treba spopasti na nacionalni in lokalni ravni v skladu z načelom subsidiarnosti, in meni, da je kartiranje hrupa eno izmed orodij za omogočanje uravnotežene metodologije za zagotavljanje razvoja letališč brez povzročanja znatnega onesnaževanja s hrupom za lokalne prebivalce;

27.

meni, da morajo oblikovalci politike imeti na razpolago ustrezne informacije in statistične podatke o splošnem in poslovnem letalstvu, da bodo lahko v celoti razumeli delovanje sektorja in ga bodo lahko na primeren način regulirali; zato poziva Komisijo in Eurostat, naj razvijeta in uporabita sistematičen pristop do zbiranja in izmenjave mednarodnih in evropskih podatkov;

28.

pozdravlja pojasnilo Komisije o pravnih opredelitvah, vključno z opredelitvijo delnega lastništva, in ponovno opozarja, da je to vprašanje obravnavano v revidirani Uredbi o Evropski agenciji za varnost v letalstvu in v s tem povezanimi izvedbenih določbah, ki so trenutno v pripravi;

29.

poziva Komisijo, naj sprejme ustrezne ukrepe za olajšanje dostopa proizvodne industrije s področja splošnega in poslovnega letalstva EU do svetovnih trgov;

30.

meni, da je pri razvoju zunanje letalske politike EU treba upoštevati interese splošnega in poslovnega letalstva, zlasti glede čezatlantskih letov;

31.

poziva Komisijo, naj poveča podporo za raziskave, razvoj in inovacije v letalstvu, zlasti s strani malih in srednje velikih podjetij, ki razvijajo in proizvajajo zrakoplove za splošno in poslovno letalstvo;

32.

meni, da je spodbujanje rekreacijskega in športnega letalstva in evropskih letalskih klubov bistveno, saj predstavljajo pomemben vir znanja in spretnosti za ves letalski sektor;

33.

poziva Komisijo, naj upošteva pomembno vlogo, ki jo ta letalski sektor ima in jo bo imel še naprej pri razvoju poklicnega usposabljanja za pilote;

34.

poziva, da Komisija do konca leta 2009 Evropskemu parlamentu poroča o doseženem napredku glede vprašanj, opredeljenih v tej resoluciji;

35.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

18.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 67/10

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. decembra 2007 z naslovom „Predkomercialna naročila: spodbujanje inovacij za zagotavljanje visokokakovostnih trajnostnih javnih storitev v Evropi“ (KOM(2007)0799) („Sporočilo Komisije“),

—

ob upoštevanju Direktive 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (1),

—

ob upoštevanju Direktive 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (2),

—

ob upoštevanju razlagalnega sporočila Komisije o uporabi zakonodaje Skupnosti o javnih naročilih in koncesijah institucionaliziranim javno-zasebnim partnerstvom (IJZP) (3),

—

ob upoštevanju vseh veljavnih pravil o konkurenci glede državne pomoči in pravic intelektualne lastnine,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. decembra 2007 o pobudi za vodilni trg za Evropo (KOM(2007)0860) in posvetovanja Komisije o vzpostavitvi mreže javnih naročil kot podpore tej pobudi,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. junija 2008 z naslovom „Najprej pomisli na male - Akt za mala podjetja za Evropo“ (KOM(2008)0394) ter delovnega dokumenta osebja Komisije z dne 25. junija 2008 o evropskem kodeksu najboljših praks, ki lajšajo dostop malih in srednje velikih podjetij do oddaje javnih naročil (SEK(2008)2193),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. septembra 2006 z naslovom „Prenos znanja v prakso: široko zastavljena inovacijska strategija za EU“ (KOM(2006)0502) in resolucije Evropskega parlamenta z dne 24. maja 2007 (4),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta osebja Komisije z dne 23. februarja 2007 z naslovom „Priročnik o obravnavanju inovativnih rešitev v javnem naročanju: 10 elementov dobre prakse“ (SEK(2007)0280),

—

ob upoštevanju poročila neodvisne skupine strokovnjakov za raziskave in razvoj z naslovom „Ustvarjanje inovativne Evrope“ (5) (poročilo Aho),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij o predkomercialnih naročilih: spodbujanje inovacij za zagotavljanje visokokakovostnih trajnostnih javnih storitev v Evropi (6),

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in zaščito potrošnikov in mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za pravne zadeve (A6-0018/2009),

A.

ker lizbonska strategija poziva države članice, naj povečajo vlaganja v raziskave in razvoj na 3 % BDP, ključno obveznost za spodbujanje inovacij in ekonomijo znanja,

B.

ker je poročilo Aho opredelilo, da so javna naročila strateški instrument za dosego tega cilja,

C.

ker morajo Komisija in države članice pomagati pri razvoju strokovnega znanja, potrebnega za čim boljše izkoriščanje priporočil iz Sporočila Komisije,

D.

ker Komisija sedaj nima na voljo instrumentov za pospeševanje predkomercialnih pilotnih projektov naročil in ostaja pobuda le pri državah članicah,

1.

pozdravlja sporočilo Komisije in podpira predlagano delitev tveganja in koristi modela predkomercialnih naročil kot enega od spodbujevalcev inovacij;

2.

odobrava poročilo Aho, zlasti stališče, da morajo države članice uporabljati javna naročila za spodbujanje povpraševanja po inovativnem blagu ob hkratnem izboljšanju kakovosti in dostopnosti javnih storitev;

3.

ugotavlja, da javni organi kljub številnim evropskim raziskovalnim programom niso izrabili njihovih rezultatov prek javnih naročil;

4.

opaža pozornost, ki se že posveča predkomercialnim naročilom, zlasti v ZDA, na Kitajskem in Japonskem, kjer te možnosti dejavno izkoriščajo s široko izbiro instrumentov javne politike, kot je na primer projekt ocenjevanja uspešnosti naročil za obrambne namene (Defence Acquisitions Performance Assessment – DAPA) v ZDA;

5.

meni, da se javna naročila premalo izkoriščajo kot spodbujevalec rasti, ki ga vodijo inovacije v EU s pomembnimi možnostmi za dosego visokokakovostnih in dostopnih javnih storitev, kot so zdravstveno varstvo in prevoz, pa tudi za odzivanje na družbene izzive podnebnih sprememb, trajnostne energije in staranja prebivalstva;

6.

obžaluje, da se številni javni organi ne zavedajo možnosti predkomercialnega naročanja in da še niso nastopali kot „inteligentne stranke“;

7.

meni, da bo dosežena optimalna korist te pobude le, če bodo naročniki vključili inovacije, kot enega ciljev v njihovem programu naročil;

8.

ugotavlja, da se lahko predkomercialna naročila izvajajo v okviru obstoječega pravnega okvira Direktive 2004/17/ES in Direktive 2004/18/ES, ki iz področja uporabe izvzemata storitve raziskav in razvoja (7), razen kadar storitve, ki so predmet javnega naročila, v celoti plača naročnik, ki ima edini koristi od njih;

9.

poziva države članice, naj pregledajo nacionalno zakonodajo in zagotovijo, da javni organi pri predkomercialnih naročilih ne bodo omejeni z neobstoječim, nepravilnim ali nepotrebno zapletenim prenosom zadevnih izjem, ter da ne bodo po nepotrebnem pripravljali nacionalnih razpisnih zahtev in modelov naročil;

10.

ne glede na poseben pristop, ki se uporablja za predkomercialno naročanje, opozarja, da še vedno veljata dobri načeli naročanja, namreč preglednost in konkurenčnost, ki zagotavljata, da integrirane končne rešitve zadostijo potrebam strank;

11.

je naklonjen sporočilu Komisije, ki vsebuje možno konceptualno podlago za predkomercialna naročila in njihovo izvajanje, čeprav meni, da so v njem tudi vrzeli glede konkretnega uresničevanja predlaganega postopka, predvsem na lokalni in regionalni ravni;

12.

kar zadeva lokalne in regionalne organe meni, da ni na voljo dovolj informacij o še obstoječih ovirah za njihovo uresničevanje izvajanja predkomercialnih naročil, s čimer bi spodbujali resnično inovativne in koristne rešitve za svoje prebivalce;

13.

poziva Komisijo in države članice, naj skupaj zagotovijo, da naročniki na lokalni in regionalni ravni ter drugi organi, ki ne spadajo v osrednjo upravo, razvijajo zahtevano strokovno znanje in izvajajo inovativna javna naročila;

14.

poziva Komisijo in države članice, naj za naročnike na lokalni in regionalni ravni pripravijo smernice in orodja za usposabljanje na področju uporabe predkomercialnih naročil za raziskave in razvoj;

15.

zato pozdravlja pobudo Komisije, da financira izmenjavo dobrih praks in usposabljanje na področju predkomercialnih naročil v delovnem programu za leto 2009 Sedmega okvirnega programa;

16.

želi pohvaliti omenjeni delovni dokument osebja Komisije o 10-ih elementih dobre prakse inovativnih rešitev v javnih naročilih ter pozdravlja širše dejavnosti Pro Inno Europe za podporo inovacijam; poziva Komisijo, naj za predkomercialna naročila pripravi podoben priročnik dobre prakse;

17.

meni, da imajo predkomercialna naročila velike možnosti, da postanejo nadaljnji korak k vključevanju inovativnih naročil, vendar priznava potrebo po strokovnem znanju s področja javnih naročil ter da morajo države članice v sodelovanju s podjetji, univerzami in izobraževalnimi središči pospeševati dejavnosti usposabljanja za razvoj upravljavskih orodij;

18.

poziva pristojne generalne direktorate Komisije, naj sodelujejo med sabo pri ustvarjanju izčrpnega, lahko razumljivega, vendar pravno brezhibnega priročnika v vseh uradnih jezikih, s praktičnimi primeri, ki prikazujejo, kako se lahko v praksi pravilno uporabljajo ta pravna načela, zlasti za mala in srednje velika podjetja ter naročnike;

19.

poziva Komisijo, naj v priročniku poda zlasti praktične primere delitve tveganja in koristi po tržnih pogojih; poleg tega meni, da morajo biti pravice intelektualne lastnine last družb, ki sodelujejo v predkomercialnih javnih naročilih, glede na to, da se tudi v ZDA in na Japonskem uporablja tak model, ki številne družbe spodbuja k sodelovanju v postopkih predkomercialnih javnih naročil;

20.

ugotavlja, da sta za uspešno predkomercialno naročanje zlasti pomembna razvoj delitve tveganja in koristi v skladu s tržnimi pogoji ter dodelitev pravic intelektualne lastnine sodelujočim podjetjem;

21.

poziva države članice in Komisijo, naj v inovacijskih politikah opredelijo srednje- in dolgoročne javne izzive, ki jih je treba odpraviti s tehnološkimi rešitvami, ki se razvijejo s predkomercialnimi javnimi naročili; meni, da rešitve lahko vključujejo oblikovalske natečaje in sklade za izzive, kot je izziv na področju vozil brez voznika (Driverless Vehicle Challenge) v ZDA;

22.

meni, da so prenosi znanja med tehnološko inovativnimi univerzami, raziskovalnimi središči in naročniki sestavni del uspešnega predkomercialnega naročanja;

23.

ugotavlja, da evropske inovacijske agencije, kot so Vinnova na Švedskem, Tekes na Finskem, Senternovem na Nizozemskem in Innovation na Norveškem, sodelujejo v prenosu znanja med potencialnimi strankami in raziskovalci; s krepitvijo sodelovanja med udeleženci raziskav in razvoja spodbujajo uvajanje predkomercialnih naročil; zato spodbuja države članice, naj preučijo delovanje teh agencij kot merilo za svoje dejavnosti;

24.

opozarja na pomen tehnoloških platform EU za zagotavljanje okvira za opredelitev prednostnih nalog raziskav in razvoja ter za povezovanje inovacij, ki jih je že mogoče uporabljati, s potrebami potencialnih strank; ugotavlja tudi, da lahko tehnološke platforme uskladijo zgodnji tržni razvoj novih tehnologij s potrebami javnih organov; zato poziva Komisijo, naj zagotovi boljšo vključitev tehnoloških platform v predkomercialno naročanje;

25.

pozdravlja pobudo Komisije za vodilni trg za Evropo (LMI), ki predstavlja pomembnega pospeševalca uporabe predkomercialnih naročil za podporo inovacijam, da bi razvili ključne trge obsega, ter zlasti upoštevajoč pobudo za vzpostavitev mreže javnih naročil za podporo pobudi za vodilni trg;

26.

pozdravlja prizadevanja Komisije, da se v kodeksu najboljših praks Evropskega akta za mala podjetja izboljša dostop do javnih naročil MSP v EU;

27.

pozdravlja pojasnilo Komisije, da lahko naročniki opravljajo predkomercialna naročila v vseh fazah razvoja in uvajanja novega proizvoda ali storitve in ne le za temeljne raziskave; ugotavlja, da ta izčrpen pristop spodbuja dostop MSP do javnih naročil;

28.

želi pohvaliti predlog Komisije za pojasnitev vloge javnih organov pri krepitvi raziskav in razvoja ter pri spodbujanju inovacij prek njihove dejavnosti naročanja; poudarja, da politike držav članic, ki urejajo naročanje, ne smejo predpisovati preveč, saj je predkomercialno naročanje v praksi mogoče organizirati na različne načine, tako da ustreza posebnim projektom in potrebam ter je istočasno še vedno v skladu s pravili Skupnosti;

29.

meni, da je koncept predkomercialnih naročil pomemben, vendar se boji, da ne bo uspel pritegniti malih in srednje velikih podjetjih, če se ne bo jasno razumelo, kako naj bi sistem predkomercialnih naročil deloval, zlasti v čezmejnem okviru; poudarja, da osrednje načelo predkomercialnih naročil – in sicer, da javni organ ne zadrži vseh koristi, ki so rezultat raziskav in razvoja, ampak da vsaka družba obdrži lastniške pravice glede novih idej, ki jih ustvari – zagotavlja pravno varnost in varstvo idej sodelujočih podjetij;

30.

priznava, da imajo mala in srednje velika podjetja lahko koristi od predkomercialnih naročil zaradi delitve tveganja (glede na njihove bolj omejene zmogljivosti za naložbe), postopne rasti (velikosti in izkušenj) v vsaki fazi procesa raziskav in razvoja ter zaradi poenostavljenega postopka zbiranja ponudb v primerjavi s tradicionalnimi naročili;

31.

poziva Komisijo, naj konsolidira te strategije v enotno politiko javnih naročil, da se z javnimi naročili spodbudi inovacije, predkomercialna naročila, razvoj vodilnih trgov ter rast malih in srednje velikih podjetjih;

32.

meni, da javne kampanje kot del konsolidirane strategije za spodbujanje inovacij s predkomercialnimi naročili zagotavljajo boljšo klimo za naročnike, ki vlagajo več v dejavnosti, ki spodbujajo inovacije z dolgoročno donosnostjo naložb; s tem v zvezi podpira možnosti povezovanja med lokalnimi, regionalnimi in nacionalnimi javnimi organi na področju predkomercialnih naročil;

33.

meni, da je predkomercialno naročanje najučinkovitejše, kadar je na voljo dovolj spodbud za javne organe, da izrabijo trge raziskav in razvoja, in za dobavitelje, da sodelujejo pri vladnih projektih; zato ugotavlja, da so finančne spodbude izredno pomembne pri uvajanju predkomercialnih naročil in že obstajajo v nekaterih državah članicah, v katerih lahko velik delež stroškov prvega predkomercialnega naročila krije osrednji organ;

34.

meni, da je treba v okviru programov Skupnosti za spodbujanje inovacij upoštevati finančne spodbude, ki bodo spodbujale javne organe v vsej EU k skupnemu izvajanju predkomercialnih naročil na področjih inovativne tehnologije vodilnih trgov in drugih področjih skupnega evropskega pomena;

35.

ugotavlja, da bodo samodejni pregledi Komisije ter široke objave praktičnih izkušenj in pogodbenih klavzul, ki bodo naročnikom omogočale sklicevanje na dobre izkušnje, ki se lahko uporabijo tudi v priročniku dobre prakse, koristili tem pilotnim projektom Skupnosti;

36.

prepoznava potrebo po evropskem pilotnem projektu v zvezi s predkomercialnimi naročili, ki bi pokazal primer izvajalskega pristopa, s katerim se zagotovi kar največjo pravno varnost in zaščito podjetij, zlasti MSP, ki so običajno šibkejša stranka v primerjavi z naročniki in velikimi podjetji, ki ponavadi sodelujejo v javnih naročilih;

37.

ugotavlja, da ostaja krepitev predkomercialnih naročil eden od številnih načinov, s katerimi države članice povečajo vložek v inovacije in raziskave; zato poziva države članice, naj spodbujajo inovacije z vključevanjem vseh udeleženih strani, vključno z univerzami, raziskovalnimi inštituti in drugimi organi, ki sodelujejo pri pospeševanju gospodarskega razvoja, tako da se javne organe bolje vključi v inovativno dejavnost; meni, da bi bilo treba to zavezo vključiti v skladno strategijo za raziskave, inovacije in razvoj;

38.

priporoča Komisiji in državam članicam, naj z namenom spodbujanja konkurence, podpirajo uporabo elektronskih sistemov javnega naročanja in dinamičnih postopkov, da se olajša postopek predkomercialnih javnih naročil;

39.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

18.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 67/16

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. novembra 2008 z naslovom „Drugi strateški pregled energetske politike – Akcijski načrt EU za varnost preskrbe in solidarnost pri preskrbi z energijo“ (KOM(2008)0781) („sporočilo o drugem strateškem pregledu energetske politike“),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 13. novembra 2008 z naslovom „Varnemu, trajnostnemu in konkurenčnemu evropskemu energetskemu omrežju naproti“ (KOM(2008)0782),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 13. novembra 2008 o izvajanju programa glede vseevropskih energetskih omrežij v obdobju 2002–2006 (KOM(2008)0770),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. novembra 2008 o Direktivi Sveta 2004/67/ES z dne 26. aprila 2004 o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe z zemeljskim plinom (KOM(2008)0769),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 13. novembra 2008 glede direktive Sveta o obveznosti držav članic glede vzdrževanja minimalnih zalog surove nafte in/ali naftnih derivatov (KOM(2008)0775),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. novembra 2008 z naslovom „Energetska učinkovitost: doseganje cilja 20-odstotnega deleža“ (KOM(2008)0772),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 13. novembra 2008 glede direktive Evropskega parlamenta in Sveta o energetski učinkovitosti stavb (prenovitev) (KOM(2008)0780),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 13. novembra 2008 glede direktive Evropskega parlamenta in Sveta o navajanju porabe energije in drugih virov izdelkov, ki vplivajo na rabo energije, s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku (prenovitev) (KOM(2008)0778),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 13. novembra 2008 glede direktive Evropskega parlamenta in Sveta o označevanju pnevmatik glede na izkoristek goriva in druge bistvene parametre (KOM(2008)0779),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 26. novembra 2008 glede direktive Sveta o vzpostavitvi okvira Skupnosti za jedrsko varnost (KOM(2008)0790),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. novembra 2008 z naslovom „Evropa lahko prihrani več energije s soproizvodnjo toplote in električne energije“ (KOM(2008)0771),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. novembra 2008 z naslovom „Energija vetrnih elektrarn na morju: ukrepi, potrebni za izpolnitev ciljev energetske politike za leto 2020 in pozneje“ (KOM(2008)0768),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. novembra 2008 z naslovom „Posodobitev usmeritvenega jedrskega programa v okviru drugega strateškega pregleda energetske politike“ (KOM(2008)0776),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. januarja 2007 z naslovom „Omejevanje globalnih podnebnih sprememb na 2 stopinji Celzija: pot do leta 2020 in naprej“ (KOM(2007)0002),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 23. januarja 2008 z naslovom „20 20 do leta 2020 – Priložnost Evrope glede podnebnih sprememb“ (KOM(2008)0030),

—

ob upoštevanju predloga Komisije z dne 23. januarja 2008 glede direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (KOM(2008)0019),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. novembra 2008 z naslovom „Evropski načrt za oživitev gospodarstva“ (KOM(2008)0800),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 4. aprila 2006 glede skupnega stališča Sveta z namenom sprejetja odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi smernic za vseevropska energetska omrežja in razveljavitvi Odločbe 96/391/ES in Odločbe št. 1229/2003/ES (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. maja 2007 o oceni Euratoma – 50 let evropske politike za jedrsko energijo (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. septembra 2007 o časovnem načrtu za obnovljivo energijo v Evropi (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. septembra 2007 o skupni zunanji politiki na področju energetike (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. oktobra 2007 o konvencionalnih virih energije in energetski tehnologiji (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 31. januarja 2008 o akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost: uresničitev možnosti (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2008 o Svetovnem skladu za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2008 o evropskem strateškem načrtu za energetsko tehnologijo (8),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 18. junija 2008 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/54/ES o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo (9),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 9. julija 2008 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/55/ES o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom (10),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 18. junija 2008 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1228/2003 o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije (11),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 9. julija 2008 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1775/2005 o pogojih za dostop do prenosnih omrežij zemeljskega plina (12),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 18. junija 2008 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (13),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. novembra 2008 o podpori zgodnji predstavitvi trajnostne proizvodnje električne energije iz fosilnih goriv (14),

—

ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta z zasedanja 8. in 9. marca 2007,

—

ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta z zasedanja 13. in 14. marca 2008,

—

ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta z zasedanja 15. in 16 oktobra 2008,

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in mnenja Odbora za zunanje zadeve (A6-0013/2009),

A.

ker si mora vsaka evropska energetska politika celostno prizadevati za uresničitev treh glavnih in enako pomembnih ciljev, to je zagotoviti zanesljivo preskrbo in solidarnost med državami članicami, se boriti proti podnebnim spremembam, vključno s predanim izvajanjem ciljev Unije, ter omogočiti konkurenčnost,

B.

ker bo potrebna popolna preusmeritev energetske politike za dosego zgoraj omenjene cilje, ob tem pa je treba uresničiti rešitve, ki upoštevajo socialne, okoljske, gospodarske in zaposlitvene vidike,

C.

ker odvisnost Unije od konvencionalnih virov energije in omejenega števila proizvajalcev energije predstavlja resno tveganje za stabilnost, blaginjo in varnost oskrbe z energijo,

D.

ker mora imeti povečevanje energetske učinkovitosti ključno vlogo pri zmanjševanju odvisnosti od uvoza energije, krepitvi konkurenčnosti in boju proti podnebnim spremembam,

E.

ker v večini sektorjev povpraševanje po energiji v Uniji še vedno narašča, zaradi česar so možnosti za energetsko učinkovitost v veliki meri neizkoriščene,

F.

ker Unija danes uvozi 50 % energije, ki jo porabi, in bi ta delež do leta 2030 lahko dosegel 70 %,

G.

ker se tveganja glede zanesljive preskrbe Unije povečujejo zaradi pomanjkanja usmerjenosti v gospodarstvo, ki bi temeljilo na preudarnosti na področju energije, in šibkih naložb v številne energetske in z energijo povezane sektorje, zlasti na lokalni in regionalni ravni, zaradi katerih so zmogljivosti v vseh energetskih sektorjih napete do skrajnosti ali je celo nezadostne, in se je zato pojavila potreba po obnovi proizvodnega parka elektrarn do leta 2030, za kar bodo predvidoma potrebne naložbe v vrednosti 900 milijard EUR,

H.

ker nižje cene nafte in plina negativno vplivajo na načrtovane naložbe, zaradi česar je treba podpreti vse večje infrastrukturne projekte, ki prispevajo k uvozu večjih količin plina v Evropo, raznolikosti virov in tranzitnih poti ter izogibanju tveganjem, povezanih s tranzitom,

I.

ker sedanja gospodarska kriza dodatno otežuje naložbe v energetsko infrastrukturo,

J.

ker mora Evropa ne glede na to, da bo po predvidevanjih Komisije povpraševanje po konvencionalnih virih v naslednjih dvajsetih letih manjše, podpreti vse načrtovane naložbe v novo infrastrukturo za uvoz energije; ker bo to zagotovilo varen prehod na nov evropski energetski sistem, predvidoma uveden do leta 2020,

K.

ker bo morala Unija, da bi ublažila resno tveganje, da bo prišlo po letu 2030 do pomanjkanja energije na svetovni ravni, razviti nove, trajnostne energetske tehnologije, ki proizvajajo nizko raven ogljikovega dioksida, in jih vključiti v svoj program, hkrati pa močno zmanjšati porabo energije,

L.

ker mora Unija nujno izvesti pomembne naložbe v omrežje in zaključiti notranji energetski trg in ker je treba spodbujati v prihodnost usmerjene pobude, kot sta evropski upravljavec prenosnega omrežja in vzpostavitev enotnega evropskega plinskega omrežja,

M.

ker sta za energetski sektor in naložbe v energetsko infrastrukturo potrebna stabilen regulativni okvir in tesnejše sodelovanje z nacionalnimi regulatorji,

N.

ker je razvijanje energetskih omrežij bistveno gonilo za izboljšanje zanesljive preskrbe, ki mora biti med prednostnimi nalogami evropske energetske politike,

O.

ker je v energetskem in plinskem sektorju potreben stabilen in predvidljiv regulativni okvir, tako da je treba podeliti velike pristojnosti Agenciji za sodelovanje energetskih regulatorjev, ki lahko prispeva k usklajevanju nacionalnih regulativnih okvirov, in da se prepreči negotovost, do katere lahko pride v postopku komitologije,

P.

ker je za uresničevanje ciljev zanesljive preskrbe z energijo treba izkoriščati konvencionalne domače energetske vire Unije v državah članicah, kjer so ti viri na voljo, v skladu z nacionalno in okoljsko zakonodajo Skupnosti,

1.

poziva države članice, naj ta strateški pregled energetske politike obravnavajo kot podlago za izvajanje energetske politike za Evropo in za določitev ambicioznega akcijskega načrta za obdobje 2010–2012;

2.

potrjuje trojni cilj, ki si ga je Unija zadala za leto 2020, to je 20-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in 30-odstotno zmanjšanje v primeru mednarodnega sporazuma, vsaj 20-odstotno zmanjšanje porabe energije in 20-odstotni delež obnovljivih virov energije v rabi energije; poziva Evropsko unijo in države članice, naj postanejo energetsko najbolj učinkovita gospodarstva in tako dejavno prispevajo k uresničevanju podnebnega cilja, ki predvideva zmanjšanje temperature za 2°C; poziva Evropsko unijo in države članice, naj do leta 2050 zmanjšajo emisijo toplogrednih plinov za najmanj 80 % ; poziva Komisijo, naj ob posvetovanju z zainteresiranimi stranmi pripravi prihodnje energetske scenarije, v katere vključi možne načine izpolnjevanja teh ciljev ter osnovne tehnične in ekonomske predpostavke;

3.

močno verjame, da je manjša poraba energije prednostnega pomena za izpolnjevanje ciljev trajnostnega razvoja, inovacij, oblikovanja novih delovnih mest in konkurenčnosti ter je tudi zelo učinkovit in poceni način za izboljšanje energetske varnosti;

4.

poziva Komisijo in države članice, naj cilj 20-odstotnega prihranka energije do leta 2020 določijo kot pravno zavezujoči za države članice ter naj predlagajo in izvajajo usklajene ukrepe, s katerimi bodo zagotovile njegovo izpolnitev;

5.

poziva Evropsko unijo in države članice, naj si zastavijo cilj 35-odstotnega izboljšanja energetske učinkovitosti in 60-odstotnega deleža obnovljive energije do 2050;

6.

poziva Komisijo, naj podpre vse načrtovane naložbe v novo infrastrukturo za uvoz energije in tehnologije za obnovljive vire energije, da se bo soočila z znižanjem cen nafte in plina, ki negativno vpliva na načrtovane naložbe;

7.

glede na vse večje tveganje, ki mu je Evropska unija izpostavljena na področju energetske varnosti, poziva države članice k složnemu ravnanju; opominja, da je njihova trenutna praksa v nasprotju s tem ciljem; meni, da je tako z vidika zanesljivosti oskrbe kot tudi učinkovitosti pogajanj za opredelitev mednarodnega zakonodajnega okvira nujno, da Komisija Svetu in Parlamentu predlaga oblikovanje evropske energetske politike, ki ustrezno upošteva vse odgovornosti in pristojnosti Evropske unije in držav članic: mednarodni odnosi, energijska učinkovitost, boj proti podnebnim spremembam, nadaljnji razvoj notranjega trga, pogajanja o sklenitvi mednarodnih pogodb, predvidevanja in dialog s proizvajalci in tranzitnimi državami, raziskave na energetskem področju ter raznolikost preskrbe z energijo;

8.

poziva Komisijo, naj z razvojem učinkovite soodvisnosti prispeva k oblikovanju enotnega evropskega stališča do tretjih držav proizvajalk in podpre krepitev trgovinske moči podjetij Evropske unije v odnosu do državnih podjetij v tretjih državah;

9.

meni, da mora postati energetska solidarnost pomemben evropski cilj na evropski, regionalni in dvostranski ravni, ter da motnje pri preskrbi z energijo v eni od držav članic vplivajo na celotno Evropsko unijo;

10.

poudarja pomen lokalnih pobud v boju proti podnebnim spremembam; poleg tega odobrava ukrepe za spodbujanje energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije, kakršni so programi financiranja s področja kohezijske politike ali zelenih davkov oziroma prispevek „združenja županov“, pri čemer podpira pobudo „združenja otokov“ k širjenju najboljših praks ter razvoju energetsko učinkovitih skupnosti in mest, ki uporabljajo obnovljive energije;

11.

meni, da mora biti ustrezna evropska politika na področju energije osnovana na uravnoteženi kombinaciji energij, ki temelji na uporabi virov energije, ki ne proizvajajo ogljikovega dioksida in fosilnih goriv, ki proizvajajo najmanj emisij, pa tudi na novih tehnologijah, ki omogočajo precejšnje zmanjšanje emisij toplogrednih plinov iz trdnih fosilnih goriv;

12.

meni, da bi morale države članice oblikovati nacionalne strategije za reševanje vprašanja pomanjkanja energije na svojem ozemlju;

13.

meni, da se je delitev nalog med podjetji in oblikovalci politike, v skladu s katero so podjetja odgovorna za zanesljivost oskrbe, pokazala za uspešno in jo je zato treba ohraniti; glede na vedno težje razmere v globalnem okolju zahteva od nosilcev političnih odločitev, da v prihodnje močneje podprejo podjetniške dejavnosti;

14.

opozarja na obveznosti glede boja proti podnebnim spremembam in solidarnosti ob energetski krizi, ki so jih države članice sprejele ob podpisu lizbonske pogodbe;

15.

meni, da bo ratifikacija Lizbonske pogodbe še okrepila prizadevanja za pripravo skupne evropske energetske politike;

16.

pozdravlja akcijski načrt za energetsko varnost in solidarnost v Evropski uniji;

17.

ugotavlja, da prihaja do zelo velike zamude pri uresničevanju prednostnih omrežij za prenos energije, ki so v interesu Evrope; poudarja, da take šibke naložbe upočasnjujejo dobro delovanje notranjega trga in ustvarjajo okoliščine, ko so zmogljivosti v vseh energetskih sektorjih napete do skrajnosti ali je celo nezadostne; ugotavlja tudi, da je za to le delno odgovorna industrija in poziva države članice naj državljane bolj vključijo prek informiranja o potrebah po novi infrastrukturi in proizvodnji energije; upravne organe zato poziva, naj znotraj svojega področja sprejemanja odločitev storijo vse, kar je v njihovi moči, da pospešijo naložbe;

18.

ugotavlja, da mora biti novi val naložb usmerjen v prihodnost, da bo upošteval spremembe v načinih porabe in proizvodnje energije, pa tudi to, da je treba decentralizirane energetske sisteme dopolnjevati z velikimi obnovljivimi viri;

19.

opozarja, da je Evropski svet določil cilj za dosego 10-odstotnega medsebojnega povezovanja elektroenergetskih in plinskih sistemov med državami članicami;

20.

pozdravlja zamisel o povečanju evropskih sredstev, da bi spodbudili naložbe v omrežja; z zanimanjem ugotavlja predlog Komisije, da se v okviru načrta obnove evropskega gospodarstva iz leta 2008 5 milijard EUR iz neporabljenih proračunskih sredstev za leto 2008/2009 nameni zlasti za nove energetske povezave; poziva, naj bo v celoti udeležen pri določanju končnega seznama projektov; meni, da bi morala imeti Evropska investicijska banka pomembnejšo vlogo pri zagotavljanju sredstev za projekte energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije ter projekte na področju raziskav in razvoja;

21.

poziva Komisijo in države članice, naj si dejavno prizadevajo za povečanje števila operaterjev na energetskem trgu ter naj zlasti sprejmejo ukrepe za spodbujanje proizvajanja energije malih in srednjih podjetij ter njihovega vstopa na trg;

22.

poudarja pomen razvoja medmrežnih povezav plinskih in elektroenergetskih omrežij prek srednje in jugovzhodne Evrope v smeri sever-jug ter pri tem opozarja, da je treba omrežja na območju Baltskega morja razviti in integrirati v zahodnoevropsko omrežje; poudarja, da je treba v letu 2009 posebno pozornost nameniti razvoju načrta baltske povezave, ki bo zajemal plin, električno energijo in skladiščenje; podpira tudi vzpostavitev medsebojnih povezav z otoki ter oddaljenimi in izoliranimi območji Evropske unije;

23.

zato poziva, naj se razvijejo povezave z državami jugozahodne Evrope, zlasti od Iberskega polotoka do severne Francije;

24.

opozarja, da med nekaterimi državami že obstajajo čezmejne povezave; opazuje, da so regionalne pobude, kot je petstranski forum, razvile praktične in uporabne rešitve, ki izboljšujejo integracijo notranjega trga; spodbuja odgovorne za te pobude, da nadaljujejo z uspešnim delom;

25.

poziva Komisijo, naj predlaga ustrezne ukrepe za spodbujanje medsebojne povezave in razvoja elektroenergetskih omrežij, da se omogoči najboljša vključitev spremenljive proizvodnje obnovljive energije na kopnem in na morju ter njeno ravnotežje;

26.

pozdravlja namero, da se predloži načrt za pridobivanje energije vetra na morju v Severnem morju, da se izkoristi velik potencial vetrne energije; v zvezi s tem pozdravlja vzpostavitev evropskega nadomrežja, ki bo povezoval omrežno infrastrukturo severnomorskega, sredozemskega in baltskega prostora;

27.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo ustrezno ureditev in omogočijo nediskriminatoren dostop do nove infrastrukture, kot je na primer elektroenergetsko omrežje v Severnem morju;

28.

meni, da mora EU še naprej čim hitreje in v kar največji meri povečevati razpršenost in zanesljivost energetskih virov; poziva Komisijo in češko predsedstvo, naj naslednjemu Evropskemu svetu predstavita nov ambiciozen in daljnosežen raznolik načrt;

29.

izraža podporo projektom za raznolikost virov preskrbe in dobavnih poti, zlasti razvoju južnega plinskega koridorja, ki bo vključeval projekte Nabucco, plinsko povezavo Turčija–Grčija–Italija in South Stream; poudarja nujnost sodelovanja z zadevnimi državami, in sicer s kaspijskim področjem; se mu zdi pomembno, da morajo, dolgoročneje gledano in ko bodo politične razmere to dovoljevale, dobave iz drugih držav v regiji, kot sta Uzbekistan in Iran, pomeniti dodaten pomemben vir preskrbe za Evropsko unijo;

30.

izraža tudi svojo podporo projektu Medgaz, ki bo povezal Alžirijo, Španijo in Francijo ter celinsko Evropo in ki ga Komisija obravnava kot projekt v evropskem interesu v načrtu prednostnih povezav, da bi dosegli večjo raznolikost dobavnih poti za plin v Evropo;

31.

glede na upad domačega pridobivanja zemeljskega plina in preusmeritve kombinacije energetskih virov v številnih državah članicah zagovarja, da se vsi sedanji načrtovani infrastrukturni projekti za zemeljski plin in elektriko začnejo izvajati čim prej, da bi lahko v prihodnje zadovoljili povpraševanje;

32.

meni, da so odnosi in partnerstva s ključnimi dobavitelji energije, tranzitnimi državami in državami odjemalkami pomembni in jih je treba poglobiti; poudarja, da poglobitev teh odnosov in partnerstev ne sme v nobenem primeru negativno vplivati na temeljne vrednote Unije, zlasti glede spoštovanja človekovih pravic; v zvezi s tem poudarja, da mora razvoj zaupanja ter globljih in pravno zavezujočih vezi med Evropsko unijo ter državami proizvajalkami in tranzitnimi državami potekati vzporedno s spodbujanjem in spoštovanjem demokracije, človekovih pravic in vladavine prava; poziva k oblikovanju in sprejetju politik ter konkretnih ukrepov v te namene;

33.

v zvezi s tem poziva k tristranskemu sporazumu med EU, Rusijo in Ukrajino glede tranzita plina iz Rusije v EU, ki bi zagotovil varnost preskrbe v prihodnjih letih;

34.

poziva Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja pri iskanju rešitve za še vedno nerešena odprta vprašanja glede pogojev za tranzit zemeljskega plina preko Turčije po plinovodu Nabucco;

35.

meni, da bi morala biti zadostna zmogljivost utekočinjenega zemeljskega plina, ki obsega objekte za utekočinjanje v državah proizvajalkah ter terminale za utekočinjeni zemeljski plin in ponovno uplinjanje na ladji v EU, na voljo vsem državam članicam, bodisi neposredno ali prek drugih držav članic na podlagi solidarnostnega mehanizma; meni, da bi bilo treba nove terminale za utekočinjeni zemeljski plin šteti za projekte v evropskem interesu zaradi ključnega prispevanja k raznolikosti dobavnih poti;

36.

poziva Komisijo, naj v celoti podpre naložbe v gradnjo obratov za strateško skladiščenje plina, kar je pomemben del zanesljive preskrbe z energijo v Evropi;

37.

je prepričan, da so zmogljivosti za rafiniranje nafte pomemben dodatni dejavnik pri zagotavljanju zanesljive preskrbe z energijo v Evropski uniji; zato je treba izboljšati raven preglednosti ravnotežja med ponudbo in povpraševanjem za zmogljivosti za rafiniranje, potrebne za zadovoljitev potreb Evropske unije, in zlasti upoštevati vprašanja v zvezi s potencialno razpoložljivostjo dizelskega goriva v prihodnosti;

38.

si v skladu z načelom evropske energetske solidarnosti prizadeva za zanesljivo preskrbo z energijo baltskega področja v razmerah gospodarske recesije;

39.

poziva Komisijo in države članice, naj opredelijo dolgoročne strateške smernice, hkrati pa zasebne industrijske akterje spodbudijo k sodelovanju pri izvajanju teh smernic, ki naj bo uravnoteženo med tržnimi mehanizmi in regulacijo;

40.

poudarja pomen oblikovanja jasnega in trdnega pravnega okvira z dokončanjem pogajanj o zakonodajnem paketu glede notranjega energetskega trga pred potekom mandata tega Parlamenta v letu 2009; podpira ustanovitev neodvisne agencije, predvidene v zgoraj navedenem predlogu Komisije glede uredbe o ustanovitvi Agencije, ki bo imela velike in samostojne pristojnosti, med drugim tudi pristojnost glede zanesljive preskrbe in omrežij; poziva države članice, naj pospešijo izvajanje tretjega energetskega paketa, predvsem s sodelovanjem pri spodbujanju regionalne in dvostranske solidarnosti za zagotavljanje zanesljive preskrbe z zemeljskim plinom na notranjem trgu;

41.

poziva države članice in Komisijo, naj izvedejo pomembne naložbe v omrežje in zaključijo notranji energetski trg s pomočjo v prihodnost usmerjenih pobud, kot sta evropski upravljavec prenosnega omrežja in vzpostavitev enotnega evropskega plinskega omrežja;

42.

poziva Komisijo, naj na leto prenese 2020 cilj, da razvije in dokonča inteligentno medsebojno povezano mrežo za električno energijo kot pomemben element pri doseganju ciljev, zastavljenih za leto 2020;

43.

poziva države članice, naj sodelujejo pri izdelavi evropskega strateškega načrta, s katerim bi predvideli večletne naložbe, potrebne za pokritje prihodnjih potreb po proizvodnji električne energije, in sicer na podlagi študij glede pričakovanih srednjeročnih potreb po energiji; ocenjuje, da bi bilo treba predvideti tudi večletni okvirni načrt za sektor plina, zato da bi imeli splošen pregled nad tem, kakšne so potrebe po investicijah na evropski ravni;

44.

poziva države članice in vpletene zainteresirane strani, naj se o prihodnjih čezmejnih načrtih za naložbe v infrastrukturo (omrežja, plinovode, elektrarne itd) posvetujejo in usklajujejo z zadevnimi stranmi iz vseh držav, na katere bi načrtovane naložbe lahko vplivale, da se najbolje izkoristijo razpoložljivi viri; meni, da bi oblikovanje koordinacijske skupine za infrastrukturo na evropski ravni olajšalo prizadevanja za usklajevanje in bi dopolnilo razvoj desetletnega načrta za širitev omrežja, kot se predlaga v svežnju o notranjem energetskem trgu;

45.

poudarja, da bo mogoče šteti, da je dokončno oblikovanje notranjega energetskega trga uspelo, če bo na koncu mogoče odstraniti ovire za financiranje in zgraditi vse države članice povezati v skupno energetsko omrežje ter če bo trgu uspelo preprečiti nihanja cen energije in zagotoviti pošten trg za vse proizvajalce in povezave v omrežje, dostop in vključitev novih proizvajalcev ter tehnologij na področju energije; poudarja, da je pred kratkim revidirana Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti (15) ponuja celostno in predvidljivo oceno emisij ogljikovega dioksida;

46.

pozdravlja sporočilo o drugem strateškem pregledu energetske politike, zlasti pa njene predloge o zunanji energetski politiki, ki so v veliki meri skladni z zgoraj navedeno resolucijo z dne 26. septembra 2007; izraža razočaranje zaradi odsotnosti podrobnih predlogov in ponovno poudarja potrebo po nadaljnji okrepitvi prizadevanj Unije, da razvije dosledno in učinkovito skupno evropsko zunanjo politiko na področju energetike s ponovnim osredotočenjem na države proizvajalke energije;

47.

poziva Komisijo, naj podpre vključitev t. i. „klavzule o energetski varnosti“ v trgovinske in pridružitvene sporazume ter sporazume o partnerstvu in sodelovanju z državami proizvajalkami in tranzitnimi državami, v kateri bi bila določena kodeks ravnanja in prepoved motenja dobave zaradi trgovinskih sporov ter jasno opisani ukrepi, ki se jih sprejme v primeru enostranskega motenja dobave ali kakršne koli spremembe v določilih pogodbe ali pogojih dobave s strani enega od partnerjev;

48.

opozarja, da bo Evropska unije najverjetneje, kljub zelo visoko zastavljenim in strogim načrtom glede energetske učinkovitosti in varčevanja z energijo, pri preskrbi s fosilnimi gorivi srednjeročno še vedno odvisna od tretjih držav; zato poziva h krepitvi dialogov z državami proizvajalkami, tranzitnimi državami in državami potrošnicami ter splošneje tesnejšemu sodelovanju na mednarodni ravni, da bi zagotovili preglednost na svetovnih energetskih trgih in bi se lahko posvetili vprašanju trajnostnega razvoja;

49.

poudarja pomen dolgoročnih dobavnih pogodb za razvoj zaupljivejših in dolgotrajnih odnosov med državami uvoznicami in izvoznicami ter njihovega pomena k zagotavljanju potrebnih naložb v nabavne sektorje in sektorje nadaljnje proizvodnje;

50.

poziva Evropsko unijo k sodelovanju s sredozemsko regijo, zlasti severnoafriškimi državami, pri čemer je treba upoštevati velike možnosti teh držav, kar zadeva energetske vire, in pomembne razvojne možnosti za Afriko; zlasti je treba raziskati in spodbujati uporabo sončne energije; zato poziva, da se skupni cilji za obnovljivo energijo in energetsko učinkovitost vključijo v Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje;

51.

poziva Evropsko unijo k sodelovanju z državami Bližnjega vzhoda, pri čemer je treba upoštevati njihove velike možnosti na področju energetskih virov;

52.

podpira pobudo za pogajanja o novem obsežnem sporazumu, ki bi nadomestil Sporazum o partnerstvu in sodelovanju z Rusijo iz leta 1997 in bi vseboval med drugim poglavje o energiji, ki bi v celoti upoštevalo načela Pogodbe o energetski listini in njene protokole o tranzitu; ugotavlja, da je Rusija podpisala Pogodbo o energetski listini, Ukrajina pa jo je ratificirala; opozarja, da navedena pogodba med drugim vsebuje mehanizem reševanja sporov, ki določa reševanje spora med drugim v primeru tranzita ali trgovinskih sporov med posameznimi podpisnicami Pogodbe;

53.

poudarja, da je treba v evropski mehanizem stalnega dialoga z Rusijo vključiti tudi Ukrajino, ki ima ključno vlogo kot država tranzita;

54.

poziva Komisijo, da za zagotovitev zanesljive preskrbe preuči možnosti razširitve energetskega sporazuma med Evropsko unijo in jugovzhodno Evropo na druge tretje države ter možnosti oblikovanja novih regionalnih energetskih trgov po vzoru energetske skupnosti jugovzhodne Evrope s sosednjimi državami, kot je npr. evropsko-sredozemska energetska skupnost;

55.

poudarja, da je treba v evropski mehanizem stalnega dialoga s kaspijsko-kavkaško regijo vključiti tudi Turčijo, saj lahko ta država odigra ključno vlogo kot država tranzita; hkrati opozarja na njeno zavezanost kot države kandidatke k usklajevanju s pravnim redom Evropske unije;

56.

poudarja geopolitični pomen črnomorske regije za zanesljivo preskrbo Evropske unije z energijo in za raznolikost te preskrbe;

57.

poziva države članice, naj v okviru obstoječih in prihodnjih pridružitvenih sporazumov in sporazumov o sodelovanju še naprej krepijo odnose z državami Latinske Amerike na področju energetike;

58.

poziva države članice, naj uporabljajo euro kot sredstvo za strukturiranje mednarodnih finančnih odnosov, da bi tako zmanjšale nihanja, ki izhajajo iz fakturiranja nakupov nafte in plina; poziva Evropsko unijo, naj poglobljeno preuči vprašanje tujih naložb v evropski energetski sektor z izvajanjem klavzule o vzajemnosti; meni, da mora Evropska unija, dokler ni zagotovljena vzajemnost glede dostopa do trgov, kot sta predlagala Parlament in Komisija, uporabljati učinkovito klavzulo o tretjih državah glede pridobitve prenosnega omrežja ali upravljavca prenosnega omrežja;

59.

poziva Komisijo, naj analizira različne načine, na katere se lahko zniža nestanovitnost cen nafte in zemeljskega plina; zlasti opozarja na vlogo preglednosti in zmogljivosti za zadostno proizvodnjo kot tudi za pospeševalni učinek finančnih špekulacij glede oblikovanja cen na trgu; iz ekonomskih razlogov zavrača uporabo strateških zalog nafte za zmanjšanje nihanja cen;

60.

poziva države članice, naj okrepijo in uskladijo delovanje, da bi zavarovale oskrbovalne poti, zlasti morske;

61.

poziva države članice naj ugotovijo, katere so najboljše prakse na mednarodni ravni, ter okrepijo tehnološko sodelovanje s temi državami, da bi pridobile njihovo znanje in izkušnje; poziva države članice, naj zlasti okrepijo tehnološko sodelovanje z Japonsko, katere gospodarstvo je popolnoma odvisno od uvoza energije in ki je razvila enega najučinkovitejših energetskih sistemov na svetu;

62.

ugotavlja, da so emisije toplogrednih plinov in vse večja poraba energije na Kitajskem velik izziv za okoljske cilje in zanesljivost preskrbe z energijo; poziva k okrepljenemu sodelovanju med Evropsko unijo in Kitajsko za spodbujanje prenosa tehnologije z nizkimi emisijami ogljika, zlasti na področju energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije; poudarja ključni pomen razvoja in uporabe tehnologij zajemanja in shranjevanja ogljika na Kitajskem glede na pomen premoga za njeno gospodarstvo;

63.

ugotavlja pomen energetskega dialoga EU-OPEC in spodbuja Komisijo, naj okrepi energetski dialog z Norveško;

64.

pozdravlja pripravljenost, ki jo je pokazala Komisija, da izvede revizijo Direktive 2006/67/ES z dne 24. julija 2006 o obveznosti držav članic glede vzdrževanja minimalnih zalog surove nafte in/ali naftnih derivatov (kodificirano besedilo) (16), ter predlaga, da se uvede objava tedenskih namesto mesečnih podatkov ter se tako zagotovi preglednost trga in prepreči pretiran odziv na položaj v Ameriki;

65.

ugotavlja, da med nedavno plinsko krizo med Ukrajino in Rusijo države članice niso pokazale solidarnosti, saj niso dale na voljo večjih količin plina prizadetim državam članicam; poziva Svet in Komisijo, naj v skladu z Lizbonsko pogodbo oblikujeta mehanizem solidarnosti, ki bo omogočil učinkovito, hitro in usklajeno delovanje EU v kriznih razmerah, ki jih povzročijo motnje v dobavi, poškodbe na osnovni infrastrukturi ali kateri koli drug dogodek;

66.

pozdravlja namen Komisije, da ob zgoraj navedeni nedavni krizi zaradi dobave plina izboljša okvir Direktive Sveta 2004/67/ES z dne 26. aprila 2004 o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti preskrbe z zemeljskim plinom (17), ter jo poziva, naj pred koncem leta 2009 vloži predlog za spremembo te direktive v skladu z zgoraj omenjenim poročilom KOM(2008)0769;

67.

poudarja, da morajo najpomembnejši elementi revizije Direktive Sveta 2004/67/ES vključevati obvezne in učinkovite akcijske načrte na ravni Evropske unije in na nacionalni ravni, ki bi med drugim opredelili skupno izjavo o kriznih razmerah, dodelitev razpoložljivih zalog, ki so na voljo in zmogljivosti infrastrukture prizadetim državam, usklajeno razdeljevanje ter sprožitev postopkov za krizne razmere v neprizadetih ali manj prizadetih državah, da bi se na prizadetih trgih povečala količina razpoložljivega plina z uporabo vseh razpoložljivih sredstev, med katerimi so pogodbe z možnostjo prekinitve, menjave goriva, črpanje zalog, prilagodljive ravni dobave itd.; meni, da je bistveno, da se s preglednostjo izboljša delovanja trga in poveča razpoložljivost plina na trgu; poziva Evropsko unijo in države članice, naj razvijejo zmogljivosti za skladiščenje plina z možnostjo njegove hitre razpoložljivosti;

68.

predlaga boljšo uporabo informacijskih tehnologij za celosten ali delni odklop v primeru krize in glede tega meni, da bi bilo mogoče vzpostaviti mehanizem pod nadzorom regulatorja, s katerim bi bilo mogoče zmanjšati porabo v primeru take kolektivne odločitve;

69.

meni, da je vsaj 20-odstotno povečanje energijske učinkovitosti do leta 2020 prednostnega pomena kot prispevek k izpolnjevanju ciljev trajnostnega razvoja in konkurenčnosti ter je zato tudi zelo učinkovit in poceni način za povečanje energetske varnosti; zato poziva Komisijo in države članice, naj nemudoma sprejmejo pravno zavezujoč cilj za energijsko učinkovitost vsaj 20 % do leta 2020; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo kampanje ozaveščanja, da omogočijo dostop do praktičnih informacij glede rešitev v zvezi z energetsko učinkovitostjo, ki jih je treba uresničiti, ter naj na šolah in univerzah v vsej Uniji spodbujajo programe za izobraževanje in usposabljanje o energiji;

70.

poudarja, kako pomembno je, da države članice in Komisija dosledno in pravočasno izvajajo in uveljavljajo zakonodajo o prihranku energije in energetski učinkovitosti; poudarja, da je pomembno, da se na ravni Skupnosti in na nacionalni ravni sprejmejo obvezni ukrepi za javna naročila, da bi se spodbudilo povpraševanje po inovativnih proizvodih in storitvah, ki bodo povečali energetsko učinkovitost; zato poziva k visoko zastavljenem dostopu do prihodnje zakonodaje, ki se nanaša na zmanjšanje porabe energije (zlasti v stavbnem, industrijskem in prevoznem sektorju ter pri načrtovanju mest in naprav);

71.

pozdravlja namen Komisije, naj skrbno spremlja napredek na področju soproizvodnje toplote in električne energije, ter jo poziva, naj v letu 2009 predloži nadaljnje podporne ukrepe v okviru revizije Akcijskega načrta za energetsko učinkovitost; opominja Komisijo, da so prihranek primarne energije, stroškovna učinkovitost in zanesljivost oskrbe temeljni cilji pri postopku soproizvodnje toplote in električne energije ne glede na vrsto uporabljene tehnologije; zato je treba razvoj in izbiro najučinkovitejših tehnologij prepustiti trgu; se zavzema za oblikovanje strategije za spodbujanje in financiranje infrastruktur, kot so omrežja ogrevanja in hlajenja, ki omogočajo uporabo lokalnih virov, kot sta na primer geotermalna energija in soproizvedena toplota;

72.

podpira mednarodno partnerstvo za sodelovanje na področju energijske učinkovitosti, da se tako spodbudi poenotenje standardov in prizadevanja za izpolnitev visoko zastavljenih ciljev povsod po svetu;

73.

poziva k učinkovitejši rabi nafte, predvsem v prevoznem sektorju, v katerem se porabi bistven del te energije; poziva k sprejetju visoko zastavljenih srednjeročnih ciljev (2020) v zvezi s porabo motornih vozil, pri čemer je treba države članice spodbujati k iskanju alternativnih goriv in pogonskih tehnologij, na primer elektromotorjev, za prevoz blaga in ljudi, zlasti v mestih; meni, da bi primeren način prehoda k okolju bolj prijaznim opcijam v prometu, kot na primer z zasebnega na javni cestni promet, lahko bil ključni element strategije EU za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v prevoznem sektorju;

74.

meni, da bi pristop „prvega na trgu“ za vozila evropske avtomobilske industrije pripomogel k ponovnemu pridobivanju mednarodnih trgov, zlasti v primerjavi z azijskimi proizvajalci;

75.

obžaluje, da ima železniški prevoz samo 10-odstotni delež v evropskem prevozu blaga; poziva države članice, naj bolje izkoristijo železniški prevoz in vodne poti; poziva k odločnejšim prizadevanjem za optimalno povezavo med železniškim, vodnim in cestnim prevozom;

76.

poudarja pomen, da se sprejme ustrezna paleta političnih ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti že obstoječih in novih električnih naprav;

77.

meni, da bodo obnovljivi viri energije, kakršni so vetrna energija, energija iz bioplina, sončna, vodna energija, biomasa, geotermalna energija in morski viri, v prihodnosti potencialno najpomembnejši vir energije v Evropski uniji, ki lahko pripomorejo k stabilizaciji cen energije ter obvladovanju povečanja odvisnosti, in pozdravlja pobudo za pripravo sporočila o odpravi ovir za obnovljive vire energije; s tem v zvezi poudarja, da nobena nova pobuda ne bi smela povzročiti odloga že obstoječih projektov;

78.

meni, da izkoriščanje domačih fosilnih virov, zlasti naravnih plinskih polj na kopnem in na morju, lahko prispeva k povečanju evropske energetske neodvisnosti, zato jih je treba razvijati, kjer je to mogoče, v skladu z evropsko in nacionalno zakonodajo; poziva države članice in Komisijo, naj najdejo pravo regulativno ravnovesje med varovanjem okolja in proizvodnimi možnostmi na ozemlje Evropske unije, tako na kopnem kot na morju;

79.

opozarja, da je narava obnovljivih virov energije taka, da se stalno obnavljajo, zato je nujno treba okrepiti zmogljivost medsebojne električne povezave na ravni Evropske unije, pri tem pa biti zlasti pozoren na tiste države članice in regije, ki so na energetskem trgu Evropske unije najbolj izolirane, ter države članice tako opremiti, da bodo lahko do leta 2020 dosegle cilj o 20 % energije iz obnovljivih virov;

80.

poziva Komisijo, države članice in lokalne oblasti, naj korenito spremenijo odnose med kmetijskim in energetskim sektorjem z načrtom za opremljanje streh kmetijskih objektov z napravami za pridobivanje obnovljive energije, kot so sončni kolektorji; poziva države članice in lokalne oblasti, naj na lokalni ravni spodbujajo uporabo rabljenih olj in trajnostnih virov biomase, obenem pa naj zagotovijo primerno ravnovesje med rastlinami, pridelanimi za pridobivanje energije, in tistimi za prehrano;

81.

opozarja Komisijo, naj Parlamentu predloži poročilo o tehničnih ovirah in merilih, ki preprečujejo vlaganja malih in srednjih podjetij v proizvodnjo energije, ter o njihovi uporabi obstoječih omrežij za proizvedeno energijo;

82.

poziva Komisijo, naj okrepi prednostni status raziskav in razvoja o skladiščenju električne energije, obratov, ki so povezani ali razdeljeni po načelu informacijske in komunikacijske tehnologije („virtual power plants“) ter inteligentna omrežja, in poveča infrastrukturne zmogljivosti, da bi tako omogočili prednostno povezavo obnovljivih virov energije;

83.

poziva Komisijo, naj ponovno opredeli evropsko politiko razvojne pomoči z vključitvijo novega energetskega stebra; glede tega meni, da morajo biti načrtovane sončne elektrarne v Severni Afriki najprej namenjene lokalnim potrebam;

84.

opozarja, da imata rjavi in črni premog zaradi velikih domačih zalog še naprej pomembno vlogo pri prehodu na mešano energijo in varnost oskrbe Evropske unije ter predstavljata alternativo nafti in plinu; vendar poudarja, da so emisije ogljikovega dioksida višje od emisij drugih primarnih virov energije; zato poziva k zmanjšanju teh emisij prek posodabljanja elektrarn s tehnologijami za zajemanje in shranjevanje ogljika ter v zvezi s tem poziva Komisijo, naj preuči vse finančne možnosti za izgradnjo dvanajstih predstavnih projektov do leta 2015;

85.

ugotavlja, da je z dodajanjem biomase pri sežigih v sodobnih elektrarnah na premog danes že mogoče doseči 45-odstotni izkoristek, pri soproizvodnji toplote in električne energije pa celo 90-odstotni izkoristek; zato poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo pobude za večje dodajanje biogoriv v elektrarnah na fosilna goriva;

86.

se strinja z analizo Komisije, na podlagi katere je treba v mešanici različnih energetskih virov obdržati prispevek jedrske energije ter zato brez odlašanja spodbuditi vzpostavitev usklajenega zakonskega in gospodarskega okvira, ki bo olajšal odločitve o potrebnih naložbah; poziva Komisijo, naj razvije oprijemljiv časovni načrt za jedrske naložbe; meni, da je treba nujno in brez predsodkov začeti z družbeno razpravo o varni uporabi tega energetskega vira; poziva Komisijo, naj kot sestavni del evropske sosedske politike spodbuja sosednje države, naj upoštevajo evropski pravni red o jedrski varnosti, vsakič ko se v teh državah načrtuje nov jedrski obrat ali posodobitev starega;

87.

opozarja na pomen jedrske energije, ki jo proizvaja 15 od 27 držav članic, uporablja pa jo še več držav članic, hkrati pa jedrska energija pokriva približno tretjino potreb po električni energiji v Evropski uniji, opozarja tudi, da se ta čas štirih državah članicah gradi šest novih jedrskih blokov;

88.

poudarja konkurenčnost jedrske energije, ki zaradi majhnega deleža, ki ga pri proizvodnih stroških predstavlja gorivo uran, v veliki meri ni odvisna od nihanja cen goriv;

89.

poudarja, da je evropska jedrska industrija vodilna na svetovni ravni med vsemi tehnologijami jedrskega cikla, zlasti glede bogatenja urana, kar pomembno prispeva k zanesljivi preskrbi Unije;

90.

pozdravlja na splošno podporno stališče Komisije glede jedrske energije; vendar opozarja, da se ne razpravlja dovolj o vprašanju končnega odlaganja radioaktivnih odpadkov kljub velikemu pomenu za javno razumevanje; poziva zadevne države članice, naj si bolj prizadevajo za rešitev vprašanja končnega odlaganja za vse vrste radioaktivnih odpadkov, zlasti za visoko radioaktivne odpadke;

91.

meni, da je bistveno, da se državljanom Unije zagotovi varna in pregledna uporaba jedrske energije v Uniji, ki je na kar najvišji varnostni ravni, zlasti kar zadeva ravnanje z jedrskimi odpadki; pozdravlja zgoraj naveden predlog Komisije o direktivi Sveta o vzpostavitvi okvira Skupnosti za jedrsko varnost; poziva Svet in Komisijo, naj skupaj z Mednarodno agencijo za jedrsko energijo razvijeta modele in postopke, s katerimi bi preprečili, da bi miroljubna uporaba jedrske energije povzročila nadaljnje širjenje jedrskega orožja;

92.

poudarja, da Komisija ni niti v revidiranem orientacijskem programu niti v strateški reviziji preučila razvoja jedrske tehnologije do leta 2050, kot je predlagano v referenčnem dokumentu o tehnološki platformi za trajnostno jedrsko energijo, niti se ni posvetila mestu, ki bo pripadlo projektu ITER na področju nadzorovane fuzije;

93.

poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo evropsko energetsko politiko, ki bo omogočila množičen prehod na energetsko učinkovite tehnologije z majhnimi emisijami ogljika, in tako odgovorijo na potrebe po energiji; poudarja, da če ostajajo energetska učinkovitost, varčevanje z energijo in nadaljnji razvoj obnovljivih virov energije prednostna naloga, bo do leta 2050 mogoče zapolniti potrebe po energiji iz virov z nizkimi emisijami;

94.

opozarja Komisijo in države članice, da bo za prehod na energetsko bolj učinkovit sistem treba sprejeti sistemski pristop, ki bo temeljil na sinergiji med različnimi sektorji; poudarja ključni pomen preučitve vseh ukrepov na osnovi njihovega prispevka k zmanjšanju emisij ogljikovega dioksida; meni, da je za dosego tega cilja treba prednostno razviti lokalne integrirane rešitve;

95.

meni, da so svetovni in evropski dolgoročni energetski in podnebni izzivi edinstvena priložnost za uvajanje novih poslovnih modelov v gospodarstvo ter spodbujanje okolju prijaznih inovacij in podjetništva;

96.

poziva Komisijo, naj izdela študije izvedljivosti za projekte razvoja vetrnih elektrarn v Severnem morju in projekt sončnih elektrarn v Afriki;

97.

v okviru strateškega načrta za energetske tehnologije odobrava izdelavo politične agende za leto 2030 in časovnega načrta za energetsko politiko do leta 2050; v ta namen poziva Komisijo, naj oceni razvoj sestave virov energije na podlagi več scenarijev, v odvisnosti od razvoja povpraševanja po energiji, potencialnih virov energije, vplivov na okolje ter predvidenih stroškov energije in ogljikovega dioksida;

98.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da se s časovnim načrtom omogoči ustrezna usmeritev raziskav in razvoja energetskih tehnologij, kot tudi izobrazbe, da bi zmanjšali stroške obnovljivih virov energije, omogočili shranjevanje energije in uveljavitev jedrskih reaktorjev četrte generacije ter zajemanja in shranjevanja ogljika kakor tudi predvsem poiskali alternativo za nafto, kar zadeva prevoz, pri čemer mora biti poudarek na sončni energiji, katere vir je neizčrpen;

99.

opozarja, da je treba nenehno spodbujati raziskave na področju pretvorbe jedrskih odpadkov in jedrske fuzije, da bi zagotovili zelo dolgoročen vir energije;

100.

naroči predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter parlamentom in vladam držav članic.

18.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 67/31

—

ob upoštevanju člena 2, člena 3(2) in člena 141 Pogodbe ES,

—

ob upoštevanju resolucije Sveta ter ministrov za delo in socialne zadeve, ki so se dne 29. junija 2000 sestali v okviru Sveta, o uravnoteženi udeležbi žensk in moških v poklicnem in družinskem življenju (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2000 o sporočilu Komisije „V Evropo za vse starosti – spodbujanje blaginje in medgeneracijske solidarnosti“ (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2004 o uskladitvi poklicnega, družinskega in zasebnega življenja (3),

—

ob upoštevanju Evropskega pakta za mlade, ki ga je sprejel Evropski svet v Bruslju dne 22. in 23. marca 2005,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. marca 2006 o demografskih izzivih in medgeneracijski solidarnosti (4),

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 12. oktobra 2006 z naslovom „Demografska prihodnost Evrope, kako spremeniti izziv v priložnost“ (KOM(2006)0571),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. junija 2007 o regulativnem okviru za ukrepe usklajevanja družinskega življenja in študijskega časa za mlade ženske v Evropski uniji (5),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. maja 2007 z naslovom „Spodbujati solidarnost med generacijami“ (KOM(2007)0244),

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije z naslovom „Spodbujati solidarnost med generacijami“ (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. septembra 2007 o enakosti med ženskami in moškimi v Evropski uniji – 2007 (7),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z naslovom „Demografska prihodnosti Evrope: dejstva in podatki“ (SEK(2007)0638),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. februarja 2008 o demografski prihodnosti Evrope (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. septembra 2008 o enakosti med ženskami in moškimi – 2008 (9),

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0492/2008),

A.

ker so ženske in moški enaki kar zadeva človeško dostojanstvo in ker imajo enake pravice in dolžnosti,

B.

ker je enako obravnavanje žensk in moških vodilno pravno načelo in ker mora na podlagi tega enakost biti upoštevana in spoštovana pri razlaganju in uporabi pravnih norm,

C.

ker se razlike med ženskami in moškimi ohranjajo v vseh ostalih vidikih kakovosti dela, na primer pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, in ker je stopnja zaposlenosti žensk z vzdrževanimi otroki le 62,4 %, medtem ko je pri moških 91,4 %; ker je kar 76,5 % zaposlenih s krajšim delovnim časom žensk,

D.

ker lizbonska strategija predvideva zagotovitev, da se 60 % delovno sposobnih žensk zaposli; ker količinski in kakovostni cilji lizbonske strategije in nove integrirane smernice za rast in delovna mesta (10), predvsem kjer gre za zaposlovanje žensk in odraslih, temeljijo na ugotovitvi, da je z vidika trajnosti nesprejemljivo zavreči zadevne vire in njihov potencial ter da je ogrožena stabilnost pokojninskih sistemov in sistemov socialnega varstva,,

E.

ker načelo enakega obravnavanja žensk in moških določa, da ne sme biti nobene neposredne ali posredne diskriminacije zaradi spola, še najmanj pa zaradi materinstva, opravljanja družinskih obveznosti ali zakonskega stanu,

F.

ker podatki iz prej navedenega sporočila Komisije z dne 12. oktobra 2006 kažejo, da imajo države in regije z visoko stopnjo zaposlenosti žensk, ki imajo sisteme socialnega varstva, tudi višjo stopnjo rodnosti,

G.

ker je v Uniji zaradi treh glavnih izzivov, s katerimi se sooča, to so demografske spremembe, globalizacija in podnebne spremembe, potrebna medgeneracijska solidarnost na podlagi obsežnega dogovora med generacijami, pa tudi med obema spoloma,

H.

ker mora dogovor med spoloma, generacijami in ljudmi temeljiti na možnosti, da si lahko posamezniki organizirajo svoje poklicno in zasebno življenje ter uskladijo gospodarske zahteve proizvodnje, ki so del pridobitne zaposlitve, z možnostjo izbire, katerim dejavnostim se bodo posvečali in kdaj, v okviru pravic in odgovornosti iz zakonodaje in pogodb,

I.

ker morajo zaradi medgeneracijske odgovornosti javni organi imeti dejaven pristop, vsi socialni akterji pa morajo igrati vodilno vlogo, da bi zagotovili visoke standarde storitev splošnega interesa ter primerne in zadostne sisteme zdravstvenega in socialnega varstva,

J.

ker je prisotnost žensk na trgu dela povezana s kulturnimi spremembami in reformami, oblikovanimi za uveljavitev politik za doseganje ravnotežja med delom in zasebnim življenjem ter prerazporeditev vlog; ker takšne politike pokrivajo različne, v osnovi povezane, vidike, od začasno krajšega delovnega časa do mrež storitev za osebno pomoč, prek spremembe pogodb o zaposlitvi v pogodbe za delo s krajšim delovnim časom ali prek pravice do dopusta (porodniškega, očetovskega, starševskega in družinskega),

K.

ker demografske spremembe pomembno vplivajo na zasebno in poklicno življenje ljudi; ker so neustrezne storitve, nezadostne plače, pozen vstop na trg dela, dolgotrajno podaljševanje pogodb za določen čas in nezadostne spodbude za mlade pare med razlogi, zakaj si mladi prej ne ustvarijo družine in nimajo otrok; ker togi delovni vzorci in težavna vrnitev na trg dela po obdobju opravljanja skrbniških dolžnosti otežujejo svobodno odločanje glede doseganja ravnotežja med delom in zasebnim življenjem ali pa glede izmenjavanja med poklicnim in družinskim življenjem,

L.

ker nediskriminacija, ki temelji na spolu, ponavadi v prvi vrsti zadeva ne le ženske/matere, temveč tudi moške/očete; ker se kakršni koli politični ukrepi na tem področju ne bodo mogli več osredotočiti zgolj na ženske in ker bi morale evropske in nacionalne politike odslej upoštevati tudi potrebe in sposobnosti moških/očetov na tem področju,

M.

ker je treba pozornost nameniti diskriminaciji zaradi porodniškega, očetovskega, starševskega in družinskega dopusta, ki je povezana s skrbništvom, da bi ugotovili, ali je diskriminacija v takšnih primerih oblika diskriminacije na podlagi spola; ker je treba opredeliti pojem večplastne diskriminacije na evropski ravni,

N.

ker se pojem solidarnosti med generacijami ne omejuje le na skrb za otroke, marveč zadeva tudi odgovornost do starejših in vzdrževanih oseb ter prispeva k spoštovanju človeškega dostojanstva ter k temu spodbuja tudi prihodnje generacije,

O.

ker velika revščina ne sme biti diskriminacijski dejavnik na področju medgeneracijske solidarnosti, pa tudi ker najrevnejše družine ohranjajo vezi in dejavnosti na področju medgeneracijske solidarnosti,

P.

ker bi morala družba priznati delo oseb, ki svoj čas posvečajo varstvu in vzgoji otrok ali skrbijo za starejše osebe, in ker bi lahko ta cilj dosegli tako, da bi jim zagotovili pravice, zlasti socialno in pokojninsko zavarovanje,

Q.

ker je vloga staršev pri vzgoji otrok in vloga otrok v odnosu do starejših in vzdrževanih oseb ter vloga žensk in moških kot skrbnikov starejših in vzdrževanih oseb bistvena za skupni napredek in ker bi jo morajo prečne politike priznati kot tako, ko se ženske in moški sami odločijo, da se bodo temu delu v celoti ali delno posvetili,

R.

ker Komisija od oktobra 2003 izvaja posvetovanja s socialnimi partnerji o ravnotežju med delom, družino in zasebnim življenjem, ki so trenutno na začetku druge faze in temeljijo na pomenu iskanja politik in načinov za omogočanje dobrih delovnih mest v povezavi z odgovornostmi žensk in moških v gospodinjstvu,

S.

ker imajo moški ključno vlogo pri uresničevanju resnične enakosti,

T.

ker so bila načela prožne varnosti, ki veljajo za ženske, navedena v resoluciji Evropskega parlamenta z dne 29. novembra 2007 o oblikovanju skupnih načelih prožne varnosti (11) in ker delovni čas v večini evropskih regij ni ugoden za osebe z otroki in ker imajo te manj možnosti, da bi delale na delovnih mestih z gibljivim delovnim časom, kot osebe brez otrok (12),

U.

ker je usklajevanje družinskih načrtov, zasebnega življenja in poklicnih ambicij mogoče le, če lahko zadevne osebe z ekonomskega in družbenega vidika resnično svobodno izbirajo ter jim je zagotovljena podpora prek političnih in gospodarskih odločitev na evropski in nacionalni ravni, pri tem pa niso prikrajšane, in če je na voljo potrebna infrastruktura,

V.

ker obstaja nevarnost „prisilnega“ dela s krajšim delovnim časom, zlasti za ženske/matere, ki so v to prisiljene zaradi nedostopnosti storitev varstva otrok, obstaja pa tudi tveganje, da prehod s polnega delovnega časa na krajši delovni čas morda ne bo dovoljen, s tem pa je ovirano, če ne nemogoče, doseganje ravnotežja med delom, družino in zasebnim življenjem,

1.

poudarja, da je načelo medgeneracijske solidarnosti eden strukturnih temeljev evropskega socialnega modela; zaradi ohranitve tega načela poziva javne organe k dejavnemu pristopu na različnih ravneh in meni, da bi morali vse socialne akterje vključiti v zagotavljanje visoko kakovostnih socialnih storitev splošnega interesa za družine, mlade ljudi in tiste, ki se ne morejo sami vzdrževati;

2.

poudarja, da sta politika na področju oskrbe in zagotavljanje skrbstvenih storitev dejansko povezana z doseganjem enakosti med ženskami in moškimi; izraža kritiko zaradi pomanjkanja cenovno sprejemljivih, dostopnih in visoko kakovostnih skrbstvenih storitev v večini držav članic, to pa je povezano z dejstvom, da delo na področju oskrbe ni enako porazdeljeno med ženskami in moškimi, kar neposredno zmanjšuje možnosti žensk za sodelovanje na vseh področjih družbenega, gospodarskega, kulturnega in političnega življenja;

3.

poudarja, da kakovostne in cenovno dostopne ustanove za varstvo otrok, obratujoče v skladu z urnikom, ki ustreza staršem in otrokom, ter kakovostna in cenovno dostopna infrastruktura za starejše in druge vzdrževane osebe morajo biti v središču socialnega modela EU ter ključen dejavnik za izboljšanje dostopa žensk do trga delovne sile in plačanega dela, kar ženskam omogoča, da uporabijo svoje sposobnosti za doseganje ekonomske neodvisnosti;

4.

opozarja na zaveze držav članic, ki so jih sprejele na srečanju Evropskega sveta v Barceloni leta 2002, glede odpravljanja ovir pri enaki udeležbi ženskih in moških na trgu dela ter glede uvedbe otroškega varstva za 90 % predšolskih otrok, starih 3 ali več let in šoloobveznih otrok, ter najmanj za 33 % otrok, mlajših od treh let; poziva države članice, da pripravijo podobne cilje glede ustanov za varstvo starejših in bolnih sorodnikov;

5.

opozarja na izjemno neravnovesje med ženskami in moškimi pri razdelitvi domačih in družinskih odgovornosti, zaradi česar se večinoma ženske odločajo za gibljiv delovni čas ali celo za opustitev zaposlitve, kar vpliva na poklicni razvoj žensk in povečuje razliko v plačah med moškimi in ženskami ter razliko na področju pokojninskih pravic;

6.

izraža bojazen, da je predlog češkega predsedstva o tem, da je lahko varstvo otrok „resnična alternativa poklicni karieri“, usmerjen k tradicionalni delitvi dela med moškimi in ženskami oziroma h konceptu, da so delavci pravzaprav moški, zaposleni za polni delovni čas, za njihove osebne potrebe pa skrbijo „nevidne roke“ (ženske), ki skrbijo za dom in družino;

7.

izraža veliko zaskrbljenost nad dejstvom, da zlasti v času gospodarske recesije predlog češkega predsedstva izvaja pritisk na ženske, da pustijo službo in sledijo svoji „naravni“ poti, tj. skrbi za otroke in druge vzdrževane osebe; poziva Svet in države članice k vsestranskemu prizadevanju za doseganje ciljev na področju oskrbe otrok, ki so bili sprejeti v Barceloni;

8.

poudarja, da celovita udeležba enega ali obeh staršev pri dostojno plačanem poklicnem življenju lahko prispeva k zmanjšanju revščine med zaposlenimi in enostarševskimi gospodinjstvi, ki beležijo veliko višjo stopnjo revščine (32 %);

9.

poudarja, da imajo številne ženske zaradi pokojninskih shem v državah članicah še vedno le posredne pravice na podlagi moževe delovne dobe, posledica tega pa je, da ženske predstavljajo večino starejših, ki živijo v revščini;

10.

poziva države članice, naj obravnavajo strukturne dejavnike, ki prispevajo k neenakosti pokojninskih shem, vključno z organizacijo skrbništva ter usklajevanjem poklicnega in družinskega življenja, neenakostmi na trgu dela, razlikami v plačilu glede na spol ter neposredno diskriminacijo v drugem in tretjem pokojninskem stebru;

11.

poziva Komisijo, naj pripravi predlog za novo direktivo o posebnih pravicah in varovalih na področju usklajevanja poklicnega in družinskega življenja za družine, ki imajo vzdrževane člane (otroke, starejše in invalide);

12.

poziva raziskovalne ustanove in inštitute, naj več sredstev namenijo za večji učinek na področju okoljske izboljšave proizvodov za otroke, nesamostojne osebe ali proizvode za splošno rabo v gospodinjstvu;

13.

poziva Eurostat, naj pripravi ukrepe za po spolu razčlenjeno predstavitev podatkov o oskrbi otrok in vzdrževanih oseb;

14.

poziva Komisijo, naj predstavi konkretne pobude za potrditev znanja, pridobljenega pri vzgoji, skrbi za vzdrževane osebe in gospodinjskemu delu, da bi se lahko upoštevalo ob vrnitvi na trg dela; poudarja, da je ocena naddisciplinarnih veščin ključnega pomena za tako imenovano bilanco veščin glede na najboljše tradicije na področju nacionalnih poskusov na sistemih za povezovanje ponudbe delovne sile s povpraševanjem;

15.

poziva Komisijo, naj izvede kampanjo za povečanje osveščenosti in uvede pilotne projekte za bolj uravnoteženo udeležbo žensk in moških v poklicnem in družinskem življenju;

16.

poziva države članice, naj obravnavajo možnost prožnega delovnega časa za starše (kot rezultat svobodne izbire) in prožnega delovnega časa institucij za varstvo otrok, da bi tako ženskam kot moškim pomagale pri uspešnejšem usklajevanju poklicnega in družinskega življenja;

17.

poziva Komisijo, naj spremlja zglede dobre prakse držav članic v zvezi s skrbniki in naj jih posreduje vsem državam članicam, s čimer bi prikazala, da imajo skrbniki osrednjo vlogo na področju medgeneracijske solidarnosti, in spodbudila izvajanje strategije za skrbnike v državah članicah;

18.

poziva države članice, naj podpirajo in spodbujajo operativne programe Komisije v okviru Evropske zveze za družine; poziva Komisijo, naj okrepi razvoj orodij za sistemiziranje izmenjave dobre prakse in raziskav na tem področju;

19.

poziva javne organe k sprejetju potrebnih ukrepov, da bi zaposlenim materam in očetom lahko nudili pomoč s politikami za spodbujanje ravnotežja med delom in zasebnim življenjem ter jim omogočili dostop do sredstev za doseganje tega cilja;

20.

poziva države članice, naj podprejo ureditev dopustov (starševski dopust, dopust ob posvojitvi, solidarnostni dopust) za osebe, ki želijo prekiniti poklicno delovanje, da bi se posvetili vzgoji otroka ali skrbi za vzdrževano osebo;

21.

meni, da je treba ukrepati, da bi izboljšali obravnavo porodniškega dopusta, pa tudi očetovskega in starševskega dopusta, s posebnim poudarkom na dopustu, ki ga koristijo zaposleni očetje, pri tem pa upoštevati, da v vseh državah članicah le majhen odstotek moških izkoristi ta dopust;

22.

vztraja, da bi moral biti vsak, ki želi prekiniti ali skrajšati svoje formalno poklicno delovanje, da bi se posvetil solidarnosti med generacijami, upravičen do prilagodljivega delovnega časa; zato poziva mala in srednje velika podjetja, naj se bolj prostovoljno vključujejo v sodelovanje, in javne organe k večji finančni prožnosti pri proračunskih napovedih državne pomoči;

23.

poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami in socialnimi partnerji začne revizijo politike za usklajevanje družinskega in poklicnega življenja, ki mora zlasti:

24.

poziva Komisijo, Svet in države članice, naj v Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (13) vključijo člen o ravnotežju med delom in zasebnim življenjem, in poudarja, da je treba takšno določbo upoštevati pri določanju delovnega tedna in ureditev glede dežurstva;

25.

poziva države članice, naj zagotovijo, da se bo lahko vsak, ki bo začasno prekinil svoje poklicno delovanje, da bi se posvetil vzgoji otrok ali skrbi za starejše ali vzdrževane osebe, ponovno vključil na trg dela in se vrnil na svoje staro delovno mesto ter da bo lahko poklicno napredoval;

26.

poudarja, da sta lastni prihodek in plačano delo žensk ključna za njihovo neodvisnost in za večjo enakost med ženskami in moškimi v družbi kot celoti;

27.

poudarja, da je treba okrepiti solidarnost do starejših, ki morajo prav tako biti solidarni do otrok in mladih; ker lahko starejši prenesejo svojo modrost, znanje in izkušnje na mlade generacije, mladi pa izkažejo energijo, dinamičnost, veselje do življenja in upanje;

28.

meni, da je treba medgeneracijsko solidarnost spodbujati z razumnimi davčnimi politikami (v obliki prenosov, odbitkov in znižanj davka), z ukrepi za spodbujanje dejavnega staranja, s politikami za razvijanje spretnosti in celovitimi mrežami za storitve za otroke, starejše, invalide in nesamostojne osebe ter oceniti njihov pozitiven oziroma negativen učinek na osebne odločitve in ravnotežje med delom, družino in zasebnim življenjem;

29.

opozarja Komisijo in države članice, da je treba sprejeti pozitivne ukrepe v korist žensk in moških, zlasti zato, da bi jim omogočili vrnitev na trg dela po prekinitvi poklicne poti iz družinskih razlogov (vzgoja otrok in/ali oskrba bolnega ali invalidnega starša), s spodbujanjem politike (ponovnega) vključevanja na trg dela, ki bi jim omogočila ponovno finančno neodvisnost;

30.

poziva države članice, naj spodbujajo davčno politiko, ki bo upoštevala finančne obveznosti gospodinjstev, zlasti stroške varstva otrok ter skrbi za starejše in vzdrževane osebe, na podlagi davčne ureditve in sistema davčnih olajšav;

31.

poziva države članice, naj pregledajo svoje davčne sisteme in določijo davčne stopnje na podlagi pravic posameznika, in posledično zahteva individualizacijo pokojninskih pravic in pravic iz sistema socialne varnosti;

32.

poziva institucije Unije in države članice, naj sprejmejo posebne ukrepe v korist ženskam, da bodo odpravile očitne primere dejanskih neenakosti v primerjavi z moškimi ter tako uresničile načelo enakosti med ženskami in moškimi; dodaja, da morajo biti tovrstni ukrepi, ki jih je treba izvajati, dokler neenakosti ne bodo odpravljene, razumni in v vsakem primeru sorazmerni z zastavljenim ciljem;

33.

poziva nacionalne in lokalne organe, naj oblikujejo programe za mlade ljudi, ki bodo vključevali medgeneracijsko razsežnost, da bi mlajša generacija razumela, da je današnja raven uspešnosti in blaginje posledica prizadevanj in stisk predhodnih generacij;

34.

poziva institucije Unije in vse javne organe, naj načelo enakosti med ženskami in moškimi dejavno upoštevajo pri sprejemanju in izvajanju uredb, oblikovanju javne politike in na splošno pri opravljanju svojih dejavnosti;

35.

poziva medije, naj s pozitivnim pristopom in dosledno spremljajo medgeneracijske odnose s pomočjo obravnave medgeneracijskih vprašanj, razprav med različnimi starostnimi skupinami in na splošno, naj pozitivno prikazujejo prispevek starejših generacij družbi;

36.

meni, da je treba načelo enakega obravnavanja in enakih možnosti upoštevati na vseh področjih gospodarske in socialne politike ter politike zaposlovanja, saj bo to prispevalo k preprečevanju segregacije na trgu dela, odpravi neenakih plač in spodbujanju ženskega podjetništva;

37.

meni, da je treba ob upoštevanju spremenjenega družinskega modela in postopnega vstopanja žensk na trg dela nujno prenoviti tradicionalne ureditve oskrbe nesamostojnih oseb; priporoča, da države članice razširijo in dopolnijo zaščito, ki jo nudijo njihove socialne službe, zato da bi zagotovile, da bo pravica do osebnega izpopolnjevanja vedno enaka za vse in da bo za nesamostojne osebe poskrbljeno;

38.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter parlamentom in nacionalnim statističnim organom držav članic, Mednarodnemu uradu za delo, Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter programu Združenih narodov za razvoj.

18.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 67/38

—

ob upoštevanju predloga priporočila Svetu o boju proti spolnemu izkoriščanju otrok in otroški pornografiji, ki ga je v imenu skupine UEN vložila Roberta Angelilli (B6-0216/2008),

—

ob upoštevanju člena 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki določa pravico otrok do varstva in skrbi,

—

ob upoštevanju člena 34 Konvencije Združenih narodov z dne 20. novembra 1989 o otrokovih pravicah in Izbirnega protokola h tej konvenciji z dne 25. maja 2000 glede prodaje otrok, otroške prostitucije in otroške pornografije („Izbirni protokol“),

—

ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ z dne 22. decembra 2003 o boju proti spolnemu izkoriščanju otrok in otroški pornografiji (1) („Okvirni sklep“),

—

ob upoštevanju poročila Komisije z dne 16. novembra 2007 na podlagi člena 12 Okvirnega sklepa Sveta z dne 22. decembra 2003 o boju proti spolnemu izkoriščanju otrok in otročki pornografiji (KOM(2007)0716) („poročilo Komisije“),

—

ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope z dne 13. julija 2007 o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in zlorabo („Konvencija Sveta Evrope“),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2008: Strategiji EU o otrokovih pravicah naproti (2),

—

ob upoštevanju ugotovitev pakta iz Ria de Janeira o preprečevanju in izkoreninjenju spolnega izkoriščanja otrok, o katerem so se dogovorili na tretjem svetovnem kongresu proti spolnemu izkoriščanju otrok in mladostnikov, ki je potekal od 25. do 28. novembra 2008,

—

ob upoštevanju člena 114(3) svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0012/2009),

A.

ker je Konvencija Sveta Evrope, ki jo je podpisalo dvajset držav članic EU, prvi mednarodni pravni instrument, v katerem so kot kazniva dejanja kategorizirane različne oblike spolnih zlorab otrok, vključno z zlorabami te vrste, ki se med drugim zagrešijo z uporabo sile, prisilo, grožnjami, tudi znotraj družine,

B.

ker sedem držav članic še vedno ni podpisalo Konvencije Sveta Evrope in ker osem držav članic še vedno ni ratificiralo Izbirnega protokola,

C.

ker otroci vedno več uporabljajo nove tehnologije in ker se vedno pomembnejši del družbenega življenja otrok in mladih ljudi dogaja na spletu, kjer se uporabljajo nenehno razvijajoče se napredne tehnologije in komunikacijska orodja; ker posledično morebitni in dejanski spolni prestopniki vedno pogosteje uporabljajo medmrežje za pripravo spolnih zlorab otrok, zlasti s psihološko manipulacijo in otroško pornografijo,

1.

naslovi naslednja priporočila na Svet:

Izvajanje Okvirnega sklepa

Revizija Okvirnega sklepa

2.

naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje Svetu ter v vednost Komisiji in državam članicam.

18.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 67/42

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, podpisane in razglašene 7. decembra 2000, ki zagovarja svobodo in pluralizem medijev,

—

ob upoštevanju člena 116 svojega Poslovnika,

A.

ker Evropska unija temelji na načelih svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic, temeljnih svoboščin in pravne države ter jo opredeljuje spoštovanje teh načel,

B.

ker je na Kitajskem močno omejena svoboda govora, zlasti svoboda govora medijev, vključno z internetom,

C.

ker je NTDTV neprofitna televizija in od leta 2004 edina neodvisna televizijska postaja, ki na Kitajskem oddaja v kitajskem jeziku,

D.

ker je Eutelsat 16. junija 2008, tj. nekaj tednov pred olimpijskimi igrami, prekinil oddajanje NTDTV na Kitajskem, pri čemer se je skliceval na tehnične razloge in ni podal nobene druge razlage,

1.

poziva Eutelsat, naj takoj ponovno vzpostavi prenos NTDTV na Kitajskem in navede razloge za prekinitev;

2.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe, ki bodo pripomogli k ponovnemu oddajanju NTDTV na Kitajskem, in podprejo dostop do necenzuriranih informacij za milijone kitajskih državljanov;

3.

naroči svojemu predsedniku, naj to izjavo skupaj z imeni podpisnikov posreduje Svetu, Komisiji in državam članicam:

Podpisniki

Vittorio Agnoletto, Vincenzo Aita, Gabriele Albertini, Jim Allister, Alexander Alvaro, Jan Andersson, Georgs Andrejevs, Laima Liucija Andrikienė, Emmanouil Angelakas, Roberta Angelilli, Rapisardo Antinucci, Elspeth Attwooll, Marie-Hélène Aubert, Jean-Pierre Audy, Margrete Auken, Liam Aylward, Pilar Ayuso, Maria Badia i Cutchet, Mariela Velichkova Baeva, Paolo Bartolozzi, Domenico Antonio Basile, Alessandro Battilocchio, Katerina Batzeli, Edit Bauer, Jean Marie Beaupuy, Christopher Beazley, Zsolt László Becsey, Glenn Bedingfield, Angelika Beer, Bastiaan Belder, Ivo Belet, Irena Belohorská, Jean-Luc Bennahmias, Giovanni Berlinguer, Thijs Berman, Johannes Blokland, Godfrey Bloom, Sebastian Valentin Bodu, Herbert Bösch, Guy Bono, Mario Borghezio, Erminio Enzo Boso, Costas Botopoulos, Catherine Boursier, John Bowis, Sharon Bowles, Iles Braghetto, Mihael Brejc, Frieda Brepoels, Hiltrud Breyer, Kathalijne Maria Buitenweg, Nicodim Bulzesc, Colm Burke, Philip Bushill-Matthews, Simon Busuttil, Jerzy Buzek, Maddalena Calia, Martin Callanan, Mogens Camre, Luis Manuel Capoulas Santos, Marco Cappato, Marie-Arlette Carlotti, Giorgio Carollo, David Casa, Paulo Casaca, Pilar del Castillo Vera, Jean-Marie Cavada, Călin Cătălin Chiriță, Zdzisław Kazimierz Chmielewski, Ole Christensen, Philip Claeys, Luigi Cocilovo, Carlos Coelho, Richard Corbett, Dorette Corbey, Thierry Cornillet, Michael Cramer, Jan Cremers, Gabriela Crețu, Brian Crowley, Magor Imre Csibi, Marek Aleksander Czarnecki, Ryszard Czarnecki, Dragoș Florin David, Chris Davies, Antonio De Blasio, Arūnas Degutis, Jean-Luc Dehaene, Panayiotis Demetriou, Jean-Paul Denanot, Gérard Deprez, Marielle De Sarnez, Marie-Hélène Descamps, Albert Deß, Agustín Díaz de Mera García Consuegra, Jolanta Dičkutė, Gintaras Didžiokas, Koenraad Dillen, Giorgos Dimitrakopoulos, Beniamino Donnici, Bert Doorn, Den Dover, Mojca Drčar Murko, Petr Duchoň, Bárbara Dührkop Dührkop, Andrew Duff, Árpád Duka-Zólyomi, Christian Ehler, Lena Ek, Saïd El Khadraoui, James Elles, Maria da Assunção Esteves, Harald Ettl, Jill Evans, Robert Evans, Göran Färm, Hynek Fajmon, Richard Falbr, Carlo Fatuzzo, Markus Ferber, Emanuel Jardim Fernandes, Francesco Ferrari, Anne Ferreira, Elisa Ferreira, Petru Filip, Roberto Fiore, Hélène Flautre, Karl-Heinz Florenz, Alessandro Foglietta, Hanna Foltyn-Kubicka, Brigitte Fouré, Carmen Fraga Estévez, Juan Fraile Cantón, Monica Frassoni, Duarte Freitas, Ingo Friedrich, Daniel Petru Funeriu, Urszula Gacek, Milan Gaľa, Gerardo Galeote, José Manuel García-Margallo y Marfil, Iratxe García Pérez, Elisabetta Gardini, Giuseppe Gargani, Salvador Garriga Polledo, Jas Gawronski, Eugenijus Gentvilas, Georgios Georgiou, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Claire Gibault, Lutz Goepel, Bruno Gollnisch, Ana Maria Gomes, Donata Gottardi, Genowefa Grabowska, Vasco Graça Moura, Luis de Grandes Pascual, Nathalie Griesbeck, Lissy Gröner, Elly de Groen-Kouwenhoven, Mathieu Grosch, Françoise Grossetête, Ignasi Guardans Cambó, Umberto Guidoni, Cristina Gutiérrez-Cortines, Fiona Hall, David Hammerstein, Małgorzata Handzlik, Malcolm Harbour, Satu Hassi, Christopher Heaton-Harris, Anna Hedh, Roger Helmer, Erna Hennicot-Schoepges, Jeanine Hennis-Plasschaert, Esther Herranz García, Luis Herrero-Tejedor, Jim Higgins, Jens Holm, Mary Honeyball, Milan Horáček, Ján Hudacký, Ian Hudghton, Stephen Hughes, Alain Hutchinson, Jana Hybášková, Sophia in 't Veld, Mikel Irujo Amezaga, Marie Anne Isler Béguin, Ville Itälä, Carlos José Iturgaiz Angulo, Caroline Jackson, Lily Jacobs, Anneli Jäätteenmäki, Stanisław Jałowiecki, Mieczysław Edmund Janowski, Lívia Járóka, Georg Jarzembowski, Elisabeth Jeggle, Rumiana Jeleva, Anne E. Jensen, Pierre Jonckheer, Romana Jordan Cizelj, Madeleine Jouye de Grandmaison, Aurelio Juri, Jelko Kacin, Filip Kaczmarek, Gisela Kallenbach, Syed Kamall, Othmar Karas, Piia-Noora Kauppi, Metin Kazak, Tunne Kelam, Glenys Kinnock, Wolf Klinz, Dieter-Lebrecht Koch, Silvana Koch-Mehrin, Eija-Riitta Korhola, Miloš Koterec, Sergej Kozlík, Guntars Krasts, Rodi Kratsa-Tsagaropoulou, Ģirts Valdis Kristovskis, Urszula Krupa, Wiesław Stefan Kuc, Helmut Kuhne, Sepp Kusstatscher, Zbigniew Krzysztof Kuźmiuk, Joost Lagendijk, André Laignel, Jean Lambert, Alexander Graf Lambsdorff, Vytautas Landsbergis, Carl Lang, Esther De Lange, Raymond Langendries, Anne Laperrouze, Kurt Joachim Lauk, Vincenzo Lavarra, Henrik Lax, Johannes Lebech, Bernard Lehideux, Klaus-Heiner Lehne, Lasse Lehtinen, Jörg Leichtfried, Jo Leinen, Jean-Marie Le Pen, Marine Le Pen, Fernand Le Rachinel, Katalin Lévai, Janusz Lewandowski, Marcin Libicki, Marie-Noëlle Lienemann, Peter Liese, Kartika Tamara Liotard, Alain Lipietz, Pia Elda Locatelli, Eleonora Lo Curto, Antonio López-Istúriz White, Andrea Losco, Patrick Louis, Caroline Lucas, Astrid Lulling, Florencio Luque Aguilar, Elizabeth Lynne, Marusya Ivanova Lyubcheva, Jules Maaten, Linda McAvan, Arlene McCarthy, Mary Lou McDonald, Mairead McGuinness, Edward McMillan-Scott, Eugenijus Maldeikis, Ramona Nicole Mănescu, Vladimír Maňka, Erika Mann, Thomas Mann, Marian-Jean Marinescu, Catiuscia Marini, Sérgio Marques, David Martin, Hans-Peter Martin, Jan Tadeusz Masiel, Véronique Mathieu, Marios Matsakis, Maria Matsouka, Jaime Mayor Oreja, Erik Meijer, Íñigo Méndez de Vigo, Rosa Miguélez Ramos, Marianne Mikko, Francisco José Millán Mon, Gay Mitchell, Claude Moraes, Eluned Morgan, Luisa Morgantini, Philippe Morillon, Roberto Musacchio, Cristiana Muscardini, Sebastiano (Nello) Musumeci, Riitta Myller, Pasqualina Napoletano, Juan Andrés Naranjo Escobar, Michael Henry Nattrass, Catherine Neris, Bill Newton Dunn, Annemie Neyts-Uyttebroeck, James Nicholson, null Nicholson of Winterbourne, Rareș-Lucian Niculescu, Angelika Niebler, Lambert van Nistelrooij, Ljudmila Novak, Cem Özdemir, Péter Olajos, Jan Olbrycht, Seán Ó Neachtain, Gérard Onesta, Janusz Onyszkiewicz, Dumitru Oprea, Josu Ortuondo Larrea, Miroslav Ouzký, Siiri Oviir, Reino Paasilinna, Justas Vincas Paleckis, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Marco Pannella, Pier Antonio Panzeri, Georgios Papastamkos, Neil Parish, Alojz Peterle, Maria Petre, Markus Pieper, Sirpa Pietikäinen, Józef Pinior, Mirosław Mariusz Piotrowski, Umberto Pirilli, Paweł Bartłomiej Piskorski, Gianni Pittella, Francisca Pleguezuelos Aguilar, Zita Pleštinská, Anni Podimata, Zdzisław Zbigniew Podkański, Bernard Poignant, José Javier Pomés Ruiz, Nicolae Vlad Popa, Miguel Portas, Horst Posdorf, Bernd Posselt, Christa Prets, Pierre Pribetich, Jacek Protasiewicz, John Purvis, Luís Queiró, Karin Resetarits, Herbert Reul, José Ribeiro e Castro, Frédérique Ries, Karin Riis-Jørgensen, Giovanni Rivera, Maria Robsahm, Ulrike Rodust, Bogusław Rogalski, Zuzana Roithová, Luca Romagnoli, Raül Romeva i Rueda, Dariusz Rosati, Wojciech Roszkowski, Dagmar Roth-Behrendt, Paul Rübig, Leopold Józef Rutowicz, Eoin Ryan, Guido Sacconi, Aloyzas Sakalas, Katrin Saks, José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, Antolín Sánchez Presedo, Manuel António dos Santos, Salvador Domingo Sanz Palacio, Jacek Saryusz-Wolski, Toomas Savi, Lydia Schenardi, Agnes Schierhuber, Carl Schlyter, Frithjof Schmidt, Olle Schmidt, Pál Schmitt, György Schöpflin, Inger Segelström, Czesław Adam Siekierski, Eva-Riitta Siitonen, José Albino Silva Peneda, Kathy Sinnott, Marek Siwiec, Peter Skinner, Alyn Smith, Csaba Sógor, Renate Sommer, Søren Bo Søndergaard, Bogusław Sonik, María Sornosa Martínez, Jean Spautz, Francesco Enrico Speroni, Bart Staes, Grażyna Staniszewska, Peter Šťastný, Gabriele Stauner, Petya Stavreva, Dirk Sterckx, Catherine Stihler, Margie Sudre, David Sumberg, Gianluca Susta, Eva-Britt Svensson, Hannes Swoboda, István Szent-Iványi, Konrad Szymański, Hannu Takkula, Charles Tannock, Andres Tarand, Salvatore Tatarella, Britta Thomsen, Marianne Thyssen, Gary Titley, Patrizia Toia, László Tőkés, Ewa Tomaszewska, Witold Tomczak, Antonios Trakatellis, Helga Trüpel, Claude Turmes, Evangelia Tzampazi, Thomas Ulmer, Vladimir Urutchev, Inese Vaidere, Nikolaos Vakalis, Adina-Ioana Vălean, Frank Vanhecke, Johan Van Hecke, Anne Van Lancker, Daniel Varela Suanzes-Carpegna, Ioannis Varvitsiotis, Ari Vatanen, Yannick Vaugrenard, Armando Veneto, Riccardo Ventre, Donato Tommaso Veraldi, Marcello Vernola, Alejo Vidal-Quadras, Cornelis Visser, Oldřich Vlasák, Dominique Vlasto, Graham Watson, Henri Weber, Manfred Weber, Renate Weber, Anja Weisgerber, Åsa Westlund, John Whittaker, Andrzej Wielowieyski, Jan Marinus Wiersma, Anders Wijkman, Glenis Willmott, Iuliu Winkler, Lars Wohlin, Janusz Wojciechowski, Corien Wortmann-Kool, Jan Zahradil, Zbigniew Zaleski, Andrzej Tomasz Zapałowski, Stefano Zappalà, Tatjana Ždanoka, Dushana Zdravkova, Vladimír Železný, Roberts Zīle, Jaroslav Zvěřina, Tadeusz Zwiefka

18.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 67/44

—

ob upoštevanju svojega sklepa z dne 25. aprila 2007 o ustanovitvi Začasnega odbora za podnebne spremembe, sprejetega v skladu s členom 175 svojega Poslovnika (1),

—

ob upoštevanju obstoječe okoljske zakonodaje EU, ki na različnih področjih politike pozitivno prispeva v boju proti podnebnim spremembam (priloga A), in ob upoštevanju svojih resolucij o podnebnih spremembah, zlasti tistih, ki so bile sprejete v sedanjem, šestem, zakonodajnem obdobju (priloga B),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2007 o omejevanju globalnih podnebnih sprememb na 2 stopinji Celzija – pot do konference o podnebnih spremembah na Baliju in naprej (COP 13 in COP/MOP 3) (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 31. januarja 2008 o izidu konference o podnebnih spremembah na Baliju (COP 13 in COP/MOP 3) (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. aprila 2008 o zeleni knjigi Komisije z naslovom „Prilagajanje podnebnim spremembam v Evropi – možnosti za ukrepanje EU“ (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. maja 2008 o znanstvenih dejstvih v zvezi s podnebnimi spremembami ter ugotovitvah in priporočilih za sprejemanje odločitev (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. oktobra 2008 o oblikovanju globalnega zavezništva o podnebnih spremembah med Evropsko unijo in na podnebne spremembe najobčutljivejšimi revnimi državami v razvoju (6),

—

ob upoštevanju štirinajste konference pogodbenic (COP 14) Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) in četrte konference pogodbenic kot srečanja pogodbenic Kjotskega protokola (COP/MOP 4), ki sta potekali od 1. do 12. decembra 2008 v Poznańu na Poljskem,

—

ob upoštevanju agore državljanov o podnebnih spremembah z dne 12. in 13. junija 2008,

—

ob upoštevanju skupnega parlamentarnega srečanja Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov za razpravo o energiji in trajnostnem razvoju 20. in 21. novembra 2008,

—

ob upoštevanju ugotovitev posebne raziskave Eurobarometra št. 300 o stališčih Evropejcev o podnebnih spremembah,

—

ob upoštevanju javnih predstavitev pomembnih strokovnjakov in izmenjave njihovih mnenj z Začasnim odborom za podnebne spremembe in dosežkov delegacij na obiskih,

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Začasnega odbora za podnebne spremembe (A6-0495/2008),

A.

ker je ohranjanje narave in človeštva naloga, ki se prenaša z ene generacije na drugo,

B.

ker se globalno segrevanje in podnebne spremembe priznava kot zelo resno in neposredno grožnjo, ki jo je povzročil človek,

C.

ker je delo Evropskega parlamenta v zvezi s podnebnimi spremembami zlasti v tem šestem zakonodajnem obdobju, vir navdiha in spodbuda k ukrepanju glede oblikovanja celostne evropske politike za spopadanje s podnebnimi spremembami in k usklajevanju trajnostne gospodarske rasti s podnebnimi spremembami,

D.

ker lizbonska pogodba izrecno določa cilje in pristojnosti Evropske unije na področju podnebnih sprememb in bo, če bo ratificirana, okrepila vlogo Unije pri spodbujanju trajnostnega razvoja in boja proti podnebnim spremembam,

E.

ker vodilna vloga Evropske unije v mednarodnem boju proti globalnemu segrevanju in posebna odgovornost, ki jo ima kot unija razvitih držav, prispevata k njeni identiteti in zajemata obveznost do državljanov Evrope, da se srednjeročni in dolgoročni cilji podnebne politike ne samo oblikujejo, temveč z daljnovidnimi političnimi ukrepi in v političnem dialogu z državami v razvoju tudi dosežejo,

F.

ker je bistveni cilj Evropske unije, kar zadeva njeno notranjo politiko in njene zunanje odnose, spodbujati spoštovanje človekovih pravic, in ker Evropska unija priznava zlasti pravico do življenja, varnosti, zdravstva, izobraževanja in okoljske zaščite kot temeljne pravice, pa tudi zaščito oseb, ki so posebej ranljive zaradi učinkov podnebnih sprememb, zlasti žensk, otrok, starejših in invalidov,

G.

ker se morajo sedanji in tudi prihodnji predstavniki državljanov Evrope ravnati po teh načelih podnebne politike in načelih trajnosti, družbene odgovornosti ter medgeneracijske in medčloveške pravičnosti ter pri uresničevanju nujnih globalnih podnebnih ciljev ne bi smeli popuščati,

H.

ker se človeška družba, kar zadeva ogroženost sistemov, ki omogočajo življenje, sooča z dvojnim izzivom, namreč podnebnimi spremembami ter prekomerno izrabo in uničevanjem mnogih najpomembnejših ekosistemov; ker je med podnebnim sistemom in ekosistemi mnogo medsebojnih povezav, zlasti zmožnost oceanov in kopenskih ekosistemov, da zadržijo ogljik, in ker se je s podnebnimi spremembami mogoče učinkovito spopasti samo, če so ekosistemi zdravi,

I.

ker podnebne spremembe posebej negativno in finančno obremenjujoče vplivajo na nekatera območja, kot so gorska in obalna območja,

J.

ker je mogoče vpliv podnebnih sprememb na človeško družbo že čutiti v številnih krajih, kot je Sahel, kjer ima dezertifikacija hude posledice, Bangladeš, kjer so pogoste poplave, nekateri deli Evrope in številni tihomorski otoki, ki bodo izginili pod vodo,

K.

ker so podnebne spremembe izziv, za katerega ni enoznačne politične rešitve, pač pa bi lahko k reševanju težav z viri in porazdelitvijo prispevala skupek obstoječih možnosti in občutno izboljšanje učinkovitosti na vseh področjih gospodarstva in družbe, utrla pa bi tudi pot tretji industrijski revoluciji,

L.

ker so potrebni nujni ukrepi za odpravo pomanjkanja energije in goriva,

M.

ker ima po podatkih Evropske agencije za okolje (EEA) iz leta 2006 v EU proizvodnja energije pri skupnih emisijah toplogrednih plinov 30,9-odstotni delež, prometni sektor prispeva 19,4 %, zasebna gospodinjstva in storitve 14,6 %, gradbeništvo in industrijska proizvodnja 12,9 %, kmetijstvo 9,2 %, industrijski postopki 8,1 % in sektor odpadkov 2,9 %, ostale emisije pa nastajajo zaradi kemičnih topil in nespecifičnih procesov zgorevanja,

N.

ker mnogo sektorjev že prispeva k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov in ker je na voljo že veliko stroškovno učinkovitih možnosti za zajezitev podnebnih sprememb ter tehnologij za izboljšanje učinkovitosti, vendar njihovo široko uporabo preprečujejo ovire pri dostopu na trg, birokratske ovire in visoki stroški financiranja,

O.

ker imajo največjo prednost ukrepi, usmerjeni na zmanjševanje toplogrednih plinov v proizvodnji, pri rabi tal in ravnanju z odpadki; ker podnebnih sprememb vendar ne bo mogoče odpraviti zgolj z zmanjšanjem emisij v posameznih sektorjih; ker bo predvsem potreben sistematičen pristop k temu problemu, da bi našli medsektorske politične rešitve ter dosegli spremembe v proizvodnji, potrošnji, življenjskemu slogu in trgovinskih vzorcih v vsej družbi z dosledno zakonodajo in prilagajanjem na neizogibne spremembe,

P.

ker pogajanja o sporazumu za obdobje po letu 2012 pod vodstvom Združenih narodov v skladu z balijskim načrtom potekajo na naslednjih pomembnih področjih: zmanjšanje emisij in novi zavezujoči cilji zmanjšanja, prilagoditveni ukrepi, krčenje, uničevanje in slabšanje gozdov, razvoj tehnologije za ukrepe blažitve in prilagajanja, potrebna finančna sredstva in revizija prožnih mehanizmov v skladu z marakeškimi sporazumi h Kjotskemu protokolu,

Q.

ker morajo biti Svetovna trgovinska organizacija (STO), Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad (IMF) tudi tesno vključeni v prizadevanja za blažitev, da bi bile sankcije in spodbude uspešne,

R.

ker je treba pogajanja o sporazumu za obdobje po letu 2012 na konferenci o podnebju v Köbenhavnu (COP 15) konec leta 2009 zaključiti, da se prepreči vrzel med prvim in drugim obdobjem obveznosti,

S.

ker so na Evropskem svetu marca 2008 poudarili, da je treba pospešiti pogajanja po balijskem načrtu, da bi bil do leta 2009 sprejet nov sporazum o podnebnih spremembah v skladu s ciljem EU, in sicer 2°C,

T.

ker bi lahko podnebne spremembe zaostrile možnosti za spore v mednarodnih odnosih, na primer z migracijo, pogojeno s spremembami podnebja, z izgubo zemlje in mejnih sporov zaradi poplav in dvigovanja gladine morja, s spori glede virov, ki so posledica krčenja kmetijskih površin, vse večjega pomanjkanja vode ali krčenja gozdov,

U.

ker je Evropski svet marca 2008 zahteval od Komisije pripravo evropske strategije za financiranje ukrepov za spoprijemanje s podnebnimi spremembami, katere cilj bo zmanjšanje emisij in prilagoditev v povezavi z raziskovanjem in razvijanjem nizkoogljičnih tehnologij ter njihovim prenosom; ker je prenos takšnih tehnologij nujen pogoj za uspešno izvajanje ukrepov za zmanjšanje emisij in prilagoditvenih ukrepov na globalni ravni za boj proti podnebnim spremembam,

V.

ker so prizadevanja za blažitev in prilagajanje najpomembnejša; ker nosijo industrializirane države zgodovinsko odgovornost za podnebne spremembe; ker so države v razvoju malo prispevale k podnebnim spremembam, vendar so te najbolj prizadele; ker razpoložljiva finančna sredstva za boj proti podnebnim spremembam v državah v razvoju ne zadoščajo in bi jih bilo treba znatno povečati,

W.

ker prenos tehnologije ovirajo zaskrbljenost glede varstva intelektualne lastnine, šibke politične institucije in nespoštovanje pravne države ter splošno pomanjkanje kapitala,

X.

ker STO ni alternativen forum za pogajanja o mednarodnih ukrepih v zvezi s podnebjem in ker brez uspešno izvedenih pogajanj za obdobje po letu 2012 ni mogoče pričakovati, da bi svetovna trgovina pripomogla v boju proti podnebnim spremembam,

Y.

ker ogljikov odtis EU vključuje tudi toplogredne pline, nastale pri izdelavi proizvodov, porabljenih v Evropi, vendar proizvedenih drugje,

Z.

ker je nafta v svetovnem merilu s približno 35 % najpomembnejši vir energije za primarno porabo, sledita pa ji premog s 25 % in zemeljski plin z 21 %; ker pa se obdobje preobilja poceni fosilne energije končuje,

AA.

ker je v skladu s podatki Eurostata v letu 2006 33,5 % uvoza surove nafte izviralo iz Rusije, 15,8 % iz Norveške in 27 % iz arabskih držav in ker je 42 % uvoza plina izviralo iz Rusije, 24,2 % iz Norveške in 25,9 % iz arabskih držav;

AB.

ker Mednarodna agencija za energijo napoveduje, da se bodo potrebe po energiji v svetu do leta 2030 povečale za najmanj 60 % in da bodo del teh naraščajočih potreb povzročile države v gospodarskem vzponu,

AC.

ker dogajanja na energetskih trgih pomagajo pri uresničevanju podnebnih ciljev, saj tržna rast cen energije pomembno spodbuja trajnostno rabo virov in s tem porabo z majhnim ogljikovim odtisom,

AD.

ker naraščajočih potreb po energiji srednje- in dolgoročno nikakor ne bo mogoče pokriti zgolj s fosilnimi gorivi in ker bodo odločitve o naložbah v prihodnjih letih določile strukturo energetskega sistema in sestavo nabora energetskih virov za prihodnja desetletja,

AE.

ker naraščajoča potreba po energiji zahteva številne dopolnjujoče se ukrepe, kot so nujna posodobitev obstoječih elektrarn na fosilna goriva in prenosnih omrežij za bistveno izboljšanje splošne energetske učinkovitosti, gradnjo novih elektrarn in stalno razvijanje obnovljivih virov energije,

AF.

ker je varčevanje z energijo stroškovno najučinkovitejša in najčistejša oblika ohranjanja virov in s tem boja proti podnebnim spremembam in ker bo predano in vztrajno prizadevanje za krepitev energetske učinkovitosti v EU prineslo splošno razširjene strukturne rešitve v vsem gospodarstvu, kar bo utrlo pot zelenemu nizkoogljičnemu gospodarstvu,

AG.

ker uporaba jedrske energije – ne glede na razpoložljivost urana – še vedno odpira vprašanje varnega končnega skladiščenja jedrskih odpadkov in širjenja tehnologije v nedemokratične države,

AH.

ker je projekt mednarodnega termonuklearnega poskusnega reaktorja ITER postal kapitalsko intenzivno središče razvoja za jedrsko fuzijo kot enega od morebitnih novih virov energije v prihodnosti in je kakršen koli prispevek k energetskemu trgu mogoče pričakovati le zelo dolgoročno,

AI.

ker je treba na sedanjo politiko o biogorivih gledati z globalnega vidika, kjer se prepletata vedno večja konkurenca za plodno zemljo na eni strani ter naraščajoče potrebe po obnovljivih virih energije, predvsem v prometnem sektorju, na drugi strani,

AJ.

ker proizvajanje biomase za pridobivanje energije in kot gorivo številnim državam v razvoju ponuja nove gospodarske možnosti in bodo zaradi tega manj odvisne od uvoza energije, pod pogojem, da je njihovo pridobivanje trajnostno in ne povzroča na primer nastanka monokultur ali ne konkurira proizvodnji hrane,

AK.

ker se je potencial za zmanjšanje emisij številnih biogoriv prve generacije v primerjavi s konvencionalnimi gorivi po obsežni analizi življenjskega cikla zmanjšal – v nekaterih primerih kar precej – in doslej ni bilo mogoče zadovoljivo rešiti vprašanj v zvezi s trajnostjo, učinkom na okolje in razpoložljivostjo orne zemlje v konkurenci s proizvodnjo hrane,

AL.

ker bi morala biti trajnostna politika na področju biogoriv usmerjena v določitev trajnostnih meril za proizvodnjo biogoriv, pa tudi spodbujanje čim hitrejšega razvoja druge generacije teh goriv,

AM.

ker bo naftna industrija potrebno ustrezno infrastrukturo za nova goriva uredila le tam, kjer obstaja zadostno povpraševanje po biogorivih, ker pa je avtomobilska industrija dosegla tehnološki napredek, tako da senzor v vozilu lahko prepozna vsako mešanico bencina in biogoriv, ta dodatna tehnična oprema pa bo tudi starejšim vozilom omogočila, da bodo lahko uporabljala biogoriva, in se bodo na ta način zmanjšale emisije CO2 v vsem obstoječem voznem parku,

AN.

ker je potencial biogoriv mogoče udejanjiti le, če se jih obravnava kot sestavni del razvoja trajnostnih prevoznih sistemov, vključno z razvojem in uporabo vozil z visokoučinkovito izrabo goriva,

AO.

ker več držav članic nima jasnih strategij za energetsko učinkovitost,

AP.

ker bi morale države članice izboljšati in razširiti uporabo certifikatov o energetski učinkovitosti ter jih povezati s finančnimi spodbudami,

AQ.

ker zmanjševanje porabe energije z energetsko učinkovitostjo na ravni posameznika in skupnosti ustvarja novo trgovino in delovna mesta ter se s tem bojujemo proti energetski revščini,

AR.

ker ima stavbni sektor 40-odstotni delež pri končni porabi energije, grajeno okolje pa tako prispeva 33 % emisij toplogrednih plinov,

AS.

ker so v stavbnem sektorju (stanovanjske, poslovne in javne stavbe) široke in stroškovno učinkovite možnosti za zmanjšanje CO2 s posodobitvijo sistemov za toplotno izolacijo, ogrevalnih oziroma hladilnih sistemov, električnih naprav in prezračevalnih sistemov ter z vgrajevanjem zaščite pred soncem,

AT.

ker so nizkoenergetske hiše privlačne, priljubljene in stroškovno učinkovite,

AU.

ker je ločevanje rasti porabe energije od gospodarske rasti z naložbami v energetsko učinkovitost v vseh sektorjih družbe ključni cilj EU,

AV.

ker je treba razviti finančne instrumente in nameniti ustrezna sredstva iz proračuna za izboljšanje energetske učinkovitosti ter nenehno preverjati in prilagajati standarde učinkovitosti za električne in elektronske naprave v skladu z razvojem trga in razširiti standarde na velike industrijske obrate ter razmisliti o možnosti, da bi postala funkcija izklopa na napravah obvezna,

AW.

ker je ločitev rasti prometa od splošne gospodarske rasti ključni cilj prometne politike EU, vendar povpraševanje po prevoznih storitvah kljub temu narašča bolj kot bruto domači proizvod in ker že tako visoki delež emisij zaradi prometa v skupnih emisijah toplogrednih plinov v EU še naprej narašča,

AX.

ker približno tretjino sedanje končne porabe EU povzroča promet in ker je ta sektor skoraj popolnoma (97 %) odvisen od goriv na osnovi nafte (bencina in dizelskega goriva),

AY.

ker bi se emisije toplogrednih plinov v EU v obdobju med letoma 1990 in 2005 zmanjšale za 14 % namesto za 7,9 %, če bi prometni sektor dosegel enako zmanjšanje kot drugi sektorji,

AZ.

ker 80 % evropskega prebivalstva živi na mestnih območjih, v katerih je nastane 40 % vseh emisij zaradi prometa, pri čemer prometne preobremenitve, ki so prav tako zgoščene zlasti na urbanih območjih, EU stanejo 1 % BDP,

BA.

ker je po eni strani mobilnost v mestih neposredno povezana s kakovostjo posameznikovega življenja, po drugi pa promet osebnih vozil v mestih znatno prispeva k emisijam toplogrednih plinov ter drugim okoljskim težavam, na primer onesnaževanju zraka in hrupu, tako da številnim državljanom zaradi zdravstvenih posledic znatno poslabša kakovost življenja, namesto da bi jo povečal,

BB.

ker je polovica voženj, ki jih opravijo evropski državljani, krajša od 5 km,

BC.

ker je v vsakdanjem regionalnem prometu in vožnjah v službo ter nazaj 60 % vseh voženj z avtomobilom in 90 % voženj z vlakom dolgih največ 30 km,

BD.

ker se je prevoz blaga po železnici in plovnih poteh med letoma 2001 in 2006 zmanjšal (z 18,6 % na 17,7 % oziroma s 6,5 % na 5,6%), prevoz blaga po cesti pa se je povečal (s 74,9 % na 76,7 %),

BE.

ker je prevoz potnikov in blaga po vodi ena energetsko najučinkovitejših možnosti in ker delež prevoza blaga po vodi v EU znaša 40 %,

BF.

ker po ocenah poraba energije pri prevozu po celinskih plovnih poteh na tono blaga in kilometer znaša šestino porabe energije prevoza po cestah in polovico porabe energije prevoza po železnici,

BG.

ker države članice v premalo uporabljajo programe, kot sta Marco Polo in NAIADES, za premik prevoza blaga na celinske in morske vodne poti,

BH.

ker trgovina na čezmorskih poteh narašča in ker pri gradnji ladij obstaja težnja k večjim zabojnikom in potniškim ladjam, ki porabijo več težkega kurilnega olja in tako še bolj kot prej onesnažujejo okolje, mednarodni pomorski promet pa ni del mednarodnih prizadevanj v boju proti podnebnim spremembam,

BI.

ker sta bili postopna liberalizacija in deregulacija letalskega sektorja v preteklem desetletju po eni strani pomembna predpogoja za dinamičen razvoj evropskega zračnega prometa in ker je število potniških letov v EU med letoma 1995 in 2004 naraslo za 49 %, vendar so se po drugi strani v obdobju 1990–2005 v celotnem sektorju za 79 % povečale tudi emisije ogljikovega dioksida,

BJ.

ker rast v letalskem sektorju kljub tehnološkim in operativnim izboljšavam še nadalje povečuje svoj vpliv na okolje, vendar je doslej bila le omejena razprava o zavezujočih standardih glede emisij za letalske motorje, namenjena tehnološki izboljšavi motorjev, primanjkuje pa tudi študij o izvedljivosti,

BK.

ker so Komisija in države članice za izboljšanje energetske učinkovitosti na področju prevoza začele skupno tehnološko pobudo „Čisto nebo“, programe SESAR (raziskave o upravljanju zračnega prometa enotnega evropskega neba), Galileo (evropskega satelitskega navigacijskega sistema) in GMES (globalno nadzorovanje okolja in varnosti) ter raziskovalne programe za inteligentne prevozne sisteme,

BL.

ker se zaradi zračnega prometa poleg ogljikovega dioksida v atmosfero izpuščajo tudi dušikovi oksidi, vodna para, sulfati in dimni delci, ki po ocenah Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) skupni učinek emisij zračnega prometa povečajo za dva- do štirikrat, pri čemer pa v tej oceni ni upoštevan dodatni učinek tvorjenja oblakov cirusov,

BM.

ker je zračni prevoz izjemno pomemben za mobilnost in razvoj prebivalcev in gospodarstev najbolj oddaljenih regij,

BN.

ker je treba poudariti, da je dolgoročno najučinkovitejši način za zmanjšanje emisij iz prevoza zmanjšanje rasti prevoza kot celote s tem, da bi javni prevoz naredili bolj za privlačno alternativo osebnim avtomobilom, povečanjem obsega železniškega prevoza in z zagotovitvijo, da bo pri urbanističnem načrtovanju in načrtovanju infrastrukture upoštevano, da se mora nujno zmanjšati uporaba osebnih avtomobilov,

BO.

ker po študiji centra Unesca za svetovno kulturno dediščino posledice podnebnih sprememb ogrožajo desetino vseh lokacij svetovne kulturne dediščine in kulturnih krajin,

BP.

ker je Evropa po podatkih Svetovne turistične organizacije Združenih narodov najpomembnejša turistična regija na svetu in ker je bilo leta 2006 petinpetdeset odstotkov vseh mednarodnih turističnih obiskov v Evropi,

BQ.

ker podnebne spremembe lahko spremenijo turistične tokove, te spremembe pa bi lahko imele hude gospodarske posledice za prizadete počitniške regije,

BR.

ker je EU sistem trgovanja z emisijami (ETS) edinstven instrument za doseganje zmanjšanja emisij z največjo učinkovitostjo in bi bil lahko zgled za podobne sisteme, vendar bi bilo treba zagotoviti skladnost med njimi,

BS.

ker so industrijski sektorji bistveni za doseganje ciljev zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, ki jih je določil Evropski svet, in ker bi jih morali spodbujati, da še bolj zmanjšajo industrijske emisije toplogrednih plinov in ob tem ostanejo konkurenčni,

BT.

ker bi moralo temeljno načelo mehanizma čistega razvoja in skupnega izvajanja, namreč širitev sodobnih in učinkovitih tehnologij, v resnici delovati; ker bi moralo biti to načelo omejeno na visokokakovostne projekte, ki bi dokazano zagotavljali dodatno zniževanje emisij toplogrednih plinov,

BU.

ker so spremembe v kmetijski praksi, okoljska zakonodaja EU in najnovejše strukturne reforme skupne kmetijske politike usmerjene v trajnost ter prek boljšega izkoriščanja virov posredno vodijo k zmanjšanju emisij,

BV.

ker kmetijstvo tudi onesnažuje s toplogrednimi plini, hkrati pa pozitivno prispeva k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov in je neposredno prizadeto zaradi negativnih učinkov podnebnih sprememb, kar povzroča različne gospodarske in družbene posledice po evropskih regijah,

BW.

ker obsežno pridelovanje krmil za živinorejo znatno prispeva k skupnim emisijam toplogrednih plinov v kmetijstvu,

BX.

ker v boju proti podnebnim spremembam v kmetijstvu manjkajo specifični cilji, kot so zavezujoče zahteve za zmanjšanje emisij metana in dušikovih oksidov, prav tako pa tudi sistemi spodbud, da bi se izkoristile že obstoječe možnosti zmanjšanja emisij,

BY.

ker sonaravna živinoreja s skrbjo za krajino in ohranjanjem pašnikov prinaša pomembne ugodnosti za okolje, porablja pa tudi manj energije in povzroča manj emisij,

BZ.

ker je treba obseg živinoreje prilagoditi razpoložljivim površinam in ker bi trajnostne prakse paše lahko pomagale preprečevati erozijo tal na pašnih območjih,

CA.

ker so gozdovi za biosfero zelo dragoceni in imajo v svetovnem ekosistemu številne funkcije ter ker trenutna ekonomska vrednost gozdov ne upošteva njihove ekosistemske in družbene vrednosti,

CB.

ker imajo gozdovi trojno vlogo pri blaženju podnebnih sprememb: kot zaloge ogljika ob trajnostni rabi in zaščiti gozdov, kot ponori ogljika ob pogozdovanju in kot nadomestilo za fosilna goriva in fosilne proizvode ob rabi obnovljivih surovin,

CC.

ker gozdovi pokrivajo več kot 30 % svetovne zemeljske površine, v njih živi več kot dve tretjini vseh na Zemlji živečih vrst in ker gozdovi vsrkajo približno 30 % letnih emisij toplogrednih plinov,

CD.

ker imajo gozdovi po eni strani pomembno vlogo pri zajezitvi podnebnih sprememb, po drugi strani pa posledice podnebnih sprememb prizadenejo vsaj tretjino gozdov na svetu,

CE.

ker velik problem uničevanja gozdov predstavljajo s tem povezani družbenogospodarski dejavniki, kot so revščina in nerazvitost, šibke politične institucije in pomanjkanje pravne države, pa tudi nepravično lastništvo in korupcija, ki lahko poleg ostalih posledic botrujejo nezakoniti sečnji in krčenju gozdov,

CF.

ker uničevanje gozdov s krčenjem gozdov, netrajnostno sečnjo ali požari, ki jih med drugim povzročajo vročinski valovi, bistveno prispevajo k emisijam CO2,

CG.

ker ni dovolj strategij in programov za pogozdovanje gozdov, ki so bili posekani,

CH.

ker sestav gozdnih nasadov v EU ne odraža značilnosti naravnega mešanega gozda Evrope, kar pogosto vodi v gozdne požare in emisije CO2,

CI.

ker so tla v Evropi bolj kot kadar koli prej izpostavljena nepopravljivi škodi, katere obseg še povečujejo podnebne spremembe,

CJ.

ker se zaradi taljenja permafrosta spreminja stanje tal na severni polobli, poleg tega pa se v atmosfero izpuščajo velike količine metana,

CK.

ker so razpoložljivost vodnih virov, preskrba s pitno in drugo vodo, poraba vode in obdelava odpadne vode tesno povezani z gospodarskimi in družbenimi okoliščinami,

CL.

ker podnebne spremembe še povečujejo regionalna razhajanja, ki obstajajo v Evropi v zvezi z razpoložljivimi vodnimi viri ter s pojavi poplav in suše,

CM.

ker so ribe in lupinarji pomemben vir hrane, ocean pa je največji svetovni ponor ogljika ter vir biomase in surovin,

CN.

ker se viri hrane iz morij že prekomerno izkoriščajo,

CO.

ker je hierarhija ravnanja z odpadki ključno načelo pri blažitvi podnebnih sprememb v sektorju odpadkov,

CP.

ker bi bilo treba priznati, da EU zakonodaja o odpadkih skupaj z inovacijami pri odstranjevanju odpadkov in večjo uporabo recikliranih proizvodov že imajo pozitiven vpliv na okolje in prispevajo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov iz sektorja odpadkov, četudi še niso izrabljene vse možnosti,

CQ.

ker se količina odpadkov kljub vsem prizadevanjem na žalost še naprej povečuje,

CR.

ker so prilagoditve vseh vrst zagotovilo za prihodnost, da se bo omilila škoda, nastala zaradi emisij toplogrednih plinov v preteklosti in s tem povezanega zvišanja temperature,

CS.

ker zgolj analiza stroškov in koristi pri razvijanju prilagoditev ne zadošča, da bi se zagotovila potrebna minimalna zaščita za vse skupine prebivalstva, ker bi bilo zaradi takšnih ukrepov nujno treba proučiti lokalne učinke podnebnih sprememb,

CT.

ker medtem po poročilih Združenih narodov o stanju ekosistemov „Millenium Ecosystem Assessment“ poraba naravnih virov ogroža dve tretjini ekosistemov, zaostruje izpostavljenost podnebnim spremembam in povečuje pritisk za čimprejšnje oblikovanje prilagoditev,

CU.

ker skupno poročilo Evropske agencije za okolje, Skupnega raziskovalnega središča in Svetovne zdravstvene organizacije z naslovom „Učinki spremenjenega evropskega podnebja“ opozarja na dejstvo, da je ranljivost regij in sektorjev po Evropi na podnebne spremembe zelo različna in bodo močneje prizadeta gorska območja, obalna območja, Sredozemlje in arktična območja, in ker je v poročilu poudarjeno, da so za ublažitev učinkov poleg še večjega zmanjšanja svetovnih emisij toplogrednih plinov potrebni proaktivni ukrepi za prilagoditev na evropski in nacionalni ravni,

CV.

ker priprava in krepitev sistemov zdravstva z ustreznimi preventivnimi ukrepi lahko zajezijo številne posledice podnebnih sprememb za zdravje, o katerih poroča na primer Svetovna zdravstvena organizacija, posebno pozornost pa je treba posvetiti širjenju tropskih bolezni in nameniti kampanje za obveščanje ranljivim skupinam, kot so nosečnice, novorojenčki, otroci in starostniki,

CW.

ker evropski akcijski načrt za okolje in zdravje 2004–2010 nikakor ni ustrezen za obravnavo okoljskih vzrokov, ki vplivajo na zdravje, zlasti tistih, ki so posledica podnebnih sprememb,

CX.

ker so cilji v zvezi s podnebno politiko, ki so jih zastavili na Evropskem svetu marca 2007, tehnološko in gospodarsko dosegljivi ter ponujajo edinstvene poslovne priložnosti za tisoče EU podjetij,

CY.

ker številna podjetja še niso v zadostni meri prepoznala obsežnih priložnosti in tveganj, povezanih s podnebnimi spremembami,

CZ.

ker je zavzeto posredovanje v boju proti podnebnim spremembam v skladu s trajnostnim razvojem in blaginjo; ker bi to lahko bila učinkovita naložba s pomembno protirecesijsko vlogo in je treba to posredovanje jemati kot izziv za obsežne strukturne spremembe, katerih končni cilj je razvoj pravega zelenega gospodarstva,

DA.

ker je bolj verjetno, da bo prišlo do prerazporejanja delovnih mest znotraj posamezne panoge kot pa med različnimi panogami,

DB.

ker je trgovanje z emisijami temeljni del evropskega programa za boj proti podnebnim spremembam, s katerim naj bi se zaradi večje učinkovitosti zmanjšale emisije toplogrednih plinov; ker zgolj trgovanje z emisijami ne zadošča, da bi se našla pot iz slepe ulice CO2 in sprožila revolucija na področju tehnologij z nizkimi emisijami CO2,

DC.

ker doseganje ciljev glede blažitve podnebnih sprememb zahteva ustrezen mehanizem za finančno usmerjanje, s katerim bi podprli razvoj in uporabo energetsko učinkovite in čiste tehnologije,

DD.

ker pomenijo trajnostni stanovanjski objekti izjemno priložnost za ustvarjanje delovnih mest,

DE.

ker zgolj večja učinkovitost ne bo sprožila tehnološke revolucije, temveč bi bila potrebna celovita strategija na ravni EU, nacionalni in lokalni ravni, ki bi dala zagon raziskavam in razvoju novih in naprednih tehnologij in postopkov ter povečala njihovo uporabo,

DF.

ker se zajemaje in skladiščenje CO2 v manjšem merilu že uporablja na različnih področjih, na primer pri pridobivanju nafte in plina, vendar je kot obsežna tehnologija, namenjena za boj proti podnebnim spremembam, šele na začetni stopnji,

DG.

ker so stroški in tveganja še vedno večji kot gospodarske prednosti in se učinkovitost elektrarn z zajemanjem in skladiščenjem CO2 kljub uporabi najsodobnejših tehnologij zmanjšuje,

DH.

ker tehnologija zajetja in skladiščenja CO2 kot premostitvena tehnologija na poti k dekarbonizaciji energetskega sistema lahko prispeva rešitev za zmanjšanje emisij CO2 v elektrarnah in bi lahko dopolnjevala tehnologije obnovljivih virov energije, vendar pa je zajemaje in skladiščenje CO2 tehnologija za prečiščevanje in nevtralizacijo odpadnih snovi na koncu proizvodne verige,

DI.

ker informacijsko-komunikacijski sektor trenutno povzroča 2 % svetovnih emisij CO2, ta panoga pa bi lahko znižala svoje emisije CO2 in predvsem razvijala inovativne in energetsko učinkovite načine uporabe za vse gospodarstvo,

DJ.

ker sedanji proračun EU ne zadošča za doseganje ciljev v zvezi s podnebnimi spremembami, saj za politično prednostno nalogo boja proti podnebnim spremembam niso namenjena ustrezna sredstva,

DK.

ker morajo biti v prihodnjem finančnem okviru proračunska sredstva namenjena boju proti podnebnim spremembam in oblikovanju evropske politike prilagajanja, da bo za naslednje proračunsko obdobje po letu 2013 na voljo zadosten „proračun za podnebne spremembe“,

DL.

ker je treba boj proti podnebnim spremembam upoštevati v vseh politikah EU; ker zato EU ne more več zgolj prerazporejati obstoječih virov, temveč bi morala spodbujati nastanek novih virov za financiranje medsektorske narave boja proti podnebnim spremembam,

DM.

ker ukrepi ekonomske in socialne politike za boj proti podnebnim spremembam prinašajo kulturne spremembe, ki bodo spremenile ustaljene navade in življenjski slog, vendar resnično trajnostne porabe in uporabe surovin na vseh področjih družbe ni mogoče uveljaviti brez sprememb v mišljenju in vedenju, za kar pa je treba oblikovati nove vzorce potrošnje in življenjskih slogov,

DN.

ker bodo podnebne spremembe spodbudile tehnološko posodabljanje, to gospodarsko priložnost pa bo mogoče izkoristiti le, če bo na trgu dela dovolj kvalificiranih strokovnjakov,

DO.

ker je posebna raziskava Eurobarometra (št. 300) jasno pokazala, da velika večina vprašanih v Evropi meni, da so podnebne spremembe zelo resen problem, vendar se številni pritožujejo, da ni dovolj informacij, in da se pri svojih osebnih pobudah za soočanje s podnebnimi spremembami omejujejo na dokaj enostavne ukrepe, kot so ločevanje odpadkov ali manjša poraba energije in vode, ki ne zahtevajo bistvene spremembe v vsakdanjem življenju,

DP.

ker so na voljo ustrezne informacije, da se preučijo lastne navade v zvezi z mobilnostjo, na primer glede uporabe osebnih motornih vozil in alternativnih prevoznih sredstev (hoja, kolesarjenje in javni promet),

DQ.

ker zahteve in predpisi EU v zvezi s podnebnimi spremembami lokalnim in občinskim oblikovalcem politik pomagajo izboljšati kakovost življenja v številnih mestih v Evropski uniji in lokalne pobude na velemestnih območjih odločilno prispevajo k zmanjšanju emisij ogljikovega dioksida v Evropski uniji,

DR.

ker trgovci na drobno niso odgovorni za to, da bi med svojimi strankami širili alternativne nakupovalne navade, vendar bi lahko podjetja kot celote s svojimi poslovnimi modeli in proizvodnimi postopki postavila zgled za trajnost in učinkovito rabo virov in bi svoje osebje napravila za pomembne širitelje okolju prijaznih dejavnosti,

DS.

ker informacije o učinkih kmetijskih proizvodov na okolje v glavnem niso na voljo potrošnikom, vendar usmerjene kampanje za obveščanje lahko vplivajo na nakupovalne navade potrošnikov, s čimer je tudi mogoče doseči cilje politike zdravstvenega varstva,

DT.

ker vprašanja podnebnih sprememb ni mogoče rešiti brez obsežne vključenosti prebivalstva v vseh delih sveta in ker bo zato ena od ključnih nalog, da se jim z vsemi razpoložljivimi sredstvi zagotovijo informacije, ki jih bodo potrebovali za pomoč pri reševanju težav in s katerimi se bodo zavarovali, ko se bodo neizogibno pojavile prilagoditvene težave,

DU.

ker potrebe svetovnega prebivalstva po virih že dandanes za četrtino presegajo naravno zmožnost obnavljanja Zemlje in bodo zaradi tega prihodnje generacije prikrajšane za osnovo za življenje,

DV.

ker bodo politične odločitve, sprejete danes, določile temelje za proizvodne metode in vedenje potrošnikov v prihodnosti, za kar sta potrebna daljnovidnost in politično vodstvo, vendar bolj trajnostnega načina življenja ne bo mogoče doseči brez sodelovanja gospodarstva, znanosti, medijev, organizirane civilne družbe in državljanov,

DW.

ker so podnebne spremembe svetovni okoljski problem, katerega vzroki so strukturne narave,

1.

opozarja na prej navedeno resolucijo z dne 21. maja 2008, zlasti na dejstvo, da mora biti cilj vseh prizadevanj za omejitev emisij omejitev povečanja globalne temperature pod 2°C, saj bi že ta raven segrevanja znatno vplivala na našo družbo in način življenja posameznika ter bi znatno spremenila ekosisteme in vodne vire; je resno zaskrbljen, ker so podnebne spremembe po mnogih nedavnih znanstvenih poročilih hitrejše in imajo hujše škodljive posledice, kot se je domnevalo prej; zato poziva Komisijo, naj tesno spremlja in analizira najnovejša znanstvena odkritja, da bi lahko ocenila zlasti, ali bo s ciljem EU 2°C še vedno mogoče doseči namen preprečevanja nevarnih podnebnih sprememb;

2.

poudarja, da je treba globalno segrevanje in podnebne spremembe – ob uporabi horizontalnega pristopa – nujno vključiti v vsa politična področja kot nova parametra ter na ustreznih področjih EU zakonodaje upoštevati vzroke in posledice globalnega segrevanja in podnebnih sprememb;

3.

zlasti opozarja na osnovne cilje v pri boju proti podnebnim spremembam ter v skladu s priporočili iz četrtega ocenjevalnega poročila Medvladnega foruma o spremembi podnebja, ki so vključena v balijski načrt, poudarja pomen določitve srednjeročnega cilja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 25 do 40 % do leta 2020 za EU in skupino drugih industrializiranih držav, pa tudi dolgoročnega cilja zmanjšanja emisij za najmanj 80 % do leta 2050 v primerjavi z letom 1990, ob ohranitvi osredotočenosti na omejitev porasta povprečne globalne temperature za 2°C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo, ter tako doseči 50 % verjetnosti, da bo ta cilj dosežen;

4.

poudarja, da vpliv države na podnebje ne pomeni samo njenih fizičnih emisij; poziva EU, naj nujno ukrepa doma in v sklopu mednarodnih pogajanj, da bi razvili načela za izračunavanje, pri katerih bi bili upoštevani vsi učinki porabe, tudi učinki mednarodnega letalstva;

5.

poziva Komisijo, naj preuči ogljikov odtis prihodnjih pobud za evropske politike in s tem zagotovi, da bodo izpolnjeni podnebni cilji, zastavljeni na evropski ravni, obenem pa zagotovi tudi visoko raven varstva okolja in javnega zdravja;

6.

poudarja politične ukrepe in sodelovanje, ki jih je večkrat predlagal Evropski parlament za boj proti podnebnim spremembam na mednarodni ravni (vključno z regionalnimi večstranskimi sporazumi) ter na ravni EU in držav članic;

7.

odobrava sprejetje svežnja zakonodajnih ukrepov EU (tako imenovani podnebni in energetski sveženj), ki zahteva 20 % enostransko zmanjšanje emisij toplogrednih plinov EU in uvedbo postopka za povečanje naporov, da bi se doseglo 30 % zmanjšanje v skladu z obvezami iz prihodnjega mednarodnega sporazuma in povečalo delež obnovljive energije v mešanici energetskih virov EU na 20 % do leta 2020, ter poziva države članice EU, naj te zakonodajne ukrepe izvedejo gladko in hitro; poziva Komisijo, naj natančno spremlja izvajanje podnebnega in energetskega svežnja;

8.

meni, da so določena načela, dogovorjena v sklopu podnebnega in energetskega svežnja, koristna za mednarodni sporazum, zlasti zavezujoči linearni trend za industrializirane države, razlikovanje na podlagi preverjenih emisij v letu 2005 in režim spoštovanja letnega količnika za zmanjšanje;

9.

je zavezan vodilni vlogi Evropske unije v mednarodnih pogajanjih v sklopu okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja na ravni konferenc pogodbenic COP in MOP ter v drugih mednarodnih forumih, na primer STO, Svetovna banka in IMF; nadalje opozarja, da morajo EU in njene države članice uresničiti cilje Kjotskega protokola, če želijo na verodostojen način izvajati to vodilno vlogo;

10.

strinja se, da razvoj, uporaba in izvoz sodobnih okoljskih tehnologij prispevajo k izpolnjevanju lizbonske strategije, kjotskih ciljev EU in drugih ciljev za varstvo podnebja, in poudarja, da je treba za uresničevanje okoljskih ciljev in gospodarske rasti v celoti vključiti lizbonsko strategijo in podnebno-energetski sveženj;

11.

poziva Komisijo in države članice, naj se zavzamejo za poziv Združenih narodov k t.„zelenemu new dealu“; spričo finančne krize poziva, da se naložbe, ki naj bi spodbudile gospodarsko rast, izvajajo trajnostno, zlasti s promoviranjem zelenih tehnologij, ki bodo obenem v prihodnosti dvigovale evropsko konkurenčnost in zagotavljale delovna mesta;

12.

v zvezi s tem poudarja, da bo spoprijemanje s podnebnimi spremembami povzročilo družbene spremembe, ki bodo pripomogle k ustvarjanju novih delovnih mest in panog, boju proti energetski revščini in odvisnosti od uvoza fosilnih goriv ter zagotavljanju socialnih ugodnosti za državljane; poudarja, da bo za uspešnost pri doseganju tega cilja odločilno sodelovanje na mednarodni, regionalni in lokalni ravni;

13.

poleg tega je prepričan, da je lahko boj proti podnebnim spremembam uspešen le, če se v proces v celoti pritegnejo državljani, ki so v obdobju prehoda na gospodarstvo, nevtralno z vidika izpustov ogljika, zaščiteni; zato poudarja, da bodo politike za spoprijemanje s podnebnimi spremembami in prilagajanje nanje prisilile Evropsko unijo v nov vzorec trajnostnega razvoja, ki bi moral spodbuditi njeno socialno naravo, da bi ohranili socialni konsenz;

14.

poudarja, da je najprej treba občutno izboljšati učinkovitost na vseh področjih vsakodnevnega življenja ter vzporedno s tem omogočiti stalen porast proizvodnje in potrošnje z zavestnim ohranjanjem virov na osnovi obnovljive energije;

15.

v tem okviru poudarja, da je treba proračun Evropske unije pa tudi sedanje in prihodnje finančne instrumente preveriti, ali so usklajeni s cilji politike varstva podnebja, in jih po potrebi prilagoditi;

16.

poudarja, da je uspešna raziskovalna in razvojna politika mogoča šele s praktično uporabo novih tehnologij prek varnih točk za dostop na trg;

17.

poziva, naj se izvedejo raziskave o možnih trendih migracij, pogojenih s podnebnimi spremembami, in posledične obremenitve za lokalne službe, da bi omogočili informirane postopke dolgoročnega načrtovanja in obvladovanja tveganj;

18.

poudarja, da je skoraj polovica svetovnega prebivalstva mlajša od 25 let in da bodo imele sedanje odločitve o podnebnih politiki daljnosežne posledice za največjo generacijo mladih v zgodovini človeštva;

19.

pozdravlja odločitev, ki sta jo sprejeli konferenci COP 14 in COP/MOP 4 v Poznańu, da se od razprave preide k pravim pogajanjem, da se doseže sporazum za obdobje po letu 2012 in v tem kontekstu sprejme delovni program za leto 2009; odobrava tudi mandat, ki je bil podeljen predsednikom, da predlagajo pogajalsko besedilo, ki bo pregledano na pogajalskem zasedanju junija 2009;

20.

poziva Komisijo in naslednja predsedstva Sveta, naj prevzamejo vodilno vlogo v mednarodnih pogajanjih glede sporazuma za obdobje po letu 2012 in naj ga sklenejo do konca leta 2009, da bo ostalo dovolj časa za ratifikacijo prihodnjega tega sporazuma in da se bomo izognili vrzeli med obdobjema obveznosti;

21.

poudarja, da mora novi sporazum o podnebnih spremembah nastati pod okriljem Združenih narodov in po načelu skupne, a različne odgovornosti, pri čemer bi prevzele vodilno vlogo pri zmanjšanju svojih domačih emisij države industrializiranega sveta, države v razvoju pa bi se v skladu z balijskim akcijskim načrtom ravno tako obvezale, da bodo na nacionalni ravni sprejele ustrezne ukrepe za blažitev v okviru trajnostnega razvoja, ki jih bodo podprli in omogočali tehnologija, financiranje in krepitev zmogljivosti iz industrializiranih držav na izmerljiv in preverljiv način, tako da bo mogoče o ukrepih poročati;

22.

poziva industrializirane pogodbenice UNFCCC, ki tega še niso storile, da predlagajo individualne obveznosti glede zmanjšanja emisij ter s tem prispevajo k globalnim prizadevanjem za doseganje cilja navedene konvencije; odobrava zavezanost držav v razvoju procesu UNFCCC ter neodvisne obveznosti in politike, ki so jih številne med njimi sprejele;

23.

poziva novo ameriško vlado, naj izpolni pričakovanja, in sicer tako, da s sprejetjem domače zakonodaje prispeva k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov ter k pospeševanju čistih tehnologij, z dejavnim sodelovanjem pri mednarodnih pogajanjih pa tudi k oblikovanju ambicioznega okvira podnebnih sprememb za obdobje po letu 2012;

24.

poudarja, da je treba sporazum za obdobje po letu 2012 uskladiti z drugimi cilji mednarodnih političnih agend Združenih narodov in Evropske unije, kot so ohranjanje biotske raznovrstnosti, razvojni cilji tisočletja ali vprašanja varnosti, da se lahko uporabijo politične sinergije;

25.

ugotavlja, da je Komisija sprejela sporočilo z naslovom „Za celovit sporazum o podnebnih spremembah v Københavnu“ (KOM(2009)0039) o stališču Evropske unije pri pripravi konference ZN o podnebnih spremembah COP 15 v Köbenhavnu;

26.

poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo zunanjo politiko o podnebnih spremembah in nenehno opozarjajo na podnebne cilje EU v diplomatskih misijah EU in držav članic; sam pa se zavezuje, da bo nenehno opozarjal na vprašanje podnebnih ciljev EU in jih zagovarjal v svojih stikih s parlamentarci iz drugih držav;

27.

poziva Komisijo in države članice, naj vključijo zahteve za zmanjšanje emisij in ukrepe za prilagoditev posledicam podnebnih sprememb v programe razvojne pomoči in naj se v postopkih odločanja mednarodnih agencij za razvojno pomoč sklicujejo na te zahteve ter prek partnerstva vključijo zasebni sektor, javne organe in nevladne organizacije v zadevnih državah ali regijah; poudarja, da je treba sprostiti dodatna sredstva za pomoč državam v razvoju pri spoprijemanju z izzivom podnebnih sprememb in da morajo biti nastajajoče pobude v zvezi s tem formalno povezane s procesom okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja in doseganjem razvojnih ciljev tisočletja; pozdravlja zagon globalnega zavezništva o podnebnih spremembah s strani EU za podporo prilagajanju na podnebne spremembe v revnih državah v razvoju, ki so najobčutljivejše za podnebne spremembe, ter v zvezi s tem opozarja na svojo resolucijo z dne 21. oktobra 2008;

28.

odobrava odločitev, sprejeto na konferencah COP 14 in COP/MOP 4, da bo postal sklad za prilagajanje popolnoma operativen, kar pomeni, da se bodo od leta 2009 v njegovem okviru lahko financirali projekti, in meni, da gre za zelo pomemben prvi korak pri obravnavi zaskrbljenosti držav v razvoju glede financiranja ukrepov, povezanih s podnebnimi spremembami, v teh državah; odobrava tudi odločitev o povečanju ravni naložb v prenos tehnologije prek strateškega programa za prenos tehnologije, ki je bil sprejet v Poznańu;

29.

pozdravlja sicer skromen napredek, ki je bil dosežen pri obravnavi vprašanj dodatnosti in geografske porazdelitve mehanizma čistega razvoja, in poziva države članice, da v skladu z odločitvami iz Poznańa dajejo prednost nakupu dobropisov iz projektov državah, ki gostijo manj kot deset projektov, registriranih v okviru mehanizma čistega razvoja, zlasti v najmanj razvitih državah, malih otoških državah v razvoju in v Afriki, ter da prevzamejo nase stroške potrditve teh projektov;

30.

v tem okviru opozarja na načelo dopolnilnosti, na katerega se sklicujejo členi 6, 12 in 17 Kjotskega protokola in marakeški sporazumi, ki pravi, da morajo pogodbenice izpolniti večino obveznosti glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov doma, preden izkoristijo zunanje prilagodljive mehanizme, kot sta mehanizem čistega razvoja in skupno izvajanje;

31.

poudarja, da prekomerna uporaba projektov čistega razvojnega mehanizma/skupnega izvajanja ogroža verodostojnost Evropske unije v mednarodnih pogajanjih v okviru ZN in s tem tudi njeno vodilno vlogo pri boju proti podnebnim spremembam; spodbuja države članice, naj bodo odgovorne in zmanjšajo uporabo teh projektov ter dosežejo večino zmanjšanj emisij v svojih državah;

32.

podpira priporočila iz poročila visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko in Komisije z naslovom „Podnebne spremembe in mednarodna varnost“ in poudarja, da je v ta namen treba vzpostaviti ustrezno večstransko podnebno diplomacijo EU, da se podnebna vprašanja v večji meri vključijo v oblikovanje mednarodnih odnosov, skupaj z drugimi dejavniki mednarodnih odnosov, kot so rast prebivalstva, migracije, povezane s podnebnimi spremembami, urbanizacija, potrebe po energiji, naraščajoče cene energije ter pomanjkanje hrane in vode;

33.

poziva EU in njene države članice, naj v okviru evropske varnostne strategije ter evropske varnostne in obrambne politike preprečujejo in spremljajo ter ukrepajo proti učinkom podnebnih sprememb in iz tega posledičnih naravnih nesreč na zaščito civilistov ter človekovo varnost, pa tudi proti konfliktom zaradi spremenjene oskrbe z vodo in zemljišči zaradi podnebnih sprememb;

34.

poziva EU in države članice, naj okrepijo svoja sedanja podnebna partnerstva v ciljnimi državami v razvoju, ter naj vzpostavijo nova partnerstva, če jih še ni, zagotovijo večjo finančno podporo za razvoj in prenos tehnologije, varstvo intelektualnih pravic in krepitev institucionalnih zmogljivosti;

35.

poziva Komisijo in države članice, naj dajo pri razvojnem sodelovanju največjo prednost energetski učinkovitosti in obnovljivim virom;

36.

poziva Komisijo, naj v okviru krogov pogajanj v Svetovni trgovinski organizaciji in procesa za obdobje po letu 2012 izvaja usklajene pogajalske strategije na področju trgovinske in okoljske politike, da bi svojim pogajalskim partnericam poslala verodostojno sporočilo o podnebnih ciljih Evrope ter instrumentih, razvitih za njihovo uresničitev, in odpravi zaskrbljenost glede trgovinskih ovir in drugih pomanjkljivosti trgovinskih odnosov s tretjimi državami, ki nimajo obvezujočih podnebnih ciljev, ter naj uveljavi načelo recipročnosti za boj proti podnebnim spremembam na globalni ravni;

37.

poziva Komisijo, predsedstva Sveta in države članice, naj sprejmejo vodilno vlogo na pogajanjih o sporazumu za obdobje po letu 2012, da bi zagotovile uspeh podnebnih pogajanj o doseganju cilja 2°C;

38.

poudarja, da Evropa potrebuje v prihodnost usmerjeno skupno energetsko politiko, ki naj temelji na solidarnosti med državami članicami, znotraj EU in pri zunanjih odnosih, da bi zagotovili visoko raven zanesljivosti pri energetski oskrbi, ki bo izpolnjevala pogoje trajnosti, učinkovitosti virov in podnebne nevtralnosti ter se spopadala z zadevami v zvezi s podnebnimi spremembami in konkurenčnostjo, da se s tem prepreči morebitno prekinitev dobave energije;

39.

poziva EU, naj ustvari evropsko skupnost za obnovljivo energijo, da bi spodbudila nadaljnje raziskave in pilotne projekte s tega področja, pa tudi oblikovanje omrežja, da bi kar najbolje vključili vire obnovljive energije;

40.

poziva EU in države članice, naj zagotovijo:

41.

poziva EU in njene države članice, naj z aktivno podporo javnih organov v državah članicah in na ravni EU ter ob kar največjem sodelovanju z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami zagotovijo prehodno obdobje glede nabora energetskih virov, na katero bodo vplivali politiki in ga vodili podjetniki in v katerem bo uporaba obnovljivih virov energije postopoma dopolnila ter posledično zmanjšala in nadomestila uporabo fosilnih goriv;

42.

poziva države članice, naj pri regijah in državljanih podpirajo občutek lastne odgovornosti ter spodbujajo večjo rabo lokalnih virov obnovljive energije s pravnimi in davčnimi spodbudami;

43.

poziva države članice, naj dobavitelje električne energije motivirajo prek sistemov odpisa in davčnih mehanizmov nagrajevanja za potrebno modernizacijo elektrarn na fosilna goriva, da bi bistveno izboljšali učinkovitosti v proizvodnji konvencionalne energije;

44.

poziva države članice, naj zagotovijo dostop do omrežja za energijo, plin in elektriko iz decentraliziranih virov, odpravijo ovire za dostop do trga za inovativne dobavitelje energije v sektorju obnovljive energije in spodbudijo razširitev lokalne soproizvodnje električne energije in toplote ali soproizvodnje električne energije, toplote in hlajenja ter naj si to zastavijo kot srednjeročni cilj;

45.

predlaga oblikovanje evropskih energetskih partnerstev s tretjimi državami v Sredozemlju kot temeljnega dela evropske zunanje energetske politike, ki bi bila v začetni fazi namenjena proizvajanju sončne energije in njenemu prenosu v Evropsko unijo po visokonapetostnih kablih enosmernega toka, v drugi fazi pa bi to lahko postala osnova za proizvodnjo elektrike in vodika ter s tem za prehod na gospodarstvo, temelječe na obnovljivih virih energije;

46.

poziva EU, države članice in gospodarstvenike:

47.

poziva države članice, naj v skladu z lokalnimi ali regionalnimi zmogljivostmi nadalje povečajo delež vetrne energije v naboru energetskih virov, saj je zaradi intenzivnega spodbujanja že postala uveljavljena oblika pridobivanja energije, ter vodne in geotermične energije in naj še naprej izkoriščajo obstoječe razvojne zmogljivosti – s pomočjo evropskih raziskovalnih pobud in s koordinacijo mrež odličnosti;

48.

poudarja velik potencial uporabe trajnostne biomase za pridobivanje energije, da bi zmanjšali emisije toplogrednih plinov, in poziva k uvedbi evropske strategije izkoriščanja trajnostne biomase za proizvodnjo električne energije in plina, ogrevanje in hlajenje;

49.

poziva Komisijo, naj predloži obširno analizo vseh emisij v celotnem življenjskem ciklu posameznih virov bioenergije, da bi ugotovili, kakšno vlogo bi lahko imela v prihodnosti biomasa iz ostankov in namenskih kultur kot vir energije; pri tem je treba preučiti prednosti in pomanjkljivosti možnosti za izboljšanje kurilne vrednosti biomase, ki jo lahko dosežemo z inovacijami in uporabo biotehnologije, brez vnaprej ustvarjenih mnenj;

50.

meni, da je kombinacija toplote in električne energije učinkovita, ekonomična in okoljsko sprejemljiva možnost;

51.

priznava različne pristope držav članic glede jedrske energije in zato poziva Komisijo, naj za večjo varnost nameni posebno pozornost radioaktivnim odpadkom in njihovemu polnemu življenjskemu ciklu;

52.

meni, da so raziskave o tehnološki izvedljivosti jedrske fuzije v fuzijskem reaktorju ITER prvi korak h komercialni uporabi te oblike energije, in poudarja, da je uresničitev tega cilja močno odvisna od dolgoročnega zagotavljanja finančnih sredstev za te raziskave;

53.

poziva države članice in EU, naj pospešujejo razvoj tehnologije zajemanja in skladiščenja ogljika za premog in plinske elektrarne s spodbujanjem demonstracijskih projektov in raziskav;

54.

ugotavlja, da lahko nekatere vrste proizvodnje biogoriv vplivajo na cene hrane, izgubo biotske raznovrstnosti in krčenje gozdov, ter hkrati ugotavlja, da je treba biogoriva proizvajati odgovorno in v preverljivem trajnostnem postopku;

55.

meni, da je treba države v razvoju nujno vključiti v dolgoročno strategijo razvoja in proizvodnje biogoriv, da bi se preučile možnosti ekonomskega načrtovanja in dobičkonosnosti, da bi jim zagotovili zadostno razpoložljivost in proizvodnjo hrane, da bi odgovorili na vprašanje njihove okoljske trajnosti, vključno z oceno vseh relevantnih posrednih vplivov, in nenazadnje, da bi omogočili družbeni razvoj in trajno povečanje prihodkov ter zagotovili, da države v razvoju dobijo potrebno usposabljanje, da bi lahko dosegle trajnostna merila EU;

56.

poziva Komisijo in države članice, naj pospešijo raziskovanje in razvoj biogoriv druge generacije, jim zagotovijo potrebna finančna sredstva in jih povežejo z zastavljenimi razvojnimi cilji;

57.

poziva Komisijo in države članice, naj uporabijo izkušnje, pridobljene pri razvijanju meril trajnost v EU, in dejavno spodbujajo oblikovanje globalnih standardov za biogoriva;

58.

poziva Komisijo, da predlaga obvezujoči 20-odstotni cilj povečanja energetske učinkovitosti do leta 2020 in predlogu priloži konkretne vmesne cilje zmanjševanja;

59.

poziva k obsežni kampanji obveščanja javnosti na lokalni ravni za izboljšanje decentralizirane energetske učinkovitosti, pri čemer bi lastnikom hiš in stanovanj omogočili toplotne slike s podatki o energetski učinkovitosti ter priporočila za financiranje morebitnih posodobitev po zgledu mikrokreditov;

60.

poziva Komisijo in države članice, naj dejavno ukrepajo za ozaveščanje o pomembnosti informacijske in komunikacijske tehnologije za večjo energetsko učinkovitost, trajnostni razvoj in kakovost življenja državljanov EU;

61.

poziva, da bi prek sejmov, dni odprtih vrat in seminarjev dosegli sinergijske učinke med lastniki zemljišč, ponudniki finančnih storitev, trgovci in drugimi udeleženci v nepremičninskem sektorju;

62.

poziva k jasnemu evropskemu usklajevanju za širitev soproizvodnje energije in toplote oziroma energije, toplote in hlajenja ter njene integracije v industrijske obrate, da bi zagotovili lokalne ali regionalne oporne točke za podnebne ukrepe, obenem pa bi izboljšali učinkovito porabo energije;

63.

poziva Svet za ekonomske in finančne zadeve, naj uvede manjše stopnje DDV za obnovljivo energijo ter blago in storitve, ki varčujejo z energijo; zlasti predlaga, naj države članice oblikujejo spodbude za posodabljanje, tako da bi zmanjšale davke na dodano vrednost za tovrstne ukrepe in pri tem uporabljeno opremo, preusmerile obdavčitev zemljišč ali posestev v energetsko učinkovitost stavb ter v celoti izvajale in spodbujale certifikate energetske učinkovitosti;

64.

poziva, nja se kot pobuda za posodobitev najetih nepremičnin zmanjšajo davčne stopnje na prihodke od najemnin v skladu z naložbenimi stroški za obnovljive ogrevalne in električne sisteme ter za prihodke zaradi učinkovitosti;

65.

poudarja, da je glede na dolgo življenjsko dobo stavb izredno pomembno zagotoviti, da bodo nove stavbe zgrajene po najvišjih možnih standardih energetske učinkovitosti, obstoječe stavbe pa bodo posodobljene po sodobnih standardih, v vseh novih in obnovljenih stavbah, kjer je potrebno ogrevanje in hlajenje, pa se morajo uporabljati minimalne ravni energije iz obnovljivih virov;

66.

predlaga, naj države članice izboljšajo in razširijo uporabo certifikatov o energetski učinkovitosti ter priporočila povežejo s finančnimi spodbudami;

67.

poziva k uporabi minimalnih standardov EU za energetsko učinkovitost za nove in obnovljene stavbe; poziva ustrezne lokalne organe in strokovna združenja v državah članicah, naj z uredbami o stavbah za energetsko učinkovitost novogradenj in večjih obnovitvenih del določijo merila, smernice in nacionalno zakonodajo ali upravne predpise za energetsko učinkovitost za nove stavbe in večja prenovitvena dela kot vodilno usmeritev za arhitekte in gradbene inženirje ter naj v zaprtih prostorih zagotovijo tudi čist in zdrav zrak;

68.

poudarja, da je treba merila o minimalni energetski učinkovitosti vključiti v obsežno javno politiko javnih naročil za javne stavbe in storitve na nacionalni, regionalni in lokalni ravni kot sredstvo za spodbujanje inovacij v novih tehnologijah in zagotavljanje njihovega dostopa na trg;

69.

poziva, da se javno objavijo razpoložljive študije o odtisu ogljika in možnostih zmanjšanja porabe energije v evropskih institucijah ter da se uporabnikom omogoči lahek dostop do njih na ustreznih spletnih straneh;

70.

poziva Komisijo in države članice, naj dejavno podprejo raziskave in tehnološki razvoj tehnologij na področju razsvetljave in inteligentnih naprav za razsvetljavo, da se odločneje spodbudi uvedba energetsko učinkovitejše razsvetljave v zaprtih in odprtih javnih prostorih, s poudarkom na močno učinkovitih svetlečih diodah (LED);

71.

poudarja, da je obnova in izboljšanje energetske učinkovitosti blokovskih naselij, zlasti v državah, kjer je delež tovrstnih stavb na stanovanjskem trgu največji, najlažji način za prihranek energije in zmanjšanje emisij CO2; poziva Komisijo, naj pregleda in poveča sedanjo dvoodstotno omejitev v strukturnih skladih, ki velja za subvencije za obnovo blokovskih naselij;

72.

poudarja, da bi moral biti dolgoročni cilj v stavbnem sektorju v Evropi neto ničta poraba energije v novih stanovanjskih zgradbah do leta 2015, v novih poslovnih in javnih zgradbah pa do leta 2020, in meni, da bi bilo treba dolgoročno ta cilj razširiti, da bi zajel tudi obnovljene zgradbe;

73.

poziva Komisijo, naj zahteve za energetsko učinkovitost za električno in elektronsko opremo vseh vrst vsaj vsakih pet let prilagodi razvoju na trgu po vzoru najuspešnejših zgledov, da posodobi obstoječe programe za označevanje ali opredelitve učinkovitosti ter s tem prepreči sporočanje netočnih informacij potrošnikom;

74.

poziva Komisijo, naj določi stroge cilje EU in vzpostavi celovite industrijske politike za zagotovitev dostopa na trg in prevzetje energetsko učinkovitih tehnologij, vključno z razvojem skupnih tehnoloških ciljev (na primer pasivnih hiš), večjo uporabo celovitih strategij za politike, na primer vodilnih trgov in zelenih javnih naročil, ter podporo predpisom o oblikovanju proizvodov in minimalnih standardih;

75.

poziva Komisijo, naj dosledno izvaja prepoved naprav z veliko izgubo energije v stanju pripravljenosti, kot naslednji korak pri izvajanju direktive o okoljsko primerni zasnovi izdelkov (7) pa naj premisli o tem, da bi morale naprave obvezno imeti funkcijo izklopa, samodejno izklapljanje in funkcija varčevanja z energijo pa bi morala postati obvezna tudi za naprave z velikimi motorji, industrijsko opremo in stroje;

76.

poziva k zgodnjemu in strogemu izvajanju zahtev iz leta 2006, ki se nanašajo na vgradnjo „pametnih“ merilnikov, da bi potrošnike ozavestili o porabi energije in pomagali dobaviteljem elektrike k učinkovitejšemu odzivanju na povpraševanje;

77.

ugotavlja, da evropski ekonomski in socialni model temelji na zagotavljanju mobilnosti in razpoložljivosti ljudi, blaga in dobrin, pri čemer se daje prednost časovne učinkovitosti pred učinkovitostjo virov, ter da bo v prihodnosti potrebna kombinacija teh dveh faktorjev;

78.

poziva Evropsko investicijsko banko in njeno ustanovo za tvegani kapital, Evropski investicijski sklad, naj znatno poglobita svojo podporo za energetsko učinkovitost in razvoj obnovljive energije;

79.

opozarja zadevne akterje, da mora tudi prevozni sektor upoštevati podnebne cilje EU, ki predvidevajo vsaj 20-odstotno zmanjšanje emisij CO2 do leta 2020 glede na leto 1990 in obenem 20-odstotno povečanje energetske učinkovitosti;

80.

poziva k obsežnemu sklopu politik z vzajemnimi podpornimi ukrepi za trajnostno transportno politiko, ki bi jo sestavljali razvoj tehnologije vozil (okoljsko učinkovite inovacije), povečana uporaba alternativnih oblik prevoza, oblikovanje distribucijskih omrežij za čista goriva, povečana uporaba alternativnih oblik pogona, inteligentni sistemi upravljanja prometa, spremenjena uporaba avtomobilov in slog vožnje, boljša logistika, „zeleni koridorji“ in prometna informacijsko-komunikacijska tehnologija, davek na CO2 in posodobljen javni promet, da bi izpolnili cilj ničtih emisij, obenem pa upoštevali tudi večje potrebe po mobilnosti; poudarja, da bi vse to lahko uveljavljali z jasnim dajanjem prednosti pri javnih naročilih;

81.

meni, da je treba dati posebno prednost uporabi načela „onesnaževalec plača“, in poziva, naj se vse oblike prevoza polno vključijo v internalizacijo svojih zunanjih stroškov; poudarja, da bo za izpolnitev tega cilja potrebno ustrezno ekonomsko okolje, zato poziva države članice, naj revidirajo ustrezne davke in dajatve;

82.

pozdravlja seznam Komisije o emisijah prometnega sektorja in okolju prijaznejših ukrepov, ki vsebuje obstoječe in še potrebne zakonodajne ukrepe za trajnostno rast v prometnem sektorju;

83.

poudarja pomembnost infrastrukturnih projektov za prometni sektor; poziva pa, da je treba pri prihodnjem načrtovanju, oblikovanju in izgradnji upoštevati morebitne podnebne vplive;