21.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 15/1

A.

ker podnebne spremembe v številnih državah v razvoju resno ogrožajo odpravljanje revščine, človekove pravice, mir in varnost, razpoložljivost vode in hrane ter doseganje razvojnih ciljev tisočletja,

B.

ker v nekaterih državah v razvoju zaradi pridelkov za biogorivo krčijo gozdove,

C.

ker imajo industrializirane države zgodovinsko odgovornost za podnebne spremembe in so moralno obvezane pomagati državam v razvoju pri prizadevanjih, da se prilagodijo njihovim posledicam,

D.

ker so države v razvoju najmanj prispevale k podnebnim spremembam, bodo pa najhuje občutile njihove posledice, med drugim tudi zaradi negotove preskrbe z vodo in hrano zaradi suše in dezertifikacije ter zaradi dviga morske gladine, novih izzivov v kmetijstvu, novih nevarnosti za zdravje, ekstremnih vremenskih razmer in migracijskega pritiska; ker imajo države v razvoju tudi najmanj zmogljivosti za spoprijemanje s temi posledicami,

E.

ker v zadnjem času številne industrializirane države namenjajo veliko pozornosti ukrepom za prilagajanje podnebnim spremembam in zmanjševanje tveganja nesreč in ker so enake nujne potrebe v državah z nizkim dohodkom potisnjene zelo na stran,

F.

ker je uvoz nezakonito in netrajnostno posekanega lesa v EU pomemben dejavnik krčenja gozdov, zaradi česar imajo obubožane države stroške, ocenjene v višini več milijard evrov na leto,

G.

ker krčenje gozdov po ocenah povzroča 20 % skupnih emisij toplogrednih plinov, kar povzroča izgubo okoli 13 milijonov hektarov tropskih gozdov na leto; ker krčenje gozdov v tropih resno ogroža biološko raznovrstnost in način preživljanja več kot milijarde revnih prebivalcev teh gozdov, od katerih je odvisno njihovo preživetje,

H.

ker morajo konkretne posledice podnebnih sprememb pogosto reševati lokalni organi na lokalni ravni; ker je ustrezno povezovanje mednarodne, nacionalne in lokalne ravni pri pripravi politike bistveno za načrtovanje učinkovitega prilagajanja podnebnim spremembam in strategij blažitve; ker je treba izvesti veliko strukturnih sprememb, ne da bi se pri tem zanemaril pristop v korist revnim, temelječ na skupnosti,

I.

ker je vedno bolj jasno, da podnebne spremembe ogrožajo varnost, vključno s spori glede redkih naravnih virov, naravnimi nesrečami zaradi podnebnih sprememb in obsežnimi migracijskimi tokovi; ker bo razvijanje strategij za obvladovanje skupnih izzivov v zvezi s podnebjem oziroma varnostjo bistveno za zagotovitev učinkovitega prilagoditvenega odziva v državah v razvoju,

J.

ker so bila doslej mednarodna prizadevanja na področju prilagajanja podnebnim spremembam in zmanjševanja tveganja nesreč omejena, razdrobljena, slabo usklajena in za države v razvoju pogosto težko dostopna, kar je v neposrednem nasprotju s cilji, zastavljenimi v Evropskem soglasju in Pariški deklaraciji,

K.

ker morajo biti ukrepi za prilagajanje podnebnim spremembam, zmanjševanje tveganja nesreč in krepitev razvojnih zmogljivosti tesno povezani, vendar so bili doslej v dejavnostih agencij in mednarodnih institucij za razvojno sodelovanje neučinkovito uporabljeni; ker bi bil skupen in skladen pristop bistven za uspešno izvajanje Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah,

L.

ker je nujno vzpostaviti multidisciplinarne skupine upravljavcev v primeru nesreč, razvojnih specialistov, načrtovalcev ter strokovnjakov za prilagajanje in klimatologov, ki bi morali sprejeti najboljšo prakso za regionalni razvoj,

M.

ker je zgodnje ukrepanje pri prilagajanju podnebnim spremembam in zmanjševanju tveganja nesreč stroškovno učinkovita rešitev; ker lahko po ocenah z enim dolarjem, porabljenim za zmanjševanje tveganja nesreč, prihranimo do sedem dolarjev pri odzivih na nesreče, kar je močan argument, da se večina sredstev za pomoč porabi v začetku programskega obdobja,

N.

ker je zato treba zavrniti vsak poskus dvojnega štetja sredstev EU za doseganje razvojnih ciljev tisočletja in za izpolnitev obvez iz Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja,

O.

ker bodo vse zamude pri sprejemanju trdnih odločitev o ukrepih, potrebnih za zmanjšanje vzrokov in posledic podnebnih sprememb, zelo povečale stroške,

P.

ker večino okoljskih problemov, vključno s tistimi, ki jih povzročajo podnebne spremembe, običajno še poslabšata rast prebivalstva in večja poseljenost, saj vplivata na okoljske spremembe, te pa vplivajo nanju, pri čemer je dinamika populacije glede na rast, porazdelitev in sestavo del razvojnega procesa; in ker so na Mednarodni konferenci o prebivalstvu in razvoju leta 1994 v Kairu jasno poudarili številne koristi, ki jih prinašajo namenske, lokalno usmerjene, neprisilne demografske politike, vendar vprašanja prebivalstva kljub temu še vedno niso v celoti vključena v načrtovanje razvoja ali prilagajanja,

Q.

ker je treba obravnavati vse politike na področju kmetijstva, vode, upravljanja gozdnih virov, zdravja, infrastrukture in izobraževanja ter demografske politike, da bi dosegli vključitev prilagajanja na podnebne spremembe in njihove blažitve v razvojne politike,

R.

ker bi zmanjšanje korupcije povečalo učinkovitost prilagajanja podnebnim spremembam in prizadevanj za njihovo ublažitev,

S.

ker zgoraj navedeno poročilo o napredku iz leta 2007 o akcijskem načrtu EU o podnebnih spremembah in razvoju leta 2007 kaže, da je bil napredek pri vključevanju podnebnih sprememb v razvojne politike EU, zlasti v strateške dokumente držav in regionalne strateške dokumente, nezadosten in veliko prepočasen,

T.

ker je glede financiranja prilagajanja v državah v razvoju dandanes zeva ogromna vrzel; ker je skupni znesek sredstev, porabljenih v večstranskih mehanizmih financiranja sredi leta 2007 znašal manj kot 0,5 % letnih stroškov prilagajanja, ki naj bi bili po ocenah med 50 in 80 milijard USD letno,

U.

ker si je EU zastavila cilj, da bo postala vodilna sila v boju proti podnebnim spremembam, vendar njen proračun ne daje prednosti politikam in ukrepom, ki jih je sprejela za boj proti podnebnim spremembam,

V.

ker bo del sredstev Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah prišel iz Evropskega razvojnega sklada in tematskega programa za okolje naravne vire (v skladu s členom 13 instrumenta za razvojno sodelovanje (3)),

W.

ker se je Evropski razvojni sklad večinoma uporabljal za financiranje novih pobud; ker mora Komisija spoštovati svojo zavezanost iskanju novih virov financiranja, da se ta sklad ohrani; ker je Odbor za razvoj že večkrat sklenil, da je treba Evropski razvojni sklad vključiti v proračun EU, da se zagotovi demokratičen nadzor nad načinom njegove uporabe,

X.

ker ima Evropski parlament po členu 21 instrumenta za razvojno sodelovanje o sprejetju strateških dokumentov in večletnih okvirnih programov ter členu 35(2) instrumenta za razvojno sodelovanje pravico do nadzora nad dejavnostmi Komisije, kot to določata člena 5 in 8 Sklepa 1999/468/ES,

Y.

ker mehanizem čistega razvoja doslej ni uspešno izpolnjeval potreb najrevnejših držav po naložbah v čisto tehnologijo, saj se v Afriki izvaja manj kot 3 % vseh projektov mehanizma čistega razvoja, skoraj 90 % enot potrjenega zmanjšanja emisij pa je dodeljenih za projekte, ki se izvajajo na Kitajskem ter v Indiji, Koreji in Braziliji;

1.

pozdravlja pobudo Komisije, da se oblikuje Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah, saj je to pomembno priznanje, da podnebne spremembe vplivajo na razvoj; vendar jo poziva, naj dodatno pojasni izrecno dodano vrednost Globalnega zavezništva; v zvezi s tem poudarja, da mora biti usklajevanje in sodelovanje z drugimi glavnimi akterji sestavni del agende tega zavezništva, da se zagotovi čim boljše dopolnjevanje med pobudami;

2.

meni, da je Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah pomemben steber zunanjih ukrepov EU na področju podnebnih sprememb ter dopolnilno in podporno izhodišče za potekajoče procese v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja in Kjotskega protokola, namenjeno pospešenemu izvajanju konvencije, protokola in z njimi povezanih sporazumov;

3.

znova poudarja zaskrbljujoče ugotovitve zgoraj omenjenega z naslovom „Podnebne spremembe in mednarodna varnost“, v katerih se opozarja, da je zaradi podnebnih sprememb vedno bolj ogrožena varnost EU, saj grozijo, da bodo države in regije v svetu, ki so že tako šibke in izpostavljene konfliktom, še dodatno obremenjene, ter spodkopavajo prizadevanja za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja;

4.

ugotavlja, da morajo prizadevanja za boj proti podnebnim spremembam temeljiti ne le na politični spodbudi, ampak tudi na civilni družbi v razvitih državah in državah v razvoju; meni, da je treba sprožiti kampanje za obveščanje javnosti ter v šolah in na univerzah uvesti izobraževalne programe, ki bodo državljane seznanjali z analizami in ocenami podnebnih sprememb ter ponujali ustrezne rešitve, zlasti kar zadeva spremembo načina življenja za zmanjšanje emisij;

5.

poudarja, da je na področju politike EU o podnebnih spremembah in razvoju bistveno okrepljeno usklajevanje in sodelovanje med Komisijo in državami članicami; Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah je edinstvena priložnost, da se izpolnijo načela Evropskega soglasja in Pariške deklaracije ter akcijskega programa mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju leta 1994 v Kairu; poleg tega je prepričan, da mora biti ena bistvenih vlog Globalnega zavezništva postati „klirinška hiša“ za pobude držav članic;

6.

poziva EU, naj podnebne spremembe določi za jedro svoje politike razvojnega sodelovanja; meni tudi, da je treba v boju proti podnebnim spremembam obravnavati strukturne vzroke, in poziva k izvedbi sistematične ocene tveganja podnebnih sprememb, ki bi zajela vse vidike načrtovanja politike in odločanja v EU in državah v razvoju, vključno s trgovino, kmetijstvom, varnostjo preskrbe s hrano;

7.

poudarja, da mora Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah sprejeti konkretne ukrepe za obravnavanje skladnosti med vplivom podnebnih sprememb na razvoj, vključno s kmetijsko, trgovinsko in ribiško politiko EU na eni strani in problemi v zvezi z izvoznimi subvencijami, kot so vezana pomoč, dolgovi, izvozni krediti in komercialno izkoriščanje pomoči v hrani, prisilna privatizacija in liberalizacija pomembnih gospodarskih sektorjev na drugi strani;

8.

poudarja, da se je treba izogniti prekrivanju ukrepov in da je treba največ sredstev nameniti tistim, ki zagotavljajo najvišjo dodano vrednost, saj bo Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah s 60 milijoni EUR za obdobje 2008–2010 dopolnjevalo odvijajoči se proces Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja; meni, da je treba po sprejetju sporazuma o podnebnih spremembah za obdobje po letu 2012 ponovno pregledati cilje in sredstva Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah glede na rezultate sporazuma;

9.

meni, da sredstev izven Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja ni mogoče šteti kot del izvajanja obveznosti razvitih držav v okviru te konvencije;

10.

meni, da je 60 milijonov, doslej dodeljenih Globalnemu zavezništvu o podnebnih spremembah, veliko premalo; poziva Komisijo, naj vzpostavi dolgoročni finančni cilj za Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah v višini vsaj 2 milijardi EUR letno do leta 2010 in od 5 do 10 milijard EUR do 2020;

11.

poziva Komisijo, naj priskrbi podrobne informacije o sedanjih finančnih mehanizmih za podnebne spremembe in razvoj na nacionalni in mednarodni ravni; poziva jo, naj na podlagi teh informacij nujno predlaga, s katerimi ukrepi bi povečali finančno podporo EU za podnebne spremembe in razvoj ter zagotovili kar najboljšo uskladitev in dopolnjevanje z obstoječimi pobudami;

12.

poudarja, da je treba za temeljito obravnavanje podnebnih sprememb zagotoviti nova sredstva iz različnih proračunskih vrstic ter nove vire financiranja, na primer humanitarna sredstva kot odziv na podnebne katastrofe, sredstva v okviru skupne zunanje in varnostne politike ter instrument za stabilnost v okviru preventivne varnostne politike ali kot odziv na ogroženost ali spore glede varnosti, povezane s podnebnimi spremembami, druga sredstva za zunanje ukrepe, če so potrebna, ter „zelene“ davke, javno-zasebna partnerstva in druge za to namenjene inovativne finančne mehanizme;

13.

z zanimanjem sprejema sklepe predsedstva Evropskega sveta 19. in 20. junija 2008 in proračunske posledice, ki jih prinašajo; meni, da so lahko te proračunske zahteve izpolnjene le z uporabo sredstev, ki jih zagotavlja Medinstitucionalni sporazum z dne 17. maja 2006 o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju (4); ponovno poudarja, da morajo za nove naloge biti na voljo nova sredstva;

14.

v zvezi s tem ugotavlja, da se uradna razvojna pomoč EU še vedno ne približuje cilju 0,56 % bruto nacionalnega dohodka EU do leta 2010 in da je malo verjetno, da bo EU izpolnila vse svoje obveze brez poseganja po novih inovativnih virih;

15.

poziva Komisijo, naj nemudoma poveča financiranje za Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah, ki bi ga bilo mogoče na začetku po hitrem postopku doseči v tematskem programu za okolje in naravne vire ter iz desetega evropskega razvojnega sklada; obenem poudarja, da so za prilagajanje nujno potrebna dodatna sredstva, ki niso povezana z uradno razvojno pomočjo, ter da je treba v ta namen razviti inovativne finančne mehanizme;

16.

opozarja Komisijo, da je treba sredstva iz tematskega programa za okolje in naravne vire ali Evropskega razvojnega sklada za financiranje Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah kot razvojne sklade uporabljati le za ukrepe, ki so združljivi z razvojno pomočjo, kot jo je opredelil odbor OECD za razvojno pomoč; vztraja, da mora biti to enkraten vir financiranja in da je treba dodatna sredstva zagotoviti iz drugih virov;

17.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da financiranje Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah prek tematskega programa za okolje in naravne vire ali Evropskega razvojnega sklada ne bo ogrozilo financiranja drugih pomembnih ciljev razvojnega sodelovanja, na primer v zvezi z izobraževanjem, zdravjem, enakostjo spolov ali dostopom do vode;

18.

poudarja, da morajo države članice EU prevzeti veliko večjo odgovornost za financiranje in usklajevanje svojih razvojnih dejavnosti z Globalnim zavezništvom o podnebnih spremembah;

19.

poziva Komisijo in države članice, naj se dogovorijo, da se vsaj 25 % pričakovanih prihodkov licitiranja v sistemu EU za trgovanje z emisijami v naslednjem tržnem obdobju nameni financiranju Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah in drugih ukrepov na področju podnebnih sprememb v državah v razvoju, vključno s prizadevanji za varovanje gozdov in zmanjšanje emisij zaradi krčenja in degradacije gozdov;

20.

poziva Komisijo, naj naslednji pregled proračuna EU izkoristi kot priložnost za ponovno oceno skupnih prednostnih nalog EU glede porabe in usmeri dodatna sredstva v podnebne spremembe in razvoj na splošno, zlasti pa v Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah; to vključuje tudi prerazporeditev sredstev v okviru skupne kmetijske politike;

21.

poziva Komisijo in države članice, naj nujno izvedejo zamisel o finančnem mehanizmu za globalne podnebne spremembe in se pri tem oprejo na model obveznic Mednarodnega finančnega sklada za imunizacijo (IFFIm) in koncept porabe sredstev za pomoč v začetku programskega obdobja, da se primerno hitro zagotovijo znatna sredstva za Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah;

22.

poziva Komisijo, naj povabi zasebni sektor, da postane tesnejši partner Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah, pri čemer ugotavlja, da bi lahko imela javna sredstva spodbujevalno vlogo pri naložbah in zagotavljanju dostopa do trgov in tehnologije; zlasti spodbuja Komisijo, naj vlaga v razvoj modelov javno-zasebnih partnerstev na ključnih področjih, kot je na primer zagotavljanje varnosti vode in infrastrukture na ranljivih področjih, kjer so sedaj velike finančne vrzeli, saj podnebne spremembe vplivajo na veliko področij politike (kakor so npr. dostop do vode, javno zdravje in oskrba z energijo), kar zahteva posredovanje države in lokalnih organov; opozarja, da mora biti prednostna naloga EU krepitev zmogljivosti za javno ukrepanje na teh področjih;

23.

poziva Komisijo, naj sodeluje v partnerstvih z zasebnim zavarovalniškim sektorjem in razišče metode za povečanje pilotskih zavarovalnih shem za financiranje prilagajanja podnebnim spremembam in zmanjševanja tveganja nesreč, z obravnavanjem nacionalnih in regionalnih ter individualnih ravni zavarovanja;

24.

obžaluje, da je bila splošna udeležba vlad držav v razvoju, civilne družbe in lokalnih organov med postopkom načrtovanja programov Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah ves čas nezadostna; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo postopek odločanja prek postopkov priprave, izvajanja, razdeljevanja sredstev in ocenjevanja potekal v partnerstvu z zainteresiranimi stranmi;

25.

poziva Komisijo, naj uporabi Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah kot podporo in krepitev zmogljivosti partnerskih držav, da se opredelijo, upravljajo in ublažijo varnostne grožnje, ki jih povzročajo podnebne spremembe, in spodbuja Komisijo, naj za to nameni dodatna sredstva; poleg tega Komisijo poziva, naj zagotovi, da se bo njen generalni direktorat za zunanje odnose v celoti vključil v proces načrtovanja in izvajanja Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah, da se zagotovi optimalna skladnost med razvojnim sodelovanjem, politiko o podnebnih spremembah ter zunanjo in varnostno politiko;

26.

poziva Komisijo, naj uporabi Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah, da se začnejo pogovori s skupnostjo donatorjev in partnerskimi državami v zvezi z naraščajočo pripravljenostjo in načrtovanjem obsežne migracije, če bi nekatere regije zaradi podnebnih sprememb postale neprimerne za bivanje;

27.

vztraja, da morajo biti učinkoviti mehanizmi poročanja, tudi podrobni kazalniki napredka in nadaljnji načrti, v skladu z Globalnim zavezništvom o podnebnih spremembah;

28.

meni, da bi lahko bila posebna dodana vrednost in zmogljivost Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah vzpostavitev povezave med lokalnimi prilagoditvenimi ukrepi in globalnimi okviri podnebne in razvojne politike; v zvezi s tem pozdravlja usmeritev Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah k političnemu dialogu kot pomemben korak za povezavo programa za zmanjšanje revščine in razvojnih ciljev tisočletja s programom za podnebne spremembe; vendar poudarja, da bo Globalno zavezništvo uspešno le, če bo vključeno v skupno strategijo EU za pogajanja po letu 2012, katerih glavna prednostna naloga je močna podpora za dejavnosti blažitve in prilagajanja v državah v razvoju;

29.

spodbuja Komisijo, naj politični dialog in predvideno skupno izjavo EU/najmanj razvitih držav/majhnih otoških držav v razvoju uporabi kot forum za spodbujanje ideje o „globalni pogodbi“, pri čemer bi bili tesno povezani razvojno sodelovanje in dejavnosti v zvezi s podnebnimi spremembami, upoštevana pa tudi zaskrbljenost prebivalstva kot izrecnega elementa, kot je predvideno v pobudi globalnega Marshallovega načrta;

30.

poudarja, da se morajo pospešiti prizadevanja za vključitev prilagajanja na podnebne spremembe, zmanjševanja tveganja nesreč ter ukrepov v zvezi s prebivalstvom in reproduktivnim zdravjem v razvojno pomoč Komisije in držav članic, zlasti na stopnji izvajanja, saj so ta področja s sistemskega vidika absolutno bistvena; poziva Komisijo, naj izkoristi prihajajoči vmesni pregled državnih strateških dokumentov za napredovanje na tem področju;

31.

vztraja, da mora Komisija skupaj z Globalnim zavezništvom o podnebnih spremembah še naprej razvijati svoj odziv na poročilo o napredku za leto 2007 o akcijskem načrtu o podnebnih spremembah in razvoju, ki vsebuje veliko pomembnih elementov, ki se ne smejo izgubiti, vključno z ustanovitvijo „klirinških hiš“ na kraju samem, da se izboljša usklajevanje in dostop do informacij;

32.

poudarja, da je imelo razvijanje in izvajanje akcijskih programov za prilagajanje prek skladov Globalnega sklada za okolje veliko pomanjkljivosti zaradi neustreznega financiranja, podcenjevanja stroškov prilagajanja, šibkih povezav s človekovim razvojem, preveč birokratskih kanalov za dostop in na projektu osnovane pristranskosti; poziva Komisijo, naj pri zagotavljanju nadaljnje podpore Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah nacionalnim akcijskim programom za prilagajanje v najmanj razvitih državah in malim otoškim državam v razvoju v celoti obravnava te pomanjkljivosti; v zvezi s tem pozdravlja namero Komisije, da bo raziskala razvijanje zmogljivosti upravnih institucij na podlagi programa z uporabo proračunske podpore;

33.

poudarja, da je uspešna uporaba proračunske podpore za razvojno usmerjeno prilagajanje podnebnim spremembam odvisno od čim širše uporabe vseh razpoložljivih sredstev v okviru dogovorjene proračunske podpore, vključno z razpravo o prednostnih nalogah politike, dolgoročnim nadzorom in tehnično pomočjo za oblikovanje in izvajanje proračuna; nadalje poudarja, da je treba dejavno vključevati civilno družbo in lokalne skupnosti; Komisijo poziva tudi, naj pripravi dopolnilne ukrepe za primere, ko proračunska pomoč ni ustrezna ali ko ne koristi revnim ali najranljivejšim;

34.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo načrtovane raziskave Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah v zvezi s prilagajanjem v državah v razvoju jasno temeljile na načelu „od spodaj navzgor“, da bodo usmerjene k revnim in najbolj ranljivim, upoštevale potrebe lokalnih skupnosti ter se izvajale v sodelovanju z zadevnimi ljudmi; poudarja, da je treba rezultate raziskav prilagajanja v dostopnih sredstvih obveščanja sporočiti ciljnim skupinam;

35.

poziva Komisijo, naj nameni znatna sredstva raziskavam o ekonomiki prilagoditve v državah v razvoju, vključno z izboljšanjem razumevanja prihodnjih stroškov potrebnega prestrukturiranja trgovinske, kmetijske in varnostne politike ter institucij; priznava, da pomanjkanje znanja na teh področjih ovira učinkovitost dejavnosti prilagajanja ter financiranje javnih in zasebnih udeležencev;

36.

poudarja pomembnost prenosa znanja in tehnologije, vključno s tehnologijo za zmanjšanje tveganja nesreč, državam partnericam Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah; v ta namen poziva Komisijo, naj spodbuja spletno „knjižnico“ pomembnih podatkov o prilagoditvah na podnebne spremembe in pospeši program izmenjave strokovnjakov za prilagajanje podnebnim spremembam med temi državami;

37.

ponovno poudarja pomen skladnosti politik in poziva Komisijo, naj ob pregledu proračuna EU in ob vmesnem pregledu različnih razvojnih instrumentov obravnava vprašanje vključitve vprašanja podnebnih sprememb v prizadevanja za zmanjševanje revščine;

38.

poziva Komisijo, naj več pozornosti nameni vplivu podnebnih sprememb na kmetijstvo in gozdarstvo pa tudi prilagoditvi kmetijstva in gozdarstva na podnebne spremembe; poziva Komisijo, naj uporabi Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah za podporo okolju prijaznih kmetijskih politik, pri čemer naj se da prednost zagotovitvi varne prehrane; poziva jo tudi, naj pomaga vzpostaviti ustrezen institucionalni in finančni okvir za revne na podeželju, katerih preživetje je odvisno od kmetijstva;

39.

poudarja, da na kmetijstvo v revnih državah v razvoju neposredno in močno vplivajo podnebne spremembe, ki imajo lahko dramatične posledice za varnost preskrbe s hrano; zato poziva Komisijo, naj uporabi Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah za razvoj kmetijskih politik in proizvodnih metod, ki bi bolje zadovoljevale potrebe lokalnega prebivalstva in pomenile dolgoročno rešitev za hitro rast cene hrane; zlasti spodbuja Komisijo, naj podpira inovativne rešitve, kot je ustvarjanje zelenih pasov okrog mest, da se v državah v razvoju zadovoljijo osnovne potrebe mestnega prebivalstva po hrani;

40.

pozdravlja pripravljenost Komisije, da predlaga strategijo EU za zmanjševanje tveganja nesreč, kar je pomemben korak za premostitev vrzeli med prizadevanji za zmanjšanje tveganja nesreč, razvoj in prilagoditev; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj pojasni, kako lahko Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah olajša to integracijo na praktični ravni;

41.

poudarja, da strategija za zmanjševanje tveganja nesreč ne bo privedla do pomembnih rezultatov brez konkretnega akcijskega načrta in večje preusmeritve proračunskih sredstev v varno dolgoročno financiranje zmanjševanja tveganja nesreč in prilagajanja kot dela redne razvojne pomoči namesto sedanje kratkoročne humanitarne skrbi, ki ni obravnavana dovolj prednostno;

42.

poudarja, da so v okviru programa EuropeAid in delegacij EU zelo potrebni dodatni človeški viri, da se zagotovi uspešno izvajanje Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah; poziva Komisijo, naj v proračunu EU za leto 2009 temu področju nameni znatna sredstva; v širšem smislu jo tudi poziva, naj občutno več sredstev nameni usposabljanju osebja o prilagajanju podnebnim spremembam in zmanjševanju tveganja nesreč v zadevnih generalnih direktoratih Komisije in delegacijah, pri tem pa se osredotoči zlasti na okrepitev praktičnega znanja;

43.

poudarja, da najmanj razvite države in majhne otoške države v razvoju potrebujejo izgradnjo zmogljivosti in tehnično podporo, da bi lahko bolj sodelovale v mehanizmu čistega razvoja, saj Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah zajema tudi delovanje za blažitev; Komisijo poziva, naj se dejavno udeleži mednarodnih pogajanj o podnebnih spremembah s ciljem okrepiti mehanizem čistega razvoja, da bi zagotovila dodano vrednost in skladnost z razvojem in podnebnimi cilji; Komisijo tudi poziva, naj se ne osredotoči izključno na mehanizem čistega razvoja kot odločilno politično orodje, ampak naj tudi zagotovi nadomestno podporo za ukrepe za blažitev, ki so primernejši za revnejše države pri čemer bodo imeli prednost ukrepi glede rabe zemljišč, spremembe namembnosti zemljišč in gozdarstvo (LULUCF) ter nizkoogljične tehnologije;

44.

poziva Komisijo, naj nujno razvije ambiciozne dopolnilne politične pobude, zlasti glede sodelovanja na področju varstva gozdov in morja, trajnostne rabe naravnih virov in tehnologij za blažitev, kjer finančne potrebe zelo presegajo tisto, kar je zanje sedaj zagotovljeno v okviru Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah; posebej poziva EU k odločnemu delovanju s finančno podporo, tehnično pomočjo, prenosom tehnologije in sodelovanjem z državami v razvoju, da se zagotovi čimprejšnja uporaba tehnologij, ki oddajajo malo toplogrednih plinov, in okolju prijaznih proizvodnih metod;

45.

poziva Komisijo, naj revidira svoj predlog o merilu trajnosti za biogorivo ter uvede strožje zahteve v zvezi s koristmi za podnebje in ekosistem, pri čemer mora upoštevati tudi negativne vplive posredne spremembe rabe zemljišč in posledice za razvoj lokalnih skupnosti; poudarja, da merilo trajnosti ne sme postati nov zaščitni ukrep, ampak ga je treba oblikovati v sodelovanju z državami v razvoju;

46.

meni, da je v tem okviru predlagani svetovni sklad za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije izreden instrument, ki bi lahko imel pomembno vlogo pri energetsko učinkovitih projektih in spodbujanju obnovljivih virov energije v državah v razvoju;

47.

poziva Komisijo, naj nujno razvije celovito agendo za zmanjšanje krčenja in uničevanja gozdov v državah v razvoju, med drugim s spodbujanjem prostovoljnih partnerskih sporazumov v okviru programov o uveljavitvi zakonodaje, upravljanju in trgovanju na področju gozdov (FLEGT) in konkretnimi predlogi o mehanizmih za financiranje, ki bi jih predstavili na konferenci pogodbenic Konvencije o spremembi podnebja (COP 14) v Poznanju decembra 2008; ponovno poudarja pomen takih mehanizmov, ki zagotavljajo nadomestilo ne le za preprečene emisije toplogrednih plinov, ampak tudi za biološko raznovrstnost in razvojne koristi gozdov;

48.

obžaluje, da Komisija še ni pripravila jasnih in strogih predlogov za prepoved uvoza nezakonito posekanega lesa in lesnih izdelkov na trg EU; poziva Komisijo, naj takšne predloge predloži brez odlašanja;

49.

naroči svojemu predsedniku, da to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

21.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 15/10

A.

ker so interesi in dobro počutje državljanov v središču evropskih nacionalnih in regionalnih politik, izboljšana raven vodenja in partnerstva, ki stremi k izboljšanju ravni uskladitve in sodelovanja med različnimi organi, pa prinaša koristi vsem državljanom Unije,

B.

ker je mogoče praktične rešitve v zvezi z javnimi storitvami (javni prevoz, pitna voda, socialna stanovanja in javno izobraževanje), ki jih pričakujejo naši sodržavljani, pridobiti le na podlagi dobrega upravljanja na ravni dveh komplementarnih sistemov: institucionalnega sistema, v okviru katerega se pristojnosti in proračunska sredstva porazdelijo med državo ter regionalnimi in lokalnimi organi, ter sistema partnerstva, ki združuje različne javne in zasebne akterje na določenem območju, ki se ukvarjajo z enako tematiko,

C.

ker je treba opozoriti na definicijo partnerstva iz Splošne uredbe o strukturnih skladih, v skladu s katero mora vsaka država članica organizirati

„partnerstvo z organi in telesi, kot so:

D.

ker mora partnerstvo upoštevati vse skupnosti in skupine in lahko prinese ugodnosti in dodano vrednost za izvajanje kohezijske politike z okrepljeno legitimnostjo, zagotovljeno preglednostjo in boljšo porabo sredstev, oceniti pa ga je treba tudi z vidika njegove družbene in državljanske vrednosti;

E.

ker bo najtesnejše možno sodelovanje različnih partnerjev pri pripravi osnutka operativnih programov omogočilo oblikovanje dokumenta, ki bo popolnoma upošteval posebnosti danega ozemlja ter zagotovil najboljši možni odgovor na zahteve in izzive na tem območju,

F.

ker je lahko okrepljeno partnerstvo z univerzami ter inštituti na ravni terciarnega izobraževanja ali inštituti za tehnologijo, pa tudi vključitev zasebnega sektorja, ugodno za strategije v okviru lizbonske agende in politike EU na področju raziskav in inovacij,

G.

ker je družbeni kapital v obliki prostovoljnega dela neločljivo povezan z regionalno gospodarsko rastjo in je pomemben dejavnik pri zmanjševanju razlik med regijami,

H.

ker se lahko na podlagi večje vključenosti partnerjev, omenjenih v Splošni uredbi o strukturnih skladih, in boljšega sodelovanja med akterji pri izvajanju programov in projektov, financiranih iz strukturnih skladov in Kohezijskega sklada, izboljša učinkovitost kohezijske politike in poveča njen učinek,

I.

ker je treba pri celovitem pristopu ne le upoštevati gospodarski, socialni in okoljski vidik razvoja območij, temveč tudi prispevati k uskladitvi interesov različnih udeleženih akterjev ob upoštevanju posebnosti območij, s čimer se bo mogoče odzvati na izzive na lokalni in regionalni ravni,

J.

ker sta boljša usklajenost različnih področij javne politike na vseh ustreznih ravneh uprave ter uspešno vodenje bistvena za doseganje trajnostnega razvoja območij,

K.

ker je zato nujen koncept celovitega pristopa, ki ga je treba sedaj izvajati v praksi,

L.

ker je bila strukturna politika drugi največji del proračuna Evropske unije v programskem obdobju 2000–2006 in je glavno področje politike Unije v obdobju 2007–2013,

M.

ker je primerno organizirati učinkovitejše in za vse preglednejše delovanje med različnimi javnimi in zasebnimi organi, ne da bi bilo treba pri tem nujno prenesti zakonske pristojnosti in ustanoviti nove skupnosti, da bi bile vse zainteresirane strani na podlagi sodelovanja učinkovitejše,

N.

ker je treba razmisliti o možnosti udeležbe regionalnih in lokalnih organov, in sicer čim prej pred pogajanji o zakonodaji Skupnosti, še zlasti pa v okviru pogajanj o prihodnjem kohezijskem zakonodajnem paketu,

O.

ker pomeni pojem gravitacijskih območij upoštevanje ustreznih ključnih območij pri obravnavi vprašanj, ki so bistveno povezana z vsakdanjim življenjem državljanov (prevoz, javne storitve, kakovost življenja, zaposlitev in lokalne ekonomske dejavnosti, varnost itd.),

P.

ker lahko uporaba pravilnega prostorskega načrtovanja prispeva k učinkovitemu upravljanju,

Q.

ker je poznavanje projektnega vodenja s strani akterjev izvajanja kohezijske politike bistveno za izboljšanje in olajšanje upravljanja,

R.

ker je treba upoštevati tudi pozitivne izkušnje iz uporabe novih metod upravljanja in partnerstva, vključno s tistimi, ki so že bile uspešno preizkušene v programih evropskih skladov, kot so metoda LEADER in globalna nepovratna sredstva (iz členov 42 in 43 Splošne uredbe o strukturnih skladih),

S.

ker ustrezne komunikacijske strukture in strategije na vseh stopnjah politike, izvajanja in ocenjevanja, zasnovane v tesnem sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi organi, s spodbujanjem širjenja informacij med vse sloje družbe, povečuje preglednost, udeležbo za vse in polno lastništvo,

1.

poziva države članice ter regionalne in lokalne organe, naj v celoti izrabijo možnosti, ki jih ponujajo različni skladi Skupnosti (strukturni skladi, Okvirni program Skupnosti za raziskave in razvoj ter Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja) in ki spodbujajo regionalni in mestni razvoj, z namenom olajšati združeno financiranje;

2.

poziva nacionalne, regionalne in lokalne organe, naj v sedanjem programskem obdobju bolj delujejo na podlagi celovitega pristopa;

3.

predlaga, naj bo uporaba celovitega pristopa v prihodnji kohezijski politiki obvezno načelo; meni, da bo treba to načelo uporabiti v določenem časovnem obdobju;

4.

predlaga ocenitev možnosti za združitve različnih skladov Skupnosti v prihodnji kohezijski politiki za obdobje po letu 2013, zlasti Evropskega sklada za regionalni razvoj, Evropskega socialnega sklada, Kohezijskega sklada in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, da bi se kohezijska politika poenostavila in postala učinkovitejša;

5.

ugotavlja, da sta preglednost in jasnost postopkov dejavnika dobrega upravljanja, zato poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi organi ter ob upoštevanju predlogov potencialnih prejemnikov nemudoma preučijo (v časovnem obdobju, ki ga bo določila Komisija), kako je mogoče poenostaviti in racionalizirati postopke ter jasneje porazdeliti pristojnosti za izvajanje kohezijske politike, da bi se zmanjšalo upravno breme za zadevne posameznike in organe;

6.

poziva Komisijo, naj spodbuja uporabo člena 56 Splošne uredbe strukturnih skladih, ki omogočajo prispevke v naravi za projekte, ki jih sofinancira Evropska unija;

7.

poziva Komisijo, naj izdela in Parlamentu predloži poročilo o izvajanju načela partnerstva v državah članicah pri pripravi nacionalnega strateškega referenčnega okvira in operativnih programov, v katerem naj navede dejavnike za uspešnost oziroma neuspešnost upravljanja in še posebej preuči, v kakšni meri so bila pri izdelavi operativnih programov upoštevana mnenja in predlogi partnerjev;

8.

poziva Komisijo, naj izdela smernice z jasno definicijo in merili za ocenitev ter z navedbo instrumentov, orodij in dobrih praks (med drugim za izbiro partnerjev), ki bodo olajšali izvajanje učinkovitih partnerstev v skladu s členom 11 Splošne uredbe o strukturnih skladih, pri čemer bo upoštevala institucionalni okvir vseh držav članic;

9.

ugotavlja, da lahko sistem partnerstva deluje le, če imajo partnerji potrebne zmogljivosti in sredstva, ter poziva organe upravljanja, naj prispevajo k okrepitvi teh zmogljivosti s tem, da partnerjem v zgodnji fazi ter v skladu s členom 11 Splošne uredbe o strukturnih skladih zagotovijo enake informacije, kot jih imajo na voljo organi, pa tudi z dodelitvijo ustreznih finančnih sredstev za tehnično pomoč pri izvajanju načela partnerstva, na primer za usposabljanje, ustvarjanje družbenega kapitala in večjo profesionalizacijo njihovih partnerskih dejavnosti;

10.

obžaluje, da za sedanje programsko obdobje iz strukturnih skladov ni bil dodeljen izmerljiv minimalni znesek sredstev za izvajanje načela partnerstva; poziva Svet in Komisijo, naj v prihodnjem zakonodajnem obdobju za izvajanje tega načela iz strukturnih skladov namenita izmerljiv minimalni znesek sredstev;

11.

ugotavlja, da ima prostovoljna dejavnost pomembno vlogo v procesu partnerstva, ter poziva države članice in Komisijo, naj podpirajo in olajšajo izjemno delo prostovoljcev s prispevanjem k temu procesu ter večje vključevanje ljudi in osnovnih organizacij v lokalno demokracijo v partnerstvu na več ravneh;

12.

opozarja na obveznost posvetovanja s širšo javnostjo in organizacijami, ki predstavljajo civilno družbo, o pripravi programov, da bi bili v njih izraženi njihovi predlogi, ter poudarja, da sodelovanje civilne družbe prispeva k legitimizaciji procesa sprejemanja odločitev; ugotavlja, da prizadevanja za udeležbo javnosti v pripravah operativnih programov 2007–2013 ni izpolnila vseh pričakovanj, zato poziva Komisijo, naj opredeli dobre prakse in spodbuja njihovo uporabo, da bi se v naslednjem programskem obdobju izboljšala udeležba javnosti;

13.

poziva organe za upravljanje, naj obveščajo partnerje o tem, kako in v kolikšni meri se upoštevajo predlogi, ki so jih podali na različnih stopnjah procesa načrtovanja strukturnih skladov;

14.

opozarja, da lahko partnerstvo prispeva k učinkovitosti, uspešnosti, legitimnosti in preglednosti vseh faz priprave in izvajanja strukturnih skladov ter okrepi zavezanost in lastništvo, kar zadeva rezultate programov; zato poziva države članice in organe upravljanja, naj bolje in v zgodnji fazi vključijo partnerje v vse faze priprav in izvajanja strukturnih skladov, da bi bolje uporabili njihove izkušnje in znanje;

15.

poziva države članice, naj zagotovijo tesnejše sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem z vzpostavitvijo javno-zasebnih partnerstev za izvajanje strukturnih skladov, saj so možne koristi teh partnerstev še vedno precej slabo izkoriščene;

16.

ugotavlja, da nove države članice niso dosledno upoštevale načela partnerstva, zato bi lahko izvajanje tega načela postopoma okrepili;

17.

zahteva, da prihodnje uredbe o strukturnih skladih vsebujejo posebne določbe, na podlagi katerih bo uporaba načela partnerstva pravno zavezujoča, skupaj z jasno preverljivimi merili;

18.

poziva države članice, naj čim prej izdelajo konkretne ukrepe prvega akcijskega programa za izvajanje teritorialne agende Evropske unije, zlasti v skladu z razdelkom 3.1, da bi s tem okrepile večstopenjsko upravljanje;

19.

predlaga vključitev razsežnosti upravljanja v razdelek 4.1 prvega akcijskega programa za izvajanje teritorialne agende Evropske unije, ki določa, da mora Mreža za spremljanje evropskega prostorskega načrtovanja (ESPON) izdelati nove kazalnike za teritorialno kohezijo;

20.

meni, da mora uspešno upravljanje na več ravneh temeljiti na pristopu „od spodaj navzgor“; zato poziva lokalne in regionalne organe, naj preučijo možnosti za poglobitev sodelovanja in stikov z nacionalnimi vladami, pa tudi s Komisijo, ter priporoča redna srečanja nacionalnih, regionalnih in lokalnih uradnikov;

21.

spodbuja države članice, naj decentralizirajo izvajanje kohezijske politike, da bi omogočile boljše delovanje sistema večstopenjskega upravljanja ob spoštovanju načel partnerstva in subsidiarnosti, ter jih poziva, naj sprejmejo potrebne zakonodajne in proračunske ukrepe za decentralizacijo;

22.

poudarja, da so zmogljivosti regionalnih in lokalnih upravnih organov ter njihova stabilnost in trajnost predpogoj za učinkovito porabo sredstev in zagotavljanje najboljših rezultatov; poziva države članice, naj zagotovijo ustrezne upravne strukture in človeški kapital v smislu zaposlovanja, plačila, usposabljanja, sredstev, postopkov, preglednosti in dostopnosti;

23.

poziva nacionalna računska sodišča, naj prevzamejo odločnejšo vlogo pri nadzornih mehanizmih, da bi zagotovila primerno porabo sredstev ter izvršila svoje obveznosti in delovala bolj dejavno;

24.

poziva države članice, naj upravljanje strukturnih skladov prenesejo na regionalne in lokalne organe na podlagi skupaj sprejetih pogojev in meril, ki jih bodo morali ti organi izpolniti, da bi jih tako bolje vključile v pripravo in izvajanje operativnih programov, ali naj jim vsaj dodelijo globalna nepovratna sredstva z izrabo vseh možnosti, ki jih imajo na voljo, da se bodo lahko lokalni in regionalni organi v celoti vključili v sistem upravljanja na več ravneh;

25.

poziva države članice, ki svoje zakonodaje še vedno niso prilagodile, da bi omogočile izvajanje Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje, naj to storijo čim prej;

26.

poziva Komisijo preuči, katera raven NUTS je najbolj primerna, da bi lahko ugotovila, na katerem področju je mogoče na podlagi pridobljenih izkušenj najbolje izvajati celovito politiko za razvoj območij, kar bo osnova za naslednje projekte, zlasti za:

27.

pozdravlja večje priznavanje regionalnih in lokalnih organov ter okrepitev načela subsidiarnosti v Lizbonski pogodbi, evropske institucije pa poziva, naj pričnejo razmišljati o konkretnih posledicah takšnega razvoja;

28.

ugotavlja, da v Svetu ni enote, ki bi bila posebej pristojna za kohezijsko politiko ter bi zagotavljala strateško spremljanje te politike, ki je največja proračunska postavka Unije, in poziva države članice, naj v Svetu pripravijo posebne seje ministrov, pristojnih za kohezijsko politiko;

29.

pozdravlja ustanovitev medresorskih skupin v Komisiji, kot sta skupini za vprašanja mestnih območij in celovitega pristopa; Komisijo poziva, naj razširi tovrsten prečen način dela ter Parlamentu in Odboru regij redno posreduje rezultate dela teh skupin;

30.

se zavezuje, da bo preučil prilagoditev Poslovnika Parlamenta, z začasnimi delovnimi skupinami ali telesi, čimer bi omogočil navzkrižno obravnavanje vprašanj na področjih, za katera je pristojnih več parlamentarnih odborov, zlasti v okviru delovanja delovne skupine za parlamentarno reformo;

31.

poziva Odbor regij, naj poglobi ukrepe za razvoj upravljanja v praksi s kvantitativnega, pa tudi kvalitativnega vidika;

32.

poziva države članice in Komisijo, naj podpirajo oblikovanje programov za usposabljanje na področju upravljanja in partnerstva, pri čemer bi sodelovale javne ter zasebne institucije na področju izobraževanja in usposabljanja, da bi se lahko soočili z velikimi izzivi Skupnosti;

33.

poziva države članice, naj primerno uporabijo prostorsko načrtovanje, da bi spodbujale uravnotežen regionalni razvoj;

34.

poziva izvoljene predstavnike in uslužbence državne, regionalne in lokalne javne uprave ter partnerje, ki sodelujejo pri upravljanju operativnih programov kohezijske politike v skladu s členom 11 Splošne uredbe o strukturnih skladih, naj porabijo finančna sredstva iz teh programov, da bo tehnična pomoč pridobila usposabljanje na področju upravljanja v zvezi s temi programi, zlasti projektnega vodenja; Komisijo pa poziva, naj od držav članic zahtevajo podrobno poročilo o porabi posebnih finančnih programov;

35.

meni, da bi morale evropske mreže za izmenjavo dobrih praks razširiti delovanje na področju upravljanja in partnerstev, bolj poudariti politične in strateške izkušnje iz prejšnjih programskih ciklusov in zagotoviti javni dostop do izmenjave izkušenj v vseh jezikih EU ter s tem pomagati zagotavljati, da se bodo dobre prakse dejansko izvajale;

36.

pozdravlja pobudo francoskega predsedstva Unije, da sproži postopek za oblikovanje referenčnega sistema za trajnostno in solidarno mesto, ter poziva, naj se v tem referenčnem sistemu upošteva razsežnost upravljanja in partnerstva;

37.

predlaga ustanovitev programa po zgledu programa ERASMUS za izvoljene regionalne in lokalne predstavnike;

38.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

21.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 15/16

A.

ker mora biti zakonodajno okolje v Evropski uniji zasnovano na merilih jasnosti in učinkovitosti,

B.

ker izboljšanje regulativnih postopkov lahko pomaga pri doseganju ciljev Evropske unije,

C.

ker sta načeli subsidiarnosti in sorazmernosti temeljni načeli primarne zakonodaje, ki ju je v primeru, da zakonodaja ni v izključni pristojnosti Skupnosti, treba brezpogojno upoštevati,

D.

ker je pravilna uporaba načel subsidiarnosti in sorazmernosti temeljnega pomena za utrditev teže in učinkovitosti zakonodaje Skupnosti, kakor tudi za približanje odločitev državljanom in s tem za boljše sprejemanje Evropske unije s strani prebivalstva, in ker sta ti načeli nujno potrebni za uresničitev utemeljenosti in namena ukrepov Skupnosti, saj omogočata državam članicam izvajanje lastnih zakonodajnih pristojnosti, v duhu sodelovanja med različnimi ravnmi upravljanja, ter posledično krepita pravno varnost,

E.

ker je sprejemanje zakonodaje Skupnosti sedaj odvisno od uporabe načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ki zahtevata uvedbo postopkov usklajevanja med nacionalnimi zakonodajnimi, izvršnimi in sodnimi organi, za zagotovitev nujnosti in zakonitosti ukrepov Evropske unije,

F.

ker Komisija poudarja vrsto pomembnih vidikov za izboljšanje zakonodaje Evropske unije, kot so ocena učinka, zmanjšanje upravnih stroškov in poenostavitev, izboljšanje ter posodobitev veljavnih predpisov,

G.

ker Komisija v zvezi s tem pripisuje velik pomen vzpostavitvi odprtega dialoga med socialnimi partnerji in nacionalnimi zakonodajalci,

H.

ker je Komisija v svojem delovnem dokumentu z naslovom „Prvo poročilo o napredku glede strategije za poenostavitev zakonodajnega okolja“ (KOM(2006)0690) napovedala približno 50 pobud za kodifikacijo za leto 2006, vendar jih je bilo le 36 posredovanih Evropskemu parlamentu, in ker je, po drugi strani, napovedala 200 pobud za kodifikacijo za leto 2007, vendar jih je bilo zakonodajalcu posredovanih le 21,

I.

ker v svojem tekočem programu poenostavitve priloženemu zgoraj navedenem drugemu poročilu o napredku glede strategije za poenostavitev zakonodajnega okolja Komisija meni, da sta si revizija ter prenova veljavnih predpisov na nekaterih področjih enakovredna (energetska učinkovitost stavb, civilno letalstvo itd.),

J.

ker se je Komisija zavezala, da bo predstavila akcijski program, ki bi upravne obremenitve podjetij v Evropski uniji zmanjšal za 25 % do leta 2012, in ker je v ta namen predlagala vrsto takojšnjih ukrepov, ki zajemajo več zakonodajnih področij,

1.

podpira namen Komisije, da izboljša kakovost zakonodaje Skupnosti in zmanjša zakonodajno breme, vključno z odpravo nepotrebne zakonodaje, ki ovira rast in zavira inovativnost; poudarja, da je na številnih področjih potrebno še več prizadevanj, da se zagotovi, da bo zakonodaja o notranjem trgu prinesla največje možne gospodarske koristi;

2.

spodbuja zakonodajo, ki temelji na načelih, ter osredotočenost na kakovost in ne na količino; meni, da je razprava o boljši pravni ureditvi priložnost za razmislek o zakonodaji kot postopku, ki je namenjen doseganju jasno določenih ciljev politik z izboljšavo zakonodaje Skupnosti, da bo pripomogla k rasti in zaposlitvam, ter s tem, da obvezuje in vključuje vse zainteresirane strani v vse faze postopka, od priprave do izvajanja;

3.

poudarja pomen načel subsidiarnosti in sorazmernosti pri prizadevanjih za boljšo pripravo zakonodaje, da bi tako odpravili nepotrebno upravno breme za države članice in druge vpletene, kot tudi zagotovili širše razumevanje ukrepov, ki se jih v skladu z obema načeloma ureja samo na ravni Skupnosti, pri državljanih EU;

4.

pozdravlja prizadevanja Komisije za poenostavitev pravnega reda Skupnosti;

5.

pozdravlja izboljšavo postopkov posvetovanja med zainteresiranimi stranmi, ki jo je izvedla Komisija pri pripravi svojih zakonodajnih predlogov, in upošteva večinoma pozitivne odzive vprašanih, ki ocenjujejo delo Komisije pri spodbujanju k sodelovanju;

6.

obžaluje, da kljub izboljšavi svojih postopkov, Komisija še naprej pripravlja različne dokumente v zvezi s poenostavitvijo in boljšo pripravo zakonodaje, ki nimajo enakih seznamov strategij za poenostavitev, kar otežuje splošen pregled njene strategije; vztraja, da je treba preprečiti večanje števila teh dokumentov; poziva Komisijo, naj pripravi enotni letni dokument; poudarja, da je treba podati politično oceno in spodbuditi dobro sodelovanje na ravni Evropske unije, zlasti prek prizadevanj Parlamenta, Sveta in Komisije;

7.

meni, da objektivne presoje vpliva predstavljajo pomembno orodje za ocenjevanju predlogov Komisije, zaradi česar se zavzema za zunanjo in neodvisno preverjanje izvajanja ocen učinka;

8.

meni, da so posvetovanja in ocene učinka bistvenega pomena za boljšo zakonodajo Skupnosti ter da ne bi smeli pomeniti dodatnega upravnega bremena niti ovir, ki Komisiji preprečujejo ukrepanje; nasprotno, pomagale naj bi vzpostaviti trden pravni okvir, ki prispeva k rasti v Evropski uniji;

9.

poudarja potrebo po analizah stroškov in koristi, ki odražajo strukturo regulativnih stroškov pri prenosu direktiv v nacionalno zakonodajo in spremembe regulativnega okvira, v katerem podjetja in posamezniki delujejo; vendar se zaveda, da take analize stroškov in koristi ne nadomeščajo politične razprave o razlogih za in proti določeni zakonodaji;

10.

meni, da bi morala Parlament in Svet pri pripravi predlogov sprememb upoštevati oceno učinka Komisije in lastne ocene učinka, da bi se izboljšala kakovost priprave zakonodaje;

11.

nadalje meni, da morajo objektivne ocene učinka temeljiti tudi na pravočasnem in celovitem posvetovanju z zainteresiranimi stranmi; poziva Komisijo, naj v svoje ocene učinka vključi zadostno število scenarijev in možnosti strategij (med njimi možnost, da se ne stori ničesar, če je to potrebno) kot podlago za stroškovno učinkovite in trajnostne rešitve;

12.

upa, da bo vključitev napovedi upravnih stroškov v presoje vpliva pomagala pri izboljšanju njihove kakovosti;

13.

poudarja pomen, ki ga ima politična ocena na ravni Evropske unije za predstavnike državljanov, kot je na primer Parlament, ali predstavnike lokalnih in socialnih skupnosti, kot sta na primer Odbor regij in Evropski ekonomsko-socialni odbor;

14.

izraža zadržke glede spodbujanja samoregulacije in soregulacije, kar bi bilo mogoče razumeti kot nesprejemanje zakonov, ki bi koristilo le interesnim skupinam ter pomembnim akterjem v gospodarskem življenju; zato podpira sklep Komisije, da so pravila še vedno najlažji način za doseganje ciljev Evropske unije ter za zagotavljanje pravne varnosti podjetij in državljanov; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem razvije bolj usklajen pristop;

15.

poudarja, da bi morali nezakonodajni ukrepi spoštovati ravnotežje moči in vloge posameznih institucij; želi preudarno in usklajeno prispevati k takim ukrepom ter graditi na preteklih izkušnjah; poudarja potrebo po politični potrditvi takih inovativnih ukrepov;

16.

meni, da je treba okrepiti formalni zakonodajni sistem Evropske unije v okviru določb iz Pogodb in se izogniti vsem bližnjicam, tudi nezavezujoči neformalni zakonodaji;

17.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija sprejela ukrepe za odpravo zaostankov pri prevodu besedil, ki so v fazi kodificiranja, v nove uradne jezike Evropske unije; obžaluje, da je Komisija napovedala približno 50 pobud za kodifikacijo za leto 2006 in približno 200 za leto 2007, vendar jih je Evropskemu parlamentu predložila le 36 oziroma 21.

18.

poziva Komisijo, naj se drži objavljenih seznamov kodifikacij in prenovitev in naj, kolikor je mogoče, predstavi zakonodajalcu vse napovedane pobude ter utemelji tiste, ki se izpustijo; poudarja, da je bila dobra volja Parlamenta izkazana pri reformi členov 80 in 80a Poslovnika, ki omogočata hitrejši in lažji postopek sprejetja pobud poenostavitve;

19.

opominja Komisijo, da so predlogi za kodificiranje in prenovitev v Evropskem parlamentu sprejeti v razumnih rokih in da so pri drugih pobudah poenostavitve roki daljši, ker te pobude predstavljajo običajne zakonodajne predloge, katere je treba sprejeti po običajnem postopku in v običajnih rokih;

20.

ponavlja željo, da bi Komisija sprejela postopek prenovitve kot reden zakonodajni postopek, tudi če se predlaga pregled veljavnih tekstov, kar bi omogočilo celoten pregled besedila za vsak predlog, vključno s specifičnimi spremembami, z jasno navedbo novih in nespremenjenih delov;

21.

poziva Komisijo, da bi moral v primerih, ko prenovitev ni mogoča, reden zakonodajni postopek predvidevati kodifikacijo nadaljnjih sprememb zadevnega zakonodajnega akta v roku največ šestih mesecev; meni, da bi se v skladu z Medinstitucionalnim sporazumom o boljši pripravi zakonodaje (5) skupaj s Svetom in Komisijo lahko ustanovile specifične strukture, ki bi spremljale sodelovanje interesnih skupin za spodbujanje poenostavitve;

22.

opominja, da imajo lahko nejasni in neučinkoviti instrumenti mehkega prava negativne posledice za razvoj prava Evropske unije ter za ravnovesje med institucijami, zato jih je treba uporabljati le zelo previdno – v kolikor jih predvidevajo pogodbe in nikakor ne brez upoštevanja pristojnosti, ki jih določa primarna zakonodaja – in pri tem vedno zagotavljati pravno varnost;

23.

pozdravlja odločitev Komisije, da bo nove predloge in posvetovalne dokumente posredovala neposredno nacionalnim parlamentom za pridobitev njihovega odziva kot temeljne ravni pri pripravi zakonodaje Skupnosti, s čimer se bo pripravila na določbe Lizbonske pogodbe; popolnoma podpira ta način sodelovanja, da bi izboljšali kakovost in uporabo zakonodaje Skupnosti, zlasti načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

24.

meni, da bi bilo treba prenos resno in proaktivno spremljati, da bi se izognili razhajajočim se razlagam in pretirano natančnemu izvrševanju predpisov („gold plating“); želi, da ima Komisija skupaj z nadzorniki in skupinami strokovnjakov dejavno vlogo pri prenosu, tako na ravni Skupnosti kot na nacionalni ravni, saj lahko zgodnja analiza prepreči nastanek zamud in nepotrebnih stroškov za podjetja; poziva Komisijo, naj preuči, kakšne nadaljnje ukrepe bi bilo mogoče sprejeti, da se prepreči pretirano natančno izvrševanje predpisov, vključno z uvedbo pravice državljanov do neposredne tožbe; poziva k „naknadni oceni učinka“, ki bo analizirala, kako se odločitve v državah članicah in na lokalni ravni dejansko izvajajo; podpira vse bolj ustrezno uporabo uredb; ponovno predlaga, da Parlament vzpostavi primeren postopek za spremljanje prenosa v tesnem sodelovanju z nacionalnimi partnerji;

25.

meni, da je za večjo učinkovitost odnosov z nacionalnimi parlamenti potrebno enako razumevanje pogojev, ki jih določata načeli subsidiarnosti in sorazmernosti; podpira pobudo Komisije v zvezi z uvedbo standardnega niza vprašanj, ki se v tem primeru uporabljajo za pripravo obrazložitev, priloženih k predlogom Komisije, kakor je navedeno v Prilogi 3 delovnega dokumenta Komisije SEK(2007)0737;

26.

pozdravlja odločitev Komisije, da bo pregledala pravni red Skupnosti na področju prava družb, računovodstva in revidiranja, in v zvezi s tem čim prej pričakuje konkretne predloge;

27.

ponavlja, da je treba zmanjšati nepotrebne upravne stroške, ki jih imajo podjetja pri usklajevanju z zahtevami po poročanju, ki jih predvidevajo tako evropska zakonodaja kot nacionalni predpisi izvajanja; odločno opozarja na to, da mora biti cilj Komisije zmanjšanje upravnih stroškov do leta 2012 za 25 % neto cilj, kar pomeni, da zmanjšanja stroškov, doseženega na nekaterih področjih, ne smejo nadomestiti novi upravni stroški; podpira spodbujanje uporabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij; na tem področju poziva Komisijo, naj preuči in, kjer je to mogoče, zniža upravne stroške, ki na splošno bremenijo vse vključene strani, tudi če te niso podjetja;

28.

poudarja, da si je treba še naprej prizadevati za poenostavitev odnosov med Komisijo in državljani, na primer na področjih javnih naročil, finančnih storitev, raziskovalnih programov, predpisov o državni pomoči in prošenj za finančna sredstva Skupnosti;

29.

opozarja na pomen razumne uporabe klavzul o pregledu, da se zagotovi ustreznost zakonodaje;

30.

ponavlja, da je pripravljen ohraniti in okrepiti sodelovanji s Svetom in Komisijo, da bi izpolnili pričakovanja državljanov in podjetij glede poenostavitve zakonodaje skupnosti, predvsem kar zadeva takojšnje predloge ukrepanja, ki so namenjeni zmanjšanju upravnih obremenitev; poudarja, da mora poenostavitev postopkov odločanja z namenom skrajšanja rokov spoštovati zahteve postopkov, določenih v pogodbah;

31.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

21.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 15/21

A.

ker je učinkovitost politik EU v veliki meri odvisna od njihovega izvajanje na nacionalni, regionalni in lokalni ravni; ker je treba strogo nadzirati, kako države članice spoštujejo pravo Skupnosti, da bi zagotovili njegov zaželen pozitiven učinek na vsakodnevno življenje državljanov,

B.

ker za ustrezno spremljanje uporabe prava Skupnosti ni dovolj, da se oceni le obseg njegovega prenosa, temveč je treba oceniti tudi njegovo kakovost in prakse, ki so jih države članice sprejele za njegovo uporabo,

C.

ker je skupno število postopkov, ki jih je Komisija sprožila za ugotavljanje kršitev, v prejšnjih letih stalno naraščalo in je leta 2005 znašalo 2 653, leta 2006 pa je rahlo upadlo in sicer na 2 518; ker pristop desetih novih držav članic na število registriranih kršitev očitno ni vplival;

D.

ker je število postopkov, ki so bili v primeru EU-25 leta 2006 sproženi zaradi neobveščanja o ukrepih o prenosu, v primerjavi z letom 2005 padlo za 16 %, s 1 079 na 904, in sicer zaradi zmanjšanja števila direktiv, ki so imele rok tega leta (s 123 leta 2005 na 108 leta 2006), ter zaradi hitrejšega obveščanja s strani držav članic,

E.

ker statistični podatki, ki jih je Komisija navedla za leto 2006, kažejo, da sodišča v številnih državah članicah ne želijo uporabljati postopka predhodnega odločanja, ki ga predvideva člen 234 Pogodbe ES; ker je to morda posledica še vedno neustreznega poznavanja prava Skupnosti,

F.

ker načelo enakosti pred zakonom predvideva, da naj bi imeli državljani Unije dostop do enakih pogojev enakosti ne le na podlagi zakonodaje Evropske unije, pač pa tudi na podlagi zakonodaje, prenesene v nacionalno zakonodajo; ker bi bilo zaželeno, da bi države članice ob zapadlosti rokov za prenos evropske zakonodaje v svojih uradnih listih navedle, kateri nacionalni predpisi urejajo uporabo zadevne zakonodaje in kateri nacionalni organi so odgovorni za njihovo izvajanje,

G.

ker pritožbe državljanov pri gradnji „Evrope državljanov“ niso le simboličnega značaja, temveč so izmerljivo in učinkovito sredstvo za spremljanje uporabe prava Skupnosti,

H.

ker so peticije, naslovljene na Parlament, dragoceno sredstvo za odkrivanje kršitev prava Skupnosti in ker je v zadnjih letih njihovo število pomembno naraslo in jih je bilo leta 2006 predloženih okoli 1 000,

I.

ker se v peticijah najpogosteje pojavljajo problemi, povezni s priznanjem izobrazbe in poklicnih kvalifikacij, z davki, s pravico do prostega gibanja po ozemlju držav članic in z diskriminacijo,

J.

ker je bilo leta 2006 pri Evropskem varuhu človekovih pravic vloženo 3 830 pritožb, kar je stabilna številka; ker 75 % pritožb, ki so bile naslovljene na varuha človekovih pravic, ni sodilo v njegove pristojnosti, temveč so zanje pristojne nacionalne ali pa regionalne oblasti v državah članicah in ker se je, tako kot v prejšnjih letih, 70 % pritožb, ki jih je varuh človekovih pravic obravnaval, nanašalo na Komisijo,

K.

ker je načelo nediskriminacije eden izmed temeljev evropskega integracijskega procesa in je neposredno povezano z delovanjem notranjega trga, pri čemer se posebej izpostavlja načelo prostega gibanja oseb, storitev, blaga in kapitala, ter ker zagotavlja enake pravice in priložnosti za vse državljane Unije,

L.

ker državljanstvo Unije, kot ga vzpostavlja Maastrichtska pogodba, državljanom omogoča, da se prosto gibljejo po ozemlju držav članic, ter jim zagotavlja številne politične pravice, in ker so institucije EU varuhi teh pravic,

M.

ker je bil 30. april 2006 določen kot rok za prenos Direktive 2004/38/ES, ki posplošuje pravico do prostega gibanja na ozemlju držav članic,

N.

ker se študenti pri prostem pretoku in dostopu do visokošolskega izobraževanja v drugih državah članicah Evropske unije še vedno srečujejo z ovirami, kakršne so denimo upravne ovire ali sistemi kvot (diskriminatoren odnos do tujih študentov, ki se želijo vpisati na univerze), in ker EU lahko posreduje le v primerih diskriminacije na podlagi nacionalnosti,

O.

ker iz člena 39 Pogodbe ES izhaja, da predvideva prost pretok delovne sile odpravo vsakršne diskriminacije delavcev iz ostalih držav članic pri zaposlovanju, plačilu in ostalih pogojih dela in zaposlitve ter da vsebuje iz tega izhajajoče sekundarno pravo Skupnosti vrsto določb za učinkovit boj proti tej obliki diskriminacije,

P.

ker je stopnja uporabe prava Skupnosti v določeni državi članici, tudi na področju zaščite okolja, neposredno povezana z njeno sposobnostjo, da črpa sredstva, ki so na voljo za osnovne naložbe ter infrastrukturne in prenovitvene projekte,

1.

pozdravlja zgoraj navedeno sporočilo Komisije z dne 5. septembra 2007 in njena prizadevanja za izboljšanje tekočih delovnih metod, da bi med prednostne naloge uvrstili upravljanje tekočih postopkov in jih pospešili; obžaluje, da Komisija še ni odgovorila ali se odzvala na zgoraj navedeno resolucijo Parlamenta z dne 21. februarja 2008, v kateri Parlament Komisijo poziva, naj posreduje natančne podatke o različnih vidikih uporabe prava Skupnosti, s posebnim poudarkom na oblikovanju nove, prej omenjene metode dela;

2.

je globoko zaskrbljen, da bi nova metoda dela, ki predvideva napotitev pritožb, ki jih prejme Komisija, zadevni državi članici (prvi odgovorni za nepravilno uporabo prava Skupnosti), odvzela institucionalno odgovornost Komisiji, ki je, kot to predvideva člen 221 Pogodbe ES, „varuh pogodb“; ugotavlja, da je Komisija pogosto zadnja instanca, na katero se državljani lahko obrnejo, ko opazijo nepravilno uporabo prava Skupnosti; zahteva od Komisije, da Parlamentu do novembra 2008 predloži prvo poročilo o postopkih in izidih iz prvih šestih mesecev pilotskega projekta, ki se je začel 15. aprila 2008 in ki vključuje 15 držav članic;

3.

poudarja, da je v skladu s členom 211 Pogodbe ES Komisija tista institucija, ki je odgovorna, da se določbe Pogodbe in ukrepi, ki jih institucije sprejmejo v skladu s Pogodbo, izvajajo, po členu 226 pa je pooblaščena tudi za ukrepanje proti vsaki državi članici, ki ne izpolnjuje obveznosti iz Pogodbe;

4.

poziva Komisijo, naj uporabi načelo, po katerem mora biti vsa pošta, ki razkriva kršitev prava Skupnosti, zabeležena kot pritožba, razen v izjemnih okoliščinah, predvidenih v točki 3 priloge k sporočilu Komisije z dne 20. marca 2002 o odnosih s tožnikom v zadevi kršitev prava Skupnosti (KOM(2002)0141); poziva Komisijo, naj Parlament obvesti o načinu, na podlagi katerega bo to načelo mogoče upoštevati, ko bo v veljavi nova metoda; poziva Komisijo, naj Parlament obvesti in se z njim posvetuje o vseh spremembah meril o izjemah, ki opravičujejo neizvajanje beleženja pritožb;

5.

ugotavlja, da sta pri postopkih za ugotavljanje kršitev največja problema čas (povprečno 20,5 meseca od evidentiranja zadeve v določenem roku do pošiljanja pisma o predložitvi Sodišču v skladu s členom 226 Pogodbe ES) ter nezadostna uporaba člena 228; poziva Komisijo, naj si prizadeva za skrajšanje precej dolgega roka za obravnavo pritožb ali peticij ter za iskanje praktičnih rešitev problemov, ki se pojavljajo pri odločanju od primera do primera, pri čemer naj preuči, ali ne bi bilo bolj smiselno uporabiti alternativnih metod, kot je SOLVIT, ki se je včasih ne spodbuja dovolj;

6.

ugotavlja, da se je pri preverjanju leta 2006 pokazalo, da je zelo naraslo število kršitev, ki jih je spremljalo vztrajno neizvrševanje sodb Sodišča, ter izpostavlja dva primera, ko so bile proti državam članicam uvedene finančne kazni; poziva Komisijo, naj bo bolj odločna pri uporabi člena 228 Pogodbe ES, da zagotovi ustrezno izvrševanje sodb Sodišča;

7.

poziva Komisijo, naj v zvezi s še vedno perečim problemom, ko države članice ne izpolnjujejo rokov za prenos direktiv, pripravi seznam direktiv, pri katerih je stopnja uporabe najnižja, ter navede razloge zanje;

8.

pozdravlja napore določenih generalnih direktoratov Komisije, zlasti generalnega direktorata za okolje, ki si prizadevajo za izboljšano spremljanje skladnosti, ki ga predvidevajo direktive, obenem pa izraža nezadovoljstvo z odgovori Komisije v zvezi z zaupnostjo študij o skladnosti; ponovno poziva Komisijo, da na svojem spletišču objavi študije, ki so bile na zahtevo več generalnih direktoratov izvedene za ovrednotenje skladnosti ukrepov na nacionalni ravni z zakonodajo Skupnosti;

9.

opozarja, da nacionalna sodišča v večini držav članic ne sodelujejo dovolj s Sodiščem in niso pripravljena uporabljati načela primarnosti prava Skupnosti; nadalje opozarja na izredno pomembno vlogo postopka predhodnega odločanja pri ustrezni uporabi prava Skupnosti;

10.

v zvezi s tem podpira prizadevanja Komisije, da opredeli področja prava Skupnosti, za katera bi bilo koristno dodatno usposabljanje nacionalnih sodnikov, pravnih strokovnjakov in javnih uslužbencev;

11.

meni, da so sporazumi o uporabi prava Skupnosti in tesno sodelovanje med Komisijo, Svetom, Evropskim varuhom človekovih pravic in pristojnimi odbori Evropskega parlamenta bistvenega pomena za učinkovito ukrepanje v vseh primerih, ko se je predlagatelj peticije upravičeno pritožil zaradi kršitve prava Skupnosti;

12.

poudarja, da so peticije, čeprav le redke izmed njih (4 v letu 2006) opozarjajo na dejanske kršitve prava Skupnosti, neprecenljiv vir informacij o temeljnih zahtevah državljanov Unije in bi jih morala Komisija uporabljati kot kazalce pri zakonodajnih ukrepih;

13.

poudarja, da je treba državljane bolje obveščati, da bi vsakega, ki želi vložiti pritožbo usmerili k organu, ki je na nacionalni ravni ali na ravni Skupnosti najbolj usposobljen za reševanje zadeve; meni, da bi bilo treba v institucijah EU spodbujati dobro upravljanje in storitve, da bi bili državljani deležni ustrezne obravnave in bi lahko v celoti uživali svoje pravice;

14.

predlaga, da Komisija razmisli o možnosti, da bi svoja predstavništva v državah članicah povabila k opazovanju in spremljanju izvajanja na kraju samem;

15.

poudarja potrebo po razpravi o predhodno obravnavani zamisli o skupnem sprejemnem mestu za vse pritožbe državljanov in težave, povezane s spremljanjem uporabe prava Skupnosti, saj ima državljan trenutno v ta namen na voljo več možnosti (peticije, pritožbe, varuh človekovih pravic, SOLVIT itd.), zaradi česar bi centraliziran signalizacijski sistem lahko v predvidenih rokih dal bolj ciljno usmerjene rezultate;

16.

pozdravlja dejstvo, da so letnim poročilom Komisije o spremljanju uporabe prava Skupnosti priložene priloge z obsežnejšimi informacijami o podatkih iz poročila in z osnovnimi statističnimi podatki;

17.

ugotavlja, da bi morali stalni odbori Evropskega parlamenta pri spremljanju uporabe prava Skupnosti igrati bolj aktivno vlogo; prepričan je, da bi morali odbori imeti zadostno upravno podporo, da bi to vlogo lahko izvajali učinkovito; naproša delovno skupino, zadolženo za reformo Parlamenta, odbor za proračun in ostale pristojne organe Evropskega parlamenta, da ocenijo možnost ustanovitve posebne delovne skupine znotraj sekretariata posameznega odbora, da bi tako zagotovili stalno in učinkovito spremljanje uporabe prava Skupnosti;

18.

poziva k tesnejšemu sodelovanju med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti, da bi spodbujali in okrepili učinkovito spremljanje uporabe prava Skupnosti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni; meni, da imajo nacionalni parlamenti pomembno vlogo pri spremljanju uporabe prava Skupnosti in tako pomagajo krepiti demokratično legitimnost Evropske unije in jo približevati ljudem;

19.

opozarja, da morajo biti v skladu s protokolom o vlogi nacionalnih parlamentov, priloženim Amsterdamski pogodbi, vse politike v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice deležne posebne pozornosti nacionalnih parlamentov in Konference odborov za evropske zadeve (COSAC); meni, da bi morala biti ta pozornost prisotna tako v začetni fazi procesa odločanja kot v fazi izvajanja evropske zakonodaje, tako da lahko evropski in nacionalni zakonodajalec uvajata nujne ukrepe v sektorjih, kjer je pristojnost deljena; posledično poziva parlamentarne odbore, pristojne na nacionalni in evropski ravni, da vzpostavijo stalne stike glede specifičnih zakonodajnih zadev, da bi tako združili vse informacije, ki lahko pripomorejo k preglednemu in učinkovitemu zakonodajnemu postopku na evropski in nacionalni ravni; pozdravlja organizacijo posebnih srečanj med evropskimi zakonodajalci, podobnim srečanju s predstavniki nacionalnih parlamentov, ki je potekalo 6. aprila 2008 ob reviziji okvirne odločitve o boju proti terorizmu in ki je omogočilo ovrednotenje ne samo težav z uporabo veljavne evropske zakonodaje, temveč tudi oceno primernosti predlogov sprememb, ki jih preverja Svet;

20.

poudarja, da bi ureditev iz Lizbonske pogodbe za spremljanje skladnosti z načelom subsidiarnosti nacionalnim parlamentom dodelila precej pomembnejšo vlogo pri sprejemanju zakonodaje Skupnosti;

21.

poudarja, da pojem državljanstva bistveno razširja domet načela o nediskriminaciji;

22.

je seznanjen z nedavnim povečanjem števila sodb Sodišča, ki temeljijo na pojmu državljanstva Unije in se nanašajo na pravico do prostega gibanja, v skladu s katero država članica svojih državljanov, ki so izkoristili pravico do selitve in prebivanja v drugi državi članici, ne sme obravnavati manj ugodno kot druge državljane;

23.

poziva države članice, naj spoštujejo pravice, ki izhajajo iz državljanstva Unije, vključno s pravico do glasovanja in kandidiranja na volitvah v Evropski parlament, ki je še posebej pomembna v luči volitev leta 2009;

24.

ugotavlja, da je prejel peticije s pritožbami, da nekatere države članice kršijo Direktivo 2004/38/ES; opozarja, da je navedena direktiva temeljnega pomena pri zagotavljanju prostega gibanja državljanov Unije po ozemlju držav članic; poudarja, da naj bi Komisija v drugi polovici leta 2008 predložila poročilo o izvajanju navedene direktive;

25.

poziva Komisijo, naj pozorno spremlja prenos direktiv 2000/43/ES in 2000/78/ES in nadzoruje, ali je prenesena zakonodaja, ki so jo sprejele države članice, v skladu z določbami direktiv, ter naj s postopki za ugotavljanje kršitev in neizpolnjevanja predpisov še naprej vrši pritisk na države članice, da bodo te v celoti izpolnjevale svoje obveznosti za čim hitrejši prenos direktiv; meni, da bi moral pristojni odbor Parlamenta igrati vlogo pri stalnem spremljanju obveznosti držav članic, ki izhajajo iz navedenih direktiv;

26.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija 2. julija 2008 v skladu s strategijo politike za leto 2008 sprejela predlog (KOM(2008)0426) horizontalne direktive, ki bi uporabljala načelo enakega obravnavanja tudi izven okvira zaposlovanja in zagotavljala enak dostop do blaga, storitev, stanovanj, izobraževanja, socialne zaščite in ugodnosti, ter meni, da predlog pomembno prispeva k trenutnemu protidiskriminacijskemu paketu;

27.

poziva Komisijo, naj temeljito preuči primere, ko države članice za izobraževanje študentov iz drugih držav uporabljajo omejitve, ki ne temeljilo na državljanstvu, da bi študentom omogočili prosto gibanje in enako obravnavo v visokošolskih sistemih držav članic;

28.

poziva še zlasti države članice, ki so najbolj upravičene do strukturnih skladov iz večletnega finančnega okvira za obdobje 20072013, naj nacionalno zakonodajo hitro uskladijo s standardi EU, še posebej na področju zaščite okolja, ter naj oblikujejo razpisne postopke, ki bodo državljanom pregledni, da bi tako učinkovito uporabili razpoložljive strukturne sklade in pospešili družbeni in gospodarski razvoj na regionalni ravni;

29.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Sodišču, Evropskemu varuhu človekovih pravic ter vladam in parlamentom držav članic.

21.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 15/27

A.

ker prizadevanja Komisije in Parlamenta za določitev pravno zavezujočega okvira za evropske regulativne agencije niso obrodila sadov,

B.

ker pri osnutku Medinstitucionalnega sporazuma iz leta 2005 ni bilo mogoče opaziti znatnega napredka, saj mu je Svet nasprotoval na institucionalni in politični ravni, Komisija pa se je odločila, da predlog umakne in ga nadomesti z vabilom k sodelovanju v medinstitucionalnem dialogu, ki bo privedel do skupnega pristopa,

C.

ker imajo regulativne agencije, čeprav so na prvi pogled podobne „mikroinstitucijam“, velik vpliv na evropsko upravljanje,

D.

ker je treba še opredeliti vsaj bistvene strukturne značilnosti regulativnih agencij, če naj bi bile te priznan parainstitucionalen parameter Evropske unije,

E.

ker Komisija predlaga ustanovitev medinstitucionalne delovne skupine, katere naloga bo opredeliti skupni okvir regulativnih agencij in pristojnosti vseh organov Evropske unije v zvezi s temi agencijami,

F.

ker mora Komisija izvesti horizontalno oceno regulativnih agencij do konca obdobja 2009–2010 in Parlamentu in Svetu čim prej predložiti poročilo o njenih zaključkih,

G.

ker je treba pozdraviti odločitev Komisije, da ne bo predlagala ustanovitve novih agencij, dokler medinstitucionalna delovna skupina ne bo dokončala svojega dela,

H.

ker se Komisija ne bi smela oddaljiti od smernic osnutka Medinstitucionalnega sporazuma iz leta 2005 o spremembah temeljnih aktov, ki urejajo obstoječe regulativne agencije, da bi se te lahko prilagodile novemu pristopu,

I.

ker že obstaja skupni okvir (3) za izvajalske agencije, ki jim je bila zaupana naloga upravljanja programov Skupnosti za omejeno obdobje,

1.

meni, da predlog Komisije pomeni priznanja vredno pobudo, in izjavlja, da je prek svojih predstavnikov pripravljen sodelovati pri delu medinstitucionalne delovne skupine, vendar hkrati meni, da je „skupni pristop“ pod njegovimi pričakovanji v zvezi s sklenitvijo Medinstitucionalnega sporazuma; ugotavlja, da to ne izključuje razvoja drugih oblik razumevanja, ki bi jih predlagala delovna skupina;

2.

poziva Svet, naj v vlogi ene od vej proračunske oblasti konstruktivno prispeva k delovanju delovne skupine;

3.

poziva Svet in Komisijo, naj skupaj s Parlamentom čim prej vzpostavita delovni program medinstitucionalne delavne skupine, da bo ta lahko začela delovati jeseni 2008;

4.

meni, da bi moral delovni program medinstitucionalne delavne skupine vključevati zlasti naslednje:

5.

obžaluje pomanjkanje splošne strategije pri ustanavljanju agencij EU; ugotavlja, da se agencije ustanavljajo za vsak posamezen primer, kar vodi v nepregledno strukturo regulativnih agencij, izvajalskih agencij in drugih organov Skupnosti, ki so vsak zase primer sui generis;

6.

je seznanjen s stališčem Komisije, da je ustanovitev regulativnih agencij, ki je sicer včasih izvedena na podlagi sodelovanja Evropskega parlamenta, izraz sodelovanja med državami članicami, katerega bistvo je interoperabilnost in skupno izvajanje pristojnosti, ki bi, v primeru, da bi bile podeljene le organom Skupnosti, lahko bile sporne z vidika centralizacije;

7.

poziva Svet in Komisijo, naj si skupaj s Parlamentom prizadevata za vzpostavitev jasnega, skupnega in skladnega okvira glede položaja, ki bo v prihodnosti v okviru evropskega upravljanja namenjen agencijam;

8.

meni, da je treba zagotoviti preglednost regulativnih agencij, zlasti glede njihovega delovanja, zagotavljanja in dostopnosti informacij ter načrtovanja in odgovornosti njihovih ukrepov;

9.

meni, da mora biti prednostna naloga pri iskanju medinstitucionalnega dogovora izboljšati njegovo delovanje in optimizirati dodano vrednost regulativnih agencij s tem, da se kot pogoji določijo večja preglednost, jasen demokratični nadzor in večja učinkovitost;

10.

meni, da je nujno določiti minimalna skupna pravila in načela glede strukture, delovanja in nadzora vseh regulativnih agencij, ne glede na njihovo naravo;

11.

meni, da bo sodelovanje pri dejavnostih regulativnih agencij treba zagotoviti z oblikovanjem uradnih postopkov posvetovanja in dialoga z zainteresiranimi stranmi;

12.

meni, da strukturna in funkcionalna raznolikost agencij sproža tudi zapletena vprašanja glede regulativnih parametrov, dobrega upravljanja in institucionalnega približevanja v smislu centralizacije-decentralizacije;

13.

meni, da morajo biti načela dobrega upravljanja zagotovljena s skupnim pristopom glede postopkov za izbor osebja, določitve proračuna in upravljanja sredstev, učinkovitega upravljanja in ocen učinkovitosti;

14.

bo preučil, ali odločitev Komisije, da ne podpre predlogov za ustanovitev novih regulativnih agencij, velja tudi za dva predloga, ki se še obravnavata v sektorjih energije in telekomunikacij;

15.

poudarja, da je treba vzpostaviti parlamentarni nadzor nad sestavo in delovanjem regulativnih agencij, pri čemer bo temeljno, da:

16.

poziva Komisijo, da pravočasno predloži zaključke horizontalne ocene regulativnih agencij, in sicer pred koncem obdobja 2009–2010, da jih bo lahko upoštevala medinstitucionalna delovna skupina;

17.

poziva Komisijo, naj opredeli merila, da se bodo ti rezultati lahko primerjali, in določi jasna pravila za prenehanje mandata agencij v primeru neučinkovitosti;

18.

poziva predsednika in konferenco predsednikov, da prednost namenita vprašanju sestave delovne skupine, ki jo predlaga Komisija, in meni, da je primerno, da Parlament v skupini zastopajo predsedniki ali poročevalci Odbora za ustavne zadeve, Odbora za proračun in še dveh drugih odborov, ki imajo praktične izkušnje na področju nadzora nad delom regulativnih agencij;

19.

ponovno poudarja, da sta Parlament in Komisija v osnutku Medinstitucionalnega sporazuma iz leta 2005 pozvala, naj se odločitev o sedežu agencije vključi v temeljni akt;

20.

želi poudariti, kako pomembno je, da se na sistematični osnovi na medinstitucionalni ravni zagotovi uporaba postopka, določenega v točki 47 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju (4), in poudarja, da je treba zagotoviti ustrezno spremljanje skupne izjave Parlamenta, Sveta in Komisije z dne 13. julija 2007 o decentraliziranih agencijah;

21.

je prepričan, da je nujno potreben natančen postopek za uporabo te določbe; meni, da bi takšen postopek lahko nudil priložnost za vključitev nekaterih pomembnih vidikov osnutka Medinstitucionalnega sporazuma iz leta 2005, v zvezi s katerim je bil postopek ustavljen, morda skupaj z nekaj prilagoditvami okvirne finančne uredbe za agencije (5);

22.

meni, da Evropska unija ne bi smela oklevati pri preusmerjanju sedanje težnje k zunanjemu izvajanju nalog Komisije in bi morala oblikovati jasna pravila za končanje mandata decentraliziranih agencij, če bi ocenjevanja pokazala, da decentralizirano upravljanje ni stroškovno učinkovito in uspešno;

23.

podpira namen Komisije, da ne bo predlagala novih decentraliziranih agencij, dokler postopek ocenjevanja ni končan, zlasti ker bi bilo zaradi meja sedanjega večletnega finančnega okvira brez temeljitega ponovnega načrtovanja trenutno izredno težko financirati nove organe Skupnosti;

24.

meni, da so s proračunskega vidika za program medinstitucionalne delovne skupine o prihodnosti agencij EU ključni naslednji elementi:

25.

v zvezi s tem opozarja na opredelitev „agencije“ po trialogu z dne 7. marca 2007, na katerem je bilo dogovorjeno, da bo za uporabo točke 47 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 opredelitev „agencije“ določena glede na to, ali je bil zadevni organ ustanovljen po členu 185 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (6) (Finančna uredba);

26.

želi poudariti, kako pomembna je jasna in skladna splošna terminologija v zvezi z agencijami, ki jo je treba oblikovati za skupno uporabo; opozarja, da so „regulativne agencije“ zgolj podskupina decentraliziranih agencij;

27.

meni, da je treba razpravljati o problemih v zvezi z datumi ter s pravnimi in postopkovnimi vidiki, ki bi se lahko pojavili, če ne bo pravočasno sklenjen sporazum o financiranju nove agencije v skladu s točko 47 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006, vzporedno z odločitvami, ki jih je sprejel zakonodajalec; meni, da je prav tako treba razmisliti o nekaterih postopkovnih zaščitnih ukrepih, da se zagotovi polno sodelovanje proračunskega organa pri vseh vprašanjih, ki vplivajo na proračun, kot na primer razširitev seznama nalog agencij;

28.

poudarja, da je Parliament v svoji zgoraj omenjeni resoluciji že leta 2005 pozval, da je treba, preden se predlaga ustanovitev nove agencije, opraviti obvezno analizo stroškov in koristi, ki bi se morala osredotočiti zlasti na vprašanje, ali „je agencija (vključno z morebitnimi stroški za spremljanje in usklajevanje) bolj stroškovno učinkovita, kot če bi zadevne naloge opravile same službe Komisije“, pa tudi na vprašanja, kot so mandat in delovne metode agencije ali stopnja njene neodvisnosti od Komisije, saj je to za zakonodajalca pogosto še posebej pomembno;

29.

poudarja potrebo po rednem in usklajenem ocenjevanju in nadzoru – pri čemer se je treba izogniti podvajanju in prekrivanju – da bi se ocenila dodana vrednost obstoječih decentraliziranih agencij, ki ne sodijo več pod točko 47 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006; to razume kot nadaljevanje prejšnjega dela, čemur je sledila skupna izjava o agencijah Skupnosti, o kateri so se sporazumeli na trialogu 18. aprila 2007 in ki pravi, da bodo redno ocenjevali obstoječe agencije Skupnosti, pri čemer se bodo zlasti osredotočili na njihove stroške in koristi ter podrobno pojasnili uporabljena merila za izbiro agencij, ki jih bodo ocenjevale;

30.

ugotavlja, da bi morala opravljena analiza odgovoriti na nekaj osnovnih vprašanj v zvezi s stroški in koristmi in bi se med drugim lahko opravila v skladu z naslednjimi merili:

31.

poudarja, da mora Komisija z ozirom na skupne proračunske posledice agencij prepričljivo dokazati, da je evropska uprava prek agencij stroškovno najučinkovitejša, najuspešnejša in najustreznejša možnost za izvajanje evropskih politik sedaj in v bližnji prihodnosti;

32.

vztraja, da je treba oblikovati minimalne skupne standarde, med drugim v zvezi z vlogo in politično odgovornostjo Komisije glede agencij, podporo, ki jo nudijo države gostiteljice, ter pravočasno in pregledno odločitvijo o sedežu agencije, kar bi lahko vključevale ustanovitvene uredbe agencij;

33.

opozarja, da morajo biti dejavnosti agencij urejene z jasno določenimi zahtevami glede odgovornosti, v skladu z določbami Finančne uredbe; poudarja obveznosti agencij v zvezi s postopkom podelitve razrešnice;

34.

poleg tega meni, da je najpomembnejše, da se poskusijo opredeliti nekatera skupna pravila za predstavitev proračuna agencij, da bi bili proračunski kazalniki, kot so stopnje izvajanja agencij ali posamezni deleži, ki sestavljajo njihove prihodke in odhodke, preglednejši in bolj primerljivi; meni, da bi bilo splošni prikaz subvencij agencijam v proračunu EU morda treba prilagoditi nalogam in vlogam nove generacije agencij;

35.

poudarja, da je po podatkih Komisije iz njenega zgoraj omenjenega sporočila trenutno 29 regulativnih agencij, ki zaposlujejo okrog 3 800 uslužbencev, pri čemer je letni proračun približno 1 100 milijonov EUR, vključno s prispevkom Skupnosti, ki znaša približno 559 milijonov EUR;

36.

vztraja, da mora biti postopek revizije/razrešitve v sorazmerju s celotnim proračunom agencij; zlasti ugotavlja, da se sredstva, ki so na voljo Evropskemu računskemu sodišču, niso povečala v skladu s številom agencij v zadnjih letih;

37.

ponavlja poziv, izražen v odstavku 7 resolucij z dne 22. aprila 2008 o razrešnicah v zvezi z izvrševanjem proračuna agencij, da Računsko sodišče ali drug neodvisni revizor redno (in ad hoc) opravlja revizije uspešnosti agencij; meni, da se pri tem ne bi smeli omejiti na običajne dejavnike finančnega upravljanja in pravilne uporabe javnega denarja, ampak bi morali vključiti tudi upravno učinkovitost in uspešnost ter oceno finančnega upravljanja vsake agencije;

38.

meni, da bi morale vse agencije skupaj z organizacijsko shemo predložiti pregled števila stalnega in začasnega osebja ter nacionalnih strokovnjakov ter navesti spremembe glede na prejšnji dve leti;

39.

opozarja na posebno poročilo Evropskega računskega sodišča št. 5/2008 o dobrem finančnem upravljanju agencij s posebnim poudarkom na revizijah smotrnosti poslovanja;

40.

poziva Komisijo, da združi administrativne funkcije manjših agencij in tako ustvari zahtevano kritično maso, da bodo lahko agencije zadovoljivo upoštevale veljavne predpise o javnih naročilih ter Finančno uredbo in kadrovske predpise (7);

41.

poziva Komisijo, naj opravi kritični pregled proračunskih zahtevkov agencij, saj večina agencij zahtevanih sredstev ne porabi;

42.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter in vladam držav članic.

21.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 15/33

A.

ker je v juliju 2005 Mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za prijetje Josepha Konyja, predsednika in poveljnika LRA, zaradi 33 točk domnevnih zločinov zoper človečnost in vojnih zločinov, ki je bil dopolnjen septembra 2005; ker so bili nalogi za prijetje izdani tudi zoper druge najvišje poveljnike LRA, med katerimi so Vincent Otti, Okot Odhiambo in Domic Ongwen,

B.

ker se med 33 točkami kazenske obtožnice zoper Josepha Konyja 12 točk nanaša na vojne zločine in zločine zoper človečnost, vključno z umori, posilstvi, zasužnjevanjem ter nečloveškimi dejanji povzročanja hudih telesnih poškodb in bolečin, 21 točk pa na vojne zločine, vključno z umori, krutim ravnanjem s civilnim prebivalstvom, napadom, namerno uperjenim proti civilnemu prebivalstvu, plenjenjem, vključno z napeljevanjem k posilstvu in prisilnim novačenjem otrok,

C.

ker se LRA v regiji že od leta 1986 domnevno bojuje proti vladi Ugande,

D.

ker se od leta 1986 v severni Ugandi odvijajo siloviti oboroženi upori, običajno v imenu LRA,

E.

ker sta avgustu 2006 vlada Ugande in LRA podpisali dogovor o prekinitvi sovražnosti,

F.

ker je bilo v letu 2005 na višku nasilja v severni Ugandi razseljenih približno 1,6 milijona ljudi, ki so živeli v notranjih taboriščih, na desetine tisoče otrok pa je moralo zaradi varnosti vsako noč spati v mestnih središčih; ker kljub temu, da bi se od leta 2006 polovica notranje razseljenega prebivalstva lahko vrnila na svoje domove ali v njihovo bližino, ostajajo razmere kritične za veliko število notranje razseljenih oseb, ki se ne želijo vrniti na domove, dokler ne bo sklenjen dokončni mirovni sporazum,

G.

ker so pogubne posledice tega spopada, zaradi katerega je bilo ugrabljenih več kot dvajset tisoč otrok in je povzročil veliko človeškega trpljenja, zlasti med civilnim prebivalstvom, kakor tudi očitna kršenja človekovih pravic, veliko razseljevanje prebivalstva ter zlom družbenih in gospodarskih struktur, razlog za globoko zaskrbljenost; ker je ugrabitev otrok in njihovo izkoriščanje kot sužnje za spolne namene ali vojake vojni zločin in zločin proti človečnosti,

H.

ker je samo v letu 2008 LRA domnevno izvedla 200 do 300 ugrabitev v Srednjeafriški republiki, južnem Sudanu in Demokratični republiki Kongo ter tako na enak nasilen način prizadela novo generacijo žrtev,

I.

ker je v juliju 2008 LRA v Nabangi napadla Sudansko osvobodilno vojsko in pri tem ubila 22 njenih vojakov,

J.

ker se Joseph Kony že večkrat ni pojavil v Jubi in še vedno zavrača podpis dokončnega mirovnega sporazuma, dokler skupina za skupno zvezo ne bo našla rešitve za naloge za prijetje Mednarodnega kazenskega sodišča in nekaj drugih vprašanj v okviru sporazuma; ker je pogajanja o dokončnem mirovnem sporazumu vodil posebni odposlanec generalnega sekretarja ZN za območja, ki jih zaseda LRA, nekdanji predsednik Mozambika Joaquim Chissano,

K.

ker je Joseph Kony uporabil premor v času mirovnega procesa za ponovno sestavo in organiziranje svojih enot LRA v Demokratični republiki Kongo,

L.

ker države pogodbenice niso bile sposobne prijeti Konyje in drugih poveljnikov LRA, LRA sedaj krepi svoje vrste na račun ugrabitev,

M.

ker je v septembru 2008 glede na podatke UNICEF LRA v mestih Kiliwa in Duru v Demokratični republiki Kongo domnevno ugrabila 90 kongoških šolarjev in napadla mnogo drugih krajev ter tako na tem območju povzročila veliko razseljevanje,

N.

ker ima Mednarodno kazensko sodišče odločilno vlogo pri preprečevanju in omejevanju velikih kaznivih dejanj, ki spadajo v njegovo pristojnost, ter je temeljno sredstvo za spodbujanje spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava in človekovih pravic, kar prispeva k svobodi, varnosti, pravičnosti in pravni državi ter k ohranjanju miru in krepitvi mednarodne varnosti,

O.

ker spadajo v pristojnost Mednarodnega kazenskega sodišča najhujša kazniva dejanja, ki zadevajo mednarodno skupnost, zlasti genocidi, zločini proti človečnosti in vojni zločini, storjeni po 1. juliju 2002,

P.

ker imajo države pogodbenice po Rimskem statutu same dolžnost, da preganjajo take zločine na podlagi svojih nacionalnih pristojnosti ter da podprejo posredovanje Mednarodnega kazenskega sodišča, ko države ne morejo izpolniti svojih dolžnosti,

Q.

ker so vse države članice EU, razen Češke republike, ratificirale Rimski statut,

R.

ker so se v skladu z zgoraj navedenim sporazumom o sodelovanju med EU in Mednarodnim kazenskim sodiščem, da se olajša obveznost sodelovanja in pomoči, pogodbenice sporazumele, da se vzpostavijo ustrezni redni stiki med Mednarodnim kazenskim sodiščem in kontaktno točko Evropskega parlamenta za sodišče,

S.

ker bi se morala EU in njene države članice močno truditi, da čim večje število držav sodeluje v Mednarodnem kazenskem sodišču, ter stalno imeti v mislih ta cilj med pogajanji (dvostranskimi ali večstranskimi) in v političnem dialogu s tretjimi državami in regionalnimi organizacijami,

T.

ker bi bilo treba Mednarodnemu kazenskemu sodišču nameniti pozornost pri zunanjih odnosih EU, ratifikacija in izvajanje Rimskega statuta pa bi morala biti vključena v pogovore o človekovih pravicah in politični dialog (zlasti na srečanjih na vrhu in srečanjih na visoki ravni) s tretjimi državami, vključno z razvojnim sodelovanjem, kot je v okviru Sporazuma iz Cotonouja,

1.

poziva vlado Ugande in vlade sosednjih držav, zlasti Demokratične republike Kongo, naj popolnoma sodelujejo z Mednarodnim kazenskim sodiščem pri njegovih preiskavah in pregonu; zlasti poziva k takojšnjemu sodelovanju za prijetje in predajo Josepha Konyja in drugih oseb, obtoženih s strani Mednarodnega kazenskega sodišča;

2.

globoko obžaluje zadržanost pri prizadevanjih za spodbujanje prijetja Josepha Konyja in drugih oseb, obtoženih s strani Mednarodnega kazenskega sodišča; ponovno opozarja vlado Ugande, da je kot pogodbena stranka Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča dolžna v celoti sodelovati s sodiščem;

3.

ugotavlja, da Rimski statut predvideva, da ko so osebe enkrat predane Mednarodnemu kazenskemu sodišču, vlada Ugande lahko zahteva, da se zadeva vrne na ugandska sodišča, če Mednarodno kazensko sodišče meni, da so ugandska sodišča sposobna in voljna resnično raziskati in kazensko preganjati osumljence LRA, na katere se nanašajo nalogi za prijetje;

4.

poziva ugandsko vlado, naj z LRA ne sklene nikakršnega sporazuma, ki bi obšel mednarodno pravo;

5.

poziva države članice EU, Afriške unije ter zlasti sosedske države Ugande, da dosledno pristopijo k izvajanju nalogov za prijetje;

6.

zahteva brezpogojno in takojšnjo izpustitev vseh oseb, ki jih je ugrabila LRA, zlasti otrok, ki lahko postanejo sužnji za spolne namene ali so prisiljeni se bojevati za LRA;

7.

poziva mednarodno skupnost, naj opravi raziskave o domnevnih nedavnih zlorabah LRA v Srednjeafriški republiki, Demokratični republiki Kongo in južnem Sudanu ter naj poroča o neobjavljenih raziskavah ZN in njihovih izsledkih o zlorabah v Srednjeafriški republiki;

8.

poziva vlade na tem področju, misijo ZN v Demokratični republiki Kongo (MONUC) ter druge mednarodne opazovalce v mirovnih pogovorih, naj prek povečanega nadzora regionalnih meja sledijo premikom LRA in s tem seznanijo javnost ter naj nadzorujejo in prepovejo pretok orožja in drugo preskrbo LRA; poziva k razvijanju učinkovitih načrtov za izvajanje nalogov za prijetje Mednarodnega kazenskega sodišča s sočasnim zmanjšanjem tveganja za življenja civilistov, brez čezmerne uporabe sile, vključno z uporabo MONUC;

9.

poziva države članice EU, zlasti tiste, ki so bile vključene v mirovni proces v Ugandi in Jubi, naj se uskladijo z regionalnimi vladami, s sekretariatom ZN ter mirovnimi silami, da bi se izvršili nalogi za prijetje Mednarodnega kazenskega sodišča za vodje LRA;

10.

opozarja na dejstvo, da je pravica skupni cilj EU in Afriške unije;

11.

opozarja, da so se po Rimskem statutu države pogodbenice same zavezale, da prekinejo z nekaznovanjem največjih kaznivih dejanj, ki zadevajo mednarodno skupnost, ter da prispevajo k preprečevanju takšnih dejanj; močno verjame, da Mednarodno kazensko sodišče in ad hoc sodišča prispevajo k procesu sprave in miru;

12.

izraža zaskrbljenost zaradi pomanjkanja dejanskih prizadevanj, da bi se preprečilo, da bi mednarodna pomoč prišla v roke LRA ter tako omogočila Josephu Konyju ponovno oboroževanje; zahteva, da se prekine oskrbovalna mreža LRA; poziva vlado Sudana, naj preneha financirati in nuditi vojaško podporo LRA;

13.

poziva EU in mednarodne donatorje, naj podprejo razorožitev, demobilizacijo in reintegracijo nekdanjih vojakov LRA, povratek razseljenih ljudi ter odškodnino za žrtve;

14.

pozdravlja tesne in redne stike med visokimi uradniki Mednarodnega kazenskega sodišča in EU; ugotavlja, da EU močno podpira sodelovanje pri Rimskem statutu in njegovo izvajanje; poudarja, da ima vodstvo EU bistven pomen pri krepitvi mandata Mednarodnega kazenskega sodišča;

15.

močno verjame, da na dolgi rok Mednarodno kazensko sodišče prispeva k preprečevanju novih grozot; poudarja, da neuspeh pri aretaciji Josepha Konyja prispeva k nadaljevanju grozot in zlorabi človekovih pravic; poudarja, da ne more priti do miru in sprave brez pravice za žrtve;

16.

priporoča, naj skupna parlamentarna skupščina AKP-EU pazljivo spremlja razmere v severni Ugandi ter kršenje človekovih pravic s strani LRA;

17.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za območje Velikih jezer, posebnemu predstavniku EU za Afriško unijo, vladi Ugande, vladam držav članic EU in članic Varnostnega sveta ZN, institucijam Afriške unije ter tožilcu Mednarodnega kazenskega sodišča.

21.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 15/38

A.

ker je trgovina z otroki ostaja pereče vprašanje, saj je za prisilno delo ali spolno izkoriščanje prodanih več kot dva milijona otrok na leto,

B.

ker zaradi razvoja novih komunikacijskih tehnologij narašča trgovina z otroki in je ta pojav še težje obvladovati,

C.

ker nacionalni organi in nevladne organizacije v državah članicah še vedno niso učinkoviti v boju proti trgovini z otroki zaradi nezadostnega čezmejnega sodelovanja, pomanjkanja specialističnega usposabljanja in nezadostnega izvajanja sedanjih pravnih norm,

1.

poziva države članice, naj prepoznajo preprečevanje trgovine z otroki kot prednostni cilj v svojih nacionalnih politikah varstva otrok;

2.

poziva Evropski parlament in Svet, naj zagotovita potrebna sredstva v okviru strategije Komisije za spodbujanje in varstvo pravic otrok;

3.

poziva države članice, naj še naprej dejavno sodelujejo in si izmenjujejo znanje in izkušnje s pristojnimi organi EU in nevladnimi organizacijami, da bi preprečile trgovino z otroki in se proti njej borile ter zagotovile ustrezno obravnavo žrtev te trgovine;

4.

naroči svojemu predsedniku, naj to pisno izjavo skupaj z imeni podpisnikov posreduje Svetu in Komisiji.

21.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 15/40

A.

ker je EU v kritičnem položaju, kar zadeva finančno krizo, izziv podnebnih sprememb in potrebo po oblikovanju jasnega institucionalnega dogovora,

B.

ker se je sedanja finančna kriza, ki so jo sprožila tvegana hipotekarna posojila v Združenih državah in ki med drugim izvira iz časa pretirano ekspanzivne monetarne politike zveznih rezerv ZDA, premajhne preglednosti na finančnih trgih, prevelikega vpliva finančnih institucij, pomanjkljivega nadzora finančnih trgov, slabe kakovosti ocen in napačnih predvidevanj glede razvoja cen nepremičnin, zaradi čedalje tesneje povezanih trgov razširila po vsem svetu,

C.

ker so inovacije finančnih trgov lahko uporabne, vendar morajo biti taki finančni proizvodi pregledni in jih je treba urediti, da se zagotovi pravo ravnotežje med učinkovitostjo in stabilnostjo, ter ker morajo finančni trgi služiti dejanskemu gospodarstvu,

D.

ker obstoječi instrumenti niso uspeli zajeziti učinka finančne krize, tako da bi kar se da zmanjšali kolektivne stroške ter preprečili tveganje, in ker je treba na ravni EU zagotoviti dosleden nadzor vse bolj povezanih evropskih finančnih trgov; ker kljub vsemu finančna stabilnost in krizno upravljanje vključujeta širši niz akterjev, ne zgolj nadzornike,

E.

ker v sklepih Evropskega sveta glede finančne krize ni omenjen Evropski parlament kot sozakonodajalec pri izvajanju odločitev Evropskega sveta,

F.

ker je parlamentarni postopek za ratifikacijo Lizbonske pogodbe zaključilo 24 držav članic; ker so institucionalne reforme iz Lizbonske pogodbe nujno potrebne za zagotovitev nemotenega in uravnoteženega delovanja Evropske unije s popolnim demokratičnim nadzorom,

G.

ker je zaradi pomembnih političnih dogodkov v letu 2009, zlasti evropskih volitev ter oblikovanja nove Evropske komisije, potrebna jasnost o tem, katere institucionalne določbe se bodo uporabljale,

H.

ker ima EU pomembno vlogo v svetovnem merilu pri boju proti podnebnim spremembam, tako s svojim vodenjem v mednarodnih pogajanjih kot z znatnimi znižanji, h katerim se je EU obvezala v 27 državah članicah; ker se je v zvezi s tem Evropski svet 8. in 9. marca 2007 zavezal, da bo do leta 2020 dosegel vsaj 20 % zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov ter da bo ta cilj povišal na 30 % v primeru sprejetja celovitega mednarodnega sporazuma,

I.

ker je boj proti podnebnim spremembam eno glavnih vprašanj in ciljev Evropske unije ter ga je treba obravnavati s celostnim pristopom na mednarodni ravni,

J.

ker izpolnjevanje ciljev lizbonsko-göteborške strategije ter sprejetje svežnja predlogov za podnebne spremembe in energetiko zahtevata dolgoročne naložbe in ker mora biti vloga Evropske investicijske banke (EIB) pri tem še dodatno okrepljena,

1.

odločno poudarja, kako pomembno je, da se evropska makroekonomska politika odzove hitro in zelo usklajeno, da bi ponovno oživila svetovno gospodarsko rast; vseeno ugotavlja, da se ne smejo ogroziti načela pakta za stabilnost in rast ter da bi si morale države članice prizadevati za konsolidacijo proračuna;

2.

je zelo zaskrbljen zaradi razmer na finančnih trgih in poziva, da je treba dodatno okrepiti usklajeno delovanje, da bi ponovno vzpostavili zaupanje v trge;

3.

pozdravlja sklepe Evropskega sveta, ki je ratificiral ukrepe, za katere se je dne 12. oktobra 2008 odločila euroskupina, kot prvi pomembni in usklajeni korak k obnovitvi zaupanja v trge, spodbuditvi medbančnih posojil in krepitvi lastnih sredstev bank, da bi lahko še naprej posojale podjetjem in gospodinjstvom; se strinja, da so bili ti ukrepi potrebni za zajezitev sedanje finančne krize;

4.

meni, da je nujno, da države članice pokažejo odločno zavezanost in sposobnost učinkovitega upravljanja krize za ponovno vzpostavitev stabilnih tržnih razmer, saj je to bistveno za zaupanje, meni, da prvo srečanje voditeljev držav in vlad euroobmočja, ki sprejemajo odločitve v takšni sestavi, zahteva nadaljnji razvoj;

5.

ugotavlja, da ta kriza ne vpliva le na finančne trge, ampak tudi na sposobnost preživetja podjetij, delovna mesta, osebne finance ter mala in srednje velika podjetja, ter da bi bile posledice nepredstavljive, če nacionalni organi, Evropska centralna banka (ECB) ter druge centralne banke ne bi uvedli ukrepov za povrnitev zaupanja v finančni sistem;

6.

poudarja potrebo po ukrepanju v zvezi s finančno stabilnostjo in sistemskim tveganjem; poziva Komisijo in Svet, da ponovno oživita lizbonski program in da prilagodita nacionalne programe reforme držav članic v času izkrivljanj na gospodarskem področju pa vse do konca leta, da se zavarujejo delovna mesta in dohodki državljanov EU;

7.

je prepričan, da potrebujemo trajnostno in v rast usmerjeno makroekonomsko okolje; opozarja, da je izjemno pomembno, da imajo državljani ter mala in srednje velika podjetja še naprej dostop do posojil, ter da se nadaljujejo naložbe v infrastrukturo v EU, da bi preprečili občuten padec gospodarske rasti in zaposlenosti; poudarja vlogo, ki jo lahko pri tem odigra EIB;

8.

odločno podpira ukrepe, s katerimi bi ponovno dosegli likvidnost trgov, tako da bi bilo podjetjem in posameznikom ponovno na voljo kreditiranje; se zaveda, da je treba davkoplačevalcem zagotoviti, da bo pri vseh ukrepih upoštevana njihova zaskrbljenost, in ugotavlja, da je ponovna vzpostavitev stabilnega finančnega stanja nadvse pomembna za gospodarsko rast v prihodnje; poziva države članice, naj proučijo delovanje sedanjega finančnega sistema, če želijo zares povrniti zaupanje v finančne trge in se spoprijeti s finančno krizo na svetovni ravni;

9.

pozdravlja hiter in celovit odziv Komisije v zvezi z uporabo pravil o državni pomoči za ukrepe, sprejete v zvezi s finančnimi institucijami; v zvezi s strogim nadzorovanjem zasilnih ukrepov poziva Komisijo, naj ustanovi interdisciplinarno skupino, ki bo vključevala strokovnjake iz generalnega direktorata za konkurenco, odbore na 3. ravni in evropski sistem centralnih bank, da se združijo znanje in izkušnje in se zagotovi, da se bodo v državah članicah sprejemale uravnotežene, nepristranske in kakovostne odločitve;

10.

ceni odločitev Komisije, da bo oblikovala skupino na visoki ravni za pripravo nadzorne strukture, ki bo trdna in vzdržna ter bo zagotavljala boljše medsektorsko in čezmejno povezovanje ter usklajevanje; poudarja, da je treba natančno opredeliti kratkoročni mandat te skupine ter da mora poročati Svetu, Komisiji in Evropskemu parlamentu;

11.

odobrava oblikovanje „enote za finančno krizo“ in poziva Svet, naj kratkoročno soglaša z načinom njenega delovanja in z njenim sodelovanjem z že ustanovljeno skupino na visoki ravni; močno obsoja, da Parlament vanjo ni bil vključen; podpira vzpostavitev sistema za zgodnje opozarjanje z večjimi pristojnostmi, ki bi ga vodili Komisija in Evropska centralna banka, ki bi imel pooblastila za usklajevanje in izvrševanje ter pri katerem bi morali sodelovati odbori na 3. ravni;

12.

odobri sklep Sveta o okrepitvi vloge EIB kot posojilodajalca in posojilojemalca;

13.

izraža zaskrbljenost zaradi tveganja na finančnih trgih, do katerega prihaja zaradi velikosti državnih svežnjev podpore, ter meni, da je v interesu davkoplačevalcev in proračunov držav članic, da vsako reševanje finančne institucije z javnimi sredstvi spremljajo javni nadzor, izboljšave v upravljanju, omejevanje plač, povečana odgovornost javnim organom ter naložbene strategije za dejansko gospodarstvo;

14.

poziva Svet, naj sodeluje s Parlamentom, in Komisijo, naj uporabi svoja pooblastila pri dajanju pobud ter predlaga ukrepe za krepitev regulativnega in nadzornega okvira EU ter reševanja krize na regulativni ravni EU;

15.

poudarja, da je treba temeljito preučiti vzroke sedanje finančne krize, zlasti ustreznost nadzora in upoštevanje veljavnih pravil; ponovno poziva k zakonodajnim ukrepom, zlasti ukrepom regulacije in nadzora bank, vloge bonitetnih agencij, listinjenja in pregleda nad njim, skladov tveganega kapitala in drugih vrst novih institucij, vloge vzvodov, zahtev preglednosti, pravil o likvidaciji, kliringa na zunajborznem trgovanju in mehanizmov za preprečevanje kriz; pozdravlja predlog Komisije, da se poviša najnižje zavarovanje depozitov v bankah in ponovno poudarja svojo zavezo, da bo predlog hitro preučil;

16.

ponovno poudarja, da je treba okrepiti Lamfalussyjev proces, kot je zahteval v svoji resoluciji z dne 9. oktobra 2008 s priporočili Komisiji o nadaljevanju Lamfalussyjevega procesa: prihodnja struktura nadzora (1), vključno z nadzorom kolegijev nad največjimi čezmejnimi finančnimi skupinami in zagotavljanjem jasnega pravnega statusa in močnejših pristojnosti za odbore na 3. ravni, da se izboljša nadzor v EU in pomaga mednarodnemu dialogu in usklajevanju politik na tem področju;

17.

poudarja, da krize, ki presega nacionalne pristojnosti, ne morejo reševati samo nacionalni organi vsak zase, ter da sta pri čezmejnih krizah bistvena sodelovanje in medsebojno zaupanje nadzornih organov; poziva Komisijo in odgovorne nacionalne organe, naj skupaj pripravijo ustrezne predloge za učinkovito reševanje krize, ki bi jih nato Parlament nadalje obravnaval; opozarja na pomen močne usklajenosti na ravni EU, kadar gre za srečanje skupine G8, ter je trdno prepričan o globalnih odgovorih na krizo, ki bi spodbudili vzpostavitev novega mednarodnega finančnega reda z reformo brettonwoodskih institucij;

18.

pozdravlja pobudo za čimprejšnjo mednarodno konferenco, na kateri bi razpravljali o regulativnih in nadzornih ukrepih, ki jih je treba uvesti, da bi se odzvali na sedanjo krizo; je prepričan, da mora EU imeti glavno vlogo v razpravi o prihodnosti mednarodne finančne strukture; poziva Evropski svet in Komisijo, naj v ta postopek vključita Parlament;

19.

poziva Komisijo, naj čim prej pripravi predlog za revizijo Direktive Sveta 2003/48/ES z dne 3. junija 2003 o obdavčitvi dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti (2);

20.

ponovno izraža, da spoštuje izid irskega referenduma in izid postopka ratifikacije v drugih državah članicah ter meni, da je mogoče odpraviti zadržke, ki jih je izrazilo irsko ljudstvo, da se pred evropskimi volitvami zagotovi rešitev, ki bo sprejemljiva za vse; je pripravljen irski vladi in parlamentu ponuditi kakršno koli pomoč, ki jo utegneta potrebovati, da bi predstavila vrsto predlogov, ki bodo privedli do širšega in bolj informiranega konsenza v irskemu javnemu mnenju o prihodnosti te države v okviru reformirane in okrepljene Evropske unije in ki bodo sprejemljivi za partnerice Irske iz EU;

21.

poziva Evropski svet, naj na naslednjem zasedanju opredeli metodo in časovni razpored, ki bosta omogočila dosego tega rezultata;

22.

meni, da zaradi sedanje mednarodne finančne krize ne bi smeli dvomiti o podnebnih ciljih EU za obdobje po letu 2012; se obvezuje k tesnemu sodelovanju s Svetom in Komisijo, da bi v čim krajšem času dosegli učinkovit in izvedljiv sporazum o svežnju predlogov na področju podnebnih sprememb in energije; poudarja, da je za industrijo EU, njene delavce in potrošnike bistvena natančna ocena ukrepov, s katerimi naj bi dosegli te cilje, zato da se ugotovi, kako bi vplivali na sektorsko in splošno konkurenčnost podjetij EU; opozarja Svet, da gre v tem primeru za postopek soodločanja, kjer je potrebna kvalificirana večina;

23.

poziva Svet, naj ohrani predlagane visoko zastavljene cilje, da bi do leta 2020 dosegli zavezujoč 20 % delež trajnostne energije iz obnovljivih virov v skupni končni porabi energije v Skupnosti ter zavezujoč 10 % delež energije iz trajnostnih obnovljivih virov energije v prometnem sektorju v vseh državah članicah;

24.

je seznanjen, da je Evropski svet podprl premik v smeri 30 % zmanjšanja izpustov, če bi bil sprejet mednarodni sporazum in pod pogojem, da se druge razvite države zavežejo k primerljivim ciljem zmanjšanja izpustov ter ustrezno prispevajo tudi gospodarsko naprednejše države v razvoju, v skladu z njihovo odgovornostjo in glede na njihove zmogljivosti;

25.

opozarja, da je za industrijo EU bistveno, da se za sektorje, ki so najbolj izpostavljeni „premestitvi“/selitvi emisij CO2 in izgubi konkurenčnosti, uvedejo potrebni prilagodljivi ukrepi;

26.

opozarja, da so bile ugotovljene možnosti, da bi zajemanje in shranjevanje ogljika pripomoglo k pomembnejšemu zmanjšanju izpustov CO2 v sektorju proizvodnje električne energije in v industrijskih obratih, med drugimi te možnosti priznava medvladni forum o podnebnih spremembah; zato poziva Svet, naj zagotovi ustrezna sredstva, da bo lahko do leta 2015 začelo delovati 12 predstavitvenih projektov, h katerih izgradnji je pozval;

27.

poudarja potrebo po vključitvi predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nove osebne avtomobile kot del celostnega pristopa Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil (KOM(2007)0856) kot enega od zakonodajnih predlogov v svežnju o podnebnih spremembah in energetiki;

28.

poziva k močni politični zavezanosti prehodu na gospodarstvo EU z nizkimi emisijami ogljika, s povečano porabo domačih virov, decentralizirano proizvodnjo energije in ukrepi za varčevanje z energijo, da bi se spodbujali obnovljivi viri energije, energetska učinkovitost in drugi viri energije z nizko vsebnostjo ogljika, raznolikost oskrbe z energijo ter da bi se zmanjšala odvisnost od uvoženih fosilnih goriv, saj je ta premik najbolj logičen odziv na višje cene nafte; se zavzema za to, da bi tem strateškim ukrepom sledile večje finančne obveznosti na področju raziskav in razvoja;

29.

poziva Svet in Komisijo, naj odločno sledita priporočilom Parlamenta v zvezi s skupno evropsko zunanjo politike o energiji, zlasti s spodbujanjem enotnosti EU na pogajanjih z dobavitelji energije ter tranzitnimi državami, zaščito interesov EU kot celote, razvijanjem učinkovite diplomacije na področju energetike, sprejemanjem učinkovitejših mehanizmov odzivanja na krizne razmere ter z zagotavljanjem diverzifikacije dobaviteljev energije; poudarja, da je treba zaradi tega sprejeti ustrezno strategijo in zagotoviti vse potrebne instrumente za njeno izvedbo; poziva, da je treba posebno pozornost nameniti vzpostavitvi potrebnih manjkajočih medsebojnih povezav, zlasti v vzhodnem delu Evrope;

30.

pozdravlja poziv Sveta h krepitvi in dopolnitvi kritične infrastrukture; poziva Komisijo, naj vzpostavi delovanje vseevropskih energetskih omrežij in prednostni načrt medsebojnega povezovanja, ob tem pa naj ne zanemari infrastrukturo za sprejemanje in shranjevanje utekočinjenega zemeljskega plina; pozdravlja posebno pozornost, s katero se obravnavajo odročne regije EU; poudarja pomembnost nadaljnjega razvoja infrastrukture za medsebojno evropsko povezovanje in omrežne infrastrukture, da se prenesejo na trg vse večje količine vetrne energije z morja; ugotavlja, da bodo za čezmejne povezave potrebni posebni ukrepi, kot sta prednostno dodeljevanje sredstev ali davčne olajšave; ugotavlja, da bo dokončanje manjkajočih povezav v vseevropskih omrežjih izboljšalo zanesljivost oskrbe in prispevalo h končni vzpostavitvi notranjega trga;

31.

poudarja potrebo po povečanju sodelovanja s sosednjimi državami iz črnomorske regije v institucionalnem in večstranskem okviru, ki bo vključeval vprašanja v zvezi z varnostjo oskrbe z energijo in njenega prenosa, ter preglednosti dejavnosti na trgu;

32.

izpostavlja, da je varnost oskrbe z energijo prednostna naloga za Evropsko unijo; v zvezi s tem poudarja, da mora razvoj skupnih načrtov EU na področju obnovljivih virov energije imeti ključno vlogo pri zagotavljanju oskrbe z energijo, ob spoštovanju lizbonskih in göteborških ciljev;

33.

poudarja, da energetska učinkovitost ni le eno izmed stroškovno najučinkovitejših sredstev za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, temveč tudi neposredno pozitivno vpliva na gospodarstvo zaradi nižjih stroškov goriva in večje kupne moči potrošnikov za druge izdelke in storitve; poziva države članice, naj pospešijo izvajanje politike energetske učinkovitosti in veljavne zakonodaje;

34.

meni, da je popolnoma delujoč notranji trg bistvenega pomena za varnost oskrbe; ugotavlja, da energetski trg EU še ni dokončno oblikovan in da je popolno delovanje nujno; pozdravlja poziv k dokončanju zakonodajnega svežnja o notranjem energetskem trgu pred koncem parlamentarnega obdobja; poziva Svet, naj na podlagi političnega dogovora, ki je bil dosežen 10. oktobra 2008 na svetu za energijo, začne pogajanja s Parlamentom o tem svežnju;

35.

pozdravlja pobudo francoskega predsedstva o Evropskem paktu o priseljevanju in azilu, kolikor ta spodbuja skladen in uravnotežen pristop k migracijam v okviru svojih dveh ciljev: zagotavljanje zakonitih poti za migracije in istočasno odpravljanje nezakonitih migracij; v zvezi s tem meni, da bi skupna politika priseljevanja morala temeljiti na predpostavki, da so priseljenci posamezni člani družbe in potencialni državljani; meni, da bi si poleg tega države članice morale prizadevati za vzpostavitev jasne in učinkovite politike za družbeno vključitev in integracijo; zato meni, da morajo pakt spremljati konkretni zakonodajni predlogi;

36.

se strinja s Svetom, da bi morali z Evropskim paktom o priseljevanju in azilu zagotoviti okvir za delovanje pod okriljem prihodnjih predsedstev;

37.

meni, da konfliktov na Kavkazu ni mogoče rešiti z vojaškim posegom ter odločno obsoja dejanja vseh tistih, ki so želeli s prisilo in nasiljem spremeniti razmere v gruzijskih separatističnih pokrajinah Južni Osetiji in Abhaziji;

38.

opozarja na nesorazmerne vojaške akcije Rusije v Gruziji na začetku avgusta 2008, njen vdor globoko v državo ter enostransko odločitev, da prizna neodvisnost Abhazije in Južne Osetije;

39.

poziva Rusijo, naj spoštuje suverenost in ozemeljsko celovitost Gruzije ter nedotakljivost njenih meja, ki jih priznavajo vse države članice EU;

40.

poudarja, da mora EU spremeniti svojo politiko do Rusije, če ta ne bo izpolnjevala svojih obveznosti v skladu s sporazumoma z dne 12. avgusta in 8. septembra 2008;

41.

pozdravlja stališče Sveta o razmerah v Gruziji; ponovno opozarja na obveznosti iz sporazumov z 12. avgusta in 8. septembra 2008; poudarja, da je umik ruskih čet z območij, ki mejijo na Južno Osetijo in Abhazijo, nujen dodatni korak; poziva k varni in hitri vrnitvi beguncev, ki bi ga spremljala namestitev opazovalcev EU na terenu; obžaluje neuspeh pogovorov med Rusijo in Gruzijo 15. oktobra 2008 v Ženevi;

42.

poleg tega obžaluje, da nadzorni misiji Evropske unije ni dovoljen vstop v separatistični regiji, kjer namerava Rusija namestiti 7 600 pripadnikov redne vojske in s tem zamenjati manjšo skupino ruskih mirovnikov, ki so bili razporejeni na ta območja po sporazumih o prekinitvi ognja med leti 1992 in 1994;

43.

z veseljem pričakuje rezultate mednarodne konference donatorjev za Gruzijo z 22. oktobra 2008; pozdravlja zavezo Komisije, da bo zagotovila močno politično, finančno in praktično podporo Gruziji; poziva Komisijo, naj predloži in hitro oblikuje ukrepe za obnovo konfliktnih območjih ter naj okrepi humanitarno pomoč, da bi ljudi, ki jih je vojna prizadela, preselila in jim še pred zimo našla zavetje;

44.

ugotavlja, da je treba ostala vprašanja reševati na mednarodni mirovni konferenci v Ženevi, zlasti v zvezi z razmerami v Južni Osetiji in Abhaziji in njuno prihodnostjo ter nadaljnjim zadrževanjem ruskih vojaških sil v Ahalgori in Pereviju v Južni Osetiji in v soteski Kodori v Abhaziji, ter da se do takrat odnosi med Evropsko unijo in Rusijo ne morejo popolnoma normalizirati;

45.

opozarja ruske oblasti, da je pomembno zagotoviti, da bodo lahko osebe in nevladne organizacije, ki se ukvarjajo z zaščito človekovih in državljanskih pravic, v skladu z zavezo, ki jo je Rusija dala Svetu Evrope, delovale nemoteno in brez ustrahovanja;

46.

poziva Svet in Komisijo, naj razmislita o možnosti selektivne uporabe instrumenta evropske sosedske politike ter instrumenta za demokracijo in človekove pravice za Belorusijo tako, da se ponudi več pomoči beloruski civilni družbi; poudarja, da mora biti demokratična beloruska opozicija v celoti vključena v dialog med EU in Belorusijo;

47.

poziva Svet in Komisijo, naj začneta dialog z beloruskimi organi, ki bo temeljil na pogojnem in postopnem pristopu, z omejitvami, časovnimi razporedi, revizijskimi klavzulami in ustreznimi finančnimi sredstvi;

48.

pozdravlja podporo, ki jo je Evropski svet namenil „vzhodnemu partnerstvu“, ki ga Komisija ravno oblikuje, da bi okrepila odnose med Evropsko unijo in njenimi vzhodnimi sosedami; poudarja, da mora imeti to partnerstvo oprijemljivo in jasno vsebino, zlasti kar zadeva svobodo gibanja in prosto trgovino, pa tudi zadostna finančna sredstva v proračunu EU;

49.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in parlamentom držav članic.

21.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 15/46

1.

na Svet naslovi naslednja priporočila in opažanja:

O postopkovnih vidikih

O področju uporabe in namenu

O varstvu podatkov

2.

vabi države članice in nacionalne parlamente, ki trenutno pregledujejo navedeni sporazum in/ali sporazum z ZDA (Belgija, Češka republika, Španija, Madžarska, Nizozemska, Poljska), naj upoštevajo zgornja opažanja/priporočila;

3.

opozarja Svet, da bi moral biti Parlament v primeru začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe primerno udeležen pri pregledu vseh sporazumov o PNR;

4.

naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje Svetu in v vednost Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in parlamentu Avstralije.

21.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 15/50

A.

ker Pogodba ES priznava temeljne pravice, določene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, v ustavah držav članic ter v različnih mednarodnih pogodbah in konvencijah, kot osnovo, na katero se sklicujeta pravo in praksa Skupnosti,

B.

ker Pogodba ES določa niz pomembnih načel in ker je eden od glavnih namenov Skupnosti oblikovanje notranjega trga s socialno razsežnostjo, za katerega je značilna odprava ovir pri prostem pretoku blaga, oseb, storitev in kapitala med državami članicami,

C.

ker je eno od teh načel priznavanje temeljnih ustavnih pravic državljanov, vključno s pravico do ustanavljanja sindikatov, pravico do stavke in pravico do pogajanja o kolektivnih pogodbah,

D.

ker so med temeljnimi načeli notranjega trga tudi prost pretok delavcev, pravica do ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev,

E.

ker v skladu s členom 39 Pogodbe ES prost pretok delavcev vključuje odpravo kakršne koli diskriminacije na podlagi državljanstva med delavci držav članic glede zaposlovanja, plačila in drugih pogojev dela in zaposlovanja,

F.

ker so omejitve temeljnih svoboščin po Pogodbi ES možne, če je njihov namen doseganje zakonitih ciljev v skladu s Pogodbo, če so upravičene s prevladujočimi razlogi javnega interesa, če so primerne za dosego zastavljenih ciljev in obsegajo le, kar je nujno za njihovo dosego, ker se smejo v skladu s členom 52 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije vse omejitve uveljavljanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, sprejeti samo, če so sorazmerne in potrebne ter če resnično izpolnjujejo cilje splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali izpolnjujejo potrebo po zaščiti pravic in svoboščin drugih,

G.

ker Sodišče pravico do kolektivnega ukrepanja priznava kot temeljno pravico, ki je sestavni del splošnih načel prava Skupnosti; ker bo ta pravica določena tudi v Pogodbah, če bo ratificirana Lizbonska pogodba,

H.

ker je Komisija večkrat poudarila pomen obstoječih nacionalnih okvirov zakonodaje o zaposlovanju in kolektivnega pogajanja za varstvo pravic delavcev,

I.

ker poročilo Komisije o odnosih med delodajalci in delojemalci v Evropi za leto 2006 kaže, da dobro razvito kolektivno pogajanje lahko pozitivno vpliva na socialno vključenost,

J.

ker si v skladu s členom 136 Pogodbe ES Skupnost in države članice „prizadevajo za naslednje cilje: … izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev, tako da se ob ohranjanju izboljšav omogoči njihova uskladitev“; in ker za uresničitev tega cilja člen 140 Pogodbe ES določa, da mora Komisija spodbujati tesno sodelovanje med državami članicami na področju socialne politike, zlasti pri zadevah v zvezi s pravico do združevanja in kolektivnega pogajanja med delodajalci in delavci,

K.

ker je v skladu s preambulo direktive o napotitvi delavcev za uveljavljanje čezmejnega opravljanja storitev potreben obstoj lojalne konkurence in ukrepov, ki varujejo spoštovanje pravic delavcev v skladu s pravnim okvirom v zvezi z nacionalno zakonodajo o zaposlovanju ter odnosih med delodajalci in delojemalci v državah članicah,

L.

ker direktiva o napotitvi delavcev v uvodni izjavi 12 jasno navaja, da „zakonodaja Skupnosti ne izključuje, da države članice uporabljajo svojo zakonodajo ali kolektivne pogodbe, sklenjene med delodajalci in delavci, za vse osebe, zaposlene, četudi le začasno, na njihovem ozemlju, tudi če ima delodajalec sedež v drugi državi članici“ ter da „pravo Skupnosti državam članicam ne prepoveduje, da z ustreznimi sredstvi zagotavljajo upoštevanje takih določb“,

M.

ker je cilj direktive o napotitvi delavcev – vzpostavitev lojalne konkurence in ukrepov, ki varujejo spoštovanje pravic delavcev – pomemben v dobi, ko je vedno več čezmejnega opravljanja storitev, da se zaščitijo ti delavci ter se hkrati upoštevajo okvir zakonodaje o zaposlovanju in odnosi med delodajalci in delojemalci v državah članicah, pod pogojem, da pri tem ni kršena zakonodaja Skupnosti,

N.

ker bi morala v skladu z direktivo o napotitvi delavcev zakonodaja držav članic določiti jedro prisilnih predpisov za minimalno zaščito napotenih delavcev v državi gostiteljici, pri tem pa ne bi smela preprečiti uporabe ugodnejših pogojev dela in zaposlitve za delavce,

O.

ker člen 3(8) direktive o napotitvi delavcev omogoča, da se direktiva izvaja bodisi prek zakonodaje ali prek kolektivnih pogodb, ki so bile razglašene za splošno veljavne ali ki na splošno veljajo za vsa podobna podjetja v zadevni industriji ali ki so jih sklenile najbolj reprezentativne organizacije delodajalcev in delavcev na nacionalni ravni in ki se jih uporablja na ozemlju celotne države; ker Sodišče Evropskih skupnosti potrjuje tudi, da lahko države članice na nacionalni ravni prosto izberejo sistem, ki ni izrecno naveden v direktivi o napotitvi delavcev, ker namen te direktive ni uskladitev sistemov za vzpostavitev pogojev dela in zaposlitve v državah članicah,

P.

ker so osnovne določbe iz člena 3(1) direktive o napotitvi delavcev sestavljene iz obveznih mednarodnih pravil, o katerih so se skupaj dogovorile države članice; ker so tudi določbe na področju javnega reda iz člena 3(10) sestavljeni iz obveznih mednarodnih pravil, vendar gre za okvirna pravila, v katerih lahko države članice presodijo, kako jih bodo opredelile v nacionalni zakonodaji; ker je uporaba člena 3(10) pomembna za države članice, saj jim omogoča preučitev raznolikosti trga dela, socialne politike in drugih vprašanj, vključno z varstvom delavcev, pri čemer spoštujejo načelo enake obravnave,

Q.

ker je mobilnost delavcev veliko prispevala k zaposlovanju, blaginji in združevanju EU in dala državljanom nove priložnosti za razvoj znanja in izkušenj ter doseganje boljšega življenjskega standarda,

R.

ker člen 28 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah uzakonja pravico do kolektivnega pogajanja in kolektivnega ukrepanja,

S.

ker je direktiva o napotitvi delavcev več kot milijonu delavcev omogočila delo v tujini v varnih in zaščitenih pogojih brez težav ali sporov,

T.

ker sta enotna uporaba in uveljavljanje določb direktive o napotitvi delavcev bistvenega pomena za doseganje njenih ciljev, zlasti upoštevanje veljavne ureditve kolektivnih pogajanj v državah članicah,

U.

ker člen 3(1)(a) direktive o storitvah jasno navaja, da ne nadomešča direktive o napotitvi delavcev in ne posega vanjo,

V.

ker je bilo v zvezi s prostim pretokom blaga v Uredbo (ES) št. 2679/98 vključena naslednja klavzula (to je Montijeva klavzula): člen 2: „Te uredbe ni mogoče razlagati v smislu, da na kakršenkoli način vpliva na uveljavljanje temeljnih pravic, priznanih v državah članicah, vključno s pravico ali svobodo do stavke. Te pravice lahko vključujejo tudi pravico ali svobodo do drugih ukrepov, zajetih v posebnih sistemih odnosov med delodajalci in delojemalci v državah članicah“,

W.

ker člen 1(7) direktive o storitvah določa: „Ta direktiva ne vpliva na uveljavljanje temeljnih pravic, kakor so priznane z nacionalno zakonodajo in zakonodajo Skupnosti. Prav tako ne vpliva na pravico do pogajanja, sklepanja in izvajanja kolektivnih pogodb ter pravico do stavke in ukrepanja sindikatov v skladu z nacionalnimi zakoni in praksami, ki spoštujejo zakonodajo Skupnosti“,

X.

ker je Evropski svet določil načela za oblikovanje modelov trga dela poleg visoke ravni varnosti ter prožnosti (t. i. „model prožne varnosti“); ker se priznava, da pomemben del uspešnega modela prožne varnosti vključuje močne socialne partnerje z veliko prostora za kolektivna pogajanja,

Y.

ker ima Sodišče Evropskih skupnosti pristojnost, da razlaga pravo Skupnosti glede na temeljne pravice in svoboščine ter zagotovi spoštovanje prava pri razlagi in uporabi Pogodbe ES,

Z.

ker je v pristojnosti nacionalnih sodišč, da za vsak primer posebej preverijo, ali so izpolnjena merila, ki omogočajo omejitev temeljnih svoboščin, ter ali so skladna s pravom Skupnosti,

AA.

ker je pravica do kolektivnega ukrepanja in sklepanja kolektivnih pogodb temeljna pravica in sestavni del splošnih načel prava Skupnosti; ker se v tem kontekstu Sodišče Evropskih skupnosti ne sme sklicevati na izjavo Sveta in Komisije z dne 24. septembra 1996, ki je Parlament kot sozakonodajalec ni sprejel, s čimer bi se razlaga konceptov „javnega reda“ in „nacionalnih predpisov, bistvenih za politično ureditev“ omejila zgolj na obvezne zakonske predpise,

AB.

ker je sodba Sodišča Evropskih skupnosti z dne 21. septembra 1999 v zadevi (C-67/96), Albany International BV  (20) na področju konkurenčnega prava sindikatom dala znatno mero možnosti za presojo pri vprašanjih trga dela,

AC.

ker je bilo ugotovljeno, da so znotraj Sodišča Evropskih skupnosti in med njim ter njegovimi generalnimi pravobranilci v različnih zadevah v zvezi z direktivo o napotitvi delavcev obstajala različna stališča in razlage, zlasti v prej omenjeni zadevah Laval in Rüffert; ker bi bila ob takšnem razhajanju stališč in razlag morda potrebna jasnejša opredelitev ravnotežja med temeljnimi pravicami in svoboščinami,

1.

poudarja, da je svoboda opravljanja storitev eden od temeljev evropskega projekta; vendar meni, da bi bilo treba na eni strani upoštevati temeljne pravice in socialne cilje iz Pogodb ter na drugi pravico javnosti in socialnih partnerjev, da zagotovijo nediskriminacijo in enako obravnavanje ter izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev; opozarja, da sta kolektivno pogajanje in ukrepanje temeljni pravici, ki sta priznani tudi v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, ter da je enako obravnavanje temeljno načelo Evropske unije;

2.

meni, da bi moral vsak državljan Unije imeti pravico, da dela kjer koli v Evropski uniji in s tem pravico do enakega obravnavanja; zato obžaluje, da se ta pravica ne uporablja enotno po vsej Uniji; meni, da mora prehodno ureditev, ki še velja, natančno pregledati Komisija, da oceni, ali je dejansko potrebna za preprečevanje izkrivljanja nacionalnih trgov dela, in jo čim prej odpraviti, če ugotovi, da za to ni potrebna;

3.

poudarja, da svoboda opravljanja storitev ni v nasprotju s temeljnimi pravicami socialnih partnerjev do spodbujanja socialnega dialoga ter jim ni nadrejena, zlasti ker je to ustavna pravica v več državah članicah; poudarja, da je bil namen Montijeve klavzule zaščititi temeljne ustavne pravice v okviru notranjega trga; hkrati opozarja, da je prost pretok delavcev ena od štirih svoboščin notranjega trga;

4.

pozdravlja Lizbonsko pogodbo in dejstvo, da bo Listina Evropske unije o temeljnih pravicah postala pravno zavezujoča; ugotavlja, da bi to vključevalo pravico sindikatov, da se pogajajo in sklepajo kolektivne pogodbe na ustreznih ravneh, v primeru nasprotja interesov pa pravico do kolektivnih ukrepov (na primer stavke) za obrambo svojih interesov;

5.

poudarja, da svoboda opravljanja storitev ni pomembnejša od temeljnih pravic, določenih v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah in zlasti pravice ukrepanja sindikatov, zlasti ker je to ustavna pravica v več državah članicah; zato poudarja, da prej omenjena sodba Sodišča Evropskih skupnosti v zadevah Rüffert, Laval in Viking dokazujejo, da je treba gospodarske svoboščine, določene v Pogodbah, razlagati tako, da ne posegajo v uveljavljanje temeljnih socialnih pravic, ki so priznane v državah članicah in zakonodaji Skupnosti, vključno s pravico do pogajanja, sklepanja in izvajanja kolektivnih pogodb ter do kolektivnih ukrepov, ter da ne posegajo v neodvisnost socialnih partnerjev pri uveljavljanju teh temeljnih pravic za uresničevanje socialnih interesov in zaščito delavcev;

6.

poudarja, da direktiva o napotitvi delavcev omogoča, da javni organi in socialni partnerji določijo za delavce ugodnejše pogoje za delo in zaposlitev v skladu z različnimi tradicijami držav članic;

7.

poudarja, da je v uvodni izjavi 22 direktive o napotitvi delavcev navedeno, da direktiva ne vpliva na zakonodajo držav članic v zvezi s kolektivnim ukrepanjem za obrambo poklicnih interesov, kar potrjuje člen 137(5) Pogodbe ES;

8.

zato poudarja potrebo po varstvu in krepitvi enakega obravnavanja, enakega plačila za enako delo za enako delovno mesto, kot je določeno v členih 39 in 12 Pogodbe ES; meni, da v okviru svobode opravljanja storitev ali svobode ustanavljanja z državljanstvom delodajalca, delavcev ali napotenih delavcev ni mogoče utemeljiti neenakosti glede delovnih pogojev, plače ali uveljavljanja temeljnih pravic, kot je pravica do stavke;

9.

poudarja, da je treba preprečiti negativen vpliv na modele trga dela, ki že lahko združujejo veliko stopnjo prožnosti na trgu dela z visoko ravnijo varnosti, ter nadalje spodbujati ta pristop;

10.

ugotavlja, da je horizontalni učinek nekaterih določb Pogodbe ES odvisen od tega, ali so izpolnjeni natančni pogoji, med drugim, da take določbe dajejo pravice posamezniku, ki ima interes v skladu s tako določenimi obveznostmi; izraža zaskrbljenost nad tem, ali je bil horizontalni učinek člena 43 Pogodbe ES ustrezno opredeljen v posebnih okoliščinah sodbah, o katerih je Sodišče Evropskih skupnosti nedavno razsodilo, in meni, da bi se zaradi tega lahko povečalo število zadev pred tem sodiščem;

11.

pozdravlja dejstvo, da so po načelih in tradicijah Evropske unije mnoge države članice v sodelovanju s socialnimi partnerji uvedle visoke standarde za delovne pogoje, ki izboljšujejo dobrobit vseh delavcev in večajo gospodarsko rast in konkurenčnost;

12.

meni, da je namen zakonodajalca iz direktive o napotitvi delavcev in direktive o storitvah nezdružljiv z razlagami, ki bi spodbujale nelojalno konkurenco med podjetji; ugotavlja, da bi podjetja, ki podpišejo in izpolnjujejo kolektivne pogodbe, utegnila biti v primerjavi s tistimi, ki tega nočejo storiti, v manj ugodnem konkurenčnem položaju;

13.

meni, da sta pravilna uporaba in izvajanje določb direktive o napotitvi delavcev nujna, da se zagotovi doseganje njenih ciljev, zlasti za poenostavitev zagotavljanja storitev ob zagotavljanju ustreznega varstva delavcev, in da se v celoti spoštujejo veljavne ureditve kolektivnih pogajanj v državah članicah, v katere so napoteni delavci v okviru navedene direktive;

14.

meni tudi, da se svoboda zagotavljanja čezmejnih storitev na notranjem trgu poveča, če se zagotovi, da se domači in tuji ponudniki storitev pomerijo v enakih gospodarskih razmerah in pogojih na trgu dela na kraju opravljanja storitev;

15.

dejavno spodbuja konkurenčnost na podlagi znanja in inovacij, kot je določeno v Lizbonski strategiji;

16.

ima pomisleke o uvedbi načela sorazmernosti za ukrepe proti podjetjem, ki pri zanašanju na pravico do ustanavljanja ali opravljanja storitev v tujini namenoma spodkopavajo pogoje za delo in zaposlitev; meni, da o uporabi kolektivnih ukrepov za uveljavitev enakega obravnavanja in zagotovitev dostojnih delovnih pogojev ne bi smelo biti nobenega dvoma;

17.

poudarja, da podjetja temeljnih svoboščin Evropske unije ne morejo razlagati kot pravice podjetij, da se izognejo ali zaobidejo nacionalne zakone in prakse na področju sociale in zaposlovanja, kakor tudi ne za nelojalno konkuriranje glede plač in delovnih pogojev; zato meni, da morajo biti čezmejni ukrepi podjetij, ki lahko spodkopljejo pogoje za delo in zaposlitev v državi gostiteljici, sorazmerni in se ne smejo samodejno utemeljevati z določbami Pogodbe ES, na primer o prostem pretoku storitev ali svobodi ustanavljanja;

18.

poudarja, da mora pravo Skupnosti spoštovati načelo nediskriminacije; poleg tega še naprej poudarja, da mora zakonodajalec Skupnosti zagotoviti, da se ne ustvarjajo ovire za kolektivne sporazume, na primer za tiste o zagotavljanju enakega plačila za enako delo vseh delavcev na delovnem mestu, ne glede na njihovo državljanstvo ali državljanstvo njihovega delodajalca, v kraju, kjer se opravlja storitev, ali ovire za kolektivno ukrepanje v podporo takšnemu sporazumu, ki je v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso;

19.

priznava, da je Sodišče Evropskih skupnosti s prej omenjenimi sodbami v zadevah Laval, Rüffert in Luxembourg povzročilo nekaj hudih pomislekov glede tega, kako naj se razlagajo direktive o minimalnem usklajevanju;

20.

ugotavlja, da socialni vidiki iz členov 26 in 27 direktive o javnih naročilih državam članicam omogočajo, da ustvarijo pravične konkurenčne pogoje z določitvijo pogojev za delo in zaposlitev, ki bi presegali obvezne predpise za minimalno varstvo;

21.

meni, da se zaradi omejene pravne podlage za prost pretok v direktivi o napotitvi delavcev ta direktiva utegne razlagati kot jasno povabilo k nelojalni konkurenci glede plač in delovnih pogojev; zato meni, da bi se pravna podlaga direktive o napotitvi delavcev zato lahko razširila, da bi vključevala sklicevanje na prost pretok delavcev;

22.

poudarja, da bi sedanje razmere lahko povzročile, da bi bili delavci v državi gostiteljici pod pritiskom zaradi konkurence za nizke plače; zato meni, da je treba zagotoviti dosledno izvajanje direktive o napotitvi delavcev v vseh državah članicah;

23.

opozarja, da je devet držav članic ratificiralo konvencijo št. 94 Mednarodne organizacije dela; obžaluje, da celo odločitve sodišč ne upoštevajo dovolj konvencije št. 94 Mednarodne organizacije dela ter je zaskrbljen, da bi bila uporaba te konvencije v zadevnih državah članicah lahko v nasprotju z uporabo direktive o napotitvi delavcev; poziva Komisijo, naj nujno pojasni te razmere in še naprej spodbuja ratifikacijo te konvencije, da bi še bolj spodbudila uvedbo socialnih določb v predpisih o javnem naročilih, kar je samo po sebi cilj direktive o javnih naročilih;

24.

ugotavlja, da ni bilo dokazano, da je mogoče v skladu s konvencijama Mednarodne organizacije dela št. 87 in 98 omejitve pravice do sindikalnega ukrepanja ter temeljnih pravic upravičiti le na podlagi zdravja, javnega reda in drugih podobnih dejavnikov;

25.

poziva vse države članice, naj pravilno izvajajo direktivo o napotitvi delavcev; poleg tega poudarja, da so države članice in socialni partnerji pristojni za zakonodajo za trg dela ter pravila v zvezi s pogajanji in kolektivnimi pogodbami; v zvezi s tem poudarja, da je naloga držav članic izboljšati in v celoti uporabljati ukrepe za preprečevanje, spremljanje in izvrševanje, v skladu z načelom subsidiarnosti;

26.

meni, da v sedanji zakonodaji Skupnosti obstajajo tako vrzeli kot nedoslednosti ter je bila zato direktiva o napotitvi delavcev razlagana drugače, kot je bil namen zakonodajalca Skupnosti, ki je poskušal poiskati pravično ravnotežje med svobodo zagotavljanja storitev in varstvom pravic delavcev; poziva Komisijo, naj pripravi potrebne zakonodajne predloge, ki bi pripomogli k temu, da si razlage v prihodnje ne bi nasprotovale;

27.

zato pozdravlja izjavo Komisije z dne 3. aprila 2008, v kateri se je zavzela, da se bo še naprej spoprijemala s konkurenco na podlagi nizkega socialnega standarda, pa tudi poudarila, da svoboda zagotavljanja storitev ni v nasprotju in nikakor ni pomembnejša od temeljne pravice do stavke in včlanitve v sindikat; spodbuja nemudno izvajanje sklepov Sveta z 9. junija 2008 za odpravo pomanjkljivosti pri izvajanju, preprečevanje prihodnjih težavnih razmer in zlorab ter ustvarjanje zaželenega vzdušja medsebojnega zaupanja; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo tesno sodelovanje med državami članicami, nacionalnimi organi in Komisijo v zvezi s spremljanjem in izmenjavo zgledov najboljše prakse; meni, da bi bil to učinkovit način za boj proti zlorabi;

28.

ugotavlja, kako pomembno je, da so pravila o trgu dela EU pregledna in enaka za vse, pa tudi, da različne politične tradicije zelo otežujejo dosego enotnega modela trga dela; zato meni, da bi bilo treba izvesti podrobno presojo vplivov zgoraj navedenih sodb na nacionalni ravni in ob posvetovanju s socialnimi partnerji, kadar posamezne države članice to posebej zadeva;

29.

pozdravlja naznanitev Komisije, da je sedaj pripravljena ponovno pregledati vpliv notranjega trga na pravice delavcev in kolektivno pogajanje;

30.

predlaga, naj pri tem opravi tudi delni pregled direktive o napotitvi delavcev; meni, da bi bilo treba pregled te direktive opraviti po natančni analizi dejanskih izzivov različnih modelov kolektivnih pogodb na nacionalni ravni; meni tudi, da bi bilo treba pri pregledu, če se to šteje za koristno, še posebej obravnavati vprašanja, kot so veljavni delovni pogoji, višina plač, načelo enakega obravnavanja delavcev v okviru prostega pretoka storitev, spoštovanje različnih modelov dela in trajanje napotitve na delo;

31.

meni, da ne bi smeli ogroziti uveljavljanja temeljnih pravic, kot jih priznavajo države članice, konvencije Mednarodne organizacije dela in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, vključno s pravico do pogajanja, sklepanja in izvajanja kolektivnih pogodb ter pravica do kolektivnih ukrepov;

32.

poudarja, da mora biti povsem jasno, da direktiva o napotitvi delavcev in druge direktive ne prepovedujejo državam članicam in socialnim partnerjem, da bi zahtevali ugodnejše pogoje za enako obravnavanje delavcev, ter da obstajajo jamstva, da je zakonodajo Skupnosti mogoče izvajati na podlagi vseh obstoječih modelov trga dela;

33.

poziva Komisijo, naj izvaja sklepe Sveta v zvezi za čimprejšnjo uvedbo elektronskega sistema za izmenjavo informacij, saj bi to državam članicam omogočilo, da bi se učinkoviteje borile proti zlorabam;

34.

poziva države članice in Komisijo, naj sprejmejo ukrepe za boj proti zlorabam, zlasti v zvezi z dejavnostmi tistih „podjetij – poštnih nabiralnikov“ (angl. letterbox companies), ki v resnici ne opravljajo pravih in učinkovitih dejavnosti v državi sedeža, ampak so bila ustanovljena – včasih jih celo neposredno ustanovi glavni izvajalec v državi gostiteljici – zgolj za poslovanje v državi gostiteljici, da bi zaobšla polno izpolnjevanje pravil in predpisov te države, zlasti kar zadeva plače in delovne pogoje; poziva Komisijo, naj v pravilniku za podjetja v okviru direktive o storitvah določi jasna pravila za boj proti „podjetjem – poštnim nabiralnikom“;

35.

ponovno potrjuje, da temeljne socialne pravice niso podrejene ekonomskim pravicam v hierarhiji temeljnih pravic; zato poziva k ponovni oceni ravnotežja med temeljnimi pravicami in gospodarskimi svoboščinami v primarni zakonodaji, da se tako pomaga preprečiti dirko k nižjim socialnim standardom;

36.

pozdravlja skupno stališče Sveta o novi direktivi za začasno zaposlovanje, ki bi zagotovila nediskriminacijsko obravnavo od prvega dne zaposlitve, če se socialni partnerji ne dogovorijo drugače;

37.

poziva Komisijo, naj predstavi dolgo pričakovano sporočilo o nadnacionalnem kolektivnem pogajanju, v katerem se predlaga vzpostavitev pravnega okvira za nadnacionalne kolektivne sporazume;

38.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

21.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 15/58

A.

ker bo drugi krog pogovorov med EU in Vietnamom potekal v Hanoju 20. in 21. oktobra 2008,

B.

ker je dne 25. avgusta 2008 v Pododboru za človekove pravice potekala predstavitev o Vietnamu, Laosu in Kambodži,

C.

ker je naslednje srečanje trojke EU in Vietnama v okviru dialoga o človekovih pravicah načrtovano decembra 2008,

D.

ker člen 1 Sporazuma o sodelovanju med Evropsko skupnostjo in Socialistično republiko Vietnam določa, da je spoštovanje človekovih pravic in demokratičnih načel osnova za sodelovanje med pogodbenicami in za določila tega sporazuma ter bistvena sestavina Sporazuma,

E.

ker je svoboda zbiranja v Vietnamu zelo omejena: septembra 2008 je vietnamska vlada začela izvajati najstrožje represivne ukrepe v zadnjih desetletjih proti miroljubnim katoliškim protestnikom, ki so sodelovali pri molitvah v Hanoju in zahtevali vrnitev cerkvene lastnine, ki jo je bila zasegla vietnamska vlada,

F.

ker je svoboda tiska v Vietnamu zelo omejena: leta 2008 je bilo prijetih ali kaznovanih več vietnamskih novinarjev zaradi poročanja o korupciji med uradniki, 19. septembra 2008 pa je policija prijela in pretepla Bena Stockinga, vodjo hanojske pisarne agencije Associated Press, zaradi prispevka o miroljubnem shodu vietnamskih katolikov v Hanoju,

G.

ker so etnične manjšine na visokih planotah severnih in osrednjih predelov še vedno izpostavljene diskriminaciji, odvzemu zemlje in kršitvam verskih in kulturnih svoboščin; ker neodvisne nevladne organizacije in tuji novinarji nimajo neoviranega dostopa do planot v osrednjem delu države, da bi ocenili resnične razmere pripadnikov gorskega plemena Montagnardov, zlasti tistih, ki so bili v domovino prisilno vrnjeni iz Kambodže; ker je bilo od leta 2001 več kot 300 pripadnikov tega plemena obsojenih na zaporno kazen zaradi miroljubnih političnih ali verskih dejavnosti,

H.

ker je bil 79-letni Thich Quang Do, Vrhovni vodja Združene budistične cerkve Vietnama in dobitnik Raftove nagrade za zagovornike človekovih pravic za leto 2006, od leta 1982 že večkrat zaprt in je še vedno v hišnem priporu, ponavljajočim se pozivom mednarodne skupnosti, navkljub,

I.

ker vietnamska vlada še vedno ni priznala Združene budistične cerkve Vietnama, največje organizacije budistov v Vietnamu,

J.

ker Vietnam izvaja zakonodajo, ki omejuje svobodo dostopa do spleta, s filtriranjem in nadzorom vsebin, in so bili številni „spletni disidenti“ prijeti zaradi uporabe spleta za razširjanje svojih stališč o človekovih pravicah in demokraciji ali sodelovanja pri razpravah o demokraciji na spletu; ker je bil 10. septembra 2008 spletni pisec in borec za demokracijo Nguyen Hoang Hai, poznan pod psevdonimom Dieu Cay, obsojen na zaporno kazen,

K.

ker so pripadniki kmerske etnične manjšine Krom v južnem Vietnamu izpostavljeni verskemu preganjanju in odvzemu zemlje; ker so oblasti od duhovniškega poklica odstavile približno 20 budističnih menihov te manjšine zaradi sodelovanja pri mirnih protestih za večjo versko svobodo februarja 2007 in jih pet obsodile na zaporno kazen; ker so vietnamske oblasti menihu kromske manjšine Timu Sakhornu naložile hišni pripor, potem ko je bil junija 2008 izpuščen iz zapora; ker oblasti uporabljajo pretirano silo proti kromskim kmetom, ki vlagajo peticije za rešitev sporov zaradi zemlje,

1.

poudarja, da mora dialog o človekovih pravicah med EU in Vietnamom voditi do znatnega izboljšanja razmer v Vietnamu; poziva Svet in Komisijo, naj ponovno ocenita politiko sodelovanja z Vietnamom, pri čemer naj upoštevata člen 1 Sporazuma o sodelovanju iz leta 1995, ki določa, da sodelovanje temelji na spoštovanju demokratičnih načel in temeljnih pravic;

2.

poziva Komisijo, naj oblikuje jasna merila za oceno sedanjih razvojnih projektov v Vietnamu, da se zagotovi spoštovanje določila človekovih pravicah in demokraciji, vsebovanega v zgoraj navedenem Sporazumu;

3.

poziva Komisijo in Svet, naj v okviru še vedno trajajočih pogajanj za nov Sporazum o partnerstvu in sodelovanju med EU in Vietnamom, ki bo vključeval jasno določilo o človekovih pravicah in demokraciji, skupaj z mehanizmom za njeno izvajanje, vietnamsko stran opozorita, da mora pred dokončno sklenitvijo Sporazuma prenehati še vedno trajajoče sistematično kršenje demokracije in človekovih pravic, vietnamsko vlado pa pozoveta, naj zlasti

4.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic ASEAN, Generalnemu sekretarju Združenih narodov, Visokemu komisarju Združenih narodov za človekove pravice ter vladi in parlamentu Vietnama.

21.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 15/61

A.

ker je piratstvo na odprtem morju vse večja grožnja človeškemu življenju in varnosti, zlasti v morjih Somalije in Afriškega roga, pa tudi humanitarni pomoči za približno 3,5 milijonov oseb, ki potrebujejo pomoč,

B.

ker so že bile že vložene pritožbe glede povečanja piratstva v drugih regijah sveta, kot so Mozambiški preliv, nekatera morja blizu Indije in Karibi,

C.

ker zaradi nenehnega spora in politične nestabilnosti v Somaliji prihaja do piratstva in oboroženih ropov,

D.

ker sta se v zadnjem letu v mednarodnih vodah blizu afriške obale povečala število in pogostost kriminalnih napadov na ribiška, trgovska in potniška plovila Skupnosti, kar ogroža življenje posadk in ima zelo negativne posledice za mednarodno trgovino,

E.

ker je nemotena plovba plovil, ki zakonito opravljajo svojo trgovinsko dejavnost na odprtem morju, temeljni pogoj mednarodne trgovine,

F.

ker tovrstno piratstvo neposredno ogroža mornarje, saj je njihovo preživetje odvisno od varnega in zakonitega izvajanja trgovske in poklicne dejavnosti na morju,

G.

ker so bili ribiči EU na odprtem morju tarča piratov, zaradi grožnje piratstva pa so se številne ribiške ladje umaknile več sto kilometrov od obale Somalije ali so zmanjšale ribolov v tej regiji,

H.

ker so med številnimi žrtvami piratstva tudi navadni državljani, ki miroljubno preživljajo svoj prosti čas na športnih plovilih v morjih Afriškega roga,

I.

ker je takšno piratstvo delno posledica nasilja in politične nestabilnosti v Somaliji, vendar tudi prispeva k njima ter posredno vpliva na preostanek regije Afriškega roga, kar ima posledice tudi za civilno prebivalstvo v tej državi, saj ga izpostavlja tveganjem, zavira razvoj, preprečuje dostavo pomoči v hrani in ovira ostala človekoljubna prizadevanja,

J.

ker je bilo glede na poročila leta 2007 umorjenih 20 članov posadke, 153 ranjenih ali napadenih, 194 pa ugrabljenih,

K.

ker Varnostni svet ZN kot odziv na stopnjevanje tega pojava pripravlja novo resolucijo, s katero želi mednarodno skupnost spodbuditi k doslednejši uporabi obstoječih represivnih in preventivnih instrumentov iz pomorskega prava ali iz okvira resolucij Varnostnega sveta,

1.

poziva začasno federalno vlado Somalije, naj v sodelovanju z Združenimi narodi in Afriško unijo piratstvo in oborožene rope s somalijske obale nad plovili, ki prevažajo humanitarno pomoč, obravnava kot kriminalna dejanja in aretira zadevne storilce v okviru veljavnega mednarodnega prava;

2.

je seznanjen s Skupnim ukrepom 2008/749/SZVP, ki vzpostavlja vojaški usklajevalni ukrep Evropske unije v podporo Resoluciji Varnostnega sveta Združenih narodov 1816 (2008) (EU NAVCO);

3.

poziva države članice, ki so trenutno v Varnostnem svetu ZN, naj obnovijo dovoljenja, odobrena v Resoluciji št. 1816 (2008) v skladu s cilji Resolucije št. 1838 (2008);

4.

poziva Komisijo, naj poišče načine za zagotovitev zaščite pred piratstvom za ribiška plovila, ki plujejo pod zastavo EU, in druga plovila, ki delujejo v mednarodnih vodah severozahodnega Indijskega oceana, po možnosti prek sodelovanja s Komisijo za tune v Indijskem oceanu;

5.

obžaluje nezadostno posvetovanje Sveta s Parlamentom glede odločitve o začetku izvajanja te operacije na področju evropske varnostne in obrambne politike (SZVP) ter odločno poziva Svet, naj Parlamentu zagotovi informacije o obsegu tega ukrepa in naj natančno navede, kakšne naloge bo opravljala „EU celica za usklajevanje“ v Evropskem svetu v zvezi s podporo pomorske misije EU NAVCO v okviru evropske varnostne in obrambne politike;

6.

poziva Svet, naj jasno razlikuje med prihodnjim mandatom evropske varnostne in obrambne politike ter nalogami za preprečevanje piratstva, ki jih države članice izvajajo v okviru operacije za trajno svobodo Afriškega roga in so namenjene boju proti terorističnim dejavnostim; zahteva jasne smernice glede pridržanja in sodnega pregona prijetih piratov; poziva Svet, naj se izogne vsakršnemu vključevanju ukrepa EU NAVCO v sedanji spor v Somaliji; poziva k učinkovitemu sodelovanju z drugimi plovili v tej regiji, zlasti plovili ZDA in Rusije;

7.

odločno poziva Svet in Komisijo, naj si prizadeva zagotoviti, da bodo pravni instrumenti Mednarodne pomorske organizacije, ki obravnavajo piratstvo in oborožene rope, čim prej pregledani in posodobljeni, da bi se storilci tovrstnih kriminalnih dejanj izsledili in kaznovali;

8.

poziva Svet in Komisijo k spodbujanju obalnih držav in vseh držav članic EU k ratifikaciji protokola iz leta 2005 h Konvenciji o preprečevanju nezakonitih dejanj proti varnosti v pomorski plovbi;

9.

poziva države članice, ki tega še niso storile, naj čim prej prenesejo ustrezne določbe iz Konvencije ZN o pomorskem pravu in Konvencije ZN za preprečevanje protipravnih dejanj zoper varnost pomorske plovbe v svoje zakonodaje, kar bo omogočilo jasno opredelitev pristojnosti in s tem zagotovilo celostno pravno varnost pri kazenskem pregonu v primeru prijetja piratov ali storilcev oboroženih napadov na morju;

10.

pozdravlja namero Komisije o izboljšanju usklajevanja z evropskimi agencijami, ki so odgovorne za pomorski nadzor, in še posebej opozarja na preprečevanje nezakonitih dejavnosti (preprodaja drog, trgovina z ljudmi in nezakonito priseljevanje) zlasti v mednarodnih vodah; poziva Svet, naj izziva na področju terorizma ne enači z vprašanji nezakonitega priseljevanja, preprodaje drog in trgovine z ljudmi;

11.

pozdravlja pobudo Komisije o spodbujanju pogajanj za boljše skupno upravljanje pomorskega prostora s tretjimi državami in odločno podpira okrepljeno sodelovanje s sosednjimi državami za zaščito morij, ki ne sodijo v okvir nacionalnih pristojnosti;

12.

ostro obsoja trgovino z orožjem in strelivom z organiziranimi tolpami, ki se ukvarjajo s piratskimi dejanji; poziva pristojne mednarodne organizacije, naj priporočijo ustrezne ukrepe, da preprečijo, da bi orožje prišlo v roke takim piratskim skupinam;

13.

poziva Komisijo, naj Parlamentu zagotovi informacije o morebitnem sprejetju vseh odločitev o financiranju projektov, ki zadevajo kritične pomorske poti v regiji Afriškega roga, ožini Bab el Mandeb in Adenskem zalivu;

14.

poziva Komisijo, naj preuči, kako je mogoče praktično podpreti program Mednarodne pomorske organizacije iz Sane/Dar es Salaama, zlasti pa ustanovitev regionalnega centra za pomorsko obveščanje ali s tem povezanega ustreznega sistema;

15.

pozdravlja napredek Evropskega sveta pri pripravi mornariške operacije Evropske unije proti piratstvu, ki ima za cilj zagotovitev varnost tovornih ladij, ki plujejo znotraj pomorske poti v Adenskem zalivu;

16.

obžaluje, da ukrep Sveta ne zadeva ribolovnih območij te regije in poziva, naj se nemudoma ukrepa v tej smeri;

17.

poziva Komisijo, naj v okviru nove celostne pomorske politike pripravi sistem Skupnosti za vzajemno sodelovanje in usklajevanje, ki bo vojaškim ladjam, ki plujejo pod zastavo države članice in so razvrščene v mednarodnih vodah, čim prej omogočil zaščito ribiških in trgovskih plovil iz drugih držav članic;

18.

zato pozdravlja spremembo splošnega proračuna Unije za leto 2009, ki je bila sprejeta na prvi obravnavi v Parlamentu z namenom ustanovitve nove proračunske postavke za financiranje pilotnega projekta, ki bi analiziral možnosti financiranja, upravljanja in usklajevanja akcijskega načrta Skupnosti za zaščito plovil Skupnosti, ki plujejo čez ali delujejo na območjih, ki jih ogroža mednarodno piratstvo;

19.

poziva Komisijo in države članice, da v okviru Združenih narodov in Mednarodne pomorske organizacije dejavno podprejo pobudo več držav članic, da se pravica do pregona na morju in v zraku razširi na teritorialne vode obalnih držav, če se zadevne države s tem strinjajo, ter da se razvije mehanizem usklajene pomoči za primere morskega piratstva; nadalje poziva Komisijo in države članice, da si aktivno prizadevajo za sprejetje nove resolucije ZN, saj bo resolucija št. 1816 (2008) 2. decembra 2008 prenehala veljati;

20.

želi, da bi Komisija in ZN ob varovanju konvojev in izvrševanju pravice do preganjanja napadalcev ne zanemarili političnega sodelovanja in normalizacije odnosov z državami v tej regiji in jim tako omogočili boljše preprečevanje in spopadanje z morskim prestopništvom ter njegovimi številnimi vzroki;

21.

poziva Svet in države članice, naj pojasnijo cilje pomorske vojaške operacije EU v okviru Resolucije Varnostnega sveta ZN št. 1816 (2008) o zatiranju piratstva in oboroženih ropov ob obali Somalije; priznava, da sta bili resoluciji Varnostnega sveta ZN št. 1816 (2008) in 1838 (2008) pripravljeni v okviru sedmega poglavja Ustanovne listine ZN kot edini način za zakonito uporabo sile; vseeno poudarja, da piratska dejanja in dejanja proti piratstvu nikakor ne smejo veljati za vojna dejanja; odločno poziva Evropski svet, naj piratstvo obravnava kot kriminalno dejanje v okviru veljavnega mednarodnega prava;

22.

poziva Svet, naj stori vse, kar je v njegovi moči, da se identificirajo in razbijejo mreže organiziranega kriminala, ki kujejo dobiček iz teh dejavnosti;

23.

poziva Komisijo in mednarodno skupnost, naj uporabita vse potrebne človeške in finančne vire, da bi pripomogli k pripravi demokratičnega in stabilnega režima v Somaliji ter da bi se učinkovito in dolgoročno bojevali proti piratstvu na odprtem morju;

24.

poziva Svet in države članice, naj sprejmejo jasna in pravno neovrgljiva pravila izvajanja za mornariške sile v teh operacijah;

25.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

21.1.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 15/64

1.

ugotavlja napredek Komisije pri odpravi zahtev po uskladitvi za izdajatelje vrednostnih papirjev iz EU v tretjih državah; priznava korake, ki so bili storjeni za priznanje splošno sprejetih računovodskih načel ZDA in mednarodnih standardov računovodskega poročanja (MSRP), kakor jih je sprejela EU;

2.

meni, da bi morala biti splošno sprejeta računovodska načela tretjih držav obravnavana kot enakovredna MSRP, kot so bila sprejeta v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002, če lahko vlagatelji sprejmejo podobne odločitve, ne glede na to, ali razpolagajo s finančnimi izkazi, ki temeljijo na MSRP ali na splošnih računovodskih načelih tretjih držav, ter če imajo vlagatelji zadostno zaupanje v zagotavljanje in izvajanje revizije na posameznih ravneh;

3.

meni, da bi morali zakonodajalci z mednarodnimi partnerji ohraniti aktiven dialog o uporabi in doslednem izvajanju MSRP ter spodbujati sodelovanje in izmenjavo informacij;

4.

ugotavlja, da MSRP, ki jih je podprla Uprava za mednarodne računovodske standarde (IASB), nudijo trdno podlago zakonodajalcem pri približevanju računovodskih standardov v svetovnem merilu; meni, da bi svetovna uporaba mednarodnih računovodskih standardov lahko izboljšala preglednost in primerljivost finančnih izkazov ter tako prinesla bistvene koristi podjetjem in vlagateljem;

5.

meni, da je približevanje računovodskih standardov pomembna naloga, a poudarja, da mora biti končni cilj ta, da vse pravne oblasti sprejmejo MSRP ob spoštovanju svojega demokratičnega in pravnega okvira;

6.

pozdravlja Uredbo (ES) št. 1569/2007, ki opredeljuje enakovrednost in vzpostavlja mehanizem za ugotavljanje enakovrednosti splošno sprejetih računovodskih načel tretje države; poudarja, da Uredba (ES) št. 1569/2007 zahteva, da mora sklep Komisije izdajateljem v zadevni tretji državi dopuščati uporabo mednarodnih MSRP, sprejetih v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002;

7.

ugotavlja, da ZDA priznavajo le računovodske izkaze, pripravljene v skladu z MSRP, kot jih izda IASB, vendar priznava, da ZDA omogočajo kratko prehodno obdobje, med katerim sprejemajo tudi računovodske izkaze, pripravljene v skladu z MSRP iz Uredbe (ES) št. 1606/2002, brez zahtev po uskladitvi;

8.

poudarja, da nekatere tretje države še niso jasno javno izjavile, kdaj bodo njihovi domači izdajatelji začeli uporabljati MSRP;

9.

meni, da morata biti osnutek uredbe Komisije in osnutek odločbe Komisije skladna s pogoji iz Uredbe (ES) št. 1569/2007 in te resolucije;

10.

pozdravlja načrte za prehod na MSRP, ki so jih pred kratkim predstavile nekatere tretje države; poziva Komisijo, naj spremlja napredek pri uresničevanju teh načrtov, da bo na predvidene datume odpravila priznavanje enakovrednosti;

11.

ugotavlja, da so je bilo predlagano, da se razvija vodenje IASB;

12.

je seznanjen s poročilom Komisije z dne 22. aprila 2008 o napredku na poti do odprave zahtev za uskladitev ter o prizadevanjih oblikovalcev računovodskih standardov iz tretjih držav za približevanje MSRP;

13.

predlaga naslednje spremembe osnutka uredbe Komisije:

14.

predlaga naslednje spremembo osnutka odločbe Komisije: