19.11.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 279/1

—

ob upoštevanju člena 158 Pogodbe ES,

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1260/1999 z dne 21. junija 1999 o splošnih določbah o Strukturnih skladih (1),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EGS) št. 2081/93 z dne 20. julija 1993 o spremembi Uredbe (EGS) št. 2052/88 o nalogah Strukturnih skladov in njihovi uspešnosti ter o usklajevanju njihovih dejavnosti med seboj in z Evropsko investicijsko banko ter drugimi obstoječimi finančnimi instrumenti (2),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EGS) št. 2082/93 z dne 20. julija 1993 o spremembi Uredbe (EGS) št. 4253/88 o določbah za izvajanje Uredbe (EGS) št. 2052/88 glede usklajevanja dejavnosti različnih strukturnih skladov med seboj in z Evropsko investicijsko banko ter drugimi obstoječimi finančnimi instrumenti (3),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 214/2000 z dne 24. januarja 2000 o finančnih prispevkih Skupnosti v Mednarodni sklad za Irsko (4),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2236/2002 z dne 10. decembra 2002 o finančnih prispevkih Skupnosti za Mednarodni sklad za Irsko (2003–2004) (5),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1105/2003 z dne 26. maja 2003 o spremembi Uredbe (ES) št. 1260/1999 o splošnih določbah o Strukturnih skladih (6),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 173/2005 z dne 24. januarja 2005 o spremembi Uredbe (ES) št. 1260/1999 o splošnih določbah o Strukturnih skladih glede podaljšanja trajanja programa PEACE in dodelitve novih odobrenih pravic za prevzem obveznosti (7),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 177/2005 z dne 24. januarja 2005 o finančnih prispevkih Skupnosti za Mednarodni sklad za Irsko (2005–2006) (8),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1968/2006 z dne 21. decembra 2006 o finančnih prispevkih Skupnosti v Mednarodni sklad za Irsko (2007–2010) (9),

—

ob upoštevanju Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1082/2006 z dne 5. julija 2006 o ustanovitvi evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS) (10),

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije o posebnem programu podpore za mir in spravo na Severnem Irskem (KOM(1994)0607),

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije o poročilu o Mednarodnem skladu za Irsko v skladu s členom 5 Uredbe Sveta (ES) št. 177/2005 (KOM(2006)0563),

—

ob upoštevanju posebnega poročila Računskega sodišča št. 7/2000 o Mednarodnem skladu za Irsko in posebnem programu podpore za mir in spravo na Severnem Irskem ter obmejnih okrajih Irske (1995–1999), skupaj z odgovori Komisije (odstavek 58) (11),

—

ob upoštevanju javne obravnave o oceni programa PEACE in strategijah za prihodnost, ki jo je 20. novembra 2007 organiziral Odbor Evropskega parlamenta za regionalni razvoj,

—

ob upoštevanju delovne skupine za Severno Irsko, ki je bila ustanovljena po obisku predsednika Komisije Joséja Manuela Barossa v Belfastu maja 2007,

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj (A6-0133/2008),

A.

ker sta bila programa Evropske unije PEACE I in II, ki se financirata v okviru uredb Sveta (ES) št. 1105/2003 in173/2005, namenjena zagotavljanju miru in sta zajemala dva glavna elementa: izkoriščanje možnosti, ki izhajajo iz miru, in obravnavanje zapuščine konflikta in nasilja,

B.

ker je bilo in je še vedno sodelovanje EU pri programih PEACE zelo koristno in je evropska povezanost s tovrstnimi projekti za vzpostavljanje miru, poleg zagotavljanja finančnega instrumenta, ponovno pokazala pomen EU kot nevtralnega organa, ki ima strokovno znanje in izkušnje ter dolgoročno vizijo za oblikovanje programa,

C.

ker postopek sprave poteka na več ravneh in ga je treba dejavno spodbujati, čeprav ga ni mogoče vsiliti (12),

D.

ker je vzpostavljanje miru in sprave po naravi negotovo, a je edini način za premostitev političnih, gospodarskih in družbenih problemov v regiji, zaradi česar bi pri projektih za vzpostavitev zaupanja moralo biti na voljo dovolj prostora za preskušanje in inovacije, da bi jih lahko pričeli izvajati,

E.

ker sta zaradi konflikta na Severnem Irskem nastali dve povsem ločeni skupnosti, to pa je pripeljalo do globokega družbenega, gospodarskega in političnega prepada,

F.

ker se lahko s stiki in vzpostavljanjem zaupanja spreminjajo negativna stališča ter ker spodbujanje medsebojnega razumevanja med mladimi pomaga prihodnjim voditeljem razumeti zgodovino in kulturo obeh skupnosti,

G.

ker lahko partnerstvo z lokalnimi skupnostmi vzame več časa, ker vključuje več udeležencev in postopkov, čeprav je jasno, da so dodatne koristi bistvene, ker se z nižjo ravnijo prenesenih pooblastil in višjo ravnijo sodelovanja poveča ozaveščenost tako o programih kot o EU,

H.

ker so skupine, ki so bile prej marginalizirane, in ljudje, ki sta jih konflikt in nasilje najbolj prizadela, dobili možnost, da v okviru programa PEACE dejavno pripomorejo k vzpostavljanju miru; ker projekti v okviru programov PEACE koristijo delom družbe, ki so najbolj marginalizirani, in sicer z razvojem dejavnosti za posameznike in skupine, kot so žrtve konflikta, starejše in ranljive osebe, invalidi, žrtve nasilja v družini, nekdanji zaporniki ter brezposelna mladina (13),

I.

ker je veliko ljudi pri projektih vzpostavljanja miru in sprave sodelovalo prostovoljno,

J.

ker je bistvenega pomena, da programi za vzpostavljanje miru, zlasti tisti, v katere so vključene skupine iz obeh skupnosti in prostovoljne skupine, sredstva prejemajo tudi potem, ko se bo program financiranja PEACE zaključil,

K.

ker sta prostovoljni in javni sektor dobro znana po svojih dosežkih pri preprečevanju družbenega nazadovanja in pomanjkanja ter sta primerna za razvijanje in zagotavljanje najnujnejših storitev za najbolj prikrajšane v družbi ter ker imajo ženske zelo pozitivno vlogo pri vzpostavljanju miru,

L.

ker so programi PEACE z ustanavljanjem novih družb prispevali k razvoju gospodarskih projektov na ogroženih območjih,

M.

ker se mnoge pobude obeh skupnosti in prostovoljne pobude, financirane iz PEACE II, izvajajo na stalni osnovi in zagotavljajo javne storitve zlasti za marginalizirane skupine; ker so te pobude in njihovo nadaljnje izvajanje odvisne od tega, ali bo financiranje odobreno tudi za naprej,

N.

ker je eden od vidikov gospodarskega razvoja, ki se je začel v okviru programov PEACE, njegov dober vpliv na mesta in podeželje,

O.

ker je financiranje v okviru Mednarodnega sklada za Irsko pogosto dopolnjujoče ter sta oba programa, Mednarodni sklad za Irsko in PEACE, omogočila, da so projekti dosegli raven, na kateri lahko dostopajo do drugih sredstev EU, kot na primer Interreg,

P.

ker si je več ukrepov v podprogramih PEACE, programih Mednarodnega sklada za Irsko in pobudi Interreg, zelo podobnih in se ponekod dejavnosti podvajajo,

Q.

ker so odgovornost in preglednost, sodelovanje, priznavanje medsebojne odvisnosti vseh ljudi, uspešna odprava neenakosti, spodbujanje raznolikosti in upoštevanje ranljivih skupin ter enakih možnosti pomembni elementi za vzpostavljanje miru in sprave,

R.

ker začasna komisarka za žrtve in preživele v svojem poročilu (14) navaja, da so skupine za pomoč žrtvam in preživelim odvisne od občasnega financiranja iz PEACE, zaradi česar opozarja na nejasnost glede tega, kako se bodo projekti za žrtve in preživele nadaljevali, ko teh sredstev ne bo več; ker sta prvi minister Severne Irske in njegov namestnik nedavno imenovala štiri nove komisarje za žrtve,

S.

ker sta varstvo in spodbujanje človekovih pravic sestavni del vzpostavljanja miru ter obnove družbe po konfliktih,

1.

poudarja, da je krepitev lokalnega vpliva bistveni del vzpostavljanja miru ter da se s sodelovanjem civilne družbe izboljšujeta oblikovanje politike in način upravljanja družbe;

2.

izpostavlja, da so se z razvojem različnih mehanizmov izvajanja skupaj s prostovoljnim sektorjem, pri nevladnih organizacijah in lokalnih organih pridobile obsežne izkušnje na področju ravnanja s sredstvi EU; upa, da se lahko takšni mehanizmi zagotavljanja od spodaj navzgor uporabijo pri zagotavljanju drugih programov financiranja;

3.

pozdravlja prispevek programov PEACE in Mednarodnega sklada za Irsko h gospodarskemu in družbenemu razvoju; ugotavlja, da je bilo pred izvajanjem Mednarodnega sklada za Irsko na ogroženih območjih vzpostavljeno eno podjetniško središče, ki se je s podporo Mednarodnega sklada za Irsko in tamkajšnjega okrožnega sveta razvilo v mrežo dvaintridesetih podjetniških središč, kar prispeva k povečanju zaupanja in upanja sodelujočih;

4.

poudarja, da se mora sodelovanje med udeleženci v programih, ki jih financirata PEACE in Mednarodni sklad za Irsko, nadaljevati po koncu programov; poziva državne organe, naj nadaljujejo to delo, ki se je izkazalo za učinkovito, z namenom zagotovitve nadaljevanja financiranja tega dragocenega dela po koncu financiranja programov PEACE;

5.

poziva vladi Združenega kraljestva in Irske, naj vzpostavita začasno ureditev za financiranje skupin iz skupnosti in prostovoljnih skupin, še zlasti da se zapolni čas med koncem programov financiranja PEACE II in začetkom PEACE III;

6.

poziva Komisijo in vladi Združenega kraljestva in Republike Irske, naj se povežejo s komisarji za žrtve in preživele ter skupaj poiščejo pot, ki bo omogočala, da bodo skupine za pomoč žrtvam in preživelim tudi vnaprej prejemale finančno podporo ne glede na to, da se bo vse financiranje iz PEACE zaključilo;

7.

poziva Skupnost, naj v zvezi z delovno skupino za Severno Irsko pri oblikovanju prihodnjih pobud podvoji dejavni pristop državljanov, ki je del programa PEACE I in PEACE II; opozarja na pomen uravnovešenega regionalnega razvoja za stabilizacijo mirovnega procesa, vključno z infrastrukturo, ki ni dovolj razvita v primerjavi z drugimi regijami v EU, in poziva delovno skupino za Severno Irsko, naj bo bolj pozitivno naravnana pri svoji podpori razvoju infrastrukture;

8.

poziva k nadaljnjemu razvoju čezmejnega dela, glede na to, da ima to delo osrednji pomen pri obnavljanju mestnih in podeželskih skupnosti na obmejnih območjih; poziva k nadaljnjemu razvoju sodelovanja med lokalnimi gospodarskimi zbornicami in organi javnega sektorja ter forumov za prostovoljni in javni sektor na obeh straneh meje, pa tudi za prostovoljne organizacije, ki že delujejo na čezmejni osnovi;

9.

poziva vlado Republike Irske, naj nemudoma prične izvajati Uredbo (ES) št. 1082/2006;

10.

poziva, da se v okviru programov financiranja široko uporablja posvetovanje, vv velikem in malem obsegu ter lokalno usmerjeno, ter poudarja, da je pomembno zavarovati sheme, ki bi omogočale odobritev manjših zneskov nepovratnih sredstev za takojšnje financiranje dela, ki je nujno, in dela, katerega rezultatov ni mogoče preprosto ovrednotiti, ter sheme, ki omogočajo dolgoročno trajnost in lahko prispevajo k lokalnim skupnostim;

11.

poziva, da se zmanjša birokracija in se zagotovi, da majhni projekti ne bodo preobremenjeni;

12.

priznava, da je vzpostavljanje miru dolgotrajen in razvojen proces ter da je za stabilen razvoj v smeri miru in sprave potreben čas; poziva k daljšemu časovnemu okviru za posamezna nepovratna sredstva, s čimer se bo omogočilo, da bodo projekti res nekaj dosegli; priznava, da k miru in spravi pomembno prispevajo ne le gospodarske, pač pa tudi kulturne in športne pobude, zato bi jih bilo treba še bolj podpreti;

13.

ugotavlja, da je socialno-ekonomski sektor podsektor prostovoljnega in javnega sektorja, pri čemer so posvetovanja v zvezi z njim pomembna za razvoj lokalnih strategij in območij; meni, da so lokalna podjetja prav tako vplivni udeleženci;

14.

poudarja, da je za razvoj podeželja sedaj bolj kot kadar koli prej potrebna večja sinergija med financiranjem razvoja kmetijstva, podeželja in regionalnega razvoja in med ohranjanjem narave, ekoturizmom in proizvodnjo ter uporabo obnovljivih virov energije;

15.

poudarja, da morajo imeti ljudje preprost dostop do informacij o zgodbah o uspehu, povezanimi s projekti, ki sta jih financirala programa PEACE I in PEACE II ter Mednarodni sklad za Irsko; meni, da je treba izkušnje, pridobljene s takšnimi projekti, deliti s sodelujočimi pri drugem mednarodnem delovanju na področju vzpostavljanja miru; v zvezi s tem poziva k vzpostavitvi zbirke podatkov, ki bi bila orodje za olajšanje delovanja na področju miru in sprave doma in v tujini; poleg tega poziva, naj se v oblikovanje regionalnih in metropolitanskih omrežij vključijo vse ravni;

16.

priporoča, naj se pripravijo obsežne strategije, s katerimi se bo zagotovilo, da bodo primeri dobre prakse ne le na voljo ampak tudi da se bodo ti primeri uporabili na vseh stopnjah projekta, tj. pri zasnovi projekta, izvajanju, spremljanju in presoji;

17.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Odboru regij, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter vladam in parlamentom držav članic.

19.11.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 279/5

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 3. septembra 2002 o trgovini in razvoju za izkoreninjanje revščine (1), z dne 30. januarja 2003 o svetovni lakoti in odpravi ovir pri trgovini z najrevnejšimi državami (2), z dne 10. aprila 2003 o krizi na mednarodnem trgu kave (3), z dne 1. junija 2006 o trgovini in revščini: oblikovanje trgovinske politike, ki bo povečala prispevek trgovine k odpravi revščine (4), z dne 15. februarja 2007 o makroekonomskem učinku zvišanja cene energije (5), z dne 22. maja 2007 o globalni Evropi – zunanji vidiki konkurenčnosti (6), z dne 23. maja 2007 o pomoči EU za trgovino (7) in z dne 29. novembra 2007 o trgovini in podnebnih spremembah (8),

—

ob upoštevanju deklaracije tisočletja z dne 8. septembra 2000, v kateri so določeni razvojni cilji tisočletja, ki predstavljajo skupno začrtana merila mednarodne skupnosti za izkoreninjanje revščine, ter pregleda in posodobitve te deklaracije na svetovnem vrhunskem srečanju Združenih narodov 2005, ki je potekalo od 14. do 16. septembra 2005,

—

ob upoštevanju poročil treh delovnih skupin Medvladnega foruma o podnebnih spremembah z naslovi „Podnebne spremembe 2007: osnove fizikalnih ved“, „Podnebne spremembe 2007: vplivi, prilagoditev in ranljivost“ ter „Podnebne spremembe 2007: ublažitev podnebnih sprememb“, objavljenih leta 2007,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom „Verige kmetijskih pridelkov, odvisnost in revščina – predlog akcijskega načrta EU“ (KOM(2004)0089),

—

ob upoštevanju sporočil Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Globalna Evropa: Konkurenca v svetu – Prispevek k strategiji EU za gospodarsko rast in delovna mesta“ (KOM(2006)0567) in „Globalna Evropa: Okrepljeno partnerstvo za olajšanje dostopa na trge evropskim izvoznikom“ (KOM(2007)0183),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom „O konkurenčnosti industrij kovin – prispevek k strategiji EU za rast in delovna mesta“ (KOM(2008)0108),

—

ob upoštevanju Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih dne 15. septembra 1995 na četrti svetovni konferenci Združenih narodov o ženskah,

—

ob upoštevanju poročila Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) z naslovom „Livestock's Long Shadow“, objavljenega leta 2006,

—

ob upoštevanju dela v okviru konference Združenih narodov o trgovini in razvoju (UNCTAD) ter sporazuma iz Akre in deklaracije iz Akre, sklenjenih na dvanajsti mednarodni konferenci UNCTAD 25. aprila 2008 v Akri v Gani,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Tematska strategija trajnostne rabe naravnih virov“, objavljenega dne 21. decembra 2005 (KOM(2005)0670),

—

ob upoštevanju deklaracije vrha G8 o rasti in odgovornosti v svetovnem gospodarstvu, podpisane v Heiligendammu dne 7. junija 2007, zlasti njenega poglavja o odgovornosti za surovine: preglednost in trajnostni razvoj, po katerem so svobodni, pregledni in odprti trgi bistveni za svetovno rast, stabilnost in trajnostni razvoj,

—

ob upoštevanju četrtega poročila skupine na visoki ravni za konkurenčnost, energetiko in okolje z dne 11. junija 2007, ki podpira razvoj politike surovin, ki bi temeljila na dobro delujočem svobodnem in poštenem svetovnem trgu za surovine in bi se posluževala trgovinske politike, zlasti mednarodnih večstranskih in dvostranskih dogovorov, za zagotovitev, da bi EU in tretje države podpirale odprte in neizkrivljene trge,

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino (A6-0134/2008),

A.

ker je treba surovine in izdelke razumeti kot kmetijske živilske izdelke, osnovne kmetijske izdelke, kovine, rude in energente, ki služijo kot vložek v industrijskih procesih, bodisi v predelani, nepredelani ali reciklirani obliki, kot so odpadki,

B.

ker je indeks cen za blago, ki ni gorivo, od leta 2002 zrasel za 159 %, ker so cene kovin in mineralov zrasle za 285 %, cene kmetijskih surovin pa za 133 %,

C.

ker je gospodarstvo EU v veliki meri odvisno od uvoza surovin iz tretjih držav, dostop do surovin pa ima bistveno vlogo za zagotovitev konkurenčnosti EU,

D.

ker je nedavno zvišanje cen surovin privedlo do pomanjkljive gospodarske rasti v Evropski uniji in ogroža njeno konkurenčnost,

E.

ker se v prihodnje pričakuje dodatno povečanje povpraševanja po surovinah na svetovni ravni; ker bo do tega prišlo zaradi gospodarske rasti v državah v vzponu,

F.

ker so se v preteklosti kratkoročna nihanja cen surovin in izdelkov pokazala kot izjemno nestanovitna ter se sčasoma še poslabšala, to pa spremlja menjavanje obdobij prevelike proizvodnje in obdobij pomanjkanja,

G.

ker nedavna zvišanja cen na mednarodnih trgih ne smejo zakriti dejstva, da cene surovin in izdelkov v primerjavi s cenami končnih izdelkov kažejo dolgoročen trend upadanja,

H.

ker ta zvišanja cen – zlasti, ko do njih pride zaradi industrije držav v vzponu – pomenijo izziv za konkurenčnost proizvodne industrije EU in sprožajo dolgoročna vprašanja v zvezi z zanesljivostjo oskrbe s surovinami,

I.

ker 95 od 141 držav v razvoju s proizvodi ustvari najmanj 50 % svojih prihodkov iz izvoza,

J.

ker je Evropska unija med glavnimi akterji v mednarodni trgovini s surovinami in izdelki, zlasti kot neto uvoznik surovin,

K.

ker sta konkurenčnost in gospodarski razvoj Evropske unije zaradi značilnosti evropske industrijske baze zelo odvisna od uvoza surovin,

L.

ker obstaja veliko primerov politik in ukrepov, ki so jih uvedle tretje države, ter trend ustvarjanja ovir za svoboden in pravičen dostop do surovin v državah v vzponu, katerih posledica je omejevanje dostopa industrijam EU do surovin in izdelkov,

M.

ker ima krepitev raziskav in inovacij pomembno vlogo pri spodbujanju trajnostnih zalog surovin,

N.

ker se v sistemih STABEX, SYSMIN in FLEX kažejo pretekli in sedanji napori Evropske unije za podporo državam v razvoju, ki jih je prizadela nestabilnost cen in prihodkov,

O.

ker so nedavna zvišanja cen na mednarodnih trgih s surovinami in izdelki posledica občutnega povečanja povpraševanja v državah v vzponu, kot so Kitajska, Indija in Brazilija, spremenjenih podnebnih razmer, nekaterih omejevalnih praks nekaterih držav izvoznic ter razcveta trga z biogorivi, živinoreje, pa tudi špekulacij na trgu vrednostnih papirjev,

P.

ker ženske predstavljajo veliko večino revnega prebivalstva sveta in je njihovo preživetje pogosto odvisno od pridobivanja, proizvodnje in predelave surovin in izdelkov,

Q.

ker je mednarodna skupnost izrazila potrebo po mednarodnih prizadevanjih za izkoreninjenje revščine s konkretnimi cilji, določenimi v okviru razvojnih ciljev tisočletja, ki jih je treba izpolniti pred letom 2015; ker je treba ključnemu pomenu, ki ga imajo izdelki za države v razvoju, posvetiti dovolj pozornosti,

R.

ker lahko s spodbujanjem dobrega upravljanja trajnostno izkoriščanje naravnih virov zmanjša revščino in pospeši gospodarsko rast; ker šibko upravljanje v državah, bogatih z naravnimi viri, tudi lahko privede do revščine, korupcije in sporov,

S.

ker sta ohranjanje biološke raznovrstnosti in razpoložljivost obdelovalnih površin bistvena elementa za prihodnost katerega koli gospodarstva na svetu; ker je treba to upoštevati pri vseh oblikah pridobivanja surovin,

T.

ker se deloma zaradi človekove dejavnosti spreminja podnebje; ker pridobivanje, proizvodnja in predelava surovin in izdelkov povzroča znatne emisije toplogrednih plinov; ker se industrija EU sooča z vse večjimi omejitvami pri obravnavanju tega vprašanja na račun njene konkurenčnosti,

U.

ker Evropska unija še nima usklajene strategije za soočanje z izzivi konkurenčnosti svojega gospodarstva zaradi okrepljene konkurence pri dostopu do surovin,

1.

poziva Komisijo in trgovinske partnerje EU, naj pri vseh pogajanjih o trgovinskih sporazumih resno upoštevajo zahteve glede podnebnih sprememb, ki narekujejo naglo zmanjšanje črpanja in izkoriščanja naravnih virov, ter naj spodbujajo širjenje tehnologije, ki je energijsko varčna, obnovljiva in učinkovito izrablja vire;

2.

priznava, da je dostop do surovin in izdelkov bistven za gospodarstvo EU zaradi pomanjkanja notranje oskrbe s številnimi surovinami;

3.

je zaskrbljen zaradi predvidenega povečanja povpraševanja po surovinah na svetovnih trgih; je zaskrbljen zaradi omejitev zmogljivosti raziskovanja za bližnjo prihodnost; je seznanjen z omejeno udeležbo evropskih podjetij pri raziskovanju surovin v tretjih državah;

4.

je zaskrbljen zaradi težnje po omejitvi prostega dostopa do surovin v tretjih državah z ukrepi, ki izkrivljajo trgovino, vendar priznava pravico držav, da po potrebi omejijo dostop do svojih surovin iz okoljskih razlogov ali za reševanje kritičnega pomanjkanja preskrbe; to pravico je treba uveljavljati v povezavi z drugimi notranjimi ukrepi;

5.

je zaskrbljen zaradi tistih investicijskih dejavnosti, usmerjenih v boljši dostop do surovin, ki niso skladne s standardi pravične in proste konkurence ter z načeli dobrega upravljanja in trajnosti;

6.

poziva Komisijo, naj spodbuja naložbe v raziskave in razvoj v tehnologijah za reciklažo surovin ter za učinkovito in gospodarno rabo surovin; poziva Komisijo in države članice, naj temu cilju v svojih raziskovalnih dejavnostih pripišejo večji pomen;

7.

poziva Komisijo, naj se spoprime z vprašanjem prostega in pravičnega dostopa do surovin v okviru Svetovne trgovinske organizacije (STO); poziva Komisijo, naj si dejavno prizadeva za doseganje cilja večstranske odprave ukrepov, ki izkrivljajo trgovino, v sektorju surovin, pri tem pa v celoti upošteva omejitve, osnovane na razvoju najmanj razvitih držav;

8.

poziva Komisijo, naj začne pogajanja za nediskriminatoren dostop do trgov surovin v vseh dvostranskih pogajanjih o sporazumih o prosti trgovini v zameno za dostop do tehnologij, ki so varčne, obnovljive in učinkovito izrabljajo vire; določa cilj, da se opustijo vsi ukrepi, ki izkrivljajo trgovino in vodijo k povečanju rabe in porabe surovin kot pomemben cilj v vseh možnih dogovorih, ob polnem upoštevanju razvojnih ciljev;

9.

poziva Komisijo, naj vprašanje surovin vključi v strategijo za dostop do trga; pozdravlja posvetovanje o preskrbi s surovinami; poziva Komisijo, naj izdela usklajeno strategijo za preskrbo s surovinami; opozarja, da je treba Parlament vključiti v vse faze teh dejavnosti;

10.

obžaluje, da so se mnoge države v razvoju in najmanj razvite države ujele v proizvodnjo in izvoz surovin in izdelkov, katerih nestabilne cene se dolgoročno znižujejo, to pa resno ovira blaženje revščine in uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja, vendar priznava, da je povišanje cen izdelkov prispevalo k znatnemu izboljšanju zunanjih računov nekaterih držav v razvoju, ki so odvisne od primarnih proizvodov; poudarja priložnosti za države proizvajalke, ki izhajajo iz lastnega odkrivanja nahajališč surovin in upravljanja z njimi, če se spoštujejo temeljna pravila preglednosti in pravične konkurence;

11.

poziva Komisijo, naj si prizadeva za učinkovito odpravo vzrokov za izkrivljanje, tako da odločno izpostavi ta vprašanja v dvostranskih posvetovanjih in pogajanjih ter naj spodbuja razvoj novih pravil Svetovne trgovinske organizacije na večstranski ravni;

12.

podpira tekoča prizadevanja v državah v razvoju, zlasti v najmanj razvitih, za večjo razvejanost gospodarstva in razvoj gospodarskih dejavnosti v zahtevnejših fazah proizvodnega procesa, za vključitev predelave in trženja ter za povečanje kakovosti, produktivnosti in proizvodnje izdelkov z višjo dodano vrednostjo; poziva Komisijo, naj, kadar je to potrebno, podpre razvoj nacionalnih izdelkov in strategije za večjo razvejanost gospodarstva s sredstvi iz Evropskega razvojnega sklada;

13.

meni, da je vzpostavitev regionalnih gospodarskih okvirjev in povečano regionalno sodelovanje med državami v razvoju izredno pomembno za trajnostni gospodarski razvoj teh držav; v zvezi s tem poudarja pomen trgovine jug-jug za gospodarski razvoj teh držav;

14.

meni, da je treba dolgoročno pospeševati regionalno gospodarsko in trgovinsko sodelovanje, kar bi lahko privedlo do sporazumov o prosti trgovini; hkrati opaža, da se sporazumi o prosti trgovini v različnih regionalnih okvirih soočajo s težavami; meni, da bi moral sporazum o prosti trgovini EuroMed imeti prednost glede na pomen trgovine s surovinami v tej regiji;

15.

spodbuja države v razvoju, zlasti najmanj razvite države, naj povečajo potrebne investicije ter okrepijo razvejanost gospodarstva z izboljšano infrastrukturo in s krepitvijo zmogljivosti institucij, spodbujanjem dobrega upravljanja pri vodenju gospodarskega razvoja ter z olajšanjem dostopa in distribucije izdelkov malih proizvajalcev na lokalne trge, kar bo tudi okrepilo regionalno povezovanje in ekonomije obsega; poziva Komisijo, naj uporabi „'pomoč za trgovino“ kot pomembno sredstvo za razvoj ter naj okrepi obstoječe mehanizme prenosa tehnologije, zlasti kot sredstvo za soočanje s podnebnimi spremembami; poziva Komisijo, naj spodbuja preglednost dohodka iz surovin prek programov, kot je pobuda za preglednost v ekstraktivni industriji;

16.

spodbuja Komisijo in podjetja EU, naj podpirajo prenos okolju prijazne tehnologije in vlagajo vanj;

17.

meni, da mora izid razvojne agende iz Dohe zagotoviti pravične, uravnotežene in enakopravne obveznosti na vseh trgih s surovinami, ki bodo prispevale k odpiranju trgov;

18.

priznava, da bi razplet pogajanj o razvojni agendi iz Dohe znatno zmanjšal povečevanje tarif; opaža, da je Evropska unija postopoma že odpravila tarife za kmetijske proizvode iz najmanj razvitih držav (prek pobude Vse razen orožja) in iz številnih držav AKP (prek sporazumov o gospodarskem partnerstvu) ter podpira države v razvoju pri oblikovanju in uveljavljanju pravil v zvezi s posebnimi izdelki in učinkovitimi varovalnimi mehanizmi za trajnost njihovih trgov in proizvodnje;

19.

poziva države članice EU in partnerje po vsem svetu, tudi države v vzponu, naj sprejmejo osnovne delovne standarde Mednarodne organizacije dela ter ustrezne smernice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, zlasti v zvezi z odkrivanjem in prečiščevanjem surovin; meni, da je udeležba civilne družbe in nacionalnih parlamentov ključna za dosego trajnostnega okoljskega in družbeno-gospodarskega razvoja;

20.

priznava, da špekulacije močno vplivajo na določanje cen surovin in izdelkov, njihova posledica pa je vse večja nestanovitnost;

21.

poziva Komisijo, naj izvaja celovito in uravnoteženo strategijo na področju dostopa do surovin, ob upoštevanju interesov industrije EU in držav v razvoju;

22.

poziva Komisijo, naj pregleda svoj načrt kompenzacijskega financiranja (FLEX), da zagotovi njegovo odzivnost in učinkovitost pri pomoči državam v razvoju, zlasti najmanj razvitim; meni, da je treba sprejeti ustrezne ukrepe na nacionalni ravni, da se podpre delo, ki ga opravlja UNCTAD;

23.

poziva Komisijo, naj zbira podatke in izdela statistike o dejanski mednarodni trgovini s surovinami in izdelki; meni, da je treba pridobiti jasno sliko svetovnih trgovinskih tokov na področju izdelkov in surovin, ki ni prirejena s popolnoma špekulativnimi transakcijami, da bi bolje usmerili ukrepe gospodarske politike;

24.

se zaveda, da je liberalizacija trgovine s kmetijskimi živilskimi izdelki in primarnimi kmetijskimi izdelki manjše kmetovalce v državah v razvoju, zlasti najmanj razvitih, izpostavila mnogim novim izzivom; manjši kmetovalci so po večini ženske, zato ima lahko ta izpostavljenost nesorazmerno negativen učinek nanje, če se ne bodo mogle soočati z zunanjo konkurenco;

25.

poudarja, da je pravica do hrane temeljna pravica ter da je treba izboljšati stalen dostop vseh ljudi do zadostnih količin hrane za aktivno in zdravo življenje;

26.

zato močno priporoča, da se na evropski in mednarodni ravni sprejmejo vsi potrebni ukrepi, da se zagotovijo zmerne cene hrane za takojšen izhod iz prehrambene krize; dolgoročno je treba zagotoviti zadostno ureditev za boljše soočanje s špekulativnimi dejavnostmi; poleg tega priporoča, da se raziščejo pristojnosti nacionalnih in mednarodnih nadzornih organov na področju prehrambenih izdelkov, da bi v prihodnosti zagotovili stabilne in varne trge s hrano in preprečili poseganje špekulacij v pravico do hrane;

27.

pozdravlja vzpostavitev delovne skupine ZN z visokimi pooblastili, ki obravnava sedanjo prehrambeno krizo in njen vpliv na revščino; spodbuja svetovne voditelje, naj se udeležijo Konference na visoki ravni o svetovni varnosti preskrbe s hrano, ki bo v Rimu od 3. do 5. junija 2008;

28.

podpira države v razvoju v njihovih prizadevanjih, da lokalnemu prebivalstvu zagotovijo preskrbo s hrano; meni, da je treba še dodatno okrepiti delovanje politik, da se bo omogočilo oblikovanje nacionalnih pravil in ukrepov za razvoj tega sektorja ter pomoč ženskam, ki nosijo glavno odgovornost za preživljanje svojih družin in lokalnih skupnosti;

29.

priznava, da bodo zvišane cene kmetijskih živilskih in drugih izdelkov morda škodljivo vplivale na varnost preskrbe s hrano in dejanski dostop do hrane v državah v razvoju, hkrati pa med najrevnejšimi ljudmi teh držav obstaja tveganje lakote, podhranjenosti ali s prehrano povezanih nemirov; nujno zahteva povečanje humanitarne pomoči za ublažitev krize, povezane s prehrano, saj ta ogroža življenja 100 milijonov oseb;

30.

poziva Svet in Komisijo, naj zagotovita, da bodo večstranski, regionalni in dvostranski sporazumi o trgovini, ki jih podpiše Evropska unija, v skladu s cilji trajnostnega razvoja; poziva Komisijo, naj sprejme potrebne zakonodajne ukrepe za zagotovitev integracije presoj vplivov trgovine na trajnost pri oblikovanju trgovinske politike EU, zlasti z vidika podnebja, spola in trajnostnega razvoja;

31.

pozdravlja najavo Komisije, da bo leta 2008 predstavila sporočilo, namenjeno izboljšanju pogojev dostopa do mineralov in sekundarnih surovin na ravni EU in na mednarodni ravni;

32.

je seznanjen z vse večjo kritiko glede gospodarske in okoljske koristi pridelave biogoriv; poziva Komisijo, naj spodbuja raziskave in inovacije o trajnostni preskrbi s surovinami prek učinkovitega pridobivanja virov ter razvoja, uporabe materialov in ponovne uporabe izrabljenih materialov;

33.

meni, da mora pridobivanje, zbiranje in proizvodnja surovin in izdelkov potekati v skladu z načelom trajnosti, ki upošteva naravne procese ekosistemov in jih ne spreminja;

34.

poziva Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja za dosego mednarodnega sporazuma o virih, ki so predmet spora, katerega osnovni cilj bo prepoved vse trgovine z viri, ki so vzrok ali posledica oboroženih sporov; medtem vztraja pri oblikovanju uredbe, ki prepoveduje trženje virov, ki so predmet spora, v Evropski uniji ter poziva vse države, ki so vpletene v trgovino z diamanti, naj v celoti podprejo Kimberleyev sistem certificiranja za mednarodno trgovino s surovimi diamanti; poziva k spodbujanju preglednosti prek pobude za preglednost v ekstraktivni industriji in drugih pobud;

35.

ponovno poziva Svet in Komisijo, naj spodbujata pravično trgovino in druge neodvisno nadzorovane trgovinske pobude, ki prispevajo k dvigovanju družbenih in okoljskih standardov s podpiranjem malih in obrobnih proizvajalcev v državah v razvoju; spodbuja državne organe v Evropski uniji, naj merila o pravični trgovini in trajnostna merila vključijo v svoja javna naročila in nabavne politike;

36.

je zaskrbljen, ker je vse večji delež zemeljskih virov namenjen živinoreji; opozarja na zgoraj navedeno poročilo Organizacije za prehrano in kmetijstvo z naslovom „'Livestock's Long Shadow“, objavljeno novembra 2006, ki ocenjuje, da mesna industrija in živinoreja prispevata 18 % vseh svetovnih emisij toplogrednih plinov, ki med drugim pospešujejo krčenje gozdov v državah v razvoju; poziva Komisijo, naj v tem sektorju ustrezno ukrepa in v okviru mednarodnih pogajanj o podnebju vzpostavi spodbujevalne mehanizme za preprečevanje krčenja gozdov;

37.

meni, da bi bilo treba pobudo za preglednost v ekstraktivni industriji, katere namen je okrepiti upravljanje z izboljšanjem preglednosti in odgovornosti v ekstraktivnem sektorju, izvajati na svetovni ravni, da bi zagotovili boljše priložnosti za države v razvoju, tako da bi prejele ekvivalentno vrednost njihovih naravnih virov;

38.

poudarja, da visoke cene nafte dodatno spodbujajo potrebo po nujnem in drugačnem pristopu v energetski politiki, s ciljem povečati energetsko učinkovitost in rabo energetskih virov, tudi obnovljivih;

39.

se zaveda, da bodo podnebne spremembe najbolj prizadele skupnosti, ki se že zdaj soočajo z znatnimi družbenimi in gospodarskimi težavami; razume, da so ženske še posebno ranljiva skupina; spodbuja prizadevanja za prilagajanje na lokalni ravni z ustrezno finančno in tehnično mednarodno podporo;

40.

je zaskrbljen, da Kitajska ne dovoljuje tujim podjetjem, da bi imela večinski delež v sektorjih, kot je jeklo, in je uvedla različne mehanizme, ki omejujejo izvoz kovin in surovin ali zagotavljajo vladno podporo za njihov nakup od zunanjih virov; priznava, da take prakse povzročajo resne težave interesom industrije EU pri spoštovanju ciljev v zvezi s podnebnimi spremembami in pri izvozu tehnologije, ki je energetsko varčna, obnovljiva in učinkovito izrablja vire, in da je to je treba rešiti z uporabo vseh razpoložljivih instrumentov, tudi z olajšanjem prenosa tehnologij na politični in finančni ravni;

41.

poudarja, da ima nova trgovinska politika nekaterih držav v vzponu, zlasti Kitajske, ki iščejo surovine po vsem svetu, zlasti v Afriki, velik in negativen vpliv na svetovno zanesljivost dostopa do izdelkov; poudarja, da je potrebno preseči sedanji pristop, ki temelji na dvostranskem odnosu med državami in zanemarja sklicevanje na človekove pravice, družbeno odgovornost gospodarskih družb ter okoljske in socialne standarde, v prid večstranskemu pristopu, ki bi temeljil na merilih zadostnosti in trajnosti uporabe virov;

42.

pozdravlja pobudo Komisije, da še naprej uporablja vse obstoječe instrumente za spoprijemanje s trgovinskimi praksami, ki kršijo mednarodne trgovinske sporazume, kot je napovedano v njenem zgoraj omenjenem sporočilu o konkurenčnosti industrij kovin;

43.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter ustreznim mednarodnim organizacijam, kot so Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD), Svetovna trgovinska organizacija (STO), Svetovna banka, Skupni sklad za osnovne proizvode in Organizacija za prehrano in kmetijstvo (FAO).

19.11.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 279/12

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. septembra 2007 z naslovom „Strategija za najbolj oddaljene regije: dosežki in prihodnji izzivi“ (KOM(2007)0507) ter sporočil Komisije z dne 12. maja 2004 (KOM(2004)0343) in z dne 23. avgusta 2004 (KOM(2004)0543) o okrepljenem partnerstvu za najbolj oddaljene regije,

—

ob upoštevanju člena 299(2) Pogodbe ES, ki ga bosta po uveljavitvi Lizbonske pogodbe nadomestila člena 349 in 355 Pogodbe o delovanju Evropske unije, v zvezi s posebnostmi najbolj oddaljenih regij, ter člena 107(3)(a) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju odstavka 60 sklepov predsedstva z zasedanja Evropskega sveta dne 14. decembra 2007 v Bruslju,

—

ob upoštevanju končne izjave 13. konference predsednikov najbolj oddaljenih regij, ki je bila podpisana dne 5. oktobra 2007 na Madeiri,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2000o poročilu Komisije o ukrepih namenjenih uresničevanju člena 299(2): najbolje oddaljene regije Evropske unije (1), svojega stališča z dne 7. julija 2005 o predlogu Uredbe Sveta o specifičnih ukrepih na področju kmetijsktva v najbolj oddaljenih regijah Unije (2) ter svoje resolucije z dne 28. septembra 2005 o okrepljenem partnerstvu za najbolj oddaljene regije (3),

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj in mnenja Odbora za ribištvo (A6-0158/2008),

A.

ker so za Azore, Kanarske otoke, Guadeloupe, Gvajano, Madeiro, Martinik in Reunion značilne stalnost, intenzivnost in zelo veliko vrst prikrajšanosti, med katere spadajo zelo velika oddaljenost od evropske celine, otoška lega ali obkroženost ozemlja, težavno podnebje in topografija ter majhnost trgov,

B.

ker sta Saint-Martin in Saint-Barthélemy, ki sta upravno in politično ločena od Guadeloupeja, v členih 349 in 355 Pogodbe o delovanju Evropske unije (Pogodbe ES, kot jo spreminja Lizbonska pogodba), določena kot novi najbolj oddaljeni regiji,

C.

ob upoštevanju gospodarske strukture najbolj oddaljenih regij, za katero je značilna tesna povezanost s kmetijstvom in ribištvom, ki skupaj s storitvami (zlasti s turizmom) pomenita gospodarsko dejavnost, v kateri je zaposlenih zelo veliko ljudi iz teh regij,

D.

ker so najbolj oddaljene regije družbeno-ekonomsko odvisne od ribolovnih virov njihovih izključnih ekonomskih conah in ker so njihove ribolovne cone z biološkega vidika bolj ranljive,

E.

ker ponuja neposredno geografsko okolje najbolj oddaljenih regij zelo omejene tržne priložnosti, medtem ko so trgi najbolj oddaljenih regij zelo privlačni za vse sosednje tretje države,

F.

ker so najbolj oddaljene regije v položaju absolutne odvisnosti od prevoznih sredstev, povečani stroški, povezani s prevozom oseb in blaga, nezadostno število povezav in prometnih linij, zvišanje cen ter težave pri vzpostavitvi in ohranitvi prevoza na regionalni ravni pa močno ovirajo gospodarski razvoj in dostopnost do teh regij,

G.

ker so v zadnjih treh letih na najbolj oddaljene regije neposredno vplivale pomembne reforme Skupnosti, med katerimi so reforme finančne perspektive, regionalne politike za obdobje 2007–2013, Evropkega sklada za ribištvo, Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, državnih pomoči, skupnih tržnih ureditev za sladkor in banane ter programov posebnih možnosti zaradi oddaljenosti in izoliranosti za kmetijstvo in ribištvo, in ker je imel takšen razvoj pogosto pomembne posledice za te regije,

H.

ker so prednostne politične naloge Unije, ki morajo biti skladne z vse bolj zavezujočimi mednarodnimi obveznostmi, ki jih zahteva globalizacija, zlasti v Svetovni trgovinski organizaciji, včasih v nasprotju s posebnimi ukrepi, ki se izvajajo v korist najbolj oddaljenih regij,

I.

ker se je precej zmanjšala relativna pomembnost najbolj oddaljenih regij v Uniji, ki se je z 12 razširila na 27 držav članic,

J.

ker predstava o najbolj oddaljenih regijah, pogosto povezanih z regijami, ki se preživljajo s počasnim prilivom sredstev Skupnosti ali nacionalnih sredstev, o pozitivnih učinkih tega financiranja pa se ne govori, ni zelo uravnotežena glede na resnično dodano vrednost, ki jo te regije zagotavljajo Uniji v okoljskem, kulturnem, geostrateškem in prostorskem smislu – prednosti, ki niso takoj opazne,

K.

ker imajo najbolj oddaljene regije dragoceno lego, ki je pomembna za Evropo, in sicer v središču Karibskih otokov, v sosedstvu Mercosurja ter na odprtem morju Afrike v Indijskem in Atlantskem oceanu, zaradi česar se lahko Unija uveljavi v najpomembnejšem svetovnem pomorskem prostoru s 25 milijoni km2 izključne ekonomske cone, bogate z različnimi viri,

1.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija tri leta po objavi ambicioznih političnih dokumentov, kot so omenjena sporočila o okrepljenem partnerstvu za najbolj oddaljene regije, predložila novo sporočilo s tega področja;

2.

poziva, naj se zaradi obsežnosti obravnavanih področij in zapletenosti zadevnih politik v generalnem direktoratu Komisije za regionalno politiko ohrani oddelek za najbolj oddaljene regije ter znatno poveča število zaposlenih v tem oddelku, da bi bila na voljo potrebna sredstva za izvajanje njegovih nalog;

3.

ugotavlja, da sporočilo navaja zelo pozitivne dosežke delovanja Komisije, čeprav več ukrepov, ki jih pozdravlja, le deloma izpolnjuje potrebe zelo oddaljenih regij (zlasti na področju prometa in dostopnosti, raziskav, ribištva ali regionalnega sodelovanja), nikjer pa niso navedeni težave v teh regijah in njihova prizadevanja, na primer ob podaljševanju režimov državne pomoči;

4.

ugotavlja, da financiranje iz strukturnih skladov še naprej pomembno prispeva k razvoju najbolj oddaljenih regij; vendar želi, da merilo za doseženo stopnjo kohezije v teh regijah ne bi temeljilo le na njihovem BDP v primerjavi s povprečjem držav Skupnosti, pač pa tudi na podlagi drugih kazalnikov, ter da bi se kohezijska politika bolje povezala z drugimi politikami Skupnosti in s tem povečala sinergija; poziva Komisijo, naj bo bolj prilagodljiva ter naj svoje aktualne in prihodnje politične ukrepe še bolj prilagaja razmeram v najbolj oddaljenih regijah, na podlagi člena 299(2) Pogodbe ES;

5.

je seznanjen z zadovoljivimi rezultati, doseženimi v okviru programov posebnih možnosti zaradi oddaljenosti in izoliranosti (kmetijstvo in ribištvo) ter v sektorjih sladkornega trsa, ruma in banan; želi, da se za te kmetijske sektorje učinkovito upoštevajo finančne posledice zaradi mednarodnih pogajanj, ki potekajo zdaj, in ukrepi, sprejeti v Svetovni trgovinski organizaciji; bo še naprej pozorno spremljal prihodnji vmesni pregled programov posebnih možnosti zaradi oddaljenosti in izoliranosti in ocenjevanje diferenciranih davčnih režimov;

6.

se strinja, da je zaradi posebnosti najbolj oddaljenih regij potrebna strategija, temelječa na politikah in ukrepih, ki ne bodo predmet prehodnih meril in konjunkturnih sprememb blaginje, prilagojenih različnim potrebam posameznih regij, ter ki bodo zagotovili odgovor v zvezi s stalnimi omejitvami, s katerimi se te regije soočajo;

7.

poziva Komisijo, naj ob upoštevanju posebnosti in razlik med najbolj oddaljenimi regijami in vloge, ki jo imajo v celostni evropski pomorski politiki, v svoj načrt vključi ukrepe za pomoč ribiškim sektorjem teh regij; meni, da bi morala Komisija ribiškim flotam najbolj oddaljenih regij zagotoviti pozitivno diskriminacijo pri dostopu do ribolovnih virov ob njihovi obali in s posvečanjem posebne pozornosti ohraniti trajnostni značaj malega priobalnega ribolova;

8.

obžaluje, da zadevajo predlogi Komisije v zreli fazi zlasti ukrepe, ki se že izvajajo ali se že končujejo (vseevropska prometna omrežja, vseevropska energetska omrežja, sedmi okvirni program za raziskave in razvoj, okvirni program za konkurenčnost in inovacije ali regionalna politika); pričakuje pojasnilo o dejanskih in operativnih sredstvih, ki se zagotavljajo najbolj oddaljenim regijam in s katerimi bi lahko te regije izkoristile te priložnosti;

9.

je zaskrbljen zaradi vse večje pomembnosti, ki jo Komisija pripisuje orodjem za ocenjevanje politik in instrumentov Skupnosti v korist najbolj oddaljenih regij ter ocenjevanju kvantitativnega vpliva prikrajšanosti teh regij pri oblikovanju metodologije za nadomestilo dodatnih stroškov, povezanih z oddaljenostjo;

10.

želi, da ta težnja po upoštevanju utemeljitev ukrepov, ki vse bolj temeljijo na izračunih, ne bi pomenila izgovora za ponovne dvome v del politike Unije v zvezi z njenimi najbolj oddaljenimi regijami ali za oviranje institucionalnih in gospodarskih akterjev v najbolj oddaljenih regijah, od katerih se zahtevajo pogoji, ki jih težko izpolnjujejo;

11.

obžaluje, da generalni direktorat za trgovino ne upošteva posebnosti najbolj oddaljenih regij že od začetka pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, ter poziva Komisijo, naj čim prej nadaljuje s prizadevanjem za kompromis, ki upošteva interese zadevnih najbolj oddaljenih regij na podlagi končnih sporazumov, ki se bodo sklenili z afriškimi, karibsimi in pacifiškimi državami;

12.

želi, da Komisija dokaže svoj namen, da bo spodbujala regionalno vključevanje najbolj oddaljenih regij za zagotovitev resnične trajnosti akcijskega načrta za razširjeno sosedstvo, ki ga je napovedala leta 2004;

13.

je zaskrbljen zaradi nekaterih ukrepov, ki jih je Komisija predlagala na področju prometa, zlasti ocenjevanje posameznih potreb ali upoštevanje zunanjih okoljskih vplivov; ponovno poudarja, da je treba najbolj oddaljene regije na tem področju obravnavati diferencirano, zlasti kar zadeva vključevanje civilnega letalstva v sistem trgovanja z emisijami, da se ne bi ogrozilo prizadevanja za nadomestilo prikrajšanosti zaradi nedostopnosti;

14.

ocenjuje, da je treba z ukrepi Skupnosti, zlasti v okviru javno zasebnih partnerstev, spodbujati pobude za razvoj centrov odličnosti v najbolj oddaljenih regijah, s poudarkom na sektorjih, ki izkoriščajo svoje prednosti in strokovno znanje, kot so ravnanje z odpadki, obnovljivi viri energije, mobilnost študentov, raziskave na področju podnebnih sprememb in krizno upravljanje;

15.

opozarja, da lahko številni ukrepi in programi za najbolj oddaljene regije, ki jih je treba izvajati in uvajati, bistveno prispevajo k uresničevanju določenih prednostnih nalog Skupnosti in mednarodnih prednostnih nalog, zlasti na področjih, kot so globalno segrevanje, zaščita biotske raznovrstnosti, obnovljivi viri energije, zdravje v državah v razvoju, prehrana ter diverzifikacija gospodarskih in proizvodnih dejavnosti; pozdravlja izvajanje predvsem programa NET-BIOME (NETworking tropical and subtropical Biodiversity research in OuterMost regions and territories of Europe in support of sustainable development), ki je pomemben zgled potenciala na področju znanstvenih raziskav v najbolj oddaljenih regij; vendar se sprašuje, zakaj je vključevanje najbolj oddaljenih regij v Evropski raziskovalni prostor kljub številnim projektom in njihovemu velikemu potencialu še vedno šibko;

16.

zahteva, da se nadaljujejo dosedanji napori v korist najbolj oddaljenih regij, da se na eni strani okrepi uveljavljanje lokalnih raziskovalnih možnosti v skladu s potencialom, na drugi pa spodbudi in podpre razvoj privlačnih in uspešnih univerz, ki dejansko imajo sredstva in so na ravni dugih univerz v Uniji;

17.

pozdravlja pobudo Komisije, da začne razpravo o prihodnosti strategije za najbolj oddaljene regije v obliki javnega posvetovanja, katerega rezultati bodo prispevali k pripravi novega predloga do leta 2009;

18.

vendar poudarja, da se ta razprava ne sme omejiti le na navedena vprašanja (podnebne spremembe, demografski razvoj in upravljanje migracijskih tokov, kmetijstvo, pomorska politika), čeprav so te teme resnično neizogibne, in meni, da je treba v razpravo nujno vključiti izvajanje Lizbonske strategije o najbolj oddaljenih regijah;

19.

zahteva, da se pomen člena 299(2) Pogodbe ES (členov 349 in 355 Pogodbe o delovanju Evropske unije), na katerem temelji politika Unije v zvezi s prizadevanji za razvoj najbolj oddaljenih regij in na podlagi katerega obravnavajo službe Komisije te regije, takoj uvrsti na dnevni red razprav, tako da se najbolj oddaljenim regijam zagotovi pravni, institucionalni in politični glas, ki ga zahtevajo;

20.

poudarja pomen javnih storitev pri zagotavljanju gospodarske, socialne in teritorialne kohezije najbolj oddaljenih regij, zlasti v sektorjih zračnega in pomorskega prometa, poštnih storitev, energije in komunikacij;

21.

poziva, da se nujno sprejmejo ukrepi za boj proti stalni brezposelnosti, revščini in neenakostim pri razdelitvi prihodkov v najbolj oddaljenih regijah, ki v zvezi s tem beležijo stopnje, ki so med najvišjimi v Uniji;

22.

poziva Komisijo, naj pomaga državam članicam, ki načrtujejo izvajanje premostitvene klavzule iz člena 355(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

23.

meni, da pomenijo najbolj oddaljene regije za Unijo pri njenem sedanjem preučevanju podnebnih sprememb priložnost za opazovanje tveganj, preprečevanje škode, odziv na naravne nesreče in ohranitev ekosistemov; v zvezi s tem poziva Svet, naj čim prej sprejme predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije, ki izrecno obravnava posebnosti najbolj oddaljenih regij; prav tako upa, da bo Komisija v predlogih za okrepitev odzivne sposobnosti Unije v primeru naravnih nesreč upoštevala izvedenska mnenja, skupaj z geografskim položajem teh regij;

24.

upa, da bo v prihodnji skupni politiki na področju priseljevanja posebna pozornost namenjena položaju najbolj oddaljenih regij, ki so vse zunanje meje Unije, obkrožene z manj razvitimi tretjimi državami ter podvržene močnim migracijskim pritiskom, ki v teh regijah skupaj z rastjo prebivalstva (pogosto precej višja od povprečja Skupnosti) povzročajo zaskrbljujoče družbene in gospodarske napetosti;

25.

zahteva, da se podporo Skupnosti za kmetijstvo v najbolj oddaljenih regijah, o kateri se razpravlja manj kot o ostalih temah, podrobneje obravnava in opredeli dejanske izzive, potrebo po razvoju v smislu lokalne samozadostnosti, raven prihodkov kmetov, podporo organizacijam proizvajalcev, da bi se spodbujalo trženje njihovih proizvodov, pomen okoljske razsežnosti in upoštevanje vpliva sprostitve trgovine, ki jo uvajajo sporazumi o gospodarskem partnerstvu in prihodnji sporazumi o prosti trgovini, o katerih še potekajo pogajanja z več regijami Latinske Amerike;

26.

meni, da najbolj oddaljene regije sodijo v središče pomorske politike Unije, in vztraja, da bi se morala razprava o tem vprašanju osredotočiti predvsem na vlogo, ki jo te regije lahko imajo na področju trajnostnega izkoriščanja morij, oceanov in obalnih območij ter mednarodnega pomorskega upravljanja;

27.

poziva Komisijo, Svet in druge pristojne ustanove Unije, naj v prihodnje iz finančnih sredstev Skupnosti zagotovijo učinkovito in ustrezno financiranje strategije Unije za pomoč najbolj oddaljenim regijam ter nadomestilo za omejitve, povezane z oddaljenostjo;

28.

priporoča, naj se kot prednostno področje razmisleka določijo tudi sredstva za kompenzacijo majhnosti lokalnih trgov, vse bolj odprto konkurenčno okolje, težavnost dostopa do trgov na celinski Evropi ali na njihovih gospodarskih območjih, izboljšanje opredelitve financiranja iz Evropkega sklada za regionalni razvoj/Evropskega razvojnega sklada in Evropkega sklada za regionalni razvoj/instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za projekte sodelovanja s sosedskimi državami, tako kot učinkovito sodelovanje najbolj oddaljenih regij v evropski inovacijski politiki in boju proti digitalnemu razkoraku, da bi imelo prebivalstvo iz teh regij zagotovljen neomejen dostop do medijev in sredstev obveščanja, ki jih omogoča nova tehnologija, na primer dostop do širokopasovnega interneta;

29.

vztraja, da partnerstvo, ki je nepogrešljivo za uspeh razprave, ne sme biti omejeno le na evropske, nacionalne in lokalne javne organe, temveč da se tako kot v preteklosti v razmislek vključi vse gospodarske strukture iz najbolj oddaljenih regij, ki jih predstavljajo strukturirane organizacije, ki se vsak dan soočajo z dejanskimi učinki politike Skupnosti; poziva Komisijo, naj po zaključku partnerske konference o prihodnosti evropske strategije glede najbolj oddaljenih regij, ki jo je organizirala 14. in 15. Maja 2008 v Bruslju, nemudoma objavi novo sporočilo ob upoštevanju dosežkov, ki jih je prinesla ta konferenca;

30.

ocenjuje, da je uveljavljanje posebnih prednosti najbolj oddaljenih regij kot pomembnih izpostav Unije zunaj evropske celine najboljša strategija za zagotovitev notranjega in trajnostnega razvoja teh regij, zlasti prek turizma, ki združuje vse bogastvo njihove zgodovine ter kulturne, umetniške in arhitekturne dediščine, kar mora Unija ohraniti;

31.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Odboru regij, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, nacionalnim, regionalnim in lokalnim organom najbolj oddaljenih regij ter predsedniku konference predsednikov najbolj oddaljenih regij.

19.11.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 279/17

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru z naslovom „Strategija potrošniške politike EU 2007–2013: Usposabljanje potrošnikov, izboljševanje blaginje potrošnikov, učinkovito varstvo potrošnikov“ (KOM(2007)0099),

—

ob upoštevanju resolucije Sveta o strategiji potrošniške politike EU (2007–2013), ki je bila sprejeta na seji, ki je potekala 30. in 31. maja 2007,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. septembra 2007 o obveznostih ponudnikov čezmejnih storitev (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. septembra 2007 o Zeleni knjigi o pregledu pravnega reda o varstvu potrošnikov (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. septembra 2007 o reviziji enotnega trga: premagovanje ovir in neučinkovitosti z boljšim izvajanjem in uveljavljanjem (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. junija 2007 o zaupanju potrošnikov v digitalno okolje (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Enotni trg za Evropo 21. stoletja“ (KOM(2007)0724),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, ki spremlja sporočilo z naslovom „Enotni trg za Evropo 21. stoletja“ – Storitve splošnega interesa, vključno s socialnimi storitvami splošnega interesa: nova evropska zaveza (KOM(2007)0725),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Priložnosti, dostopnost in solidarnost: nova družbena vizija za Evropo 21. stoletja (KOM(2007)0726),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z naslovom „Pobude na področju maloprodajnih finančnih storitev“ (SEK(2007)1520), ki spremlja sporočilo Komisije z naslovom „Enotni trg za Evropo 21. stoletja“,

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, Odbora za pravne zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0155/2008),

1.

pozdravlja sporočilo Komisije o strategiji potrošniške politike EU in ceni prizadevanja Komisije za vključitev potrošniške kulture, izoblikovane na visoki ravni ozaveščenosti potrošnikov, ki tvori osnovo za boljši prenos in izvajanje obstoječega pravnega okvira;

2.

meni, da je pri potrošniški politiki potreben horizontalni pristop, in da je bistvenega pomena, da se na vseh pomembnih političnih področjih upoštevajo interesi potrošnikov, da se vsem potrošnikom v EU zagotovi visoka stopnja varstva; zato pozdravlja poudarek Komisije, da je treba zagotovitvi, da se bo notranji trg bolje odzval na pričakovanja in skrbi državljanov; poudarja, da varstvo potrošnikov in dokončanje notranjega trga nista nasprotujoča si cilja, ampak sta med seboj tesno povezana; glede tega opominja Komisijo, da bi morala biti potrošniška politika upoštevana pri vseh političnih področjih, in sicer že pri presoji vpliva;

3.

meni, da lahko zakonodaja izpolni potrebe varstva potrošnikov le, če je boljša, enostavnejša in pripravljena tako, da predvideva udeležbo vseh pristojnih generalnih direktoratov Komisije – Zdravje in varstvo potrošnikov; Pravosodje, svoboda in varnost; Notranji trg in storitve; Konkurenca;

4.

poudarja, da bi moral pregled pravnega reda o varstvu potrošnikov voditi k skladnejšemu pravnemu okviru za pravice potrošnikov; ponovno poudarja, da je naklonjen sprejetju mešanega pristopa, namreč vzpostavitvi horizontalnega instrumenta, čigar glavni cilj bi bilo zagotavljanje skladnosti veljavne zakonodaje in omogočanje zapolnitev vrzeli, saj bi dosledno z zakonodajo združil medsektorska vprašanja, ki se pojavljajo v vseh direktivah; meni, da bi bilo treba nekatera vprašanja v sektorskih direktivah še vedno obravnavati posamično; dolgo uveljavljena načela pravic potrošnikov bi se lahko uporabljala tudi v digitalnem svetu; v okviru revizije pravnega reda poziva k nadaljnjim korakom, ki jih je treba storiti za zagotavljanje varstva potrošnikov, vključno z zasebnostjo in varstvom, v digitalnem svetu, vendar brez dodatnega in neupravičenega bremena za industrijo;

5.

obžaluje pomanjkanje poudarka na pogodbenem pravu pri varstvu potrošnikov in poziva Komisijo, naj se zgleduje po delu, opravljenem v projektu evropskega pogodbenega prava, in se po potrebi znova osredotoči nanj;

6.

ker največje ovire za razvoj notranjega trga na drobno vključujejo negotovosti glede potrošniških sporazumov, podpira prizadevanja Komisije za uvedbo standardnih pogodb in pogojev za pogodbe, sklenjene preko svetovnega spleta, ki bi imeli enako veljavo v vseh državah članicah;

7.

poudarja pomen vloge, ki jo imajo potrošniške organizacije pri izboljšanju potrošniške kulture; meni, da so močne in neodvisne potrošniške organizacije temelj učinkovite potrošniške politike; zato poziva Komisijo in države članice, naj priskrbijo primerna finančna sredstva za takšne organizacije; Komisiji priporoča, da pri oblikovanju zakonodajnih predlogov, ki se nanašajo na varstvo potrošnikov, okrepi stik z nevladnimi potrošniškimi organizacijami, ki lahko dejansko opredelijo resnične potrebe potrošnikov;

8.

pozdravlja predlog, da bi v Komisiji določili uradnike za odnose s potrošniki; poziva vse zadevne generalne direktorate, naj objavijo letna poročila o tem, kako je potrošniška politika vključena v njihovo področje pristojnosti;

9.

meni, da bi močan sistem za varstvo potrošnikov, učinkovit po vsej Evropi, koristil tako potrošnikom kot konkurenčnim proizvajalcem in prodajalcem; poudarja, da bo to spodbudilo podjetja, da bodo proizvajala in prodajala bolj obstojne izdelke, kar bo prispevalo k trajnostni rasti; poudarja, da je uspešno in izboljšano varstvo potrošnikov potrebno za boljše delovanje notranjega trga;

10.

poziva, naj se sprejmejo ukrepi, da se bo 27 majhnih nacionalnih trgov v EU resnično spremenilo v največji maloprodajni trg na svetu; meni, da je za to potrebno, da se državljani čutijo enako varni, ko kupujejo prek interneta ali v lokalni trgovini na vogalu, ter da se mala in srednje velika podjetja (MSP) lahko zanesejo na ista enostavna pravila vsepovsod na notranjem trgu; poziva Komisijo, naj preuči načine za izboljšanje varstva MSP, zlasti prek zakona o malem podjetništvu;

11.

poudarja, da mora biti dokončanje notranjega trga prednostna naloga; priznava pozitivno vlogo eura v zvezi z zmanjšanjem transakcijskih stroškov, lažjimi čezmejnimi primerjavami cen za potrošnike in večjimi možnosti maloprodajnega notranjega trga; spodbuja nove države članice, naj nadaljujejo z reformami, da bodo lahko uvedle euro kakor hitro bodo izpolnile maastrichtska merila, in bodo tako v celoti koristile pozitivni vpliv, ki ga ima enotna valuta na notranji trg; poziva k odstranitvi vseh preostalih preprek in ovir, da se okrepi zaupanje potrošnikov v čezmejne nakupe in druge pogodbe, zlasti v zvezi s storitvami, ter se pri tem upošteva potrebo po posebnem pristopu glede jezikovnih in kulturnih preferenc potrošnikov;

12.

poudarja, da bi morala evropska pravila potrošniške politike in pobude za samoregulacijo služiti kot referenca za svetovne standarde in najboljše prakse ter pozdravlja dejstvo, da Evropa postavlja trende, tako da uporablja svoj blag vpliv za izboljšanje pravic potrošnikov po celem svetu;

13.

spodbuja Komisijo, naj še naprej odločno podpira pravice potrošnikov glede varnosti proizvodov, tako da zagotovi celovitost oznake CE in izboljša nadzor trga na vseh primernih nacionalnih ravneh z uporabo sistema hitrega obveščanja za neživilske potrošniške izdelke (RAPEX) in s souporabo najboljših praktičnih rešitev za nadzor trga med državami članicami; poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami zagotovi, da le-te obstoječo zakonodajo pravilno izvajajo in jo popolnoma uporabljajo, med drugim s preučitvijo možnosti pregleda Direktive 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov (5) („Direktiva o splošni varnosti proizvodov“); opozarja, da bi oznaka CE bila lahko napačno tolmačena kot splošna navedba testiranja tretje strani ali označba porekla, vendar opozarja tudi na to, da je bila Komisija naprošena (6), da predstavi poglobljeno analizo označevanja na področju varnosti potrošnikov in po potrebi tudi zakonodajne predloge;

14.

pozdravlja prizadevanja Komisije za okrepitev sodelovanja na področju varnosti proizvodov na mednarodni ravni, zlasti s kitajskimi, ameriškimi in japonskimi oblastmi; ugotavlja, da sta neprekinjen dialog in delitev informacij glede varnosti proizvodov v interesu vseh strani in temeljnega pomena za vzpostavitev zaupanja potrošnikov; poziva Komisijo, da v rednih časovnih intervalih o tem poroča Parlamentu;

15.

meni, da se kot pravilo lahko predvideva, da se potrošniki pred nakupom vedejo razumno, vendar pa se v primeru težav ne zavedajo popolnoma svojih pravic; zato poziva, naj se resničnemu vedenju potrošnikov nameni večji poudarek, ter se pri tem upošteva posebne potrebe izpostavljenih skupin kot so otroci in starejše osebe ter invalidi; ponovno opozarja na novo sprejeto proračunsko vrstico, ki jo je predlagal Parlament, za pilotni projekt, v okviru katerega bo med drugim oblikovana potrošniška baza podatkov, opravljene bodo raziskave, razgovori in primerjave dosežkov v državah članicah; pozdravlja prizadevanja Komisije za vzpostavitev kazalnika potrošniške politike, s katerim se bo izboljšalo razumevanje med drugim tudi struktur cen ter vedenja in zadovoljstva potrošnikov;

16.

poudarja potrebo po natančni opredelitvi vseh usklajevalnih ukrepov za reševanje dejanskih težav, s katerimi se srečujejo potrošniki na notranjem trgu; meni, da bi bilo treba usklajevanje, kjer po njem obstaja resnična potreba, izvesti v celoti in se tako izogniti varstvu potrošnikov, ki bi bilo znotraj EU raznoliko in bi ga zato podjetja težko upoštevala pri trženju svojih izdelkov preko meja; poudarja, da sedanje razmere pomenijo odvračilni dejavnik za MSP, ki želijo trgovati po vsej Evropi, in so zavajajoče za potrošnike;

17.

meni, da je treba posebni poudarek nameniti temu, da se potrošnike opremi z znanjem in instrumenti, ki jih rabijo za povečanje zaupanja v digitalno okolje; poudarja, da so osebni podatki postali trgovski izdelek kot tudi sestavni element trgovinskih metod, na primer vedenjskega ciljanja; zato meni, da je treba pravila o varovanju podatkov in zasebnosti vključiti v vsako potrošniško strategijo; poudarja dejstvo, da so podatki na voljo v vsakem danem trenutku, na vsakem koncu sveta; poudarja nujo potrebo, da zakonodajalci skupaj z industrijo in potrošniškimi organizacijami razvijejo svetovne standarde za varovanje podatkov;

18.

poudarja pomembno vlogo novih prodajnih kanalov, ki se vse pogosteje uporabljajo, kot je na primer elektronsko trgovanje, pri krepitvi konkurence na notranjem trgu in posledično pri sposobnosti potrošnje; meni, da so zlasti finančni, bančni in zavarovalni trgi odprti za elektronsko trgovanje in poziva Komisijo ter države članice, da zagotovijo ugodnejše pogoje za razvoj čezmejnega elektronskega nakupovanja; poziva Komisijo, da izvede študijo o različnih mehanizmih za reševanje nesoglasij med potrošniki in podjetji, ki se v državah članicah uporabljajo, da bi jih identificirala in spodbudila uporabo najučinkovitejših; spodbuja oblikovanje trdne osnove za varstvo potrošnikov, ki je bistvenega pomena, še posebej na področju finančnih storitev;

19.

pozdravlja uporabo Sedmega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj kot instrumenta za nadaljnje izboljšanje analitičnega in empiričnega razumevanja vedenja potrošnikov;

20.

meni, da bi morala podjetja pri oblikovanju in načrtovanju izdelkov in storitev gledati na varstvo potrošnikov kot na sestavni del, in da je preučevanje sprememb trga nujno potrebno;

21.

poziva k ukrepanju za izboljšanje dialoga med potrošniškimi organizacijami in industrijo na ravni EU, da se tako v verigo vključi vse akterje; meni, da bi s kakovostnim dialogom, ki bi vključeval izmenjavo najboljših praks, lahko zmanjšali težave na notranjem trgu; podpira pobude, namenjene spodbujanju sodelovanja interesnih skupin potrošniške politike pri posvetovanjih in pri razvoju politike; pozdravlja prizadevanja za krepitev varstva in ozaveščenosti potrošnikov v novih državah članicah; poudarja pomen neprekinjene podpore za potrošniške organizacije v EU, zlasti v novih državah članicah;

22.

poudarja dejstvo, da sistematično izobraževanje potrošnikov glede njihovih pravic in navajanja le-teh pomaga razvoju potrošniške kulture; zato bi morale EU in države članice vložiti več v kampanje za informiranje in izobraževanje potrošnikov, ki imajo za namen pravilno obveščanje prave skupine potrošnikov; poudarja dejstvo, da mora biti izobraževanje potrošnikov del vseživljenjskega učenja in priporoča uporabo novih tehnologij (zlasti interneta) kot sredstva za informiranje potrošnikov;

23.

meni, da bi morali pri oblikovanju potrošniške politike bolj upoštevati posebne potrebe izpostavljenih skupin kot so otroci, starejši in invalidi, pa tudi demografski razvoj;

24.

poudarja, da je treba pri oblikovanju kazalnikov in statistik upoštevati vprašanje spola ter starosti in narodnosti, da se prepoznajo posebna težavna področja, s katerimi se soočajo različne potrošniške skupine;

25.

ponovno omenja svojo resolucijo o obveznostih čezmejnih izvajalcev storitev; z zanimanjem pričakuje delovni program Komisije o tem vprašanju; poziva Komisijo, naj dodatno razjasni svoje namere, če jih ima, glede nadaljnjih pobud na tem področju;

26.

poudarja pomen spodbujanja čezmejnih transakcij, da se tako poveča svobodno odločanje ter vlogo konkurenčne politike in izobraževanja o odgovorni potrošnji pri zagotavljanju, da bodo imeli potrošniki najboljše možnosti glede cene, kakovosti in izbire, zlasti v zvezi z osnovnimi dobrinami in storitvami kot so hrana, stanovanje, izobraževanje, zdravstvo, energija, prevoz in telekomunikacije; poudarja, da je povečana liberalizacija zlasti trga storitev potrebna za spodbujanje konkurenčnosti in s tem za nudenje nižjih cen za potrošnike; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo inovacije v sektorju finančnih storitev, da potrošnikom ponudijo boljše možnosti;

27.

poudarja potrebo, da se poleg primernih in učinkovitih ukrepov za varstvo potrošnikov zagotovi dobro komunikacijo o tej temi, tako da se tako potrošnikom pojasni na kakšen način lahko uveljavljajo svoje pravice v okviru zakonodaje s področja notranjega trga in druge zakonodaje, od katere bi lahko imeli koristi;

28.

meni, da je treba posebno pozornost nameniti zagotavljanju varstva potrošnikov in njihove izbire pri dokončanju notranjega trga za finančne storitve; poudarja, da so finančni, bančni in zavarovalniški proizvodi zelo zapleteni, ter da morajo zavezujoče politike, ki podpirajo obveščanje potrošnikov in svetovanje, potrošnikom omogočiti, da se seznanijo z vsemi možnostmi, ki so jim na voljo, če naj bi se spodbujalo večje sodelovanje državljanov pri oblikovanju teh proizvodov, zlasti v zvezi z njihovimi prihodnjimi pokojninami; vendar poudarja, da varstvo potrošnikov ne sme biti izgovor za protekcionizem; poudarja, da morajo popolnoma vključen trg maloprodajnih finančnih storitev voditi tržne sile;

29.

meni, da je ključno vprašanje v zvezi s finančnimi trgi prenos ter popolno izvajanje vse zakonodaje EU, kakor tudi usklajevanje v državah članicah; priporoča okrepitev enotnega izvajanja obstoječe zakonodaje preden se predlagajo dodatna pravila; glede nove zakonodaje poziva Komisijo, naj deluje v skladu z načeli bolje oblikovanih predpisov, da se izogne neupravičenemu dodatnemu bremenu za potrošnike in industrijo;

30.

pozdravlja poudarek strategije na boljšem izvrševanju in boljšemu sistemu pravnih sredstev, ki sta pomembna dejavnika pri izgradnji zaupanja potrošnikov; meni, da je zaupanje potrošnikov najpomembnejši dejavnik za dokončanje notranjega trga za potrošniške proizvode in storitve; priporoča nadaljnje delo na tem področju;

31.

meni, da bi se morali spori med potrošniki in gospodarskimi subjekti reševati predvsem zunaj sodišča, saj se odločitve o odškodninah z nesodnimi sredstvi sprejemajo hitreje in ceneje; to pomeni, da je treba okrepiti evropske potrošniške centre in sistem SOLVIT ter povečati finančna sredstva za njihovo mrežo; opozarja, da lahko države članice predvidijo, da mora stranka, ki namerava vložiti tožbo, predhodno izvesti posvetovanje, s čemer se toženi stranki omogoči, da preneha s sporno kršitvijo;

32.

opozarja, da so sistemi alternativnega reševanja sporov (ADR) po svoji naravi nadomestilo tradicionalnim zavezujočim pravnim mehanizmom; zato je spodbuda za uporabo ADR odvisna od obstoja nadomestnih možnosti zavezujočega prava, ki potrošnikom zagotavljajo učinkovita, lahko dostopna in nediskriminatorna pravna sredstva;

33.

opozarja, da rast elektronskega trgovanja potrebuje usklajevanje ADR v vsej EU, ki izpolnjuje zahteve iz priporočila Komisije 98/257/ES z dne 30. marca 1998 o načelih, ki načelih, ki veljajo za organe, odgovorne za izvensodno reševanje potrošniških sporov (7) in priporočila Komisije 2001/310/ES z dne 4. aprila 2001 o načelih za izvensodne organe, ki sodelujejo pri sporazumnem reševanju potrošniških sporov (8); na področju reševanja sporov preko interneta je potrebnega več dela, k čemur Parlament poziva že vsaj od leta 1999;

34.

opozarja, da so za varovanje učinkovitega uveljavljanja pravic, ki izhajajo iz zakonodaje Skupnosti, v prvi vrsti zadolžene države članice; odgovorne so, da nacionalno procesno pravo prilagodijo tako, da je te pravice mogoče začeti nemudoma izvajati v korist potrošnikov in gospodarskih subjektov; prvič, Skupnost nima pristojnosti, da bi izdajala predpise za nacionalno procesno pravo, poleg tega pa člen 5 Pogodbe ES nalaga, da Skupnost ne sme preseči okvirov, potrebnih za dosego ciljev Pogodbe; v skladu z navedenim členom je treba, kolikor je mogoče, upoštevati posebnosti nacionalnih pravnih sistemov in pustiti državam članicam možnost, da izberejo med različnimi možnostmi z enakim učinkom;

35.

poziva Komisijo, naj preuči prednosti imenovanja posebnega evropskega varuha pravic potrošnikov za čezmejne primere; ugotavlja, da ima kar nekaj držav članic varuhe pravic potrošnikov na različnih področjih, ki tako pomagajo potrošnikom pri soočanju z gospodarskimi subjekti; meni, da lahko Komisija preuči ta pristop za vsako državo posebej;

36.

ugotavlja, da v nekaterih, čeprav ne v vseh državah članicah že obstajajo elementi specifičnih potrošniških odškodninskih sistemov kot so skupne, skupinske, reprezentativne tožbe, testni primeri in postopki za zaplembo nezakonito pridobljenega dobička; poudarja dejstvo, da se zaradi tega lahko potrošniki soočajo z različnimi pravnimi določbami v čezmejnih primerih;

37.

opozarja, da Direktiva 98/27/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov (9) že ima za cilj varstvo skupnih interesov potrošnikov; poudarja, da ta direktiva med drugim daje potrošniškim organizacijam upravičenje za začetek opustitvenih tožb; poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu predloži poročilo o oceni obsega pričakovanih izboljšav glede varstva skupnih interesov potrošnikov, ki naj bi jih, ali tudi ne, prinesla ta direktiva, in razlogov zanje;

38.

meni, da je treba pred začetkom obravnavanja zakonodaje na ravni EU izvesti natančen pregled obstoječih težav, v kolikor obstajajo, in predvidenih koristi za potrošnike;

39.

meni, da v številnih državah članicah obstajajo ustavne ovire, ki jih je treba pri oblikovanju evropskega modela pravnih sredstev za potrošnike upoštevati; nadalje meni, da je treba v celoti upoštevati člen 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic; poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu predloži poročilo o načinu, na katerega namerava doseči potrebno ravnovesje med pravicami potrošnikov, potrošniškimi organizacijami in gospodarskimi subjekti;

40.

poziva Komisijo, naj podrobno preuči vprašanje o pravnih sredstvih za potrošnike v državah članicah, pri tem pa upošteva, da morajo vsi novi predlogi s tega področja temeljiti na natančnem pregledu obstoječih težav in predvidenih koristi za potrošnike in da je treba z ozirom na čezmejne postopke in možne sisteme kolektivnih pravnih sredstev izvesti natančen pregled, pri čemer je treba upoštevati izkušnje z vsega sveta, posebno pozornost pa nameniti pohvalam in kritikam, izraženim na račun ameriškega modela, in jasno rešiti vprašanje primerne pravne podlage za tak instrument na ravni EU; poziva Komisijo, naj nato, kot je primerno, predstavi jasno rešitev na evropski ravni, ki bo vsem potrošnikom omogočila dostop do sistemov kolektivnih pravnih sredstev za reševanje čezmejnih pritožb;

41.

poziva Komisijo, da se o oceni teh študij posvetuje s Parlamentom in državami članicami;

42.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

19.11.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 279/23

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o nediskriminaciji in enakih možnostih za vse – okvirna strategija (KOM(2005)0224),

—

ob upoštevanju člena 13 Pogodbe ES,

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (1),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o uporabi Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (KOM(2006)0643),

—

ob upoštevanju poročila Komisije iz julija 2007 o oblikovanju protidiskriminacijske zakonodaje v Evropi – primerjava 25 držav članic EU,

—

ob upoštevanju nacionalnih poročil o izvajanju protidiskriminacijske zakonodaje in tematskih poročil mreže pravnih strokovnjakov za boj proti diskriminaciji, ki jo je ustanovila Komisija, da bi ji pomagala pri njenem delu ter zagotovila neodvisne informacije in nasvete o napredovanju v državah članicah,

—

ob upoštevanju mednarodne konvencije ZN o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije,

—

ob upoštevanju Konvencije ZN o pravicah invalidov,

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Protokola številka 12 k tej konvenciji,

—

ob upoštevanju posebne raziskave Eurobarometra iz januarja 2007 o diskriminaciji v Evropski uniji, ki jo je naročila Komisija,

—

ob upoštevanju, da je bilo leto 2007 razglašeno za evropsko leto enakih možnosti za vse, leto 2008 pa za evropsko leto medkulturnega dialoga,

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenja Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A6-0159/2008),

A.

ker je v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji zapisano, da Evropska unija temelji na načelih svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države, na načelih, ki so skupna vsem državam članicam, in ker je pomembno, da političnim izjavam o boju proti diskriminaciji sledi postopen napredek in pravilno izvajanje zakonodaje in politike, zlasti direktiv o prepovedi diskriminacije in projektov, ki spodbujajo enakost,

B.

ker je v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji tudi zapisano, da Evropska unija spoštuje temeljne pravice, kakršne zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in ker je v skladu s členom 13 Pogodbe ES spodbujanje enakosti in nediskriminacije prednostna naloga zakonodaje in politike Evropske unije,

C.

ker je zaposlovanje eden osnovnih zahtev za socialno vključevanje, stopnja nezaposlenosti v številnih skupinah, zlasti med ženskami, migranti, invalidi, etničnimi manjšinami, starostniki in mladimi ter tistimi s posameznimi in nepriznanimi spretnostmi, pa ostaja nesprejemljivo visoka; ker je nezaposlenost med osebami, ki so izpostavljene večvrstni diskriminaciji, še višja,

D.

ker pravo Skupnosti trenutno ne pokriva diskriminacije v večini področij pristojnosti Skupnosti in ker obstajajo različne stopnje zaščite v direktivah 2000/43/ES in 2000/78/ES, ki povzročajo vrzeli pri zaščiti pred diskriminacijo, ki vpliva na zaposlovanje,

E.

ker pregled Komisije o razvoju protidiskriminacijske zakonodaje v Evropi potrjuje, da na ravni držav članic obstaja „kolaž“ zakonodajnih aktov, ki ščitijo pred diskriminacijo na različne načine, pogosto pa ni skupne metode izvajanja, zaradi česar izvajanje direktiv ni usklajeno in se ljudje ne zavedajo dovolj svojih pravic,

F.

ker neskladnost izvajanja politike nediskriminacije v državah članicah prispeva k pomanjkljivemu izvajanju direktiv Skupnosti o prepovedi diskriminacije, kar je razvidno iz poročil, kot je poročilo evropske skupine strokovnjakov za boj proti diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti pri zaposlovanju: zakonodaja v petnajstih državah članicah EU,

G.

ker je Svet v svoji resoluciji z dne 5. decembra 2007 o nadaljnjem spremljanju evropskega leta enakih možnosti za vse (2007) (3) pozval države članice in Komisijo, naj v skladu s svojimi pristojnostmi ohranijo in okrepijo uvajanje vprašanj invalidnosti v vse ustrezne politike,

H.

ker je Komisija zato upravičeno pričela postopke proti številnim državam članicam in mora tako še naprej ravnati, kadar je potrebno,

1.

poziva države članice, da v svoji zakonodajni praksi ustrezno upoštevajo različne razloge za diskriminacijo iz člena 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah;

2.

opozarja, da direktivi 2000/43/ES in 2000/78/ES opredeljujeta minimalne zahteve in morata zato biti osnova, na kateri je treba oblikovati celovitejšo protidiskriminacijsko politiko;

3.

je zaskrbljen zaradi pomanjkljivosti pri prenosu in izvajanju direktiv 2000/43/ES in 2000/78/ES v nekaterih državah članicah in zaradi pomanjkljivega informiranja državljanov EU o možnih sredstvih v primerih diskriminacije;

4.

obžaluje, da direktivi 2000/43/ES in 2000/78/ES ne zajemata razlik v diskriminacijskem obravnavanju na podlagi telesnih meril, kot je višina ali barva kože, zlasti v zvezi z dostopom do delovnih mest, kjer ni neposredne povezave med temi telesnimi značilnostmi in spretnostmi, potrebnimi za opravljanje zadevnega dela;

5.

poziva države članice, naj zagotovijo, da se direktivi 2000/43/ES in 2000/78/ES po prenosu vseh njunih določb v celoti, pravilno in učinkovito preneseta in ustrezno izvajata ter da se v skladu z njunimi določbami upravičijo vse izjeme;

6.

poziva pristojne organe na ravni EU, nacionalni in lokalni ravni, naj bolj uskladijo svoja prizadevanja za izvajanje; poziva k enotnemu pristopu k boju proti diskriminaciji, ki bo vključeval in hkrati upošteval vse razloge za diskriminacijo;

7.

poudarja, da imajo javni organi bistveno vlogo pri spodbujanju enakosti in preprečevanju diskriminacije, prek svojih politik, zagotavljanja storitev in prakse zaposlovanja;

8.

poziva Komisijo, naj se zaveže, da bo izvedla obsežen pregled izvajanja direktiv 2000/43/ES in 2000/78/ES ter izdala obrazložitvene smernice za njuno izvajanje, da bi zagotovila celovito in pravilno izvajanje s strani držav članic; zlasti poziva Komisijo, naj presodi, kako posamezne države članice razlagajo izjeme iz členov 6 in 8 ob prenosu Direktive 2000/78/ES v nacionalno zakonodajo; opozarja, da izvajanje obeh direktiv zahteva vrsto mehanizmov in strategij, med drugim tudi skladnost, dejavno udejstvovanje in uveljavljanje ter učinkovito izmenjavo najboljše prakse;

9.

poziva k učinkovitemu, sorazmernemu in odvračalnemu kaznovanju kršenja nacionalnih določb, sprejetih ob prenosu direktiv 2000/43/ES in 2000/78/ES;

10.

poziva Komisijo, naj pozorno spremlja prenos direktiv 2000/43/ES in 2000/78/ES ter skladnost z zakonodajo, ki izhaja iz njunega prenosa, in preko postopkov zaradi kršitev in neizvrševanja še naprej izvaja pritisk na države članice, da bi izpolnjevale svoje pravne obveznosti in direktivi čim prej v celoti prenesle; meni, da bi moral pristojni odbor Parlamenta sodelovati pri spremljanju obveznosti držav članic, izhajajočih iz teh direktiv;

11.

opominja Komisijo, da člen 4 direktive 2000/78/ES dovoljuje izjeme le, kadar so iz objektivnih razlogov nujno potrebne za dobro izvajanje poklicne dejavnosti; poziva Komisijo, naj strogo omeji razlago tega člena in vloži tožbo pri Sodišču Evropskih skupnosti proti državam članicam, kadar v svoji nacionalni zakonodaji dopustijo preširoko opredelitev;

12.

želi, da letna presoja izvajanja direktiv s strani držav članic postane del odprte metode usklajevanja in da se izvede obsežen pregled izvajanja te zakonodaje vsakih pet let kot del socialne agende; meni, da bi morali pri tej presoji sodelovati neodvisni organi, ki se ukvarjajo z vprašanji nediskriminacije, vključno z mrežo pravnih strokovnjakov, ki jo je organizirala Komisija, in nevladnimi organizacijami, ki zastopajo potencialne žrtve diskriminacije, in da je treba sprejeti konkretne ukrepe za izboljšanje zmogljivosti nevladnih organizacij, da bi zagotavljale informacije in pomoč žrtvam ter konstruktivno prispevale k letni presoji;

13.

meni, da zaradi odsotnosti določbe o potrebni široki opredelitvi invalidnosti v Direktivi 2000/78/ES nekatere kategorije invalidov po tej direktivi nimajo pravnega varstva; zato poziva Komisijo in države članice, naj se nemudoma dogovorijo o tej široki opredelitvi invalidnosti, da bi omogočile uskladitev s protidiskriminacijsko zakonodajo, ki bi lahko temeljila na Konvenciji o pravicah invalidov;

14.

meni, da so zaradi neopredeljenega roka za vložitev tožbe zaradi diskriminacije v nekaterih državah roki zelo kratki, kar je lahko ovira za sprožitev tožbe;

15.

meni, da so izjeme, povezane z zakonskim stanom v Direktivi 2000/78/ES, omejile zaščito pred diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti, ki jo nudi ta direktiva;

16.

poziva države članice, naj učinkoviteje spodbujajo uporabo pravic državljanov EU v skladu z direktivama 2000/43/ES in 2000/78/ES ter poziva Komisijo, države članice, sindikate, delodajalce ter vladne in nevladne akterje, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, za boljšo seznanjenost s pravicami, izhajajočimi iz teh direktiv, ter naj žrtvam diskriminacije zagotovijo dostop do celovite odvetniške podpore, ki bi jim omogočila učinkovito uveljavljanje teh pravic; ugotavlja, da breme ukrepanja zoper izvajalca diskriminacije pogosto nosi žrtev, pogosto brez podpore javnih organov ter dostopa do pravne pomoči; poziva države članice, naj pooblastijo ustrezne neodvisne organe, da zagotavljajo učinkovito pomoč žrtvam diskriminacije;

17.

je zaskrbljen zaradi nizke stopnje osveščenosti glede protidiskriminacijske zakonodaje med državljani v državah članicah in poziva Komisijo, države članice, sindikate in delodajalce, naj okrepijo prizadevanja za njeno povečanje; opozarja, da direktive državam članicam nalagajo obvezo širjenja informacij v javnosti o ustreznih določbah teh direktiv z vsemi ustreznimi sredstvi;

18.

državam članicam priporoča, da izvedejo neodvisno presojo ukrepov za preprečevanje in povračilnih protidiskriminacijskih ukrepov ter učinkovitosti zaščite pred viktimizacijo in zagotovijo ustrezno financiranje organov, ki sodelujejo pri preprečevanju diskriminacije in nudijo pomoč žrtvam, ne glede na to, ali je njihov status zakonsko predpisan; priporoča tudi, da Komisija v svoje spremljanje vključi medsebojne preglede;

19.

državam članicam priporoča, da ustrezno financirajo in pooblastijo neodvisne organe, ki spodbujajo enakost, da bi le-ti lahko učinkovito in neodvisno opravljali svojo vlogo, med drugim nudenje kakovostnega strokovnega znanja glede vseh vrst diskriminacije in primerne pomoči žrtvam diskriminacije; spodbuja države članice, naj zagotovijo, da delovanje teh organov zajema vse vrste diskriminacije, in poziva Komisijo, naj določi standarde za spremljanje in zagotavljanje njihove učinkovitosti in neodvisnosti;

20.

državam članicam in Komisiji priporoča, naj financirajo in pooblastijo tiste nevladne organizacije, ki zastopajo diskriminirane skupine, in tiste, ki delujejo na področju obveščanja državljanov in nudenja pravne pomoči v primerih diskriminacije;

21.

poziva države članice, naj pri spremljanju pravilnega izvajanja zakonodaje Skupnosti sodelujejo s pristojnimi socialnimi partnerji;

22.

poudarja, da bi morale države članice v vsakem primeru zagotoviti avtomatično pravno pomoč žrtvam diskriminacije, če je potrebno s financiranjem preko državnih sistemov pravne pomoči;

23.

poziva Komisijo, naj praktično in dejansko podpira sprejetje ukrepov v državah članicah prek programa Progress in Evropskega socialnega sklada, da bi podprla programe, ki si prizadevajo za enake možnosti in izkoreninjenje diskriminacije;

24.

priporoča, naj države članice za zagotavljanje učinkovitejše stopnje zaščite pooblastijo združenja, organizacije in druge pravne subjekte za sodelovanje v sodnih postopkih, tudi v imenu katere koli žrtve ali v njeno podporo;

25.

poziva vlade držav članic, naj zagotovijo enako obravnavanje in priložnosti v okviru politike zaposlovanja in socialne vključenosti ter naj zlasti obravnavajo resne prepreke, ki so v postopkih zaposlovanja nastale zaradi diskriminacije;

26.

predlaga, naj države članice zagotovijo, da lahko združenja, organizacije in drugi pravni subjekti v imenu enega ali več pritožnikov sodelujejo v vseh sodnih postopkih za izvajanje direktiv;

27.

poziva države članice, naj v sodelovanju z Agencijo EU za temeljne pravice in Komisijo redno zbirajo, združujejo in objavljajo celostne, točne, primerljive, zanesljive in ločene statistične podatke o diskriminaciji in jih objavijo tako, da bodo javnosti lahko razumljivi in bodo omogočali učinkovitejšo izmenjavo najboljše prakse; poudarja, da morajo biti za to na voljo zadostna sredstva in da je pomembno razvijati mehanizme za zbiranje podatkov o diskriminaciji v skladu z zakonodajo o varstvu podatkov;

28.

poziva k pripravi celovitih nacionalnih akcijskih načrtov za odpravo vseh oblik diskriminacije;

29.

pozdravlja zanimanje Komisije za zbiranje podatkov o enakosti in objavo evropskega priročnika s temi podatki; poziva Komisijo, naj natančno preuči različna pravna vprašanja in parametre glede zbiranja podatkov ter poda predloge za boljše beleženje primerov diskriminacije in preuči skupne standarde za zbiranje podatkov; priporoča, da Komisija še naprej zagotavlja pravno usposabljanje za sodnike, odvetnike, sindikate in nevladne organizacije, da bi povečala dolgoročni učinek direktiv, pa tudi, da opravi več raziskav in analiz učinka predpisov za prenos direktiv;

30.

pozdravlja zanimanje Komisije za problematiko večvrstne diskriminacije, vključno z začetkom študije na to temo; poziva Komisijo, naj sprejme uravnoteženo širšo opredelitev večvrstne diskriminacije ter preuči in priskrbi podatke o njej in o zločinih iz sovraštva; poziva jo tudi, naj vključi določbe, oblikovane posebej za boj proti večvrstni diskriminaciji, do katere lahko pride iz enega ali kombinacije več razlogov, v celotno prihodnjo zakonodajo, sprejeto v skladu s členom 13 Pogodbe ES;

31.

poudarja, kako pomembno je povezovanje v mreže med skupinami, ki delujejo na področju boja proti diskriminaciji na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

32.

poziva države članice, naj revidirajo svojo nacionalno zakonodajo in razmislijo o razveljavitvi aktov, ki niso skladni s členom 13 Pogodbe ES;

33.

meni, da je Direktiva 2000/43/ES temelj za oblikovanje celostnega protidiskriminacijskega okvira za ukrepe, povezane s prepovedjo diskriminacije zaradi rase in narodnosti; vendar poudarja, da je treba upoštevati že ugotovljene vprašljive vidike in težave, s katerimi se srečujejo države članice pri dejanskem prenosu ter izvajanju določb te direktive;

34.

poudarja, da mora Komisija oblikovati skupno stališče EU glede pomena pozitivnih ukrepov ali si mora vsaj prizadevati za soglasje o njih, s čimer bi prekinila mite o njihovem pomenu in izvajanju v nekaterih državah članicah, zlasti glede njihove učinkovitosti v boju proti diskriminaciji in vzpostavljanju enakosti rezultatov v nekaterih državah članicah;

35.

ugotavlja, da bi lahko sedaj Komisija predlagala le zakonodajo za prepoved diskriminacije pri dostopu do blaga in storitev na nekaterih področjih, ne pa vseh; opominja Komisijo na njeno zavezo, da bo predlagala celovito direktivo, ki bo zajemala diskriminacijo zaradi invalidnosti, starosti, vere ali prepričanja in spolne usmerjenosti, da se dopolni paket protidiskriminacijske zakonodaje v skladu s členom 13 Pogodbe ES, kot je določeno v njenem delovnem programu za leto 2008; ponovno poudarja politično, socialno in pravno zaželenost odprave hierarhije varstva pred diskriminacijo iz različnih vzrokov; je trdno prepričan, da nima smisla prepovedati diskriminacijo na enem področju, hkrati pa jo dovoljevati na drugem;

36.

z zanimanjem pričakuje razvoj opredelitve invalidnosti s strani Skupnosti, ki bo invalidom iz vse Evropske unije omogočila uživanje enakih pravic, ne glede na to, v katerem njenem delu bivajo;

37.

meni, da bo morala nova predlagana direktiva o boju proti diskriminaciji na podlagi člena 13 Pogodbe ES prepovedati vse oblike diskriminacije, neposredne in posredne, na vseh področjih, že zajetih v direktivah 2000/43/ES in 2000/78/ES, diskriminacijo preko združenj in diskriminacijo na podlagi zaznane pripadnosti zaščiteni skupini ter nadlegovanje; meni, da bi morala navodila o diskriminaciji veljati za diskriminacijo in da se kot diskriminacija šteje tudi neupravičena nezmožnost zagotovitve primernega bivališča; meni, da bi morale direktive jasno pokazati, da ne obstaja hierarhija med različnimi razlogi za diskriminacijo in da se je proti vsem njenim oblikam treba boriti z enako ostrimi ukrepi; vztraja, da mora vsak nov predlog zakonodaje ustrezno odražati vse posebnosti različnih razlogov diskriminacije;

38.

je trdno prepričan, da mora biti vsebinski obseg novega predloga direktive za boj proti diskriminaciji v smislu člena 13 Pogodbe ES širok in zajemati vsa področja v pristojnosti Skupnosti, kot so izobraževanje, vseživljenjsko učenje, socialna zaščita, vključno s socialnim varstvom, stanovanjsko politiko in zdravstvenim varstvom, podobe diskriminiranih skupin v medijih in oglaševanje, fizični dostop invalidov do informacij, telekomunikacije, elektronske komunikacije, razne vrste prevozov in javni prostori, socialne ugodnosti ter dostopnost in zagotavljanje storitev, ki so dostopni javnosti; meni tudi, da bi morala nova direktiva razviti področje delovanja Direktive Sveta 76/207/EGS z dne 9. februarja 1976 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (4), da bo skladna z zaščito drugih skupin pred diskriminacijo;

39.

je trdno prepričan, da je treba v boju proti diskriminaciji razviti celostni pristop za večjo osveščenost javnosti, začenši s šolskimi programi;

40.

poziva Komisijo, naj preuči načine za vključitev nadaljnjih določb za spodbujanje izvajanja načel nediskriminacije in enakosti, ki niso odvisni od pritožb posameznih žrtev, v prihodnjo zakonodajo na podlagi člena 13; meni, da bi morali v tej preiskavi preučiti, kako lahko prihodnja zakonodaja oblikuje obveznosti za uvajanje pozitivnih ukrepov in/ali pozitivnih dajatev za spodbujanje enakosti ter obveznosti, povezane z nediskriminacijo in enakostjo, poveže z nacionalno politiko javnega naročanja;

41.

meni, da lahko različna obravnava na podlagi državljanstva ali jezika, ki ni objektivno in razumno utemeljena z zakonitim ciljem niti dosežena z ustreznimi in potrebnimi sredstvi, predstavlja posredno diskriminacijo na podlagi rase ali narodnosti, ki je v nasprotju z Direktivo 2000/43/ES;

42.

meni, da je treba diskriminacijo razumeti tudi kot poseganje v štiri temeljne svoboščine, zlasti v pravico do svobodnega gibanja, ki kot taka ovira delovanje notranjega trga; poziva Komisijo, naj spodbuja države članice, da pregledajo svoje nadnacionalne določbe, ki urejajo dostop do njihovega trga dela, zato da odpravijo razlikovanje med evropskimi državljani v zvezi s tem;

43.

meni, da manjšinske skupnosti, zlasti romska skupnost, potrebujejo posebno socialno zaščito, saj so se njihove težave v zvezi z izkoriščanjem, diskriminacijo in izključevanjem z nedavno širitvijo EU na področju izobraževanja, zdravja, nastanitve, zaposlovanja in pravic žensk še zaostrile;

44.

priporoča, da se v zvezi z dostopom prikrajšanih in romskih otrok do visokokakovostnega izobraževanja ter v zvezi z njihovo neupravičeno označitvijo za nesposobne nameni posebna pozornost boju proti vsem oblikam diskriminacije, s katero se srečujejo na področju izobraževanja;

45.

poudarja, da je zakonodaja učinkovita le, če se državljani zavedajo svojih pravic in imajo lahek dostop do sodišč; zato meni, da je treba v novem predlogu direktive za boj proti diskriminaciji v smislu člena 13 Pogodbe ES obravnavati tudi pravna sredstva in izvrševanje, ter priporoča, da države članice ustanovijo enega ali več neodvisnih in učinkovitih organov za spodbujanje enakopravnega obravnavanja in boj proti različnim oblikam diskriminacije s pooblastili za obravnavanje vseh razlogov za diskriminacijo v skladu s členom 13 in delovanje na vseh področjih, ki jih zajema Direktiva 76/207/EGS; meni, da bi morala pristojnost teh organov vključevati zagotavljanje neodvisne pomoči žrtvam diskriminacije pri vlaganju pritožb glede diskriminacije, opravljanje neodvisnih raziskav o izvajanju protidiskriminacijske zakonodaje in oblikovanje predlogov glede vprašanj, povezanih s tovrstno diskriminacijo;

46.

poziva, da se v bodočo zakonodajo na podlagi člena 13 Pogodbe ES vključi obveznost posvetovanja in vključevanja nevladnih organizacij, neodvisnih specializiranih organov za spodbujanje enakosti in predstavnikov nacionalnih organizacij pri njeni pripravi, postopku prenosa in spremljanju njenega izvajanja;

47.

meni, da mora nova direktiva vsebovati zahtevo, da države članice dajejo prednost enakosti pri načrtovanju, oblikovanju politik in razvoju programov na področjih, ki jih zajema ta direktiva, da imajo ponudniki storitev organiziran in sistematičen pristop k enakosti ter da se prilagodijo in nudijo posebno obravnavo predstavnikom manjšin, ki se soočajo z neenakostjo, da se jim zagotovi dostop do ponujenih storitev in da imajo koristi od njih;

48.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je Protokol št. 12 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin podpisalo devetnajst držav članic, ratificiralo pa ga je le pet;

49.

poziva k nadaljevanju procesa podpisa, sklenitve in ratificiranja Konvencije o pravicah invalidov, vključno z izbirnim protokolom, ter opozarja, da morajo biti po ratifikaciji konvencije v Skupnosti vsi predlogi protidiskriminacijske zakonodaje Skupnosti popolnoma skladni z zahtevami v tej konvenciji; želi spomniti Svet, da je na neuradni ministrski konferenci o invalidnosti junija 2007 pozval Komisijo, naj vzpostavi evropsko strategijo za učinkovito izvajanje konvencije; poziva Komisijo, naj v tem okviru oceni, ali je potrebno spremeniti sekundarno zakonodajo Skupnosti ali prilagoditi zadevne politike;

50.

poudarja pomen horizontalnega izvajanja in vključevanja načela nediskriminacije iz Lizbonske pogodbe, ko ta prične veljati, kar Evropsko unijo zavezuje, da se pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti usmeri k boju proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti;

51.

poziva Komisijo in države članice, naj enake možnosti za vse in nediskriminacijo vključijo v lizbonsko strategijo za rast in zaposlovanje, v smernice za odprto metodo usklajevanja glede socialne vključenosti in programe nacionalnih reform ter v uredbe za delovanje strukturnih skladov; zato poziva Komisijo in države članice, naj ponovno preučijo integrirane smernice za rast in delovna mesta ter še posebej smernice zaposlovanja, da bi zagotovile in izboljšale vključevanje in vidnost socialne razsežnosti v naslednjem krogu lizbonske strategije; poudarja, da morata biti politika enakosti in nediskriminacije tesno povezani s socialnimi politikami z močno vlogo socialnih partnerjev, če želimo, da sta učinkoviti;

52.

poziva Komisijo in države članice, naj prekinejo vse oblike diskriminacije na podlagi pogodbe o zaposlitvi tako, da vsem delavcem zagotovijo enako obravnavo, zaščito varnosti in zdravja delavca med delovnim časom in časom počitka, svobodo združevanja in zastopanja, zaščito pred neupravičenim odpuščanjem, kolektivna pogajanja in kolektivne ukrepe; poudarja pomen dostopa do usposabljanja in stalnega varovanja pridobljenih pravic tako, da se pokrijejo obdobja izobraževanja in usposabljanja, boljših možnosti varstva ter ohranitve temeljnih socialnih pravic, kot so pokojninske pravice, pravice do izobraževanja in pravice do nadomestil za brezposelnost med spremembo zaposlitvenega položaja pri prehodu z ene pogodbe o zaposlitvi na drugo in z odvisne na neodvisno zaposlitev;

53.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter parlamentom in vladam držav članic in držav kandidatk.

19.11.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 279/30

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Celostna pomorska politika za Evropsko unijo“ (KOM(2007)0575, SEK(2007)1283),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Sklepi posvetovanja o evropski pomorski politiki“ (KOM(2007)0574),

—

ob upoštevanju predloga Komisije o skupni tristranski izjavi o ustanovitvi „Evropskega dne pomorstva“ (SEK(2007)1631),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z naslovom „Prihodnji pomorski politiki Unije naproti: evropska vizija za oceane in morja“ (KOM(2006)0275) in resolucije Evropskega parlamenta z dne 12. julija 2007 (1),

—

ob upoštevanju sklepov Predsedstva z zasedanja Evropskega sveta z dne 8. in 9. marca 2007 o sprejetju dokumenta „Akcijski načrt Evropskega sveta (2007–2009) – energetska politika za Evropo“,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „20 20 do leta 2020 – Priložnost Evrope glede podnebnih sprememb“ (KOM(2008)0030),

—

ob upoštevanju določb iz Konvencije o pomorskih delovnih standardih iz leta 2006, ki jo je Mednarodna organizacija dela (MOD) sprejela dne 23. februarja 2006, enotnega instrumenta, ki zajema in prilagaja vse konvencije o pomorskem delu, ki jih je MOD sprejela od leta 1919,

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem ter mnenj Odbora za regionalni razvoj, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za ribištvo (A6-0163/2008),

A.

ker so oceani in morja bistveni gospodarski in ekološki dejavniki EU; ker ima EU na obalnih območjih in v najbolj oddaljenih regijah 320 000 km obale, na kateri živi tretjina prebivalcev Evrope,

B.

ker pomorska industrija in storitve ter pomorske regije skupaj prispevajo 40 % k bruto domačemu proizvodu EU,

C.

ker so podnebne spremembe največji izziv vseh politik 21. stoletja; ob upoštevanju ogroženosti obalnih regij zaradi dviga morske gladine, povezanega s podnebnimi spremembami, ki je lahko velikega obsega in ima drastične posledice za prebivalce,

D.

ker imajo pomorske regije EU, zlasti najbolj oddaljene regije, pomembno vlogo pri varnosti in zaščiti pred kaznivimi dejanji, kot so nezakonito priseljevanje, terorizem in tihotapljenje, hkrati pa so izpostavljene posebnim okoljskim nesrečam,

E.

ker sta se v lanskem letu povečala število in pogostost kriminalnih napadov na ribiške, trgovske in potniške ladje Skupnosti v mednarodnih vodah ob afriški obali, kar pomeni veliko tveganje za življenja posadk in ima zelo negativen vpliv na mednarodno trgovino,

1.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija sprejela zgoraj navedena sporočila in akcijski načrt, predstavljen v zgoraj omenjenem delovnem dokumentu;

2.

poudarja svojo resolucijo z dne 12. julija 2007 in pozdravlja dejstvo, da je Komisija vsaj v bistvenem delu izpolnila velik del pozivov Evropskega parlamenta;

3.

poudarja, da izjemna pomorska razsežnost, ki so jo obale in najbolj oddaljene regije prenesle na EU, ponuja edinstvene priložnosti na področju inovacij, raziskav, okolja in biološke raznovrstnosti, ki jih je treba upoštevati pri celostni pomorski politiki za EU, ter da najbolj oddaljene regije zagotavljajo odlične komunikacijske baze za promet in varnostne namene na ravni EU in globalni ravni;

4.

izrecno podpira namen Komisije, da bolje izkoristi možnost pomorskega prometa na kratkih razdaljah in prevoza po celinskih plovnih poteh med državami članicami in ga učinkovito vključi v notranji trg ter pozdravlja namen Komisije, da pospeši svoje predloge glede skupnega območja za pomorski prevoz, skupaj z obsežno strategijo pomorskega prevoza za obdobje 2008–2018;

5.

spodbuja države članice, naj okrepijo medsebojno sodelovanje in sodelovanje s sosednjimi državami za primerno uporabo programa TEN-T in drugih evropskih finančnih mehanizmov (kot je Marco Polo) za uresničitev projektov pomorskih avtocest/omrežij pomorskega prometa na kratkih razdaljah;

6.

pozdravlja namen Komisije, da izboljša usklajevanje evropskih agencij, ki izvajajo pomorski nadzor, in poudarja zlasti preprečevanje nezakonitih dejavnosti (trgovina z ljudmi in drogami, nezakonito priseljevanje in teroristične grožnje) s posebnim poudarkom na mednarodnih vodah;

7.

pozdravlja pobudo Komisije, da vzpostavi evropsko omrežje za pomorski nadzor in spodbuja večje sodelovanje med obalnimi stražami držav članic; poziva Komisijo, naj predloži rezultate študije izvedljivosti evropske obalne straže, ki bi morala biti objavljena in predložena Evropskemu parlamentu in Svetu konec leta 2006;

8.

meni, da so pomorski grozdi v posebno dobrem položaju, da prispevajo k doseganju celostne pomorske politike; poziva Komisijo, naj takoj prične s projektom evropskega omrežja pomorskih grozdov;

9.

podpira predlog za ustanovitev „Evropskega dne pomorstva“, ki se ga bo praznovalo 20. maja; meni, da je treba tak akcijski dan izkoristiti, da se poudari pomen pomorske politike tudi zunaj kroga strokovnjakov s sodelovanjem navadnih državljanov, šol, univerz in nevladnih organizacij; opominja Komisijo o njenem predlogu o dodelitvi nagrade vzorčnim pomorskim regijam kot način spodbujanja najboljših praks;

10.

vendar na splošno meni, da akcijski načrt vsebuje premalo konkretnih ukrepov, in spodbuja Komisijo, da v prihodnosti bolj ambiciozno uporablja instrumente, h katerim je zavezana v skladu s Pogodbami;

11.

obžaluje, da je akcijski načrt glede izzivov podnebnih sprememb zelo nezavezujoč; poudarja svoje mnenje, da mora biti ena izmed nalog evropske pomorske politike priprava in prilagajanje na posledice podnebnih sprememb in nujna vzpostavitev potrebnih prilagoditvenih ukrepov, zlasti glede taljenja ledenikov, kar vodi do dviga morske gladine ter povečane nevarnosti poplav v pristaniščih in obalnih regijah, ter v zvezi s tem poziva, naj k temu prispevajo vse ustrezne politike, zlasti raziskovalne politike;

12.

opozarja na dejstvo, da taljenje ledenikov ne povzroča le dviga morske gladine, ampak tudi nepopravljivo škodo za življenja ljudi, živali in rastlin, zato pozdravlja namen Komisije, da predloži pobudo v zvezi z Arktiko, ter poziva znanstveno skupnost in nosilce odločanja, naj preučujejo možnosti zaščite polarnih plasti ledu še naprej;

13.

vztraja, da dobro upravljanje morij zahteva tudi dobro upravljanje obalnih območij ter da je treba pri gradbenih projektih na obalah EU v vsakem primeru upoštevati posledice podnebnih sprememb in posledičnega dviga morske gladine, erozije peska ter vse pogostejših in močnejših neviht;

14.

podpira cilje z zasedanja Evropskega sveta marca 2007, da do leta 2050 prepolovi emisije toplogrednih plinov, in ponovno poudarja, da mora pomorska politika bistveno prispevati k zmanjšanju teh plinov; to naj bi se med drugim doseglo z vključitvijo emisij ladijskega prometa v sistem trgovanja z emisijami ter povečanjem raziskovalnega prizadevanja, tako z vidika uporabe morja kot obnovljivega vira energije kot tudi s ciljem razvijanja tehnologij za nov, čistejši pogon ladij; meni, da lahko vodilna vloga Evrope v boju proti podnebnim spremembam okrepi ter razširi vodilno vlogo Evrope v okoljskih tehnologijah in raziskavah;

15.

izrecno poziva Komisijo k večji ambicioznosti pri boju proti emisijam žvepla in dušikovega oksida ter emisijam trdnih delcev iz ladij; v zvezi s tem ponovno poudarja potrebo po tesnejšem sodelovanju z Mednarodno pomorsko organizacijo in zlasti svoje pozive za:

16.

izraža zadovoljstvo zaradi ukrepov, sprejetih na področju satelitskega nadzora nad ladjami, ki nenadzorovano izlivajo v morje onesnaževala; kljub temu poziva, da se po ureditveni poti prisili ladje k uporabi vzdržljivih (in patentiranih) naprav, podobnih črnim skrinjicam, ki bodo v kratkih intervalih beležile raven in vrsto tekočin, ki pritečejo v rezervoarje in podpalubje ali iztečejo iz njih; meni, da bi pregled teh zapisov pokazal, ali je prišlo do nenadzorovanih in nezakonitih izlitij ostankov onesnažujoče nafte;

17.

ponovno poziva države članice in Komisijo, naj zaradi obremenitve zraka z onesnaževali v več pristaniških mestih in regijah znatno povečajo spodbude za oskrbo ladij, ki so v pristanišču, z energijo s kopnega; zato poziva k predlogu spremembe Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (2), pri čemer bi morale države članice, ki koristijo oprostitev davka na nafto v skladu s členom 14 navedene direktive, iz obdavčitve izvzeti tudi električno energijo s kopnega; enako obravnavanje električne energije in nafte v davčne namene bi zelo spodbudilo pristanišča in lastnike plovil, da z vlaganjem v oskrbo z električno energijo za ladje v pristanišču pomagajo zmanjšati onesnaževanje zraka v pristaniških mestih;

18.

ponovno poudarja dejstvo, da onesnaževanje morij s kopnega povzroča velik del skupnega onesnaženja morij in da Komisija te teme še ni obravnavala; zato ponavlja svoj poziv Komisiji, naj predloži akcijski načrt za zmanjšanje tovrstnega onesnaževanja, in poudarja svoj poziv državam članicam, naj ustrezne akte, kot je Okvirna direktiva o vodah (3), brez zamud prenesejo v nacionalno zakonodajo; poudarja, da k izvajanju Okvirne direktive o vodah spada tudi akcijski načrt za opredelitev in odpravo odlagališč streliva iz preteklih vojn v Severnem in Baltskem morju;

19.

poziva Komisijo, naj državam članicam pomaga izvajati načrt za spremljanje in kartografiranje razbitih ladij in potopljenih arheoloških najdišč, ker so del zgodovinske in kulturne dediščine Skupnosti, ter naj zato spodbuja razumevanje in preučevanje takšnih najdišč ter pomaga preprečiti njihovo plenjenje, s čimer bi omogočila, da so najdišča ustrezno ohranjena;

20.

poziva zadevne institucije, naj čim prej sprejmejo pomorski paket Erika III, ter poziva države članice, naj nemudoma začnejo izvajati paket, da zagotovijo pravna sredstva, ki so potrebna za preprečevanje nesreč ali incidentov s katastrofalnimi posledicami za razvoj pomorskih regij ali za odpravo posledic takšnih nesreč ali incidentov, dva primera takšnih nesreč sta nesreči tankerjev Erika in Prestige;

21.

meni, da mora Okvirna direktiva o morski strategiji (4) postati mejnik celostne pomorske politike v zvezi z okoljem za EU; ugotavlja, da direktiva določa, da morajo regije, v katerih je stanje morja kritično, hitreje vzpostaviti in izvrševati ukrepe za doseganje dobrega okoljskega stanja; poudarja, da je v takšnih regijah zlasti pomembno, da Komisija usklajuje različne sektorje, programe in strategije ter zagotovi zadostno finančno pomoč; poudarja, da je za doseganje takšne celostne pomorske politike treba vključiti dejavnosti na kopnem, kot so kmetijstvo, upravljanje odpadne vode, promet in proizvodnja energije; meni, da takšne regije lahko postanejo pilotna območja za pristno in celostno pomorsko politiko;

22.

pozdravlja poročilo o napredku Komisije v zvezi z izključitvijo pomorščakov iz različnih delov evropskih predpisov v zvezi s socialnim varstvom in varstvom pri delu (npr. iz Direktive 98/59/ES (5) o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti, Direktive 2001/23/ES (6) o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov, Direktive 2002/14/ES (7) o določitvi splošnega okvira za obveščanje in posvetovanje z delavci v Evropski skupnosti ter Direktive 96/71/ES (8) o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev); predlaga preoblikovanje teh direktiv v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji;

23.

poziva države članice, ki še niso ratificirale Konvencije o pomorskih delovnih standardih iz leta 2006, ki je bila sprejeta z namenom izboljšanja življenjskih in delovnih razmer pomorščakov ter preprečitve nelojalne konkurence v pomorski industriji s posodobitvijo in kodifikacijo celotnega sklopa veljavnih mednarodnih delovnih standardov, naj to čim prej storijo;

24.

poziva Komisijo, naj posodobi Direktivo 1999/95/ES (9) o uveljavljanju določb o delovnem času pomorščakov na krovu ladij, ki pristajajo v pristaniščih Skupnosti, ter zakonodajo v zvezi z zadevami, ki so v pristojnosti Komisije, vendar so le delno ali sploh niso obravnavane na ravni Skupnosti, kot na primer pravila v zvezi z agencijami za začasno zaposlovanje ali pravica delavca do podpisane pogodbe o zaposlitvi;

25.

meni, da je sodelovanje regionalnih in lokalnih partnerjev bistveno za uspešnost evropske pomorske politike; zato podpira mnenje, da bi morale evropske obalne regije tesneje sodelovati in biti bolj medsebojno povezane, kar naj se doseže s spodbujanjem usklajenih strategij za pospeševanje razvoja in konkurenčnosti ter z učinkovitejšim prepletanjem različnih ravni upravljanja;

26.

ponovno poziva, naj se v prihodnosti še naprej uporablja celosten pristop k pomorski politiki za EU, in poziva Komisijo, naj okrepi politični okvir te politike ter ozemeljsko, družbeno in gospodarsko kohezijo, ki zagotavlja povezavo s celinsko Evropo in njenimi sestavnimi politikami; predlaga, da se poročilo o evropski pomorski politiki objavi vsaki dve leti ter izvajanje rednih javnih izmenjav mnenj z vsemi udeleženci; poziva prihodnja predsedstva Sveta, naj v okvir svojih delovnih programov vključijo pomorsko politiko; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj vsako leto jasno določi pomorske projekte, ki se financirajo s sredstvi EU;

27.

pozdravlja pobudo Komisije, da spodbuja pogajanja za boljše upravljanje delitve morja s tretjimi državami, in odločno podpira povečano sodelovanje s sosednjimi državami za zaščito morij zunaj nacionalnih pristojnosti;

28.

poziva Komisijo in države članice, da v okviru Združenih narodov in Mednarodne pomorske organizacije aktivno podprejo pobudo, ki jo je sprožilo več držav članic, da se pravica do pregona na morju in v zraku razširi na teritorialne vode obalnih držav, če zadevne države v to privolijo, ter da se razvije mehanizem medsebojne pomoči za primere morskega piratstva;

29.

poziva Komisijo, da v okviru nove celostne pomorske politike v najkrajšem možnem roku vzpostavi sistem Skupnosti za usklajevanje in medsebojno pomoč, s katerim bi omogočili vojaškim plovilom, ki plujejo pod zastavo države članice in so razmeščena v mednarodnih vodah, da zaščitijo ribiška in trgovska plovila iz drugih držav članic;

30.

meni, da je obsežna strategija evropske morske in pomorske raziskave zelo pomembna in jo je treba primerno financirati že v Sedmem okvirnem programu za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti ter v prihodnjih programih;

31.

podpira ustrezno upoštevanje pomorske politike pri proračunu EU in instrumentih po letu 2013 ter poziva, naj se to izraža v povzetkih rednih poročil o evropski pomorski politiki;

32.

pozdravlja tudi priporočilo Evropskega sveta z dne 14. decembra 2007, da bi morala biti pomorska politika prilagojena različnim posebnim značilnostim držav članic in pomorskih regij, vključno z obalnimi regijami, otoki in najbolj oddaljenimi regijami;

33.

čeprav priznava pristojnost držav članic na tem področju, z zanimanjem pričakuje objavo časovnega načrta Komisije, s katerim se bo državam članicam olajšal razvoj pomorskega prostorskega načrtovanja; opozarja na potrebo po ohranitvi ustreznega ravnotežja med gospodarskimi, družbenimi, ozemeljskimi in okoljskimi vidiki;

34.

opozarja, da izjemna pomorska razsežnost, ki jo EU prinašajo obalne regije, otoki in najbolj oddaljene regije, ponuja edinstvene priložnosti na področjih inovacij, raziskav, okolja, biološke raznovrstnosti, razvoja inovativnih tehnologij, ki zadevajo morje, in na drugih področjih, ter da mora prihodnja celostna pomorska politika te priložnosti izkoristiti; priznava, da bi bilo zaželeno ustanoviti centre odličnosti, ter priporoča, da se univerzitetnim raziskovalnim središčem, ki že obstajajo na obalnih območjih, namenijo spodbude in podpora;

35.

opozarja na pomen energije valov kot alternativnega vira čiste energije in poziva Komisijo, naj v prihodnjih akcijskih načrtih upošteva to obliko energije;

36.

ocenjuje, da mora biti osrednji cilj celostne pomorske politike Evropske unije spodbujanje modernizacije in trajnostnega, uravnoteženega in nepristranskega razvoja sektorja v vsej EU, ki bo jamčil za trajni družbeni in gospodarski obstoj in razpoložljivost virov, suverenost in varno preskrbo s hrano, preskrbo prebivalstva z ribami, ohranitev delovnih mest in boljše življenjske pogoje ribičev;

37.

meni, da skupna ribiška politika vse do danes ni pravilno služila niti trajnostnim morskim virom niti trajnemu gospodarskemu obstoju ribiške flote in obalnih skupnosti EU in da bi bilo zaradi tega prav, da se razvije taka celostna pomorska politika Evropske unije, ki bo onemogočala, da bi v skupni ribiški politiki prihajalo do pomanjkljivosti, kot je pretirana centralizacija ali nezmožnost za upoštevanje regionalne raznolikosti voda EU;

38.

meni, da je povečanje števila delovnih mest in kakovosti zaposlitve, vezanih na pomorske dejavnosti in prav posebno na ribiški sektor, odvisno tudi od jamstva za pravično in ustrezno plačilo, dostojne delovne pogoje (zlasti s stališča zdravja in varnosti) in dostopnosti usposabljanja za vse, ki delajo v ribiški industriji;

39.

poziva države članice, da uredijo medsebojno priznavanje spričeval srednjega strokovnega izobraževanja za poklic kapitana in ladijskega mehanika na ribiških plovilih;

40.

opozarja na nujno potrebo po mehanizmih za odobritev pomoči ali nadomestil ribičem, ki trpijo posledice sprejetih družbeno-gospodarskih ukrepov za obnovitev staleža rib ali zaščito ekosistemov, zlasti na območjih in med skupnostmi, ki so najbolj prizadeti zaradi omejenih možnosti, in v najbolj oddaljenih regijah;

41.

ponovno izraža, da je treba povečati pomoč znanstvenemu raziskovanju, ki ga v ribiškem sektorju izvajajo različne države članice v okviru Sedmega okvirnega programa za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti;

42.

poziva, naj Skupnost pomaga pri sprejetju učinkovitih ukrepov, s katerimi bi zagotovili ustrezna sredstva za evakuacijo, pomoč in reševanje posadk;

43.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter Odboru regij.

19.11.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 279/36

—

ob upoštevanju sporočila Komisije „o poenostavljenem poslovnem okolju za podjetja na področjih prava družb, računovodstva in revidiranja“ (KOM(2007)0394),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije „Evropa rezultatov – uporaba prava Skupnosti“ (KOM(2007)0502),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij „Mala in srednje velika podjetja – ključna za zagotavljanje rasti in delovnih mest. Vmesni pregled sodobne politike MSP“ (KOM(2007)0592),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za konkurenčnost z njegove 2832. seje dne 22. in 23. novembra 2007 na temo „Poenostavljeno poslovno okolje za podjetja na področjih prava družb, računovodstva in revidiranja“,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. aprila 2008o mednarodnih standardih računovodskega poročanja (MSRP) in vodenju Uprave za mednarodne računovodske standarde (IASB) (1), v kateri je Parlament kritiziral predlog IASB o MSRP za mala in srednja podjetja in prosil Komisijo, naj razvije sodoben evropski računovodski okvir za mala in srednja podjetja, po možnosti s preoblikovanjem obstoječe zakonodaje v zvezi z računovodenjem,

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A6-0101/2008),

1.

pozdravlja splošni namen zgoraj navedenega sporočila Komisije o poenostavljenem poslovnem okolju za podjetja na področjih prava družb, računovodstva in revidiranja („sporočilo“), torej zmanjšanje upravnih obremenitev za podjetja v Evropi ter omogočanje podjetjem, da učinkoviteje sodelujejo pri konkurenci in da so uspešnejša v zelo konkurenčnem globalnem okolju; opozarja, da bi se morala Komisija pri zakonodajnih predlogih opreti na presojo vplivov zakonodaje, usmerjeno zlasti na srednja, mala in mikro podjetja, ki bo zagotovila pravno varnost in ohranila pravni red Skupnosti na vsem notranjem trgu ter zagotovila doslednost s procesom usklajevanja, ki je sedaj v teku v zvezi z računovodskim poročanjem in revidiranjem; opozarja tudi, da mora biti to v ravnotežju z interesi vseh zainteresiranih strani, tudi vlagateljev, lastnikov, upnikov in delavcev, kot tudi z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti;

2.

na splošno zavrača Možnost 1, omenjeno v sporočilu, da se preuči, če naj se pravni red Skupnosti na področju prava družb skrči na tiste pravne akte, ki se posebej nanašajo na čezmejne primere; vseeno pa ne nasprotuje popolnoma razveljavitvi nekaterih določb, ki z vidika vpletenih niso več potrebne ali ki gospodarstvu ne prinašajo nobenih prednosti, če takšna razveljavitev ni v nasprotju z javnim interesom;

3.

v zvezi s prvo možnostjo opozarja, da so navedene direktive o pravu družb, namreč druga (2), tretja (3), šesta (4) in dvanajsta (5) direktiva, omogočile primerljivost med podjetji, kar je pomembno za čezmejne dejavnosti vlagateljev in upnikov, zato se jih ne bi smelo odpraviti;

4.

v zvezi s prvo možnostjo opozarja, da je treba v obsežni presoji vplivov primerjati pričakovane prihranke pri odpravi direktiv s stroški notranjega trga s sedemindvajsetimi različnimi sistemi prava družb;

5.

ugotavlja, da večina upravnih obremenitev, kot so večkratni zahtevki za predložitev podatkov in obveznosti objave, zlasti na davčnem in socialnem področju, ne spada v pristojnosti Skupnosti, saj jih na splošno povzročajo uprave držav članic;

6.

poudarja, da države članice pogosto ne uporabljajo neobveznih ukrepov za zmanjšanje birokracije in zato možnosti poenostavitev, ki jih omogoča zakonodaja Skupnosti, ne posredujejo podjetjem, in da, ravno nasprotno, države članice poleg obstoječih zahtev EU uvedejo še strožja nacionalna pravila; poziva Komisijo, naj razišče, če je prenos direktiv, kot npr. direktive o preglednosti (6), vodil k pretirano natančnemu izvrševanju predpisov („gold plating“) v državah članicah; poudarja, da bi morala Komisija podpirati izmenjavo najboljših praks med državami članicami, tako da ponazarja pozitivni učinek različnih pobud na področju poenostavitev;

7.

priporoča, da se davčni organi držav članic med seboj uskladijo in kot osnovo za poenostavitev opredelijo skupne informacije, ki jih morajo posredovati podjetja;

8.

načeloma daje prednost drugi možnosti, omenjeni v sporočilu, naj se zakonodajalec pri poenostavitvah osredotoči na posamezne konkretne ukrepe; meni, da lahko vsak specifični ukrep za poenostavitev prouči, ali je treba ukiniti določene zahteve v direktivah;

9.

poudarja, da bo mogoče učinke sprememb direktiv oceniti šele čez čas, ter opozarja, da sta bili tretja in šesta direktiva o pravu družb pred kratkim spremenjeni z Direktivo 2007/63/ES (7) in da se rok za prenos Direktive 2007/63/ES izteče 31. decembra 2008; ugotavlja, da bi lahko zaradi nadaljnjih sprememb teh direktiv usklajena pravila pretvorbe ostala brez vsebine, vendar meni, da so potrebne nadaljnje posodobitve;

10.

opozarja, da je bila druga direktiva o pravu družb pred kratkim spremenjena z direktivo 2006/68/ES (8) in da se rok za prenos te direktive izteče 15. aprila 2008; v zvezi s tem opozarja na rezultate študije KPMG o izvedljivosti alternativnega sistema ohranjanja kapitala;

11.

poziva Komisijo, da pojasni odnos med direktivami o pravu družb, zlasti drugo, tretjo in šesto direktivo, ter MSRP;

12.

poudarja, da so revizije računovodskih izkazov in obveznosti objave pri javnih delniških družbah pomembne za delovanje notranjega trga v skladu s predpisi in da bi morali novi elektronski distribucijski kanali in tehnologije, kot npr. elektronske oblike poročanja (recimo XBRL) omogočiti cenovno ugodno, učinkovito in hitro izpolnitev obveznosti objave; glede na poenostavitve prve (9) in enajste (10) direktive o pravu družb pozdravlja načrtovano zmanjšanje obveznosti v zvezi z razkritji; vseeno pa poudarja, da bi morali tudi obveznosti objave – kot pri drugih ukrepih za poenostavitev – obravnavati od primera do primera s pomočjo konkretnih, individualnih ukrepov za poenostavitev na osnovi temeljite presoje vplivov; predlaga, da se izvzetja za mala in srednje velika podjetja ter mikro podjetja osredotočijo predvsem na zmanjševanje upravnih bremen in stroškov, vendar ne bi smela ogroziti upravičenih potreb po obveščanju in dostopa do finančnih priložnosti; spodbuja izmenjavanje najboljših praks o poenostavitvi in izvajanju pravil Skupnosti;

13.

strinja se, da bi bilo družbam treba olajšati registracijo in sestavljanje, vlaganje ter objavljanje predpisanih informacij; priporoča, da se sestavljanje, vlaganje in objava predpisanih informacij opravijo prek medobratovalnega poslovnega registra za celotno EU; odločno spodbuja uporabo nove tehnologije, kot je razširljiv jezik za poslovno poročanje (XBRL); poudarja, da bi morale biti te informacije lahko dosegljive za vlagatelje, upnike, delavce in javne organe v vsej Evropski uniji; poziva Komisijo, naj predstavi načrt za uvajanje poročanja z uporabo XBRL v EU:

14.

poudarja, da spremembe računovodskih pravil EU iz leta 2006 med drugim vsebujejo zahtevo za poročilo o upravljanju podjetja in izboljšano razkritje zunajbilančnih poslov družb, ki kotirajo na borzi; opozarja, da je rok za prenos teh pravil 5. september 2008; spodbuja države članice k zgodnjemu izvrševanju teh pravil; poziva Komisijo, naj sodeluje s Svetom za mednarodne računovodske standarde (IASB) in nadalje izboljša obveščanje o zunajbilančnih instrumentih v letnih poročilih;

15.

meni, da je treba Statut evropske delniške družbe preoblikovati v enotnejšo pravno obliko Skupnosti;

16.

opozarja, da mora biti cilj poenostavitve upravnih obremenitev vzpodbujati MSP, da izrabijo priložnosti notranjega trga in čezmejnih dejavnosti;

17.

pozdravlja vpeljavo mikro podjetij, ki bi morale biti opravičene obveznosti računovodstva, letne revizije in objavljanja, določenih z zakonodajo na evropski ravni; predlaga, da se v sporočilu navedene mejne vrednosti za mikro podjetja v veliki meri ohranijo, vendar je zaskrbljen, da lahko doseganje vseh teh vrednosti povzroča težave, zlasti za podjetja z visokimi vložki; predlaga, da prehodno obdobje za obveznosti poročanja za podjetja, ki presegajo te mejne vrednosti, ustrezno podaljša; predlaga, da se preveri, ali bodo uvedena podobna prehodna obdobja za podjetja, ki spremenijo pravni status;

18.

opozarja, da je, skupaj z mejnimi vrednostmi po četrti (11) in sedmi (12) direktivi o pravu družb za oprostitev MSP od določenih obveznosti na področju računovodstva in revizije, stabilno in izračunljivo upravljanje pomembno za pravno varnost in za omejevanje upravnih stroškov podjetij; v tem oziru opozarja na to, da je vprašljive mejne vrednosti iz četrte direktive spremenila ravno Direktiva 2006/46/ES (13) in da imajo države članice do 5. septembra 2008 čas za prenos te direktive, da je poleg tega širitev EU povečala raznolikost evropskih nacionalnih gospodarstev ter da revizija prispeva k spodbujanju razvoja močnega, zdravega in odgovornega tržnega gospodarstva;

19.

izrecno poziva Komisijo, da ukrepa v zvezi s pozivom Sveta v njegovih sklepih iz 22. in 23. novembra 2007 po dejavnem spodbujanju odprte izmenjave najboljših praks med državami članicami o racionalizaciji obveznosti objave in o pogostejši rabi elektronskih pripomočkov v odnosih med podjetji in javnimi upravami ter med podjetji samimi;

20.

poziva Komisijo, da spodbudi države članice, da uskladijo razčlenitev obveznosti objave finančnih informacij, kot je to urejeno med drugim na Nizozemskem, in se zavzamejo za uvedbo novih tehnologij za znižanje stroškov obveznosti obveščanja, ne da bi se odrekli prednostim, ki jih te obveznosti ponujajo udeležencem na trgu, oblikovalcem politik in javni upravi;

21.

poziva, da se poleg direktiv, navedenih v sporočilu, glede predpisov o birokratskih obremenitvah pregleda tudi direktive in predpise, ki so nastali v povezavi z ameriškim zakonom Sarbanes-Oxley, kot so na primer predpisi direktive o preglednosti informacij, pravnih pravil Skupnosti glede prospektov (14) ali četrte in sedme direktive o pravu družb;

22.

poudarja, da je treba pri vzpostavitvi poenostavljenega poslovnega okolja oblikovati tudi nov pravni okvir za podjetja; v povezavi s tem navaja štirinajsto direktivo o pravu družb o čezmejni spremembi registriranega sedeža in pravico, da podjetje izbere eno- ali dvotirni sistem upravljanja, ter zakonodajni predlog o evropskem podjetju v zasebni lasti, ki ga je Komisija predvidela do sredine leta 2008;

23.

meni, da so za oblikovanje uspešnega poslovnega okolja na nekaterih področjih nujno potrebni zakonodajni predpisi, na primer na področju preglednosti institucionalnih vlagateljev;

24.

meni, da bi bil statut evropske družbe uspešnejši in učinkovitejši, če bi se vzpostavila skupna konsolidirana davčna osnova za pravne osebe;

25.

meni, da je prikaz časovno razmejenih davčnih obveznosti v bilanci stanja za mala in srednja podjetja nesorazmerno breme, čeprav tisti, ki pregledujejo letni računovodski izkaz, od tega podatka nimajo nobene dodane vrednosti; tako predlaga črtanje tega podatka;

26.

priporoča, da se uporabi načelo, po katerem podjetja podatke prijavijo samo enkrat in jim ni treba istih podatkov posredovati večkrat ali različnim naslovnikom;

27.

priporoča, da se izvede posvetovanje o potrebi in izvedljivosti vzpostavitve regulatorja za računovodske storitve in revizijo;

28.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

19.11.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 279/40

—

ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 20. maja 1999 o ženskah in znanosti (1),

—

ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 26. junija 2001 o znanosti in družbi ter o ženskah v znanosti (2),

—

ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 27. novembra 2003 o enakem dostopu in udeležbi žensk in moških v družbi znanja, usmerjeni k rasti in inovacijam (3),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 18. aprila 2005 o krepitvi človeških virov na področju znanosti in tehnologije v evropskem raziskovalnem prostoru,

—

ob upoštevanju Sklepa št. 1982/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o Sedmem okvirnem programu Evropske skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007–2013) (4) (Sedmi okvirni program),

—

ob upoštevanju Direktive 2002/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o spremembi Direktive Sveta 76/207/EGS o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (5),

—

ob upoštevanju akcijskega načrta sporočila Komisije z dne 4. decembra 2001 z naslovom „Akcijski načrt o znanosti in družbi“ (KOM(2001)0714),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta osebja Komisije z naslovom „Ženske in znanost: odličnost in inovacije – enakost spolov v znanosti“ (SEK(2005)0370),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z naslovom „Evropski raziskovalni prostor: Nove perspektive“ (KOM(2007)0161) in spremnega delovnega dokumenta osebja Komisije (SEK(2007)0412),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. februarja 2000 o sporočilu Komisije z naslovom: „Ženske in znanost – mobiliziranje žensk za obogatitev evropskega raziskovanja“ (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2004 o uskladitvi poklicnega, družinskega in zasebnega življenja (7),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 1. marca 2006 z naslovom „Načrt za enakost med ženskami in moškimi 2006–2010“ (KOM(2006)0092) in z njim povezane resolucije z dne 13. marca 2007 (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. junija 2007 o regulativnem okviru za ukrepe usklajevanja družinskega življenja in študijskega časa za mlade ženske v Evropski uniji (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. septembra 2007 o enakosti med ženskami in moškimi v Evropski uniji – 2007 (10),

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov ter mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A6-0165/2008),

A.

ker je evropski sektor raziskav bistven za gospodarski razvoj Evropske unije in mora Evropska unija kot del izpolnitve lizbonske strategije za rast in zaposlovanje pridobiti 700 000 dodatnih raziskovalcev,

B.

ker so raziskovalke v Evropski uniji v manjšini in v povprečju predstavljajo 35 % vseh raziskovalcev v vladnem sektorju in visokem šolstvu ter le 18 % vseh raziskovalcev v zasebnem sektorju,

C.

ker je splošno znano, da raznolikost povečuje ustvarjalnost v poslovnem okolju, in ker bi lahko rekli, da enako velja za raziskave,

D.

ker delež žensk na najvišjih položajih v akademskem svetu redko presega 20 % in je za moške trikrat verjetneje, da bodo dosegli profesorsko enakovredno mesto,

E.

ker je celo v državah članicah na razpolago še vedno malo po spolu razčlenjenih podatkov o raziskovalcih glede na kvalifikacije, znanstveno področje in starost,

F.

ker se raziskovalke soočajo z več težavami pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja kot raziskovalci,

G.

ker je še vedno znatno premalo žensk na vodstvenih položajih v znanosti,

H.

ker je zastopanost žensk v univerzitetnih organih odločanja premajhna za izvajanje politik, uravnoteženih glede na spol,

I.

ker delež žensk v znanstvenih odborih v večini držav ne dosega deleža moških,

J.

ker je eno od prednostnih področij delovanja EU v prej navedenem Načrtu za enakost med ženskami in moškimi 2006–2010 enaka zastopanost pri odločanju, vključno s ciljem zagotoviti 25 % žensk na vodilnih položajih v raziskavah v javnem sektorju, ki ga je treba izpolniti do leta 2010,

K.

ker Evropski raziskovalni svet ni dosegel uravnoteženosti glede na spol, saj je v znanstvenem svetu od 22 članov le 5 žensk,

L.

ker zasedajo ženske v povprečju le 15 % vodilnih akademskih položajev in imajo zato občutno manj vpliva glede na položaje odločanja na področju raziskav, čeprav je več kakor 50 % študentov v EU žensk in pridobijo 43 % doktoratov v EU,

M.

ker poročilo Komisije iz leta 2008 z naslovom „Prava pot v labirintu: več žensk na vodilnih položajih na področju raziskav“ kaže, da čeprav so pregledni in pravični postopki ocenjevanja in napredovanja potrebni instrumenti, sami po sebi ne zadostujejo: treba je spremeniti kulturo, da se izboljša ravnovesje med spoloma pri odločanju na področju raziskav,

N.

ker Sedmi okvirni program za predloge projektov ne zahteva obveznih akcijskih načrtov glede na spol,

O.

ker študije kažejo, da sedanji sistemi ocenjevanja in zaposlovanja niso nevtralni glede na spol,

1.

opozarja države članice, da izobraževalni sistemi v Evropski uniji še vedno podpirajo stereotipe o spolih, zlasti na raziskovalnih področjih, kot so naravoslovne znanosti;

2.

meni, da je zelo pomembno spodbujati znanost kot zanimivo področje za oba spola že od zgodnjih let; poziva, naj se to upošteva pri načrtovanju učnega gradiva in usposabljanju učiteljev; spodbuja univerze in fakultete, naj preučijo svoje izbirne postopke pri vpisu, da bi prepoznale morebitno diskriminacijo na podlagi spola, in jih ustrezno popravijo;

3.

ugotavlja, da sčasoma prekomerno velik delež znanstvenic opusti svoj poklic; ocenjuje, da je treba ta pojav, ki se pogosto opisuje z modelom „puščajočega cevovoda“, preučiti na podlagi različnih modelov, med drugim z modelom „dejavnikov odbijanja in pritegnitve“; poziva pristojne organe, naj pri predlaganju rešitev upoštevajo različne dejavnike, kot so delovno okolje, stereotipi o poklicih, konkurenca, zahteve v zvezi z mobilnostjo in družinske obveznosti;

4.

ugotavlja, da tradicionalni pristop k ocenjevanju „odličnosti“ in „uspešnosti“, med drugim glede na število objav, morda ni nevtralen glede na spol, temveč je omejujoč in ne upošteva razpoložljivih virov, kot so finančna sredstva, prostor, oprema in osebje, ter bistvenih značilnosti vsakega raziskovalca, kot je sposobnost organiziranja in ohranjanja povezanosti raziskovalne ekipe ali usposabljanja mladih članov ekipe;

5.

poziva Komisijo in države članice, naj pri opredeljevanju pojmov odličnosti in „dobrega raziskovalca“ ustrezno upoštevajo razlike med moško in žensko znanstveno poklicno potjo; poudarja, da so prispevki raziskovalk v svet raziskav tudi različni pogledi in izbire raziskovalnih tem;

6.

obžaluje, da premori, ki si jih vzamejo ženske v znanstvenem poklicu zaradi družine, negativno vplivajo na njihove priložnosti za poklicno napredovanje, saj večina njihovih moških kolegov ne naredi premora in lahko tako doseže primerljive položaje v mlajših letih in si tako pridobi prednost za nadaljnjo poklicno pot; zato poziva, da se pri odličnosti kot merilo upošteva starost hkrati z družinskimi razmerami, vključno s tem, koliko vzdrževanih oseb ima raziskovalec; zato poziva, naj vsi e raziskovalni organi EU in univerze izdajajo štipendije za doktorski študij v skladu z nacionalnimi določbami o porodniškem dopustu;

7.

poudarja, da starostne omejitve za podeljevanje štipendij prizadenejo mlade, ki skrbijo za vzdrževane osebe, to pa so v glavnem ženske; zato poziva Komisijo in države članice, naj za takšne okoliščine predvidijo zakonodajne ukrepe, s katerimi bodo to pomanjkljivost odpravile, tako da se mladim za vsako leto, ko skrbijo za vzdrževane osebe, podaljša rok za oddajo vlog za eno leto;

8.

ugotavlja, da je mobilnost bistvena za razvijanje in zagotavljanje napredovanja v karieri raziskovalca, kar je včasih težko uskladiti z družinskim življenjem, ter da je treba za lažje izvajanje tega sprejeti ustrezne politične ukrepe;

9.

poudarja vlogo infrastrukture za omogočanje trajnostnega ravnotežja med poklicnim in zasebnim življenjem, pa tudi, da je pomembno okrepiti varnost znanstvenih poklicev;

10.

poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo razmere tako, da vključijo družinski vidik prek možnosti za prilagodljiv delovni čas, boljše zmogljivosti za otroško varstvo in določbe o socialni varnosti prek meja; poziva k takim pogojem za starševski dopust, ki bi moškim in ženskam dejansko dopuščali možnost izbire; poudarja, da so za usklajevanje družinskega življenja in dela odgovorni oboji, moški in ženske;

11.

opaža da prej omenjeno poročilo Komisije iz leta 2008 zaključuje, da je zavezanost na najvišji ravni bistvena, da se doseže enakost med spoloma na področju raziskav, ter da je treba enako zavezanost pokazati na nacionalni in na institucionalni ravni;

12.

poziva države članice, naj preučijo dejavnike, zaradi katerih ni veliko žensk na višjih delovnih mestih na univerzah in v rektoratih, kar močno zmanjšuje njihov vpliv pri odločanju na področju raziskav v Evropski uniji, ter predlagajo ustrezne rešitve;

13.

spodbuja univerze, raziskovalne inštitute in zasebna podjetja, naj pri svoji organizaciji sprejmejo in izvajajo strategije enakosti med moškimi in ženskami ter v procesu odločanja opravijo presojo vplivov z vidika spola;

14.

poziva Komisijo k ukrepom za ozaveščanje o vprašanju enakih možnosti na področju znanosti in raziskav znotraj znanstvene skupnosti;

15.

poziva Komisijo in države članice k preglednejšemu postopku zaposlovanja in k uvedbi obveznosti zagotavljanja ravnotežja glede na spol v ocenjevalnih komisijah, izbirnih in vseh drugih odborih, pa tudi v imenovanih komisijah in odborih, z nezavezujočim ciljem najmanj 40 % žensk in najmanj 40 % moških;

16.

kritizira neambiciozni in nezadostni cilj EU doseči 25-odstotno zaposlenost žensk na vodilnih položajih v javnem sektorju raziskav ter opominja Komisijo in države članice, da je za enakost med spoloma potrebna vsaj 40-odstotna udeležba žensk;

17.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da se posveti pozornost udeležbi žensk v znanstveno raziskovalnih programih, tako da zagotovi ciljno usmerjeno usposabljanje za ozaveščenost o pomenu vidika spola za osebe na položajih odločanja, v svetovalnih odborih in komisijah za ocenjevanje, tiste, ki pripravljajo povabila k oddaji ponudb in razpise ter tiste, ki vodijo pogajanja za dodeljevanje naročil;

18.

poziva Komisijo, naj pri razpisih za zbiranje ponudb iz Sedmega okvirnega programa zagotovi, da bo uravnotežena zastopanost moških in žensk pozitivno ocenjena; poziva države članice, naj to uvedejo tudi v svoje nacionalne in regionalne programe;

19.

meni, da so akcijski načrti glede na spol v fazi predloga in ocenjevanja Sedmega okvirnega programa bistveni del splošne strategije vključevanja vprašanja spolov in politike enakosti med spoloma v Evropski uniji; zato meni, da morajo ostati sestavni del evropskega financiranja raziskav;

20.

je trdno prepričan, da je treba sprejeti posebne ukrepe zaposlovanja, usposabljanja in izvajanja odnosov z javnostjo za spodbujanje večje prisotnosti žensk na področjih, kakršna so tehnologija, fizika, inženiring, računalništvo in druga področja;

21.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo pozitivne ukrepe za spodbujanje raziskovalk in nadaljnji razvoj shem podpore in mentorstva ter politik spodbujanja z jasnimi cilji; ugotavlja, da bi razvoj podpornih struktur za poklicno usmerjanje in zagotavljanje svetovanja, usmerjenega med drugim na znanstvenice lahko omogočil posebno dobre rezultate;

22.

poziva Komisijo in države članice, naj uvedejo učinkovito politiko za odpravo razlik v plačah med moškimi in ženskami; opozarja, da mora načelo enakega plačila na področju znanosti veljati tudi za štipendije in honorarje;

23.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo sredstva za raziskave, namenjena ženskam, s katerimi bi se spopadli s premajhnim financiranjem žensk na področju raziskav;

24.

poudarja, kako pomembno je spodbujati dekleta, da se odločijo za znanstveni poklic, ter predlaga, da Komisija in države članice to storijo tako, da spodbujajo raziskovalke kot vzornice ter prilagodijo in izvajajo druge ukrepe za doseganje tega cilja;

25.

spodbuja države članice, naj spodbujajo ukrepe za povečanje ozaveščenosti, s katerimi bodo obveščale in spodbujale dekleta, da se izobražujejo na znanstvenih in tehnoloških univerzitetnih smereh in na njih diplomirajo; spodbuja države članice, naj izboljšajo procese delitve znanja, saj so v različnih državah članicah na voljo zelo različni vzorci izbire izobraževanja;

26.

opozarja, da so na univerzah potrebni posebni programi, s katerimi bi povečali zanimanje mladih deklet in žensk, da bi stopile na znanstveno poklicno pot;

27.

poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo programe usposabljanja in podpore za mlade znanstvenice pri sodelovanju v raziskovalnih programih in prošnjah za dodelitev štipendije, da bi jim pomagale ostati v akademskem in raziskovalnem svetu;

28.

pozdravlja dejavnosti nevladnih organizacij ter agencij na evropski in nacionalni ravni, ki si prizadevajo za večjo udeleženost žensk v znanosti in povečanje števila znanstvenic na položajih odločanja;

29.

poziva Komisijo in države članice, naj še bolj okrepijo oblikovanje mrež med znanstvenicami na nacionalni in regionalni ravni ter na ravni EU, saj je bilo slednje opredeljeno kot nujno orodje za krepitev vloge žensk, da bi pritegnili več žensk v znanstveni poklic ter spodbudili znanstvenice k sodelovanju v politični razpravi in povečali njihovo poklicno napredovanje;

30.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij ter vladam in parlamentom držav članic.

19.11.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 279/44

—

ob upoštevanju zelene knjige o boljšem razstavljanju ladij (KOM(2007)0269), ki jo je sprejela Komisija 22. maja 2007,

—

ob upoštevanju členov 2 in 6 Pogodbe, na podlagi katerih je treba zahteve varstva okolja vključevati v opredelitve in izvajanje politik Skupnosti, da se zagotovi spodbujanje okoljskega trajnostnega razvoja gospodarske dejavnosti,

—

ob upoštevanju smernic za azijske države in Turčijo o varnosti in zdravju pri razstavljanju ladij, ki jih je Mednarodna organizacija dela sprejela (MOD) marca 2004,

—

ob upoštevanju člena 175 Pogodbe,

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov (1) (uredba o pošiljkah odpadkov),

—

ob upoštevanju Baselske konvencije o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov prek meja in njihovega odstranjevanja (Baselska konvencija), ki so jo sprejeli Združeni narodi 22. marca 1989 kot ureditveni okvir za mednarodne pošiljke nevarnih odpadkov;

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varstvo hrane ter mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in Odbora za promet in turizem (A6-0156/2008),

A.

ker se velike morske ladje razstavljajo na južnoazijskih obalah in drugje v razmerah, ki so okolju škodljive in so v nasprotju z načeli glede dostojanstva človeka; ker nekatere od teh ladij izvirajo iz Evropske unije,

B.

ker skrajno nizki stroški dela, popolnoma nezadostni varnostni predpisi in pomanjkljiva ali neobstoječa okoljska zakonodaja v zvezi z razstavljanjem ladij v državah, kot so Bangladeš, Indija in Pakistan, omogočajo dokaj visoke cene za ostanke, zato te države privlačijo lastnike ladij,

C.

ker je Komisija v svoji študiji iz leta 2000 (2) že preučila gospodarski vidik razreza ladij, vendar se je vzdržala kakršnih koli ukrepov, ker je študija pokazala, da je zelo težko doseči gospodarsko upravičeno recikliranje ladij ter hkrati spoštovati okoljske standarde; ker je nesprejemljivo dajati prednost kratkoročnim dobičkom pred človeškimi življenji in onesnaževanjem okolja,

D.

ker je obžalovanja vredno, da se o možnih ukrepih razpravlja šele po tem, ko se je zaradi odmevnih primerov, kot je poskus francoske vlade, da bi letalonosilko „Clémenceau“ razstavila zunaj EU, okrepila ozaveščenost javnosti o tej temi,

E.

ker so bile industrijsko razvite države in države v razvoju zaskrbljene, saj so industrijsko razvite države izvozile vedno več nevarnih odpadkov v države v razvoju, kjer se s temi odpadki ravna nenadzorovano in z visokim tveganjem, zato je bila Baselska konvencija leta 1995 spremenjena tako, da države članice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) od takrat naprej ne smejo pošiljati nevarnih odpadkov v države, ki niso članice OECD (baselska prepoved); ker ta sprememba na žalost še ni začela veljati na mednarodni ravni, čeprav je bila v celoti vključena v uredbo o pošiljkah odpadkov,

F.

ker se lahko ladja po členu 2 Baselske konvencije opredeli kot odpadek, medtem ko je po drugih mednarodnih pravilih še vedno opredeljena kot ladja; ker se zaradi sistematičnega izkoriščanja te vrzeli večina ladij iz EU razstavi v Aziji, kar je popolno neupoštevanje baselske prepovedi in ustreznih določb iz uredbe o pošiljkah odpadkov,

G.

ker je Parlament med revizijo uredbe o pošiljkah odpadkov leta 2003 zahteval, da Komisija pripravi smernice za zapolnitev te vrzeli, vendar Svet tega ni sprejel, temveč je nadaljnje ukrepanje za določitev obveznih zahtev na globalni ravni preložil na tri mednarodne organe (Baselsko konvencijo, MOD in Mednarodno pomorsko organizacijo – IMO),

H.

ker plovilo šteje za nevarni odpadek, kadar vsebuje znatne količine nevarnih snovi ali, kot je navedeno v ustrezni klasifikacijski številki odpadkov OECD GC 030 in na seznamu v Baselski konvenciji, kadar iz njih niso bili ustrezno odstranjeni nevarni materiali, in zato država članica, ki takšno ladjo pošlje v državo, ki ni članica OECD, da bi se jo tam razstavilo, krši uredbo o pošiljkah odpadkov, s katero je bila Baselska konvencija prenesena v zakonodajo Skupnosti,

I.

ker morajo biti plovila, ki veljajo za nevarne odpadke, v državi, ki ni članica OECD, razstavljena na okolju varen način oziroma se lahko v državo, ki ni članica OECD, pošljejo šele po sanaciji (ko so iz njih odstranjene vse nevarne snovi); ker se te zahteve sistematično ne upošteva,

J.

ker veljavno pomorsko pravo in konvencije IMO obalnim državam zagotavljata pravico in obveznost, da izvršujejo vse predpise mednarodnega prava o varstvu okolja; vendar se Baselska konvencija redko upošteva pri razstavljanju ladij, med drugim tudi zaradi pomanjkanja politične volje, da bi se zapolnile vrzeli in odpravilo strukturno prelaganje odgovornosti v ladijskem sektorju, kar najbolje ponazarja pojav držav zastave,

K.

ker uredba o pošiljkah odpadkov na EU ravni sicer velja kot ureditveni okvir za izvajanje Baselske konvencije, vključno z izvozom ladij ob koncu njihovega delovanja, vendar je ni mogoče zadovoljivo izvajati v zvezi z izločitvijo ladij, ki so v lasti Evropejcev in ki obratujejo v evropskih vodah ali pod zastavo Evropske unije, ker gredo še na zadnjo običajno plovbo in se razglasijo za odpadek šele potem, ko so že zapustile evropske vode, za preprečevanje takšnih kršitev mednarodnega prava in prava Skupnosti pa ni na voljo dodatnih nadzornih mehanizmov ali navodil za izvajanje,

L.

ker je v preambuli uredbe o pošiljkah odpadkov navedeno, da je „treba zagotoviti varno in okolju prijazno razstavljanje ladij zaradi varovanja zdravja ljudi in varstva okolja“,

M.

ker IMO pripravlja konvencijo, ki naj bi zapolnila vrzeli v ureditvi Baselske konvencije in to težavo odpravila povsod po svetu,

N.

ker so na sedmi konferenci pogodbenic Baselske konvencije pogodbenice, vključno z državami članicami Evropske unije, za zagotavljanje strožjega ukrepanja v zvezi s preprečevanjem izvoza strupenih ladij pozvale IMO, da še naprej obravnava vključitev obveznih zahtev v svoje predpise, vključno s sistemom za poročanje o ladjah, namenjenih za razstavljanje, ki zagotavljajo enakovredno raven nadzora kot Baselska konvencija, in da nadaljuje določitev obveznih zahtev za zagotavljanje okolju prijaznega razstavljanja ladij, ki bi lahko vključevalo predhodno dekontaminacijo,

O.

ker osnutek konvencije IMO o recikliranju ladij v sedanji obliki med drugim ne zagotavlja enakovredne ravni nadzora kot Baselska konvencija in uredba o pošiljkah odpadkov, ne preprečuje izvoza strupenih odpadkov v države v razvoju in ne določa mehanizmov, ki temeljijo na načelu onesnaževalec plača, načelu zamenjave za ekološko zasnovane ladje ali revidiranih standardih za odlagališča za recikliranje ladij, ter ga morda ne bodo ratificirale države, ki sedaj reciklirajo ladje, ali pomembnejše države zastave,

P.

ker bo v vsakem primeru predvidoma trajalo še leta, preden bo sprejeta takšna konvencija IMO, potem pa bo lahko zaradi dolgotrajnega postopka ratifikacije minilo še nekaj let, preden bo začela veljati,

Q.

ker EU trenutno nima zadostnih zmogljivosti za ekološko razstavljanje svojih ladij (ladij, ki plujejo pod zastavo EU ali imajo lastnika iz EU), zlasti tistih iz trgovskega ladjevja; ker se bo ta problem v letu 2010 močno poslabšal zaradi pospešene izločitve tankerjev z enojnim trupom,

R.

ker so zato konkretni zakonodajni ukrepi na ravni EU nujno potrebni, da ti tankerji z enojnim trupom ne bi povzročili še večje škode na obalah in rečnih bregovih v Južni Aziji; ker neukrepanje ni opravičljivo, zlasti zato, ker so takšni tankerji jasno prepoznavni,

S.

ker primarni trg za razstavljanje ladij zaenkrat v večini primerov deluje v zelo slabih razmerah ob resnih kršitvah socialnih in okoljskih načel ter načel varovanja zdravja, ki veljajo v EU,

1.

meni, da je etično nesprejemljivo, da bi se še naprej dopuščalo razstavljanje ladij v razmerah, ki so okolju škodljive in so v nasprotju z načeli dostojanstva človeka, ter tako sprejemalo ogrožanje zdravja več tisoč zaposlenih na Daljnem vzhodu;

2.

priznava, da je EU delno odgovorna za sedanje socialne in okoljske težave na področju razstavljanja ladij; zato zahteva takojšnje dejansko ukrepanje EU v sodelovanju z IMO, da se preneha praksa socialnega in okoljskega dampinga, ki izhaja iz gospodarskih spodbud, ter se doseže trajnostna rešitev na svetovni ravni;

3.

meni, da je etično nesprejemljivo, da nekateri izvajalci razstavljanja izkoriščajo otroke za opravljanje težkega in nevarnega dela, in da bi ti otroci morali imeti na voljo dovolj izobraževalnih in športnih zmogljivosti;

4.

pozdravlja zgoraj navedeno zeleno knjigo Komisije, v kateri so izčrpno predstavljeni veliki družbeni in socialni problemi, povezani z razstavljanjem ladij v Južni Aziji; vendar poudarja, da bi bilo treba to pobudo sprejeti pred najmanj desetimi leti;

5.

meni, da je treba na evropski in mednarodni ravni hitro ukrepati zlasti v zvezi z varovanjem zdravja in okolja, ne da bi se odgovornost preprosto prevalila na druge države; medtem ko bi lahko ta cilj najbolj celovito dosegli s sprejetjem in izvajanjem mednarodne konvencije, v kateri bi bile določene obveznosti za vse strani, udeležene v procesu razstavljanja ladij, pa je ta način poln ovir in zamud ter zato ne bi smel nadomestiti nujnega ukrepanja EU;

6.

meni, da bo razstavljanje ladij še naprej imelo vpliv na družbo in okolje, tudi dolgoročno, zlasti ker število ladij v izgradnji že leta narašča; zato poudarja pomen stalnih evropskih inovacij in razvoja v ladjedelniški industriji, da bi bile ladje boljše in manj škodljive za okolje; zato poziva Komisijo, naj si iskreno prizadeva izvajati program LeaderSHIP 2015;

7.

poudarja, da časa ni več, saj naj bi bilo leta 2010 predvidoma izločenih skoraj 800 tankerjev z enojnim trupom (3); ugotavlja, da ima prihodnja konvencija IMO za cilj obravnavo te problematike, vendar verjetno ne bo v veljavi pred letom 2012; poziva, da se pred letom 2010, sprejetjem konvencije IMO in kritičnim letom pospešenega izločanja tankerjev z enojnim trupom, sprejmejo učinkoviti ukrepi na ravni EU;

8.

poziva Komisijo, naj oblikuje potrebne smernice in mehanizme, po katerih se vsaka izrabljena ladja, ki ne izpolnjuje vseh zahtev mednarodnih konvencij in zato nima ustreznega potrdila, ki ga izdajo v EU priznani registri, obravnava kot odpadek v skladu z opredelitvijo iz Direktive 2006/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o odpadkih (4), da bi se preprečilo izogibanje določbam uredbe o pošiljkah odpadkov, naj preuči, kdaj se lahko državo članico obravnava kot državo izvoza na podlagi uredbe o pošiljkah odpadkov, vključno z državami pristanišča, državami zastave in državami s pristojnostjo nad lastnikom, ter naj zagotovi, da bi se ladjam, ki so prišle do konca svoje dobe uporabe, zagotovilo gladek in varen umik s trga;

9.

poziva države članice in Komisijo, naj učinkoviteje izvajajo uredbo o pošiljkah odpadkov, s tem da se oblastem držav članic omogoči strožje spremljanje in nadzor, da lahko države pristanišča, države zastave in države s pristojnostjo nad lastnikom (povzročitelji odpadkov) ladjo razglasijo za izločeno in s tem za odpadek, ne glede na to, ali je ladja primerna za plovbo ali ne;

10.

podpira pobude na mednarodni ravni za doseganje minimalnih obveznih standardov glede recikliranja ladij ter za spodbujanje okolju prijaznih obratov za recikliranje ob upoštevanju delovnih pogojev ter z njimi povezanih vprašanj zdravja in varnosti, zlasti na odpadih v Južni Aziji, da bi zaščitili delavce in okolje pred škodljivimi vplivi nevarnih odpadkov in nevarnim načinom dela;

11.

poziva Komisijo, naj sestavi in vzdržuje seznam morskih ladij, katerih izločitev se pričakuje v naslednjih letih, in oblikuje mehanizme, v skladu s katerimi se takšne ladje štejejo za „predhodni odpadek“, za katere je treba pred prodajo za razrez pripraviti načrt za odstranitev; poziva države članice in pristaniške oblasti, ki morajo imeti pristojnost določati, katere ladje so blizu konca svoje dobe uporabe, naj na podlagi tega seznama poostrijo nadzor nad izrabljenimi ladjami; v zvezi s tem meni, da bi bilo zaželeno, da se hitro sprejme predlagana sprememba direktive o pomorski inšpekciji (5);

12.

poziva Komisijo in države članice, naj s pogajanji uskladijo konvencijo IMO, ki bo vključevala visoke obveznosti in stroge predpise ter:

in meni, da je treba v prihodnji konvenciji IMO predpisati, da morajo biti vse nevarne snovi odstranjene iz izrabljenih ladij, preden se te ladje razstavijo v državah, ki niso članice OECD, oziroma se pošljejo v posebej pooblaščene obrate za reciklažo v državah OECD ali EU, ki ustrezajo strogim varnostnim in okoljskim zahtevam;

13.

poziva Komisijo, naj razmisli o mogočih ukrepih za zmanjšanje morebitnih finančnih posledic razstavljanja ladij, tako da se določijo strožji standardi proizvodnje, kot je omejitev uporabe nekaterih nevarnih snovi;

14.

močno priporoča, naj si EU prizadeva za zagotovitev minimalnih standardov, ki zagotavljajo največje varovanje okolja, zdravja in varnosti ter vključujejo zlasti pravila za načrtovanje in gradnjo ladij, njihovo delovanje, pripravo ladij za recikliranje, delovanje obratov za recikliranje ladij in določitev ustreznega mehanizma izvajanja za recikliranje ladij, vključno z zahtevami za certificiranje in poročanje;

15.

poziva Komisijo k nujnemu izvajanju zanesljivega sistema za preverjanje, ali se Baselska konvencija o ladjah, namenjenih za razrez, uporablja ali ne;

16.

meni, da mora biti spremljanje izvajanja določb prihodnje konvencije IMO prav tako strogo kot v Baselski konvenciji, da je treba v njej predpisati upoštevanje vseh ustreznih standardov in obveznosti MOD, da ne sme biti nobenih izjem, da je treba odpraviti resne pomanjkljivosti v interpretaciji in izvajanju obstoječega ureditvenega okvira ter da je treba preprečiti, da bi se izrabljene ladje, ki nosijo nevarne odpadke, ali ki same veljajo za nevarne odpadke, pošiljale v države, ki niso članice OECD, v države članice OECD brez ustreznih odlagališč ali v države, ki niso pogodbenice te konvencije;

17.

poudarja potrebo po krepitvi ukrepov na evropski in mednarodni ravni, ki so jih sprejele Komisija in države članice ter so osredotočeni na zaščito minimalnih standardov, ki zagotavljajo najvišje ravni varstva okolja, zdravja in varnosti, ter na zavezanost načelom iz člena 34 in 36 uredbe o pošiljkah odpadkov (izvajanje baselske prepovedi), katerega namen je prepovedati izvoz nevarnih odpadkov v države v razvoju; zato poziva Komisijo, da predlaga uredbo o načrtovanju in gradnji ladij, njihovem delovanju v celotnem življenjskem obdobju in pripravi na recikliranje, delovanju obratov za recikliranje ladij ter določitev ustreznega mehanizma izvajanja za recikliranje ladij, vključno z zahtevami za certificiranje in poročanje;

18.

poziva Komisijo, naj upošteva odločitve s prihodnjega tretjega zasedanja skupne delovne skupine ILO/IMO/Baselska konvencija o razrezu ladij glede skupnih dejavnosti tehničnega sodelovanja in usklajenega pristopa k začasnim ukrepom, ki jih je treba sprejeti, dokler ne začne veljati nova konvencija IMO o recikliranju ladij;

19.

poziva k takojšnjemu ukrepanju za razvoj konkurenčne industrije za okolju varno razstavljanje ladij in sanacijo (predčiščenje) v EU; v zvezi s tem poziva države članice, naj zahtevajo predčiščenje in okolju varno razstavljanje vseh ladij, ki so v državni lasti, vključno z vojaškimi, in naj jih razstavljajo na varen in okolju prijazen način v odlagališčih EU, kar je treba izvesti na podlagi javnih razpisov s strogimi pravili v zvezi z javnimi naročili ob popolnem upoštevanju uredbe o pošiljkah odpadkov; meni, da je treba podpirati izgradnjo zmogljivosti za razstavljanje v evropskih odlagališčih v okviru skupne industrijske strukturne in kohezijske politike;

20.

meni, da morajo imeti vse ladje, ki plujejo pod zastavo države članice, in vse ladje, ki se ustavljajo v pristaniščih EU, seznam materialov in izdelkov, ki so bili uporabljeni pri njihovi gradnji in opremljanju;

21.

poziva Komisijo, naj pripravi seznam prednostnih obratov za recikliranje ladij, ki izpolnjujejo priznane mednarodne standarde o človekovih pravicah ter zdravju in varstvu; podpira sisteme izdajanja potrdil in označevanja, ki jih je predlagala Komisija, za varne in okolju prijazne obrate za recikliranje, pri čemer mora biti finančna pomoč Skupnosti za pomorsko industrijo vezana na zahtevo, da so obrati za recikliranje v skladu z uredbo o pošiljkah odpadkov in drugimi zahtevami EU, kot je uporaba certificiranih in redno revidiranih odlagališč; poudarja, da pri tem ne gre za uničevanje južnoazijskega trga razstavljanja ladij, temveč za ohranjanje le-tega na podlagi okolju prijaznejših metod;

22.

meni, da mora EU prevzeti vodilno vlogo in spodbujati ukrepe na svetovni ravni z jasnim ciljem, da se sedanja praksa razstavljanja ladij v južni Aziji postopno preneha, ter delovati v smeri sprejetja in izvajanja mednarodne konvencije, ki opredeljuje okoljska in socialna merila za vse udeležene strani;

23.

poziva h globalni strategiji, ki bo zagotovila, da bo recikliranje ladij potekalo na način, da bodo vsi udeleženi (tudi lastniki ladij, obrati za reciklažo/odstranjevanje nevarnih snovi, država zastave in država, v kateri se bo opravila reciklaža) usklajeni in bodo prevzeli svoj delež odgovornosti;

24.

poziva Komisijo, naj predlaga konkretne ukrepe za prenos znanja in tehnologij, da se južnoazijskim odlagališčem omogoči izpolnjevanje mednarodnih varnostnih in okoljskih standardov; meni, da je treba ta cilj upoštevati tudi v širšem okviru politike EU o razvojni pomoči za te države; meni, da je v tem primeru treba uporabiti tudi znanje sindikatov in nevladnih organizacij;

25.

pozdravlja rezultate projekta ShipDismantl, ki ga financira sedmi okvirni program za raziskave in tehnološki razvoj, v okviru katerega se razvijajo podporni sistemi, ki bodo za industrijo razstavljanja ladij po svetu brezplačni; je prepričan, da bodo mogoče dodatne izboljšave kot rezultat novih pozivov za zbiranje predlogov, ki se zlasti osredotočajo na strategije za izrabljene ladje;

26.

poziva Komisijo, naj dodatno preuči in pozorno ovrednoti prednosti okrepljenega finančnega sodelovanja in neposrednih naložb v izbrana južnoazijska območja za razstavljanje ter tako prispeva k oblikovanju mreže certificiranih območij za razstavljanje, ki jih odobri EU in ki lahko ustvarijo večji donos naložb v gospodarskem, okoljskem in socialnem smislu;

27.

meni, da je treba za trajno rešitev tega problema strogo upoštevati načelo plača povzročitelj obremenitve, načelo razširjene odgovornosti proizvajalca in načelo odgovornosti proizvajalca;

28.

meni, da je upravljavec/lastnik ladje vedno odgovoren za kakršne koli škodljive vplive razstavljanja na delavce, javno zdravje ali okolje ne glede na to, kje se razstavljanje izvaja (v EU ali zunaj nje);

29.

pozdravlja predlog za ustanovitev sklada za razstavljanje ladij ter poziva Komisijo in države članice, naj se v okviru IMO in na ravni EU odločno zavzamejo za ustanovitev takšnega sklada; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj preuči razpoložljive finančne mehanizme, skupaj z ladjedelnicami in lastniki ladij in vključno z obveznim zavarovanjem in uporabo pristaniških pristojbin, z davki na nove ladje in letnimi dajatvami v zvezi z vpisnino v IMO, za zagotovitev okolju varnega razstavljanja po splovitvi ob upoštevanju, da ima lahko plovilo v obdobju uporabe več kot enega lastnika;

30.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, vladam Turčije, Bangladeša, Kitajske, Pakistana in Indije ter Mednarodni pomorski organizaciji.

19.11.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 279/51

—

ob upoštevanju svojega sklepa z dne 25. aprila 2007 o ustanovitvi začasnega odbora za podnebne spremembe (1), sprejetega v skladu s členom 175 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta z zasedanja v Bruslju dne 8. in 9. marca 2007,

—

ob upoštevanju izjave vrha G8 z zasedanja v Heiligendammu dne 7. junija 2007, zlasti dela izjave z naslovom „Podnebne spremembe, energijska učinkovitost in varnost oskrbe z energijo – izzivi in priložnosti za evropsko gospodarsko rast“,

—

ob upoštevanju sklepov četrtega ocenjevalnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih razmerah (IPCC), izdanih v Valenciji (Španija) dne 17. novembra 2007, ter dodatnih raziskav, ki so jih naročile nacionalne vlade ali izvedli drugi organi Združenih narodov,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Napredek pri doseganju kjotskih ciljev“ (KOM(2007)0757),

—

ob upoštevanju skupnega parlamentarnega srečanja o podnebnih spremembah med Evropskim parlamentom ter nacionalnimi parlamenti držav članic in držav kandidatk dne 1. in 2. oktobra 2007,

—

ob upoštevanju trinajste konference pogodbenic (COP 13) Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) in tretje konference pogodbenic kot srečanje pogodbenic Kjotskega protokola (COP/MOP 3), ki sta potekali od 3. do 15. decembra 2007 na Baliju v Indoneziji,

—

ob upoštevanju javnih predstavitev pomembnih strokovnjakov in izmenjave njihovih mnenj ter dosežkov delegacij začasnega odbora Parlamenta za podnebne spremembe na obiskih ter zlasti informacij, zbranih s predstavitvami strokovnjakov in razpravo na tematskem srečanju dne 10. septembra 2007 z naslovom „Podnebni vplivi različnih ravni segrevanja“,

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju vmesnega poročila Začasnega odbora za podnebne spremembe (A6-0136/2008),

A.

ker mora začasni odbor za podnebne spremembe zaradi svojega mandata oblikovati priporočila o prihodnji celostni politiki EU o podnebnih spremembah; ker morajo ta priporočila temeljiti na najsodobnejših raziskavah ter ne bi smela izključevati najnovejših znanstvenih dokazov,

B.

ker vmesno poročilo začasnega odbora, ki temelji na znanstvenih dokazih, zadeva samo vplive in posledice podnebnih sprememb; ker bodo v končnem poročilu oblikovani predlogi o prihodnji celostni politiki EU o podnebnih spremembah v skladu s podeljenim mandatom začasnega odbora in na podlagi vseh informacij, ki jih je ta odbor zbral med svojim delom; ker bo to končno poročilo vključevalo tudi stališče Parlamenta v pogajanjih v zvezi z mednarodnim okvirom za podnebno politiko po letu 2012, pri čemer se bo upoštevala tudi štirinajsta konferenca pogodbenic, ki naj bi potekala decembra 2008 v Poznanu na Poljskem,

C.

ker je soglasje znanstvenikov o nastanku podnebnih sprememb in vzrokih zanje že uveljavljeno in priznano po vsem svetu zunaj in znotraj okvira IPCC; ker sta soglasje znanstvenikov in razumevanje v zvezi s sedanjim vplivom človeka na globalno segrevanje še večja kot sta bila po prvem ocenjevalnem poročilu IPCC leta 1990 in ker zdaj veljata za znanstveni dejstvi; ker je globoko ukoreninjeno soglasje znanstvenikov o vlogi antropogenih emisij toplogrednih plinov pri globalnem podnebju; ker je iz ocene tveganj razvidno, da je treba ob negotovosti ukrepati in ne odlašati z ukrepi,

D.

ker znanje o globalnih spremembah in vzrokih za globalno segrevanje, do zdaj pridobljeno z raziskavami in zbiranjem podatkov, zadostuje za sprožitev političnega delovanja in sprejemanja odločitev, nujno potrebnih za bistveno zmanjšanje emisij in pripravo na prilagajanje na neizogibne podnebne spremembe,

E.

ker so se po podatkih iz četrtega ocenjevalnega poročila IPCC emisije CO2 med letoma 1970 in 2004 povečale za približno 80 %, predvsem zaradi uporabe fosilnih goriv,

F.

ker raziskave, ki temeljijo na opazovanju in predvidevanju, opozarjajo na hude posledice, ki bodo prizadele naš planet, če ne bodo hitro sprejeti ukrepi za zmanjšanje ali celo zaustavitev nadaljnjega povečanja izpustov emisij CO2 in drugih emisij toplogrednih plinov s seznama IPCC toplogrednih plinov,

G.

ker so bili na podlagi številnih novih znanstvenih študij po pregledu in izdaji četrtega ocenjevalnega poročila IPCC zbrani in ovrednoteni podatki, ki potrjujejo trend globalnega segrevanja, in dodatno ocenjeni vplivi podnebnih sprememb na človeštvo v družbenem, gospodarskem in ekološkem smislu, ter potreba, da se jim prilagodimo in jih ublažimo,

H.

ker bodo glede na Sternovo poročilo leta 2050 letni stroški zaradi predvidenih podnebnih sprememb znašali od 5 % do 20 % BDP, če ne bodo sprejeti nobeni ukrepi; ker je v tem poročilu zapisano tudi, da je mogoče izpolniti podnebne cilje, če se od tega trenutka naprej za ukrepe na tem področju vsako leto nameni 1 % BDP,

I.

ker znanstveniki, ki o tem stalno razpravljajo, ne dvomijo več o temeljnih vzrokih za globalno segrevanje in podnebne spremembe; ker je celotna znanstvena razprava samo del znanstvenega napredka, katerega cilj je pojasnjevanje negotovosti ali dvomov, in ker se je ta razprava v preteklosti ukvarjala z iskanjem globljega razumevanja človekovega vpliva na naravne procese,

J.

ker so se z znanstvenimi raziskavami razkrili dodatni dokazi o antropogenih vplivih na zemeljsko atmosfero; ker znanstveniki s področja fizike, ki se ukvarjajo s podnebnimi spremembami, ocenjujejo dejanske posledice že obstoječih ravni globalnega segrevanja zaradi emisij, izpuščenih v preteklosti; ker podatki, zbrani s takšnimi študijami, poudarjajo potrebo po izvajanju prilagoditvenih ukrepov, da se najprej in predvsem omeji zaskrbljujoče tveganje za ljudi, biotsko raznovrstnost flore in favne, habitate in infrastrukturo v državah v razvoju, vendar tudi v Evropi in drugih bogatejših delih sveta,

K.

ker je znanost določila številne tako imenovane prelomne točke v podnebnem sistemu Zemlje; ker od teh točk „ni poti nazaj“ in ker dejansko pomenijo nepreklicne podnebne spremembe, ki jih človeštvo ne more ustrezno nadzorovati; ker teh pomembnih točk in neustavljivih bioloških in geofizičnih procesov, ki jih sprožajo, ne moremo v celoti vključiti v obstoječe scenarije v zvezi s prihodnjimi podnebnimi razmerami: taljenje permafrosta, zaradi katerega se v atmosfero spustijo velike količine metana; taljenje ledenikov in povečana stopnja absorpcije sončne svetlobe ter nižja topnost CO2 v slani vodi, kar povzroči povečanje temperature; ker ti dejavniki ob dvigu temperatur postopoma še povečajo globalno segrevanje, kar je mogoče pripisati pozitivnim povratnim učinkom,

L.

ker bo 20–30 % vseh vrst predvidoma grozilo izumrtje, če se bo segrevanje povečalo za 1,5–2,5 °C; ker ta delež na podlagi povečanega segrevanja za 3,5 °C znaša od 40 % do 70 %, kar pomeni, da je omilitev podnebnih sprememb bistvena za ohranitev globalne biotske raznolikosti ter vzdrževanje delovanja ekosistemov,

M.

ker več kot 70 % zemeljske površine pokrivajo oceani; ker je v njih več kot 97 % vse vode na planetu; ker oceani zagotavljajo 99 % življenjskega prostora na Zemlji; ker preskrba z ribami zagotavlja najvišji odstotek beljakovin, ki jih zaužijejo ljudje po celem svetu; ker so ribe glavni vir hrane za 3,5 bilijona ljudi in ker tri četrtine svetovnih velemest leži ob morju,

N.

ker so znanstveniki, ki so pripravili četrto ocenjevalno poročilo IPCC, soglasno ugotovili, da se mora, če se želimo izogniti resnim posledicam, raven svetovnih emisij toplogrednih plinov zmanjšati za 50–85 % v primerjavi z letom 2000; ker bo čedalje težje doseči ta cilj, če bo svetovnih emisij toplogrednih plinov do leta 2020 in po njem nenehno več; ker v zvezi s prizadevanjem za ravnanje v skladu s cilji porazdelitve obremenitve uspešno napredujejo skoraj vse države članice, s čimer je verjetnost, da bo EU dosegla kjotski cilj do leta 2012, čedalje večja; ker bodo morale biti države članice, če želijo doseči cilje, ki jih je sprejel zgoraj navedeni Evropski svet z dne 8. in 9. marca 2007 in jih morajo razvite države skupaj uresničiti, po letu 2012 kljub temu uspešnejše v zvezi z zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov in do leta 2050 zmanjšati izpuste svojih emisij toplogrednih plinov za 60–80 % v primerjavi z letom 1990,

O.

ker četrto ocenjevalno poročilo IPCC kaže, da bo morda treba emisije še znatno zmanjšati za doseganje pozitivnih povratnih učinkov med segrevanjem in zmanjševanjem ogljikovih ponorov na kopnem in v oceanih, da bi se koncentracije emisij toplogrednih plinov stabilizirale,

P.

ker obstaja politično soglasje v EU, da je bistveno doseči strateški cilj v zvezi z omejitvijo dviga povprečne temperature v svetu na največ 2 °C v primerjavi z ravnijo pred industrializacijo; ker se je v preteklem stoletju svetovna temperatura povečala za 0,74 °C, zaradi preteklih emisij pa se bo neizbežno povečevala še za dodatnih 0,5–0,7 °C,

Q.

ker se je izpust emisij toplogrednih plinov v svetu po navedbah četrtega ocenjevalnega poročila IPCC zaradi človeških dejavnosti po predindustrijskem obdobju povečal in se sedaj povečuje hitreje kot kdaj koli prej, pri čemer se je med letoma 1970 in 2004 povečal za 70 %, od leta 1990 pa kar za 24 %; ker regionalne podnebne spremembe z višjimi temperaturami vplivajo na veliko naravnih sistemov na vseh celinah in v večini oceanov, zaradi česar se spreminjajo vzorci padavin in vetra ter povečuje pomanjkanje vode,

R.

ker je za podnebni sistem relevantna le skupna količina nakopičenih toplogrednih plinov, izpuščenih v ozračje, ne pa relativne emisije ali relativna zmanjšanja, zato je najpomembnejši dejavnik za preprečevanje nevarnih podnebnih sprememb skupna količina emisij toplogrednih plinov v prihodnjih letih in desetletjih,

S.

ker so bile v četrtem ocenjevalnem poročilu IPCC prvič analizirane obstoječe dokumentirane daljnosežne posledice današnjega podnebja za Evropo, kot so izginjajoči ledeniki, daljšanje letnih časov, premiki območij razširjenosti vrst in zdravstvene poledice vročinskih valov, katerih razsežnosti so brez primere; ker bodo na sploh skoraj vse regije v Evropi v prihodnosti občutile posledice nekaterih podnebnih sprememb, zaradi česar se bodo s težavami srečevali številni gospodarski sektorji; ker bodo podnebne spremembe po pričakovanjih povečale razlike med evropskimi regijami v zvezi z naravnimi viri, na primer razpoložljivostjo vode,

T.

ker je mogoče pričakovati, da se bo zaradi podnebnih sprememb in množične urbanizacije kot posledice rasti prebivalstva povečala vročina v mestih, kar bo neposredno slabo vplivalo na zdravje in dobro počutje prebivalcev v mestih,

U.

ker sedanja politika ublažitve podnebnih sprememb in z njo povezane prakse trajnostnega razvoja, ki jih je treba vsekakor poglobiti, vseeno ne bodo zadostovale za zmanjšanje izpusta emisij toplogrednih plinov v naslednjih desetletjih; ker bo glede na priporočila znanstvenikov globalno koncentracijo emisij toplogrednih plinov na ravni s 50-odstotno verjetnostjo, da bi podnebne spremembe omejili na 2 °C, mogoče uspešno stabilizirati do leta 2015, ko naj bi globalne emisije dosegle najvišjo vrednost,

V.

ker prispevek delovne skupine III k četrtemu ocenjevalnemu poročilu IPCC kaže na to, da bi morale pogodbenice priloge I k UNFCCC za dosego najnižjih stopenj, kar jih je do sedaj ocenil ta forum, in ustrezno omejitev morebitne škode do leta 2020 emisije skupaj zmanjšati za 25–40 % pod stopnjo iz leta 1990,

W.

ker bo naslednje ocenjevalno poročilo IPCC verjetno objavljeno šele leta 2012 ali 2013; ker dodatno spoznanje na podlagi strokovno pregledanih znanstvenih objav in znanstvenih poročil, ki so jih izdale vlade ali pripravili drugi mednarodni organi ali institucije Združenih narodov, kot so Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), Program Združenih narodov za okolje (UNEP), Program Združenih narodov za razvoj (UNDP), Svetovna meteorološka organizacija (WMO), Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), znatno prispeva k boljšemu razumevanju sedanjih in prihodnjih vplivov podnebnih sprememb na človeka in okolje ter k prilagajanju in ublažitvi spreminjanja podnebja,

X.

ker se na podlagi večine ugotovitev teh dodatnih študij poudarja, da se je treba na globalno segrevanje odzvati takoj; ker zlasti najnovejši podatki WMO, ki so bili objavljeni decembra 2007, kažejo, da je bilo obdobje med letoma 1998 in 2007 najtoplejše obdobje do zdaj in da bo tudi leto 2007 eno izmed desetih najtoplejših let, kar jih bilo kdaj zabeleženih, s pričakovanimi temperaturnimi odkloni 0,41 °C nad dolgoročnim povprečjem ter ker so leto 2007 zaznamovali temperaturni odkloni, ki so januarja in aprila 2007 v nekaterih delih Evrope presegli dolgoročno mesečno povprečje 4 °C,

Y.

ker je treba globalno segrevanje in različne razsežnosti podnebnih sprememb obravnavati v povezavi z drugimi globalnimi problemi, kot so lakota ali zdravstveni problemi v svetu, saj bodo zaradi višjih temperatur, suš, poplav, višje gladine morja in čedalje pogostejših ekstremnih podnebnih pojavov tudi ti problemi resnejši; ker lahko podnebne spremembe ovirajo zmožnost držav, da bi izpolnile cilje v zvezi s trajnostnim razvojem in razvojne cilje tisočletja; ker lahko podnebne spremembe resno ogrozijo primere uspešnega razvoja ter morajo zato biti najpomembnejša naloga mednarodnega sodelovanja,

1.

pozdravlja ugotovitev pogodbenic UNFCCC iz srečanja na Baliju, da je četrto ocenjevalno poročilo IPCC najbolj celovita in verodostojna ocena, ki je bila o podnebnih spremembah predložena do zdaj, ker zajema znanstveni, tehnični in socialno-ekonomski vidik v zvezi s pomembnimi vprašanji ter se sklicuje na informacije, ki temeljijo na pripravi in izvajanju nacionalnih politik o podnebnih spremembah;

2.

meni, da znanost napreduje z združevanjem sprejetih spoznanj in predpostavk z nasprotnimi idejami ter z uporabo postopkov strokovnega pregleda; izraža pohvalo IPCC za opravljeno delo in njegovo zmožnost, da je vključil delo na tisoče znanstvenikov; meni, da mora IPCC resno upoštevati nove argumente, da bi mogel še naprej zagotavljati verodostojnost in kakovost svojih raziskav;

3.

meni, da so ugotovitve znanstvenikov o podnebnih spremembah dovolj celovite, in ponovno poudarja, da je zavezan doseganju strateškega cilja EU v zvezi z omejitvijo povečanja povprečne temperature v svetu na največ 2 °C v primerjavi z ravnijo pred industrializacijo, ki ga je glede na številna znanstvena poročila mogoče doseči s 50-odstotno verjetnostjo pri koncentraciji toplogrednih plinov v ozračju med 400 in 450 ppm ekvivalenta CO2 in ki bo po podatkih iz četrtega ocenjevalnega poročila IPCC od industrializiranih držav zahteval, da do leta 2020 zmanjšajo emisije toplogrednih plinov za 25–40 % glede na vrednosti za leto 1990; ne glede na to meni, da mora biti cilj vseh prizadevanj za omejitev izpusta emisij dejansko dvig povprečne temperature, ki je veliko manjši kot 2 °C, saj bi že takšna raven segrevanja znatno vplivala na našo družbo in način življenja posameznika ter bi znatno spremenila ekosistem in vodne vire;

4.

poudarja, da bo imelo naraščanje emisij toplogrednih plinov, ki jih povzroča človek, dramatične posledice za morske ekosisteme, ribolovne vire in ribiško skupnost in da lahko velike spremembe temperature vode povzročijo preseljevanje populacij morskih organizmov (migracije), vdor tujih in izginotje avtohtonih vrst;

5.

priznava, da je na podlagi napovedi za leto 2050 jasno, da je treba ukrepati takoj; poudarja, da si je treba začeti prizadevati za ublažitev podnebnih sprememb, da bi se dosegel cilj omejitve povprečne temperature na največ 2 °C pred sredino naslednjega desetletja;

6.

poudarja, da je na podlagi znanstvenih dokazov v zvezi z vsemi celinami in večino oceanov jasno, da so regionalne podnebne spremembe zaradi preteklega izpusta emisij ogljika iz vseh industrializiranih držav prizadele že veliko naravnih sistemov; poudarja, da je bilo znanstveno dokazano, da je za temeljne vzroke za globalno segrevanje pretežno kriv človek in da je na podlagi obstoječega znanja mogoče zadovoljivo dokazati antropogene vplive na zemeljsko atmosfero;

7.

poudarja, da ima lahko predvideno zakisljevanje oceanov zaradi povečevanja ravni CO2 zelo hude posledice za morske ekosisteme, ter poziva k nadaljnjim raziskavam na tem področju, da se poveča naše razumevanje tega problema in opredelijo posledice za politiko;

8.

meni, da postanejo trendi vzorcev temperature, kisika, slanosti, Ph vrednosti, klorofila in oscilacije vetra razpoznavni šele po mnogih letih; poudarja potrebo po sklopu podatkov in obsežnem opazovanju dna oceanov in morij, da bi lahko razložili lokalne spremembe, ki vplivajo na ribištvo, saj se naša sposobnost pojasnjevanja vzrokov in posledic za ekosistem spreminja;

9.

poudarja, da je na podlagi ugotovitev znanstvenikov jasno, kako se bo podnebje spremenilo v bližnji prihodnosti, pri čemer bodo te spremembe v posameznih regijah različne, zato poudarja, da je globalno segrevanje vprašanje razvoja in globalno okoljsko vprašanje, pri čemer so najbolj ranljivi revni ljudje in države v razvoju; meni, da je prilagajanje, katerega cilj je obvladovanje neizogibnih posledic globalnega segrevanja zaradi emisij iz industrializiranih držav v preteklosti, prav tako pomembno kot prizadevanja za njihovo ublažitev, katerega cilj je preprečevanje nadaljnjega neobvladljivega globalnega segrevanja;

10.

poudarja, da je težko napovedati prelomne točke, med drugim odmiranje amazonskega deževnega gozda, taljenje Grenlandije in ledene plošče zahodne Antarktike, nepravilnosti pri indijskih monsunih in množične izpuste metana iz sibirske tundre, vendar je povsem možno, da bodo ob sedanjih razmerah spreminjanja podnebja vse dosegle kritično točko v tem stoletju; poudarja, da bo preprečevanje teh prelomnih točk zahtevalo večja omilitvena prizadevanja, kot jih navaja četrto ocenjevalno poročilo IPCC;

11.

v zvezi s tem pozdravlja dogovore, ki so bili sprejeti na trinajsti konferenci pogodbenic in konferenci pogodbenic/tretjem zasedanju pogodbenic, ter ki temeljijo na uveljavljenem znanstvenem mnenju, in še zlasti časovni načrt iz Balija, ki bi ga bilo treba na štirinajsti konferenci pogodbenic leta 2008 oceniti in bi moral pripeljati do sprejetja sporazuma o celovitem režimu do leta 2009; nadalje pozdravlja nalogo strokovne skupine za prenos tehnologij v zvezi z ocenjevanjem pomanjkljivosti in ovir uporabe ter dostopa do finančnih sredstev, dodeljenih državam v razvoju, kot odziv na njihovo pripravljenost za sodelovanje pri ukrepih za ublažitev podnebnih sprememb, primernih za posamezno državo, na izmerljiv način, o katerem je mogoče poročati in ga preverjati; prav tako pozdravlja oblikovanje Sklada za prilagajanje in vključitev gozdov v novi sporazum o varovanju podnebja, katerega cilj je preprečevanje nadaljnjega krčenja gozdov in omejevanje emisij ogljika zaradi gozdnih požarov in požarov šotnih barij, saj povzročajo lokalnim skupnostim veliko škodo, celo vključno z njihovo razlastitvijo z nezakonitimi ali na pol zakonitimi postopki;

12.

se ne strinja z znanstveno neutemeljenimi prizadevanji, da se ugotovitve študij o vzrokih in učinkih podnebnih sprememb prikazujejo kot dvomljive, nezanesljive in vprašljive; vendar razume, da so za znanstveni napredek vedno značilni dvom, postopno odpravljanje tega dvoma in iskanje razlag ali modelov zunaj obstoječega uveljavljenega znanstvenega mnenja;

13.

zato meni, da so nadaljnje raziskave, katerih cilj je boljše razumevanje vzrokov in posledic globalnega segrevanja, bistvene za odgovorno sprejemanje odločitev; vendar meni, da je raven doslej pridobljenega znanja zadostna, da se oblikujejo nujne politike, ki bodo dosegle zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in s tem omejile spremembe podnebja na +2 °C, in ukrepi za prilagajanje na sedanje podnebne spremembe;

14.

poudarja potrebo po nadaljnjih analizah in raziskavah posledic podnebnih sprememb, kot so vplivi na gospodarsko konkurenčnost, stroški energije in socialni razvoj v Evropi, vloga rabe tal in gozdov ter krčenje gozdov, vloga morskega okolja in izračun zunanjih stroškov v industrijskem sektorju in nenazadnje v prometnem sektorju zaradi podnebja, vključno z ovrednotenjem posledic letalskega onesnaževanja; meni, da so potrebne dodatne študije, da se prilagoditev in zmanjševanje tveganja vključi v politične ukrepe za razvoj in zmanjšanje revščine;

15.

zagovarja nadaljnje raziskave o vplivu politike spodbujanja uporabe biogoriva in njegovega učinka na povečani obseg krčenja gozdov, širjenje obdelane zemlje in svetovne zaloge hrane;

16.

poudarja, da je treba raziskati fiziologijo in ekologijo morskih rib, zlasti v tropskih območjih, za katere je bilo izvedenih razmeroma malo raziskav; poudarja, da bodo lahko znanstveniki na podlagi vedno večjega števila podatkov izdelali natančnejše napovedi in poiskali ustrezne rešitve; meni, da bi lahko iztovarjanje vsega prilova za znanstvene analize pomembno prispevalo k obogatitvi naše baze podatkov; ugotavlja tudi, da so potrebne stalne raziskave o vplivu podnebnih sprememb na populacije morskih ptic prek prehranskega stresa ter vplivu na uspešnost paritve in preživetje;

17.

verjame, da mora obveščanje o znanstvenih dokazih o vplivu človeka na globalno podnebje ostati glavna naloga širšega prizadevanja za večjo osveščenost javnosti ter posledično tudi za pridobivanje in ohranjanje javne podpore v zvezi s političnimi ukrepi za zmanjševanje emisij ogljika, kot je vzajemno delovanje z različnimi socialnimi akterji, ne le v industrializiranih državah, ampak tudi v razvijajočih se gospodarstvih; poziva IPCC, naj objavi povzetek svojih ocenjevalnih poročil; poleg tega meni, da so v posameznikovem načinu življenja potrebne spremembe, ki morajo biti del izobraževalnih programov, v okviru katerih se sporočajo vzroki in učinki globalnega segrevanja;

18.

zato poziva znanstveno srenjo in politične predstavnike, naj združijo moči pri osveščanju in lobiranju za „male stvari, ki lahko veliko spremenijo“, upoštevajoč, da so lahko tudi skupnosti z dobro zmožnostjo prilagajanja na posledice podnebnih sprememb ranljive za skrajne in nepredvidljive pojave;

19.

poudarja, da so podrobne informacije, potrebne za izobraževanje o nizkoogljičnem načinu življenja, med drugim z izjavami o ekološkem odtisu emisij toplogrednih plinov na potrošniških izdelkih in označevanju o toplogrednih plinih, dandanes pomanjkljive in da jih je treba je treba hitro razviti; poudarja, da bi bilo najbolje, da bi tovrstne pobude temeljile na skupnih standardih, in da bi morale biti pri tem upoštevane tudi sovsebne emisije toplogrednih plinov zaradi uvoza;

20.

poziva Začasni odbor za podnebne spremembe, naj nadaljuje s svojim delom in da na koncu svojega mandata Parlamentu predstavi poročilo, ki po potrebi vsebuje priporočila v zvezi z ukrepi ali pobudami, pa tudi prilagoditvenimi ali omilitvenimi ukrepi, ki jih je treba sprejeti v okviru prihodnje celostne politiki EU o podnebnih spremembah v skladu s ciljem EU glede omejevanja dviga temperature v svetu na največ 2 °C ter v skladu z ugotovitvami in priporočili četrtega ocenjevalnega poročila IPCC;

21.

poziva Komisijo, Svet in Parlament, naj zagovarjajo pogajanja na najvišji ravni in dialog o strateškem širjenju zelo učinkovitih evropskih ali neevropskih strategij, načel in standardov s področja znanstvenih raziskav in ukrepanja proti podnebnim spremembam v partnerskih državah po vsem svetu v skladu z znanstvenimi priporočili;

22.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

19.11.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 279/57

—

ob upoštevanju poročila Komisije o napredku Turčije v letu 2007 (SEK(2007)1436),

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij z dne 27. septembra 2006 o doseženem napredku Turčije na poti k pristopu (1) in z dne 24. oktobra 2007 o odnosih med Evropsko unijo in Turčijo (2),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 6. julija 2005 (3) in 13. februarja 2007 (4) o vlogi žensk v družbenem, gospodarskem in političnem življenju v Turčiji,

—

ob upoštevanju pogajalskega okvira za Turčijo z dne 3. oktobra 2005,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2008/157/ES z dne 18. februarja 2008 o načelih, prednostnih nalogah in pogojih iz partnerstva za pristop z Republiko Turčijo (5) („partnerstvo za pristop“) ter prejšnjih sklepov Sveta o partnerstvu za pristop za leta 2001, 2003 in 2006,

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0168/2008),

A.

ker so se pristopna pogajanja s Turčijo začela 3. oktobra 2005, ko je Svet odobril pogajalski okvir, in ker je začetek teh pogajanj izhodišče za dolgotrajen in odprt proces,

B.

ker se je Turčija zavezala reformam, dobrim sosedskim odnosom in postopni uskladitvi z EU ter ker je treba ta prizadevanja obravnavati kot priložnost za Turčijo, da nadaljuje z modernizacijo,

C.

ker sta popolna usklajenost z vsemi köbenhavnskimi merili in sposobnost EU za vključevanje novih članic v skladu s sklepi zasedanja Evropskega sveta decembra 2006 še naprej osnova za pristop k EU – skupnosti, ki temelji na skupnih vrednotah,

D.

ker je Komisija v poročilu o napredku za leto 2007 sklenila, da je bil v Turčiji glede političnih reform leta 2007 dosežen le delni napredek,

E.

ker se je lansko leto v Turčiji okrepila demokracija, izvoljen je bil nov parlament, ki izraža politično raznolikost države, prav tako pa je bila oblikovana vlada z močnim mandatom,

F.

ker Turčija še ne izvaja predpisov, ki izhajajo iz pridružitvenega sporazuma med Evropsko skupnostjo in Turčijo ter dodatnega protokola k sporazumu,

G.

ker je bilo leta 2007 odprtih pet pogajalskih poglavij,

1.

pozdravlja zavezanost predsednika vlade Erdogana, da bo leto 2008 leto reform; poziva turško vlado, naj izpolni svoje obljube tako, da izkoristi svojo močno parlamentarno večino in si odločno prizadeva za reforme, ki so bistvene za preoblikovanje Turčije v sodobno in uspešno demokracijo, ki temelji na laični državi in pluralistični družbi;

2.

poudarja, da je taka posodobitev predvsem v interesu Turčije; priznava tudi strateški pomen stabilne, demokratične in uspešne Turčije za EU; poudarja, da je izpolnjevanje obveznosti iz partnerstva za pristop bistvenega pomena za Turčijo in njene prihodnje odnose z EU;

3.

poudarja svoje mnenje, da se lahko v mirno, stabilno in uspešno družbo razvije le družba, ki spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine, ter ki temelji na demokraciji, načelu pravne države in socialno usmerjenem tržnem gospodarstvu;

4.

poudarja, da se mora Turčija boriti proti vsem oblikam diskriminacije v skladu s členom 13 Pogodbe ES; ta zahteva enakost vseh ljudi, ne glede na njihov spol, raso ali narodnost, vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost;

5.

poudarja nedavno spremembo partnerstva za pristop; se zaveda, da ta tretja revizija od leta 2001 na veliko področjih podaljšuje neizpolnjene prednostne naloge za dodatno obdobje; zato zdaj poziva turško vlado, naj prenese prednostne naloge in časovne okvire iz partnerstva v svoje načrte za reforme, ob upoštevanju, da bodo dodatne zamude resno vplivale na hitrost pogajanj;

6.

pozdravlja dejstvo, da je leta 2007 demokracija prevladala nad poskusi vojske, da se vmeša v politični proces; spodbuja turško vlado, naj nadaljuje s sistematičnimi prizadevanji in zagotovi, da bo demokratično izvoljeno politično vodstva nosilo polno odgovornost za oblikovanje notranje, zunanje in varnostne politike, vključno s politiko do Cipra, ter da bodo oborožene sile spoštovale to odgovornosti, in sicer s polnim in jasnim priznanjem civilnega nadzora; zlasti poudarja potrebo po vzpostavitvi popolnega parlamentarnega nadzora nad vojaško in obrambno politiko ter vsemi povezanimi izdatki;

7.

izraža zaskrbljenost zaradi posledic prepovedi Stranke za pravičnost in razvoj (AKP); pričakuje, da bo turško ustavno sodišče spoštovalo načela pravne države, evropske standarde ter smernice o prepovedi in razpuščanju političnih strank ter podobne ukrepe, ki jih je sprejela Beneška komisija Sveta Evrope dne 10. in 11. decembra 1999; poziva turški parlament, naj ustavo uskladi z navedenimi standardi;

8.

poziva turško vlado, da pri prizadevanjih za reforme spoštuje pluralizem in raznolikost v sekularni in demokratični Turčiji, ter poziva vlado in vse politične stranke, naj se konstruktivno potrudijo poiskati soglasje glede pomembnih korakov pri modernizaciji države;

9.

meni, da so spremembe člena 301 kazenskega zakonika, ki jih je turški parlament sprejel 30. aprila 2008, prvi korak v smeri temeljite reforme tega člena, pa tudi drugih členov kazenskega zakonika; z veseljem pričakuje nadaljnje ukrepe v zvezi s tem; poudarja, da je treba doseči napredek na področju svobode izražanja tako v teoriji kot v praksi; obžaluje dejstvo, da se je leta 2007 dodatno povečalo število oseb, preganjanih po zakonskih predpisih, ki omogočajo samovoljno omejevanje izražanja nenasilnega mnenja (6); meni, da bi bila razveljavitev člena 301 in drugih zakonskih določb, ki predstavljajo nezakonito omejevanje svobode izražanja, kot jo zagotavlja mednarodno pravo, najboljša rešitev, da bo Turčija v celoti zagotavljala svobodo izražanja in tiska v skladu s standardi Evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Evropska konvencija o človekovih pravicah);

10.

pozdravlja nedavno sprejetje zakona o verskih skupnostih v turškem parlamentu; pozdravlja namero Komisije, da bo preučila novo besedilo, in poudarja, da mora analizirati, ali zakon obravnava vse težave, s katerimi se srečujejo nemuslimanske verske skupnosti v zvezi z upravljanjem nepremičnin in njihovim pridobivanjem, vključno z zaseženo lastnino, prodano tretjim stranem; poziva turške organe, naj zagotovijo, da se zakon izvaja v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;

11.

spodbuja turško vlado, naj po tem pozitivnem koraku – sprejetju zakona o verskih skupnostih – izpolni svoje zaveze v zvezi z versko svobodo, tako da v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice vzpostavi pravni okvir, ki bo vsem verskim skupnostim omogočil delovanje brez neupravičenih omejitev, zlasti v zvezi z njihovim pravnim statusom, šolanjem duhovnikov, volitvami visokih dostojanstvenikov, verskim izobraževanjem in gradnjo verskih objektov; poziva k varstvu verske in kulturne dediščine; ponovno poziva k takojšnjemu ponovnemu odprtju grškega pravoslavnega semenišča Halki in k javni rabi cerkvenega naziva ekumenski patriarh; se strinja z zaskrbljenostjo, ki jo je 24. julija 2007 izrazil Svet o odločitvi turškega pritožbenega sodišča o ekumenskem patriarhatu, in pričakuje, da ta odločitev ne bo dodatno ovirala patriarhata in drugih nemuslimanskih verskih skupnosti pri uveljavljanju pravic, kot jih zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah;

12.

poziva turško vlado, naj kot prednostno nalogo sproži politično pobudo, ki podpira trajno rešitev kurdskega vprašanja, ki lahko temelji le na konkretnem izboljšanju kulturnih, gospodarskih in družbenih priložnosti, ki so na voljo državljanom kurdskega porekla, vključno s pravimi priložnostmi za učenje kurdskega jezika v sistemu javnega in zasebnega šolstva ter za njegovo uporabo na radiu in televiziji, v vsakdanjem življenju in pri dostopu do javnih storitev; meni, da bi imela morebitna prepoved Stranke demokratične družbe (DTP) nasprotni učinek od politične rešitve;

13.

poziva DTP, njene poslance in župane, da se jasno distancirajo od Kurdske delavske stranke (PKK) in konstruktivno sodelujejo pri iskanju politične rešitve kurdskega vprašanja v demokratični turški državi; poziva tudi vse ostale turške politične stranke, naj se konstruktivno vključijo v iskanje tega cilja;

14.

izraža obžalovanje zaradi številnih sodnih postopkov proti izvoljenim županom in drugim politikom zaradi uporabe kurdskega jezika ali zaradi izraženega mnenja o kurdskem vprašanju, na primer postopkov, ki so se nedavno končali z obsodbo Lejle Zane in 53 županov iz stranke DTP;

15.

ponovno poziva turško vlado, naj oblikuje celovit glavni načrt za spodbujanje družbeno-gospodarskega in kulturnega razvoja jugovzhodne Turčije, kjer več kot polovica prebivalstva še vedno živi pod pragom revščine; meni, da mora ta glavni načrt obravnavati tudi družbene, ekološke, kulturne in geopolitične težave, ki jih povzroča projekt jugovzhodne Anatolije; poziva Komisijo, naj poveže regionalno komponento pomoči instrumenta za predpristopno pomoč (7) s hitro pripravo takšne strategije;

16.

poziva turško vlado, naj razmisli o splošni nacionalni strategiji za obravnavo vprašanja notranje razseljenih oseb, s katero bi odpravili obstoječe pravne in praktične pomanjkljivosti ter zagotovili finančno in drugo podporo, potrebno za ustrezno obravnavo vračanja zadevnih oseb ter povračilo škode, ki jim je bila storjena;

17.

ugotavlja, da poteka postopek priprave nove, civilne ustave; meni, da je to edinstvena priložnost, da se varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin postavi v središče ustave; poudarja, da je treba vzpostaviti sistem medsebojnega nadzora, ki bo zagotovil demokracijo, pravno državo, socialno kohezijo ter ločitev cerkve od države; poudarja tudi, da mora nova ustava zagotavljati enakost med spoloma, izogibati se mora nejasnih meril, kot je splošna morala, žensk pa ne sme dojemati predvsem kot članic družine ali skupnosti ter mora njihove človekove pravice, vključno s spolnimi in reproduktivnimi pravicami, potrditi kot njihove individualne pravice;

18.

poudarja potrebo po širokem vključevanju civilne družbe v ustavni proces, da se doseže trdno soglasje o turški ustavni prihodnosti, ki bo vključevalo politične stranke, etnične in verske manjšine ter socialne partnerje; ugotavlja razočaranje in zaskrbljenost dela prebivalstva, ker odprava prepovedi nošnje naglavnih rut na univerzah ni bila del širšega paketa reform, ki bi temeljil na širokem posvetovanju s civilno družbo; ponavlja svoje prejšnje priporočilo o volilnem pragu iz zgoraj navedene resolucije z dne 27. septembra 2006;

19.

ugotavlja, da je bil dosežen napredek v zvezi z učinkovitostjo sodstva; pozdravlja načrt turške vlade o izvajanju reformne strategije za povečanje neodvisnosti in nepristranskosti sodstva ter za okrepitev zaupanja javnosti v sodstvo; meni, da bi morala ta strategija zlasti zagotoviti, da je razlaga zakonodaje v zvezi s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami skladna s standardi iz Evropske konvencije o človekovih pravicah; ugotavlja, da strategije ni mogoče doseči brez ambicioznega programa prekvalifikacije sodstva; izraža zaskrbljenost glede negativnega odnosa nekaterih predstavnikov sodstva do mednarodnih sporazumov o temeljnih pravicah in svoboščinah ter do sodb, ki jih je Evropsko sodišče za človekove pravice izreklo Turčiji zaradi kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah;

20.

poziva turško ustavno sodišče, naj nadaljuje postopek sprejemanja končne odločitve v zvezi z zakonom o varuhu človekovih pravic, da bo lahko vlada brez odlašanja ustanovila urad varuha človekovih pravic; priporoča Turčiji, naj pri tem vprašanju sodeluje z evropskim varuhom človekovih pravic in nacionalnimi varuhi človekovih pravic v državah članicah EU;

21.

je zaskrbljen zaradi sovražnosti do manjšin, ki je močno prisotna v nekaterih delih družbe, ter zaradi politično in versko motiviranega nasilja; poziva turško vlado, da sprejme ukrepe proti organizacijam in skupinam, ki netijo takšno sovražnost, in zaščiti vse, ki so žrtve groženj in se bojijo za svoje življenje, ter da si stalno prizadeva za ustvarjanje ugodnega za celovito spoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin;

22.

odločno poziva turške organe, naj začnejo s celovito preiskavo umora Hranta Dinka in treh kristjanov v Malatji ter vseh drugih primerov politično, versko ali rasno motiviranega nasilja; obžaluje počasnost sodnih obravnav teh primerov, sume pristranskosti in občutek, da se lahko izogne kazni, ki izhaja iz tega, ter zahteva, da organi v celoti pojasnijo obtožbe v zvezi z malomarnostjo pristojnih organov in vse odgovorne privedejo pred sodišče;

23.

spodbuja turške organe, naj odločno in ob strogem spoštovanju načel pravne države nadaljuje s preiskavo kriminalne združbe Ergenekon, da se razkrijejo vse njene mreže, ki segajo v državne strukture, ter da se vsi udeleženi privedejo pred sodišče;

24.

upošteva oceno Komisije v zvezi s stalnim padajočim trendom v številu primerov mučenja in zlorab ter pozitivnim učinkom ustreznih zakonskih nadzornih ukrepov; vendar poziva Komisijo, naj analizira, ali protiteroristični zakon in zakon o policijskih pooblastilih zmanjšujeta ta pozitivni učinek; poziva turško vlado, naj spodbudi boj proti mučenju zunaj in znotraj prostorov za pridržanje in proti nekaznovanju uslužbencev organov pregona ter ratificira in izvaja izbirni protokol h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju ter s tem zagotovi preprečevanje sistematičnega mučenja in neodvisno opazovanje prostorov za pridržanje;

25.

se seznani z oceno predsednika vlade Erdogana o asimilaciji, ki jo je predložil ob nedavnem uradnem obisku v Nemčiji; zato meni, da mora turška vlada sprejeti ukrepe, da se vsem državljanom omogoči razvijanje kulturne identitete v demokratični turški državi; v zvezi s tem poudarja zaveze iz pogajalskega okvira o spoštovanju in zaščiti manjšin ter učinkovitem dostopu do učenja drugih jezikov poleg turškega in radijskih in televizijskih oddaj v teh drugih jezikih ter do uporabe teh jezikov v javnih storitvah;

26.

pozdravlja napredek v zvezi z zaščito žensk pred nasiljem ter pozdravlja delo javnih ustanov in organizacij civilne družbe na tem področju; spodbuja turške organe, naj še naprej odpravljajo nasilje v družini, tako imenovane zločine iz časti in prisilne poroke, predvsem s celovitim izvajanjem ustrezne zakonodaje, nadaljevanjem stalnih javnih kampanj, zagotavljanjem večjega števila zatočišč za žrtve, pospeševanjem usposabljanja organov pregona ter pozornim spremljanjem obstoječih pobud; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da dostop do zanesljivih podatkov o razširjenosti nasilja nad ženskami še naprej predstavlja problem, ter poziva turško vlado, da odpravi to pomanjkljivost;

27.

priznava, da opravlja veliko število žensk pomembne naloge v turških gospodarskih, političnih in akademskih krogih, ter poudarja, da so enako obravnavanje, dostop do izobraževanja in krepitev vloge in položaja žensk v političnem, gospodarskem in družbenem sektorju bistveni za nadaljnjo gospodarsko rast in blaginjo Turčije; vendar z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je splošna stopnja zaposlenosti žensk v Turčiji še vedno le 23,8-odstotna (8) in da se je udeležba žensk v politiki le malo povečala; zato poziva turško vlado, naj sprejme dodatne konkretne ukrepe za povečanje zastopanosti žensk med zaposlenimi, s posebnim poudarkom na podeželskih območjih, da spodbudi njihovo vključevanje v sisteme zdravstvenega in socialnega varstva ter da oblikuje instrumente ali začasne ukrepe za povečanje dejavne udeležbe žensk v politiki;

28.

izraža pohvalo turški vladi za njeno podporo uspešnim projektom sodelovanja med EU in turškimi partnerji, kot je projekt tesnega medinstitucionalnega sodelovanja, ki pripravlja pot za neodvisen organ za enakost spolov ter usposablja 750 uradnikov na področju vključevanja načela enakosti spolov; pričakuje, da bo tak organ za enakost spolov ustanovljen brez odlašanja;

29.

ugotavlja, da ni jasno, kakšne pristojnosti ima predlagana komisija turškega parlamenta za enake možnosti; spodbuja turški parlament, naj ustanovi posebno komisijo z zakonodajnimi pooblastili kot bistven instrument za izboljšanje pravic žensk in vključevanje načela enakosti med spoloma v Turčiji;

30.

spoštuje in odločno podpira delo ženskih organizacij v Turčiji, ki prispevajo h krepitvi vloge žensk v družbi, jih pomagajo zaščititi pred nasiljem in spodbujajo njihovo podjetništvo, hkrati pa postavljajo pozitiven zgled za krepitev moči žensk in prispevajo k enakosti med ženskami in moškimi;

31.

izraža pohvalo Turčiji v zvezi s pozitivnim razvojem njenega gospodarstva; poudarja svoje mnenje, da je lahko uspešna le socialno koherentna družba, ki jo podpira močan srednji razred; zato obžaluje majhen vpliv močne gospodarske rasti na stalno oslabljen trg dela; poudarja potrebo po odpravi pojava črne ekonomije in zagotovitvi trajnostne podlage za sistem socialne varnosti; meni, da bi k hitrejši gospodarski rasti lahko prispevala večja vloga malih in srednjih podjetij;

32.

poudarja možnost učinkovitega socialnega dialoga za vzpostavitev partnerstev, ki so potrebna za delovanje socialno usmerjenega tržnega gospodarstva; je razočaran nad omejenim napredkom pri krepitvi mehanizmov socialnega dialoga; poziva turško vlado, naj v celoti izvaja konvencije Mednarodne organizacije dela, ter poudarja potrebo po odpravi obstoječih omejitev na področju svobode združevanja, pravice do stavke in pravice do kolektivnih pogajanj;

33.

je zaskrbljen, ker je turška policija uporabila prekomerno silo nad demonstranti na shodu ob prazniku dela 1. maja 2008 v Istanbulu; ponovno potrjuje, da sta svoboda združevanja in mirna dejavnost sindikatov temeljni pravici po Evropski konvenciji o človekovih pravicah;

34.

poudarja pomen dostopa do izobraževanja, ki je ključ do socialno povezane družbe; izraža pohvalo turški vladi in civilni družbi v zvezi s kampanjo za povečanje števila vpisov deklet na šole; vendar poudarja potrebo po zagotovitvi, da so vsi otroci ob rojstvu prijavljeni, ter da se izboljša spremljanje in uveljavljanje obveznega šolanja ter s tem dodatno zmanjša število otrok, ki ne hodijo v šolo; izraža pohvalo turški vladi v zvezi s pozitivnimi rezultati pri zmanjševanju dela otrok in jo spodbuja, naj nadaljuje svoja prizadevanja na tem področju;

35.

izraža zaskrbljenost zaradi stopnje korupcije; poziva turške organe, naj razvijejo celovito protikorupcijsko strategijo za učinkovit boj proti korupciji;

36.

je zaskrbljen v zvezi z velikimi razlikami v razvoju med turškimi regijami ter med podeželskimi in mestnimi območji; poziva turško vlado, naj oblikuje celovito strategijo za reševanje teh razlik; poziva Komisijo, naj pred koncem leta 2008 Parlamentu posreduje informacije o prispevku EU k temu strateškemu načrtovanju na podlagi instrumenta predpristopne pomoči v letih 2007 in 2008;

37.

poziva turško vlado, naj uporabi evropske standarde pri projektih z daljnosežnimi posledicami, kot so gradnja jezov v dolini Munzur, gradnja jezov Aljanoj in Ilisu ter kopanje zlata v Bergami in drugih regijah, ki ogrožajo zgodovinsko dediščino ter edinstveno in dragoceno pokrajino; poziva turško vlado, naj uporabi zakonodajo EU kot smernico pri načrtovanju regionalnih razvojnih projektov;

38.

odločno obsoja nasilje, ki so ga izvajale PKK in druge teroristične skupine na turškem ozemlju; obsoja napad v Dijarbakirju januarja 2008, v katerem je bilo ubitih šest ljudi, več kot 60 pa jih je bilo ranjenih, in izreka iskreno sožalje družinam žrtev tega zločina; poudarja solidarnost s Turčijo v boju proti terorizmu in ponovno poziva PKK, naj razglasi ter spoštuje takojšnje in brezpogojno premirje;

39.

ponovno poziva turško vlado, naj ne sodeluje v kakršnih koli nesorazmernih vojaških operacijah na iraškem ozemlju; poziva Turčijo, naj spoštuje ozemeljsko celovitost Iraka, človekove pravice in načelo pravne države ter prepreči civilne žrtve; poziva iraško vlado in kurdsko regionalno vlado v Iraku, naj preprečita uporabo iraškega ozemlja za pripravo terorističnih dejanj proti Turčiji; pozdravlja sedanjo komunikacijo med turško in iraško vlado ter poziva tudi k izvajanju ukrepov za krepitev sodelovanja s kurdsko regionalno vlado v Iraku, da se omogoči učinkovito preprečevanje terorističnih napadov, za katerega bo odgovoren Irak;

40.

opozarja na zavezanost Turčije k dobrim sosedskim odnosom ter poudarja svoje pričakovanje, da Turčija ne bo grozila sosednjim državam ter bo na miren način rešila kakršne koli nerešene spore v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov in drugimi ustreznimi mednarodnimi konvencijami ter dvostranskimi sporazumi in zavezami; zlasti vabi turške organe, naj v duhu dobrih sosedskih odnosov okrepijo dialog z Grčijo (npr. glede epikontinentalnega pasu v Egejskem morju) in Bolgarijo (npr. glede lastninskih pravic bolgarskih beguncev iz Trakije), da se razrešijo vsa odprta dvostranska vprašanja;

41.

poudarja potrebo po celostni rešitvi ciprskega vprašanja; pozdravlja sporazum, ki sta ga dne 21. marca 2008 sklenila voditelja obeh skupnosti na Cipru, ter poziva obe strani, naj izkoristita to priložnost, da se doseže celostna rešitev v okviru Združenih narodov na podlagi načel, na katerih temelji EU; v zvezi s tem se sklicuje na svoje prejšnje resolucije, v katerih je navedeno, da bi umik turških sil omogočil pogajanje o rešitvi;

42.

pozdravlja oblikovanje instrumenta finančne podpore za spodbujanje gospodarskega razvoja turške skupnosti na Cipru; ponovno poziva Komisijo, naj poroča zlasti o izvajanju in uspešnosti tega instrumenta;

43.

pozdravlja izboljšanje odnosov med Grčijo in Turčijo v zadnjem desetletju in nadaljevanje dobrega političnega ozračja, kar dokazuje nedavni uradni obisk grškega predsednika vlade Kostasa Karamanlisa v Turčiji, ki zbuja upanje na nadaljnje izboljšanje dvostranskih grško-turških odnosov, zlasti na mirno rešitev vseh vprašanj, ki so jih izpostavile prejšnje resolucije Parlamenta, na podlagi mednarodnega prava in v skladu z obveznostmi, ki jih določa pogajalski okvir;

44.

poziva turško vlado, naj ponovno odpre svojo mejo z Armenijo ter vzpostavi celovite gospodarske in politične odnose s to državo; ponovno poziva turško in armensko vlado, naj sprožita postopek sprave o sedanjih in preteklih zadevah ter zagotovita odkrito in odprto razpravo o preteklih dogodkih; poziva Komisijo, naj pospeši ta postopek sprave;

45.