11.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 218/1

1.1

EESO toplo pozdravlja pobudo francoskega predsedstva. V zvezi s tem se tudi sklicuje na priporočilo Sveta z dne 20. novembra 2008 o mobilnosti mladih prostovoljcev v EU (1). Vendar se je glede na široko paleto sistemov za aktivno udeležbo mladih v družbi tega vprašanja najbolje lotiti tako, da evropska pobuda temelji na naslednjih izhodiščih:

1.2

Aktivna udeležba v družbi, vključno z nadnacionalnimi izmenjavami, izdatno koristi tako osebnemu razvoju, zlasti mladih, kot tudi razvoju organizirane civilne družbe v Evropi. Za prostovoljce je to enkratna priložnost za formalno in neformalno učenje ter za pridobivanje družbenih in jezikovnih znanj. To lahko dvigne evropsko državljansko zavest in okrepi občutek pripadnosti v poznejšem življenjskem obdobju. Z vključitvijo drugih starostnih skupin, npr. starejših, lahko te prispevajo svoje življenjske izkušnje. To pozitivno vpliva na njihovo zdravje in kakovost življenja. Skupna udeležba različnih starostnih skupin v prostovoljnih dejavnostih lahko tudi spodbuja razumevanje med generacijami.

1.3

EESO meni, da bi Unija morala določiti ambiciozne cilje za zagotavljanje širše udeležbe ljudi v civilni družbi. Prvi korak je upoštevanje priporočil EESO, opredeljenih v prejšnjem mnenju (2).

1.4

EESO bi bil zato zadovoljen, če bi države članice vzpostavile sodelovanje med organizatorji prostovoljnih dejavnosti, pri čemer bi obstoječe oblike teh dejavnosti vključevale nadnacionalni vidik.

1.5

EU bi lahko spodbujala evropsko civilno pobudo (3) z združevanjem politik in dejavnosti za programe izmenjav, ki v nasprotju z dosedanjo prakso niso osredotočeni na mladino. Eden ciljev bi lahko bil prispevati k evropskemu povezovanju. EESO meni, da je logično, da Evropska unija tem programom nameni več finančnih sredstev. Najprej bi morala omogočiti podvojitev trenutnega obsega udeležbe v izmenjavah mladih in bistveno povečati obseg udeležbe drugih starostnih skupin.

1.6

EESO meni, da je treba več pozornosti nameniti prikrajšanim ljudem in zlasti mladim z omejenimi možnostmi.

1.7

Nujno bi bilo treba okrepiti sodelovanje med izvajalci obstoječih nacionalnih in evropskih programov, da bi ublažili tehnične ovire in težave, povezane s kritjem zdravstvenega in nezgodnega zavarovanja. V ta namen bi Evropska unija lahko razmislila o razvoju blagovne znamke za programe izmenjav, ki izpolnjujejo standarde kakovosti Unije. Kakovost prostovoljnih dejavnosti je ne glede na njihovo obliko pomembna in jo je treba zagotoviti na ustrezen način.

1.8

EESO meni, da je treba spodbujati dejavnosti v sodelovanju s tretjimi državi, ki prispevajo k delu EU, povezanem z razvojnimi cilji tisočletja, ter k izvajanju evropske razvojne politike in politike humanitarne pomoči.

1.9

EU mora to področje ovrednotiti z uvedbo in podpiranjem raziskav ter z razvojem statistike.

1.10

Rešiti je treba tudi vprašanja, povezana z zavarovanjem ter zdravjem in varnostjo. Med opravljanjem dejavnosti je treba prostovoljcem zagotoviti ustrezno socialno varstvo, kar pa je težka naloga, če se predpisi, ki urejajo socialno varstvo nadnacionalnih prostovoljcev, razlikujejo od države od države. EESO zato poziva Komisijo, da spodbuja skupno razumevanje teh vprašanj, države članice in pristojne ustanove pa da rešijo ta pomembna vprašanja.

1.11

EESO se zaveda, da to vprašanje zahteva naknadno spremljanje, npr. v obliki konference, ki bi se je lahko udeležile vse pristojne nacionalne službe, Evropska komisija in nevladne organizacije, dejavne na področju mladih ali prostovoljnega dela, in na kateri bi spodbujali razvoj evropske civilne pobude.

2.1

EESO toplo pozdravlja pobudo francoskega predsedstva, da EESO zaprosi za pripravo raziskovalnega mnenja o evropski civilni službi.

2.2

Vendar glede na široko paleto sistemov za aktivno udeležbo mladih v družbi, najsi gre za civilno službo, prostovoljno delo ali druge oblike udeležbe, mora imeti evropska pobuda jasen okvir in jasno opredelitev. EESO meni, da se je tega vprašanja na evropski ravni najbolje lotiti tako, da se preseže koncept tradicionalne civilne službe in da evropska pobuda temelji na naslednjih izhodiščih:

2.3

Ta okvir bi lahko poimenovali evropsko civilna pobuda, v katero bi vključili bogato tradicijo in prakso prostovoljnih dejavnosti, vključno z različnimi oblikami civilne službe v različnih državah članicah.

2.4

Določbe o izmenjavi mladih delavcev vsebuje že Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti z namenom spodbujati in krepiti solidarnost med evropskimi narodi.

2.5

Prejšnje mnenje EESO o prostovoljnem delu (4) vsebuje več priporočil:

2.6

EESO opaža, da kljub določenemu napredku mnoga priporočila in predlogi še niso bili uresničeni. S tem mnenjem EESO vnovič poudarja, da je treba uresničiti priporočila iz prejšnjega mnenja in v okviru prostovoljnih dejavnosti povečati ambicije na področju prostovoljnih služb.

2.7

EESO meni, da je treba civilno družbo bolj vključiti v proces evropskega povezovanja. Ambiciozna evropska civilna pobuda, dostopna vsem starostnim skupinam, lahko prispeva k ponovni vzpostavitvi skrhanega zaupanja med državljani in Evropsko unijo. Spodbujanje aktivnega državljanstva krepi načela svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, enakosti med ženskami in moškimi ter nediskriminacije, na katerih sloni EU.

2.8

EESO poudarja potrebo po večji, aktivnejši udeležbi ljudi v družbi, zlasti mladih in/ali prikrajšanih ljudi, s čimer bi okrepili njihovo državljansko zavest in občutek solidarnosti. Izboljšati je treba tudi sodelovanje med državami članicami, Evropsko komisijo in EESO na področju civilnih služb.

2.9

Trenutno veljavna Pogodba vsebuje pravno podlago za mladinske politike in državljanske dejavnosti v členih 149 in 151, ki sicer izključujeta usklajevanje zakonodaje, kljub temu pa EU zagotavljata možnosti za krepitev sodelovanja med državami članicami in spodbujanje izmenjav mladih. Lizbonska pogodba nekoliko razširja področje delovanja mladinskih politik, saj dodaja udeležbo mladih v demokratičnem življenju v Evropi.

2.10

Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe bo vzpostavljen okvir za skupne prispevke mladih Evropejcev k humanitarnim dejavnostim Unije, in sicer evropsko enoto za prostovoljno humanitarno pomoč (European Voluntary Humanitarian Aid Corps).

2.11

Prostovoljne dejavnosti se trenutno izvajajo v glavnem prek odprte metode usklajevanja v okviru treh prednostnih vidikov mladinskih politik Evropske unije:

2.12

Obstaja več razlogov za premislek o povečanju aktivne udeležbe v družbi v Evropi. Evropa ima večjo odgovornost za doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja kot katerakoli druga celina. Je eden največjih donatorjev na svetu. Vključevanje evropskih državljanov v reševanje največjih svetovnih izzivov bi prispevalo ne samo k osebnemu razvoju posameznikov, temveč tudi k večjemu razumevanju in ustvarjanju nujnih mrežnih povezav v globaliziranem svetu.

2.13

Nacionalne civilne službe so včasih obstajale kot alternativa vojaški službi. Z ukinitvijo obveznega služenja vojaškega roka in povečevanjem profesionalizacije vojaških sil v državah članicah se zmanjšuje tudi število civilnih služb. Razvoj prostovoljnih služb za mlade bi lahko postal privlačna alternativa vključevanju mladih ljudi v družbo tudi v primeru zmanjšanega obsega vojaške ali civilne službe.

2.14

Prostovoljnemu delu in drugim pobudam civilne družbe se namenja čedalje več pozornosti. Predstavniki držav članic, držav pristopnic in Evropske komisije so se leta 2004 na povabilo italijanskega predsedstva sestali v Rimu na prvi konferenci o civilni službi in mladini. Italijansko predsedstvo konference je v svojih sklepih med drugim priporočilo naslednje:

3.1.1

V program Mladi v akciji je vključena tudi Evropska prostovoljna služba (European Voluntary Service, EVS). Prostovoljci, stari od 18 do 30 let, preživijo od dva meseca do dvanajst mesecev v tujini. Opravijo lahko posebno usposabljanje, pridobljena znanja pa se jim uradno priznajo v potrdilu o neformalnem učenju za mlade, t.i. Youthpass. V Evropski prostovoljni službi je v obdobju od leta 1996 do leta 2006 sodelovalo 30 000 prostovoljcev.

3.1.2

Od leta 2009 bodo starejši vključeni v institucionalizirane oblike evropske prostovoljne službe, in sicer v okviru programa Grundtvig. Kljub temu da obseg teh izmenjav sprva ne bo velik, je vredno omeniti, da Evropska komisija išče načine za podpiranje prostovoljnega dela, ki ga opravljajo različne starostne skupine. Poleg tega bodo ukrepi, ki se izvajajo v okviru programa Evropske komisije Evropa za državljane, ustvarili resnične možnosti za izmenjavo prostovoljcev iz različnih držav in različnih starostnih skupin.

3.1.3

Na tisoče organizacij v državah članicah EU je že dolga leta vključenih v dvostransko sodelovanje, katerega pomembna sestavina je izmenjava prostovoljcev. Ta dejavnost poteka decentralizirano, vendar podatkov o njenem obsegu ni na voljo. Če upoštevamo zgolj izmenjave, ki potekajo v okviru globalnih struktur, pa je jasno, da v teh programih sodeluje veliko število Evropejcev, zlasti mladih.

3.1.4

EVS temelji na nekaterih ključnih vrednotah in standardih kakovosti, določenih v listini o EVS. Da bi zaščitili in krepili te vrednote in standarde, se od organizacij, ki hočejo poslati ali gostiti prostovoljce v okviru EVS ali usklajevati projekt EVS, zahteva, da najprej dobijo akreditacijo.

3.1.5

Evropski program Erasmus je zelo uspešen pri povečevanju mobilnosti študentov in podpiranju sodelovanja med visokošolskimi ustanovami. V programu Erasmus sodeluje okrog 90 % evropskih univerz, od njegove ustanovitve leta 1987 pa se ga je udeležilo 1,9 milijona študentov. Program Erasmus želi v prihodnosti svoje ukrepe, povezane z mobilnostjo, dodatno razširiti in tako do leta 2012 doseči udeležbo 3 milijonov študentov.

3.1.6

Program Leonardo da Vinci podpira mobilnost posameznikov, ki opravljajo začetno poklicno izobraževanje in usposabljanje, mobilnost delavcev in samozaposlenih ter mobilnost strokovnjakov v okviru poklicnega izobraževanja in usposabljanja.

3.2.1

EESO se zaveda, da v državah članicah obstajajo različne oblike in tradicije opravljanja civilne službe in druge oblike prostovoljnih dejavnosti, namenjene spodbujanju aktivnega državljanstva, solidarnosti in družbenega razvoja. Ob tem poudarja vlogo in prispevek nevladnih organizacij, dejavnih na področju mladinskega ali prostovoljnega dela. Zaveda se tudi dejstva, da nima na voljo veliko informacij o programih na področju civilne službe in prostovoljnih dejavnostih v državah članicah.

3.2.2

V nekaterih državah članicah, kot so Nemčija, Italija in Francija, se že izvajajo določene oblike (obvezne ali prostovoljne) civilne službe. Nekatere druge države bodisi trenutno uvajajo tovrstne službe ali razmišljajo o njihovi uvedbi.

4.1.1

EESO zato pozdravlja države članice z močno tradicijo in zanimanjem za to področje, ki vzpostavljajo sodelovanje, v okviru katerega je mogoče vključiti nadnacionalni vidik v obstoječe oblike civilne/javne službe.

4.1.2

EESO soglaša, da pomanjkanje usklajenih ukrepov med različnimi nacionalnimi programi in razpoložljivih informacij omejuje možnosti EVS in je zato skrb zbujajoče. Pozdravlja tudi prizadevanja za povečanje prepoznavnosti blagovne znamke EVS, da bi postala primerljiva s prepoznavnostjo programa ERASMUS.

4.2.1

EESO meni, da bi Unija morala določiti ambiciozne cilje za zagotavljanje širše udeležbe ljudi v civilni družbi. Eden prvih korakov je upoštevanje priporočil EESO, opredeljenih v prejšnjem mnenju (glej točko 2.5).

4.2.2

EU bi morala spodbujati evropsko civilno pobudo z združevanjem politik in dejavnosti za programe izmenjav, ki ne bi bili omejeni zgolj na mlade ljudi, temveč bi vsebovali močnejšo evropsko komponento. Najboljša rešitev bi bila, da udeleženec obdobje služenja dokonča v državi, ki ni njegova. EESO meni, da bi morala Evropska unija tem programom nameniti več finančnih sredstev.

4.2.3

V prvi fazi bi si morala prizadevati za podvojitev trenutnega števila udeležencev v izmenjavah mladih prostovoljcev. To bi moralo biti izvedljivo, saj v programu Erasmus trenutno sodeluje več kot 100 000 študentov, medtem ko se drugih programov izmenjav mladih v Evropi udeležuje le majhno število mladih. Dolgoročno bi si lahko ti programi prizadevali doseči raven udeležbe v programu Erasmus.

4.2.4

EESO meni, da je treba večjo pozornost nameniti prikrajšanim mladim ljudem. Tej skupini bi lahko udeležba v civilni družbi prinesla največje koristi, vendar njeni pripadniki pogosto nimajo niti finančne sposobnosti niti ustreznih kvalifikacij za udeležbo.

4.2.5

Taka pobuda bi morala poleg mladih vključevati tudi druge skupine prebivalstva. Evropa se stara, vendar so starejši ljudje danes aktivnejši kot kdajkoli prej in želijo imeti vidnejšo vlogo v družbi. Vključevanje drugih skupin, na primer upokojencev, v program, bi prispevalo k spodbujanju koncepta «aktivnega staranja» in zbližalo nove skupine ljudi iz različnih držav. To bi starejšim omogočilo vključenost v družbeno življenje in uporabo življenjskih izkušenj, dalo pa bi jim tudi občutek koristnosti. To pa bi pozitivno vplivalo na njihovo zdravje in kakovost življenja. Skupna udeležba mlajših in starejših v prostovoljnih dejavnostih lahko spodbuja razumevanje med generacijami, izmenjavo izkušenj in vzajemno podporo.

4.2.6

Zagotoviti je treba boljše sodelovanje med obstoječimi nacionalnimi in evropskimi programi. To bi lahko zmanjšalo tehnične ovire, kot so pomanjkanje vzajemnega priznavanja izkušenj na področju civilne službe in kvalifikacij mladih ter ovire, povezane s kritjem zdravstvenega in nezgodnega zavarovanja. V ta namen bi lahko Evropska unija razvila blagovno znamko za programe izmenjav, ki izpolnjujejo standarde kakovosti Unije.

4.2.7

Državna podpora je danes pomembna za spodbujanje razvoja programov in zagotavljanje standardov kakovosti. Nobena država pa ne krije vseh stroškov projektov, povezanih s prostovoljnimi dejavnostmi. Zlasti v primeru nadnacionalnih dejavnosti se pogosto iščejo viri zasebnega financiranja. Zato mora EU za spodbujanje izmenjav in krepitev evropske civilne pobude znatno povečati svoj proračun za prostovoljne dejavnosti (vključno z izmenjavami), da med drugim pokrije stroške usklajevanja, stroške spodbud in stroške navzkrižnih subvencij med državami. EESO poziva tudi države članice, da povečajo obseg financiranja teh dejavnosti.

4.2.8

EESO meni, da je treba spodbujati dejavnosti v sodelovanju s tretjimi državami, v katerih lahko prostovoljci opravljajo dejavnosti, ki prispevajo k delu EU, povezanem z razvojnimi cilji novega tisočletja ter z izvajanjem evropske razvojne politike in politike humanitarne pomoči. Pobuda za spodbujanje širšega okvira in večjega števila izmenjav bi morala biti usklajena tudi z evropsko enoto za prostovoljno humanitarno pomoč, opredeljeno v Lizbonski pogodbi. Dolgoročno bi enota morala poleg mladih vključevati tudi druge skupine ljudi. V okviru tega je treba preprečiti, da vizumska politika EU po nepotrebnem zavira take izmenjave.

4.2.9

EU mora navsezadnje to področje tudi izpostaviti in ga ovrednotiti z uvajanjem in podpiranjem raziskav ter razvojem statistike. O sodelovanju med obstoječimi službami je treba v ustreznem institucionalnem okviru še naprej razpravljati ter ga spremljati in nadzirati.

4.3.1

Evropska civilna pobuda bi poleg temeljnih svoboščin in pravne države pomagala utrjevati tudi univerzalne in evropske vrednote svobode, demokracije in spoštovanja človekovih pravic. Poleg tega bi njeni cilji morali biti tudi razvoj družbene, jezikovne in povezovalne sposobnosti, izgradnja in delovanje Evropske unije ter pridobivanje in izmenjava izkušenj. Želja po pridobivanju znanja ali boljšem razumevanju lastnega značaja in sposobnosti je pogosto najpomembnejši dejavnik vključevanja mladih v prostovoljne dejavnosti, prispeva pa tudi k izpolnjevanju zahtev družbe, ki temelji na znanju.

4.3.2

EESO meni, da je veliko možnosti za nadnacionalno sodelovanje in izmenjavo prostovoljcev na številnih področjih (npr. socialno vključevanje, človekove potrebe, otroci in mladina, šport, informacije, varstvo dediščine, kultura in umetnost, okolje, civilna zaščita itd.), ki lahko izboljšajo evropsko razsežnost državljanstva.

4.3.3

EESO meni, da bi evropska civilna pobuda lahko izboljšala tudi sodelovanje med državami članicami, državami pristopnicami in državami v okviru instrumenta evropskega sosedstva in partnerstva (ENPI) v smislu spodbujanja aktivnega državljanstva in občutka solidarnosti.

4.3.4

Prostovoljci lahko pridobivajo pomembne neformalne izkušnje in znanja, po katerih na trgu dela obstaja povpraševanje, ter gradijo socialno mrežo. Pridobivajo lahko tudi ključne sposobnosti in znanja na področjih, kot so odnosi z javnostjo, komuniciranje, sposobnost izražanja, socialne spretnosti, organizacija dela in poklicno izobraževanje. Prostovoljna dejavnost je torej lahko pomemben del življenjepisa in poklicne poti posameznika. Za to pa je treba zagotoviti priznanje prostovoljnih dejavnosti mladih in njihove potrebe po neformalnem učenju.

4.3.5

Seveda obstajajo tudi izzivi. Eden od teh je pomanjkanje pravnega statusa za prostovoljce. Nacionalni okviri opredeljujejo status prostovoljcev in organizacij v državi ter v manjšem obsegu tudi v tujini. Nacionalni zakonodajni okviri, ki bi prostovoljcem EVS zagotovili podoben pravni status, ne obstajajo.

4.3.6

Rešiti je treba tudi vprašanja, povezana z zavarovanjem ter zdravjem in varnostjo. Med opravljanjem dejavnosti je treba prostovoljcem zagotoviti ustrezno socialno varstvo, kar pa je težka naloga, če se predpisi, ki urejajo socialno varstvo nadnacionalnih prostovoljcev, razlikujejo od države od države. EESO zato poziva Komisijo, da spodbuja skupno razumevanje teh vprašanj, države članice in pristojne ustanove pa, da rešijo ta pomembna vprašanja.

4.3.7

Narediti je treba vse, da se izognemo potencialnim navzkrižjem med plačanim delom in prostovoljno službo. V ta namen je treba po potrebi jasno opredeliti razlike med delodajalci in delojemalci ter odgovornosti prostovoljcev. Namen prostovoljne dejavnosti ni nadomestiti zaposlitev. Zato je pomembno sodelovanje med socialnimi partnerji.

5.1

Organizirana civilna družba je temeljni sektor prostovoljne dejavnosti. V dejavnosti EVS in druge evropske programe je vključenih že veliko organizacij civilne družbe. Prostovoljne organizacije bi morale tudi v prihodnje imeti pomembno vlogo v programu širših izmenjav.

5.2

Dejstvo je, da so nepridobitne in prostovoljne organizacije pogosto ponudnice različnih socialnovarstvenih storitev v Evropi. Hkrati je v mnogih primerih zaznati upad udeležbe v ljudskih gibanjih. V okviru tega bi lahko evropska civilna pobuda prispevala k povečanju udeležbe posameznikov v organizirani civilni družbi in izboljšanju možnosti organizacij za samorazvoj. Pregled in obravnava vloge in položaja nepridobitnih organizacij v družbi lahko prineseta spremembe v konkretnem prispevku teh organizacij in dvigneta zavest o dodani vrednosti, ki jo prinašajo družbi.

5.3

Evropska civilna pobuda lahko tudi prispeva k močnejši in bolj dinamični civilni družbi. To bo prineslo koristi tudi socialnemu kapitalu v smislu zaupanja, zmanjšanja korupcije in članstva v prostovoljnih združenjih.

5.4

Problem akreditiranja organizacij in vprašanje kakovosti izmenjave pogosto vplivata na delovanje organizacij civilne družbe. EESO poziva organizirano civilno družbo v državah članicah in na evropski ravni, da sodeluje pri iskanju skupnih načel v zvezi z akreditacijo in razvojem skupnih meril kakovosti. To bi lahko dosegli v sodelovanju s pristojnimi javnimi upravami, kjer bi to bilo potrebno.

5.5

EESO se zaveda, da to vprašanje zahteva naknadno spremljanje, npr. v obliki konference, ki bi se je lahko udeležile vse pristojne nacionalne službe, Evropska komisija in nevladne organizacije, dejavne na področju mladih ali prostovoljnega dela, in na kateri bi spodbujali razvoj evropske civilne pobude.

11.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 218/8

1.1

Mnenje obravnava sodelovanje in prenos znanja med raziskovalnimi organizacijami (Research Performing Organisations), industrijo in MSP, saj ima to sodelovanje odločilno vlogo pri razvoju inovativnih izdelkov in procesov iz rezultatov znanstvenih raziskav.

1.2

Odbor priporoča, da se delavce v industriji in MSP sistematično obvešča o tem, kakšno bogastvo znanja in tehnologije je na voljo na univerzah in v raziskovalnih organizacijah EU ter kako vzpostaviti ustrezne stike. Odbor zato priporoča, da si Komisija prizadeva za vseevropski sistem za iskanje (po internetu), ki bo vključeval in dopolnjeval dosedanje informacijske sisteme in bolje kot doslej zadovoljeval posebno potrebo po informacijah.

1.3

Odbor podpira prizadevanja za prosti internetni dostop do znanstvenih objav. Ta pa bo žal praviloma povezan z višjimi stroški za javne organe. Zato si je treba prizadevati za dogovore o vzajemni ureditvi med državami članicami EU, pa tudi z državami zunaj Evrope. Raziskovalnih organizacij in njihovih znanstvenikov se pri tem ne sme omejiti pri svobodi izbire tiste revije ali foruma za objavo svojih rezultatov, ki bo najbolje služil razširjanju in priznavanju njihovih rezultatov v svetu.

1.4

Odbor priporoča, da se še naprej razmišlja o prostem dostopu do podatkov o raziskavah, toda hkrati je treba določiti meje tovrstnega ravnanja. Med drugim to ne sme pomeniti prezgodnjega odprtega dostopa do vseh podatkov v okviru raziskave, vključno s tako imenovanimi neobdelanimi podatki. Odbor priporoča previdno in postopno ravnanje Komisije z vključevanjem raziskovalcev, na katere se to nanaša.

1.5

Zaradi različne delovne kulture raziskovalnih organizacij in industrije Odbor priporoča pravično ravnotežje interesov. Ta se nanaša na napetost med zgodnjo objavo rezultatov in potrebno tajnostjo ter pravice intelektualne lastnine, vključno s patenti.

1.6

Odbor zato pozdravlja, da je Komisija medtem pojasnila, da s svojim priporočilom o upravljanju intelektualne lastnine niti pri pogodbenih raziskavah ne želi nikakor posegati v prosto oblikovanje pogodbe med sodelujočimi partnerji. Priporočila Komisije morajo biti v pomoč, ne smejo pa biti omejujoča.

1.7

Odbor znova poudarja večkrat izrečena priporočila za evropski patent Skupnosti z ustreznim rokom za objavo za izumitelje, ki ne ogroža novosti (grace period).

1.8

Pri razvoju raziskovalne infrastrukture kot npr. pospeševalnikov, virov sevanja, satelitov, prizemnih astronomskih naprav ali naprav za fuzijo raziskovalne ustanove niso primarno ponudniki novega znanja, ampak naročniki in stranke. Odbor priporoča, da se prouči dosedanje izkušnje pri uporabi obstoječih pravil EU in držav članic o pomočeh, proračunu, naročilih in konkurenci in ugotovi, ali služijo cilju čim boljšega ohranjanja in uporabe spretnosti in strokovnega znanja, ki jih pridobiva industrija pri tovrstnih naročilih, v korist evropske konkurenčnosti in tudi za ustrezna poznejša nadaljevalna naročila, ali pa so potrebni novi pristopi tovrstne industrijske politike.

2.1

Odbor je objavil številna mnenja (1) o vprašanjih politike raziskav in pri tem opozoril zlasti na ključen pomen zadostnih raziskav in razvoja za lizbonske in barcelonske cilje.

2.2

Posebno pomemben vidik teh priporočil se je nanašal na sodelovanje med raziskovalnimi organizacijami, vključno z univerzami (Public Research Organisations – PROs ali Research Performing Organisations), industrijo in MSP ter za to potreben prenos znanja s ciljem razviti inovativne procese in tržne izdelke. To mnenje podrobneje obravnava ta vidik in se v točkah 3 do 5 osredotoča na teme a) objave in informacije, b) sodelovanje pri razvoju tržnih izdelkov in postopkov ter c) sodelovanje pri razvoju raziskovalne infrastrukture (2).

2.3

Te teme so povezane z ravnovesjem – pa tudi nasprotjem – med sodelovanjem in konkurenco. Tako je po eni strani sodelovanje potrebno za ohranjanje in krepitev konkurenčnosti evropske industrije pred državami zunaj EU. Po drugi strani se zaradi tega ne sme izkrivljati konkurenčnega položaja med evropskimi podjetji, kar urejajo predpisi o državnih pomočeh (evropska zakonodaja o državnih pomočeh), ki zagotavljajo pravičen notranji trg.

2.4

Napetost, ki je rezultat tega, predstavlja ozadje za v nadaljevanju obravnavana vprašanja in priporočila, zlasti v zvezi s pravicami intelektualne lastnine in s tem povezano problematiko prostega širjenja informacij.

2.5

Temo sodelovanja sta začela obravnavati tudi Komisija in Svet. Rezultat tega je med drugim priporočilo Komisije (3) o upravljanju intelektualne lastnine pri dejavnostih prenosa znanja ter kodeks ravnanja za univerze in druge javne raziskovalne institucije. Cilj je spodbuditi države članice in javne raziskovalne organizacije k bolj enotnemu delovanju. Toda ravno ta priporočila so kljub pretežno smiselnim ciljem in predlogom načela nova vprašanja in pri organizacijah sprožila močne pomisleke glede pravic intelektualne lastnine pri skupnih in pogodbenih raziskavah. Ta vprašanja in pojasnila, ki jih je medtem dala Komisija, so del tega mnenja.

—

Za raziskave je potrebna zgodnja objava rezultatov, da jih drugi znanstveniki in skupine raziskovalcev lahko preverijo. Poleg tega to omogoča sinergijo, ki izhaja iz takojšnje, obojestranske komunikacije v znanstvenih krogih, zlasti kadar več laboratorijev sodeluje v skupnem raziskovalnem in razvojnem programu.

—

Ponavadi morajo tudi javni organi zahtevati zgodnjo objavo rezultatov raziskave, ki so jo podprli, da lahko upravičijo svojo podporo in zagotovijo konkurenco.

—

Vendar morajo sedaj tudi raziskovalne institucije, financirane z javnimi sredstvi, v primeru da njihovi rezultati prinašajo inovacije, pred objavo rezultatov prijaviti patent, saj bi to sicer ogrozilo novost in tako prijava patenta ne bi bila mogoča. To potrebo, ki velja tudi za odprt dostop, poudarja tudi Komisija v priporočilu o upravljanju intelektualne lastnine (15).

—

Za ublažitev tako nastalega konflikta ciljev je Odbor večkrat priporočil, da se v patentnem pravu držav članic pa tudi v prihodnjem patentnem pravu Skupnosti predvidi rok za objavo, ki ne ogroža novosti (grace period) (16).

—

Po drugi strani pa mora biti praviloma v interesu podjetja, da – ob upoštevanju konkurenčnega položaja – vsaj tako dolgo ohrani tajno obravnavo rezultatov razvoja izdelka, dokler ni mogoče ponuditi novega izdelka, primernega za trženje, ali dokler niso zagotovljeni ustrezni patenti.

5.1

Oranje ledine na področju tehnologije – unikati. Poleg že obravnavane kategorije sodelovanja med področjem raziskav in industrijo obstaja še ena prav tako pomembna kategorija, pri kateri raziskovalne ustanove niso primarno ponudniki novega znanja za razvoj inovativnih serijskih izdelkov (ali postopkov), ampak naročniki in stranke. Pri tem gre predvsem za razvoj novih raziskovalnih infrastruktur kot npr. pospeševalnikov, virov sevanja, satelitov, prizemne astronomske naprave ali naprave za fuzijo. Industrija – pogosto na podlagi predhodnih naročil za razvoj – razvija in proizvaja pomembne nove sestavne dele.

5.2

Specializacija in tveganje. Za to inovativno področje, je potrebna najsposobnejša in specializirana delovna sila v podjetjih ter – zaradi možnosti neuspeha – pripravljenost podjetja za tveganje. Neposreden finančni donos je večinoma majhen, čeprav gre pri proizvedenih izdelkih skoraj izključno za unikate in podjetja pogosto podcenijo s tem povezane stroške: meje obstoječega strokovnega znanja je treba praviloma bistveno prekoračiti.

5.3

Gonilo tehničnega napredka. Zaradi tovrstnih naročil sicer udeležena podjetja bistveno pridobijo strokovno znanje na področju visoke tehnologije, ki dolgoročno povečuje njihovo konkurenčnost na sorodnih področjih in na splošno služi tehničnemu napredku. Kljub temu pa podjetja s težavo uporabljajo svoj potencial za nadaljnja naročila, ki ne sledijo neposredno, vključno z delavci in inženirji na posameznem specializiranem področju, zlasti ker se bolj izplača njihovo delovanje pri razvojnih in proizvodnih procesih serijskih izdelkov, ki so gospodarsko veliko donosnejši.

5.4

Uporaba pravil o konkurenci in oddaji naročil. Uporaba obstoječih pravil o konkurenci in oddaji naroči lahko oteži položaj, med drugim zato, ker se ne dopušča, da podjetje, ki je izvedlo naročilo za razvoj, avtomatično dobi tudi naročilo za proizvodnjo. Zaradi tega se lahko zgodi, da naročilo za proizvodnjo dobi manj izkušeno podjetje, ki ravno zaradi omejenih izkušenj podceni težave in zato odda cenovno ugodnejšo ponudbo. Ta problem je povzročil celo to, da se nekatera podjetja ne prijavljajo več za tovrstna naročila oz. tovrstnih naročil več ne sprejemajo. Tudi instrument „predkomericalnih naročil (23)“ ni točen odziv na opisano problematiko, saj pozneje ne pride do proizvodnje serijskih izdelkov.

5.5

Problemi in iskanje rešitev. Tudi Odbor tu ne more predlagati idealne formule. Želi pa opozoriti na resen problem, zaradi katerega se ne le dražijo in zavlačujejo tovrstni veliki projekti, ampak se tudi ne izkorišča optimalno tako pridobljenega strokovnega znanja in izkušenj, saj se dragoceno strokovno znanje pogosto spet izgubi. Zato priporoča, da Komisija imenuje skupino strokovnjakov na visoki ravni (24), ki se bo ukvarjala z dosedanjimi izkušnjami. To bi lahko pokazalo, ali dosedanja pravila o pomočeh, proračunu, konkurenci in naročilih ter njihova uporaba ustrezajo temu posebnemu položaju ali pa je potrebna nova vrsta instrumentov za to področje industrijske politike.

5.6

ITER. Odbor ima vtis, da se Komisija povsem zaveda problema, npr. v zvezi z mednarodnim projektom ITER, in da so bili zato v zvezi s tem že sprejeti ustrezni ukrepi za sodelovanje industrije. Ta pristop je treba čim prej prenesti tudi na zahteve novih raziskovalnih infrastruktur, ki jih je treba vzpostaviti (seznam ESFRI).

—

7. okvirni program za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (INT/269, CESE 1484/2005 – UL C 65/9, 17.3.2006)

—

Nanoznanosti in nanotehnologije (INT/277, CESE 582/2006 – UL C 185/1, 8.8.2006)

—

Petletna ocena raziskovalnih dejavnosti (1999–2003) (INT/286, CESE 729/2006 – UL C 195/1, 18.8.2006)

—

Raziskave in razvoj – posebni programi (INT/292, CESE 583/2006 – UL C 185/10, 8.8.2006)

—

Raziskave in inovacije (INT/294, CESE 950/2006 – UL C 309/10, 16.12.2006)

—

Udeležba podjetij pri ukrepih v okviru 7. okvirnega programa (2007–2013) (INT/309, CESE 956/2006 – UL C 309/35, 16.12.2006)

—

Udeležba podjetij – sedmi okvirni program 2007–2011 (Euratom) (INT/314, CESE 957/2006 – UL C 309/41, 16.12.2006)

—

Naložbe v znanje in inovacije (lizbonska strategija) (INT/325, CESE 983/2007 – UL C 256/17, 27.10.2007)

—

Evropski potencial/Raziskave, razvoj in inovacije (INT/326, CESE 1566/2006 – UL C 325/16, 30.12.2006)

—

Evropski tehnološki inštitut (INT/335, CESE 410/2007 – UL C 161/28, 13.7.2007)

—

Zelena knjiga – Evropski raziskovalni prostor: Nove perspektive (INT/358, CESE 1440/2007 – UL C 44/1, 16.2.2008)

—

Pobuda za inovativna zdravila – ustanovitev skupnega podjetja (INT/363, CESE 1441/2007 – UL C 44/11, 16.2.2008)

—

Tehnološka pobuda o vgrajenih računalniških sistemih – ARTEMIS (INT/364, CESE 1442/2007 – UL C 44/15, 16.2.2008)

—

Ustanovitev skupnega podjetja Čisto nebo (INT/369, CESE 1443/2007 – UL C 44/19, 16.2.2008)

—

Ustanovitev skupnega podjetja ENIAC (INT/370, CESE 1444/2007 – UL C 44/22, 16.2.2008)

—

Raziskovalni in razvojni program za MSP (INT/379, CESE 977/2008 – UL C 224/18, 30.8.2008)

—

Z raziskavami in inovacijami do konkurenčnih evropskih regij (INT/383, CESE 751/2008 – UL C 211/1, 19.8.2008)

—

Skupno podjetje – gorivne celice in vodik (INT/386, CESE 484/2008 – UL C 204/19, 9.8.2008)

—

Evropsko partnerstvo za raziskovalce (INT/435, CESE 1908/2008 – še ni objavljeno v Uradnem listu)

—

Pravni okvir Skupnosti za evropsko raziskovalno infrastrukturo (INT/450, CESE 40/2009 – še ni objavljeno v Uradnem listu)

11.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 218/15

1.1

EESO izraža prepričanje, da je treba zagotoviti polno izvajanje načela prostega pretoka blaga, ki je zapisan v Pogodbi in ki ga dopolnjujejo skupni okvir, sprejet julija 2009, ter kasnejši sektorski predpisi, da bo proizvode, ki se zakonito tržijo v eni državi članici, brez težav mogoče tržiti na celotnem ozemlju EU, in sicer v vsem življenjskem ciklu proizvoda, od njegove zasnove do trenutka, ko se proizvod odloži na odlagališču odpadkov, ter z ustreznimi jamstvi na področju varstva, zdravja in varstva okolja.

1.2

EESO podpira pobudo Komisije za revizijo določb Direktive 89/106/EGS o gradbenih proizvodih, da se jih prilagodi sedanjim zahtevam, jih posodobi in določi jasen in nedvoumen evropski pravni okvir.

1.3

EESO je prepričan, da je treba že v fazi načrtovanja pri vseh tipoloških in morfoloških pogojih stanovanjskih kompleksov in/ali zgradb nujno upoštevati kakovost ekosistema. To pomeni, da je treba varčno uporabljati naravne vire, izboljšati stanovanjske razmere posameznikov in doseči večjo odgovornost akterjev pri postopkih, procesih in tehnikah, da bi tako izpolnili zahteve delavcev in končnih uporabnikov po kakovosti in varnosti.

1.4

Po mnenju EESO je treba okrepiti evropski sistem standardizacije gradbenih proizvodov in sicer tako, da se podprejo organi za standardizacijo in v standarde vključijo vidiki, povezani z varnostjo pri delu, uporabo proizvodov in njihovim odlaganjem.

1.5

EESO ocenjuje, da morajo inovativni gradbeni proizvodi in njihov izredni potencial za zmanjševanje negativnih učinkov podnebnih sprememb in kakovost bivanja postati sestavni del razmišljanj gradbenih strokovnjakov in podjetij ter uporabnikov, da bi bilo mogoče konkretno in učinkovito prispevati k varstvu okolja in varčevanju z energijo.

1.6

EESO poudarja, da mora biti prosti pretok blaga glavno gonilo konkurenčnosti ter gospodarskega in socialnega razvoja enotnega evropskega trga, pa tudi, da je krepitev in posodabljanje pogojev za trženje zdravih in varnih proizvodov jamstvo kakovosti za evropske državljane in akterje v sektorju.

1.7

EESO meni, da je treba zagotoviti usklajen evropski regulativni okvir za trženje in proizvodnjo gradbenih proizvodov na enotnem evropskem trgu.

1.8

EESO močno poudarja potrebo po obnovitvi verodostojnosti oznake CE in izboljšanju sistema za akreditacijo priglašenih organov. Treba je razvijati pravni okvir, ki bo zagotavljal skladnost, primerljivost, usklajevanje decentraliziranega sistema, učinkovit tržni nadzor ter jasne in poenostavljene opredelitve in postopke.

1.9

EESO priporoča dodelitev ustreznih finančnih virov za podporo evropskih programov usposabljanja in informiranja za vse zainteresirane javne in zasebne akterje – zlasti s kampanjami usposabljanja vodij usposabljanja ter s programom spremljanja in nadzora izvajanja.

1.10

EESO meni, da so posebne določbe za poenostavitev postopkov bistvenega pomena zlasti za MSP in mikro podjetja, saj predvidevajo poenostavljen dostop do sistema oznake CE in s tem uporabo SOLVIT-a (1) na nacionalnih kontaktnih točkah za izdelke, kar bo omogočalo lažje reševanje njihovih problemov.

1.11

EESO se zdi potrebno, da bi nove standarde in tehnične priloge spremljali tehnični priročniki o razvoju temeljnih zahtev za dejavnosti, povezane z uporabo primarnih ali sekundarnih okolju prijaznih surovin, ter za inovativne proizvode.

1.12

EESO zagovarja uporabo evropskega sistema hitrega opozarjanja (RAPEX) v sektorju gradbenih proizvodov in meni, da bi bilo ugotovljene kršitve in goljufije treba objaviti v Uradnem listu EU in na evropskem spletnem portalu za gradbene proizvode.

1.13

Odbor meni, da so roki za izvajanje uredbe prekratki za zagotovitev polne in učinkovite uporabe, ter da jih je treba presojati zlasti z vidika zahtev glede usposabljanja in obveščanja ter izvrševanja zahtevanih sprememb.

1.14

EESO tudi poziva Komisijo, naj Parlamentu, Svetu in EESO predloži dvoletno poročilo o izvajanju uredbe, ki bi vsebovalo poglavje, posvečeno zdravstvenim in varnostnim zahtevam za gradbene proizvode ter ugotovljenim kršitvam in goljufijam na tem področju.

3.1

Cilj predlagane uredbe je zagotoviti zanesljive in natančne informacije o zmogljivosti gradbenih proizvodov na celotnem notranjem trgu (EGP) z naslednjimi ukrepi:

4.1

EESO podpira pobudo za prilagoditev zakonodaje Skupnosti na tem področju, za posodobitev njene vsebine ter vzpostavitev varnega in nedvoumnega, jasnega, preglednega in uravnoteženega evropskega regulativnega in zakonodajnega okvira za vse javne in zasebne akterje na evropskem notranjem trgu z uporabo skupnega jezika in usklajenih tehničnih specifikacij (usklajenih evropskih standardov in evropskih ocenjevalnih listov) ter osnovnih zahtev objektov, ob popolnem upoštevanju zahtev glede trajnostnega razvoja, javnega zdravja, trajnostne rabe naravnih virov in poenostavitve postopkov za MSP.

4.2

Komisija gradbeni sektor obravnava kot vodilni evropski trg, vendar so zanj značilni „premalo usklajeni predpisi, ne le na ravni EU, povezani s predvsem lokalno podjetniško strukturo“, ki so „povzročili znatno upravno breme in preveliko razdrobljenost trajnostnega gradbenega trga“ (8).

4.3

Po mnenju EESO bi bilo ob reviziji direktive o gradbenih proizvodih in njenem preoblikovanju v uredbo treba upoštevati zlasti naslednja osnovna merila:

4.4

EESO se strinja, da je treba izboljšati kakovost sistema za akreditacijo priglašenih organov in opredeliti strožja merila za imenovanje, upravljanje in nadzor takšnih organov – v skladu s splošno zakonodajo na tem področju, določeno s Sklepom št. 768/2008/ES in Uredbo (ES) 765/2008 z dne 9. julija 2008.

4.5

Sistem za nadzor trga mora v vedno bolj rastoči globalizaciji zagotavljati skupni regulativni okvir za učinkovito in usklajeno izvajanje zakonodaje na celotnem ozemlju Skupnosti. Za ustrezne vire za izvršitev te naloge morajo poskrbeti države članice. Vsekakor je od držav članic treba izrecno zahtevati, da določijo organ, ki bo sprejemal reklamacije in bo dostopen javnosti.

4.6

EESO meni, da je potrebna jasna in nedvoumna razdelitev odgovornosti med različnimi akterji, ki bo zagotavljala popolno sledljivost proizvodov, zlasti glede funkcionalnosti gradbenih materialov v vsem njihovem življenjskem ciklu, varnostnih in zdravstvenih zahtev, posebej varnosti delavcev in končnih uporabnikov, ter celovitega varstva bivalnega in na splošno grajenega okolja.

4.7

Znova je treba pridobiti zaupanje v oznake skladnosti. Treba je obnoviti resnično vrednost oznake CE, povečati možnosti za preganjanje kršitev na tem področju in zagotavljanje pravnega varstva. EESO meni, da bo prehod k novemu sistemu oznak CE pomenil stroške za podjetja in bo zahteval velika začetna vlaganja oblasti v infrastrukturo za standardizacijo in nadzor, zlasti zato, da bodo priglašeni organi dosegli zahtevane stopnje odličnosti.

4.8

Po mnenju EESO mora krepitev evropskega sistema za standardizacijo gradbenih proizvodov spremljati večja promocija priprave in izvajanja mednarodnih standardov, kar bo omogočilo dostop do trgov in mednarodne trgovine ter trgom z gradbenimi materiali dalo svetovno razsežnost.

4.9

Zaradi potrebe po obsežnejših in bolj poglobljenih informacijah, pa tudi nujno potrebnih obdobij prilagajanja na spremembe metod, postopkov in ravnanja za prehod od direktive k uredbi, EESO priporoča določitev ustreznejših rokov za izvedbo od predlaganih.

4.10

EESO meni, da je bistvenega pomena zagotovitev ustreznih finančnih virov za podporo programov Skupnosti na področju usposabljanja, obveščanja, spremljanja in nadzora izvajanja, namenjenih vsem javnim in zasebnim akterjem.

4.11

EESO priporoča, da bi nove standarde in tehnične priloge spremljala tehnična navodila za razvoj osnovnih zahtev glede objektov, da bi tako:

—

eno bi moralo obravnavati komuniciranje, obveščanje in usposabljanje za razvoj širšega poznavanja trajnostne gradnje;

—

drugo pa varčevanje z energijo, trajnostno rabo naravnih virov ter zdravje, higieno in varnost v celotnem življenjskem ciklusu proizvoda – od zasnove do trenutka, ko se proizvod odloži na odlagališču odpadkov. Temeljne zahteve so vsebovane v prilogi 1, vendar jih je po mnenju EESO treba izrecno omeniti v besedilu uredbe.

11.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 218/21

1.1

EESO meni, da ima Evropa vodilno vlogo pri odgovornem razvoju nanoznanosti in nanomaterialov (N+N), s čimer prispeva h gospodarskemu in družbenemu napredku na svetovni ravni.

1.2

EESO poudarja, da je treba pospešeno razvijati industrijske in večsektorske aplikacije nanotehnologij, in sicer ob pozornem upoštevanju

1.3

EESO se strinja z načeli, navedenimi v kodeksu ravnanja za odgovorno raziskovanje na področju nanoznanosti in nanotehnologij, in meni, da veljajo tudi za pregled evropskega pravnega in regulativnega okvira za N+N.

1.4

EESO izraža zaskrbljenost zaradi še vedno prepočasnega napredka pri tržnih aplikacijah nanotehnologij in raziskavah o okoljskih, zdravstvenih in toksikoloških učinkih nanomaterialov.

1.5

EESO je prepričan, da kompleksnost in hiter razvoj nanotehnologij, kot tudi dejstvo, da zajemajo več znanstvenih disciplin, zahtevajo multidisciplinaren pristop, predvsem kar zadeva etično in socialno tveganje v nekem pravnem okviru. To je nujno za splošno sprejemljive rešitve na zanesljivih, celovitih in odgovornih temeljih.

1.6

Optimalen sistem upravljanja (governance) mora upoštevati ravnovesje med številnimi vidiki odgovornega razvoja nanomaterialov, in EESO priporoča, naj se evropska opazovalnica za nanotehnologije spremeni v stalno ustanovo, da bo tako lahko – v sodelovanju z drugimi pristojnimi evropskimi agencijami – pripravljala analize na zanesljivih znanstvenih in gospodarskih podlagah in raziskovala možna tveganja za okolje, zdravje in varnost.

1.7

EESO meni, da sta potrebna celosten regulativni referenčni okvir in sistem upravljanja (governance) s ciljem, da se zagotovijo jasni in zanesljivi odgovori na nastajajoče potrebe, predvsem pri skupnih metodah klasificiranja, metrologiji in preverjanju potrjevanja obstoječih in novih protokolov ter predregulativnih in soregulativnih raziskav.

1.8

Po mnenju EESO je potrebno odločno delovanje na področju interdisciplinarnega izobraževanja in izpopolnjevanja. Bistvenega pomena je, da mora to – s pomočjo infrastruktur odličnosti – vključevati ocenjevanje in preprečevanje tveganja.

1.9

EESO meni, da je treba razviti evropski sistem primerjalnih analiz (benchmarking) za pobude v zvezi z ocenjevanjem in preprečevanjem tveganja, ki se pojavljajo v Evropi, ZDA, na Japonskem in v hitro razvijajočih se državah.

1.10

Po mnenju EESO je treba podpreti standardizacijsko in tehnično-regulativno delo CEN, CENELEC in ETSI, tudi z jasnimi in preglednimi mandati komisije, ki jih je na mednarodni ravni treba vključiti v delo ISO/TC 229, da se tako olajša varna svetovna trgovina z nanotehnologijami, nanoizdelki in kompleksnejšimi sistemi, ki zajemajo N+N.

1.11

EESO priporoča okrepitev strukturiranega dialoga s civilno družbo, na zanesljivih in preglednih podlagah, da bi lahko Evropa na mednarodnem prizorišču enotno nastopala na področju, ki je za našo prihodnost življenjskega pomena.

1.12

EESO zahteva, naj bo v poročilu 2009 o akcijskem načrtu eno poglavje izrecno namenjeno

2.1

V zadnjih letih je Komisija postala največji financer z javnimi sredstvi na področju N+N: v okviru šestega okvirnega programa je namreč namenila 1,4 milijarde EUR, v prvem letu sedmega okvirnega programa 2007–2013 pa skoraj 600 milijonov EUR; od slednjega je bilo 28 milijonov EUR dodeljenih raziskavam o varnosti N+N, tako da je bilo za ta sektor v celoti namenjenih približno 80 milijonov EUR (1).

2.2

Vzpostavljenih je bilo več evropskih tehnoloških platform, namenjenih nanotehnološkim aplikacijam, tako npr. za nanoelektroniko (ENIAC), nanomedicino in trajnostno kemijo.

2.3

Na svetovni ravni so javni in zasebni izdatki za N+N v obdobju 2004–2006 dosegli 24 milijard EUR. Dobro četrtino tega zneska je namenila Evropa, od tega 5–6 % (2) predstavljajo sredstva Komisije.

2.4

Določbe sedmega okvirnega programa 2007–2013 (3) o N+N predpisujejo spoštovanje temeljnih etičnih vidikov, katerih načela so zapisana v Listini temeljnih pravic.

2.5

Poročilo o Tretjem mednarodnem dialogu za odgovorne raziskave in razvoj na področju nanotehnologij poudarja obveznosti na naslednjih področjih:

2.6

Mednarodna zavzetost različnih organizacij je med drugim prišla do izraza v naslednjih pobudah:

2.7

V poročilu britanske Royal Society o možnostih in negotovosti nanoznanosti in nanotehnologije (4) piše: „Dokler o okoljskem učinku nanodelcev in nanocevi ne bomo vedeli več, priporočamo, da se je treba sproščanju proizvedenih nanodelcev in nanocevi kolikor mogoče izogibati“.

2.8

Samočistilne prevleke, ki zmanjšujejo uporabo čistil, sredstva za zmanjševanje onesnaženosti, ki odstranjujejo dušik iz zraka, fotovoltaične celice nove generacije, materiali za toplotno izolacijo, sistemi za sekvestracijo CO2, nanofiltri za zrak in vodo ter številni načini uporabe v medicinski diagnostiki in pri nekaterih neinvazivnih načinih zdravljenja so v obliki nanomaterialov že danes navzoči v številnih predmetih za vsakdanjo rabo. (5).

2.9

Problem se pojavlja tudi zaradi potrebe po prilagajanju protokolov ocenjevanja kratkoročnih in dolgoročnih tveganj toksičnosti nanomaterialom ter pojavom njihovega kopičenja in kombiniranja z drugimi snovmi v ekosistemu, organskih tkivih in človeškem telesu.

2.10

Standardi in kontrole ocenjevanja tveganj v kompleksnih okoljih se lahko gibljejo od ocen „in vitro“ in „in situ“: ustrezne raziskave (6) bi morale presegati konvencionalne zaščitne izdelke, kot so filtri, kartuše dihalnih mask, zaščitna oblačila, rokavice: torej predmete, preskušene z grafitnimi nanodelci velikosti 10 do 50 nanometrov.

2.11

Kot poudarja Komisija – in kot je večkrat poudaril EESO – „je celosten, varen in odgovoren pristop“ postal „temelj politike EU za nanotehnologije.“ Področje uporabe teh tehnologij je zelo široko in razvejano, kar terja širok pregled nad celoto, da se ugotovijo in izkoristijo skupne točke in sovisnosti te discipline, ki sega od jedrske fizike do tehnologije plazme ter od nanomehanike do proizvodnje tekstila.

2.12

Ker nanoprocesi potekajo v – laikom težko predstavljivi – nanoskopski razsežnosti (10-9 m), nanomateriali od vsega začetka zahtevajo konstruktiven dialog s potrošniki, da se ugotovijo in preprečijo nevarnosti ter razblinijo morebitni neutemeljeni strahovi.

2.13

EESO ni poudaril samo potrebe po „pospešitvi razvoja industrijskih in večsektorskih uporab ter ekonomsko-socialnega, pravnega, davčnega in finančnega okvira, v katerega se morajo vključiti pobude glede novih podjetij in inovativnih strokovnih profilov“, temveč tudi po „ohranitvi etičnih in okoljskih vidikov, povezanih z zdravjem in varnostjo vzdolž celotnega življenjskega cikla znanstvenih aplikacij“ (7).

2.14

V enem svojih novejših mnenj (8) je EESO poudaril, da sta potrebna „prepoznaven in transparenten dialog s civilno družbo, kar naj državljanom posreduje vednost, ki temelji na objektivnih ocenah tveganj in možnosti N+N“ ter „stalna pozornost do varovanja etičnih in okoljskih vidikov ter vidikov zdravja in varnosti delavcev in potrošnikov“.

2.15

Leta 2008 je Komisija sprejela priporočilo (9) o kodeksu ravnanja za odgovorne raziskave na področjih N+N, v katerem je predlagala kodeks ravnanja, ki temelji na sedmih načelih. To so:

—   razumljivost: raziskovalne dejavnosti na področju N+N morajo biti javnosti razumljive, spoštovati morajo temeljne pravice in njihovo izvajanje mora biti koristno za posameznike in družbo;

—   trajnost: spoštovanje etičnih načel in trajnostnega razvoja zahteva raziskave N+N, ki ne škodujejo okolju, še zlasti ne ljudem, živalim in rastlinam;

—   previdnost: spoštovanje previdnostnega načela (10), da se preprečijo morebitni učinki na zdravje in okolje;

—   vključenost: preglednost, spoštovanje pravice do legitimnega dostopa do informacij, odprtost do vseh udeležencev;

—   odličnost: uporaba najvišjih znanstvenih standardov, tudi glede integritete raziskav in dobrih laboratorijskih praks (11);

—   inovativnost: upravljanje (governance) raziskav N+N za čim večjo ustvarjalnost, prožnost in sposobnost načrtovanja za rast in inovativnost;

—   odgovornost: raziskovalci in raziskovalne ustanove morajo prevzeti odgovornost za možne sedanje in prihodnje družbene, okoljske in zdravstvene posledice.

Priporočilo predvideva letno poročilo držav članic o rezultatih uporabe kodeksa in o dobrih praksah, uporabljenih za doseganje teh rezultatov.

2.16

EESO soglaša z načeli tega kodeksa in meni, da veljajo tudi za pregled evropskega pravnega in regulativnega okvira za N+N.

2.17

EESO izraža zaskrbljenost zaradi še vedno prepočasnega napredka pri tržnih aplikacijah nanotehnologij in raziskavah o okoljskih, zdravstvenih in toksikoloških učinkih nanomaterialov.

2.18

Čeprav se zdi tveganje zaradi izpostavljenosti delavcev in državljanov zdaj še omejeno, EESO meni, da je nujno treba okrepiti instrumente dialoga z raziskovalci in industrijo, da se ti vidiki – z ustreznimi človeškimi in finančnimi viri – že od faze snovanja vključijo v vse raziskave in aplikacije v zvezi z nanomateriali.

2.19

EESO poudarja, da številčnosti disciplin in zajetih sektorjev ustreza precejšnje število pravno-regulativnih instrumentov Skupnosti (več kot 90); njihova kompleksnost lahko ogroža preglednost in razumljivost za državljana oziroma potrošnika.

2.20

Prizadevanja za razumljiv pravni jezik, razvoj posebne interaktivne spletne strani, participativna demokracija z vključevanjem organizacij civilne družbe in razširjanje vodnikov dobre prakse bi lahko olajšali razumljivost regulativnega okvira, predvsem za MSP, potrošnike in državljane.

2.21

Optimalen sistem upravljanja mora biti zmožen ohranjati ravnovesje med številnimi vidiki odgovornega razvoja nanomaterialov. EESO priporoča, da se razvije stalna referenčna struktura in da se pri tem upoštevajo tudi rezultati opazovalnice nanotehnologij, vzpostavljene leta 2008 kot projekt, ki ga financira EU (12): cilj je priprava zanesljivih, celovitih in odgovornih informacij na znanstveni in ekonomski podlagi, proučevanje etičnih vprašanj, prepoznavanje možnih tveganj za okolje, zdravje in varnost ter razvijanje novih standardov.

2.22

EESO je prepričan, da kompleksnost, hiter razvoj in znanstveno poseganje na več področij pri nanotehnologijah zahtevajo multidisciplinaren pristop (regulativen, etičen in družben): to je nujno potrebno za zanesljive rešitve upravljanja tveganj, temelječe na resnih, celovitih in odgovornih analizah z natančnim zbiranjem, dokumentiranjem in posredovanjem izčrpnih informacij o proizvedenih nanomaterialih.

3.1

Po mnenju Komisije je treba

4.1

EESO meni, da ima Evropa vodilno vlogo pri odgovornem razvoju nanoznanosti in nanomaterialov (N+N), s čimer prispeva h gospodarskemu in družbenemu napredku na svetovni ravni, zato je že od vsega začetka treba za ta proces uporabiti multidisciplinaren pristop, ki bo omogočal stalen dialog s civilno družbo, kar je pogoj za to, da bodo državljani proces sprejemali.

4.2

EESO pozdravlja prizadevanje Komisije za analizo številnih obstoječih ukrepov Skupnosti, vendar meni, da je treba to analizo še naprej razvijati v smer skladnega okvira, da se zagotovi pregledno in uporabniku prijazno osnovo, potrebno za vzpostavitev strukturiranega dialoga s civilno družbo, za katerega se je EESO večkrat zavzel (13).

4.3

Po mnenju EESO je treba razviti perspektive predvidevanja (foresight) nanotehnološkega ocenjevanja tveganj, kot tudi celosten regulativni okvir ter s tem povezan sistem upravljanja na mednarodni ravni, da se zagotovijo jasni, zanesljivi in celoviti odgovori ter proučijo učinki na etična vprašanja, možna okoljska, zdravstvena in varnostna tveganja za državljane in možen razvoj teh tveganj.

4.4

EESO zato zahteva, da se nadalje razvija pobudo Skupnosti, da se

4.5

EESO zahteva, da se v poročilu 2009, predvidenem v akcijskem načrtu 2005–2009, eno poglavje nameni napredku regulativnih vidikov ocenjevanja in preprečevanja tveganj, učinkovitosti protokolov preverjanja in napredka na tem področju ter novim prednostnim usmeritvam delovanja.

11.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 218/27

1.1

EESO je večkrat pozval k poenostavitvi zakonodaje Skupnosti na tem področju. Prekrivanje še veljavnih predpisov s spremenjenimi je povzročilo težave pri izvajanju zakonodaje in v številnih primerih tudi pretirano birokracijo, kar zakonsko urejenim organizacijam preprečuje nemoteno delovanje.

1.2

Vendar pa je EESO poudarjal tudi, da postopek poenostavitve ne sme povzročiti deregulacije ali zmanjšane pravne varnosti, ki mora obstajati na vseh področjih delovanja EU.

1.3

Pravna ureditev enotnega trga in odnosi med ekonomskimi in socialnimi akterji v Evropi so omogočili usklajenost zakonodaje in prav tako olajšali prosti pretok ljudi in kapitala, ne da bi s tem ogrozili pravice in obveznosti različnih udeleženih strani.

1.4

Iz tega razloga in ob upoštevanju posledic pomanjkljive pravne ureditve in preglednosti v nekaterih ključnih organizacijah na enotnem trgu EESO meni, da bi Komisija morala oceniti, ali bodo predlogi za poenostavitev postopkov imeli zgolj pozitivne učinke – zmanjšanje gospodarskih stroškov, ali pa bi lahko z združitvami ali delitvami vplivali tudi na pravno varnost postopkov koncentracij.

1.5

EESO zato meni, da je treba predpise za evropska mala in srednja podjetja (MSP), ki so prevladujoča oblika podjetij na evropskem notranjem trgu, jasno ločiti od zakonodaje, ki se uporablja za velika podjetja, predvsem za tista, ki se financirajo na borznem trgu. Zahtevo po soglasju za številne predlagane določbe je mogoče razumeti, kot da velja za male in srednje velike kapitalske družbe, saj drugače to ne bi bilo izvedljivo.

1.6

Dokler zakonodaja ni tako jasno razdeljena, je treba ohraniti pravna jamstva za delničarje, upnike in zaposlene ter poiskati načine za podporo MSP, da se zmanjša gospodarsko breme izpolnjevanja zahtev veljavne zakonodaje.

2.1

Ena od prednostnih nalog Komisije v zvezi z notranjim trgom je bila uvedba postopka za poenostavitev zakonodaje EU, predvsem predpisov v zvezi z upravnim bremenom evropskih družb. Večina evropskih družb so MSP, vendar so številne zahteve, določene v direktivah o pravu družb, oblikovane za velike kapitalske družbe, ki zbirajo sredstva na borznem trgu.

2.2

Spomladanski Evropski svet je leta 2007 (1) podprl akcijski program za poenostavitev in zmanjšanje upravnih bremen, ki nepotrebno ovirajo gospodarske dejavnosti podjetij. Akcijski program določa cilj za zmanjšanje upravnih bremen za 25 % do leta 2012.

2.3

V okviru prava družb so se predlogi za poenostavitev postopkov izvajali že na dveh področjih: na področju materialnega prava, v prvi direktivi o ustanavljanju delniških družb (2) in drugi direktivi glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala, (3) ter na področju procesnega prava (4), predvsem glede računovodskih standardov in zahtev za informacije za družbe, ki kotirajo na borzi.

2.4

Dve izmed direktiv, predlagani za spremembo, sta že bili predmet predloga za poenostavitev: tretja direktiva o združitvah in šesta direktiva o delitvah (5) v zvezi z zelo pomembno temo, vključitvijo neodvisnih strokovnjakov pri združitvah ali delitvah delniških družb. EESO je o tem (6) kritično menil, da odsotnost objektivnega in zunanjega merila lahko ogrozi interese tretjih strani, upnikov in zaposlenih.

3.1

Predlog direktive, na katerem temelji to mnenje, se neposredno nanaša na tri direktive: tretjo direktivo o združitvah, šesto direktivo o delitvah in direktivo o čezmejnih združitvah, ki je bila sprejeta kot zadnja (7). Poleg tega posredno spreminja drugo direktivo (8): uvedba izvzetja iz obveznosti neodvisnega poročila izvedenca (o vložku, ki ni bil plačan v denarju) v določbe o združitvah in delitvah bo vplivala na določbe o spreminjanju kapitala iz druge direktive.

3.2

Na splošno so ukrepi za poenostavitev, predlagani v treh direktivah, povezani z:

3.3

V tretji in šesti direktivi se trenutno zahteva priprava treh poročil: poročila vodstva o pravnih in gospodarskih razlogih za združitev ali delitev, poročila neodvisnega izvedenca in bilance stanja, če je letni računovodski izkaz starejši od šest mesecev. Vse te dokumente mora odobriti skupščina delničarjev vsake družbe, ki sodeluje pri združitvi ali delitvi.

3.4

V skladu s predlogom so te zahteve manjše, če se delničarji soglasno strinjajo, da vodstvo opusti pripravo pisnega poročila, za bilanco stanja pa se bodo določbe iz direktive o preglednosti (9) uporabljale, v kolikor ima družba vrednostne papirje, ki kotirajo na borzi.

3.5

Glede spremembe druge direktive o spreminjanju kapitala se predlaga, da se družbe izvzame iz obveznosti priprave izvedenskega poročila o vložku, ki ni bil plačan v denarju.

3.6

V skladu s pomembnim predlogom glede objavljanja poročil o združitvah in delitvah se priporoča uporaba novih tehnologij in interneta, ki bodo omogočili seznanjanje s temi poročili.

3.7

V zvezi z zaščito upnikov predlog direktive spreminja njihovo sedanjo pravico, da nasprotujejo združitvam ali delitvam, dokler ni zajamčeno plačilo njihovih posojil. Vendar pa je pri čezmejnih združitvah treba pripraviti izvedensko poročilo o vložku, ki ni bil plačan v denarju, da se zagotovi vrednost, ki bi bila iztožljiva na sodiščih v različnih državah članicah, kjer imajo podjetja sedež, in s tem zaščiti upnike.

4.1

EESO meni, da je poenostavitev zakonodaje EU – zlasti prava družb – na splošno pozitiven ukrep, ker so evropske družbe in predvsem MSP, ki so pomemben sestavni del gospodarstva EU, preobremenjena z birokracijo. EESO je že poudaril, da ta proces poenostavitve nikakor ne sme povzročiti pravne negotovosti za akterje na enotnem trgu.

4.2

Odbor razume interes Komisije, da zaščiti delničarje kot lastnike družbe, vendar ne sme zapostaviti drugih zainteresiranih strani, na pravice katerih bi lahko vplivali pravni posli. Zato Odbor razume in podpira stališče (10) Evropskega parlamenta ki je poudaril potrebo po upoštevanju interesov vseh zainteresiranih strani (vlagateljev, lastnikov, upnikov in zaposlenih). EESO je to stališče (11) že izrazil in še enkrat poudarja, da je treba poskušati ohraniti preglednost in zaupanje ekonomskih in socialnih akterjev v evropski enotni trg.

4.3

Upoštevati je treba naslednje kritike o predlagani poenostavitvi zahtev za poročanje za združitve in delitve, ki omogočajo, da so delničarjem in upnikom dokumenti dostopni na internetu namesto, da so objavljeni v registru (to velja tudi za čezmejne združitve). Prvič, spremembe se ne more obravnavati kot zaščite pravic delničarjev ali upnikov, v kolikor se s tem izgubi javni značaj, ki je značilen za registracijo dokumentov, in drugič, te informacije ne bo več mogoče uporabiti kot zanesljiv dokaz v katerem koli sporu. Odbor je tako prepričan, da mora zagotavljanje preglednosti v tej vrsti posla prevladovati nad prihrankom stroškov, in zato meni, da je treba to načelo zaščititi bolj učinkovito.

4.4

Vendar pa je po mnenju EESO smiselno, da se računovodska poročila za družbe (12), ki kotirajo na borzi, ne podvajajo, ker so pripravljena v skladu z veljavnimi določbami in ker vključujejo tudi organe za nadzor trga vrednostnih papirjev. Vendar pa se zdi, da razširitev tega ukrepa na druge družbe, ki ne kotirajo na borzi, ko se vsi delničarji iz vseh udeleženih družb soglasno strinjajo, izkrivlja namen zakonodaje. Če so računovodski izkazi družbe že na voljo in če so v skladu z zakonodajo, jih ni treba podvajati, kar pa ni v skladu s členom 9 (ii)(b) tretje direktive, kjer se lahko priprava poročila opusti, če se delničarji soglasno strinjajo.

4.5

EESO meni, da je zaskrbljujoča tudi predlagana sprememba Druge direktive 77/91/EGS, ki se pridružuje predhodnim spremembam. Predlaga se, da se člen 10 – vložek, ki ni bil plačan v denarju, in ocena neodvisnega izvedenca – ne uporablja v primeru združitev ali delitev in da se za izvedenska poročila uporabljajo posebna pravila. EESO meni, da poročilo določa, koliko kapitala pripada vsakemu delničarju in da kapital pomeni višino odgovornosti družbe tretjim stranem. EESO še vedno vztraja na svojem stališču o preglednosti, predvsem o zaščitnih ukrepih, ki bi jih morali uporabljati za vse zainteresirane strani in druge, na katere se ti posli nanašajo. Če ni vsaj „objektivnega“ poročila o premoženju družbe, izraženem v vrednosti nominalnega deleža kapitala družbe, to zagotovo ni dober začetek.

4.6

Možnost za upnike, da nasprotujejo združitvam ali delitvam, dokler ne dobijo jamstva za plačilo (če imajo dokazilo o neporavnanih obveznostih družb, ki sodelujejo v teh pravnih poslih), je bil eden od načinov za ohranitev zaupanja v tržne posle in zagotovilo, da ti potekajo nemoteno. Zahteva, da lahko upniki pri ustreznem upravnem ali sodnem organu zaprosijo za zadostne zaščitne ukrepe, če lahko verodostojno prikažejo, da je zaradi predlagane delitve ogrožena varnost njihovih zahtevkov in da družba ni zagotovila ustreznih zaščitnih ukrepov (člen 12(2) Direktive 82/891/EGS)), dejansko zmanjšuje zaščito upnikov. Taka sprememba dokaznega bremena bi nas morala spodbuditi k razmisleku o smiselnosti te spremembe: tržni posli, ki so bili do zdaj rutinski, bodo postali bolj zapleteni, kar bi lahko povečalo število postopkov, ki so izvršljivi s pravno zavezujočimi jamstvi.

11.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 218/30

1.1

Glede na to, da se pri finančnih storitvah vse bolj uporablja elektronska obdelava podatkov, bi lahko sklepali, da elektronski denar že imamo. Obstajajo elektronski čitalniki in elektronsko sortiranje čekov, bankomati, terminali na prodajnih mestih in druge plačilne naprave, ki elektronsko preberejo plačilne in kreditne kartice. Vsi ti načini uporabe temeljijo na količini razpoložljivih sredstev na bančnem računu, ki so lahko omejena z denarnimi vlogami ali pa jih določa banka (npr. za kreditne kartice). V vseh teh primerih banka opravi pregled kreditne sposobnosti in verodostojnosti stranke ter v skladu s tem izda čekovne knjižice, plačilne in kreditne kartice. Dostop do elektronskega kreditnega sistema je odvisen od kreditne sposobnosti. Številne družbene skupine, ki imajo omejen dostop do bančnih storitev ali pa ga sploh nimajo, ne morejo sodelovati v tem sistemu.

1.2

Elektronski denar (e-denar) se razlikuje od drugih vrst denarja. Ni odvisen od dobroimetja, zahteva pa predplačilo, ki je nato pretvorjeno v elektronsko obliko gotovine, ki je shranjena na elektronski medij, s katerim upravlja izdajatelj. Elektronski medij, na katerem je shranjeno predplačilo, je lahko prenosen in je običajno v obliki predplačniške kartice ali spletno evidentiran in dostopen prek interneta. E-denar omogoča brezgotovinsko plačevanje (običajno) manjših vsot na različnih krajih, na primer na prodajnih mestih ali na spletu prek mobilnega telefona ali internetnega dostopa. Posedovanje e-denarja ni neposredno vezano na kreditno sposobnost. Zahteva se samo predplačilo.

1.3

E-denar najverjetneje ne bo nikoli izpolnil vseh potreb, ki jih zadovolji denar. Najbrž ne bo nikoli nadomestil škatle z bankovci po 500 evrov, skrite pod posteljo, lahko pa nam omogoči opravljanje transakcij, za katere s sabo nosimo kovance in bankovce. Kljub temu uvajanje tega sistema zaenkrat poteka zelo počasi. Uspešne pobude so povezane z razvojem v informacijski družbi. E-denar bi moral napredovati vzporedno z napredkom informacijske družbe. Moral bi biti denar informacijske družbe. Uporaba e-denarja bo v prihodnosti odvisna od podjetniških pobud in tehničnih inovacij v informacijski družbi. Namen te direktive je odstraniti ovire, ki upočasnjujejo izume in inovacije. EESO podpira ta cilj.

1.4

Evropska komisija je v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja spoznala, da so izdajatelji elektronskega denarja omejeni na kreditne institucije, zato si je prizadevala za razširitev obsega podjetij, ki bi ponujala te storitve. Komisija je za razvoj tega trga sprejela Direktivo o elektronskem denarju (2000/46/ES), da bi olajšala dostop nekreditnim institucijam (institucijam za izdajanje e-denarja) do trga e-denarja.

1.5

Cilj Direktive o elektronskem denarju je bil ustvariti regulativni režim, ki bi se ustrezno odzval na tveganje, ki so ga predstavljale nove institucije za izdajanje e-denarja, in omogočil uspešen razvoj tehnologije in inovacij. Direktiva ni dosegla posebnega uspeha. E-denar je še daleč od tega, da bi nudil celotni potencial koristi, ki so se pričakovale od njega, in še ne velja za verodostojno alternativo gotovini.

1.6

Zato je Komisija opravila obsežen pregled razvoja elektronskega denarja. Ugotovila je, da nekatere določbe Direktive o elektronskem denarju ovirajo razvoj trga e-denarja in tehnološke inovacije. V procesu posvetovanja in ocenjevanja sta bila opredeljena dva glavna problema. Prvi problem sta nejasna opredelitev elektronskega denarja in področje uporabe Direktive o elektronskem denarju. Drugi problem je povezan s pravnim okvirom, ki ureja režim skrbnega in varnega poslovanja ter uporabo predpisov o preprečevanju pranja denarja pri storitvah izdaje e-denarja. Komisija je ugotovila, da je treba spremeniti večino določb direktive, zato je sklenila nadomestiti veljavno direktivo z novo direktivo, osnutek katere (COM(2008)627 konč.) obravnava to mnenje.

1.7

Cilj direktive je omogočiti oblikovanje novih, inovativnih in varnih storitev izdaje elektronskega denarja, zagotoviti dostop do trga novim udeležencem in spodbuditi resnično in učinkovito konkurenco med vsemi udeleženci na trgu. Po mnenju EESO je ta pobuda nastala ob pravem času, saj je udeležba potrošnikov v informacijski družbi od konca prejšnjega desetletja skokovito narasla in danes obstaja potlačeno in nezadovoljeno povpraševanje po potrošniku prijaznih e-denarnih instrumentih. Namen direktive je odstraniti ovire podjetniških pobud, ki lahko zadovoljijo to povpraševanje.

1.8

Uvedba novega regulativnega režima v finančnem sektorju bi se lahko izkazala za težavno zaradi krize v bančnem sistemu in splošne zaskrbljenosti nad neučinkovitostjo regulacije bank. EESO pa je kljub tem pomislekom zadovoljen, ker je predlagani režim ustrezen in sorazmeren. Novi predpisi ne veljajo za banke, ki so bile med ustanovami, odgovornimi za kreditno krizo. Znižanje zahtevanega ustanovnega kapitala služi samo zmanjšanju ovir za vstop na trg. Kapitalske rezerve institucij za izdajo e-denarja bodo sorazmerne s kapitalskimi rezervami bank. Sredstva, ki predstavljajo terjatve uporabnikov, bodo posebej zavarovana z omejenim obsegom naložb. Gre za neznatne denarne zneske. V primeru da bodo institucije za izdajo e-denarja postale pomemben dejavnik na plačilnem trgu, so v direktivi določbe o njeni spremembi v skladu z izkušnjami.

1.9

EESO je nekoliko zaskrbljen nad zaščito potrošnikov in poziva Komisijo, da spremeni direktivo glede omejitev nalaganja likvidnih sredstev in takojšnje pretvorbe prejetih vsot v elektronski denar, ter tako zaščiti likvidna sredstva hibridnih ustanov in odpravi pristojbino za predčasno prekinitev e-denarnih pogodb.

1.10

Gotovina je anonimna. Preprosta gotovinska transakcija ne razkrije identitete plačnika. Sistemi e-denarja so lahko anonimni ali pa razkrivajo identiteto. Višja omejitev shranjene vrednosti v višini 500 EUR bi morala k e-denarju pritegniti več potencialnih uporabnikov, zlasti tiste, ki imajo le omejen dostop do bančnih storitev ali pa ga sploh nimajo. Čeprav te omejitve ne bi smele predstavljati nesorazmernega tveganja za pranje denarja, ki bi bilo primerljivo s tveganjem v primeru visokih vsot gotovine, glede predlagane omejitve zneska še vedno ostajajo pridržki.

1.11

Proizvodnja kovancev in bankovcev predstavlja stroške, banke in trgovine pa imajo stroške z njihovo obdelavo. Očitno je, da je evropska javnost še vedno globoko navezana na gotovino kot plačilno sredstvo in obliko varčevanja. V današnjem obdobju negotovosti se je količina bankovcev v obtoku izredno povečala.

1.12

Direktiva sama še ne bo povzročila preobrata, bo pa odpravila ovire, ki pestijo podjetja in upočasnjujejo tehnološke inovacije. Nobena oblast ne more ukazati splošne uporabe e-denarja. Banke lahko pri tem prevzamejo vodilno vlogo, vendar razen uvedbe kartice Proton v Belgiji še niso dosegle velikega napredka. Uporaba potovalnih kartic, predplačniških kartic za mobilne telefone in internetne trgovine nedvoumno dokazuje, da se informacijska družba nagiba k širjenju uporabe e-denarja. Poleg tega je e-denar pogosto proizvod drugega podjetja, zato je lahko izdajatelj pogosto hibridno podjetje, ki se ne ukvarja samo z e-denarjem. Povezava med e-denarjem in drugimi poslovnimi modeli velja za ključno pri uveljavljanju e-denarja. Namen direktive je podpiranje tega razvoja, zato jo EESO podpira.

1.13

Ena glavnih skrbi se nanaša na oblikovanje predpisov o preprečevanju pranja denarja. EESO ne more sprejeti dejstva, da direktivi postavljata protislovne omejitve zneskov, kar povzroča nesprejemljivo pravno zmedo. Če naj prevladajo omejitve zneskov iz te direktive, je treba spremeniti direktivo o preprečevanju pranja denarja.

1.14

EESO poziva države članice, da pri izvajanju nove direktive sprejmejo pozitivne ukrepe. Pomembno je, da se predpisi pripravijo po posvetovanju s to panogo in oblikujejo tako, da ne bodo po nepotrebnem bremenili izdajateljev e-denarja ali njihovih strank, kadar bo šlo za majhne denarne vsote. V skladu s sprejetim pristopom odločajo nacionalni organi o tem, ali bodo to mlado panogo podprli ali pa zatrli. EESO meni, da bi morale to panogo podpreti vse države članice.

1.15

Ta direktiva je pomembna, saj bi lahko imela dolgoročne posledice. EESO poziva obstoječe in potencialne akterje na področju e-denarja, da v luči te direktive ponovno ocenijo svoje prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti. Trg dobiva še drugo priložnost.

2.1

V točkah 2.2, 2.3 in 2.4 so pojasnjene glavne lastnosti elektronskega denarja in njegova povezanost z informacijsko družbo. Obstajajo številni primeri, ki ponazarjajo, kako vključenost potrošnikov v informacijsko družbo vodi v sprejemanje e-denarja.

2.2

Eden teh primerov je uporaba kartic RFID (1). Na čip RFID je mogoče shraniti denarne vrednosti, zato se ga pogosto uporablja za plačilo dostopa v prometne sisteme. V Hongkongu so leta 1997 uvedli kartico Octopus, pametno brezstično vrednostno kartico, ki jo je mogoče vedno znova napolniti. Uporabljajo jo kot plačilno sredstvo za skoraj ves javni prevoz v Hongkongu, poleg tega pa z njo plačujejo tudi v minimarketih, supermarketih, restavracijah s hitro hrano ter jih uporabljajo za plačila na uličnih parkirnih avtomatih, prodajnih avtomatih itd. Kartico uporablja 95 % hongkonških prebivalcev v starosti od 16 do 65 let. Ta primer kaže, kako potrošniška uporaba sredstva informacijske družbe vodi v širitev e-denarja. V Londonu je danes v javnem prevozu splošno razširjena uporaba kartice Oyster, brezstične kartice RFID. Uporabniki pričakujejo razširitev njene uporabe na kioske, minimarkete in restavracije s hitro hrano, ki so zgoščeni okoli prometnih vozlišč in postaj. V Združenem kraljestvu in drugih državah članicah bo s širšim sprejemanjem kartic RFID gotovo prišlo do tega razmaha.

2.3

Bolj razširjen primer je predplačniški račun za mobilne telefone, ki ga je že mogoče uporabljati za plačevanje najrazličnejših storitev – od telefonskih linij za pomoč pri računalniških problemih do sodelovanja v nagradnih igrah, darovanja v dobrodelne namene, interaktivnih iger, zabave za odrasle ter novic in informacijskih storitev. Predplačniški telefonski račun je podobno kot predplačniške potovalne kartice opredeljen kot e-denar, ko na njem shranjeno vrednost začnejo sprejemati še druga podjetja, ne le ponudniki prevoza in telefonije.

2.4

Tudi internet spodbuja e-denar, saj lahko ta zadovolji dve pomembni potrebi. Pri večini internetnih aplikacij za posle podjetij s potrošniki je potrebna kreditna transakcija, kar avtomatično izloči osebe brez dostopa do bančnih storitev, ker nimajo kreditnih ali plačilnih kartic. Z uporabo kartice za e-denar bi lahko tudi te osebe koristile ponudbo na internetu. Na internetu se je izrazito povečalo tudi število transakcij med potrošniki (C2C), ki jih spodbujajo spletne dražbene hiše, kot je eBay. Pri poslih potrošnikov s potrošniki niso možne transakcije s kreditnimi ali plačilnimi karticami; plačilo mora biti opravljeno z varnim e-denarjem. To razlaga pojav sistemov, kot je PayPal (2), ki je simbiotično povezan z eBayjem.

2.5

Uporaba potovalnih kartic, predplačniških kartic za mobilne telefone in internetne trgovine dokazuje, da informacijska družba širi uporabo e-denarja. Dokazuje pa tudi, da je lahko e-denar stranski proizvod nekega drugega podjetja, zato je izdajatelj e-denarja pogosto hibridno podjetje. Povezava med e-denarjem in drugimi podjetji velja za ključno pri uveljavljanju e-denarja. V skladu s tem je bila pripravljena tudi direktiva.

2.6

Kreditne ustanove, kot so banke, imajo vse potrebne značilnosti, da postanejo izdajateljice e-denarja, poleg tega pa delujejo v okviru ustreznih regulativnih sistemov. Kreditne ustanove so do določene mere prevzele pobudo. V Belgiji je kartica Proton proizvod bančnega konzorcija. Združuje plačilno kartico in funkcijo denarne kartice, njena uporaba pa je močno razširjena med bančnimi strankami v Belgiji. Pričakovati je, da se bo začelo uporabljati več takšnih kombiniranih kartic z brezstično funkcijo plačevanja z e-denarjem, ki bo temeljila na tehnologiji RFID. Kljub temu vlada očitno navzkrižje interesov med e-denarjem in drugimi proizvodi kreditnih ustanov, kot so kreditne in plačilne kartice.

2.7

Podatki o omejenem številu institucij za izdajo e-denarja, ki imajo neomejeno dovoljenje (20 institucij za izdajo e-denarja in 127 subjektov z odobreno opustitvijo), in o majhni količini izdanega e-denarja (trenutno skupna količina e-denarja v EU znaša 1 milijardo EUR, gotovina pa 600 milijard EUR) kažejo, da e-denar v večini držav članic še ni zares uveljavljen. Poleg tega količina gotovine stalno raste od uvedbe evra leta 2002.

2.8

Zato je Komisija opravila obsežen pregled razvoja elektronskega denarja. V procesu posvetovanja in ocenjevanja sta bila opredeljena dva glavna problema z veljavno Direktivo o elektronskem denarju. Prvi problem sta nejasna opredelitev elektronskega denarja in obseg direktive. Drugi problem je povezan s pravnim okvirom, ki obsega režim skrbnega in varnega poslovanja ter uporabo predpisov o preprečevanju pranja denarja pri storitvah izdaje e-denarja.

2.9

Poleg tega bo novembra 2009 začela veljati Direktiva o plačilnih storitvah 2007/64/ES, ki je pomembna, ker vzpostavlja poseben režim za plačilne institucije, ki je podoben režimu institucij za izdajo e-denarja. Direktiva o plačilnih storitvah ni skladna z Direktivo o elektronskem denarju, kar bo v kratkem povečalo pravno negotovost, če veljavni režim Direktive o elektronskem denarju ne bo revidiran.

2.10

Posledica vsega naštetega je, da je treba spremeniti večino določb Direktive o elektronskem denarju, zato je bilo sklenjeno, da se veljavna direktiva nadomesti z novo direktivo, katere predlog obravnava to mnenje.

3.6.1

Direktiva o elektronskem denarju določa, da mora imeti institucija za izdajo e-denarja ustanovni kapital v višini 1 milijona EUR. Danes velja prepričanje, da je ta znesek pretiran glede na tveganja, povezana s tem, in predstavlja oviro inovativnih MSP na področju e-denarja. V novem osnutku je ustanovni kapital znižan na 125 000 EUR.

3.6.2

Poleg ustanovnega kapitala morajo institucije za izdajo e-denarja imeti likvidna sredstva (lastne vire sredstev), ki predstavljajo delež njihovih neporavnanih obveznosti. V Direktivi o elektronskem denarju je ta delež znašal 2 %. V novi direktivi se zahteva 5-odstotni delež najvišjega zneska – bodisi elektronskega denarja v obtoku bodisi mesečnega obsega plačil – vendar se ta delež zmanjšuje z večanjem obsega.

3.6.3

Za vlaganja v likvidna sredstva, ki predstavljajo vrednost elektronskega denarja v obtoku, obstajajo omejitve, a le če izdajatelj e-denarja opravlja neplačilne storitve (člen 9).

3.6.4

Predlagane spremembe režima o preprečevanju pranja denarja v Tretji direktivi o preprečevanju pranja denarja so skladne s potrebami te panoge in prakso. Omejitev vrednosti e-denarja, ki jo je treba vedno sprejeti v zameno za gotovino, je s 150 EUR zvišana na 500 EUR (člen16).

3.6.5

Direktiva o elektronskem denarju je dovolila, da države članice opustijo večino zahtev po odobritvi, da bi olajšala ustanavljanje institucij in inovacije novih udeležencev. Države članice so te opustitve uporabljale nedosledno, kar je ustvarilo neenake konkurenčne pogoje za udeležence na trgu. V skladu z novim režimom opustitve ostajajo (člen 10), vendar – kakor je zapisano v Direktivi o plačilnih storitvah – institucije za izdajo e-denarja, za katere veljajo opustitve, ne smejo delovati prek meja države članice. Z drugimi besedami: kjer veljajo opustitve, ni čezmejnih poslov.

—

Predpisi so oblikovani za inovativna MSP plačilne skupnosti. Do trenutne bančne krize je prišlo zaradi kreditne izpostavljenosti bank. Institucije za izdajo e-denarja ne bodo smele izdajati kreditov na podlagi sredstev uporabnika, tako da ne bo prišlo do tveganj.

—

Zaradi zahteve po lastnih sredstvih (točki 3.5.1 in 3.6.2) ustanovni kapital v višini 125 000 EUR raste sorazmerno z rastjo likvidnih sredstev. Znižanje zahtevanega ustanovnega kapitala služi samo zmanjšanju ovir za vstop na trg. V direktivi so določene visoke kapitalske zahteve za višja likvidna sredstva.

—

Kapitalske rezerve institucij za izdajo e-denarja bodo sorazmerne s kapitalskimi rezervami bank in sredstva, ki predstavljajo terjatve uporabnikov, bodo posebej zaščitena z omejenim obsegom naložb.

—

Gre za neznatne denarne zneske. V primeru da bodo institucije za izdajo e-denarja postale pomembna sila na plačilnem trgu, so v direktivi določbe o njeni spremembi v skladu z izkušnjami.

4.3.1

Omejitve financiranja likvidnih sredstev trenutno veljajo samo za hibridne institucije za izdajanje e-denarja. Te določbe pa bi morale zaradi večje varnosti strank veljati za vse institucije za izdajo e-denarja.

4.3.2

Institucije za izdajo e-denarja ne smejo hraniti denarja strank v obliki denarne vloge, temveč morajo prejeti denar takoj pretvoriti v e-denar. Ta zaščitni ukrep v direktivi ni jasno izražen.

4.3.3

Člen 9 je treba spremeniti in v njem jasno izraziti zahtevo, da morajo hibridne institucije posebej zavarovati likvidna sredstva v zvezi z neporavnanimi obveznostmi v e-denarju.

4.3.4

V skladu s členom 5(4) se za unovčenje ob prenehanju veljavnosti pogodbe ne sme zaračunati pristojbine, v skladu s členom 5(5) pa se pristojbina sme zaračunati v primeru predčasne prekinitve pogodbe. Drugo določbo bi bilo treba črtati, ker se unovčenje med veljavnostjo pogodbe in po prenehanju veljavnosti pogodbe ne razlikuje, rezultat pa bi lahko bil vzorec prekinitev pogodb, ki bi spodkopaval zahtevo skrbnega in varnega poslovanja glede dobrega poznavanja svojih strank.

11.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 218/36

1.1

Odbor podpira pobudo Komisije za uvedbo programa ISA, ker je prepričan, da bo ta program še naprej dejansko in učinkovito zagotavljal in izboljševal interoperabilnost v novih kompleksnih sistemih evropskega enotnega trga.

1.2

EESO meni, da je za zagotavljanje praktičnega izvajanja svoboščin, določenih v Pogodbi, bistvena popolna uvedba mehanizmov interoperabilnosti, kar ne bo koristilo samo upravam in institucijam, ampak tudi državljanom, podjetjem in na splošno organizirani civilni družbi.

1.3

Nedvomno je treba pripraviti posebno strategijo za varstvo osebnih in ekonomskih podatkov, kot je to EESO že večkrat poudaril v svojih mnenjih (1): „… informacijske varnosti nikakor ni mogoče obravnavati ločeno od krepitve varstva osebnih podatkov in varstva svoboščin, zajamčenih z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.“

1.4

Odbor opozarja, da morajo imeti uporabniki na voljo medsebojno povezane sisteme, kar pa se lahko doseže samo z zagotavljanjem varstva podatkov, tako osebnih kot tudi podatkov podjetij in uprav. Takoj je treba vzpostaviti evropski pravni sistem za pregon/sankcioniranje zlorabe mrež in podatkov, hkrati pa si je treba prizadevati tudi za interoperabilnost pravnih postopkov v EU.

1.5

Po mnenju Odbora sprejeti ukrepi še vedno ne zadostujejo za to, da bi preprečili razdrobljenost trga in sistemu povezanih, interaktivnih in dostopnih javnih uprav dali resnično vseevropsko razsežnost.

1.6

Odbor poziva, naj predlog programa ISA spremlja močna pobuda Skupnosti, ki države članice in Komisijo obvezuje k zavezujočim instrumentom, ki izboljšanemu skupnemu okviru interoperabilnosti zagotavljajo novo, zanesljivo in trdno podlago.

1.7

Bistveno je, da se za novo evropsko strategijo interoperabilnosti in skupni okvir opredelijo prednostne naloge na področju politik Skupnosti, kar poleg jasnih proračunskih napovedi zahteva tudi večja prizadevanja na področju okvirnih instrumentov in skupnih storitev.

1.8

Po mnenju EESO je treba doseči digitalno konvergenco, kar zagotavlja:

da se prepreči „digitalna izključenost“ in zajamči visoka raven zanesljivosti in zaupanja med uporabniki in ponudniki storitev.

1.9

EESO meni, da je treba izboljšati uskladitev in sodelovanje z drugimi programi Skupnosti, ki prispevajo k oblikovanju novih zamisli in rešitev na področju vseevropske interoperabilnosti.

1.10

Odbor poudarja pomen odprtokodne programske opreme, predvsem na področju e-uprave, da bi zagotovili varnost in trajnost, zaupnost podatkov in plačil ter dostopnost izvorne kode. Meni, da je treba spodbujati uporabo odprtokodne programske opreme, ker omogoča analizo, zamenjavo, redistribucijo in ponovno uporabo programskih rešitev, ki so za javne uprave zelo pomembne.

1.11

Po mnenju Odbora je treba evropski referenčni okvir na področju interoperabilnosti utrditi na podlagi večdimenzionalnega pristopa, ki vključuje politične vidike (skupno vizijo o skupnih prednostnih nalogah), pravne vidike (usklajevanje zakonodaje) ter tehnične, jezikovne in organizacijske vidike.

1.12

Odbor meni, da bi bilo treba oblikovati evropsko metodo za izračun razmerja med stroški in koristmi interoperabilnih storitev PEGS (Pan-European eGovernment Services – vseevropske storitve e-uprave), ki so jih uvedle javne uprave.

1.13

Odbor ugotavlja, da je kampanja obveščanja in izobraževanja na tem področju osnovni pogoj za uspeh pobude. Vzpostavitev socialnega in civilnega dialoga na evropski ravni in redna organizacija vseevropskih konferenc o elektronskih storitvah sta prav tako ključnega pomena za razširjanje, podpiranje in usmerjanje dela uprav v različnih državah v skupnem razvojem okviru.

—

pomen krepitve evropskih pobud, ki ne koristijo samo upravam in institucijam, temveč tudi državljanom, podjetjem in na splošno organizirani civilni družbi;

—

potrebo po učinkovitem evropskem organu za potrjevanje, da se zagotovi ustrezna raven varnosti pri izmenjavi in dostopu do informacij;

—

pomen zagotavljanja čim večje prepoznavnosti, dostopnosti in interoperabilnosti za končne uporabnike mreže;

—

potrebo po spodbujanju pobud na različnih ravneh, da se zagotovi nadaljnje usposabljanje uporabnikov, in možnost uporabe zgoraj omenjene mrežne infrastrukture za nadaljnje usposabljanje;

—

potrebo po zagotavljanju – ob upoštevanju občutljivega značaja podatkov v obdelavi – visoke ravni varnosti mrež z uporabo ustreznih instrumentov za varstvo podatkov in po potrebi protokolov za varen prenos tako na ravni Skupnosti kot na ravni držav članic.

3.1

Namen predloga Komisije je – z uvedbo programa ISA (interoperabilnostne rešitve za evropske javne uprave) – olajšati dejansko in učinkovito čezmejno in čezsektorsko elektronsko interakcijo med evropskimi javnimi upravami, kar bi omogočilo zagotavljanje javnih elektronskih storitev, ki prispevajo k izvajanju politik in dejavnosti Skupnosti, predvsem v zvezi z enotnim trgom, in preprečilo pojav različnih elektronskih ovir v državah članicah.

3.2

Program ISA je namenjen podpori in spodbujanju:

3.3

Predlagana finančna sredstva za izvajanje programa ISA v obdobju 2010–2015 znašajo 164,1 milijonov EUR, od teh je 103,5 milijonov EUR rezerviranih za obdobje, ki se bo končalo leta 2013 v skladu s finančnim načrtom 2007–2013, ostalih 60,6 milijonov pa je namenjenih dvoletnemu obdobju 2014–2015.

4.1

EESO močno podpira pobude za zagotavljanje optimalnega in učinkovitega delovanja razširjenega enotnega evropskega trga in meni, da je za zagotovitev praktičnega izvajanja svoboščin, določenih v pogodbi, bistvena popolna vzpostavitev mehanizmov interoperabilnosti, ki ne koristijo samo upravam in institucijam temveč tudi državljanom, podjetjem in na splošno organizirani civilni družbi.

4.2

Odbor meni, da sprejeti ukrepi – kljub izvajanju treh zaporednih večletnih programov (IDA I, IDA II in IDABC) – še vedno ne zadostujejo za to, da bi preprečili razdrobljenost trga in medsebojno povezanim javnim upravam dali resnično vseevropsko razsežnost, kar bi jim omogočilo neovirano in nediskriminatorno zagotavljanje storitev za ohranitev enotnosti trga ter neomejeno izvajanje pravic državljanov in podjetij Skupnosti v celotni Uniji.

4.3

Odbor podpira pobudo za uvedbo programa ISA pod pogojem, da ta ne bo pomenil zgolj podaljšanja in ponovnega financiranja programov, ki so se izvajali od leta 1993 do zdaj, temveč bo zagotavljal dejansko in učinkovito „evropsko strategijo interoperabilnosti“ in „evropski okvir interoperabilnosti (10)“, dva elementa, ki sta nujna za povezan enotni trg ter konkurenčno in trajnostno evropsko gospodarstvo v okviru prenovljene lizbonske strategije.

4.4

Odbor poziva, naj predlog programa ISA spremlja močna pobuda Skupnosti, ki države članice in Komisijo obvezuje k zavezujočim instrumentom, ki evropski strategiji in skupnemu okviru interoperabilnosti dajejo novo zanesljivo in trdno podlago, kar bo javnim in zasebnim akterjem ter nacionalnim in čezmejnim uporabnikom zagotovilo uporabo varnih in preglednih skupnih postopkov.

4.5

Po mnenju Odbora je bistveno, da se za novo evropsko strategijo interoperabilnosti in skupni okvir opredelijo prednostne naloge na področju politik Skupnosti in s tem zagotovi dejanska uporaba predlogov direktive in uredbe v pripravi.

4.6

Odbor meni, da so prizadevanja za usklajevanje in sodelovanje z drugimi programi Skupnosti, ki prispevajo k novim zamislim in rešitvam na področju vseevropske interoperabilnosti – predvsem Okvirni program za inovativnost in konkurenčnost (program strateške podpore na področju IKT) in 7. okvirni program Skupnosti za raziskave in razvoj – še vedno nezadostna, in priporoča ustanovitev odbora za interoperabilnost programov, ki bo združil vodje vseh ustreznih programov za usklajeno pripravo javnih razpisov.

4.7

Po mnenju Odbora bi bilo treba že takoj, ko javne uprave razvijejo nove operativne okvire, preveriti, če so povsem v skladu z načeli vseevropske interoperabilnosti, in sicer s pomočjo mehanizmov predhodnega obveščanja, kot so ti za pripravo novih tehničnih standardov in predpisov (11). Glavna ovira je kulturna: še vedno namreč obstajajo uprave, ki še niso pripravljene niti prepričane v potrebo po sprejetju odprtih tehnoloških in inovativnih rešitev znotraj evropskega okvira interoperabilnosti.

4.8

Odbor meni, da je kampanja obveščanja in izobraževanja na tem področju tako kot tudi redna organizacija vseevropskih konferenc o spletnih storitvah osnovni pogoj za uspeh pobude, da bi – predvsem s primerjalno analizo delovanja uprav na različnih ravneh – zagotovili stalno preverjanje in preusmeritev delovnega programa.

4.9

Digitalna konvergenca zahteva interoperabilnost opreme, platform in storitev, varnost in zanesljivost, upravljanje identitete in pravic (12), dostopnost in enostavno uporabo, uporabo jezikovno nevtralnih informacijskih sistemov in tehničnih arhitektur ter velika prizadevanja za stalno usposabljanje uporabnikov, predvsem najšibkejših skupin, da se prepreči socialna izključenost.

4.10

Odbor poudarja pomen odprtokodne programske opreme, predvsem na področju e-uprave, da bi zagotovili „varnost in trajnost programske opreme, zaupnost podatkov ali plačil“ ter „dostopnost izvorne kode za zagotovitev njene ohranitve, stabilnosti in varnosti, celo v primeru, ko izdajatelj preneha s poslovanjem (13)“.

4.11

Odbor meni, da bi bilo treba oblikovati evropsko metodo za izračun razmerja med ceno in koristmi interoperabilnih storitev „PEGS (14)“, ki so jih uvedle javne uprave; ta ne bi upoštevala samo donosa naložbe in dobičkov na področju lastnine, prožnosti in zmanjšanja upravnih bremen, temveč tudi in predvsem celotno vrednost v smislu delovanja in zanesljivosti enotnega trga za državljane in podjetja.

4.12

Po mnenju Odbora je treba evropski referenčni okvir na področju interoperabilnosti utrditi na podlagi večdimenzionalnega pristopa, ki vključuje politične vidike (skupno vizijo o skupnih prednostnih nalogah), pravne vidike (usklajevanje zakonodaje) ter tehnične, jezikovne in organizacijske vidike.

4.13

EESO ugotavlja, da bi bilo s socialnega vidika dobro, če bi nacionalne uprave na evropski ravni v okviru neformalnega dialoga EUPAN/TUNED (15) vzpostavile dialog s predstavniki osebja ustreznih uprav, da bi državljane spodbudili k sodelovanju in jih seznanili s potrebnimi informacijami.

4.14

Glede novih in obstoječih generičnih instrumentov v okviru konceptualnega modela GPSCM (16), ki so ga opredelile Komisija in države članice, je potrebno naslednje:

4.15

Po mnenju Odbora je treba opredeliti skupni okvir za odprte tehnične standarde na tem področju, ki ji pripravljajo CEN, CENELEC in ETSI, da bi jih lahko uporabljale vse zainteresirane strani.

4.16

Odbor meni, da je treba spodbujati uporabo odprtokodne programske opreme, ker omogoča analizo, zamenjavo, redistribucijo in ponovno uporabo programskih rešitev, ki so za javne uprave zelo pomembne, tako glede stroškovne učinkovitosti kot tudi preverjanja uporabe standardov, funkcionalnega pokritja, ki presega omejitve, določene z dovoljenji in avtorskimi pravicami, sprejetih rešitev, ki so dolgoročno trajnostne, in prilagajanja lokalnih potrebam.

11.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 218/41

1.1

EESO ponovno izraža podporo predlogu Komisije, ker meni, da je za liberalizacijo in uporabo frekvenčnega pasu 900 MHz potrebna zakonodajna pobuda na ravni Skupnosti.

2.1

Komisija je 25. julija 2007 predstavila predlog direktive o razveljavitvi direktive 87/372/EGS (1), katerega cilj je odprava dodeljevanja frekvenčnega pasu 900 MHz za GSM v državah članicah EU, ki jo je uvedla direktiva Sveta št. 87/372/EGS z dne 25. junija 1987 o frekvenčnih pasovih, ki jih je treba zadržati za usklajeno uvajanje javnih vseevropskih celičnih digitalnih kopenskih mobilnih komunikacij v Skupnosti.

2.2

Frekvenčni pas 900 MHz je koristen zlasti zato, ker ima dobre lastnosti širjenja, ki pokrivajo večje razdalje kot pasovi višjih frekvenc ter omogočajo razširitev sodobnih glasovnih, podatkovnih in multimedijskih storitev na manj poseljena in podeželska območja.

2.3

Presojeno je bilo, da bi z uresničitvijo cilja tega predloga prispevali k uspešnosti pobude i2010 – Informacijska družba za rast in zaposlovanje  (2), ter da bi z uporabo frekvenčnega pasu 900 MHz za druge tehnologije povečali konkurenco, s čimer bi uporabnikom povečali možnosti izbire storitev in tehnologij.

2.4

V skladu z določbami Odločbe št. 676/2002/ES je Komisija pooblastila Evropsko konferenco uprav za pošto in telekomunikacije (CEPT) za določitev manj omejujočih tehničnih pogojev. Po izvedbi tega pooblastila so bili določeni pogoji na podlagi načela, da frekvenčni pas 900 MHz lahko soobstaja s tehnologijama GSM in UMTS in da je z njima popolnoma skladen.

2.5

Mnenje EESO (3) o tem predlogu je bilo pozitivno, saj njegovo sprejetje omogoča spodbujati inovativnost in konkurenčnost ter povečati konkurenco na trgu telekomunikacij in izbiro za potrošnike.

2.6

Po razpravah o zakonodajnem postopku je Komisija 19. novembra 2008 predstavila nov predlog direktive (4) o spremembi direktive št. 87/372/EGS.

3.1

Sedanja direktiva zahteva, da države članice celotno širino obeh frekvenčnih pasov 890–915 MHz in 935–960 MHz zadržijo za GSM. Ta omejitev preprečuje, da bi poleg GSM tudi vseevropski sistemi, ki lahko zagotavljajo napredne interoperabilne glasovne, podatkovne in multimedijske storitve s širokopasovnim prenosom, uporabljali ta frekvenčna pasova. Ti novi vseevropski sistemi, kot je sistem UMTS, omogočajo zmogljivosti, ki presegajo sistem GSM in so v 20 letih od sprejetja Direktive o GSM zaradi tehnološkega razvoja postale primerne za širšo uporabo.

3.2

Glede na to, da bi liberalizacija frekvenčnega pasu 900 MHz lahko povzročila izkrivljanja konkurence, bi se zlasti nekateri operaterji mobilne telefonije, ki niso dobili nobene frekvence v frekvenčnem pasu 900 MHz, znašli v manj ugodnem položaju glede stroškov in učinkovitosti kot operaterji, ki lahko nudijo storitve 3G v tem frekvenčnem pasu.

3.3

V predlogu je sistem GSM opredeljen kot elektronsko komunikacijsko omrežje, ki je v skladu s standardi GSM, ki jih je objavil Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde, zlasti s standardoma EN 301 502 in EN 301 511; sistem UMTS pa kot elektronsko komunikacijsko omrežje, ki je v skladu s standardi UMTS, ki jih je objavil Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde, zlasti s standardi EN 301 908-1, EN 301 908-2 in EN 301 908-3 ter EN 301 908-11.

3.4

V skladu z ureditvenim okvirom za elektronske komunikacije in zlasti z direktivo 2002/20/ES (5) lahko države članice spremenijo in/ali revidirajo pravice do uporabe frekvenčnega pasu, torej imajo na voljo vse potrebne pripomočke za soočanje z morebitnimi izkrivljanji konkurence. Morajo pa uvesti tudi ustrezne ukrepe in zlasti ugotoviti, ali lahko izvajanje predlagane direktive izkrivlja konkurenco na trgih mobilnih telekomunikacij, kjer se ta izvaja.

11.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 218/43

1.1

Odbor meni, da je poenostavitev, ki jo prinaša obravnavani predlog uredbe, potrebna. Vseeno pa poudarja, da ne gre zgolj za poenostavitev, temveč da Komisija zaradi uskladitve uvaja spremembe veljavnih tehničnih ukrepov.

1.2

EESO ocenjuje, da načrtovana uskladitev zahteva nujne spremembe nekaterih tehničnih ukrepov, zato je treba pred tem pripraviti tako biološke kot družbenoekonomske znanstvene ocene.

1.3

EESO ugotavlja, da zaradi zelo tehnične narave ukrepov, ki jih predvideva predlog uredbe, ne more sprejeti stališča o predlogih za spremembe, dokler ne bodo pripravljene omenjene ocene. Meni tudi, da mora učinkovitost novih tehničnih ukrepov najprej na krovu in v ribolovnem območju preskusiti ribiška stroka.

1.4

EESO meni, da je treba vse tehnične ukrepe vključiti v okvir obravnavane uredbe Sveta, s čimer bi se izognili njihovemu morebitnemu poznejšemu vključevanju v uredbe Komisije.

1.5

EESO v celoti podpira predlog za redno ocenjevanje učinkovitosti tehničnih ukrepov, ki ga predvideva Komisija.

2.3.1

pobudo, ki jo je junija 2004 dal Svet Komisiji za revizijo tehničnih ukrepov za ohranjevanje ribolovnih virov v Atlantiku in Severnem morju, da bi jih poenostavili in upoštevali določene regionalne značilnosti, in

2.3.2

akcijski načrt Komisije za poenostavitev predpisov Skupnosti, ki ga je Svet sprejel aprila 2006, v skladu s katerim bi bilo treba vse tehnične ukrepe, zajete v različnih uredbah, vključno z letno uredbo o možnostih ribolova in načrtih za obnovitev nekaterih staležev, združiti v eni uredbi.

3.1

EESO ugotavlja, da je ta predlog uredbe izrazito tehnične narave. Poenostavitev je potrebna in je v skladu z ukrepi, ki jih je odobril Odbor v mnenju o akcijskem načrtu za poenostavitev zakonodaje Skupnosti. Kljub temu ne gre zgolj za poenostavitev, temveč Komisija že uvaja spremembe sedanjih predpisov zaradi uskladitve in predvideva upoštevanje regionalnih razlik, saj uvaja posebne določbe za vsako „območje regionalnega svetovalnega sveta“. Ta regionalizacija bo zahtevala tudi spremembe sedanjih predpisov.

3.2

Komisija predvideva, da bo ta predlog uredbe opredelil skupna vodilna načela za vsa ribolovna območja in da bodo razne naknadne uredbe Komisije po postopku komitologije urejale povsem tehnične vidike regionalnega značaja.

3.3

Odbor ugotavlja, da – kljub potrebi po opredelitvi tehničnih ukrepov, ki upoštevajo posebnosti različnih regij EU – izbrani pristop ni najprimernejši, in meni, da bi bilo bolje vse ukrepe zajeti v predlagano uredbo Sveta kot pa jih pozneje vključevati v uredbe Komisije.

3.4

EESO meni, da bi bili tehnični ukrepi tako bolje prilagojeni okviru nove skupne ribiške politike, sprejete leta 2002, zlasti regionalnim svetovalnim svetom, ki so bili odobreni s sklepom Sveta z dne 19. julija 2004, ter vključevanju okoljevarstvene problematike, kot je zaščita morskih habitatov ter zmanjševanje zavržkov, saj se vsi ti ukrepi v vsaki od regij izvajajo na poseben način, ki ustreza določenemu regionalnemu svetovalnemu svetu.

3.5

Odbor meni, da mora v izogib napakam, ki so se pojavile v preteklosti, učinkovitost novih tehničnih ukrepov pred njihovim sprejetjem najprej preskusiti ribiška stroka na krovu in v ribolovnem območju.

3.6

EESO meni, da bi predlog uredbe moral imeti prilogo z grafikoni, ki bi olajšala razumevanje zapletenega besedila in predlaganih tehničnih ukrepov.

4.1

Sedanji predlog uredbe vključuje tehnične ukrepe za doseganje širokega spektra ciljev, med katerimi je ključna zaščita nedoraslih rib, v glavnem z omejevanjem njihovega ulova s pomočjo večje selektivnosti ribolovne opreme ali določanjem nekaterih zaprtih lovopustov/območij. Drugi ukrepi so namenjeni zaščiti nekaterih vrst ali ekosistemov z omejevanjem ribolovnega napora, na primer s sprejetjem zapor, velik sklop ukrepov pa je namenjen zmanjšanju zavržkov.

4.2

Poleg opredelitve področja uporabe predlog vključuje vse določbe o najmanjši velikosti za iztovarjanje vseh vrst živih vodnih virov. Glede področja uporabe in vključitve uvoza bi EESO želel, da se pojasni, kaj se zgodi, če so minimalne zakonite velikosti uvoženih proizvodov manjše od tistih, ki so predpisane v EU. Po mnenju Odbora bi bilo logično, da se v EU ne sme tržiti ribiških proizvodov iz tretjih držav, ki so manjši od predpisane velikosti v Skupnosti.

4.3

Ribolovna orodja so podrobno našteta in za vsako so določene najmanjše velikosti za mrežo in vrečo, največjo globino, na kateri se lahko uporabljajo, ter prepoved uporabe vreč, ki nimajo določenih velikosti in oblik, to so tiste, katerih število enako velikih očes mreže okoli vsakega oboda vreče narašča od sprednjega proti zadnjemu delu, in tiste, ki niso izdelane iz dovoljenih materialov ali nimajo dovoljene debeline.

4.4

Odbor meni, da je poenostavitev, ki jo predlaga Evropska komisija, ustrezna in potrebna. Kljub temu pa EESO ocenjuje, da je treba pred načrtovanim poskusom uskladitve, ki zahteva spremembe nekaterih tehničnih ukrepov, pripraviti tako biološke kot družbenoekonomske znanstvene ocene.

4.5

V tem smislu EESO ugotavlja, da zaradi skrajno tehnične narave ukrepov, ki jih predvideva predlog uredbe, ne more sprejeti stališča o predlogih za spremembe, dokler ne bodo pripravljene omenjene ocene.

4.6

Ujetih živih vodnih virov, katerih velikost je manjša od predpisane, se ne sme zadrževati na krovu ali pretovarjati, iztovarjati, prevažati, skladiščiti, prodajati, razstavljati ali ponuditi v prodajo, temveč jih je treba nemudoma vrniti v morje. EESO opozarja Evropsko komisijo na učinek, ki bi ga ta določba lahko imela na zavržke. Protislovno se zdi, da se skuša po eni strani prepovedati zavržke, po drugi pa se prepoveduje ohranjanje določenega ulova na krovu.

4.7

Glede pravila ene mreže EESO izraža zaskrbljenost zaradi njegovih morebitnih učinkov. Komisija bi morala upoštevati, da se bodo ribiči pri ribolovu različnih vrst, kjer je treba uporabljati več kot eno oko mreže, pogosteje kot zdaj vračali v pristanišče, da bi zamenjali ribolovno orodje, kar bo pomenilo dodatne obratovalne stroške, ki bodo vplivali na že tako uborno donosnost plovil.

4.8

Predlog uredbe Sveta določa, da kadar količina podmernih ujetih rib presega 10 % skupne količine ulova pri katerem koli izvleku, se plovilo pred nadaljevanjem ribolova premakne za vsaj pet do vsaj deset navtičnih milj od položaja prejšnjega izvleka, odvisno od dovoljene velikosti očesa mreže za ciljne vrste, v času vsake naslednje vleke pa mora ohraniti razdaljo najmanj pet ali najmanj deset navtičnih milj od položaja prejšnje vleke.

4.9

Odbor izraža zaskrbljenost zaradi tega ukrepa, saj ga Komisija posplošuje in ne upošteva posebnosti različnih območij in ribištev, zaradi česar se lahko pojavijo primeri pravne negotovosti, zlasti kadar ni natančno določeno, ali gre za ulov, osredotočen na določeno vrsto, ali za prilov. EESO meni, da bi uvedba druge vrste ukrepov, kot so prostorsko-časovne omejitve, lahko imele boljše učinke od predlaganih ukrepov.

4.10

Predvsem zaradi zaščite okolja so prepovedani ulov, obdržanje ulova na krovu, pretovarjanje in iztovarjanje, prodaja, razstava ali ponujanje v prodajo morskih organizmov, ujetih z metodami, ki vključujejo načine, ki zajemajo uporabo razstreliv, strupenih snovi ali snovi za omamljanje ter električnega toka. Prav tako je prepovedano izvajanje kakršne koli fizične ali kemične predelave rib za izdelavo ribje moke ali ribjega olja na krovu ribiškega plovila ter pretovarjanje ulova rib v takšne namene.

4.11

EESO je zadovoljen zaradi uvedbe takšnih ukrepov za zaščito okolja, ki so plod izvajanja nove skupne ribiške politike iz leta 2002, ter Komisijo poziva, naj poskrbi za njihovo dosledno izvajanje na vseh ribiških plovilih Skupnosti.

4.12

Odbor se strinja s postopki, ki jih Komisija načrtuje za odobritev nujnih ohranjevalnih ukrepov, ki so jih sprejele države članice in ki veljajo za vsa ribiška plovila Skupnosti ali ukrepov, ki veljajo samo za ribiška plovila, ki plujejo pod njihovo zastavo. Vendar pa bi bilo treba – da bi se izognili možnim zlorabam določenih držav članic – neodvisnim akterjem ali organom omogočiti, da preverijo, ali so ukrepi ustrezni in potrebni.

4.13

EESO tudi meni, da je primerno, da države članice in/ali regionalni svetovalni sveti lahko Komisiji predložijo predloge za zadeve, ki se nanašajo na določitev načrtov za zmanjšanje ali odpravo zavržkov v morje in izboljšanje selektivnosti ribolovnih orodij.

4.14

Odbor se strinja tudi s tem, da predlog uredbe Sveta iz področja uporabe izključuje ribiške dejavnosti, ki se opravljajo zgolj za znanstvene namene, vedno pa jih mora dovoliti država članica, pod katere zastavo plujejo plovila. Vendar pa Odbor meni, da pri opravljanju ribiških dejavnosti za znanstvene raziskave ni treba jemati na krov opazovalca obalne države članice.

4.15

Na koncu je uvedeno še ocenjevanje učinkovitosti tehničnih ukrepov, ki ga prej ni bilo, ga pa EESO v celoti podpira. Ocenjevanje bo potekalo vsakih pet let in na podlagi podatkov iz tega dokumenta bo Komisija predlagala Svetu vse spremembe, za katere bi se izkazalo, da so potrebne.

11.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 218/46

1.1

EESO pozitivno ocenjuje akcijski načrt za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo ter trajnostno industrijsko politiko, ki ga je predstavila Komisija in ki zajema pripravo vrste novih ukrepov ter spremembo različnih zakonskih določb. EESO je v preteklosti že potrdil svojo zavezanost trajnostnemu razvoju kot pravi poti za okoljski, ekonomski in socialni razvoj Evropske unije.

1.2

Odbor opozarja na ranljivost podjetij, zlasti majhnih in srednje velikih (MSP), v tem obdobju gospodarske in finančne krize ter na potrebo po izvajanju akcijskega načrta, da bi spodbudili učinkovitost in konkurenčnost podjetij ter prispevali k ponovnem zagonu gospodarstva, hkrati pa spodbujali trajnostno proizvodnjo in potrošnjo.

1.3

Akcijski načrt, ki ga je predlagala Komisija, ni dovolj natančen glede vsebine in obsega, ki ju je treba čim prej natančneje opredeliti, da bi olajšali njegovo izvajanje in ustreznim gospodarskim sektorjem omogočili pravilno ocenjevanje. Zato EESO poziva Komisijo, da pri pripravah akcijskih načrtov sodeluje z vključenimi sektorji in da vedno upošteva trdna, jasna in v praksi uporabna znanstvena in tehnična merila.

1.4

EESO odločno podpira pripravo podpornih ukrepov, ki dopolnjujejo potrebna prizadevanja gospodarskih sektorjev, zlasti na področju raziskav, razvoja in inovacij, ter poudarja, da je take dejavnosti treba pospeševati ravno v obdobjih krize.

1.5

Zelo pomembno je, da Komisija pri razvijanju akcijskega načrta dopušča sodelovanje vseh ustreznih sektorjev. Tu bi EESO želel izraziti svoj pomislek glede foruma trgovcev na drobno, ki se mu zdi pristranska in odvečna pobuda, ker lahko dobaviteljem vsiljuje določene pogoje brez njihovega soglasja, zgolj zaradi razmerij moči na trgu. Sprejemljiva in izvedljiva bi bila le zamenjava foruma trgovcev na drobno s forumom, ki bi enakopravno združeval vse vključene sektorje.

1.6

V zvezi s predlogom za okoljsko primerno zasnovo izdelkov EESO opozarja, da je treba okoljske zahteve opredeliti bolj v smislu ciljev, ki jih je treba doseči, kot tehničnih rešitev, ki jih omogoča okoljsko primerna zasnova izdelkov. Stalne izboljšave izdelkov z vidika varstva okolja je treba uvajati s pomočjo analize njihovega življenjskega cikla, ki mora upoštevati merila, kot so: emisije toplogrednih plinov, poraba vode, raba neobnovljivih virov energije, zmanjševanje biotske raznovrstnosti, onesnaževanje zraka in tal itd. Le obsežno upoštevanje vseh teh dejavnikov ter ustrezna znanstvena metodologija in podpora lahko prinesejo pravo rešitev.

1.7

Glede označevanja želi EESO poudariti, da je oznaka pomemben, četudi ne edini način obveščanja potrošnika, in da je glede tega treba uskladiti določbe in tako olajšati uresničevanje ciljev ter da v določenih sektorjih, kot je sektor prehrane, že veljajo stroge zahteve na tem področju. Izobraževanje potrošnikov je po mnenju EESO idealna rešitev za njihovo osveščanje in razumevanje ter spremembo potrošniških vzorcev.

1.8

Na koncu EESO poudarja, da morajo vsa prizadevanja evropskih gospodarskih akterjev pri izvajanju akcijskega načrta Komisije veljati tudi za uvožene izdelke, da ne bi prišlo do diskriminacije, ki bi škodovala evropskim proizvajalcem na njihovem notranjem trgu.

2.1

Evropska unija je naredila pomembne korake pri uresničevanju ciljev glede rasti in delovnih mest, ki si jih je zastavila v lizbonski strategiji. Zdaj pa bi bilo treba ta gospodarski napredek vključiti v okvir trajnosti; po mnenju Komisije je treba to nujno začeti takoj.

2.2

Komisija zato predstavlja svojo strategijo v sporočilu COM(2008) 397 konč., v katerem podpira celostni pristop EU pri spodbujanju trajnostne potrošnje in proizvodnje ter trajnostne industrijske politike. Ta strategija dopolnjuje obstoječe strategije za rabo energije, zlasti energetsko-podnebni sveženj, ki ga je Komisija sprejela leta 2008.

2.3

Sporočilo predstavlja akcijski načrt, s katerim bi izboljšali energetsko in okoljsko učinkovitost izdelkov ter spodbudili potrošnike, naj takšne izdelke uporabljajo. Končni cilj je izboljšati okoljsko učinkovitost izdelkov v njihovem celotnem življenjskem ciklu, zlasti pri izdelkih, kjer je največ možnosti za zmanjšanje njihovega vpliva na okolje. Dejanski izziv je torej ustvariti sklenjen krog izboljševanja okoljske učinkovitosti izdelkov skozi ves njihov življenjski cikel, s pospeševanjem in spodbujanjem povpraševanja po najboljših izdelkih in najboljših proizvodnih tehnologijah ter s pomočjo potrošnikom, da jih bodo zaradi skladnejšega in enostavnejšega označevanja lažje izbrali, pri tem pa ne pozabiti na izboljševanje konkurenčnosti evropskega gospodarstva.

2.4

Akcijski načrt spremlja naslednjih osem ukrepov:

2.5

Vse te cilje, ki so podrobneje opisani v akcijskem načrtu, spremljajo trije zakonodajni predlogi:

ter sporočilo o zelenih javnih naročilih.

—

dvoletno poročilo o napredku strategije EU za trajnostni razvoj (1),

—

vpliv evropskih okoljskih predpisov na spremembe v industriji (2),

—

okolju prijazno proizvodnjo (3).

11.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 218/50

1.1

Znak EU za okolje mora ostati prostovoljen instrument. Prostovoljen sistem omogoča oblikovanje visokih in ambicioznih standardov, ki spodbujajo samo okoljsko zelo uspešne proizvode in storitve.

1.2

Odbor vztraja, da je treba upravljanje sistema izboljšati, da bi v večji meri potekalo v skladu s poslovnimi merili.

1.3

Odbor se strinja s Komisijo, da je treba število skupin proizvodov in imetnikov licenc znatno povečati.

1.4

Odbor meni, da bi bila uporaba znaka za okolje na vseh svežih in predelanih živilskih proizvodih prvi korak k bolj ekološki dobavni verigi. Vendar pa se po mnenju Odbora živilom lahko podeli znak za okolje le, če se upošteva celoten življenjski krog proizvoda. Iz predloga ni jasno razvidno, katere vrste živil naj bi uredba po mnenju Komisije zajemala.

1.5

Odbor meni, da bi bilo treba pakiranje vključiti med merila za podeljevanje znaka za okolje samo, kadar je to smiselno za posamezno skupino proizvodov.

2.1

Komisija je julija 2008 objavila predlog uredbe o sistemu Skupnosti za podeljevanje znaka za okolje. Predlagana uredba naj bi nadomestila Uredbo (ES) št. 1980/2000 z dne 17. julija 2000 o spremenjenem sistemu Skupnosti za podeljevanje znaka za okolje.

2.2

Za Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) obravnavana problematika ni novost. Odbor je izrazil svoja stališča o prvotnem predlogu (1) ter dal številne predloge za prihodnji razvoj sistema v nekaterih svojih nedavnih mnenjih (2).

2.3

Pri pripravi tega mnenja so sodelovali tudi pristojni organi, evropska interesna združenja in družbe, ki sodelujejo v sistemu. Za EESO so bile uporabne zlasti predstavitve različnih predstavnikov podjetij, okoljskih nevladnih organizacij in potrošniških organizacij, sodelujočih v posvetovanju, ki je bilo organizirano v prostorih Odbora.

3.1

Stanje okolja je vse bolj zaskrbljujoče.

Sodobni vzorci proizvodnje in porabe so prispevali k večjemu povpraševanju po energiji in virih, ki se porabljajo na netrajnosten način, zato je težko izpolniti cilj ublažitve negativnega vpliva človeške dejavnosti na okolje, zdravje in naravne vire.

3.2

Zato se gospodarstva zdaj soočajo z velikim izzivom, kako povezati okoljsko trajnost z gospodarsko rastjo in blaginjo ter popraviti pretekle napake.

3.3

Finančna kriza, ki je prizadela gospodarstva po vsem svetu, ne bi smela izničiti prizadevanj za ublažitev vpliva podnebnih sprememb in za varstvo okolja. Nasprotno: bolj ekološka dobavna veriga bi postopoma morala postati izhodišče vsem industrijskim sektorjem.

3.4

V tem okviru trajnostna proizvodnja in poraba povečujeta potencial podjetij za preoblikovanje okoljskih izzivov v gospodarske priložnosti ter prinašata prednosti tudi potrošnikom.

3.5

Izziv je izboljšati okoljsko uspešnost proizvodov v njihovem celotnem življenjskem krogu, povečati povpraševanje po boljših proizvodih in proizvodnih tehnologijah ter potrošnikom pomagati pri sprejemanju premišljenih odločitev.

3.6

Odbor zato podpira znak za okolje, ki ga podeljuje tretja stran ter temelji na več merilih in „upoštevanju življenjskega kroga“ (3), ki je lahko ena od sestavin instrumentov politike (4).

3.7

Odbor odločno podpira pobude za razvoj politike trajnostne proizvodnje in porabe Skupnosti, ki so popolnoma vključene v druge politike Skupnosti za razvoj „zelenega trga“, da bi ti proizvodi in storitve ustrezali jasnim skupnim opredelitvam in bili resnično na voljo v vseh državah članicah.

3.8

Glede na izkušnje z uporabo sistema za podeljevanje znaka za okolje so spremembe veljavneuredbe upravičene.

Pomanjkljivosti sedanjega sistema je mogoče povzeti v naslednjih točkah:

Odbor bo izrazil svoja stališča glede pomanjkljivosti v razdelku Posebne ugotovitve, v katerem bo razpravljal o ukrepih, ki jih je Komisija predlagala za izboljšanje sistema.

3.9

Uspešna uporaba sistema EU za podeljevanje znaka za okolje je nenazadnje zelo pomembna tudi zato, ker je to edini prostovoljen instrument politike za uresničevanje načela trajnosti, ki je povezan s proizvodi in odvisen od povpraševanja.

11.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 218/55

1.1

EESO pozdravlja pobudo Evropske komisije za usklajeno ureditev trgovine z izdelki iz tjulnjev. Sedanji položaj te dejavnosti je nevzdržen in treba bi bilo spodbuditi temeljite spremembe na mednarodni ravni.

1.2

Ker Pogodba ne ponuja specifične pravne podlage za obravnavo vprašanj dobrega počutja živali, Odbor meni, da je izbor člena 95 Pogodbe o ES, ki se nanaša na „drobitev notranjega trga“ primeren za zakonodajno ukrepanje na tem področju. Sodna praksa Skupnosti potrjuje zakonitost te odločitve.

1.3

Odbor predlaga odlog začetka veljavnosti sistema odstopanj in Komisiji priporoča, naj v letu 2012 predloži izčrpno poročilo o zakonodaji na področju lova na tjulnje, ki naj služi kot podlaga za možno odobravanje odstopanj po letu 2012.

1.4

V prvih treh letih novih predpisov bi morala veljati popolna prepoved. Kot edina izjema je predviden lov, s katerim se ukvarjajo Inuiti (Eskimi) za preživetje.

1.5

Da se zagotovi izvedljivost ukrepov, predvidenih v zakonodajnem predlogu, je nujno, da mora imeti Komisija možnost vzpostavitve učinkovitih nadzornih sistemov. Dejavnosti nadzora ne more izključno upravljati država, ki zahteva odstopanje. Komisija mora zagotoviti, da se zakonodajne določbe na terenu pravilno izvajajo.

1.6

Odbor poziva Komisijo, naj pripravi ustrezne raziskave o možnih učinkih podnebnih sprememb na obstoj te vrste.

2.1

Živalska skupina, znana kot plavutonožci, zajema skupno 33 vrst tjulnjev, morskih levov, morskih medvedov, morskih slonov in mrožev. To so sesalci različnih velikosti, ki se zbirajo v velika krdela, da se razmnožujejo na kopnem ali na zaledenelem morju.

2.2

Čeprav okoljske organizacije (1) medtem opozarjajo na močno zmanjšanje števila tjulnjev (med drugim zaradi učinkov podnebnih sprememb), organizacije lovcev in vlade držav, kjer se tjulnji razmnožujejo, zanikajo vsakršno nevarnost za ohranitev vrste. Poudarjajo, da je tjulnjev, ki jih je mogoče loviti, približno 15 milijonov. V zadnjih letih se je razprava o lovu na tjulnje osredotočila na vprašanja varstva živali, pri čemer so bili vidiki ohranjanja vrste potisnjeni v ozadje. EU ima posebno zakonodajo o ohranjanju tjulnjev (2).

2.3

Komercialni lov na tjulnje obstaja v Kanadi, na Grenlandiji, v Namibiji, na Norveškem in v Rusiji. Vse te države so sprejele različne zakonodaje za ureditev prakse lova na tjulnje. Na pomanjkanje zanesljivih podatkov o populaciji tjulnjev in številu živali, ki jih pobijejo vsako leto, je opozorila Evropska agencija za varnost hrane (EFSA). Po podatkih, ki so jih posredovale oblasti posameznih držav, največ tjulnjev ulovijo v Kanadi, kjer jih vsako leto pobijejo približno 300 000. Po podatkih kanadske vlade (3) so v letu 2008 ulovili 275 000 tjulnjev; izdanih je bilo skupno 17 000 lovskih dovoljenj. Z velikim razmakom se za Kanado uvrščata Grenlandija (4) in Namibija (5), kjer vsako leto pobijejo 160 000 oziroma 80 000 teh živali.

2.4

Tjulnje pobijajo in odirajo v dveh državah Evropske Unije: na Finskem in Švedskem. V Združenem kraljestvu (na Škotskem) proizvajajo izdelke iz tjulnjev. Na ozemlju Skupnosti ta dejavnost nima komercialnega pomena, kot npr. na Norveškem ali v Kanadi, temveč ima dva cilja: gre za obliko rekreacije in za nadzor populacij ribojedih živali.

2.5

Tjulnje pobijajo, da iz njihove kože izdelujejo plašče, iz masti olja, iz mesa krmo, iz njihovih spolnih organov pa afrodizijake, ki postajajo vse bolj priljubljeni v Aziji.

2.6

Tjulnje pobijajo na različne načine. Uporabljajo predvsem puške in „hakapike“, nekakšne sekire s kladivasto glavo. Ti posebni krampi so sicer videti primitivni in grobi, vendar so po mnenju znanstvenikov najučinkovitejša sredstva za hitro omamljanje in pobijanje tjulnjev.

2.7

Agencija EFSA je v svojem znanstvenem mnenju (6), objavljenem leta 2007, ugotovila, da je mogoče tjulnje pobijati hitro in učinkovito, brez nepotrebnega trpinčenja. Vendar tudi priznava, da pobijanje v praksi ne poteka vedno humano in učinkovito. Različne nacionalne zakonodaje urejajo način in obseg rabe „hakapika“ ter kaliber strelnega orožja in hitrost izstrelkov.

3.1

Evropski parlament je 26. septembra 2006 sprejel deklaracijo (7), v kateri je Evropsko komisijo pozval, naj pripravi zakonodajne predloge za ureditev uvoza in izvoza izdelkov, ki temeljijo na dveh vrstah tjulnjev: sedlastih in kapičastih tjulnjih. Deklaracija zahteva tudi posebno obravnavo tradicionalnega lova Inuitov na tjulnje.

3.2

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je sprejela priporočilo o lovu na tjulnje, v kateri je svoje članice pozvala, naj prepovejo okrutne načine lova, ki ne zagotavljajo hitre usmrtitve živali.

3.3

V zadnjih letih so Belgija, Nizozemska in Slovenija pripravile nacionalne zakone, ki prepovedujejo proizvodnjo in prodajo izdelkov iz tjulnjev. Tudi druge države EU so sklenile urediti to področje in zdaj pripravljajo svoje nacionalne zakonodaje.

3.4

Evropska komisija je v začetku leta 2007 pripravila posvetovanje z udeleženimi stranmi, čemur je sledilo znanstveno mnenje, ki ga je predložila Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) (8). Generalni direktorat za okolje Evropske komisije je aprila 2008 objavil študijo o učinku, ki bi ga lahko imela prepoved izdelkov iz tjulnjev.

3.5

Evropska komisija je 23. julija 2008 objavila predlog uredbe (9) o trgovini z izdelki iz tjulnjev. Izbrana pravna podlaga sta bila člena 95 in 133 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. Člen 95 se nanaša na drobitev notranjega trga, člen 133 pa na skupno trgovinsko politiko. Merila za uporabo pravne podlage, ki jo daje člen 95, so bila določena s sodno prakso Sodišča.

3.6

Predlog uredbe Komisije prepoveduje trgovino, uvoz, izvoz in tranzit izdelkov iz tjulnjev v Skupnosti. Vendar pa vzpostavlja sistem odstopanj, ki bo dovoljeval izjeme od splošnega pravila, če bodo izpolnjeni nekateri pogoji za dobro počutje živali, navedeni v Uredbi (10). S temi pogoji naj bi zagotovili, da so bili tjulnji usmrčeni ali odrti brez bolečin, strahu ali drugih oblik nepotrebnega trpinčenja.

3.7

Evropska komisija predvideva samodejno izvzetje tradicionalnega lova na tjulnje, s katerim se ukvarjajo Inuiti za preživetje. Določbe o uporabi bodo opredelile primerne ukrepe za dokazovanje izvora izdelkov iz tjulnjev.

3.8

Države članice bodo Komisiji vsakih pet let predložile poročilo o ukrepih, ki so jih sprejele za izvajanje uredbe.

4.1

EESO z velikim zadovoljstvom sprejema pobudo Evropske komisije za usklajeno ureditev sprejemljivih načinov lova na tjulnje in trgovine z izdelki iz tjulnjev.

4.2

Predlog uredbe se osredotoča na dobro počutje živali in ne obravnava problematike v zvezi z ohranjanjem vrste. Evropske okoljevarstvene organizacije so poudarile potrebo, da se v zakonodajno besedilo vključi vidike ohranjanja vrste. Vendar ima EU v zvezi z ohranjanjem dobro zakonodajo in na voljo so ji specifični instrumenti za ohranjanje tjulnjev, ki dopolnjujejo ukrepe, vključene v predlog.

4.3

Jasno je, da bodo podnebne spremembe (predvsem taljenje zaledenelega morja) neposredno vplivale na življenjske razmere in razmnoževanje tjulnjev. Zato EESO Komisijo poziva, naj pripravi ocene in ustrezne znanstvene študije, da se pridobijo realni podatki o možnem negativnem učinku podnebnih sprememb na tjulnje ter po potrebi pregleda in sprejme ukrepe Skupnosti, namenjene ohranjanju vrste.

4.4

Pogodba o Evropski skupnosti ne ponuja specifične pravne podlage za ureditev vidikov v zvezi z dobrim počutjem živali. Ker te izrecne pravne podlage ni, mora EU to vrzel izpolniti tako, da uporabi druge pravne podlage, ki pa so za obravnavanje tega vprašanja enako legitimne. V danem primeru sporni člen 95 o drobitvi notranjega trga ponuja Evropski uniji možnost, da uskladi zakonodaje o dobrem počutju živali, kar je po sodni praksi Skupnosti koncept „splošnega pomena“. EESO je v svojem mnenju o krznu mačk in psov (11) izrazil svoje strinjanje z omenjeno pravno podlago za sprejemanje zakonodaje o dobrem počutju živali, in poudaril, da je v skladu s trgovinskimi pravili, pripravljenimi v okviru Svetovne trgovinske organizacije.

4.5

Ker na tem področju ni nadzora Skupnosti, pomanjkanje podatkov (kar EFSA uradno priznava) in ekonomski interes v ozadju tega otežkočata jasen, nepopačen pogled na lov na tjulnje zunaj EU. V državah, v katerih pobijajo tjulnje, možne zakonodajne spremembe z namenom prilagoditve novim merilom Skupnosti, v praksi ne bodo nujno pomenile bistvenega izboljšanja razmer glede pobijanja tjuljnjev.

4.6

Splošna prepoved, ki jo naknadno spremlja sistem izjem, je nov instrument, ki bi lahko pomenil dragocen precedens za prihodnje zakonodajne postopke Skupnosti. Zato EESO sistema izjem Skupnosti ne zavrača v celoti, zahteva pa odlog začetka njegove veljavnosti, tako da bi bila v prvih treh letih uporabe uredbe veljala splošna prepoved, z edino izjemo Inuitov, katerih preživetje je odvisno od lova na tjulnje. Odlog bi Evropski uniji omogočil, da bi tehnično razvila podrobnejši in strožji sistem izjem, kot je sistem, predviden v prvotnem predlogu; odlog bi tudi olajšal nadzor in določil nove elemente za vrednotenje možnega odobravanja izjem.

4.7

Poročilo Skupnosti o spremembah nacionalnih zakonodaj o lovu na tjulnje, ki naj bi ga predložili leta 2012, praktično izvajanje in nadzorni mehanizmi bi lahko oblastem Skupnosti po navedenem datumu zelo koristili pri ocenjevanju doseženega napredka in odobravanju morebitnih odstopanj. Pomanjkanje podatkov od Skupnosti zahteva več prizadevanj za pridobitev vseh ustreznih in potrebnih podatkov.

4.8

EESO upa, da bo zakonodajni predlog Komisije za države, kjer lovijo tjulnje, zagotovil stvarno pobudo za uskladitev njihovih zakonodaj in prakse z bolj „humanimi“ načini pobijanja tjulnjev. Sedanji položaj v zvezi s pobijanjem tjulnjev je nevzdržen in treba je doseči napredek za potrebne spremembe, čeprav ima EU na tem področju omejene pristojnosti.

4.9

EESO poudarja, da morajo države članice sprejeti sistem učinkovitih, odvračilnih in sorazmernih kazni, da se zagotovi doseg in učinkovitost nove zakonodaje o lovu na tjulnje. Učinkovit sistem kaznovanja bo prispeval h krepitvi notranjega trga in varstvu potrošnikov.

5.1

Čeprav predlog uredbe ne obravnava vprašanja upravičenosti lova na tjulnje, se zdi primerno, da se EESO opredeli glede nekaterih vprašanj, ki se ponavljajo v zvezi s tem. Prvič: treba je jasno ugotoviti, da pobijanja tjulnjev ni mogoče opredeliti kot ribiško dejavnost, temveč kot lov na sesalce. Drugič: vprašljivo je, ali je za krčenje morskih virov – konkretneje stalež trsk – mogoče kriviti tjulnje. Te teze, s katero poskušajo v nekaterih državah upravičiti lov na tjulnje, ni mogoče podkrepiti z nobeno znanstveno raziskavo. Zaradi kompleksnosti morskega ekosistema niso mogoče jasne opredelitve v tem smislu.

5.2

Komisija v svojem predlogu ne razlikuje med lovom na tjulnje velikega in majhnega obsega. Ta miselni pristop Komisije je utemeljen, če upoštevamo, da končni cilj predloga temelji na načelih dobrega počutja živali. Uvedbe specifičnih izjem za evropske države, v katerih izvajajo lov na tjulnje v majhnem obsegu, z vidika dobrega počutja živali ni mogoče upravičevati in bi lahko postavila pod vprašanj mednarodno zakonitost celotnega predloga.

5.3

Nadzor na tem področju je še posebno težaven in kompleksen; izvajati ga je treba v vremensko zelo neugodnih razmerah. Nadzor mora omogočati, da se ugotovi dejansko število pobitih živali in stopnjo upoštevanja ustreznih pravnih določb na terenu. Nadzorni sistem, ki ga upravlja izključno država, ki zahteva izjemo, se a priori ne zdi najboljša možnost za zagotavljanje njegove neodvisnosti. EU bi morala oblikovati skupino strokovnjakov, ki bi v državah, ki zahtevajo izjemo, na kraju samem opravljala nadzor. Financiranje te evropske skupine inšpektorjev bi morala prevzeti država, ki želi izvažati na trg Skupnosti. Tako bi imela EU na voljo več informacij za ocenjevanje učinkovitosti sistema za potrjevanje in označevanje.

5.4

Vzpostavitev sistema potrjevanja in prostovoljnega označevanja v državah, ki zahtevajo izjemo, je odziv na zahteve evropskih državljanov, večkrat izražene na javnem posvetovanju, ki ga je pripravila Komisija. Pobude za potrjevanje in označevanje morajo v vsakem primeru spremljati splošni ukrepi za prepoved trgovine z izdelki iz tjulnjev. V nasprotnem primeru se zdi dvomljivo, ali bo mogoče doseči cilje na področju dobrega počutja živali, ki si jih prizadeva doseči Komisija v svojem predlogu.

5.5

Merila za potrjevanje morajo biti v izvedbenih določbah uredbe opredeljena tako, da so pogoji za potrjevanje in označevanje jasni. V preteklosti je premajhna natančnost na tem področju imela za posledico nenatančno označevanje, ki je med potrošniki ustvarjalo zmedo in jih zavajalo. Na trgu je mogoče pogosto najti izdelke, ki so bili izdelani iz tjulnjev, vendar so označeni kot „olje iz morskih živali“ ali „ribje olje“. Nujno je, da označbe teh izdelkov ne navajajo samo vrste tjulnjev, temveč tudi izvor živali.

5.6

Odbor, ki bo Evropsko komisijo v okviru postopka odobravanja izjem podpiral, bi moral omogočiti sodelovanje vseh organizacij in akterjev, na katere se ta postopek nanaša.

11.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 218/59

—

energetska učinkovitost in prihranek energije,

—

raba in ohranjanje zemljišč,

—

voda in zrak,

—

emisije,

—

ravnanje z odpadki ter

—

ohranitev biotske raznovrstnosti,

—

krepitvi ozaveščenosti o okoljski problematiki pri delavcih, podjetnikih in državljanih;

—

vplivanju na trajnostno proizvodnjo;

—

spodbujanju trajnostne trgovine;

—

spodbujanju trajnostne potrošnje.

2.1

Razvoj prostovoljnih instrumentov je pomemben del evropske okoljske politike. Celo Komisija priznava, da „potencial teh instrumentov še ni v celoti izkoriščen“ (3).

2.2

Prostovoljni instrumenti na področju okolja lahko prinesejo veliko koristi, če:

2.3

Poleg sistema EMAS je EU pripravila, sprejela in izpopolnila še druge prostovoljne instrumente, kot npr. evropski znak za okolje (4), okoljsko deklaracijo proizvoda (Environmental Product Declaration, EPD) in oceno življenjskega kroga (Life Cycle Assessment, LCA), zelena javna naročila (Green Public Procurement)  (5), znamko Energy Star  (6), prostovoljne sporazume (7) , Agendo 21 in standard EN ISO 14001.

2.4

Sinergije z drugimi instrumenti okoljske politike so vse bolj učinkovite, npr. sinergija s sistemom EMS, opredeljenim s standardom ISO 14001 (8) (s 35 000 certifikati), ki temelji na zavezi najvišjih vodstev podjetij glede spoštovanja zakonodaje, stalnega izboljševanja in preprečevanja onesnaževanja.

2.5

V okviru akcijskega načrta za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo ter trajnostno industrijsko politiko (9) – o čemer Odbor pripravlja mnenje – je EMAS predstavljen kot instrument, ki deluje v sinergiji z:

2.6

Odbor že od leta 1992 meni, da ima sistem Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) pomembno vlogo pri spodbujanju in izboljševanju varstva okolja ter pozdravlja „predlagani sistem za boljše varstvo okolja, predvsem zato, ker bodo podjetja morala okoljske cilje doseči z lastnimi sredstvi, spodbudami za pazljivejše ravnanje, z boljšim in okrepljenim informiranjem“ (11), vključeni pa bodo morali biti tudi vsi delavci.

2.7

Uredba (ES) št. 761/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2001, ki je nadomestila uredbo iz leta 1993 in razširila možnost podelitve certifikata vsem „lokacijam“, je sledila reviziji, ki „temelji na razvoju politike Skupnosti na področju okolja, da bi poudarili prostovoljne instrumente in odgovornost posameznih akterjev na področju spodbujanja trajnostnega razvoja“ (12). Odbor je to pozdravil in v svojem mnenju tudi poudaril (13).

2.8

Odbor je ponovno poudaril, da so temeljni elementi sistema EMAS:

2.9

Med dodatnimi cilji sistema EMAS bi lahko bili:

2.10

Odbor zato pozdravlja pobudo Komisije za revizijo sedanje zakonodaje v zvezi s prostovoljnim sodelovanjem v sistemu EMAS, da bi lahko uresničili njegov polni potencial.

3.1

Cilj predloga revizije sistema Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) je z novo uredbo, ki nadomešča Uredbo (ES) št. 761/2001, Sklep 2001/681/ES in Sklep 2006/193/ES, je:

—

organov, pristojnih za registracijo,

—

akreditacijskih organov,

—

organov za nadzor,

—

okoljskih preverjevalcev.

—

trajnostne proizvodnje,

—

trajnostne trgovine in

—

trajnostne potrošnje.

11.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 218/65

1.1

EESO pozdravlja predlog Komisije. Gre za pomemben korak v pravo smer in lahko izboljša dobrobit živali v procesu zakola.

1.2

Odbor pozdravlja predlog, da mora biti upravljavec klavnice v celoti odgovoren za dobrobit živali v procesu zakola, vključno z zahtevo po uporabi standardnih operativnih postopkov, uvedbo spričeval o usposobljenosti in potrebo po imenovanju pooblaščenca za dobrobit živali.

1.3

Odbor poudarja, da mora imeti uradni veterinar ključno nadzorno vlogo, da v procesu zakola zagotovi popolno izvajanje pravilnih postopkov za dobrobit živali. O vseh spremembah standardnih operativnih postopkov je treba nemudoma obvestiti uradnega veterinarja.

1.4

Uradni veterinar mora biti še posebej odgovoren za redno preverjanje, da zagotovi ustrezno spremljanje postopkov zakola.

1.5

Predlog, da se dovoli odstopanje v primeru obrednih zakolov živali, je popolnoma v nasprotju s cilji za dobrobit živali v procesu zakola, ki so navedeni v predlogu uredbe.

1.6

Odbor pozdravlja nove postopke za depopulacijo in usmrtitev v nujnih primerih. Zelo pomembna je zlasti zahteva po oblikovanju akcijskega načrta, da se zagotovi skladnost s predpisi iz te uredbe pred začetkom delovanja. Objava ocenjevalnega poročila leto po koncu depopulacije je zelo dobrodošel predlog.

2.1

Vprašanja, povezana z dobrobitjo živali, pridobivajo na pomenu v EU, kar je zelo pomembno za družbo, ki zase trdi, da je napredna in civilizirana.

2.2

Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) je v znanstvenih mnenjih iz let 2004 in 2006 predlagala revizijo veljavne Direktive 93/119/ES.

2.3

V zakonodaji EU so bili odkriti konkretni problemi, na primer premalo usklajena metodologija pri novih metodah omamljanja in nejasne pristojnosti upravljavcev in vodij klavnic. Obstaja tudi potreba po ustreznem usposabljanju zaposlenih, ki delajo na področju zakola živali.

2.4

Treba je pojasniti pogoje za dobrobit živali, ki so zaklane zaradi obvladovanja bolezni. V primerih nujne usmrtitve živali je treba čim bolj spoštovati predpise, ki urejajo dobrobit živali, da se preprečijo zavlačevanja in nepotrebno trpljenje živali.

2.5

Treba je izboljšati razumevanje dobrobiti živali ter ga vključiti v pripravo živali in ravnanje z njimi pred zakolom.

2.6

Direktiva 93/119/ES bo razveljavljena in zamenjana s predlagano uredbo, področje uporabe zakonodaje pa bo ostalo nespremenjeno.

2.7

Predlog s spremembo direktive v uredbo omogoča enotno in hkratno uporabo povsod v EU, usklajeno z enotnim trgom.

3.1

Ta uredba določa pravila za usmrtitev živali za proizvodnjo živil, volne, kože, krzna ali drugih proizvodov ter za podobne postopke.

3.2

Odstopanje bo dovoljeno v primeru nujne usmrtitve, da se prepreči nepotrebna bolečina in trpljenje živali, ter v primerih, v katerih bi popolna skladnost s predpisi vodila v neposredno tveganje za zdravje in varnost ljudi.

3.3

Uredba se ne bo uporabljala v naslednjih primerih usmrtitev živali:

3.4

Živalim se med zakolom in povezanimi postopki prihrani vsakršna bolečina, vznemirjenje ali trpljenje, ki se jim je mogoče izogniti. Nosilci dejavnosti morajo sprejeti vse potrebne ukrepe, da pred zakolom ustrezno poskrbijo za živali in ravnajo tako, da so živali čim manj vznemirjene.

3.5

V skladu s členom 4(1) se živali sme usmrtiti samo po metodi, ki zagotavlja takojšnjo smrt, ali po omamljanju.

3.6

Možno je odstopanje, kadar so takšne metode določene v skladu z verskimi obredi; v tem primeru je žival lahko usmrčena brez predhodnega omamljanja, če je usmrtitev izvedena v klavnici. Države članice se lahko odločijo, da tega odstopanja ne uporabijo.

3.7

V Prilogi I je seznam metod omamljanja in natančen opis tehničnih specifikacij, omamljanje pa mora biti izvedeno v skladu s temi metodami. Preglede učinkovitosti procesa omamljanja je treba opravljati na zadostno reprezentativnem vzorcu živali, da se zagotovi ustreznost in doslednost procesa.

3.8

Kodeks dobre prakse Skupnosti v zvezi z metodami omamljanja iz Priloge I se lahko sprejme v skladu s postopkom iz člena 22(2), ki je bil opredeljen v sklepu Sveta iz leta 1999, ki določa postopek Komisije o uresničevanju pooblastil za izvajanje zakonodaje, ki so ji bila dodeljena, s pomočjo regulativnega odbora. Vsaka država članica bo imela predstavnika v tem odboru, ki mu bo predsedoval predstavnik Komisije.

3.9

Nosilci dejavnosti pripravijo in izvajajo standardne operativne postopke (SOP), da zagotovijo izvajanje usmrtitve in povezanih postopkov v skladu s členom 3(1). SOP morajo biti na zahtevo na voljo pristojnim organom. SOP morajo na področju omamljanja upoštevati proizvajalčeva priporočila in navodila za uporabo opreme. Poleg tega mora biti v primeru težav z opremo za omamljanje na voljo rezervna oprema.

3.10

Osebe, ki opravljajo usmrtitve in podobne postopke v klavnici, potrebujejo spričevalo o usposobljenosti. Ti postopki obsegajo: