25.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 200/1

—

obžaluje, da Komisija ni objavila pričakovanega akcijskega programa o mobilnosti v mestih, saj to lahko omeji možnosti politike mobilnosti v mestih;

—

pozdravlja številne pobude o mestni politiki, podane na ravni EU, in financiranje EU, ki je že podprlo vrsto mestnih pobud, zato meni, da je treba iti dlje, kot je predvideno v zeleni knjigi, in nadalje razširiti področje uporabe politike mobilnosti v mestih;

—

poudarja pomen tega, da so na voljo ustrezni mehanizmi financiranja, skupaj z mehanizmi za zagotavljanje učinkovitega sodelovanja. OR zato zagovarja model, v skladu s katerim se načrti za mestno mobilnost izvajajo s trajnostnimi dolgoročnimi javno-javnimi oz. javno-zasebnimi sporazumi ali sporazumi o mobilnosti;

—

poziva Komisijo k pripravi instrumenta financiranja, ki bi spodbujal mestna in velemestna območja k pripravi načrtov mobilnosti. Ta instrument financiranja bi moral biti neposredno na voljo regijam in mestnim območjem, ki ne bi potrebovala odobritve države članice. Načrti mestne mobilnosti bi morali biti v pristojnosti mest samih;

—

poziva Evropsko komisijo tudi k temu, da k procesu prispeva dodano vrednost s spodbudami financiranja, sistemi nagrajevanja in izmenjavo najboljših praks. OR je v mnenju o zeleni knjigi predlagal, da bi na podlagi določenih kazalnikov mestnim območjem z nizko stopnjo onesnaženosti in prometnih zastojev v EU podeljevali oznako, podobno „modri zastavi“, ekološki oznaki, ki se uporablja v vsej EU.

Glavni poročevalec

:

sir Albert Bore, član mestnega sveta Birminghama (UK/PES)

1.

obžaluje, da Komisija ni objavila pričakovanega akcijskega programa o mobilnosti v mestih, saj to lahko omeji možnosti politike mobilnosti v mestih;

2.

pozdravlja pobudo Evropskega parlamenta, ki je objavil poročilo na lastno pobudo, in njegov sklep, da se posvetuje z Odborom regij;

3.

pozdravlja številne pobude o mestni politiki, podane na ravni EU, in financiranje EU, ki je že podprlo vrsto mestnih pobud, zato meni, da je treba iti dlje, kot je predvideno v zeleni knjigi, in nadalje razširiti področje uporabe politike mobilnosti v mestih. Boljša in trajnostna mobilnost v mestih in velemestih lahko pomaga izboljšati kakovost življenja državljanov EU na mestnih območjih, zmanjšati emisije CO2 in odvisnost od fosilnih goriv ter okrepiti gospodarsko konkurenčnost, zato bi morala EU obnoviti prizadevanja na tem političnem področju. Program mora biti koherenten, EU pa mora v skladu z načelom subsidiarnosti podpirati ukrepe na lokalni in regionalni ravni s spodbujanjem najboljših praks, izmenjavo izkušenj ter raziskav in tehnološkega napredka;

4.

priznava, da EU že pomembno podpira raziskave na področju mobilnosti v mestih, pri urejanju javnega prometa in okoljskih vprašanjih. OR je v odzivu na zeleno knjigo Komisije o mobilnosti v mestih poudaril možno dolgoročno dodano vrednost spodbujanja načrtov mestne mobilnosti, na primer po vzoru francoskih ali nemških mest, da bi jih mesta v EU širše sprejela kot sredstvo za reševanje prometnih zastojev in onesnaževanja okolja; se zavzema za večjo vključitev mest v raziskave, ki jih EU financira na področjih mobilnosti v mestih, urejanja javnega prometa in okoljskih vprašanj. To je mogoče doseči z ustreznim prilagajanjem raziskovalnih programov;

5.

poudarja pomen tega, da so na voljo ustrezni mehanizmi financiranja, skupaj z mehanizmi za zagotavljanje učinkovitega sodelovanja. OR zato zagovarja model, v skladu s katerim se načrti za mestno mobilnost izvajajo s trajnostnimi dolgoročnimi javno-javnimi oz. javno-zasebnimi sporazumi ali sporazumi o mobilnosti. Za te sporazume o mobilnosti bi moralo biti omogočeno financiranje s sredstvi zasebnega sektorja, lokalnih, regionalnih in nacionalnih programov;

6.

meni, da ima EU pri tem nalogo, da v sodelovanju z Evropsko investicijsko banko oblikuje inovativne finančne instrumente, s katerimi bo mogoče financirati potrebno infrastrukturo za trajnostno mobilnost in naložbe v vozila z nizkimi emisijami ogljikovega dioksida. Dosedanje pobude na teh področjih so sicer dobrodošle, vendar pa je treba narediti velik korak od posameznih zglednih projektov do širše uvedbe v EU. Sporazumi o mobilnosti bi spodbujali močne zveze zainteresiranih strani, ki bi lahko prevzele tveganja, povezana z obsežnimi posojili, ki so potrebna za izgradnjo trajnostne prometne infrastrukture v velikem merilu;

7.

podpira predloge iz osnutka poročila Evropskega parlamenta, da se v finančni perspektivi za obdobje 2014–2020 prouči možnost evropskega finančnega instrumenta, ki bi omogočil sofinaciranje

8.

poziva Komisijo k pripravi instrumenta financiranja, ki bi spodbujal mestna in velemestna območja k pripravi načrtov mobilnosti. Ta instrument financiranja bi moral biti neposredno na voljo regijam in mestnim območjem, ki ne bi potrebovala odobritve države članice. Načrti mestne mobilnosti bi morali biti v pristojnosti mest samih. Pogosto so projekti na lokalni in regionalni ravni odvisni od zagotavljanja pravilne kombinacije javnih in zasebnih naložb; naloga EU pri tem je, da to spodbuja;

9.

poziva Evropsko komisijo tudi k temu, da k procesu prispeva dodano vrednost s spodbudami financiranja, sistemi nagrajevanja in izmenjavo najboljših praks. OR je v mnenju o zeleni knjigi predlagal, da bi na podlagi določenih kazalnikov mestnim območjem z nizko stopnjo onesnaženosti in prometnih zastojev v EU podeljevali oznako, podobno ekološki oznaki „modra zastava“.

10.

Učinkoviti, delujoči in trajnostni sistemi mestnega prevoza pomembno prispevajo h gospodarski konkurenčnosti mest, regij in celotne Evropske unije. V skladu z načelom subsidiarnosti so za razvoj tovrstnih sistemov sicer pristojne lokalne in regionalne oblasti, vendar je naloga Evropske unije, da spodbuja najboljšo prakso, omogoča skupno učenje, pospešuje prenos tehnologije in zagotavlja združljivost uporabljenih tehnologij, da se zagotovi nemoten promet med državami članicami.

11.

Medtem ko se svetovna recesija poglablja in evropska podjetja s težavo ohranjajo tržne deleže na vse bolj konkurenčnih svetovnih trgih, bi morala EU postati zgled in prevzeti svoj del odgovornosti z zagotavljanjem, da kakovostna mestna infrastruktura za pretok ljudi in blaga daje evropskim podjetjem prednost pred mednarodnimi konkurenti in ne zmanjšuje njihove konkurenčne sposobnosti. Zato je nujno, da se ohranja dinamika pobude o mobilnosti v mestih, ki je privedla do objave zelene knjige septembra 2007, in da EU opredeli konkretne ukrepe za podporo tega programa.

12.

podpira takojšen pregled, oceno in uskladitev obstoječih mestnih statistik in podatkovnih baz, da se ugotovi, ali jih je treba izboljšati;

13.

podpira takojšno vzpostavitev evropskega internetnega portala in foruma o mestni mobilnosti, da se omogočita lažja izmenjava in širjenje informacij, dobrih praks in inovacij, zlasti na področju spodbujanja trajnostnega prevoza;

14.

podpira predlog za uvedbo letne evropske nagrade za pomembne in v prakso prenosljive prometne pobude in projekte, vendar predlaga, naj bo to del uvedbe oznake, podobne ekološki oznaki „modra zastava“, ki bi se na podlagi določenih kazalnikov podeljevala mestnim območjem z nizko stopnjo onesnaženosti in prometnih zastojev v EU;

15.

podpira razvoj nove pobude CIVITAS, vendar predlaga, da se mehanizmi za spodbujanje širjenja učenja in inovacij, ki so rezultat projektov CIVITAS, pregledajo in izboljšajo, kjer je to mogoče;

16.

načeloma podpira povečanje financiranja programa za raziskave in razvoj na področju inteligentnih prometnih sistemov (ITS), vendar priznava, da je uresničitev želene povezanosti in interoperabilnosti sistema velik izziv.

17.

močno podpira spodbujanje integriranih trajnostnih načrtov za prevoz v mestih (načrti mestne mobilnosti), vendar ob upoštevanju morebitnih pomislekov v zvezi s subsidiarnostjo poudarja, da ima EU sicer vlogo pri spodbujanju priprave tovrstni načrtov, tako da podpira dobre prakse, vendar pa so mesta in regije tisti, ki odločajo o pripravi tovrstnih načrtov, torej tudi o tem, ali se vanje vključi širše območje, od koder se ljudje vozijo na delovno mesto;

18.

močno podpira predlog, da bi bili integrirani načrti mobilnosti pogoj za evropsko financiranje in sofinanciranje projektov mestnega prometa, saj bo to dodatna spodbuda za pripravo tovrstnih načrtov;

19.

močno podpira uvedbo smernic o finančnih spodbudah EU v okviru obstoječih instrumentov regionalne politike za usklajene nacionalne in regionalne naložbe, delovne programe in projekte, povezane z mestnim prometom in prevozi na delovno mesto iz širšega območja, pod pogojem, da te naložbe izpolnjujejo okoljske in socialno-ekonomske cilje EU, vključno z doseganjem interoperabilnosti med vsemi načini prevoza. Podpira tudi uvedbo evropskega instrumenta financiranja v okviru finančne perspektive za obdobje 2014–2020 za sofinanciranje načrtov mestne mobilnosti, s katerim se ne bodo financirali projekti, temveč rezultati, ki so v skladu z okoljskimi in socialno-ekonomskimi cilji EU, ter poziva, naj se prouči možnost zgodnjega financiranja majhnih pilotnih pobud. Poiskati je treba bolj ambiciozne instrumente za obsežnejše financiranje v podporo pripravi načrtov mestne mobilnosti, ki morajo biti povezani z javno-javnimi ali javno-zasebnimi sporazumi o mestni mobilnosti, ki jih financirajo zasebni sektor ter lokalni, regionalni in nacionalni programi;

20.

pozdravlja izvedbo študije o izkušnjah z vključitvijo prevoznin (vključno s pametnimi karticami) in bi podprl nadaljnjo študijo o zagotavljanju intermodalnih informacij v mestnih naseljih EU; poziva tudi k proučitvi interoperabilnosti pametnih kartic s ciljem, da bi se jih v prihodnosti uporabljalo za vozovnice, ki bi veljale na vseh velemestnih območjih v Evropski uniji;

21.

podpira poziv Komisiji, naj pripravi poročilo o plačevanju cestnin za vožnjo v mestih in možnostih, da se zanje določijo smernice, ter o cestninah za dostop do velemest in centrov mest. To je sicer zelo kompleksen projekt, vendar prinaša pomembne koristi, zlasti z vidika skladnih načrtov mestne mobilnosti, in predstavlja korak k intermodalnim sistemom plačevanja na enem mestu.

22.

močno podpira uvedbo evropske pobude za standardizacijo in certifikacijo opreme z vidika varnosti, udobja (hrup, vibracije), interoperabilnosti omrežij, dostopnosti za osebe z omejeno mobilnostjo, trajnostnega načina prevoza in čistih prevoznih sredstev na podlagi bilance onesnaževanja s CO2;

23.

močno podpira predlog, da se znaten del sredstev, odobrenih z načrtom za oživitev evropskega gospodarstva, nameni naložbam in projektom na področju mestnega prometa, ki že potekajo ter jih je mogoče takoj financirati, če so te naložbe v skladu z okoljskimi in socialno-ekonomskimi cilji EU.

24.

poziva Evropsko komisijo, naj na lokalni ravni spodbuja večjo povezanost teh ukrepov z drugimi politikami EU, kot so okoljska politika, politika trajnostnega razvoja mest, prevoza oseb in blaga na nemestnih območjih, podnebnih sprememb in regionalna politika;

25.

znova poziva k uvedbi mehanizma na ravni EU za poročanje o napredku pri izvajanju načrtov mestne mobilnosti, ki bi lahko bili drugim mestom vzor. Ta proces bi se moral začeti z analitično študijo, ki bi jo s sredstvi podprla EU, njen namen pa bi bil pregledati stanje v mestih po vsej EU in njihove pristope k zmanjšanju prometnih zastojev, izboljšanju kakovosti okolja in zagotavljanju bolj trajnostnih načinov prevoza, vključno z nemotoriziranimi načini.

25.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 200/5

—

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti posebno pomembno vlogo pri uresničevanju Evropskega raziskovalnega prostora;

—

poudarja, da bi morale Evropska komisija in države članice sprejeti potrebne ukrepe, da se zagotovi polna in učinkovita vključenost lokalnih in regionalnih oblasti v izvajanje pobud, povezanih z Evropskim raziskovalnim prostorom;

—

priznava potrebo po sodelovanju med EU in sosednjimi državami na področju znanosti in tehnologije. Slednje bi morale sodelovati ne le v okvirnem programu EU za raziskave, ampak tudi pri drugih razsežnostih Evropskega raziskovalnega prostora, kot so usklajevanje raziskovalnih programov in infrastrukture, uveljavljanje načel izmenjave znanja in mobilnost raziskovalcev brez ovir;

—

želi zagotoviti usklajeno uporabo sedmega okvirnega programa za raziskave (7OP), strukturnih skladov, okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (CIP) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EARDF), saj je to nujno za konkurenčnost EU in sinergijo med politikami kohezije, raziskav, visokega šolstva in inovacij na nacionalni in regionalni ravni, kot je OR že zapisal v preteklih mnenjih.

Poročevalec

:

Jyrki Myllyvirta (FI/EPP), župan Lahtija

1.

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti posebno pomembno vlogo pri uresničevanju Evropskega raziskovalnega prostora. So ključni akterji pri razvoju regionalnih strategij za raziskave in inovacije, pogosto upravljajo raziskovalne ustanove in podpirajo inovativno okolje, ker imajo za to potrebne izkušnje. Poleg tega imajo mesta ali regionalne uprave ponavadi priznane zakonodajne pristojnosti in lasten proračun za raziskave ali drugače pomembno spodbujajo in sofinancirajo raziskave in razvojne dejavnosti. Na lokalni in regionalni ravni je treba imeti učinkovit in funkcionalen institucionalni sistem, če naj bosta priprava in izvajanje raziskovalnih dejavnosti uspešni in donosni;

2.

lokalne in regionalne oblasti so zato med glavnimi zainteresiranimi stranmi pri politikah in pobudah za poglabljanje in, kar je še pomembneje, širitev Evropskega raziskovalnega prostora, zlasti njegove vizije močnih raziskovalnih in visokošolskih ustanov v inovativnem okolju, ter mednarodnega sodelovanja in usklajevanja raziskovalnih dejavnosti;

3.

poudarja velik pomen mest in regij pri razvoju inovativnega okolja. Njihova politika močno vpliva tako na vzpostavljanje Evropskega raziskovalnega prostora v smislu mobilnosti znanstvenikov – kajti znanstvenike privlači le raznoliko, strpno in inovativno okolje – kot tudi na razvojne centre za raziskovalno infrastrukturo. Pri tem so pomembne lokalne inovacijske politike, tehnološki centri, podjetniški inkubatorji, znanstveni parki in skladi tveganega kapitala (1).

4.

meni, da predlagana pobuda pomembno prispeva k poglabljanju in širitvi Evropskega raziskovalnega prostora. V svojem mnenju o Evropskem raziskovalnem prostoru – nove perspektive (1) je Odbor poudaril, da je treba okrepiti proces vzpostavljanja Evropskega raziskovalnega prostora, kar bo prispevalo k oblikovanju Evrope kot najbolj dinamičnega gospodarstva na svetu (2);

5.

poudarja, da bi morale Evropska komisija in države članice sprejeti potrebne ukrepe, da se zagotovi polna in učinkovita vključenost lokalnih in regionalnih oblasti v izvajanje (2) pobud, povezanih z Evropskim raziskovalnim prostorom. Znanje in inovativnost morata postati gonilna sila gospodarstva. Aktivna prisotnost lokalnih in regionalnih oblasti v Evropskem raziskovalnem prostoru bo povečala produktivnost in konkurenčnost;

6.

opozarja, da so mesta in regije zlasti pomembni pri mednarodnem sodelovanju na področju znanosti in tehnologije. Mesta in regije v okviru svojih politik na področju raziskav s podpornimi programskimi, strukturnimi in zakonodajnimi okvirnimi pogoji pomembno prispevajo k ustvarjanju evropske dodane vrednosti na področju raziskav in k oblikovanju živega Evropskega raziskovalnega prostora (1);

7.

pozdravlja sporočilo, zlasti cilj, da se okrepi znanstvena in tehnološka baza EU, poveča konkurenčnost njene industrije in prispeva k soočanju s svetovnimi cilji v okviru „globalne odgovornosti“;

8.

opozarja Evropsko komisijo, naj natančno spremlja izvajanje dogovorjenega načela o vključevanju mest, „vključno z regionalnimi organi in zainteresiranimi stranmi, kot so univerze in raziskovalne organizacije, civilna družba in podjetja, ki bi naj bila aktivno vključena v upravljanje Evropskega raziskovalnega prostora“ (3), in sklicevanja na upoštevanje načel subsidiarnosti in spremenljive geometrije;

9.

priznava potrebo po sodelovanju med EU in sosednjimi državami na področju znanosti in tehnologije. Slednje bi morale sodelovati ne le v okvirnem programu EU za raziskave (4), ampak tudi pri drugih razsežnostih Evropskega raziskovalnega prostora, kot so usklajevanje raziskovalnih programov in infrastrukture, uveljavljanje načel izmenjave znanja in mobilnost raziskovalcev brez ovir (5);

10.

poudarja pomen sodelovanja na področju znanosti in tehnologije s sosednjimi državami, ki lahko močno vpliva na regionalni razvoj na območju EU. To lahko velja za Rusijo in njeno pomembno zmogljivost na področju znanosti in tehnologije, pa tudi za države vzhodne Evrope, Balkana in Sredozemlja, ki niso članice EU.

11.

pozdravlja ukrepe, ki bodo sosednjim državam omogočili sodelovanje v 7OP in okvirnem programu za konkurenčnost in inovativnost (CIP), kar bi programoma dalo dodatno teritorialno razsežnost;

12.

opozarja na sklepe strokovne skupine za Evropski raziskovalni prostor (6) o vse večjem pomenu nacionalnih in regionalnih zainteresiranih strani pri razvoju večjih novih evropskih pobud, kot so ERA-NET, Eurostars, Evropski inštitut za tehnologijo (EIT) ali skupne tehnološke pobude in grozdi;

13.

želi zagotoviti usklajeno uporabo 7OP, strukturnih skladov, CIP in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EARDF), saj je to nujno za konkurenčnost EU in sinergijo med politikami kohezije, raziskav, visokega šolstva in inovacij na nacionalni in regionalni ravni, kot je OR že zapisal v preteklih mnenjih (7);

14.

močno poudarja, da je treba okrepiti evropske zmogljivosti za raziskave, usposabljanje in inovacije v okviru podpore za raziskovalno infrastrukturo, raziskav v korist MSP, regionalnih grozdov, usmerjenih v raziskave, sprostitve potenciala na področju raziskav v „konvergenčnih“ regijah EU, vprašanj na področju „znanosti v družbi“ in „horizontalnih“ dejavnosti v mednarodnem sodelovanju (8);

15.

zagovarja široko razlago pojma inovacij, ki zajema družbene in humanistične vede in njihovo plodno vzajemno delovanje z urbano in regionalno kulturo določenega kraja;

16.

opozarja, da je cilj o doseganju kritične mase na ravni raziskovalnih inštitutov in mednarodnih mrež odvisen od teme študije, raziskovalnega področja in udeležencev. Za vsa mednarodna partnerstva se ne bi smelo uporabljati enakega pristopa;

17.

opozarja na cilj iz zelene knjige (5) o primernem ravnotežju med institucionalnim in na konkurenci temelječim financiranjem. V skladu s stališči iz preteklih mnenj o sorodnih vprašanjih Odbor regij poziva k nadaljnji razpravi o ustreznem ravnotežju med institucionalnim in na konkurenci temelječim financiranjem;

18.

meni, kot je izrazil že v preteklosti (1), da je treba prepustiti izbiro zanimivih in koristnih raziskovalnih tem znanstvenikom in njihovim skupnostim (pristop od spodaj navzgor) ter zaupati v prostovoljno in horizontalno povezovanje v mreže, namesto da bi dajali prednost okornemu vodenju od zgoraj in s tem ritualnemu sodelovanju;

19.

poziva k skladnosti politik v primeru programov, ki se izvajajo na več ravneh in v katerih sodeluje večje število interesnih skupin, zlasti tistih, pri katerih sodelujejo partnerji iz tretjih držav, za kar je potreben učinkovit sistem upravljanja na več ravneh (7).

20.

se povsem strinja, da je mobilnost raziskovalcev bistvena za mednarodno sodelovanje na področju znanosti in tehnologije, in zlasti poudarja naslednje:

21.

poudarja, da je treba pritegniti tudi odlične znanstvenike iz neevropskih držav in zato poudarja pomen programov mobilnosti EU, kot je program Marie Curie, ter podpornih ukrepov, ki so jih nekatere regije sprejele za spodbujanje vračanja znanstvenikov (1).

22.

se strinja s sklepi Sveta za konkurenčnost z dne 30. maja 2008, v katerih Svet Komisijo in države članice poziva k podpori regionalnih in lokalnih oblasti pri dostopu do sodobne raziskovalne infrastrukture ter gradnji in vzpostavljanju takšne infrastrukture. Odbor tako predlaga, da:

23.

poudarja pomen regionalnih in lokalnih oblasti pri spodbujanju skupnih programov raziskav, vključno s tistimi, v katerih sodelujejo tretje države, saj bolje poznajo konkretne lokalne razmere na področju znanosti, tehnologije in gospodarstva, zato vedo, kdaj je potrebno sodelovanje na področjih, ki so strateškega pomena (2). Nekatere regije v Evropi so že uspešno vključene v sodelovanje pri usklajevanju instrumentov za programe raziskav, kot na primer pri projektih ERA-NET. Mesta in regije bi morali biti tako kot države članice vključeni v širjenje sporazumov o sodelovanju v okviru skupnega programskega načrtovanja (2).

24.

opozarja, da sporočilo ne upošteva vseh lokalnih in regionalnih vidikov ter da Evropska komisija ni predložila ocene učinkov za to sporočilo. To mnenje se nanaša na pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti ter poudarja poseben pomen mednarodnega sodelovanja na področju znanosti in tehnologije za mesta in regije.

25.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 200/9

—

priznava, da je prispevek turizma pomemben za nacionalni BDP v vseh državah članicah, čeprav se vloga in korist turizma kot podjetniške dejavnosti na ravni nacionalnih gospodarstev ter lokalnega in regionalnega razvoja v posameznih državah članicah zelo razlikujeta;

—

ugotavlja, da se turistična industrija sooča z mnogimi izzivi, v prvi vrsti z gospodarsko krizo. Zato je nujno treba okrepiti turistično industrijo in podpreti podjetništvo v tem sektorju, zlasti zaradi socialne razsežnosti turizma na področju zaposlovanja ter socialne in regionalne kohezije;

—

poudarja, da mora biti razvoj turizma vzdržen, da se ne tratijo naravni viri in uničuje naravno okolje. Spoštovati je treba naravno bogastvo v regiji in ga izkoriščati za trajnosten in okolju prijazen razvoj turizma, cilj pri tem pa je ohraniti in izboljšati okolje, ga zaščititi za prihodnje generacije in ustvariti pogoje za razvoj novih zaposlitvenih možnosti.

Poročevalec

:

Konstantinos TATSIS (EL/EPP), predsednik samoupravne prefekture Drama-Kavala-Ksanti

1.

priznava, da je prispevek turizma pomemben za nacionalni BDP v vseh državah članicah, čeprav se vloga in korist turizma kot podjetniške dejavnosti na ravni nacionalnih gospodarstev ter lokalnega in regionalnega razvoja v posameznih državah članicah zelo razlikujeta;

2.

ugotavlja, da je turizem za številna regionalna gospodarstva temeljni vir ustvarjanja bogastva, vendar je bila evropska razsežnost tega vprašanja doslej zelo omejena. Hkrati pozdravlja sporočilo Komisije „Obnovljena turistična politika EU: Na poti k močnejšemu partnerstvu za evropski turizem“ in „Program za trajnostni in konkurenčni evropski turizem“;

3.

izraža zadovoljstvo, da je bil turizem v novem členu 195 Pogodbe o delovanju Evropske unije (Lizbonske pogodbe) priznan kot področje, na katerem EU dopolnjuje dejavnost držav članic, zato izraža upanje, da bo pogodbo mogoče čim prej ratificirati, da bi tako zagotovili trdno pravno podlago za ukrepe EU na tem področju.

4.

ugotavlja, da sta pomen turizma in vloga turističnega sektorja raznolika, saj bistveno prispevata ne le k evropskemu gospodarstvu kot celoti, temveč tudi k razvoju nacionalnega gospodarstva številnih držav članic ter k rasti nacionalnega BDP-ja. Hkrati razvoj turizma – poleg tega, da je velikega pomena za izobraževanje in spodbujanje zdravja ter smiselno preživljanje prostega časa in počitka – močno vpliva tudi na področje zaposlovanja zaradi odvisnosti številnih poklicev od turističnih tokov ter velikega števila zaposlenih v turistični infrastrukturi in dejavnostih okrog nje;

5.

dodaja, da turizem pozitivno prispeva k spodbujanju večje socialne kohezije, saj del tako ustvarjenega dohodka porazdeli v vsej družbi in s tem nekaterim regijam, zlasti tistim, ki nimajo drugih virov ustvarjanja bogastva, nudi možnosti za razvoj in ustanavljanje podjetij. Na območjih z nenehnim upadanjem števila prebivalcev in neugodnimi gospodarskimi razmerami je lahko rastoči turistični sektor celo protiutež, ki lahko v nekaterih primerih zaobrne negativni trend ter spodbudi potrebne strukturne spremembe;

6.

opozarja, da je treba poudariti pomen turizma pri razvijanju socialne zavesti v Evropi zaradi mobilnosti državljanov Unije. Prispevek turizma k večanju te zavesti z odnosi in stiki, ki jih imajo državljani z drugimi državami članicami, drugimi družbenimi kulturami in najrazličnejšimi deželami, krepi občutek raznolikosti, hkrati pa tudi občutek skupne perspektive. Mobilnost državljanov, ki jo omogoča razvoj turizma v evropskih regijah, je osnovni element koncepta evropskega državljanstva;

7.

ugotavlja, da je razvoj turizma neposredno povezan s področji, kot sta okolje in kultura. Z okoljskega vidika je treba spodbujati politike za trajnosten in vzdržen razvoj turizma, da bo mogoče izkoristiti okolje in ga tako tudi zaščititi. Na kulturnem področju pa turizem omogoča izkoriščanje sodobne kulturne produkcije in bogastva evropske kulturne dediščine;

8.

poudarja, da je turizem na regionalni ravni zanesljiv vir zaposlovanja, da prispeva k povečevanju in spodbujanju zaposlovanja ter da je izredno pomemben pri uresničevanju ciljev lizbonske strategije v zvezi z večjim zaposlovanjem.

9.

ugotavlja, da se turistična industrija sooča z mnogimi izzivi, v prvi vrsti z gospodarsko krizo. Zato je nujno treba okrepiti turistično industrijo in podpreti podjetništvo v tem sektorju, zlasti zaradi socialne razsežnosti turizma na področju zaposlovanja ter socialne in regionalne kohezije;

10.

poudarja, da mora biti razvoj turizma vzdržen, da se ne tratijo naravni viri in uničuje naravno okolje. Spoštovati je treba naravno bogastvo v regiji in ga izkoriščati za trajnosten in okolju prijazen razvoj turizma, cilj pri tem pa je ohraniti in izboljšati okolje, ga zaščititi za prihodnje generacije in ustvariti pogoje za razvoj novih zaposlitvenih možnosti;

11.

opozarja, da so načrti za urejanje prostora v turistične namene na regionalni ravni instrument, s katerim bo mogoče najti pravilno ravnovesje med razvojem podjetništva in izkoriščanjem naravnega okolja ter se izogniti tratenju naravnih in energetskih virov posameznih regij. Nekatere regije so že določile zgornjo mejo za turistične zmogljivosti, predlaga pa se, da bi se o tej praksi razpravljalo v okviru izmenjave najboljših praks. V zvezi s tem Odbor priporoča, da se določijo posebna merila za oceno te zgornje meje glede na regionalne razvojne cilje, potrebe družbe in ustvarjanje novih delovnih mest;

12.

ugotavlja, da se konkurenca na področju turizma pojavlja v treh oblikah: prvič, kot zunanja konkurenca med nacionalnimi turističnimi destinacijami v Evropski uniji in destinacijami zunaj njenih meja; drugič, kot notranja konkurenca med različnimi evropskimi destinacijami, in tretjič, kot konkurenca znotraj države med nacionalnimi destinacijami. Vsaka od teh oblik konkurence ima posebne značilnosti, zato je za vsako potreben drugačen pristop;

13.

ugotavlja, da med izzive, s katerimi se ta industrija srečuje na regionalni ravni, spada sezonskost turizma. Zaradi narave problema rešitve ne smemo iskati na nacionalni ravni, temveč na regionalni, saj je sezonska odvisnost povezana s posebnimi socialnimi in regionalnimi značilnostmi, ki neposredno vplivajo na turistične tokove. Nasprotno pa je na državni ravni mogoče razviti in spreminjati turistični produkt z različnih vidikov in odvisno od sezone;

14.

priznava, da je turizem načeloma storitvena dejavnost, ki jo zaznamuje močna konkurenca in stremljenje strank po čim večji kakovosti. Zato mora biti delovna sila v tej panogi na visoki ravni in ustrezno izobražena;

15.

opozarja, da je treba podpreti podjetja, dejavna na področju turizma, da bodo privlačna za kvalificirano delovno silo z ustrezno izobrazbo. Tako bo turistični produkt ustvaril večjo dinamičnost v Evropi, kar bo bistveno izboljšalo storitve za obiskovalce in povečalo privlačnost evropskih turističnih destinacij;

16.

poudarja, da je treba podpreti mala in srednje velika podjetja na podlagi načela „najprej pomisli na male“ (Think Small First), ki je omenjeno v uredbi o MSP. Turistični sektor večinoma sestavljajo MSP. Zato jim mora biti zakonodajni okvir, ki ureja njihovo delovanje, bolj naklonjen, sprejeti pa je treba neposredne ukrepe za ohranitev obstoječih delovnih mest in ustvarjanje novih zaposlitvenih možnosti.

17.

opozarja, da je turistično industrijo treba krepiti v okviru splošnejše razvojne politike Unije ob upoštevanju njenih temeljnih prednostnih nalog in glavnih instrumentov na tem področju;

18.

predlaga izvajanje javnih in zasebnih pobud, da bi se tako spodbudila večja povezanost med evropskimi regijami tako po zraku kot po morju ter s tem povečala mobilnost evropskih državljanov;

19.

poudarja, da je izkoriščanje in varstvo okolja v okviru vzdržnega in trajnostnega razvoja eden od dveh glavnih stebrov razvoja;

20.

dodaja, da je drugi steber razvoja krepitev socialne razsežnosti turizma v okviru zaščite delovnih mest in potrebe po širši porazdelitvi bogastva, ustvarjenega s turizmom, v družbi;

21.

v zvezi s tem predlaga, da se sprejmejo pobude za povečanje zaposlovanja na področju turizma s programi usposabljanja delavcev ter ukrepi za povezovanje turizma z okoljem in spodbujanje trajnostnega razvoja turizma, da se podpre uvedba novih tehnologij v regionalni turistični produkt s pomočjo povezave teh tehnologij s kulturo in splošnimi storitvami, da se spodbuja povezovanje turističnih destinacij na evropski ravni v mreže ob upoštevanju varstva okolja, promocije lokalne proizvodnje in izboljšanja storitev ter da se spodbudijo podjetniške prakse, ki prispevajo k socialnemu napredku v širšem smislu in k porazdeljevanju bogastva v družbi na lokalni ravni;

22.

opozarja, da je treba spodbujati obstoječe prakse in trenutne ukrepe Skupnosti, kot je pilotni projekt o socialnem turizmu v Evropi in pobuda Destinacija odličnosti (EDEN), ter jih oblikovati bolj sektorsko. Zato pozdravlja pobudo, da se vsako leto izbere več kategorij, ki se vsako leto ponovijo, da se s spreminjanjem vsebine ne bi pretrgala kontinuiteta iz leta v leto; obenem poziva Evropsko komisijo, da sprejme ukrepe za krepitev čezmejnega in medregionalnega sodelovanja lokalnih in regionalnih oblasti, da bi se tako spodbujala ponudba skupnih turističnih proizvodov;

23.

poudarja, da je treba podpirati alternativne oblike turizma, da se izkoristijo vse obstoječe možnosti ter tako ustvarijo nove storitve in spodbujajo novi produkti;

24.

predlaga, da se pripravi evropski model trajnostnega razvoja turizma na podlagi programa, ki bo zajemal vključitev kulture v turistične produkte, varstvo okolja, spodbujanje konkurenčnosti evropske turistične ponudbe, izboljšanje povezljivosti med regijami po zraku in po morju, podpiranje podjetništva in uvedbo novih tehnologij;

25.

priporoča, da se okrepi vloga Evropskega centra za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop) kot povezave z regionalnimi oblastmi in se mu zaupa naloga nadaljnjega proučevanja zahtev glede kvalifikacij v turističnem sektorju, ki temeljijo na potrebah in željah regij, da bi še izboljšali zaposlitvene možnosti in raven ponujenih storitev;

26.

predlaga, da se evropska izkušnja z „lokalnimi akcijskimi načrti zaposlovanja ‚uporabi po zgledu 89‘ pilotnih lokalnih paktov zaposlovanja“ in da se ob sodelovanju lokalnih in regionalnih oblasti, predstavnikov hotelskega, prostočasnega in kulturnega sektorja, zastopnikov delavcev v teh sektorjih ter socialnih akterjev evropskega alternativnega turizma pripravijo načrti na regionalni ravni, na kateri naj bi se izvajala celovita politika podpore zaposlovanju v turističnem sektorju. Predlaga, da se ukrepi v teh načrtih vključijo v finančno podporo regionalnih strukturnih skladov;

27.

predlaga, da se sprejmejo ukrepi za začasno zmanjšanje pristojbin na regionalnih letališčih, da bi tako spodbudili promet in okrepili njihove neposredne povezave z glavnimi viri turističnih tokov.

25.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 200/13

—

pozdravlja jasno sporočilo predsednika Evropske komisije g. Barrosa, ki je na vrhu G20 v Londonu 2. aprila 2009 poudaril pomen petih področij usklajenega ukrepanja za oživitev gospodarstva. Ta področja so: usklajevanje davčnih spodbud na svetovni ravni, ustvarjanje trajnega povpraševanja s spodbudami za povečanje zaupanja, nujna spodbuditev globalnega upravljanja, spodbujanje trgovine ter spodbude na področju razvoja in podnebnih sprememb;

—

glede na pričakovan nesorazmeren vpliv krize na različne regije poudarja pomen uresničitve cilja ozemeljske kohezije v okviru predlaganih ukrepov za ohranitev ali ustvarjanje delovnih mest in spodbujanje gospodarske dejavnosti;

—

podpira pristop Evropske unije, ki želi s spodbudo za povečanje kupne moči in ukrepi na prednostnih področjih lizbonske strategije (konkurenčnost in inovacije, trajnostni razvoj in socialna kohezija) zagotoviti močno podporo, ki je potrebna za oživitev gospodarstva.

Poročevalec

:

Dietmar Brockes (DE/ALDE), poslanec deželnega parlamenta Severnega Porenja-Vestfalije

1.

izraža veliko zaskrbljenost zaradi naglega poslabšanja gospodarskih razmer v državah članicah EU, njihovih regijah in občinah ter zaradi dejstva, da je kriza močno prizadela celotno svetovno gospodarstvo;

2.

izraža zadovoljstvo, ker je Evropska komisija kot odziv na svetovno finančno in gospodarsko krizo hitro pripravila paket za oživitev gospodarstva, in hkrati opozarja, da so bile gospodarske napovedi, na katerih temelji paket, zaradi razvoja dogodkov že popravljene navzdol;

3.

pozdravlja jasno sporočilo predsednika Evropske komisije g. Barrosa, ki je na vrhu G20 v Londonu 2. aprila 2009 poudaril pomen petih področij usklajenega ukrepanja za oživitev gospodarstva. Ta področja so: usklajevanje davčnih spodbud na svetovni ravni, ustvarjanje trajnega povpraševanja s spodbudami za povečanje zaupanja, nujna spodbuditev globalnega upravljanja, spodbujanje trgovine ter spodbude na področju razvoja in podnebnih sprememb;

4.

poudarja, da je globalna finančna in gospodarska kriza preizkušnja za tržno gospodarstvo, zato vse nosilce odgovornosti na gospodarskem področju poziva k odločnemu in premišljenemu odzivu na krizo ter opogumljanju državljanov z lastnim zglednim delovanjem;

5.

ostro kritizira ekscese finančnega sektorja, ki so se pokazali pri financiranju s posojili (leveraging) in izvedenih finančnih instrumentih, kot so zadolžnice, zavarovane z dolgom (collateralised debt obligations), vrednostni papirji, zavarovani s premoženjem (asset backed securities) in zamenjava neplačil (credit default swaps), pa tudi preslab nadzor nacionalnih, evropskih in mednarodnih nadzornih organov in institucij ter pomanjkljivosti finančnih predpisov;

6.

poziva Evropsko komisijo in države članice, da si v prihodnjih razpravah o novi svetovni finančni ureditvi prizadevajo za ustrezno in učinkovito prenovo celotnega finančnega sistema (vključno z investicijskim bančništvom, hedge skladi in lastniškim kapitalom), da se prepreči ponovitev teh ekscesov. Ta mora vključevati:

7.

je bolj kot kdajkoli prepričan, da morata realno gospodarstvo in njegov finančni sistem služiti ljudem; meni, da je treba urejanje s predpisi in nadzor, zlasti pravila iz sporazuma Basel II, razširiti na vse akterje finančnega sistema, vključno s hedge skladi, lastniškim kapitalom in drugimi nereguliranimi finančnimi organi;

8.

meni, da je strukturna in temeljna reforma svetovnega finančnega sistema prav tako pomembna kot podporni ukrepi za gospodarstvo, ki jih sprejemajo EU in države članice zaradi sedanje gospodarske krize; novo zaupanje v finančne trge bo preprečilo, da bi tržno gospodarstvo na splošno in trajno izgubilo veljavo. To zaupanje je mogoče znova vzpostaviti le z jasno, učinkovito, razumljivo in dobro pojasnjeno popravo sedanjih pretresov na finančnih trgih;

9.

meni, da izredni časi zahtevajo izredne ukrepe, ki morajo biti izvedeni hitro, saj je ravno to sedaj odločilnega pomena. Obenem je treba pozabiti na ustaljene vzorce razmišljanja in upoštevati maastrichtske kriterije v prenovljeni različici ter povečati prožnost meril pakta za stabilnost in rast za javne finance (javni dolg in proračunski primanjkljaj);

10.

glede na pričakovan nesorazmeren vpliv krize na različne regije poudarja pomen uresničitve cilja ozemeljske kohezije v okviru predlaganih ukrepov za ohranitev ali ustvarjanje delovnih mest in spodbujanje gospodarske dejavnosti;

11.

opozarja, da države članice ter njihove lokalne in regionalne oblasti izvajajo glavni delež javnih storitev, ki najbolj neposredno vplivajo na sposobnost prebivalstva za premagovanje svetovne gospodarske krize, vendar lahko lokalne in regionalne oblasti zaradi velikega zmanjšanja proračunov v državah članicah le omejeno opravljajo svoje naloge. Toda tudi v teh razmerah je treba v Evropski uniji in vseh državah članicah ohraniti načela pravne države, saj na njih temelji zaupanje državljanov v nosilce javnega odločanja.

12.

pozdravlja odziv Evropske komisije, ki je hitro in odločno pripravila evropski načrt za oživitev gospodarstva, da bi ustavila negativni razvoj dogodkov v gospodarstvu;

13.

poudarja, da morajo države članice v tej krizi delovati kot Skupnost in se ne smejo spet zateči k nacionalističnemu in protekcionističnemu vedenju;

14.

zato poudarja potrebo po tesnem usklajevanju na ravni EU in odločno evropskem pristopu, ki bo ponudil skupen okvir za nacionalne ukrepe, prilagojene specifičnim gospodarskim razmeram in možnostim javnih proračunov posameznih držav članic. Odbor je trdno prepričan, da vlade nekaterih držav članic z vplivanjem na temeljne funkcije lokalnih oblasti zlasti svojo državo in širše tudi celotno Evropsko unijo znatno ovirajo pri uresničevanju lizbonskih ciljev ter poglabljajo neenakosti v razvoju različnih evropskih regij;

15.

podpira predloge za naložbe v projekte energetske in širokopasovne infrastrukture, ki jih je Evropska komisija predstavila 28. januarja 2009 kot del Evropskega načrta za oživitev gospodarstva, ki ga je Evropski svet potrdil decembra 2008 in marca 2009, vendar meni, da omejevanje manevrskega prostora Komisije glede neporabljenih sredstev iz proračuna EU in pretirano dolga pogajanja z državami članicami o porabi teh sredstev kažejo, da je potrebna strukturna reforma proračuna EU in zlasti njegova večja prožnost, kar je OR že poudaril v mnenju o vmesnem pregledu proračuna (1);

16.

podpira pristop Evropske unije, ki želi s spodbudo za povečanje kupne moči in ukrepi na prednostnih področjih lizbonske strategije (konkurenčnost in inovacije, trajnostni razvoj in socialna kohezija) zagotoviti močno podporo, ki je potrebna za oživitev gospodarstva;

17.

pozdravlja zavezo, ki jo je Evropski svet 19. in 20. marca dal prenovljeni lizbonski strategiji za rast in delovna mesta ter poudarja pomembnost sedanjega dela v zvezi s prihodnostjo strategije za rast in delovna mesta po letu 2010. V zvezi s tem poudarja odločitev Odbora regij, da se začne z evropskimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi posvetovati o prihodnosti strategije za rast in delovna mesta po letu 2010 (2);

18.

pozdravlja jasno priznanje Evropskega sveta z dne 19. in 20. marca, da je prednostna naloga spoprijemanje s socialnim vplivom krize s „spodbujanjem zaposlovanja, zlasti s spodbujanjem pridobivanja novih veščin in znanj, ki jih zahtevajo nova delovna mesta, [… s] krepitvijo solidarnosti in [z] zagotavljanjem, da sistemi socialnega varstva v celoti uresničijo svojo vlogo samodejnih stabilizatorjev […]“ (sklepi, točka 19);

19.

obžaluje, da Evropski svet na zadnjem zasedanju 19. in 20. marca 2009 v Bruslju ni izrecno priznal pomena lokalnih in regionalnih oblasti pri premagovanju gospodarske krize;

20.

poziva Komisijo, naj se v mednarodnih pogajanjih zavzema za dolgoročno reorganizacijo in stabilizacijo svetovnih finančnih sistemov;

21.

meni, da morajo programi javnih naložb in finančnih spodbud za oživitev gospodarstva pomagati tudi pospešiti prehod k gospodarstvu z nizkimi emisijami CO2, ter poziva Komisijo in države članice, da temu ustrezno oblikujejo načrte in programe za oživitev gospodarstva. Sedanja finančna kriza ne sme ogroziti ciljev EU za zaščito podnebja po letu 2012;

22.

poziva države članice, naj hitro pripravijo nacionalne načrte za oživitev gospodarstva in zagotovijo ustrezna finančna sredstva za njihovo izvajanje, če teh načrtov še nimajo;

23.

pri pripravi nacionalnih načrtov za oživitev gospodarstva je treba skrbno proučiti dolgoročne posledice ukrepov za spodbujanje varčevanja v teh načrtih na socialne in gospodarske razmere v državi. Nepremišljeni ukrepi lahko sicer omogočijo nekaj prihrankov, vendar so lahko ti veliko manjši kot izgube, ki se lahko dolgoročno celo povečajo; po drugi strani je treba upoštevati tudi posledice zadolženosti za manevrski prostor javnih proračunov; zato je treba za vsak posamezni izdatek preveriti, ali je potreben in gospodaren;

24.

opozarja, da je treba evropske strukturne sklade uporabiti za pospešitev naložb in posodobitev evropske infrastrukture;

25.

poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo predloge za dodatno prožnost v okviru strukturnih skladov EU, ki bi pomagali odpraviti sedanje težave pri dostopu do dopolnilnega financiranja javnega in zasebnega sektorja;

26.

prosi Komisijo, naj preveri, kako bi lahko na podlagi odstopanj kratkoročno prilagodili mehanizme v finančnih, gospodarskih in proračunskih predpisih, ki bi utegnili v sedanjih razmerah zaostriti krizo;

27.

poziva države članice, zlasti članice euroobmočja, naj proučijo možnost obsežnega evropskega posojila in druge možnosti, za katere bi skupaj jamčile vse države članice;

28.

podpira nedavni predlog Komisije za povečanje prožnosti Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji, da bi ta instrument lahko učinkovito uporabili za omilitev negativnih učinkov krize na trge dela; v tem okviru opominja, da je že v svojem prvem mnenju o Evropskem skladu za prilagoditev globalizaciji leta 2006 predlagal veliko sprememb, ki jih je zdaj predložila Komisija, in pozdravlja dejstvo, da so bile tokrat upoštevane.

29.

opozarja, da mnogo projektov javne infrastrukture in razvoja, ki so državljanom blizu, izvajajo lokalne in regionalne oblasti na svoji ravni. Te so odgovorne za tretjino javnih izdatkov in več kot dve tretjini javnih naložb v EU;

30.

želi opozoriti na dejstvo, da se je v preteklih letih veliko lokalnih in regionalnih oblasti odločilo skleniti čezmejne najemne pogodbe za temeljno infrastrukturo, mnogo pa jih je zdaj ogroženih zaradi finančne krize in pomanjkljivih informacij, na podlagi katerih so bile sklenjene. Še zdaj ni mogoče oceniti finančnih in pravnih tveganj mnogih od teh shem, zato bo najbrž potrebno usklajeno ukrepanje za omejitev morebitnih izredno nevarnih posledic za državljane, ki jih lahko povzročijo težave s shemami;

31.

poziva Svet, Komisijo in države članice, naj upoštevajo pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri premagovanju gospodarske in finančne krize; poziva države članice, naj se izognejo neposrednemu zmanjševanju proračuna lokalnih oblasti, ki so zaradi gospodarske krize že utrpele izgubo prihodkov;

32.

opozarja na primere najboljše prakse več držav članic, ki so navkljub gospodarskim razmeram našle načine, da podprejo lokalne oblasti pri zadostitvi povečane potrebe po javnih storitvah, tako da jim zagotovijo dodatna posojila in financiranje;

33.

opozarja, da so prejšnja prizadevanja za konsolidacijo, če so bila v breme javnim neto naložbam, povzročila zmanjšanje javnega kapitala, zato je treba danes pri javnih naložbah precej nadoknaditi, predvsem na lokalni in regionalni ravni, in sicer pri naložbah v javno infrastrukturo, ceste, vrtce, šole, univerze, bolnišnice, širokopasovne povezave, na področju energetske učinkovitosti ipd; po drugi strani je treba okrepiti prizadevanja za konsolidacijo, usmerjena k zaviranju potrošnje, da se preprečijo dolgovi in ohrani manevrski prostor za prihodnjo generacijo;

34.

Komisijo poziva, naj predstavi predlog ureditve o dodeljevanju mikroposojil v EU. Predlog naj bi določil osnovna merila za dodeljevanje mikroposojil, ki bi preprečila izkrivljanje konkurence in olajšala čezmejni dostop do mikroposojil in sofinanciranja iz proračuna EU. Odbor regij v zvezi s tem podpira pobudo Jasmine, ki sta jo septembra 2008 napovedali Evropska komisija in Evropska investicijska banka.

35.

poudarja, da je treba ukrepe za spodbuditev gospodarstva sprejemati po načelu subsidiarnosti na vseh ravneh EU. Načeloma so primerni dodatni ukrepi, ki jih je mogoče hitro izvesti in tako naglo spodbuditi povpraševanje. Hiter začetek izvajanja ukrepov bi med drugim olajšala predplačila iz skladov EU;

36.

pri tem je treba upoštevati, da morajo biti ukrepi tudi dolgoročno smiselni in učinkoviti z vidika lizbonske strategije, pa tudi takšni, da jih je mogoče financirati, kar mora veljati tudi za poznejše z njimi povezane stroške;

37.

poziva Komisijo, naj omogoči poenostavljene in prilagodljive postopke oddaje javnih naročil, zlasti za regionalne in lokalne oblasti na področju majhnih naložb, da bodo sredstva hitro izplačana in da bodo MSP ter obrtniki hitreje dobili naročila, s pomočjo katerih lahko ohranjajo delovna mesta;

38.

pozdravlja predloge Komisije za hitrejšo in lažjo uporabo sredstev iz strukturnih skladov v državah članicah. Samo ob precejšnjih poenostavitvah na tem področju bo mogoče infrastrukturne projekte hitro izvesti in jih brez odlašanja financirati s sredstvi iz strukturnih skladov;

39.

poudarja, da mora Evropska komisija povečati prizadevanja na tem področju in proučiti možnost večje revizije institucionalnega okvira kohezijske politike, da bi poenostavila in prožneje oblikovala postopke izvajanja te politike (upravljanje, spremljanje, nadzor), kar bi precej povečalo privlačnost naložb in jih pospešilo;

40.

prosi Komisijo za sodelovanje in podporo pri iskanju odgovora na vprašanje, kako bi lahko finančno šibke regionalne in lokalne oblasti – tudi zaradi upoštevanja ciljev na področju kohezije – sodelovale pri programih. Treba je proučiti možnost določitve novih stopenj sofinanciranja, da bi se zagotovila enostavnejša uporaba sredstev EU;

41.

zato poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe, ki bodo lokalne in regionalne oblasti ter MSP podprli pri lažjem dostopu do ustreznega dopolnilnega financiranja ali zagotavljanju tega financiranja; čeprav pozdravlja pobudo za povečanje predfinanciranja projektov EU, bo zaradi sedanjih težav pri zagotavljanju sofinanciranja v večjem obsegu v praksi mogoče doseči le omejene rezultate;

42.

poudarja, da je treba razmisliti o posebnih lokalnih in regionalnih ukrepih podpore za regije s hitro naraščajočo brezposelnostjo ter v tem okviru proučiti možnost pregleda karte območij, ki so upravičena do državne regionalne pomoči;

43.

poziva k izboru ukrepov, ki bodo koristili malim in srednje velikim podjetjem;

44.

pričakuje, da bo Komisija izračunala vrednost jamstev za pomoč, zlasti za mala in srednje velika podjetja, ustrezno glede na finančno krizo; zlasti opozarja, da je treba trajnostno in takoj spodbuditi sisteme za kreditna jamstva in naložbe tveganega kapitala ter jih finančno podpreti, da bi MSP omogočili dostop do ustreznih možnosti financiranja. To velja predvsem v sedanjih kriznih razmerah, ki še posebej negativno vplivajo na ta podjetja;

45.

meni, da je treba nujno obsežno podpreti ukrepe za poklicno izobraževanje in pridobitev kvalifikacij; poziva Komisijo, naj razmisli o predlogih za dodatno prožnost, da bi lahko prerazporedili izdatke v okviru programov regionalnega razvoja v korist prednostnih nalog Evropskega socialnega sklada, kot sta preusposabljanje in zmanjšanje brezposelnosti;

46.

opozarja na uveljavljene instrumente učinkovite podpore podjetjem v težavah, kot so ponudbe za svetovanje, vzpostavljanje mrež in informacijski centri. Ukrepi bi morali biti osredotočeni zlasti na mala in srednje velika podjetja, ki jih je kljub trdnim temeljem prizadela finančna kriza. Ravno takšna podjetja bodo po premostitvi krize pripomogla k spodbujanju gospodarske rasti;

47.

poziva Evropsko komisijo, naj junija pripravi prvo oceno in preveri, v kakšnem obsegu so bili ukrepi, ki so bili doslej izvedeni na ravni Skupnosti in nacionalni ravni, učinkoviti in ali je potreben še drugi program;

48.

poziva, naj regije ocenijo izvajanje ukrepov s pristopom, ki temelji na najboljših praksah;

49.

pooblašča predsednika Odbora, da to mnenje pošlje Evropski komisiji, Evropskemu parlamentu, Svetu in državi, ki predseduje Svetu EU;

50.

želi Komisijo opozoriti, da morajo vse države članice brezpogojno upoštevati Evropsko listino o lokalni samoupravi.

25.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 200/18

—

pozdravlja sporočilo Evropske komisije, ki že v naslovu odkrito priznava vlogo lokalnih skupnosti v okviru mednarodnega sodelovanja z državami v razvoju;

—

z zadovoljstvom ugotavlja, da je bila upoštevana večina elementov mnenj iz 2005, 2007 in 2008 o tej temi;

—

priznava potrebo po usklajevanju dejavnosti razvojnega sodelovanja na vseh ravneh, hkrati pa poudarja vlogo lokalnih in regionalnih oblasti; želi, da bi bil dosežen napredek pri popolnem vključevanju lokalnih in regionalnih oblasti držav v razvojne politike in politike sodelovanja;

—

pozdravlja in sprejema predlog Komisije, da v okviru evropskih institucij prevzame vlogo kontaktne točke za evropske institucije; predlog je popolnoma v skladu z določbami Pogodbe o njegovi vlogi;

—

se zavezuje, da bo sprejel potrebne ukrepe in skupaj s Komisijo organiziral letne konference o decentraliziranem sodelovanju, ki bodo vključile vse, „ki so dejavni v tem sistemu sodelovanja“; predlaga, da se ta skupščina organizira po plenarnem zasedanju OR, prvič pa pred koncem leta 2009, če je to mogoče;

—

predlaga, da v partnerstvu z Evropsko komisijo vzpostavita in organizirata „borzo“ za decentralizirano sodelovanje, ta pa bi imela obliko spletnega portala, ki bi bil nekakšno nadaljevanje teh konferenc z virtualnimi sredstvi;

—

priporoča, da se dokumenti pripravijo ob upoštevanju potreb lokalnih in regionalnih oblasti po informacijah o razvojni politiki EU;

—

opozarja, da je treba „vedeti, kdo kaj dela in kje“, če naj se prepreči podvajanje in zagotovi, da delo na tem področju temelji na razpoložljivih informacijah.

Poročevalec

:

g. Christophe Rouillon (FR/PES), župan mesta Coulaines

1.

pozdravlja sporočilo Evropske komisije, ki že v naslovu odkrito priznava vlogo lokalnih skupnosti v okviru mednarodnega sodelovanja z državami v razvoju;

2.

pozdravlja tudi pobudo Komisije, ki na podlagi tega priznanja predvideva postopno strukturiranje razmerja med evropsko razvojno politiko in dejavnostmi lokalnih skupnosti na področju decentraliziranega sodelovanja. Poleg tega predlaga več načinov, kako bi to priznanje lokalnih skupnosti kot enega razvojnih akterjev tudi uveljavili;

3.

opozarja, da so po objavi tega sporočila, tj. od 15. do 17. novembra 2008, v Strasbourgu potekali Evropski dnevi razvoja. Glede na svetovno gospodarsko krizo so se osredotočili na lokalno razsežnost razvoja. To je bila tudi priložnost, da se pred številnim občinstvom ocenijo pestre dejavnosti lokalnih in regionalnih oblasti, kot so: uradna predstavitev in razširjanje dokumenta z naslovom Razvojno sodelovanje v podporo lokalnemu upravljanju, ki je spremni dokument k sporočilu Komisije; uradna predstavitev nove platforme lokalnih in regionalnih oblasti za razvoj, katere oblikovanje je Odbor regij priporočil že v svojem mnenju iz novembra 2005; ocena decentraliziranega sodelovanja za razvoj in partnerstvo v okviru slovesnosti, ki sta se je udeležila komisar, pristojen za razvoj in človekoljubno pomoč, ter predsednik Odbora regij;

4.

odobrava dejstvo, da je Komisija predstavila posebni prispevek lokalnih in regionalnih oblasti k razvojnemu procesu in lokalni upravi ter da se je (kar je novost) oprla na jasne primere, da bi prikazala raznolikost in pestrost tega prispevka;

5.

z zadovoljstvom ugotavlja, da je bila upoštevana večina elementov mnenj iz 2005, 2007 in 2008, ki se nanašajo na sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti pri razvoju;

6.

ne želi ponavljati vseh vidikov decentraliziranega sodelovanja, saj jih je podrobno predstavil že ob drugih priložnostih. Želi samo opozoriti, da sta za to sodelovanje značilni raznolikost pravne podlage v državah članicah Unije in njegova velika dodana vrednost k razvojnemu procesu v celem svetu. Njegova učinkovitost temelji na prisotnosti izvoljenih predstavnikov v lokalnem okolju, zaradi česar so najbolj seznanjeni s potrebami lokalnih upravičencev. Lokalne in regionalne oblasti, ki so vključene v decentralizirano sodelovanje, nabirajo izkušnje, ki jim omogočajo usposabljanje za svetovanje in pridobivanje strokovnosti, kar je zlasti pomembno za boj proti revščini ter za prispevek k uresničevanju razvojnih ciljev novega tisočletja (1);

7.

opozarja tudi, da imajo lahko v okviru mednarodnega sodelovanja lokalne in regionalne oblasti vodilno vlogo pri spodbujanju demokratične uprave na lokalni ravni. Odbor regij zato pozdravlja dejstvo, da je k sporočilu Komisije priložena evropska listina o razvojnem sodelovanju v podporo lokalni upravi, omenjena v točki 3, ki opredeljuje načela in področja delovanja. Poziva k čim večjemu razširjanju tega besedila, ki izhaja iz posvetovanj z državami članicami in partnerji v državah v razvoju ter poudarja zlasti potrebo po usklajevanju med različnimi akterji ne samo na lokalni ravni, temveč na vseh ravneh ukrepanja (lokalni, nacionalni in svetovni);

8.

poudarja, da je poleg demokratičnega upravljanja, ki spodbuja sodelovanje javnosti, tudi sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti zelo pomemben dejavnik lokalnega razvoja zaradi raznolikosti področij delovanja ter javnih in zasebnih akterjev, ki lahko pri tem sodelujejo. To sodelovanje lahko spodbudi organizacijo proizvodnje ter trgovinske in gospodarske dejavnosti, ki so koristne ljudem in okolju. Ta razsežnost je še zlasti pomembna za prikrajšana podeželska območja, saj omogoča boj proti revščini, izseljevanju v mesta in nezakonitemu izseljevanju v tujino;

9.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija poudarila vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri seznanjanju javnosti s problematiko razvoja in boja proti revščini v celem svetu. Gotovo bo to seznanjanje učinkovitejše, če bo temeljilo na povezavi med evropskimi lokalnimi skupnostmi in eno ali več skupnostmi iz držav v razvoju. Te dejavnosti seznanjanja javnosti so jasen izraz partnerstva, ki so ga vzpostavila razvojna združenja in skupine, saj večinoma temeljijo na podpori lokalnih združenj, ki povezujejo državljane, zainteresirane za vprašanja razvoja. Lokalne in regionalne oblasti lahko s seznanjanjem širše javnosti z nujnostjo razvoja prispevajo tudi k boljšemu vključevanju prebivalcev s priseljenskim ozadjem. Te dejavnosti, ki temeljijo na solidarnosti in povezovanju, lahko ljudem priseljenskega porekla ponudijo priložnost, da na novo razkrijejo kulturo svoje domovine in presežejo občutek odtujenosti.

10.

želi navesti nekaj opomb, saj se mu zdi, da so bistvene za boljšo opredelitev vloge lokalnih in regionalnih oblasti v evropski razvojni politiki;

11.

je zadržan glede opredelitve decentraliziranega sodelovanja v sporočilu (uvodni okvir, str. 3 sporočila). Prej je Komisija decentralizirano sodelovanje opredeljevala kot sodelovanje na podnacionalni ravni in ne glede na naravo številnih akterjev, ki so vanj vključeni. Odbor želi poudariti svoje mnenje, da je decentralizirano sodelovanje v strogem pomenu besede tisto sodelovanje, v katerega so vključene lokalne skupnosti;

12.

poziva Komisijo, da prizna, da ima decentralizirano sodelovanje zelo pomembno vlogo tudi pri varovanju in izboljšanju naravnega okolja ter da na lokalni ravni predstavlja odziv na sedanjo zaskrbljenost v svetu glede nevarnosti podnebnih sprememb, hkrati pa omogoča osveščanje prebivalcev;

13.

želi opozoriti, da navedba finančnega prispevka lokalnih in regionalnih oblasti k javni razvojni pomoči ne bi smela zamegliti pomena njihovega kvalitativnega prispevka. Dodana vrednost njihovega delovanja izhaja predvsem iz dejstva, da njihove dejavnosti na lokalni ravni temeljijo na partnerstvu, za vzpostavitev katerega so se same odločile, in ne na izvajanju obveznosti, ki so jih sprejele države. Navedemo lahko primer manjših skupnosti, ki nimajo veliko finančnih sredstev, pa kljub temu izvajajo pomembne in primerne dejavnosti;

14.

potrjuje, da je sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti lokalna razsežnost globalne strategije solidarnosti med bogatimi in revnimi regijami na našem planetu. Tako so se lahko skupnosti različnih vrst povezale v skupine. Ta prizadevanja za usklajevanje so pozdravili tudi v sklepih, ki jih je o sporočilu Komisije sprejel Svet ministrov Evropske unije 10. novembra 2008;

15.

priznava potrebo po usklajevanju dejavnosti razvojnega sodelovanja na vseh ravneh ter meni, da je Pariška deklaracija o učinkovitosti pomoči pomemben napredek. Odbor zato pričakuje, da se bo Komisija skupaj s svojimi delegacijami v državah upravičenkah na začetku osredotočila na spodbujanje oblikovanja koristnih partnerstev, pri tem pa spoštovala načelo subsidiarnosti in upoštevala posebnosti delovanja lokalnih in regionalnih oblasti;

16.

z vidika boljše uprave je prevzemanje odgovornosti (2) za politike in strategije na področju sodelovanja in razvoja eno od temeljnih načel Pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči. Odbor regij želi to načelo posebej poudariti in izraziti mnenje, da je za ta namen decentralizirano sodelovanje zaradi svoje bližine lokalni ravni še zlasti primerno. Glede na to želi, da bi bil dosežen napredek pri popolnem vključevanju lokalnih in regionalnih oblasti držav v razvoju v politike razvojnega sodelovanja.

17.

z velikim zanimanjem pričakuje predloge Komisije, s katerimi bo udejanjila svoje priznanje lokalnih in regionalnih oblasti kot akterjev razvoja, ter želi predstaviti naslednje ugotovitve:

18.

posebno pozdravlja predlog Komisije za organizacijo dialoga o razvoju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi. To je odziv na stalna prizadevanja lokalnih in regionalnih skupnosti v zadnjih letih, da dobijo priznanje ne samo kot akterji, temveč tudi kot polnopravni sogovorniki, ki se lahko vključijo „v različne mednarodne, dvostranske ter večstranske skupine donatorjev“;

19.

pozdravlja in sprejema predlog Komisije, da v okviru evropskih institucij prevzame vlogo kontaktne točke, kar je popolnoma v skladu z določbami Pogodbe, v skladu s katerimi Komisija izraža stališča lokalnih in regionalnih oblasti;

20.

se zavezuje, da bo sprejel potrebne ukrepe za organizacijo letnih konferenc o decentraliziranem sodelovanju, ki jih predlaga sporočilo, ter sprejema zamisel, da lahko sodelujejo vsi, „ki so dejavni v tem sistemu sodelovanja“ na evropski ravni. Ne da bi izključili druge udeležence, to pomeni, da bi lahko Evropsko komisijo zastopali tako zadevni generalni direktorati kakor tudi več njenih delegacij – kot vodniki evropskega sodelovanja na ravni držav, ki bi bili iz vsega sveta. Poleg OR bodo sodelovale evropske regionalne in lokalne oblasti ter države v razvoju ali njihova združenja. Odbor regij znova prosi za finančno podporo Evropske komisije, ki bi bila dodatek k sredstvom, ki jih sam za to namenja. Da bi omogočili čim večje sodelovanje njegovih članov v razpravah skupščine, bi bilo zaželeno, da se ta skupščina organizira po plenarnem zasedanju OR, prvič pa pred koncem leta 2009, če je to mogoče.

21.

pozdravlja načrt Komisije glede priprave „operativnih smernic“, se pa sprašuje, ali se nanašajo tudi na njene delegacije v državah (zaradi učinkovitejšega urejanja odnosov z lokalnimi in regionalnimi oblastmi) ali samo na lokalne in regionalne oblasti. V vsakem primeru bo pozdravil dokument, ki bi pomagal razjasniti vlogo različnih akterjev, pa čeprav le zaradi krepitve usklajevanja njihovih tozadevnih dejavnosti;

22.

če se te „smernice“ nanašajo le na lokalne in regionalne oblasti, meni, da morajo upoštevati posebnosti decentraliziranega sodelovanja in že potrjenih izkušenj lokalnih skupnosti na tem področju. Meni, da ne gre toliko za „usmerjanje“, ampak bolj za upoštevanje potrebe lokalnih skupnosti po informacijah ter za to, da se jim omogoči razumevanje ciljev, logike in mehanizmov (ne da bi govorili o jeziku) razvojne politike EU, ki je zaradi zapletenosti pogosto razumljiva le strokovnjakom;

23.

zato priporoča, da se dokumenti pripravijo po posvetovanju Komisije z lokalnimi in regionalnimi oblastmi. Vsebina dokumentov mora biti zaradi širokega občinstva primerna in napisana v razumljivem jeziku ter pristno odražati strukturirani dialog, ki je zaupan Odboru regij. To bi lokalnim skupnostim omogočilo (zlasti tistim, ki nimajo na voljo osebja, ki bi se lahko ukvarjalo z dejavnostmi sodelovanja), da se bolj učinkovito vključijo v evropske razvojne dejavnosti in mednarodno okolje EU.

24.

želi opozoriti, da že od prvega mnenja o tej temi meni, da je identifikacija dejavnosti decentraliziranega sodelovanja prednostna naloga. „Vedeti, kdo kaj dela in kje“ je bistvenega pomena ne samo za oceno te oblike sodelovanja, temveč tudi za spodbujanje oblasti držav članic, da se na svojih območjih povežejo ali da se dejavnosti v interesu sinergije porazdelijo v skladu z jasnimi interesi upravičenih oblasti;

25.

z zadovoljstvom ugotavlja, da Svet v sklepih z dne 10. novembra 2008 o sporočilu Komisije slednjo spodbuja, da deluje v tej smeri na podlagi razpoložljivih informacij. Pravzaprav so začetne podatkovne baze že oblikovane – na pobudo nekaterih držav članic ali v okviru opazovalne skupine, ustanovljene v Barceloni, katere dejavnosti vključujejo tudi odnose med evropskimi ter latinskoameriškimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi.

26.

je že poudaril, kako pomembno in potrebno je poznavanje obstoječih odnosov v okviru decentraliziranega sodelovanja, če naj se vzpostavijo izmenjava informacij in nova partnerstva, ki ustrezajo pričakovanjem lokalnih in regionalnih oblasti v državah v razvoju, soočenih z novimi odgovornostmi zaradi povečanja obsega decentraliziranih politik. Odbor zato želi opozoriti na potrebo po čim večjem zmanjšanju nevarnosti povzročanja zmede ali drobitve, ki lahko nastane po vzpostavitvi novih partnerstev, pri katerih niso upoštevana že obstoječa dejstva, kar bi namesto spodbujanja usklajevanja, ki je skladno z dobro upravo, povzročilo podvajanje, ki se mu je treba izogniti;

27.

predlaga, da bi bila ta „nova partnerstva“ kvalitativne narave, in pozdravlja podporo predlogu za ustanovitev mehanizma za spodbujanje izmenjave informacij, ki ga je OR prestavil v enem svojih prejšnjih mnenj: „borza“ decentraliziranega sodelovanja, ki je omenjena v sporočilu, bi morala biti načrtovana kot sredstvo za stalni dialog z in med lokalnimi in regionalnimi oblastmi vseh regij sveta, vključenih v dejavnosti decentraliziranega sodelovanja. Odbor regij zato predlaga, da v partnerstvu z Evropsko komisijo to „borzo“vzpostavita in organizirata v obliki spletnega portala, ki bi bil nekakšno nadaljevanje letnih konferenc o decentraliziranem sodelovanju z virtualnimi sredstvi. Odbor bo v fazi zasnove „borze“ proučil obstoječe pobude, da bi se izognili tveganju podvajanja dela.

28.

se zaveda, da vse povezave med evropskimi lokalnimi skupnostmi in državami v razvoju v strogem pomenu besede niso decentralizirano sodelovanje, ki pomaga partnerski skupnosti pri strukturiranju svojega razvoja v skladu z načeli dobre uprave;

29.

soglaša s stališčem, da se lahko „prijateljski“ odnosi razvijejo v pomembnejše dejavnosti, če so vse lokalne skupnosti bolje seznanjene z možnostmi za decentralizirano sodelovanje. Odbor regij kot institucija, ki zastopa evropske lokalne in regionalne oblasti na vseh ravneh, meni, da lahko s pobudami za decentralizirano sodelovanje odigra ključno vlogo ter pripomore k vključevanju lokalnih in regionalnih oblasti v razvojne dejavnosti. To sodelovanje bi lahko, ob upoštevanju potreb partnerjev lokalnih in regionalnih oblasti, prevzelo obliko kratkoročnih tehničnih izmenjav;

30.

meni, kot je že poudaril v svojem prvem mnenju o decentraliziranem sodelovanju, da je vloga predstavniških teles ali nacionalnih združenj lokalnih in regionalnih oblasti partnerskih držav ključnega pomena, saj ne samo, da vzpostavljajo vezi in omogočajo izmenjave med lokalno izvoljenimi predstavniki, ki se soočajo s podobnimi problemi, temveč lahko tudi z osrednjo oblastjo vzpostavijo dialog o opredelitvi strateških prednostnih nalog, pri katerih se upoštevajo podnacionalne ravni razvoja;

31.

zato priporoča spodbujanje njihovega nastajanja in strukturiranja, vključno s podporo ustanavljanju regionalnih združenj, ter poziva k prizadevanjem za ta cilj – s podporo podobnih organizacij evropskih držav ali Evropske unije.

32.

močno priporoča previdnost glede skladnosti med načeli, navedenimi v besedilu, in programi ukrepov Evropske unije – ne glede na to, za katero območje sveta in uporabljeni evropski instrument sodelovanja gre. Na primer:

33.

meni, da dokument Komisije v celoti predstavlja velik napredek, pri katerem je treba poudariti pozitivno naravnanost na decentralizirano sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti; izraža prepričanje, da je treba vzdrževati konstruktivni dialog med vsemi zadevnimi akterji, da bi ustrezno podprli prizadevanja lokalnih skupnosti iz EU in držav upravičenk v procesu sodelovanja in razvoja. Odbor regij želi in je pripravljen v celoti prevzeti vlogo, ki jo mora imeti kot evropska institucija, ki povezuje in prestavlja evropske lokalne skupnosti na vseh teritorialnih ravneh.

25.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 200/23

—

pozdravlja, da je Evropski svet Evropsko komisijo zaprosil za pripravo strategije za regijo Baltskega morja. Iz številnih razlogov je to območje še posebej primerno za pilotni projekt uvajanja notranje strategije EU za makroregijo in je, kot v primeru strategije za regijo Baltskega morja s pomočjo severne dimenzije, korak naprej v sodelovanju s tretjimi državami;

—

poudarja, da mora strategija za Baltsko morje vključevati tudi lokalne in regionalne oblasti ter državljane; meni, da bi morali biti Rusija in Norveška vključeni v strategijo za Baltsko morje, in sicer v vse faze priprave in izvajanja. Strategija mora biti povezana s severno dimenzijo, da bo učinkovita;

—

predlaga, da Svet določi skupne cilje in dejavnosti v okviru strategije ter sprejema odločitve na tem področju. Vse odločitve bi pripravljala delovna skupina, na čelu katere bi bila Evropska komisija in v kateri bi bili predstavniki vlad baltskih držav, Evropske komisije, evropski poslanci ter predstavniki lokalnih in regionalnih oblasti, izbrani tudi izmed članov Odbora regij;

—

predlaga, da te dejavnosti podpre forum za Baltsko morje, ki bi se sestajal enkrat letno. Forum bi združeval vrsto zainteresiranih strani, izbranih po enakih načelih kot za konference zainteresiranih strani, ki so bile organizirane v okviru priprave strategije za Baltsko morje, da bi razpravljali o njeni usmeritvi in izvajanju akcijskega načrta.

Poročevalec

:

Uno Aldegren (SE/PES), podpredsednik regionalnega sveta pokrajine Skåne

1.

pozdravlja, da je Evropski svet Evropsko komisijo zaprosil za pripravo strategije za regijo Baltskega morja. Iz številnih razlogov je to območje še posebej primerno za pilotni projekt uvajanja notranje strategije EU za makroregijo in je, kot v primeru strategije za regijo Baltskega morja s pomočjo severne dimenzije, korak naprej v sodelovanju s tretjimi državami;

2.

pozdravlja namen upoštevanja podobnih makroregionalnih pobud in strategij za območje Črnega morja in Podonavsko regijo, da bi vzpostavili okvir za večstransko sodelovanje, s katerim bi izboljšali sedanje oblike sodelovanja. Odbor je leta 2007 že sprejel mnenje o Črnem morju, zdaj pa pripravlja mnenje o Podonavski regiji. Regija Baltskega morja mora kot pilotna regija spremljati pripravo drugih strategij in izmenjavo izkušenj ter prispevati k razvoju sodelovanja v prihodnosti;

3.

poudarja, da je v okviru vseh ciljev, ki jih je Evropska komisija določila za to strategijo, vloga lokalnih in regionalnih oblasti zelo pomembna;

4.

ugotavlja, da je od devetih baltskih držav osem držav članic Evropske unije, tako da skoraj celotna obala baltskega morja pripada EU. Deveta država, Rusija, je z geografsko-političnega in gospodarskega vidika za EU še posebej pomembna. Enako velja za Norveško, državo EGP in dolgoletno partnerico z regijo Baltskega morja. Če upoštevamo še povodje Baltskega morja, sta z okoljskega vidika pomembni tudi Belorusija in Ukrajina;

5.

ugotavlja, da se na območju Baltskega morja pojavlja več specifičnih vprašanj, ki so primerna za obravnavo na regionalni ravni. Baltsko morje je občutljivo, plitvo in zaprto morje s somornico in eno od prometno najbolj obremenjenih zaprtih morij na svetu. Transport energije v finskem zalivu se je tako od leta 1995 sedemkrat povečal in sedaj dosega približno 140 milijonov ton letno. Gospodarske razlike med državami, ki obkrožajo Baltsko morje, so velike, gospodarska dinamika pa je močno izražena;

6.

opozarja na še posebej velike teritorialne razlike v regiji. Na severu Švedske in Finske so izredno redko poseljena območja, ki so močno oddaljena od trgov v srednji Evropi; na južni obali Baltskega morja je gostota prebivalstva po evropskih merilih „normalna“, srednjeevropski trgi so blizu;

7.

poudarja, da se na območju Baltskega morja nahajajo pomembne surovine za EU, med drugim rude in gozdni viri, če prištejemo še Rusijo in Norveško, pa tudi nafta in plin;

8.

poudarja, da mora strategija za Baltsko morje vključevati tudi lokalne in regionalne oblasti ter državljane;

9.

meni, da bi morali biti Rusija in Norveška vključeni v strategijo za Baltsko morje, in sicer v vse faze priprave in izvajanja. Strategija mora biti povezana s severno dimenzijo, da bo učinkovita. Prek severne dimenzije je v strategijo za Baltsko morje vključeno tudi Barentsovo morje;

10.

poudarja, da je bilo v zadnjih dvajsetih letih vzpostavljeno večstransko sodelovanje na vseh ravneh, tudi v okviru poglobljenih odnosov med obmejnimi regijami in pobratenimi mesti. To je pomemben temelj strategije za Baltsko morje, ki bi ga bilo treba uporabiti prav pri prizadevanjih za oblikovanje jasnejše skupne identitete Baltskega morja, ki je pomemben predpogoj za uspešno izvajanje strategije;

11.

zaključuje, da ponuja regija Baltskega morja posebne možnosti in izzive za vključitev makroregionalne perspektive v sodelovanje EU, ki temelji na ideji, da pozitivni razvoj v enem delu regije ne obremenjuje razvoja v drugem delu, ali drugače povedano: trajnostni razvoj ni igra z ničelnim izidom. Vendar makroregionalna perspektiva po možnosti ne bi smela spodbujati nastanka med seboj tekmujočih zakonodaj, ki bi ogrožale pravni red Skupnosti – Evropa ne sme postati skupek različnih notranjih trgov, ki med seboj tekmujejo;

12.

meni, da je strategija za Baltsko morje lahko eden od primerov izvajanja politike teritorialne kohezije;

13.

poudarja tudi, da je usmeritev strategije, ki jo je izbrala Evropska komisija, odličen dokaz za to, da trajnostni razvoj temelji na treh stebrih: okoljski, gospodarski in socialni trajnosti. Temu je treba dodati še poseben pomen, ki ga imajo za regijo Baltskega morja energetska vprašanja, kar se mora ustrezno odražati v strategiji. Varen in okoljsko trajnosten dostop do energije je bistven za trajnostni razvoj gospodarstva v regiji;

14.

opozarja, da bi moralo biti izvajanje evropske pomorske politike na regionalni ravni bistveni element strategije za Baltsko morje. V okviru strategije bi bilo treba zagotoviti dodatno spodbudo za razvoj te regije v primer evropske obmorske regije z najboljšo prakso, ta cilj podpira več organizacij Baltskega morja, pa tudi Parlamentarna konferenca Baltskega morja. Celostni pristop evropske pomorske politike idealno dopolnjuje medsektorski pristop strategije za Baltsko morje in bi ga bilo treba usklajeno izvajati;

15.

podpira predlog šestih organizacij (1) regije Baltskega morja o akcijskem načrtu v petih točkah „Čistejši ladijski prevoz v Baltskem morju“. Predlog je hkrati primer celostnega pristopa strategije za Baltsko morje in obravnave enega najresnejših problemov v regiji, tj. naraščanje škodljivih emisij z ladij. Zato priporočamo spodbujanje tega predloga kot vodilnega projekta v okviru predvidenega akcijskega načrta strategije;

16.

poudarja, da so na voljo številni dobri primeri tega, kako pomembna so lokalna partnerstva za pozitiven gospodarski in socialni razvoj. Zato bi bilo treba v okviru strategije za Baltsko morje spodbujati lokalna in regionalna partnerstva med socialnim gospodarstvom, zasebnimi podjetji ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

17.

meni, da so cilji, ki jih Komisija zastavlja s strategijo za Baltsko morje – okoljska trajnost, gospodarsko uspešna, dostopna, privlačna in varna regija – dobri, vendar zelo široki. To bo sprožilo posebne zahteve po določitvi prednostnih nalog in ciljev programa ukrepanja. Sodelovanje s pristojnimi upravnimi organi bo odločilno za uspešnost strategije, prav tako kot tudi sposobnost oblikovanja sistemov upravljanja na več ravneh, ki v izvajanje vključujejo lokalno in regionalno raven;

18.

poudarja, da je treba bolje razviti vezi med ljudmi na pribaltskem območju, če želimo, da bi ti dojeli, da je strategija za Baltsko morje skupen projekt in skupna odgovornost. To mora potekati na nadnacionalni ravni, vključiti pa je treba tudi državljane, zlasti mlade. Eden od načinov bi lahko bil poglobitev in izboljšanje našega razumevanja zgodovine, npr. s skupno knjigo o zgodovini pribaltskega območja. Cilj tega je ustvariti in okrepiti skupno pribaltsko identiteto.

19.

poudarja, da za regijo Baltskega morja že obstajajo številne makroregionalne in nacionalne strategije za različna politična področja in številni primeri uspešnih projektov v okviru nekaterih od teh področij. Velika priložnost strategije za Baltsko morje, da ustvari dodano vrednost, je v celostnem teritorialnem in političnem skupnem pristopu ter v utiranju poti za povezano in ambiciozno izvajanje;

20.

poudarja, da je uspešnost strategije odvisna od obsežne mobilizacije evropskih, makroregionalnih, nacionalnih, regionalnih in lokalnih akterjev, ki morajo biti vključeni v njeno oblikovanje in izvajanje;

21.

pozdravlja široko zasnovan proces posvetovanja, ki ga Evropska komisija izvaja v okviru strategije za Baltsko morje. Organizirane so bile koristne konference in forumi, ki so pokazali obsežno in poglobljeno zavezanost glede vprašanj, povezanih s tematiko Baltskega morja, in ta je pomemben vir za nadaljnje izvajanje strategije. Organizirani dogodki so pokazali tudi, da so lokalne in regionalne oblasti ključni akterji pri vseh štirih zastavljenih ciljih;

22.

poudarja, da je uspešnost strategije za Baltsko morje odvisna od razpoložljivosti sredstev za njeno izvajanje. Če bo sklenjeno, da v ta namen ne bodo vložena nobena nova sredstva, jih bo treba pridobiti s prerazporeditvijo razpoložljivih sredstev. Načine ukrepanja na tem področju je treba pojasniti čim prej in pri tem upoštevati cilje in potrebe strategije za Baltsko morje. Na nekaterih od teh političnih področjih potekajo ocenjevanja ali razprave o reformah, v katere je treba vključiti vidike strategije za Baltsko morje;

23.

opozarja, da kljub obsežnemu soglasju glede izzivov in potrebnih ukrepov za njihovo obvladovanje, težav ne smemo podcenjevati. Zdi se, da primanjkuje pripravljenosti za vzpostavitev novih institucij in zagotavljanje novih virov. Rečeno pa je bilo, da bi bilo treba učinkoviteje izkoristiti obstoječe strukture in sredstva. To izhodišče je sicer pohvalno, vendar OR opozarja, da to ne sme biti opravičilo za opustitev preoblikovanja prednostnih nalog in prizadevanj. Zato je potrebno politično vodenje in odločen prevzem odgovornosti;

24.

poudarja, da so za oblikovanje strategije, obravnavanje njenega izvajanja in sprejemanje ustreznih odločitev potrebne platforme in forumi, čeprav naj bi izhajali iz načela, da naj se ne ustanavljajo nove strukture in organizacije;

25.

predlaga, da Svet določi skupne cilje in dejavnosti v okviru strategije ter sprejme odločitve na tem področju. Vse odločitve bi pripravljala delovna skupina, na čelu katere bi bila Evropska komisija in v kateri bi bili predstavniki vlad baltskih držav, Evropske komisije, evropski poslanci ter predstavniki lokalnih in regionalnih oblasti, izbrani tudi izmed članov Odbora regij;

26.

predlaga, da te dejavnosti podpre forum za Baltsko morje, ki bi se sestajal enkrat letno. Forum bi združeval vrsto zainteresiranih strani, izbranih po enakih načelih kot za konference zainteresiranih strani, ki so bile organizirane v okviru priprave strategije za Baltsko morje, da bi razpravljali o njeni usmeritvi in izvajanju akcijskega načrta. Na letnem srečanju foruma bi predložili poročilo o nadaljnjem spremljanju in rezultatih, ki bi vsebovalo regionalne kazalnike in primere. Pristojni organi bi po potrebi pripravili poročilo o posameznih političnih področjih; na področju okolja bi na primer poročilo pripravila Helsinška komisija (HELCOM). Na tem forumu bi bili zastopani tudi Rusija in Norveška;

27.

meni, da mora biti Odbor regij zastopan na forumu za Baltsko morje. Medregionalna skupina OR za politiko Baltskega morja zadovoljivo pokriva strategijo za Baltsko morje in nadaljuje z delom;

28.

poudarja, da je strategija za Baltsko morje sicer namenjena državam članicam na baltskem območju, vendar bo Rusija imela pomembno vlogo pri zagotavljanju učinkovitega izvajanja na večini političnih področij. Za konkretna vprašanja v zvezi s to strategijo je zato potreben enakopraven dialog z Rusijo, ki bi dopolnjeval splošni strukturirani dialog v okviru severne dimenzije;

29.

ugotavlja, da bi moral biti v vsaki državi, na katero se nanaša strategija za Baltsko morje, imenovan vodilni predstavnik vlade, ki bi imel posebno odgovornost za izvajanje strategije. Ta predstavnik bi lahko imel tudi vlogo kontaktne osebe. Ta model bi lahko temeljil na modelu, ki se od leta 2005 uporablja za izvajanje lizbonske strategije;

30.

ugotavlja, da se bodo projekti, ki so del strategije za Baltsko morje, izvajali v okviru obstoječih struktur za strukturne sklade. Prednostne naloge strategije za Baltsko morje bodo upoštevane v merilih za upravičenost, nadzor nad rezultati pa naj bi prevzel organ odločanja. Posebna naloga bi bila spodbujanje vodilnih projektov (flagship projects), ki bi perspektivo Baltskega morja krepili v vprašanjih, ki so še posebej pomembna za uspešno izvajanje strategije. Poleg tega bi morali biti še posebej prepoznavni, odražati pa bi morali cilj, da območje Baltskega morja postane vzorna regija;

31.

poudarja, da bodo imeli projekti ključno vlogo pri izvajanju, kar bo med udeleženci projekta in zainteresiranimi stranmi sprožilo visoke zahteve po učinkovitem učenju, ki bo usmerjeno v rezultate in bo temeljijo na izkušnjah, zbranih na podlagi uspešnih projektov. Primer, kako bi to lahko potekalo, je učni program, ki je bil oblikovan v okviru švedske nacionalne strategije za izvajanje strukturnih skladov 2007–2013;

32.

priporoča, da se obstoječim organizacijam na območju Baltskega morja dodeli posebna vloga: lahko bi na primer sodelovale pri forumu za Baltsko morje. Te organizacije so dober primer sodelovanja, ki se je v regiji razvijalo skoraj 20 let, in ponujajo številne primere konstruktivnega in uspešnega sodelovanja držav na območju Baltskega morja, ki mejijo na EU;

33.

poudarja, da se sodelovanje na območju Baltskega morja odraža tudi v številnih partnerstvih med mesti v tej regiji. Ta so tako izhodišče za poglobljeno sodelovanje pri bistvenih lokalnih in regionalnih nalogah kot platforma za srečevanje ljudi iz različnih predelov regije. Tovrstna srečanja so omogočila odpravo ovir za povezovanje ter oblikovanje skupne baze izkušenj in spoznanj. Na podlagi tega se je oblikoval skupen pogled na zgodovino, izzive in probleme;

34.

priporoča, da se udeležencem foruma za Baltsko morje dodeli posebna odgovornost za razširjanje znanja in seznanjanja državljanov s strategijo za Baltsko morje, saj brez aktivne udeležbe in sodelovanja državljanov ni mogoče ustvariti skupne zavesti, ki jo potrebujemo.

35.

poudarja, da mora strategija za Baltsko morje temeljiti na obstoječih strategijah in pobudah, ki jih je treba dosledno izvajati. To velja predvsem za akcijski načrt komisije HELCOM za Baltsko morje in za okvirno direktivo o morski strategiji. Dodatna prednost programa komisije HELCOM je, da ga je Rusija že potrdila;

36.

poudarja, da bi moral biti poglavitni cilj trajnostni razvoj, ki bi temeljil na treh stebrih lizbonske strategije in göteborške agende, namreč gospodarski, socialni in okoljski trajnosti. V okviru strategije mora biti jasno, da trajnostni razvoj ni igra z ničelnim izidom, pri kateri obstajajo le zmagovalci in poraženci. Treba je ohraniti celosten pogled in izhajati iz dejstva, da so različna politična področja med seboj povezana in tvorijo skupno podlago za trajnostni razvoj;

37.

poudarja, da nedavno drastično poslabšanje gospodarskega položaja na območju Baltskega morja ne bi smelo povzročiti zapostavljanja okoljskih vidikov;

38.

meni, da je iz cilja za okoljsko trajnostnost še posebej jasno, kako pomembna je vključitev Rusije in širšega povodja Baltskega morja, torej tudi Belorusije in Ukrajine, v strategijo Baltskega morja, če pomislimo samo na vprašanja v zvezi z ravnanjem z odpadnimi vodami, prometom, rabo energije, Kaliningradom in Sankt Peterburgom;

39.

priporoča, da naj bo eden od okoljskih ciljev ta, da območje Baltskega morja postane vodilna regija z najboljšo prakso na področju okoljske trajnosti;

40.

vidi poseben problem Baltskega morja v tem, da je to plitvo morje, ki ima omejeno povezavo z oceanom. Voda je razmeroma hladna, tako da se kemikalije razgrajujejo počasi. Tudi biotska raznovrstnost je zaradi somornice in hladnega podnebja omejena. Za izmenjavo vode je potrebno veliko časa. Zaradi tega je potrebnega precej časa za zmanjšanje vsebnosti kemikalij ali za obvladovanje evtrofikacije;

41.

opozarja na potrebo po ustreznem prostorskem načrtovanju na obalnih območjih v skladu s predlogi šestih regionalnih organizacij in mrež na območju Baltskega morja (BSSSC, B7 Baltic Islands Network, evroregija Baltskega morja, Baltic Development Forum, komisija Baltskega morja pri CPMR, zveza baltskih mest (UBC)). Pri tem je treba izhajati iz že obstoječih zmogljivostih načrtovanja in v celoti spoštovati načelo subsidiarnosti;

42.

meni, da je pomembno zmanjšati emisije podnebju škodljivih plinov z uporabo obnovljivih in okolju prijaznih virov energije ter z učinkovitejšim čiščenjem odpadnih plinov. Emisije, ki nastanejo pri kopenskem, pomorskem in zračnem prometu, je treba znižati na raven, ki bo v skladu s trajnostjo;

43.

opozarja, da evtrofikacija sodi med najresnejše okoljske probleme na območju Baltskega morja. S pomočjo akcijskega načrta komisije HELCOM za območje Baltskega morja naj bi Baltsko morje do leta 2021 doseglo dobro ekološko stanje. Z vidika evtrofikacije je to ambiciozen cilj. Na začetku bi lahko pomembne rezultate dosegli s sprejemljivimi stroški in v ta namen prizadevanja osredotočili na velike onesnaževalce. Nato se bodo mejni stroški in zahteve, povezane z zagotavljanjem trajnosti, povišali;

44.

poudarja, da je treba v povezavi s tekočim pregledovanjem skupne kmetijske politike jasno opredeliti in upoštevati vplive na okolje. Drug priporočljiv ukrep je prepoved fosfatov v pralnih sredstvih, ki v Nemčiji, Švedskem in drugih državah članicah že velja, zlasti za gospodinjske detergente za perilo. Direktivo 98/34/ES z dne 22. junija 1998 in Uredbo (ES) št. 648/2004 z dne 31. marca 2004 je treba spremeniti, da bi v EU prepovedali uporabo te snovi v vseh detergentih, vključno z industrijskimi detergenti in detergenti za pomivalne stroje. Učinkovitejše čiščenje fosfatov iz odpadnih voda bi prav tako prispevalo k dobrim rezultatom;

45.

poudarja, da je pomorski promet – in bo tudi v prihodnje – bistvenega pomena za gospodarsko vključevanje regije Baltskega morja. Pri tem se je treba ukvarjati z vedno večjimi okoljskimi problemi. Akcijski načrt komisije HELCOM je dobro izhodišče za to, na voljo pa so tudi številni stroškovno učinkoviti ukrepi, ki bi jih lahko sprejeli. Zmanjšati je treba predvsem emisije žveplovih in dušikovih oksidov. Na okrogli mizi v Gdansku oktobra 2008 je bilo obravnavanih več predlogov, med drugim prepoved plovil, ki ne izpolnjujejo varnostnih zahtev (t. i. podstandardno ladjevje). Drugi možen ukrep bi bil uvedba trgovanja s pravicami do emisij za žveplove in dušikove okside za ladje v skladu s pravili, ki se uporabljajo v posamezni državi. Poleg tega bi morali prepovedati tudi baker in premaze proti obraščanju za ladje in podmornice. Ladjam v pristanišču bi morali omogočiti lažjo uporabo električne energije s kopnega;

46.

opozarja, da je tudi čiščenje odpadnih voda pomembno področje za izboljšave, pri čemer je pristojnost lokalnih in regionalnih oblasti osrednjega pomena. Pri tem je treba omeniti „partnerstvo uporabnikov voda“ (Water Users Partnership), ki ga je izpostavila evroregija Baltskega morja v svojem prispevku k posvetovanjem o strategiji za Baltsko morje, ki spodbuja izboljšanje upravljanja z vodnimi viri;

47.

poudarja, da se staležev rib ne sme ohranjati le na sedanji ravni, temveč jih je treba obnoviti. Upravljanje ribolovnih virov mora potekati v skladu z načeli, prilagojenimi občutljivemu ekosistemu Baltskega morja. V zvezi s tem Odbor pozdravlja dejstvo, da so posebne značilnosti ribolovnih virov priznane v Uredbi (ES) št. 2187/2005 z dne 21. decembra 2005 o ohranjanju ribolovnih virov s tehničnimi ukrepi v Baltskem morju, Beltih in Soundu; želi še posebej poudariti, da je ta uredba, ki je bila sprejeta po obsežnih posvetovanjih z zainteresiranimi stranmi, po prvem januarja 2006 precej poenostavila upravljanje ribolovnih virov v Baltskem morju ter omogočila, da se večstransko upravljanja ribolovnih virov, v katerega so vključene baltske države, v okviru mednarodne komisije za ribolov v Baltskem morju (IBSFC) nadomesti z dvostranskim upravljanjem (Evropska unija in Ruska federacija);

48.

opozarja, da mora biti tudi turizem kot osrednji element gospodarsko uspešnega območja Baltskega morja okoljsko trajnosten. Čisto in naravno okolje je pomemben sestavni del celotne vtisa, ki ga dobijo turisti o območju Baltskega morja in jih privablja v to regijo; hkrati pa turizem predstavlja tveganje za okolje, kar negativno vpliva na to podobo.

49.

ugotavlja, da se je območje Baltskega morja po dolgem obdobju močne gospodarske rasti sedaj znašlo v gospodarskem upadu. Treba je hitro ukrepati, vendar pa ob tem ne smemo pozabiti strateške perspektive, ki je osnova strategije Baltskega morja. Gospodarski razvoj je neločljivo povezan s spremembami, in čeprav akutni problemi zasenčijo strateško perspektivo, pa splošni izzivi – demografski razvoj in mednarodna konkurenca v procesu globalizacije – še vedno ostajajo;

50.

poudarja, da si je treba še naprej prizadevati za učinkovito in usklajeno izvajanje notranjega trga v regiji. To je pomemben dejavnik za gospodarsko blaginjo na območju Baltskega morja. Trgovinske ovire in težave zaradi birokracije so v glavnem prizadele mala in srednje velika podjetja. Zaradi različne razlage predpisov obstaja nevarnost pojava novih regionalnih trgovinskih ovir. Poznavanje notranjega trga je treba izboljšati v upravah in sodstvu posamezne države. Pomembni so tudi forumi, na katerih lahko potekajo usklajevanja in izmenjave izkušenj. V povezavi s tem opozarjamo na spletno mrežo SOLVIT (http://ec.europa.eu/solvit/) kot kontaktno točko za pomoč pri reševanju težav z izvajanjem zakonodaje o notranjem trgu;

51.

poudarja, da je podjetniška dejavnost zlasti malih in srednje velikih podjetij predpogoj za gospodarsko uspešno območje Baltskega morja, zato je treba spodbujati podjetniški duh in podjetniško dejavnost. Treba je izboljšati dostop MSP do tveganega kapitala;

52.

priporoča prizadevanja za izboljšanje dostopa do tveganega kapitala za ustanavljanje novih podjetij, zlasti do začetnega kapitala (seed money). Poleg tega so potrebna tudi prizadevanja za krepitev podjetniškega duha, predvsem pri mladih podjetnikih;

53.

ugotavlja, da je pri ustanavljanju novih podjetij pogosto v ospredju trženje inovacij, ne glede na to, ali izpolnjujejo tehnične zahteve ali ne; zato priporoča, da se v okviru strategije za Baltsko morje obravnavajo vprašanja, kot so usklajena politika grozdov, usklajeni sistemi inovacij, inovacijski programi in vodilni projekti. Treba je izboljšati možnosti akterjev, da zaprosijo za sredstva za raziskave in razvoj v drugih državah regije Baltskega morja;

54.

opozarja tudi, da se odnos do podjetništva izoblikuje zelo zgodaj, zato je treba začeti z uvajanjem v podjetništvo in obravnavanjem te tematike že v šolah, na univerzah in v visokošolskih ustanovah;

55.

predlaga, da države, ki jih zajema strategija za Baltsko morje, pripravijo skupni program za spodbujanje trajnostnega turizma. V zvezi s tem je treba še posebej poudariti pomen narave in okolja ter bogato kulturno in zgodovinsko dediščino;

56.

poudarja, da je regija Baltskega morja bogata z viri surovin, zlasti mineralov in lesa. Razmisliti bi bilo treba tudi o posebni strategiji za rudna bogastva na baltskem območju, pri tem pa upoštevati predlog direktive o določitvi okvira za varstvo tal (COM(2006) 232 konč. – glej mnenje OR 321/2006), ki poleg tega, da določa skupne cilje za varstvo tal, omogoča državam članicam veliko mero prilagodljivosti pri izbiri načinov doseganja teh ciljev (obvezni rezultati, ki jih je treba doseči, in svobodna izbira instrumentov). Za uspešno gospodarstvo je pomembno, da se ti viri surovin lahko pridobivajo in upravljajo trajnostno in učinkovito. Iz tega izhajajo visoke zahteve po infrastrukturi za trajnostni prevoz;

57.

ugotavlja, da so energetska vprašanja zdaj in bodo tudi v prihodnje osrednjega pomena za razvoj gospodarstva na območju Baltskega morja. Prizadevanja za večjo energetsko učinkovitost so pri tem pomembna, čeprav je varna in stabilna oskrba z viri energije in elektriko odločilnega pomena. Baltske države so iz zgodovinskih razlogov še vedno priključene na rusko električno omrežje. Vključiti se morajo v nordijsko in evropsko električno omrežje in postati del energetskega trga za EU in območje Baltskega morja, za kar so potrebni priključki, prilagoditev pravil in naložbe v infrastrukturo;

58.

poudarja, da je prost pretok delavcev pomemben sestavni del vključevanja v območje Baltskega morja in da ga je treba dosledno izvajati;

59.

podpira stališče mreže sindikatov Baltskega morja (BASTUN), da je treba socialno razsežnost vključiti v strategijo za Baltsko morje. Strategijo je treba uporabiti za zagotovitev pravičnega in nemotenega delovanja trgov dela v regiji. Primerne delovne razmere morajo veljati za pomemben vidik konkurenčnosti regije, saj so vse pomembnejša prednost v boju za dobro kvalificirano delovno silo;

60.

poudarja, da bo imelo znanje in s tem t. i. „peta svoboščina“, torej prost pretok znanja, osrednjo vlogo na področju konkurenčnosti in gospodarskega razvoja v prihodnosti. Pri tem je mobilnost študentov na območju Baltskega morja pomemben vidik, vendar v tej regiji ni razširjena. Delež mladih, ki bi radi študirali na območju Baltskega morja, je majhen, čeprav bi bilo to pomembno za poglobljeno gospodarsko vključevanje. Očitno študij na območju Baltskega morja ni obravnavan kot uspešen dejavnik za poklicno pot. Ena od pomembnih nalog za strategijo za Baltsko morje je priprava analizire, zakaj je temu tako in kaj bi lahko storili, da bi študij v neki drugi državi Baltskega morja postal privlačnejša možnost. Gre za kakovost študija in verjetno tudi za znanje jezikov;

61.

v mobilnosti raziskovalcev in rezultatov raziskav vidi pomemben dejavnik uspešnosti za razvoj v regiji Baltskega morja. Pri spodbujanju mobilnosti raziskovalcev sta zelo pomembna razpoložljivost zanimivih projektov in financiranje, razvijati pa je treba tudi sodelovanje med različnimi akterji, deloma med univerzami in visokimi šolami, ter med akademskimi krogi, gospodarstvom in javnimi akterji v okviru modela Triple Helix.

62.

meni, da morajo prizadevanja, da območje Baltskega morja postane dostopna in privlačna regija, temeljiti tako na fizični infrastrukturi (na primer na prometnih sistemih) kot na infrastrukturi, ki temelji na znanju, za prenos znanja, informacij, storitev itd. Poleg tega gre še posebej za povezovanje nacionalnih struktur in sistemov v regionalno mrežo. Danes prevladuje težnja, da se načrtovanja na področju infrastrukture ustavijo na mejah. Tukaj mora biti cilj oblikovanje celostnega območja Baltskega morja, pogoj za to pa je, da se vzhodno-zahodna perspektiva obravnava tako resno kot severno-južna. Vzhodno-zahodni prometni koridorji zagotavljajo tudi odprtje na trge vzhodno in jugovzhodno od območja Baltskega morja;

63.

opozarja, da območje Baltskega morja s strukturnega vidika zaznamuje močno neravnotežje med zelo redko poseljenimi območji na severu in gosteje poseljenimi območji na jugu. Na severu so razdalje med gosto naseljenimi središči velike, prometno omrežje pa je slabo razvito. Baltske države in najbolj severne regije je treba bolje povezati z osrednjimi baltskimi regijami in jih vključiti v vseevropska prometna omrežja. Nujno je treba izboljšati železniške zmogljivosti;

64.

priporoča obsežnejše skupno načrtovanje čezmejnih prometnih tokov kot doslej, da bi pospešili vključevanje. Tako lahko na primer pričakujemo boljši prometni pretok, če se bo železniški promet dosledneje obravnaval z vseh zornih kotov in če se bodo direktive EU o železniškem prometu razlagale bolj usklajeno;

65.

opozarja, da je ena od posebnosti regionalnega prometnega sistema na območju Baltskega morja ta, da bodo vsi načini prevoza enako pomembni. Promet bo tako kopenski kot po morju; prevoz blaga bo na primer potekal po železnici in kratkih pomorskih poteh, pa tudi po zraku. Zato je nujno treba zasnovati prometne koridorje, ki bodo omogočali nemoteno prehajanje med načini prevoza, torej intermodalnost. To predstavlja velike logistične izzive in tudi trajnostni vidiki niso nič manj pomembni;

66.

poudarja, da bo ena od pomembnih nalog boljše izkoriščanje obstoječih sistemov. Treba je opredeliti ozka grla in jih odpraviti. Mednarodne, nacionalne, regionalne in lokalne prometne sisteme je treba med seboj povezati;

67.

meni, da je treba hitro razširiti čezmejne dele omrežja TEN-T, pri čemer ne smemo pozabiti na izboljšanje načina in sodelovanja v okviru konkurenčne logistične mreže;

68.

poudarja, da kljub temu, da naj bi kopenski in pomorski promet predstavljala glavnino prevoza blaga in v veliki meri tudi prevoz potnikov, ne smemo spregledati pomena letalskega prevoza za mobilnost oseb v regiji. Nujno je treba š naprej razvijati infrastrukturo za zračni promet, in sicer tudi regionalna letališča;

69.

opozarja na pomen, ki ga je dobil Öresundski most kot infrastrukturna naložba za regionalno gospodarsko življenje in za odstranitev ozkih grl. Tudi most prek ožine Fehmarn bi bil izrednega pomena in zamisel o tem bi morali takoj uresničiti;

70.

opozarja, da je poleg naložb v fizično infrastrukturo treba pospešiti razširitev delujoče in celostne infrastrukture, ki temelji na znanju ter torej prednost nameniti IKT. Tovrstne naložbe bodo zelo pomembne za prihodnjo konkurenčnost in razvoj, potrebno pa bo vlagati tako v programsko kot v strojno opremo. V to kategorijo sodi nadaljnja razširitev širokopasovnih povezav v regiji, kar bi lahko bil eden od vodilnih projektov. Za zagotovitev preglednosti in usklajevanja bi bilo treba vzpostaviti regionalni nadzor. Pomembna je nevtralnost ponudnikov, da razširitev širokopasovnih povezav ne bi bila vezana na ponudnike ter da ne bi privedla do lokalnih ali regionalnih monopolov. „Mehko infrastrukturo“ sestavljajo tako skupni standardi, kot na primer za elektronsko identifikacijo na celotnem območju Baltskega morja. To je predpogoj za trgovino s storitvami, ki temeljijo na informacijski tehnologiji.

71.

opozarja, da je Baltsko morje (in bo tudi v prihodnje) eno najbolj prometno obremenjenih morij na svetu. Trenutno po njem plove dnevno več kot 2 000 ladij. Tudi če bo gospodarski zastoj tu pustil posledice, bo ladijski promet še vedno naraščal. Poleg tega je Mednarodna pomorska organizacija (IMO) Združenih narodov Baltskemu morju, razen ruskih teritorialnih voda, podelila status posebno občutljivega morskega območja (Particularly Sensitive Sea Area – PSSA), kar odpira možnosti za sprejetje varnostnih ukrepov na področju prometa v Baltskem morju;

72.

opozarja, da bo precejšnja količina prometa zvišala potrebe po skupni pripravljenosti in možnosti ukrepanja. Ostro rečeno, ne gre za vprašanje, ali bo v Baltskem morju prišlo do večje nesreče, temveč kdaj. V tem primeru bi imele posledice čezmejno razsežnost, zato se pojavlja zahteva po ustrezni čezmejni pripravljenosti in zmožnosti ukrepanja;

73.

si prizadeva za usklajeno zmožnost ukrepanja in usklajeno strukturo za učinkovite ukrepe. Lokalno in regionalno perspektivo je treba vključiti že na začetku. OR predlaga, da se akcijski načrt „Baltic Master Project Action Plan“ izvaja v okviru preventivne pripravljenosti načrtovanja, razvoja in izboljšanja prostorskega načrtovanja na celotni obali območja Baltskega morja ter boljšega nadzora ladijskih premikov v Baltskem morju. V zvezi s tem opozarja na uredbo o tankerjih z enojnim trupom (2) in pozdravlja tretji zakonodajni paket o pomorski varnosti (tako imenovani paket Erika III), ki ga je 11. marca 2009 sprejel Evropski parlament. Paket, ki bo začel veljati leta 2012, ne obsega samo odškodnine potnikom, temveč tudi inšpekcijske preglede, opremljanje ribolovnih ladij s sistemom za samodejno identifikacijo in sledenje, pristaniški nadzor, zavarovanje ladij, raziskovanje nesreč in imenovanje organa, ki odloča o zatočišču za ladje v težavah; Odbor poudarja, da je treba povečati zmogljivosti za spremljanje prometa, ki že obstajajo v Finskem zalivu, da bi zaobsegli celotno Baltsko morje. Poleg tega je priporočljivo, da se sprejme skupni mehanizem za spremljanje skladnosti;

74.

poudarja, da je pomembno vprašanje, ki mu je v okviru strategije za Baltsko morje treba nameniti pozornost, javno zdravje. Ob hitri gospodarski preobrazbi lahko problemi privedejo do preseljevanja mladih s podeželja v mesta. Velike razlike med skupinami prebivalstva, pri katerih lahko revščina celo narašča, na primer pri otrocih, je in še naprej ostaja velik socialni problem. Marginalizacija, ki vodi do zlorabe alkohola in drog, ter zdravstvene težave zaradi načina življenja so prav tako socialni problemi, ki jih je treba reševati usklajeno in na regionalni ravni;

75.

meni, da je zelo pomembno, da se zdravstvena vprašanja obravnavajo skupaj z državami na območju Baltskega morja, ki mejijo na EU. V Rusiji, Belorusiji in Ukrajini so težave z javnim zdravjem pogost pojav. Pomembno izhodišče na tem področju je severna dimenzija in njena platforma „Northern Dimension Partnership in Public Health and Social Well-being“ (NDPHS). To partnerstvo bi moralo biti pomembno izhodišče, ki bi mu morali nameniti več pozornosti;

76.

opozarja, da mora biti glavna prednostna naloga platforme NDPHS obvladovanje širjenja infekcijskih bolezni. Mednje sodijo na primer HIV/AIDS, tuberkuloza in težave z mikroorganizmi, odpornimi na antibiotike. Nadaljnja prednostna naloga bi morala biti izboljšanje socialnega dobrega počutja;

77.

poudarja, da organizirani kriminal resno ogroža varnost na območju Baltskega morja. Kriminalne združbe so vedno bolj razvite in delujejo prek meja. Baltske države morajo zato v okviru enotnega pristopa nadaljevati boj proti organiziranemu kriminalu, tihotapljenju drog in trgovini z ljudmi v tej regiji. Ta vidik je treba poudariti v strategiji za Baltsko morje. Regionalno policijsko sodelovanje v okviru delovne skupine za organiziran kriminal v regiji Baltskega morja (Task Force on Organised Crime in the Baltic Sea Region – (BSTF)) že obstaja. Pri tem sodelujejo tudi Norveška, Islandija in Rusija ter Europol in Interpol. S strategijo za Baltsko morje bi bilo treba to sodelovanje okrepiti kot dopolnitev sodelovanja, ki poteka tudi v okviru EU;

78.

poudarja potrebo po zaščiti kritične infrastrukture, torej ustanov ali sistemov, potrebnih za osrednje družbene dejavnosti, ki zagotavljajo zdravstveno oskrbo, varnost in gospodarsko ali socialno blaginjo državljanov. Prekinitev delovanja ali uničenje teh ustanov bi lahko imelo resne posledice. Promet, oskrba z energijo in izmenjava informacij so primer osrednjih dejavnosti, ki zahtevajo delujočo infrastrukturo.

25.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 200/31

—

poudarja vlogo lokalnih in regionalnih oblasti v okviru evropske sosedske politike v povezavi z vzhodnim partnerstvom. Poudarek bo zlasti na njihovem prispevku k teritorialnemu razvoju, izboljšanju gospodarskih odnosov, razvoju na področju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, lajšanju mobilnosti in na njihovi podpori pri navezovanju medsebojnih stikov;

—

namerava razviti oblike tesnejšega sodelovanja z državami, ki so vključene v vzhodno partnerstvo. Ustanovitev lokalne in regionalne skupščine vzhodne Evrope in južnega Kavkaza kot institucionalne platforme za reden dialog ter sodelovanje bi bila lahko kratkoročen cilj formalnega sodelovanja, potem ko bi razvili konkretne in oprijemljive oblike sodelovanja;

—

v zvezi s pripravo, izvajanjem in oceno nacionalnih okvirnih programov močno poudarja pomen udeležbe ne le centralnih vlad, marveč tudi lokalnih in regionalnih oblasti že v zgodnji fazi priprave dvostranskih pridružitvenih sporazumov, strateških dokumentov in akcijskih načrtov Evropske unije in partnerskih držav vzhodnega partnerstva, zlasti v okviru evropske sosedske politike;

—

podpira spodbujanje tesnejših odnosov med lokalnimi in regionalnimi oblastmi EU ter držav vzhodnega partnerstva prek obstoječih evropskih institucionalnih platform za redni politični dialog in konkretnih skupnih projektov za določitev skupne poti za prihodnjo ustanovitev lokalne in regionalne skupščine vzhodne Evrope in južnega Kavkaza.

Glavni poročevalec

:

István Sértő-Radics (HU/ALDE) župan mesta Uszka

1.

poudarja pomen novega razvoja vzhodnega partnerstva (VP) v okviru evropske sosedske politike. Razlike med državami evropske sosedske politike in nedavna politična dogajanja v teh državah, razlika med pričakovanji in razprava o širitvenem procesu, strateški odnos EU z Rusijo ter zahteva po vzpostavitvi vzhodne razsežnosti vzporedno z barcelonskim procesom: Unijo za Sredozemlje so privedle do vzhodnega partnerstva, ki temelji na švedsko-poljskem predlogu. Države evropske sosedske politike, ki jih je treba vključiti v razvoj vzhodnega partnerstva, so Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Gruzija, Moldavija in Ukrajina. Razen Belorusije so te države članice Sveta Evrope. Evropska komisija je pripravila predlog, o katerem se bo spomladi 2009 odločalo na vrhu vzhodnega partnerstva. Za vzhodno partnerstvo bo bistvenega pomena okrepiti čezmejno ali medregionalno sodelovanje ter vzpostavljanje institucij; pri tem lahko lokalne in regionalne oblasti prispevajo k vzpostavljanju odnosov in spodbujanju evropskega vključevanja, da se odpravijo pomanjkljivosti sedanje evropske sosedske politike;

2.

poudarja vlogo lokalnih in regionalnih oblasti v okviru evropske sosedske politike v povezavi z vzhodnim partnerstvom. Poudarek bo zlasti na njihovem prispevku k teritorialnemu razvoju, izboljšanju gospodarskih odnosov, razvoju na področju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, lajšanju mobilnosti in na njihovi podpori pri navezovanju medsebojnih stikov;

3.

pozdravlja uspešnost nekaterih ukrepov in pobud ter dejstvo, da evropska sosedska politika temelji na že obstoječih sporazumih o partnerstvu in sodelovanju, ki ostajajo pravna podlaga odnosov. V skladu s tem so EU in države partnerice sprejele dvostranske akcijske načrte evropske sosedske politike, ki določajo časovni razpored političnih in gospodarskih reform. Spodbude za dosežen napredek pri reformah so večja vključenost v evropske programe in mreže, nadaljnja pomoč in boljši dostop do trga. Kljub temu, da so razlikovanje, prevzemanje odgovornosti in regionalno sodelovanje temeljna načela evropske sosedske politike, pa ta zajema veliko število držav z različnimi težavami, zato je potreben bolj usmerjen pristop;

4.

se strinja s pozivom predloga k poglobitvi sedanjega dvostranskega sodelovanja z odpravo vizumov, območjem proste trgovine, večjo podporo reformam, okrepljenimi neposrednimi stiki med ljudmi, novimi akcijskimi načrti z jasnimi merili in ob upoštevanju usklajevanja z evropskimi standardi ter še trdnejšimi sporazumi, ki bodo nasledili sporazume o partnerstvu in sodelovanju. Evropska komisija v predlogu poziva tudi h krepitvi večstranskega sodelovanja, ki bi dopolnilo severno razsežnost in sinergijo Črnega morja, in priporoča, naj bo bolj usmerjeno k projektom. Predlog je kot prednostna področja sodelovanja opredelil politiko, varnost, mejno in čezmejno gibanje, gospodarsko in finančno ter okoljsko in socialno področje;

5.

se strinja tudi s predlogom Evropske komisije, ki predvideva krepitev gospodarskega povezovanja v okviru razvitih in celovitih prostotrgovinskih območij, ki je odvisno od članstva držav partneric v Svetovni trgovinski organizaciji (STO), povečane mobilnosti s poenostavitvijo vizumskih postopkov in upravljanjem meja; zanesljivost oskrbe z energijo s priznavanjem energetske soodvisnosti; podporo gospodarskemu in socialnemu razvoju prek regionalnih in nadnacionalnih programov. Za spodbujanje večstranskega sodelovanja bo vzhodno partnerstvo vzpostavilo forum za izmenjavo informacij, pripravo skupnih dejavnosti in spremljanje procesa modernizacije. Predvideno večstransko sodelovanje naj bi potekalo na ravni predsednikov vlad ter ministrov ter v okviru tematskih platform za določitev ciljev in pregled napredka. Platforme so predvidene za področja demokracije, upravljanja in stabilnosti, gospodarskega vključevanja, zanesljivosti oskrbe z energijo in stike med ljudmi;

6.

ne glede na pravilo, določeno ob sprejetju finančne perspektive, da se dve tretjini proračunskih sredstev evropske sosedske politike nameni jugu in ena tretjina vzhodu, podpira predlog Evropske komisije o povečanju dodeljenih sredstev s 450 milijonov EUR v letu 2008 na 785 milijonov EUR leta 2013. To bi pomenilo dodatno dodelitev 350 milijonov EUR in prerazporeditev 250 milijonov EUR v korist regionalnih programov evropske sosedske politike za obdobje 2007–2013. Pobuda vzhodnega partnerstva se bo predvidoma začela uresničevati spomladi 2009 na posebnem vrhu vzhodnega partnerstva. Do tedaj veljajo stara evropska sosedska politika in njeni instrumenti;

7.

ugotavlja, da je evropski sosedski in partnerski instrument (ENPI), ki zajema tudi Rusijo, oblikovan tako, da bo prožnejši in bolj politično naravnan ter usmerjen v trajnostni razvoj in približevanje politikam in standardom EU. Za proračunsko obdobje 2007–2013 je bilo dodeljenih okoli 12 milijard EUR. To pomeni 32-odstotno povišanje finančnih sredstev, od tega pa je 62 % sredstev namenjenih južnim sosedom in zgolj 38 % vzhodnim sosedom. Razlika je manj opazna, če jo prikažemo v obliki dodeljenih sredstev na prebivalca, vendar pa ne odraža prizadevanj za krepitev vzhodne razsežnosti;

8.

ugotavlja tudi, da se nacionalni programi ENPI pripravljajo v obliki nacionalnih strateških dokumentov in da se sredstva dodeljujejo na podlagi nacionalnih okvirnih programov. Nacionalni strateški dokumenti navajajo tri do štiri prednostne naloge za vsako državo partnerico, vsi pa vključujejo navedbo krepitve upravnih zmogljivosti in dobrega upravljanja. V nacionalnih okvirnih programih vseh držav partneric morata biti kot podkategorija prednostne naloge „pravna država“ navedeni lokalna in regionalna uprava. Učinek evropske sosedske politike na lokalne in regionalne oblasti zmanjšuje tudi dejstvo, da so v nacionalnih strateških dokumentih in nacionalnih okvirnih programih navedeni neposredni stiki med ljudmi, ki pa so skoraj izključno omejeni na področji izobraževanja in raziskav. Na tem področju lahko svojo vlogo odigrata tudi lokalna in regionalna uprava, kar dokazujejo programi čezmejnega sodelovanja, in ta vloga bi se jima morala tudi priznati;

9.

prav tako ugotavlja, da je Evropska komisija v strateškem dokumentu o čezmejnem sodelovanju ENPI za obdobje 2007–2013 opredelila štiri področja sodelovanja: gospodarski in socialni razvoj; skupne izzive na področju okolja, javnega zdravja in boja proti organiziranemu kriminalu; upravljanje meja; in neposredne stike med ljudmi. Potrebna bi bila močna udeležba lokalnih in regionalnih oblasti, kar bi pomenilo tudi več sodelovanja v manjšem merilu, boljšo podporo ukrepom za razvoj zmogljivosti na lokalni in regionalni ravni ter prednostno obravnavanje ukrepov za izboljšanje življenjskega standarda na obmejnih območjih;

10.

poudarja, da ima več izzivov, s katerimi se soočajo države te regije, kot so razvoj nadnacionalnih koridorjev, reševanje čezmejnih okoljskih vprašanj, upravljanje meja in preseljevanja, boj proti terorizmu in nadnacionalnemu organiziranemu kriminalu ter neposredne dejavnosti med ljudmi, čezmejni značaj in se je z njimi v nekaterih primerih mogoče učinkovito spoprijeti zgolj v okviru podnacionalnega sodelovanja. V skladu s strateškim dokumentom Evropske unije za vzhodno regijo ENPI za obdobje 2007–2013 bi moralo sodelovanje med državami partnericami ter tudi med EU in državami partnericami zagotoviti pomoč pri doseganju skupnih prostorskih ciljev evropske sosedske politike v primerih, v katerih ima pomoč na podnacionalni ravni očitne prednosti;

11.

je prepričan, da pobude EU in partneric vzhodnega partnerstva, ki so osredotočene le na diplomatski pristop, ne bodo prinesle trajnejših rešitev, dokler ne bo v središče razprave postavljena lokalna demokracija, in sicer njena okrepitev in neposredno sodelovanje med regijami in mesti Evropske unije ter držav vzhodnega partnerstva;

12.

v tem duhu pozdravlja dejstvo, da je v skladu s strateškim dokumentom o medregionalnemu programu ENPI za obdobje 2007–2013 vloga medregionalnega programa podpreti učinkovito izvajanje evropske sosedske politike, cilj pa postopna okrepitev dialoga in sodelovanja med EU in njenimi sosedami ter med sosednjimi državami. Spodbujanje sodelovanja med lokalnimi akterji bo vključilo izmenjavo izkušenj o programih evropske sosedske politike, njegov namen pa je okrepiti demokratično upravljanje ter trajnostni regionalni in lokalni razvoj. Poudarek je na pristopu od spodaj navzgor pri opredelitvi in razvoju partnerstev, na projektih, v katerih je vključenih več interesnih skupin, in posredovanju rezultatov drugim lokalnim upravam v državah partnericah;

13.

poudarja, da bi vzhodno partnerstvo moralo omogočiti prehod od sistema zgolj medvladnega sodelovanja k projektu dialoga med državljani, zlasti pa sodelovanja med državami EU in državami vzhodnega partnerstva, ki bi povezalo njihove lokalne in regionalne oblasti v okviru konkretnih projektov skupnega interesa kot del splošne strategije, temelječe na potrebah državljanov in solidarnosti;

14.

meni, da je eden od pogojev za uspešno sodelovanje med EU in državami vzhodnega partnerstva ter za močno partnerstvo v okviru skupne sosedske politike opredelitev novih spodbudnih tem, ki bodo državljanom omogočale prepoznati konkretne koristi; to pomeni, da je treba načelne izjave spremeniti v otipljive ukrepe, kar zahteva veliko vključenost lokalnih in regionalnih političnih predstavnikov ter jasno in aktivno komunikacijo;

15.

meni, da šibkost lokalne demokracije in odsotnost pravega procesa decentralizacije v državah vzhodnega partnerstva pogosto omejujeta učinkovitost ukrepov lokalnih in regionalnih oblasti in civilne družbe v javnih politikah;

16.

ugotavlja tudi, da decentralizacija in participativno lokalno upravljanje ne gresta vedno skupaj. V nekaterih državah članicah EU ali tretjih državah se lokalne in regionalne oblasti soočajo z enakimi izzivi, tj. kako povečati volilno udeležbo, spodbujati udeleženost državljanov ter vključiti združenja v pripravo strategij in razvoj večjih mestnih ali regionalnih projektov;

17.

opozarja na razpoložljivost in zavezanost lokalnih in regionalnih oblasti k bogatenju vzhodnega partnerstva, ki ne bi smel biti zgolj v pristojnosti nacionalnih vlad in Evropske komisije. Širša civilna družba in različni akterji morajo postati soustvarjalci vzhodnega partnerstva. Lokalne in regionalne oblasti, podjetja in nevladne organizacije (tako iz EU kot tudi iz držav partneric) morajo postati sestavni del celotnega procesa vzhodnega partnerstva;

18.

tako kot v prejšnjih mnenjih s tega področja poudarja pomen vključenosti lokalnih in regionalnih oblasti, ki morajo biti sestavni del procesa načrtovanja, izvajanja in spremljanja/ocenjevanja vzhodnega partnerstva in evropske sosedske politike. To velja zlasti za področja, na katerih imajo lokalne in regionalne oblasti obsežne in neposredne pristojnosti;

19.

zato ponavlja svoj poziv k priznavanju lokalnih in regionalnih oblasti kot poglavitnih partnerjev v evropski sosedski politiki ter tudi v vzhodnem partnerstvu;

20.

priznava vlogo in izkušnje različnih mrež in združenj oblasti na lokalni, regionalni, nacionalni, evropski in mednarodni ravni, ki delujejo na področju decentraliziranega sodelovanja v vzhodnem partnerstvu, ter njihovo strokovno znanje in poznavanje terena; zato poudarja potrebo po skupnih prizadevanjih ter približevanju ciljev projektov decentraliziranega sodelovanja ciljem vzhodnega partnerstva, da bi dosegli čim boljše rezultate;

21.

meni, da je cilj evropske sosedske politike – podpreti proces preoblikovanja v sosednjih državah – skladen s standardi EU. Glavni cilj evropske sosedske politike je preseči razsežnost skupne zunanje in varnostne politike ter preseči zgolj zunanje odnose EU s tretjimi državami. Države partnerice evropske sosedske politike so pod pogojem, da uveljavijo ustrezni pravni red EU, dobile možnost sodelovanja v skupnem območju EU, kjer veljajo štiri svoboščine, a brez možnosti, da postanejo članice EU;

22.

podpira politično, gospodarsko in sektorsko modernizacijo držav vzhodnega partnerstva z novimi instrumenti, kot so novi partnerski instrument in sektorski instrumenti;

23.

pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija povabila OR k sodelovanju v vzhodnem partnerstvu, zlasti pri delu v okviru tematskih platform o demokraciji, dobrem upravljanju in stabilnosti ter stikih med ljudmi;

24.

namerava razviti oblike tesnejšega sodelovanja z državami, ki so vključene v vzhodno partnerstvo. Ustanovitev lokalne in regionalne skupščine vzhodne Evrope in južnega Kavkaza kot institucionalne platforme za reden dialog ter sodelovanje bi bila lahko kratkoročen cilj formalnega sodelovanja, potem ko bi razvili konkretne in oprijemljive oblike sodelovanja.

25.

poziva Evropsko komisijo, naj revidira proces priprave nacionalnih okvirnih programov, o katerih se mora EU pogajati z vsako posamezno državo vzhodnega partnerstva na podlagi potreb in zmogljivosti države ter tudi njenih interesov in interesov EU. Načrtovanje na nacionalni ravni morata skupaj opraviti vlada države partnerice in Evropska komisija, ki pa mora z državami partnericami sodelovati pri pripravi njihovih nacionalnih programov za izvajanje nacionalnih okvirnih programov;

26.

zato partnerice poziva k zagotovitvi postopnega uresničevanja prednostnih nalog in ciljev nacionalnih okvirnih programov; treba je tudi revidirati mehanizem obveščanja med EU in posameznimi državami partnericami. Če je cilj vzhodnega partnerstva učinkovitejša politika, morajo biti redno poročanje in sestanki za povratne informacije obvezni, nadzor tega procesa pa je treba zaupati nadzornemu organu;

27.

pozdravlja osredotočenost vzhodnega partnerstva na mobilnost, vendar meni, da predlog Komisije ni dovolj jasen glede vsebine predvidenih paktov o „mobilnosti in varnosti“ (točka 3.3. sporočila); zato spodbuja Evropsko komisijo, naj bolje pojasni svoj predlog, da bodo lahko partnerji vzhodnega partnerstva vedeli in razumeli, kaj je treba storiti in kaj lahko v zameno pričakujejo od EU;

28.

pozdravlja namen Evropskega parlamenta, da sprejme povabilo Evropske komisije za popolno vključitev skupščine EuroNest v vzhodno partnerstvo;

29.

podpira prevzem nadzorne vloge OR ter lokalne in regionalne skupščine vzhodnega partnerstva, zlasti ko gre za nadzor dela skupnih pododborov EU in posamezne države vzhodnega partnerstva, ki obravnavajo vprašanja, povezana s tematskimi platformami o demokraciji, dobrem upravljanju in stabilnosti ter stiki med ljudmi, vključno z vprašanji socialnega in gospodarskega razvoja, regionalnega razvoja, čezmejnega sodelovanja, upravnih reform in decentralizacije v državah vzhodnega partnerstva;

30.

poziva organe upravljanja vzhodnega partnerstva, da lokalne in regionalne oblasti ne le politično priznajo, ampak jih tudi formalno in konkretno vključijo v proces sodelovanja in vzhodno partnerstvo;

31.

v zvezi s pripravo, izvajanjem in oceno nacionalnih okvirnih programov močno poudarja pomen udeležbe ne le centralnih vlad, marveč tudi lokalnih in regionalnih oblasti že v zgodnji fazi priprave dvostranskih pridružitvenih sporazumov, strateških dokumentov in akcijskih načrtov Evropske unije in partnerskih držav vzhodnega partnerstva, zlasti v okviru evropske sosedske politike;

32.

zato vlade držav vzhodnega partnerstva poziva k vzpostavitvi mehanizma strukturiranega nacionalnega dialoga in posvetovanja z (lokalnimi in regionalnimi) poddržavnimi organi, socialnimi partnerji in civilno družbo, v katerega naj vključijo tudi mreže in združenja lokalnih in regionalnih oblasti;

33.

meni, da je treba obstoječa sektorska orodja evropske sosedske politike (tematskega dialoga, sodelovanja pri programih in agencijah Skupnosti ter sektorskih sporazumov) uskladiti s predlogom vzhodnega partnerstva, kar je mogoče opredeliti kot „pogodbeni sektorski odnos, ki temelji na dveh glavnih načelih: obveznem približevanju ustreznemu pravnemu redu EU in dostopu do sektorskih programov in institucij EU“. Status opazovalca za sektorski sporazum bi morala biti ključna zamisel vzhodnega partnerstva, saj popolnoma ustreza izraženi potrebi po večji zavezanosti EU v odnosu do vzhodnih sosed in obratno;

34.

predlaga zlasti, da se novi partnerski instrument in sektorski instrumenti v celoti vključijo v sveženj orodij vzhodnega partnerstva, o katerem se bo EU pogajala z vsako državo partnerico posebej. Ta sveženj orodij vzhodnega partnerstva bi zagotovil podlago za usklajevanje ter pregledno oceno različnih orodij vzhodnega partnerstva. Državam vzhodnega partnerstva je treba določiti pregledna in jasna merila uspešnosti, da bodo vedele, kako v primerjavi z EU napredujejo v okviru vzhodnega partnerstva;

35.

želi razširiti in nadgraditi sodelovanje med lokalnimi in regionalnimi oblastmi iz držav EU in držav vzhodnega partnerstva ter ga opredeliti kot sestavni del odnosov EU z vzhodnoevropskimi partnericami. Vloga lokalnih in regionalnih oblasti je nenadomestljiva na različnih političnih področjih, zajetih v vzhodnem partnerstvu, kot na primer na področjih dobrega upravljanja, upravne reforme in decentralizacije, socialnega in gospodarskega razvoja, regionalnega razvoja in kohezijske politike, čezmejnega sodelovanja, varovanja okolja, vprašanja javnega reda, preprečevanja naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, ter odzivanja nanje, kulturnega sodelovanja, izobraževanja, turizma ter izmenjav učencev in študentov v času počitnic;

36.

začenja dialog z Evropsko komisijo za odkrivanje možnih načinov vključevanja lokalnih in regionalnih oblasti iz držav evropskega partnerstva v program celovitega vzpostavljanja institucij (CVI). Njegov cilj je izboljšati upravno zmogljivost vzhodnih partneric in bi zato moral zajeti vse pomembne sektorje sodelovanja, vključno s tistimi, v katerih je vloga lokalnih in regionalnih oblasti nenadomestljiva. Poleg tega bi moral OR pripraviti svoj načrt o tem, kako v sodelovanju s svojimi partnericami iz držav vzhodnega partnerstva prispevati k izvajanju programa CVI;

37.

je sklenil znatno prispevati k izvajanju vzhodnega partnerstva na področju gospodarskega in socialnega razvoja držav vzhodnega partnerstva. OR bi moral podpreti predlog Komisije o podpisu memoranduma o soglasju za regionalno politiko z vzhodnimi partnericami, katerega namen je okrepitev njihove upravne zmogljivosti na državni in lokalni ravni. To bi bilo mogoče povezati z instrumentom CVI in programom ukrepov in/ali sodelovanja Odbora regij s partnericami lokalnih in regionalnih oblasti v državah vzhodnega partnerstva. Namen sodelovanja bi moral biti izmenjava primerov najboljše prakse in izkušenj s področja regionalnega razvoja EU ter kohezijske politike;

38.

je v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi iz držav vzhodnega partnerstva sklenil tudi pomagati in/ali svetovati Evropski komisiji in nacionalnim vladam v procesu opredeljevanja pilotnih programov regionalnega razvoja, ki so namenjeni odzivanju na potrebe regionalnega in lokalnega razvoja v državah vzhodnega partnerstva ter zasnovani na kohezijski politiki EU. OR bi moral tudi začeti pogovore s svojimi partnericami iz držav vzhodnega partnerstva, da podpre njihovo neposredno sodelovanje z regijami EU in spodbudi njihovo sodelovanje v obstoječih nadnacionalnih programih v Jugovzhodni, Srednji in Severni Evropi. OR bi moral prav tako spodbuditi lokalne in regionalne oblasti v državah vzhodnega partnerstva, da izkoristijo novo priložnost, ki jo ponuja vzhodno partnerstvo, kot so projekti za čezmejno sodelovanje na mejah držav vzhodnega partnerstva, financirani iz instrumenta ENPI;

39.

začenja razpravo z Evropsko komisijo, da bi opredelil svojo udeležbo v tematski platformi o demokraciji, dobremu upravljanju in stabilnosti ter stikih med ljudmi. OR bi moral za podporo delu tematskih platform vzhodnega partnerstva (tretja operativna raven) začeti z ustanavljanjem nekaterih posebnih delovnih skupin (četrta operativna raven vzhodnega partnerstva), ki bi obravnavale vprašanja, povezana z glavnimi načrti lokalnih in regionalnih oblasti. Na drugi strani bi Evropska komisija lahko k sodelovanju v okviru dela tematskih platform in/ali po potrebi posebnih delovnih skupin povabila predstavnike lokalnih in regionalnih oblasti. Za opredelitev vloge OR v obeh zgoraj navedenih tematskih platformah ter za zagotovitev boljše usklajenosti s Komisijo so potrebni nadaljnji pogovori;

40.

je sklenil pomagati Evropski komisiji pri načrtovanju programa za usposabljanje in mrežno povezovanje lokalnih oblasti, da se okrepijo upravne zmogljivosti in spodbudi reforma lokalnega upravljanja v okviru tematske platforme demokracija, dobro upravljanje in stabilnost. OR bo pripravil in predložil predloge o posebnem kulturnem programu vzhodnega partnerstva, ki bo vzpostavljen v okviru tehnološke platforme o stikih med ljudmi. OR bo začel pogovore s Komisijo o možnosti sodelovanja pri delu tematske platforme o gospodarskem sodelovanju in približevanju politikam EU in o zanesljivosti oskrbe z energijo, saj imajo ta politična področja več sklopov, h katerim bi lahko lokalne in regionalne oblasti veliko prispevale;

41.

pripisuje poseben pomen prispevku OR k prednostni pobudi za preprečevanje naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, ter pripravljenost in odziv nanje, da bi okrepil zmogljivosti obvladovanja nesreč na lokalni, regionalni in nacionalni ravni. OR bo s svojimi partnericami iz vzhodnega partnerstva začel pogovore o možnem prispevku lokalnih in regionalnih oblasti k izvajanju te prednostne pobude;

42.

podpira spodbujanje tesnejših odnosov med lokalnimi in regionalnimi oblastmi EU ter držav vzhodnega partnerstva prek obstoječih evropskih institucionalnih platform za redni politični dialog in konkretnih skupnih projektov za določitev skupne poti za prihodnjo ustanovitev lokalne in regionalne skupščine vzhodne Evrope in južnega Kavkaza;

43.

poziva Evropsko komisijo, da uravnoteži, uskladi in dobro poveže ta nov pristop z različnimi obstoječimi programi, projekti in instrumenti Skupnosti, da bo mogoče izkoristiti ustrezne izkušnje, se izogniti podvajanju dejavnosti in združiti napredek;

44.

meni, da bo večji prenos odgovornosti na izvoljene predstavnike lokalnih in regionalnih oblasti prispeval k vzpostavitvi upravljanja na več ravneh, ki bo povezalo različne institucionalne ravni v procesu odločanja, priprave, izvajanja in ocenjevanja javnih in razvojnih politik;

45.

predlaga vključitev lokalnih tehničnih in univerzitetnih človeških virov v izvajanje projektov ter čim boljše sodelovanje državljanov, zato da bi ti proces sodelovanja in projekte, ki izhajajo iz njega, vzeli za svoje;

46.

ceni odprto pobudo za sodelovanje tretjih držav, zlasti Ruske federacije in Turčije, pri delu tematske platforme, v delovni skupini ali pri pobudi na podlagi preučitve vsakega primera posebej in pod pogojem, da bi obstajalo soglasje o koristnosti skupnega interesa glede na temo, geografsko bližino ali obstoječe gospodarske vezi;

47.

poziva predsednika OR, da to mnenje predložiti predsedstvu EU, Evropski komisiji, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter voditeljem držav vzhodnega partnerstva.

25.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 200/37

—

pozdravlja način, na katerega agenda krepi delo Komisije na področju socialne politike. Prenovljena agenda in v njej predlagani ukrepi so sestavljeni predvsem iz praktičnega pripravljalnega dela, ki ga je Komisija že začela opravljati. To pomeni, da agenda vsebuje razmeroma malo novih pobud za izboljšanje prepoznavnosti ali bistvene vsebine socialne politike EU;

—

poudarja pomen družbene in regionalne kohezije za doseganje ciljev prenovljene lizbonske strategije in opozarja na vlogo lokalne in regionalne ravni na tem področju;

—

opozarja, da se gospodarske in družbene dejavnosti med sabo ne dopolnjujejo in podpirajo samodejno, temveč je treba stalno zagotavljati učinkovito in vzajemno ravnovesje med njihovimi cilji in sredstvi. To je zlasti pomembno danes, ko hitre spremembe v svetovnem gospodarstvu povečujejo občutek negotovosti v širši javnosti;

—

poudarja, da je treba socialnim učinkom politik EU posvečati sistematično pozornost. Socialni učinki notranjega trga EU so na primer včasih nepredvidljivi, zato se ni mogoče vedno ustrezno pripraviti nanje;

—

poziva Komisijo, naj zbere primerljive in večdimenzionalne rezultate raziskav o izboljšanju učinkovitosti sistemov socialnega varstva, hkrati pa opozarja zlasti na splošne pogoje na lokalni in regionalni ravni kot ključnih ponudnikov socialnih in zdravstvenih storitev.

Poročevalec

:

Veikko Kumpumäki (FI/PES), član regionalnega sveta Laponske

1.

pozdravlja način, na katerega agenda krepi delo Komisije na področju socialne politike. Prenovljena agenda in v njej predlagani ukrepi so sestavljeni predvsem iz praktičnega pripravljalnega dela, ki ga je Komisija že začela opravljati. To pomeni, da agenda vsebuje razmeroma malo novih pobud za izboljšanje prepoznavnosti ali bistvene vsebine socialne politike EU;

2.

poudarja, da je javno posvetovanje, katerega namen je bil ugotoviti družbeno realnost v EU, prispevalo k ugotovitvi, da je zaupanje javnosti v EU na tak ali drugačen način odvisno od obstoja verodostojne evropske socialne politike, ki je bistvena sestavina evropskega socialnega modela. Izgradnja tega zaupanja je bistvena za napredek, prenovo in odprtost za spremembe;

3.

poudarja pomen družbene in regionalne kohezije za dosego ciljev prenovljene lizbonske strategije in opozarja na vlogo lokalne in regionalne ravni na tem področju.

4.

opozarja, da se gospodarske in družbene dejavnosti med sabo ne dopolnjujejo in podpirajo samodejno, temveč je treba stalno zagotavljati učinkovito in vzajemno ravnovesje med njihovimi cilji in sredstvi. To je zlasti pomembno danes, ko hitre spremembe v svetovnem gospodarstvu povečujejo občutek negotovosti v širši javnosti;

5.

poudarja, da je treba socialnim učinkom politik EU posvečati sistematično pozornost. Socialni učinki notranjega trga EU so na primer včasih nepredvidljivi, zato se ni mogoče vedno ustrezno pripraviti nanje;

6.

meni, da vsebuje socialna agenda pomembno izjavo o trajni naravi temeljnih družbenih ciljev in zavezanosti EU k ohranjanju uravnoteženih, kohezivnih in vključujočih družb;

7.

opozarja, da je treba na socialno politiko gledati ne samo kot na nosilko prilagodljivosti in sprememb, temveč tudi kot na dejavnik, ki ohranja in podpira uravnotežen razvoj družbe;

8.

priznava potrebo po širši socialni agendi in se zaveda pomena vseživljenjskega učenja kot ključne sestavine tega vprašanja. Učenje pa ne bi smelo biti sprejeto zgolj kot dejavnik konkurenčnosti, temveč mu je treba priznati pomembno družbeno vlogo. Poleg tega, da posameznikom odpira možnosti za uspeh, mora zagotoviti socialno zaščito in vključevanje ljudi, ki niso tako uspešni;

9.

poudarja pomen solidarnosti med različnimi skupinami prebivalstva in generacijami ter regijami. Razpravo o spremembah starostne strukture prebivalstva ter ustreznosti in trajnosti sistemov socialnega varstva je treba razširiti, da bi zajeli vse starostne skupine in skupine prebivalstva, pri čemer je treba pozornost nameniti zlasti aktivni udeležbi invalidov in delno invalidnih oseb;

10.

poziva Komisijo, naj zbere primerljive in večdimenzionalne rezultate raziskav o izboljšanju učinkovitosti sistemov socialnega varstva, hkrati pa opozarja zlasti na splošne pogoje na lokalni in regionalni ravni kot ključnih ponudnikov socialnih in zdravstvenih storitev;

11.

se zavzema za okrepitev sodelovanja v Evropi za lažje vključevanje priseljencev in poudarja, da je v okviru teh prizadevanj mogoče črpati iz strokovnega znanja in izkušenj lokalnih in regionalnih oblasti.

12.

opaža, da v zvezi s tremi splošnimi, med seboj povezanimi cilji:

13.

opozarja, da lahko lokalna in regionalna raven veliko prispevata na področju inovativnosti in razvoja pri izpolnjevanju potreb EU. Strokovno znanje teh ravni bi bilo mogoče učinkovito izkoristiti v okviru prenovljene socialne agende.

14.

meni, da je nadaljnje izvajanje vrste dejavnosti, usmerjenih v otroke in mladino, pozitivno, in v zvezi s tem opozarja zlasti na pomen preventivnih ukrepov;

15.

ugotavlja, da bi bilo treba v okviru izboljševanja in ocenjevanja kakovosti izobraževalnih sistemov poleg šolskih dosežkov poudarjati tudi blaginjo, varnost in srečo otrok. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti tudi pedagoškim sposobnostim učiteljev in enakosti na vseh izobraževalnih ravneh;

16.

opozarja, da bi morala biti odprta metoda usklajevanja osredotočena na pregledovanje in razvijanje lokalnih in regionalnih rešitev in praks, kot tudi na razširjanje informacij, kar bi omogočilo širšo uporabo teh rešitev in praks; vendar opozarja, da je odprta metoda usklajevanja stvar prostovoljnega sodelovanja med državami članicami;

17.

opozarja, da rast in zaposlovanje kot taka nista dovolj za ohranjanje socialno pravične družbe, saj je za to potrebna tudi učinkovita in odgovorna socialna politika na vseh ravneh;

18.

poudarja potrebo po zbiranju in širjenju obsežnih in raznolikih informacij za omogočanje učinkovitih modelov prožne varnosti;

19.

poudarja, da bi vseživljenjsko učenje moralo biti v interesu vseh starostnih skupin in skupin prebivalstva in dostopno vsem, da pa je zato potrebno še splošno ozaveščanje prebivalstva, ter da je za razvoj visokokakovostnega izobraževanja odraslih potrebno obširno sodelovanje na vseh upravnih ravneh in med vsemi zainteresiranimi stranmi. V zvezi s poklicnim usposabljanjem je treba zlasti poskrbeti, da izobraževanje zagotovi sposobnosti, ki so potrebne za zaposlitev, in da se lahko izobraževalni sistem po potrebi zelo hitro odzove na sprotne izobraževalne potrebe. Po možnosti je treba v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi pripraviti tudi projekcijo izobraževalnih potreb;

20.

opozarja, da družba potrebuje tudi strokovnjake s kvalifikacijami na področju nege in oskrbe, zaradi česar je treba tudi tovrstne kvalifikacije uvrstiti med ključna „sodobna znanja in spretnosti“, ki jih omenja socialna agenda;

21.

poudarja potrebo po novih oblikah izobraževanja, ki združujejo delo in učenje, in spodbuja javne organe, delodajalce in posameznike k odprti razpravi o svojih odgovornostih v zvezi z ureditvami, ki združujejo delo in učenje;

22.

opozarja zlasti na cilj izboljšati tako kakovost delovnih mest kot tudi uspešnost pri delu in meni, da je treba razširjati ustrezne raziskovalne podatke in najboljše prakse;

23.

pozdravlja prizadevanja Komisije, da preprečuje protislovja med temeljnimi pravicami in svoboščinami, zapisanimi v Pogodbi, ter poziva Komisijo, da upošteva izkušnje na tem področju, med drugim tudi izkušnje na lokalni in regionalni ravni;

24.

opaža, da je treba pri analizi in razvoju evropskih sistemov zdravstvenega varstva upoštevati njihove širše vidike, vključno z načrtovanjem, kakovostjo in dostopnostjo storitev in delovne sile. Kot glavni organizatorji javnih socialnih in zdravstvenih storitev so lokalne in regionalne oblasti ključni partnerji v teh prizadevanjih;

25.

zlasti pozdravlja prizadevanje Komisije, da zagotovi, da enotni trg in pravila konkurence olajšajo razvoj kakovostnih in splošno dostopnih socialnih storitev. To pomeni, da je treba zagotoviti trdno pravno podlago za storitve splošnega pomena in vzpostaviti potrebne poti za odprto razpravo in odločanje v zvezi s problemi, povezanimi z usklajevanjem socialnih storitev s pravili enotnega trga. Izkušnje na lokalni in regionalni ravni bi bilo treba sistematično zbirati, da se zagotovi zadostna količina razpoložljivih informacij in širša uporaba dobrih praks. Vendar ta obveznost ne vključuje dolžnosti držav članic, da obsežno poročajo, regionalnim in lokalnim oblastem pa ne sme povzročati nesorazmernih upravnih obremenitev;

26.

priporoča, da se pri prizadevanjih EU za boj proti revščini in socialni izključenosti prednostno obravnavajo socialne pravice in solidarnost in da se resno pretehta možnost, ali naj prehrambeni programi in „banke“ hrane postanejo sestavni del evropske države blaginje v 21. stoletju;

27.

meni, da je nujno spodbujati enakost moških in žensk, odpraviti razliko v plačah med spoloma ter doseči dejansko uskladitev poklicnega in družinskega življenja;

28.

se strinja s poudarkom na novih političnih prednostnih nalogah v zvezi z nediskriminacijo, ki kažejo, da ima Evropska unija precejšnje možnosti, da postane vodilna na tem področju.

29.

podpira celovitost področja delovanja agende, ki združuje dejavnosti različnih sektorjev; ob tem pa poziva Komisijo, da zagotovi, da ta pristop ne bi zasenčil ključnih izzivov tradicionalne socialne politike, kot so čedalje večje razlike v dohodkih in vse večja neenakost, ter potrebnih korakov za njihovo obvladovanje;

30.

ugotavlja, da imajo ukrepi, predstavljeni v agendi, pogosto številne različne – in včasih protislovne – vidike, ki jih je treba podrobno proučiti. Tako je treba na primer v zvezi s spodbujanjem mobilnosti pozornost nameniti problemom, ki jih povzroča odseljevanje mladih, in posledičnemu izkrivljanju starostne strukture na nekaterih območjih. Odbor poudarja, da je treba „nemobilni“ segment prebivalstva zavarovati in zagotoviti enake možnosti na manj privlačnih območjih. Upoštevati je treba tudi dejavnike, kot so okoljske posledice povečane mobilnosti;

31.

poudarja, da bi bilo treba odprto metodo usklajevanja, podobno kot katero koli drugo metodo evropske socialne politike, razviti v skladu z lastnimi socialnopolitičnimi potrebami držav članic, ki jih v praksi najbolje poznata lokalna in regionalna raven. Ker se države članice in okoliščine, v katerih se nahajajo njihove regije, zelo razlikujejo, se lahko uvedba kvantitativnih ciljev socialne politike izkaže za problematično. Odprto usklajevanje na evropski ravni je treba izboljšati predvsem z njegovo uporabo pri nekaterih ključnih vprašanjih, izboljšanjem učinkovitosti poročanja in raziskovalnega dela ter z okrepitvijo vloge posebnih znanj na regionalni in lokalni ravni v zvezi z izvajanjem in razvijanjem postopkov usklajevanja. To bi lahko znatno povečalo vpliv in prepoznavnost metode ter tako tudi kakovost evropske socialne politike kot pomembne sestavine projekta evropskega povezovanja. Povezave med odprto metodo usklajevanja ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi so trenutno še vedno prešibke;

32.

opozarja na vlogo in potencial socialnega dialoga na evropski ravni pri pripravi pobud in njihovega izvajanja v okviru agende na ravni lokalnih in regionalnih oblasti ter meni, da je treba ta dialog okrepiti.

25.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 200/41

—

obžaluje, da ni nobenega predloga za uvedbo obvezujočega zakonodajnega instrumenta, ki bi bil posebej namenjen uresničevanju cilja 20-odstotnega izboljšanja energetske učinkovitosti;

—

poudarja možne rešitve, ki so povezane z industrijskimi dejavnostmi in proizvodnjo energije (rekuperacija odpadne toplote, hlajenje, proizvodnja energije, tehnologija za soproizvodnjo in poligeneracijo itd.);

—

poudarja pomembnost dela, ki ga opravljajo regionalne in lokalne agencije za energijo po Uniji. Te agencije so strateške partnerke za evropsko energetsko politiko in njihove dejavnosti mora Evropska unija bolj podpreti in upoštevati;

—

poudarja pomen omogočanja hitrega dostopa do strukturnih skladov za naložbe v energetsko učinkovitost stavb;

—

podpira pobudo Evropske komisije, katere namen je dokončno odobriti uporabo nižje stopnje DDV v stanovanjskem sektorju, vključno z deli, povezanimi z obnovo;

—

podpira prizadevanja Evropske komisije za oblikovanje finančnih instrumentov, namenjenih za izboljšanje energetske učinkovitosti, v partnerstvu z EIB in Evropsko banko za obnovo in razvoj. Ugotavlja, da je eden najpomembnejših dejavnikov pri oblikovanju takšnih instrumentov ta, da so dostopni lokalnim in regionalnim oblastem, ker se tako podpira njihova vloga osrednjih akterjev pri izvajanju direktive o energetski učinkovitosti stavb.

Poročevalec

:

Jean-Louis JOSEPH (FR/PES), župan mesta Bastidonne

1.

meni, da so izzivi, povezani z energetsko politiko Evropske unije, bistvenega pomena za sedanjost in prihodnost EU in njenih državljanov ter za vprašanja glede podnebja na svetovni ravni. Poudarja osrednjo vlogo lokalnih in regionalnih akterjev kot partnerjev pri uspešni opredelitvi, načrtovanju in izvajanju evropske energetske politike. Zato obžaluje, da se v drugem strateškem pregledu vlogi regionalnih in lokalnih akterjev namenja zelo malo pozornosti;

2.

ugotavlja pomen varnosti preskrbe, ki ima v drugem strateškem pregledu osrednje mesto in je izjemno občutljivo politično vprašanje. Ugotavlja tudi, da imajo države članice različne izkušnje v zvezi z varnostjo preskrbe. Te razlike, ki so med drugim posledica zgodovinskih okoliščin, zahtevajo usklajene ukrepe na evropski ravni, da bi tako zmanjšali neenakosti, ponovno vzpostavili partnerske vezi in zmanjšali tveganje za Unijo kot celoto;

3.

ugotavlja, da je bil po prvem strateškem pregledu narejen velik napredek, predvsem z določitvijo ciljev 20–20–20, in prvi korak naprej na zakonodajnem področju, ki ga je potrdil nedavni sporazum o „paketu za energijo in podnebje“ med Parlamentom in Svetom;

4.

meni, da je ta napredek sicer pomemben, vendar pomeni šele prvi korak. Zato morajo cilji 20–20–20 ostati glavna prednostna naloga evropske energetske politike, da se zagotovita potrebna doslednost in kontinuiteta za uspeh začetih ukrepov;

5.

poudarja, da je zdaj treba energetsko učinkovitost uvrstiti med prve naloge Evropske unije na področju energetike. Poziva k modelu „trias energetica“, ki razvršča politike za zmanjšanje vpliva na podnebje pri porabi energije glede na njihov pomen: energetska učinkovitost, spodbujanje uporabe obnovljivih virov energije in najboljša mogoča uporaba energije iz fosilnih goriv. Energetska učinkovitost ni le ključ do uspeha ciljev 20–20–20, temveč ima tudi pomembno vlogo na področju varnosti preskrbe. Vendar pa je obžalovanja vredno, da je energetska učinkovitost edina od treh ciljev 20–20–20, ki še vedno ni prenesena v obvezujoč zakonodajni instrument;

6.

v zvezi s tem pozdravlja ukrepe za energetsko učinkovitost, ki jih je predlagala Komisija ob objavi drugega strateškega pregleda (zlasti revizijo direktive o energetski učinkovitosti stavb – glej spodaj), vendar obžaluje, da:

7.

poudarja pomembno vlogo regionalnih in lokalnih oblasti na področju energetske učinkovitosti. V tem okviru:

8.

v zvezi s 6 prednostnimi projekti, ki so opredeljeni kot bistveni za Evropsko unijo, ugotavlja – brez pripomb glede vsebine predlaganih projektov – da

9.

glede naložb poudarja, da prehod iz evropskega energetskega sistema na bolj decentraliziran sistem zahteva velike naložbe, posvetovanje z lokalnimi in regionalnimi akterji ter večje priznanje njihove vloge na področju energetske politike;

10.

v zvezi s poglavjem o domačih zalogah energije, poudarja, da

11.

pozdravlja napovedano objavo sporočila o financiranju nizkoogljičnih tehnologij. Ker bo to sporočilo upoštevalo dohodke, ustvarjene v okviru revizije direktive o trgovanju z emisijskimi kvotami, opozarja na svoje mnenje o tej temi, v katerem „priporoča, da države članice ter lokalne in regionalne oblasti vsaj 30 % dohodkov, ustvarjenih z dražbo pravic, namenijo za spodbujanje uporabe obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti pri končnih uporabnikih […] (3)“.

12.

pozdravlja predlog za pripravo programa politike za leto 2030 in vizije za leto 2050. Prave strateške usmeritve, odločitve o naložbah in infrastrukturnih projektih je mogoče ustrezno načrtovati le dolgoročno. Odbor izraža začudenje, da je na neizčrpnem seznamu tem iz vizije za leto 2050 tema dekarbonizacija oskrbe z električno energijo v EU do leta 2050 očitno prednostna, saj se predlaga, da se ta tema obravnava že v prihodnjem strateškem načrtu za energetske tehnologije. Čeprav je ta tema nedvomno pomembna in ima velik potencial, so tudi številne druge teme enako pomembne, če ne še bolj. Oblikovanje vizije za leto 2050 mora dati globalno strategijo in se ne osredotočati na omejeno število prednostnih tem.

13.

pozdravlja prenovitev direktive o energetski učinkovitosti stavb;

14.

poudarja potrebo po hitrih in obsežnih ukrepih na področju energetske učinkovitosti stavb, ob upoštevanju koristi, ki iz tega izhajajo:

15.

poudarja nujnost teh vprašanj in poziva Svet in Parlament, da zagotovita, da bodo v zvezi s tem sprejete hitre in velikopotezne odločitve; poziva tudi države članice, da se izognejo ponovnim zamudam pri prenosu in izvajanju, kar je bilo ugotovljeno za prvo različico te direktive;

16.

za lažje uvajanje energetskih izkaznic mora Komisija pripraviti program za izmenjavo med državami članicami in njihovimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi na področju dobrih praks, uporabe tehničnih rešitev in oddaje javnih naročil za izboljšanje energetske učinkovitosti;

17.

poudarja bistveno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri izvajanju direktive, predvsem zaradi:

18.

meni, da predlagana prenovitev krepi direktivo z različnih vidikov. Zlasti pozdravlja

19.

poudarja pomen nadaljnjega razvoja direktive na osnovi dejanskih izkušenj z njenim izvajanjem, ki morajo biti ustrezno analizirane in ocenjene. Med drugim je treba preučiti pomen energetskih izkaznic in način, kako se izdajajo. Še vedno nezadosten dostop do pristojnih organov v zvezi z izvajanjem direktive je treba rešiti s prožnim pristopom.

20.

meni, da predlagana primerjalna metodologija za izračun stroškovno optimalnih ravni minimalnih zahtev glede energetske učinkovitosti lahko predstavlja instrument za učinkovito primerjalno analizo na evropski ravni. Zato poziva Komisijo, da upošteva vse zunanje dejavnike pri vzpostavitvi take metodologije, predvsem stroške neaktivnosti (propadanje okolja, slabšanje zdravja, zmanjšanje konkurenčnosti itd., ki so posledica nezadostnih naložb v energetsko učinkovitost) ter pozitiven učinek naložb v energetsko učinkovitost (v smislu ustvarjanja delovnih mest in blaginje, podpore raziskavam, energetske neodvisnosti, kakovosti in trajnosti zgrajenih stavb itd.);

21.

pomembno je, da se poveča energetska učinkovitost v stavbah, ki jo je mogoče uresničiti brez naložb, na primer z gospodarnostjo ali sodelovanjem uporabnikov stavbe. Številne lokalne in regionalne oblasti so že uspešne na tem področju;

22.

poudarja pomen obveščanja javnosti o vseh parametrih, ki se uporabljajo za izračun rentabilnosti priporočil, ki so navedena na energetski izkaznici, in sicer zato, da se zagotovi jasno razumevanje izračuna in da se državljanom da možnost za ponovni pregled rentabilnosti ukrepov za energetsko učinkovitost na osnovi novih dejavnikov (spremembe cene energije, spodbude javnih oblasti, življenjska doba opreme itd.);

23.

med novimi predlogi ukrepov izpostavlja uporabnost poročil, ki jih morajo pripraviti države članice (med drugim v členu 5(2) in 9(3)). Za zagotovitev natančnosti teh poročil mora direktiva zahtevati, da lokalne in regionalne oblasti sodelujejo pri njihovi pripravi;

24.

se sklicuje na svoje mnenje o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (4) in pozdravlja uvedbo elementov za uskladitev te direktive in drugih evropskih zakonodajnih aktov, pomembnih na tem področju, zlasti Direktivo o energetskih storitvah (2006/32/ES) ter obstoječe in prihodnje predloge „zelenega“ javnega naročanja EU. Elementi za uskladitev krepijo celotno usklajenost zakonodaje in z združevanjem različnih poročil, ki jih morajo pripraviti države članice, znižujejo njihove stroške;

25.

pozdravlja cilj povečanja števila „stavb, pri katerih so emisije ogljikovega dioksida in poraba primarne energije nizke ali enake nič,“ in vlogo zgleda javnih oblasti;

26.

zato opozarja, da je namen direktive predvsem varčevanje z energijo, da se zmanjša vpliv na okolje. Uvedba opredelitve „stavb, pri katerih so emisije ogljikovega dioksida in poraba primarne energije nizke ali enake nič,“ (Buildings of which both carbon dioxide emissions and primary energy consumption are low or equal to zero) omogoča, da stavbe z nizkimi emisijami CO2 ne bodo imele prednosti pred tistimi z nizko porabo energije. Poleg tega mora imeti globalni okoljski vpliv vedno prednost pred emisijami CO2 kot edinemu merilu;

27.

poudarja tudi koristi in izziv, ki jih prinaša zahteva za nadzor kakovosti pri energetskih izkaznicah in poročilih o pregledu. Ta ukrep bo bistven za resnično izboljšanje kakovosti stavb v Evropi;

28.

poudarja, da bo časovno obdobje, ko se bodo dela opravljala, pomembno vplivalo na globalni učinek direktive. Glede na to:

29.

poudarja, da izvajanje direktive zahteva veliko prizadevanj na področju usposabljanja. V zvezi s tem predlaga, da se vstavi določba o

30.

v zvezi z usposabljanjem strokovnjakov poudarja uspeh številnih pobud na lokalni in regionalni ravni, osredotočenih na proces gradnje, in ustanovitev skupin za razpravo, ki jih sestavljajo predstavniki različnih obrti (vodovodarji, zidarji, električarji itd.), z namenom, da si izmenjujejo informacije o svojih vlogah v procesu gradnje stavbe. Te izkušnje so se izkazale kot koristne za kakovost procesa gradnje na splošno in posledično za stavbe same. V skupinah, v katerih je bila energetska učinkovitost opredeljena kot cilj, ki ga je treba doseči, je učinkovite in inovativne rešitve mogoče poiskati s pomočjo stikov med različnimi obrtniškimi strokami;

31.

poudarja potrebo po tem, da se ustrezno ocenijo dejanski začetni stroški, ki bi jih ta direktiva povzročila, in da se zagotovijo ustrezni spodbujevalni finančni instrumenti za podporo in pospešitev izvajanja direktive. V tem okviru:

25.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 200/51

—

pozdravlja pobudo Evropske komisije za uvedbo programa MEDIA Mundus;

—

meni, da je uvedba in izvajanje programa za spodbujanje širšega mednarodnega sodelovanja v avdiovizualnem sektorju s ciljem okrepiti kulturne in gospodarske odnose med evropsko filmsko industrijo in filmsko industrijo tretjih držav pravi odziv na trenutne izzive, povezane s spremembami v svetovni avdiovizualni industriji;

—

ugotavlja, da imajo lahko lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo pri promociji lokalne in regionalne avdiovizualne produkcije, če znatno podprejo avdiovizualni sektor in aktivno prispevajo k spodbujanju kulturne raznolikosti in medkulturnega dialoga;

—

poudarja, da avdiovizualni sektor ni izredno pomemben samo za razvoj, konkurenčnost in zaposlovanje, ampak je tudi bistven za ohranitev in spodbujanje lokalne in regionalne kulturne identitete in raznolikosti. Zaradi te posebnosti je tudi ključni dejavnik pri razvoju evropskih socialnih vrednot in dobrem delovanju demokratičnih družb, saj imajo lahko avdiovizualna dela pomembno vlogo pri oblikovanju evropske identitete.

Poročevalec

:

Ioannis Sgouros (EL/PES), prefekt Aten

1.

pozdravlja pobudo Evropske komisije za uvedbo programa MEDIA Mundus;

2.

zato podpira predlog Evropske komisije „za podporni program o spodbujanju sodelovanja med strokovnjaki avdiovizualne industrije iz Evrope in tretjih držav za vzajemno korist vseh sodelujočih“;

3.

meni, da je uvedba in izvajanje programa za spodbujanje širšega mednarodnega sodelovanja v avdiovizualnem sektorju s ciljem okrepiti kulturne in gospodarske odnose med evropsko filmsko industrijo in filmsko industrijo tretjih držav pravi odziv na trenutne izzive, povezane s spremembami v svetovni avdiovizualni industriji, zlasti zaradi tehnološkega razvoja in strukturnih pomanjkljivosti, ki vplivajo na kroženje evropskih avdiovizualnih del na trgih tretjih držav in evropskemu avdiovizualnemu sektorju onemogočajo, da bi izkoristil priložnosti na mednarodnem trgu, ter tako ogrožajo njegovo konkurenčnost;

4.

poudarja potrebo po mednarodnem sodelovanju v avdiovizualnem sektorju ter po varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov, kot je določeno v konvenciji Unesca, ki so jo Evropska skupnost in 13 držav članic ratificirale 18. decembra 2006;

5.

se strinja, da je sklep Evropske komisije zelo pomemben, saj obstoječi programi Skupnosti na področju avdiovizualne podpore (MEDIA 2007, Euromed Audiovisual II ali program EU-AKP za kinematografe) ne morejo odgovarjati na vse izzive hitre internacionalizacije avdiovizualnega sektorja, ker so bili zasnovani za sodelovanje znotraj Evropske unije ali ker odgovarjajo na potrebe razvojne politike in ne na potrebe industrijske politike;

6.

prav tako meni, da je iz zelo pozitivnega odziva strokovnjakov avdiovizualne industrije v okviru odprtega posvetovanja, ki je potekalo prek spleta od 10. aprila do 25. junija 2008, razvidno, da obstaja potreba po oblikovanju programa MEDIA Mundus;

7.

meni, da je pomembno tudi, da so bili na podlagi rezultatov odprtega posvetovanja kot prednostni ukrepi predvideni usposabljanje, omogočanje koprodukcij in kroženja avdiovizualnih del ter filmska pismenost;

8.

se strinja z ugotovitvami ocene učinka, da je „oblikovanje novega instrumenta najuspešnejši in najučinkovitejši način za dosego splošnih in posebnih ciljev ter za odziv na izzive, ki izhajajo iz internacionalizacije avdiovizualnih trgov“.

9.

meni, da bo program MEDIA Mundus prispeval k večji konkurenčnosti evropskega avdiovizualnega sektorja na mednarodnih trgih ter hkrati okrepil kulturno in politično vlogo Evrope v svetu; se strinja, da se bo s programom znatno izboljšalo kroženje avdiovizualnih del po svetu z večjo izbiro za potrošnike in z bistveno večjo kulturno raznolikostjo;

10.

je prepričan, da se bo z izmenjavo tržnih informacij ter strokovnim znanjem povečala konkurenčnost avdiovizualnega sektorja v Evropi in v tretjih državah hkrati z večjim povpraševanjem javnosti po kulturni raznolikosti;

11.

poudarja poseben pomen cilja omogočanja koprodukcij, ki so ga strokovnjaki v okviru odprtega posvetovanja opredelili kot prednostno nalogo;

12.

poudarja tudi potrebo po uporabi načela pozitivnega obravnavanja držav članic z majhnim obsegom avdiovizualne produkcije; je zato prepričan, da bi morali posebno pozornost nameniti državam, v katerih se ne proizvede veliko število avdiovizualnih del in ki se zaradi svojih geografskih, jezikovnih ali drugih značilnosti soočajo z različnimi ovirami;

13.

poudarja vlogo programa MEDIA Mundus kot sredstva za spodbujanje kulturne raznolikosti in medkulturnega dialoga na evropski in mednarodni ravni; zato poudarja razlike med programom MEDIA Mundus in drugimi programi Skupnosti na avdiovizualnem področju, saj se že sami cilji programa MEDIA Mundus osredotočajo na mednarodno sodelovanje, da bi spodbudili konkurenčnost avdiovizualne industrije na svetovni ravni;

14.

pozdravlja način delovanja programa, ki temelji na načelu vzajemne koristi, tj. na pripravi skupnih predlogov za projekte s strokovnjaki iz tretjih držav;

15.

meni, da so pogoji, v skladu s katerimi se financirajo samo tista dela, ki se pripravijo na podlagi sodelovanja, zadovoljivi, saj zagotavljajo mednarodno povezovanje v mreže;

16.

vendar ni prepričan glede zahteve, da „morajo pri posameznem projektu sodelovati najmanj trije partnerji“;

17.

v zvezi s financiranjem projekta ugotavlja tudi, da bi morali čim bolj zmanjšati birokratske postopke in formalnosti pri predložitvi predlogov, oblikovanju in delovanju mrež za sodelovanje ter pri poročanju;

18.

poudarja tudi, da je treba zagotoviti popolno preglednost pri postopku izbire del, upravičenih do financiranja, in da bo morda treba natančneje opredeliti merila za ocenjevanje.

19.

ugotavlja, da je program MEDIA Mundus učinkovito sredstvo za odpravljanje težav razdrobljenosti evropske filmske industrije, saj podpira pobude za povezovanje in sodelovanje vseh akterjev v avdiovizualnem sektorju; zato meni, da ta program zagotavlja tudi odlično možnost za podporo malim in srednje velikim podjetjem;

20.

meni tudi, da se je treba osredotočiti na ustvarjanje specializiranih delovnih mest in na zagotavljanje večjega števila usposabljanj za strokovnjake na področju programskih vsebin, tehnik predvajanja, kroženja, mednarodne prodaje ter promocije avdiovizualnih del;

21.

prav tako meni, da se s spodbujanjem izmenjave informacij ter strokovnega znanja in izkušenj med strokovnjaki veliko lažje ustvarijo mreže sodelovanja, poveča dostop do tujih trgov in izboljša vzpostavljanje dolgoročnega sodelovanja, s tem pa se povečuje tudi konkurenčnost evropske avdiovizualne industrije ter tudi kulturna in politična vloga Evrope v svetu;

22.

meni, da bo program MEDIA Mundus znatno prispeval k boljšemu mednarodnemu kroženju avdiovizualnih del in k okrepljenemu povpraševanju javnosti po večji kulturni raznolikosti na področju avdiovizualnih vsebin;

23.

v zvezi s tem poudarja koristi večjega števila predvajanj in ekskluzivnih prvih izdaj avdiovizualnih del;

24.

je tako prepričan, da bi program MEDIA Mundus lahko lastnike kinematografov v Evropi in tretjih državah spodbudil, da bodo vzajemno izboljšali programske vsebine in pogoje predvajanja (trajanje, oglaševanje in število predvajanj) za prve izdaje avdiovizualnih del;

25.

meni, da bi bilo prav tako mogoče povečati obseg in izboljšati pogoje predvajanja evropskih avdiovizualnih vsebin na radijskih in televizijskih postajah tretjih držav ter avdiovizualnih vsebin tretjih držav na evropskih radijskih in televizijskih postajah;

26.

podpira tudi odločitev Evropske unije, da se osredotoči na mlade, ki so prihodnost evropskega avdiovizualnega sektorja. S promocijo del mladih nadarjenih režiserjev MEDIA Mundus spodbuja nove talente, mobilnost mladih ter pridobivanje znanja o evropskih in mednarodnih trgih, hkrati pa v praksi izvaja gospodarstvo znanja in medkulturni dialog;

27.

ugotavlja, da bi bilo zaradi vloge mladih ustvarjalcev avdiovizualnih vsebin primerno, da bi program MEDIA Mundus deloval kot program za usposabljanje ter hkrati pomagal privabiti še mlajše občinstvo na predvajanja avdiovizualnih del v kinematografih;

28.

meni tudi, da avdiovizualni sektor pomembno prispeva k evropskemu gospodarstvu znanja in ustvarjanja ter je ključen za spodbujanje kulturne raznolikosti in pluralnosti;

29.

poudarja, da kulturni sektor nedvomno prispeva k uspešni izpolnitvi lizbonskih ciljev, vendar pa ga ne moremo obravnavati zgolj z vidika njegovega gospodarskega potenciala, saj prav tako pomembno prispeva k ustvarjanju dinamičnega in trajnostnega okolja, ki je predpogoj za blaginjo in človekov razvoj (1).

30.

ugotavlja, da imajo lahko lokalne in regionalne oblasti ključno vlogo pri promociji lokalne in regionalne avdiovizualne produkcije, če znatno podprejo avdiovizualni sektor in aktivno prispevajo k spodbujanju kulturne raznolikosti in medkulturnega dialoga;

31.

meni, da bi lahko lokalne in regionalne oblasti s hkratnim spodbujanjem nacionalne ter lokalne in regionalne avdiovizualne produkcije uspešno konkurirale množični filmski produkciji iz tretjih držav;

32.

poudarja, da imajo lahko lokalne in regionalne oblasti odločilno vlogo pri izobraževanju in usposabljanju ter pri zagotavljanju finančne podpore kulturnim organizacijam in akterjem na področju kulture;

33.

ugotavlja tudi, da lahko lokalne in regionalne oblasti pri tem prispevajo tudi h krepitvi malih in srednje velikih podjetij, tako da spodbujajo konkurenčnost v razdrobljenem evropskem avdiovizualnem sektorju in podjetjem omogočijo preživetje;

34.

je prav tako prepričan, da lahko lokalne in regionalne oblasti pomembno prispevajo tudi k usposabljanju mladih ustvarjalcev avdiovizualnih vsebin ter privabljanju večjega števila mladih k ogledu predvajanj avdiovizualnih del, ki spodbujajo kulturno raznolikost in medkulturni dialog;

35.

zato meni, da lahko lokalne in regionalne oblasti odločilno prispevajo k produkciji avdiovizualnih del na lokalni in regionalni ravni ter k ustvarjanju močne evropske identitete, zlasti pri mladih;

36.

je prepričan, da lahko lokalne in regionalne oblasti z organizacijo festivalov, tematskih dogodkov in izobraževalnih seminarjev dajo pomembne pobude in imajo ključno vlogo pri preoblikovanju avdiovizualnega sektorja v izredno pomemben dejavnik kulturne produkcije, oblikovanja večkulturne evropske identitete ter podpore filmskemu izobraževanju, zlasti pri mladem občinstvu;

37.

zato predlaga, da bi bilo za večjo razsežnost programa MEDIA Mundus v členu 7 koristno dodatno navesti vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri izvajanju posebnih programov in dejavnosti v okviru njihovih prizadevanj za večjo konkurenčnost evropskega trga. Hkrati bi bilo po mnenju Odbora primerno in zelo koristno podpreti in posodobiti centre MEDIA, ki delujejo na regionalni ravni in so osnovni vir informacij za evropske državljane glede celotnega dogajanja v avdiovizualnem sektorju;

38.

prav tako ugotavlja, da bi bilo v neposredni povezavi z zgoraj omenjenim primerno zagotoviti tudi večjo udeležbo lokalnih in regionalnih oblasti pri sodelovanju različnih mrež v avdiovizualnem sektorju ter pri podpori medregionalnih konzorcijev, zlasti na področju usposabljanja, produkcije in kroženja avdiovizualnih del;

39.

na podlagi zgornjih ugotovitev poudarja, da avdiovizualni sektor ni izredno pomemben samo za razvoj, konkurenčnost in zaposlovanje, ampak je tudi bistven za ohranitev in spodbujanje lokalne in regionalne kulturne identitete in raznolikosti. Zaradi te posebnosti je tudi ključni dejavnik pri razvoju evropskih socialnih vrednot in dobrem delovanju demokratičnih družb, saj imajo lahko avdiovizualna dela pomembno vlogo pri oblikovanju evropske identitete.

40.

meni, da je ta program še posebej pomemben, ker združuje promocijo kulture in podporo konkurenčnosti, tj. tržne in gospodarske vrednosti evropskega avdiovizualnega sektorja, ter evropski avdiovizualni industriji daje mednarodno razsežnost, saj je bolj učinkovit in usmerjen kot program MEDIA International, ki bi ga lahko opredelili kot predhodnika programa MEDIA Mundus;

41.

ugotavlja, da je to kratkoročen program (obdobje 2011–2013) z omejenim proračunom (15 milijonov EUR, od tega je 13,5 milijonov EUR namenjenih za ukrepe), kar pomeni, da časovni okvir in sredstva ne bodo omogočali razvoja velikega števila pobud ali izvedbe velikega števila ukrepov;

42.

je zato prepričan in hkrati upa, da bodo rezultati poučni in ocenjeni kot pozitivni, da bo mogoče program nadaljevati in zanj v prihodnosti nameniti več sredstev;

43.

poudarja, da se je treba osredotočiti na komunikacijsko strategijo programa, in meni, da lahko imajo lokalne in regionalne oblasti enako pomembno vlogo pri promociji te strategije. Koristno bi bilo tudi sodelovanje centrov MEDIA z združenji in organizacijami strokovnjakov na avdiovizualnem področju ter z združenjem evropskih filmskih arhivov (ACE), mednarodnim združenjem filmskih arhivov (FIAF) in nacionalnimi filmskimi arhivi;

44.

meni, da je treba poseben poudarek, če ne takoj, pa v naslednji fazi programa, nameniti izobraževalnem vidiku programa MEDIA Mundus, ki bi se poleg nadaljnjega usposabljanja strokovnjakov osredotočil tudi na mlade študente. Ta cilj se lahko doseže z usklajevanjem z drugimi programi MEDIA in sodelovanjem s centri MEDIA, ki so razvili podobne dejavnosti za druge programe, z univerzitetnimi institucijami in študijskimi oddelki na avdiovizualnem področju ter s filmskimi arhivi, ki sodelujejo s študenti, raziskovalci in strokovnjaki na tem področju. Izobraževalne dejavnosti in tematske delavnice so poleg tega lahko pomemben vir informacij in dragocena priložnost za srečevanje in spoznavanje strokovnjakov iz Evropske unije in tretjih držav.

25.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 200/58

—

pozdravlja pobudo Evropske komisije za nadaljevanje prejšnjih programov s programom za interoperabilnostne rešitve za evropske javne uprave (program ISA);

—

meni, da bi se morale lokalne in regionalne oblasti vključiti v široko sodelovanje za izboljšanje interoperabilnosti javnih uprav in povečanje učinkovitosti izvajanja javnih storitev;

—

poudarja, da program ne sme evropskih javnih uprav izolirati od zunanjega sveta, ter predlaga, da se standardi interoperabilnosti pripravijo v okviru obsežnega mednarodnega sodelovanja;

—

meni, da izmenjava najboljših praks med regionalnimi in lokalnimi oblastmi ne bi bila le koristna, temveč bi morala biti tudi bistveni del programa ISA.

Poročevalka

:

Veronica Ioniță (RO/EPP), županja mesta Gorgota

1.

pozdravlja pobudo Evropske komisije za nadaljevanje prejšnjih programov IDA (za izmenjavo podatkov med upravami) in IDABC (program za interoperabilno zagotavljanje vseevropskih e-vladnih storitev javnim upravam, podjetjem in državljanom) s programom za interoperabilnostne rešitve za evropske javne uprave (program ISA). Prejšnja programa sta nedvomno prispevala dodano vrednost k izmenjavi informacij med upravami, novi program pa bo gotovo spodbudil regionalni razvoj, saj bo okrepil izmenjavo idej in izkušenj na različnih področjih, kot so zaposlovanje, ribištvo, kmetijstvo, zdravstvo, varstvo potrošnikov in notranje zadeve;

2.

poudarja pomen lokalnih in regionalnih uprav v skladu s strategijo i2010 za evropsko informacijsko družbo, saj so gonilo gospodarske rasti na lokalni ravni;

3.

meni, da lokalne in regionalne oblasti ne bi smele biti obravnavane le kot uporabnice vseevropskih e-storitev, ampak tudi kot najpomembnejše izvajalke storitev v zvezi s tem predlogom;

4.

meni, da bi morala Evropska komisija več pozornosti nameniti postopku mrežnega povezovanja na vseh ravneh, ki bi ga morale vse države članice priznati na nacionalni ravni, saj je treba upoštevati težave, ki so v preteklosti nastajale zaradi raznolikosti kulturnih in političnih pristopov, jezikovnih ovir ter iz proračunskih razlogov;

5.

zato meni, da bi se morale lokalne in regionalne oblasti vključiti v široko sodelovanje za izboljšanje interoperabilnosti javnih uprav in povečanje učinkovitosti izvajanja javnih storitev;

6.

poudarja, da program ne sme evropskih javnih uprav izolirati od zunanjega sveta, ter predlaga, da se standardi interoperabilnosti pripravijo v okviru obsežnega mednarodnega sodelovanja;

7.

opozarja, da so bili različni programi Skupnosti (IST, eTEN, e-Vsebine) povezani s prejšnjo različico programa IDABC. Sodelovanje s sedanjimi programi (7. okvirni program, program za konkurenčnost in inovativnost, strukturni skladi) bi lahko zagotovilo dragocene vire;

8.

meni, da izmenjava najboljših praks med regionalnimi in lokalnimi oblastmi ne bi bila le koristna, temveč bi morala biti tudi bistveni del programa ISA;

9.

poziva Evropsko komisijo, da bolje ovrednoti pomen, ki ga imajo cilji in ukrepi programa ISA za lokalne in regionalne oblasti;

10.

poziva Evropsko komisijo in države članice, da predvidijo dodelitev proračunskih sredstev za dejavnosti centralnih, lokalnih in regionalnih oblasti, ki so pristojne za izvajanje programa ISA, vključno z dejavnostmi usposabljanja javnih uslužbencev. To bo prispevalo k boljši obravnavi potreb evropskih državljanov v okviru tega programa.

25.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 200/63

—

boljšo opredelitev vloge lokalnih in regionalnih oblasti v okviru predlaganih ukrepov, v skladu z vlogo, ki jo lokalne in regionalne oblasti izvajajo v okviru nacionalnih ureditev o zagotavljanju zdravstvenih storitev;

—

boljšo opredelitev elementov udeležbe državljanov in njihovih združenj v procesih načrtovanja in odločanja, povezanih z upravljanjem tveganja;

—

vključitev povezave s procesi, kazalniki in standardi upravljanja tveganja ter varnosti pacientov v okvir sistemov dovoljevanja, akreditiranja in potrjevanja zdravstvenih ustanov;

—

določitev posebnih kanalov za pravno in regulativno jamstvo, ki spodbujajo zdravstvene akterje, da poročajo o napakah, neugodnih dogodkih in stanjih, v katerih bi lahko zelo verjetno prišlo do nesreč;

—

vključitev problematike upravljanja tveganja in varnosti pacientov v (visokošolske) učne programe za zdravniški in druge zdravstvene poklice ter v nadaljnje usposabljanje;

—

vključitev dodatnih priporočil za okrepitev prizadevanj – ki že potekajo na ravni posameznih znanstvenih odborov – za opredelitev normativnih in postopkovnih instrumentov, posebej namenjenih varnosti pri uporabi zdravil.

Poročevalec

:

Piero Marrazzo (IT/PES), predsednik dežele Lacij

1.

poudarja, da je že večkrat pokazal dovzetnost, pozornost in zanimanje za to problematiko in Komisijo pozval, naj sprejme ustrezne predloge, ob upoštevanju, da „strukturirano in koordinirano sodelovanje na evropski ravni za izmenjavo izkušenj, znanja in raziskovanja na področju razvoja zdravstvenih tehnologij prinaša državam članicam znatno dodano vrednost“ (glej mnenje CdR 153/2004 fin);

2.

ugotavlja, da so problematiko varnosti v zdravstvu poudarjale in jo obravnavale tudi druge organizacije, kot so Svetovna zdravstvena organizacija, OECD in Svet Evrope;

3.

ugotavlja, da se predlog Komisije vključuje v ta okvir in da bistveno krepi konkretno vključevanje držav članic v obravnavanje problematike, s poudarjanjem orodja subsidiarnosti kot odločilnega elementa za celovito poznavanje pojava in kot instrumenta za njegovo reševanje;

4.

meni, da odločitev Komisije o spodbujanju krepitve sodelovanja med državami članicami s sporočilom Komisije in priporočilom Sveta ustreza temu, kar je zahteval Odbor regij;

5.

pozdravlja, da sta sporočilo Komisije in predlog priporočila Sveta o varnosti pacientov pravilno usmerjena k pridobitvi politične obveze vseh držav EU, da bi države članice – s podporo Komisije – posamič ali skupaj uporabljale predlagana priporočila, in sprejele konkretne ukrepe za izboljšanje varnosti pacientov;

6.

meni, da so bistveni elementi predloga povezani predvsem

7.

se seznanja s tem, da pobuda državam članicam ne odvzema nobene pristojnosti na zdravstvenem področju, saj je priporočilo Sveta pravni instrument, ki državam članicam pušča primerno svobodo, da organizirajo lastne zdravstvene sisteme na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, kar tudi že počnejo.

8.

se zaveda, da več poročil kaže, da evropsko prebivalstvo dojema varnost v okviru procesov diagnoze in zdravljenja ter tveganja zaradi napak pri zdravljenju v veliki meri kot enega največjih problemov, ne samo v zvezi z lastno varnostjo in varnostjo sorodnikov, temveč širše, v zvezi z varnostjo življenja vseh državljanov;

9.

poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti v mnogih državnih ureditvah neposredno odgovorne za zagotavljanje zdravstvenih storitev in so zato še posebej zainteresirane za izboljšavo varnostnih sistem in sistemov zagotavljanja kakovosti v zdravstvu;

10.

meni, da se negativne posledice, povezane z napakami pri zdravljenju, neposredno odražajo na državljanovo dojemanje kakovosti in varnosti storitev, kar je v številnih državah eden najpomembnejših dejavnikov za oceno državljanov o učinkovitosti lokalnih in regionalnih oblasti;

11.

meni, da je razširjenost pojava, povezana s povečanjem konfliktnosti v zakonskem okviru, za uprave, ki so neposredno odgovorne za zagotavljanje zdravstvenih storitev, problem, ki ni samo etičen, socialen in zdravstven, temveč tudi gospodarski, ob upoštevanju rastočih stroškov zavarovalnih polic in težnje po povečevanju stroškov za odškodnino za škodo, ki jo utrpijo državljani;

12.

zato meni, da je kljub že obstoječim, specifičnim sektorskim pobudam (varnost zdravil in zdravstvenih aparatov, odpornost do baktericidov itd.) na številnih področjih varnosti pacientov in preprečevanja tveganja v zdravstvu pobuda, kakršno vsebujeta predlog in priporočilo, precej koristna za opredelitev celostnega pristopa za zmanjšanje vseh številnih možnih vzrokov za napake pri zdravljenju;

13.

meni, da predlogi in načela, vsebovani v predlogu in priporočilu, ustrezajo zahtevam, ki jih je Odbor regij glede zdravstvene problematike oblikoval že v preteklosti, da namreč spodbujajo izmenjavo dobre prakse na področju varnosti pacientov ob upoštevanju načela subsidiarnosti in da prispevajo k zmanjševanju neenakosti v zdravstvu glede razpoložljivosti in kakovosti storitev;

14.

meni, da amandmaji in prej navedene pripombe glede priporočila lahko koristno dopolnijo njegovo uresničevanje, ob poudarjanju ali okrepitvi nekaterih elementov, ki so posebnega pomena za Odbor regij, in posebej priporoča:

(a)

Bolje opredeliti vlogo lokalnih in regionalnih oblasti v okviru predlaganih ukrepov, v skladu z vlogo, ki jo lokalne in regionalne oblasti izvajajo v okviru nacionalnih ureditev o zagotavljanju zdravstvenih storitev;

(c)

poenotiti tehnične postopke zbiranja in pošiljanja podatkov;

(d)

če bi na raven dovoljevanja, akreditiranja ali potrjevanja vključili elemente, ki niso povezani samo s strukturnimi standardi ali tehnološko opremo, temveč tudi z elementi procesa, namenjenimi uporabi najboljše prakse, bi to pomenilo konkretno jamstvo za varnost pacientov.

(a)

Udeležba državljanov in njihovih združenj postane obvezna;

(b)

ob zahtevi pacientu, naj da svoj pristanek na podlagi obveščenosti, je primerno usmeriti in poenotiti način sporočanja pacientu, podobno kot je predvideno za informacije o uporabi zdravil.

(c)

Treba se je soočiti s problemom razširjanja znanja in prakse v zvezi s tehnikami upravljanja tveganja, na organski in specifičen način v okviru univerzitetnih ureditev, kar je močan element razširjanja ozaveščenosti in usposobljenosti glede problematike varnosti pacientov.

(2)

Bolje opredeliti vlogo lokalnih in regionalnih avtonomij v okviru predlaganih ukrepov, v skladu z vlogo, ki jo lokalne in regionalne oblasti izvajajo v okviru nacionalnih ureditev o zagotavljanju zdravstvenih storitev.

(3)

Prizadevanje Skupnosti za soočenje s problemom in upoštevanje njegovega pomena morata biti podprta z večjo hitrostjo ukrepanja.

25.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 200/70

—

poziva Komisijo in države članice, da sodelujejo z lokalnimi in regionalnimi oblastmi in drugimi akterji ter da pri uporabi ESPG vedno upoštevajo načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

—

se zaveda, da se gospodarske krize pojavljajo ciklično, in zato predlaga, da se umaknejo časovne omejitve in tako omogoči varnost načrtovanja;

—

ugotavlja, da se lahko dejavnosti, ki so upravičene do sredstev iz ESPG, sofinancirajo tudi po stopnji v višini 85 % iz Evropskega socialnega sklada (ESS), iz katerega se v glavnem financirajo aktivni ukrepi za trg dela (vključno s projekti za odpravljanje posledic odpuščanj). Zato je veliko držav, regij ter lokalnih in regionalnih oblasti, ki nimajo nikakršnega razloga, da bi se zatekale k ESPG za sofinanciranje v višini 50 % ali celo 75 %. Zato predlaga, da se stopnja sofinanciranja ESPG zviša na najmanj 85 %;

—

opozarja, da člen 28 Medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo z dne 17. maja 2006 o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju (1) določa, da ESPG ne sme presegati najvišjega letnega zneska v višini 500 milijonov EUR; pozdravlja napoved v Sporočilu o evropskem načrtu za oživitev gospodarstva, da bo Komisija pregledala proračunska sredstva, ki so na voljo ESPG, upoštevajoč uveljavitev prilagojenih predpisov.

Poročevalec

:

dr. SILBERG (EE/UEN-EA), predsednik občinskega sveta mesta Kose