28.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/1

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o „prihodnjih naložbah v jedrsko industrijo in njihovi vlogi v energetski politiki EU“

(2009/C 175/01)

Z dopisom z dne 27. maja 2008 je Evropska komisija v skladu s členom 262 Pogodbe ES Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosila za raziskovalno mnenje o naslednji temi:

Prihodnje naložbe v jedrsko industrijo in njihova vloga v energetski politiki EU

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 10. novembra 2008. Poročevalec je bil g. IOZIA.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 449. plenarnem zasedanju 4. decembra 2008 s 122. glasovi za, 15 proti in 16 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Preden jedrska elektrarna lahko začne proizvajati električno energijo, je potrebno približno deset let za upravne postopke in gradnjo. Stroški naložbe za elektrarno z močjo 1 000 oz. 1 600 MWe znašajo od 2 do 4,5 milijard EUR. Glede na čas, ki preteče med naložbami in začetkom trženja energije, je treba zagotoviti stabilen pravni okvir. Odločitev za jedrsko energijo in zakonodajo na tem področju mora podpirati velika večina državljanov in politikov.

1.2   V skladu z veljavnimi programi naj bi do leta 2030 izklopili polovico jedrskih elektrarn. Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da je nujno treba sprejeti stroge ukrepe, ki bodo zagotovili ustrezna finančna sredstva za razgradnjo v skladu z načelom „onesnaževalec plača“ ter visoko stopnjo zaščite za delavce in državljane. V celoti podpira predloge Komisije v zvezi s tem in zahteva, da se priporočilo 2006/851/Euratom čim prej prenese v direktivo, v kateri bo predvidena ustanovitev neodvisnih organov za upravljanje sredstev za razgradnjo in odstranitev objektov.

EESO

1.3   ugotavlja, da so največje ovire politična negotovost in postopki izdajanja dovoljenj ter pomanjkanje preglednosti, obsežnih, jasnih in resničnih informacij o dejanskih tveganjih ter sklepov o opredelitvi varnih končnih skladišč za odpadke. Tveganje za zasebne vlagatelje je preveliko, zaradi finančne krize pa je srednje- in dolgoročno še težje pridobiti kapital, ki ga potrebuje jedrska industrija. Brez upoštevanja državne pomoči za sektor bi lahko financiranje spodbujali s stabilnim in zanesljivim pravnim okvirom za vlagatelje in z možnostjo sklenitve dolgoročnih dobavnih pogodb, ki bi zagotavljale rentabilnost naložb. Ker se je že skromno povečanje sredstev, predvidenih za financiranje (posojila Euratom), izkazalo za težavno, se zdijo hitre spremembe politike Skupnosti malo verjetne;

1.4   je prepričan, da je demokratična udeležba državljanov nujna, pri čemer je treba državljanom omogočiti, da se lahko podrobno seznanijo s tveganji in koristmi jedrske energije, zato da bodo lahko ozaveščeno sodelovali pri sprejemanju odločitev, ki se neposredno nanašajo nanje. EESO se zavzema za to zahtevo in poziva Komisijo k ozaveščanju držav članic, da bodo z ustrezno kampanjo poskrbele za preglednost in zanesljivost na področju potrebe po energiji v Evropi, energetske učinkovitosti in različnih možnostih (vključno z jedrsko energijo);

1.5   glede na sedanje stanje meni, da je podaljševanje obratovanja jedrskih elektrarn gospodarsko upravičena rešitev problema, pod pogojem, da se natančno upoštevajo varnostni predpisi, čeprav se s tem ne izkoriščajo možnosti bistvenega povečanja termodinamične učinkovitosti (15–20 %);

1.6   meni, da je treba olajšati naložbe v raziskave na področju varnosti in zaščite delavcev in državljanov ter v spodbujanje programov izobraževanja, praks in usposabljanja, da se nenehno ohranja visoka raven tehničnih in tehnoloških zmogljivosti v tem industrijskem sektorju ter tudi v nacionalnih regulativnih in nadzornih organih. Takšne naložbe je treba delno financirati iz sedmega okvirnega programa Euratoma in delno iz javnih programov držav članic;

1.7   meni, da so različni sistemi za nadomestila in opredelitev odgovornosti pri nesrečah nezadostni in neupravičeni. Meni, da bi bilo za začetek smiselno, da bi se uskladili pogoji iz konvencij iz Pariza in z Dunaja, ki določajo različne pravne okvire in izravnalne ukrepe za škodo v zvezi z jedrsko energijo. Na področju zavarovanja tveganja je treba sprejeti direktivo v skladu z določbami člena 98 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo, ki bo izrecno določala, da v primeru škode celotno breme nosijo upravljavci elektrarn. Ob upoštevanju vrste in obsega tveganj bi morali na podlagi obstoječih primerov spodbujati delitev tveganj med evropskimi upravljavci;

1.8   meni, da mora evropska industrija predvideti obsežne naložbe v znanje in izobraževanje ter raziskave in razvoj, ki so nujne za prihodnost sektorja v Evropi, da bi lahko zadostili morebitnemu močnemu porastu povpraševanja po novih obratih. Deleži jedrske energije pri letni proizvodnji električne energije, ki so manjši od 10 do 15 %, bi bili gospodarsko komaj smiselni, ker je pri upravnih stroških in ravnanju z odpadki potrebna kritična masa, da se doseže ekonomija obsega;

1.9   se zaveda dejstva, da določitev enega samega oz. več skupnih evropskih končnih skladišč (kot v primeru ZDA) ni izvedljiva rešitev, in poziva države članice, da pospešijo postopke za določitev nacionalnih končnih skladišč. Treba je določiti usklajene varnostne zahteve; v ta namen EESO poziva k sprejetju direktive, kot to zahtevata npr. Združenje zahodnoevropskih jedrskih upravnih organov (Western Europe Nuclear Regulators Association/WENRA) in Evropski parlament;

1.10   poziva Komisijo k podpori raziskovalnih in razvojnih programov (zlasti za jedrske elektrarne četrte generacije);

1.11   tudi sredstva za raziskave, ki so na voljo na področju ravnanja z odpadki in zaščite pred ionizirajočim sevanjem, niso zadostna. EESO poziva Komisijo, Svet in Parlament, naj zagotovijo dodatna sredstva za sedmi okvirni program Euratoma, med drugim s posebnimi skupnimi tehnološkimi pobudami kot v primeru gorivnih celic in zdravil. Poleg tega poziva države članice, da tudi same na svojem področju pristojnosti bistveno več prispevajo k rešitvi teh problemov. Britanska agencija za razgradnjo jedrskih elektrarn (Nuclear Decommissioning Authority/NDA) je julija 2008 višino potrebnih javnih sredstev za razgradnjo določila 30 % višje kot pa v letu 2003. Po ocenah NDA sredstva znašajo 73 milijard GBP (kar je približno 92 milijard EUR) in naj bi se še povečala (1). EDF, ki ima visoko raven standardizacije, pojasnjuje, da ti stroški predstavljajo 15 do 20 % prvotnih stroškov gradnje.

1.12   Odbor meni, da bi Unija in države članice lahko razmislile o številnih ukrepih za zmanjšanje negotovosti:

—	na političnem področju bi si lahko prizadevale za dolgotrajno politično soglasje med vsemi političnimi silami o morebitni vlogi jedrske energije v boju proti podnebnim spremembam;

—

na gospodarskem področju bi lahko razjasnile, kakšne zahteve bodo postavile za razgradnjo in odlaganje jedrskih odpadkov ter katere finančne ukrepe morajo sprejeti upravljavci za te dolgoročne stroške. Upravljavci bi lahko skupaj z nadzornimi organi pojasnili pogoje za napajanje jedrske energije v omrežje in naravo dolgoročnih dobavnih pogodb, ki bodo sprejemljive;

—	na področju raziskav bi Unija in države članice lahko podpirale nadaljnje raziskave in razvoj na področju tretje in četrte generacije jedrske tehnologije (vključno s fuzijo), ki bosta v primerjavi s sedanjo generacijo jedrskih elektrarn izboljšali učinkovitost ter okoljske in varnostne standarde;

—	na področju prostorskega načrtovanja bi lahko pospešile dolgotrajne postopke za ugotovitev ustreznih lokacij in izdajo dovoljenj zanje;

—	na finančnem področju bi evropske finančne institucije lahko mobilizirale vire financiranja posojil, ki bodo druge vlagatelje spodbudile k sodelovanju.

2.   Financiranje jedrske industrije

2.1   Evropske potrebe po energiji in predvideni stroški

2.1.1   Evropa mora v naslednjih 20 letih investirati približno 800 do 1 000 milijard EUR, da bo nadomestila sedanje elektrarne, ne glede na gorivo, ki ga uporabljajo. Od skupaj 146 jedrskih elektrarn jih je treba nadomestiti približno 50 do 70 (morebitni stroški pa lahko znašajo od 100 do 200 milijard EUR).

2.1.2   Stroški podaljšanja obratovalne dobe danes delujočih jedrskih elektrarn za 10 do 20 let predstavljajo približno 25 % stroškov nove elektrarne. V nedavno objavljeni študiji (2) so stroški ocenjeni različno: odvisno od uporabljene tehnologije se gibljejo med 80 in 500 EUR/kWe in se nanašajo na načrtovano podaljšanje obratovalne dobe za približno 10 let.

2.1.3   Zaradi negotovosti o prihodnjih odločitvah na področju energetske politike in zaradi možnosti dodatnega dobička iz naložb upravljavci pozivajo k podaljševanju obratovalne dobe obstoječih elektrarn namesto k vlaganju velikih zneskov v nove in učinkovitejše elektrarne. Podaljšanje obratovalne dobe, pri čemer je treba zagotoviti vsaj enako visoko raven varnosti, je prav gotovo v gospodarskem in okoljskem interesu, ne rešuje pa problema dolgoročne potrebe po energiji, ampak ga le prelaga.

2.1.4   V primeru postopnega zmanjševanja proizvodnje jedrske energije bo treba proizvajati električno energijo iz drugih virov energije z enako količino emisij in enakimi osnovnimi sredstvi. V primeru nadomestitve razgrajenih jedrskih elektrarn se nastali stroški gibljejo med 100 in 200 milijard EUR, v primeru ohranitve sedanjega deleža proizvodnje jedrske energije pa med 200 in 400 milijard EUR, v skladu s povpraševanjem po električni energiji.

2.1.5   Stroški nove jedrske elektrarne so ocenjeni na 2 do 4,5 milijard EUR. EIB meni, da je razvoj jedrske energije dolgoročno negotov in napoveduje njen drastičen upad v EU, namreč za 40 % do leta 2030 v primerjavi z letom 2004. Predsednik EIB je to napoved pred kratkim potrdil na posvetovanju EESO. Po podatkih Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA) se bo zmogljivost proizvodnje jedrske energije v enakem obdobju povečala s 368 GW na 416 GW, kar je 13-odstotni svetovni porast, medtem ko je za Evropo napovedan upad za 15 GW (3).

2.2   Podnebne spremembe, emisije CO2 in jedrska energija

2.2.1   Za doseganje ciljev iz Kjota in obvezujočih ciljev, ki bodo določeni v Köbenhavnu, bi morala EU 60 % električne energije proizvajati brez emisij CO2. Sedaj pri proizvodnji električne energije nastaja 40 % emisij CO2 v EU. Pri tem se ne sme spregledati vloge jedrske energije. Komisija meni, da bi bilo zaželeno cilj 20-odstotnega deleža obnovljivih virov energije do leta 2020 povečati na 30 % do leta 2030.

2.2.2   Pridobivanje in bogatenje urana bi lahko povečala emisije CO2, v glavnem zaradi postopnega izčrpanja nahajališč rudnin z visoko vsebnostjo urana in zaradi povečanja emisij toplogrednih plinov zaradi uporabe fluora in klora, ki sta potrebna pri procesu bogatenja uranovega heksafluorida in pridobivanja čistega cirkonija, ki se uporablja za cevi za gorivne elemente urana.

2.2.3   Posledice emisij CO2 v okviru proizvodnje jedrske energije pa ostajajo izredno majhne. To dejstvo je treba ustrezno upoštevati.

2.2.4   Povpraševanje po električni energiji se bo povečalo v javnem in zasebnem prometu, prav tako pa se bo povečala proizvodnja vodika, 95 % katerega se sedaj pridobiva iz ogljikovodikov. Vodik bo prispeval k reševanju problema shranjevanja električne energije, če se bo pridobival iz goriv z izredno nizkimi emisijami.

2.3   Težave za jedrsko industrijo

2.3.1   Največjo težavo predstavlja negotov upravni in pravni okvir. Postopki se od države do države razlikujejo in lahko v nekaterih primerih povzročijo dvakratno ali trikratno podaljšanje časa gradnje. Komisija ocenjuje, da bo Finska potrebovala najmanj 10 let, vendar so bila zaradi gradbenih težav dela ustavljena, kar lahko povzroči zamudo najmanj 18 mesecev. Upravni postopek se je začel leta 2000, vendar jedrska elektrarna predvidoma ne bo priključena na omrežje pred letom 2011.

2.3.2   Za naložbe v jedrsko elektrarno je značilen izredno visok delež začetnega kapitala (približno 60 % celotnih naložb). Prodaja električne energije se začne šele po približno desetih letih in približno 20 let traja, da se vloženi kapital in s tem povezani stroški financiranja odplačajo. To kaže, kako pomembno je dovolj dolgo obdobje obratovanja, da se doseže donosnost te tehnologije.

2.3.3   To so zelo dolgoročne naložbe. Med izgradnjo, začetkom obratovanja, dekontaminacijo in razgradnjo lahko preteče več kot 100 let. Nujno je treba zagotoviti dolgoročno finančno stabilnost upravljavcev. Prav tako je potrebna dolgoročna zavezanost držav na področju jedrske energije.

2.3.4   Financiranje jedrske industrije je zlasti odvisno od političnih odločitev nacionalnih vlad. Prvi dejavnik negotovosti je ravno potreba po predvidljivem in stabilnem pravnem okviru. Nujna je politika, ki vključuje in ozavešča državljane, ki morajo imeti na podlagi celovitih, preglednih, razumljivih in resničnih informacij možnost, da prispevajo k tem odločitvam. Le demokratičen proces omogoča ozaveščene odločitve, ki so osnova za prihodnost evropske jedrske industrije.

2.3.5   Zaradi visokih finančnih stroškov je nujno, da se celotna proizvedena energija „proda“, pri čemer morajo jedrske elektrarne delovati kot osnovna sredstva in se mora proizvedena energija porazdeliti na veliko število obratovalnih ur letno. V zvezi z zagotavljanjem rentabilnosti se pojavlja problem, ki pa ga je mogoče rešiti z možnostjo sklepanja dolgoročnih pogodb, kot je to na primer urejeno na Finskem.

2.3.6   Še en dejavnik negotovosti predstavljata sistem nadomestil in porazdelitev odgovornosti med državami članicami v primeru nesreč. Zaželen je enoten evropski sistem garancij za izboljšanje veljavnih pravil glede zavarovanja in odgovornosti, ki so sedaj v primeru velike nesreče povsem nezadostna: proizvajalci imajo izključno odgovornost, prevzeti morajo celotno breme in poskrbeti za vse nadaljnje ukrepe. Glede na vrsto nevarnosti (izredno visoki stroški v primeru nesreče, izredno majhna verjetnost tovrstne nesreče) bi morali spodbujati oblike vzajemnega sozavarovanja med različnimi proizvajalci jedrske energije.

2.3.7   Javno mnenje: najnovejše raziskave (4) kažejo spremembo odnosa do jedrske energije. V državah, ki uporabljajo to tehnologijo, vlada pozitiven odnos, čeprav v celotni EU-27 rahlo prevladuje negativna ocena (45 % proti 44 %). Na pomanjkanje preglednosti in potrebo po jasnih in celovitih informacijah je opozoril tudi evropski forum za jedrsko energijo.

2.4   Sredstva Skupnosti

2.4.1   Pogodba Euratom v okvirnem programu Evropske skupnosti za jedrsko energijo posebna predvideva finančna sredstva za raziskave, razvoj in predstavitvene dejavnosti.

Prvi posebni program (posredni ukrepi) zajema naslednja področja:

—	raziskave fuzijske energije (5);

—	jedrska fisija in zaščita pred sevanjem.

Drugi posebni program predvideva naložbe v:

—	raziskave fuzijske energije (1 947 milijonov EUR, od tega najmanj 900 milijonov EUR za dejavnosti v zvezi s projektom ITER);

—	jedrsko fisijo in zaščito pred sevanjem (287 milijonov EUR);

—	ukrepe Skupnega raziskovalnega središča na jedrskem področju (517 milijonov EUR).

2.4.2   Še en finančni instrument Skupnosti je EIB, ki je za ta sektor zagotovila financiranje v višini dodatnih 6 589 milijonov EUR; poleg teh sredstev, ki so namenjena za izgradnjo elektrarn in ravnanje z odpadki, Euratom zagotavlja še 2 773 milijonov EUR za iste namene.

2.4.3   EIB v svoji analizi na podlagi pozitivnega mnenja Komisije poleg mobilizacije znatnih finančnih sredstev, ki jih je treba zbrati za gradnjo, obravnava tudi stroške ravnanja z odpadki in razgradnje. Pri internalizaciji stroškov, ki jo je napovedala EIB, vseeno niso upoštevani drugi posredni stroški, na primer stroški za varnostne sile za zunanje varovanje elektrarn ali dodatno delo v zvezi z razgradnjo, kot so jezovi na rekah za reguliranje nizkega vodostaja, da se tudi v sušnih obdobjih zagotovi stalen dotok vode v reaktorje.

2.4.4   V sporočilu Komisije z naslovom Drugo poročilo o uporabi finančnih sredstev, namenjenih razgradnji jedrskih objektov, izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov  (6) so jasno opisane različne metode obračunavanja stroškov in nujnost zagotovljenega sistema za sredstva, dodeljena v ta namen.

2.4.5   V poročilu so navedeni tudi primeri izkrivljanja konkurence, ki so bili ugotovljeni v nekaterih državah članicah pri sredstvih, namenjenih za razgradnjo in ravnanje z odpadki. V nekaterih državah se ta sredstva, financirana iz javnih virov, pogosto uporabljajo za druge namene. To povzroča veliko izkrivljanje konkurence, saj bi bilo treba te stroške internalizirati v skladu z načelom „onesnaževalec plača“.

2.4.6   Predlog Komisije iz leta 2002 o združitvi sklepov 270/1977 in 179/1994 ter povečanju ravni financiranja v Svetu ni dobil soglasne podpore; zato razpoložljiva sredstva Euratoma v višini 600 milijonov EUR (ki se lahko dodelijo za financiranje največ 20 % skupnih stroškov) niso zadostna za izpolnitev zahtev, ki uradno še niso bile določene, ampak so še predmet dogovora s Komisijo.

2.4.7   Sredstva Euratoma in posojila EIB pa je treba uporabiti za spodbujanje raziskav in uporabe v korist varnemu in trajnostnemu razvoju jedrske industrije. Sedanji ukrepi niso ustrezni, ker je potreba po tem, da se financirata zagotavljanje visokih varnostnih standardov in zmanjšanje tveganja, vedno večja. Ta sredstva je treba dati posebej na voljo državam, ki lahko dokažejo, da so sprejele javne ukrepe za ravnanje z odpadki.

2.5   Financiranje na nacionalni ravni

2.5.1   Sistem državne pomoči ne predvideva možnosti financiranja gradnje jedrskih elektrarn. Vendar je javno financiranje mogoče in zaželeno, da se okrepijo varnostni ukrepi, razvijejo in uvedejo pregledne in skupne metode za izdajo dovoljenj in določitev lokacij ter spodbujajo programi poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Ne glede na to, ali se bodo nove jedrske elektrarne gradile ali ne, bodo potrebni inženirji in visoko usposobljeni tehniki, ki bodo lahko zagotovili varno upravljanje delujočih objektov in objektov v postopku razgradnje.

2.5.2   Evropska industrija zdaj gradi štiri reaktorje (dva v Bolgariji ter po enega na Finskem in v Franciji). Trenutno je težko predvideti veliko povečanje proizvodne zmogljivosti, zlasti na področju jedrske fisije. Britansko združenje za jedrsko industrijo NIA je v nedavni študiji ugotovilo, da bi lahko podprlo 70 do 80 % novega programa za jedrsko energijo z izjemo delov sredice reaktorja, kot so tlačna posoda, turbogeneratorji in drugi pomembni sestavni deli (7). Pomanjkanje tehnikov in inženirjev predvsem onemogoča resnično rast sektorja. To pomanjkanje je opazno zlasti v državah članicah, ki jedrske industrije niso razvijale ali ki so jo razvijale le v manjši meri. Vendar je to mogoče nadoknaditi, glede na to, da je za šolanje inženirja potrebnih v povprečju pet let, od odločitve za izgradnjo jedrskega reaktorja do začetka njegovega delovanja pa okrog deset let.

2.5.3   Zato so potrebne obsežne naložbe v strokovno in znanstveno izobraževanje. Zdaj med mladimi ni posebnega zanimanja za študij na področju jedrske energije, z očitno izjemo držav članic, ki so razvile obsežen jedrski program in s tem ustvarile dejanske poklicne možnosti. Vendar bomo že v bližnji prihodnosti potrebovali znanstvenike, tehnike in inženirje ter strokovnjake za industrijske zgradbe. Države članice, ki uporabljajo jedrsko energijo, posebej tiste, ki so se odločile, da bodo razvijale jedrsko tehnologijo, morajo nujno pridobiti posebne in obsežne projekte za naložbe v usposabljanje.

2.5.4   Evropski forum za jedrsko energijo je poudaril pomen uskladitve varnostnih zahtev. Konvencija o jedrski varnosti in varnostni standardi IAEA so priznani kot osnovna merila. Združenje zahodnoevropskih jedrskih upravnih organov (WENRA) do leta 2010 načrtuje izvajanje programa, dogovorjenega med državami članicami EU in Švico. Na podlagi analize SWOT se predlaga priprava evropske direktive o temeljnih načelih varnosti jedrskih elektrarn.

3.   Priložnosti

3.1   Problem uporabe jedrske energije in njenega financiranja je povezan s problemom podnebnih sprememb zaradi emisij CO2. Približno tretjino proizvodnje električne energije in 15 % porabe energije v EU zdaj pokriva jedrska tehnika, za katero so značilne zelo nizke emisije CO2. Tudi z morebitno večjo uporabo obnovljivih virov energije – drugih razpoložljivih virov energije brez emisij ogljikovega dioksida, ki jih je treba prednostno spodbujati skupaj z varčevanjem z energijo – bi bilo zmanjšanje emisij CO2 v naslednjih desetletjih zelo težko doseči brez ohranjanja proizvodnje jedrske energije na zdajšnji ravni.

3.2   Ker ima cena urana majhen vpliv na skupne stroške, jedrska energija ni zelo občutljiva na nihanje cen.

3.3   Diverzifikacija kombinacije energetskih virov izboljšuje možnosti zlasti za države, ki so močno odvisne od uvoza.

3.4   Po podatkih Komisije in nekaterih upravljavcev so stroški kWh, proizvedene z jedrsko energijo, višji od stroškov kWh iz tradicionalnih termoelektrarn in nižji od stroškov kWh iz obnovljivih virov energije. Toda te številke ne upoštevajo verjetnih stroškov za emisijske certifikate niti delne internalizacije verjetnih izdatkov za dekontaminacijo in razgradnjo na koncu obratovalne dobe. Za vsak vir energije je treba uporabiti metodo internalizacije vseh zunanjih stroškov. Nekateri upravljavci in starejše študije (8) ceno kWh, proizvedene z jedrsko energijo, določajo nižje.

3.5   Razpoložljivost zalog goriva: s sedanjim številom jedrskih elektrarn in sedanjo reaktorsko tehnologijo bi znane zaloge omogočale gospodarsko smiselno obratovanje z nizkimi emisijami za obdobje, ki se po ocenah giblje med nekaj desetletji do več stoletij (9)  (10). Vzrok za to negotovost je v tem, da bodo zaradi postopnega izčrpanja zalog „čistega“ urana stroški izkopavanja in bogatenja urana narasli, kar bo vplivalo na porabo energije in uporabo kemijskih snovi, ki proizvajajo toplogredne pline. Porabo jedrskih elektrarn prihodnje generacije bi lahko bistveno zmanjšali z razvojem oplodnih reaktorjev. Zanimivo bi bilo kot gorivo uporabiti torij, ki ga je več kot urana ter oddaja in sprejema več nevtronov (tako je potrebno manj bogatenja goriva na enoto proizvedene energije). Poleg tega bi se lahko tako oskrbovali termični oplodni reaktorji ter znatno zmanjšala proizvodnja radioaktivnih odpadkov in plutonija, ki se lahko uporablja v vojaške namene.

4.   Tveganja

4.1   Možnost velikih nesreč in radioaktivnih padavin: Čeprav so se z razvojem reaktorske tehnologije s številnimi varnostnimi ukrepi tveganja objektivno zmanjšala, teoretično še vedno obstaja možnost taljenja jedra. Pasivni varnostni sistemi, kot je core catcher (naprava, ki zadrži dele staljenega jedra), ki bo vključen v reaktor EPR, ki se gradi na Finskem, zagotavljajo omejitev radioaktivnega sevanja tudi v izredno majhni verjetnosti primera taljenja jedra. Preostalo tveganje je mogoče v prihodnjih reaktorjih odpraviti s t. i. lastno varnostjo. Pri evropskem projektu VHTR Raphael se na primer tudi v primeru blokade hladilnega sistema postopno zagotovi toplotno stanje, ki zagotavlja ravnotežje med oddajanjem toplote in proizvodnjo energije, medtem ko je treba pri sedanjih reaktorjih hitro ukrepati, da se prepreči povečanje temperature v jedru reaktorja.

4.2   Nevarnosti za zdravje, povezane z običajnim delovanjem objektov: V okviru študije o pojavu levkemije pri otrocih, ki bivajo v bližini jedrskih elektrarn, je bilo v obdobju 1990–1998 zabeleženih 670 primerov levkemije, čeprav ni bilo čezmernega števila primerov v oddaljenosti do 20 km od jedrskih elektrarn. Novejša epidemiološka raziskava (študija KIKK), ki je bila izvedena v Nemčiji na pobudo Zveznega urada za zaščito pred sevanjem (BfS) ter se opira na zelo velik vzorec (1 592 primerov in 4 735 pregledov), ugotavlja povezavo med številom primerov raka in levkemije pri otrocih, mlajših od pet let, in bivanjem v bližini jedrske elektrarne. Avtorji so ugotovili, da je izmerjena raven sevanja tako nizka, da v skladu z radiobiološkimi spoznanji vzroke za rakasta obolenja ni mogoče pripisati izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju. Zunanja skupina strokovnjakov (11) je potrdila rezultate študije KIKK. Ugotovitve so zanesljive in zaradi nizkih izmerjenih ravni sevanja kaže poglobiti raziskavo morebitnih reakcij preobčutljivosti otrok na sevanje in redno nadzorovati prebivalstvo, ki živi v bližini jedrskih elektrarn (12). Septembra 2008 je Zvezni urad za zdravje švicarske vlade na podlagi ugotovitev nemške študije in analize strokovne literature začel izvajati program CANUPIS (rak pri otrocih in jedrske elektrarne v Švici) po naročilu francoskega Urada za jedrsko varnost (ASN) in ob upoštevanju priporočil Vroussosovega poročila.

4.3   Odpadki: Le malo držav je ta problem rešilo in določilo končna skladišča. V Združenih državah je bilo treba razgraditi skladišče v Novi Mehiki (WIPP), ki je bilo odprto od leta 1999, ker je pronicajoča voda v kombinaciji s kameno soljo iz rudnika povzročila zelo močno korozijo sodov v skladišču. Zato skladišča v formacijah soli veljajo za geološko nestabilna. V Evropi sta le Finska in Švedska napovedali opredelitev končnih skladišč. Posebno pozornost je treba nameniti predelavi odpadkov. Nadaljevati je treba študije o trajnem skladiščenju odpadkov po ponovni obdelavi izrabljenega jedrskega goriva. Kakovost tega skladiščenja in zavarovanja odpadkov sta bistvena elementa zanesljivosti in varnosti življenjskega ciklusa goriva.

4.4   Predelava in prevoz: Dodatne težave so nastale pri upravljanju objektov za predelavo izrabljenega goriva in njegovega prevoza: odgovorni za to področje v preteklosti niso vedno ravnali tako korektno kot tehniki v jedrskih elektrarnah. Za prevoz so na primer uporabili za to neprimerne ladje (od katerih je ena potonila, na srečo brez radioaktivnega tovora na krovu) ali pa so velike količine nevarnih snovi odvrgli v morje.

4.5   Geološka in hidrogeološka tveganja: Ključno je tudi dejstvo, da se veliko objektov nahaja na potresnih območjih. Japonska se je odločila, da zapre največjo jedrsko elektrarno na svetu, to je Kashiwazaki-Kariwa v prefekturi Niigata, s čimer je skupno izgubila zmogljivost 8 000 MWe. Z zaprtjem po potresu 16. julija 2007 je bila proizvodnja jedrske energije zmanjšana za 25 TWh. Trenutno potekajo dela za ponovni zagon dveh reaktorjev.

4.6   Širjenje jedrskega materiala in terorizem: Zaradi novih groženj terorističnih skupin se je zaskrbljenost v zadnjih letih povečala. Resnično varne jedrske elektrarne naj bi vzdržale trčenje letala, ne da bi pri tem prišlo do izpusta radioaktivnih snovi.

4.7   Voda: Še en izredno pomemben vidik se nanaša na podnebne spremembe in vedno večje pomanjkanje vode. Kot za vse termoelektrarne – vključno z elektrarnami na premog, nafto in sončno termično energijo – je tudi za hlajenje jedrskih elektrarn potrebna velika količina vode, razen če se uporablja manj učinkovito zračno hlajenje. (V Franciji je za proizvodnjo električne energije, tudi iz vodne energije, potrebno 57 % skupne porabe vode, tj. 19,3 milijard kubičnih metrov od skupno 33,7 milijard kubičnih metrov. Po ohladitvi procesa cepljenja in proizvodnje energije se večina te vode (93 %) izpusti (13).) Segrevanje velike količine vode v jedrskih elektrarnah in zaskrbljujoče zmanjšanje količine površinskih voda ter znižanje vodostaja podtalnice povzročajo probleme pri izbiri lokacij in vprašanja javnosti, na katera bodo oblasti morale najti jasne odgovore. V nekaterih primerih je bilo treba zaradi suše zmanjšati ali popolnoma ustaviti proizvodnjo električne energije.

4.8   Pomanjkanje surovin v EU: Leta 2007 je bilo mogoče le 3 % potreb EU pokriti znotraj njenih meja. Rusija je najpomembnejši dobavitelj s približno 25 % (5 144 tU), sledi Kanada z 18 %, Niger s 17 % in Avstralija s 15 %. Jedrska energija tako ne zmanjšuje odvisnosti od tretjih držav, četudi je večina ostalih dobaviteljic politično stabilnih držav.

4.9   Dostop do financiranja in dolgoročnega kapitala: Potrebna so obsežna finančna sredstva. Toda naložbe so zaradi rokov načrtovanja in gradnje zelo tvegane (včasih lahko traja več kot 10 let, da elektrarna začne obratovati). Prvotno predviden čas gradnje se doslej še nikoli ni upošteval in dejansko je do začetka trženja proizvedene električne energije v povprečju vedno minilo več časa, kot je bilo predvideno, kar je seveda povzročilo večje stroške.

4.10   Nedavne motnje: V času priprave tega mnenja je prišlo do številnih motenj: ena v Sloveniji in štiri v Franciji. Prepoved uporabe vode in uživanja rib iz rek, ki so bile prizadete zaradi izpusta radioaktivne vode v Franciji, je negativno vplivala na javno mnenje. Zaradi takšnih dogodkov in njihovega izredno negativnega medijskega učinka se priporoča, da se izboljšajo zlasti metode vzdrževanja in izbiranje podjetij, ki delujejo v jedrskih elektrarnah.

5.   Ugotovitve EESO

5.1   Jedrska energija je danes tako pomembna, da bistvenega prispevka, ki ga daje energetski bilanci EU, kratkoročno ni mogoče nadomestiti.

5.2   Financiranje jedrske energije je odvisno zlasti od političnih odločitev nacionalnih vlad. Prvi dejavnik negotovosti je ravno potreba po predvidljivem in stabilnem pravnem okviru. Nujna je politika, ki vključuje in ozavešča državljane, ki morajo imeti na podlagi celovitih, preglednih, razumljivih in resničnih informacij možnost, da prispevajo k tem odločitvam. Le demokratičen proces omogoča ozaveščene odločitve, ki so osnova za prihodnost evropske jedrske industrije.

5.3   Pomanjkanje preglednosti ter skromne in nasprotujoče si informacije o vprašanjih, kot je dodelitev sredstev za ravnanje z odpadki in rušenje razgrajenih elektrarn, povečujejo negotovost državljanov, kar priznava tudi Komisija. EESO poziva Komisijo k ozaveščanju držav članic, da bodo z ustrezno kampanjo poskrbele za preglednost in zanesljivost na področju potrebe po energiji v Evropi, energetske učinkovitosti in različnih možnostih (vključno z jedrsko energijo).

5.4   Odbor ugotavlja, da se bo doba obratovanja mnogih obratujočih elektrarn v Evropi (tako na fosilna goriva kot tudi na jedrsko gorivo) v naslednjih 20 letih iztekla in da bi to lahko povzročilo pomanjkanje oskrbe z električno energijo, če ne bo prišlo do znatnih novih naložb.

5.5   Odbor je v različnih mnenjih zapisal, da sta najpomembnejši prednostni nalogi na področju energetike odločnejše spodbujanje energetske učinkovitosti in povečanje deleža obnovljivih virov energije pri proizvodnji električne energije.

5.6   Vendar se Odbor zaveda, da je malo verjetno, da bo tudi z največjimi prizadevanji za širitev obnovljivih virov in energetske učinkovitosti mogoče v celoti zapolniti morebitno vrzel v oskrbi z električno energijo. V celotni Evropi bodo potrebne nekatere nove naložbe tako v termoelektrarne na premog kot tudi v jedrske elektrarne.

5.7   V obeh primerih Odbor meni, da je bistvenega pomena, da se pri oceni naložbenega projekta in stroških obratovanja upoštevajo vsi zunanji učinki na okolje in varnost.

5.8   Glede na vse večjo nevarnost podnebnih sprememb bi bilo treba zahtevati, da se vsaka nova elektrarna na fosilna goriva opremi z napravami za zajemanje in shranjevanje CO2 in da se ti stroški upoštevajo pri oceni in poslovnih načrtih. Prav tako bi morali pri oceni in poslovnih načrtih za vsako odobreno novo jedrsko elektrarno upoštevati stroške za morebitno razgradnjo in odlaganje odpadkov. Nikakršnih prikritih subvencij ne bi smelo biti.

5.9   Vlagatelji in drugi viri financiranja so sedaj zadržani pri namenjanju znatnih sredstev za izgradnjo nove generacije jedrskih elektrarn v Evropi zaradi mnogih negotovosti glede gospodarskih, političnih in regulativnih okvirnih pogojev ter velikega časovnega zamika med znatnimi naložbami in njihovim vračanjem.

5.10   Treba je spodbujati in olajšati pristop, ki ga je uporabila Finska, kjer konzorcij velikih porabnikov odjema večino poizvedene energije po stalnih cenah.

5.11   EESO poziva Komisijo, da podpre raziskovalne in razvojne programe zlasti za jedrske elektrarne četrte generacije, vendar se zaveda, da te pred letom 2030 ne bodo na voljo na trgu (14). Cilj četrte generacije je „čistejša“ jedrska energija, pri kateri bi bili problemi ravnanja z odpadki in širjenja jedrskega orožja rešeni ter nevarnost radioaktivnih padavin zmanjšana zaradi minimalne uporabe cepljivega materiala. Jedrske elektrarne četrte generacije bi lahko učinkovito prispevale k proizvodnji vodika. Tudi razvoj fuzijske energije bi bilo treba odločno spodbujati, da bi lahko v drugi polovici tega stoletja koristili njene posebne prednosti glede varnosti in virov.

5.12   Sredstva Euratoma, ki so na voljo za zagotavljanje naložb z jamstvi za projekte in posledično za zmanjšanje finančnih obremenitev podjetij, ki imajo lahko koristi od zelo dobrih ocen evropskih institucij, so točno določena ter bi se lahko prilagodila večjim stroškom in inflaciji, zabeleženi v tem obdobju – po možnosti s posebej za to predvidenimi sredstvi, ne da bi pri tem prišlo do krčenja drugih programov (npr. spodbujanje energetske učinkovitosti ali obnovljivih virov energije).

5.13   Tudi razpoložljiva sredstva in z njimi povezani raziskovalni programi na področju ravnanja z odpadki in zaščite pred ionizirajočim sevanjem ne zadostujejo. EESO poziva Komisijo, Svet in Parlament, naj zagotovijo dodatna sredstva za sedmi okvirni program Euratoma, med drugim s posebnimi skupnimi tehnološkimi pobudami kot v primeru gorivnih celic in zdravil. Poleg tega poziva države članice, da tudi same prispevajo k temu z okrepitvijo nacionalnih raziskovalnih programov na področju biologije sevanja in zaščite pred sevanjem, epidemiologije in končnega skladiščenja.

5.14   Finančni model, ki se uporablja za jedrsko energijo in je neodvisen od drugih okvirnih programov, je treba razširiti na programe energetske učinkovitosti in razvoj obnovljivih virov energije.

5.15   Podobno kot forum, ki ga je ustanovila Komisija, bi morale države članice na nacionalni ravni predvideti forume za jedrsko energijo, ki bi se osredotočili na naslednje tri glavne teme, obravnavane v Pragi in Bratislavi: priložnosti, tveganja ter preglednost in informiranje.

5.16   Racionalizacija izdaje dovoljenj in določitve lokacije z enotnim evropskim postopkom bi bila nedvomno pozitivna, ker bi bile naložbe varnejše in čas za izvedbo lažje opredeljiv. Vsekakor državljani evropskih pravnih predpisov, ki bi bili manj strogi od nacionalnih, nikakor ne bi sprejeli. Na področju varnosti je treba upoštevati, da je zaradi čezmejne narave tveganj (npr. v primeru obratov v bližini državnih meja) v interesu Evrope, da se določijo strogi in usklajeni standardi. Za naslednjo generacijo jedrskih elektrarn bi lahko uskladili način gradnje in pravne predpise.

5.17   Tudi potrošniki bi morali imeti korist od cenejše proizvodnje električne energije. Danes cene na borzi električne energije temeljijo na stroških za najdražjo električno energijo (elektrarne na kombinacijo plina in premoga). Treba bi bilo navesti različne vire z različnimi cenami.

---

(1)  Odbor za javne račune v spodnjem domu britanskega parlamenta, 38. zapisnik seje 2007/2008 – organ za jedrsko razgradnjo, Združeno kraljestvo.

(2)  Österreichisches Ökologie-Institut (Avstrijski institut za ekologijo), 2007, Dunaj.

(3)  Poročilo DOE/EIA-0484 (2008), junij 2008.

(4)  Posebni Eurobarometer 297 Attitudes towards radioactive waste (Odnos do radioaktivnih odpadkov) (junij 2008).

(5)  P. Vandenplas/G. H. Wolf: 50 years of controlled nuclear fusion in the European Union (50 let nadzorovane jedrske fuzije v Evropski uniji), Europhysics News, 39, 21 (2008).

(6)  COM(2007) 794 konč., 12.12.2007.

(7)  NIA (Nuclear Industry Association): „The UK capability to deliver a new nuclear build programme“, 2008 (posodobljena različica).

(8)  Couts de reference de la production electrique (Referenčni stroški proizvodnje električne energije), Generalni direktorat za energetiko in surovine francoskega ministrstva za gospodarstvo, finance in industrijo, december 2003.

(9)  Storm van Leeuwen, „Nuclear power – the energy balance“ (2008), www.stormsmith.nl.

(10)  World Nuclear Association, www.world-nuclear.org/info/info.html.

(11)  Dr. Brüske-Hohlfeld, GSF, Neuherberg; prof. Greiser, BIPS, Bremen; prof. Hoffmann, Univerza Greifswald; dr. Körblein, Inštitut za okolje, München; prof. Jöckel, Univerza Duisburg-Essen; PD dr. Küchenhoff, LMU München; dr. Pflugbeil, Berlin; dr. Scherb, GSF, Neuherberg; dr. Straif, IAR, Lyon; prof. Walther, Univerza München; prof. Wirth, Wuppertal; dr. Wurzbacher, Inštitut za okolje, München.

(12)  Mélanie White-Koning, Denis Hémon, Dominique Laurier, Margot Tirmarche, Eric Jougla, Aurélie Goubin, Jacqueline Clave.

(13)  Eau France in Institut Français de l'Environnement (podatki o porabi v letu 2004).

(14)  GIF generacija IV mednarodni forum 2008.

---

28.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/8

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o „širokopasovnem dostopu za vse: razmislek o razvoju področja uporabe univerzalne storitve v elektronskih komunikacijah“

(2009/C 175/02)

Francosko predsedstvo Evropske unije je v pismu z dne 3. julija 2008 v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosilo za pripravo raziskovalnega mnenja o naslednji temi:

Širokopasovni dostop za vse: razmislek o razvoju področja uporabe univerzalne storitve v elektronskih komunikacijah.

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 10. novembra 2008. Poročevalec je bil g. HENCKS.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 4. decembra) s 125 glasovi za in 3 glasovi proti.

1.   Priporočila

1.1   Informacijska in komunikacijska tehnologija (IKT) morata danes kot temelj informacijske družbe, ki je odprta za vse, vključevati potrebe vseh članov družbe.

1.2   Vendar pa so elektronska komunikacijska sredstva številnim državljanom še vedno nedosegljiva, ker nimajo dostopa do mrež in storitev ali pa ustreznega znanja. Univerzalna storitev na področju elektronskih komunikacij, ki naj bi vsem uporabnikom po dostopni ceni zagotavljala minimalne storitve določene kakovosti, ni uspela premostiti tega digitalnega razkoraka.

1.3   Področje uporabe univerzalne storitve je že od začetka izvajanja dejansko nespremenjeno in je še vedno omejeno na ozkopasovni priključek na javno telefonsko omrežje.

1.4   Splošni dostop do širokopasovne povezave pa ni samo ključni dejavnik razvoja sodobnih gospodarstev in pomemben vidik lizbonske strategije, ampak je postal tudi bistveni element blaginje in digitalne vključenosti.

1.5   EESO meni, da je treba univerzalno storitev prilagoditi tehnološkemu razvoju in potrebam uporabnikov, zato predlaga, da se:

—

razširi področje uporabe univerzalne storitve in uvede (v razumnih rokih, ki jih je treba še določiti, in v okviru večletnega programa) obvezen univerzalni dostop do povezave DSL z minimalno prenosno hitrostjo 2Mbit/s do 10Mbit/s ali mobilni dostop ali brezžični dostop (WIMAX, satelit itd.) s podobnimi prenosnimi hitrostmi;

—

upošteva socialna – in ne samo geografska – izključenost, ki je povezana s finančnimi zmožnostmi ali omejenim znanjem in spretnostmi nekaterih skupin uporabnikov, in da se univerzalna storitev razširi, s čimer se bo zagotovil dostop vsem uporabnikom, ne glede na njihov geografski, finančni ali socialni položaj;

—

podprejo nacionalni in lokalni projekti e-vključenosti ter mikro projekti skupnosti in organizacij, ki pomagajo ljudem s težavami pri dostopu do tehnoloških orodij, predvsem z mikrokrediti za financiranje lokalnih izobraževalnih projektov, javnih središč z dostopom do interneta in interaktivnih kioskov na javnih mestih, ki omogočajo brezplačni dostop do interneta;

—	države članice pozove, naj zagotovijo finančno pomoč družinam ali osebam, ki so jim osnovna oprema (računalnik, program, modem), dostop ali storitve cenovno nedosegljivi;

—	spodbuja financiranje univerzalne storitve z državnimi subvencijami in iz skladov Skupnosti, kar je edina možnost za države, v katerih je financiranje univerzalne storitve za operaterja preveliko breme;

—	Komisijo pozove k redni objavi primerov najboljših praks na tem področju.

2.   Uvod

2.1   Komisija je leta 1993 (1) prvič podrobno obravnavala koncept univerzalne storitve v telekomunikacijskem sektorju, ki je bil takrat zasnovan kot varnostna mreža, ki naj bi omogočila „dostop do opredeljenega minimalnega nabora storitev določene kakovosti po dostopni ceni vsem uporabnikom, ne glede na njihov geografski položaj in ob upoštevanju posebnih nacionalnih pogojev.“

2.2   Pozneje se je koncept univerzalne storitve ustalil s številnimi direktivami (2) in univerzalna storitev je bila zaradi stalnega zbliževanja telekomunikacij, medijev in storitev na področju informacijskih tehnologij razširjena na elektronske komunikacijske storitve.

2.3   Z razvojem informacijske družbe se je vrzel med tistimi, ki uporabljajo možnosti elektronskih komunikacijskih omrežij v zasebnem in poklicnem življenju, in tistimi, ki teh možnosti nimajo (digitalni razkorak), ker nimajo dostopa do informacijskih in komunikacijskih tehnologij ali pa nimajo ustreznega znanja ali interesa, še poglobila.

2.4   Po raziskavi Evrobarometra (3) je imelo internetno povezavo v EU-27 49 % gospodinjstev (pozimi 2007) (v EU-15 52 %, v 12 novih državah članicah pa 33 %), več kot polovica Evropejcev (57 %) pa je imela doma računalnik.

2.5   Čeprav delež internetne povezave v vsej EU stalno narašča, jo ima v povprečju v EU še vedno samo 50 % gospodinjstev, v Bolgariji, Grčiji in Romuniji pa manj kot 25 %.

2.6   Veliko državljanov tako – kljub temu, da se številne informacije posredujejo samo še z IKT – nima dostopa do elektronskih komunikacijskih sredstev, ki so nujna za oblikovanje informacijske družbe.

2.7   EU, ki že več let namenja pozornost nevarnosti digitalnega razkoraka, redno prilagaja in dopolnjuje zakonodajo na področju elektronskih komunikacij s posebnimi določbami za zaščito univerzalne storitve in pravic uporabnikov ter varstvo zasebnih podatkov. Te pobude je EESO obravnaval v številnih mnenjih (4).

2.8   V deklaraciji o e-vključenosti, sprejeti 11. junija 2006 v Rigi (5), so se države članice zavezale, da bodo precej zmanjšale regionalne razlike v dostopu do interneta v EU, in sicer s povečanjem pokritosti s širokopasovno povezavo v vseh slabo pokritih območjih, ter do leta 2010 za polovico zmanjšale število oseb, ki ne uporabljajo interneta in sodijo v skupine, ki jim grozi izključenost.

2.9   Področje uporabe univerzalne storitve je kljub tej deklaraciji še vedno nespremenjeno.

2.10   Komisija je leta 2007 predložila obširen predlog prenove veljavne evropske zakonodaje o elektronskih komunikacijah, med drugim tudi spremembo direktive o univerzalnih storitvah (6).

2.11   Glavne predlagane spremembe direktive o univerzalnih storitvah se nanašajo na izboljšanje informacij za končne uporabnike, uporabo in dostop do elektronskih komunikacij za uporabnike invalide, uporabo storitev pomoči v sili ter zagotavljanje osnovne povezljivosti in kakovosti storitev (7).

2.12   Invalidi in osebe s posebnimi potrebami se pri dostopu do storitev, ki so bistvenega pomena za družbeno in gospodarsko življenje, še vedno srečujejo s številnimi težavami (8). EESO tako v predlogu spremembe direktive o univerzalnih storitvah (9) iz leta 2007 pozdravlja nadomestitev možnosti, da države članice sprejmejo posebne ukrepe za uporabnike invalide z izrecno obveznostjo, da take ukrepe sprejmejo (10).

2.13   Vendar pa predlog spremembe direktive o univerzalnih storitvah ne spreminja področja uporabe univerzalne storitve niti zagotavljanja te storitve potrošnikom in končnim uporabnikom.

3.   Trenutno področje uporabe univerzalne storitve

3.1   Države članice morajo zagotoviti, da lahko vsaj eno podjetje ugodi vsem razumnim zahtevam za priključitev na javno telefonsko omrežje na fiksni lokaciji, in zagotoviti dostop do javno dostopnih telefonskih storitev (telefonske informacije, telefonski imenik, javni plačilni telefoni ali posebni ukrepi za uporabnike invalide).

3.2   Operaterji mobilne telefonije morajo za pridobitev nacionalne licence zagotoviti popolno geografsko in/ali demografsko pokritje, zato je govorna telefonija v tem času postala univerzalna storitev, čeprav oblikovanje cen pogosto ni dovolj pregledno.

3.3   Zahteva za priključitev na omrežje pa je še vedno omejena na ozkopasovno povezavo. Ne zahteva se posebna hitrost prenosa podatkov ali bitna hitrost, temveč mora priključek „omogočiti funkcionalen dostop do interneta, pri čemer se upoštevajo prevladujoče tehnologije, ki jih uporablja večina naročnikov, in tehnična izvedljivost“ (11).

4.   Razširitev področja uporabe univerzalne storitve

4.1   Splošne pripombe

4.1.1   Koncept univerzalne storitve in njeno področje uporabe se morata razvijati v skladu s tehnološkim napredkom, razvojem trga in spremembami potreb uporabnikov.

4.1.2   Komisija je ob nedavnem drugem rednem pregledu področja uporabe univerzalne storitve v elektronskih komunikacijskih omrežjih in storitvah (12) ugotovila, da pogoji za razširitev področja uporabe, kot so opredeljeni v prilogi V direktive o univerzalnih storitvah, trenutno niso izpolnjeni. Vendar pa se strinja, da „lahko predvidevamo, da v kratkem ozki pas ne bo zadostoval za funkcionalni dostop do interneta.“

4.1.3   Po mnenju EESO je posodobitev potrebna že zdaj. Vključevati mora naslednje elemente:

4.2   Dostop do nabora osnovnih storitev

4.2.1   Nekateri primeri digitalne izključenosti izhajajo iz vedenja ali kulture in se lahko sčasoma zmanjšajo. Drugi pa so povezani s strukturnimi neenakostmi v organizaciji gospodarstva in družbe.

4.2.2   Domino učinek tega so lahko neenakosti pri dostopu do zaposlitve, usposabljanja in možnosti vseživljenjskega učenja, potrošniškega blaga in storitev, javnih storitev, socialne vključenosti, izražanja državljanstva in demokratične udeležbe.

4.2.3   Digitalna izključenost ima različne vidike, povezana je lahko z opremo, dostopom, potrebnim usposabljanjem in pomočjo uporabnikom. Zahteva sočasne in dopolnilne ukrepe pri:

—	dostopu do usposabljanja na področju novih tehnologij,

—	dostopu do opreme,

—

povezavi.

4.3   Usposabljanje uporabnikov

4.3.1   Vse večje znanje, ki ga zahteva razširitev uporabe digitalnih tehnologij, nedvomno povečuje neenakosti pri uporabi teh tehnologij ali dostopu do njih, tudi če bi bile materialno dostopne vsem.

4.3.2   Tisti, ki ne znajo uporabljati računalnika ali interneta – kar pogosto izražajo kot popolno nezanimanje – so vse bolj prikrajšani. To ne ustvarja le socialnega prepada za izključene, temveč tudi za osebe, ki se s težavo prilagajajo novim tehnologijam.

4.3.3   V zvezi s tem bo treba posebno pozornost nameniti starejšim osebam, ki se ne želijo seznaniti z digitalnim okoljem (generacijski prepad), in zanje predvideti programe „digitalne pismenosti“, prilagojene njihovim posebnim potrebam (13).

4.3.4   Zato je treba podpreti nacionalne in lokalne projekte e-vključenosti ter mikro projekte skupnosti in organizacij, ki pomagajo ljudem s težavami pri dostopu do tehnoloških orodij, predvsem z mikrokrediti za financiranje lokalnih izobraževalnih projektov, javnih središč z dostopom do interneta in interaktivnih kioskov na javnih mestih, ki omogočajo brezplačni dostop do interneta. EESO meni, da bi morala Komisija redno objavljati primere najboljših praks na tem področju.

4.4   Dostop do opreme

4.4.1   Številne družine ali posamezniki nimajo dostopa do elektronskega komunikacijskega omrežja in storitev, ker je osnovna oprema (računalnik, programska oprema, modem) zanje predraga.

4.4.2   EESO poziva države članice, naj v okviru univerzalne storitve zagotovijo finančno pomoč za lažji dostop do interneta in njegovo uporabo.

4.5   Povezava

4.5.1   Informacijska in komunikacijska tehnologija morata danes kot temelj informacijske družbe, ki je odprta za vse, izpolnjevati potrebe vseh članov družbe, predvsem tistih, ki jim grozi socialna izključenost, da bi rešili težave, ki jih povzroča digitalni razkorak, in preprečili, da bi družba postala družba dveh hitrosti.

4.5.2   Zaradi skupnih učinkov zbliževanja globalnega internetnega okolja, mrežnega povezovanja in digitalizacije se pri uporabi novih aplikacij vse bolj zahteva širokopasovno omrežje.

4.5.3   Komisija v sporočilu z dne 20. marca 2006 (14) Premoščanje širokopasovne vrzeli poudarja, da „je široko razširjen širokopasovni dostop ključni pogoj za razvoj sodobnih gospodarstev in pomemben element programa lizbonske strategije.“ V sporočilu z dne 29. 9. 2008 pa priznava, da „bodo še naprej obstajala geografska območja, kjer trg v upravičenem časovnem obdobju verjetno ne bo mogel zagotavljati storitev […] in bo‚izključitev informacij‘v prihodnosti zagotovo zelo pomembna.“

4.5.4   EESO že več let poziva, naj širokopasovno omrežje postane sestavni del univerzalne storitve.

4.5.5   V direktivi o univerzalnih storitvah je bil leta 2002 pri področju uporabe univerzalne storitve dodan „funkcionalni dostop do interneta“. Funkcionalni dostop je opredeljen kot prenos podatkovne komunikacije z dovolj velikimi hitrostmi, da omogočajo dostop do interneta.

4.5.6   Če je tedaj ta dodatek morda pomenil izboljšavo, ker so elektronske komunikacije potekale prek komutiranega telefonskega omrežja, pa je danes za aplikacije, kot so e-zdravje, e-poslovanje, e-uprava in e-učenje, ki so bistveni dejavnik rasti in kakovostnega življenja v Evropi v prihodnjih letih, potrebna širokopasovna povezava.

4.5.7   EESO zato meni, da je treba pojasniti pomen „funkcionalnega dostopa do interneta“, in predlaga, da se od izvajalcev univerzalne storitve zahteva, da (v ustreznih rokih, ki jih je treba določiti v večletnem programu) zagotovijo dostop do DSL z minimalno prenosno hitrostjo 2Mbit/s do 10Mbit/s, mobilni oz. brezžični dostop (WIMAX, satelit itd.) s podobno prenosno hitrostjo, saj je treba te vrednosti prilagoditi tehnološkemu razvoju in potrebam potrošnikov.

4.6   Dostopnost za vse uporabnike, ne glede na njihov geografski položaj

4.6.1   V oddaljenih in podeželskih območjih, predvsem v nekaterih novih državah članicah, trg pogosto ni sposoben zagotoviti dostopa do elektronske komunikacijske infrastrukture po dostopni ceni in na ravni ustreznih storitev.

4.6.2   Med mestnimi in podeželskimi območji so velike razlike v dostopu do širokopasovnega omrežja. Pokritost z DSL je na podeželskih območjih 71,3 %, v mestnih pa 94 % (8). Zaradi premajhnih hitrosti prenosa podatkov podjetja na podeželju oklevajo z uporabo širokopasovne povezave, pa tudi gospodinjstva ne morejo izkusiti pravega multimedijskega okolja.

4.6.3   Z digitalno izključenostjo se srečujejo različne družbene skupine, odvisno od demografskih (starost, spol, vrsta gospodinjstva), družbenogospodarskih (izobraževanje, zaposlitev, status, dohodek) ali geografskih (bivališče, kraj, regionalne ali lokalne značilnosti, geopolitični dejavniki) spremenljivk.

4.6.4   Tako v središču pozornosti ne sme biti samo geografska izključenost, temveč tudi socialna, ki je povezana z omejenimi finančnimi zmogljivostmi ali znanji določenih skupin uporabnikov.

4.6.5   EESO tako meni, da bi bilo treba univerzalno storitev razširiti, da bi bila dostopna vsem uporabnikom, ne glede na njihov geografski, finančni ali socialni položaj.

4.7   Določena raven kakovosti

4.7.1   Komisija v predlogu spremembe direktive o univerzalnih storitvah predlaga, da bi bili nacionalni regulativni organi pristojni za preprečevanje poslabšanja kakovosti storitve, blokiranja dostopa ali upočasnitve prometa v omrežjih, in da bi določali najnižje ravni kakovosti storitev prenosa po omrežju za končne uporabnike.

4.7.2   EESO meni, da bi morala biti najnižja raven kakovosti v vseh državah članicah enaka, zato bi standarde najnižje kakovosti najprej opredelil evropski zakonodajalec in ne nacionalni regulativni organ.

4.8   Dostopna cena

4.8.1   Namesto dostopne ali zmerne cene bi morali govoriti o „ceni, ki jo lahko plačajo vsi“, kar bolje odraža namene, ki jih skušamo uresničiti.

4.8.2   Dostopnost dostopa in storitve je del opredelitve univerzalne storitve, vendar na ravni Skupnosti ni del njenega področja uporabe, ker je koncept „dostopnosti odvisen od posebnih nacionalnih pogojev“, kot je npr. povprečni dohodek gospodinjstev.

4.8.3   EESO predlaga, da se možnost, da države članice uvedejo socialne tarife za univerzalno storitev omogočanja širokopasovnega dostopa do interneta in njegove uporabe, prouči na ravni Skupnosti.

5.   Financiranje

5.1   EESO se zaveda, da obveznosti širokopasovne univerzalne storitve pomenijo za operaterje veliko finančno breme, ki bi lahko pogosto prinašalo izgube.

5.2   Ti stroški so močno odvisni od uporabljene tehnologije. Če bi fiksno telefonijo nadomestili z mobilno, bi sicer te stroške lahko zmanjšali zaradi mejnega stroška vpisa novega naročnika v radiokomunikacijsko omrežje, ki je skupno vsem naročnikom, vendar pa je treba upoštevati tudi stroške komunikacije prek fiksne telefonije, ki so za uporabnika nižji kot pri mobilni.

5.3   Ko obveznost univerzalne storitve za izvajalca pomeni pretirano breme, lahko države članice v skladu z direktivo o univerzalnih storitvah iz leta 2002 uporabijo naslednje mehanizme financiranja:

—	povračilo z javnimi sredstvi,

—	dajatve za uporabnike,

—	dajatve za vsa podjetja ali določene skupine podjetij.

5.4   Poleg tega lahko tudi strukturni skladi EU in skladi za razvoj podeželja pod določenimi pogoji prispevajo k razvoju zaostalih regionalnih in podeželskih območij.

5.5   EESO v zvezi z dostopom do IKT na evropskih območjih in regijah, ki se srečujejo z digitalnim razkorakom, ponovno poziva (15), naj se v strukturnih skladih, skladih za razvoj podeželja in skladih za raziskave in razvoj predvidijo posebne proračunske postavke za e-vključenost.

5.6   Zaradi zbliževanja globalnega internetnega okolja in številnih operaterjev (ponudniki infrastrukture za dostop, spletnih platform, vsebine) je opredelitev tržnega deleža, ki ga ti prispevajo v sklade, vse težja in povzroča stalne spore in nesoglasja.

5.7   Poleg tega se tudi dajatve za operaterje na splošno (vsaj deloma) odražajo v končni ceni.

5.8   EESO svari pred tem, da bi se preostali stroški univerzalne storitve krili z neposredno ali posredno uvedbo dajatve ali povišanjem tarife za uporabnike, kar ni v skladu s konceptom „dostopna cena“.

5.9   Po mnenju EESO je financiranje z javnimi subvencijami, skupaj z naložbami, ki se financirajo iz skladov Skupnosti, edina možnost za države, v katerih finančno breme obveznosti univerzalne storitve presega normalne tržne pogoje.

5.10   Financiranje univerzalne storitve s splošnim sistemom obdavčitve – kar omogoča porazdelitev stroškov na širši davčni osnovi – pomeni, da so izgube na področju socialne blaginje manjše, kot bi bile, če bi se univerzalna storitev financirala samo z obdavčitvijo operaterjev ali potrošnikov.

---

(1)  Dokument COM (93) 159 konč.

(2)  Direktive 95/62 ES, 97/33/ES, 98/10/ES in 2002/22/ES.

(3)  Posebni Evrobarometer 293/junij 2008: Raziskava o elektronskih komunikacijah v gospodinjstvih (E-Communications Household Survey), november–december 2007.

(4)  Sporočilo Komisije Elektronske komunikacije: gospodarstvu znanja naproti, COM(2003) 65 konč., 11.2.2003; mnenje CESE, Evropa pri visoki hitrosti (poročevalec g. McDonogh), UL C 120, 20.5.2005, str. 22; mnenje CESE, Premoščanje širokopasovne vrzeli (poročevalec g. McDonogh), UL C 318, 23.12.2006, str. 229; mnenje CESE, i2010 – Informacijska družba za rast in zaposlovanje (poročevalec g. Lagerholm), UL C 110, 9.5.2006, str. 83; mnenje CESE, E-dostopnost (poročevalec g. Cabra de Luna), UL C 110, 9.5.2006, str. 26.

(5)  Glej http://europa.eu.int/information_society/events/ict_riga_2006/doc/declaration_riga.pdf.

(6)  Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami, Direktive 2002/58/ES o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij in Uredbe (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju na področju varstva potrošnikov (COM(2007) 698 konč.)).

(7)  Mnenje CESE, Elektronska komunikacijska omrežja/sveženj telekomunikacijskih reform, UL C 224, 30.8.2008, str. 50, (poročevalec g. Hernández Bataller).

(8)  Poročilo o napredku enotnega evropskega trga za elektronske komunikacije za leto 2007 (13. poročilo), COM(2008) 153 konč.

(9)  COM(2007) 698 konč.

(10)  Mnenje CESE, E-dostopnost (poročevalec g. Cabra de Luna), UL C 110, 9.5.2006, str. 26.

(11)  Glej COM (2007) 698 konč.

(12)  COM(2008) 572 konč.

(13)  Glej raziskovalno mnenje CESE 1524/2008 Upoštevanje potreb starejših (poročevalka ga. Heinisch).

(14)  COM(2006) 129 konč.

(15)  Mnenje CESE Prihodnja zakonodaja o e-dostopnosti (poročevalec g. Hernández Bataller), UL C 175, 27.7.2007, str. 91.

---

28.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/13

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o „učinkovitem upravljanju prenovljene lizbonske strategije“

(2009/C 175/03)

Evropska Komisija je v pismu g. DIMITRIADISU z dne 11. junija 2008 v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosila za pripravo raziskovalnega mnenja o naslednji temi:

Učinkovito upravljanje prenovljene lizbonske strategije.

Predsedstvo Odbora je 25. maj 2008 strokovno skupino za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo zadolžilo za pripravo dela na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 4. decembra) za glavno poročevalko imenoval go. FLORIO in mnenje sprejel s 100 glasovi za, 5 glasovi proti in 2 vzdržanima glasovoma.

PREAMBULA

V času velike negotovosti so potrebni dolgoročna vizija, usklajene politike in sodelovanje vseh zainteresiranih strani. Lizbonska strategija je splošni okvir, ki Evropski uniji omogoča, da na globalni ravni spregovori z močnejšim, enotnim glasom.

Dejavnejše vključevanje organizirane civilne družbe bo sprostilo skriti potencial. Zasnova in izvajanje strategije dokazujeta, da je treba združiti pristopa „od zgoraj navzdol“ in od „spodaj navzgor“. Za spodbujanje približevanja politik ter gospodarske rasti in zaposlovanja je potrebno dobro upravljanje lizbonske strategije.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Lizbonska strategija je projekt za evropsko družbo kot celoto in ji omogoča, da se sooči z izzivi globalizacije. EESO meni, da so evropska konkurenčnost, trajnostni razvoj in socialna kohezija zaradi sedanje krize na finančnih trgih in z njo povezanih gospodarskih posledic ter vedno večje negotovosti še vedno bistvenega pomena. Odbor poudarja, da trije stebri agende – rast in delovna mesta, socialna kohezija in trajnost – zahtevajo stalen interaktiven in uravnotežen pristop.

1.2   To mnenje je predvsem odgovor na zaprosilo Evropske komisije (1). Obravnava upravljanje lizbonske strategije in nadaljuje prejšnje prispevke EESO ter organizacij civilne družbe EU k lizbonskemu procesu.

1.3   EESO poudarja, da strategija zahteva ustrezno podporo vlad držav članic, zato imajo te politično in moralno obveznost, da v soglasju z organizacijami civilne družbe načrtujejo reforme. Možnost, da nevladne zainteresirane strani v državah članicah v celoti sodelujejo pri pripravi agende za lizbonski proces, je odločilnega pomena. Nacionalni ekonomsko-socialni sveti (ESS) ali podobne organizacije civilne družbe bi morale izpolniti nalogo, ki jim jo dajeta nacionalna zakonodaja in praksa v zvezi z lizbonsko strategijo (2).

1.4   Upravljanje se v posameznih državah članicah bistveno razlikuje. V nekaterih so postopki posvetovanja in obveščanja dobro organizirani, v drugih bi jih bilo treba precej izboljšati. Spodbujati bi bilo treba izmenjavo primerov dobrih praks. Zato EESO izvaja misije za ugotavljanje dejstev v državah članicah, da bi z akterji civilne družbe razpravljal o primerih dobrih praks in izvajanju reform (3).

1.5   EESO poudarja, da reforme v okviru strategije državljanom dajejo pomembno gospodarsko in socialno stabilnost, hkrati pa upoštevajo cilje glede trajnostnega razvoja. Različni akterji v javnem in zasebnem sektorju bi morali ugotoviti, kakšna sta lahko njihova vloga in njihov pozitivni prispevek, da bi tako združili gospodarsko učinkovitost in socialno pravičnost za blaginjo ljudi v Evropi.

1.6   Po mnenju EESO je zelo zaželeno, da so vse zainteresirane strani (na nacionalni, regionalni in lokalni ravni) neposredno vključene v določitev učinkovitega upravljanja na ustrezni ravni. Različne ravni posvetovanja zahtevajo različne oblike sodelovanja in delovnih metod.

1.7   Glede na razlike med državami članicami EESO priporoča, da se v državah članicah vzpostavi stalni dialog, ki bo poleg nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov vključeval še socialne partnerje, lahko pa tudi druge zainteresirane akterje družbe (mala in srednje velika podjetja, socialna ekonomija (4) itd.) ter univerze in možganske truste. Prav tako bi morali biti vključeni organi, ki spodbujajo socialno kohezijo in enake možnosti.

1.8   EESO predlaga, da se ob koncu vsakega lizbonskega cikla organizira konferenca (kot nadaljnji ukrep v okviru stalnega nacionalnega dialoga), ki bi se je udeležile zainteresirane strani in organizacije civilne družbe in katere cilj bi bil obravnavati uspehe in pomanjkljivosti. Poudarjanje uspeha in dosežkov ter seznanjanje z njimi lahko na splošno družbi zagotovita močnejše temelje za nadaljevanje procesa reform.

1.9   EESO poudarja, da je potreben boljši in podrobnejši sistem spremljanja (vloga in dejavnosti različnih akterjev v procesu izvajanja), zato predlaga splošnejšo uporabo modela za kvantitativne in kvalitativne primerjave (glej točko 2.8), ki se preizkuša v nekaterih državah. To bi omogočilo večjo vlogo organizacij civilne družbe v procesih izvajanja in spremljanja.

1.10   Po mnenju EESO je nujno potrebna širša javna razprava o vidikih metodologije in izvajanja strategije, zato poziva vse akterje organizirane civilne družbe, da si prizadevajo za širšo in globljo razpravo o lizbonskih reformah na različnih ravneh. Posebno vlogo nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov ali podobnih organizacij civilne družbe v državah članicah, kjer nacionalni ekonomsko-socialni sveti ne obstajajo, bi bilo treba okrepiti v primerih, ko ta vloga še ni dovolj razvita. Poleg teles za posvetovanje s socialnimi partnerji je treba vključiti tudi druga posvetovalna telesa, ki se ukvarjajo s posebnimi vidiki lizbonske strategije (nacionalne svete za trajnostni razvoj, enake možnosti ali boj proti revščini).

1.11   Po mnenju EESO je nujno, da Evropska komisija in države članice sprejmejo konkretne nove ukrepe za izboljšanje izvajanja, pri čemer morajo uporabiti različna sredstva komuniciranja, zlasti elektronska (opredelitev primerov dobre prakse, kazalniki uspeha ipd.). Spodbujati je treba čezmejno sodelovanje in izmenjavo primerov dobre prakse.

1.12   EESO lahko služi kot platforma za izmenjavo informacij med nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti, socialnimi partnerji in drugimi akterji civilne družbe ter evropskimi institucijami, pa tudi kot platforma za izmenjavo stališč in izkušenj med ustreznimi nevladnimi akterji v posameznih državah. EESO zelo ceni prispevke nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov in drugih organizacij civilne družbe k razpravam.

1.13   EESO poudarja, da bi morali nacionalni koordinatorji lizbonske strategije v vsakem primeru med pripravo, izvajanjem in oceno nacionalnih programov reform redno sodelovati z vsemi akterji, ki morajo biti točno opredeljeni. EESO poziva vlade držav članic, naj pospešijo dejavnosti za obveščanje svojih državljanov o rezultatih civilnega in socialnega dialoga v zvezi z lizbonskimi cilji.

2.   Vloga zainteresiranih strani v procesu upravljanja – nove oblike in orodja za učinkovito upravljanje

2.1   Ker se mednarodno gospodarstvo sooča z zelo resnimi izzivi in negotovostjo, se je zaupanje v gospodarstvo v Evropi precej zmanjšalo. V takšnih razmerah sta lizbonska agenda in izvajanje uravnoteženih strukturnih reform še pomembnejša in potrebne so takojšnje rešitve.

2.2   EESO meni, da je učinkovito upravljanje strategije izredno pomembno za njeno usklajeno izvajanje, in poudarja, da bi večja možnost sodelovanja različnih ravni (nacionalne, regionalne in lokalne) lahko spodbudila predloge in rešitve.

2.3   EESO opaža, da je veliko držav članic na začetku strategijo dojemalo kot interakcijo med vladami držav in institucijami EU. EESO je skupaj z nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti in drugimi organizacijami civilne družbe precej pomagal izboljšati upravljanje v primerjavi z začetnim položajem. Odbor z obžalovanjem ugotavlja, da sodelovanje ni napredovalo v enakem obsegu v vseh državah članicah.

2.4   Nacionalni koordinatorji lizbonske strategije bi morali aktivneje vključevati organizacije civilne družbe in socialne partnerje v dejavnosti in reforme, potrebne za podporo lizbonske strategije (npr. pravočasno obveščanje, skupno načrtovanje dogodkov ipd.), ter učinkoviteje seznanjati širšo javnost s strategijo.

2.5   Tesno sodelovanje med nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti, socialnimi partnerji in drugimi organizacijami civilne družbe bi prispevalo k pozitivnim zunanjim učinkom politike in ustvarilo nove sinergije. Zagotoviti bi bilo treba sodelovanje vseh zainteresiranih strani, tudi predstavnikov prikrajšanih skupin (invalidov, priseljencev in drugih).

2.6   Uspešno izvajanje bo zahtevalo učinkovitejšo uporabo sredstev EU iz različnih skladov (strukturni skladi ipd.) ob upoštevanju lizbonskih ciljev.

2.7   Učinkovito upravljanje na več ravneh

2.7.1   Za ustrezen odziv na globalne izzive so potrebne nove in inovativne oblike upravljanja. EESO predlaga, da se vzpostavi stalen dialog (ki bo vključeval nacionalne ekonomsko-socialne svete, socialne partnerje, mala in srednje velika podjetja, univerze, druge akterje civilne družbe, vključno z organizacijami socialne ekonomije, in akterje, ki so dejavni na področju spodbujanja socialne kohezije in enakih možnosti za vse). Dialog bi moral pomagati pri odkrivanju ozkih grl v procesu izvajanja in pri spodbujanju priprave novih pobud za področja, ki zaostajajo. Tako bi nacionalni ekonomsko-socialni sveti ali podobne organizacije lahko prispevali k pripravi predlogov kot odgovoru na ugotovljene težave.

2.7.2   Stalni dialog bi lahko v državah, kjer je to potrebno, služil kot instrument za učinkovito upravljanje na več ravneh, v sodelovanju z uradom nacionalnega koordinatorja lizbonske strategije. Lahko bi prispeval k oceni ukrepov, ki se izvajajo na posameznih prednostnih področjih (na temelju priporočil Komisije za vsako državo posebej), pri tem pa bi se lahko po potrebi uporabil sistem kvantitativnih in kvalitativnih primerjav na nacionalni, regionalni in lokalni ravni (glej točko 2.8). To je lahko koristno tudi pri čezmejnih primerjavah.

2.7.3   Med srečanji med Evropsko komisijo in socialnimi partnerji, nevladnimi organizacijami in različnimi organizacijami civilne družbe bi bilo treba zagotoviti transparentnost (dostop do podatkov, upoštevanje rokov).

2.7.4   Eden od instrumentov, ki bi bili lahko v pomoč pri izvajanju lizbonske agende, je odprta metoda usklajevanja (Open Method of Cooperation – OMC). Odbor je že večkrat poudaril, da bi odprto metodo usklajevanja lahko uporabljali bolje in učinkoviteje. To bi lahko dosegli s pred kratkim uvedenim pristopom „skupnih načel“ (5) in tako, da se organizirani civilni družbi dovoli sodelovanje pri pripravi ciljev lizbonske strategije ter celo pri pogajanjih o njih na evropski ravni. Glede na sedanje težke finančne in gospodarske razmere pa morajo vse vlade in zainteresirane strani narediti nadaljnje korake za določitev boljših ciljev.

2.7.5   Zainteresirane strani bi morale razviti nove metode za izmenjavo primerov dobre prakse: mrežno povezovanje na več ravneh bi vključevalo dvostransko izmenjavo informacij med različnimi ravnmi uprave, tesnejše sodelovanje med obmejnimi območji dveh ali več držav članic pa bi vodilo v določitev čezmejnih ciljev.

2.8   Kvantitativne in kvalitativne primerjave

2.8.1   K razlikam med državami članicami sodijo tudi razlike pri zbiranju ustreznih podatkov za strukturne kazalnike. Najti je treba načine za pridobivanje visoko kakovostnih objektivnih informacij o kazalnikih od vseh držav članic. V ta namen je še bolj zaželena okrepitev obstoječih vezi med odgovornimi uradi (npr. statističnimi uradi držav članic), za kar si prizadeva Eurostat, da se izboljša nujno potrebna skupna statistična osnova. Podatki bi morali biti dostopni širši javnosti, razprave o izbiri meril pa čim bolj pregledne.

2.8.2   Kvantitativne in kvalitativne primerjave na temelju ciljev nacionalnih programov reform, ki jih pripravijo zainteresirane strani v sodelovanju s predstavniki vlad, bi zagotovile učinkovite in konkretne informacije za merjenje doseženega napredka vsake države članice na podlagi strukturnih kazalnikov (6) in splošnih ciljev lizbonske strategije. Vsak nacionalni ekonomsko-socialni svet ali podobna organizacija bi morala analizirati in pripraviti lastna prednostna merila. Nacionalni ekonomsko-socialni sveti v nekaterih državah, npr. Belgiji, Bolgariji in Franciji, so v rednih presledkih (npr. vsake dve leti) že začeli pripravljati primerjalne analize 14 kazalnikov, o katerih so se dogovorile vlade držav članic, in nekaterih dodatnih strukturnih kazalnikov, pri tem pa uporabljajo statistične podatke, ki so dostopni na spletni strani Eurostata. Drugi nacionalni ekonomsko-socialni sveti bi lahko sledili temu zgledu, če se bodo tako odločili.

2.8.3   Nacionalna merila se lahko spremenijo glede na zahteve posamezne ravni (nacionalne, regionalne, lokalne in sektorske (7)) in ustrezno prilagodijo. Nacionalne primerjave za vsako prednostno področje (kot jih je opredelil Evropski svet na zasedanju spomladi 2006) bi se osredotočile na zbiranje nacionalnih in regionalnih podatkov, da bi zagotovile konkretne kazalnike uspešnosti in merila. Nacionalni ekonomsko-socialni sveti, pa tudi socialni partnerji in drugi akterji civilne družbe, bi morali imeti dostop do podatkov. Predlagajo se naslednji praktični koraki:

—	prosto dostopne primerjave na spletni strani EESO (CESLink website (8)) za takojšne in učinkovito zbiranje in analizo podatkov (9);

—	nacionalni ekonomsko-socialni sveti ali podobne institucije bi lahko vsaj enkrat v triletnem lizbonskem ciklusu zbrali podatke, ali pa jih morajo zagotoviti obstoječi nacionalni sistemi za sodelovanje;

—	rezultate bi lahko analizirali na rednih okroglih mizah in jih predstavili na letnih konferencah EESO.

2.8.4   Na ta način bi lahko zainteresirane strani postavile uresničljive cilje in zagotovile usklajene informacije za revizijo nacionalnih programov reform. Omogočena bi bila tudi enostavno posodabljanje in stalno ocenjevanje ciljev. Hkrati bi to olajšalo opredeljevanje primerov dobrih praks v državah članicah.

---

(1)  Ga. Wallström, podpredsednica Evropske komisije, je v pismu g. Dimitriadisu, predsedniku EESO, z dne 11. junija 2008 Odbor zaprosila za pripravo raziskovalnega mnenja o lizbonski strategiji za rast in delovna mesta. To zaprosilo Komisije Odboru je v skladu s splošnim mandatom spomladanskega vrha 2008, na katerem je Evropski svet Komisijo in države članice pozval, da okrepijo vključenost ustreznih zainteresiranih strani v lizbonski proces.

(2)  EESO opozarja, da nikakor ne posega v obstoječe postopke posvetovanja, pristojnosti in legitimnost socialnih partnerjev v državah članicah.

(3)  Predstavniki iz Francije, Španije, Belgije in Nizozemske so izrazili zadovoljstvo z upravljanjem procesa v svoji držav članici. Glej ugotovitve prve misije v prilogi 2.

(4)  „Socialna ekonomija zajema tri velike skupine organizacij: zadruge, vzajemne družbe in združenja, h katerim od nedavnega sodijo tudi fundacije“, The Social Economy in the EU (Socialna ekonomija v EU), str. 11, CESE/COMM/05/2005 (op. prev.: dokument ni na voljo v slovenskem jeziku).

(5)  Metoda skupnih načel se osredotoča na zelo specifične teme, pri katerih si države članice kljub omejeni pristojnosti EU želijo napredka. Glej mnenje EESO o novem akcijskem programu socialnih ukrepov EU, UL C 27, 3.2.2009, str. 99.

(6)  Decembra 2003 so se vlade držav članic dogovorile za 14 strukturnih kazalnikov. Ti so: BDP na prebivalca, izražen v SKP, delovna produktivnost, stopnja zaposlenosti, stopnja zaposlenosti starejših delavcev, stopnja izobrazbe mladih, bruto domači izdatki za R&R, primerjalne ravni cen, naložbe podjetij, stopnja tveganja revščine po socialnih transferjih, stopnja dolgoročne brezposelnosti, stopnja aktivnega prebivalstva po regijah, emisije toplogrednih plinov, energetska intenzivnost gospodarstva in obseg tovornega prometa v razmerju do BDP. Eurostat redno obvešča o strukturnih kazalnikih:

http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page?_pageid=1133,47800773,1133_47802588&_dad=portal&_schema=PORTAL

(7)  Sektorska raven: vsak gospodarski sektor bi ravno tako moral opredeliti korake, potrebne za dosego ciljev lizbonske strategije (npr. inovacije in konkurenčnost).

(8)  http://www.eesc.europa.eu/ceslink/08-en/presentation-ceslink-en.html.

(9)  EESO lahko prispeva k procesu tako, da ponudi prostor na spletni strani za izmenjavo rezultatov in informacij.

---

---

---

28.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/20

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o „ekonomski demokraciji na notranjem trgu“

(2009/C 175/04)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 27. septembra 2007 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Ekonomska demokracija na notranjem trgu.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 6. novembra 2008. Poročevalka je bila ga. SÁNCHEZ MIGUEL.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra (seja z dne 3. decembra) s 110 glasovi za, 29 glasovi proti in 22 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepne ugotovitve

1.1   Eden od temeljnih pogojev za uveljavitev pravic evropskih državljanov je vzpostavitev prave demokracije na notranjem trgu. Šele ko bo ta dosežena, bodo vsi akterji na trgu razumeli in podpirali pomen notranjega trga za evropsko povezovanje.

1.2   Varstvo potrošnikov je bilo doslej sredstvo za vzpostavljanje ravnotežja med akterji na trgu, čeprav je res, da je evropska politika konkurence ustvarila zakonodajne instrumente za zmanjšanje omejevanja konkurence, ki zelo škodujejo potrošnikom, delavcem in državljanom.

1.3   Ekonomska demokracija na trgu ne pomeni samo enakosti vseh akterjev na trgu, temveč tudi izboljšanje kakovosti življenja državljanov, kar je mogoče doseči z:

—	razvojem in uporabo zakonodajnih instrumentov politike konkurence in nujno vključitvijo potrošnikov in drugih udeležencev v organe, pristojne za te zadeve, tako na nacionalni ravni kot na ravni Skupnosti;

—	nadaljevanjem te politike, da bi zadovoljili gospodarske interese tistih, ki so zaradi prepovedanih konkurenčnih praks neposredno prizadeti.

1.4   Za uresničitev tega cilja je treba pripraviti konkretne ukrepe za izboljšanje in ohranjanje zaupanja vseh akterjev na notranjem trgu. Ti ukrepi bi se lahko osredotočili na:

—	uskladitev in prilagoditev vseh nacionalnih zakonodaj, da bi bile medsebojno primerljive vsaj z vidika osrednjih vprašanjih materialnega in procesnega prava;

—	varstvo vseh akterjev na trgu bi bilo treba povezati s temeljnimi pravicami, priznanimi v Pogodbah, da ne bi bilo treba uvajati novih postopkov in tako večati upravnih obremenitev;

—	sodelovanje različnih akterjev na trgu v organih konkurence je eden od predlogov, ki ga je EESO v svojih mnenjih večkrat poudaril, tako kot vzpostavitev učinkovite informacijske mreže.

1.5   EESO se je dejavno zavzel za uveljavitev načela enakosti na vseh političnih področjih in za večjo vključenost civilne družbe v organe Skupnosti, zlasti v organe, pristojne za politiko konkurence. Po mnenju EESO je treba za uresničitev ciljev lizbonske strategije – t. j. konkurenčnejšega, dinamičnejšega gospodarstva – zagotoviti ekonomsko demokracijo na notranjem trgu.

2.   Ozadje mnenja

2.1   Lizbonska pogodba v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji (1) določa, da Unija priznava pravice, svoboščine in načela, zapisana v Listini unije o temeljnih pravicah (2), ki ima enako pravno veljavo kot pogodbe.

2.2   Med temeljnimi pravicami, ki jih določa Listina, so med drugim načelo enakosti, lastninska pravica, varstvo potrošnikov in dostop do storitev splošnega pomena, to so pravice, ki učinkujejo na notranji trg in njegovo delovanje.

2.3   Načelo enakosti državljanov je ena od vrednot, na katerih temelji Unija (člen 2), in je kot demokratično načelo Unije obveznost, ki jo mora EU v skladu s členom 9 Pogodbe o EU upoštevati pri vsem svojem delovanju, tudi pri gospodarskih dejavnostih na notranjem trgu.

Unija ima izključno pristojnost za določitev pravil o konkurenci (3), potrebnih za delovanje notranjega trga (člen 3(1) b) PDEU).

2.4.1   Nezdružljivi z notranjim trgom in zato prepovedani so zlasti dogovori in zloraba prevladujočega položaja na trgu (določbe o kartelih), ker te prakse med drugim škodujejo potrošnikom, podjetjem in drugim akterjem na trgu ter delavcem.

2.4.2   Tudi neustrezna uporaba ali neuporaba predpisov o združitvah podjetij lahko povzroči veliko škodo potrošnikom, podjetjem in drugim akterjem na trgu ter delavcem.

2.4.3   Primerna referenčna točka za ocenjevanje prednosti, ki naj bi jih prinesla večja učinkovitost, je to, da združitev ne škoduje potrošnikom. Zato bi morale biti prednosti zaradi večje učinkovitosti znatne, pojaviti bi se morale pravočasno in koristiti potrošnikom na ustreznih trgih, na katerih bi sicer prišlo do oviranja konkurence.

Evropska unija ima deljeno pristojnost za varstvo potrošnikov (člen 4(2) f) PDEU).

2.5.1   V skladu z novim členom 12 PDEU je treba pri opredeljevanju in izvajanju drugih politik in dejavnosti Unije upoštevati zahteve varstva potrošnikov.

2.5.2   Gre torej za horizontalni pristop v potrošniški politiki, ki ga primarna zakonodaja Skupnosti izrecno priznava in v skladu s katerim je treba zaradi dokončne vzpostavitve notranjega trga na vseh ustreznih področjih politike in gospodarstva nujno upoštevati interese potrošnikov, da bi zagotovili visoko raven varstva potrošnikov v Evropski uniji.

2.5.3   V predlogih za približevanje zakonodaj o varstvu potrošnikov mora imeti Komisija za izhodišče visoko raven varstva potrošnikov (člen 114(3) PDEU). Ta obveznost Komisije temelji na dejstvu, da mora Evropska unija podpirati interese potrošnikov in zagotavljati visoko raven varstva potrošnikov (člen 169 PDEU).

2.5.4   Doslej je usklajevanje na področju varstva potrošnikov na splošno (4) potekalo v skladu z načelom „minimalnega usklajevanja“, po katerem lahko države članice sprejmejo ali ohranijo strožje varstvene predpise, kar je občasno povzročalo nasprotja med predpisi o varstvu potrošnikov in dokončno vzpostavitvijo notranjega trga.

EESO je v mnenju o pravni ureditvi konkurence in varstva potrošnikov  (5), ugotovil, da svobodna konkurenca resda prinaša koristi vsem akterjem na trgu in posebej potrošnikom, da pa je v najpomembnejših liberaliziranih sektorjih prihajalo do vse bolj očitnega omejevanja svobodne konkurence z izrinjanjem konkurentov in omejevanjem gospodarskih pravic potrošnikov.

2.6.1   Glede tega je EESO poudaril, da je treba okrepiti mehanizme za obveščanje potrošnikov in posvetovanje z njimi, pri čemer bi morali v Evropski mreži za konkurenco prilagoditi svoje dejavnosti tako, da bi namenili prostor tudi informacijam in pripombam glede izboljšanja učinkovitosti politike konkurence na trgih in priznanja gospodarskih pravic potrošnikov, ki jih posredujejo potrošniške organizacije, dejavne na nacionalni ravni ali ravni EU.

2.6.2   Glede vprašanja odškodnine za škodo, nastalo zaradi kršitev predpisov o varstvu konkurence, se je EESO že opredelil (6) v zvezi z zeleno knjigo Komisije s tega področja, ko se je zavzel za pripravo smernic Skupnosti, v katerih naj bi določili pogoje za izvajanje odškodninskih postopkov zaradi kršitve členov 81 in 82 Pogodbe.

2.6.3   EESO se je v enem svojih mnenj (7) zavzel tudi za predpise Skupnosti o skupinskih odškodninskih tožbah, ki jih vlagajo predstavniška združenja socialnih in gospodarskih akterjev na notranjem trgu in zlasti organizacije za varstvo potrošnikov.

2.6.4   Trenutno EESO pripravlja mnenje o beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES  (8) in v pričakovanju tega mnenja že zdaj opozarja na njegovo vsebino.

2.6.5   EESO se v tem mnenju ne bo ukvarjal z odškodnino zaradi kršitev predpisov o varstvu konkurence in tudi ne s skupinskimi tožbami, ki jih vlagajo organizacije za varstvo potrošnikov, saj se je do teh tematskih sklopov že opredelil, pač pa se bo, osredotočil na vprašanje ekonomske demokracije na notranjem trgu.

3.   Približevanje konceptu ekonomske demokracije na notranjem trgu

3.1   Politika konkurence se ukvarja z ustvarjanjem in ohranjanjem pogojev za konkurenčno delovanje trga, ki koristi tako potrošnikom kot podjetjem. To zajema:

—	učinkovitejše ukrepe v boju proti ravnanjem, ki povzročajo izkrivljanje konkurence na trgu;

—	ustvarjanje potrebnih pogojev za to, da lahko potrošniki in vsi, ki imajo gospodarske interese na podlagi svoje gospodarske dejavnosti na trgu, tj. tudi delavci, aktivno sodelujejo v politiki konkurence;

—	spodbujanje stalnega pretoka informacij in hitrega posvetovanja z vidnimi rezultati;

—

določitev pravnih instrumentov ali primernih mehanizmov za ustrezno uresničevanje načela enakosti vseh udeležencev na trgu (vključno z malimi in srednje velikimi podjetji, ki jim bo ta politika Skupnosti tudi zelo koristila), lastninske pravice, varstva potrošnikov in dostopa do storitev splošnega pomena.

3.2   V tem smislu se vse več govori o potrebi po „ekonomski demokraciji na notranjem trgu.“ To je implicitni cilj lizbonske strategije, ki si prizadeva, da bi Evropsko unijo spremenila v najbolj konkurenčno in najbolj dinamično gospodarstvo na svetu, ki bi omogočalo trajnostno rast, ustvarjalo nova in boljša delovna mesta in krepilo socialno kohezijo (9).

Da bi na notranjem trgu zagotovili ekonomsko demokracijo, ki državljanom EU ponuja boljšo kakovost življenja, je treba delovati in napredovati predvsem v treh smereh:

Prva smer sta razvoj in uporaba tradicionalnih instrumentov politike konkurence, tj. protimonopolnih predpisov ter predpisov o združitvah podjetij in državnih pomočeh, pri čemer je treba nameniti pozornost zlasti izbranim sektorjem, predvsem tistim, ki so bili liberalizirani.

3.3.1.1   Sem sodijo storitve splošnega gospodarskega pomena, ki so bile nekoč upravljane monopolno in so se šele pred kratkim odprle za trg in kjer ima eno podjetje pogosto prevladujoč položaj na trgu, zato je konkurenca zaradi majhnega prodora novih ponudnikov na te trge omejena.

3.3.1.2   Na tem področju bi bilo treba okrepiti možnost, da potrošniki izvajajo dejavnosti za uveljavljanje protimonopolnih predpisov, tj., da ob upravičenosti tožbe lahko sprožijo ustrezne sodne postopke, če ugotovijo kršitve protimonopolne zakonodaje. Najpomembnejša sredstva za to so obveščanje, vzgoja in ozaveščanje potrošnikov ter nedvomno tudi spodbujanje sposobnosti ukrepanja na sodišču in lajšanje dostopa potrošnikov in njihovih organizacij do ustreznih organov in postopkov.

Druga smer delovanja je poglabljanje politike konkurence, ki je pomembna za potrošnike in vse, ki s svojo gospodarsko dejavnostjo na trgu ustvarjajo dohodek, tj. tudi delavce.

3.3.2.1   Ravnanja podjetij, ki izkrivljajo konkurenco in ne spoštujejo pravil o konkurenci, v obliki dogovorov ali z zlorabo prevladujočega položaja na trgu, na koncu oškodovancem povzročajo izgubo dohodka ali dodatne stroške. S tem so kršene njihove lastninske pravice do dohodka in oškodovanci tako postanejo žrtve kršitve predpisov.

3.3.2.2   Posledice kršitev pravil o konkurenci je zato mogoče enačiti s protipravno prilastitvijo lastnine, dohodka potrošnika in vseh, ki s svojo gospodarsko dejavnostjo ustvarjajo dohodek, ter podjetij, ki spoštujejo pravila o konkurenci. Ta nov pogled na politiko konkurence bi prinesel tudi okrepitev položaja malih in srednje velikih podjetij, ki so, kot je znano, hrbtenica evropskega gospodarstva.

Tretja smer delovanja je utrjevanje in nadaljnji razvoj nujnega medsebojnega sodelovanja med udeleženci Evropske mreže za konkurenco kakor tudi njihovega sodelovanja s Komisijo, med sodišči posameznih držav, Komisijo in nacionalnimi organi, pristojnimi za področje potrošnikov, ter med nacionalnimi organizacijami potrošnikov in Komisijo.

3.3.3.1   Vzajemna pomoč bi omogočila hitrejše odločanje o tem, kdo je odgovoren za preiskavo določene pritožbe, poleg tega pa bi spodbujala učinkovitejše in boljše reševanje sporov.

4.   Ugotovitve glede tem, ki vplivajo na koncept ekonomske demokracije

4.1   Če hoče EU doseči resnično ekonomsko demokracijo, mora svojo politiko konkurence in ukrepe za približevanje nacionalnih predpisov prilagoditi potrebam in pričakovanjem evropskih potrošnikov in vseh akterjev na trgu. Zato so potrebne konkretni ukrepi pri temah, ki zagotavljajo in krepijo zaupanje vseh akterjev na notranjem trgu.

4.2   Uskladitev zakonodaj

Dokler zakonodaje niso primerljive vsaj pri osrednjih vprašanjih materialnega in procesnega prava, najbrž ne bo mogoče govoriti o resnični ekonomski demokraciji na notranjem trgu, kot jo opredeljujejo členi 114 PDEU in naslednji, zlasti člen 116.

4.2.1.1   O resničnem notranjem trgu je mogoče govoriti samo, če ima potrošnik dovolj varnosti in zaupanja, da lahko nekaj kupi kjerkoli v Evropski uniji, ker je trdno prepričan, da je povsod deležen primerljivega in učinkovitega varstva pred možnimi posegi podjetij v njegove gospodarske pravice. Čezmejni promet blaga in storitev bo potrošnikom omogočil iskanje ugodnih ponudb, inovativnih izdelkov in storitev ter odločanje za najugodnejše nakupe. Zato je temeljnega pomena, da se odstopanja v predpisih o varstvu potrošnikov v EU čimbolj zmanjšajo.

Čeprav so države članice v nacionalnih pravnih ureditvah postopno sprejemale določbe, ki ustrezajo členoma 101 in 102 (prejšnjima členoma 81 in 82), so med različnimi nacionalnimi zakonodajami o konkurenci še vedno precejšnje razlike. Te se nanašajo tako na materialnopravne opredelitve pojmov obvladovanja trga, zlorabe in gospodarske odvisnosti kot na procesne pravice potrošnikov glede priznavanja vloge potrošniških organizacij ali odnosov med temi organizacijami in nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco.

4.2.2.1   Načelo „minimalne uskladitve“, ki se uporablja pri usklajevanju nacionalnih zakonodaj, je najprimernejše za povezovanje ciljev s področij notranjega trga in varstva potrošnikov. V primerjavi s tem pa je kombinacija minimalne uskladitve z načelom „države izvora“ ali s kakšno drugo „določbo o notranjem trgu“ o medsebojnem priznavanju standardov o varstvu potrošnikov v državah članicah načelno nezdružljiva z zahtevano „visoko ravnijo varstva potrošnikov“.

4.2.2.2   Da bi dosegli visoko raven varstva potrošnikov, bi bilo smiselno, da bi si pri posamičnih temeljnih vidikih ter pri načelih, opredelitvah in nekaterih vprašanjih o postopkih prizadevali za popolno uskladitev, kar je tudi v skladu z najnovejšimi strategijami EU na področju potrošniške politike (2002/2006 in 2007/2013).

Žrtve kršitev pravil o konkurenci imajo pravico do dejanske in celotne odškodnine; s čimer se preprečuje protipravno bogatenje kršiteljev. V ta namen bi lahko uvedli naslednje mehanizme:

—

postopke upravnih organov za zaplembo protipravno pridobljenih premoženjskih koristi. Zaplenjena protipravno pridobljena sredstva bi lahko uporabili za namene splošnega interesa, ki so predhodno določeni v nacionalnih zakonodajah, predvsem za financiranje javnih ukrepov za podporo oškodovancem. Če bi šlo pri tem za nacionalne ukrepe, bi morali ti izpolnjevati zahteve o enakovrednosti in učinkovitosti v skladu z merili, ki jih je določilo Sodišče Evropskih skupnosti;

—

določitev učinkovitih, odvračilnih in sorazmernih prisilnih ukrepov upravnega ali kazenskega značaja za hujše kršitve, ki vplivajo na delovanje in vzpostavitev notranjega trga. Opredelitev protipravnosti bi se morala nanašati na področja, ki so v izključni pristojnosti Evropske unije, da se z opredelitvijo skupnih minimalnih meril za kazniva dejanja zagotovi čim učinkovitejša uporaba prava Skupnosti (10). Po Lizbonski pogodbi lahko EU določi minimalne zahteve za opredelitev kaznivih dejanj in sankcij po postopku soodločanja, z določitvijo minimalnih zahtev za opredelitev posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami (člen 83(1) PDEU);

—

obveščanje o kaznih je lahko učinkovit ukrep, pri čemer bi lahko vzpostavili informacijska sredstva, dostopna javnosti (npr. bazo podatkov o podjetjih, ki so kršila predpise, itd.). Kazni za kršenje pravil o konkurenci so namenjene odvračanju morebitnih kršiteljev. Ob izreku kazni so oškodovanci s pomočjo teh informacij seznanjeni z obsegom zadeve, javnost pa je bolj ozaveščena glede vprašanja ukrepov za varstvo konkurence.;

—	vsekakor gre za dopolnilne ukrepe, dodatno k odškodnini; slednje, kot že rečeno, to mnenje ne obravnava, temveč bo obravnavana v mnenju o beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES, ki bo predložena v kratkem.

4.2.3.1   Glede učinkovitejšega izplačevanja odškodnin se postavlja vprašanje, ali naj bi nacionalna sodišča odločala o dokončni uporabi upravnih denarnih kazni in ali naj bi ta denar po potrebi upoštevali v civilnopravnem postopku za določitev odškodnine, ki pripada oškodovanim.

4.2.4   Nadaljnji cilj je odgovor na vprašanje, kako bi bilo mogoče na primeren način v celoti uskladiti predpise o nekaterih vidikih, ne da bi to vplivalo na visoko stopnjo varstva potrošnikov v nekaterih državah članicah. Ta cilj bi morali upoštevati pri zakonodajnih reformah, ki se nanašajo na predpise o notranjem trgu.

4.3   Vpliv na temeljne pravice

4.3.1   Kršitev predpisov o notranjem trgu vpliva na več temeljnih pravic EU, tako na načelo enakosti pred zakonom (člen 20 Listine EU o temeljnih pravicah), lastninsko pravico (člen 17 iste listine), varstvo potrošnikov (člen 38) in dostop do storitev splošnega gospodarskega pomena (člen 36), ki ga morajo prav tako zagotavljati institucije in organi EU. Nekatere izmed teh pravic – predvsem načelo enakosti in prepoved neenake obravnave – so bile poleg tega prevzete v zakonodajo o konkurenci kot vodilo za ravnanje vseh akterjev gospodarskega prometa tako v odnosu do konkurentov kot potrošnikov (11).

4.3.2   To poraja naslednja vprašanja:

—	Ali so potrebni posebni mehanizmi za zaščito pred kršitvami teh pravic?

—	Kaj bi bil lahko primeren mehanizem prava Skupnosti?

—	Ali bi bilo treba pravice potrošnikov, podjetij in vseh oseb, ki imajo na podlagi svoje gospodarske dejavnosti na trgu gospodarske pravice, torej tudi delavcev, v skladu s členi 17, 20 in 38 Listine EU o temeljnih pravicah v obliki posebnih predpisov?

4.3.3   Vzpostavitev „visoke ravni varstva“ bi lahko veljala kot sredstvo za uveljavitev in zagotovitev temeljnih pravic na trgu; uvedba posebne pravne poti ali enotnega postopka pa bi bila, nasprotno, povezana z večjo upravno obremenitvijo. EESO zato meni, da bi bila uporaba že obstoječih instrumentov primernejša, pri čemer bi bilo treba okrepiti upravičenost organizacij potrošnikov do tožbe. Zaželeno bi bilo, da bi z ustreznimi ukrepi in po primernih kanalih spodbujali vključevanje določb o izrecnem priznavanju pravic potrošnikov in vseh drugih oseb, ki imajo gospodarske interese – vključno z delavci – in o priznavanju njihove upravičenosti do tožbe, v ustrezne pravne predpise EU in držav članic, zlasti na nekaterih področjih, kot so osnovna oskrba z izdelki in storitvami, varstvo konkurence in nepoštena poslovna praksa. To bi prispevalo tudi k seznanjenosti in ozaveščanju državljanov, kar je po mnenju Odbora temeljnega pomena.

4.4   Sodelovanje različnih udeležencev na trgu

4.4.1   Lizbonska pogodba (člen 15 PDEU) določa, da institucije, organi, uradi in agencije Unije zaradi spodbujanja dobrega upravljanja in zagotovitve sodelovanja civilne družbe pri svojem delu kar najbolj upoštevajo načelo javnosti delovanja. Preglednost je temeljni pogoj za to, da državljani sprejmejo politiko Skupnosti.

Udeležbo je treba razvijati z uvajanjem mehanizmov za neovirano in učinkovito komuniciranje med Komisijo in organi, pristojnimi za konkurenco, ter organizacijami potrošnikov, da se z ustreznimi ukrepi že v začetku preprečijo čezmejne kršitve. Zato je treba najti odgovore na vprašanji:

—	S katerimi ukrepi je mogoče izboljšati sodelovanje?

—	Kako okrepiti preprečevalno naravo ukrepov?

Evropski parlament predlaga (12) imenovanje posebnega „evropskega varuha pravic potrošnikov“ in podpira zamisel o imenovanju pooblaščencev za odnose s potrošniki pod okriljem Evropske komisije. V ta namen bi bilo treba premisliti, ali naj bi posebnega „varuha pravic potrošnikov“ uvedli kot „ad hoc“ organ, ali pa bi bilo bolje razširiti pristojnosti evropskega varuha človekovih pravic. Za uvedbo racionalnega merila pri presoji sredstev, ki jih je treba uporabiti za zagotavljanje visoke ravni varstva potrošnikov v politiki konkurence in čim boljšo uporabo obstoječih instrumentov, bi po mnenju EESO na začetku zadoščalo imenovanje pooblaščenca za odnose s potrošniki (13) v resorjih Komisije, ki so posebnega pomena za varstvo potrošnikov.

4.4.3   Morda bi bila potrebna tudi reforma upravnega postopka pri Komisiji glede sprožanja postopkov za izrek upravnih kazni, pri čemer bi bilo treba v celoti spoštovati načelo zaupnosti. Možna rešitev problema je uporaba načel člena 41 Listine EU o temeljnih pravicah, ki zagotavljajo pravico do vpogleda v ustrezne spise, pravico vsake osebe, da izrazi svoje mnenje, obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži, in pravico do pritožbe.

4.4.4   Izboljšati bi bilo treba povratne informacije o minimalnih zahtevah za posvetovanje, s čimer bi se vsak generalni direktorat obvezal, da bo pripravil oceno posledic posvetovanja za vse predloge, ki so predmet posvetovanja, ne samo za strateško pomembne predloge, kot je ugotovil EESO (14). Poleg tega bi morala Komisija proučiti nekatera – za državljane EU zelo pomembna – vprašanja, npr. v zvezi z jeziki, ki se uporabljajo pri javnih posvetovanjih, nevtralnostjo zastavljenih vprašanj in roki za odgovore.

4.4.5   Eno od vprašanj, ki bi jih bilo treba razčistiti v okviru razprave, je vprašanje vloge potrošniških združenj in drugih predstavniških organizacij, potem ko je bila sprejeta njihova upravičenost do sodelovanja v odškodninskih postopkih. To vprašanje je treba rešiti s primernim pravnim instrumentom in po zaključku procesa razprave o omenjeni beli knjigi o  odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES.

4.4.6   Eden temeljnih vidikov je, da se v javnosti ustvari zavest o pomenu udeležbe in nujnega vključevanja državljanov v politiko konkurence. Prepovedanih konkurenčnih praks, kot so karteli in dogovori nekaterih podjetij, državljani ne smejo sprejemati kot dejstva, ki ga ni mogoče spremeniti ali pa ki jih je mogoče rešiti le na najvišji politični ali gospodarski ravni, temveč jih je treba jemati kot ravnanje, ki zelo škoduje družbi in ogroža ali krši lastninsko pravico oškodovanih. Zato je treba odgovoriti na vprašanje, kateri ukrepi za seznanjanje in ozaveščanje evropskih potrošnikov so, z ozirom na posledice tovrstnih nezakonitih praks, posebej priporočljivi. Prvi korak bi bil, da bi podprli vse oblike dejavnosti mreže evropskih potrošniških središč. Treba je nadaljevati s prizadevanji, da bi vsaj v vsakem večjem mestu držav članic ustanovili takšno središče. Enako velja za izvajanje splošnih kampanj obveščanja ali kampanj za posamezna področja, s katerimi bi državljane na jedrnat in preprost način seznanjali s pravicami, ki jih imajo kot potrošniki, in jih obveščali o središčih ali ustanovah, na katere se lahko obrnejo s pritožbami ali prošnjo za svetovanje.

4.5   Storitve splošnega pomena

4.5.1   Pravna podlaga za delovanje Skupnosti na področju storitev splošnega pomena sta člen 14 PDEU in protokol št. 26. Pri zagotavljanju visoke ravni kakovosti, varnosti in cenovne dostopnosti, enake obravnave ter spodbujanja univerzalnega dostopa in pravic uporabnikov bi bilo treba postaviti naslednja vprašanja in nanje odgovoriti:

—	Kako bi morale potekati redne ocene na ravni Skupnosti?

—	Kakšne ukrepe bi bilo treba sprejeti pri izkrivljanju konkurence v sektorjih, ki so bili pred kratkim liberalizirani?

—	Kako doseči, da bi odpiranje trgov koristilo potrošnikom?

4.5.2   Zaradi pomanjkljive preglednosti pri opravljanju teh storitev in zaradi neupravičeno visokih cen, ki jih ponudniki zahtevajo od podjetij in zasebnih odjemalcev, je treba nujno najti odgovore na omenjena vprašanja.

4.6   Vloga politike konkurence na notranjem trgu

4.6.1   Določitev pravil o konkurenci, potrebnih za delovanje notranjega trga, je v izključni pristojnosti Evropske unije.

4.6.2   Politika konkurence mora zagotoviti, da potrošniki glede cene, kakovosti in raznovrstnosti lahko izbirajo med najboljšimi možnostmi, predvsem pri osnovnih dobrinah in storitvah, kot so živila, stanovanja, izobraževanje, zdravje, energija, prevoz in telekomunikacije, pri čemer je treba potrošnikom ponuditi nižje cene.

Vendar je treba tržno učinkovitost dopolniti s končnim ciljem, ki je izboljšanje življenja in blaginje potrošnikov. Da bi ta cilj dosegli, je treba v pravne predpise vključiti aktivno udeležbo potrošnikov in jo s tem institucionalizirati, sicer bodo potrošniki pasivni subjekti koncepta blaginje.

4.6.3.1   Za to je treba nadalje razvijati sedanji pravni okvir, in sicer s preusmeritvijo tolmačenja obstoječih pravnih predpisov ali z novimi pravnimi instrumenti za politiko konkurence. Na koncu bi bilo treba proučiti dopolnitev ali nadomestitev sedanjih pravnih ukrepov z novimi.

---

(1)  Uporablja se oštevilčenje členov iz prečiščenih različic Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in Pogodbe odelovanju Evropske unije (PDEU), objavljenih v UL C 115, 9.5.2008.

(2)  Prilagojena različica Listine unije o temeljnih pravicah, razglašena 12. decembra 2007 v Strasbourgu, objavljena v UL C 303, 14.12.2007. Ta vnovična razglasitev je bila potrebna, ker je bila Listina od svoje prve razglasitve decembra 2000 na vrhunskem srečanju v Nici dopolnjena s pojasnili in opombami.

(3)  Glej smernice o presoji horizontalnih združitev v skladu z uredbo Sveta o nadzoru koncentracij podjetij (UL C 31, 5.2.2004, str. 5) (op. prev.: dokument ni preveden v slovenščino).

(4)  Kot izjemo je mogoče navesti Direktivo 2005/27/ES o nepoštenih poslovnih praksah.

(5)  UL C 309, 16.12.2006, str. 1.

(6)  UL C 324, 30.12.2006, str. 1.

(7)  UL C 162, 25.6.2008, str. 1.

(8)  COM(2008) 165 konč.; UL C 309, 16.12.2006, str. 1.

(9)  Evropski svet v Feiri, 2000, sklepi predsedstva.

(10)  Glej predlog Komisije za direktivo o kazenskopravnem varstvu okolja (COM(2007) 51 konč.) in sodbi Sodišča Evropskih skupnosti v zadevah C-176/03 in C-440/05.

(11)  Glej člene 101(1) d) in 102 c) PDEU.

(12)  Poročilo evropskega poslanca Lasseja Lehtinena o strategiji potrošniške politike EU 2007–2013.

(13)  Člen 153(2) Pogodbe o Evropski uniji določa: „Pri opredeljevanju in izvajanju drugih politik in dejavnosti Skupnosti se upoštevajo zahteve varstva potrošnikov.“ To obveznost imajo vsi uradniki evropskih institucij. Funkcija pooblaščenca za odnose s potrošniki bi lahko pomagala ozaveščati druge uradnike in opozarjati na njihovo obveznost do državljanov pri vsakodnevnem delu.

(14)  Zelena knjiga Evropska pobuda za preglednost – UL C 324, 30.12.2006.

---

28.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/26

---

Mnenje Evropskega ekonomsko socialnega odbora o „proaktivnem pristopu k pravu: korak naprej k boljši pravni ureditvi na ravni EU“

(2009/C 175/05)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 17. januarja 2008 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Proaktivni pristop k pravu: korak naprej k boljši pravni ureditvi na ravni EU.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 6. novembra 2008. Poročevalec je bil g. PEGADO LIZ.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 3. decembra) s 155 glasovi za, 5 vzdržanimi glasovi in nobenim glasom proti.

1.   Sklepi

1.1   To mnenje temelji na predpostavki, da pravo, in ne zakonodaja, ki jo izumljajo pravni strokovnjaki, odraža ravnanje, ki ga določena družba sprejema in zahteva kot predpogoj za delovanje družbenega reda; pravo ni sestavljeno iz formalnih pojmov, ki trajajo večno in so nespremenljivi; sestavljeno je iz pisnih in nepisanih pravil in načel, ki odražajo kolektivne legitimne interese prav vseh posameznikov na določeni točki v zgodovini.

1.2   V vsakem pravnem sistemu ima zakonodajalec tradicionalno nalogo, da razloži kolektivne interese družbe, po potrebi z zakonodajo opredeli zakonito ravnanje in sankcionira vsa ravnanja, ki so z njim v nasprotju. Že dolgo je priznano dejstvo, da ni dovolj, da so zakoni, ki se razglasijo na tak način, pravični in nepristranski, temveč morajo biti tudi razumljivi, dostopni, sprejemljivi in izvršljivi. V današnji družbi pa tudi to več ni dovolj.

1.3   Na pravnem področju se že predolgo poudarja preteklost. Zakonodajalci in sodstvo se odzivajo na primanjkljaje, spore, zamujene roke in kršitve ter iščejo pravne rešitve in pravna sredstva. Spori, postopki in uveljavljanje pravnih sredstev za izvrševanje odločb povzročajo prevelike stroške. Ti stroški niso zgolj finančni.

1.4   EESO poziva k spremembi miselnosti. Prišel je čas, da opustimo stoletja star pristop odzivanja na probleme in sprejmemo proaktivni pristop k pravu. Čas je, da začnemo gledati na pravo drugače: da se namesto nazaj zazremo naprej, da se usmerimo v iskanje odgovora na vprašanje, kako se pravo uporablja in kako deluje v vsakdanjem življenju ter kako ga sprejema skupnost, katere ravnanje naj bi urejalo. Odzivanje na probleme in reševanje teh problemov sta sicer še vedno pomembni sestavini, pri čemer pa je bistveno preprečevanje vzrokov problemov, vključno z izpolnjevanjem potreb ljudi in podjetij ter lajšanjem medsebojnih produktivnih odnosov.

1.5   Pri proaktivnem pravu gre za omogočanje in opolnomočenje – pri njegovi pripravi sodelujejo uporabniki prava, posamezniki in podjetja, katerim je tudi namenjeno; gre za vizijo družbe, v kateri se ljudje in podjetja zavedajo svojih pravic in odgovornosti, znajo izkoristiti prednosti, ki jim jih lahko ponudi pravo, poznajo svoje zakonske dolžnosti, se po možnosti izognejo težavam in so zmožni z uporabo najprimernejših metod že zgodaj razrešiti neizogibne spore.

1.6   Proaktivni pristop k pravu je iskanje kombinacije sredstev za uresničitev zaželenih ciljev: pri tem poudarek ni zgolj na pravnih pravilih in njihovem formalnem uveljavljanju. Za opredelitev zaželenih ciljev in zagotavljanje najprimernejše kombinacije sredstev za njihovo uresničitev je treba zgodaj vključiti vse zainteresirane strani, uskladiti cilje, oblikovati skupno vizijo ter od samega začetka pridobivati podporo in ustrezne smernice za uspešno izvajanje. EESO je prepričan, da je ta novi način razmišljanja, ki ga uteleša proaktivni pristop k pravu, na splošno mogoče uporabiti za področje prava in oblikovanje zakonodaje.

1.7   Pravni sistem Skupnosti je že po svoji naravi natančno tisto področje, na katerem je treba uvesti proaktivni pristop, kadar gre za načrtovanje, pripravo in izvajanje zakonodaje. V zvezi s tem EESO meni, da pravila in predpisi niso niti edino niti vedno najboljše sredstvo za uresničevanje zaželenih ciljev. Zakonodajalec včasih najbolje podpre pomembne cilje tako, da se vzdrži regulacije in po potrebi spodbuja samoregulacijo ali koregulacijo. V teh primerih temeljna načela subsidiarnosti, sorazmernosti, previdnosti in trajnosti pridobijo nov pomen in razsežnost.

1.8   EESO meni, da lahko enotni trg veliko pridobi, ko bodo pravni red EU in njegovi oblikovalci – zakonodajalci in administratorji v najširšem smislu – poudarek z notranjosti ustroja pravnega sistema, pravnih predpisov in institucij, preusmerili v zunanje okolje, na uporabnike prava: v družbo, državljane in podjetja, katerim je pravni sistem namenjen.

1.9   Prenos in uvajanje zakonodaje v nacionalne pravne sisteme sta sicer pomembna koraka k boljši pravni ureditvi na ravni EU, vendar je treba uspešnost na zakonodajnem področju meriti z načinom doseganja ciljev na ravni uporabnikov prava, državljanov EU in podjetij. Zakone je treba posredovati tako, da jih bo razumela njihova ciljna skupina, predvsem tisti, na ravnanje katerih najbolj vplivajo, in ne samo ustreznim institucijam in administratorjem.

1.10   Uporabo proaktivnega pristopa k pravu je treba sistematično upoštevati v vseh primerih priprave in izvajanja zakonodaje v EU. EESO je trdno prepričan, da bi bilo z vključitvijo tega pristopa ne samo v načrt za boljšo pravno ureditev, temveč tudi v seznam prednostnih nalog zakonodajalcev in administratorjev na ravni EU ter na nacionalni in regionalni ravni, mogoče oblikovati trdno pravno podlago za uspešno poslovanje posameznikov in podjetij.

2.   Priporočila

2.1   Pravna varnost je eden od osnovnih predpogojev za dobro delovanje družbe. Pogoj za uspešno izvajanje zakona je, da ga njegovi uporabniki poznajo in razumejo. Na tej točki EESO poziva k premisleku o proaktivnem pristopu k pravu. To je v prihodnost usmerjen pristop s ciljem spodbujati, kar je zaželeno, in vnaprej čim bolj povečati priložnosti in zmanjšati probleme in tveganja.

2.2   Ob sprejetju tega mnenja na lastno pobudo EESO poudarja, da bi morala biti „boljša pravna ureditev“ usmerjena v iskanje najboljše kombinacije regulativnih sredstev, ki na najboljši možni način uresničujejo družbene cilje, ter dobro delujoče, državljanom in podjetjem prijazno pravno okolje.

2.3   Namen tega mnenja je pokazati, kako lahko proaktivni pristop k pravu izboljša pripravo zakonodaje, in sicer z novim načinom razmišljanja, ki za izhodišče uporablja potrebe resničnega življenja ter želje posameznikov in podjetij.

2.4   To pomeni, da bi si moral zakonodajalec pri pripravi zakonov prizadevati za pripravo operativno učinkovitih pravil, ki odsevajo potrebe resničnega življenja in se izvajajo tako, da se dosežejo končni cilji teh pravil.

2.5   Življenjski cikel zakonodajnega akta se ne začne s pripravo predloga in ne konča z njegovim formalnim sprejetjem. Cilj ni zakonodajni akt, temveč njegovo uspešno izvajanje. Izvajanje akta ne pomeni zgolj, da ga uveljavljajo institucije, temveč tudi sprejetje, odobravanje in po potrebi spremembo ravnanja posameznikov in organizacij, ki jim je namenjen.

2.6   Nekatere posledice tega pristopa – vključno s praktičnimi – lahko predvidimo. Te so:

—	aktivno in učinkovito sodelovanje akterjev (in ne zgolj posvetovanje z njimi) pred in med pripravo vseh predlogov ter v celotnem procesu odločanja;

—	presoje vpliva lahko upoštevajo ne samo gospodarski, temveč tudi socialni in etični vidik; ne samo poslovno okolje, temveč tudi potrošnike, ne samo mnenje organizirane civilne družbe, temveč tudi glas anonimnega državljana;

—	predvidevanje rešitev in ne težav, poleg uporabe zakonodaje za dosego in uveljavitev ciljev ter uresničevanje pravic in svoboščin v danem kulturnem okolju;

—	priprava zakonov, ki je čim enostavnejša in čim bližje njihovim uporabnikom, pri čemer se zagotovi, da je uporabljeni jezik splošno razumljiv in neposreden;

—	izločanje odvečnih, nedoslednih, zastarelih in neveljavnih zakonov ter usklajevanje pojmovanja izrazov, opredelitev, opisov, omejitev in razlag na podlagi skupnih referenčnih okvirov;

—	vztrajanje pri uvedbi novih področij pogodbene svobode, samoregulacije in koregulacije ter področij, ki utegnejo biti zajeta s standardi ali kodeksi ravnanj na nacionalni in evropski ravni;

—	osredotočenje na pristop „tipskih zakonov“ k pripravi zakonodaje („28. režimi“), namesto na čezmerno podrobno in nepotrebno popolno usklajevanje.

2.7   To bi lahko dosegli v okviru raziskovalnih projektov in dialoga z akterji o posebni vlogi proaktivnega pristopa k pravu skozi celoten življenjski cikel ter na vseh ravneh regulacije.

2.8   EESO zato priporoča, da Komisija, Svet in Evropski parlament upoštevajo proaktivni pristop k pravu pri načrtovanju, pripravi, prilagajanju in izvajanju zakonodaje Skupnosti, ter po možnostih k temu spodbujajo tudi države članice.

3.   Uvod: osnove pravne teorije

3.1   V ospredju pravil ali „tistega, kar naj bi bilo“, tistega, kar je značilno za „pravne“ določbe in v čemer se slednje razlikujejo od moralnih ali estetskih pravil, je prisilnost; možnost, da sodišča zahtevajo uskladitev z zakonskimi zahtevami in da je kršitev mogoče sankcionirati. Tipična značilnost prava „ius cogens“ ali „kogentnega prava“ je možnost „izvrševanja“, načeloma s pomočjo sodnega mehanizma, da se zagotovi delovanje v skladu z zakonom, v primeru, da tega ni, pa se kršitelji kaznujejo.

3.2   V osrčju „tistega, kar naj bi bilo“ pa je koncept, da je ravnanje v skladu z zakoni na splošno prostovoljno in da je zatekanje k sodnim postopkom izjema – „ultima ratio“. Brez prostovoljnega in splošnega dogovora javnosti, da bo ravnala v skladu z dolžnostmi, ki jih nalagajo predpisi, bi bila njihova učinkovitost usodno ogrožena.

3.3   Odtod tudi zakonodajalčeva odgovornost, da pripravlja zakone, ki jih bodo ljudje na splošno prostovoljno upoštevali in sami od sebe ravnali v skladu z njimi. Ti dejavniki so dejansko predpogoj za spoštovanje pravic posameznika in temelj sobivanja v družbi. V skladu s tem odgovornost za „dobro pripravo zakonodaje“ in „boljšo pripravo zakonodaje“ (1) pridobi poseben pomen in je velikega pomena za razlago, integracijo in uporabo zakonov.

3.4   To pomeni, da poleg tega, da je nepristransko ali „pravično“ (2), pravo mora biti tudi:

—	razumljivo,

—

dostopno,

—	sprejemljivo (3) in

—	izvršljivo.

Če zakon ne izpolnjuje teh meril, ga zavračajo tisti, na katere se nanaša, in ga ne izvajajo tisti, katerih dolžnost je, da zagotovijo ravnanje v skladu z njim, zaradi česar postane neuporaben, saj ga pravosodni organi ne morejo učinkovito uveljaviti.

3.5   Ta pogoj je sicer pomemben za nacionalne pravne sisteme, ima pa še večji pomen v pravnih sistemih, podobnih sistemu Evropske unije, v katerem sta „polovici“ vladavine prava običajno ločeni: „obligacija“, ki je sestavni del priprave zakonodaje, je v pristojnosti Skupnosti, medtem ko se uporaba zakonov in sankcije v primeru kršitev načeloma zanašajo na moč prisile, ki jo imajo nacionalni pravni sistemi.

3.6   To morda pojasni vprašanje, zakaj skrb za „boljšo pripravo zakonodaje“ v vseh državah članicah, ki še zdaleč ni nova, v zadnjih časih postaja zelo pomembna za institucije Skupnosti.

3.7   Predvidljivost, trajnost in daljnovidnost so osnovni pogoji za dobro delujoče pravno okolje, prijazno do državljanov in podjetij. Družbeni akterji potrebujejo zadostno mero pravne varnosti, da si lahko zastavljajo cilje, uresničujejo svoje načrte in dosegajo napovedljive rezultate. Zakonodajalci v najširšem smislu si morajo prizadevati za tako varnost in stabilno pravno infrastrukturo, hkrati pa uresničevati tisto, čemur je namenjena zakonodaja.

3.8   Zgoraj navedeno je ozadje tega mnenja na lastno pobudo, katerega cilj je usmeriti pozornost v inovativen pristop k pravu, ki ima korenine v Skandinavski šoli proaktivnega prava in njenih predhodnikih (4), in ugotoviti, v kakšnem obsegu bi to lahko bil nadaljnji korak k boljši pripravi zakonodaje na ravni EU. Ob tem so ustrezno upoštevana številna mnenja Odbora na tem področju, ki sestavljajo že zelo pomembno zbirko dokumentov in katerih dediščina je vključena in priznana v tem mnenju.

4.   Kratek uvod v področje boljše priprave, boljšega izvajanja in boljšega uveljavljanja zakonodaje EU

4.1   Koncept boljše priprave zakonodaje izhaja iz uporabnikovega pogleda na zakonodajo (5), zajema več načel, ki v zadnjih nekaj letih pridobivajo čedalje večji pomen: predhodno posvetovanje, boj proti inflaciji zakonov, odprava zastarele zakonodaje ali predlogov, zmanjševanje upravnih bremen in stroškov, poenostavitev pravnega reda Skupnosti, boljša priprava zakonodajnih predlogov, vključno s predhodnimi in naknadnimi presojami vpliva, zmanjševanje obsega zakonodaje na bistveno in osredotočenje na cilje in trajnost zakonodaje ter hkratno zagotavljanje njene prilagodljivosti.

4.2   Evropska komisija (6), Evropski parlament (7) in Evropski ekonomsko-socialni odbor (8) že dolgo spodbujajo in zagovarjajo boljšo pripravo zakonodaje, poenostavitev in komuniciranje kot glavne politične cilje v okviru dokončanja enotnega trga. Kot enega prvih dokumentov na to temo ne smemo pozabiti pomembnega poročila Molitor iz leta 1995, z 18 priporočili, ki so še danes aktualna (9).

4.3   Boljša priprava zakonodaje zajema tudi sorazmernost in subsidiarnost in lahko vključi akterje v pripravo zakonodaje – s pomočjo samoregulacije in koregulacije pod podrobnim nadzorom zakonodajalca – kakor je bilo določeno v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje iz leta 2003 (10) in podrobneje obravnavano v nekaj zaporednih letnih poročilih Komisije.

4.4   Boljša priprava zakonodaje ne pomeni nujno manj regulacije ali deregulacije (11), pri čemer je pravna varnost dejansko ena glavnih zahtev dobro delujočega enotnega trga (12).

4.5   Opazovalna skupina EESO za enotni trg se že od leta 2000 osredotoča na pobude akterjev, ki pričakujejo boljšo pripravo zakonodaje z vidika civilne družbe. EESO kot institucionalni forum za izražanje mnenja organizirane civilne družbe dosledno spremlja delovni program Evropske komisije in že leta Komisiji v številnih mnenjih ponuja nasvete o vprašanjih, povezanih z boljšo pripravo zakonodaje (13).

4.6   V sodelovanju z Evropsko komisijo opazovalna skupina za enotni trg razvija tudi zbirko podatkov, namenjeno evropski samoregulaciji in koregulaciji (14). Na podlagi podatkov, ki jih je zbrala o pobudah, povezanih s samoregulacijo, opazovalna skupina za enotni trg sedaj namerava razviti modele (kazalniki učinkovitosti, smernice za nadzor in izvrševanje itd.) in vzpostaviti grozd za sodelovanje z akademskimi krogi, organizacijami za izvajanje raziskav in strokovno svetovanje, različnimi akterji in institucijami o vprašanjih, povezanih s samoregulacijo in koregulacijo.

5.   Bolje preprečevati kot zdraviti: proaktivni pristop

5.1   Z zgodovinskega vidika je bil na pravnem področju od nekdaj poudarek na preteklosti. Pravne raziskave se v glavnem ukvarjajo z napakami – pomanjkljivostmi, zamudami in neuspehi pri ravnanju v skladu z zakonom.

5.2   Poudarek proaktivnega pristopa je na drugi razsežnosti: na prihodnosti. Biti proaktiven je nasprotno od biti reaktiven ali pasiven. Pristop, ki je bil konkretno poimenovan proaktivno pravo, se je pojavil na Finskem v 90. letih (20. stoletja). Leta 2004 (15) je bila ustanovljena Skandinavska šola proaktivnega prava (Nordic School of Proactive Law - NSPL) kot odziv na potrebo po nadaljnjem razvoju praktičnih metod in pravnih teorij na tem novem področju.

5.3   Beseda proaktiven pomeni delovanje vnaprej, prevzemanje nadzora in samoiniciativa (16). Vse te prvine so sestavni del proaktivnega pristopa k pravu, ki ga sestavljata dva različna vidika proaktivnosti: spodbujevalna razsežnost (spodbujanje zaželenega; spodbujanje dobrega ravnanja) in preventivna razsežnost (preprečevanje nezaželenega, preprečevanje uresničitve pravnih tveganj).

5.4   Proaktivni pristop k pravu je usmerjen v uspešnost, in ne v neuspeh. Pri proaktivnem pristopu gre za nagnjenost k spodbujanju in krepitvi dejavnikov, ki so ključni za uspeh. Začetki proaktivnega pristopa segajo v proaktivno sklepanje pogodb  (17). Prvotni namen tega pristopa je bil vzpostaviti okvir za vključevanje pravnega predvidevanja v konkretno vsakdanje poslovanje ter združiti dobre prakse na področju sklepanja pogodb, prava, projektnega vodenja, kakovosti in obvladovanja tveganja.

5.5   Kljub temu, da proaktivno pravo v veliki meri črpa iz preventivnega prava  (18), se slednje razlikuje v tem, da na zadeve gleda predvsem s stališča pravnika in se osredotoča na preprečevanje pravnih tveganj in sporov. Pri proaktivnem pravu je poudarek na zagotavljanju uspeha in na omogočanju doseganja zaželenih ciljev v danih razmerah. Če uporabimo primerjavo zdravstvenega varstva s preventivno medicini, bi lahko rekli, da proaktivni pristop k pravu združuje vidik spodbujanja zdravja z vidikom preprečevanja bolezni: cilj je posameznikom in podjetjem pomagati, da ohranijo „pravno zdravje“ in se izognejo „boleznim“, kot so pravne negotovosti, spori in pravde.

6.   Kako lahko proaktivni pristop prispeva k boljši pripravi zakonodaje, boljšemu izvajanju in boljšemu uveljavljanju zakonodaje EU

6.1   Eden temeljnih ciljev Evropske unije je državljanom nuditi območje svobode, varnosti in pravice brez notranjih meja, ki temelji na načelih preglednosti in demokratičnega nadzora. Uresničevanje pravice pa ni zgolj posledica dostopa do sodišč ali naknadnih pravnih sredstev. Za uspešnost posameznikov in podjetij so potrebni močni pravni temelji.

6.2   Posamezniki in podjetja od zakonodajalca pričakujejo razumno mero gotovosti, jasnosti in doslednosti, da bi lahko opredelili svoje cilje, izpeljali svoje načrte in dosegli predvidene rezultate.

6.3   Zakonodajalci bi prav gotovo morali poskrbeti, da bi premalo obveščeni posamezniki ali podjetja vedeli, kdaj se zakon lahko nanaša nanje, po želji dobili več informacij o svojem pravnem položaju ali da se po možnosti izognili sporom oziroma jih rešili z uporabo najustreznejših tehnik (19). Izkušnje in raziskave kažejo, da tako posamezniki kot podjetja, zlasti potrošniki ter mala in srednje velika podjetja, danes niso vedno dovolj obveščeni.

6.4   Evropski parlament, Svet in Komisija so opredelili skupne zaveze in cilje za izboljšanje kakovosti priprave zakonodaje in spodbujanje preprostosti, jasnosti in doslednosti pri pripravi zakonov ter preglednosti v zakonodajnem postopku v okviru Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje.

6.5   Kljub temu je jasno, da boljša priprava zakonodaje ni cilj, ki bi ga lahko institucije podpisnice dosegle same (20). Program poenostavitve in druge programe je treba razviti in okrepiti na nacionalni in regionalni ravni. Prizadevanja morajo biti usklajena, pri čemer je treba vključiti nacionalne, regionalne in lokalne oblasti, pristojne za izvajanje zakonov EU ter uporabnike zakonodaje (21).

6.6   Evropska unija že sprejema korake v smeri proaktivnega pristopa. V zvezi s tem EESO pozdravlja:

—	odločitev za oblikovanje enotnega trga in pozneje enotne valute;

—	dejstvo, da se socialni partnerji v skladu s Pogodbo lahko pogajajo o zakonodaji na socialnem področju;

—	„Akt za mala podjetja“ za Evropo/„Najprej pomisli na male“ (COM(2008) 394 konč., 25.6.2008) s prilogo: Izmenjava dobre prakse v okviru politike MSP (22);

—	primere dobre prakse iz držav članic, ki so navdih za izvajanje SBA (23), primeri, zbrani v skladu z Evropsko listine za mala podjetja, in

—	evropske nagrade za podjetništvo, ki priznavajo odličnost pri spodbujanju regionalnega podjetništva;

—	revidirane Smernice Komisije za presojo vpliva;

—	spletni sistem reševanja problemov Solvit;

—	službo za pomoč uporabnikom IPR (za pravice intelektualne lastnine);

—	spodbudo Komisije za razvoj evropskih standardov;

—	spletno stran in zbirko podatkov EESO za samoregulacijo in koregulacijo.

6.7   Ti ukrepi so se doslej izkazali kot nekoliko nedosledni, saj se zdi, da ni bilo opravljenih veliko raziskav in da pridobljene izkušnje niso bile medsektorsko izkoriščene. Dobro bi bilo proučiti rezultate sprejetih ukrepov in njihov pomen, njihove učinke in njihovo vrednost v primeru uporabe na drugih področjih. EESO predlaga skrbno spremljanje teh pobud in njihovo uporabo pri priznavanju in izmenjavi najboljših praks.

6.8   Po drugi strani nekateri nedavni primeri nepotrebnih problemov in težav ponazarjajo potrebo po proaktivnem pristopu:

—	Direktiva 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (znana kot „Bolkesteinova direktiva“) (24),

—	Direktiva 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah (25),

—	Direktiva 2008/48/ES z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah (26), čeprav jo na splošno izpodbijajo skoraj vsi zainteresirani akterji (27),

—	celotni sveženj potrošniškega „pravnega reda“ (28), za katerega na splošno prevladuje mnenje, da ni bil pravilno pripravljen, dobro prenesen in ustrezno uveljavljen (29),

—	uveljavitev „skupnega referenčnega okvira“ (CFR) s smotrnim namenom poenostaviti zakonodajo o pogodbenem pravu, ki pa se je končala s „pošastnim dokumentom“, obsežnim približno 800 strani, in to samo „splošni del“ (30)!

—	nedavni predlog direktive o priseljevanju (31),

—	priznan neuspeh na področju maloprodajnih finančnih storitev in zlasti na področju prezadolženosti (32),

—	naraščajoči primanjkljaj prenosa zakonodaje v državah članicah, ki ga priznava celo Komisija (33).

6.9   Namen tega mnenja je pokazati, kako lahko proaktivni pristop k pravu spodbuja pripravo boljše zakonodaje z novim načinom razmišljanja, ki za izhodišče uporablja potrebe resničnega življenja ter želje posameznikov in podjetij, ne pa pravna orodja in načine njihove uporabe.

6.10   To pomeni, da naj bi bil zakonodajalec pri pripravi zakonov usmerjen v pripravo operativno učinkovitih pravil, ki odsevajo potrebe resničnega življenja in se izvajajo tako, da se dosežejo končni cilji teh pravil. Pravila bi morala biti posredovana tako, da bi bila za ciljno publiko pomembna, da bi bila razumljena in da bi lahko tisti, na katere se nanašajo, ravnali v skladu z njimi.

6.11   Življenjski cikel zakonodajnega akta se ne začne s pripravo predloga oziroma konča z njegovim formalnim sprejetjem. Cilj ni zakonodajni akt, temveč njegovo uspešno izvajanje. Podobno izvajanje akta ne pomeni zgolj njegovo institucionalno uveljavitev, temveč sprejetje, sprejemanje in po potrebi sprememba ravnanja ciljnih posameznikov in organizacij. Raziskave kažejo, da se z udeležbo zainteresiranih strani pri pogajanjih o ureditvah, ki postanejo del evropske zakonodaje, poveča tudi uspeh pri njenem izvajanju.

Nekatere posledice tega pristopa – vključno s praktičnimi – za proces odločanja, ki se nanašajo na pripravo, izvajanje in uveljavljanje zakonodaje EU, lahko predvidimo.

6.12.1   V prvi vrsti je mogoče pričakovati ne zgolj posvetovanja z akterji, temveč dejavno in njihovo učinkovito udeležbo pred pripravo predlogov in po njej ter skozi celoten proces odločanja, pri čemer bodo izhodišče problemi resničnega življenja in njihove rešitve, proces odločanja pa bi moral biti nenehni dialog in vzajemno učenje z namenom doseganja določenih ciljev (34).

6.12.2   Druga pomembna stvar je, da bi presoje vpliva morale upoštevati ne samo gospodarski vidik, temveč tudi socialnega in etičnega; ne samo poslovno okolje, temveč tudi potrošnike kot končne naslovnike pravnih ukrepov in pobud; ne samo mnenja organizirane civilne družbe, temveč tudi glas anonimnega državljana (35).

6.12.3   Tretja stvar je, da bo poudarek prenesen s problemov na rešitve in na uporabo prava za doseganje in uveljavljanje ciljev ter na prenašanje pravic in svoboščin v resničnost v danem kulturnem okolju, pri čemer ne bo osredotočanja na formalistično pravno logiko (36).

6.12.4   Poleg tega je mogoče predvideti čim bolj preprosto pripravo zakonov in čim bližje uporabnikom, uporabo jezika, ki je nedvoumno razumljiv in neposreden, in posredovanje vsebine na ustrezen način ter spremljanje in upravljanje njihovega izvajanja in uveljavljanja v vseh fazah njihovega življenjskega cikla.

6.12.5   Temu lahko dodamo še odpravo odvečnih, nedoslednih, zastarelih in neuporabnih zakonov ter usklajevanje razumevanja izrazov, opredelitev, opisov, omejitev in razlag z uvedbo skupnih referenčnih okvirov (37). Prav tako je zelo pomembno, da se prenehajo ustvarjati dvoumni novi izrazi oziroma „evrožargon“, ki se pogosto uporablja, ne da bi večina sploh vedela, kaj zares pomeni.

6.12.6   Nadalje je tu spodbujanje uvedbe novih področij pogodbene svobode, samoregulacije in koregulacije ter področij, ki bi lahko bila zajeta s standardi ali kodeksi ravnanj na nacionalni in evropski ravni (38), ter ugotavljanje in odstranjevanje zakonodajnih ovir zanje.

6.12.7   Na koncu je tu še poudarek na pristopu „tipskih zakonov“ pri pripravi zakonodaje („28. režimi“), ne pa na čezmerno podrobnem in nepotrebnem absolutnem usklajevanju, s puščanjem precej ustreznega prostora za samoregulacijo in koregulacijo, kadar je to primerno.

6.13   To bi lahko bilo uvedeno z raziskovalnimi projekti in dialogom z akterji o posebni vlogi proaktivnega pristopa k pravu skozi celoten življenjski cikel ter na vseh ravneh regulacije. Prvi koraki v tej smeri bi lahko bile razprave v obliki okroglih miz ali seminarji z udeležbo strokovnih krogov, organizacij za izvajanje raziskav in za strokovno svetovanje (think tank), akterjev in institucij, da se vzpostavita okvir in akcijski načrt za nadaljnje pobude z namenom uveljaviti upoštevanje proaktivnega pristopa v vseh primerih, zelo podobno kot v primeru upoštevanja subsidiarnosti in sorazmernosti. Glede na njeno očitno kompetentnost za vprašanja, povezana z boljšo pripravo zakonodaje, bi opazovalna skupina morda lahko postala platforma za nadaljnje razprave, povezane s proaktivnim pristopom k pravu.

---

(1)  Pomen izraza „boljša priprav zakonodaje“ za potrebe institucij ES je opredeljen v mnenju EESO o boljši pripravi zakonodaje, CESE, UL C 24, 31.1.2006, str. 39, poročevalec: g. RETUREAU. „Pravna“ vsebina tega pojma je opredeljena v Medinstitucionalnem sporazumu iz leta 2003, UL C 321, 31.12.2003.

(2)  Karkoli to pomeni v luči prevladujočih vrednot v dani družbi in na določeni točki v zgodovini; veliko grških tragedij obravnava navzkrižje med „uzakonjenim“ pravom in „pravičnim“ pravom.

(3)  Dva glavna pogoja za sprejemljivost predpisov sta, da so „ustrezni in sorazmerni“ (glej mnenje EESO o poenostavitvi UL C 48, 21.2.2002, str. 130 z dne 29.11.2001, točka 1.6, poročevalec: g. WALKER.

(4)  Dodatne informacije so na voljo v: Helena Haapio, An Ounce of Prevention – Proactive Legal Care for Corporate Contracting Success, prispevek objavljen v finskem pravnem listu Tidskrift utgiven av Juridiska Föreningen, Finska, št. 1/2007, Helena Haapio (Ed.): A Proactive Approach to Contracting and Law, Turku 2008 in Peter Wahlgren & Cecilia Magnusson Sjöberg (ur.): A Proactive Approach, zvezek 49 zbirke Scandinavian Studies in Law, Stockholm 2006; glej: http://www.cenneth.com/sisl/tom.php?choice=volumes&page=49.html.

(5)  Mnenje EESO o boljši pripravi zakonodaje (UL C 24, 31.1.2006, str. 39, poročevalec: g. RETUREAU) v točki 1.1.2 zelo pravilno ugotavlja: „Boljša priprava zakonodaje pomeni predvsem postaviti se na raven uporabnika pravne norme. Zato je pomemben postopek sodelovanja, ki vzpostavi predhodni posvet in upoštevanje reprezentativnosti organizacij civilne družbe in socialnih partnerjev…“

(6)  Glavni dokumenti Komisije na to temo so naslednji:

—	Strategija trajnostnega razvoja EU, COM(2001) 264 konč.

—	Sporočilo Komisije o oceni vpliva, COM(2002) 276 konč.

—	Akcijski načrt za boljšo zakonodajno ureditev – Poenostavitev in izboljšanje zakonodajnega okolja, COM(2002) 278 konč.

—	Zbiranje in uporaba strokovnega znanja, COM(2002) 713 konč.

—	Posodobitev in poenostavitev pravnega reda Skupnosti, COM(2003) 71 konč.

—	Izvajanje Lizbonskega programa Skupnosti: Strategija za poenostavitev zakonodajnega okolja, COM(2005) 535 konč.

—	Strateški pregled boljše pravne ureditve v Evropski uniji, COM(2006) 689

—	Prvo poročilo o napredku glede strategije za poenostavitev zakonodajnega okolja, COM(2006) 690 konč.

—	Drugo poročilo o napredku strategije za poenostavitev zakonodajnega okolja, COM(2008) 33 konč

—	Skupna praktična navodila za pripravo zakonodaje Skupnosti (za osebe, ki se ukvarjajo s pripravo zakonodaje v institucijah EU).

(7)  Glavni dokumenti EP:

—	Poročilo o boljši pripravi zakonodaje za leto 2004: uporaba načela subsidiarnosti – 12. letno poročilo, A6-0082/2006

—	Poročilo o 21. in 22. letnem poročilu Komisije o spremljanju uporabe zakonodaje Skupnosti (leti 2003 in 2004), A6-0089/2006

—	Poročilo o pravnih in institucionalnih učinkih uporabe neobvezujočih pravnih instrumentov („mehkem pravu“, soft law), A6-0259/2007

—	Poročilo o boljši pripravi zakonodaje v Evropski uniji, A6-0273/2007

—	Poročilo o čim večjem zmanjšanju upravnih stroškov, ki izhajajo iz zakonodaje, A6-0275/2007

—	Poročilo o boljši pripravi zakonodaje za leto 2005: uporaba načel subsidiarnosti in sorazmernosti – 13. letno poročilo, A6-0280/2007

—	Poročilo o pregledu enotnega trga: premagovanje ovir in neučinkovitosti z boljšim izvajanjem in uveljavljanjem, A6-0295/2007

—	Poročilo o 23. letnem poročilu Komisije o nadzoru izvajanja zakonodaje Skupnosti (2005), A6-0462/2007

(8)  Glavni dokumenti EESO:

—	Mnenje na lastno pobudo o poenostavitvi predpisov na enotnem trgu, UL C 14, 16.1.2001, str. 1

—	Mnenje na lastno pobudo o poenostavitvi, UL C 48, 21.2.2002, str. 130

—	Raziskovalno mnenje o poenostavitvi in izboljšanju regulativnega okolja, COM(2001) 726 konč., UL C 125, 27.5.2002, str. 105

—	Mnenje na lastno pobudo o poenostavitvi s posebnim poudarkom na evropskem upravljanju: boljša priprava zakonodaje, UL C 133, 6.6.2003, str. 5

—	Mnenje o posodabljanju in poenostavitvi evropskega pravnega reda, COM(2003) 71 konč., UL C 112, 30.4.2004, str. 4

—	Brošura o stanju razširjenega enotnega trga - 25 ugotovitev opazovalne skupine za enotni trg EESC C-2004-07-EN

—	Informativno poročilo o stanju koregulative in samoregulative na enotnem trgu, CESE 1182/2004 fin

—	Brošura o izboljšanju zakonodajnega okvira Evropske unije na vseh stopnjah zakonodajnega postopka, EESC 2005-16-EN

—	Raziskovalno mnenje na zaprosilo britanskega predsedstva o boljši pripravi zakonodaje, UL C 24, 31.1.2006, str. 39

—	Mnenje na lastno pobudo: Kako izboljšati izvajanje in uveljavljanje zakonodaje EU, UL C 24, 31.1.2006, str. 52

—	Mnenje o izvajanju lizbonskega programa Skupnosti: Strategija za poenostavitev zakonodajnega okolja, COM(2005) 535 konč., UL C 309, 16.12.2006, str. 18

—	Raziskovalno mnenje na zaprosilo Evropske komisije o poenostavitvi zakonodajnega okolja v strojni industriji, UL C 10, 15.1.2008, str. 8

(9)  Poročilo neodvisnih strokovnjakov o zakonodaji in upravnih poenostavitvah (COM(95)0288 - C4-0255/95 - SEC(95)1379). Posebej je treba navesti tudi Mandelkernovo poročilo (november 2001) in njegova priporočila, povzeta v mnenju EESO UL C 125, 27.5.2002, str. 105, poročevalec g. WALKER.

(10)  http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2003:321:0001:0005:EN:PDF

(11)  EESO je že v mnenju na lastno pobudo o poenostavitvi predpisov na enotnem trgu, UL C 14, 16.1.2001, str. 1, poročevalec: g. VEVER, priznal, da „cilj ni korenita in lahkomiselna deregulacija, ki bi ogrozila kakovost tako blaga kot storitev ter splošni interes vseh ‚uporabnikov‘ – ne glede na to, ali so to podjetniki, delavci ali potrošniki. Tako gospodarstvo kot družba potrebujeta pravila, da jima omogočata učinkovito delovanje“ (točka 2.8). V svojem mnenju o boljši pripravi zakonodaje UL C 24, 31.1.2006, str. 39 je EESO navedel, da „poenostaviti pomeni čim bolj zmanjšati kompleksnost zakonodaje, kar pa ne pomeni nujno, da je treba drastično omejiti obseg zakonodaje Skupnosti ali deregulacijo, sicer bi bilo to v nasprotju s pričakovanji civilne družbe o varnosti in potrebi podjetij, zlasti majhnih in srednje velikih, po pravni varnosti in stabilnosti“; v mnenju o pregledu enotnega trga (UL C 93, 27.4.2007, str. 25, poročevalec: g. CASSIDY) pa je EESO opozoril da „manjše število predpisov ne pomeni nujno boljšega regulativnega okvira“ (točka 1.1.7.).

(12)  „Manj (zakonodaje) je več“, http://bre.berr.gov.uk/regulation/news/2005/050720_bill.asp

(13)  Odbor je že večkrat pripravil tudi prispevke za predsedstva Sveta EU v obliki raziskovalnih mnenj (UL C 175, 27.7.2007).

(14)  http://eesc.europa.eu/self-and-coregulation/index.asp

(15)  Glej http://www.proactivelaw.org.

(16)  Slovarske definicije besede proaktiven poudarjajo dva ključna pomenska elementa: element predhodnosti ali vnaprejšnjega delovanja v pričakovanju prihodnjega stanja, kot je „delovanje pred nastankom prihodnjih problemov, potreb ali sprememb“, ter element prevzemanja nadzora in povzročanja sprememb, kot je na primer: „nadzor situacije s povzročitvijo dogodka, v nasprotju s čakanjem, da se nekaj zgodi, in naknadnim odzivanjem na ta dogodek“. – Najnovejše raziskave proaktivnega ravnanja uporabljajo podobne opredelitve. Parker et al. (2006) opredeljujejo proaktivno ravnanje kot samoiniciativno predhodno ukrepanje, katerega cilj je spremeniti in izboljšati situacijo ali posameznika. Glej program proaktivnih raziskav v organizacijah, http://proactivity.group.shef.ac.uk/.

(17)  Prva knjiga o proaktivnem sklepanju pogodb je bila objavljena v finščini leta 2002: Soile Pohjonen (ur.): Ennakoiva sopiminen. Helsinki 2002.

(18)  Louis M. Brown je bil prvi, ki je ta pristop poimenoval „preventivni“ v svojem delu Priročnik preventivnega prava (Manual of Preventive Law), Prentice-Hall, Inc., New York 1950.

(19)  Glej Civil Justice. 2000 – A Vision of the Civil Justice System in the Information Age 2000. http://www.dca.gov.uk/consult/meta/cj2000fr.htm#section1.

(20)  V mnenju na lastno pobudo o poenostavitvi predpisov na enotnem trgu UL C 14, 16.1.2001, str. 1 je poročevalec g. VEVER že usmeril pozornost „v dejstvo, da praktično vsa pravila EU izhajajo izključno iz ozkega kroga institucij EU, ki imajo moč odločanja ali soodločanja,“ in da „ta neuspeh pri vzpostavljanju ustrezne kulture partnerstva s socialno-ekonomskimi akterji, skupaj s sprejetjem osnovnega političnega in administrativnega pristopa k odločanju, ovira predstavnike civilne družbe pri prevzemanju odgovorne vloge v prizadevanjih za poenostavitev“ (točka 3.5.).

(21)  Povezave med EU ter nacionalno in regionalno upravo so bile poudarjene v mnenju EESO CESE UL C 325, 30.12.2006, str. 3, poročevalec: g. VAN IERSEL.

(22)  Mnenje EESO UL C 27, 3.2.2009, str. 7, poročevalec: g. CAPPELLINI.

(23)  Glej prilogo 1 k navedenemu sporočilu.

(24)  Mnenje EESO UL C 175, 27.7.2007, str. 14, poročevalka: ga. ALLEWELDT.

(25)  Mnenje EESO UL C 108, 30.4.2004, str. 81, poročevalec: g. HERNÁNDEZ BATALLER.

(26)  UL L 133, 22.5.2008, str. 66.

(27)  Mnenje EESO UL C 234, 30.9.2003, str. 1, poročevalec: g. PEGADO LIZ.

(28)  Najmanj 8 direktiv izmed 22, ki veljajo za „glavno zakonodajo o varstvu potrošnikov“, „za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov“ (Direktiva 85/577/EGS z dne 20.12.1985), „o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih“ (Direktiva 90/314/EGS z dne 13.6.1990), „o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah“ (Direktiva 93/13 z dne 5.4.1993), „o časovnem zakupu“ (Direktiva 94/47/ES z dne 26.10.1994), „o sklepanju pogodb pri prodaji na daljavo“ (Direktiva 97/7/ES z dne 20.5.1997), „o označevanju cen“ (Direktiva 98/6/ES z dne 16.2.1998), „o opustitvenih tožbah“ (Direktiva 98/27/ES z dne 19.5.1998) in „o prodaji potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij“ (Direktiva 1999/44/ES z dne 25.5.1999).

(29)  Mnenje EESO UL C 256, 27.10.2007, str. 27, poročevalec: g. ADAMS.

(30)  Glej EC Consumer Law Compendium – Comparative Analysis, Bielefeld University, (12.12.2006), prof. Hans Schulte-Nolke, prof. Christian Twig-Felsener in dr. Martin Ebers.

(31)  Mnenje EESO UL C 44, 16.2.2008, str. 91, poročevalec: g. PARIZA CASTAŃOS.

(32)  Glej poročilo o napredku enotnega trga finančnih storitev za leto 2006 (z dne 21.2.2007) in mnenja EESO UL C 151, 17.6.2008, str. 1 o zeleni knjigi o maloprodajnih finančnih storitvah na enotnem trgu, poročevalca: g. IOZIA in ga. MADER SAUSSAYE; UL C 44, 16.2.2008, str. 74 o kreditu in socialni izključenosti v družbi izobilja, poročevalec: g. PEGADO LIZ; UL C 65, 17.3.2006, str. 113 o zeleni knjigi Hipotekarni krediti v EU, poročevalec: g. BURANI; UL C 27, 3.2.2009, str. 18 o beli knjigi o povezovanju trgov hipotekarnih kreditov EU, poročevalec: g. GRASSOI.

(33)  Glej sporočilo Komisije Evropa rezultatov – uporaba prava Skupnosti (COM(2007) 502 konč.), z njim povezano mnenje EESO UL C 204, 9.8.2008, str. 9, poročevalec: g. RETUREAU, in odlični članek o aktivnem prenosu zakonodaje EU dr. Michaela Kaedinga (EIPASCOPE 2007/03, str. 27).

(34)  V svojem mnenju o poenostavitvi z je EESO že navedel, da „proces formalnega posvetovanja ne bi smel biti omejen samo na sogovornike, ki si jih izbere Komisija. Obstaja potreba po vključitvi vseh udeležencev v procesu (…) Proces posvetovanja bi bilo treba razširiti s vključitvijo vseh zainteresiranih strank, da posvetovanje dejansko postane možnost izbire svetovalca“ (UL C 133, 6.6.2003, str. 5, točki 4.1 in 4.1.1.1., poročevalec. g. SIMPSON).

(35)  Glej zlasti mnenje o boljši pripravi zakonodaje UL C 24, 31.1.2006, str. 39 in mnenje o standardih kakovosti za vsebino, postopke in metode ocene socialnega vpliva s stališča socialnih partnerjev in drugih akterjev civilne družbe UL C 175, 27.7.2007, str. 21, poročevalec za obe mnenji je bil g. RETUREAU.

(36)  Kakor je bilo že poudarjeno v mnenju EESO o boljšem izvajanju zakonodaje EU UL C 24, 31.1.2006, str. 52 (poročevalec: g. VAN IERSEL): „da je zakon mogoče uveljavljati, mora biti dovolj jasno oblikovan;da je učinkovit, pa mora nuditi primeren odgovor na specifične probleme. Slaba zakonodaja torej vodi do poplave novih zakonov in prekomernega števila predpisov, ki podjetjem nalagajo nepotrebno breme in begajo prebivalstvo“ (točka 1.6).

(37)  Prvi pristop k tej metodi je bil opredeljen v sporočilu Komisije o posodobitvi in poenostavitvi pravnega reda Skupnosti (COM(2003) 71 konč.), obravnavano v mnenju EESO UL C 112, 30.4.2004, str. 4, poročevalec: g. RETUREAU.

(38)  In mnenje o prednostnih nalogah enotnega trga UL C 255, 14.10.2005, str. 22, poročevalec: g. CASSIDY.

---

28.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/34

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o obvladovanju izzivov ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo v EU

(2009/C 175/06)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 17. januarja 2008 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela na tem področju, je mnenje sprejela 30. oktobra 2008. Poročevalka je bila ga. GAUCI.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 4. decembra) s 119 glasovi za in 1 vzdržanim glasom.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Direktivo o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO) je treba poenostaviti, da bi zmanjšali upravne obremenitve za akterje na trgu.

1.2   Pri pregledu direktive bi morala Evropska unija skupaj z nacionalnimi oblastmi zagotoviti, da bo direktiva ustvarila enake konkurenčne pogoje v vseh državah EU. To bo koristilo okolju, podjetnikom in evropskim državljanom.

1.3   Ker imajo materiali zdaj višjo vrednost kot pred 5–10 leti, se veliko predmetov OEEO izogne uveljavljenim kanalom za zbiranje odpadkov in zato nekateri predmeti niso primerno obdelani. Nevarni sestavni deli brez tržne vrednosti, na primer kondenzatorji zavrženih hladilnikov, so odstranjeni brez obdelave. Danes naj bi bili za ravnanje z OEEO odgovorni proizvajalci, čeprav imajo nad tem zelo malo nadzora ali pa ga sploh nimajo. Za vse akterje v verigi, vključno s trgovci z odpadnim materialom in trgovci, bi morale veljati enake obveznosti.

1.4   Pri izobraževanju mladih državljanov glede njihovega prispevka k boju proti odpadkom imajo glavno vlogo šole. Mladi državljani bi morali biti seznanjeni z nevarnostmi, povezanimi z izrabljenostjo elektronskih in električnih odpadkov, v okviru prizadevanj za spodbujanje njihovega preprečevanja, ponovne uporabe, predelave in recikliranja. Izobraževanje je predvsem odgovornost držav članic, vendar so pri tem pomembne tudi organizacije proizvajalcev, ki to nalogo tudi opravljajo.

1.5   Pregled direktive bi moral omogočati boljši medsebojni vpliv med določbami za varstvo zdravja ljudi in okolja na eni strani ter predpisi za zagotavljanje nemotenega delovanja notranjega trga na drugi. Zlasti pa opredelitev pojma proizvajalec ne bi smela povzročati še več ovir na notranjem trgu. Poleg tega bi bilo to bolj v skladu z nedavno sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti, ki zahteva, da varstvo okolja ni v nasprotju z načeli notranjega trga.

1.6   V sedanjih razmerah so se kolektivni sistemi, ki temeljijo na tržnem deležu, izkazali za uspešne pri ustreznem ravnanju z OEEO. Revidirana direktiva ne bi smela ustvarjati nikakršnih ovir pri delitvi stroškov ravnanja z OEEO na podlagi trenutnih tržnih deležev. Priloga II naj bi v prihodnje omogočila zainteresiranim stranem, da nadaljujejo z oblikovanjem standardov za obdelavo.

1.7   Nenazadnje naj bi stroškovno učinkovito upravljanje tokov električnih in elektronskih odpadkov v EU pomagalo odpraviti pošiljanje te vrste odpadkov v tretje države, kjer so okoljski standardi nižji, tveganja za delavce, ki obdelujejo te odpadke, pa višji. Zato bi morala direktiva izpolniti svoj socialni cilj, tj. varstvo okolja in zmanjšanje vpliva odpadkov na zdravje ljudi. Spodbujati bi bilo treba izvajanje standardov obdelave v tretjih državah.

2.   Uvod

2.1   Cilj Direktive 2002/96/ES (1) o odpadni električni in elektronski opremi je omejiti hitro naraščajoče tokove odpadne električne in elektronske opreme (OEEO) in dopolniti ukrepe Evropske unije na področju odlaganja in sežiganja odpadkov.

2.2   Na podlagi nekaterih virov in različnih tehnik ocenjevanja, je količina nove OEEO, ki pride na trg EU-27, ocenjena na 10,3 milijone ton letno. Številne napovedi predvidevajo, da bo skupna količina OEEO do leta 2020 naraščala za 2,5 % do 2,7 % letno in dosegla okrog 12,3 milijone ton. Skupna količina, zbrana leta 2006, je znašala 2 milijona ton.

2.3   Zdaj je zato treba oceniti, ali je direktiva prinesla pričakovane rezultate na področju varstva okolja. Prav tako je treba ugotoviti, kaj je možno izboljšati in katera sredstva so najprimernejša, da bi dosegli izboljšave.

2.4   Direktiva OEEO je uvedla predvsem številne vzorce ravnanja z odpadki, da bi dosegla več recikliranja električne in elektronske opreme in omejila skupno količino odpadkov, namenjenih za dokončno odstranitev.

2.5   Proizvajalce spodbuja, da bi elektronsko in električno opremo izdelovali na okoljsko učinkovitejši način, pri tem pa povsem upoštevali vidike ravnanja z odpadki. Zato direktiva OEEO vključuje koncept razširjene odgovornosti proizvajalca. Za spoštovanje zakonodaje bi morali proizvajalci EEO upoštevati celotni življenjski cikel električnih in elektronskih proizvodov, vključno z njihovo življenjsko dobo, posodabljanjem, popravljivostjo, razstavljivostjo in uporabo materialov, ki se zlahka reciklirajo. Odgovorni so tudi za sprejemanje in recikliranje električne in elektronske opreme, če ta oprema sodi v eno od desetih širših kategorij proizvodov (2). Nenazadnje morajo zagotoviti podatke, da dokažejo skladnost.

2.6   Razširjena odgovornost proizvajalca nastopi takoj, ko se akter na trgu prijavi v nacionalni register proizvajalcev, ki ga vodijo nacionalne oblasti v vsaki državi članici. Pojem „proizvajalec“ zajema različne vrste dejavnosti in vključuje proizvajalce proizvodov lastne znamke, uvoznike ali preprodajalce. Področje uporabe pojma „proizvajalec“ je tako široko, da lahko pokrije toliko podjetniških dejavnosti, kolikor je mogoče, in s tem omogoča sistem stroškovno učinkovitega ravnanja z OEEO. Tako široko področje uporabe pojma pa je problematično, saj se lahko zgodi, da en proizvod izdeluje več proizvajalcev, odgovornih za ravnanje z njim, kar pa je s pravnega vidika nesprejemljivo.

2.7   Namen direktive OEEO je spodbuditi ločeno zbiranje z določitvijo kvantitativnih ciljev. Države EU bi morale najpozneje do 31. decembra 2006 doseči stopnjo ločenega zbiranja povprečno vsaj štirih kilogramov OEEO iz zasebnih gospodinjstev na prebivalca na leto. Nov obvezujoči cilj pa je treba zastaviti do decembra 2008.

2.8   Direktiva OEEO spodbuja tudi ponovno uporabo in recikliranje, ter v ta namen določa cilje za predelavo, ponovno uporabo in recikliranje.

2.9   Zadnji temelj direktive OEEO je vloga končnih uporabnikov, z drugimi besedami, potrošnikov. Potrošniki lahko svojo opremo vrnejo brezplačno. Da bi preprečili nastajanje nevarnih odpadkov EEO, so bile na podlagi Direktive 2002/95/ES uvedene prepovedi in omejitve nekaterih nevarnih snovi (RoHS) (3).

3.   Splošne ugotovitve – opredeljeni problemi

3.1   Na podlagi zgoraj navedenih ukrepov je bilo pričakovati, da bodo države članice v skladu z direktivo pripravile svoje nacionalne načrte za ravnanje z OEEO. Prva ocena nacionalnega izvajanja zakonodaje na področju OEEO omogoča naslednje sklepe:

—	področje uporabe direktive je sprožilo različne interpretacije po EU. Ni nujno namreč, da isti proizvod v vseh državah članicah sodi v to področje uporabe in zato vpliva na proizvajalce v smislu različnih ravni skladnosti po Evropi;

—	cilje glede zbiranja brez težav uresničuje večina držav v EU-15, vendar pa za večino novih držav članic ti cilji ostajajo težko uresničljivi;

—	z izjemo proizvodov kategorije 1 (4) je učinkovitost zbiranja nizka;

—	manjši predmeti se pogosto ne vrnejo na zbirna mesta in zato niso vključeni v uveljavljene kanale ravnanja z OEEO;

—	v nekaterih državah članicah razpoložljivost zbirnih mest OEEO ni ustrezno razvita;

—	poročanje (5) o kakovosti ravnanja z OEEO je pomanjkljivo;

—	upravne obremenitve povzročata v glavnem dve dejavnosti, in sicer vpis v nacionalne registre proizvajalcev in poročanje;

—	prenos direktive OEEO v nacionalno zakonodajo se je začel izvajati šele po 13. avgustu 2004 – in za nekatere države še vedno ni zaključen. Zato je še prezgodaj za obsežno socialno spremljanje in ocenjevanje.

4.   Posebne ugotovitve – obeti za prihodnost

4.1   Pri pregledu direktive bi moralo biti v ospredju čim večje povečanje rezultatov na področju okolja (zbrati več) in izboljšanje stroškovne učinkovitosti ravnanja z OEEO (učinkovitejše ravnanje).

4.2   Obvladovanje izzivov glede ravnanja z OEEO v EU pomeni tudi zmanjšanje upravnih obremenitev za podjetja, tako da lahko ostanejo gospodarsko konkurenčna in vlagajo sredstva v izboljšanje okoljske učinkovitosti svojih dejavnosti, ne glede na to ali gre za oblikovanje proizvodov, sisteme zbiranja, sisteme vračanja ali zagotavljanje informacij javnosti.

4.3   Nacionalne uprave in zasebne pobude lahko financirajo izobraževalne programe v šolah, da bodo otroci že v zgodnji fazi seznanjeni z dobrimi praksami na področju odlaganja in recikliranja električne in elektronske opreme. Te programe bi bilo treba izvajati na lokalni ravni, saj je njihovo vsebino treba prilagoditi lokalnim razmeram in potrošniškim vzorcem.

4.4   Najbolj pozitivna izboljšanja na področju okolja in najvišjo stroškovno učinkovitost je mogoče doseči z ustreznimi ukrepi. To so:

—	preoblikovanje področja uporabe (6), usmerjenega v proizvode, v področje uporabe, ki bo usmerjeno v kategorije ravnanja;

—	razlikovanje kvantitativnih ciljev zbiranja, odstotkov recikliranja in zahtev glede ravnanja;

—

oblikovanje enakih konkurenčnih pogojev za različne zainteresirane strani po vsej EU; zlasti: — opredelitev proizvajalca bi morala zajemati iste akterje v vseh državah članicah EU. V ta namen bi moral biti akter, ki da proizvod na notranji trg, obravnavan kot proizvajalec na vseh nacionalnih trgih EU; — nacionalni register proizvajalcev bi moral delovati bolj usklajeno: različne upravne zahteve različnih nacionalnih sistemov registracije in financiranja dejansko povzročajo višje stroške za proizvajalce, ki so dejavni čezmejno na notranjem trgu. Registri proizvajalcev se razlikujejo glede informacij, zbranih od proizvajalcev, in tudi glede njihovih načel delovanja. Med drugim se razlike v registrih pojavljajo pri opredelitvah za vrste opreme, merilih za težo, podlagi za posredovane informacije in razmišljanju pri prodaji v drugih državah članicah. Razlikujeta pa se tudi pogostost in periodičnost posredovanih podatkov. Evropske institucije bi lahko objavile priporočila in smernice, da bi s pomočjo ustreznega posvetovanja z zainteresiranimi stranmi dosegle ta cilj; — ustanovili bi lahko evropsko mrežo nacionalnih registrov za izmenjavo informacij. Proizvajalci bi se lahko registrirali v eni državi članici, njihove dejavnosti pa bi bile priznane v vsej EU. To bi poenostavilo upravne obremenitve za registrirane proizvajalce in hkrati prispevalo k učinkovitejšemu izvajanju direktive. Več usklajevanja in manj birokracije bi pripomoglo k lažjemu doseganju izboljšav in ciljev na področju okolja; — zahteve glede označevanja za trženje električne in elektronske opreme bi bilo treba še naprej usklajevati. V nasprotnem primeru bo prost pretok blaga na notranjem trgu še naprej oviran.

—	pojasnitev in nato enotno uveljavljanje usklajenega pristopa po vseh državah članicah EU;

—	razmišljanje o tem, kako bi lahko nacionalne vlade spodbujale raziskave za izboljšave na področju okolja pri ravnanju z OEEO;

—	nenazadnje je treba podrobneje analizirati vlogo potrošnikov v politiki na področju OEEO. Konec koncev so potrošniki tisti, ki morajo vrniti svoj električni odpadni material in bodo tudi plačali, ne glede na to, kako bo organizirano financiranje.

---

(1)  Mnenje EESO o OEEO z, UL C 116, 20.4.2001, str. 38–43 (op.p.: ni prevedeno v slovenščino).

(2)  Direktiva zajema deset kategorij EEO:

—	kategorija 1 – velike gospodinjske naprave,

—	kategorija 2 – male gospodinjske naprave,

—	kategorija 3 – oprema za IT in telekomunikacije,

—	kategorija 4 – oprema za zabavno elektroniko,

—	kategorija 5 – oprema za razsvetljavo,

—	kategorija 6 – električna in elektronska orodja,

—	kategorija 7 – igrače, oprema za prosti čas in šport,

—	kategorija 8 – medicinske naprave,

—	kategorija 9 – instrumenti za spremljanje in nadzor,

—	kategorija 10 – avtomati.

(3)  Direktiva o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi (RoHS) zahteva nadomestitev nekaterih težkih kovin (svinca, živega srebra, kadmija in šestvalentnega kroma) ter bromiranih zaviralcev gorenja (polibrominiranih bifenilov (PBB) ali polibromiranih difeniletrov (PBDE)) v novi električni in elektronski opremi, dani na trg po 1. juliju 2006.

(4)  Glej opombo 2.

(5)  V skladu s členom 12 direktive OEEO „Informacije in poročanje“ naj bi proizvajalci vsako leto zbrali informacije, vključno z dokazanimi ocenami, o količinah in kategorijah električne in elektronske opreme na trgu, zbrane po vseh kanalih, ponovno uporabljene, reciklirane in predelane v državah članicah, in o izvoženih zbranih odpadkih po teži ali, če to ni mogoče, po številu.

(6)  Glej kategorije proizvodov, opisane v opombi 2.

---

28.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/37

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o potrebi po usklajenem delovanju na ravni EU za krepitev civilne družbe na podeželskih območjih s posebnim poudarkom na novih državah članicah

(2009/C 175/07)

vropski ekonomsko-socialni odbor je 17. januarja 2008 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Civilna družba na podeželskih območjih: potreba po usklajenem delovanju na ravni EU za krepitev civilne družbe na podeželskih območjih s posebnim poudarkom na novih državah članicah.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 30. oktobra 2008. Poročevalec je bil g. KAMIENIECKI.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 4. decembra) s 107 glasovi za, 6 glasovi proti in 11 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Podeželska politika se je zelo dolgo osredotočala le na vprašanja, neposredno povezana s kmetijsko proizvodnjo. Šele v zadnjih dvajsetih letih se je uveljavilo prepričanje, da so podeželska območja preveč različna, da bi lahko uporabljala enotne politične instrumente, oblikovane na evropski ali nacionalni ravni, ter da razvojnih ciljev in ciljev zagotavljanja enakih možnosti ni mogoče učinkovito doseči brez zavezanosti in vključevanja podeželskega prebivalstva.

1.2   Tekoča razprava o skupni kmetijski politiki in podeželski politiki je ključna za prihodnost evropskih vasi. V tej razpravi je poleg strokovnjakom in politikom besedo treba dati tudi podeželskim skupnostim.

1.3   Lep primer v zvezi s tem je pobuda Leader, saj nove države članice menijo, da je priložnost za spodbujanje ukrepov in učinkovitejšo uporabo sredstev za razvoj na podeželskih območjih. Pomembno je, da se z nacionalnimi sredstvi in sredstvi EU zagotovi podpora za različne vrste pobud, ki pomagajo krepiti civilno družbo na podeželskih območjih.

1.4   Na razvoj civilne družbe na podeželskih območjih v državah članicah EU vplivajo gospodarske spremembe (rastoča konkurenca na trgih), družbene spremembe (izseljevanje s podeželja) in okoljske spremembe (podnebne spremembe); v zadnjih nekaj desetletjih so bile te spremembe še posebej globoke. Ti procesi potekajo vzporedno z daljnosežnimi zgodovinskimi spremembami, ki narekujejo gospodarski razvoj. Zlasti korenite spremembe doživljajo podeželska območja v novih državah članicah.

1.5   En način razvoja civilne družbe je prilagoditev razvojnih instrumentov sposobnostim in potrebam konkretnih podeželskih območij, ki zahteva širšo uporabo „ozemeljskega“ pristopa od spodaj navzgor. Pri tem ima ključno vlogo tudi izobraževanje.

1.6   V vzhodno- in srednjeevropskih državah so nevladne organizacije začele nastajati že v poznih osemdesetih letih 20. stoletja. V primerjavi z nevladnimi organizacijami v EU-15 se nevladne organizacije v zgoraj navedenih državah še vedno srečujejo z večjimi ovirami zaradi razlik v gospodarskem razvoju, omejenega dostopa do novih tehnologij in različnih virov financiranja, vključno z zasebnimi, ter zaradi negativnih vplivov zakonskih pogojev in odnosa javnih organov.

1.7   Večjo pozornost je treba nameniti zagotavljanju dostopa do finančnih sredstev za podeželske organizacije. Financiranje mora biti tudi stabilno in prožno, hkrati pa omogočati kritje dejanskih stroškov poslovanja organizacij (institucionalna sredstva).

1.8   Potrebne so posebne institucionalne rešitve, ki bodo okrepile potencial podeželskih organizacij, zlasti v državah, ki se pripravljajo za članstvo v EU. Vzpostaviti je treba tudi različne vrste instrumentov, ki bodo podeželskim skupnostim olajšale dostop do informacij.

1.9   Podeželsko prebivalstvo, ki običajno ni dobro izobraženo in ima omejen dostop do informacij, težko obvladuje to hitro spreminjajočo se resničnost.

1.10   V EU kot celoti se razvoj civilne družbe na podeželskih območjih sooča z naslednjimi izzivi:

—	ovire pri dostopanju do znanja in informacij;

—	pomanjkanje podjetniških sposobnosti;

—	demografske težave in neenakost med spoloma (1);

—	slabša socialna infrastruktura kot v mestih.

1.11   Na ravni nacionalne politike je potrebno boljše usklajevanje odločitev o podeželskih območjih, sprejetih v okviru zdravstvenega varstva, izobraževanja, socialne pomoči, kmetijske politike ali podeželske politike v ožjem smislu. Potrebni so tudi ukrepi za okrepitev vezi med podeželskimi in mestnimi območji.

1.12   Še vedno ni dovolj instrumentov, ki bi podeželskemu prebivalstvu omogočili iskanje nadomestnih virov dohodka. Ena od nalog države je, da ustvari pogoje za dialog med institucijami in družbo.

1.13   Lokalne oblasti imajo ključno vlogo pri tem. Morale bi delovati kot katalizator razvoja podeželskih skupnosti in spodbujati skupne dejavnosti, ki jih izvajajo.

1.14   V novih državah članicah je zlasti resen problem pomanjkanja zaupanja med predstavniki civilne družbe in lokalnimi oblastmi. Organizacije civilne družbe gledajo na lokalne oblasti kot na subjekt, ki ovira pobude skupnosti, lokalni svetniki pa v voditeljih lokalnih skupnosti vidijo potencialne tekmece.

1.15   Premisliti je treba o možni uvedbi razvrščanja podeželskih območij v širšem obsegu, kot načinu proučevanja učinkov konkretnih zakonskih ali političnih rešitev (na primer v zvezi z izobraževalnimi sistemi ali javnim naročanjem) na podeželska območja.

2.   Ozadje

2.1   Spremembe, ki jih izkušajo podeželska območja EU, nujno terjajo analizo vprašanj, kot so gibanje razvoja podeželskih skupnosti, v kolikšnem obsegu bodo lahko te v prihodnosti sprejemale lastne odločitve, in v kolikšni meri politike, zakonodaja in vladne institucije podpirajo povezave med ljudmi in sprotnimi potrebami po sodelovanju.

2.2   Glede na dejstvo, da ima civilna družba veliko vlog, je mogoče trditi, da lajša življenje in zapolnjuje vrzel med posamezniki in družinami ter državo.

2.3   Evropsko povezovanje vpliva na dinamiko sprememb na podeželskih območjih, tako da je opazovanje tega procesa z vidika postavljanja temeljev civilne družbe ključna naloga EESO.

2.4   Na razvoj civilne družbe na podeželskih območjih v državah članicah EU vplivajo gospodarske spremembe (rastoča konkurenca na trgih), družbene spremembe (izseljevanje s podeželja) in okoljske spremembe (podnebne spremembe); v zadnjih nekaj desetletjih so bile te spremembe še posebej globoke. Ti procesi potekajo vzporedno z daljnosežnimi zgodovinskimi spremembami, ki vplivajo na gospodarski razvoj.

2.5   Podeželska območja v novih državah članicah doživljajo zlasti korenite spremembe. Te spremembe vplivajo na vsa življenjska področja hkrati – ne le na gospodarstvo (vključno z bančnim sektorjem), ampak tudi na socialno področje (reforma zdravstvenega varstva in sistema socialne zaščite) in pravno področje (spremenljiva vloga lokalnih organov, zakonodaja o nevladnih organizacijah, finančni in davčni predpisi itd.).

2.6   Zapuščina preteklega obdobja so nekdanji delavci v večjih kmetijskih proizvodnih obratih, v katerih so se tradicionalne značilnosti podeželske skupnosti popačile.

2.7   Podeželsko prebivalstvo, ki običajno ni dobro izobraženo in ima omejen dostop do informacij, težko obvladuje to hitro spreminjajočo se resničnost.

2.8   V EU-15 so nekatere teh sprememb potekale skozi daljše obdobje in so že zaključene. Kljub temu te države niso mogle preprečiti negativnih vplivov teh sprememb, ki so bili med drugim povezani s koncentracijo kmetijske proizvodnje.

2.9   Poleg tega države EU-15 cenijo vrednost podeželskih območij veliko bolj kot nove države članice. V novih državah članicah se javno mnenje in mediji na splošno osredotočajo na kmetijska vprašanja.

Prve uradne nevladne organizacije, ki so se zavzemale za podporo razvoja podeželja v vzhodno- in srednjeevropskih državah, so bile ustanovljene že konec osemdesetih let 20. stoletja. V primerjavi z nevladnimi organizacijami v EU-15 se nevladne organizacije v zgoraj navedenih državah še vedno srečujejo z večjimi ovirami, vključno z razlikami v gospodarskem razvoju, omejenim dostopom do novih tehnologij in različnimi viri financiranja, vključno z zasebnimi, ter z negativnimi vplivi zakonskih pogojev in odnosa javnih organov, ki nimajo dovolj izkušenj in ne verjamejo v sodelovanje s socialnim sektorjem.

2.10.1   Uradni podatki o razmerju med številom nevladnih organizacij in številom prebivalstva kažejo na nizko raven vključevanja skupnosti na podeželskih območjih. Vendar če upoštevamo tudi neformalne skupine, sosedska omrežja in raven vključevanja podeželskega prebivalstva v vprašanja, ki zadevajo območja, na katerih živijo, ali poznavanje pobud, ki so jih izvedli lokalni organi, postane jasno, da je tovrstni socialni kapital večji na podeželskih območjih kot v velikih mestih.

2.11   Od začetka tega stoletja se je razvoj podeželskih organizacij v srednje- in vzhodnoevropskih državah začel bistveno stopnjevati. Poleg tega so začele medsebojno sodelovati ter graditi strukture na regionalni in nacionalni ravni. V nekaterih državah so bile te zasnovane na skandinavskem modelu, na podlagi katerega na vsakem podeželskem območju delujejo lokalna združenja. V drugih državah so podeželske nevladne organizacije oblikovale nacionalne pobude in „forume“, ki podpirajo sodelovanje in izmenjavo izkušenj ter zastopajo podeželske skupnosti pri organih. Tovrstne organizacije v novih državah članicah, ki jih podpirajo skandinavske organizacije, so oblikovale pobudo Prepare, tj. partnerstvo za podeželsko Evropo, ki jim pomaga pri vzajemnem podpiranju in izboljšanju načina delovanja.

3.   Evropska unija in civilna družba na podeželskih območjih

3.1   Podeželska politika se je zelo dolgo osredotočala le na vprašanja, neposredno povezana s kmetijsko proizvodnjo, in je bila enotna v celotni EU. Vprašanja, na primer v zvezi z vlaganjem v infrastrukturo na podeželskih območjih, pa so bila na splošno vključena v področje uporabe nacionalne politike. Šele v 80. letih 20. stoletja se je uveljavilo prepričanje, da so podeželska območja preveč različna, da bi lahko uporabljala enotne instrumente, oblikovane na evropski ali nacionalni ravni, ter da razvojnih ciljev in ciljev zagotavljanja enakih možnosti ni mogoče učinkovito doseči brez zavezanosti in vključevanja podeželskega prebivalstva.

3.2   Nedavno razviti programi za razvoj podeželja vključujejo instrumente in rešitve, ki v določenem obsegu izpolnjujejo potrebe civilne družbe na podeželskem območju. Eden takih instrumentov je program Leader, ki je bistven za nevladne organizacije in lokalne akcijske skupine (v novem programskem obdobju se bo pristop Leader uporabljal za 40 % podeželskih območij v EU).

3.3   Nevladne organizacije lahko izkoristijo tudi druge ukrepe v okviru programov za razvoj podeželja, ki zajemajo storitve na podeželju; pri tem je pomembno, da se za vsako državo razvijejo rešitve, ki organizacijam omogočajo izvajanje storitev ter ustvarjajo javno-socialna ali javno-zasebna partnerstva, ki so odprta za nevladne organizacije. Podpiranje nevladnih organizacij je predvideno tudi v okviru nacionalnih podeželskih omrežij.

3.4   Pristop, podprt v okviru pobud Leader, je mogoče prilagoditi glede na pogoje in potrebe v posameznih državah članicah. V veliko državah se je ta pristop uporabljal v veliko večjem obsegu kot pobuda Leader, pri čemer so se nacionalna in regionalna sredstva uporabljala za zagotovitev učinkovite podpore lokalnim pobudam (to se je na primer zgodilo na Irskem ter v Španiji in Nemčiji).

Nove države članice menijo, da je pobuda Leader priložnost za spodbujanje ukrepov in učinkovitejšo uporabo sredstev za razvoj na podeželskih območjih. Pomembno je, da se z nacionalnimi sredstvi in sredstvi EU zagotovi podpora za različne vrste pobud, ki pomagajo krepiti civilno družbo na podeželskih območjih.

3.5.1   Podpora ukrepom skupnosti, usmerjenim v izpolnjevanje skupnih lokalnih potreb prebivalstva na podeželju, je zelo pozitiven razvoj dogodkov v politiki EU. Prizadevanja za vzpostavljanje civilne družbe, po možnosti na podlagi pristopa od spodaj navzgor, se srečujejo s številnimi problemi, vsaj z vidika potrebe po premagovanju administrativnih ovir.

4.   Nacionalne politike in civilna družba na podeželskih območjih

4.1   Trenutno poteka razprava o kmetijski politiki Skupnosti in politiki za podeželska območja. Rezultat te razprave bo vplival na spremembo sredstev, ki so v sedanjem proračunskem obdobju dodeljena za podeželska območja, in na smernice za prihodnjo politiko za obdobje 2013–2020 in pozneje. Izredno pomembno je, da imajo v tej razpravi besedo tudi podeželske skupnosti, ne le strokovnjaki in politiki.

4.2   Nove države članice tudi nimajo dovolj izkušenj s sodelovanjem ne le med vlado in civilno družbo, ampak tudi med posameznimi ministrstvi in oddelki v isti vladi. Zato se dejansko ne usklajujejo odločitve o podeželskih območjih, sprejetih v okviru zdravstvenega varstva, izobraževanja, socialne pomoči, kmetijske politike ali podeželske politike v ožjem smislu.

4.3   Načrtovanje porabe sredstev EU za proračunsko obdobje 2007–2013 je za nove države članice šele druga tovrstna „vaja“, kar poleg omejenih izkušenj uradnikov in pogostih sprememb vlade pomeni, da nekatere možnosti za razvoj podeželja, ki jih je zagotovila politika EU, ne bodo v celoti izkoriščene.

4.4   Ne sme se zanemariti dejstva, da je eden od glavnih pogojev za zagotovitev ekonomske in socialne kohezije v razširjeni EU krepitev vezi med podeželskimi in mestnimi območji. Ustvarjanje formalnih, pogosto umetnih delitev, na primer v zvezi z zahtevo za ohranitev „razmejitvenih črt“ med sredstvi iz različnih skladov EU (npr. Evropski sklad za regionalni razvoj in Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja), in sicer v času stalno spreminjajočih se pogojev dostopa in nepovezanosti različnih postopkov odločanja v zvezi s temi skladi, lahko ovira dopolnilne ukrepe in poveča vrzel med podeželskimi in mestnimi območji.

4.5   Podeželska območja so poleg tega večinoma vključena v ukrepe, povezane s konvencionalno kmetijsko proizvodnjo ali tipičnimi „socialnimi“ instrumenti (dajatve za brezposelnost ali podpora za delno samooskrbne kmetije). Čeprav so ti ukrepi nujni (zlasti v državah, v katerih je revščina prizadela predvsem podeželska območja, kot sta Romunija in Poljska), ne spreminjajo razmer in ne ustvarjajo nobene podlage za spremembe. Še vedno ni dovolj instrumentov, ki bi podeželskemu prebivalstvu omogočili iskanje nadomestnih virov dohodka. Ustvarjanje novih delovnih mest na podeželskih območjih še vedno podpirajo institucije s povezavami s kmetijskim razvojem s ponudbo programov, ki ne podpirajo nekmetijskih poklicev v zadostnem obsegu.

4.6   Lizbonska strategija bi lahko imela bistveno vlogo na tem področju, saj so inovacije in konkurenčnost v širšem smislu mogoče tudi na podeželskih območjih. Žal so ti pojmi pogosto povezani z novimi tehnologijami in raziskovalnimi središči v večjih mestih. Zato še vedno ostaja neizkoriščen velik bazen potencialnih inovacij v Skupnosti, tj. inovacij, povezanih z dediščino, okoljskimi vrednotami in lokalnimi tradicijami.

4.7   V veliko državah članicah, zlasti v novih, so nacionalne politike omejene na ozko razumevanje inovacij in konkurenčnosti (eden takih primerov so pogoji za podporo EU za podjetja, pri čemer za podjetja, ki zaprosijo za podporo, veljajo neobičajno visoke mejne vrednosti v višini več milijonov eurov, zaradi česar so upravičenci s podeželskih območij in iz majhnih mest praktično izključeni).

4.8   Konzervativno in preračunljivo vedenje nacionalnih politikov v njihovih odnosih do podeželskih skupnosti je znak pomanjkanja odločnosti oblasti, da ustvarijo pogoje za njihov razvoj, pomanjkanja v prihodnost usmerjenih politik na podeželskih območjih in strahu pred krepitvijo vloge civilne družbe, ki bi lahko zmanjšala pomen političnih strank. Glede na dejstvo, da nacionalne oblasti sprejemajo tako politiko, veliko podeželskih skupnosti pričakuje, da bo pobudo za spremembe dala Evropska unija.

4.9   Vendar so nacionalne oblasti tiste, ki morajo ustvariti pogoje za dialog med nacionalnimi institucijami in družbo, hkrati pa razvijati kulturo odprtosti in preglednosti. To je toliko pomembneje glede na dejstvo, da razmeroma majhno število prebivalcev na podeželskih območjih (npr. 17 % na Poljskem) meni, da je vloga demokracije v življenju skupnosti pomembna.

5.   Lokalne oblasti in civilna družba na podeželskih območjih

5.1   Na podeželskih območjih imajo lokalne oblasti ključno vlogo pri podpiranju pobud civilne družbe ter pri sodelovanju z njenimi predstavniki. Morale bi delovati kot katalizator razvoja podeželskih skupnosti in spodbujati skupne dejavnosti, ki jih izvajajo.

5.2   Sodelovanje med podeželskimi organizacijami in lokalnimi skupnostmi pogosto pestijo številne težave. Odnosi med lokalnimi oblastmi na podeželskih območjih in organizacijami v skupnosti skupaj z voditelji teh organizacij so težavni v vseh državah članicah, čeprav se obseg problema razlikuje v različnih državah. Splošno znani primeri najboljše prakse vlivajo zaupanje in odsevajo stanje razvoja in priložnosti.

5.3   V novih državah članicah je zlasti resen problem pomanjkanja zaupanja med predstavniki civilne družbe in lokalnimi oblastmi. Na lokalne oblasti se gleda kot na oviro pobudam skupnosti, institucije lokalne oblasti pa čedalje intenzivnejše dejavnosti voditeljev skupnosti na njihovih ozemljih dojemajo kot obliko konkurence, ki ogroža njihov položaj. Na organizacije civilne družbe, ki iščejo podporo lokalnih vlad ali partnerstva za uresničevanje svojih pobud, se gleda z nezaupanjem in zaničevanjem.

5.4   Ovire, ki jih je ustvarilo pomanjkanje zaupanja, je mogoče odpraviti z izvajanjem projektov in ustvarjanjem očitnih koristi za občine (skupnosti), na podlagi tesnega sodelovanja med lokalnimi oblastmi in voditelji organizacij civilne družbe.

5.5   Na podeželskih območjih obstajajo prizadevanja – na primer v obliki usposabljanja – za razvoj pozitivnih odnosov in komuniciranja med lokalnimi oblastmi in organizacijami civilnih družb; kljub temu so za dolgoročno rešitev tega problema potrebni nadaljnji ukrepi na področju izobraževanja.

6.   Ovire pri razvoju civilne družbe na podeželskih območjih

6.1   Podeželska območja v EU se poleg problematike, ki je večinoma značilna za države Srednje in Vzhodne Evrope, srečujejo z veliko drugimi težavami, kot so:

—	omejen dostop do znanja in potreba po tem, da se podeželskim skupnostim zagotovijo različne vrste izobraževanja;

—	omejen dostop do informacij in slabe zmogljivosti za njihovo uporabo;

—	pomanjkanje podjetniških spretnosti, težave pri prehodu s kmetijske na podeželsko dejavnost;

—	neenakost med spoloma (1);

—	regionalne demografske težave, ki se kažejo v premajhnem številu žensk ali moških v posamezni regiji, zaradi česar ni mogoče partnersko upravljanje podeželskih gospodinjstev; odseljevanje s podeželja v nekaterih regijah;

—	slabša socialna infrastruktura kot v mestih;

—	birokratske omejitve in pomanjkanje podpore s strani državne uprave.

7.   Obeti za razvoj civilne družbe na podeželskih območjih

7.1   Dejavnost civilne družbe na podeželskih območjih je mogoče povečati z izboljšanjem metod odločanja na področju upravljanja na nacionalni ravni (z vključevanjem civilne družbe v skupno oblikovanje podeželskih politik, namesto da s civilno družbo potekajo le posvetovanja o rešitvah, ki so jih že sprejeli državni uslužbenci) ter na lokalni in regionalni ravni (z vključevanjem skupnosti v odločanje o dodelitvi razvojnih skladov za posebne projekte).

7.2   Prilagoditev razvojnih instrumentov sposobnostim in potrebam konkretnih podeželskih območij zahteva čedalje širšo uporabo pristopa od spodaj navzgor. To pomeni, da se ta pristop ne sme uporabljati le v zvezi s posebnimi ukrepi v okviru programa za razvoj podeželskih območij, ampak tudi kot del strukturnih skladov in nacionalne politike.

7.3   Ključni problemi, s katerimi se soočajo podeželska območja, so rešljivi, in sicer po zaslugi partnerstva med javnim, zasebnim (poslovnim) in nevladnim sektorjem. Omogočanje lokalni skupnosti, ki je sestavljena iz partnerstva treh sektorjev, da se odloči ali vsaj sodeluje pri odločanju, kako se bodo uporabljala sredstva za ustvarjanje delovnih mest, vključevanje brezposelnih ali preprečevanje izključenosti, lahko poveča občutek odgovornosti lokalnega prebivalstva za razmere na njihovem območju in pripravljenosti, da delujejo v interesu svoje lokalne skupnosti.

7.4   Večjo pozornost je treba nameniti ustvarjanju vezi med raziskovalnim sektorjem in podeželskimi organizacijami. Poleg tega bi bilo koristno, če bi se opredelile in spodbudile najboljše prakse, ki jih je na tem področju razvilo veliko držav.

7.5   Izobrazba ima ogromen vpliv na razvoj civilne družbe na podeželskih območjih. Spremembe v izobraževalnih sistemih na podeželskih območjih bi morale zagotoviti spodbujanje pobud podeželskega prebivalstva, ki odloča o organizaciji lokalnih šol kot izraza skrbi za izobraževanje prihodnjih generacij in kot posebna oblika delovanja skupnosti, ki zahteva sodelovanje oblasti. Druga vrsta najboljše prakse v nekaterih državah članicah EU, ki bi lahko postala bolj razširjena, se nanaša na izobraževanje odraslih (npr. „ljudske“ univerze).

7.6   Delovanje za skupno dobro že samo po sebi krepi skupnost. Ugotovitve iz zadnjih let kažejo, da so skupnosti, ki jim je z vključevanjem prebivalstva uspelo odpraviti neučinkovitost in neaktivnost, pripravljene izmenjavati svoje izkušnje z drugimi manj sposobnimi skupnostmi (2).

7.7   Prav tako je treba večjo pozornost nameniti zagotavljanju dostopa do finančnih sredstev za podeželske organizacije. Take možnosti teoretično zagotavljajo sredstva EU in nacionalna ali mednarodna sredstva. Vendar nedavne raziskave kažejo, da majhne nevladne organizacije (ki običajno delujejo na podeželskih območjih) le omejeno uporabljajo vire financiranja, ki so zdaj na voljo.

7.8   Zato je treba ustvariti pogoje, ki olajšujejo dostop nevladnih organizacij do stabilnega in prilagodljivega financiranja, vključno s sredstvi za financiranje njihovih ukrepov (institucionalna sredstva v nasprotju s „projektnim“ financiranjem), in oblikovanje mehanizmov, ki lahko organizacijam na podeželskih območjih olajšajo dostop do financiranja, npr. z vzpostavitvijo mehanizmov „ponovne dodelitve sredstev“ s strani posredniških organizacij (kot v primeru pristopa Leader, vendar v širšem obsegu).

7.9   Tovrstne rešitve bodo prispevale tudi k skrajšanju procesa odločanja o dodelitvi sredstev, kar je bistvenega pomena za majhne projekte na lokalni ravni.

7.10   Večja aktivnost civilne družbe na podeželskih območjih lahko prispeva k izboljšanju usklajevanja različnih vrst „sektorskih“ politik (izobraževanje, zdravje, socialna zaščita, varstvo okolja itd.), in sicer zato, ker so nevladne organizacije v nasprotju z agencijami javnega sektorja uveljavile tradicijo vzpostavljanja omrežij sodelovanja in so bolj izkušene na tem področju.

7.11   Kljub temu je treba obravnavati možno uvedbo razvrščanja podeželskih območij v širšem obsegu, ki se že uporablja v nekaterih državah članicah. Ta mehanizem bi vključeval analizo, kako določene pravne rešitve (ki niso neposredno povezane s podeželskimi območji, ampak zadevajo področja, kot je izobraževanje ali javna naročila) vplivajo na razmere na podeželskih območjih. Poleg tega je treba zagotoviti, da se v izvajanje takih ocen vključijo organizacije civilne družbe.

7.12   Upoštevati je treba tudi institucionalne rešitve, ki pomagajo krepiti zmogljivosti podeželskih območij. Take rešitve (institucionalna podpora, pomoč pri krepitvi zmogljivosti in spodbujanje pojma javno-socialnega partnerstva) bodo skoraj nedvomno pomagale državam, ki se zdaj pripravljajo na članstvo v EU.

7.13   Vzpostaviti je treba različne instrumente za izboljšanje dostopa do informacij za podeželske skupnosti, ki morajo biti prilagojeni posebnim razmeram posameznih držav (npr. vključevanje medijev in lokalne uprave, vzpostavitev informacijskih točk) in morajo upoštevati obseg dostopa do interneta. V tem procesu razširjanja informacij bi lahko poleg nevladnih organizacij imele bistveno vlogo šole, kmetijske organizacije in sindikati.

7.14   Poleg tega je treba sprejeti ukrepe za olajšanje izmenjave izkušenj med novimi državami članicami in državami kandidatkami.

7.15   Prav tako bi bilo koristno opredeliti mehanizme, ki lahko spodbujajo tesnejše sodelovanje med mestnimi in podeželskimi organizacijami, vključno z ustreznim oblikovanjem pogojev za uporabo sredstev EU. Vendar bi to pomenilo odpravo „sektorskega“ razmišljanja in omejitev težnje k strogem ločevanju med različnimi skladi.

7.16   Sedanja razprava o prihodnosti podeželskih območij lahko zagotovi možnost povečanja poznavanja podeželske problematike tudi pri mestnem prebivalstvu. V zadnjih letih je bilo izvedeno veliko zanimivih poskusnih projektov (npr. kot del foruma evropskih državljanov) (3); ti projekti so predstavili razpravo širši skupini ljudi, ki prej ni bila vključena v to problematiko. Pri projektih povečevanja ozaveščenosti bi lahko sodelovale podeželske in mestne organizacije.

---

(1)  Vprašanje žensk na podeželskih območjih je EESO že obravnaval v mnenju UL C 204, 18.7.2000, str. 29.

(2)  To ni zaznavno zgolj znotraj posameznih držav (npr. na Poljskem, kjer kot del nacionalnega omrežja partnerskih skupin (Krajowa Sieć Grup Partnerskich) bolj razvite skupine nadzorujejo in podpirajo manj izkušene skupine), ampak tudi med državami (npr. pomoč, ki jo poljske podeželske organizacije zagotavljajo Ukrajini, slovaške organizacije Srbiji ali madžarske organizacije Albaniji). Vendar tovrstne dejavnosti zahtevajo institucionalno podporo in njihovo obsežno razširjanje kot „najboljših praks“.

(3)  www.citizenspanel.eu.

---

28.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/43

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o „družbenih posledicah razvoja dvojice promet-energija“

(2009/C 175/08)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 17. januarja 2008 v skladu s členom 29(2) poslovnika sklenil, da pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Družbene posledice razvoja dvojice promet-energija.

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 10. novembra 2008. Poročevalka je bila ga. BATUT.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 4. decembra) s 107 glasovi za, 29 glasovi proti in 15 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek in priporočila

1.1   Sklepi

1.1.1   Promet in energija, nerazdružljiva dvojica, ki je bistvenega pomena za konkurenčnost, razvoj, blaginjo in kohezijo, se sooča s tremi vrstami pritiska: gospodarski, socialni in okoljski, spremljata pa jih pomanjkljiva evropska energetska ponudba in nestabilnost zunanjih dobav, kar povzroča nihanje cen in lahko nekaj let spodbuja njihovo rast.

EESO meni, da je treba spodbujati vsestransko in na prihodnost usmerjeno razpravo o velikem pomenu, ki ga ima ta dvojica za evropske državljane, o vplivu te dvojice na njihov način življenja, zlasti v težkih razmerah, ter o ukrepih, ki jih lahko Evropska unija sprejme na tem področju, da bi zagotovila večje upoštevanje blaginje svojih državljanov.

1.1.2   Ohranitev evropskega socialnega modela je delno odvisna od dvojice energija-promet, dolgoročno naraščanje njunih cen pa vpliva na življenje posameznikov, gospodarstvo in zaposlene ter na mobilnost in zaposlovanje na splošno. Ta dvojica je skupaj s stanovanjem, zaposlitvijo in plačo postala četrti dejavnik socialnega izključevanja. Dejstvo, da nekateri posamezniki nimajo dostopa do transporta ali energije, jih izključuje tudi iz e-družbe. Uspeh lizbonske strategije je vprašljiv na treh področjih: socialnem, gospodarskem in okoljskem.

1.1.3   Trg in cene: porabniška cena vključuje dejavnike, kot so liberalizacija, menjalni tečaj eura, razmere na finančnem trgu, obdavčitev, stroški obnovljivih virov, boj proti podnebnim spremembam, zunanji elementi itd. Trg sam ne more vsega urediti. Pripraviti je treba več instrumentov za spodbujanje socialnega vključevanja državljanov in za bolj pošteno porazdelitev stroškov in cen.

1.2   Priporočila

1.2.1   EESO meni, da bi bilo v času dviga cen družbeno koristno, da bi EU spodbujala nekatere kategorije potrošnikov, da na podlagi dialoga razlikujejo med„bistvenim“(ki lahko dobi subvencije) in„neobveznim“deležem potrošnje na področju prometa in energije.

1.2.2   Strukturni skladi bi lahko dobili novo vlogo pri spodbujanju energetske solidarnosti in ohranjanju mobilnosti državljanov.

1.2.3   Dodeljevanje javnih sredstev različnim dejavnostim RR je treba uravnotežiti na ravni EU, da bi zagotovili čim boljše varovanje podnebja in energetsko neodvisnost Unije.

EESO želi, da bi si nenehno prizadevali za spodbujanje ravni raziskovanja, ki bi omogočila hiter in znaten napredek pri novih energetskih virih in njihovi uporabi, ter da se to stalno prizadevanje ne bi prenehalo takoj po znižanju cen, kakor se je zgodilo po prvem naftnem šoku.

1.2.4   Pravni sistem državnih pomoči bi moral nacionalne podporne sklade sistematično izvzemati iz pravil o konkurenci, ki se nanašajo na raziskave, saj bi bila tako vlagateljem zagotovljena stopnja varnosti, ki bi verjetno spodbudila uporabo novih tehnologij ter ustvarjanje in ohranjanje delovnih mest.

1.2.5   Razširitev Sklada za financiranje na osnovi delitve tveganja (RSFF) (1) na mala in srednja podjetja (MSP) bi omogočila razvoj njihove konkurenčnosti, hkrati pa bi spodbudila uvedbo konkretnih izboljšanj dvojice promet-energija.

1.2.6   Razširitev ESPG  (2) in njegovih meril za dostop bi lahko prispevala k blažitvi negativnih učinkov, ki jih imajo ukrepi za boj proti podnebnim spremembam na delavce.

1.2.7   Za ohranitev konkurenčnosti evropskega gospodarstva ob hkratnem zagotavljanju socialne kohezije po mnenju Odbora potrebujemo:

—	osrednji načrt za skupno industrijsko politiko na podlagi analize trajnostnega razvoja in uspešne transportne somodalnosti (3);

—	energetsko politiko, ki temelji na solidarnosti med državami članicami in je povezana z varstvom podnebja;

—

študijo o možnostih in izvedljivosti evropske storitve splošnega pomena na področju energije, ki bi bila namenjena državljanom, spremljal pa bi jo skupen pristop na področju cen, obdavčitve na bencinskih črpalkah, varnostnih finančnih predpisov, gospodarskega razvoja in varstva podnebja; s tem bi se izboljšala vloga javnih nacionalnih storitev v državah članicah na področju energije in prometa  (4) – na stičišču predpisov, regij, spoštovanja temeljnih državljanskih pravic in zaposlovanja;

—	kvantitativne in kvalitativne cilje ter sredstva za merjenje tako učinkovitosti ločevanja omrežnih in distribucijskih dejavnosti kakor tudi njegovega vpliva na cene;

—	anketiranje potrošnikov glede usklajevanja evropske obdavčitve na bencinskih črpalkah, katerih rezultati bi bili predstavljeni širši javnosti, ter glede določitve koristnih kazalnikov učinka omejevanja prometa na okolje;

—	začetek resničnega dialoga o prihodnjih načrtih glede podnebja, da bi se tako preprečilo izkrivljanje konkurence in socialni dumping.

1.2.8   Na ravni podjetij je po mnenju Odbora poleg tega treba v podjetjih in službah Evropske unije:

—	spodbujati začetek socialnega dialoga in pogajanj o osnovnih transportnih in energetskih izdatkih kot elementih minimalne plače;

—	spodbujati podjetja in izvajalce storitev, da se pogajajo o načrtih trajnostne mobilnosti;

—	vzpostaviti tudi sistem certificiranja podjetij, ki bi bil podoben sistemu EMAS;

—	oceniti koristi, ki jih je mogoče pričakovati od certificiranega zmanjšanja porabe na področju energije in prometa v podjetjih in pri izvajalcih storitev, v skladu z merili, ki se določijo z dialogom, z namenom njihove porazdelitve na načine, o katerih se dogovorijo podjetja in zaposleni;

—	opraviti kvalitativne študije o zdravju zaposlenih glede na uporabo prometnih in energetskih virov, ki so jim izpostavljeni, da bi lahko sprejeli zaščitne ukrepe.

1.2.9   Na ravni Skupnosti je po mnenju Odbora treba začeti socialni dialog:

—	o kulturni razsežnosti in človeškem izzivu, s katerim se je treba soočiti v vsej Uniji, da bi zagotovili, da bosta transport in energija vsakomur dostopna po primernih cenah, s čimer bi prispevali k blaginji državljanov in razumevanju raznolikosti Unije;

—	o spodbujanju državljanske vzgoje, ki bi obsegala dobro upravljanje prometa in energije ter bi se začela že v prvih razredih osnovne šole;

—	o javnem zdravju na splošno s pomočjo obsežnih anket glede na uporabo prometnih in energetskih virov, ki so jim ljudje izpostavljeni, z namenom sprejeti zaščitne ukrepe;

—

EESO meni, da bi lahko Unija za seznanjanje javnosti s prometnimi, energetskimi in okoljskimi vprašanji vzpostavila standardizirani sistem označevanja, ki bi bil primerljiv s sistemom za DDV (brez oznake), oznaki za vsak potrošniški izdelek pa bi bila dodana vrstica, ki bi se glasila: „APCO2 – added production of CO2 “;

—

EESO meni, da bi lahko standardizirani sistem, vzpostavljen v Evropi, uporabili v svetovnih trgovinskih pogajanjih, rezultate pa bi lahko vključili v obstoječe trgovinske dokumente, ki temeljijo na modelu Edifact (5), pri čemer bi civilna družba po zgledu Ekonomske komisije ZN za Evropo (UNECE), ki vsako leto za Ekonomsko-socialni svet Združenih narodov pripravi poročilo o modelu Edifact (6) opravljala letne kontrole. Unija bi lahko ta sistem uporabila na svetovni ravni.

2.   Možna področja za ukrepe EU

2.1   Diplomacija

2.1.1   Energetska neodvisnost EU, gospodarska rast, vzdrževanje življenjskega standarda Evropejcev ter socialna in okoljska trajnostnost so povezani z zmogljivostmi držav članic za oskrbo.

2.2   Trgi

2.2.1   Povpraševanje po transportu in energiji ter proizvodnja toplogrednih plinov se povečujeta. Evropski trgi za energijo in omrežne panoge so še vedno razdrobljeni, kljub trendu povezovanja (2006: povezovanje trgov Francije, Belgije in Nizozemske, ki se jim bo leta 2009 verjetno pridružila še Nemčija, vzpostavitev evropskega promptnega trga (7), iskanje možnosti za združitev). Odločitev za liberalizacijo ločevanja omrežij (za plin, elektriko) bi lahko kljub temu v prihodnosti povzročila težave, kot so nakupi s sredstvi, ki prihajajo iz držav zunaj EU (državni naložbeni skladi), ter huda pomanjkanja, ko ni nobenih rezerv, ki bi jih skupaj upravljali, in ko je pomanjkljiv nadzor cen, kar bi imelo uničujoče posledice za potrošnike. Jedrska energija je znova bistvenega pomena za Evropsko unijo: bilo bi neodgovorno, če tega vprašanja ne bi obravnavali na ravni Skupnosti.

2.2.2   Mobilnost omogoča delo, turizem ter spoznavanje Evrope in drugih Evropejcev. Tega je vedno manj, kadar se cene energije preveč povečajo, kar ima resne posledice za posameznike, podjetja, zaposlovanje in gospodarsko dejavnost.

2.2.3   Za preprečevanje nadaljnjega drobljenja trga sta potrebni kombinacija energetskih virov in solidarnost med Evropejci. Mobilna in vključujoča družba potrebuje skladne zakonske predpise in regulativne organe, ki bodo zagotovili spoštovanje teh predpisov. Civilna družba lahko pokaže pot.

2.3   Oblikovanje cen

2.3.1   Dejavniki, ki vplivajo na oblikovanje potrošniških cen:

—	liberalizacija: potrošniki niso plačevali vseh nižjih cen, ki so bile napovedane;

—

interakcija med cenami, ki vplivajo druga na drugo – energetske cene na prometne cene, cena bencina na ceno plina – in vodijo do oblikovanja politike prodaje; praksa proizvajalcev in distributerjev, ki spodbujajo dvig in imajo od tega največjo korist in ki ob pomanjkanju likvidnih sredstev ceno razpolovijo;

—

menjalni tečaji: vrednost eura v primerjavi z dolarjem bi morala prispevati k zmanjševanju rasti cen, vendar je med krizo povpraševanje zelo veliko in na koncu cene iz obdobja pred krizo vplivajo na države Evroskupine, ta vpliv pa je še bolj negativen zaradi visoke obdavčitve na bencinskih črpalkah (8); med krizo je znižanje vrednosti eura v primerjavi z dolarjem zmanjšalo učinek nižjih proizvodnih cen;

—

razmere na finančnih trgih: nelikvidnost, do katere je prišlo zaradi krize na koncu leta 2008, je povzročila upad prodaje surove nafte, saj se prodajalci prilagajajo možnostim kupcev, da bi se izognili prevelikim izgubam; cene goriva na bencinskih črpalkah na začetku krize niso ugodno vplivale na znižanje, gospodarske in socialne posledice krize pa so se začele čutiti;

—	obdavčitev, ki se za energijo obračunava po visokih stopnjah in se razlikuje v državah članicah, je treba proučiti in med evropskimi državami primerno uskladiti;

—	niša za obnovljive vire: koristila so jim svetovna povečanja cen energije, ki so nevtralizirala njihovo začetno ceno, vendar je korist za potrošnika neznatna; obratno pa znižanje stroškov lahko poslabša njihov položaj;

—	zunanji elementi po načelu „onesnaževalec plača“ pomenijo strošek, lahko pa prispevajo k začetku resnične konkurence med dobavitelji naftnih proizvodov in tako pomenijo evropsko dizelsko gorivo po usklajenih cenah.

2.3.2   EESO meni, da bi morala biti Unija spodbujevalka solidarnosti in osrednjega načrta za skupno industrijsko politiko, ki bi temeljil raziskavah trajnostnega razvoja, za uspešno somodalnost v prometnem sektorju ter za izboljšanje njene politične stabilnosti s predpisi. Pri oblikovanju teh politik bi bilo koristno temeljito proučiti vpliv na cene, ki ga ima ločevanje mrež od distribucijskih ali operativnih dejavnosti.

2.4   Financiranje

2.4.1   Javno financiranje

Tukaj je treba poudariti le nekatere vidike, ki so povezani s socialnimi posledicami (9). Na področju javnega financiranja je treba na ravni Skupnosti pozorno premisliti o načinu, kako naj se javna sredstva porazdelijo med dejavnosti, ki hitro prinesejo dobiček, in raziskovalna prizadevanja, da bi na ravni EU dosegli najboljše ravnotežje med varovanjem podnebja, energetsko neodvisnostjo Unije in blaginjo državljanov. Vsa sredstva iz proračuna Skupnosti, ki so bila dodeljena, toda niso bila porabljena, je treba sistematično preusmerjati v sklad za podporo raziskav in inovacij. V zakonodaji o državnih pomočeh je treba zajamčiti, da bodo nacionalni skladi pomoči izvzeti iz uporabe konkurenčnih pravil, kar bi zagotovilo pravno varnost vlagateljev, s tem pa bi se spodbudila uporaba novih tehnologij ter ustvarjanje in ohranjanje novih delovnih mest. MSP je treba podpreti pri doseganju pozitivne stopnje rasti, opredeljene v Lizboni leta 2000, pri ohranjanju delovnih mest in pri ohranjanju njihovih zmogljivosti za inovacije.

2.4.2   Na ravni potrošnikov

Evropska unija ima na voljo močna orodja (strukturni skladi, regionalna politika). Mednarodni strokovnjaki so pred krizo ugotovili, da je trend rasti cen energije dolgoročen pojav. Evropska komisija bi lahko v primeru ponovnega dviga cen razmislila o solidarnosti Skupnosti, ki je potrebna za omejitev izključevanja zaradi energetske revščine in s tem preprečitev škodljivega vpliva na BDP EU ter v primeru depresije (med drugim padec cen in zmanjšanje potrošnje zaradi padca kupne moči) za podporo povpraševanju.

Ena od socialnih posledic dvojice promet-energija je, da vsi postanejo ujetniki naraščajočih cen, ko pride do tega, medtem ko zunanji pritiski, ki jih povzroča globalizacija in prevlada finančnega kapitala v gospodarstvu (ki sta povzročili krizo), obremenjujejo dohodke in kupno moč gospodinjstev, v EU pa ni polne zaposlenosti. Sicer pa so cene v veliki meri odvisne od posredne obdavčitve, ki ni progresivna.

EESO meni, da bilo družbeno koristno, da bi EU spodbujala diferenciacijo med „bistvenim“ in „neobveznim“ delom potovanja že v prvih prepotovanih kilometrih ter s prvimi porabljenimi litri goriva in kilovati elektrike, za izhodišče pa bi vzeli oceno uporabe in kategorijo uporabnikov, ki bi jih opredelili v okviru dialoga. Tako bi se lahko vzpostavili sistemi pomoči najbolj prizadetim skupinam prebivalstva za bistveni del.

EESO meni, da je treba opraviti študijo o izvedljivosti evropske storitve splošnega pomena na področju energije, ki bi lahko bila uporabna za skupno energetsko politiko. Skupni pristop k cenam bi omogočil, da se ta parameter uporabi kot sredstvo za ohranitev gospodarskega razvoja, hkrati pa tudi za ohranjanje podnebja in spodbujanje interesov potrošnikov z bolj pošteno porazdelitvijo stroškov.

2.5   Obdavčitev

2.5.1   Obdavčitev vpliva na oblikovanje cen (ekološke vinjete so najnovejši primer za to). Države članice so ohranile nekaj manevrskega prostora. Politika tesnejšega povezovanja trgov bi nedvoumno prispevala k temu, da EU prouči razmere na področju obdavčitve in poveča preglednost za državljane oz. potrošnike.

2.5.2   Obdavčitev energentov, tj. trošarina, ki jo zaračuna Unija, se določi glede na količino in DDV glede na vrednost; DDV je, tako kot vsi posredni davki, regresiven, saj ga morajo plačati vsi ne glede na svoj dohodek: zato so najbolj prizadete najbolj prikrajšane družbeno-gospodarske skupine. Vendar državljani držav članic niso v enakem položaju pri plačevanju davka na bencinskih črpalkah, kar bi moralo biti predmet študij in raziskav, ki bi jih predstavili javnosti, da bi poiskali najboljše sisteme v smislu konvergence. „Evropsko“ dizelsko gorivo bi imelo takojšen učinek preglednosti (10).

2.6   Raziskave

2.6.1   Nova spodbuda proizvodnim naložbam mora biti tolikšna, da omogoči znaten in hiter napredek, brez katerega ne bo mogoče zagotoviti ohranitve vodilne vloge EU v boju proti podnebnim spremembam kot tudi ne ohranitve življenjskega standarda Evropejcev in prihodnosti Evrope. Brezplačni postopek dodelitve evropskega patenta na področju obnovljive energije in čistega, gospodarskega prometa bi skrajšal čas zagona od odkritja do dajanja na trg. Taka politika ne bi bila v nasprotju s členom 194(1)(c) Lizbonske pogodbe. Sprejeti moramo določeno upravičeno tveganje. 20-odstotno povečanje energetske učinkovitosti je zdaj pogoj za naložbe EIB. To bi lahko namenili za inovacije (11) in dali na voljo nekaterim podjetjem.

Možnost, da MSP koristijo sredstva Sklada za financiranje na osnovi delitve tveganja (glej točko 1.2.5), bi lahko izboljšala uvajanje inovacij na celotnem ozemlju. Pripravljajo se pobude za skupno uporabo osebnih vozil, vendar so (kot na primer v občinah St Brieuc in Rennes (12)) odvisne od možne višine lokalnih subvencij, zagotavljajo pa mobilnost, zmanjševanje emisij CO2, prihranek časa in socialne projekte, ker so zaradi nižjih stroškov dostopne tudi za finančno šibkejše.

2.7   Regije

2.7.1   Promet in energija sta življenjskega pomena za regije ter priložnost za lokalni razvoj (primerjaj vpliv začetka obratovanja železnice visoke hitrosti na francoske regije). Vendar promet, ki je bil nekoč gonilo gospodarstva in regionalne izgradnje, ob povišanju cen energije postane ovira.

2.7.2   EU sprejema politiko za energijo in podnebje s kvantitativnimi cilji in bo potrebovala sredstva za njihovo merjenje. Zanimivo bi bilo v Uniji enotno meriti kvalitativne vidike, za oceno izraženih potreb pa se zdi, da je najprimernejša teritorialna razsežnost energije in prometa. Dobro poznavanje tendenc na lokalni ravni omogoča boljše upravljanje virov.

2.7.3   Regije prejemajo pomoč v okviru regionalne politike EU. Razčlenitev te pomoči bi lahko uporabili kot indikator za raziskave blaginje državljanov glede na promet in energijo. Razvoj dvojice energija-transport lahko vpliva na velik del gospodarstva in ima lahko resne socialne posledice, ko njuni kombinirani negativni pojavi prizadenejo posamezni sektor, kot je ribištvo, ker se zaradi njune visoke cene znižajo dobički.

2.7.4   Od porazdelitve gospodarskih dejavnosti in upravljanja lokalne mobilnosti je odvisna dnevna migracija v mestih  (13). Strukturni skladi bi lahko po potrebi podprli klavzulo o obveznem lokalnem zaposlovanju (pri tem pa bi bil določen odstotek delovnih mest namenjen lokalnim prebivalcem, davčne olajšave pa bi imela podjetja, ki sprejmejo to politiko). Zaposlovanje, stanovanja, enake možnosti (torej tudi plače) in četrti dejavnik, tj. promet, lahko spodbujajo socialno vključevanje (ali pa tudi ne).

Rešitve, ki se izogibajo kolektivnim stroškom zaradi negativnih vplivov na socialno raven, bi lahko poiskali v okviru določanja novih prednostnih nalog in usklajevanja javnih mestnih politik, ki so povezane s stanovanji, zaposlovanjem in mobilnostjo.

Pravno varni nacionalni in evropski okvir bi omogočil izboljšanje skupnega ukrepanja regionalnih in lokalnih oblasti, podjetij in gospodinjstev.

2.8   Javne storitve

2.8.1   Pri energiji je situacija v celoti bolj oligopolna kot konkurenčna. Državljani negativno občutijo posledice cen na dostop do omrežij in politike (npr.: ukinitev malih postaj in avtobusnih mrež, ki veljajo za nedonosne, povišanje cen življenjskih potrebščin, cena energije itd.). Vloga nacionalnih javnih storitev je na stičišču predpisov, regionalnih ukrepov, spoštovanja človekovih temeljnih pravic in zaposlovanja.

Naloga skupnosti je zmanjšanje vpliva razvoja in negotovosti, ki jih ta prinaša za državljane. Lokalne oblasti bi morale biti dejavne na svojem ozemlju in tako omiliti te ekonomske in finančne pretrese, saj se od blizu srečujejo z dvojico promet-energija in iščejo odgovore.

Potrebni bodo novi instrumenti upravljanja na različnih ravneh ukrepanja (lokalni, regionalni, nacionalni in na ravni Skupnosti). Programi Skupnosti bi lahko bili razumljivejši in bolj odprti za eksperimentiranje.

2.8.2   Porazdelitev delovnih mest na območjih z zaposlitvenimi možnostmi bi lahko izboljšali, če bi jih povezali z organizacijo mestnega prometa. Vloga, ki jo izvajajo javne službe za zaposlovanje na lokalni ravni, je zelo pomembna in bi morala upoštevati nove ovire, s katerimi se srečujeta področji energije in prometa.

2.8.3   Povezovanje ozemelj v omrežja je rezultat političnih izbir in naložb. Vplivati na določanje cen pomeni zagotavljati dostopne cene in vključitev zapostavljenih oseb. Promet je zaradi svoje nujnosti, visokih cen, včasih pa tudi redkosti, ob stanovanju, zaposlitvi in plači postal četrti dejavnik izključevanja. Poleg tega je treba pozornost nameniti tudi družbenim posledicam novih obveznosti za promet (paket za energijo in podnebje). Gospodarsko učinkovitost bi lahko iskali v sistematičnem pristopu prometnih politik, dobrih intermodalnih povezavah, konkurenčni donosnosti vseh geografskih in časovnih niš (14), družbenih in tehničnih raziskavah, da se čim bolj izkoristijo viri in zmanjšajo stroški. Vse to je odvisno od politične volje in mobilizacije akterjev.

2.9   Zdravje

Posledice razvoja dvojice promet-energija se občutijo tudi na zdravju državljanov. To upravičuje sprejem ukrepov, ki predhodne izbire prilagajajo zahtevam paketa za energijo in podnebje, ki ga je Komisija že obravnavala v beli knjigi o prometu.

2.9.1   Poslabšanje zdravja zaradi dnevne in redne uporabe javnih prevoznih sredstev na dolgih razdaljah od doma do delovnega mesta ima posledice na socialne sisteme: težave pri nadaljnjem opravljanju poklica, stres, telesna šibkost, bolezni odraslih, kot so alergije, kostno-mišična obolenja, pa tudi otrok, npr. alergije, bronhitis itd.

Uporaba netrajnostnih vrst energije povzroča spremembe v zraku, sladkih in morskih vodah, tleh in posledično živilih, ki prihajajo iz teh virov. Poleg tega je treba znova pretehtati ponovno uporabo jedrske energije in njene možne nevarnosti ter predvideti izobraževanje prebivalcev o tej vrsti energije, ki postaja nujnost zaradi vedno večjega povpraševanja v državah članicah proizvajalkah in staranja njihovih jedrskih elektrarn.

2.10   Zaposlovanje

2.10.1   Rast, zaposlovanje (lizbonska strategija) in trajnostni razvoj se soočajo z visokimi cenami energije in prometa ter posledicami finančne krize. Upoštevati je treba vprašanja glede socialnih vidikov in zaposlovanja, ki so eden od ciljev lizbonske strategije. Liberalizacija že ima velike posledice za poklice v sektorju plina in elektrike.

2.10.2   Vedno večje vključevanje podnebne politike EU v steber Skupnosti pomeni na makroekonomski ravni začetek resničnega socialnega dialoga, ki vodi v pogajanja o prihodnjih evropskih „podnebnih načrtih“, da bi onemogočili izkrivljanja konkurence in socialni dumping. Evropska komisija bi lahko socialnim partnerjem pomagala z mehanizmom, ki bi jim omogočal predvideti, preprečiti in po potrebi spremljati ekonomske in socialne spremembe, ki jih bodo prinesle nove podnebne politike in njihov vpliv na dvojico promet-energija.

2.10.3   EESO meni, da je treba precej povečati sredstva, namenjena uporabnim raziskavam, da bo razvoj inovativnih tehnologij omogočil povečanje števila delovnih mest, zlasti v MSP ter v zelo malih in mikro podjetjih.

2.10.4   EESO odobrava razširitev Evropskega sklada za prilagajanje na globalizacijo, ki si prizadeva za zmanjšanje negativnih posledic ukrepov boja proti podnebnim spremembam na delavce. EESO meni, da bi bilo treba vključiti vse skupine prebivalcev v težkem položaju, ki jim grozi revščina ali izključitev iz družbe, in da bi bilo zato treba pregledati mehanizme delovanja tega sklada, najprej glede razširitve meril za dostop do sredstev.

2.10.5   Po mnenju EESO imajo najbolj prikrajšani vedno večje težave z nujnimi stroški, ki ogrožajo tudi njihovo e-vključevanje, kar je dodaten dejavnik za izključitev iz delovnega in družbenega okolja. Unija mora omogočiti svojim državljanom takšen razvoj cen, ki bo ostal na dostopni ravni, ter obenem okrepiti svojo energetsko varnost.

2.11   Socialni dialog v podjetjih

2.11.1   Razvoj dvojice promet-energija ima posledice na mikroekonomski ravni, ki bi jih bilo treba upoštevati v socialnem dialogu:

—	socialni dialog bi lahko obravnaval usposabljanje osebja in vodilnih delavcev na področju trajnostnega, varčnega ravnanja na področju energije in prevoza, ki ne onesnažuje;

—	pogajanja bi lahko vključila zahtevo za podjetja in izvajalce storitev, da se pogajajo o načrtih trajnostne mobilnosti;

—	delodajalci bi lahko razmislili o tem, da bi bili stroški prevoza za zaposlene priznani kot del minimalne plače v skladu z merili, ki bi jih določili s socialnim dialogom;

—	socialni dialog bi lahko določil uvedbo podeljevanja certifikatov podjetjem  (15);

—	pogajati bi se bilo treba tudi o delitvi koristi, ki bi jih prineslo zmanjšanje porabe energije in uporabi prevoznih sredstev v poklicni dejavnosti in ki bi bili ocenjeni na podlagi meril, ki bi jih prav tako določili v okviru dialoga.

Za socialni dialog v podjetju obstaja torej široko področje, na katerem se lahko uveljavi.

2.12   Kultura in izobraževanje

2.12.1   Promet in energija imata že dolgo časa kulturno razsežnost, ki je postala z demokratizacijo tega področja dostopna velikemu številu državljanov. To razsežnost, ki je postala danes neločljivo povezana z evropsko izgradnjo, je treba ohraniti; za razumevanje in uresničevanje evropske raznolikosti predstavlja človeški izziv.

2.12.2   EESO meni, da je sedanji razvoj lahko priložnost za spodbujanje izobraževanja državljanov od šolskih let naprej za boljše poznavanje drugih Evropejcev in za boljše izkoriščanje energije in prometa. Izobraževanje bi se usmerilo tudi na vsakodnevna državljanska dejanja in pri tem upoštevalo skupine prebivalcev, ki so najbolj zapostavljene zaradi invalidnosti, starosti ali izključenosti. Lahko bi se združilo tudi z izobraževanjem o zdravju, za katerega bi bilo dobra podlaga (16).

2.13   Ukrepi organizirane civilne družbe

2.13.1   Posamezni ukrepi

Vsak državljan ima dolžnost, da se informira, in pravico, da zahteva preglednost odločitev, ki jih sprejemajo institucije in strukture, kot so regulativni organi. EESO meni, da je treba izvesti široko kampanjo seznanjanja javnosti.

EESO znova poudarja svojo podporo predlogu Komisije z dne 5. julija 2007 (17) glede listine o pravicah odjemalcev energije, ki bi zagotovila njihove pravice, o katerih ta listina navaja, da „niso zaščitene, če so prepuščene zgolj tržnim mehanizmom“ (točki 1.2 in 1.8).

2.13.2   Splošni ukrepi

Za odziv na izzive energetske politike je potrebna določena stopnja družbene mobilizacije, ki zahteva udeležbo državljanov in njihovo prostovoljno prizadevanje.

EESO glede na to meni, da je treba državljane in potrošnike ozaveščati, in sicer z označevanjem ogljika na vseh potrošniških izdelkih z dodatkom CO2 .

Državljani, kadar imajo možnosti odgovorne izbire, nimajo pravih informacij. Dve ravni dopolnilnih ukrepov bi Uniji omogočili, da ohrani konkurenčnost svojih podjetij:

—	makroekonomska raven, ki jo je EESO predstavil v mnenju z dne 20. februarja 2008 (18).

—

mikroekonomska raven, na kateri bi bila izbira potrošnikov mogoča, če bi podjetja na podlagi standardiziranega certificiranja, podobnega sistemu EMAS, zagotovila, da se v vsaki fazi vrednostne verige na oznaki ali celem izdelku (ali storitvi) prikaže količina dodanega ogljika. Delni preskusi tega pristopa že potekajo v Veliki Britaniji, zunaj Evrope pa v mestu Vancouver v Kanadi.

Ta sistem označevanja, ki je podoben DDV, bi povečal seznanjenost ljudi s potrošniškimi izdelki in storitvami, ko jih uporabljajo. Oznaka „APC Added Production of CO2 “ bi bila prikazana na vseh računovodskih dokumentih (od računa v trgovini do plačnega lista). Uporabljala bi se za vse izdelke in storitve ter bi vsakomur v EU omogočila, da si na podlagi objektivnih informacij ozavesti pomen tega vprašanja.

S tem ne bi bili povezani stroški proizvodnje CO2. Nujno je treba izboljšati ozaveščenost vsakega posameznika, pri tem pa v vseh sektorjih uporabljati preprosto metodo.

EESO meni, da bi lahko tudi pri svetovnih trgovinskih pogajanjih uporabili to evropsko prakso. Rezultate bi lahko vključili v trgovinske dokumente, ki so že standardizirani, po modelu Edifact in pod letnim nadzorom civilne družbe: gospodarska komisija OZN za Evropo za Ekonomsko-socialni svet Združenih narodov (ECOSOC) na primer pripravi letno poročilo o stanju Edifacta.

Prednost EU je v tem, da se zaveda, da je treba skupaj obravnavati tri sestavine iste politike: promet, energijo in okolje – to prednost bi lahko izkoristila na svetovni ravni.

---

(1)  RSFF: Sklad za financiranje na osnovi delitve tveganja, sporazum o sodelovanju, ki ga (od 5.6.2007) izvaja EIB, namenjen pa je raziskavam, razvoju in inovacijam v Evropi; dotacije znašajo 10 milijard eurov.

(2)  ESPG: Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji.

(3)  Opredelitev somodalnosti: „somodalnost, tj. učinkovita raba različnih vrst ločeno in v povezavi“, vmesni pregled (junij 2006) bele knjige Evropske komisije o evropski prometni politiki do leta 2010.

(4)  Člen 73 Pogodbe ES: „Pomoči so združljive s to pogodbo, če so potrebne za usklajevanje prevoza ali če so nadomestilo za opravljanje določenih storitev, ki so del javne službe.“ Glej tudi Uredbo Sveta (EGS) št. 1107/70 z dne 4. junija 1970 o dodeljevanju pomoči v železniškem in cestnem prevozu ter prevozu po celinskih plovnih poteh, UL L 130, 15.6.1970, str. 1–3, in Uredbo (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza ter o razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 1191/69 in št. 1107/70.

(5)  Edifact je kratica za United Nations Electronic Data Interchange for Administration, Commerce and Transport (elektronska izmenjava podatkov za administracijo, trgovino in promet), gre za standard ZN, ki opredeljuje sintakso in vsebino, sprejmejo pa ga nacionalni in sektorski organi, da zagotovijo upoštevanje vseh dejavnosti. sprejmejo pa ga nacionalni in sektorski organi, da zagotovijo upoštevanje vseh dejavnosti.

(6)  Ekonomska komisije ZN za Evropo, ki ima 56 članov, je ena od petih regionalnih komisij ECOSOC, ekonomsko-socialnega sveta Združenih narodov. Obsega tudi evropske države, ZDA, Kanado, Izrael in republike Srednje Azije.

(7)  „Promptni trg“ se nanaša na valute, tečaje ali surovine za zelo hitro dostavo isti ali naslednji dan.

(8)  DESTATIS, nemški statistični urad: cene energije zvišujejo proizvodne cene za 3,8 % letno. V istem obdobju so se cene zvišale za 7 %, naftni proizvodi za 19 % in elektrika približno za 10 %. Brez energije bi se cene povečale le za 2,7 % na leto (povzeto po: Journal Les ECHOS, Francija, 21./22. marec 2008).

(9)  Mnenja EESO, zlasti: Alleweldt, Priprava prometne infrastrukture na prihodnost, 28.1.2004, ces 93.2004; Krzaklewkski, Vseevropska omrežja: Za celostni pristop, 28.3.2008, UL C 204, 9.8.2008, str. 25.

(10)  „Obdavčitev goriva dopolnjuje določitev cen za uporabo prometne infrastrukture, saj povezuje zunanje stroške s ceno, ki jo plača uporabnik. Te cene vključujejo komponento zunanjih cen, ki je povezana z emisijo toplogrednih plinov. Glede na to, da je sektor cestnega prometa zdaj popolnoma odprt za konkurenco, se vedno bolj zdi, da je pomanjkanje usklajene obdavčitve goriv ovira za nemoteno delovanje notranjega trga.“ Bela knjiga o evropski prometni politiki do leta 2010, Evropska komisija, 2001.

(11)  Glej mnenje EESO (poročevalec: g. Wolff): Pozitivni in negativni učinki večjih političnih zahtev na področju okolja in energije na konkurenčnost evropske industrije, 20.2.2008, UL C 162, 25.6.2008, str. 72.

(12)  Občini v Bretanji (22), Francija; mesto Saint-Brieuc je bilo predmet posvetovanj študijske skupine, ki pripravlja to mnenje.

(13)  Mnenje EESO, Ribbe, Promet v mestnih in metropolitanskih območjih, ces UL C 168, 20.7.2007, str. 77.

(14)  (Občina Saint-Brieuc, Bretanja (22), Francija, javno posvetovanje z dne 6. oktobra: vzpostavitev „virtualnih“ linij lokalnega prometa, ki so bile aktivirane na zahtevo na podlagi natančnih načrtov. To je bilo mogoče storiti s pomočjo središča za mobilnost z informatiziranim postopkom za skupno upravljanje vrst prevoza lokalnih uporabnikov in za obveščanje o drugih omrežjih (ITS, inteligentni transportni sistemi).

(15)  Certifikati, kot je EMAS, „Eco-Management and Audit Scheme“ (shema ravnanja z okoljem in okoljskega presojanja), uredba iz leta 1995, revidirana leta 2002 in 2004, Uredba 761/2001 o prostovoljnem sodelovanju.

(16)  Mnenje EESO o debelosti v Evropi – vloga in odgovornost partnerjev civilne družbe z dne, poročevalka: ga. Sharma (ces UL C 24, 31.1.2006, str. 63).

(17)  Mnenje EESO, poročevalec g. Iozia, Evropski listini o pravicah odjemalcev energije naproti, UL C 151, 17.6.2008, str. 27, 16.1.2008.

(18)  Mnenje EESO, Wolff, zgoraj navedeno.

---

28.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/50

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o „evropski letalski industriji: trenutno stanje in obeti za prihodnost“

(2009/C 175/09)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 27. septembra 2007 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Evropska letalska industrija: trenutno stanje in obeti za prihodnost.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 18. novembra 2008. Poročevalec je bil g. OPRAN, soporočevalec pa g. BAUDOUIN.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 3. decembra) s 110 glasovi za, 9 glasovi proti in 5 vzdržanimi glasovi.

UVOD

To mnenje obravnava sektor evropske letalske industrije civilnega potniškega in tovornega prevoza z letali z nepremičnimi krili. Vsi drugi vidiki (vojaška letalska industrija, helikopterji, vzdrževanje letal itd.) so izrecno izvzeti iz mnenja.

Prvi del – Sklepi in priporočila

Cilj: ohraniti svetovni vodilni položaj sektorja zrakoplovov z nepremičnimi krili evropske civilne letalske industrije: prepoznati nevarnosti, določiti prednostne naloge in predloge za uspešno strategijo 2008–2012.

Poročilo STAR 21 je pokazalo, da je imela industrija veliko vlogo pri razvijanju partnerstev z raziskovalno dejavnostjo (univerzami, visokimi šolami, državnimi laboratoriji itd.). Letalski sektor je talilni lonec ključnih znanj in tehnologij ter temeljni vzvod za inovacije. To industrijo sestavljata civilni in obrambni sektor, ki sta soodvisna in temeljita na uporabi najsodobnejših tehnologij.

1.1   Letalska industrija, tako civilna kot vojaška, ima odločilno vlogo kot trden industrijski temelj in na področju tehnološkega napredka ter gospodarske rasti, kot učinek vzvoda na svetovni ravni in pri vplivanju na gospodarske in politične odločitve.

1.2   Letalska industrija prispeva tudi k razvoju visokokvalificirane delovne sile v Evropi in v primerjavi z drugimi sektorji zagotavlja sorazmerno visoke dohodke.

1.3   Lizbonska strategija in zaključki Evropskega sveta v Barceloni (2002) (1) so danes aktualni bolj kot kdajkoli prej.

Odbor meni, da za evropsko letalsko industrijo obstaja pet ključnih dejavnikov tveganja, če jih oblikovalci odločitev v politiki in gospodarstvu ne bodo predvidevali:

2.1   Zaradi eksponentne rasti stroškov razvoja letal in nezmožnosti proizvajalcev, da v okviru evropskih industrijskih strategij sami financirajo celoten razvoj novih modelov, se finančno tveganje prenaša na dobavitelje opreme in podizvajalce, donos naložb je vedno poznejši in dobavitelji opreme in podizvajalci so vedno bolj zadolženi ter v vedno večji negotovosti.

2.2   Šibkost ameriškega dolarja, ki se je začela leta 2005, s sedanjo svetovno krizo pa se je preobrazila v negotovo nihanje te valute, kar se glede na euro kaže kot splošna težnja k rasti vrednosti dolarja brez kakršne koli gospodarske utemeljitve, ima za posledico:

—	izgubo konkurenčnosti evropske industrije (2),

—	stalna prizadevanja za čim večje zmanjšanje fiksnih stroškov(stroškov plač),

—	spodbujanje selitev podjetij na območje dolarja,

—	zmanjševanje števila podizvajalcev v Evropi,

—	spodbujanje razvijanja „partnerstev“ na drugih območjih zunaj Evrope.

2.3   Učinek t. i. „papy booma“, ki bo dosegel vrhunec leta 2015 (3), bo povzročil izgubo številnih visokokvalificiranih delovnih mest (polovica zaposlenih v letalskem prevoznem sektorju se bo upokojila do leta 2015), kar lahko povzroči dokončno izgubo strateških znanj.

2.4   Vedno večja konkurenca in pojav novih, zelo agresivnih akterjev v sektorju regionalnih letal (Indija in Brazilija) spodbuja industrijo k zmanjševanju stroškov za izboljšanje konkurenčnosti in donosnosti ter vzpostavljanju partnerstev s hitro razvijajočimi se državami, kot je Kitajska, kljub tveganjem, povezanih s prenosi tehnologije in selitvijo proizvodnje v te države za privabljanje novih trgov. Ta konkurenca ima za posledico tudi preusmeritev pozornosti na osnovno dejavnost naročnikov.

2.5   Trenutno ugodno stanje na področju cen nafte ne bi smelo prikriti še vedno prisotne negotovosti glede kratko- ali dolgoročnega razvoja cen nafte v sedanji svetovni gospodarski krizi, katere obsega in trajanja še ne moremo v celoti določiti. Ti dejavniki pritiskajo na povpraševanje, hromijo letalske družbe in silijo proizvajalce k razmišljanjem o načinih za zmanjšanje stroškov uporabe letal, zlasti na podlagi alternativnih goriv in ustreznih tehnologij.

3.   Odbor meni, da so ključni izzivi sektorja ohranitev konkurenčnosti, uporabnost za državljane in povečanje vpliva na mednarodni ravni.

Odbor zato podaja več priporočil in poziva Komisijo in države članice, da poudarijo vodilno vlogo letalske industrije v EU in njen pomen za državljane zaradi pozitivnih učinkov, ki ga ima na številne druge evropske industrijske panoge.

Na področjih tehnološkega razvoja, rasti in sodelovanja je treba predvideti uvedbo novega okvira za spodbujanje podjetij različnih držav EU k bolj učinkovitemu sodelovanju za določanje in uresničevanje svojih industrijskih prednostnih nalog. To bo okrepilo konkurenčnost in izboljšalo odzivanje na tržna nihanja. Nujno je treba določiti nove standarde kakovosti in učinkovitosti na podlagi čim bolj učinkovitega financiranja raziskav in razvoja.

4.1.1   Za spodbujanje razvoja novih tehnologij za dvojno rabo, ki se bodo lahko uporabljale tako v vojaškem kot v civilnem sektorju letalske industrije, je treba okrepiti usklajevanje med Evropsko komisijo in Evropsko obrambno agencijo (EDA). Obenem je treba zagotoviti, da bosta Evropska komisija in Evropska obrambna agencija nadzorovali vsakršno nadaljnje širjenje tehnologij, ki jih je mogoče uporabljati tako v vojaškem kot v civilnem sektorju letalske industrije.

4.1.2   Industrija bi morala prejeti podporo – predvsem z upoštevanjem razvoja sektorja malih in srednjih podjetij, ki so ponudniki opreme v dobavni verigi – za hitro in temeljito izvajanje skupne tehnološke pobude CLEAN SKY. To bi omogočilo doseči okoljske cilje, ki si jih je zastavila EU-, industrija pa bi igrala pomembno vlogo pri vzpostavitvi sistema upravljanja zračnega prometa nove generacije (SESAR-ATM) za podporo pobude za enotno evropsko nebo (SES) (4).

4.2   Odbor predlaga spodbujanje neposredne aktivne udeležbe držav EU z močnim letalskim sektorjem pri oblikovanju evropske mreže podizvajalcev v letalski industriji, ki bi lahko učinkovito podprla letalske proizvajalce, kot so Airbus, Saab, Alenia, ATR itd. Njihovo znanje je treba ohranjati in širiti predvsem z osredotočanjem na nove tehnologije.

4.3   Evropski sektor regionalne letalske industrije si je močno opomogel s pomočjo letal ATR (5) in varčevanja z gorivom, ki ga omogočajo. Letalski trg se razvija tudi v smeri letal tipa RJ (regional jets) (6). Odbor poudarja, da je pomembno podpirati podjetja, ki so razvila inovativne industrijske strategije, kot je Open Innovation, za kar je najboljši primer do sedaj najbrž SuperJet International.

4.4   Odbor meni, da morajo države članice nujno zmanjšati odvisnost podizvajalcev od sedanjih naročnikov (pomoč za diverzifikacijo trgov in internacionalizacijo) in pripraviti listino dolgoročnih obojestranskih zavez za naročnike in podizvajalce.

4.5   Odbor je prepričan, da je treba nujno podpreti razvoj inovativnih strategij podizvajalcev, da bodo lahko dolgoročno ponujali izdelke in storitve z večjo dodano vrednostjo in se povezovali za dosego kritične mase.

4.6   Odbor kljub sporom med EU in ZDA v okviru STO predlaga Komisiji in državam članicam, da razmislijo o postopku financiranja, da se zagotovi nadaljevanje proizvodnega postopka. Izvajal bi se lahko v obliki skupnih posojil podizvajalcev sektorja, lahko pa tudi v obliki garancije za posojila na osnovi vračljivih predplačil ali posojil po preferencialni stopnji, ki jih določi EIB (Evropska investicijska banka). Primerno bi bilo predvideti tudi mehanizme kritja finančnih tveganj, kot so npr. valutna nihanja.

4.7   Odbor meni, da je treba poleg industrijskega vidika predvideti razvoj in spremembe na strokovnem področju z uvedbo načrtnega upravljanja zaposlitev in znanj na različnih ravneh, kot je poklicno področje in evropski nacionalni, lokalni in regionalni organi. Z oblikovanjem opazovalnih centrov poklicev v letalskem sektorju bi morali prepoznati poklice prihodnosti in v povezavi z akademskimi organi predvideti usposabljanja zanje.

4.8   Odbor poudarja, da je treba oblikovati instrumente za gospodarsko spremljanje, da bo mogoče slediti razvoju dosežkov podjetij in čim bolj zgodaj prepoznati nevarnosti. Ti instrumenti morajo biti inovativni na področju usposabljanja ter s krepitvijo vezi med raziskavami, univerzami in industrijo bolje pripraviti mlade in zaposlene za poklice prihodnosti in za tehnološke spremembe, ki se obetajo.

4.9   Razvoj izmenjav na različnih polih konkurenčnosti z namenom, da se dosežejo okoljski in tehnološki cilji, ki jih je določila EU, mora omogočiti vzpostavitev mreže in s tem boljše porazdelitve vlog in evropskih skladov, kar bi preprečilo tekmovanja med evropskimi regijami in povečalo sinergije.

4.10   Finančna udeležba EU mora potekati v okviru polov konkurenčnosti, ki so bili vzpostavljeni, da EU ostane na čelu najnovejših tehnologij s konkurenčno, inovativno tehnologijo, ki ustreza standardom visoke kakovosti okolja (HEQ). Pri uporabi kompozitnih materialov zaradi njihove odpornosti in lahkosti je npr. treba upoštevati, ali jih je mogoče reciklirati ali uničiti ali ne.

4.11   Odbor poudarja pomen hitrega sprejetja ukrepov za:

—	okolju prijaznejši letalski promet;

—	zadovoljstvo in varnost potnikov;

—	znižanje emisij CO2 v sektorju letalskega prometa (v skladu z evropsko politiko splošnega zmanjšanja emisij CO2 v Evropi), zmanjšanje hrupa in porabe goriva;

—	razvoj tehnologij za preprostejše uničenje starih materialov (uporaba surovin, ki jih je mogoče reciklirati itd.).

4.12   Odbor meni, da se morajo Komisija in države članice zelo hitro odzvati na potrebo po strateški politiki v letalskem sektorju. Ta politika bi vključevala izvajanje konkretnih ukrepov na ravni EU in regij z močno letalsko dejavnostjo za boljše predvidevanje prihodnjih sprememb in čim manjše socialne učinke. Komisija in države članice bi morale, kot priporočajo socialni partnerji, omogočiti vzpostavitev odbora za socialni dialog na ravni evropskega letalskega sektorja.

Drugi del – Utemeljitev

5.   Ozadje

5.1   Analitiki so leta 2007 napovedali, da se bo v prihodnjih dvajsetih letih letalski promet več kot podvojil s povprečno rastjo 6 % na leto (leta 2025 pričakujejo 5 milijard potnikov v primerjavi z 2 milijardama leta 2006). Za to napovedano povečanje prometa so napovedi o naročilih novih letal (z več kot 90 sedeži) v naslednjih dvajsetih letih optimistične in se gibljejo med 22 600 (vir: Airbus) in 23 600 (vir: Boeing) letali.

5.2   Ta proces naj bi spodbujala vedno večja liberalizacija letalskega prometa, eksplozija povpraševanja v hitro razvijajočih se državah (v Aziji, na Pacifiku in Srednjem vzhodu) in od leta 2007 ponovno dober finančni položaj letalskih družb.

27. septembra 2007 je skupščina EESO odobrila posvetovalni komisiji za spremembe v industriji (CCMI) pripravo mnenja na lastno pobudo o prihodnosti letalske industrije v Evropi (brez sektorjev vojaške letalske industrije, helikopterjev, vzdrževanja itd.).

5.3.1   Glavni razlog, ki je Odbor spodbudil k pripravi tega mnenja, je ključni pomen letalske industrije za celotno evropsko industrijo zaradi vloge, ki jo ima v proizvodnji, izvozu, zaposlovanju ter naložbah v raziskave in razvoj. Poleg tega deluje kot gonilo cele vrste industrij (podizvajalcev in posledičnih dejavnosti, kot je npr. vzdrževanje letal) in dejavnik večje dinamičnosti celotnih regij. Pomembno je tudi, da je ta industrija nosilka evropske dodane vrednosti in dokaz za to, da se lahko Evropa po zaslugi skupnih prizadevanj primerja z drugimi svetovnimi konkurenti, zlasti z ZDA.

5.3.2   Izkušnje, ki jih je CCMI pridobila ob pripravi mnenja o razvoju vrednostne in dobavne verige v evropskem in svetovnem okviru (7), so uporabne za izvedbo analize letalske industrije, ki je v tem pogledu zelo kompleksen sektor.

Poleg tega grozijo rasti letalske industrije nova tveganja, ki lahko povzročijo nove težave:

5.4.1   Močna odvisnost proizvajalcev od trgov hitro razvijajočih se držav lahko vodi do tega, da ima nenapovedan zastoj rasti v azijskih državah (ne le na Kitajskem in v Indiji) takojšen in zelo negativen učinek na celoten sektor.

5.4.2   Zelo spremenjeni odnosi med naročniki in ponudniki opreme ter stalna prestrukturiranja, ki jih izvajajo naročniki, so porušili ravnovesje v sektorju. Danes je težko ocenjevati posledice večjih finančnih tveganj za prvovrstne dobavitelje opreme pod pritiskom naročnikov v okviru dogovorov o delitvi tveganja.

5.4.3   Tako na nacionalni kot na evropski ravni ni dovolj finančnih sredstev za razvoj novih tehnologij. Sredstva bi bilo treba nameniti tudi za temeljne raziskave na področju poslovne strategije in strategije inovacij.

5.4.4   Usmeritev v uporabo kompozitnega materiala zahteva celotno reorganizacijo verige (odprodaja gradbišč Airbusa itd.), še preden je ta tehnologija dovolj uveljavljena; glej na primer vsesplošno uporabo kompozitnih materialov za letalo Boeing 787, za katerega je že več kot 800 naročil, čeprav uporaba letala še ni bila dovoljena.

5.4.5   Vrednost eura se je v primerjavi z ameriškim dolarjem od leta 2000 do 2007 povečala za 48 % (ali celo za 66 %, če upoštevamo povprečno menjalno vrednost v prvih osmih mesecih leta 2008). Če se bo ta trend ki se je trenutno ustavil, ponovno začel ali se stopnjeval, bi bil lahko Airbus prisiljen začeti z novim varčevalnim načrtom (kot je že večkrat poudaril predsednik Airbusa, znižanje vrednosti dolarja za 10 centov stane letalskega proizvajalca milijardo eurov), ki bi imel dramatične posledice za podizvajalce, od katerih mnogi nimajo dovolj sredstev za kritje, kar bi imelo za posledico vedno več selitev podjetij, s katastrofalnim socialnim in političnim učinkom.

5.4.6   Tehnične težave Airbusa A380 in Airbusa A400M, pa tudi Boeinga 787, ter njihove neposredne posledice, dovolj zgovorno pričajo o težavah, ki jih imajo proizvajalci z obvladovanjem novih letal.

5.4.7   V tem trenutku je težko predvideti učinke mednarodne krize. Znižanje cen nafte je lahko – vsaj kratkoročno – ugodno za letalske družbe, toda po drugi strani ima lahko negativen učinek na mednarodni turizem in posledično na povpraševanje po potovanjih.

5.5   Ne glede na možen razvoj letalskega prevoza in kljub njegovi trenutni rasti je gospodarski in socialni učinek sedanje in prihodnje reorganizacije tega sektorja v Evropi resničen in obstaja resna nevarnost vse večje deindustrializacije sektorja evropskega letalskega prometa.

5.6   Ta deindustrializacija lahko prinaša velike nevarnosti, kot so izguba ključnih znanj in vodilnega položaja Evrope na svetovni ravni zaradi nezmožnosti izvajanja potrebnih naložb za razvoj novih ključnih tehnologij, izginotje številnih podizvajalcev v Evropi in množična izguba delovnih mest.

6.   Glavni cilji in izzivi evropske letalske industrije

6.1   Odbor meni, da sta osrednji vprašanji, ki se nanašata na sektor, ohranitev konkurenčnosti in izboljšanje njegove javne podobe.

6.2   Novi akterji težko vstopijo v letalski industrijski sektor, doseči vodilni položaj pa je postalo skorajda nemogoče. Na svetovni ravni obstajata le dva letalska proizvajalca letal z več kot 100 sedeži: Airbus in Boeing. Tehnologije, znanja ali infrastrukturo, ki se dokončno izgubijo, je izjemno težko ponovno oživiti.

Evropa mora zato zagotoviti, da države s priznano tradicijo letalskega sektorja:

6.3.1   ohranjajo in izpopolnjujejo svoja znanja, predvsem z osredotočanjem na visoke tehnologije in s sodelovanjem pri oblikovanju evropske mreže podizvajalcev, ki bi lahko učinkovito podpirala velike naročnike, kot so Airbus, SAAB, ATR itd.,

6.3.2   dobijo pomembnejšo vlogo v razvoju partnerstev z raziskovalnim sektorjem (univerzami, visokimi šolami, državnimi laboratoriji itd.) na področju temeljnih raziskav.

6.4   Evropa si ne more več zatiskati oči pred tesnimi vezmi, ki obstajajo v ZDA med vojaškimi in civilnimi raziskavami. Boeing je kljub zamudi v programu za B787 prejel finančna sredstva Nase in Darpe za razvoj tehnološkega preskoka, ki ga predstavlja prehod na kompozitne strukture. Odbor zato meni, da je treba okrepiti usklajevanja med Evropsko komisijo in Evropsko obrambno agencijo (EDA) s ciljem spodbujanja razvoja novih tehnologij z dvojno (civilno in vojaško) rabo v letalski industriji.

6.5   Letalska industrija ne more prezreti uredbe REACH (Uredba (ES) 1907/2006), ki sta jo Evropski parlament in Svet sprejela 18. decembra 2006 in ki velja od 1. junija 2007. Na podlagi te uredbe bi morala biti možna evalvacija, avtorizacija in potencialno tudi omejevanje približno 30 000 snovi v velikih količinah na evropskem trgu. Kljub temu je bilo v zadnjih tednih očitno vseh 100 000„obstoječih snovi“ predhodno registriranih. To bo povečalo nevarnost prekinitve dobave, zlasti v primeru ocenjevanja snovi, uporabljenih v kompleksnih ali kompozitnih materialih. EU mora zato nujno podpirati podjetja v polih konkurenčnosti in z močno kompozitno dejavnostjo, ki ocenjujejo tveganja posameznih sestavin kompozitnih materialov. V tem okviru lahko Komisija in države članice pomagajo evropski industriji letalskega prometa doseči okoljske cilje.

6.6   EU se je zavezala, da bo zmanjšala emisije CO2, hrup in porabo goriva (tudi s spodbujanjem uporabe biogoriv). Zato mora Komisija industriji, vključno z MSP, zagotoviti potrebni okvir za hitro in usklajeno izvajanje skupne tehnološke pobude „Clean Sky“.

Na področju letov na kratkih razdaljah mora Evropa v pravem času predvideti program za raziskave in razvoj, usmerjen v letala te vrste, da bo laže nadomestiti Airbus A320 z NSR (8), ne da evropska industrija ponovi napako, storjeno pri Airbusu A350. To je treba izvesti takoj, saj se bližajo ključne industrijske spremembe na področju letal z enim prehodom in več kot 100 sedeži.

6.7.1   V naslednjih desetih letih bi moralo biti dejansko konec „duopola“ Boeing-Airbus v tem strateškem sektorju, ki predstavlja približno 65 % od 29 400 novih letal, ki jih bo treba izdelati do leta 2027 (okoli 19 160 letal) (9), toda le 40 % z vidika vrednosti, kar je znak povečane konkurence in močnega cenovnega pritiska na ta tip letal.

6.7.2   V letih 2015–2020 bodo po vsej verjetnosti postali konkurenčni novi tržni akterji, kot so nedavno združeni Avic 1+2 (Kitajska), Suhoj (Rusija), Bombardier (Kanada) in Embraer (Brazilija). Evropa v cenovni vojni v tem sektorju najbrž ne bo zmagala, vendar lahko svoj položaj reši z ohranitvijo svoje tehnološke prednosti na podlagi inovacij.

Regionalni letalski promet se vsako leto poveča za 8 %. Naročila so dosegla vrh leta 2007, tako na področju reaktivnih letal za regionalne polete (regional jets, RJ) kot turbopropelerskih letal (za katera so se naročila podvojila). Ob upoštevanju sedanjih okoliščin (rastočih cen goriva in finančne krize) naj bi se uspeh turbopropelerskih letal še nadaljeval in privedel do možnega prenosa tržnih deležev s trga reaktivnih letal za regionalne polete na trg turbopropelerskih letal. Kljub temu bi se morala rast trga RJ nadaljevati, saj je povpraševanje v tej kategoriji močno in bo z novimi serijami letal, kot je Bombardier serije C, in novimi proizvajalci, kot sta Suhoj in Avic, verjetno prevzelo del tega področja proizvajalcema Boeing in Airbus.

6.8.1   Evropski sektor regionalne letalske industrije si je močno opomogel s pomočjo letal ATR in varčevanja z gorivom, ki ga omogočajo. Letalski trg se razvija tudi v smeri letal RJ, ki so v nasprotju z omejeno konkurenčnostjo sektorja LCA (large civil aircraft; „duopol“ Airbus-Boeing) v veliki konkurenci z vodilnima proizvajalcema Bombardier (Kanada) in Embraer (Brazilija), ki jim z nekoliko zamika sledijo ATR in drugi nacionalni akterji (npr. Japonska, Rusija in Kitajska).

6.8.2   V sektorju RJ bi Evropa lahko z letalom SuperJet International znova osvojila vodilni položaj, ki ga je skoraj izgubila. Mešana družba, v kateri ima Alenia Aeronautica (Italija) 51-odstotni delež, Suhoj (Sukhoi Aircraft, Rusija) pa 49-odstotnega, razvija industrijski program reaktivnih letal za regionalne polete s 75 do 100 sedeži in je otipljiv primer dobre prakse za ponovni zagon evropske proizvodnje reaktivnih letal za regionalne polete, ki je dobro prilagojena nihanjem cen nafte v današnjem gospodarskem položaju.

6.8.3   Ta program temelji na najboljših znanjih na evropski in svetovni ravni, predvsem na podlagi partnerstev s pomembnimi francoskimi dobavitelji (Thales in Safran zagotavljata več kot 30 % vrednosti letala), pa tudi z drugimi evropskimi dobavitelji, kot so Liebherr (Nemčija) in Intertechnique (Francija), tujimi dobavitelji, kot je Honeywell (Nemčija), in mednarodnimi centri odličnosti, npr. v Indiji.

6.9   Letalska industrija je jabolko spora med Evropo in ZDA. Financiranje civilnih dejavnosti ameriškega letalskega sektorja z vojaškimi pogodbami bi lahko obravnavali kot prikrito javno subvencioniranje, kar dejansko izkrivlja konkurenco. Do pred nekaj meseci je to dejstvo še povečevala šibkost dolarja. Podpora EU in nacionalnih institucij v obliki vračljivih predplačil ipd. ni le v skladu s sporazumom med EU in ZDA o trgovini na področju velikih civilnih letal (LCA), temveč je tudi pregleden instrument – ki spoštuje tržna pravila – za financiranje razvoja novih programov.

Glede na nihanje razmerja med dolarjem in eurom je nesmiselno, da veliki naročniki (Airbus) plačujejo svoje podizvajalce v dolarjih in s tem nanje prenesejo tveganje menjalnega tečaja, saj ima EADS, krovna družba Airbusa, neprimerno večjo sposobnost kritja valutnih tveganj kot njeni podizvajalci. Ti naročniki skušajo tudi prenesti finančna in tehnološka tveganja novih programov na prvovrstne in drugovrstne podizvajalce.

6.10.1   Ali v tem okviru lahko predvidimo oblikovanje aktivnih partnerstev med naročniki in podizvajalci? Partnerstva bi lahko bila različnih vrst. Razmisliti bi bilo treba o možnostih delitve tveganja (Risk Sharing) in delovnem svežnju (Work Package). Partnerstva morajo upoštevati tudi področje raziskav in razvoja. Naročnik mora kriti celoto stroškov uporabnih raziskav najvišje stopnje, MSP in MSI pa bi prispevali k procesu industrijskih raziskav.

6.10.2   Drugo dejavno partnerstvo bi lahko vključevalo oskrbo podjetij z surovinami. Vemo, da Airbus kupuje titan in ga prodaja svojim podizvajalcem po visokih cenah. Nedvomno bi bilo primerno, da bi naročniki sodelovali pri skupnem nakupu surovin. Ena od možnosti, o kateri bi lahko razmislili, je, da bi podizvajalci MSP in MSI vzpostavili mehanizem za skupno oskrbo z surovinami, s čimer bi znižali stroške oskrbe.

Danes so MSP in MSI precej odvisni od enega glavnega letalskega naročnika (npr. Airbusa). V mnogih primerih je ta odvisnost okoli 70-odstotna, zlasti v sektorjih strojništva, metalurgije in elektronskih sestavnih delov, v storitvenem sektorju pa je okoli 67-odstotna (10).

6.11.1   Zato je izjemno pomembno, da MSP in MSI predvsem za zmanjševanje cikličnih učinkov letalskega sektorja razširijo svoje dejavnosti na druge sektorje ter se oprejo na največje evropske prednosti. Vendar se morajo pri tem znati dobro prilagajati, da se lahko uveljavijo na področjih dejavnosti, ki v osnovi niso njihova. Znati bodo morali obvladovati tudi več vrst dejavnosti na podlagi razporejanja finančnih in človeških virov. To pomeni, da bi morali imeti MSP in MSI dostop do regionalnih, nacionalnih in/ali evropskih finančnih sredstev za razvoj, upravljanje in industrijsko izvajanje dejavnosti diverzifikacije ter da bi naročnik moral sodelovati v postopku diverzifikacije in zagotavljati potrebna znanja na različnih področjih.

6.11.2   To seveda povzroča težave v zvezi z ustanavljanjem neodvisnih podjetij (spin out) v takšni ali drugačni obliki. Primer za to je npr. regija Akvitanija, v kateri je podjetje, ki je prej pripadalo Aérospatiale, razvilo tehnologijo gorilnikov plazma, ki jih trži podjetje Europlasma.

Vse spremembe v industriji zahtevajo veliko finančnih sredstev, zato potrebujejo podjetja podporo javnih – nacionalnih ali evropskih – oblasti. EU mora v tem duhu in s spoštovanjem pravil, ki jih je določila STO, upoštevati nihanje dolarja. Kako lahko EU pomaga zmanjšati finančno tveganje v letalskem sektorju, povezano z menjalnim tečajem euro-dolar? Prenos tveganja menjalnega tečaja na podizvajalce ne more biti splošno zadovoljiva rešitev, saj je Evropa zaradi razmerja med dolarjem in eurom kljub vsemu v slabšem konkurenčnem položaju, predvsem glede na ZDA.

6.12.1   Zanimiv primer je regija Srednji Pireneji. Leta 2000, ob zagonu Airbusa A380, je regija začela izvajati načrt ADER (Action Plan for the Development of Regional Enterprises) za podporo podizvajalcev letalskih družb MSP in MSI. Pobuda je prinesla zanimive rezultate in se bo še naprej izvajala za zagotavljanje pomoči MSP in MSI pri prilagajanju na Airbusov načrt POWER8.

6.12.2   Novi program, ADER II, bo na podlagi izbire po primerih zagotovil podporo združevanju podjetij, povečevanju tehnoloških zmogljivosti, vstopanju podjetij na nove trge, združevanju sredstev za nakup osnovnih surovin itd.

Globalizacija letalske dejavnosti ima velik učinek na plače in na delovna mesta. Za obvladovanje tega je treba okrepiti in podpreti spodbude na področju raziskav in izobraževanja, kar bo spodbudilo ustvarjanje delovnih mest. Eno od možnih izhodišč bi lahko bila načrtna politika zaposlovanja in pridobivanja kvalifikacij.

6.13.1   Načrtna politika zaposlovanja in pridobivanja kvalifikacij mora predvidevati spremembe v prihodnosti. Zaposlenim mora omogočiti boljše obvladovanje negotovosti v zvezi s prihodnostjo in razvijanje dolgoročnih projektov, osmisliti mora njihovo delo, jim omogočati razvoj njihove poklicne poti ter zavzeto vključitev v podjetje, pri tem pa upoštevati njihove potrebe in želje. Podjetjem mora omogočiti prilagajanje na spremembe in na konkurenco.

6.13.2   Ta politika mora biti tudi del resničnega okvira poklicev in kvalifikacij z zelo dolgoročnimi cilji (30 let). Njen cilj mora biti določitev potreb na področju usposabljanja in razvijanja znanj, ki bi jih bilo treba srednjeročno vključiti v ponudbo začetnega in stalnega usposabljanja z vidika industrije, pa tudi učiteljev in predstavnikov zaposlenih. Vključili bi jo lahko v razpravo o območjih z zaposlitvenimi možnostmi.

Ohranitev letalskega sektorja na visoki tehnološki in strokovni ravni pomeni, da mora biti ta industrija sposobna zaposlovati osebje z visoko ravnijo začetne usposobljenosti na področjih, ki se šele razvijajo, kot so kompozitni materiali ali okolje. Poleg tega je treba razviti tudi druga področja, kot so obvladovanje hudih industrijskih nesreč, novi materiali, čisti pogon itd.

6.14.1   Izobraževalni programi ne bi smeli biti namenjeni le uradnikom, temveč tudi delavcem, ki se jih že predolgo drži slab sloves in jih večina evropskih izobraževalnih sistemov zapostavlja, čeprav imajo delavci pomembno vlogo pri konkurenčnosti evropske letalske industrije.

6.14.2   Začetno izobraževanje bi moralo vključevati tudi prakso na podlagi sporazumov med šolami, univerzami ali fizičnimi poklici in podjetji. Stalno poklicno usposabljanje bi moralo omogočiti preusmeritve v povsem drugo smer in za osebe z zelo nizkimi kvalifikacijami. Toda najprej mora biti to temeljni in konkreten instrument v okviru izvajanja strateškega načrta za zmanjšanje razlik, ki lahko obstajajo med sedanjimi viri in prihodnjimi potrebami. Splošneje gledano bi moral vsak evropski zaposleni vse življenje imeti dostop do minimalne ravni usposabljanja.

6.15   Za vse instrumente, ne glede na njihovo naravo, je potrebna čim višja raven posvetovanja med vodstvom podjetij in predstavniki delavcev. To posvetovanje na nacionalni ravni pogosto obstaja, vendar ga je treba razširiti na evropsko raven. Prvi korak je bil storjen z izvajanjem Direktive 94/45/ES o ustanovitvi Evropskega sveta delavcev v družbah, ki poslujejo na območju Skupnosti. Ker vodstva podjetij določajo svoje strategije na evropski ravni, so evropski sveti delavcev edino primerno telo za zbiranje informacij na ustrezni ravni in oceno stanja pred vsakim pogajanjem. Komisija in države članice bi morale omogočiti vzpostavitev odbora za socialni dialog na ravni evropskega letalskega sektorja.

7.   Predlogi za prihodnja mnenja

7.1   Letalski sektor je tako kompleksen, da je v tem mnenju nemogoče proučiti vse njegove vidike. Komisija CCMI bi morala zato brez odlašanja predvideti pripravo prihodnjih mnenj na to temo.

7.2   Ta mnenja bi lahko obravnavala naslednja področja:

—	vojaško letalstvo;

—	vojaški in civilni helikopterji;

—	vzdrževanje letal;

—	vojaška in civilna letalska avionika, vključno z zelo izpopolnjenimi oborožitvenimi sistemi;

—	novi najsodobnejši postopki, standardi in oprema za pristajanje letal v nujnih primerih.

---

(1)  „Če želimo zmanjšati razkorak med EU in njenimi glavnimi konkurenti, je treba močno spodbujati splošna prizadevanja na področju raziskav in razvoja ter inovacij v Evropski uniji ter posebej poudariti najsodobnejše tehnologije.“

(2)  Vrednost eura se je od leta 2000 do 2007 v primerjavi z ameriškim dolarjem povečala za 48 % (ali celo za 66 %, če upoštevamo povprečno menjalno vrednost v prvih osmih mesecih leta 2008); če se bo ta rast, ki se je trenutno ustavila, nadaljevala (ali celo okrepila), bi bil lahko Airbus prisiljen opustiti načrt prestrukturiranja Power 8 (pripravljen na osnovi maksimalne paritete €/$ 1,37) in uvesti nove ukrepe za varčevanje, kar bi lahko imelo katastrofalne socialne in politične posledice.

(3)  Z izrazom „papy boom“ v Franciji označujejo pojav, da se bo v obdobju od leta 2000 do 2020 v razvitih državah upokojilo zelo veliko ljudi. Ta pojav je logična in predvidljiva posledica povojnega „baby booma“ in sedanjega upadanjarodnosti, ki povzroča demografsko staranje. Gospodarstvo bo ta pojav močno občutilo; povečali se bodo stroški zdravstvenih storitev in pokojnin, število aktivnega prebivalstva pa se bo zmanjšalo.

(4)  Pobuda Skupnosti za organizacijo letalskega prostora in storitev letalskega prometa na vseevropski ravni za boljše upravljanje letalskega prometa in zagotavljanje enake in visoke ravni varnosti v evropskem zračnem prostoru.

(5)  ATR je leta 2004 dobil 12 naročil, leta 2007 pa 113 (vir: ATR).

(6)  Regional Jet: letalo za prevoz potnikov z manj kot 100 sedeži (ki bo s časom zamenjal sektor letal z enim prehodom „na kratke razdalje“).

(7)  Mnenje CESE,UL C 168, 20.7.2007, str. 1.

(8)  New Short Range.

(9)  Vir: Boeing Forecast 2008–2027.

(10)  Vir: Insee, dosje št. 138, marec 2007.

---

28.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/57

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o „razvoju trgovine na drobno ter vplivu na dobavitelje in potrošnike“

(2009/C 175/10)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 27. septembra 2008 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Razvoj trgovine na drobno ter vpliv na dobavitelje in potrošnike.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 18. novembra 2008. Poročevalka je bila ga. SHARMA, soporočevalec pa g. ROHDE.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 3. decembra) s 136 glasovi za, 21 glasovi proti in 20 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi, priporočila in predlogi

1.1   Velika maloprodajna podjetja imajo v Evropi pomembno vlogo zaradi svojega finančnega prispevka h gospodarstvu, ustvarjanja delovnih mest in raznolike ponudbe za potrošnike. Pred kratkim so se pojavili dokazi in trditve o učinku te rasti. V tem mnenju so v kontekstu lizbonske strategije in njenih ciljev o konkurenčnosti, rasti ter več in boljših delovnih mestih opredeljena specifična področja, na katerih bi morali zagotoviti boljšo transparentnost in ustrezno skrbnost v trgovini na drobno ter zaščito trgovcev na drobno, dobaviteljev, zaposlenih in potrošnikov.

1.2   Generalna direktorata za notranji trg in podjetništvo Evropske komisije trenutno opravljata raziskovalne študije o razvoju velikih maloprodajnih podjetij; preučujeta zlasti marže, dolžino in akterje dobavne verige ter na splošno trgovino na drobno. Generalni direktorat za zaposlovanje bo preučil, katere sposobnosti in znanje bodo potrebni do leta 2020. Odbor ponuja Komisiji pomoč, kjer bo to mogoče.

1.3   Odbor v nadaljevanju predlaga ukrepe, ki ob upoštevanju trajnosti ohranjajo rast ter zagotavljajo zdravo konkurenco trgovcem na drobno in dobaviteljem, ščitijo zaposlene in poleg tega dolgoročno koristijo potrošnikom.

1.4   EESO bo še naprej spremljal razvoj velikih maloprodajnih podjetij, pri tem pa bo še posebej analiziral njihov razvoj v manjših evropskih državah in v sektorjih, ki jih obstoječa študija ne obravnava, na primer v sektorju gospodinjskih aparatov.

1.5   Iz raziskave, ki jo je naročil EESO (1), je jasno, da v živilskem in oblačilnem sektorju Zahodne Evrope ter drugih sektorjih, kot so prodaja tehničnega in gradbenega materiala za dom, šport, prosti čas in kultura, obstaja velika koncentracija velikih maloprodajnih podjetij. To pa ni v prvi vrsti rezultat združitev, prevzemov in nakupov podjetij v tem sektorju. Čeprav so se v zadnjih letih pojavili veliki mednarodni trgovci na drobno, je trgovina na drobno v glavnem še vedno osredotočena na nacionalno raven.

1.6   Rast in uspeh trgovine na drobno sta za evropsko gospodarstvo pozitivna. Številni trgovci na drobno, ki so bili prej MSP, so – da bi dosegli uspeh – postali učinkovitejši, konkurenčnejši, produktivnejši in so se pričeli bolje odzivati na potrebe potrošnikov. Rast beležijo tako zasebni podjetniški modeli kot tudi zadruge in modeli socialnega gospodarstva. Mnoga evropska podjetja so danes uspešna svetovna podjetja z novimi poslovnimi enotami na Kitajskem, Daljnem Vzhodu, v ZDA in Rusiji. Najuspešnejša podjetja lahko zaradi moči na domačem trgu izvažajo svoje poslovne modele na nekatere najtežavnejše maloprodajne trge na svetu, kar zelo koristi delojemalcem, delničarjem in tudi potrošnikom v Evropi, ki imajo tako na voljo večjo izbiro izdelkov po konkurenčnih cenah.

1.7   Trgovina na drobno je dinamičen, inovativen in konkurenčen sektor, ki v raziskavah nacionalnih organov za konkurenco vedno znova dokazuje svojo dinamičnost in konkurenčnost (2). Pomembno je, da se tržni uspeh ne kaznuje, razen v primeru praks, ki so v nasprotju z dokončnim oblikovanjem notranjega trga, zlasti če obstajajo jasni dokazi o zlorabi tržne moči ali škodovanju potrošnikom, ki pomenita kršitev člena 81 Pogodbe ES. Konkurenčen trg je učinkovito sredstvo za zaščito potrošnikov in njegovo učinkovito delovanje prinaša še dodatne koristi. Na prostem in pravičnem trgu trgovci na drobno tekmujejo na podlagi opravljanja storitev, kakovosti proizvodov ter razmerja med ceno in vrednostjo.

1.8   Čeprav je povsem razumljivo, da v gospodarski skupnosti 27 držav članic obstajajo razlike in razhajanja, Odbor meni, da je za zagotovitev vloge trgovine kot univerzalne storitve treba doseči sodelovanje ali celo usklajevanje na evropski ravni. Ta pristop bi lahko uresničili z oblikovanjem bolj usklajenega evropskega instrumenta za merjenje in sledljivost poslovnih dejavnosti in s tem za boljše spodbujanje njihovega razvoja.

1.9   EESO za zagotovitev preglednosti operativnih postopkov med dobavitelji in velikimi maloprodajnimi podjetji priporoča nadaljevanje razprave o tem, ali ima prostovoljni kodeks ravnanja, ki ureja odnose med trgovci na drobno in dobavitelji na nacionalni ravni, dodano vrednost in ali je v skladu s konkurenčnim pravom EU, ter jasno in pregledno analizo dobavne verige, v kateri so poleg primarnih dobaviteljev in velikih maloprodajnih podjetij še številni drugi akterji.

1.10   Na nacionalni ravni bi lahko oblikovali samoregulativen prostovoljni kodeks ravnanja, ki bi se opiral na pisne pogodbe med trgovci na drobno in dobavitelji ter obsegal transakcije v celotni dobavni verigi – „od vil do vilic“.

1.11   Ta kodeks bi moral poleg tega omogočiti, da bi imelo večje število srednjih in celo malih podjetij ali domačih obrti na področju proizvodnje in storitev že z minimalnimi jamstvi dostop do velikih maloprodajnih podjetij.

1.12   Kodeks bi omogočil in ohranil trenutno prilagodljivost trgovanja in pogajanj ter prilagajanje nenadnim spremembam razmer (npr. inflaciji ali cenam nafte), kar bi koristilo dobaviteljem in trgovcem na drobno, hkrati pa bi velikim maloprodajnim podjetjem in/ali velikim dobaviteljem onemogočilo izvajanje pritiska ali zlorabe.

1.13   Ta kodeks bi lahko določal naslednje:

—	standardizirane pogoje poslovanja med trgovci na drobno in dobavitelji, ki bi določali tudi rok za obvestilo o spremembah pogojev poslovanja, vključno s prekinitvijo pogodbe, preden bi te spremembe lahko začele veljati;

—	dogovorjenih cen ni mogoče naknadno zniževati z izvajanjem pritiska;

—	z izvajanjem pritiska ni dovoljeno zahtevati prevzema obveznosti za kritje stroškov trženja ali prodajnih stroškov nad zneskom, ki je bil določen v pogodbi;

—	dobavitelji ne plačujejo kompenzacijskih plačil za izgube dobička trgovcev na drobno, razen če je to določeno in dogovorjeno vnaprej ali če dobavitelj ni dobavil naročene količine;

—	neprodano blago se ne vrača, razen če obstajajo posebni razlogi, ki so določeni s pogodbo;

—	ni plačil za izgubo, malomarnost ali pomanjkljivosti, ki presegajo obveznosti, ki so bile jasno določene v pogodbi;

—	ni pavšalnih plačil za zagotovitev naročil ali položaja; vsa plačila v zvezi z oglaševanjem morajo biti jasna in pregledna;

—	obe strani se morata vnaprej dogovoriti o vsakem oglaševanju, določiti jasen rok za obveščanje o svojih dogovorih in v pisni obliki pripraviti pregledne pogoje oglaševanja;

—	napačna predvidevanja trgovca na drobno se ne smejo prenesti na dobavitelja, niti v času oglaševanja; če so bila predvidevanja oblikovana v sodelovanju z dobaviteljem, je treba pogoje zapisati;

—	proizvajalci in trgovci na drobno morajo zagotavljati, da so lastnosti in proizvodni pogoji prodajanih proizvodov, zlasti uvoženih, v skladu s pričakovanji potrošnikov;

—	dobavitelja je treba v skladu s pogodbenimi pogoji pisno obvestiti o postopku pritožb strank.

1.14   Kodeks morajo poznati vsi zaposleni maloprodajnega podjetja v nabavi in vodstvu. Poleg tega bi morala maloprodajna podjetja imenovati lastno odgovorno osebo za upoštevanje kodeksa, ki bi vodila evidenco pogodb z dobavitelji ter jih avtomatično obveščala o spremembah določb v pogodbi.

1.15   EESO tudi priporoča, da se na nacionalni ravni imenuje posrednik za reševanje sporov, ocenjevanje in spremljanje izvajanja kodeksa, ki bo pooblaščen za zbiranje informacij vseh udeleženih in bo proaktivno preiskoval kršitve kodeksa. Ta predlog je v skladu s priporočili EESO v zvezi z.

1.16   Evropsko zakonodajo na področju trgovine je treba učinkovito izvajati. Vendar je treba zlasti spremeniti plačilne pogoje, da bo določen čim daljši rok plačila. Čeprav zakonodaja že obstaja, so bile pri prenosu v nacionalne zakonodaje dosežene le minimalne uskladitve ali pa so se uporabljale klavzule o izvzetju.

1.17   Pristojne vladne službe bi morale za prošnje za načrtovanje velikih maloprodajnih podjetij oblikovati „preskus konkurenčnosti“, kot sta „preverjanje potreb“ in politika lokalnih oblasti za „dajanje prednosti mestnim središčem“, s katerim bi ocenile dejansko lokalno konkurenco med različnimi oblikami trgovine na drobno, trenutno namembnost zemljišč, infrastrukturo in koristi za skupnost ter tako poskrbele za rešitev pomislekov glede obstoječe in prihodnje raznolikosti maloprodajne ponudbe ter glede neizogibnega sobivanja lokalnih trgovcev, velikih maloprodajnih podjetij in nakupovalnih središč v urbanih območjih.

1.18   Maloprodajna podjetja v glavnem obstajajo na nacionalni ravni, zato bi bilo treba za zagotovitev učinkovitega izvajanja kodeksa določiti javni organ (npr. nacionalni organi za konkurenco), ki bi v rednih presledkih pregledoval poročila varuha človekovih pravic o dvomljivih praksah. Tako bi lahko ta javni organ zahteval podatke neposredno od trgovcev na drobno oziroma dobaviteljev ter imel na razpolago osnovno analizo in poročilo o napredku v tem sektorju. V primeru ponavljajočih se pritožb bi lahko pripravili zakonodajo za obravnavo problema. Ta javni organ bi bilo treba poleg tega spodbujati, da vse udeležene v dobavni verigi seznanja z uporabo in koristmi takšnega kodeksa ravnanja ter da ga izvaja.

1.19   Države članice naj ustvarjajo okolje, ki bo omogočalo visoko raven konkurenčnosti med trgovci na drobno, ne da bi s tem škodile vzdrževanju potrebnega ravnovesja med različnimi sektorji in varstvu urbanističnega razvoja, kar bo prineslo koristi potrošnikom v obliki znižanih cen in večje izbire.

2.   Utemeljitev

2.1   CCMI spodbuja koordinacijo in skladnost ukrepov Skupnosti v zvezi s poglavitnimi spremembami v industriji v okviru razširjene Evrope ter se zavzema za ravnovesje med potrebo po družbeno sprejemljivih spremembah in ohranjanjem konkurenčne prednosti evropske industrije.

2.2   Pred kratkim so se začeli pojavljati dokazi o rasti sektorja velikih maloprodajnih podjetij in njenem učinku na družbo. V tem mnenju bodo v kontekstu lizbonske strategije in njenih ciljev o konkurenčnosti, rasti ter več in boljših delovnih mestih opredeljena specifična področja v celotni dobavni verigi vse do potrošnikov, na katerih so potrebni intervencije ali mehanizmi EU.

2.3   EESO je za pripravo mnenja naročil študijo, katere rezultat bi bila opredelitev velikih maloprodajnih podjetij (glej prilogo 1, študija London Economics). Vendar so, kot je zapisano v študiji, parametri vsakega poskusa opredelitve dali različne rezultate. Zaradi številnih trgovcev na drobno, ki presegajo opredelitev MSP, in pomanjkanja statističnih podatkov zlasti v novih državah članicah so bile za namene tega mnenja uporabljene „zbirne opredelitve“. Velika maloprodajna podjetja so podjetja z več kot 5-odstotnim tržnim deležem ali prometom, višjim od 200 milijonov EUR, ki imajo 250 ali več zaposlenih. Koristna je tudi analiza petih največjih podjetij na vsakem trgu ter ugotovitev, ali gre za zasebni ali javni poslovni model.

2.4   Študija je osredotočena na živilski in oblačilni sektor osmih evropskih držav – Združenega kraljestva, Francije, Nemčije, Španije, Italije, Romunije, Poljske in Češke. Koncentracija velikih maloprodajnih podjetij je očitna tudi v drugih sektorjih, kot so prodaja tehničnega in gradbenega materiala za dom, elektronika, prosti čas in kultura, ki pa v tem poročilu niso obravnavani. Analiza v tem mnenju temelji na statističnih podatkih (3). Različni sektorji na dobavni verigi, vključno z delodajalci in potrošniki, so opravili številne dodatne študije, na katere se sklicujemo v mnenju, da bi prikazali težave pri pridobivanju stvarnih dokazov in obseg že opravljenih raziskav (4).

2.5   Velika maloprodajna podjetja v EU zaradi pestrosti svoje ponudbe privlačijo več strank. Po podatkih iz leta 2005 imajo Carrefour (Francija), Metro Group (Nemčija), Tesco (Združeno kraljestvo) in Rewe (Nemčija) največje tržne deleže v Zahodni, Srednji in Vzhodni Evropi. Leta 2005 je bilo več kot 70 % trga živil v Nemčiji, Franciji, na Irskem in Švedskem v rokah petih največjih maloprodajnih podjetij.

2.6   Številna velika maloprodajna podjetja, vključno z zadrugami in maloprodajnimi podjetji, ki temeljijo na modelu socialne ekonomije, so začela kot MSP, zato bi se lahko iz njihove izjemne rasti marsičesa naučili. Vsa so na področju konkurenčnosti, zaposlovanja in rasti znatno prispevala k lizbonski strategiji. Velika maloprodajna podjetja podpirata močna in pogosto zgoščena trgovina na debelo in predelovalni sektor. Pritisk prevladujočih dobaviteljev vpliva na marže trgovcev na drobno ter konkurenčnost malih in srednje velikih dobaviteljev. Pričakuje se, da bodo ugotovitve študije Evropske komisije o maloprodajnem trgu na voljo v prihodnjih nekaj letih. Generalna direktorata za notranji trg in podjetništvo se bosta osredotočala na dolžino dobavne verige in število udeležencev v njej ter na splošno na porazdelitev dobička v trgovini na drobno.

2.7   Rast in spremembe v trgovini na drobno, kot je pojav specializiranih trgovin v oblačilnem sektorju, močno vplivajo na podjetja, med drugim tudi na MSP, zasebnike, delavce, dobavitelje in potrošnike. Mnenje na lastno pobudo posvetovalne komisije CCMI obravnava objektivne podatke o razvoju sektorja velikih maloprodajnih podjetij v zadnjih petih letih, pri čemer je osredotočeno na velika evropska maloprodajna podjetja, zlasti v živilskem (prehrambenem) in oblačilnem sektorju.

2.8   Pregled trenutnih razmer v živilskem in oblačilnem sektorju:

—

Maloprodaja hrane je leta 2006 znašala 754 milijard EUR (5) in je v primerjavi z letom 2003 realno narasla za 3,4 %. Ugotovimo lahko, da Francija, Združeno kraljestvo in Nemčija prispevajo več kot 65 % skupne prodaje, Italija, Španija in Poljska pa prispevajo 30 %. Romunija, Madžarska in Češka skupaj prispevajo manj kot 5 %.

—

Težje je pridobiti podatke o oblačilnem sektorju. Trgovina na drobno je leta 2006 znašala 120 milijard EUR in je v primerjavi z letom 2003 realno narasla za 2,5 %. Skoraj ves promet je bil zabeležen v Združenem kraljestvu, Nemčiji, Franciji in Italiji, kar pa si je mogoče razlagati z omejeno razpoložljivostjo podatkov v novih državah članicah.

—	Trgovci na drobno z največjim prometom na nacionalni ravni so dejavni v prehrambenem sektorju. Največje podjetje Tesco znatno prednjači pred tekmeci, saj je njegov promet leta 2006 znašal 10 milijard EUR več kot promet drugouvrščenega podjetja Carrefour.

—	Na skupni lestvici prehrambenih in oblačilnih maloprodajnih podjetij je največje oblačilno podjetje (Marks and Spencer) šele na 25. mestu.

—	Številna velika maloprodajna podjetja, ki so opredeljena kot špecerije, prodajajo tudi oblačila, tekstil in električne naprave, zato ne moremo reči, da imajo promet samo s hrano.

—	Promet velikih maloprodajnih podjetij v prehrambenem sektorju Italije in Španije je od leta 2003 narasel za več kot 25 %. Tudi velika maloprodajna podjetja na Češkem in v Romuniji so beležila znatno rast (četudi je bil izhodiščni položaj Romunije izjemno nizek).

—

V oblačilnem sektorju so velika maloprodajna podjetja prisotna samo na treh od devetih analiziranih trgov. V Nemčiji in Združenem kraljestvu so beležila konstantno rast prometa (5 oz. 3 %). Edino veliko maloprodajno podjetje v Italiji (Benetton Group) pa je od leta 2003 do leta 2006 beležilo realni upad prometa (6).

2.9   Svetovni prehrambeni sektor in sektor pijač (špecerija) trenutno doživljata najhitrejšo rast osnovnih stroškov (podražitev surovin), kar jo pomni več generacij. Zaradi večje svetovne blaginje, slabih letin in vladnih ciljev za uporabo biogoriv vedno znova naraščajo zlasti cene žit ter s tem cene osnovnih živil in živalske krme, kar vpliva na potrošnike.

2.10   Danes je tipična košarica proizvodov bistveno dražja kot v preteklih letih in se med državami članicami močno razlikuje. Nedavna podražitev surovin bi lahko izničila dobiček dobaviteljev. Pri trgovcih na drobno, katerih stopnje dobička so še nižje, se podražitve na blagajni kažejo v podatkih finančnega ministrstva o inflaciji, kar zelo hitro privede do pogajanj o plačah z delavci. Rast potrošniških cen in nedavna podražitev nafte vplivata na celotno dobavno verigo in potrošnike ter sta trenutno zaskrbljujoč scenarij za vse udeležene.

2.11   Potrošniki lahko zaradi močne konkurence prosto izbirajo med trgovci na drobno, ti pa si na vso moč prizadevajo povečati učinkovitost in ekonomije obsega. Številni dobavitelji so se razširili skupaj z razvojem posameznih trgovcev na drobno, iz njihovih strategij pa se je mogoče marsikaj naučiti.

Sama dobavna veriga je tako v prehrambenem kot oblačilnem sektorju lahko zelo dolga, pri čemer vsi udeleženi, vključno z distribucijskimi podjetji, obrati za pakiranje, sekundarnimi proizvajalci, predelovalnimi podjetji in trgovci na debelo, v celotni verigi dodajajo svoje dobičke.

2.12   Oblačilni sektor po celotni Evropi kaže relativno cenovno stabilnost, kar je zlasti rezultat počasne rasti gospodarstva EU zaradi spremenjenih potrošniških navad, liberalizacije mednarodne trgovine, okrepitve položaja Kitajske kot vodilne proizvajalke oblačil ter rastoče vrednosti evropskih valut. Poleg tega se spreminja tudi tržna dinamika, ker tradicionalni špecerijski supermarketi širijo svojo neprehrambeno ponudbo in ker zlasti oblačilne in manjše specializirane trgovine nadomeščajo verige, kot sta Zara in H&M (7).

2.13   Razvoj razlike med indeksi cen ne odraža nujno razvoja razpona cen, torej razlike v višini cen (8). Poleg tega je potrebna previdnost pri oblikovanju zaključkov na podlagi te analize. Razlike v razvoju cen ne odražajo nujno sprememb stopenj dobička proizvajalcev in trgovcev na drobno. Na cene namreč vplivajo številne druge spremenljivke, npr. spremembe DDV (9), plač in uvoznih cen ter tehnične izboljšave bi lahko povzročile padec ali rast potrošniških cen, ki ne bi bila povezana s cenami proizvajalcev.

2.14   Evropski trgovci na drobno so enotnega mnenja, da je doseganje trajnostne potrošnje in proizvodnje ključni izziv prihodnosti. Trgovci na drobno se vsak dan srečujejo s spreminjajočim povpraševanjem potrošnikov, nenehno rastočimi potrebami po ustreznih in natančnih informacijah, hitrim uvajanjem novih ekoloških izdelkov in okolju vse prijaznejšimi procesi v dobavni verigi. V okviru tega evropski trgovci na drobno sami predlagajo akcijski program za trajnostno potrošnjo in okoljski akcijski program trgovine na drobno ter tesno sodelujejo z Evropsko komisijo pri uresničevanju ciljev EU glede podnebnih sprememb do leta 2020.

3.   Področja, ki jih je treba spremljati

3.1   Za odpravo pomislekov civilne družbe, ki so navedeni v nadaljevanju, bi morala prihodnja razprava o možnih mehanizmih temeljiti na jasnih in preglednih postopkih poročanja o slabih praksah ter na vsak način na dokazih, s katerimi bi morale biti podprte pritožbe. To velja za vse udeležene.

3.2   Države članice morajo zagotoviti raven konkurenčnosti, ki bo omogočala ustrezen razvoj vseh vrst trgovine, in s tem ustvariti koristi za potrošnike v obliki nižjih cen in raznolike ponudbe.

3.3   V predpisih na nacionalni ravni, ki spodbujajo pravične trgovinske prakse, se lahko upoštevajo lokalne socialne preference, kot so odpiralni čas in vprašanja v zvezi z delom, zato je treba prostovoljne kodekse ravnanja, ki jih predlaga EESO, oblikovati in izvajati na ravni držav članic, zlasti zato ker je trgovina na drobno dejavna še posebej na lokalnem trgu.

3.4   V interesu boljše ureditve (10) so bile na ravni EU opravljene reforme za spodbujanje konkurence in odstranitev omejevalne zakonodaje, zato EESO priporoča samoregulacijo sektorja. Kodeks ravnanja, ki bi ga oblikovali trgovci na drobno na nacionalni ravni, bi lahko bil razumljen kot tajni dogovor med njimi in zato kot protikonkurenčen. Vendar morajo biti ukrepi javne politike usmerjeni v spremljanje teh kodeksov, saj se na tak način izboljšata transparentnost in skrbnost trgovcev na drobno in dobaviteljev, kar dolgoročno koristi potrošnikom.

3.5   Metode trgovcev na drobno in dobavne verige so pogosto tarča kritikov, zato EESO predlaga pogodbe in kodeks ravnanja na ravni držav članic (glej priporočila in sklepe), da bi se na kritiko odzvali z izboljšanjem preglednosti procesa, pri čemer bi zaščitili trgovce na drobno in dobavitelje ter po potrebi omogočili uporabo posrednika.

3.6   Politika konkurence in drugi regulativni ukrepi, ki vplivajo na maloprodajni sektor, dopolnjujejo trgovinsko politiko. Videti je, da je eden največjih izzivov politike najti srednjo pot med dopuščanjem, da trgovci na drobno pri nabavi in poslovanju izkoristijo prednosti ekonomije obsega, ter preprečevanjem zlorabljanja njihove tržne moči.

3.7   Uvoz je še eno od področij, ki jih je treba pregledati, na katerem bi lahko uporabili kodeks ravnanja. Danes ima uvoz v prehrambenem in oblačilnem sektorju pomembno vlogo pri porazdelitvi tržnih sil. Delež uvožene hrane je na splošno višji v zahodnih državah, v državah Vzhodne Evrope pa hitro narašča.

3.8   Zahodne države imajo močan prodor uvoza v oblačilnem sektorju (11). Njegov delež pogosto znaša več kot 100 %. Razlog za to je vrednost celotnega izvoza, ki je višja od vrednosti celotne proizvodnje, kar pomeni, da je določeno blago uvoženo in nato ponovno izvoženo na druge trge.

4.   Zaposleni v trgovini na drobno

4.1   Maloprodajni sektor je ključnega pomena za lizbonsko strategijo, glede na število ljudi, ki so zaposleni v njem. GD za zaposlovanje trenutno opravlja raziskovalno študijo, s katero želi opredeliti nove sposobnosti in znanja, prihodnje potrebe po njih ter zaposlovanje v maloprodajnem in trgovinskem sektorju do leta 2020. Podobna študija poteka v tekstilnem in oblačilnem sektorju ter sektorju usnjenih izdelkov. Študiji sta del projekta, ki obsega 16 gospodarskih sektorjev, vsi pa uporabljajo skupno metodologijo predvidevanja, s katero želijo na podlagi analize scenarijev opredeliti prihodnje sposobnosti in znanja ter razvoj zaposlovanja.

4.2   Po podatkih iz študije London Economics je v Združenem kraljestvu zaposlenih 1,2 milijona ljudi v velikih maloprodajnih podjetjih prehrambenega sektorja. V drugih državah je v tej panogi zaposlenih veliko manj ljudi, vendar velika maloprodajna podjetja v zahodnoevropskih državah na splošno zaposlujejo več delavcev kot v vzhodnoevropskih državah. Število zaposlenih se je od leta 2003 povečalo v vseh državah razen v Franciji in na Češkem, kjer je število zaposlenih ostalo konstantno.

4.3   Delež zaposlenih v velikih maloprodajnih podjetjih se med evropskimi državami močno razlikuje. V Združenem kraljestvu in Nemčiji velika maloprodajna podjetja zaposlujejo 75 % oz. 60 % vseh delavcev v trgovinah z živili in blagovnicah, medtem ko na Poljskem ta delež znaša okoli 20 %, v Romuniji pa manj kot 5 %.

4.4   Na splošno je v Evropi delež žensk, zaposlenih v trgovini na debelo in trgovini na drobno, višji od deleža žensk v aktivnem prebivalstvu, vendar je ta razlika veliko večja v 10 novih državah članicah kot v državah EU-15. Edina izjema je Francija, kjer je v primerjavi s celotnim gospodarstvom v trgovini na debelo in trgovini na drobno zaposlen manjši delež žensk.

4.5   Med državami članicami obstajajo zanimive razlike v številu zaposlenih glede na starost. V Združenem kraljestvu je na primer delež mladih zaposlenih (mlajših od 25 let) veliko višji kot v kateri koli drugi državi, delež zaposlenih, starejših od 65 let, pa je prav tako višji (čeprav je še vedno zelo majhen). V Italiji, na Češkem in Madžarskem je število mladih zaposlenih nižje, zato pa je višji delež zaposlenih, starih od 25 do 49 let.

4.6   Delež dela s skrajšanim delovnim časom je v trgovini na debelo in trgovini na drobno večji kot v celotnem evropskem gospodarstvu, vendar obstajajo velike razlike med posameznimi državami ter med državami EU-15 in 10 novimi državami članicami.

---

(1)  The evolution of the high-volume retail sector in Europe over the past 5 years (Razvoj evropskega sektorja velikih maloprodajnih podjetij v zadnjih petih letih), EESO, CCMI; avtor: London Economics: http://www.eesc.europa.eu/sections/ccmi/externalstudies/documents/HVR_Final_Report_revised_with_annex.doc.

(2)  Raziskava komisije Združenega kraljestva za konkurenco o trgu živil:

http://www.competition-commission.org.uk/inquiries/ref2006/grocery/index.htm. Končna različica naj bi bila objavljena v drugi polovici leta 2008.

[2] Raziskava avstrijskega zveznega organa za konkurenco o kupni moči supermarketov: http://www.bwb.gv.at/BWB/English/groceries_sector_inquiry.htm.

(3)  Glej opombo 1.

(4)  I) Impact of Textiles and Clothing Sectors Liberalisation on Prices (Vpliv liberalizacije tekstilnega in oblačilnega sektorja na cene), Institut für Weltwirtschaft, Kiel, Nemčija. Evropska komisija, GD za trgovino. Končno poročilo z dne 18. aprila 2007: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2007/june/tradoc_134778.pdf.

II) Business relations in the EU Clothing Chain: from industry to retail and distribution (Poslovni odnosi v oblačilnem sektorju EU: od proizvodnje do maloprodaje in distribucije). Univerza Bocconi, ESSEC Business School, Baker McKenzie. Končno poročilo, oktober 2007: http://ec.europa.eu/enterprise/textile/documents/clothing_study_oct_2007.pdf.

(5)  V zneske o skupni prodaji je vključena spletna prodaja v trgovini na drobno, ki v tem mnenju ni obravnavana ločeno, saj kljub povečanju prometa v Združenem kraljestvu še vedno znaša le 1–2 % prodaje hrane.

(6)  Vmesno poročilo London Economics: The Evolution of the High Volume Retail Sector in Europe over the past 5 years (Razvoj evropskega sektorja velikih maloprodajnih podjetij v zadnjih petih letih), februar 2008.

(7)  Univerza Bocconi: Business relations in the EU Clothing Chain (Poslovni odnosi v oblačilnem sektorju EU), Končno poročilo, oktober 2007: http://ec.europa.eu/enterprise/textile/documents/clothing_study_oct_2007.pdf.

(8)  Če so cene proizvajalcev na primer 100, potrošniške cene pa 200, to ne pomeni, da bo ob 10-odstotnem zvišanju obeh cen marža ostala konstantna. Zaradi različne višine cen bi marža s 100 (200–100) narasla na 110 (220–110).

(9)  „Dejansko se merijo potrošniške cene, v katere so na primer vključeni davki na promet, kot je DDV, in ki odražajo cene posezonskih razprodaj.“ V: Harmonized Indices of Consumer Prices (HICPs) A Short Guide for Users (Usklajeni indeksi potrošniških cen, kratek vodnik za uporabnike), Eurostat, marec 2004.

(10)  http://ec.europa.eu/governance/better_regulation/index_en.htm

(11)  Opredelitev oblačilnega sektorja obsega vse proizvode v okviru proizvodnje oblačil, obdelave in barvanja krznenih izdelkov.

---

28.7.2009

SL EN EN

Uradni list Evropske unije

C 175/63

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o „spremembah v industriji, teritorialnem razvoju in odgovornosti podjetij“

(2009/C 175/11)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 17. januarja 2008 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Spremembe v industriji, teritorialni razvoj in odgovornost podjetij.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji, odgovorna za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 18. novembra 2008. Poročevalec je bil g. PEZZINI, soporočevalec g. GAY.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 3. decembra 2008) s 168 glasovi za, 1 glasom proti in 3 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Odbor meni, da je treba v skladu z lizbonsko in göteborško strategijo nujno poživiti lokalne mreže oziroma organske sklope struktur, infrastrukture ter javnih in zasebnih akterjev, ki v okviru skupnih pobud za lokalni razvoj na vseh ravneh ustvarjajo visoko stopnjo blaginje in konkurenčnosti, ter obširno družbeno in okoljsko odgovornost. To je pravzaprav proces, ki povsod sproža vrsto interakcij.

1.2   Odbor vztrajno zahteva pobudo Skupnosti za razvoj„družbeno odgovornih regij“, ki jo lahko opredelimo kot povezavo ciljev približevanja demokracije ljudem z načrti uprave ter vseh javnih in zasebnih akterjev, da prevzamejo odgovornost in pripravijo skupno strategijo, da bi čim bolj izkoristili lokalne vire in tako povečali konkurenčnost.

1.3   Odbor predlaga, da se za izvajanje pobude socialno odgovornih regij pripravi evropski akcijski načrt, katerega cilji bodo:

—	spodbujati vključitev teritorialne razsežnosti v politike EU, zlasti v povezavi z lizbonsko in göteborško strategijo;

—	spodbujati vključevanje prednostnih nalog teritorialne agende in leipziške listine v nacionalne, regionalne in lokalne politike;

—	spodbujati in sofinancirati teritorialno participativno proučevanje prihodnjega razvoja, usmerjeno v opredelitev skupne vizije družbeno odgovornega teritorialnega razvoja; ter

—	vzpostaviti regionalne mreže odličnosti in evropska združenja za teritorialno sodelovanje na to temo.

1.4   V okviru spremljanja pobude družbeno odgovornih regij (1) in ustreznega akcijskega načrta Odbor meni, da bi:

—	morala Skupnost znatno zmanjšati upravna in birokratska bremena za gospodarske in družbene akterje v regijah, in sicer s poenostavitvijo vsebin in postopkov, ki jih uporablja EU, ter z uporabo „odprte metode usklajevanja“;

—	morale države članice enotno uporabljati predpise Skupnosti, da bi ohranile enotnost notranjega trga EU;

—	morale lokalne in regionalne oblasti v celoti sodelovati z gospodarskimi in družbenimi akterji ter razviti strategije združljivosti na področju sodelovanja, inovacij in konkurence; ter da bi

—	moral zasebni sektor spodbujati konstruktiven socialni dialog, ki bi vključeval civilno družbo in se osredotočal na skupne vizije, ki predvidevajo spremembe v industriji.

1.5   Odbor odločno podpira razvoj demokracije, ki je blizu ljudem in ki vključuje politične, gospodarske in družbene akterje v regijah v ukrepe za povečanje kakovosti življenja in spodbujanje konkurenčnega, trajnostnega gospodarskega in družbenega razvoja regij EU.

1.6   Odbor meni, da so potrebna velika vlaganja v razvoj skupne, inovativne in participativne kulture. Regionalne skupnosti kot celote ter številni akterji in institucije, ki zastopajo interese različnih sektorjev dejavnosti, morajo pozivati k spodbujanju demokratičnih vrednot. Zato je treba na podjetja gledati kot na skupnost, ki ustvarja bogastvo za razvoj boljše družbe v regiji.

1.7   V zvezi s tem Odbor poziva k hitri uveljavitvi pripomb Evropskega sveta z dne 13. in 14. marca 2008 o (i) ključni vlogi lokalne in regionalne ravni pri spodbujanju rasti in ustvarjanju delovnih mest in (ii) pomenu razvoja vseh lokalnih/regionalnih sposobnosti upravljanja političnih, gospodarskih in družbenih akterjev na lokalni in regionalni ravni.

1.8   Odbor je tudi trdno prepričan, da mora Evropa postati center odličnosti za razvoj družbeno odgovornih regij  (2), pri čemer mora graditi na uspešnih projektih, kot sta EMAS in družbena odgovornost podjetij, ter razširiti referenčni okvir na regionalno razsežnost. Cilj je zagotoviti, da skupna dediščina odgovornosti postane dejavnik, ki bo vedno prisoten pri delodajalcih, ki morajo znati potegniti korist iz mrež in grozdov ter biti v celoti vključeni v makroekonomski proces regionalnega strateškega razvoja.

1.9   Odbor zlasti meni, da bi morala mikro- in mala podjetja ter socialna ekonomija s svojimi ogromnimi in pomembnimi izkušnjami znati izkoristiti pomoč, strokovno znanje in izkušnje ter izboljšani dostop do kreditov in mikrokreditov, s ciljem razviti obliko poslovnega vodenja, ki spoštuje okolje, regijo in njene prebivalce.

1.10   Odbor meni, da bi morala pobuda družbeno odgovornih regij in njen akcijski načrt spodbujati tudi lokalni strukturirani socialni dialog in tesno sodelovanje med lokalnimi institucijami, zlasti v okviru čezmejnega sodelovanja. Močnejša partnerstva bi morala pospešiti splošno krepitev zmogljivosti ter povečati strokovno znanje in uspešnost regionalnih oblasti, ki se v tem razlikujejo in pogosto tekmujejo druga proti drugi.

1.11   Na koncu Odbor poudarja pomen sistemov upravljanja na več ravneh, ki zagotavljajo visoko stopnjo usklajevanja, da ne pride do ločitve na lokalni ravni, ki jo je enotni trg združil in tako preprečil regionalno razpršitev in diskriminacijo, ki bi dodatno poslabšali položaj evropskega gospodarstva na mednarodnih trgih.

2.   Uvod

2.1   Na konferenci predsedstva Sveta EU o teritorialnem dialogu 4. marca 2008 je bila kot prednostna naloga kohezijske politike poudarjena vloga lokalnih in regionalnih oblasti pri doseganju ciljev prenovljene lizbonske strategije.

2.2   S tem mnenjem Odbor želi opredeliti odnos med regijami ter političnimi, gospodarskimi in družbenimi akterji z vidika izvajanja lizbonske strategije in izgradnje konkurenčnega gospodarstva, ki temelji na znanju, na notranjem in mednarodnem trgu.

2.3   Izhodišče je izboljšanje sposobnosti predvidevanja gospodarskih, družbenih in okoljskih sprememb, organizacija tistih, ki pomagajo pri vzpostavljanju „družbeno odgovorne regije“ (3), ter opredelitev odgovornosti podjetij, uprav, socialnih partnerjev in vseh, ki prispevajo k povečanju konkurenčnosti regije, hkrati pa so osredotočeni na dinamični, vključujoč, povezovalen evropski socialni model (4).

Regionalna gospodarstva so lahko zaradi svoje sestave bolj ali manj izpostavljena mednarodni konkurenci. Poleg tega kazalnik BDP (ali dodane vrednosti) iz dveh razlogov ne odraža več blaginje regije. V okviru tega Odbor pozdravlja Zeleno knjigo o teritorialni koheziji: teritorialna raznolikost kot prednost (5), ki jo je Komisija nedavno objavila in ki jo Odbor obravnava v enem od svojih mnenj.

2.4.1   Prvič, razdeljeni dohodek iz dela in kapitala ali davkov, ki jih plačujejo produktivne tržne sile, ne pripada v celoti regiji izvora – določeni viri se namreč „izvažajo“.

2.4.2   Druga, pomembnejša stvar je, da regije prejemajo sredstva iz virov, ki niso produktivne sile (plače javnih uslužbencev, pokojnine, nezasluženi prihodki, poraba turistov/prihodki od turizma, prihodki oseb, ki delajo drugod, socialni prejemki razen pokojnin itd.).

Zaznati je čedalje širšo in podrobnejšo skupino instrumentov upravljanja, ki jih vladni organi in podjetja lahko uporabljajo v podporo programov in politik za trajnostni razvoj, predvsem:

2.5.1   pravila/standarde

—	direktive in uredbe o okoljskih vprašanjih;

—	sistemi okoljskega ravnanja;

—	certifikat ISO 14000 in smernice ISO 26000;

—	BS OHSAS 18001/2007 – standardi varnosti na delovnem mestu;

—	uredba EMAS;

—	socialna poročila (SA8000);

—	„zeleni“ nakupi in „zeleno“ javno naročanje;

—	analiza življenjskega cikla izdelka;

—	celovita politika proizvodov;

2.5.2   strukture

—	grozdi, industrijska okrožja, centri odličnosti/konkurenčnosti, tehnološki parki;

—	akcijski načrti v okviru Lokalne agende 21;

—	lokalne/regionalne točke za opazovanje teritorialnega vpliva razvoja;

—	lokalni poslovni klubi;

—	podpora Evropskega socialnega sklada regionalnemu upravljanju;

—	evropska združenja za teritorialno sodelovanje – EZTS – novi instrumenti, določeni v Uredbi (ES) št. 1082/2006 z dne 5. julija 2006 (6);

—	platforme za analizo in napovedi;

—	javno-zasebna partnerstva;

2.5.3   sporazume

—	pobude v zvezi s „prožno varnostjo“ (7);

—	družbena odgovornost podjetij;

—	strukturiran regionalni socialni dialog;

—	okoljsko računovodstvo/okoljske bilance;

—	poročanje o trajnosti;

—	instrumenti prostorskega načrtovanja,

—	regionalne okoljske bilance;

—	lokalni in regionalni socialno-ekonomski sporazumi (teritorialni sporazumi, programski sporazumi itd.);

—	posebne gospodarske cone v mejah politike na področju konkurence (8).

2.6   Odbor meni, da je treba nujno konsolidirati, dopolniti in uskladiti te zakonodajne, regulativne in prostovoljne instrumente, da se tako uskladijo različni cilji in različne ravni udeležbe ter dosežeta učinkovitost in uspešnost rezultatov, h katerim bodo prispevali prav vsi.

2.7   V skladu z leipziško listino iz leta 2007 (9) in teritorialno agendo EU, o kateri je Odbor že izrazil svoje mnenje (10), je treba teritorialni koheziji namenjati čedalje več pozornosti z namenom:

—	doseči večjo udeležbo akterjev, ki predstavljajo lokalno raven;

—	uskladiti uravnoteženi, trajnostni razvoj s potrebo po spodbujanju konkurenčnosti Evrope z naložbami v območja z največjimi možnostmi za rast;

—	doseči sinergijo in združljivost med politikami Skupnosti;

—	razviti boljše mehanizme upravljanja (11).

2.8   Teritorialna agenda je strateški okvir, ki usmerja politike regionalnega razvoja v skladu z lizbonsko in göteborško strategijo.

2.9   V mnenju o teritorialnem upravljanju sprememb v industriji (12) je Odbor poudaril, da „regionalna/lokalna identiteta kot kakovost temelji na kombinaciji pripadnosti, prepoznavnosti in empatiji glede niza skupnih vrednot in skupne vizije prihodnosti“. Poleg tega je Odbor pozval k celostnemu teritorialnemu pristopu in strategiji upravljanja za razvoj družbeno odgovorne regije. Menil je, da bi morala ta strategija vključevati zlasti:

—	stalne izboljšave kakovosti, baze znanja, sposobnosti in inovativnih zmogljivosti lokalnega in regionalnega proizvodnega sistema;

—	razvoj regionalnih mrež za javni in zasebni sektor;

—	visoko stopnjo okoljske in socialne trajnosti;

—	učinkovite in okrepljene metode za pridobivanje in širjenje znanja, informacij ter stalnega usposabljanja;

—	pripravo „lokalnega in regionalnega pregleda socialnega stanja“;

—	primerjalne analize trajnostnih lokalnih in regionalnih sistemov, ki jih opravijo družbeni akterji sami.

Poleg tesnega usklajevanja za zagotovitev sinergij in preprečitev prekrivanj ali neskladnosti te pobude zahtevajo naslednje od lokalnih, regionalnih, nacionalnih in evropskih oblasti:

—	višješolske strukture izobraževanja in usposabljanja, ki zagotavljajo učinkovit odziv na zahteve gospodarskega razvoja in temeljijo na znanju in konkurenčnosti;

—	institucionalno in na združevanju temelječe vzpostavljanje zmogljivosti ter pobude za socialni dialog;

—	celostno regionalno politiko, ki bo sposobna čim bolj izkoristiti lokalne razvojne možnosti, povečati zmožnosti za inovativne spremembe in predvidevanja;

—	okrepljen socialni dialog na regionalni/lokalni ravni (13), ki bo lahko najbolje izkoristil pričakovanje sprememb v industriji in na trgu ter v izobraževanju in tokovih usposabljanja;

—	spodbujanje družbene odgovornosti podjetij tako, da podjetja to odgovornost sprejmejo prostovoljno in nanjo gledajo kot na svoj prispevek k trajnostnemu razvoju;

—	izboljšanje celovitega sistema upravljanja na več ravneh„družbeno odgovornih regij“ (14), opredeljenih kot regije, ki uspešno združujejo ustrezno raven blaginje z obveznostmi, ki so neločljivo povezane z družbeno odgovornostjo.

2.10.1   Ta proces bi moral tudi izboljšati spretnosti in sposobnosti političnih in upravnih nosilcev odločanja, s ciljem zagotoviti stabilne pogoje za pritegnitev dolgoročnih naložb v njihove regije, ter ustvarjati mikro- in mala podjetja v okviru trajnega razvoja.

Odbor pripisuje velik pomen procesu, ki ga izvaja regija, preden se lahko opredeli kot „družbeno odgovorna regija“ (15).

2.11.1   Posamezna regija doseže to stanje, ko s pomočjo participativne demokracije vključi družbeni in okoljski vidik v gospodarske odločitve, modele in načela za spodbujanje konkurenčnosti, v dobre prakse in stalen dialog med zainteresiranimi skupinami, s ciljem spodbujati inovacije in konkurenčnost.

3.   Neposredna demokracija za konkurenčni in trajnostni razvoj

3.1   Odbor meni, da je za izboljšanje kakovosti življenja in konkurenčni, trajnostni družbenogospodarski razvoj regij EU treba razviti neposredno demokracijo, ki lahko vključuje politične, gospodarske in družbene akterje v regiji. Različni javni in zasebni akterji bi morali združiti moči, da na podlagi prednosti in slabosti teh regij izkoristijo možnosti za rast podjetij in povečanje števila delovnih mest.

3.2   Oblike in postopki neposredne demokracije kot temelja evropskega upravljanja so zelo različni glede na nacionalne okoliščine, kljub temu pa osnovne sestavine načeloma zajemajo naslednje:

—	usklajevanje akterjev, družbenih skupin in institucij za doseganje ciljev, obravnavanih in usklajenih v okviru strukturiranega dialoga in solidarne odgovornosti med socialnimi partnerji ter zlasti s predstavniki delavcev in poslovnimi klubi;

—	uporaba načel subsidiarnosti, teritorialne kohezije in participativne demokracije, določenih v Lizbonski pogodbi;

—

dobro usklajena struktura upravljanja na več ravneh, ki zagotavlja neposredno odločanje v skladu s segmenti politične, gospodarske, družbene in okoljske odgovornosti, ki v največji možni meri predstavljajo regionalne sposobnosti in identiteto, ob ustreznem upoštevanju skladnosti z nacionalnim in evropskim okvirom, na podlagi odprtega, sodelovalnega, usklajenega pristopa, usmerjenega v doseganje sinergije med različnimi ravnmi;

—	razvoj regionalnih učnih skupnosti na podlagi sposobnosti samoocenjevanja in sprotnega prilagajanja strategij in ciljev lokalnega razvoja ter krepitve razširjene, vseobsegajoče kulture inovativnosti;

—

razvoj skupnega, deljenega, v prihodnost usmerjenega pogleda na odnos med gospodarstvom in lokalno skupnostjo za: — določitev „posebnih virov“ regije, — oceno izzivov in nevarnosti konkurence iz drugih regij, — proučitev možnosti za vstop na nacionalni in mednarodni trg, — iskanje načinov in sredstev za uporabo lokalnih strokovno usposobljenih človeških virov za reševanje posebnih lokalnih vprašanj, — sprejemanje v prihodnost usmerjenih odločitev, ki spodbujajo pobude v zvezi s konkurenčnim gospodarstvom;

—	spodbujanje ustvarjalnosti in izboljšanje regionalnih ekonomsko-socialnih svetov ali drugih instrumentov (16) – ki že delujejo v nekaterih državah članicah – kot institucionalnih partnerjev pri regionalnem odločanju in ukrepanju, skupaj s pravico do predlaganja in spremljanja pobud;

—

uvedba naprednih instrumentov za participativno regionalno upravljanje, kot so e-uprava, analize SWOT (17), participativno proučevanje prihodnjega razvoja (18), EMAS (19) sistemi, ki se na splošno nanašajo na javni in zasebni sektor, standardi v zvezi z družbeno odgovornostjo podjetij, tehnike primerjalne analize, kazalniki odprtega usklajevanja, območna in medobmočna omrežja (20) ter spletni distribuirani učni sistemi;

—	dejavna vloga gospodarskih, industrijskih, obrtnih in kmetijskih zbornic kakor tudi strokovnih združenj in potrošniških organizacij;

—	spodbujanje kulture odličnosti v smislu univerzitetnega študija in optimizacije odnosov med industrijo in izobraževalnim sistemom.

3.3   Regionalni razvoj zahteva popolno izvajanje neposredne demokracije, poleg tega pa strukturirano lokalno upravljanje razvoja (21).

3.4   Dobro regionalno upravljanje mora biti usmerjeno predvsem v spodbujanje in razvijanje vseh oblik sodelovanja in vseh partnerskih procesov v korist vseh udeležencev med podjetji samimi ter med podjetji in kolektivnimi interesi.

3.5   Regionalno demokratično upravljanje je decentraliziran, vključujoč proces odločanja, ki bi moral po mnenju Odbora temeljiti na načelih preglednosti in odgovornosti ter na participativnem pristopu, ki vključuje analizo, opredelitev, izvajanje in upravljanje skupne strateške vizije srednje- do dolgoročnega razvoja.

3.6   Odbor meni, da je v sistemu partnerstva na več ravneh bistveno najti najboljšo kombinacijo med procesom od spodaj navzgor in procesom od zgoraj navzdol: ravnovesje med tema dvema procesoma je dejansko predpogoj za uspeh.

3.7   Odbor meni, da je treba veliko vlagati v razvoj inovativne, participativne kulture, pri čemer morajo poziv k demokratičnim vrednotam podati ustrezna regionalna skupnost in veliko število akterjev, ki zastopajo interese različnih sektorjev.

Odbor je trdno prepričan, da mora razvoj regij EU vključevati učinkovite strategije trajnostnega razvoja na podlagi koncepta „družbeno odgovornih regij“, za najboljši izkoristek njihovega posebnega potenciala.

3.8.1   Odbor ponavlja ugotovitve, ki jih je podal v nedavnem mnenju na to temo (22).

4.   Prizadevanja na ravni Skupnosti za razvoj „družbeno odgovornih regij“

Odbor odločno zagovarja pobudo Skupnosti za razvoj„družbeno odgovornih regij“, združeno s cilji neposredne demokracije; krepitev splošno razširjene participativne, inovativne kulture; učinkovito regionalno upravljanje, skladno z nacionalnimi okviri in okvirom lizbonske agende Skupnosti; ter partnerstvo več strani in več sektorjev, ki lahko poveča privlačnost in konkurenčnost regije na mednarodnem trgu ter tako predvidi spremembe v industriji in izboljša lokalni družbeni kapital.

4.1.1   Glavna naloga pobude za družbeno odgovorne regije je zagotoviti, da je ukrepanje na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni usklajeno in dosledno.

4.2   Odbor meni, da bi moral pobudo družbeno odgovornih regij spremljati resničen evropski akcijski načrt, katerega cilji bodo:

—	spodbujati vključitev teritorialne razsežnosti v politike EU;

—	spodbujati upoštevanje prednostnih nalog, določenih v teritorialni agendi in leipziški listini;

—	spodbujati in sofinancirati teritorialno participativno proučevanje prihodnjega razvoja;

—	postopno uvajati odprto metodo usklajevanja in zagotoviti podporo izvajanju instrumentov neposredne demokracije;

—	enotno spremljati in usklajeno enotno izvajati različne instrumente EU za teritorialno sodelovanje, zlasti EZTS (23);

—	znotraj Komisije ustanoviti enoto za usklajevanje služb na področju teritorialnega razvoja, katere naloga bo priprava in izvajanje informacijske in komunikacijske strategije za družbeno odgovorne regije;

—	razviti uporabo regionalnih instrumentov za oceno vpliva pred in po sprejetju ukrepov, ki se nanašajo na regije, zlasti v zvezi z MSP;

—	sofinancirati ukrepe, usmerjene v usposabljanje in krepitev zmogljivosti javnih in zasebnih akterjev v regijah, za razvoj pobud v zvezi z družbeno odgovornimi regijami;

—	spodbujati strukturirani socialni dialog v regijah, „oznaka kakovosti družbeno odgovorne regije 21“;

—	spodbujati in podpirati ustanovitev in razvoj evroregij (24);

—	podpirati razvoj okrožij (in metaokrožij (25)) in mrež med okrožji, z namenom spodbujati mala in srednje velika podjetja na evropskem in svetovnem trgu.

4.3   Odbor meni, da mora evropska pobuda za družbeno odgovorne regije in akcijski načrt, ki jo spremlja, združiti in uskladiti prostovoljne in ureditvene instrumente, navedene v točki 2.7, v okviru usklajenega sistema, kjer bo odgovornost podjetij v vseh sektorjih – vključno s finančnim in lokalnim javnim sektorjem – bistvena za doseganje ciljev lokalnih strategij za rast in ustvarjanje delovnih mest v okviru nacionalnih strategij in evropske strategije.

Odbor meni, da mora biti družbeno odgovorna regija  (26) prostovoljni sestavni del tega okvira odprtega usklajevanja, ki ga bosta lajšala in spodbujala – zlasti pri mikro- in malih podjetjih kot hrbtenici lokalnega razvoja – ozračje sodelovanja in skupna vizija.

4.4.1   Pobuda v zvezi z družbeno odgovornimi regijami mora razviti splošno razširjene osebne in etične vrednote participativne kulture, ki spodbuja inovacije na podlagi skupne identitete, ki ne sme biti samo identiteta delodajalcev, temveč mora biti prisotna in dejavna v vseh javnih in zasebnih sektorjih regije ter se zanašati na regionalne in medregionalne mreže in grozde/okrožja.

4.5   Regionalne„učne skupnosti“ morajo biti sposobne uporabljati interaktivne, povezljive telematske strukture in infrastrukture, začenši z e-upravo in platformo IDABC (27), ki zagotavlja elektronske vseevropske upravne storitve javnim upravam, podjetjem in posameznikom, s ciljem izboljšati učinkovitost evropskih javnih uprav in sodelovanje med njimi in z organizirano civilno družbo.

Odbor je tudi trdno prepričan, da mora Evropa postati center odličnosti za razvoj družbeno odgovornih regij ter graditi na uspešnih projektih, kot sta EMAS in družbena odgovornost podjetij (CSR), ter razširiti referenčni okvir na regionalno razsežnost.

4.6.1   Da bi bil učinkovit, se regionalni strateški razvoj ne sme ukvarjati s političnimi dejavniki, kot je volilna prenova na ravni lokalnih oblasti, temveč vzdrževati stike z vsemi političnimi subjekti v regiji, tako v poziciji kot opoziciji, ter izgraditi dediščino stalne skupne odgovornosti volivcev in/ali izvoljenih predstavnikov.

Mikro in mala podjetja bi morala znati izkoristiti pomoč, ki jim je ponujena v obliki strokovnega znanja, da uvedejo preprost jezik in preproste postopke, ter izboljšajo dostop do kreditov in mikrokreditov ter spodbujajo vodenje podjetij, ki spoštuje okolje, regijo in svoj družbeni kapital.

4.7.1   Družbenogospodarska podjetja imajo pomembno vlogo tudi pri razvoju družbeno odgovornih regij, saj spodbujajo družbeno kohezijo in trajnostni razvoj, razdeljujejo dobiček med svoje pripadnike in uveljavljajo participativno, demokratično upravljanje.

4.8   Lokalne šole, univerze in raziskovalne ustanove bi bilo treba povezati v evropske regionalne in medregionalne mreže odličnosti, predvidene v programu zmogljivosti 7. okvirnega programa za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti in programu „Izobraževanje in usposabljanje 2010“, da lokalnim organizacijam zagotovijo nadarjene in usposobljene ljudi, ki jih pogosto primanjkuje v malih podjetjih, ki pa so nujni za uspeh regionalne razvojne strategije.

4.9   Odbor meni, da bi morala pobuda Skupnosti v zvezi z družbeno odgovornimi regijami spodbujati lokalni strukturirani socialni dialog, da s pomočjo povezovanja med lokalnimi ustanovami spodbudi vzpostavljanje močnejših partnerstev za krepitev zmogljivosti med regionalnimi oblastmi z različnimi stopnjami uspešnosti. Uveljavitev listine o družbeno odgovornih regijah 21 bi tudi lahko povečala doslednost in učinkovitost družbeno odgovornih regij.

4.10   Odbor na koncu poziva, da se v pobudo Skupnosti v zvezi z družbeno odgovornimi regijami vključijo dejavnosti v zvezi s presojo, primerjalno analizo in spremljanjem, da se vzpostavi zbirka podatkov regionalnega dohodka na prebivalca in vsaki dve leti pripravi poročilo, ki se predloži Evropskemu parlamentu, Svetu in Odboru.

5.   Prispevek nacionalnih javnih oblasti

5.1   Države članice bi morale enotno uporabljati predpise, da ohranijo enotnost notranjega trga EU, pri čemer bi morale uporabljati podporne mehanizme in odvračilne ukrepe. Javni organi bi med drugim morali:

—	vlagati napore v zmanjševanje upravnih obremenitev ter racionaliziranje struktur in procesov, da sprostijo zmogljivosti za trajnostni in konkurenčni razvoj ter ustvarjanje delovnih mest;

—	doseči dogovor o splošnem strateškem referenčnem okviru – na participativen in sporazumen način ter z neposrednim prispevkom socialnih partnerjev in predstavnikov organizirane civilne družbe – za razvoj nacionalne politike o družbeno odgovornih regijah;

—	okrepiti okvire za usklajevanje in decentralizacijo javnega sektorja, da razmejijo upravljavske naloge in pristojnosti na centralni, regionalni in lokalni ravni;

—	pripraviti politične usmeritve za davčno decentralizacijo, vključno s sredstvi za prenos pristojnosti med različnimi ravnmi upravljanja, kot je že predhodno predlagal Odbor (28);

—	izboljšati in okrepiti prizadevanja organov za upravljanje in usklajevanje procesa decentralizacije in upravljanja na lokalni ravni;

—	vzpostaviti proračunske postavke za razvoj namenskih človeških virov in za sofinanciranje programov, vzpostavljanje mrež in interoperabilnih telekomunikacijskih zmogljivosti na nacionalni in evropski ravni;

—	zagotoviti na nacionalni ravni usklajeno uporabo instrumentov Interreg IV in uredbe o EZTS – čezmejnih organov, ki omogočajo udeležbo držav članic, skupaj z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter subjekti teritorialnega sodelovanja s svojim pravnim statusom v skladu s pravnim redom Skupnosti;

—	razviti novo podeželsko-mestno partnerstvo, ki daje prednost celovitemu regionalnemu pristopu in spodbuja uravnotežen dostop do infrastrukture in znanja;

—	spodbujati konkurenčne in inovativne čezmejne regionalne grozde; in okrepiti vseevropske tehnološke mreže, vseevropsko obvladovanje tveganja, policentričen mestni razvoj ter razvoj okoljskih in kulturnih virov;

—

zagotoviti doslednost in usklajenost regionalne razsežnosti sektorskih politik, pri čemer se je treba izogniti navzkrižnim sektorskim ukrepom, ki bi lahko povzročili neučinkovitosti in se na terenu izkazali kot povsem neučinkoviti in kontraproduktivni; razviti instrumente za presojo vplivov na prostor (TIA) ob ustreznem upoštevanju presoje vplivov na okolje (EIA) (29) in strateške okoljske presoje (SEA) (30).

5.2   Regionalne in lokalne javne oblasti bi morale:

—	vključiti ekonomske in socialne interesne skupine že v začetni fazi priprave strateških projektov regionalnega razvoja;

—	razvijati izobraževalne sisteme, univerze in šole odličnosti, ki so bistvenega pomena za gospodarski in družbeni razvoj družbeno odgovornih regij;

—	vse bolj uvajati merila stroškovne učinkovitosti, kakovosti in trajnostnega razvoja v sprejemanje odločitev o javnih vlaganjih in upravljanju storitev splošnega pomena;

—	izvajati občasne presoje programov javnih vlaganj;

—	še pred začetkom izvajanja projektov javnih vlaganj zagotoviti jamčenje zneskov in časovnih okvirov, določenih v finančnih načrtih;

—	zagotoviti, da se zunanja sredstva za projekte javnih vlaganj dejansko uporabijo do določenih rokov;

—	zagotoviti aktivno bazo MSP v regijah; MSP zagotavljajo usklajevanje med mestnimi, predmestnimi in podeželskimi območji, saj ohranjajo delovna mesta, dohodke, skupnosti in davčne vire v slednjih;

—	spodbujati ponovno vlaganje kapitala in dobička v lokalno okolje, z namenom vzpostaviti podporo za projekte in nakup lokalnih podjetij ter regionalne finančne instrumente za razvoj in tvegani kapital brez poseganja v enotni trg;

—	preprečiti, da se dohodki iz davka od dobička podjetij prenesejo predaleč od njihovega geografskega izvora (s prenosom na nadregionalne ravni), ne da bi s tem škodovali zahtevam sistema davčne solidarnosti po prerazporejanju dohodkov;

—	usposobiti lokalne izvoljene politike na področju mehanizmov za prostorsko načrtovanje, s poudarkom na storitvah splošnega interesa in infrastrukturi v podporo gospodarstvu za sodobno upravljanje trajnostnega poslovnega razvoja.

5.3   Regionalne in lokalne oblasti bi morale izvajati prednostne ukrepe na področju izmenjave najboljših praks in medregionalnih mrež, skupaj z ustreznimi mehanizmi za proučevanje prihodnjega razvoja, da opredelijo skupno, deljeno vizijo.

6.   Prispevek podjetij: podjetja morajo delovati odgovorno do svojih regij

6.1   Odbor meni, da bi morala podjetja, ki so gonilna sila in sestavni del lokalnih mrež, tem brez ustvarjanja novih upravnih bremen pomagati, da znova zaživijo, s tem, da:

—	poročajo o socialnih, okoljskih in regionalnih (ali družbenih) najboljših praksah in uvajajo instrumente, s pomočjo katerih je mogoče ugotoviti obseg družbene odgovornosti podjetij;

—	spodbujajo razporejanje usposobljenih človeških virov znotraj podjetja in v njegovi okolici z ustvarjanjem delovnih mest ter usposabljanjem zaposlenih in potencialnih zaposlenih;

—	ustrezno obveščajo zaposlene o strategiji in projektih podjetja, zlasti v zvezi z delovnimi mesti in usposabljanjem;

—	sodelujejo z lokalnimi gospodarskimi subjekti za ustvarjanje potenciala za trajnostno rast na območju, ki jo ženejo zdravi in na zaupanju temelječi poslovni odnosi med podjetji;

—	po možnosti zagotavljajo prenos tehnologij na lokalna podjetja, zlasti MSP, da tehnološki napredek in visoko usposobljeni delavci dajo regiji nov zagon;

—	se proaktivno udeležujejo dejavnosti na področju znanstvenega in tehnološkega razvoja v regiji, da vanjo vnesejo strokovno znanje in izkušnje, in sicer na podlagi povezovanja z raziskovalnimi ustanovami in univerzami, drugimi podjetji in lokalnimi stanovskimi organi;

—	spodbujajo dobavitelje in njihove podizvajalce, da sprejmejo enaka načela sodelovanja z lokalnimi oblastmi in ravnajo v skladu z enakimi pravili družbenega, okoljskega in regionalnega upravljanja v svojih podjetjih;

—	vzpostavijo povezave med podjetji, zlasti med največjimi, in zainteresiranimi stranmi (lokalnimi in javnimi oblastmi), da razpravljajo in dosežejo napredek na področju tehnoloških, poslovnih in socialnih vprašanj ter lokalnih izzivov, s katerimi se soočajo podjetja.

7.   Dosežki v praksi: zgodbe o uspehu

7.1   Za soočanje z izzivom, povezanim z družbeno odgovornim regionalnim razvojem v EU, in za doseganje večje in pozitivne razpoznavnosti teritorialne razsežnosti politik EU so bile sprejete različne evropske pobude in politike. Primeri teh pobud so na voljo na spletnih straneh CCMI (http://www.eesc.europa.eu/sections/ccmi/index_fr.asp), ki vsebuje tudi informacije o posvetovanju, ki je potekalo v Lillu 25. septembra 2008, v okviru priprave tega mnenja (glej naslov, povezan s tem mnenjem).

---

(1)  Glej točko 1.2.

(2)  Glej prejšnjo opombo.

(3)  Glej točko 1.2.

(4)  „Evropski socialni model naj bi zagotavljal idejo o demokratičnem, zelenem, konkurenčnem, na solidarnosti temelječem in socialno vključujočem območju za vse državljane Evrope.“ (Mnenje EESO o socialni koheziji: dati vsebino evropskemu socialnemu modelu, UL C 309, 16.12.2006, str. 119).

(5)  COM(2008) 616 konč.

(6)  Seznam držav članic, ki so svojo zakonodajo prilagodile, da omogočijo izvajanje EZTS, je na voljo na spletnih straneh Odbora regij (pod rubriko „dejavnosti in dogodki“).

(7)  Za ugotavljanje obstoječih in ustvarjanje novih virov zaposlovanja, s podporo socialnih partnerjev.

(8)  Glej Uredbo (ES) št. 450/2008 z dne 23. aprila 2008, UL L 145, 4.6.2008.

(9)  Glej Leipziško listino o trajnostnih evropskih mestih z dne 25. maja 2007.

(10)  Glej mnenje o teritorialni agendi, UL C 168, 20.7.2007, str. 16–21.

(11)  Glej mnenje o ozemeljskem upravljanju sprememb v industriji: vloga socialnih partnerjev in prispevek programa za konkurenčnost in inovativnost, UL C 318, 23.12.2006, str. 12–19.

(12)  Glej prejšnjo opombo.

(13)  Glej mnenje o prestrukturiranju in zaposlovanju: Predvidevanje in spremljanje prestrukturiranja za razvoj delovnih mest: vloga Evropske unije, COM(2005) 120 konč., UL C 65, 17.3. 2006, str. 58–62.

(14)  Glej mnenje o tematski strategiji za urbano okolje, COM(2005) 718 konč. – SEC(2006) 16, UL C 318, 23.12.2006, str. 86–92.

(15)  Glej obnovljeno strategijo Sveta (dokument 10117/06 z dne 9.6.2006, točki 29 in 30). Glej tudi točko 1.2 tega mnenja.

(16)  Glej na primer komisije za regionalni socialni dialog na Poljskem.

(17)  SWOT: Strengths, Weaknesses, Opportunities, Threats (analiza prednosti, pomanjkljivosti, priložnosti in nevarnosti).

(18)  „Predvidevanje (foresight) je načrten, participativen proces za zbiranje informacij o prihodnosti in oblikovanje srednje- do dolgoročne vizije.“

(19)  EMAS (Eco-Management and Audit Scheme) = Sistem okoljskega ravnanja in presoje.

(20)  Glej mnenje o evropskih industrijskih okrožjih in novih mrežah znanja, UL C 255, 14.10.2005, str. 1–13.

(21)  Glej OECD Territorial Outlook – izdaja iz leta 2001.

(22)  Glej mnenje o ozemeljskem upravljanju sprememb v industriji (enak sklic kot pri opombi 5).

(23)  EZTS: instrument sodelovanja na ravni Skupnosti, ki udeleženim združenjem omogoča izvajanje projektov teritorialnega sodelovanja, ki jih sofinancira Skupnost, ali izvajanje ukrepov teritorialnega sodelovanja na pobudo držav članic – Uredba (ES) št. 1082/2006 (UL L 210, 31.7.2006).

(24)  EVROREGIJE: strukture za čezmejno sodelovanje med eno ali več regij različnih držav Evropske unije in/ali sosednjih držav za spodbujanje skupnih interesov onkraj meja in za sodelovanje za skupno dobro obmejnih skupnosti.

(25)  Glej mnenje EESO z o evropskih industrijskih okrožjih in novih mrežah znanja, UL C 255, 14.10.2005.

(26)  Glej mnenje o izvajanju partnerstva za rast in delovna mesta: Evropa – središče odličnosti za družbeno odgovornost podjetij (COM(2006) 136 konč), UL C 325, 30.12.2006, str. 53–60, in mnenje o zeleni knjigi: Krepitev evropskega okvira za družbeno odgovornost podjetij (COM(2001) 366 konč.), UL C 125, 27.5.2002, str. 44–55.

(27)  IDABC = Interoperable Delivery of Pan-European e-Government Services to Public Administrations, Business and Citizens (zagotavljanje evropskih storitev e-uprave javnim upravam, podjetjem in državljanom); glej tudi mnenje Odbora, objavljeno v UL C 80, 30.3.2004, str. 83.

(28)  Mnenje o vplivu teritorialnosti davčnih zakonodaj na spremembe v industriji, UL C 120, 16.5.2008, str. 51–57.

(29)  Direktiva 85/337/EGS, spremenjena z Direktivo Sveta 97/11/ES z dne 3.3.1997 in Direktivo 2003/35/ES z dne 26.5.2003.

(30)  Direktiva SEA 2001/42/ES Namen Direktive SEA je zagotoviti določitev in presojo okoljskih posledic določenih načrtov in programov – zlasti glede njihove teritorialne razsežnosti – med njihovo pripravo in pred njihovim sprejetjem.

---

---

---

28.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/73

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o „zeleni knjigi – Učinkovito izvrševanje sodnih odločb v Evropski uniji: preglednost dolžnikovega premoženja“

COM(2008) 128 konč.

(2009/C 175/12)

Evropska komisija je 6. marca 2008 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Zelena knjiga – Učinkovito izvrševanje sodnih odločb v Evropski uniji: preglednost dolžnikovega premoženja

COM(2008) 128 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 6. novembra 2008. Poročevalec je bil g. PEGADO LIZ.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 3. decembra) s 161 glasovi za, 2 glasovoma proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi

1.1   Zelena knjiga o učinkovitem izvrševanju sodnih odločb v Evropski uniji: preglednost dolžnikovega premoženja (COM(2008) 128 konč. z dne 6. marca 2008) je naslednica zelene knjige o zaplembi bančnih računov (COM(2006) 618 konč.) in se uvršča v širok krog ukrepov, ki jih je Komisija sprejela z namenom vzpostaviti evropsko pravosodno območje, da se podprejo pravosodni vidiki dokončanja enotnega trga.

1.2   EESO je na splošno podpiral te pobude, vendar je obenem izpostavil potrebo po tem, da se ustrezno upravičijo v smislu subsidiarnosti in sorazmernosti. Pobude morajo biti tudi v skladu s temeljnimi načeli procesnega prava, ki je skupno vsem državam članicam, in v celoti spoštovati temeljne pravice ljudi.

1.3   Tako v mnenju o prejšnji zeleni knjigi o zaplembi bančnih računov kot v tem mnenju EESO zagovarja stališče, da pobude niso ustrezno prilagojene posebnim situacijam, ki naj bi jih obravnavale. Nekateri predlagani ukrepi v smislu sorazmernosti daleč presegajo tisto, kar je potrebno in česar se ne da doseči s pomočjo obstoječih nacionalnih ukrepov. V nekaterih primerih bi celo lahko imeli za posledico kršitev temeljnih pravic državljanov, kot sta pravica do zasebnosti ali pravična možnost, da se branijo.

1.4   Po mnenju EESO je večji napredek lahko in treba doseči na področjih, ki se trenutno obravnavajo, z boljšim sodelovanjem med nacionalnimi oblastmi, večjo učinkovitostjo in hitro pripravljenostjo pri delovanju sedanjih nacionalnih sistemov, boljšim dostopom do obstoječih registrov in informacij, širšo izmenjavo informacij in boljšim vzajemnim razumevanjem, kako nacionalni sistemi delujejo in kako bi jih naredili prožnejše.

1.5   EESO zato odločno nasprotuje zamislim o a) uvedbi centralnega registra evropskih državljanov, b) omogočanju popolnega in brezpogojnega dostopa do davčnih registrov in registrov sistemov socialne varnosti ter c) sprejetju izjave na ravni Skupnosti na standardnem obrazcu, na katerem bi bilo navedeno celotno dolžnikovo premoženje.

1.6   Odbor meni, da bi lahko uvedba primerjalne baze podatkov, ki bi jo pripravili pristojni strokovnjaki in jo redno posodabljali, prispevala k boljšemu poznavanju nacionalnih izvršilnih sistemov in njihovega praktičnega delovanja.

1.7   EESO še predlaga, da je treba posebno pozornost nameniti nekaterim alternativnim pobudam (točka 5.8), ki imajo skupen cilj, predstavljen v zeleni knjigi, ki pa ne zahteva nadaljnje zakonodajne ureditve na ravni Skupnosti.

2.   Kratka vsebina zelene knjige

2.1   S to zeleno knjigo začenja Komisija drugo posvetovanje (1) zainteresiranih strani o tem, kako izboljšati izvrševanje sodnih odločb, pri čemer se je osredotočila na premagovanje problemov, ki izhajajo iz težav pri dostopanju do zanesljivih podatkov o tem, kje se nahaja dolžnik ali njegovo premoženje.

2.2   Komisija meni, da sta poznavanje pravega naslova dolžnika in dostop do točnih podatkov o njegovem premoženju osnova za bolj učinkovite izvršilne postopke. Vendar ugotavlja, da se nacionalni sistemi registrov in dolžnikovih izjav o premoženju, čeprav jih je mogoče primerjati, precej razlikujejo glede pogojev dostopa, postopkov pridobitve informacij ter vsebine samih informacij, kar zmanjšuje zanesljivost in hitrost takšnih sistemov.

2.3   Komisija ugotavlja, da čezmejno izterjavo dolgov ovirajo razlike med nacionalnimi pravnimi sistemi in nezadostno poznavanje upnikov, kako delujejo informacijske strukture v drugih državah članicah. Zelena knjiga je tako korak naprej k morebitnemu sprejetju vrste ukrepov na evropski ravni za izboljšanje preglednosti dolžnikovega premoženja in za krepitev pravic upnikov in nacionalnih izvršilnih organov, da se pridobijo informacije, ki bodo zagotavljale učinkovito izvrševanje sodnih odločb za izvršitev plačila civilnih in poslovnih dolgov, ob upoštevanju načel varstva dolžnikove zasebnosti, kot jih določa Direktiva 95/46/ES.

2.4   Komisija je zato natančno proučila te ukrepe, ki jih je povzela v obliki desetih vprašanj.

3.   Ozadje

3.1   Ta pobuda se povsem upravičeno uvršča v širok krog ukrepov, ki jih je Komisija sprejela s hvalevrednim namenom vzpostaviti evropsko pravosodno območje, da se podprejo pravosodni vidiki dokončanja enotnega trga (2). Pozornost je namenjena predvsem lažjemu izvrševanju sodnih odločb v Evropski uniji s pomočjo ukrepov, ki pomagajo ugotoviti domači naslov dolžnika ali registrirani sedež, na katerem se lahko vroči izvršilni nalog, ter pridobiti točne informacije o premoženju dolžnika, s katerim bi lahko pokril neporavnani dolg in ki bi se lahko nahajalo v katerem koli delu katere koli države članice.

3.2   Treba je poudariti, da se je tokrat Komisija potrudila posvetovati ne le s 15 državami članicami, katerih razmere so proučevali v študiji, ki je osnova za to zeleno knjigo (3), ampak tudi z drugimi 12 državami članicami, ki so danes del Evropske unije. Vendar zbrani podatki niso vedno točni in so bili včasih napačno razloženi.

3.3   Poudariti je tudi treba, da je ta pobuda očitno upoštevala priporočila EESO iz mnenja o zeleni knjigi o zaplembi bančnih računov glede pomembne potrebe po „(…) ustrezni oceni ukrepov, katerih cilj je zagotoviti večjo preglednost dolžnikovega premoženja (…)“.

3.4   Na žalost Komisija ni predložila nobenih statističnih podatkov glede obsega problema, ki ga namerava obravnavati. Poleg tega tudi ni jasno opredelila narave problema oziroma tega, kdo bi lahko imel korist od teh ukrepov, ki jih uvaja.

4.   Splošne ugotovitve

4.1   Ta zelena knjiga je naslednica in dodatek k zeleni knjigi o zaplembi bančnih računov [COM(2006) 618 konč.], o kateri je EESO 31. julija 2007 (4) pripravil mnenje in na katerega opozarja.

4.2   Kot že rečeno, se je vprašanje, ki ga obravnava ta zelena knjiga, pojavilo pred vprašanjem o zaplembi bančnih računov in pravilno odraža potrebo po tem, da je o dolžnikovem premoženju na voljo dovolj podatkov, da se upnikom zagotovi učinkovito splošno jamstvo, ki je temeljno in odločilno načelo civilnega procesnega prava. Vsakršen premislek o tem vprašanju pa mora kljub temu postaviti pod vprašaj uskladitev cele vrste področij na ravni Skupnosti, ki spadajo v stvarno civilno pravo, ki ima nedvomno prednost.

4.3   EESO zato priznava potrebo, da imajo oblasti, pristojne za izvrševanje v kateri koli državi članici, dostop do točnih informacij o tem, kje se dolžnik nahaja, kje je registriran sedež oziroma domači naslov, ter o imetju, premičninah in nepremičninah, ki so del njegovega premoženja, ne glede na to, kje se nahajajo.

4.4   Kot v prej omenjenem mnenju ima EESO resne zadržke in dobro utemeljene dvome glede resnične potrebe po posebnih ukrepih za uskladitev zakonodaje na ravni Skupnosti v zvezi z zadevnimi področji, čeprav ugotavlja, da ima Evropska unija pristojnosti na tem področju in da pravna podlaga za take ukrepe obstaja.

4.5   Vse zahteve za boljše informacije, boljše podatke in boljši dostop, ki so navedene v zeleni knjigi, pa še ne pomenijo nujno, da je treba uvesti nove registre na ravni Skupnosti ali obveznosti dolžnika, da prijavi svoje premoženje. Ta ukrep verjetno tudi ne bo zadostil merilu sorazmernosti in bi lahko vodil do nesprejemljivih kršitev temeljnih pravic.

4.6   EESO meni, da bi namesto uvajanja centralnih registrov v Bruslju, ki bi zajeli celotno prebivalstvo, trgovce ali potrošnike, premičnine ali nepremičnine ali davčne registre in registre sistemov socialne varnosti, za zagotovitev enakih možnosti in enake obravnave pri ugotavljanju dolžnikovega premoženja, ne glede na naravo ali nacionalnost upnika zadostovala učinkovitejša izmenjava informacij med nacionalnimi oblastmi in lažji ter hitrejši dostop do obstoječih podatkov.

4.7   To ne pomeni, da Skupnost ne sme uvajati spodbud in smernic o prihodnjih izboljšavah vsebine in delovanja ter dostopa do omenjenih javnih registrov in drugih zasebnih podatkovnih zbirk, pod pogojem, da so podatki ustrezno zaščiteni, v skladu z veljavnimi direktivami Skupnosti in da je informacija omejena samo na določen namen zahtevka in v obsegu, ki je potreben za plačilo neporavnanih dolgov.

4.8   Med zasebnimi in javnimi upniki ne sme biti diskriminacije pri dostopu do podatkov; javni upniki zaradi privilegiranega položaja ne smejo imeti prednosti hitrega in lažjega dostopa do javnih registrov, ne glede na to, ali ti pokrivajo davčne sisteme oziroma sisteme socialne varnosti ali premoženje dolžnikov.

4.9   Zagotoviti je treba tudi sodelovanje s tretjimi državami, zlasti z Andoro, Švico, Liechtensteinom in vsemi drugimi državami, ki imajo tesne povezave z davčnimi režimi ali finančnimi trgi v Evropi.

5.   Posebne ugotovitve: 8 vprašanj

5.1   Pobuda na ravni Skupnosti?

5.1.1   Deset vprašanj, zastavljenih v zeleni knjigi, je pravzaprav osem vprašanj in vsako od njih je podrobno proučeno.

5.1.2   V zvezi s tem, ali je treba ukrepe za izboljšanje preglednosti dolžnikovega premoženja sprejeti na ravni Skupnosti, EESO meni, da je treba glede na zadržke, izražene v poglavju Splošne ugotovitve, pobude na ravni Skupnosti izvajati samo zato, da se zagotovita boljša koordinacija in sodelovanje nacionalnih oblasti ter da se izboljša vsebina in dostop do obstoječih nacionalnih registrov, kar bi omogočilo, da se ugotovi, kdo in kje so dolžniki in kje se nahaja njihovo premoženje, potrebno za plačilo neporavnanih dolgov.

5.2   Priročnik o nacionalnih sistemih izvrševanja?

5.2.1   Po mnenju EESO je treba podpirati in spodbujati uvedbo vsakega ukrepa, ki lahko pomaga izboljšati poznavanje nacionalnih zakonov in praks ter informacij v zvezi s tem. Odbor pa kljub temu ni prepričan, da je priprava osnovnega „priročnika“ ustrezna rešitev, ker je treba upoštevati zapletenost zadeve. Tega priročnika ni mogoče poenostaviti, da bi ga lahko uporabljala najširša javnost, saj bi se v postopku lahko izgubili kakovost in točnost.

5.2.2   Zato EESO predlaga Komisiji, naj raje razmisli o možnosti vzpostavitve podatkovne baze primerjalnega prava o izvršilnih postopkih v 27 državah članicah, z jamstvom, da bo podatkovna baza redno posodobljena, da bo vsebovala obrazložitve in bo dostopna prek elektronskih sredstev v vseh jezikih držav članic. To podatkovno bazo bodo pripravili pristojni in kvalificirani strokovnjaki iz posameznih držav članic.

5.3   Večji obseg informacij v gospodarskih registrih in boljši dostop do njih?

5.3.1   Sedanja stopnja uskladitve na tem področju je očitno ustrezna za opredeljene cilje. Po mnenju EESO se ni niti potrebno niti primerno usmerjati v uvedbo centralnih gospodarskih registrov na ravni Skupnosti, kar pa ne izključuje možnosti uskladitve skupnih elementov registrov.

5.3.2   Poleg tega ni ovir za sprejetje ukrepov za izboljšanje vsebine informacij v teh registrih, z vključitvijo predvsem posameznih poslovnežev, posodabljanja informacij in omogočanja lažjega dostopa do njih, posebej z elektronskimi sredstvi.

5.3.3   Enako mora veljati za zemljiške knjige, kot je na primer EULIS (Evropska služba za informacije o zemljiščih), evropski konzorcij za zemljiške knjige (5).

5.4   Boljši dostop do registrov prebivalstva?

5.4.1   Iz istega razloga ni izvedljiv centralni register celotnega prebivalstva Evrope, saj je vzdrževanje centralnih ali lokalnih civilnih registrov prebivalstva ter postavljanje pogojev za dostop do teh registrov, ki zagotavljajo, da ne pride do diskriminacije, v pristojnosti držav članic.

5.4.2   Izvršilnim organom v vsaki državi pa mora še vedno biti zagotovljen preprost dostop do teh registrov, da lahko pridobijo informacije o naslovu posameznih dolžnikov, predvsem po elektronski poti.

5.5   Boljši dostop do davčnih registrov in registrov socialne varnosti?

5.5.1   EESO odločno zavrača idejo o splošnem in brezpogojnem dostopu do davčnih registrov in registrov sistemov socialne varnosti.

5.5.2   Po mnenju Odbora bi morali imeti dostop do teh informacij le sodni organi, v jasno opredeljenih situacijah in pod pogojem, da so osebni podatki v teh registrih ustrezno zaščiteni.

5.5.3   V vsakem primeru mora tovrstni dostop v državi, ki ni država izvršilnega organa, vedno potekati v sodelovanju s sodnim organom v državi, v kateri je register.

5.6   Boljša izmenjava informacij med izvršilnimi organi?

5.6.1   Kot je že omenjeno v poglavju o splošnih ugotovitvah, EESO meni, da je področje, na katerem se morajo izvajati pobude Skupnosti, boljše sodelovanje med nacionalnimi izvršilnimi organi pri izmenjavi informacij, in sicer z vzpostavitvijo sistema za neposredno elektronsko izmenjavo informacij, z namenom, da se lahko ugotovi, kdo in kje so dolžniki ter kakšno je njihovo premoženje.

5.6.2   Vendar je treba zagotoviti, da v državah članicah, v katerih izvršilni organi niso javni organi, zbrane informacije nadzoruje pristojni sodni organ, ki nadzoruje tudi izvršilne postopke.

5.6.3   Z nekaterimi spremembami bi lahko bili sistemi, kot so tisti, določeni v Uredbi 1206/2001 (6) o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah ali v Direktivi 76/308/EGS, modeli, ki bi jih bilo smiselno sprejeti (7).

5.6.4   Uporabo elektronskih sredstev ali celo vzpostavitev intranetnega sistema, ki bi medsebojno povezal nacionalne organe, je treba upoštevati kot bistveno.

5.6.5   Informacije, ki bi bile dostopne prek te mreže sodelovanja, bi morale biti na voljo izključno organom, pristojnim za izvršitev, kot so izvršilni uslužbenci, stranke, ki zahtevajo izvršitev, sodišča in strokovnjaki, ki delujejo pri stečajnih postopkih. Poleg tega morajo biti dolžniki v vsakem primeru obveščeni o rezultatih.

5.6.6   Uporabe informacijskega sistema za notranji trg (IMI) ne bi smeli izključiti kot možnosti za izmenjavo informacij med nacionalnimi izvršilnimi organi.

5.7   Evropska izjava o premoženju?

5.7.1   EESO ostro nasprotuje sprejetju izjave na ravni Skupnosti na standardnem obrazcu, ki bi razkril vse dolžnikovo premoženje za namene izvršitve, ter odločno zavrača zamisel, da bi lahko v primeru, da se ta obveznost ne izpolni, to privedlo do zaporne kazni.

5.7.2   Razlog za to je predvsem, da ni mogoče zapleniti celotnega dolžnikovega premoženja in da je dolžnost držav članic, da opredelijo premoženje, ki ga ni mogoče zapleniti v celoti, delno ali relativno.

5.7.3   Dodati je treba, da mora biti obveznost dolžnika, da razkrije svoje premoženje, omejena na tisti del premoženja, ki je nujen za plačilo dolga, ter da je dolžnost nacionalnih sodnih sistemov, da zagotovijo, da je izjava o dolžnikovem premoženju točna, sicer lahko sledi denarna kazen.

5.7.4   Poleg tega bi po mnenju Odbora uvedba standardnega obrazca na ravni Skupnosti za enotno izjavo o premoženju daleč presegla cilje, ki bi jih moral imeti tovrstni ukrep. EESO meni, da je ravno to področje, na katerem morajo izvršilni organi tesneje sodelovati. Ti organi morajo pri sodelovanju uporabljati legitimna sredstva, ki so jim na voljo, da identificirajo tisto dolžnikovo premoženje, ki je nujno za plačilo dolga, ter dati izvršilnim uslužbencem pooblastila za uradno preiskovanje dolžnikovega premoženja.

5.7.5   V vsakem primeru mora imeti dolžnik vedno pravico, da se izogne razkritju premoženja, ki ga je mogoče zapleniti, če je že plačal neporavnani dolg, če dokaže, da ima dovolj sredstev, da plača dolg ali ponudi poroštvo ali ustrezno plačilno jamstvo, kot je bančno jamstvo ali podobno zagotovilo. Dolžnik mora imeti tudi pravico nasprotovati zaplembi premoženja, ki ni nujno potrebno za plačilo neporavnanega dolga ali vseh dodatnih zneskov, ki jih predpisuje zakon.

5.7.6   Drug element, ki ga je treba takoj zavrniti, ker krši temeljna načela spoštovanja dolžnikove zasebnosti, je objava vsake izjave o dolžnikovem premoženju v javno dostopnem registru („seznam dolžnikov“).

5.8   Drugi ukrepi za večjo preglednost?

5.8.1   Naslednji predlogi so predstavljeni le v razmislek:

a)	Omogoči se lahko dostop do registra, v katerem so navedene dolžnikove delnice in deleži v katerem koli podjetju.

b)	Z ustreznimi previdnostnimi ukrepi se lahko omogoči dostop do registrov s podatki o potrošnikih glede potrošniških in hipotekarnih kreditov.

c)	Vzpostavi se lahko enotni evropski register vozil (8).

d)	Vzpostavi se lahko register vseh tekočih izvršilnih postopkov, do katerih bi bilo mogoče dostopiti prek spleta iz vsake države članice.

e)	Omogoči se lahko dostop do registrov borznih naložb, ki presegajo določen prag.

f)	Omogoči se lahko dostop do zemljiških knjig, ki imajo podatke o lastnikih nepremičnin.

---

(1)  Prvo posvetovanje je bilo o zeleni knjigi o zaplembi bančnih računov [COM(2006) 618 konč.]; mnenje EESO: UL C 10, 15.1.2008, str. 2.

(2)  Dovolj izčrpen seznam takšnih ukrepov je naveden v mnenju EESO – UL C 10, 15.1.2008, str. 2, o zgoraj omenjeni zeleni knjigi o zaplembi bančnih računov, na katero se mnenje sklicuje.

(3)  Za boljše razumevanje vsebine zelene knjige bi bilo treba upoštevati ne le delovni dokument Komisije (SEC(2006) 1341) z dne 24.10.2006, temveč tudi študijo št. JAI/A3/2002/02 v posodobljeni različici z dne 18.2.2004, ki jo je pripravil prof. dr. Burkhard Hess, direktor Inštituta za primerjalno in zasebno mednarodno pravo na univerzi v Heidelbergu (Director of the Institute of Comparative and Private International Law at the University of Heidelberg). Študija je na voljo na spletni strani: http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/civil/studies/doc_civil_studies_en.htm.

(4)  UL C 10, 15.1.2008, str. 2.

(5)  Konzorcij je združenje organov, pristojnih za zemljiške knjige, ustanovljeno leta 2006, ki predstavlja prvi korak naprej k zagotavljanju dostopa do zemljiških knjig v državah članicah konzorcija (Anglija, Irska, Litva, Norveška, Wales, Nizozemska in Švedska); spletni naslov: www.eulis.org.

(6)  Uredba Sveta 1206/2001 z dne 28. maja 2001, UL L 174, 27.6.2001. Na tem področju je še posebej pomembno vprašanje komunikacije med organi glede jezikovnih razlik, ki jih določbe člena 5 te uredbe ne obravnavajo.

(7)  Direktiva Sveta 76/308/EGS z dne 15. marca 1976, UL L 073, 19.3.1976.

(8)  Kot je predlagano v mnenju EESO na lastno pobudo CESE o cestnoprometnem zakoniku in avtomobilskem registru, katerega poročevalec je bil avtor tega mnenja (UL C 157, 28.6.2005, str. 34).

---

28.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/78

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o „predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 98/26/ES o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev in Direktive 2002/47/ES o dogovorih o finančnem zavarovanju glede povezanih sistemov in kreditnih zahtevkov“

COM(2008) 213 konč. – 2008/0082 (COD)

(2009/C 175/13)

Svet je 22. maja 2008 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 98/26/ES o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev in Direktive 2002/47/ES o dogovorih o finančnem zavarovanju glede povezanih sistemov in kreditnih zahtevkov

COM(2008) 213 konč. – 2008/0082 (COD).

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 6. novembra 2008. Poročevalec je bil g. BURANI.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 3. decembra) s 172 glasovi za, 1 glasom proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek in sklepi

1.1   Cilj pobude Komisije na področju sistemov plačil, za katero je zaprosil Svet in ki jo trg odobrava, je posodobiti predpise o dokončnosti poravnave in dogovorih o finančnem zavarovanju ter izboljšati pravno gotovost na tem področju. Kot taka si pobuda zasluži tudi podporo EESO. Tako zelo specializirano področje nedvomno zbuja dvome in zmedenost zaradi tehničnih vidikov predlogov, ki so jih obravnavali strokovnjaki in organi odločanja v različnih fazah pregledovanja predlogov Komisije. EESO je s temi vprašanji le obrobno povezan in bo svoj prispevek raje oblikoval kot razmislek o politiki Skupnosti na področju sistemov plačil.

1.2   Pobuda je nastala pred več kot letom dni, še pred izbruhom ameriške krize tveganih hipotekarnih kreditov (subprime), ki se je nato razširila na svetovno finančno skupnost in prinesla vsem znane posledice. Prvi znaki krize na ravni posameznih finančnih ustanov so bile težave z likvidnostjo, ki so kmalu prerasle v težave s solventnostjo: to je pripeljalo do tako težkega položaja, da je poseg javnih oblasti v ZDA in Evropi postal neizbežen. Sedanji položaj kaže na potrebo po tem, da bi trg zavarovali z ustreznim zavarovanjem: nove oblike zavarovanja so dobrodošle, pod pogojem, da ne oslabijo kakovosti zavarovanj.

1.3   Lahko se vprašamo, ali bi bilo pravilo, ki predvideva vključitev bančnih posojil v kategorijo zavarovanj, ki so sprejemljiva v dogovorih o finančnih zavarovanjih, vključeno v predlog Komisije, če bi o tem odločali danes in ne pred enim letom. Bančna posojila so v mnogih državah že sprejeta in učinkovito prispevajo k likvidnosti; zato jih je treba podpirati. Vendar pa je zaradi trenutnega krhkega in nestanovitnega položaja na trgih pri njihovem širjenju na vse države članice, brez predhodne uskladitve zanje veljavnih predpisov, potrebna kar največja previdnost, vsaki centralni banki pa je treba omogočiti, da še naprej „nadzoruje“ svoj trg v skladu s svojimi predstavami in potrebami.

1.4   Potreben je tudi razmislek ne toliko o pravni gotovosti, ki jo skuša vzpostaviti predlog, kar je treba pozdraviti, temveč o trajnosti predpisov, ki jih predlog vsebuje: skupina za pravno gotovost (Legal Certainty Group) še ni zaključila dela, pobuda Mednarodnega inštituta za poenotenje zasebnega prava UNIDROIT je šele v zaključni fazi in še ni bila ne podpisana ne ratificirana, uskladitev standardov na področju poravnav (netting) je vprašanje prihodnjih programov, uskladitev stečajnih postopkov pa je dolgoročni cilj. Ob teh ugotovitvah EESO ne trdi, da ta poskus Komisije ni koristen in da ga ni treba podpreti, temveč poudarja, da trg potrebuje pravila, ki ne bodo zgolj jasna, temveč tudi trajna. Zato je treba pospešiti delo na področju zakonodaje in predpisov.

1.5   Na koncu, čeprav po pomembnosti ni na zadnjem mestu, velja omeniti vprašanje nadzora: EESO se sprašuje, ali so nadzorni organi pozorno preučili različne vidike sistemskega tveganja, značilne za interoperabilne sisteme, povezanost sistemov in kakovost nadzora nad celotno široko paleto udeležencev ter ali se je zahtevalo neposredno sodelovanje nadzornih organov pri oblikovanju predlogov. EESO v svojem mnenju namreč poudarja, da ima stabilnost trgov prednost pred vsemi drugimi vidiki.

1.6   Mnenje EESO se ne osredotoča na sedanje razmere. V „normalnih časih“ morajo biti pravila o poslovni sposobnosti udeležencev in sistemov ter o kakovosti zavarovanja stroga, v nujnih razmerah pa morajo postati prožna, vendar ne ohlapna. Direktiva bi zato morala vsebovati določbo, ki bi sistemom omogočila, da v odgovornosti nadzornih organov sprejmejo posebne ukrepe za soočanje z nujnimi razmerami.

2.   Uvod

2.1   Cilj pobude Komisije je prilagoditi direktivo o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev ter direktivo o dogovorih o finančnem zavarovanju najnovejšemu razvoju na trgih. Sedanja pravila ter pravila, ki so bila uvedena pred kratkim, so razširjena na nočno poravnavo in na poravnavo med povezanimi sistemi.

2.2   Medsebojna povezanost trgov, ki obstaja že nekaj časa, je vedno bolj razširjena: z Direktivo 2004/39/ES in Evropskim kodeksom ravnanja za kliring in poravnavo (v nadaljevanju: kodeks ravnanja) jo urejajo jasna in natančna pravila, ki olajšujejo njeno širjenje. Predlog Komisije ne uvaja le novih vrst poravnav, ampak tudi razširja seznam vrst premoženja, ki se lahko uporabijo kot finančno zavarovanje: kreditni zahtevki, ki izpolnjujejo pogoje za zavarovanje pri kreditnih poslih centralne banke („bančna posojila“). Od januarja 2007 naprej ECB bančna posojila vključuje med dopustne vrste zavarovanja pri kreditnih poslih Eurosistema; to pobudo so samostojno že sprejele nekatere centralne banke, vendar je manjkal pravni okvir, ki bi omogočal čezmejno uporabo teh zavarovanj.

2.3   Skratka, obstoječi pravni red, ki naj bi se spremenil s predlogom direktive, je vsebovan v dveh direktivah ES: 98/26/ES, ki se nanaša na dokončnost poravnave pri plačilih (SFD), in 2002/47/ES o dogovorih pri finančnem zavarovanju (FCD).

2.4   Kot je običajno v direktivah, ki se spreminjajo, Komisija ob tej priložnosti uvaja tudi nekatere poenostavitve in pojasnitve. Njen končni cilj je uskladiti uredbo z razvojem na trgu, ta prilagoditev pa je še toliko bolj potrebna, če pomislimo na nedavne finančne pretrese na trgih, ki imajo zaradi globalizacije lahko zelo hude posledice.

2.5   Pred objavo pobude Komisije je bilo pripravljalno obdobje, ki je trajalo več kot leto dni. Ocenjevalno poročilo o izvajanju direktive o dokončnosti poravnave je ugotovilo, da „sistem dobro deluje“, hkrati pa omenilo potrebo po globljih analizah. Predlog je bil pripravljen po vrsti posvetovanj z ECB, nacionalnimi centralnimi bankami ter vrsto akterjev in organizacij v sektorju. Pravice potrošnikov so bile podrobneje proučene in bilo je ugotovljeno, da „določbe, ki se nanašajo na kreditne zahtevke, ne posegajo v pravice potrošnikov in še zlasti ne v pravice, nedavno dogovorjene v Direktivi o potrošniškem kreditu“, saj kreditni zahtevki izpolnjujejo pogoje za zavarovanje kreditnih poslov centralne banke, „kar načeloma izključuje kreditne zahtevke individualnih potrošnikov“.

2.6   V normalnih razmerah se zdi, da se novi evropski predpisi ustrezno spopadajo z nujnimi razmerami: trdnost trgov naj bi zagotavljale vedno številčnejše medsebojne povezave med plačili in sistemi poravnave vrednostnih papirjev, ki že delujejo, so stabilni, imajo zadostno likvidnost in kaže, da so dobro nadzorovani. Kodeks ravnanja (sprejet ob koncu leta 2006) je vpeljal prvino konkurenčnosti in s tem večje učinkovitosti v sistemih kliringa in poravnav, kar zelo koristi uporabnikom.

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Akterji v tej pobudi vidijo odločilen napredek pri uresničevanju evropskega finančnega prostora z usklajenimi predpisi: nova direktiva naj bi namreč spodbujala prihodnje ukrepe, ki bi bili lahko sprejeti na priporočilo skupine strokovnjakov za pravno gotovost, ki jo je ustanovila Komisija, da bi odstranila pravne ovire pri povezovanju trgov v Uniji. Ta direktiva naj bi tudi bistveno prispevala k uresničevanju pobude UNIDROIT, katere cilj je na mednarodni ravni vzpostaviti enotne predpise materialnega prava glede vrednostnih papirjev pri posrednikih, vključno s predpisi o dogovorih o finančnem zavarovanju.

3.2   Uskladitev na evropski in mednarodni ravni ne more veljati za zaključeno, dokler ni vrste dodatnih ali dopolnilnih ukrepov, ki naj bi bili vključeni v prihodnje programe Komisije. Eden izmed dodatnih ukrepov bi moral določati uskladitev predpisov, ki urejajo dogovore o neto poravnavah, torej tiste, ki se nanašajo na poravnave med strankami v neto zneskih, vključno z dogovori o poravnavah, po katerih medsebojne obveznosti takoj zapadejo v plačilo (close-out netting).

3.3   Med dopolnilnimi in zagotovo tudi dolgoročnejšimi ukrepi bi dobro zamišljeno povezovanje finančnih trgov morala težiti k večji skladnosti nacionalnih ureditev postopkov v zvezi z nesolventnostjo: trenutni položaj z mnogimi neskladji med nacionalnimi ureditvami ima lahko negativen vpliv na dogovore o finančnem zavarovanju in na klirinške in poravnalne operacije, kar bi povzročilo večje sistemsko tveganje nestabilnosti.

4.   Ugotovitve o predlogih glede Direktive 98/26/ES (SFD)

Člen 2 vsebuje vrsto pojasnil in razjasnitev, od katerih se nekatere nanašajo na upravno-tehnične zadeve, druge pa so pomembnejše. Člen 2(b) še posebej razjasnjuje status institucij elektronskega denarja in brez dvoumnosti pojasnjuje, da jih je za namene direktive treba v vseh pogledih obravnavati kot kreditne institucije.

4.1.1   EESO priznava, da jih je kot udeležence v plačilnem sistemu mogoče obravnavati enako kot kreditne institucije v strogem pomenu besede in poudarja, da pravila za nadzor niso enaka ali pa le delno primerljiva. Treba je še ugotoviti, ali bo to v primeru hujših pretresov na trgu vplivalo na zanesljivost institucij elektronskega denarja: EESO je že pred časom izrazil zadržke glede tega, da se jih obravnava kot udeležence v plačilnem sistemu. Ne glede na to pa bi Odbor rad ponovil priporočilo, ki ga je izrekel v preteklosti, in sicer, naj bodo politike za ustvaritev enakih konkurenčnih pogojev podrejene politikam, ki veljajo kot prednostne in ki v prvi vrsti zagotavljajo stabilnost trgov in s tem varstvo potrošnikov (končnih vlagateljev).

4.1.2   Ti vidiki dobijo še večji pomen, če upoštevamo dejstvo, da interoperabilni sistemi (opredeljuje jih nova točka n člena 2) s povezavami med sistemi udeležencem omogočajo dostop do sistemov nadomestil in poravnav, kar neizogibno vodi v potencialno povečanje sistemskega tveganja. To še zlasti velja za sisteme poravnav vrednostnih papirjev zaradi povezav med centralnimi depozitarji vrednostnih papirjev (Central Securities Depository ali CSD), odgovornih za centralno in dematerializirano (1) hrambo finančnih instrumentov, ter med osrednjimi nasprotnimi strankami (Central counterparties ali CCP), ki imajo vlogo edine osrednje stranke institucij, vključenih v sistem za prenosne naloge pri trgovanju s finančnimi instrumenti. V besedilu direktive bi bilo prav tako treba omeniti, da cilj opredelitve „interoperabilnih sistemov“ ni vzpostavitev „supersistema“, ki bi bil s pravnega vidika upravičen, marveč v skladu z namenom zakonodaje razširiti pravno varstvo na urejene transakcije med sistemi.

4.2   Tudi predlog, po katerem bi se sistemu omogočilo, da postane udeleženec drugega sistema, vzbuja skrb. Potrebna je razjasnitev: sistem, kakor ga opredeljuje Direktiva 98/26/ES, je dogovor ali skupek predpisov, ki nima pravne osebnosti, saj je ta dodeljena različnim udeležencem. Ta razjasnitev je potrebna zaradi večje pravne varnosti in določitve odgovornosti med različnimi stranmi, zlasti na področju zakonodaje o nesolventnosti.

4.3   Člen 3 uvaja spremembo, ki „se uvaja zato, da se odpravi vsaka negotovost glede statusa nočnih poravnalnih storitev“; besedilo izrazu „dan“, ki je pogosto uporabljen, dodaja izraz „delovni dan“, da bi se tako upoštevalo dejstvo, da je večina trgov aktivnih nepretrgano, tudi ponoči. Sprejeti ukrep je potreben, vendar bi ga bilo treba dopolniti z uskladitvijo dogovorov o neto poravnavah (netting). Treba je odpraviti tudi prej omenjene razlike med dogovori o ureditvi nesolventnosti, ki se lahko odražajo tudi pri ukrepih glede dogovorov o finančnih zavarovanjih in poravnavah: uskladitev na tem področju, ki je sicer zaželena, vendar jo je težko izvesti, je globalnega značaja in presega zgolj razmislek o plačilnih sistemih.

5.   Ugotovitve o predlogih glede Direktive 2002/47/ES (SFD)

5.1   Razširitev Direktive 2002/47/ES na bančna posojila (sprememba člena 1(4a)) je treba pozdraviti, saj omogoča večjo dostopnost zavarovanj in posledično lahko izboljša likvidnost trga. Vendar pa opredelitev kreditnih zahtevkov, „ki izpolnjujejo pogoje za zavarovanja pri kreditnih operacijah centralne banke“, vzbuja nekatera vprašanja: opredelitev izpolnjevanja pogojev pušča preveč možnosti za lastno presojo vsaki centralni banki in ne odpravlja dvomov o tem, kdo izpolnjuje pogoje in kdo ne. Rešitev za ta problem bi bila lahko v črtanju besed v členu (4)(2)(a) „kreditne zahtevke, ki izpolnjujejo pogoje za zavarovanja pri kreditnih operacijah centralne banke“.

---

(1)  S skoraj vsemi centraliziranimi vrednostni papirji se danes upravlja v dematerializirani obliki. Vrednostni papirji, ki so še vedno v papirni obliki, so zbrani v certifikate velikega formata (globalni ali „maksi“ certifikati) in jih hranijo centralni depozitarji v različnih državah članicah.

---

28.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/81

---

Mnenje Evropskega ekonomsko–socialnega odbora „sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu – Boljše poklicne možnosti in večja mobilnost: evropsko partnerstvo za raziskovalce“

COM(2008) 317 konč.

(2009/C 175/14)

Evropska komisija je 23. maja 2008 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe ES Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu – Boljše poklicne možnosti in večja mobilnost: evropsko partnerstvo za raziskovalce

COM(2008) 317 konč.

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 6. novembra 2008 Poročevalec je bil g. SALVATORE.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 3. decembra) s 176 glasovi za, 2 vzdržanima glasoma in nobenim glasom proti.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Evropski ekonomsko-socialni odbor se popolnoma strinja z načeli sporočila Komisije, ki glede gospodarske konkurenčnosti in razvoja znanja poudarjajo strateško vlogo učinkovitega Evropskega raziskovalnega prostora. Ustanovitev evropskega partnerstva za boljše poklicne možnosti raziskovalcev in večje spodbude za njihovo mobilnost bi ta cilj lahko približala uresničitvi. To bi pomagalo zajeziti beg možganov in privabiti vrhunske raziskovalce na območje EU.

Odbor se strinja, da je pomembno, da države članice pokažejo odločnost pri sprejemanju odprtih in preglednih postopkov zaposlovanja, ki temeljijo na dosežkih, in odpravijo vse ovire prostega gibanja raziskovalcev v EU. S tega vidika je informacijski sistem EURAXESS, ki na internetu objavlja prosta delovna mesta za raziskovalce in informacije o možnostih financiranja, dragocen instrument. Da bo sistem primerno deloval, je treba organe, ki bi jim lahko koristil, spodbuditi k njegovi učinkoviti uporabi.

1.2.1   Dosežki raziskovalcev se od zaposlitve do konca njihove poklicne poti ne bi smeli meriti le po številu in kakovosti objav, temveč tudi po znanstvenih rezultatih. Upoštevati bi bilo treba inovativne sposobnosti, zlasti v zgodnji fazi, v nadaljevanju poklicne poti pa organizacijske in vodstvene spretnosti pri opravljanju dodeljenih nalog. Izkušnje v mednarodnih partnerstvih bi morale biti vedno zelo cenjene.

1.3   Za znanstvenikov strokovni napredek je bistveno, da izkoristi vse priložnosti za mobilnost. Toda trenutno to otežujejo pravne in upravne ovire. Mobilnost pomeni obdobje, ki ga raziskovalec preživi v drugi državi ali regiji ali dela na drugi javni ali zasebni ustanovi, oziroma zamenjavo znanstvene discipline ali sektorja, in bi jo bilo treba upoštevati kot dragocen prispevek k raziskovalčevemu strokovnemu razvoju ter jo kot tako spodbujati s finančnimi/socialnovarnostnimi spodbudami in jo uravnovesiti z družinskimi potrebami.

1.4   Pogosta negotovost, ki spremlja vlogo raziskovalcev, mora postati stvar preteklosti. Intenzivno je treba podpirati ukrepe, namenjene zagotovitvi neprekinjenosti pogodb ter spodbujanju socialne varnosti in pravic do raznih oblik socialnega zavarovanja in njihovega prenosa, če se raziskovalec preseli.

1.5   Za celovito in pospešeno izpolnitev teh ciljev je potrebno dejavno sodelovanje ustreznih organov socialnih partnerjev.

2.   Uvod

2.1   Sporočilo (COM(2008) 317) temelji na načelih lizbonske strategije in poskuša vzpostaviti evropsko partnerstvo za boljše poklicne možnosti raziskovalcev, ki je temeljni in nepogrešljivi steber razvoja na znanju temelječega gospodarstva in družbe.

2.2   Zaradi vedno bolj zapletenih, nenadnih in nepredvidljivih družbenih sprememb našega časa so potrebne politike, ki posvečajo več pozornosti razvoju in s tem prenosu znanja.

2.3   Te spremembe so povezane z vedno številnejšimi oblikami razvoja znanja, ki ne poznajo državnih meja. Izmenjava znanja in s tem gospodarske izmenjave zahtevajo nove oblike ureditve, s katerimi bo mogoče obvladovati to spreminjanje znotraj skupnega kulturnega okvira: „zibelke“ Evrope.

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Cilj, da bi Evropa postala bolj zanimiva za raziskovalne dejavnosti, je treba uvrstiti v skupni okvir politik za podporo raziskovalcem. Ta proces mora zagotoviti namensko in usklajeno sodelovanje držav članic, ki ne bo temeljilo le na prostovoljnem sodelovanju, kot se dogaja v sedanjem pravnem okviru.

3.2   Odbor pozdravlja ta novi pristop, ki poskuša upoštevati sedanji položaj, vendar se hkrati izogiba preveč ambicioznim ukrepom in poziva države članice, naj po že utečenih poteh sprejmejo hitre in merljive pobude za

—	vzpostavitev preglednih postopkov zaposlovanja;

—	izpolnitev potreb mobilnih raziskovalcev glede socialne varnosti in dodatnega pokojninskega zavarovanja;

—	zagotovitev privlačnih pogojev zaposlovanja in delovnih pogojev; ter

—	izboljšanje usposabljanja, spretnosti in izkušenj raziskovalcev.

Te ukrepe bi morali izvajati z udeležbo socialnih partnerjev.

3.3   V zadnjih letih so si institucije EU na tem področju veliko prizadevale. Spomnimo se le na začetke Evropskega raziskovalnega prostora, kot je bil predviden v sporočilu COM(2000)6 konč. z dne 18. januarja 2000, na cilj Evropskega sveta, da bi Evropa do leta 2010 postala najbolj konkurenčno in dinamično na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, na zgodnje ukrepe za raziskovalce ter nazadnje na Evropsko listino za raziskovalce in Kodeks ravnanja pri zaposlovanju raziskovalcev. Ta prizadevanja kažejo, kako pomemben je raziskovalni sistem za spodbujanje inovacij in kako pomembna je vloga raziskovalcev.

3.4   Sedanje stanje kaže, da mora imeti Evropski raziskovalni prostor najboljše možnosti za organizacijo izredno konkurenčnega in dinamičnega okolja, ki človeškim virom daje boljše dolgoročne obete skozi celotno poklicno pot.

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Komisija se sklicuje na opredelitev raziskovalca iz Evropske listine (kot jo je že leta 2004 navedel EESO): „Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s pojmovanjem ali ustvarjanjem novega znanja, izdelkov, postopkov, metod in sistemov ter z upravljanjem zadevnih projektov,“ vključno z vlogo prenosa novega znanja. V tem smislu morajo ustanove raziskovalce spodbujati k objavljanju rezultatov njihovih raziskav, da bodo verodostojen vir za strokovnjake na področju komuniciranja, ki bodo nestrokovni javnosti razumljiveje posredovali znanstvene argumente, zlasti kadar lahko bistveno vplivajo na javno mnenje (zdravje, tveganja pri prehrani, nevarnosti za okolje itd.).

4.2   Zato EESO zagovarja določitev posebnih prednostnih nalog pri organizaciji ugodnega in privlačnega evropskega okolja za zaposlene v raziskavah.

4.3   Predvsem se poudarja pomen odločnih korakov, da bi države članice sprejele odprte in pregledne postopke zaposlovanja, ki temeljijo na dosežkih. Če ne bodo zagotovljene informacije o zaposlovanju in izboru osebja, bo nastal sistem, ki je vse prej kot odprt. Tovrstne informacije bi morale biti brezplačne in zlahka dostopne. Zato Odbor popolnoma podpira informacijski sistem EURAXESS in upa, da se bo razvil v sistem, kjer se bodo zbirale in združevale informacije o ponudbi in povpraševanju po raziskovalcih v različnih ustanovah in evropskih projektih. Za uresničitev tega informacijskega sistema bo potrebna popolna podpora držav članic in različnih raziskovalnih organizacij ter obvezanost slednjih, da bodo vse informacije o raziskovalnih delovnih mestih in projektih objavile na tem omrežju.

4.4   Poleg tega moramo vedeti, kako nagraditi dosežke in spodbuditi boljše pogoje dela in usposabljanja v začetnem obdobju raziskovalne poklicne poti. Spremeniti moramo pristop. Dolga negotovost po težkem in napornem raziskovalno usmerjenem študiju raziskovalce spodbuja, da opustijo to poklicno možnost, kar ne prispeva k ustvarjanju pogojev za vzgojo in zadrževanje najboljših talentov. Nadarjenost je treba vzgajati z inovativnimi načini z namenom zagotoviti raziskave visoke kakovosti in omogočiti raziskovalcem, da razvijejo spretnosti, ki jih potrebujejo za prevzem vodilnih položajev.

4.5   Dosežke je treba oceniti ne le na podlagi števila in kakovosti objav, temveč tudi v povezavi z zaupanimi nalogami in skupaj z naslednjimi spretnostmi:

—	vodenje raziskav;

—	stopnja inovativnosti;

—	dejavnosti poučevanja in nadzora;

—	timsko delo;

—	mednarodna partnerstva;

—	prenos znanja;

—	zbiranje sredstev za raziskave;

—	objavljanje in sporočanje znanstvenih rezultatov;

—	poslovne izkušnje in možnosti uporabe rezultatov raziskav v industriji;

—	patenti, razvojne dejavnosti ali izumi;

—	ustvarjalnost in neodvisnost.

Raziskovalci navsezadnje nikoli ne bi smeli imeti težav zaradi morebitnih prekinitev svoje poklicne poti, kajti njihova pogodba o zaposlitvi je netipična.

4.6   Netipičnost raziskovalčeve vloge, ki jo še podkrepi negotovost delovnega mesta, ne sme negativno vplivati na kakovost raziskovalčevega delovnega in družinskega življenja. Poenostaviti je treba vse oblike mobilnosti, zlasti geografsko, ki je zaželena za strokovni napredek. Mobilnost je močan dejavnik v razvoju prostega pretoka znanja, poleg tega pa prispeva k usposabljanju in kulturnemu razvoju delavcev in razvoju raziskovalnega sistema.

4.7   Zato EESO zagovarja ukrepe za omogočanje navezovanja stikov med raziskovalci z različnim ozadjem. To je edini način za povečanje koristi in priložnosti za razprave, mobilnost pa tako postane dejavnik znanja. Koristno bi bilo primerjati najbolj očitne razlike med raziskovalnimi sistemi v Evropi in ZDA, ki zna pritegniti in obdržati talente, in nato sprejeti pozitivnejše vidike tega modela ter jih prilagoditi evropskemu okolju. Začeli bi npr. lahko z zaposlovalnimi postopki in nadaljevali z oceno in sistemom pobud za poklicno pot raziskovalcev.

4.8   Vzpostavljanje Evropskega raziskovalnega prostora zato ne pomeni le podpore prenosu financiranja posameznega raziskovalca iz ene države v drugo ali iz ene ustanove na drugo, temveč začetek dejanskega cikla, v katerem bodo organi ugotovili, da je zanje prednost, če lahko zaposlijo ljudi z najboljšimi znanstvenimi kvalifikacijami. Raziskovalce, tako kot druge kategorije zaposlenih, pri katerih je potrebna mobilnost, bi bilo treba na evropski ravni s sredstvi praktičnih spodbud (plačilom in ugodnostmi) podpirati, da se preselijo v nove kraje, ne pa jih pri tem ovirati, kot se pogosto dogaja sedaj (in povzroča beg možganov). V tem smislu se na anglo-ameriških univerzah pogosto uporablja dodelitev dodatnih „bonitetnih sredstev“ sorazmerno s sredstvi za raziskave, ki jih organ financiranja dodeli ustanovi, ki sprejme financiranega raziskovalca.

4.9   Po drugi strani pa so raziskovalci, ki se zanimajo za mobilnost, pogosto hkrati tudi v negotovem pogodbenem položaju: ta kombinacija dejavnikov (poleg tega, da naredi mobilnost bolj negotovo) vodi do nadaljnjih težav glede socialnega zavarovanja. Odbor zato pozdravlja predlog Komisije, da bi morali imeti raziskovalci in njihovi delodajalci preprost in neomejen dostop do posebnih informacij o socialnem zavarovanju v različnih državah članicah. Zajamčeno mora biti socialno varstvo in zagotoviti je treba pridobitev in prenos pravic v vse oblike socialnega zavarovanja, vključno z dodatnimi pokojninami. Zato je treba trdno podpreti ukrepe za neprekinjenost pogodbe za raziskovalce, kajti v prvih letih poklicne poti je negotovost poklicnih možnosti morda samoumevna, pri raziskovalcih, starejših od 40 let, pa lahko deluje ponižujoče, saj daje le malo neodvisnosti in omejen dostop do vodstvenih položajev.

4.10   Spodbujati bi bilo treba tudi razlikovanje raziskovalnih poklicnih poti: z uvedbo netradicionalnih načinov za opustitev raziskovalne poklicne poti, ki bi posameznim raziskovalcem omogočili bolje plačano izkoriščanje njihovih spretnosti. Koncept krepitve povezav med drugimi javnimi sektorji in raziskovalnim sektorjem ni v nasprotju s tem. Na primer vzpostavitev stikov med akademskimi in raziskovalnimi krogi bi dala akademskim ustanovam dostop do odličnih virov, kot so raziskovalni kadri, vključeni v kakovostne in razvejane pedagoške poklicne poti. Prav tako bi v tem strateškem sektorju lahko sodelovali srednješolski učitelji, ki so bolje seznanjeni z raziskovalnimi temami, in bi tako ponudili kulturni prispevek, ki hkrati bogati obseg znanja, prenesenega na dijake.

4.11   Čeprav so raziskave motor razvoja, so njihove povezave z industrijo vedno močnejše. Raziskave v industriji in visokotehnoloških inovativnih podjetjih morajo gospodarski razvoj potiskati naprej. Zato bi bilo treba vzpostaviti in vzdrževati celovit sistem za povezavo raziskav, inovacij in industrije. Spodbujati bi bilo treba koristne izmenjave med strokovnjaki iz javnega in zasebnega sektorja. Take izmenjave pogosto ovirajo različne politike upravljanja človeških virov. Upamo, da bodo zakonodaja v posameznih državah članicah in nacionalni dogovori o zaposlovanju kmalu uspeli zmanjšati to vrzel s pomočjo posebnih ukrepov (davčne pobude, pripravništva, mobilnost, programi Skupnosti itd.).

4.12   Spodbuditi bi bilo treba tudi tiste vrste podjetij (novo ustanovljena podjetja in osamosvojene poslovne enote), kjer lahko raziskovalci pridobljene spretnosti uporabijo za inovativne poslovne dejavnosti. Podpora lahko na primer pomeni ugodne bančne pogoje (ali dostop do javnih finančnih sredstev) ter socialne in davčne spodbude.

4.13   Nazadnje EESO pozdravlja okvirni program, ki ga je v sporočilu COM(2008)317 sprejela Komisija. Nacionalni akcijski načrti za leto 2009, ki naj bi jih države članice sprejele po posvetovanju z ustreznimi akterji, bi se morali usmeriti v izrecne cilje iz sedanjega pravnega okvira EU ter uveljavljene dobre prakse in dobre prakse, ki so skupne državam članicam.

4.14   Konferenca leta 2009 bo z vključevanjem socialnih partnerjev odločilna za oceno sedanjega položaja in oblikovanje skupnega stališča o možnih spremembah ali izboljšavah.

---

28.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/84

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o „predlogu odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Odločbe Sveta 2001/470/ES o ustanovitvi Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah“

COM(2008) 380 konč. – 2008/0122 (COD)

(2009/C 175/15)

Svet Evropske unije je 12. novembra 2008 sklenil, da v skladu s členoma 61(c) in 67(5) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Odločbe Sveta 2001/470/ES o ustanovitvi Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah

COM(2008) 380 konč. – 2008/0122 (COD).

Predsedstvo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora je 8. julija 2008 strokovno skupino za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo zadolžilo za pripravo dela na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 3. decembra) za glavno poročevalko imenoval go. SÁNCHEZ MIGUEL ter mnenje sprejel s 124 glasovi za, 2 glasovoma proti in 1 vzdržanim glasom.

1.   Sklepi

1.1   EESO pozdravlja predlog, da se spremeni Odločba 2001/470/ES o ustanovitvi Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, ne samo zaradi določbe, ki zahteva pregled, temveč tudi na podlagi informacij, zbranih v tem obdobju glede delovanja te mreže, in želje po boljšem obveščanju evropskih državljanov, kar je njen cilj.

1.2   Pozornost je treba posvetiti boljšemu sodelovanju med organi, ki sestavljajo evropsko mrežo, in nacionalnimi kontaktnimi točkami, ki so nujni za ustanovitev in delovanje mreže, ter poenostavitvi obveščanja z uporabo ustrezne tehnologije. S tem naj bi olajšali dostop pravnikom in državljanom, ki želijo poznati možnosti za reševanje čezmejnih civilnih in gospodarskih sporov.

1.3   Sodelovanje ne samo pravosodnih oblasti, temveč tudi pravnikov, bo prispevalo k seznanjenosti z ustreznimi pravnimi sredstvi za zaščito pravic in dolžnosti evropskih državljanov pri različnih dejavnostih v poklicnem in zasebnem življenju. Tako bo usklajevanje območja svobode, varnosti in pravice v Evropski uniji učinkoviteje. EESO se zavzema za čim večjo odprtost in dostopnost mreže za vse zainteresirane strani, da se poveča preglednost in spodbudi proces evropskega povezovanja.

2.   Uvod

2.1   Evropska komisija je po zasedanju Evropskega sveta v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 začela z usklajevanjem in pripravo pravnih sredstev, ki bi omogočili ustanovitev območja svobode, varnosti in pravice in zagotovili prost pretok oseb znotraj EU. Med najbolj pomembnimi je uredba o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (1), ki je med drugim uvedla poenostavljene postopke izvrševanja sodnih odločb, spremembe zaščitnih ukrepov, da bi zagotovili izvrševanje sodnih odločb in priznavanje zaščitnih ukrepov v celotni Evropi.

2.2   V okviru istega pristopa je Komisija predložila Odločbo 2001/470/ES (2) o ustanovitvi Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, katere glavni cilj je ustanovitev evropskega instrumenta za pravosodno sodelovanje, s katerim bi pravne strokovnjake, institucije, upravo in javnost obveščali o pravicah v posameznih državah članicah in postopkih za reševanje čezmejnih pravnih sporov.

2.3   Mreža naj bi olajšala tudi dostop državljanov do pravnega varstva zlasti, kakor je že navedeno, pri čezmejnih sporih, saj ne gre vedno za isto vsebino ali postopke. Zato je posebna pozornost namenjena kontaktnim točkam, ki so že dostopne vsem zainteresiranim stranem – tako strokovnjakom kot navadnim državljanom. Komisija opisuje stanje iz začetka leta 2008, ko so obstajale 102 kontaktne točke, 140 osrednjih organov, 12 sodnikov za zvezo in 181 drugih pravosodnih organov, dejavnih na področju pravosodnega sodelovanja.

2.4   Dodati je treba, da je bila v okviru pravosodnih postopkov v Direktivi 2008/52/ES (3) o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah mreža opisana kot nujni instrument za mediacijo v čezmejnih pravnih sporih.

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Kakor določa člen 19 Odločbe 2001/470/ES, mora Komisija vsakih pet let predstaviti poročilo o rezultatih dela mreže v tistem obdobju na podlagi informacij, ki jih prejme od kontaktnih točk iz držav članic. Možne so spremembe – odvisno od informacij. To je namen spremembe te odločbe, da bi dosegli zastavljene cilje na podlagi člena 61(c) Pogodbe in v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti.

3.2   Mreža je bila do zdaj uspešna pri krepitvi sodelovanja in boljši izmenjavi informacij med sodniki in pravniki v EU. EESO meni, da bi morale kontaktne točke biti pravi urad za informacije o nacionalni zakonodaji in postopkih, ki se uporabljajo za čezmejne spore. Bilo bi dobro, če bi imeli državljani dostop do informacij, ki jih ponuja mreža.

3.3   S predlagano reformo naj bi se izboljšalo delovanje mreže, s čimer naj bi lažje dosegli zastavljene cilje, zlasti glede materialnih in človeških virov za mrežo.

EESO pozdravlja predlagano spremembo, ne samo zaradi ukrepov za izboljšanje delovanja mreže, temveč tudi zaradi terminoloških pojasnitev, s čimer se bo uporabljala z večjo pravno natančnostjo.

3.4.1   Sprememba člena 2 Odločbe na primer opredeljuje cilje mreže kot „pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah“ namesto prejšnjega izraza „sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah“.

3.4.2   Določa tudi sodelovanje med kontaktnimi točkami, če jih je več v eni državi članici, in zahteva imenovanje glavne kontaktne točke.

3.4.3   Glavno kontaktno točko naj bi imenoval sodnik, ki je član mreže in hkrati vez med posameznimi lokalnimi pravosodnimi organi.

3.5   V skladu z glavnim ciljem spremembe je spremenjen tudi člen 5, da bi razširili sodelovanje v zvezi z informacijami znotraj mreže in s tem olajšali uporabo zakonov v vsakem posameznem primeru, tudi če gre za zakon druge države članice ali mednarodni pravni instrument. EESO meni, da bi mreža prispevala dodano vrednost, če bi obveščala javnost o obstoječi praksi pravosodnega sodelovanja in razlikah v posameznih pravnih sistemih. S takšno razširitvijo bi približali in zagotovili pravice, ki so jih državljani pridobili v civilnih in gospodarskih zadevah znotraj EU.

3.6   Poudariti je treba spremembo postopka zagotavljanja informacij (novo besedilo člena 8) –elektronski register, ki ga bo vodila Komisija. EESO želi dodati samo to, da mora imeti za register na voljo potrebna tehnična in finančna sredstva, da bo čim prej zares učinkovit.

4.   Posebne ugotovitve

4.1   EESO se strinja z vsebino predlagane spremembe in z načinom njene izvedbe. Poleg tega lahko na mrežo za sodelovanje pravosodnih organov in pravnikov v posameznih državah članicah gledamo kot na velik dosežek.

4.2   Kljub pozitivnemu značaju te mreže je treba poudariti, da s položajem Danske, ki je samo opazovalka mreže, ostaja del skupnega evropskega prostora brez pravosodnega sodelovanja, čeprav zanjo velja ista evropska zakonodaja. Nov člen 11a določa, da lahko države opazovalke sodelujejo v mreži skupaj z novimi članicami in tretjimi državami, ki so pogodbenice nove Luganske konvencije (4) in bodo lahko sodelovale na nekaterih srečanjih mreže.

4.3   Po mnenju EESO bi moralo biti več fleksibilnosti pri kratkem roku za odgovor na prošnje za pravosodno sodelovanje. Odbor sicer priznava sedanjo učinkovitost, vendar se je treba zavedati, da bo z boljšim obveščanjem in večjim številom vključenih držav spoštovanje tega roka postalo nemogoče. Z organizacijskega in tehničnega vidika je treba predvideti več različnih situacij za posamezne države in regije. Počakati bo treba na rezultate nove spremembe, zlasti glede tehničnih sredstev za kontaktne točke mreže in delovanja registra.

---

(1)  Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 – UL L 12, 16.1.2001.

Mnenje EESO: UL C 117, 26.4.2000, str. 6.

(2)  Mnenje EESO: UL C 139, 11.5.2001, str. 6.

(3)  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/52/ES z dne 21. maja 2008; UL L 136, 24.5.2008.

Mnenje EESO: UL C 286, 17.11.2005, str. 1.

(4)  Sprejeta 30. oktobra 2007.

---

28.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/87

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o „sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o povečanju energijske učinkovitosti z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami“

COM(2008) 241 konč.

(2009/C 175/16)

Evropska komisija je 13. maja 2008 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o povečanju energijske učinkovitosti z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami

COM(2008) 241 konč.

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 10. novembra 2008. Poročevalec je bil g. HERNÁNDEZ BATALLER.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 4. decembra) s 123 glasovi za, 3 glasovi proti in 21 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da bi moral biti trajnostni razvoj prednostni element politik EU. Eden izmed načinov za doseganje trajnostnega razvoja mora biti energijska učinkovitost, ki se nanaša na razvoj novih, alternativnih virov energije („obnovljivih“, „čistih“ ali „zelenih“) in v končni fazi na sprejetje ukrepov za boj proti podnebnim spremembam z zmanjšanjem emisij CO2.

1.2   Sporočilo, ki ga je predstavila Komisija, je korak v to smer, saj priporoča spodbujanje nacionalnih in regionalnih programov za raziskave in tehnološki razvoj ter obravnava informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) kot sredstva za povečanje energijske učinkovitosti.

1.3   Odbor se strinja z mnenjem Komisije, da IKT na dva načina prispevajo k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja. Prvič, raziskave, razvoj in inovacije v zvezi z njihovimi sestavnimi deli, opremo in storitvami bodo omogočili prihranek energije pri njihovi uporabi. Drugič, uporaba IKT na različnih gospodarskih področjih, tako na ravni proizvodnje kot tudi potrošnje, bo omogočila „dematerializacijo“ mnogih postopkov in zamenjavo fizičnih in materialnih izmenjav s spletnimi storitvami, kar bo tudi prispevalo k prihranku energije. Vendar Odbor meni, da je pomembno, da se varčevanje z energijo vključi v celoten proces proizvodnje in uporabe tehnoloških naprav in da se ne omeji samo na energijsko učinkovito porabo v življenjski dobi naprave.

1.4   V skladu s temi cilji želi Komisija s sporočilom začeti prvo fazo zbiranja informacij in analize pred objavo drugega sporočila, v katerem bo opredelila glavna področja delovanja (1). Odbor kljub temu meni, da je nujno treba spodbujati ukrepe za srednje- in dolgoročno izboljšanje energijske učinkovitosti.

1.5   Pomemben dejavnik pri spodbujanju energijske učinkovitosti z vidika ponudbe je zamenjava opreme, ki je tehnološko zastarela ali je na koncu življenjske dobe, zaradi česar ima visoko porabo energije. Na evropski ravni je več kot 50 % električnih gospodinjskih aparatov starih več kot 10 let in se jih lahko šteje kot energijsko neučinkovite. Pred pripravo direktiv na tem področju ali kot alternativa temu lahko Komisija spodbuja merila za industrijo, ki s podporo nacionalnih vlad in pomočjo organizacij potrošnikov in uporabnikov lajšajo pripravo načrtov za zamenjavo tovrstne opreme.

1.6   Odbor meni, da bi na primer uvedbo digitalne prizemne televizije v različnih državah članicah morali uporabiti kot priložnost za posodobitev sprejemnikov, tako da bi stare televizijske zaslone s katodnimi cevmi (CRT) zamenjali z zasloni s tekočimi kristali (LCD). Tako bi na primer na podlagi dogovorov s proizvajalci in organizacijami uporabnikov spodbujali izdelavo in prodajo integrirane opreme, ki zagotavlja interaktivnost in bi nadomestila nabavo dekodirnikov, ki se priključijo na analogne televizijske sprejemnike. Tehnične študije ugotavljajo, da televizijski sprejemniki CRT porabijo trikrat več energije kot sprejemniki LCD, energijska poraba v stanju pripravljenosti pa je lahko do 60 % višja.

1.7   Komisija lahko sprejme podoben pristop na drugih področjih, kot so električno omrežje (proizvodnja in distribucija), pametne stavbe in pametna razsvetljava. To vključuje razvoj elektronskega trgovanja z električno energijo in nove tehnologije proizvodnje in distribucije, sisteme za energetsko upravljanje, merjenje in prikaz porabe energije za varčevanje z energijo v stavbah ter nove dosežke na področju pametne razsvetljave – notranje, zunanje in obcestne – z uporabo svetlobnih virov, ki se elektronsko prilagajajo okolju in potrebam po razsvetljavi.

Znano je na primer, da se pri proizvodnji in razvoju računalnikov porabi trikrat več energije kot v času njihove življenjske dobe. Treba je upoštevati tudi visoko porabo energije internetnih strežnikov in iskalnikov. Na tem področju bi bilo treba razviti posebne rešitve in zlasti upoštevati eksponentno rast uporabe interneta pa tudi povečanje porabe energije, povezane s tehnološkim zbliževanjem. Prav tako je zelo pomembno, da se oceni prihranek energije, ki ga je mogoče doseči z uporabo tehnično standardizirane povezljive opreme, ki zmanjšuje obseg strojne opreme in izboljšuje njen izkoristek, kar je v skladu s cilji Direktive 2005/32/ES (2).

Potrošniki lahko pomembno prispevajo k tem prizadevanjem za varčevanje z energijo z ustrezno uporabo novih tehnologij; tudi v tem primeru omogoča razvoj računalniških programov in tehnologije hiter in enostaven dostop do informacij, ki jih potrebujejo za učinkovito uporabo opreme in izračun tako doseženega prihranka energije. Na primer tako, da so računalniki in periferne naprave vklopljeni strogo samo takrat, ko se uporabljajo; da se ne uporablja ohranjevalnikov zaslona ali pušča računalnikov v stanju nizke porabe; da se optimizira uporabo tiskalnikov itd. Na splošno se ocenjuje, da „prikrita poraba energije“, ki jo porabijo naprave v stanju pripravljenosti (glej zgoraj), lahko znaša do približno 12 % letnega računa za elektriko enega gospodinjstva, ki pa se lahko še poveča zaradi nepravilne uporabe tehnologije v kombinaciji z zastarelo opremo. Potreba po zamenjavi opreme seveda predstavlja precejšne stroške za potrošnike, ki bi jih v določenih primerih morali pokriti s socialno pomočjo.

1.8   Ta prizadevanja bi morali dopolniti s potrjevanjem kakovosti ter točnimi in jasnimi informacijami na oznakah za uporabnike o energijski učinkovitosti določene opreme, njenem vplivu na okolje ali emisijah CO2 itd., kar bi povečalo ozaveščenost splošne javnosti, usmerjalo povpraševanje ter spodbujalo učinkovito in trajnostno porabo energije. Morebitne izkušnje z IKT na področjih, kot so avdiovizualne naprave, elektronske komunikacije, elektroenergetski sektor in pametne stavbe ali razsvetljava, bi lahko uporabili pri ukrepih varčevanja z energijo na drugih ključnih področjih, kjer je Komisija začela s programi, npr. proizvodnja avtomobilov, predelovalna industrija, transport.

Odbor poziva Komisijo, naj sprejme aktivne ukrepe za zagotavljanje informacij potrošnikom, podjetjem, upravam itd. na podlagi kampanj ozaveščanja in z uporabo različnih medijev.

1.9   Komisija bi morala spodbujati tudi razvoj standardiziranih in zanesljivih kazalnikov za merjenje in vrednotenje energetskega prihranka, ki ga je mogoče doseči z uporabo IKT. S tem bi lahko ustavili širjenje goljufive in zavajajoče uporabe pojmov, kot sta „zelena“ ali „čista“ energija, kot izključno trženjske strategije brez prave podlage, ki bi omogočala prikaz in merljivost v smislu energetskega prihranka in zmanjšanja emisij. S pomočjo uvedbe tovrstnih kazalnikov bi lahko razjasnili, ali je ravnanje podjetja pošteno ali ne, zlasti pri oglaševanju, ki uporablja tovrstne trditve „eko-trženja“.

V času, ko na energetskem trgu potekata privatizacija in liberalizacija, je pomembno, da se podjetja spodbuja k odločitvi, da vlagajo v varčevanje z energijo in trajnost, ter k obravnavanju tovrstnih naložb kot tržne priložnosti in stabilnega vira delovnih mest za kvalificirane delavce.

1.10   Odbor meni, da je treba okrepiti politične spodbude v EU, da bi zagotovili potrebne vire za dosego predlaganih ciljev v zvezi z varčevanjem z energijo, pri čemer bi obvezni ukrepi na področju opreme zapolnili vrzeli v nacionalnih načrtih. Ukrepi Skupnosti na tem področju, ki temeljijo na sprejetju direktive, bi dali dodano vrednost ukrepom držav članic, ne da bi pri tem vplivali na podporo Komisije za pripravo kodeksov dobre prakse na nacionalni ravni in izvedbo primerjalnih študij o energetski optimizaciji, kar bi zagotovilo spodbudo znotraj EU in spodbudilo podjetja k pripravi poročil o varčevanju z energijo.

2.   Obrazložitev

2.1   Ozadje

2.1.1   Sporočilo Komisije je objavljeno v naslednjem kontekstu:

—

voditelji držav in vlad so na pomladanskem zasedanju Evropskega sveta leta 2007 določili prednostne naloge, s čimer so opozorili na potrebo po obravnavanju podnebnih sprememb, po zadostni, varni in konkurenčni oskrbi z energijo ter zagotavljanju modela trajnostnega razvoja za 21. stoletje. Na istem srečanju je bilo doseženo soglasje o tem, da mora biti združena podnebna in energetska politika v ospredju političnega programa EU, ter da je treba določiti natančne in pravno zavezujoče cilje kot simbol odločenosti EU na tem področju. Komisija meni, da stalna rast evropskega gospodarstva, ki je bistvenega pomena za dosego polne zaposlenosti in družbene vključenosti, v prihodnosti ne sme biti odvisna od porabe energije. Informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) (3) imajo pomembno vlogo pri zmanjšanju energetske intenzivnosti in povečanju energijske učinkovitosti gospodarstva;

—	Evropska komisija je 23. januarja 2008 sprejela paket ukrepov, ki dokazujejo, da so sprejeti cilji v zvezi s podnebnimi spremembami tehnično in gospodarsko izvedljivi ter da zagotavljajo enkratno gospodarsko priložnost za tisoče evropskih podjetij;

—	evropski strateški načrt za energijsko tehnologijo in številni drugi ukrepi, ki jih je Komisija začela izvajati na različnih področjih, so namenjeni obvladovanju izzivov, povezanih s podnebnimi spremembami.

2.2   Splošna priporočila

2.2.1   Ob upoštevanju navedenega je namen obravnavanega sporočila spodbuditi odprto razpravo med zainteresiranimi stranmi na različnih izbranih področjih, kot so sam sektor IKT, elektroenergetski sektor, sektor pametnih stavb in pametne razsvetljave. To pomeni začetek procesa zbiranja informacij in analize pa tudi posvetovanja in partnerstva s čim večjim številom zainteresiranih strani: evropskimi institucijami (parlamentom, Odborom regij, Evropskim ekonomsko-socialnim odborom), državami članicami, industrijo, raziskovalnimi instituti in potrošniki. Ti imajo lahko pomembno vlogo pri uvajanju nove opreme in delov.

Komisija bi si morala bolj prizadevati za vključitev potrošnikov in uporabnikov v zasledovanje ciljev varčevanja z energijo z IKT, tako da sistemi ne bi bili le „pametno“ zasnovani v smislu varčevanja z energijo, ampak da bi jih uporabniki tudi „pametno“ uporabljali. Obstajajo različni postopki za praktično izvajanje tovrstnega vključevanja v procese raziskav, razvoja in inovacij, kot je evropska mreža živih laboratorijev, ki s pomočjo mehanskega opazovanja z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami sporočajo neposredne informacije o mnenjih, odnosih in praksi uporabnikov.

2.2.2   Sinergije in dogovori o dobrih praksah, do katerih bi lahko prišlo v tem procesu, se lahko uporabijo za spodbujanje pilotnih projektov s krepitvijo raziskav in tehnološkega razvoja. Zlasti na področju IKT bi raziskave o energijski učinkovitosti izvajali v okviru nacionalnih in regionalnih programov, Programa EU za konkurenčnost in inovacije ter operativnih programov, ki jih financira kohezijska politika. To bi podjetja spodbudilo, da ocenijo svoj vpliv na okolje in se na podlagi te analize odločijo za kombinacijo naprednih komunikacijskih mrež in obnovljivih virov energije, s katero bodo dosegli prihranek energije („negavati“).

2.2.3   EESO je o pomenu IKT za dosego strukturnih sprememb in njihovem pomembnem prispevku k inovacijam že izrazil svoje stališče, na primer v mnenjih o nanotehnologiji (4), biotehnologiji (5), raziskavah na področju zdravstva in zlasti v mnenju o informacijskih tehnologijah (6). Sedmi okvirni program obravnava ta vprašanja z močnim poudarkom na horizontalni ravni. V zvezi z ukrepi na področju raziskav in razvoja je z gospodarskega in okoljskega vidika nujno, da se za spodbujanje raziskav in inovacij uporabljajo najnovejše tehnologije in da se zanje nameni več sredstev Skupnosti (7).

2.3   Posebne ugotovitve

Komisija zlasti proučuje energetski sektor, ki sedaj doživlja korenite spremembe zaradi liberalizacije trga, povečanja števila lokalnih energetskih mrež, vključevanja obnovljivih virov energije, širjenja soproizvodnje in mikroproizvodnje (mikroomrežja, virtualne elektrarne), skrajševanja dobavne verige med proizvodnjo in porabo energije, možnosti izravnave energije med porabniki in novih zahtev javnosti.

2.3.1.1   Vprašanje nadgradnje električnega omrežja od proizvodnje do distribucije, med drugim z izboljšanjem učinkovitosti omrežja, da se prepreči izgubo energije, se obravnava v oceni nacionalnih akcijskih načrtov za energijsko učinkovitost, o kateri je EESO pripravil mnenje, na katerega se sklicujemo (8).

2.3.1.2   Komisija obravnava tudi možnosti energetskih prihrankov, ki jih omogočajo pametne stavbe, tako stanovanjske kot poslovne. V zvezi s tem so posebej omenjeni sistemi za upravljanje, merjenje in prikaz porabe za varčevanje z energijo v stavbah; njihova prednost je tudi v tem, da povečujejo ozaveščenost porabnikov o tovrstni porabi. Treba je upoštevati, da se več kot 40 % energije v Evropi porabi za stavbe.

2.3.1.3   Odbor meni (9), da je treba najti nove kulturne stimulacije in spodbude za izravnavo višjih stroškov in povečanje zanimanja za:

—	projektne raziskave;

—	revizijo metod gradnje;

—	uporabo boljših materialov pri gradnji in

—	nove strukturne rešitve.

2.3.1.4   EESO ponavlja (10), da je treba z vidika končnega potrošnika upoštevati ovire, ki preprečujejo spodbujanje in izvajanje energijske učinkovitosti v stavbah v Evropi: tehnične, gospodarske, finančne, pravne, upravne, birokratske, institucionalne, organizacijske ovire, ovire socialno-vedenjske narave ter ovire, povezane z nedoslednim pristopom (neravnovesje med ogrevanjem in klimatizacijo, neupoštevanje lokalnega podnebja).

Pametne stanovanjske stavbe prispevajo h kakovosti življenja, udobju in varnosti njihovih stanovalcev ter k nižjim gospodarskim stroškom in energetskim prihrankom. Povezljivost omogoča dostop do komunikacijskih storitev (sprejem, pretvorba in distribucija signalov radijskega in televizijskega oddajanja – prizemno, prek satelita, ADSL, kabla, električnega omrežja) pa tudi do drugih storitev, ki so izjemno učinkovite pri varčevanju z energijo: odkrivanje uhajanja plina in vode, prekomerna poraba električne energije zaradi okvar, avtomatsko upravljanje namakalnih naprav in prezračevanja.

Z vključitvijo tako aktivnih kot tudi pasivnih postopkov za izboljšanje ambientnih značilnosti stavb bi lahko zmanjšali porabo energije gospodinjstev za do 50 %, nekatere študije pa ugotavljajo, da bi z uporabo čistih virov energije v povezavi z mehanskimi sistemi nadzora ambienta dosegli do 70-odstotni prihranek.

Napredek na področju pametne razsvetljave – v stavbah, zunaj stavb in cestne razsvetljave – omogoča uporabo svetlobnih virov, ki se elektronsko prilagajajo okolju in potrebam po razsvetljavi. Tehnologije, kot so svetleče diode (LED) ali novejše organske svetleče diode (OLED), so že na trgu in nudijo precejšne možnosti prihranka energije. Razsvetljava predstavlja približno petino svetovne porabe električne energije.

2.3.2.1   EESO podpira širjenje in spodbujanje prostovoljnih sporazumov o sprejetju vse pametnejše energijsko učinkovite razsvetljave za vse notranje in zunanje javne površine.

2.3.2.2   Spodbujanje „zelenih javnih naročil“ na področju IKT z namenom doseči nevtralnost glede emisij CO2 v tem sektorju z uvedbo prostovoljnih sporazumov o pilotnih projektih bi lahko bil eden izmed načinov za usmerjanje in preizkušanje strukturnih sprememb.

Komisija bi morala pomagati zagotavljati, da podjetja, ki vlagajo v zmanjševanje svojega okoljskega vpliva, uživajo naklonjenost potrošnikov in imajo nižje stroške zaradi prihranka energije. Seveda bi si morala podjetja v okviru svojega okoljskega upravljanja prizadevati za ustrezno recikliranje elektronskih delov, odpadkov in presežkov. Recikliranje bi bilo treba upoštevati že pri sami proizvodnji opreme, tako da bi bilo velik delež materialov in delov mogoče znova uporabiti. Zaradi pomena tega vprašanja EESO pripravlja mnenje na lastno pobudo na to temo, v katerem bo podal stališča o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo.

2.3.2.3   EESO je že predlagal spodbujanje zelenih javnih naročil  (11) z naslednjimi ukrepi: opredelitev tehničnih lastnosti „zelenih“ izdelkov, začenši s tistimi, ki imajo najboljši vpliv na okolje; vključevanje stroškov življenjskega cikla izdelka ali storitve v njihove specifikacije; objava ustrezne podatkovne baze na internetu; posodobitev direktiv ES o javnih naročilih z vnosom sklicev na standarde, sisteme za okoljsko upravljanje, ekološke oznake in ekološko zasnovo; ter objava nacionalnih akcijskih načrtov za sprejetje zelenih naročil. To podporo je treba zlasti usmeriti na sektor MSP zaradi njegovega pomena na področju proizvodnje in zaposlovanja, kar je v skladu s prizadevanji Komisije za podporo tovrstnih podjetij.

IKT lahko prispevajo k zmanjšanju učinkov podnebnih sprememb (12), ker izdelki in storitve IKT lahko pomagajo nadomestiti blago in zmanjšajo obseg potovanj (npr. s spodbujanjem uporabe sistemov za videokonference). Prav tako je mogoče bistveno zmanjšati porabo primarne energije in s tem emisije CO2, na primer z uvedbo novih oblik dela (npr. delo na daljavo), izdajanjem elektronskih računov, učenjem na daljavo ali uporabo spletnih obrazcev.

2.3.3.1   Za podjetja je zagotavljanje rešitev IKT za storitve, ki pripomorejo k večji učinkovitosti drugih sektorjev, lahko nov vir prihodka. Te storitve so npr.:

—	spodbujanje ugotavljanja in izkoriščanja možnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov;

—	izdelava seznamov možnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za podjetja ali sektorje;

—	spodbujanje razvoja projektov energijske učinkovitosti v podjetjih;

—	ugotavljanje možnosti za zmanjšanje emisij v storitvenem sektorju;

—	upoštevanje vidika stroškov in koristi v zvezi z emisijami toplogrednih plinov kot kazalnika pri ocenjevanju novih projektov.

2.3.3.2   Za podjetja v sektorju IKT bi bila lahko koristna vzpostavitev „pisarn za podnebne spremembe“, ki bi lahko:

—	povečale uporabo obnovljive energije ali presežka energije;

—	zagotavljale, da so procesi v skladu z energetsko politiko podjetja in izboljšujejo energijsko učinkovitost procesov;

—	ugotavljale najboljše ukrepe, ki se že izvajajo v različnih procesih, in jih spodbujale v prihodnosti;

—	določale cilje za zmanjšanje emisij CO2;

—	si prizadevale za akreditacijo sistemov upravljanja z energijo pri zunanji organizaciji;

—	izvajale energetsko oceno in ugotavljale področja, kjer je poraba najvišja.

---

(1)  Primer tega predhodnega zbiranja informacij je nedavna študija Komisije z naslovom The implications of ICT for Energy Consumption (e-Business Watch, Study report no 09/2008, http://www.ebusiness-watch.org/studies/special_topics/2007/documents/Study_09–2008_Energy.pdf).

(2)  UL L 191, 22.7.2005, str. 29.

(3)  IKT se nanaša na mikro- in nanoelektronske komponente in sisteme pa tudi na prihodnje tehnologije, kot so fotonika, ki obljubljajo veliko večjo računsko zmogljivost in porabijo samo del današnje energije, in svetle, lahko nastavljive energijsko učinkovite osvetljevalne aplikacije.

(4)  UL C 157, 28.6.2005, str. 22.

(5)  UL C 234, 30.9.2003, str. 13, UL C 61, 14.3.2003, str. 22, in UL C 94, 18.4.2002, str. 23.

(6)  UL C 302, 7.12.2004, str. 44.

(7)  UL C 65, 17.3.2006, str. 9: mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o sedmem okvirnem programu Evropske skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007–2013); poročevalec: g. Wolf, soporočevalec: g. Pezzini.

(8)  Mnenje CESE 1513/2008 Energetska učinkovitost – ocena nacionalnih akcijskih načrtov, poročevalec: g. Iozia.

(9)  Glej mnenje CESE sprejeto na plenarnem zasedanju 14. februarja 2008: o energetski učinkovitosti stavb – prispevku končnih uporabnikov (raziskovalno mnenje); poročevalec: g. Pezzini.

(10)  UL C 162, 25.6.2008, str. 62, točka 1.11.

(11)  UL C 224, 30.8.2008, str. 1 mnenje o okolju prijazni proizvodnji; poročevalka: ga. Darmanin.

(12)  Zveza International Telecommunication Union (ITU) ugotavlja, da bi ta sektor lahko prispeval k zmanjšanju emisij CO2 v sorodnih sektorjih za več kot 48,4 milijone ton, če bi uvedli ustrezne rešitve na podlagi telekomunikacij (zdravje, mobilnost v mestih, javna uprava itd.).

---

28.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/92

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o „sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij NADALJNJI RAZVOJ INTERNETA – Akcijski načrt za uvedbo internetnega protokola različice 6 (IPv6) v Evropi“

COM(2008) 313 konč.

(2009/C 175/17)

Evropska komisija je 27. maja 2008 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: NADALJNJI RAZVOJ INTERNETA – Akcijski načrt za uvedbo internetnega protokola različice 6 (IPv6) v Evropi

COM(2008) 313 konč.

Predsedstvo Odbora je 8. julija 2008 strokovno skupino za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo zadolžilo za pripravo dela Odbora na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 3. decembra) za glavnega poročevalca imenoval g. McDONOGHA ter mnenje sprejel soglasno.

1.   Sklepi

1.1   Odbor pozdravlja sporočilo Komisije o akcijskem načrtu za uvedbo internetnega protokola različice 6 (IPv6) v Evropi. Odbor se strinja s Komisijo, da sprejemanje IPv6 v Evropi počasno in da je treba nujno sprejeti ukrepe v podporo širokemu uvajanju naslednje različice internetnega protokola.

1.2   Počasno napredovanje uvajanja IPv6 ogroža lizbonsko strategijo, kakor se izvaja v skladu s pobudo i2010 (1). Gospodarski verižni učinki uporabe interneta in inovacij so izjemno pomembni za konkurenčnost Evrope. Dostopnost do IPv6 bo podobno kot dostopnost do širokopasovnih storitev pomembno gonilo internetnega gospodarstva, kljub temu pa že zaostajamo za drugimi regijami (npr. za Kitajsko, ki IPv6 uporablja v podporo projektu uvajanja naslednje generacije interneta) (2) pri uvajanju IPv6; nadaljnjega zaostajanja za našimi trgovinskimi partnerji pri prehajanju na IPv6 si preprosto ne smemo privoščiti.

1.3   Odbor pozdravlja veliko priporočenih ukrepov, ki jih vsebuje sporočilo, hkrati pa Komisijo spodbuja, naj bo odločnejša glede pobude, ki bi jo morala prevzeti EU, da naglo pospeši uvajanje IPv6. Odbor meni, da je cilj Komisije, da bi do leta 2010 najmanj 25 % evropskih uporabnikov imelo možnost priključitve na internet prek IPv6, preveč optimističen, če EU ne prevzame pobude na tem področju.

1.4   Odbor meni, da sporočilo namenja premalo pozornosti vprašanjem zasebnosti in varnosti, ki jih odpira uvedba IPv6 kot gonilne sile „interneta stvari“ (3). Ta vprašanja so izjemno pomembna za državljane Evropske unije in se jim je treba ustrezno posvetiti, da bi zaščitili pravice posameznikov in pospešili sprejemanje standarda IPv6.

1.5   Že tako ali tako resen problem geografskega digitalnega razkoraka v Evropi se bo ob prehodu na IPv6 samo še poglobil, če Komisija ne sprejme konkretnih ukrepov za njegovo reševanje in nameni posebne pozornosti prikrajšanim regijam. Ukrepati je treba na ravni celotne EU, da bi uskladili prizadevanja vseh držav članic za čimprejšnjo uvedbo IPv6.

1.6   IPv6 bo utrl pot širokemu spektru novih internetnih tehnologij in storitev, ki bodo izboljšale življenje vsem državljanom, zlasti pa prikrajšanim prebivalcem EU – starejšim, invalidom, manj izobraženim. Odbor meni, da uvajanje IPv6 v EU zahteva odločno ukrepanje vlad in se ga ne sme skrčiti na najmanjši skupni imenovalec ozkih komercialnih interesov.

1.7   Odbor opozarja Komisijo na svoja prejšnja mnenja, ki so obravnavala spodbujanje uporabe interneta ter vprašanja varstva podatkov, internetne varnosti in geografskega digitalnega razkoraka (4).

1.8   V tem mnenju želi Odbor poudariti področja posebnega pomena in dati nekaj priporočil.

2.   Priporočila

2.1   Komisija bi morala prevzeti vodilno vlogo za ukrepanje na evropski ravni in zagotoviti podporo hitremu uvajanju IPv6 v Evropi.

2.2   Ta vodilna vloga mora temeljiti na prepričljivi viziji prihodnosti svetovnega spleta, ki jo omogoča internetni protokol IPv6, in na številnih koristih, ki jih prinaša vsem zainteresiranim.

2.3   Komisija bi morala tesneje sodelovati z internetnimi organizacijami, da bi zagotovila usklajen pristop na evropski ravni in sektorju utrla pot za hitro uvedbo IPv6.

2.4   Po vsej EU je treba uvesti obsežne programe usposabljanja in izobraževanja, da se doseže čim boljše razumevanje tehnologije IPv6 in razvije sposobnost za njeno uspešno uvajanje.

2.5   Za pomoč pri kritju stroškov prehoda z IPv4 na IPv6, ki jih bodo imeli manjši ponudniki internetnih storitev in spletnih vsebin, je treba uporabiti Okvirni program za konkurenčnost in inovacije (5).

2.6   Ta okvirni program bi bilo treba uporabiti tudi za spodbujanje razvoja aplikacij in storitev, ki bodo podpirale nov standard.

2.7   Za odpravo navzkrižja med interesi delničarjev ponudnikov internetnih storitev in interesi državljanov bi se morali veliki ponudniki internetnih storitev zavezati, da na ravni EU prevzamejo vodilno vlogo pri uvajanju IPv6 (v Uniji). Podaljšanje obratovalnih dovoljenj ponudnikov internetnih storitev bi moralo biti pogojeno z njihovo obveznostjo, da do leta 2010 brez omejitev zagotovijo popolno povezljivost z IPv6 in obsežno usposabljanje uporabnikov za prehod na IPv6.

2.8   Komisija bi morala voditi usmerjena evropska in svetovna prizadevanja za reševanje resnih vprašanj, povezanih z varnostjo in zasebnostjo, ki jih odpira uvedba IPv6.

2.9   Odbor priporoča, da se potencialni problem geografskega digitalnega razkoraka med posamezniki z dostopom do IPv6 in posamezniki brez takega dostopa rešuje s pomočjo mehanizma nacionalnih strategij širokopasovnega dostopa (6) ali podobnega instrumenta. V podporo uvajanju IPv6 bi bilo treba po možnosti uporabiti tudi Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR).

3.   Ozadje mnenja

3.1   Pregled akcijskega načrta

V akcijskem načrtu, pripravljenem v podporo široki uvedbi naslednje različice internetnega protokola (IPv6) do leta 2010, je poudarjeno naslednje:

—	pravočasna uvedba IPv6 je nujno potrebna, ker gre zaloga IP-naslovov sedanje različice 4 h koncu;

—	IPv6 ponuja možnosti za inovacije na področju storitev in aplikacij, ki temeljijo na internetnem protokolu, in je bistven za ohranjanje položaja Evrope v ospredju rasti, ki temelji na tehnologiji.

3.2   Internetni protokol

„Internetni protokol“ (IP) vsaki napravi, povezani z internetom, pripiše številko oziroma naslov, tako da lahko komunicira z drugimi napravami. Sedanja različica, IPv4, že zagotavlja več kot 4 milijarde takih naslovov (7). Vendar celo to ne bo dovolj za potrebe nenehne rasti interneta.

Izpopolnjeni protokol, IPv6, se postopno uvaja od poznih devetdesetih let 20. stoletja (8); vendar je njegovo uvajanje zelo počasno – promet na podlagi IPv6 še vedno predstavlja zelo majhen odstotek (>1 %) celotnega internetnega prometa (9).

Po napovedih bo zaloga naslovov izčrpana nekje med letoma 2010 in 2012 (10). Brez ustrezne rešitve problema zaloge naslovov IPv4, bosta upočasnjena tako rast interneta kot tudi zmogljivosti za inovacije v omrežjih, ki temeljijo na internetnem protokolu.

3.3   Potreba po IPv6

IPv6 prinaša dolgoročno rešitev problema prostora: število naslovov, ki jih omogoča protokol IPv6, je ogromno (3,4 x 1038).

IPv6 bo vsem državljanom, upravljavcem omrežij in organizacijam na svetu omogočil toliko naslovov IP, kolikor jih potrebujejo, da povežejo vse mogoče naprave ali proizvode neposredno s svetovnim internetom. Kot je komisarka Redingova slikovito povedala „… Če želimo, da Evropejci uporabljajo najnovejše internetne naprave, kot so pametne oznake v trgovinah, tovarnah in na letališčih, inteligentni sisteme ogrevanja in razsvetljave, ki omogočajo prihranke energije, ter avtomobilska omrežja in navigacijski sistemi, se že zdaj soočamo s tisočkratnim povečanjem povpraševanja po naslovih IP…  (11).“

Študija, ki jo je financirala Komisija (12), je pokazala ta potencial za več sektorjev trga, na primer za omrežja v domovih, upravljanje stavb, mobilne komunikacije, obrambni in varnostni sektor ter avtomobilsko industrijo.

3.4   IPv6 in mednarodna konkurenčnost

Druge regije, zlasti Azija, že kažejo veliko zanimanje za IPv6.

3.5   Prehod na IPv6

V prehodnem obdobju (ki bo trajalo predvidoma 20 ali več let) bosta IPv4 in IPv6 obstajala sočasno na istih računalnikih, njun prenos pa bo potekal po istih omrežnih povezavah. V tem obdobju bo potrebna uporaba dragih mehanizmov za omilitev prehoda, ki bodo odpravljali ostanke odvisnosti od IPv4: tehnologije za združljivost protokolov, kot so dvojni skladi protokolnih vmesnikov in tuneliranje ter taktične nadomestne rešitve, kot so podnaslavljanje NAT in avkcije naslovov IPv4.

3.6   Zainteresirane strani (akterji)

Uvedba IPv6 zahteva sodelovanje mnogih akterjev po vsem svetu:

—	internetne organizacije (kot so ICANN, RIR in IETF), ki morajo upravljati skupne vire in storitve IPv6.

—	ponudniki internetnih storitev (ISP), ki bodo morali sčasoma ponuditi svojim strankam povezljivost za IPv6 in storitve z IPv6.

—	ponudniki infrastrukture, ki morajo vgraditi zmogljivosti IPv6 v svoje izdelke.

—	ponudniki vsebin in storitev (na primer spletnih strani, takojšnjega sporočanja („instant messaging“, e-pošte), ki morajo na svojih strežnikih omogočiti IPv6.

—	ponudniki aplikacij za podjetja in potrošnike, ki morajo zagotoviti združljivost svojih rešitev s protokolom IPv6 ter razvijati izdelke in ponujati storitve, ki uporabljajo značilnosti IPv6.

—	končni uporabniki (potrošniki, podjetja, izobraževalne ustanove in javna uprava), ki morajo nabaviti izdelke in storitve, ki podpirajo IPv6 na njihovih lastnih omrežjih.

3.7   Stroški uvajanja IPv6

Stroške uvajanja IPv6 po vsem svetu je nemogoče zanesljivo oceniti. Različni akterji bodo s postopnim uvajanjem IPv6 prispevali k ohranitvi nadzora nad stroški.

3.8   Potreba po političnem ukrepanju na evropski ravni

Danes za večino akterjev prednosti uvedbe IPv6 niso neposredno očitne. Koristi so dolgoročne in veliko akterjev čaka, kako se bo uvajanje IPv6 razvijalo.

Skupna posledica tega je zamuda pri širšem uvajanju IPv6; če pozitivni ukrepi ne bodo sprejeti takoj „… [bi to pomenilo], da Evropa slabo izkorišča najnovejše internetne tehnologije in da se bo morda znašla v krizi, ko bo v starem sistemu zmanjkalo naslovov.“ (13)... Ustrezni ukrepi politike bi lahko pomagali trgu, tako da bi spodbudili osebe in ustrezne organizacije, da se odločijo za delovanje v smislu nadaljnjega razvoja.

3.9   Ukrepi, ki jih predlaga Komisija

3.9.1   Splošna uvedba IPv6 v Evropi do leta 2010

3.9.2   Ukrepi za spodbujanje dostopnosti do vsebin, storitev in aplikacij prek IPv6

—	države članice naj omogočijo dostop prek IPv6 do spletnih strani javnega sektorja in storitev e-uprave.

—	akterji iz panoge naj premislijo o tem, da bi IPv6 uporabljali kot svojo glavno platformo za razvijanje aplikacij oziroma naprav.

—	finančno pomoč bodo zagotavljali ukrepi v podporo standardizaciji za izboljšanje medobratovalnosti omrežij.

—	spodbujanje raziskovalnih projektov, ki se financirajo iz Sedmega okvirnega programa, za uporabo IPv6, kadar koli je to mogoče.

3.9.3   Ukrepi za ustvarjanje povpraševanja po povezljivosti in izdelkih za IPv6 prek javnih naročil

—	države članice naj pripravijo svoja omrežja za IPv6.

3.9.4   Ukrepi za zagotovitev pravočasne priprave za uvedbo IPv6

—	ciljne kampanje ozaveščanja za različne skupine uporabnikov.

—	podpora „posebnim podpornim dejavnostim“ (v okviru Sedmega okvirnega programa) za razširjanje znanja o praktičnem uvajanju.

—	spodbujanje ponudnikov internetnih storitev, da svojim strankam zagotovijo popolno povezljivost za IPv6 do leta 2010.

3.9.5   Ukrepi za izboljšanje varnosti in zasebnosti

—	Komisija bo spremljala z zasebnostjo in varnostjo povezane posledice širokega uvajanja IPv6, zlasti prek posvetovanja z akterji, na primer z organi za zaščito podatkov in za izvajanje predpisov.

Podobne skrbi glede zasebnosti v zvezi z IPv6 je izrazila zlasti Delovna skupina za varstvo podatkov iz člena 29 (14).

3.10   Izvajanje akcijskega načrta

—	Izvajanje akcijskega načrta se načrtuje za naslednja 3 leta.

—	Komisija bo še naprej spremljala dejavnosti internetnih organizacij in po potrebi k tem dejavnostim dala svoj prispevek.

—	Komisija bo redno poročala o napredku Skupini na visoki ravni za i2010.

4.   Splošne ugotovitve

4.1   Prehod na IPv6 je težak, ker sedanjemu standardu internetnega protokola (IPv4) hitro zmanjkujejo razpoložljivi naslovi: po ocenah bo obstoječa zaloga naslovov IPv4 izčrpana pred letom 2012. Če uvajanje IPv6 ne bo močno pospešeno, bo prišlo do izjemne upočasnitve rasti interneta, ostanki IPv4 v omrežjih EU pa bodo povečali stroške uporabe interneta. Učinek te zamude pri uvajanju bodo večji stroški na vseh področjih internetne trgovine, upočasnitev inovacij v omrežjih, ki temeljijo na internetnem protokolu, in počasnejša gospodarska rast.

4.2   Sporočilo opozarja, da je napredek v smeri tega standarda počasen, ker noben organ ne more sam doseči uvedbe IPv6. Odbor priznava, da posamezne države in akterji spodbujajo nacionalne programe za uvajanje IPv6, hkrati pa ni zadovoljen s podporo, ki je bila doslej namenjena uvajanju IPv6 na evropski ravni.

Odbor skrbi, da je bilo pri poskusu pospešenega uvajanja IPv6 preveč zanašanja na komercialne interese, kar se nanaša zlasti na ponudnike internetnih storitev. Ta poskus je neslavno propadel. Gospodarske in družbene posledice zamude pri uvajanju IPv6 so prevelike, da bi bile prepuščene ozkim komercialnim interesom – uvedba IPv6 je stvar splošnih oblasti. Komisija bi se sedaj morala zavzemati za pomembnejšo vlogo EU, podprto z ustreznimi političnimi in podpornimi instrumenti, ki jo je treba čim prej uresničiti.

4.3   Pomanjkanje učinkovitih ukrepov za uvajanje IPv6 ogroža lizbonsko strategijo, kakor se izvaja v skladu s pobudo i2010 (1). Gospodarski verižni učinek uporabe interneta in z njim povezanih inovacij je izjemno pomemben za konkurenčnost Evrope; nadaljnjega zaostajanja za našimi trgovinskimi partnerji pri prehajanju na IPv6 si preprosto ne smemo privoščiti. Čeprav so nekatere države članice Evropske unije vložile posebne napore v priprave na IPv6, uvajanje IPv6 v EU zaostaja za uvajanjem IPv6 v drugih regijah.

4.4   V skladu z načelom „internetnega upravljanja“ bi Komisija morala prevzeti pobudo na evropski in svetovni ravni pri iskanju odgovorov na resna vprašanja, povezana z varnostjo in zasebnostjo, ki so posledica uvajanja IPv6. IPv6 bo v kombinaciji s tehnologijami, kot je radiofrekvenčna identifikacija (RFID), omogočil mrežno povezovanje nešteto predmetov v „internet stvari“, kar bo sprožilo resna in zapletena vprašanja glede zasebnosti in varnosti uporabnikov.

Opozarjamo, da bo Komisija v začetku leta 2009 podala predloge o zaščiti ključne informacijske infrastrukture, s ciljem izboljšanja naših zmogljivosti za odpravljanje težav, povezanih z internetno varnostjo (15). EESO zato priporoča, da se v te predloge vključijo močni ukrepi za soočanje z novimi izzivi, ki jih prinaša uvajanje IPv6.

4.5   Od Komisije pričakujemo priporočilo o vidikih RFID, povezanih z zasebnostjo, in o upravljanju interneta stvari (16). Novi protokol IPv6 bo spodbudil množično širjenje povezljivosti, v katerega bodo vključene milijarde vsakdanjih predmetov (avtomobili, oblačila, orodja itd.), ki bodo v končni fazi vsi priklopljeni na internet s svojim edinstvenim naslovom IP. Z besedami komisarke Redingove „… se bomo morali s temi tveganji soočiti, če želimo, da‚internet stvari‘razvije ves svoj potencial za ustvarjanje gospodarske rasti. Če želimo, da državljani ne zavrnejo teh novih tehnologij, moramo predvsem odgovoriti na vprašanja, ki jih skrbijo…“ (15).

4.6   Komisija bi morala odločno prevzeti pobudo za hitro uvajanje IPv6 po vsej Evropi. Njena vodilna vloga bi morala temeljiti na prepričljivi viziji prihodnosti spleta, ki jo omogoča internet IPv6 – „internet stvari“, „inteligentno okolje“ (17) itd. in na številnih drugih koristih za vse udeležence.

4.7   Ta vizija mora biti posredovana prek številnih kanalov z ustreznimi sporočili posameznim ciljnim skupinam (ponudnikom internetnih storitev, ponudnikom vsebin, ponudnikom aplikacij in končnim uporabnikom) v okviru vseevropske informacijske kampanje.

4.8   Uvedbo IPv6 bi zelo olajšali ustrezni programi izobraževanja in usposabljanja. Ta tehnologija je veliko naprednejša od tehnologije, na kateri temelji Ipv4, dejstvo pa je, da za ustrezno uvajanje zahteva dobro usposobljenost. Komisija, vlade držav članic, ponudniki internetnih storitev in drugi vodilni akterji bi morali vsem ciljnim skupinam, ki jo uvajajo, zagotoviti neoviran dostop do programov usposabljanja in izobraževanja na področju IPv6.

4.9   Komisija bi morala tesneje sodelovati z internetnimi organizacijami, kot so Internetna korporacija za dodeljena imena in številke (Internet Corporation for Assigned Names and Numbers – ICANN), Evropske mreže IP (Réseaux IP Européens – RIPE), Regionalni internetni registri (Regional Internet Registries – RIR), Projektna skupina za internetno tehnologijo (Internet Engineering Task Force – IETF) in druge, da se zagotovi enoten pristop sektorja IT z usklajenim vodenjem na evropski ravni za hitro uvajanje IPv6.

4.10   Vloga ponudnikov internetnih storitev je ključnega pomena pri uvajanju in sprejemanju IPv6. Zaradi grožnje, ki jo protokol za govor prek interneta (VoIP) predstavlja sedanjim modelom ustvarjanja prihodkov, pa so ponudniki internetnih storitev, ki se poleg tega ukvarjajo z dejavnostmi mobilne in stacionarne telefonije, žal nedovzetni za uvajanje IPv6 in revolucijo, ki jo bo ta protokol prinesel na področju komunikacij EU. Pri tem ne smemo dovoliti, da ozki komercialni interesi delničarjev ponudnikov internetnih storitev škodujejo interesom vseh državljanov EU. Velike ponudnike internetnih storitev bi morali prisiliti – s pomočjo uporabe sankcij, kazni in predpisov o licenciranju – da prevzamejo pobudo za uvajanje IPv6 po vsej Uniji. Ti ponudniki imajo moč in sredstva, da v veliki meri vplivajo na reševanje tega problema.

4.11   Kritje stroškov prehoda z IPv4 na IPv6, ki jih bodo imeli manjši ponudniki internetnih storitev in spletnih vsebin, je treba podpreti z Okvirnim programom za konkurenčnost in inovacije (5). Ta okvirni program bi bilo treba uporabiti tudi za spodbujanje razvoja aplikacij in storitev za podporo novemu standardu.

4.12   Odbor meni, da komunikacije namenjajo premalo pozornosti vprašanjem zasebnosti in varnosti, ki jih odpira uvajanje IPv6. Ta vprašanja so izjemno pomembna za državljane Evropske unije in jih je treba ustrezno obravnavati, da se zavarujejo njihove pravice, pridobi njihovo zaupanje in pospeši uvajanje standarda IPv6.

4.13   Prehod na IPv6 bo dodatno poglobil geografski digitalni razkorak (18) v Evropi, če se Komisija ne bo konkretno lotila reševanja tega problema. Nekatere države v Uniji izvajajo programe na nacionalni ravni, da bi se lahko vsi njihovi uporabniki priključili na IPv6 do leta 2010. Ukrepanje mora biti na ravni celotne EU, da se uskladijo prizadevanja vseh držav članic za čimprejšnjo uvedbo IPv6.

4.14   Odbor priporoča, da se potencialni problem geografskega digitalnega razkoraka med posamezniki z dostopom do IPv6 in posamezniki brez njega rešuje s pomočjo mehanizma nacionalnih strategij širokopasovnega dostopa (6) ali podobnega instrumenta. Uvajanje IPv6 bi po možnosti moral podpreti tudi Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR).

---

(1)  COM(2005) 229 konč.: „i2010 – Evropska informacijska družba za rast in zaposlovanje“.

(2)  http://www.ipv6.com/articles/general/IPv6-Olympics-2008.htm.

(3)  „Glej mnenje CESE o radiofrekvenčni identifikaciji (RFID)“, UL C 256, 27.10.2007, in mnenje CESE o internetu stvari, UL C 77, 31.3.2009, str. 60.

(4)  Glej na primer mnenja CESE o informacijski družbi/računalniškim kriminalu, UL C 311, 7.11.2001, str. 12, o varnosti omrežij in informacij, UL C 48, 21.2.2002, str. 33, o varnejši uporabi interneta, UL C 157, 28.6.2005, str. 136, o elektronskem poslovanju/pobudi „Go Digital“, UL C 108, 30.4.2004, str. 23, o varni informacijski družbi, UL C 97, 28.4.2007, str. 21 itd.

(5)  Sklep št. 1639/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o ustanovitvi Okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (2007–2013).

(6)  Priklop Evrope na visoko hitrost: nacionalne strategije širokopasovnega dostopa, COM(2004) 369.

(7)  IPv4 je opredeljen v RFC 791, 1981. RFC pomeni „Request for Comments“ (Prošnja za pripombe), glej http://www.ietf.org.

(8)  RFC 2460, 1998. http://www.ietf.org/html.charters/OLD/ipv6-charter.html in http://www.ietf.org/html.charters/6man-charter.html.

(9)  „Tracking the IPv6 Migration“ poročilo o raziskavi, ki ga je avgusta 2008 pripravila družba Arbor Networks http://www.arbornetworks.com/en/ipv6-report.html.

(10)  http://www.potaroo.net/tools/ipv4/index.html, http://www.tndh.net/~tony/ietf/ipv4-pool-combined-view.pdf.

Za starejšo oceno, ki vsebuje opis analitskega ozadja, glej: http://www.cisco.com/web/about/ac123/ac147/archived_issues/ipj_8–3/ipv4.html.

(11)  IP/08/803, Bruselj, 27.5.2008.

(12)  Impact of IPv6 on Vertical Markets (Vpliv IPv6 na navpične trge), oktober 2007. http://ec.europa.eu/information_society/policy/ipv6/docs/short-report_en.pdf.

(13)  IP/08/803, Bruselj, 27.5.2008.

(14)  Mnenje 2/2002 o uporabi enotnih identifikatorjev v telekomunikacijskih končnih napravah: primer IPV6, http://ec.europa.eu/justice_home/fsj/privacy/docs/wpdocs/2002/wp58_en.pdf.

(15)  Govor /08/336 z dne 17.6.2008: „Izkoriščanje priložnosti, ki jih ponuja globalno internetno gospodarstvo“ na ministrskem srečanju OECD „Prihodnost internetnega gospodarstva“ v Seulu v Koreji 17.-18. junija 2008.

(16)  http://en.wikipedia.org/wiki/Internet_of_Things in http://www.itu.int/osg/spu/publications/internetofthings/InternetofThings_summary.pdf.

(17)  http://en.wikipedia.org/wiki/Ambient_intelligence.

(18)  COM(2003) 65, COM(2003) 673, COM(2004) 61, COM(2004) 369, COM(2004) 380.

---

28.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/97

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o „predlogu uredbe Sveta (ES) št.  …/… o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 219/2007 o ustanovitvi skupnega podjetja za razvoj nove generacije evropskega sistema upravljanja zračnega prometa (SESAR)“

COM(2008) 483 konč. – 2008/0159 (CNS)

(2009/C 175/18)

Svet Evropske unije je 4. septembra 2008 sklenil, da v skladu s členoma 171 in 172 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Sveta (ES) št.  …/… o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 219/2007 o ustanovitvi skupnega podjetja za razvoj nove generacije evropskega sistema upravljanja zračnega prometa (SESAR)

COM(2008) 483 konč. – 2008/0159 (CNS).

Predsedstvo Odbora je 16. septembra 2008 strokovno skupino za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo zadolžilo za pripravo dela Odbora na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 3. decembra) za glavno poročevalko imenoval go. LE NOUAIL MARLIÈRE ter mnenje sprejel 99 glasovi za, 16 glasovi proti in 10 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek in priporočila

1.1   Odbor podpira predlog za uskladitev uredbe in statutov skupnega podjetja (SP) SESAR.

1.2   Odbor priporoča Komisiji, naj skuša biti boljši vzor na področju enake obravnave napotenega osebja in osebja, zaposlenega za izvedbo projekta SESAR, in sicer glede trajanja pogodb ter ponovne klasifikacije osebja po zaključku programa skupnega podjetja za razvoj nove generacije evropskega sistema upravljanja zračnega prometa.

2.   Predlog Komisije

2.1   Svet je Odbor zaprosil za mnenje o predlogu uskladitve uredbe in statutov skupnega podjetja SESAR (1) z novim pristopom, ki ga je EU sprejela za ustanovitev drugih skupnih podjetij, oblikovanih v okviru 7. okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj: CLEAN SKY (2), ENIAC (3), IMI (4), ARTEMIS (5) in FCH (6). Odbor je pripravil mnenje za vsakega od teh predlogov, razen za enega.

Statut skupnega podjetja SESAR

2.2.1   Skupno podjetje SESAR pravno obstaja od 3. marca 2007 in ima sedež v Bruslju. Ustanovitvena člana sta Evropska skupnost, ki jo zastopa Evropska komisija, in Eurocontrol, ki ga zastopa njegova Agencija.

2.2.2   Ustanavljanje skupnega podjetja SESAR se je začelo takoj po začetku veljavnosti Uredbe (ES) št. 219/2007. Leta 2007 sta bilo vzpostavljena upravljanje (ki ga sestavljata upravni odbor in izvršni direktor) in začetna administrativna struktura.

2.2.3   Junija 2007 je skupno podjetje SESAR objavilo razpis za prijavo interesa kandidatov za člane. V predizboru je bilo izbranih 15 kandidatov, da bi v začetku oblikovali močno jedrno skupino članov za zagon razvojne faze skupnega podjetja SESAR. 15 kandidatov za člane predstavlja glavne zainteresirane strani upravljanja zračnega prometa (industrija): izvajalce navigacijskih storitev zračnega prometa, letališča in proizvajalce opreme. Začetne ponudbe za prispevke v skupno podjetje SESAR so v celoti presegle 1,4 milijarde EUR.

2.2.4   Industrija je potrdila svojo zavezanost programu, ki jo je izrazila že v fazi njegove opredelitve. S skupnim podjetjem je sodelovala, da bi dosegla skupen pogled na partnerstvo v okviru skupnega podjetja SESAR. Uskladitev njenih raziskav in razvojnih dejavnosti na področju upravljanja zračnega prometa (ATM) s SESAR in dodelitev potrebnih sredstev so velik dosežek. Postopek izbora članov bo predvidoma zaključen konec leta 2008, razvojne dejavnosti pa naj bi se začele v začetku leta 2009.

2.2.5   Čeprav v skladu s členom 2(2) Uredbe (ES) št. 219/2007 „države članice izvedejo vse možne ukrepe, da bi skupnemu podjetju nudile najvišjo možno stopnjo oprostitve obdavčitve glede DDV in drugih taks ter trošarin“, ta uredba o ustanovitvi ne zagotavlja pravne osnove, ki bi skupnemu podjetju omogočala oprostitev DDV in trošarin ali druge ugodnosti, ki jih imajo institucije EU ali drugi organi Skupnosti na podlagi Protokola o privilegijih in imunitetah. Za osebje podjetja se poleg tega ne uporabljajo pogoji za zaposlitev, določeni s Kadrovskimi predpisi za uradnike Evropskih skupnosti, niti pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti. Zato za skupno podjetje in njegovo osebje veljata belgijska davčna in delovna zakonodaja.

2.2.6   Predvideni stroški upravnih stroškov zaradi tega posebnega statusa so za celotni čas obstoja skupnega podjetja ocenjeni na 300 milijonov EUR. Od tega samo DDV in drugi davki, ki jih bo moralo plačati skupno podjetje SESAR, znašajo 290 milijonov EUR. Preostalih 10 milijonov EUR je namenjenih za stroške osebja.

2.2.7   Ta znesek bo krit s prispevki članov v skupno podjetje SESAR in zlasti s sredstvi skladov za raziskave in razvoj Skupnosti, zato jih bo treba odtegniti od sredstev za financiranje razvojnih dejavnosti.

Narava predlaganih sprememb

2.3.1   Predlagane spremembe Uredbe 219/2007 upoštevajo dejstvo, da je skupno podjetje SESAR že začelo delovati z drugačnim pravnim statusom. Spremembe je mogoče povzeti v naslednjih točkah:

—	priznavanje skupnega podjetja SESAR kot organa Skupnosti (člen 2 uredbe);

—	uporaba Kadrovskih predpisov Evropskih skupnosti, Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti in pravil, ki so jih skupaj sprejele institucije Evropskih skupnosti, za osebje skupnega podjetja SESAR (člen 2a uredbe);

—	uporaba Protokola o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti za skupno podjetje SESAR, njegovo osebje in izvršnega direktorja (člen 2b uredbe);

—	prilagoditev določb o odgovornosti (člen 2c uredbe);

—	prilagoditev določb o pristojnosti Sodišča Evropskih skupnosti in veljavni zakonodaji (člen 2d uredbe);

—	opredelitev prispevka Skupnosti in praktična ureditev za njegov prenos v skupno podjetje (člen 4(2) uredbe);

—

sprememba določb v zvezi s spremembo statuta skupnega podjetja (člena 3(2) in 5(4) uredbe in člen 24(2) statuta). Ta sprememba ni povezana z uskladitvijo statusa skupnega podjetja, temveč se nanaša na postopek za sprejetje sprememb statuta skupnega podjetja. Namen prvotne določbe je bil omogočiti sprejetje sprememb statuta z regulativnim postopkom komitologije, ki vključuje Odbor za enotno nebo. Vendar besedilo prvotne določbe tega namena ne izraža jasno, zato ga je treba prilagoditi;

—	uporaba člena 185 Finančne uredbe, zlasti v zvezi s sprejetjem finančnih pravil v skladu z okvirnimi finančnimi uredbami za organe iz člena 185 finančne uredbe (člen 4a uredbe) in razrešnico glede proračuna (člen 4b uredbe) in njegovo predstavitvijo (člen 15(2) in (4) statuta);

—	postopek za imenovanje izvršnega direktorja (člen 7(5) statuta);

—	določbe o zaščiti finančnih interesov Skupnosti (člen 17(3) statuta);

—	prehodne določbe za prehod k zaposlovanju osebja skupnega podjetja na podlagi Kadrovskih predpisov EU (člen 2 predloga).

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Odbor podpira splošni cilj Komisije, tj. upoštevati izkušnje z upravljanjem skupnega podjetja Galileo in vzpostavitvijo skupnega podjetja SESAR (7) in pozvati Svet, da jasneje opredeli status skupnega podjetja SESAR ter da glede na naraščajoče število skupnih tehnoloških pobud v okviru 7. okvirnega programa za raziskave in razvoj zagotovi skladnost s splošnim pristopom do koncepta skupnih podjetij.

3.2   Odbor odobrava prizadevanja za porazdelitev finančnih sredstev za skupno podjetje SESAR tako, da se ključni del nameni za dejavnosti raziskav in razvoja ter da se uskladi varnost civilnega letalstva. S spremembo statusa skupnega podjetja SESAR bo na podlagi oprostitve DDV, drugih davkov in trošarin po izračunih Komisije prihranjenih približno 290 milijonov EUR. Sprememba statusa osebja, zaposlitev na podlagi statuta uradnikov EU, bo prinesla izboljšanje. Poleg tega jim bo status uradnika Evropskih skupnosti ponujen kot možnost, torej ne bo obvezen. Ta prehod bo imel pozitiven učinek (10 milijonov EUR) tudi na upravne stroške, pri čemer se raven plač, ugodnosti in dodatnih pokojninskih pravic ne bo zmanjšala, ker je Komisija že ob ustanovitvi skupnega podjetja SESAR v njegovih statutih določila, da bodo pogoji za zaposlitev „temeljili na tistih, ki veljajo za zaposlene Evropskih skupnosti“.

3.3   Odbor z zadovoljstvom odobrava dejstvo, da bo nadzor Skupnosti nad skupnim podjetjem SESAR okrepljen z uporabo finančnih pravil Skupnosti, proračunske razrešnice, strateškega upravljanja in človeških virov. Ta predlog je v skladu s predlogom Odbora, ki je v svojem prejšnjem mnenju o skupnem podjetju SESAR poudaril, da „je nujno ustanoviti pravni subjekt, ki bo lahko zagotovil usklajeno upravljanje sredstev, dodeljenih projektu SESAR med izvedbeno fazo“. Predlog bi moral pozitivno vplivati na nadzor projekta. Odbor opaža posledično večjo odgovornost Komisije v programu, ki ga, financirajo EU, Eurocontrol in letalska industrija, vsak s po 700 milijoni EUR. Zadnja dva prispevata zlasti v obliki stvarnih prispevkov. Sredstva, prihranjena z oprostitvijo DDV, bodo namenjena za dejavnosti raziskav in razvoja.

3.4   Razvojna faza skupnega podjetja SESAR se mora začeti v začetku leta 2009, da se zagotovi sodelovanje akterjev v industriji in da bodo ti lahko načrtovali svoje dejavnosti glede na cilje skupnega podjetja SESAR. Odbor zato – tako kot tudi Komisija – podpira hitro sprejetje te uredbe, da se lahko sporazumi s člani skupnega podjetja SESAR uskladijo z novimi določbami. Zamude pri izvajanju skupnega podjetja SESAR niso zaželene zaradi konkurenčne pobude NextGen v ZDA.

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Delovanje skupnega podjetja je že določeno na osem let. Po tem času se bo napoteno osebje vrnilo v Eurocontrol ali v službe Komisije, iz katerih so bili napoteni. Pogodbe zunanjega osebja se bodo iztekle v skladu s pogoji, določenimi že ob zaposlitvi. Odbor ugotavlja, da s tem nastaja precedenčni primer (ustanovitev podjetja za določen čas) in opozarja na posledice zaradi relativne negotovosti nekaterih ustvarjenih delovnih mest. Odbor priporoča Komisiji, naj skuša biti boljši vzor na področju enake obravnave napotenega osebja in osebja, zaposlenega za izvedbo projekta SESAR.

4.2   Odbor upošteva specifičnost sektorja (suverenost držav članic na področju njihovega zračnega prostora, javno-zasebna partnerstva, državne storitve) in priporoča, da glede na cilj skupnega podjetja SESAR – uskladitev in raziskave za optimalno varnost evropskega zračnega prometa – podjetje ne bi bilo zasnovano le na podlagi tehničnih (oprema) ali komercialnih (proge) meril, temveč da bi upoštevalo tudi človeški dejavnik (prispevek moških in žensk, ki bi morali biti vsekakor bolj vključeni in upoštevani).

4.3   Odbor se seznanja s sklepom upravnega odbora skupnega podjetja SESAR, sprejetim na seji dne 24. aprila 2008, na kateri so sodelovali predstavniki Komisije, Eurocontrola, vojske, uporabnikov zračnega prostora, ponudnikov navigacijskih storitev letalskega prometa, ponudnikov opreme, predstavniki letališč, osebja iz sektorja za nadzor zračnega prometa, znanstveniki, izvršni direktor, začasni upravni in finančni direktor in sekretariat. Upravni odbor je „odobril načela spremembe statutov in nje izhajajočih posledic“ („endorses the principles for the contemplated modification of the Statutes and the related process“).

---

(1)  Ustanovljen z Uredbo Sveta (ES) št. 219/2007 z dne 27. februarja 2007:CESE UL C 309, 16.12.2006, str. 133.

(2)  Uredba Sveta (ES) št. 71/2008 z dne 20.12.2007, UL L 30, 4.2.2008, str. 1.

(3)  Uredba Sveta (ES) št. 72/2008 z dne 20.12.2007, UL L 30, 4.2.2008, str. 21.

(4)  Uredba Sveta (ES) št. 73/2008 z dne 20.12.2007, UL L 30, 4.2.2008, str. 38.

(5)  Uredba Sveta (ES) št. 74/2008 z dne 20.12.2007, UL L 30, 4.2.2008, str. 52.

(6)  Uredba Sveta (ES) št. 521/2008 z dne 30.5.2008, UL L 153, 12.6.2008, str. 1.

(7)  Skupno podjetje SESAR je šele drugi javni subjekt te vrste, ustanovljen na podlagi člena 171 Pogodbe po skupnem podjetju Galileo.

---

28.7.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/100

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o „sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o konkurenčnosti industrij kovin – Prispevek k strategiji EU za rast in delovna mesta“

COM(2008) 108 konč. – SEC(2008) 246

(2009/C 175/19)

Evropska komisija je 22. februarja 2008 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o konkurenčnosti industrij kovin – Prispevek k strategiji EU za rast in delovna mesta

COM(2008) 108 konč.

Posvetovalna komisija za spremembe v industriji, zadolžena za pripravo dela na tem področju, je mnenje sprejela 18. novembra 2008. Poročevalec je bil g. ZÖHRER, soporočevalec pa g. CHRUSZCZOW.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 449. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2008 (seja z dne 3. decembra) s 160 glasovi za, 6 glasovi proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Ogromna realna dodana vrednost, ki jo ustvarijo kovinska industrija in povezane panoge, pomeni bistveni prispevek k razvoju celotnega evropskega gospodarstva. Kovinska industrija se sooča s svetovno konkurenco in je v preteklih letih vedno znova doživljala obsežne spremembe in prestrukturiranja.

1.2   Prihodnja prestrukturiranja bodo tesno povezana z vse večjo globalizacijo vrednostne verige v kovinski industriji (od surovin do predelave). Zato je potreben nov pristop industrijske politike, ki je usmerjen v inovacije, usposobljenost in pravične mednarodne konkurenčne pogoje.

Odbor se na splošno strinja z analizo značilnosti sektorja, ki jo Komisija opisuje v sporočilu. Pri tem je treba upoštevati, da kovinska industrija ni homogeni sektor in je težko posploševati. Mnogi ukrepi, ki jih predlaga Komisija, so malo preveč splošni. Odbor poziva Komisijo, da v posebnem dokumentu k sporočilu pripravi časovni načrt s konkretnim seznamom ukrepov, ki obravnava tudi posamezne podsektorje.

1.3.1   Odbor predlaga, da se izvedejo študije o posameznih sektorjih, ki bodo temeljile na izkušnjah ESPJ in ob katerih bosta potekala spremljanje in socialni dialog.

1.4   Na področju energetske politike Odbor poziva k ukrepom, ki s tržno in cenovno preglednostjo omogočajo zanesljivo oskrbo, ki temelji na dolgoročnejših pogodbah. Vrzeli v dobavnih mrežah je treba zapolniti. Poleg tega Odbor opozarja na pomen obnovljivih virov energije in prispevek same industrije k proizvodnji električne energije in toplote.

Na področju okoljske politike je zlasti pomembno poiskati rešitve, ki bodo uskladile cilje varstva podnebja z zaposlovanjem, rastjo in mednarodno konkurenčnostjo. Da bi preprečili slabši konkurenčni položaj kovinske industrije, Odbor poziva k naslednjemu:

—	mednarodni sporazumi morajo biti prednostna naloga;

—	spodbujanje širjenja najboljših in energetsko najučinkovitejših tehnologij;

—	upoštevanje preteklih naložb;

—	pri sposobnosti posameznih sektorjev za zmanjšanje emisij je treba upoštevati tehnične standarde;

—	hitra odločitev o priznavanju nevarnosti prenosa emisij CO2 v tretje države (carbon leakage).

1.5.1   Odbor podpira načrte Komisije glede direktive IPPC, na področju zakonodaje o odpadkih, REACH in standardizacije, toda pričakuje konkretno izoblikovanje posameznih predlogov.

1.6   Recikliranje surovin in zmanjšanje snovne intenzivnosti oz. raziskave na področju „nadomestnih snovi“ bodo v prihodnosti vedno pomembnejše (tako zaradi pomena za varstvo okolja kot tudi z vidika trgovinske politike).

1.7   Odbor podpira zavezanost Komisije k okrepitvi inovacij, raziskav in razvoja ter izboljšanju usposobljenosti. Primer tega je projekt ULCOS (izdelava jekla z ultra nizkimi emisijami CO2) v okviru evropske tehnološke platforme za jeklo (ESTEP). Za drugi del 7. okvirnega programa Odbor predlaga preverjanje učinkovitosti že obstoječih programov in pričakuje boljšo uskladitev in podporo. Na področju izobraževanja in usposabljanja so potrebne precejšnje naložbe za izboljšanje temeljne usposobljenosti.

1.8   Vprašanja trgovinske politike so zelo pomembna za kovinsko industrijo, ki se sooča z mednarodno konkurenco. Odbor se strinja s Komisijo, da je treba glede vprašanj trgovinske politike vzdrževati dialog s tretjimi državami. Vendar morajo biti še naprej na voljo instrumenti trgovinske politike, ki so v skladu s STO in usmerjeni proti praksam, ki so neugodne ali diskriminatorne za kovinsko industrijo EU.

1.9   Kovinska industrija se sooča z obsežnimi socialnimi izzivi, kot so na primer:

—	nadaljnje prestrukturiranje;

—	starajoča se delovna sila;

—	višje zahteve po usposobljenosti;

—	varnost in varovanje zdravja.

Odbor izraža presenečenje, ker Komisija v sporočilu ni navedla konkretnih ukrepov ali priporočil k socialnim vidikom. Odbor poziva Komisijo, naj (še naprej) spodbuja socialni dialog v zadevnih sektorjih, saj je to pravo mesto za obravnavanje teh vprašanj.

2.   Obrazložitev/Vsebina sporočila

2.1   Sporočilo ocenjuje konkurenčnost kovinske industrije in daje priporočila o nadaljnjih ukrepih. Temelji na sporočilu Komisije iz leta 2005 o industrijski politiki EU, ki je napovedalo več sektorskih pobud, vključno s sporočilom o vplivu oskrbe s surovinami in energijo na konkurenčnost evropske kovinske industrije (1). Upošteva tudi vmesni pregled industrijske politike iz leta 2007 (2).

2.2   Ker je kovinska industrija po svoji naravi energetsko izredno intenziven sektor, nanjo neposredno vplivajo politični ukrepi Skupnosti na področju energije in podnebnih sprememb. Evropski svet je na svojem zasedanju marca 2007 poudaril „velik pomen energetsko intenzivnega sektorja“ in tudi, „da so potrebni stroškovno učinkoviti ukrepi za izboljšanje konkurenčnosti in zmanjšanje negativnih okoljskih vplivov takih industrijskih panog v Evropi“. V zvezi s tem Komisija s paketom ukrepov na področju podnebnih sprememb in obnovljive energije z dne 23. januarja 2008 priznava poseben položaj energetsko intenzivnih industrijskih panog, ki so neposredno izpostavljene svetovni konkurenci.

2.3   Komisija predlaga paket 16 ukrepov na področju energije, okolja, standardizacije, inovacij, raziskav in razvoja, usposobljenosti, zunanjih odnosov in trgovinske politike.

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Odbor tako kot že v mnenju o sporočilu Komisije o izvajanju Lizbonskega programa Skupnosti: Politični okvir za krepitev proizvodnje EU – za celovitejši pristop k industrijski politiki (COM(2005) 474 konč.) z dne 20. aprila 2006 na splošno pozdravlja sektorske dejavnosti Komisije za izboljšanje konkurenčnosti in zaščito delovnih mest.

Evropska kovinska industrija sodi med najpomembnejše sektorje v vrednostni verigi mnogih gospodarskih panog. Po ocenah industrije na primer panoge, ki so povezane z jeklarsko industrijo, ustvarijo EUR 3 157 milijard prihodkov in zaposlujejo 23 milijonov delavcev (glej prilogo 1). Ocene za druge panoge kovinske industrije žal niso na voljo. Izdelki iz jekla se še vedno uporabljajo kot pomemben gradbeni material, zlasti za energetsko učinkovito gradnjo infrastrukture. Zato bo sposobnost Evrope za nadaljnji razvoj in prilagoditev podnebnim spremembam odvisna zlasti od stabilne preskrbe trga EU z jeklom.

3.2.1   Glede na sedanjo krizo na finančnih trgih Odbor meni, da je zlasti pomembno poudariti, da pomeni ogromna realna dodana vrednost, ki jo ustvarjajo kovinska industrija in povezane panoge, bistven prispevek k razvoju evropskega gospodarstva. Vodilna vloga, ki jo ima evropska kovinska industrija na mnogih področjih, je tudi temelj konkurenčnosti drugih industrijskih panog. To strokovno znanje je treba obdržati v Evropi in ga nadalje razvijati.

Kovinska industrija se sooča s svetovno konkurenco in je v preteklih letih vedno znova doživljala obsežne spremembe in prestrukturiranja. To je prispevalo k večji konkurenčnosti, hkrati pa povzročilo veliko izgubo delovnih mest. Do teh prestrukturiranj ni prišlo le zaradi tehnoloških vzrokov in izboljšanja produktivnosti. Del je povezan s selitvijo določene proizvodnje iz Evrope (npr. proizvodnje surovega aluminija), pri čemer imajo vlogo stroški energije, okoljske zahteve in bližina surovin. Ta proces ni zaključen in treba je pričakovati nadaljnja prestrukturiranja. Prihodnja prestrukturiranja bodo tesno povezana z vse večjo globalizacijo vrednostne verige v kovinski industriji (od surovin do predelave).

3.3   Ker so te industrijske panoge močno energetsko intenzivne, jih posebej zadeva aktualna razprava o varstvu podnebja. Ne gre le za ohranjanje konkurenčnosti, ampak tudi za zaščito delovnih mest v prizadetih panogah. Zato svet za konkurenčnost v svojih sklepih z dne 3. junija 2008 Komisijo in države članice poziva, „naj dejavno razpravljajo z industrijo in s tretjimi državami o sektorskih pristopih […] ter spodbujajo sprejemanje učinkovitih ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in se na ta način spoprimejo tudi z vprašanjem selitve panog z visokimi emisijami ogljika“.

Poleg tega se Odbor strinja tudi z analizo značilnosti sektorja, ki jo je opravila Komisija. Pri tem je treba upoštevati, da sporočilo temelji na pripravljalnem delu, ki se je začelo že leta 2004, in da kovinska industrija ni homogen sektor.

3.4.1   Toda razmejitev obravnavanih sektorjev je še nejasna. Komisija se pri opredelitvi sklicuje na kodo NACE 27, medtem ko se podatki v dokumentih (sporočilu in prilogi) nanašajo le na del podsektorjev (primarna industrija in industrija polizdelkov). Komisija bi morala podati natančnejši opis, zlasti ker je težko podati splošne trditve zaradi raznolikosti posameznih podsektorjev (26 industrijskih sektorjev in 5 skupin v skladu z NACE 27) in različnih struktur (v bazični industriji prevladujejo velika podjetja, pri predelavi pa je mnogo MSP).

Komisija v sporočilu predlaga vrsto ukrepov, katerih cilj je izboljšati razmere za ustrezne panoge. Te je treba obravnavati tudi v povezavi z drugimi političnimi cilji Skupnosti, ki so na videz protislovni in se obravnavajo hkrati. Odbor zato obžaluje, da so mnogi predlogi malo preveč splošni, in poziva Komisijo, naj v posebnem dokumentu k sporočilu pripravi časovni načrt s konkretnim seznamom ukrepov, ki obravnava tudi posamezne podsektorje. To je zlasti potrebno zato, ker so odločitve o naložbah v kovinsko industrijo srednje- do dolgoročne in bodo nanje vplivali ti ukrepi.

3.5.1   Odbor priporoča, da se v sodelovanju z zainteresiranimi stranmi izvedejo lastne študije o razvoju povpraševanja, proizvodnje in tehnologij v posameznih sektorjih, ki bodo temeljile na izkušnjah ESPJ in ob katerih bosta potekala stalno spremljanje in socialni dialog. Industrija jekla služi kot primer. Pogodba o ESPJ je za področje železa in jekla predvidela zbiranje podatkov o dejanskem stanju, ki je bistveno presegalo „splošno industrijsko statistiko“. Po prenehanju veljavnosti pogodbe o ESPJ leta 2002 je evropska jeklarska industrija uspela s prizadevanji, da se vsaj prehodno nekatere bistvene statistične podatke, ki niso zajeti v „splošno industrijsko statistiko“, zbira še naprej. To se je na evropski ravni izvajalo na podlagi Uredbe (ES) št. 48/2004. Odbor se zavzema za nadaljevanje izvajanja začasne uredbe in predlaga podobno obsežno zbiranje podatkov tudi za druga področja kovinske industrije, saj vse pogosteje splošne industrijske statistike ne zagotavljajo dovolj podatkov, iz katerih bi lahko ugotovili konkretno potrebo po političnih ukrepih.

4.   Posebne ugotovitve o predlogih Komisije

4.1   Energetska politika

4.1.1   Kot Komisija pravilno ugotavlja, konkurenčnost kovinske industrije EU ovirajo nihanja, kot so v zadnjem času hitro rastoče cene plina in električne energije, ter omejitve pri zagotavljanju dobave energije z dolgoročnimi pogodbami.

4.1.2   Treba je sprejeti ukrepe, ki omogočajo boljše predvidevanje gibanja cen, zagotavljajo boljšo preglednost trga in prosto izbiro dobaviteljev energije. K temu bosta morala prispevati tako zakonodaja kot tudi priznavanje združljivosti prakse s pravom Skupnosti.

4.1.3   Preverjanje možnosti za dolgoročne dobavne pogodbe je eden najpomembnejših ukrepov za izboljšanje predvidljivosti pogojev dobave. Pri tem je treba razmisliti o tem, v kolikšni meri ustrezni dobavitelji energije lahko sodelujejo pri sistemu trgovanja z emisijami EU ali ne.

4.1.4   Potrebne so rešitve za zapolnitev vrzeli v infrastrukturi za prenos energije (vseevropska omrežja), da bi vsem podjetjem zagotavljali prost dostop do energetskega trga.

4.1.5   Dolgoročneje je nadaljnja širitev obnovljivih virov energije bistveni dejavnik za neodvisno dobavo industriji EU. Kovinska industrija prispeva k uspehu politike EU za večjo proizvodnjo energije (električne energije in toplote) iz obnovljivih energetskih virov. Pri postopkih pridelave jekla kot tudi v koksarnah nastajajo dragoceni plini, namreč plavžni plin, plin v martinovki in koksarniški plin. Ti plini vsebujejo različne deleže ogljikovega monoksida (plin v martinovki do 65 %), ogljikovega dioksida, dušika in kisika (koksarniški plin do 60 %). Te pline je mogoče učinkovito uporabiti za proizvodnjo električne energije in/ali toplote, namesto da se izpuščajo oz. sežigajo. V veliki meri se to izvaja že sedaj, toda potrebna so prizadevanja za nadaljnji razvoj teh tehnologij.

4.1.6   Poleg tega Odbor opozarja, da je svoja stališča o energetski politiki podal v več mnenjih (nazadnje CCMI/052 in različnih mnenjih TEN).

4.2   Okoljska politika

4.2.1   Na kovinsko industrijo že vpliva veliko število predpisov EU na področju okoljske politike, izvajanje in spoštovanje katerih predstavlja nenehen izziv za industrijo v zvezi z usklajevanjem različnih ciljev (tako je na primer preprečevanje izpušnih plinov deloma povezano z večjo porabo energije, kar pa spet škodi energetski učinkovitosti). Deli kovinske industrije nedvomno sodijo k energetsko intenzivnim panogam, ki so izpostavljene močni mednarodni konkurenci zaradi stroškov. Prizadete industrijske panoge sodijo med povzročitelje velikih količin emisij CO2. Če bi ukrepi, ki jih predvideva Komisija na področju podnebnih sprememb, zlasti širitev sistema trgovanja z emisijami, začeli brez dodatnih omejitev veljati tudi za kovinsko industrijo, bi lahko to povzročilo premestitev naložb (ki jih je mogoče ugotoviti že sedaj) in izgubo delovnih mest (nevarnost prenosa emisij CO2 v tretje države – carbon leakage). Želeni učinek na področju podnebnih sprememb ne bo dosežen, dokler se vse države ne zavežejo tem ciljem.

4.2.2   Najpomembnejša prednostna naloga mora zato biti sklenitev zavezujočih mednarodnih sporazumov z jasnimi merili za njihovo učinkovitost in spremljanje izvajanja, da bi preprečili slabši konkurenčni položaj evropske industrije in podnebne spremembe na svetovni ravni.

Velik del kovinske industrije je že v preteklosti obsežno vlagal v energetsko učinkovite tehnologije. Tako je evropska jeklarska industrija na primer vodilna na področju zmanjševanja emisij CO2 in mnoga podjetja so dosegla mejo zmanjšanja emisij v proizvodnji, ki ga je mogoče doseči s tehnologijo. 21-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (v primerjavi z vrednostmi leta 2005) bi moral biti skupen cilj za vse sektorje, ki so v sistemu trgovanja z emisijami (energetika in energetsko intenzivni sektorji). Pri porazdelitvi prizadevanj je treba upoštevati zmožnosti posameznih sektorjev za zmanjšanje emisij zaradi tehničnih omejitev, ne da bi to vplivalo na zmogljivost proizvodnje.

4.2.3.1   Svet je ugotovil, da bo s predvidenimi mednarodnimi sporazumi zastavljen bistveno ambicioznejši cilj zmanjšanja emisij CO2 za do 30 %. Odbor v zvezi s tem poudarja, da je treba razjasniti, na katerih področjih naj bi dosegli to zmanjšanje. Nedvomno tega ni mogoče doseči zgolj v sektorjih, ki so trenutno v sistemu trgovanja z emisijami (ETS). Odbor meni, da morajo biti pri tem v ospredju tudi ukrepi na področjih, kot so na primer izolacija stavb, organizacija prevoza in prometa ali splošna energetska učinkovitost itd.

4.2.4   Odbor meni, da bi morale biti prednostne naloge ukrepov najprej širjenje najboljših in najbolj energetsko učinkovitih tehnologij in nato raziskave in razvoj za izboljšanje teh tehnologij in razvoj novih materialov. Tako pri ukrepih na ravni EU kot tudi pri pogajanjih o mednarodnem sporazumu o varovanju podnebja je treba upoštevati tehnične standarde.

Komisija bi morala v zvezi s tem čim prej pripraviti načrt, ki vsebuje vse načrtovane ukrepe in korake, da bi preprečila nadaljnjo negotovost v industriji. Odbor se pri tem sklicuje na člen 10b predloga Komisije o ETS (3).

4.2.5   V zvezi z direktivo IPPC Odbor podpira načrte Komisije za harmonizacijo, kar nenazadnje prispeva k poenostavitvi in boljši zakonodaji. Toda kot podlago za certificiranje in obratovanje industrijskih lokacij mora kodificirana direktiva upoštevati individualni tehnični napredek. Konkurenčnosti kovinske industrije EU se ne sme ogroziti z obveznostmi, ki niso usklajene s tehnološkimi možnostmi.

4.2.6   Glede predlogov na področju zakonodaje o odpadkih, REACH in standardizacije se Odbor načeloma strinja s Komisijo, toda pričakuje konkretno izoblikovanje posameznih predlogov.

4.3   Inovacije, raziskave in razvoj ter usposobljenost

4.3.1   Odbor podpira zavezanost Komisije za okrepitev inovacij, raziskav in razvoja ter izboljšanja usposobljenosti.

4.3.2   Evropska tehnološka platforma za jeklo (ESTEP) prispeva k oblikovanju prihodnosti, tako da predlaga ambiciozne programe raziskav in razvoja (v okviru strateškega raziskovalnega programa) za trajno konkurenčnost. Prednostni cilj tega programa je zmanjšanje okoljske obremenitve procesov in razvoj sodobnih izdelkov z večjo dodano vrednostjo ter večjo učinkovitostjo v življenjski dobi. Projekt ULCOS (izdelava jekla z ultra nizkimi emisijami CO2) je npr. prvi velik projekt tehnološke platforme za jeklo za drastično znižanje emisij CO2. To je najambicioznejši projekt te vrste v svetovnem merilu in je že zelo uspešen: štiri obetavni postopki so bili izbrani in jih je treba sedaj preizkusiti v industrijskem merilu ter povezati s tehnologijami za zajemanje in shranjevanje CO2. Tehnološka platforma za jeklo tudi neposredno prispeva k vprašanjem v zvezi z varovanjem podnebja in energijo z razvojem rešitev iz lahkega jekla, ki jih je v celoti mogoče reciklirati, npr. za avtomobilsko industrijo in gradbeništvo, in z učinkovitimi novimi rešitvami za razvoj prihodnjih virov energije (npr. energija vetra).

4.3.3   Izobraževanje in usposabljanje zaposlenih je pomemben pogoj za trajnost tega sektorja v Evropi, zato so potrebne precejšnje naložbe za izboljšanje temeljne usposobljenosti, npr. s privabljanjem nadarjenih visokošolskih absolventov in razvojem vseživljenjskega učenja, zlasti e-učenja. V zvezi s tem splošnim družbenim ciljem je potrebna podpora tako EU kot tudi visokih šol (4).

4.3.4   Vendar Odbor predlaga tudi preverjanje učinkovitosti že obstoječih programov. Tako so rezultati strateškega raziskovalnega programa, uvedenega v okviru evropske tehnološke platforme za jeklo, v prvih razpisih 7. okvirnega programa razočarali (manj kot 10-odstotna stopnja uspešnosti), ker razpisi očitno ne zajemajo prednostnih nalog strateškega raziskovalnega programa. Za drugi del 7. okvirnega programa se pričakujeta boljše usklajevanje in podpora.

4.4   Zunanji odnosi in trgovinska politika

4.4.1   Odbor pozdravlja pristop Komisije, da preskrba industrije s surovinami postane prednostna naloga. V zvezi s tem pa je treba opozoriti, da to ni zgolj vprašanje zunanjih odnosov in zunanje trgovine, kot je Odbor zapisal v mnenju CCMI/056 o neenergetski rudarski industriji. Na tem mestu je treba opozoriti na to, da bosta recikliranje surovin in zmanjšanje snovne intenzivnosti oz. raziskave na področju „nadomestnih snovi“ v prihodnosti vedno pomembnejše (ne le z vidika trgovinske politike ampak tudi zaradi pomena za varstvo okolja).

4.4.2   Posebno pozornost je treba nameniti dejstvu, da v mnogih sektorjih surovin obstaja koncentracija le majhnega števila mednarodnih podjetij, ki lahko narekujejo cene.

4.4.3   Odbor se strinja s Komisijo, da je treba glede vprašanj trgovinske politike vzdrževati dialog s tretjimi državami na področju gospodarstva. Vendar morajo biti še naprej na voljo instrumenti trgovinske politike, ki so v skladu s STO in usmerjeni proti praksam, ki so neugodne ali diskriminatorne za kovinsko industrijo EU, in treba je jasno nakazati, da se bodo tudi uporabili, če ne bo dosežen napredek z dialogom.

4.5   Socialni vidiki

4.5.1   Zaradi izzivov, kot so na primer staranje delovne sile (predvsem v jeklarski industriji), zahteve po usposobljenosti in potekajoče strukturne spremembe, Odbor izraža začudenje, da Komisija ne predlaga ukrepov ali predlogov za industrijo v zvezi s socialnimi vidiki, ki jih navaja v sporočilu.

4.5.2   Posebno pozornost je treba nameniti varnosti in varovanju zdravja, saj kovinska industrija sodi med industrije, ki so izpostavljene povečanemu tveganju.

4.5.3   Odbor v zvezi s tem znova opozarja na pomen socialnega dialoga.

---

(1)  COM(2005) 474 konč., priloga II.

(2)  COM(2007) 374 konč., 4.7.2007.

(3)  COM(2008) 16 konč., 23.1.2008.

(4)  Tu je treba omeniti, da že obstajajo pobude v kovinski industriji za spodbujanje/povečanje mobilnosti strokovnjakov v kovinskem sektorju v Evropi, kot na primer „EMU pass“ (www.emu-pass.com).

---