28.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/1

—

priznava ključno in vedno bolj pomembno vlogo diplomacije mest, opredeljene v širšem pomenu kot instrument lokalnih oblasti in njihovih akterjev za spodbujanje socialne kohezije v svetu in trajnostnega okolja, preprečevanje kriz, reševanje konfliktov in postkonfliktno prenovo, s ciljem ustvariti stabilno okolje, v katerem lahko ljudje v miru živijo v demokratičnem okolju, ki si prizadeva za napredek in blaginjo;

—

priznava, da se sodobna diplomacija ne izraža in izvaja le v okviru nacionalnih vlad in da je glede na dialog, sodelovanje in usklajevanje, ki so potrebni za uresničitev ciljev miru, demokracije in spoštovanja človekovih pravic na vseh ravneh, spodbujanje tesnejšega sodelovanja med nacionalnimi vladami ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi, naravna in potrebna pot do učinkovitejših postopkov in strategij na več ravneh. Občine in mesta igrajo pomembno vlogo v mednarodnem sodelovanju, saj sodelujejo z drugimi občinami v mednarodnih mrežah;

—

ugotavlja, da je mogoče v okviru čezmejnega sodelovanja v širšem smislu in tudi v okviru evropske sosedske politike, zlasti instrumenta evropskega sosedstva in partnerstva spodbujati sodelovanje z Evropsko komisijo s ciljem upoštevanja vprašanj, politik in zlasti ukrepov, ki se nanašajo na diplomacijo mest;

—

pozdravlja ponovno oživitev Evro-sredozemskega partnerstva in poudarja, da bi moralo vključevati tudi razsežnost dialoga med lokalnimi oblastmi držav članic EU in partnerjev sosedske politike v državah Sredozemlja in tudi v Vzhodni Evropi;

—

poudarja odločilen pomen, ki ga lahko ima izkušnja EU na področju prenosa znanja na vseh možnih področjih delovanja diplomacije mest, vključno z dobrim upravljanjem, spodbujanjem preglednosti in bojem proti korupciji, sektorji lokalnega razvoja, infrastrukture, zdravja, izobraževanja in usposabljanja, boja proti trgovini z ljudmi, mladine, enakosti spolov in medkulturnega dialoga.

Poročevalka

:

Eleni Loucaides (Ciper/EPP),

članica mestnega sveta Nikozije

1.

priznava ključno in vedno bolj pomembno vlogo diplomacije mest, opredeljene v širšem pomenu kot instrument lokalnih oblasti in njihovih akterjev za spodbujanje socialne kohezije v svetu in trajnostnega okolja, preprečevanje kriz, reševanje konfliktov in postkonfliktno prenovo, s ciljem ustvariti stabilno okolje, v katerem lahko ljudje v miru živijo v demokratičnem okolju, ki si prizadeva za napredek in blaginjo;

2.

se zaveda, da je ta vloga priznana na mednarodni ravni in da številna mesta, lokalne oblasti in druge javne oblasti držav članic EU že leta izvajajo pobudo diplomacije mest ter da ti akterji zaradi poglobljenega poznavanja tega področja učinkovito prispevajo k ustvarjanju povezav za preprostejši dialog in preprečevanje konfliktov, njihovo lažje reševanje in postkonfliktno prenovo, poleg tega pa tudi k razvoju tretjih držav, tako v Evropi (predvsem na Balkanu) kot na Bližnjem vzhodu, v Latinski Ameriki, Afriki in drugod po svetu;

3.

se zaveda vedno večje urbanizacije in kompleksnosti sveta ter dejstva, da so mesta in lokalne skupnosti ves čas v ospredju multikulturnega okolja, saj si prizadevajo za pravice državljanov, zmanjšanje napetosti, razrešitev kriz, socialno in ekonomsko vključevanje, teritorialno kohezijo, spodbujanje dialoga med kulturami, verami, državami in narodi ter za mir in stabilnost;

4.

priznava, da se sodobna diplomacija ne izraža in izvaja le v okviru nacionalnih vlad in da je glede na dialog, sodelovanje in usklajevanje, ki so potrebni za uresničitev ciljev miru, demokracije in spoštovanja človekovih pravic na vseh ravneh, spodbujanje tesnejšega sodelovanja med nacionalnimi vladami ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi, naravna in potrebna pot do učinkovitejših postopkov in strategij na več ravneh;

5.

priznava, da imajo občine in mesta pomembno vlogo v mednarodnem sodelovanju, saj sodelujejo z drugimi občinami v mednarodnih mrežah. Treba pa je poudariti, da mesta izvajajo te naloge na lastno pobudo;

6.

obenem priznava, da sta diplomacija mest in, širše gledano, decentralizirano sodelovanje instrumenta, ki se pri spodbujanju miru in razumevanja med narodi dopolnjujeta, da lokalne in regionalne oblasti krepijo pobude za sobivanje in zbližanje držav in narodov, in da je njihovo delovanje vedno vključeno v okvir mednarodnega prava na področju človekovih pravic ter načel in vrednot Evropske unije;

7.

izraža zaskrbljenost zaradi novih izzivov, s katerimi se srečuje človeštvo, med katere spadajo podnebne spremembe in naravne nesreče, dostop do pitne vode in drugih naravnih virov, nevarnost epidemij, lakote, vse večje preseljevanje, ki v naših družbah povzroča naraščanje ekstremizma, nestrpnost in trenja med skupnostmi z različnimi kulturami, verskimi prepričanji in tradicijami, ki so pogosto vir notranjih in zunanjih konfliktov, in zato meni, da je treba k temu pristopati skupaj in predvideti možnost skupnih ukrepov;

8.

se zavzema za spodbujanje trajnostnega razvoja v mestih in na evropskih ozemljih, ki bi bil pravičnejši in bolj usklajen ter bi spoštoval temeljne pravice in enakost spolov ne glede na raso, kulturo ali veroizpoved, obenem pa podpiral dostop do izobraževanja in trga dela s ciljem spodbujati demokratične postopke lokalne samouprave, ki so ključni dejavniki za enotnejši in mirnejši svet;

9.

se zaveda, da spremenljiva narava konfliktov obvezuje lokalne in regionalne oblasti k nenehnemu zagotavljanju blaginje svojih državljanov ter da bi njihov dialog in okrepljeno sodelovanje na mednarodni ravni lahko prispevala k medsebojnemu razumevanju, spodbujanju skupnih ciljev in reševanju konfliktov kakršnegakoli izvora;

10.

priznava, da državljani in lokalne oblasti občutijo nesposobnost centralnih vlad, da bi vzpostavile dialog za konstruktivno reševanje težav in ponovno vzpostavitev reda in stabilnosti;

11.

priznava tudi, da lokalne oblasti, ki so državljanom najbližja raven oblasti, poznajo njihove potrebe, jih lahko najbolje opredelijo ter se odzovejo nanje preventivno ali v primeru krize ali konflikta;

12.

meni, da je prizadevanje za svobodo, demokracijo in napredek naloga lokalnih in regionalnih oblasti, ki s tem prispevajo k mednarodnemu razvoju in miru;

13.

priznava, da se bo EU – in njene politike, kot je sosedska politika – znašla pred izjemno velikimi težavami, če ne bodo razrešeni spori, zaradi katerih je regionalno sodelovanje zelo oteženo ali celo nemogoče;

14.

se zaveda, da sta bila vse večje osveščanje o diplomaciji mest ter njen vse večji vpliv nedavno priznana na prvi svetovni konferenci o diplomaciji mest, ki je potekala od 11. do 13. junija 2008 v Haagu, na kateri je sodeloval tudi Odbor regij in ki je obravnavala vlogo lokalnih oblasti pri preprečevanju konfliktov, procesu vzpostavljanja miru in postkonfliktini prenovi;

15.

priznava, da so na področju diplomacije mest zavestno opravili in še naprej opravljajo predhodno delo Kongres lokalnih in regionalnih oblasti pri Svetu Evrope, Svet evropskih občin in regij, Odbor za diplomacijo mest, utrjevanje miru in človekovih pravic združenih mest in lokalnih vlad, Združenje organizacij za lokalno demokracijo, svetovno gibanje Župani za mir, pristojne agencije Združenih narodov, Glocal forum in druge institucije ter mednarodne NVO;

16.

poziva vse lokalne oblasti k razmisleku o njihovih obveznostih na področju ohranjanja miru in pravice ter spodbujanju človekovih pravic za vse z ustvarjanjem „povezanih mest za povezan svet“;

17.

poudarja potrebo po razvoju učinkovitejših in preglednejših mehanizmov pomoči na mednarodni ravni, poenostavitvi postopkov in zlasti sodelovanju lokalnih oblasti pri oblikovanju in izvajanju ustreznih instrumentov;

18.

pozdravlja sporočilo z dne 8. oktobra 2008, v katerem Evropska komisija podpira potrebo po večji vlogi lokalnih oblasti pri oblikovanju in izvajanju dejavnosti EU v prid razvoju in pri strukturiranem dialogu med lokalnimi oblastmi in Komisijo pod okriljem Odbora regij;

19.

izraža zadovoljstvo, ker to sporočilo govori o oblikovanju platforme za izmenjavo informacij med lokalnimi skupnostmi EU, kot je predlagal Odbor regij;

20.

ponovno poudarja, da je rešitev regionalnih sporov in težav, ki ogrožajo varnost Evrope, v neposrednem interesu EU, tako kot preprečevanje nenadzorovanih migracijskih tokov, redna oskrba z energijo in na splošno mir v svetu;

21.

ponavlja prepričanje, da so uspešni in varni sosedski odnosi možni le ob učinkovitem sodelovanju na lokalni in regionalni ravni;

22.

meni, da lahko lokalne in regionalne oblasti najbolje opredelijo potrebe državljanov ter se nanje odzovejo preventivno ali v postkonfliktnih situacijah;

23.

ugotavlja, da je mogoče v okviru čezmejnega sodelovanja v širšem smislu in tudi v okviru evropske sosedske politike, zlasti instrumenta evropskega sosedstva in partnerstva spodbujati sodelovanje z Evropsko komisijo s ciljem upoštevanja vprašanj, politik in zlasti ukrepov, ki se nanašajo na diplomacijo mest;

24.

pozdravlja ponovno oživitev Evro-sredozemskega partnerstva in poudarja, da bi moralo vključevati tudi razsežnost dialoga med lokalnimi oblastmi držav članic EU in partnerjev sosedske politike v državah Sredozemlja in tudi v Vzhodni Evropi ter na Kavkazu, kjer ima EU od začetka spopadov avgusta 2008 pomembno vlogo pri spodbujanju mirovnega procesa in dobavljanju humanitarne pomoči;

25.

ponavlja, da namerava podpreti ustanovitev Evro-sredozemske skupščine lokalnih in regionalnih oblasti, ki bi dala vsebino barcelonskemu procesu ter Uniji za Sredozemlje, ki je bila potrjena na zasedanju Evropskega sveta 13. julija 2008, mdr. s ciljem spodbujati diplomacijo mest;

26.

z zadovoljstvom sprejema končno izjavo ministrske konference Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje, ki je bila 3. in 4. novembra 2008 v Marseillu; v kateri so ministri v bistvu podprli predlog, izražen na forumu evropskih lokalnih in regionalnih oblasti 22. in 23. junija v Marseillu in povzet v mnenju Odbora regij z dne 8. oktobra, ter se zavezali, da bodo Evro-sredozemsko skupščino lokalnih in regionalnih oblasti (ARLEM), ko bo ustanovljena, povezali z Unijo za Sredozemlje;

27.

priznava, da – kljub omenjenim preteklim izkušnjam vseh zainteresiranih strani in njihove konstruktivne ter ključne vloge – ni natančnega modela za izvajanje diplomacije mest;

28.

opaža, da je še vedno težko natančno opredeliti ključne dejavnike uspešnosti ali neuspešnosti ukrepov diplomacije mest. Zato meni, da morajo biti pristopi prilagojeni posameznim situacijam in prožni, da se bodo lahko odzvali na hitro spreminjajoče se okolje;

29.

je prepričan, da morajo akterji, vključeni v diplomacijo mest, razumeti, da gre za zapleten proces, ki se ga dopolnjuje z drugimi prizadevanji, dobro poznati konkretne značilnosti konfliktnega območja ter zgodovinsko ozadje spopadov in si zagotoviti soglasje vpletenih lokalnih oblasti za vsako načrtovano pobudo ali ukrep;

30.

meni, da so izkušnje in sodelovanje institucij EU na tem področju ključnega pomena in ponovno poudarja, da je potrebna močnejša politična in tehnična podpora za zagotovitev stalnega čezmejnega sodelovanja sosednjih držav EU na ravni lokalnih oblasti; poziva države članice in sodelujoče države k celoviti uporabi instrumentov, kot so program TAIEX in drugi obstoječi instrumenti partnerstev, pa tudi programov, kot je Evropa za državljane 2007–2013, ki so osnova za razvoj pristopa na ravni diplomacije mest;

31.

ugotavlja, da bi lahko uvedli izmenjave uradnikov lokalnih oblasti med državami članicami EU za spodbujanje razsežnosti diplomacije mest ter krepitev njihovega sodelovanja in medsebojnega usklajevanja s ciljem izmenjave izkušenj in oblikovanja mreže dejavnosti;

32.

poudarja odločilen pomen, ki ga lahko ima izkušnja EU na področju prenosa znanja na vseh možnih področjih delovanja diplomacije mest, vključno z dobrim upravljanjem, spodbujanjem preglednosti in bojem proti korupciji, sektorji lokalnega razvoja, infrastrukture, zdravja, izobraževanja in usposabljanja, boja proti trgovini z ljudmi, mladine, enakosti spolov in medkulturnega dialoga;

33.

opozarja, da morajo Evropska komisija in države članice še naprej sodelovati z lokalnimi oblastmi in civilno družbo za spodbujanje človekovih pravic, zlasti zapostavljenih prebivalcev v mestih, in poziva predvsem države Evro-sredozemskega partnerstva k večji odprtosti za prispevek civilne družbe, lokalnih oblasti in s tem tudi diplomacije mest;

34.

meni, da morajo mednarodni akterji dejansko krepiti in lajšati dejavnost diplomacije mest, vendar pa je treba priznati, da bi bilo treba nove strukture vzpostaviti le, če so nujne in ustrezajo posebnim potrebam;

35.

opozarja, da komisija za zunanje odnose in decentralizirano sodelovanje Odbora regij pozorno sledi razvoju na tem področju, spodbuja komunikacijo med zainteresiranimi stranmi, nevladnimi organizacijami in evropskimi mrežami ter po potrebi izbira regije, v katerih se lahko izvajajo dejavnosti diplomacije mest in v katerih lahko Odbor regij igra usmerjevalno vlogo;

36.

predlaga, da bi EU obveščal o potrebah lokalnih in regionalnih oblasti v regijah, kjer so konflikti, in jo poziva, naj aktivneje prispeva k reševanju konfliktov s spodbujanjem diplomacije mest in s povezanimi ukrepi;

37.

poziva tudi EU, da diplomacijo mest uvrsti na dnevni red sej s pristojnimi mednarodnimi organi;

38.

predlaga, naj Evropska komisija spodbuja regionalne programe, katerih cilj je združiti lokalne in regionalne oblasti ter njihove skupne organe v diplomacijo mest za spodbujanje skupnih ciljev in načel;

39.

pozdravlja pobudo Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope za pripravo evropske listine o diplomaciji mest ter projekt vzpostavitve sklada za diplomacijo mest; poziva EU, naj prouči možnost oblikovanja finančnega instrumenta za krepitev dejavnosti diplomacije mest in jo podpira na bolj splošni ravni;

40.

glede na odmevnost vsakoletne prireditve Open Days – evropski teden mest in regij predlaga, da se organizira poseben informativni seminar o diplomaciji mest, ki bo vključen v program Open Days leta 2009;

41.

usmerja pozornost držav članic na diplomacijo mest in poudarja svojo zavezanost vrednotam demokracije, pravne države in človekovih pravic. Države članice bo pozval k podpori pobud diplomacije mest na dvo- in večstranski ravni, ker gre za obetaven instrument za krepitev dialoga med lokalnimi in regionalnimi oblastmi na mednarodni ravni in v splošnem okviru njihove zunanje politike pri podpori pobud civilne družbe za dolgotrajni mir;

42.

bo obvestil predsednika Evropske komisije, visokega predstavnika EU za skupno zunanjo in varnostno politiko, komisarko za zunanje odnose, komisarja za razvoj in humanitarno pomoč ter predsednika Evropskega parlamenta o vsebini tega mnenja in poudaril vlogo, ki jo želi imeti v okviru diplomacije mest, ter o koristih, ki jih bo imela EU na področju okrepitve svoje zunanje politike in uresničenja svojih ciljev miru, varnosti in stabilnosti.

28.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/6

—

se strinja s Komisijo, da mora enotni trg krepiti položaj potrošnikov in MSP, doseči, da bo globalizacija koristila Evropi, odpraviti ovire za spodbujanje znanja in inovacij, olajšati gospodarsko rast, da bodo nastajala nova delovna mesta in da bo Evropa konkurenčna v skladu z lizbonskimi cilji, ter vsebovati močno družbeno in okoljsko razsežnost;

—

obžaluje, da so razlage v sporočilu splošne, zato bo morala Komisija ob primernem času predložiti konkretne predloge za dosego ciljev, navedenih v sporočilu, v podrobno oceno, predvsem z vidika upoštevanja načela subsidiarnosti;

—

je prepričan, da lahko enotni trg uspešno deluje samo, če so podjetja konkurenčna in če trg ustvarja resnične socialne koristi za državljane Evrope. Zato meni, da je treba nadaljevati po poti, ki se je začela z direktivo o storitvah, katere cilj je še razširiti svobodo ustanavljanja podjetij in opravljanja storitev ter tako povečati resnično konkurenco in izboljšati delovanje enotnega trga.

Poročevalec

:

Michael Schneider, (DE/EPP), državni sekretar, predstavnik zvezne dežele Sachsen-Anhalt v nemškem parlamentu

1.

se strinja s Komisijo, da mora enotni trg krepiti položaj potrošnikov in MSP, doseči, da bo globalizacija koristila Evropi, odpraviti ovire za spodbujanje znanja in inovacij, olajšati gospodarsko rast, da bodo nastajala nova delovna mesta in da bo Evropa konkurenčna v skladu z lizbonskimi cilji, ter vsebovati močno družbeno in okoljsko razsežnost;

2.

obžaluje, da so razlage v sporočilu splošne, zato bo morala Komisija ob primernem času predložiti konkretne predloge za dosego ciljev, navedenih v sporočilu, v podrobno oceno, predvsem z vidika upoštevanja načela subsidiarnosti;

3.

poudarja, da je načelo subsidiarnosti bistven element političnega in pravnega reda Evropske unije, vendar hkrati opozarja, da so številni izzivi, s katerimi se danes sooča EU, globalne narave (globalizacija, potreba po socialnem varstvu, vpliv svetovnih finančnih trgov, podnebne spremembe itd.) in da so zato na področjih, kjer na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni problemov ni mogoče rešiti, potrebne skupne rešitve na podlagi skupnih načel;

4.

je prepričan, da lahko enotni trg uspešno deluje samo, če so podjetja konkurenčna in če trg ustvarja resnične socialne koristi za državljane Evrope. Zato meni, da je treba nadaljevati po poti, ki se je začela z direktivo o storitvah, katere cilj je še razširiti svobodo ustanavljanja podjetij in opravljanja storitev ter tako povečati resnično konkurenco in izboljšati delovanje enotnega trga;

5.

tako kot Komisija meni, da je treba mnogo potrošnikov v EU prepričati, da jim prednosti skupnega evropskega trga dejansko koristijo v vsakdanjem življenju. Podpora EU se bo povečala le, če bodo državljani sami izkusili prednosti, ki jih prinaša Evropska unija;

6.

poziva države članice, naj bolj usmerjeno obveščajo o razmerah na enotnem trgu, pa tudi o varstvu potrošnikov, ustvarjanju delovnih mest, gospodarski rasti in stabilnosti cen. Lokalne in regionalne oblasti imajo lahko pri tem pomembnejšo vlogo;

7.

zato ponavlja priporočilo, podano že v mnenju o prihodnosti enotnega trga in pregledu stanja evropske družbe, naj Evropska komisija, države članice ter lokalne in regionalne oblasti bolje obveščajo o tem, kako izvesti gospodarske in socialne prilagoditve, potrebne zaradi globalizacije in zaostrene konkurence, da bi tako pregnali pomisleke državljanov in podjetij;

8.

pozdravlja namen Komisije, da pri nadaljnjem razvoju enotnega trga posebej upošteva potrebe MSP, ki ustvarjajo gospodarsko rast ter nova in raznolika delovna mesta. Zato bi bilo treba storiti več za lažji dostop MSP na enotni trg, jim omogočiti boljšo rast in s tem večji izkoristek njihovega podjetniškega potenciala. Na lokalni, regionalni, nacionalni in vse bolj celo nadnacionalni ravni so grozdi in središča za mala in srednje velika podjetja odličen način za razširjanje njihove osnove, krepitev stikov, tržnih priložnosti, dobička in posledično za odpiranje delovnih mest;

9.

tako ponovno opozarja, da bi se morale Evropska komisija in države članice posvetovati z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, gospodarskimi združenji ter socialnimi partnerji o tem, katere birokratske ovire bi lahko odpravili v korist podjetij, zlasti MSP, ki jih te ovire, še vedno prisotne na enotnem trgu, najbolj prizadenejo. Pri tem je treba upoštevati vzajemne učinke med zmanjšanjem birokracije za MSP in nalaganjem dodatnih obremenitev regionalnim in lokalnim oblastem;

10.

zato podpira obe pobudi Evropske komisije za podporo MSP. V okviru posebne ureditve za mala in srednje velika podjetja naj bi po načelu „najprej razmišljaj v malem“ sprejeli različne ukrepe za podporo MSP. OR pozdravlja tudi predlog Komisije o statutu evropskega podjetja v zasebni lasti, ki bo MSP olajšal opravljanje čezmejnih dejavnosti. Načrtovana poenostavitev struktur prava gospodarskih družb je primerna za izboljšanje konkurenčnosti evropskih podjetij. Enostavni, nebirokratski in učinkoviti predpisi neposredno vodijo k vzpostavitvi uravnoteženega konkurenčnega okolja in gospodarske stabilnosti. Uspešni ukrepi na tem področju imajo neposreden pozitiven učinek na gospodarstvo. Stroške pravnega svetovanja in svetovanja ob ustanovitvi podjetja bi bilo mogoče znižati. Pri vsem tem pa je treba zagotoviti, da bodo ukrepi na evropski ravni v skladu s sprejetimi strukturami v okviru nacionalnega prava gospodarskih družb in da se ohranijo obstoječi socialni standardi;

11.

pozdravlja navedbe Komisije o prednostih globalizacije, vendar opozarja, da jih bo mogoče v opisanem obsegu izkoristiti le, če bodo drugi akterji na svetovnem trgu dejansko sprejeli evropske standarde. V nasprotnem primeru lahko različni evropski standardi zmanjšajo konkurenčnost evropskega gospodarstva;

12.

v povezavi s tem poudarja, da EU potrebuje novo strategijo glede globalizacije, ki se mora poleg konkurenčnosti opirati tudi na stebre trajnostne gospodarske rasti, polne zaposlenosti, socialne kohezije in trajnostne rabe naravnih virov. Te vidike je treba upoštevati tudi v ocenah učinka, ki jih je treba pripraviti;

13.

opozarja, da morajo evropska podjetja zaradi večje globalizacije in s tem povezane naraščajoče konkurence gospodarstev, ki temeljijo na znanju, postati še bolj inovativna in ustvarjalna, če želijo ostati konkurenčna;

14.

glede tega priznava, da je cilj Evropskega sveta, tj. v Evropski uniji povečati sredstva za raziskave na 3 % BDP, osrednji element za konkurenčnost in trajnost evropskega gospodarstva;

15.

poudarja, da so izobraževanje in usposabljanje ter s tem vseživljenjski razvoj sposobnosti ljudi veliki izziv za Evropsko unijo, države članice in regije. Poleg konkurenčnosti, podjetniškega duha, inovacij in naložb je to ena gonilnih sil za povečanje produktivnosti. Zato je treba izboljšati zmogljivosti držav članic, regij in lokalnih skupnosti za naložbe v človeški kapital, tako da bo pojem vseživljenjskega učenja postal realnost;

16.

zlasti priporoča, da se nameni več pozornosti zlasti čezmejnemu sodelovanju pri raziskavah in razvoju ter inovacijah, ker je na tem področju še veliko neizkoriščenih možnosti;

17.

zato opozarja, kako pomembno je, da vodstveno osebje v javni upravi in zasebnem sektorju ustvari vzdušje, ki delavce motivira k nadgradnji svojega znanja in sposobnosti, ter da si je treba prizadevati za ustvarjanje visokokakovostnih delovnih mest;

18.

se strinja s Komisijo, da je varstvo intelektualne lastnine bistven element delujočega enotnega trga. Učinkovito varstvo intelektualne lastnine namreč spodbuja inovacije in ustvarjalnost ter tudi vodi k večji konkurenčnosti in ustvarjanju delovnih mest;

19.

enako kot Komisija poudarja pomen okoljske in družbene razsežnosti enotnega trga ter meni, da je treba – glede na podnebne spremembe – okrepiti prizadevanja za varstvo okolja, vendar hkrati opozarja, da je treba za stroške, povezane s trajnostno strategijo, najti primerne rešitve, da ne bi prekomerno obremenili državljanov in da bi podjetjem, ki so že vlagala v zelo stroge okoljske standarde, omogočili, da še naprej poslujejo v Evropi. Preseljevanje evropskih podjetij z visokimi okoljskimi standardi na območja zunaj Evrope, kjer teh strogih okoljskih standardov ni, bi ogrožalo tudi doseganje podnebnih ciljev na svetovni ravni;

20.

se strinja s Komisijo, da je mobilnost zaposlenih pomemben element oblikovanja enotnega trga. Države članice same določajo pravila svojega trga dela glede na svoje potrebe, pomembno pa je tudi, da se izogibajo oviram za prosti pretok, ki so v nasprotju s temeljnimi pravicami in svoboščinami, oziroma da te ovire odpravljajo;

21.

se strinja s Komisijo, da je enotni trg spremenil trende v mobilnosti znotraj EU. Nekateri zaposleni imajo težave zaradi potrebnih prilagoditev in gledajo na razvoj z zaskrbljenostjo. Zato se Odbor regij strinja s Komisijo, da je treba še naprej zagotavljati pravice zaposlenih in jih ohranjati, zlasti s pravilno uporabo evropskega delovnega prava;

22.

opozarja, da je ekonomska, socialna in ozemeljska kohezija v Evropski uniji nosilni steber vključevanja. Prihodnja kohezijska politika je tesno povezana s politiko EU za rast in delovna mesta. Predvsem sredstva iz Evropskega socialnega sklada so bila in so pomemben dejavnik za podporo zaposlenim in podjetjem pri potrebni posodobitvi delovnega okolja ter izboljšanju možnosti za vključevanje na trg dela. Tako se je mogoče bolje spopasti z zahtevami globaliziranega gospodarskega prostora;

23.

pozdravlja dejstvo, da Komisija v sporočilu večkrat poudarja boljšo pravno ureditev, oceno učinka, oceno in poenostavitev predpisov ter zmanjšanje upravnih obremenitev. Komisija, Svet in Evropski parlament, pa tudi države članice in regije morajo na tem področju doseči napredek, saj boljši predpisi koristijo državljanom in podjetjem. Tako bodo dosegli več zadovoljstva z evropskim sodelovanjem.

24.

obžaluje, da Komisija temeljnemu vprašanju storitev splošnega pomena posveča le spremni dokument, ki ne izpolnjuje pričakovanj, izraženih v okviru posvetovanj Odbora regij (1) in Evropskega parlamenta (2) o beli knjigi o storitvah splošnega pomena;

25.

se strinja s Komisijo, da države članice ali regionalne in lokalne oblasti same odločajo o načinu, obsegu, organizaciji in financiranju teh storitev;

26.

se strinja s Komisijo, da so storitve splošnega pomena zelo pomembne za blaginjo državljanov, socialno vključevanje, zagotavljanje socialne kohezije in izboljšanje stopnje zaposlenosti;

27.

poudarja, da regionalna in lokalna kultura oz. običaji ponavadi vplivajo na storitve splošnega gospodarskega pomena, za katere ne veljajo evropski sektorski predpisi, zato je treba zagotoviti primerno ukrepanje na regionalni in lokalni ravni;

28.

izraža zadovoljstvo zaradi novega člena 14 Lizbonske pogodbe, ki uvaja novo pravno podlago za storitve splošnega gospodarskega pomena. Ta pravna podlaga bo Svetu in Evropskemu parlamentu z uredbami, sprejetimi po običajnem zakonodajnem postopku, omogočila vzpostavitev zlasti ekonomskih in finančnih načel ter pogojev, ki so potrebni za ustrezno opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, in bo odpravila pravno negotovost, ki sta jo ustvarila pristop „od primera do primera“ (sektorske direktive) in pravdni postopek, ki mu je doslej Komisija dajala prednost. Zato Odbor obžaluje, da sporočilo o storitvah splošnega pomena zgolj omenja člen 14, ne da bi opisalo njegove posledice;

29.

izraža tudi zadovoljstvo, da je Lizbonski pogodbi priložen Protokol o storitvah splošnega pomena, ki poudarja njihov pomen. Protokol priznava raznolikost teh storitev in primarno pristojnost držav članic za njihovo izvajanje. Odbor regij opozarja, da protokol izrecno poudarja široko diskrecijo regionalnih in lokalnih oblasti pri prilagajanju storitev potrebam uporabnikov, dodeljevanju naročil za te storitve in njihovi organizaciji;

30.

meni, da so socialne storitve splošnega pomena, čeprav so različno razvite v državah članicah, bistvena prvina evropskega socialnega modela in da je zato treba na ravni Skupnosti zagotoviti trden in pregleden pravni okvir za njihov razvoj, ob polnem upoštevanju načela subsidiarnosti, zlasti pa pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti pri opredelitvi nalog, upravljanju in financiranju teh storitev;

31.

ugotavlja, da so kljub zahtevi Odbora regij (3) in Evropskega parlamenta (4) po zakonodajnem predlogu Komisije, ki bi zagotovil resnično pravno varnost za opravljanje storitev splošnega pomena, predlogi v sporočilu o teh storitvah omejeni na vrsto odgovorov na „pogosto zastavljena vprašanja“, ki so morda koristni, vendar niso pravno zavezujoči;

32.

ugotavlja, da si Komisija v spremnem dokumentu prizadeva za jasnejšo razmejitev storitev splošnega gospodarskega pomena in negospodarskih storitev splošnega pomena. Vendar pa so ugotovitve Komisije glede tega vprašanja tako splošne, da ne pomagajo vedno jasno opredeliti posameznih primerov in tako ne prispevajo k pravni varnosti;

33.

opozarja, da ni enotnega „evropskega socialnega modela“ in da je zato treba spoštovati in upoštevati raznolikost in razlike pri oblikovanju socialnih storitev v posameznih državah članicah. Novi obvezujoči zakonodajni akti EU ali dodatni procesi usklajevanja ne smejo omejiti diskrecijskih možnosti držav članic pri določanju tega, kar razumejo kot storitve splošnega gospodarskega pomena. Tudi novi člen 14 Lizbonske pogodbe se ne sme razlagati tako, da bi omejeval pristojnost odločanja držav članic;

34.

poudarja, da se je treba izogniti razširitvi obveznosti poročanja ter dodatnim upravnim in statističnim obremenitvam;

35.

opozarja, da pravo Skupnosti na različne načine učinkuje na nacionalne sisteme socialnih storitev. V preteklosti je EU z zakonodajo s področij javnih naročil, konkurence in državne pomoči močno posegala v oblikovanje storitev splošnega pomena na lokalni ravni, ne da bi ponudnikom in uporabnikom teh storitev zagotovila resnično pravno varnost;

36.

glede tega kot primer iz evropske zakonodaje o javnih naročilih navaja sodelovanje med občinami, ki ponuja veliko možnosti za večjo učinkovitost in s tem koristi za državljane. Takšno sodelovanje vključuje instrumente upravnega sodelovanja, za katere praviloma ne velja zakonodaja o javnih naročilih. Obravnavati bi ga bilo treba kot nacionalne organizacijske odločitve, za katere ne veljajo predpisi o javnih naročilih in ki bi jih Komisija morala spoštovati;

37.

poudarja, da je evropska zakonodaja o javnih naročilih izredno pomembna zlasti za regionalne in lokalne oblasti. Komisija je v razlagalnem sporočilu o oddaji naročil, ki so pod mejnimi vrednostmi, žal pokazala premalo posluha za vprašanja regionalnih in lokalnih oblasti. V prihodnjih razpravah o tej temi je zato treba poiskati politične rešitve, ki bodo zagotovile pravno varnost v korist regionalnih in lokalnih oblasti;

38.

poziva Komisijo, naj ne glede na rezultat tega postopka razmisli, ali ne bi bilo mogoče zahteve iz razlagalnega sporočila zmanjšati ali popolnoma umakniti.

39.

meni, da se vse večji pomen evropske socialne politike kaže tudi v določbah Lizbonske pogodbe o reformi, saj so v členu 2 pogodbe opredeljeni novi socialni cilji za EU: „Bori se proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbuja socialno pravičnost in varstvo, enakost žensk in moških, solidarnost med generacijami in varstvo pravic otrok.“ Listina temeljnih pravic, obvezna medresorska socialna klavzula in protokol o storitvah splošnega pomena zagotavljajo bolj socialno Evropo. Pogodba ponuja tudi možnosti za zagotavljanje „okrepljenega sodelovanja“, ki ga države članice lahko spodbujajo in uporabljajo na socialnem področju (5);

40.

se strinja s Komisijo, da je – glede na spreminjajoče se izzive – mogoče blaginjo v Evropi pospeševati z izboljšanjem priložnosti, dostopnosti in solidarnosti. Pri tem Komisija upravičeno opozarja na naslednja področja: mladi, kariera, daljše in bolj zdravo življenje, enakost med spoloma, dejavna vključenost in nediskriminacija, mobilnost in uspešno vključevanje ter udeležba, kultura in dialog;

41.

se strinja s Komisijo, da za zagotovitev enakih možnosti, ki so osrednjega pomena v okviru vizije za 21. stoletje, ni učinkovitega pristopa, ki bi ustrezal vsem v Evropi, in da raznolikost političnih instrumentov in praks ter heterogenost državnih institucij ovirata usklajevanje na številnih področjih socialne politike. Zato se ne strinja, da so podobni ali enaki izzivi avtomatično tudi skupni in da je zato potrebno skupno ukrepanje na ravni EU;

42.

se strinja s Komisijo, da je treba nujne inovativne gospodarske in socialno-politične rešitve najti predvsem na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, ter opozarja na pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti ter socialnih partnerjev na tem področju;

43.

opozarja, da mora Komisija delovati v strogem okviru pristojnosti, ki jih ima po pogodbah in ki so v bistvu omejene na podporo in dopolnjevanje dejavnosti držav članic;

44.

priznava velik pomen izobraževanja in usposobljenosti mladih kot pogoja za ustvarjanje delovnih mest, socialno vključevanje in s tem uspeh enotnega trga;

45.

izrecno nasprotuje stališču Komisije, izraženemu v sporočilu, da obstaja „evropski sistem izobraževanja in usposabljanja“ (6) ter poudarja, da mora EU strogo spoštovati pristojnost držav članic za učne vsebine in oblikovanje izobraževalnih sistemov;

46.

pod pogojem, da se spoštujejo pristojnosti, določene v pogodbah, priznava, da ima lahko EU pomembno vlogo pri izmenjavi izkušenj in najboljših praks, podpori lokalni, regionalni in nacionalni ravni ter pri krepitvi ozaveščenosti;

47.

glede na cilje na tem področju pozdravlja izmenjavo izkušenj in primerov najboljše prakse na evropski ravni ob vključevanju lokalnih in regionalnih oblasti;

48.

izraža priznanje Komisiji, ker je zaradi težav pri izvajanju v mnogih državah članicah in glede na izzive predlagala pregled in prilagoditev sedanjega zakonodajnega okvira v zvezi z enakostjo med spoloma in bojem proti diskriminaciji, vendar nasprotuje razširitvi teh predpisov na dodatna področja.

28.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/12

—

ocenjuje, da so strategije vključevanja priseljencev povezane z evropsko politiko priseljevanja, ki mora, če želi biti učinkovita, zlasti ustrezno podpirati razvoj v državah izvora in tranzitnih državah;

—

poudarja, da morajo politike vključevanja priseljencev zajemati popolno in brezpogojno sprejetje kulturnih vrednot Evrope, kot so spoštovanje človekovih pravic in raznolikosti, boj proti diskriminaciji ter spodbujanje strpnosti in enakih možnosti;

—

poudarja, da je potreben celosten pristop, ki ne bo upošteval zgolj gospodarskih in družbenih vidikov vključevanja, temveč tudi vprašanja zgodovinske, kulturne in verske raznolikosti, državljanstva, političnih pravic ter udeležbe zakonitih priseljencev v javnem življenju; in meni, da sta za dosego rezultatov potrebna skupen pristop in sodelovanje vseh vpletenih akterjev na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni;

—

za uspešno vključevanje priseljencev priporoča upravljanje na več ravneh, kar je v skladu z načelom subsidiarnosti, ki ureja sodelovanje med Evropsko unijo, državami članicami ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi; in se strinja s stališčem, izraženim na 3. ministrski konferenci o vključevanju, ki je bila 3. in 4. novembra 2008 v Vichyju, da je lokalne in regionalne oblasti treba vključiti v pripravo, izvajanje in ocenjevanje politik vključevanja, ter da je njihova vloga bistvena pri vključevanju priseljencev v družbo držav gostiteljic;

—

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti odločilno vlogo pri izvajanju politik vključevanja zaradi njihovih včasih izključnih pristojnosti. Ta odgovornost tem regijam in krajem povzroča znatne izdatke, saj stroške vključevanja krijejo iz lastnih proračunov; in poziva k povečanju sredstev Evropskega sklada za vključevanje ter k večji podpori ukrepom vključevanja na regionalni in lokalni ravni;

—

prosi za možnost polnopravnega sodelovanja na Evropskem forumu za vključevanje, ki bo predvidoma organiziran v letu 2009, ter na vseh drugih podobnih dogodkih, organiziranih v okviru evropskega sodelovanja; in predlaga uvedbo „nagrad za vključevanje“ državljanov tretjih držav.

Poročevalec

:

Dimitrios Kalogeropoulos (EL/EPP), župan Egalea (Atene)

1.

ocenjuje, da delovni dokument služb Komisije o krepitvi ukrepov in instrumentov za soočanje z izzivi vključevanja spada v okvir sklepov sveta ministrov za pravosodje in notranje zadeve iz junija 2007 o krepitvi politike vključevanja v Evropski uniji;

2.

meni, da je zaradi povečanja pojava migracij v zadnjem desetletju nujno izvajati učinkovito politiko družbenega, gospodarskega in kulturnega vključevanja zakonitih priseljencev iz tretjih držav;

3.

opaža, da povečanje števila priseljencev spremljata porast in večja raznolikost priseljencev, strukture migracijskih tokov ter spektra odnosov med državami gostiteljicami in državami izvora;

4.

opozarja, da je vključevanje priseljencev v prvi vrsti v pristojnosti držav člani (na nacionalni ali regionalni ravni), ki so odgovorne za izvajanje politik na področjih izobraževanja, zdravja, stanovanjskih zadev in trga dela. Lizbonska pogodba predvideva okrepitev vloge Evropske unije na področju migracijske politike in politike vključevanja državljanov iz tretjih držav, ne predvideva pa usklajevanja določb zakonodaje in predpisov držav članic;

5.

opaža, da so si v zadnjih letih številne države članice močno prizadevale razvijati nacionalne politike vključevanja priseljencev (tako za novo prispele priseljence kot tudi za prvo in drugo generacijo priseljencev). Vendar dosedanje politike v mnogih državah članicah niso prinesle želenih rezultatov, saj se družbeno vključevanje priseljencev še vedno sooča z določenimi ovirami, kot so na primer brezposelnost, nizka stopnja izobrazbe in/ali usposobljenosti ter nepripravljenost za vključevanje ali pomanjkanje sodelovanja med akterji na tem področju;

6.

meni, da je zaradi gospodarskih in demografskih sprememb treba pripraviti skupno evropsko strategijo uravnoteženega upravljanja migracijskih tokov, spodbujati vključevanje in se boriti proti nezakonitemu priseljevanju ter trgovanju z ljudmi;

7.

poudarja potrebo po razvoju usklajene evropske politike priseljevanja in pozdravlja sprejetje evropskega pakta o priseljevanju in azilu 15. oktobra 2008;

8.

ocenjuje, da so strategije vključevanja priseljencev povezane z evropsko politiko priseljevanja, ki mora, če želi biti učinkovita, zlasti ustrezno podpirati razvoj v državah izvora in tranzitnih državah. Ta podpora naj bo usmerjena predvsem v osnovno izobraževanje, zdravstvo in gospodarsko infrastrukturo;

9.

meni, da je treba družbeno vključevanje razumeti kot rezultat procesa, v katerem državljani tretjih držav, ki zakonito prebivajo v eni od držav članic, postanejo sposobni živeti neodvisno od zunanje pomoči ter pridobijo družbeni položaj, primerljiv položaju državljanov države, v kateri živijo, in položaju drugih evropskih državljanov;

10.

opozarja, da je vključevanje dvosmerni proces, ki zahteva vzajemna prizadevanja in zajema pravice in dolžnosti tako družbe, ki priseljence sprejema, kot tudi priseljencev. Zato morajo biti priseljenci pripravljeni prevzeti odgovornost za svoje vključevanje v družbo države gostiteljice (tako, da se naučijo jezika ter sprejmejo pravni sistem in vrednote družbe države gostiteljice), družbe držav gostiteljic pa morajo biti pripravljene priseljence sprejeti in jih vključiti medse;

11.

poudarja, da morajo politike vključevanja priseljencev zajemati popolno in brezpogojno sprejetje kulturnih vrednot Evrope, kot so spoštovanje človekovih pravic in raznolikosti, boj proti diskriminaciji ter spodbujanje strpnosti in enakih možnosti. Poleg tega morajo biti skladne s temeljnimi politikami EU na področju kohezije, zaposlovanja, razvoja, zunanjih odnosov ter svobode, varnosti in pravice;

12.

meni, da je izvajanje načela enake obravnave odločilnega pomena za kakovost demokratičnih sistemov. Dejstvo, da so vsi ljudje enakovredni in da jih je treba obravnavati enako, je sestavni del kulture EU.

13.

meni, da mora biti vključevanje priseljencev ena temeljnih prednostnih nalog Evropske unije;

14.

poudarja, da je potreben celosten pristop, ki ne bo upošteval zgolj gospodarskih in družbenih vidikov vključevanja, temveč tudi vprašanja zgodovinske, kulturne in verske raznolikosti, državljanstva, političnih pravic ter udeležbe zakonitih priseljencev v javnem življenju;

15.

za uspešno vključevanje priseljencev priporoča upravljanje na več ravneh. Tak pristop bi bil v skladu z načelom subsidiarnosti, ki ureja sodelovanje med Evropsko unijo, državami članicami ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

16.

meni, da sta za dosego rezultatov potrebna skupen pristop in sodelovanje vseh vpletenih akterjev na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni. Vključiti je treba ustrezne institucije Evropske unije, nacionalne, regionalne in lokalne oblasti, NVO (nevladne organizacije), socialne partnerje ter predstavnike civilne družbe, vključno s priseljenci – tako novimi kot s priseljenci prve ali druge generacije – ter vse akterje, ki učinkovito delujejo na področju športa, kulture in socialne kohezije;

17.

podpira spodbujanje ukrepov za lajšanje dostopa priseljencev na trg dela in pridobivanje poklicnih kvalifikacij. Za priseljence je zaposlitev bistven element procesa celovitega vključevanja v družbo države gostiteljice;

18.

poudarja vlogo, ki jo ima pri vključevanju izobrazba in zlasti učenje uradnega jezika ali uradnih jezikov države gostiteljice;

19.

podpira učenje jezikov držav izvora, ki lajša tako učenje uradnega jezika ali uradnih jezikov držav gostiteljic kot tudi pridobivanje znanja na drugih področjih;

20.

podpira spodbujanje ukrepov in dejavnosti, usmerjenih v to, da bi vzgojno-izobraževalni proces postal kulturni most med družbo in državljani tretjih držav;

21.

meni, da je šolanje otrok priseljencev prednostna naloga, in se strinja s spodbujanjem različnosti v nacionalnih šolskih sistemih;

22.

meni, da je treba posebno pozornost nameniti priseljenim ženskam, ne le zato, ker imajo odločilno vlogo pri vzgoji otrok in prenašanju kulturnih vzorcev, temveč tudi zato, ker so najbolj izpostavljene pojavom izključenosti, nasilja in diskriminacije;

23.

meni, da je medkulturni dialog izredno pomembna tema pri vključevanju in da imajo lokalne in regionalne oblasti bistveno vlogo pri spodbujanju tega dialoga ter s tem tudi v boju proti rasizmu in ksenofobiji;

24.

meni, da je vloga medijev odločilna pri osveščanju javnosti o vlogi priseljencev ter omejevanju pojavov marginalizacije, rasizma in ksenofobije;

25.

ugotavlja, da je spodbujanje enakih možnosti priseljencev na področju izobraževanja, usposabljanja in zaposlovanja dober način preprečevanja njihovega družbenega izključevanja. Pozitivna možnost zahtevati enak položaj v družbi države gostiteljice je najboljši način preprečevanja nevarnosti nasilja marginalnih skupin;

26.

meni, da je politike vključevanja treba nujno ocenjevati in v ta namen oblikovati skupne evropske kazalnike in modele vključevanja;

27.

meni, da je ustanovitev Evropskega sklada za vključevanje državljanov tretjih držav posebej pomembna, in ocenjuje, da bo ta odločilno prispeval k pripravi politik vključevanja.

28.

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti odločilno vlogo pri izvajanju politik vključevanja zaradi njihovih včasih izključnih pristojnosti. Opozarja tudi, da lokalne in regionalne oblasti pogosto delujejo kot ponudniki storitev, partnerji drugih ravni upravljanja, zlasti interesnih skupin. Ta odgovornost tem regijam in krajem povzroča znatne izdatke, saj stroške vključevanja krijejo iz lastnih proračunov;

29.

opozarja, da imajo nekatere evropske regije ključno vlogo pri vključevanju mladoletnih priseljencev brez spremstva na njihovem ozemlju; Ti so dani v skrbništvo pristojnih regionalnih organov, kar za mnoge izmed njih pomeni dodatne stroške, saj jim morajo do polnoletnosti zagotoviti učinkovito vključevanje, kriti življenjske stroške, zagotoviti izobraževanje in vse ostalo, kar jim zagotavlja dobro počutje. Zato Odbor regij poziva regionalne, nacionalne in evropske oblasti, da prevzamejo odgovornost za obvladovanje tega pojava in zagotovijo ustrezno porazdelitev finančnega bremena;

30.

poleg tega poudarja, da morajo lokalne in regionalne oblasti dobiti priložnost, da aktivno sodelujejo pri razvoju strategij vključevanja že v zelo zgodnji fazi in skozi njihovo celotno izvajanje;

31.

se strinja s stališčem, izraženim na 3. ministrski konferenci o vključevanju, ki je bila 3. in 4. novembra 2008 v Vichyju, da je lokalne in regionalne oblasti treba vključiti v pripravo, izvajanje in ocenjevanje politik vključevanja, ter da je njihova vloga bistvena pri vključevanju priseljencev v družbo držav gostiteljic;

32.

opaža pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri vrednotenju evropskih izkušenj s pomočjo izmenjave dobrih praks ter širjenja rezultatov, ki izhajajo zlasti iz njihovega sodelovanja pri izvajanju programov Skupnosti (npr. CLIP, ERLAIM, ROUTES, City2City, INTI-EUROCITIES), pa tudi pri delovanju meddržavnih regionalnih mrež;

33.

meni, da lokalne in regionalne oblasti odločilno prispevajo k ustvarjanju pogojev za dostop državljanov tretjih držav do informacij in služb, odgovornih za zaposlovanje, šolanje, zdravje, stanovanja, kulturo, ter do drugih javnih dobrin, kar jim omogoča vzpostaviti trdno vez z družbo države gostiteljice;

34.

ugotavlja, da lokalne in regionalne oblasti posvečajo posebno pozornost sodelovanju, komuniciranju ter izmenjavi informacij z državljani, organizacijami priseljencev in NVO. S tem bistveno prispevajo k ustvarjanju ozračja zaupanja, ohranjanju kohezije v družbah držav gostiteljic ter, posledično, k priznavanju priseljevanja kot dejavnika razvoja in napredka.

35.

podpira pobude, ki jih je sprejela Evropska unija od leta 1999 v podporo izvajanju sklepov Evropskega sveta iz Tampereja glede oblikovanja predlogov in izvajanja učinkovitih politik vključevanja priseljencev iz tretjih držav;

36.

pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija pripravila spletno stran o vključevanju, ki bo lajšala dostop do informacij in njihovo izmenjavo;

37.

poziva države članice in Evropsko komisijo, naj sprejmejo pobude za izkoriščanje možnosti, ki jih nudijo nove tehnologije (e-demokracija, e-uprava, e-storitve itd.), s ciljem splošni javnosti in priseljencem olajšati izražanje stališč in predlogov glede politik in ukrepov na področju vključevanja;

38.

poudarja, da je potrebno skupno delovanje ter spodbujanje sodelovanja in dialoga med akterji, ki se ukvarjajo z vključevanjem na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni;

39.

predlaga spodbujanje primerjalnega ocenjevanja rezultatov strategij vključevanja na regionalni in lokalni ravni ter poudarjanje pozitivnih izkušenj pri vključevanju in primere najboljše prakse na regionalni in lokalni ravni, ki bi lahko bili za zgled drugim regijam;

40.

meni, da je treba spodbujati delovanje in ukrepe za vzpostavitev stabilnega ozračja ter osnove za zaupanje med priseljenci in družbo, ki jih sprejema;

41.

meni, da je za oblikovanje in izvajanje učinkovitih in ustreznih politik vključevanja bistveno upoštevati področja izobraževanja, stanovanj in zdravja;

42.

meni, da bi Evropska unija do držav izvora priseljencev morala vzpostaviti odnos, ki bo zagotavljal dejansko podporo in bo prilagojen potrebam;

43.

meni, da je treba oceniti in morebiti preoblikovati obstoječe programe na področju izobraževanja in ponudbe poklicnega usposabljanja, vzgoje in izobraževanja državljanov tretjih držav, posebej za poklice, pri katerih je usposabljanje empirično;

44.

predlaga da se zagotovi pomoč strukturam za prepoznavanje sposobnosti in izkušenj priseljencev, ki že obstajajo v državah članicah EU;

45.

meni, da bi morali v državah članicah ustvariti pogoje za priznavanje in preverjanje usposobljenosti in izobrazbe, ki so jo priseljenci pridobili v državi izvora, ter njeno potrjevanje, kar bi izboljšalo njihove možnosti za nadaljnje izobraževanje in zaposlitev ter nato preživljanje z lastnim delom, obenem pa krepilo človeški kapital države gostiteljice;

46.

poziva Evropsko komisijo, naj podpre izmenjavo dobrih praks med regionalnimi in lokalnimi oblastmi, saj te odločilno vplivajo na skladno in učinkovito vključevanje;

47.

poziva k povečanju sredstev Evropskega sklada za vključevanje ter k večji podpori ukrepom vključevanja na regionalni in lokalni ravni;

48.

poziva Komisijo, naj spodbuja partnerstva med evropskimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter ustreznimi organi iz držav izvora priseljencev;

49.

poziva Komisijo in države članice, naj proučijo možnosti za ustanovitev kontaktnih točk za vključevanje na regionalni in lokalni ravni, ki bi bile enakovredne kontaktnim točkam na nacionalni ravni ali bi jih nadomestile;

50.

želi s predstavitvijo dobrih praks lokalnih in regionalnih oblasti prispevati k posodobitvi priročnika Evropske komisije o vključevanju;

51.

prosi za možnost polnopravnega sodelovanja na Evropskem forumu za vključevanje, ki bo predvidoma organiziran v letu 2009, ter na vseh drugih podobnih dogodkih, organiziranih v okviru evropskega sodelovanja;

52.

predlaga uvedbo „nagrad za vključevanje“ državljanov tretjih držav, morebiti v okviru nagrad Odbora regij, namenjenih regijam, ki bi jih podeljevali priseljencem ali/in akterjem v procesu vključevanja priseljencev (lokalne ali regionalne oblasti, podjetja, organizacije, zveze, fundacije, posamezniki, uradniki itd.).

28.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/17

—

pozdravlja sporočilo Komisije o Aktu za mala podjetja (AMP) za Evropo in se strinja s političnim načrtom, s katerim naj bi na področju politike EU za MSP dosegli hiter napredek na podlagi okvira za lažje spodbujanje podjetništva in zakonodaje, ki upošteva mala in srednja podjetja, ter hkrati z uporabo načela „najprej pomisli na male“ omogočili rast MSP v vsej Evropi;

—

se zaveda dejstva, da AMP ni pravno zavezujoč, vendar meni, da mora biti AMP za doseganje ciljev in celovito izvedbo politično zavezujoč ter mora zagotoviti načrt in stabilno upravno strukturo za politiko na področju MSP, zato poziva Evropski svet, da uporabi svoje pristojnosti v zvezi s tem, ter Evropsko komisijo in države članice, da sodelujejo z lokalnimi in regionalnimi oblastmi in drugimi zainteresiranimi stranmi;

—

opozarja na dejstvo, da sedanje gospodarske težave in kriza v mednarodnem bančništvu nesorazmerno vplivajo na možnosti MSP za pridobivanje finančnih sredstev, ter poziva Komisijo in države članice, da zagotovijo, da bančni sektor primerno upošteva te problematične razmere, v katerih delujejo MSP, in da se v celoti izvedejo priporočila, o katerih so se na peti okrogli mizi (1) dogovorili banke in MSP, da bi malim podjetjem poskušali zagotoviti boljši dostop do finančnih sredstev;

—

priznava, da je vključitev Akta za mala podjetja v lizbonsko strategijo in nacionalne programe reform pravilen pristop, ki bi moral olajšati spremljanje; poziva k temeljitemu letnemu ocenjevanju MSP v tem okviru, da bi izmerili napredek politike za MSP v vsaki državi članici glede na dogovorjene cilje in roke ter pripravili priporočila za prihodnje usklajene ukrepe tako, da se zagotovi celovito izvajanje AMP in doseganje njegovih ciljev.

Poročevalka

:

Constance Hanniffy (IE/EPP)

1.

pozdravlja sporočilo Komisije o Aktu za mala podjetja (AMP) za Evropo in se strinja s političnim načrtom, s katerim naj bi na področju politike EU za MSP dosegli hiter napredek na podlagi okvira za lažje spodbujanje podjetništva in zakonodaje, ki upošteva mala in srednja podjetja, ter hkrati z uporabo načela „najprej pomisli na male“ omogočili rast MSP v vsej Evropi;

2.

se zaveda dejstva, da AMP ni pravno zavezujoč, vendar meni, da mora biti AMP za doseganje ciljev in celovito izvedbo politično zavezujoč ter mora zagotoviti načrt in stabilno upravno strukturo za politiko na področju MSP, zato poziva Evropski svet, da uporabi svoje pristojnosti v zvezi s tem, ter Evropsko komisijo in države članice, da sodelujejo z lokalnimi in regionalnimi oblastmi in drugimi zainteresiranimi stranmi;

3.

meni, da so v sedanjih gospodarskih razmerah AMP in njegovi cilji bolj pomembni kot kdajkoli prej, saj MSP ponujajo še neizkoriščen potencial za gospodarsko rast ter za ustvarjanje in ohranjanje delovnih mest; meni tudi, da AMP ponuja priložnost za prevzem političnega vodstva in krepitev zaupanja v evropskem podjetniškem sektorju;

4.

priporoča, da se pri oblikovanju in izvajanju politike EU upošteva tako raznolikost velikosti in oblik MSP ter regulativnih okvirov in podjetniške kulture, v katerih ta podjetja izvajajo dejavnosti, kakor tudi raznolikost profilov mikro/malih/srednjih podjetij in različna poslovna uspešnost regij, zato predlaga, da AMP jasneje prizna lokalno in regionalno razsežnost, da bi vse te dejavnike v celoti ustrezno upoštevali;

5.

poudarja pomen podpor, ki zagotavljajo dolgoročno trajnost podjetij, ter poziva k previdnosti pri prevelikem poudarjanju novoustanovljenih in novih MSP v škodo uveljavljenih podjetij in podjetij, ki se razvijajo in prestrukturirajo;

6.

priznava pomen spodbujanja in razvoja podjetniške kulture; pozdravlja predlog za evropski teden MSP in Erasmus za mlade podjetnike, vendar meni, da je za sprejemanje vrednosti podjetništva v nacionalno in evropsko zavest treba začeti že v šolah ter razvijati ustrezen dialog med malimi podjetniki, učenci in učitelji. Zato poziva države članice, da bolj poudarijo spodbujanje podjetniškega izobraževanja in oblikovanje podjetniške miselnosti pri študentih in v okviru usposabljanja učiteljev ter da glede na to revidirajo delovni program Izobraževanje in usposabljanje 2010;

7.

pozdravlja dejstvo, da se v AMP priznavajo posebne potrebe podjetnic, vendar opozarja na potrebe priseljenih podjetnikov, ki so zaradi okoliščin na splošno bolj podjetni in pripravljeni tvegati; priporoča, da je treba obravnavati tudi zahteve mladih, manjšin in starejših podjetnikov ter razlikovati med različnimi izzivi in zahtevami podjetnikov iz EU in podjetnikov, priseljenih iz tretjih držav;

8.

poudarja poseben pomen prožne varnosti (flexicurity) za delodajalce in delavce v sektorju MSP ter poziva k večji vključitvi prožne varnosti v AMP.

9.

priznava, da je vključitev Akta za mala podjetja v lizbonsko strategijo in nacionalne programe reform pravilen pristop, ki bi moral olajšati spremljanje; poziva k temeljitemu letnemu ocenjevanju MSP v tem okviru, da bi izmerili napredek politike za MSP v vsaki državi članici glede na dogovorjene cilje in roke ter pripravili priporočila za prihodnje usklajene ukrepe tako, da se zagotovi celovito izvajanje AMP in doseganje njegovih ciljev;

10.

zahteva, da se Odboru regij pošiljajo vse informacije o letnih ocenah, in poudarja, da bo v okviru že dobro uveljavljene platforme za spremljanje lizbonske strategije spremljal napredek na lokalni in regionalni ravni;

11.

meni, da je treba glede na to, da je v AMP predlaganih več kot 90 ukrepov, določiti prednostne dejavnosti, da bi pripomogli k izvajanju, dosegli konkretne rezultate za MSP ter poseben poudarek namenili nujnosti ukrepanja. Glede na to predlaga, da se kot prednostne naloge opredelijo: (a) dostop do finančnih sredstev, (b) celovita uporaba načela „najprej pomisli na male“ zaradi ustvarjanja boljšega regulativnega in administrativnega okolja ter (c) izboljšanje dostopa do trgov, vključno z javnim naročanjem;

12.

pozdravlja namen okrepiti uporabo načel subsidiarnosti in sorazmernosti ter poudarja, da se ti načeli uporabljata na ravni EU in nacionalni ravni, vendar tudi na lokalni in regionalni;

13.

poziva Komisijo, da zagotovi več podrobnosti o tem, kako se bo „MSP test“ obravnaval v okviru postopka ocenjevanja vpliva, zlasti glede na obseg in vrste vpliva ter glede na ravni in obdobja opravljenega posvetovanja;

14.

poudarja, da obravnava vloge odposlanca za MSP v sporočilu ni zadostna; Komisijo poziva, da odposlancu za MSP zagotovi ustrezna politična in finančna sredstva, ki bi omogočila uspešno doseganje ciljev AMP ter povečala prepoznavnost in seznanjenost s političnim delovanjem v zvezi z MSP;

15.

podpira cilje statuta evropske zasebne družbe, tj. zmanjšati stroške ustanavljanja podjetij, poenostaviti regulativni okvir, da bi spodbudili čezmejno trgovino, in odpraviti druge možne ovire;

16.

poudarja, da je treba zagotoviti, da obstoječo najboljšo prakso in dobro upravljanje držav članic ter njihovih lokalnih in regionalnih oblasti pri spodbujanju podjetništva in oblikovanju politik, prijaznih do MSP, ne ogrozijo ukrepi iz AMP in novih zakonodajnih predlogov;

17.

meni, da je zanašanje na različne že obstoječe programe in finančne instrumente za doseganje ciljev AMP brez dodatnih finančnih sredstev slabost, ter priporoča uvedbo posebne proračunske postavke za SBA kot okvir za posebne ukrepe.

18.

opozarja na dejstvo, da sedanje gospodarske težave in kriza v mednarodnem bančništvu nesorazmerno vplivajo na možnosti MSP za pridobivanje finančnih sredstev, ter poziva Komisijo in države članice, da zagotovijo, da bančni sektor primerno upošteva te problematične razmere, v katerih delujejo MSP, in da se v celoti izvedejo priporočila, o katerih so se na peti okrogli mizi (2) dogovorili banke in MSP, da bi malim podjetjem poskušali zagotoviti boljši dostop do finančnih sredstev. Med njimi so: (i) več preglednosti med bankami in MSP; (ii) kombiniranje dolžniškega in lastniškega financiranja; (iii) povečanje obsega posojil z listinjenjem; (iv) lažje čezmejne naložbe tveganega kapitala; (v) boljša ureditev za mikro posojila;

19.

pozdravlja prizadevanja Evropske komisije in Evropske investicijske banke (EIB), da MSP omogočita dostop do različnih finančnih instrumentov, vendar Komisijo izrecno poziva, da ponovno oceni predvsem pobudo JEREMIE, da bi obravnavali njeno spremenljivo geografsko razširjenost v EU in da bi bolje upoštevali morebitne posledice na drugih političnih področjih (na primer za politiko konkurence), ki v nekaterih regijah ovirajo delno ali celovito izvajanje te pobude. Poleg tega OR priporoča, naj EIB pri seznanjanju s svojo vlogo, dodano vrednostjo ter metodami za dostop do pobude JEREMIE in programa za konkurenčnost in inovacije deluje na bolj proaktiven način;

20.

priporoča, da finančne ukrepe EU spremljajo dopolnilni instrumenti za zagotavljanje boljših možnosti za uspeh MSP, in poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti naravni partnerji pri zagotavljanju teh podpornih ukrepov;

21.

pozdravlja predlagano spremembo direktive o zamudah pri plačilih, ki bi morala pripomoči k zagotavljanju, da MSP dobijo plačila pravočasno, vendar poudarja, da je najpomembnejše vprašanje uveljavitev te direktive in da si morajo države članice prizadevati za izboljšanje kulture plačevanja pri podjetjih in javni upravi; poziva Evropsko komisijo in druge institucije EU, da se odzovejo na zaskrbljenost, ki jo je nedavno izrazil evropski varuh človekovih pravic, in da hitreje izpolnijo plačilne obveznosti do pogodbenikov, podjetij in drugih organizacij (3);

22.

meni, da bi lahko nekateri programi EU (glede na raznolikost velikosti in obsega MSP) vključili bolje prilagojene ukrepe za mikro, mala in srednja podjetja, da bi preprečili, da morajo mikro podjetja tekmovati s srednjimi, ki imajo boljše možnosti in pogoje za financiranje, da pridobijo ključne finančne in druge podpore;

23.

pozdravlja predlog Komisije, da se poenostavi sistem DDV z uvedbo enotnega praga za izvzetje in s predlagano direktivo o uporabi višjih pragov za izvzetje iz DDV, ter predlaga, da države članice proučijo druge vidike davčne politike zaradi izboljšanja: pogojev za ponovno vlaganje dobička v podjetje, denarnega pretoka in prenosa poslovanja;

24.

pozdravlja novo uredbo o splošni skupinski izjemi za državno pomoč, ki omogoča državam članicam, da dodelijo pomoč MSP, regionalnemu razvoju, inovacijam, raziskavam, usposabljanju, zaposlovanju in tveganemu kapitalu brez predhodnega obvestila Komisiji, ter ugotavlja zvišanje zgornje meje iz uredbe o pomoči de minimis s 100 000 na 200 000 eurov;

25.

spodbuja Evropsko komisijo in (kadar je to primerno) države članice, da ocenijo številne programe za podporo podjetjem, pobude in mreže, pri tem pa povežejo, kjer je to mogoče, instrumente in finančna sredstva, da bi zagotovili več preglednosti skladnosti za MSP (ta točka se lahko poveže s točko 44(d) o enotnih kontaktnih točkah);

26.

izrecno priporoča, naj Evropska komisija v nadaljnje razprave na evropski ravni vključi primere najboljše lokalne in regionalne prakse. Lokalne in regionalne oblasti lahko spodbudijo potencialni zasebni kapital z ustanavljanjem in financiranjem mrež „neformalnega kapitala“, ki omogočajo stike zasebnih vlagateljev s podjetji v začetni stopnji in stopnji zagona.

27.

je seznanjen s predlagano uvedbo enotnih datumov začetka veljavnosti prepisov, ki veljajo za MSP; sprašuje se, ali bi to imelo večji vpliv na zmanjšanje upravnega bremena MSP; priporoča, da se to oceni po začetnem preskusnem obdobju;

28.

ugotavlja, da Komisija predlaga, da mikro podjetjem ne bi bilo treba več kot enkrat na tri leta sodelovati v lokalnem statističnem popisu, poudarja pa, da so letni podatki potrebni za analizo politike, ki bi temeljila na dejanskem stanju, in priporoča, da bi bilo primerneje, če bi za pošiljanje podatkov uporabili načelo „samo enkrat“, da bi zmanjšali podvajanje dela pri pošiljanju podatkov različnim organom za davčne ali statistične namene;

29.

želi poudariti velike ovire za vstop na trg in širitev na mikro ravni, ki jo povzroča prekomerno zakonodajno urejanje; zahteva, da se več pozornosti nameni vključevanju ukrepov za obravnavo te problematike v AMP;

30.

pozdravlja zavezanost k odpravljanju ovir za prenos poslovanja ter opozarja na dejstvo, da je to še posebej pomembno vprašanje za prenos podjetij med družinskimi člani, saj se veliko število lastnikov MSP približuje upokojitveni starosti in bo v naslednjem desetletju opustilo svoj posel; poudarja, da se podobna vprašanja nanašajo tudi na lastnike MSP, ki vodijo podjetje;

31.

pozdravlja predlog Komisije, da bi si morale države članice prizadevati za dokončanje pravnih postopkov v primeru stečaja, ki ni posledica goljufije, v enem letu in da je treba podjetnike, ki začnejo znova, obravnavati enako kot nove podjetnike; Komisijo poziva, da obravnava podobne, vendar različne izzive, s katerimi se soočajo neuspešni podjetniki, ki uradno niso v stečajnem postopku;

32.

z veseljem pričakuje dogovor o vseevropskem sistemu patentne jurisdikcije in pozdravlja enotne določbe, predlagane v statutu evropske zasebne družbe, ki bodo MSP omogočile, da prihranijo čas in zmanjšajo stroške; meni, da bi morale Komisija in države članice zagotoviti polno podporo, da bi se omogočilo doseganje ciljev;

33.

opozarja na breme visokih stroškov, ki jih MSP povzročajo številna zavarovanja (kot na primer zavarovanje javnopravne odgovornosti in zavarovanje obveznosti delodajalca ter poklicno zavarovanje delodajalcev), in pomen tega bremena, ki je lahko ovira za razvoj in ogroža celo njihovo preživetje; poziva Komisijo in države, da sodelujejo z zavarovalništvom in ugotovijo, ali je možno sprejeti primerne ukrepe, s katerimi bi se lahko obravnavale posebne skrbi MSP.

34.

meni, da bi moral AMP priznati vlogo, ki jo lahko imajo lokalne in regionalne oblasti pri spodbujanju čezmejne rasti MSP, zlasti pa pri zagotavljanju dostopa do informacij, ki jih MSP potrebujejo za mednarodno delovanje, kot so regulativni okviri in zahteve, davek, postopki reševanja sporov ter svetovalne in podporne storitve za MSP;

35.

priznava vlogo, ki jo lahko imajo neposredne tuje naložbe kot sredstvo za dostop MSP na mednarodne trge; Komisijo poziva, da pripravi ukrepe za zagotovitev večje vključenosti MSP v izvozne dejavnosti, saj lahko že njihovo sodelovanje pri izvoznih dejavnostih pomembno prispeva k širjenju tehnologij in učinkovitejšim poslovnim modelom ter tako poveča skupno mednarodno konkurenčnost MSP; podpira nedavno sporočilo o vrhunskih grozdih (4) in cilj bolje vključiti MSP v grozde ter podpreti prenos znanja in internacionalizacijo;

36.

poudarja vse večjo grožnjo črnega trga; Komisijo poziva, da obravnava izzive, ki jih ta grožnja predstavlja za MSP, zlasti z ukrepi, ki lahko izboljšajo varstvo intelektualne lastnine in boj proti ponarejanju.

37.

ugotavlja, da je trg javnih naročil še vedno razdrobljen in čezmejna javna naročila omejena, zato Komisijo in države članice poziva, da pripravijo preglednejši okvir, ki bi odprl trg javnih naročil v EU in ustvaril dodatne možnosti za MSP;

38.

pozdravlja Evropski kodeks najboljših praks za lažji dostop MSP do javnih naročil, ki ga je izdala Komisija (5); Komisijo in države članice poziva, da spodbujajo inovativne ukrepe za javno naročanje, da bi povečali sodelovanje MSP pri javnih naročilih; taki ukrepi so na primer razdelitev razpisov v več delov ali vključevanje možnosti za sodelovanje pri javnih razpisih, kadar je to primerno;

39.

pozdravlja zavezanost Evropske komisije k uporabi Evropske podjetniške mreže (Enterprise Europe Network) za seznanjanje lokalnih in regionalnih oblasti s kodeksom najboljših praks v letu 2009, da bi v okviru teh oblasti spodbudili izmenjave najboljših praks in znova vzpostavili ravnotežje v nakupovalni kulturi; poudarja, da bi morala Evropska podjetniška mreža pri tem sodelovati z ustreznimi predstavniškimi združenji v vsaki državi;

40.

se zaveda pomena, ki ga ima za MSP odpravljanje začetnih ovir na trgu javnih naročil, saj imajo ponavadi najbolj uspešna MSP tudi najboljše izkušnje s postopkom javnega razpisa, zato poziva k boljšemu zagotavljanju informiranosti MSP o možnostih na trgu javnih naročil, ter k zagotavljanju, da MSP oblikujejo dobro utemeljen strateški pristop glede vstopa na trg;

41.

je seznanjen s pretiranim upravnim bremenom MSP pri pripravi razpisne dokumentacije; meni, da bi se lahko v vseh državah članicah pred postopkom izbire pogosteje uporabljali vprašalniki, ki bi znatno zmanjšali delo, ki nastaja pri zbiranju vedno istih informacij za zaporedne razpise;

42.

opozarja na veliko neizkoriščenih možnosti e-javnega naročanja; meni, da je treba prednosti pri zmanjšanju stroškov, ki jih ponujajo rešitve informacijske in komunikacijske tehnologije, bolje izkoristiti, saj se tretjina javnih naročil v EU sedaj sprejema v elektronski obliki, zato poziva, da se tem rešitvam nameni več pozornosti v AMP in da jih Komisija in države članice uporabljajo.

43.

priznava vlogo, ki jo lahko imajo lokalne in regionalne oblasti pri uresničevanju ciljev Akta za mala podjetja, in priporoča, da države članice s temi oblastmi konstruktivno sodelujejo, zlasti pri zagotavljanju, da se načelo „najprej pomisli na male“ uveljavi pri oblikovanju javnih politik, saj bi tako javna uprava na vseh ravneh prispevala k podpori podjetnikom;

44.

poudarja, da lokalne in regionalne oblasti ustvarjajo ugodno okolje za MSP, so pomembne odjemalke njihovih proizvodov in storitev ter zagotavljajo različno svetovalno, finančno in drugo podporo, kot je zagotavljanje poslovnih prostorov pod sprejemljivimi pogoji;

45.

poziva lokalne in regionalne oblasti, da prevzamejo odgovornost za AMP in, kadar je to mogoče, večjo politično odgovornost pri podpori naših MSP z: večjim upoštevanjem njihovih skrbi, večjim posluhom za njihovo mnenje, odzivanjem na njihove potrebe ter s podporo njihovemu razvoju;

46.

Glede na to spodbuja vse lokalne in regionalne oblasti, da pri obravnavi potreb malih in srednjih podjetij proaktivno ravnajo na področjih, kot so:

47.

meni, da se mora AMP osredotočiti na povečanje učinkovitosti prenosa tehnologij med visokošolskimi ustanovami in MSP, saj je ustvarjanje primernega okolja in infrastrukture za inovacije in prenos tehnologij bistvenega pomena za trajno konkurenčnost, ustvarjanje novih poslov, boj proti brezposelnosti ter za pospeševanje razvoja MSP;

48.

opozarja na dejstvo, da je sedanja razprava o raziskavah in razvoju (RR) ter inovacijah naravnana na velika podjetja in na nova podjetja z velikim potencialom, kar neugodno vpliva na prostorsko ravnotežje, saj krepi sedanjo koncentracijo gospodarskih dejavnosti v velikih urbanih središčih; Komisijo in države članice poziva, da obravnavajo izzive, s katerimi se zaradi tega soočajo MSP, ki izvajajo dejavnosti zunaj teh gospodarskih območij;

49.

ugotavlja, da je opredelitev inovacij v AMP zelo ozka, saj se nanaša samo na visokotehnološke inovacije, zato Komisijo poziva, da prouči možnost širše klasifikacije inovacij, pri kateri bi upoštevali različne ravni oz. vrste inovacij v različnih panogah in dejavnostih v EU;

50.

pozdravlja predlog, da se pripravi pregled prihodnjih potreb po veščinah v EU; Komisijo poziva, da sodeluje z regijami pri pripravi tega pregleda tudi na regionalni in po potrebi lokalni ravni, in ne samo na ravni držav članic, saj je treba upoštevati raznolikost regionalnih gospodarstev in njihovih potreb po znanjih in sposobnostih.

51.

ugotavlja, da sporočilo ne omenja Programa pomoči pri doseganju okoljske skladnosti (ECAP); priporoča, da se to obravnava in zagotovi, da so zahteve po okoljski skladnosti sorazmerne z vplivom podjetja na okolje;

52.

meni, da bi uvedba spodbujevalnih mehanizmov in bolj inovativna uporaba davčne politike v državah članicah, s katero bi spodbudili MSP k vlaganju v okolju prijazne izdelke in procese, pripomogla k temu, da jih mala podjetja bolj pogosto uporabljajo in bi znatno okrepili tudi zavest o teh proizvodih in procesih.

28.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/23

—

opozarja, da bo teritorialna kohezija skupaj z ekonomsko in socialno kohezijo postala vsesplošni politični cilj Evropske unije;

—

poudarja, da je namen tega cilja omogočiti dostop vsakega območja Skupnosti do infrastrukture ter storitev splošnega gospodarskega pomena za izboljšanje življenjskih pogojev ljudi, za kar je treba izvajati mehanizme za usklajen razvoj Skupnosti kot celote;

—

meni, da je treba regionalno politiko spremeniti v skladu s tem novim ciljem, ne da bi jo ponovno nacionalizirali, in jo preusmeriti k doseganju pravega ravnovesja med odhodki za konkurenčnost in odhodki, ki naj bi zmanjšali razlike med območji; poziva Komisijo, naj pripravi pregled namenske dodelitve sredstev;

—

priporoča oblikovanje novih kazalnikov, ki omogočajo večje upoštevanje teritorialnih razlik med vsemi javnimi politikami;

—

poziva, naj se trem sklopom teritorialnega sodelovanja dodelijo dodatni finančni viri, ker to nedvomno prispeva k evropskemu povezovanju;

—

meni, da cilj teritorialne kohezije predpostavlja usklajenost sektorskih politik in kohezijske politike, pri čemer je treba upoštevati teritorialni vpliv sektorskih politik že pri njihovi zasnovi;

—

opozarja na pomen storitev splošnega pomena in storitev splošnega gospodarskega pomena kot resničnih nosilcev teritorialne kohezije in obžaluje, da se teritorialnega vpliva politik Skupnosti nanje ne preuči pred predstavitvijo zakonodajnih predlogov Komisije niti ne oceni pozneje;

—

meni, da je dobro teritorialno upravljanje ključnega pomena za uresničitev tega cilja, in poudarja, da je treba upravljanje izboljšati s krepitvijo partnerstva med lokalnimi in regionalnimi oblastmi po vzoru upravljanja na več ravneh.

Poročevalec

:

Jean-Yves Le Drian (PES/FR), predsednik regionalnega sveta Bretanje

1.

pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija 6. oktobra 2008 sprejela zeleno knjigo o teritorialni koheziji in tako omogočila začetek široke razprave na evropski ravni o tem konceptu, ki bo v skladu s pogodbo, ki je v postopku ratifikacije (člen 3 PEU), skupaj z ekonomsko in socialno kohezijo postal vsesplošni politični cilj Evropske unije (1);

2.

meni, da je treba področje uporabe teritorialne kohezije natančneje določiti. Predlaga, da Komisija pri opredelitvi teritorialne kohezije za osnovo vzame tri razsežnosti politike teritorialne kohezije, začrtane v 3. kohezijskem poročilu, in sicer, prvič, korektivno razsežnost „s tem, da se zmanjšajo obstoječe razlike,“ drugič, preventivno razsežnost s tem, da se „omogoča bolj medsebojno usklajeno vodenje […] sektorskih politik, ki so povezane s prostorom“, in tretjič, spodbujevalno razsežnost z „boljš[imi] povezav[ami] med območji“ in spodbujanjem „sodelovanj[a] med regijami“;

3.

meni, da mora teritorialna kohezija vključiti pomorsko razsežnost;

4.

meni, da je treba v prihodnosti iti dlje, kot sežejo vprašanja, ki jih je v zeleni knjigi zastavila Komisija, da bi zadostili političnemu dosegu koncepta teritorialne kohezije na ravni Skupnosti; podpira predlog o krepitvi sodelovanja različnih udeleženih organov in akterjev; strinja se, da je koncept teritorialne kohezije most med gospodarsko učinkovitostjo, socialno kohezijo in ekološkim ravnovesjem, saj pri načrtovanju političnih ukrepov v ospredje postavlja trajnostni razvoj, pri čemer se za izhodišče vzamejo vsakokratne teritorialne značilnosti posamezne regije;

5.

poziva Komisijo, da po obdobju posvetovanja pripravi belo knjigo, v kateri bodo s pomočjo izvedbe teritorialne ocene učinka vseh politik Skupnosti jasneje opredeljeni koncept teritorialne kohezije in njeni cilji na ravni EU.

6.

opozarja, da je v svojem mnenju o četrtem poročilu o koheziji zahteval, da mora kohezijska politika v prihodnje bolj upoštevati vprašanja teritorialne kohezije (2), vendar pri tem ne sme pozabiti na socialno in ekonomsko kohezijo, ki je eden pomembnih ciljev Skupnosti za zmanjševanje razlik;

7.

poudarja pomen teritorialne kohezije kot političnega cilja, poleg socialne in gospodarske kohezije, ki krepi ukrepe Skupnosti za povečanje solidarnosti v Evropski uniji in za učinkovit prispevek k trajnostnemu razvoju, hkrati pa spoštuje načelo subsidiarnosti in porazdelitev pristojnosti med različne ravni upravljanja;

8.

močno poudarja, da je treba cilj teritorialne kohezije izvajati na vsem ozemlju EU, torej v vseh regijah Evropske unije, ne da bi to vplivalo na prednostne cilje, opredeljene v okviru regionalne politike in ukrepov strukturnih skladov;

9.

poziva Komisijo, da razširi raziskave za oblikovanje ustreznih kazalnikov (po potrebi na podregionalni ravni) za socialno-ekonomske probleme različnih vrst regij, zlasti – vendar ne izključno – gorska območja, otoke, območja z nizko gostoto prebivalstva, obmejna območja ter najbolj oddaljene regije EU, katerih posebni položaj omenjata člena 158 in 299 Pogodbe ES, da bi tako poudarili specifične prednosti in ovire teh regij;

10.

poziva Komisijo, da bistveno izboljša statistične podatke in njihovo kartografsko predstavitev, da bodo bolje odražali dejansko stanje;

11.

poudarja, da je cilj teritorialne kohezije omogočiti dostop vsakega območja Skupnosti do infrastrukture ter storitev splošnega gospodarskega pomena in tako prispevati k izboljšanju življenjskih pogojev ljudi po evropskih standardih 21. stoletja, pri čemer priznava, da dostop ni samo geografsko pogojen, ampak ga določajo tudi povezljivost, obstoj in kakovost infrastrukture in storitev;

12.

meni, da pojem teritorialne kohezije temelji na načelu solidarnosti, za kar je treba izvajati mehanizme za usklajen razvoj Skupnosti kot celote in zmanjšanje razlik v razvoju različnih območij;

13.

opozarja, da zadnja kohezijska poročila poudarjajo povečevanje nekaterih teritorialnih razlik med evropskimi regijami in na podregionalni ravni. Za te razlike so značilni pojavi, kot je prostorsko ločevanje, ki vodijo v nekatere oblike getoizacije, in nazadovanje nekaterih oddaljenih območij. Bolj kot kdaj koli je zato potrebna vključitev teritorialne kohezije med horizontalne cilje Evropske unije;

14.

meni, da je ta potreba še toliko večja zaradi dodatnih stroškov, ki jih povzroča pomanjkanje teritorialne kohezije v Evropi, in sicer dodatnih okoljskih stroškov, ki jih povzročata preobremenjenost mestnih območij in globalno segrevanje, ter zaradi dodatnih socialnih stroškov, ki jih povzroča prostorska koncentracija socialnih problemov; meni tudi, da pomanjkanje teritorialne kohezije škodi delovanju enotnega evropskega trga, saj omejuje dostop nekaterih območij do svoboščin, ki jih vsebujejo Pogodbe;

15.

predlaga, da se teritorialno kohezijo vzame za enega glavnih elementov strategije EU pri reševanju trenutne finančne in gospodarske krize. Glede na kompleksnost izzivov, s katerimi se bo treba spopasti v prihodnjih letih, poziva, da se proračunske vire, če jih že ne bo mogoče povečati, ohrani vsaj na sedanji ravni;

16.

nasprotuje kakršni koli pobudi, ki bi zaradi okoliščin ali iz drugih razlogov delno ali prikrito skušala ponovno nacionalizirati kohezijsko politiko.

17.

meni, da se cilj teritorialne kohezije dopolnjuje s ciljem ekonomske in socialne kohezije in da se vse tri oblike kohezije morajo medsebojno krepiti, zato morajo cilj gospodarske, socialne in teritorialne kohezije upoštevati vse skupne politike s teritorialnim vplivom, zlasti pa regionalna politika; poziva Komisijo k razvoju modelov za sektorsko povezovanje na regionalni ravni, ki krepijo teritorialno kohezijo;

18.

poziva Komisijo, da v okviru namenske dodelitve sredstev iz strukturnih skladov za obdobje 2007–2013 pripravi pregled prispevka lizbonske in göteborške strategije k teritorialni koheziji;

19.

predlaga Komisiji, da prilagodi strateške cilje za obdobje 2014–2020, tako da bodo ti poleg socialne in gospodarske kohezije upoštevali teritorialno kohezijo; v zvezi s tem poziva, naj regionalna politika najde pravo ravnovesje med odhodki za konkurenčnost, ki spodbujajo gospodarsko rast v globalnem okolju, ter odhodki, ki naj bi zmanjšali razlike med območji, da bi tako dosegali cilje kohezije;

20.

priporoča razvoj novih orodij, zlasti kazalnikov, za odgovor na potrebe izvajanja teritorialne kohezije (3), vključno s podregionalnimi analizami. Za razvoj ustreznih regionalnih strategij in političnih odzivov morajo biti na voljo ustrezni instrumenti, ki omogočajo upoštevanje teritorialnih razlik med javnimi politikami (npr. razpoložljivi dohodek na prebivalca za upoštevanje prenosa sredstev kot dopolnilo BDP/preb., davčni prihodki, dostopnost različnih storitev (prometa, oskrbe z energijo, zdravstva, izobraževanja), demografska in poselitvena struktura prebivalstva (podatki o gostoti poseljenosti in deležu starega prebivalstva ter stopnji starostne odvisnosti) ali celo vzpostavitev indeksa človekovega razvoja (4)).

21.

opozarja na neizpodbitno evropsko dodano vrednost teritorialnega sodelovanja in njen prispevek k cilju teritorialne kohezije; v zvezi s tem poziva k bistvenemu povečanju dodeljenih proračunskih sredstev v celotni EU za ta vidik regionalne politike, kar bi omogočilo dodatne finančne vire in bi regionalna politika lahko segla dlje od izmenjave dobrih praks, vendar to ne bi smelo negativno vplivati na druga dva kohezijska cilja EU;

22.

poziva Komisijo, da bolje uporabi nove strateške priložnosti, ki se odpirajo s sodelovanjem na ravni evroregij, ki predstavljajo strateško raven upravljanja in ukrepanja in so povsem ustrezne za reševanje vprašanj, povezanih s teritorialno kohezijo; opozarja, da Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje (EZTS) (5) z vzpostavljanjem strukture evropskega sodelovanja, povezane s čezmejnimi, čeznacionalnimi in podregionalnimi projekti, zagotavlja učinkovito sodelovanje v širokem spektru dejavnosti ter krepitev odnosov sosedstva, zbliževanje prebivalstva, prenos znanja in izmenjavo dobrih praks.

23.

poudarja specifično vlogo čezmejnega sodelovanja v evropskem povezovanju in pomen doseženega: zmanjšanje zaviralnega učinka na notranjih mejah EU, sprememba vloge zunanjih meja (usklajen razvoj, boj proti priseljevanju in nezakoniti trgovini, podpora razvoju obmejnih področij tretjih držav z EU), podpora preoblikovanju zunanjih meja v notranje meje ob pristopu novih držav članic;

24.

poziva Komisijo, naj nadaljuje s prizadevanji za poenostavitev in izboljšanje upravljanja čezmejnih programov, na primer z opredelitvijo skupnih dodeljenih sredstev na obeh straneh meje, ter podpira Komisijo pri njeni nameri, da pripravi pregled izvajanja EZTS.

25.

priporoča spodbujanje tovrstnega sodelovanja na ustreznih območjih (npr. morski bazeni in porečja ali gorski masivi), da bi izboljšali prostorsko povezovanje ter zmanjšali regionalne in podregionalne razlike v regijah in bi v okviru skupnih strategij prostorskega načrtovanja lahko učinkovito obravnavali vprašanja varstva okolja, boja proti onesnaževanju in izboljšanja prometnih omrežij, vendar bi bilo pri tem treba spoštovati vlogo in pristojnosti obstoječih javnih organov in strateške kohezijske prednostne naloge v določeni regiji;

26.

meni, da je treba spodbujati strateške ukrepe, kot je razvoj makroregij (npr. prihodnja strategija EU za baltsko regijo); na transnacionalni ravni morskih bazenov je treba uvesti okvire za inovativno upravljanje, katerih namen je spodbujati celostno pomorsko politiko, ki jo je EU pravkar sprejela, in zagotoviti večjo skladnost ukrepov Skupnosti v Uniji in tudi z zadevnimi tretjimi državami.

27.

poudarja pomen medregionalnega sodelovanja (ki ga Evropska komisija ne omenja v zeleni knjigi), saj je odlično orodje za izmenjavo izkušenj in dobrih praks med regijami, ki nimajo skupnih meja, vendar imajo skupne razvojne projekte, ki se med seboj dopolnjujejo. Vendar pa želi, da bi bil instrument medregionalnega sodelovanja z večjo prožnostjo pri izbiri področij sodelovanja v prihodnosti bolje prilagojen potrebam lokalnih in regionalnih skupnosti.

28.

poudarja potrebo po boljšem usklajevanju ukrepov za teritorialno sodelovanje z zunanjim vidikom tega sodelovanja, ob upoštevanju možnosti širitve EU (Zahodni Balkan in Turčija), ter z državami v okviru evropske sosedske politike, Rusko federacijo in državami, ki mejijo na najbolj oddaljene regije.

29.

meni, da je treba cilj teritorialne kohezije izvajati v vseh politikah Skupnosti. Zato je treba okrepiti dopolnjevanje med resorskimi politikami in regionalno politiko, pri tem pa zagotoviti njihovo medsebojno skladnost, ne glede na to, ali temeljijo na dodelitvi sredstev ali zakonodaji;

30.

s tega vidika obžaluje, da se politike Skupnosti preveč pogosto zasnuje in izvaja brez zadostnega upoštevanja njihovih teritorialnih posledic, zaradi česar se lokalne in regionalne skupnosti soočajo z negativnimi učinki teh politik (izguba dejavnosti ali delovnih mest, okoljska škoda, dodatna preobremenitev ali odseljevanje);

31.

opozarja na koristnost prostorskega načrtovanja kot celote tehnik, uporabljenih za doseganje usklajenega prepleta različne rabe in dejavnosti na območju, kar zagotavlja skladnost javnih politik Skupnosti in ciljev teritorialne kohezije;

32.

priznava, da je bil del teh problemov rešen z ukrepi regionalne politike Skupnosti, zlasti v programih pomoči ob gospodarskih spremembah (preoblikovanje industrije, razvoj podeželja v okviru reforme SKP);

33.

obžaluje stopnjo nedoslednosti med politikami za raziskave, tehnologijo, razvoj in inovacije ter teritorialno kohezijo in poudarja potrebo po večji teritorializaciji politike za raziskave in inovacije EU in držav članic;

34.

meni, da je po zgledu horizontalne socialne klavzule, ki jo predvideva Lizbonska pogodba, treba upoštevati teritorialni vpliv sektorskih politik že pri zasnovi (looking at the map before implementing policies), da bi tako predvideli njihove teritorialne učinke;

35.

poudarja, da so vseevropska prometna, energetska in telekomunikacijska omrežja izjemno pomembna za uresničevanje teritorialne kohezije, in poziva Komisijo, naj se nanje še posebej osredotoči;

36.

predvsem poudarja potrebo po uskladitvi javnih politik Skupnosti na območjih, ki so stičišča kopnega in morja.

37.

meni, da mora SKP, ki ima velik teritorialni vpliv, namesto da bi povečevala razlike med regijami, bolj prispevati k teritorialni koheziji s predvidevanjem teritorialnih učinkov prihodnje reforme, da bi tako omejila negativne učinke in zagotovila prilagoditvene ukrepe za regije, ki bi jih ta reforma lahko prizadela;

38.

priporoča boljše usklajevanje ukrepov za razvoj podeželja v okviru 2. stebra SKP z regionalno politiko, da bi tako zagotovili večje dopolnjevanje med razvojem podeželja in mest, končni cilj pa naj bi bil čim večja možna poenostavitev in ustvarjanje sinergije med politikami na tehnični in politični ravni v programih po letu 2013.

39.

meni, da v okviru razvoja skupne prometne politike in njenega vpliva na podnebne spremembe ne gre pozabiti posebnega pomena te politike za regije, saj je njihova dostopnost odvisna izključno od nekaterih vrst prometa, zlasti letalskega;

40.

predlaga, da prihodnji pregled vseevropskega prometnega omrežja na podlagi ustreznih standardov posebej upošteva zagotavljanje lokalne dostopnosti območij ter s povezovanjem z mestnimi prometnimi omrežji pomembno prispeva k splošni povezanosti in koheziji.

41.

meni, da se občutljivo vprašanje podnebnih sprememb ne zastavlja v vseh regijah enako (na primer v zvezi z izvajanjem sistema Skupnosti za trgovanje z emisijami toplogrednih plinov, z upravljanjem obalnih območij …).

42.

opozarja na pomen SSGP kot resničnih nosilcev teritorialne kohezije, ki ga omenja primarna zakonodaja Skupnosti (člen 16 PES), in v zvezi s tem obžaluje, da se teritorialnega vpliva politik Skupnosti na storitve splošnega pomena (SSP), zlasti na storitve splošnega gospodarskega pomena (SSGP), ne prouči pred predstavitvijo zakonodajnih predlogov Komisije niti ne oceni pozneje;

43.

poudarja nevarnost razdrobljenosti notranjega trga, če državljani nimajo dostopa do storitev na lokalni ravni, čeprav se zagovarja cilj ohranitve univerzalne storitve;

44.

zagovarja ohranitev splošnega dostopa do teh storitev v okviru običajnih obveznosti javnih storitev zaradi enake obravnave in kot pogoj za vključevanje regij v globalno ekonomijo;

45.

v skladu z načelom subsidiarnosti, zapisanem v Pogodbi, in s protokolom o storitvah splošnega pomena v Lizbonski pogodbi zahteva, da se ohrani pravica in svoboščina lokalnih in regionalnih oblasti, da opravljajo svojo vlogo izvajalcev, upravljavcev ali uporabnikov SSGP;

46.

ponovno opozarja na potrebo, da se lokalnim in regionalnim skupnostim kot izvajalcem, upravljavcem ali uporabnikom SSGP zagotovi pravna varnost, za kar bi bilo treba na ravni Skupnosti v ustreznih okvirih na medsektorski način priznati njihovo vlogo in skladnost njihovih posebnih značilnosti, zlasti glede oddajanja javnih naročil in državnih pomoči.

47.

poudarja, da je zaradi ukrepov več ravni upravljanja na enem samem območju, ki imajo različne, včasih nasprotne učinke, treba izboljšati kakovost upravljanja na ravni, ki je čim bližja državljanom, predvsem pri njeni teritorialni razsežnosti, da bi tako odpravili pomanjkanje povezanosti javnih politik; ta nov vzorec teritorialnega upravljanja je ključnega pomena za uresničitev cilja teritorialne kohezije;

48.

meni, da bi morala Komisija poleg sedanjih institucionalnih odnosov opredeliti še druge instrumente, ki bi lahko olajšali vertikalno sodelovanje med različnimi ravnmi upravljanja;

49.

opozarja, da cilj teritorialne kohezije ne sme pomeniti sprememb pri razdelitvi pristojnosti, zlasti pri načrtovanju prostora, ki mora ostati v pristojnosti držav članic in njihovih lokalnih in regionalnih skupnosti. Vendar bi morale vlade držav članic, zlasti v bolj centraliziranih državah, okrepiti sodelovanje z akterji na lokalni in regionalni ravni, da bi izboljšale usklajevanje nacionalnih sektorskih politik na regionalni oz. lokalni ravni;

50.

poziva k razjasnitvi pristojnosti držav članic na različnih ravneh upravljanja in pri razvoju medsektorskih ali horizontalnih politik in funkcij usklajevanja;

51.

zahteva več pristojnosti odločanja pri upravljanju strukturnih skladov za regionalne skupnosti; vse regije v EU bi morale prejeti status organa upravljanja;

52.

priporoča krepitev upravljanja na več ravneh (6), da bi dosegli opredelitev skupnih strateških ciljev, na primer glede dostopa, trajnostnega razvoja in pomorske politike, pri čemer bi vsak udeleženec sodeloval glede na svoje možnosti, tako da bi zagotovili, da se načelo partnerstva uporablja v celoti. Resnično upravljanje na več ravneh obsega tudi skupno izvajanje in nadaljnje spremljanje;

53.

v tem okviru spominja, da so pristojni ministri v akcijskem programu za izvajanje teritorialne agende Evropske unije 23. novembra 2007 izrazili „prepričanje, da je upravljanje na več ravneh temeljno orodje za uravnotežen prostorski razvoj EU“, ter ponudili, „da se z izbranimi zainteresiranimi stranmi ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi posvetujejo o izvajanju prednostnih nalog teritorialne agende“;

54.

poziva Komisijo, naj pozorneje prouči obstoječe prakse pri izvajanju partnerstva v 27 državah Unije, da bi okrepili zmogljivosti lokalnih in regionalnih oblasti in njihovih združenj in bi ti postali proaktivni partnerji.

28.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/29

—

poziva k oblikovanju okvira podpore, ki bi zagotavljal dolgoročno stabilnost naložb s spodbujanjem ukrepov, namenjenih trgu, vključno z zakonodajo, ki uvaja označevanje države proizvodnje ter spodbuja proizvodne standarde EU;

—

poziva k podpori geografskih označb in zasebnih shem kmetov za potrjevanje, pod pogojem, da državna jamstva podpirajo kakovost in izvor proizvodov;

—

poziva k jasni opredelitvi nekaterih „rezerviranih“ navedb, ki opisujejo proizvodne metode nekega ozemlja, kot so „kmečki proizvodi“, „tradicionalni proizvodi“, „hribovski proizvodi“, „ne-GMO proizvodi“ ipd.;

—

poziva, da se obvezno označevanje države, v kateri je bil pridelek pridelan, razširi na vse primarne in polpredelane proizvode;

—

meni, da je treba shemo geografskih označb razširiti tudi na predelane proizvode;

—

meni, da ni treba več obravnavati uvajanja novih shem, temveč podpreti obstoječe sheme;

—

podpira širjenje označb ZOP in ZGO tudi v okviru Svetovne trgovinske organizacije;

—

meni, da je nujno izrecno prepovedati uporabo gensko spremenjenih organizmov v vseh fazah proizvodnje, ki jih zajemajo zaščitene označbe porekla (ZOP), zaščitene geografske označbe (ZGO) in zajamčene tradicionalne posebnosti (ZTP) kmetijskih proizvodov, da se zagotovi in zavaruje ohranitev tradicionalnih proizvodnih metod in posebnih značilnosti proizvodov;

—

poziva Komisijo, da razmisli o večji prožnosti na področju proračuna za promocijo;

—

predlaga, da Komisija preuči potrdila o zajamčenih tradicionalnih posebnostih (ZTP).

Poročevalec

:

Milner Whiteman OBE (UK/UEN-EA), član okrajnega sveta Bridgnorth

1.

pozdravlja zeleno knjigo, ker je njen cilj pripraviti okvir, ki bo omogočal podporo in zaščito kakovostne kmetijske proizvodnje v EU, in z njo bolj povezati potrošnike, s čimer bi preprečili izkrivljanje konkurence zaradi sedanjega zavajajočega načina navajanja države izvora. To bo dolgoročno ohranilo regije ter podeželje in njegovo identiteto, ki jo oblikujejo kmetje in njihova proizvodnja, ter tako prispevalo k regionalnemu razvoju v prihodnosti in zmanjšalo odseljevanje s podeželja;

2.

poziva k oblikovanju okvira podpore, ki bi zagotavljal dolgoročno stabilnost naložb s spodbujanjem ukrepov, namenjenih trgu, vključno z zakonodajo, ki uvaja označevanje države proizvodnje, ter z uvedbo proizvodnih standardov EU, zlasti na področjih, kot so varnost hrane in higiena, varstvo okolja in tradicionalne pridelovalne tehnike;

3.

želi, da bi zelena knjiga bolj okrepila in podprla prizadevanje skupne kmetijske politike za kakovostne proizvode. Ni namreč dvoma, da se do zdaj uredbi št. 2081/92 in 2082/92 o navajanju izvora nista pogosto uporabljali, tako da večina potrošnikov po vsej verjetnosti ne pozna pomena izrazov in kratic, kot so „zaščitena označba porekla“ (ZOP), „zaščitena geografska označba“ (ZGO), „zajamčena tradicionalna posebnost“ (ZTO) in „ekološko kmetovanje“. Zato bi bilo treba ponovno preučiti in preoblikovati pobude za spodbujanje in obveščanje o takih proizvodih, dejavnosti iz prvega in drugega stebra SKP pa tesneje povezati z visoko kakovostno proizvodnjo in zmanjšati stroške, povezane s postopki potrjevanja in nadzora;

4.

poudarja, da so poenotenje proizvodov, koncentracija proizvodnje in praksa monokultur dejavniki, ki kmete izpostavljajo nihanjem na svetovnem trgu in ogrožajo teritorialno raznolikost;

5.

pozdravlja ugotovitev iz zelene knjige, da je kakovost kmetijskih proizvodov tesno povezana z regionalnimi tradicijami, razvojem in trajnostjo, toda to je treba krepiti in zaščititi s pomočjo shem, kot je shema geografskih označb, s tem povezano intelektualno lastnino pa z uvedbo mednarodnega registra zaščititi pred prepogostimi ponaredki oznak;

6.

meni, da je treba podpreti razvoj pobud, kot so kmečke tržnice in neposredna prodaja, ki krajšajo prodajno verigo in ukinjajo posrednike: poleg nižjih cen za potrošnika in manjše porabe goriva, s tem pa manj onesnaženja, te pobude spoštujejo sezonsko naravo lokalnih pridelkov, za katere je tako večja verjetnost, da bodo sveži, avtentični in okusni, pa tudi laže jih bo pregledati;

7.

se popolnoma strinja, da je „kakovost“ najmočnejše orožje evropskih kmetov, da potrošniki pri hrani zahtevajo okus, tradicijo, pristnost in predvsem izvor iz njihove regije, pa tudi dobro počutje živali in varstvo okolja, zato imajo evropski kmetje resnično priložnost, da njihovi proizvodi na trgu izstopajo in tako dosegajo visoke cene;

8.

se strinja, da je z vidika pogajanj v okviru STO nujno, da se evropski standardi kakovosti in varnosti živil na vedno bolj odprtem globalnem trgu potrošnikom posredujejo in predstavljajo kot koristna značilnost proizvoda, zaradi katere se ti proizvodi v mnogih primerih razlikujejo od drugih; poziva Evropsko komisijo, da zagotovi, da trgovinski partnerji EU priznajo geografske označbe;

9.

poudarja potrebo po okviru, ki bo lahko upošteval vedno večje število potrošnikov in zahteve evropskih kmetov. Kmetje potrebujejo podporne ukrepe, kot je večja prožnost in povečanje proračuna za promocijo geografskih označb ali zasebnih shem za potrjevanje, ki jih upravljajo kmetje, pod pogojem, da organ oblasti jamči za kakovost in izvor proizvodov. Te sheme so prožne in se hitro odzivajo na nove zahteve kmetov in trga.

10.

meni, da imajo lokalne in regionalne oblasti pomembne izkušnje in nedvomne pristojnosti, da vplivajo na kakovost kmetijskih proizvodov in jo podpirajo s svojimi ukrepi pri upravljanju načrtov EU za razvoj podeželja, prostorsko načrtovanje in regionalni razvoj. V mnogih primerih so te oblasti spodbujale kakovost s podporo shemam, kot je shema geografskih označb;

11.

opozarja na novo strukturo SKP (nevezana podpora) in na dejstvo, da so evropski kmetje vedno bolj izpostavljeni globalnemu trgu. Zato je treba višjim standardom glede proizvodnje in kakovosti, ki jih evropski kmetje dosegajo (na področju trajnosti, zagotavljanja zdravstvenih in higienskih zahtev za pridelke in proizvode, varnosti in spoštovanja pravic delavcev, dobrega počutja živali in teritorialnega razvoja regij), dati prednost pred standardi tretjih držav in jih tudi po letu 2013 izravnavati z neposrednimi plačili EU. To je še posebej pomembno za lokalne in regionalne oblasti, saj kmetijske dejavnosti EU oblikujejo gospodarstvo, pokrajino in družbo v vseh regijah;

12.

poudarja, da je treba ustvariti pogoje za to, da lokalne in regionalne oblasti v okviru programov EU za razvoj podeželja prispevajo h kakovosti kmetijskih proizvodov oz. da jih lahko močno spodbujajo. Lokalne in regionalne oblasti imajo ključno vlogo pri določanju prednostnih nalog in pri izvajanju programov, ki so bili uspešni pri podpori kmetov v EU in so prinesli resnične prednosti zanje;

13.

opaža pozitivne rezultate pobud za novo teritorializacijo kmetijstva, ki vzpostavlja tesnejše vezi med ozemljem izvora, potrošniki in kmetijstvom. Kmečke tržnice in dejavnosti v šolah so konkretni primeri, s pomočjo katerih se državljani in predvsem otroci seznanjajo s kmetijskimi proizvodi, metodami njihove proizvodnje, njihovimi organoleptičnimi značilnostmi in njihovo sezonsko naravo. Poziva Evropsko komisijo, da podpre širjenje dobrih praks;

14.

ugotavlja, da bi dejavnosti lokalnih in regionalnih oblasti za spodbujanje povpraševanja po kakovostnih kmetijskih pridelkih s pomočjo ukrepov za izboljšanje javnih naročil na vseh področjih, vključno z obroki v šolah in bolnišnicah, lahko pomembno prispevale pri izpolnjevanju ciljev iz zelene knjige, zato poziva k postopni splošni uveljavitvi teh ukrepov z ustrezno podporo. Poziva Komisijo, da upošteva rezultate teh projektov, ki so jih začele izvajati lokalne in regionalne oblasti, ter pri tem upošteva tudi določene dejavnike, kot sta zmanjšanje živilskih odpadkov v menzah in kakovost kmetijskih proizvodov;

15.

poudarja tudi dejavnosti več lokalnih in regionalnih oblasti EU v tretjih državah (v okviru razvojnih programov), ki so namenjene podpori tradicionalnim načinom kmetovanja, spoštovanju ekosistemov, biotske raznovrstnosti in potreb lokalne porabe.

16.

želi opomniti Komisijo, da kmetje, potrošniki in industrija še naprej zavračajo koncept sheme in logotipa EU (na to so nedavno opozorili na konferenci o standardih, ki jo je februarja 2007 pripravila Komisija). Na embalaži je treba jasno označiti izvor in posebne značilnosti proizvodnje, da bi tako navezali stik s potrošniki in da bi bili ti bolje obveščeni. Poleg tega ni bil upoštevan čas, potreben za zasnovo logotipa, ne stroški inšpekcij na kmetijah in tudi ne nobena oblika navezovanja stika s potrošniki. Trg in kmetje so izdelali svoje sheme, da bi dosegli te cilje, zato pozivamo k podpori shem geografske označbe in zasebnih shem za potrjevanje, da bi izboljšali razmerje med kakovostjo in ceno ter spodbujali navezovanje stika s potrošniki, pod pogojem, da državna jamstva podpirajo kakovost in izvor proizvodov, pri čemer je treba potrošnikom ponujati jasne informacije brez dodatnih finančnih ali upravnih bremen;

17.

poziva k poenostavitvi na področju tržnih standardov, vendar poudarja, da je treba vzpostaviti tesnejše razmerje med proizvodnimi potrebami in proizvodi, pridobljenimi zaradi jasnejše terminologije, pravne uporabe in ustreznih informacij za potrošnike na označbah. Meni, da je treba odstraniti ovire, ki ne prinašajo pravih koristi, ter kvantitativna odstopanja glede pojma kakovost hrane. Zato pozdravlja nedavni predlog Evropske komisije, ki odpravlja predpise o velikosti in obliki različnih vrst sadja in zelenjave. Ohraniti je treba stroga pravila, da se zagotovi varstvo kmetov in potrošnikov ter njihovo zaupanje. Ti ukrepi so še zlasti potrebni pri gensko modificiranih živilih, vendar pa ti ukrepi ne bi smeli podvajati zaščite, ki jo daje druga zakonodaja, ki zagotavlja, da potrošniki niso zavedeni. To bi lahko pomagale doseči jasne opredelitve proizvodnih potreb in določitev posebnosti za uporabo nekaterih „rezerviranih“ navedb, ki opisujejo proizvodne metode nekega ozemlja, kot so „kmečki proizvodi“, „tradicionalni proizvodi“, „hribovski proizvodi“, „ne-GMO proizvodi“ ipd. Te pojme bi lahko prostovoljno dodali, če obstaja zadostna mera neprestanega samopreverjanja;

18.

poudarja stalne zahteve potrošnikov v EU, da so seznanjeni s tem, v kateri državi je hrana pridelana. Vedno več primerov dokazuje, da so potrošniki na tem področju zavedeni. Zato Odbor poziva, da se obvezno označevanje države, v kateri je bil pridelek pridelan, razširi na vse primarne in polpredelane proizvode ter na glavne sestavine končnih proizvodov, kot sta šunka in sir;

19.

predlaga, da se v državah članicah poenoti davek na dodano vrednost za proizvode iz kmetijske proizvodnje in reje, saj se z lojalno konkurenco med kmetijskimi proizvajalci zagotavlja boljša kakovost proizvodov.

20.

poudarja potrebo po globalnem zaupanju potrošnikov v sistem geografskih označb EU. Potrošniki morajo biti bolje obveščeni o naravi sistemov, o njihovi intelektualni lastnini, ki jo je treba spoštovati na mednarodni ravni, ter o tem, kako so dejansko povezani z regionalnimi skupnostmi; zato so izredno pomembne informativne kampanje (podprte z ustreznimi sredstvi), s katerimi bi potrošnike obveščali o tem. Znotraj EU bodo države članice sprejele potrebne ukrepe, da bi zaustavile nezakonito uporabo oznak ZOP in ZGO na svojem ozemlju, v skladu s členom 13(1) Uredbe (ES) 510/2006;

21.

poudarja potrebo po pridobitvi zaupanja potrošnikov s pomočjo popolne preglednosti; shemo geografskih označb je zato treba razširiti tudi na predelane proizvode. Da v prihodnje ne bi škodovali neoporečnosti geografskih označb, je pri uporabi proizvodov z geografskimi označbami v predelanem proizvodu treba zagotoviti njihov minimalni delež, ki predelanemu proizvodu daje potrebno značilnost, uporabo proizvodov z geografskimi označbami pa mora odobriti pristojno združenje za zaščito in državni organ;

22.

glede geografskih označb meni, da je pomembno določiti merila, ki se lahko uporabijo pri določanju, ali je ime nelastniško oziroma ali ga je mogoče zaščititi kot geografsko označbo. Seznam proizvodov bi lahko razširili in vključili gozdne jagode in gobe ter proizvode, izdelane iz njih; zagotoviti je tudi treba, da seznam proizvodov vključuje proizvode iz jagodičja in sadja. Tudi Komisija bi morala upoštevati obstoječe skupne oznake, ki so priznane v državah članicah (posebna kakovost), in predlagati skupna pravila za države članice, da bi se ti mehanizmi kakovosti priznali;

23.

meni, da je potrebna večja usklajenost glede vrste organov in postopkov nadzora in potrjevanja ekoloških proizvodov, da bi lahko zagotovili varnost živil in zaupanje potrošnikov z novim logotipom EU za ekološko kmetijstvo, ki bi zagotavljal uporabo enakih meril glede proizvodnje, nadzora in potrjevanja na ozemlju celotne EU, s čimer bi olajšali reševanje težav in še naprej spodbujali enotni evropski trg ekoloških proizvodov, zadovoljivo pa bi lahko tudi prispeval k izboljšanju obveščanja potrošnikov glede skupnih učinkovitih standardov in nadzora živil iz ekološke pridelave znotraj celotne EU;

24.

meni, da ni treba več obravnavati uvajanja novih shem, temveč podpreti obstoječe sheme na področjih, kot je na primer dobro počutje živali. Pomoč Komisije v obliki smernic in krepitve zaupanja bi bila dobrodošla, toda na potrošniškem trgu, kjer so obstoječi logotipi, kot je na primer francoski logotip „label rouge“, prepoznavni in njihova vrednost poznana, so predlogi za oblikovanje novih logotipov nepotrebni;

25.

meni, da bi bilo namesto tega treba uvesti sistem sankcij za nezakonito uporabo zaščitenih imen in posameznike, ki so tega osumljeni, identificirati in nadzorovati ter predlagati sankcije v vseh državah članicah EU;

26.

meni, da bi bilo treba v zvezi z zaščitenimi označbami od vseh držav članic zahtevati, da uradno zaščitijo poreklo pred zlorabami in ponaredki. Poleg tega predlaga, da se uvede razlikovanje postopkov in pravil v zvezi z varovanjem zaščitenih označb porekla ter s tem loči mednarodno zelo priznane proizvode, ki se veliko izvažajo ter so bolj izpostavljeni ponaredkom in zlorabam, od proizvodov, ki se prodajajo v glavnem na domačem trgu, pri čemer je manjša verjetnost, da bo prišlo do zlorab pri označbah o državi porekla. Za to kategorijo proizvodov predlaga poenostavljene postopke priznavanja, ki bi omogočili nacionalno ali regionalno zaščito. Glede sprememb v načinu proizvodnje in postopkih predelave (ki so nastale zelo hitro v nekaterih sektorjih) pa bi bilo dobro omogočiti prilagajanje pravil v zvezi s proizvodnjo in uvesti poenostavljene postopke;

27.

smiselno bi bilo spodbujati širjenje označb ZOP in ZGO tudi v okviru Svetovne trgovinske organizacije. Poleg tega bi bilo treba z različnimi državami zunaj EU še naprej sklepati dvostranske sporazume o vzajemnem priznavanju označb kmetijsko-živilskih proizvodov. Glede na veliko število novih zaprosil za geografsko označbo, OR predlaga, da se preuči možnost ustanovitve evropske agencije za nadzor kakovosti kmetijske proizvodnje. Proizvodi EU morajo biti priznani v EU, ne glede na to, ali se izvažajo ali ne. Mednarodna zaščita bi se lahko razlikovala glede na tveganje za ponarejanje posameznega proizvoda. Na primer, proizvodi, ki se izvažajo in za katere obstaja veliko tveganje, da bodo ponarejeni, bi morali biti zaščiteni na mednarodni ravni v okviru STO. Postopek za proizvode z manjšim tveganjem, namenjene lokalnemu tržišču, bi bil lahko poenostavljen – proizvod, ki bi ga priznala država članica in o tem obvestila Bruselj (podobno sedanji začasni zaščiti), bi bil pravno zaščiten na evropski ravni. Zagotoviti je treba tudi to, da se geografske označbe zaščitijo znotraj EU in da države članice ukrepajo na svojem ozemlju ter so pristojne za ukrepe v zvezi s ponarejenimi proizvodi in imitacijami registriranih proizvodov. OR predlaga posebno določbo v smislu člena 13 Uredbe (ES) št. 510/2006. Uradno zaščito bi morala podpreti tudi Komisija na mednarodni in zlasti evropski ravni;

28.

meni, da je nujno izrecno prepovedati uporabo gensko spremenjenih organizmov v vseh fazah proizvodnje, ki jih zajemajo zaščitene označbe porekla (ZOP), zaščitene geografske označbe (ZGO) in zajamčene tradicionalne posebnosti (ZTP) kmetijskih proizvodov, da se zagotovi in zavaruje ohranitev tradicionalnih proizvodnih metod in posebnih značilnosti proizvodov.

29.

priporoča, da se spodbuja večja vključenost organizacij proizvajalcev in da trgi na tem področju prevzamejo vodilno vlogo. Dobro organizirane zasebne sheme, ki jih upravljajo proizvajalci, se odzivajo boljše kot zakonodaja in zato je tudi odziv na lokalne zahteve hitrejši; za primer lahko navedemo sheme na Švedskem, v Združenem kraljestvu in v Nemčiji;

30.

meni, da bi obstoječe sheme za potrjevanje dodane vrednosti proizvodov bolje izpolnjevale zahteve družbe, če bi dajale jasne in zanesljive informacije o kraju in metodah kmetovanja ter hranilni vrednosti;

31.

je prepričan, da bi bile skupne smernice koristne in bi pomagale k temu, da bi bili potrošniki bolje obveščeni o minimalnih zahtevah glede zagotavljanja kakovosti živil. Pripraviti jih morajo neodvisni odbori, če obstaja soglasje vseh zainteresiranih strani v živilski verigi, ne glede na to, kje se nahajajo;

32.

meni, da je ključ do uspeha zasebnih shem vključenost proizvajalca. Pomembno je tudi močno spodbujanje združenj proizvajalcev. To zagotavlja nadzor nad tem, da so stroški in standardi res v korist evropskemu kmetu;

33.

poudarja, da je treba upoštevati finančno in upravno breme za male proizvajalce, ki uporabljajo neindustrijski način kmetovanja; zato poziva k ohranitvi odstopanj, ki so dovoljena za te vrste kmetovanje, saj strukturno ne ustrezajo uporabi določenih predpisov.

34.

poziva Komisijo, da razmisli o večji prožnosti na področju proračuna za promocijo in da ga poveča. Treba je pregledati nekatere dele proračuna za promocijo, da se bo lahko več pozornosti namenilo vsem vrstam shem za potrjevanje;

35.

meni, da bi bili evropski kmeti lahko bolj priznani in da bi razvili boljše tržne sisteme, če bi bila pravila za državno pomoč na področju promocije živil ohlapnejša in če bi spodbujali in izboljšali javne sheme Skupnosti za potrjevanje kakovosti (ZOP, ZGO, ZTO, logotip „najbolj oddaljene regije“, ekološka pridelava);

36.

poziva k ustvarjanju možnosti za dajanje mikrokreditov malim kmetom, ki vlagajo v boljšo kakovost proizvodnje in lokalno varnost hrane. V tem kontekstu predlaga, da se razmisli o možnosti preusmeritve sredstev, ki so zdaj namenjena intervencijskim ukrepom, k proizvajalcem, ki prilagajajo način proizvodnje pravičnemu in trajnostnemu kmetijstvu;

37.

če želimo preprečiti nejasnosti in upravne zaplete, ni smiselno spodbujati uvajanja novih shem za potrjevanje. Koristno pa bi bilo pripraviti smernice, ki bi zagotavljale objektivne vsebine za druga potrdila (ISO, BIO, itd.) za proizvode, ki nimajo zaščitene označbe porekla ali zaščitene geografske označbe. Poleg tega bi bilo treba okrepiti in bolje usklajevati sodelovanje različnih nadzornih služb;

38.

predlaga, da Komisija preuči potrdila o zajamčenih tradicionalnih posebnostih (ZTP) in uvede posebno stopnjo evropskega znaka kakovosti za hrano, ki naj postane novi sistem za potrjevanje kakovosti tradicionalnih/lokalnih/obrtnih proizvodov. Z združitvijo niza minimalnih meril kakovosti naj se ta nanaša na druge vrednosti v zvezi z območjem proizvodnje, lokalnim/regionalnim gospodarstvom, trajnostnim upravljanjem z zemljišči, prispevkom k ohranjanju prebivalcev na podeželju, turizmom, lokalno kakovostjo življenja itd. Sistem potrjevanja bi moral uporabljati navedbe, kot so tradicionalni proizvod, lokalni proizvod, regionalni proizvod itd.;

39.

poziva Komisijo, da tako v okviru enotnega trga kot v tretjih državah zagotovi finančno podporo za kampanje obveščanja, z namenom, da se promovira in pojasni pomen različnih evropskih označb za kakovost kmetijskih proizvodov, ter pogoje in pravila za ekstenzivno proizvodnjo, ki jih morajo izpolnjevati evropski kmetje v primerjavi s kmeti v drugih državah (glede varstva okolja in dobrega počutja živali, visokih standardov varnosti hrane itd.).

28.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/34

—

meni, da obravnavanje skupnih izzivov na evropski ravni, s katerimi se soočajo izobraževalni sistemi v državah članicah, predstavlja precejšnjo evropsko dodano vrednost, ki lahko močno spodbudi oblikovanje izobraževalne politike držav članic. Izobraževanje je ključnega pomena za integracijo in uspešno udeležbo v družbenem in poklicnem življenju;

—

v zvezi s tem izrecno opozarja na posebno vlogo Odbora regij, saj so evropske lokalne in regionalne oblasti v nekaterih državah članicah odgovorne za področje šolskega izobraževanja;

—

poudarja pomembno vlogo, ki jo imata predšolsko in šolsko izobraževanje pri integraciji otrok in mladih migrantskega porekla, in pri tem še posebej izpostavlja pomen znanja jezikov ali enega od jezikov poučevanja in sporazumevanja države bivanja;

—

v povečanem priseljevanju vidi okrepitev ne le kulturne, temveč tudi jezikovne raznolikosti v Evropski uniji, ki jo je z ustrezno potrditvijo razpoložljivih jezikovnih znanj mogoče pretvoriti v dodatno lokalno prednost na svetovnem trgu, zato svari pred tem, da bi se naraščajoče priseljevanje obravnavalo zgolj kot obremenitev držav članic EU, in se zavzema za to, da bi se tudi v smislu demografskega razvoja v Evropi ta pojav dojemal kot priložnost;

—

poziva Evropsko komisijo, da v okviru poglobljenega obravnavanja te tematike na evropski ravni prouči tudi naslednja vprašanja, ki jih zelena knjiga ne pokriva:

Poročevalka

:

Ursula Männle (DE/EPP), članica deželnega zbora Bavarske

1.

poudarja pomen, ki ga ima sodelovanje EU na področju izobraževanja za družbeni in gospodarski razvoj Evrope v okviru lizbonske strategije, in v zvezi s tem meni, da je nadaljnja krepitev izobraževalne razsežnosti v okviru trikotnika znanja zelo pomembna;

2.

poudarja, da mora sodelovanje EU na področju izobraževanja potekati v okviru določb členov 149 in 150 Pogodbe ES ter izpolnjevati zahteve subsidiarnosti;

3.

zato pozdravlja dejstvo, da Evropska komisija izobraževalno politiko v zeleni knjigi jasno uvršča med pristojnosti držav članic;

4.

glede na izbiro naslova zelene knjige ugotavlja, da so izzivi in priložnosti zlasti na ravni izobraževalnih sistemov držav članic EU in da na podlagi pogodbenih določb ni mogoče govoriti o izobraževalnih sistemih EU, saj politično oblikovanje izobraževalnih sistemov poteka na nacionalni ter po potrebi na regionalni in lokalni ravni;

5.

kljub tej pojasnitvi glede primarne referenčne ravni meni, da obravnavanje skupnih izzivov na evropski ravni, s katerimi se soočajo izobraževalni sistemi v državah članicah, predstavlja precejšnjo evropsko dodano vrednost, ki lahko močno spodbudi oblikovanje izobraževalne politike držav članic;

6.

meni, da bi poglobljena izmenjava informacij in izkušenj med državami članicami prinesla veliko korist, in v zvezi s tem pripisuje velik pomen zlasti razširjanju dobrih praks držav članic prek Evropske komisije;

7.

v zvezi s tem izrecno opozarja na posebno vlogo Odbora regij, saj so evropske lokalne in regionalne oblasti v nekaterih državah članicah odgovorne za področje šolskega izobraževanja, ki je deloma celo v njihovi izključni pristojnosti;

8.

pripisuje velik pomen sodelovanju držav članic v okviru delovnega programa Izobraževanje in usposabljanje 2010, pozdravlja zlasti izvajanje ukrepov vzajemnega učenja (peer-learning), ki omogočajo poglobljen proces prostovoljnega vzajemnega učenja, ter se članom skupine vzajemnega učenja za dostop do izobraževanja in socialno vključenost zahvaljuje za njihovo delo na tem področju;

9.

zato podpira pobudo Evropske komisije, da v evropskem letu medkulturnega dialoga 2008 s predložitvijo zelene knjige o migracijah in mobilnosti prispeva k integraciji otrok in mladih migrantskega porekla ter s tem k ohranjanju socialne kohezije;

10.

pozdravlja trajno vrednost obveščanja javnosti o evropskem letu medkulturnega dialoga in v zvezi s tem še posebej izpostavlja plakat dneva Evrope 2008, ki je bil deležen velikega povpraševanja šol;

11.

podpira namen Evropske komisije, da širši evropski javnosti v obliki posvetovanja omogoči dostop do vprašanja izobrazbenega položaja otrok in mladih migrantskega porekla, in z velikim zanimanjem pričakuje rezultate posvetovanja;

12.

meni, da petmesečno obdobje, predvideno za udeležbo na posvetovanju, zagotavlja dovolj manevrskega prostora za temeljito pripravo stališča o tem vprašanju, in prosi svoje člane, da podprejo udeležbo zainteresiranih akterjev pri posvetovanjih na regionalni in lokalni ravni po vsej Evropi;

13.

je vsekakor seznanjen, da bo Komisija že decembra 2008, torej pred potekom obdobja posvetovanja, predložila predloge za nov okvir odprte metode usklajevanja, ki bodo morda povezani tudi s spremembo politike o integraciji otrok in mladih migrantskega porekla, in pričakuje, da bo Komisija ustrezno upoštevala mnenje Odbora regij;

14.

pozdravlja široko opredelitev pojma „migrantsko poreklo“, ki ga je izbrala Evropska komisija in ki v skladu s študijo Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o mednarodni primerjavi dosežkov učencev (PISA) zajema tudi osebe, ki so državljanstvo države članice, v kateri bivajo, pridobile ob rojstvu ali z naturalizacijo, ali otroke teh oseb;

15.

pozdravlja, da se je Evropska komisija osredotočila na ključne točke, tako da se je tematsko omejila na otroke in mlade migrantskega porekla, ki so prikrajšani tudi s socialno-ekonomskega vidika, saj je po njegovem mnenju potreba po ukrepanju največja ravno pri tej skupini oseb;

16.

glede na močan pritok državljanov iz drugih držav članic EU ter iz tretjih držav v države članice EU opaža potrebo po ukrepanju v podporo izobraževalnih sistemov na nacionalni ravni, pri čemer bi lahko pomagalo razširjanje rezultatov postopka posvetovanja ter obravnavanje te tematike na evropski ravni;

17.

se strinja s stališčem Evropske komisije, da je izobraževanje ključnega pomena za integracijo in uspešno udeležbo v družbenem in poklicnem življenju;

18.

poudarja pomembno vlogo, ki jo imata predšolsko in šolsko izobraževanje pri integraciji otrok in mladih migrantskega porekla, in pri tem še posebej izpostavlja pomen znanja jezikov ali enega od jezikov poučevanja in sporazumevanja države bivanja;

19.

v povečanem priseljevanju vidi okrepitev ne le kulturne, temveč tudi jezikovne raznolikosti v Evropski uniji, ki jo je z ustrezno potrditvijo razpoložljivih jezikovnih znanj mogoče pretvoriti v dodatno lokalno prednost na svetovnem trgu;

20.

v zvezi s tem se na splošno zavzema za to, da se večja pozornost nameni kulturnemu, jezikovnemu in intelektualnemu potencialu migrantov in da se spodbuja razvoj zakonitih migrantov kot posrednikov medsebojne izmenjave med kulturami;

21.

zato svari pred tem, da bi se okrepljeno priseljevanje obravnavalo zgolj kot obremenitev držav članic EU, in se zavzema za to, da bi se tudi v smislu demografskega razvoja v Evropi ta pojav dojemal kot priložnost;

22.

poudarja pomen priporočila Evropskega parlamenta in Sveta o ključnih sposobnostih za vseživljenjsko učenje tudi glede integracije otrok in mladih migrantskega porekla.

23.

je zaskrbljen nad izobrazbenim položajem otrok in mladih migrantskega porekla, ki ga je predstavila Komisija. V integraciji otrok in mladih migrantskega porekla vidi enega največjih političnih izzivov ter poudarja s tem povezano nujno potrebo po ukrepanju;

24.

se strinja z Evropsko komisijo, da je neuspeh pri integraciji otrok in mladih migrantskega porekla v šolah lahko prvi člen v verigi neuspehov, ki lahko zaradi opuščanja šolanja in brezposelnosti na podlagi pomanjkanja kvalifikacij vodi do neuspeha pri socialnem vključevanju;

25.

vzrok za razlike v doseženih rezultatih otrok in mladih migrantskega porekla vidi v spletu različnih dejavnikov (na primer pomanjkanje ali nezadostno znanje učnega jezika in s tem nesposobnost, da bi sledili pouku, zaradi česar izgubijo motivacijo; pomanjkanje prožnosti izobraževalnih sistemov, v smislu ponudb izobraževanja, prilagojenih potrebam otrok in mladih migrantskega porekla; pomanjkanje zanimanja za izobraževanje doma ter pomoči in zunajšolskega nadzora otrok in mladih s strani staršev);

26.

se povsem strinja s stališčem Evropske komisije, izraženim v sporočilu o krepitvi kompetenc za 21. stoletje: agenda za evropsko sodelovanje v šolstvu, ki navaja, da šole same ne morejo nadomestiti socialne prikrajšanosti učencev;

27.

poudarja svoje prepričanje, da uspešna integracija oseb migrantskega porekla zahteva veliko pripravljenosti, časa, prizadevanj in odprtosti z vseh strani;

28.

zato obžaluje, da zelena knjiga ne omenja osebne odgovornosti staršev ter do določene mere tudi starosti primerni odgovornosti otrok in mladih, da bi kljub svojemu posebnemu položaju pokazali pripravljenost za integracijo ter v razpoložljivem okviru sami prevzeli pobudo, tako da bi na primer z udeležbo na ponujenih dejavnostih izobraževanja oz. naknadnega usposabljanja poskusili ublažiti ali premagati obstoječo socialno-ekonomsko prikrajšanost;

29.

obvezno šolanje obravnava kot nujno potrebno jamstvo za uspešno integracijo otrok in mladih migrantskega porekla ter se odločno zavzema za tesno sodelovanje šole in staršev glede spoštovanja šolskih obveznosti. To med drugim velja tudi za omogočanje udeležbe otrok in mladih pri športni in plavalni vzgoji ter na šolskih izletih;

30.

se strinja z Evropsko komisijo, da so temeljni pristopi k reševanju problemov lahko okrepljeno partnerstvo s številnimi akterji s področja izobraževanja in mladine (vrtec, šola, mladinsko delo), vendar meni, da ima družina še posebej pomembno vlogo, saj pomembno vpliva na oblikovanje splošnih življenjskih pričakovanj in s tem tudi na uspeh v izobraževanju posameznika;

31.

meni, da je zelo pomembno, da imajo otroci migrantskega porekla čim bolj zgodaj dostop do razpoložljivega predšolskega izobraževanja glede na nujno potrebo po tem, da pravilno in tekoče obvladajo jezike ali enega od jezikov države bivanja, da lahko izkoristijo ponudbe, ki jih zagotavlja izobraževalni sistem. Na ta način lahko do vstopa v osnovno šolo rešujejo ali odpravijo jezikovne težave, kar je lahko pomembna podlaga za enakopravno udeležbo pri pouku v šoli;

32.

zato poziva nacionalno raven ter lokalne in regionalne oblasti, da namenijo večji poudarek integraciji otrok in mladih migrantskega porekla;

33.

spodbuja zlasti lokalne in regionalne oblasti, da v okviru svojih pristojnosti sprejmejo ukrepe, ki so možni na tem področju.

34.

izrecno pozdravlja dejstvo, da se Evropska komisija pri pripravi zelene knjige ni omejila le na prikaz položaja otrok in mladih migrantskega porekla, temveč je o tem predložila skupni pregled različnih političnih zamisli za odpravo obstoječih problemov;

35.

poleg tega pozdravlja, da delovni dokument Komisije [SEC (2008) 2173], ki spremlja zeleno knjigo, vsebuje tudi razmeroma obsežen seznam nadaljnjih izobraževalno-političnih pristopov k integraciji otrok in mladih migrantskega porekla, vključno s sklici na dokumentacijo, razpoložljivo na internetu, ki v tem poročilu podaja obsežen pregled prizadevanj posameznih držav članic in držav zunaj Evrope;

36.

izrecno poudarja pomen lokalnih in regionalnih oblasti pri iskanju praktičnih rešitev za boljšo integracijo otrok in mladih migrantskega porekla;

37.

meni, da sta izobraževanje v ustanovah za predšolsko vzgojo ter pouk v prvih letih šolanja še posebej odločilna za uspeh otrok in mladih migrantskega porekla v šoli, ker to obdobje bistveno vpliva na celotno nadaljnjo pot izobraževanja;

38.

v zvezi s tem poziva k okrepljenemu sodelovanju med šolami in javnimi knjižnicami, da bi otroke in mlade bolje seznanili s svetom knjig in tako podprli jezikovni razvoj otrok in mladih, pa tudi občutek udeleženosti v družbi;

39.

v okviru tega se zavzema, da bi vrtci in šole namenili posebno pozornost zagotavljanju zgodnje podpore posameznega otroka in razvoju njegove samozavesti ter samostojnosti v okviru usmerjenosti k medkulturnim vrednotam v zgodnjem otroštvu, pri čemer so osnovne izkušnje, ki krepijo zaupanje, oblike izražanja in načini razlaganja izredno pomembni v procesu pridobivanja celotnega spektra možnih izkušenj, da bi v otrocih čim bolj zgodaj okrepili temeljni občutek za smisel in vrednote, ki jim bo omogočal, da se bodo znašli v kompleksnem svetu in obvladovali krize, težave in prehode;

40.

priporoča, da se že v učnih načrtih vrtcev in osnovnih šol za učni cilj predvidi „empatija“ v smislu socialnega učenja, da se bodo otroci zmožni brez težav vživeti v svet misli in občutkov drugih in pokazati spoštovanje vrednot in odprtost do prepričanj drugih;

41.

poziva, da je treba posebno pozornost nameniti vidiku spola;

42.

meni, da je najboljši način za odpravo obstoječih problemov glede razlik v doseženih rezultatih učencev migrantskega porekla uvedba svežnja ukrepov, ki bi zajemal učenje jezikov kot horizontalno dejavnost v vseh fazah izobraževanja;

43.

hkrati priporoča, da se v okviru šol uveljavi pozitivna podoba pojava „migrantskega porekla“ kot interdisciplinarnega učnega koncepta, da bodo učenci migrantsko poreklo lastne družine ali družine sošolcev sprejemali kot nekaj pozitivnega in kot neko obogatitev;

44.

poudarja potrebo po zagotavljanju svetovanja mladim brez zaključenega šolanja in njihovim staršem o izobraževalnih in poklicnih možnostih, ki so jim na voljo, da se naknadno poklicno usposobijo;

45.

opozarja pristojne oblasti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni na dejstvo, da bi lahko zaradi padca rodnosti v državah članicah Evropske unije zadržale sproščena finančna sredstva na področju izobraževanja in jih uporabile za nadaljnje izboljšanje kakovosti izobraževanja ter opremo izobraževalnih ustanov;

46.

priporoča, da bi z organizacijo medijskih kampanj vplivali na oblikovanje javnega mnenja glede integracije otrok, mladih in staršev migrantskega porekla, pri čemer bi na primer prikazali primere uspešne integracije oseb iz javnega življenja, ki so migrantskega porekla;

47.

poudarja pravice migrantov do ohranjanja svojega maternega jezika in priporoča spodbujanje večjezičnosti;

48.

poziva lokalne in regionalne oblasti, da v svoji vlogi delodajalcev usposobijo osebje na področju medkulturnih spretnosti in po potrebi povečajo delež osebja migrantskega porekla, pri tem pa upoštevajo primernost, usposobljenost in uspešnost ob ustreznem spoštovanju jezikovnih in medkulturnih spretnosti.

49.

se strinja s stališčem Evropske komisije, da izražanje zanimanja držav članic za evropsko sodelovanje pri integraciji otrok in mladih migrantskega porekla v obliki predstavitve najboljših praks iz držav članic, regij in mest lahko prispeva evropsko dodano vrednost;

50.

vendar poudarja, da s tem povezanih problemov na evropski ravni ni mogoče premagati – kot navaja zelena knjiga – temveč se o njih lahko le razpravlja, saj je odločanje o izvajanju morebitnih političnih ukrepov v izključni pristojnosti nacionalne, regionalne ali lokalne ravni;

51.

poziva evropske lokalne in regionalne oblasti, da temeljito proučijo, v kolikšni meri je mogoče uporabiti dejavnosti programov Skupnosti, kot so akcijski program za vseživljenjsko učenje (2007–2013) in strukturni skladi, za integracijo otrok in mladih migrantskega porekla oz. za spodbujanje medkulturnega dialoga, ali kako bi lahko projekte, ki so že v fazi načrtovanja, prilagodili obstoječim direktivam Skupnosti tako, da bi imeli resnično možnost financiranja;

52.

v zvezi s tem opozarja na koristnost Evropskega sklada za vključevanje državljanov tretjih držav in prosi svoje člane, naj si prizadevajo za uporabo tega sklada na lokalni in regionalni ravni za financiranje ukrepov za integracijo otrok in mladih migrantskega porekla;

53.

pričakuje, da bo integraciji otrok in mladih migrantskega porekla namenjene dovolj pozornosti v okviru osnutka strateškega okvira za evropsko sodelovanje na področju izobraževanja in usposabljanja, ki naj bi ga Evropska komisija pripravila decembra 2008 in naj bi nadomestil sedanji delovni program Izobraževanje in usposabljanje 2010;

54.

poziva Evropsko komisijo, da v okviru poglobljenega obravnavanja te tematike na evropski ravni prouči tudi naslednja vprašanja, ki jih zelena knjiga ne pokriva:

55.

ugotavlja, da se Evropska komisija zavzema za razvoj kazalnikov in evropskih meril uspešnosti (benchmarks) v zvezi z razlikami pri doseženi izobrazbi in obiskovanjem šole otrok in mladih migrantskega porekla;

56.

spominja, da je bilo v zvezi s sprejetjem instrumenta evropskih meril uspešnosti za izobraževanje in usposabljanje v sklepih Sveta z dne 5. maja 2003 poudarjeno, da evropska merila uspešnosti niso cilji posameznih držav članic in ne navajajo odločitev, ki bi jih morale sprejeti posamezne vlade, čeprav bodo nacionalni ukrepi na podlagi nacionalnih prednostnih nalog prispevali k dosegi meril uspešnosti;

57.

opozarja, da je bil maja 2007 v času nemškega predsedovanja sprejet usklajen okvir za kazalnike in merila uspešnosti za spremljanje napredka v smeri uresničevanja lizbonskih ciljev na področju izobraževanja in usposabljanja, ter na dejstvo, da države članice niso upoštevale predloga Evropske komisije o sprejetju novih kazalnikov za šole iz načelnih razlogov, pa tudi zaradi upravnih in finančnih obremenitev, povezanih s sprejetjem novih kazalnikov;

58.

poudarja, da bi morala v okviru sodelovanja EU na področju izobraževanja določitev evropskih meril uspešnosti ostati izjema in da področje uporabe ne bi smelo presegati že obstoječih petih meril uspešnosti, zlasti ker postaja vedno bolj jasno, da na evropski ravni do leta 2010 v štirih od petih primerov ne bo mogoče doseči ciljev, zastavljenih na prostovoljni osnovi;

59.

izrecno opozarja na to, da razvoj novih kazalnikov lahko povzroči precejšnje dodatne upravne obremenitve za nacionalno, regionalno in lokalno raven, in da se na podlagi prizadevanj Komisije za zmanjšanje birokratskih obremenitev to lahko predvidi le v primeru pozitivno ovrednotene in temeljite analize stroškov in koristi;

60.

na podlagi tega priporoča, da se prizadevanja osredotočijo na že obstoječe kazalnike in evropska merila uspešnosti;

61.

zato evropske dodane vrednosti ne vidi v sprejetju novih kazalnikov in meril uspešnosti, temveč v oblikovanju pregleda najboljših praks na področju dosežene izobrazbe in obiskovanja šole otrok in mladih migrantskega porekla;

62.

je prepričan, da je glede na oblikovanje prihodnjega sodelovanja EU na področju izobraževanja takšen pregled lahko osrednji element poglobljene izmenjave informacij in izkušenj ter bo močno spodbudil odgovorno oblikovanje integracijske politike na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

63.

zato poziva Komisijo, da po ovrednotenju rezultatov posvetovanja in razpravi z ustreznimi organi na evropski ravni v okviru sodelovanja lokalnih in regionalnih oblasti ter po potrebi s skupino vzajemnega učenja za dostop do izobraževanja in družbeno vključenost pripravi tovrstni pregled s konkretnimi praktičnimi rešitvami za obstoječe probleme na področju dosežene izobrazbe in obiskovanja šole otrok in mladih migrantskega porekla;

64.

meni, da je pomembno tudi, da Komisija ta pregled nato da na razpolago pristojnim nacionalnim, regionalnim in lokalnim oblastem. Tovrstni pregled bi med drugim lahko obsegal primere najboljših praks na naslednjih področjih:

65.

opozarja na vedno večji pomen e-učenja, ki se odlikuje po tem, da ni odvisno od časa in prostora, ponuja nove možnosti učenja jezika in odpira priložnosti za spoznavanje ljudi in kultur v zelo oddaljenih regijah; v okviru tega poziva Komisijo, da opredeli področja uporabe metod e-učenja za integracijo otrok in mladih migrantskega porekla;

66.

pripisuje velik pomen sodelovanju z mednarodnimi organizacijami (OECD, UNESCO) in v zvezi s tem poziva h krepitvi sinergij, zlasti s Svetom Evrope.

67.

ugotavlja, da je področje uporabe Direktive 77/486/EGS o izobraževanju otrok delavcev migrantov omejeno na državljane EU in da je bilo po podatkih Evropske komisije njeno izvajanje doslej neenotno;

68.

ugotavlja, da se direktiva ne nanaša na državljane tretjih držav in da obstaja možnost za države članice, da določena vprašanja, za katera menijo, da so še posebej pomembna glede integracije otrok in mladih migrantskega porekla, rešujejo prek dvostranskih sporazumov z drugimi državami članicami ali tretjimi državami, ter meni, da so ti dejavniki pomemben pokazatelj, da niti vsebina direktive niti instrumenti sami ne predstavljajo prepričljivega odgovora na dogajanja, ki so privedla do sedanjega položaja migracij v Evropi;

69.

ugotavlja, da Evropska komisija v zeleni knjigi izraža precejšen dvom glede primernosti ohranitve direktive;

70.

zato predlaga Evropski komisiji, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru razveljavitev Direktive 77/486/EGS o izobraževanju otrok delavcev migrantov.

28.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/41

—

poudarja, da je potreba po funkcionalnem dostopu do interneta pod sprejemljivimi pogoji bistvenega pomena za gospodarsko, socialno in teritorialno rast ter vključevanje v vsej EU;

—

ugotavlja, da se širokopasovna povezava, ki jo lahko primerjamo z drugimi javnimi storitvami, kot je oskrba s pitno vodo in elektriko, vedno bolj razume kot „4. javna storitev“;

—

opozarja, da mora EU zagotoviti, da se storitve in visokokakovostne komunikacije ponujajo po cenah, sprejemljivih za vse državljane ali potrošnike, ne glede na njihov socialni ali geografski položaj;

—

poudarja ključno vlogo in odgovornost lokalnih in regionalnih oblasti pri zagotavljanju cenovno ugodnega dostopa do širokopasovne povezave na področjih, kjer tržni mehanizmi ne delujejo, pri vodenju pilotnih projektov za premostitev vrzeli e-dostopnosti ter pri razvijanju novih pristopov, ki bodo javne e-storitve približali državljanom;

—

spominja, da je ob različnih priložnostih analiziral in obravnaval razne rešitve, ki jih uporabljajo lokalne in regionalne skupnosti po vsej Evropi, ter priznava, da ni enotne rešitve, ki bi veljala za vse primere. Kar bi bilo primerno za velika mestna središča, morda ne bi ustrezalo drugim območjem, na primer majhnim hribovitim regijam s kompleksnim, neenakomernim površjem, kjer so za zagotavljanje kakršnih koli storitev potrebna dodatna prizadevanja.

Poročevalec

:

Robert Bright (UK/PES), član mestnega sveta Newporta

1.

pozdravlja drugi redni pregled področja uporabe univerzalne storitve v elektronskih komunikacijskih omrežjih (e-komunikacijah), saj je njegova naloga vsakomur zagotoviti storitve, ki so nujno potrebne za razvoj in življenje v družbi. To je pomemben korak pri pregledu enakosti dostopa, vključenosti in opravljanja poslovnih dejavnosti v EU. Širokopasovna povezava, ki jo lahko primerjamo z drugimi javnimi storitvami, kot je oskrba s pitno vodo in elektriko, se vedno bolj razume kot „4. javna storitev“. OR je ugotovil, da je informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) v okviru prenovljene lizbonske strategije EU gonilo konkurenčnosti in boljših javnih storitev:

2.

zagovarja štiri specifične elemente, ki jih bo obsegala direktiva o univerzalni storitvi, ter poudarja, da bo prihodnji razvoj širokopasovne povezave, univerzalne storitve in interneta pomembno vplival na socialno, gospodarsko in teritorialno kohezijo v državah članicah EU. EU mora zagotoviti, da se storitve in visokokakovostne komunikacije ponujajo po cenah, sprejemljivih za vse prebivalce oz. potrošnike ne glede na njihov socialni ali geografski položaj, ter pri obravnavi posledic ukrepov bolj izrecno upoštevati regionalno razsežnost (1);

3.

poudarja ključno vlogo in odgovornost lokalnih in regionalnih oblasti pri zagotavljanju cenovno ugodnega dostopa do širokopasovne povezave na področjih, kjer tržni mehanizmi ne delujejo, pri vodenju pilotnih projektov za premostitev vrzeli e-dostopnosti ter pri razvijanju novih pristopov, ki bodo javne e-storitve približali državljanom (2);

4.

poudarja, da mora biti telekomunikacijska politika EU na splošno prilagodljiva in imeti širše področje uporabe, če želimo, da se bo lahko prilagajala hitrim, nepredvidljivimi tehnološkim in tržnim spremembam, ki vplivajo na vse druge dele družbe (3);

5.

poudarja, da je treba razviti temeljne ukrepe na področjih horizontalnih prednostnih nalog, da bi se spodbujale enake možnosti in upoštevajo enake možnosti za vse (na primer omogočiti neoviran dostop do javnih spletnih strani ali vzpostaviti širokopasovno infrastrukturo). Pri tem je bistvenega pomena delovanje na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni (4);

6.

pozdravlja prizadevanja Komisije, da bi začela razmišljati o prihodnji vlogi univerzalne storitve pri zagotavljanju e-komunikacijskih storitev, zlasti glede na določbo o širšem dostopu do elektronskih komunikacijskih storitev za vse uporabnike, vključno z invalidnimi osebami.

7.

se strinja s Komisijo glede rednih in pogostih pregledov univerzalne storitve v elektronskih komunikacijskih omrežjih;

8.

poudarja, da je potreba po funkcionalnem dostopu do interneta pod sprejemljivimi pogoji bistvenega pomena za gospodarsko, socialno in teritorialno rast ter vključevanje v vsej EU;

9.

popolnoma priznava, da v državah članicah EU obstajajo neenakopravnost in razlike pri dostopu, razširjenosti in razvoju, kar je najbolj opazno v tistih regijah (predvsem na podeželskih območjih), kjer še vedno nimajo funkcionalnega dostopa do interneta pod sprejemljivimi pogoji, ki bi bil primerljiv z mestnimi in velemestnim območji;

10.

zaskrbljeno ugotavlja, da to ne ustvarja le digitalne vrzeli, temveč tudi socialno in gospodarsko, ki je vedno bolj povezana z digitalnimi tehnologijami in dostopom do njih;

11.

se zaveda težav, s katerimi se na nekaterih geografskih območjih soočajo trgi pri zagotavljanju visokohitrostnih širokopasovnih omrežij pod sprejemljivimi pogoji, ter Evropsko komisijo poziva, naj oblikuje politike in smernice, ki bodo priznale neuspeh trgov in spodbudile pobude državnega in javnega sektorja za vzpostavljanje odprtih omrežij, funkcionalno ločenih od storitev na teh območjih.

12.

poudarja, da je širokopasovna povezava po sprejemljivih cenah v vsej EU temeljni pogoj za zagotavljanje kakovostnih javnih storitev, ki spodbujajo konkurenčnost in produktivnost (5). Visokokakovostni širokopasovni dostop po sprejemljivih cenah lahko poveča dostopnost in kakovost storitev, ki jih zagotavljajo lokalne in regionalne oblasti, hkrati pa mikro, malim in srednjim podjetjem pomaga pri ponujanju izdelkov v prodajo. Pričakuje se, da bodo oddaljene regije in skupnosti, zlasti najbolj oddaljene, verjetno imele precejšnjo korist od razširjenega in hitrega dostopa do širokopasovnih storitev (6);

13.

poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti gospodarsko manj razvitim regijam, da bi lahko izkoristile priložnosti za učinkovito približevanje, ki jih ponujajo IKT, in preprečile tveganje izključenosti (7);

14.

znova poudarja cilj iz Rige, da bi do leta 2010 dosegli 90-odstotno širokopasovno pokritost prebivalstva, vendar to samo po sebi ne bo zadostovalo in je treba upoštevati tudi dodatne dejavnike: geografsko razširjenost, gostoto prebivalstva itd. Razlike med državami članicami so še vedno precejšnje, Evropska komisija pa ugotavlja le 70-odstotno pokritost podeželanov EU (8);

15.

poudarja, da so lahko ukrepi lokalnih in regionalnih oblasti za spodbujanje digitalne pismenosti ter zagotavljanje ugodnih pogojev za podjetja in raziskovalne dejavnosti na področju IKT zgled za uporabniško usmerjene rešitve v e-upravi (9);

16.

poziva Komisijo, naj široko pasovno povezavo opredeli kot storitev, ki je zmeraj na voljo in omogoča hkratno uporabo zvoka in podatkovnih storitev z minimalnimi hitrostmi prenosa v računalnik in strežnik, s katerimi se zagotovi funkcionalni internetni dostop v vseh regijah.

17.

poudarja, da trajna digitalna vrzel povzroča socialno in gospodarsko izključenost. Ustvarjanje enakih možnosti pri digitalnem dostopu in znanju je družbena potreba, ki obenem ponuja izjemno velik, doslej še neizkoriščen gospodarski potencial. IKT je treba uporabljati kot nov „socialni instrument“, ki ustvarja povezavo med strategijami IKT ter socialnimi politikami Skupnosti (10) in kohezijsko politiko kot instrument za lokalni in regionalni razvoj;

18.

izraža zaskrbljenost, da pri uvajanju širokopasovnih povezav obstaja nevarnost tržnega neuspeha, ko zasebni izvajalci ne vidijo donosnosti naložb v infrastrukturo na odročnih, podeželskih in redko poseljenih območjih ali na območjih, kjer so zaradi hribovitega terena naložbe še posebej kompleksne in drage (11);

19.

predlaga vključitev mehanizmov za spodbujanje funkcionalnega širokopasovnega internetnega dostopa na podeželskih in redko poseljenih območjih ter v najbolj oddaljenih regijah. Po potrebi bi bilo treba omogočiti tudi spodbujanje vlaganj lokalnih in regionalnih oblasti ali – usklajeno s slednjimi – tudi malih in srednje velikih podjetij ali lokalnih pobud v razvoj IKT in infrastrukture (12);

20.

poziva k pripravi posebnih ukrepov (na primer v okviru strukturnih skladov EU), ki bi že pred vmesnim pregledom teh programov leta 2010 zagotovili jasnost in skladnost pri uvajanju funkcionalnega internetnega dostopa v vseh regijah EU;

21.

priznava pomembnost prispevka portalov EU pri spodbujanju izmenjav najboljše prakse med vsemi zainteresiranimi stranmi pri načrtovanju in razvoju odprtih omrežij širokopasovnega dostopa, ki uporabljajo sklade EU ter nacionalne in regionalne sklade po predpisih EU o državni pomoči (npr. http://www.broadband-europe.eu);

22.

se zaveda, da ima širokopasovna tehnologija velik vpliv na prihodnji razvoj celotnega evropskega enotnega trga, ter Evropsko komisijo poziva, naj v svojih prenovljenih politikah, ki jih pripravlja kot odziv na sedanje gospodarske razmere, prizna in obravnava uporabo vseh razpoložljivih mehanizmov za spodbujanje naložb v to infrastrukturo;

23.

meni, da so lahko konkurenčnost EU, obseg in kakovost storitev, produktivnost in nazadnje tudi stopnja zaposlenosti v številnih drugih sektorjih zelo odvisne od razpoložljivosti visokohitrostnega širokopasovnega internetnega dostopa;

24.

v okolju, kjer državne, regionalne in lokalne oblasti ter druge institucije državljanom zagotavljajo vedno več storitev z elektronskimi sredstvi („e-uprava“, „e-zdravstvo“, „e-učenje“, „e-javno naročanje“), postaja dostop do širokopasovnih tehnologij vse pomembnejši za demokratično participacijo („e-vključenost“) (13). Sodelovanje med lokalnimi, regionalnimi, nacionalnimi in evropskimi oblastmi se lahko okrepi tudi z izboljšanjem širokopasovnega dostopa za javno upravo, zlasti glede na direktivo EU o storitvah, ki je trenutno v fazi prenosa v nacionalno zakonodajo.

25.

spominja, da je ob različnih priložnostih analiziral in obravnaval razne rešitve, ki jih uporabljajo lokalne in regionalne skupnosti po vsej Evropi, ter priznava, da ni enotne rešitve, ki bi veljala za vse primere. Kar bi bilo primerno za velika mestna središča, morda ne bi ustrezalo drugim območjem, na primer majhnim hribovitim regijam s kompleksnim, neenakomernim površjem, kjer so za zagotavljanje kakršnih koli storitev potrebna dodatna prizadevanja (14);

26.

priznava, da so na področju digitalne pismenosti še vedno velike razlike, predvsem pri starejših, gospodarsko neaktivnih, manj izobraženih osebah in tistih, ki nimajo potrebnega digitalnega znanja, potrebnega za razvoj digitalne sposobnosti na delovnem mestu;

27.

poudarja pomen izobraževanja in usposabljanja, ki je prilagojeno potrebam nenehnega digitalnega razvoja družbe v celoti, s posebnim poudarkom na teh ranljivih skupinah (15);

28.

poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti vrzeli med razširjenostjo širokopasovnih povezav in njihovo dejansko uporabo, ki zaradi digitalne usposobljenosti prebivalstva, ki bi jo bilo mogoče izboljšati, zaostaja za svojimi možnostmi. Za premostitev te vrzeli je treba na lokalni in višji ravni sprejeti ukrepe, namenjene odpravljanju ovir pri uporabi širokopasovne povezave (npr. predstavitve interneta, ponudba javnih točk dostopa do interneta, financiranje projektov društev prebivalcev in drugih nedržavnih organizacij za šolanje in samoizobraževanje na področju digitalne pismenosti ter za spodbujanje konkurence med ponudniki širokopasovnih storitev) (16).

29.

pozdravlja možnost pregleda novih tehnoloških dosežkov prihodnjih omrežij in interneta stvari, saj je njegova naloga ocenjevati prihodnji razvoj novih generacij internetnih tehnologij;

30.

meni, da je internet ena najpomembnejših novosti našega časa. Njegov potencial za ustvarjanje gospodarske rasti lahko prinese bistvene koristi, kot je ustvarjanje novih storitev, odpiranje novih naložbenih in zaposlitvenih možnosti, večja produktivnost, nižji stroški ter izboljšanje kakovosti življenja (17);

31.

ugotavlja, da je visokohitrostni (širokopasovni) internet v zelo kratkem času postal temelj sodobnih gospodarstev. S tem je spremenjen način, kako dostopamo do interneta in kako ga uporabljamo;

32.

pozdravlja željo Evropske komisije, da s sporočilom o prihodnjih komunikacijskih omrežjih utre pot verjetno največji revoluciji od nastanka interneta, tj. internetu stvari.

33.

upa, da bo splošni namen prihodnjega sporočila in morebitnih posodobitev regulativnega okvira spodbujati konkurenčnost, ter zagovarja cilj po vsej Skupnosti zagotoviti razpoložljivost storitev informacijske družbe, ki bodo med seboj konkurenčne (18);

34.

strinja se s Komisijo, da je prenos storitev z ustvarjalnimi vsebinami v spletno okolje velika sprememba, ter poudarja, da je treba vsebino novih storitev in novih digitalnih medijev ne samo načrtovati na podlagi ekonomskih meril, temveč tudi oblikovati glede na družbene in kulturne potrebe (19);

35.

poziva svoje člane, naj poudarijo pomen ohranjanja kulturne raznolikosti in identitete v pluralistični evropski družbi v prihodnjem digitalnem okolju (20);

36.

poudarja pomen novega pristopa, ki bo javne spletne storitve približal državljanom, ter vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri oblikovanju tega pristopa. To je še posebej pomembno za obrobne, najbolj oddaljene in podeželske regije ter za otoške skupnosti, kjer so družbeno-gospodarske koristi razvoja IKT bistvenega pomena za kohezijo, lahko pa imajo tudi veliko dodano vrednost (21);

37.

poudarja, da morajo uprave za preprečevanje marginalizacije pri javnih storitvah uporabljati večkanalno strategijo, ki uporabnikom omogoča interakcijo s storitvami prek želenega kanala (okence, spletna stran, digitalna televizija, mobilna telefonija itd.) (22);

38.

poudarja vlogo interaktivnega spleta (WEB 2.0), ki temelji na skupnostih. Ta interaktivni splet prinaša revolucionarno spremembo v komuniciranje med državljani in lokalnimi skupnostmi, zagotavlja največjo možno stopnjo preglednosti v procesih odločanja in krepi participativno demokracijo;

39.

poziva Komisijo, naj pripravi dodatna navodila, kako naj se regije in mesta uskladijo s predpisi EU o državni pomoči, zlasti v zvezi s prehodom na naslednjo generacijo širokopasovne povezave, kjer trg teh storitev in razširjanje širokopasovne povezave v regijah nista uspešna;

40.

poudarja, da je treba načrtovati prihodnost interneta tako, da se lahko odzove na nove nevarnosti za otroke in mlade, ki nastajajo z digitalno konvergenco, vedno lažjim dostopom do širokopasovne povezave in novimi spletnimi pripomočki za končne uporabnike (23);

41.

opozarja na poseben pomen varnega prenosa podatkov ter boja proti nezakoniti in škodljivi spletni vsebini (24). Družba je še posebej občutljiva na vprašanja varstva potrošnikov in osebnih podatkov (25);

42.

izraža priznanje Evropski komisiji za pozornost, ki jo je namenila izboljšanju varstva zasebnosti in osebnih podatkov na področju elektronskih komunikacij;

43.

poziva h krepitvi predpisov o varnosti in k izboljšanju mehanizmov za nadzor izvajanja ter opozarja Evropsko komisijo na dejstvo, da je za nekatere ukrepe za zagotavljanje varnosti omrežij in varstvo potrošnikov potrebno usklajevanje in izvajanje na mednarodni ravni, prej kakor na ravni EU (26);

44.

upa, da bodo nadaljnje dejavnosti usmerjene k pospeševanju in spodbujanju razvoja in uporabi tehničnih rešitev za obravnavo nezakonite vsebine in škodljivega vedenja na spletu ter k spodbujanju sodelovanja in izmenjavi dobrih praks med različnimi zainteresiranimi stranmi na lokalni, regionalni, evropski in mednarodni ravni (27);

45.

se zaveda, da sektor izobraževanja potrebuje funkcionalne storitve širokopasovne povezave za pripravo učnih gradiv za informacijsko tehnologijo in medijske veščine, s katerimi bi zajeli varna spletna okolja. Poudarja, da se ukrepi ne bi smeli nanašati izključno na zaščito otrok, temveč bi jim poleg tega morali omogočati, da aktivno obvladajo uporabo interneta (razvijanje samostojnosti) (28);

46.

priporoča, da se tako znotraj kot zunaj EU uskladijo preiskovalne dejavnosti na zadevnih področjih ter da se razvije znanje o načinih uporabe spletne tehnologije, s tem povezanih tveganjih ter možnih škodljivih učinkih uporabe spletnih tehnologij, vključno s tehničnimi, psihološkimi in socialnimi vprašanji (29);

47.

meni, da uspešnosti regulativne telekomunikacijske politike ni mogoče zanesljivo oceniti na nacionalni ravni, ker se zagotavljanje telekomunikacij in storitev razlikuje ne samo med regijami EU, ampak tudi znotraj regij: gosto naseljena mesta in podeželska območja se npr. v vsaki regiji bistveno razlikujejo od nacionalnega povprečja (30);

48.

Evropsko komisijo poziva, naj bolj natančno spremlja razpoložljivost in kakovost storitev tudi na nižji geografski ravni od dosedanje, da bi več pozornosti namenili razlikam med regionalnimi trgi in zagotovili vključenost (31).

49.

poudarja, da prosta konkurenca na področju telekomunikacij ne zagotavlja enakega uspeha in storitev za vse regije ali podregije. Predpise o univerzalni storitvi je treba redno in proaktivno posodabljati, da bi zagotovili dejansko splošen dostop do informacijske družbe (32);

50.

predlaga vključitev storitve širokopasovne povezave v obseg sedanje Direktive o univerzalni storitvi in poziva nacionalne regulativne organe, naj pregledno določijo ukrepe, upoštevajo tehnološki razvoj in izboljšave v zvezi s hitrostjo prenosa ter podrobno prikažejo vire in na koncu tudi kazni, ki jih nameravajo uporabljati za uresničitev funkcionalnega in odprtega interneta v svoji državi. Odbor regij poziva Evropsko komisijo, naj skrbi za to, da lokalne in regionalne oblasti ter končni potrošniki v ustreznih regijah ne bi bili prizadeti, ne finančno in ne zaradi zamud ponudnikov, ki bi čakali na rezultate nastajajočih dogovorov o univerzalni storitvi v dani državi članici (33);

51.

predlaga določitev jasnih parametrov (kot so gostota prebivalstva, topografija, zmogljivost omrežja, in geografske razmere), ki jih je treba upoštevati pri določitvi prednostnih območij, na katerih se je pokazalo, da tržni mehanizmi sami ne zadoščajo;

52.

meni, da v prihodnosti raven zahtevane univerzalne storitve ne bi smeli postaviti prenizko, da bi zadovoljili potrebe trenutnih in prihodnjih uporabnikov. Upoštevati je treba hitrejšo funkcionalno internetno povezavo, ki bo v prihodnosti omogočala hiter tehnološki napredek. Države članice je treba spodbujati, da na nacionalni ravni sprejmejo strožje zahteve za univerzalno storitev v skladu s členom 32 sedanje direktive (34);

53.

se zaveda, da je treba opredeliti in obravnavati različne načine zagotavljanja širokopasovne povezave do posameznih priključkov, pri čemer bi uporabljali omrežja odprtega dostopa iz central za izmenjavo telekomunikacij;

54.

spodbuja javne organe, zlasti občinske, da hkrati vlagajo v nova omrežja in zmanjšujejo stroške gradbenih del, npr. z olajšanjem dostopa do svojih vodov ali usklajenim izvajanjem takšnih del z deli na cesti ali na drugi infrastrukturi, zlasti električni ali kanalizacijski;

55.

zahteva od javnih organov in komunalnih služb, da omogočijo dostop do infrastrukture z zagotavljanjem zadostnega števila vodov z odprtim dostopom na zelenih površinah, pripravijo zemljevide obstoječe infrastrukture in objavljajo načrte za javna dela ter poenostavijo usklajevanje med ponudniki storitev in lastniki stavb, ko se v nove prostore polagajo kabli;

56.

priporoča, da je treba najti nove učinkovite in prilagodljive načine za posege – bodisi prek politik, ki bodo nudile gospodarsko podporo infrastrukturnim projektom, ki so določeni na lokalni in regionalni ravni, usklajujejo pa se na nacionalni ravni in ravni EU, bodisi prek smernic za reševanje tržnih pomanjkljivosti, ki so na zgoraj omenjenih območjih pogoste – pri tem pa je treba upoštevati načela EU o svobodni konkurenci (35);

57.

priporoča spodbujanje in izmenjavo najboljših praks (36) na pobudo lokalnih in regionalnih oblasti, ki pri ponudbi in uporabi širokopasovnih priključkov omogočajo optimalno uporabo Strukturnih skladov, Sklada za kmetijstvo in razvoj podeželja ter državnih pomoči. OR je večkrat izrazil potrebo po takšnem pristopu in razložil njegove koristi;

58.

poziva Komisijo, naj uporabi kazalnike regionalne razširjenosti in uporabe IKT, ki bodo zagotovili stalno pridobivanje podatkov, uporabnih in nujnih za sprejemanje ukrepov za približevanje regij tako na gospodarskem in socialnem kot na tehnološkem področju (37);

59.

poziva k oblikovanju odločnih predlogov, kako zagovarjati interese uporabnikov in potrošnikov v primeru revizije direktive o univerzalni storitvi (38);

60.

poziva Komisijo, naj spodbuja vključevanje javnosti, da bi se izboljšala učinkovitost uprave in storitev, ter ustanovi stalno spletno mesto, kamor bi uporabniki lahko pošiljali pripombe in predloge (39).

28.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/47

—

izraža zadovoljstvo, da predlog nove direktive prvič predvideva načelo interiorizacije zunanjih stroškov, in da so bile pred predlogom za spremembo direktive o cestnih pristojbinah izvedene obsežne študije, v katerih je bila problematika temeljito obravnavana;

—

opozarja, da so bili v beli knjigi o prometu določeni naslednji cilji evropske prometne politike: uravnoteženo razmerje med različnimi vrstami prevoza, obdavčitev po enotnih, od vrste prevoza neodvisnih načelih za boljše zaračunavanje stroškov prometa, enake možnosti za različne vrste prevoza, spodbujanje popolne interiorizacije družbenih in okoljskih stroškov, vračunavanje stroškov za infrastrukturo in zunanjih stroškov, povezanih z nesrečami, onesnaževanjem okolja, obremenjevanjem s hrupom in zastoji, v stroške uporabe infrastrukture, ter veljavnost teh načel za vse vrste prevoza in za vse kategorije uporabnikov;

—

opozarja, da je eden najpomembnejših ciljev evropske prometne politike preusmeritev čezmejnega tovornega prometa – in še zlasti čezmejnega težkega tovornega prometa – s cest na železnico in da mora EU uresničitev tega cilja zagotoviti s primernimi ukrepi, če za to obstaja dovolj prostih zmogljivosti;

—

meni, da zaračunavanje zunanjih stroškov na odsekih vseevropskih prometnih omrežij ne sme biti prepuščeno državam članicam. Vzpostaviti je treba pregleden sistem z ustreznimi merili, in države članice z različnimi ukrepi spodbujati, da zaračunavajo zunanje stroške in tako pridobljen dohodek uporabljajo namensko.

Poročevalec

:

Herwig van Staa (AT/EPP), predsednik deželnega zbora Tirolske

1.

opozarja, da se Evropska komisija v svoji beli knjigi Evropska prometna politika do leta 2010: usmeritve za prihodnost z dne 12. septembra 2001, COM(2001) 370 konč., glede cilja dejanskih stroškov sklicuje na Evropski svet iz Göteborga in se opredeljuje za popolno interiorizacijo socialnih in okoljskih stroškov na podlagi trajnostne prometne politike;

2.

ugotavlja, da Evropska komisija poudarja nujnost ukrepov, da se povečevanje prometa s preusmerjanjem s cest na železnico, vodne poti in javni potniški promet jasno loči od rasti BDP. Evropska komisija dodaja, da mora obdavčevanje potekati po enotnih načelih, ki niso odvisna od vrste prometa, da se tako doseže boljše zaračunavanje stroškov prometa in s tem enake možnosti za različne vrste prometa, ter navaja, da morajo stroški za uporabo infrastrukture zajemati tako stroške infrastrukture kot tudi zunanje stroške, povezane z nesrečami, onesnaževanjem zraka, hrupom in zastoji;

3.

obžaluje, da vmesno poročilo o beli knjigi Evropske komisije o prometu iz leta 2001 (sporočilo Komisije z dne 22. junija 2006, COM(2006) 314 konč.) vsebuje le malo novih pobud za uresničitev uskladitve stroškov v prometu z dejanskimi stroški. Novost je le nov instrument v zvezi z zaračunavanjem pristojbin za uporabo cest za financiranje infrastrukture in optimizacijo prometa v poglavju Pametno zaračunavanje. Te pristojbine je mogoče razdeliti na stopnje, da se upoštevajo okoljski učinki ali tveganja zastojev, zlasti v mestih in na okoljsko občutljivih območjih, kjer bi bilo mogoče uporabljati tudi druge oblike dodeljevanja zmogljivosti, npr. tržno menjavo pravic do tranzitnega prometa;

4.

ugotavlja, da Komisija s sedanjim svežnjem ukrepov za okolju prijaznejši promet (Greening Transport Package) in s predlogom za revizijo direktive o cestnih pristojbinah za uporabo infrastrukture izpolnjuje svojo obveznost iz člena 11 Direktive 2006/38/ES, da bo predložila splošno uporaben, pregleden model za oceno vseh zunanjih stroškov v prometu, ki naj bi bil temelj za prihodnje izračune pristojbin za uporabo infrastrukture. Ta model spremljata analiza učinkov interiorizacije zunanjih stroškov za vse vrste prevoza in strategija za postopno uporabo tega modela za vse vrste prevoza;

5.

opozarja, da je interiorizacija stroškov prometa nujen korak, ki pa ga morajo spremljati nadaljnji ukrepi, da bi ponudba prometa postala privlačnejša, tako za podjetja kot za zasebnike, ki bi morali imeti dostop do zadostne infrastrukture za izpolnjevanje njihovih potreb. V ta namen je treba pri svežnju ukrepov za zgraditev železniških omrežij za tovorni promet doseči napredek, pri čemer je treba namenjati prednost še zlasti vseevropskim prometnim omrežjem, čimbolj razviti koncepte menjav med različnimi železniškimi sistemi in hitro najti rešitev za težave, ki se pojavljajo zaradi različne širine tirov.

6.

izraža zadovoljstvo, da predlog nove direktive prvič predvideva načelo interiorizacije zunanjih stroškov, in da so bile pred predlogom za spremembo direktive o cestnih pristojbinah izvedene obsežne študije, v katerih je bila problematika temeljito obravnavana;

7.

izraža zadovoljstvo tudi s tem, da je s prenosom člena 11 Direktive 2006/38/ES Evropska komisija naročila pripravo študije o dobrih praksah za oceno zunanjih stroškov in leta 2007 predložila priročnik za oceno zunanjih stroškov v prometnem sektorju (Handbook on estimation of external cost in the transport sector, 2007);

8.

opozarja, da je eden najpomembnejših ciljev evropske prometne politike preusmeritev čezmejnega tovornega prometa – in še zlasti čezmejnega težkega tovornega prometa – s cest na železnico in da mora EU uresničitev tega cilja zagotoviti s primernimi ukrepi, če za to obstaja dovolj prostih zmogljivosti. Poleg tega si mora EU prizadevati za vzpostavitev potrebne infrastrukture, zlasti v okviru vseevropskih prometnih omrežij;

9.

opozarja, da so bili v beli knjigi o prometu določeni naslednji cilji evropske prometne politike: uravnoteženo razmerje med različnimi vrstami prevoza, obdavčitev po enotnih, od vrste prevoza neodvisnih načelih za boljše zaračunavanje stroškov prometa, enake možnosti za različne vrste prevoza, spodbujanje popolne interiorizacije družbenih in okoljskih stroškov, vračunavanje stroškov za infrastrukturo in zunanjih stroškov, povezanih z nesrečami, onesnaževanjem okolja, obremenjevanjem s hrupom in zastoji, v stroške uporabe infrastrukture, ter veljavnost teh načel za vse vrste prevoza in za vse kategorije uporabnikov;

10.

opozarja, da Komisija pri interiorizaciji zunanjih stroškov v cestnem prometu ni upoštevala stroškov nesreč. Komisija poudarja, da so bili ti stroški vračunani prek zavarovalnih premij zavarovalnic. Odbor meni, da zavarovalne premije v večini primerov niso zadostna spodbuda za zagotovitev varnega vedenja med vožnjo. Zavarovalne premije poleg tega ne upoštevajo družbenih stroškov nesreč. EU bi morala zato ustvariti okvir za ocenjevanje in izračun zunanjih stroškov nesreč. Na podlagi tega bo lahko vsaka država članica sama odločala, ali je treba zunanje stroške pri stroških nesreč interiorizirati prek zavarovalnih premij ali kako drugače;

11.

opozarja, da je treba po mnenju Evropske komisije spremeniti družbene vzorce prometa s spodbujanjem boljše uporabe načinov javnega prevoza pri uporabnikih, ker teh ni mogoče ločiti od splošnih okoljskih in podnebnih ciljev EU, in da je treba ukrepe EU v smislu trajnostne mobilnosti presojati ne samo v skladu s členom 71 Pogodbe o ES, temveč enako tudi v skladu s členi 6, 174 in 176 Pogodbe o ES, ker je večja prijaznost do okolja in učinkovitost osrednji cilj skupne prometne politike;

12.

vendar ima pridržke glede primernosti obravnavanega predloga za zagotovitev uresničitve navedenih ciljev evropske prometne politike, še zlasti, ker zaračunavanje vseh zunanjih stroškov, kot predvideva Direktiva 2006/38/ES, vsaj za zdaj ni predvideno in ker predlog Evropske komisije še naprej prepušča državam članicam, ali bodo uvedle cestnino in na katerih odsekih vseevropskih prometnih omrežij. Treba je upoštevati poseben ustavnopravni položaj skandinavskih držav glede obdavčevanja cestnega tovornega prometa;

13.

opozarja, da je v uvodnih izjavah kot cilj zakonodajnega okvira navedena tudi uskladitev sistemov dajatev kot enega od načinov, da bi odpravili izkrivljanja konkurence, in že predviden okolju prijaznejši promet z diferenciacijo pristojbin glede na evropski emisijski razred (euro), v katerega se vozilo uvršča;

14.

vendar upa, da bodo prihodnji predlogi Komisije učinkoviteje odgovorili na zgrešen razvoj zaradi velikih razlik pri pristojbinah in davkih ter na neuravnoteženo uporabo različnih vrst prometa, ki iz tega izhaja, ter na preobremenitev nekaterih infrastruktur, še zlasti, ker tega neravnotežja tudi dosedanji zakonodajni okvir za pristojbine za uporabo cest ni mogel odpraviti;

15.

ugotavlja, da prizadevanja Evropske komisije za izenačevanje davkov na goriva doslej niso privedla do usklajene obdavčitve goriv v državah članicah Evropske unije in da zato pri cenah goriv v Evropi še naprej obstajajo zelo velike razlike. Komisija bi morala nadaljevati s svojimi prizadevanji za odpravljanje velikih razlik v obdavčitvi goriv. Dokler davki na gorivo ne bodo v veliki meri izenačeni, bi morala vsaka država članica imeti možnost, da interiorizira zunanje stroške, ki nastajajo z obremenjevanjem podnebja;

16.

zahteva dolgoročnejše postopno zmanjšanje velikih razlik tudi pri davčnem sistemu na področju prometa (npr. pri davkih na motorna vozila, goriva itd.) in preglednost uporabe sredstev;

17.

obžaluje, da še naprej ostajajo različno visoki infrastrukturni stroški v čezmejnem tovornem prometu, kar daje celo prednost nečlanicam EU, npr. Švici, v primerjavi s članicami EU; poudarja, da so v zadnjih letih izvedene spremembe in vrednotenja pristojbin za uporabo cest prinesle le malenkostne spremembe, da na primerljivo dolgih odsekih obstajajo velike razlike pri skupnih pobranih cestninah in da ta različna stroškovna obremenitev povzroča precej tranzitnega prometa, ki nastaja zaradi izogibanja cestninam ter s tem izkrivlja konkurenco; poziva Evropsko komisijo, naj sprejme ukrepe in podpre države članice, da se pri izbiri poti v cestnem tovornem prometu upoštevajo vplivi na okolje, varnost prometa in stanje cest;

18.

se zaveda, da je izhodišče vseh razmišljanj Evropske komisije za skupno prometno politiko zagotavljanje štirih temeljnih svoboščin, zlasti prostega pretoka blaga in storitev, in da naj bi evropska prometna politika zagotovila tehnično brezhibno odvijanje prometa z nizkimi makroekonomskimi stroški;

19.

vendar opozarja, da so vplivi težkega prometa na zdravje prebivalstva in okolje v občutljivih regijah, ki so posebej prizadete zaradi zunanjih prometnih stroškov, še zlasti hudi, in da ima zato prosti pretok blaga za občutljiva območja precejšnje škodljive posledice; da je treba na podlagi sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti obvezno upoštevati okoljevarstveni vidik. Varstvo okolja in varstvo zdravja postavlja evropsko prometno politiko pred posebne izzive, tako da je treba pri glavnem cilju vzpostavitve sodobnega prometnega sistema zdaj poleg gospodarskih in družbenih vidikov upoštevati tudi okoljske vidike in varstvo zdravja, da se dolgoročno zagotovi trajnosten sistem;

20.

poudarja tudi, da je zdravje evropskih državljanov dobrina, ki se ji ni mogoče odpovedati, in da temeljne pravice do zdravja in zdravega okolja ni mogoče podrediti neomejenemu prostemu pretoku blaga. Biti mora združljiva z načelom prostega pretoka oseb in blaga, in sicer s sprejetjem primernih ukrepov. Izobraževalni ukrepi na področju varnosti cestnega prometa v šolah in javnih medijih so zato ključnega pomena;

21.

ugotavlja, da je Direktiva 1999/62/ES kot osnova za zaračunavanje pristojbin za uporabo cest sicer določila temelje povprečnih cestnin za gradnjo, obratovanje in širitev ustreznega prometnega omrežja, da pa sedanji predlog ni rešitev za temeljno problematiko velikih razlik med davki na področju prometa, ker za države članice še vedno ne obstaja obveznost, da na vseevropskih prometnih omrežjih pobirajo pristojbine za uporabo cest, ker so določene le najvišje, ne pa najnižje stopnje in ker države članice same odločajo o uporabi dohodkov iz pristojbin za uporabo cestne infrastrukture brez obveznosti namenske določitve dohodkov;

22.

podpira predlog Komisije, da bi bilo treba dohodke iz interiorizacije predvideti in uporabljati za zmanjšanje negativnih učinkov prometa na vseevropskih prometnih omrežjih. Če se vračunajo stroški zaradi prometnih zastojev, bi bilo to treba storiti samo pod pogojem, da obstaja akcijski načrt, ki določa, kako se je treba lotiti problemov prometnih preobremenitev, in ki ni vezan samo na eno vrsto prometa;

23.

zaradi zelo razhajajoče se razprave o predlogu Evropske komisije, velike negotovosti finančnih trgov in strahov pred recesijo dvomi, da bodo vse države članice uporabile sistem za zaračunavanje dodatnih zunanjih stroškov;

24.

meni, da zaračunavanje zunanjih stroškov na odsekih vseevropskih prometnih omrežij ne sme biti prepuščeno državam članicam. Vzpostaviti je treba pregleden sistem z ustreznimi merili, in države članice z različnimi ukrepi spodbujati, da zaračunavajo zunanje stroške in tako pridobljen dohodek uporabljajo namensko;

25.

opozarja, da so v mnogih državah članicah regije in občine pristojne za velik del cestnega omrežja. Pobiranje cestnin za določeno območje ali odsek lahko povzroča nezaželene preusmeritve prometa. Upravljavci cestne infrastrukture morajo biti zato udeleženi pri odločanju o tem, za katere ceste naj se pobira cestnino. Poleg tega je pomembno, da so lokalni in regionalni upravljavci cestne infrastrukture udeleženi pri oblikovanju cestninskega sistema in uporabi dohodkov;

26.

zahteva zaračunavanje vseh zunanjih stroškov (kot so zdravje, varstvo podnebja, okolje nasploh, stroški nesreč, stroški proizvodnje energije, proizvodnje vozil, vzdrževanja vozil, odstranjevanja vozil, vplivi na pešce in kolesarski promet, poraba zemljišč) in poziva Evropsko komisijo, naj v skladu s tem preoblikuje predlog in vanj vključi tudi stopenjski načrt za uveljavljanje zunanjih stroškov;

27.

obžaluje, da sedanji predlog obravnava zaračunavanje zunanjih stroškov predvsem s ciljem najti posebno rešitev za probleme, ki se v večji meri pojavljajo zlasti na območju velikih mest, medtem ko naj na medmestnih cestah ne bi prišlo do realnega zaračunavanja nastajajočih zunanjih stroškov, tako da zaradi manjkajoče interiorizacije zunanjih stroškov na celotni poti ne bo prišlo do preusmerjanja tokov tovornega prometa na železnico in bodo tudi dejanski učinki v smeri okoljsko usmerjene spremembe obnašanja pri vožnji postranski;

28.

dvomi, da celo sorazmerno visoki stroški, ki jih povzročajo zastoji, zaradi zahtev gospodarstva (dobave just in time) lahko prinesejo pričakovane učinke vzvoda;

29.

opozarja, da je zahtevne cilje Evropske komisije (dejanski stroški, enakomerna obremenitev različnih vrst prometa) mogoče doseči samo s splošno, obsežno uporabo sistema;

30.

zato zahteva spodbujanje in podpiranje uporabe tega sistema, da se tako prepreči, da bi bili pogoji za izvedbo tega zaračunavanja stroškov zaradi gospodarskega položaja izpolnjeni samo ponekod na gosto poseljenih območjih (zastoji in onesnaževanje zraka);

31.

obžaluje, da kombinacija navzkrižnega financiranja in zunanjih stroškov ni možna, ker je navzkrižno financiranje predvsem instrument financiranja in je zunanje stroške načelno mogoče uporabiti tudi v druge namene;

32.

pogreša celovito upoštevanje vseh zunanjih stroškov na celotnem omrežju, potrebno za preusmerjanje tovornega prometa na okolju prijazne vrste prevoza, da bi tako zaradi višjih pristojbin za uporabo cest dosegli tudi trajnostno preusmerjanje blagovnih tokov na železnico;

33.

opozarja, da se bo zaradi neenake obdavčitve in še zlasti zato, ker ni obveznosti zaračunavanja minimalnih pristojbin, prav tako pa tudi ne splošnega zaračunavanja zunanjih stroškov, neravnotežje infrastrukturnih dajatev na tranzitnih koridorjih še naprej nadaljevalo;

34.

poudarja, da je treba preprečiti nesorazmerno obremenjevanje posameznih tranzitnih poti tudi zaradi varnosti cestnega prometa ter spodbuditi izboljšanje nekaterih prometnih poti in vzpostaviti dovolj alternativnih, okolju prijaznih železniških in pomorskih prometnih poti. Treba je spodbujati uporabo obstoječih pomorskih avtocest in vzpostavljati nove poti, da se zmanjša cestni tovorni promet;

35.

meni, da je predlog prvi korak, da bi preprečili preobremenjevanje cestne infrastrukture nasploh in okolju prijaznim načinom prometa zagotovili večje tržne deleže;

36.

opozarja, da bi se predlog za spremembo direktive v začetku nanašal samo na tovornjake z največjo skupno dovoljeno maso nad 12 ton; po njegovem ni razloga, da se direktiva ne bi takoj na začetku veljavnosti nanašala na vse težke tovornjake;

37.

poudarja, da industrija in podjetja zaradi nesorazmerne rasti cestnega tovornega prometa v povezavi z veljavnimi mejnimi vrednostmi evropskih okoljskih predpisov skorajda nimajo več razvojnih možnosti, in da so zato poleg ogrožanja zdravja prebivalstva drastično omejene tudi njihove gospodarske možnosti;

38.

opozarja, da zlasti promet, ki nastaja zaradi izogibanja cestninam, povzroča nesprejemljive dodatne obremenitve za posamezne tranzitne koridorje in zaradi razlik v stroškovnih obremenitvah nedopustno izkrivlja konkurenco na območju Skupnosti;

39.

zato poziva institucije EU, naj same sprejmejo vse zakonodajne ukrepe, da zagotovijo primerljivost infrastrukturnih dajatev na posameznih tranzitnih koridorjih in s tem dosežejo trajno zajezitev prometa, ki nastaja zaradi izogibanja cestninam, pri čemer bi morali pri analizi stanja in zmogljivosti različnih poti upoštevati tržne in razvojne potrebe zadevnih območij;

40.

posreduje v prilogi v vednost grafe o tovornem prometu prek Alp, ki jasno kažejo nesorazmerja različnih pristojbin za uporabo cest na pomembnih koridorjih v Franciji, Švici in Avstriji.

41.

soglaša s Komisijo, da bi bilo treba sprejeti ukrepe za zmanjšanje obremenjevanja s hrupom, ki ga povzroča železniški tovorni promet, in pozdravlja korake, ki jih predlaga Komisija. Predvsem predelava tovornih vagonov z vgradnjo manj hrupnih zavor obeta visoko učinkovitost pri sorazmerno nizkih stroških. Odbor predlaga, da se v tehnični specifikaciji interoperabilnosti za emisije hrupa tirnih vozil („TSI-Noise“) določijo tudi mejne vrednosti hrupa za tovorne vagone in časovni okvir za predelavo. Odbor naproša Komisijo, naj preveri, ali je treba tudi za morebitne škodljive sestavine, ki nastajajo pri obrabi zavor ugotoviti in določiti mejne vrednosti, da bi preprečili dolgoročne vplive obrabe zavor na območju železniških odsekov. Komisijo tudi naproša, naj upošteva, da je mogoče s sodobnimi obratovalnimi postopki in infrastrukturnimi ukrepi za povečanje zmogljivosti doseči, da vlakov ni več treba v tolikšni meri zavirati s tornimi zavorami. Tako bi lahko še bolj izboljšali energetsko učinkovotost železniškega prometa ter zmanjšali emisije hrupa in obrabo.

28.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/52

—

poudarja, da ima zračni promet velik pomen za gospodarski in družbeni razvoj, konkurenčnost in blaginjo v posameznih regijah in celotni Evropi;

—

meni, da je treba pri določanju vseevropskih ciljev uspešnosti upoštevati nacionalne in/ali regionalne okvirne pogoje delovanja, saj ne bi bilo primerno določiti enakih ciljev za letališča z veliko in tista z malo prometa. Ohraniti bi bilo treba letališko službo informacij o letih (AFIS), ne pa zahtevati, da vsa letališča uporabljajo kontrolo letenja (ATC), saj bi bilo to za manjša letališča dražje. Nacionalne in/ali regionalne oblasti so za upoštevanje teh vidikov najbolje usposobljene;

—

zahteva, da se podrobneje pojasni predlog za financiranje skupnih projektov z uporabo tarif v zračnem prometu, in sicer z vidika morebitnih drugih sredstev in vprašanja, kako naj bi nacionalni ali regionalni organi, ki bi imeli od takšnega skupnega projekta korist, sodelovali pri sprejemanju teh odločitev;

—

priporoča, da se glede na načelo subsidiarnosti pristojnost EASA omeji na letališča, ki opravljajo storitev po pravilih profesionalnega instrumentalnega letenja;

—

meni, da je treba pripraviti izvedbene predpise za letališča v skladu s kompleksnostjo letališč in kakovostjo njihovih storitev ter prometa, ob posebnem upoštevanju letališč z malo prometa in števila zaposlenih.

Poročevalka

:

Lea Saukkonen (FI/EPP), nadomestna članica helsinškega mestnega sveta

1.

poudarja, da ima zračni pomet velik pomen za gospodarski in družbeni razvoj, konkurenčnost in blaginjo v posameznih regijah in celotni Evropi. Zračni promet zagotavlja hitre in fleksibilne povezave med evropskimi regijami in z drugimi deli sveta;

2.

je prepričan, da bo povečanje učinkovitosti evropskega sistema letalskega prometa prineslo veliko koristi za gospodarstvo in omogočilo fleksibilnejši in varnejši promet, bolj pa bo upoštevano tudi varstvo okolja in podnebne spremembe;

3.

poudarja, da je treba razviti in izboljšati sposobnosti in možnosti nacionalnih oblasti za sodelovanje, da v okviru istega funkcionalnega bloka zračnega prostora (FAB) delujejo kot dobro usklajena enota, hkrati pa upoštevajo predpise, dogovorjene z EU;

4.

ponavlja, da je treba na regionalna letališča gledati kot na priložnost, ki je zelo pomembna za razvoj regionalnega in lokalnega gospodarstva, in da se bo družbeni in gospodarski pomen zračnega prometa s širitvijo EU večal (1);

5.

opozarja Komisijo na to, da se evropska letališča med seboj zelo razlikujejo. Med letališči v velikih mestih in tistimi na redko poseljenih oddaljenih območjih ali otokih obstajajo velike razlike pri zahtevah v zvezi z upravljanjem prometa in varnosti.

6.

ugotavlja, da je predlog spremembe zakonodajnega okvira za enotno evropsko nebo del večjega svežnja, ki vključuje tudi predlog za razširitev pristojnosti Evropske agencije za varnost v letalstvu (EASA) v zvezi z upravljanjem zračnega prometa, navigacijskimi službami zračnega prometa in letališči;

7.

poudarja, da je namen svežnja uredb izboljšanje zračnega prometa tako, da nacionalne meje in omejitve ne bi onemogočale čim učinkovitejše uporabe zračnega prostora in drugih dejavnosti;

8.

ugotavlja, da predlog temelji na poročilu skupine na visoki ravni o prihodnjem evropskem ureditvenem okviru na področju letalstva in poročilu Komisije o oceni uspešnosti Eurocontrola o Oceni pobud funkcionalnih blokov zračnega prostora in njihovem prispevku k izboljšanju uspešnosti;

9.

poudarja, da je v ozadju tega predloga ocena Komisije, da je sedanji evropski sistem za upravljanje zračnega prometa dosegel svoje meje zmogljivosti. Glavni razlogi za to so odsotnost mrežnega pristopa, dejstvo, da trg še vedno ni v celoti dereguliran in da za kontrolorje zračnega prometa ne velja načelo prostega gibanja delovne sile, ter institucionalni dogovori za upravljanje zračnega prometa;

10.

priznava, da bi bilo delovanje enotnega evropskega neba mogoče izboljšati z zakonsko ureditvijo zmogljivosti, enotnim varnostnim okvirom, sprejetjem novih tehnologij in upravljanjem zmogljivosti na tleh;

11.

priznava, da je treba v skladu z načelom trajnostnega razvoja zračnega prometa upravljanje zračnega prometa in navigacijske službe zračnega prometa izboljšati, da bi zadostili potrebam uporabnikov zračnega prostora in vzpostavili enotno evropsko nebo;

12.

pozdravlja nadomestitev prekrivajočih se regulativnih struktur z okvirom Skupnosti, ki zajema vse faze leta v omrežju zračnega prometa;

13.

pozdravlja predlog, da bi izboljšali sistem upravljanja zračnega prometa z upoštevanjem vidikov varnosti, kar je v interesu vseh uporabnikov zračnega prostora;

14.

pozdravlja dejstvo, da se pri razvoju sistema zračnega prometa upoštevajo okoljski vidiki, s čimer je zagotovljeno ravnovesje med koristmi zračnega prometa za regionalna gospodarstva in potrebami po varstvu okolja;

15.

pozdravlja spremembo opredelitve funkcionalnega bloka zračnega prometa z večjim poudarkom na boljšem delovanju storitev, kar bo olajšalo pravilno uresničevanje ciljev uredbe ob hkratnem upoštevanju potreb regij;

16.

podpira glavni načrt za upravljanje zračnega prometa (ATM) – dokument, ki bo določal razvoj na tem področju in v okviru katerega bi lahko razvijali tudi delovanje regionalnih letališč kot dela mreže storitev zračnega prometa;

17.

meni, da je treba uvesti regulacijo uspešnosti. Sem spadajo evropski kazalniki uspešnosti, redni nadzor navigacijskih služb zračnega prometa ter funkcij in postopkov mrež za zbiranje podatkov od vseh udeležencev;

18.

poudarja pomen priprave in odobritve nacionalnih ali regionalnih načrtov uspešnosti pri določanju zavezujočih ciljev uspešnosti. Na ravni Skupnosti naj bi določali samo splošne cilje, podrobnosti naj se določajo na nacionalni ali regionalni ravni;

19.

meni, da je zahteva, da mora organ za oceno uspešnosti delovati neodvisno, pravi pristop;

20.

podpira zahtevo, da država članica ne more odkloniti imenovanja ponudnika storitev zračnega prometa na podlagi zahtev nacionalne zakonodaje glede države porekla ali kraja delovanja ponudnika;

21.

meni, da bo funkcionalne bloke zračnega prometa težko uvesti do leta 2012, da pa je to izvedljivo, če bodo pri tem tesno sodelovale države članice, nacionalni nadzorni organi, ponudniki storitev in letališča;

22.

meni, da bi morali izvajalci storitev posredovati podrobne finančne podatke in da prepoved navzkrižnih subvencij med lokalnimi nadzornimi službami in navigacijskimi službami zračnega prometa prispeva k transparentnosti sistemov pristojbin;

23.

meni, da je ocena stroškov v prihodnjih letih del dolgoročnega načrtovanja dejavnosti navigacijskih služb zračnega prometa. Predlog, da se stroški določijo za več let vnaprej, bi uporabnikom zračnega prostora pomagal pri načrtovanju njihovih dejavnosti, če lahko ocenijo stroške v prihodnjih letih;

24.

opozarja na predlog, da Komisija pripravi poročilo najkasneje v štirih letih po začetku veljavnosti te uredbe in po potrebi predloži predlog za uporabo tržnih načel za različne navigacijske službe zračnega prometa na področjih komunikacij, navigacije, kontrole, vremenskih in letalskih informacij. Stroškovno učinkovite operacije so del običajnega poslovanja, vendar je treba upoštevati, da na območjih, kjer ni veliko prometa, ni možno zagotoviti donosnih navigacijskih storitev zračnega prometa in/ali takšnih, ki spodbujajo konkurenco;

25.

podpira predlog, da se opusti opredelitev, ki omejuje funkcionalni blok zračnega prometa na zgornji zračni prostor. Novi predlog bo olajšal izvajanje enotnega evropskega neba in nemoteno delovanje navigacijskih služb zračnega prometa;

26.

pozitivno ocenjuje predlog, naj bi EU in države članice Mednarodno organizacijo civilnega letalstva (ICAO) zaprosile za uvedbo in priznanje enotnega evropskega letalskega informativnega območja (Single European Flight Information Region – EFIR), vendar meni, da zadeva ni nujna, saj ni nikakršnih dokazov, ki bi potrjevali, da bi bilo to resnično koristno;

27.

meni, da je treba najti ustrezne rešitve za to, kako naj se ocenjuje organizacija vodenja mreže in njenih podpornih funkcij ter kako bi bilo mogoče izkoristiti strokovne izkušnje Eurocontrola pri reorganizaciji funkcij;

28.

meni, da je predlog za usklajenost načrtov leta in „letaliških slotov“ ter potrebno usklajevanje s sosednjimi regijami pomemben z vidika nemotenega in učinkovitega zračnega prometa;

29.

meni, da je treba v zračnem prometu v Evropi zagotoviti visoko raven varnosti, in pozdravlja razširitev pristojnosti EASA. Usklajeni standardi, ki bi jih pripravila ena agencija in bi se čim bolj enotno uporabljali v celotni EU, bi prispevali k večji varnosti v zračnem prometu, hkrati pa zmanjšali težave letalskim prevoznikom in letalstvu zaradi različnih standardov;

30.

meni, da je predlog za razširitev pristojnosti EASA zasnovan preširoko in da bi lahko prinesel neprimerne zahteve, predvsem za majhna regionalna letališča, s čimer bi lahko ogrozil njihovo dejavnost;

31.

meni, da bi morala biti EASA pristojna samo za varnost, da bi tako naloga te agencije ostala jasna;

32.

meni, da je treba spodbujati sodelovanje civilnega in vojaškega letalstva na vseh ravneh, da bi zagotovili čim bolj učinkovito delovanje evropske mreže zračnega prometa in izpolnjevanje ustreznih ciljev uspešnosti.

33.

meni, da je treba pri določanju vseevropskih ciljev uspešnosti upoštevati nacionalne in/ali regionalne okvirne pogoje delovanja, saj ne bi bilo primerno določiti enakih ciljev za letališča z veliko in tista z malo prometa. Ohraniti bi bilo treba letališko službo informacij o letih (AFIS), ne pa zahtevati, da vsa letališča uporabljajo kontrolo letenja (ATC), saj bi bilo to za manjša letališča dražje. Nacionalne in/ali regionalne oblasti so za upoštevanje teh vidikov najbolje usposobljene;

34.

meni, da mora zbiranje informacij za oceno ravni zmogljivosti potekati v skladu z že obstoječo prakso poročanja;

35.

meni, da mora biti zaradi transparentnosti predstavitev dohodkov in stroškov ponudnikov storitev v skladu z njihovo računovodsko prakso, če že obstaja;

36.

zahteva, da se podrobneje pojasni predlog za financiranje skupnih projektov z uporabo tarif v zračnem prometu, in sicer z vidika morebitnih drugih sredstev in vprašanja, kako naj bi nacionalni ali regionalni organi, ki bi imeli od takšnega skupnega projekta korist, sodelovali pri sprejemanju teh odločitev;

37.

meni, da je treba podrobneje pojasniti načrtovane spremembe v sistemu zaračunavanja pristojbin z vidika določanja teh pristojbin za več let vnaprej, in kako bodo lahko komercialni ponudniki storitev v okviru svojega obvladovanja tveganja predvideli spremembe v svojih stroških plač in delovanja v času trajanja pogodbe. Takšno analizo je mogoče najbolje opraviti na nacionalni in/ali regionalni ravni;

38.

priporoča podrobnejši opis upravljanja mreže in podobnih dejavnosti, pomembnih za ta sektor, namesto sedanjih precej splošnih kazalnikov v predlogu. S tem bi lažje ocenili njihov vpliv in način, kako lahko uporabniki zračnega prostora in ponudniki navigacijskih služb zračnega prometa ustrezno sodelujejo pri sprejemanju odločitev glede reforme upravnih struktur;

39.

priporoča, da se glede na načelo subsidiarnosti pristojnost EASA omeji na letališča, ki opravljajo storitev po pravilih profesionalnega instrumentalnega letenja;

40.

meni, da je treba pripraviti izvedbene predpise za letališča v skladu s kompleksnostjo letališč in kakovostjo njihovih storitev ter prometa, ob posebnem upoštevanju letališč z malo prometa in števila zaposlenih;

41.

v zvezi s predlogom za razširitev pristojnosti EASA meni, da je treba za dobro ureditev:

28.5.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 120/56

—

meni, da so sistemi okoljskega ravnanja organizacij in proizvodi z znakom za okolje ustrezno tržno sredstvo za spodbujanje okoljske odgovornosti med različnimi akterji družbe in izboljšanje ravni varstva okolja;

—

meni, da je sistem EMAS uporaben instrument za raznovrstne organizacije, saj bi jim njegovo sprejetje koristilo na različne načine, npr. zmanjšanje okoljske škode, znižanje stroškov (energija in odlaganje odpadkov), zagotavljanje spoštovanja okoljske zakonodaje, bolj učinkovito delovanje itd.;

—

meni, da je prav tako treba opredeliti obseg ocene o okoljski uspešnosti organizacij v sistemu EMAS in ustrezne zahteve za okoljsko presojo na različnih ravneh analize: primarni (proizvodnja), sekundarni (naročilo) in terciarni (drugo). Vsa MSP ter lokalne in regionalne oblasti nimajo na voljo informacij, strokovnega znanja in izkušenj, ki so potrebni za okoljsko presojo, temveč morajo poiskati pomoč zunanjih svetovalcev;

—

meni, da je ohranitev predhodnega vrednotenja pomembna za verodostojnost in zanesljivost znaka za okolje. Izpolnjevanje ISO standarda zahteva od organa, pristojnega za označevanje, da vnaprej in naknadno preveri, ali proizvod, za katerega je zahtevan znak za okolje, izpolnjuje merila za pridobitev znaka za okolje. Predlog za spremembo ocene v registracijo in naknadni nadzor resno ogroža verodostojnost in zanesljivost znaka.

Glavna poročevalka

:

Britt Lundberg (FI/ALDE), članica regionalne vlade Alandskih otokov

1.

meni, da je revizija sistema EMAS in znaka EU za okolje nujna, in odločno podpira cilje EU za spodbujanje politike trajnostne proizvodnje in potrošnje, kakor je opredeljena v Lizbonski pogodbi in strategiji trajnostnega razvoja Skupnosti, katere namen je tudi uresničitev ciljev podnebne politike Skupnosti;

2.

meni, da so revizije še posebej potrebne, saj noben sistem ni dosegel prvotno načrtovane podpore ali učinka;

3.

meni, da so sistemi okoljskega ravnanja organizacij in proizvodi z znakom za okolje ustrezno tržno sredstvo za spodbujanje okoljske odgovornosti med različnimi akterji družbe in izboljšanje ravni varstva okolja;

4.

meni, da bi tudi lokalne in regionalne oblasti lahko bolj uporabljale te sisteme in da bi bilo treba v okviru revidirane zakonodaje in podpornih ukrepov držav članic opozoriti na možnost njihove uporabe v malih in velikih organizacijah v javnem sektorju;

5.

meni, da je predlog o sistemu EMAS kljub temu, da vsebuje podrobna pravila, postopke in zahteve, še vedno v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti (izvajanje je prepuščeno državam članicam ali njihovim lokalnim in regionalnim oblastem). Sistem znaka za okolje ne izključuje drugih sistemov, temveč lahko deluje skupaj z nacionalnimi in regionalnimi sistemi, če za njih veljajo stroga merila;

6.

meni, da nobeden od obeh sistemov, ki temeljita na prostovoljnem sodelovanju, ne povzroča nepotrebnih bremen – oblikovanje in revizija meril znaka za okolje sta prožna in predlog za sistem EMAS prav tako vsebuje prožna pravila;

7.

meni, da so predlogi v skladu s strategijo Evropske komisije za boljšo pravno ureditev (poenostavitev zakonodaje in zmanjšanje upravnega bremena za podjetja in javne organe).

8.

meni, da je sistem EMAS uporaben instrument za raznovrstne organizacije, saj bi jim njegovo sprejetje koristilo na različne načine, npr. zmanjšanje okoljske škode, znižanje stroškov (energija in odlaganje odpadkov), izboljšanje podobe okolja, zagotavljanje spoštovanja okoljske zakonodaje, bolj učinkovito delovanje itd.;

9.

podpira določitev kvantitativnih in merljivih ciljev za številne organizacije, registrirane v sistemu EMAS, pet in deset let po začetku veljavnosti uredbe;

10.

meni, da bi pri uresničevanju cilja pomagalo, če bi države članice morale določiti svoje lastne cilje za povečanje števila organizacij, registriranih v sistemu EMAS;

11.

močno podpira povečanje prepoznavnosti sistema EMAS z vsemi možnimi načini, saj je npr. v skandinavskih državah EMAS v javnem sektorju skoraj nepoznan in le redko v uporabi;

12.

meni, da bi bilo treba v strukturi uredbe upoštevati stališča organizacij, ki načrtujejo uvedbo sistema EMAS. Za te organizacije je ključnega pomena struktura sistema EMAS, ki je „skrita“ v Prilogi II predloga. To pomanjkljivost bi najlažje popravili tako, da bi Priloga II postala samostojen člen z naslovom Struktura in zahteve sistema EMAS;

13.

pozdravlja predlog, da naj bi nacionalni in regionalni sistemi okoljskega ravnanja v celoti ali deloma pridobili priznanje EMAS, kar bi organizacijam pomagalo pri prehodu iz teh sistemov v sistem EMAS. S tem bi sistem EMAS pridobil številne potencialne prosilce za registracijo v EMAS, ki si že prizadevajo za izpolnitev pogojev za EMAS. To bi izboljšalo tudi verodostojnost lokalnih sistemov, ker bi postali del sistema EMAS;

14.

meni, da bi Komisija lahko določila minimalne zahteve za sisteme, ki so delno v skladu s sistemom EMAS, da se prošnje ne bi oddajale za posamezne elemente sistema okoljskega ravnanja, ki kot tak še ne more biti opredeljen kot sistem;

15.

predlaga, da bi bile lahko take minimalne zahteve na primer: okoljska politika z zavezo o stalnih izboljšavah; okoljski pregled, ki opredeljuje okoljske vidike organizacije s precejšnjim vplivom na okolje; skladnost z določbami okoljske zakonodaje; okoljski cilji, ki obsegajo pomembne okoljske vidike; okoljski program ali akcijski načrt, ki določa odgovornosti, ukrepe in časovni razpored za izvajanje ukrepov za dosego okoljskih ciljev; ustrezni viri za izvajanje okoljskega programa; notranja komunikacija o sistemu okoljskega ravnanja na različnih ravneh v organizaciji in zunanja presoja sistema okoljskega ravnanja;

16.

meni, da je treba izboljšati smernice v zvezi s poročanjem o okolju iz Priloge IV predloga. Za mala in srednja podjetja v storitvenem sektorju in na primer za lokalne akterje je nemogoče izračunati količino predvidenih kazalnikov, kot je npr. učinkovitost materialov. Količina uporabljenega materiala je tako velika, da je zbiranje podatkov celo za najpomembnejše materiale pogosto nerešljiva naloga. Prav tako je vpliv večine MSP in malih organizacij v javnem sektorju na biotsko raznovrstnost zanemarljiv, zato ni treba zahtevati poročanja o pogojih, ki bi vplivali nanje;

17.

meni, da je prav tako treba opredeliti obseg ocene o okoljski uspešnosti organizacij v sistemu EMAS in ustrezne zahteve za okoljsko presojo na različnih ravneh analize: primarni (proizvodnja), sekundarni (naročilo) in terciarni (drugo). Vsa MSP ter lokalne in regionalne oblasti nimajo na voljo informacij, strokovnega znanja in izkušenj, ki so potrebni za okoljsko presojo, temveč morajo poiskati pomoč zunanjih svetovalcev;

18.

se sprašuje o stroških, ki jih imajo organi oblasti in zasebna podjetja pri uporabi sistema EMAS in sistema za podeljevanje znaka za okolje, in meni, da bi bila udeležba v obeh sistemih večja, če bi ukinili ali zmanjšali pristojbine. Vendar pa bi bilo treba zaradi različne strukture stroškov za udeležene organizacije razlikovati med sistemom EMAS in znakom za okolje;

19.

meni, da je treba zmanjšati upravno breme za podjetja, ki uvedejo EMAS, čeprav zaradi takega zmanjšanja birokracije sistem EMAS nikakor ne sme izgubiti svoje verodostojnosti v očeh javnih organov, potrošnikov ali podjetij, ki želijo vstopiti v sistem.

20.

meni, da so zastavljeni cilji korak v pravo smer, predvsem možnost sodelovanja različnih zainteresiranih strani pri določitvi meril znaka za okolje in skrajšanje dolžine procesa sprejemanja, saj se lahko na ta način novi proizvodi hitreje vključijo v sistem podeljevanja znaka;

21.

poziva, naj se znaku doda „EU“, saj bo širši javnosti tako bolj jasno, da je znak za okolje pobuda Evropske unije;

22.

meni, da je skrajšani postopek za oblikovanje meril v drugih sistemih za podeljevanje znaka za okolje koristen za potrjene skupine proizvodov, saj sta na primer oznaka laboda v skandinavskih državah in modrega angela v Nemčiji tako priznani znamki v svojih državah, da bi lahko bili spodbuda za prepoznavnost evropskega znaka za okolje;

23.

podpira predlog za odpravo letnih pristojbin za proizvode, ki so bili nagrajeni z znakom za okolje, saj to za mnoge MSP pomeni odpravo finančne ovire za vključitev v sistem;

24.

pozdravlja predlog, v skladu s katerim se od sodelujočih zahteva, da pripravijo priročnik za organe za oddajo javnih naročil. To bo organom za oddajo javnih naročil omogočilo lažjo vključitev meril znaka za okolje v postopke javnih naročil. Priročnik bi bil dobrodošla podpora za delo regionalnih in lokalnih oblasti;

25.

meni, da je ohranitev predhodnega vrednotenja pomembna za verodostojnost in zanesljivost znaka za okolje. Evropski znak za okolje je sistem označevanja, ki temelji na analizi življenjskega kroga v skladu s standardom ISO 14024, ki ga preveri tretja stran. Izpolnjevanje ISO standarda zahteva od organa, pristojnega za označevanje, da vnaprej in naknadno preveri, ali proizvod, za katerega je zahtevan znak za okolje, izpolnjuje merila za pridobitev znaka za okolje. Predlog za spremembo ocene v registracijo in naknadni nadzor resno ogroža verodostojnost in zanesljivost znaka;

26.

ne podpira predloga, da bi bila merila za nacionalne ali regionalne sisteme označevanja vsaj tako stroga kot merila znaka za okolje Skupnosti v primeru tistih skupin proizvodov, za katere merila znaka za okolje EU že obstajajo. Strogost zahtev za označevanje, ki se uporabljajo v različnih sistemih označevanja, je treba oceniti v ustreznem okviru ter v povezavi z okoljem in trgom. Številni dejavniki za označevanje, kot so stanje okolja, obremenitev okolja in toleranca okolja do proizvodov, se med regijami EU močno razlikujejo;

27.

meni, da je še posebej pomembno, da države članice in Komisija okrepijo dejavnosti za večjo ozaveščenost in seznanjenost z znakom za okolje. V zvezi s tem je morda sodelovanje s trgovci najučinkovitejši pristop, saj so z vidika potrošnikov trgovine kraj, kjer se najpogosteje sprejemajo odločitve o izbiri in nakupu proizvodov in imajo zato precejšnjo moč vpliva na te odločitve;

28.

meni, da bi morala biti vse večja ponudba proizvodov in storitev, ki izpolnjujejo merila za pridobitev znaka za okolje Skupnosti, eden prednostnih ciljev. Doseganje tega cilja je treba spodbujati tako, da se podpre razvoj oblikovanja proizvodov, ki ves čas svojega življenjskega cikla izpolnjujejo zahtevana merila za skupino proizvodov, med katere sodijo. Odbor zato priporoča, naj pristojne oblasti izvajajo programe za spodbujanje okolju prijaznega oblikovanja proizvodov (med drugim na podlagi veljavnih okoljskih meril za znak za okolje), s katerimi bodo podprle podjetja v tem sektorju in pilotne projekte.