20.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 66/1

—

ob upoštevanju sklepov predsedstva po zasedanju Evropskega sveta dne 8. in 9. marca 2007 v zvezi s sprejetjem evropskega akcijskega načrta (2007–2009) Evropskega sveta z naslovom „Energetska politika za Evropo“ (7224/1/07),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o politiki evropskih pristanišč (KOM(2007)0616),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „K železniškemu omrežju, namenjenemu predvsem tovornemu prometu“ (KOM(2007)0608),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Akcijski načrt za logistiko tovornega prometa“ (KOM(2007)0607),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Agenda EU za tovorni promet: Izboljšanje učinkovitosti, povezanosti in trajnosti tovornega prometa v Evropi“ (KOM(2007)0606),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z naslovom „Za novo kulturo mobilnosti v mestih“ (KOM(2007)0551),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije o tržnih instrumentih za namene okoljske politike in z njo povezanih politik (KOM(2007)0140),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Konkurenčen ureditveni okvir za avtomobilsko industrijo v 21. stoletju – Stališče Komisije o končnem poročilu skupine na visoki ravni CARS 21 – Prispevek k strategiji EU za rast in delovna mesta“ (KOM(2007)0022),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Rezultati pregleda strategije Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2 iz osebnih vozil in lahkih tovornih vozil“ (KOM(2007)0019),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Omejevanje globalnih podnebnih sprememb na 2 stopinji Celzija – Pot do leta 2020 in naprej“ (KOM(2007)0002),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Energetska politika za Evropo“ (KOM(2007)0001),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Časovni načrt obnovljive energije – Obnovljiva energija v 21. stoletju: izgradnja trajnejše prihodnosti“ (KOM(2006)0848),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Poročilo o napredku na področju biogoriv: Poročilo o napredku pri uporabi biogoriv in drugih obnovljivih goriv v državah članicah Evropske unije“ (KOM(2006)0845),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Akcijski načrt za energetsko učinkovitost: uresničitev možnosti“ (KOM(2006)0545),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Naj Evropa ostane v gibanju – Trajnostna mobilnost za našo celino – Vmesni pregled bele knjige Evropske komisije o prometu iz leta 2001“ (KOM(2006)0314),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. oktobra 2007 o strategiji Skupnosti za zmanjšanje emisijo CO2 iz osebnih vozil in lahkih tovornih vozil (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. septembra 2007 o logistiki tovornega prometa v Evropi – ključu do trajnostne mobilnosti (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. julija 2007 o sporočilu „Naj Evropa ostane v gibanju – Trajnostna mobilnost za našo celino“ (3),

—

ob upoštevanju svojega stališča o predlogu Direktive Sveta o obdavčitvi osebnih vozil (4), sprejetega na prvi obravnavi dne 5. septembra 2006,

—

ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 1999/62/ES z dne 17. junija 1999 o cestnih pristojbinah za uporabo določene infrastrukture za težka tovorna vozila (5) (direktiva o evrovinjeti),

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem ter mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A6-0014/2008),

A.

ker naj bi trajnostni razvoj – cilj Evropske unije, ki velja za vse – prinesel nenehno izboljševanje kakovosti življenja in blagostanja našega planeta sedanjim in bodočim generacijam,

B.

ker je tretjina skupne porabe energije v EU 25 povezana s prometnim sektorjem – z izjemo ladijskega prevoza in cevovodov – in ker cestni promet porabi največjo količino energije in sicer 83 %,

C.

ker je za 70 % povpraševanja po nafti v EU 25 odgovoren prometni sektor; ker je ta sektor v 97 % odvisen od fosilnih goriv in ker samo 2 % izvirata iz električne energije (od katere je velik del proizveden v jedrskih elektrarnah) in le 1 % iz biogoriv,

D.

ker se je energetska učinkovitost različnih prevoznih sredstev v zadnjih nekaj letih močno povečala in ker se je zaradi tega ustrezna količina izpustov CO2 na kilometer bistveno zmanjšala; ker pa vse večje povpraševanje v prometnem sektorju te izboljšave izniči,

E.

ker emisije v celotnem prometnem sektorju še naprej naraščajo: v EU 27 je samo v letu 2005 prometni sektor prispeval 24,1 % vseh emisij toplogrednih plinov (CO2, CH4, N2O), po napovedih Komisije pa se bo povpraševanje po energiji do leta 2030 povečalo še za vsaj 30 %,

F.

ker se je količina škodljivih emisij cestnega prometa zaradi tehnoloških inovacij in velikih prizadevanj avtomobilske industrije zmanjšala; ker so ta rezultat dosegli zlasti zaradi uvedbe katalizatorjev, filtrov za drobne delce in drugih tehnologij, ki so v zadnjih petnajstih letih pripomogli k znižanju emisij NOx in delcev za 30 do 40 %; ker so kljub vsem tem izboljšavam cilji zmanjšanja emisij CO2, ki izhajajo iz prostovoljnega sporazuma proizvajalcev motornih vozil, le delno doseženi,

G.

ker mestni promet povzroči za 40 % emisij CO2 in 70 % emisij drugih onesnaževal ter ker cestni zastoji, večinoma v večjih mestih, za EU pomenijo strošek, ki je enak 1 % BDP,

H.

ker je 70 % prednostnih vseevropskih prometnih projektov, ki so bili odobreni leta 2004, povezanih z železniškim in ladijskim prometom, za katera se šteje, da sta manj onesnažujoča načina prevoza,

I.

ker se je z zgoraj omenjenimi sklepi predsedstva Evropskega sveta EU odločno in enostransko obvezala, da bo zmanjšala emisije toplogrednih plinov za vsaj 20 % v primerjavi z vrednostmi iz leta 1990,

1.

verjame, da je bila mobilnost eden največjih dosežkov in izzivov 20. stoletja ter da bi moral trajnostni promet vzpostaviti pravično ravnotežje med različnimi in pogosto nasprotujočimi si interesi in uskladiti mobilnost, to temeljno pravico, ki jo uživajo državljani, pomen prometnega sektorja za gospodarstvo in zaposlovanje, odgovornost za lokalno in svetovno okolje ter pravico državljanov do varnosti, kakovosti življenja in zdravja;

2.

poudarja, da mora tudi prometni sektor izpolniti cilje EU o zmanjšanju porabe nafte in emisij toplogrednih plinov za vsaj 20 % do leta 2020 glede na ravni iz leta 1990;

3.

opozarja na pomen prometnega sektorja za zaposlovanje, rast in inovacije ter razume varno in cenovno dostopno mobilnost kot neizogiben del našega življenja; zato meni, da bodo prebivalci verjetno podprli ukrepe, ki jim dolgoročno zagotavljajo mobilnost (6), ob upoštevanju prednosti, ki bi jo bilo treba z okoljskega vidika nameniti zahtevam po trajnostni mobilnosti;

4.

meni, da je treba združiti vrsto korektivnih politik, ki se med seboj dopolnjujejo, in tako zagotoviti udeležbo vedno več zainteresiranim stranem, ki zastopajo prometni sektor, državo in prebivalce, če želi doseči, da bi dosegli cilj narediti evropski promet trajnosten z energetskega in okoljskega vidika; je prepričan, da bo samo z uporabo prave kombinacije ukrepov možno ublažiti negativne učinke posameznih dejanj ter prepričati prebivalce, da te ukrepe sprejmejo;

5.

meni, da bi mešanica takih politik morala vključevati zlasti:

6.

vztraja, da morajo EU in države članice usmeriti svoja prizadevanja na ključne elemente sistema, in sicer:

7.

poudarja pomen Prometnega protokola k Alpski konvenciji, ki ga je Svet podpisal decembra 2006; poudarja dejstvo, da mora Komisija, zaradi ratifikacije tega protokola nemudoma začeti z oprijemljivimi izvedbenimi ukrepi za spodbujanje trajnostnega prometa v občutljivih gorskih regijah in na gosto poseljenih območjih;

8.

še vedno meni, da bi morali s tržnimi instrumenti spodbujati uporabo vozil z nizko porabo goriva in nizkimi emisijami, na primer z davčnimi oprostitvami, z reformo o trošarinah na vozila, ki bi upoštevala emisije onesnaževal in učinkovitost porabe goriva, s spodbudami, da se vozila, ki zelo onesnažujejo okolje, zavržejo ter da se kupujejo avtomobili z nizkimi emisijami; meni, da bi ti pomembni ukrepi proizvajalcem vozil lahko pomagali nadomestiti stroške zaradi upoštevanja obveznosti novega zakonodajnega okvira;

9.

poziva Svet in države članice, naj torej pokažejo odločnost s seje Evropskega sveta z dne 8. in 9. marca 2007, tako da:

10.

ponavlja vprašanje, ki ga je Komisija postavila v že omenjeni zeleni knjigi o tržnih instrumentih za namene okoljske politike in z njo povezanih politik, glede možnosti uporabe usklajenega postopka in izmenjave izkušenj ter najboljše prakse, da bi s tem spodbudili nacionalne reforme sistemov zaračunavanja uporabnin in okoljskega obdavčevanja, hkrati pa imeli nad temi reformami še natančnejši nadzor; poziva Komisijo, naj ustrezno ukrepa;

11.

poziva Svet in države članice, naj povečajo svoje naložbe v infrastrukturo in inteligentne prevozne sisteme (ITS); pozorni naj bodo zlasti na:

12.

poziva Komisijo, naj najpozneje do junija 2008 posreduje razumljiv, pregleden in splošno uporaben model za ocenjevanje zunanjih stroškov vseh načinov prevoza in ki bi bil osnova za prihodnje izračune dajatev za uporabo infrastrukture; ugotavlja, da mora v skladu z direktivo o evrovinjeti ta model spremljati analiza učinkov internalizacije zunanjih stroškov za vse načine prevoza ter strategija za uvajanje modela v vse načine prevoza; od Komisije, poleg zgornje pobude, pričakuje, da pripravi zakonodajne predloge, začenši z revizijo direktive o evrovinjeti;

13.

je prepričan, da se je treba težave mestnih zastojev, ki povzroča 40 % emisij CO2 in 70 % emisij drugih onesnaževal, lotiti dejavneje ter z uporabo vseevropske strategije sodelovanja in usklajevanja ob upoštevanju načela subsidiarnosti;

14.

poziva Komisijo in države članice, naj analizirajo, na kakšen način prometna infrastruktura in tarife, ki se zanjo uporabljajo, vplivajo na razvoj mest in prihodnje povpraševanje po prometnih storitvah;

15.

je mnenja, da bi morala učinkovita politika mobilnosti v mestih upoštevati prevoz oseb, pa tudi tovorni promet, in mora zato temeljiti na kar se da celovitem pristopu in združevati rešitve, ki bi najbolje ustrezale vsakemu posamičnemu problemu; odločno verjame, da imajo mestna območja dobre gospodarske možnosti za nadaljnje ukrepe prehoda na druge načine prevoza, ki bi koristile javnemu prometu, hoji in kolesarjenju, ter za nov pristop k mestni logistiki; meni, da se je pri tem pomembno osredotočiti na tehnološke inovacije (širšo uporabo ITS), boljšo izrabo obstoječe infrastrukture, predvsem z ukrepi za uravnavanje povpraševanja (pristojbine za prometne zamaške in cestne pristojbine), ter inovativne rešitve za kar najboljšo integracijo mestnih tovornih tokov; ter navsezadnje na to, kako še drugače izboljšati uporabo zasebnih avtomobilov, na primer z deljenjem in souporabo avtomobila ter ukrepi za delo od doma;

16.

opozarja, kako pomembni so za dosego cilja bolj trajnostnega prevoza manjši ukrepi, in meni, da je pomembno, da državljani lahko o načinih prevoza in ravnanju med vožnjo sprejemajo ozaveščene odločitve; poziva k boljšemu obveščanju potrošnikov in k bolj aktivnim vzgojnim in reklamnim akcijam, ki bi podprle bolj trajnostne načine prevoza ali prometne modele;

17.

verjame, da ima železniški prevoz – način prevoza z manjšo porabo energije ter ravnjo izpustov CO2 – dokajšen neizkoriščen potencial ne samo na področju logistike tovornega prometa, ampak tudi pri potniškem prometu na kratke in srednje razdalje;

18.

poziva Komisijo, države članice in železniško industrijo, naj:

19.

meni, da se je zaradi znatne rasti prometa skupni vpliv civilnega letalstva na okolje povečal, čeprav so letalski prevozniki v zadnjem desetletju znižali porabo goriva za 1 do 2 % na potniški kilometer in so se emisije hrupa zelo zmanjšale; zato poziva, naj:

20.

ugotavlja, da sta odražanje stroškov v zračnem prometu in preglednost cen letalskih vozovnic zelo pomembna v smislu zanimanja potnikov in poštene konkurence v prometnem sektorju, zato izraža podporo Komisiji, naj s tem v zvezi prevzame nadaljnje pobude;

21.

opaža, da emisije v ladijskem prometu še vedno naraščajo, in prav posebno priporoča, da:

22.

poziva Komisijo in države članice, naj vlagajo v posodabljanje pristaniških zmogljivosti, tako morskih pristanišč EU kot tistih, ki ležijo ob celinskih plovnih poteh, da se omogoči nemoten prehod blaga in potnikov z enega sistema prevoza na drugega, s čimer se omogoči zmanjšanje porabe energije na področju prometa;

23

meni, da je pomembno izboljšati logistiko, faktorje preobremenitve v tovornem prometu in kombinirani promet; zato zagovarja dokončno oblikovanje notranjega trga prevoza in poziva Komisijo, naj se čimprej loti nadgradnje zgoraj omenjenega akcijskega načrta za logistiko tovornega prometa v Evropi, pri čemer naj poseben poudarek nameni razvoju koncepta „zelenih koridorjev“;

24.

poziva Komisijo in države članice, naj več vlagajo v raziskave na področju prometa, da omogočijo razvoj bolj energetsko učinkovitih tehnologij, ki bodo zmanjševala emisije CO2; poziva Komisijo, naj leta 2009 v ponovnem pregledu večletnega finančnega okvira znatno poveča skupna finančna sredstva za raziskave in razvoj na področju okolja, energetike in prometa;

25.

podpira Komisijo pri pobudah, ki učinkoviteje medsebojno povezujejo promet in turizem, kot je uporaba okolju prijaznejših načinov prevoza, npr. kombinacija uporabe javnega prometa in kolesarjenja;

26.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

20.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 66/6

—

ob upoštevanju člena 116 svojega Poslovnika,

A.

ker je pomembno, da obstaja zgodnje obveščanje državljanov v primerih neposrednih ali bližajočih se velikih nevarnosti, da bi zmanjšali trpljenje in izgubo človeških življenj;

B.

ker je Parlament večkrat pozval k vzpostavitvi zgodnjega obveščanja in opozarjanja, kar je predvideno v več veljavnih in nastajajočih zakonodajnih dokumentih;

C.

ker sistemi za zgodnje obveščanje oblasti prek regionalnih omrežij za preprečevanje nevarnosti (naravnih, tehnoloških, socialnih), in opozarjanje državljanov prek telekomunikacijskih omrežij (radia, televizije, siren, prenosnih telefonov itd.),

D.

ker EU nima splošnega večjezičnega, preprostega in učinkovitega sistema za opozarjanje državljanov na neposredne ali bližajoče se nevarnosti in ker izvedba takšnega sistema zadeva več področij politike EU (telekomunikacije, okolje, zdravje, notranja varnost, civilna zaščita), prizadene pa tudi druga področja (transport, energetika, turizem),

E.

ker bi morala EU vzpostaviti tak sistem, da bi v kombinaciji z ustreznim kampanjami informiranja in usposabljanja med ogroženimi državljani sprožili ravnanje, s katerim bi ohranili življenja,

1.

poziva države članice in Komisijo, naj uporabita vse potrebne postopke in vire za vzpostavitev učinkovitega sistema za zgodnje obveščanje o neposrednih ali bližajočih se nevarnostih po vsej EU;

2.

poziva Komisijo, naj predstavi ustrezne zakonodajne predloge na tem področju, pri tem pa upošteva vse nevarnosti in ustrezna področja politike;

3.

naroči svojemu predsedniku, naj to izjavo skupaj z imeni podpisnikov posreduje Svetu in Komisiji.

20.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 66/9

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 20. novembra 2007 z naslovom „Priprava na ‚pregled zdravstvenega stanja‘ reforme SKP“ (KOM(2007)0722),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1782/2003 (1) z dne 29. septembra 2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike in o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete,

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 11. decembra 2007 o predlogu Uredbe Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1782/2003 in Uredbe (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2007 o rasti cen živil in krme (3),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 26. septembra 2007 o predlogu Uredbe Sveta o odstopanju od Uredbe (ES) št. 1782/2003 glede prahe v letu 2008 (4),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 14. februarja 2007 o predlogu Uredbe Sveta o pravilih za prostovoljno modulacijo neposrednih plačil, predvidenih v Uredbi (ES) št. 1782/2003, ter o spremembi Uredbe (ES) št. 1290/2005 (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. junija 2005 o političnih izzivih in proračunskih sredstvih razširjene Unije 2007–2013, (6)

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo z dne 17. maja 2006 o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju (7), zlasti pa prilog I in III k temu sporazumu ter izjav 3 in 9 k temu sporazumu,

—

ob upoštevanju Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija (8),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta z dne 22. marca 2004 o prilagoditvi Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija, zaradi reforme skupne kmetijske politike (9),

—

ob upoštevanju mandata, ki ga je Evropski svet podelil Komisiji za pogajanja na področju kmetijstva v sklepih Evropskega sveta glede priprav na tretjo ministrsko konferenco STO dne 26. oktobra 1999,

—

ob upoštevanju člena 33(2) Pogodbe ES, ki je bil v nespremenjeni obliki vključen v Lizbonsko pogodbo,

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A6-0047/2008),

A.

ker je kmetijstvo skupaj s prehrambeno industrijo, ki je v vertikalnem razmerju za njim, eden izmed največjih gospodarskih sektorjev v EU, odloča o varnosti zagotavljanja hrane v EU in vse bolj prispeva k zagotavljanju energetske varnosti,

B.

ker bo tudi v prihodnje potrebna skupna kmetijska politika EU, osnovana na evropskem gospodarskem, ekološkem in socialnem kmetijskem modelu, ki zagotavlja trajnost in varnost hrane, in ker je treba nadaljevati z uspešnim izvajanjem reform, ki vključuje nadaljnjo krepitev razvoja podeželja,

C.

ker bo morala skupna kmetijska politika v prihodnje odpraviti sedanje ovire za mlade ljudi, ki začenjajo z delom v kmetijstvu, in sicer z uvrstitvijo medgeneracijskega prenosa med svoje prednostne naloge,

D.

ker bi se z zmanjšanjem birokracije v kmetijskem sektorju z uvedbo preglednih, preprostejših in manj okornih določb znižali tako stroški za kmetijska gospodarstva in proizvajalce kot tudi upravni odhodki,

E.

ker se mora skupna kmetijska politika razviti, da se bo spoprijela z velikimi razlikami v kmetijski in regionalni strukturi, hkrati pa mora ponujati odgovore na nove izzive, kot so sprememba podnebja, zaščita tal in voda, večja odprtost na svetovni trg ali zagotavljanje biomase, surovin in obnovljivih virov energije; ker mora imeti na voljo dovolj virov in ohranjati prvotne cilje skupne kmetijske politike, kakor je bilo nedavno ponovno potrjeno v Lizbonski pogodbi, kar lahko povzamemo kot proizvodnja zdravih živil visoke kakovosti, ki lahko vsem Evropejcem zagotovi preskrbo po razumnih cenah in kmetom omogoči ohranitev njihove ravni prihodkov,

F.

ker je treba pri vseh spremembah skupne kmetijske politike v prihodnje upoštevati poseben položaj držav v razvoju, zlasti najmanj razvitih držav, in se izogibati ogrožanju proizvodnje in trženja kmetijskih proizvodov v teh državah;

G.

ker je bil sistem neposrednih plačil od leta 1992 trikrat predmet temeljite in pretežno uspešne reforme in so bile od leta 2004 uspešno izvedene tudi reforme vseh pomembnih tržnih ureditev z izjemo mlečnega sektorja,

H.

ker imajo vse razvite države kmetijsko politiko; ker nove okoliščine, kot je rastoče svetovno prebivalstvo, spremembe podnebja, vedno večje povpraševanje po energiji, vse manjša zaščita cen in večja odprtost na svetovni trg po eni strani postopoma vodijo k višjim tržnim cenam za kmetijske proizvode v EU, po drugi strani pa k močno povečanemu nihanju cen in donosa ter je treba zato bolj kot kdaj koli nadaljevati s skupno kmetijsko politiko;

I.

ker bo varnost zagotavljanja hrane (v kvantitativnem in kakovostnem smislu) skupaj z ohranjanjem ekosistemov ostala eden ključnih ciljev skupne kmetijske politike, brez katerih nista mogoči občutljiva in trajnostna proizvodnja ter optimizacija rabe tal v vsej EU,

J.

ker si je EU močno prizadevala za zmanjšanje kmetijske porabe v celotnem proračunu, saj se je njen skoraj 80 % delež iz 70. let zmanjšal na 33 % do konca sedanje finančne perspektive, medtem ko se je skupna površina, namenjena kmetijstvu, od leta 2003 zaradi pristopa novih držav članic povečala za 37 %,

K.

ker so voditelji držav in vlad na vrhu v Berlinu obljubili, da bodo jamčili za skupne odhodke za prvi steber skupne kmetijske politike do leta 2013,

L.

ker Akt o pristopu iz leta 2004 predvideva odstopanja od uporabe nekaterih pravil skupne kmetijske politike za nove države članice, da bi izravnali nižjo raven neposrednih plačil,

M.

ker v nekaterih regijah ni drugih možnosti za nadomestitev nekaterih tradicionalnih oblik kmetijske proizvodnje, ki so pogosto ključne kmetijske dejavnosti v teh regijah in jih je zato treba iz nujnih razlogov, ki zadevajo okoljsko in regionalno politiko, ter za zaščito gospodarske in socialne strukture za vsako ceno ohraniti in podpirati, in sicer zlasti z vidika vloge, ki jo ima skupna kmetijska politike v t.i. konvergenčnih regijah, kjer sta poljedelstvo in živinoreja zelo pomembna kot instrumenta gospodarskega razvoja in ustvarjanja novih delovnih mest,

N.

ker mora biti kmetom v EU zajamčena stabilnost, ki bo preprečila, da bi njihova pričakovanja in naložbe propadli, medtem ko morajo regulativni sistemi v nekaterih sektorjih omogočiti srednjeročne in dolgoročne napovedi,

O.

ker mora zakonodajalec EU preprečiti diskriminacijo kmetov in živinorejcev iz EU tako znotraj same EU kot tudi v primerjavi s konkurenti iz tretjih držav ali z ustreznimi instrumenti vzpostaviti enake možnosti za kmete in živinorejce iz EU (enake konkurenčne pogoje); ker je treba zlasti zagotoviti, da kakovostne, zdravstvene in okoljske standarde ter standarde dobrega počutja živali, ki so jih morajo izpolnjevati kmetje EU, spoštujejo tudi vsi, ki izvažajo kmetijske proizvode v EU,

P.

ker so cilji skupne kmetijske politike opredeljeni v členu 33 Pogodbe ES in ker bo, če bodo Lizbonsko pogodbo ratificirale vse države članice, soglasje Parlamenta potrebno za vse bistvene pravne in proračunske odločitve glede skupne kmetijske politike,

Q.

ker zagotavljanje zanesljive preskrbe s hrano državljanom EU sodi med prednostne naloge in ker se to lahko najbolje doseže s kombinacijo podpore proizvodnje hrane v EU in uvoza v okviru pravil STO; takšna varnost zanesljivosti hrane je odvisna tudi od prispevka EU k ustvarjanju svetovnih zalog (ki so danes izredno majhne), kar EU omogoča, ne le da se zaščiti pred pomanjkanji, ampak tudi prevzame odgovornost v zvezi z zanesljivostjo preskrbe s hrano na svetovni ravni,

R.

ker je treba glede na mednarodne okoliščine v zvezi s proizvodnjo in cenami surovin bolj natančno preučiti razvoj trgov in njegovih posledic na notranjem trgu,

1.

vztraja pri konceptu trajnostnega, konkurenčnega in večfunkcionalnega kmetijstva, ki ohranja posebnosti vsakega posameznega sektorja in področja proizvodnje in katerega osnovni cilj je preskrba prebivalstva z zdravimi in varnimi prehrambenimi proizvodi v zadostnih količinah in po razumnih cenah za potrošnika;

2.

meni, da je bila reforma skupne kmetijske politike iz leta 2003 pri poglavitnih vprašanjih zelo uspešna, saj so močno porasle preglednost in učinkovitost skupne kmetijske politike ter lastna odgovornost in tržna usmerjenost kmetov, ter meni, da se mora ta proces nadaljevati na podlagi spoštovanja zaveze voditeljev držav in vlad iz decembra 2002, da se finančna sredstva za prvi steber kmetijske politike ohranijo v celoti do leta 2013; opozarja, da je treba še naprej močno poenostavljati upravljanje skupne kmetijske politike ter številne direktive in uredbe EU, ki imajo posledice za kmete, da se razbremeni kmete, čeprav ta poenostavitev ne sme privesti do ponovne nacionalizacije skupne kmetijske politike ali znatnega zmanjšanja pomoči, ki jih prejemajo kmetje v EU;

3.

meni, da opustitev kakršne koli oblike urejanja v skupni ureditvi trga ni politično zaželena, saj so evropske in svetovne zaloge na dramatično nizki ravni, kot kaže trenutno stanje, kar negativno vpliva na kupno moč potrošnikov in prihodke kmetov, obenem pa spodbuja špekulacijo; poudarja pa, da je treba pripraviti instrumente proti morebitni spremembi konjunkture ali za soočanje z morebitnimi zdravstvenimi nesrečami ali nesrečami kot posledicami naravnih katastrof, ki so vse pogostejše zaradi podnebnih neravnovesij;

4.

zato pozdravlja tehnične prilagoditve, ki izhajajo iz zgoraj navedenega sporočila Komisije, namenjenega zagotovitvi delovanja reforme iz leta 2003, in poziva Komisijo, naj v okviru skupne kmetijske politike zagotovi osnovno ekonomsko načelo stabilnosti;

5.

poziva Komisijo, naj glede na prihodnje reforme izvede analizo stroškov in koristi skupne kmetijske politike, kar zadeva varnost zagotavljanja hrane, samozadostnost preskrbe in ohranjanje podeželskih skupnosti; poziva Komisijo, naj opravi analizo potencialnih stroškov za potrošnika zaradi višjih cen hrane, ki so posledica povečanega svetovnega povpraševanja, v primerjavi odhodki, ki jih kmetijska politika danes predstavlja za javnost;

6.

meni, da je izziv EU, kar zadeva pogajanja v STO, biti kos vsakršnim prihodnjim oviram na način, ki maksimizira njeno domačo blaginjo; poudarja, da mora prav EU najbolje izkoristiti prožnost, ki je na voljo, npr. ko gre za „občutljive proizvode“; vendar poudarja, da je treba za kakršen koli sporazum STO o kmetijstvu prej doseči sporazum o intelektualni lastnini, ki zajema geografske označbe in priznanje netrgovinskih dejavnikov kot uvoznih meril;

7.

v okviru tekočih pogajanj STO poziva Komisijo, naj upošteva posebnosti kmetijske proizvodnje kot sektorja za proizvodnjo hrane in strukturnega elementa ozemeljskega ravnotežja, ohranitve okolja in zaščite ustreznih količinskih in kakovostnih ravni varnosti hrane;

8.

meni pa, da mora imeti EU tudi v prihodnosti dovolj instrumentov za preprečevanje tržnih kriz in kriz v preskrbi v kmetijskem in zdravstvenem sektorju;

9.

poudarja, da je treba na učinkovit način in z ustreznimi sredstvi (finančnimi in drugimi) začeti s priznavanjem proizvodnih, okoljskih in podeželskih funkcij kmetijstva;

10.

načeloma podpira vključevanje splošnih ciljev v skupno kmetijsko politiko, zlasti ciljev varnosti zagotavljanja hrane, ozemeljske celovitosti ter varstva potrošnikov, okolja, podnebja, živali obnovljivih virov energije in biotske raznovrstnosti; vendar poudarja, da mora biti to del politike trajnostnega razvoja, ki združuje gospodarsko učinkovitost, ohranjanje naravnega okolja in virov, lokalni razvoj in socialno pravičnost; poudarja pa, da so voditelji držav in vlad potrdili cilje skupne kmetijske politike s tem, ko so bistvo člena 33 Pogodbe ES ohranili v Lizbonski pogodbi, podpisani 13. decembra 2007;

11.

poudarja, da vključitev splošnih ciljev v skupno kmetijsko politiko ne sme ogroziti proizvodnje poljedeljskih in živinorejskih proizvodov v gorskih, prikrajšanih, oddaljenih in otoških regijah EU, ki temeljijo na sistemih ekstenzivne proizvodnje in večinoma proizvajajo poljedelske in živinorejske proizvode za lokalni trg, vendar prodajajo te proizvode tudi na nacionalnih trgih držav članic;

12.

meni, da mora EU v primeru, da uvede stroge zahteve za evropske kmete in proizvajalce, zagotoviti, da te zahteve izpolnjujejo vsi, ki izvažajo kmetijske pridelke v EU, ter da si mora EU prizadevati za vključitev že omenjenih splošnih ciljev v pogajanja v okviru STO;

13.

odklanja zmanjšanje skupnega proračuna prvega stebra za obdobje do leta 2013 in opozarja, da kmetje v obdobju, ko se kmetijski trgi hitro spreminjajo in so reforme do polovice izvedene, nujno potrebujejo zanesljivost, varnost in spoštovanje odločitev, sprejetih leta 2003;

14.

pri neposrednih plačilih odklanja vsakršno diskriminacijo glede na velikost in pravno obliko podjetij, vendar hkrati priznava, da mora vsaka prerazporeditev pomoči iz prvega stebra temeljiti na celostni oceni njenih učinkov na socialno in regionalno kohezijo, zaposlovanje, okolje, konkurenčnost in inovacije;

15.

poziva, naj bo pomoč namenjena izključno aktivnim kmetovalcem;

16.

poudarja, da Komisija v svojem zgoraj navedenem sporočilu namenja premalo pozornosti težavam, potrebam in izzivom, s katerimi se sooča kmetijski sektor v 12 novih državah članicah, ter poziva, naj se to upošteva v prihodnjih reformah in naj se tudi razmisli o usmerjenem dodatnem financiranju za prestrukturiranje in modernizacijo;

17.

meni, da so neposredna plačila tudi v prihodnje nujno potrebna za zagotavljanje dohodkovne osnove ne le v primeru tržnih neuspehov, temveč tudi za zagotavljanje oskrbe z javnimi dobrinami iz kmetijstva in kot nadomestilo za evropske standarde na področju varstva okolja, varnosti hrane in preskrbe s hrano, sledljivosti, dobrega počutja živali ter socialnega varstva, ki so v mednarodni primerjavi zelo visoki;

18.

po drugi strani ugotavlja, da višina plačil ni vedno sorazmerna s prizadevanji kmetov za izpolnjevanje zahtev, ker so plačila še vedno v veliki meri odvisna od pretekle porabe;

19.

zato poziva Komisijo, naj predloži poročilo o oceni dodatnih stroškov, ki jih imajo kmetje zaradi izpolnjevanja skupnih standardov na področju varstva okolja, dobrega počutja živali in varnosti hrane v primerjavi z njihovimi glavnimi konkurenti na svetovnem trgu; poročilo mora tudi primerjati te stroške z dejanskimi zneski neposrednih plačil, ki jih prejmejo kmetje; poročilo mora biti dovolj specifično za različne kmete iz posameznih držav članic; poročilo mora biti objavljeno, preden se začnejo postopki odločanja o skupni kmetijski politiki za obdobje po letu 2013;

20.

pozdravlja predlog Komisije, se na prostovoljni osnovi omogoči državam članicam večjo prožnost pri ločitvi neposrednih plačil od zgodovinskih referenčnih vrednosti in prehodu na bolj pavšalen sistem, ter poziva Komisijo, naj ob predložitvi zakonodajnega predloga pojasni, ali je glede na pozitivne izkušnje v državah članicah možen pospešen prehod na enotno regionalno ali nacionalno premijo na površino ločenih plačil, ki bi bila za države članice prostovoljna, že do leta 2013; vendar meni, da lahko tiste države članice, v katerih že velja polna (ali delna) ločitev na osnovi preteklih plačil, obdržijo veljavni sistem do leta 2013; poziva Komisijo, naj izpelje študijo o možnih učinkih premije na površino, zlasti za kmetije z visoko gostoto živine na razmeroma majhni površini;

21.

poudarja, da je treba pri odločitvi za prehod na regionalni model upoštevati težave, ki bodo nastale zaradi posebne narave specifičnih pravic za živinorejo, tj. da nekateri živinorejci nimajo kmetijskega zemljišča ali ga imajo zelo malo ter da ekstenzivna živinoreja v mnogih regijah v EU temelji na skupni rabi pašnikov, ki so v lasti občin, skupnosti ali vladnih organov;

22.

meni, da so glede na vse večje število sektorjev, ki jih pokriva sistem enotnega plačila in glede na izkušnje, pridobljene pri izvajanju tega sistema, nekatere odločitve in pravila izvajanja nepotrebno toga in zapletena ter da je zato treba na novo opredeliti pravila, doseg in ustrezno vodenje izvajanja sistema v tistih državah članicah, ki to želijo;

23.

meni, da je ločitev neposrednih plačil na splošno pripeljala do uspešne tržne usmeritve kmetijstva EU, kar se kaže v povečanem učinku na dohodek in večji avtonomiji odločanja kmetov ter s tem povezani poenostavitvi skupne kmetijske politike; poziva Komisijo, naj si prizadeva za pospešeno uveljavitev politike ločitve, razen kadar bi to povzročilo znatno družbeno, ekonomsko ali okoljevarstveno škodo v posameznih regijah, zlasti v regijah z najbolj omejenimi možnostmi; vendar ugotavlja, da je treba pripraviti nove presoje vpliva, da bo mogoče celostno ugotoviti učinke ločitve za posamezne regije, za proizvodnjo in za trg z zemljišči;

24.

meni, da lahko na splošno nevezana neposredna pomoč iz kmetijske proizvodnje dolgoročno prispeva k zmanjšanju negativnega vpliva evropskega kmetijstva na okolje, če jo spremlja okrepljena podpora za trajnostne prakse razvoja podeželja;

25.

poudarja, da mora vsaka nadaljnja ločitev biti izpeljana po temeljitem razmisleku o možnih učinkih, med drugim tudi in ne samo o ravnovesju med različnimi kmetijskimi sektorji, o večji nevarnosti monokultur in o ogroženosti delovno intenzivnih kmetijskih sektorjev;

26.

priznava, da stanje pri premijah na glavo živine, tudi pri mlečnih premijah, s tem ni primerljivo zaradi izkrivljanja razmer na trgu, ki ga med drugim povzročajo čedalje višje cene krme, ki imajo večji učinek na nekatere živinorejske sisteme v EU;

27.

meni, da bodo nekatere regije, na primer gorske in druge specifično zahtevne regije (otoki, suha in vlažna območja, oddaljene regije itd.), kjer reje živali, ki je razmeroma delovno intenzivna, ni mogoče nadomestiti, ob popolni ločitvi premij na glavo živine utrpele hudo družbeno, gospodarsko ali okoljsko škodo zaradi spremenjenih stroškov pridelave, kar pa ni v skladu s cilji Pogodbe; poziva, naj se kot osnova za dodelitev plačil, če pride do (delne) ločitve, uporabijo natančni referenčni podatki;

28.

se zaveda ključnega pomena, ki jo ima reja živali za evropsko kmetijstvo, zlasti v nekaterih državah in regijah z obsežno živinorejo, in meni, da je zaenkrat smiselno delno ohraniti vezane premije na glavo živine; se zaveda pomembne vloge, ki jo imajo te zelo uspešne kmetije v regionalnem gospodarstvu; opozarja, da členi od 47 do 50 Uredbe (ES) št. 1782/2003 vsebujejo rešitev za območja intenzivne živinoreje, ki jo je treba preučiti tudi za obdobje o letu 2013;

29.

meni pa, da to ne bo zadostovalo; zato pozdravlja napovedano spremembo člena 69 Uredbe (ES) št. 1782/2003 (v nadaljevanju „člen 69“) kot prvi korak v pravo smer; vendar ugotavlja, da se ta instrument ne sme uporabljati kot prikrit način uvajanja prostovoljne modulacije in dvojne krepitve drugega stebra; poleg tega ta instrument ne sme povzročiti ponovne nacionalizacije skupne kmetijske politike, v čim večji meri pa je treba spoštovati enake pogoje za vse države članice;

30.

terja, da se sredstva iz člena 69 prednostno uporabljajo za ukrepe ozemeljske celovitosti in krepitve posameznih sektorjev, zlasti ukrepe, ki preprečujejo opuščanje kmetijske proizvodnje, zlasti živinoreje v območjih, v katerih bi to škodljivo vplivalo na naravo, pokrajino ali regionalni razvoj (zlasti gorska območja, mokrišča ali sušna območja in druga zapostavljena območja ter odmaknjeni pašniki), ukrepe, ki služijo prestrukturiranju in krepitvi ključnih kmetijskih področij (npr. mlečni sektor, govedo in ovce), okoljske ukrepe na površino (npr. biološko kmetijstvo), ki zaenkrat še niso zajeti v drugem stebru, in obvladovanje tveganj;

31.

meni, da bi lahko sredstva za revidirani člen 69 glede na rezultate presoje vplivov in na prostovoljni osnovi obsegala do 12 % neposrednih plačil na državo članico;

32.

poziva Komisijo, naj poda predloge za skupna pravila v zvezi z uveljavljanjem člena 69 v državah članicah, da bi se čim bolj izognili trgovinskim oviram in izkrivljanju konkurence, ter naj se pravila, kjer je to potrebno, vključijo v skupno organizacijo trga; poziva tudi, da se o vseh ukrepih, za katere se uporabi člen 69, obvesti Komisijo; končno poziva Komisijo, naj pripravi analizo vpliva, ki mora biti priložena zakonodajnemu predlogu;

33.

meni, da je treba ukrepe, ki so namenjeni krepitvi posameznih sektorjev, načeloma financirati iz prvega stebra; zato tudi meni, da mora Komisija pri pripravi reforme po letu 2013 temeljito ovrednotiti rezultate uporabe revidiranega člena 69;

34.

Komisijo tudi poziva, naj do 30. junija 2010 predloži poročilo, v katerem bodo izčrpno predstavljene možnosti, kako v Evropi dolgoročno ohraniti poljedelstvo v Skupnosti in varnost preskrbe za živinorejo glede na različne proizvodne sisteme v EU, večfunkcionalnost in regionalne okoliščine (kot so gorska območja, območja z omejenimi možnostmi in otoki); v poročilu mora biti obravnavano tudi vprašanje, v kakšni meri se lahko učinkoviteje in usmerjeno uresničujejo cilji skupne kmetijske politike, med drugim tudi v povezavi s trajnostjo in socialnimi vidiki, z ločeno, posredno podporo, na primer s premijami za ekstenzivne travnike in pašnike ali posebno premijo za mleko in proizvodnjo mesa, s premijami za hleve, ki so zgrajeni in opremljeni v skladu z dobrim počutjem živali in okoljskimi standardi, ali s specifičnimi instrumenti za obvladovanje kriz; poudarja, da mora poročilo dati odgovor na vprašanje, ali in v kolikšni meri bodo, glede na specifične potrebe regij z intenzivno živinorejo, tudi po letu 2013 potrebne vezane premije na glavo živine ali rešitve v povezavi s členi od 47 do 50 Uredbe (ES) št. 1782/2003;

35.

priporoča, da morajo nove države članice, ki to želijo, imeti možnost do leta 2013 uporabljati poenostavljeno enotno plačilo na površino (SAPS), in poziva Komisijo, naj preveri, ali je mogoče uporabo tega plačila še poenostaviti s spremembo pravil za površine, za katere je mogoče uveljavljati podporo;

36.

meni, da morajo biti vsa neizkoriščena ali shranjena proračunska sredstva, namenjena izvajanju skupne kmetijske politike, porabljena v okviru skupne kmetijske politike;

37.

meni, da bodo neposredna plačila potrebna tudi po letu 2013, da pa bi morala temeljiti na novih objektivnih merilih, zlasti na neposrednem zaposlovanju na kmetijah, ali bi se morala močneje razvijati v smer nagrajevanja kmetov za upravljanje zemlje ali v smer nadomestil za določene učinkovite storitve splošnega interesa ali za posebne standarde, ki vključujejo standarde za zaščito živali, in da je treba pri tem preveriti tudi smiselnost velikih razlik med regionalnimi plačili na površino v Evropi ter različno financiranje drugega stebra; poziva Komisijo, naj predlaga ustrezne ukrepe, ki bodo zagotovili, da bodo polno stopnjo neposrednih plačil prejemale samo osebe ali podjetja, ki se dejansko ukvarjajo s kmetijstvom;

38.

podpira po ustreznem obdobju opuščanja postopno vključitev manjših in zato težje upravljivih plačilnih sistemov na podlagi proizvodnje (suhe krme, konoplje, lanu, krompirjevega škroba) v sistem enotne premije na površino, razen če bi to povzročilo resno družbeno, ekonomsko ali okoljsko škodo v posameznih regijah; kjer je to potrebno zaradi regionalne politike, morajo biti na voljo spremljevalni ukrepi v skladu s členom 69; poziva Komisijo, naj za vsak posamezen primer pripravi analizo ekonomskega in regionalnega vpliva, ki bo pokazala, da gre za primerno rešitev, in opredelila potreben časovni okvir izvajanja; poudarja, da ločitev ne sme ogroziti obstoja zadevnih oblik proizvodnje;

39.

podpira takojšnjo ukinitev obveznosti prahe, ki je v sistemu ločenih neposrednih plačil izgubila pomen kot instrument za nadzorovanje količine in jo je poleg tega tudi zelo zahtevno upravljati, ter preoblikovanje pravic prahe v običajne pravice;

40.

meni, da v zvezi z zmanjšanjem površin prahe zaradi povečanega povpraševanja po kmetijskih proizvodih lahko države članice z ukrepi iz drugega stebra ter s spremembo opredelitve vzdrževanja dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev prek spodbujanja razvoja biotske raznovrstnosti živali in njihovega življenjskega prostora bolje in bolj neposredno dosežejo vse prednosti za okolje, ki jih omogoča praha, kot je na primer opraševanje kulturnih rastlin s čebelami;

41.

poziva k postopni odpravi premije za energetske rastline v obdobju postopnega opuščanja, ker je njihova obravnava zelo zamudna, v sedanjem tržnem okolju pa imajo malo ali nobene prednosti za energetsko politiko;

42.

poziva, naj se sredstva, ki niso bila uporabljena kot posledica odprave podpore za energetske rastline, med drugim ciljno uporabijo za spremljevalne ukrepe v okviru organizacije trga mleka, zlasti za hribovita in posebno težavna območja;

43.

poziva Komisijo, naj neporabljena sredstva iz proračuna za kmetijstvo, namenjena za izvajanje ukrepov na trgu, kot so intervencije, izvozne subvencije ali skladiščenje predvsem prek člena 69, nameni krepitvi gospodarstva na podeželju, natančneje kmetijskih gospodarstev in tako prispeva k ciljem razvoja podeželja;

44.

meni, da neposrednih plačil ni več možno utemeljiti brez navzkrižne skladnosti; v zvezi s tem poudarja, da mora EU novim državam članicam v prehodnem obdobju pomagati pri izvajanju pravil navzkrižne skladnosti;

45.

zaradi zniževanja neposrednih plačil zavrača širitev področja uporabe navzkrižne skladnosti, dokler države članice in Komisija ne bodo dosegle vidnega napredka pri poenostavitvi in uskladitvi pravil o nadzoru ter Komisija ne bo predložila pregleda stroškov za kmete v zvezi z navzkrižno skladnostjo; v zvezi s tem se sklicuje na svoje stališče z dne 11. decembra 2007;

46.

meni, da bi se navzkrižna skladnost morala omejiti na preverjanje temeljnih standardov evropskega modela proizvodnje in na standarde, ki so dostopni za sistematične in usklajene preglede v različnih državah članicah;

47.

poziva k večji učinkovitosti pri doseganju ciljev in enotnejšemu izvajanju navzkrižne skladnosti v državah članicah; poziva Komisijo, naj pripravi jasnejše smernice za pomoč državam članicam pri izvajanju;

48.

poziva, da se pretirane obremenitve za živinorejo zaradi navzkrižne skladnosti prenehajo; zlasti poziva h kritični obravnavi posameznih higienskih in označevalnih standardov (npr. ušesne znamke);

49.

si lahko predstavlja zmerno prilagoditev zahtev po ohranitvi dobrih kmetijskih in okoljskih pogojev ter trajnostnega upravljanja s kmetijskim površinami glede na spremenjene okoljske in proizvodne pogoje (sprememba podnebja, biomasa), če se zagotovi, da se nove zahteve v vsej Evropi izvajajo na podoben način;

50.

meni, da bi države članice, ki izvajajo shemo enotnega plačila na površino, morale imeti možnost postopnega izvajanja načel navzkrižne skladnosti, da bi se lahko ustrezno pripravile za uvedbo potrebnih sistemov nadzora in da bi prepričale kmete, naj se prilagodijo uvedenim standardom;

51.

poziva Komisijo, naj pospešeno nadaljuje poenostavljanje skupne kmetijske politike in ob tem redno pregleduje zakonodajo in določi, ali je potrebna in ali so njene določbe učinkovite; v zvezi s tem naj predlaga dodatne ukrepe, na primer poenostavljena pravila prenosa za pravice do plačila pri neizkoriščenosti, spojitev manjših pravic do plačila, uvedbo enotne premije za manjše prejemnike, poenostavitev pravil za nacionalno rezervo ali njeno zmanjšanje ali ukinitev v odvisnosti od prehoda na regionalno/nacionalno enotno premijo na površino, opustitev propada pravic do plačila pri neuporabi, ukinitev ročno napisanih registrov goveda in druge živine;

52.

nadalje poziva države članice, naj zagotovijo pravočasna plačila ter Komisijo, naj omogoči predplačila kmetom;

53.

poziva Komisijo, naj vzpostavi potrebne mehanizme, ki bi zagotavljali, da bo uvoz iz tretjih držav skladen s standardi za proizvode Skupnosti v smislu pogojenosti, varnosti hrane itd.;

54.

meni, da je dodatno preprečevanje tveganj kot varnostna mreža ključnega pomena zaradi pričakovanega povečanja okoljskih in podnebnih nevarnosti, nevarnosti epidemij in velikega nihanja cen na kmetijskih trgih;

55.

opozarja, da so tržno usmerjena proizvodnja, prilagojeno kolobarjenje, raznolikost, finančni tržni instrumenti, pogodbe znotraj dobavne verige in zavarovanja pomembni načini, s katerimi se kmetje lahko zavarujejo proti tveganju, in da so za njihovo ustrezno preprečevanje načeloma odgovorni kmetje;

56.

meni, da je treba pri preprečevanju rušenja trga vzdrževati in obnavljati intervencijski sistem tako, da se ustvari pravo varnostno omrežje za izredne razmere, temelječe na načelih svetovnega trga;

57.

zato podpira predlog Komisije, da zniža intervencijski prag za tržne proizvode na nič in po potrebi močno znižan intervencijski prag obdrži samo pri pšenici;

58.

meni, da je treba zaradi vse večjih tveganj nujno razviti zavarovalniške sisteme zasebnega gospodarstva ali mešane zavarovalniške sisteme, kot je paketno zavarovanje kmetijskih pridelkov; se zaveda, da to brez javne udeležbe pri financiranju ne bo mogoče; poudarja, da uvajanje teh sistemov ne sme pod nobenim pogojem ogrožati enakih konkurenčnih pogojev med različnimi državami članicami; poziva Komisijo, naj ob nastajajočih težavah v zvezi s podnebnimi ali okoljskimi katastrofami pretehta možnost prihodnjega uvajanja podpornega sistema za vso Skupnost;

59.

opozarja, da imajo tako rekoč vse pomembnejše tretje države takšne sisteme, ki jih podpira država;

60.

zato meni, da je treba najprej zagotoviti možnosti financiranja nacionalne ali regionalne podpore zavarovalniških sistemov od leta 2009, ki bodo upoštevali različna potencialna tveganja v Evropi; Komisija naj preveri, do kakšne mere se lahko skupnosti proizvajalcev, sektorska združenja, medstrokovne organizacije in zasebne zavarovalniške hiše vključijo v te sisteme;

61.

meni, da je verjetno treba dati sektorskim rešitvam (primerljivim z rešitvami v sektorju sadja in zelenjave) zaradi povsem različnih razmer v posameznih sektorjih prednost pred horizontalnimi pristopi;

62.

meni, da bi ti ukrepi lahko bili delno financirani iz prvega stebra na osnovi člena 69, saj sodijo v področje tržne politike;

63.

zahteva, da Komisija preuči uvedbo instrumentov za obvladovanje krize trga in podnebnih kriz, ki bi bili namenjeni organizacijam proizvajalcev in zadrugam, kar bi jim pomagalo nositi stroške v primeru, če bi padel celokupni prispevek proizvoda s strani njihovih članov;

64.

meni, da ukrepi obvladovanja in preprečevanje tveganj ne smejo privesti do ponovne uvedbe podpornih ukrepov, pogojenih s proizvodnjo;

65.

zato meni, da mora Komisija razviti skupen okvir za podporo sistemov za obvladovanje tveganj s strani držav članic, ki upošteval sisteme, ki so že v uporabi ali ki jih je Komisija odobrila, da se čim bolj preprečijo učinki izkrivljene konkurence in trgovine, po potrebi z izdelavo pravil Skupnosti v enotni tržni ureditvi;

66.

poziva Komisijo, naj do 30. junija 2010 predloži izčrpno analizo obstoječih sistemov obvladovanja tveganj in možnosti njihovega nadaljnjega razvoja na ravni Skupnosti po letu 2013;

67.

poudarja, da imajo lahko postopno zmanjšane omejitve, modulacija in proračunska disciplina, če se predlogi Komisije izvedejo, občutne posledice na prerazporeditve v nekaterih regijah;

68.

meni, da se morajo o vsaki spremembi odobrenih sredstev za razvoj podeželja, ki ni v skladu z dogovorjenimi zgornjimi mejami oz. delnimi zgornjimi mejami iz Priloge III k Medinstitucionalnemu sporazumu z dne 17. maja 2006, dogovoriti vse tri podpisnice;

69.

poudarja, da zaenkrat ni ocene vpliva nadaljnjega izvajanja modulacije, degresivnosti in najnižjih pragov na trg dela na podeželju in na regionalno kohezijo; zato poudarja, da mora biti opravljena ocena prvega stebra;

70.

poudarja, da bi nižje meje, ki jih predlaga Komisija, lahko imele nezanemarljive posledice za nekatere države članice in bi lahko vplivale na razporeditev financiranja skupne kmetijske politike med državami članicami, medtem ko bi zgornja meja pomenila prenos kakih 500 milijonov evrov iz prvega v drugi steber; opozarja, da ostajajo resni pomisleki glede sedanje stroškovne učinkovitosti ukrepov drugega stebra; zato verjame, da bi moral prihranek iz morebitnega izvajanja tega ukrepa ostati v prvem stebru;

71.

zavrača predlog Komisije o degresivnosti (z znižanjem do 45 %) v njegovi sedanji obliki, ker ni jasne povezave med obsegom in premožnostjo kmetije, kar onemogoči oceno potrebne delovne sile za ohranitev velikih kmetijskih gospodarstev; predlog Komisije bi neupravičeno oškodoval velike kmetije ali združenja ter pripeljal do zmanjšanja delovne sile in uničenja dobro razvitih, konkurenčnih struktur, prihajalo bi do cepitev kmetij zgolj z namenom pridobitve subvencij, kar bi v nekaterih pokrajinah Evrope privedlo do strukturnih zlomov;

72.

meni, da je degresivnost in/ali vzpostavitev zgornje meje smotrna samo na podlagi izčrpne ocene posledic za delovni trg in regionalno politiko in samo, če se zagotovi možnost, da se število delavcev, zaposlenih za poln delovni čas z obveznim socialnim zavarovanjem, ali nekatere strukture podjetja (podjetja, ki jih upravlja več družin, zadružne organizacije) ali skupni stroški kmetije za delovno silo upoštevajo kot dejavniki za zmanjševanje degresije; poziva Komisijo, naj upošteva, da manjše kmetije, ki so združene v skupnost, ki ima pravno osebnost zato, da lahko ustvarijo ekonomijo obsega in postanejo bolj konkurenčne, ne bi smele biti oškodovane;

73.

poziva, da sredstva z naslova degresivnosti ostanejo v regijah zadevne države članice in se tam na primer uporabijo za ukrepe po členu 69 ali iz drugega stebra; poziva, naj se ta sredstva neposredno namenijo kmetom;

74.

podpira predlagani dvig najnižjih pragov, tudi v zvezi z letnim poročilom za 2006 Računskega sodišča, ki bi morali biti določeni na en hektar ali ustrezno vsoto 250 evrov, v kombinaciji z uvedbo enotne premije ali minimalne povprečnine za manjše prejemnike; vendar v bi moralo biti državam članicam omogočeno, da v ustrezno upravičenih primerih večjih razlik med kmetijskimi strukturami določijo najnižji prag;

75.

vendar podpira prizadevanja Komisije, da zagotovi ustrezno financiranje trajnostne politike za podeželje v drugem stebru skupne kmetijske politike, čeprav ta cilj ne sme biti dosežen na račun prvega stebra;

76.

opozarja, da glede na že tako radikalna posamezna zmanjšanja ni mogoče privoliti v nadaljnje zmanjšanje neposrednih plačil za 8 odstotkov brez predložitve ocene učinka;

77.

meni, da je progresivna modulacija glede na močno razširjene zahteve po zmanjšanju večjih plačil na podlagi dosedanjih spoznanj in brez ocene učinka sprejemljiva ob upoštevanju strukturo kmetije (združenje itd.), delovne sile na kmetiji in/ali ceno delovne sile ter posamezne tipe proizvodnje v različnih sistemih neposrednih plačil (na primer specifične težave kmetij z visoko gostoto živine na razmeroma majhni površini).

Sredstva iz progresivne modulacije se razdelijo v skladu z veljavnimi pravili za modulacijske sklade in ostanejo v regiji države članice, v kateri so nastala;

Evropski parlament lahko predstavlja progresivno modulacijo v takšni obliki:

78.

terja, da prostovoljno modulacijo zamenja obvezna modulacija;

79.

meni, da je treba sredstva modulacije prednostno zagotoviti za ukrepe, ki uporabljajo metodo Leader, boj proti izgubi biotske raznovrstnosti in preprečevanje tveganj, prilagajanje spremembi podnebja, ukrepe za trajnostno uporabo biomase, spremljevalne ukrepe pri strukturnih reformah (npr. ureditev trga z mlekom), zavarovanje proizvodnje v gorskih območjih, na majhnih otokih in podobnih zapostavljenih območjih, zagotavljanje kakovosti, vključno z ukrepi za zaščito živali, biološko kmetovanje, prodajne ukrepe in prilagajanje tehničnemu napredku; poziva, naj se ti ukrepi neposredno namenijo kmetom;

80.

se zaveda, da se sistem mlečnih kvot po letu 2015 verjetno ne bo nadaljeval v sedanji obliki in poziva Komisijo, naj temeljito preuči prihodnjo ureditev trga z mlekom; poziva Komisijo, naj za obdobje po letu 2015 predloži prepričljiv načrt za mlečni sektor, ki bo zagotavljal, da se bo proizvodnja mleka v Evropi nadaljevala tudi na hribovitih, odročnih in drugih posebno težavnih regijah;

81.

opozarja Komisijo na svoje sklepe (10) v okviru mini paketa za mleko v zvezi s tržnimi ukrepi in skladom za mleko;

82.

poziva vse udeležence, naj čas do leta 2015 izkoristijo za utrditev ali okrepitev svojega položaja na trgu ter po možnosti s povečanjem strukturnih kvot zagotovijo „nežen pristanek“ evropskega mlečnega sektorja;

83.

terja, da se mlečne kvote ob spremembah v povpraševanju na svetovnih trgih ustrezno prilagodijo trgu; zato meni, da bi morale države članice v mlečnem letu 2008/2009 prostovoljno povečati kvote za 2 %; poziva Komisijo, naj to povečanje dodeli nacionalni rezervi; poziva k letnemu pregledu kvot;

84.

poleg tega poziva k znatnemu znižanju dodatnih dajatev za mlečno leto 2009/2010 in nadaljnjim znižanjem v naslednjih letih, da omeji porast cen kvot, ter k naknadnemu vseevropskemu saldiranju, ki bo omogočilo njihov boljši izkoristek;

85.

poziva k posebnim spremljevalnim ukrepom, ki bodo preprečevali opuščanje mlečne proizvodnje v gorskih in drugih posebej težavnih območjih, kjer ni alternativ za tradicionalno mlečno proizvodnjo ali bi opuščanje kmetijstva privedlo do izgube pomembnih naravnih območij;

86.

meni, da je treba predvsem v skladu s členom 69 zagotoviti dovolj sredstev za ohranitev mlečne proizvodnje zlasti v gorskih območjih, najbolj oddaljenih regijah (kot so Azori) in drugih regijah s podobnimi težavami, na primer z dodatki na plačila na površino (primerljivo z ukrepi v sektorju sladkorja), v obliki premij za krave molznice, travnike ali ekstenzivno pašo, s posebnimi premijami za mleko ali posebnimi regionalnimi programi za krepitev ali preoblikovanje sektorja ter podporo nekaterih visokokakovostnih proizvodov;

87.

meni, da bi krepitev združenj proizvajalcev ter sektorskih in medpanožnih organizacij lahko bila nadaljnja sestavina revidiranega člena 69;

88.

poziva Komisijo in države članice, naj preučijo možnost nelinearnega povečanja nacionalnih kvot, da bi lahko uvedle dodatna povečanja za države članice, v katerih so proizvodne kvote že od nekdaj prenizke;

89.

meni, da je treba za financiranje teh ukrepov ustvariti poseben sklad (za mleko), ki bi se deloma financiral iz prihrankov, ustvarjenih z reformo tega sektorja;

90.

opozarja, da sta moč in prihodnost evropskega kmetijstva v regionalnih, tradicionalnih in drugih priznanih visokokakovostnih proizvodih ter proizvodih z dodano vrednostjo;

91.

pri tem poziva Komisijo, naj uvede „evropsko znamko“, ki bi označevala kakovost kmetijske in živilske proizvodnje EU na evropskem trgu in na mednarodnih trgih, ter določi stroge standarde v zvezi z okoljem, dobrim počutjem živali in varnostjo hrane, v skladu s katerimi poteka proizvodnja;

92.

zato poziva Komisijo, naj predloži obsežen načrt za izboljšano trženje evropskih visokokakovostnih proizvodov doma in v tujini, na primer z informacijskimi in promocijskimi kampanjami, podpiranjem ustanavljanja in razvoja dejavnosti združenj proizvajalcev in drugih oblik sektorskih organizacij ter uvedbo namenskega označevanja, pri katerem se navede zlasti izvor uporabljenih kmetijskih surovin in ki je za potrošnika bolj jasno in pregledno;

93.

poziva Komisijo, naj v postopku proračunskih prilagoditev poveča sredstva, predvidena za informacijske in promocijske kampanje na notranjem trgu in zunanjih trgih;

94.

poziva Komisijo, naj preuči potrebe po ustrezni politiki komunikacije na področju skupne kmetijske politike, ki bi pomagala premostiti prepad med kmetijskim svetom in družbo ter ne bi delovala zgolj kot mehanizem za promocijo in trženje;

95.

meni, da je treba krepiti in podpirati organizacije proizvajalcev in medpanožne organizacije, zlasti v državah članicah, kjer je njihovo število zelo majhno, da bodo imeli kmetje v primerjavi z maloprodajo in trgovino na debelo boljši položaj na trgu, hkrati pa podpreti sisteme za zagotavljanje kakovosti v živilski verigi, vključno z alternativami za dosedanje proizvodne prakse;

96.

poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe, da bi se preprečile špekulacije in prevlada na trgu prehrambenih proizvodov ter da bi podjetjem za proizvodnjo hrane, ki izkoriščajo sedanjo odsotnost zakonodaje ali nadzora, pomanjkljivo organiziranost proizvajalcev in potrošnikov, neustrezno infrastrukturo, ukrepe, namenjene izključno večanju dobička, nižanju proizvodnih cen in oblikovanju visokih cen za potrošnike, preprečili oblikovanje kartelov;

97.

obžaluje, da Komisija ni izkoristila priložnosti za širše reševanje težav, povezanih z večjim uvozom hrane in krme, ki ne ustreza standardom EU in bi lahko ogrozila dosežke EU pri pogojevanju javne pomoči z zahtevami na področju okolja, dobrega počutja živali in sociale; poziva Komisijo, naj čim prej predlaga ukrepe, ki bodo izboljšali to stanje, in zagotovi skladnost z okoljsko in zdravstveno zakonodajo Skupnosti;

98.

poziva Komisijo, naj čim prej izdela obsežen načrt za uveljavitev evropskih netrgovinskih stališč v svetovnotrgovinskih pogovorih, zlasti vprašanj priznavanja in zaščite geografskih označb, dobrega počutja živali, zdravstvenega stanja uvoženih živali in rastlinskih proizvodov itd., da se preprečita nepoštena konkurenca v škodo evropskih proizvajalcev in prenos težav z dobrim počutjem živali in okoljem v tretje države; poziva Komisijo, naj v pogajanjih v okviru STO aktivno zagovarja koncept upravičenega dostopa na trg, da podpre trajnostne standarde v kmetijstvu;

99.

opozarja, da evropsko kmetijstvo tudi v prihodnje ne bo moglo shajati brez primerne zunanje zaščite; zato poziva k uporabi enakih kakovostnih in varnostnih standardov za proizvode iz tretjih držav, kot veljajo za proizvode EU;

100.

meni, da je treba ukinitev izvoznih subvencij združiti s promocijskimi dejavnostmi v tretjih državah;

101.

opozarja, da se v zvezi s spremembo podnebja pojavljata dva glavna politična izziva za kmetijstvo: zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, ki povzročajo spremembo podnebja, in prilagajanje vplivom te spremembe; poudarja, da je to za kmetijstvo dvojni izziv: zmanjšati mora lastne emisije, hkrati pa se prilagajati pričakovanim vplivom segrevanja zemeljskega ozračja;

102.

poudarja, da sprememba podnebja ni samo okoljski ampak tudi družbenoekonomski problem, tako da je treba pri okoljskih vprašanjih in prizadevanjih v kmetijskem sektorju, enem najbolj občutljivih sektorjev, ki je neposredno odvisen od podnebnih dejavnikov, upoštevati potrebo po zagotavljanju ekonomske in družbene sposobnosti preživetja podeželskih območij;

103.

opozarja, da je prispevek kmetijstva k učinku tople grede (kot viru dveh močnih toplogrednih plinov: metana in dušikovega oksida) omejen in se v EU zmanjšuje zaradi izvajanja ukrepov, ki že veljajo v okviru skupne kmetijske politike, kot so navzkrižna skladnost, kmetijski okoljski programi in drugi ukrepi za razvoj podeželja;

104.

poziva Komisijo, naj preveri, v kakšni meri lahko vključevanje kmetijstva v kjotske mehanizme te dosežke še stopnjuje;

105.

meni, da zagotavljanje obnovljive energije kmetijskega izvora ne sme enostransko škodovati reji živali in varnosti zagotavljanja živil za ljudi v Evropi in na svetu ter trajnosti in biotski raznovrstnosti; zato poziva Komisijo, naj oceni vpliv ukrepov, ki podpirajo obnovljive energije, upoštevaje varnost zagotavljanja živil in okolje; poziva k zagotavljanju primernih finančnih sredstev za raziskave ter uvedbi najnovejše in najučinkovitejše energetske tehnologije (npr. biogoriv druge generacije); še enkrat izrecno opozarja, da imajo obrati za proizvodnjo bioplina na osnovi ostankov živalskega izvora kratkoročno največji in najtrajnejši potencial za pridobivanje dodatne energije iz biomase;

106.

poudarja, da je kmetijska dejavnost močno povezana s kakovostjo in količino vode in da je treba obremenitve vodnega okolja s kmetijstvom urejati trajnostno; meni, da bi morala biti okoljska zakonodaja v povezavi z načelom, da plača povzročitelj obremenitve, vodilno načelo pri učinkovitem doseganju trajnostnega upravljanja z vodo in okoljskih ciljev;

107.

meni, da je treba sistem pomoči kmetom razvijati naprej tudi po letu 2013 in poziva Komisijo, naj do 30. junija 2010, tudi zato ker evropski kmetje potrebujejo dolgoročno zanesljivost pri načrtovanju, predloži izčrpno analizo možne preureditve tega sistema, zlasti z določitvijo strateških ciljev, ki bodo odražali, da razvoj evropskega kmetijstva podpira inovacije, primerno rabo tal, zagotavljanje kakovosti proizvodov, ohranjanje dohodka kmetov ter varstvo okolja in varnost zagotavljanja živil; poziva Komisijo, naj preuči, ali je mogoče poenostaviti zlasti upravni postopek za izplačila letnih premij v višini do 20 000evrov na prejemnika;

108.

opozarja, da kmetijstvo vpliva na biotsko raznovrstnost, jo oblikuje in ogroža; meni, da je prizadevanje na svetovni, lokalni in ravni EU potrebno za varovanje dragocenih storitev ekosistema, ki jih zagotavlja biotska raznovrstnost, namreč čiščenje zraka in vode, opraševanje kulturnih rastlin in zaščita pred erozijo;

109.

poudarja, da je regionalni vpliv razvoja podeželja (in instrumenta Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja) kot drugega stebra skupne kmetijske politike v sedanjem programskem obdobju 2007–2013 zelo pomemben; poziva Komisijo, naj izkoristi možnosti za skladnejše izvajanje regionalno političnih programov (strukturnih skladov), da doseže enoten pristop na področjih, kjer je sinergija mogoča;

110.

meni, da brez kmetijske dejavnosti ni razvoja podeželja in da si je treba prizadevati za zagotovitev ekonomske sposobnosti preživetja prebivalcev na podeželskih območjih ter izboljšati njihovo življenjsko kakovost;

111.

poziva Komisijo, naj predloži skladne predloge za ohranitev in razvoj trajnostne kmetijske dejavnosti, zlasti na zapostavljenih območjih in tistih z naravnimi ovirami, ker so pomembna za zaščito biotske raznovrstnosti in ohranjanje ekosistemov;

112.

poziva Komisijo, naj pospeši ukrepe prenosa raziskav in tehnologije, da bo lahko v interesu trajnostnega kmetijstva spodbujala zlasti pridelovalne metode, ki so prijaznejše do okolja in ekosistemov;

113.

opozarja na uspešne projekte v vsej EU, kjer je kmetom, okoljskim skupinam in organom s sodelovanjem na lokalni in regionalni ravni uspelo zmanjšati vpliv kmetijstva na okolje;

114.

še posebej meni, da se mora prihodnji sistem močneje osredotočiti na vidike socialne, ekonomske in ozemeljske celovitosti ter celostnega razvoja podeželja in obmestnih območij, krepitev ključnih sektorjev v kmetijstvu, plačilo za dosežke ali nadomestilo za posebne obremenitve in obvladovanje tveganj; meni, da je treba v ta namen povsem na novo določiti razmerje med prvim in drugim stebrom;

115.

meni, da lahko evropsko kmetijstvo tudi na obmestnih območjih ponudi okolju prijazne rešitve za najnujnejše težave naše urbanizirane družbe in tako prispeva k uresničevanju ciljev lizbonske in göteborške strategije;

116.

opozarja na posebno vlogo, ki jo imajo kmetje na obmestnih območjih; meni, da lahko kmetje in obdelovalci tal na obmestnih območjih podpirajo rešitve, ki so skladne z lizbonskimi cilji (znanje, raziskave, inovacije) in göteborškimi cilji (trajnost);

*

**

117.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

20.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 66/23

—

ob upoštevanju Pogodbe ES, zlasti členov 3 in 13,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2006/144/ES z dne 20. februarja 2006 o strateških smernicah Skupnosti za razvoj podeželja (programsko obdobje 2007–2013) (1),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (ESKRP) (2),

—

ob upoštevanju Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006 z dne 15. decembra 2006 o podrobnih pravilih glede uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (3),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike (4),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 86/613/EGS z dne 11. decembra 1986 o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki se ukvarjajo z dejavnostjo, vključno s kmetijstvom, ali pa so samozaposleni, ter o varstvu samozaposlenih žensk med nosečnostjo in materinstvom (5),

—

ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (6),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1260/1999 z dne 21. junija 1999 o splošnih določbah o Strukturnih skladih (7),

—

ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 2. decembra 1996 o uveljavljanju enakih možnosti za moške in ženske v evropskih strukturnih skladih (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2003 o ciljih enakih možnosti za ženske in moške pri uporabi strukturnih skladov (9),

—

ob upoštevanju Sklepov Sveta z dne 22. julija 2003 o zaposlovanju na podeželskih področjih v okviru evropske strategije zaposlovanja (10),

—

ob upoštevanju „Pregleda strategije trajnostnega razvoja EU – prenovljena strategija“ (11),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije spomladanskemu Evropskemu svetu z naslovom „Skupna prizadevanja za gospodarsko rast in nova delovna mesta. Nov začetek za Lizbonsko strategijo“ (KOM(2005)0024),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Odprava razlike v plačilu med ženskami in moškimi“ (KOM(2007)0424),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Zaposlenost na podeželskih območjih: zapolnjevanje vrzeli v zaposlovanju“ (KOM(2006)0857) in spremljevalnega delovnega dokumenta Komisije (SEK(2006)1772),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Zaposlenost žensk na podeželskih območjih: zagotavljanje prihodnosti podeželske Evrope“ (12),

—

ob upoštevanju SERA – raziskave o zaposlenosti na podeželskih območjih 2006,

—

ob upoštevanju poročila iz leta 2006 „Razvoj podeželja v Evropski uniji – statistični in ekonomski podatki“,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta v Lizboni 23. in 24. marca 2000 o Lizbonski strategiji za zaposlovanje in rast,

—

ob upoštevanju sklepov druge evropske konference o razvoju podeželja v Salzburgu „Sejemo prihodnost podeželja – oblikovanje politike, ki lahko uresniči naše ambicije“ od 12. do 14. novembra 2003,

—

ob upoštevanju poročil Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev (Eurofound) na teme „Prva evropska raziskava o kvaliteti življenja: razlike med mesti in podeželjem“, „Družbeni kapital in ustvarjanje delovnih mest v podeželski Evropi“ in „Podjetništvo žensk na podeželskih območjih“,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2005/600/ES z dne 12. julija 2005 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic (13),

—

ob upoštevanju skupnega poročila o socialni varnosti in socialnem vključevanju 2007 (14),

—

ob upoštevanju evropskega pakta za enakost med spoloma, ki ga je sprejel Evropski svet v Bruslju 23. in 24. marca 2006,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. junija 1993 o oceni ženskega neplačanega dela (15),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 3. julija 2003 o ženskah na podeželskih območjih Evropske unije v luči vmesnega pregleda skupne kmetijske politike (16) in z dne 13. marca 2007 o načrtu za enakost med ženskami in moškimi (2006–2010) (17),

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0031/2008),

A.

ker so podeželska območja (18) z evropskega vidika zajeta v skupni kmetijski politiki; ker ta resolucija obravnava drugi steber te politike, to je razvoj podeželja; in ker je treba upoštevati tudi socialno in gospodarsko politiko,

B.

ker je eden od glavnih ciljev razvojne politike Evropske unije za podeželje izboljšati kakovost življenja na podeželskih območjih in spodbuditi raznolikost gospodarskih dejavnosti,

C.

ker je treba spodbujati trajnostni in celostni razvoj in ustvariti nove zaposlitvene priložnosti, zlasti za ženske in mlade, kakor tudi zagotoviti kakovostne socialne storitve in zdravstveno varstvo, če želimo, da postanejo podeželska območja zanimivejša,

D.

ker gospodarske in družbene spremembe na podeželskih območjih ne prizadenejo vseh žensk enako, za nekatere predstavljajo priložnost, za druge pa zelo naporen izziv in težave,

E.

ker je lizbonske cilje o ustvarjanju rasti in spodbujanju socialnega tržnega gospodarstva mogoče doseči samo ob polnem izkoristku velikega potenciala žensk na trgu dela tako na podeželskih kot na mestnih območjih,

F.

ker delo žensk pogosto velja za naravni vir, ki se ga da neomejeno izkoriščati, nepravična delitev trga dela pa tu postaja vedno ostrejša,

G.

ker je stopnja zaposlenosti moških in žensk na podeželskih območjih nižja, poleg tega pa mnogo žensk nikoli ni dejavnih na uradnem trgu dela in zato niso evidentirane kot brezposelne ter niso vključene v statističnih podatkih o brezposelnosti; ker na podeželskih območjih zelo primanjkuje priložnosti za kakovostno zaposlitev,

H.

ker izvajanje Direktive Sveta 86/613/EGS doslej ni bilo učinkovito niti ni izpolnilo prvotnega namena direktive, zlasti glede boljšega statusa zakoncev, ki pomagajo pri izvajanju dejavnosti,

I.

ker je mnogo žensk na podeželskih območjih zaposlenih v poklicih, ki niso priznani, zaščiteni in plačani kot poklicna dejavnost, čeprav so z njo primerljivi,

J.

ker je le malo žensk lastnic kmetij – ponavadi majhnih in ne preveč donosnih – in večina žensk na podeželju dela ob svojih moških družabnikih (očetih, bratih ali možeh), ki imajo izključno pravico do zadevne kmetije (poljedelske ali živinorejske),

K.

ker se med posameznimi državami članicami in znotraj njih razmere med podeželskimi območji znatno razlikujejo in ker je zato treba ustrezno podpreti vsa podeželska območja z različnim razvojnim potencialom, obenem pa tudi ljudi, ki tam živijo,

L.

ker lahko podeželska območja ponudijo kakovostno življenje družinam z otroki in starejšim, vendar kljub temu prinašajo številne izzive, kot so slabo razvita infrastruktura na področju izobraževanja in usposabljanja na vseh ravneh ter pomanjkljiva mreža socialnih storitev, na primer brez ustreznih in zadostnih zmogljivosti otroškega varstva, lokalnih storitev, oskrbe starejših, bolnikov ali invalidov, ter pritiski potekajočega kmetijskega prestrukturiranja in ukrepi za varstvo okolja,

M.

ker se precejšnji prispevek žensk k lokalnemu razvoju in razvoju skupnosti premalo odraža v njihovem sodelovanju v ustreznih postopkih odločanja,

N.

ker ženske v glavnem same od sebe prevzamejo prostovoljno delo v družini in z njo povezano delo, družina pa je temeljna družbena enota,

O.

ker podeželska območja posebej prizadene staranje prebivalstva, nizka gostota prebivalstva in upadanje števila prebivalcev na nekaterih območjih,

P.

ker ima izseljevanje žensk gospodarsko dejavne starostne skupine še naprej za posledico določeno stopnjo „maskulinizacije“ prebivalstva podeželja, kar negativno vpliva na kakovost življenja skupnosti in na demografski razvoj,

Q.

ker zlasti ženske na podeželskih območjih porabijo precej časa za prevažanje otrok in drugih družinskih članov k zdravniku, v šolo ali k športnim dejavnostim, in ker so mladi prikrajšani zaradi pomanjkljivih storitev javnega prevoza in imajo zato manj priložnosti, da si poiščejo poklicno usposabljanje ali delo,

R.

ker so ovire za dostop do informacijske in komunikacijske tehnologije večje na podeželskih območjih, zlasti za ženske,

S.

ker podeželska območja ponujajo resnične priložnosti v smislu potenciala za rast v novih panogah in za zagotavljanje podeželskih razvedrilnih dejavnosti, obrtniških dejavnosti in turizma, ki jih največkrat izvajajo ženske ter predstavljajo pomemben gospodarski dejavnik za območja, ki so manj razvita, imajo pa zanimivo pokrajino,

T.

ker bi bilo treba posvetiti več pozornosti pripravi proračuna ob upoštevanju vidika spola zato, da bi se programi za razvoj podeželja učinkovito uporabljali, in zlasti nameniti več sredstev za posebne potrebe žensk v teh regijah,

U.

ker sta odprava neenakosti in uveljavljanje enakih možnosti za moške in ženske glavna cilja Uredbe (ES) št. 1260/1999,

1.

je prepričan, da je vključevanje vprašanja enakosti med spoloma v podeželski sektor ključna strategija ne le za spodbujanje enakosti med ženskami in moškimi temveč tudi za gospodarsko rast in trajnostni razvoj podeželja;

2.

poziva Komisijo, naj izboljša statistične podatke in informacije v zvezi s tem pojavom in preuči vzorce, glavne vzroke in posledice izseljevanja s podeželskih območij EU; poziva države članice, naj razvijejo strategije za omejitev izseljevanja žensk s podeželskih območij, zlasti tistih, ki so visoko izobražene;

3.

poziva države članice, naj v sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi organi in podjetji ustvarijo pobude za izboljšanje stopnje izobrazbe in usposabljanja žensk ter spodbujajo njihovo sodelovanje v delovni sili, zlasti z odpravo njihove diskriminacije na trgu dela, z namenom, da bi se obravnavala problematika revščine in socialne izključenosti na podeželskih območjih; ugotavlja, da je revščina v podeželskih skupnostih močno razširjena, zlasti v novih državah članicah;

4.

poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne predpise za samozaposlene ženske glede porodniškega in bolniškega dopusta;

5.

poziva Komisijo, naj zagotovi statistične podatke o revščini in socialni izključenosti, ki bodo ločeni glede na spol in starost ter razsežnost mesto/podeželje;

6.

poziva države članice, naj podprejo prehod podeželskih območij, ki temeljijo na kmetijski dejavnosti, v podeželska območja, ki bodo temeljila na širši gospodarski dejavnosti.

7.

poziva države članice, naj izvajajo politike za izboljšanje splošnih življenjskih pogojev žensk na podeželskih območjih, pri čemer naj še posebno pozornost namenijo invalidkam, žrtvam spolnega nasilja, priseljenkam, pripadnicam narodnostnih manjšin in žrtvam drugih oblik diskriminacije, in naj varujejo njihovo prihodnost z nudenjem dostopa in razpoložljivosti storitev na podeželju, kot so poštne in širokopasovne storitve in storitve nove uporabne tehnologije, kulturni in športni centri, gasilske storitve in storitve javne uprave;

8.

poziva institucije Evropske unije, države članice ter regionalne in lokalne organe, naj na podeželju olajšajo dostop do informacijske in komunikacijske tehnologije ter s politikami in dejavnostmi, namenjenimi podeželskim ženskam, spodbujajo enake možnosti pri omenjenem dostopu;

9.

poziva države članice, naj spodbujajo podjetništvo žensk, podpirajo ženske podjetniške mreže, kot so modeli mentorstva/inštruiranja ali zveze podjetnic, ter oblikujejo pobude, namenjene izboljšanju podjetniške miselnosti, spretnosti in zmogljivosti žensk na podeželskih območjih ter vključevanju žensk v upravne organe podjetij in organizacij;

10.

poziva institucije Evropske unije, države članice ter regionalne in lokalne organe, naj spodbujajo projekte za pomoč in svetovanje pri ustanavljanju inovativnih podjetij za primarno kmetijsko proizvodnjo na podeželju, ki bodo lahko ustvarila nova delovna mesta zlasti za ženske in bodo namenjena predvsem uporabi neizkoriščenih ali manj izkoriščenih proizvodov, dodajanju vrednosti kmetijskim proizvodom in iskanju novih prodajnih možnosti zanje, uporabi novih tehnologij ter spodbujanju gospodarske raznolikosti podeželja in nudenju storitev, ki bodo olajšale usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja;

11.

poziva Svet, Komisijo in države članice, naj finančno bolj podprejo inovativne ukrepe za ženske na podeželskih območjih; poziva Komisijo, naj vzpostavi mrežne projekte Leader za izmenjavo izkušenj in zgledov najboljše prakse;

12.

poudarja, da je treba čim večjo vrednost pripisati delu žensk, tudi priseljenk, ki ne izhajajo iz družin s kmetijami in delajo na poljih ter se soočajo zlasti s težavami, povezanimi z njihovim položajem na področju kmetijstva;

13.

poziva države članice in Komisijo, naj upoštevajo precejšnjo skupino – praviloma delavk – v kmetijstvu ter v malih in srednje velikih podjetjih, ki v številnih državah članicah nimajo ustreznega pravnega položaja, zaradi česar imajo posebne finančne in pravne težave v zvezi s pravico do porodniškega in bolniškega dopusta, pridobivanjem pokojninskih pravic in dostopom do socialne varnosti, kakor tudi v primeru ločitve;

14.

poziva države članice, naj razvijejo pravno obliko skupnega lastništva, da bodo v celoti spoštovane pravice žensk v kmetijstvu, da jim bo zagotovljeno ustrezno socialno varstvo in da bo njihovo delo priznano;

15.

poziva države članice, naj zagotovijo ideološko in finančno podporo za neplačano in prostovoljno delo; opozarja na pomembno družbeno delo, ki ga v zvezi s tem opravljajo organizacije žensk; kljub temu poziva k spremembi struktur, da bodo imele ženske boljše možnosti za plačano aktivno zaposlitev;

16.

poudarja, da ženske na podeželskih območjih bolj prizadene prikrita brezposelnost kot moške zaradi modelov tradicionalnih vlog in pomanjkljive infrastrukture na mnogih področjih, kot je na primer varstvo otrok;

17.

poziva države članice, naj v sodelovanju z regionalnimi organi spodbujajo ustanovitev regionalnih centrov za vire za ženske, zlasti od 25 do 60 leta starosti, ki se soočajo z brezposelnostjo, ter jih podprejo pri samozaposlovanju ali pri razvijanju storitev znotraj njihovih skupnosti prek posvetovanj na osnovni ravni in ocene potreb;

18.

poziva države članice, naj izboljšajo zmogljivosti za izobraževanje in usposabljanje ter spodbujajo razvoj mreže socialnega skrbstva za otroško varstvo, oskrbo starejših, bolnikov in invalidov, kar bo moškim in ženskam na podeželju olajšalo usklajevanje poklicnega, družinskega in zasebnega življenja; prav tako jih poziva, naj izboljšajo zdravstvene storitve, zlasti razpoložljivost osnovnega zdravstvenega varstva; poziva države članice, naj zagotovijo paramedicinske in nujne zdravstvene storitve na podeželskih območjih;

19.

opozarja na močno tabuiziranost spolnega nasilja in/ali nasilja v družini nad ženskami in dekleti na podeželskih območjih; poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe in zagotovijo boljšo zaščito in podporo žrtvam in tistim, ki so v nevarnosti, da bi postale žrtve takšnega nasilja;

20.

poziva države članice, naj se spoprimejo s pomanjkanjem dobre prometne infrastrukture na podeželskih območjih in oblikujejo pozitivno politiko za izboljšanje dostopa do prevoza za vse, zlasti za invalide, saj prevoz še vedno pomembno vpliva na večanje socialne izključenosti in neenakosti v družbi, ki v glavnem prizadene ženske;

21.

poziva Komisijo, naj ob pregledu programov razvoja podeželja tesno spremlja vključevanje vidika spola v programe razvoja podeželja, ki jih pripravijo države članice;

22.

v zvezi s tem pozdravlja projekte ESF-EQUAL, a katerimi se želi opozoriti na položaj žensk v kmetijstvu in na podeželju ter ga izboljšati; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo tovrstne projekte v Evropski uniji;

23.

poziva države članice, naj podprejo podjetja, ki vlagajo v podeželska območja in ženskam nudijo kakovostno zaposlitev;

24.

poziva institucije EU, države članice ter regionalne in lokalne organe, naj spodbujajo organizacijo forumov za izmenjavo znanja ali podobne dejavnosti tako na državni kot na mednarodni ravni, zlasti kar zadeva položaj žensk na podeželskih območjih;

25.

opozarja, da so ženske premalo zastopane na formalnih podeželskih ali regionalnih vodilnih mestih, čeprav imajo pomembno vlogo v neformalni skupnosti, kjer so nosilke družbenega življenja v skupnosti, saj s svojo vključenostjo v neformalne lokalne mreže (na primer v skupnosti prostovoljnega dela ali različnih tematskih združenjih) vplivajo na nastanek socialnega kapitala;

26.

poziva pristojne nacionalne, regionalne in lokalne organe, naj spodbujajo sodelovanje žensk v lokalnih akcijskih skupinah ter razvoj lokalnih partnerstev v okviru osi Leader in zagotovijo po spolu uravnoteženo sodelovanje v njihovih upravnih odborih;

27.

obžaluje, da se Komisija ni odzvala na prej omenjeno resolucijo Parlamenta z dne 3. julija 2003 s korenito revizijo Direktive 86/613/EGS, čeprav Komisija sama priznava, da se ta direktiva doslej ni učinkovito uporabljala in da je bil dosežen minimalen napredek pri priznavanju dela in zagotavljanju ustrezne zaščite, ki bi bila v pomoč zakoncem samozaposlenih v kmetijski dejavnosti v državah članicah; ponovno poziva Komisijo, naj do konca leta 2008 predloži predlog revidirane direktive, s katerim bi zagotovili neodvisne socialnovarstvene in pokojninske pravice ženskam, ki pomagajo v kmetijskih podjetjih ter v malih in srednje velikih podjetjih;

28.

poleg tega globoko obžaluje, da se Komisija praktično še ni odzvala na prejšnje resolucije Parlamenta o razmerah zakoncev, ki pomagajo samozaposlenim v kmetijski dejavnosti, kar zajema tudi poziv:

29.

naroči predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij ter izvršnim in volilnim organom, pristojnim za enake možnosti na lokalni, regionalni in nacionalni ravni v državah članicah.

—

pretežno podeželska regija: če več kot 50 % prebivalcev regije živi v podeželskih skupnostih (z manj kot 150 prebivalci/km2)

—

vmesna regija: če od 15 do 50 % prebivalcev regije živi v podeželskih lokalnih enotah

—

pretežno mestna regija: če manj kot 15 % prebivalcev regije živi v podeželskih lokalnih enotah.

20.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 66/29

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. decembra 2005 o akcijskem načrtu za biomaso (KOM(2005)0628),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 10. januarja 2007 z naslovom „Časovni načrt obnovljive energije – Obnovljiva energija v 21. stoletju: izgradnja trajne prihodnosti“ (KOM(2006)0848),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. novembra 1997 z naslovom „Energija za prihodnost: obnovljivi viri energije – Bela knjiga za strategijo in akcijski načrt Skupnosti“ (KOM(1997)0599),

—

ob upoštevanju Direktive 2001/77/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2001 o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije na notranjem trgu z električno energijo (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 26. maja 2004 z naslovom „Delež obnovljive energije v EU – Poročilo Komisije v skladu s členom 3 Direktive 2001/77/ES, ocena učinka zakonodajnih instrumentov in drugih politik Skupnosti na razvoj prispevka obnovljivih virov energije v EU in predlogi za konkretne ukrepe“ (KOM(2004)0366),

—

ob upoštevanju Odločbe št. 1230/2003/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o sprejetju večletnega akcijskega programa na področju energije: Inteligentna energija – Evropa (2003–2006) (2) in sporočila Komisijez dne 8. februarja 2006 z naslovom „Strategija EU za biogoriva“ (KOM(2006)0034),

—

ob upoštevanju Direktive 2003/30/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. maja 2003 o pospeševanju rabe biogoriv ali drugih obnovljivih goriv za prevoz (3),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1782/2003 (4) z dne 29. septembra 2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike in o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete ter o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (5),

—

ob upoštevanju Odločbe št. 280/2004/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o mehanizmu za spremljanje emisij toplogrednih plinov v Skupnosti in o izvajanju Kjotskega protokola (6),

—

ob upoštevanju Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. septembra 2005 o deležu obnovljivih virov energije v EU in predlogih konkretnih ukrepov (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. marca 2006 o spodbujanju nasadov kulturnih rastlin za neprehrambene namene (9),

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A6-0034/2008),

A.

ker zgoraj navedeno sporočilo Komisije z dne 26. Novembra 1997 določa cilj, ki je povečanje energije iz obnovljivih virov s 6 % v letu 1995 na 12 % do leta 2010,

B.

ker je Komisija v svojem zgoraj navedenem sporočilu z dne 7. decembra 2005 navedla, da se bo morala, če naj bi dosegli ta cilj, količina energije iz biomase več kot podvojiti,

C.

ker sta kmetijstvo in gozdarstvo v EU precej prispevala k ublažitvi učinkov podnebnih sprememb, saj so emisije toplogrednih plinov iz kmetijstva od leta 1990 do leta 2004 padle za 10 % v EU-15 in za 14 % v EU-25; ker se pričakuje, da bo raven emisij iz kmetijstva EU leta 2010 za 16 % nižja kot leta 1990;

D.

ker je potencial za močan dvig proizvodnje bioplina velik, zlasti če upoštevamo možnosti, ki jih ponujajo živinoreja (živinski gnoj), blato iz čistilnih naprav, odpadki in rastline, neprimerne za hrano ali krmo, ki v proizvodnji bioplina veljajo za prednostne materiale; ker pa je treba upoštevati vpliv uporabe živinskega gnoja za namene energije na strukturo tal in na življenje v njem,

E.

ker je bilo do sedaj iz živinskega gnoja, energetskih rastlin, blata iz čistilnih naprav in organskih odpadkov letno proizvedenega samo 50 PJ bioplina, s tem da potencial zgolj iz gnoja znaša 827 PJ,

F.

ker so proizvodnja bioplina in obrati za pridobivanje bioplina v EU neenako porazdeljeni, kar še dodatno dokazuje, da potencial ni v celoti izkoriščen,

G.

ker se lahko bioplin uporablja na mnoge koristne načine, tudi za proizvodnjo električne energije, ogrevanje, hlajenje, avtomobilsko gorivo itd.,

H.

ker uporaba biomase za električno energijo prispeva k zmanjševanju količine toplogrednih plinov, njena uporaba za ogrevanje pa velja za eno najcenejših,

I.

ker se je razvoj obratov za proizvodnjo bioplina iz energetskih rastlin zaradi hitre rasti cen žita, oskrbe s hrano in okoljskih zadržkov močno upočasnil,

J.

ker pomisleki glede povezave med proizvodnjo bioenergije (predvsem bioetanola in biodizla) in rastočimi cenami žit in hrane na svetovnem trgu ne veljajo za proizvodnjo bioplina iz živinskega gnoja, blata iz čistilnih naprav, organskih odpadkov in stranskih proizvodov iz poljščin, ki niso primerni za proizvodnjo hrane in krme, poleg dejstva, da je varna predelava teh materialov v vsakem primeru potrebna,

K.

ker je živinski gnoj v novih državah članicah v glavnem mešanica z 20 % ali več slame in ker lahko preteče dolgo časa med njegovim nastankom in odstranitvijo, zaradi česar ni primeren za nobeno obliko fermentacije,

1.

priznava, da je bioplin ključni vir energije, ki prispeva k trajnostnemu gospodarskemu in kmetijskemu razvoju ter k razvoju podeželja in zaščiti okolja;

2.

poudarja prispevek bioplina k zmanjšanju energetske odvisnosti Evropske unije;

3.

poudarja, da proizvodnja bioplina iz živinskega gnoja, blata iz čistilnih naprav in živalskih ter organskih odpadkov prispeva k raznolikost energetskih virov in lahko s tem vse bolj prispeva k varnosti, konkurenčnosti in trajnosti evropske oskrbe z energijo, kmetom pa odpira nove možnosti za prihodke;

4.

meni, da bi lahko uporaba bioplina zlasti za proizvodnjo toplote in električne energije pomembno prispevala k zavezujočemu cilju 20 % deleža energije iz obnovljivih virov v celotni porabi energije v EU do leta 2020;

5.

poudarja, da bi z obnovljivimi viri energije, kot sta bioplin in biogoriva v kombinaciji s sončno energijo in energijo vetra, ob nadaljnjih intenzivnih raziskovalnih naporih dolgoročno gledano lahko dosegli višjo stopnjo neodvisnosti od fosilnih virov energije;

6.

spodbuja EU in države članice, naj izrabijo velik potencial bioplina z vzpostavitvijo ugodnega okolja, pa tudi z ohranjanjem in razvojem podpornih shem, ki bi spodbudile vlaganja v obrate za proizvodnjo bioplina in njihovo vzdrževanje;

7.

poudarja, da ima bioplin, pridobljen iz živinskega gnoja, številne okoljske prednosti, kot so zmanjšanje emisij metana in CO2, zmanjšanje emisij trdnih delcev in dušikovih oksidov, manj neprijeten vonj, higienizacija gnojnice in boljša sposobnost fertilizacije dušika pri predelavi gnoja, kar pomeni, da je za doseganje enakega učinka fertilizacije potrebno manj dušika.

8.

poudarja, da proizvodnja biogoriv iz odpadkov ne bi smela postati sama sebi namen; ugotavlja, da bi zmanjšanje odpadkov morala biti prednostna naloga v okoljski politiki EU in držav članic;

9.

poziva k večji uporabi gnojevke kot vira bioplina, saj ta vsebuje velik potencial, in hkrati spodbuja decentralizacijo obratov za pridobivanje bioplina, namenjenega proizvodnji energije; ugotavlja, da lahko povečana uporaba gnojevke omogoči znatno zmanjšanje izpusta metana pri njenem skladiščenju;

10.

poudarja, da lahko živinski gnoj, komunalne odplake in živilsko-predelovalni odpadki vsebujejo snovi (bakterije, viruse, zajedavce, težke kovine, škodljive organske snovi), ki lahko ogrozijo javno zdravje ali okolje; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo sprejeti ustrezni previdnostni ukrepi, da bi se izognili zastrupitvam in širjenju teh snovi ter boleznim, ki jih sprožajo;

11.

trdi, da bodo uporaba blata iz čistilnih naprav ali organski odpadki izboljšali učinkovitost obratov za pridobivanje bioplina; trdi, da se higienski problemi pri uporabi živalskih odpadkov razmeroma zlahka nadzorujejo;

12.

poziva tudi, naj se kot biomasa za obrate za pridobivanje bioplina uporabljajo proizvodi prvostopenjske predelave, kot so krompirjevi olupki ali sadno meso;

13.

poudarja, da bosta pričakovani tehnični napredek in napredek pri upravljanju v prihodnje še povečala okoljske in zdravstvene koristi obratov za proizvodnjo bioplina z uporabo živinskega gnoja, gnojevke in organskih odpadkov;

14.

meni, da je nujno, da se trajnost in obseg obratov za pridobivanje bioplina in živinorejskih kmetij prilagodi posamezni regiji, da bi koristi za okolje prispevale tudi k boljšemu sprejemanju živinorejskih kmetij, ki se soočajo s številnimi težavami zaredi povečanega števila pritožb sosedov in javnosti;

15.

poudarja, da lahko obrat za pridobivanje bioplina iz živinskega gnoja, blata iz čistilnih naprav ali organskih odpadkov povzroči večji odstotek izpusta amoniaka; vendar ugotavlja, da bi bilo ta stranski učinek razmeroma lahko obvladovati, s tem da bi morali biti preprečevalni ukrepi, povezani z obrati za pridobivanje bioplina, vključeni v nacionalno zakonodajo in tudi upoštevani pri dodeljevanju pomoči zanje;

16.

poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo, da obrati za pridobivanje bioplina ne puščajo metana, saj bi to lahko onemogočilo ugoden vpliv na globalno segrevanje;

17.

ponovno poudarja, da mora vsa finančna podpora obratom za pridobivanje bioplina temeljiti na učinkovitosti, tehničnem razvoju in pozitivni bilanci glede toplogrednih plinov ter ustvarjanju dodane vrednosti na živinorejskih kmetijah, v podeželskih območjih in drugih ekonomskih in okoljskih prednostih teh obratov; poudarja, da varnost preskrbe prebivalstva s hrano ne sme biti ogrožena;

18.

z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da postaja konkurenca med uporabo nekaterih kmetijskih proizvodov, npr. koruze, za proizvodnjo energije in njihovo uporabo v prehrambeni verigi v številnih državah članicah vse večja; poudarja, da se je krma zaradi tega močno podražila;

19.

poziva Komisijo in države članice, naj pri bodočih predlogih glede ureditve sektorja za bioplin ne upoštevajo zgolj okoljskih vidikov, ampak tudi vplive na kakovostno in trajnostno pridelavo hrane;

20.

poudarja, da mora imeti proizvodnja bioplina iz živinskega gnoja, blata iz čistilnih naprav in iz živalskih in organskih odpadkov prednost, saj so trajnostne in okoljske koristi takšnih metod nedvomne;

21.

ugotavlja, da je najustreznejša velikost obrata za pridobivanje bioplina odvisna od različnih okoliščin, ki določajo ekonomijo obsega, zato bi morala biti temeljito preučena; meni, da je predvsem potrebno, da se poleg ocene gospodarskega učinka in ravnotežja toplogrednih plinov oceni vpliv obsega obratov na okoliško pokrajino v smislu širjenja monokulture na račun določenih drugih kulturnih rastlin;

22.

poudarja, da bi bilo z okoljskega in gospodarskega vidika najbolje, da bi izvajalci v takšnih obratih kombinirano uporabljali vse razpoložljive organske snovi;

23.

meni, da mladi in inovativni sektor za bioplin sicer potrebuje začetno spodbudo, da pa bi se morali ti spodbujevalni sistemi končati, ko bo tržno donosen;

24.

poudarja, da je treba še naprej financirati obrate za pridobivanje bioplina zgolj iz rastlin in hkrati skrbno spremljati ter se vseskozi osredotočati na najnaprednejše in najučinkovitejše obrate ali sisteme, da se zagotovi ekonomska in tehnična prednost EU na tem področju in se raziščejo prihodnje možnosti;

25.

poziva Komisijo, naj poroča, kako bi lahko merila za ekonomsko in okoljsko učinkovitost in trajnost vključili v področje energetskih rastlin, s čimer bi ta razmeroma nova tehnika postala bolj okolju prijazna, pa tudi proizvodnja hrane in oskrbe z njo bi bila ustrezno obravnavana,

26.

poziva k okrepitvi prizadevanj pri iskanju in pospeševanju novih tehnologij za pridobivanje bioplina, zlasti za izkoriščanje biomase (bioplina druge generacije) kot biogoriva in izboljšanje donosnosti obratov za pridobivanje bioplina, saj se lahko učinkovitost takih obratov bistveno poveča le z inovativnimi tehnologijami, ko so tehnike za predelavo plina;

27.

opozarja Komisijo in države članice, da nadaljnji napredek na področju bioplina ni mogoč brez dodatnega financiranja; opozarja, da mora biti financiranje usmerjeno v raziskave in razvoj, prenos rezultatov posebnih projektov v obrate in v večjo podporo „zeleni električni energiji“ in „zelenemu plinu“;

28.

opozarja, da imajo tiste države članice, ki z ustreznimi subvencijami k cenam ali drugimi ukrepi nudijo posebne spodbude zeleni energiji, tudi največ uspeha pri spodbujanju proizvodnje in uporabe bioplina;

29.

meni, da bi morala biti proizvodnja „zelenega plina“ subvencionirana na isti način kot „zelena električna energija“;

30.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo sredstva iz EU in nacionalnih programov dobili najučinkovitejši in v trajnostnem smislu najnaprednejši obrati, še posebej tisti, ki proizvajajo električno energijo in toploto, ali da bodo namenjena vzpostavljanju zmogljivosti in omrežij za izboljšanje kakovosti bioplina in oskrbo z njim prek omrežij zemeljskega plina;

31.

s tem v zvezi poudarja, da mora dovajanje električne energije, toplote in zemeljskega plina v omrežje potekati nediskriminatorno, in poziva, naj bo bioplin izenačen z zemeljskim plinom, da bo lahko po dovajanju v omrežje zemeljskega plina polnovredno izkoriščen;

32.

meni, da lahko poenostavitev postopkov za trgovanje s CO2 veliko prispeva k ekonomski utemeljenosti in trajnostni naravnanosti obratov za pridobivanje bioplina;

33.

poudarja, da lahko obrati za pridobivanje bioplina pomagajo kmetovalcem, ki nimajo zadostnih zmogljivosti za skladiščenje živinskega gnoja, rešiti ta problem na gospodarsko zadovoljiv način;

34.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da vzpostavitve obratov za pridobivanje bioplina in odobritve uporabe organskih odpadkov in blata iz čistilnih naprav ne bodo ovirali nepotrebno dolgi upravni postopki in predpisi;

35.

opozarja na glavne razlike pri dolžini in vsebini nacionalnih postopkov za odobritev obratov za pridobivanje bioplina in poziva države članice, naj preprečijo, da bi zahteve na nacionalni ravni pri regionalnem načrtovanju in podeljevanju licenc in odobritev predstavljale oviro;

36.

poziva k uvedbi poenostavljenega postopka za pridobitev gradbenih dovoljenja za obrate za pridobivanje bioplina;

37.

poziva Komisijo, naj sestavi skupni pozitivni seznam izdelkov, ki se jih lahko uporabi v obratih za pridobivanje bioplina in s tem zagotoviti enotne pogoje delovanje kmetom v različnih državah članicah;

38.

spodbuja kmetovalce, naj sodelujejo pri vzpostavitvi in upravljanju obratov za pridobivanje bioplina;

39.

poziva Komisijo in države članice, naj na področju bioplina razvijejo skladno politiko; poziva Komisijo, naj predstavi posebno poročilo o bioplinu in spodbujanju njegove uporabe v EU s poudarkom na potrebnih spremembah v zakonodaji Skupnosti in nacionalnih zakonodajah, da bi omogočili nadaljnjo širitev sektorja za bioplin, ter izpostavi najučinkovitejše načine uporabe evropskih sredstev in programov, pa tudi najboljše primere iz prakse; v zvezi s tem tudi prosi za oceno vpliva različnih oblik pridobivanja bioplina na podnebje, krajino in svetovno varnost preskrbe s hrano;

40.

predlaga, da se spodbujanje bioplina celovito vključi v okviru predlagane direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (KOM(2008)0019) s posebnim poudarkom na naslednjih elementih:

41.

poziva Komisijo, naj čim prej predstavi predlog za direktivo o bioloških odpadkih, vključno s standardi kakovosti; poziva Komisijo, naj razišče možnost za skupno direktivo o bioplinu in bioloških odpadkih;

42.

poziva Komisijo, naj predstavi predloge za zakonodajo o uporabi ostankov iz obratov za pridobivanje bioplina; poziva Komisijo, naj zagotovi uporabo zgolj organskega materiala, katerega ostanki se lahko uporabijo v obratih za pridobivanje bioplina brez nevarnosti za okolje; poziva Komisijo, naj razmisli o prepovedi uporabe takšnih spodbujevalcev rasti v živalski krmi, ki vsebujejo težke kovine, če bi to predstavljalo problem v vsej EU pri poznejši uporabi ostankov bioplina na poljih.

43.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo Direktiva 2008/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2008 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (10), direktiva o nitratih (11), direktiva o blatu iz čistilnih naprav (12), okvirna direktiva o vodah (13), direktiva o pticah (14), direktiva o habitatih (15) in zakonodaja o težkih kovinah učinkovito uveljavljene v vseh državah članicah in regijah, saj bo to vzbudilo več zanimanja za obrate za pridobivanje bioplina, pridobljen iz živinskega gnoja in blata iz čistilnih naprav;

44.

poziva Komisijo, naj čim prej predstavi strategijo za vključitev obratov za pridobivanje bioplina v kjotski mehanizem, na primer prek zelenih certifikatov, posebne premije ali kredite za davke na elektriko in toploto iz obratov za pridobivanje bioplina ali druge ukrepe; poudarja, da bi to povečalo stroškovno učinkovitost obratov za pridobivanje bioplina in hkrati omogočilo večjo preglednost prizadevanj kmetijskega sektorja na področju podnebnih sprememb;

45.

poziva k oceni odvečnosti direktive o nitratih po tem, ko bo direktiva o vodah v celoti prenesena;

46.

ponovno poudarja, da uporaba umetnih gnojil v zakonodaji EU ne bi smela imeti prednosti pred uporabo živinskega gnoja in stranskih proizvodov iz obratov za pridobivanje bioplina; zato vztrajno poziva k reviziji opredelitve živinskega gnoja iz direktive o nitratih kot prvemu koraku;

47.

poziva Komisijo, naj oskrbo z bioplinom prek omrežij zemeljskega plina pospešijo s priporočili ali direktivo;

48.

poziva Komisijo, naj čim prej predloži svoje predloge za nadaljnje izboljšanje uporabe živalskih stranskih proizvodov in stranskih proizvodov kmetijskih poljščin za proizvodnjo bioplina, kakor je napovedano v zgoraj navedenem sporočilu Komisije z dne 7. decembra 2005;

49.

poziva države članice, ki v obstoječe nacionalne razvojne programe niso prenesle nobenih ukrepov ali so jih prenesle premalo, da bioplin vključijo v vmesno vrednotenje obstoječih programov za razvoj podeželja in regij ter predlagajo ukrepe za prihodnost;

50.

poziva Komisijo, naj s pomočjo prenosa znanja in tehnologije zagotovi sodelovanje in usklajevanje med državami članicami, tudi tistimi, ki trenutno nimajo nobenega obrata za pridobivanje bioplina ali jih imajo zgolj nekaj, da bi se med seboj seznanjale z najboljšimi praksami na področju tovrstnih obratov;

51.

poziva Komisijo naj najpozneje do 15. decembra 2008 Parlamentu predstavi usklajeno poročilo o proizvodnji bioplina v EU in o prihodnjih obetih na tem področju, vključno z oceno vpliva, ter pri tem upošteva predloge Parlamenta in doseženi napredek;

52.

poziva sedanje in prihodnja predsedstva Sveta Evropske unije, naj podprejo nadaljnje razprave o tem, kako spodbujati trajnostno proizvodnjo bioplina; ugotavlja, da bi moralo s tem v zvezi trajnostno financiranje obratov za pridobivanje bioplina vključevati tudi kombinirano proizvodnjo toplote in električne energije.

*

**

53.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

20.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 66/35

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Aktiviranje javnega in zasebnega financiranja za svetovni dostop do podnebju prijaznih, dostopnih in varnih energetskih storitev: Svetovni sklad za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije (KOM(2006)0583),

—

ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta v Bruslju 8. in 9. marca 2007,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. septembra 2007 o časovnem načrtu za obnovljivo energijo v Evropi (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. junija 2006 o energetski učinkovitosti ali „Narediti več z manj“ – zelena knjiga (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. decembra 2006 o strategiji za biomaso in biogoriva (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. septembra 2005 o deležu obnovljivih virov energije v EU in predlogih konkretnih ukrepov (4),

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za okolje, javno zdravje in varno hrano (A6-0006/2008),

A.

ker je treba za omejitev dvigovanja povprečnih svetovnih temperatur za največ 2 °C povečati obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost, tako da se bodo svetovne emisije po doseženem vrhuncu leta 2015 zmanjšale,

B.

ker Sternovo revizijsko poročilo o ekonomiki podnebnih sprememb (oktober 2006) in poročila medvladnega foruma za podnebne spremembe nakazujejo, da bodo učinki podnebnih sprememb najprej in najbolj prizadeli najrevnejše države in ljudi,

C.

ker so obnovljivi viri energije in prihranki energije ključni elementi trajnostnega dostopa do energetskih storitev, ki prispevajo k:

D.

ker so se na svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju leta 2002 svetovni voditelji dogovorili, da bodo število ljudi, ki nimajo zagotovljenih osnovnih energetskih storitev, zmanjšali za polovico, teh pa je trenutno 1,6 milijarde; ker ta cilj, če se bo trenutni trend nadaljeval, ne bo nikoli dosežen,

E.

ker se lahko trajnostne rešitve za energetske izzive, s katerimi se soočajo države v razvoju, dosežejo s povečano rabo obnovljivih virov energije, občutno izboljšano energetsko učinkovitostjo in prihranki energije,

F.

ker bosta preglednost in odgovornost do javnosti in zasebnih vlagateljev ključna pri doseganju in pri morebitnem nadaljnjem povečanju podpore, ki jo omogoča Svetovni sklad za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije, in ker bo preverjanje zlasti v prvih letih izvajanja tega sklada intenzivno,

1.

pozdravlja predlog Komisije o Svetovnem skladu za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije (Geeref);

2.

verjame, da je zlasti v državah v razvoju in rastočih gospodarstvih trajnostni razvoj z nizkimi emisijami toplogrednih plinov, čistim zrakom in trajnostno oskrbo z energijo mogoče doseči le z uporabo tehnologij za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, ki bodo temeljile na lokalnih virih energije in izboljšanem dostopu do energije s spodbujanjem naložb v oddaljeno in decentralizirano preskrbo;

3.

verjame, da morajo biti ključni cilji sklada spodbujanje energetske učinkovitosti, prihrankov energije in obnovljivih virov energije, zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in drugih tveganj, ravnanje z odpadki in nevarnost nesreč, izboljšanje dostopa najrevnejših držav do energetskih storitev in raznolikost energetskih virov v državah v razvoju;

4.

posebej pozdravlja dejstvo, da poskuša sklad predvsem vplivati na zasebne naložbe z zagotavljanjem tveganega kapitala, saj bo to ključnega pomena za uspešen dolgoročni razvoj projektov trajnostne energije v državah v razvoju;

5.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bosta podpora projektom in izbira tehnologije pogojeni z izpolnjevanjem celovitih trajnostnih meril, prispevanjem k trajnostnemu razvoju, geografskimi značilnostmi in razpoložljivimi regionalnimi viri;

6.

poziva Komisijo, naj se pri izvajanju nalog sklada osredotoči na projekte majhnega obsega, h katerim je najteže pritegniti naložbe zasebnega sektorja; verjame, da bi morala Komisija redno preverjati zgornjo mejo naložb, ki znaša 10 milijonov evrov za individualne projekte, ter nameniti vsaj tretjino razpoložljivih sredstev projektom manjšega obsega, ki zahtevajo manj kot 1 milijon evrov;

7.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo podpora vsem projektom biomase, vključno s projekti za čiščenje vode in odplak, v državah v razvoju pogojena z izpolnjevanjem strogih trajnostnih meril, kar bo zagotovilo, da se podprejo le najbolj trajnostne tehnologije, ter ob tem upošteva učinke biomase na emisije toplogrednih plinov v celotnem življenjskem ciklu, kakovost zraka, upravljanje podeželja, družbeno-gospodarske pogoje in biotsko raznovrstnost, kako pri tem pomaga ohranjati naravne gozdove in z izboljšanjem najustreznejših lokalnih kmetijskih praks zagotavlja preskrbo s hrano za vse;

8.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo sklad Geeref podprl fotovoltaične projekte, in jo poziva, naj podpore razvoj inteligentnih tehnologij GRID; zlasti poudarja potrebo po naložbah, primernih za revno podeželje, kakršne so elektrifikacija z obnovljivimi viri energije (vključno z vodno, sončno in vetrno energijo ter z biomaso), sončni grelniki, sončni pasterizatorji, sončni kuhalniki, vetrne črpalke in boljše naprave za kuhanje, ter spodbuja podporo sistemom mikrokreditiranja, ki krepijo lokalno sodelovanje v energetskih projektih;

9.

vztraja, da sklad Geeref ne sme podpreti obsežnih projektov nad enim milijonom evrov za konvencionalne vire energije in soizgorevanje biomase v obstoječih ali novih termoelektrarnah na premog, uporabe fosilnih goriv v majhnem obsegu (npr. pri dizelskih generatorjih) ali obsežne proizvodnje biogoriva; poziva Komisijo, naj zagotovi, da naložbe iz podskladov, ki jih podpira Geeref, ne bodo podpirale teh vrst tehnologije; zato poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo zadevne pogodbe o upravljanju in merila za izbiro projektov izključile izbiro teh projektov;

10.

meni, da mora biti, kjer je mogoče, podpora usmerjena v projekte, ki združujejo tehnologije obnovljivih energij z izboljšano energetsko učinkovitostjo, na primer projekte za izboljšanje stavbnega fonda, razsvetljave in zamrzovalne verige;

11.

poziva k popolni usklajenosti med skladom Geeref in prihodnjim delom v okviru platforme za mednarodno sodelovanje na področju energetske učinkovitosti, ki jo predlaga Komisija, tako da izboljša sodelovanje pri raziskavah, razvoju ter primerjalnih analizah;

12.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo sklad v državah v razvoju podprl razvoj lokalnih trgov, proizvodnje in zmogljivosti, na primer s podporo lokalnim malim in srednjim podjetjem, da bodo lahko prevzela odgovornost za trženje novih tehnologij na posameznem območju;

13.

meni, da bi bilo treba sklad uporabiti tudi za ustvarjanje možnosti za podjetja v državah članicah, zlasti mala in srednja podjetja, da bi lahko s svojim tehničnim znanjem podprla razvoj in širjenje tehnologij za trajnostno energijo v državah v razvoju;

14.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo sklad usklajen z drugimi državami članicami in EU ter da bo dopolnjeval njihovo razvojno politiko in energetske pobude, namenjene državam v razvoju;

15.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo sklad dopolnjeval in učinkovito deloval vzporedno z mnogimi drugimi mednarodnimi pobudami in skladi, ki v tem času podpirajo projekte za trajnostno energijo v državah v razvoju, vključno s tistimi, ki jih vodijo svetovna banka in regionalne razvojne banke ter tistimi, ki jih je spodbudil svetovni vrh o trajnostnem razvoju leta 2002;

16.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da sklad bo prispeval k zmanjševanju ovir za uporabo mehanizma čistega razvoja v nekaterih državah, zlasti najmanj razvitih, ter naj spodbuja tiste projekte mehanizma čistega razvoja, ki dejansko imajo dodano vrednost, vplivajo pozitivno na trajnostni razvoj in izpolnjujejo merila zlatega standarda;

17.

poziva Komisijo, naj razišče načine, kako bi se sklad za obdobje po letu 2012 lahko povečal znotraj Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, upoštevajoč, da bo imela trajnostna energija v državah v razvoju ključno vlogo pri doseganju ciljev te konvencije;

18.

obžaluje dejstvo, da je predlagani minimalni cilj financiranja 100 milijonov evrov, s po zgolj 15 milijonov evrov prispevkov za leti 2007 in 2008, kot prispevek Svetovnega sklada za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije povsem neprimeren, saj je cilj povečati delež projektov energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije ter znatno prispevati k trajnostnemu razvoju; zato poziva Komisijo, naj prispevek zviša, istočasno pa spodbudi države članice in večstranske finančne ustanove, naj se povežejo in občutno povečajo obseg sklada; poziva tudi preostale države članice, naj ponudijo finančno podporo;

19.

meni, da bi moral biti v prvih letih ključni cilj sklada Geeref, ki je odprti sklad, razvoj vzornih primerov, ki bi privabili nadaljnje prispevke, povečali tok naložb v obnovljive energije in energetsko učinkovitost v državah v razvoju in gospodarstvih na prehodu ter prihranili pomanjkanje energije mnogo več ljudem kot pričakovanemu obsegu med enim in tremi milijoni ljudi;

20.

poudarja, da mora sklad Geeref prednostno pokrivati posebne potrebe najmanj razvitih držav ter izvajati posege, ki so že izkazali močno povezanost z zmanjševanjem revščine; ugotavlja, da je področje sklada Geeref podpora regionalnim podskladom za podsaharsko Afriko, države karibskih in pacifiških otokov, države evropskega sosedstva (vključno s severno Afriko in evropskimi državami nečlanicami EU), Latinsko Ameriko in Azijo; vendar poziva k posebnemu poudarku, ki ga je treba nameniti potrebam držav AKP; poziva Komisijo, naj zagotovi, da ob delitvi sredstva ne bodo dodeljena zgolj enemu ali dvema podskladoma. močno priporoča, naj podskladi, namenjeni Kitajski in Rusiji, če so vključeni v portfelj, ne posrkajo vseh razpoložljivih virov ter naj bodo posebnega pomena kot pilotni projekti;

21.

vendar priznava, da bi lahko sklad Geeref v sedanji obliki težko izpolnil merila, ki jih je določil Odbor za razvojno pomoč Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj za dodelitev uradne pomoči za razvoj, saj bo glavno vodilo pri investicijah potencialni dobiček in ne razvojne potrebe; priznava tveganje, da lahko zmanjševanje revščine, ki je navedeno kot specifični cilj sklada Geeref, postane zanj drugotnega pomena; zato poudarja, da mora Komisija oblikovati jasna razvojna merila za izbor projektov, upravičenih do financiranja iz sklada Geeref, in bistveno povečati razvojno pomoč, temelječo na donacijah, da se najrevnejšim zagotovijo trajnostne energetske storitve;

22.

poziva Komisijo, naj redno poroča o napredku pri izvajanja nalog sklada in projektih, ki uživajo podporo, in jo še posebej poziva, naj Parlamentu predloži letno poročilo o napredku;

23.

poziva Komisijo, naj predlaga načine za pospeševanje intenzivne komunikacije in izmenjavo izkušenj z različnimi projekti, njihovimi specifičnimi rezultati in prispevanjem k trajnostnemu razvoju;

24.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

20.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 66/38

—

ob upoštevanju členov 177 do 181 Pogodbe ES,

—

ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega 23. junija 2000 v Cotonouju (1), kakor je bil spremenjen s sporazumom o spremembi Sporazuma o partnerstvu, podpisanim v Luksemburgu 25. junija 2005 (2),

—

ob upoštevanju Deklaracije tisočletja, ki so jo Združeni narodi podprli leta 2000, njihovega poročila „Vlaganje v razvoj“ iz leta 2005 ter razvojnih ciljev tisočletja,

—

ob upoštevanju Pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči, ki je bila sprejeta 2. marca 2005,

—

ob upoštevanju soglasja iz Monterreya o financiranju za razvoj iz leta 2002,

—

ob upoštevanju skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, ter Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije: „Evropsko soglasje“ (Evropsko soglasje o razvoju) (3),

—

ob upoštevanju skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije: „Evropsko soglasje o humanitarni pomoči“ (4),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Svetu, o kodeksu ravnanja EU o dopolnjevanju in delitvi dela v okviru razvojne politike z dne 15. maja 2007,

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije „Skladnost politike za razvoj: pospeševanje napredka v smeri uresničevanja razvojnih ciljev novega tisočletja“ (KOM(2005)0134),

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije „Pospeševanje napredka v smeri doseganja razvojnih ciljev novega tisočletja – financiranje razvoja in učinkovitost pomoči“ (KOM(2005)0133),

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije „Pomoč EU: nuditi več, hitreje in bolje“ (KOM(2006)0087) ter sklepov Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose z dne 11. aprila 2006, ki izhajajo iz tega besedila,

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije „Letno poročilo 2006 o razvojni politiki Evropske skupnosti in izvajanju zunanje pomoči v letu 2005“ (KOM(2006)0326),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (5),

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije „Upravljanje v evropskem soglasju o razvojni politiki: Usklajenemu pristopu v okviru Evropske unije naproti“ (KOM(2006)0421),

—

ob upoštevanju mednarodnega razvojnega sodelovanja Češke republike, vključno z načrtom za dvostransko razvojno sodelovanje za leto 2007 in državnimi strateškimi načrti za Angolo in Zambijo,

—

ob upoštevanju politike mednarodnega razvojnega sodelovanja Madžarske,

—

ob upoštevanju načrta politike razvojnega sodelovanja Latvije za obdobje 2006–2010,

—

ob upoštevanju politike razvojnega sodelovanja Litve za obdobje 2006–2010,

—

ob upoštevanju politike razvojnega sodelovanja in strategije za humanitarno pomoč Estonije za obdobje 2006–2010,

—

ob upoštevanju leta 2003 objavljene strategije za razvojno sodelovanje Poljske in poljskega programa pomoči za leto 2007,

—

ob upoštevanju nacionalne strategije mednarodnega razvojnega sodelovanja Romunije,

—

ob upoštevanju srednjeročne strategije Slovaške za uradno razvojno pomoč za obdobje 2003–2008 in nacionalnega načrta uradne razvojne pomoči Slovaške iz leta 2006,

—

ob upoštevanju razvojnega sodelovanja Slovenije 2002–2004,

—

ob upoštevanju poročila o spremljanju pomoči nevladnih organizacij leta 2007 z naslovom „Ne ploskajte še! Vlade EU tvegajo, da bodo prelomile obljube o pomoči“, ki vsebuje presojo nevladnih organizacij o tem, kako se je odrezala vsaka država glede uradne razvojne pomoči,

—

ob upoštevanju strategije EU za osrednjo Azijo (strategija za novo partnerstvo) za obdobje od 2007 do 2013,

—

ob upoštevanju dokumenta „Evropsko soglasje o razvoju: prispevek osveščanja javnosti in izobraževanja o razvojnih vprašanjih“, strateškega okvira, ki so ga oblikovali predstavniki institucij EU, držav članic, civilne družbe in drugih zainteresiranih in predstavili na evropskih razvojnih dnevih novembra 2007 v Lizboni,

—

ob upoštevanju evropskega soglasja o sporočilu nevladnih organizacij z dne 7. do 9. novembra 2006,

—

ob upoštevanju resolucije Sveta (Razvoj) z dne 8. novembra 2001 o razvojnem izobraževanju in povečanju ozaveščenosti evropske javnosti o razvojnem sodelovanju (2001),

—

ob upoštevanju maastrichtske izjave vseevropskega globalnega izobraževalnega kongresa, na katerem so bili zastopani člani parlamentov, lokalni in regionalni organi ter organizacije civilne družbe držav članic Sveta Evrope, o evropskem strateškem okviru za izboljšanje in povečanje svetovnega izobraževanja v Evropi do leta 2015 (15.–17. november 2002),

—

ob upoštevanju palermskega procesa leta 2003, ki se je začel z namenom, da se ustvari neformalni forum, na katerem bi akterji lahko razpravljali o pomembnem razvoju dogodkov in vprašanjih evropske razvojne pomoči, s čimer bi neformalno dopolnili uradne posvetovalne postopke Komisije,

—

ob upoštevanju evropske konference o osveščanju in izobraževanju o razvoju za solidarnost Sever-Jug, ki je potekala v Bruslju 19. in 20. maja 2005,

—

ob upoštevanju helsinške konference o evropskem izobraževanju o razvoju z dne 3. in 4. julija 2006,

—

ob upoštevanju 18-mesečnega programa o razvojni politiki med predsedovanjem Nemčije, Portugalske in Slovenije EU,

—

ob upoštevanju člena 49 Pogodbe ES,

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije „Razširjena Evropa – sosedstvo: nov okvir za odnose z našimi vzhodnimi in južnimi sosedi“ (KOM(2003)0104) in resolucije Evropskega parlamenta z 20. novembra 2003 o razširjeni Evropi in sosedstvu: nov okvir za odnose z našimi vzhodnimi in južnimi sosedi (6),

—

ob upoštevanju dokumenta „Za varno Evropo v boljšem svetu – Evropska varnostna strategija“, ki ga je odobril Evropski svet v Bruslju 12. decembra 2003,

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije „Evropska sosedska politika – strateški dokument“ (KOM(2004)0373),

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije „O predlogih Komisije za akcijske načrte v okviru evropske sosedske politike (ESP)“ (KOM(2004)0795),

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije „Evropska sosedska politika – priporočila za Armenijo, Azerbajdžan, Gruzijo ter za Egipt in Libanon“ (KOM(2005)0072),

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu „O krepitvi evropske sosedske politike“ (KOM(2006)0726),

—

ob upoštevanju akcijskega načrta za južni Kavkaz (Armenija, Azerbajdžan, Gruzija), ki ga je Komisija sprejela 14. novembra 2006,

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije, ki je priložen zgoraj omenjenemu sporočilu z naslovom „O krepitvi evropske sosedske politike“ (SEK(2006)1504),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije (SEK(2007)0840), priložen sporočilu Komisije z naslovom „Letno poročilo 2007 o razvojni politiki Evropske skupnosti in izvajanju zunanje pomoči v letu 2006“(KOM(2007)0349),

—

ob upoštevanju poročil o napredku v okviru evropske sosedske politike za Ukrajino (SEK(2006)1505) in Moldavijo (SEK(2006)1506),

—

ob upoštevanju publikacije Komisije „Evropska sosedska politika: leto napredka“ (IP/05/1467) z dne 24. novembra 2005,

—

ob upoštevanju sporočila komisarke Ferrero-Waldner kolegiju komisarjev z naslovom „Izvajanje in spodbujanje evropske sosedske politike“ (SEK(2005)1521),

—

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1638/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o splošnih določbah o ustanovitvi Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva (7),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2006/62/ES z dne 23. januarja 2006, ki državam, vključenim v evropsko sosedsko politiko, in Rusiji omogoča koriščenje programov za tehnično pomoč in izmenjavo informacij (TAIEX) (8),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2005/47/ES z dne 22. decembra 2004 o spremembi Sklepa 2000/24/ES zaradi upoštevanja širitve Evropske unije in evropske sosedske politike (9),

—

ob upoštevanju poročila „Evropski instrument sosedstva in partnerstva“ Belorusija/Moldavija/Ukrajina/Armenija/Azerbajdžan/Gruzija (ločeno): „Državni strateški dokument 2007–2013 in nacionalni okvirni program 2007–2010“,

—

ob upoštevanju vzhodnega regionalnega strateškega dokumenta evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva 2007–2013, ki dopolnjuje državne strateške dokumente, ki jih je sprejela Komisija,

—

ob upoštevanju vzhodnega regionalnega okvirnega programa evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva za obdobje 2007–2010, v katerem je podrobneje opredeljeno bistvo posredovanja v okviru vzhodnega regionalnega okvira novega evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije „Sinergija Črnega morja – nova pobuda za regionalno sodelovanje“ (KOM(2007)0160),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije „O splošnem pristopu, s katerim se partnerskim državam Evropske sosedske politike omogoči sodelovanje v agencijah Skupnosti ter v programih Skupnosti“ (KOM(2006)0724),

—

ob upoštevanju dokumenta z junija 2006, ki je del serije priložnostnih dokumentov, ki jih je objavil generalni direktorat za gospodarske in finančne zadeve z naslovom „Gospodarski pregled držav evropske sosedske politike“,

—

ob upoštevanju druge sheme za vzpostavitev institucij in kadrov za podporo novim državam članicam in kandidatkam na področju razvojnega sodelovanja, ki jo je uvedla Komisija julija 2007,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z 19. januarja 2006 o evropski sosedski politiki (10),

—

ob upoštevanju sporazumov o partnerstvu in sodelovanju,

—

ob upoštevanju člena 45 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A6-0036/2008),

A.

ker je EU leta 2006 zagotovila uradno razvojno pomoč v višini 47 524 milijonov evrov, kar je 57 % svetovne uradne razvojne pomoči, ta znesek pa se bo po pričakovanjih do leta 2010 povečal na 78 626 milijonov evrov,

B.

ker so se nove države članice EU zavezale, da bodo dosegle cilj uradne razvojne pomoči v deležu 0,17 % bruto nacionalnega dohodka do leta 2010 in 0,33 % do leta 2015, ter da bodo prihodnji prispevki okrepili vlogo EU v mednarodnem razvojnem sodelovanju,

C.

ker razvojna pomoč novih držav članic zadeva tako evropsko politiko razvojnega sodelovanja kot tudi evropsko sosedsko politiko,

D.

ker so prednostne države, na katere je usmerjeno razvojno sodelovanje novih držav članic, iz nekdanje Skupnosti neodvisnih držav, države na zahodnem Balkanu in nekatere države AKP,

E.

ker ostaja institucionalni okvir eden najpomembnejših izzivov novih držav članic za učinkovito razvojno sodelovanje,

F.

ker je eden od večjih izzivov, s katerimi se bodo morale spoprijeti nove države članice, potreba po izgradnji medstrankarske politične in javne podpore za razvojno sodelovanje, vključno s podporo najmanj razvitim državam sveta,

G.

ker je treba osveščenost o temah razvojnega sodelovanja v večini držav članic še izboljšati,

H.

ker je pravica držav članic, da sledijo razvojnim strategijam, ki so prilagojene nacionalno zastavljenim prednostnim nalogam, polnopraven izraz njihove suverenosti in jo je treba vedno priznavati in spoštovati samo po sebi,

I.

ker je večina dvostranske uradne razvojne pomoči Estonije in Latvije usmerjena v nekdanjo Skupnost neodvisnih držav, zlasti Gruzijo, Moldavijo in Ukrajino, ter v Afganistan; uradna razvojna pomoč Estonije je leta 2005 znašala 0,08 %, uradna razvojna pomoč Latvije pa 0,07 %,

J.

ker je večina dvostranske uradne razvojne pomoči Litve namenjena Belorusiji, Ukrajini, Moldaviji, državam južnega Kavkaza, Afganistanu (provinci Ghor) in Iraku, ter samo eni državi AKP, namreč Mavretaniji, leta 2005 pa je Litva za uradno razvojno pomoč porabila 0,06 %,

K.

ker je večina dvostranske uradne razvojne pomoči Poljske namenjena Belorusiji, Ukrajini, Moldaviji in Gruziji, uradna razvojna pomoč Poljske pa je leta 2005 znašala 0,07 %,

L.

ker je večina dvostranske uradne razvojne pomoči Madžarske namenjena zahodnemu Balkanu (Črni gori, Srbiji, ter Bosni in Hercegovini), leta 2005 pa je njena uradna razvojna pomoč znašala 0,11 %,

M.

ker je večina dvostranske uradne razvojne pomoči Romunije namenjena Moldaviji, Srbiji in Gruziji, uradna razvojna pomoč Romunije pa je leta 2006 znašala 0,04 %,

N.

ker je večina dvostranske uradne razvojne pomoči Slovenije namenjena zahodnemu Balkanu (Bosni in Hercegovini, Črni gori, Srbiji, Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji in Albaniji) in Moldaviji, leta 2005 pa je Slovenija za uradno razvojno pomoč porabila 0,11 %,

O.

ker je večina dvostranske uradne razvojne pomoči Slovaške namenjena Srbiji, Črni gori, Kirgizistanu, Kazahstanu, Ukrajini in Belorusiji, delež Slovaške za uradno razvojno pomoč pa je leta 2005 znašal 0,12 %,

P.

ker je večina dvostranske uradne razvojne pomoči Češke republike namenjena Bosni in Hercegovini, Moldaviji, Mongoliji, Srbiji, Črni gori in Vietnamu, leta 2005 pa je Češka republika za uradno razvojno pomoč porabila 0,11 %,

Q.

ker je Bolgarija svojo nacionalno strategijo za mednarodno razvojno sodelovanje sprejela šele konce leta 2007 in ker daje prednost Albaniji, Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, Bosni in Hercegovini, Ukrajini in Moldaviji, po ocenah naj bi bila leta 2005 njena poraba za uradno razvojno pomoč približno 0,04 %, kar ustreza bolgarskemu prispevku za večstranske institucije,

R.

ker Estonija, Latvija in Romunija v okviru politike evropskega razvojnega sodelovanja niso usmerjene na nobeno državo AKP, čeprav Estonija ni izključila možnosti, da bi v prihodnosti vzpostavila dvostransko sodelovanje z eno najmanj razvitih držav podsaharske Afrike,

S.

ker se namerava Bolgarija usmeriti na afriške države, s katerimi je imela dvostranske sporazume pred letom 1989, na primer Gano,

T.

ker je Češka republika usmerjena na Angolo in Zambijo; Angola prejema 8 % dodeljenih sredstev (956 000evrov leta 2007), Zambija pa 4 % (775 000evrov leta 2007); ker Češka republika v Angoli financira tudi programe v sektorju kmetijstva, podeželskega razvoja in izobraževanja ter medsektorske programe, kot so odstranjevanje min, krepitev zmogljivosti javnega sektorja, spodbujanje civilne družbe in enakosti med spoloma, pa tudi programe za okolje; ker financira tudi programe v Zambiji, v zdravstvenem sektorju, ki so usmerjeni v Zahodno provinco, kjer je naravno okolje še posebej neprijazno, namenjeni pa so doseganju razvojnih ciljev tisočletja, kot so zmanjševanje umrljivosti otrok, izboljšanje zdravja mater, boj proti virusu HIV/aidsu ter drugim boleznim,

U.

ker je Madžarska usmerjena na Etiopijo, Poljska pa predvsem na Angolo in Tanzanijo,

V.

ker je Slovaška usmerjena predvsem na Kenijo, Sudan in Mozambik ter poslovni in zdravstveni sektor v Keniji, in nudi podporo za uporabo obnovljivih virov; ker njeno razvojno sodelovanje s Sudanom zajema zmanjševanje dolgov in je usmerjeno na tehnično infrastrukturo, na primer gospodarjenje z vodami, v socialnem sektorju pa zlasti na spodbujanje osnovnega izobraževanja in osnovne zdravstvene oskrbe,

W.

ker se namerava Slovenija prek slovenskih nevladnih razvojnih organizacij usmeriti na Madagaskar, Niger, Mali, Burkino Faso, Ugando in Malavi ter pomagati lokalnim skupnostim v sektorjih, kot so infrastruktura, izobraževanje, oskrba z vodo, sanitarna ureditev in trajnostna oskrba z energijo,

X.

ker je Litva leta 2006 začela svoj prvi dvostranski projekt v Mavretaniji (pomoč pri razvoju naravnih virov),

Y.

ker se v vseh novih državah članicah precejšen delež razvojne pomoči usmerja preko večnacionalnih poti, vključno z EU, tako da vse te države posredno prispevajo k razvoju v državah AKP,

Z.

ker sodi evropska sosedska politika med najpomembnejše prednostne naloge zunanjih odnosov EU ter sta njena cilja spodbujanje dobrega upravljanja in gospodarski razvoj v njeni bližini, s tem pa zmanjšanje političnih, gospodarskih in socialnih razlik med državami članicami in njenimi sosedami,

AA.

ker so bili akcijski načrti evropske sosedske politike za tri države južnega Kavkaza (Gruzijo, Armenijo in Azerbajdžan) objavljeni 14. novembra 2006, čeprav je bila vključitev držav južnega Kavkaza v evropsko sosedsko politiko v opombi navedenega sporočila Komisije o širši Evropi iz leta 2003 sprva zavrnjena,

AB.

ker naj bi bili akcijski načrti posebej prilagojeni vsaki državi,

AC.

ker EU pri svojih zunanjih odnosih tradicionalno daje prednost regionalnemu pristopu,

AD.

ker je gruzijska vlada izrazila upanje, da bodo Gruzija, Ukrajina in Moldavija vključene v črnomorsko regijo, ne pa v regijo južnega Kavkaza, kar je potrjeno tudi v akcijskem načrtu,

AE.

ker akcijski načrt EU-Gruzija prikazuje, da je EU pripravljena ponuditi večjo politično podporo Gruziji na področju reševanja sporov, kar je ta doslej odklanjala,

AF.

ker so nove države članice sodelovale pri razvijanju evropske sosedske politike, še preden so postale članice EU,

AG.

ker nove države članice niso imele nobenega vpliva na akcijske načrte in pred članstvom niso bile vključene v odločanje ter postopke,

AH.

ker morajo imeti sosednje države, če se želijo pridružiti evropski sosedski politiki, veljavno pogodbeno razmerje, na primer Sporazum o partnerstvu in sodelovanju ali pridružitveni sporazum; ker so zato Belorusija, Libija in Sirija izvzete iz evropske sosedske politike, saj niso v veljavnem pogodbenem razmerju,

AI.

ker si EU prizadeva za uravnotežen dvostranski in regionalni pristop k osrednji Aziji,

AJ.

ker odnosi med Kazahstanom, Kirgizistanom, Rusko federacijo, Tadžikistanom, Turkmenistanom, Uzbekistanom in EU temeljijo na Sporazumih o partnerstvu in sodelovanju, okvirih sodelovanja, kot Pobuda iz Bakuja, ter vrsti instrumentov skupne in zunanje varnostne politike,

AK.

ker imajo vse sosede EU, ne glede na možnost članstva, enake možnosti, da vzpostavijo privilegiran odnos z EU, osnovan na skupnih interesih in vrednotah, glede na svoje ambicije,

AL.

ker je glavna prednost akcijskih načrtov pomagati državam, da opredelijo svoje prednostne naloge in usmerjajo podporo EU njihovim prizadevanjem,

AM.

ker sta Bolgarija in Romunija že vključeni v čezmejno sodelovanje s pomembnimi partnerji v okviru evropske sosedske politike,

AN.

ker bodo nove države članice z izmenjavo svojih izkušenj ob prehodu koristno prispevale k strokovnemu znanju v starih državah članicah prek programov Urada za izmenjavo informacij o tehnični pomoči in programov tesnega sodelovanja (TAIEX),

AO.

ker je sedanja raven izdatkov za večje osveščanje javnosti o razvojnih vprašanjih v večini držav OECD neustrezna, skupaj približno 190 milijonov evrov oziroma 0,25 % skupne uradne razvojne pomoči,

AP.

ker vse nove države članice, razen Poljske in Malte, obravnavajo razvojno izobraževanje kot prednostno nalogo svojih nacionalnih platform za nevladne razvojne organizacije,

AQ.

ker še nobena nova država članica nima nacionalne strategije za razvojno izobraževanje,

AR.

ker je samo 12 % državljanov držav OECD dejansko že slišalo za razvojne cilje tisočletja, 62 % tistih, ki so zanje slišali, ne ve, kaj so, 17 % evropskih državljanov zaradi korupcije in miselnosti, da ne pomoč koristi revnim, ne ve, ali pomoč kaj zaleže (tako meni 34 % anketiranih na Portugalskem, 24 % v Italiji, 23 % na Irskem in 22 % v Španiji),

AS.

ker samo 29 % evropskih državljanov meni, da bosta skrajna revščina in lakota do leta 2015 manjši, najpogosteje navedene ovire pa so pomanjkanje denarja ali virov (18 %), pomanjkanje volje (18 %) in obsežnost zastavljene naloge (14 %),

AT.

ker je poročilo razvojnega programa Združenih narodov vsebovalo predlog, naj si Komisija in države članice zastavijo minimalni cilj približati se porabi 3-odstotnega deleža uradne razvojne pomoči za osveščanje javnosti in razvojno izobraževanje, ali jo preseči,

1.

poudarja, da je razvojna politika v celoti del pravnega reda Skupnosti, in poziva nove države članice k mednarodni zavzetosti na tem področju; poudarja, da bi morala EU pomagati novim državam članicam pri prevzemanju zakonodaje Skupnosti;

2.

upošteva dejstvo, da deset novih držav članic, ki so Evropsko soglasje o razvoju podpisale v letu dni po njihovem pristopu in se strinjale, da bodo izvajale ambiciozno razvojno paradigmo ter si prizadevale za dosego razvojnih ciljev tisočletja v zastavljenem roku;

3.

izraža zaskrbljenost, da mnoge nove države članice niso na dobri poti, da bi dosegle cilj 0,17 % BND za uradno razvojno pomoč do leta 2010, nekatere jo bodo morda morale celo zmanjšati zaradi usklajevanja s splošnim zmanjševanjem proračunskih sredstev zaradi potrebnega zmanjšanja javnega dolga;

4.

poudarja pomen lastnih izkušenj novih držav članic, zlasti med postopkom prehoda, ter meni, da morata biti dobro upravljanje in spodbujanje demokracije prednostni nalogi za EU na področju razvojnega sodelovanja; poziva institucije EU, naj izkoristijo izkušnje, ki so jih na tem področju pridobile nove države članice, in tako obogatijo svojo razvojno politiko;

5.

meni, da bodo nove države članice zaradi dejavne politike sodelovanja prispevale k uveljavljanju temeljnih pravic in solidarnosti z novimi generacijami v državah v okviru evropske sosedske politike;

6.

poudarja dejansko korist sodelovanja v politiki razvojnega sodelovanja za nove države članice, zlasti na področjih gospodarskega razvoja in trgovine;

7.

pozdravlja novi pristop Komisije preseganja tradicionalne razvojne politike in vzpostavljanja novih partnerskih odnosov z državami v razvoju;

8.

pozdravlja dejstvo, da je mednarodna skupnost v nujnih humanitarnih primerih pripravljena sprejeti načelo skupne odgovornosti;

9.

predlaga, da bi morale nove in stare države članice bolj proaktivno sodelovati v EU, da bi zagotovile sprotno spremljanje razmer v posameznih državah, ki so vključene v evropsko sosedsko politiko, in bi lahko EU v svoji politiki bolj prilagodljivo reagirala v zvezi s temi državami;

10.

poudarja povezavo med razvojem in migracijo, ki je za večino držav članic ob zunanjih mejah EU velik izziv;

11.

priznava, da so nove države članice dosegle napredek s tem, ko so iz držav prejemnic postale donatorice, in se zaveda prihodnjih izzivov;

12.

ugotavlja, da prednostna področja novih držav članic po prehodnem obdobju določajo njihovi zgodovinski odnosi in vezi z njihovimi sosedami ter da je glavni del proračuna novih držav članic za razvojno sodelovanje namenjen njihovim neposrednim sosedam in državam nekdanje Skupnosti neodvisnih držav; poziva Evropsko skupnosti, naj izkoristi pridružitev teh novih držav kot priložnost za okrepitev svoje strateške prisotnosti v vzhodni Evropi, osrednji Aziji in na Kavkazu, regijah, kjer je bilo doslej najmanj evropske pomoči in kjer se soočajo s številnimi razvojnimi izzivi;

13.

poudarja, da je učinkovito delovanje na področju spodbujanja demokracije in pravne države, glavnih področjih, kjer delujejo nove države članice, tudi dolgoročno sredstvo za zmanjševanje revščine, kar je po instrumentu za razvojno sodelovanje eden od prednostnih ciljev evropske razvojne politike;

14.

opozarja na „vzhodno dimenzijo“ zunanjih odnosov EU ter meni, da bi lahko nova skupščina EU in sosednjih držav (kot so skupna parlamentarna skupščina AKP-EU, Evropsko-mediteransko partnerstvo (Euromed) in parlamentarna skupščina EU-Latinska Amerika (Eurolat)) gradila na zgodovinskih izkušnjah, spodbudila prispevek novih držav članic v politikah EU, pripomogla k sooblikovanju evropske sosedske politike ter sosednje države seznanila z novimi področji politike;

15.

priznava, da je večina držav članic ustanovila oddelke pri ministrstvih za zunanje zadeve, ki se ukvarjajo posebej z razvojnim sodelovanjem, vendar priporoča, da se okrepi usklajevanje tako znotraj ministrstev in med samimi ministrstvi, kot z drugimi državami članicami, kolikor v postopku odločanja dopuščajo nacionalni parlamenti in lokalni organi;

16.

priznava, da je za postopek ustanovitve potrebnih institucij in izvajanja politik potrebno precej časa;

17.

priznava, da bodo v prihodnjih letih povečanje proračuna in dejavnosti osveščanja največji izzivi za nove države članice;

18.

pozdravlja zgoraj omenjeni strateški okvir „Evropsko soglasje o razvoju: prispevek osveščanja javnosti in izobraževanja o razvojnih vprašanjih“ in poudarja, da ima Parlament pomembno vlogo pri osvetljevanju sedanje in potencialne vloge razvojnega izobraževanja in osveščanja v formalnem in neformalnem izobraževanju v novih državah članicah;

19.

meni, da so v svetovnem procesu odpravljanja revščine najbolj koristni dolgoročni projekti, pri katerih se izbirajo partnerji in sektorji, kjer imajo nove države članice primerjalno prednost ter lahko prenesejo svoje izkušnje;

20.

poziva k razdelitvi dela med državami članicami, pri kateri bi upoštevali dodano vrednost vložka vsakega akterja in katere namen bi bilo učinkovito sodelovanje;

21.

je prepričan, da bi lahko velika večina novih držav članic dala večjo prednost svoji razvojni politiki in zagotovila tudi notranje bolj usklajen pristop k načrtovanju strategij (razen Litve, kjer je ministrstvo za zunanje zadeve glavno ministrstvo za načrtovanje in upravljanje uradne razvojne pomoči);

22.

navaja, da cilj EU glede novih držav članic ni samo izkoristiti njihove izkušnje, temveč jim tudi pomagati pri krepitvi njihove vloge novih donatoric; spodbuja tako stare kot nove države članice, naj skupaj določijo stvaren urnik, v katerem bo predvidena progresivna uskladitev novih držav članic s cilji evropske razvojne pomoči, pri tem pa naj bodo upoštevane možnosti in omejitve partnerstva med starimi in novimi državami članicami;

23.

poudarja, da je treba nove države članice polno vključiti v sistem izmenjave izkušenj in posebnega usposabljanja na področjih, povezanih z načrtovanjem, izvajanjem in oceno politike razvojnega sodelovanja; upošteva različne izkušnje s shemo za vzpostavitev institucij in kadrov in poziva k nadaljnjim izboljšavam (na primer ustaviti odhajanje javnih uslužbencev z delovnih mest);

24.

opozarja na pomembnost stalnega dialoga z uradniki, odgovornimi za nove države članice ter države pristopnice ali države kandidatke; poudarja, kako pomembna je tehnična pomoč EuropeAid pri organizaciji tečajev usposabljanja, seminarjev, konferenc in posebne tehnične pomoči, da se izpolnijo potrebe, ki jih izrazijo te države; poudarja pomen dejavnosti, ki jih v zvezi s tem financira Generalni direktorat Evropske komisije za razvoj;

25.

obžaluje, da se posebna delovna skupina za krepitev zmogljivosti novih držav članic v letu 2007 ni več sestala, čeprav morajo nove države članice okrepiti svoje zmogljivosti na področju razvojnega sodelovanja in proces širitve EU še vedno poteka;

26.

poziva k ponovnemu sestajanju te delovne skupine, pri čemer je treba zagotoviti, da bo v svoje delo vključila tudi predstavnike parlamentarnega Odbora parlamenta za razvoj ali njegovega sekretariata in predstavnike Trialog-a, projekta, ki deluje v tesnem sodelovanju z evropskimi nevladnimi organizacijami na področju razvoja, ter da bodo naloge deloven skupine razširjene glede na specifične težave novih držav članic na področju razvojnega sodelovanja;

27.

poudarja, kako pomembni so projekti „tesnega“ in „ohlapnega sodelovanja“ za usposabljanje osebja novih držav članic prek kakovostne tehnične pomoči, za ta sredstva pa sta zaprosili samo Madžarska in Slovaška;

28.

poziva k medparlamentarnim srečanjem med Parlamentom in parlamenti novih držav članic, organiziranim dvakrat letno ter osredotočenim na vprašanja razvoja in sodelovanja, in k vzpostavitvi posebnega omrežja za to;

29.

meni, da bi sodelovanje novih držav članic v odboru Evropskega razvojnega sklada razpravam dalo nove razsežnosti in prispevalo h graditvi tehnične zmogljivosti teh držav;

30.

ugotavlja, da prednostne naloge razvojnega sodelovanja v nekaterih novih državah članicah niso deležne javnega priznanja, in poziva k splošni komunikacijski in izobraževalni strategiji za odpravo te pomanjkljivosti; poudarja, da sta osveščanje o razvoju v šolskih programih in vloga medijev pomembna za pritegnitev javne pozornosti in razvijanje tradicije mednarodnega prostovoljstva;

31.

izraža pozitivno stališče o pomenu poročila o osveščanju o razvojnem izobraževanju in njegovi vlogi pri izvajanju Evropskega soglasja o razvoju, pri čemer bi osvetlili sedanjo in potencialno vlogo razvojnega izobraževanja in osveščanja v formalnem in neformalnem izobraževanju v Evropi, zlasti v novih državah članicah;

32.

meni, da so prebivalci novih držav članic že osveščeni o vprašanjih humanitarne pomoči, kar se je odrazilo pri njihovem obsežnem odzivu ob cunamiju leta 2004 in je dobro izhodišče za osveščanje prebivalcev o tem, da je v okviru učinkovite razvojne politike potrebno konkretno in dolgoročno angažiranje;

33.

poziva Komisijo, naj začne posebno kampanjo osveščanja, ki se bo osredotočala na primerjalne prednosti in dodano vrednost novih držav članic v zvezi z vprašanji razvoja in sodelovanja;

34.

poziva k večji usklajenosti med nacionalnimi zainteresiranimi stranmi in k ustreznemu sodelovanju nevladnih organizacij in lokalnih organov pri postopkih oblikovanja nacionalne strategije;

35.

poziva Komisijo, naj v pripravo akcijskih načrtov, pogajanja o njih ter spremljanje njihovega izvajanja dejavno vključi nove države članice;

36.

ugotavlja, da bi bile lahko nove države članice s tem, da za svojo razvojno pomoč niso postavljale pogojev, zgled za vse države članice;

37.

ugotavlja, da bi morale vse države članice postaviti roke za sprostitev svoje razvojne pomoči, saj pogojevanje razvojne pomoči dolgoročno ne koristi niti dobremu upravljanju niti učinkovitemu razporejanju sredstev niti k ciljem razvojnega sodelovanja;

38.

ugotavlja, da so povezave med zasebnim sektorjem in razvojnim sodelovanjem zelo obetavne za nove države članice in da bi lahko dejavnejše sodelovanje zasebnih podjetij iz teh držav pri javnih naročilih za projekte razvojnega sodelovanja povečalo osveščenost o razvojnem sodelovanju;

*

**

39.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

20.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 66/48

—

ob upoštevanju člena 103(4) svojega Poslovnika,

A.

ker bo Kodeks ravnanja Evropske unije glede izvoza orožja („Kodeks“) leta 2008 praznoval deseto obletnico,

B.

ker je Coreper pred več kot dvema letoma 30. junija 2005 dosegel na tehnični ravni dogovor o besedilu skupnega stališča, kar je bil rezultat korenitega procesa revizije Kodeksa s ciljem njegovega preoblikovanja v učinkovit instrument za nadzor izvoza orožja z ozemlja EU in iz podjetij EU,

C.

ker bo Kodeks s sprejetjem tega skupnega stališča postal za vse države članice pravno zavezujoč instrument za nadzor izvoza orožja,

D.

ker je Parlament skupno stališče večkrat odločno pozdravil, med drugim v svoji resoluciji z dne 18. januarja 2007 o sedmem in osmem letnem poročilu Sveta v skladu z operativno določbo 8 Kodeksa ravnanja Evropske unije glede izvoza orožja (1),

E.

ker Svetu od leta 2005 kljub temu ni uspelo sprejeti skupnega stališča na politični ravni,

F.

ker razlogi tega neuspeha niso bili nikoli uradno pojasnjeni, vendar so očitno povezani z željo nekaterih držav članic, da se ukine sedanji embargo EU na izvoz orožja za Ljudsko republiko Kitajsko,

G.

ker je to vprašanje spet postalo nujno zaradi naslednjih dogodkov:

H.

ker se pozitivna prizadevanja delovne skupine Sveta za orožje (COARM), da bi izboljšala Kodeks in njegovo uporabo, spodkopavajo z izvozom orožja iz držav članic v države, v katerih prihaja do konfliktov ali nestabilnosti ali kjer se ne spoštujejo človekove pravice in ki se v skladu s Kodeksom obravnavajo kot nezanesljivi kraji namembnosti,

I.

ker je pomanjkanje politične volje, da bi Kodeks preoblikovali v skupno stališče, v nasprotju z vodilno vlogo, ki jo imajo Evropska unija in njene države članice pri spodbujanju pravnih instrumentov, namenjenih nadzoru vse mednarodne javne in zasebne trgovine z orožjem, zlasti Sporazuma o trgovini z orožjem,

1.

ob deseti obletnici Kodeksa obžaluje sedanje politične razmere, ki zavirajo sprejetje skupnega stališča;

2.

poziva slovensko predsedstvo, naj sprejetje skupnega stališča redno uvršča na dnevni red vseh zasedanj Sveta za splošne zadeve, dokler to vprašanje ne bo rešeno;

3.

poziva tiste države članice EU, ki nasprotujejo pravno zavezujočemu Kodeksu, naj ponovno premislijo svoje stališče;

4.

meni, da bo prispevek EU k mednarodno zavezujočemu Sporazumu o trgovini z orožjem bolj verodostojen, kakor hitro bo njen režim nadzora nad orožjem pravno zavezujoč;

5.

izraža tudi prepričanje, da bi bilo treba vzporedno s sprejetjem skupnega stališča med drugim ukrepati, da se:

6.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vsem vladam in parlamentom držav članic.

20.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 66/49

—

ob upoštevanju členov 6 in 7 Pogodbe EU ter člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, podpisane dne 12. decembra 2007 (1), ki zadevajo varstvo človekovih pravic,

—

ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah, zlasti 5. člena, mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, zlasti 7. člena, Evropske konvencije o preprečevanju mučenja in drugih krutih, nečloveških in ponižujočih kaznih ali ravnanj (Evropska konvencija o preprečevanju mučenja) iz leta 1987 ter njenega fakultativnega protokola o ustanovitvi sistema rednega obiskovanja prostorov odvzema prostosti s strani neodvisnih mednarodnih in nacionalnih organov,

—

ob upoštevanju 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, njenih protokolov in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice,

—

ob upoštevanju konvencije o preprečevanju mučenja in drugih krutih, nečloveških in ponižujočih kaznih ali ravnanj, s katero je bil ustanovljen Evropski odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja, ter poročil tega odbora,

—

ob upoštevanju standardnih minimalnih pravil Združenih narodov iz leta 1957 o ravnanju z zaporniki ter deklaracij in načel, ki jih je sprejela generalna skupščina Združenih narodov,

—

ob upoštevanju konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, sprejete 20. novembra 1989,

—

ob upoštevanju resolucij in priporočil, ki jih je sprejel odbor ministrov Sveta Evrope, zlasti resolucije (73)5 o standardnih minimalnih pravilih za ravnanje z zaporniki ter priporočil R(87)3 in R(2006)2 o evropskih zaporniških pravilih,

—

ob upoštevanju priporočil parlamentarne skupščine Sveta Evrope, zlasti priporočila R(2006)1747 o sprejetju evropske listine o zaporih in priporočila R(2000)1469 o materah z dojenčki v zaporih,

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 26. maja 1989 o ženskah in otrocih v zaporih (2), z dne 18 januarja 1996 o slabih razmerah v zaporih v Evropski uniji (3), z dne 17. decembra 1998 o razmerah v zaporih v Evropski uniji: izboljšanja in alternativne kazni (4), ter svojega priporočila Svetu z dne 9. marca 2004 o pravicah zapornikov v Evropski uniji (5),

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0033/2008),

A.

ker mora biti vsakdo skladno z mednarodnimi (6) in evropskimi konvencijami obravnavan v skladu s človekovimi pravicami, razmere v zaporih pa morajo ustrezati načelom človekovega dostojanstva, nediskriminacije ter spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, kar morajo redno ocenjevati neodvisni organi,

B.

ker je treba pri v sodnih odločb, kazenski zakonodaji in kazenskih zavodih v državah članicah upoštevati posebne potrebe in položaj zapornic,

C.

ker je treba sprejeti konkretne ukrepe, ki bodo prilagojeni posebnim potrebam žensk, zlasti z uporabo alternativnih kazni,

D.

ker je treba nosečnicam v zaporih zagotoviti pomoč, informacije in poglavitne elemente za dober potek nosečnosti in materinstva, zlasti uravnoteženo prehrano, ustrezne sanitarne pogoje, svež zrak, telesno vadbo ter predporodno in poporodno nego,

E.

ker je treba vsem zapornikom in zapornicam omogočiti enak dostop do zdravstvenih storitev, vendar se je potrebno pri oblikovanju politike o zavodih za prestajanje kazni zapora osredotočiti zlasti na preventivo, spremljanje ter telesno in psihološko oskrbo kot tudi na ženske zdravstvene težave,

F.

ker psihično in telesno zdravje matere vpliva na zdravje otroka,

G.

ker je veliko zapornic odvisnic oziroma nekdanjih odvisnic od drog ali drugih snovi, ki lahko povzročajo psihične in vedenjske motnje, zaradi česar potrebujejo zdravljenje ter ustrezno socialno in psihološko pomoč v okviru splošne zdravstvene zaporniške politike,

H.

ker je danes znano, da je bil velik delež zapornic žrtev nasilnih dejanj, spolne zlorabe ali slabega ravnanja v družini ali v razmerju, in ker so finančno ter psihološko zelo odvisne; ker je vse to neposredno povezano z njihovo deliktno preteklostjo ter fizičnimi in psihološkimi posledicami, kot je posttravmatični stres,

I.

ker mora biti zaporniško osebje dovolj usposobljeno in osveščeno glede upoštevanja razsežnosti enakosti med spoloma ter posebnih potreb in položaja zapornic; ker je zaželeno, da se posebna pozornost nameni najranljivejšim zapornicam, to pa so mladoletnice in invalidke,

J.

ker je vzdrževanje družinskih vezi temeljnega pomena za preprečevanje povratništva in ponovno vključevanje v družbo ter pravica vseh zapornikov, njihovih otrok in drugih članov njihovih družin, in ker je uživanje te pravice ženskam pogosto močno oteženo zaradi redkosti in posledično morebitne geografske oddaljenosti zavodov za prestajanje zaporne kazni za ženske,

K.

ker je treba odločitve o ločitvi otroka od starša, ki prestaja kazen zapora, vedno sprejemati ob upoštevanju največje koristi otroka, saj je primerno v vsakem primeru drugemu staršu otroka zagotoviti, da izvršuje svojo roditeljsko pravico, in izvajati ustrezne postopke za ohranitev čustvenih vezi s prvotnim družinskim okoljem (sestrami in brati, starimi starši in drugimi družinskimi člani),

L.

ker so se države podpisnice s podpisom omenjene konvencije o pravicah otroka (kot tudi drugih mednarodnih dokumentov) zavezale, da bodo vsem otrokom enako, ne glede na pravni status njihovih staršev, zagotavljale vse pravice iz te konvencije, zlasti pravico do ustreznih zdravstvenih storitev, prostega časa in izobraževanja, ta zaveza pa se mora uporabljati tudi za otroke, ki živijo s staršem v zaporu,

M.

ker bi morala biti vloga kazenskih zavodov poleg zatiranja protizakonitih dejanj tudi pomoč pri ponovnem vključevanju v družbo in na trg dela, pri čemer je treba upoštevati socialno izključenost in revščino, ki so pogosto ozadje številnih zapornikov in zapornic,

N.

ker je veliko zapornic ob prihodu v zapor v tekočem sodnem postopku (postopku zapustitve, začasnega rejništva ali posvojitve mladoletne osebe, razveze ali ločitve, izgona iz prebivališča itd.), zaradi česar so v ranljivem položaju ter nenehno v negotovem in stresnem stanju,

O.

ker zaprte osebe pogosto niso seznanjene z obstoječimi socialnimi sredstvi in ker v mnogih primerih dejansko ne morejo uživati pravic, ki jih imajo kot državljani posamezne države članice, saj zaradi izgube ali neveljavnosti nimajo upravnih dokumentov (osebne izkaznice, potrdila o socialnem zavarovanju, potrdila o družinskih članih itd.),

P.

ker je zagotovitev enakega dostopa do dela, poklicnega izobraževanja in prostočasnih dejavnosti za vse zapornike in zapornice v času prestajanja kazni zapora bistvena za njihovo psihološko ravnovesje ter ponovno vključevanje v družbo in na trg dela,

Q.

ker ni dovolj, da se zapornikom in zapornicam zagotovi dostop do raznovrstnih možnosti v zvezi z izobraževanjem, usposabljanjem, zaposlovanjem, prostim časom in osebnim razvojem, temveč je treba izvajati tudi spremljevalne programe, ki jim bodo olajšali udeležbo v načrtovanje in razvoju njihove poti proti ponovnem vključevanju v družbo,

R.

ker je treba zapornicam brez kakršnega koli diskriminiranja zagotoviti dostop do plačanega in prostovoljnega dela ter različnih možnosti poklicnega usposabljanja in državljanske vzgoje, prilagojenih zahtevam trga dela, kar jim bo po prestani kazni olajšalo ponovno vključevanje,

S.

ker sta uspešnost ponovnega vključevanja zapornikov in zapornic v družbo in preprečevanje povratništva odvisna od kakovosti nadzora v času prestajanja kazni zapora, zlasti od vzpostavljenih partnerstev s podjetji in centri za socialno delo, ter spremljanja socialne in poklicne pomoči po prestani kazni zapora,

T.

ker obstaja velika potreba po globalnih, celostnih in primerljivih statističnih podatkih, ločeni glede na spol,

1.

spodbuja države članice, naj vložijo zadostna sredstva v posodabljanje in obnovo zavodov za prestajanje kazni zapora ter izvajajo omenjeno priporočilo R(2006)2 Sveta Evrope, da bodo zagotovljene razmere v zaporih ob spoštovanju človekovega dostojanstva in temeljnih pravic, zlasti kar zadeva bivanje, zdravje, higieno, prehrano, zračnost in svetlobo;

2.

ponovno poziva Komisijo in Svet, naj na podlagi člena 6 Pogodbe o EU sprejmeta okvirni sklep o minimalnih standardih za zaščito pravic zapornikov (v skladu z omenjenim priporočilom Sveta Evrope R(2006)2), ter poziva Svet, naj širi in spodbuja izvajanje pravil o zaporih Sveta Evrope za čim boljšo usklajenost razmer v zaporih v Evropi, zlasti ob upoštevanju posebnih potreb žensk, in jasno priznanje pravic in obveznosti zapornikov in zapornic;

3.

poziva Komisijo, naj v svoje letno poročilo o človekovih pravicah vključi oceno spoštovanja temeljnih pravic zapornikov in zapornic ter posebnih razmer v zaporih za ženske;

4.

poziva države članice in države kandidatke za članstvo v EU, naj ratificirajo fakultativni protokol k Evropski konvenciji o preprečevanju mučenja, ki vzpostavlja neodvisni sistem nadzora zaporniških prostorov, Svet in Komisijo pa poziva, naj v okviru zunanje politike Evropske unije spodbujata ratifikacijo te konvencije in njenega protokola;

5.

opozarja, da bi morali pristojni organi z rednimi inšpekcijskimi pregledi preverjati skladnost upravljanja zavodov za prestajanje kazni zapora z nacionalnimi in mednarodnimi pravnimi normami;

6.