3.2.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 27/1

1.1

EESO se strinja z vsebino obravnavane uredbe (COM(2007) 593 konč.) in pozdravlja sprejetje usklajenih pravil na ravni Skupnosti za homologacijo motornih vozil na vodikov pogon; podpira odločitev, da bo enotni postopek Skupnosti veljal v vseh državah članicah, saj je to bolj preprosto in veliko ceneje kot 27 različnih homologacij, ki bi očitno povzročile izkrivljanje konkurence in razdrobljenost notranjega trga.

1.2

Pomen tega ukrepa je očiten: kljub predvidenemu velikemu povečanju prodaje motornih vozil na vodikov pogon za ta vozila na nacionalni ali evropski ravni ni homologacije. V državah članicah, kjer so bili sprejeti začasni predpisi, je opaziti, da se ti med seboj močno razlikujejo.

1.3

EESO meni, da je treba hitro doseči sprejetje uredbe, ki bi zagotovila trden referenčni okvir za podjetja v sektorju in spodbujala večje naložbe, potrebne za razvoj tehnologij, povezanih z uporabo vodika. V zadnjih mnenjih o tej temi je EESO že podprl strateško odločitev za takšno uporabo in menil, da je vodik kljub trenutno znanim omejitvam izziv za prihodnost.

1.4

Sprejetje zakonodaje Skupnosti na področju usklajevanja je pomembno zagotovilo varnosti za uporabnike. Krepitev njihovega zaupanja je poglavitni pogoj ob verjetnem povečanju števila teh vozil. Do leta 2020 naj bi po predvidevanjih Komisije dosegli cilj milijon avtomobilov na vodikov pogon.

1.5

Veljavnost tega cilja in dejansko možnost njegove uresničitve je nedavno potrdil pomemben primer: stalna rast števila taksijev na vodikov pogon v New Yorku, kjer ustrezna urbana politika omogoča usklajevanje spoštovanja in varstva okolja s tržnimi pravili. To je konkreten dokaz, da poskus postavljanja umetnih ovir razvoju te tehnologije pogosto le skriva željo po varovanju uveljavljenih interesov.

1.6

Ta cilj je treba doseči zato, ker si bo le z odločnimi ukrepi za nadomestitev fosilnih goriv mogoče prizadevati za dosego rezultatov, skladnih z evropskimi politikami trajnostnega razvoja in boja proti podnebnim spremembam. Doseči ga je mogoče s postopnim prehodom na uporabo vodika, na biogoriva druge generacije in na druga obnovljiva goriva.

1.7

Potrebna podpora tej dolgoročni strategiji zahteva konkretno prizadevanje na področju tehnoloških raziskav. EESO zato poziva k izvajanju ciljnih raziskovalnih programov po hitrem sprejetju uredbe COM (2007) 571, ki določa izvajanje skupne tehnološke pobude (JTI) z ustanovitvijo skupnega podjetja „Gorivne celice in vodik“ (1). EESO podpira in poziva k raziskovalnim programom, usmerjenim v nove rešitve za proizvodnjo in uporabo vodika ter se pridružuje zahtevam podjetij in raziskovalnih centrov na področju uporabe vodika, da Svet in Parlament pospešita postopek sprejemanja potrebnih predlogov.

1.8

EESO poziva Komisijo, da že zdaj prouči vprašanje razširjenosti distribucijskega omrežja, saj sta razpoložljivost varnih in učinkovitih tehnologij za skladiščenje in ustrezna distribucija nujno potrebni za širjenje vozil na plinske mešanice.

1.9

Na začetku naj bi ti ukrepi spodbudili širjenje utekočinjenega naftnega plina (GPL-a) in zemeljskega plina, kar je najbližji in najbolj realističen cilj delne dekarbonizacije goriv, trenutno pa je njihova razširjenost v številnih državah Skupnosti zelo majhna ali pa teh goriv sploh ni. Ta prva faza iskanja novih ter čedalje varnejših in učinkovitejših tehnologij na področju skladiščenja in distribucije naj bi v bližnji prihodnosti olajšala prehod na vmesno fazo distribucije mešanic plina in vodika ter privedla h končni stopnji distribucije vodika.

1.10

EESO meni, da je temeljnega pomena najti konkretne rešitve za vprašanje, kako obnoviti zaupanje uporabnikov v prihodnosti in premagati dvome, ki še vedno obstajajo glede uporabe vodika. Treba je torej uvesti obširne informacijske programe, ki bodo vsebovali jasno in argumentirano sporočilo, da je danes ta tehnologija že dosegla trenutno raven varnosti običajnih vozil.

1.11

EESO pozdravlja dejstvo, da je bila za pravno podporo predloga izbrana uredba, saj zagotavlja enotne pogoje za proizvajalce v sektorju s hkratnim izvajanjem predlagane zakonodaje v vseh državah članicah.

1.12

Poleg tega podpira predlog o pripravi in izvajanju temeljnih določb s postopkom komitologije in se strinja z uvedbo prehodnega obdobja za izvajanje vseh določb, saj je izvajanje za podjetja v sektorju do neke mere zapleteno.

1.13

EESO podpira udeležbo Evrope pri GCG (Global Coordination Group, svetovni koordinacijski skupini) za določitev homologacijskih predpisov na svetovni ravni (GTR – Global Technological Regulations, svetovni tehnični predpisi) in meni, da je pomembna, vendar tudi poudarja, da iskanje takšnega soglasja ne sme biti ovira za napredek pri zakonodajnem postopku. Ustrezni zakonodajni instrument ter izkušnje na področju izvajanja določb Skupnosti bodo okrepile navzočnosti Evrope v vseh organih na svetovni ravni, s čimer naj bi preprečili, da bi svetovni predpisi na področju vozil na vodikov pogon upoštevali le edino trenutno dostopno izkušnjo (Japonska).

1.14

Izkušnje, ki temeljijo na zakonodaji Skupnosti, in pomembni rezultati, ki jih je mogoče doseči s pomočjo večjega in stalnega prizadevanja na področju tehnoloških raziskav, lahko bistveno pripomorejo h krepitvi konkurenčnosti podjetij, ki so že dejavna v sektorju avtomobilske industrije, saj bi v prihodnosti nove tehnologije in goriva lahko imela znatne tržne deleže.

1.15

Po mnenju EESO vsi ti ukrepi zahtevajo pogumne in hitre odločitve, pa tudi dolgoročno strateško vizijo, ki se osredotoča na scenarij za prihodnost, po katerem bo vodik v določenem trenutku odigral pomembno in odločilno vlogo.

1.16

EESO poziva Komisijo, da znova razmisli o predlogu posebnega označevanja vozil na vodik, saj bi ga bilo mogoče razumeti kot obliko diskriminacije, ker bi ta vozila obravnavali kot „nevarna“, čeprav so varnostni testi prinesli podobne rezultate kot pri vozilih na druga goriva. Namesto takšnega označevanja EESO daje prednost označevanju goriv vseh vozil, kar bi omogočilo jasno razlikovanje med njimi.

1.17

Da bi ob odsotnosti distribucijskega omrežja olajšali distribucijo vozil na vodik, EESO Komisiji priporoča tudi homologacijo manjših „predelovalnih“ naprav za lastno proizvodnjo vodika iz plina metana (na primer bencinske črpalke vrste Home Energy Station ali druge podobne naprave). To bi bil lahko prvi konkretni ukrep, s pomočjo katerega bi bilo mogoče na začetku odgovoriti na novo povpraševanje po vodiku. Končni cilj pa še naprej mora biti proizvodnja vodika iz obnovljivih virov energije, kot je bioplin, s fotolizo ali elektrolizo, z uporabo elektrike, proizvedene iz obnovljivih virov energije.

2.1

Ta uredba (COM(2007) 593 konč.) izhaja iz ugotovitve, da ni predpisov glede sistema homologacije v Skupnosti za vozila na vodik, čeprav naj bi se število tovrstnih vozil na trgu povečalo.

2.2

Trenutno različne države članice nimajo predpisov na tem področju.

Veljavna zakonodaja za homologacijo vseh motornih vozil ne vsebuje splošnih predpisov za vozila na vodik, tudi zaradi razlik med vozili na vodik in drugimi vozili.

2.3

Nekatere države članice so sprejele začasne predpise, ki se med seboj precej razlikujejo. Če se bo tak položaj nadaljeval, bo privedel do različnih postopkov homologacije v različnih državah članicah, to pa bo nujno imelo za posledico tudi razdrobljenost notranjega trga, izkrivljanje konkurenčnih pravil in konec možnosti, da bi vodikova tehnologija konkretno in odločilno prispevala k varstvu okolja.

2.4

Predlog te uredbe naj bi tako zagotavljal pravilno delovanje notranjega trga in preprečil udeležbo vozil, homologiranih na podlagi različnih predpisov v različnih državah članicah, v prometu, kar bi povzročilo neravnovesje med proizvajalci in bi vodilo v nastajanje umetnih ovir za trgovino v Uniji.

2.5

Takšen razvoj bi oviral razvoj tehnologij, povezanih z uporabo vodika v Uniji. Namesto tega si je treba prizadevati za pospešitev uporabe in konkretnega razvoja te tehnologije. Je namreč ena glavnih alternativ uporabi fosilnih goriv, ki še danes pokrivajo 98 % javnega in zasebnega prometa ter predstavljajo 50 % primarnih virov energije, ta delež pa naj bi se še povišal na 73 %, če ne bodo sprejeti ukrepi za diverzifikacijo.

2.6

Obravnavana uredba skupaj s pomembnimi raziskovalnimi programi 7. okvirnega programa pomeni odločilni korak k uporabi vodika, ki se po stopnji varnosti primerja z običajnimi tehnologijami in poleg tega lahko prispeva k pridobitvi podpore potencialnih uporabnikov.

2.7

Sprejetje usklajenih standardov na ravni Skupnosti na področju homologacije vozil na vodik je nedvomno odločilni korak za pridobitev potrebne podpore uporabnikov. Razvoj pozitivnega odnosa in zaupanja do uporabe vodika pri uporabnikih je nujen za pospešitev dajanja na trg vozil na alternativna goriva z zelo nizkimi emisijami toplogrednih plinov, kar je nujni pogoj za resnično in konkretno varstvo okolja.

3.1

Predlog te uredbe obravnava motorna vozila na vodik, katerih cilj je določitev veljavnih standardov v vsej Evropski uniji na področju homologacije motornih vozil na vodik.

3.2

Predvideva spremembe okvirne direktive 2007/46/ES, s katero naj bi vozila na vodik kategorije M1, M2, M3 in N1, N2 in N3 (2) v celoti vključili v evropski postopek homologacije vozil na vodik in ta vozila vključili v vse direktive in uredbe v zvezi s homologacijo.

3.3

Pravna podlaga predloga je člen 95 Pogodbe.

Predlog v celoti upošteva načelo subsidiarnosti, saj je politične cilje, dogovorjene na ravni Skupnosti, mogoče doseči le na ravni različnih držav članic, s tem postopkom pa je mogoče tudi preprečiti oviranje enotnega trga.

Predlog poleg tega jamči upoštevanje načela sorazmernosti, saj je njegov edini cilj dobro delovanje notranjega trga in uresničevanje visoke ravni javne varnosti in varstva okolja.

3.4

Komisija se je odločila za uredbo, saj bi omogočila istočasno izvajanje določb v vseh državah, ne da bi bilo treba čakati na prenos v zakonodajo posameznih držav. Če bi bilo treba čakati na prenos, prilagoditev na homologacijske standarde ne bi bila homogena in bi v nekaterih primerih povzročila večje spremembe določb pri prenosu zakonodaje.

3.5

To uredbo so v obsežnem posvetovalnem procesu proučile vse zainteresirane strani. Stališče nacionalnih oblasti, izdelovalcev avtomobilov, dobaviteljev sestavnih delov in sektorskih združenj je bilo sprejeto v delovni skupini za vodik.

3.6

Proučili so naslednje štiri možnosti:

3.7

Zatem so določili svetovalca za pripravo odgovorov o varnosti, tehnologiji in povezanih stroških pri različnih možnostih. Ugotovitve so predstavili glavnim podjetjem avtomobilskega sektorja, ki se ukvarjajo z vodikovo tehnologijo.

3.8

Iz tega širokega posvetovalnega procesa je jasno razvidno, da je najboljša rešitev zakonodajni ukrep na ravni Unije, ki omogoča homologacijo na ravni Skupnosti za vsa vozila na vodik.

3.9

Da bi podprla to izbiro, je Komisija predstavila študijo (3), ki dokazuje, da je uvedba tudi strogega evropskega postopka homologacije najbolj preprosta in najcenejša rešitev, če jo primerjamo s teoretičnimi stroški 27 homologacij v različnih državah članicah.

3.10

Ocene svetovalca so bile posredovane Komisiji. Na temelju predhodnih posvetovanj je Komisija pripravila sedanji predlog, ki je zdaj v institucionalnem postopku.

3.11

Po mnenju Komisije zahteve, ki jih določa uredba, uporabnikom prevoznih sredstev na vodik dajejo potrebna varnostna zagotovila in odločilno prispevajo k varstvu okolja.

3.12

Končni cilj določa, da morajo 36 mesecev po začetku veljavnosti uredbe naprave, vse komponente, ki prihajajo v stik z vodikom, in uporabljeni materiali v celoti ustrezati zahtevam, ki jih določa uredba.

4.1

Na posvetovanju, ki so se ga udeležili predstavniki Komisije, znanstveniki, predstavniki izdelovalcev avtomobilov, ki razvijajo vozila na vodik, evropskih združenj, potrošnikov in proizvajalcev gorivnih celic, so bile predstavljene smernice za razmislek in informacije o nedavnem tehnološkem razvoju.

4.2

Poudarek je bil na pomenu razširjanja informacij širši javnosti in novih pobudah, kot je H2 Roma, ki jo že nekaj let izvajajo v Rimu, da bi tako olajšali stike med proizvajalci in državljani in pokazali na tehnološki razvoj ter javnost seznanili s tehnologijo, ki je zelo pogosto označena kot nevarna. Udeleženci so se posebej zanimali za vlogo EESO, ki bi lahko odigral vlogo kulturnega posrednika.

4.3

Proizvajalci in potrošniki so poudarili potrebo po tem, da bi se bilo mogoče zanesti na varnost vozil ter infrastrukture skladiščenja in distribucije ter razpoložljivosti vodika. Raziskave se morajo nadaljevati in izkoristiti večjo podporo. Udeleženci so pozdravili nedavne evropske pobude za spodbujanje gorivnih celic v okviru odločitve za financiranje skupne tehnološke pobude.

4.4

Testi dosega so pokazali, da danes vozilo na vodik lahko prevozi do 600 kilometrov. V pripravi so novi preizkusi.

4.5

Kot je pokazalo to posvetovanje, je vozilo na vodik že zdaj tehnološka resničnost, vendar ni potrebnih gospodarskih in socialnih pogojev za prehod na trženje. Prva ovira bo presežena z uredbo o homologaciji.

5.1

EESO podpira vsebino te uredbe in sprejetje usklajenih standardov na področju homologacije vozil na vodik, saj ta postopek pomeni napredek glede na sedanji položaj. Odsotnost zakonodaje vodi v razmere, ki povzročajo izkrivljanje konkurence in razdrobljenost notranjega trga. Pomembno je, da se uredbo hitro sprejme, zlasti zaradi očitne potrebe po varnosti in varstvu okolja.

5.2

Po mnenju EESO odsotnost varnega referenčnega okvira odvrača od velikih naložb, ki so nujno potrebne za razvoj tehnologij, povezanih z uporabo vodika kot nosilca energije za jutrišnja motorna vozila.

5.3

Obravnavana uredba je skladna s politikami Unije na področju trajnostnega razvoja in boja proti podnebnim spremembam, ki so podlaga pobude Skupnosti in pomenijo nujno potrebni prispevek k splošnim ciljem lizbonske strategije.

5.4

EESO je trdno prepričan, da bodo brez trdnega in hitrega razvoja vozil na vodik in postopnega nadomeščanja fosilnega goriv koristi za okolje precej omejene in na kvantitativni ravni vsekakor zanemarljive. Odbor opozarja na potrebo po spodbujanju okoljske trajnosti in odločnega boja proti podnebnim spremembam, torej ciljem, ki jih je mogoče doseči z uporabo vodika, biogoriv druge generacije in drugih obnovljivih goriv.

5.5

EESO meni, da so uporaba vodika in raziskovalna prizadevanja na področju gorivnih cilj in vodika privlačna možnost za spremembo sedanjega trenda, po katerem se energijo v največji meri pridobiva iz fosilnih goriv, ki predstavljajo 85 do 90 % svetovne energetske ponudbe. Pri fosilnih gorivih mora ocena možnosti upoštevati dejstvo, da bo v prihodnosti predvidoma prihajalo do pomanjkanja in nenehnega višanja cen.

5.6

Mnenje, ki ga je sprejel EESO (4), popolnoma podpira pobudo Komisije (COM(2007) 571 konč.), ki se je odločila, da bo v višini skoraj 470 milijonov evrov financirala skupno tehnološko pobudo (JTI) prek skupnega podjetja „Gorivne celice in vodik“. To bo Komisiji, državam članicam in industriji v okviru večje raziskovalne akcije omogočilo povezovanje virov za programe v strateških sektorjih za diverzifikacijo in razpoložljivost energije v prihodnosti.

5.7

V drugem mnenju o mešanici energetskih virov v prometu (5) EESO meni, da je „treba odločno pospešiti financiranje raziskav na področju proizvodnje in uporabe vodika in agrogoriv druge generacije“, in „se pridružuje zahtevam podjetij in raziskovalnih ustanov, ki se ukvarjajo z razvijanjem uporabe vodika, naj Svet in Parlament pospešita postopek sprejetja predloga“.

5.8

Gorivne celice so pretvorniki energije, ki lahko znatno zmanjšajo skupne emisije toplogrednih plinov in drugih onesnaževal. V mnenju, omenjenem v prejšnjem odstavku, EESO glede predelave biomase pozorno spremlja nedavni napredek na področjih novih katalizatorjev za gorivne celice, za katere je značilna zelo obetavna tehnologija za oskrbo s čisto energijo za motorna vozila.

5.9

EESO meni, da uporaba vodika v okviru postopnega nadomeščanja fosilnih goriv pomeni nujen in zaželen korak, in znova poudarja, da je cilj – začetek uporabe motornih vozil na vodik – možen le z velikimi naložbami v vsa področja raziskav, ki so povezana s tem procesom. Zato si EESO želi in podpira raziskovalne programe, ki skušajo okrepiti to strategijo.

5.10

EESO meni, da problem visokih stroškov tega procesa, ki je sicer pomemben, ne more biti ovira za razvoj te tehnologije, in z zanimanjem spremlja vsak program, ki skuša iskati nove rešitve za okolju prijazno proizvodnjo vodika. Trenutno je namreč več kot 90 % vodika izdelanega iz zemeljskega plina, ki je sicer pomemben, vendar omejen vir energije.

5.11

EESO poudarja, da se pri stroških, povezanih s tehnološkim napredkom, velikih finančnih zneskov ne sme ocenjevati v okviru, omejenem zgolj na področje zasebnih vozil, čeprav je to kvantitativno pomembno. V okviru strateške in dolgoročne vizije mora ta ocena upoštevati prednosti za prihodnost, ki lahko izvirajo iz široke uporabe vodika za bolj ambiciozne cilje, od javnega in zasebnega prometa, prevoza blaga, vlakov in vodnega prometa do možne uporabe – v bolj oddaljeni prihodnosti – na področju elektrarn.

5.12

EESO meni, da v primeru, da se bodo ti pomembni raziskovalni programi primerno razvijali ter bodo deležni potrebne gospodarske in politične podpore vseh vpletenih akterjev, možnost, da bi se na cestah pojavila motorna vozila, ki jih delno ali v celoti poganjajo motorji na vodik, lahko razmeroma kmalu postane resničnost.

5.13

Ta pozitivni razvoj ponazarja konkretni primer: stalna rast števila taksijev na vodikov pogon v New Yorku, kjer ustrezna urbana politika omogoča usklajevanje spoštovanja in varstva okolja s tržnimi pravili. To je konkreten dokaz, da poskus postavljanja umetnih ovir razvoju te tehnologije pogosto le skriva željo po varovanju uveljavljenih interesov.

5.14

V vseh mnenjih na to temo je EESO podprl izbiro vodika, ki kljub trenutno znanim omejitvam pomeni izziv za prihodnost. Pozorno spremlja nedavno pripravljene projekte v okviru pobud, ki načrtujejo uporabo različnih proizvodnih tehnologij in tako pripravljajo pot za uporabo vodika za poganjanje motornih vozil v prihodnosti.

5.15

V tem okviru EESO znova poziva Komisijo, da prouči vprašanje večjega širjenja alternativnih goriv na vsem distribucijskem ozemlju, začenši z večjo distribucijo stisnjenega zemeljskega plina (CNG), ki je malo razširjen v nekaterih državah članicah, v drugih pa ga sploh ni, razen nekaterih pozitivnih izjem, kot je Poljska.

5.16

Področje shranjevanja in distribucije je konkretni primer ciljno usmerjenih raziskav v tem sektorju. Potreba po inovacijskih tehnologijah na področju distribucije plina je poglavitnega in odločilnega pomena za razširjanje novih motornih vozil, pa tudi za prehodno obdobje in možnih mešanic različnih plinov in doseganje končnega cilja, pogona na vodik.

5.17

Na tem področju je treba predvideti vedno bolj učinkovite in varne distribucijske sisteme, pri tem pa izhajati iz pridobljenih izkušenj v obeh trenutno delujočih napravah v Evropi, v Mantovi v Italiji in v Münchnu v Nemčiji, ter usmeriti raziskave na tehnološko vedno bolj napredne sisteme, katerih glavni cilj je izvajanje visokih standardov na področju varnosti in varstva okolja.

5.18

EESO zato meni, da je uporaba strogih standardov na področju varnosti glede varnosti in učinkovitosti na področju ohranjanja in distribucije plinskih goriv ključnega pomena v sedanji fazi, ki zahteva ambiciozen načrt razširjanja naprav za GPL in zemeljski plin po vsem evropskem ozemlju, kar je v skladu z najnujnejšim in najbolj stvarnim ciljem delne dekarbonizacije goriv. To je vmesna stopnja pred končno fazo distribucije vodika. Tehnologije, potrebne za skladiščenje in distribucijo plina in vodika, so zelo podobne, zato bo razvoj prvih lahko le spodbudil razširjanje vodika.

5.19

EESO se zaveda, da uporaba vodika postavlja številne probleme glede stroškov in varnostnih meril. Te probleme, povezane s strahovi iz preteklosti, je danes vsekakor treba premagati, pri tem pa se je treba opreti na poglobljene preizkuse v različnih državah, da bi tako dosegli raven varnosti, kakršna je značilna za običajne tehnologije. Uresničevanje tega cilja s posebnimi obširnimi informacijskimi programi lahko prispeva k pridobitvi zaupanja prihodnjih uporabnikov, kar je nujni pogoj za ponovno okrepitev uporabe te tehnologije.

5.20

EESO zato meni, da je treba strategijo, ki temelji na vodiku, nujno podpreti z ambicioznim informacijskim programom, ki se sooča s trenutnim nezaupanjem prihodnjih potrošnikov, ki gledajo na vodik kot na zelo tvegan proizvod, in ga presega.

5.21

Ta obsežen informacijski program mora posredovati jasno sporočilo: uporaba vodika že danes lahko dosega visoko raven varnosti, ki je značilna za običajna vozila, tudi v primeru morebitnih nesreč. To je ključnega pomena za verodostojnost načrtov Komisije pri uresničevanju cilja, začetka uporabe vsaj milijona vozil na ozemlju Skupnosti do leta 2020. (p. 34 Évaluation d'impact) (str. 34 Ocena učinka).

5.22

Uredba o opredelitvi usklajenih določb na ravni Skupnosti na področju homologacije motornih vozil na vodik je prvi korak, s katerim bo znova mogoče pridobiti zaupanje in ga ohraniti. Ta proces je treba podpreti tudi na podlagi temeljnega načela, po katerem uporaba vodika odločilno prispeva k varstvu okolja, saj, kot vemo, pri tej obliki pogona ni izpustov toplogrednih plinov in onesnaževal na osnovi ogljika.

5.23

EESO podpira izbiro uredbe kot pravne oblike predloge, saj zagotavlja enotne pogoje za proizvajalce v zadevnem sektorju zaradi takojšnjega začetka izvajanja določb v vseh državah članicah.

5.24

EESO poleg tega podpira predlog, po katerem naj bi izdelali in izvajali temeljne določbe v okviru „postopka komitologije“, in je naklonjen uvedbi prehodnega obdobja, potrebnega za proizvajalce, pod pogojem, da je ta določba sorazmerna z zapletenostjo tehnologije, ki zahteva veliko časa pri uporabi.

5.25

EESO podpira udeležbo Evrope skupaj z Japonsko in ZDA v GCG-ju (Svetovni koordinacijski skupini), organu, ki skuša uvesti svetovni postopek na področju homologacije motornih vozil na vodik.

5.26

Iskanje tako širokega sporazuma pa ne sme biti ovira za nadaljevanje zakonodajnega postopka Skupnosti, saj so časovni roki za dosego sporazuma na svetovni ravni daljši kot pri tej uredbi. Glede na to, da ima Evropa na voljo posebni zakonodajni instrument in lastne izkušnje na področju njegove uporabe, udeleženost Evrope v takšnem organu ne vodi le h krepitvi njene navzočnosti, marveč tudi ovira poskuse homologacije predpisov, ki so povezani zgolj z izkušnjo Japonske, ki je trenutno na voljo.

5.27

Močna navzočnost Evrope v svetovnih organih odločanja je tudi bistveni pogoj za ohranitev konkurenčnosti velikih avtomobilskih skupin, delujočih v Evropi, ki ne smejo izgubiti stika z razvojem trga, na katerem je močna, pravočasna in tehnološko razvita navzočnost ključna za osvojitev visokih deležev na jutrišnjem trgu.

5.28

Čeprav je vprašanje homologacije le en vidik vsega procesa, je to pomemben korak v smeri razpoložljivosti alternativnih goriv, ki Evropo lahko popelje iz težkega položaja, povezanega s fosilnimi gorivi, prinese veliko koristi za okolje in nas pripravi na to, da se bo prej ali slej ta vir izčrpal.

5.29

Ta položaj zahteva pogumne odločitve in dolgoročno strateško vizijo, ki presega sedanjost in se zarisuje v prihodnji scenarij, za katerega se zdi, da uporaba vodika igra temeljno vlogo.

3.2.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 27/7

1.1

Po mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) bi evropski akt o malem gospodarstvu (Small Business Act for Europe), h kateremu je že večkrat pozval, omogočil oživitev Evropske listine za mala podjetja in predstavljal odlično priložnost za razvoj potenciala malih podjetij, hkrati pa bi bil tudi preizkus dejanske zavzetosti institucij in držav članic za proaktivno in dolgotrajno politiko podpore MSP in najmanjšim podjetjem.

1.2

Ta politika ne sme biti omejena na obdobja gospodarskih težav, ko politični krogi znova odkrivajo prednosti MSP in najmanjših podjetij, zlasti njihove sposobnosti za zmanjševanje pomanjkanja delovnih mest in izboljšanje statističnih podatkov o brezposelnosti, temveč mora postati zrela politika dolgoročne podpore njihovi konkurenčnosti.

1.3

EESO priporoča deset temeljnih ukrepov za podporo in ponovni zagon razvoja MSP z vzpostavitvijo okolja, ki jim bo zares naklonjeno, in uvedbo učinkovitega evropskega akta o malem gospodarstvu (Small Business Act for Europe), ki bo več kot samo še ena politična izjava:

1.4

EESO poziva, da se evropski akt o malem gospodarstvu izvaja na vseh ravneh v obliki pravno obvezujočega instrumenta.

1.5

Poleg tega je mnenja, da mora evropski akt o malem gospodarstvu omogočati spodbujanje socialnega dialoga med socialnimi partnerji iz krogov MSP, da se zagotovi čim boljše delovno okolje in s tem spodbuja ustvarjalnost in inovativnost, tudi z vidika delovnih pogojev, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti izboljšanju varnosti in analizi tveganj na delovnem mestu.

2.1

Pomen malih in srednje velikih podjetij (MSP) za gospodarstvo Evropske unije je splošno priznan, saj na ravni EU ta podjetja veljajo za ključni dejavnik rasti in zaposlovanja ter odzivanja na nove izzive globalizacije. Ocena rezultatov politike za MSP med 2005 in 2007 je pokazala, da je bil tako na ravni Skupnosti kot na nacionalni ravni dosežen pomemben napredek po zaslugi uporabe načela „najprej razmišljaj v malem“.

2.2

Evropska komisija je poudarila, da je treba sprostiti potencial MSP za rast in ustvarjanje delovnih mest ter v celoti izkoristiti njihove sposobnosti za inovacije. Ta usmeritev je razvidna tudi iz poročila o prenovljeni lizbonski strategiji za rast in delovna mesta, ki je bila sprejeta 11. decembra 2007. Na podlagi tega je bila predlagana uvedba evropskega akta o malem gospodarstvu, katerega glavni cilj naj bi bil opredeliti načela in konkretne ukrepe za izboljšanje okolja za evropska MSP ob upoštevanju njihove raznolikosti. To pobudo je pozdravil tudi Evropski svet na zasedanju decembra 2007, Komisija pa namerava junija 2008 predstaviti svoj predlog.

2.3

V zvezi s tem je EESO že sprejel ali trenutno pripravlja več mnenj, ki se nanašajo na politiko za MSP, med drugimi:

2.4

Slovensko predsedstvo Sveta EU je EESO zaprosilo za politične predloge za spodbujanje rasti MSP. Naloga EESO torej ni pripraviti nov seznam tehničnih ukrepov za rast posameznih MSP, temveč predlagati bolj strukturiran politični okvir in inovativne zamisli za MSP.

2.5

Slovensko predsedstvo poudarja zlasti dve prednostni nalogi:

2.6

Slovensko predsedstvo je EESO zaprosilo tudi za mnenje v okviru priprave evropskega akta o malem gospodarstvu.

3.1

EESO je v prejšnjih mnenjih poudaril pomemben napredek na področju politike za MSP, zlasti glede dostopa do finančnih sredstev in poenostavitve upravnih postopkov. Še posebej je zadovoljen s precejšnjim napredkom pri pristopu evropskih institucij do malih podjetij in upa, da razlog za to niso samo trenutno težke gospodarske in socialne razmere. Kljub tem nespornim dosežkom pa imajo politike, ki so bile sprejete v zadnjih letih, še vedno številne pomanjkljivosti.

3.2

Evropska listina za mala podjetja po mnenju EESO ni dosegla zastavljenih strateških ciljev, ker ni pravno obvezujoča in je v večini primerov ostala samo politična izjava. Treba je izboljšati njeno izvajanje v državah članicah in na regionalni ravni ter ponovno uvesti letna ocenjevanja in letna priporočila za države članice.

3.3

Poleg tega je bilo pogosto ugotovljeno, da bi bilo treba precej izboljšati posvetovanje z različnimi vrstami MSP. EESO meni, da si je treba na evropski, nacionalni in regionalni ravni prizadevati za novo kulturo dialoga, ki bi okrepila in institucionalizirala posvetovanja med institucijami in posredniškimi organizacijami, ki zastopajo različne kroge v MSP.

4.2.1

Poznati razmere različnih vrst MSP in seznanjati z njimi: Vsaka politika Skupnosti mora temeljiti na jasnih podatkih, ki omogočajo poznavanje razmer. Pojem MSP zajema zelo različna poslovna okolja in vrste ali oblike podjetij (samostojne podjetnike ali gospodarske družbe, brez zaposlenih ali z do 250 zaposlenimi, obrtna podjetja, trgovinska podjetja, podjetja socialne ekonomije ali samostojne poklice), ki delujejo v svojih sektorjih dejavnosti z zelo različnimi razmerami in potrebami. Podatki o teh različnih vrstah MSP so pogosto nepopolni ali pa jih sploh ni. Analize nekdanjega evropskega observatorija za MSP so bile pogosto vir pomembnih podatkov. Zato EESO pozdravlja, da je GD za podjetništvo oživil dejavnosti observatorija, in poziva k:

4.2.2

Vključiti razsežnost MSP v vse politike Skupnosti: EESO ugotavlja, da je pri zakonodajalcih na vseh ravneh, če izvzamemo politične izjave v prid malim podjetjem, zaradi nepoznavanja dejanskega stanja ali želje po poenostavljanju še vedno zelo močan trend sistematične uporabe modela velikega podjetja in načela „bonsaja“, po katerem je vse, kar je dobro za veliko podjetje, dobro tudi za malo podjetje. Ta teoretični pristop na podlagi enega ekonomskega modela je v nasprotju z dejansko raznovrstnostjo oblik podjetij in podjetniške kulture, kar v praksi vodi do tega, da ima več kot 90 % evropskih podjetij občutek, da jih evropske politike ne razumejo in ne upoštevajo. EESO opozarja institucije Skupnosti in države članice na dejstvo, da so mala in mikro podjetja pomembno gonilo gospodarstva in zaposlovanja v Skupnosti, čeprav obstaja nevarnost, da postanejo tudi njena šibkost, vendar ne po lastni krivdi, temveč ker jim javne oblasti na vseh ravneh ne namenjajo dovolj pozornosti. Odbor poziva, naj se evropski akt o malem gospodarstvu končno izkoristi kot priložnost za prenos teorije v prakso, in pričakuje, da bodo vse politike, programi in pogajanja, tudi v okviru socialnega dialoga in mednarodnih odnosov, tako na ravni Skupnosti kot na nacionalni in regionalni ravni upoštevali potrebe in posebne značilnosti različnih vrst MSP.

4.2.3

Prizadevati si za politiko upravnih poenostavitev: EESO spodbuja Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja za poenostavitev zakonodaje Skupnosti, in hkrati poziva zlasti institucije Skupnosti in države članice k učinkovitejši politiki poenostavljanja na podlagi petih točk:

4.2.4

Podpirati spremljevalne in svetovalne dejavnosti posredniških organizacij: Posredniške organizacije, ki zastopajo različne vrste MSP, so temeljnega pomena za uspeh politik Skupnosti, saj zagotavljajo tehnično pomoč vsem MSP, ki potrebujejo posebne storitve, ki jih nova mreža EEN (Enterprise Europe Network) ne more zagotavljati. Nenadomestljive so pri prenosu informacij in pri podpori podjetjem, zlasti ker prilagajajo zakonodajo potrebam vsakega posameznega podjetja in razlagajo zakonodajo na mikroekonomski in lokalni ravni, med drugim na tisti, ki je najbližje najmanjšim podjetjem. Na eni strani je po mnenju EESO zelo pomembno, da se organi oblasti na vseh ravneh zavzemajo za proaktivno politiko podpore njihovim dejavnostim in da se v programih Skupnosti, ki se nanašajo na MSP, izrecno predvidijo podporni ukrepi za te organizacije. Na drugi strani pa Komisijo, države članice ter lokalne in regionalne oblasti poziva k izvajanju sklepov v zvezi s tem področjem s četrte evropske konference obrtnikov in malih podjetij v Stuttgartu.

4.2.5

Obnoviti programe sodelovanja med podjetji ter programe izmenjav med organizacijami: EESO poziva Komisijo, naj obnovi programe medregionalnega sodelovanja med podjetji, ki so se v preteklosti izkazali za učinkovite. Poleg tega je treba podpirati dejavnosti posredniških organizacij ali omogočiti ustanovitev organov za spodbujanje takega sodelovanja.

4.3.1

EESO pozdravlja pozitivno stališče Sveta in Komisije do uvedbe evropskega akta o malem gospodarstvu, saj je tudi sam k temu že večkrat pozval (1). Po mnenju Odbora bo akt učinkovit le, če bo izpolnjeval naslednje pogoje:

4.3.1.1

njegov cilj mora biti, da ustvari najboljše možno okolje za MSP in mikro podjetja na vseh ravneh, dajati pa mora tudi konkretne odgovore na različne izzive, s katerimi se MSP srečujejo v svojem življenjskem ciklu, zlasti v zvezi s prenosom in prevzemom podjetij; glede na to evropski akt o malem gospodarstvu ne sme poslabšati delovnih pogojev zaposlenih v MSP, nasprotno, sprejete pobude morajo omogočiti boljše upoštevanje njihovega položaja;

4.3.1.2

imeti mora resnično dodano vrednost in ne sme biti omejen le na združevanje obstoječih programov in usklajevanje različnih obstoječih ukrepov;

4.3.1.3

ne sme biti le še ena izjava o nameri, kar se je na žalost zgodilo z Evropsko listino za mala podjetja, ali samo preprosta politična zaveza institucij Skupnosti in držav članic; evropska MSP in mikro podjetja zaslužijo več in po mnenju EESO bi željo EU po boljši podpori MSP in mikro podjetjem pokazali in dokazali s pravno obvezujočim značajem evropskega akta o malem gospodarstvu;

4.3.1.4

akt mora biti v celoti obvezujoč in veljati za vse ravni evropskega, nacionalnega in regionalnega odločanja, naslovljen mora biti na organe oblasti na vseh ravneh, pri tem pa državam članicam prepustiti odgovornost za izvajanje (2);

4.3.1.5

uporaben mora biti za vse politike Skupnosti in MSP vključiti v vsa politična področja ter razviti celostni pristop, ki primerno upošteva vse vidike politik in posledic novih predpisov za različne vrste MSP.

4.3.2

EESO poziva k temu, da bi akt zajemal pet glavnih političnih ukrepov, ki bi zagotavljali, da zakonodaja ne omejuje razvoja in konkurenčnosti različnih vrst MSP:

4.3.2.1

Zagotavljati, da se zakonodajna besedila na vseh ravneh pripravljajo ob upoštevanju posebnih potreb in položaja različnih vrst MSP. V ta namen je treba uvesti temeljno pravilo, veljavno za vse ravni odločanja, da je treba zakonodajne predloge pripravljati na podlagi poznavanja potreb in pričakovanj MSP, zlasti najmanjših, in ob spoštovanju načela „najprej razmišljaj v malem“, s posebnim poudarkom na samozaposlenih, ki predstavljajo več kot polovico evropskih podjetij. Za to so potrebna zlasti sistematična posvetovanja z organizacijami, ki zastopajo MSP, ter ustrezno sodelovanje strokovnjakov teh organizacij v vseh posvetovalnih odborih na regionalni, nacionalni ali evropski ravni, ki se ukvarjajo s problemi, pomembnimi za MSP, kot je zahteval tudi svet za konkurenčnost na zasedanju 13. marca 2006.

V tem smislu EESO poziva k imenovanju predstavnika za MSP v vsakem generalnem direktoratu Komisije, ki bo zagotavljal, da zakonodajni ukrepi in programi, ki jih izvaja GD, ustrezno upoštevajo prednostne cilje in pričakovanja MSP in mikro podjetij.

4.3.2.2

Zagotavljati, da zakonodaja spoštuje temeljna načela. EESO meni, da je učinkovitost zakonodaje na vseh ravneh ter skupnih ali posamičnih programov in ukrepov za MSP odvisna od štirih načel, ki jih je po njegovem mnenju treba vključiti v evropski akt o malem gospodarstvu in sistematično uporabljati na evropski, nacionalni in regionalni ravni:

EESO poudarja tudi, da je treba vzpostaviti in zagotoviti popolno preglednost v upravnih postopkih in zato MSP omogočiti dostop do vseh administrativnih podatkov o podjetju, ki jih po potrebi lahko popravijo.

4.3.2.3

Vzpostaviti razširjeno in dosledno politiko inovacij. EESO poziva Komisijo, države članice ter lokalne in regionalne oblasti, naj se ne omejijo samo na podporo visokotehnološkim inovacijam, temveč sprejmejo bolj proaktivno politiko in v programe vključijo posebne ukrepe za podporo inovacijam srednje in nizke tehnologije ter netehnološkim inovacijam v MSP, zlasti v najmanjših podjetjih.

Nova svetovalna mreža EEN ne bo mogla sama nikoli učinkovito ukrepati v imenu vseh podjetij z inovacijskim potencialom, zato EESO poziva, da evropski akt o malem gospodarstvu določi naslednje prednostne naloge:

4.3.2.4

Razširiti dostop do programov Skupnosti. Po mnenju EESO je udeležba malih podjetij v programih Skupnosti zaradi zapletenosti upravnih postopkov in različnih zahtev vedno težja, če ne celo nemogoča, kar vodi do paradoksa, da je zanimanje posredniških organizacij za programe vedno manjše. Tako trenutne pravne omejitve ne dopuščajo inovativnih dejavnosti, kot na primer podpore eksperimentalnim pilotnim projektom, zaradi česar je EU prikrajšana za celo množico inovativnih predlogov. EESO meni, da je treba pregledati načela in določbe: glede na velik pomen tega vidika ni naloga pričujočega mnenja, da opredeli spremembe, ki so potrebne, zato EESO poziva Komisijo, naj v okviru evropskega akta o malem gospodarstvu začne posvetovanje z organizacijami, ki zastopajo MSP, da se določijo novi pogoji priprave programov in udeležbe v njih na različnih lokalnih in regionalnih ravneh.

V zvezi s tem morajo strukturni skladi omogočati spodbujanje dostopa MSP do javnih naročil, zlasti na najbolj prikrajšanih območjih (3).

4.3.2.5

Olajševati in spodbujati prenos/prevzem podjetij. EESO posebej poudarja pomen prenosa/prevzema podjetij, zlasti malih proizvodnih in storitvenih podjetij v mestih in na podeželju: njihovo pričakovano, vendar ne neizogibno, izginotje bo imelo velike negativne posledice za ohranjanje poslovnih dejavnosti in delovnih mest na teh območjih. Na eni strani je treba podpirati vzpostavitev sistemov zbliževanja med kupci in prodajalci ter finančne ali davčne spodbude, na drugi strani pa podjetnike spodbujati k primernejši kapitalizaciji, da bodo lahko ohranili vrednost svojega premoženja.

Zaradi posebnega položaja podjetnikov na nekaterih območjih, na primer na podeželju, je treba razviti inovativne strukture, kot so javno-zasebna partnerstva.

4.4.1

Za učinkovitost evropskega akta o malem gospodarstvu EESO poziva, naj Svet in Parlament te ukrepe sprejmeta v obliki pravno obvezujočega akta, ki bi veljal za evropsko, nacionalno in regionalno raven odločanja.

4.4.2

V tem okviru je treba po mnenju Odbora vsako leto pripraviti oceno izvajanja evropskega akta o malem gospodarstvu ter vseh politik za MSP na evropski in nacionalni ravni ter poročilo o napredku; to letno poročilo bi moralo biti zajeto v posebnem ločenem poglavju v okviru izvajanja lizbonske strategije.

4.4.3

Na podlagi teh poročil bi morala Komisija oblikovati svoja priporočila za izvajanje tako za države članice kot za regije, Odbor pa namerava o njih pripraviti mnenje.

4.4.4

EESO poziva k temu, da morajo te letne ocene po potrebi voditi do prilagoditev ali sprememb evropskega akta o malem gospodarstvu ali politik za MSP.

4.4.5

EESO močno priporoča Komisiji in Svetu, da v pripravo in izvajanje akta o malem gospodarstvu zelo tesno vključita organizacije, ki zastopajo različne vrste MSP.

3.2.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 27/12

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja in odobrava sporočilo Komisije z naslovom Program za trajnostni in konkurenčni evropski turizem ter podpira prizadevanja Komisije, da s pomočjo programa okrepi turistično politiko in strategijo za naslednjih nekaj let in s tem omogoči njuno vsakodnevno izvajanje v praksi. Komisija je to novo politiko že oblikovala v sporočilu z naslovom Obnovljena turistična politika EU: Na poti k močnejšemu partnerstvu za evropski turizem.

1.2

Odbor ceni prizadevanje Komisije, da je na kratko povzela številne in pomembne dokumente, mnenja in razprave. Namen, da se širši javnosti zadovoljivo in jasno predstavijo rezultati dela skupine za trajnostni turizem, strokovnjakov, ki so pripravili poročilo, in rezultati pozneje organiziranega javnega posvetovanja, je bil s tem dosežen.

1.3

Komisija ustrezno povezuje novo turistično politiko s prenovljeno lizbonsko strategijo in za splošna cilja določa izboljšano konkurenčnost in trajnost, prav tako pa tudi bolj specifične cilje gospodarske blaginje, socialne enakosti in kohezije ter varstvo okolja in kulture.

1.4

Odbor potrjuje tudi izzive, opredeljene v sporočilu Komisije, in predlagana sredstva za njihovo obravnavanje. V skladu s predlaganim pristopom so vsi akterji udeleženi v okviru različnih oblik sodelovanja in „konkurenčnega sodelovanja“ in ta udeležba je obravnavana kot temelj nove turistične politike ter programa za njeno izvajanje. Pomen izzivov iz sporočila Komisije je jasen in študija o posledicah toplogrednih plinov za trajnost, ki je v pripravi, mora v prihodnosti postati ključni element programa.

1.5

Odbor meni, da je prizadevanje Komisije, da to novo politiko izvaja s pomočjo dialoga, sodelovanja, novih podpornih ukrepov in usklajevanja zainteresiranih strani, ustrezno. Program za trajnostni in konkurenčni evropski turizem je razširitev konkretnega pristopa in izvedbenih ukrepov, predlaganih za vse zainteresirane strani v evropskem turizmu. Vendar pa Odbor meni, da Komisija lahko in tudi mora v okviru generalnega direktorata za podjetništvo prevzeti bolj aktivno vlogo in sprožiti številne pobude po vsej Evropi, kot so na primer socialni turizem, „turizem za vse“ in usposabljanje na področju turizma. Komisija in tudi druge institucije si morajo zelo prizadevati, da v oblikovanje trajnostnega turizma ter v program za izvajanje in uresničitev tega cilja vključijo mala in srednje velika ter mikro podjetja. EESO pozdravlja pobudo Komisije „Evropske destinacije (območja) odličnosti“ kot primer dobre prakse in tega, kar je mogoče doseči.

1.6

EESO ponovno predlaga in priporoča spodbujanje foruma evropskega turizma in poglobitev razprav in pripravo študije o ustanovitvi Evropskega sveta za turizem in Evropske agencije za turizem. Ta dva organa bi morda lahko organizirala forume, na katerih bi se srečale oblasti na področju turizma in različne zainteresirane strani iz turizma in poskušale izboljšati in posredovati informacije o trajnostnem in konkurenčnem turizmu, spremljati skladnost s politiko in Evropsko agendo za turizem ter predvsem skušale ugotoviti trende v turizmu in pripraviti ukrepe, ki jih je treba sprejeti. Cilj navedenih organov bi lahko bile predvsem podnebne spremembe, njihove posledice za turizem in ustrezni ukrepi, ki bi jih bilo treba sprejeti.

1.7

Odbor pozdravlja namen Komisije, da izboljša uporabo razpoložljivih finančnih instrumentov. Po njegovem mnenju je socialni turizem že ustrezno področje, na katerem bi lahko v obliki pilotnega projekta združili čezmejne izkušnje. Primeri takih ukrepov so socialni turizem in „turizem za vse“, boljši človeški viri, razvoj proizvodov in prodor na trg. Odbor meni, da so ta področja dovolj velik manevrski prostor za združitev čezmejnih izkušenj v obliki pilotnih projektov.

1.8

EESO z veseljem ugotavlja, da rezultati zaključenega dela v okviru Agende 21 za turizem, ki so navedeni v sporočilu Komisije z naslovom Program za trajnostni in konkurenčni evropski turizem, dopolnjujejo in utrjujejo splošno trajnostno politiko na področju evropskega turizma. Dejansko je tehnični dokument, ki ga je pripravil organ, ustanovljen v ta namen, podlaga in dopolnilo sporočila Komisije, zato naj bi ta dva dokumenta obravnavali skupaj.

1.9

EESO na statističnem področju pozdravlja poziv Komisije k pripravi predlogov – za katerega je zaprosil Evropski ekonomsko-socialni odbor – o vzpostavitvi mreže observatorijev za turizem, ki ne zagotovili le sektorskih podatkov, temveč tudi strateško in v prihodnost usmerjeno vizijo za predvidevanje in pripravo prihodnjih ukrepov.

1.10

EESO je pripravljen nadaljevati delo na področju turizma v skladu s smernicami iz sporočila Komisije o obravnavanem programu in poziva druge evropske institucije, države članice, lokalne in regionalne oblasti, zainteresirane strani iz sektorja – podjetja in sindikate – ter širšo javnost, naj sodelujejo pri izboljšanju poznavanja in podpori turizma kot splošne pravice in gospodarske dejavnosti, ki je strateško pomembna za prihodnost Evrope. Za dosego bolj trajnostnega in konkurenčnega turizma morajo odgovornost prevzeti tudi zainteresirane strani in potrošniki.

1.11

Čeprav Komisija v sporočilu upošteva socialne dejavnike, ki oblikujejo turizem, pa Odbor obžaluje, da ne omenja koncepta in bistva evropskega državljanstva. Dejansko bi lahko turizem še bolj prispeval k povezanosti različnih kultur in socialnih skupin v okviru evropskega državljanstva, ki naj bi ga spodbujali in krepili vsi. Raznovrstnost in raznolikost kultur, jezikov ter naravne in kulturne dediščine v različnih evropskih državah članicah pomeni izjemno bogastvo, ki bi ga lahko in tudi morali izkoristiti za medsebojno razumevanje in priznavanje pravic, ki jih imamo kot evropski državljani. Drugi vidik, ki bi mu morali v razpravah in v dokumentih o turizmu evropski ravni nameniti veliko pozornosti, je vidik kulture, saj med turizmom in kulturo lahko obstajajo sinergije, kot je EESO omenil že v prejšnjem mnenju.

1.12

V procesu oblikovanja bolj konkurenčnega in trajnostnega turizma je treba upoštevati posebne značilnosti destinacij. Odbor priporoča, da se pozornost nameni posebnim značilnostim tistih držav članic, ki so močno odvisne od turizma. Pri pripravi politik in predlogov v zvezi s turizmom je treba ustrezno upoštevati potrebe različnih regij. Priporočljivo je, da Komisija pri ocenah učinka upošteva morebitni nesorazmerni učinek na različne regije in sektorje, na primer na destinacije, kot so otoki, ki so močno odvisni od letalskega prevoza in nimajo drugih prevoznih sredstev ali so pa skoraj izključno odvisni od letalskega prevoza.

1.13

EESO meni, da je sklop načel in vrednot, ki so podrobno opisana v sporočilu Komisije in obsegajo trajnost, socialno varnost, konkurenčnost, sodelovanje, partnerstvo, donosnost, varnost, kakovost zaposlovanja itd., dejansko sestavni del evropskega turističnega modela, in sicer ne zato, ker je to sklop načel in vrednot, temveč zato, ker se ta načela in vrednote uporabljajo po vsej Evropski uniji.

1.14

Odbor spodbuja Komisijo, naj si skupaj z drugimi organizacijami prizadeva za certifikacijo znanja in usposobljenosti na področju turizma na evropski ravni, da se s tem poveča število in izboljša kakovost delovnih mest v tem sektorju. Po vsej Evropi je treba spodbujati Europass (EU, EFTA/EGP in države kandidatke) kot način za enostavno in razumljivo predstavitev osebnih sposobnosti in značilnosti iskalcev zaposlitev, ki želijo delo poiskati v drugi evropski državi.

2.1.1

Izziv vzpostavitve ravnovesja med trajnostjo in konkurenčnostjo. V prvem poglavju sporočila Komisija najprej potrjuje ključno vlogo turizma v evropskem gospodarstvu in njegov strateški pomen, ki ne temelji samo na kvantitativnih podatkih, temveč tudi na zmožnosti turizma za ustvarjanje delovnih mest, s tem pa uresničuje cilje prenovljene lizbonske strategije. Treba je omeniti predvideno stopnjo rasti nad 3 %, ki nedvomno močno prispeva k ciljem na področju zaposlovanja, vendar pa v nekaterih primerih in dolgoročno lahko pomeni nevarnost preseganja nekaterih omejitev, ki jih določa trajnost.

2.1.2

Konkurenčnost in trajnost: dve medsebojno povezani zahtevi. Komisija v sporočilu jasno navaja, da je konkurenčnost odvisna od trajnosti in kakovosti turističnih izkušenj, in izrecno omenja zahteve, ki jih ustvarjajo podnebne spremembe za turistično industrijo. Družbena odgovornost podjetij lahko odločilno prispeva k sprejetju ukrepov za prilagajanje podnebnim spremembam in boju proti njim, hkrati pa spodbuja inovacije in vrednost turističnih proizvodov v svetu, ki se sooča s pomembnimi svetovnimi izzivi.

2.2

Vsebina programa. Komisija v sporočilu predlaga vzpostavitev novega ravnovesja med dobrim počutjem turistov, okoljem in konkurenčnostjo podjetij in destinacij. To ravnovesje morajo doseči vse ustrezne zainteresirane strani.

2.2.1

Cilji in izzivi. Komisija kot smernico za ukrepanje vseh ustreznih zainteresiranih strani predlaga tri osnovne cilje programa: gospodarska blaginja, socialna enakost in kohezija ter varstvo okolja.

V sporočilu so navedeni nekateri glavni izzivi, ki jih bo treba obravnavati za uresničitev teh ciljev:

Seznam izzivov ni izčrpen in zaključen, zato ga morajo različne zainteresirane strani v okviru sodelovanja stalno posodabljati, prednostno razvrščati izzive in ga urejati.

2.2.2

Okvir ukrepanja. Komisija v sporočilu predlaga, da skladni ukrepi za obravnavo ciljev in izzivov temeljijo na sodelovanju in odgovornem upravljanju destinacij in podjetij ter ravnanju s turisti, in določa pogoje za dosego te skladnosti.

2.2.3

Načela. V sporočilu je navedenih skupno devet načel, ki jih je treba upoštevati za dosego trajnostnega in konkurenčnega turizma. Poudariti je treba tri načela:

2.3

Skupaj v prihodnost. V tem poglavju Komisija poudarja, da morajo vse zainteresirane strani sektorja združiti svoja prizadevanja ter sodelovati v okviru prostovoljnega in stalnega dela. Predlagan model temelji na spoštovanju načela subsidiarnosti; najbolje je ukrepati na ravni destinacij, vendar s podporo na nacionalni in evropski ravni. V sporočilu je tako poudarjena vloga različnih zainteresiranih strani sektorja in Evropske komisije v skladu s Pogodbo.

2.3.1

Vloga zainteresiranih strani. V skladu s sklepi skupine za trajnostni turizem je Komisija v sporočilu določila razširjene odgovornosti in posebne vloge za tri področja ukrepanja: destinacije, podjetja in turiste. Posebej je navedeno, da je treba mikro podjetjem prenesti glavno sporočilo: vzpostavitev ravnovesja med trajnostjo in konkurenčnostjo.

2.3.2

Vloga Evropske komisije. Komisija priznava svoje odgovornosti, da ukrepa v skladu s Pogodbo, in se zavezuje, da bo v okviru programa in njegovega izvajanja pripravila in povečala število različnih pobud na ravni Skupnosti. Med temi pobudami je treba posebno pozornost nameniti štirim skupinam ukrepov:

3.1

Turizem in njegov strateški pomen za evropsko gospodarstvo so priznale vse evropske institucije tako v uradnih kot neuradnih izjavah o tej temi, zato je treba njegovo vlogo okrepiti, posredovati sporočilo vsem zainteresiranim stranem in močno spodbuditi ta sektor. Pomen turizma presega zgolj gospodarske razloge, saj je bistven tudi s socialnega vidika: izgradnja Evrope državljanov. Kljub temu, da je priznano spodbujanje tega sektorja, je treba še veliko narediti, da bo imel turizem tako zdaj kot tudi v prihodnosti ključno vlogo v evropski politiki.

3.2

Predvsem je bistveno poudariti, da nova Lizbonska pogodba priznava pomen turizma za Evropo in ponuja Evropski uniji nadaljnje možnosti za razvoj tega sektorja. V skladu s to pogodbo je EU dodeljena pristojnost in naloga, da podpira, usklajuje ali dopolnjuje ukrepe držav članic na tem področju s ciljem, da spodbuja oblikovanje ugodnega okolja za razvoj podjetij v tem sektorju in izmenjavo dobre prakse.

3.3

Turizem so obravnavale različne evropske institucije, in sicer:

3.4

Namen tega mnenja EESO je oceniti prispevek sporočila k turistični politiki in način, na katerega se ta izvaja, ter podati predloge, ki bodo obogatili vsaj razpravo, če ne že besedilo samo.

3.5

Podobno kot v mnenju INT/317 o sporočilu Komisije o obnovljeni turistični politiki želi EESO tudi v tem mnenju še enkrat poudariti naslednje:

4.1

Komisija v sporočilu pojasni predlog glede potrebe po vzpostavitvi ravnovesja med trajnostjo in konkurenčnostjo in načine za doseganje tega v praksi. Vključitev vsega tega v precej kratko sporočilo je vsekakor zahtevala obsežno delo povzemanja gradiva in analiziranja številnih dokumentov, mnenj in razprav. Poudariti je treba, da je bil dosežen končni cilj jasnega seznanjanja družbe z osnovnimi stališči Komisije o prihodnosti sektorja in ukrepih, ki jih je treba izvajati v tem kompleksnem sektorju.

4.2

Argumenti, predstavljeni v sporočilu v podporo programu, se zdijo ustrezni, saj ocenjujejo tako gospodarski učinek turizma kot tudi njegovo zmožnost za ustvarjanje delovnih mest za mlade ter vzpostavitev potrebnega ravnovesja med trajnostjo in konkurenčnostjo, ki sta dolgoročno medsebojno koristni. Ocene učinka zadev, kot so sledi ogljika različnih dejavnosti in regij ali omejitve zmogljivosti posameznih krajev, so ključni vidiki vzpostavljanja in ohranjanja ravnovesja med temi spremenljivkami. Splošno mnenje, da obstajajo omejitve glede obsega in dinamike razvoja turizma, so bistvene za doseganje ravnovesja med trajnostjo in konkurenčnostjo.

4.3

Mogoče bi bilo koristno v sporočilu podrobneje analizirati tudi Lizbonsko pogodbo in ugotoviti, kako je povezana s programom in kakšen je njen pomen za izvajanje nove evropske turistične politike. Ne smemo pozabiti, da so države članice in regije večkrat poudarile, da želijo ohraniti svojo odgovornost na področju turizma, vendar pa Evropski uniji vseeno omogočiti usmerjevalno in usklajevalno vlogo na nekaterih področjih skupnega interesa za izboljšanje konkurenčnosti turističnega sektorja v Evropi. Primer tega je oblikovanje in upravljanje spletnega portala za promocijo Evrope kot turistične destinacije, kar se je že izkazalo za dragoceno orodje, ki lahko vse države EU skupaj spodbuja kot raznolike in posebne turistične destinacije.

4.4

V sporočilu navedeni izzivi in cilji so vsekakor med najpomembnejšimi, s katerimi se bo turizem srečeval v naslednjih desetletjih. Vsekakor so ključni izzivi trajnosti in izboljšanja konkurenčnosti dovolj obsežni, da so lahko podlaga za obravnavanje drugih pomembnih izzivov, kot je izboljšanje kakovosti, zmanjšanje sezonskosti ali izboljšanje usposobljenosti ljudi, ki delajo v turistični industriji. Ti izzivi so prav tako določeni v programu.

4.5

Komisija v sporočilu večkrat poziva k sodelovanju, saj je v skladu z novo turistično politiko okrepitev sodelovanja predlagana kot njen glavni in značilni sestavni del. Predvsem je treba poudariti vlogo sindikatov in organizacij delodajalcev, ki jih je treba vključiti v proces sodelovanja ter jih pozvati k udeležbi v vseh razpravah in forumih ter pri izvajanju splošnih ukrepov za izboljšanje turističnega sektorja. Iz enakega razloga bi bilo koristno spodbujati stalne mreže turističnih destinacij in mest s skupnim ciljem izboljšanja konkurenčnosti in trajnosti. Odbor pozdravlja spodbujanje „evropskih destinacij odličnosti“ in poziva naj, ta zamisel vključuje ustrezno upravljanje socialnih in delovnih razmerij ter sodelovanje sindikatov in organizacij delodajalcev na izbranih destinacijah kot sredstvo, ki bo omogočilo trajnost in konkurenčnost turističnih destinacij.

V skladu s svojimi pristojnostmi imajo pomembno vlogo tudi potrošniške organizacije.

4.6

Komisija se zavezuje, da bo to novo politiko izvajala s sodelovanjem, uvedbo novih, posebnih ukrepov podpore in usklajevanja med akterji. V programu je jasno navedeno, da naj bi vse zainteresirane strani sektorja prevzele večjo odgovornost. Po mnenju Odbora mora imeti GD za podjetništvo ključno vlogo pri tej nalogi usklajevanja vseh evropskih politik, ki so neposredno ali posredno povezane s turizmom in vplivajo na različne vrste destinacij, ki imajo prav tako svoje posebne značilnosti.

4.7

Odbor prav tako meni, da bi morala imeti Komisija dejavnejšo vlogo pri uvedbi vseevropskih pobud, vključno s čezmejnim socialnim turizmom v Evropi. EESO je s tem v zvezi že večkrat predlagal – in zdaj predlaga še enkrat – spodbujanje foruma evropskega turizma in poglobitev razprav ter po potrebi pripravo študije o ustanovitvi Sveta za evropski turizem in Evropske agencije za turizem, ki bi posredovala informacije in zagotovila politične ukrepe in ukrepe, sprejete na področju evropskega turizma. Prav tako predlaga, naj Komisija spodbuja raziskave na področju uvajanja tehnoloških platform v turističnem sektorju, ki bi lahko izboljšale načine trženja turistične ponudbe, predvsem ob upoštevanju možnosti za spodbujanje turizma v Evropi in območij, ki so potencialni viri turističnih tokov (Kitajska, Indija, Rusija, …).

4.8

Odbor meni, da sporočilo Komisije v novem scenariju za turizem ne namenja ustrezne pozornosti vlogi informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT), tako z vidika potrošnikov kot z vidika podjetij in zainteresiranih strani iz sektorja. Delo na področju raziskav in razvoja v turističnem sektorju za izboljšanje uporabe teh tehnologij mora biti prednostna naloga v naslednjih nekaj letih. To delo bo nedvomno vodilo do izboljšanja upravljanja destinacij in podjetij ter ravnanje s turisti ter postopoma do vzpostavitve želenega ravnovesja.

4.9

Očitna pripravljenost za sprejetje konkretnih ukrepov, zlasti za izboljšanje uporabe obstoječih evropskih finančnih instrumentov, je pomembna, vendar je treba predlagati program za jasno opredeljen namen izvajanja glavnih ciljev evropskega turizma, ki jih sporočilo natančno opredeljuje. Zagotoviti je treba, da se vsa sredstva, ki so neposredno ali posredno namenjena turizmu dejansko učinkovito uporabijo za uresničitev teh ciljev.

4.10

Sporočilo je treba obravnavati v okviru glavnih prispevkov poročila, ki ga je pripravila skupina za trajnostni turizem – v dokumentu so pomembne zamisli za pripravo programa, predvsem glede dodelitve vloge vsem zainteresiranim stranem sektorja. Prizadevanja uglednih strokovnjakov v obdobju nekaj mesecev so bila očitno zelo produktivna in so omogočila dodatne in praktične pristope do številnih vprašanj v zvezi s trajnostjo in konkurenčnostjo.

4.11

V sporočilu ni jasno navedena vloga statističnih podatkov o turizmu. Na področju statističnih podatkov o turizmu je treba tesno sodelovati pri spremljanju izvajanja programa in predvsem nameniti večjo pozornost spremenljivkam trajnosti, konkurenčnosti in zaposlovanja.

4.12

V sporočilu je jasno navedena potreba po vključitvi turističnih politik za trajnost in konkurenčnost v vse politike Komisije in EU, da se s tem zagotovi uresničitev v programu določenih ciljev.

4.13

Kot je EESO že ugotovil v mnenjih z naslovom Katoviška izjava, Turizem in kultura: dejavnika rasti, Obnovljena turistična politika EU in v drugih dokumentih, so potrebne tudi komunikacijske kampanje za seznanjanje in motiviranje evropskih državljanov, predvsem mladih.

4.14

Po mnenju Odbora je bistveno, da je usposabljanje, tako formalno kot poklicno, v skladu s potrebami podjetij, saj je tako lažje zaposliti ljudi. Certificiranje in priznavanje znanja in sposobnosti na evropski ravni bi morala biti instrument, ki bi pomagal ustvariti več delovnih mest in boljše delovne pogoje v turistični industriji.

4.15

Za bolj konkurenčen in trajnostni turizem je treba upoštevati posebne značilnosti destinacij. EESO priporoča, da se pri pripravi politik in predlogov v zvezi s turizmom pozornost nameni posebnim značilnostim tistih držav članic, ki so močno odvisne od turizma, in da se ustrezno upoštevajo potrebe različnih regij. Hkrati je treba poudariti, da turizem na najbolj oddaljenih destinacijah lahko še posebej močno vpliva na podnebne spremembe zaradi učinkov in emisij, ki nastanejo pri potovanju na dolge razdalje. V prihodnje je treba bolj poudariti prednosti iskanja destinacij, ki so bližje izhodiščni točki in jih je mogoče doseči z manj emisijami ogljika.

3.2.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 27/18

1.1

Komisija je tudi tokrat zaprosila Odbor, da pripravi mnenje o povezovanju trgov hipotekarnih kreditov za nakup stanovanjskih in drugih nepremičnin, tj. mnenje o beli knjigi o povezovanju trgov hipotekarnih kreditov EU.

1.2

Bele knjige so običajno rezultat načeloma zaključene in strukturirane politične analize vprašanja, „kaj narediti“. V tem primeru je stanje drugačno. Komisija mora namreč dejansko analizirati veliko vprašanj, ki so še vedno negotova, kot so skupni investicijski skladi, ponudniki finančnih storitev, vezava proizvodov itd. Upoštevanih je skupno 14 vidikov.

1.3

Ta bela knjiga zato ni zaključen proces, temveč nasprotno ostaja odprt zaradi svoje dejanske in precejšnje zapletenosti. Zakaj se torej Komisija obrača na EESO za še eno mnenje, če bela knjiga ne prispeva ničesar novega k zeleni knjigi in če je EESO že sprejel mnenje o zeleni knjigi?

1.4

To je vprašanje, o katerem se že leta vedno znova razpravlja, pri čemer Komisija ne najde poti naprej in ne sprejme ustrezne odločitve, ki bi odpravila kulturne, pravne, upravne in druge prepreke, za katere EESO meni, da resnično zavirajo uresničevanje ciljev Komisije.

1.5

Mnenje EESO o zeleni knjigi (1), sprejeto na plenarnem zasedanju decembra 2005 s samo enim vzdržanim glasom, ostaja povsem aktualno.

1.6

Bela knjiga opisuje sektor, ki je še vedno zelo razdrobljen zaradi kulturnih, pravnih, zakonodajnih in družbeno-etičnih posebnosti, ki so v različnih državah članicah značilne za nakup nepremičnin, zlasti stanovanjskih.

1.7

Čeprav EESO gleda z negotovostjo na resnično možnost za povezovanje in usklajevanje trgov hipotekarnih kreditov v EU, ki se med seboj zelo razlikujejo in imajo svoje značilnosti (mnenje z dne 15. decembra 2005, poročevalec g. Burani (2)), načeloma podpira poskus Komisije, da vzpostavi „pravila“, bodisi neobvezna pravila ravnanja (tj. najboljšo prakso) bodisi zavezujoče predpise.

1.8

Ukrep pa se lahko oceni kot čezmeren, če je njegov namen na novo pretehtati enako pozitivne možnosti, ki so že sestavni del regulativnega avtomatizma današnjega trga hipotekarnih kreditov.

1.9

EESO Komisiji priporoča, naj medtem, kadar je to smiselno, podrobneje analizira nekatera področja (npr. kreditne registre, izvršbo na nepremičnine, razširjanje finančne pismenosti), ki ne povzročajo prekomernih težav.

1.10

EESO meni, da ukrep v obliki, za kakršno se zavzema Komisija, še vedno daje nepotreben poudarek možnim kratkoročnim koristim uvedbe novih pravil na podlagi nekoliko pristranskega pojmovanja trga hipotekarnih kreditov. Kratkoročni pristop je usmerjen v zmanjšanje stroškov financiranja hipotek, pri čemer pa se ne ukvarja z dejanskimi koristmi, ki jih lahko državljanom EU prinesejo obstoječi finančni proizvodi in inovacije, ki vplivajo na te proizvode.

1.11

Kot je Odbor poudaril že v prejšnjem mnenju (poročevalec g. BURANI), okvir, ki ga predlaga Komisija, ni ustrezno usklajen s stalnim razvojem trga; zato ga skrbijo dolgoročne posledice, ki lahko prizadenejo bolj ranljive pogodbene stranke, tj. potrošnike, ki najbolj potrebujejo zaščito.

1.12

EESO pozdravlja dejstvo, da je vzpostavljena povezava med sedanjimi pravili, ki urejajo hipotekarne kredite, in potrebo po varstvu potrošnikov. To so pohvalne poteze, ki jih je vredno podpirati, če je njihov namen spodbujati večjo finančno pismenost na področju hipotekarnih kreditov. Namen Komisije, da za čim boljše varstvo potrošnikov sprejme ukrepe za okrepitev pravil o preglednosti, je treba zato pohvaliti.

1.13

Hkrati pa se lahko namen, da se za vsako ceno uvedejo splošna pravila za ocenjevanje tveganja, ki ga predstavljajo potencialni posojilojemalci, pokaže kot težaven in negotov cilj.

1.14

EESO meni, da je treba potrošnike med pogajanji za pridobitev hipotekarnega kredita zaščititi, pri čemer pa posojilojemalci ne smejo pozabiti na svoje odgovornosti do posojilodajalca.

2.1

Ocena učinka (SEC(2007) 1683), ki spremlja belo knjigo o povezovanju trgov hipotekarnih kreditov EU, je bila objavljena 18. decembra 2007. Dokument je imel tri priloge: i) značilnost hipotekarnega trga, ii) proces in iii) ocena učinka pri specifičnih vprašanjih.

2.2.

Čeprav dokument SEC(2007) 1684 odlično povzema oceno učinka, je zaradi jasnosti smiselno navesti nekaj ključnih točk dokumenta, v zvezi s katerim je Komisija zaprosila EESO za novo mnenje:

2.3

Izhodišče dokumenta Komisije so torej točke, ki so bile že obravnavane v prejšnji zeleni knjigi o hipotekarnih kreditih. Drugače niti ne more biti, saj novi dokument obravnava povezovanje trgov hipotekarnih kreditov EU in zgoraj navedene ustrezne ocene učinka.

2.4

EESO je sprejel mnenje o zeleni knjigi 15. decembra 2005 (poročevalec g. BURANI), v katerem so opredeljena stališča EESO o vseh namenih in ciljih na tem področju. V tem mnenju pa EESO namenja posebno pozornost dvema vprašanjema, ki ju je sprožila Komisija:

3.1

Bela knjiga odpira številna vprašanja, ki jih je treba razrešiti in v zvezi s katerimi je EESO zaprošen za mnenje. Ta vprašanja je mogoče razvrstiti v enajst tematskih sklopov:

3.2.1

Predpogodbene informacije : EESO meni, da so za zmanjševanje neskladnosti informacij v predpogodbeni fazi pomembni izmenjava in širjenje informacij ter ozaveščanje o konkretnih vprašanjih na področju hipotekarnih kreditov. To ne bi smelo povzročiti dodatnih stroškov, ki bi jih morali kriti državljani.

3.2.1.1

Povečanje obsega informacij in širjenje finančne pismenosti sta prva pogoja za učinkovito oceno razmerja med stroški in koristmi posameznega tveganja. Pravzaprav je najboljši način za preprečevanje, da pogodbene stranke prevzamejo preveliko tveganje, zagotovitev seznanjenosti strank s temi tveganji.

3.2.1.2

Po mnenju EESO je vredno poudariti, da bi morala pravila in obvezujoče določbe opredeliti načine izmenjave informacij in določiti možne kazni za njihovo kršenje. Kljub temu EESO meni, da bi preprosto (sic et simpliciter) nalaganje obveznosti eni pogodbeni stranki slednjo zgolj spodbudilo, da poskusi izravnati to obveznost tako, da prenese breme na drugo stranko.

3.2.2

Kodeksi ravnanja : EESO meni, da bi bilo treba uvesti spodbude za upoštevanje prostovoljnega kodeksa ravnanja.

3.2.2.1

Tako bi posojilojemalci bolje razumeli tveganje, v katerega se morda spuščajo, in možnosti, ki jih imajo za pridobitev ugodnih finančnih pogojev.

3.2.2.2

Eden od možnih ukrepov je ta, da se posojilojemalcem naloži obveznost, da izpolnijo standardni vprašalnik za samooceno njihovih srednje- do dolgoročnih sposobnosti izpolnjevanja finančnih obveznosti.

3.2.3

Obseg stroškov : po mnenju EESO je ustrezno, da morajo posojilne institucije navajati skupne stroške posojila in zagotoviti razčlenitev stroškov, vključno s fiskalno spremenljivko.

3.2.4

Svetovanje: EESO meni, da bi bilo treba svetovalne storitve, ki so neposredno povezane s hipotekarnim kreditom, izboljšati z neodvisnimi cenovnimi mehanizmi, pa čeprav bi bili ti opredeljeni v izračunu skupnih stroškov transakcije.

3.2.5.1

Uporabnost : v zvezi z vprašanjem predčasnega odplačila je treba razlikovati med (i) celotnim ali delnim predčasnim odplačilom hipoteke in (ii) predčasnimi prekinitvami, ki so povezane z možnostjo, da stranka pridobi ugodnejše pogoje, povezane s stroški, od drugih finančnih institucij.

3.2.5.2

Stroški : v zvezi z vprašanjem predčasnega odplačila EESO meni, da bi bilo treba stroške izračunati z uporabo ustreznih matematičnih obrazcev in jih v skladu z zakonom jasno navesti v pogodbenih razmerjih. Strankam bi morali zaračunati stroške samo v primeru prostovoljnega odplačila kredita. V primeru prekinitve pogodbe bi morali biti stroški zaračunani finančni instituciji, na katero je bila pogodba prenesena.

3.2.6

Vezava proizvodov : prodaja vezanih proizvodov bi morala biti veljavna le, če se dokaže dejanska uporabnost vezave. Po mnenju EESO je to vprašanje mogoče rešiti tako, da se posojilodajalcem naloži obveznost, da predložijo izračune stroškov in koristi, posojilojemalcem pa dajo na voljo razumen časovni rok, da se odločijo, ali bodo sprejeli predlog, po možnosti tudi po podpisu posojilne pogodbe.

3.2.7

Kreditni registri : EESO se strinja, da obstaja potreba po vseevropskem registru, dostop do njega pa bi morali urejati posebni zakoni o zasebnosti. EESO dejansko meni, da bi lahko vzpostavitev vseevropskega kreditnega registra prispevala tudi k okrepitvi konkurence med posojilodajalci hipotekarnih kreditov po vsej Evropi. V vsakem primeru je treba čezmejni dostop do registrov vseh držav članic olajšati s poenostavitvijo postopkov obveščanja.

3.2.8

Vrednotenje nepremičnin : osnovna predpostavka je ta, da je vrednotenje nepremičnin bolj zapleteno od splošnega finančnega vrednotenja. Koristnost nepremičnine določa prav njen posebni značaj (predvsem to, da je nepremična), pri čemer pa tudi drugi zunanji dejavniki, povezani z njeno lokacijo, vplivajo na vrednotenje. K tem dejavnikom spadajo:

Zato je povsem utopično verjeti, da je vse te dejavnike vrednotenja mogoče združiti v eno samo formulo.

3.2.8.1

Merila za vrednotenje nepremičnin : EESO zato poudarja zapleteno naravo vrednotenja nepremičninskega premoženja, ki izhaja iz zgoraj navedenih dejavnikov, in meni, da opredelitev posebne standardne formule ne bi bila uporabna. Boljša možnost bi bila razviti najboljše lokalne prakse in okrepiti obveznost, da vrednotenja izvajajo gospodarski subjekti, ki so pridobili dovoljenje od pristojnih strokovnih združenj v njihovem sektorju in ki bi prevzeli tudi odgovornost za poštenost določenega predloga.

3.2.8.2

Vrednotenje tveganj, povezanih z nepremičninami : EESO meni, da bi vrednotenje nepremičnin morala spremljati ocena nihanja vrednosti, da se tako pridobi natančnejša ocena jamstva, ki ga predstavlja nepremičnina. Poleg tega EESO priporoča, da se uporabijo instrumenti, ki jih že uporabljajo ponudniki na finančnem trgu in ki so večinoma že opredeljeni v okviru drugih določb EU, kot je na primer model tvegane vrednosti (5).

3.2.9

Izvršba na nepremičnine : če se hipotekarni kredit razdeli na kredit za nepremičnino in osebno posojilo, moramo razlikovati tudi med finančnim upravičencem do nepremičnine in porokom, ki zagotavlja uradna jamstva.

3.2.10

Veljavna zakonodaja : EESO meni, da bi lahko priložnosti za dobičkonosno izbiro med različnimi prednostmi, ki jih ponujajo civilnopravni in davčni zakoni posameznih držav članic EU, dale zagon sicer neuresničljivemu povezovanju trgov.

3.2.10.1

Iz tega razloga je EESO na splošno naklonjen nameri, da se zakonodaje držav članic ne spreminjajo in da se pogodbenim strankam dovoli, da izberejo pravo, ki zmanjšuje skupne stroške transakcije, kot je opredeljeno v Rimski konvenciji (6).

3.2.11

Oderuške obrestne mere : EESO ponavlja svoj že izražen pogled na to zadevo, zlasti v zvezi z izjemnimi težavami s pravilno opredelitvijo oderuških obrestnih mer z uporabo regulativnega okvira, vzpostavljenega za potrošniške kredite. Treba pa je poudariti, da je obveščenost še vedno najboljša obramba pred oderuštvom. EESO zato zagovarja vzpostavitev komunikacijskih instrumentov v velikem obsegu, da se tako zagotovijo informacije o okvirih premij za tveganje, ki se uporabljajo za različne kategorije tveganja za posojilojemalce.

3.2.12

Refinanciranje hipotekarnega kredita : EESO meni, da je pristop bele knjige, katerega namen je razlikovati med pravili refinanciranja na podlagi subjektivne narave posrednikov (razlikovanje med bančnimi in nebančnimi institucijami), mogoče zelo lahko zaobiti.

3.2.12.1

Nebančne in storitvene institucije : hipotekarna posojila bi morale vedno izvajati regulirane in nadzorovane bančne institucije. Spodbujanje in podpora posrednikov (npr. svetovalcev) sta sprejemljiva, če ju zagotavljajo ustrezno usposobljene institucije, tudi če niso kreditne ustanove.

4.1

Nedavna kriza na trgu drugorazrednih hipotek (subprime) v ZDA je pokazala, da lahko nihanje cen nepremičnin v kombinaciji s slabo prakso ocenjevanja tveganja, povezanega s strankami, ki ne zmorejo odplačevati obrokov, ki so nesorazmerni z dejansko vrednostjo nepremičnine pod hipoteko, ustvari finančno krizo, ki lahko destabilizira celotni sistem. Zato bi morali ukrepi EU temeljiti tako na teh izkušnjah kakor tudi ugotovitvah, opisanih v prejšnji točki.

4.2

Zato je primerna uvedba 28. sistema za ureditev hipotekarnih kreditov, da dopolni sisteme, ki že obstajajo v državah članicah EU, kakor je predlagano v beli knjigi, pri čemer bi lahko tak sistem prispeval k povezovanju trgov hipotekarnih kreditov v EU s povečanjem izbire za pogodbene stranke, ne bi pa ustvaril pogojev za destabilizacijo finančnega sistema, ki jo je razkrila kriza na trgu drugorazrednih hipotek.

4.3

Za izbiro pri nakupih nepremičnin, zlasti stanovanjskih, je pogosto značilno, da nanjo delno vplivajo čustveni (tj. subjektivni) dejavniki, ki nimajo ničesar skupnega s pravilno in razumno oceno vrednosti nepremičnine (tj. objektivnimi dejavniki). Zato učinkovitosti ukrepov, ki jih Komisija predlaga za hipotekarne kredite, ni mogoče ločiti od referenčnega okvira (tako objektivnega kot tudi subjektivnega).

4.4

Zanimivo bi bilo oblikovati predlog, ki bi ga lahko EESO nadalje analiziral in v okviru katerega bi bila sprejeta shema opredelitve hipotekarnih kreditov, ki bi razdelila posamezne posojilne transakcije v portfelj z dvema pasivnima komponentama:

4.5

Sprejetje sistema hipotekarnega kredita iz dveh komponent (twin-mortgage) bi lahko imelo številne prednosti, ki jih je treba potrditi z nadaljnjo analizo, vključno z naslednjim:

4.6

EESO upa, da bo Komisija čim prej zaključila ta proces in da bo pokazala več odločnosti pri ustvarjanju pogojev, pri čemer bi lahko bila ločitev institucionalnih vidikov podlaga za uvedbo 28. sistema.

3.2.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 27/22

1.1

V nasprotju z mnenjem nekaterih bo prihodnost gradbeništva manj odvisna od dodeljenih državnih sredstev (čeprav bi bila večja kontinuiteta pri načrtovanju vsekakor dobrodošla) in bolj od sposobnosti pristojnih organov, da pripravijo ustrezni zakonodajni okvir, ki bo veljal za vse in bo zagotavljal čim večjo preglednost konkurence in najboljšo izrabo potenciala in znanja podjetij vseh velikosti.

1.2

Glede na to so glavna priporočila tega mnenja:

1.3

To je edini način, da se pripravimo na prihod neevropske konkurence v bližnji prihodnosti.

2.1

Evropska komisarja Margot Wallström in Günter Verheugen sta v pismu z dne 6. decembra 2007 v okviru uresničevanja lizbonske strategije zaprosila EESO, naj pripravi raziskovalno mnenje in prouči, ali zakonodaja na področju gradbeništva in storitvenega sektorja „predstavlja skladno celoto in ali je usmerjena v sedanje in prihodnje spremembe, ter nenazadnje oceni obseg procesa poenostavitve, racionalizacije in posodobitve zakonodaje na teh področjih. Zaradi jasnosti je treba poudariti, da se pregled predpisov lahko razširi na vso zakonodajo, ki vpliva na razvoj v teh sektorjih (zdravje in varnost pri delu, varstvo okolja itd.), in da je treba pri analizi upoštevati upravičene interese sektorjev“.

2.2

Upoštevati je treba torej vsa vprašanja, postavljena v zaprosilu za mnenje, in se zadeve lotiti natančno in sistematično, saj gre za obsežno temo, v zvezi s katero so za Komisijo zunanji svetovalci opravili že več študij.

2.3

Mnenje se bo omejilo na vidike, ki jih navaja Komisija, tj. na spremembo ali poenostavitev zakonodaje in predpisov za gradbeništvo kot del strateške in objektivne obravnave sektorja, kar naj bi prispevalo k izboljšanju pogojev delovanja in razvoja sektorja.

2.4

V tem mnenju je zato nekaj koristnih informacij o gradbeništvu, da bi lahko gradbene poklice in njihove težave ustrezno umestili v njihovo okolje.

3.1

Nekaj podatkov za gradbeništvo (2,7 milijona podjetij v EU-27, leto 2006):

3.2.1

Gradbeništvo je sektor, ki se ga ne da preseliti in je bistveno za prihodnjo gospodarsko rast v Evropi in njeno industrijsko strukturo.

3.2.2

Ob upoštevanju produkcijske strukture gradbeništva in dejstva, da mora imeti ta sektor stalne lokacije v vseh državah članicah, ki so globoko zakoreninjene v življenju lokalnih skupnosti, ima gradbeništvo družbeno in civilno vlogo, ki je ne smemo pozabiti, pač pa jo moramo krepiti.

3.2.3

Gradbeništvo mora imeti pomembno vlogo pri vseh pobudah, povezanih s trajnostnim razvojem:

3.2.4

Opis celotnega sektorja ne bi bil popoln brez omembe podobe gradbeništva, ki je še vedno delno negativna kljub vsem prizadevanjem gradbenikov, ki trajajo že več kot 30 let. Mnenje mora obravnavati to vprašanje, saj se to odraža v:

3.2.5

Trg je zaradi same narave teh poklicev – tako z vidika potreb naročnikov kot različnih tehničnih profilov – izjemno razdrobljen in bo tak ostal tudi v prihodnosti, zato bodo vedno obstajale obrtne dejavnosti ter mala, srednje velika in velika podjetja.

V zvezi s tem je treba trditev, da so v gradbeništvu samo velika podjetja z velikimi projekti, popraviti z dejstvom, da predstavljajo projekti, katerih vrednost enote presega 20 milijonov EUR, samo 2 do 5 % celotnega evropskega trga v gradbeništvu.

3.2.6

Zato so velike evropske skupine podjetij, ki so pogosto zelo prisotne tudi na svetovnem trgu, v glavnem združenja lokalnih malih in srednje velikih podjetij, ki delujejo v enako konkurenčnem okolju kot lokalna neodvisna mala in srednje velika podjetja.

3.2.7

Evropski gradbeni giganti so nastali v glavnem po drugačnem modelu od „ameriškega“ – z ustreznimi instrumenti sami razvijajo in utrjujejo svoje znanje, ob tem pa zahtevajo pravico, da uporabljajo svojo inteligenco in sodelujejo pri nastajanju projektov.

3.2.8

Na podlagi tega pristopa so si lahko evropska podjetja ustvarila svoje mesto na svetovnem trgu. Ta model, ki temelji na zasnovi in izvedbi, pa ni nujno le pravica velikih skupin podjetij, temveč ga je mogoče in ga je tudi treba uporabljati za podjetja vseh velikosti.

4.1

Namen tega raziskovalnega mnenja na zaprosilo Evropske komisije ni samo predlagati poenostavitev zakonodaje, ampak tudi ukrepanje, ki bi omogočilo:

4.2

Ti različni elementi, ki jih je treba upoštevati v zakonodajnih besedilih, naj bi – razen pri nihanjih v obsegu naročil, ki jih to mnenje ne obravnava – omogočili normalni razvoj akterjev v gradbenem sektorju in s tem zagotovili skladno socialno politiko (delovna mesta – varnost – plače) ter izboljšali privlačnost sektorja za različne akterje (mlade, družine, učitelje itd.).

5.1

Odbor predlaga, naj pristojne oblasti svoja prizadevanja osredotočijo predvsem na:

5.2.1

Smernice za ukrepe bi lahko bile naslednje:

Glede tega seznama je treba pojasniti, da pri zahtevi za spremembo predpisov ne gre za uveljavljanje „že izdelanih“ rešitev, temveč za to, da se naročnikom zagotovi celotna „škatla za orodje“, ki jo lahko uporabljajo v skladu s svojimi potrebami.

5.2.2

Vse te spremembe ali prilagoditve naj bi spodbujale preglednost in enake pogoje za zasebne, javne in napol javne strukture in jasno določile, da sta za vsako financiranje potrebna javni razpis in formalna pogodba.

5.3.1

Posebna značilnost gradbenega sektorja je, da so vse storitve vedno v obliki „prototipov“. Zato je treba oblikovati evropsko zakonodajo, ki bo ščitila intelektualno lastnino in upoštevala posebne značilnosti idej, ki jih je treba zaščititi: ideje so v glavnem zasnovane za posamezni javni razpis in ni nujno, da jih je mogoče sistematično ponavljati. Na evropski ravni je treba pripraviti posebno zakonodajo za varstvo tehničnih idej v procesu javnega razpisa in določitev pravic ponudnikov.

5.4.1

Splošna ugotovitev gradbenikov iz večine držav članic je, da so nacionalni izobraževalni sistemi na vseh ravneh izobraževanja le delno v skladu s potrebami sektorja. Zato so za izboljšanje povezav med gradbenimi poklici in nacionalnimi izobraževalnimi sistemi potrebne spodbude tudi na evropski ravni, in sicer bi bilo treba:

5.5.1

Dosedanji predpisi so imeli zelo pozitiven in velik učinek na način dela v gradbeništvu. Vendar pa bi bilo treba:

5.6.1

Gradbeni delavci imajo pri soočanju izzivov, povezanih s podnebnimi spremembami, kot že navedeno, pomembno vlogo. V okviru možnosti, ki jih dopuščajo zakonodaja in spodbude, so danes pripravljeni prevzeti odgovornost, da na evropskem trgu prispevajo svojo dodano vrednost in posredujejo svoje strokovno znanje v druge dele sveta, kjer so, kot že vemo, potrebna velikanska prizadevanja, da bodo učinke ukrepov občutili vsi.

5.6.2

Zato je treba:

5.6.3

Gradbena podjetja lahko – tako na področju gradbeništva kot prometa – če imajo možnost sodelovati v celotnem procesu „zasnova-izvedba-vzdrževanje“, odločilno prispevajo k financiranju potrebnih del, ker so sposobna s prihodnjimi ukrepi varčevanja z energijo obvladovati celotne stroške in financirati naložbe.

5.7.1

Težava malih in srednje velikih gradbenih podjetij dejansko ni v dostopu do določenega trga, kot se to morda dogaja v drugih dejavnostih (glej točko 3.2.5).

5.7.2

Zato predstavniki iz gradbenega sektorja upravičeno menijo, da „kvote“, ki so si jih nekateri zamislili, evropske oblasti pa so jih zavrnile, niso upravičene. Poleg tega pa so navedene številke enih in drugih v praksi v vseh evropskih državah veliko večje.

5.7.3

Poleg vprašanj, obravnavanih v Aktu za mala podjetja (Small business act), je treba urediti tudi težave malih in srednje velikih podjetij, in sicer:

3.2.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 27/26

1.1

Margot Wallström, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za institucionalne odnose in komunikacijsko strategijo, ter Günter Verheugen, podpredsednik Evropske komisije in komisar za podjetništvo in industrijo, sta EESO zaprosila za raziskovalno mnenje o poslovnih storitvah na podlagi spremljanja in dodatne analize, ki bi se navezovala na prejšnje mnenje (1) o poslovnih storitvah in industriji.

1.1.1

Ta študija mora upoštevati velik pomen, ki ga Evropska komisija pripisuje lizbonski strategiji zaradi ohranjanja in povečanja konkurenčnosti evropske industrije ob upravljanju procesa sprememb v skladu z evropsko strategijo o trajnostnem razvoju in na socialni ravni s spodbujanjem oblikovanja reprezentativnih socialnih partnerjev, ki se pogajajo na ustrezni ravni.

1.1.2

Uresničevanje teh ciljev mora potekati vzporedno s poenostavljanjem regulativnega okvira za industrijo, kar je politična prednostna naloga in eden od ključnih izhodišč industrijske politike Komisije.

1.1.3

Poleg tega je za to industrijsko politiko značilen celostni pristop, ki upošteva potrebe različnih sektorjev.

—

ukrepi v zvezi s politiko poslovnih storitev in ustanovitev skupine na visoki ravni. Priporoča se ustanovitev skupine na visoki ravni za poslovne storitve, ki bo izvedla poglobljeno analizo sektorja in pregledala sedanje politike, da bo lahko opredelila ter ocenila najučinkovitejše in najuspešnejše ukrepe v zvezi s poslovnimi storitvami ter oblikovala konkretne ukrepe v zvezi z največjimi pomanjkljivostmi in potrebami. Posebno pozornost je treba nameniti raznolikosti posameznih podsektorjev poslovnih storitev, zato da se določi, na katere od teh se mora politika posebno osredotočiti in na kateri ravni (regionalni, nacionalni, EU) je politično ukrepanje upravičeno;

—

politike trga dela na področju poslovnih storitev. S socialnega vidika je na sektorski ravni potrebno poglobljeno obravnavanje izzivov, ki jih povzročajo nove vrste zaposlovanja, ki nastajajo zaradi medsebojnega vpliva poslovnih storitev in proizvodnje. Ta analiza mora obsegati izobraževanje, usposabljanje in vseživljenjsko učenje ter delovne razmere delavcev, tudi tistih, ki so vključeni v postopke zunanjega izvajanja dejavnosti. Za doseganje tega cilja bi morali spodbujati socialni dialog na sektorski ravni. V tem okviru je treba pripraviti program za razpravo o posebnih spremembah delovnih razmer in možnostih zaposlitve, ki so nastale zaradi strukturnih sprememb z vplivom na sektor poslovnih storitev;

—

poslovne storitve v inovacijski politiki. Močno je treba spodbujati raziskave in razvoj ter inovacijske programe in ukrepe za inovativnost storitev. Področjem, kot so organizacijske inovacije, na znanju temelječe poslovne storitve in upravljanje inovacij, je treba nameniti večjo pozornost;

—

razvoj standardov za poslovne storitve. Podjetja je treba spodbujati, da pomagajo oblikovati standarde s samoregulacijo, ki bi upoštevala obsežna posvetovanja z uporabniki poslovnih storitev. Podpora Evropskega odbora za standardizacijo in njegovih partnerjev (odprta platforma) je pomembna za razširjanje rezultatov uspešnih inovacij, zlasti ob hitrem neuradnem doseganju soglasja;

—

spodbujanje storitvene znanosti kot nove discipline pri izobraževanju in usposabljanju;

—

notranji trg in ureditev, ki vpliva na poslovne storitve. EESO je opredelil seznam področij, na katerih je treba poenostaviti, pojasniti in zmanjšati regulativno obremenitev, seveda ne da bi zmanjšali obstoječe obveze glede varnosti in varstva zdravja na delovnem mestu in zastopanja delavcev. Med drugim je bilo poudarjeno, da presoja vpliva Direktive o storitvah na poslovne storitve še ni bila izvedena in da si je zanjo treba zelo prizadevati, predvsem po prenosu Direktive v nacionalne zakonodaje. Presoja mora vključevati opredelitev možnih dodatnih ukrepov v zvezi z bolj odprto trgovino in konkurenco na razširjenem notranjem trgu EU;

—

dodatne izboljšave na področju statistike poslovnih storitev. Priporoča se večje sodelovanje držav članic, da bodo imele na voljo boljše statistične podatke o poslovnih storitvah ter zlasti boljše informacije o njihovem izvajanju in njihovih vplivih na gospodarstvo držav članic, kar je nujno orodje, s katerim lahko vlada sektorju pomaga razviti svoj potencial. Nedavne spremembe poglavja 74 NACE še vedno ne bodo zagotovile dovolj podrobnosti, potrebnih za vključitev pomembnih podatkov o poslovnih storitvah.

3.1

Ozadje. EESO je v svojem mnenju CCMI/035, sprejetem septembra 2006, predlagal, da se poslovnim storitvam nameni večja pozornost, ker lahko pomembno prispevajo k uspešnosti evropske predelovalne industrije. V mnenju sta pojasnjena povezanost storitev in proizvodnje ter vpliv na socialno in gospodarsko uspešnost v smislu zaposlovanja, produktivnosti in konkurenčnosti. To mnenje smo vzeli za izhodišče in dodatno analizo poslovnih storitev. Na začetku sedanjega mnenja bi bilo treba opredeliti poslovne storitve kot sklop storitvenih dejavnosti, ki se uporabljajo kot posredna produkcijska sredstva ter tako vplivajo na kakovost in učinkovitost proizvodnih dejavnosti, saj dopolnjujejo ali nadomeščajo funkcije internih storitev (Rubalcaba in Kox, 2007). Ta opredelitev delno ustreza NACE rev. 1 (oznake 72–74) in novi različici NACE (oznake 69–74, 77–78, 80–82) ter združitvi različnih kategorij storitev. V okviru poslovnih storitev obstajata dve glavni kategoriji:

Cilj tega mnenja je prispevati k večjemu priznavanju tega sektorja, da se bo lahko nemoteno razvijal in pomagal evropskemu gospodarstvu pri prizadevanjih za večjo konkurenčnost na svetovnem trgu.

3.2

Pomen storitev in poslovnih storitev. Storitve imajo vse pomembnejšo vlogo v miselnosti državljanov, strokovnjakov, podjetij, regij in držav. Storitve v velikem obsegu prevladujejo pri novih oblikah povpraševanja in ponudbe gospodarskih in socialnih sistemov. Čeprav so prisotne pri večini vidikov gospodarskega in družbenega življenja, velik del teh dejavnosti ni zajet v statistiki. S tradicionalno razčlenitvijo na proizvodne sektorje, čeprav je nepopolna in ne prikazuje medsebojnega vpliva panog v gospodarskem sektorju, lahko ocenimo pomen najpomembnejših gospodarskih dejavnosti. Pomen storitev kot gospodarskega sektorja je v Evropi vse večji, pri čemer je delež pri skupnem zaposlovanju (70 %) manjši kot v Združenih državah (80 %) in večji kot na Japonskem (67 %). Na vseh treh območjih se je podsektor poslovnih storitev zelo dinamično razvijal, kar je povzročilo ustrezno povečanje deleža pri celotnem zaposlovanju. Podjetja, katerih glavna dejavnost so poslovne storitve, predstavljajo 10–12 % vsega zaposlovanja in dodane vrednosti. Če upoštevamo še podjetja, ki imajo poslovne storitve kot sekundarno dejavnost, je delež zaposlenosti veliko večji. V Evropi so bile leta 2004 na področju poslovnih storitev kot gospodarske oblike vodilne naslednje države: države Beneluksa, Združeno kraljestvo, Francija in Nemčija. Delež sektorja poslovnih storitev se je v obdobju 1995–2004 v nekaterih državah precej povečal: med drugim na Madžarskem, Poljskem, v Avstriji, Latviji in na Malti. To kaže na nekatere procese konvergence med nekaterimi državami EU. Ti podatki za države prikazujejo le zaposlenost v podjetjih, katerih glavna dejavnost so poslovne storitve. Večinoma so to mala in srednje velika podjetja.

3.3

Ocena razvoja. EESO je ponovno ocenil položaj glede na razvoj od sprejetja prejšnjega mnenja CCMI/035 septembra 2006 in z zadovoljstvom ugotavlja, da Komisija pri sprejemanju odločitev bolj upošteva pomen poslovnih storitev pri proizvodnji.

3.4

Podporni ukrepi v korist poslovnim storitvam. Poleg večjih tekočih ukrepov EU, ki spodbujajo poslovne storitve v industrijski in inovacijski politiki, ter morebitnih učinkov Direktive o notranjem trgu, so na voljo še drugi ukrepi Komisije, ki posredno podpirajo vlogo poslovnih storitev v predelovalni industriji:

3.5

Glavne potrebe sektorja poslovnih storitev. Kljub sedanjemu napredku pri ukrepih v zvezi s storitvami je treba obravnavati velike pomanjkljivosti in potrebe. Veljavni okvir evropske politike je zelo usmerjen v predelovalno industrijo, čeprav storitve predstavljajo daleč največji delež gospodarstva ter prispevajo k rasti z vseh vidikov poslovnega in družbenega življenja.

3.5.1

Večina horizontalnih in sektorskih pobud v okviru industrijske politike EU na nacionalni ravni in na ravni EU je usmerjenih na predelovalno industrijo, ne glede na značilno podporno vlogo, ki jo imajo pri njej poslovne storitve. Zato je nujno treba oblikovati uravnoteženo politiko EU, ki ne podcenjuje pomembnosti poslovnih storitev za globalno konkurenčnost evropske proizvodnje in za gospodarstvo kot celoto. Horizontalne politike, ki so usmerjene na posamezne gospodarske sektorje, morajo dejansko biti horizontalne ter ustrezati potrebam podjetij in delavcev v novem storitvenem gospodarstvu, v katerem sta industrijski in storitveni sektor neločljivo povezana, neposredno na podlagi sinergije med njima pa se ustvarjajo nove priložnosti za evropsko gospodarstvo na globalnem trgu. Mnoge politične pobude EU, ki sestavljajo industrijsko politiko, je treba prilagoditi storitvam in jih za njih tudi uporabljati. Sem spadajo popolnoma delujoč notranji trg za storitve, mednarodna trgovina, pravila o državni pomoči, trg dela, socialni ukrepi, usposabljanje in regionalna politika, raziskave in razvoj, inovacije, standardizacija, podjetništvo ter boljša statistika in informacije, ob upoštevanju posebnih potreb storitev, če je to potrebno. Tega ne bi smeli razumeti, kot da morajo biti vse politike vertikalne in usmerjene v storitve. Mišljeno je, da je treba učinke vseh teh politik na storitve pregledati in po potrebi sprejeti posebne ukrepe.

3.5.2

Nekatere glavne potrebe je mogoče opredeliti za naslednja področja:

3.6

Medsebojni vpliv dejavnosti poslovnih storitev in ciljno usmerjenih politik. Izkušnje kažejo, kako lahko okvirni celoviti ukrepi medsebojno vplivajo in omogočajo, da se poslovne storitve razvijejo tako, da bo z njimi mogoče obvladovati prihodnje izzive. Upoštevati je treba sinergijo in medsebojni vpliv različnih vrst politik.

3.7

Pri oblikovanju posebnih politik EU za pospeševanje delovanja poslovnih storitev je potrebna gospodarska utemeljitev, kot sta to nedavno prikazala Kox in Rubalcaba (Business services in European Economic Growth, 2007). V podporo svojim utemeljitvam sta poudarila predvsem tržne nepopolnosti in sistemske pomanjkljivosti, kot so nesorazmernost informacij in pozitivni zunanji dejavniki.

3.8

Lizbonska strategija 2008–2010. Politike, ki so povezane s poslovnimi storitvami, bi bile lahko koristne v smislu predlogov za lizbonski program Skupnosti 2008–2010 (COM(2007) 804 konč.). Večina od 10 ključnih ciljev, ki jih je treba uresničiti do leta 2010, neposredno ali posredno vpliva na storitve.

3.8.1

Komisija bo do sredine leta 2008 predlagala prenovljen socialni program ter bo sodelovala pri obravnavi pomanjkanja spretnosti. Pri večini delovno intenzivnih poslovnih storitev je mogoče ugotoviti pomembne pomanjkljivosti in potrebe. V svojem mnenju o zaposlovanju prednostnih kategorij (lizbonska strategija) (9) EESO ugotavlja, da so bili ambiciozni cilji lizbonske strategije glede zaposlovanja doseženi le v omejenem obsegu ter da so bila številna nova delovna mesta, ustvarjena v zadnjih letih, zlasti za ženske, delovna mesta s polovičnim delovnim časom. Starejši delavci se še vedno soočajo z izrednim pomanjkanjem ustreznih delovnih mest, mladi ljudje pa večinoma najdejo netipične (nestandardne) oblike zaposlovanja, v nekaterih primerih brez ustreznega pravnega in socialnega varstva. Mnenje EESO poudarja, da so v okviru prožne varnosti potrebni visoka stopnja socialne varnosti, aktivna politika trga dela, izobraževanje ter nadaljnje izobraževanje in usposabljanje.

3.8.2

Komisija je letos podala predloge za skupno politiko o priseljevanju. To lahko vpliva na priseljevanje visokokvalificiranih delavcev na področjih, kot so na znanju temelječe poslovne storitve, ter manj kvalificiranih delavcev za opravljanje dejavnosti, kot so čiščenje ali storitve varovanja.

3.8.3

Skupnost bo sprejela obrtni zakon, da omogoči rast malim in srednje velikim podjetjem v njihovem celotnem življenjskem ciklu. Poslovne storitve predstavljajo sektor z najvišjimi stopnjami ustanavljanja in zapiranja podjetij, zato se zdi ustrezno namenjati posebno pozornost novim malim in srednje velikim podjetjem. V svojem mnenju o poslovnem potencialu zlasti malih in srednje velikih podjetij  (10) EESO zagovarja bolj ciljno usmerjene in enostavnejše, integrirane smernice o malih in srednje velikih podjetjih za rast in delovna mesta za obdobje 2008–2010. Na mala in srednje velika podjetja bo pozitivno vplivalo tudi zmanjšanje upravnih bremen EU za 25 % do leta 2012.

3.8.4

Skupnost bo okrepila enotni trg in povečala konkurenčnost storitev. Isto mnenje EESO INT/324, ki je navedeno zgoraj, opozarja na nepopoln enotni trg, zlasti počasno izvajanje direktiv v državah članicah, upravna bremena in pomanjkanje mobilnosti delovne sile. Za mala in srednje velika podjetja to predstavlja velike ovire, ki jih je treba premagati.

3.8.5

Skupnost bo uresničila peto svoboščino (prosti pretok znanja) ter bo oblikovala resnično evropski raziskovalni prostor. V okviru te lizbonske prednostne naloge bi bile na znanju temelječe poslovne storitve lahko pomembne.

3.8.6

Skupnost bo izboljšala okvirne pogoje za inovacije. EESO je pripravil tudi mnenje o naložbah in inovacijah  (11). Glavni argument mnenja je, da mora Evropa ohraniti prednost pri raziskavah, tehnološkem razvoju in inovacijah ter da je potrebno več sredstev iz proračuna EU, izboljšanje zmogljivosti za izobraževanje in splošen dvig standardov. Potrebno je tudi družbeno ozračje, ki je odprto za napredek in inovacije; ustvarjanje potrebnih pogojev in sprejetje odločitev, ki dajejo vlagateljem dovolj poslovnega zaupanja in optimizma, da svoj kapital vlagajo v nova podjetja v Evropi; izboljšanje ozaveščenosti o temeljnem pomenu osnovnih raziskav in vlivanje podjetniškega duha tistim, ki so pripravljeni na inovacije in prevzemanje tveganj ter sprejemanje določenih ravni neuspeha in izgub, ki so neizogibno povezane s tveganjem. EESO je prav tako obravnaval pravno in družbeno okolje za inovativno podjetništvo in inovacijam prijazen trg.

3.8.7

Skupnost bo spodbujala industrijsko politiko, usmerjeno k trajnostnejši proizvodnji in porabi. Vloga okoljskih poslovnih storitev v industrijski politiki se lahko umesti v to prednostno nalogo.

3.8.8

Skupnost bo izvedla dvostranska pogajanja s ključnimi trgovskimi partnerji za nove priložnosti za mednarodni trg in naložbe ter oblikovanje skupnega prostora regulativnih določb in standardov.

4.1

Prednostni ukrep 1: Evropska komisija mora v okviru podjetniške in industrijske politike ustanoviti skupino na visoki ravni za poslovne storitve in tako zagotoviti, da politični ukrepi upoštevajo vzajemno delovanje storitev z industrijo in gospodarskimi dejavnostmi na splošno. Glavni cilji tovrstne skupine na visoki ravni bi lahko bili naslednji:

4.2

Prednostni ukrep 2: Spodbujati je treba socialni dialog, posebej namenjen sektorju poslovnih storitev, da se razpravlja in oblikuje priporočila o:

Izvedljivost in učinkovitost takšnega sektorskega socialnega dialoga (npr. priznavanje sporazumov, organizacijska podpora) pa bosta v praksi odvisni od prepoznavanja in priznavanja evropskih predstavniških organizacij delodajalcev in delojemalcev.

4.3

Prednostni ukrep 3: Raziskave in razvoj ter inovacije pri storitvah:

4.4

Prednostni ukrep 4: Razvoj standardov. Standardi za storitve se razvijajo počasi. Ponavadi so odvisni od povpraševanja. Pri ponudnikih poslovnih storitev gre za strukturne težave. Večinoma so to mala podjetja, ki niso del zastopniških organizacij v njihovi državi, kar se odraža tudi na evropski ravni, kjer je ta kategorija slabo zastopana v vseh evropskih organizacijah. Zato je edini način za izboljšanje položaja ta, da se uporabniki združijo in izrazijo svoje zahteve. Trg za poslovne storitve bo veliko pridobil z jasnimi standardi na tem področju. Razvoj standardov je lahko uporaben za:

4.5

Prednostni ukrep 5: Dodatne izboljšave na področju statistike poslovnih storitev. Politični ukrepi so odvisni od analize tekočih trendov, ki jih je mogoče meriti na podlagi jasne in smiselne statistike. Očitno pomanjkanje zadovoljive produktivnosti se povečuje v primerjavi z ZDA, kar je deloma lahko posledica nezanesljive statistike, ki temelji na metodologiji, ki se uporablja za merjenje uspešnosti proizvodnje. Za natančnejšo pripravo statistike poslovnih storitev je potrebna ne le odločitev Eurostata, ampak tudi sodelovanje nacionalnih vlad, da spremenijo svoje metode zbiranja statističnih podatkov. Posebno pozornost je treba nameniti merjenju vloge poslovnih storitev v drugih industrijskih in storitvenih sektorjih.

4.6

Prednostni ukrep 6: Storitvena znanost

Storitvena znanost (ali znanost o storitvah, upravljanju in inženiringu (Service Science, Management and Engineering – SSME)) je nova disciplina, ki zajema različne in razdrobljene pristope k storitvam, med drugim: ekonomijo storitev, upravljanje storitev, trženje storitev in inženiring storitev. Raziskovalci storitev in podjetja priznavajo potrebo po spodbujanju ter boljšem vključevanju vseh teh področij. V okviru storitvene znanosti daje inženiring storitev dober zgled. To je posebna tehnična disciplina, ki z ustreznimi modeli, metodami in orodji obravnava sistematični razvoj in oblikovanje storitvenih proizvodov. Čeprav inženiring storitev zajema tudi področja upravljanja storitev, je njegovo težišče razvoj novih storitvenih izdelkov. Hkrati se inženiring storitev ukvarja tudi z oblikovanjem sistemov razvoja, t.j. s tistimi vprašanji splošnega upravljanja raziskav in razvoja ter inovacij, ki so povezana s storitvami. Močno se bodo uveljavili celostni pristopi za skupno tehnično načrtovanje materialnih dobrin, programske opreme in storitev.

Temeljne raziskave novih poslovnih modelov, metod in orodij bodo dale storitveni znanosti dragoceno spodbudo. Končno bo vse večje usklajevanje standardov za storitve spodbudilo specifikacijo in učinkovit razvoj novih storitev (12).

Inženiring storitev je eno od maloštevilnih področij v storitvenem sektorju, ki so ga bistveno oblikovale evropske raziskave. Močnejša povezanost z mednarodnimi mrežami in sistematičen razvoj lastnih neodvisnih strokovnjakov za inženiring storitev sta nepogrešljiva za ohranjanje vodilne vloge na tem področju v prihodnosti. (13)

4.7

Prednostni ukrep 7: Notranji trg in ureditev poslovnih storitev

Zmanjšanje in poenostavitev regulativne obremenitve. Obstaja več omejevalnih dejavnikov, ki delujejo proti podjetjem za poslovne storitve ter izničujejo njihova prizadevanja za povečanje produktivnosti in sklepanje poslov v drugih državah članicah. Med drugim so to težave pri mobilnosti delovne sile in priznavanju pridobljene izobrazbe. Obseg in kompleksnost ureditve sta se v zadnjih letih povečala, kar je povečalo obremenitev malih izvajalcev storitev. Najpomembnejše točke, ki jim je treba nameniti pozornost, so:

3.2.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 27/34

1.1

Odbor podpira cilje osnutka uredbe in prenovitve Direktive 76/768/EGS v obliki uredbe.

1.2

Odbor opozarja na dejstvo, da obstaja velika verjetnost znatnih stroškov, še posebej za MSP, pri izpolnjevanju novih zahtev glede proizvodne prakse, ocene varnosti in priprave dokumentov z informacijami o izdelkih, vključno z vsemi potrebnimi preizkusi.

1.3

Odbor meni, da bi bilo smiselno zmanjšati negativen finančni vpliv na MSP, na primer s pojasnilom, da je treba dokumente z informacijami o izdelkih in oceno varnosti pripraviti v skladu z novimi zahtevami samo za izdelke, ki so prvič dani na trg.

1.3.1

Odbor podpira 36-mesečno obdobje za začetek veljavnosti uredbe, vendar glede dokumentov z informacijami o izdelkih in ocene varnosti kozmetičnih izdelkov, ki so že na trgu, priporoča dodatno prehodno obdobje 24 mesecev od začetka veljavnosti uredbe.

1.4

Odbor pozdravlja uvedbo drugačne ureditve na podlagi ocene tveganja snovi, ki so uvrščene kot rakotvorne, mutagene ali strupene za razmnoževanje (CMR – carcinogenic, mutagenic or reprotoxic). Treba bi bilo ohraniti prepoved uporabe teh snovi.

2.1

Glavni cilj Direktive 76/768/EGS je varovanje zdravja potrošnikov in hkrati usklajevanje pravnih predpisov o kozmetičnih izdelkih na skupnem trgu. Ocena trenutne situacije na trgu kaže, da so spremembe Direktive 76/768/EGS in njihov različen prenos v nacionalno zakonodajo držav članic privedli do številnih pravnih negotovosti in odstopanj. To pristojnim oblastem in tej gospodarski panogi povzroča upravno breme in nepotrebne stroške, ne prispeva pa k varnosti kozmetičnih izdelkov.

2.2

Poenostavitev Direktive Sveta 76/768/EGS z dne 27. julija 1976 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kozmetičnimi izdelki (Direktiva o kozmetičnih izdelkih) je bila napovedana v sporočilu Komisije Izvajanje Lizbonskega programa Skupnosti: strategija za poenostavitev zakonodajnega okolja, v letni strategiji politik Komisije za leto 2007 ter zakonodajnem in delovnem programu Komisije za leto 2007. Komisija je predlagala poenostavitev Direktive o kozmetičnih izdelkih s prenovitvijo, tj. zakonodajno tehniko, ki omogoča kodifikacijo zakonodajnega besedila in njegovih sprememb ter uvedbo bistvenih izboljšav.

2.3

Na podlagi povratnih informacij z javnega posvetovanja, ki se je začelo leta 2006, in številnih študij Komisije je Komisija opravila temeljito oceno učinka, nato pa pripravila predlog uredbe (prenovitev) (1).

2.4

V kozmetični industriji EU prevladujejo MSP. 97 % kozmetičnih podjetij v EU predstavljajo MSP; 80 % teh podjetij pa ima manj kot 19 zaposlenih. V MSP sta zaposleni približno dve tretjini vseh neposredno zaposlenih v kozmetični industriji EU.

2.5

V evropski kozmetični industriji je zaposlenih približno 150 000 ljudi, od leta 1999 pa je ta panoga v Evropi nenehno ustvarjala nova delovna mesta (1,2-odstotna letna rast).

2.6

Kozmetični sektor poleg zagotavljanja neposrednih zaposlitev močno vpliva tudi na zaposlovanje v drugih sektorjih, kot so trgovina, distribucija in prevoz. Ocenjujejo, da kozmetična industrija zagotavlja okoli 350 000 posrednih delovnih mest.

2.7

Zato bi bilo treba pri analizi učinka obravnavanega predloga upoštevati interese in stališča MSP v kozmetični industriji EU.

2.8

Izvoz kozmetičnih izdelkov znotraj Skupnosti od leta 1999 nenehno raste; povprečna letna rast obsega znaša 5 %, povprečna letna rast vrednosti pa 6,5 %.

2.9

Kozmetična industrija je mednarodna panoga, v kateri ima Evropa zelo pomembno vlogo. Globalnost te panoge je posebej pomembna za EU kot neto izvoznico. Leta 2005 je izvoz kozmetičnih izdelkov iz EU znašal 16 milijard EUR, uvoz pa 4,4 milijarde EUR.

2.10

Razmere so v državah članicah EU različne. Tako je Poljska primer države, v kateri je kozmetična industrija še vedno večinoma neodvisna, saj obsega več kot 400 podjetij, večinoma MSP. Poljski kozmetični trg, katerega letna rast je leta 2006 znašala 8,2 %, leta 2007 pa 7,2 %, in ki ima še vedno velik potencial za rast, je dober primer vztrajne rasti, ki je v petih največjih razvitih gospodarstvih EU (Združeno kraljestvo, Nemčija, Francija, Italija in Španija) ni več.

3.1

Ključni cilji predlagane prenovitve Direktive Sveta 76/768/EGS so naslednji:

3.2

Predlog Komisije ohranja obseg Direktive 76/768/EGS in opredelitev kozmetičnega izdelka. V javnem posvetovanju, ki ga je opravila Komisija, se je večina strani strinjala s prenovitvijo Direktive 76/768/EGS v obliki uredbe.

3.3

Predlagana je vrsta novih opredelitev, na primer pojmov: proizvajalec, uvoznik, dostopnost na trgu, dajanje v promet, usklajeni standardi, sledi, konzervansi, barvila, UV-filtri, neželeni učinki, resni neželeni učinki, umik in odpoklic. Ni pa predlagana opredelitev pojma „kozmetični izdelek“.

3.4

Predlog uvaja pojem „odgovorne osebe“, ki ima sedež v Skupnosti. Opisana je tudi odgovornost v primerih, ko se izdelki dobavijo potrošniku iz države zunaj EU, na primer po internetu.

3.5

Uvedena so tudi načela novega pristopa: besedilo se v zvezi z dobro proizvodno prakso, vzorčenjem in analizo ter izjavami o kozmetičnih izdelkih sklicuje na usklajene standarde v zakonodajnih aktih.

3.6

Določene so minimalne zahteve za oceno varnosti in dokumente z informacijami o izdelkih (dosje izdelka). V prilogi I osnutka uredbe je predlagano poročilo o varnosti kozmetičnega izdelka. Ocena varnosti kozmetičnega izdelka temelji na toksikološkem profilu njegovih sestavin.

3.7

Predlagana je drugačna ureditev, ki temelji na oceni tveganja (in ne nevarnosti) snovi, razvrščenih kot rakotvorne, mutagene ali strupene za razmnoževanje (CMR – carcinogenic, mutagenic or reprotoxic), ki naj bi nadomestila dosedanjo ureditev, ki temelji na oceni nevarnosti. Prepoved snovi CMR kategorij 1 in 2 je v glavnem ohranjena, vendar novi pristop pod strogimi pogoji omogoča uporabo teh snovi, če je bilo ugotovljeno, da je njihova uporaba v kozmetičnih izdelkih varna.

3.8

Ohranjeni so splošna strategija prepovedi preizkusov končnih izdelkov na živalih in časovni razporedi rokov za prepoved dajanja na trg kozmetičnih izdelkov, ki vsebujejo sestavine ali kombinacije sestavin, ki so se preskušale na živalih.

3.9

Uvaja se enoten pristop k upravljanju informacij o neželenih učinkih in resnih neželenih učinkih, ki morajo postati del poročila o varnosti kozmetičnega izdelka in biti dostopne javnosti. Poleg tega je treba pristojne organe na lastno pobudo obveščati o resnih neželenih učinkih.

3.10

Predlagana je poenostavljena, centralizirana, elektronska prijava na „enotnem okencu“. Doslej je bilo pred dajanjem kozmetičnega izdelka na trg le-tega treba prijaviti v vsaki državi članici posebej. Obseg informacij med državami članicami se razlikuje; poleg tega je v številnih državah članicah trenutno potrebna dodatna prijava pri centrih za nadzor zastrupitev.

3.11

Okrepljena sta upravno sodelovanje pristojnih organov in uporaba načel dobre upravne prakse.

4.1

Odbor podpira cilje predloga uredbe o poenostavitvi in poenotenju določenih upravnih postopkov ter zagotavljanju visoke ravni varnosti potrošnikov. Predlagana uredba je nedvomno pregledna. Pravni predpisi v njej pojasnjujejo pravne nejasnosti, ki so prej vodile v različne razlage in različno uporabo.

4.2

Prenovitev Direktive 76/768/EGS v obliki uredbe bo zagotovila enotno uporabo pravnih predpisov, kar bo izboljšalo pretok blaga na skupnem trgu in poenostavilo upravne postopke na trgih EU.

4.3

Medtem ko bi poenostavitev upravnih postopkov lahko zmanjšala določene stroške (npr. prijave izdelkov in prijave pri centrih za nadzor zastrupitev), morajo MSP pričakovati znatne stroške, ki bodo nastali pri izpolnjevanju novih zahtev glede vsebine dokumentov z informacijami o izdelkih in pri upoštevanju usklajenega standarda dobre proizvodne prakse EN ISO 22716. Treba je poudariti, da sedanji pravni predpisi zahtevajo manj podrobne toksikološke podatke kot predlog uredbe.

4.4

Pričakovati je treba, da bodo dodatni stroški zaradi zahtev, določenih v uredbi, močno odvisni od velikosti podjetja. Stroške priprave dokumentov z informacijami o izdelkih in ocene varnosti bodo v glavnem krila mala in srednje velika podjetja, ki so doslej pripravljala le osnovne podatke v skladu s sedanjimi pravnimi predpisi.

Večjim multinacionalnim podjetjem ni treba pričakovati znatnega povečanja stroškov, saj imajo dolgoletne izkušnje, strokovno znanje, človeške vire in tehnično podlago ter razpolagajo z znanjem in izkušnjami tretjih oseb. Za velika podjetja, ki izdelke proizvajajo na več trgih EU, se bodo s centraliziranim evropskim sistemom prijav nedvomno poenostavili dosedanji upravni postopki in s tem delno znižali stroški prijav. Poleg tega so mednarodna podjetja že uvedla sisteme prijav za svoje okvirne formulacije (sestave izdelkov).

4.5

MSP morajo pričakovati znatno zvišanje stroškov, povezanih z dobro proizvodno prakso, ocenjevanjem varnosti in pripravo dokumentov z informacijami o izdelkih, vključno z vsemi potrebnimi preizkusi.

Stroški MSP naj bi že samo zaradi raziskav, dosjeja izdelka in ocene varnosti za eno novo formulacijo, ki je dana na trg, narasli za tudi do 100 %. To bo znatno povečalo proizvodne stroške MSP in vplivalo na maloprodajne cene izdelkov in s tem na interese potrošnikov.

Ne smemo pozabiti, da MSP proizvajajo serije izdelkov v bistveno manjšem obsegu kot veliki mednarodni koncerni, ki prodajo velike količine izdelkov, zato so stroški raziskav, dosjeja izdelka in ocene varnosti na izdelek za MSP veliko višji.

Zato ocena učinka, ki jo je pripravila Komisija, morda ne drži za države članice z velikim številom malih in srednje velikih podjetij, kot so Španija, Italija, Poljska in Bolgarija.

4.6

Zdi se smiselno zmanjšati negativen finančni vpliv na MSP, na primer s pojasnilom, da je treba dokumente z informacijami o izdelkih in oceno varnosti pripraviti v skladu z novimi zahtevami samo za izdelke, ki so prvič dani na trg. Za izdelke, ki so že na trgu, bi bilo treba podaljšati prehodno obdobje za posodobitev dokumentov z informacijami o izdelkih in ocene varnosti.

4.6.1

Odbor podpira 36-mesečno obdobje za začetek veljavnosti uredbe, vendar glede posodobitve dokumentov z informacijami o izdelkih in ocene varnosti kozmetičnih izdelkov, ki so že na trgu, priporoča dodatno prehodno obdobje 24 mesecev od začetka veljavnosti uredbe.

4.7

Odbor pozdravlja uvedbo sklopa opredelitev, ki bodo olajšale razlago predpisov v uredbi in pripomogle k odpravi pravnih negotovosti in neskladnosti. Ni pa predlagana nova opredelitev pojma „kozmetični izdelek“. Kozmetična industrija je izjemno inovativna in na trgu vsako leto uvede nove učinkovine in kategorije izdelkov, kar lahko povzroči težave pri razvrstitvi izdelkov (kozmetični izdelki, farmacevtski izdelki itd.) in v zvezi z „mejnimi izdelki“. Zato je treba organizirati izobraževalne in informativne kampanje ter okrepiti nadzor trga na tem področju.

4.8

Odbor pozdravlja uvedbo pojma „odgovorne osebe“. Imenovanje odgovorne osebe, ki bi lahko bila podjetnik, ki ni proizvajalec, je dobra zamisel in je v skladu s trenutno tržno prakso, kot sta zunanje izvajanje del in uporaba blagovne znamke. Predpisi v zvezi z odgovorno osebo določajo odgovornost v primerih, ko so na trgu dostopni izdelki, ki prihajajo v EU iz tretjih držav, na primer prek interneta.

4.9

Poleg tega Odbor meni, da je treba opredeliti tudi druge pojme, da se zagotovi pravna varnost, še posebej zato, ker je instrument v obliki uredbe. To velja predvsem za pojma „dišava“ in „aktivna sestavina“.

4.10

Odbor pozdravlja uvedbo elektronske prijave kozmetičnih izdelkov in okvirnih formulacij centrom za nadzor zastrupitev, kar bo zagotovo poenotilo upravne postopke na trgu EU.

4.11

Odbor podpira uvedbo načel novega pristopa v zakonodajo o kozmetičnih izdelkih. Usklajeni standardi, ki bi jih lahko proizvajalci in pristojni organi uporabljali prostovoljno, omogočajo poenotenje postopkov. Usklajeni standardi so dober primer instrumentov samourejanja, ki so uporabni, poleg tega pa jih kozmetična industrija lepo sprejema. Vendar ima Odbor pomisleke glede nekritične uporabe načel novega pristopa. Zdravje in varnost potrošnikov morajo urejati ustrezne uredbe.

4.12

Odbor pozdravlja sklicevanje na usklajene standarde za izjave o izdelkih. Toda usklajeni standardi se morajo nanašati na postopke za učinkovito ocenjevanje resničnosti izjav, ne pa na izjave same. Učinki, ki jih obljublja izdelek, bi se lahko merili z zanesljivimi in ponovljivimi postopki. Poleg tega je treba pri usklajenih standardih upoštevati znanstveni in tehnološki napredek ter izjemen obseg tega področja.

4.13

Odbor pozdravlja dejstvo, da je na podlagi ocene tveganja uvedena drugačna ureditev za snovi, ki so v skladu z Direktivo 67/548/EGS (člen 12(2)) razvrščene kot rakotvorne, mutagene ali strupene za razmnoževanje (CMR – carcinogenic, mutagenic or reprotoxic). Treba je ohraniti prepoved uporabe teh snovi, vendar trenutni sistem temelji na nevarnosti (tj. notranjih lastnostih snovi) in ne upošteva odmerka in načina izpostavljenosti. To bi lahko povzročilo avtomatično prepoved etanola (tj. alkohola), če bi ga na novo uvrstili med snovi CMR kategorije 1 ali 2, čeprav je njegova uporaba v kozmetičnih izdelkih varna. Predlagana uredba določa, da se smejo snovi CMR kategorije 1 in 2 uporabljati kot sestavine kozmetičnih izdelkov samo, če brez izjeme izpolnjujejo tri pogoje (člen 12(2)). Eden od teh pogojev je, da mora biti snov odobrena za uporabo v prehrambenih in živilskih izdelkih. Vendar lahko pride do primera, v katerem se snov, razvrščena kot snov CMR kategorije 1 in 2, katere uporaba v kozmetičnih izdelkih velja za varno, ne sme uporabljati v hrani (npr. formaldehid, borova kislina itd.). Predlagani predpisi izključujejo vsakršno uporabo takšnih snovi v kozmetični industriji.

4.14

Odbor potrjuje potrebo po prehodnem obdobju za prilagoditev dosjejev in ocen varnosti za izdelke, ki so že na trgu (člen 34). V predlogu uredbe ni natančno opredeljeno, ali prehodno obdobje velja samo za izdelke, ki se šele dajejo na trg, ali tudi za izdelke, ki so že na trgu. Določitev enakega prehodnega obdobja (36 mesecev) za vse izdelke – tudi za izdelke, ki so že na trgu – lahko privede do situacije, v kateri bo treba izdelke, ki so že zakonito na trgu, umakniti, ker ne bodo imeli posodobljenih oznak ali dosjejev. Odbor podpira 36-mesečno obdobje za začetek veljavnosti uredbe, vendar glede posodobitve dokumentov z informacijami o izdelkih in ocene varnosti kozmetičnih izdelkov, ki so že na trgu, priporoča dodatno prehodno obdobje 24 mesecev od začetka veljavnosti uredbe.

Komisija je v oceni učinka (SEC(2008)117), zapisala, da vsi razpoložljivi statistični podatki kažejo, da je število neželenih učinkov kozmetičnih izdelkov zelo nizko ter da poleg tega od začetka veljavnosti Direktive o kozmetičnih izdelkih v kozmetični industriji – v nasprotju s sektorjem krme za živali – ni večjih težav z varnostjo.

5.1

Odbor meni, da bo določene predpise v predlogu uredbe Komisije morda težko izpolniti. Med najpomembnejšimi je obseg podatkov, ki so potrebni za dokumente z informacijami o izdelkih in ocene varnosti (člen 7 in priloga I).

5.2

Oceno varnosti iz člena 7 mora opraviti neodvisna tretja stran, tj. zunaj zadevnega podjetja.

5.3

Izraz „neklinične varnostne študije“ v členu 7(3) ni jasen. Razpoložljive informacije kažejo, da si posamezne države članice ta izraz različno razlagajo. V skladu z razlago poljskih pristojnih organov se klinični preizkusi nanašajo na preizkuse zdravil. Torej študij, ki se pri ocenjevanju kozmetičnih izdelkov opravljajo na prostovoljcih (dermatološki preizkusi, preizkusi združljivosti, instrumentalni preizkusi) ni mogoče imenovati klinični preizkusi, niti jih ne bi mogli imenovati neklinične študije v smislu člena 7(3) predlagane uredbe. V skladu z Direktivo 2004/10/ES določb o dobri laboratorijski praksi ni mogoče uporabiti za preizkuse na ljudeh.

5.4

Poleg tega zahteva, da je treba vse toksikološke preizkuse in analize za oceno varnosti opraviti v skladu z načeli dobre laboratorijske prakse, onemogoča uporabo večine podatkov v toksikoloških podatkovnih bazah in znanstvenih publikacijah, ki so dragocen vir informacij. Celo v najnovejših znanstvenih publikacijah laboratoriji, ki so opravili preizkuse, redko navedejo izjavo o skladnosti (ali neskladnosti) z dobro laboratorijsko prakso.

5.5

Določbe točk 2 in 4 priloge I o oceni čistosti in stabilnosti embalažnega materiala, oceni medsebojnega delovanja med sestavinami, oceni vpliva stabilnosti izdelka na njegovo varnost in navedbi o „roku uporabnosti po odprtju“ bo morda težko upoštevati, ker ni splošno razpoložljivih in priznanih postopkov, na primer v obliki mednarodnih ali evropskih standardov, niti znanstvenih publikacij. Ti podatki torej niso na voljo.

5.5.1

Odbor pozdravlja vsebino priloge I (Poročilo o varnosti kozmetičnega izdelka) v zvezi z najmanjšimi zahtevami glede podatkov in preizkusov, ki jih je treba opraviti za pripravo dosjeja izdelka. To bo izboljšalo kakovost dosjeja, olajšalo nadzor trga in s tem prispevalo k varnosti potrošnikov.

5.6

Za številne snovi ni na voljo t. i. vrednost NOAEL (No Observed Adverse Effect Level – koncentracija, pri kateri ni opaznih neželenih učinkov), ki je potrebna za izračun varnostne meje. Obveznost določanja vrednosti NOAEL bo privedla do preizkusov na živalih, kar je v nasprotju s politiko EU za spodbujanje alternativnih metod, krši pa tudi določbe iz člena 14 (Preskusi na živalih).

5.6.1

V novi uredbi je zato treba natančno določiti, katere preizkuse morajo proizvajalci opraviti s snovmi za uporabo v kozmetičnih izdelkih, da se tako ugotovijo možne nevarnosti za zdravje potrošnikov.

5.7

Odbor se ne strinja, da bi bil seznam sestavin naveden le na embalaži (člen 15(g)), temveč bi moral biti, če je le mogoče, označen na izdelku (posodi).

5.8

Odbor meni, da morajo biti kozmetični izdelki opremljeni s posebnimi opozorili za uporabo za otroke, na katerih je jasno in zelo vidno navedena najnižja starost za uporabo in da je treba izdelke hraniti zunaj dosega otrok.

5.9

Odbor tudi meni, da mora uredba natančno določiti, da je treba pri prodaji kozmetičnih izdelkov na daljavo enake informacije, ki jih je treba navesti na etiketi in embalaži izdelkov, ki se prodajajo v trgovinah, jasno navesti tudi v ponudbah prodaje na daljavo.

5.10

Odbor podpira vse večje zavzemanje za upravno sodelovanje med pristojnimi oblastmi in uporabo dobrih upravnih praks.

5.11

Odbor podpira spremembo dosedanjih prilog, ki obsegajo sezname prepovedanih in dovoljenih snovi z omejitvami uporabe v kozmetičnih izdelkih, z dodajanjem številk CAS in EINECS ter imen po INCI in pripravo elektronskega popisa kozmetičnih sestavin.

5.12

Črtanje dosedanje priloge I Direktive 76/768/EGS se zdi ustrezno. Razdelitev kategorij na dosedanjem seznamu je bila dokaj arbitrarna in številne kategorije so se ponavljale, na primer „pudri za ličenje“ in „izdelki za ličenje in odstranjevanje ličil“. Poleg tega je dosedanji seznam zastarel, saj so na trgu nove kategorije izdelkov, na primer obliži proti celulitu in robčki za odstranjevanje ličil, prepojeni z aktivnimi snovmi.

3.2.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 27/39

1.1

EESO podpira predlog direktive COM(2008) 123 konč. o spremembi Direktive 2001/82/ES in Direktive 2001/83/ES, ker takšne spremembe zagotavljajo uskladitev predpisov za vsa zdravila, ne glede na postopek za izdajo dovoljenja za promet z zdravili.

1.2

Z uporabo istih meril za vsa zdravila je – poleg meril kakovosti, varnosti in učinkovitosti – mogoče zagotoviti visoko raven varstva javnega zdravja in učinkovitejše delovanje notranjega trga; odpravljene so tudi nepotrebne upravne in finančne obremenitve za podjetja.

1.3

EESO je vedno podpiral in podpira prizadevanja Komisije za večjo varnost zdravil, kar je element temeljnega pomena za varstvo zdravja ljudi in živali.

1.4

EESO zato soglaša, da se Komisijo pooblasti za razširitev Uredbe (ES) št. 1084/2003 na spremembe, sprejete po izdaji dovoljenja, in to neodvisno od uporabljenega postopka, da bi preprečili morebitne ovire za prost pretok zdravil; ob tem poudarja pomen prihodnjega ukrepa, ki ga bo Komisija morala sprejeti.

1.5

EESO vnovič izrecno poudarja prepričanje, da je treba pospešiti uresničevanje notranjega trga tudi v tistih sektorjih, kjer še ni bil uresničen, ali pa je bil uresničen le delno.

2.1

Evropska komisija je novembra 2001 predložila dva posebna pravna akta za obsežno reformo zakonodaje v zvezi z zdravili: Direktivo 2001/82/ES o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, in Direktivo 2001/83/ES o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (1).

2.2

Navedena akta sta nadaljevanje korenite reforme, ki se je začela leta 1993 z vzpostavitvijo Evropske agencije za zdravila (EMEA) na podlagi Uredbe (EGS) št. 2309/93 in uvedbo novih postopkov za izdajo dovoljenj za zdravila (2).

2.3

Ta uredba je na podlagi načela prostega pretoka blaga določala, da od 1. januarja 1995 veljata dva postopka za izdajo dovoljenj za vsa zdravila:

2.4

Ti postopki izdaje dovoljenj za dajanje zdravil v promet naj bi zagotavljali pravilno vrednotenje razmerja med koristmi in tveganji ter določali stroga merila kakovosti, varnosti in učinkovitosti, da se zagotovi varstvo zdravja državljanov EU in živali.

2.5

Direktivi 2001/82/ES in 2001/83/ES krepita ta nujna jamstva, ker vsebujeta posebne določbe o farmakovigilanci, ki s pogostejšimi pregledi in strožjimi ter natančnejšimi merili za obveščanje o nezaželenih učinkih zagotavlja visoko raven javnega zdravja.

2.6

Komisija je z rednimi pregledi delovanja sistema izdaje dovoljenj za zdravila ugotovila težave zaradi sprememb, ki se lahko pojavijo po izdaji dovoljenj na nacionalni ravni; ta dovoljenja predstavljajo več kot 80 % vseh dovoljenj za zdravila.

2.7

Omenjene spremembe po izdaji nacionalnega dovoljenja potekajo na podlagi Uredb (ES) št. 1084/2003 in 1085/2003, vendar se nanašajo izključno na vidike, kot so proizvodni postopek, embalaža ali nosilec pravic intelektualne lastnine, ne obravnavajo pa temeljnih vidikov, kot so npr. uvajanje novih terapevtskih indikacij ali sprememba načina uporabe.

2.8

Iz tega izhaja, da se v nadaljevanju uporabljeni postopki v nekaterih primerih v posameznih državah članicah razlikujejo, zaradi česar lahko za isti izdelek veljajo različni predpisi in razvrstitve. To lahko pomeni, da raven varstva zdravja ni enotna, zaradi različne terapevtske razvrstitve ali načina uporabe istega zdravila, kar lahko poleg tega pomeni – včasih umetno – oviro za prost pretok zdravil v EU.

3.1

Da bi preprečila različne pogoje za isto zdravilo, je Komisija sklenila predlagati spremembo Direktiv 2001/82/ES in 2001/83/ES, s katero se področje uporabe Direktive (ES) 1084/2003 – zdaj veljavne samo za zdravila, za katere je bilo izdano dovoljenje po centraliziranem postopku – razširi na vsa zdravila, ne glede na postopek, po katerem je bilo dovoljenje izdano.

3.2

Ta predlog sodi med predloge za poenostavitev, navedene v prilogi 2 zakonodajnega in delovnega programa Komisije za leto 2008, in vsebuje zgolj pravno prilagoditev nekaterih členov Direktiv 2001/82ES in 2001/83/ES določbam Uredbe (ES) št. 1084/2003, katere veljavnost se tako razširja na vsa zdravila.

3.3

Če bi se sedanje stanje nadaljevalo, bi to pomenilo nepotrebno upravno in finančno obremenitev za podjetja, ki nameravajo zdravila dajati v promet v več državah članicah. Ta podjetja se v posameznih državah članicah srečujejo z različnimi predpisi, kar lahko med drugim umetno ovira načelo prostega pretoka blaga.

3.4

Predlog je izključno pravne narave in vsebuje spremembo pravne podlage Uredbe (ES) št. 1084/2003, pri čemer je Komisija pooblaščena za spremembo področja uporabe navedene uredbe in tako za učinkovito uskladitev predpisov o izdaji dovoljenj.

3.5

Komisija poudarja, da je bil pravni akt o spremembi predmet širokega posvetovanja z vsemi udeleženimi stranmi in da je bil med več možnostmi izbrani postopek za pravno spremembo ocenjen kot najprimernejši za dosego cilja: usklajenih predpisov o zdravilih potem, ko so bila dana v promet, v skladu z zahtevami o visoki ravni javnega zdravja in pravni skladnosti.

3.6

Predlog za spremembo več členov temelji na členu 95 Pogodbe o ES, ki predvideva uporabo postopka o soodločanju, in je poleg tega v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti.

4.1

EESO podpira predlog za spremembo Direktiv 2001/82/ES in 2001/83/ES, ker te spremembe zagotavljajo uskladitev predpisov o izdaji dovoljenj za vsa zdravila, ohranjanje visoke ravni varstva javnega zdravja in učinkovitejše delovanje notranjega trga, obenem pa odpravljajo nepotrebno upravno in finančno obremenitev za podjetja.

4.2

V skladu s svojimi prejšnjimi mnenju EESO podpira Komisijo pri vseh njenih prizadevanjih za povečanje varnosti zdravil, in jo k temu celo poziva, saj gre za dejavnik, ki je temeljnega pomena za varstvo zdravja ljudi in živali.

4.3

EESO zato podpira uskladitev predpisov za vsa zdravila s pomočjo preproste spremembe pravnega akta, tudi če so bila dovoljenja za ta zdravila izdana po različnih postopkih; s čimer se hkrati odpravljajo nadaljnje možne ovire za prost pretok blaga na področju zdravil.

4.4

EESO ob tem, ko podpira spremembo pravne podlage, pričakuje zakonodajni predlog, ki je v pripravi in ki je za prihodnost farmacevtskega sektorja še pomembnejši.

3.2.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 27/41

3.2.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 27/41

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) se strinja z ugotovitvijo Komisije glede stanja na področju tovornega prometa v Evropski uniji in meni, da so predlogi Komisije korak v pravo smer, čeprav so glede na obseg izziva precej skromni.

1.2

Za izboljšanje stanja je po mnenju EESO treba:

1.4.1

Za znižanje stroškov je treba nadaljevati prizadevanja za interoperabilnost in tehnično usklajevanje v Evropi. Iz zgodovinskih razlogov ima vsako omrežje svoja lastna pravila ter regulacijski in varnostni sistem. Postopoma je treba vse sisteme med seboj povezati, čim prejšnja vzpostavitev evropskega sistema za vodenje železniškega prometa (ERTMS) pa mora biti prednostna naloga.

1.4.2

Z ustreznimi naložbami je treba v okviru možnosti postopoma spreminjati značilnosti železniške infrastrukture v zvezi z nakladalnim profilom, dolžino vlakov, nakladalnimi in razkladalnimi klančinami ter osno obremenitvijo, da jih bo mogoče prilagoditi potrebam tovornega prevoza kot na primer v Združenih državah Amerike.

1.4.3

Resnično povečanje konkurence in odprtje trga bi ponudnike prisililo k večjih učinkovitosti in produktivnosti. V zvezi s tem se postavlja vprašanje usposabljanja voznega osebja. Novi prevozniki na trgu lahko imajo težave pri iskanju kvalificirane delovne sile. Poskrbeti je torej treba za ustrezna usposabljanja, da bo mogoče zadovoljiti to povpraševanje in ustvariti nova visokokvalificirana delovna mesta.

1.4.4

Pregledati je treba, kako upravljavci infrastrukture porazdeljujejo stroške med različne prevoznike, in zunanje stroške bolje porazdeliti na konkurenčne vrste prevoza, da bi ustvarili pogoje za svobodno in neizkrivljeno konkurenco.

1.4.5

Preučiti in podpirati je treba pobude, kot so proga Betuwe, projekt New Opera ali FERRMED, da bo na podlagi teh primerov mogoče pridobivati izkušnje in zbirati dobre prakse.

1.5.1

Določiti je treba obvezujoča pogodbena pravila za povračilo stroškov strankam v primeru slabe kakovosti storitev, kar bi bila spodbuda za izboljšanje kakovosti storitev.

1.5.2

Prizadevati si je treba za kakovost in zanesljivost različnih dejavnikov, ki so potrebni za opravljanje storitev. To se nanaša tako na vozni park in signalizacijo kot tudi na tire ali informacijske sisteme.

1.5.3

Za večjo zanesljivost storitev je treba tovornemu prometu dodeliti dobre vlakovne poti, na primer z določitvijo prednostnih pravil, v skladu s katerimi bi imel tovorni promet prednost v primeru prometnih konfliktov na teh vlakovnih poteh, seveda ob upoštevanju interesov vseh uporabnikov. Ena izmed možnosti bi bil manevrski prostor glede časovnega razporejanja prometa.

1.6.1

Eden glavnih očitkov železniškemu prevozu tovora na splošno je dolžina in počasnost prevoza. To stanje je mogoče izboljšati tako, da se na vlakovnih poteh za prevoz tovora predvidi omejeno število postankov (ali pa se postanki ne predvidijo). Vlakovne poti morajo potekati tako, da ne prihaja do konfliktov z drugimi vlaki; poleg tega je treba tovornemu prometu na ravni operativnega upravljanja čim pogosteje dati prednost v konfliktnih primerih. Razviti je treba tudi nočne tovorne vlake za visoke hitrosti.

1.6.2

Potrebne so tudi naložbe za prilagajanje infrastrukture višjim hitrostim, pri čemer je treba upoštevati, da so višje hitrosti povezane z nižjo dovoljeno osno obremenitvijo. Poudariti je treba, da je najpomembnejši dejavnik za povečanje trenutno nizke hitrosti železniškega tovornega prometa konstantna hitrost vožnje. Zato je konstantna zmerna hitrost koristnejša kot stalno pospeševanje in zaviranje, ki povzroči kopičenje zamud.

1.7.1

Neželena, vendar dejanska posledica dolgoletnih načel in načinov vodenja prometa, ki na teoretičnih, vnaprej določenih vlakovnih poteh sistematično dajejo prednost potniškim vlakom, je, da majhna zamuda ob odhodu (npr. okrog deset minut) za tovorni vlak skoraj zmeraj pomeni veliko zamudo ob prihodu (več ur ali celo en dan).

1.7.2

Srednje- do dolgoročni razvoj tehnologij bo izboljšal pretočnost tovornega prometa v realnem času, pri tem pa teoretična, vnaprej določena vlakovna pot ne bo edina referenčna točka. Koncept „blok vlakov“, ki je del zadnje faze ERTMS, omogoča več vlakom uporabo iste infrastrukture in boljši odziv v primeru motenj prometa. Zato morajo vse države članice vlagati v sistem ERTMS, da bo čim prej omogočena interoperabilnost in neprekinjena uporaba različnih nacionalnih omrežij.

1.7.3

Še vedno so potrebne tudi naložbe v zmogljivosti na ozkih grlih ter na nakladalnih in razkladalnih ploščadih, ki omogočajo interoperabilnost prevoznih sistemov.

1.7.4

Vprašanje ranžirnih ter nakladalnih in razkladalnih postaj je pomembno pa tudi neločljivo povezano z vprašanjem sekundarnih omrežij za povezave v vse možne smeri. Železniški prevoz blaga bo zares konkurenčen le, če bo omogočal dostavo tovora čim bližje stranki.

1.8.1

Čeprav je danes še prezgodaj govoriti o vzpostavitvi vseevropskega tovornega omrežja, bi bilo ločeno omrežje nedvomno najboljše sredstvo za spodbujanje železniškega prevoza blaga, saj bi bil prevoz tako zanesljivejši, cenejši in hitrejši. Možnost koridorjev, namenjenih tovornemu prometu, je trenutno bolj realistična; dokler ne bo večjih čezcelinskih tovornih omrežij, bi bilo mogoče v koridorje, namenjene tovornemu prometu, vključiti vedno večje število odsekov prog, namenjenih tovornemu prometu, da bi na omrežje priključili posebej dejavna gospodarska središča. Dober primer za to je uspešna proga Betuwe med rotterdamskim pristaniščem in Nemčijo. Pomembno je, da so vse države članice vključene v izvajanje politik in predpisov, ki bodo omogočili izboljšati konkurenčnost železnic.

2.1.1

Medtem ko se je prevoz blaga med 1995 in 2005 povečal za 2,6 % na leto, se je tržni delež železniškega tovornega prometa stalno zmanjševal, z letom 2005 pa se je ustalil na približno 10 %, kar je najnižja stopnja po letu 1945.

2.1.2

Po mnenju Komisije so vzroki za te slabe rezultate pomanjkljiva zanesljivost, nezadostne zmogljivosti, pomanjkljivo upravljanje informacij, počasnost in nezadostna prožnost. Kljub tem težavam se kažejo nove možnosti zaradi trenutnega gospodarskega položaja, ki ga zaznamujejo rast trgovine, cestni zastoji, vedno višje cene nafte in vse večja skrb za ohranjanje okolja.

2.1.3

V preteklosti si je Skupnost prizadevala za razvoj železniškega prometa na podlagi treh političnih osi:

2.1.4

Vendar pa so rezultati še nezadovoljivi, zlasti v zvezi z nadnacionalnim prevozom.

2.2.1

Bela knjiga o evropski prometni politiki do leta 2010 je govorila o modalnem premiku s ceste na železnico in že predvidela oblikovanje „multimodalnih koridorjev, namenjenih predvsem tovornemu prometu“. Revizija bele knjige v letu 2006 je bila bolj realistična: cilji v zvezi z modalnim premikom s ceste na železnico so manj ambiciozni, razvita pa je bila zamisel o somodalnosti, pri čemer je bila ponovno poudarjena potreba po spodbujanju razvoja železniškega omrežja, namenjenega predvsem tovornemu prometu.

2.2.2

Ravno na podlagi te zamisli je Komisija v sporočilu določila tri cilje: povečanje hitrosti in zanesljivosti ter izboljšanje zmogljivosti za promet v omrežju, ki temelji na obstoječih vseevropskih omrežjih.

3.1

Komisija navaja obstoječe pobude za spodbujanje, izboljševanje ali podporo železniškega tovornega prometa: razvoj interoperabilnosti in izboljšanje upravljanja informacij (Europtirails), izgradnja infrastrukture (kot je proga Betuwe) in oblikovanje koridornih struktur. Vendar pa so se te pobude izkazale za nezadostne.

3.2

Iz formalnih razlogov so predlagane tri možnosti: ohranitev trenutnega stanja, novi ukrepi za oblikovanje omrežja, namenjenega tovornemu prometu, in poseben program za oblikovanje evropskega železniškega omrežja, namenjenega predvsem tovornemu prometu.

3.3

V skladu z antičnim filozofskim načelom in medio stat virtus je Komisija izbrala srednjo pot ter zavrgla prvo in tretjo možnost, prvo, ker je premalo ambiciozna, tretjo pa, ker je preveč nerealistična.

3.4.1

Za vzpostavitev omrežja, namenjenega tovornemu prometu, Komisija predlaga razvoj nadnacionalnih koridorjev. V ta namen naj bi se opredelili koridorji z ustrezno infrastrukturo in vzpostavil učinkovit sistem upravljanja in obratovanja. Vendar pa je to mogoče le, če se države članice pridružijo projektu kot upravljavke infrastrukture.

3.4.2

Za dosego tega cilja Komisija načrtuje vrsto zakonodajnih ukrepov v okviru preoblikovanja prvega železniškega paketa, ki je načrtovano za leto 2008, ter spodbude in financiranje, pri čemer naj bi šlo za finančna sredstva iz obstoječih programov.

3.4.3

Tako želi Komisija predlagati pravno opredelitev koridorjev, namenjenih tovornemu prometu, spodbujati države članice in upravljavce infrastrukture k oblikovanju nadnacionalnih koridorjev, namenjenih tovornemu prometu, in proučiti možne vire financiranja teh struktur v okviru obstoječih programov.

3.4.4

Železniškemu tovornemu prometu se očita predvsem slaba kakovost storitev in pomanjkljivo obveščanje strank. Zato želi Komisija vzpostaviti resnično politiko kakovosti in preglednosti ter predlaga zakonodajni ukrep v zvezi z objavo kazalcev kakovosti. Objaviti želi tudi poročilo o ukrepih, ki so jih uvedli železniški prevozniki za izboljšanje železniških storitev.

3.4.5

Nekateri odseki omrežja so trenutno preobremenjeni, predvsem na osrednjih območjih Unije. Ta položaj bi se v prihodnjih letih lahko še poslabšal. Zato so potrebne naložbe v infrastrukturne zmogljivosti, zlasti v zvezi z dolžino vlakov, nakladalnimi profili, osno obremenitvijo in najvišjo hitrostjo. Te naložbe morajo biti ciljno usmerjene in usklajene. Komisija priporoča, da upravljavci koridorjev pripravijo naložbene programe, kar pa je zopet povezano z vprašanjem financiranja, ki bi moralo potekati v okviru obstoječih programov.

3.4.6

Vprašanje pretočnosti prometa in učinkovitosti železniškega tovornega prometa je povezano z dodeljevanjem vlakovnih poti tovornemu prometu. Trenutno o dodeljevanju vlakovnih poti odloča vsak upravljavec posebej v skladu z veljavnimi predpisi v svoji državi. Za zagotavljanje zanesljivih in zmogljivih vlakovnih poti bi bilo torej koristno uskladiti predpise o dodeljevanju vlakovnih poti.

3.4.7

Komisija v ta namen predlaga zakonske določbe glede mednarodnega dodeljevanja vlakovnih poti in prednostnega položaja prevoza tovora v primeru motenj na omrežju.

3.4.8

Za tovorni promet so potrebni tudi terminali in ranžirne postaje, vendar pa se je v zadnjih letih zaradi velikega povpraševanja po zemljiščih število ranžirnih postaj in terminalov v mestnih območjih zmanjšalo.

3.4.9

Iz predlogov Komisije je razvidno, da so za uspeh predlaganih ukrepov potrebne pobude in prizadevanja držav članic ter akterjev iz železniškega sektorja.

3.5.1

K ugotovitvam Komisije v zvezi s stanjem na področju železniškega tovornega prometa niso potrebni posebni komentarji, saj ugotovitve potrjujejo že znane šibkosti tega sektorja. Za izboljšanje stanja bo treba spodbuditi odgovorne v javnem in zasebnem sektorju, da bodo ne samo pokazali politično voljo in poslovno dinamičnost, temveč poskrbeli tudi za financiranje.

3.5.2

In prav to je šibka točka sporočila. Komisija predlaga več zakonodajnih pobud, vendar nobene dodelitve novih sredstev. Zakonodajni pristop je nedvomno koristen, vendar pa nikakor ne zadostuje. Sredstva, potrebna za uresničitev načrta, bo treba najti v okviru obstoječih programov. To bo povezano s kočljivimi odločitvami in bo težko obvladljivo, saj ukrepi z enega področja neizogibno vplivajo tudi na druge.

3.5.3

Za uspeh tega načrta je potrebna tudi velika zavzetost držav članic in upravljavskih družb, vendar prve pogosto nimajo zadostnih sredstev in imajo včasih druge cilje za železniški promet, druge pa niso vedno v najboljšem finančnem položaju, čeprav jim je ločitev omrežij, ki povzročajo visoke stroške vzdrževanja, od obratovanja koristila.

3.6.1

Uresničitev nadnacionalnih koridorjev, namenjenih tovornemu prometu, je seveda predpogoj za razvoj tovornega prometa, znano pa je, da se je tovorni promet doslej zapostavljal v prid potniškemu prometu. Gre torej za nekakšno kulturno revolucijo, za katero so nedvomno potrebni obvezujoči cilji, ki jih države članice sprejemajo, in posebna finančna sredstva, pri čemer je treba upoštevati, da v očeh javnosti prednost potniških vlakov ni vprašljiva. Gre torej bolj za vprašanje čim boljšega upravljanja omrežij in opredelitve omrežij, namenjenih tovornemu prometu, ob hkratnem ohranjanju kakovosti in točnosti potniškega prevoza. Pri ustvarjanju nadnacionalnih koridorjev bi bilo treba upoštevati tirno širino v novih in starih državah članicah EU, obstoječi vozni park železniških družb, tokove tovornega prometa držav kandidatk in tretjih držav ter rusko enklavo Kaliningrad.

3.6.2

Vprašanje informacij in preglednosti je gotovo pomembno, jasno pa je, da so za stranke pomembna predvsem naslednja merila: cena, zanesljivost, čas prevoza, dostopnost terminalov ter natovarjanje in raztovarjanje. Odločilni dejavnik je torej kakovost storitev, ki je na eni strani odvisna od mehanizmov vodenja železniškega prometa, na drugi strani pa od pridobitve znatnih naložb.

3.6.3

Glede konkurenčnosti železniškega tovornega prometa je splošno sprejeto, da je ta vrsta prevoza omejena na določeno vrsto tovora, zlasti težki in masovni tovor. Zato bi bilo treba razmisliti o povečanju raznolikosti strank, ki je mogoče zlasti z uporabo kontejnerjev in bi prispevalo k odpiranju trga ter povečevanju konkurenčnosti ob vedno višjih cenah goriva in vse večji skrbi za trajnostni razvoj.

3.6.4

V zvezi s financiranjem pušča sporočilo Komisije mnogo odprtih vprašanj, saj ni predvideno nobeno posebno financiranje, predlagana rešitev pa temelji na odločitvah o finančnih sredstvih v okviru obstoječih programov.

3.2.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 27/45

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja novo sporočilo Evropske komisije o evropski pristaniški politiki, ki večidel predlaga nezavezujoče pravne ukrepe („soft law“). EESO podpira tudi splošno usmerjenost v ustvarjanje stabilnega naložbenega okolja, trajnostni razvoj pristanišč, dobro socialno okolje v pristaniščih in dosledno izvajanje pogodbenih določb.

1.2

Evropsko pristaniško prizorišče postaja vse bolj raznoliko, tako glede števila pristanišč kot glede obsega pristaniških dejavnosti in storitev. EESO priporoča, da politika EU podpira ta tržni razvoj, tako da poskrbi, da bodo lahko vsa evropska pristanišča trajnostno izkoristila vse svoje možnosti.

1.3

EESO meni, da bi morala biti optimizacija in nadaljnji razvoj pristanišč in pristaniške infrastrukture stvar upravljavskega organa pristanišča, po možnosti v povezavi z regionalnimi ali nacionalnimi oblastmi. EESO pozdravlja tudi pobudo Komisije za razvoj železniškega omrežja, usmerjenega v tovorni promet, in poziva države članice, naj dajo prednost izvedbi pomembnih čezmejnih projektov železniške infrastrukture za povezavo s pristanišči – vendar ne na račun železniškega potniškega prometa.

1.4

EESO pozdravlja pobudo Komisije, da pripravi smernice za odpravo nejasnosti v zvezi z izvajanjem okoljske zakonodaje Skupnosti glede razvoja pristanišč in priporoča, naj jih objavi pred koncem leta 2008.

1.5

Evropska komisija bi morala okrepiti ukrepe za lajšanje upravnih postopkov za pristanišča. EESO zato pozdravlja namero Komisije, da v letu 2008 predstavi skupni evropski pomorski prostor brez ovir. Komisija in še posebej države članice bi morale pospešiti posodabljanje carinskih postopkov in mu nameniti večjo politično prioriteto.

1.6

EESO soglaša s Komisijo, da bi sprejetje smernic za državno pomoč in večja preglednost finančnih računov prispevala k vzpostavitvi enakih pogojev za vsa pristanišča. V sporočilu navedene smernice o uporabi pristaniških koncesij, tehnično-navtičnih storitev in „združenj delavcev“ so na splošno koristne in jasne. In končno: Komisija bi morala dati nadaljnje pobude za zagotovitev poštene konkurence med pristanišči EU in sosednimi pristanišči tretjih držav.

1.7

EESO pozdravlja cilj Komisije, da spodbudi in izboljša sodelovanje med mesti in njihovimi pristanišči. Komisijo posebej poziva, naj poskrbi za primerno študijo družbenih in gospodarskih vplivov pristanišč.

1.8

EESO pozdravlja sklep Komisije, da se evropske socialne partnerje spodbudi k ustanovitvi evropskega odbora za sektorski socialni dialog v pristaniščih.

2.1

V zadnjih desetih letih je EESO aktivno sodeloval v razpravi o skupni pristaniški politiki EU. Zaradi ključne vloge morskih pristanišč za družbeni in gospodarski razvoj, blaginjo in kohezijo Evropske unije ima takšna skupna politika pomembno dodano vrednost.

2.2

EESO je sprejel mnenja o zeleni knjigi o morskih pristaniščih in pomorski infrastrukturi (COM (1997) 678 konč.) (1) in o dveh zakonodajnih predlogih Evropske komisije o dostopu do trga pristaniških storitev v evropskih morskih pristaniščih (2). 26. aprila 2007 je EESO sprejel tudi mnenje na lastno pobudo o skupni pristaniški politiki EU (3). Zaradi konfliktnega vzdušja, v katerem je potekala razprava o direktivi o pristaniških storitvah, se je to mnenje osredotočilo na tiste vidike evropske politike glede morskih pristanišč, o katerih so akterji s področja pristanišč lahko dosegli soglasje.

3.1

Evropska komisija je 18. oktobra 2007 objavila sporočilo o evropski pristaniški politiki. Sporočilo je rezultat leto dni trajajočega posvetovanja z ustreznimi akterji, v okviru katerega sta bili pripravljeni dve konferenci in šest tematskih delavnic. Sporočilo se uvršča v skupni okvir strategije morske politike Komisije in je del njene nove agende za tovorni promet.

3.2

Z novo evropsko pristaniško politiko naj bi v EU ustvarili zmogljiv pristaniški sistem, ki bo kos prihodnjim izzivom glede potreb na področju prometa v EU. Po mnenju Komisije so med temi izzivi povpraševanje po mednarodnih prevozih, tehnološki razvoj, emisije in podnebne spremembe, dialog med pristanišči, mesti in akterji ter uskladitev s predpisi o preglednosti, konkurenci in zakonodajo EU nasploh.

3.3

V sporočilu zajeti predlogi so v glavnem kombinacija tolmačenja pogodbenih določb in akcijskega načrta z nadaljnjimi ukrepi, ki so večidel nezavezujoči („soft law“).

3.4

Ti ukrepi se nanašajo na:

4.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja sporočilo Komisije, ker priznava strateški pomen morskih pristanišč za zunanjo in notranjo trgovino EU ter njihov prispevek k gospodarskemu razvoju in zaposlovanju.

4.2

EESO pozdravlja predvsem to, da Komisija ne predlaga intervencionističnih ukrepov, temveč se – v okviru določb Pogodbe – osredotoča v ustvarjanje stabilnega naložbenega okolja, trajnostni razvoj pristanišč in dobro socialno okolje v pristaniščih.

4.3

EESO tudi z zadovoljstvom ugotavlja, da se je Komisija odločila za nezavezujoče pravo („soft law“) kot alternativo zakonodaji, po drugi strani pa za posamičen pristop k obravnavi vsakega primera.

4.4

EESO kljub temu želi podati več posebnih ugotovitev in priporočil glede posameznih poglavij sporočila Komisije.

5.1.1

EESO se seznanja z ugotovitvijo Komisije, da je promet kontejnerskega tovora zdaj omejen na peščico pristanišč v severozahodni Evropi. Vendar bi bilo treba priznati tudi razvojno težnjo, da je na evropskem kontejnerskem trgu udeleženih vse več pristanišč in da promet kontejnerskega tovora ne poteka več zgolj prek nekaterih maloštevilnih pristanišč. Največjo rast kontejnerskega tovora so imela leta 2006 večinoma majhna in srednje velika pristanišča na različnih obalah Evrope. Pristanišča, ki so med seboj zelo oddaljena, si tako vse bolj konkurirajo (4). Ta tržni razvoj lahko pristaniška politika EU podpira tako, da zagotovi, da lahko vsa evropska pristanišča trajnostno izkoristijo vse svoje možnosti.

5.1.2

EESO poleg seznama izzivov, ki ga je pripravila Komisija, poudarja še izziva globalizacije in konsolidacije, značilna za evropski pristaniški in pomorski sektor. Ta pojav je posebno zaznaven na kontejnerskem trgu, pojavlja pa se tudi na drugih trgih, kot so trgi ro-ro („roll on roll off“) ter splošnih in razsutih tovorov. Evropska morska pristanišča sodelujejo z mednarodnimi ladjarskimi skupinami in nastale so velike skupine upravljavcev terminalov, ki zdaj opravljajo storitve v več evropskih pristaniščih. Pristaniške oblasti morajo zato ob upoštevanju ustreznih evropskih politik po eni strani skrbeti za izpolnjevanje obveznosti mednarodnih podjetij, po drugi pa za skladnost z razvojnimi cilji pristanišča.

5.2.1

EESO soglaša s Komisijo, da bi bilo treba kot prvo možnost za soočanje z rastočo potrebo po pristaniških zmogljivostih uporabiti obstoječe pristaniške infrastrukture in obstoječe dostopne poti. EESO se tudi strinja, da bi bilo treba pred načrtovanjem gradnje vsake nove infrastrukture opraviti temeljito analizo družbenih koristi in stroškov. To načrtovanje bi moralo upoštevati gospodarske, družbene in okoljske vidike, ker ti tvorijo stebre lizbonske strategije EU.

5.2.2

Kot že omenjeno, tržni razvoj že poteka v smeri bolj raznolikega evropskega pristaniškega sistema. Treba bi bilo spodbujati načelo „od spodaj navzgor“, tako da bi predloge za projekte po možnosti izbiral upravljavski organ pristanišča v sodelovanju z regionalnimi ali nacionalnimi oblastmi. To pa seveda ne vpliva na dejstvo, da bo EU še naprej opredeljevala cilje in določala smernice na tem področju.

5.2.3

Komisija pa lahko uporabi vmesni pregled transevropskega prometnega omrežja leta 2010, da pomaga odpraviti ozka grla v zvezi s povezavami pristanišč z zaledjem. Vendar bi to moralo potekati na podlagi objektivnih meril.

5.2.4

EESO od Evropske komisije ponovno zahteva, naj v okviru splošnih instrumentov prometne politike okrepi prizadevanja za odpravo preostalih ozkih grl pri povezavah z zaledjem, predvsem v celinski plovbi in železniškem tovornem prevozu. Predvsem železnica ostaja resna ovira za optimalno storilnost pristanišč in njihovo vključevanje v logistične verige. EESO v zvezi s tem pozdravlja pobudo Komisije za razvoj železniškega omrežja, usmerjenega k tovornemu prometu, in poziva države članice, naj namenijo prednost izvedbi pomembnih čezmejnih projektov železniške infrastrukture za povezavo s pristanišči; vendar ne na račun železniškega potniškega prometa.

5.3.1

EESO izrecno pozdravlja pobudo Komisije za objavo smernic za uporabo okoljske zakonodaje EU za razvoj pristanišč. To bo pomemben korak k odpravi nekaterih nejasnosti, ki jih je povzročila zakonodaja EU, npr. direktivi o pticah in o habitatih ter okvirna direktiva o vodi. Zaradi nujnosti te problematike EESO priporoča, da se smernice objavijo pred koncem leta 2008.

5.3.2

EESO tudi poziva Komisijo, naj prouči dodatne ukrepe za okrepitev pravnega statusa projektov za razvoj pristanišč in poenostavitev veljavne zakonodaje; predlogi so podrobneje predstavljeni v mnenju na lastno pobudo EESO (5).

5.3.3

EESO ugotavlja, da je potrebno primerno ravnanje z onesnaženimi sedimenti. Nadalje priporoča, naj bi v zakonodajnih predlogih, ki bodo vplivali na gospodarjenje z vodami in sedimenti in ki so še v postopku, kot npr. direktiva o odpadkih in „hčerinska“ direktiva o določitvi okvira za ukrepe na področju vodne politike, (6) priznali, da neonesnaženih sedimentov ne bi smeli uvrščati med odpadke in da z njimi ni treba ravnati kot z onesnaženimi sedimenti, ker dejavnosti v zvezi s poglabljanjem dna in odstranjevanjem neosnesnaženih sedimentov ne povzročajo dodajanja škodljivih snovi v vode.

5.3.4

In končno: EESO soglaša s predlogi Komisije glede nameščanja naprav za zajemanje ladijskih odpadkov v pristaniščih in zmanjševanja škodljivih emisij v ozračje. Glede uporabe ekonomskih spodbud Odbor najbolj priporoča, da se jih prepusti presoji upravljavskega organa pristanišča, saj takšni ukrepi vplivajo na finančno strukturo pristanišča, ki pa se od enega do drugega pristanišča v Evropi zelo razlikuje.

5.4.1

EESO pozdravlja namero Komisije, da v letu 2008 predloži zakonodajni predlog o vzpostavitvi skupnega evropskega pomorskega prostora brez ovir in opozarja na posebne ugotovitve, ki jih že podal v več mnenjih (7).

5.4.2

EESO ponavlja zahtevo, da mora EU doseči nadaljnji napredek pri posodobitvi carine in zagotoviti ustrezno usklajevanje politik v zvezi s carino, pomorsko varnostjo, varnostjo, javnim zdravjem in kakovostjo okolja ter preprečiti, da bi vlade neupravičeno prenesle odgovornost na pristanišča.

5.4.3

EESO podpira razvoj sistema „vse na enem mestu“(„One-Stop-Shop“) in širjenje pobud e-maritime (elektronski sistemi za pomorstvo), e-customs (e-carina) in e-freight (računalniško podprt tovorni promet). Obenem pa meni, da bi morale biti rešitve na podlagi informacijsko-komunikacijskih tehnologij gospodarne, tudi za manjša in srednje velika pristanišča.

5.4.4

Glede izboljšanja storilnosti EESO podpira predlog Komisije, da se do konca leta 2009 razvije nabor splošnih evropskih kazalnikov, pod pogojem, da ti upoštevajo poslovno občutljive podatke. Te kazalnike je po vzoru kazalnikov, ki obstajajo na področju letalskega prevoza, obalne plovbe in kombiniranega železniškega prevoza, treba razviti v skladu z elementi, pomembnimi za pristaniški sektor, kot so npr. zmogljivost pristaniških naprav in objektov, sodelovanje med pristanišči in povezovanje z dejavnostmi v zaledju.

5.5.1

EESO podpira stališče Evropske komisije o vlogi pristaniških oblasti in raznolikosti sistemov za upravljanje pristanišč v Evropi. Še zlasti izraža zadovoljstvo ob priznanju Evropske komisije, da pristaniške oblasti lahko bolje opravljajo pomembne naloge, če so dovolj neodvisne, posebej če so popolnoma finančno neodvisne.

5.5.2

EESO pozdravlja tudi napoved Komisije, da bo v letu 2008 sprejela smernice o državnih pomočeh. Glede tega EESO opozarja na temeljna načela o uporabi javnih sredstev v pristaniščih, ki jih je predložil v svojem mnenju na lastno pobudo z dne 26. aprila 2007.

5.5.3

EESC nadalje izraža zadovoljstvo, da je Komisija upoštevala njegovo priporočilo o razširitvi določb o preglednosti iz Direktive 2006/111/ES na vsa trgovska pristanišča, ne glede na njihov letni promet.

5.5.4

V mnenju na lastno pobudo je EESO priporočil pripravo smernic za uporabo izbirnih postopkov, kot so razpisi in drugi sprejemljivi instrumenti, pogojev za izdajo koncesij in sporazumov o najemu zemljišč s poznejšim nakupom (lizingu) ter smernic o pravnem statusu tistih pristaniških storitev, ki veljajo za javne in so npr. namenjene splošni varnosti v pristaniščih.

5.5.5

Komisija je to priporočilo upoštevala in je v svojem sporočilu o pristaniški politiki predvidela smernice za uporabo koncesij in tehnično-navtičnih storitev. EESO meni, da je razlaga Komisije glede določb pogodbe in sodne prakse na obeh področjih na splošno koristna in jasna. Vendar pa EESO poudarja skupno značilnost tehnično-navtičnih storitev, ki je v tem, da so povezane z varnostjo plovbe, kar bi moralo upravičiti to, da se jih uvrsti med storitve splošnega gospodarskega pomena.

5.5.6

Preudarna politika na področju koncesij bi morala zagotavljati konkurenco znotraj pristanišča ter optimalno storilnost in zavzetost upravljavcev terminala. EESO priporoča, naj Komisija svoje smernice o koncesijah redno preverja, da bi ugotovila, ali dejansko ustrezajo ciljem učinkovitega upravljanja in vsebujejo dovolj skupnih elementov za zagotavljanje enakih pogojev za vse pristaniške oblasti. To je še prav posebnega pomena zaradi že omenjene konsolidacije na trgu ravnanja s tovorom.

5.5.7

EESO pozdravlja predlog Komisije, da podpre širjenje najboljših praks glede preglednosti pristaniških pristojbin. EESO je trdno prepričan, da bi bilo treba pristaniške pristojbine določati na lokalni ravni pristanišča, da bi kar najbolj ustrezale zahtevam uporabnikov pristanišč in splošnim interesom pristanišča.

5.5.8

In končno EESO izraža zadovoljstvo, da je Komisija upoštevala njegovo priporočilo, naj obravnava primere nepoštene konkurence pristanišč v sosednih tretjih državah. V okviru svoje pristopne in zunanje politike bi morala Komisija sprejemati tudi več ukrepov za odpravo politično usmerjenih izkrivljanj, kot so turški embargo, uperjen proti ladjam pod ciprsko zastavo in ladjam, ki plovejo iz ciprskih pristanišč, turško-grški spori v Egejskem morju in problemi v zvezi z mejnim nadzorom med baltskimi državami in Rusijo.

5.6.1

EESO pozdravlja cilj Komisije, da spodbudi in izboljša sodelovanje med mesti in njihovimi pristanišči. Vključevanje pristanišč v mesta in mestno življenje, ki ga spremlja močna zavest, interes in celo ponos državljanov v odnosu do pristaniških dejavnosti, je nujno za trajnostni razvoj pristanišč. V tem pogledu EESO še posebej podpira sinergije s turizmom, rekreacijo, dediščino in kulturo nasploh.

5.6.2

EESO poudarja, da je premalo zanesljivih podatkov o neposrednem in posrednem zaposlovanju v evropskih pristaniščih in o dodani vrednosti, ki jo ustvarjajo. Vtis ima, da npr. podatki o zaposlovanju, ki jih navaja sporočilo Komisije, še zdaleč ne odražajo trenutnega položaja. EESO zato Komisijo poziva, naj pripravi posebno študijo o tem vprašanju.

5.6.3

EESO podpira namero Komisije, da oceni učinke varnostnih ukrepov na dostopnost pristanišč in da zagotovi smernice glede možnosti uskladitve obeh vidikov.

5.7.1

EESO je poudaril pomen spodbujanja dobrih in varnih delovnih razmer ter korektnega delovnega okolja in konstruktivnih delovnih odnosov v pristaniščih. Z zadovoljstvom ugotavlja, da Komisija v svojem sporočilu o pristaniški politiki namenja tej temi precejšnjo pozornost.

5.7.2

EESO poudarja, da je učinkovitost obratovanja pristanišč odvisna tako od zanesljivosti kot od varnosti – elementov, pri katerih je kljub tehnološkemu napredku zelo odločilen človeški dejavnik. To pojasnjuje potrebo po kvalificirani in dobro izurjeni delovni sili v pristaniščih, na kopnem in na ladjah. EESO je priporočil, naj socialni partnerji pri razvoju in ohranjanju teh pogojev prevzamejo ključno vlogo in naj Komisija na evropski ravni podpira njihov prispevek s spodbujanjem socialnega dialoga.

5.7.3

EESO zato izraža zadovoljstvo, da je Komisija sklenila spodbuditi evropske socialne partnerje k ustanovitvi evropskega odbora za sektorski socialni dialog v pristaniščih v smislu Sklepa Komisije 98/500/ES.

5.7.4

EESO podpira namero Komisije, da opredeli okvirne določbe o usposabljanju pristaniških delavcev, ki bi jih priznavali vsi, vendar najprej predlaga primerjavo različnih obstoječih sistemov za poklicne kvalifikacije pristaniških delavcev. To bi bilo smotrno opraviti v okviru evropskega socialnega dialoga.

5.7.5

EESO soglaša s Komisijo, da je treba izvajanje predpisov o varnosti in zdravju delavcev v pristaniščih, pa naj gre za predpise Skupnosti ali predpise Mednarodne organizacije dela, pozorno spremljati in izboljšati statistiko o nesrečah pri delu. Vendar EESO poziva tudi, da je treba v ustreznih forumih na vseh ravneh sprejeti pobude za zagotovitev nadaljnjega izboljšanja varnosti in varstva zdravja.

3.2.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 27/49