19.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/1

—

je prepričan, da je globalna grožnja terorizma velika nevarnost za demokracijo, človekove pravice ter gospodarski in socialni razvoj mednarodne skupnosti;

—

poudarja, da bodo lokalne in regionalne oblasti osrednjega pomena pri izvajanju strategije EU za boj proti terorizmu. Te oblasti bodo skrbele zlasti za izvajanje na ravni vidika preprečevanja in prihodnjih pobud proti terorizmu in radikalizaciji v vseh državah članicah;

—

priznava pomen strategije EU za boj proti radikalizaciji, ki se izvaja vzporedno s strategijo EU za boj proti terorizmu, toda poudarja, da morata obe strategiji pustiti manevrski prostor za lokalno izvajanje, upoštevanje lokalnih izkušenj in pojmovanja, razvijanje jasnih okvirov za lokalno obveščanje in zagotavljanje podpore in virov lokalnim oblastem, da se oblikujejo projekti proti nasilni radikalizaciji, kjer je to potrebno; poudarja, da bi morala EU skupaj z vladami držav članic usmerjati razvoj vloge regionalne in lokalne javne uprave v preprečevanju terorizma in nasilne radikalizacije;

—

priporoča organizacijo javnega posvetovanja na lokalni ravni v državah članicah, ki bi omogočilo večplastno razumevanje lokalnih izkušenj in konceptov terorizma ter razlogov za ekstremizem. Države članice bi morale zagotoviti, da bodo posvetovanja in prizadevanja spodbudila k udeležbi tiste, ki sicer ne delujejo v lokalni demokraciji;

—

pozdravlja drugi strokovni pregled načrtov za obvladovanje kriz, ki ga trenutno izvaja Komisija, toda Komisijo poziva, naj lokalnim in regionalnim oblastem zagotovi polno in dejavno vlogo pri tem pregledu;

—

poziva Unijo, naj zagotovi, da bo celotna politika za boj proti terorizmu neposredno upoštevala enakopravnost in človekove pravice ter da njeni ukrepi ne bodo povzročili negativnih izkušenj v kateri od skupnosti ter ne bodo spodbudili odtujevanja in razlogov za ekstremizem.

Poročevalec

:

Graham TOPE (UK/ALDE), član londonskega okrožja Sutton in londonske policijske uprave (Metropolitan Police Authority)

1.

je prepričan, da je globalna grožnja terorizma velika nevarnost za demokracijo, človekove pravice ter gospodarski in socialni razvoj mednarodne skupnosti;

2.

ugotavlja, da bo pozornost neizogibno namenjena terorizmu, ki izhaja iz Al Kaide, in radikalizaciji, ki vodi v nasilen ekstremizem v naših skupnostih. Toda opozarja, da so mnoga nedavna teroristična dejanja zagrešile osebe, rojene in odrasle v državi, kjer je bilo storjeno to dejanje, ali kje drugje v EU, pogosto kot odziv na notranji položaj v državi, kjer je prišlo do napada. Vodilni motiv za to dejanje ne izvira nujno iz verskega prepričanja. Kljub temu OR ugotavlja, da je nevarnost, ki jo predstavlja terorizem Al Kaide, pomembno varnostno vprašanje, s katerim se danes sooča EU;

3.

meni, da se mora boj EU proti terorizmu osredotočati na dva vidika: na neposreden boj proti terorističnim dejavnostim in na preprečevanje. Vzročno verigo, ki vodi do terorističnih dejanj, je treba pretrgati v čim zgodnejši fazi. V ta namen je lahko zelo koristno temeljitejše proučevanje vzrokov in spodbud, ki ljudi pripravijo do tega, da podpirajo in financirajo teroristične dejavnosti ali da pri njih sodelujejo;

4.

priznava, da je v zvezi s terorizmom treba upoštevati verski vidik. Odločneje je treba širiti sporočilo, da so teroristične dejavnosti popolnoma neopravičljive;

5.

je zato mnenja, da mora EU sprejeti pobude in podpreti ukrepe za zmanjšanje terorizma z dialogom med verami in kulturami;

6.

meni, da je sodelovanje EU s tretjimi državami pri preprečevanju terorizma izredno pomembno. Treba je spodbujati okrepljene strategije za to zunanje sodelovanje tako z vidika izmenjave informacij kot tudi z vidika praktičnega sodelovanja policijskih organov ter sodelovanja na carinskem področju;

7.

poudarja, da bodo lokalne in regionalne oblasti osrednjega pomena pri izvajanju strategije EU za boj proti terorizmu. Te oblasti bodo skupaj z organi kazenskega pregona, ki so na državni in regionalni ravni pristojni za zaščito oseb in blaga, skrbele za izvajanje na ravni vidika preprečevanja in prihodnjih pobud proti terorizmu in radikalizaciji po vsej Evropi;

8.

opozarja na velik napredek pri drugih treh vidikih: zaščiti, pregonu in odzivanju, dosežen v vseh državah članicah po uvedbi zakonodajnega okvira leta 2002; nadalje pozdravlja predloge sedanje pobude za okrepitev boja proti terorizmu, tako da se vzpostavi pravna podlaga za vidike protiteroristične strategije, vključno s kazensko obravnavo usposabljanja teroristov, novačenja in javnega pozivanja k terorističnim dejanjem, preprečevanjem uporabe eksplozivov v teroristične namene, uporabo podatkov o letalskih potnikih za poizvedbe kazenskega pregona, preprečevanjem in kaznovanjem financiranja terorizma ter priznanjem potrebe po tehnoloških raziskavah in razvoju, ki bodo v pomoč policijskemu delu po vsej Uniji za varnost državljanov pred terorističnimi napadi;

9.

vendar ugotavlja, da bi morala EU za okrepitev boja proti terorizmu povečati svoje naložbe v razvoj vidika preprečevanja v partnerstvu z državami članicami, organi kazenskega pregona ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi, kakor tudi z njihovimi varnostnimi organi. Preprečevanja terorizma in nasilnega ekstremizma ni mogoče doseči le s pomočjo zakonodajnih sredstev in izvajanjem zakona. Poleg tega samo kazenski ukrepi ne bodo učinkoviti, zato si je treba prizadevati, da se ljudem, ki so posebej dovzetni za radikalizacijo in novačenje med teroriste, zagotovijo pozitivni izgledi in prostor v družbi;

10.

meni, da je eden od nujnih ukrepov za obvladovanje terorizma njegovo preprečevanje s pomočjo boja proti dejavnikom, ki so tesno povezani z njim in ki spodbujajo radikalizacijo ter lahko vodijo v teroristična dejanja;

11.

priznava, da ima terorizem pogosto globalni značaj in vzgib. Toda državljani in skupnosti realistično in individualno neposredno zaznavajo vpliv terorizma. Tisti, ki načrtujejo in podpirajo dejanja nasilnega ekstremizma živijo svobodno kot evropski državljani in prebivalci v naših skupnostih, uporabljajo lokalne storitve, občujejo v lokalni demokraciji in z lokalnimi prebivalci. Po izkušnjah po vsej EU zato države članice spoznavajo, da je treba temeljito analizirati razloge in procese, ki evropske državljane privedejo do tega, da izberejo pot nasilnega ekstremizma in gibanja Al Kaida, da jih bo mogoče razumeti in skušati odpraviti;

12.

meni, da boj proti nasilni radikalizaciji zahteva usmerjene ukrepe na lokalni ravni. Regionalne in lokalne oblasti, ki imajo boljši dostop do najbliže ranljivih skupin, imajo posebej pomembno vlogo, da ob pogojih miru in demokracije prebivalcem EU zagotovijo čim popolnejšo, nediskriminatorno družbeno vključitev;

13.

opozarja, da je kongres Sveta Evrope leta 2003 sprejel posebna priporočila o vlogi lokalnih oblasti v boju proti terorizmu.

14.

pozdravlja prizadevanja Evropske komisije, da v strategiji za boj proti terorizmu usmeri pozornost na vidik preprečevanja, in pozdravlja načrte, da v letu 2008 objavi sporočilo o boju proti nasilni radikalizaciji. Toda opozarja, da je preprečevanje bistvena kulturna sprememba za organe za boj proti terorizmu in zahteva znanje, izkušnje in sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti;

15.

pozdravlja pobudo Evropske unije, ki je leto 2008 razglasila za evropsko leto medkulturnega dialoga, saj je to izjemno orodje za spodbujanje učinkovitih izmenjav, strpnosti in razumevanja med različnimi kulturami, civilizacijami in verami;

16.

poudarja, da bi morala EU skupaj z vladami držav članic usmerjati razvoj vloge regionalne in lokalne javne uprave v preprečevanju terorizma in nasilne radikalizacije. Zato priporoča, da se v vsaki državi članici vzpostavi mreža lokalnih in regionalnih oblasti, ki bi skupaj z nacionalnimi vladami, policijo (v sodelovanju z regionalnimi enotami, ki so izključno pristojne za zaščito ljudi in blaga) in lokalnimi skupnostmi strokovnjakom omogočile izmenjavo primerov dobre prakse vključevanja v družbo ter spoznavanje in razumevanje nasilnega ekstremizma, ki nastaja v lokalnih okrožjih in soseskah;

17.

priporoča organizacijo javnega posvetovanja na lokalni ravni v državah članicah, ki bi omogočilo večplastno razumevanje lokalnih izkušenj in konceptov terorizma ter razlogov za ekstremizem. Države članice bi morale zagotoviti, da bodo posvetovanja in prizadevanja spodbudila k udeležbi tiste, ki sicer ne delujejo v lokalni demokraciji;

18.

namerava dopolniti sedanje mnenje kot podporo Komisiji in koordinatorju za boj proti terorizmu pri vzpostavljanju praktičnih smernic za najboljšo prakso na vseh območjih, ki sodelujejo v partnerskih projektih proti radikalizaciji;

19.

priporoča, da bi OR organiziral vsakoletni dogodek, ki bi omogočil strateško pridobivanje znanja preko izmenjave izkušenj med lokalnimi in regionalnimi oblastmi na vseevropski ravni ter zagotovil podporo nadaljnjemu razvoju lokalnih ukrepov za preprečevanje terorizma in povodov za nasilni ekstremizem.

20.

priznava pomen strategije EU za boj proti radikalizaciji, ki se izvaja vzporedno s strategijo EU za boj proti terorizmu, toda poudarja, da morata obe strategiji pustiti manevrski prostor za lokalno izvajanje, upoštevanje lokalnih izkušenj in pojmovanja, razvijanje jasnih okvirov za lokalno obveščanje in zagotavljanje podpore in virov lokalnim oblastem, da se oblikujejo projekti proti nasilni radikalizaciji, kjer je to potrebno;

21.

priporoča sprejetje določb Prümske pogodbe glede okrepitve čezmejnega sodelovanja za boj proti terorizmu.

22.

poziva države članice in policijo, naj pripravijo jasne in varne sisteme za izmenjavo podatkov med lokalnimi in regionalnimi partnerji (vključno z lokalnimi in regionalnimi policijskimi enotami) ter protiterorističnimi policijskimi enotami in enotami za preprečevanje nasilne radikalizacije;

23.

poudarja, da morajo sistemi za lokalno obveščanje upoštevati posledice za varnost, temeljne pravice državljanov in varovanje podatkov ob izmenjavi kakršnih koli informacij med lokalnimi partnerji in policijo. Državljanom je treba omogočiti, da lahko lokalne oblasti in policijo anonimno obvestijo o morebitnih terorističnih napadih;

24.

meni tudi, da je pomembno na področju lokalnega obveščanja jasno začrtati meje med delom policije, policijskih organov in lokalnih oblasti; pomembno je, da sistemi lokalnim in regionalnim partnerjem zagotavljajo, da sodelovanje ne bo imelo neželenih učinkov na odnose v skupnosti, ter da se zavarujejo viri informacij in da partnerji, ki niso v policijskih vrstah, prostovoljno prispevajo k obveščanju;

25.

predlaga, da se v Evropski uniji oblikujejo smernice za podporo razvoja izmenjave informacij in da se zagotovi trdnost, pravičnost in varnost teh sistemov.

26.

poziva države članice, naj podprejo lokalne in regionalne oblasti pri vzpostavljanju tesnejših delovnih stikov s policijo (tako državno kot regionalno) in organi kazenskega pregona ter oblikujejo projekte za boj proti radikalizaciji; poziva tudi, naj se projekti oblikujejo in usmerjajo na podlagi policijskih podatkov, ki izhajajo iz lokalnega in regionalnega znanja in izkušenj;

27.

predlaga podporo medkulturnemu dialogu in izvajanje načrta za družbeno vključevanje na lokalni ravni, da se preprečita radikalizacija in nasilje;

28.

ugotavlja, da se bodo viri, ki jih bodo države članice dale na razpolago, razlikovali glede na obveščevalne podatke. Toda poudarja, da je treba pri pregledu učinkovitosti sedanjih projektov nenehno sodelovati s skupnostmi, da se v boju proti terorizmu vzpostavi dolgoročno razmerje med državljani, organi kazenskega pregona in vladami, in da se upoštevajo spremembe stališč in demografske strukture. Vire in projekte bi zato bilo treba primerno prilagoditi;

29.

priporoča, da države članice in lokalne ter regionalne oblasti v sodelovanju s skupnostmi pripravijo projekte za izkoreninjenje nasilne ekstremistične ideologije in podporo splošno sprejetih prepričanj. Take projekte bi bilo treba podpreti s trdnim strokovnim vodstvom in neodvisno oceniti njegovo učinkovitost. Zato OR predlaga, da države članice ter lokalne in regionalne skupnosti sporazumno določijo vodje skupnosti, ki bodo zastopali splošno sprejeta prepričanja, da bodo nasilnim radikalnim skupinam odvzeli verodostojnost in posredovali prepričljivo sporočilo, alternativno sporočilu teh ekstremistov;

30.

opozarja, da med znane vzroke terorizma spadajo nezadovoljstvo z družbo ter občutek nemoči in izključenosti. Nevarnost ukoreninjenja in širitve terorističnega mišljenja in mrež je manjša v dobro delujoči demokratični družbi; meni, da morata biti demokracija ter spoštovanje državljanskih in političnih pravic pomemben del ukrepov v boju proti terorizmu;

31.

priznava, da je izrazoslovje kompleksno in občutljivo vprašanje ter zahteva precej znanja in poglabljanja tistih, ki vodijo pobude proti radikalizaciji;

32.

priporoča, da države članice in regionalne oblasti podprejo ranljive lokalne institucije, kot so šole, ustanove za nadaljnje izobraževanje, univerze, mošeje in verske institucije, da se odkrijejo tamkajšnje radikalne dejavnosti, razbijejo njihove mreže in da dobijo podporo tisti člani družbe, ki so zaradi svoje ranljivosti dovzetni za nasilno radikalizacijo, da se bodo uspešno ubranili ekstremističnih pozivov, tako da jim ponudimo pozitivne in zanimive alternative;

33.

priporoča, da države članice sodelujejo z zapori in organi za sodni nadzor in rehabilitacijo, da se odkrije, prekine in odvrne nasilne radikalce od njihovega delovanja v priporu;

34.

je prepričan, da bi bilo treba izvajanje teh projektov regionalno usklajevati s policijo in policijskimi organi, lokalne in regionalne oblasti ali enakovredna raven pa bi ga morale spremljati in poročati nacionalni vladi, ki bo razvoj ocenila;

35.

meni, da je pomembno, da Evropska unija, države članice in policija za podporo takim projektom razvijejo mreže EU – ki bi vključevale regionalne policijske enote, pristojne za zaščito oseb in blaga, ali protiteroristične enote – da se vzpostavi najboljša praksa, vodenje, podpora in usposabljanje za osebe, ki so odgovorne za lokalno izvajanje.

36.

ugotavlja, da je vodilna vloga lokalnih in regionalnih oblasti odločilna za izvajanje strategij za preprečevanje terorizma v vseh državah članicah;

37.

priporoča, da lokalne in regionalne oblasti povečajo zmogljivosti skupnosti, da se ubranijo nasilnih ekstremistov, tako da zagotovijo močno vodstvo. Zato lokalnim oblastem priporoča, da:

38.

je prepričan, da je pregledna in odgovorna policijska služba temeljnega pomena za vzpostavitev zaupanja v policijsko delo pri preprečevanju terorizma in javno podporo za protiteroristične operacije ter nacionalne in lokalne ukrepe za boj proti nasilnemu ekstremizmu; zato OR predlaga, da tako države članice kot regionalne oblasti, pristojne za varnost in zaščito oseb in blaga, ki imajo enote ali štabe za boj proti terorizmu, razmislijo, kako bi bilo mogoče lokalno okrepiti odgovornost policije, in – če je potrebno – podporo in izkušnje pridobijo od evropskih in mednarodnih partnerjev;

39.

poziva Komisijo, naj predlaga načine, kako bi države članice podprla v prizadevanjih za vključitev protiterorističnih policijskih dejavnosti v delo splošnih policijskih enot, in omogoči izmenjavo izkušenj med državami članicami in njihovimi organi, če je to potrebno;

40.

ugotavlja, da je pri vzpostavljanju zaupanja in dobre komunikacije med policijo in javnostjo zelo pomembno, da sestava policijskih organov odraža raznolikost prebivalstva, ki mu služijo. Zato je OR prepričan, da je treba na lokalni ravni v vseh državah članicah omogočiti pozitivne razprave za spodbujanje raznolikosti in enakih možnosti pri policijskem delu.

41.

pozdravlja drugi strokovni pregled načrtov za obvladovanje kriz, ki ga trenutno izvaja Komisija;

42.

toda Komisijo poziva, naj lokalnim in regionalnim oblastem zagotovi polno in dejavno vlogo pri tem pregledu. Na podlagi ocene ob bombnih napadih v Londonu julija 2005 bi morala zagotoviti jasno delitev odgovornosti in hierarhijo poveljevanja, kar je nujno, kadar je v pripravo načrtov odziva in zagotavljanje nujnih storitev vpletenih več institucij in organov;

43.

trdno podpira ustanovitev mrež združenj za zagotovitev podpore žrtvam terorističnih napadov in ugotavlja, da ima sam vlogo pri spodbujanju pridobivanja znanja v vseh državah članicah;

44.

pozdravlja načrte za podporo raziskavam in razvoj tehničnih rešitev za pomoč policijskim prizadevanjem za zaščito državljanov pred terorističnimi napadi po vsej Uniji; poziva Unijo, naj podpre tehnološke rešitve vseh štirih vidikov, tudi za odvračanje ekstremistov od uporabe interneta, in tako razširi razvoj tudi preko meja kazenskega pregona. Zato OR poziva države članice, naj zagotovijo ustrezne vire za take razvojne projekte;

45.

poziva države članice, naj vzpostavijo mehanizme usklajevanja, v skladu s pristojnostmi, ki jih imajo lokalne in regionalne oblasti na področju varnosti, da bi te lahko na območju svoje pristojnosti zagotovile javno varnost na zelo obiskanih območjih, zlasti v zvezi s preprečevanjem terorističnih dejanj s pomočjo urbanističnega načrtovanja;

46.

poziva Unijo, naj zagotovi, da bo celotna politika za boj proti terorizmu neposredno upoštevala enakopravnost in človekove pravice ter da njeni ukrepi ne bodo povzročili negativnih izkušenj v kateri od skupnosti ter ne bodo spodbudili odtujevanja in razlogov za ekstremizem.

19.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/6

—

opaža potrebo po izboljšanju energetske učinkovitosti s tehnološkimi inovacijami in razvojem okolju prijaznih prometnih rešitev. Z internalizacijo zunanjih stroškov bi bilo treba promet usmeriti na okolju najprijaznejše in energetsko najučinkovitejše vrste prevoza;

—

meni, da bi bilo treba določiti skupni jezik sporazumevanja v železniškem prometu v EU;

—

meni, da si železniški tovorni in potniški promet delita veliko prog, kar lahko včasih zmanjša zmogljivost in zanesljivost obeh sistemov, ne le na gosto naseljenih območjih, temveč tudi na medregionalnih progah. EU bi morala v sodelovanju z državami članicami pripraviti popis takšnih ozkih grl in sodelovati pri njihovi odpravi, da bi čim bolj izkoristila obstoječo in prihodnjo infrastrukturo. Dolgoročno pa bi si EU in države članice morale prizadevati za ločena omrežja za tovorni in potniški promet, če tega ne onemogoča pomanjkanje površin, in sicer najprej za najbolj obremenjene dele železniškega omrežja;

—

meni, da načrtovanje mestnega prometa, zlasti sistemov za dostavo tovora, zahteva posebno pozornost lokalnih oblasti; in sicer tako, da izboljšajo ekološko in ekonomsko učinkovitost organizacije distribucije blaga v mestih;

—

meni, da lahko imajo lokalne in regionalne oblasti z razvijanjem pristanišč na celinskih vodah in izboljševanjem dostopa do njih, vključno z zagotovitvijo večmodalne infrastrukture, pomembno vlogo pri uresničevanju politike trajnostnega tovornega prometa;

—

meni, da so potrebne boljše povezave med rešitvami za železniški in pomorski promet, ki na nekaterih področjih še vedno niso dovolj učinkovite. Podpira razvoj logističnih pobud lokalnih in regionalnih oblasti v zaledju v obliki logističnih platform in suhih pristanišč, saj so pomembni instrumenti za izboljšanje splošnega sistema distribucije tovora ter spodbujanje razvoja in kohezije v zaledju.

Poročevalec

:

José CORREIA (PT/EPP), župan mesta Tavira

1.

Sporočila Komisije o tovornemu prometu so bila pripravljena zaradi političnih pomislekov, navedenih v beli knjigi o prometu iz leta 2001 in vmesnem pregledu iz leta 2006. V okviru tega dela je bilo organiziranih 13 seminarjev in konferenc ter več kot 30 zunanjih dogodkov; predloženih je bilo 160 pisnih prispevkov. Komisija je prejela dodatnih 500 poročil o ozkih grlih v logistiki.

2.

Pregled bele knjige odraža razvoj razmer od leta 2001: vedno hitrejša globalizacija proizvodnje, negotovost glede oskrbe z energijo, hitrejše globalno segrevanje in širitev Evropske unije po pridružitvi držav iz srednje in vzhodne Evrope. Glede na ta razvoj je priporočljivo, da se področje uporabe in instrumenti prometne politike razširijo, da bi obvladovali te nove izzive. Zlasti se poudarja potreba po spodbujanju učinkovitosti različnih vrst prometa, ne glede na to, ali se uporabljajo neodvisno ali v kombinaciji (somodalnost).

3.

glede na smernice, ki izhajajo iz zgoraj omenjenih študij, jasno izstopa cela vrsta političnih ukrepov za nadaljnji razvoj. Mednje spadajo:

4.

ter:

5.

in:

6.

meni, da je treba na dolgi rok ustvariti zanesljivo železniško infrastrukturo z zadostno zmogljivostjo, v kateri bo tovorni promet skladen z drugimi prometnimi cilji ali drugimi socialnimi interesi ter bo izpolnjeval pogoje za ponudbo energetsko učinkovitega in okolju prijaznega prevoza;

7.

meni, da je treba na kratki rok najprej odkriti in odpraviti ozka grla ter pomanjkanje zmogljivosti v sistemu;

8.

čeprav se tovorni promet obravnava v okviru glavnih državnih in mednarodnih koridorjev, meni, da je treba nujno upoštevati prispevek lokalnih in regionalnih oblasti, prek ozemlja katerih potekajo prometne proge;

9.

meni, da je urbanistično in regionalno načrtovanje za distribucijo tovora velikega pomena pri ustvarjanju energetsko varčnih in okolju prijaznih tokov tovornega prometa. Zato mora nova prometna politika računati na aktivno podporo vseh akterjev, ki lahko pomembno prispevajo k njeni učinkovitosti, zlasti tistih, ki delujejo na lokalni ravni in lahko tam težave tudi odpravijo;

10.

meni, da je energijsko varčen in okolju prijazen tovorni promet mogoče doseči predvsem tako, da se, kjer je le mogoče, uporabljajo celinske plovne poti. Tovrsten prevoz lahko prispeva tudi k zmanjšanju prometnih zamaškov pri povezavah pristanišč z zaledjem;

11.

meni, da so terminali, zmogljivosti za pretovarjanje in pristanišča pomembni elementi infrastrukture v intermodalnem prevoznem sistemu. Za njihovo načrtovanje in določitev njihove lokacije so pristojne lokalne in regionalne oblasti. Pomembno je, da mesta takšne zmogljivosti vključijo že v zgodnjo fazo urbanističnega načrtovanja. V ta namen pa morajo EU in posamezne države članice vzpostaviti dolgoročne in stabilne pogoje urbanističnega načrtovanja;

12.

ugotavlja, da se 40 % vozil v EU uporablja za distribucijo in dostavo blaga ali zagotavljanje storitev in da večina potrošnikov biva v mestih, zato je treba urediti velike prometne tokove v mestih. Predvideti bi bilo treba razširjanje dobrih praks politike mestnega tovornega prometa;

13.

opozarja, da ustanovitev regionalnih ali mestnih prometnih organov v različnih državah članicah zagotavlja dragoceno podporo povezovanju različnih želja, zahtev in rezultatov. OR opozarja, da je treba pri tem spoštovati načelo subsidiarnosti;

14.

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti posebne pristojnosti za dialog s proizvajalci in uporabniki storitev tovornega prometa;

15.

meni, da je treba posebno pozornost posvetiti distribuciji storitev in blaga v mestih, saj je pametno načrtovanje mestne logistike ključni dejavnik mobilnosti v mestih;

16.

meni, da bo v prihodnosti za določitev lokacije za terminale, logistične centre in tudi trgovine potrebna vedno večja vključenost lokalnih oblasti;

17.

poudarja, da bo logistika na regionalni ravni nova politika, ki se bo v prihodnosti hitro oblikovala. Nastala bo potreba po decentralizaciji upravljanja medsebojnih povezav z regionalnimi oblastmi, pri čemer bi opredelitev glavnih mednarodnih koridorjev ostala v pristojnosti držav članic;

18.

meni, da lahko lokalne oblasti z dobro urbanistično politiko bistveno pomagajo pri ukrepih za pospešitev železniškega prevoza ter da je tak prispevek neprecenljiv;

19.

meni, da pomožne železniške storitve, zlasti terminali in centri za usmerjanje, zaslužijo posebno pozornost strukturnih skladov;

20.

meni, da načrtovanje mestnega prometa, zlasti sistemov za dostavo tovora, zahteva posebno pozornost lokalnih oblasti; in sicer tako, da izboljšajo ekološko in ekonomsko učinkovitost organizacije distribucije blaga v mestih. V ta namen je treba izboljšati ekološke lastnosti vozil in povečati količnik obremenitve, da bo mogoče ob enaki količini dostavljenega blaga omejiti število prevozov;

21.

meni, da lahko imajo lokalne in regionalne oblasti z razvijanjem pristanišč na celinskih vodah in izboljševanjem dostopa do njih, vključno z zagotovitvijo večmodalne infrastrukture, pomembno vlogo pri uresničevanju politike trajnostnega tovornega prometa;

22.

meni, da lahko lokalne in regionalne oblasti spodbujajo prevoz po celinskih plovnih poteh s politiko prostorskega načrtovanja, npr. z izbiro zemljišč za industrijske cone. Zato morajo biti zemljišča za podjetja, povezana z vodo, celinske plovne poti in pristanišča na celinskih vodah deležni posebne pozornosti strukturnih skladov.

23.

opozarja na dejstvo, da imajo lokalne in regionalne oblasti vse pomembnejšo vlogo pri pripravi logističnih strategij za učinkovito in ustrezno načrtovanje, infrastrukturo in usklajevanje;

24.

opozarja, da velik del tovornega prometa obremenjuje srednjeevropska prometna omrežja tudi takrat, ko se namembni kraj prevoza ne nahaja v Srednji Evropi. Glede na težave z zmogljivostjo srednjeevropskih prometnih omrežij je zato zelo pomembno, da EU podpira gradnjo povezav in koridorjev, ki teh omrežij ne obremenjujejo oz. jih pomagajo razbremeniti. Vzhodno-zahodni prometni koridorji v Severni Evropi so primer takšnih povezav, ki hkrati prispevajo k razvoju teh regij. Prihodnja strategija za območje Baltika, ki je trenutno v pripravi, bo med drugim poudarila pomen učinkovitih prometnih omrežij in večmodalnih rešitev za oblikovanje trajnostne in konkurenčne regije. Izredno pomembno je, da EU še naprej zagotavlja sredstva za takšne ukrepe, npr. prek strukturnih skladov ali sektorskih programov;

25.

opozarja, da je ladijski tovorni promet za regije, ki proizvajajo surovine, velikega pomena. Predelovalna industrija je odvisna od zanesljive oskrbe s surovinami prek celega leta. Da bi ladijski promet lahko potekal tudi pozimi, bi morala biti uporaba ledolomilcev prednostna naloga in vključena v vseevropska prometna omrežja;

26.

meni, da bi si morala EU pri načrtovanju infrastrukture v Evropski uniji in med EU ter sosednjimi državami in regijami prizadevati za celostni pristop. Paket o tovornem prometu EU bi bilo treba torej oblikovati tako, da bi bil v skladu z drugimi prometnimi in infrastrukturnimi načrti, ki jih je Evropska unija že pripravila in sprejela, kot so na primer vseevropska prometna omrežja in zemljevid čezmejnih prometnih koridorjev;

27.

opozarja, da so v preteklih letih številne regije razvile tovrstne strategije za predvidevanje količin prometa v krajših obdobjih ter sprejele ustrezne sklepe. To zahteva vse intenzivnejše čezmejno in transnacionalno sodelovanje pri evropskih logističnih projektih. Primer za tak razvoj je srednje- in vzhodnoevropska pobuda za logistiko kemikalij, ki jo je uvedla mreža evropskih regij proizvajalk kemikalij (European Chemical Regions Network), da bi z usklajeno strategijo izboljšala dolgoročne splošne pogoje za središča kemične industrije v Srednji in Vzhodni Evropi. Drug primer je načrt o gradnji železniškega koridorja (EU4SeaRail), ki bi povezoval Baltik, Severno, Sredozemsko in Črno morje. Pomembna primera prometnih koridorjev v Severni Evropi sta tudi Botnijski koridor in Severna os. Regije imajo pomembno vlogo tudi pri razvoju logističnih prostorov za izboljšanje dopolnjevanja in intermodalnosti med vrstami prevoza, še posebej v tovornem prometu, da se doseže čim bolj optimalna uporaba posameznih vrst prevoza. Primer za to je logistična platforma PLAZA v španski regiji Aragoniji in njena povezanost z drugimi platformami, kot je Eurocentre v Toulousu, ali različnimi pristanišči na Iberskem polotoku;

28.

meni, da bi lahko učinkovit prevoz v Evropi bistveno prispeval h gospodarski rasti. Zato poziva Komisijo, da pri pripravi prihodnjega pregleda direktiv TEN v letih 2009 in 2010 upošteva ta opažanja, pri tem pa še posebej spodbuja izvedbo projektov, ki so bili v okviru teh omrežij že odobreni in določeni za prednostne, zlasti na odsekih, na katerih je učinkovit tovorni prevoz otežen, npr. odsekih, ki prečkajo meje in gorska območja.

29.

pozdravlja dosedanja prizadevanja za omogočanje napredka na tem področju, zlasti pa prizadevanja finskega in nemškega predsedstva;

30.

v celoti podpira analizo in ukrepe, ki jih predlagajo sporočila iz tega paketa o tovornem prometu;

31.

kljub temu priporoča upoštevanje potrebe po dobrih povezavah z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, kakor je navedeno zgoraj;

32.

razume, da nobena nova učinkovita politika tovornega prometa ne more shajati brez tesnega sodelovanja vseh ustreznih lokalnih in regionalnih oblasti; zato nujno poziva k vzpostavitvi trdnih vezi in si bo po najboljših močeh prizadeval, da bo k temu prispeval;

33.

priporoča, da si je treba dodatno prizadevati za seznanjanje političnih oblasti s to problematiko, pri tem pa upoštevati velik pomen tega sektorja za BDP ter njegov posredni in neposredni vpliv na gospodarstvo in družbo na splošno;

34.

meni, da pregled Direktive 96/53 ni ustrezen. Treba bi bilo ohraniti ustrezen pristop k okolju prijaznejšim rešitvam, torej povečati število vlakov, ne pa nujno tovornjakov;

35.

opozarja, da so gosto naseljena mestna območja namembni kraji precejšnjega deleža tovornega prometa. Zato je načrtovanje distribucije tovora mest in regij zelo pomembno za energetsko varčne in okolju prijazne tokove tovornega prometa. Pri tem so izredno pomembne lokacije prekladališč glede na celotno omrežje tovornega prometa, zato morajo biti lokalna in regionalna raven ter celotna politika EU za logistiko tovornega prometa dobro povezane med seboj. Odbor meni, da bi morala biti politika tovornega prometa usklajena z akcijskim načrtom za mestni promet;

36.

glede na stroške energije meni, da so inovacije na področju biogoriv izredno pomembne, vendar morajo biti v skladu s pomembnim svetovnim kmetijskim ravnovesjem, zato poziva Evropsko komisijo, da pospeši študije na tem področju;

37.

se zavzema za liberalizacijo celotnega železniškega prevoza v skladu s koordinacijskimi pravili, ki so v javnem interesu;

38.

je naklonjen čim večjemu napredku železniških prog, namenjenih tovornemu prometu;

39.

meni, da je treba ob udeležbi lokalnih in regionalnih oblasti prometna omrežja vse bolj vključevati v logistično politiko, pri tem pa razvijati koncept suhih pristanišč in upoštevati neizogibna okoljska vprašanja;

40.

meni, da so potrebne boljše povezave med rešitvami za železniški in pomorski promet, ki na nekaterih področjih še vedno niso dovolj učinkovite. Podpira razvoj logističnih pobud lokalnih in regionalnih oblasti v zaledju v obliki logističnih platform in suhih pristanišč, saj so pomembni instrumenti za izboljšanje splošnega sistema distribucije tovora ter spodbujanje razvoja in kohezije v zaledju;

41.

opozarja na potrebo po uskladitvi tehnoloških sredstev in standardov v prihodnosti, da bo železniški prevoz lahko hitro premagal ovire, ki jih trenutno predstavljajo različni sistemi oskrbe z energijo in različne razdalje med tračnicama;

42.

je prepričan, da bodo Kjotski protokol in njegove posledice izrazito vplivale na logistiko blaga;

43.

meni, da bi bila idealna rešitev, če bi v prihodnosti po vsej Evropi vozili vlaki visoke hitrosti, katerih proge bi segale od Lizbone čez vso Sredozemlje, do Baltika in novih mej s tretjimi državami;

44.

predlaga, da se opravijo natančnejše študije za določitev in izvedbo ukrepov za odpravo ozkih grl v obstoječi infrastrukturi in predpisih. Priporoča, da je za hitrejše preučevanje teh problemov in iskanje rešitev na lokalni in regionalni ravni treba vzpostaviti mreže za izmenjavo informacij in dobrih praks med intermodalnimi in logističnimi centri;

45.

meni, da je treba pripraviti dolgoročne strategije in akcijske načrte za razširitev evropskih koridorjev;

46.

podpira ukrepe za zagotovitev nevtralnih konkurenčnih pogojev med državami članicami;

47.

zagovarja uskladitev in poenostavitev pravil in predpisov, zlasti standardov za teže in mere, varnostnih predpisov glede zagotavljanja tovora in odgovornosti udeležencev, enakosti pred zakonom ne glede na državo sedeža prevoznika, skupnega jezika za nadzor prometa ter uvoza iz tretjih držav;

48.

meni, da je treba upravne ovire premagati s povečanjem elektronskega pošiljanja dokumentov, kjer je to mogoče;

49.

priporoča večjo učinkovitost prometa na področju razvoja in uporabe zmogljivosti vseh načinov prevoza ter razvoj in spodbujanje intermodalnosti;

50.

priporoča večjo učinkovitost prevoznih sistemov ter v ta namen izboljšanje logistične politike za pristanišča in terminale;

51.

meni, da bi morale biti informacije o lokalnih razmerah in značilnostih pristanišč na voljo na internetu.

19.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/12

—

želi zagotoviti, da bi bili ukrepi podpore dostopni za proizvajalce obnovljivih virov v vseh velikostnih razredih, vključno za majhne naprave, in zato v skladu s tem meni, da mora podporo za obnovljive vire energije spremljati odpravljanje subvencij za proizvodnjo in uporabo fosilnih goriv (z izjemo morebitnega spodbujanja kombiniranih toplarn in elektrarn za javno oskrbo z daljinskim ogrevanjem) ter za proizvodnjo in uporabo jedrske energije; izjeme bi morali dovoljevati tudi za primere, v katerih se uporablja zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida, da se zmanjša količina ogljikovega dioksida, ki se sprošča ob uporabi fosilnih goriv;

—

na splošno priporoča prizadevanje za največjo možno uskladitev glavnih evropskih zakonodajnih aktov na tem področju, tj. direktive o energetski učinkovitosti zgradb, direktive o energetski učinkovitosti energetskih storitev, tretjega svežnja liberalizacije trga energije ter raznih elementov svežnja „energija-podnebje“, zlasti direktive o energiji iz obnovljivih virov;

—

poziva Komisijo, naj se člen 4 spremeni tako, da se lokalne in regionalne oblasti obvezno vključijo v pripravo nacionalnih akcijskih načrtov, in da ta vidik ustrezno upošteva pri oceni nacionalnih akcijskih načrtov;

—

opozarja, da bo večja uporaba biogoriv v prometu imela pričakovane pozitivne učinke samo, če se biogoriva proizvajajo iz virov, katerih pridobivanje ne bo imelo vpliva na naravno okoljsko ravnovesje, oskrbo z živili, gospodarsko ravnovesje na trgu ali socialno ravnovesje v družbi.

Poročevalka

:

Paula BAKER (UK/ALDE), članica mestnega sveta Basingstokea in Deanea

1.

pozdravlja direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, ker meni, da je z uporabo obnovljivih energetskih virov mogoče zmanjšati emisije toplogrednih plinov, povečati varnost oskrbe z energijo, spodbuditi tehnološki razvoj, izboljšati možnosti zaposlovanja in prispevati k regionalnemu razvoju;

2.

poudarja, da bi za dosego ciljev direktive imela ključno vlogo vzpostavitev strateškega zavezništva regionalnih in lokalnih oblasti pri razširjanju energije iz obnovljivih virov „od spodaj navzgor“;

3.

poziva k vzpostavitvi zakonodajnega okvira, ki bi ponujal dolgoročno stabilnost za naložbene odločitve, da bi lahko bili inovativni projekti za uporabo energije iz obnovljivih virov – s pomočjo številnih tehnologij, ki so danes na voljo – konkurenčni konvencionalnim tehnologijam;

4.

pozdravlja sprejetje obvezujočih ciljev na področju energije iz obnovljivih virov, vendar poudarja, da bi za zagotovitev hitrega izvajanja in dosego končnih rezultatov morali biti obvezujoči tudi vmesni cilji, opredeljeni v točki B priloge 1 predloga direktive. Poziva, naj bodo lokalne in regionalne oblasti pri pripravi nacionalnih akcijskih načrtov vključene v razprave z državami članicami, da se zagotovi primeren nadzor vmesnih ciljev ter opredelitev operativnih instrumentov, ki jih je treba sprejeti na lokalni ravni;

5.

izrecno podpira predlog Komisije, da države članice razvijejo električno omrežno infrastrukturo za zagotovitev prenosa in distribucije energije iz obnovljivih virov in da za elektriko iz obnovljivih virov energije predvidijo prednostni dostop do omrežja, vendar poudarja, da mora biti cena dostopa poštena in konkurenčna, pa naj je to doseženo s pomočjo tarif za dovajanje toka (Feed-In-Tariff) ali kako drugače;

6.

poudarja tudi pomen omrežne infrastrukture za plin in toploto, pridobljenih iz obnovljivih virov energije in iz odpadne toplote, in da je tem vrstam energije ravno tako treba zagotoviti dostop do njihovih ustreznih omrežnih infrastruktur po primernih pogojih;

7.

meni, da bi morali upravljavci omrežja izvesti ustrezne prilagoditve, da bi zagotovili dostop do obnovljivih virov energije, in prevzeti stroške, ki se tako ne prenesejo na porabnike energije;

8.

podpira Evropsko komisijo pri njenih pozivih nacionalnim, regionalnim in lokalnim oblastem, naj izvajajo politike za spodbujanje uporabe nizkoenergijskih in pasivnih zgradb. Čeprav je treba te politike obravnavati ločeno, so potrebne, izredno pomembne in primerne za dosego ciljev direktive o energiji iz obnovljivih virov. Priporoča, da se določbe o tem, ki so zajete v direktivi o energiji iz obnovljivih virov, dosledno upoštevajo pri naslednji prilagoditvi direktive o energetski učinkovitosti zgradb. Na splošno priporoča prizadevanje za največjo možno uskladitev glavnih evropskih zakonodajnih aktov na tem področju, tj. direktive o energetski učinkovitosti zgradb, direktive o energetski učinkovitosti energetskih storitev, tretjega svežnja liberalizacije trga energije ter raznih elementov svežnja „energija-podnebje“, med njimi zlasti direktive o energiji iz obnovljivih virov. Prav za doseganje zavezujočih nacionalnih ciljev je treba največjo pozornost nameniti prenosu direktive o energiji iz obnovljivih virov v nacionalno zakonodajo.

9.

meni, da imajo lokalne in regionalne oblasti izkušnje in strokovno znanje, zato lahko vplivajo na energetsko infrastrukturo in politiko na svojih območjih. Mnoge evropske regije že kažejo politično zavezanost spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov na svojih območjih; določile so konkretne cilje na tem področju in jih dejavno uresničujejo. Že zdaj s svojimi dejavnostmi na področju prostorskega načrtovanja in regionalnega razvoja vplivajo na energetsko infrastrukturo in politiko; vplivajo lahko tudi na ravnanje državljana kot posameznika in v številnih primerih so spodbujale inovativne načine uporabe obnovljivih virov energije (sončne in geotermalne energije, biomase, vode in vetra) pri stavbah in v prometu, pa tudi na drugih področjih;

10.

ugotavlja, da je prehod z neobnovljivih k obnovljivim virom energije povezan s povečanjem pridobivanja energije v sorazmerno majhnih lokalnih sklopih, kar bo tudi zmanjšalo izgube, ki nastajajo s prenosom energije na večje razdalje, in vplivalo na dejavnosti lokalnih in regionalnih oblasti;

11.

ugotavlja, da dejavnosti regionalnih in lokalnih oblasti, s katerimi lahko te pripomorejo k uresničitvi ciljev direktive, vključujejo:

12.

poziva Komisijo, naj se upre pritisku, zaradi katerega bi od držav članic zahtevala ustanovitev centraliziranih upravnih organov, ki bodo obravnavali vloge in zagotavljali pomoč za nove obrate za obnovljivo energijo;

13.

svari pred naknadno določitvijo standardov „presežne energije“ za javne stavbe;

14.

v zvezi z izkušnjo z nacionalnimi akcijskimi načrti za energetsko učinkovitost (NANEU) poziva Komisijo, naj nameni vsa potrebna sredstva (vključno s človeškimi viri) in sprejme vse potrebne ukrepe (vključno s sodnimi postopki in finančnimi sankcijami) za zagotovitev, da bodo države članice v predpisanih rokih predložile kakovostne nacionalne akcijske načrte in s tem omogočile izpolnitev ciljev direktive;

15.

opozarja, da lokalne in regionalne oblasti upravljajo tudi velike proračune za javna naročila ter nabavo izdelkov in storitev, ki so porabniki energije; poudarja, da je treba v začetnih fazah prehoda k Evropi, v kateri bo vloga obnovljivih virov energije veliko močnejša, spodbujati pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri specifikacijah, inovacijah in pogajanjih z akterji iz sektorjev obnovljivih virov energije;

16.

opozarja, da dejavnosti lokalnih in regionalnih oblasti za zmanjšanje celotnega povpraševanja po energiji, in sicer z ukrepi za izboljšanje energetske učinkovitosti, pomembno prispevajo k doseganju ciljev direktive o obnovljivih virih energije.

17.

meni, da bodo številne ukrepe (glej npr. člen 12), ki bodo vključeni v nacionalne akcijske načrte, morale izvajati lokalne in regionalne oblasti. Te so že izvedle obsežne ukrepe, zato bi bilo treba njihove izkušnje v polni meri izkoristiti pri pripravi, izvajanju in spremljanju nacionalnih akcijskih načrtov;

18.

zato poziva Komisijo, naj spremeni člen 4 v tem smislu, da je treba lokalne in regionalne oblasti obvezno vključiti v pripravo nacionalnih akcijskih načrtov (NANO) in ta dejavnik ustrezno upoštevati pri ocenjevanju NANO;

19.

opozarja na izkušnjo z nacionalnimi akcijskimi načrti za energetsko učinkovitost (NANEU) in poziva Komisijo, naj pravočasno objavi smernice za njihovo pripravo, vključno s tipskim načrtom. Sodelovanje regionalnih in lokalnih oblasti pri pripravi NANO se bo jasno izkazalo za enega glavnih delov procesa priprave NANO v vsakem modelu, v vodniku ali drugi obliki priporočila, ki ga bo Evropska komisija objavila v zvezi z NANO.

20.

poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe za spodbujanje uporabe obstoječih ukrepov podpore za obnovljive vire energije, kot so npr. strukturni skladi, dostop do posojil Evropske investicijske banke, program Inteligentna energija za Evropo znotraj okvirnega programa za konkurenčnost in inovacije (CIP), različni programi in pobude znotraj 7. okvirnega programa in programi Komisije, predstavljeni v njenem sporočilu o evropskem strateškem načrtu za energetsko tehnologijo COM(2007) 723 konč.;

21.

želi zagotoviti, da bi bili ukrepi podpore dostopni za proizvajalce obnovljivih virov v vseh velikostnih razredih, vključno za majhne naprave, in zato meni, da mora podporo za obnovljive vire energije spremljati odpravljanje subvencij za proizvodnjo in uporabo fosilnih goriv (z izjemo morebitnega spodbujanja kombiniranih toplarn in elektrarn za javno oskrbo z daljinskim ogrevanjem) ter za proizvodnjo in uporabo jedrske energije. Izjeme bi morali dovoljevati tudi za primere, v katerih se uporablja zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida, da se zmanjša količina ogljikovega dioksida, ki se sprošča ob uporabi fosilnih goriv;

22.

želi, da bi Komisija priznala pomen čistih, obnovljivih morskih virov energije, kot so veter, valovi, plimovanje in morski tokovi, in da zagotovi zadostno podporo za raziskave in razvoj za njihovo izkoriščanje; opozarja, da so se nacionalni in regionalni programi podpore z rešitvami, prilagojenimi nacionalnim, regionalnim in lokalnim razmeram, uspešno izkazali pri spodbujanju energij iz obnovljivih virov. Zato – čeprav bi bila zaželena še dodatna podpora evropske ravni – morajo ostati glavni instrumenti spodbujanja. Izogibati se je treba kakršnikoli standardizaciji določb in pogojev za programe podpore na evropski ravni.

23.

ugotavlja, da je predlog Komisije o uvedbi potrdil o izvoru za električni tok, ogrevanje in hlajenje, ki bi bila veljavna v vsej EU in bi potrjevala izvor iz obnovljivih virov energije, v skladu z mnenjem Odbora regij o omejevanju globalnih podnebnih sprememb  (1), v katerem je Odbor pozval k uvedbi certifikacijskega sistema za zeleno energijo;

24.

meni, da je uporaba potrdil o izvoru tudi za trgovino in računovodstvo preveč zapletena in priporoča, naj Komisija to ponovno obravnava in razjasni, da bi zagotovila večjo pravno varnost sistema in večjo preglednost. Predlaga tudi, da Komisija ob tej priložnosti poskrbi, da sistem menjav in trženja potrdil o izvoru ne bo ogrozil izvajanja in učinkovitosti nacionalnih in regionalnih programov podpore, in da prouči možnost posebnega potrdila za prostovoljno trgovino;

25.

meni, da je treba upoštevati prispevek mikroproizvodnje, da bi ta element v celotnem energetskem svežnju vsake države članice ustrezno priznali in spodbujali.

26.

ugotavlja, da se proizvodnja, distribucija in uporaba energije hitro spreminjajo in meni, da bodo te spremembe v prihodnjih letih še hitrejše, zato je treba zagotoviti obsežno razširjanje informacij in usposabljanje, da bodo proizvajalci, instalaterji in potrošniki ustrezno razumeli nove tehnologije ter da bodo tako spremembe lahko potekale učinkovito in pravično;

27.

podpira predlog Komisije, naj države članice zagotovijo primerne informacije, smernice in akreditacijske sisteme;

28.

poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti pomembno vlogo pri izobraževanju in usposabljanju; nanje se obrača vse več državljanov, ki želijo, da bi bile zdaj ponujene informacije boljše; lokalne in regionalne oblasti bodo tudi neposredno vključene v izvajanje smernic za nadzor načrtovanja in standardov za novogradnje, zato je po mnenju Odbora nujno potrebno, da so lokalne in regionalne oblasti povsem vključene v razvoj in izvajanje obveščanja, ozaveščanja, smernic ter sistemov izobraževanja in usposabljanja.

29.

ugotavlja, da so lokalne in regionalne oblasti spodbujale uporabo biogoriv, npr. z zbiranjem rabljenega jedilnega olja za proizvodnjo biodizla za občinska vozila, s proizvodnjo bioplina iz blata komunalnih čistilnih naprav in drugih bioloških odpadkov prav tako za občinska vozila in s proizvodnjo lesnih peletov (stiskancev) v gozdarskih obratih, ki jih upravljajo lokalne oblasti, in iz lesnih odpadkov, predvsem za kurjavo, a tudi v povezavi s sistemi za sočasno proizvodnjo toplote in elektrike. Podpreti bi bilo treba tudi prizadevanja različnih evropskih regij za vzpostavitev „omrežij biogoriv“. V teh omrežjih se usklajujeta proizvodnja in poraba biogoriv na regionalni ravni; s trajnostno proizvodnjo biogoriv, tj. ob upoštevanju vseh gospodarskih, okoljskih in socialnih vidikov, lahko ta omrežja prispevajo k razvoju regionalnega gospodarstva;

30.

meni, da je cilj 10 % za uporabo energije iz obnovljivih virov v prometu najlažje doseči s povečanjem uporabe električnih vozil, ki jih poganja elektrika iz obnovljivih virov energije;

31.

opozarja, da imajo biogoriva, ki se proizvajajo iz odpadkov, stranskih proizvodov in ostankov, glede podnebnih sprememb dve prednosti: zmanjšujejo emisije prometa in odvzemajo snovi toku odpadkov, s čimer se doseže varčno ravnanje z biomaso, ki je omejen vir. Tako proizvedena biogoriva tudi ne konkurirajo proizvodnji živil;

32.

opozarja, da bo večja uporaba biogoriv v prometu lahko imela pričakovane pozitivne učinke samo, če se biogoriva proizvajajo iz virov, katerih pridobivanje ne bo imelo vpliva na naravno okoljsko ravnovesje, oskrbo z živili, gospodarsko ravnovesje na trgu ali socialno ravnovesje v družbi;

33.

meni, da se človekovemu zdravju škodljive emisije onesnaževal zraka, ki jih povzroča uporaba biogoriv v prometu, razlikujejo glede na vir. Biogoriva tako lahko prispevajo k izboljšanju ali poslabšanju kakovosti zraka, pri upravljanju katere imajo lokalne oblasti ključno vlogo;

34.

zato poziva, naj se izvede temeljita raziskava o emisijah izpušnih plinov različnih biogoriv in naj se poleg ocene trajnosti celovito upošteva tudi njihov vpliv na kakovost zraka;

35.

priporoča, da se v nacionalnih akcijskih načrtih, v pripravo katerih bodo vključene lokalne in regionalne oblasti, posebej omenijo viri, uporabljeni za proizvodnjo biogoriv. Nacionalni akcijski načrti bi morali upoštevati posebne značilnosti naravnih virov ter kmetijski in gozdarski potencial vsake države članice;

36.

poziva, da bi morali podpirati biogoriva, ki ponujajo občutne in količinsko določljive prihranke pri emisijah toplogrednih plinov;

37.

se seznanja, da je uporaba celulozne biomase (2) in alg – če je združljiva z drugimi pomorskimi dejavnostmi – povezana z manj učinki na živilsko gospodarstvo in manjšimi obremenitvami zemeljskih virov; proizvodni postopki so sicer še v razvojni fazi, vendar napovedujejo pri emisijah toplogrednih plinov prihranke do 90 % (3), poleg tega je mogoče z gnitjem odpadkov proizvajati gorivo iz bioplina in obenem zmanjšati emisije toplogrednih plinov;

38.

poziva Evropsko komisijo, naj dodatno razvije merila okoljske trajnosti za biogoriva, opredeljena v členu 15 predloga direktive. Ta merila bi morala prinesti rešitev za naslednja vprašanja, ki so ključnega pomena za trajnost biogoriv na splošno:

Poleg tega poziva Komisijo, naj po zgledu zgoraj omenjenih regionalnih omrežij ustrezno upošteva potencial regionalnih verig proizvodnje/potrošnje;

39.

zahteva, da je treba trajnostne lastnosti biogoriv ocenjevati strogo ter v skladu s tehnološkimi spremembami in spremembami minimalnih prihrankov emisij toplogrednih plinov zaradi tehnološkega razvoja;

40.

meni, da je treba trajnostna merila uporabljati tako za biogoriva, pridobljena v EU, kot za biogoriva, pridobljena zunaj nje, da bi tako pri državljanih ustvarili zaupanje v njihove odločitve o nakupu in v sisteme, ki jih uporablja njihova lokalna uprava;

41.

opozarja, da je treba biogoriva proizvajati trajnostno in s čim manjšim vplivom na podnebje. Nikakor ni dovoljeno sekati stalno pogozdenih površin, da bi pridobili površine za gojitev energetskih rastlin, ki dejansko vežejo manj ogljikovega dioksida.

19.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/19

—

poziva Komisijo, naj pospeši sprejetje zakonodaje o vključitvi letalskega prometa v EU ETS in naj vanj čim prej vključi tudi pomorski promet;

—

je zaskrbljen, ker direktiva ne spodbuja k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v sektorju ravnanja z odpadki, ki je kritičen tako z vidika emisij kot za načrtovanje uporabe krajine;

—

priporoča, da vsaj 30 % dohodkov, ustvarjenih z dražbo pravic, države članice ter lokalne in regionalne oblasti namenijo za spodbujanje uporabe obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti pri končnih uporabnikih z namenom doseči cilj Skupnosti, da bi do leta 2020 delež energije iz obnovljivih virov znašal 20 % in da bi povečali energetsko učinkovitost za 20 %; priporoča tudi spodbujanje ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v sektorjih, ki jih ne zajema EU ETS, zlasti na področju prometa in ravnanja z odpadki;

—

priporoča ukrepe za podporo nekaterim energetsko intenzivnim industrijskim panogam v primeru povečanja emisij CO2;

—

Komisija bo največ šest mesecev po začetku veljavnosti te direktive in po posvetovanju z vsemi ustreznimi socialnimi partnerji ter Odborom regij predstavila konkretne predloge za preprečevanje povečanja emisij CO2 iz energetsko intenzivnih sektorjev in podsektorjev.

Poročevalec

:

Pietro MARRAZZO (IT/PES), predsednik dežele Lacij

1.

opaža, da lokalne in regionalne oblasti odločilno prispevajo k uspehu evropskih pobud in igrajo osrednjo vlogo v evropski energetski politiki;

2.

podpira uporabo načela „onesnaževalec plača“ v praksi v vseh politikah Skupnosti v zvezi z varstvom okolja in podnebjem. Ponotranjenje okoljskih stroškov blaga in storitev je bistveni del primerne javne politike na podlagi načela trajnostnega in okolju prijaznega gospodarskega razvoja;

3.

zato pozdravlja prizadevanje Evropske komisije, da uvede učinkovit trg z ogljikom, kjer bi na podlagi prostega sistema trgovanja določili ceno onesnaženja za tono ogljikovega dioksida;

4.

pozdravlja predlog spremembe in posodobitve evropskega sistema trgovanja z emisijami (ETS) glede na dosedanje rezultate in podatke iz prvega obdobja delovanja sistema (2005–2007);

5.

meni, da je treba kljub doseženemu napredku povečati preglednost in dolgoročno zanesljivost evropskega sistema trgovanja z emisijami ter še naprej spremljati posledice predlaganih ukrepov za družbo in okolje, zlasti na lokalni in regionalni ravni.

6.

poudarja, da bo prilagoditev, ki jo predlaga Komisija, vključno z možnostjo izključitve najmanjših industrijskih naprav in pojasnitve pojma kurilne naprave, pripomogla k zanesljivosti, učinkovitosti in preglednosti celotnega trga z ogljikom;

7.

vendar prosi Komisijo, naj navede enakovredne ukrepe, ki jih lahko države članice sprejmejo, da bi se še naprej zmanjševala količina emisij majhnih naprav, in ki bi presegli splošno omenjano možnost ukrepov fiskalne politike (davek na ogljik);

8.

ugotavlja, da bi bil glede dražbe pravic primeren postopni prehod od začetne, povsem brezplačne dodelitve do javne dražbe; močno podpira potrebo, da se zaščiti revnejše skupine prebivalstva ob morebitnem povečanju cen industrijskih izdelkov in energetskih virov, še zlasti elektrike, in da se jim pomaga povečati energetsko učinkovitost hiš;

9.

se strinja s Komisijo glede predloga spremembe v dosedanjem sprejemanju nacionalnih načrtov razdelitve pravic za vsako državo članico in pozdravlja odločitev, da se določijo skupni cilji Skupnosti kot enotni in solidarni pristop za celotno EU;

10.

se strinja s predlogom Komisije, da se v EU ETS vključijo zajemanje, prevoz in geološko shranjevanje toplogrednih plinov, ter upa, da bo raziskavam tehnologij, ki so s tem povezane ter potrebujejo nadaljnji razvoj in naložbe, namenjene dovolj podpore, če bo upoštevan škodljivi učinek, ki bi ga lahko imelo shranjevanje ogljika na ekosistem v okolici;

11.

znova opozarja na pomembno vlogo, ki jo imajo raziskave na področju energetike in okolja, ko gre za zmanjševanje emisij in sprejemanje odločitev, ter upa, da bo direktiva učinkovit instrument za zagotovitev stalnega vira financiranja za te dejavnosti;

12.

poudarja, da je treba vključitev novih sektorjev in dejavnosti v EU ETS oceniti z vidika tveganja, da bi evropsko gospodarstvo postalo manj konkurenčno na mednarodnih trgih, pa tudi z vidika dejanskega onesnaženja, ki ga povzroča zadevni sektor, in možnosti tehnološkega napredka zadevnih sektorjev. Pri tem je treba tudi preveriti, koliko dodatnih stroškov se lahko prenese na končnega uporabnika;

13.

zato poziva Komisijo, naj pospeši sprejetje zakonodaje o vključitvi letalskega prometa v EU ETS in naj vanj čim prej vključi tudi pomorski promet (glej točko 65 mnenja CdR 22/2008);

14.

odobrava v novem EU ETS prisotno načelo sodelovanja in solidarnosti tehnološko naprednejših držav članic (katerih gospodarstvo je energetsko bolj učinkovito) in manj razvitih držav (katerih gospodarstvo porabi več energije in ki imajo potrebo po večji rasti).

15.

pozdravlja prizadevanja Unije pri pogajanjih o izvajanju Kjotskega protokola, nazadnje na konferenci na Baliju, in pri opredelitvi skupnih globalnih strategij, zlasti za delitev bremena med bogatimi državami in državami v razvoju, zato upa, da se bodo z dogovori na prihodnjih konferencah v Poznanu in Köbenhavnu dosedanji rezultati še dodatno potrdili in izboljšali;

16.

zahteva dodatne ukrepe v boju proti podnebnim spremembam in za razširitev ciljev, določenih za EU ETS, da bi dosegli cilj 30-odstotnega vsesplošnega zmanjšanja emisij v skladu z mednarodnimi sporazumi s tega področja;

17.

poudarja, da mora mednarodni sporazum, za katerega si prizadevamo, privesti k enaki obravnavi teh sektorjev na svetovni ravni, zato bi bilo treba določiti minimalne pogoje takšnega kompromisa, da bi veljal kot mednarodni sporazum v smislu direktive.

18.

poudarja potrebo po primernih analizah stroškov in koristi glede vključitve novih proizvodnih sektorjev v EU ETS, da bi preprečili izkrivljanje konkurence med različnimi industrijskimi panogami zaradi omejevanja proizvodnje toplogrednih plinov;

19.

je zaskrbljen, ker direktiva ne spodbuja k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v sektorju ravnanja z odpadki, ki je kritičen tako z vidika emisij kot za načrtovanje uporabe krajine;

20.

opaža, da je treba poleg sistema za trgovanje s pravicami do emisije storiti še veliko, predvsem preiti na okolju prijazne načine prevoza. Nacionalne vlade morajo razširiti infrastrukturo železniškega in vodnega prometa ter na splošno spodbujati intermodalne načine prevoza.

21.

ugotavlja, da Komisija še ni v celoti ocenila tveganja zmanjšane konkurenčnosti industrijskih sektorjev in da nova direktiva še ne določa primernih ukrepov za podporo in obrambo evropskega gospodarstva; zato opozarja na pomen stabilnega in za naložbe zanimivega okolja ter na nujnost obravnave nevarnosti prenosa emisij na države z nižjimi okoljskimi standardi in nižjimi stroški (povečanje emisij – carbon leakage); zahteva, da Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu do 30. junija 2009 predstavi vseevropske in v celoti usklajene predpise za brezplačno dodeljevanje pravic. Ti predpisi ne smejo biti določeni v okviru komitologije, temveč morajo biti del same direktive. Pri tem je treba posebej upoštevati energetsko intenzivne sektorje in podsektorje, kjer obstaja precejšnje tveganje povečanja emisij CO2;

22.

priporoča, naj se v boju proti podnebnim spremembam pravično porazdeli breme med industrijo in končnimi uporabniki, ter pri tem zagotovi, da končni uporabniki ne bodo nosili celotnega bremena dodatnih stroškov strategij, posebej sprejetih v nekaterih proizvodnih sektorjih;

23.

opaža, da v predlogu Komisije potrebi po izogibanju negativnim učinkom za revnejše skupine prebivalstva zaradi morebitnih posledic direktive na ceno elektrike ni namenjene dovolj pozornosti, zato poziva Komisijo, naj bolj pozorno spremlja trge, da bi povečali zaupanje potrošnikov in omejili nevarnost tržnih manipulacij;

24.

se zavzema za to, da se pri dodeljevanju pravic upoštevajo zmanjšanja emisij, ki so jih nekatera podjetja že dosegla. Pri tem bi lahko npr. vse njihove pravice brezplačno dodelili napravam, ki imajo najmanj emisij na proizvedeno enoto in so referenčni okvir v svojem sektorju.

25.

poudarja, da so lokalne in regionalne oblasti prve v boju s posledicami podnebnih sprememb ter morajo biti zato primerno vključene v sprejemanje kakršnihkoli strategij in uvajanje sprememb;

26.

poziva Komisijo, naj pri reviziji EU ETS poleg posledic za konkurenčnost na nacionalni in mednarodni ravni upošteva tudi nevarnosti za konkurenčnost in atraktivnost posameznih regij znotraj EU;

27.

zato meni, da bi bilo treba upoštevati zahteve politik za regionalni razvoj in da bi lahko za spodbujanje bolj preglednega in učinkovitega trga ogljika precej industrijskih obratov podrobno prestrukturirali ter odpravili proizvodnjo najmanj učinkovitih obratov ali tistih, ki so že v težavah; v zvezi s tem priporoča podporne ukrepe za proces preoblikovanja industrije in preusposabljanje delavcev;

28.

ugotavlja, da je treba v zvezi s krepitvijo in prilagoditvijo EU ETS izboljšati celotno koherentnost ukrepov in si zadati ambicioznejše cilje, ki v skladu z navedenimi mednarodnimi sporazumi do leta 2020 predvidevajo zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 30 odstotkov;

29.

meni, da bi bilo treba javnost s pomočjo lokalnih in regionalnih oblasti bolj vključiti v prizadevanja EU v boju proti podnebnim spremembam; ti ukrepi za ozaveščanje morajo biti namenjeni spodbujanju odgovornega obnašanja posameznikov in pomoči javnosti, da razume pomembna industrijska in tehnološka vprašanja, ki so pogosto podlaga za sprejete strategije;

30.

meni, da morajo lokalne in regionalne oblasti več storiti na področju usposabljanja in informiranja končnih uporabnikov ter malih in srednjih podjetij, na katere se nanaša direktiva EU ETS.

19.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/28

—

izraža zaskrbljenost nad pomanjkanjem finančnih sredstev za razvoj podeželja. Za nadaljnje naložbe v nove izzive se ne bi smeli uporabljati le viri prvega stebra, zato poziva, naj se ta problem obravnava tudi pri drugih politikah EU, zlasti pri kohezijski politiki;

—

močno priporoča spodbujanje sinergij med politiko razvoja podeželja in drugimi politikami EU, zlasti kohezijsko politiko;

—

podpira vse glasnejše pozive k naložbam v raziskave na področju kmetijstva in uporabi rezultatov raziskav ter pozdravlja predlog Komisije za prizadevanja za sinergije s 7. okvirnim programom za raziskave;

—

meni, da se mora Evropa za spopadanje z novimi izzivi usmeriti na gospodarstvo zaprtega kroga in zato spodbuditi in podpreti inovacijo kmetijstva v celoti;

—

meni, da bi morali v okviru boja proti podnebnim spremembam spodbujati celostne strategije preskrbe s hrano;

—

meni, da bi bilo treba spodbujati regije, da za zmanjšanje svojih emisij ogljika razvijajo in spodbujajo lokalno proizvodnjo hrane in sorodnih izdelkov;

—

meni, da bi bilo treba povečati mlečne kvote za 2 % letno, vendar tudi predlaga, da Komisija zaščiti položaj kmetov na ranljivih območjih, če bi ga poslabšale višje mlečne kvote;

—

meni, da ima Evropa socialno odgovornost, da si v največji možni meri prizadeva v rezultate sedanjih in prihodnjih pogajanj STO vključiti načela ljudi, planeta in dobička (socialne, okoljske in gospodarske trajnosti);

—

želi poudariti, da so lokalni in regionalni organi v večini držav članic EU pridobili precej izkušenj in strokovnega znanja na področju razvoja podeželja, in pozdravlja poziv k sprejetju širših pristojnosti za izvajanje in usmerjenost v politiko EU za kmetijstvo in razvoj podeželja.

Poročevalka

:

Lenie DWARSHUIS VAN DE BEEK (NL/ALDE), članica izvršnega sveta province Južna Holandija

1.

proučuje strateški pomen, ki ga imata kmetovanje in kmetijsko-živilska industrija za Evropo; upošteva izrazito mednarodno področje delovanja podjetij in podpira kakovostno kmetijsko proizvodnjo na celotnem ozemlju; se strinja z Evropsko komisijo o pomenu skupne kmetijske politike;

2.

se strinja, da je za vzpostavitev sistema, ki evropskemu prebivalstvu zagotavlja določeno raven prehrambene samozadostnosti, po potrebi treba uvesti krizno upravljanje, in priznava, da pri proizvodnji živil trg ne more vedno rešiti problema enačbe med dohodkom proizvajalca in celotnim javnim povpraševanjem, zato je skupna kmetijska politika upravičena;

3.

glede priporočil, ki so že vključena v zakonodajne predloge, poudarja, da so še vedno aktualna mnoga priporočila iz njegovega predhodnega mnenja o pregledu stanja skupne kmetijske politike (CdR 197/2007). Za resnično zmanjšanje administrativne obremenitve regionalnih organov, pristojnih za izvajanje SKP, in kmetov pa so poleg že predloženih zakonodajnih predlogov potrebne dodatne poenostavitve, večja poenostavitev pa je potrebna zlasti na področju navzkrižne skladnosti. V povezavi s tem tudi razširitev zahtev iz Priloge III ne sme povečati obremenitev. Poleg tega je treba pri izvajanju posameznih ukrepov za posamezne standarde v skladu s Prilogo III upoštevati deloma zelo različne regionalne in naravne značilnosti, pa tudi veljavne predpise;

4.

nasprotno kot v predhodnem mnenju se zavzema za to, da se odprava obvezne prahe v okviru drugega stebra podpre z neobveznimi ukrepi za varstvo okolja za določene površine;

5.

priporoča, da se glede na sedanje razmere na trgu mleka ponovno razmisli o predlogih za povečanje kvot kot pripravi na njihovo ukinitev. Izbrati je treba ustrezne instrumente in po potrebi zagotoviti finančna sredstva, ki bodo preprečila deloma zelo neugoden položaj manj konkurenčnih in zaradi naravnih danosti prikrajšanih regij, ki bo nastal kot posledica ukinitve kvot;

6.

meni, da se pregled stanja SKP ne sme omejiti zgolj na nadaljevanje reforme iz leta 2003, ampak mora obravnavati tudi nove svetovne prehrambene razmere; se zavzema za previdnost, da med pregledom stanja ne bi nepopravljivo odstranili obstoječih tržnih instrumentov (razen instrumenta obvezne prahe). Glede na sedanjo nestabilnost na svetovnih trgih hrane bi zato morali ohraniti možnost za vnovično aktiviranje tovrstnih instrumentov, četudi se trenutno ne uporabljajo;

7.

se strinja glede pomena novih izzivov in da je za uspešen začetek ukrepov v okviru novih izzivov potrebna močna pobuda;

8.

vendar izraža zaskrbljenost, da bi lahko oblika modulacije, ki jo predlaga Komisija, na splošno bistveno znižala dohodek kmetov, odvisno od posamezne regije;

9.

meni, da Komisija ne bi smela podcenjevati pomena zanesljivosti dogovorjenega finančnega okvira SKP do leta 2013;

10.

predlaga, da se del sproščenih virov razen v ukrepe za nove izzive vloži v druge ukrepe, npr. v podporne ukrepe novega prvega stebra, namenjene sektorju Skupnosti za ovce in koze, ki je gospodarsko in okoljsko zelo pomemben, trenutno pa mu grozi drastično zmanjšanje števila rejnih živali v celi Evropi, in tudi v sedanje ukrepe drugega stebra na področju kmetijstva, v različne nove ukrepe drugega stebra za pomoč kmetom, da se prilagodijo novemu položaju prvega stebra, ali v druge ukrepe drugega stebra, namenjene za kritje stroškov različnih ukrepov večnamenskega kmetijstva za splošno javnost;

11.

meni, da bi se ravnovesje med cilji in ukrepi lahko razlikovalo v primeru regij, ki so doslej že izvedle mnogo ukrepov v smislu novih izzivov ali so svoje vire v veliki meri že porabile v skladu z novimi izzivi;

12.

meni, da če evropska kmetijska politika spoštuje temeljne elemente evropske politike, mora uporaba modulacije najprej temeljiti na proizvodnih pogojih, šele nato je treba prednostno proučiti globalna merila konkurence;

13.

meni, da je odločitve o modulaciji najbolje sprejemati na decentralizirani ravni, da bi bolje odražale različnost lokalnih in regionalnih potreb. Države članice in regije bi morale imeti možnosti, da usmerjajo sredstva v ukrepe drugega stebra na podlagi dejanskih potreb;

14.

v tem mnenju o zakonodajnih predlogih izraža zaskrbljenost nad pomanjkanjem finančnih sredstev za razvoj podeželja na splošno in zlasti za nove izzive, ter v skladu s tem jasno ugotavlja, da se za nadaljnje investicije v nove izzive v bližnji prihodnosti ne bi smeli uporabljati le viri prvega stebra, in zato poziva, naj se ta problem obravnava tudi pri drugih politikah EU, zlasti pri kohezijski politiki;

15.

se v tem mnenju osredotoča na predlog Uredbe (ES) št. 1698/2005 o razvoju podeželja, katere cilj je doseči najboljše rezultate v zvezi z novimi izzivi;

16.

se v tem mnenju opredeljuje o prihodnosti SKP v mednarodnem okviru, vključno z vprašanji, povezanimi s STO, kot je intelektualna lastnina ter označevanje kakovosti in porabe energije v EU;

17.

v tem mnenju poziva Komisijo, naj povabi OR, da prispeva k nadaljnjim razpravam in oblikovanju politike, in napoveduje nove pobude OR, kot je priprava konference zainteresiranih strani in dokumenta o viziji za kmetijstvo in razvoj podeželja v Evropi s poudarkom na regionalnem odločanju in na nadaljnjih prizadevanjih za okolju prijaznejše kmetijstvo;

18.

poudarja pomen avtohtone evropske kmetijsko-živilske industrije ter odločilen pomen varnosti živil in varnosti preskrbe s hrano, saj je EU sedaj največja uvoznica kmetijskih proizvodov na svetu;

19.

za zagotovitev nemotenega prehoda po izteku mlečnih kvot leta 2015 je potreben „mehak pristanek“. Odbor se zavzema za najmanj 2-odstotno letno povečanje mlečnih kvot, vsaj v regijah in državah z večjim proizvodnim potencialom. Glede na velika trenutna količinska in cenovna nihanja bi bilo treba do izteka sistema kvot ohraniti mehanizme za upravljanje trgov.

20.

meni, da je skupna kmetijska politika danes pomembna in bo v bližnji prihodnosti tudi ostala pomembna, kajti razprave o rezultatih SKP se bodo še nadaljevale z vidika vse večjega svetovnega povpraševanja po hrani, krmi, gorivih in vlaknih;

21.

meni, da evropsko kmetijstvo v vedno bolj globaliziranem svetu ne more obstajati brez močne evropske politike z mehanizmi za urejanje trga, ki upošteva geografsko, socialno in ekonomsko raznolikost evropskih regij ter je hkrati usmerjena k strateškim ciljem in povpraševanju potrošnikov in ponuja priložnosti za regionalno raven in regionalno vključenost, zlasti v zvezi z novimi cilji, ob tem pa je trajnostna z ekonomskega, socialnega in okoljskega vidika ter prispeva k blaginji podeželja;

22.

tako kot Evropska komisija meni, da so podnebne spremembe, energija iz biomase, upravljanje voda in raznolikost vrst pomembni izzivi za prihodnost, tudi v kmetijstvu. Zato je treba preveriti, kakšen je lahko pozitiven prispevek SKP k potrebnim prilagoditvam; zahteva, da se ustrezno upoštevajo že doseženi rezultati držav članic in regij na tem področju;

23.

je zaskrbljen zaradi predlogov Komisije za nadaljnjo odpravo ukrepov Skupnosti za posredovanje v času nestabilnosti na trgih; meni, da je pomembno ohraniti instrumente za posredovanje na trgu, ki trenutno obstajajo in se financirajo s sredstvi Skupnosti;

24.

si bo še naprej prizadeval za to, da potreben pregled SKP ne bo pripeljal do kakršne koli ponovne nacionalizacije te politike; to pomeni, da je treba kljub temu, da se izvajanje in sofinanciranje politike lahko prenese na regije in države članice, SKP, vključno s strategijo in proračunom, zagotoviti na skupni ravni; se zavzema za to, da omejitev sredstev za SKP, sprejeta s finančnim okvirom EU za obdobje 2007–2013, ostane nespremenjena do konca tega finančnega obdobja;

25.

glede na sedanje gospodarske razmere in veliko krizo, ki prizadeva evropske države in ima še posebej škodljiv vpliv na podeželsko družbo, priporoča, da Komisija ne sprejema nobenih ukrepov, ki bi lahko povečali brezposelnost in spodbudili zmanjšanje gospodarskih dejavnosti;

26.

meni, da bi morala biti vsa neposredna pomoč povezana z ohranjanjem kmetijske dejavnosti, čeprav bi jo bilo mogoče ločiti od dejanske pridelave; v tem okviru pregled stanja ne bi smel služiti kot priložnost za nadaljnje ločevanje neposredne pomoči;

27.

meni, da bi se tako zgodovinski kot regionalni model morala postopno približati enotni pomoči delovni enoti na ravni Skupnosti, ki bi bila modulirana v skladu z dobrinami in storitvami, ki se jih zagotavlja družbi v okviru večnamenske kmetijske industrije;

28.

opozarja, da utegne predlog Komisije, da uvede prag, pod katerim se pomoči ne krijejo več, postati z družbenega vidika regresivni ukrep in ima lahko glede na regionalne raznolikosti velik socialni vpliv na številne regije; zato meni, da bi bilo treba ukrepe za poenostavitev uvajati znotraj konteksta vsake države članice;

29.

v luči predloga Komisije, da do 30. junija 2011 predstavi poročilo o pogojih za postopno odpravo mlečnih kvot, meni, da bi morali vsakršno odločitev o prihodnosti sistema kvot preložiti na čas po tem datumu;

30.

ugotavlja, da Komisija sama priznava, da bo odprava sistema kvot ali preprosto postopno višanje kvot, verjetno pripeljalo do nižjih cen;

31.

predlaga, da se v okviru pregleda stanja in tudi po izteku sistema kvot za obvladovanje odvečne količine in nihanja cen ohranijo ustrezni mehanizmi tržnega uravnavanja;

32.

priporoča, da se tržni instrumenti za mleko in mlečne izdelke ohranijo, dokler so uporabni, tudi po letu 2015;

33.

poziva Komisijo, naj oblikuje poseben sklad proračuna Skupnosti, v katerega bi se po potrebi stekala tudi nacionalna sredstva, da bi izboljšali možnosti za preživetje kmetij, ki se nahajajo v manj konkurenčnih in/ali geografsko prikrajšanih regijah ali slabših okoliščinah;

34.

predlaga, da bi moralo biti državam članicam dovoljeno, da te kmetije podprejo na različne načine, npr. s ponovno opredelitvijo kot območja z omejenimi možnostmi, z ukrepi drugega stebra in/ali z uporabo člena 68 in tako zagotovijo varnostno mrežo;

35.

se zavzema za previdnost, da se med pregledom stanja ne odpravijo tržni mehanizmi za mleko in mlečne izdelke; meni, da bi bilo treba ohraniti dosedanje mehanizme;

36.

meni, da so vplivi kmetijstva na okolje velik izziv in da bi si EU morala prizadevati za okolju prijaznejše kmetijstvo. Zato je treba nadaljevati razpravo o varstvu okolja v kmetijstvu.

37.

izraža zaskrbljenost, da bi bili poskusi uporabe krovnega pristopa k razvoju podeželja za obravnavanje čedalje večjega števila vprašanj lahko problematični in bi sprožili dvom, ali je res najbolje, da se mnoga od teh vprašanj obravnavajo v okviru programov razvoja podeželja;

38.

meni, da obstaja vse večje razhajanje med sredstvi, ki so na voljo v okviru drugega stebra, in učinkom zastavljenih ciljev, ki obsegajo tako „nove izzive“ kot tudi „aktualne izzive“, povezane z ekonomsko, socialno in okoljsko kakovostjo podeželskih območij;

39.

meni, da je SKP v prvi vrsti namenjena kmetijstvu in da ne sme postati zgolj sveženj politike ozemeljske kohezije. Ko SKP ustrezno upošteva regionalne posebnosti in različne proizvodne sisteme, prispeva tudi k ozemeljski koheziji. Vsi predlogi za spremembe, izhajajoči iz pregleda stanja, morajo zadostno upoštevati različne regionalne posebnosti in proizvodne sisteme, ki obstajajo v Evropski uniji;

40.

pozdravlja predlog za večjo prožnost člena 69 Uredbe (ES) 1782/2003, obenem pa meni, da ta ukrep ne zadošča za soočenje z odpravo tržnih mehanizmov, ki jih predlaga Komisija, zlasti s posledicami odprave mlečnih kvot;

41.

meni, da razvoj podeželja v smeri obsežnejših inovacij, večje trajnosti in boljše kakovosti storitev za vse prebivalce in zainteresirane strani v gospodarstvu bistveno presega okvir kmetijskega razvoja;

42.

podpira vse glasnejše pozive k naložbam v raziskave na področju kmetijstva in uporabi rezultatov raziskav ter pozdravlja predlog Komisije za prizadevanja za sinergije s 7. okvirnim programom za raziskave;

43.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da politika državnih pomoči ne bo ovirala spodbujanja inovacij in modernizacije kmetij in drugih živilskih podjetij, ki sta potrebna za soočanje z novimi izzivi za povečanje konkurenčnosti;

44.

močno priporoča spodbujanje sinergij med politiko razvoja podeželja in drugimi politikami EU, zlasti kohezijsko politiko, in bi pozdravil vsako priložnost, da prispeva k prihodnjim posvetovanjem o razpravah, ki bi proučevale te sinergije.

45.

poudarja, da ima izvajanje vseh ukrepov SKP vpliv na lokalni ravni in da je regionalna raven najprimernejša za doseganje najboljših rezultatov pri izvajanju skupne politike; vendar pri tem ne sme priti do izkrivljanja konkurence med državami članicami oz. regijami;

46.

želi poudariti, da so lokalni in regionalni organi v večini držav članic EU pridobili precej izkušenj in strokovnega znanja na področju razvoja podeželja, npr. pri izvajanju programov PRODER in LEADER v zadnjem desetletju, in pozdravlja poziv k sprejetju širših pristojnosti za izvajanje in usmerjenost v politiko EU za kmetijstvo in razvoj podeželja;

47.

želi poudariti, da je za vzpostavitev ukrepov za zmanjšanje upravnih stroškov SKP najbolj primerna regionalna raven; meni, da bi možnost izvzetja kmetov, ki prejemajo pomoč pod določenim pragom, iz obvezne modulacije v nekaterih regijah pomenila občutno zmanjšanje teh upravnih stroškov;

48.

poudarja, da bo za premik od preteklega k regionalnemu modelu plačil, ki ga spodbuja Komisija, treba uporabiti bolj geografsko določena merila in obravnavati regionalne in lokalne pristojnosti, kot so gospodarjenje z vodnimi viri, oskrba z energijo in prostorsko načrtovanje;

49.

meni, da izvajanje politike razvoja podeželja potrebuje večjo tehnično podporo in podporo na področju izobraževanja;

50.

poudarja potrebo po okrepljenem in obširnejšem informiranju proizvajalcev in potrošnikov o kmetijskih zadevah na ravni lokalnih in regionalnih oblasti, da bi se okrepila zavest in občutek odgovornosti različnih družbenih skupin glede pomena kmetijstva za naše vsakdanje življenje in da bi opozorili na pomen, ki ga je imelo, ima in bo imelo kmetijstvo v prihodnje za razvoj na gospodarskem, socialnem in okoljevarstvenem področju;

51.

se zavzema za opredelitev in uvedbo dodatnega elementa za klasifikacijo podjetij pod pragom modulacije, da bi lahko razlikovali velika podjetja s centralnim upravljanjem od podjetij z lokalnim upravljanjem v okviru zadruge in bi države članice lahko sprejele podporne ukrepe in tako zagotovile mehak pristanek za te zadruge.

52.

ugotavlja, da se bo zaradi skokovite rasti števila svetovnega prebivalstva, večje blaginje in kupne moči v bližnji prihodnosti močno povečalo povpraševanje po kmetijskih proizvodih in hrani, ki bo trajalo več let;

53.

ugotavlja, da bo povečanje števila prebivalstva in kupne moči povzročilo tudi veliko rast povpraševanja po visokokakovostni hrani, predelani hrani, mesu in mlečnih izdelkih ter da bo zaradi tega prišlo do pomanjkanja pridelkov, vključno z žiti, vlakni in drugimi kmetijskimi surovinami;

54.

izraža skrb, da predlagano povečanje mlečnih kvot za 1 % letno od leta 2009 do leta 2013 ne bo zadostno, in meni, da bi jih bilo treba povečati za 2 % letno, vendar tudi predlaga, da Komisija zaščiti položaj kmetov na ranljivih območjih, če bi ga poslabšale višje mlečne kvote;

55.

meni, da obstaja potreba po tem, da zakonodaja Skupnosti omogoči bolj ambiciozen okvir odnosov med panogami, kar bi med drugim omogočilo uveljavitev ukrepov na regionalni ali državni ravni za urejanje stopenj dobička vsakega člena v prehrambeni verigi, ne da bi to veljalo za spremembo pravil o konkurenci;

56.

meni, da si mora SKP še naprej prizadevati za dosego ciljev zagotavljanja kakovostne hrane državljanom EU v zadostnih količinah, ob zajamčeni zdravstveni varnosti, po poštenih cenah, ustvarjanje ekonomsko uspešnih kmetij, ohranjanje naše podeželske dediščine in varstva okolja na podeželju, ter da se je sedaj razvila do stopnje, ko se lahko sooči z izzivi in spreminjajočimi se potrebami, hkrati pa je vzpostavila pogoje poštene konkurence, ki omogoča evropskemu kmetijstvu, da ohrani močno prisotnost na svetovnem trgu;

57.

opozarja, da je treba za vzpostavitev ustreznih enakopravnih mednarodnih pogojev uporabiti enotne fitosanitarne, veterinarske in okoljske standarde za prehrambene izdelke za potrošnjo v EU, ne glede na to, ali so ti proizvedeni v EU ali prihajajo iz tretjih držav, in da je treba organom mejne kontrole, Uradu za prehrano in veterinarstvo in Evropski agenciji za varnost hrane, zagotoviti potrebna sredstva;

58.

ugotavlja, da je proizvodnja živil še naprej težišče in glavna naloga kmetijstva, da je gojenje energetskih rastlin dodaten prispevek kmetijstva k doseganju ciljev energetske in podnebne politike Skupnosti in je pomembna možnost za ustvarjanje dodane vrednosti v kmetijstvu in na podeželju, in predlaga, da se to vprašanje znova obravnava v okviru novih izzivov;

59.

meni, da je Evropa socialno odgovorna, da si v največji možni meri prizadeva v rezultate sedanjih in prihodnjih pogajanj STO vključiti načela ljudi, planeta in dobička (socialne, okoljske in gospodarske trajnosti);

60.

predlaga, da Komisija doseže dogovor o intelektualni lastnini, ki zajema geografske označbe (priznani regionalni izdelki), preden podpiše sporazum STO o kmetijstvu;

61.

predlaga, da Komisija na podlagi sedaj predpisanih meril opredeli evropski znak kakovosti za hrano.

62.

želi poudariti, da izzivov SKP ne more obravnavati samo SKP, temveč jih morajo obravnavati vse politike Skupnosti;

63.

meni, da bi morali v okviru boja proti podnebnim spremembam spodbujati celostne strategije preskrbe s hrano, s katerimi bi skrajšali razdaljo prevoza hrane in ki bi zajemale ravnanje z odpadki in upravljanje z energijo ter bi vzpostavile sistem označevanja na podlagi meril porekla, kakovosti in trajnosti, ki bi vključeval podatek o celotni porabi energije do trenutka, ko izdelek doseže potrošnika;

64.

meni, da bi bilo treba spodbujati regije, da za zmanjšanje svojih emisij ogljika razvijajo in spodbujajo lokalno proizvodnjo hrane in sorodnih izdelkov;

65.

se zaveda, da člena 28 in 29 Pogodbe ES prepovedujeta količinske omejitve pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu ter vse ukrepe z enakim učinkom med državami članicami, vendar meni, da bi bilo mogoče potrditi ukrepe, navedene v 29. in 30. točki osnutka mnenja, glede na to, da Evropsko sodišče dopušča ukrepe, ki so v skupnem javnem interesu, kot je boj proti podnebnim spremembam, in zato zahteva nadaljnje proučevanje različnih rešitev;

66.

želi dodati, da cilj doseči določeno raven samopreskrbe regij z določenimi izdelki ne bi bil v nasprotju z uvozom iz drugih držav;

67.

v zvezi s tem poziva, da se izvozne pomoči dovolijo samo, če je to potrebno za razbremenitev domačih trgov in ne škodi širjenju trgov držav v razvoju;

68.

poudarja pomen avtohtone evropske kmetijsko-živilske industrije in odločilen pomen varnosti živil, varnosti preskrbe s hrano ter zmogljivosti raziskav in razvoja pri razvoju tehnologije, povezane s trajnostjo, pri čemer je EU sedaj največja uvoznica kmetijskih proizvodov na svetu;

69.

meni, da lahko evropsko kmetijstvo predvsem poveže lizbonske (znanje, raziskave, inovacije) in göteborške (trajnost) cilje ter služi kot zgled preostalemu svetu.

70.

meni, da mora SKP s prilagojenim drugim stebrom voditi v razvoj podeželja, ki je prilagojen vsem kmetijskim dejavnostim na podeželju in novim pogojem kmetovanja, in hkrati tudi k celovitejšemu razvoju podeželja, ki bi zajel vsa podeželska območja v EU, tudi najbolj ranljiva območja, kot tista z omejenimi naravnimi možnostmi (redko poseljena območja, katerih geografski položaj otežuje njihov razvoj, gorska območja, otoki in najbolj oddaljena območja), ter najbolj dinamična območja, kot so primestna območja, ki preskrbujejo s hrano večino državljanov EU in se uspešno spopadajo z izzivom razvoja znanja, ter jih povezati v velike geografske enote EU;

71.

ugotavlja, da sodeč po najnovejših podatkih večina svetovnega prebivalstva živi v mestnih območjih znotraj mestnih meja in da je to prebivalstvo za preskrbo s hrano in pitno vodo odvisno od učinkovitosti upravljanja s podeželskimi območji, ter opozarja, da zaradi mestnih območij obstaja dodatna močna potreba po naravnih rezervatih ter privlačni in dostopni pokrajini. Za njihovo trajnostno ohranitev je treba zagotoviti zadostno podporo za dohodek kmetov, ki ta območja upravljajo, da bodo lahko konkurenčni in da bodo lahko zagotovili sposobnost preživetja svojih kmetij, čeprav morajo na podlagi zakonodaje Skupnosti izpolnjevati strožje zahteve;

72.

poudarja, da mora model večnamenskega kmetijstva EU prispevati k prehranjevanju prebivalstva, boju proti podnebnim spremembam, združevati koncepte trajnosti, konkurenčnosti, raznolikosti, odzivnosti na potrebe družbe, potrošnikov in javnega dobrega ter hkrati upoštevati dobre prakse kmetovanja, varstvo okolja in dobro počutje živali. Ta prispevek kmetijstva je v javnem interesu in predstavlja finančno vrednost, ki jo je treba spodbujati, če dodatnih stroškov ne izravnajo pravične cene na prostem trgu; v zvezi s tem je treba posebno pozornost nameniti tudi zagotavljanju udeležbe podeželskega prebivalstva v gospodarskem in družbenem napredku;

73.

poziva k črtanju člena 13(2), ki določa obveznost, da „države članice dajo prednost kmetom, ki prejemajo več kot 15 000 EUR neposrednih plačil na leto“, v skladu s pogoji za sodelovanje v kmetijskih svetovalnih sistemih;

74.

ugotavlja, da so zaradi podnebnih sprememb potrebni nadaljnji ukrepi gospodarjenja z vodnimi viri, vključno z ukrepi, kot je shranjevanje vode, nadzorovanje višine vodne gladine, preprečevanje poplav, preprečevanje pomanjkanja vode in upravljanje zalog sladke vode;

75.

meni, da mora Evropa spodbujati in podpirati uporabo in proizvodnjo resnično obnovljive energije v kmetijstvu ter naj se ne osredotoča le na pridelke (druge generacije) za pridobivanje biogoriv in biogoriva, ampak tudi na sončno energijo, vetrno energijo, vodno energijo, geotermalno energijo in soproizvodnjo električne energije in toplote;

76.

meni, da se mora Evropa za spopadanje z novimi izzivi usmeriti na gospodarstvo zaprtega kroga in zato spodbuditi in podpreti inovacijo kmetijstva v celoti, ne le z vključevanjem raziskovalnih institucij, ampak tudi s spodbujanjem inovacij v sistemu, mreži in verigi ter ustreznim spodbujanjem modernizacije vseh podjetij, ki so del verige proizvodnje, predelave, ravnanja z odpadki, prevoza in distribucije v zvezi s hrano;

77.

meni, da je potrebno strokovno upravljanje z zemljišči, kar naj bi zagotovilo, da se rodovitna kmetijska zemljišča ohranijo v dobrem stanju in se tako zagotovi trajnostna raba za proizvodnjo hrane za notranji in zunanji trg;

78.

meni, da so določena kmetijska območja izjemno pomembna za ohranjanje in ponovno vzpostavitev biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot ter da ta javni interes predstavlja finančno vrednost, ki je upravičena do plačil;

79.

meni, da so določena kmetijska območja izjemno pomembna za ponudbo dejavnosti prostega časa in da ta javni interes predstavlja finančno vrednost, ki je upravičena do plačil;

80.

meni, da so določena kmetijska območja izjemno pomembna za gospodarjenja z vodnimi viri in da ta javni interes predstavlja finančno vrednost, ki je upravičena do plačil.

81.

meni, da se je SKP od svojih začetkov uspešno prilagodila na različne izzive, vendar morajo Komisija in njeni zastopniki več storiti za boljše obveščanje in vključevanje državljanov glede cilja, dosežkov in prednostnih nalog SKP, to pa mora v prihodnje tudi biti prednostna naloga Komisije na področju komuniciranja.

19.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/44

—

pozdravlja sporočilo Komisije, ki ponuja zadostni uvod v osnovne pojme o predkomercialnih naročilih in načinu njihovega upravljanja, čeprav so še vedno prisotne pomanjkljivosti glede dejanskega izvajanja predlaganega postopka;

—

poudarja, da se bodo morale lokalne in regionalne oblasti, če se odločijo za predkomercialno naročilo, da bi spodbudile inovacije in skušale rešiti težave s pomočjo rezultatov tega instrumenta, soočiti z različnimi izzivi, ki jih Komisija v sporočilu ni dovolj proučila;

—

meni, da mora Evropska komisija lokalnim in regionalnim oblastem, ki oddajajo naročilo, zagotoviti jasne in podrobne smernice ter usposabljanje v zvezi s postopki oddaje predkomercialnih naročil storitev na področju raziskav in razvoja, da ne bi prihajalo do kršitev evropske zakonodaje;

—

poleg tega meni, da so te smernice in usposabljanje še toliko bolj nujni, saj se pri predkomercialnih naročilih postavljajo resna vprašanja v zvezi s pravicami intelektualne in industrijske lastnine, s čimer se celo pravne službe vlad do zdaj niso primerno ukvarjale.

Poročevalec

:

Dimitrios TSIGKOUNIS (EL/EPP)

1.

poziva k temu, naj prihodnje razprave obravnavajo vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri reševanju pomembnih socialnih problemov, kot so zagotavljanje visokokakovostnih in cenovno dostopnih zdravstvenih storitev, ki so prilagojene staranju prebivalstva, odzivanje na podnebne spremembe, izboljšanje energetske učinkovitosti, zagotavljanje bolj kakovostnega in dostopnega izobraževanja ter učinkovitejše obvladovanje varnostnih izzivov;

2.

predlaga, da se v primeru, da bi bile za reševanje teh vprašanj res potrebne nove in inovativne rešitve, ki zaradi tehnoloških pogojev še niso na voljo na trgu, če pa so, pa še ne ustrezajo pogojem, zaradi česar so na tem področju nujno potrebne raziskave in razvoj, lokalne in regionalne oblasti aktivno vključijo v izdelavo novega okvira za predkomercialna javna naročila in da se povečajo možnosti, ki jih imajo v zvezi z učinkovitim upravljanjem in izvajanjem te nove vrste javnih naročil;

3.

meni, da vključitev raziskav in razvoja v javna naročila, da bi spodbujali inovativne rešitve, lokalnim in regionalnim oblastem omogoča, da ustrezno prispevajo – gledano srednje- in dolgoročno – k zagotavljanju učinkovitosti in donosnosti storitev, ki jih ponujajo, ter k spodbujanju konkurenčnosti evropske industrije s pomočjo inovativnosti;

4.

meni, da bi morale biti lokalne in regionalne oblasti glede na to, da izvajajo velik del javnih naročil, pripravljene prevzeti vodilno vlogo pri spodbujanju raziskav in razvoja v celotni Evropi;

5.

poziva Evropsko komisijo, naj upošteva politične prednostne naloge Odbora za obdobje 2008–2010, kot so izvajanje lizbonske strategije za rast in delovna mesta, reševanje izzivov podnebnih sprememb, diverzifikacija in trajnostna uporaba energetskih virov, izboljšanje kakovosti življenja državljanov, med drugim čezmejnega sodelovanja na področju dostopa do kakovostnih zdravstvenih storitev, spodbujanje solidarnosti, medkulturnega in medverskega dialoga ter vseh lokalnih kultur in tradicij na ravni lokalnih in regionalnih oblasti, sodelovanje v razpravah o skupni politiki priseljevanja in azilni politiki, zlasti izmenjava dobre prakse na področju vključevanja, ter namenjanje prednosti modernemu enotnemu trgu s strategijo, ki spodbuja kakovostne javne storitve. Gre za področja v interesu lokalnih in regionalnih oblasti, ki se lahko kot zelo obetajoča dobro vključijo v okvir javnih naročil za spodbujanje raziskav in razvoja na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij in so še posebej primerna za izvajanje predkomericalnih javnih naročil;

6.

pozdravlja sporočilo Komisije COM(2007) 799 konč., ki ponuja zadosten uvod v osnovne pojme o predkomercialnih naročilih in načinu njihovega upravljanja, čeprav so še vedno prisotne pomanjkljivosti glede dejanskega izvajanja predlaganega postopka;

7.

poudarja, da se bodo morale lokalne in regionalne oblasti, če se odločijo za predkomercialno naročilo, da bi spodbudile inovacije in skušale rešiti težave s pomočjo rezultatov tega instrumenta, soočiti z različnimi izzivi, ki jih Komisija v sporočilu COM(2007) 799 konč. ni dovolj proučila;

8.

meni, da je sedanja zakonodaja o javnih naročilih že precej zapletena in da imajo mnoge lokalne in regionalne oblasti težave s pravilnim izvajanjem te zakonodaje, zato bi bile verjetno proti uvedbi novega mehanizma, kot je ta pobuda Evropske komisije, ki bi njihov upravni sistem in postopke še dodatno zapletel; zato zahteva, da se zakonodaja o javnih naročilih ne uporablja za predkomercialna naročila;

9.

predlaga, da Komisija prouči, ali je mogoče direktivo o javnih naročilih spremeniti tako, da bi se inovacije lahko izvajale npr. v okviru partnerstev. Inovacije namreč najbolj ovirajo togi postopki javnih naročil. Zahteve za pravično in nediskriminacijsko obravnavo, ki izhaja iz Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ne bi smeli interpretirati na način, ki v praksi onemogoča podjetjem in naročnikom, da izkoristijo dosežke podjetij na področju raziskav in razvoja;

10.

je prepričan, da sta za zasnovo in pripravo zelo tehničnih določb za javna naročila za spodbujanje inovacij potrebna posebno strokovno znanje in veščine, ki lokalnim in regionalnim oblastem navadno primanjkujejo, saj je celo na ravni državne uprave v mnogih državah članicah samo nekaj služb s takim znanjem izkušnjami;

11.

meni, da različne faze izbirnega postopka pri oddaji predkomercialnega naročila storitev na področju raziskav in razvoja prav tako zahtevajo določeno stopnjo tehničnega znanja in razumevanja s tem povezanih vprašanj, ki lokalnim in regionalnim oblastem navadno primanjkuje;

12.

meni, da bo tudi v primeru, če se predkomercialna naročila storitev na področju raziskav in razvoja izkažejo za uspešna, težko politično mobilizirati in aktivirati ljudi na lokalni in regionalni ravni. Eden od dejavnikov, zaradi katerih je sprejemanje odločitev na lokalni in regionalni ravni še posebej težavno, je, da organizacija predkomercialnega naročila storitev na področju raziskav in razvoja povzroči takojšnje stroške, ki spadajo v tekoče obdobje, koristi pa so navadno vidne šele srednjeročno. Poleg tega mine še kar nekaj časa, preden jih javnost opazi, kar ponavadi traja dlje kot obdobje med zaporednimi volitvami na lokalni ali regionalni ravni;

13.

je zaskrbljen, ker v primeru, da je bila objava predkomercialnega naročila storitev na področju raziskav in razvoja politično sporna, obstaja možnost, da bo za novo izvoljeno lokalno ali regionalno upravo iz strank, ki so nasprotovale postopku oddaje javnega naročila, nadaljevanje postopka za proizvod, ki je že na trgu, vprašljivo, kar bo na koncu zasenčilo precejšnje koristi, ki jih je naročnik pričakoval s prvotnim razpisom predkomercialnega naročila storitev na področju raziskav in razvoja;

14.

meni, da bo na lokalni in regionalni ravni nastal velik politični problem, če ponudniki, ki so bili izbrani za predkomercialno naročilo storitev na področju raziskav in razvoja, nimajo sedeža na območju lokalne ali regionalne oblasti, ki je naročnik, ali imajo sedež v drugi državi članici;

15.

opaža, da bi v primeru neuspešnega razpisa za predkomercialno naročilo storitev na področju raziskav in razvoja, kar ni izključeno, zlasti na določenih področjih raziskav in razvoja, kjer je uspešnost še vedno precej nizka, lokalne in regionalne oblasti težko upravičile svoj postopek in prepričale javnost, da je tudi glede na ta rezultat bilo bolje uporabiti ta postopek in ne vlagati v obstoječe in komercialno preizkušene tehnologije;

16.

kot rešitev za zgoraj navedene težave, s katerimi bi se lahko lokalne in regionalne oblasti srečale pri predkomercialnih naročilih storitev, predlaga, da Evropska komisija in države članice oblikujejo in izvedejo niz ukrepov, za katere meni, da so nujni, da bi predkomercialna naročila storitev na področju raziskav in razvoja izpolnila svoj namen na lokalni in regionalni ravni, kar bo na splošno močno vplivalo na uspešnost Evropske unije na področju raziskav in razvoja v primerjavi s svetovno konkurenco;

17.

poudarja, da je treba upoštevati, da v primeru, da uvedba predkomercialnih naročil storitev na področju raziskav in razvoja na lokalni in regionalni ravni ne bo potekala brez težav ali učinkovito, področje raziskav in razvoja ne bi prejelo sredstev Skupnosti;

18.

meni, da mora Evropska komisija lokalnim in regionalnim oblastem, ki oddajajo naročilo, zagotoviti jasne in podrobne smernice ter usposabljanje v zvezi s postopki oddaje predkomercialnih naročil storitev na področju raziskav in razvoja, da ne bi prihajalo do kršitev evropske zakonodaje;

19.

poleg tega meni, da so te smernice in usposabljanje še toliko bolj nujni, saj se pri predkomercialnih naročilih postavljajo resna vprašanja v zvezi s pravicami intelektualne in industrijske lastnine, s čimer se celo pravne službe vlad do zdaj niso primerno ukvarjale;

20.

poziva države članice in Evropsko komisijo, naj razvijejo strukture za podporo lokalnim in regionalnim oblastem v primeru uporabe postopka predkomercialnega naročila storitev na področju raziskav in razvoja, da bodo prejele jasne in praktične informacije ter resnično pomoč, zlasti glede najbolj primerne razporeditve tveganja in koristi med naročnike in izbrane ponudnike;

21.

poudarja, da predkomercialno naročilo storitev na področju raziskav in razvoja na lokalni in regionalni ravni vsakemu naročniku prinaša jasno opredeljiva kratkoročna tveganja, medtem ko so dolgoročne koristi težko opredeljive in nejasne, zaradi česar so lokalne in regionalne oblasti pogosto upravičeno zaskrbljene. Države članice in Evropska komisija morajo zato ponuditi jasno pomoč na več ravneh in zagotoviti, da bodo vsi vpleteni razumeli, da so občasni neuspehi normalni v postopkih, kjer se iščejo inovativne rešitve za stare in nove probleme, s katerimi se srečuje evropska družba;

22.

ugotavlja, da lahko v predkomercialnih naročilih storitev na področju raziskav in razvoja sodelujejo kandidati iz vseh držav članic, kar lahko neizogibno privede do vsaj delnega prenosa sredstev za raziskave in razvoj iz regije ene države članice v regijo druge države članice. To sicer na ravni EU ne predstavlja težav, na lokalni in regionalni ravni pa je pomemben dejavnik, ki lahko močno ogrozi financiranje predkomercialnih naročil storitev na področju raziskav in razvoja;

23.

poziva Evropsko komisijo, naj dokaže koristnost predkomercialnih naročil za regionalno upravo, ki vodi razpisni postopek, kadar ponudniki nimajo sedeža v tej regiji;

24.

poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja in krepi združevanje lokalnih in regionalnih oblasti za skupno upravljanje predkomercialnih naročil, da bi zmanjšali tveganja, s katerimi bi se posamezna lokalna ali regionalna oblast iz ene same države članice srečala, če bi sama objavila tak razpis;

25.

priznava, da sta ustanavljanje vseevropskih mrež in vzpostavljanje rednih stikov med lokalnimi in regionalnimi oblastmi iz različnih držav članic, ki imajo podobne potrebe, bistvena povezovalna elementa sodelovanja posameznih držav, regij in lokalnih skupnosti ter usklajevanja postopkov v zvezi s predkomercialnimi naročili storitev na področju raziskav in razvoja;

26.

podpira financiranje ukrepov za razvoj in utrditev postopkov v predkomercialnih naročilih storitev na področju raziskav in razvoja na lokalni in regionalni ravni s prerazporeditvijo evropskih sredstev, ki bi se lahko sprostila z revizijo skupne kmetijske politike;

27.

meni, da bi se lahko skupni evropski raziskovalni prostor (ERP) spremenil in okrepil, če bi predkomercialna naročila storitev na področju raziskav in razvoja vključili v obstoječe postopke oddaje javnih naročil;

28.

meni, da bi strategijo za spodbujanje predkomercialnih javnih naročil storitev na področju raziskav in razvoja precej okrepili, če bi vključili lokalne in regionalne univerze, raziskovalne centre in zlasti MSP z bogatim znanjem in veliko tehnološko inovativnostjo v nov okvir sodelovanja z lokalnimi in regionalnimi oblastmi države članice, v kateri imajo sedež, ter v ustvarjanje mreže z lokalnimi in regionalnimi oblastmi v drugih državah članicah ter ustreznimi univerzami, raziskovalnimi centri in MSP;

29.

poudarja, da lahko ustanovitev informacijskih točk in baz podatkov znotraj posameznih lokalnih in regionalnih oblasti v zvezi s problemi, s katerimi se srečujejo na lokalni in regionalni ravni in ki zahtevajo prednostno obravnavo in inovativne rešitve, ter seznanjanje z lokalnim in regionalnim potencialom na področju raziskav in razvoja, zbliža regije z enakimi težavami ter raziskovalne centre in podjetja s komplementarnim/dodatnim potencialom za skupno iskanje inovativnih rešitev;

30.

predlaga, da se sredstva Evropskega sklada za regionalni razvoj, Kohezijskega sklada in Evropskega socialnega sklada namenijo za ukrepe v zvezi z raziskavami in razvojem v okviru predkomercialnih naročil na področjih, ki jih pokrivajo ti skladi.

19.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/48

—

se strinja z ugotovitvijo, da obstaja široko soglasje glede potrebe po posodobitvi in izboljšanju poklicnega izobraževanja in usposabljanja v Evropi. Zagotavljanje kakovosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja je poglavitni del tega cilja;

—

meni, da težave pri priznavanju učnih rezultatov, pridobljenih v posameznih državah članicah, zavirajo mobilnost v EU in ovirajo resnično vseživljenjsko izpopolnjevanje;

—

poudarja, da je v mnogih državah članicah za poklicno izobraževanje in usposabljanje pristojna regionalna in lokalna raven;

—

pozdravlja oba predloga priporočil, s katerima želi Komisija podati rešitve za družbene in gospodarske probleme, ki se pojavljajo v globaliziranem, na znanju temelječem svetovnem gospodarstvu. Poleg tega naj bi prispevala k izboljšanju mobilnosti v Evropski uniji in k spodbujanju izmenjave kvalifikacij. Zato OR meni, da je treba nadalje razviti področja, ki so pomembna za državljane, in naloge, za katere so pristojne regije in lokalne oblasti;

—

meni, da bodo glavni uporabniki evropskega referenčnega okvira za zagotavljanje kakovosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja nacionalni/regionalni in lokalni organi, pristojni za zagotavljanje kakovosti in izboljšav v splošnem in poklicnem izobraževanju;

—

poziva k vključitvi pristojnih lokalnih in regionalnih organov v dejavnosti v zvezi s povezovanjem nacionalnih/regionalnih okvirov kvalifikacij s sistemom ECVET;

—

meni, da bo pravo merilo za uspeh sistema njegovo izvajanje v praksi in sprejemanje. Lokalne in regionalne oblasti lahko pomembno pripomorejo k temu s podpiranjem sistema prek svojih mrež in prispevajo k verodostojnosti in uporabnosti sistema ECVET.

Poročevalec

:

Kent JOHANSSON (SV/ALDE), član regionalnega sveta regije Västra Götaland

1.

ugotavlja, da je poklicno izobraževanje in usposabljanje odločilnega pomena za doseganje ciljev lizbonske strategije – povečanje gospodarske rasti, konkurenčnosti in socialne vključenosti. Splošno in poklicno izobraževanje, poklicna usposobljenost in vseživljenjsko učenje sodijo med najpomembnejše politične prednostne naloge OR;

2.

meni, da težave pri priznavanju učnih rezultatov, pridobljenih v posameznih državah članicah, zavirajo mobilnost v EU in ovirajo resnično vseživljenjsko izpopolnjevanje;

3.

se strinja z ugotovitvijo, da obstaja široko soglasje glede potrebe po posodobitvi in izboljšanju poklicnega izobraževanja in usposabljanja v Evropi. Zagotavljanje kakovosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja je poglavitni del tega cilja;

4.

poudarja, da je v mnogih državah članicah za poklicno izobraževanje in usposabljanje pristojna regionalna in lokalna raven. Poklicno izobraževanje se financira iz različnih virov, čeprav ga v večini držav članic financira država (na nacionalni in regionalni ravni) z visokim deležem regionalnega in lokalnega financiranja;

5.

izraža stališče o dveh predloženih dokumentih, ki obravnavata evropsko sodelovanje na področju poklicnega izobraževanja, in jih sprejema z naklonjenostjo ter pozdravlja vsebovane predloge. Pri dokumentu, ki obravnava Evropski sistem prenašanja kreditnih točk v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, je proces posvetovanja že zelo napredoval, medtem ko je pri drugem dokumentu o vzpostavitvi evropskega referenčnega okvira za zagotavljanje kakovosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja posvetovanje še v zgodnji fazi. Zato bo pomembno in bi bilo dobrodošlo nadaljnje posvetovanje;

6.

pozdravlja oba predloga priporočil, s katerima želi Komisija podati rešitve za družbene in gospodarske probleme, ki se pojavljajo v globaliziranem, na znanju temelječem svetovnem gospodarstvu. Poleg tega naj bi prispevala k izboljšanju mobilnosti v Evropski uniji in k spodbujanju izmenjave kvalifikacij. Zato OR meni, da je treba nadalje razviti področja, ki so pomembna za državljane, in naloge, za katere so pristojne regije in lokalne oblasti;

7.

ugotavlja, da je ECVET instrument za opis kvalifikacij z enotami učnih rezultatov z ustreznimi točkami, ki naj bi olajšal prenašanje in zbiranje učnih rezultatov. Nudi skupni metodološki okvir, ki naj bi omogočil lažje prenašanje kreditnih točk učnih rezultatov iz enega sistema kvalifikacij v drugega ali od ene učne poti do druge;

8.

meni, da bodo glavni uporabniki evropskega referenčnega okvira za zagotavljanje kakovosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja na eni strani nacionalni/regionalni in lokalni organi, pristojni za zagotavljanje kakovosti in izboljšav v splošnem in poklicnem izobraževanju. Za razliko od sistema ECVET je cilj referenčnega okvira zagotavljanje preglednosti in doslednosti razvoja politike poklicnega izobraževanja in usposabljanja;

9.

se strinja, da mora biti uporaba sistema ECVET in referenčnega okvira prostovoljna, vendar meni, da je treba določiti okvirne pogoje in smernice za uporabo sistema. Različne skupine uporabnikov (uporabniki sistema ECVET in mreže ENQAVET (evropske mreže za zagotavljanje kakovosti na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja)) morajo zastopati tudi predstavniki, ki imajo neposredni mandat regionalnih ali lokalnih oblasti. Ustrezno morajo biti zastopani tudi zasebni akterji in socialni partnerji;

10.

poudarja, da morajo biti regije, ki so po nacionalni ustavi pristojne za izobraževanje, ne glede na to, ali se njihova država odloči za sodelovanje pri sistemu ECVET in/ali referenčnem okviru, vključene v skupna telesa, ki obravnavajo nadaljnji razvoj sistemov;

11.

pri nadaljnjem razvoju vidi pomemben in kritičen element v vzpostavitvi ravnotežja med prizadevanji za izboljšanje mobilnosti državljanov s sistemom prenašanja kreditnih točk skupaj z izboljšanjem kakovosti izobraževanja na eni strani in na drugi strani potrebo po večji raznolikosti sistemov izobraževanja, za katere so pristojne regije in občine v državah članicah;

12.

opozarja, da sta sistem ECVET in referenčni okvir za zagotavljanje kakovosti del številnih pobud na področju politike izobraževanja, kamor sodijo tudi Evropski sistem prenašanja in zbiranja kreditnih točk (European Credit Transfer and Accumulation System, ECTS), Europass, Evropska listina kakovosti za mobilnost (European Quality Charter for Mobility, EQCM), Evropska načela za ugotavljanje in potrjevanje neformalnega in priložnostnega učenja ter Evropski okvir kvalifikacij za vseživljenjsko učenje (European Qualification Framework for lifelong learning, EQF);

13.

je v svojih prejšnjih mnenjih pojasnil, da neprestano spreminjajoče se zahteve na delovnem mestu (novi sistemi dela, prilagajanje novim tehnologijam) zahtevajo stalno usposabljanje delavcev. Poklicno usposabljanje, usmerjeno v vseživljenjsko učenje, se lahko izkaže za bistven instrument pri razvoju kvalificirane delovne sile, ki je osrednji element trajnega gospodarskega in socialnega razvoja. (1) Zlasti zaradi demografskega razvoja je treba poskrbeti za učinkovitejšo uporabo delovne sile, ki je na voljo;

14.

opozarja, da bodo za preizkušanje in nadaljnji razvoj sistemov potrebna posebna finančna sredstva.

15.

opozarja, da ima čezmejna mobilnost na področju učenja in zaposlovanja v Evropi zelo dolgo tradicijo. Bila je temeljnega pomena za razvoj obrti, industrije, trgovine in podjetniških dejavnosti, ki so predstavljale temelj za blaginjo določenega kraja, regije in države;

16.

je prepričan, da bosta čezmejno učenje in zaposlovanje zelo pomembna v vse bolj globaliziranem gospodarstvu. To mobilnost na področju učenja in zaposlovanja je treba podpreti s sodobnim instrumentom. OR meni, da je ECVET tak instrument;

17.

ugotavlja, da potrebe po usposobljenosti vse bolj določa regionalna raven. OR je poudaril, da je lokalni in regionalni razvoj vsekakor odvisen od različnih pogojev in izhodiščnega položaja. Vendar ga nikakor ni mogoče obravnavati ločeno od okolja, ki ga obdaja. Regije in družba potrebujejo proizvodnjo, ki se obnavlja v takšni meri, kot izginjajo tradicionalna delovna mesta; v nasprotnem primeru grozijo stagnacija, socialna marginalizacija v obliki brezposelnosti, pogostejša bolniška odsotnost in pogosten predčasen izstop s trga dela (2);

18.

poudarja, da mora biti velika prožnost skupaj z zanesljivim socialnim zavarovanjem, kakor je določeno v „skupnih načelih prožne varnosti“ Evropske komisije (3), posebna značilnost trga dela v Evropi;

19.

se je v preteklosti strinjal s Komisijo, da bodo nacionalni in evropski okviri kvalifikacij olajšali vrednotenje vseh oblik učenja (4);

20.

je pozdravil evropski okvir kvalifikacij za vseživljenjsko učenje, ki ga je predložila Komisija, in oba cilja „izboljšanje preglednosti kvalifikacij“ in „spodbujanje mobilnosti v EU“;

21.

podobno kot v zvezi z okvirom kvalifikacij za vseživljenjsko učenje poziva k vključitvi pristojnih lokalnih in regionalnih organov v dejavnosti v zvezi s povezovanjem nacionalnih/regionalnih okvirov kvalifikacij s sistemom ECVET;

22.

potrjuje trditev Komisije, da je treba sistem ECVET „kulturno in tehnično prilago[diti] […] regionalnim […] okvirom“, in opozarja, da imajo regionalne oblasti same pogosto pristojnosti na področju opredeljevanja, razvoja in izvajanja sistemov kvalifikacij in sistemov vseživljenjskega učenja v formalnem, neformalnem in priložnostnem okviru;

23.

poudarja, da velik del poklicnega izobraževanja poteka v okviru vseživljenjskega učenja v podjetjih ali mrežah podjetij, ki temeljijo na znanju, in sicer vse pogosteje preko državnih meja;

24.

opozarja na dobre primere za to, kako je mogoče danes razviti sodelovanje med organizacijami ene panoge in regijami v različnih državah na področju poklicnega izobraževanja, ki lahko zajema tudi skupno načrtovanje in priznavanje (5). Tovrstne pobude je treba spodbujati in upoštevati;

25.

poudarja, da morajo pri priznavanju sodelovati različni udeleženci, ne le predstavniki države, ampak tudi zasebni izvajalci, podjetja in socialni partnerji;

26.

pozdravlja ustanovitev skupine uporabnikov sistema ECVET za posodabljanje in usklajevanje posameznih postopkov. V skupino uporabnikov je treba vključiti tudi regionalne in lokalne oblasti ter lokalna podjetja in socialne partnerje, da bodo imeli neposredni dostop do sistema ECVET. Pri tem je treba spoštovati nacionalna pravila in predpise;

27.

ugotavlja, da pogosto prav lokalne in regionalne oblasti lahko sprejmejo učinkovite konkretne ukrepe na področju poklicnega izobraževanja;

28.

ugotavlja, da je ECVET sistem kreditnih točk na podlagi enot, s katerim se učni rezultati lahko merijo in primerjajo ter prenašajo med ustanovami;

29.

pozdravlja dejstvo, da je združljiv z vsemi sistemi kvalifikacij, zlasti z Evropskim sistemom prenašanja in zbiranja kreditnih točk (European Credit Transfer and Accumulation System, ECTS), ki podpira in olajšuje evropsko in svetovno mobilnost univerzitetnih študentov;

30.

meni, da bo pravo merilo za uspeh sistema njegovo izvajanje v praksi in sprejemanje. Lokalne in regionalne oblasti lahko pomembno pripomorejo k temu s podpiranjem sistema prek svojih mrež in prispevajo k verodostojnosti in uporabnosti sistema ECVET;

31.

meni, da so za dobro uporabo sistema ECVET potrebni konkretni primeri delovanja sistema v praksi, ko se začne uporabljati. To bi spodbudilo več uporabnikov k uporabi možnosti, ki jih ponuja sistem ECVET.

32.

meni, da je mogoče v socialno-ekonomskem smislu doseči večjo učinkovitost poklicnega izobraževanja in usposabljanja z boljšim prilagajanjem poklicnega izobraževanja stalno spreminjajočim se potrebam na trgu dela v družbi znanja, zlasti s spodbujanjem visokokvalificirane delovne sile, ki se lahko uspešno sooča z zahtevami globalizacije;

33.

poudarja, da se sistemi splošnega in poklicnega izobraževanja ne smejo razvijati ločeno od podjetniškega in socialnega okolja ter inovacijskega potenciala nekega kraja ali regije, kot se to včasih dogaja, saj so rast, konkurenčnost in možnosti zaposlovanja na določenem območju vse bolj odvisni od kvalifikacij sedanje in prihodnje delovne sile ter tudi od tega, kako poklicno in nadaljnje izobraževanje ter preusposabljanje trajno dopolnjujejo kvalifikacije in prispevajo k njihovemu nadaljnjemu razvoju;

34.

zato meni, da je treba nujno prilagoditi referenčni okvir za zagotavljanje kakovosti zahtevam lokalnega trga dela, in poziva k akreditaciji centrov za poklicno izobraževanje v okviru tega procesa;

35.

priznava dodano vrednost referenčnega okvira za zagotavljanje kvalifikacij, saj predstavlja napredek na področju splošnega in poklicnega izobraževanja v EU, zlasti v zvezi s spodbujanjem vzajemnega učenja, mobilnosti in izmenjave dobre prakse;

36.

pozdravlja temeljno zasnovo referenčnega okvira v obliki cikla izboljševanja kakovosti in poudarja, da se kazalniki kakovosti ne smejo razumeti kot smernice, temveč kot reference, ki jih je mogoče kasneje na različne načine še naprej razvijati, npr. v dvostranskem ali večstranskem kontekstu;

37.

poudarja, da se referenčni okvir ne sme omejiti na zgolj statistični sistem ali neke vrste nadzorno funkcijo, temveč ga je treba obravnavati kot učinkovit instrument za stalen razvoj kakovosti na različnih ravneh ter pri različnih nosilcih in udeležencih;

38.

se zavzema za to, da referenčni okvir ne bi bil omejen le na nacionalno raven, ampak da bi ustrezne procese sprožili tudi na lokalni in regionalni ravni. To velja tudi za sisteme učenja zunaj javnega šolstva, da bi jih lahko stalno izboljševali in razvijali;

39.

meni, da je treba razmisliti o tem, kako oblikovati referenčni okvir in kako podroben mora biti, da bi dosegli cilje. Odbor meni, da kazalniki ne smejo biti tako podrobno oblikovani, da bi izvajanje referenčnega okvira in nadaljnje delo z njim posredno usmerjalo sisteme izobraževanja;

40.

glede predlaganih referenčnih kazalnikov Komisije poudarja naslednje:

Zato bi bilo dobro, da različni uporabniki lahko izberejo tiste kazalnike, za katere menijo, da so najpomembnejši za potrebe njihovega sistema za zagotavljanje kakovosti;

41.

poudarja, da je treba utrditi lokalno in regionalno razsežnost zlasti s podporo lokalnih in regionalnih mrež na tem področju in obžaluje, da v priporočilu ni v zadostni meri izrecno priznan pomen vključitve lokalnih in regionalnih oblasti;

42.

poziva k močnejši neposredni vključitvi lokalne in regionalne ravni v mrežo ENQAVET (evropsko mrežo za zagotavljanje kakovosti na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja). Treba je spodbujati in podpirati medsebojno povezovanje različnih regij in podjetij okrog referenčnega okvira za zagotavljanje kakovosti;

43.

spodbuja uvedbo znaka kakovosti za ustanove poklicnega izobraževanja po vzoru že obstoječega razvrščanja visokošolskih ustanov;

44.

opozarja, da izboljšanja v poklicnem izobraževanju in usposabljanju koristijo tako posamezniku kot tudi družbi. S splošnim dvigom ravni kvalifikacij se izboljšajo gospodarski kazalniki, kot sta produktivnost in brezposelnost, ter socialni kazalniki, kot je državljanska udeležba, kriminal in stroški zdravstvenega varstva;

45.

je prepričan, da lahko poklicno izobraževanje prispeva k boljšemu vključevanju skupin prebivalstva, ki so zapostavljene na trgu dela, kot so npr. migranti, starejši in tisti, ki so predčasno opustili šolanje;

46.

poudarja, da je treba poskrbeti ne le za tiste skupine, ki so zajete v ukrepe izobraževanja, ampak tudi tiste, ki nimajo dostopa do sistema, imajo otežen dostop do sistema ali pa so iz sistema izpadle.

19.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/52

—

poudarja pomen pobude Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje, ki je v evropski agendi Sredozemlju znova namenila zelo pomembno mesto ter vzbudila razpravo in razmisleke, ki bodo zmožni odgovoriti na izzive, ki se zastavljajo;

—

je prepričan, da pobude na različnih straneh Sredozemlja, ki so osredotočene le na diplomatski pristop, ne bodo prinesle trajnejših rešitev, dokler v središču razprave ne bo lokalna demokracija, njena okrepitev in neposredno sodelovanje med regijami in mesti na obeh straneh Sredozemlja v okviru pobude Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje;

—

spominja na to, da je prav na lokalni in regionalni ravni v tesnem sodelovanju z drugimi institucionalnimi ravnmi mogoče pripraviti rešitve, ki pomenijo prilagoditev in odgovor na izzive globalizacije; lokalne in regionalne oblasti so se zlasti v Evropi postopno uveljavile kot pomembna raven za pripravo teh rešitev;

—

zato ponavlja svoj poziv k priznavanju lokalnih in regionalnih oblasti kot poglavitnih partnerjev v barcelonskem procesu in evro-mediteranskem sodelovanju;

—

je odločen podpirati ustanovitev evro-mediteranske lokalne in regionalne skupščine (ARLEM), ki bi jo sestavljalo določeno število članov Odbora regij, predstavnikov evropskih in mednarodnih združenj s področja evro-mediteranskega sodelovanja in enako število predstavnikov regionalnih in lokalnih oblasti z južne in vzhodne strani Sredozemlja, kot stalne platforme za dialog, izmenjavo in sodelovanje ter poziva, da se jo prizna kot posvetovalni organ v prihodnjem upravljanju pobude Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje, po zgledu Evro-mediteranske parlamentarne skupščine na ravni nacionalnih parlamentov.

Glavni poročevalec

:

Isidoro GOTTARDO, član občinskega sveta Sacileja

1.

poudarja pomen pobude Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje, ki je v evropski agendi Sredozemlju znova namenila zelo pomembno mesto ter vzbudila razpravo in razmisleke, ki bodo zmožni odgovoriti na izzive, ki se zastavljajo; pozdravlja tako pragmatično razsežnost kot tudi politično vizijo projekta, ki ga je začelo francosko predsedstvo Sveta Evropske unije in ga podpira 16 partnerskih držav južnega in vzhodnega Sredozemlja;

2.

pozdravlja uspeh nekaterih ukrepov in pobud, ki jih je doslej sprožil barcelonski proces; vendar pa obžaluje pomanjkanje večjega napredka na področju miru, varnosti, človeškega in socialnega razvoja ter premajhno vključenost lokalnih in regionalnih oblasti;

3.

poudarja, da bi pobuda Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje v svoji novi obliki morala omogočiti prehod od sistema zgolj medvladnega sodelovanja k projektu dialoga med državljani z vseh treh strani, zlasti pa sodelovanja med državami južnega in vzhodnega Sredozemlja, ki bi povezal njihove lokalne in regionalne oblasti v okviru konkretnih projektov skupnega interesa kot del splošne strategije, temelječe na potrebah državljanov in solidarnosti;

4.

meni, da je eden od pogojev za uspeh sodelovanja med evro-mediteranskimi državami za okrepitev partnerstva s pobudo Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje odkrivanje novih tem, ki bodo dajale spodbude, s čimer bo zagotovljena prepoznavnost konkretnih koristi za državljane, načelne izjave pa se bodo spremenile v otipljiva dejanja, kar zahteva veliko vključenost lokalnih in regionalnih političnih predstavnikov ter pregledno in jasno komunikacijo;

5.

meni, da šibkost lokalne demokracije in resničnega procesa decentralizacije v državah južnega in vzhodnega Sredozemlja pogosto omejuje krepitev dejavnosti lokalnih in regionalnih oblasti in civilne družbe v javnih politikah;

6.

ugotavlja, da decentralizacija in participativno lokalno upravljanje nista vedno združljiva. V nekaterih državah članicah EU ali tretjih državah se lokalne in regionalne oblasti soočajo z istimi izzivi, tj. kako povečati volilno udeležbo, spodbujati udeleženost državljanov ter vključiti združenja v pripravo strategij in razvoj večjih mestnih ali regionalnih projektov;

7.

je prepričan, da pobude na različnih straneh Sredozemlja, ki so osredotočene le na diplomatski pristop, ne bodo prinesle trajnejših rešitev, dokler v središču razprave ne bo lokalna demokracija, njena okrepitev in neposredno sodelovanje med regijami in mesti na obeh straneh Sredozemlja v okviru pobude Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje;

8.

v tem duhu pozdravlja izjavo predsednikov držav in vlad Evro-mediteranskega partnerstva, ki so se srečali 13. julija v Parizu, v kateri so poudarili „pomen dejavne udeležbe civilne družbe, lokalnih in regionalnih oblasti ter zasebnega sektorja pri izvajanju pobude Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje“;

9.

kljub temu meni, da ni primerno na isto raven postaviti tiste, ki imajo demokratično legitimnost, kot so lokalne in regionalne oblasti, in druge, na primer civilno družbo in zasebni sektor, ki je nimajo;

10.

se strinja tudi z ugotovitvijo predsednikov držav in vlad Evro-mediteranskega partnerstva, da bodo „okrepit[ev] prevzemanj[a] skupne odgovornosti v procesu, vzpostavit[ev] vodenj[a] na podlagi enakih pogojev ter izvajanje procesa v konkretnih projektih, ki so prepoznavnejši za državljane“, omogočili, da bodo odnosi na vseh treh straneh Sredozemlja „konkretnejši in prepoznavnejši zaradi dopolnilnih regionalnih in podregionalnih projektov, koristnih za državljane v regiji“;

11.

opozarja na razpoložljivost in zavezanost lokalnih in regionalnih oblasti k bogatenju pobude Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje s krepitvijo lokalne demokracije in decentraliziranega sodelovanja;

12.

spominja na izkušnje z uvajanjem evropskih politik, med katerimi večina zahteva zavezanost, vire in ukrepe lokalnih oblasti pri njihovem izvajanju, ter tako poudarja pomembne izkušnje in strokovno znanje evropskih lokalnih in regionalnih oblasti pri obravnavi in upravljanju mestnih in podeželskih zadev na področju okolja, energije, prevoza, civilne zaščite, preseljevanja, gospodarskega razvoja ter na mnogih drugih prednostnih področjih barcelonskega procesa, ki so še vedno aktualna, kot so medkulturni dialog, izobraževanje, človeška in socialna razsežnost; zato obžaluje, da o razvojnih projektih, ki spremljajo sklepe pariškega vrha, pred tem ni bilo posvetovanj z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, čeprav morajo sodelovati pri njihovem izvajanju, in poudarja potrebo, da se v prihodnje popravi ta medvladni pristop z jasno vključitvijo vseh vpletenih ravni upravljanja;

13.

tako kot v prejšnjih mnenjih s tega področja poudarja pomen vključenosti lokalnih in regionalnih oblasti ne le v fazi izvajanja, marveč tudi v procesu sodelovanja od priprave strategij prek izvajanja programov in projektov pa vse do spremljanja izvajanja strategij in ocenjevanja rezultatov, predvsem ko gre za pobude, ki se nanašajo na področja, na katerih imajo lokalne in regionalne oblasti široke in neposredne pristojnosti, na primer urbanizem in prostorsko načrtovanje, gospodarjenje z vodo, ravnanje z odpadki in njihova obdelava, okolje in lokalne posledice podnebnih sprememb, lokalni gospodarski razvoj, upravljanje in ohranjanje kulturne in zgodovinske dediščine, lokalni turistični razvoj, osnovno javno zdravstvo, politike vključevanja in socialne kohezije;

14.

pozdravlja bližnji začetek novega programa CIUDAD v okviru sedanjega evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta, ki naj bi spodbujal sodelovanje pri razvoju mest in dialog v sredozemski regiji; se strinja, da med prednostna področja sodijo okoljska trajnost, energetska učinkovitost, trajnostni gospodarski razvoj in zmanjšanje socialnih razlik. To so področja, na katerih imajo lokalne in regionalne oblasti široke in neposredne pristojnosti in kjer lahko evropske lokalne in regionalne oblasti prispevajo pomembne izkušnje in strokovno znanje;

15.

opozarja, da finančniki vidiki pobude Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje doslej niso bili opredeljeni in da so lokalne in regionalne oblasti lahko politični, pa tudi tehnični in finančni partnerji pri pripravi in izvajanju strategij in projektov, ki po eni strani zadovoljujejo resnične potrebe državljanov in po drugi strani izpolnjujejo cilje pobude Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje; poleg tega ugotavlja, da pobuda Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje na ravni programov ali virov nikakor ne spreminja sredozemske razsežnosti evropske politike sosedstva;

16.

spominja na to, da je prav na lokalni in regionalni ravni v tesnem sodelovanju z drugimi institucionalnimi ravnmi mogoče pripraviti rešitve, ki pomenijo prilagoditev in odgovor na izzive globalizacije; lokalne in regionalne oblasti so se zlasti v Evropi postopno uveljavile kot pomembna raven za pripravo teh rešitev;

17.

zato ponavlja svoj poziv k priznavanju lokalnih in regionalnih oblasti kot poglavitnih partnerjev v barcelonskem procesu in evro-mediteranskem sodelovanju;

18.

priznava vlogo in izkušnje različnih mrež in združenj lokalnih in regionalnih oblasti na nacionalni, evropski in mednarodni ravni, ki delujejo na področju decentraliziranega evro-mediteranskega sodelovanja, ter njihovo strokovno znanje in poznavanje lokalnih razmer (1); zato poudarja potrebo po združevanju prizadevanj in zbližanju ciljev pri projektih decentraliziranega sodelovanja s cilji Evro-mediteranskega partnerstva, da bi tako dosegali čim boljše rezultate;

19.

znova potrjuje svojo podporo izjavi predstavnikov sredozemskih in evropskih lokalnih in regionalnih oblasti, ki so se sestali 23. junija 2008 na forumu lokalnih in regionalnih oblasti Sredozemlja v Marseillu;

20.

v tem okviru se pridružuje nameri izvoljenih predstavnikov lokalnih in regionalnih oblasti ter njihovih predstavniških združenj, da vzpostavijo institucionalni instrument, ki bi omogočal njihovo stalno politično zastopanost in aktiven prispevek k pobudi Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje, ki je ustrezen instrument „teritorializacije“; k temu je Odbor pozval že v prejšnjih mnenjih o tej temi;

21.

zato namerava ustanoviti evro-mediteransko lokalno in regionalno skupščino (ARLEM), ki bi jo sestavljali člani, ki bi enakovredno predstavljali izvoljene predstavnike na lokalni in regionalni ravni v Evropski uniji in v partnerskih državah Sredozemlja, po zgledu Evro-mediteranske parlamentarne skupščine, ki predstavlja parlamentarno razsežnost.

22.

poziva organe upravljanja pobude Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje, da poleg političnega priznanja formalno in konkretno vključijo lokalne in regionalne oblasti v proces sodelovanja in v pobudo Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje;

23.

zato poziva k opredelitvi vloge lokalnih in regionalnih oblasti v novih delovnih dokumentih kot polnopravnih partnerjev v procesu sodelovanja v okviru ponovne oživitve pobude Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje;

24.

poudarja pomen udeležbe ne le centralnih vlad, marveč tudi lokalnih in regionalnih oblasti že od zgodnje faze priprave sporazumov o pridružitvi, strateških dokumentov in akcijskih načrtov, ki so sprejeti na dvostranski ravni med Evropsko unijo in partnerskimi državami južnega in vzhodnega Sredozemlja, zlasti v okviru evropske sosedske politike;

25.

zato poziva evro-mediteranske vlade k vzpostavitvi mehanizmov strukturiranega nacionalnega dialoga in posvetovanja z (lokalnimi in regionalnimi) poddržavnimi organi, socialnimi partnerji in civilno družbo, v katere je treba vključiti mreže in združenja lokalnih in regionalnih oblasti;

26.

je odločen podpirati ustanovitev evro-mediteranske lokalne in regionalne skupščine, ki bi jo sestavljalo določeno število članov Odbora regij, predstavnikov evropskih in mednarodnih združenj s področja evro-mediteranskega sodelovanja in enako število predstavnikov regionalnih in lokalnih oblasti z južne in vzhodne strani Sredozemlja, kot stalne platforme za dialog, izmenjavo in sodelovanje, ter poziva, da se jo prizna kot posvetovalni organ v prihodnjem upravljanju pobude Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje, po zgledu Evro-mediteranske parlamentarne skupščine na ravni nacionalnih parlamentov;

27.

poziva Evropsko komisijo, da uravnoteži, uskladi in dobro poveže ta novi pristop z različnimi programi, projekti in instrumenti Skupnosti (2) ter obstoječimi programi, projekti in instrumenti evro-mediteranskega sodelovanja (3), da bo mogoče izkoristiti izkušnje, se izogniti podvajanju dejavnosti in združiti napredek;

28.

predlaga, da se prouči uresničljivost prilagoditve sedanjih instrumentov strukturne podpore sredozemskemu okolju, ki bi vključevalo predvsem politiko ekonomske in socialne kohezije, prek katere bi sodelovanje med lokalnimi in regionalnimi oblastmi Evropske unije in državami Sredozemlja temeljilo na ozemeljski razsežnosti;

29.

poziva organe upravljanja pobude Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje, da izkoristijo priložnost ponovne oživitve tega procesa za to, da dosežejo napredek pri reformi lokalnega upravljanja in decentralizacije v nekaterih državah južnega in vzhodnega Sredozemlja ter v drugih začnejo s procesom decentralizacije;

30.

predlaga, da se strategijam institucionalne krepitve lokalnih in regionalnih oblasti nameni posebna pozornost ter vzpostavijo programi za posodobitev uprav in projekti za usposabljanje lokalnih in regionalnih človeških virov;

31.

meni, da bo večji prenos odgovornosti na lokalne in regionalne oblasti prispeval k vzpostavitvi upravljanja na več ravneh, ki bo povezalo različne institucionalne ravni v procesu odločanja, priprave, izvajanja in ocenjevanja javnih politik in razvojnih politik;

32.

predlaga vključitev lokalnih tehničnih in univerzitetnih človeških virov v izvajanje projektov ter čim boljše sodelovanje državljanov, tako da bodo proces sodelovanja in projekte, ki izhajajo iz njega, vzeli za svoje;

33.

meni, da lahko dinamika pobude Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje vsem akterjem na različnih ravneh nudi priložnost za učenje, vzpostavljanje novih stikov in nove načine medsebojnega priznavanja, hkrati pa različne vpletene akterje (centralne in decentralizirane uprave, lokalne in regionalne oblasti, civilno družbo itd.) spodbuja k spoznavanju novega pristopa k razvoju in lokalni demokraciji;

34.

pooblašča svojega predsednika, da to mnenje predloži francoskemu predsedstvu Sveta EU, skupnemu predsedstvu Unije za Sredozemlje, Evropski komisiji, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Evro-mediteranski parlamentarni skupščini ter predsednikom vlad in držav v južnem in vzhodnem Sredozemlju.

19.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/56

—

znova poziva k temu, da se v zvezi s partnerstvom lokalne in regionalne oblasti ne uvrsti v enako kategorijo kot civilno družbo ter ekonomske in socialne partnerje. Lokalne in regionalne oblasti so namreč izvoljeni organi, ki so neposredno odgovorni državljanom EU;

—

poudarja, da ne obstaja splošna evropska metodologija za vzpostavitev partnerstev pri pripravi, izvajanju, spremljanju in ocenjevanju programskih dokumentov in prostorskih aktov. Zato je dejansko nemogoče oceniti, ali se načelo partnerstva resnično izvaja ali pa se nanj sklicujejo le formalno, in kakšne dejanske učinke ima;

—

priporoča Evropskemu parlamentu in Evropski komisiji, naj ocenita možnosti uporabe zmogljivosti nacionalnih in/ali regionalnih oblasti za spremljanje izvajanja operativnih programov in porabe sredstev v okviru kohezijskega in strukturnih skladov, da preverita nastale stroške in dosežene rezultate;

—

je prepričan, da bi moral imeti pomembnejšo vlogo pri pripravi, izvajanju in spremljanju politik EU z dejavnim vključevanjem članov Odbora v dialog z javnimi organizacijami in organizacijami civilne družbe na lokalni in regionalni ravni;

—

se zavzema za načrtovanje in izvajanje pobud za razširjanje dobrih praks pri uporabi partnerstva za določanje političnih prednostnih nalog v državah članicah.

Poročevalec

:

Vladimir KISJOV (BG/EPP), član mestnega sveta občine Sofija

1.

v celoti podpira pobudo, da se pregleda in analizira partnerstvo na nacionalni in regionalni ravni za upravljanje in projektno načrtovanje na področju regionalne politike v okviru priprave in izvajanja programskih dokumentov in prostorskih aktov za regionalni razvoj;

2.

pozdravlja prizadevanja držav članic ter lokalnih in regionalnih oblasti za vzpostavitev in načrtno uvajanje partnerstev med državnimi, regionalnimi in lokalnimi institucijami ter predstavniki civilne družbe, socialnimi partnerji in gospodarstvom v okviru priprave prostorskih aktov za razvoj in izvedbo politik regionalnega načrtovanja in razvoja;

3.

zlasti pozdravlja dejstvo, da si vlade držav članic prizadevajo za vzpostavitev dialoga z regionalnimi in lokalnimi oblastmi pri določanju ciljev, prednostnih nalog in virov za teritorialni razvoj ter načina njegovega izvajanja v okviru evropskih in nacionalnih politik;

4.

poudarja vodilno vlogo mest in regij pri pripravi strateških dokumentov, izvajanju programov ter spremljanju in izvajanju politik EU;

5.

znova poziva k temu, da se v zvezi s partnerstvom lokalne in regionalne oblasti ne uvrsti v enako kategorijo kot civilno družbo ter ekonomske in socialne partnerje. Lokalne in regionalne oblasti so namreč izvoljeni organi, ki so neposredno odgovorni državljanom EU. Zato so partnerstva med nacionalnimi oblastmi držav članic, evropskimi institucijami ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi kakovostno na drugi ravni od drugih partnerstev. Od državljanov izvoljene lokalne in regionalne oblasti, ki jim je zaupano izvajanje javnih nalog, morajo zato biti kot take jasno vključene v splošne predpise in dokumente;

6.

je prepričan, da je načela dobrega upravljanja na področju lokalne in regionalne politike mogoče prenesti v prakso z večjim vključevanjem predstavnikov civilne družbe ter ekonomskih in socialnih partnerjev.

7.

podpira celovit pristop k upravljanju na področju strukturne politike v sistemu Evropske unije na več ravneh;

8.

meni, da je za dobro upravljanje na področju regionalne politike ključnega pomena, da se politični instrumenti uporabljajo povezano, da se zagotovi dejavna udeležba vseh akterjev in da obstaja jasna usmeritev v uspešnost in učinkovitost izvajanja politik na podlagi horizontalnega in vertikalnega povezovanja različnih instrumentov, ki prinaša merljive rezultate;

9.

priznava vlogo, ki jo ima evropska strukturna politika kot učinkovit instrument v postopku decentralizacije uprave v različnih evropskih državah pri razvoju procesov regionalnega načrtovanja in s kazalniki podprtega upravljanja, ki so veliko prispevali k izboljšanju javnih pobud na lokalni in regionalni ravni;

10.

meni, da je sedanji model upravljanja na področju strukturne politike dobra podlaga za prihodnjo usmeritev strukturne politike;

11.

poudarja, da ne obstaja splošna evropska metodologija za vzpostavitev partnerstev pri pripravi, izvajanju, spremljanju in ocenjevanju programskih dokumentov in prostorskih aktov. Zato je dejansko nemogoče oceniti, ali se načelo partnerstva resnično izvaja ali pa se nanj sklicujejo le formalno, in kakšne dejanske učinke ima.

12.

meni, da so bili ukrepi, usmerjeni v krepitev partnerstva in razvoj bolj trajnostne politike za tesnejše in močnejše vertikalno in horizontalno povezovanje upravljanja in partnerstva na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, uspešni;

13.

meni, da so prizadevanja vlad novih držav članic za uvajanje načel dobrega upravljanja v proces priprave in izvajanja programskih dokumentov, demokratični dosežek;

14.

nacionalni in regionalni organi ter upravni organi morajo pripraviti in določiti metodologijo za izvajanje partnerstva na področju regionalne politike v zvezi s programskimi dokumenti in prostorskimi akti, ki bo jasno opredelila delovanje in minimalno področje uporabe partnerstva v vseh fazah (priprava, izvajanje, spremljanje in ocenjevanje). Pri tem je treba glede na njuno kakovost upoštevati dve ravni partnerstva:

Udeleženi partnerji se med seboj razlikujejo glede na njihovo področje delovanja, specializacijo, sposobnosti in morebitni prispevek. Poleg tega je treba upoštevati tudi dejstvo, da decentralizacija poteka v različnih državah članicah Unije na različnih ravneh, in ugotoviti, ali so lokalne in regionalne oblasti pristojne za dejansko upravljanje nekaterih operativnih programov;

15.

meni, da starejše države članice, zlasti tiste, ki so zelo decentralizirane, s svojimi dobrimi praksami znatno prispevajo k izboljšanju sistema partnerstva za upravljanje na nacionalni, regionalni in lokalni ravni in k projektnemu načrtovanju na področju regionalne politike ter so lahko primeri dobre prakse drugim državam;

16.

trdi, da vključitev partnerskih mrež v pripravo in izvajanje politik regionalnega razvoja odpira obsežne možnosti, da različni akterji in udeleženci izrazijo svoje interese, ter povečuje zaupanje ljudi v organe upravljanja. Vendar je treba zagotoviti, da imajo partnerji z ustreznim mandatom za ukrepanje ter zahtevanimi sposobnostmi in možnostmi in katerih udeležba bo pomenila resničen prispevek, na voljo zadostna finančna sredstva, da se lahko v polni meri vključijo v razpravo. Finančna sredstva bi lahko bila sestavni del tehnične pomoči in morajo kriti tudi stroške priprave resnično upravičenih študij in raziskav, ki se izvajajo na evropski, nacionalni in celo lokalni ravni;

17.

poziva Evropsko komisijo, naj – zato, ker številni operativni programi tega ne vključujejo – lokalne in regionalne oblasti, njihova nacionalna in nadnacionalna združenja ter druge ustrezne partnerje pooblasti za uporabo sredstev, namenjenih tehnični pomoči v sedanjem obdobju načrtovanja, in jih pri tem podpira; ti akterji bodo tako lahko na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni pripravili študije in analize, ki bodo omogočile opredelitev potreb in prednostnih nalog nove kohezijske politike;

18.

je prepričan v čedalje večji pomen krepitve partnerstva za upravljanje in projektno načrtovanje v vseh fazah oblikovanja politik EU na področju lokalnega in regionalnega razvoja, tj. priprave, izvajanja, spremljanja in ocenjevanja;

19.

meni, da morata upravljanje in partnerstvo v okviru priprave, izvajanja, spremljanja in ocenjevanja politike teritorialnega razvoja EU zasedati čedalje pomembnejše mesto v komunikacijski strategiji EU;

20.

poziva Evropski parlament in Evropsko komisijo, da obsežneje uporabljata partnerstvo in upravljanje ter odprto metodo usklajevanja pri razvoju politik EU in da tako vključita čim večje število zainteresiranih strani, zlasti lokalne in regionalne oblasti kot upravne ravni, na katerih se običajno izvaja velik delež politik Skupnosti. V zvezi s tem poziva Komisijo, naj lokalne in regionalne oblasti, ki to želijo in so sposobne voditi evropske programe regionalnega razvoja, določi kot organe za vodenje operativnih programov;

21.

poudarja, da je treba vzpostaviti povezavo med vprašanji, povezanimi z upravljanjem in partnerstvom na nacionalni in regionalni ravni pri pripravi nacionalne, regionalne in lokalne strategije in prostorskih aktov, ter analizo in uvedbo pobud, kot so na primer pobude za premagovanje izzivov, ki jih prinašajo podnebne spremembe, mestni prevoz, razvoj znanosti o življenju in biotehnologija, znanstvene in raziskovalne dejavnosti in inovacije v EU in drugih regijah.

22.

meni, da bo pri pripravi nove politike gospodarske, socialne in ozemeljske kohezije, zlasti za območja s hudimi trajnimi naravnimi ali demografskimi ovirami, odločilnega pomena zagotoviti, da bodo predvsem lokalne in regionalne oblasti ter njihova nacionalna in nadnacionalna združenja, vendar tudi ekonomski in socialni partnerji ter civilna družba, čim prej vključeni v oblikovanje nacionalnih stališč in prednostnih nalog ter v pripravo dokumentov in da bodo njihova stališča ustrezno upoštevana;

23.

meni, da je primerno nadaljevati natančno pregledovanje praks in izkušenj držav članic pri uporabi partnerstev za določanje prednostnih nalog za lokalni, regionalni, nacionalni in nadnacionalni razvoj. Ocenjevanja bodo prispevala k izvajanju preprostejših in učinkovitejših oblik komuniciranja med partnerji na lokalni in regionalni ravni;

24.

meni, da zaradi različnih stopenj decentralizacije v državah članicah obstajajo razlike tudi v procesu posvetovanja in načinu upravljanja v zvezi s projektnim načrtovanjem;

25.

priznava potrebo, da morajo biti udeleženci v upravljanju in partnerstvu na nacionalni in regionalni ravni v državah članicah v naslednjem obdobju načrtovanja EU pripravljeni na te naloge z uporabo preskušenih, preverjenih in učinkovitih načinov posvetovanja s partnerji in akterji civilne družbe, kot so priročniki o dobri praksi, javno-zasebna partnerstva in sodelovanje s partnerji civilne družbe pri posvetovanjih o prihodnjem načrtovanju lokalnega in regionalnega razvoja;

26.

v skladu s ciljem lizbonske strategije, tj. razvoj gospodarstva, temelječega na znanju, priporoča ciljno usmerjene ukrepe, da se v pripravo nacionalnih stališč in dokumentov za novo obdobje načrtovanja vključijo univerze, raziskovalni inštituti, znanstvene ustanove in tehnološka središča, ne samo na nacionalni ravni, temveč tudi na regionalni in lokalni ravni;

27.

meni, da je treba v okviru splošnih prizadevanj za krepitev upravne zmogljivosti nujno uvesti ciljno usmerjene ukrepe, da se v pripravo, analizo in programsko oblikovanje politik teritorialnega razvoja v čim zgodnejši fazi vključijo mladi. To bi lahko imelo globok in dolgotrajen vpliv na izvajanje politik EU, poleg tega pa bi mlade spodbudilo, da bolj dejavno sodelujejo v družbenem življenju;

28.

priznava potrebo po nadaljevanju izboljševanja aktivnega partnerstva (na pobudo lokalnih in regionalnih oblasti in tudi nevladnih organizacij) v procesu upravljanja. V ta namen morajo države članice po mnenju Odbora sprejeti ukrepe, prilagojene njihovim posebnim nacionalnim okoliščinam, da spodbudijo svoje skupnosti partnerjev, da se organizirajo in tako povečajo stopnjo vključenosti, odgovornosti in interesa akterjev iz civilne družbe;

29.

priporoča Evropskemu parlamentu in Evropski komisiji, naj ocenita možnosti uporabe zmogljivosti nacionalnih in/ali regionalnih oblasti za spremljanje izvajanja operativnih programov in porabe sredstev v okviru kohezijskega in strukturnih skladov, da preverita nastale stroške in dosežene rezultate. Tako bi poenostavila postopke in zmanjšala stroške;

30.

meni, da obstaja potreba po razvoju institucionalnih instrumentov za lažje uvajanje horizontalnih in vertikalnih pristopov. Ti bi lahko vključevali platforme, upravljanje politik na regionalni ravni in okrogle mize, ki spodbujajo komuniciranje znotraj sektorskih mrež in na upravnih ravneh;

31.

meni, da je treba upoštevati in okrepiti vlogo evropskih združenj za teritorialno sodelovanje pri upravljanju regionalne politike. Ta nova združenja niso le instrument za upravljanje sredstev Skupnosti, temveč zlasti mehanizem za sodelovanje različnih sektorjev v interesu civilne družbe sosednjih regij;

32.

meni, da je treba pri vrednotenju partnerstev na področju upravljanja in projektnega načrtovanja poudarek čedalje bolj preusmerjati s kvantitativnih kazalnikov na kvalitativne. Zato je bistveno, da partnerji na ravni osrednjih, regionalnih in lokalnih oblasti v postopku upravljanja niso ocenjevani enako, temveč da so razvrščeni v kategorije glede na svoje zmogljivosti in potencialne prispevke;

33.

glede na težave pri zagotavljanju učinka regionalnih politik v javnosti je izjemno pomemben razvoj potrebnih vmesnikov na različnih ravneh, prek katerih se politike povežejo z različnimi sektorskimi področji;

34.

ena temeljnih nalog lokalnih, regionalnih in osrednjih oblasti mora biti krepitev in nenehno izboljševanje upravnih zmogljivosti. Letne ocene upravnih zmogljivosti je treba preoblikovati iz formalnih dejanj v analize dosežkov, ki morajo biti javno dostopne in služiti kot podlaga za nadaljnjo krepitev zmogljivosti.

35.

je prepričan, da bi moral imeti pomembnejšo vlogo pri pripravi, izvajanju in spremljanju politik EU z dejavnim vključevanjem članov Odbora – v njihovi funkciji zastopanja interesov lokalnih in regionalnih oblasti – v dialog z javnimi organizacijami in organizacijami civilne družbe na lokalni in regionalni ravni. To je predpogoj za uspešno načrtovanje teritorialnega razvoja ter za izgradnjo in povečanje upravnih in komunikacijskih zmogljivosti na lokalni in regionalni ravni, s ciljem odpraviti upravni primanjkljaj, ki se v dokumentih EU pogosto navaja kot ovira razvoju;

36.

bo pripravil letna priporočila za izboljšanje partnerstva na regionalni in lokalni ravni, ki bodo sestavni del letnih razprav na visoki ravni;

37.

bo podprl pobude, ki jih bodo sprožile države članice, Evropski parlament in Evropska komisija na področju razvoja partnerstva z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, ne samo v fazi spremljanja izvajanja politik, temveč predvsem v fazi njihove priprave;

38.

meni, da bi bilo treba partnerstva z nevladnimi organizacijami in delodajalci na nižjih ravneh podpirati, spodbujati in razvijati z raznovrstnimi pobudami, zlasti v fazi načrtovanja in med izvajanjem posebnih ukrepov;

39.

se zavzema za načrtovanje in izvajanje pobud za razširjanje dobrih praks pri uporabi partnerstva za določanje lokalnih, regionalnih, nacionalnih in nadnacionalnih političnih prednostnih nalog v državah članicah. V komuniciranje je treba vključiti lokalne oblasti, ker so te v najboljšem položaju, da državljanom pojasnijo, kakšen pomen ima Evropska unija za njihovo vsakdanje življenje;

40.

bo sprejel vse potrebne ukrepe za čim boljšo uporabo mehanizmov Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS) za usklajevanje in izvajanje evropskih, nacionalnih in regionalnih politik, ki kot sredstvo za decentralizirano mednarodno sodelovanje lahko omogoči tudi učinkovitejše vključevanje različnih partnerskih skupin v upravljanje.

19.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/60

—

poudarja, da je zmanjšanje industrijskih emisij najpomembnejše v primeru onesnaževanja zraka; direktiva o industrijskih emisijah je pomemben evropski ukrep, ki državam članicam omogoča, da do leta 2020 dosežejo svoje cilje glede emisij;

—

meni, da direktiva glede onesnaževanja zraka ni dovolj ambiciozna in izraža razočaranje zaradi nizkih mejnih vrednosti emisij (glej prilogo I) velikih kurilnih naprav; Odbor želi opozoriti, da so še vedno precejšnje razlike med mejno vrednostjo emisij v predlogu ter tistimi iz ustreznega dokumenta BREF (referenčni dokumenti o najboljših razpoložljivih tehnologijah) za velike kurilne naprave; te vrednosti je treba uskladiti in povečati;

—

priporoča vključitev praktičnega sistema revizije, ki bi omogočil delno revizijo direktive (npr. tehničnih poglavij in mejnih vrednosti emisij) v postopku soodločanja; Odbor je zaskrbljen zaradi prihodnjih prilagoditev zakonodaje glede na seviljski proces (glej prilogo I), ki ni pravni postopek, določen v Pogodbi, in zanj ni določen demokratični pregled;

—

nasprotuje predlogu Komisije, da se v okviru postopka komitologije sprejmejo merila za odobritev odstopanj na temelju lokalnih razmer:

Poročevalec

:

G. Cor LAMERS (NL/EPP), župan občine Houten

1.

opozarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti v različnih državah članicah zelo pomembno vlogo pri izvajanju okoljske in industrijske politike ter da imajo širše pristojnosti pri politikah preprečevanja in izvajanju nadzora nad onesnaževanjem;

2.

močno podpira preprečevanje onesnaževanja in načelo „onesnaževalec plača“, zato se strinja s tem ciljem direktive o industrijskih emisijah;

3.

poudarja pomen ukrepov, ki temeljijo na virih. Bistvenega pomena je opredeliti vzroke onesnaževanja ter se z emisijami ukvarjati pri viru in na najgospodarnejši in okolju najprijaznejši način;

4.

opozarja, da je v mestnih in podeželskih območjih kakovost zraka, vode in tal vprašanje, ki neposredno vpliva na vsakdanje življenje državljanov. Precejšen delež ključnih onesnaževal še vedno nastaja v velikih industrijskih obratih v EU;

5.

opozarja, da imajo politike za čisti zrak in vodo čezmejno razsežnost, zaradi česar je treba ukrepati na ravni EU. Zato pozdravlja direktivo o industrijskih emisijah, ker je sredstvo za zmanjšanje industrijskih emisij pri viru.

6.

je trdno prepričan, da predlog vključuje ukrepe, ki so potrebni in imajo precejšen potencial za doseganje koristi za okolje. Glede na to pozdravlja izboljšave pri uporabi dokumentov BREF (referenčni dokumenti o najboljših razpoložljivih tehnologijah – glej prilogo I), ki jih predlaga direktiva, saj bo to povečalo koristi za okolje;

7.

poudarja, da je zmanjšanje industrijskih emisij predvsem pomembno v primeru onesnaževanja zraka. Direktiva o industrijskih emisijah je pomemben evropski ukrep, ki državam članicam omogoča, da do leta 2020 dosežejo svoje cilje glede emisij. Zato je vključitev nižje kategorije kurilnih naprav z močjo od 20 do 50 megavatov (mW) pomemben vidik nove direktive;

8.

meni, da direktiva glede onesnaževanja zraka ni dovolj ambiciozna:

9.

izraža zaskrbljenost, da bi lahko direktiva imela le kratkoročne koristi. Zelo je zaskrbljen zaradi možnosti, da bodo dolgoročne koristi omejene (glej točko 17).

10.

poudarja, da bi morala dovoljenja za CPNO (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja – glej prilogo I) tudi v prihodnje temeljiti na celovitem pristopu, ki upošteva okolje, proizvodnjo, tehnično izvedljivost, stroškovno učinkovitost in (enako pomembne) lokalne razmere;

11.

strinja se z Evropsko komisijo, da se direktiva CPNO ne izvaja ustrezno v vseh državah članicah. Izvajanje direktive CPNO je bilo težavno, dokumenti BREF pa niso bili vedno uporabljeni, tudi zaradi svoje tehničnosti in težavnosti;

12.

ugotavlja, da dovoljenja bolje odražajo navedene centralizirane in poenotene standarde in zahteve. Čeprav se to zdi pozitivno, postaja na podlagi vpogleda v dovoljenje vedno težje ugotoviti, kaj podjetje dela, proizvaja, obdeluje ali izboljšuje;

13.

meni, da je bila direktiva o industrijskih emisijah (ki vključuje pregled direktive CPNO) predstavljena le nekaj tednov po roku za izvedbo sedanje zakonodaje o CPNO, ki je bil določen za 31. oktober 2007. Z drugimi besedami, pregled je bil opravljen, preden je sedanja zakonodaja o CPNO lahko pokazala svojo izvedljivost in učinkovitost ter – kar je še bolj pomembno – preden se lahko v celoti oceni njen vpliv na zmanjšanje emisij.

14.

meni, da je konsolidacija sedmih direktiv v eno zelo ambiciozen pristop; morda bi bil večfazni pristop ali okvirna direktiva s hčerinskimi direktivami boljša izbira. Okvirna direktiva bi ustvarila možnosti za vključitev drugih neposredno povezanih direktiv, kot je direktiva o primestnih odpadnih vodah, s čimer ne bi ovirali prihodnjih pregledov okvirne direktive;

15.

zagovarja načelo boljše priprave zakonodaje. Zdi se, da je predlog Komisije za konsolidacijo sedmih direktiv skladen s tem načelom. Direktiva nekoliko poenostavlja postopke izdajanja dovoljenj. Odbor kljub temu meni, da različni deli direktive niso v celoti konsolidirani in da zaradi razlik med direktivo in dokumenti BREF, ki jih je še vedno precej, ne bodo rešene vse praktične težave;

16.

se sprašuje, ali so v tem predlogu odpravljene obstoječe nedoslednosti in dvoumne opredelitve. Ni na primer jasno, kakšne učinke bo imela nova opredelitev NRT (najboljše razpoložljive tehnike namesto najboljše razpoložljive tehnologije). Uporaba pojma „tehnologija“, ki zajema širše vidike kot pojem „posamezna tehnika“, bo omogočila boljšo povezavo s poslovnimi naložbami, prispevala k zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev, s čimer bodo omogočene ustvarjalnejše rešitve za okoljske izzive;

17.

je resno zaskrbljen zaradi morebitnih posledic konsolidacije za prihodnje revizije. Predlog zdaj vključuje več različnih področij strokovnega znanja. Dolžina in zlasti kompleksnost bosta otežila, če ne onemogočila, revizijo direktive v prihodnosti ter prilagajanje zakonodaje prihodnjim potrebam in tehnološkim spremembam s strožjimi operativnimi zahtevami, kot so mejne vrednosti emisij;

18.

razume, da Komisija s povezovanjem direktive in dokumentov BREF poskuša rešiti problem težavnosti prihodnjih revizij. Direktiva določa minimalne standarde, ki jih je treba izpolniti, dokumenti BREF, ki se lahko zlahka revidirajo, pa bodo zagotovili skladnost sistema s tehnološkimi spremembami in strožjimi mejnimi vrednostmi za povezane emisije (NRT-PVE, glej prilogo I). Odbor ima resne pomisleke glede prihodnjih razlik, ki lahko nastanejo med NRT-PVE (v dokumentih BREF, ki se lahko revidirajo) in mejnimi vrednostmi emisij (v direktivi). Obstaja precejšnja nevarnost, da bi lahko sistem zastaral, to pa ne bi prispevalo veliko k prihodnjemu razvoju na področju okolja;

19.

priporoča vključitev praktičnega sistema revizije, ki bi omogočil delno revizijo direktive (npr. tehničnih poglavij in mejnih vrednosti emisij) v postopku soodločanja. Odbor je zaskrbljen zaradi prihodnjih prilagoditev zakonodaje glede na seviljski proces (glej prilogo I), ki ni pravni postopek, predviden v Pogodbi, in zanj ni določen demokratični pregled.

20.

izraža zadovoljstvo zaradi nedavnih izboljšav dokumentov BREF in meni, da so koristni kot referenčni dokumenti. Glavni del dokumentov BREF je vendarle na voljo le v angleškem jeziku, kar lahko povzroči težave regionalnim in lokalnim organom za nadzor in izdajanje dovoljenj. Zato zahteva, da se najpomembnejša poglavja dokumentov BREF prevedejo v vse jezike EU, na primer tista, ki opredeljujejo najboljšo razpoložljivo tehnologijo (NRT, glej prilogo I) za posamezno panogo;

21.

meni, da ni upravičeno, da se dokumenti BREF v EU ne uporabljajo pogosteje, in priporoča pogostejšo uporabo. Zato podpiramo novi status dokumentov BREF in nadaljevanje njihove obvezne uporabe pri izdajanju dovoljenj. Po razlagi Odbora je novi status dokumentov BREF bolj obvezujoč, saj bi morali biti ti dokumenti (ki so trenutno le referenčni dokumenti, ki jih je treba uporabljati, vendar niso obvezujoči) zdaj v vseh praktičnih vidikih obvezni;

22.

ugotavlja, da obstajajo možnosti za izboljšanje dokumentov BREF. V nekaterih primerih manjkajo inovacije in izboljšave, ki so primerne za proizvodni proces. Tako se na primer za kaznovanje podjetij trenutno uporabljajo spreminjajoče se oblike nadzora vzorčenja, ki bi se lahko uporabljale tudi za izboljšanje tehnik. Drugi primer je neskladje med poglavjem direktive o hlapnih organskih spojinah in ustreznim dokumentom BREF. Zaradi tega obstaja zaskrbljenost, da najčistejši pristop ne bo vedno prednostno obravnavan. Lokalne oblasti bi morale po možnosti stalno spodbujati inovacije za izboljšanje lokalnega okolja, kakovost dokumentov BREF pa bi morala biti dovolj visoka, da bodo ti dokumenti v pomoč pristojnim organom;

23.

meni, da bo novi status dokumentov BREF spodbudil skladnost politik glede izdajanja emisijskih dovoljenj, s tem pa tudi prispeval k vzpostavljanju enakih pogojev konkurence za evropska podjetja;