22.7.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 184/1

(1)

S sprejetjem Direktive 2002/59/ES (4) je Evropska unija povečala svoje zmogljivosti za preprečevanje razmer, ki ogrožajo varnost človeškega življenja na morju in varstvo morskega okolja.

(2)

Ker se ta direktiva nanaša na spremembo Direktive 2002/59/ES, se večina obveznosti iz te direktive ne bo uporabljala v državah članicah brez morskih obal in morskih pristanišč. Tako se za Avstrijo, Češko, Madžarsko, Luksemburg ali Slovaško uporabljajo samo tiste obveznosti, ki veljajo za ladje, ki plujejo pod zastavo teh držav članic, brez poseganja v dolžnost sodelovanja držav članic pri zagotavljanju kontinuitete med pomorskimi in drugimi vrstami upravljanja prometa, zlasti rečnimi informacijskimi storitvami.

(3)

V skladu s to direktivo bi morale biti države članice, ki so obalne države, sposobne, da izmenjujejo informacije, ki jih zberejo med spremljanjem pomorskega prometa na območjih pod njihovo pristojnostjo. Sistem Skupnosti za izmenjavo pomorskih informacij SafeSeaNet (v nadaljnjem besedilu „SafeSeaNet“), ki ga je razvila Komisija v dogovoru z državami članicami, vključuje na eni strani mrežo za izmenjavo podatkov in na drugi strani standardizacijo glavnih informacij o ladjah in njihovem tovoru, ki so na voljo (predhodna obvestila in poročila). Tako omogoča pridobivanje natančnih in ažurnih informacij o ladjah v evropskih vodah, njihovem gibanju ter nevarnem ali onesnaževalnem tovoru in o nesrečah na morju pri viru in njihovo posredovanje vsem organom.

(4)

Za zagotovitev operativne uporabe tako zbranih informacij je zato bistveno, da se infrastrukture, potrebne za zbiranje in izmenjavo podatkov iz te direktive, ki jih upravljajo nacionalne uprave, vključijo v SafeSeaNet.

(5)

Med informacijami, ki se sporočajo in izmenjavajo na podlagi Direktive 2002/59/ES, so zlasti pomembne natančne informacije o lastnostih nevarnega ali onesnaževalnega blaga, ki se prevaža po morju. Zato in zaradi nedavnih nesreč v pomorskem prometu bi bilo treba obalnim organom omogočiti lažjo seznanitev z lastnostmi ogljikovodikov, ki se prevažajo po morju, saj je to bistveni element pri izbiri najprimernejšega nadzora, in jim v nujnih primerih zagotoviti neposredno povezavo z upravljavci, ki najbolje poznajo blago, ki se prevaža.

(6)

Sistemi za samodejno prepoznavanje ladij (AIS – sistem samodejnega prepoznavanja), predvideni v Mednarodni konvenciji o varstvu človeškega življenja na morju z dne 1. novembra 1974, omogočajo ne samo izboljšanje možnosti spremljanja teh ladij, temveč zlasti izboljšanje njihove varnosti v primeru bližnje plovbe. Na podlagi tega je bil AIS vključen v normativni del Direktive 2002/59/ES. Glede na veliko število trčenj, v katera so bila vpletena ribiška plovila, ki jih trgovska plovila očitno niso zaznala oziroma sama niso zaznala trgovskih plovil okoli sebe, je razširitev tega ukrepa na ribiška plovila, ki merijo v dolžino več kot 15 metrov, močno zaželena. V okviru Evropskega sklada za ribištvo se lahko zagotovi finančna pomoč za opremljanje ribiških plovil z varnostno opremo, kot je AIS.

(7)

Obveznost, da so ladje opremljene z AIS, pomeni tudi, da AIS neprekinjeno deluje, razen če mednarodni predpisi ali standardi ne predvidevajo varstva informacij o plovbi.

(8)

Koristno bi bilo preučiti možne sinergije med sistemom AIS ter sistemi za določanje položaja in sporočanje, ki se uporabljajo v okviru skupne ribiške politike, kot je satelitski sistem za spremljanje plovil. V ta namen bi morala Komisija v sodelovanju z državami članicami preučiti izvedljivost in določiti podrobna pravila za združevanje AIS s sistemi za določanje položaja in sporočanje, ki se uporabljajo v okviru skupne ribiške politike. Preučitev možnosti za združitev teh sistemov bi morala upoštevati potrebe in zahteve nadzora nad ribiškimi flotami, zlasti na področju varnosti in zaupnosti posredovanih podatkov.

(9)

Direktiva 2002/59/ES določa, da države članice sprejmejo posebne ukrepe v zvezi z ladjami, katerih ravnanje ali stanje bi lahko predstavljalo tveganje. Na podlagi tega se zdi zaželeno, da se na seznam teh ladij dodajo tiste, ki nimajo zadovoljivega zavarovanja ali finančnih jamstev, ali tiste, v zvezi s katerimi piloti ali pristaniški organi opozorijo, da imajo očitne pomanjkljivosti, ki bi lahko ogrozile varnost plovbe ali povzročile tveganje za okolje.

(10)

V skladu z Direktivo 2002/59/ES se zdi nujno, da se glede tveganja, ki ga predstavljajo izjemno slabe vremenske razmere, upošteva nevarnost, ki bi jo za plovbo lahko imel nastanek ledu. Če pristojni organ, ki ga imenuje država članica, na podlagi napovedi o stanju ledu, ki jih zagotovi pristojna meteorološka služba za informiranje, meni, da zaradi pogojev plovbe obstaja resna grožnja za varnost človeškega življenja ali resna grožnja onesnaženja, bi moral o tem obvestiti poveljnike ladij, ki so prisotne v območju pod njegovo pristojnostjo ali ki želijo vpluti v pristanišče ali pristanišča v zadevnem območju ali izpluti iz njih. Zadevni organ bi moral imeti možnost sprejeti vse ustrezne ukrepe za zagotovitev varnosti človeškega življenja na morju in za varstvo okolja.

(11)

Direktiva 2002/59/ES določa, da morajo države članice izdelati načrte za sprejem ladij v stiski, če je to potrebno zaradi razmer, v svoja pristanišča ali v katero koli drugo zavarovano območje pod najboljšimi možnimi pogoji, da bi omejile posledice nesreč na morju. Vendar pa bi bilo treba Direktivo 2002/59/ES spremeniti v skladu s Smernicami o pribežališčih za ladje, ki potrebujejo pomoč, ki so bile sprejete z Resolucijo A. 949(23) Mednarodne pomorske organizacije dne 13. decembra 2003 (v nadaljnjem besedilu „Resolucija IMO A.949(23)“), ki so bile sprejete naknadno po sprejetju Direktive 2002/59/ES, in se ne nanašajo na ladje v stiski, temveč na ladje, ki potrebujejo pomoč v razmerah, ko varnost človeškega življenja ni ogrožena.

(12)

Na podlagi Resolucije IMO A.949(23) in po delu, ki so ga skupaj opravile Komisija, Evropska agencija za pomorsko varnost (v nadaljnjem besedilu „Agencija“) in države članice, bi bilo treba oblikovati osnovne določbe, ki jih morajo vsebovati načrti o sprejemu ladij, ki potrebujejo pomoč, da bi zagotovili usklajeno in učinkovito izvajanje teh načrtov in razjasnili obseg obveznosti, ki jih morajo izpolnjevati države članice.

(13)

Resolucija IMO A.949(23) mora biti podlaga za vse načrte držav članic za učinkovito odzivanje na tveganja, ki jih povzročajo ladje, ki potrebujejo pomoč. Vendar pa lahko pri oceni tveganja, povezanega s takšnimi grožnjami, države članice ob upoštevanju njihovih posebnih okoliščin upoštevajo druge dejavnike, kot so uporaba morske vode za pridobivanje pitne vode in proizvodnjo elektrike.

(14)

Kadar ladja potrebuje pomoč, se morda mora sprejeti odločitev glede njenega sprejema v pribežališče. V ta namen bi moral zadevni organ na podlagi informacij, ki jih vsebuje ustrezni načrt o sprejemu ladij v „pribežališče“, opraviti predhodno oceno razmer.

(15)

V načrtih za sprejem ladij, ki potrebujejo pomoč, bi morala biti natančno opisana veriga odločanja v zvezi z opozorilom in obravnavo zadevnih razmer. Jasno bi morali biti opisani zadevni organi in njihova pooblastila ter sredstva obveščanja med udeleženimi stranmi. Uporabljati bi se morali taki postopki, ki omogočajo hiter sprejem ustreznih odločitev na podlagi strokovnega znanja in zadostnih informacij, ki jih ima na voljo pristojni organ.

(16)

Pri izdelavi načrtov bi morale države članice zbrati informacije o možnih pribežališčih na obali, da bi pristojnemu organu omogočile, da v primeru nesreče ali nezgode na morju jasno in hitro določi najprimernejša območja za sprejem ladij, ki potrebujejo pomoč. Te informacije bi morale obsegati opis nekaterih lastnosti zadevnih krajev ter opreme in naprav, ki so na voljo za olajšanje sprejema ladij, ki potrebujejo pomoč, ali za odpravljanje posledic nesreče ali onesnaženja.

(17)

Pomembno je da sta seznam pristojnih organov, zadolženih za odločitev za sprejem ladje v pribežališče, in seznam organov, zadolženih za sprejemanje in obdelavo opozoril, ustrezno objavljena. Dostop do ustreznih informacij bi lahko bil koristen tudi za strani, ki se ukvarjajo s pomočjo na morju, vključno s podjetji za pomoč ali za vleko, ter za organe sosednjih držav članic, ki bi jih izredne razmere na morju lahko prizadele.

(18)

Posebna funkcija za ukrepe spremljanja in organizacije ladijskega prometa je omogočiti državam članicam, da se dejansko seznanijo z ladjami, ki plujejo v vodah pod njihovo jurisdikcijo, in se jim s tem omogoči, da bodo po potrebi lahko učinkoviteje ukrepale proti možnim nevarnostim. Izmenjava pridobljenih informacij prispeva k izboljšanju kakovosti zbranih podatkov in olajša njihovo obdelavo.

(19)

Države članice in Komisija so v skladu z Direktivo 2002/59/ES dosegle precejšen napredek na področju uskladitve elektronske izmenjave podatkov, zlasti v zvezi s prevozom nevarnega ali onesnaževalnega blaga. SafeSeaNet, ki se razvija od leta 2002, bi moral danes biti vzpostavljen kot referenčna mreža na ravni Skupnosti.

(20)

Napredek, dosežen pri novih tehnologijah in zlasti njihovih vesoljskih aplikacijah, kot so naprave za spremljanje ladij z radijskimi signali, slikovni sistemi ali globalni navigacijski satelitski sistem (GNSS), danes omogočajo razširitev spremljanja pomorskega prometa dlje od obale in tako boljše pokrivanje evropskih voda, tudi s sistemom dolgega dometa za prepoznavanje in sledenje ladjam (LRIT). Da bi zagotovili polno vključitev teh sredstev v sistema spremljanja in obveščanja za ladijski promet iz Direktive 2002/59/ES, je treba pri tem zagotoviti polno sodelovanje v Skupnosti.

(21)

Da bi na ravni Skupnosti zagotovili optimalno in usklajeno uporabo informacij o pomorski varnosti, zbranih na podlagi Direktive 2002/59/ES, bi morala biti Komisija sposobna po potrebi zagotoviti obdelavo, uporabo in posredovanje teh podatkov organom, ki jih imenujejo države članice.

(22)

V tem okviru je razvoj sistema „Equasis“ dokazal kako pomembno je spodbujati kulturo „varnih morij“, zlasti pri upravljavcih pomorskega prometa. Komisija bi morala biti sposobna prispevati k razširjanju vseh informacij o pomorski varnosti, zlasti s pomočjo tega sistema.

(23)

Uredba (ES) št. 2099/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra 2002 o ustanovitvi Odbora za varnost na morju in preprečevanje onesnaževanja z ladij (COSS) (5) centralizira naloge odborov, ustanovljenih v skladu z zakonodajo Skupnosti o pomorski varnosti, preprečevanju onesnaževanja z ladij ter varstvu življenjskih razmer in delovnih pogojev na ladjah. Zato bi bilo treba obstoječi odbor zamenjati z odborom COSS.

(24)

Prav tako bi bilo treba upoštevati spremembe navedenih mednarodnih instrumentov.

(25)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničitev Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (6).

(26)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za spremembo Direktive 2002/59/ES, da se bodo upoštevale nadaljnje spremembe mednarodnih konvencij, protokolov, kodeksov in resolucij, povezanih z navedeno direktivo. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb navedene direktive, med drugim z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(27)

V skladu z Uredbo (ES) št. 1406/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2002 o ustanovitvi Evropske agencije za pomorsko varnost (7) Agencija Komisiji in državam članicam zagotavlja potrebno podporo pri izvajanju Direktive 2002/59/ES.

(28)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (8) se države članice spodbuja, da za svoje potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj kolikor nazorno je to mogoče prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno pravo.

(29)

Direktivo 2002/59/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

v členu 2(2) se uvodni stavek nadomesti z naslednjim:

„Razen če ni drugače določeno, se ta direktiva ne uporablja za:“;

2.

člen 3 se spremeni:

3.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 6a

Uporaba sistemov samodejnega prepoznavanja (AIS) na ribiških plovilih

Vsako ribiško plovilo, ki meri v dolžino več kot 15 metrov, in ki pluje pod zastavo države članice ter je registrirano v Skupnosti ali deluje v notranjih morskih vodah ali teritorialnem morju države članice ali iztovarja ulov v pristanišču države članice, mora biti po časovnem načrtu iz dela I(3) Priloge II opremljeno z AIS (razred A), ki izpolnjuje izvedbene standarde, ki jih je določil IMO.

Ribiška plovila, opremljena z AIS, poskrbijo, da AIS vedno deluje. V izrednih okoliščinah se AIS lahko izključi, če poveljnik meni, da je to nujno za zaščito in varnost njegove ladje.“;

4.

člen 12 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 12

Obveznosti vkrcevalca

Nevarno ali onesnaževalno blago se ne glede na njegovo velikost v pristanišču države članice ne sme predložiti v prevoz ali vzeti na katerokoli ladjo, razen če poveljnik ali upravljavec prejme izjavo, ki vsebuje naslednje informacije:

Dolžnost vkrcevalca je, da takšno izjavo predloži poveljniku ali upravljavcu in zagotovi, da je pošiljka, predložena v prevoz, res tista, ki je bila deklarirana v skladu s prvim odstavkom.“;

5.

v členu 16(1) se dodata naslednji točki:

6.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 18a

Ukrepi v primeru tveganja zaradi prisotnosti ledu

1.   Če pristojni organi glede na stanje ledu menijo, da obstaja resna grožnja za varnost človeškega življenja na morju ali za varstvo njihovih pomorskih območij ali obalnih con ali za varstvo pomorskih območij ali obalnih con drugih držav:

2.   Ukrepi, sprejeti na podlagi odstavka 1, temeljijo, kar zadeva podatke o stanju ledu, na napovedih o stanju ledu in vremenskih razmerah, ki jih posreduje pristojna meteorološka informacijska služba, ki jo priznava država članica.“;

7.

v členu 19(2) se doda naslednji pododstavek:

„V ta namen pristojnim nacionalnim organom na njihovo zahtevo predložijo informacije iz člena 12.“;

8.

člen 20 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 20

Sprejem ladij, ki potrebujejo pomoč, v pribežališča

1.   Za sprejem ali zavrnitev ladje, ki potrebuje pomoč, v pribežališče je potrebna predhodna ocena razmer, opravljena na podlagi načrta iz člena 20a, in odločitev, ki jo sprejme pristojni organ.

2.   Organi iz odstavka 1 se redno sestajajo zaradi izmenjave strokovnega znanja in izboljšave ukrepov, sprejetih na podlagi tega člena. Zaradi posebnih okoliščin se lahko sestanejo kadar koli.“;

9.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 20a

Načrti za sprejem ladij, ki potrebujejo pomoč

1.   Države članice izdelajo načrte za odziv na grožnje, ki jih povzročajo ladje, ki potrebujejo pomoč, v vodah pod njihovo jurisdikcijo.

2.   Načrti iz odstavka 1 se izdelajo po posvetovanju z zadevnimi stranmi na podlagi resolucij IMO A.949(23) in A.950(23) in vsebujejo vsaj naslednje informacije:

3.   Države članice objavijo ime pristojnega organa iz člena 20(1) in organov, imenovanih za sprejemanje in obdelavo opozoril.

Države članice sosednjim državam članicam na zahtevo sporočijo ustrezne informacije o načrtih.

Pri izvajanju postopkov, ki jih predvidevajo načrti za sprejem ladij, ki potrebujejo pomoč, države članice zagotovijo, da so vse ustrezne informacije na voljo stranem, udeleženim v teh akcijah.

Če države članice tako zahtevajo, velja za tiste, ki prejmejo informacije v skladu z drugim in tretjim pododstavkom, obveza zaupnosti.

4.   Države članice obvestijo Komisijo o ukrepih, sprejetih na podlagi tega člena, do … (9).“;

10.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 22a

SafeSeaNet

1.   Države članice za obdelavo informacij iz te direktive vzpostavijo nacionalne ali lokalne sisteme upravljanja pomorskih informacij.

2.   Sistemi, vzpostavljeni na podlagi odstavka 1, omogočajo operativno uporabo zbranih informacij in izpolnjevanje zlasti pogojev iz člena 14.

3.   Za učinkovito izmenjavo informacij iz te direktive države članice zagotovijo, da se lahko nacionalni ali lokalni sistemi, vzpostavljeni za zbiranje, obdelavo in hranjenje teh informacij, povežejo s SafeSeaNetom. Komisija zagotovi, da SafeSeaNet deluje 24 ur na dan.“;

11.

Člen 23 se spremeni:

12.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 23a

Obdelava in upravljanje informacij o varnosti v pomorskem prometu

1.   Komisija organom, ki jih imenujejo države članice, po potrebi zagotovi obdelavo, uporabo in razširjanje informacij, ki so bile zbrane na podlagi te direktive.

2.   Komisija po potrebi prispeva k razvoju in delovanju sistemov za zbiranje in razširjanje podatkov o varnosti v pomorskem prometu, zlasti prek sistema ‚Equasis‘ ali katerega koli drugega enakovrednega javnega sistema.“;

13.

člen 28 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 28

Odbor

1.   Komisiji pomaga Odbor za varnost na morju in preprečevanje onesnaževanja z ladij (COSS), ustanovljen z Uredbo(ES) št. 2099/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb iz člena 8 Sklepa

14.

v Prilogi II(I) se doda naslednja točka:

„3.   Ribiška plovila

Vsako ribiško plovilo, ki meri v dolžino več kot 15 metrov, mora izpolnjevati zahtevo glede nosilnosti iz člena 6a v skladu z naslednjim časovnim načrtom:

Novo izdelano ribiško plovilo, ki meri v dolžino več kot 15 metrov, mora zahtevo glede nosilnosti iz člena 6a izpolniti od … (9).“

22.7.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 184/11

(1)

Direktiva Sveta 94/57/ES z dne 22. novembra 1994 o skupnih predpisih in standardih za organizacije, pooblaščene za inšpekcijski pregled in nadzor ladij, ter za ustrezne ukrepe pomorskih uprav (4) je bila večkrat bistveno spremenjena. Ker bodo sprejete še nadaljnje spremembe, bi bilo treba navedeno direktivo zaradi jasnosti prenoviti.

(2)

Glede na naravo določb Direktive 94/57/ES se zdi primerno, da se njene določbe prenovijo z različnima pravnima instrumentoma Skupnosti, in sicer z direktivo in uredbo.

(3)

Svet je v Resoluciji z dne 8. junija 1993 o skupni varnostni politiki v pomorskem prometu določil za cilj odstranitev vseh plovil iz voda Skupnosti, ki ne izpolnjujejo standardov, in dal prednost akcijskemu programu Skupnosti, namenjenemu zagotovitvi učinkovitega in enotnega izvajanja mednarodnih pravil z oblikovanjem skupnih standardov za klasifikacijske zavode.

(4)

Varnost na morju in preprečevanje onesnaževanja morja se lahko učinkovito izboljšata z dosledno uporabo mednarodnih konvencij, kodeksov in resolucij, ob spodbujanju cilja svobode opravljanja storitev.

(5)

Za nadzor usklajenosti ladij z enotnimi mednarodnimi standardi za varnost in preprečevanje onesnaževanja morja sta odgovorni država zastave in država pristanišča.

(6)

Države članice so pristojne za izdajanje mednarodnih spričeval za varnost in preprečevanje onesnaževanja, predvidenih v konvencijah, kakršne so Mednarodna konvencija o varstvu človeškega življenja na morju z dne 1. novembra 1974 (SOLAS 74), Mednarodna konvencija o tovornih črtah z dne 5. aprila 1966 in Mednarodna konvencija o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij z dne 2. novembra 1973 (MARPOL), ter za izvajanje določb teh konvencij.

(7)

V skladu s temi konvencijami lahko vse države članice v različnem obsegu pooblastijo priznane organizacije za potrjevanje take usklajenosti in nanje prenesejo izdajanje ustreznih spričeval za varnost in preprečevanje onesnaževanja.

(8)

Veliko število obstoječih klasifikacijskih zavodov po svetu, kadar te delujejo v imenu nacionalnih uprav, ne zagotavljajo niti ustreznega izvajanja pravil niti zadostne zanesljivosti, ker nimajo zanesljivih in primernih struktur ter izkušenj, da bi lahko opravljali svoje obveznosti na visoki strokovni ravni.

(9)

V skladu s predpisom 3-1 dela A-1 poglavja II-1 SOLAS 74 so države članice dolžne zagotavljati, da so ladje, ki plujejo pod njihovo zastavo, načrtovane, grajene in vzdrževane v skladu s konstrukcijskimi, mehaničnimi in električnimi zahtevami, ki jih določijo s strani uprav priznani klasifikacijski zavodi. Ti zavodi zato pripravijo in izvajajo pravila glede načrtovanja, gradnje, vzdrževanja in nadzora ladij ter so odgovorni za tehnični nadzor ladij v imenu držav zastave ter za potrjevanje, da te ladje izpolnjujejo zahteve iz mednarodnih konvencij za izdajanje ustreznih spričeval. Da bi jim omogočili zadovoljivo opravljanje te obveznosti, bi morali biti ti zavodi strogo neodvisni, visoko tehnično usposobljeni ter bi morali imeti visoko kvaliteto upravljanja.

(10)

Organizacijam za tehnični nadzor in pregled ladij bi moralo biti omogočeno, da ponujajo svoje storitve po vsej Skupnosti in da tekmujejo med seboj, pri čemer pa morajo zagotavljati enako raven varnosti in varstva okolja. Strokovni standardi za njihove dejavnosti bi zato morali biti enotni in se prav tako enotno uporabljati po vsej Skupnosti.

(11)

Izdajanje spričeval o varnosti radijskih naprav na tovorni ladji se lahko zaupa zasebnim organizacijam, ki imajo dovolj izkušenj in usposobljeno osebje.

(12)

Država članica lahko na podlagi objektivnih in preglednih meril glede na svoje potrebe omeji število pooblaščenih priznanih organizacij, nad čemer izvaja nadzor Komisija v skladu s postopkom v odboru.

(13)

Ta direktiva bi morala zagotoviti svobodo opravljanja storitev v Skupnosti, zato bi moralo biti Skupnosti dovoljeno, da se s tistimi tretjimi državami, v katerih se nahajajo nekatere od priznanih organizacij, pogaja, da se zagotovi enako obravnavanje priznanih organizacij, ki se nahajajo v Skupnosti.

(14)

Potrebna je tesna udeležba nacionalnih uprav pri nadzoru ladij in izdajanju s tem povezanih spričeval, da se zagotovi popolno izpolnjevanje mednarodnih varnostnih pravil, četudi države članice prenesejo izvajanje predpisanih obveznosti na priznane organizacije, ki niso del njihove uprave. Zato je smiselno vzpostaviti tesno sodelovanje med upravami in pooblaščenimi priznanimi organizacijami, kar lahko zahteva, da imajo priznane organizacije na ozemlju države članice, v imenu katere opravljajo svoje obveznosti, lokalno predstavništvo.

(15)

Različnost režimov finančne odgovornosti priznanih organizacij, ki delujejo v imenu držav članic, bi ovirala pravilno izvajanje te direktive. Kot prispevek k reševanju tega problema je smiselno zagotoviti določeno raven usklajenosti na ravni Skupnosti glede odgovornosti za morebitne pomorske nezgode, ki jih povzroči priznana organizacija, o čemer odloča sodišče, vključno z reševanjem sporov z arbitražnimi postopki.

(16)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (5).

(17)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za spremembo te direktive, da bi se vključile naknadne spremembe mednarodnih konvencij, protokolov, kodeksov in resolucij, povezanih s to direktivo. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, med drugim z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, bi jih bilo treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(18)

Državam članicam bi bilo ne glede na to treba pustiti možnost, da začasno odvzamejo ali prekličejo svoje pooblastilo priznani organizaciji, pri čemer o svojih odločitvah obvestijo Komisijo in druge države članice ter za to podajo utemeljene razloge.

(19)

Vsaka država članica bi morala redno ocenjevati dejavnost priznanih organizacij, ki delujejo v njenem imenu, ter Komisiji in vsem drugim državam članicam o tem posredovati natančne informacije.

(20)

Države članice so kot pristaniške oblasti dolžne izboljšati varnost in preprečevanje onesnaževanja voda Skupnosti s tem, da opravijo prednostne inšpekcijske preglede tistih ladij s spričevali organizacij, ki ne izpolnjujejo skupnih meril, s čimer zagotovijo, da ladje, ki plujejo pod zastavo tretje države, niso deležne ugodnejše obravnave.

(21)

Trenutno ni nobenih enotnih mednarodnih standardov za ladijski trup, strojno opremo in električne ter nadzorne naprave, s katerimi bi morale biti usklajene vse ladje v fazi gradnje in njihovi celotni življenjski dobi. Taki standardi so lahko določeni na podlagi pravil priznanih organizacij ali enakovrednih standardov, ki jih določijo nacionalne uprave v skladu s postopkom iz Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe (6).

(22)

Ker cilja te direktive, in sicer določitve ukrepov, ki jih morajo upoštevati organizacije, zadolžene za tehnični nadzor in pregled ladij, ki delujejo v Skupnosti, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj zaradi obsega in učinkov ukrepov lažje doseže Skupnosti, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

(23)

Obveznost prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki pomenijo vsebinsko spremembo v primerjavi z Direktivo 94/57/ES. Obveznost prenosa nespremenjenih določb izhaja iz navedene direktive.

(24)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos direktiv iz dela B Priloge I v nacionalno pravo.

(25)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (7) se države članice poziva, da za lastne potrebe in v interesu Skupnosti pripravijo tabele, ki naj kar najbolj nazorno prikazujejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos, ter da te tabele objavijo.

(26)

Ukrepi, ki jih morajo upoštevati organizacije za tehnični nadzor in pregled ladij, so določeni v Uredbi (ES) št. …/… Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o skupnih pravilih in standardih za organizacije za tehnični nadzor in pregled ladij (8) –

(i)

pooblasti organizacije, da v celoti ali delno izvajajo tehnični nadzor in pregled v zvezi s predpisanimi spričevali, vključno s tistim tehničnim nadzorom in pregledom za oceno usklajenosti s pravili iz člena 11(2), ter da po potrebi izdajo ali obnovijo s tem povezana spričevala ali

(ii)

zaupa organizacijam, da v celoti ali delno izvajajo tehnični nadzor in pregled iz točke (i),

(a)

določbe Dodatka II Resolucije IMO A.739(18) o smernicah za pooblaščanje organizacij, ki delujejo v imenu uprave, pri čemer se upoštevajo priloga, dodatki in priponke k IMO MSC/Okrožnici 710 in MEPC/Okrožnici 307 o vzorčnem sporazumu za pooblaščanje priznanih organizacij, ki delujejo v imenu uprave;

(b)

naslednje določbe o finančni odgovornosti:

(c)

določbe o rednem preverjanju obveznosti, ki jih organizacije prevzemajo v imenu uprave, s strani uprave ali od uprave imenovanega nepristranskega zunanjega organa v skladu s členom 9(1);

(d)

možnost naključnih in podrobnih inšpekcijskih pregledov ladij;

(e)

določbe o sporočanju bistvenih informacij o njihovem klasificiranem ladjevju ter o spremembah, začasnih odvzemih in preklicih klasifikacije.

(a)

za namene te direktive vključile naknadne spremembe mednarodnih konvencij, protokolov, kodeksov in resolucij, povezanih s to direktivo, iz členov 2(d), 3(1) in 5(2), ki so začele veljati;

(b)

spremenilo zneske iz točk (ii) in (iii) člena 5(2)(b).

22.7.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 184/23

(1)

V pomorskem prometu v Evropi bi bilo treba vzdrževati visoko splošno raven varnosti in storiti vse potrebno za zmanjšanje števila pomorskih nesreč in nezgod.

(2)

Hitro izvajanje tehničnih preiskav pomorskih nesreč izboljšuje pomorsko varnost saj prispeva k preprečevanju ponovitve takšnih nesreč, katerih posledica so izguba življenj, izguba ladij in onesnaževanje morskega okolja.

(3)

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 21. aprila 2004 o izboljšanju varnosti na morju (4) Komisijo pozval, naj pripravi predlog direktive o preiskovanju ladijskih nesreč.

(4)

Člen 2 Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu z dne 10. decembra 1982 (v nadaljnjem besedilu „UNCLOS“) določa pravice obalnih držav, da preučijo vzroke katere koli pomorske nesreče znotraj njihovega teritorialnega morja, ki bi lahko predstavljala tveganje za življenje in okolje, vključevala organe obalne države, pristojne za iskanje in reševanje, ali kako drugače zadevala obalno državo.

(5)

Člen 94 UNCLOS določa, da mora država zastave sprožiti preiskavo določenih nesreč ali nezgod plovbe na odprtem morju, ki jo izvede ustrezno usposobljena oseba ali osebe ali je izvedena v njeni/njihovi prisotnosti.

(6)

Pravilo I/21 Mednarodne konvencija o varstvu človeškega življenja na morju z dne 1. novembra 1974 (v nadaljnjem besedilu „SOLAS 74“), Mednarodna konvencija o tovornih črtah z dne 5. aprila 1966 in Mednarodna konvencija o preprečevanju onesnaženja morja z ladij z dne 2. novembra 1973 določajo obveznosti držav zastave, da izvedejo preiskave nezgod in Mednarodni pomorski organizaciji (IMO) sporočijo rezultate preiskave.

(7)

Kodeks za izvajanje obveznih instrumentov IMO, ki je priložen Resoluciji skupščine IMO A.973(24) z dne 1. decembra 2005, opozarja na obveznost držav zastave, da zagotovijo, da preiskave o pomorski varnosti vodijo ustrezno usposobljeni preiskovalci, pristojni za zadeve v zvezi s pomorskimi nesrečami in nezgodami. Navedeni kodeks nadalje od držav zastave zahteva, da so pripravljene na zagotavljanje usposobljenih preiskovalcev v ta namen, ne glede na kraj nesreče ali nezgode.

(8)

Treba bi bilo upoštevati Kodeks o preiskovanju pomorskih nesreč in nezgod, ki je priložen Resoluciji skupščine IMO A.849(20) z dne 27. novembra 1997 (v nadaljnjem besedilu „Kodeks IMO o preiskovanju pomorskih nesreč in nezgod“), ki določa izvajanje skupnega pristopa k preiskavam pomorskih nesreč in nezgod v zvezi z varnostjo ter sodelovanje med državami pri ugotavljanju dejavnikov, ki povzročajo pomorske nezgode in incidente. Prav tako bi bilo treba upoštevati resoluciji skupščine IMO A.861(20) z dne 27. novembra 1997 in Resolucijo MSC.163(78) Odbora za pomorsko varnost IMO z dne 17. maja 2004, ki navajata opredelitev pojma „zapisovanje podatkov o plovbi“.

(9)

Pri preiskovanju pomorskih nesreč in nezgod v zvezi z varnostjo bi morale države članice upoštevati „Smernice o pravičnem obravnavanju pomorščakov v primeru pomorskih nezgod“, priložene Resoluciji skupščine IMO in izvršilnega odbora Mednarodne organizacije dela A.987(24) z dne 1. decembra 2005 ali druga priporočila oziroma instrumente mednarodnih organizacij, ki se nanašajo na človeški dejavnik, v kolikor se uporabljajo za tehnične preiskave v zvezi z varnostjo.

(10)

Direktiva Sveta 1999/35/ES z dne 29. aprila 1999 o sistemu obveznih pregledov za varno izvajanje linijskih prevozov z ro-ro trajekti in visokohitrostnimi potniškimi plovili (5) od držav članic zahteva, da v okviru svojega pravnega reda opredelijo pravni status, ki bo njim in vsem drugim utemeljeno zainteresiranim državam članicam omogočal udeležbo, sodelovanje, ali kadar je to predvideno v Kodeksu IMO o preiskovanju pomorskih nesreč in nezgod, vodenje preiskave o pomorski nesreči ali nezgodi, ki vključuje ro-ro trajekt ali visokohitrostno potniško plovilo.

(11)

Direktiva 2002/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2002 o vzpostavitvi sistema spremljanja in obveščanja za ladijski promet (6) zahteva, da države članice ravnajo v skladu s Kodeksom IMO o preiskovanju pomorskih nesreč in nezgod ter zagotovijo, da se rezultati preiskave nesreče objavijo po zaključku preiskave kakor hitro je mogoče.

(12)

Nepristransko preiskovanje nesreč in nezgod v zvezi z varnostjo, ki vključujejo morska plovila ali druga plovila v pristanišču ali drugih omejenih pomorskih območjih, je ključno za učinkovito opredelitev okoliščin in vzrokov za takšno nesrečo ali nezgodo. Takšno preiskavo bi zato morali opraviti usposobljeni preiskovalci pod nadzorom neodvisnega telesa ali subjekta, da bi se preprečilo morebitno navzkrižje interesov.

(13)

V zvezi s pooblastili organov, pristojnih za sodno preiskavo, bi morale države članice v skladu z nacionalno zakonodajo in po potrebi s sodelovanjem s temi organi zagotoviti, da lahko osebe, odgovorne za tehnično preiskavo, opravljajo svoje naloge pod najboljšimi mogočimi pogoji.

(14)

Države članice bi morale zagotoviti, da bo njihov pravni red njim in drugim utemeljeno zainteresiranim državam članicam omogočal udeležbo ali sodelovanje v preiskavi o nesrečah ali njeno vodenje na podlagi določb Kodeksa IMO o preiskovanju pomorskih nesreč in nezgod.

(15)

Država članica lahko nalogo vodenja preiskave pomorske nesreče ali nezgode v zvezi z varnostjo (v nadaljnjem besedilu „preiskava v zvezi z varnostjo“) oziroma posebne naloge takšne preiskave prenese na drugo državo članico, če o tem obstaja medsebojni dogovor.

(16)

Države članice bi morale storiti vse potrebno, da se izognejo zaračunavanju zagotavljanja pomoči, zahtevane v okviru preiskave v zvezi z varnostjo, v katero sta vključeni dve ali več držav članic. V primerih, ko se za pomoč zaprosi država članica, ki ni vključena v preiskavo v zvezi z varnostjo, naj se države članice dogovorijo o povračilu nastalih stroškov.

(17)

V skladu s pravilom V/20 SOLAS 74 morajo potniške ladje in druge ladje z bruto tonažo 3 000 in več in zgrajene po 1. juliju 2002 imeti zapisovalnike podatkov o plovbi, ki pomagajo pri preiskavah nesreč. Glede na njihovo pomembnost pri oblikovanju politike preprečevanja ladijskih nesreč bi bilo treba takšno opremo sistematično zahtevati na ladjah, ki opravljajo nacionalna in mednarodna potovanja in pristanejo v pristaniščih Skupnosti.

(18)

Podatki, posredovani prek sistema podatkov o plovbi ter prek drugih elektronskih naprav, se lahko uporabijo tako naknadno po pomorski nesreči ali nezgodi z namenom preiskave njenih vzrokov, kot tudi preventivno z namenom pridobitve izkušenj o okoliščinah, ki lahko privedejo do teh dogodkov. Države članice bi morale zagotoviti, da se takšni podatki, kadar so na voljo, ustrezno uporabijo v oba namena.

(19)

Uredba (ES) št. 1406/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (7) zahteva, da Evropska agencija za pomorsko varnost (v nadaljnjem besedilu „Agencija“) sodeluje z državami članicami za razvoj tehničnih rešitev in nudenje tehnične pomoči v zvezi z izvajanjem zakonodaje Skupnosti. Na področju preiskovanja nesreč ima Agencija posebno nalogo pospeševanja sodelovanja med državami članicami in Komisijo pri razvoju skupne metodologije za preiskovanje pomorskih nesreč v skladu z dogovorjenimi mednarodnimi načeli, ob upoštevanju različnih pravnih sistemov držav članic.

(20)

V skladu z Uredbo (ES) št. 1406/2002 Agencija spodbuja sodelovanje pri zagotavljanju pomoči držav članic v dejavnostih, ki zadevajo preiskave, in pri analiziranju obstoječih poročil o preiskavi nesreč.

(21)

Države članice bi morale ustrezno upoštevati varnostna priporočila, ki izhajajo iz preiskave v zvezi z varnostjo.

(22)

Ker je namen tehnične preiskave v zvezi z varnostjo preprečevanje pomorskih nesreč in nezgod, zaključki in varnostna priporočila v nobenem primeru ne bi smela biti namenjena ugotavljanju odgovornosti ali delitvi krivde.

(23)

Ker cilja te direktive, in sicer izboljšanja pomorske varnosti v Skupnosti in s tem zmanjšanja tveganja pomorskih nezgod v prihodnje, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, in ker ta cilj zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa lažje doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena, ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje tega cilja.

(24)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za izvajanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (8).

(25)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za spremembo te direktive, da se bodo upoštevale nadaljnje spremembe mednarodnih konvencij, protokolov, kodeksov in resolucij povezanih s to direktivo, ter za prilagoditev ali spremembo skupne metodologije za preiskovanje pomorskih nesreč in nezgod. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, med drugim z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(26)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (9) se države članice spodbuja, da za svoje potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj kolikor nazorno je to mogoče prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno pravo –

(a)

s spodbujanjem hitrega izvajanja preiskav v zvezi z varnostjo in ustrezno analizo pomorskih nesreč in nezgod za opredelitev njihovih vzrokov ter

(b)

z zagotavljanjem pravočasnega in natančnega poročanja o preiskavah v zvezi z varnostjo ter predlogi za sanacijske ukrepe.

(a)

v katere so vključene ladje, ki plujejo pod zastavo ene izmed držav članic;

(b)

do katerih pride na teritorialnem morju in notranjih vodah države članice, kakor je določeno v UNCLOS; ali

(c)

ki zadevajo druge pomembne interese držav članic.

(a)

vojaške ladje in ladje za prevoz čet ter druge ladje, ki so v lasti ali upravljanju države članice in se uporabljajo izključno v negospodarske vladne namene;

(b)

ladje, ki jih ne poganjajo mehanska sredstva, preprosto grajene lesene ladje, jahte za prosti čas in športna plovila, ki se ne uporabljajo v pomorski trgovini, razen če imajo ali bodo imele posadko in več kot 12 potnikov za gospodarske namene;

(c)

plovila celinske plovbe za plovbo po celinskih plovnih poteh;

(d)

ribiška plovila, ki merijo v dolžino manj kot 15 metrov;

(e)

stalne vrtalne enote na morju.

1.

„Kodeks IMO o preiskovanju pomorskih nesreč in nezgod“ pomeni Kodeks o preiskovanju pomorskih nesreč in nezgod, ki je priložen Resoluciji skupščine IMO A.849(20) z dne 27. novembra 1997, v posodobljeni različici.

2.

Naslednji izrazi se razumejo v skladu z opredelitvami pojmov iz Kodeksa IMO o preiskovanju pomorskih nesreč in nezgod:

3.

Izraza „ro-ro trajekt“ in „visokohitrostno potniško plovilo“ imata pomen v skladu z opredelitvami iz člena 2 Direktive 1999/35/ES.

4.

„Zapisovalnik podatkov o plovbi“ (v nadaljnjem besedilu „VDR“) ima pomen v skladu z opredelitvijo iz Resolucij skupščine IMO A.861(20) in Resolucije MSC.163(78) Odbora za pomorsko varnost IMO.

5.

„Varnostno priporočilo“ pomeni vsak predlog, ki ga da eden od naslednjih subjektov:

(a)

so te neodvisne od preiskav kaznivih dejanj ali drugih vzporednih preiskav, ki ugotavljajo odgovornost ali delitev krivde; in

(b)

te niso neupravičeno ovirane, začasno opuščene ali odložene zaradi takšnih preiskav.

(a)

sodelovanje in vzajemno pomoč v preiskavah v zvezi z varnostjo, ki jih vodi druga država članica, ali pooblastilo drugi državi članici, da v skladu s členom 7 prevzame nalogo vodenja takšne preiskave; in

(b)

usklajevanje dejavnosti njihovih preiskovalnih teles v obsegu, ki je potreben za doseganje cilja te direktive.

(a)

v katero je vključena ladja, ki pluje pod njeno zastavo, ne glede na kraj nesreče;

(b)

ki se pripeti na teritorialnem morju in notranjih morskih vodah države članice, kakor je določeno v UNCLOS, ne glede na zastavo ladje ali ladij, vključenih v nezgodo; ali

(c)

ki zadeva pomemben interes države članice, ne glede na kraj nesreče in zastave vpletene ladje ali ladij.

(a)

imajo prost dostop do vseh relevantnih območij ali kraja nesreče, kakor tudi vseh ladij, razbitin ali objektov, vključno s tovorom, opremo ali naplavinami;

(b)

zagotovijo takojšen popis dokazov in nadzorovano iskanje in odstranitev razbitin, naplavin ali drugih sestavnih delov ali snovi za pregled ali analizo;

(c)

zahtevajo preiskavo ali analizo predmetov iz točke (b) in imajo prost dostop do rezultatov takšnih preiskav ali analiz;

(d)

imajo prost dostop do, kopijo in uporabo katere koli pomembne informacije in posnetih podatkov, vključno z VDR, podatkov, ki zadevajo ladjo, plovbo, tovor, posadko ali katere koli druge osebe, predmete, pogoje ali okoliščine;

(e)

imajo prost dostop do rezultatov preiskav trupel žrtev ali preskusov na vzorcih, vzetih iz trupel žrtev;

(f)

zahtevajo in imajo prost dostop do rezultatov preiskav ali preskusov na vzorcih, vzetih iz ljudi, vključenih v delovanje ladje, ali katerih koli drugih ustreznih ljudi;

(g)

zaslišijo priče v odsotnosti oseb, katerih interes bi lahko oviral preiskavo v zvezi z varnostjo;

(h)

pridobijo dokumentacijo in ustrezne informacije, ki jih imajo država zastave, lastniki, klasifikacijski zavodi ali katere koli druge pomembne strani, kadar imajo te strani ali njihovi predstavniki sedež v državi članici;

(i)

zaprosijo za pomoč pristojne organe v zadevnih državah, vključno z nadzorniki države zastave in pomorskimi inšpektorji, obalnimi stražami, upravljavci sistemov nadzora plovbe, iskalnimi in reševalnimi ekipami, operaterji službe za ladijski promet, piloti ali ostalim pristaniškim ali pomorskim osebjem.

(a)

vsa pričevanja prič in druge izjave, poročila in zapiski, ki jih je preiskovalno telo zabeležilo ali prejelo v času preiskave v zvezi z varnostjo;

(b)

evidence, ki razkrivajo identiteto oseb, ki so pričale v okviru preiskave v zvezi z varnostjo;

(c)

zdravstveni ali osebni podatki v zvezi z osebami, vpletenimi v nesrečo ali nezgodo.

(a)

preiskovalnim telesom omogočiti skupno uporabo naprav, objektov in opreme za tehnično preiskavo razbitin in ladijske opreme ter drugih predmetov, pomembnih za preiskavo v zvezi z varnostjo, vključno s pridobivanjem in vrednotenjem zapisov iz VDR ter drugih elektronskih naprav;

(b)

drug drugemu zagotoviti tehnično sodelovanje ali strokovno znanje, potrebno za izvajanje posebnih nalog;

(c)

pridobivati in skupno uporabljati informacije, ki so potrebne za analizo podatkov o nesreči in pripravo ustreznih varnostnih priporočil na ravni Skupnosti;

(d)

pripraviti skupna načela za poznejša varnostna priporočila in prilagoditi preiskovalne metode razvoju tehnološkega in znanstvenega napredka;

(e)

oblikovati pravila o zaupnosti, ob upoštevanju nacionalnih predpisov, za skupno uporabo pričevanj prič in obdelavo podatkov in drugih evidenc iz člena 9, med drugim v zvezi s tretjimi državami;

(f)

organizirati ustrezne dejavnosti za usposabljanje posameznih preiskovalcev, kadar je to primerno;

(g)

spodbujati sodelovanje s preiskovalnimi telesi tretjih držav in z mednarodnimi organizacijami za preiskavo pomorskih nesreč na področjih, ki jih ureja ta direktiva;

(h)

zagotavljati pomembnih informacij preiskovalnim telesom, ki opravljajo preiskavo v zvezi z varnostjo.

(a)

zaščito vseh informacij s kart, ladijskih dnevnikov, elektronskih in magnetnih zapisov ter video trakov, vključno z informacijami iz VDR in drugih elektronskih naprav, ki se nanašajo na obdobje pred, med in po nesreči;

(b)

preprečitev popravljanja ali drugačnega spreminjanja takšnih informacij;

(c)

preprečitev motenja kakršne koli druge opreme, ki bi se lahko štela za pomembno pri preiskavi nesreče z vidika varnosti;

(d)

hitro in spretno zbiranje in zaščito vseh dokaznih sredstev za namene preiskav v zvezi z varnostjo.