17.6.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 151/1

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor podpira cilj zelene knjige o maloprodajnih finančnih storitvah, tj. razvoj enotnega trga maloprodajnih finančnih storitev, pri čemer želi ugotoviti in odstraniti vse umetne ovire, ki evropskim državljanom preprečujejo, da bi v celoti in neposredno izkoristili vse prednosti, ki jih ta trg ponuja z vidika cene in kakovosti ponudbe. Odbor meni, da zelena knjiga prinaša zgolj delni pregled trga finančnih storitev in produktov ter zanemarja vprašanje distribucije, ki je ključni dejavnik z vidika konkurence.

1.2

EESO podpira in ceni cilj Komisije, da se ponudba visokokakovostnih in inovativnih produktov spodbudi s podpiranjem prostega pretoka bančnih in zavarovalniških produktov, ki ga trenutno onemogočajo nacionalne pravne in davčne omejitve.

1.3

Glavno načelo, iz katerega izhaja zelena knjiga o maloprodajnih finančnih storitvah na enotnem trgu, je potreba po izboljšanju blaginje potrošnikov. Širjenje in uporaba teh storitev sta vse pogostejša, zato so pobude na tem področju v splošnem interesu. Nadaljnja integracija maloprodajnih finančnih storitev utegne z večjo konkurenco prinesti tudi zmanjšanje stroškov. Potrošniki bodo na boljšem pod pogojem, da evropskemu finančnemu sistemu uspe ohraniti konkurenčnost tako znotraj EU kot zunaj nje.

1.4

EESO se sicer strinja s tem, da bi manjša razdrobljenost koristila maloprodajnemu trgu, vendar pa poudarja, da so maloprodajni trgi običajno bolj razdrobljeni kot grosistični trgi.

1.5

EESO ugotavlja, da se pojavljajo novi tržni modeli. Svetovni trg nastaja na podlagi čezmejnih procesov konsolidacije. Bančne in zavarovalniške multinacionalke svoje strategije prevzemov osredotočajo na povečano mobilnost ponudbe. Tovrstni čezmejni procesi konsolidacije pa imajo ali bi lahko imeli zelo slabe posledice za zaposlovanje. Napovedim morebitnih prevzemov sledijo novice o zapiranju na deset tisoče delovnih mest, čeprav se takšna zmanjševanja delovne sile vedno ne uresničijo. EESO je v preteklosti že opozoril na nevarnost socialne krize in predlagal ustrezne protiukrepe, kot so poklicno usposabljanje in preusposabljanje ter sistemi za blažitev socialnih šokov (1), ki so zapisani v številnih kolektivnih pogodbah v evropskem bančnem sektorju.

1.6

Nujno je treba sprejeti potrebne ukrepe za povečanje sposobnosti in znanja potrošnikov. Za varstvo potrošnikov je nujno, da imajo ti vse bistvene informacije, čeprav se je seveda treba vedno zavedati, da so finančni produkti in storitve posebna kategorija. Količina informacij ni najpomembnejša: potrošniki potrebujejo predvsem kakovostne informacije.

1.7

EESO je prepričan, da je treba razlikovati med informacijami in svetovanjem. Prve so del obveznega informiranja potrošnikov in morajo biti prilagojene njihovim sposobnostim razumevanja in profilu tveganja; potrošnik mora biti opozorjen na možne težave. Svetovanje pa je nasprotno strokovna storitev, ki jo potrošnik dobi na zahtevo in pri kateri bi svetovalec lahko nosil nekaj odgovornosti. Direktiva o trgih finančnih instrumentov (direktiva MiFID) opredeljuje področja in meje informiranja in svetovanja, pa tudi primere nasprotja interesov.

1.8

EESO je prepričan, da je treba to vprašanje obravnavati z jasnimi predpisi za preprečitev nekaterih praks, ki pomenijo morebitna nasprotja interesov, prodajne spodbude in sisteme nagrajevanja za prodajno osebje, izposojene iz komercialne distribucije in povezane s prodajnimi cilji za konkretne produkte. EESO priporoča pripravo konkretne razprave med podjetji v tem sektorju, potrošniki in zaposlenimi, ki bi bila prvi korak k izpolnjevanju osnovne zahteve potrošnikov, tj. zaupanja v pregledno ravnanje bančnih in zavarovalniških institucij.

1.9

EESO posebej priporoča, da banke in zavarovalnice razvijejo posebne programe poklicnega usposabljanja za bančne in zavarovalniške uslužbence. Bolj usposobljeni izvajalci zagotavljajo višjo raven varstva potrošnikov. Ob spoštovanju neodvisnosti vpletenih strani bi o takšnih projektih lahko razpravljali v okviru socialnega dialoga med evropsko zvezo sindikatov v tem sektorju UNI-Europa Finance ter evropskimi združenji s področja bančništva in zavarovalništva.

1.10

EESO ugotavlja, da je Komisija zdaj bolj kot prej naklonjena uvedbi neobveznega sistema, t. i. 28. režima. Poleg neobveznega evropskega sistema bi bilo dobro sprejeti tudi evropski etični kodeks, ki bi ga neodvisno opredelili izvajalci, o njem pa bi razpravljale in se dogovorile tudi ustrezne službe Komisije ter združenja uporabnikov in zaposlenih v tem sektorju. Kodeks bi konkretno obravnaval odnose med finančno institucijo in strankami na področju finančnih storitev.

1.11

Tudi EESO je zaskrbljen glede preglednosti bančnih pogojev. Razlike v cenah in izračunu cen pogosto ustvarijo asimetrijo, zaradi katere je cene težko primerjati. Pogosto tudi ni pravih informacij o različnih provizijah, ki jih je treba plačati.

1.12

EESO podpira komisarko za varstvo potrošnikov Megleno Kunevo, ki si je v okviru strategije potrošniške politike za obdobje 2007–2013 zadala tri glavne cilje:

EESO bo v kratkem sprejel mnenje na to temo. Komisija je Svetu maja 2007 posredovala predlog direktive o potrošniških kreditnih pogodbah.

1.13

EESO se strinja z oceno, da je mobilnost potrošnikov pomemben dejavnik razvoja sektorja finančnih storitev, tako glede kakovosti kot učinkovitosti. Vendar pa EESO meni, da cilji glede mobilnosti potrošnikov v tem sektorju ne smejo biti preveč optimistični.

1.14

Zaupanje v odnosih je v finančnem sektorju izjemno pomembno, saj je večina produktov specifičnih in vključuje dolgoročne zaveze med kupcem in prodajalcem. Veliko razlogov lahko pojasni, zakaj potrošniki težje zaupajo posrednikom, ki niso fizično prisotni v njihovi državi.

1.15

Ljudje si mnenje o finančnih storitvah ustvarijo iz njihovega opisa v informativnih prospektih in iz pogodbenih pogojev; vprašanja jezika in kulture zato ne smemo podcenjevati. EESO glede tega meni, da ne bi bilo ne realistično ne pravično zahtevati, da posredniki informativne prospekte in pogodbene pogoje pripravijo v vseh jezikih EU. Srednjeročno bo torej problem jezikovnih ovir ostal nerešen in še naprej močno zaviral čezmejno mobilnost potrošnikov.

1.16

EESO se strinja, da je čas za pozorno preučitev legitimnosti ovir mobilnosti potrošnikov, kot so visoke provizije za zaprtje računa, pomanjkanje preglednih informacij in pogodbene strukture za finančne storitve, ki potrošnike namenoma odvračajo od zamenjave produktov ali ponudnikov, kot je primer v nekaterih državah. EESO pa želi tudi poudariti, da je zaradi tehničnih, regulativnih, davčnih in pravnih omejitev pogosto težko ustvariti ustrezne pogoje za mobilnost potrošnikov v obsegu, kot ga predlaga Komisija. Poleg tega obstaja nevarnost, da bo poenostavitev predpisov za finančne storitve pomenila znižanje ravni varstva potrošnikov. Odstranjevanje ovir ne sme povzročiti zvišanja cen produktov, pa tudi ne poslabšanja sedanjih predpisov o varstvu.

1.17

Težavnost usklajevanja okvira varstva, ki se je pokazala na primer v procesu revizije direktive o potrošniških kreditih, lahko pri potrošnikih ustvari vtis, da je raven ponujenega varstva v veliki meri odvisna od države, v kateri storitev kupujejo.

1.18

EESO je prepričan, da lahko zgolj potrošniki z dovolj finančnega znanja zares dojamejo, kako zapleteno je lahko izpolnjevanje finančnih potreb, in znajo zato ceniti dodano vrednost strokovnega, neodvisnega finančnega svetovanja. Zlasti bi bilo treba poskrbeti za potrošnike, ki ne znajo (dobro) uporabljati novih tehnologij.

1.19

EESO meni, da je nujno preseči razkorak med finančnimi institucijami in strankami. Nekaterim demokratičnim državam s tržnim gospodarstvom je uspelo potrošnikom zagotoviti nekaj minimalnih pravic, kot je z zakonom priznana „državljanska“ pravica vseh prebivalcev, ki izpolnjujejo zahteve glede verodostojnosti, do bančnega računa. Če bi tem dobrim praksam sledile tudi nacionalne zakonodaje in prakse, bi morda lahko postale del skupne dediščine EU (2).

1.20

Med pripravo tega mnenja se je EESO zdelo primerno organizirati posvetovanje z organizacijami, ki predstavljajo podjetja, potrošnike in zaposlene. Stališča teh organizacij so povzeta v mnenju. EESO deli upravičeno zaskrbljenost, ki so jo izrazili potrošniki glede nujnosti izboljšanja pogojev, da bi enotni trg učinkovito odprli za maloprodajo finančnih storitev in odstranili umetne ovire, ki to preprečujejo. Zelena knjiga je pripomogla k začetku pomembne razprave. Če pa želimo doseči splošno izboljšanje sodelovanja med različnimi ekonomskimi in socialnimi akterji, je treba posvetiti dovolj pozornosti objektivnim pripombam gospodarstvenikov in zahtevam predstavnikov zaposlenih. Zato EESO pred sprejemom kakršnihkoli ukrepov priporoča, da se organizira poseben forum za razpravo zgoraj omenjenih zastopnikov interesov, ki jih je treba uskladiti.

2.1

Komisija želi z zeleno knjigo opredeliti svojo načrtovano politiko za sektor maloprodajnih finančnih storitev, ki jih takole našteje: „tekoči računi, plačila, osebna posojila, hipoteke, prihranki, pokojnine, naložbe in zavarovalni produkti, kadar se zagotavljajo posameznim potrošnikom, vključno z malimi vlagatelji“.

2.2

S ciljem, da bi državljanom EU omogočila izkoriščanje ugodnosti enotnega trga – ob upoštevanju preostalih ovir in slabe razvitosti čezmejnih dejavnosti – je Komisija ocenila, da razlike med posameznimi ureditvenimi okviri in davčnimi politikami ter razdrobljenost trga ovirajo dostop do trga.

2.3

Komisija želi za znižanje cen tudi teh storitev izkoristiti tržne sile in konkurenco. Tam, kjer se zakonodaja Skupnosti ne uporablja ali upošteva, namerava Komisija ustrezno ukrepati. Komisija v zeleni knjigi zagovarja možnost, da bi bilo treba sprejeti zakonodajne ukrepe, če bodo potrebni.

2.4

Komisija namerava ponudbo visokokakovostnih in inovativnih produktov spodbuditi s podpiranjem prostega pretoka številnih bančnih in zavarovalniških produktov, ki ga trenutno onemogočajo nacionalne pravne in davčne omejitve.

2.5

Kar zadeva zakonodajni okvir, je Komisija znova načela razpravo o 28. režimu (in kot kaže, pozabila na vse prejšnje zadržke).

3.1

EESO v tem mnenju ne more odgovoriti na vsa vprašanja, ki jih sproža zelena knjiga, namerava pa poglobljeno obdelati in oceniti njene najpomembnejše teme.

3.2

EESO poudarja, da je treba razlikovati med finančnimi produkti in finančnimi storitvami. Prvi se kupijo in postanejo „last“ kupca (na primer vrednostni papirji, skladi, zavarovalne police), ki potem tudi nosi tveganje. Bančne storitve pa se uporabljajo, ne posedujejo (na primer osebna posojila, hipoteke, dovoljena prekoračitev sredstev na računu), in tveganje nosi ponudnik storitve. Odbor je prepričan, da zelena knjiga prinaša zgolj delni pregled trga finančnih storitev in produktov ter zanemarja vprašanje distribucije, ki je ključni dejavnik z vidika konkurence. Značilnosti različnih načinov distribucije ter vrst ponujenih produktov in storitev imajo velik vpliv tako na ceno (na primer police obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, ki se prodajajo po telefonu ali internetu) kot na zanesljivost in sposobnosti pooblaščenih akterjev (finančnih institucij, velikih prodajalcev, posrednikov, poštnih poslovalnic itd.). EESO je prepričan, da je treba obravnavo razširiti in vanjo vključiti tudi neobičajne načine distribucije ter povezavo med produkti in sistemom distribucije.

3.2.1

Segmenti: da bi lahko analizirali potrošniško razsežnost finančnih storitev, jih je treba ločiti v segmente, nato pa preučiti način prodaje – distribucijski sistem – po katerem lahko potrošnik pride to teh različnih storitev, kot tudi obseg konkurence v maloprodajnem sistemu. Finančne storitve za posameznike se samodejno razdelijo v tri skupine: bančno poslovanje s prebivalstvom, različne vrste zavarovanj za fizične osebe ter varčevalni in naložbeni produkti.

3.2.2.1

Stranke običajno uporabljajo vse bančne storitve v stiku z bančnimi uslužbenci v bančnih poslovalnicah, ki na začetku preverijo njihovo identiteto in verodostojnost (bona fide). V večini držav je več konkurenčnih bank. Tuja banka lažje vstopi na notranji trg z nakupom ene od bank na tem trgu kot pa z oblikovanjem nove mreže, kar bi bil dolgotrajen proces, ki bi obenem prinesel še večjo konkurenco (banka Santander je prevzela Abbey National, Fortis, RBOS in Santander so prevzele ABN Amro itd.) Potrošniška izbira je dejansko odvisna od konkurence na nacionalnih trgih, saj morajo stranke izbrati eno ali drugo banko z domačega trga.

3.2.2.2

Zdaj se razvija internetno bančno poslovanje, ki pa bo verjetno še naprej imelo v glavnem nacionalno osnovo, saj morajo stranke blagovno znamko poznati in ji zaupati, banka pa je za ugotavljanje identitete in verodostojnosti svojih strank odvisna od nacionalnih določb.

3.2.2.3

Internetno in telefonsko bančno poslovanje strankam zagotavljata dostop do bančnih storitev 24 ur na dan 7 dni na teden, kar je veliko izboljšanje v primerjavi s časom, ko je bil dostop odvisen od odpiralnega časa bank.

3.2.2.4

Konkurenca med bankami za stranke, ki izkoriščajo vse storitve, je nujno omejena na banke, ki vse storitve tudi nudijo, kljub temu pa obstaja veliko „izbiranja najboljšega“(cherry picking), zlasti na področju kreditnih kartic pri bankah, kot sta American Express in MBNA. Te storitve se ponujajo z neposredno prodajo in so na voljo po vsej EU. Uporabniki kreditnih kartic dobijo nato tudi dostop do bankomatov in velik potrošniški kredit. Tako lahko konkurenca med nacionalnimi in mednarodnimi bankami koristi potrošnikom. Hkrati pa se je bati, da se bo zadolženost fizičnih oseb tako še naprej povečevala.

3.2.2.5

Banke, ki poslujejo s prebivalstvom, se ne omejujejo samo na bančne storitve. S strategijo, pogosto opisano kot „bančno zavarovalništvo“(bancassurance), zdaj nudijo tudi celotno paleto maloprodajnih finančnih produktov in storitev. Njihove poslovalnice in podatki o strankah jim dajejo izjemno dragocene prodajne možnosti znotraj kroga stalnih strank. Večino ali vse finančne produkte in storitve banke svojim strankam ponujajo pod svojo blagovno znamko; produkti z njihovo blagovno znamko pa ne pomenijo nujno najboljše cene ali vrednosti.

3.2.3.1

Potrošniška izbira pri zavarovanjih za fizične osebe je odvisna od moči in obsega neodvisnega sistema distribucije, ki ga zagotavljajo posredniki in neodvisni finančni svetovalci. Tradicionalna vloga posrednika je, da posamezni stranki da za njene razmere najboljši nasvet. Posrednik analizira tudi vrednost in ne samo ceno ponudbe.

3.2.3.2

Kot v bančništvu tudi zavarovalniška podjetja za neposredno prodajo „izbirajo najboljše“ in iščejo stranke v skupinah z najmanjšim tveganjem.

3.2.3.3

Poslovanje podjetij za neposredno prodajo in vloga posrednikov sta zdaj na preizkušnji zaradi spletnih strani, na katerih lahko primerjaš konkurenčne produkte, zlasti avtomobilsko zavarovanje. To ne-posredništvo se osredotoča na ceno in običajno vse produkte obravnava kot osnovno potrošniško blago.

3.2.3.4

Če naj imajo potrošniki najboljšo možno izbiro zavarovalniških produktov na področju zavarovanj za fizične osebe, vključno z avtomobilskimi zavarovanji, je treba zagotoviti alternativo distribuciji „bančnega zavarovalništva“. To pomeni, da ne sme biti nobenih protikonkurenčnih ovir za razvoj neodvisnih posredniških mrež ali distribucije po internetu.

3.2.4.1

Varčevalni in naložbeni produkti so za banke pomemben del posla. Ravno v tem segmentu pa je tudi največja izbira konkurenčnih produktov in najbolj razvit sistem neodvisnih posrednikov. Ugotovitve glede zavarovanj za fizične osebe iz zgornje točke 3.2.3.4 veljajo tudi za potrošniško izbiro na področju varčevalnih in naložbenih produktov. Bančni uslužbenci, ki strankam svetujejo o teh produktih, jim morajo po pravilih obenem tudi pojasniti, da lahko prodajajo le produkte banke, v kateri so zaposleni, in da ti produkti niso nujno najcenejši ali najugodnejši.

3.2.4.2

Potrošniki bodo v svoji domači državi zagotovo izkoristili varčevalne sheme, ki jih podpira vlada. Mednarodna podjetja bodo ponudila konkurenčne produkte v okviru takih shem, če se jim bo zdel obseg prodaje privlačen in če obstajajo načini distribucije.

3.2.4.3

Hipotekarni kredit je za potrošnike bistven produkt. Na najrazvitejših nacionalnih trgih je poleg bank še veliko drugih ponudnikov hipotekarnih kreditov, obstajajo zelo razvejane mreže neodvisnih svetovalcev in veliko neposrednega trženja. Konkurenca je na trg prinesla izjemno iznajdljivost: opaziti je izobilje različnih produktov, ki so na voljo, in stranke pogosto zamenjajo ponudnike hipotek, ko se spremenijo pogoji kreditiranja. Pri tako veliki izbiri stranke potrebujejo najboljši mogoči nasvet svetovalcev.

3.2.4.4

Osebne pokojnine, skupna vlaganja, delnice in vrednostni papirji ter izvedeni vrednostni papirji so tudi zelo zapleteni produkti, ki terjajo najboljši nasvet, dan na podlagi podrobnega poznavanja položaja stranke. Stranka mora torej imeti dostop do sposobnih svetovalcev in posrednikov, ti pa morajo imeti dostop do široke palete možnih produktov. Kot smo že omenili, morajo svetovalci, ki jih zaposlujejo banke, posebej paziti na to, da dajo za stranko najboljši nasvet.

3.2.5

Zelena knjiga se osredotoča na prizadevanja, da bi tudi potrošniki maloprodajnih finančnih storitev uživali koristi enotnega trga. Osnovno vprašanje je razkorak med bankami, ki poslujejo s prebivalstvom, in drugimi v panogi. Banke so glede poslovanja s prebivalstvom v nepremagljivem položaju, ki jim na trgu daje izjemno moč, saj so vsi uporabniki finančnih storitev že njihove stranke. Zato je to, kakšne nasvete dajejo bančni uslužbenci, bistveno za delovanje trga, saj na področju zavarovanj za fizične osebe ter varčevanja in naložb obstajajo drugi produkti in drugi sistemi distribucije, ki bi jih stranke morale upoštevati, če naj imajo dostop do vsega, kar jim trg ponuja.

3.2.6

Mreža usposobljenih neodvisnih posrednikov in oblikovanje distribucijskih poti za potrošniško blago po internetu sta zato ključna za dobro delovanje trga.

3.3.1

Na posvetovanju, ki ga je organiziral EESO, se je izkristaliziralo več bistvenih vprašanj, ki so jih združenja potrošnikov, podjetij in zaposlenih že navedla v dokumentih, predloženih Komisiji.

3.3.2

Razprava je razkrila soglasje s predlaganimi cilji Komisije, pa tudi praktične težave, ki so se pojavile na nekaterih področjih. Zelena knjiga ne razkriva, kako bi bilo mogoče premagati zakonodajne in davčne omejitve, kot je zakonodaja o pranju denarja in financiranju terorizma, zaradi katere je treba pri odpiranju računov in pri nekaterih finančnih transakcijah stranko osebno identificirati (načelo dobrega poznavanja svojih strank, KYC – know your customer). Tudi ovir popolni integraciji trga ne obravnava, saj poudarja razdrobljenost maloprodajnega trga in se skoraj zavzema za nadaljnje postopke za utrditev nacionalnih in predvsem transnacionalnih trgov.

3.3.3

Ponudniki menijo, da se mobilnosti pripisuje prevelik pomen, in se zavzemajo za skrbno in podrobno oceno dejanskega povpraševanja na trgu, saj so prepričani, da bi določbe v zvezi z evropskim plačilnim sistemom morale pripomoči k zmanjšanju interesa javnosti. Zahteva za uvedbo popolnoma novega sistema številčenja evropskih računov, da bi povečali prenosljivost številke osebnega računa, se zdi pretirana, saj bi bila korist majhna, stroški, ki bi jih na koncu nosili potrošniki, pa previsoki.

3.3.4

Na posvetu je bila poudarjena tudi nujnost preučitve vseh možnih načinov izboljšanja predpisov s tega področja. Bančna industrija se zavzema za zmanjšanje obveznosti, da bi se lahko trg spontano odzival na povpraševanje in našel pravo ravnovesje na vse bolj previdnem in specializiranem trgu.

3.3.5

Na področju zavarovalništva, še bolj kot v bančništvu, se povpraševanje po maloprodajnih storitvah osredotoča na nacionalni trg, zadovoljstvo strank pa je tolikšno (83 %), da nič ne kaže, da se bo struktura povpraševanja spremenila. Po drugi strani pa obstaja zaskrbljenost zaradi bližnjega izteka določb, ki so pomembne za zavarovalnice, zlasti na področju pozavarovanja, kot je Uredba 358/2003, in namere Komisije, da leta 2010 ne podaljša veljavnosti uredbe o skupinski izjemi. Če veljavnost uredbe ne bo podaljšana, to pomeni, da ne bo več niti pravne jasnosti, ki jo zagotavlja. Zavarovatelji utegnejo nato iz previdnosti opustiti pozitivno sodelovanje, ki ga trenutno zagotavlja uredba o skupinski izjemi, s čimer bodo potrošniki in zavarovatelji prikrajšani za otipljive koristi sodelovanja, kot so mobilnost potrošnikov, primerljivost produktov, možnost zavarovanja ter odpiranje trgov za mala in srednje velika podjetja in nove konkurente.

3.3.6

Predstavniki zaposlenih v finančnem sektorju so poudarili, da zelena knjiga sploh ne obravnava vloge zaposlenih, in ponovili svojo zahtevo po dodatnem specifičnem usposabljanju, da bi lahko ustregli vse večjemu povpraševanju po informacijah in pojasnjevanju različnih naložbenih možnosti, ki so na voljo. Izpostavili so tudi to, da so posebej napadalni tržni prijemi ter sistemi nagrajevanja in ocenjevanja, povezani z uspešnostjo, v številnih primerih pripeljali do prodaje produktov, ki so za stranko neprimerni ali pa ne ustrezajo njenim dejanskim potrebam. Poleg tega vidika so se v ospredju znašla tudi razmišljanja o najnovejši finančni krizi in težavah, ki jih je povzročilo pomanjkanje pravega, pomembnega nadzora, ki bi bil sestavni del trga, v povezavi z vse večjo vlogo, ki jo imajo skladi za zavarovanje vlaganj v tvegane naložbe (hedge funds) in skladi zasebnega kapitala (private equity funds). Poudarili pa so tudi to, da je treba pozorno spremljati obnašanje agencij za ocenjevanje tveganja, ki jih izdajatelji pogosto zaprosijo za ocenjevanje vrednosti njihovih delnic, kar je očiten primer nasprotja interesov.

3.3.7

Predstavniki potrošnikov pa so se zavzeli za korenite ukrepe, s katerimi bi zmanjšali administrativne ovire in težave pri prenosljivosti nacionalnih in transnacionalnih računov, za strokovno in odgovorno svetovanje, popolne in razumljive informacije ter skupna pravila za različne države. S skrajnim nezaupanjem so sprejeli idejo o neobveznem enotnem sistemu (t. i. 28. režimu) ali o usklajevanju obstoječih zakonov, ki so razlog za razlike v stopnjah varstva v EU.

3.3.8

Vsi udeleženci posvetovanja so poudarili potrebo po večjem sodelovanju med potrošniki in finančnimi institucijami, ob upoštevanju konkretne in specifične vloge, ki jo imajo zaposleni pri izboljšanju odnosov in zbliževanju akterjev.

3.3.9

EESO meni, da je bil prispevek posvetovanja zelo pomemben. Podpira ugotovitve in verjame, da so izraz nujne potrebe, da se po objavi rezultatov javnega posvetovanja oblikuje forum zainteresiranih strani, da bi poskusili najti pravo ravnovesje med različnimi akterji. EESO je pri tovrstnem srečanju pripravljen prevzeti vlogo usklajevalca in posredovalca.

3.4.1

Glavno načelo, iz katerega izhaja zelena knjiga o maloprodajnih finančnih storitvah na enotnem trgu, je izboljšanje blaginje potrošnikov. Ker imajo v vsakodnevnem življenju potrošniki veliko priložnosti za to, da izkoristijo finančne storitve, bi izboljšanje sektorja maloprodajnih finančnih storitev lahko pomembno pripomoglo k uresničevanju tega glavnega cilja.

3.4.2

Evropska unija je sprejela okvir pravil in nadzora, ki je – s spodbujanjem zanesljivosti finančnih posrednikov in podpiranjem neomejenega zagotavljanja storitev – pomemben korak naprej v spodbujanju konkurence v finančnem sektorju.

3.4.3

Poleg tega je bila uvedba enotne valute skupaj z učinki akcijskega načrta za finančne storitve močna spodbuda za enotni trg za stranke iz institucionalnega in veleprodajnega sektorja (podjetja).

3.4.4

Trg maloprodajnih storitev pa po navedbah Komisije še naprej ostaja zelo segmentiran, tako da:

3.4.5

EESO se sicer strinja s tem, da bi bilo dobro zmanjšati razdrobljenost maloprodajnega trga, vendar pa poudarja, da so maloprodajni trgi običajno bolj segmentirani kot veleprodajni trgi iz očitnih razlogov, ki so povezani z razdrobljenostjo in raznolikostjo povpraševanja, kateremu se trgi prilagajajo, zato maloprodajnega trga ni mogoče soditi z istimi merili, ki veljajo za veleprodajni trg.

3.4.6

EESO ugotavlja, da se pojavljajo novi tržni modeli. Svetovni trg nastaja na podlagi čezmejnih procesov konsolidacije. Bančne in zavarovalniške multinacionalke svoje strategije prevzemov osredotočajo na povečano mobilnost ponudbe. Za nekatere velike skupine evropski trg postaja domači trg in ne skrbi jih toliko, ali produkte in storitve ponudijo pod lastnim imenom v drugi državi članici, ampak bolj to, da povečajo prodajo in priložnosti z neposrednim vstopom na posamezna nacionalna tržišča in se uveljavijo od znotraj. Dokaz za to je bila huda konkurenca za nakup velike nizozemske banke.

3.4.7

Tovrstni čezmejni procesi konsolidacije pa imajo ali bi lahko imeli zelo slabe posledice za zaposlovanje. Napovedim morebitnih prevzemov sledijo novice o zapiranju na deset tisoče delovnih mest, čeprav se takšna zmanjševanja delovne sile vedno ne uresničijo. EESO je v preteklosti že opozoril na nevarnost socialne krize in predlagal ustrezne protiukrepe, kot so poklicno usposabljanje in preusposabljanje ter sistemi za blažitev socialnih šokov (6), ki so poleg tega zapisani v številnih kolektivnih pogodbah v evropskem bančnem sektorju. Stroški podjetij se znižajo, vendar pa to ne prinaša bistvenih koristi potrošnikom, saj podjetja svoje cenovne sisteme navadno prilagodijo lokalnemu trgu in pričakovane prednosti vstopa novih akterjev na tržišče se ne uresničijo tako hitro.

3.4.8

Potencialni gospodarski donos razvoja enotnega trga je v osnovi manjši od koristi neposrednega vstopa na nacionalne trge, tako z vidika ekonomije obsega kot položaja. To pomeni, da potencialne koristi za podjetja veljajo za minimalne in zanemarljive, zato je treba konkretno razmisliti o tem, kakšne ukrepe bi bilo mogoče sprejeti.

3.4.9

EESO seveda podpira cilj, da se odpravijo vse umetne ovire notranjemu trgu, za katerimi se skrivajo prikriti nameni. Zato poziva, da se v ta namen sprejmejo vsi ustrezni ukrepi, obenem pa poudarja, da morajo biti ti ukrepi dejansko usmerjeni, razmerje med stroški in koristmi pa jasno.

4.1

Nujno je treba sprejeti potrebne ukrepe za povečanje sposobnosti in znanja potrošnikov, da bi se lahko odgovorno odločali. Za varstvo potrošnikov je nujno, da imajo vse bistvene informacije, čeprav se je seveda treba vedno zavedati, da so finančni produkti in storitve posebna kategorija.

4.2

EESO je prepričan, da je treba razlikovati med informacijami in svetovanjem. Prve so del obveznega obveščanja potrošnikov in morajo biti prilagojene njihovim sposobnostim razumevanja in profilu tveganja; potrošnik mora biti opozorjen na možne težave. Svetovanje pa je nasprotno strokovna storitev, ki se jo nudi na zahtevo in pri kateri bi svetovalec lahko nosil nekaj odgovornosti. Razlike niso vedno dovolj razumljene. V nekaterih državah te storitve nudijo neodvisni strokovnjaki, kot na primer v Združenem kraljestvu, v drugih uslužbenci finančnih institucij, ki se utegnejo znajti v položaju očitnega nasprotja interesov, ki nastane zaradi zahteve, da prodajo finančne produkte, ki utegnejo biti vezani na sistem nagrajevanja, in zahteve, da poskrbijo za stranko, ki se zanaša na njihovo strokovno znanje.

4.3

EESO je prepričan, da je to vprašanje bistveno obravnavati z jasnimi predpisi za preprečitev nekaterih praks, ki pomenijo morebitno nasprotje interesov, prodajne spodbude in sisteme nagrajevanja za prodajno osebje, izposojene iz komercialne distribucije in povezane s prodajnimi cilji za konkretne produkte. EESO priporoča pripravo konkretne razprave med podjetji v tem sektorju, potrošniki in zaposlenimi, ki bi bila prvi korak k izpolnjevanju osnovne zahteve potrošnikov, tj. zaupanja v pregledno ravnanje bank in zavarovalnic.

4.4

Če naj bodo potrošniške informacije res učinkovite, morajo upoštevati kulturno raznolikost, dejstvo, da ni enega samega recepta, ki velja za najboljšega; zahteve po informacijah morajo biti torej prilagojene različnim nacionalnim razmeram. Mogoče pa si je zamisliti minimalen sistem skupnega evropskega varstva, kot ga namerava predlagati Komisija. Preučiti bi bilo treba tudi dejstvo, da direktiva o trgih finančnih instrumentov (direktiva MiFID) omenja svetovanje kot investicijsko storitev. Takšno svetovanje torej postane omejena dejavnost. Glede zagotavljanja svetovalnih storitev direktiva MiFID investitorjem jamči zelo veliko stopnjo varstva: svetovalec mora pridobiti vse informacije, ki so potrebne za oceno ustreznosti nasveta. Takšno svetovalno storitev je treba opredeliti, da bi jo lahko jasno ločili od splošnih nasvetov, ki jih nudijo distribucijske mreže, in da se pojasni obseg uporabe strožjih obveznosti.

4.5

Posredniki morajo sprejeti vse smiselne ukrepe za to, da bi ugotovili nasprotja interesov in jih upravljali tako, da ne bodo škodovala interesom stranke. Če ukrepi za upravljanje nasprotij interesov – z zadostno zanesljivostjo – ne zadoščajo za zagotovitev, da interesi stranke ne bodo oškodovani, mora posrednik stranki jasno razkriti splošne značilnosti in vire teh nasprotij interesov, preden se loti opravljanja storitev v strankinem imenu. Na splošno se od posrednikov zdaj zahteva, da delujejo v interesu stranke in zanjo dosežejo najboljše pogoje.

4.6

EESO posebej priporoča, da bančne in zavarovalniške institucije razvijejo posebne programe poklicnega usposabljanja za bančne in zavarovalniške uslužbence, ki priporočajo in prodajajo finančne storitve in produkte. Stik med finančnimi institucijami in potrošniki poteka prek izvajalcev, ki bi jim morali omogočiti, da se dobro seznanijo z značilnostmi finančnih produktov in storitev, da bi lahko strankam nato dobro svetovali. Za učinkovitega se je pokazal sistem na Cipru, ki je bil oblikovan po britanskem modelu in vključuje zahtevo, da se opredeli strankin profil tveganja ter zagotovijo popolne in natančne informacije. Stranke so s storitvami tam zelo zadovoljne. Bolj usposobljeni izvajalci zagotavljajo višjo raven varstva potrošnikov. Ob spoštovanju neodvisnosti različnih akterjev v okviru sektorskega socialnega dialoga bi morala Komisija podpreti poseben program za razvoj usposabljanja posrednikov za prodajo finančnih storitev in produktov. To bi bilo mogoče izpeljati s skupnim projektom evropskih združenj s področja bančništva in zavarovalništva ter evropske zveze sindikatov v tem sektorju, Uni-Europa Finance.

4.7

Vse pogosteje se enaki finančni produkti prodajajo v številnih različnih oblikah. Stranke včasih prepričujejo, naj kupijo produkte in storitve, ki niso posebej prirejeni njihovim dejanskim potrebam; nevarnost pretiranega zadolževanja, še posebej s potrošniškim kreditom, pa povzroča vse večje težave ne samo družinam, ampak tudi specializiranim podjetjem. V Združenih državah Amerike je „financializacija“ gospodarstva pripeljala do krize v zvezi s hipotekarnimi krediti z velikim tveganjem (subprime). Kriza je kot nekakšna orjaška valeča se snežena kepa zajela ne le specializirane institucije, ampak tudi velike vlagatelje, ki so na veliko prevzemali (zaradi velikega tveganja) visokodonosne delnice v vrednosti več milijard dolarjev. Kriza je prizadela vse finančne trge in opozorila na pomanjkljivosti precej ohlapnih sistemov nadzora, kot na primer v Združenem kraljestvu. To terja pregled in okrepitev tretje ravni procesa Lamfalussy o usklajevanju med nacionalnimi regulativnimi organi. V Evropi so bile posledice na finančnih trgih zmerne, čeprav začenjajo nekatere države s podobno bančno prakso, torej stalnim refinanciranjem hipotekarnih posojil, zaradi višanja obresti zaznavati resne težave. Najbolj problematično pa je padanje vrednosti dolarja, zaradi katerega je vrednost evra dosegla rekordno raven, s tem pa ogrozila zmerno pozitiven gospodarski ciklus v Evropi (glej mnenje ECO 202, poročevalec: g. Derruine).

4.8

EESO ugotavlja, da je Komisija zdaj bolj kot prej naklonjena uvedbi neobveznega režima, t. i. 28. režima. Zato želi opozoriti na že posredovane ugotovitve v svojem mnenju o beli knjigi o politiki finančnih storitev 2005–2010 (7).

4.9

Poleg neobveznega evropskega sistema bi bilo dobro sprejeti tudi evropski etični kodeks, ki bi ga neodvisno opredelili izvajalci, o njem pa bi razpravljale in se dogovorile tudi ustrezne službe Komisije ter združenja uporabnikov in zaposlenih v tem sektorju. Kodeks bi konkretno obravnaval odnose med finančnimi institucijami in strankami na področju finančnih storitev ter načrtovane določbe obravnavanih direktiv.

4.10

Komisarka za varstvo potrošnikov Meglena Kuneva je 18. julija 2007 med obiskom strokovne skupine INT Evropskega ekonomsko-socialnega odbora dejala, da si je glede strategije potrošniške politike za obdobje 2007–2013 zadala tri glavne cilje:

Za dosego teh ciljev je Komisija maja Svetu poslala predlog direktive o potrošniških kreditnih pogodbah, o katerem je ta dosegel politični dogovor.

4.10.1

Predlog direktive določa merila za to, da potrošnik dobi obsežne, razumljive in primerljive informacije o kreditnih ponudbah, v celoti usklajeno formulo za izračun letnega odstotka obresti, standardizirani evropski obrazec za predpogodbene informacije, novo pravico, da lahko v roku 14 dni odstopi od kreditne pogodbe, in pravico do predčasnega odplačila kredita.

4.10.2

Komisarka je obenem poudarila svoj namen, da poveča „sposobnosti potrošnika za razumevanje finančnih mehanizmov“. Pri tem gre predvsem za informacije, drugi element, ki bi ga bilo treba razviti, pa je finančna vzgoja potrošnikov, ki mora spremljati zahteve po informacijah, ne pa jih nadomestiti.

4.10.3

EESO v celoti podpira cilje komisarke Kuneve in pripravlja mnenje, v katerem bo preučil njene predloge.

5.1

Operativni cilj zelene knjige je zmanjšati segmentacijo trga maloprodajnih finančnih storitev ter odstraniti pravne in gospodarske ovire mobilnosti potrošnikov. EU, ki je pripravila pogoje za mobilnost ponudbe, želi zdaj ta projekt dokončati in podpreti mobilnost povpraševanja.

5.2

Priprava za to potrebnih pravil je draga, tako sama po sebi kot zaradi prilagoditev, ki jih bodo morali izvesti različni akterji, še posebej posredniki. EESO se strinja, da bi bilo treba pobude sprožiti le, če bo javnost od njih imela občutno korist in če je veliko možnosti za to, da bodo tudi uresničene. EESO tudi pozdravlja željo po spremljanju učinka sprejetih pobud, da bi preverili, ali rezultati ustrezajo pričakovanjem, pri čemer bi brez oklevanja preklicali ukrepe, ki se izkažejo za neustrezne. Ob tem pa je treba opozoriti, da utegnejo biti zelo visoki tudi stroški neučinkovitih pobud, ki bi jih bilo treba preklicati, in izkušnje kažejo, da utegnejo podjetja te stroške prenesti na potrošnike, kar bi jim stvari otežilo, ne pa olajšalo.

5.3

S tem v zvezi EESO opozarja, da se v številnih primerih ta proces – spreminjanje začetnega stanja – ocena učinka – možnost vrnitve v začetno stanje – lahko izkaže bolj za izjavo o nameri kot pa res uresničljiv načrt delovanja. To pa zato, ker imajo v finančnem sektorju kulturni vzorci, zaupanje v odnosih in zbrane izkušnje bistveno vlogo pri oblikovanju dinamike trgovanja in konkurence. Večina ukrepov vpliva na te elemente in jih nepreklicno spremeni, zato se je zgolj z umikom ukrepov, ki so se v oceni vpliva izkazali za neučinkovite, nemogoče vrniti v začetno stanje. Zato EESO upa, da Komisija ne bo pretirano optimistična in preveč računala na možnost obnovitve začetnega stanja, če se bodo rezultati sprejetih ukrepov izkazali za nezadostne.

6.1

Zelena knjiga ocenjuje, da bo maloprodajni finančni trg srednjeročno v glavnem ostal razdrobljen, če ne bo prizadevanj za zmanjšanje ovir, ki zavirajo mobilnost potrošnikov, kot so razlike med posameznimi ureditvenimi okviri, okviri za varstvo potrošnikov in davčnimi politikami ter razdrobljene in neskladne operativne strukture za izvajanje finančnih storitev.

6.2

EESO se strinja, da je mobilnost potrošnikov pomemben dejavnik v razvoju tako kakovosti kot učinkovitosti finančnih storitev. Obenem pa vztraja, da cilji glede čezmejnega dostopa do finančnih storitev ne bi smeli biti preveč optimistični.

6.3

Mobilnost potrošnikov je mogoče razumeti z geografskega vidika (če je kraj nakupa produkta oddaljen od kraja bivališča potrošnika) in vidika poslovnih odnosov (možnost, da zlahka zamenjaš ponudnika). Oba tipa mobilnosti – sicer različni zasnovi – sta tesno povezana.

6.4

Za razliko od sektorja potrošniških dobrin lahko storitveni sektor potencialno ponudi večjo geografsko mobilnost, ker pri izmenjanih dobrinah ni fizične razsežnosti, ki bi bila ovira. Nakup avtomobila v tujini, na primer, prinese precejšnje težave s transportom, ki odpadejo, če je predmet kupčije „neotipljiva“ storitev, ki potuje po „informacijski avtocesti“ in ne po asfaltu.

6.5

Mobilnost poslovnih odnosov v storitvenem sektorju pa nasprotno ovira dejstvo, da je zaradi njihove „neotipljivosti“ te produkte pogosto težko v celoti oceniti in razumeti, zato je zaupanje v odnosih med prodajalcem in kupcem posebej pomembno. Zaupanje v odnosih ima v finančnem sektorju izjemen pomen, saj je večina produktov specifičnih in vključuje dolgoročne zaveze med kupcem in prodajalcem. Veliko razlogov lahko pojasni, zakaj potrošniki težje zaupajo posrednikom, ki niso fizično prisotni v njihovi državi.

6.6

Še en vidik, ki ga ne gre podcenjevati, je način, kako potrošnik produkt dojema. Pri otipljivih dobrinah se produkt zaznava s čuti, ki seveda ne poznajo jezikovnih in kulturnih ovir. Finančnih storitev pa nasprotno ni mogoče videti ali otipati, mogoče jih je zaznati le prek opisov v informativnih prospektih in v pogodbenih pogojih: vprašanja jezika in kulture zato ne smemo podcenjevati. Potrošniki lahko storitve učinkovito kupijo v tujini, če dobro poznajo jezik in bistvene finančne prakse države, iz katere je posrednik. To oviro je mogoče premagati z uveljavljanjem neke vrste večjezičnosti v informacijah in pogodbah. EESO meni, da ne bi bilo ne realistično ne pravično zahtevati, da posredniki informativne prospekte in pogodbene pogoje pripravijo v vseh jezikih EU. Povečanje obsega prodaje nikakor ne bi moglo pokriti stroškov takšnih pobud, ki bi z nadaljnjim razvojem produkta še naraščali. Tudi zelena knjiga sama omenja, da v sektorju finančnih storitev srednjeročno ni pričakovati večje čezmejne mobilnosti potrošnikov. Problem jezikovnih ovir bo torej srednjeročno ostal nerešen in kot tak velika zavora čezmejnemu dostopu do maloprodajnih finančnih storitev.

6.7

V zvezi z bančnimi računi je Komisija ustanovila skupino na visoki ravni, da bi ocenila mobilnost potrošnikov. 30. maja 2007 je ta strokovna skupina objavila zanimivo poročilo, ki je razkrilo velika razhajanja v številnih točkah. Združenja potrošnikov ocenjujejo, da gre za pomembno vprašanje, strokovnjaki bančnega sektorja pa menijo, da to sploh ni problem. Nekateri pravijo, da so stranke zelo zadovoljne in ne čutijo potrebe, da bi jim olajšali mobilnost; drugi pa so mnenja, da je treba takšne statistike jemati z veliko previdnostjo, kajti zadovoljstvo je odvisno od stopnje pričakovanja: po njihovem mnenju je potrošnikom pomembno dati priložnost, da brez ovir menjajo banko; tako bi lahko tudi sicer zadovoljni potrošniki menjali banko, če bi na trgu našli boljšo ponudbo.

6.8

Bančna industrija poudarja, da se potrošniki osredotočajo predvsem na domači trg, združenja potrošnikov pa obžalujejo pomanjkanje čezmejne konkurence, ki je posledica težav pri menjavi bančnih računov ter slabe preglednosti in primerljivosti ponujenih produktov in storitev; potrošniki so poleg tega pokazali le malo zaupanja v tuja podjetja.

6.9

Poročilo strokovne skupine analizira sedanje težave pri odpiranju računa: banke skrbijo pravne in ureditvene ovire, skupaj z zahtevami za osebno identifikacijo, ki jih določa zakonodaja o preprečevanju pranja denarja; potrošniki poudarjajo slabo preglednost informacij o ponujenih produktih in storitvah ter o zahtevani dokumentaciji. Potrošniki menijo, da je zdaj bistveno, da se prizna pravica do odprtja osnovnega bančnega računa, kot to že določa zakonodaja več evropskih držav, saj je brez tekočega računa nemogoče sodelovati v gospodarskem in družbenem življenju. Glede tega so banke poudarile, da je pogodbena svoboda osnovno načelo tržnega gospodarstva, zapisano v številnih ustavah.

6.10

EESO se ne želi lotiti ustavne razprave, meni pa, da je bistveno premostiti razhajanja med finančnimi podjetji in strankami. Nekaterim demokratičnim državam s tržnim gospodarstvom je potrošnikom in državljanom uspelo zagotoviti nekaj minimalnih pravic, kot je z zakonom priznana „državljanska“ pravica vseh prebivalcev, ki izpolnjujejo zahteve glede verodostojnosti, do bančnega računa. Če bi tem dobrim praksam sledile tudi nacionalne zakonodaje in prakse, bi morda lahko postale del skupne dediščine EU. EU je v preteklosti pogosto izkoristila uspešne izkušnje lokalnih zakonodaj in jih uveljavila tudi v drugih državah članicah. V svojem prejšnjem mnenju se je EESO že zavzel za to, da bi to pravico dostopa zagotovili vsem (8).

7.1

Komisija meni, da se lahko s spodbujanjem pogojev za večjo mobilnost potrošnikov olajša doseganje dvojne koristi: širše izbire produktov, ki ustrezajo veliko bolj različnim potrebam in so cenovno konkurenčni.

7.2

Zato v maloprodajnem bančnem sektorju potekajo pobude za analizo zlasti možnosti spodbujanja „prenosljivosti“ bančnih računov. Preučuje se tudi možnost direktive za izboljšanje prenosljivosti pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja.

7.2.1

EESO meni, da se vprašanja prenosljivosti bančnih računov ne sme mešati z vprašanjem enotne evropske številke računa. Uvedba enotne evropske številke bi prinesla povsem neupravičene visoke stroške, ki bi jih na koncu plačali potrošniki. Prenosljivost bi morala veljati za vse transakcije, povezane z računom, kot so trajni nalogi, direktne bremenitve ali računi za vrednostne papirje, nikakor pa ne za številko računa. Izvajanje enotnega območja plačil v evrih (Single Euro Payments Area, SEPA) na evropski ravni temelji na sedanjih identifikacijskih kodah IBAN in CIN, ki ostajata nespremenjeni. Banke morajo poskrbeti za kar največje sodelovanje, da bi zagotovili mobilnost računov in prenosljivost z njimi povezanih odnosov, če je treba s pomočjo kodeksov ravnanja ali medbančnimi dogovori, kot je že primer v nekaterih državah.

7.3

EESO se strinja, da je čas za pozorno preučitev legitimnosti ovir mobilnosti potrošnikov, kot so provizije za zaprtje računa, slaba preglednost informacij in narava pogodb za finančne storitve, ki potrošnike namenoma odvračajo od zamenjave produktov ali ponudnikov. EESO pa tudi poudarja, da je zaradi tehničnih, ureditvenih, pravnih in davčnih omejitev pogosto težko ustvariti ustrezne pogoje za mobilnost potrošnikov v obsegu, kot ga predlaga Komisija. Soobstoj različnih drugih valut ob evru pomeni dodatno težavo. Številne države članice še niso v območju evra, kar je (poleg prej omenjenih) dodatna težava.

7.4

Prizadevanja za oblikovanje enotnih pogojev v sektorju finančnih storitev zavirajo tudi ovire, ki so jih ustvarile nacionalne oblasti v sicer legitimni želji, da potrošnikom zagotovijo boljša jamstva. Komisija je izrazila namero, da se izogne omejitvam izbire, ki niso strogo upravičene. EESO pa opozarja na previdnost pri poenotenju sistema varstva potrošnikov, saj si države članice EU kulturno in socialno niso dovolj blizu, da bi bilo mogoče upravičiti zelo centralističen pristop.

8.1

Izmenjava finančnih operacij in storitev je mogoča, če obstaja trdna osnova za zaupanje med dvema strankama. Komisija poudarja, da so evropski potrošniki nekoliko zaskrbljeni in nezaupljivi glede varstva in jamstev, ki jim jih lahko ponudijo čezmejne operacije. Mobilnost potrošnikov bo mogoče v celoti doseči le, ko bodo ti res prepričani, da varstvo njihovih interesov ni odvisno ne od kraja nakupa storitev ne od načina njihove distribucije.

8.2

Komisija je prepričana, da je za dosego tega cilja treba obravnavati naslednja vprašanja: varovanje interesov potrošnikov, zagotavljanje jasnega in zanesljivega ureditvenega okvira, zagotavljanje dostopa do ustreznega izvensodnega sistema za reševanje sporov in spodbujanje zanesljivosti finančnih posrednikov.

8.3

Vprašanje varovanja interesov potrošnikov je občutljivo, saj – kot smo že poudarili – ni lahko opredeliti ureditvenega okvira, ki bi izpolnil vse želje in zahteve vsake države članice: težave pri poenotenju okvira za varstvo, kot se je na primer izkazalo med revizijo direktive o potrošniških kreditih, utegnejo pri potrošnikih ustvariti vtis, da je raven ponujene zaščite v veliki meri odvisna od države, v kateri storitev kupujejo.

8.4

Glede jasnosti ureditvenega okvira, ki ureja pogodbena obligacijska razmerja, rimska konvencija iz leta 1980 določa, da sta načeloma pogodbeni stranki tisti, ki izbereta pravo, ki ureja njuno pogodbo. Preučuje se sprememba tega načela, ki bi določila, da pogodbo ureja pravo kraja bivališča potrošnika, če prodajalec v tej državi opravlja komercialno dejavnost. Ni pa gotovo, da bo uporaba prava kraja bivališča potrošnika povečala ponudbo finančnih produktov v drugih državah članicah.

8.5

Jasna uveljavitev tega načela bi nedvomno okrepila zaupanje potrošnikov v pravni status, čeprav le delno pokriva pojem mobilnosti potrošnikov, kot ga obravnava zelena knjiga. Komisija dejansko vztraja, da bi bilo treba pozornost usmeriti tudi na čezmejno mobilnost potrošnikov, saj mobilnost finančnih posrednikov ni dovolj: novo načelo bi pomagalo uveljaviti splošno in nedvoumno pravilo v primeru, ko je posrednik tisti, ki ponuja svoje storitve potrošnikom iz drugih držav, ne pa tedaj, ko so potrošniki tisti, ki aktivno iščejo ponudnike storitev v drugih državah.

9.1

Zelena knjiga upravičeno opozarja, da potrošniki pogosto izražajo zaskrbljenost, da bi jih prevelika izbira finančnih produktov zbegala in jim otežila izbiro produkta, ki je najbolj primeren za njihove potrebe. Dejansko bodo le dobro obveščeni potrošniki, ki so dovolj finančno pismeni, lahko izkoristili prednosti večje mednarodne mobilnosti na enotnem trgu.

9.2

Zelena knjiga poudarja, da je povprečna finančna pismenost potrošnikov v splošnem nizka, zato je to velika ovira pri izbiri najustreznejšega finančnega produkta. Temu se pridružuje splošno priznano mnenje, da finančne informacije, ki so na voljo, sodijo v eno od dveh skrajnosti: da so ali preveč splošne ali preveč zapletene.

9.3

Te težave bi lahko vsaj delno premagali, če bi se potrošniki lahko obrnili na neodvisne svetovalce, ki bi se jim pomagali odločiti tako, kot je zanje najboljše. Takšne storitve so že preizkusili na Cipru in v Združenem kraljestvu, z direktivo MiFID pa se bodo razširile še v druge države članice. Ne bodo sicer obvezne, nudile pa bodo alternativo storitvam, ki jih neposredno ponujajo posredniki. Zaenkrat potrošniki pogosto iščejo nasvet pri ponudniku finančne storitve: najbrž zaradi zaupanja v odnosih, na katerem temelji prodaja finančne storitve, ali pa zato, ker nasvet, ki ga ponuja prodajalec, nima očitne cene. Morali pa bi se zavedati, da gre pri svetovanju, ki ni neodvisno, morda za prikrito nasprotje interesov, zaradi katerega si potrošnik težje ustvari pravo podobo tega, kako koristen je pravzaprav nasvet, ki ga je prejel.

9.4

EESO vztraja, da lahko zgolj potrošniki z dovolj finančnega znanja zares dojamejo, kako zapleteno je lahko izpolnjevanje finančnih potreb, in znajo zato ceniti dodano vrednost strokovnega, neodvisnega finančnega nasveta. Zato je bistveno spodbujati takšno finančno pismenost, varčevalcem pa dati večji občutek odgovornosti pri izbiri. Strokovnjaki že govorijo o t. i. „finančni nepismenosti“, zaradi katere veliko ljudi izgubi pregled in ne zmore sprejeti samostojnih odločitev, povezanih z lastno finančno varnostjo. Posledica je lahko finančna izguba. Izobraževalni sistem bi lahko mladim pomagal razviti nekaj osnovnih finančnih sposobnosti, da se bodo znali odločati o prihodnjih vlaganjih, čeprav to ne sme odvrniti od odgovornosti ponudnikov na finančnem trgu.

9.5

Veliko pozornosti je treba posvetiti oglaševanju, zlasti po internetu. Vse prepogosto je opaziti precejšnje razlike med dejanskimi značilnostmi finančnih produktov in obljubljenim donosom, katerega namen je zgolj pritegniti potrošnike k vlaganju v določene finančne produkte. Treba pa je omeniti, da se v takšnih primerih redko pojavljajo klasični posredniki, kot so banke in zavarovalnice, ki pazijo na odnose s strankami in so povrh tega zavezane strogim pravilom in nadzoru. Novi akterji ne delujejo vedno znotraj jasnega ureditvenega okvira, niti niso vedno zavezani obsežnim pravilom o nadzoru. Vse to slabi položaj potrošnikov.

17.6.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 151/11

1.1

EESO podpira predlog o razveljavitvi direktive Sveta 84/539/EGS o elektromedicinski opremi, ki se uporablja v veterinarstvu. Obravnavano direktivo so že pred časom nadomestili drugi veljavni predpisi Skupnosti in očitno ni več potrebna za namene notranjega trga in trgovine s tretjimi državami.

1.2

EESO se je seznanil, da so sklep o razveljavitvi direktive 84/539/EGS po obsežnem posvetovanju podprle države članice in industrija.

1.3

EESO poziva Komisijo, naj izvaja nadzor, da se zagotovi razveljavitev ustreznih predpisov na nacionalni ravni ter tako prepreči ustvarjanje novih tehničnih ovir in onemogočanje zaželenih koristi.

2.1

Komisija je v svojem sporočilu z dne 16. marca 2005 (COM(2005) 97 konč.) poudarila potrebo po poenostavitvi nacionalnih in evropske zakonodaje, če ta ukrep izboljšuje konkurenčnost podjetij in odpravlja nepotrebne stroške.

2.2

Ta usmeritev je bila podkrepljena leta 2006 z delovnim dokumentom Prvo poročilo o napredku glede strategije za poenostavitev zakonodajnega okolja (COM(2006) 690 konč.). Ta je določil pobude, ki lahko izboljšajo program poenostavitve za obdobje 2006–2009. Med 43 izbranimi pobudami je direktiva 84/539/EGS o približevanju zakonodaje držav članic o elektromedicinski opremi, ki se uporablja v medicini in veterinarstvu.

2.3

Odbor IMCO Evropskega parlamenta je vprašanje že obravnaval in sklep Komisije v celoti podprl.

3.1

Posvetovanje z ustreznimi stranmi (industrijo in državami članicami) je privedlo do sklepa, da se direktiva 84/539/EGS dejansko ne uporablja več, ker se njeni cilji in potrebna jamstva glede zdravja in varnosti dosegajo z veljavnimi predpisi Skupnosti, od Direktive 93/42/EGS o medicinskih pripomočkih (za ljudi) do direktive o opremi in elektromagnetni združljivosti.

3.2

Komisija meni, da ta zakonodaja ni več potrebna za namene notranjega trga in trgovine s tretjimi državami. Zato na podlagi načela „paralelnih oblik“ predlaga, da razveljavitev direktive 84/539/EGS začne veljati 31. decembra 2008. Po tem datumu tudi vzorca znaka skladnosti iz Priloge III ne bo več dovoljeno uporabljati.

3.3

Komisija nadalje poziva države članice, naj do 31. decembra 2008 sprejmejo vse predpise za uskladitev s to direktivo.

4.1

EESO podpira predlog o razveljavitvi direktive 84/539/EGS in se strinja z utemeljitvami.

4.2

EESO ugotavlja, da besedila bolgarske, danske, italijanske, romunske in švedske različice v naslovu predloga direktive vsebujejo besedo „humana“, ki jo je treba črtati.

4.3

EESO poziva Komisijo, naj izvaja potreben nadzor za zagotovitev, da koristi, ki izhajajo iz te odločitve glede elektromedicinske opreme, ki se uporablja v veterinarstvu, ne bodo onemogočene z novimi predpisi, ki bi na nacionalni ravni neupravičeno ovirali trgovino.

17.6.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 151/12

17.6.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 151/12

17.6.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 151/13

1.1

Nevarne živalske kužne bolezni pomenijo vse večjo nevarnost za ljudi in živali. EU bi morala okrepiti svoja prizadevanja glede preprečevanja, nadzora in zatiranja bolezni. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira strategijo, ki jo predlaga Komisija, in ceni temeljite priprave Komisije. Glede držav v razvoju pa bi bilo treba prizadevanja še okrepiti; kot eno najpomembnejših prednostnih nalog bi bilo treba razviti kazalce, ker so ti temeljnega pomena.

1.2

Izhajati je treba s stališča, da predpisi Evropske unije za druge trgovinske partnerje postanejo vzorčni. Evropska skupnost bi si morala dolgoročno prizadevati za članstvo v Mednarodnem uradu za živalske kužne bolezni (Office International des Épizooties – OIE). Naloga Komisije je, da prispeva k jasnemu razumevanju novih predpisov EU v ustreznih tretjih državah in da v okviru predlagane strategije izvoza uporablja strokovno znanje in vire držav članic pri reševanju kriz.

1.3

Veterinarski mejni nadzor bi moral temeljiti na celoviti oceni konkretnega tveganja in tudi na naključno vzetih vzorcih, predvsem na obmejnih območjih, da bi odvračal od nezakonite trgovine.

1.4

Kljub potrebi po delujočem notranjem trgu bi morala obstajati možnost določanja območij in razdeljevanja na predele s pomočjo usklajenih meril in zahteve glede preizkusov in/ali karantene v skladu s kodeksom OIE.

1.5

Pri zatiranju kužnih bolezni in varstvu živali je bistven dejavnik upravljanje, ki ga je treba spodbujati z zahtevami po usposabljanju in svetovanju.

1.6

Da bi čimbolj zmanjšali tveganje širjenja okužb, bi bilo treba razmisliti o omejitvah pri prevozu živih živali.

1.7

Veterinarski sklad in finančno odgovornost EU bi bilo treba ohraniti; da ne bi prišlo do izkrivljanj konkurence, je treba uvesti trden, usklajen okvir za nacionalno sofinanciranje. Ustrezni akterji bi morali biti vključeni v oblikovanje sistema financiranja in njegovo izvajanje prek posvetovalnega odbora za zdravje živali.

1.8

Za zatiranje živalskih kužnih bolezni bi bilo treba – med drugim ob upoštevanju načina, kako problematiko sprejema prebivalstvo – uporabljati cepljenje, če se je tako mogoče izogniti izločanju zdravih živali ali pa jih omejiti. Kot ugotavlja Komisija, pa bi morala biti odločitev o cepljenju sprejeta ob upoštevanju vrste podrobneje opredeljenih meril in konkretnega položaja.

1.9

Prenos znanja je odločilen za uporabo rezultatov raziskav pri proizvodnji, svetovanju in nadzoru. „Akcijski načrt raziskav“, ki ga navaja Komisija, bi moral biti usmerjen tudi k preprečevanju.

2.1

Politika EU je opredeljena v več kot 300 direktivah, ki so večinoma nastale v obdobju od leta 1988 do leta 1995 v zvezi z izbruhi živalskih kužnih bolezni. Hujše živalske kužne bolezni se odtlej pojavljajo redkeje, vendar pa se je zdaj treba soočati z novimi resnimi tveganji: bolezni, kot so slinavka in parkljevka, bolezen modrikastega jezika ali ptičja gripa. Poleg tega se je znatno povečalo število prevozov živih živali, s čimer se je povečalo tveganje širjenja kužnih bolezni.

2.2

Znanost, tehnologija in institucionalni okvir so omogočili novo, racionalnejšo in ambicioznejšo strategijo EU glede zdravja živali. Njeno uresničevanje je predlagano za obdobje 2007–2013 in naj bi potekalo pod geslom „Bolje preprečiti kot zdraviti“. Cilj je zagotoviti visoko raven javnega zdravja in varnosti živil, čim bolj zmanjšati pogostost obolevanja, zagotoviti prost pretok blaga in preprečevati izbruhe bolezni pri živalih. Strategija zajema določitev prednostnih nalog za ukrepe EU, skupni pravni okvir za zdravje živali, preprečevanje, nadzor in pripravljenost na krize ter vključevanje znanosti, inovacij in raziskav. Konkretni ukrepi se pripravljajo partnersko v okviru posvetovalnega odbora za zdravje živali, ki naj bi ga sestavljali predstavniki proizvajalcev, potrošnikov in vlad in ki naj bi dajal nasvete glede primernih in zadostnih predpisov o varstvu živali, najprimernejših oblikah ukrepov itd.

2.3

Prednostne naloge obsegajo kategorizacijo bioloških in kemičnih tveganj ter temu ustrezno strategijo ocenjevanja tveganj in strategijo upravljanja. Opredeli se „sprejemljiva raven tveganja“ in jasna porazdelitev odgovornosti za vsakokratne ukrepe. Kategorizacija bo tudi podlaga za določitev potreb po virih ter porazdelitev odgovornosti in stroškov.

2.4

Pravni okvir za zdravje živali bi moral biti oblikovan kot ureditev z visokimi standardi in skupnimi načeli. Zakonodaja EU že v veliki meri temelji na priporočilih in standardih OIE oziroma kodeksa ter upošteva obveznosti v okviru Sporazuma Svetovne trgovinske organizacije o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov (Sporazum SPS). Vendar bi se morala EU po mnenju Komisije še bolj ravnati po teh standardih. Če obstaja znanstvena utemeljitev, pa EU lahko v nekaterih primerih uvede ali ohrani sanitarne ali fitosanitarne ukrepe, ki vodijo do višje ravni varstva; Komisija si bo prizadevala za uporabo predpisov EU v okviru OIE oziroma kodeksa. Na področju uvoza je predvideno boljše obveščanje v zvezi z zahtevami za trgovinske partnerje EU. Poleg tega naj bi EU okrepila svoj pogajalski položaj pri vprašanjih, povezanih z izvozom.

2.5

Preprečevanje, nadzor in pripravljenost na krizo pri nevarnostih v zvezi z živalmi vključuje varnostne ukrepe na kmetijah, elektronsko označevanje in kombinacijo elementov sistema sledljivosti za žive živali. Biološko varnost na mejah bi bilo treba izboljšati in EU bi morala nekaterim državam v razvoju nuditi strokovno podporo pri zatiranju eksotičnih živalskih bolezni. Krizne položaje je treba obvladati hitro in učinkovito, kar med drugim terja določitev prednostnih nalog pri nadzoru, določitev kazalnikov, zbiranje podatkov, mreže akterjev, za katere gre, analize tveganja in obveščanje javnosti, vključno z usposabljanjem prizadetih.

2.6

Znanost, inovacije in raziskave bi morali krepiti z mrežami, v katere so vključene agencije EU in nacionalni organi. Komisija namerava pripraviti akcijski načrt, s katerim naj bi ugotavljali pomanjkljivosti pri obstoječih instrumentih za nadzor, diagnozo, cepljenje in zdravljenje, ter zagotovili zadostno financiranje s partnerstvi javnega in zasebnega sektorja. Predvidena je tudi podpora raziskavam v tretjih državah prek mednarodnega sodelovanja, zlasti za pomembne eksotične bolezni ali zoonoze, ki imajo hude posledice za te države.

3.1

Nevarne živalske bolezni pomenijo v svetovnem merilu vse večjo nevarnost za ljudi in živali; vzroki za to so rast prebivalstva, stalno rastoča vzreja živali, rastoč obseg trgovine in vse večja mednarodna prepletenost ter podnebne spremembe, s katerimi se spreminja zemljepisno širjenje bolezni. Tako se zoonoze in bolezni širijo ali pa znova pojavljajo, in nevarnost pandemije vedno obstaja, na primer v povezavi s ptičjo gripo. EU bi morala zato večji pomen nameniti preprečevanju in zatiranju v EU in v mednarodnem merilu, ne nazadnje tudi v državah v razvoju.

3.2

EESO kot predstavnik organizirane civilne družbe meni, da je na tem področju nujno treba uporabiti najprimernejšo strategijo, da bi preprečili resne gospodarske in družbene posledice. Izraža pripravljenost, da pri tem sodeluje dejavno in v zanj možnem obsegu. Odbor ceni temeljite priprave Komisije in se v kar največji meri strinja s predlagano strategijo, ki jo prizadeti krogi široko sprejemajo. Partnerski način ravnanja je še kako odločilen za dobre in trajne rezultate na področju zdravja živali, na katerem mora odgovornost na svoja pleča nujno prevzeti več akterjev. O tem modelu bi lahko po mnenju EESO razmišljali tudi na drugih področjih, na katerih se zdi smiselna vključitev delov civilne družbe.

3.3

Glavni elementi strategije, med njimi cilji, vizije in ocene tveganja kot osrednji instrumenti, spodbujanje splošnega obveščanja in obveščanja v zvezi s tveganjem ter močnejša usmerjenost k obmejnemu nadzoru so odločilnega pomena za preprečevanje izbruha in širjenja živalskih kužnih bolezni. Izjemno pomembno je komuniciranje s specifičnimi ciljnimi skupinami, in sicer nenazadnje v kriznih položajih; napačna pojmovanja se namreč maščujejo proizvajalcem, nadzornim organom in političnemu sistemu, ker prihaja do bojkota proizvodov in sprejemanja neutemeljenih ali preveč daljnosežnih ukrepov. Tako bi bilo treba na primer preprečiti, da bi na trgu prišlo do neutemeljenega vznemirjanja v zvezi z mesom cepljenih živali.

3.4

Vendar pa upoštevanje ustreznih predpisov EU terja, da institucije EU in države članice upoštevajo svoje odločitve in roke, ki so si jih same postavile za predložitev, sprejetje in izvajanje konkretnih predpisov, kar se doslej še zdaleč ni vedno dogajalo.

4.1

Opredelitev prednostnih usmeritev za ukrepe EU je odločilnega pomena za strategijo, ki temelji na tveganju in se osredotoča na nevarnost, ki jo različne bolezni predstavljajo za človekovo zdravje, in gospodarske posledice. Eden bistvenih izzivov za partnerstvo je v opredelitvi „sprejemljive ravni tveganja“, hkrati pa se pojavljajo visoke zahteve glede strokovnega znanja in znanosti. Pri novih, ne dovolj proučenih nevarnostih je uporaba previdnostnega načela za takojšnje ukrepanje pomembna in nujna; enako pomembno pa je določiti postopek za strategijo izstopa, ko nevarnost mine ali ko to priporočajo nova znanstvena spoznanja.

4.2

Kazalniki za merjenje, vrednotenje in določanje prednosti morajo biti jasni, razumljivi, uporabni in merljivi; zaradi svojega temeljnega pomena za ta proces bi morali biti pripravljeni čimprej. Zato bi jih bilo treba razviti kot eno prvih prednostnih nalog z vključevanjem sklenjenih partnerstev. Preprosti in zanesljivi kazalniki rezultatov bodo poleg tega olajšali merjenje napredka, doseženega glede na cilje strategije.

4.3

EESO brez pridržkov podpira predlagani enotni ureditveni okvir v obliki preglednejšega in transparentnejšega regulatorja, v katerem so določena skupna načela in zahteve. Zaradi rastočega pomena EU si je poleg tega smotrno prizadevati za usklajenost z veljavnimi mednarodnimi standardi in kolikor le mogoče sooblikovati prihodnje predpise OIE, in sicer tudi v povezavi z uporabo previdnostnega načela. Komisija je opozorila, da bi si morala Evropska skupnost dolgoročno prizadevati za članstvo v OIE, ker bi to prispevalo k izboljšanju skladnosti s standardi, smernicami in drugimi določbami, ki jih je sprejela OIE. Treba je izhajati iz tega, da predpisi EU postanejo za druge trgovinske partnerje vzorčni, kar bo prispevalo k višji ravni zdravstvenega varstva; poleg tega se je tako mogoče izogniti neprimernim omejitvam konkurence. Obenem bi morala EU v tem pogledu podpirati nekatere države v razvoju in ustreznim tretjim državam posredovati jasno sliko novih pravnih predpisov EU.

4.4

Širitev EU in notranji trg sta prinesla povečano tveganje širjenja živalskih kužnih bolezni na večjih območjih. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je že pred leti opozorila na povečane nevarnosti, povezane s prevozi živali na velike razdalje, novimi prevoznimi potmi v tretjih državah, okrepljenimi stiki z nestabilnimi državami in vse večjo koncentracijo domačih živali na nekaterih območjih EU. Kot izhaja iz sporočila, želi Komisija pri prevozih živali doseči ravnotežje v smislu, da bi bilo treba pretehtati svobodno prevažanje živali glede na tveganje vnosa in širjenja kužnih bolezni in glede na varstvo živali med prevozom. EESO meni, da je zaradi tveganja širjenja okužb in z vidika varstva živali treba omejiti prevoze živih živali.

4.5

Financiranje je eden temeljnih vidikov pravnih predpisov EU in pomembno je, da se ohrani skupna odgovornost za financiranje veterinarske politike. To pomeni, da bi bilo treba ohraniti veterinarski sklad in finančno odgovornost EU. Obstajati mora spodbuda za takojšnje obveščanje o sumljivih primerih ali za takojšnje ugotavljanje izbruhov kužnih bolezni; ne sme prihajati do zakasnitev zaradi negotovosti glede povračila neposrednih in posrednih stroškov. Zastavljeni učinkoviti in na odgovornosti sloneči stroškovni model sproža številna vprašanja; oceniti ga bo mogoče šele, ko bodo dani konkretni predlogi, med drugim za usklajen model financiranja.

4.6

Da ne bi prišlo do izkrivljanj konkurence, je treba nadaljevati z nacionalnim sofinanciranjem, in potreben je trden, usklajen okvir za sofinanciranje s strani proizvajalcev. Pri delitvi stroškov po enotnih načelih v državah članicah je treba določiti tako stroške kot odgovornost ter njihovo medsebojno razmerje. Tu je še vprašanje vključitve ustreznih akterjev prek posvetovanj ali skupnih sklepov ter vprašanje uporabe virov za preprečevanje in zatiranje izbruhov bolezni. Proizvajalci bodo morali nujno – kot doslej – nositi različne stroške za preprečevanje in zatiranje kužnih bolezni; zato bi jih posvetovalni odbor za zdravje živali moral med drugim vključiti pri vprašanjih finančnega načrtovanja.

4.7

Predlagana uvedba „nezakonodajnih orodij“ med drugim vsebuje zahtevo po ukrepih za preprečevanje kužnih bolezni in oblikah kolektivne delitve odgovornosti ter zavarovalnih mehanizmov, ki bi morali biti že sami po sebi motivacija za boljše obvladovanje tveganja in za omejevanje gospodarskih posledic. EESO ugotavlja, da je o tem treba razmisliti, vendar predloga ne komentira, ker ima premalo informacij.

4.8

Možnost regionalizacije je pri zatiranju kužnih bolezni velikega pomena, čeprav delujoč notranji trg prav tako jasno sodi med prvenstvene naloge na področju zdravja živali. Tako bi morala obstajati možnost, da ena ali več držav članic kužno bolezen zatre in temu ustrezno dobi poseben status; pri tem bi bilo treba za podlago postaviti usklajena merila in zahteve glede preskušanja in/ali karantene v skladu s kodeksom OIE za določanje območij in razdeljevanje na predele. Predpogoj za to bi moral biti, da so omejitve znanstveno podkrepljene in v primernem razmerju do posameznega tveganja bolezni.

4.9

Akutne krize v zvezi z izvozom sta doslej reševali ustrezna država članica in tretja država. Za to je treba najti hitre in učinkovite rešitve, zaradi česar bi morala vedno obstajati možnost individualne pogajalske rešitve. V okviru predloga Komisije lahko lokalne „skupine za dostop do trga EU“ iz Komisije, nacionalnih veleposlaništev in združenj prispevajo h krepitvi vloge EU pri pogajanjih o izvoznih pogojih. Čeprav Komisija – med drugim v okviru predlagane izvozne strategije – zagotavlja boljše razumevanje politike EU, tako da se v praksi zmanjša število dvomljivih primerov, bi moralo biti iz izčrpnega akcijskega načrta jasno, da bo Komisija posegala po strokovnem znanju in virih v državah članicah.

4.10

Vse izkušnje kažejo, da je upravljanje eden najpomembnejših dejavnikov zatiranja kužnih bolezni in varstva živali ter da je treba pri prihodnjih pobudah postavljati zahteve glede usposabljanja in svetovanja. Temeljna pravila biološke varnosti v posameznih kmetijskih obratih – med njimi potrebo po novi proizvodni opremi – bi bilo treba določiti v pravni obliki, pri čemer morajo predpisi tudi jasno določati, kakšne posledice je treba pričakovati glede plačevanja povračil v primeru izbruha kužne bolezni. Vendar bi bilo treba dodatna merila in bolj specifična pravila uporabljati v obliki smernic za različne vrste proizvodnje in kampanje obveščanja, ki bi jo oblikovali organi oblasti in proizvajalci. Bolj usmerjeno se je treba obrniti tudi na ljubiteljske rejce živali, da bi tako spodbujali razumevanje potrebe po zaščitnih ukrepih. Te rejce bi bilo treba registrirati in tudi zanje bi morale veljati zahteve glede prevoza živali in dostopa do živali.

4.11

V zvezi z vzpostavitvijo učinkovitega veterinarskega obmejnega nadzora držav članic bi bilo treba izvesti celovito oceno konkretnega tveganja vnosa kužne bolezni, vključno z njenimi posledicami. Poleg tega bi bilo treba v okviru tega nadzora obsežno uporabljati naključne preizkuse, da bi odvračali od nezakonite trgovine. Smotrno bi bilo tudi skrbeti za boljšo usklajenost med veterinarskimi in carinskimi organi ter oblikovati prožnejši sistem obmejnega nadzora, ki se bo bolj usmerjal glede na stanje nevarnosti in se tako lahko hitreje pripravljal na nova tveganja.

4.12

Za zatiranje živalskih kužnih bolezni bi bilo treba – med drugim ob upoštevanju načina, kako problematiko sprejema prebivalstvo – uporabljati cepljenje, če se je tako mogoče izogniti izločanju zdravih živali ali pa jih omejiti. Kot ugotavlja Komisija, pa bi bilo treba odločitev o cepljenju sprejeti ob upoštevanju konkretnega položaja ter se opirati na priznana načela in dejavnike, kot so dostopnost in učinkovitost cepiva, potrjeni preskusi, mednarodne smernice in možne trgovinske ovire, stroškovna učinkovitost in možna tveganja v povezavi z uporabo cepiva. Obstaja tudi ustrezna potreba po nadaljnjih raziskavah in razvoju.

4.13

Znanost, inovacije in raziskave so odločilne za doseganje ciljev strategije. Pri tem se izhaja iz tega, da se ugotovitve raziskav lahko uporabljajo pri proizvodnji, svetovanju in nadzoru, zaradi česar bi morala biti strategija bolj usmerjena k možnostim za prenos znanja. Enako velja za akcijski načrt raziskav, ki ga navaja Komisija.

17.6.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 151/16

1.1

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da želi Komisija urediti dostop do opravljanja dejavnosti cestnega prevoznika z uredbo. Tako bi odpravila razlike v prenosu zakonodaje v državah članicah. Sprejetje te uredbe bi pomenilo razveljavitev Direktive 96/26/ES.

1.2

Odbor pozdravlja predlog, ker usklajuje pravila dostopa do opravljanja dejavnosti cestnega prevoznika in do trga cestnega prevoza – tako potnikov kot blaga – ter s tem pomaga uresničevati cilje lizbonske strategije z jasnejšimi, preprostejšimi pravili, ki jih je mogoče nadzorovati in ki bodo ustvarila pravičnejše konkurenčne pogoje.

1.3

Nova ureditev, ki posodablja pravila dostopa do opravljanja dejavnosti cestnega prevoznika z uvedbo elektronskih registrov, spada v okvir akcijskega programa za zmanjševanje upravnih obremenitev v Evropski uniji.

1.4

Uredba uvaja koncept „upravljavca prevoza“, tj. osebe, ki dejansko in neprekinjeno vodi podjetje in ki mora imeti višjo strokovno usposobljenost. Določena so tudi strožja pravila glede povezav upravljavca prevoza s podjetjem. EESO želi odpraviti prakso „trgovanja s potrdili o usposobljenosti“ v podjetjih, ki jih vodijo fizične osebe, katerih usposobljenost ni ustrezna.

1.5

EESO meni, da bi uredba morala vsebovati seznam kategorij, vrst in stopenj resnosti kršitev ter pogostnosti ponavljajočih se manjših kršitev, ki vodijo do izgube zahtevanega dobrega ugleda cestnih prevoznikov, če do njih pride v okviru opravljanja prevoznih dejavnosti, za katere so odgovorni.

1.6

Glede zahtev iz člena 5(c) predloga uredbe v zvezi z operativnim centrom EESO poziva k pojasnitvi značilnosti, ki naj bi jih ta center imel v primeru malih in srednje velikih podjetij.

1.7

EESO opozarja na zahtevo, da mora imeti podjetje dovolj parkirnih mest kot dokaz, da ima sedež v tej državi članici, ker bi se ta zahteva lahko izkazala za težavno, zlasti za mala in srednje velika podjetja, ter poziva lokalne oblasti, da poskrbijo za dovolj parkirnih mest ali spodbudijo ta podjetja k sodelovanju pri upravljanju skupnih parkirišč.

1.8

Po mnenju Odbora je treba za samozaposlene osebe ustvariti sistem, ki jim bo dovoljeval, da svoj finančni položaj dokažejo brez bančne garancije, ker bi to pomenilo visoke stroške za podjetja, ki v zadevnih državah niso dolžna voditi poenostavljenega računovodstva.

1.9

EESO pozdravlja 140-urno obvezno usposabljanje pred preizkusom za ugotavljanje strokovne usposobljenosti in dejstvo, da morajo države članice akreditirati centre za usposabljanje, kar bi omogočilo izboljšati strokovno usposobljenost upravljavcev.

1.10

Odbor poziva Komisijo, naj vzpostavi skupen sistem kazni za vse države članice, ki bi veljal za kršitve določb uredbe.

1.11

EESO pozdravlja predlog za vzpostavitev medsebojno povezanih nacionalnih elektronskih registrov, ki bi izboljšali upravno sodelovanje in učinkovitost nadzora nad podjetji, dejavnimi v več državah članicah.

2.1

Cilj predloga uredbe je posodobiti veljavna pravila v zvezi z dovoljenjem za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, da se zagotovi enotnejše in učinkovitejše izvajanje zahtev za pridobitev dovoljenja za opravljanje te dejavnosti z določitvijo minimalnih pogojev v zvezi z dobrim ugledom, finančnim položajem in strokovno usposobljenostjo.

2.2

Direktiva Sveta 96/26/ES z dne 29. aprila 1996 o dovoljenju za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika določa minimalne pogoje glede dobrega ugleda, finančnega položaja in strokovne usposobljenosti, ki jih morajo podjetja izpolnjevati za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, torej za prevoz blaga in potnikov na nacionalni ali mednarodni ravni. Ti pogoji so edine skupne zahteve, ki jih morajo izpolnjevati podjetja, da lahko pridobijo dovoljenje za opravljanje svoje dejavnosti na trgu Skupnosti za cestni prevoz. Poleg tega ta direktiva določa medsebojno priznavanje nekaterih dokumentov, potrebnih za pridobitev teh dovoljenj.

2.3

Vendar pa se izvajanje direktive v posameznih državah članicah precej razlikuje. Te razlike v izvajanju ovirajo delovanje notranjega trga cestnega prevoza in škodujejo pošteni konkurenci, zato ima predlagana sprememba obliko uredbe.

2.4

Najpomembnejše novosti, ki jih uvaja uredba, so:

2.4.1

Za osebe, ki svojo strokovno usposobljenost dajo na voljo podjetju, uredba uvaja koncept „upravljavcev prevoza“, ki morajo dejansko in neprekinjeno voditi prevozno dejavnost podjetja ter biti natančno določeni in imenovani pri pristojnih organih. Zato so določena tudi strožja pravila glede povezav upravljavcev prevoza s podjetjem. Za pridobitev akreditacije za strokovno usposobljenost sta potrebna najmanj 140-urno obvezno usposabljanje pred preizkusom za ugotavljanje strokovne usposobljenosti, ki ga morajo opraviti vsi kandidati, ter akreditiranje centrov za usposabljanje in centrov za preverjanje.

2.4.2

V skladu z uredbo je dolžnost države članice, v kateri je sedež podjetja, da preverja, ali podjetje izpolnjuje pogoje, določene v tej uredbi, zaradi česar morajo imeti podjetja stalen in dejanski sedež v tej državi članici.

2.4.3

Uvedeni so novi primerljivi finančni kazalniki za določitev finančnega položaja podjetja. Podlaga za te kazalnike so letni računovodski izkazi podjetij po formuli, ki podjetju omogoča plačevati kratkoročne terjatve, in ne več po sedanji metodi kapitala in rezerv. Poleg tega imajo podjetja, ki to želijo, možnost, da svoj finančni položaj dokažejo z bančno garancijo.

2.4.4

Organi morajo preverjati izpolnjevanje zahtev v zvezi z dobrim ugledom, finančnim položajem in strokovno usposobljenostjo ter v primeru neizpolnjevanja na to opozoriti prevoznika. Če ta v določenem roku ne uredi svojega položaja, mu organi naložijo upravne sankcije, ki segajo od odvzema dovoljenja do izločitve njegovega upravljavca prevoza

2.4.5

Zaradi lažjega uveljavljanja pravice do ustanavljanja mora država članica, v kateri je sedež podjetja, priznati enotni vzorec potrdila, izdan na podlagi določb iz te uredbe, kot zadosten dokaz.

2.4.6

Cilj uredbe je zagotoviti bolj urejeno upravno sodelovanje med državami članicami, kar bi izboljšalo učinkovitost nadzora nad podjetji, ki poslujejo v več državah članicah. V ta namen bodo vzpostavljeni tudi medsebojno povezani elektronski registri, ki bodo izboljšali izmenjavo informacij med državami članicami. Za učinkovito izmenjavo informacij med državami članicami se predlaga, da se določijo nacionalne kontaktne točke in nekateri skupni postopki glede rokov in narave minimalnih informacij, ki jih je treba posredovati.

2.4.7

Komisija je pooblaščena, da a) sprejme seznam kategorij, vrst in stopenj resnosti kršitev, zaradi katerih se izgubi zahtevan dober ugled cestnega prevoznika; b) v skladu s tehničnim napredkom spremeni prilogo, ki se nanaša na znanje, ki ga morajo države članice upoštevati pri priznanju strokovne usposobljenosti, in prilogo z vzorcem spričevala o strokovni usposobljenosti; c) pripravi seznam največjih kršitev, ki se kaznujejo z začasnim ali trajnim odvzemom dovoljenja za opravljanje dejavnosti ali z razglasitvijo neprimernosti. Te ukrepe je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom, določenim v členu 5(1) Sklepa 1999/468/ES.

3.1

Predlagana uredba bo prispevala k uresničitvi ciljev lizbonske strategije. Znotraj sektorja bo ustvarila pravičnejše konkurenčne pogoje in uvedla več preglednosti za stranke v cestnem prevozu. Glede na prevladujočo vlogo cestnega prevoza v proizvodnih in distribucijskih sistemih industrije in pri mobilnosti ljudi bo okrepila konkurenčnost Unije.

3.2

EESO pozdravlja dejstvo, da Komisija uresničuje svojo zavezo za posodobitev in poenostavitev pravnega reda Skupnosti iz programa Boljša priprava zakonodaje in si prizadeva povečati usklajenost, enostavnost, možnost nadzorovanja in učinkovitost pravnih predpisov.

3.3

Nova uredba se z uvedbo elektronskih registrov uvršča v filozofijo akcijskega programa za zmanjševanje upravnih obremenitev v Evropski uniji.

3.4

Odbor z zanimanjem ugotavlja, da je Komisija za ureditev dovoljenja za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika izbrala uredbo in ne direktive, kar pomeni, da bo neposredno veljavna v vseh državah članicah, ki bodo s tem prikrajšane za večji manevrski prostor.

3.5

Nova uredba uvaja enoten in splošen pojem „dejavnosti cestnega prevoznika“, ki vključuje dejavnost cestnega prevoznika tako v tovornem kot v potniškem prometu

3.6

Dovoljenje je vezano na nov koncept „upravljavca prevoza“, ki označuje osebo, ki je doslej vodila prevozne dejavnosti podjetja in ki je podjetju dala na voljo svojo strokovno usposobljenost. Uvedena so tudi strožja pravila glede povezav upravljavca s podjetjem.

3.7

Glede položaja upravljavcev prevoza, in sicer glede namena njihove dejavnosti in možnosti, da svojo strokovno usposobljenost dajo na voljo več podjetjem hkrati, obstaja nekaj neskladnosti, ki jih je treba odpraviti, da bi preprečili trenutno prakso „trgovanja“ s potrdili. V prihodnosti bi bilo koristno zagotoviti boljše usposabljanje za samozaposlene osebe, ki želijo imeti dostop do te dejavnosti, kar bi prispevalo k boljši usposobljenosti in večji neodvisnosti vodstev podjetij.

3.8

Po mnenju EESO bi morala Komisija v okviru same uredbe sestaviti in uskladiti seznam kategorij, vrst in stopenj resnosti kršitev ter pogostnosti ponavljajočih se manjših kršitev, zaradi katerih upravljavci in s tem sama podjetja izgubijo dober ugled.

3.9

Odbor pozdravlja, da je za izboljšanje usposobljenosti kandidatov določen pogoj obveznega obiskovanja tečaja pred preizkusom za ugotavljanje strokovne usposobljenosti, odobrava pa tudi zahtevo po akreditiranju centrov za usposabljanje.

4.1

EESO pozdravlja uvedbo pojma „upravljavec prevoza“, ki se uporablja za osebe, ki so svojo strokovno usposobljenost doslej dajale na voljo podjetjem z dovoljenjem za opravljanje dejavnosti prevoznika.

4.2

Odbor poziva Komisijo, naj pojasni, ali bo obstajalo samo eno „dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika“ ali gre le za opredelitev v uredbi, dejansko pa bosta obstajali dve ločeni potrdili – eno za prevoz potnikov in drugo za prevoz blaga.

4.3

EESO pozdravlja dejstvo, da se uredba ne bo uporabljala le za podjetja s sedežem v Skupnosti, ki že opravljajo dejavnost cestnega prevoznika, temveč tudi za vsa druga podjetja, ki želijo opravljati to dejavnost.

4.4

Odbor želi opozoriti na izvzem podjetij, ki opravljajo samo nekatere vrste storitev cestnega prevoza v potniškem prometu za nekomercialne namene in katerih glavna dejavnost ni cestni prevoz potnikov, njihova vozila pa upravljajo lastni zaposleni, iz področja uporabe uredbe – kar je doslej spadalo v pristojnost držav članic –, saj je za uspešno opravljanje dejavnosti potrebno poznavanje zakonodaje o cestnem prevozu in organiziranosti ustreznih storitev.

4.5

Uredba bi morala uvesti novo dodatno zahtevo za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, namreč da morajo imeti podjetja dejanski in stalni sedež v eni od držav članic, da se prepreči pojavljanje podjetij s „poštnimi predali“.

4.6

Dejstvo, da uredba državam članicam v zvezi s pogoji iz člena 6 predloga uredbe, ki jih podjetje mora izpolnjevati, da zadosti zahtevi po dobrem ugledu, ne prepoveduje predpisovanja dodatnih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati vsa podjetja, če želijo pridobiti dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, se ne ujema s prizadevanji za uskladitev.

4.7

EESO poziva Komisijo, da pojasni, kako naj upravljavec prevoza neprekinjeno in dejansko vodi dejavnosti cestnega prevoza v podjetju, če lahko hkrati vodi prevozne dejavnosti največ štirih različnih podjetij z največjim skupnim voznim parkom dvanajstih vozil. S takim ukrepom bo težko odpraviti trenutno prakso trgovanja s potrdili.

4.8

Po mnenju EESO bi bilo koristneje v uredbo vključiti seznam kategorij, vrst in stopenj resnosti kršitev ter pogostnosti ponavljajočih se manjših kršitev, zaradi katerih upravljavci prevoza izgubijo zahtevan dober ugled, ne pa ureditev teh vidikov prelagati na pozneje.

4.9

EESO pozdravlja predlog, da mora imeti podjetje dejanski in stalni sedež na ozemlju države članice, ki mu dovoli opravljanje dejavnosti, kot določa člen 5(a), v skladu s katerim mora imeti podjetje sedež v tej državi članici, skupaj s prostori, v katerih hrani poslovno dokumentacijo, vendar pa opozarja na zahtevo, da mora imeti podjetje operativni center v tej državi članici z dovolj parkirnimi mesti. Ta zahteva bi se lahko izkazala za težavno zlasti za mala in srednja velika podjetja, problem pa bi lahko rešili tako, da bi lokalne oblasti poskrbele za dovolj parkirnih mest, in/ali s sodelovanjem teh podjetij pri upravljanju skupnih parkirišč.

4.10

Odbor vidi nasprotje v tem, da uredba po eni strani predvideva, da države članice določijo pogoje za dober ugled podjetja, po drugi strani pa, da države članice določijo, da podjetje izpolnjuje te pogoje, če zadovoljuje določene zahteve, določene v uredbi.

4.11

EESO ne razume, zakaj bi moralo podjetje, da bi izpolnilo zahtevo glede finančnega položaja, biti sposobno trajno izpolnjevati svoje dejanske in potencialne obveznosti v okviru poslovnega leta, in meni, da bi bila prejšnja zahteva v zvezi s kapitalom in rezervami primernejša. V skladu s predlogom bo moralo podjetje dokazati, da ima gibljiva sredstva in najmanj 80-odstotni pospešeni koeficient (quick ratio) na dan 31. decembra.

4.12

Po mnenju Odbora je treba za samozaposlene osebe ustvariti sistem, ki jim bo dovoljeval, da svoj finančni položaj dokažejo brez bančne garancije, ker bi to pomenilo visoke stroške za podjetja, ki v zadevnih državah niso dolžna voditi poenostavljenega računovodstva.

4.13

V vsakem primeru bi moral biti cilj zahteve glede finančnega položaja, da podjetja z dovoljenjem za opravljanje dejavnosti trgu predložijo določena jamstva, ne pa da se zaščitijo dobavitelji in upniki, ker bi to izkrivljalo koncept tveganja, ki je bistven del vsake poslovne dejavnosti.

4.14

EESO pozdravlja nov pristop z obveznim najmanj 140-urnim usposabljanjem pred preizkusom za ugotavljanje strokovne usposobljenosti in predlog, da morajo države članice akreditirati ustanove, ki nudijo ustrezno usposabljanje, saj bo to izboljšalo stopnjo usposobljenosti podjetij v tem sektorju.

4.15

Po mnenju Odbora je časovni razmik pet let (prej najmanj vsakih pet let), v katerem morajo pristojni organi preverjati, ali podjetja še vedno izpolnjujejo vse zahteve za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti, predolg. Vendar pa pozdravlja, da so poleg standardnih pregledov predvideni tudi pregledi, usmerjeni na podjetja, za katera je bilo ocenjeno tveganje.

4.16

Odbor odobrava dodelitev največ šestmesečnega roka (prej eno leto), v katerem lahko podjetje uredi svoj položaj, če obstaja tveganje, da to podjetje ne izpolnjuje več zahtev za opravljanje dejavnosti.

4.17

EESO pozdravlja predlog, da vsaka država članica vzpostavi svoj nacionalni elektronski register cestnih prevoznikov in sprejme potrebne ukrepe, da se nacionalni elektronski registri na ravni Skupnosti medsebojno povežejo najpozneje do 31. decembra 2010, ter da se uredi tudi upravno sodelovanje med državami članicami. Strinja se tudi s tem, da predlog uredbe vsebuje varstvo osebnih podatkov, ki so vpisani v register ali se jih namerava posredovati tretjim osebam.

4.18

EESO pozdravlja vzpostavitev sistema za medsebojno priznavanje kvalifikacij, ki so jih posamezniki pridobili pred začetkom veljave uredbe.

4.19

Za vse države članice je treba določiti enoten sistem kazni za kršitve določb te uredbe. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

4.20

Po mnenju Odbora je koristno, da bo Komisija vsaki dve leti na podlagi nacionalnih poročil pripravila poročilo za Evropski parlament in Svet o opravljanju dejavnosti cestnega prevoznika.

17.6.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 151/20

1.1

Pomorski prevoz na kratkih razdaljah lahko igra ključno vlogo pri nadaljnjem razvoju somodalnosti in logističnih verig. Pri tem je treba upoštevati vse načine prevoza. V okviru somodalnosti bi se pomorski prevoz na kratkih razdaljah lahko uporabljal v glavnem za dolge razdalje.

1.2

EESO potrjuje svojo polno podporo ukrepom za nadaljnji razvoj in spodbujanje pomorskega prevoza na kratkih razdaljah. Vendar ima vprašanja in pripombe glede dejanskega izvajanja teh ukrepov.

1.3

V zvezi s tem je treba pojasniti opredelitev pomorskih avtocest. EESO meni, da to poimenovanje ne more veljati le za nove subvencionirane storitve, temveč tudi za vse učinkovite storitve pomorskega prevoza na kratkih razdaljah. EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da je Komisija v delovnem dokumentu o pomorskih avtocestah, ki spremlja sporočilo o agendi EU za tovorni promet z dne 18. 10. 2007, pojasnila opredelitev pomorskih avtocest, in zlasti dejstvo, da pojem vključuje tudi obstoječe storitve (1).

1.4

Koncentracija tovora na omejeno število izbranih pristaniščih bo negativno vplivala na učinkovito opravljanje storitev in bo nedvomno vodila do zastojev v teh pristaniščih in njihovih okoliških območjih (2), kar pa ne prispeva k trajnostnemu razvoju prometa.

1.5

Razvoj dodatnih pristaniških zmogljivosti in izboljšanje povezav z notranjostjo z uporabo drugih načinov prevoza bi morali biti osrednji točki koncepta pomorskih avtocest. Podporni ukrepi bi morali biti osredotočeni na te zadeve. Hkrati bo to podpiralo politiko somodalnosti.

1.6

Podporni ukrepi za pomorske avtoceste bi morali biti usmerjeni tudi v infrastrukturo, zlasti v razširitev pristanišč in povezav z notranjostjo, ne glede na obstoječe ukrepe za storitve, stroške delovanja in spodbujanje.

1.7

Preprečevanje izkrivljanja konkurence je občutljiva točka, ki jo je treba zaradi posebne tržne strukture pomorskega prevoza na kratkih razdaljah reševati izredno previdno. Cilj mora biti preusmeritev prevoza blaga s cest na pomorske poti, ne pa preusmeritev blaga, ki se prevaža po pomorskih poteh, na drug način pomorskega prevoza.

1.8

Komisija želi standarde kakovosti uporabiti kot enega od meril ocenjevanja projektov pomorskih avtocest. Ta merila se odvisno od posamezne storitve lahko nanašajo na naslednje: pogostost, dostavo, ki je prilagojena proizvodnemu procesu, zanesljivost, somodalnost storitev, kar v skladu z opredelitvijo Komisije vključuje tudi naravne prednosti tega načina prevoza, povezave z notranjostjo, učinkovita pristanišča in vozlišča, e-logistiko, optimalne upravne postopke itd.

1.9

V vmesnem pregledu programa za spodbujanje pomorskega prevoza na kratkih razdaljah Komisija navaja, da bo proučila možnost označevanja kakovosti za pomorske avtoceste. Po ugotovitvah Odbora iz mnenja o logistiki tovornega prometa to ne sme povzročiti še več upravnih obremenitev in nepotrebnih stroškov za sektor.

1.10

Poenostavitev in zmanjšanje upravnih postopkov je prav tako prednostna naloga služb za pomorski prevoz na kratkih razdaljah. Carinske formalnosti za pomorski prevoz evropskega tovora ne bi smele biti bolj zamudne kot za cestni prevoz. Poenostavljene carinske postopke bi bilo treba temeljito reorganizirati, pri čemer bi se morali osredotočiti na tovor in prevoznike.

1.11

Izboljšati je treba tudi druga ozka grla v logistični verigi. EESO v celoti podpira delo, ki poteka v okviru sporočila Komisije o logistiki tovornega prometa.

1.12

Pri pomorskem prevozu na kratkih razdaljah in logističnih storitvah primanjkuje visokokvalificiranih delavcev. Večjo pozornost bi bilo treba posvetiti zaposlovanju, izobraževanju in usposabljanju.

1.13

Preusmeritev prevoza blaga s ceste na morje bo koristila okolju in družbi. Spodbujati bi bilo treba nadaljnje zmanjšanje emisij izpušnih plinov, ki jih sproščajo ladje. EESO upa, da bodo na tem področju sklenjeni mednarodni sporazumi.

2.1

Razvoj pomorskih avtocest v Evropi je bil leta 2004 predstavljen kot eden od tridesetih prednostnih projektov v okviru razvoja vseevropskega prometnega omrežja. Člen 12a Odločbe št. 884/2004/ES (3), ki določa smernice za razvoj vseevropskega prometnega omrežja, opredeljuje osnovne elemente za pomorske avtoceste. Konkretno navaja, da je namen vseevropskega prometnega omrežja pomorskih avtocest skoncentrirati pretok tovora na pomorske logistične poti, tako da se izboljšajo obstoječe pomorske povezave ali vzpostavijo nove funkcionalne, redne in pogoste pomorske povezave in s tem zmanjšajo zastoji na cestah in/ali izboljša dostop do obrobnih in otoških regij ter držav. Pomorske avtoceste ne bi smele izključevati kombiniranega prevoza oseb in blaga, če prevladuje prevoz blaga.

2.2

Sredstva TEN se lahko zahtevajo, če so stroški pomorskih avtocest povezani z objekti in infrastrukturo. Storitve in stroški delovanja pa se lahko podprejo s programom Marco Polo (4).

2.3

Projekte skupnega interesa vseevropskega prometnega omrežja pomorskih avtocest morata predlagati vsaj dve državi članici. Vsebovati morajo objekte in infrastrukturo, ki se nanašajo na vsaj dve pristanišči v dveh različnih državah članicah. Predlagani projekti se bodo na splošno izvajali v obliki javno-zasebnih partnerstev na podlagi javnega razpisa, ki ga skupaj organizirajo ustrezne države članice in je usmerjen na konzorcije, ki združujejo vsaj ladijske družbe in pristanišča.

2.4

Odločba št. 884/2004/ES (Priloga II) navaja seznam naslednjih pomorskih avtocest kot projektov skupnega interesa, opredeljenih v skladu s členom 12a, in sicer:

2.5

Komisija bo projekte ocenila na podlagi meril, navedenih v členu 12a smernic za vseevropsko prometno omrežje, pri tem pa upoštevala naslednje ključne točke:

2.6

Podrobnosti o pozivu za zbiranje predlogov projekta za vzpostavitev pomorskih avtocest so določene v priročniku Komisije z dne 28. februarja 2005.

2.7

Med tem je bil že objavljen javni razpis za naslednje projekte pomorskih avtocest:

Druge projekte trenutno proučujejo in o njih razpravljajo posebne delovne skupine.

2.8

Sredi leta 2006 je bil predložen tudi vmesni pregled programa za spodbujanje pomorskega prevoza na kratkih razdaljah (7).

2.9

Septembra 2007 je Evropska komisija imenovala Portugalca Luísa Valenteja de Oliveiro za koordinatorja za pomorske avtoceste.

2.10

Oktobra 2007 je Evropska komisija v okviru agende EU za tovorni promet objavila delovni dokument o pomorskih avtocestah (8).

3.1

EESO dosledno podpira ukrepe za razvoj pomorskega prevoza na kratkih razdaljah zaradi njegovega velikega potenciala in kot alternativo drugim, manj okolju prijaznim načinom prevoza, ker bi s tem prispeval k zmanjšanju zastojev na cestah, nesreč, hrupa in onesnaževanja zraka (9). Poleg tega se pomorski prevoz na kratkih razdaljah dobro umešča v okvir somodalnosti in logističnih verig ter ponuja možnosti za dostop do otokov in obrobnih območij.

3.2

Pobuda za pomorske avtoceste zato zasluži polno podporo. Kljub temu pa, kot je navedeno v opombi 9 navedenega mnenja, pojem pomorskih avtocest še vedno zbuja nekatera vprašanja in pripombe, ki so obravnavane v nadaljevanju.

4.1

Koncept pomorskih avtocest upravičeno povzroča zmedo. V praksi trenutno že obstajajo številne službe za opravljanje pomorskega prevoza na kratkih razdaljah, ki ponujajo dobre večmodalne storitve in tako zmanjšujejo zastoje v cestnem prometu ter oskrbujejo otoke in obrobna območja.

4.2

Kot navaja vmesni pregled programa za spodbujanje pomorskega prevoza na kratkih razdaljah, je pomorski prevoz na kratkih razdaljah edini način prevoza v boljšem položaju, da drži korak s hitrim naraščanjem cestnega prevoza (10). Med letoma 1995 in 2004 se je v EU število tonskih milj pri pomorskem prevozu na kratkih razdaljah povečalo za 32 %, pri cestnem prevozu pa za 35 %. Delež pomorskega prevoza na kratkih razdaljah v EU-25 je 39 %, pri cestnem prevozu pa 44 %. V EU-15 je bil delež pomorskega prevoza na kratkih razdaljah 42 %, pri cestnem prevozu pa 44 %.

4.3

Ta uspešnost pomorskega prevoza na kratkih razdaljah je večinoma rezultat visokih naložb ladjarjev v ladje ter ponekod naložb v intermodalne logistične sisteme, povečanja učinkovitosti in prodaje logističnih storitev, dela nacionalnih kontaktnih točk za pomorski prevoz na kratkih razdaljah ob ozkih grlih, praktičnega dela središč za spodbujanje obalne plovbe in sodelovanja med industrijo in Evropskimi institucijami.

4.4

Namen ni spodkopati to uspešnost z neupoštevanjem obstoječih storitev, ki temeljijo na pobudah zasebnega sektorja, kot pomorskih avtocest in to poimenovanje ohranjati izključno za subvencionirane storitve. EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da je Komisija v delovnem dokumentu o pomorskih avtocestah z dne 18. 10. 2007, priloženem sporočilu o agendi EU za tovorni promet z istim datumom, pojasnila opredelitev pomorskih avtocest, in zlasti dejstvo, da pojem vključuje tudi obstoječe storitve (11).

5.1

Med avtocestami za cestni prevoz in pomorskimi avtocestami obstaja temeljna razlika. Prevoz s tovornjakom po avtocesti povezuje dve točki po čim bolj direktni liniji. Pri pomorskem prevozu pa se tovor, ki izvira iz širše notranjosti oz. je tja namenjeno, praktično prevaža prek številnih različnih pristanišč, ki si med seboj konkurirajo. Najbolj konkurenčna in učinkovita pristanišča za določeno trgovsko dejavnost se na podlagi tega vključijo v različne plovne rede ladijskih družb.

5.2

Koncentracija tovora na omejeno število izbranih pristaniščih bi negativno vplivala na učinkovitost opravljanja storitev (12) in bi nedvomno vodila do zastojev v pristaniščih in njihovi okolici, kar pa ne prispeva k trajnostnemu razvoju prometa.

5.3

Hkrati bi vključitev nekaterih pristanišč v pomorske avtoceste in izključitev drugih iste kategorije vodila do izkrivljanja konkurence med pristanišči. Izbira pristanišč mora ostati odprta, tako da lahko tudi druga pristanišča nenehno izboljšujejo svojo učinkovitost in imajo možnost, da se razvijajo v okviru pristanišč pomorskih avtocest.

6.1

Pomorski prevoz na kratkih razdaljah lahko igra ključno vlogo pri nadaljnjem razvoju somodalnosti. Kot je navedeno v mnenju o logistiki tovornega prometa, Odbor meni, da je treba upoštevati vse načine prevoza (13). Pri tem imajo pristanišča temeljno vlogo multimodalnih vozlišč. V zvezi s tem poteka priprava različnih projektov (14).

6.2

Izboljšati je treba ozka grla v logistični verigi. Komisija že izvaja študijo o ozkih grlih v logistiki tovornega prometa, ki obsega tako upravna ozka grla kot tudi ozka grla v infrastrukturi in delovanju.

6.3

Pri pomorskem prevozu na kratkih razdaljah in logističnih storitvah primanjkuje visokokvalificiranih delavcev. EESO ponavlja priporočilo iz mnenja o logistiki tovornega prometa, da je treba več pozornosti nameniti zaposlovanju, izobraževanju in usposabljanju.

7.1

Problemi, povezani s trenutnimi zastoji v številnih evropskih pristaniščih, so sedaj že dobro znani. To poudarja potrebo po tem, da bi moralo imeti več pristanišč iste kategorije možnost za nadaljnji razvoj v okviru pristanišč za pomorski prevoz na kratkih razdaljah.

7.2

Ta razvoj ter razširitev pristanišč in povezav z notranjostjo otežujejo, pogosto močno zavlačujejo in/ali preprečujejo omejitve in razlage obstoječe zakonodaje ter okoljskih zahtev. Letno poročilo EPSO za obdobje 2006/2007 v zvezi s tem navaja zamude od dveh do enajst let (15).

7.3

Kot so predstavniki tega sektorja že večkrat poudarili v krogu posvetovanj o novi pristaniški politiki EU in zeleni knjigi o prihodnji pomorski politiki Unije, je treba temu problemu nujno posvetiti ustrezno pozornost (16). Odbor ugotavlja, da Komisija v sporočilu o pristaniški politiki EU z dne 18.10.2007 (17) temu problemu namenja ustrezno pozornost.

7.4

Zato je tudi jasno, da bi se morali podporni ukrepi za pomorske avtoceste v zvezi s tem osredotočiti tudi na infrastrukturo, predvsem pa na razširitev pristanišč in povezav z notranjostjo. Ta pristop je tudi popolnoma v skladu s konceptom somodalnosti, kot je predlagala Komisija v vmesnem pregledu bele knjige o prometni politiki EU (18) in v sporočilu o logistiki tovornega prometa (19).

7.5

To pa seveda ne spremeni dejstva, da se morajo obstoječi podporni ukrepi za storitve, stroške delovanja in spodbujanje nadaljevati.

8.1

Kot je navedeno v zadnji alineji točke 2.5, Komisija sama trdi, da državna pomoč ne bi smela izkrivljati konkurence z obstoječimi storitvami. Ob upoštevanju splošnega interesa je zato med drugim treba natančno proučiti vpliv subvencioniranih pomorskih avtocest, da se ugotovi, ali bi lahko prišlo do izkrivljanja konkurence.

8.2

To pa vsekakor ni enostavno. Službe za pomorski prevoz na kratkih razdaljah oskrbujejo notranjost pristanišč, v katerih pristajajo. Kot navaja točka 5.1, lahko ta notranjost zajema precej veliko območje, ki ga lahko oskrbujejo tudi druga pristanišča.

8.3

Zato se pri analizi ustreznega trga ni mogoče osredotočiti na posebej določeno pristanišče, temveč je treba obravnavati celoten trg notranjosti, da bi preprečili premike tovora od ene službe k drugi ali od enega pristanišča k drugemu.

8.4

Kot je navedeno v tretji alineji točke 2.5, mora prijavitelj novega projekta pomorske avtoceste dokazati izvedljivost in verodostojnost projekta; tudi na tem področju je potrebno spremljanje, da se prepreči izkrivljanje konkurence.

8.5

Zato je potrebna preglednost pri dodeljevanju pomoči za projekte. Prav tako je treba nemudoma izvesti korekcije, če se izkaže, da je prišlo do umetnega premika tovorov med operaterji obalne plovbe ali pristanišči.

8.6

Cilj podpore pomorskim avtocestam je preusmeritev prevoza s cest na morje. Ecobonus, ki je bil predlagan v Italiji (20) in v okviru katerega prevozniki prejmejo subvencijo, če se odločijo za tovrstno preusmeritev, je dober primer usmerjene pomoči brez izkrivljanja konkurence.

9.1

Kot navaja točka 2.5, bo Komisija uporabila standarde kakovosti kot enega od meril ocenjevanja projektov pomorskih avtocest. Ta merila se odvisno od posamezne storitve lahko nanašajo na naslednje: pogostost, dostavo, ki je prilagojena proizvodnemu procesu, zanesljivost, somodalnost storitev, kar v skladu z opredelitvijo Komisije vključuje tudi naravne prednosti tega načina prevoza, povezave z notranjostjo, učinkovita pristanišča in vozlišča, e-logistiko, optimalne upravne postopke itd.

9.2

V vmesnem pregledu programa za spodbujanje pomorskega prevoza na kratkih razdaljah (21) Komisija navaja, da bo proučila možnost označevanja kakovosti za pomorske avtoceste. Po ugotovitvah Odbora iz mnenja o logistiki tovornega prometa to ne sme povzročiti še več upravnih obremenitev in nepotrebnih stroškov za sektor (22).

10.1

V omenjeni zeleni knjigi z naslovom Prihodnji pomorski politiki Unije naproti in v vmesnem pregledu bele knjige o trajnostnem prometu se Komisija sklicuje na „skupni Evropski pomorski prostor“, kar pomeni evropski pomorski prostor brez meja. Cilj je očitno poenostaviti upravne postopke za pomorski prevoz na kratkih razdaljah tako, da bi bili v skladu s postopki za cestni prevoz.

10.2

EESO je svoje stališče glede skupnega pomorskega prostora EU izrazil v svojih mnenjih o omenjeni zeleni knjigi in o skupni pristaniški politiki EU (23):

„EESO razume zasnovo ‚skupnega evropskega pomorskega prostora‘ kot idejo, ki se nanaša na virtualen pomorski prostor, kjer bodo upravne in carinske formalnosti poenostavljene za pomorske storitve, ki se izvajajo znotraj EU. Tako bodo te storitve urejene podobno kot tovorni cestni in železniški prevoz ter prevoz po celinskih plovnih poteh na notranjem trgu. Če to resnično ustreza tudi stališču Evropske komisije in če bo Komisija to tudi jasno izrazila, potem se Odbor strinja s to idejo, pod pogojem, da se v mednarodnih vodah (na odprtem morju) upoštevajo določbe konvencij UNCLOS in IMO, vključno s ‚svobodo plovbe‘ (freedom of navigation) in ‚pravico do neškodljivega prehoda‘ (right of innocent passage) znotraj ‚izključne ekonomske cone‘ (Exclusive Economic Zone, EEZ).“

10.3

Poenostavitev carinskih postopkov so že večkrat zahtevali Forum pomorske industrije (MIF) in nacionalne kontaktne točke za spodbujanje pomorskega prevoza na kratkih razdaljah. V zvezi s tem je Komisija že leta 2002 objavila svetovalni dokument, da bi spodbudila uporabo poenostavljenih carinskih postopkov za pomorski prevoz na kratkih razdaljah (24).

10.4

Uvedba tega priročnika pa vendarle ni rešila vseh težav. Glavne težave so v tem, da je treba doseči status redne službe (pooblaščene redne službe za pomorske prevoze), ki je neposredno vezan na plovilo in ustreznega prevoznika v pomorskem prometu (špediterja). V primeru uporabe drugega plovila, je to treba ponovno prijaviti. Če plovilo s tovorom EU med vožnjo pristane v pristanišču zunaj EU, je poenostavljen postopek razveljavljen za ves tovor EU (okuženo plovilo).

10.5

Rešitev bi bila, da bi ta poenostavljeni postopek temeljil na ustreznem prevozniku v pomorskem prometu (špediterju) in na tovoru. Za blago/tovor v EU bi lahko potem v vseh okoliščinah uporabljali poenostavljen postopek, ki bi moral biti enak kot za cestni prevoz.

10.6

Preveriti je treba multimodalne obveznosti, o katerih potekajo pogajanja v okviru Komisije Združenih narodov za mednarodno gospodarsko pravo (UNCITRAL). EESO priporoča sklenitev čimprejšnjega dogovora.

10.7

EESO poudarja, da pomorski prevoz v primerjavi s kopenskim prevozom ne sme biti prikrajšan zaradi varnostnih ukrepov.

11.1

Ladijski prevoz je še vedno najbolj okolju prijazen način prevoza. Razen žvepla (SOx) je učinkovitost pomorskega prevoza glede emisij na tonski kilometer/miljo še vedno boljša od učinkovitosti drugih načinov prevoza. Kljub temu pa so potrebni ukrepi za nadaljnje izboljšanje tega stanja. V Mednarodni pomorski organizaciji (IMO) v zvezi s tem trenutno poteka pregled ustrezne priloge VI Konvencije MARPOL. Ta proces zasluži polno podporo, da bi našli globalno rešitev.

11.2

Pri posvetovanjih v okviru IMO bo pozornost namenjena morebitni razširitvi območij SECA (25), pri čemer naj bi se uporabljala nižja meja emisij. Pomorski prevoz na kratkih razdaljah je na tem področju še posebej občutljiv, saj so te vrste plovbe v obalnih regijah dejansko pogoste. Posebno pozornost je zato treba nameniti preprečevanju prenagljenih odločitev (spodbujanje pomorskega prevoza na kratkih razdaljah).

11.3

Tudi glede emisij ogljikovega dioksida (CO2) na tonski kilometer oz. tonsko miljo je ladijski prevoz zelo dobro uvrščen. Neodvisni viri (26) ocenjujejo, da ladijski prevoz na splošno ustvari le od 1,75 do 2 % svetovnih emisij toplogrednih plinov. Na tem področju poteka tudi proučevanje ukrepov, da bi postopno izboljšali okoljsko učinkovitost ladijskega prevoza.

11.4

EESO priporoča raziskave in razvoj ter tudi finančno podporo za zmanjšanje emisij ladij, vključno z izboljšanjem kakovosti goriva.

11.5

Poleg tematike, ki se nanaša na emisije, pa je pozornost treba nameniti tudi spremljanju nezakonitega onesnaževanja morskega okolja, ki ga povzroča naraščajoča obalna plovba.

11.6

Glavni namen pomorskih avtocest je preusmeriti prevoz s ceste na morje. To bo imelo pozitiven učinek na okolje in tudi neposredne pozitivne posledice za družbo na področju zadev kot so zastoji, onesnaževanje s hrupom in nesreče v cestnem prometu. Tega bi se morali zavedati, ne da bi pozabili na dejstvo, da je pri emisijah ladij potreben nenehni napredek.

17.6.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 151/25

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor podpira predlog Komisije, saj prispeva k spodbujanju inovacij in konkurenčnosti, krepitvi konkurence na trgu telekomunikacij in povečanju možnosti izbire potrošnikov.

2.1

V skladu z Direktivo 87/372/EGS z dne 25. junija 1987 (1), ki sta jo dopolnila Priporočilo Sveta 87/371/EGS z dne 25. junija 1987 (2) in Resolucija Sveta z dne 14. decembra 1990 (3), sta bila frekvenčna pasova 890–915 in 935–960 MHz (znana tudi kot frekvenčni pas 900 MHz) rezervirana in namenjena za javne vseevropske celične digitalne mobilne komunikacijske storitve, zagotovljene v vsaki državi članici po enotni specifikaciji.

2.2

Razvoj trga je privedel do vsesplošne podpore za odpravo rezervacije frekvenčnega pasu 900 MHz za GSM, tako da bi se nove digitalne tehnologije, ki zagotavljajo inovativne storitve, lahko razvile v teh frekvenčnih pasovih.

2.3

Z Odločbo Evropskega parlamenta in Sveta št. 676/2002/ES (4) z dne 7. marca 2002 o pravnem okviru za politiko radijskega spektra v Evropski skupnosti je bil oblikovan pravni okvir za zagotavljanje usklajene razpoložljivosti in učinkovite uporabe radijskega spektra, kjer je to potrebno za izvajanje politik Skupnosti na področjih, kot so komunikacije, promet, radiodifuzija ter raziskave in tehnološki razvoj (RTR).

EESO je podprl predlog za to odločbo (5), ker bi po njegovem mnenju zagotovil racionalno, ustrezno, učinkovito in ekonomično uporabo frekvenc za vse radiokomunikacijske storitve.

2.4

Namen odločbe je:

2.5

Odločba Komisiji omogoča, da sprejme tehnične izvedbene ukrepe za zagotovitev usklajenih pogojev glede razpoložljivosti in učinkovite uporabe pasu radijskega spektra. Kjer je za zagotavljanje pravne varnosti in izvajanje politik Skupnosti potrebna usklajenost, Evropska komisija podeljuje mandate Evropski konferenci poštnih in telekomunikacijskih uprav (CEPT) za razvoj tehničnih meril na evropski ravni, na podlagi katerih lahko RSC oblikuje in sprejme ukrepe za usklajevanje spektra.

3.1

Za odpravo rezervacije frekvenčnega pasu 900 MHz za GSM v državah članicah EU, ki je bila uvedena z Direktivo Sveta 87/372/EGS z dne 25. junija 1987 o frekvenčnih pasovih, ki jih je treba zadržati za usklajeno uvajanje javnih vseevropskih celičnih digitalnih kopenskih mobilnih komunikacij v Skupnosti, je treba razveljaviti to direktivo tako, da Evropski parlament in Svet v ta namen sprejmeta posebno direktivo.

3.2

To je potrebno za uspešnost pobude i2010 – Evropska informacijska družba za rast in zaposlovanje  (7) ter tudi za povečanje konkurence prek uporabe frekvenčnega pasu 900 MHz z drugimi tehnologijami, ki uporabnikom omogočajo čim večjo svobodno izbiro storitev in tehnologij.

3.3

V skladu z določbami Odločbe št. 676/2002/ES je Komisija Evropski konferenci poštnih in telekomunikacijskih uprav (CEPT) podelila mandat za razvoj manj omejevalnih tehničnih pogojev. V okviru tega mandata so bili oblikovani pogoji, ki temeljijo na načelu, da frekvenčni pas 900 MHz lahko deluje skupaj s sistemoma GSM in UMTS in je z njima popolnoma združljiv. Nadaljnje mandate je mogoče dodeliti kot dokaz združljivosti drugih tehnologij z GSM in tako doseči nadaljnjo uporabo tega pasu.

4.1

EESO pozdravlja, da je Komisija svoj predlog predložila v obliki direktive, in meni, da je to z zakonodajnega vidika primerno. Predlog se uvršča med prizadevanja za posodobitev in poenostavitev pravnega reda Skupnosti, kar je Odbor vedno podpiral v svojih mnenjih.

4.1.1

V obsežni sodni praksi je Sodišče Evropskih skupnosti določilo, da se zavezujoči akti institucionalne zakonodaje lahko spreminjajo ali razveljavijo le z istovrstnimi poznejšimi akti. Zato je potreba po sprejetju posebne direktive za razveljavitev Direktive 87/372/EGS popolnoma upravičena.

4.2

Tudi pravni okvirni pogoji bi morali iz številnih razlogov upravičevati sprejetje predloga.

4.3

Razvoj trga na področju telekomunikacij priča v korist uvedbi nove digitalne tehnologije, ki bi delovala skupaj z GSM ob uporabi frekvenčnega pasu 900 MHz in po nižji ceni prinašala koristi na področju široke uporabe glasovnih, podatkovnih in multimedijskih storitev na podeželju ali redko poseljenih območjih.

4.4

Odbor pozdravlja dejstvo, da se bo ta tehnologija uporabljala z nižjimi okoljskimi stroški, saj bo zanjo potrebnih manj baznih postaj.

4.5

Te nove tehnologije, kot je UMTS, so oblikovale tudi vseevropski trg za sorodne storitve.

4.6

Pohvaliti je treba tudi ravnanje Komisije: predlog spremljajo tudi drugi ukrepi, kot so načrti za pripravo tehničnih usklajevalnih ukrepov za zagotavljanje nadaljnje uporabe sistema GSM v frekvenčnem pasu 900 MHz in za uporabo komitoloških predpisov v skladu z odločbo o radijskem spektru, da bi se hitro odzivali na tehnološki napredek in uvedli novo usklajevalno zakonodajo na ravni EU.

4.7

Potrebna razveljavitev navedene direktive in prihodnja uvedba novih pogojev delovanja za radijski spekter v državah članicah sta v skladu z načelom subsidiarnosti, saj sta omejena na posebne cilje zagotavljanja zadovoljive uporabe frekvenčnega pasu 900 MHz in ne posegata v nacionalne pristojnosti odločanja glede uporabe tega frekvenčnega pasu drugih, dodatnih storitev ali dodelitve pravic za uporabo spektra s strani držav članic.

4.8

Ukrepi, ki jih predlaga ali načrtuje Komisija so nevtralni glede na tehnologije ali storitve, ki se uporabljajo v spektru, vendar povečujejo njihovo prilagodljivost in učinkovitost.

4.9

Upravljanje spektra mora temeljiti na splošnih načelih tehnološke nevtralnosti v povezavi z nevtralnostjo storitev, prožnostjo in preglednostjo za zagotavljanje kulturne in jezikovne raznolikosti, svobode izražanja in pluralnosti v medijih ter upoštevati tehnične, socialne, kulturne in politične potrebe vseh držav članic.

4.10

EESO meni, da je učinkovita uporaba radijskega spektra ključna za zagotavljanje dostopa različnim potencialnim ponudnikom storitev ter je zato ključni dejavnik za rast, produktivnost in razvoj evropske industrije v skladu z lizbonsko strategijo, hkrati pa prispeva k povečanju možnosti izbire potrošnikov.

4.11

Predlog bi evropskim državljanom med drugim koristil, ker bi zmanjšal ovire pri razvoju naprednih mobilnih komunikacijskih tehnologij in odpravil geografski digitalni razkorak, spodbudil socialno in ozemeljsko kohezijo, povečal kakovost storitev, ki bi jih lahko zagotavljali tudi po nižjih cenah, zmanjšal število potrebnih baznih postaj z uporabo nižjih frekvenc, kar bi pozitivno vplivalo na okolje, ter zagotovil stalno varovanje zdravja pred elektromagnetnimi emisijami itd.

4.12

Vendar pa EESO meni, da bi ukrepe Skupnosti, ki jih predvideva Komisija, lahko dopolnili z uvedbo številnih ukrepov različnih vrst in obsega.

4.12.1

S splošnega vidika zakonodajne politike bi morali po sprejetju predloga proračunska sredstva zagotoviti v skladu z določbami sporočila Komisije COM (2006) 129, da bi po potrebi olajšali vzpostavitev potrebne infrastrukture v državah članicah, ki nimajo ustrezne mreže baznih postaj. Pri tem pa se ne sme škodovati prizadevanjem za varovanje okolja, da takšni ukrepi ne povzročajo stroškov, povezanih z vplivom na okolje.

4.12.2

Poleg tega je treba trenutno zakonodajo Skupnosti o javnih naročilih in koncesijah prilagoditi za zagotovitev, da koncesije, ki jih države članice dodelijo za uporabo radijskega spektra, izpolnjujejo pogoje preglednosti, nediskirminacije in varstva splošnega interesa.

4.12.3

Sklepi iz postopka komitologije, ki dopolnjujejo pravni vidik vseevropskega radijskega spektra, morajo vključevati posebne določbe za zagotovitev, da se veljavna zakonodaja Skupnosti o e-dostopnosti uporablja na vseh področjih. Natančneje povedano bodo morali biti takšni sklepi povezani s polnim izvrševanjem pravic invalidov, starejših in državljanov, ki slabo ali pa sploh ne poznajo digitalne tehnologije, če želimo ustrezno izkoristiti napredek na področju digitalne tehnologije v skladu z določbami sporočila Komisije COM(2007) 694.

4.12.4

V ta namen bi lahko oblikovali vrsto spodbud, ki jih je treba pravočasno določiti, da bi spodbudili telekomunikacijski sektor in oblasti držav članic, zlasti na regionalni in lokalni ravni, da državljanom omogočijo vsesplošni dostop do vseh tehnoloških napredkov.

4.13

Verjetno bodo novi tehnični pogoji oblikovani brez dodatnih nepotrebnih finančnih ali upravnih bremen na ravni Skupnosti, nacionalni ali regionalni ravni.

17.6.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 151/27

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozitivno ocenjuje pobudo Komisije za pripravo evropske listine o pravicah odjemalcev energije.

1.2

EESO meni, da je listina prvi korak k okrepitvi in uveljavitvi pravic odjemalcev, ki – kot upravičeno poudarja Komisija – niso zaščitene, če so prepuščene zgolj tržnim mehanizmom.

1.3

EESO meni, da se je treba čim bolj izogibati sprejemanju neobvezujočih aktov. Strinja se z resolucijo Evropskega parlamenta in meni, da je za varstvo pravic državljanov potrebna obvezujoča zakonska oblika in da neobvezujoči zakonski ukrepi (soft law) ciljev ne dosegajo v celoti. V primeru pravic potnikov je Komisija menila, da je treba sprejeti Uredbo ES št. 261/2004 z dne 11. februarja 2004. Ni torej jasno, zakaj naj bi pravice odjemalcev energije opredeljeval neobvezujoč dokument.

1.4

EESO priporoča Komisiji, naj – poleg predlaganih sprememb direktiv, ki so zdaj v postopku sprejemanja – nemudoma prouči možnost spremembe listine v uredbo o pravicah odjemalcev energije.

1.5

EESO meni, da morajo pravice, ki jih zagotavljajo direktive, veljati za vse končne uporabnike, posebej za posameznike ter za mala in srednje velika podjetja. Direktiva o električni energiji (2003/54) prepušča državam članicam izbiro, da malim podjetjem (z manj kot 50 zaposlenimi in s skupnim prometom, ki ni večji od 10 milijonov eurov) zagotavljajo univerzalno storitev, torej pravico do oskrbe z električno energijo določene kakovosti po razumnih, lahko in jasno primerljivih ter preglednih cenah.

1.6

EESO meni, da ta neenakost obravnave nikakor ni upravičena in da je pravico do univerzalne storitve treba priznati vsaj malim in srednje velikim podjetjem v vsej EU. Da bi to – ob upoštevanju dejstva, da tretji energetski paket, ki ga zdaj obravnava EESO, spreminja direktivo o električni energiji (2003/54) – dosegli, EESO Komisiji močno priporoča, naj ustrezno spremeni člen 2 ali pa naj področje uporabe listine razširi z vključitvijo negospodinjskih odjemalcev.

1.7

Po mnenju EESO je nujno, da izraz „potrošnik“ označuje končnega potrošnika, odjemalca podjetja, ki dobavlja energijo. Terminološka sprememba v primerjavi s sporočilom o energetski politiki za Evropo, v katerem se govori o listini o pravicah potrošnikov, in obravnavanim predlogom za listino o pravicah odjemalcev energije, vzbuja negotovost in nerazumevanje. Enako pozornost je treba – predvsem v konvergenčnih in kohezijskih regijah – namenjati interesu malih in srednje velikih podjetij za zagotavljanje zanesljive oskrbe z zadostnimi količinami energije za proizvodne dejavnosti.

1.8

Zagotavljanje univerzalne storitve, razširjene na mala in srednje velika podjetja, izpolnjevanje obveznosti javnih storitev, varstvo gospodarsko prikrajšanih slojev, ki jim zaradi visokih cen energije grozi, da bodo zašli v „revščino zaradi energije“, gospodarska, socialna in ozemeljska kohezija, svobodno sklepanje pogodb, pravica do obveščenosti, do hitre priključitve, do jasnih pogodb, razumnih in preglednih cen, primerljivih med različnimi dobavitelji, jamstvo za neprekinjeno oskrbo, poznavanje uporabljenih energetskih virov – to so izredno pomembne dobrine in Komisija je upravičeno opozorila, da trg, prepuščen sam sebi, ne more zagotavljati te ravni družbene, okoljske in gospodarske „ozaveščenosti“. EESO odločno podpira vse pobude v tem smislu, ki so preproste in učinkovite, in poziva Komisijo, naj uporabi vse najprimernejše instrumente.

1.9

EESO priporoča, naj se prouči, ali bi bilo primerno, da bi v okvir tretjega energetskega paketa – poleg treh že predvidenih – vključili še dodatne spremembe priloge A direktive o električni energiji.

1.10

EESO je že leta 2001 predlagal, da bi Skupino evropskih regulatorjev za električno energijo in plin (ERGEG) spremenili v agencijo. Z veseljem ugotavlja, da je Komisija zdaj ta predlog uresničila v okviru tretjega energetskega paketa, in želi, da bi bilo med nalogami prihodnje agencije tudi preverjanje pravilnega uresničevanja pravic potrošnikov, predvsem zaščita ranljivih potrošnikov. EESO podpira vključitev združenj potrošnikov, malih in srednje velikih podjetij, industrije iz tega sektorja in sindikalnih organizacij, da bi uveljavili sodelovanje in skupno odgovornost, kot je bilo že uresničeno na področju prometa. Pri uresničitvi ciljev je lahko v precejšnjo pomoč evropska okrogla miza, ki bi agenciji dala pooblastila za posege in za urejanje odnosov med proizvajalci in končnimi potrošniki. Nacionalni regulatorji bi morali nadzorovati trge glede na svoje pristojnosti.

1.11

EESO podpira predloge Komisije, navedene v prilogi sporočila. Če bi bili ti predlogi učinkovito uresničeni, bi okrepili pravice potrošnikov. EESO še posebej poudarja, da je treba dejansko zagotavljati pravico do javnih storitev in univerzalne storitve, pri čemer je treba določiti zasilnega dobavitelja; ta lahko v primeru težav v oskrbi z energijo nadomesti rednega dobavitelja.

1.12

Enaka pravila za enotni trg pri pogodbah – preglednost, načini izvajanja, jasno urejanje sporov, brez nepotrebnih bremen, kompenzacije – bi morala enotno veljati, da bi spodbujala čezmejno mobilnost potrošnikov in odprla evropski trg tudi končnim potrošnikom.

1.13

Razumne, pregledne in primerljive cene. Razumljivi in podrobni računi s koristnimi informacijami za potrošnike o energetskih virih, uporabljenih za proizvodnjo elektrike, o emisijah CO2 in drugih toplogrednih plinov, s predlogi za varčevanje z energijo, skladnimi z ukrepi Skupnosti.

1.14

Svobodna izbira dobavitelja, možnost hitre zamenjave dobavitelja brez birokratskih bremen, določitev minimalnega trajanja pogodb – to so pravice, povezane s popolno uresničitvijo trga.

1.15

Informacije o pogojih za dostop, uporabo, tarifah in cenah ter o njihovih spremembah morajo biti resnične, celovite in razumljive.

1.16

Glede reklamacij velja opozoriti na jasno odločitev v prid zunajsodnega reševanja sporov, z uporabo Priporočil Komisije 98/257 in 2001/310.

1.17

Okrepiti in udejanjiti je treba pravico do zastopanosti prek združenj potrošnikov. Okrogla miza v okviru agencije, ki naj bi jo ustanovili, bi lahko omogočala srečevanje vseh vpletenih strani, da bi našli najprimernejše rešitve za uresničevanje pravic potrošnikov.

1.18

„Revščina zaradi energije“ pomeni izključitev iz dostojnega življenja. Treba je poenotiti opredelitev ranljivega potrošnika in ukrepe, sprejete v njegovo korist, pri tem pa z jamstvom za osnovno oskrbo, a tudi z brezplačno dobavo energije preprečiti prekinitev oskrbe. Vedno bi morali ohranjati načelo odgovornosti.

1.19

Nepoštene poslovne prakse je treba učinkovito zatirati s posodabljanjem določb iz priloge 1 Direktive 2005/29/ES z dne 11. maja 2005. Proti drugim nepoštenim praksam pa bi bilo namesto s spreminjanjem direktive mogoče ukrepati s sprejemanjem novih predpisov.

1.20

EESO predlaga, da bi poleg devetih področij, ki jih navaja Komisija, obravnavali tudi področja, navedena v nekaterih listinah o pravicah, ki so jih že podpisala dobaviteljska podjetja in združenja potrošnikov, kot se je na primer zgodilo v nekaterih državah EU: potrošnikova pravica do upoštevanja njegovega časa, do udeležbe in zastopstva, pravica do kakovosti in varnosti, pravica do najugodnejše tarife (takšne, ki najbolj ustreza potrošnikovemu profilu), pravica do povračila škode ter hitrega in razrešilnega poravnalnega postopka.

2.1

Komisija je v svojem sporočilu z dne 10. januarja 2007 (1), (2) napovedala, da bo izdala Listino o pravicah odjemalcev podjetij za oskrbo s plinom in električno energijo. Svet je zamisel sprejel na svojem spomladanskem zasedanju 8. in 9. marca in se zavzel za „boljše varstvo potrošnikov, na primer s pripravo Listine o pravicah odjemalcev energije“.

2.2

Komisija priznava, da tržni mehanizmi sami ne morejo zagotavljati upoštevanja interesov potrošnikov in poudarja, da že obstoječe direktive predvidevajo obveznosti glede ponudbe javnih storitev in zagotavljajo pravice potrošnikom; napoveduje ukrepe za nadzor izvajanja in dejanskega spoštovanja pravic potrošnikov na nacionalni ravni in ukrepe za okrepitev in razširitev teh pravic.

2.3

Postopki liberalizacije evropskih trgov električne energije in plina so se končali 1. julija 2007. To je primerna priložnost za sprožitev ustrezne informativne kampanje o prednostih, ki bi jih morala potrošnikom prinašati možnost izbire dobavitelja in uživanje enakih pravic tudi v prihodnosti. Kampanja bi bila namenjena državljanom, vključene pa bi bile tudi organizacije potrošnikov.

2.4

Energija je bistvena za vsakega Evropejca. Izboljšanje varstva potrošnikov in okrepitev njihovih interesov, enako kot tudi interesov podjetij, je temeljni pogoj za delujoč notranji trg.

2.5

Veljavna zakonodaja EU že predvideva spoštovanje obveznosti javne storitve, ki je conditio sine qua non zakonodaje za področje energije. Prednostne naloge trajnostnega razvoja, varstvo okolja, potrošnikov in najbolj ranljivih delov družbe – skratka obveznosti javne storitve – so nujno dopolnilo konkurence. „Dobro usmerjene obveznosti storitve javnega pomena in univerzalnih storitev za potrošnike energije morajo biti še naprej v središču procesa liberalizacije trga“.

2.6

Evropska unija mora narediti korak naprej v boju proti „revščini zaradi energije“. Rastoče cene goriv na mednarodnih trgih se kažejo v cenah energije in povzročajo vedno več težav najšibkejšim slojem evropske družbe. S tem vprašanjem se države članice niso soočile v zadostni meri; v samo petih državah imajo tarife za gospodarsko prikrajšane odjemalce. Prihodnja listina o pravicah odjemalcev bo morala določiti primerne načine varstva najbolj ranljivih potrošnikov.

2.7

Glavni cilji. Poudarek je namenjen štirim ciljem, ki jih je Komisija že predlagala (3):

2.8

Prihodnja Evropska listina o pravicah odjemalcev energije ne bo obvezujoč pravni dokument. Zajemati bi morala:

2.9

Opredeljenih je devet temeljnih točk, ki bodo vsebina Listine:

2.10

V skladu z načelom o skupni odgovornosti morajo vse vpletene strani – Skupnost, države članice, energetska podjetja, ki jih zastopajo vsi socialni partnerji, in združenja potrošnikov – prispevati k uspehu energetske politike v korist državljanov.

2.11

V prilogi so za vsako temeljno točko posebej navedeni zdaj veljavni predpisi in pobude, ki bi jih lahko sprejele Komisija ali države članice, ali pa bi bile lahko sprejete s sporazumi med vpletenimi stranmi ali s kodeksi samoregulacije.

3.1

EESO namerava obravnavati pravni okvir, naslovnike listine, učinkovitost in sorazmernost predloga Komisije in primernost drugih možnih instrumentov, vlogo agencije in nacionalnih regulatorjev ter druge predloge ali pobude splošnega ali posebnega značaja.

3.2

V Listini o temeljnih pravicah EU je v členu 38 glede varstva potrošnikov zapisano: „Politike Unije zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov.“ Ta člen povzema člen 153 Pogodbe, ki Skupnosti nalaga nalogo, da zagotavlja visoko raven varstva potrošnikov in da spodbuja njihovo pravico do obveščenosti in organiziranosti za varovanje svojih interesov. Poleg tega je treba zahteve glede varstva potrošnikov upoštevati v opredelitvi in izvajanju drugih politik ali dejavnosti Skupnosti.

3.2.1

Z Amsterdamsko pogodbo, ki je preoblikovala stari člen 129 A pogodb v sedanjo obliko člena 153, je bila pristojnost Skupnosti glede varstva potrošnikov dokončno zagotovljena (4).

3.2.2

EESO pozitivno ocenjuje odločitev Komisije, da okrepi pravice potrošnikov in povzame ukrepe, predvidene s sedanjo ureditvijo Skupnosti (5), in predloge za prihodnje pobude, ki bi jih bilo treba sprejeti na različnih ravneh v listini o pravicah potrošnikov.

3.2.2.1

Vendar pa EESO poudarja, da različne oblike varstva potrošnikov, sprejete v posameznih državah članicah, še vedno ne omogočajo, da bi določbe veljavnih direktiv lahko jemali kot uveljavljene in splošno priznane pravice. Tako imenovana neobvezujoča narava Listine, ki združuje obveznost glede nekaterih zadev z možnostmi samoregulacije in „moralnega prepričevanja“ držav članic in dobaviteljev, utegne povzročati zmedo.

3.2.2.2

V resoluciji Evropskega parlamenta z dne 4. septembra 2007 je o pravnih in institucionalnih učinkih uporabe neobvezujočih pravnih instrumentov („mehkem pravu“, soft law) v uvodni izjavi X zapisano, da „lahko mehko pravo, ko ima Skupnost zakonodajno pristojnost, vendar se zaradi pomanjkanja politične volje ne uvede zakonodaja, obide pristojna zakonodajna telesa, kar lahko povzroči kršitev načel demokratičnosti in pravne države iz člena 6 Pogodbe EU ter načel subsidiarnosti in sorazmernosti iz člena 5 Pogodbe ES in povzroči, da Komisija prekorači svoje pristojnosti“.

3.2.2.3

V točki 1 resolucije, ki jo je predstavil poslanec v Evropskem parlamentu Manuel Medina Ortega (6), Parlament „meni, da je mehko pravo v kontekstu Skupnosti preveč pogosto dvoumen in neučinkovit instrument, ki ima škodljiv učinek na zakonodajo Skupnosti in institucionalno ravnovesje ter ga je treba pazljivo uporabljati, tudi kadar je njegova uporaba določena v Pogodbi“, in v točki 8 določneje„poziva Komisijo, naj posebno pozornost posveti vplivu mehkega prava na potrošnike in njihove možnosti za vlaganje pravnih sredstev, preden predlaga kakršne koli ukrepe, ki vključujejo instrumente mehkega prava“.

3.2.3

EESO meni, da bi bilo treba razlikovati med izvršljivimi in iztožljivimi „pravicami“ ter drugimi oblikami varstva, pri čemer bi prihodnja Listina jasno razlikovala sedanje pravice od drugih predlogov pobud, ki bodo sprejeti – ali pa jih bo mogoče sprejeti – na vseh ravneh in bodo veljali za zaželene, ne pa obvezujoče.

3.2.3.1

EESO se – ob upoštevanju dosedanjih izkušenj, ki so po mnenju same Komisije nezadovoljive – vprašuje, ali ne bi glede pooblastil, ki jih Komisiji dajejo pogodbe, kazalo raje razmišljati o novih, manj številnih, jasnih pravilih za okrepitev varstva potrošnikov, predvsem najbolj ranljivih. Načelo subsidiarnosti, o katerem govori člen 5 pogodbe, na katerega so se tolikokrat neumestno sklicevali, da bi nasprotovali pobudam Skupnosti, bi moralo v tem primeru – ker ni učinkovitih nacionalnih zakonov – veljati za sprejemanje odločitev v prid potrošnikom.

3.3

EESO poudarja negotovost referenčnega pravnega okvira glede določitve naslovnikov Listine in ustreznih pravic v okviru različnih evropskih ureditev. V sporočilu Energetska politika za Evropo  (7) piše: „Komisija bo sestavila energetsko listino za odjemalce“.

3.3.1

Direktiva 2003/54/ES z dne 26. junija 2003 v 7. odstavku člena 2 opredeljuje „odjemalce“: trgovce na debelo in končne odjemalce električne energije; „končne odjemalce“: odjemalce, ki kupujejo električno energijo za lastno rabo; „gospodinjske odjemalce“: odjemalce, ki kupujejo električno energijo za lastno rabo v gospodinjstvu, in „negospodinjske odjemalce“, ki kupujejo električno energijo, ki ni namenjena za rabo v lastnem gospodinjstvu, vključno s proizvajalci in trgovci na debelo.

3.3.2

V direktivi 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah med podjetji in potrošniki na notranjem trgu – in na katero se Komisija sklicuje kot na referenčni pravni vir za tisti del listine, ki se nanaša na pravico potrošnika do poštenih in preglednih odnosov s svojim dobaviteljem – v členu 2, odstavku a) opredeljuje „potrošnika“ kot vsako fizično osebo, ki v poslovnih praksah, zajetih s to direktivo, deluje za namene izven svoje trgovske, poslovne, obrtne ali svobodne poklicne dejavnosti.

3.3.3

EESO meni, da morajo pravice, ki jih zagotavljajo direktive, veljati za vse končne uporabnike, še posebej za posameznike ter za majhna in srednje velika podjetja. Direktiva o električni energiji prepušča državam članicam izbiro, da malim podjetjem (z manj kot 50 zaposlenimi in s skupnim prometom, ki ni večji od 10 milijonov eurov) zagotavljajo univerzalno storitev, torej pravico do oskrbe z električno energijo določene kakovosti po razumnih, lahko in jasno primerljivih ter preglednih cenah.

3.3.4

EESO meni, da ta neenakost obravnave nikakor ni upravičena in da je pravico do univerzalne storitve treba priznati vsaj malim in srednje velikim podjetjem v vsej EU. Da bi to dosegli – ob upoštevanju, da tretji energetski paket, ki ga zdaj obravnava EESO, spreminja direktivo o električni energiji 2003/54 – EESO Komisiji močno priporoča, naj v tem smislu spremeni člen 2 ali pa naj področje uporabe listine razširi z vključitvijo negospodinjskih odjemalcev.

3.3.5

Po mnenju EESO je nujno, da je treba z izrazom „potrošnik“ razumeti končnega potrošnika, odjemalca podjetja, ki dobavlja energijo. Terminološka sprememba v primerjavi s sporočilom o energetski politiki za Evropo, v kateri se govori o listini o pravicah potrošnikov, in obravnavanim predlogom za listino o pravicah odjemalcev energije, vzbuja negotovost in nerazumevanje. Enako pozornost je treba – predvsem v konvergenčnih in kohezijskih regijah – namenjati interesu malih in srednje velikih podjetij za zagotavljanje zanesljive oskrbe z zadostnimi količinami energije za proizvodne dejavnosti.

3.4

EESO meni, da je predlog za pripravo listine o pravicah potrošnikov energije pomemben zaradi učinka, ki ga lahko ima na javno mnenje in s tem, da odpira razpravo takoj po dejanskem odprtju notranjega trga in povečuje ozaveščenost trga za energijo. Vendar se zdi ta instrument šibak, saj listina – za razliko od tega, kar se je zgodilo na področju prometa, kjer se listina o pravicah potnikov jasno sklicuje na pravice in nič manj jasno na obveznost odškodnin – po predlogu Komisije ne bi bila obvezujoča, razen v delih, ki so že vsebovani v prejšnjih direktivah. Šlo bi bolj za povzetek kot za okrepitev. Pričakovanje, ki sta ga vzbudili izjavi komisarjev Andrisa Piebalgsa in Meglene Kuneve ob predstavitvi obravnavanega dokumenta, utegne prinesti razočaranje.

3.4.1

„Potrošniki v UE zahtevajo, naj oblikujemo skupni evropski odgovor na energetske in podnebne izzive,“ je izjavil Piebalgs, evropski komisar za energijo. „Poleg jamstva za trajnostno, varno in konkurenčno oskrbo z energijo evropski državljani kot potrošniki od EU pričakujejo, da se bo zavzela za varstvo njihovih pravic na liberaliziranih trgih, ki ponujajo širšo izbiro dobaviteljev. Prav v teh primerih postane listina o pravicah potrošnikov energije pomembna“.

3.4.2

„Liberalizacija teh trgov je za evropske potrošnike hkrati izziv in priložnost,“ je izjavila Kuneva, evropska komisarka za varstvo potrošnikov. „Samo če nam bo uspelo ustvariti pregleden in učinkovit trg, na katerem so pravice potrošnikov v polni meri zajamčene, obveščeni potrošniki pa svojo obveščenost uporabljajo za to, da imajo korist od razpoložljivih ponudb, bomo lahko trdili, da smo svoj cilj dosegli“.

3.4.3

EESO se strinja z resolucijo Evropskega parlamenta in meni, da je za zaščito pravic državljanov potrebna obvezujoča zakonska oblika in da neobvezujoči zakonski ukrepi (soft law) ciljev ne dosegajo v celoti. V primeru pravic potnikov je Komisija menila, da je treba sprejeti Uredbo ES št. 261/2004 z dne 11. februarja 2004. Ne zdi se jasno, zakaj naj bi pravice odjemalcev energije opredeljeval neobvezujoč dokument. Sprejema se listina, ker zdaj zagotovljene pravice niso dejansko spoštovane. Nacionalne zakonodaje za prenos so – z nekaj častnimi izjemami – pomanjkljive. Komisija ima pooblastilo in odgovornost za ukrepanje, namesto tega pa se raje odločijo za neobvezujoč dokument, čeprav vedo, da trg sam ne more dati primernih in zadostnih odgovorov.

3.4.4

K razmisleku bi moralo siliti poročilo Komisije (8) o izvajanju uredbe o pravicah potnikov, v kateri je zapisano: „Po več kot dveh letih uporabe Uredbe je prišlo do napredka, vendar je potrebno precejšnje izboljšanje, da bodo letalski prevozniki pravila bolj dosledno uporabljali in da jih bodo države članice bolj dosledno izvrševale. V primerjavi s preteklostjo imajo zdaj potniki, ki so ostali na letališču, posebne pravice, vendar so preveč pogosto v šibkejšem položaju v primerjavi z letalskimi prevozniki“. Jasno je, da letalske družbe kljub obvezujočim predpisom ne upoštevajo določb direktive. Zakaj pa bi morali dobavitelji plina in elektrike upoštevati neobvezujočo listino?

3.4.5

Po mnenju EESO kaže na podlagi izkušenj s tega in drugih področij gospodarske dejavnosti priporočiti sprejetje zakonskih ukrepov, ki v polni meri zagotavljajo pravice potrošnikov. Sorazmernost nekega predloga temelji na tem, v kolikšni meri ustreza ciljem, ki jih je treba doseči, in potrebam po ureditvenih ukrepih. V tem primeru se je Komisija odločila za drugačen pristop, čeprav ima pooblastila za posege z ureditvenimi ukrepi. EESO meni, da je izbor instrumenta objektivno neprimeren za uresničitev opredeljenih ciljev. Listina je lahko samo prvi korak, evropski zakonodajalec pa si mora prizadevati v smeri dejanske okrepitve pravic.

3.4.6

Zagotavljanje univerzalne storitve, razširjene na mala in srednje velika podjetja, izpolnjevanje obveznosti javnih storitev, varstvo gospodarsko prikrajšanih slojev, ki jim zaradi visokih cen energije grozi, da bodo zašli v „revščino zaradi energije“, gospodarska, socialna in ozemeljska kohezija, svobodno sklepanje pogodb, pravica do obveščenosti, do hitre priključitve, do jasnih pogodb, razumnih in preglednih cen, primerljivih med različnimi dobavitelji, jamstvo za neprekinjeno oskrbo, poznavanje uporabljenih energetskih virov – to so dobrine absolutnega pomena in Komisija je upravičeno opozorila, da trg, prepuščen sam sebi, ne more zagotavljati te ravni družbene, okoljske in gospodarske „ozaveščenosti“. EESO prepričano podpira vse pobude v tem smislu, ki so preproste in učinkovite, in poziva Komisijo, naj uporabi vse najprimernejše instrumente.

3.5

EESO je z zadovoljstvom sprejel predlog uredbe, vsebovane v tretjem energetskem paketu, ki ustanavlja agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev (9). V svojem mnenju z dne 17. oktobra 2001 o drugem energetskem paketu (10) je Odbor pozval Komisijo, naj„v prihodnosti in na podlagi ustreznih izkušenj delovanja – prouči možnost, da bi ta svet (ERGEG) spremenili v evropsko agencijo ali podobno telo, s pristojnostmi za mednarodni promet elektrike in zemeljskega plina“. Odbor je zadovoljen, da je ustanovitev agencije predlagal že tako dolgo prej.

3.5.1

Sporočilo Komisije o možnostih za notranji trg s plinom in električno energijo  (11) napoveduje krepitev direktiv, ki se nanašajo na pooblastila nacionalnega regulatorja. V točki 2.2.1 Komisija meni, da „regulativni organi potrebujejo močna predhodna pooblastila na naslednjih področjih: … vii) varstvo potrošnikov, vključno z nadzorom nad cenami za končne uporabnike“. Žal v besedilih tretjega energetskega paketa o tej „okrepitvi“ ni sledu. Dejansko so okrepljene nekatere pristojnosti regulativnih organov v novem poglavju VII(a) nove direktive o energiji, in od regulatorja se zahteva, da „zagotavlja visoke standarde univerzalnih in javnih storitev za električno energijo, varstvo ranljivih odjemalcev in učinkovitost ukrepov za varstvo odjemalcev iz Priloge A“ – a te naloge so bile že dodeljene skoraj vsem regulativnim organom.

3.5.2

Komisija v novi direktivi o energiji predlaga tudi spremembo priloge A, ki so ji dodali tri alineje: o dostopu do podatkov o porabi, o pravici do obveščenosti o mesečni porabi in ustreznem strošku, ter o pravici do zamenjave dobavitelja v vsakem trenutku. EESO predlog ceni, a ker ima možnost pripraviti učinkovitejše pobude, se sprašuje, zakaj Komisija za okrepitev pravic potrošnikov, kot želi, ni uporabila glavnega instrumenta, revizije direktive.

3.5.2.1

Predlog Komisije za spremembo člena 3, za katerega predlaga, naj bi mu dodali nov člen 10 – ki v komitološki postopek prenaša nekatere dele ureditve –, bi bil lahko primeren instrument za okrepitev pravic potrošnikov, saj odločitve odborov glede zadev, ki so jim zaupane, postanejo takoj operativne. EESO priporoča evropskim institucijam, naj sprejmejo to točko predloga Komisije.

3.5.2.2

Priloga sporočilu Evropski listini o pravicah potrošnikov naproti določa poleg obstoječih (težko iztožljivih) pravic tudi nekatere zamisli za prihodnje, nove pravice. Vključitev teh predlogov v prilogo A bi bila prvi korak, da bi postali obvezni, potem pa bi pripravili teren za sprejetje posebne uredbe za varstvo pravic končnih potrošnikov.

3.5.3

EESO meni, da bi morale prihodnje naloge evropske agencije vključevati tudi nadzor spoštovanja pravic potrošnikov. V ta namen bi bilo treba predvideti vključitev združenj potrošnikov, malih in srednje velikih podjetij, industrije iz tega sektorja in sindikalnih organizacij, da bi uveljavili sodelovanje in skupno odgovornost, kot je bilo že uresničeno na področju prometa. To bi bila, z drugimi besedami, evropska okrogla miza, ki bi agenciji podelila pooblastila za posege in za urejanje odnosov med proizvajalci in končnimi potrošniki.

3.5.3.1

Agencija bi v institucionalnem načrtu morala imeti obvezujoča pooblastila v okviru svojih pristojnosti. Sestavljali jo bodo predstavniki organov nacionalnih regulatorjev in tehnični odbori, z zastopanostjo vseh nacionalnih regulatorjev. EESO želi, da bi med njene pristojnosti – na podlagi svetovanja okrogle mize – vključili tudi varstvo potrošnikov. To bi omogočilo hitrejše ukrepanje za dosego ciljev, ki jih predlaga Komisija z listino o pravicah. EESO je že leta 2001 poudaril „potrebo po preglednejšem in demokratičnejšem delovanju teh organov, z vključitvijo različnih subjektov, vključenih v trge elektrike in zemeljskega plina (potrošnikov, delavcev in podjetij), v proces odločanja“  (12).

3.5.3.2

Nacionalni regulatorji bodo po drugi strani lahko aktivno sodelovali pri opredelitvi splošne strategije varstva in imeli več moči pri uveljavljanju novih določb.

4.1

V svojem mnenju o direktivi o energiji iz leta 2001 (13) se je Odbor pozitivno opredelil do stališča Komisije, da je doseganje ciljev javne storitve eden njegovih temeljnih ciljev in da mora to pomeniti sprejetje takšnih določb, ki bodo zagotavljale visoko raven varstva potrošnikov, s posebnimi ukrepi v prid najbolj ranljivih, na primer s socialnimi ukrepi, s katerimi bi za nekatere skupine omogočili dobave po pravični ceni. Žal izkušnje s tega področja niso bile pozitivne.

4.2

„Čezmejni pretoki električne energije so se od odprtja trga v Evropi leto za letom zmerno povečevali. Vendar v povprečju le 10 % električne energije, porabljene v EU, prečka meje držav članic. (14)“

4.3

„Izpad električne energije leta 2003 v Italiji in UCTE  (15) leta 2006 je pokazal, koliko stane vsak tak incident v vseevropskem prenosnem omrežju. Zato je pomembno, da povečanje trgovanja spremlja večja koordinacija delovanja omrežja in gradnja nove infrastrukture, vključno z nadgradnjo obstoječih vodov, gradnjo novih vodov in naložbami v druge sestavine omrežja, kjer so potrebne. Evropski trg vedno bolj temelji na regionalni zamisli. Najprej se je razvijal naravno in je sledil fizični realnosti omrežja. Z vzpostavitvijo regij v dopolnjenih smernicah za razreševanje prezasedenosti in z razvojem regionalnih pobud ERGEG-a za električno energijo je regionalni pristop dobil uradni položaj  (16)“.

4.4

Končni potrošniki so posebej zainteresirani za zagotovljeno dobavo energije. Vse pomembnejša vloga regij na področju energije bi morala koristiti distribuciji in uresničitvi tesnejših odnosov, predvsem med čezmejnimi regijami, kar bi moralo pripeljati do znatnejšega povečanja prometa in pretoka ter zmanjšati nevarnost preobremenitev.

4.5

Ukrepi za varstvo končnega potrošnika bi morali predvideti pravico do redne obveščenosti o količini izmenjane energije, njenem geografskem poreklu in viru, emisijah toplogrednih plinov na kilovatno uro ter sporazumih o sodelovanju na ravni EU in zunaj nje. Znano je na primer, da države, ki so se odločile, da jedrske energije ne bodo uporabljale, kupujejo energijo iz jedrskih elektrarn. Te informacije bi bilo treba posredovati potrošniku, ki bi se lahko odločil, da zamenja dobavitelja, če se ne strinja z mešanico energije, ki jo dobavlja. Danes potrošnik s temi odločitvami glede proizvodnje energije zagotovo ni seznanjen.

4.6

Priključitev. Zagotavljati je treba univerzalno storitev, neprekinjenost dobave in določene roke za prvo priključitev uporabnikov. Te pravice zdaj obstajajo, vendar jih le s težavo spoštujejo. Treba bi bilo predvideti določitev „zasilnega dobavitelja“, ki zagotavlja storitev, če je redni dobavitelj ne more.

4.7

Pogodba. Preglednost, načini izvajanja, obveznosti, odškodnine, poštenost, odsotnost izkoriščevalskih ali nezakonitih določb, jasno reševanje sporov, ki ga ne obremenjujejo stroški – to so, teoretično, že priznane pravice, ki bi jih vsaka država članica že morala vključiti pri prenosu direktiv v svojo nacionalno zakonodajo. Stvarnost je precej drugačna. Komisija je v tretji paket vključila spremembe priloge A, ki povečujejo obveznosti za podjetja, vendar obstaja tveganje, da bodo ostale le na papirju, saj jih – ne na ravni EU ne na nacionalni ravni, z redkimi izjemami – ne spremlja učinkovit sistem sankcij. Predvsem o tem bi potrebovali enaka pravila za vso EU, zagotovljene samo z uredbo, kot v primeru pravic potnikov.

4.8

Cene, tarife in spremljanje. Preglednost, sorazmernost, primerljivost, različnost načinov plačevanja, široka uporaba „inteligentnih“ števcev porabe, jasni in razumljivi računi o dejanski porabi. Po mnenju EESO je zelo pomembno, da so v računih za energijo jasno navedene stroškovne postavke pri proizvodnji energije (nakup goriv, distribucija, vzdrževanje, amortizacija, davki in trošarine, osebje, splošni stroški), viri (fosilni, hidroelektrarne, obnovljivi viri, jedrska energija, soproizvodnja elektrike in toplote), emisije CO2, energetski prihranek, primerjava s prejšnjo porabo in s povprečjem porabe drugih uporabnikov z enakimi značilnostmi. Ta informativni instrument potrošnika spodbuja, da razmišlja o potrebi po energetsko varčnem obnašanju. Račun za energijo (po nedavnem predlogu Komisije bi ga morali izstavljati mesečno) je instrument komuniciranja med dobaviteljem in potrošnikom, s katerim je mogoče prenašati več „pozitivnih“ sporočil, namenjenih uveljavljanju ukrepov EU.

4.9

Svobodna izbira dobavitelja. Možnost zamenjave dobavitelja kadarkoli med letom in brezplačno, brez omejitve lastnih pravic. Treba bi bilo predvideti zagotovitev izvedbe zamenjave v določenih rokih. Včasih se sklepajo pogodbe z minimalno dobo veljavnosti. Po mnenju EESO bi bilo treba v primeru, da je dodana ta klavzula, predvideti najdaljše možno trajanje pogodbeno določene minimalne veljavnosti, da pravice do svobodne izbire dobavitelja ne bi onemogočili s pretirano dolgim trajanjem veljavnosti in z znatnimi kaznimi.

4.10

Informacije. Resnične, celovite, razumljive informacije o pogojev za dostop, uporabo, tarife in cene ter njihove spremembe. Seznanjanje s pravicami potrošnikov glede stroškov javne storitve in načinov za zagotavljanje univerzalne storitve, predvsem glede kakovosti in neprekinjenosti dobave elektrike ali plina, odškodnine za nespoštovanje teh pravic, načinov dostopa do brezplačnega ali cenovno ugodnega reševanja sporov, da bi tako vsi lahko uživali enako pravico. Vsak dobavitelj bi moral enkrat letno – ali pa, če se pojavi nov dobavitelj – predložiti seznam dobaviteljev, ki delujejo v regiji. Dobavitelji bi morali svoje odjemalce seznanjati tudi s finančnimi, davčnimi in zakonskimi ukrepi v podporo pobudam za izboljšanje energetske učinkovitosti in dajati konkretne predloge za varčevanje z elektriko in plinom.

4.11

Pritožbe. Evropska komisarka Emma Bonino se je leta 1998 močno zavzela za pravice potrošnikov in Komisija je izdala priporočilo (17) o sestavi organov za zunajsodno reševanje sporov na področju porabe. Leta 2001 (18) je bilo priporočilo razširjeno še z drugim priporočilom, da bi razširili področje uporabe. Glede pravic potrošnikov energije bi bilo treba pritožbe usmerjati predvsem k zunajsodnemu reševanju, ki lahko učinkovito – z zelo nizkimi stroški in kratkimi roki – varuje potrošnika, če so zagotovljeni nepristranskost organa, učinkovitost postopka, javnost in preglednost. Zaradi pomembnosti sporov glede dobav energije bi bilo spuščanje v dolgotrajne in drage sodne spore neustrezno.

4.12

Zastopanje. Pravica do zastopanja v združenjih potrošnikov je sicer v evropski zakonodaji priznana, vendar se le s težavo dejansko uresničuje. Odsotnost pravnega okvira Skupnosti o tožbah interesnega združenja – celo za čezmejne gospodarske storitve ali dejavnosti – še dodatno omejuje to pravico do opustitvenih tožb pred pravosodnimi organi. Ustanovitev evropske agencije bi bila lahko priložnost, da bi tej pravici dali izpolnjeno obliko in da bi ustanovili stalno okroglo mizo za vse vpletene strani – kot na primer pri izvajanju „direktive o avtomobilih“ na področju prometa, kjer sodelujejo predstavniki socialnih partnerjev in potrošnikov – da bi organom Skupnosti pomagali proučevati predloge. Podobno bi bilo treba stalno okroglo mizo ustanoviti tudi v državah članicah; z njo bi se posvetoval nacionalni regulator.

4.13

Socialni ukrepi. Odbor je zelo občutljiv za probleme v zvezi z „revščino zaradi energije“. V primerih zamujanja s plačilom bi bilo treba po njegovem mnenju odpraviti prekinitve dobav. V enem svojih nedavnih mnenj je EESO ugotovil (19): „Evropska energetska politika mora biti sprejemljiva za vse družbene sloje brez povzročanja neskladij pri obravnavanju dostopa do storitev, ki jih ponujajo energetska podjetja“. EESO ni naklonjen brezplačni dobavi energije, ker ne navaja k varčevanju z energijo; meni, da bi bilo treba problem rešiti v okviru splošne davčne politike. Pogodba o javni storitvi bi morala vsebovati zagotavljanje določene količine elektrike in plina po nabavni ceni, da bi zadovoljili potrebe najbolj ranljivih potrošnikov v zadostni meri in po zanje sprejemljivih cenah. Načelo odgovornosti bi morali vedno ohranjati. V vsakem primeru bi morala biti opredelitev ranljivega potrošnika in ukrepi, ki jih je treba sprejeti v njegovo korist, enotni v vsej EU, da ne bi nikogar diskriminirali in da bi tako tudi preprečili izkrivljanje konkurence.

4.14

Nepoštene poslovne prakse. Potrošnik je zavarovan pred nepoštenimi poslovnimi praksami, ki vsebujejo lažne informacije, izpuščajo informacije, ki so pomembne za zavestno odločanje, ustvarjajo ovire in v primeru zamenjave dobavitelja nalagajo neupravičene pristojbine, da bi odvrnile potrošnika. EESO meni, da je treba okrepiti pravico potrošnika glede takšnih praks. Direktiva 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 se v 5. odstavku člena 3 sklicuje na prilogo 1, ki navaja seznam praks, ki veljajo v vsakem primeru za nepoštene, dodaja pa, da bo ta seznam mogoče spremeniti samo z revizijo direktive. Ker se zdi čas za posodobitev tega seznama nesorazmerno dolg, bi bila lahko uredba, ki bi morala vsebovati ukrepe za varstvo potrošnikov energije, primeren način za vključitev posebnih pravic potrošnikov energije glede nepoštenih poslovnih praks.

5.1

EESO priporoča Komisiji, naj prouči nekatere listine o pravicah potrošnikov, ki so jih v državah članicah podpisale organizacije potrošnikov in dobaviteljev energije in v katerih so pravice, priznane odjemalcem, obsežnejše od pravic v načrtovani listini. V Italiji sta na primer potrošniška organizacija ADOC in dobavitelj električne energije La220 s.p.a., ki je že vrsto let dejaven na področju socialne odgovornosti, podpisala listino o pravicah potrošnikov, ki gre dlje od predlogov Komisije. V listini so na primer upoštevane potrošnikova pravica do spoštovanja njegovega časa, pravica do sodelovanja in zastopstva, pravica do kakovosti in varnosti, pravica do najugodnejše tarife, pravica do povračila škode in do hitrega, učinkovitega poravnalnega postopka. Stalni nadzor zagotavljajo polletna preverjanja uresničevanja listine, ki so za podjetje obvezujoča, ker so vključena v pogodbeno razmerje z odjemalci.

5.2

Nekateri nacionalni regulatorji so v razreševanje sporov posegli z uvedbo sistema obveznosti, nadzora in kazni za zagotavljanje stalnosti storitve in dobav energije (20). V primerih nihanj napetosti, prekinitev ali motenj pri dobavi električne energije ni dvoma, da gre za neizpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o dobavi. V tem primeru mora dobavitelj povrniti povzročeno škodo, če ne dokaže, da do prekinitve ni prišlo po njegovi krivdi (21).

17.6.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 151/35

17.6.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 151/35

17.6.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 151/36

1.1

EESO priporoča, da države članice med ukrepi, opisanimi v tej beli knjigi in akcijskem načrtu iz bele knjige, izberejo prednostne naloge Skupnosti. Izbor mora biti v skladu z Lizbonsko pogodbo, ki naj bi začela veljati leta 2009, saj se člen 149 Pogodbe v glavnem osredotoča na vlogo športa v zvezi z izobraževanjem in mladino.

1.2

Prihodnost Evrope je odvisna od zdravja in produktivnosti njenih državljanov. EESO resno skrbi, da postajajo tudi mladi žrtve bolezni, zaradi katerih trpi celotno prebivalstvo in ki jih povzročata prekomerna teža ter sedeči način življenja.

1.3

EESO priporoča, da se pri načrtovanju novih programov za spodbujanje telesne aktivnosti za krepitev zdravja upoštevata razsežnost Skupnosti in multidisciplinarna razsežnost. Skupni pristop številnih služb na ravni Skupnosti bi lahko pozitivno vplival na razdrobljene ukrepe, ki jih uvajajo vladni organi na nacionalni ravni.

1.4

EESO opozarja na pomen izvajanja ukrepov, ki so nujni in v skladu z načelom subsidiarnosti. EESO poziva Komisijo, da ohrani močno vlogo pri usklajevanju in spodbujanju dela, ki je potrebno na tem področju.

1.5

Število ur obvezne športne vzgoje v osnovnih in srednjih šolah je treba povečati na vsaj tri ure na teden. Odbor priporoča, da se tudi v visokošolskem izobraževanju omogoči športna vzgoja in da postane obvezen element učnega programa. Športna vzgoja mora biti na ravni osnovnega, srednješolskega in visokošolskega izobraževanja oblikovana tako, da se je lahko udeležujejo vsi otroci in mladi, tudi invalidi. To je mogoče doseči z individualno ali skupno športno vzgojo za vse. Poleg tega je treba upoštevati tudi pogoje športne vzgoje v šolah in še posebej kakovost tušev in umivalnikov, ki so na voljo poleg telovadnic in so pogosto v takšnem stanju, da mlade odvračajo od športnih dejavnosti.

1.6

Socialne partnerje na vseh ravneh je treba spodbujati k podpiranju zdravega načina življenja. Delodajalcem je treba zagotoviti ugodnosti, da bodo sprejemali ukrepe za spodbujanje zdravja v podjetjih, kamor sodijo tudi programi telesne vadbe.

1.7

Odbor predlaga oblikovanje delovne skupine na to temo, ki bo ocenila izkušnje držav članic in preučila možnosti, vključno z rešitvami za vključevanje invalidov.

1.8

EESO meni, da bi bilo dobro začeti informacijske kampanje o novih možnostih za predložitev vlog za financiranje, glede na to da so obstoječi programi športu do zdaj nudili le omejene možnosti. EESO priporoča, da so pobude za ozaveščanje del temeljite in celostne strategije. Ukrepi za informiranje ne smejo biti namenjeni le mladim, temveč se je treba zavedati dejstva, da lahko šport koristi vsem starostnim skupinam, tudi invalidom.

1.9

EESO priporoča opredelitev ločenih sredstev znotraj strukturnih skladov, ki bi se uporabljala samo za ustrezno športno, rekreacijsko, javno in večnamensko infrastrukturo. Vendar opozarja, da lokalne in regionalne oblasti pogosto dajejo prednost gradnji velikih športnih objektov, namesto da bi si prizadevale za gradnjo športnih igrišč in druge infrastrukture za športne dejavnosti prebivalstva. Zato je treba s sredstvi iz strukturnih skladov financirati prav takšno infrastrukturo.

1.10

EESO pozdravlja predlog o ponovitvi športnega foruma, saj lahko predstavlja dragoceno platformo za dialog med vsemi pomembnimi zainteresiranimi stranmi in oblikuje konkretne ukrepe za povečanje vrednosti športa.

1.11

EESO bi v športnem forumu z veseljem sodeloval kot opazovalec, ker bi s tem omogočili neposredni vpliv stališč civilne družbe.

1.12

EESO priporoča, da se dejavnosti delovne skupine o financiranju športa razširijo na pregledovanje nacionalnih predpisov o obdavčitvi in socialni varnosti, povezanih s športom, ter zbiranje dobrih praks.

1.13

EESO meni, da se je treba boriti proti kriminalu ob velikih državnih in mednarodnih športnih dogodkih, zlasti je treba poskrbeti za zaščito žensk in otrok.

1.14

EESO tudi meni, da bi moralo vodstvo oziroma člani uprave športnih organizacij, ki neposredno ali posredno prejemajo sredstva Skupnosti, sodelujejo v tekmovanjih s profesionalnimi ekipami ali športniki in katerih letni proračun presega 5 milijonov EUR, podobno kot javni in politični funkcionarji vsako leto predložiti dokazila o izvoru svojega dohodka in premoženja.

1.15

Socialni dialog se ne sme omejiti samo na poklicne športnike, temveč ga je treba razširiti na telovadnice in neprofitne organizacije, vključevati pa mora tudi naslednje poklicne dejavnosti: učitelje telovadbe in trenerje, strokovnjake s področja znanosti o športu in športne medicine, fizioterapevte, maserje itd. Poleg tega je treba vanj vključiti tudi poklicne skupine, ki jim šport prinaša znatne prihodke, kot so trenerji, menedžerji, organizatorji, agencije, promotorji, strokovnjaki za trženje itd. Države članice je treba spodbujati, da bodo tudi na nacionalni ravni zagotavljale socialni dialog na vseh športnih področjih.

2.1

Šport je povezan s številnimi družbenimi vidiki: izobraževanjem, kulturo, gospodarsko dejavnostjo in svobodno konkurenco, prostim pretokom oseb in blaga, človekovimi pravicami in zdravstvom. Poleg gospodarskega pomena obstajajo še številni drugi očitni razlogi, zakaj ima šport velik pomen za družbo.

2.2

V zadnjih desetletjih se športni klubi močno spreminjajo: vse manj so nacionalni in amaterski (prostovoljni) in vedno več jih deluje v obliki podjetja, zato zanje veljajo predpisi enotnega trga.

2.3

EU še nima neposredne pravne pristojnosti na področju športa. Pravni učinek na šport izhaja iz sekundarne evropske zakonodaje (npr. sodna praksa) in neposredne uporabe primarne zakonodaje, ki velja tudi za šport.

2.4

Pred izdajo te bele knjige na ravni EU ni bilo strategije za šport, ampak so šport obravnavala različna področja evropske politike. Omenjen je bil v Amsterdamski pogodbi leta 1997 ter poročilu o športu iz Helsinkov leta 1999, v katerem je Komisija napovedala ukrepe za okrepitev socialne in izobraževalne vloge športa. Oba dokumenta ponazarjata socialno, družbeno in izobraževalno vrednost športa.

2.5

Tudi izjava iz Nice leta 2000 je obravnavala šport, na medvladni konferenci leta 2004 pa je bilo sklenjeno, da bo šport vključen v Pogodbo EU.

2.6

Tudi Evropski parlament je sprejel dve poročili o temah, povezanih s športom (1). Poleg tega je bil v okviru neodvisne evropske ocene športa  (2) neodvisno od Komisije pripravljen pomemben dokument o evropskem športu, v katerem je najprej obravnavan šport na splošno, nato pa sledi analiza z vidika evropskega nogometa.

2.7

V Lizbonski pogodbi, ki naj bi bila sprejeta leta 2009, je en odstavek posebej posvečen športu, s čimer je šport končno postal področje odgovornosti EU.

2.8

Pred pripravo te bele knjige so potekali dolg proces posvetovanja z vladnimi organi, nevladnimi organizacijami in organizirano civilno družbo v državah članicah, olimpijskimi odbori in nosilci odločanja ter konference in neformalna ministrska srečanja, ob tem pa večmesečno spletno posvetovanje, v katerem je bilo zbranih 777 odzivov. Različni generalni direktorati EU so se sestali na številnih sejah, na katerih so se za vsako politično področje sporazumeli o temah, povezanih s športom. V beli knjigi so opredeljene obsežne pobude za amaterski in tekmovalni šport ter izraženo priznanje, da šport ostaja v pristojnosti posameznih držav.

2.9

Z analizo sklepov posvetovanj je bilo ugotovljeno, da je mogoče ključna vprašanja športa strniti v tri glavna področja:

2.10

Poleg teh področij je bilo opredeljenih še šest drugih težav, ki se med seboj precej razlikujejo:

2.11

Na podlagi teh analiz je Komisija priznala, da mora Evropska unija bolj upoštevati specifične značilnosti športa in najti rešitve za opredeljene izzive. Postalo je jasno, da je v obstoječih in načrtovanih programih in ukrepih EU treba dati večji pomen športu in da je treba sprejeti sklepe o tem, kako uporabljati evropska sredstva za financiranje projektov, povezanih s športom. Izkazalo se je tudi, da sta na ravni EU potrebna tesnejši dialog in politično sodelovanje na področju športa.

3.1

V beli knjigi je zapisano, da je „splošni cilj pobude […] začrtati strateško usmerjenost vloge športa v Evropi, spodbuditi razprave o številnih temah, izboljšati prepoznavnost športa v procesu oblikovanja politike EU in osveščati javnost o potrebah in posebnostih športnega sektorja. Cilj pobude je izpostaviti pomembna vprašanja, kot je uporaba zakonodaje EU v športu, poleg tega pa opredeliti nadaljnje, s športom povezane ukrepe na ravni EU“ (3).

3.2

Bela knjiga vsebuje 53 posebnih ukrepov in prikazuje pozitivno vlogo športa na različnih družbenih področjih. Beli knjigi je priložen seznam načrtovanih ukrepov, ki se imenuje akcijski načrt „Pierre de Coubertin“. Načrt ima dva glavna cilja:

4.1

Podrobne ugotovitve EESO v nadaljevanju so navedene v skladu z zaporedjem v beli knjigi.

4.2

EESO se popolnoma strinja z analizo pomembne in pozitivne vloge športa v družbi.

4.3

EESO je zadovoljen z odločitvijo Komisije, da je za temelj svojih dejavnosti, povezanih s športom, izbrala telesno aktivnost za krepitev zdravja, zato se strinja s smernicami za telesno aktivnost ter zamislijo za oblikovanje mreže telesne aktivnosti za krepitev zdravja (HEPA). Obstajajo znanstveni dokazi, da sedeči in neaktiven način življenja povečuje pojav debelosti in številnih kroničnih bolezni. Stroški zdravljenja takšnih bolezni in izguba delovnega časa so veliko breme za gospodarstvo in proračun. Preprečevanje v obliki telesne aktivnosti je cenejše. Z razvojem ponudbe športnih dejavnosti, posebej prilagojene starosti in spolu, ter s spodbujanjem ponudbe športnih dejavnosti za upokojence je mogoče učinkovito preprečevati nezgode in zmanjševati tveganje odvisnosti od nege. Da bo prišlo do tega, se bo morala spremeniti tudi miselnost družbe.

4.4

EESO se strinja, da je sodelovanje med sektorji pomembno in da je treba od zdaj naprej v obstoječih programih Skupnosti (raziskave in razvoj, javno zdravje, mladina, državljanstvo in vseživljenjsko učenje) upoštevati šport.

4.5

EESO je zadovoljen, da je v beli knjigi obravnavana potreba po uskladitvi protidopinških ukrepov, ter meni, da morajo države članice uskladiti svoje protidopinške dejavnosti z dejavnostmi mednarodnih organizacij, zlasti da se prepreči morebitno podvajanje, kar bo omogočilo čim bolj učinkovito uporabo sredstev. Trenutni protidopinški ukrepi niso zadovoljivi in mladih ne odvračajo od uporabe dopinga. EESO poziva, naj se v ta namen pripravi študija o stanju v nacionalnih zakonodajah in primerjalno-pravna analiza pomanjkljivosti in vrzeli.

4.6

EESO ugotavlja, da se z oblikovanjem registrov za preprečevanje dopinga pojavlja vprašanje o varstvu osebnih podatkov, ki ga zagotavlja zakonodaja Skupnosti.

4.7

EESO je zadovoljen, da je v beli knjigi obravnavana možnost za spodbujanje športa in telesnih aktivnosti prek obstoječih programov skupnosti na področju izobraževanja in usposabljanja (Comenius, Leonardo, Erasmus, Grundtvig, EQF in ECVET).

4.8

EESO pozdravlja študijo o usposabljanju mladih športnikov in športnic. Odbor priporoča, da se pripravi posebna študija o odgovornosti športnih klubov do mladih nadarjenih športnikov, da se jim po izteku njihove pogodbe zagotovi poklicno usposabljanje in pomoč pri vstopu na trg dela.

4.9

EESO poudarja, da morajo biti sistemi za usposabljanje mladih nadarjenih športnikov in športnic odprti vsem ter omogočati prosti pretok delovne sile. Toda treba je skrbno analizirati vprašanje športnikov, ki trenirajo na lokalni ravni, glede na to, da imajo klubi ključno vlogo pri odkrivanju in treniranju mladih talentov, v katere investirajo znatna sredstva in s tem opravljajo družbeno koristne naloge. Klube je treba spodbujati, da bodo s temi dejavnostmi nadaljevali.

4.10

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da je v beli knjigi veliko prostora posvečenega neprofitnim športnim organizacijam, prostovoljnim dejavnostim in množičnemu športu, saj se veliko evropskega športa odvija v tem kontekstu.

4.11

Poleg tega pa EESO poudarja, da zaradi tolikšne raznolikosti običajev na tem področju obstajajo razlike med neprofitnimi organizacijami posameznih držav; in sicer glede financiranja, gospodarske dejavnosti ter podpore centralne in lokalne vlade. EESO upa, da bodo v okviru načrtovane študije na to temo preučene te razlike.

4.12

EESO pozdravlja, da je v beli knjigi prepoznano dejstvo, da bi lahko ukrepi in programi EU pomagali izboljšati uporabo športa kot instrumenta za socialno vključevanje z namenom spodbuditi tesno sodelovanje med socialno izključenimi in prikrajšanimi družbenimi skupinami ter družbo kot celoto.

4.13

V beli knjigi je obravnavano vprašanje športa za invalide. EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da dokument obravnava zagotavljanje dostopnih objektov ter usposabljanja za zaposlene in prostovoljce, ki pomagajo invalidom.

4.14

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da je v beli knjigi omenjena večja udeležba in aktivnejša vloga žensk v športu ter spodbujanje enakosti med moškimi in ženskami. Udeležba žensk v športu lahko pozitivno vpliva na šport za družine in otroke, kar ima znatno širše koristi za družbo.

4.15

EESO pozdravlja zamisel o sodelovanju z obstoječimi nacionalnimi in mednarodnimi organizacijami pri preprečevanju nasilja na športnih prireditvah, ter meni, da je izogibanje podvajanju prizadevanj ključnega pomena, kar bo omogočilo čim bolj učinkovito uporabo sredstev.

4.16

EESO opozarja, da sodelovanje držav članic EU pri preprečevanju nasilja na športnih prireditvah trenutno poteka v okviru sodelovanja na področju notranjih zadev v delovni skupini za policijsko sodelovanje (PCWP).

4.17

EESO je zadovoljen, da je v beli knjigi priznan gospodarski vpliv športa in njegov potencial za ustvarjanje delovnih mest, vendar je razočaran, ker v njej ni obravnavana možnost za prihodnje zagotavljanje obstoječih evropskih sredstev za športno, rekreacijsko, javno in večnamensko infrastrukturo, ki izpolnjuje merila.

4.18

EESO meni, da bi pri sprejemanju odločitev zelo pomagalo, če bi oblikovali sistem standardiziranih statističnih podatkov o športu na ravni EU.

4.19

EESO tudi opozarja, da obstajajo razlike med nacionalnimi športnimi strukturami in statističnimi sistemi ter da je veliko gospodarskih koristi športa izraženih s kazalniki, ki jih je težko meriti (npr. zmanjšanje bolniške odsotnosti in izdatkov za zdravila ter izboljšanje socialne kohezije).

4.20

EESO meni, da so raziskave Eurobarometra koristne, in pozdravlja načrtovano študijo o povezavah med športnim sektorjem in lizbonskim procesom ter izmenjavo izkušenj o pomembnejših športnih dogodkih.

4.21

Glede na omenjeno raznolikost evropskih športnih struktur EESO pozdravlja zamisel o študiji Komisije o financiranju športa v državah članicah ter s tem povezanih davčnih olajšavah ali spodbudah.

4.22

EESO meni, da je odnos med posebnostmi športa in evropsko zakonodajo ključno vprašanje, ki ga je treba športnim organizacijam nujno razjasniti.

4.23

EESO tudi meni, da si je treba še naprej prizadevati za ustreznejšo rešitev. Uporaba sodne prakse na dolgi rok ne zagotavlja zadostne pravne varnosti za akterje s športnega področja.

4.24

Potreba po uskladitvi pravil in interesov športnih organizacij z evropsko zakonodajo je povezana s številnimi drugimi vprašanji: načrtovano oceno vpliva v zvezi z zastopniki igralcev, načrtovanim dialogom o sistemih za dodeljevanje licenc klubom in centralno prodajo medijskih pravic za prenos športnih dogodkov. EESO podpira te predloge.

4.25

EESO se strinja, da je treba zaščititi mladoletne športnike in pozdravlja opredelitev ukrepov v beli knjigi: spremljanje izvajanja direktive o zaščiti mladih na delu, študijo o delu otrok in seznanjanje držav članic z obstoječo zakonodajo.

4.26

EESO popolnoma podpira vsa prizadevanja za boj proti kriminalu, povezanim s športom (korupcija, pranje denarja), in oblikovanje evropskih strategij na tem področju.

4.27

EESO se strinja, da morajo imeti profesionalni klubi v EU trdne sisteme dodeljevanja licenc, ki bodo zagotavljali preglednost njihovega poslovanja.

4.28

EESO meni, da je treba prihodke od medijev nujno porazdeliti v skladu z mehanizmi solidarnosti in s tem podpreti ljubiteljski šport.

4.29

Glede na številne ukrepe, obravnavane v mnenju, EESO pozdravlja nadaljnji dialog in posvetovanje, tako med Komisijo, državami članicami in nevladnimi organizacijami kot med evropskimi institucijami.

4.30

EESO močno podpira ustanovitev odborov za sektorski socialni dialog na evropski ravni (4), da se s takšnim dialogom zagotovi krepitev delovanja evropskega notranjega trga delovne sile na področju športa. Socialni dialog na evropski ravni mora vključevati tako delodajalce (klube) in delavce (športnike, trenerje in pomožno osebje) kot tudi proizvajalce športne opreme in mednarodne organizacije iz različnih športnih sektorjev.

4.31

Teme evropskega socialnega dialoga bi med drugim lahko bile pokojninski skladi športnikov, pravica oglaševanja, pravica do lastne podobe, zdravje pri delu, vprašanja „doma vzgojenih športnikov“, pogodbe o zaposlitvi in spodbujanje zaposlitve po končani športni karieri.

17.6.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 151/41

1.1

Izobraževanje je vedno veljalo ne le za ključni element razvoja in osebne izpolnitve, temveč tudi za dejavnik razvoja naših družb. V globaliziranem in izjemno tekmovalnem svetu ima izobraževanje še večji in osrednji pomen za prihodnost družbe in posameznikov, saj so v tem času potrebna izjemno kompleksna znanja in sposobnosti.

1.2

EESO meni, da osrednji cilj stalnega izobraževanja ostaja še vedno usposabljanje svobodnih, samostojnih državljanov kritičnega duha, ki lahko prispevajo k razvoju družbe, v katero so vključeni, in ki imajo dovolj visoko raven usposobljenosti za soočanje z novimi izzivi. Pri tem se zavedajo tudi, da so del kulturne dediščine in delijo iste vrednote, ter da svet, v katerem živijo, ni samo njihov, zato ga je treba ohraniti za naslednje generacije. Izobraževanje mora prispevati tudi k emancipaciji posameznikov.

1.3

Pri doseganju tega cilja igrajo ključno vlogo učitelji, saj je njihova naloga prenašanje znanja, pa tudi medsebojno sodelovanje z otroki in z mladimi v družbi s spremenjeno družinsko strukturo, kjer najdemo nove oblike organizacije.

1.4

EESO odobrava sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o možnostih za izboljšanje kakovosti študija in strokovnega izobraževanja učiteljev in se v splošnem strinja s sprejetim pristopom.

1.5

EESO kljub vsemu meni, da bi sporočilo kljub omejenim pristojnostim Komisije na tem področju lahko seglo nekoliko dlje in obravnavalo tudi vprašanja, ki zaradi pomena, ki ga imajo danes, zaslužijo posebno pozornost.

1.6

Gre na primer za vprašanja, katere nove strategije bi lahko in morali razviti za poučevanje v spreminjajočem se svetu, kako se soočiti z novimi izzivi zaradi spreminjanja družinske strukture in novih oblik organizacije družine, kako vključiti izobraževanje učiteljev ob delu v vseživljenjsko izobraževanje, kako narediti poklic učitelja privlačnejši za mlade, zlasti glede plač in socialnega varstva itd.

1.7

EESO deli trdno prepričanje Komisije, da je v vedno kompleksnejši in vedno bolj zahtevni družbi poklic učitelja nujno treba obravnavati kot ključni element za spodbujanje visokokakovostnega izobraževanja, ki se lahko prilagodi zahtevam našega časa, kar je razlog za to, da so izboljšanje njihove univerzitetne in strokovne izobrazbe in omogočitev primernih pogojev v zvezi s plačami in kariero ključna vprašanja za dosego tega cilja.

2.1

Sporočilo obravnava kakovost študija in strokovne izobrazbe učiteljev kot ključni dejavnik za zagotovitev kakovosti izobraževanja in izboljšanja šolskih rezultatov mladih. Sporočilo navaja vrsto možnih ukrepov na tem področju in načine, na katere bi jih Komisija lahko podprla.

2.2

Komisija meni, da bodo ti predlogi kot celota omogočili, da bo osnovno in poklicno izobraževanje učiteljev usklajeno, koherentno in ustrezno financirano; da bodo zagotovili, da bodo vsi učitelji imeli ustrezno znanje, uporabljali primerne pristope in imeli na voljo potrebne vire za zagotavljanje učinkovitosti; ter spodbujali profesionalizacijo izobraževanja in promocijo kulture refleksivne in pedagoške prakse v učiteljskem poklicu. Izboljšati je treba tudi status in ugled poklica.

2.3

Če to dosežemo, bo mogoče prispevati k izboljšanju kakovosti izobraževanja na splošno in doseči, da države članice na nacionalni ravni izvajajo lizbonske cilje na področju socialne kohezije, konkurenčnosti in gospodarske rasti.

3.1

Učiteljski poklic se je s časom zaradi družbenega razvoja in novih pričakovanj glede šole spremenil, ne le po obliki, temveč tudi po vsebini. Učitelj, ki „prenaša znanje“ in od katerega se zahteva znanje, ki ga ni mogoče spodbijati, je postal „učitelj – vzgojitelj“, spodbujevalec učenja, ki je sposoben strukturirati znanje, ki so ga mladi pridobili iz drugih virov ki so včasih bolj sodobnejši kot učiteljevi viri.

3.1.1

Problematično je predvsem znanje, pridobljeno na internetu ter z novimi komunikacijskimi in informacijskimi tehnologijami, ki so danes na voljo večini mladih, do katerih imajo dostop in jih sprejemajo brez ustreznega razmisleka. Ta vprašanja je treba obravnavati na ravni začetnega izobraževanja ali izobraževanja ob delu, da jih bodo učitelji lahko sprejeli kot nova znanja, ki jih je treba vključiti v izobraževanje mladih.

3.2

Šola se je demokratizirala in postala bolj heterogena, kar je posledica bolj raznolike, bolj zahtevne in kompleksnejše družbe. S tem razvojem so postale demokracija, enakost in različnost temeljna zasnova današnjih šol in osnova za vključujočo šolo, ki sprejema tudi invalidne otroke in najstnike. V tem okviru je učitelj postavljen pred novo odgovornost, tj. podati bolj individualizirane in bolje prilagojene odgovore.

3.3

Pojavi, kot so priseljevanje, socialna diskriminacija, revščina, nasilje mladih, zlasti v mestnem okolju, negotovost dela in dolgotrajna nezaposlenost so prodrli v šolo, zaradi česar je postal poklic učitelja kompleksnejši in težji, pa tudi bolj nestabilen in bolj negotov. Zelo pogosto učitelj ne ve, kako se soočiti s temi novimi pojavi in za to tudi nima potrebne pomoči.

3.4

Tudi nove oblike organizacije družine zaradi povečanja dela žensk, porasta enostarševskih družin ali druge oblike organizacije skupnega življenja zahtevajo nove sposobnosti učiteljev, zlasti glede obravnave starševske odgovornosti, ki jo izbere vsaka od družin.

3.5

Začetno usposabljanje učiteljev ni ali ni vedno sledilo temu razvoju. Od izobraževanja, ki je bilo precej časa preveč akademsko, smo pogosto prešli na pedagoško in didaktično izobraževanje, ki daje v začetnem izobraževanju veliko premalo prostora različnim disciplinam. V usposabljanju učiteljev je treba ponovno vzpostaviti ravnovesje med tema dvema osema.

3.6

Začetno izobraževanje učiteljev bi moralo dejansko biti uravnotežena kombinacija znanstvenega in pedagoškega znanja, saj prav ustrezno razmerje med njima zaznamuje specifičnost učiteljskega poklica. Izobraževanje mora vključevati tudi psihosociološko in celo antropološko razsežnost, ki omogoča pridobivanje znanj in tehnik, potrebnih za poučevanje v večkulturnih okoljih, obenem pa vrednoti medkulturnost. Tako bo učitelj zmožen obvladovati in razreševati konfliktne in težavne situacije. Prihodnji učitelji se morajo naučiti tudi poslušati mlade in jih tako vključiti v iskanje boljših rešitev. Pri tem je pomembno upoštevati tudi pravice otrok in mladih v skladu z 12. členom Konvencije o otrokovih pravicah OZN. V skladu s to konvencijo imajo vsi otroci in najstniki pravico do izobraževanja, prostega časa, primernega ravnanja in lastnega mnenja v zvezi s svojim življenjem.

3.7

Nobeno začetno izobraževanje, trdi Komisija, to pa priznava tudi EESO, ne more zagotoviti vsega znanja in potrebnih usposobljenosti za celotno poklicno pot, vendar pa drži tudi, da učitelj z daljšim in bolj kvalificiranim začetnim izobraževanjem zna bolje ceniti nadaljnje izobraževanje. Tega vidika politike usposabljanja učiteljev niso dovolj poudarile.

3.8

Začetno usposabljanje učiteljev mora poleg tega vključevati cilje, ki segajo dlje od tega, katera znanja je treba prenesti naprej in na kakšen način. Učitelj mora biti obravnavan tudi kot strokovnjak, ki razmišlja o svojem delu, ki zna oceniti okvir, v katerem opravlja poklic, določiti potrebne strategije in oceniti svoje rezultate. Začetno usposabljanje naj bi posredovalo tudi pojmovanje, da je izobraževanje lahko in da mora biti instrument socialne kohezije, družbenega in gospodarskega razvoja in usposabljanja dejavnih državljanov, ki se zavzemajo za kulturno in okoljsko raznolikost ter so spoštljivi do njiju, in celo državljanov, ki lahko zgradijo boljši svet. Učitelji so resnični vezni členi socialne kohezije.

3.9

Usposabljanje na delovnem mestu mora temeljiti ne le na osebnih potrebah učitelja kot strokovnjaka, ki pozna meje svojega znanja in upošteva dosežen družbeni in tehnološki razvoj, temveč tudi na kolektivnih potrebah šole kot skupnosti, ki je del večje skupnosti z drugimi akterji in interesnimi stranmi.

3.10

V številnih državah je izobraževanje ob delu novost, ki jo je treba še naprej spodbujati kot ključni element za razvoj učiteljskega poklica. Izobraževanje ob delu je ena od funkcionalnih nalog učiteljev, ki je priznana kot nepogrešljiva za izvajanje poklica, zato mora imeti na voljo čas, prostor in potrebna sredstva, da lahko postane resničnost.

3.11

Usposabljanje učiteljev ob delu na področju strokovnih in tehnoloških predmetov mora slediti tehnološkemu razvoju. Vključevati mora partnerstva s podjetji, da se učitelji lahko spoznajo in se redno seznanjajo z novimi tehnološkimi dosežki.

3.12

Ena od največjih napak politik usposabljanja na delovnem mestu je miselnost, da je lahko za določeno področje usposabljanje poenoteno. Tega vidika sicer ne smemo zanemariti, vendar pa mora usposabljanje tudi ustrezati potrebam skupnosti, v kateri je šola, in biti v skladu z izobraževalnim načrtom same šole. Samo tako se bo mogoče odzvati na izzive družbenega in gospodarskega razvoja vsake države ali regije in upoštevati nove izzive življenja v družbi.

3.13

Pogoji dostopa do poklicne poti in njen potek, posebne pomoči za izvajanje poklica, dohodki v skladu z družbenim pomenom poklica in družbeno priznavanje izvajanja te funkcije so nekateri dejavniki, ki poleg usposabljanja učiteljev lahko pomagajo pritegniti najsposobnejše osebe k izvajanju tega težkega in zahtevnega poklica ter tako izboljšati izobraževanje z zvišanjem ravni zahtevnosti in kakovosti.

4.1

Sporočilo Komisije poudarja dejstvo, da sta študij in poklicno izobraževanje učiteljev tesno povezana z drugimi politikami, kot so npr. Evropski pakt za mlade (1), politike inovacij, raziskav in podjetništva (2), politike večjezičnosti (3) in priznavanja poklicnih kvalifikacij (4).

4.2

EESO na splošno priznava, da so lahko te politike povezane z obravnavano temo, toda meni, da je treba poudariti tudi druge vidike, ki jih je treba nujno upoštevati v vseh vrstah začetnega ali nadaljnjega izobraževanja učiteljev.

4.2.1

Za uresničitev ciljev tisočletja so se zavzele vse države članice EU v okviru ZN. Doseganje teh ciljev zahteva visoko usposobljene učitelje, zato bi moralo njihovo usposabljanje biti del skupne strategije.

4.2.2

Lizbonski cilji, ki poudarjajo pomen znanja in s tem izobraževanja, temeljijo na načelu, da so ljudje ključni kapital Evrope. Ena od nalog, ki izhaja iz lizbonske strategije in ki mora biti del usposabljanja mladih, je osveščanje mladih glede trajnostnega razvoja in socialnega tržnega gospodarstva.

4.2.3

Vidik spolov ni pomemben le zato, ker ta poklic opravljajo v večini ženske, temveč tudi zato, ker gre za temeljno vprašanje evropske politike za družbeno-gospodarski razvoj in socialno kohezijo.

4.2.4

Splošna izobrazba mladih na vseh področjih: telesnem, intelektualnem, ustvarjalnem, inovativnem, participativnem in družbeno koristnem. Razmišljanje o splošni izobrazbi otrok in mladih zahteva kognitivne sposobnosti, didaktično in pedagoško pripravo in sposobnost skupinskega dela, kar je možno na podlagi zahtevnega začetnega izobraževanja in primernega nadaljnjega izobraževanja.

4.3

Sporočilo opisuje profil učiteljev v Evropski uniji in poudarja tri ključne vidike, spol, starost in dohodek, vendar ne obravnava poglobljeno odnosov, ki bi jih lahko vzpostavili med temi tremi komponentami.

4.3.1

Na vseh področjih v šolstvu so ženske res vedno v večini, toda njihovo število je obratno sorazmerno z družbenim pomenom in/ali glede na dohodek posameznega sektorja. Od predšolskega do visokošolskega izobraževanja se razmerje žensk tako zmanjšuje.

4.3.2

Družbena podoba poklica učitelja je danes manj privlačna in težko tekmuje s privlačnejšimi poklicnimi potmi, ki zahtevajo enako raven diplome, zaradi česar za najmlajše prebivalstvo poklic ni več zanimiv. Ugotovimo lahko, da je poklic postal zahtevnejši tako glede začetnega usposabljanja kot družbene odgovornosti, vendar pa raven zahtev, ki se nanašajo na pogoje dela, poklicne poti in dohodkov, temu razvoju ni sledila.

4.3.2.1

Naravoslovne vede in tehnologije na področju komunikacij in informiranja še posebej močno občutijo posledice te konkurence, saj je za te discipline značilno pomanjkanje učiteljev.

4.3.3

EESO želi opozoriti tudi na dejstvo, da določene trditve v sporočilu ne temeljijo na poglobljeni analizi, kar lahko prikrije nekatera kompleksnejša dejstva. Pri primerjavi dohodkov učiteljev s povprečnimi dohodki v državi je na primer treba upoštevati težo dohodkov glede na BDP in razmerje med plačami in trajanjem poklicne dobe ter izvesti primerjavo z drugimi poklici, ki zahtevajo prav tako zahtevno univerzitetno izobrazbo.

4.3.4

V Evropi se sektor učiteljev danes očitno stara in zmožnost njihove zamenjave zbuja zaskrbljenost, saj je zelo visok odstotek učiteljev star od 50 do 64 let. Evropa bi morala pripraviti možnostno študijo o prihodnjih posledicah starostne piramide.

4.3.5

Zato je treba poklic učitelja narediti privlačnejšega za mlade, kar seveda vključuje večje naložbe, pa tudi – kar je morda še pomembneje – spremembe z družbenega in kulturnega vidika, da poklic učitelja ponovno pridobi vrednost.

4.4

Sporočilo Komisije navaja nekatere parametre na področju politik izobraževanja, ki bi lahko pripomogli k izboljšanju univerzitetnega in strokovnega izobraževanja učiteljev, zlasti glede vseživljenjskega izobraževanja, potrebnih znanj, razprave o pedagoški praksi in raziskavah, kvalifikacijah, izobraževanju učiteljev v višješolskem izobraževanju in poučevanju v družbi.

4.4.1

EESO odobrava predstavljene ideje, vendar meni, da jih ne smemo obravnavati ločeno in z neupoštevanjem različnih kontekstov, na katere se nanašajo. Seveda so vse pomembne, vendar meni, da zahtevajo drugačen pogled družbe na vlogo učitelja v času vedno večje širitve znanja, tehnik in načinov dostopa do znanja.

5.1

Poklic učitelja mora v družbi ponovno pridobiti svojo vrednost zaradi posebnega pomena, ki ga ima za uresničitev ciljev, določenih v okviru lizbonske strategije, in zaradi tega, ker imajo učitelji nalogo usposabljati najdragocenejši kapital Evropske unije: njene človeške vire.

5.2

Ponovno priznanje poklica zahteva ponovno ovrednotenje dovolj privlačnih dohodkov, skupinskega dela in izobraževanja ob delu, pa tudi pogoje dostopa do poklica in poteka poklicne poti, pogoje dela in posebne pomoči za področja, ki jih potrebujejo. S tem bo mogoče v poklic pritegniti zavzete in sposobne mlade ljudi.

5.2.1

To ponovno ovrednotenje bi moralo vsebovati načrt, v katerem bi bile navedene pričakovane pristojnosti učiteljev, tako na področju akademskega znanja kot glede sociološkega poznavanja različnih skupin prebivalstva, s katerimi se srečujejo pri delu, ter pedagoških metod.

5.3

Čeprav izobraževanje ne spada med posebne pristojnosti Evropske unije, so lahko krepitev odprte koordinacije, zbiranje in delitev informacij, izmenjava primerov dobre prakse in izvajanje posebnih programov za ovrednotenje poklica uporabni instrumenti za pomoč državam članicam pri izvajanju aktivnih politik s tem ciljem.

5.4

Izobraževanje je zelo odgovorna naloga, zato je treba razviti strategije, ki bodo najmlajšim učiteljem na začetku poklicne poti omogočile pomoč bolj izkušenih učiteljev, ki zaradi tveganja (fizične in psihične) poklicne izčrpanosti ne bi smeli biti obvezani opravljati istih nalog do pokoja.

5.5

Obstoj večdisciplinarnih pedagoških skupin, ki jih usklajujejo učitelji ali drugi, je danes ključni element vsakega izobraževalnega projekta, ki upošteva novo družbeno realnost (družinsko strukturo in organizacijo, čas in organiziranost dela, dolgotrajno nezaposlenost, priseljevanje in predvsem problem nepoznavanja jezika in kulture države sprejemnice) ali posebne trajne realnosti (otroci in mladi s posebnimi vzgojnimi potrebami zaradi določene vrste invalidnosti, boj proti seksizmu in upoštevanje enakosti spolov). Začetno izobraževanje učiteljev mora vključevati zadovoljivo ozaveščenost o teh vprašanjih. Poleg tega je bistveno specializirano usposabljanje učiteljev za delo z otroki in mladimi s posebnimi učnimi potrebami, kar se lahko doseže z magisteriji in doktorati na tem področju.

5.6

V šolskih prostorih je vedno bolj pogosta še ena vrsta družbene realnosti: nasilje mladih, ki ga je treba obravnavati z interdisciplinarnega vidika razumevanja tega pojava, prisotnega zlasti v mestnem okolju.

5.7

Vlaganje v pomožno osebje v izobraževanju je prav tako ključnega pomena za spremljanje izobraževalnih nalog, ki so v pristojnosti šole in presegajo specifične naloge učitelja.

5.8

Začetno izobraževanje mora od začetka upoštevati vse te predpostavke in biti zato izjemno kakovostno tako z znanstvenega kot s pedagoškega in didaktičnega vidika ter tudi v zvezi z novimi pristojnostmi, kot je sposobnost skupinskega dela, interakcija z drugimi socialnimi akterji (zlasti družinami) in sposobnost spodbuditi željo po učenju pri drugih. Vključevati bi moralo metode za vodenje in dinamiko skupin, s katerimi bi lahko preprečili in ustavili latentne konflikte v družbi.

5.9

EESO priporoča tudi, da se poklic učitelja obravnava kot poklic, ki zahteva daljše začetno usposabljanje, višjo stopnjo zahtevnosti in boljše poznavanje odnosov med šolo in družbo, vključno s področjem dela.

5.10

Izobraževanje ob delu je treba obravnavati kot sestavni dela samega poteka poklicne poti učitelja. Države članice morajo zato zasnovati programe za izvajanje sistema, ki bo ustrezal potrebam učiteljev in šol.

5.11

Če želi biti izobraževanje ob delu uspešno in učinkovito, morajo biti učitelji dejavno vključeni od zasnove in načrtovanja do izvajanja, osredotočiti pa se mora predvsem na šole in posebne cilje izobraževalnega načrta vsake od njih.

5.12

Socialno-ekonomske akterje in še posebej sindikalne organizacije, ki zastopajo učitelje, je treba obravnavati kot primerne sogovornike pri opredeljevanju ciljev in oceni sistemov začetnega in nadaljnjega izobraževanja učiteljev.

5.13

Ena od komponent izobraževanja ob delu bi lahko bilo „sodelovanje staršev in vzgojiteljev“, da bi bili lahko tudi starši vključeni v izobraževalni načrt šole. Tako bi se spoznali s številnimi dejavniki izobraževanja svojih otrok in bili vključeni v izobraževanje svojih otrok tudi izven družinskega okolja.

5.14

Izobraževanje ob delu bi moralo biti tudi oblika medpoklicne razprave, zaradi česar bi bilo zaželeno, da vključuje tudi druge akterje izobraževanja, ki sodelujejo v izobraževalnem procesu, in da upošteva možnost vključitve različnih šol v širši proces.

5.15

Evropski programi bi morali spodbujati izmenjavo izkušenj in informacij med šolami različnih držav v podobnih situacijah. Izmenjava izkušenj med šolami v državah sprejemnicah in državah izvora migrantov bi bila na primer dober način za razumevanje težav otrok in mladih te kategorije prebivalstva in za strategije za premagovanje očitnih težav.

5.16

Poleg tega bi bilo treba spodbuditi mobilnost učiteljev v državah Unije tudi v okviru lizbonske strategije (predvsem s študijskimi dopusti) saj predstavlja vektor ali nosilec izkušenj in inovacij za izboljšanje vseživljenjskega usposabljanja.

5.17

Opredeliti bi bilo treba tudi ustrezne in priznane kazalnike v vseh državah Unije, da bi lahko ocenili dosežke in dosegli napredek izobraževalnih sistemov pri doseganju skupnega cilja izboljšanja kvalifikacij in socialne kohezije.

17.6.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 151/45

1.1

EESO se strinja, da je treba pripraviti resnično evropsko mladinsko transverzalno strategijo, in je pripravljen prispevati k temu procesu s svojimi sredstvi, kot sta neposredni stik z lokalnimi organizacijami ter seznanjanje institucij EU s težavami in rešitvami na terenu.

1.2

EESO meni, da je treba omogočiti proces priprave učinkovite in trajnostne transverzalne strategije za otroke in mlade s pomočjo stalne strukture znotraj Komisije (ki bi usklajevala delo različnih sodelujočih GD) ali medinstitucionalne skupine, ki mora temeljiti na določitvi mehanizma za spremljanje z jasnimi cilji in roki.

1.3

EESO meni, da je prvi korak k povečanju stopnje zaposlenosti v EU – preden se stori vse, da se mobilizira starejše delavce – prizadevanje za čim bolj množično zaposlovanje mladih, saj bi to imelo veliko dolgotrajnejše posledice, tako sociološke (neodvisnost, družba, rodnost, družina itd.) kot gospodarske, v smislu rasti, socialnega financiranja, porabe, varčevanja, naložb (gradnje itd.). EESO poziva države članice in evropske institucije, da sprejmejo potrebne ukrepe za zmanjšanje brezposelnosti mladih v Evropi, predvsem s pomočjo hitrejšega in učinkovitejšega izvajanja Evropskega pakta za mlade in nacionalnih reformnih programov držav članic v okviru lizbonske strategije.

1.4

EESO vztraja, da je nujno treba posvetiti več pozornosti položaju mladih na podeželju in v revnejših mestnih okoljih. EESO poziva države članice, naj se spopadejo z izzivom odprave revščine med otroki, in poziva k dodatnim ukrepom za izboljšanje enakopravnega sodelovanja mladih invalidov v družbi.

1.5

EESO priporoča, da Komisija nadaljuje prizadevanja za priznanje prostovoljnega dela mladih, tako da se poveže z organizacijami delodajalcev, zaposlenih, predstavnikov izobraževalnih ustanov in z ustreznimi nevladnimi organizacijami.

1.6

EESO ponavlja glavne poudarke glede prostovoljnih dejavnosti mladih, in sicer:

1.7

Odbor odsvetuje zaposlovanje mladih na delovna mesta, ki so nezanesljiva in brez prihodnosti: o priložnostnih zaposlitvah in vedno bolj negotovem delovnem času ter pogodbah ne bi smeli več razmišljati, saj je dokazan njihov vpliv na vedno večje število mladih iz najrazličnejših družbenih skupin. Zaradi priložnostne zaposlitve, ki se ponuja kot vmesna rešitev med zaključkom začetnega izobraževanja in vstopom v delovno življenje, se žal odlaga poklicno napredovanje in prevzemanje odgovornosti v socialnem in družinskem življenju, kakor dokazujejo študije in ugotovitve Dublinske fundacije, Mednarodne organizacije dela in Evropske zaposlovalne opazovalnice.

1.8

EESO podpira razvoj strukturiranega dialoga med nosilci odločanja in mladimi. Takšen dialog bi lahko prispeval k razvoju evropske transverzalne mladinske strategije, ki jo predlaga Komisija v svojem sporočilu. EESO pozdravlja predlog Komisije za pripravo poročila EU o mladih vsake tri leta in priporoča, da se tako zagotovi udeležba civilne družbe mladih, zlasti nacionalnih svetov mladih.

1.9

EESO podpira razvoj trdnega partnerstva med EU in mladimi v obliki deklaracije, ki bi jo podpisale evropske institucije in njihov partner v imenu mladih – Evropski forum mladih.

2.1

EESO se že več kot deset let ukvarja z vprašanjem mladih. Najnovejša mnenja o tem so še vedno aktualna in jih lahko tu vsaj delno navedemo. (1)

2.2

Evropska komisija je 5. septembra 2007 sprejela sporočilo na temo Spodbujanje polne udeležbe mladih v izobraževanju, zaposlovanju in družbi, ki sta ga skupaj pripravila GD za izobraževanje in kulturo ter GD za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti. Pri pripravi so sodelovali tudi drugi generalni direktorati. Sporočilo obravnava teme, kot so izobraževanje mladih, zaposlovanje, zdravje in državljanstvo, in jih poskuša obravnavati medsektorsko. Sporočilu sta dodana dva delovna dokumenta služb Komisije, eden na temo prostovoljnega dela, drugi pa na temo zaposlovanja mladih.

2.3

Sporočilo odgovarja na nekatere zanimive ugotovitve poročila Naložbe v mladino: strategija opolnomočenja, ki ga je aprila 2007 objavil Urad svetovalcev za evropsko politiko (BEPA).

2.4

EESO na splošno pozdravlja pristop Evropske komisije tako glede oblike kot tudi vsebine tega sporočila. Z zadovoljstvom ugotavlja, da je pri pripravi sodelovalo več generalnih direktoratov.

2.5

Vendar EESO izraža skrb glede uresničevanja načrtov za pripravo transverzalne strategije za mlade. Komisija namreč ne priporoča načina, kako doseči ta cilj. Po začetnem odzivu Sveta trenutno nobena država članica nima nobenih načrtov.

3.1

To poglavje skoraj izključno obravnava formalno izobraževanje, toda uspeh vseživljenjskega učenja je odvisen tudi od sistemov neformalnega izobraževanja, ki omogočajo potrebno znanje in usposobljenost z dopolnitvijo dela šolskega sistema. Zato jih je treba upoštevati.

3.2

EESO se na splošno strinja s predlogi glede izboljšav kakovosti izobraževanja, ker so v skladu s sedanjimi strategijami in dokumenti.

3.3

EESO se tudi strinja, da je treba oblikovati posebno prvino za mlade v okviru Europass, ki dopolnjuje pobudo Youthpass, saj se Youthpass osredotoča le na dejavnosti mladih v okviru programa Mladi v akciji. Dejavnosti mladih, ki jih je treba upoštevati, pa je veliko več.

3.4

EESO priporoča, da Komisija nadaljuje prizadevanja za priznanje prostovoljnega dela mladih, tako da se poveže z organizacijami delodajalcev, zaposlenih, predstavnikov izobraževalnih ustanov in z ustreznimi nevladnimi organizacijami.

3.5

Mladi, ki opustijo šolanje, morajo imeti priložnost sodelovati v programih neformalnega usposabljanja, ki jih bodo pripravili na odraslo življenje in jim omogočili, da se kot zaposleni ali kot podjetniki uspešno vključijo na trg dela.

4.1

EESO poudarja, da brezposelnost mladih v Evropi ogroža prihodnost Evrope, in poziva države članice in evropske institucije, da sprejmejo potrebne ukrepe za izboljšanje stanja. Ti ukrepi morajo predvsem temeljiti na hitrejšem in učinkovitejšem izvajanju Evropskega pakta za mlade, saj so v mnogih državah članicah zaostanki precejšnji. Evropski pakt za mlade je danes še vedno bolj deklaracija kot pa resnični delovni načrt.

4.2

V prejšnjem mnenju (2) je EESO zahteval, da države članice razmislijo o vključitvi naslednjih ciljev v nacionalne reformne programe v okviru lizbonske strategije:

4.3

EESO je nedavno sprejel raziskovalno mnenje o prožni varnosti (3), ki bi lahko bila dobra podlaga za prihodnje delo na tem področju. Poleg tega ugotavlja, da se mladi v mnogih državah članicah soočajo z negotovim trgom dela, z visoko stopnjo brezposelnosti, pogodbami za določen čas, nezadostno socialno varnostjo in dejstvom, da so preveč usposobljeni za delo, ki ga opravljajo.

4.4

Socialna negotovost, ki je bila od nekdaj neločljiv in značilen element življenjskega obdobja mladosti, je za številne mlade v Evropi in v svetu vedno večja. Kot jasno kažejo zadnja poročila Mednarodne organizacije dela, se mladi soočajo z negotovostjo zaposlitve in težkimi materialnimi razmerami. Današnje starejše generacije bi se morale vprašati, kakšno prihodnost prepuščajo svojim potomcem.

4.5

EESO je že pozval k spodbujanju mladih podjetnikov s pomočjo finančne in tehnične podpore ter zmanjšanju birokracije, potrebne za prevzem, prenos in ustanovitev podjetja. Tako je EESO zainteresiran za predlagani pilotni projekt za spodbujanje mobilnosti mladih podjetnikov.

4.6

EESO se v zvezi s pobudo Komisije glede pripravništev strinja, da bi bilo treba za pripravništva uvesti neke vrste evropski okvir kakovosti ter omogočiti podjetjem, da se zavežejo tem načelom jasnih pogodb z mladimi. Danes v mnogih primerih mlade, ki opravljajo pripravništva, izkoriščajo kot poceni delovno silo, namesto da bi jim omogočili učenje in pripravo na svoj poklic.

4.7

V skladu s predlogom Komisije, ki spodbuja države članice k uporabi nacionalnih politik in sredstev EU za podporo fazi prehoda mladih od izobraževanja do zaposlitve, EESO poziva države članice, naj zmanjšajo upravno breme, povezano s prošnjami za sredstva EU, saj tako zmanjšujejo možnosti nevladnim organizacijam mladih, ki temeljijo na prostovoljnem delu, da bi dobile te vrste sredstva. Predfinanciranje projektov nevladnih organizacij bi tudi lahko pomagalo izboljšati možnosti za njihove projekte.

5.1

EESO vztraja, da je nujno treba posvetiti več pozornosti položaju mladih na podeželju in v revnejših mestnih okoljih. Marsikje na podeželju in v revnejših mestnih predelih mladi nimajo dostopa do kakovostne izobrazbe, usposabljanja, mobilnosti, zdravstvenih storitev, ponudbe za preživljanje prostega časa, niti zaposlitvenih možnosti ali priložnosti sodelovanja v civilni družbi.

5.2

EESO poziva države članice, naj se spopadejo z izzivom odprave revščine med otroki in mladimi, ki ima zanje hude posledice na številnih področjih, kot sta zdravstveno varstvo in izobraževanje, ter celo zmanjšuje „življenjske možnosti“ otroka, da bi se kdaj rešil iz začaranega kroga revščine.

5.3

Sporočilo ne obravnava temeljne povezave med dostopnostjo in kakovostjo otroškega varstva na eni strani in poznejšim uspehom v šoli ter v poklicnem življenju na drugi. EESO priporoča, da se v skladu s cilji, določenimi v lizbonski strategiji, poudari pomen otroškega varstva za pripravo na šolo in samostojno življenje ter dejstvo, da je otroško varstvo izredno pomemben element za spodbujanje socialnega vključevanja in nadomeščanje zamujenega.

5.4

EESO prosi za dodatne ukrepe, da bi lahko otroci in mladi s posebnimi potrebami, ki so v neugodnem položaju ali so invalidi, v družbi enakopravno sodelovali: enakopravna udeležba pri dejavnostih programa za mlade; enak dostop do informacij o mladinski politiki in mladinskih projektih ter ukrepi za boljšo ozaveščenost.

5.5

ESSO se na splošno strinja z analizo Evropske komisije o enakosti med moškimi in ženskami, vendar obžaluje, da ni v sporočilu nobenih novih predlogov za boj proti stereotipom glede spola.

5.6

EESO je že prosil Komisijo za ukrepe, ki so osredotočeni na zdravje otrok in mladih, predvsem na zdrav in uravnotežen način življenja:

5.7

V skladu z nedavnimi mnenji Odbora o solidarnosti med generacijami (4), je solidarnost z mladimi treba povezati s horizontalnimi transverzalnimi politikami, vendar v duhu sodelovanja in solidarnosti z drugimi starostnimi skupinami civilne družbe: otroki, odraslimi in starejšimi.

5.8

Zato EESO pozdravlja strategijo za zdravje, ki jo je sprejela Komisija.

6.1

EESO podpira aktivno udeležbo mladih, tako v svojih mnenjih kot tudi s tem, da je ponudil svoje zmogljivosti za pripravo Evropskega tedna mladih 2007.

6.2

V enem od prejšnjih mnenj je EESO poudaril pomen aktivne udeležbe in samostojnosti mladih v širši družbi. Priporočal je naslednje:

6.3

EESO želi, da bi bil del sporočila, ki obravnava prostovoljno delo mladih (točka 5.2), bolj jasen in manj splošen. ESSO obžaluje, da nobeno njegovo priporočilo iz raziskovalnega mnenja (5) ni bilo vključeno v sporočilo.

6.4

Zato EESO ponavlja svoje glavne ugotovitve o tej temi:

6.5

EESO podpira razvoj trdnega partnerstva med EU in mladimi v obliki deklaracije, ki bi jo predvidoma konec tega leta podpisale evropske institucije in njihova partnerska organizacija v imenu mladih – Evropski forum mladih. Z zadovoljstvom ugotavlja, da želi Evropski forum mladih razmisliti o ustreznih sredstvih in instrumentih z zainteresiranimi partnerji, da bi zagotovil, da bodo v okviru tega procesa njihova stališča izražena in upoštevana, zlasti stališča mladih z omejenimi priložnostmi. (6)

6.6

Poleg tega EESO podpira razvoj strukturiranega dialoga med nosilci odločanja in mladimi. Takšen dialog mora prispevati k razvoju evropske transverzalne strategije za mlade, ki jo predlaga Komisija v svojem sporočilu. EESO predlaga, da se skliče srečanje, ki bi se ga udeležili vsi ustrezni generalni direktorati Komisije, predstavniki Sveta in Evropskega parlamenta ter civilne družbe mladih, z namenom, da se določi skupen časovni načrt o tem, kako medsektorsko obravnavati vprašanja mladih. EESO meni, da bi bil takšen skupni časovni načrt konkreten odziv na zahteve mladih in civilne družbe mladih, izražene na vrhu mladih marca 2007 v Rimu.

6.7

Strukturiran dialog z mladimi bi moral dobro izkoristiti obstoječe možnosti, med drugim dogodke za mlade v okviru predsedstev EU in evropskega tedna mladih. Te dogodke bi morali izkoristiti za razprave o napredku evropske transverzalne strategije za mlade, njihove rezultate v pisni obliki pa je treba povezati s tem napredkom.

6.8

EESO pozdravlja predlog Komisije za pripravo poročila EU o mladih vsake tri leta. To poročilo bi moralo biti v skladu s transverzalno strategijo za mlade in njenimi cilji in vsebovati dobro opredeljene kazalnike uspešnosti ali neuspešnosti. Pri pripravi poročila je treba zagotoviti udeležbo civilne družbe mladih, zlasti nacionalnih svetov mladih.

17.6.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 151/50

1.1

Odbor odobrava predlog uredbe Sveta o razširitvi določb Uredbe (ES) št. 883/2004 in Uredbe (ES) št. […] na državljane tretjih držav, za katere navedene določbe ne veljajo le na podlagi njihovega državljanstva, ker meni, da ta predlog uredbe pomeni dejanski napredek v smeri enake obravnave državljanov Unije in državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju EU.

1.2

Zato Odbor upa, da se bodo upoštevale pripombe v nadaljevanju, ki povzemajo vsebino različnih točk tega mnenja:

1.2.1

Uredba (ES) št. 859/2003 in posledično tudi Uredba (EGS) št. 1408/71 ter njene izvedbene uredbe v nobenem primeru ne smejo ostati v veljavi.

1.2.2

Besedilo, ki naj bi nadomestilo Uredbo (ES) št. 859/2003, ne bi smelo imeti nobene priloge s posebnimi določbami, ki bi pomenile izključitev uporabe Uredbe 883/2004.

1.2.3

Z Evropskim ekonomsko-socialnim odborom, ki zastopa organizirano civilno družbo EU, se je treba posvetovati vedno, kadar gre za tovrstne predpise.

2.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je aprila 1991 v mnenju na lastno pobudo o statusu delavcev migrantov iz tretjih držav (1) izrazil podporo enaki obravnavi državljanov Skupnosti in državljanov tretjih držav na področju socialni zadev.

2.2

Oktobra 1999 je Evropski svet v Tampereju podprl enako obravnavo državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državah članicah, in se zavzel, da bi ti imeli enake pravice in dolžnosti kot državljani Unije. Med pravice logično spada tudi prost pretok, s posledicami, ki jih takšna mobilnost prinese na socialnem in delovnem področju.

2.3

Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti v členu 63 določa, da Svet, po začetku veljavnosti Amsterdamske pogodbe, sprejme „ukrepe, ki opredeljujejo pravice in pogoje, na podlagi katerih lahko državljani tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državi članici, prebivajo v drugih državah članicah“ (2). Ti ukrepi se nanašajo na pravico do bivanja in pravico do mobilnosti teh ljudi.

2.4

Maja 2003 je bila objavljena Uredba (ES) št. 859/2003 (3), ki razširja določbe Uredb (EGS) št. 1408/71 in 574/72 na državljane tretjih držav, za katere samo zaradi državljanstva ti predpisi niso veljali. (4) Ta ukrep je izpolnjeval pogoje člena 63 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in je razširil določbe uredb o socialni varnosti na državljane tretjih držav, njihove družinske člane in na preživele družinske člane državljanov Unije, ki so iz tretjih držav in zakonito prebivajo v Evropski uniji.

2.5

Leta 2004 je bil s sprejetjem Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti sprejet sklep, da se Uredba (EGS) št. 1408/71 razveljavi v trenutku, ko bo sprejeta in objavljena izvedbena uredba za predhodno uredbo. Če predlog uredbe, ki je predmet tega mnenja, ne bi bil sprejet, potem bi za državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo v Evropski uniji, še naprej veljale določbe Uredbe (EGS) št. 1408/71 in ne bi bili upravičeni ne do poenostavitve ne do izboljšav, ki jih prinaša Uredba (ES) št. 883/2004; poleg tega bi se znašli v paradoksalnem položaju, ko bi imeli dve različni uredbi o socialni varnosti, od katerih bi ena veljala zgolj za državljane tretjih držav.

3.1

Predlog uredbe zajema tri člene, tako kot predhodna uredba tudi ta vsebuje prilogo, ki pa je ni v obravnavanem predlogu. Besedilo členov skoraj dobesedno povzema besedilo uredbe, ki naj bi ga nadomestilo.

3.2

Prvi člen določa področje uporabe, to so, logično, državljani tretjih držav, njihovi družinski člani in preživeli družinski člani, pod pogojem, da stalno zakonito prebivajo na ozemlju države članice, če se za njih ne uporablja že Uredba (ES) št. 883/2004.

3.3

Drugi člen navaja iste izjeme kot sedaj veljavna Uredba (ES) št. 859/2003 in se nanaša na pravice pred 1. junijem 2003, ki je datum začetka veljavnosti sedanje uredbe.

3.4

Tretji člen določa datum začetka veljavnosti uredbe in določbo o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 859/2003 od istega dne dalje.

4.1

Odbor pozdravlja predlog uredbe in ponovno brezpogojno podpira razširitev enake obravnave državljanov držav članic Unije in državljanov tretjih držav na socialno področje, ker je prepričan, da bo enaka obravnava olajšala postopno vključitev priseljencev iz tretjih držav v države članice.

4.2

Odbor je zadovoljen, da ga je Svet zaprosil za mnenje o predlogu uredbe Sveta o razširitvi določb Uredbe (ES) št. 883/2004 in njene izvedbene uredbe na državljane tretjih držav, za katere navedene določbe ne veljajo le zaradi njihovega državljanstva. Vendar pa Odbor težko razume, da ga Komisija ni zaprosila za mnenje ob pripravi Uredbe (ES) št. 859/2003, in obžaluje, da tedaj ni mogel izraziti svojega mnenja o tako pomembni temi.

4.3

Neodvisno od vprašanj, v zvezi s katerimi je zaprošen za mnenje, Odbor meni, da bi bilo treba njegovo mnenje upoštevati v vseh družbenih razpravah, predvsem če se te nanašajo na področje uporabe določb o socialnih storitvah na področju socialne varnosti.

4.4

Ena od uvodnih izjav Uredbe (ES) št. 859/2003 poudarja, da si – v skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priloga k Pogodbi o Evropski uniji – obe državi želita sodelovati pri sprejetju in izvajanju te uredbe.

4.5

V predlogu uredbe, ki bo nadomestila Uredbo (ES) št. 859/2003 ni nobene uvodne izjave, ki bi se nanašala na ta vprašanja, zato Odbor predpostavlja, da ti državi še nista pripravili sporočila o tem. S tem v zvezi si Odbor želi, da bi ti dve državi članici sprejeli novo uredbo, da bi se izognili težavam, omenjenim v točki 2.5 tega mnenja, torej da Uredba (EGS) št. 1408/71 ne bi ostala v veljavi le v eni ali dveh državah članicah in da bi se nanašala zgolj na državljane tretjih držav.

4.6

Sedaj veljavna Uredba (ES) št. 859/2003 vključuje prilogo, v kateri so naštete izjeme pri izvajanju uredbe v dveh državah članicah za določene zelo konkretne storitve. Besedilo obravnavanega predloga pa takšne priloge nima. Takšno stanje lahko izhaja iz dejstva, da nobena država ni želela vključiti izjem ali pa da se države glede tega vidika še niso izrekle.

4.7

Ne glede na razlog za odsotnost priloge pa Odbor, v skladu z stališčem, ki ga je zagovarjal že pred več kot petnajstimi leti v mnenju na lastno pobudo o statusu delavcev migrantov iz tretjih držav (5), ponovno poziva k enaki obravnavi državljanov Unije in državljanov tretjih držav na socialnem področju, obenem pa izraža željo, da se novi uredbi ne bi dodajala nobena priloga.