20.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 122/1

(1)

Skupnost si je postavila cilj, da ohranja in razvija območje svobode, varnosti in pravice, na katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb. V ta namen mora Skupnost med drugim sprejeti ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, ki so potrebni za pravilno delovanje notranjega trga.

(2)

Načelo dostopa do sodnega varstva je temeljnega pomena in zaradi omogočanja lažjega in boljšega dostopa do sodnega varstva je Evropski svet na zasedanju v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 države članice pozval, da oblikujejo alternativne izvensodne postopke.

(3)

Svet je maja 2000 sprejel sklepe o alternativnih načinih reševanja sporov po civilnem in gospodarskem pravu, v katerih navaja, da je vzpostavitev temeljnih načel na tem področju bistven korak k omogočanju ustreznega razvoja in delovanja izvensodnih postopkov za poravnavo sporov v civilnih in gospodarskih zadevah in s tem k poenostavitvi in izboljšanju dostopa do sodnega varstva.

(4)

Komisija je aprila 2002 predstavila zeleno knjigo alternativnih načinih reševanja sporov v civilnem in gospodarskem pravu, v kateri je povzela dejansko stanje v zvezi z alternativnimi načini reševanja sporov v Evropski uniji in začela obsežna posvetovanja z državami članicami in zainteresiranimi stranmi o možnih ukrepih za spodbujanje uporabe mediacije.

(5)

Cilj zagotavljanja boljšega dostopa do sodnega varstva, ki je del politike za vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice Evropske unije, bi moral vključevati dostop do sodnih in izvensodnih načinov reševanja sporov. Ta direktiva bi morala prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga, zlasti glede razpoložljivosti storitev mediacije.

(6)

Mediacija lahko zagotavlja stroškovno učinkovito in hitro izvensodno reševanje sporov v civilnih in gospodarskih zadevah s pomočjo postopkov, prilagojenih potrebam strank. Za dogovore, dosežene v mediaciji, je verjetneje, da se bodo izvajali prostovoljno in pomagali ohraniti prijateljski in trajnostni odnos med strankami. Te prednosti postanejo še izrazitejše v primerih s čezmejnimi elementi.

(7)

Da bi nadalje spodbudili uporabo mediacije in zagotovili, da se lahko stranke, ki se zatečejo k mediaciji, zanesejo na predvidljiv pravni okvir, je treba uvesti okvirno zakonodajo, v kateri so obravnavani zlasti ključni vidiki civilnih postopkov.

(8)

Določbe te direktive bi se morale uporabljati le za mediacijo v čezmejnih sporih, vendar v državam članicam nič ne bi smelo preprečevati uporabe teh določb tudi v notranjih postopkih mediacije.

(9)

Ta direktiva na noben način ne bi smela preprečevati uporabe sodobnih komunikacijskih tehnologij v postopku mediacije.

(10)

Ta direktiva bi se morala uporabljati za postopke, v katerih poskušata dve ali več strank v čezmejnem sporu prostovoljno s pomočjo mediatorja doseči sporazumni dogovor za rešitev spora. Uporabljati bi se morala v civilnih in gospodarskih zadevah. Za pravice in obveznosti, o katerih stranke v skladu z ustrezno veljavno zakonodajo ne morejo svobodno odločati, pa naj se ne bi uporabljala. Takšne pravice in obveznosti so zlasti pogoste v družinskem in delovnem pravu.

(11)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za predpogodbena pogajanja ali postopke sodne narave, kot so določeni sodni poravnalni postopki, pritožbeni postopki potrošnikov, arbitraža in imenovanja izvedencev, ali za postopke, ki jih vodijo osebe ali organi, ki izdajajo pravno zavezujoča ali nezavezujoča uradna priporočila za reševanje spora.

(12)

Ta direktiva bi se morala uporabljati za primere, v katerih sodišče stranke napoti na mediacijo ali pa je mediacija predpisana z notranjim pravom. Če notranje pravo sodniku omogoča opravljati vlogo mediatorja, bi se nadalje morala ta direktiva uporabljati tudi za mediacijo, ki jo vodi sodnik, ki ni pristojen za noben sodni postopek v zvezi z zadevo ali zadevami, ki so predmet spora. Ta direktiva pa ne bi smela zajemati poskusov sodišča ali sodnika, ki mu je zadeva predložena v reševanje v okviru sodnega postopka o zadevnem sporu, ali primerov, v katerih sodišče ali sodnik, ki mu je bila zadeva predložena, za pomoč ali nasvet zaprosi pristojno osebo.

(13)

Mediacija, predvidena v tej direktivi, bi morala potekati prostovoljno, tako da stranke same vodijo postopek, ter ga lahko organizirajo tako kot želijo, in zaključijo, kadar želijo. Vseeno bi moralo biti sodiščem v skladu z notranjim pravom omogočeno, da postopek mediacije časovno omejijo. Poleg tega bi morala sodišča imeti možnost opozarjanja strank na možnost mediacije, kadar je to ustrezno.

(14)

Nobena določba te direktive ne bi smela posegati v nacionalno zakonodajo, ki določa, da je mediacija obvezna oziroma povezana s spodbudami ali sankcijami, pod pogojem, da takšna zakonodaja strankam ne preprečuje uveljavljati njihovih pravic v sodnem sistemu. Prav tako ta direktiva ne bi smela na noben način vplivati na obstoječe, samoregulirane sisteme mediacije, če ti obravnavajo vidike, ki jih ta direktiva ne zajema.

(15)

Da se zagotovi pravna varnost, bi bilo treba v tej direktivi navesti datum, ki je odločilen za ugotovitev, ali je spor, ki ga poskušajo stranke rešiti z mediacijo, čezmejni spor. Če o tem ni pisnega dogovora, bi moralo veljati, da stranke soglašajo z uporabo mediacije v trenutku, ko sprejmejo posebne ukrepe za začetek postopka mediacije.

(16)

Da bi zagotovili potrebno medsebojno zaupanje glede zaupnosti, učinka na prekluzivne in zastaralne roke ter priznavanja in izvrševanja dogovorov, doseženih v mediaciji, bi morale države članice na ustrezen način spodbujati usposabljanje mediatorjev in uvedbo učinkovitih mehanizmov nadzora kakovosti v zvezi z zagotavljanjem storitev mediacije.

(17)

Države članice bi morale opredeliti takšne mehanizme, ki lahko vključujejo tudi uporabo tržno zasnovanih rešitev, od njih pa se s tem v zvezi ne bi smelo zahtevati, da zagotovijo kakršno koli financiranje. Cilj mehanizmov bi moral biti ohranjanje prožnosti postopka mediacije in avtonomije strank ter zagotavljanje učinkovite, nepristranske in strokovne mediacije. Mediatorji bi morali biti seznanjeni z Evropskim kodeksom ravnanja mediatorjev, ki bi moral biti prek interneta na voljo javnosti.

(18)

Na področju varstva potrošnikov je Komisija sprejela uradno priporočilo (3) o določitvi minimalnih meril kakovosti, ki bi jo morali izvensodni organi, vključeni v sporazumno reševanje potrošniških sporov, ponuditi uporabnikom. Vse mediatorje ali organizacije s področja uporabe priporočila, bi bilo treba spodbuditi k upoštevanju v njem določenih načel. Da bi olajšali razširjanje informacij, ki se nanašajo na te organe, bi morala Komisija vzpostaviti podatkovno bazo o izvensodnih postopkih, ki po mnenju držav članic izpolnjujejo načela tega priporočila.

(19)

Mediacija ne bi smela veljati za slabšo možnost od sodnih postopkov v smislu, da bi bilo izvajanje dogovorov, doseženih v mediaciji, odvisno od dobre volje strank. Države članice naj bi zato strankam pisnega dogovora, doseženega v mediaciji, zagotovile izvršljivost vsebine njihovega dogovora. Država članica bi lahko izvršljivost dogovora zavrnila le, če je njegova vsebina v nasprotju z zakonodajo te države članice, vključno z njenim mednarodnim zasebnim pravom, ali če njena zakonodaja ne predvideva izvršljivosti vsebine določenega dogovora. To bi se lahko zgodilo, če obveznosti, določene v dogovoru, po naravi niso izvršljive.

(20)

Vsebina dogovora, doseženega v mediaciji, ki je bila razglašena za izvršljivo v eni državi članici, bi morala biti v skladu z veljavno zakonodajo Skupnosti ali notranjim pravom priznana in razglašena za izvršljivo v drugih državah članicah. Podlaga za to bi na primer lahko bila Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (4) ali Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (5).

(21)

Uredba (ES) št. 2201/2003 izrecno določa, da je pogoj za izvršljivost dogovorov med strankami v drugi državi članici njihova izvršljivost v državi članici, v kateri so bili doseženi. V primeru, da vsebina v mediaciji doseženega dogovora v družinskopravni zadevi ni izvršljiva v državi članici, v kateri je bil dosežen dogovor in vložena zahteva za njegovo izvršljivost, ta direktiva ne bi smela spodbijati strank, da obidejo zakon te države članice s tem, da dosežejo izvršljivost dogovora v drugi državi članici.

(22)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na predpise držav članic glede izvršbe dogovorov, doseženih v mediaciji.

(23)

Zaupnost v postopku mediacije je pomembna, zato bi morala ta direktiva zagotoviti minimalno stopnjo združljivosti predpisov, ki urejajo civilni postopek, in sicer v zvezi z načinom, kako varovati zaupnost mediacije v vseh naknadnih civilnih in gospodarskih sodnih postopkih ali pri arbitraži.

(24)

Da bi stranke spodbudili k uporabi mediacije, bi morale države članice zagotoviti, da njihovi predpisi o zastaralnih in prekluzivnih rokih strankam ne preprečujejo dostopa do sodišča ali arbitraže v primeru neuspešne mediacije. Države članice bi morale zagotoviti, da se ta cilj doseže, čeprav ta direktiva ne usklajuje nacionalnih predpisov o zastaralnih in prekluzivnih rokih. Na določbe o zastaralnih in prekluzivnih rokih v mednarodnih sporazumih, kot se izvajajo v državah članicah, na primer na področju prava prometa, ta direktiva ne bi smela vplivati.

(25)

Države članice bi morale spodbujati zagotavljanje informacij širši javnosti o tem, kako stopiti v stik z mediatorji in organizacijami, ki zagotavljajo storitve mediacije. Prav tako bi morale spodbuditi odvetnike, da svoje stranke obvestijo o možnosti mediacije.

(26)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (6) se države članice spodbuja, da za svoje potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj, kolikor nazorno je to mogoče, prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno pravo.

(27)

Ta direktiva si prizadeva spodbujati temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

(28)

Ker cilja te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči in jih zaradi obsega ali učinkov ukrepov laže doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekorači ukrepov, potrebnih za doseganje tega cilja.

(29)

V skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, priloženega Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, sta Združeno kraljestvo in Irska obvestila, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive.

(30)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zanjo zato ni zavezujoča niti se v njej ne uporablja –

(a)

se stranki po nastanku spora dogovorita za uporabo mediacije,

(b)

mediacijo odredi sodišče,

(c)

po notranjem pravu nastane obveznost, da se uporabi mediacija, ali

(d)

je bil za namene člena 5 izdan poziv strankam.

(a)

„Mediacija“ pomeni strukturiran postopek, kakor koli imenovan ali naveden, v katerem dve ali več strank v sporu poskuša prostovoljno s pomočjo mediatorja doseči dogovor o rešitvi spora. Ta postopek lahko začnejo stranke ali pa ga predlaga oziroma odredi sodišče ali predpiše zakonodaja države članice.

Vključuje mediacijo, ki jo vodi sodnik, ki ni pristojen za nobenega od sodnih postopkov v zvezi z zadevnim sporom. Izključeni pa so poskusi sodišča ali sodnika, ki mu je zadeva predložena v reševanje, med sodnim postopkom o zadevnem sporu.

(b)

„Mediator“ pomeni vsako tretjo osebo, ki je zaprošena, da vodi mediacijo učinkovito, nepristransko in strokovno, ne glede na njen naziv ali poklic v zadevni državi članici in ne glede na način, na katerega je bila tretja oseba imenovana ali zaprošena za vodenje mediacije.

(a)

kadar je to potrebno zaradi pomembnih razlogov javnega reda zadevne države članice, zlasti kadar je treba zagotoviti zaščito interesov otrok ali preprečiti poseg v telesno ali duševno integriteto osebe; ali

(b)

če je razkritje vsebine dogovora, doseženega v mediaciji, potrebno za izvajanje ali izvršitev tega dogovora.

20.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 122/10

(1)

Evropski parlament in Svet sta v skladu s prizadevanji za oblikovanje enotnega trga prevoznih storitev v železniškem prometu sprejela Direktivo 2004/49/ES (3), ki določa skupen regulativni okvir za varnost na železnici.

(2)

Prvotno so bili postopki izdaje dovoljenja za začetek obratovanja železniških vozil obravnavani v Direktivi Sveta 96/48/ES z dne 23. julija 1996 o interoperabilnosti vseevropskega železniškega sistema za visoke hitrosti (4) in Direktivi 2001/16/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2001 o interoperabilnosti vseevropskega železniškega sistema za konvencionalne hitrosti (5) za nove ali posodobljene dele železniškega sistema Skupnosti ter Direktivi 2004/49/ES za vozila, ki so že v uporabi. V skladu z boljšo zakonodajo ter da bi poenostavili in posodobili zakonodajo Skupnosti, bi bilo treba vse določbe v zvezi z izdajo dovoljenj za začetek obratovanja železniških vozil vključiti v enotno pravno besedilo. Zato bi bilo treba črtati določbe sedanjega člena 14 Direktive 2004/49/ES, v Direktivo 2008/…/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne… o interoperabilnosti železniškega sistema Skupnosti (6) (v nadaljevanju „Direktiva o interoperabilnosti železniškega sistema“), ki je nadomestila direktivi 96/48/ES in 2001/16/ES, pa bi bilo treba vključiti novo določbo v zvezi z izdajo dovoljenj za začetek obratovanja železniških vozil, ki so že v uporabi.

(3)

Z začetkom veljavnosti Konvencije o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) iz leta 1999 s 1. julijem 2006, so bili uvedeni novi predpisi v zvezi s pogodbami za uporabo vozil. V skladu s CUV Prilogo h Konvenciji (Enotna pravila za pogodbe o uporabi vagonov v mednarodnem železniškem prometu) imetnikom vagonov svojih vagonov ni več treba registritati pri železniških podjetjih. Prejšnji sporazum „Regolamento Internazionale Veicoli“ (RIV) se med železniškimi podjetji ne uporablja več in deloma ga je nadomestil nov zasebni in prostovoljni sporazum med prevozniki v železniškem prometu in imetniki vagonov (Splošni sporazum o uporabi vagonov, GCU), v okviru katerega so imetniki vagonov odgovorni za vzdrževanje svojih vagonov. Da bi upoštevali te spremembe in poenostavili izvajanje Direktive 2004/49/ES glede izdajanja varnostnih spričeval železniškim podjetjem, je treba opredeliti pojma „imetnik“ in „subjekt, odgovoren za vzdrževanje“, pa tudi določiti razmerja med temi subjekti in železniškimi podjetji.

(4)

Opredelitev „imetnika“ bi morala čim bolj ustrezati opredelitvi iz konvencije COTIF 1999. Za imetnike vozila se lahko opredelijo številni subjekti, na primer lastnik, podjetje, ki z voznim parkom posluje, podjetje, ki vozila daje v najem železniškemu podjetju, železniško podjetje ali upravljavec infrastrukture, ki vozila uporablja za vzdrževanje svoje infrastrukture. Ti subjekti imajo nadzor nad vozilom v tem smislu, da z njim kot s prevoznim sredstvom razpolagajo prevozniki v železniškem prometu in upravljavci infrastrukture. Da bi se izognili vsakemu dvomu, bi morali biti imetniki jasno navedeni v nacionalnem registru vozil (NRV) iz člena 33 Direktive o interoperabilnosti železniškega sistema.

(5)

Preden se vozilo vključi v obratovanje oziroma se uporabi na omrežju, mora biti subjekt, ki je odgovoren za njegovo vzdrževanje, vpisan v nacionalni register vozil. Imetnik in subjekt, odgovoren za vzdrževanje, sta lahko ena in ista oseba oziroma subjekt. Vendar pa v izjemnih primerih kadar opredelitev subjekta, odgovornega za vzdrževanje, ni mogoča ali ni primerna in sicer, če gre na primer za vozila, ki prvič začnejo z obratovanjem v tretji državi, vozila, ki bodo obratovala v drugem delu omrežja in jih je treba zato tja odvleči, oziroma vozila za posebne prevozne storitve. V takšnih izjemnih primerih bi moralo biti zadevnemu nacionalnemu varnostnemu organu dovoljeno, da v omrežjih, za katera je pristojen, sprejme vozila na omrežje, ne da bi jim bil določen subjekt, odgovoren za njihovo vzdrževanje.

(6)

Kadar je subjekt, odgovoren za vzdrževanje, železniško podjetje ali upravljavec infrastrukture, je sistem vzdrževanja del sistema varnega upravljanja in nobeden od njiju ne potrebuje dodatnih potrdil. Kadar pa subjekt, odgovoren za vzdrževanje, ni železniško podjetje ali upravljavec infrastrukture, lahko potrdilo pridobi skladno s sistemom, ki ga bo razvila Evropska železniška agencija in sprejela Komisija. Potrdilo, izdano takšnemu subjektu, bi zagotavljalo, da ta izpolnjuje zahteve glede vzdrževanja iz te direktive, in sicer za vsa vozila, za katera je odgovoren. To potrdilo bi moralo veljati v vsej Skupnosti.

(7)

Zahteve glede vzdrževanja so v pripravi v okviru Direktive o interoperabilnosti železniškega sistema, predvsem kot del tehničnih specifikacij za interoperabilnost (TSI) za vozna sredstva. Zaradi začetka veljavnosti te direktive je treba zagotoviti usklajenost med omenjenimi TSI ter zahtevami v zvezi z izdajo certifikata za subjekt, odgovoren za vzdrževanje, ki jih bo sprejela Komisija. To bo Komisija po potrebi dosegla s spremembami ustreznih TSI, in sicer s postopkom, predvidenim v Direktivi o interoperabilnosti železniškega sistema.

(8)

Ker cilja te direktive, namreč nadaljnjega razvoja in izboljšanja varnosti na železnicah Skupnosti, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ga je zaradi obsega ukrepa laže doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvirov, ki so potrebni za dosego teh ciljev.

(9)

Ukrepi potrebni za izvajanje Direktive 2004/49/ES se sprejmejo v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (7).

(10)

Zlasti bi bilo treba pooblastiti Komisijo, da pregleda in prilagodi priloge Direktive 2004/49/ES, sprejme in pregleda skupne varnostne metode in skupne varnostne cilje ter vzpostavi sistem certificiranja vzdrževanja. Glede na to, da so ti ukrepi splošne narave in imajo za cilj spremembo nebistvenih določb Direktive 2004/49/ES, med drugim, z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(11)

Za državo članico, ki železniškega sistema nima in tudi ne predvideva njegove vzpostavitve v bližnji prihodnosti, bi bila obveznost prenosa in izvajanja te direktive nesorazmerna in nesmotrna. Zato je treba takšno državo članico, dokler nima železniškega sistema, izvzeti iz obveznosti prenosa in izvajanja te direktive.

(12)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (8) so države članice pozvane, naj za lastne potrebe in v korist Skupnosti pripravijo primerjalne tabele, ki naj kar se da nazorno prikazujejo povezave med to direktivo in ukrepi za prenos, ter jih objavijo.

(13)

Zato je treba Direktivo 2004/49/ES ustrezno spremeniti–

1)

v členu 3 se dodajo naslednje točke:

2)

v členu 4(4) se pojem„upravitelj vagonov“ nadomesti s pojmom „imetnik“;

3)

člen 5(2) se nadomesti z naslednjim:

„2.   Do 30. aprila 2009 se pregleda Priloga I, zlasti zato, da bi se vključile skupne opredelitve SVK in skupne metode za izračun stroškov nesreč. Ta ukrep, ki je namenjen spreminjanju nebistvenih določb te direktive, se sprejme v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27 (2a).“;

4)

člen 6 se spremeni:

5)

člen 7 se spremeni:

6)

člen 10 se spremeni:

7)

člen 14 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 14

Vzdrževanje vozil

1.   Vsakemu vozilu se pred začetkom obratovanja oziroma pred uporabo v omrežju dodeli subjekt, ki je odgovoren za njegovo vzdrževanje, in ki se ga vnese v nacionalni register vozil (NRV).

2.   Zadevni nacionalni varnostni organi lahko v izjemnih primerih, a le v okviru svojih omrežij, določijo odstopanja od obveznosti iz odstavka 1.

3.   Brez poseganja v pristojnosti železniških podjetij in upravljavcev infrastrukture, kakor je to določeno v členu 4, subjekt, odgovoren za vzdrževanje, z ustreznim sistemom vzdrževanja zagotovi, da vozila varno obratujejo.

4.   Če je subjekt, odgovoren za vzdrževanje, železniško podjetje oziroma upravljavec infrastrukture, se sistem iz odstavka 3 tega člena vzpostavi prek sistema varnega upravljanja iz člena 9.

5.   Če pa subjekt, odgovoren za vzdrževanje, ni železniško podjetje oziroma upravljavec infrastrukture, lahko potrdilo pridobi v skladu z odstavkom 6.

6.   Komisija na podlagi priporočila Agencije do … (10). sprejme ukrep, s katerim uvede izdajanje potrdil za subjekte, odgovorne za vzdrževanje, kar zadeva njihov sistem vzdrževanja. Ta ukrep, namenjen spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njenim dopolnjevanjem, se sprejme v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27(2a). Navedeni ukrep vključuje zahteve v zvezi z izdajo potrdil subjektom, odgovornim za vzdrževanje, in sicer na podlagi odobritve njihovega sistema vzdrževanja, oblike in veljavnosti potrdil ter v zvezi z organom oziroma organi, pristojnimi za njihovo izdajanje, in ustreznimi nadzornimi postopki, ki so nujni za delovanje sistema izdajanja potrdil.

7.   S potrdili, izdanimi v skladu z odstavkom 6 tega člena, se potrjuje skladnost z zahtevami iz odstavka 3 tega člena in veljajo po vsej Skupnosti. Če subjekt, odgovoren za vzdrževanje, potrdila nima, železniško podjetje oziroma infrastrukturni upravljavec s svojim sistemom varnega upravljanja iz člena 9 zagotovi, da se ustrezno uporabljajo vsi relevantni postopki vzdrževanja.“;

8)

člen 16(2) se spremeni:

9)

v členu18 se doda naslednja točka:

10)

člen 26 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 26

Prilagoditev prilog

Priloge se prilagodijo glede na znanstveni in tehnični napredek. Ta ukrep, namenjen spreminjanju nebistvenih določb te direktive, se sprejme v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 27(2a).“;

11)

člen 27 se spremeni, kakor sledi:

12)

v Prilogi II se črta točka 3.

20.5.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 122/19

(1)

Z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti (4) je bil vzpostavljen sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti, da bi se pospešilo zmanjševanje emisij toplogrednih plinov na stroškovno in ekonomsko učinkovit način.

(2)

Temeljni cilj Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja („UNFCCC“), ki je bila v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 94/69/ES (5), je doseči ustalitev koncentracije toplogrednih plinov v ozračju na ravni, ki bo preprečila nevarno antropogeno poseganje v podnebje.

(3)

Evropski svet je 8. in 9. marca 2007 v Bruslju poudaril ključni pomen uresničitve strateškega cilja za omejitev zvišanja povprečne svetovne temperature za največ 2 °C v primerjavi s predindustrijsko ravnijo. Najnovejši znanstveni izsledki, o katerih je poročal Medvladni forum o podnebnih spremembah („IPCC“), še jasneje dokazujejo, da negativni učinki podnebnih sprememb predstavljajo vse večjo nevarnost za ekosistem, pridelavo hrane, doseganje trajnostnega razvoja in razvojnih ciljev tisočletja ter zdravje in varnost ljudi. Ohranjanje cilja, tj. omejitev zvišanja temperature za največ 2 °C, zahteva stabilizacijo koncentracije toplogrednih plinov v ozračju na ravni okoli 450 ppmv ekvivalenta CO2, zato se bodo morale globalne emisije toplogrednih plinov v naslednjih 10 do 15 letih ustaliti, do leta 2050 pa bistveno znižati, in sicer za najmanj 50 % v primerjavi z ravnijo iz leta 1990.

(4)

Evropski svet je poudaril, da je Evropska unija zavezana k preoblikovanju Evrope v energetsko visoko učinkovito gospodarstvo z nizkimi emisijami toplogrednih plinov, in sprejel odločno zavezo, da bo EU do sklenitve globalnega in celovitega sporazuma za obdobje po letu 2012 sama do leta 2020 dosegla najmanj 20 % znižanje emisij toplogrednih plinov v primerjavi z ravnijo iz leta 1990. Omejitev emisij toplogrednih plinov iz letalstva je ključni prispevek v skladu s to zavezo.

(5)

Evropski svet je poudaril, da je EU zavezana k doseganju globalnega in vseobsegajočega sporazuma za znižanje emisij toplogrednih plinov za obdobje po letu 2012, kot učinkovitega, smotrnega in nepristranskega odziva, in sicer v obsegu, ki je potreben za reševanje izzivov podnebnih sprememb. EU je potrdila cilj, da se do leta 2020 emisije toplogrednih plinov znižajo za 30 % v primerjavi z ravnijo iz leta 1990, s čimer želi prispevati h globalnemu in vseobsegajočemu sporazumu za obdobje po letu 2012, pod pogojem, da se druge razvite države zavežejo k primerljivemu znižanju emisij in da je prispevek gospodarsko naprednejših držav v razvoju sorazmeren njihovim odgovornostim in zmogljivostim. EU je še vedno vodilna v pogajanjih o ambicioznem mednarodnem sporazumu glede omejitve globalnega dviga temperature za največ 2 °C; pri doseganju tega cilja je spodbuden napredek, dosežen decembra 2007 na 13. zasedanju Konference pogodbenic UNFCCC na Baliju. EU bo skušala zagotoviti, da bo tak globalen sporazum vključeval ukrepe za znižanje emisij toplogrednih plinov iz letalstva; v tem primeru bi Komisija morala preučiti katere spremembe te direktive so potrebne, v kolikor se uporablja za letalske operaterje.

(6)

UNFCCC zahteva, da vse pogodbenice oblikujejo in izvajajo državne in po potrebi regionalne programe za ublažitev podnebnih sprememb.

(7)

Kjotski protokol k UNFCCC, ki je bil v imenu Evropske skupnosti odobren z Odločbo Sveta 2002/358/ES (6), od razvitih držav zahteva, da si v okviru Mednarodne organizacije za civilno letalstvo („ICAO“) prizadevajo za omejevanje ali znižanje emisij toplogrednih plinov iz letalstva, ki jih ne ureja Montrealski protokol.

(8)

Čeprav Skupnost ni pogodbenica Čikaške konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu iz leta 1944 („Čikaška konvencija“), so vse njene države članice pogodbenice navedene konvencije in hkrati članice ICAO. Države članice podpirajo sodelovanje z drugimi državami v ICAO na področju razvoja ukrepov za zmanjšanje vplivov letalstva na podnebne spremembe, vključno s tržnimi instrumenti. Na Odboru ICAO za letalstvo in varstvo okolja se je na šestem zasedanju leta 2004 dogovorilo, da sistem trgovanja z emisijami iz letalstva, zasnovan na novem pravnem instrumentu pod okriljem ICAO, ni dovolj privlačen, da bi se z njim nadaljevalo. Zato na 35. skupščini ICAO s septembra 2004 v Resoluciji 35-5 ni predlagan nov pravni instrument, ampak je podprto odprto trgovanje z emisijami in možnost za države, da emisije iz mednarodnega letalstva vključijo v sisteme trgovanja z emisijami. V Dodatku L k Resoluciji A36-22, sprejeti na 36. skupščini ICAO, ki je potekala septembra 2007, so države pogodbenice pozvane, naj ne izvajajo sistema za trgovanje z emisijami za operatorje zrakoplovov drugih držav pogodbenic, razen na podlagi medsebojnega dogovora teh držav. Ob opozorilu, da Čikaška konvencija izrecno priznava pravico vseh pogodbenic, da za zrakoplove vseh držav na nediskriminatorni osnovi uporabljajo lastne zakone in predpise s področja letalstva, so države članice Evropske skupnosti in petnajst drugih evropskih držav vložile pridržek glede te resolucije in si pridržale pravico, da v skladu s Čikaško konvencijo sprejmejo in uporabijo nediskriminatorne tržne ukrepe za vse operatorje zrakoplovov vseh držav, ki izvajajo storitve v, iz ali lete znotraj njihovega ozemlja.

(9)

V šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti, vzpostavljenem s Sklepom št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7), je predvideno, da se v Skupnosti opredelijo in sprejmejo posebni ukrepi za znižanje emisij toplogrednih plinov iz letalstva, če ICAO teh ukrepov ne bo sprejela do leta 2002. V sklepih, sprejetih oktobra 2002, decembra 2003 in oktobra 2004, je Svet večkrat pozval Komisijo, da predlaga ukrepe za zmanjšanje vpliva mednarodnega zračnega prometa na podnebne spremembe.

(10)

Politike in ukrepe bi bilo treba izvajati na ravni držav članic in Skupnosti v vseh gospodarskih sektorjih Evropske unije, da bi tako dosegli potrebno znatno zmanjšanje emisij. Če bo vpliv letalskega sektorja na podnebne spremembe še naprej naraščal s sedanjo stopnjo, bi lahko bistveno oslabil dosežena zmanjšanja drugih sektorjev v boju proti podnebnim spremembam.

(11)

V sporočilu z dne 27. septembra 2005 Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko – socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Zmanjševanje vpliva letalstva na podnebne spremembe“ je Komisija opredelila strategijo za zmanjšanje vpliva letalstva na podnebje. V strategiji je kot del celovitega svežnja ukrepov predlagana vključitev letalstva v sistem Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisij toplogrednih plinov, kot del druge faze Evropskega programa o podnebnih spremembah pa je določena ustanovitev delovne skupine za letalstvo, ki bi jo sestavljalo več zainteresiranih strani in bi preučevala načine za vključitev letalstva v sistem Skupnosti. Svet je v sklepih z dne 2. decembra 2005 potrdil, da je z gospodarskega in okoljskega vidika vključitev letalskega sektorja v sistem Skupnosti najboljši način za nadaljevanje dela, in pozval Komisijo, da do konca leta 2006 predloži zakonodajni predlog. Evropski parlament je v resoluciji z dne 4. julija 2006 o zmanjševanju vpliva letalstva na podnebne spremembe (8) ugotovil, da lahko trgovanje z emisijami predstavlja del celovitega svežnja ukrepov za obravnavo vplivov letalstva na podnebje, če je ukrep ustrezno načrtovan.

(12)

Cilj sprememb Direktive 2003/87/ES s to direktivo je zmanjšati vpliv podnebnih sprememb, ki se pripisujejo letalstvu, z vključitvijo emisij iz dejavnosti letalstva v sistem Skupnosti.

(13)

Operatorji zrakoplovov imajo najbolj neposreden nadzor nad vrsto zrakoplovov v uporabi in načinom letenja, zato bi morali biti odgovorni za spoštovanje obveznosti, predpisanih v tej direktivi, vključno z obveznostjo, da pripravijo načrt za spremljanje ter v skladu s tem načrtom spremljajo emisije in o njih poročajo. Operator zrakoplova se lahko prepozna s pomočjo oznake ICAO ali kakršne koli druge priznane oznake, ki se uporablja za prepoznavanje leta. Če identiteta operatorja zrakoplova ni znana, bi se moral kot operator zrakoplova šteti lastnik zrakoplova, razen če dokaže, da je bil operator zrakoplova druga oseba.

(14)

Od leta 2012 morajo biti vključene emisije iz vseh dohodnih in odhodnih letov z letališč Skupnosti. Sistem Skupnosti se lahko uporablja kot model za trgovanje z emisijami po svetu. Če tretja država sprejme ukrepe za zmanjšanje vpliva dohodnih letov v Skupnost na podnebje, bi morala Komisija po posvetovanju z zadevno tretjo državo preučiti možnosti za zagotovitev optimalnega součinkovanja med sistemom Skupnosti in ukrepi te države.

(15)

V skladu z načelom boljše priprave zakonodaje bi bilo treba nekatere lete izvzeti iz tega sistema. Da bi se izognili nesorazmerni upravni obremenitvi bi morali iz tega sistema izvzeti operatorje v komercialnem zračnem prevozu, ki v treh zaporednih štirimesečnih obdobjih opravijo manj kot 243 letov na posamezno obdobje. To bi koristilo letalskim družbam, ki opravljajo omejeno število letov v okviru sistema Skupnosti, vključno letalskimi družbami iz držav v razvoju.

(16)

Letalstvo vpliva na svetovno podnebje z izpusti ogljikovega dioksida, dušikovih oksidov, vodnih hlapov ter sulfatnih in sajastih delcev. IPCC je ocenil, da je celotni vpliv letalstva zdaj približno dva- do štirikrat večji kot učinek njihovih preteklih emisij ogljikovega dioksida. Nedavne raziskave Skupnosti kažejo, da bi bil lahko celotni vpliv letalstva približno dvakrat večji od vpliva samega ogljikovega dioksida. Vendar nobena od teh ocen ne upošteva zelo negotovih učinkov cirusov. V skladu s členom 174(2) Pogodbe mora okoljska politika Skupnosti temeljiti na previdnostnem načelu. Dokler ne bo dosežen znanstveni napredek, bi bilo treba vse vplive letalstva obravnavati v največji možni meri. Emisije dušikovih oksidov bodo obravnavane v okviru druge zakonodaje, ki jo bo Komisija predložila v letu 2008.

(17)

Za preprečitev izkrivljanja konkurence bi bilo treba določiti usklajeno metodo za določanje skupne količine pravic, ki bo izdana, in za razdeljevanje pravic operatorjem zrakoplovov. Delež pravic bo dodeljen na dražbi v skladu s pravili, ki jih bo pripravila Komisija. Treba bi bilo določiti posebno rezervo pravic, da bi novim operatorjem zrakoplovov zagotovili dostop do trga in da bi pomagali operatorjem zrakoplovov, kadar pri svojih dejavnostih dosežejo visok porast števila tonskih kilometrov. Operatorjem zrakoplovov, ki prenehajo delovati, bi se morale pravice izdajati do konca obdobja, za katerega so jim že bile dodeljene pravice brez obveznosti plačila.

(18)

Primerna je popolna uskladitev deleža pravic, brezplačno izdanih vsem operatorjem zrakoplovov, ki sodelujejo v sistemu, da bi operatorjem zrakoplovov zagotovili enake pogoje ob upoštevanju, da bo letalske dejavnosti vsakega operatorja zrakoplova v EU, iz nje in znotraj nje nadzorovala ena država članica ter da bodo urejene z nediskriminatornimi določbami dvostranskih sporazumov o zračnih prevozih s tretjimi državami.

(19)

Letalstvo prispeva k skupnemu vplivu človekovih dejavnosti na podnebne spremembe in vpliv emisij toplogrednih plinov iz zrakoplovov na okolje je mogoče zajeziti z ukrepi za obvladovanje podnebnih sprememb v EU in tretjih državah ter s financiranjem raziskav in razvoja za zajezitev in prilagoditev. Države članice odločajo o vprašanjih nacionalne javne porabe v skladu z načelom subsidiarnosti. Brez poseganja v to stališče bi se morali prihodki, ustvarjeni z dražbo pravic, ali enak znesek, kadar je to potrebno zaradi prevladujočih proračunskih načel držav članic, kot sta enotnost in univerzalnost, uporabiti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, prilagoditev na vplive podnebnih sprememb v EU in tretjih državah, financiranje raziskav in razvoja za zajezitev in prilagoditev ter za kritje stroškov upravljanja sistema. To bi lahko vključevalo ukrepe za spodbujanje okolju prijaznega prometa. Z iztržkom dražbe bi bilo treba financirati zlasti prispevke za Svetovni sklad za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije ter ukrepe za preprečevanje krčenja gozdov in lažje prilagajanje držav v razvoju. Določbe te direktive o uporabi prihodkov ne bi smele posegati v odločitve o uporabi prihodkov, ustvarjenih na dražbi pravic v širšem smislu splošnega pregleda Direktive 2003/87/ES.

(20)

O določbah o uporabi sredstev, pridobljenih na dražbi, bi bilo treba uradno obvestiti Komisijo. To uradno obvestilo držav članic ne odvezuje obveznosti iz člena 88(3) Pogodbe, da morajo sporočiti določene nacionalne ukrepe. Ta direktiva ne bi smela posegati v rezultate nadaljnjih postopkov dodelitve državne pomoči na podlagi členov 87 in 88 Pogodbe.

(21)

Za povečanje stroškovne učinkovitosti sistema bi morali imeti operatorji zrakoplovov možnost uporabe potrjenih zmanjšanj emisij („CER“) in enot zmanjšanja emisij („ERU“) iz projektnih dejavnosti, da bi lahko izpolnili obveznosti predaje pravic do usklajene omejitve. Uporaba CER in ERU bi morala biti usklajena z merili za njihovo upoštevanje v sistemu trgovanja iz te direktive.

(22)

Zaradi zmanjšanja upravnih obremenitev operatorjev zrakoplovov bi morala biti za vsakega operatorja zrakoplova odgovorna ena država članica. Države članice bi morale zagotoviti, da operatorji zrakoplova, ki jim je bila izdana operativna licenca v navedeni državi, ali operatorji zrakoplova brez operativne licence ali ki so iz tretjih držav, katerih emisije v izhodiščnem letu je mogoče večinoma pripisati navedeni državi članici, ravnajo v skladu z zahtevami te direktive. Če operator zrakoplova ne izpolnjuje zahtev te direktive, z drugimi izvršilnimi ukrepi države članice upravljavke pa se ne zagotovi izpolnjevanja teh zahtev, bi morale države članice delovati solidarno. Država članica upravljavka bi zato morala imeti možnost od Komisije zahtevati, da kot skrajno možnost ta sprejme odločitev o uvedbi prepovedi opravljanja letov za zadevnega operatorja zrakoplova na ravni Skupnosti.

(23)

Zaradi ohranitve celovitosti sistema vodenja računov za sistem Skupnosti in glede na to, da emisije iz mednarodnega letalstva niso vključene v obveznosti držav članic iz Kjotskega protokola, bi bilo treba pravice, dodeljene letalskemu sektorju, uporabljati le za izpolnitev obveznosti operatorjev zrakoplovov, da predajo pravice iz te direktive.

(24)

Da bi zavarovali okoljsko celovitost sistema, bi se morale enote, ki jih predajo operatorji zrakoplovov, prištevati le k ciljem zmanjšanja toplogrednih plinov, ki upoštevajo te emisije.

(25)

Evropska organizacija za varnost zračne plovbe („Eurocontrol“) lahko poseduje podatke, ki bi lahko državam članicam ali Komisiji pomagale pri izpolnitvi obveznosti iz te direktive.

(26)

Določbe sistema Skupnosti v zvezi s spremljanjem, poročanjem in preverjanjem emisij ter kazni, ki veljajo za upravljalce, veljajo tudi za operatorje zrakoplovov.

(27)

Komisija bi morala glede na izkušnje pridobljene pri uporabi Direktive 2003/87/ES pregledati njeno delovanje v zvezi z letalskimi dejavnostmi in nato poročati Evropskemu parlamentu in Svetu.

(28)

Pri pregledu delovanja Direktive 2003/87/ES v zvezi z letalskimi dejavnostmi bi se morala upoštevati strukturna odvisnost od letalstva držav, ki nimajo ustreznih in primerljivih nadomestnih načinov prevoza in so zato zelo odvisne od zračnega prevoza ter kjer turistični sektor močno prispeva k BDP teh držav. Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti zajezitvi ali celo odpravljanju vseh težav, povezanih z dostopnostjo in konkurenčnostjo najbolj oddaljenih regij, kakor so opredeljene v členu 299(2) Pogodbe, in težav v zvezi z obveznostmi javnih služb pri izvajanju te direktive.

(29)

Ker bo ministrska izjava o gibraltarskem letališču, dogovorjena 18. septembra 2006 v Cordobi na prvem ministrskem srečanju Foruma za dialog o Gibraltarju, nadomestila skupno izjavo o letališču, sprejeto 2. decembra 1987 v Londonu, se bo njeno dosledno spoštovanje štelo kot spoštovanje navedene ministrske izjave iz leta 1987.

(30)

Ukrepe, ki so potrebni za izvajanje te direktive, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (9).

(31)

Zlasti bi bilo treba Komisijo pooblastiti za sprejem ukrepov za dražbo pravic, ki jih ni treba izdati brezplačno, da sprejme podrobne predpise o delovanju posebne rezerve za določene letalske operatorje in o postopkih v zvezi z zahtevami, da Komisija prepove opravljanje letov operatorjev zrakoplovov ter da spremeni seznam letalskih dejavnosti iz Priloge I, kadar tretja država uvaja ukrepe za zmanjšanje vpliva letalstva na podnebne spremembe. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, med drugim z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(32)

Ker cilja te direktive ni mogoče zadovoljivo doseči s posamičnim ukrepanjem držav članic in ga je torej glede na obseg in učinke tega ukrepa laže doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvira, potrebnega za dosego navedenega cilja.

(33)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (10) se države članice spodbujajo, da za svoje lastne potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj kolikor nazorno je to mogoče prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno pravo.

(34)

Direktivo 2003/87/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

pred členom 1 se vstavi naslednji naslov:

(2)

v členu 2 se doda naslednji odstavek:

„3.   Uporaba te direktive za gibraltarsko letališče ne posega v zadevni pravni položaj Kraljevine Španije in Združenega kraljestva v zvezi s sporom glede suverenosti nad ozemljem, na katerem je letališče.“;

(3)

člen 3 se spremeni:

(4)

za členom 3 se vstavi naslednje poglavje:

„POGLAVJE II

Letalstvo

Člen 3a

Področje uporabe

Določbe tega poglavja se uporabljajo za dodelitev in izdajo pravic v zvezi z letalskimi dejavnostmi iz Priloge I.

Člen 3b

Letalske dejavnosti

Komisija do … (11) v skladu z regulativnim postopkom iz člena 23(2) pripravi smernice o podrobni razlagi letalskih dejavnosti iz Priloge I, zlasti za lete za iskanje in reševanje, lete za gašenje požarov, lete v humanitarne namene, lete v primeru nujne medicinske pomoči in lete operatorjev v komercialnem zračnem prevozu, ki v treh zaporednih štirimesečnih obdobjih opravijo manj kot 243 letov na posamezno obdobje.

Člen 3c

Skupna količina pravic za letalstvo

1.   Za obdobje od 1. januarja 2012 do 31. decembra 2012 je skupna količina pravic, ki se dodeli operatorjem zrakoplovov, enaka 100 % zgodovinskih emisij iz letalstva.

2.   Za obdobje iz člena 11(2), ki se začne 1. januarja 2013, in za vsako nadaljnje obdobje, če ni nobene spremembe na podlagi pregleda iz člena 30(4), je skupna količina pravic, ki se dodeli operatorjem zrakoplovov, enaka 100 % zgodovinskih emisij iz letalstva, pomnoženih s številom let v obdobju.

3.   Komisija v skladu s členom 30(4) pregleda skupno količino pravic, ki se dodeli operatorjem zrakoplovov.

4.   Komisija do … (11) sprejme odločitev o zgodovinskih emisijah iz letalstva na podlagi najzanesljivejših podatkov, vključno z ocenami pridobljenimi iz dejanskih informacij o prometu. To odločitev obravnava v odboru iz člena 23(1).

Člen 3d

Metoda dodelitve pravic za letalstvo z dražbo

1.   V obdobju iz člena 3c(1) se 10 % pravic ponudi na dražbi.

2.   Odstotek iz odstavka 1, ki se ponudi na dražbi, se za prihodnja obdobja lahko poveča v okviru splošnega pregleda te direktive.

3.   Sprejeta bo uredba s podrobnimi določbami, ki državam članicam omogočajo dražbo pravic, ki jih ni treba izdati brezplačno, v skladu z odstavkoma 1 in 2 tega člena ali členom 3f(8). Število pravic, ki jih bo v vsakem obdobju na dražbi ponudila vsaka država članica, je sorazmerno z njenim deležem vseh pripisanih emisij iz letalstva vseh držav članic v referenčnem letu in ki so jih te sporočile v skladu s členom 14(3) in preverile v skladu s členom 15. Referenčno leto za obdobje iz člena 3c(1) je leto 2010, za vsako nadaljnje obdobje iz člena 3c pa koledarsko leto, ki se konča 24 mesecev pred začetkom obdobja, na katerega se dražba nanaša.

Navedena uredba, namenjena spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njenim dopolnjevanjem, se sprejme v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 23(3).

4.   Države članice določijo kako se bodo porabili prihodki, ustvarjeni z dražbo pravic. Ti prihodki bi se morali porabiti za obvladovanje podnebnih sprememb v EU in tretjih državah ter za kritje stroškov države članice upravljavke v zvezi s to direktivo.

5.   Informacije, predložene Komisiji na podlagi te direktive, držav članic ne razrešujejo obveznosti uradnega obveščanja iz člena 88(3) Pogodbe.

Člen 3e

Dodeljevanje in izdaja pravic operatorjem zrakoplovov

1.   Vsak operator zrakoplova lahko za vsako obdobje iz člena 3c zaprosi za dodelitev pravic, ki se dodelijo brezplačno. Vlogo lahko vloži tako, da pristojnemu organu države članice upravljavke predloži preverjene podatke o tonskih kilometrih za letalske dejavnosti iz Priloge I, ki jih je ta operator zrakoplova opravil v letu spremljanja. Leto spremljanja je za namene tega člena koledarsko leto, ki se konča 24 mesecev pred začetkom obdobja, na katerega se vloga nanaša, v skladu s prilogama IV in V, ali leto 2010 za obdobje iz člena 3c(1). Vlogo je treba vložiti najmanj 21 mesecev pred začetkom obdobja, na katerega se nanaša, ali do 31. marca 2011 za obdobje iz člena 3c(1).

2.   Država članica Komisiji najmanj 18 mesecev pred začetkom obdobja, na katerega se vloga nanaša, ali do 30. junija 2011 za obdobje iz člena 3c(1) predloži vloge, ki jih je prejela v skladu z odstavkom 1.

3.   Komisija najpozneje 15 mesecev pred začetkom vsakega obdobja iz člena 3c(2) ali do 30. septembra 2011 za obdobje iz člena 3c(1) izračuna in sprejme odločitev, ki določa:

Referenčno merilo iz točke (e), izraženo kot pravice na tonski kilometer, se izračuna tako, da se število pravic iz točke (d) deli z vsoto tonskih kilometrov iz vlog, predloženih Komisiji v skladu z odstavkom 2.

4.   Vsaka država upravljavka v treh mesecih od dneva, ko Komisija sprejme odločitev v skladu z odstavkom 3, izračuna in objavi:

5.   Pristojni organ države članice upravljavke do 28. februarja 2012 in do 28. februarja v vsakem naslednjem letu vsakemu operatorju zrakoplova izda število pravic, dodeljenih temu operatorju zrakoplova za navedeno leto, v skladu s tem členom ali členom 3f.

Člen 3f

Posebna rezerva za nekatere operatorje zrakoplova

1.   V vsakem obdobju iz člena 3c(2) se 3 % skupne količine pravic za dodelitev izloči v posebno rezervo za operatorje zrakoplovov, če:

in če njihova dejavnost pod točko (a) ali dodatna dejavnost pod točko (b) ne pomeni, v celoti ali delno, nadaljevanja letalske dejavnosti, ki jo je pred tem opravljal drug operator zrakoplova.

2.   Operator zrakoplova, ki je v skladu z odstavkom 1 upravičen do pravic, lahko zaprosi za brezplačno dodelitev pravic iz posebne rezerve z oddajo vloge pri pristojnemu organu svoje države članice upravljavke. Vsaka vloga se vloži do 30. junija tretjega leta obdobja iz člena 3c(2), na katero se vloga nanaša.

3.   Vloga v skladu z odstavkom 2:

4.   Države članice najkasneje v šestih mesecih od roka za oddajo vlog iz odstavka 2 predložijo Komisiji vloge, prejete v skladu s tem odstavkom.

5.   Komisija najkasneje v 12 mesecih od roka za oddajo vloge v skladu z odstavkom 2 sprejme odločitev glede referenčnega merila, ki se uporablja za dodelitev brezplačnih pravic operatorjem zrakoplovov, katerih vloge so bile predložene Komisiji v skladu z odstavkom 4.

Referenčno merilo se ob upoštevanju odstavka 6 izračuna tako, da se število pravic iz posebne rezerve deli z vsoto:

6.   Zaradi referenčnega merila iz odstavka 5, letna dodelitev na tonski kilometer ne sme biti večja od letne dodelitve na tonski kilometer operatorjem zrakoplovov v skladu s členom 3e(4).

7.   Vsaka država upravljavka v treh mesecih od datuma, ko Komisija sprejme odločitev v skladu z odstavkom 5, izračuna in objavi:

8.   Države članice ponudijo na dražbi vse nedodeljene pravice iz posebne rezerve.

9.   Komisija lahko določi podrobna pravila o upravljanju posebne rezerve v skladu s tem členom, vključno z oceno izpolnjevanja meril za upravičenost v skladu z odstavkom 1. Navedeni ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 23(3).

Člen 3g

Načrti za spremljanje in poročanje

Država članica upravljavka zagotovi, da vsak operator zrakoplova pristojnemu organu v tej državi članici predloži načrt za spremljanje, v katerem so določeni ukrepi za spremljanje emisij in podatkov o tonskih kilometrih, ter poročanje o njih za namene vloge v skladu s členom 3e, in da te načrte odobri pristojni organ v skladu s smernicami, sprejetimi v skladu s členom 14.“;

(5)

vstavita se naslednji naslov poglavja in člen:

„POGLAVJE III

Nepremične naprave

Člen 3h

Področje uporabe

Določbe tega poglavja se uporabljajo za dovoljenja za emisije toplogrednih plinov ter dodelitev in izdajo pravic v zvezi z dejavnostmi iz Priloge I, ki niso letalske dejavnosti.“;

(6)

točka (e) člena 6(2) se nadomesti z naslednjim:

(7)

za členom 11 se vstavi naslednji naslov:

(8)

v členu 11a se vstavi naslednji odstavek:

„1a.   Države članice ob upoštevanju odstavka 3 vsem operatorjem zrakoplovov dovolijo, da za vsako obdobje iz člena 3c uporabijo CER in ERU iz projektnih dejavnosti. Operatorji zrakoplova lahko za obdobje iz člena 3c(1) uporabijo CER in ERU v višini do 15 % števila pravic, ki jih je treba predati v skladu s členom 12(2a).

Odstotek se za nadaljnja obdobja v skladu s postopkom za določitev uporabe CER in ERU iz projektnih dejavnosti določi kot del pregleda te direktive in ob upoštevanju razvoja mednarodne ureditve v zvezi s podnebnimi spremembami.

Komisija ta odstotek objavi najmanj šest mesecev pred začetkom vsakega obdobja iz člena 3c.“;

(9)

v členu 11b(2) se beseda „naprav“ nadomesti z besedo „dejavnosti“;

(10)

člen 12 se spremeni:

(11)

v členu 13(3) se besedilo „členom 12(3)“ nadomesti z besedilom „členom 12(2a) ali (3)“;

(12)

člen 14 se spremeni:

(13)

člen 15 se nadomesti z:

„Člen 15

Preverjanje

Države članice zagotovijo, da se poročila, ki jih upravljalci in operatorji zrakoplovov predložijo na podlagi člena 14(3), preverijo v skladu z merili iz Priloge V in vsemi podrobnimi določbami, ki jih sprejme Komisija v skladu s tem členom, in da je pristojni organ o tem obveščen.

Države članice zagotovijo, da upravljalec ali operator zrakoplova, katerega poročilo do 31. marca vsako leto za emisije v predhodnem letu ni bilo potrjeno kot zadovoljivo v skladu z merili iz Priloge V in vsemi podrobnimi določbami, ki jih sprejme Komisija v skladu s tem členom, ne more več prenesti pravic, dokler njegovo poročilo ni potrjeno kot zadovoljivo.

Komisija lahko v skladu z regulativnim postopkom iz člena 23(2) sprejme podrobne določbe za preverjanje poročil, ki jih predložijo operatorji zrakoplovov v skladu s členom 14(3), in vlog v skladu s členom 3e in 3f.“;

(14)

člen 16 se spremeni:

(15)

vstavita se naslednja člena:

„Člen 18a

Država članica upravljavka

1.   Država članica upravljavka operatorja zrakoplova je:

2.   Kadar se državi članici upravljavki operatorja zrakoplova v prvih dveh letih katerega koli obdobja iz člena 3c ne pripišejo nobene emisije iz letalstva iz letov, ki jih opravlja zadevni operator zrakoplova iz odstavka 1(b) tega člena, je ta operator zrakoplova za naslednje obdobje prenesen v drugo državo članico upravljavko. Nova država članica upravljavka je država članica z največjimi ocenjenimi pripisanimi emisijami iz letalstva iz letov, ki jih je opravil zadevni letalski operater v prvih dveh letih predhodnega obdobja.

3.   Na podlagi najboljših razpoložljivih informacij Komisija:

4.   Za namene odstavka 1 pomeni ‚izhodiščno leto‘ v zvezi z operatorjem zrakoplovov, ki je začel delovati v Skupnosti po 1. januarju 2006, prvo koledarsko leto delovanja; v vseh ostalih primerih pa pomeni koledarsko leto, ki se začne 1. januarja 2006.

Člen 18b

Pomoč Eurocontrola

Pri opravljanju svojih dolžnosti iz člena 3b(4) in člena 18a lahko Komisija za pomoč zaprosi organizacijo Eurocontrol in z njo v ta namen sklene ustrezne dogovore.

(16)

člen 19, odstavek 3 se spremeni:

(17)

v členu 23 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

„3.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.“;

(18)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 25a

Ukrepi tretjih držav za zmanjšanje vpliva letalstva na podnebne spremembe

1.   Če tretja država sprejme ukrepe za zmanjšanje vpliva na podnebne spremembe letov, ki vzletajo v tej državi in pristajajo v Skupnosti, Komisija po posvetovanju z navedeno tretjo državo in državami članicami v okviru odbora iz člena 23(1) preuči razpoložljive možnosti za zagotovitev optimalnega součinkovanja med sistemom Skupnosti in ukrepi te države.

Po potrebi Komisija lahko sprejme spremembe, na podlagi katerih se leti, ki prihajajo iz zadevne tretje države, izključijo iz letalskih dejavnosti s seznama v Prilogi I ali se zagotovijo vse nadaljnje spremembe letalskih dejavnosti s seznama v Prilogi I, ki izhajajo iz obveznosti sporazuma v skladu s četrtim pododstavkom. Navedeni ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 23(3).

Komisija lahko Evropskemu parlamentu in Svetu predlaga kakršne koli druge spremembe te direktive.

Komisija lahko po potrebi v skladu s členom 300(1) Pogodbe Svetu da priporočila za začetek pogajanj zaradi sklenitve sporazuma z zadevno tretjo državo.

2.   Skupnost in države članice si še naprej prizadevajo doseči dogovor o globalnih ukrepih za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov iz letalstva. Komisija glede na vsak tak dogovor preuči, ali so potrebne spremembe te direktive, v kolikor se uporablja za operatorje zrakoplovov.“;

(19)

člen 28 se spremeni:

(20)

v členu 30 se doda naslednji odstavek:

„4.   Komisija do 1. junija 2015 na podlagi spremljanja in izkušenj, pridobljenih pri uporabi te direktive, pregleda delovanje te direktive v zvezi z letalskimi dejavnostmi iz Priloge I in po potrebi pripravi predloge. Komisija zlasti preuči naslednje:

Komisija bo nato poročala Evropskemu parlamentu in Svetu.

(21)

za členom 30 se vstavi naslednji naslov:

(22)

priloge I, IV in V se spremenijo v skladu s Prilogo k tej direktivi.