18.12.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 307/1

(1)

Direktiva Sveta 89/552/EGS (4) usklajuje nekatere zakone in druge predpise držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov. Vendar je zaradi novih tehnologij prenosa avdiovizualnih medijskih storitev potrebno prilagajanje pravnega okvira, da se tako upošteva vpliv strukturnih sprememb, širjenja informacijskih in komunikacijskih tehnologij („IKT“) ter tehnološkega razvoja na poslovne modele, zlasti financiranje komercialnih programskih vsebin, in da se zagotovi najboljše pogoje konkurenčnosti, pravna varnost za evropsko informacijsko tehnologijo in medijsko industrijo in storitve, kakor tudi upoštevanje kulturne in jezikovne raznolikosti.

(2)

Zakoni in drugi predpisi držav članic o razširjanju televizijskih programov so že usklajeni z Direktivo 89/552/EGS, medtem ko ostajajo pri predpisih, ki se uporabljajo za dejavnosti, kakršne so avdiovizualne medijske storitve na zahtevo, neskladja, ki lahko ovirajo prost pretok teh storitev v Evropski skupnosti in lahko izkrivljajo konkurenco na notranjem trgu.

(3)

Avdiovizualne medijske storitve so tako kulturna kakor tudi gospodarska dobrina. Njihov naraščajoči pomen za družbo, demokracijo – zlasti z zagotavljanjem svobode obveščanja, raznolikosti mnenj in pluralnosti medijev – izobraževanje in kulturo upravičuje uporabo posebnih pravil za te storitve.

(4)

Člen 151(4) Pogodbe zahteva, da Skupnost pri svoji dejavnosti na podlagi drugih določb Pogodbe upošteva kulturne vidike, zlasti zaradi spoštovanja in spodbujanja raznolikosti svojih kultur.

(5)

Evropski parlament je v resolucijah z dne 1. decembra 2005 (5) in 4. aprila 2006 (6) o razvojni agendi iz Dohe in ministrskih konferencah STO pozval, da se osnovne javne storitve, kot so avdiovizualne storitve, izvzamejo iz liberalizacije v okviru pogajanj o GATS. Evropski parlament je v Resoluciji z dne 27. aprila 2006 (7) podprl Unescovo Konvencijo o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov, v kateri je navedeno zlasti, da imajo „kulturne dejavnosti, dobrine in storitve tako gospodarsko kot kulturno naravo, ker so nosilke identitet, vrednot in pomenov, ter se jih zato ne sme obravnavati, kot da imajo izključno tržno vrednost“. S Sklepom Sveta z dne 18. maja 2006 o sklenitvi Konvencije o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov (8) je bila Unescova konvencija odobrena v imenu Skupnosti. Konvencija je začela veljati 18. marca 2007. Ta direktiva spoštuje načela te konvencije.

(6)

Tradicionalne avdiovizualne medijske storitve – kakršna je televizija – in nastajajoče avdiovizualne medijske storitve na zahtevo ponujajo veliko možnosti za zaposlitev v Skupnosti, zlasti v malih in srednje velikih podjetjih, ter spodbujajo gospodarsko rast in naložbe. Ob upoštevanju pomena enakih konkurenčnih pogojev in pravega evropskega trga razširjanja televizijskih programov bi bilo treba upoštevati osnovna načela notranjega trga, kakršni sta svobodna konkurenca in enako obravnavanje, da se tako zagotovi preglednost in predvidljivost trgov z avdiovizualnimi medijskimi storitvami ter se zagotovijo nizke vstopne ovire.

(7)

Pravna negotovost in neenaki konkurenčni pogoji se za evropska podjetja, ki zagotavljajo avdiovizualne medijske storitve, pojavljajo v zvezi s pravnim okvirom ki ureja nastajajoče avdiovizualne medijske storitve na zahtevo, zato je za preprečitev izkrivljanja konkurence, izboljšanje pravne varnosti, pomoč pri dokončnem oblikovanju notranjega trga ter lažjo vzpostavitev enotnega informacijskega prostora treba za vse avdiovizualne medijske storitve, tako za razširjanje televizijskih programov (tj. linearne avdiovizualne medijske storitve) kakor za avdiovizualne medijske storitve na zahtevo (tj. nelinearne avdiovizualne medijske storitve), uporabljati vsaj osnovne usklajene predpise. Temeljna načela Direktive 89/552/EGS, zlasti načelo države izvora, ter skupni minimalni standardi, so se izkazala za uspešna in bi jih bilo zato treba ohraniti.

(8)

Komisija je 15. decembra 2003 sprejela Sporočilo o prihodnosti evropske regulativne avdiovizualne politike, v katerem poudarja, da mora regulativna politika v tem sektorju sedaj in prihodnosti zaščititi nekatere javne interese, kakršni so kulturna raznolikost, pravica do informacij, pluralnost medijev, varstvo mladoletnikov in potrošnikov, ter povečati osveščenost javnosti in medijsko pismenost.

(9)

V Resoluciji Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, o storitvah javne radiotelevizije (9) je bilo znova potrjeno, da mora tehnološki napredek še naprej koristiti izpolnjevanju poslanstva javne radiodifuzije. Soobstoj zasebnih in javnih ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev je ena od posebnosti evropskega avdiovizualnega medijskega trga.

(10)

Komisija je sprejela pobudo „i2010: Evropska informacijska družba“ za spodbujanje gospodarske rasti in zaposlovanja v informacijski družbi in medijski industriji. Pobuda i2010 je celovita strategija, namenjena spodbujanju produkcije evropskih vsebin, razvoju digitalnega gospodarstva in sprejemanja IKT, glede na zbliževanje storitev informacijske družbe in medijskih storitev, mrež in naprav, s posodabljanjem in uporabo vseh političnih instrumentov EU: regulativnih instrumentov, raziskav in partnerstva z industrijo. Komisija se je zavezala k oblikovanju skladnega okvira notranjega trga za storitve informacijske družbe in medijske storitve s posodabljanjem pravnega okvira za avdiovizualne storitve, ki se je začelo s predlogom Komisije leta 2005 o posodobitvi Direktive o televiziji brez meja in njenem preoblikovanju v Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah. Cilj pobude i2010 bo načeloma dosežen tako, da se industriji le z nujnim urejanjem omogoči rast ter novoustanovljenim malim podjetjem, ki bodo v prihodnosti zagotavljala blaginjo in delovna mesta, omogoči, da na prostem trgu cvetijo, uvajajo inovacije in ustvarjajo nova delovna mesta.

(11)

Evropski parlament je 4. septembra 2003 (10), 22. aprila 2004 (11) in 6. septembra 2005 (12) sprejel resolucije, ki so pozivale k prilagoditvi Direktive 89/552/EGS strukturnim spremembam in tehnološkemu razvoju ob popolnem upoštevanju njenih osnovnih načel, ki še vedno veljajo. Poleg tega načeloma podpirajo splošni pristop temeljnih predpisov za vse avdiovizualne medijske storitve in dodatnih pravil za razširjanje televizijskih programov.

(12)

Ta direktiva krepi spoštovanje temeljnih pravic in je v celoti v skladu z načeli, ki jih priznava Listina o temeljnih pravicah Evropske unije (13), zlasti člen 11 Listine. V zvezi s tem ta direktiva nikakor ne bi smela preprečevati državam članicam, da uporabljajo svoja ustavna pravila v zvezi s svobodo tiska in svobodo izražanja v medijih.

(13)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na obveznosti držav članic, ki izhajajo iz uporabe Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe (14). V skladu s tem bi morale za osnutek nacionalnih ukrepov, ki se uporabljajo za avdiovizualne medijske storitve na zahtevo in so strožje ali natančnejše narave od tistih, ki se zahtevajo zgolj za prenos te direktive, veljati postopkovne obveznosti iz člena 8 Direktive 98/34/ES.

(14)

Direktiva 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (15) v skladu s členom 1(3) ne posega v ukrepe, ki so sprejeti na ravni Skupnosti ali na nacionalni ravni in katerih cilj je varstvo splošnih interesov, zlasti ne v ukrepe, ki zadevajo urejanje vsebin in avdiovizualno politiko.

(15)

Nobena določba te direktive ne bi smela od držav članic zahtevati ali jih spodbujati, da uvedejo nove sisteme podeljevanja dovoljenj ali upravnih pooblastil za katero koli vrsto avdiovizualnih medijskih storitev.

(16)

V tej direktivi bi morala opredelitev avdiovizualnih medijskih storitev zajemati le avdiovizualne medijske storitve, tako razširjanje televizijskih programov kot avdiovizualne medijske storitve na zahtevo, ki so množični mediji, torej tiste, ki so namenjene velikemu delu splošne javnosti ter bi lahko nanjo imele precejšen vpliv. Vendar bi moralo biti njeno področje uporabe omejeno na storitve, kakor so opredeljene s Pogodbo, in bi zato moralo zajemati katero koli obliko gospodarskih dejavnosti, vključno z dejavnostmi podjetij za javne storitve, vendar ne bi smelo zajemati dejavnosti, ki so v osnovi negospodarske in ki ne konkurirajo razširjanju televizijskih programov, npr. zasebna spletna mesta in storitve zagotavljanja ali distribucije avdiovizualnih vsebin, ki jih proizvajajo uporabniki za namene skupne uporabe in izmenjave znotraj interesnih skupnosti.

(17)

Za avdiovizualne medijske storitve na zahtevo je značilno, da so podobne televizijskim, tj. da se potegujejo za isto občinstvo kakor razširjanje televizijskih programov, zaradi narave in načinov dostopa do storitve pa bi lahko uporabnik upravičeno pričakoval regulativno zaščito v okviru področja uporabe te direktive. V skladu z navedenim in da bi se preprečile neenakosti glede prostega pretoka in svobodne konkurence, bi se moral zato pojem „program“ razlagati dinamično, ob upoštevanju razvoja na področju razširjanja televizijskih programov.

(18)

V tej direktivi bi morala opredelitev avdiovizualnih medijskih storitev zajemati množične medije v njihovi vlogi obveščanja, zabave in izobraževanja splošne javnosti, vključno z avdiovizualnimi komercialnimi sporočili, vendar bi morala izključevati vse oblike zasebnega dopisovanja, kakršno je elektronska pošta, poslana omejenemu številu prejemnikov. Ta opredelitev bi morala izključevati vse storitve, katerih glavni namen ni zagotavljanje programov, tj. kadar je avdiovizualna vsebina le naključno povezana s storitvijo in ni njen glavni namen. Sem sodijo spletne strani, pri katerih so avdiovizualni elementi le pomožna dopolnitev, na primer animirani grafični elementi, kratki oglaševalski vložki ali informacije, povezane z izdelkom ali neavdiovizualno storitvijo. Zato bi morale biti s področja uporabe te direktive izvzete tudi igre na srečo z denarnim vložkom, vključno z loterijami, stavami in drugimi oblikami storitev s področja igralništva, ter spletne igre in spletni iskalniki, vendar ne programske vsebine, namenjene igralništvu ali igram na srečo.

(19)

V tej direktivi bi morala opredelitev ponudnika medijskih storitev izključevati fizične ali pravne oseb, ki samo prenašajo vsebino, za katero nosijo uredniško odgovornost tretje osebe.

(20)

Razširjanje televizijskih programov trenutno vključuje zlasti analogno in digitalno televizijo, neposredne prenose, spletno razširjanje televizijskih programov in nepravi video na zahtevo, pri tem ko video na zahtevo sodi denimo med avdiovizualne storitve na zahtevo. Na splošno, bi moralo za razširjanje televizijskih programov, ki jih isti ponudnik ponuja tudi kot avdiovizualne medijske storitve na zahtevo, veljati, da so zahteve iz te direktive izpolnjene z izpolnjevanjem zahtev, ki se uporabljajo za razširjanje televizijskih programov, tj. za linearni prenos. Vendar pa bi se ta direktiva morala uporabljati za vsako posamezno storitev, če so hkrati ponujene različne vrste storitev, ki pa so med seboj jasno ločene.

(21)

Področje uporabe te direktive ne bi smelo zajemati elektronskih različic časopisov in revij.

(22)

V tej direktivi bi se moral izraz „avdiovizualni“ nanašati na gibljive slike z zvokom ali brez njega; vključeval bi torej neme filme, vendar ne bi zajemal zvočnega prenosa ali radijskih storitev. Medtem ko je glavni namen avdiovizualne medijske storitve zagotavljanje programov, opredelitev takšne storitve pa bi prav tako morala zajemati na besedilu osnovano vsebino, ki spremlja takšne programe, npr. storitve podnaslavljanja in elektronske programske vodnike. Samostojne, na besedilu osnovane storitve ne bi smele soditi na področje uporabe te direktive, ki ne bi smelo posegati v svobodo držav članic, da urejajo takšne storitve na nacionalni ravni v skladu s Pogodbo.

(23)

Pojem uredniške odgovornosti je bistvena za opredelitev vloge ponudnika medijskih storitev in s tem za opredelitev avdiovizualnih medijskih storitev. Države članice lahko v ukrepih za izvedbo te direktive podrobneje opredelijo vidike uredniške odgovornosti, zlasti pojem „učinkovitega nadzora“. Ta direktiva ne bi smela posegati v izjeme glede odgovornosti, določene v Direktivi 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (16).

(24)

V okviru razširjanja televizijskih programov bi bilo moral pojem sočasno gledanje zajemati tudi navidezno sočasno gledanje, in sicer zaradi razlik v kratkem časovnem zamiku, ki nastane med prenašanjem in sprejemanjem televizijskih programov iz tehničnih razlogov, značilnih za postopek prenosa.

(25)

Vse značilnosti avdiovizualne medijske storitve, določene v njeni opredelitvi in razložene v uvodnih izjavah 16 do 23, bi morale biti prisotne hkrati.

(26)

Poleg televizijskega oglaševanja in televizijske prodaje bi bilo treba s to direktivo uvesti tudi širšo opredelitev avdiovizualnih komercialnih sporočil, ki pa kljub temu ne bi smela vključevati brezplačnega prenosa oglaševanja javnih storitev in dobrodelnih akcij.

(27)

Načelo države izvora bi moralo ostati jedro te direktive, ker je bistveno za vzpostavitev notranjega trga. To načelo bi se moralo zato uporabljati za vse avdiovizualne medijske storitve, da se vsem ponudnikom medijskih storitev zagotovi pravna varnost kot nujna osnova za nove poslovne modele in uvajanje takšnih storitev. Bistveno je tudi zato, da se zagotovi prost pretok informacij in avdiovizualnih programov na notranjem trgu.

(28)

Za spodbujanje močne, konkurenčne in povezane evropska avdiovizualne industrije ter okrepitev pluralnosti medijev po vsej Evropski uniji, bi morala biti samo ena država članica pristojna za posameznega ponudnika avdiovizualnih medijskih storitev in pluralnost informacij bi morala biti temeljno načelo Evropske unije.

(29)

Zaradi tehnološkega razvoja, zlasti v zvezi z digitalnimi satelitskimi programi, bi bilo treba prilagoditi merila subsidiarnosti, da se zagotovita ustrezna ureditev in učinkovito izvajanje ter resnična odgovornost nosilcev za izbiro vsebine avdiovizualnih medijskih storitev.

(30)

Ker ta direktiva zadeva storitve, zagotovljene splošni javnosti v Evropski uniji, bi se morala uporabljati le za avdiovizualne medijske storitve, do katerih lahko javnost dostopa neposredno ali posredno s standardno potrošniško opremo v več državah članicah. Opredelitev pojma „standardne potrošniške opreme“ je treba prepustiti pristojnim nacionalnim organom.

(31)

Členi 43 do 48 Pogodbe določajo temeljno pravico do svobode ustanavljanja. Zato bi morali biti ponudniki medijskih storitev načeloma svobodni pri izberi države članice, v kateri imajo sedež. Sodišče je poudarilo tudi, da „Pogodba ne prepoveduje podjetju, da uveljavlja pravico do opravljanja storitev, če ne ponuja storitev v državi članici, v kateri ima sedež“ (17).

(32)

Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da na področjih, ki jih usklajuje ta direktiva, za ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev v svoji pristojnosti uporabijo podrobnejša ali strožja pravila, pri tem pa zagotovijo, da so ta pravila v skladu s splošnimi načeli zakonodaje Skupnosti. Za ureditev primerov, v katerih izdajatelj televizijskega programa pod pristojnostjo ene države članice razširja televizijske programe, ki so v celoti ali večinoma usmerjene na ozemlje druge države članice, bi bila zahteva po sodelovanju med državami članicami, v primeru izmikanja pa kodifikacija sodne prakse Sodišča (18) skupaj z učinkovitejšim postopkom, primerna rešitev, saj bi upoštevala pomisleke držav članic in ne bi spodbijala ustrezne uporabe načela države izvora. Pojem pravil splošnega javnega interesa je oblikovalo Sodišče v svoji sodni praksi v zvezi s členoma 43 in 49 Pogodbe in med drugim zajema pravila o varstvu potrošnikov, varstvu mladoletnikov in kulturni politiki. Država članica, ki zahteva sodelovanje, bi morala zagotoviti, da so posebna nacionalna pravila objektivno potrebna, se uporabljajo na nediskriminatoren način in so sorazmerna.

(33)

Država članica se lahko pri ugotavljanju v posameznih primerih, ali ponudnik medijskih storitev, ki ima sedež v drugi državi članici, razširja televizijske programe v celoti ali večinoma na njeno ozemlje, opre na merila, kakršna so izvor televizijskega oglaševanja in/ali dohodki iz naročnine, glavni jezik storitve ali obstoj programov ali komercialnih sporočil, posebej namenjenih javnosti v državi članici, kjer se predvajajo.

(34)

V skladu s to direktivo, ne glede na uporabo načela države izvora, lahko države članice še vedno sprejemajo ukrepe, ki omejujejo prost pretok razširjanja televizijskih programov, vendar le pod pogoji in v skladu s postopkom, določnimi v tej direktivi. Vendar si je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča vsako omejitev prostega pretoka storitev, kakršno je denimo vsako odstopanje od temeljnega načela Pogodbe, razlagati omejujoče (19).

(35)

Ob upoštevanju avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo bi morale biti omejitve njihove brezplačne zagotovitve mogoče le v skladu s pogoji in postopki, ki so enaki tistim, ki so že določeni v členih 3(4), (5) in (6) Direktive 2000/31/ES.

(36)

V Sporočilu Evropskemu parlamentu in Svetu o bolje oblikovanih predpisih za rast in delovna mesta v Evropski uniji je Komisija poudarila, da je treba predvideti podrobno analizo o ustreznem pristopu oblikovanja predpisov, zlasti glede tega, ali je za zadevni sektor in problem primernejša zakonodaja ali druge možnosti, kakršne so koregulacija ali samoregulacija. Poleg tega so izkušnje pokazale, da lahko tako instrumenti koregulacije kakor tudi samoregulacije v skladu z raznimi pravnimi tradicijami držav članic imajo pomembno vlogo pri doseganju visoke ravni varstva potrošnikov. Ukrepi za dosego ciljev javnega interesa na področju novo nastajajočih avdiovizualnih medijskih storitev so učinkovitejši, če se izvajajo z aktivno podporo samih ponudnikov storitev.

Samoregulacija tako predstavlja obliko prostovoljne pobude, ki gospodarskim subjektom, socialnim partnerjem in nevladnim organizacijam ali združenjem omogoča, da med seboj in zase sprejmejo splošne smernice. Države članice bi morale v skladu s svojimi različnimi pravnimi tradicijami priznati učinkovito vlogo, ki jo lahko ima učinkovita samoregulacija kot dodatek obstoječim zakonodajnim in sodnim in/ali upravnim mehanizmom, ter njen koristen prispevek k doseganju ciljev te direktive. Vendar je samoregulacija lahko le dodaten način za izvajanje nekaterih določb te direktive in ne more nadomestiti obveznosti nacionalnega zakonodajalca.

Koregulacija v svoji minimalni obliki predstavlja pravno povezavo med samoregulacijo in nacionalnim zakonodajalcem v skladu s pravno tradicijo držav članic. Koregulacija bi morala biti še naprej dopuščati možnost posredovanja države, če njeni cilji ne bi bili izpolnjeni. Brez poseganja v formalne obveznosti držav članic v zvezi s prenosom ta direktiva spodbuja uporabo koregulacije in samoregulacije. To ne obvezuje držav članic niti k vzpostavitvi koregulativnih in/ali samoregulativnih ureditev niti ne posega ali ogroža sedanjih koregulativnih ali samoregulativnih pobud, ki so že vzpostavljene v državah članicah in učinkovito delujejo.

(37)

„Medijska pismenost“ se nanaša na spretnosti, znanje in razumevanje, ki uporabnikom omogočajo učinkovito in varno rabo medijev. Medijsko pismene osebe so sposobne ozaveščeno izbirati in razumeti značilnosti vsebine in storitev ter in v polnem obsegu izkoristijo priložnosti, ki jih omogočajo nove komunikacijske tehnologije. Sebe in svojo družino so sposobni bolje zaščititi pred škodljivim in žaljivim gradivom. Zato bi bilo treba spodbujati medijsko opismenjevanje v vseh družbenih plasteh in pozorno spremljati njegov napredek.

Priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o varstvu mladoletnikov in človeškega dostojanstva ter o pravici do odgovora v zvezi s konkurenčnostjo evropske avdiovizualne industrije in industrije spletnih informacijskih storitev (20) že vsebuje sklop možnih ukrepov za spodbujanje medijske pismenosti, kakor je denimo trajno izobraževanje učiteljev in mentorjev, posebno poučevanje o internetu za otroke že od malega naprej, vključno z odprtimi učnimi urami za starše, ali organiziranje nacionalnih kampanj za državljane, ki vključujejo vsa komunikacijska sredstva, da se zagotovijo informacije o odgovorni uporabi interneta.

(38)

Izdajatelji televizijskega programa lahko pridobijo ekskluzivne pravice za televizijsko razširjanje dogodkov velikega javnega interesa. Kljub temu je nujno treba spodbujati pluralnost z različno produkcijo in pripravo informativnih oddaj v Evropski uniji ter spoštovati načela iz člena 11 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije.

(39)

Zaradi zaščite temeljne pravice do prejemanja informacij in zagotavljanja celostnega in ustreznega varstva interesov gledalcev v Evropski uniji, bi morali izdajatelji, ki imajo ekskluzivne pravice za televizijsko razširjanje dogodka velikega javnega interesa, dovoliti drugim izdajateljem televizijskega programa, da uporabijo kratke izseke za namene priprave splošnega informativnega programa, in sicer na podlagi pravičnih, razumnih in nediskriminatornih pogojev ob upoštevanju ekskluzivnih pravic. Takšne pogoje je treba pravočasno sporočiti pred dogodkom velikega javnega interesa, da imajo drugi dovolj časa za uveljavljanje takšne pravice. Izdajatelj televizijskega programa bi moral imeti možnost, da lahko to pravico uveljavlja od primera do primera prek posrednika, ki deluje izrecno v njegovem imenu. Takšne kratke izseke, ki ne bi smeli biti daljši od 90 sekund, v programskih vsebinah po celotni EU bi lahko uporabili vsi kanali, vključno s športnimi kanali.

Pravica čezmejnega dostopa do kratkih izsekov naj bi se uporabljala le, če je to potrebno. Zato bi moral izdajatelj televizijskega programa najprej zaprositi za dostop drugega izdajatelja televizijskega programa, ki ima sedež v isti državi članici in je imetnik ekskluzivnih pravic za prenašanje dogodka velikega javnega interesa.

Pojem splošnih informativnih oddaj ne bi smel vključevati razvedrilnih programov, ki so sestavljeni iz kratkih izsekov.

Načelo države izvora bi se moralo uporabljati tako za dostop, kakor tudi za prenos kratkih izsekov. V čezmejnih primerih to pomeni, da bi se zaporedoma uporabile različne zakonodaje. Najprej bi se za dostop do kratkih izsekov uporabila zakonodaja države članice, kjer ima sedež izdajatelj televizijskega programa, ki oddaja prvi signal (tj. omogoča dostop). To je navadno država članica, v kateri se zadevni dogodek odvija. Če je država članica vzpostavila enakovreden sistem dostopa do zadevnega dogodka, bi se v vsakem primeru morala uporabiti zakonodaja te države članice. Nadalje bi se morala za prenos kratkih izsekov uporabiti zakonodaja države članice, kjer ima sedež izdajatelj televizijskega programa, ki te kratke izseke prenaša.

(40)

Zahteve te direktive glede dostopa do dogodkov velikega javnega interesa za namen kratkega poročanja ne bi smele posegati v Direktivo 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (21) in v ustrezne mednarodne konvencije s področja avtorskih in sorodnih pravic. Države članice bi morale olajševati dostop do dogodkov velikega javnega interesa z odobritvijo dostopa do signala izdajatelja televizijskega programa v smislu te direktive. Vendar pa lahko izberejo druge enakovredne načine v smislu te direktive. Takšni načini med drugim vključujejo odobritev dostopa do kraja teh dogodkov pred odobritvijo dostopa do signala. Izdajateljem televizijskih programov ne bi smelo biti preprečeno sklepati podrobnejše pogodbe.

(41)

Zagotoviti bi bilo treba, da bodo ponudniki medijskih storitev še naprej lahko zagotavljali poznejše predvajanje informativnih programov v obliki storitve na zahtevo po neposrednem prenosu, ne da bi morali pri tem prilagoditi posamezne programe, z izpuščanjem kratkih izsekov. Ta možnost bi morala biti omejena na razširjanje istega televizijskega programa s strani istega ponudnika medijskih storitev na zahtevo, zato je ni dovoljeno uporabiti za uvedbo novih poslovnih modelov na zahtevo na podlagi kratkih izsekov.

(42)

Avdiovizualne medijske storitve na zahtevo se razlikujejo od razširjanja televizijskih programov po izbiri in nadzoru, ki ju ima uporabnik, ter po vplivu, ki ga imajo na družbo (22). To upravičuje manj strogo ureditev avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ki morajo biti skladne zgolj z osnovnimi pravili iz te direktive.

(43)

Zaradi posebne narave avdiovizualnih medijskih storitev, zlasti vpliva teh storitev na to, kako si ljudje oblikujejo mnenje, je nujno, da uporabniki natančno vedo, kdo je odgovoren za vsebino teh storitev. Zato je pomembno, da države članice zagotovijo, da imajo uporabniki stalen, enostaven in neposreden dostop do informacij o ponudniku medijske storitve. Vsaka država članica določi praktične podrobnosti o načinu izpolnjevanja tega cilja brez poseganja v katere koli druge ustrezne določbe prava Skupnosti.

(44)

Zakonodajalce, industrijo in starše še vedno skrbi dostop do škodljivih vsebin pri avdiovizualnih medijskih storitvah. Pojavili se bodo tudi novi izzivi, zlasti v zvezi z novimi platformami in novimi izdelki. Zato je treba uvesti pravila za zaščito duševnega, moralnega in telesnega razvoja mladoletnikov ter človekovega dostojanstva pri vseh avdiovizualnih medijskih storitvah, vključno z avdiovizualnimi komercialnimi sporočili.

(45)

Ukrepi, sprejeti za zaščito telesnega, mentalnega in moralnega razvoja mladoletnikov in za zaščito človekovega dostojanstva, bi morali biti pazljivo usklajeni s temeljno pravico do svobode izražanja, kot je določena v Listini o temeljnih pravicah Evropske unije. Zato bi moral biti namen teh ukrepov, kakršni so uporaba osebnih identifikacijskih številk (PIN-kod), sistemov filtriranja ali označevanja, zagotoviti ustrezno raven zaščite telesnega, mentalnega in moralnega razvoja mladoletnikov in človekovega dostojanstva, zlasti v zvezi z avdiovizualnimi medijskimi storitvami na zahtevo.

V Priporočilu o varstvu mladoletnikov in človeškega dostojanstva ter o pravici do odgovora je že priznan pomen sistemov filtriranja in označevanja, v katerem so navedeni tudi številni možni ukrepi v korist mladoletnikom, kot na primer sistematično vzpostavljanje učinkovitega, posodobljenega in enostavnega sistema filtriranja ob vpisu novega naročnika pri ponudniku dostopa ali opremljanja dostopa do storitev, ki so izrecno namenjene otrokom, s sistemi avtomatskega filtriranja.

(46)

Za ponudnike medijskih storitev v pristojnosti držav članic bi morala v vsakem primeru v skladu z določbami Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ z dne 22. decembra 2003 o boju proti spolnemu izkoriščanju otrok in otroški pornografiji (23) veljati prepoved razširjanja otroške pornografije.

(47)

Nobena od določb te direktive o zaščiti telesnega, mentalnega in moralnega razvoja mladoletnikov in človekovega dostojanstva ne zahteva, da bi morali biti ukrepi, sprejeti za zaščito teh interesov, izvedeni s predhodnim nadzorom avdiovizualnih medijskih storitev s strani javnih organov.

(48)

Mogoče je, da bodo avdiovizualne medijske storitve na zahtevo delno nadomestile razširjanje televizijskih programov. Zato morajo, kjer je ustrezno, spodbujati produkcijo in distribucijo evropskih del in tako aktivno prispevati k spodbujanju kulturne raznolikosti. Takšna podpora evropskim delom bi lahko bila denimo v obliki finančnega prispevka takih storitev k produkciji in pridobitvi pravic do evropskih del, minimalnega deleža evropskih del v katalogih videa na zahtevo ali privlačne predstavitve evropskih del v elektronskih sporedih televizijskih programov. Treba je redno preverjati uporabo določb v zvezi z uveljavljanjem evropskih del z avdiovizualnimi medijskimi storitvami. V okviru poročil na podlagi te direktive bi morale države članice upoštevati finančni prispevek takih storitev k produkciji in pridobitvi pravic do evropskih del in delež evropskih del v katalogu avdiovizualnih medijskih storitev in v dejanski potrošnji evropskih del, ki jih nudijo take storitve.

(49)

Države članice bi morale pri opredelitvi „producentov, neodvisnih od izdajateljev televizijskih programov“, iz člena 5 Direktive 89/552/EGS ustrezno upoštevati zlasti merila, kakršna so lastništvo produkcijske hiše, količina programov, zagotovljenih istemu izdajatelju televizijskih programov, in lastništvo prenesenih avtorskih pravic.

(50)

Pri izvajanju določb člena 4 Direktive 89/552/EGS bi morale države članice izdajatelje televizijskih programov spodbujati, da vanje vključijo ustrezen delež evropskih del, ustvarjenih v koprodukciji, ali evropskih del nedomačega izvora.

(51)

Pomembno je zagotoviti, da se kinematografska dela oddajajo v terminih, o katerih se dogovorijo imetniki avtorskih pravic in ponudniki medijskih storitev.

(52)

Razpoložljivost avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo pomeni večjo izbiro za potrošnike. Podrobna pravila, ki urejajo avdiovizualna komercialna sporočila za avdiovizualne medijske storitve na zahtevo, so tako očitno neupravičena in s tehničnega stališča nesmiselna. Kljub temu pa bi morala vsa avdiovizualna komercialna sporočila upoštevati tako pravila o prepoznavnosti, kakor tudi osnovna pravila o kakovosti, da se izpolnijo jasni cilji javne politike.

(53)

Pravica do odgovora je ustrezno pravno sredstvo za razširjanje televizijskih programov, ki bi ga bilo mogoče uporabiti tudi v spletnem okolju. V Priporočilu o varstvu mladoletnikov in človeškega dostojanstva ter o pravici do odgovora so že navedene ustrezne smernice za izvajanje, na nacionalni ravni, ukrepov v nacionalnem pravu ali praksi, da se zagotovi pravica do odgovora ali enakovredna pravna sredstva v zvezi s spletnimi mediji.

(54)

Kakor je potrdila Komisija v Razlagalnem sporočilu o nekaterih vidikih določb o oglaševanju v Direktivi o „televiziji brez meja“ (24), je razvoj novih tehnik oglaševanja in inovacij v trženju ustvaril nove učinkovite možnosti za avdiovizualna komercialna sporočila v tradicionalnih storitvah prenosa, in jim tako v enakih pogojih omogočil večjo konkurenčnost pri enakih pogojih glede inovacij na zahtevo.

(55)

Zaradi poslovnega in tehnološkega razvoja imajo uporabniki večjo izbiro in odgovornost pri uporabi avdiovizualnih medijskih storitev. Za ohranitev sorazmernosti s cilji splošnega interesa bi morala ureditev omogočiti določeno stopnjo prilagodljivosti v zvezi z razširjanjem televizijskih programov. Načelo ločevanja bi moralo biti omejeno na televizijsko oglaševanje in televizijsko prodajo, v določenih okoliščinah bi bilo treba omogočiti promocijsko prikazovanje izdelkov, razen če država članica ne odloči drugače, odpraviti pa bi bilo treba nekatere količinske omejitve. Toda kadar je promocijsko prikazovanje izdelkov prikrito, bi ga bilo treba prepovedati. Načelo ločevanja ne bi smelo preprečiti uporabe novih tehnik oglaševanja.

(56)

Direktiva 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (25) se poleg za prakse, ki jih zajema ta direktiva, uporablja za nepoštene poslovne prakse, kakršne so zavajajoče in agresivne prakse, ki se pojavljajo v avdiovizualnih medijskih storitvah. Poleg tega, upoštevajoč, da Direktiva 2003/33/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o oglaševanju in sponzorstvu tobačnih izdelkov (26), ki prepoveduje oglaševanje in sponzoriranje cigaret in drugih tobačnih izdelkov v tiskanih medijih, storitvah informacijske družbe in radijskih oddajah, ne posega v Direktivo 89/552/EGS, bi moralo zaradi posebnih značilnosti avdiovizualnih medijskih storitev razmerje med Direktivo 2003/33/ES in Direktivo 89/552/EGS po začetku veljavnosti te direktive ostati enako. Člen 88(1) Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (27), ki prepoveduje oglaševanje nekaterih zdravil širši javnosti, se, kakor to določa odstavek 5 navedenega člena, uporablja brez poseganja v člen 14 Direktive 89/552/EGS. Razmerje med Direktivo 2001/83/ES in Direktivo 89/552/EGS bi moralo ostati nespremenjeno tudi po začetku veljavnosti te direktive. Poleg tega ta direktiva ne bi smela posegati v Uredbo (ES) št. 1924/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih (28).

(57)

Ker imajo gledalci več možnosti, da se z uporabo novih tehnologij, kakršne so digitalni osebni video zapisovalniki, in večjo izbiro programov izognejo oglaševanju, podrobnejša ureditev v zvezi z vstavljanjem oglasov, ki želi zaščititi gledalce, ni več upravičena. Čeprav ta direktiva ne bi smela povečevati količine dovoljenega oglaševanja na uro, mora prav tako izdajateljem televizijskega programa omogočati prožnost pri vstavljanju oglasov, če to bistveno ne moti celovitosti programov.

(58)

Ta direktiva je namenjena varovanju posebnega značaja evropske televizije, kjer se oglaševanje po možnosti vstavlja med posamezne programe, in zato omejuje možne prekinitve pri kinematografskih delih in televizijskih filmih ter pri prekinitvah nekaterih vrst programov, ki še naprej potrebujejo posebno zaščito.

(59)

Nekdanja omejitev trajanja dnevnega televizijskega oglaševanja je bila v veliki meri teoretična. Urna omejitev je pomembnejša, saj prav tako velja za čas, ko je gledanost največja. Zato bi bilo treba dnevno omejitev opustiti, urno omejitev pa bi bilo treba obdržati za televizijsko oglaševanje in vložke televizijske prodaje. Prav tako se zaradi povečane potrošniške izbire ne zdijo več upravičene količinske omejitve časa, dovoljenega za televizijsko prodajo ali oglaševalske kanale. Kljub temu pa se 20-odstotna omejitev za televizijske oglaševalske vložke in za vložke televizijske prodaje na uro še naprej uporablja. Pojem televizijskega oglaševalskega vložka bi bilo treba razumeti kakor televizijsko oglaševanje v smislu člena 1(i) Direktive 89/552/EGS, kakor je bila spremenjena s to direktivo, ki ne traja več kakor 12 minut.

(60)

Prikrito avdiovizualno komercialno sporočilo je praksa, ki jo ta direktiva prepoveduje zaradi negativnega vpliva na potrošnike. Prepoved avdiovizualnega komercialnega sporočila ne bi smela zajemati zakonitega promocijskega prikazovanja izdelkov v okviru te direktive, če je gledalec ustrezno obveščen o promocijskem prikazovanju izdelkov. To se lahko stori s poudarjanjem dejstva, da v danem programu poteka promocijsko prikazovanje izdelkov, na primer s pomočjo nevtralnega logotipa.

(61)

Promocijsko prikazovanje izdelkov je stvarnost v kinematografskih delih in avdiovizualnih delih za televizijo, vendar pa države članice to prakso različno urejajo. Za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev in s tem konkurenčnosti evropske medijske industrije je torej treba sprejeti pravila za promocijsko prikazovanje izdelkov. Opredelitev pojma promocijskega prikazovanja izdelkov, uvedena s to direktivo, bi morala zajemati katero koli obliko avdiovizualnega komercialnega sporočila, ki vključuje izdelek, storitev ali njegovo oz. njeno blagovno znamko ali jih navaja, tako da jih pokaže v oddaji, za plačilo ali podobno nadomestilo. Zagotovitev brezplačnega blaga ali storitev, kakršni so produkcijski rekviziti ali nagrade, bi se morala šteti za promocijsko prikazovanje izdelkov samo, če imajo zadevno blago in storitve znatno vrednost. Za avdiovizualno promocijsko prikazovanje izdelkov bi se morala uporabljati enaka pravila o kakovosti in omejitve kakor za avdiovizualno komercialno sporočilo. Za razlikovanje med sponzorstvom in promocijskim prikazovanjem izdelka je odločilno merilo to, da je pri promocijskem prikazovanju izdelkov sklicevanje na izdelek vključeno v vsebino programa; iz tega razloga opredelitev v členu 1(m) Direktive 89/552/EGS, kakor je bila spremenjena s to direktivo, vsebuje dikcijo „v programu“. Nasprotno pa je navajanje sponzorjev med programom dovoljeno, če to ne predstavljala sestavnega dela osrednje vsebine.

(62)

Promocijsko prikazovanje izdelkov bi načeloma moralo biti prepovedano. Vendar pa so odstopanja na podlagi pozitivnega seznama primerna za nekatere vrste programov. Država članica bi morala imeti možnost, da se odloči za popolno ali delno izvzetje iz teh odstopanj, npr. tako, da dovoli promocijsko prikazovanje izdelkov samo v programih, ki niso bili ustvarjeni izključno v tej državi članici.

(63)

Poleg tega sta sponzorstvo in promocijsko prikazovanje izdelkov prepovedana, če na vsebino programov vplivata tako, da to posega v odgovornost in uredniško neodvisnost ponudnika medijskih storitev. To velja za promocijsko prikazovanje.

(64)

Pravica invalidov in starejših oseb do udeležbe v kulturnem in družbenem življenju Skupnosti je neločljivo povezana z zagotavljanjem dostopnih avdiovizualnih medijskih storitev. Načini zagotavljanja dostopnosti bi morali med drugim vključevati znakovni jezik, podnaslavljanje, zvočne opise in preproste menije.

(65)

Države članice so v skladu z nalogami, ki jim jih podeljuje Pogodba, odgovorne za prenos in učinkovito izvajanje te direktive. Same lahko izberejo primerne instrumente v skladu s svojimi pravnimi tradicijami in ustaljenimi strukturami, zlasti pa obliko svojih pristojnih neodvisnih regulatornih organov, da lahko delo pri izvajanju te direktive opravljajo nepristransko in pregledno. Zlasti bi morali instrumenti, ki jih izberejo države članice, prispevati k spodbujanju pluralnosti medijev.

(66)

Tesno sodelovanje med pristojnimi regulatornimi organi držav članic in Komisijo je potrebno za zagotovitev pravilne uporabe te direktive. Podobno je tesno sodelovanje med državami članicami in med regulatornimi organi držav članic zlasti pomembno glede na vpliv, ki ga imajo izdajatelji televizijskih programov s sedežem v eni državi članici na drugo državo članico. V primeru, da nacionalna zakonodaja določa postopke izdajanja dovoljenj v več kakor eni zadevni državi članici, je zaželeno, da se vzpostavijo stiki med zadevnimi organi, preden so takšna dovoljenja odobrena. To sodelovanje bi moralo zajemati vsa področja, ki jih usklajuje Direktiva 89/552/EGS, kakor je bila spremenjena s to direktivo, zlasti členi 2, 2a in 3 Direktive.

(67)

Ker cilja te direktive, in sicer oblikovanja območja brez notranjih meja za avdiovizualne medijske storitve s hkratnim zagotavljanjem visoke ravni zaščite ciljev v splošnem interesu, zlasti varstva mladoletnikov, človeškega dostojanstva in spodbujanja pravic invalidnih osebe, države članice ne morejo doseči v zadostni meri in ker se ga zaradi obsega in učinkov te direktive lažje doseže na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja.

(68)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (29) so države članice pozvane, da za lastne potrebe in v interesu Skupnosti pripravijo tabele, ki naj kar najbolj nazorno prikazujejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos, ter da te tabele objavijo –

1.

naslov se nadomesti z naslednjim:

2.

člen 1 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 1

V tej direktivi:

3.

člen 2 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 2

1.   Vsaka država članica zagotovi, da so vse avdiovizualne medijske storitve, ki jih prenašajo ponudniki medijskih storitev pod njeno pristojnostjo, skladne s pravili pravnega reda, ki se uporablja za avdiovizualne medijske storitve, namenjene javnosti v tej državi članici.

2.   V tej direktivi so ponudniki medijskih storitev pod pristojnostjo države članice:

3.   V tej direktive se šteje, da ima ponudnik medijskih storitev sedež v državi članici v naslednjih primerih:

4.   Šteje se, da ponudniki medijskih storitev, za katere se določbe odstavka 3 ne uporabljajo, spadajo pod pristojnost države članice v naslednjih primerih:

5.   Če pristojnosti države članice ni mogoče določiti v skladu z odstavkoma 3 in 4, sodi ponudnik medijskih storitev pod pristojnost tiste države članice, v kateri ima sedež v smislu členov 43 do a 48 Pogodbe.

6.   Ta direktiva se ne uporablja za avdiovizualne medijske storitve, ki so namenjene izključno sprejemu v tretjih državah in ki jih javnost v eni ali več državah članicah neposredno ali posredno ne sprejema s standardno uporabniško opremo.“;

4.

člen 2a se spremeni:

5.

člen 3 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 3

1.   Države članice lahko od ponudnikov medijskih storitev pod svojo pristojnostjo zahtevajo, da na področjih, ki jih zajema ta direktiva, ravnajo v skladu z natančnejšimi ali strožjimi pravili, če so ta pravila v skladu s pravom Skupnosti.

2.   V primerih, ko:

3.   Kadar prva država članica oceni:

4.   Država članica lahko sprejme ukrepe v skladu z odstavkom 3 samo, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

5.   Komisija odloči v treh mesecih po prejemu uradnega obvestila iz odstavka 4(a). Če Komisija odloči, da ukrepi niso združljivi z zakonodajo Skupnosti, se zadevna država članica vzdrži sprejetja predlaganih ukrepov.

6.   Države članice s primernimi sredstvi v okviru svoje zakonodaje zagotovijo, da ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo učinkovito izpolnjujejo določbe te direktive.

7.   Države članice spodbujajo koregulativne in/ali samoregulativne ureditve na nacionalni ravni na področjih, ki jih usklajuje ta direktiva, v obsegu, ki ga dopuščajo njihovi pravni sistemi. Te ureditve so takšne, da jih glavne interesne skupine v zadevnih državah članicah na splošno sprejemajo in da zagotavljajo učinkovito izvajanje.

8.   Direktiva 2000/31/ES se uporablja, razen kadar ni v tej direktivi določeno drugače. V primeru neskladja med določbo Direktive 2000/31/ES in določbo te direktive prevladajo določbe te direktive, razen če ni v tej direktivi določeno drugače.“;

6.

člen 3a se črta;

7.

vstavi se naslednje poglavje:

„POGLAVJE IIa

Določbe, ki se uporabljajo za vse avdiovizualne medijske storitve

Člen 3a

Države članice zagotovijo, da ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo omogočijo prejemnikom storitve enostaven, neposreden in stalen dostop vsaj do naslednjih informacij:

Člen 3b

Države članice s primernimi sredstvi zagotovijo, da avdiovizualne medijske storitve, ki jih opravljajo ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo, ne vsebujejo spodbujanja nestrpnosti na podlagi rase, spola, vere ali narodnosti.

Člen 3c

Države članice spodbujajo ponudnike medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo, da osebam z okvaro vida ali sluha postopoma zagotovijo dostop do njihovih storitev.

Člen 3d

Države članice zagotovijo, da ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo ne prenašajo kinematografskih del zunaj terminov, dogovorjenih z imetniki pravic.

Člen 3e

1.   Države članice zagotovijo, da so avdiovizualna komercialna sporočila, ki jih predvajajo ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo, v skladu z naslednjimi zahtevami:

2.   Države članice in Komisija spodbujajo ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev, da oblikujejo pravila ravnanja v zvezi z neprimernimi avdiovizualnimi komercialnimi sporočili, ki spremljajo otroške programe ali so njihov del, o hrani in pijači, ki vsebujeta hranila in snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom, kot so zlasti maščobe, trans maščobne kisline, sol/natrij in sladkorje, katerih prekomerno uživanje v celotni prehrani ni priporočljivo.

Člen 3f

1.   Avdiovizualne medijske storitve ali programi, ki so sponzorirani, izpolnjujejo naslednje zahteve:

2.   Avdiovizualnih medijskih storitev ali programov ne sponzorirajo podjetja, katerih glavna dejavnost je izdelava ali prodaja cigaret in drugih tobačnih izdelkov.

3.   Kadar avdiovizualne medijske storitve ali programe sponzorirajo podjetja, katerih dejavnosti vključujejo izdelavo ali prodajo zdravil in zdravljenja, se lahko promovira ime ali podoba podjetja, ne smejo pa se promovirati posamična zdravila ali zdravljenje, ki so na voljo le na recept v državi članici, pod katere pristojnostjo spada ponudnik medijskih storitev.

4.   Poročila in aktualno informativni programi se ne sponzorirajo. Države članice lahko prepovejo prikazovanje logotipa sponzorja med programi za otroke, dokumentarnimi filmi in verskimi programi.

Člen 3g

1.   Prepovedano je promocijsko prikazovanje izdelkov.

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 je, če država članica ne odloči drugače, promocijsko prikazovanje izdelkov dovoljeno:

Odstopanje iz prve alinee se ne uporablja za programe za otroke.

Programi, ki vsebujejo promocijsko prikazovanje izdelkov, izpolnjujejo najmanj vse naslednje zahteve:

Države članice lahko izjemoma opustijo zahteve iz točke (d), če zadevnega programa ni ustvaril niti ga ni naročil sam ponudnik medijskih storitev oziroma z njim povezano podjetje.

3.   V vsakem primeru pa programi ne vsebujejo promocijskega prikazovanja:

4.   Določbe odstavkov 1, 2 in 3 se uporabljajo le za programe, ustvarjene po … (30).“;

8.

vstavi se naslednje poglavje:

„POGLAVJE IIb

Določbe, ki se uporabljajo le za avdiovizualne medijske storitve na zahtevo

Člen 3h

Države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da so avdiovizualne medijske storitve na zahtevo, ki jih opravljajo ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo, ki bi lahko resno ogrozile telesni, duševni in moralni razvoj mladoletnikov, dostopne le na način, ki zagotavlja, da mladoletniki praviloma ne bodo mogli slišati ali videti takšnih avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo.

Člen 3i

1.   Države članice zagotovijo, da avdiovizualne medijske storitve na zahtevo, ki jih opravljajo ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo, ustrezno spodbujajo, kadar je to izvedljivo, produkcijo in dostop do evropskih del. Tovrstno spodbujanje bi bilo lahko med drugim povezano s finančnim prispevkom, ki bi ga te storitve namenile produkciji in pridobitvi pravic do evropskih del ali deležu in/ali pomenu evropskih del v katalogu programov, ki ga ponuja avdiovizualna medijska storitev na zahtevo.

2.   Države članice Komisijo najpozneje do … (31) in nato vsaka štiri leta obvestijo o izvajanju odstavka 1.

3.   Komisija na podlagi informacij, ki jih predložijo države članice, in neodvisne študije poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o uporabi odstavka 1, pri čemer upošteva tržni in tehnološki razvoj ter cilj kulturne raznolikosti.“;

9.

vstavi se naslednje poglavje:

„POGLAVJE IIc

Določbe glede ekskluzivnih pravic in kratkih poročil v razširjanju televizijskih programov

Člen 3j

1.   Vsaka država članica lahko sprejme ukrepe v skladu z zakonodajo Skupnosti, s katerimi zagotovi, da izdajatelji televizijskih programov pod njeno pristojnostjo ne oddajajo tistih dogodkov, ki v tej državi članici veljajo za dogodke velikega družbenega pomena, na ekskluzivni osnovi, s čimer bi večji delež javnosti v tej državi članici prikrajšali za možnost spremljanja takšnih dogodkov prek neposrednega prenosa ali prek poznejšega prenosa na brezplačni televiziji. Če država članica sprejme takšne ukrepe, mora sestaviti seznam določenih nacionalnih ali drugih dogodkov, za katere meni, da so velikega družbenega pomena. To stori na jasen in pregleden način ter pravočasno. Pri tem zadevna država članica določi tudi to, ali morajo biti takšni dogodki dostopni bodisi v celotnem ali delnem neposrednem prenosu bodisi v primerih, ko je to potrebno ali primerno iz objektivnih razlogov javnega interesa, v celotnem ali delnem poznejšem prenosu.

2.   Države članice Komisijo takoj uradno obvestijo o vsakem ukrepu, ki so ga ali ga bodo sprejele v skladu z odstavkom 1. Komisija v treh mesecih od dneva uradnega obvestila preveri, ali so takšni ukrepi združljivi z zakonodajo Skupnosti in o njih obvesti druge države članice. Komisija zaprosi za mnenje odbora, ustanovljenega v skladu s členom 23a. Sprejete ukrepe takoj objavi v Uradnem listu Evropske unije, najmanj enkrat letno pa objavi tudi konsolidirani seznam ukrepov, ki so jih sprejele države članice.

3.   Države članice z ustreznimi sredstvi v okviru svojih zakonodaj zagotovijo, da izdajatelji televizijskih programov pod njihovo pristojnostjo ne izvajajo ekskluzivnih pravic, ki so jih ti izdajatelji televizijskih programov kupili po datumu objave te direktive, na način, ki bi večji delež javnosti v drugi državi članici prikrajšal za možnost spremljanja dogodkov, ki jih je ta druga država članica določila v skladu z odstavkoma 1 in 2, bodisi v celotnem ali delnem neposrednem prenosu bodisi v primerih, ko je to potrebno ali primerno iz objektivnih razlogov javnega interesa, v celotnem ali delnem poznejšem prenosu na brezplačni televiziji, kar je ta druga država članica določila v skladu z odstavkom 1.

Člen 3k

1.   Države članice zagotovijo, da ima za kratko poročanje kateri koli izdajatelj televizijskega programa s sedežem v Skupnosti pravičen, smotrn in nediskriminatoren dostop do dogodkov velikega javnega interesa, ki jih ekskluzivno prenaša izdajatelj televizijskega programa pod njihovo pristojnostjo.

2.   Če obstaja drug izdajatelj televizijskega programa, ki ima sedež v isti državi članici kakor izdajatelj televizijskega programa, ki je zaprosil za dostop, in je pridobil ekskluzivne pravice za prenašanje dogodka velikega javnega interesa, je treba za dostop zaprositi tega izdajatelja televizijskega programa.

3.   Države članice zagotovijo, da je takšen dostop zajamčen z dopuščanjem izdajateljem televizijskih programov, da svobodno izberejo kratke izseke iz signala izdajatelja televizijskega programa, ki ga prenaša, in sicer vsaj z identifikacijo njihovega vira, razen če je to iz praktičnih razlogov nemogoče.

4.   Kot alternativo odstavku 3 lahko država članica oblikuje enakovreden sistem, ki na druge načine omogoča pravičen, smotrn in nediskriminatoren dostop.

5.   Kratki izseki se uporabijo samo za splošne informativne oddaje in se lahko pri avdiovizualnih medijskih storitvah na zahtevo uporabijo samo, če isti program s časovnim zamikom ponudi isti ponudnik medijskih storitev.

6.   Brez poseganja v odstavke 1 do 5, države članice v skladu s svojimi pravnimi sistemi in praksami zagotovijo, da so opredeljeni načini in pogoji glede zagotavljanja takšnih kratkih izsekov, zlasti kakršni koli dogovori o nadomestilu, najdaljša dolžina kratkih izsekov in časovne omejitve glede njihovega prenosa. Če je predvideno nadomestilo, to ne sme presegati dodatnih stroškov, nastalih neposredno zaradi zagotovitve dostopa.“;

10.

v členu 4(1) se besedilo „v smislu člena 6“ črta;

11.

člena 6 in 7 se črtata;

12.

naslov poglavja IV se nadomesti z naslednjim:

13.

člen 10 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 10

1.   Televizijsko oglaševanje in televizijska prodaja sta jasno razpoznavna in ju je mogoče razločiti od uredniške vsebine. Brez poseganja v uporabo novih oglaševalskih tehnik sta televizijsko oglaševanje in televizijska prodaja z optičnimi in/ali akustičnimi in/ali prostorskimi sredstvi jasno ločena od drugih delov programske sheme.

2.   Posamezni oglaševalni in prodajni vložki ostajajo izjema, razen med prenosi športnih dogodkov.“;

14.

člen 11 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 11

1.   Države članice zagotovijo, da celovitost programov, ob upoštevanju naravnih premorov ter trajanja in narave programa, ter pravice imetnikov pravic niso ogrožene, kadar so v te programe vstavljeni oglasi ali televizijska prodaja.

2.   Prenašanje televizijskih filmov (pri čemer so izvzeti nadaljevanke, nanizanke in dokumentarci), kinematografskih del in poročil lahko televizijsko oglaševanje in/ali televizijska prodaja prekine enkrat v rednem časovnem intervalu, ki traja najmanj 30 minut. Prenašanje programov za otroke lahko oglaševanje in/ali televizijska prodaja prekine enkrat v rednem časovnem intervalu, ki traja najmanj 30 minut, pod pogojem, da je predvideno trajanje programa daljše od 30 minut. Televizijsko oglaševanje ali televizijska prodaja se ne predvajata med prenosom verskih obredov.“;

15.

člena 12 in 13 se črtata;

16.

člen 14(1) se črta;

17.

člena 16 in 17 se črtata;

18.

člen 18 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 18

1.   Delež televizijskih oglaševalskih vložkov in vložkov televizijske prodaje ne sme preseči 20 % posamezne ure.

2.   Odstavek 1 se ne uporablja za napovedi, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi programi in pomožnimi proizvodi, ki izhajajo neposredno iz njih, z napovedmi sponzorstva in s promocijskim prikazovanjem izdelkov.“;

19.

člen 18a se nadomesti z naslednjim:

„Člen 18a

Televizijska prodajna okna se kot taka jasno opredelijo z optičnimi in akustičnimi sredstvi ter trajajo neprekinjeno najmanj 15 minut.“;

20.

člen 19 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 19

Določbe te direktive se smiselno uporabljajo za televizijske kanale, namenjene izključno oglaševanju in televizijski prodaji, ter za televizijske kanale, namenjene izključno samooglaševanju. Poglavje III, kakor tudi člen 11 in člen 18, se za te kanale ne uporabljajo.“;

21.

člen 19a se črta;

22.

člen 20 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 20

Brez poseganja v člen 3 lahko države članice z ustreznim upoštevanjem zakonodaje Skupnosti določijo pogoje, drugačne od tistih, določenih v členu 11(2) ter členu 18 za razširjanje televizijskih programov, ki so namenjeni le nacionalnemu ozemlju in ki jih javnost ne more sprejemati posredno ali neposredno v eni ali več drugih državah članicah.“;

23.

naslov poglavja V se nadomesti z naslednjim:

24.

člena 22a in 22b se črtata;

25.

naslov poglavja VI se nadomesti z naslednjim:

26.

v členu 23a(2) se točka (e) nadomesti z naslednjim:

27.

vstavi se naslednje poglavje:

„POGLAVJE VIb

Sodelovanje med regulatornimi organi držav članic

Člen 23b

Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da druga drugi in Komisiji predložijo informacije, potrebne za uporabo določb te direktive, zlasti njenih členov 2, 2a in 3, in sicer prek svojih pristojnih neodvisnih regulatornih organov.“;

28.

člena 25 in 25a se črtata;

29.

člen 26 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 26

Najpozneje do … (32) in nato vsaka tri leta Komisija predloži Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru poročilo o uporabi te direktive ter po potrebi predloži dodatne predloge za njeno prilagoditev razvoju na področju avdiovizualnih medijskih storitev, zlasti ob upoštevanju nedavnega tehnološkega razvoja, konkurenčnosti sektorja in stopenj medijske pismenosti v vseh državah članicah.

V tem poročilu se oceni tudi vprašanje televizijskega oglaševanja, ki spremlja programe za otroke ali je vanje vključeno, zlasti pa to, ali so pravila glede količine in kakovosti iz te direktive omogočila doseganje zahtevane ravni zaščite.“.

—

točka 4 v Prilogi „Direktive in uredbe iz člena 3(a)“ se nadomesti z:

18.12.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 307/22

(1)

Svet je v Resoluciji z dne 7. februarja 1994 o razvoju poštnih storitev v Skupnosti (4) kot enega glavnih ciljev poštne politike Skupnosti označil usklajevanje postopnega, nadzorovanega odpiranja trga konkurenci z uravnoteženim jamstvom zagotavljanja univerzalne storitve.

(2)

Direktiva 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve (5), je vzpostavila regulativni okvir za poštni sektor na ravni Skupnosti, vključno z ukrepi za zagotovitev univerzalne storitve in določitvijo največjega števila poštnih storitev, ki jih države članice lahko rezervirajo za svojega izvajalca(-e) univerzalne storitve, z namenom ohranitve univerzalne storitve, ki naj bi se postopno in v vedno večji meri zmanjševala, in časovni razpored za sprejemanje odločitev o nadaljnjem odpiranju trga za vzpostavitev notranjega trga poštnih storitev.

(3)

Člen 16 Pogodbe poudarja položaj, ki ga imajo storitve splošnega gospodarskega pomena v okviru skupnih vrednot Evropske unije, kot tudi njihovo vlogo pri pospeševanju socialne in teritorialne kohezije. Navaja, da je treba delovanje takšnih storitev zagotoviti na podlagi načel in pogojev, ki omogočajo izpolnjevanje njihovih nalog.

(4)

Pozitivna vloga, ki jo imajo storitve splošnega gospodarskega pomena, je bila poudarjena leta 2005 v posebni oktobrski številki Eurobarometra 219, v kateri je bilo navedeno, da od vseh storitev splošnega gospodarskega pomena uporabniki povsod v EU najbolj cenijo poštne storitve, v zvezi s čimer je od vseh vprašanih 77 % odgovorilo pozitivno.

(5)

Ker so poštne storitve bistven instrument komunikacije in izmenjave informacij, je njihova vloga nujnega pomena za doseganje ciljev socialne, ekonomske in teritorialne kohezije v Uniji. Poštna omrežja imajo pomembne teritorialne in socialne razsežnosti, ki omogočajo splošen dostop do bistvenih lokalnih storitev.

(6)

Ukrepi na področju poštnih storitev bi morali biti zasnovani tako, da se naloge Skupnosti v skladu s členom 2 Pogodbe, in sicer spodbujanje skladnega, uravnoteženega in trajnostnega razvoja gospodarskih dejavnosti, visoke stopnje zaposlenosti in socialne zaščite, trajne in neinflatorne rasti, visoke stopnje konkurenčnosti in konvergence gospodarskih učinkov, zviševanja ravni in kakovosti življenja, gospodarske in socialne kohezije ter solidarnosti med državami članicami, dosežejo kot cilji.

(7)

Evropski poštni trgi so zaradi razvoja, ki so ga sprožili tehnični napredek, deregulacija in posledično večja konkurenčnost, v zadnjih letih doživeli korenite spremembe. Zaradi globalizacije je treba ubrati proaktiven in v razvoj usmerjen pristop, sicer bodo državljani Unije prikrajšani za ugodnosti, ki jih prinašajo takšne spremembe.

(8)

Evropski svet je v sklepih glede vmesnega pregleda lizbonske strategije z dne 22. in 23. marca 2005 ponovno navedel pomen dokončnega oblikovanja notranjega trga kot instrumenta za pospeševanje rasti in ustvarjanje večjega števila in boljših delovnih mest ter pomembno vlogo, ki jo morajo imeti učinkovite storitve splošnega gospodarskega pomena v konkurenčnem in dinamičnem gospodarstvu. Ti sklepi se še naprej uporabljajo za poštne storitve, ki so pomemben instrument komunikacije, trgovine ter socialne in teritorialne kohezije.

(9)

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. februarja 2006 o uporabi Poštne direktive (6) je poudarila socialni in gospodarski pomen učinkovitih poštnih storitev ter njihovo pomembno vlogo v okviru lizbonske strategije in navedla, da so doslej sprejeti ukrepi reforme privedli do pomembnega pozitivnega razvoja v poštnem sektorju, skupaj z večjo kakovostjo, večjo učinkovitostjo in boljšo usmerjenostjo k uporabnikom. V svoji resoluciji je Evropski parlament pozval Komisijo, naj se zaradi občasno izrazito različnega razvoja obveznosti v državah članicah na področju univerzalne storitve pri pripravi študije o možnostih posveti zlasti kakovosti univerzalne storitve in njenemu prihodnjemu financiranju ter naj v okviru te študije predlaga njeno opredelitev, področje uporabe in ustrezno financiranje.

(10)

V skladu z Direktivo 97/67/ES je bila izvedena študija o možnostih, ki je za vsako državo članico ocenila vpliv popolnega oblikovanja notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti leta 2009 na univerzalno storitev. Komisija je prav tako izvedla natančen pregled poštnega sektorja v Skupnosti, vključno z naročilom študij o gospodarskem, družbenem in tehnološkem razvoju v sektorju in se je obširno posvetovala z zainteresiranimi stranmi.

(11)

Študija o možnostih navaja, da je osnovni cilj zagotovitve trajnostnega zagotavljanja univerzalne storitve, ki ustreza standardu kakovosti, ki so ga države članice določile v skladu z Direktivo 97/67/ES, mogoče zagotoviti po vsej Skupnosti do leta 2009 brez potrebe po rezerviranem področju.

(12)

Postopno odpiranje poštnega trga konkurenci je dalo izvajalcem univerzalne storitve dovolj časa za uvedbo ukrepov posodobitve in prestrukturiranja, ki so potrebni za zagotavljanje dolgoročne sposobnosti preživetja pod novimi tržnimi pogoji, poleg tega pa je državam članicam omogočilo, da prilagodijo svoje regulativne sisteme bolj odprtemu okolju. Države članice lahko izkoristijo priložnost, ki jim jo ponuja obdobje prenosa in čas, ki je potreben za uvedbo učinkovite konkurence, da bi nadaljevale z nadaljnjo posodobitvijo in prestrukturiranjem izvajalcev univerzalne storitve kot je to potrebno.

(13)

Študija o možnostih kaže, da rezervirano področje ne bi smelo biti več prednostna rešitev za financiranje univerzalne storitve. Ta presoja upošteva interes Skupnosti in njenih držav članic pri oblikovanju notranjega trga, njegovega potenciala rasti, zaposlovanja kot tudi zagotavljanja dostopnosti učinkovite storitve splošnega gospodarskega pomena za vse uporabnike. Zato je primerno, da se potrdi zadnji rok za popolno oblikovanje notranjega trga poštnih storitev.

(14)

V poštnem sektorju je veliko gonil za spremembe, predvsem povpraševanje in spreminjajoče se potrebe uporabnikov, organizacijske spremembe, avtomatizacija in uvajanje novih tehnologij, nadomeščanje z elektronskimi komunikacijskimi sredstvi in odpiranje trga. Izvajalci poštnih storitev lahko za kosanje s konkurenco ter novimi zahtevami potrošnikov in za zagotavljanje novih virov financiranja razširijo svoje dejavnosti z izvajanjem storitev elektronskega poslovanja ali drugih storitev informacijske družbe.

(15)

Izvajalci poštnih storitev, vključno z izvajalci, določenimi za opravljanje univerzalne storitve, se spodbujajo k izboljševanju učinkovitosti, nastale iz novih konkurenčnih izzivov (kot so digitalizacija in elektronske komunikacije), ki se razlikujejo od tradicionalnih poštnih storitev, kar bo že samo po sebi prispevalo k veliko večji konkurenčnosti.

(16)

Popolno odprtje trga bo pripomoglo k razširitvi celotnega obsega poštnega trga. Prispevalo bo tudi k vzdrževanju trajnega in kakovostnega zaposlovanja med izvajalci univerzalne storitve kot tudi pospešilo ustvarjanje novih delovnih mest pri drugih izvajalcih, novih konkurentih in povezanih gospodarskih dejavnostih. Ta Direktiva ne posega v pristojnost držav članic za določanje zaposlitvenih pogojev v sektorju poštnih storitev, kar pa ne bi smelo voditi v nelojalno konkurenco. Pri pripravah na odprtje trga poštnih storitev bi se morala upoštevati socialna vprašanja.

(17)

Prevoz kot samostojna storitev se ne bi smel šteti za poštno storitev. Direktna pošta, ki obsega zgolj oglaševalski, marketinški ali reklamni material z enakim sporočilom, razen naslovnikovega imena, naslova in identifikacijske številke, lahko velja za pošiljko korespondence.

(18)

Poleg tega bi morala večja konkurenčnost omogočiti povezanost poštnega sektorja z drugimi načini komunikacije in izboljšati kakovost storitve za vedno bolj zahtevne uporabnike.

(19)

Podeželska poštna omrežja, med drugim v gorskih in otoških regijah, imajo pomembno vlogo pri integraciji podjetij v nacionalno/svetovno gospodarstvo in pri ohranjanju kohezije v socialnem in zaposlitvenem smislu. Poleg tega lahko podeželske pošte v oddaljenih regijah zagotovijo pomembno infrastrukturno omrežje za dostop do novih elektronskih komunikacijskih storitev.

(20)

Razvoj na sosednjih komunikacijskih trgih je imel različen vpliv v različnih območjih Skupnosti in segmentih populacije ter na uporabo poštnih storitev. Teritorialno in socialno kohezijo bi bilo treba ohraniti in, ob upoštevanju dejstva, da lahko države članice z uporabo prilagodljivosti, določene v Direktivi 97/67/ES, prilagodijo nekatere posebne značilnosti storitev lokalnemu povpraševanju, je primerno, da se popolnoma ohranijo univerzalna storitev in z njo povezane zahteve glede kakovosti, določene v Direktivi 97/67/ES. V skladu z dosedanjo prakso pa je primerno pojasniti, da bi morale države članice zagotoviti sprejem in dostavo pošte le za tiste delovne dni v tednu, ki v skladu z nacionalno zakonodajo ne veljajo za dela proste dni. Da bi odpiranje trga še naprej prinašalo koristi za vse uporabnike, še zlasti za potrošnike ter majhna in srednje velika podjetja, bi morale države članice spremljati in nadzirati razvoj trga. Sprejeti bi morale ustrezne regulativne ukrepe, ki so na voljo v skladu z Direktivo 97/67/ES, da zagotovijo, da dostopnost do poštnih storitev še naprej zadovoljuje potrebe uporabnikov z zagotavljanjem, če je to primerno, najmanjšega števila storitev na isti točki dostopa, in da zlasti zagotovijo ustrezno gostoto točk dostopa do poštnih storitev na podeželju in v oddaljenih regijah.

(21)

Univerzalna storitev načeloma zagotavlja en sprejem in eno dostavo na dom ali v prostore vsake fizične ali pravne osebe vsak delovni dan, tudi v oddaljenih ali redko poseljenih območjih.

(22)

Zagotavljanje visokokakovostnih poštnih storitev občutno prispeva k doseganju cilja socialne in teritorialne kohezije. Zlasti e-poslovanje nudi oddaljenim in redko poseljenim območjem nove možnosti za udeležbo v gospodarskem življenju, za kar je zagotavljanje kakovostnih poštnih storitev pomemben predpogoj.

(23)

Direktiva 97/67/ES je vzpostavila prednost za zagotavljanje univerzalne storitve z imenovanjem izvajalcev univerzalne storitve. Države članice lahko zahtevajo, da se univerzalna storitev izvaja na celotnem nacionalnem ozemlju. Večja konkurenca in izbira pomeni, da bi morale imeti države članice še naprej možnost prilagodljivosti pri določanju najučinkovitejših in najprimernejših mehanizmov za zagotovitev razpoložljivosti univerzalne storitve, ob upoštevanju načel nepristranskosti, preglednosti, nediskriminacije, sorazmernosti in najmanjšega izkrivljanja trga, potrebnega za prosto zagotavljanje poštnih storitev na notranjem trgu. Države članice lahko uporabijo enega ali kombinacijo naslednjih mehanizmov: zagotavljanje univerzalne storitve s strani tržnih sil, imenovanje enega ali več podjetij za zagotavljanje različnih elementov univerzalne storitve ali pokrivanje različnih delov ozemlja in javno naročanje storitev.

Če država članica za zagotavljanje univerzalne storitve ali njenih različnih delov imenuje eno ali več podjetij, je treba zagotoviti, da standarde kakovosti, značilne za univerzalne storitve, izpolnjujejo na pregleden in sorazmeren način tudi drugi izvajalci univerzalne storitve. Če država članica imenuje več kot eno podjetje, bi morala zagotoviti, da ne pride do prekrivanja obveznosti univerzalne storitve.

(24)

Pomembno je, da so uporabniki popolnoma seznanjeni z univerzalno storitvijo in da so izvajalci poštnih storitev seznanjeni s pravicami in obveznostmi izvajalca(-ev) univerzalne storitve. Države članice bi morale zagotoviti, da uporabniki ostanejo popolnoma seznanjeni z značilnostmi posebnih storitev in dostopnostjo do njih. Države članice bi morale zagotoviti, da so vse te informacije dosegljive. Vendar pa je primerno, v skladu z večjo prilagodljivostjo dano državam članicam pri zagotavljanju univerzalne storitve na druge načine in ne z imenovanjem izvajalca(-ev) univerzalne storitve, da se državam članicam omogoči prilagodljivost pri odločanju, kako bodo te informacije sporočile javnosti.

(25)

Ob upoštevanju izvedenih študij in z namenom odpiranja vseh možnosti notranjega trga poštnih storitev je primerno prekiniti uporabo rezerviranega področja in posebnih pravic kot načina za zagotavljanje, da je univerzalna storitev financirana.

(26)

Zunanje financiranje preostalih neto stroškov univerzalne storitve bo morda še vedno potrebno za nekatere države članice. Zato je primerno, da se natančno pojasni druge možnosti, ki so na voljo za zagotavljanje financiranja univerzalne storitve, v obsegu, ki je potreben in je ustrezno utemeljen, državam članicam pa prepustiti izbiro mehanizmov financiranja, ki bodo uporabljeni. Te druge možnosti vključujejo uporabo postopkov javnih naročil, ki v skladu z direktivami o javnih naročilih zajemajo konkurenčni dialog ali postopek s pogajanji z ali brez objave obvestila o javnem naročilu, in, če obveznosti univerzalne storitve povzročajo neto stroške univerzalne storitve in pomenijo nepravično finančno breme za imenovanega izvajalca univerzalne storitve, javno nadomestilo in delitev stroškov med izvajalce storitve in/ali uporabnike na pregleden način s prispevki v kompenzacijski sklad. Države članice lahko uporabijo druga sredstva financiranja, ki jih dovoljuje zakonodaja Skupnosti, kot je odločitev, kadar in če je potrebna, da se dobiček, ki izhaja iz drugih dejavnosti izvajalca(-ev) univerzalne storitve zunaj obsega univerzalne storitve, v celoti ali delno nameni financiranju neto stroškov univerzalne storitve, kolikor je to v skladu s Pogodbo. Brez poseganja v obveznost držav članic, da spoštujejo pravila o državni pomoči iz Pogodbe, vključno s tem povezanimi posebnimi zahtevami obveščanja, lahko države članice Komisijo obvestijo o uporabljenih mehanizmih financiranja za pokrivanje morebitnih neto stroškov univerzalne storitve, kar bi se moralo upoštevati v rednem poročilu o uporabi Direktive 97/67/ES, ki ga Komisija predloži Evropskemu parlamentu in Svetu.

(27)

Od izvajalcev poštnih storitev se lahko zahteva, da prispevajo k financiranju univerzalne storitve, kadar je predviden kompenzacijski sklad. Pri določitvi podjetij, od katerih bi se lahko zahtevalo, da prispevajo v kompenzacijski sklad, bi morale države članice upoštevati, ali je mogoče storitve, ki jih nudijo takšna podjetja, z vidika uporabnika šteti za storitve, ki sodijo v okvir univerzalne storitve, saj so v zadostni meri medsebojno zamenljive z univerzalno storitvijo, ob upoštevanju značilnosti storitev, vključno z značilnostmi dodane vrednosti, ter njihove predvidene uporabe in določanja cen. Ni nujno, da te storitve vsebujejo vse značilnosti univerzalne storitve, kot sta dnevna dostava ali popolna pokritost države.

(28)

Da bi se pri določanju prispevka teh podjetij za stroške zagotavljanja univerzalne storitve v državi članici upoštevalo načelo sorazmernosti, bi morale države članice uporabiti pregledna in nediskriminacijska merila, kot je na primer delež teh podjetij pri dejavnostih, ki spadajo na področje univerzalne storitve v tej državi članici. Države članice lahko od izvajalcev, ki morajo prispevati v kompenzacijski sklad, zahtevajo uvedbo ustreznega ločenega računovodstva, da se zagotovi delovanje sklada.

(29)

Načela preglednosti, nediskriminacije in sorazmernosti iz Direktive 97/67/ES bi se morala še naprej uporabljati pri vseh mehanizmih financiranja, vse odločitve na tem področju pa bi morale temeljiti na preglednih, nepristranskih in preverljivih merilih. Zlasti bi bilo treba izračunati, pod nadzorom nacionalnega regulativnega organa, neto stroške univerzalne storitve kot razliko med neto stroški za imenovanega izvajalca univerzalne storitve, če posluje z obveznostmi univerzalne storitve, in če ne posluje z obveznostmi univerzalne storitve. Izračun bi moral upoštevati vse druge pomembne elemente, vključno z morebitnimi tržnimi koristmi, ki jih ima izvajalec poštnih storitev, imenovan za zagotavljanje univerzalne storitve, upravičenostjo do primernega dobička in spodbudami za stroškovno učinkovitost.

(30)

V primerih, ko se države članice odločijo, da bodo javnosti na njihovem nacionalnem ozemlju dostopne dodatne ali dopolnilne storitve, razen storitev, ki se nanašajo na obveznosti univerzalne storitve, kakor so opredeljene v tej direktivi, kot so dostava pokojnin in poštnih nakaznic na podeželju, se za te storitve ne bi smeli uporabljati kompenzacijski mehanizmi, ki zahtevajo prispevke določenih podjetij. Države članice lahko po potrebi v skladu s pravili o državni pomoči iz Pogodbe odobrijo financiranje dodatnih ali dopolnilnih storitev. Razen v primeru izvajalca(-ev) univerzalne storitve dovoljenja ne bi smela biti pogojena z obveznostjo izvajanja takšnih dodatnih storitev.

(31)

Primerno je, da se državam članicam, ki so se pridružile Uniji po začetku veljavnosti Direktive 2002/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. junija 2002 o spremembah Direktive 97/67/ES glede nadaljnjega odpiranja trgov poštnih storitev v Skupnosti konkurenci (7) in so se pri nemotenem prilagajanju njihovih poštnih trgov morda soočale z nekaterimi težavami zaradi pridružitve procesu reforme poštnih storitev v kasnejši fazi; in nekaterim državam članicam z maloštevilnim prebivalstvom in geografsko omejenim ozemljem, ki imajo posebne značilnosti, ki so specifične za poštne storitve; ali s posebno težavno topografijo, s številnimi otoki, zagotovi možnost odložitve roka za izvajanje te direktive za omejeno obdobje, da se tako lahko še naprej rezervirajo storitve za njihovega(-e) izvajalca(-ce) univerzalne storitve, če o tem obvestijo Komisijo. Ob upoštevanju izjemne narave te možnosti je tudi primerno, da se državam članicam, ki so v celoti odprle svoje trge, znotraj navedenega omejenega časovnega okvira in za omejeno število storitev dovoli, da monopolom, ki delujejo v drugi državi članici, zavrnejo dovoljenje za delovanje na njenem ozemlju.

(32)

Komisija bi morala državam članicam zagotoviti pomoč pri različnih vidikih izvajanja te direktive, vključno z izračunavanjem vseh neto stroškov. Sodelovanje med nacionalnimi regulativnimi organi pri nadaljnjem razvoju standardov in smernic na tem področju bo poleg tega prispevalo k usklajeni uporabi te direktive.

(33)

Državam članicam bi bilo treba dovoliti uporabo splošnih dovoljenj in posamičnih dovoljenj, če je to upravičeno in sorazmerno z zastavljenim ciljem. Vendar pa je, kot je bilo poudarjeno v tretjem poročilu o uporabi Direktive 97/67/ES, potrebno nadaljnje usklajevanje pogojev, ki se lahko uvedejo z namenom zmanjševanja neupravičenih ovir za zagotavljanje storitev na notranjem trgu. V tem kontekstu lahko države članice na primer dovolijo izvajalcem poštnih storitev, da izberejo med obveznostjo zagotavljanja storitve ali finančnega prispevka za stroške te storitve, ki jo zagotavlja drugi izvajalec, vendar ne bi smele več nalagati sočasne zahteve po prispevanju k mehanizmu delitve in zahteve po obveznosti univerzalne storitve ali kakovosti, ki obe služita istemu namenu. Primerno je tudi pojasniti, da nekatere določbe o splošnih dovoljenjih in izdajanju licenc ne bi smele veljati za imenovane izvajalce univerzalne storitve.

(34)

V okolju, kjer storitve na področju univerzalne storitve izvaja več poštnih podjetij, je zaradi spodbujanja učinkovite konkurence primerno zahtevati, da vse države članice ocenijo, ali bi bilo treba nekatere elemente poštne infrastrukture ali določene storitve, ki jih na splošno zagotavljajo izvajalci univerzalne storitve, narediti dostopne drugim izvajalcem, ki nudijo podobne storitve, in/ali varujejo uporabnike z zagotavljanjem splošne kakovosti poštne storitve. Če obstaja več izvajalcev univerzalne storitve z območnim poštnim omrežjem, bi morale države članice tudi oceniti in po potrebi zagotoviti njihovo medsebojno usklajeno delovanje, da bi preprečile ovire za hiter prenos poštnih pošiljk. Ker se pravni položaj in položaj na trgu teh elementov ali storitev v državah članicah razlikujeta, je primerno zahtevati od držav članic le, da sprejmejo odločitev na podlagi prejetih informacij o potrebi, obsegu in izbiri regulativnega instrumenta, vključno z delitvijo stroškov, če je to primerno. Ta določba ne posega v pravico držav članic, da sprejmejo ukrepe za zagotovitev dostopa do poštnega omrežja ob upoštevanju načel preglednosti in nediskriminacije.

(35)

Države članice bi morale zagotoviti, da izvajalci poštnih storitev pri obdelavi osebnih podatkov v skladu z Direktivo 97/67/ES uporabljajo določbe Skupnosti in nacionalne določbe o varstvu osebnih podatkov, zlasti določbe iz Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (8).

(36)

Določbe te direktive ne bi smele posegati v nacionalne določbe, ki urejajo pogoje razlastitve za organiziranje zagotavljanja univerzalne storitve.

(37)

Glede na pomembnost poštnih storitev za slepe in slabovidne osebe je primerno zagotoviti, da odpiranja trga ne bi preprečil stalne ponudbe nekaterih brezplačnih storitev za slepe in slabovidne osebe izvajalca(-ev) univerzalne storitve, ki so jih uvedle države članice v skladu z veljavnimi mednarodnimi obveznostmi.

(38)

V popolnoma konkurenčnem okolju je pomembno, tako za finančno ravnovesje univerzalne storitve kot tudi za omejevanje izkrivljanja trga, da se od načela, po katerem cene odražajo običajne tržne pogoje in stroške, odstopa samo z namenom zaščite javnih interesov. Ta cilj bi se moral doseči z nadaljnjim omogočanjem državam članicam, da ohranijo enotne tarife za pošto s tarifo za en kos, storitev, ki jo potrošniki ter mala in srednje velika podjetja uporabljajo najpogosteje. Države članice lahko ohranijo enotne tarife tudi za nekatere druge poštne pošiljke, kot so časopisi in knjige, z namenom zaščite splošnega javnega interesa, kot je dostop do kulturnih vsebin, zagotavljanje sodelovanja v demokratični družbi (svoboda tiska) ali regionalne in socialne kohezije.

(39)

Za zagotavljanje storitev za vse uporabnike, vključno za podjetja, pošiljatelje masovne pošte in združevalce pošte različnih uporabnikov, lahko za izvajalce univerzalne storitve, v skladu z načelom stroškovne naravnanosti, veljajo bolj prilagodljivi tarifni pogoji. Pri določanju tarif bi se morali upoštevati stroški, do katerih ni prišlo v primerjavi s standardnimi storitvami, ki zajemajo celotno ponudbo za sprejem, usmerjanje, prenos in dostavo posameznih poštnih pošiljk.

(40)

Zaradi nacionalnih posebnosti, vključenih v ureditev pogojev, pod katerimi mora delovati trenutni izvajalec univerzalne storitve v popolnoma konkurenčnem okolju, je primerno, da se državam članicam omogoči svobodo pri odločanju, kako najbolje spremljati navzkrižne subvencije.

(41)

Zaradi prehoda na popolnoma konkurenčen trg in da se prepreči negativen vpliv navzkrižnih subvencij na konkurenco je primerno še naprej zahtevati, da države članice ohranijo obveznost izvajalcev univerzalne storitve glede vodenja ločenega in preglednega računovodstva, ob upoštevanju potrebnih prilagoditev.

Ta obveznost bi morala nacionalnim regulativnim organom, organom, pristojnim za konkurenco, in Komisiji zagotoviti potrebne informacije za sprejem odločitev, povezanih z univerzalno storitvijo, in za spremljanje poštenih tržnih pogojev, dokler konkurenca ne postane učinkovita. Sodelovanje med nacionalnimi regulativnimi organi pri nadaljnjem razvoju standardov in smernic na tem področju bi moralo prispevati k usklajeni uporabi teh pravil.

Vodenje ločenega in preglednega računovodstva bi moralo državam članicam in njihovim nacionalnim regulativnim organom nuditi dovolj natančne računovodske informacije za:

(42)

V skladu z obstoječimi predpisi na drugih področjih in z namenom povečati varstvo potrošnikov je primerno, da se uporaba minimalnih načel glede pritožbenih postopkov razširi in se ne uporabljajo samo za izvajalca(-e) univerzalne storitve. Za večjo učinkovitost postopkov obravnavanja pritožb je primerno, da se spodbuja uporaba postopkov izvensodnih poravnav, kot je to določeno v Priporočilu Komisije 98/257/ES z dne 30. marca 1998 o načelih, ki se uporabljajo za organe, pristojne za izvensodno reševanje potrošniških sporov (9), in v Priporočilu Komisije 2001/310/ES z dne 4. aprila 2001 o načelih za izvensodna telesa, ki so vključena v sporazumno rešitev potrošniških sporov (10). Interesom potrošnikov bi koristilo tudi izboljšano medsebojno usklajeno delovanje med izvajalci, ki izhaja iz dostopa do določenih elementov infrastrukture in storitev, ter zahteva o sodelovanju med nacionalnimi regulativnimi organi in organi za varstvo potrošnikov.

Da bi države članice zaščitile interes uporabnikov storitev v primeru kraje, izgube ali poškodovanja poštne pošiljke, bi morale uvesti, če je to utemeljeno, sistem za povračilo in/ali odškodnino.

(43)

Direktiva 97/67/ES določa, da je treba nekatere ukrepe sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (11).

(44)

Sklep 1999/468/ES je bil spremenjen s Sklepom 2006/512/ES, ki je uvedel regulativni postopek s pregledom za sprejetje ukrepov splošnega obsega, ki so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb temeljnega akta, sprejetega v skladu s postopkom iz člena 251 Pogodbe, med drugim s črtanjem nekaterih takih določb ali z dopolnitvijo akta z dodajanjem novih nebistvenih določb.

(45)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za sprejem ukrepovglede prihodnje prilagoditve standardov kakovosti storitev tehničnemu napredku in novim gibanjem na trgu ter standardiziranim pogojem za neodvisen nadzor izvajanja storitev s strani zunanjih organov. Ker so navedeni ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive ter njeni dopolnitvi z dodajanjem novih nebistvenih določb, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(46)

Odbor, ki pomaga Komisiji v skladu z Direktivo 97/67/ES, bi moral spremljati razvoj pri zagotavljanju univerzalne storitve v državah članicah.

(47)

Vloga nacionalnih regulativnih organov bo verjetno še naprej ostala odločilna, zlasti v tistih državah članicah, kjer prehod na konkurenčnost še ni končan. V skladu z načelom ločevanja regulativnih in operativnih funkcij bi morale države članice zagotoviti neodvisnost nacionalnih regulativnih organov in s tem tudi nepristranskost njihovih odločitev. Ta zahteva po neodvisnosti ne posega v institucionalno avtonomijo in ustavne obveznosti držav članic niti v načelo nevtralnosti v zvezi s predpisi v državah članicah o lastninskopravni ureditvi iz člena 295 Pogodbe. Nacionalni regulativni organi bi morali imeti pri izvajanju svojih nalog na voljo vse potrebne vire glede zaposlovanja, strokovnega znanja in izkušenj ter finančnih sredstev.

(48)

Zaradi pogostega vključevanja različnih nacionalnih organov v izvajanje regulativnih funkcij je primerno, da se v dodeljevanje nalog vnese preglednost in zahteva, da različni organi, pristojni za ureditev sektorja, uporabo pravil konkurence in pristojni za potrošniška vprašanja, sodelujejo z namenom zagotavljanja učinkovitega izvajanja svojih nalog.

(49)

Vsaka stranka, za katero velja sklep nacionalnega regulativnega organa, bi morala imeti pravico do pritožbe pri organu, neodvisnem od nacionalnega regulativnega organa. Ta organ je lahko sodišče. Ta pritožbeni postopek ne posega niti v delitev pristojnosti v okviru pravosodnih sistemov posameznih držav niti v pravice, ki jih imajo pravne ali fizične osebe po nacionalni zakonodaji. Do končanja teh postopkov obstaja potreba po zagotovitvi začasne veljavnosti odločitev nacionalnih regulativnih organov, da se zagotovi pravna varnost in varnost na trgu.

(50)

Nacionalni regulativni organi bi morali, če je to potrebno, pri izvajanju svojih nalog po Direktivi 97/67/ES sodelovati z drugimi regulativnimi organi držav članic in s Komisijo. To bi pospešilo razvoj notranjega trga poštnih storitev in v vseh državah članicah pripomoglo k dosledni uporabi določb navedene direktive, zlasti na področjih, kjer nacionalna zakonodaja pri izvajanju zakonodaje Skupnosti nacionalnim regulativnim organom daje precej neomejena pooblastila pri uporabi ustreznih določb. To sodelovanje bi lahko med drugim potekalo v odboru, ki v skladu s to direktivo pomaga Komisiji, ali v skupini, ki jo sestavljajo evropski regulativni organi. Države članice bi morale odločiti, kateri organi so nacionalni regulativni organi za namen navedene direktive.

(51)

Nacionalni regulativni organi morajo za učinkovito izvajanje svojih nalog pridobiti informacije od udeležencev na trgu. Zahteve za informacije bi morale biti sorazmerne in ne bi smele pomeniti neupravičenega bremena za podjetja. Take informacije bo morda morala zbirati tudi Komisija, da bi tako lahko izpolnila svoje obveznosti po zakonodaji Skupnosti. Prejemnik informacij bi moral zagotoviti njihovo tajnost v skladu z veljavnimi pravili.

(52)

Da bi bila Evropski parlament in Svet sproti obveščena o razvoju notranjega trga poštnih storitev, bi morala Komisija tema institucijama redno predložiti poročila o uporabi Direktive 97/67/ES.

(53)

Ta direktiva ne vpliva na delovno pravo, to je katero koli zakonsko ali pogodbeno določbo v zvezi z zaposlitvenimi pogoji, delovnimi pogoji, vključno z varnostjo in zdravjem pri delu ter razmerjem med delodajalci in delojemalci, ki jih države članice uporabljajo v skladu z nacionalno zakonodajo, ki je usklajena z zakonodajo Skupnosti. Ta direktiva tudi ne posega v zakonodajo o socialni varnosti držav članic. Če je treba, lahko države članice v svojih postopkih za pridobitev dovoljenja upoštevajo delovne pogoje, v skladu z načeloma o preglednosti in sorazmernosti.

(54)

Države članice bi morale vzpostaviti zadostno število točk dostopa, da bi zadovoljile potrebe uporabnikov na podeželju in redko poseljenih območjih. Države članice bi morale zagotoviti ustrezno gostoto točk dostopa na teh območjih za izpolnitev obveznosti univerzalne storitve.

(55)

Da se ohrani okvir za ureditev poštnega sektorja, bi bilo treba črtati datum prenehanja veljavnosti Direktive 97/67/ES. Določbe, ki niso spremenjene s to direktivo, se še vedno uporabljajo. Storitve, ki jih države članice lahko še naprej rezervirajo v obdobju izvajanja, so določene v Direktivi 97/67/ES.

(56)

Ker ciljev te direktive, in sicer doseganja notranjega trga poštnih storitev Skupnosti, zagotovitve skupne ravni univerzalne storitve za vse uporabnike in določitve usklajenih načel za ureditev poštnih storitev, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker je te cilje zaradi obsega in učinkov predlaganih ukrepov lažje doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načeli subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(57)

Zato bi bilo treba Direktivo 97/67/ES ustrezno spremeniti.

(58)

Ta direktiva je skladna z drugimi veljavnimi instrumenti Skupnosti v zvezi s storitvami. V primeru nasprotovanja določb te direktive določbam drugega instrumenta Skupnosti, zlasti Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2006/123/ES z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (12), prevladajo določbe te direktive, ki se uporabljajo v celoti za poštni sektor.

(59)

Ta direktiva ne posega v uporabo pravil o konkurenci in o prostem opravljanju storitev iz Pogodbe. Če mehanizmi financiranja poštnih storitev vključujejo pomoč s strani države članice ali iz virov državnih pomoči v kakršni koli obliki v smislu člena 87(1) Pogodbe, ta direktiva ne posega v obveznost držav članic o spoštovanju pravil o državni pomoči iz Pogodbe.

(60)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši zakonodaji (13) se države članice spodbuja, da za svoje potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj kolikor nazorno je to mogoče prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno pravo –

1.

Člen 1 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 1

Ta direktiva uvaja skupna pravila o:

2.

Člen 2 se spremeni:

3.

Člen 3 se spremeni:

4.

Člen 4 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 4

1.   Vsaka država članica jamči zagotavljanje univerzalne storitve in uradno obvesti Komisijo o ukrepih, ki jih je sprejela za izpolnjevanje te obveznosti. Odbor iz člena 21, se obvesti o ukrepih, ki jih države članice sprejmejo za zagotavljanje izvajanja univerzalne storitve.

2.   Države članice lahko imenujejo eno ali več podjetij kot izvajalce univerzalne storitve za pokrivanje celotnega nacionalnega ozemlja. Države članice lahko imenujejo različna podjetja za zagotavljanje različnih elementov univerzalne storitve in/ali pokrivanje različnih delov nacionalnega ozemlja. Pri tem v skladu z zakonodajo Skupnosti določijo tem izvajalcem obveznosti in pravice, ki so jim dodeljene, in te obveznosti in pravice tudi objavijo. Države članice sprejmejo zlasti ukrepe, s katerimi zagotovijo, da pogoji, pod katerimi se zagotavljajo univerzalne storitve, temeljijo na načelih preglednosti, nediskriminacije in sorazmernosti, s čimer zagotavljajo kontinuiteto izvajanja univerzalne storitve, obenem pa upoštevajo njeno pomembno vlogo za socialno in teritorialno kohezijo.

Države članice uradno obvestijo Komisijo o identiteti imenovanega(-ih) izvajalca(-ev) univerzalne storitve. Imenovanje izvajalca univerzalne storitve se redno preverja in preučuje, ali je v skladu s pogoji in načeli iz tega člena. Države članice pa zagotovijo, da to imenovanje traja dovolj dolgo za donosnost naložbe.“

5.

Odstavek 2 člena 5 se nadomesti z naslednjim:

„2.   Določbe odstavka 1 ne izključujejo ukrepov, ki jih države članice sprejmejo v skladu z zahtevami javnega interesa, ki ga priznava Pogodba, zlasti člena 30 in 46, ki se nanašata med drugim na javno moralo, javno varnost, vključno s kazenskimi preiskavami, in javnim redom.“

6.

Člen 6 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 6

Države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da imajo uporabniki in izvajalci poštnih storitev redno na voljo dovolj natančne in ažurne informacije o posameznih lastnostih ponujene univerzalne storitve, s posebno navedbo splošnih pogojev dostopa do teh storitev kakor tudi o cenah in ravneh standardov kakovosti. Te informacije se objavijo v ustrezni obliki.

Države članice uradno obvestijo Komisijo, na kakšen način so na voljo informacije, ki jih je treba objaviti v skladu s prvim odstavkom.“

7.

Naslov poglavja 3 se nadomesti z naslednjim:

8.

Člen 7 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 7

1.   Države članice ne podelijo ali ohranijo veljavnih izključnih ali posebnih pravic za vzpostavitev in zagotavljanje poštnih storitev. Države članice lahko izvajanje univerzalne storitve financirajo v skladu z enim ali več sredstvi iz odstavkov 2, 3 in 4, ali v skladu s katerim drugim sredstvom, skladnim s Pogodbo.

2.   Države članice lahko izvajanje univerzalne storitve zagotovijo z javnim naročilom takšnih storitev v skladu z veljavnimi pravili in predpisi za javna naročila, ki v skladu z Direktivo 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (14) zajemajo konkurenčni dialog ali postopek s pogajanji z ali brez objave obvestila o javnem naročilu.

3.   Če država članica ugotovi, da obveznosti univerzalne storitve, kakor so določene v tej direktivi, povzročajo neto strošek na podlagi izračuna iz Priloge I in pomenijo nepravično finančno breme za izvajalca(-e) univerzalne storitve, lahko:

4.   Če se neto stroški delijo v skladu z odstavkom 3(b), lahko države članice ustanovijo kompenzacijski sklad, ki se lahko financira s pristojbinami izvajalcev storitve in/ali uporabnikov in ga upravlja organ, ki je neodvisen od upravičenca ali upravičencev. Države članice lahko podelitev dovoljenja izvajalcem storitev v skladu s členom 9(2) pogojujejo z obveznostjo finančnega prispevka v ta sklad ali obveznostjo upoštevanja obveznosti univerzalne storitve. Na ta način se lahko financirajo obveznosti izvajalca(-ev) univerzalne storitve za izvajanje univerzalne storitve iz člena 3.

5.   Države članice zagotovijo, da se načela preglednosti, nediskriminacije in sorazmernosti upoštevajo pri ustanovitvi kompenzacijskega sklada in pri določitvi stopnje finančnih prispevkov iz odstavkov 3 in 4. Odločitve, ki se sprejmejo na podlagi odstavkov 3 in 4, temeljijo na objektivnih in preverljivih merilih ter se objavijo.

9.

Naslov poglavja 4 se nadomesti z naslednjim:

10.

Člen 9 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 9

1.   Za storitve, ki so zunaj okvira univerzalne storitve, lahko države članice uvedejo splošna dovoljenja v obsegu, ki je potreben za zagotavljanje upoštevanja bistvenih zahtev.

2.   Za storitve, ki so zajete v okviru univerzalne storitve, lahko države članice uvedejo postopke za odobritev, skupaj s posamičnimi dovoljenji, v obsegu, ki je potreben za zagotavljanje upoštevanja bistvenih zahtev ter za zagotovitev zagotavljanje univerzalne storitve.

Za podeljevanje dovoljenj:

Obveznosti in zahteve iz prve alinee in člena 3 se lahko naložijo samo imenovanim izvajalcem univerzalne storitve.

Razen v primeru podjetij ki so bila imenovana kot izvajalec univerzalne storitve v skladu s členom 4, dovoljenja ne smejo:

3.   Postopki, obveznosti in zahteve iz odstavkov 1 in 2 so pregledni, dostopni, nediskriminacijski, sorazmerni, natančni in nedvoumni, vnaprej objavljeni in temeljijo na objektivnih merilih. Države članice zagotovijo, da je prosilec obveščen o razlogih za popolno ali delno zavrnitev ali preklic dovoljenja in vzpostavijo pritožbeni postopek.“

11.

Odstavek 1 člena 10 se nadomesti z naslednjim:

„1.   Evropski parlament in Svet na predlog Komisije in na podlagi členov 47(2), 55 in 95 Pogodbe sprejmeta ukrepe, potrebne za uskladitev postopkov iz člena 9, ki urejajo tržno zagotavljanje poštnih storitev javnosti.“

12.

Člen 11 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 11

Evropski parlament in Svet na predlog Komisije in na podlagi členov 47(2), 55 in 95 Pogodbe sprejmeta takšne uskladitvene ukrepe, ki so potrebni, da se zagotovi uporabnikom in izvajalcu(-cem) poštnih storitev dostop do poštnega omrežja pod preglednimi in nediskriminacijskimi pogoji.“

13.

Vstavi se naslednji člen:

„Člen 11a

Če je treba zaščititi interes uporabnikov in/ali spodbuditi učinkovito konkurenco in ob upoštevanju razmer v državi in njene zakonodaje, države članice zagotovijo, da so na voljo pregledni, nediskriminacijski pogoji dostopa do elementov poštne infrastrukture ali storitev, zajetih v obsegu univerzalne storitve, kot so sistem poštnih oznak, baze podatkov z naslovi, poštni predali, nabiralniki dostavo pošiljk, informacije o spremembi naslova, storitve preusmeritve pošte in storitve vračanja pošiljk pošiljatelju. Ta določba ne posega v pravico držav članic, da sprejmejo ukrepe za zagotovitev dostopa do poštnega omrežja pod pogoji preglednosti, sorazmernosti in nediskriminacije.“

14.

Člen 12 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 12

Države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da so tarife za vsako storitev, ki je del univerzalne storitve, v skladu z naslednjimi načeli:

15.

Člen 14 se spremeni:

16.

Člen 16 se spremeni:

17.

Odstavka 1 in 2 člena 18 se nadomestita z naslednjim:

„1.   V skladu s členom 16 so standardi kakovosti za čezmejne storitve znotraj Skupnosti predpisani v Prilogi II.

2.   Kadar izredne razmere, ki se nanašajo na infrastrukturo ali geografski položaji tako zahtevajo, lahko nacionalni regulativni organi določijo izjemo od standardov kakovosti iz Priloge II. Kadar nacionalni regulativni organi na ta način določijo izjeme, o tem nemudoma uradno obvestijo Komisijo. Komisija predloži letno poročilo o takih obvestilih, ki jih je prejela v zadnjih 12-ih mesecih, v vednost Odboru iz člena 21.“

18.

Člen 19 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 19

1.   Države članice zagotovijo, da dajo vsi izvajalci poštnih storitev na razpolago pregledne, enostavne in cenovno ugodne postopke za obravnavo pritožb poštnih uporabnikov, zlasti v primerih izgube, kraje, poškodovanja ali neskladnosti s standardi kakovosti storitev (vključno s postopki za določanje odgovornosti, kadar je vključen več kot en izvajalec), brez poseganja v ustrezne mednarodne in nacionalne določbe o odškodninskih shemah.

Države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da postopki iz prvega odstavka omogočajo pravično in pravočasno reševanje sporov, s tem da za upravičene primere predvidijo sistem povračil in/ali odškodnin.

Države članice prav tako spodbujajo razvoj neodvisnih sistemov za izvensodno reševanje sporov med izvajalci poštnih storitev in uporabniki.

2.   Brez poseganja v druge možnosti pritožbe ali sredstva uveljavljanja odškodnin po nacionalni zakonodaji ali zakonodaji Skupnosti države članice zagotovijo uporabnikom, da lahko individualno ali, kadar to dovoljuje nacionalna zakonodaja, skupaj z organizacijami, ki zastopajo interese uporabnikov in/ali potrošnikov, primere, v katerih njihove pritožbe glede podjetij, ki izvajajo poštne storitve v okviru univerzalne storitve, niso bile zadovoljivo rešene, predložijo v reševanje pristojnemu nacionalnemu organu.

V skladu s členom 16 države članice zagotovijo, da izvajalci univerzalne storitve in, če je to primerno, podjetja, ki izvajajo storitve v okviru univerzalne storitve, objavljajo, skupaj z letnim poročilom o nadzoru njihovega izvajanja storitev, tudi podatke o številu pritožb in načinu njihove obravnavane.“

19.

Člen 21 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 21

1.   Komisiji pomaga odbor.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljajo členi 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.“

20.

Člen 22 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 22

1.   Vsaka država članica imenuje enega ali več nacionalnih regulativnih organov za poštni sektor, ki so pravno ločeni in operativno neodvisni od izvajalcev poštnih storitev. Države članice, ki ohranijo lastništvo ali nadzor nad izvajalci poštnih storitev, zagotovijo učinkovito strukturno ločitev regulativnih funkcij od dejavnosti, povezanih z lastništvom ali nadzorom.

Države članice obvestijo Komisijo, katere nacionalne regulativne organe so imenovale za izvedbo nalog, ki temeljijo na tej direktivi. Države članice objavijo naloge, ki jih morajo opraviti nacionalni regulativni organi, v preprosto dostopni obliki, zlasti kadar so te naloge dodeljene več kot enemu organu. Države članice zagotovijo, če je to primerno, posvetovanje in sodelovanje med temi organi in nacionalnimi organi, pristojnimi za izvajanje konkurenčne in potrošniške zakonodaje, pri zadevah skupnega interesa.

2.   Nacionalni regulativni organi imajo posebno nalogo, da zagotovijo upoštevanje obveznosti, ki izhajajo iz te direktive, zlasti z vzpostavitvijo postopkov nadzornih in regulativnih postopkov za zagotavljanje univerzalne storitve. Lahko so tudi zadolženi za zagotavljanje upoštevanja predpisov o konkurenci v poštnem sektorju.

Nacionalni regulativni organi tesno sodelujejo in si medsebojno pomagajo z namenom pospeševanja uporabe te direktive v okviru pristojnih obstoječih teles.

3.   Države članice poskrbijo, da so na nacionalni ravni na voljo učinkoviti mehanizmi, po katerih ima vsak uporabnik ali izvajalec poštnih storitev, ki je prizadet z odločbo nacionalnega regulativnega organa, pravico do pritožbe zoper odločbo pri pritožbenem organu, ki je neodvisen od udeleženih strani. Do končanja vsakega takega pritožbenega postopka velja odločba nacionalnega regulativnega organa, razen če pritožbeni organ ne odloči drugače.“

21.

Vstavi se naslednje poglavje:

„POGLAVJE 9a

Zagotavljanje informacij

Člen 22a

1.   Države članice zagotovijo, da izvajalci poštnih storitev predložijo vse informacije, zlasti nacionalnim regulativnim organom, vključno s finančnimi informacijami in informacijami o izvajanju univerzalne storitve, in sicer potrebne za:

2.   Izvajalci poštnih storitev predložijo take informacije takoj na zahtevo ter, po potrebi, zaupno v rokih in podrobnostih, ki jih zahteva nacionalni regulativni organ. Informacije, ki jih zahteva nacionalni regulativni organ, morajo biti sorazmerne z opravljanjem njegove naloge. Nacionalni regulativni organ navede razloge, ki utemeljujejo njegovo zahtevo po informacijah.

3.   Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi Komisiji na njeno zahtevo zagotovijo ustrezne in primerne informacije, ki jih Komisija potrebuje za izvajanje nalog v skladu s to direktivo.

4.   Če nacionalni regulativni organ meni, da so informacije v skladu z nacionalnimi predpisi in predpisi Skupnosti o poslovni tajnosti tajne, Komisija in zadevni nacionalni regulativni organ ohranita to tajnost.“

22.

Člen 23 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 23

Vsake štiri leta in prvič najpozneje do 31. decembra 2013 Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o uporabi te direktive, vključno z ustreznimi podatki o razvoju v poštnem sektorju, še zlasti o gospodarskih, družbenih in zaposlitvenih vzorcih in o tehnoloških vidikih kot tudi o kakovosti storitev. Poročilu se priložijo, kadar je to primerno, predlogi za Evropski parlament in Svet.“

23.

Vstavi se naslednji člen:

„Člen 23a

Komisija državam članicam zagotovi pomoč pri izvajanju te direktive, vključno z izračunavanjem morebitnih neto stroškov univerzalne storitve.“

24.

Členi 24, 25, 26 in 27 se črtajo.

25.

Vstavi se naslednje besedilo kot Priloga I:

26.

Priloga postane Priloga II.

—

Češka republika

—

Grčija

—

Ciper

—

Latvija

—

Litva

—

Luksemburg

—

Madžarska

—

Malta

—

Poljska

—

Romunija

—

Slovaška