27.10.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 256/1

1.

EESO izrecno potrjuje svoji mnenji o Pogodbi o Ustavi za Evropo z dne 24. septembra 2003 (1) in 28. oktobra 2004 (2), mnenje z dne 17. maja 2006 (3) in resolucijo z dne 14. marca 2007, sprejeto ob 50. obletnici podpisa Rimskih pogodb (4). V vseh navedenih mnenjih se je EESO brez pridržkov opredelil tako za konvencionalno metodo kot tudi za doseženi rezultat.

2.

EESO še vedno podpira Pogodbo o Ustavi za Evropo. Ta se v temeljih in pozitivno razlikuje od vseh institucionalnih besedil, ki so jih različne medvladne konference doslej pripravile za revizijo Rimskih pogodb: besedilo Pogodbe je nastalo ob sodelovanju članov nacionalnih parlamentov in Evropskega parlamenta v svobodni in javni razpravi; v enem samem besedilu so sistematično povzeti vsi politični in institucionalni sporazumi, kot so nastajali od ustanovitve Evropskih skupnosti; vsebuje določbe za potrebne institucionalne in proceduralne reforme sistema odločanja Evropske unije, opisuje cilje, za katere si mora Unija prizadevati, navaja vrednote, na katerih naj bi gradila svoje politike, in kodificira temeljne pravice, ki jih mora Unija spoštovati in varovati.

3.

Vse našteto upravičuje ime osnutka konvencije: Pogodba o Ustavi za Evropo. Kljub temu je zaradi številnih nesporazumov v nekaterih državah članicah beseda „pogodba“ naletela na odpor. EESO ne nasprotuje novemu imenu za to pogodbo, saj je vsebina pomembnejša kot ime.

4.

Ker je EESO institucionalni predstavnik organizirane civilne družbe, so zanj poleg tega za trajno podporo Ustavni pogodbi odločilni naslednji razlogi, ki prispevajo h krepitvi demokratične legitimnosti Unije:

5.

EESO poudarja, da so voditelji držav ali vlad vseh držav članic, združeni v Evropskem svetu, glasovali za Ustavno pogodbo in jo 29. oktobra 2004 v Rimu slavnostno podpisali. Od tedaj jo je ratificirala tudi dvotretjinska večina držav članic, katerih prebivalstvo predstavlja jasno večino državljanov Evropske unije. EESO zato vztraja pri tem, da Ustavna pogodba ostane podlaga nadaljnjih posvetovanj za rešitev sedanje krize.

6.

EESO podpira namen nemškega predsedstva EU, da ob zasedanju Evropskega sveta 21. in 22. junija letos predloži časovni načrt prihodnjih prizadevanj za rešitev krize, in izraža zadovoljstvo, da so bile v Berlinski izjavi z dne 25. marca 2007 kot rok za začetek veljave nove pogodbe določene volitve v Evropski parlament leta 2009.

7.

To pomeni, da mora kratka medvladna konferenca do konca leta 2007 sprejeti spremembe sedanjega osnutka, ki so potrebne za dosego novega soglasja. Naloga te medvladne konference bo temu ustrezno natančno določiti določbe, o katerih je mogoče začeti novo razpravo. Rezultat bi morale v letu 2008 ratificirati vse države članice.

8.

Nova obravnava te pogodbe mora ohraniti jedro tistega, kar je sklenila Evropska konvencija in kar so zatem soglasno sprejeli voditelji držav in vlad. Sem sodijo predvsem institucionalne in proceduralne novosti ter zavezujoča narava Listine temeljnih pravic. To pomeni, da morajo I. del (cilji, institucije, struktura Unije), II. del (Listina Unije o temeljnih pravicah) in IV. del (Splošne in končne določbe) ostati takšni, kot so. III. del vsebuje v glavnem določbe veljavnih pogodb, ki se nanašajo na politike Evropske unije, in ni nujno, da te določbe postanejo sestavni del nove pogodbe; institucionalne in proceduralne določbe III. dela bi bilo treba – če presegajo veljavno pravo – vključiti v I. del.

9.

EESO bo konstruktivno spremljal delo medvladne konference. Kljub njenemu predvidoma kratkemu trajanju in omejenemu mandatu EESO vztraja, da imajo organizacije civilne družbe možnost sodelovanja pri posvetovanju. EESO je pripravljen v sodelovanju s predsedstvom EU organizirati ustrezna informativna in posvetovalna srečanja; pri tem se lahko opre na dobre izkušnje, ki jih je pridobil med delom Evropske konvencije v sodelovanju z njenim predsedstvom in Evropskim parlamentom.

10.

Hitra rešitev sedanje krize s sprejetjem pogodbe, ki bo ustrezala zahtevam Unije s 27 državami članicami, je nujna. Zaradi novih izzivov se mora Evropska unija sporazumeti o novih politikah in sprejeti daljnosežne sklepe, zlasti v zvezi z nadaljnjim razvojem evropskega družbenega modela, katerega bistveni del so storitve splošnega pomena, s krepitvijo socialne razsežnosti evropske integracije, obvladovanjem negativnih učinkov, ki so posledica globalizacije vseh gospodarskih, socialnih in kulturnih odnosov, spodbujanjem gospodarske rasti in krepitvijo konkurenčnosti, reševanjem težav, povezanih s podnebnimi spremembami, zagotavljanjem oskrbe z energijo, soočanjem s težavami, ki so povezane s priseljevanjem, ter bojem proti revščini in socialni izključenosti.

27.10.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 256/3

1.1

Odbor bo tudi v prihodnje spremljal usklajeno izvajanje direktive iz leta 2004, predlog spremembe direktive, ki ga obravnavamo, in zadevne dodatne okvirne sklepe, da bi ocenil dolgoročno učinkovitost boja proti ponarejanju in njegovi mednarodni širitvi, tudi zunaj Skupnosti.

1.2

Odbor kljub temu, da podpira splošni pristop iz predlaganih določb, poziva Komisijo, naj upošteva pripombe iz tega mnenja, ki priporoča, da se najbolj poudarijo pravosodno in carinsko sodelovanje ter prizadevanja za boj proti množičnemu ponarejanju in ponarejanju s strani kriminalnih organizacij ali kadar kršitev predstavlja tveganje za zdravje ali varnost oseb.

1.3

Odbor želi predvsem, da bi se direktiva nanašala na pravice industrijske lastnine v celoti, kar pomeni, da ne bi izključevala patentiranih izumov, ki so za evropsko industrijo najbolj pomembno področje.

1.4

EESO poudarja nejasnost nekaterih pravnih izrazov, kot je „na področju trgovine“ ali „trgovina“ v zvezi s kaznivimi dejanji, ki so v predlogu direktive. Ta nedoločnost krši temeljna načela kazenskega prava, ki zahtevajo, da je prestopek objektiven in da je opredeljen jasno in natančno. EESO prav tako nasprotuje načinu opredelitve kazni, ki jih določa člen 2 predloga direktive, saj meni, da je treba opredeliti le splošni okvir kazenske sankcije (in določiti le zaporno kazen, denarno kazen ali globo), konkretna določitev kazni pa mora ostati v izključni pristojnosti nacionalnih zakonodajalcev.

2.1

Komisija je v sporočilu za javnost MEMO/05/437 z dne 23. novembra 2005, ki povzema njeno sporočilo z istega dne, pozdravila sodbo Sodišča, ki potrjuje pristojnost Skupnosti za sprejetje odvračilnih in sorazmernih kazenskih ukrepov za zagotovitev uporabe določb iz PES o politikah Skupnosti.

2.2

Komisija v sporočilu predstavlja svojo razlago sodbe Sodišča z dne 13. septembra 2005, s katero je razveljavilo okvirni sklep o kazenskopravnem varstvu okolja. Po njenem mnenju je Sodišče sklenilo, da je Skupnost pristojna za sprejetje kazenskopravnih ukrepov, ki so potrebni za zagotovitev učinkovitosti zakonodaje Skupnosti. Stališče Komisije je, da vsebina te sodbe v veliki meri presega področje okolja ter da se nanaša na celoto politik Skupnosti in temeljnih svoboščin, določenih v PES. Določitev kazenskih sankcij v zakonodaji Skupnosti mora biti primerno utemeljena in spoštovati splošno skladnost oblikovanja kazenskega prava Unije.

2.3

Ta obsežna razlaga sodbe, ki se nanaša na okolje, ni dobila soglasne podpore držav članic in pravnih strokovnjakov. Mnogi menijo, da obtožbe in raven kazenskih sankcij sodijo predvsem v okvir subsidiarnosti ter da je treba njihovo morebitno uskladitev na ravni Unije izvajati v okviru meddržavnega pravosodnega sodelovanja, ki ga predvideva Pogodba o Evropski uniji (PEU).

2.4

Opozoriti je treba, da s to razlago v veliki meri soglaša Evropski parlament, saj za področja, ki jih obsega kazensko pravo Skupnosti, ni več potrebno soglasje držav članic v Svetu, ampak kvalificirana večina v postopku soodločanja, v katerem sodeluje Parlament, s čimer so se povečale njegove pristojnosti so-zakonodajalca (1).

2.5

S to sodno odločitvijo pa se pristojnosti Skupnosti precej povečale, in tveganje različnih razlag institucij bi med drugim lahko zavrlo sprejetje zakonodaje, ki vsebuje kazenske ukrepe, ali pa pozneje z novimi primeri ali kompromisi omejevalo njihovo področje uporabe. V primeru tega predloga direktive je še vedno odprto vprašanje vključitve patentiranih izumov v področje kazenskopravnega varstva, saj Parlament meni, da sodba sodišča zadeva le zakonodajo Skupnosti, namen Komisije pa je združiti vso zakonodajo (zakonodajo Skupnosti in nacionalno zakonodajo) o pravicah intelektualne lastnine.

3.1

Namen spremenjenega predloga direktive (COM(2006) 168 konč.) je določiti horizontalni in usklajeni kazenski okvir, s katerim bi zagotovili spoštovanje pravic industrijske, literarne in umetniške lastnine ter drugih sorodnih nematerialnih pravic (s skupnim imenom „intelektualna lastnina“). Predlog obravnava notranji trg, utemeljuje pa ga potrjena potreba po evropskih ukrepih na tem področju, ki bi spoštovali načeli subsidiarnosti in sorazmernosti. Pravna podlaga teh ukrepov je člen 95 PES.

3.2

Predlog predvideva splošni kazenski okvir, v katerem so opredeljene zajamčene „pravice intelektualne lastnine“, kršitve teh pravic in najstrožje kazenske sankcije, ki naj na notranjem trgu zagotovijo usklajeno uporabo ukrepov za boj proti ponarejanju materialnih dobrin, intelektualnih in umetniških storitev in stvaritev, ki jih ščitijo temeljna zakonodaja EU in držav članic ter ustrezne mednarodne konvencije, predvsem pa Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (2), sklenjen leta 1994 v okviru Svetovne trgovinske organizacije, ki vsebuje določbe v zvezi s kazenskimi sankcijami (3) za kršitve nekaterih zajamčenih pravic.

3.3

Direktiva, sprejeta leta 2004, je določila okvir zaščite pred kopiranjem, piratstvom in ponarejanjem (4) z namenom trgovanja. Komisija v eni od svojih izjav navaja podroben seznam pravic, zajamčenih v členu 2 te direktive (5). Gre za industrijsko lastnino (patentirani izumi in dodatni varstveni certifikati, spričevala o koristnosti, blagovne znamke, oznake porekla, vzorci in modeli, žlahtniteljske pravice) ter avtorske in sorodne pravice, kakor tudi za pravice sui generis, določene v zakonodaji Skupnosti o topografiji elektronskih vezij in podatkovnih bazah. To so izključne pravice, ki so v pravnem smislu del pravice do nematerialne lastnine. Del teh pravic je vključen v zakonodajo Skupnosti ali jih Skupnost organizirano varuje (vzorci in modeli, blagovne znamke, žlahtniteljske pravice) (6). Druge pravice, kot na primer patenti, ostajajo v izključni pristojnosti nacionalne zakonodaje, dokler ne bo sprejet patent Skupnosti, ki ga zahtevajo vsi industrijski sektorji. Intelektualna lastnina torej obsega zelo heterogeno področje nematerialnih pravic, ki se zelo razlikujejo po svojih značilnostih in pravni urejenosti.

3.4

Države članice morajo izpolnjevati obveznosti iz Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (Sporazum TRIPs), v skladu s katerim je treba izvajati ustrezno nacionalno zakonodajo o kazenskih postopkih in sankcijah za ponarejanje z namenom trgovanja – vendar imajo države kljub temu nekaj možnosti za lastno razlago. Poleg tega nekatere države še niso določile sorazmernih kazenskih ukrepov za kršitve pravic intelektualne lastnine, ki se pojavljajo na njihovem ozemlju, vključno z državami članicami EU. Direktiva iz leta 2004 omogoča osebam, katerih pravice so kršene, da dobijo odškodnino, saj od držav članic zahteva, da raziščejo, začnejo postopke, zaplenijo premoženje (7) in izplačajo odškodnino, njen cilj pa je uskladiti veljavno zakonodajo z bojem proti organiziranemu kriminalu (8), zelo razširjenem na področju ponarejanja. Toda ta direktiva se nanaša le na postopke in sankcije v civilnih, trgovinskih in administrativnih zadevah in je naravnana predvsem na povračilo škode, povzročene imetnikom zajamčenih pravic, ki so sprožili postopke proti ponarejanju; poleg tega je nekatere države članice še niso prenesle v svoje zakonodaje.

3.5

Varovanje intelektualne lastnine je določeno v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in v Listini o temeljnih človekovih pravicah EU, slovesni izjavi, sprejeti v Nici leta 2000. Mednarodno varovanje predvidevajo in določajo tudi konvencije, sklenjene v okviru ustreznih specializiranih organizacij OZN (Svetovna organizacija za intelektualno lastnino, UNESCO) ali na regionalni ravni (Münchenska konvencija iz leta 1973, s katero je ustanovljen Evropski patentni urad in evropski patent). Zaenkrat samo Sporazum TRIPs določa minimalne kazni. Predlog Komisije želi doseči določeno skladnost na ravni Skupnosti ter za ta namen obvezati države članice, da v svoji zakonodaji predvidijo kazenske sankcije ter opredelijo kršitve in skupna merila za sankcije.

3.6

Cilj spremenjenega predloga direktive je torej približati višine kazni za kršitelje pravic intelektualne lastnine, kot so zaporna kazen, denarne kazni in zaplemba. Njegov namen je, kadarkoli je to mogoče, predpisati pravosodno pristojnost za izvedbo pravosodnih postopkov v eni sami državi članici, kadar se kršitev tiče več držav članic, ter tako olajšati preiskavo; predlaga se tudi, da naj oškodovanci ali njihovi zastopniki sodelujejo pri preiskavah.

3.7

Glavna sprememba glede na prejšnje predloge je določitev višine in narave kazenskih sankcij za kršitve pravic intelektualne lastnine, ki so prav tako opredeljene v predlogu Komisije.

3.8

Fizične osebe, ki storijo kaznivo dejanje iz člena 3 Direktive, bodo kaznovane z najvišjo kaznijo najmanj 4 let zapora, če so to kaznivo dejanje storile v okviru kriminalne združbe ali če kršitev predstavlja tveganje za zdravje ali varnost ljudi (prvi odstavek člena 2).

3.9

Fizične ali pravne osebe, obdolžene za kazniva dejanja iz člena 3 Direktive, bodo kaznovane z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kaznimi, ki vključujejo kazenske ali nekazenske globe, pri čemer najvišja znaša najmanj 100 000 EUR (300 000 EUR za primere iz prvega odstavka člena 2 – brez poseganja v uporabo strožjih kazni, zlasti v primeru tveganja smrti ali bolezni).

3.10

Nacionalna zakonodaja bi morala predvideti zaplembo ponarejenih proizvodov, blaga in pripomočkov, povezanih s kaznivimi dejanji, vsaj v hujših primerih: organizirani kriminal in tveganja za zdravje ali varnost ljudi (člen 3).

3.11

Spremenjeni predlog dopušča državam članicam, da sprejmejo strožje določbe.

3.12

Komisija namerava po umiku osnutka okvirnega sklepa Sveta, ki je bil del prvotnega osnutka, uporabiti horizontalni pristop za kazenske postopke, sprejete 23.12.2005 s ciljem podpreti medsebojno pravosodno pomoč in približati višine kazni v različnih državah, kar bi omogočilo vključitev Eurojusta (9).

3.13

Za začetek preiskave in postopkov so pristojne države članice. Ta začetek ne bi smel biti odvisen le od pritožbe oškodovanca.

4.1

Odbor ugotavlja, da se vedno bolj pogosto uporablja nejasni pojem „intelektualne lastnine“, ki meša zelo različne pravne pojme ter različne načine varstva in uporabe, a je kljub temu postal ustaljen termin v evropskem in mednarodnem pravu. Značilnosti, trajanje in področje uporabe vsake od nematerialnih pravice se precej razlikujejo, saj je vsaka povezana s posebnim pravnim okvirom, različno teritorialno veljavnostjo ter posebnimi institucijami za registracijo in varstvo patentov. Poleg tega se razlaga kršitev teh pravic včasih razlikuje od države do države včasih razlikuje in se v nekaterih primerih hitro spreminja.

4.2

Analiza sestavin zdravil (brez uporabe ali objave rezultatov), obratno inženirstvo (reverse engineering) programske opreme ali elektronskih komponent zaradi interoperabilnosti ali uporaba legitimne pravice, do kopije za zasebno rabo kljub zaščiti (ki je ponavadi precej slaba) je lahko v več državah članicah opredeljeno kot poneverjanje ali nezakonito kopiranje, za kar so kazni včasih zelo visoke, tudi če ne gre za namen trgovanja ali storitve kaznivega dejanja.

4.2.1

Odbor je že izrazil mnenje, da je treba boj proti vsem oblikam ponarejanja z namenom trgovanja, ki vpliva na evropsko gospodarstvo, usklajevati na ravni Skupnosti ter preganjati kriminalna dejanja zoper avtorske pravice in pravice industrijske lastnine (10), saj ta dejanja zelo škodujejo evropskemu gospodarstvu. Množično ponarejanje pogosto izvajajo kriminalne organizacije ali organizirane skupine, lahko pa predstavlja nevarnost za zdravje, varnost ali življenje, kar je treba pri določanju kazenskih sankcij obravnavati kot oteževalno okoliščino. Predlog direktive bi moral vsebovati načelo višjih kazni za vse oteževalne okoliščine.

4.2.2

Odbor (kakor v primeru direktive iz leta 2004) odobrava dejstvo, da se predlagana uskladitev nanaša le na kršitve, storjene na področju trgovine, ki zaradi tega bistveno vplivajo na enotni trg. Treba pa bi bilo jasneje opredeliti izraz „trgovina“, na primer tako, da bi ga povezali s ponarejanjem blaga ali storitev, ki so namenjeni prodaji v dovolj veliki količini, da povzroči precejšnjo finančno izgubo, ali so nevarni ne glede na prodano količino ali pa storilci teh kaznivih dejanj ravnajo z namenom, da si pridobijo nezakonito denarno korist. Uporaba kazenskih sankcij predpostavlja ogrožanje javnega reda, ki se lahko razlikuje po intenziteti in teži: prestopek in kazen morata biti sorazmerna tveganju, toda lahko se vprašamo, ali je jasna razlika med „kršitvijo pravice intelektualne lastnine na področju trgovine“ in „hujšimi kršitvami“ ter ali strogost kazni ustreza načelu sorazmernosti, ki je neločljivo povezano s kazenskim pravom. Poleg tega so zasebna izmenjava datotek prek interneta in predvajanje (ali glasbeni „remiksi“) oziroma predstavitev materialnih in intelektualnih del v družinskem ali zasebnem okolju za izobraževalne ali praktične namene implicitno izvzeti iz področja uporabe predlagane direktive. To izvzetje bi moralo biti izrecno.

4.2.3

Odbor poudarja, da nematerialne pravice, ki so oškodovane s ponarejanjem, niso absolutne pravice, saj ima vsaka pravica svoje posebnosti ter je načeloma podlaga za ekskluzivno in monopolno uporabo z različnim trajanjem in geografsko veljavnostjo, kar pomeni, da je začasen zaščitni ukrep (v zameno za objavo izumov v primeru patentov in intelektualnih del v primeru avtorskih pravic). Vendar imajo svoje pravice tudi imetniki licence ter pooblaščeni uporabniki in osebe, ki proizvode in storitve uporabljajo v dobri veri; v primeru nekaterih licenc so te pravice včasih zelo obsežne (11). Več nacionalnih pravnih sistemov vsebuje protislovja ter daje prednost pravicam proizvajalcev, distributerjev in industrije pred pravicami potrošnikov. Zdi se, da namera vključitve strožjih kazenskih sankcij v nacionalno zakonodajo prispeva k tej protislovnosti v veliko državah. To vodi do paradoksa, saj se lahko izkaže, da je najvišja kazen za kršitev na področju trgovine, ki je predvidena v predlogu direktive, enaka ali celo nižja kakor najvišja kazen za posamezno kršitev.

4.2.4

Odbor želi, da bi na pobudo Komisije – na primer z izvedbo poglobljene primerjalne študije po prenosu v nacionalno zakonodajo – natančno pregledali nacionalno kazensko zakonodajo glede na kazensko zakonodajo Skupnosti, da bi zagotovili usklajenost v vsej EU. To je zlasti pomembno v primeru avtorskih in sorodnih pravic, kadar zaradi vedno strožje zakonodaje postanejo sankcije in kazni nesorazmerne in nimajo več pravega namena, ker so trgovinski modeli za distribucijo del ob predvideni kratkoročni odpravi nedovoljenih kopij DRM (sistemi zaščite pred kopiranjem) še vedno v razvoju in ker v nekaterih primerih obdavčitev podpornih orodij (nosilcev podatkov) imetnikom pravic skoraj v celoti povrne škodo zaradi nedovoljenega kopiranja.

4.3.1

Odbor želi jasnejšo opredelitev narave prestopka spodbujanja h kaznivemu dejanju ponarejanja izdelkov ali storitev intelektualne lastnine. Kaznivo dejanje vključuje element storilčevega namena ali namena sokrivcev. Sporazum TRIPs navaja „zavestno ponarejanje“, Direktiva pa „namerno dejanje ponarejanja“. Kršitev vključuje tudi materialni element, ki je zagrešitev prestopka, ali vsaj poskus, ki je primerljiv začetku zagrešitve. Ta dva elementa sta kumulativna, pri čemer sama namera ni kršitev (razen v primeru ustanovitve miselne policije). Na splošno pa spodbujanja k zagrešitvi kaznivega dejanja ni mogoče dokazati, če „spodbujevalec“ ni zagotovil sredstev (običajno nezakonitih) za zagrešitev kaznivega dejanja. Odbor poleg tega meni, da sama zagotovitev bodisi materialov ali programske opreme bodisi dostopa do interneta, ki se uporabljajo v vsakdanjem življenju, ne sme biti obravnavana kot sokrivda ali kaznivo dejanje spodbujanja (ki sicer obstaja le v zelo omejenih kazenskopravnih okoliščinah, poleg tega pa ga je težko dokazati), če so ta sredstva uporabili ponarejevalci. Koncept sokrivde bi moral zadostovati zakonodaji Skupnosti, saj je deljena odgovornost podrobno urejena v nacionalnih zakonodajah. Sicer bi lahko prišlo do obsodb brez elementa namernosti, kar bi povzročilo veliko pravno negotovost za veliko ponudnikov storitev in opreme.

4.3.2

Nezakonita reprodukcija del, modelov, postopkov ali izumov, ki jih ščiti začasni monopol, je kaznivo dejanje ponarejanja. Priporočljivo bi bilo, da bi ohranili to opredelitev in je ne bi razširjali na koncept piratstva (ki je na splošno goljufiv vdor v informacijske sisteme zaradi prevzema nadzora z namenom ukrasti podatke ali uporabiti pasovno širino, običajno s protizakonitim ciljem). Piratstvo se razlikuje od ponarejanja v ožjem pomenu, natančne opredelitve kaznivih dejanj pa je treba tudi v prihodnje uporabljati. Nedovoljen vdor v informacijske sisteme, kraja podatkov ali pasovne širine in posegi v zasebno življenje morajo sicer biti predmet kazenskega pregona, vendar niso neposredno povezani s ponarejanjem. Pregon informacijskega piratstva je treba obravnavati posebej kljub temu, da se koncepti uporabljajo nenatančno v nekaterih političnih izjavah, v katerih se zamenjujejo in povzročajo zmedo. Informacijsko piratstvo uporabljajo teroristične organizacije in bi zato moralo biti predmet posebne pozornosti in ustreznega mednarodnega sodelovanja.

4.3.3

Izrazoma „kriminalna združba“ in „organizirani kriminal“, omenjenima v obrazložitvenem memorandumu, bi bilo treba dodati še „organizirana tolpa“, ki se v nekaterih kazenskopravnih sistemih že obravnava kot oteževalna okoliščina. Če se ponarejanje na področju trgovine zagreši v okviru organizirane tolpe ali kriminalne združbe, bi se to moralo obravnavati kot oteževalna okoliščina, ki bi upravičevala strožje kazni ali globe.

4.3.4

Komisija navaja, da lahko države članice določijo strožje kazni ali kazensko preganjajo tudi druga dejanja. To se lahko tolmači kot spodbujanje h kazenskemu pregonu dejanj, ki niso storjena z namenom trgovanja, ali celo kot razširitev opredelitve kazenskega dejanja ponarejanja na dejanja, ki v ožjem smislu niso reprodukcija ali kopiranje izdelka, postopka ali dela.

4.3.5

Odbor ima zadržke glede dejstva, da zakonodaja Skupnosti in nekatere nacionalne zakonodaje dejansko enačijo kopiranje programske opreme, katerega namen je obiti ali onemogočiti sisteme DRM (12) (zaščita proti kopiranju, strojna ali programska oprema, ki je pogosto neučinkovita ali nešifrirana), s ponarejanjem sistemov DRM, saj tisto, kar se opredeljuje kot „ponarejanje“, ni kopiranje ali reproduciranje izvirnega sistema. Poleg tega sistemi DRM niso standardni in se razlikujejo glede na platformo ali ponudnika, formati datotek pa so lahko lastniški, kar ovira interoperabilnost ali z odstranjevanjem konkurence ustvarja zaprti trg. Oblikovanje in uporaba metod kopiranja – ki omogočajo potrošnikom ali podjetjem, imetnikom licence za programsko opremo, da uresničujejo svoje pravice (kopiranje za osebno uporabo, rezervna kopija za uporabo na drugi opremi) – sama po sebi ne bi smela biti kazensko preganjana, če ni moralnih ali materialnih elementov kaznivega dejanja na področju trgovine.

4.3.6

Odbor zagovarja načelo, po katerem je sprožitev kazenskega pregona neodvisna od civilne ali kazenske ovadbe oškodovanca, saj obstaja možnost, da v primeru, ko je vključena mafija, oškodovanci ne bi upali sprožiti postopkov za zaščito svojih pravic. Ponarejanje z namenom trgovanja – zlasti tisto, ki ga zagrešijo organizirane kriminalne ali celo teroristične tolpe ali združbe – vpliva tudi na gospodarstvo in socialno blaginjo, zato je za njegov pregon pristojna država.

4.3.7

Odbor upa, da bo uspešno sodelovanje med državami članicami omogočilo učinkovit boj proti mednarodnim mrežam za ponarejanje, zlasti proti tistim, ki so povezane s kriminalnimi združbami in pranjem denarja. Ne smemo pozabiti, da več teh mrež deluje v tretjih državah in da je zato treba delovati tudi zunaj meja Unije, pri tem pa uporabljati sredstva mednarodnega prava.

4.3.8

Odbor meni, da bi morale na ravni Skupnosti skupine skupne preiskovalne policije delati skupaj s skupinami carinikov in oškodovanci ponarejanja ali njihovimi pooblaščenimi strokovnjaki. Pozdravlja vključevanje oškodovancev v preiskovalne postopke, vendar predlaga omejitev njihove vloge na dejavnosti, ki jih oblasti izvajajo zaradi pridobivanja informacij. Ne bi bilo namreč primerno, da bi podjetje po obtožbi proti ponarejanju na področju trgovine sodelovalo pri dejavnostih spremljanja ali zaplembi lastnine njegovega tekmeca, za katerega se domneva, da je nedolžen, dokler sodišče dokončno ne dokaže drugače. Odbor se zavzema za preprečevanje jemanja pravice v lastne roke, vpletanja ali nezakonitega vmešavanja oseb, ki nimajo javnih pooblastil, v kazenske postopke.

4.3.9

Odbor na koncu izraža zaskrbljenost zaradi dejstva, da prihaja do vedno več prevzemov internetnih mrež zaradi poslovnih namenov, in zaradi zahtev po povečanju kazenskih sankcij, predvidenih za ta sektor v Sporazumu TRIPs, kar je jasno izraženo v poročilu iz leta 2006 (Special 301, Super 301  (13)) ministrstva za trgovino Združenih držav Amerike glede uporabe pogodb Svetovne organizacije za intelektualno lastnino v zvezi z intelektualno lastnino na internetu, ki je brezplačno sredstvo v javni domeni in splošna skupna dobrina.

27.10.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 256/8

1.1

Predsedstvo Evropskega sveta je v sklepih z zasedanja 23. in 24. marca 2006 Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosilo, da v začetku leta 2008 predloži zbirni poročili v podporo partnerstvu za rast in delovna mesta.

1.2

Evropski svet je poleg tega predlagal posebna področja izvajanja prednostnih ukrepov za obdobje 2005-2008:

2.1

Čeprav je lizbonska strategija prinesla pozitivne rezultate, ni bila v celoti uspešna predvsem na področjih gospodarske in industrijske rasti ter pri ustvarjanju več in boljših delovnih mest. Na področju svetovne konkurence se Evropa srečuje z izzivi, ki jih prinašata tradicionalna in novejša konkurenca in na katere se ne zna ustrezno odzvati.

2.2

Evropska podjetja se soočajo z nepopolnim enotnim trgom, v katerem poslujejo, zlasti glede usklajevanja davčnih pravil, počasnega izvajanja direktiv v državah članicah, preostalega upravnega bremena, pomanjkanja mobilnosti delovne sile. Zlasti MSP imajo težave pri premagovanju teh ovir.

2.3

Drugi izzivi, ki jih je treba premagati, so pomanjkanje podjetništva, staranje prebivalstva in njegove posledice za podjetništvo, ponudba delovne sile in večja potreba po osredotočenju na prenos podjetij, dostop do financiranja ustanavljanja in razvijanja podjetij, dostop do rezultatov raziskav in s tem do možnosti za inovacije.

2.4

Mala in srednje velika podjetja igrajo ključno vlogo pri doseganju lizbonskih ciljev. Kljub temu pa je bil njihov pomemben prispevek v prvih letih izvajanja prezrt. Zlasti vključevanje organizacij MSP v ocenjevanje napredka in njihova vloga pri spodbujanju MSP na vseh ravneh bi morala biti bolje razvita. Ob naslednji reviziji integriranih smernic za rast in delovna mesta za obdobje 2008-2010 EESO poziva k oblikovanju bolj ciljno usmerjenih smernic za MSP, zlasti za poglavje o mikrogospodarskih reformah. Da bi bile smernice v celoti vključene v proces, EESO poziva Svet, da Evropski listini za mala podjetja da pravno podlago, kot to zahteva Parlament, da se okrepi podlaga za nadaljnje ukrepe. Naslednje politične smernice in ukrepi so bistveni za razvoj poslovnega potenciala MSP.

2.4.1

EESO poziva Komisijo in Svet, naj si z vso močjo prizadevata, da postane načelo „najprej razmišljati o malih“ („think small first“) vodilno načelo v celotni zakonodaji na to temo.

2.4.2

EESO zahteva, da se z letom podjetništva 2009 poudari ključni pomen podjetnikov za rast in blaginjo ter spodbujanje mladih in drugih, da razmislijo o podjetništvu kot o možni poklicni poti.

2.4.3

EESO poziva k prizadevanjem za zagotavljanje učinkovitega programa za konkurenčnost in inovacije, ki učinkovito podpira MSP in je lahko dostopen, ter olajšanje dostopa MSP do 7. okvirnega programa za raziskave in razvoj ter strukturnih skladov. Učinkovitost in dostopnost teh programov in instrumenta JEREMIE je treba natančno spremljati.

2.4.4

Največja dragocenost podjetja je njegov človeški kapital. Ustrezne podporne strukture, ponudbe za prilagojeno usposabljanje in dobro oblikovane finančne pobude bi morale MSP pomagati, da z nadaljnjimi naložbami v nenehno usposabljanje nadgradijo znanje in spretnosti delavcev in podjetnikov.

2.4.5

EESO poziva Komisijo, da izvede analizo o vključenosti MSP v programe Skupnosti. Če bo ugotovljeno, da sodelovanje ni zadostno, je treba določiti obvezen najmanjši delež.

2.4.6

Javna naročila so pomemben instrument, ki MSP pomaga razvijati njihovo dejavnost. Treba je natančno spremljati vključevanje MSP in uvesti ukrepe za spodbujanje njihovega dostopa do javnih naročil. Poleg tega je treba spodbujati dobro prakso.

2.4.7

Na ravni Komisije je treba ustvariti koordinacijsko strukturo za pravo, uspešno in učinkovito politiko MSP v vseh programih, ukrepih in pravnih aktih.

2.4.8

Oblikovati je treba posebne ukrepe za spodbujanje in uporabo najboljše prakse v zvezi z MSP in izboljšanjem konkurenčnosti, predvsem v regijah, ki zaostajajo za povprečno stopnjo razvoja v Evropi. Tovrstne pobude bi morale prevzeti organizacije MSP.

3.1

Lizbonska strategija je v ožjem smislu najbolj znana kot obveznost, na podlagi katere naj bi Evropa do leta 2010 v svetovnem merilu postala najbolj dinamično, konkurenčno in na znanju temelječe gospodarstvo. Poleg splošnega načrta je Svet junija 2000 v mestu Santa Maria da Feira sprejel Evropsko listino za mala podjetja.

3.2

Odbor poudarja, da je lizbonski mandat z dne 24. marca 2000 že od svojega začetka:

3.3

Evropski svet je na zasedanju marca 2005 nadaljeval z vmesnim pregledom lizbonske strategije in se odločil za ponovni zagon procesa z osredotočenjem na rast in zaposlovanje kot prednostnima političnima nalogama Evrope. Dosežen je bil sporazum o integriranih smernicah za rast in delovna mesta (1), ki naj bi spodbujale skladnost reformnih ukrepov in zagotovile časovni načrt za oblikovanje nacionalnih programov reform.

3.4

Pri razvoju lizbonske strategije je prizadevanje za konkurenčnost in rast odločilni dejavnik za večjo gospodarsko blaginjo, ustvarjanje delovnih mest, varnost in izboljšanje kakovosti življenjskih slogov in izboljšanje življenjskih standardov. Boljša kakovost življenja, socialne izboljšave in okoljska trajnost lahko prav tako ustvarjajo rast. Lizbonska strategija je bila neuspešna zlasti na področjih gospodarske in industrijske rasti ter pri ustvarjanju več in boljših delovnih mest. Evropa se srečuje s težavami na področju svetovne konkurence. Po začetku lizbonskega procesa je v EU prišlo do velike širitve s 15 na 25 in nato na 27 držav članic.

3.5

Odbor predvsem ugotavlja, da je lizbonska strategija že omogočila številne pozitivne dosežke, ki vključujejo:

3.6

Kljub pozitivnim vidikom je glavna ugotovitev, da se Evropa, ujeta med velikimi industrializiranimi konkurenti in nastajajočimi gospodarstvi z nizkimi proizvodnimi stroški, ki čedalje bolj uporabljajo nove tehnologije, sooča z vse večjimi izzivi konkurence. Skrb povzroča več kazalcev:

3.7

Hkrati pa zaostaja izvajanje lizbonskih reform.

3.7.1

Na evropski ravni so si države članice zadale nalogo dokončno oblikovati notranji trg na več področjih (energetika, storitve, javna naročila, vseevropska omrežja, prilagoditev javnih uprav), vendar se pri uresničevanju potrebnih ukrepov ne držijo časovnega okvira.

3.7.1.1

Na evropski ravni je Komisija od devetdesetih let 20. stoletja izvedla številne pobude, da bi bolje razumela potrebe in delovanje MSP ter podprla njihov razvoj in jim pomagala bolje izkoriščati potencial za ustvarjanje delovnih mest. Te ukrepe so v zadnjih letih okrepili imenovanje odposlanca MSP, akcijski načrt za podjetništvo, sprejet leta 2004, in prizadevanja za boljšo zakonodajo, boljši dostop do virov financiranja (EIS in EIB) ter program za konkurenčnost in inovacije (PKI).

3.7.2

Na nacionalni ravni so rezultati različni, pomanjkljivosti pa se nanašajo predvsem na:

3.7.3

Nove države članice morajo pogosto premagovati dodatne ovire, ki so posledica zaostalosti v razvoju, na primer pri zaposlovanju, na področju tehnologije ali okolja, čeprav se te ovire včasih tudi izravnajo z obnovitvenimi ukrepi, ki so radikalnejši kot v EU-15.

3.8

To poročilo, ki ga je Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pripravil na zaprosilo Evropskega sveta marca 2005, navaja rezultate posvetovanj EESO s socialnimi partnerji (v vseh državah članicah in na evropski ravni) o izvajanju lizbonske strategije ter o vlogi socialnih partnerjev in drugih komponent organizirane civilne družbe (2). V zadnjih letih je Odbor objavil več poročil o lizbonski strategiji in specifičnih vidikov lizbonske strategije (3).

4.1.1

MSP predstavljajo veliko večino podjetij v Evropi (99,8 %). Značilno evropsko podjetje je t.i. mikro podjetje (91 %), malih podjetij je 7 %. Ne le da je večina podjetij v Evropi malih podjetij, imajo tudi velik delež evropskih delovnih izkušenj (dve tretjini delovnih mest v zasebnem sektorju) in gospodarske dejavnosti (57 % BDP) (4).

4.1.2

Da bi izboljšali spremljanje gospodarske storilnosti MSP, EESO poziva Evropsko komisijo, da ponovno oživi dejavnosti Evropskega centra za spremljanje MSP.

4.1.3

MSP so glavni ustvarjalci delovnih mest in eden glavnih virov prihodkov državnega proračuna (davki, DDV itd.); poleg tega dajejo možnosti poklicnega in družbenega izpopolnjevanja precejšnjemu številu prebivalstva, zlasti najbolj aktivnemu in inovativnemu delu, ki potiska gospodarstvo naprej, in so ključna komponenta gospodarskega področja, naklonjenega tržnemu gospodarstvu, ki ga zaznamujejo prožnost, inovativnost in dinamika in ki predstavlja seme prihodnjih velikih podjetij, zlasti na novih gospodarskih področjih, ki temeljijo na kompleksnih in učinkovitih tehnikah in tehnologijah.

4.2.1

Poudarjanje konkurenčnosti potrjuje potrebo, da se doseže trajnostna konkurenčnost v odprtem in svetovnem gospodarstvu, in sicer tako da se poveča uporaba novih tehnologij, določi učinkovitejše poklicno izobraževanje, zagotovi usposobljenost delojemalcev in izboljša produktivnost. Jedro strategije je kakovost (kakovost blaga, storitev, predpisov, upravljanja, zaposlovanja, socialnih odnosov in okolja).

4.2.2

Za zagotovitev gospodarske stabilnosti morajo države članice ohraniti svoje srednjeročne proračunske cilje v gospodarskem ciklusu ali sprejeti vse potrebne popravne ukrepe. Ob upoštevanju tega bi se morale države članice izogibati procikličnim davčnim politikam. Države članice, ki knjižijo primanjkljaje tekočega računa, za katere obstaja tveganje, da bodo nevzdržni, bi si morale prizadevati za njihovo izravnavo z izvajanjem strukturnih reform za spodbuditev zunanje konkurenčnosti in tudi prispevati k njihovi izravnavi prek davčnih politik. Zaradi staranja evropskega prebivalstva so ti ukrepi najmanj, kar je treba narediti.

4.2.3

EESO meni, da bo samo z bistveno spremembo gospodarske in zlasti makroekonomske politike mogoče odpraviti ovire za trajnostno in daljnosežnejšo gospodarsko obnovo v Evropi. Evropska unija mora računati na lastne sile, da bi evropsko gospodarstvo ponovno usmerila na pot rasti in polne zaposlenosti. Za to je potrebna uravnotežena makroekonomska politika, katere glavni cilji so cilji lizbonske strategije, zlasti polna zaposlenost, okrepitev konkurenčnosti kakor tudi dejansko upoštevanje obveznosti trajnostnega razvoja v skladu s sklepi vrha v Göteborgu.

4.2.4

EESO opozarja, da bi moral biti cilj monetarne politike vzpostavitev ravnotežja med stabilnostjo cen, gospodarsko rastjo in zaposlovanjem. Smiselno bi bilo ECB opozoriti, naj si za cilj zastavi stabilnost v širšem smislu, torej ne samo stabilnosti cen, ampak tudi stabilno rast, polno zaposlenost in socialno kohezijo (5). Za dosego rezultatov morajo biti nacionalni proračuni usklajeni s politikami ECB, spoštovati pa je treba tudi pakt za stabilnost in rast.

4.2.5

Poleg tega EESO poudarja poseben pomen poslovnih storitev kot del MSP za uspešnost lizbonskega postopka in konkurenčnost EU. V skladu s sporočilom Komisije (6) v zvezi s tem EESO poudarja potrebo po oblikovanju regulativnega okolja, kjer bodo vpletena MSP lahko izpolnjevala zahteve, ki jih postavlja družba.

4.2.6

EESO podpira tudi obsežno analizo potrebnih podpornih ukrepov v 27 industrijskih sektorjih v dokumentu Komisije o integrirani industrijski politiki, vendar vztraja pri tem, da je treba politiko zares izvajati in jo uskladiti z državami članicami (7).

4.3.1

EESO v celoti podpira nedavni predlog Komisije o zmanjšanju upravnega bremena za podjetja za 25 % do leta 2012 (9). Posledica tega je lahko 1,5-odstotno povečanje BDP Evropske unije. EESO poziva Komisijo, da predlaga jasno strategijo za poenostavitev celotnega zakonodajnega okolja, da bi se izognili neuspehu pri doseganju ciljev (10).

4.3.2

Manjše upravno breme lahko okrepi gospodarsko dinamiko. Zmanjševanje bremena zakonskih in uradnih obveznosti zahteva globalni pristop tako lokalnih, regionalnih in nacionalnih oblasti kot Evropske unije. Nujni so dobro premišljeni in uravnoteženi predpisi.

4.3.3

EESO podpira ustanovitev komisije za ocenjevanje vpliva, ki jo je Komisija napovedala v strateškem pregledu boljše zakonodaje (11) in je namenjena krepitvi kakovosti in učinkovitosti analiz vpliva. Vendar delo te komisije ne sme biti omejeno le na usklajevanje, temveč mora zajemati kakovost dela ob upoštevanju MSP in analizo gospodarskih in družbenih posledic zakonodajnih predlogov. Treba bi bilo pregledati nove predpise na nacionalni ravni in ravni Skupnosti, da bi ocenili njihov vpliv na MSP.

4.3.4

Natančno je treba proučiti gospodarske, socialne in okoljske vplive novih ali spremenjenih predpisov, da bo mogoče opredeliti morebitne kompromise in sinergije med različnimi političnimi cilji. Pri sedanji pravni ureditvi se poleg tega izvajata pregled zaradi morebitne poenostavitve in presoja njenega učinka na konkurenčnost. Posebno pozornost je treba posvetiti neodvisnim ocenam vplivov vseh zakonodajnih in upravnih predlogov Evropske komisije na podjetništvo, zlasti ocenam vplivov, ki so posebej osredotočene na mala podjetja. Pripravlja se tudi skupni pristop pri izračunavanju administrativnih stroškov nove in sedanje zakonodaje. Načelo „najprej razmišljati o malih“ bi moralo biti pri ocenjevanju sedanje zakonodaje in pripravi nove vodilno načelo. To pomeni, da mora zakonodaja upoštevati posebnosti MSP.

4.3.5

EESO opozarja, da so izboljšave še zlasti pomembne za mala in srednje velika podjetja, ki imajo običajno zgolj omejena sredstva za opravljanje administrativnega dela, ki jim ga nalagata zakonodaja Skupnosti in nacionalna zakonodaja.

4.3.6

Izvesti je treba potrebne ukrepe, da se v vseh državah članicah zagotovi pravočasno in kakovostno izvajanje vseh direktiv ter da se nacionalne in regionalne vlade ter zakonodajalce prepriča, da začnejo z lastnimi projekti za poenostavitev predpisov v primerih, pri katerih je prišlo do pretirano natančnega izvajanja (gold-plating) evropske zakonodaje.

4.3.7

Večina političnih akterjev na regionalni, nacionalni in evropski ravni premalo pozna razmere v malih podjetjih in njihove resnične potrebe. Večje vključevanje združenj, ki zastopajo MSP (12) na vseh ravneh, je predpogoj za izboljšanje kakovosti politike MSP v Evropi. Krepitev združenj malih podjetij je prav tako eden ključnih elementov Evropske listine za mala podjetja (2000). Združenja, ki zastopajo MSP, morajo biti kot pomemben akter, vključena v vse ravni procesa odločanja.

4.3.8

EESO odločno podpira Evropsko listino za mala podjetja, ki se je izkazala kot uporaben instrument za spremljanje napredka in ugotavljanje težav, s katerimi se soočajo MSP, pa tudi za zagotovitev, da države članice ukrepajo za izboljšanje uskladitve poslovnih politik v Evropi. Treba je ohraniti dinamiko procesa, namenjenega vključevanju poročil o izvajanju Listine v letna poročila lizbonske strategije. Listino je treba redno posodabljati in dopolnjevati v skladu s prenovljeno lizbonsko strategijo ter velikim procesom širitve EU.

4.4.1

Podjetništvo je zapleten pojav, ki vključuje pobudništvo, pripravljenost za tveganje in inovativnost. Mala in nova podjetja prinašajo inovacije, zapolnjujejo tržne niše, ustvarjajo nova delovna mesta in povečujejo konkurenco ter s tem krepijo gospodarsko učinkovitost.

4.4.2

V Evropski uniji kot celoti vlada nizka podjetniška dejavnost v začetni fazi. V zadnjem poročilu Global Entrepreneurship Monitor (GEM) med prvimi desetimi državami ni niti ene države članice (14). Ravno nasprotno, 8 držav članic je namreč med desetimi državami z najnižjo udeležbo (15).

4.4.3

Podjetništvo je pomembno za družbo kot celoto. Odbor predlaga, da se leto 2009 razglasi za evropsko leto podjetništva, da se spodbudi in vzbudi ozaveščenost o kulturi podjetniške miselnosti ter razumevanje pomena, ki ga ima podjetništvo za celoten razvoj posamezne države. V zvezi s tem Odbor opozarja, da bodo leta 2010 potekali vmesni pregledi številnih ustreznih programov Komisije. Treba je ustvariti pozitiven odnos javnosti do podjetništva. Evropsko leto bi poleg tega dalo priložnost za utrditev in okrepitev obstoječih izmenjav najboljše prakse.

4.4.4

V EU obstaja velika potreba po spremembah v načrtih izobraževanja in usposabljanja – zlasti na visokošolski ravni, pri čemer je treba v ospredje postaviti napredno podjetniško izobraževanje, strateško vrednost upravljanja podatkov in IKT ter povezovanje. Vloga šol in univerz je bistven dejavnik spodbujanja podjetniškega razmišljanja mladih. Priporoča se na primer aktivno sodelovanje predstavnikov podjetij v izobraževanju in vključenost poslovnih organizacij v izobraževanje. Pomembne so medijske dejavnosti in podoba podjetij, ki jo posredujejo mediji.

4.4.5

Treba je okrepiti politike, ki bodo pomagale pri ustanavljanju in razvoju podjetij, in sicer z omogočanjem hitrejšega in cenejšega ustanavljanja, ukrepi za izboljšanje dostopa do tveganega kapitala, večjim številom programov za podjetniško usposabljanje in ukrepi za lažji dostop do mrež in storitev za javno dobro ter bolj zgoščeno mrežo podpornih storitev za mala podjetja. Poleg tega so potrebne tudi politične odločitve, katerih cilj je reforma davčnih sistemov, pravne ureditve, dostopa do trga, postopkov reševanja in prestrukturiranja ter dednega prava. Potrebna je kulturna sprememba glede odnosa do stečaja.

4.4.6

Ključno vprašanje je razpoložljivost financiranja v začetni fazi. V Belgiji je vlada dala pobudo za zapolnitev vrzeli lastniških sredstev. Eden od primerov je sklad ARKimedes, ki je zbral 110 milijonov eurov v obliki delnic ali obveznic, za katere jamči regionalna flamska vlada.

4.4.7

Enako pomembna je oskrba z informacijami in podjetniškimi podpornimi storitvami, zlasti za mlade podjetnike. Za učinkovite so se izkazali mentorski programi na Flamskem (Belgija).

4.4.8

Strah pred porazom zelo negativno vpliva na morebitne ustanovitve novih podjetij. Za samozaposlene je treba sprejeti ustrezen socialni okvir. Poleg tega je treba za samozaposlene najti lažji način, da dobijo drugo priložnost.

4.5.1

Potencial notranjega trga bi bilo treba sprostiti. Evropska unija bi zdaj morala imeti prednost, saj je njen trg večji od trga v ZDA ali na Kitajskem, vendar:

4.5.2

Privlačnost Evropske unije za naložbe je odvisna od velikosti in odprtosti njenih trgov, njenega regulativnega okolja in kakovosti njene infrastrukture. Z večjimi naložbami bo Evropa produktivnejša, saj so ravni produktivnosti dela odvisne od naložb v fizični in človeški kapital ter v znanje in infrastrukturo.

4.5.3

Sposobnost evropskih proizvajalcev, da konkurirajo in preživijo na notranjem trgu, je bistvena za njihovo konkurenčno moč na svetovnih trgih. Medtem ko je notranji trg za blago relativno dobro poenoten, ostajajo trgi storitev pravno ali de facto precej razdrobljeni. Da bi se spodbudila rast in zaposlovanje ter okrepila konkurenčnost, mora notranji trg storitev v celoti delovati, pri tem pa ohraniti evropski socialni model. Tudi z odstranitvijo davčnih ovir za čezmejne dejavnosti in odpravo še zadnjih ovir za mobilnost delavcev bi se učinkovitost močno povečala. Nazadnje bi polna vključitev finančnih trgov povečala donos in zaposlovanje, saj bi omogočila učinkovito razporeditev kapitala in ustvarila boljše pogoje za finančno poslovanje podjetij.

4.5.4

Za MSP, zlasti v storitvenem sektorju, notranji trg še ni popolnoma uresničen. Velika upravna bremena za čezmejno poslovanje in neprilagojeni evropski standardi malim podjetjem preprečujejo, da bi izkoristila večji trg.

4.5.5

Standardi imajo pri dostopu na trg veliko vlogo. Sedanja standardizacija ne upošteva dovolj posebnosti obrti in MSP. Mala podjetja je treba bolje vključiti v pripravo evropskih in mednarodnih standardov. Kljub temu da Komisija trdno podpira strukture, kot je NORMAPME (17), so potrebna nadaljnja prizadevanja za podporo MSP, zlasti za serijsko proizvodnjo in izdelavo po meri, nižje standardne stroške, bolj uravnoteženo zastopanje v tehničnih odborih in poenostavitev sistemov certificiranja.

4.5.6

Marsikaj je še mogoče izboljšati v praksah javnih naročil. Rezultat takšnih izboljšav bi bilo povečanje deleža javno objavljenih javnih naročil. Treba se je osredotočiti na možnosti MSP za sodelovanje v postopkih javnih naročil. EESO podpira sestavo priročnika Komisije za dobro prakso, ki so jo na tem področju dosegle države članice EU ter Združene države Amerike in Japonska in ki je omogočila razširitev dostopa MSP do javnih naročil.

4.5.7

MSP v Evropi se morajo soočati s 27 različnimi davčnimi sistemi, ki povzročajo prepovedane stroške usklajevanja in ustvarjajo resne ovire za notranji trg. Stroški usklajevanja so za mala podjetja precej višji kot za velika podjetja (18). Pričakuje se poenostavitev zlasti v korist MSP.

4.6.1

V okviru globaliziranega in na znanju temelječega gospodarstva se morajo podjetja nenehno prilagajati spremembam. Uspešni podjetniki bolj kot kdaj koli prej potrebujejo trdno osnovo znanja in kvalifikacij, da se bodo lahko soočili z večjo konkurenco in bodo sposobni zmagovati v tekmi inovacij. Poleg tega tehnološki razvoj tako od podjetnikov kot delavcev zahteva nenehni razvoj novih sposobnosti, zlasti na področju IKT in obnavljanje spretnosti (19).

4.6.2

Z lizbonsko strategijo se od leta 2000 nedvomno krepijo cilji usposabljanja in strategije vseživljenjskega učenja, ki pa potrebujejo nadaljnje izboljšave, kot je bilo ugotovljeno leta 2006 v vrednotenju okvira ukrepov za vseživljenjski razvoj sposobnosti in kvalifikacij, ki so ga leta 2002 sprejeli evropski socialni partnerji (ETUC, Business Europe, CEEP, UEAPME). V zvezi s tem bi moral biti novi celostni program dejavnosti za vseživljenjsko učenje popolnoma vključen v to prizadevanje, saj je njegov uradni cilj prispevati k uresničevanju lizbonskih ciljev, in sicer „k razvoju Evropske Unije kot družbe z naprednim znanjem, s trajnostnim gospodarskim razvojem, več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo“.

4.6.3

EESO je upravičeno poudaril (20), da sodijo „evropski izobraževalni programi […] med redka področja dejavnosti Unije, ki so neposredno usmerjena k državljanom“. Novi program bi moral spodbujati participativno demokracijo in aktivno državljanstvo ter „zaposlovanje in vsestranski trg dela“. Ker vključuje tudi glavne programe za evropsko mobilnost (Leonardo da Vinci za vajence in mlade v osnovnem poklicnem izobraževanju in mlade zaposlene ter Erasmus za študente), morajo biti le-ti lažje dostopni mobilnosti posameznikov. Učenje in delo v tujini za določen čas obogati posameznikove sposobnosti in strokovno znanje ter okrepi razumevanje Evrope in evropskega državljanstva. Poleg tega posamezniku pomaga postati proaktiven in bolj pripravljen sprejeti odgovornost za lastno zaposljivost v delovnem življenju.

4.6.4

EESO tudi poudarja „poseben pomen možnosti dostopa malih in srednje velikih podjetij do programskih postopkov“ in „predlaga posebno rešitev za problem MSP v smislu poenostavitve ustreznih postopkov, ki bi MSP omogočili udeležbo pri teh programih“. V gospodarstvu, ki ga usmerjajo storitve, je največja dragocenost podjetja njegov človeški kapital. Da bodo lahko podjetja, zlasti MSP, sledila strategiji za razvoj sposobnosti, je treba oblikovati prilagojene podporne pobude, ki jim bodo pomagale pri naložbah v trajno usposabljanje, na primer ponudbe za prilagojeno usposabljanje, finančna podpora in davčne olajšave.

4.6.5

Socialni dialog je pomembno sredstvo za premagovanje gospodarskih in socialnih izzivov. K njegovim glavnim dosežkom sodita izboljšanje delovanja trga dela in predvidevanje sprememb. Poleg tega socialni dialog prispeva k vzpostavljanju ozračja zaupanja v podjetja. Omogoči lahko tudi rešitve po meri za mala podjetja, če upošteva značilnosti in lastnosti delovnega okolja in delovnih odnosov ter posebne razmere, v katerih delujejo in se razvijajo obrtna in mala podjetja.

4.7.1

Cilj lizbonske strategije je bil nameniti 3 % BDP za R&R. Od tega mora dve tretjini prispevati zasebni sektor. Trenutno pa prispeva samo 56 %. Žal je treba omeniti, da Evropa za R&R namenja veliko manjši delež BDP kot ZDA in Japonska (1,93 % v primerjavi z 2,59 % v ZDA in 3,15 % na Japonskem). Poleg tega bo Kitajska do 2010 dohitela EU po številu raziskav. Leta 2002 je zasebni sektor v ZDA v raziskave in razvoj vložil 100 milijard eurov več kot zasebni sektor v Evropi.

4.7.2

Prihodnji Evropski tehnološki inštitut (ETI), katerega cilj je doseči najvišjo možno integracijo izobraževanja, raziskav in inovacij na ravni odličnosti, bi moral trdno podpreti vrednost potenciala MSP. Treba je okrepiti sodelovanje med univerzami, raziskovalnimi središči in podjetji, zlasti malimi podjetji. Raziskovalce je treba spodbujati, da vzpostavljajo stike s podjetji. Ne smemo podcenjevati pomena, ki ga ima spodbujanje prenosa tehnologije prek tehnoloških središč in inkubatorjev. V novem okviru za državno pomoč raziskavam, razvoju in inovacijam (R&R&I) je treba predvideti tudi ukrepe za pomoč ponudnikom podpornih storitev za inovacije, grozdom in mrežam. Evropski raziskovalci bi morali dobiti več priložnosti v vsaki izmed 27 držav članic. Boljše seznanjanje z rezultati raziskav in njihovo razširjanje je zelo pomembno za izboljšanje dostopa podjetij do teh rezultatov in za njihov gospodarski vpliv.

4.7.3

V vsej EU bi moralo biti zagotovljeno usklajeno regulativno okolje, ki bi bilo naklonjeno inovacijam. Potrebne so nove pobude za evropski patent Skupnosti, ki bo zaščitil inovacije in obravnaval potrebe evropskih podjetij. Takšen sistem mora predvideti znižanje taks za MSP in primerno obliko zavarovanja patentnih postopkov.

4.7.4

Evropska komisija je v najnovejših sporočilih priznala potrebo po razširitvi opredelitve inovacij, ki se mora osredotočiti na MSP in upoštevati netehnične inovacije v vseh gospodarskih sektorjih. Ta nov pristop je treba izvajati na vseh političnih področjih, da bo postal koristen za mala podjetja.

4.7.5

Nujno je, da mala in srednje velika podjetja izboljšajo svoj človeški kapital in začnejo zaposlovati visokoizobraženo delovno silo na področju proizvodnje in inovacij. Sedmi okvirni program bi moral pomagati MSP pri uvajanju naprednih tehnoloških raziskav in proizvodnih postopkov, pa tudi drugih oblik inovacij, ki so pomembne za strukturo MSP.

4.7.6

Potrebna sredstva na ravni EU naj bi pridobili iz programa za konkurenčnost in inovativnost, okvirnega programa za raziskave, strukturnih skladov ter iz izobraževalnih programov, če omenimo samo najpomembnejše. Usklajevanje politik, vključno s sredstvi, bo težka in kočljiva naloga, zlasti ker so razpoložljiva finančna sredstva Skupnosti relativno omejena glede na potrebe in zahteve. Za zagotovitev finančnih sredstev iz strukturnih skladov za sofinanciranje programov za inovativna MSP, ustanavljanje novih podjetij in prenos podjetij (prek Evropskega investicijskega sklada – program JEREMIE) je treba sprejeti ustrezne ukrepe na ravni držav članic in pozorno spremljati njihovo učinkovitost in dostopnost.

4.7.7

Uvedba naprednih novih proizvodnih metod in naprav, zlasti v MSP, bo zahtevala kredite pod ugodnimi pogoji. EIB in EIS morata biti intenzivno vključena v delo sektorskih in medsektorskih skupin za načrtovanje.

4.7.8

MSP je treba usmerjati k uporabi informacijske in komunikacijske tehnologije, ki jim lahko zniža stroške, poveča produktivnost in okrepi konkurenčnost.

4.8.1

Evropske raziskave kažejo, da se bo približno tretjina evropskih podjetnikov, večinoma lastnikov družinskih podjetij, v prihodnjih 10 letih umaknila. Po ocenah naj bi se to zgodilo s približno 690 000 podjetji, ki zaposlujejo 2,8 milijona ljudi. Prenos je treba podpirati kot pomembno alternativo ustanovitvi novega podjetja.

4.8.2

V nasprotju s preteklostjo je danes vedno več prenosov podjetij zunaj družine, na tretje osebe. Večje je tudi zanimanje za prevzem že uveljavljenega podjetja kot za ustanavljanje novih podjetij. Raziskave kažejo, da prvih pet let preživi 96 % prenesenih podjetij in le 75 % novoustanovljenih podjetij.

4.8.3

Prvi izziv je torej oblikovati platformo in pospešiti izenačenje morebitnih kupcev in prodajalcev podjetij. Ta trg mora biti pregleden, da se poveča možnost za vzpostavljanje stikov in zagotovi nepretrgano poslovanje obstoječih ekonomsko uspešnih podjetij. Visokokakovostne storitve, ki vključujejo vzpostavljanje stikov, svetovanje in zaupnost, so ključne. Večina evropskih držav ima državne trge za prenos podjetij ali takšne trge z državno podporo (22). Tovrstne pobude je treba razviti v vseh državah članicah EU.

4.9.1

MSP in zlasti novoustanovljena, prenesena ter inovativna podjetja morajo dobiti boljši dostop do finančnih sredstev, da bodo lahko uresničila svoj potencial in v Evropi ustvarila ekonomsko rast ter več delovnih mest. Modeli za delitev tveganja, kot so vzajemne in javne jamstvene sheme, so se izkazali za zelo učinkovite instrumente, zato jih je treba še naprej spodbujati tako na ravni EU kot na ravni držav članic.

4.9.2

Razpoložljivost kapitala s sprejemljivimi stroški za nova podjetja, MSP in hitro rastoča podjetja zahteva ohranjanje obrestnih mer in premij za tveganje na sprejemljivi ravni ter racionalizacijo shem državne pomoči.

4.9.3

Treba je okrepiti in podpreti svetovanje, ki ga organizacije MSP ponujajo MSP. Nujno je tudi vzpostaviti finančne instrumente, prilagojene potrebam in sredstvom malih podjetij. EESO vabi Komisijo, EIB in EIS, da financirajo inovacije v malih podjetjih v obliki tveganega kapitala in jamstvenih shem.

4.9.4

Imetniki tveganega kapitala in „poslovni angeli“ lahko MSP bistveno pomagajo pri dostopu do finančnih sredstev. Treba je spodbujati povezovanje med imetniki tveganega kapitala in „poslovnimi angeli“ na eni in (novimi) podjetniki na drugi strani, da se bo zmanjšala vrzel lastniških sredstev na tej ravni (small equity gap).

4.9.5

Jamstveni sistemi so se izkazali za zelo uspešen način za podporo malih podjetij z učinkovitim zagotavljanjem sredstev. Francoska banka Caisse Mutuelle de Garantie de la Mécanique (CMGM) ima s tem več kot 45 let izkušenj. Ta banka ponuja bančne garancije za skoraj vse kredite (investicijski krediti, prenos podjetja, bančna jamstva, gotovinski krediti), ki jih dajo podjetjem. Podjetja prispevajo h kapitalskemu in jamstvenemu skladu banke. Ta sistem omogoča zmanjšanje zasebnih jamstev, za katera zaprosijo podjetniki, in večje kredite ter omogoča podjetniku varnostno mrežo pred banko. Spodbujati bi bilo treba izmenjavo dobre prakse med državami članicami EU glede dostopa do finančnih sredstev in jamstvenih skladov za MSP.

4.10.1

EU mora izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja odpiranje hitro rastočih trgov v Aziji, denimo na Kitajskem in v Indiji. Hkrati se mora EU spopasti s tako nastalo novo mednarodno delitvijo dela, zlasti ker se Kitajska čedalje bolj specializira za blago z visoko dodano vrednostjo, Indija pa se razvija v svetovno središče zunanjih izvajalcev storitev. EESO poudarja, da je nujen skupni pristop pri obravnavanju tretjih držav, da se bodo za podjetja EU izboljšali pogoji dostopa na trg.

4.10.2

Čeprav enotni trg obstaja že več kot 14 let, veliko podjetij še vedno deluje le v lastni državi. Jezikovne ovire, še vedno obstoječe zakonodajne in upravne razlike ter pomanjkljivo poznavanje drugih trgov so največje ovire. EESO pozdravlja oblikovanje podpornih storitev blizu podjetnikov, ki so podobne t.i. izvoznemu potnemu listu v Veliki Britaniji (23). Spodbujati je treba tudi dostop MSP do javnih naročil.

4.10.3

Treba je razviti ustrezne sisteme podpore za spodbujanje čezmejnih dejavnosti tako v Evropski uniji kot na drugih trgih.

4.10.4

EESO poudarja, da se je treba zlasti osredotočiti na MSP v dokumentih Komisije o trgovinski politiki (strategija dostopa, instrumenti zaščite, globalna Evropa).

UL C 24, 31.1.2006, Boljša priprava zakonodaje, raziskovalno mnenje na zahtevo britanskega predsedstva, poročevalec: g. Retureau,

UL C 24, 31.1.2006, Kako izboljšati izvajanje in uveljavljanje zakonodaje EU, mnenje na lastno pobudo, poročevalec g. van Iersel,

UL C 112, 30.4.2004, Mnenje o posodobitvi in poenostavitvi pravnega reda Skupnosti (COM(2003) 71 konč.), poročevalec: g. Retureau.

27.10.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 256/17

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

1.1

Evropski svet je v sklepih predsedstva s 23. in 24. marca 2006 pod temo ponovno oživljena lizbonska strategija za rast in delovna mesta (12. točka) pozdravil pobudo Evropskega ekonomsko-socialnega odbora za povečanje odgovornosti za lizbonsko strategijo na ravni Skupnosti. Evropski ekonomsko-socialni odbor je pozval, naj nadaljuje svoje delo in do začetka leta 2008 pripravi zbirno poročilo v podporo partnerstvu za rast in delovna mesta.

1.2

Odbor je pred tem že 15. februarja 2007 sprejel resolucijo o izvajanju prenovljene lizbonske strategije, namenjeno zasedanju Evropskega sveta spomladi 2007.

1.3

Priprava zbirnega poročila za Evropski svet poteka na osnovi štirih informativnih poročil o naslednjih temah:

Ta informativna poročila bodo bistven sestavni del zbirnega poročila.

1.4

Nadaljnje besedilo, ki je nastalo v sodelovanju s predstavniki nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov nekaterih držav članic, obravnava izključno naložbe v znanje in inovacije.

2.1

Moč Evrope izvira iz potenciala njenih državljanov.

2.2

Evropski recept za napredek je bilo prosto prepletanje obrtnega ustvarjalnega duha in podjetniških pobud z znanstvenimi načini dela in sistematiko ter iz tega razvitih tehnologij in industrijskih procesov, ki so pripeljali do življenjskega standarda, ki ga imamo danes, in ki je, tesno povezan z družbenopolitičnim razvojem, omogočil življenje svobodnega državljana v moderni državi z delitvijo oblasti, demokracijo in temeljnimi pravicami.

2.3

K temu je odločilno prispeval razvoj in intenzivna uporaba industrijskih postopkov, strojev in prometnih sredstev, ki rabijo energijo: energija je ljudem odvzela breme težaškega fizičnega dela, povečala njihovo produktivnost, ustvarila toploto in svetlobo ter omogočila nesluteno mobilnost in komunikacijo. Energija je postala „gonilo“ modernih gospodarstev.

2.3.1

Zaradi omejenosti fosilnih goriv, hitro naraščajoče svetovne potrebe po energiji ter pričakovanih učinkov porabe energije na podnebne spremembe v prihodnje je temu primerno v ospredju politične razprave zagotavljanje trajnostne in podnebju prijazne oskrbe z energijo. Pomemben pogoj za rešitev te zelo težke naloge je trden, širok in učinkovit raziskovalni in razvojni program za energijo.

2.4

Poleg tega obstajajo še mnogi nadaljnji problemi in naloge, ki jih je mogoče rešiti le s pomočjo raziskav, razvoja in inovacij. To velja za preprečevanje fizičnih in psihičnih bolezni, lajšanje življenja invalidom in njihovo vključevanje v družbo, vpliv demografskih sprememb vključno z gerontološkimi raziskavami, varstvo okolja ter splošno zaščito in nadaljnji razvoj našega načina življenja, evropskega sistema vrednot in socialnega modela. Navsezadnje pa raziskave in razvoj prispevajo tudi k temeljnemu cilju osvojiti več novega znanja. Obsežnejše znanje ne pripomore le k reševanju problemov, temveč razširja tudi naš pogled na svet, konkretizira konfliktne situacije in bogati našo kulturo.

2.5

Evropska skupnost se poleg tega trenutno sooča z resnim izzivom vedno močnejše globalne konkurence, pri čemer gre zlasti za to, da se obdržijo delovna mesta v Evropi, ravni dohodka ter socialni in okoljevarstveni standardi. To ni pomembno le zaradi gospodarskih sil ZDA in Japonske, temveč predvsem zaradi vedno večjih industrijskih in raziskovalnih dosežkov držav, kot so Kitajska, Indija in Brazilija, in zaradi tamkajšnjih bistveno nižjih plač ter socialnih in okoljevarstvenih standardov.

2.6

Evropa se s tem lahko spoprime le, če bo tudi v prihodnje ohranila prednost pri raziskavah, tehnološkem razvoju in stalnih inovacijah ter če se bo ta prednost razvijala v družbenem in kulturnem okolju demokracije, pravne države, politične stabilnosti, podjetniške svobode, možnosti za varno načrtovanje, želje po novih dosežkih, njihovem priznanju in v okolju socialne varnosti.

2.7

Veliki dosežki na področju znanosti in tehnike in njihova podjetniška pretvorba v konkurenčno gospodarsko moči so odločilni pogoji za zagotovitev naše prihodnosti – predvsem v zvezi z energetsko in podnebno problematiko –, za ohranitev in izboljšanje našega položaja v globalnem okolju ter za zagotovitev, da evropski socialni model ne bo ogrožen, temveč da ga bomo lahko še nadalje razširili.

2.8

Najpomembnejši pogoj za dosego tega cilja je ustvariti družbeno okolje, ki bo odprto za napredek in inovacije in ki bo popolnoma sprejelo to spoznanje, da se bodo na vseh političnih ravneh lahko oblikovali okvirni pogoji in sprejele potrebne odločitve, v industriji pa se bo razvilo dovolj zaupanja in optimizma za naložbe, potrebne v Evropi, in nastanek novih delovnih mest. K temu pa sodi tudi opozarjanje na osnovni pomen temeljnih raziskav, saj so le-te potrebno izhodišče za prihodnje inovacije. Posebej potrebni so inovativni podjetniški duh, pripravljen tvegati, politično vodstvo, zanesljivost in smisel za realnost.

2.9

Da v globalnem tekmovanju v naložbah v R&R ne bi še bolj zaostajali, morajo vsi vpleteni akterji zelo resno vzeti predvsem cilj iz Barcelone, določen za uresničitev lizbonske strategije. Ta cilj predvideva, da bi se zvišali skupni izdatki Unije za R&R, tako da bodo leta 2010 dosegli raven skoraj 3 % BDP. Dve tretjini za to potrebnih naložb bi moralo zagotoviti zasebno gospodarstvo.

2.10

Decembra 2006 je Svet sprejel 7. okvirni program R&R 2007-2013, ki ima v primerjavi s predhodnim programom bistveno višji proračun v višini ca. 50 milijard EUR. To je še en velik uspeh evropske politike, ki jo je Odbor odločilno podpiral. Vsekakor bo Skupnost s tem prispevala le 2-odstotni delež (torej le petdesetino) ciljne vrednosti iz Barcelone za skupne naložbe v raziskave in razvoj. Kot je Odbor že večkrat poudaril, to ni dovolj, da bi se sprožil želeni učinek finančnega vzvoda in da bi integracijski učinek podpore Skupnosti zares vplival na politiko podpore držav članic in na pripravljenost industrije za naložbe.

2.11

Zato Odbor poudarja svoje priporočilo, da bi bilo treba ta delež pri reviziji proračuna EU leta 2008 v prvem koraku zvišati za polovico, torej na približno 3 % ciljne vrednosti iz Barcelone za skupne naložbe. To velja zlasti za Evropski tehnološki institut (ETI) v ustanavljanju in nujno povečanje dejavnosti R&R za podnebju prijazno trajnostno oskrbo z energijo.

2.12

Prav tako pa je treba s pomočjo primernih pravnih (tudi zakonodaje o prevzemu odgovornosti), administrativnih in finančnih okvirnih pogojev spodbuditi pripravljenost industrije za naložbe na področju raziskav in razvoja, zlasti MSP, ter narediti take naložbe bolj privlačne in smiselne. Pri tem igra pomembno vlogo zakonodaja Skupnosti na področju državnih pomoči; državam članicam mora omogočiti, da bodo lahko učinkoviteje in manj birokratsko kot doslej podpirale raziskovalne in razvojne projekte univerz, raziskovalnih organizacij in industrije ter njihovo povezovanje. Poleg tega je treba skrbno preveriti, ali okvir Skupnosti za državno pomoč za raziskave, razvoj in inovacije dejansko podpira te cilje.

2.13

Znanje temelji na dveh enako pomembnih, medsebojno odvisnih stebrih: izobraževanju in raziskovanju. Novo znanje je treba pridobiti z raziskavami in razvojem. Osnova je razpoložljivo znanje. Le-to je treba vpeljati v izobraževanje, usposabljanje in nadaljnje izobraževanje in ga prenesti naprej. Za to je treba preveriti, ali so načini dela in vsebine primerni za navedene cilje. Poleg tega je treba obema stebroma nameniti znatno večje finančne naložbe in ustrezne okvirne pogoje.

2.14

Moč Evrope izvira iz potenciala njenih državljanov. Zato je prednostnega pomena ta potencial še intenzivneje podpirati in ga razvijati. V skladu s tem Odbor poziva države članice, da okrepijo in izboljšajo svoje izobraževalne ustanove ter temu namenijo znatne naložbe. Dobra izobrazba vseh skupin prebivalstva je prav tako pomembna kot izobraževanje znanstvenih elit. V tem smislu je potrebna široka in zadostna ponudba solidnih in primernih izobraževalnih ustanov, od osnovnih šol do univerz. Le tako se bo v evropski družbi razvila naklonjenost izobrazbi in znanosti.

2.15

Poleg tega Odbor poudarja svoje priporočilo, da naj se med državami s pomočjo intenzivnejšega sodelovanja na področju učenja, inovacij in raziskav razvije skupni evropski prostor znanja, ki bo dopolnjeval in izpopolnjeval evropski raziskovalni prostor. Pri tem igrajo pomembno vlogo pobude in ukrepi za vseživljenjsko učenje: vseživljenjsko učenje je ključ do družbe znanja. Predvsem je treba čim prej odstraniti ovire za notranji trg, ki preprečujejo prehod v evropsko družbo znanja.

2.16

Sem sodijo tudi prizadevanja držav članic za še intenzivnejše spodbujanje osebne mobilnosti in krepitev temu namenjenih učinkovitih programov Skupnosti (Erasmus, Marie Curie). Mobilnost podpira pridobivanje in prenos znanja. Zagotoviti je treba prost pretok delavcev, raziskovalcev in študentov v Evropi in ga nagraditi s spodbudami. Povezan mora biti s sprejemljivim dohodkom, delovnimi pogoji in podporo družinam. V ta namen je treba po vsej Evropi izboljšati tudi dostop do informacij o prostih delovnih mestih v vseh državah članicah.

2.17

Glede pomena in podpore inovacijam Odbor ne opozarja le na svoja spodaj navedena obširna priporočila, temveč predvsem tudi na odlično Ahojevo poročilo, ki ga podpira. To zadeva predvsem pravne in družbene okvirne pogoje za naklonjenost inovacijam v podjetništvu in na trgu. Poleg tega Odbor opozarja na svoje izčrpno mnenje o sprostitvi in krepitvi evropskega potenciala za raziskave, razvoj in inovacije.

2.18

Napredek in inovacije temeljijo na prenosu novih spoznanj v nove, boljše postopke in proizvode (vključno s stalnimi inovacijami že obstoječih postopkov in proizvodov), na novih poslovnih modelih in na ustreznih načinih upravljanja. Gre torej za inovativni podjetniški duh in podjetniške pobude. Napredek in inovacije temeljijo tudi na novih storitvah, na nadaljnjem razvoju zdravstva in na splošno na boljših rešitvah socialnih vprašanj ob upoštevanju gospodarskih omejitev.

2.19

Inovacije torej pomenijo koncipiranje in izvajanje novih tehnik, postopkov, načinov organizacije, poslovnih modelov, modelov izobraževanja itd., ki prej niso prišli v poštev ali jih ni bilo mogoče upoštevati. Zato je pomembno, da zakonodaja na tem področju omogoča dovolj manevrskega prostora, da bodo nove zamisli, na katere prej še nihče ni pomislil, dobile možnost uresničenja in da ne bodo že vnaprej obsojene na pozabo, ker niso združljive z vzorcem preveč podrobnih pravil. Preveč omejevalnih predpisov zavira inovacije. Zato Odbor podpira vsa prizadevanja za poenostavitev predpisov in pregled, ali ne vsebujejo prekomernih, preveč podrobnih in/ali po nepotrebnem omejujočih pravil.

2.20

Inovacije vključujejo tudi sprejetje določenega tveganja neuspeha ali celo škode. Praviloma je učinkovitost, pa tudi pomanjkljivosti ali stranske učinke novega pristopa ali koncepta mogoče spoznati šele glede na to, kako se obnese v praksi in konkurenci s konkurenčnimi postopki. Tudi neuspeh je novo spoznanje. Priložnost in tveganje sta različni plati iste medalje. Načeloma bi morala imeti pričakovana korist inovacije večjo težo kot možna z njo povezana tveganja. Možna tveganja za družbo je treba posebej oceniti. Poleg tega je treba razmisliti, ali ne bi bilo treba vsaj za MSP ustanoviti rizičnega sklada, npr. pri EIB, ki bi pomagal kriti potencialno škodo ali izgubo.

2.21

Odbor je že večkrat opozoril na to, da so človekove sposobnosti in zmogljivosti najobčutljivejši in najdragocenejši vir znanja in inovacij. Zato so dovolj veliko število, oprema in kakovost za to potrebnih izobraževalnih ustanov odločilni predpogoj za kritje potreb po dobrih znanstvenikih, inženirjih in učiteljih.

2.22

Družba – ki jo zastopa politika – prevzame odgovornost za čim boljšo uporabo svojih naložb, hkrati pa tudi naložb posameznih znanstvenikov in inženirjev, ki so namenjene pridobivanju zaželenega širokega in zapletenega splošnega znanja ter zelo specifičnega poglobljenega znanja. Ta odgovornost se mora odražati v skrbi za primerne poklicne priložnosti in možnosti razvoja usposobljenih raziskovalcev in inženirjev, možnosti ustvariti družino ter ustrezno kariero z zanimivimi možnostmi razvejitve na druga področja, in sicer brez poklicnih pasti ali slepih ulic! Brezposelnost, nizek zaslužek ali neprimerna zaposlitev (tudi s prekomerno administracijo in delom v odborih) usposobljenih znanstvenikov in inženirjev pomeni zapravljanje gospodarskih naložb in odvračanje prihodnjih vrhunskih strokovnjakov, ki se nato odločijo za poklic, ki sploh ni povezan z znanostjo in tehniko, ali pa zapustijo Evropo!

2.23

To ne izključuje zahteve, da bi se izkušeni strokovnjaki ter znanstveni in tehnični raziskovalci bolj intenzivno kot doslej vključevali v sprejemanje odločitev in upravljanje politike na področju raziskav, podjetništva in inovacij. Ustanovitev Evropskega raziskovalnega sveta (ERS) je prvi korak v tej smeri, ki vliva upanje. Toda tudi Skupnost (vključno s Komisijo!) in države članice morajo imeti za podporo raziskav in inovacij na razpolago dovolj strokovnega znanja in ga vzdrževati. Samo upravljanje ne zadostuje.

2.24

Prenos rezultatov raziskav in inovacij v industrijske proizvode in postopke predstavlja posebno problematiko. Lizbonski cilj, da bi dve tretjini R&R financirala industrija, je upravičen. Posebej pomembno je zato tudi to, da se v družbi bolj utrdi vrednost poklica podjetnika in njegov odločilni pomen za inovacije, gospodarski napredek in splošno blaginjo. Zato si je Odbor v svoji funkciji mostu do organizirane civilne družbe v prihodnjem programu dela zastavil osrednji cilj, da se bo zavzemal za „podjetništvo s človeškim obrazom“. Le z odgovornim, dejavnim in domiselnim podjetništvom, ki se lahko čim bolje razvija, bo mogoče končno uspešno doseči lizbonske cilje.

2.25

V zvezi z drugimi vidiki in podrobnostmi opozarjamo na izčrpne razlage v nadaljevanju in mnenje Odbora o poteh do evropske družbe znanja – prispevek organizirane civilne družbe k lizbonski strategiji (1) ter mnenje o sprostitvi in krepitvi evropskega potenciala za raziskave, razvoj in inovacije (2).

3.1

Razvoj znanosti in tehnike. Evropa je zibel sodobne znanosti in raziskav, ki se neprestano razvijajo. Ob upoštevanju grško-egipčanske kulture in občasnih medsebojnih vplivov iz indijsko-arabskega (3) sveta velja Evropa tudi za zibel znanosti nasploh. Kljub občasnemu nihanju in prekinitev v času vojn, znanost in raziskave niso poznale meja in so se prepletale po vsej Evropi. Način dela in razmišljanje na teh področjih sta odločilno utrla pot današnji evropski družbi, njenim vrednotam, načinu življenja in življenjskemu standardu; bila sta znamenje evropskega kulturnega prostora (4). Ključ uspeha dosežkov, ki so bili rezultat tega, je bilo prosto prepletanje obrtnega ustvarjalnega duha in podjetniških pobud in miselnosti z znanstvenimi načini dela in sistematiko ter iz tega razvitih tehnologij in industrijskih procesov.

3.2

Razvoj in družba. Odločilen družbenopolitični razvoj je potekal skoraj z roko v roki z znanstveno-tehničnim napredkom in je omogočil življenje svobodnega državljana v moderni državi z delitvijo oblasti, demokracijo, temeljnimi pravicami in družbenimi zakoni.

3.3

Razvoj in življenjski pogoji. Kot rezultat skupnih procesov so se življenjski pogoji ljudi v državah in regijah, ki so bile deležne tega razvoja, naenkrat spremenili in izboljšali kot še nikoli prej v zgodovini človeštva. V zadnjih 135 letih se je povprečna življenjska doba prebivalstva (5) več kot podvojila (6). V zadnjih 50 letih se je hektarski donos v kmetijstvu skoraj potrojil. V uspešnih industrijskih državah potekajo razprave o prekomerni telesni teži namesto podhranjenosti, o prenasičenosti z informacijami namesto pomanjkanju informacij, o staranju prebivalstva namesto smrtnosti otrok. Možnosti in dosežki sodobne mobilne industrijske družbe, pridobljeni z raziskavami, razvojem in inovacijami, zajemajo vsa področja človeškega razvoja in kakovosti življenja.

3.4

Raba energije. Bistveni dejavnik pri doseženem napredku sta bila razvoj in razširjena uporaba industrijskih postopkov, strojev in prometnih sredstev, ki rabijo energijo: energija je ljudem odvzela breme težaškega fizičnega dela, povečala njihovo produktivnost, ustvarila toploto in svetlobo ter omogočila nesluteno mobilnost, komunikacijo in kulturni razvoj. Energija je postala „hranilo“ in gonilo modernih gospodarstev.

3.5

Podnebna problematika in oskrba z energijo. Tako intenziven razvoj pa vodi k novim problemom in izzivom. Globalno segrevanje, njegove možne posledice in strategija njihovega preprečevanja so predmet daljnosežnih političnih odločitev (7) in številnih raziskav (8) z deloma spornimi nazori. V konec oktobra 2006 objavljenem Sternovem poročilu (9) The Economics of Climate Change je zapisana ugotovitev, da samo za preprečevanje globalnega segrevanja zaradi toplogrednih plinov znašajo stroški 1 % BDP, ki obsegajo zlasti tudi nadaljnje, za to potrebne R&R. Toda celo ne glede na podnebno problematiko je vprašanje zagotavljanja trajnostne oskrbe Evrope (in sveta!) z energijo eden osrednjih političnih izzivov, pri obvladovanju le-teh pa imajo znatno intenzivnejše raziskave in razvoj odločilno vlogo (10).

3.6

Nadaljnji problemi in izzivi  (11). Toda podnebne spremembe in oskrba z energijo niso edina problematika. Tudi preprečevanje fizičnih in psihičnih bolezni, lajšanje življenja invalidom ali drugače prikrajšanim ljudem s ciljem, da se izboljša njihov poklicni razvoj in vključitev v družbo znanja, vplivi demografskih sprememb vključno z gerontološkimi raziskavami, boljše razumevanje kompleksnih gospodarskih, socialnih in kulturnih povezav in mehanizmov medsebojnega vplivanja, varstvo okolja in splošna zaščita ter nadaljnji razvoj našega načina življenja, naš evropski sistem vrednot in socialni model so primeri pomembnih raziskovalnih tem, o katerih je Odbor v prejšnjih mnenjih, kot je mnenje o 7. okvirnem programu R&R (12) in njegovih „posebnih programih“ (13), že oblikoval izčrpna priporočila.

3.7

Globalna konkurenca. Poleg tega se Evropska skupnost trenutno sooča z resnim izzivom vedno močnejše globalne konkurence, pri čemer gre zlasti za to, da se obdržijo delovna mesta v Evropi, ravni dohodka ter socialni in okoljevarstveni standardi. To ne velja le zaradi gospodarskih sil ZDA in Japonske, temveč posebej zaradi bistvenih in vedno večjih industrijskih in raziskovalnih dosežkov držav, kot so Kitajska (Kitajska želi do leta 2050 v svetovnem merilu prehiteti ZDA kot vodilna tehnološka država! (14)), Indija in Brazilija, in zaradi tamkajšnjih bistveno nižjih plač ter socialnih in okoljevarstvenih standardov. Prav zaradi te globalne konkurence ter z njo povezanega globalnega tekmovanja za vedno večje naložbe v raziskave in razvoj, vključno z globalnim tekmovanjem za najboljše znanstvenike in inženirje, mora Evropska skupnost izboljšati svojo politiko na tem področju. Gre torej predvsem za globalno konkurenco, ne za konkurenco znotraj Evrope!

3.8

Prednost pri raziskavah, razvoju in inovacijah. Evropa bo lahko konkurenčni položaj obdržala le, če bo ohranila prednost pri raziskavah, tehnološkem razvoju in stalnih inovacijah tudi v prihodnje, in če se bo ta prednost razvijala v družbenem in kulturnem okolju demokracije, pravne države, politične stabilnosti in zanesljivosti, podjetniške svobode, možnosti za varno načrtovanje, želje po novih dosežkih in njihovem priznanju. Evropski raziskovalni prostor je treba okrepiti in razširiti. Ta cilj se sicer sedaj že splošno priznava v političnih izjavah o namerah, pri dejanskem ravnanju in prenosu v realne prednosti (npr. proračun za raziskave) in ustrezne predpise (npr. strukturo plač (15), davčno pravo (16)) pa še zmeraj obstajajo jasne in obžalovanja vredne pomanjkljivosti, tako na ravni Skupnosti kot na ravni večine držav članic. Te okoliščine so resne in jih ne smemo podcenjevati, tudi če je v nekaterih državah članicah mogoče opaziti razveseljiv razvoj v pozitivno smer (17).

3.9

Znanstveni in tehnični dosežki. Veliki dosežki na področju znanosti in tehnike ter njihov podjetniški prenos v inovacije in konkurenčno gospodarsko moč so zato odločilni pogoji za zagotovitev naše prihodnosti – npr. v zvezi z energetskimi in podnebnimi vprašanji – in za ohranitev in izboljšanje našega položaja v globalnem okolju ter za zagotovitev, da evropski socialni model ne bo ogrožen, temveč da ga bomo lahko še razširili. Navsezadnje pa raziskave in razvoj prispevajo tudi k temeljnemu cilju osvojiti več novega znanja. Obsežnejše znanje pa ne pripomore le k reševanju problemov, temveč razširja tudi naš pogled na svet, konkretizira konfliktne situacije in bogati našo kulturo.

3.10

Ponovna oživitev tradicije. Evropa se mora torej sedaj zavedeti svoje tradicije kot nekdaj vodilne sile na področju raziskav in inovacij ter jo znova oživiti. Moč Evrope se skriva v potencialu njenih državljanov. Zato je treba ta potencial spodbujati še bolj kot doslej in v raziskave in razvoj vlagati veliko več, izboljšati njihovo učinkovitost, okrepiti pripravljenost in sposobnost industrije, trgovine in uprave za inovacije, spodbujati dosežke in jih priznati ter odpraviti ovire, ki jih preprečujejo.

3.11

Povečanje naložb. To zlasti pomeni, da bodo morale Skupnost in države članice mnogo več vložiti v raziskave in razvoj, v temu primerno izobrazbo državljanov ter izobraževanje potrebnih znanstvenikov in inženirjev (obeh spolov!). Predvsem pa pomeni, da je treba poleg tega s pomočjo primernih pravnih, administrativnih, davčnih (18) in finančnih okvirnih pogojev spodbuditi pripravljenost industrije za naložbe na področju raziskav in razvoja, tudi MSP, ter narediti take naložbe bolj privlačne in smiselne.

3.12

Naklonjenost družbe napredku. Najpomembnejši pogoj za dosego tega cilja je ustvariti družbeno okolje, ki bo naklonjeno napredku, inovacijam in podjetništvu in bo popolnoma sprejelo to spoznanje, da se bodo lahko na vseh političnih ravneh oblikovali okvirni pogoji in sprejele potrebne odločitve, toda tudi, da bodo nastala delovna mesta, industrija pa bo razvila dovolj zaupanja in optimizma za potrebne naložbe. V tem smislu je treba državljane bolje kot doslej seznanjati s pridobitvami in pomenom znanosti in tehnike ter pionirskimi podjetniškimi dosežki. Sem sodi tudi spoznanje, da zlasti temeljne raziskave (19) dajejo potrebno osnovo za prihodnje znanje in inovacije.

3.13

Priznanje pridobitev. Družba se mora zavedati odločilne vloge teh pridobitev za današnji način življenja, pogojev za njihov nastanek in z njimi povezanih znanstveno-tehničnih podjetniških in kulturnih dosežkov, o njih je treba poučevati v šolah ter ceniti njihov bistven pomen.

3.14

Nadaljnji pogoji. Napredek in stalne inovacije pa ne temeljijo le na znanosti in tehniki, temveč tudi na motivaciji, sposobnostih in pripravljenosti vseh udeleženih ter na novih poslovnih modelih, na pravilnih metodah upravljanja in na za to ugodnih pravnih okvirnih pogojih.

3.15

Sprejetje tveganja. Za spodbujanje novih raziskovalnih pristopov, inovativnih tehnologij, postopkov ali poslovnih modelov je treba sprejeti določeno mero tveganja neuspeha ali celo škode. Praviloma je prednosti in učinkovitosti, pa tudi pomanjkljivosti, tveganja in stranske učinke novega pristopa mogoče spoznati šele glede na to, kako se obnese v praksi in konkurenci s konkurenčnimi postopki. Tudi neuspeh je novo spoznanje. Priložnost in tveganje sta različni plati iste medalje. Načeloma bi morala imeti pričakovana korist inovacije večjo težo kot možna z njo povezana tveganja. Možna tveganja za družbo je treba posebej oceniti. Poleg tega je treba razmisliti, ali ne bi bilo treba vsaj za MSP ustanoviti rizični sklad, npr. pri EIB, ki bi podjetjem pomagal kriti škodo ali izgubo.

4.1

Temelj znanja. Znanje temelji na dveh enako pomembnih stebrih: izobraževanju in raziskovanju. Novo znanje je mogoče pridobiti le z raziskavami in razvojem. Kot osnova je potrebno obstoječe znanje: z izobraževanjem, usposabljanjem in nadaljnjim izobraževanjem ga je treba prenesti naprej in utrditi. Pri tem gre za naslednje cilje:

4.1.1

Osnovno znanje. Po eni strani je treba poskrbeti, da bodo vsi državljani deležni solidnega osnovnega znanja o znanosti, tehniki in gospodarstvu, njihovem delovanju in bistvenih osnovnih zakonih. Le tako bodo lahko npr. presojali pogosto zapletene vsebine, ki jih je treba poznati za oblikovanje informiranega političnega mnenja. Temu ustrezno je treba na vseh stopnjah šolanja učne načrte in čas, ki je na razpolago za pouk, usmeriti v prizadevanja, da se otrokom in mladim z nazornimi in spodbudnimi razlagami in učnimi materiali postopno približa znanstveno, tehnično in gospodarsko razmišljanje in bogastvo znanja (20) ter se jih seznani z odločilnim pomenom znanstvenega dela, tehničnega razvoja ter inovativnega gospodarskega in socialnega ravnanja ter družbe znanja na splošno za njihovo prihodnost in življenjske priložnosti. Temu je treba v učnih načrtih posvetiti bistveno več pozornosti. Odbor pozdravlja in podpira priporočila iz Rocardovega poročila, ki obravnava ta prizadevanja (21).

4.1.2

Spodbude k izbiri poklica. Po drugi strani je treba nadarjene navdušiti za ustrezen poklic in na splošno težek študij ter jim za to dati trdno osnovno znanje. Tudi za to je treba v učnih načrtih šol, zlasti gimnazij, predvideti razširjene in visokokakovostne učne programe.

4.1.3

Potreba po dopolnitvi v širino in globino. Ponudbo izobraževanja na naravoslovnem in tehničnem področju je torej treba bistveno dopolniti, ne glede na to, da je seveda treba spodbujati vse vrste nadarjenosti, tudi na socialnem in gospodarskem področju ter v humanističnih in družboslovnih predmetih. Dobra izobrazba vseh skupin prebivalstva – pri čemer je potrebna pripravljenost in disciplina šolarjev – je prav tako pomembna kot izobraževanje znanstvenih elit. Visokokakovostne izobraževalne ustanove, od osnovnih šol do univerz, so temeljni pogoj za nastanek družbe, ki bo na splošno naklonjena izobrazbi in znanosti.

4.1.4

Evropski prostor znanja. Odbor poudarja svoje priporočilo, da naj se med državami s pomočjo intenzivnejšega sodelovanja na področju učenja, inovacij in raziskav razvije skupni evropski prostor znanja, ki bi dopolnjeval in izpopolnjeval evropski raziskovalni prostor. Zato je treba ovire za notranji trg, ki preprečujejo prehod k evropski družbi znanja, čim prej odstraniti. Odbor pri tem opozarja na svoje mnenje Poti do evropske družbe znanja – prispevek organizirane civilne družbe k lizbonski strategiji  (22).

4.1.5

Vseživljenjsko učenje in mobilnost. Pri tem igrajo pomembno vlogo pobude in ukrepi za vseživljenjsko učenje: vseživljenjsko učenje je ključ do družbe znanja. Sem sodijo tudi prizadevanja držav članic za še intenzivnejše spodbujanje osebne mobilnosti in krepitev temu namenjenih učinkovitih programov Skupnosti (Erasmus, Marie Curie). Mobilnost Evropo povezuje v mrežo in spodbuja pridobivanje in prenos znanja. Zagotoviti je treba prost pretok delavcev, raziskovalcev in študentov in ga dopolniti s sprejemljivimi dohodki, delovnimi pogoji in podporo družin. V ta namen je treba po vsej Evropi izboljšati tudi dostop do informacij o prostih delovnih mestih v vseh državah članicah.

4.2

Standard strokovne izobrazbe. Razen tega je potrebno, da univerze in tehnični inštituti zagotovijo znanstveno-tehnično strokovno izobrazbo, ki bo vsaj enakovredna najboljšemu mednarodnemu standardu: najpomembnejši kapital za razvoj in inovacije so visokokvalificirani in motivirani znanstveniki in inženirji obeh spolov, ki svojo strokovno usposobljenost vzdržujejo in širijo z vseživljenjskim učenjem ves čas opravljanja poklica in med katerimi je dovolj sposobnih, da prevzamejo vodilne vloge in opravljajo pionirsko delo na najtežjih področjih.

4.3

Priložnosti za vse. Napredek in uspeh bosta v prihodnje bolj kot kadar koli prej rezultat strukturiranega deljenega timskega dela, pri katerem je treba vsem udeležencem glede na njihov talent, zmogljivost in ustvarjalnost ponuditi najboljše možnosti za razvoj in lastno pobudo. Zato morajo biti šolski sistemi dovolj prožni, da bo mogoče zajeti vse vrste nadarjenosti in da bodo tudi zapozneli v razvoju imeli priložnost za optimalno izobrazbo. Poleg tega so nujno potrebne temu primerne visokokakovostne izobraževalne ustanove za celoten spekter specialistov in strokovnjakov, potreben za obsežen izbor današnjih in prihodnjih nalog v tehniki, znanosti in gospodarstvu.

4.4

Mrežno povezovanje. Prav za usposabljanje in nadaljnje izobraževanje je potrebno še močnejše mrežno povezovanje stebrov izobraževanje, raziskave in uporaba v industriji, pri čemer je zveza z vseživljenjskim učenjem več kot očitna (glej 4.1.5). Potrebno je tudi močnejše čezmejno povezovanje univerz in tehničnih univerz/visokih šol. Tudi s tega vidika Odbor pozdravlja načrte za Evropski tehnološki inštitut (ETI) (23), ki naj bi prispeval k nadaljnjemu razvoju inovacijske zmogljivosti Skupnosti in držav članic, tako da bo na najvišji ravni združil izobraževanje, raziskave in inovacijske dejavnosti. Slednje pa zadeva tudi – razen izobraževanja in usposabljanja – skupne „predkonkurenčne“ raziskave in razvoj (24) industrijskih podjetij, kot je npr. skupno razvijanje boljših tehnologij motorjev v avtomobilski industriji.

5.1

Pri naložbah morajo sodelovati vsi udeleženci. Skupnost, države članice in zasebno gospodarstvo morajo po najboljših močeh, tj. bistveno bolj kot sedaj, vlagati v izobraževanje, raziskave in razvoj.

5.2

Ciljna vrednost iz Barcelone. Da v globalnem tekmovanju v naložbah za R&R ne bi ostali zadnji, morajo vsi vpleteni akterji zelo resno vzeti cilj iz Barcelone, določen za uresničitev lizbonske strategije, in vanj usmeriti vse svoje moči. Ta cilj predvideva, da bi se skupni izdatki Unije za R&R zvišali tako, da bodo leta 2010 dosegli raven skoraj 3 % BDP. Dve tretjini za to potrebnih naložb bi moralo zagotoviti zasebno gospodarstvo.

5.3

Učinek vzvoda 7. okvirnega programa R&R. Decembra 2006 je Svet sprejel 7. okvirni program R&R 2007-2013, ki ima v primerjavi s predhodnim programom bistveno višji proračun v višini ca. 50 milijard EUR. To je še en zelo velik uspeh evropske politike, ki jo je Odbor odločno podpiral. Toda Skupnost bi k za to predvidenemu proračunu ca. 50 milijard EUR prispevala le 2-odstotni delež, torej le petdesetino (!) ciljne vrednosti iz Barcelone za skupne naložbe v raziskave in razvoj. Kot je Odbor že večkrat poudaril, to vsekakor ni dovolj, da bi velik učinek vzvoda in integracijski učinek podpore Skupnosti odločilno vplivala na politiko podpore držav članic in na potrebno pripravljenost industrije za naložbe ter sprožila znatno povečanje naložb, ki je potrebno za dosego ciljne vrednosti iz Barcelone.

5.4

Ponovno priporočilo. Zato Odbor poudarja – zlasti zaradi Evropskega tehnološkega instituta (ETI) v ustanavljanju in nujne potrebe po povečanju dejavnosti R&R za podnebju prijazno trajnostno oskrbo z energijo – svoje priporočilo (25), da bi bilo treba ta delež pri reviziji proračuna EU leta 2008 v prvem koraku zvišati za polovico, tj. na približno 3 % ciljne vrednosti iz Barcelone za skupne naložbe v raziskave in razvoj. To bi bil posebej učinkovit ukrep Skupnosti, da bi lahko hitreje kot sedaj opazno dosegli vedno bolj pomembne cilje iz Lizbone in Barcelone ter hitreje in učinkoviteje rešili zgoraj navedene probleme.

5.4.1

Konkurenca s Kitajsko. Podobna raziskovalna prizadevanja npr. Kitajske izredno hitro naraščajo in Evropa se bo morala zelo potruditi, da pri svetovno pomembnih in bistvenih tehnologijah ne bo izgubila trga v boju z mednarodno konkurenco. Vsekakor pa je politično zelo težko zahtevati za to potrebne naložbe od zasebnega gospodarstva, dokler Skupnost in države članice ne bodo prispevale svojega deleža finančnih sredstev za ciljno vrednost iz Barcelone, ki so jo same oblikovale.

5.4.2

Osnovna finančna sredstva držav članic. Države članice bi morale poskrbeti vsaj za to, da bodo njihove univerze in raziskovalne ustanove imele na razpolago dovolj osnovnih finančnih sredstev, da bodo sploh imele možnost pridobiti sofinanciranje v okviru 7. okvirnega programa R&R v pričakovani meri.

5.5

Okvir Skupnosti za državno pomoč. Določbe Skupnosti za subvencioniranje je treba oblikovati tako, da bodo države članice dobile spodbudo in potreben manevrski prostor, da bodo okrepljeno, učinkoviteje in manj birokratsko kot doslej podpirale raziskave in razvoj na univerzah, v raziskovalnih organizacijah in industriji ter potrebno povezovanje v mreže med njimi. Poleg tega je treba skrbno preveriti, ali Okvir Skupnosti za državno pomoč za raziskave, razvoj in inovacije  (26) dejansko podpira te cilje.

5.6

Proračunski predpisi držav članic. Proračunski predpisi posameznih držav članic bi morali pri podpori ukrepov R&R posameznemu projektu omogočiti bolj prilagodljivo porabo sredstev, npr. prenos dodeljenih sredstev v naslednje koledarsko ali finančno leto.

5.7

Vzpostavitev znanstvene infrastrukture. Poleg tega je Odbor že večkrat (27) priporočil, da bi bilo treba iz strukturnih skladov Skupnosti nameniti bistveno večji del sredstev za vzpostavitev znanstvene infrastrukture. Za ta namen bi lahko bila zelo uporabna tudi sredstva Evropske investicijske banke.

5.8

Potencial MSP. Pri tem je pomembno, da se nadalje okrepi potencial za inovacije, ki ga ponujajo MSP in predvsem novo ustanovljena podjetja, ter industrijo na splošno močneje spodbuditi k ustreznim naložbam. Odbor poleg tega opozarja na svoja priporočila (28) o programu EU Večletni program za podjetja in podjetniške pobude, zlasti za mala in srednje velika podjetja (MSP) in na podporo na področju na znanosti temelječega gospodarstva, ki je v tem smislu posebej pomembna. Na osnovi dejstva, da je v EU 98 % vseh podjetij MSP, je zelo jasno, kakšen pomen ima krepitev inovativne sposobnosti te podjetniške kategorije (zato Odbor pozdravlja, da je v RP7 1,3 milijarde EUR rezervirane za R&R MSP). Predpise, ki trenutno otežujejo delovanje MSP, bi bilo treba pregledati in čim bolj „poenostaviti“. Poleg tega bi lahko oblasti s pomočjo poslovnih angelov („Business Angels“) zagotovile dostop do možnosti podpore. Tudi iz politike podpore drugih držav na tem področju lahko Evropa dobi pobude.

6.1

Sklicevanje na druga in predhodna poročila. Na tem mestu Odbor zaenkrat opozarja na pred kratkim objavljeni sporočili (29) Komisije na temo inovacij ter na odlično Ahojevo poročilo (30). Razen tega opozarja na svoje mnenje (31) o sprostitvi in krepitvi evropskega potenciala za raziskave, razvoj in inovacije, ki se močno prekriva z besedilom tega mnenja, hkrati pa je pri nekaterih tukaj obravnavanih temah bolj izčrpno.

6.2

Inovacije pomenijo več. Odbor ponovno poudarja in dopolnjuje zgoraj navedena poročila: napredek in inovacije ne temeljijo le na znanosti in tehniki, temveč tudi na prenosu teh spoznanj v nove, boljše postopke in proizvode, na novih poslovnih modelih, na ustreznih načinih upravljanja. Gre torej za inovativen podjetniški duh in podjetniške pobude. Napredek in inovacije temeljijo tudi na novih storitvah, na nadaljnjem razvoju zdravstva in na splošno na boljših rešitvah socialnih vprašanj. Primer za to je koncept fleksivarnosti (32), ki ga je Odbor obravnaval.

6.3

Inovacije, korak v neznano. Inovacije pomenijo torej koncipiranje in izvajanje novih tehnik, postopkov, načinov organizacije, poslovnih modelov, modelov izobraževanja itd., ki prej niso prišli v poštev. Zato je njihovo učinkovitost večinoma mogoče dokazati pozneje, glede na to, kako se praktično obnesejo v konkurenci.

6.4

Prosto oblikovanje predpisov. V nasprotju s tem pa predpisi nastajajo na osnovi že obstoječega znanja. Zato je zelo pomembno, da ti predpisi omogočajo dovolj manevrskega prostora, torej dovolj raznovrstnosti in spremenljivosti, da bodo tudi nove zamisli, na katere doslej še nihče ni pomislil, dobile priložnost za uresničenje in jih predpisi ne bodo – ker niso združljive z vzorcem podrobnih pravil – že vnaprej zatrli v kali ali počasi potisnili v ozadje. Pri vseh predpisih je torej treba paziti, da bodo zajeli temeljna vprašanja in jih uredili, izogibati pa se je treba tudi preveč podrobnim predpisom. Vsakršno pretirano urejanje s predpisi, preveč omejujočih pravil, pa naj bo njihov namen še tako dober, so ovire in zapreke za inovacije. Zato Odbor podpira vsa prizadevanja za poenostavitev predpisov in pregled, ali ne vsebujejo prekomernih in/ali po nepotrebnem omejujočih pravil. To pripomore tudi k razbremenitvi (glej spodaj) strokovnjakov, saj se jim ni treba ukvarjati z nepotrebno birokracijo. Razen tega: napake posameznikov ne smejo biti vzrok za prekomerno urejanje s predpisi za vse.

6.5

Svoboda raziskovanja. Ponovno: inovacije potrebujejo dovolj podjetniškega manevrskega prostora. Svoboda raziskovanja – to pomeni tudi brez nestrokovnih, omejevalnih (33) ali celo ideoloških zahtev – je temeljni pogoj za ustvarjalno znanost ter nova odkritja in izume, ne glede na omejitve, ki jih postavlja zakonodajna ureditev etičnih vprašanj, in ne glede na ustrezno uporabo dodeljenih finančnih sredstev.

6.6

Poudarek CESE 1566/2006. Za nadaljnje pomembne vidike opozarjamo na mnenje (34), navedeno v točki 5.1, in poudarjamo ugotovitve iz tega mnenja. Od točke 4.7 do 4.11 so navedena priporočila za naslednje pomembne teme: Od razumevanja narave do inovativnega proizvoda, inovativnega postopka in inovativnih storitev. Mobilnost med univerzami in industrijo. Javno dostopni informacijski sistemi. Grozdi (clusters). Novoustanovljena podjetja (start-ups). Temeljne raziskave. Inovativni proizvod. Javna naročila. Intelektualna lastnina in nujen patent Skupnosti. Rok za objavo, ki ne ogroža novosti. Jezikovni problem. Poseben položaj novih držav članic.

6.6.1

Varstvo intelektualne lastnine – evropski patent Skupnosti. Pri tem je treba še enkrat poudariti zadostno mero varstva intelektualne lastnine (35): naložbe podjetij v raziskave, razvoj in inovacije se morajo splačati; tako finančno kot tudi pravno-upravno breme za pridobitev in ohranitev pravic – v primerjavi s svetovnimi konkurenti – ne sme bremeniti evropske gospodarske moči. To kaže tudi nujno potrebo po evropskem patentu Skupnosti (ki bo vključeval rok za objavo, ki ne bo ogrožal novosti).

7.1

Najdragocenejši vir. Odbor najprej opozarja na mnenje (36), ki posebej obravnava to tematiko, in ponovno potrjuje in poudarja njegovo vsebino. Kot že prej je Odbor tudi v tem mnenju opozoril, da je človeški kapital najobčutljivejši in najdragocenejši vir znanja in inovacij. Najpomembnejša naloga je torej motivirati nadarjene, mlade ljudi za znanstveno ali tehnično izobraževanje in jim ga nato tudi čim bolje zagotoviti.

7.2

Kakovost izobraževalnih ustanov (glej točko 4). Zato so število, oprema in kakovost za to potrebnih izobraževalnih ustanov odločilni predpogoj za kritje potreb po dobrih znanstvenikih, inženirjih in podjetnikih. Ustanoviti oz. vzdrževati je treba dovolj najboljših, privlačnih univerz s primerno opremo, zlasti tehnične univerze, ki bodo sodelovale z ustanovami za raziskave in praktično usposabljanje (37), ter zagotoviti odlične učne kadre. Te univerze morajo biti sposobne tekmovati z najboljšimi univerzami v ZDA ali drugih državah zunaj Evrope. Poleg tega morajo biti dovolj privlačne za najboljše študente iz neevropskih držav.

7.3

Odgovornost in družba. Družba – ki jo zastopa politika – prevzame odgovornost za čim boljšo uporabo svojih naložb, pa tudi naložb posameznih raziskovalcev, ki so namenjene pridobivanju zaželenega širokega in zapletenega poznavanja osnov ter zelo zahtevnega specifičnega znanja. Ta odgovornost se mora odražati v skrbi za primerne poklicne priložnosti in možnosti razvoja osebnih interesov ter primerno kariero izobraženih raziskovalcev s privlačnimi možnostmi brez poklicnih pasti ali slepih ulic. Brezposelnost, nizek dohodek ali neprimerna zaposlitev usposobljenih znanstvenikov in inženirjev pomenijo zapravljanje gospodarskih naložb in odvračanje prihodnjih vrhunskih strokovnjakov, ki se nato odločijo za poklic, ki sploh ni povezan z znanostjo in tehniko, ali pa zapustijo Evropo! Tudi prekomerna birokracija (točka 7.7) je napačen pristop.

7.4

Razvoj talentov. Ljudem – torej tudi zaposlenim v podjetjih, na univerzah in v raziskovalnih inštitutih – je treba v skladu z njihovo nadarjenostjo, sposobnostjo in ustvarjalnostjo ponuditi najboljše možnosti za razvoj talenta in lastnih pobud, pa tudi oblikovati družbeno okolje, ki jim omogoča, da si ustvarijo družino, ter podpira in spodbuja njihovo ustvarjalnost. To pa pomeni tudi, da si morajo mladi, ki pridobijo možnost takega izobraževanja in spodbude, z občutkom dolžnosti in z vsemi močmi prizadevati za čim boljši izkoristek pridobljenih sposobnosti in talentov. To so pomembna vprašanja socialne politike, družinske politike, ekonomsko-poslovnih ved in na splošno kulture upravljanja. V tej povezavi je sedaj priznan tudi pomen smiselnega ravnovesja med delom in zasebnim življenjem za ustvarjalnost in produktivnost (38).

7.5

Identifikacija in ocenjevanje raziskovalcev  (39). Izredne sposobnosti in dosežke je zelo težko zajeti s pomočjo formalnih ocenjevalnih shem – pri katerih obstaja tudi možnost zlorabe. Problematično je npr. ravnanje znanstvenikov, ki se pri svojih objavah vzajemno citirajo, tako oblikujejo „citatne kartele“ in si s tem pridobijo prednosti pri shematskem ocenjevanju. Niti število objav, niti citati ali patenti ali drugi podobni kazalniki ne zadostujejo in ne dajejo osnove za zanesljiva merila ocenjevanja. Pomembnejša je kakovost, vrednost novosti in pomen. Razen tega so se včasih prav prelomna spoznanja ali izumi razširili s časovnim zamikom, njihovo priznanje, uporaba ali citiranje so prišli pozneje. Zato so za ocenjevanje osebnosti in dosežkov v vseh oblikah in odtenkih potrebne bogate izkušnje in sposobnost osebne presoje (kar ne pomeni, da je mogoče popolnoma izključiti napačne ocene) merodajnih predstavnikov posameznega strokovnega področja, kjer so bili doseženi novi rezultati ali jih je pričakovati.

7.6

Sodelovanje pri sprejemanju odločitev. Poleg tega je treba izkušene strokovnjake in znanstveno-tehnične raziskovalce bolj kot doslej vidno vključiti v pomembno raziskovalno-politično, podjetniško in inovacijsko-politično sprejemanje odločitev in upravljanje. Ustanovitev Evropskega raziskovalnega sveta (ERC) je prvi korak, ki vliva upanje, in ga je Odbor izrecno podprl (40). Toda tudi za upravljanje podpore raziskav in inovacij morajo imeti Skupnost (tj. zlasti Komisija!) in države članice na razpolago dovolj strokovnega znanja in ga vzdrževati. K temu je treba pritegniti predvsem uspešne mlade inženirje in raziskovalce. Podpora raziskav in inovacij mora preseči zgolj meje upravljanja.

7.7

Zmanjšanje števila nalog, ki niso povezane s stroko. Raziskave, razvoj in izumi, pa tudi priprava in prenos znanja je časovno intenzivno intelektualno in laboratorijsko delo, za katerega so potrebne faze nemotene koncentracije in razmišljanja. Odbor od leta 2000 vedno znova opozarja na to (41), da je čedalje več dela v odborih, obravnavanje prošenj in dajanje strokovnih mnenj, pisanje poročil, tj. na splošno birokratskega dela itd., medtem zavzelo večino delovnega časa strokovnjakov, ki tako nimajo časa za opravljanje svojega dejanskega dela, to pa škoduje inovacijski sposobnosti in učinkovitosti prav teh izrednih predstavnikov stroke. O takem neprimernem razvoju se medtem vedno več poroča tudi v medijih (42). Odbor pozdravlja izjavo Komisije, da namerava obravnavati to temo in skupaj z državami članicami poiskati načine za zmanjšanje obsega takega ravnanja. Pri tem zahteva po vključevanju strokovnjakov v sprejemanje raziskovalno-političnih odločitev ni v nasprotju s potrebnim zmanjšanjem birokratskih nalog. Lahko celo pospeši dosego tega cilja. Konkreten cilj mora biti poenotenje in združevanje postopkov za obravnavo prošenj, poročanje, spremljanje za različne organe, ki dodeljujejo materialno podporo, partnerske institucije, omrežja ter odbore za nadzor in strokovna mnenja. Razen tega bi to pripomoglo k bistveno večji preglednosti.

7.8

Beg možganov in mobilnost. Poklic inženirja ali znanstvenika upravičeno (glej tudi 4.1.5) zahteva mobilnost in prožnost. Toda ne na račun osebnih in družinskih odnosov in socialne varnosti (43). Razen tega ne sme povzročiti neto odseljevanja najboljših znanstvenikov iz Evrope. Torej morajo delovni pogoji v Evropi ostati dovolj privlačni, da se to prepreči in v celoti doseže vsaj ravnovesje globalne mobilnosti visokokvalificiranih raziskovalcev. Vsekakor so nekatere države članice zaskrbljene, da bi prišlo do enostranskega bega možganov znotraj EU. Kot je Odbor že večkrat priporočal (glej tudi 5.7), bi bilo treba gradnji znanstvene infrastrukture nameniti bistveno večji del sredstev strukturnega sklada Skupnosti, da bi bilo mogoče v vseh državah članicah ustanoviti raziskovalne ustanove, ki bodo znanstvenike pozneje vabile k povratku in hkrati pritegnile partnerje za omrežja.

7.9

Profil podjetnika. Posebno problematiko predstavlja prenos raziskav in razvoja v inovativne proizvode in postopke. Lizbonski cilj, da bi dve tretjini finančnih sredstev za raziskave zagotovila industrija, je upravičen. Posebej pomembno je zato tudi, da se v družbi bolj utrdi vrednost poklica podjetnika in njegov odločilen pomen za inovacije, gospodarski napredek in splošno blaginjo. Zato je Odbor v svoji funkciji mostu do organizirane civilne družbe temo „podjetništvo s človeškim obrazom“ postavil v središče svojega prihodnjega programa dela. Le z odgovornim in dejavnim podjetništvom, ki se lahko čim bolje razvija, bo mogoče končno doseči lizbonske cilje.

Npr.:

27.10.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 256/27

1.1

EESO se je seznanil z zeleno knjigo, vendar dvomi, da lahko predstavljeni pristop vodi k visoki in enotni ravni varstva potrošnikov v vsej EU. V svojih mnenjih o varstvu potrošnikov je EESO večkrat obravnaval zagotavljanje takšnega varstva na osnovi poenostavljenega, enotnega in uveljavljenega pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov, vendar je postopek pregleda pokazal, da bo to mogoče težko doseči. Revizija pravnega reda Skupnosti je torej resnični poskus uresničevanja pobude za boljšo pripravo zakonodaje. Temelji in cilji tega morajo biti jasni in zainteresirane strani se morajo o njih že prej dogovoriti.

1.2

Revidirani pravni red Skupnosti o varstvu potrošnikov mora biti resnično demokratično legitimen in imeti jasne zakonodajne ter konceptualne temelje.

1.3

EESO bi posebej pozdravil uporabo načel pravnega reda Skupnosti za digitalno okolje, ki zelo hitro raste in je slabo urejeno.

1.4

EESO meni, da potrošniška politika ni le sestavni del strategije notranjega trga EU, temveč tudi pomemben element državljanstva, ki tega tudi krepi. EESO podpira izvajanje načel boljše pravne ureditve na področju zakonodaje o varstvu potrošnikov. Vsi predlogi za usklajena pravila na tem področju bi morali temeljiti na ustrezni oceni učinka. Usmerjeni bi morali biti v poenostavitev in pojasnitev sedanjih pravil.

1.5

Poudariti bi bilo treba, da so ukrepi za boljše izvajanje in krepitev ali uvedbo jasnih in enostavnih postopkov za uveljavljanje odškodnine prednostna naloga.

1.6

Odbor poziva Komisijo, naj upošteva mnenje o pravnem okviru potrošniške politike  (1), sprejeto aprila 2006, v katerem Odbor predlaga, da se omogoči sprejetje ukrepov potrošniške politike kot samostojnih ukrepov in ne le kot stranskega produkta pri uresničevanju notranjega trga.

1.7

Vodilno načelo pri usklajevanju zakonodaje o varstvu potrošnikov v EU mora biti sprejetje najboljše in najvišje ravni varstva potrošnikov, ki obstaja v državah članicah. Vsak „horizontalni instrument“ bi moral temeljiti na najvišjih standardih, potrebni „vertikalni pristop“ pa bi se osredotočil na pojasnitev tehničnih vprašanj. Horizontalni instrument bi vseeno lahko vseboval popolnoma usklajena pravila za posamezna področja, kot so na primer pravica do odstopa od pogodbe in opredelitev potrošnika, nepošteni pogodbeni pogoji, dostava in pravica potrošnika do odškodnine, minimalno usklajevanje pa bi veljalo na drugih področjih. Upamo, da bo to prednostni pristop Komisije in držav članic.

2.1

Komisija je v začetku februarja 2007 sprejela dolgo pričakovano zeleno knjigo o pregledu pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov (zakonodaja o pravicah potrošnikov), kar je bil zaključek t. i. „diagnostične faze“ pregleda. Trenutno zbira stališča glede možnosti za poenostavitev, posodobitev in usklajevanje sedanje zakonodaje Skupnosti o varstvu potrošnikov. Analiza prednosti in slabosti ter ustrezna revizija sedanje zakonodaje naj bi koristila tako potrošnikom kot podjetjem. Po mnenju Komisije je pregled tudi priložnost za dosego enotnosti v državah članicah in – ob upoštevanju načela subsidiarnosti – tudi priložnost za splošno izboljšanje zakonodaje EU o varstvu potrošnikov (nekateri predpisi so bili sprejeti pred 20 leti), zlasti z ugotavljanjem razlik v zakonodaji in proučitvijo, ali te razlike za potrošnike in podjetja predstavljajo ovire na notranjem trgu. V središču tega mnenja pa je vprašanje, kako se obravnavajo in kako so predstavljena načela, na katerih temelji pravni red Skupnosti o varstvu potrošnikov. Doslej so bili predstavljeni le predlogi za spremembe.

2.2

Potrošnja prebivalstva znaša 58 % BDP Evropske unije, vendar je močno razdrobljena na 27 trgov posameznih držav. Notranji trg bi lahko bil največji trg na svetu; Komisija želi s svojo strategijo zbuditi „spečega velikana, tj. maloprodajo na notranjem trgu“  (2). Komisija sedanjo potrošniško politiko opredeljuje kot „zagotavljanje visoke skupne ravni varstva vseh potrošnikov EU, kjerkoli v EU živijo, potujejo ali kupujejo, pred nevarnostmi in tveganji za njihovo varnost in ekonomske interese“ ter „povečanje zmogljivosti potrošnikov za spodbujanje svojih lastnih interesov“  (3) .

2.3

Cilj zagotoviti enotno uporabo skupnega zakonodajnega okvira za varstvo potrošnikov ima v EU široko podporo. Takšen okvir bi omogočil jasne in ustrezne pravice ter varstvo vseh potrošnikov, hkrati pa vzpostavil enake konkurenčne pogoje za ponudnike blaga in storitev. Zelena knjiga o varstvu potrošnikov jasno priznava, da je bil napredek v smeri tega cilja počasen, neenoten in da ga je oviralo mnogo različnih prednostnih nalog ter izjem v posameznih državah. Zaradi sicer dobrodošlega pristopa novih držav članic je skupno razumevanje varstva potrošnikov še bolj zapleteno. Pregled pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov predstavlja stališče Komisije glede procesa, ki bi lahko povečal jasnost in enotnost sedanjih direktiv ter okrepil njihovo uporabo. Vendar po mnenju mnogih potrošniških organizacij odpira tudi vprašanja o usmeritvi potrošniške politike kot celote.

2.4

Direktive, vključene v ta pregled, zajemajo širok spekter potrošniškega pogodbenega prava, na primer prodajo od vrat do vrat, časovni zakup, paketna potovanja, prodajo na daljavo, prodajo blaga in nepravične pogodbene pogoje. Vendar pa v pregled niso vključene vse direktive, ki obravnavajo varstvo potrošnikov, saj za nekatere velja, da so preveč nove, da bi jih lahko upoštevali, ali pa sodijo v področja, ki jih bo Komisija obravnavala drugje. V zeleni knjigi je bilo poudarjeno, da je nujno potrebna revizija direktive o časovnem zakupu, ki se jo pričakuje v kratkem. Kot pomembno novo področje, v katerega je treba vključiti načela pravnega reda, je bilo poudarjeno digitalno okolje, ki je globalni izziv na področju e-trgovanja.

2.5

Komisija je opravila pregled direktiv:

2.6

Uveljavljena terminologija, ki jo uporabljajo tisti, ki se ukvarjajo z vprašanji varstva potrošnikov, lahko povzroča zmedo, zato že na začetku navajamo razlago nekaterih osnovnih pojmov. „Minimalno usklajevanje“ pomeni, da direktiva uvaja minimalne zahteve, ki jih morajo izvajati države članice. To državam članicam dovoljuje, da uvedejo zahteve, ki so strožje od zahtev direktive. „Maksimalno (ali popolno) usklajevanje“ pomeni, da morajo države članice izvajati določbe direktive in teh ne smejo prekoračiti (usklajevanje na spodnji in zgornji meji – „floor and ceiling harmonisation“). Zaradi tega so mnoge potrošniške organizacije začele enačiti popolno usklajevanje z najnižjo ravnjo varstva potrošnikov, v minimalnem usklajevanju pa vidijo možnost veliko višje ravni varstva.

2.7

Objava zelene knjige pomeni zaključek faze raziskav, ki jih je Komisija opravila v okviru pregleda. Komisija je zainteresirane strani pozvala, da do 15. maja 2007 izrazijo svoje mnenje o zeleni knjigi. Trenutno Komisija analizira odgovore, prejete v okviru tega posvetovanja. Pripravila bo povzetek mnenj in se nato odločila, ali je potreben zakonodajni instrument, čeprav bo to trajalo nekaj mesecev. Vsakemu zakonodajnemu predlogu bo priložena ocena učinka. „V idealnih razmerah bi ob koncu tega projekta bilo idealno, če bi se potrošnikom v EU lahko preneslo sporočilo: ni važno, kje v EU ste ali kje kupujete; vaše osnovne pravice so povsod enake“  (4) .

3.1

Zelena knjiga naj bi zagotovila okvir, v katerem bi zbrali stališča zainteresiranih strani o političnih možnostih za pravni red Skupnosti o varstvu potrošnikov in nekaterih drugih specifičnih vprašanjih. Zelena knjiga navaja naslednje glavne teme:

3.2

Na temelju prejšnjega dela Komisija opisuje dve pozitivni strategiji za revizijo pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov:

3.3

Tretja strategija, to je možnost „brez zakonodajnih ukrepov“, je sicer kratko omenjena, vendar Komisija poudarja, da sedanje težave ne bi bile odpravljene in da bi se razlike med državami članicami lahko še povečale.

3.4

Zelena knjiga nato obravnava možna področja uporabe horizontalnega akta. Pri tem Komisija predlaga tri možnosti:

3.5

Naslednja tema zelene knjige bo za mnoge osrednje vprašanje pri pregledu pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov, tj. stopnja usklajevanja. Trenutno lahko države članice zagotovijo višjo raven varstva potrošnikov, kot je predvidena v direktivah. To poznamo kot „minimalno usklajevanje“. Težišče in prednostne naloge na področju varstva potrošnikov se v posameznih državah članicah precej razlikujejo, kar včasih povzroča zmedo med potrošniki, podjetja pa odvrača od čezmejnega trženja. Komisija daje v presojo dve možnosti:

—

splošni zakonodajni pristop;

—

področja uporabe horizontalnega akta;

—

stopnja usklajevanja.

4.1

EESO že veliko let s svojim delom in v svojih mnenjih podpira glavni cilj potrošniške politike EU, tj. visoko, enotno in usklajeno raven varstva za vse. Odbor podpira tudi drugi cilj, tj. omogočiti potrošnikom informacije in ozaveščeno izbiro na trgu brez ovir. Struktura zelene knjige jasno kaže na težave pri popolnem doseganju teh dveh ciljev.

4.2

Že zdaj je jasno, da ohranitev pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov v sedanji obliki ne bi smela biti dolgoročna možnost. Razlike v zakonih posameznih držav članic, protislovne opredelitve, precejšnje razlike pri uporabi in izvajanju sedanje zakonodaje o varstvu potrošnikov ter pomanjkanje jasnosti pri pritožbenih in odškodninskih postopkih (ali že samo to, da do njih prihaja) na določen način pomagajo ustvarjati ovire na notranjem trgu.

4.3

Očitno Komisija v pregledu vidi priložnost za proučitev nekaterih vidikov potrošniške politike, ki so doslej veljali za temeljne, in ugotovitev, ali so združljivi z dinamičnim notranjim trgom, zlasti takšnim, ki je konkurenčen v globaliziranem okolju. S tega vidika obstajajo podobnosti z drugimi pregledi zakonodaje, ki so posledica izvajanja lizbonske agende. Za nekatere je visoka in enotna raven varstva potrošnikov sestavni del evropskega socialnega modela in premik težišča s ciljem „na novo opredeliti potrošniško politiko EU, da bo kar čim bolj učinkovito prispevala k dosegu dveh glavnih ciljev EU – gospodarski rasti in odpiranju delovnih mest, pa tudi ponovnemu približanju Evrope državljanom“ bi lahko razumeli kot dvom o tem modelu (6).

4.4

EESO pozdravlja pregled pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov, čeprav bo to težka naloga, in podpira namen Komisije, da zmanjša ovire na notranjem trgu ter hkrati ohrani visoko raven varstva potrošnikov. Vendar pa Odbor meni, da Komisija teh prizadevanj ne bi smela omejiti le na 8 direktiv, ki so trenutno v obravnavi, temveč bi morala zajeti najmanj 22 direktiv, navedenih na seznamu, ki ga je pripravila maja 2003.

4.5

EESO želi aktivno sodelovati v tej razpravi s ciljem krepitve notranjega trga v dobro vseh zainteresiranih strani – potrošnikov, strokovnjakov, podjetij in državljanov.

5.1

Zelena knjiga odpira zapletena vprašanja o politiki, načelih in zakonodaji. Države članice so same razvile zakonodajo o varstvu potrošnikov, ki se v podrobnostih in uporabi razlikuje, njena širša načela pa so v državah pogosto enaka. Sistematičen in obsežen postopek posvetovanj, opisan v prilogi k dokumentu, ponazarja zapletenost teh vprašanj. V tem podrobnem okviru je bilo za odgovor zaprošenih več sto organizacij zainteresiranih strani, ki želijo izraziti svoja stališča. Ugotovitve EESO v tem mnenju so omejene na temeljna in osrednja politična vprašanja, saj Odbor meni, da mora izraziti svoje stališče o vsaki direktivi, ki jo je treba revidirati, posebej, kot je to naredil v mnenju o direktivi o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo (mnenje INT/334 o sporočilu Komisije COM(2006) 514 konč. z dne 21. septembra 2006).

5.2

Odprava lukenj v sedanjih direktivah in medsebojna uskladitev direktiv bi morala biti glavna prednostna naloga.

5.3

„Minimalno usklajevanje“, kombinirano s pozitivnim pristopom držav članic, ki želijo sprejeti bistveno višje standarde varstva potrošnikov, bo v bližnji prihodnosti verjetno osnova za glavni del pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov. Iz številnih (in različnih) socialnih in ekonomskih razlogov bodo države članice želele ohraniti sedanjo raven varstva potrošnikov ali pa bodo na premišljen način in tako hitro, kot bodo same hotele, prešle na drugačno raven varstva. To stališče spoštuje načelo subsidiarnosti in je tudi veliko bolj v skladu z njim, vendar pa vseeno priznava, da so različne skupine potrošnikov v vsej EU prikrajšane glede njihove sedanje ravni varstva ali njihovih možnosti, da zahtevajo odškodnino, zato so potrebni ukrepi na ravni EU in nacionalni ravni.

5.3.1

To pa ne pomeni, da za zelo specifična področja, kjer je dokončanje notranjega trga glavna naloga, in na osnovi ocene posameznega primera, ni treba razmisliti o možnosti maksimalnega usklajevanja, pod pogojem, da bo to – mogoče tudi z uredbo – zagotovilo višjo raven varstva potrošnikov.

5.4

Naveden cilj postaviti potrošnika v vodilno vlogo – tako glede poznavanja svojih pravic ter možnosti, da ukrepa proti ponudnikom in uveljavi odškodnino – ne smemo razumeti kot alternativo jasnemu in proaktivno izvajanemu varstvu s kombinacijo zakonov na ravni EU in nacionalni ravni. Obveščenost je nekaj povsem drugega kot varstvo. Dejansko je ravnovesje moči pri večini tržnih transakcij na strani ponudnikov in večina zakonov o varstvu potrošnikov je namenjena ohranjanju pravic kupca.

27.10.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 256/31

27.10.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 256/31

1.1

Energija je postala osrednje politično vprašanje, ki je močno povezano z lizbonsko strategijo za rast in delovna mesta.

1.2

Več in boljša delovna mesta so bistvo lizbonske strategije. Spremembe tržnih razmer povzročijo izgubo nekaterih delovnih mest v energetskem sektorju. Hkrati so lahko nove energetske rešitve močan spodbujevalec ustvarjanja delovnih mest visoke kakovosti. Izobraževanje in usposabljanje imata ključno vlogo.

1.2.1

Poleg zaposlovanja so osrednjega pomena tudi drugi vidiki socialne razsežnosti energije, zlasti pa javne storitve visoke kakovosti po sprejemljivih cenah. Civilna družba, vključno s socialnimi partnerji, mora biti aktivno vključena v oblikovanje energetske politike.

1.3

EESO ter nacionalni ekonomski in socialni sveti so predstavili naslednja priporočila glede energetske politike v okviru lizbonske strategije (energetska politika za družbo znanja):

1.4

Da bo mogoče doseči nujno preoblikovanje energetskega sektorja, bo treba pospešiti uvajanje inovacij. Odbor poziva:

2.1

EESO bo v začetku leta 2008 v sodelovanju z nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti pripravil „zbirno poročilo“ o prednostnih nalogah lizbonske strategije za rast in delovna mesta. To mnenje o energetski politiki je del tega zbirnega poročila. Pripravljeno je v sodelovanju z nacionalnimi ekonomskimi in socialnimi sveti, z aktivnimi prispevki pa so sodelovali zlasti francoski, italijanski in malteški sveti.

2.2

Osrednji del tega mnenja je razdelek B – mikroekonomske reforme za dvig evropskega potenciala rasti, predvidene v Integriranih smernicah za rast in delovna mesta (2005-2008). Nanaša se predvsem na smernice 8 (krepitev konkurenčnosti), 12 (raziskave in razvoj), 13 (inovacije in IKT), 14 (trajnostna uporaba virov) (1).

2.3

Evropski svet je v sklepih s srečanja v Bruslju 23. in 24. marca 2006 pozdravil „pobude Evropskega parlamenta, Odbora regij in Ekonomsko-socialnega odbora za povečanje lastne odgovornosti (v zvezi s ponovnim zagonom lizbonske strategije za rast in delovna mesta) na ravni Skupnosti. Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij spodbuja, naj nadaljujeta svoje delo, in želi, da mu predložita zbirni poročili v podporo partnerstvu za rast in delovna mesta v začetku leta 2008“ (točka 12 Sklepov predsedstva).

2.4

Evropski svet opozarja, da je za razmere v Evropi „značilna okrepljena tuja konkurenca, staranje prebivalstva, višje cene energije in potreba po zagotavljanju energetske varnosti“ (točka 7 Sklepov predsedstva). Poleg tega „potrjuje, da integrirane smernice za rast in delovna mesta (2005-2008) ostajajo veljavne. Znotraj tega okvira se strinja glede: posebnih področij prednostnih ukrepov v zvezi z naložbami v znanje in inovacije, potencialom podjetij, zlasti MSP, in zaposlovanjem v prednostnih kategorijah; kakor tudi glede opredelitve energetske politike za Evropo“ (točka 16).

2.5

Evropski svet v zvezi z energijo opozarja, da se Evropa sooča z več izzivi na energetskem področju: „visoke in nestanovitne cene energije, naraščajoče svetovno povpraševanje po energiji, varnostna tveganja, ki vplivajo na proizvodnjo in tranzitne države ter prometne poti, vse bolj preteče podnebne spremembe, počasen napredek pri energetski učinkovitosti in uporabi obnovljivih virov energije, potreba po večji preglednosti energetskih trgov in po nadaljnjem združevanju in medsebojnem povezovanju energetskih trgov držav v času, ko je liberalizacija energetskega trga že skoraj dovršena (julija 2007), omejeno usklajevanje med akterji na področju energije, medtem ko so potrebne velike naložbe v energetsko infrastrukturo“ (točka 43).

2.6

„V odgovor na te izzive in na podlagi dobro pripravljene Zelene knjige Komisije ‚Evropska strategija za trajnostno, konkurenčno in zanesljivo energijo‘ ter prispevka Sveta Evropski svet poziva k energetski politiki za Evropo, katere cilj je učinkovita politika Skupnosti, skladnost med državami članicami in združljivost ukrepov, sprejetih v okviru različnih politik, poleg tega pa naj bi ta politika uravnoteženo uresničila tri cilje, in sicer varnost oskrbe, konkurenčnost in okoljsko trajnost“ (točka 44).

2.7

„Evropski svet poudarja, da mora za dosego te doslednosti notranjih in zunanjih usmeritev EU energetska politika zadovoljiti zahteve številnih političnih področij. Kot del strategije rasti ter s pomočjo odprtih in konkurenčnih trgov energetska politika spodbuja naložbe, tehnološki razvoj ter notranjo in zunanjo trgovino. Tesno je povezana z okoljsko politiko, kakor tudi z zaposlovanjem, regionalno politiko in zlasti prometno politiko. Poleg tega imata zunanja in razvojna politika vse večjo vlogo pri spodbujanju ciljev na področju energetske politike v drugih državah“ (točka 45).

2.8

Zato mora energetska politika za Evropo „temeljiti na skupnih perspektivah glede dolgoročne ponudbe in povpraševanja, pregledni oceni prednosti in pomanjkljivosti vseh virov energije ter uravnoteženo prispevati k trem glavnim ciljem“ (točki 46 in 47):

2.9

Pri izpolnjevanju teh glavnih ciljev bi energetska politika za Evropo morala:

2.10

Komisija naj bi po letu 2007 redno pripravljala preglede energetske strategije. Komisija je 10. januarja 2007 objavila svoj prvi pregled in sporočilo Evropskemu svetu Energetska politika za Evropo, tako imenovani „energetski paket“.

2.11

Izhodišče Komisije za evropsko energetsko politiko je trojno: boj proti podnebnim spremembam, spodbujanje zaposlovanja in rasti ter omejevanje odvisnosti EU od uvoza plina in nafte.

2.12

Komisija predstavlja zmanjšanje emisij toplogrednih plinov pri porabi energije za 20 % do leta 2020 (v primerjavi z letom 1990) kot bistveni energetski cilj Evrope. Cilj EU je treba obravnavati glede na potrebo po mednarodnem ukrepanju industrijskih držav na področju podnebnih sprememb. Po prevzemu obveznosti bo morala EU storiti več. Cilj bi torej moral biti prizadevanje za 30-odstotno zmanjšanje do leta 2020 in 60- do 80-odstotno do 2050.

2.13

Ne gre samo za podnebne spremembe, ampak tudi za varno oskrbo z energijo v Evropi, za njeno gospodarstvo in blaginjo državljanov. Komisija meni, da lahko doseganje tega cilja omeji vedno večjo izpostavljenost EU večji negotovosti in višjim cenam nafte in plina, okrepi konkurenčnost energetskega trga EU ter spodbudi tehnologijo in zaposlovanje.

2.14

Z energetskimi izrazi: doseganje tega cilja glede toplogrednih plinov bo od EU zahtevalo vsaj 20-odstotno zmanjšanje količine CO2 pri porabi energije in verjetno še več v naslednjih 13 letih. To pomeni, da bo EU prevzela svetovno vodstvo pri sprožitvi nove industrijske revolucije.

2.15

Komisija za dosego tega cilja predlaga osredotočenje na več ukrepov na energetskem področju: izboljšanje energetske učinkovitosti; povečanje deleža obnovljive energije v energetski mešanici, kakor tudi sprejetje novih ukrepov za zagotovitev, da imajo vsi koristi od notranjega trga energije; krepitev solidarnosti med državami članicami ob dolgoročnejši viziji razvoja energetske tehnologije, prenovljenem osredotočenju na varnost in zaščito ter ob neomajnih prizadevanjih za enoten nastop EU v odnosih z mednarodnimi partnerji, vključno s proizvajalci in uvozniki energije ter državami v razvoju.

2.16

Pregled vključuje deset točk akcijskega načrta s časovnim razporedom ukrepov. Prvi paket ukrepov je predstavljen v okviru akcijskega načrta. Del tega predloga so:

2.17

Načrt za izboljšanje energetske učinkovitosti, ki ga je Komisija sprejela 19. oktobra 2006, je del akcijskega načrta. Sporočilo Komisije Omejevanje podnebnih sprememb na 2 stopinji – možnosti politik za EU in svet do leta 2020 in naprej ter strateški pregled se dopolnjujeta.

2.18

Evropski svet je na srečanju 8. in 9. marca 2007 v celoti podprl predloge Komisije. Komisija v skladu s sklepi Sveta pripravlja podrobne predloge zakonodajnih in drugih ustreznih predlogov. Drugi strateški pregled energetike bo po dveh letih poročal o izvajanju, saj so se voditelji držav in vlad zavezali, da bodo o energetski problematiki redno razpravljali.

2.19

EESO je med svojim mandatom 2002-2006 pripravil več mnenj o vprašanjih energetske politike, zlasti o značilnostih in vlogi različnih energetskih virov in tehnologij. EESO je na svojem plenarnem zasedanju septembra 2006 sprejel raziskovalno mnenje, ki v veliki meri temelji na teh prejšnjih mnenjih in obravnava oskrbo EU z energijo: strategija za optimalno energetsko mešanico  (2). To mnenje obravnava veliko vprašanj, ki jih je marca 2006 zastavil Evropski svet. Glavni sklepi mnenja so:

2.20

EESO je ugotovil, da mora Evropa določiti strateški cilj raznolike kombinacije energetskih virov, ki bo optimalno upošteval gospodarsko upravičenost, zanesljivost oskrbe in cilje podnebne politike. Glede na te cilje imajo vsi viri energije in tehnologije prednosti in pomanjkljivosti, ki jih je treba upoštevati na odprt in uravnotežen način.

2.21

Večja uporaba obnovljivih virov energije ponuja možnosti, ki jih je treba izkoristiti. Vendar tudi z doseženim ciljem 20 % obnovljivih virov energije do leta 2020 se ne zdi verjetno, da bi lahko obnovljivi viri energije v predvidljivi prihodnosti popolnoma nadomestili tradicionalne vire energije.

2.22

Vse možnosti je treba pustiti odprte. Scenariji za EU-25, ki so omenjeni v tem mnenju, jasno podpirajo takšen sklep. Tudi pri scenariju, utemeljenem na domnevah o najhitrejšem razvoju energetske učinkovitosti in povečanju uporabe obnovljivih virov energije, se ni bi bilo mogoče odpovedati nobeni energetski tehnologiji, ne da bi to negativno vplivalo na okolje ali gospodarstvo.

2.23

Zdajšnjo mešanico je treba razvijati s političnimi strategijami, ki bodo usmerjene v doseganje manjše zunanje odvisnosti in večje dostopnosti virov brez emisij v Evropi, pri čemer je treba upoštevati, da o naložbah v različne tehnologije odločajo tržni akterji.

2.24

EESO je priporočil razvoj strategije za optimalno kombinacijo energetskih virov. V okviru tega je treba razjasniti vlogo EU, držav članic, neodvisnih oblasti in tržnih akterjev.

EESO je predlagal, da bi morala strategija za optimalno energetsko mešanico vsebovati naslednje prvine:

3.1

Energija je nujna potreba v sodobni družbi. Za zadovoljitev potreb po hrani, ogrevanju v hladnem podnebju, razsvetljavi, prometu, blagu in potrošniških dobrinah ter – danes vedno bolj – po telekomunikacijah in obdelavi podatkov moramo imeti varno oskrbo z energijo. Način zadovoljevanja teh potreb lahko in moramo spremeniti. Soočeni s sedanjimi izzivi, zlasti s spremembami podnebja, nujno potrebujemo spremembo paradigme v smeri visoko učinkovitega energetskega gospodarstva z nizko porabo ogljika.

3.2

Energija je močno povezana z lizbonsko strategijo za rast in delovna mesta. Za doseganje lizbonskih ciljev potrebujemo dovolj energije po sprejemljivih in konkurenčnih cenah. Hkrati so lahko nove energetske rešitve, zlasti če so uspešne na globalnih trgih, močni spodbujevalci evropske konkurenčnosti in ustvarjanja delovnih mest visoke kakovosti.

3.3

Splošni cilji energetske politike, tj. konkurenčnost, varnost oskrbe z energijo in trajnost, so in bodo veljavni. Zaradi resnosti izziva podnebnih sprememb je treba zadrževati rast povpraševanja po energiji z veliko večjo energetsko učinkovitostjo ter z močno povečanimi deleži obnovljivih in drugih energetskih tehnologij z nizko emisijo ogljika, kar bi v prihodnosti lahko bila tehnologija za zajetje in shranjevanje ogljika. Tudi konkurenčnost je treba okrepiti z odpiranjem trga, ki bi zagotavljal dobro delujočo in pošteno konkurenco, vključno z dostopom do mrež, hkrati pa bi zagotavljal javno storitev visoke kakovosti.

3.4

Ustvarjanje več in boljših delovnih mest je osrednja tema lizbonske strategije. Glede na to, da trgi na splošno zahtevajo večjo produktivnost, morajo biti tudi podjetja na energetskem trgu učinkovitejša. Ko delavci v energetskem sektorju izgubijo delovna mesta, jim je treba primerno pomagati. Hkrati se lahko ohrani in poveča število delovnih mest v sektorjih, ki so uporabniki energije. Predvsem povečevanje energetske učinkovitosti in obnovljive energije ter drugih razvojnih tehnologij lahko ustvari več delovnih mest, ki so večinoma visoke kakovosti.

3.4.1

Socialna razsežnost energetske politike potrebuje ustrezno pozornost v okviru lizbonske strategije. Ta razsežnost obsega vprašanja zaposlovanja in delovnih mest ter dostop do energije po sprejemljivih cenah za vsakogar, tj. do javne storitve visoke kakovosti. Civilna družba, vključno s socialnimi partnerji, mora biti aktivno vključena v oblikovanje energetske politike.

3.5

EESO je v svojih nedavnih mnenjih podrobno predstavil svoja stališča o omenjenih ključnih vprašanjih energetske politike ter bo ob ustreznem času pripravil tudi mnenja o zakonodajnih in drugih predlogih, ki bi jih morala Komisija pripraviti v zvezi s sklepi Evropskega sveta, ki se tičejo energetskega paketa.

3.6

EESO se osredotoča na razmerje med energetsko politiko in temeljno vizijo lizbonske strategije, tj. Evrope kot družbe znanja, da bi preprečili podvajanje dela in prispevali optimalno dodano vrednost k razpravi o energiji. V tem mnenju bomo predstavili svoje pripombe o vprašanjih iz energetskega paketa, povezanih z inovacijami.

3.7

Politično določeni cilji in ukrepi so okvir, vendar so tehnologija in druge inovacije, vključno s spremembo obnašanja, ključ do resničnega napredka. To velja za boljšo energetsko učinkovitost tako pri prenosu kot tudi pri uporabi. Inovacije, ki omogočajo večjo raznolikost energetske mešanice, imajo lahko pomembno vlogo pri zmanjševanju odvisnosti od zunanjih virov energije. Inovacije so zagotovo potrebne za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov z razvojem in uporabo obnovljivih virov energije, čistega premoga in drugih fosilnih goriv ter z varnejšo jedrsko energijo.

3.8

Inovacije pomenijo prenovo v najširšem smislu. Gre za razvoj in široko uporabo novih zamisli ter njihovo spreminjanje v ekonomsko vrednost. Zajete so tako tehnološke inovacije kakor tudi novo upravljanje in druge organizacijske rešitve. inovacije nastajajo v industriji, vendar tudi v storitvenem in javnem sektorju. Pogosto nastajajo na podlagi raziskav, seveda pa ne vedno. Pri tem se Odbor sklicuje tudi na svoje mnenje o potrebi po raziskavah za varno in trajnostno oskrbo z energijo (3) (INT/146) (4).

3.8.1

V središču pozornosti so energetske tehnologije, kot so učinkovito izgorevanje, vetrnice, sončni zbiralniki ali prihodnje gorivne celice, vodikova tehnologija in fuzija. Enako so pomembne spremljajoče tehnologije, kot na primer razvoj meteorologije, ki z boljšim napovedovanjem vremena zagotavlja učinkovito optimalizacijo.

3.8.2

Tehnične možnosti za učinkovitejšo uporabo energije so skoraj neomejene: boljša izolacija, energetsko varčne električne naprave, lažji materiali, boljše načrtovanje industrijskih izdelkov in postopkov, učinkovitejši stroji itd. V tem okviru je pomembna vloga energetsko intenzivnih industrijskih panog: če z naložbami ter strokovnim znanjem in izkušnjami ne poskrbijo za potrebe, se bodo inovacije na področju energetsko učinkovitih tehnologij za industrijo v EU ustavile.

3.8.3

Informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT). IKT, uporabljene pri proizvodnji, prenosu in distribuciji energije, lahko (kot v katerem koli drugem postopku) zagotovijo večjo učinkovitost in produktivnost. Enako velja za varnost in zanesljivost delovnih postopkov, zlasti pri prenosnih omrežjih. IKT lahko pomagajo uporabnikom in potrošnikom pri obvladovanju energetske porabe. Primer z več prednostmi bi lahko bil zmanjševanje koničnih obremenitev s spodbujanjem takojšnjega odziva potrošnikov na cenovne signale. Širše gledano bi lahko uporaba IKT nadomestila transportne potrebe, na primer z delom in konferencami na daljavo.

3.8.4

Potrebujemo tudi nove načine (inovacije) ravnanja in upravljanja z energijo in sistemi, ki so z njo povezani. Pri tem je cilj zagotoviti visokokakovostne storitve po dostopni ceni. Primeri za to so zagotavljanje varne proizvodnje ter sistemov prenosa in vzdrževanja, kakor tudi urejanje trga (izmenjav), koničnega povpraševanja in prilagajanja dnevne porabe. Nenazadnje je lahko učinkovita logistika velika pomoč pri povpraševanju po energiji in boljši izrabi goriva.

3.8.5

Potrebno je tudi inovativno obnašanje. Potrošnik je ključni akter – vsak posameznik bi moral bolj inteligentno uporabljati energijo, to pa zahteva nove zamisli in več znanja. Pred nami je veliki izziv večje ozaveščenosti in ustreznih informacij, ki bi pomagale potrošniku pri odločitvah o izbiri. Regionalno in urbanistično načrtovanje ter arhitekturne rešitve in gradbene zahteve lahko zelo pomagajo pri odločitvah državljanov glede energije; zato je treba spodbujati uradne informativne kampanje za učinkovito uporabo energije in varčevanje z njo.

3.9

Pripraviti je treba popolnoma nove rešitve za probleme – spremembo pa potrebujemo zdaj. Za korenito spremembo je potreben čas, zato je pomembno nemudoma zagotoviti vire in začeti. V vmesnem času je treba široko uporabljati najboljše obstoječe tehnologije, na primer za zmanjšanje porabe energije v gospodinjstvih.

3.10

Zaradi usmerjanja inovacij in naložb k stroškovni učinkovitosti je treba kvantitativno oceniti stroškovno učinkovitost predhodnih tehnologij. Pomemben primer so stroški za različne tehnologije, ki zmanjšajo emisije CO2 za eno tono – vetrnice so na primer veliko dražje kakor izolacija hiš.

3.11

Za ustvarjanje in sprejemanje inovacij je treba izpolniti nekatere pogoje ter sprejeti nekatere posebne politične ukrepe na lokalni, regionalni in nacionalni ravni kakor tudi na ravni EU. Glede na prizadevanja EU, da bi postala svetovna voditeljica na področju energetske učinkovitosti in tehnologije z nizkimi emisijami ogljika, so bistvenega pomena temeljit pregled energetskih politik in drugi ustrezni okvirni pogoji za dosego tega cilja.

3.12

Prvi predpogoj za uspešne inovacije je usposobljena in dobro motivirana delovna sila, podprta z visokokakovostnim izobraževalnim sistemom. Za razvoj novih tehnologij so potrebne primerne raziskave in razvoj ter financiranje tveganja za razvojno in začetno fazo delovanja malih in srednjih podjetij. Zdrava in odprta konkurenca sili podjetja v inovativnost. Dostop do trga (tudi globalnega) je nujen. Dostop do omrežja obnovljive energije je lahko bistvenega pomena za uspešne inovacije. Regulativni okvir mora biti pripravljen tako, da spodbuja inovacije, na primer s posebnimi nagradami za izumitelje (primer: sistem trgovanja z emisijami ne nagrajuje tistih, ki so si že zgodaj začeli prizadevati za zmanjševanje emisij). Pretirana regulacija duši inovativnost.

3.12.1

Za začetek uporabe novih tehnologij so potrebne naložbe. Podjetja morajo biti donosna, da bi lahko investirala. Enako velja za naložbe v večjo energetsko učinkovitost, tudi če je doba povrnitve teh naložb kratka. Energetsko gospodarstvo je bilo v zadnjih nekaj letih zelo donosno, vendar je naložb še vedno premalo. Znano je, da pogoji za načrtovanje in odobritev ter pridobitev dovoljenja upočasnjujejo in celo ovirajo naložbe. Za zmanjšanje tveganja pri naložbah mora biti regulativni okvir predvidljiv in trden. Naložbe v energetsko infrastrukturo imajo pogosto dolgo dobo povrnitve naložbe, zato bi bilo koristno, če bi lahko uporabili nekatere oblike dolgoročnih pogodb.

3.12.2

Da bi podjetje investiralo v razvoj ali uporabo novih tehnologij, mora imeti možnost za povračilo naložbe na dovolj velikih trgih. Za to možnost večina nacionalnih trgov ni dovolj velika – dostop do svetovnih trgov postaja vedno bolj predpogoj za investiranje. Ravno tako sta pomembna svetovno povpraševanje in enakost konkurenčnih pogojev. Enostranski ukrepi EU ne ustvarjajo povpraševanja drugje, čeprav se to lahko čez čas zgodi. Cena CO2 je lahko pomembna spodbuda, vendar bi morala biti globalna.

3.12.3

Trden položaj EU na svetovnih trgih s tehnologijami za učinkovito in obnovljivo energijo je treba še dodatno spodbujati in krepiti. Želja EU, da bi bila v ospredju pri podnebnih politikah, v okviru katerih zastavlja ambiciozne cilje, ter pri energetski učinkovitosti in uporabi obnovljive energije, lahko pomaga k doseganju teh ciljev. To pa se ne bo zgodilo samodejno. Cilje in roke za njih je treba natančno zastaviti ter tako ustvariti realistične možnosti za njihovo doseganje, sicer lahko nastanejo le dodatni stroški in pride do izgube delovnih mest. Ustrezne tehnologije na primer morajo biti v fazi razvoja, ki omogoča njihovo pripravo do določenih rokov. Upoštevati je treba tudi investicijske cikle v različnih sektorjih.

3.12.4

Za EU se zdi, da poudarja poseganje na trg kot sredstvo za spodbujanje inovacij, kar morda ni vedno dovolj učinkovito. ZDA in nekatere druge države se bolj zanašajo na javno financiranje raziskav in razvoja. Evropa bi morala povečati tako javno kakor tudi zasebno financiranje energetskih raziskav in razvoja. Razvijati je treba tehnološko sodelovanje z drugimi velikimi akterji in sistematično spremljati njihove politike. Potrebujemo tudi več sodelovanja med državami članicami. Prizadevanja držav članic in EU je treba bolje usklajevati, ne da bi odpravili konkurenco. Spodbujati je treba tesnejše sodelovanje med javnimi raziskavami in podjetji pri načrtovanju in izvajanju raziskovalnih načrtov, da bi zagotovili, da na podlagi raziskovalnih prizadevanj nastanejo inovacije. K temu bi lahko prispeval načrtovani Evropski inštitut za tehnologijo.

3.13

Za aktivno podporo inovacijam je običajno potrebna kombinacija instrumentov. Za različne faze razvoja in različne tržne razmere potrebujemo različne ukrepe, če hočemo, da so učinkoviti. Glede na ukrepe, ki so potrebni za nastanek uspešnih inovacij na trgu, lahko tehnologije razvrstimo v (na primer) tri kategorije:

3.14

Na ravni EU ter na nacionalni in regionalni ravni je na voljo veliko ukrepov in instrumentov. Ukrepe za dane cilje je treba izbrati zelo previdno, če želimo doseči stroškovno učinkovite rezultate. Hitrost ukrepanja je treba kritično ocenjevati, da bi preprečili razsipanje z viri in nehotene posledice. Ukrepe, jasno namenjene posrednim in neposrednim ciljem – „ukrepe brez obžalovanja“ (no regrets-measures) – je treba izvesti čimprej. Najprej je treba proučiti zapletenejše ukrepe, ki so pogosto nova vrsta ukrepov, kot so načini določanja tržne cene za CO2. Preprečevati je treba uporabo več ukrepov za en cilj, da ne bi prihajalo do zapletov, nepričakovanih stranskih učinkov in podoptimalnih rešitev. Pri odločitvi, katere ukrepe sprejeti, je pomembno upoštevati tudi učinkovito delovanje notranjega trga – doslej ni bilo vedno tako.

3.14.1

Financiranje raziskav in razvoja: Pri tem se Odbor sklicuje zlasti na svoje mnenje o naložbah v znanje in inovacije (lizbonska strategija) (INT/325). EU kot celota zaostaja za Združenimi državami in nekaterimi drugimi glavnimi tekmeci. 7. okvirni program za raziskave in tehnološki razvoj v sedemletnem obdobju namenja energiji približno 4 milijarde eurov (če izvzamemo gradnjo mednarodnega termonuklearnega poskusnega reaktorja), medtem ko ameriški energetski zakon (US Energy Bill)samo v letu 2007 predvideva, da se za energetiko nameni 4,4 milijarde dolarjev zveznih proračunskih sredstev, pozneje pa še več. Poleg povečevanja javnih sredstev za energetske raziskave in razvoj je treba zasebnike spodbujati, da tem raziskavam in razvoju namenijo več sredstev, ter krepiti sodelovanje med državami EU.

3.14.2

Izobraževanje in usposabljanje: Poleg prizadevanj za povečanje kakovosti izobraževanja in usposabljanja v Evropi je treba zagotoviti privlačnost poklicev na energetskem področju, ki bi bili obetavna poklicna pot za mlade. Vseživljenjsko učenje je zaradi vedno hitrejših sprememb bistvenega pomena.

3.14.3

Ozaveščenost javnosti: Spreminjanje obnašanja vsakega od nas zaradi pametnejše uporabe energije je velik izziv. K temu lahko prispevajo šole in kampanje. Izobraževanje prihodnjih državljanov o tem bi se lahko začelo v osnovni šoli, kajti otroci so zelo dojemljivi za prihodnost našega planeta in si želijo ukrepati. V poklicnih krogih in podjetjih je na primer energetski nadzor na podlagi prostovoljnih dogovorov dal dobre rezultate.

3.14.4

Cenovni mehanizmi, obdavčitev: Če so cenovni signali dobro načrtovani, lahko prispevajo k inovacijam z vplivanjem na odločitve uporabnikov. Višje cene kot instrument zmanjšanja uporabe energije na splošno niso zelo učinkovite – splošno je znano, da cene energije ponavadi niso zelo prožne.

3.14.5

Subvencije: Dobro načrtovane subvencije lahko učinkovito usmerjajo izbire. V zgodnjem delu učne krivulje so pogosto potrebne subvencije, da bi se nevtraliziralo tveganje, ki je sicer zelo veliko. Da ne bi izkrivljali konkurence, se lahko uporabljajo samo v okviru obstoječih predpisov EU, tj. v primerih, ko trg odpove. Subvencije je treba časovno omejiti in jih postopoma odpravljati. Za krepitev energetske učinkovitosti je treba pripraviti ustrezne pobude, ki bi pomagale pri premagovanju začetnih dodatnih stroškov za energetsko učinkovite naprave, za katere je doba povrnitve naložbe pogosto kratka.

3.14.6

Politično določeni cilji in obveznosti: Ti cilji in obveznosti so signal za želeno smer razvoja. Za odločitve o naložbah so enako pomembni obstoječi politični instrumenti, ki se izvajajo zaradi doseganja zastavljenih ciljev. Pri določanju ciljev ne smemo pozabiti, da nekateri deli gospodarstva dobivajo, medtem ko drugi deli izgubljajo. Preveč ambiciozni cilji lahko povzročijo več škode kot koristi. Zdi se, da zdaj obstaja nagnjenje k določanju splošnega cilja in k dodajanju podciljev k temu cilju, kot so na primer cilji zmanjšanja emisij CO2 in cilji povečanja uporabe obnovljive energije, ki so zastavljeni zaradi doseganja ciljev zmanjšanja emisij CO2. To lahko vodi do manj optimalnih rešitev pri doseganju splošnega cilja. Tako za cilje kot za posebej izbrane instrumente so potrebne temeljite ocene vplivov, kot so gospodarski sporazumi v Nemčiji in na Finskem.

3.14.7

Trgovanje z emisijami, zelena/bela potrdila: To so učinkoviti instrumenti, ki vodijo do cilja, če so natančno načrtovani. Vendar je stroške težko oceniti vnaprej, razlike pa so lahko zelo velike. Večja ko sta trg in število tržnih akterjev, ki trgujejo s pravicami ali potrdili, bolje je. Če se sistem uporablja za podjetja, ki tekmujejo na globalnem trgu, bi moral biti tudi sistem globalen, da ne bi prihajalo do izkrivljanja konkurence.

3.14.8

Predpisi ali obvezujoči normativi: Natančno načrtovani predpisi lahko spodbudijo inovativnost. Zlasti je ureditev s predpisi lahko učinkovit način izločanja zastarelih tehnologij. Prav tako lahko taka ureditev z določitvijo ambicioznih srednjeročnih ciljev za povečanje standardov učinkovitosti spodbuja inovativnost pri uvajanju energetsko učinkovitih proizvodov. Kljub temu vedno obstaja tveganje, da bo inovativnost ovirana. Vsekakor je treba zagotoviti, da predpisi ne ustvarjajo tržnih ovir

3.14.9

Prostovoljni standardi, prostovoljni sporazumi, izdajanje potrdil: To so verjetno inovacijam najbolj prijazni politični instrumenti. Čeprav mogoče natančno opredeljenih ciljev vedno ne dosegajo, omogočajo velik napredek pri inovacijah, pri tem pa praktično nimajo negativnih stranskih učinkov.

3.14.10

Javna naročila: javni razpisi imajo lahko pomembno vlogo pri spodbujanju inovacij na področju energije. Metode za to je treba razvijati in čimbolj razširjati. Običajno je za okolju prijaznejša naročila potrebna analiza življenjskega cikla, za to in za druge nove metode pa organi oblasti pogosto potrebujejo dodatno izobraževanje. Predpisi EU o javnih naročilih, ki jih je treba spoštovati, predvidevajo njihovo „ekologizacijo“, tako da se zahtevajo najboljše rešitve.

3.14.11

Da bo mogoče doseči nujno preoblikovanje energetskega sektorja, bo treba pospešiti uvajanje inovacij. Odbor poziva:

27.10.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 256/39

—

Predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o interoperabilnosti železniškega sistema Skupnosti (kodificirana različica)

—

Predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 881/2004 o ustanovitvi Evropske agencije za železniški promet

—

Predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2004/49/ES o varnosti na železnicah Skupnosti

1.1

Predlogi

so v skladu z namenom poenostaviti dostop operaterjev do evropskega železniškega sistema.

Predlogi:

1.2

EESO podpira cilj poenostavitve postopka za začetek obratovanja.

1.3

EESO meni, da taka poenostavitev prispeva k intenzivnejši uporabi evropskega železniškega sistema, tako da preusmerja povpraševanje z drugih prevoznih sredstev, ter hkrati prispeva k izboljšanju okolja in spodbuja uporabo energetskih virov, ki jih spodbujajo evropski energetski načrti.

1.4

EESO poziva k temu, da prihodnja uporaba evropskih standardov interoperabilnosti in delitev pregledov certificiranja med nacionalne in evropske organe ne smeta ogrožati varnosti.

1.5

EESO priporoča predvsem previdnost pri razmejitvah pristojnosti različnih organov, ki jih je uvedel nov sistem.

1.6

EESO je prepričan, da bi moralo za začetek obratovanja tovornih in potniških vagonov po začetku veljavnosti te direktive zadostovati eno samo dovoljenje za začetek obratovanja, ki ga izda ena sama država članica EU. Nova uredba o evropski agenciji bo omogočila železniškim podjetjem, upravljavcem železniških infrastruktur in imetnikom vagonov ter predvsem nacionalnim organom za certificiranje, da:

1.7

EESO ugotavlja, da bo z načrtovanim ukrepanjem agencija postala sistemski organ za vzpostavitev evropskega železniškega sistema (ki bo obsegal omrežje visoke hitrosti (VS), vseevropske prometne koridorje, v prihodnosti pa še vsa ostala nacionalna omrežja), na podlagi uskladitve in širitve Evropskega sistema za vodenje železniškega prometa (ERTMS) ter objave sistema primerjave nacionalnih predpisov in zagotovitve tehnične podpore nacionalnim organom za certificiranje.

1.8

Da se bo lahko vloga evropske agencije pri usmerjanju in spremljanju postopka železniške interoperabilnosti in tehnološkega razvoja postopno razvila, bodo potrebne nekatere spremembe vloge nacionalnih organov za certificiranje.

1.9

EESO poziva Komisijo, naj razmisli o možnosti skupnega evropskega registra držav članic za varnostne pomanjkljivosti v železniškem prometu, da bi se oblikovala znanstvena podlaga za skupne parametre.

1.10

Zaželeni rezultat je oblikovanje evropskega trga za železniški vozni park, za dejavnosti vzdrževanja sistemov in voznega parka ter za človeške vire za upravljanje prometnih storitev.

1.11

To bo enkratna priložnost za evropske proizvajalce železniškega voznega parka, zlasti če tehnične odločitve v zvezi s TSI dajejo možnosti, da se bo lahko obdržalo zadostno število proizvajalcev za zagotovitev konkurenčnega evropskega trga za železniški vozni park (in njegovo vzdrževanje).

1.12

EESO izraža zaskrbljenost, da bi izvajanje direktive o varnosti na železnicah železniškim operaterjem za železniški vozni park, ki se je začel uporabljati pred začetkom veljavnosti direktive in nima ES-izjave o verifikaciji, povzročilo več birokratskih ovir.

1.13

EESO je prepričan, da bi bilo treba v državah Evropskega statističnega sistema predvideti oblikovanje nacionalnih organov za certificiranje.

1.14

Analiza odstopanj od TSI bi morala še zlasti vključevati oceno vpliva sofinanciranja Skupnosti na ekonomsko izvedljivost projekta z vidika stroškovne učinkovitosti projekta.

1.15

EESO je prepričan, da bi bilo treba analizo odstopanj izvesti za sistem TSI kot celoto in ne za vsako posamezno TSI.

1.16

EESO priporoča, naj se, ko bo agencija objavila TSI, uporabijo sedanja jezikovna pravila.

Meni, da bi bilo treba zahtevati ocene in mnenje evropske agencije za vse gradbene in obnovitvene ukrepe, tudi če jih ne financira Evropska skupnost, da se nacionalni ukrepi in ukrepi Skupnosti usmerijo v evropski sistem varnosti.

1.17

Možnost zaprositi evropsko agencijo za mnenja bi bilo treba razširiti na vse vpletene strani, tudi če so v nasprotju z ocenami nacionalnih organov za certificiranje. Dostop mora biti zagotovljen zlasti železniškim podjetjem Skupnosti in vpletenim organizacijam delodajalcev.

2.1.1

Za postopno oblikovanje evropskega železniškega prostora brez meja so potrebne tehnične ureditve za vidike, povezane z varnostjo in upravljanjem ter postopki za dostop do sistema.

2.1.2

Direktiva Sveta 91/440/EGS z dne 29. julija 1991, Direktiva Sveta 95/18/ES z dne 19. junija 1995 in Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/14/ES z dne 26. februarja 2001 o razvoju železnic Skupnosti zagotavljajo postopno odpiranje pravic dostopa do infrastrukture Skupnosti za katero koli železniško podjetje, ki ima licenco ene izmed držav članic in želi opravljati storitve na področju prevoza tovora v novem referenčnem okviru.

2.1.3

Za hkratno uresničevanje ciljev varnosti in interoperabilnosti je potrebno tehnično delo, ki ga mora voditi specializiran organ. Zato je bila ustanovljena Evropska agencija za varnost in interoperabilnost železniškega prometa.

2.1.4

Glavna področja delovanja agencije so:

2.1.5

Nacionalni postopki homologacije lokomotiv trenutno pomenijo eno glavnih ovir pri ustanavljanju novih železniških podjetij na področju tovornega prometa ter veliko oviro za interoperabilnost evropskega železniškega sistema.

2.1.6

Ker nobena država članica ne more sama določiti, da bo dovoljenje za obratovanje, ki ga je izdala, veljavno tudi v drugih državah članicah, je za uskladitev in poenostavitev nacionalnih postopkov ter za bolj sistematično uporabo načela medsebojnega priznavanja potrebna pobuda Skupnosti.

2.1.7

Nadalje namerava Komisija kot del programa za poenostavitev zakonodaje konsolidirati in združiti direktive o interoperabilnosti železniškega sistema, da bi oblikovala enoten sklop pravil za evropski železniški sistem.

2.1.8

S temi pobudami teh pobud bo prevozni sektor postal še bolj konkurenčen, saj se bodo zmanjšali stroški železniškega prometa.

2.2.1

Agencija bo poenostavila postopek certificiranja sedanjega železniškega voznega parka, tako da bo razvila referenčni dokument za primerjavo nacionalnih predpisov.

2.2.2

Agencija bo ocenila prošnje za financiranje Skupnosti za infrastrukturne projekte in vozni park z vidika interoperabilnosti.

2.2.3

Agencija bo ocenila odnos med imetniki vagonov in železniškimi podjetji (nekdanji sporazum RIV med železniškimi podjetji o izmenjavi in uporabi vagonov), zlasti na področju vzdrževanja, in Komisiji predložila priporočila o ureditvi.

2.2.4

Agencija mora priporočiti skupna merila za opredelitev poklicne usposobljenosti in ocenjevanje osebja, vključenega v delovanje in vzdrževanje sistema.

2.2.5

Agencija mora prevzeti vlogo sistemskega organa za projekt ERTMS.

2.3.1

Namen predloga je poenostaviti in posodobiti evropski zakonodajni okvir. V tem smislu se tudi predlaga kodifikacija in združitev veljavnih direktiv o interoperabilnosti železniškega sistema.

2.3.2

Po desetletnih izkušnjah na področju izvajanja direktiv o interoperabilnosti Komisija predlaga tudi več izboljšav za tehnični del regulativnega okvira.

2.4.1

Predlog spremembe člena 14 direktive o varnosti železnic določa, kateri del dovoljenja mora biti vzajemno priznan in kateri je strogo povezan z združljivostjo zadevnega vozila z določeno infrastrukturo.

2.4.2

Spremembe določb pomenijo, da:

3.1.1

Narava železniškega sistema je taka, da imajo vsi elementi pomembno vlogo pri varnosti sistema.

3.1.2

Če se bo obseg dejavnosti agencije razširil z interoperabilnega sistema na varnostni sistem, se bo njena odgovornost sčasoma prav tako razširila na vse elemente sistema.

3.1.3

Namen tega pa je, da bo na koncu postopka en sam sistem Skupnosti in ena sama agencija za železniški promet.

3.1.4

Faza primerjave predpisov bi morala biti eden od potrebnih korakov v tej smeri.

3.1.5

Oceniti bi bilo treba različne vplive, ki jih imajo odločitve o TSI in novi postopki certificiranja na različne države članice, upravljavce železniških infrastruktur, železniška podjetja in imetnike vagonov ter končne uporabnike.

3.1.6

Upoštevati je treba potrebo po ohranjanju gospodarskega ravnovesja različnih nacionalnih omrežij in tržnih operaterjev, zlasti v fazi usklajevanja tehničnih standardov in postopkov certificiranja.

3.1.7

Agencija bi morala biti tudi brez finančnih pobud odgovorna za usmerjanje izbire tehnologije za omrežje, dovzetno za sedanjo in prihodnjo interoperabilnost.

3.1.8

Upoštevati je treba, da se bodo v skladu z določbami predloga direktive o interoperabilnosti pristojnosti agencije sčasoma razširile, tako da bodo vključevale celotno železniško omrežje Skupnosti.

3.2.1

Predlog direktive poenostavlja TSI za visoke hitrosti in konvencionalne sisteme, kadar so primerljivi.

3.2.2

Predlog direktive razširja področje uporabe TSI preko omrežij visoke hitrosti in koridorjev vseevropskega omrežja TEN, da bi bila pokrita vsa nacionalna omrežja razen nekaterih izjem.

3.2.3

To je pomembna točka v politiki tehnološkega razvoja evropskega železniškega sistema za ustanovitev enega samega evropskega omrežja. Gospodarski in strateški vpliv, ki je rezultat tega, je večji, kakor je predvideno v obrazložitvenem memorandumu.

3.2.4

Odgovornost za odločanje o vrsti TSI za uporabo pri novih projektih in večjih obnovah sedanje infrastrukture bo večinoma nosila Skupnost.

3.2.5

Odločitve Skupnosti o opredelitvi in razvoju TSI v zvezi s sedanjim položajem v vsaki državi članici bodo imele velik gospodarski vpliv na načrtovanje naložb v tehnologijo in infrastrukturo v različnih državah.

3.2.6

Kaže, da je potrebna gospodarska ocena vpliva novih TSI za vsako državo članico, da bi lahko odločali, ali je njihovo sprejetje primerno.

3.2.7

Ocenjevanje TSI, ki vplivajo na javne naložbe držav članic, se mora razlikovati od ocenjevanja TSI, ki vplivajo na naložbe železniških podjetij in zasebnih operaterjev.

3.2.8

Širitev področja uporabe TSI na vsa evropska železniška omrežja, razen izjem, prav tako zahteva nov sistem odnosov med Evropsko agencijo za železniški promet in organi za certificiranje v posameznih državah članicah.

3.2.9

Ti organi se bodo najverjetneje bolj osredotočili na dejavnosti certificiranja za podjetja in operaterje kot na upravljanje razvoja tehnoloških standardov.

3.2.10

Spremembe direktive o varnosti so eden izmed tehničnih popravkov za uresničitev cilja poenostavitve prometa interoperabilnega voznega parka.

3.2.11

Hkrati se uvede nov koncept „imetnika“ vagona.

3.2.12

Postopek certificiranja voznega parka je organiziran tako, da isti vozni park ocenjujejo različni organi glede na različne tehnične parametre.

3.2.13

Parametre, vključene v TSI, bo potrdil eden izmed nacionalnih organov za certificiranje.

3.2.14

Dodatne nacionalne parametre bodo preverjali nacionalni organi za certificiranje za zadevno omrežje. Nacionalni organ za certificiranje bo upošteval certificiranje Skupnosti, preveril posebne nacionalne certifikate in izdal potrdilo o varnosti. Ima tudi pooblastilo, da zavrne zahtevo za certifikacijo in zato ostaja odgovoren za doslednost vseh elementov certificiranja.

3.2.15

Evropska agencija za železniški promet deluje kot neodvisen pritožbeni organ na koncu postopka za zahtevo za certifikacijo.

3.2.16

Odbor razen splošnih pripomb, ki jih je že navedel zgoraj (točki o interoperabilnosti in agenciji), ne ugotavlja ničesar drugega.

4.1.1

Člen 8a: agencija po eni strani oblikuje in posodablja referenčni dokument, ki omogoča primerjavo vseh nacionalnih predpisov za vsak parameter (drugi odstavek), po drugi strani pa daje tehnične nasvete samo za:

Delo agencije bi bilo bolj učinkovito, če bi bili nasveti zavezujoči in bi zanje lahko zaprosili tudi drugi zainteresirani: upravljavci železniških infrastruktur, železniška podjetja, imetniki vagonov.

4.1.2

Člen 15: odgovornosti agencije bi bilo treba razširiti na vsak projekt obnove, nadgradnje ali gradnje infrastrukture, za katerega veljajo sedanje ali bodo veljale prihodnje TSI.

4.1.3

Člen 16a: agencija mora imeti merila za ocenjevanje, da bo svojo izbiro v zvezi z vzpostavitvijo „prostovoljnega ali obveznega“ sistema certificiranja oprla na:

Izpostaviti je treba vse posledice certifikacijskega sistema za železniška podjetja, ki so imetniki vagonov.

4.1.4

Člen 18: poudariti je treba, da si mora agencija pri osnutku obrazca za vlogo za registracijo prizadevati, da bo specifikacij, ki niso vključene v skupne dele, čim manj.

4.1.5

Člen 21b: kaže, da so pooblastila agencije primerna njenim ciljem. Načelo subsidiarnosti ni upoštevano.

4.2.1

Člen 1: kjer je predvidena širitev TSI na Evropski gospodarski prostor, mora biti to izraženo z določbo za priznanje nacionalnih organov za certificiranje.

4.2.2

Člen 6: prosta izbira, ki jo ima agencija glede jezikovnih pravil za objavo tehničnih prilog TSI, ne prispevajo k enostavnemu, skupnemu dostopu do zakonodaje Skupnosti o interoperabilnosti.

4.2.3

Člen 7: koncept odstopanja se zdi zelo širok, zlasti v zvezi s finančnimi ugotovitvami, saj ni izražena zahteva, da bi bilo treba upoštevati vpliv financiranja Skupnosti na analizo gospodarske izvedljivosti. Bolje bi bilo uporabiti sistem odstopanja za celoten sklop TSI v zvezi s projektom kot pa odstopanja za posamezne TSI.

27.10.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 256/44

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja predlog direktive o notranjem prevozu nevarnega blaga, ki ga je Komisija pripravila s ciljem uskladiti zakonodajo EU na tem področju in izboljšati varnostne pogoje pri notranjem prevozu nevarnega blaga.

1.2

Predlagana direktiva posodablja štiri obstoječe direktive in štiri odločbe Komisije o prevozu nevarnega blaga ter jih združuje v en zakonodajni dokument, hkrati pa razširja področje uporabe določb EU, ki tako poleg cestnega in železniškega prevoza vključuje tudi prevoz po celinskih plovnih poteh.

1.3

Odbor se strinja s Komisijo, da je brez usklajenih skupnih predpisov za vse vrste kopenskega prevoza (cestni, železniški in prevoz po celinskih plovnih poteh) zelo težko zagotoviti najboljše možne varnostne pogoje za prevoz nevarnega blaga.

1.4

Poleg tega se strinja s Komisijo, da je s poenotenjem obstoječih predpisov o cestnem in železniškem prevozu nevarnega blaga – pri čemer se sedanji predpisi bistveno ne spreminjajo, le področje uporabe je širše in zajema tudi prevoz po celinskih plovnih poteh – mogoče precej poenostaviti zakonodajo in upravne postopke, kar koristi tako državnim organom kot zasebnim akterjem.

1.5

Z združitvijo predpisov za vse tri vrste kopenskega prevoza v en zakonodajni dokument in navedbo sklicev na mednarodne sporazume o prevozu nevarnega blaga zgolj v prilogah direktive (mednarodni sporazumi niso – kot doslej – vključeni v direktivo) se bo obseg zakonodaje Skupnosti s tega področja občutno zmanjšal.

1.6

Odbor meni, da je direktiva primerna pravna oblika za nove predpise. Ker pa direktiva državam članicam dovoljuje številna odstopanja in precejšnjo svobodo, jih EESO poziva k čim tesnejšemu sodelovanju s Komisijo pri teh vprašanjih, da bi resnično dosegli uskladitev zakonodaje na tem področju.

1.7

Odbor opozarja, da zaradi podrobnih predpisov o tehničnih pogojih za prevoz nevarnega blaga in različnih kategorij tega blaga lahko poda svoje mnenje zgolj o splošnejših vprašanjih iz predloga.

1.8

Odbor izraža zadovoljstvo, da so stališča držav članic in zainteresiranih skupin – tj. industrijskih združenj, ki predstavljajo podjetja za prevoz nevarnega blaga – po besedah Komisije bistveno vplivala na vsebino predloga in da so si vse strani med posvetovanjem prizadevale oblikovati skupno stališče.

1.9

Odbor poleg tega pozdravlja dejstvo, da bo Komisijo v okviru postopka komitologije še naprej podpiral regulativni odbor za prevoz nevarnega blaga.

1.10

Odbor pozdravlja tudi dejstvo, da so se industrijska združenja lahko udeleževala sestankov odbora in tako redno izražala svoja mnenja že med pripravo predloga, da so bile v posvetovanje vključene tudi države članice Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA) in da je bil Evropski parlament redno seznanjen z delom.

1.11

Odbor pozdravlja dejstvo, da je posvetovanje potekalo tudi z Osrednjo komisijo za plovbo po Renu, saj prevoz nevarnega blaga po tej reki predstavlja približno 80 % tovrstnega prevoza v Evropi.

1.12

Odbor se je seznanil z informacijo Komisije, da so zunanji svetovalci v letih 2004 in 2005 ocenili tukaj obravnavano področje politike (Presoja politike EU v zvezi s prevozom nevarnega blaga od leta 1994) ter podprli osnovno zamisel predloga Komisije, in da se je v okviru javnega posvetovanja večina vprašanih strinjala s postopkom, ki ga predlaga Komisija.

1.13

V zvezi s predlogom, da bi se obveznost prevoda in objave tehničnih prilog direktive prenesla z ravni Skupnosti na raven držav članic, Odbor meni, da bi bilo zelo zaželeno, če bi Komisija finančno podprla prevode v jezike držav članic.

1.14

Odbor je prepričan, da je treba podpreti predlog Komisije, saj so ga pripravili visoko usposobljeni strokovnjaki za področje notranjega prevoza nevarnega blaga iz različnih držav.

1.15

Vendar želi opozoriti na nekaj točk, ki jih je treba po njegovem mnenju natančno pojasniti ali dopolniti: tako na primer manjka opredelitev pojma „nevarno blago“ za namene direktive; države članice imajo pravico, da prepovejo notranji prevoz določenega nevarnega blaga izključno iz razlogov, ki niso povezani z varnostjo med prevozom; v prilogah III.2 in III.3 manjkajo vsakršne informacije.

Odbor ta vprašanja podrobneje obravnava v točki Posebne ugotovitve.

2.1

Notranji prevoz nevarnega blaga (kemikalij, čistil, bencina, razstreliva, streliva za strelno orožje, razpršil, radioaktivnih snovi, pesticidov itd.) predstavlja precejšnje tveganje za nesreče. To enako velja za vse vrste prevoza: cestni, železniški in prevoz po celinskih plovnih poteh. Pri tem sta ogroženi zdravje in življenje ne le zaposlenih v sektorju prevoza nevarnega blaga, temveč tudi mnogih prebivalcev mest in podeželja.

2.2

Ukrepi za zagotavljanje najboljših možnih varnostnih pogojev za prevoz nevarnega blaga so bili že sprejeti. Mednarodni prevoz nevarnega blaga trenutno urejajo mednarodne pogodbe in sporazumi, ki temeljijo na priporočilih Organizacije združenih narodov (OZN). Da bi zagotovila varnost pri prevozu nevarnega blaga ter prost in multimodalni pretok čezmejnih prevoznih storitev, je OZN pripravila dokument z naslovom Priporočila za vzorčne predpise glede prevoza nevarnega blaga, ki ga redno posodablja.

2.3

Ureditev prevoza nevarnega blaga je potrebna ne le zaradi posebnosti blaga, ki se prevaža, temveč tudi zaradi prepeljanih količin. Količina prepeljanega nevarnega blaga v Evropski uniji znaša okoli 110 milijard ton/km na leto, kar pomeni približno 8 % celotnega tovornega prometa v EU, od tega 58 % po cesti, 25 % po železnici in 17 % po celinskih plovnih poteh. Razen pri železniškem prevozu je opaziti trend naraščanja.

2.4

Mednarodni sporazumi, ki urejajo prevoz nevarnega blaga, se v sektorju notranjega prevoza v Evropi izvajajo na osnovi treh instrumentov:

2.5

Zakonodaja EU za področje kopenskega prevoza nevarnega blaga pokriva samo cestni in železniški prevoz. Za ti vrsti prevoza zagotavlja visoko stopnjo varnosti prevoza ter prost pretok prevoznih storitev in prevoznih sredstev na ozemlju EU. Zakonodaja EU s tega področja obsega naslednje štiri direktive:

2.6

Za prevoz nevarnega blaga po celinskih plovnih poteh pa ni evropskih predpisov. Na tem področju se trenutno uporabljata dva sistema predpisov, ki urejata prevoz po Renu in Donavi (ADN-R in ADN-D), vendar gre pri tem za regionalne predpise. Poleg tega notranji promet urejajo tudi nacionalni predpisi. Eden od razlogov, da ni evropskih predpisov, je dejstvo, da sporazum ADN še ni začel veljati. Leta 1997 je Komisija pripravila predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o približevanju zakonodaj držav članic o prevozu nevarnega blaga s plovili po celinskih plovnih poteh, ki pa ni bil sprejet in je bil leta 2004 umaknjen.

2.7

Evropski sporazum o mednarodnem prevozu nevarnega blaga po celinskih plovnih poteh (ADN) je trenutno v fazi ratifikacije in naj bi začel veljati najpozneje leta 2009. Zato se Odbor strinja s Komisijo, da je že zaradi uskladitve smiselno, da se tudi prevoz po celinskih plovnih poteh vključi v zakonodajo Skupnosti. Hkrati je to priložnost za posodobitev in uskladitev obstoječe zakonodaje. Poleg tega se je treba izogniti razvijanju dveh različnih ureditev: ene za mednarodni in ene za notranji prevoz. Revizija zakonodaje je potrebna tudi zato, ker je zakonodaja EU o prevozu nevarnega blaga resnično zapletena. V predpisih za posamezne vrste prevoza so poleg tega določene neskladnosti; nekateri so že zastareli ali bodo to kmalu postali. Dve direktivi je mogoče že šteti kot odvečni, saj so bile njune določbe vključene v sporazume ADR, RID in ADN. Poleg tega so s strukturo obstoječih direktiv povezane tudi tehnične težave. Vsaka sprememba mednarodnih sporazumov – spremembe se izvajajo v dveletnih časovnih presledkih – zahteva celoten prevod obsežnih tehničnih prilog direktiv. Izkazalo se je, da je to izjemno težka in draga naloga.

2.8

Če se ne bo zgodilo nič, se bodo navedene težave nadaljevale in po besedah Komisije se bodo še povečale: sedanji zapleteni predpisi bodo zaradi sprememb mednarodnih sporazumov po vsej verjetnosti še bolj zapleteni, zastareli predpisi bodo veljali še naprej in povzročali zmedo med uporabniki, povečala pa se bo tudi nevarnost neupoštevanja teh predpisov. Namesto da bi bili uporabniku prijazni, bodo predpisi EU morda postali popolnoma nepregledni. Zaradi povečane uporabe multimodalnega pristopa bodo različni predpisi za različne vrste prevoza še povečali vsakdanje praktične težave pri organizaciji prevoza in povzročali nepotrebne dodatne stroške. Različni predpisi za mednarodni in notranji prevoz bodo ovirali nadaljnji razvoj prevoza po celinskih plovnih poteh, ki bi imel sicer iz več razlogov prednost, kar dokazujejo statistični podatki.

2.9

Zato Komisija predlaga novo direktivo, s katero posodablja štiri obstoječe direktive in štiri odločbe Komisije o prevozu nevarnega blaga ter jih združuje v en zakonodajni dokument (tj. en sam zakonodajni akt za vse tri vrste prevoza) in hkrati razširja področje uporabe predpisov EU, tako da ti ne zajemajo samo cestnega in železniškega prevoza, temveč tudi prevoz po celinskih plovnih poteh.

2.10

Nova direktiva naj bi razveljavila obstoječi direktivi 94/55/ES in 96/49/ES o prevozu nevarnega blaga (kakor sta bili spremenjeni), direktivi 96/35/ES in 2000/18/ES o svetovalcih za varnost pri prevozu nevarnega blaga ter odločbi Komisije 2005/263/ES in 2005/180/ES (kakor sta bili spremenjeni) o nacionalnem odstopanju od direktiv 94/55/ES in 96/49/ES. K temu je treba še dodati, da so določbe direktiv 96/35/ES in 2000/18/ES trenutno zajete v prilogah k direktivama 94/55/ES in 96/49/ES, zato sta prvi dve direktivi za cestni in železniški prevoz nepotrebni.

2.11

Predlog prenaša obstoječe predpise za mednarodni prevoz v zakonodajo Skupnosti in razširja uporabo mednarodnih predpisov na notranji prevoz. Predlog tako pomeni znatno poenostavitev zakonodaje Skupnosti na področju prevoza nevarnega blaga, čeprav je področje uporabe zakonodaje razširjeno.

2.12

Namen predloga je poleg tega prenesti obveznost prevoda in objave tehničnih prilog direktive s Skupnosti, pravzaprav s Komisije na države članice. Eden od razlogov za to je dejstvo, da prevodi, narejeni na ravni EU, niso bili vedno najbolj kakovostni in da so države članice morale vseeno poskrbeti za lastne prevode ali popravke. Priloge so posodobljene vsaki dve leti, zato bi Skupnost morala finančno podpreti prevode v jezike držav članic. Komisija je prepričana, da bo prihranek Skupnosti pri stroških prevodov in objav večji kot podpora, ki jo Skupnost daje državam članicam.

2.13

Predlagana direktiva naj bi vzpostavila sistem, kjer bi bili sklici na mednarodne sporazume o prevozu nevarnega blaga navedeni zgolj v prilogah direktive in ne bi bili, kot doslej, vključeni v direktivo. To bi pomenilo zmanjšanje obsega pravnega reda Skupnosti za približno 2000 strani.

2.14

Poenostavljeno zakonodajo Skupnosti bi bilo tudi lažje prenesti v nacionalno zakonodajo. Delo nadzornih organov, tudi glede obveznosti poročanja, bi s poenotenjem predpisov za prevoz nevarnega blaga postalo enostavnejše in učinkovitejše.

2.15

Poleg tega bi bili upravni postopki zaradi poenostavljenih in poenotenih predpisov enostavnejši za vse udeležence v prevozu nevarnega blaga, od pošiljatelja do prejemnika.

2.16

Z usklajenimi predpisi bi bila enostavnejša tudi priprava dokumentacije o prevozu in vozilih, prav tako pa bi bilo enostavnejše usposabljanje udeleženih oseb in svetovalcev za varnost pri prevozu nevarnega blaga.

2.17

Predlog je del tekočega programa Komisije za posodobitev in poenostavitev pravnega reda Skupnosti ter njenega delovnega in zakonodajnega programa.

3.1

prvič: obravnavani predlog z naslovom Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o notranjem prevozu nevarnega blaga v členu „Opredelitve pojmov“ sicer določa pomen posameznih pojmov in okrajšav (npr. ADR, RID, ADN, vozilo, vagon, plovilo) za namene direktive, vendar pa ne opredeljuje pojma „nevarno blago“. Opredelitev tega pojma zaradi mnogih različnih vrst blaga in tehničnega napredka, zaradi katerega so na seznamu vedno nove vrste blaga, gotovo ni lahka naloga. Kljub temu Odbor meni, da bi bilo za namene te direktive treba opredeliti pojem „nevarno blago“;

3.2

drugič: predlog direktive predvideva, da vsaka država članica ohrani pravico do prepovedi notranjega prevoza nevarnega blaga, in sicer izključno iz razlogov, ki niso povezani z varnostjo med prevozom. Odbor sicer razume, da bi bilo treba državam članicam dati pravico do urejanja ali prepovedi prevoza nevarnega blaga, vendar ne razume, zakaj bi jim bilo to omogočeno „izključno iz razlogov, ki niso povezani z varnostjo med prevozom“. Odbor meni, da države članice ravno zaradi te formulacije v obravnavanem predlogu – ki naj bi pravzaprav povečal varnost prevoza nevarnega blaga – ne bi mogle prepovedati prevoza iz varnostnih razlogov, to pa je nelogično. Poleg tega Odbor ne razume, kako naj bi – v primeru, da bi države članice uvedle različne prepovedi – zagotovili usklajevanje teh prepovedi v mednarodnem prevozu;

3.3

tretjič: v točkah III.2 in III.3 priloge III (Prevoz po celinskih plovnih poteh) ni nobenih podatkov o morebitnih prehodnih določbah ali dodatnih nacionalnih predpisih. Odbor zato prosi Komisijo za informacijo, ali takšni ukrepi dejansko niso predvideni ali pa so še v pripravi.

27.10.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 256/47

1.1

Galileo je paradni konj evropske vesoljske politike. Zaradi obsežnosti projekta in njegovega strateškega značaja se je Evropska vesoljska agencija (ESA) odločila za tesno sodelovanje z Evropsko unijo. Sodelovanje na medvladni in evropski ravni naj bi prispevalo k uspehu projekta. V istem duhu sodelovanja naj bi projekt uresničili v obliki javno-zasebnega partnerstva.

1.2

Prvi poskusni satelit, predhodnik prihodnje skupine 30 satelitov, so poslali v orbito ob koncu leta 2005. Projekt torej napreduje, vendar ne brez težav in zamud.

1.3

Galileo bo svetovni sistem satelitske navigacije, ki bo omogočil vrsto storitev: določanje položaja in točnega časa ter navigacijo.

1.4

Galileo bo s tridesetimi sateliti in postajami na Zemlji zagotavljal informacije o geografskem položaju uporabnikom na številnih področjih gospodarstva: v prometu (določanje položaja vozil, ladij, letal, sistemi vodenja, iskanje poti itd.), pravosodju, policiji in carini (nadzor meja) ter pri javnih delih (topografija, geodezija in geografski informacijski sistemi) in prostočasnih dejavnostih (orientacija na morju in v gorah). Poleg tega bo koristil socialnim (na primer za pomoč invalidom ali ostarelim) in vladnim varnostnim službam, z določitvijo položaja naprav za signal v sili pa bo pomagal tudi pri reševanju ljudi na odprtem morju ali osamljenih področjih našega planeta.

1.5

Po napovedih naj bi trg za proizvode in storitve satelitskih navigacijskih aplikacij do leta 2025 dosegel 400 milijard evrov.

1.6

Zaradi velikega nesoglasja med raznimi partnerji glede poslovnega modela Galilea in upravljanja industrijskega konzorcija so pogajanja o koncesijski pogodbi trenutno na mrtvi točki. To dejstvo in dosedanje zamude pa ogrožajo celotni projekt.

1.7

Svet ministrov za promet je marca zaradi teh težav pozval Komisijo, da pregleda stanje pogajanj o koncesijski pogodbi in prouči morebitne druge rešitve. Komisija je na tej mrtvi točki v sporočilu Galileo na razpotju Svet in Evropski parlament pozvala, naj se seznanita z neuspehom trenutnih pogajanj o koncesijski pogodbi in skleneta, da je to treba končati. Hkrati ju je pozvala, da ponovno potrdita svojo pripravljenost za vzpostavitev in nadaljevanje programa Galileo. Predlagala je izvajanje alternativnega scenarija, pri katerem bi faze oblikovanja in razvijanja podprl in financiral javni sektor, medtem ko bi koncesijska pogodba vključevala samo operativno fazo. Evropska vesoljska agencija bi bila nosilec projekta in javni naročnik v imenu Evropske unije.

2.1

Dokument Komisije vsebuje kratek opis vzpostavljenega sistema in predviden razvoj ter oceno različnih možnih aplikacij. Prav tako je navedenih pet predlaganih vrst storitev (storitev z odprtim dostopom, tržna storitev, storitev varovanja človeškega življenja, storitev iskanja in reševanja in vladna storitev z omejenim dostopom, t.i. javna storitev). Zelena knjiga ne obravnava aplikacij za zagotavljanje te zadnje storitve – države članice same odločajo, ali jo želijo uporabljati. Glede tega vprašanja se bo Komisija obrnila na vsako državo članico posebej, zbrala odgovore in pripravila povzetek.

2.2

Komisija navaja vrsto predvidenih in možnih področij uporabe:

2.3

Iz tega seznama je razviden širok obseg in raznolikost področij uporabe.

2.4

Na koncu zelene knjige je naveden seznam vprašanj za zainteresirane strani. Naloga Odbora ni, da nanje natančno odgovori, temveč da poudari tista, ki se mu zdijo še posebej pomembna, in navede vprašanja, ki niso bila postavljena, pa bi morala biti.

2.5

Komisija pripravlja analizo odgovorov na zeleno knjigo, ki jih je prejela od zainteresiranih strani. Teh odgovorov ni dovolj in so včasih preveč splošni, da bi prišli do zaključkov. Zato bo Komisija ta postopek dopolnila s poglobljenimi posvetovanji, tako da bo oktobra 2007 lahko objavila akcijski načrt. Do sedaj dejansko še ni noben velik gospodarski sektor izrazil zanimanja za plačljive storitve. To kaže na težave pri konkurenčnosti s storitvami, ki so brezplačno dostopne javnosti, tudi če niso zagotovljene. Zato se postavlja vprašanje gospodarskega in finančnega ravnovesja evropskega sistema, tj. civilne storitve, ki nima enake podpore javnosti (v tem primeru vojaške podpore) kot ameriški GPS.

3.1

Vprašanje 2 (1) glede varstva zasebnosti je še posebej pomembno. EESO je temu vprašanju že namenil veliko pozornosti in zahteval, da se zelo strogo upošteva načelo varovanja zasebnosti. Tu se pojavi vprašanje ravnovesja med pravico do varovanja zasebnosti in možnostmi, ki jih ta tehnologija ponuja. Poudariti je treba, da sistemi za določanje položaja in satelitsko navigacijo uporabnikom sicer omogočajo določitev njihovega položaja, vendar je ta podatek znan samo njim, drugim pa le, če se uporabnik sam odloči, da ga bo posredoval, na primer z mobilno telekomunikacijo, kot je GSM. Ker so ti sistemi enostranski, operater navigacijskega sistema (GPS, Galileo ali celo ruski GLONASS) ne pozna uporabnikov in nikakor ne more zvedeti, kdo uporablja navigacijske signale, še manj pa, kje se uporabniki nahajajo. Zato je treba vprašanje o varstvu zasebnosti proučiti na ravni posameznih storitev, ki bodo ponujene uporabnikom. Pri mnogih storitvah je treba operaterju sporočiti trenutni geografski položaj uporabnika, šele nato lahko ta posreduje informacijo, ki jo je uporabnik zahteval (na primer informacijo o cestnem prometu).

3.2

Vprašanje 5 (2) o mednarodnem sodelovanju zbuja pomisleke. Evropska unija je podpisala sporazume o sodelovanju s Kitajsko, Izraelom, Južno Korejo, Marokom in Ukrajino, predvideni pa so tudi sporazumi z Indijo, Brazilijo, Argentino in Avstralijo. Sporazumi o sodelovanju so sicer zaželeni, saj krepijo mednarodni položaj Galilea, zlasti v zvezi z vprašanji standardizacije, odprtja trgov, certificiranja, frekvenc in pravic intelektualne lastnine, vendar je kljub temu potrebna pazljivost, ker je glavni motiv nekaterih partnerjev pridobiti evropsko znanje in izkušnje in s tem pospešiti razvoj lastne tehnologije, ki bi nato lahko konkurirala Galileu. Danes je povsem jasno, da je bil to prvotni namen Kitajske ob podpisu sporazuma o sodelovanju pri projektu Galileo z Evropsko unijo leta 2003. Poleg tega je presenetljiva ugotovitev, da niti Norveška niti Švica še nista sklenili sporazuma z EU o sodelovanju pri Galileu, čeprav financirata fazo razvoja/potrditve veljavnosti programa s sodelovanjem v Evropski vesoljski agenciji. Zaradi tega vprašanje njunega dostopa do javnih storitev programa Galileo še vedno ni rešeno.

3.3

V vsakem primeru, pa tudi na splošno, sodelovanje ne vključuje vladnih storitev z omejenim dostopom (tj. javnih storitev). Poleg tega pogajanja o mednarodnem sodelovanju zastajajo, ker je glavna prednostna naloga uspešna izvedba evropskega projekta za satelitsko navigacijo; upočasnitev je znak težav, ki so se pojavile.

3.4

Vprašanji 6 in 7 (3) o standardih in certificiranju obravnavata certificiranje opreme in sistema samega ter navigacijskih terminalov na krovu. Ta tema je še posebej občutljiva za letalski in železniški promet, saj se v teh sektorjih varnostna oprema in oprema za signalizacijo certificirata po zelo strogem postopku na mednarodni ravni. Certificiranje samega sistema Galileo je smiselno le za specifični sektor, kot je na primer civilno letalstvo, kjer so določeni veljavni standardi in postopki za certificiranja. Certificiranje terminalov in opreme na mobilnih napravah, ki uporabljajo storitve Galileo, vključuje veliko več kot le napravo za določanje položaja. Zajema tudi drugo opremo, ki uporablja podatke o položaju in na koncu zbrane podatke posreduje pilotu oziroma kapitanu. Zato se uporabljajo običajni postopki certificiranja za specifično aplikacijo. Vprašanje je tako treba obravnavati za vsako aplikacijo posebej.

3.5

Drug vidik tega vprašanja – odgovornost – je komajda omenjen, čeprav je izredno pomemben. Treba je priznati njegovo izredno kompleksnost. Predvideti je treba relativno preprosta vprašanja pogodbene odgovornosti, vendar tudi izvenpogodbeno odgovornost, ki jo je veliko težje obravnavati. Poleg tega je treba upoštevati, da se stopnja odgovornosti lahko razlikuje glede na to, ali se nanaša na storitev z odprtim dostopom, tržno storitev ali javno storitev. Evropska komisija predlaga shemo, podobni tisti v civilnem letalstvu, kar pomeni, da je določena vsota zavarovana, drugo pa krije javna oblast. V tem primeru bi bilo bistveno določiti prag, pri katerem se začne odgovornost oblasti. Trenutno predvideni prag je visok, približno milijarda evrov.

3.6

Do kakšne mere ponudnik signala jamči za njegovo delovanje? To vprašanje je izredno pomembno za letalski, železniški in pomorski promet.

3.7

Kdo mora prevzeti odgovornost in do katere mere, če je na primer slaba kakovost signala vzrok za letalsko nesrečo ali nesrečo na morju, katere posledica je razlitje nafte? Treba je tudi razlikovati med pogodbeno in izvenpogodbeno odgovornostjo.

3.8

Ali je operater sistema Galileo v celoti odgovoren ali odgovornost deli z državami članicami? In če je tako, s katerimi državami članicami? Izhodiščno državo, Evropsko unijo ali državami, ki sodelujejo v projektu Galileo? Ta vprašanja je treba obravnavati in rešiti, da se bodo tržne aplikacije Galileo lahko naprej razvijale v ustreznem in zanesljivem pravnem okviru.

3.9

Obstajajo precedenčni primeri, na primer ARIANE. Tveganja za škodo, povzročeno tretjim osebam zaradi izstrelitve, krije ARIANESPACE do višine 100 milijonov evrov, škodo, ki znaša več kot to, krije država Francija. Podobna delitev tveganja obstaja med komercialnimi operaterji in državami v sektorju civilnega letalstva in bi lahko veljala tudi za Galileo. Kljub temu ostaja občutljivo vprašanje dogovor, kje postaviti mejo: kakšna bi bila ustrezna razdelitev odgovornosti med javno oblastjo in operaterjem, zlasti za nove storitve?

3.10

Če bi za program Galileo uporabili enak sistem kot za civilno letalstvo, bi bilo treba jasno določiti, katera javna oblast bi lahko delila odgovornost z operaterjem Galilea.

3.11

Pomembno je tudi vprašanje 9 (4) o intelektualni lastnini. Čeprav javne ustanove financirajo začetno raziskovanje, je pomembno, da intelektualna lastnina aplikacij pripada podjetjem, zlasti MSP, ki te aplikacije razvijajo in izvajajo.

3.12

Treba je proučiti tudi vidik vojaške uporabe Galilea. Za razliko od GPS, vojaškega sistema, ki je neomejeno odprt civilni uporabi, je Galileo civilni sistem. Kot je to pri civilnem signalu GPS, lahko oborožene sile katere koli države uporabijo tudi odprte storitve Galileo v vojaške namene, čeprav ima uporaba javne storitve z omejenim dostopom, ki jo posebej urejajo države članice EU, več prednosti kot druge storitve Galileo, saj je bolj odporna proti motnjam in samostojnejša (uporabljajo se drugi frekvenčni pasovi).

3.13

Tudi če ne želimo razpravljati o različni uporabi signala PRS (javne storitve) sistema Galileo v vojaške namene (to bi močno preseglo okvir tega mnenja in tudi ni obravnavano v zeleni knjigi), ostaja dejstvo, da je finančno ravnotežje aplikacij Galilea delno odvisno prav od te storitve. Nedvomno bo to vprašanje še obravnavano v okviru nove konfiguracije programa Galileo, kot predlaga Komisija. Sicer pa v sporočilu z naslovom Galileo na razpotju Komisija ugotavlja, da bi „medtem, ko se sistem vzdržuje kot civilni sistem, (…) lahko znatni prihodki prišli tudi od vojaških uporabnikov“.

4.1

Zelena knjiga o satelitskih navigacijskih aplikacijah daje dober pregled sektorjev, kjer so te aplikacije dejansko uporabne. Dopolniti jo je treba na nekaterih zelo pomembnih področjih, kot so intelektualna lastnina za postopke, ki bi lahko odprli pot novim področjem uporabe, vprašanje certificiranja in ureditev odgovornosti.

4.2

Vprašanje vladne ali celo vojaške uporabe Galilea v državah članicah EU, ki se obravnava z neposrednim dialogom med Komisijo in državami članicami v varnostnem odboru Galileo, je zelo pomembno, saj močno vpliva na poslovni model Galilea. Povsem jasno je, da je to vprašanje treba ponovno obravnavati, predvsem zato, ker mora zaradi neuspeha prve sheme javno-zasebnega partnerstva javni sektor precej povečati prispevke.

4.3

Zelo koristno in zanimivo je proučevati satelitske navigacijske aplikacije, vendar je treba zanesljivo vedeti, da je konstelacija dokončana. Novi predlogi Komisije so zadnja možnost za projekt Galileo. EESO se dobro zaveda finančnega vložka, ki ga projekt zahteva od držav članic, vendar bi imela v času, ko se EU sooča s skepticizmom evropskih državljanov, z nekakšnim „razočaranjem“, ki se pojavlja v razpravah o osnutku ustavne pogodbe, opustitev programa Galileo katastrofalne posledice za Evropo in zunaj nje. Takšen neuspeh bi se v svetu kazal kot nesposobnost Evropske unije, da izpelje tako znanstveno, tehnično kot tudi poslovno ambiciozen projekt. Zato je izredno pomembno dokončati projekt Galileo in tako dokazati sposobnost Evropske unije, da se spet aktivira in uspešno dokonča pomembne projekte za prihodnost.

4.4

Dejstvo je, da je projekt Galileo zaradi vseh navedenih vzrokov v težavnem obdobju. EESO lahko le potrdi, da bo potencialni neuspeh tega vodilnega projekta Evropske unije resno ogrozil zaupanje državljanov v evropsko povezovanje in da je treba storiti vse, da se temu izognemo.

27.10.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 256/51

1.1

Leta 2004 je EESO v mnenju z naslovom Pomen jedrske energije za proizvodnjo električne energije zapisal, da si je treba „prizadevati za obveščanje o resničnih vprašanjih jedrskega sektorja – zanesljivosti dobave, odpravi emisij CO2, konkurenčnih cenah, varnosti in ravnanju z izrabljenim jedrskim gorivom – da bo lahko organizirana civilna družba opravila kritično analizo razprav o teh vprašanjih“. Novi usmeritveni jedrski program (PINC) ponuja takšne podatke. EESO se strinja z analizo in opisom v sporočilu Komisije, ki obravnava večino bistvenih vidikov jedrske energije in jih po mnenju Odbora ustrezno opisuje. EESO poleg tega opozarja še na nekatere druge vidike jedrske energije, ki jih je prav tako treba upoštevati.

1.2

Jedrska energija, ki je leta 2004 v EU znašala 31 % porabe elektrike in 15 % celotne porabe primarne energije, ima ključno vlogo na energetskem trgu. Poleg tega popolnoma izpolnjuje cilje energetske politike EU. Stroški jedrske energije so dandanes nedvomno konkurenčni. Odvisnost od zunanjih virov je majhna, viri goriva pa so raznovrstni in varni, s čimer so izpolnjene zahteve po zanesljivosti dobave. Jedrska energija je danes največji vir energije brez ogljikovega dioksida v Evropi.

1.3

V skladu s sklepom Evropskega sveta o ciljih za emisije toplogrednih plinov za leto 2020 in naprej mora vsa dodatna proizvodna zmogljivost energije z nizko vsebnostjo ogljika – bodisi obnovljivi viri, jedrska energija bodisi potencialno izkoriščanje čistega premoga – zamenjati proizvodnjo energije, ki povzroča emisije CO2, ter s tem prispevati k skupni proizvodnji elektrike z nizkimi emisijami CO2. Konkretno to pomeni, da če ne bo ohranjen vsaj sedanji delež jedrske energije, dokler ne bodo na voljo popolnoma nove rešitve čiste energije, podnebni in drugi energetski cilji ne bodo doseženi.

1.4

EESO poudarja izredno pomembno vlogo EU pri nadaljnjem razvoju čim bolj naprednega okvira za jedrsko energijo v državah članicah, ki so se odločile za jedrsko energijo, v skladu z najvišjimi standardi varnosti, zanesljivosti in neširjenja, ki jih predpisuje Pogodba Euratom.

1.5

Najpomembnejši nalogi sta rešitev vprašanja radioaktivnih odpadkov in zlasti končna odstranitev izrabljenega jedrskega goriva, za katero že obstaja tehnologija, političnih odločitev pa še ni. Poleg tega se EESO strinja s Komisijo o drugih vprašanjih, ki jih je še vedno treba obravnavati na ravni EU – o jedrski varnosti in radiološki zaščiti, ki sta v Evropi na zelo visoki ravni, ter o zagotovljenih dolgoročnih sredstvih za razgradnjo.

1.6

EESO opozarja na nekatere druge vidike jedrske energije, ki jih osnutek PINC ne obravnava; in sicer na nevarnost terorizma in vprašanje zadostne razpoložljivosti s hladilno vodo v nekaterih jedrskih elektrarnah.

1.7

Ena od zaskrbljujočih točk za države članice, ki želijo vztrajati pri jedrski energiji, bi lahko bilo tudi vprašanje pomanjkanja privlačnosti tega sektorja kot delodajalca in raziskovalnega področja. EESO se strinja s Komisijo, da je strokovno znanje o radiološki zaščiti in jedrski tehnologiji bistveno za EU, zato se je treba posvetiti izobraževanju, usposabljanju in raziskavam na teh področjih.

1.8

EESO poudarja pravico vsake države članice, da izbere svojo mešanico energetskih virov, ki lahko v skladu s PINC vključuje tudi uporabo jedrske energije.

2.1

V skladu s členom 40 Pogodbe Euratom naj bi Komisija „v rednih časovnih presledkih objavlja usmeritvene programe, v katerih so navedeni predvsem cilji proizvodnje jedrske energije in vse vrste naložb, ki so potrebne za njihovo uresničitev. Preden Komisija objavi te programe, zahteva o njih mnenje Ekonomsko-socialnega odbora.“ Od leta 1958 so bili objavljeni štirje taki usmeritveni programi in ena dopolnitev, nazadnje leta 1997.

2.2

Komisija je osnutek usmeritvenega jedrskega programa (PINC) objavila 10. januarja 2007 v okviru paketa za energijo in podnebje Energetska politika za Evropo. Končno različico bo pripravila in objavila, ko bo prejela mnenje EESO.

2.3

V paketu je zajet tudi predlog ciljev podnebnih sprememb, da je treba vrednosti toplogrednih plinov iz leta 1990 do leta 2020 v razvitih državah zmanjšati za 30 %, v EU pa v vsakem primeru za 20 %. Paket obravnava še notranji trg plina in elektrike, povezavo električnih in plinskih omrežij, predloge za podporo trajnostne proizvodnje energije iz fosilnih goriv; načrt za spodbujanje obnovljivih virov energije, vključno z zavezujočim ciljem, da morajo obnovljivi viri energije v skupni mešanici energetskih virov EU leta 2020 znašati 20 % in da morajo energetske zaloge do leta 2020 doseči cilj 20-odstotnega povečanja učinkovitosti, ter prihodnji Evropski strateški načrt za energetsko tehnologijo. Evropski svet je 9. marca 2007 podprl cilje in bistveno politično vsebino paketa.

2.4

EESO je v skladu z zahtevami Pogodbe pripravil mnenje o vsakem PINC. Odbor je jedrsko energijo obravnaval v številnih mnenjih, nazadnje leta 2004 v mnenju na lastno pobudo o vlogi jedrske energije, ko je v sklepih zapisal, da „mora biti po mnenju Odbora jedrska energija eden ključnih elementov raznovrstne, uravnotežene, gospodarske in trajnostne energetske politike EU. Glede na vprašanja, ki jih odpira jedrska energija, je ne bi smeli obravnavati kot eno od možnosti, toda EESO meni, da bi delna ali popolna opustitev jedrske energije ogrozila možnosti EU za upoštevanje obvez podnebnih vprašanj.“

3.1

Dokument Komisije podaja pregled naložb v jedrsko energijo v zadnjih desetih letih ter opis gospodarstva proizvodnje jedrske energije, njen vpliv na mešanico energetskih virov in pogoje za družbeno sprejemljivost. Sledi natančnejši pregled vsebine tega dokumenta.

3.2

Vsaka država članica se mora sama odločiti, ali bo za proizvodnjo elektrike uporabljala jedrsko energijo. Finska in Francija sta pred kratkim sklenili, da bosta povečali uporabo jedrske energije. Nizozemska, Poljska, Švedska, Češka, Litva, Estonija, Latvija, Slovaška, Velika Britanija, Bolgarija in Romunija so ponovno začele razpravo o svojih politikah jedrske energije. Nemčija, Španija in Belgija kljub neprekinjenim razpravam nadaljujejo s sedanjimi politikami postopne opustitve jedrskih elektrarn. Od 27 držav članic jih 12 ne proizvaja jedrske energije.

3.3

V EU s 27 državami članicami je 152 jedrskih reaktorjev, jedrska energija pa danes zagotavlja 30 % električne energije v Evropi. Ta delež se bo bistveno zmanjšal, če bodo nekatere države članice nadaljevale s politiko postopne opustitve. Lahko bi sprejeli sklepe o novih naložbah ali podaljšanju življenjske dobe nekaterih jedrskih elektrarn, da se zagotovi zadovoljitev pričakovanega povpraševanja po energiji in zmanjša odvisnost Evrope od uvoza.

3.4

Po mnenju Komisije bi lahko bila krepitev proizvodnje jedrske energije ena od možnosti za zmanjšanje emisij CO2 in bi imela pomembno vlogo pri obravnavi globalnih podnebnih sprememb. Jedrska energija praktično ne vsebuje emisij ogljikovega dioksida in je del načrta Komisije za zmanjševanje ogljika, ki vključuje zmanjševanje emisij CO2. To bi bilo treba resno upoštevati tudi v razpravi o prihodnjem sistemu za trgovanje z emisijami.

3.5

Najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na možnosti rasti jedrske energije, je njen gospodarski vidik. Začetna naložba za jedrsko elektrarno namreč znaša od 2 do 3,5 milijarde EUR. Stroški gradnje jedrske elektrarne so sicer višji kot pri elektrarnah na fosilna goriva, stroški obratovanja pa so bistveno nižji glede na začetne naložbe. Komisija to pojasnjuje tako:

3.5.1

„Gospodarska tveganja za jedrsko elektrarno so povezana z večjo naložbo kapitala na začetku in zahtevajo skoraj brezhibno delovanje v prvih 15 do 20 letih njene 40-60 let trajajoče življenjske dobe, da se začetna naložba povrne. Poleg tega pa tudi razgradnja in ravnanje z odpadki zahtevata dovolj razpoložljivih finančnih sredstev za 50 do 100 let po zaprtju reaktorja.“

3.5.2

„V EU-27 (1) obratuje skupno 152 jedrskih reaktorjev v 15 državah članicah. Povprečna starost jedrskih elektrarn (NPP) je približno 25 let (2). V Franciji, ki ima največje število (59) jedrskih reaktorjev, kar predstavlja skoraj 80 % njene proizvodnje električne energije, ter v Litvi, le z eno NPP, ki pa predstavlja 70 %, je povprečna starost okoli 20 let. NPP v Združenem kraljestvu, ki obsegajo 23 NPP, so v povprečju stare skoraj 30 let, medtem ko je v Nemčiji povprečna starost 17 delujočih elektrarn 25 let.“

3.5.3

„Jedrska energija je navadno pokazala kombinacijo višjih stroškov gradnje in nižjih stroškov obratovanja kot proizvodnja energije na podlagi fosilnih goriv, ki kaže nižje stroške kapitala, a višje in morda spremenljive cene goriva in s tem tudi stroške poslovanja.“

3.6

Proizvodnja jedrske energije večinoma ne občuti sprememb v ceni surovin, saj lahko že skromna količina urana, ki večinoma prihaja iz politično stabilnih regij sveta, poganja reaktor več desetletij. Znani viri urana, ki so ustrezno zagotovljeni in jih je možno izkoriščati za predelavo po konkurenčnih cenah, lahko pri sedanji ravni porabe zadovoljujejo zahteve jedrskega sektorja še najmanj 85 let. Zato nove jedrske elektrarne v večini industrijskih držav predstavljajo gospodaren način za proizvodnjo električne energije pri osnovni obremenitvi.

3.7

Jedrski sektor je od leta 1997 veliko investiral. Komisija meni, da je ključnega pomena ohraniti tehnološko vodstvo na področju jedrske energije, in podpira nadaljnji razvoj najnaprednejšega okvira za jedrsko energijo, ki obsega neširjenje, ravnanje z odpadki in razgradnjo. Od nastanka Pogodbe Euratom sta bili jedrska varnost in radiološka zaščita javnosti glavni prizadevanji Evropske komisije, ob prejšnjih in današnjih širitvah EU pa sta postali še pomembnejši.