27.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/1

1.1

Odbor meni, da bi bilo avtomatično usklajevanje z inflacijsko stopnjo, ugotovljeno od leta 1992 naprej v EU-12, napačno, ker so medtem leta 1995 v EU vstopile še tri države, 1. maja 2004 deset in 1. januarja 2007 dve.

1.2

Odbor meni, da je za uresničitev zaželene uskladitve v okviru EU-27 treba razmisliti tudi o sprejetju najvišje trošarinske stopnje: to je namreč zagotovo ukrep, ki v perspektivi omogoča učinkovit boj proti tihotapstvu in goljufijam ter približanje stopenj obdavčitve, ob spodbujanju resničnega razvoja notranjega trga. Zaščito interesov potrošnikov – ki jih ne bi smeli imeti za tihotapce, če kupujejo alkoholne izdelke tam, kjer so cenejši – je treba uresničiti s postopnim usklajevanjem.

1.3

Odbor priporoča, naj se državam članicam izrecno prepove, da bi običajnemu sistemu trošarin in DDV dodajale druge oblike obdavčitve porabe, kar včasih – kot je ugotovilo Evropsko sodišče (1) – izvirno poimenujejo kot „davek Skupnosti“.

1.4

Odbor meni, da predlog ne vsebuje razlogov, ki bi upravičevali pravno podlago s sklicevanjem na člen 93 Pogodbe, ki Svet pooblašča, da soglasno sprejema predpise o usklajevanju nacionalnih zakonodaj na davčnem področju. Predlog namreč s tem, da državam članicam prepušča določanje svoje stopnje nad najnižjo, ne usklajuje ničesar.

1.5

Odbor meni, da Komisija s tem, da zmanjšuje pomen predloga, ravna napačno; tako je upravičila odsotnost presoje vplivov in posvetovanja z zainteresiranimi stranmi. Ob posvetovanju na Odboru so vsi udeleženci izrazili (svoje) nasprotovanje predlogu Komisije in zahtevali, naj Komisija v prihodnje izvede temeljito presojo vplivov.

1.6

Odbor želi, da se predlog umakne, od Komisije pa zahteva, da v prihodnje posodobi sklice na oznake kombinirane nomenklature, navedene v Direktivi 92/83, in revidira načine klasificiranja.

2.1

Predlog direktive Sveta o spremembi Direktive Sveta 92/84/EGS o približevanju trošarinskih stopenj za alkohol in alkoholne pijače določa najnižje trošarinske stopnje za alkohol in različne kategorije alkoholnih pijač. V skladu s členom 8 direktive se od Komisije zahteva, da opravi redne preglede in pripravi poročilo ter, kadar je to ustrezno, predlog za spremembo.

2.2

Razprava, ki je sledila poročilu Komisije, predloženem 26. maja 2004 – v katerem je Komisija sama ugotovila, da je za zagotovitev pravilnega delovanja notranjega trga v različnih državah in za preprečevanje goljufij ter tihotapstva kot posledic različnosti sistemov, ki obstajajo v državah članicah, potrebno večje približevanje najnižjih trošarin – je privedla do tega, da je Svet Komisijo pozval, naj „pripravi predlog v zvezi s prilagoditvijo najnižjih trošarinskih stopenj zaradi preprečitve padca realne vrednosti najnižjih stopenj v Skupnosti, ki bi omogočil prehodno obdobje in odstopanja za tiste države članice, ki bi lahko imele težave pri zvišanju svojih stopenj“. Svet je dodal še: „Komisija bi morala ustrezno upoštevati splošno politično občutljivost tega posebnega vprašanja“.

2.3

Zato Komisija predlaga, da se direktiva spremeni

2.4

Glavni namen predloga je, kot zahteva Svet, ponovna vzpostavitev realne vrednosti davčnih stopenj iz leta 1992, t.j. to, kar po mnenju Komisije omogoča „zagotovitev delovanja notranjega trga“.

3.1

Zaradi odsotnosti presoje vplivov je Odbor ocenil, da bi bilo primerno, da se neposredno seznani z mnenji združenj proizvajalcev, potrošnikov in sindikalnih organizacij. Med posvetovanjem so vsi udeleženci soglasno izrazili svoje začudenje nad predlogom direktive. Nekatere organizacije so menile tudi, da bi se s tem predlogom neenako obravnavanje alkoholnih pijač še povečalo, v očitno škodo tistim, ki so podvržene trošarinam. Po drugi strani pa proizvajalci pijač, ki niso podvržene trošarinam, zahtevajo, naj se sedanja ureditev – ki je bila sicer opredeljena v sporazumih o skupni kmetijski politiki – ne spremeni.

3.2

Udeleženci posvetovanja (2) so se strinjali tudi o tem, da je treba socialne in zdravstvene vidike sicer upoštevati, da pa ne smejo biti merilo za obdavčitev. Obenem so zahtevali kampanjo za „odgovorno porabo“, namenjeno omejevanju nevarnosti zlorab; Odbor se s tem strinja. Poudarili so tudi, da je evropska industrija v tej panogi vodilna v svetu in da v znatni meri prispeva k BDP Evropske unije ter – posredno in neposredno – k zaposlovanju.

3.3

Na prvi pogled se zdi predlog spremembe direktive rutinski poseg, preprosta prilagoditev numeričnih vrednosti inflaciji od leta 1993 do danes. Dejansko pa se predlog loteva skrajno zapletene in občutljive teme, ki kaže, kako daleč so nacionalne politike in interesi od tega, da bi prepustili mesto resnično visoki stopnji davčne konvergence Skupnosti. Odbor je večkrat izrazil podporo procesu davčne uskladitve in meni, da je ta proces nujen instrument za to, da bi potrošnike prepričali o koristih notranjega trga.

3.4

Na sejah (Sveta za gospodarstvo in finance) Ecofin 7. in 28. novembra 2006, namenjenih med drugim tudi obravnavi tega predloga, so se ponovno sprožile neskončne razprave med državami članicami, kar je v bistvu znova ustvarilo okvir, ki je leta 1992 določal ton Direktive; ta je uspela določiti samo najnižje davčne stopnje, brez vsakršne možnosti, da bi našli skupno pot uskladitve in približevanja trošarinskih stopenj.

3.5

Če pozorno proučimo davčne stopnje v posameznih državah članicah, ugotovimo, da so med njimi resnično velike razlike. V poročilu z dne 26. maja 2004 so bile objavljene stopnje za različne kategorije pijač v 25 državah članicah in dveh tedanjih državah kandidatkah, ki sta 1. januarja 2007 postali članici EU, torej Romuniji in Bolgariji (3). Razlike med najnižjimi in najvišjimi stopnjami so znašale 1.100 %!

3.6

Na primer: obdavčitev vina se je gibala od 0 do 273 EUR na hl, penečega vina od 0 do 546 EUR na hl, piva 0,748 na Plato stopnjo (4), kar ustreza od 1,87 do 19,87 EUR na hl/vsebnost alkohola, za nepeneče in peneče vmesne izdelke od 45 do 497 EUR na hl, za čisti alkohol od 550 do 5.519 EUR na hl, kar za alkoholne pijače s 40o alkohola pomeni razpon od 220 do 2.210 EUR na hl.

3.7

S prilagoditvijo vrednosti najnižjih stopenj, ki jo predlaga Komisija, bi se razlika med stopnjami v različnih državah zmanjšala s 1.100 % na 800 do 1.000 %. Trditev Komisije, da bi ta ukrep zagotavljal delovanje notranjega trga, se torej zdi zares drzna! Odbor predlaga, da bi bilo za učinkovito rešitev treba poleg najnižje uvesti tudi najvišjo stopnjo, ki je sredstvo, s katerim se je mogoče boriti proti tihotapstvu in goljufijam.

3.8

Enako neprepričljivo je tudi vztrajanje, da prilagoditev vrednosti najnižjih stopenj inflacijski stopnji ne bo povečala njihove realne vrednosti. Zaradi celovitejšega obveščanja bi morala Komisija predstaviti dinamičen model gibanja trošarin v državah članicah, vse od leta predložitve predloga za uskladitev, torej od bele knjige iz leta 1985. Otipljiv učinek je bil v tem, da se je – z nekaj izjemami – ob izteku prehodnega obdobja, predvidenega za nekatere države, realna vrednost trošarin v državah članicah povečala. Odbor negativno ocenjuje vse nacionalne prakse, ki trošarinam dodajajo druge oblike obdavčevanja, včasih kar s poimenovanjem „davek Skupnosti“.

3.9

Da se to res dogaja, je potrdila študija, ki jo je naročila Komisija sama (5) in ki ugotavlja, da so z izjemo treh držav članic vse druge povečevale vrednost svojih trošarin vsako leto ali vsakih nekaj let.

3.10

V isti študiji, ki je upoštevala prožnost povpraševanja v razmerju do cen, so ugotovili, da bi v primeru prilagoditve najnižjih stopenj inflaciji

3.11

Zanimivo bi bilo primerjati to študijo, ki je bila omejena na EU-15, z učinki spreminjanja najnižjih davčnih stopenj v novem okviru EU-27.

3.12

Odbor se vprašuje, ali naj ima Komisija pri temi, za katero je bilo izrecno ugotovljeno, da je skrajno občutljiva, še naprej zgolj vlogo knjigovodje, ali pa namesto tega morda ne bi bilo bolje, da – v nekaterih primerih tudi v dialogu z državami članicami – vloži predloge, ki bi dejansko ublažili močna izkrivljanja konkurence, povzročena z davčnim sistemom, ki ima tako velike razlike.

3.13

Drug element, ki ga Komisija pri oblikovanju svojega predloga za spremembo Direktive 92/84/EGS sploh ni upoštevala, je dejstvo, da razlike v dohodku na prebivalca leta 1992 v Evropski skupnosti 12 članic niso bile tolikšne, da bi bile dogovorjene davčne stopnje dejansko obremenjujoče. Če pa v EU-27, v kateri se ravni plač in pokojnin tako močno razlikujejo, še naprej govorimo o enakem ukrepu obdavčevanja za stare in nove članice, je to nepravičen ukrep, ki prizadene izključno najnižje dohodke. Za delavce in upokojence, katerih plače in pokojnine ne presegajo 100 do 150 EUR na mesec in ki so se že morali sprijazniti s 50 do 400-odstotnim povečanjem trošarin na alkoholne pijače, bi nadaljnje 31-odstotno povečanje zagotovo negativno vplivalo na porabo. Prav ob upoštevanju pristopa 12 novih držav k EU Odbor meni, da ni primerno uporabiti samodejnega prilagajanja inflacijske stopnje, ugotovljene v EU-15 od leta 1992 naprej.

3.14

Razen zelo redkih izjem je predlagani avtomatizem v nasprotju z vsemi protiinflacijskimi ukrepi, ki so jih uvedle države članice; te so obstoječe mehanizme samodejnega prilagajanja plač in pokojnin inflacijski stopnji že zdavnaj odpravile. Komisija ne razloži, zakaj naj bi ohranjali tak mehanizem samo za davke in trošarine!

3.15

Odbor nasprotno meni, da je sedanji sistem povsem neprimeren; po mnenju Odbora je prilagoditev inflacijski stopnji (EU 12, 25 ali morda 27 članic?) nepotrebno oster ukrep, predvsem za nižje dohodke, tako kot to velja za vse posredne obdavčitve, ki zanemarjajo dejanski dohodek davkoplačevalca.

3.16

Tako kot velja za vino v nekaterih državah članicah, je pri drugih evropskih narodih zmerno uživanje drugih alkoholnih pijač del njihove kulture in zgodovine. Na problem je zato treba tudi v podrobnostih gledati širše.

3.17

Odbor spoštuje odločitve držav, ki so uvedle strogo davčno politiko glede alkohola in tobaka, verjetno zaradi zlorab, predvsem med mlajšimi generacijami. Nekatere države članice so razglasile, da morajo njihovi davčni ukrepi upoštevati javno zdravje, vendar pa te njihove svobodne odločitve ne morejo vplivati na odločitve in utemeljitve drugih držav članic.

3.18

Glede tega se je Odbor že opredelil v podrobnejšem mnenju (7), v katerem je poudaril: „Problem zlorabe je najbolje začeti reševati z vzgojo in programi za informiranje in usposabljanje, ki so v prvi vrsti namenjeni nezmernim uživalcem alkohola“.

3.19

Odbor meni, da predlog ne izpolnjuje zahtev člena 93 Pogodbe o ES, ki Svet pooblašča, da soglasno sprejema ukrepe za usklajevanje zakonodaje posameznih držav na davčnem področju, če je to usklajevanje potrebno za vzpostavitev ali izboljšanje delovanja notranjega trga v rokih, ki jih določa člen 14. Povečanje najnižjih trošarin namreč ne prispeva k usklajevanju, temveč določa samo najnižjo osnovo, ki jo vsaka država članica lahko poveča brez omejitve. Od sprejetja Direktive 92/84/EGS do danes so se dejanske razlike med davčnimi stopnjami še bolj povečale, kar dokazuje, da uskladitve s pomočjo te direktive ni bilo mogoče doseči.

4.1

Eden od negativnih vidikov, ki jih povzročajo velike razlike v obdavčevanju so – poleg tega, da te razlike ovirajo dobro delovanje notranjega trga – močne težnje k utaji trošarin, bodisi delni, s plačevanjem trošarin v drugi državi članici namesto v državi končne porabe, ali popolni, z uvozom iz tretjih držav ali s preusmerjanjem blaga, ki potuje v režimu odložene davčne obveznosti.

4.2

Razvoj spletnega trgovanja odpira novo možno področje davčnih goljufij, ker prodaje na daljavo ni mogoče nadzorovati in ker ni usklajenih ukrepov za boj proti goljufijam pri trošarinah na alkohol, kar je posledica dejstva, da po mnenju nekaterih držav članic te goljufije niso problem, in ker gre pri tem pojavu skoraj izključno za območja z višjo obdavčitvijo.

4.3

S širitvijo so zunanje meje EU dosegle države, kjer so ravni obdavčitve mnogo nižje od povprečnih ravni v EU, in možnosti za goljufije so se eksponencialno povečale. V nekaterih državah, ki danes mejijo na EU, je korupcija zelo visoka in vključuje tudi carinske organe. Ukrepe za zatiranje tihotapstva bo treba še bolj okrepiti, in če bi do povečanja trošarin prišlo tako, kot je predlagano, bodo deleži dobička za mednarodne tihotapce še pomembnejši.

4.4

EU se že od leta 1992 ukvarja s problemom boja proti goljufijam pri izdelkih, za katere velja sistem trošarin. Izdala je Direktivo Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov. Ker je bil uspeh skromen, so to direktivo leta 2004 spremenili z Direktivo Sveta 2004/106/ES z dne 16. novembra 2004, ki je spremenila tudi Direktivo 77/799/EGS o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposrednega obdavčevanja, nekaterih trošarin in obdavčevanja zavarovalnih premij.

4.5

V zvezi s tem je Odbor v enem svojih mnenj (8) menil, da je jasno, da je treba za učinkovit boj proti goljufijam„posodobiti, okrepiti in poenostaviti instrument za upravno sodelovanje in izmenjavo informacij o trošarinah med državami članicami ter ga napraviti učinkovitejšega.“

4.6

V tem mnenju je bilo tudi opozorjeno, da „koristi, ki bi jih prineslo učinkovitejše delovanje enotnega trga in v danem primeru postopkov, primernih za odkrivanje goljufij in davčnih utaj ter za boj proti njim, omejuje želja po varovanju nacionalnih interesov.“ In: „Ni namreč dvoma, da so številni načini goljufij neposredno povezani z – včasih precejšnjimi – razlikami med uporabljenimi trošarinskimi stopnjami v različnih državah članicah.“

„EESO ob tej priložnosti opozarja na omejitve, povezane z načelom soglasja, ki zdaj velja za večino odločitev Skupnosti v zvezi z davčno zakonodajo, in poudarja potrebo, da je treba to načelo preseči v prid načelu večine (četudi kvalificirane), ko gre za davke, ki vplivajo na delovanje notranjega trga ali povzročajo izkrivljanje konkurence.“

4.7

Odbor je že večkrat izrazil in poudaril naslednje pristope, ki so po njegovem temeljnega pomena:

4.8

Na Švedskem, na primer, so – samo kar zadeva pivo – leta 2004 potniki ali tihotapci uvozili približno 164 milijonov litrov, kar je toliko, kolikor prodajo trgovine državnega monopola (Systembolaget): 173 milijonov litrov, in kar za švedski državni proračun pomeni izgubo približno 190 milijonov EUR (dohodki od trošarin in DDV). Ti nakupi so se po letu 2002, ko je prenehal veljati posebni režim omejitev nakupov v tujini, povečali za 40 %. Ocenjujejo, da se je v zadnjih dveh letih obseg tihotapljenja podvojil. Na Danskem ocenjujejo, da potniki v Nemčiji kupijo 95 milijonov litrov piva, kar pomeni, da se približno 30 % piva, ki ga popijejo na Danskem, izmakne danskim davkom. Na Finskem so leta 2005 potniki uvozili več kot 42 milijonov litrov, kar je 10 % celotne porabe in kar je povzročilo izpad davčnih dohodkov v znesku več kot 50 milijonov EUR. V Avstrijo so potniki iz Nemčije in Češke republike uvozili 30 milijonov litrov, v Združeno kraljestvo pa so potniki uvozili 100 milijonov litrov piva, k čemur je treba prišteti še veliko količino, ki je bila pretihotapljena (9).

5.1

V poročilu iz leta 2004 je Komisija opozorila na probleme, ki so bili ugotovljeni v okviru izvajanja Direktive 92/84/EGS, in poudarila predvsem tri:

5.2

Glede prve točke Komisija utemeljuje predlog, da odpravi možnost različne obravnave penečega in nepenečega vina, ker razlogi za takšno možnost ne obstajajo več in peneča vina ne bi smela več veljati za luksuzne izdelke (kar veliko prej velja za nekatera nepeneča vina).

5.3

Glede druge točke je v členu 26 Direktive 92/83/EGS (glede strukture trošarin) predvideno, da se navedene oznake KN nanašajo na oznake, veljavne na dan sprejetja direktive (19. oktobra 1992). Komisija predlaga, naj se namesto tega nanašajo na čim novejše oznake KN in naj se sklepi o spremembi v prihodnje uporabljajo v skladu s členom 24 Direktive 92/12/EGS (z vključitvijo odbora za trošarine, kot je bilo že dogovorjeno glede energetskih izdelkov).

5.4

Glede tretje točke Komisija predlaga, naj bo razvrstitev alkoholnih pijač z namenom obdavčitve s trošarinami manj odvisna od razvrstitve KN. S tem bi omilili problem, na katerega so opozorili številni gospodarski akterji zaradi presplošno oblikovanega besedila direktive, v katerem ni jasno določeno, v kolikšni meri je dovoljeno žganje dodajati „drugim fermentiranim pijačam“.

5.5

Odbor meni, da so spremembe, ki jih zahtevajo gospodarski akterji v smislu večje poenostavitve in varstva konkurence, utemeljene in koherentne. Odbor se glede tega strinja s predlogi, ki jih je pred časom oblikovala Komisija, in se vprašuje, zakaj te spremembe niso bile upoštevane in zakaj Direktiva 92/83/EGS ni bila v tem smislu spremenjena.

5.6

Odbor želi, da se predlog direktive umakne in obenem priporoča, da se sprejmejo spremembe Direktive 92/83/EGS, ki jih predlaga Komisija.

27.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/8

1.1

EESO pozdravlja predlog statističnega programa za petletno obdobje 2008–2012 in se strinja s trditvijo, da so usklajeni in primerljivi statistični podatki nujno potrebni za razumevanje Evrope v širši javnosti, za udeležbo državljanov v razpravi in sodelovanje gospodarskih akterjev na enotnem trgu.

1.2

EESO poudarja, da bi Eurostatu in državnim statističnim uradom morali zagotoviti najboljše človeške in materialne vire, kar jih dopušča proračun, saj jim v nasprotnem primeru ne bo uspelo uresničiti vse bolj zahtevnih nalog, povezanih s statističnimi informacijami in s pomenom Evropske unije na mednarodnem prizorišču.

1.3

Odbor meni, da je treba odločneje poudariti vidike, povezane z dobrim počutjem Evropejcev, in v ta namen predlaga razširitev statističnega programa na naslednja področja:

1.4

Pozornost, ki jo statistični program 2008–2012 namenja izboljšanju statističnih podatkov o izobraževanju in poklicnem usposabljanju, se utegne zdeti premajhna glede na pomen, ki ga ima izobraževanje pri uresničevanju lizbonskih ciljev.

1.5

Treba bi bilo izdelati tudi statistike o socialni ekonomiji, saj je ta sektor v Evropski uniji zelo razvit.

1.6

Nekaj je tudi področij, za katera so trenutno na voljo pomanjkljivi statistični podatki, zato bi jim petletni statistični program moral nameniti večjo pozornost. To so:

1.7

EESO opozarja, da v skladu s pogodbo „priprava statistike (…) ne sme pretirano obremeniti gospodarskih subjektov“ (1), torej je treba:

1.8

Glede statističnih podatkov za zunanjo trgovino bi bilo treba odpraviti protislovja, ki se pojavljajo med podatki o izvozu ene države v drugo in podatki o uvozu v drugo državo iz prve. Z drugimi besedami, številke o izvozu iz A v B se ne ujemajo s številkami o uvozu v B iz A.

1.9

Zaradi raznolikosti Evropske unije s 27 državami članicami EESO vztraja pri tem, da se je zelo pomembno potruditi za čim boljše usklajevanje statistične terminologije.

1.10

EESO meni, da je za zagotovitev čim večje nevtralnosti statističnih podatkov in spoštovanja drugih načel Evropskega statističnega kodeksa ravnanja (zlasti zaupnosti statističnih podatkov) bistveno nadzirati delovanje zasebnih agencij, ki neposredno ali posredno delujejo v okviru evropskega statističnega sistema.

2.1

Uredba Sveta (ES) št. 322/97 (2) narekuje sprejetje večletnega statističnega programa Skupnosti (SPS) (3), v katerem so opredeljene usmeritve, glavna področja in cilji ukrepov, predvidenih za obdobje, ki ni daljše od petih let, in ki vzpostavlja okvir za proizvodnjo vseh statistik Skupnosti. SPS se izvaja s pomočjo letnih programov dela, ki zagotavljajo podrobnejše delovne cilje za vsako leto, ter posebne zakonodaje za glavne ukrepe. Po izteku programskega obdobja se za SPS pripravita vmesno poročilo o napredku in formalna ocena.

2.2

V tem okviru ima predlog odločbe, katere pravna podlaga je člen 285 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, za cilj oblikovanje celovitega strateškega programa za uradno statistiko Skupnosti, ki mora obsegati proizvodnjo in zagotavljanje izdelkov in storitev uporabnikom, izboljšanje kakovosti statistike in nadaljnji razvoj evropskega statističnega sistema (ESS) (4).

2.3

Glavni namen uradnih statistik Skupnosti je nenehno krepiti razvoj, spremljanje in vrednotenje politik Skupnosti z zanesljivimi, objektivnimi, primerljivimi in usklajenimi dejanskimi podatki. Na nekaterih področjih institucije Skupnosti uporabljajo statistične informacije tudi neposredno za vodenje ključnih politik.

2.4

SPS 2008–2012 usmerjajo naslednje splošne prednostne naloge politik:

2.5

V postopku priprave predloga odločbe se je Komisija posvetovala z vsemi zainteresiranimi stranmi, državami članicami EU, Efte in državami kandidatkami ter tehničnimi delovnimi skupinami ESS. Evropski svetovalni odbor za statistične informacije na gospodarskem in socialnem področju (CEIES) (5) in odbor za monetarno, finančno in plačilnobilančno statistiko (CMFB) (6) sta prav tako predložila mnenje o tem.

2.6

Glede pristopa programa – pri čemer sta bili na voljo dve možnosti, „omejen“ in „celovit“ – se je Komisija odločila za drugo možnost, ob tem pa upoštevala tri dejavnike: zmogljivost in učinkovitost ESS, stroške, ki jih imajo države članice, odgovorne za njegovo izvajanje, ter obremenitev podjetij in gospodinjstev.

3.1

EESO je v preteklosti že večkrat izrazil svoje stališče o statističnih programih (7) ter o različnih vidikih statistične politike Unije. V splošnem Odbor vztrajno poudarja pomen, ki ga ima statistični sistem pri doseganju gospodarskih, socialnih in političnih ciljev Unije, in nujnost podpore in okrepitve tako Eurostata, osrednjega elementa v delovanju sistema, kot nacionalnih statističnih organov, ki sicer sodijo v pristojnost držav članic.

3.2

EESO želi te trditve ponoviti in glede obravnavanega predloga tudi poudariti tri elemente, ki terjajo zagotovitev čim boljšega statističnega sistema: vlogo EU kot akterja na svetovnem prizorišču, uresničevanje lizbonskih ciljev in tudi širitev, saj je usklajevanje statističnih podatkov 27 držav izziv brez primere v zgodovini. Skratka, če naj bo Unija uspešna, mora imeti učinkovit statistični sistem.

3.3

Kar zadeva financiranje, petletni program 2008–2012 predvideva sredstva v višini 274,2 milijona EUR, torej za 24,3 % več, kot je bilo za financiranje izvajanja predvideno v programu 2003–2007. Iz te vsote pa so izvzeti nekateri elementi, ki jih je treba prišteti (8). Če prištejemo še upravne odhodke in sofinanciranje držav članic ali drugih organov, znaša skupna vsota odobritev za prevzem obveznosti 739,34 milijona EUR.

3.4

Vodenje statistik. V skladu s kodeksom ravnanja (9) nacionalni organi in statistični organ Skupnosti:

3.5

Statistični program Skupnosti 2008–2012 namerava doseči 32 medsektorskih ciljev (navedenih v Prilogi I), obenem pa našteva približno 90 konkretnih ciljev in ukrepov (Priloga II), ki segajo tako na področje splošnih politik kot 18 specifičnih področij politike Unije.

3.5.1

Program določa ukrepe na naslednjih glavnih področjih:

4.1

Glede na zahtevnost zastavljenih ciljev v programu 2008–2012, med katerimi je tudi tesnejše sodelovanje med Eurostatom in statističnimi organi 27 držav članic, gre poudariti, da je treba dati prednost pripravi statistik in čim bolje izrabiti omejena sredstva, ki so na voljo.

4.2

Člen 4 predlagane odločbe zadeva opredelitev prednostnih nalog statističnih dejavnosti, da bi čim bolje izrabili omejene vire. Vendar pa ne določi meril ali nakaže načina za opredelitev teh prednostnih nalog. To bo težko doseči tudi zato, ker se obenem priporoča nadaljnji razvoj na nekaterih delovnih področjih ali ustvarjanje novih.

4.3

EESO se strinja s trditvijo, da bo „hiter razvoj zmogljivosti in dostopnosti interneta (…) v prihodnosti glavno orodje za razširjanje statističnih podatkov. Znatno bo povečal potencialni krog uporabnikov in tako ustvaril nove priložnosti za razširjanje“ (10). Da bi ta cilj dosegli in ob upoštevanju dejstva, da spletna stran Eurostata pomaga oblikovati podobo Evropske unije, je treba zagotoviti, da so podatki predstavljeni tako berljivo, preprosto in privlačno, kot to omogoča sodobna tehnologija.

4.4

EESO se strinja, da je treba pospešiti sodelovanje med Eurostatom in nacionalnimi statističnimi uradi (11). Ob tem pa želi Odbor poudariti, da obravnavana odločba ne navaja nobenega konkretnega načina za okrepitev tega sodelovanja.

4.5

Področja in prednostne naloge evropskih statistik. EESO želi poudariti, da se – kot je to razvidno iz seznama ukrepov, predlaganih v točki 3.5.1 tega mnenja – statistični sistem v bistvu osredotoča na gospodarske vidike in ne proizvaja dovolj podatkov o socialnih vidikih, ki neposredno vplivajo na življenje državljanov Unije. EESO še opozarja, da socialna politika za razliko od drugih ni ločeno področje, ampak sodi pod isti naslov kot izobraževanje, poklicno usposabljanje in mladina.

27.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/11

1.1

Dostop do zanesljivih in kakovostnih statističnih podatkov je orodje, ki ga institucionalni, gospodarski in družbeni akterji nujno potrebujejo za spremljanje in vrednotenje učinkovitosti določenih zakonodajnih odločitev in za sprejemanje odločitev v prihodnosti.

1.2

Čim natančnejša predstava o dejanskem stanju je nujen element za sprejemanje najboljših možnih političnih ukrepov.

1.3

To še prav posebej velja za statistike o stanju zaposlovanja v Evropi, da bi analizirali napredek, ki so ga dosegle države članice glede ciljev lizbonske strategije.

1.4

Da bi razumeli dogajanja na trgu dela v Evropski uniji, je zelo pomembno vedeti, v katerih sektorjih in regijah obstajajo prosta delovna mesta in koliko jih je. Število prostih delovnih mest odraža konjunkturna nihanja po sektorjih in je lahko uporaben okvir za ugotavljanje evropskih regij, v katerih obstaja večji primanjkljaj delovne sile ali – nasprotno – pomembna gospodarska in zaposlitvena rast.

1.5

Prosta delovna mesta so vključena v sklop glavnih evropskih ekonomskih kazalnikov (PEEI) in so kazalnik, ki je – če je na razpolago hitro – uporaben tudi za Evropsko centralno banko in Evropsko komisijo za merjenje gospodarskega dogajanja v nekaterih sektorjih ter za uravnoteženje odločitev v zvezi z denarno politiko.

1.6

Pri ponovnem zagonu lizbonske strategije, ki izhaja iz zasedanja Evropskega sveta marca 2005, je bilo med njene glavne prednostne naloge uvrščeno ustvarjanje novih in boljših delovnih mest; to je seveda nujno povečalo potrebo po izboljšanju statističnih informacij o potrebah po delovni sili.

1.7

Integrirane smernice za rast in zaposlovanje 2005–2008 ter širše smernice ekonomskih politik v okviru evropske strategije zaposlovanja zahtevajo zbirne strukturne podatke v evropskem merilu o prostih delovnih mestih po gospodarskih dejavnostih, da bi lahko analizirali raven in strukturo povpraševanja po delovni sili.

1.8

Razpoložljivost verodostojnih in pogosto posodobljenih statističnih podatkov omogoča tudi državam članicam, da ocenijo trg dela in da v skladu s tem – tudi na regionalni osnovi – sprejemajo svoje odločitve o političnih ukrepih glede zaposlovanja.

2.1

Nacionalni podatki o prostih in zasedenih delovnih mestih se zbirajo od leta 2003 na podlagi „prijateljskega dogovora“ oziroma neformalnega sporazuma. Čeprav je ta sporazum državam članicam zagotavljal prožnost in neodvisnost, pa ni povsem zadovoljil potreb uporabnikov podatkov.

2.2

Trenutno štiri države niso poslale podatkov Eurostatu; podatki, ki so bili poslani, pa niso vedno povsem primerljivi. Kar se tiče zbiranja četrtletnih podatkov, niso povsem izpolnjene zahteve Evropske centralne banke in Komisije glede zajetja, pravočasnosti in usklajenosti.

2.3

S predlogom uredbe COM(2007) 76 konč., ki je nastal na pobudo Odbora za zaposlovanje, Komisija torej namerava vzpostaviti ureditev, ki naj omogoči pridobivanje primerljivih statističnih podatkov o prostih delovnih mestih v dogovorjenih rokih.

2.4

Med pripravo predloga, pri kateri je prišlo tudi do posvetovanja s strokovnjaki in odborom za statistični program, so obravnavali več možnosti; možnost, ki so jo na koncu zajeli v predlog uredbe, določa, da bodo letne strukturne podatke kratkoročno še naprej zajemali v okviru „prijateljskega dogovora“.

2.5

Predlog se torej bolj osredotoča na področje zajemanja četrtletnih statističnih podatkov o prostih delovnih mestih; na podlagi izkušenj pri uporabi te uredbe je predvidena možnost, da se v prihodnosti sprejme nova uredba, ki bo omogočala zadovoljevanje potreb po letnih podatkih.

2.6

Raven natančnosti, zahtevane za vsako posamezno gospodarsko dejavnost, bo določena na podlagi najnovejše različice statistične klasifikacije gospodarskih dejavnosti v Evropski skupnosti.

2.7

Kjer je mogoče ohranjati nekatere standarde kakovosti, imajo države članice možnost, da uporabljajo upravne vire ali da omejijo razpon gospodarskih dejavnosti, ki jih upoštevajo, z namenom, da bi olajšali breme za podjetja (člen 5).

2.8

Komisija (člen 8) predvideva izvedbo več študij izvedljivosti za države članice, ki bodo naletele na težave pri zagotavljanju podatkov za:

2.9

V začetni fazi (v prvih treh letih) je za države članice predvidena finančna prispevek EU. Ta finančni prispevek za stroške bo za prva tri leta vključen v program za zaposlovanje in socialno solidarnost PROGRESS (1) (člen 9) Evropske unije; tako bo mogoče – poleg zaključka del v okviru faze „prijateljskega dogovora“ – sprožiti pobude glede inovacij in izboljšav na področju zajemanja podatkov.

3.1

EESO poudarja pomen razpolaganja s čimbolj skladnimi in zanesljivimi statističnimi podatki o stanju evropskega zaposlovanja; zato ceni in podpira prizadevanje Komisije za vzpostavitev pravnega okvira za zagotovitev ažurnih, primerljivih in ustreznih statističnih podatkov o prostih delovnih mestih na evropski ravni.

3.2

Za uresničevanje ciljev lizbonske strategije je v gospodarskem in predvsem zaposlitvenem smislu potrebna stalna in učinkovita statistična podpora, na voljo vsem uporabnikom statističnih podatkov ter gospodarskim, družbenim in institucionalnim akterjem, tako na evropski kot na nacionalni ravni.

3.3

EESO se strinja tudi z izborom instrumenta, t.j. evropske uredbe, ker namen predloga – enako kot pri večini statističnih pobud – terja podrobno in enotno uporabo v celotni Evropski uniji.

3.4

Odločitev, da se v predlog uredbe vključi samo zbiranje četrtletnih podatkov in da se nadaljuje z zbiranjem letnih strukturnih podatkov na podlagi „prijateljskega dogovora“, je gotovo odločitev, ki jo je narekovala utemeljena želja za postopen prehod od zbiranja na podlagi „prijateljskega dogovora“ na zbiranje na podlagi evropske uredbe. Potrebno bo stalno spremljanje dobljenih rezultatov v prehodnem obdobju in EESO izraža željo, da bi v bližnji prihodnosti dosegli celovitejši in zanesljivejši okvir tako za letne kot za četrtletne podatke o možnostih evropskega trga dela.

EESO obžaluje, da še ni ocene vplivov, pričakuje pa, da jo bo Komisija pripravila pred sprejetjem izvedbene uredbe, to pa zato, ker se bodo stroški in bremena za evropska podjetja v grobem povečali, ne da bi to izravnala zmanjšanja za druge dejavnosti v zvezi z zbiranjem podatkov.

3.5

Vendar pa EESO meni, da je bil zaradi potrebe po poenostavitvi zajemanja statističnih podatkov in zmanjšanju stroškov izbran način, ki ni povsem jasen, saj je zbiranje podatkov neobvezno na področjih, ki so opredeljena kot „sezonska“, kot so kmetijstvo, ribištvo in gozdarstvo.

3.6

Problem „sezonskega prilagajanja“ pa odpira vrsto vprašanj o zanesljivosti takšnih statistik, saj so oblike sezonskih pogodb na drugih področjih industrije in/ali javne uprave praksa, ki se uporablja že vrsto let (tekstilna in agroživilska industrija, turizem itd.).

3.7

Poleg tega pogodbe o delu v vseh državah EU zdaj predvidevajo na desetine različnih oblik delovnih razmerij. Zato bi bilo koristno vedeti, za kakšne vrste prostih delovnih mest gre (za nedoločen čas, določen čas, skrajšani delovni čas, vezano na projekt, sodelovanja itd.).

3.8

Okvir, ki bi bil bliže stvarnim možnostim trga dela, njegovega razvoja in njegovih slabosti na nekaterih področjih ali v nekaterih regijah, bi omogočal boljšo osredotočanje na strategije, ki jih je treba izvajati za uresničevanje lizbonskih ciljev.

3.9

Tudi zato EESO meni, da sta predvsem za ta vprašanja potrebna posvetovanja z evropskimi socialnimi partnerji in njihovo neposredno vključevanje.

EESO pozdravlja nadzorno pristojnost Evropskega parlamenta, ki jo ima v zvezi s predlogom v postopku soodločanja. Izvedbeni akti bodo predmet komitološkega postopka v skladu z regulativnim postopkom, določenim s sklepoma Sveta št. 1999/468/ES in 2006/512/ES.

27.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/13

1.1

Uredba (ES) št. 1059/2003 Evropskega parlamenta in Sveta je vzpostavila skupno klasifikacijo statističnih teritorialnih enot (NUTS) za države članice.

1.2

Prvič je bila spremenjena leta 2005 po pristopu 10 novih držav članic. Zaradi pristopa Bolgarije in Romunije so potrebne nove spremembe: v prilogo uredbe je treba vnesti tabele s podatki o teh dveh novih članicah.

2.1

EESO se je seznanil s predlogom Komisije in se z njim lahko samo strinja, saj gre za posledico pristopa novih članic in za zadevo izključno tehnične narave.

27.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/14

1.1

Cilj direktive EU o storitvah na notranjem trgu (1) je – v smislu lizbonske strategije – spodbujati konkurenčnost, rast in zaposlovanje. Direktiva je hkrati sprožila živahne razprave o načinih prostega pretoka storitev. Učinki direktive na nacionalne trge dela, socialne razmere in zahteve varstva potrošnikov so bili in so še vedno sporna tema. EESO je v mnenju, ki ga je pripravil februarja 2005 (2), izčrpno pojasnil svoje stališče o predlogu Komisije, zato v tem mnenju ne obravnava samega besedila direktive, temveč učinke na zaposlovanje in interese potrošnikov, ki jih lahko pričakujemo, če bo notranji trg storitev dokončan na predlagan način.

1.2

Prost pretok storitev je ena od štirih svoboščin notranjega trga, zapisanih v Pogodbi o EU, in je že dolgo politična realnost. Cilj strategije Komisije, ki je predstavljena v direktivi EU o storitvah, je odprava vseh ovir za svobodno opravljanje storitev. Pri tem ne gre vedno neposredno za vidike trga dela ali varstva potrošnikov, vendar bodo razlike med posameznimi nacionalnimi sistemi še bolj vidne in občutne, ko se bo svoboda opravljanja storitev še bolj uveljavila v praksi. V primerjavi z nacionalnimi ravnmi imamo malo predpisov za zaščito interesov delavcev in potrošnikov, ki bi veljali v vsej EU. Prevladujejo nacionalni in pogosto zelo različni pravni in socialni predpisi ter predpisi s področja zaposlovanja. K temu je treba dodati še hkratno oz. deljeno veljavnost nekaterih predpisov izvorne države in države, kjer se storitev opravi; takšna veljavnost je predvidena v direktivi o storitvah, njen učinek pa bo pokazala šele prihodnja praksa.

1.3

Socialna stabilnost in zaupanje potrošnikov sta pomemben del evropske integracije in obenem pogoj za uspešen notranji trg storitev. Velika pomanjkljivost razprave o direktivi EU o storitvah je dejstvo, da ni pomembnih analiz o učinku na socialne razmere, zaposlovanje in interese potrošnikov v posameznih državah. Odsotnost statistične osnove za določitev obsega čezmejnega prometa storitev in ustanavljanja je bila ena od kritik EESO (3). Tudi o pričakovanih strukturnih spremembah na trgih dela v državah članicah je zelo malo zanesljivih podatkov. Tako imamo na eni strani zelo malo splošnih statističnih ocen učinka, na drugi pa analize posebnih posamičnih primerov, ki so pogosto popolnoma ali deloma nezakoniti. Oboje za stvarno oceno učinka ni dovolj.

1.4

Uresničitev notranjega trga storitev je pomemben del lizbonske strategije. Možnosti za rast v tem sektorju so pomembna spodbuda za nastajanje delovnih mest. Pozitivne posledice povečane konkurence, ki nastaja kot posledica liberalizacije notranjega trga storitev, so širša ponudba storitev in nižje cene. Ob tem je treba stalno izboljševati socialno varstvo delavcev in zagotavljati ustrezno raven varstva potrošnikov. Enako velja za standarde kakovosti in varnosti, vključno s standardi varstva okolja, ki veljajo v posameznih državah. Učinki na zaposlovanje bodo v posameznih sektorjih in državah članicah različni. Odločilen dejavnik pri tem bodo učinki na mala in srednje velika podjetja.

1.5

Cilj tega mnenja na lastno pobudo je jasneje prikazati učinke sedanje strategije notranjega trga storitev na trge dela, razmere na področju zaposlovanja in varstva potrošnikov, kar bo v praksi koristilo tistim, na katere strategija vpliva, in institucijam EU. Pri prejšnjih posvetovanjih EESO o notranjem trgu na področju storitev (4) ta dva vidika nista bila v ospredju.

1.5.1

Če izhajamo iz evropske zakonodaje, kjer „svoboda opravljanja storitev“ pomeni storitve med dvema gospodarskim subjektoma v dveh različnih državah članicah (5), imamo naslednja tri tematska področja:

1.6

Mnenje naj bi bilo po eni strani prvi korak, po drugi pa tudi prispevek k dokončnemu poročilu Evropske komisije o oceni notranjega trga (6) in razpravam posvetovalnega odbora za notranji trg (IMAC) (7). Temelji na podatkih, ki so danes na voljo, praktičnih izkušnjah in pričakovanjih strokovnjakov ter tistih, na katera ta vprašanja vplivajo. Izkušnje in pričakovanja so bila zbrana med posvetovanjem aprila 2006 na Dunaju in z vprašalnikom, ki je bil jeseni 2006 poslan skoraj 6 000 strokovnjakom iz gospodarstva, sindikatov, različnih interesnih skupin, znanstvenih krogov in ministrstev. Vprašalnik je izpolnilo več kot 150 ljudi. Te dejavnosti niso bile mišljene kot znanstvena študija in te tudi ne morejo nadomestiti, temveč naj bi ponudile oporne točke za sedanje probleme in prihodnji razvoj, ki bi jih morala še bolj poglobljeno in na dolgoročni osnovi proučevati opazovalna skupina za enotni trg EESO, ter spodbudo za institucije EU in druge pri političnem odločanju in znanstvenih raziskavah.

2.1

Komisija utemeljuje strategijo notranjega trga s počasnim razvojem čezmejnega prometa storitev v EU. Bolj dinamičen notranji trg storitev naj bi po pričakovanjih spodbudil zaposlovanje, hkrati pa koristil potrošnikom in podjetjem. Kako lahko to dinamiko konkretno predstavimo?

2.2

Statistični prikaz čezmejnega prometa storitev še vedno predstavlja nerešen problem. Eurostat in nacionalni statistični uradi še danes v ta namen uporabljajo t. i. statistiko plačilnih tokov, kar pomeni, da je bila storitev uvožena ali izvožena le, če je bilo na tej osnovi izvedeno ustrezno čezmejno plačilo. Toda za storitveno gospodarstvo so značilni visoka raven sodelovanja, prenos znanja in izmenjava storitev, vendar tudi dejstvo, da obsežne klirinške transakcije potekajo med posameznimi deli podjetij, mrežnimi partnerji ali med sicer pravno neodvisnimi gospodarskimi subjekti v posameznih državah, ki sodelujejo na trajni osnovi. V takšnih mrežnih strukturah posamezni partnerji zaračunajo prenos znanja, čas in storitev v svoji državi, tj. kot storitev, ki so jo sami opravili za stranko, torej čezmejnega plačila ni.

2.3

Zaradi tega ima storitveno gospodarstvo po mnenju Odbora veliko večji obseg izmenjave in s tem večji učinek na notranji trg, kot je to razvidno iz sedanjih uradnih statistik. EESO je zato prepričan, da mora Evropska unija naročiti znanstveno študijo o že obstoječih načinih sodelovanja posameznih gospodarskih panog s področja storitev v evropskih državah članicah s podjetji v drugih državah. Izhajajoč iz te osnove, ki bi veljala tudi za naprej, bi bilo treba za prihodnost pripraviti zanesljivo sliko dejanskega obsega notranjega trga storitev Evropske unije. Ta projekt bi lahko podprli evropski statistiki, ki bi pripravili cenovne kazalce za vse storitve za uvedbo v vseh državah članicah.

2.4

V ponazoritev: Komisija na osnovi podatkov, ki so danes na voljo, izhaja iz dejstva, da storitveni sektor proizvede 56 % BDP v EU in zagotavlja 70 % vseh delovnih mest, vendar predstavlja le 20 % obsega trgovine v EU. V storitvenem sektorju EU naj bi bil porast produktivnosti v primerjavi z ZDA bistveno nižji (8).

2.5

Na svetovnem trgu ta šibkost ni opazna. Tu je EU najmočnejša sila pri trgovanju s storitvami in ta razvoj se še občutno krepi. Delež EU je v letu 2003 znašal 26 %, delež ZDA pa le nekaj čez 20 %. Tudi vedno uspešnejša trgovinska partnerja, Indija in Kitajska, kljub veliki dinamiki doslej skupaj še nista presegla deleža 5 %. Med letoma 1997 in 2003 je delež EU narasel za 1,8 %, kar pomeni, da je bila EU tudi s tega vidika na prvem mestu.

2.6

Opozoriti je treba, da šibkost zlasti velja za trgovino znotraj EU. Vendar tudi tukaj številke ne utemeljujejo vedno takšnega zaključka. Med letoma 2000 in 2003 se je trgovanje s storitvami na notranjem trgu povečalo za 10,8 %, med trgovinskimi partnerji zunaj EU pa le za 6,4 %. Ta primerjava pokaže, da je bila dinamika na notranjem trgu zelo očitna, toliko bolj, ker je bilo v letu 2003 na splošno zabeleženo upadanje gospodarske rasti. Poleg tega je treba upoštevati padec cen storitev.

2.7

EESO poziva Komisijo, da pospeši prizadevanja za pripravo ocene učinka nadaljnjega uresničevanja notranjega trga storitev. V tej povezavi bi bila koristna t. i. analiza SWOT (Strengths, Weaknesses, Opportunities, Threats – prednosti, pomanjkljivosti, priložnosti in nevarnosti).

3.1

Ocene učinkov na zaposlovanje so povezane z napovedmi rasti. Eno prvih analiz o učinkih direktive EU o storitvah je objavil nizozemski urad za analizo ekonomske politike (Bureau for Economic Policy Analysis) oktobra 2004 (9). Analiza se pridružuje domnevi Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj, da vsaka odprava predpisov sproži rast in spodbudi zaposlovanje. Zanimiv je zaključek analize, namreč da ovira niso predpisi sami, temveč njihova neenotnost. Po pričakovanjih avtorjev bi se lahko trgovanje s storitvami zaradi direktive o storitvah povečalo za 15 do 30 %, delež neposrednih tujih naložb v tem sektorju pa za 20 do 35 %.

3.2

Spomladi 2005 je inštitut Copenhagen Economics objavil študijo (10), ki jo je pripravil po naročilu Komisije. Študija je prinesla jasne ugotovitve glede učinkov na zaposlovanje. Ob pričakovanem povečanju potrošnje za 0,6 % BDP EU naj bi se število delovnih mest v vseh 25 državah članicah povečalo za približno 600.000 (neto porast). Pričakuje se tudi povečanje produktivnosti in hkrati porast plač za povprečno 0,4 %.

3.3

Mnenja o sklepih kopenhagenske študije se razhajajo, zlasti ker naj bi njeni argumenti temeljili zgolj na vidiku ponudbe in domnevi, da bo odprava vseh predpisov povečala povpraševanje in znižala cene. Študija ne upošteva dejavnikov, ki bi lahko učinkovali proti povečanju povpraševanja, na primer zmanjšanje kupne moči ali druge spremembe v vedenju potrošnikov. Poleg tega je bil sporen izbor sektorjev. Drugih ocen učinkov na zaposlovanje ni ali pa temeljijo na kopenhagenski študiji in so njihovi sklepi temu ustrezno enaki (11). Za boljšo učinkovitost notranjega trga storitev je treba več pozornosti posvetiti vplivu raziskav in inovacij, povišani ravni usposobljenosti in uporabi komunikacijskih tehnologij.

3.4

600.000 novih delovnih mest je seveda pozitiven rezultat, vendar se glede na visoka pričakovanja kljub temu zdi skromen (12). Veliko pomembneje je, da je takšen porast v posameznih panogah, državah in skupinah zaposlenih vsekakor lahko zelo različen. O tem doslej ni podatkov. EESO želi ob pomoči opazovalne skupine za enotni trg in glede na spodbudo, ki jo predstavlja to mnenje na lastno pobudo, oblikovati jasnejšo sliko o strukturnih spremembah na trgu dela.

3.5

Vprašalnik EESO je pokazal, da je zanimanje za ugotovitve s tega področja veliko. 90 % vprašanih je bilo mnenja, da sedanje informacije o učinkih na zaposlovanje na notranjem trgu storitev ne zadostujejo. Vprašanja so se na začetku nanašala na panoge, kjer bi nastalo ali izginilo največ delovnih mest. 60 % vprašanih pričakuje pozitivne učinke na zaposlovanje na splošno ali za določene panoge. Storitve s področja podjetniškega in pravnega svetovanja so bile omenjene najpogosteje, poleg tega pa še: trgovina, obrt/MSP, promet, zdravstvene storitve, kmetijstvo in gozdarstvo, industrijske storitve, izobraževanje, turizem, osebne storitve, gradbeništvo in upravljanje zgradb. Na vprašanje, ali lahko pričakujemo izgubo delovnih mest, je 44 % vprašanih odgovorilo pritrdilno. Tukaj velja industrija za najbolj problematično. Kot druge panoge, ki bodo na izgubi, so vprašani našteli javne storitve, gradbeništvo in upravljanje zgradb, kmetijstvo in gozdarstvo, podjetniške storitve, prehrano in gurmanske izdelke, osebne storitve, trgovino/trgovino na drobno, turizem in tekstilno industrijo.

3.6

Vprašanje o koristih tega procesa pokaže na nekaj zanimivih nasprotij. Pričakujemo lahko, da bo prilagoditev trgu igrala odločilno vlogo in da bo spodletelo tistim podjetjem, ki se ne bodo uspela prilagoditi novim liberaliziranim pogojem in čezmejnemu trgu. Kvalificirano delo bo imelo več možnosti kot nekvalificirano; mlada, specializirana in mobilna delovna sila pa več kot starejši in manj prilagodljivi delavci. Zaposleni na delovnih mestih z visokimi socialnimi standardi naj bi bili na slabšem kot nezaščiteni delavci ali samozaposleni, ki naj bi v prihodnje celo igrali pomembnejšo vlogo. Prizadeti bodo kakovost v primerjavi s ceno, visoki standardi za pridobitev poklicnih dovoljenj in države z visokimi socialnimi stroški. Nove države članice bodo pri tem največ pridobile, najmanj pa stare. Majhni in lokalni ponudniki storitev se bodo morali spopasti s pritiskom mednarodnih družb. Kako pa je s potrošniki, ostaja nejasno.

3.7

Razvoj malih in srednje velikih podjetij naj bi predstavljal posebno težavo: bo povečanje čezmejnega prometa storitev pomenilo tudi več delovnih mest ali bodo cenovni in konkurenčni pritiski izpodrinili MSP in zmanjšali število delovnih mest? Dve tretjini (66 %) vprašanih vidi pozitivne možnosti za zaposlovanje, 55 % vprašanih pa hkrati pričakuje ostro konkurenco. Po mnenju večine (69 %) liberalizacija notranjega trga storitev ne bo bistveno vplivala na razvoj MSP – ta naj bi bil bolj odvisen od drugih dejavnikov. Če povzamemo: prevladujejo pozitivna pričakovanja, vendar so na splošno bolj skromna. Pričakuje pa se, da bodo usposobljenost zaposlenih, inovativnost in kakovost storitev odločilni dejavniki uspeha in preživetja. Večji naj bi bil tudi pritisk oz. zahteve za višjo raven usklajenosti (izobraževanje in usposabljanje, zahteve upravljanja, cene in plače, socialni izdatki, davki podjetij, prilagoditev standardom EU in na splošno mednarodnim standardom). Pričakuje se poslabšanje socialnih standardov na področju varstva potrošnikov in okolja. Izražena je bila tudi zaskrbljenost, da lokalne in kulturne posebnosti ne bodo dovolj upoštevane, če bodo trge osvojili veliki ponudniki.

3.8

Na vprašanje, ali bodo samozaposleni imeli v prihodnosti več možnosti, da čezmejno delujejo, je 84 % vprašanih odgovorilo pritrdilno.

4.1

Čezmejne storitve so skoraj vedno povezane z mobilnostjo zaposlenih. Ker so bile razmere na tem področju doslej v EU le slabo usklajene, se na posameznih trgih dela in v posameznih podjetjih pojavljajo različni socialni predpisi. Direktiva EU o napotitvi delavcev je uvedla le minimalne osnovne pogoje za enako obravnavo napotenih in domačih delavcev. Poleg tega direktiva EU o storitvah načeloma ne zajema vprašanj s področja delovnega in socialnega prava. To pa ne pomeni, da rastoči čezmejni trg storitev nima učinka. Kljub direktivi o napotitvi delavcev še vedno obstaja neusklajeno področje kolektivnih pogodb. Ker je delovno pravo izključeno iz direktive EU o storitvah, ni bilo uveljavljeno „načelo delovnega mesta“; izbrane pravne formulacije so bile zelo sporne in ne veljajo ravno za jasne. Tukaj bo treba počakati na prihodnji prenos v nacionalne zakonodaje. Sicer pa se bo – če predvidevamo, da se bo notranji trg storitev uspešno razvijal – zaradi vedno pogostejših in verjetno tudi daljših napotitev delavcev na tem področju razvila nova kakovost.

4.2

Tukaj ne moremo in ne smemo razpravljati o izvajanju direktive o napotitvi delavcev. Glavno vprašanje, na katerega moramo odgovoriti, je naslednje: kakšne nove težave se bodo pojavile ali katere težave se bodo še zaostrile, ko bodo zaposleni iz različnih držav članic v prihodnje – pogosteje in večkrat ter mogoče dlje kot doslej – v okviru opravljanja storitev delali na istem delovnem mestu po deloma različnih pogojih? Takšna situacija pa lahko prinese tudi določene prednosti, če se na primer spomnimo na kopenhagensko študijo, ki je napovedala povišanje plač. Nikakor ne gre za to, da udeležencem na trgu in politično odgovornim na splošno pripisujemo načrtovanje socialnega dumpinga, temveč za resničen pogled na prakso.

4.3

82 % vprašanih je na vprašanje, ali pričakujejo, da se bodo zaradi porasta čezmejnih storitev in s tem obsega dejavnosti napotenih delavcev v drugi državi spremenili tudi pogoji zaposlovanja v lastni državi, odgovorilo pritrdilno. 20 % vprašanih pričakuje, da se bodo pogoji dela izboljšali, 17 % pa meni, da se bodo poslabšali. Le 7 % vprašanih meni, da bodo delovna mesta varnejša. 56 % pričakuje večjo prožnost in bolj kratkoročna delovna razmerja.

4.4

Ta vidik prožnosti se še enkrat pojavi v naslednjih odgovorih: veliko vprašanih pričakuje zmanjšanje števila stalno zaposlenih na račun zaposlenih, ki delajo za polovični delovni čas in na osnovi pogodb o delu, ter povečanje navidezne samozaposlenosti. Vprašani pa so navedli tudi pričakovane koristi: te so učenje jezikov, novi pogledi in pozitivne spodbude za pridobivanje kvalifikacij; naraščajoče plače in več ponudb za delo. Vendar pa prevladuje strah pred večjo konkurenco, slabšimi pogoji dela, daljšim in bolj prožnim delovnim časom, pa tudi socialnimi konflikti, nezakonitimi praksami in nižjimi plačami. Socialni sistemi se bodo soočali z novimi težavami. Za manj mobilne delojemalce, zlasti ženske, bo v prihodnje težje in zaradi vedno večje mobilnosti bodo trpele tudi družine. Na vprašanje, kako bo v prihodnje bolj liberaliziran notranji trg storitev vplival na razvoj plač, je 50 % vprašanih odgovorilo, da se bodo plače znižale, 43 % jih pričakuje povišanje, 7 % pa ne pričakuje posebnega učinka ali pa poudarjajo, da je to odvisno od posameznega sektorja.

4.5

Na vprašanje, ali je direktiva o napotitvi delavcev dovolj za zagotavljanje socialnega varstva, je 48 % vprašanih odgovorilo pritrdilno, 52 % pa negativno. Če bi potrebovali nova pravila, večina vprašanih (65 %) daje prednost pristopu na ravni EU, tretjina meni, da bi bilo te težave bolje urejati na nacionalni ravni, 2 % pa meni, da je potrebno oboje. Pri odgovorih na vprašanje, katerim težavam je treba posvetiti posebno pozornost, sta bila največkrat omenjena pomanjkanje socialne usklajenosti (vključno s poklicnimi in obrtnimi dovoljenji) in neenako obravnavanje, ki je posledica tega. Zato nekateri zahtevajo razširitev področja uporabe direktive o napotitvi delavcev, tako z vidika panog in vsebine. Velike težave še vedno povzročajo napačna uporaba določb o napotitvi delavcev, pravne nejasnosti in vedno več nezakonitih praks, pa tudi pomanjkanje nadzora in kazenskega pregona. Sem sodijo še težave na področju varnosti na delovnem mestu in zdravstvenega varstva, težave pri sistemih socialnega varstva in boju proti navidezni samozaposlenosti. Na koncu so vprašani kritizirali preveč birokracije in še vedno obstoječe nacionalne ovire ter težnjo k zapiranju v nacionalne okvire. Težave povzroča tudi premalo pozornosti, ki se posveča jezikovnim in kulturnim razlikam.

4.6

Kako zaposlovanje delavcev iz drugih držav pod deloma različnimi pogoji v okviru pogodb o izvajanju storitev vpliva na podjetja? 6 % vprašanih ne vidi posebnih učinkov, 23 % pa jih meni, da tega danes še ni mogoče oceniti. 24 % jih pričakuje, da se bodo razlike v pogojih dela v posameznih podjetjih še povečale, 34 % vidi nove težave, ki se bodo pojavile pri upoštevanju določb s področja socialnih zadev in zaposlovanja, 13 % vprašanih pa potrjuje, da pravice do soodločanja v podjetju, ki veljajo v določeni državi, ne vključujejo popolnoma napotenih delavcev. Komentarji na to vprašanje opozarjajo na nove vidike. Pojavljajo se nove težave na področju plač in sociale, na primer zaradi neenakega plačila za enako delo ali ker se bodo zmanjšale prostovoljne dajatve za socialno varnost, ki jih plačujejo podjetja. Enako pogosto je bilo izraženo pričakovanje, da je lahko spoznavanje „boljših praks“ priložnost za izboljšanje delovnih pogojev in povečanje kakovosti dela. Zato bi socialni dialog na ravni podjetij morali voditi „bolj pametno“. Ovire pri komunikaciji bi lahko poslabšale kakovost dela in otežile timsko delo, omajale pa bi lahko tudi solidarnost zaposlenih. Nekateri zaposleni bi se mogoče težko seznanjali s svojimi pravicami in se jih zavedali. Prevelike neenakosti bi lahko ovirale poslovni uspeh (konflikti, upravno breme, kakovost dela), upoštevanje zakonodajnih predpisov pa bi lahko pomenilo preobremenitev in več zlorab. Končno pa so vprašani v večji svobodi opravljanja storitev videli tudi možnost za rešitev pomanjkanja kvalificirane delovne sile.

4.7

Odgovore na vprašanje o posameznih primerih iz prakse težko povzamemo, saj naj bi ta prispevala k boljšemu razumevanju ravno zaradi specifičnih navedb. Zato bomo na tem mestu navedli zgolj nekatere posamezne primere iz prakse, ki opozarjajo na težave, ki doslej še niso bile omenjene. Tako so bili na primer omenjeni nejasna pravila in postopki v primeru nesreče pri delu, posebne težave pri napotitvah v okviru enega podjetja, spremembe pogodb o zaposlitvi, uporaba kolektivnih pogodb iz drugih držav in obravnavanje zdomskih delavcev.

5.1

Notranji trg storitev naj bi koristil tudi potrošnikom. Gre za vprašanje razpoložljivosti (cena, dostop, ponudba), kakovosti, preglednosti (informacije, zaupanje) in pravne varnosti (odgovornost, varstvo potrošnikov). Ali sedanja praksa dovolj upošteva te vidike? Jih predlogi za dokončanje notranjega trga storitev spodbujajo ali je razvoj – z vidika potrošnikov – problematičen? Tretja točka, na katero se je treba osredotočiti, je prikaz praktičnih izkušenj s čezmejnim prometom storitev z vidika potrošnika.

5.2

Ocena direktive EU o storitvah z vidika varstva potrošnikov ni enotna. V okviru posvetovanja EESO aprila 2006 so bile izražene kritike, da je bilo varstvo potrošnikov neodpustljivo zanemarjeno. Obstajajo pa tudi pozitivne ocene, ki se nanašajo predvsem na izboljšanje ponudbe. Na splošno vprašanja s področja varstva potrošnikov ne izstopajo dovolj in bodo verjetno jasna šele ob opazovanju učinka direktive na nacionalni ravni. Vendar je zaupanje potrošnikov velikega pomena za uspeh notranjega trga storitev EU.

5.3

Vprašani so v vprašalniku morali prednostno razvrstiti kriterije potrošniku prijaznega notranjega trga storitev, navedene v točki 5.1 (razpoložljivost, kakovost, preglednost in pravna varnost), in sicer z lastnega vidika ter z vidika ocene, ali direktiva EU o storitvah dovolj upošteva zahteve varstva potrošnikov. Z lastnega vidika so vprašani kakovost in pravno varnost ocenili kot zelo pomembni (1. in 2. mesto), ocena direktive EU o storitvah pa je pokazala, da se vprašanim zdi, da direktiva najbolj spodbuja razpoložljivost, pravna varnost pa je na zadnjem mestu. Le 23 % vprašanih je zadovoljnih z današnjo ravnjo uresničevanja teh vidikov, 77 % jih meni, da so potrebne izboljšave.

5.4

Čeprav se direktiva EU o storitvah načeloma ne dotika določb s področja varstva potrošnikov v državi, kjer se storitev izvaja, so udeleženci razprave vedno znova izrazili bojazen, da temu ni vedno tako. Na vprašanje, ali bodo določbe s področja varstva potrošnikov v prihodnje ogrožene, je 52 % vprašanih odgovorilo pritrdilno. Vprašani se najpogosteje pritožujejo zaradi slabših možnosti za uveljavljanje pravic, zlasti v zvezi s pritožbami in zahtevki za odškodnino. To je tudi v skladu z odgovori na drugo vprašanje, kjer 76 % vprašanih vidi težave v zvezi z odgovornostjo in upravnim izvajanjem. 51 % vprašanih se boji, da se bo raven varstva potrošnikov na splošno znižala. Za posebej ogrožene veljajo zlasti vsi višji nacionalni standardi (nad minimalno ravnjo EU). To velja tudi za upravno-pravne predpise za izvajanje dejavnosti, ki neposredno zadevajo potrošnike, saj bodo v prihodnje urejeni po načelu izvorne države, na primer za zaščito pred prevelikimi ugodnostmi ali osnovo za odškodninske zahtevke. Izražena je bila zaskrbljenost, da se bosta poslabšala jamstvo in kakovost storitev. Na koncu je veliko vprašanih izrazilo bojazen, da bodo izgubili pravico do obveščenosti, na primer v zvezi z informacijami o izdelku (ogrožanje okolja, informacije glede odgovornosti, splošna preglednost), označevanjem cen, ponudnikom (integriteta ponudnika, raven kvalifikacij, pravilno zavarovanje), garancijami, odgovornostjo ipd.

5.5

Informacije, ki so pri čezmejnih storitvah za potrošnika zaželene in nujne, je obravnavalo posebno vprašanje. Na prvem mestu so podatki o pravnem jamstvu, nadomestilu škode in pravicah glede pritožb, nadalje podatki o ponudniku/poreklu, preglednosti cen in natančni podatki o kakovosti storitev ter varnosti izdelka/garanciji. Veliko vprašanih je očitno zmedla razprava o načelu izvorne države, zato zahtevajo podatke, kateri zakon velja in kateri so pristojni organi za nadzor ali pritožbo.

5.6

Le 25 % vprašanih ima izkušnje z evropskimi službami za svetovanje potrošnikom ali s sodelovanjem na tem področju na ravni EU. Njihove ocene so bile v glavnem pozitivne, navedli pa so tudi pomanjkljivosti, na primer pri čezmejni pomoči za uveljavljanje pravic ali posredovanju pristojne kontaktne osebe na državni ravni. Izražene so bile tudi kritike, da so postopki preveč birokratski in dragi ter da je sodelovanje na področju varstva potrošnikov na splošno prešibko in premalo učinkovito, zlasti v zapletenih primerih. Splošen vtis je bil, da informacije o službah za svetovanje potrošnikom na ravni EU oz. o možnostih sodelovanja niso preveč razširjene.

5.7

Za zagotovitev boljše kakovosti storitev direktiva EU o storitvah priporoča uvedbo prostovoljnih standardov in certificiranja. 54 % vprašanih ta predlog ocenjuje kot zelo dober, 46 % pa meni, da je sporen. Zagovorniki prostovoljnih standardov kakovosti v njih vidijo učinkovito sredstvo, ki se mora uveljaviti na trgu in pri strankah. Njihovi kritiki pa so si enotni, da upoštevanje teh standardov brez državnega nadzora ni zagotovljeno. Zato ima jasna zakonodajna ureditev prednost. Podjetja, ki poslujejo pošteno, bi izpolnjevala prostovoljne standarde, ti pa v boju proti „črnim ovcam“ ne bi bili v pomoč. Ravno to pa naj bi bilo pri čezmejnem opravljanju storitev zelo pomembno.

5.8

Direktiva EU o storitvah poleg tega uvaja sistem deljenega nadzora organov v izvorni državi in državi, v kateri se storitev opravlja. Želeli smo izvedeti, ali to povečuje zaupanje potrošnikov. 82 % vprašanih je odgovorilo pritrdilno, pri 18 % pa je zaupanje manjše. Očitno obstajajo resni dvomi o izvajanju tega v praksi.

5.9

Na koncu so vprašani ponovno dobili priložnost, da spregovorijo o odprtih vprašanjih varstva potrošnikov na prihodnjem notranjem trgu storitev. Ponovno se je pokazalo, da je glavna težava na tem področju pomanjkanje pravne jasnosti in varnosti, in sicer v zvezi z garancijami, odgovornostjo (na primer v primeru plačilne nesposobnosti), zahtevki iz naslova za napake (pomanjkanje usklajenosti, vprašanja v zvezi z dokaznim bremenom) in uveljavljanjem odškodninskih zahtevkov (postopki trajajo predolgo in so preveč zapleteni, želeli bi si več usklajenosti). Na drugem mestu je zagotavljanje zadostnih informacij o storitvah in ponudnikih. Kot pomanjkljivost so vprašani navedli tudi dejstvo, da ni skupnih standardov kakovosti in da ni mogoče primerjati usposobljenosti in poklicne izobrazbe. Predpisi s področja varstva potrošnikov se po navedbah vprašanih pogosto ne izvajajo pravilno ali pa na posameznih področjih manjkajo (na primer pri zasebnih pokojninah, zdravstvenih storitvah). Pomembna so tudi vprašanja s socialnega področja (plače, ki so nižje od zajamčene, delo na črno, migracija) in bojazen, da bi izgubili okoljske standarde ter standarde kakovosti. Treba bi bilo opredeliti najnižjo raven javnih storitev, ki bi bile splošno dostopne in ki zagotavljajo socialno vključenost. Ostale bojazni so povezane z izkrivljanjem konkurence za lokalne ponudnike (npr. različne socialne obremenitve) in težavami z valutnimi razlikami.

6.1

Odziv na vprašalnik dokazuje, da je interes za obravnavo novih izzivov za trge dela, zaposlovanje in varstvo potrošnikov na notranjem trgu storitev velik. Veliko je opozoril glede problematičnih razvojnih teženj, opredeljene pa so tudi prihodnje priložnosti. Obojemu bi bilo treba posvetiti več pozornosti in bi moralo tudi voditi izvajanje direktive EU o storitvah, ki bo sedaj sledilo.

6.2

Statistični prikaz čezmejnega prometa storitev v EU ostaja nerešen problem. Realistična slika je pogoj za oceno dinamike zaposlovanja, ki se lahko pri tem razvije. Zato EESO ponavlja svojo zahtevo po enkratni opredelitvi osnovnega stanja, kar je edina rešitev težav.

6.3

90 % vprašanih meni, da ni dovolj informacij o možnih učinkih nove strategije notranjega trga na zaposlovanje. 60 % jih pričakuje pozitivne učinke na zaposlovanje, 44 % pa pričakuje tudi izgubo delovnih mest. Na splošno se pričakujejo predvsem „premestitve delovnih mest“. Zdi se, da bi morala opazovalna skupina za enotni trg pri nadaljnjem proučevanju uporabiti bolj diferenciran pristop z vidika posameznih sektorjev, ki bi bil na primer osredotočen na storitve, ki so blizu industriji, izobraževanje, določene liberalizirane javne storitve, osebne storitve in obrt. Tukaj veliko povedo navedbe o tistih, ki bodo pridobili največ. Priporočljiva bi bila natančna proučitev vidika kvalificirano/nekvalificirano delo in možnosti specializirane, mobilne delovne sile v primerjavi z manj mobilno delovno silo. Prvo je proces, ki bo po pričakovanjih potekal tako med državami članicami kot v okviru posamezne panoge, drugo pa predstavlja poseben izziv za trge dela in socialne sisteme.

6.4

Prevladuje mnenje, da bo razvoj manjših in srednjih podjetij pozitiven, s tem pa tudi razvoj zaposlovanja, vendar pa se ocenjuje, da direktiva EU o storitvah na ta razvoj ne bo bistveno vplivala. Kljub temu vprašani pričakujejo nove izzive, s katerimi se je treba soočiti z večjo kakovostjo in usposobljenostjo zaposlenih ter inovacijami. Nekateri priporočajo, da bi nove pritiske konkurence premagovali z večjo usklajenostjo okvirnih pogojev. Obstaja bojazen, da lokalne in kulturne posebnosti v prihodnje ne bodo dovolj upoštevane, če bodo trge osvojili veliki ponudniki.

6.5

Večina vprašanih (82 %) od prihodnjega napredka notranjega trga storitev pričakuje spremembe pogojev dela in zaposlovanja v posamezni državi. Razlog za to ni nepoznavanje direktive EU o storitvah, temveč upoštevanje neusklajenih pogojev in novih tržnih vplivov. Večina pričakuje več kratkoročnih in prožnih delovnih razmerij. Pozitivna pričakovanja so povezana z boljšimi ponudbami za delo, učenjem jezika in na splošno večjo usposobljenostjo.

6.6

V tej povezavi so pomembne veljavne določbe o napotitvi delavcev. Kot problem je bilo pogosto omenjeno pomanjkljivo izvajanje predpisov. Polovica vprašanih meni, da zaradi novih izzivov sedanje določbe niso dovolj za zagotovitev socialnega varstva. To postane jasno pri natančni proučitvi ravni podjetij. Večje kot je neusklajeno področje, večja je osnova za neenako obravnavanje enakega dela. Vprašani v tem deloma vidijo tudi priložnost, če stik z „boljšo prakso“ spodbudi boljše pogoje dela v izvorni državi. Na splošno je mogoče ugotoviti, da so neenaki pogoji dela oz. zakonodajni predpisi v podjetju tudi zanje izziv. O direktivi o napotitvah delavcev v tem mnenju ne bomo razpravljali. Tukaj je pomembna ugotovitev, da se bo povečala neenakost, s tem pa tudi konflikti. Reševanje teh težav je naloga EU in nacionalnih zakonodajalcev, zlasti z vidika izvajanja direktive EU o storitvah, ki bo sedaj sledilo, pa tudi izziv za socialni dialog v EU.

6.7

Zaradi večje mobilnosti delojemalcev v okviru čezmejnega opravljanja storitev in večje nepreglednost lastnih pravic so večje tudi potrebe po storitvah svetovanja. Svetovanje je treba zagotoviti v vsej EU. Pomembna osnova za informacije je delo Euro Info centrov in vzpostavitev banke podatkov z vprašanji delojemalcev, za kar se močno zavzema tudi EESO.

6.8

Ocena direktive EU o storitvah z vidika varstva potrošnikov ni enotna. Nekatera mnenja so negativna, nekatera pa pozitivna. Rezultati vprašalnika so pokazali, da sta kakovost in pravna varnost zelo pomembni, da pa jih – po mnenju vprašanih – direktiva EU o storitvah ne spodbuja dovolj. Le 23 % vprašanih je zadovoljnih s sedanjim stanjem na področju varstva potrošnikov.

6.9

V ospredju je zaskrbljenost zaradi pravne varnosti in uveljavljanja pravic. Čeprav se direktiva EU o storitvah načeloma ne dotika področja varstva potrošnikov v posameznih državah, 52 % vprašanih meni, da so nacionalne določbe s tega področja v prihodnje ogrožene. Želijo si jasnih pravil glede garancij in odgovornosti ter hitro uveljavljanje odškodninskih zahtevkov. Zdi se, da sedanja pravila na tem področju ne zadostujejo, in vprašani menijo, da bodo visoki standardi v posameznih državah v prihodnji konkurenci ogroženi. Enako pomembno je zagotavljanje zadostnih informacij o storitvah in ponudnikih. Kot pomanjkljivost so vprašani navedli tudi dejstvo, da ni skupnih standardov kakovosti (mnenja o prostovoljnem certificiranju so deljena) in da ni mogoče primerjati usposobljenosti in poklicne izobrazbe. Predpisi s področja varstva potrošnikov se po navedbah vprašanih pogosto ne izvajajo pravilno ali pa na posameznih področjih manjkajo (na primer pri zasebnih pokojninah, zdravstvenih storitvah).

6.10

Le malo vprašanih ima izkušnje z evropskimi službami za svetovanje potrošnikom ali s čezmejnim sodelovanjem. Sedanji pristopi so večinoma ocenjeni pozitivno, vendar ne zadostujejo, saj so prešibki, niso v pomoč pri uveljavljanju pravic in v zapletenih primerih.

6.11

Zahteve v področja varstva potrošnikov morajo na notranjem trgu storitev igrati večjo vlogo. Proti ugotovljeni negotovosti glede pravnega stanja pri čezmejnih storitvah se je treba bojevati z informacijsko strategijo na nacionalni ravni in ravni EU. Ne smemo podcenjevati zahteve po natančnih podatkih o storitvah in ponudnikih. To je treba upoštevati tudi pri izvajanju direktive EU o storitvah.

6.12

Opazovalna skupina za enotni trg EESO bo v tesnem sodelovanju s strokovno skupino za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo še naprej proučevala učinke notranjega trga storitev na rast trgovanja s storitvami med državami članicami, na zaposlovanje in varstvo potrošnikov. Glede na ugotovitve tega mnenja je smiselno natančneje proučiti posamezne sektorje in panoge ter pri tem uporabiti najpomembnejše rezultate, pridobljene z vprašalnikom.

27.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/21

2.2.1

GD za izobraževanje in kulturo in GD za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti v svoje ocene vpliva logično vključujeta tudi socialne vidike. Načelo sorazmerne analize  (7) sicer uvaja različne stopnje vključevanja socialnih elementov na drugih področjih. To sproža vprašanje, ali je socialne vidike (tudi tiste, ki so povezani s socialnim programom EU) treba imeti za bistveno merilo (bottom line) ali ne, torej kaj narediti s predlogi, ki sicer niso povezani s socialnimi vprašanji ali ki bodo imeli zgolj omejen vpliv na družbo. Z empiričnega stališča je raziskava ustanove Istituto per la ricerca sociale (glej opombo 5) pokazala, da „se ocene vpliva, ki ne upoštevajo socialnih vidikov, v glavnem nanašajo na gospodarsko področje. Tretjina takih ocen vpliva socialnih vidikov ne vključuje ali pa je ta vključitev zelo omejena“ (8).

2.2.2

A „ko je socialni pomen ukrepa očiten (…), so socialni vidiki obširno proučeni in obdelani skozi vse besedilo ocene vpliva“ (9). „Vprašanje zaposlovanja se (tu) jasno izkaže za najpogosteje omenjano in najbolj poudarjeno socialno posledico“ (10).

2.2.3

Po trditvah ustanove Istituto per la ricerca sociale „stopnja, do katere so analizirani socialni elementi, ni nujno ‚sorazmerna‘ (…) z vsebino politike in njenega verjetnega učinka. (…) V številnih primerih so ti vplivi opisani zgolj na splošno (…)“ in „temeljijo na (…) skupnih domnevah (…). Ti odnosi so redko obravnavani, ko je govora o konkretni vsebini ukrepa, ciljni skupini in ozemlju, ki ga ta zadeva, konkretni izbiri političnega instrumenta in učinku procesa izvajanja“ (11). Raziskava tega instituta še navaja, da „več ocen vpliva ni predvidelo nobene povezave z drugimi političnimi področji ali politikami EU“. Ocena vpliva je pomembna naloga, ne sme pa biti pomanjkljiva ali površna, saj bi v tem primeru njene slabosti sprožile dvome o vrednosti zakonodaje.

2.3.1

Pri presojanju učinka zakonodajnega osnutka ne gre zgolj za obkrožanje pravih odgovorov. Treba ga je tudi spremljati – če se le da, z ali v tesnem sodelovanju z uporabniki zakona, še posebej tistimi, ki jih ta najbolj neposredno zadeva. Ker je socialna razsežnost eno od treh meril za presojanje politik EU, bi bilo treba oblikovati standarden postopek – pregleden in preprost – za zbiranje natančno opredeljenih prispevkov za oceno vpliva. Naštejmo nekaj možnosti:

3.1

Da bi lahko priporočili ustrezno metodologijo, si je treba zastaviti vrsto vprašanj:

4.1

Zaradi kompleksnosti in pomena presojanja socialnega učinka zakonskih predlogov bi morale vse zainteresirane strani, tako socialni partnerji kot predstavniki organizacij civilne družbe, razmisliti o naslednjih metodoloških vprašanjih:

4.2

Javni posvet na Odboru je ponudil priložnost nevladnim organizacijam s socialnega področja, socialnim partnerjem in drugim akterjem organizirane civilne družbe ter strokovnjakom, da so izrazili svoje mnenje, razpravljali o osnutku mnenja in tako poslali jasno sporočilo evropskim institucijam na splošno in še posebej Evropski komisiji.

4.3

Nazadnje in glede na to, da ima ocena socialnega vpliva bistven pomen v procesu odločanja EU, bi moral Odbor oblikovati predloge o tem, kako postopek izboljšati in vanj bolje vključiti organizacije civilne družbe.

5.1

Na državni in mednarodni ravni obstaja več sistemov socialnih kazalnikov, vendar pa je treba preveriti, ali veljajo in ali so primerni za specifične potrebe ocen vpliva.

5.2

Te kazalnike so v številnih državah začeli razvijati pred približno tridesetimi leti, da bi lahko smotrnost in posledice gospodarske politike ocenili drugače kot s preprostimi številčnimi podatki, s ciljem, da bi družbeni razvoj „usmerjali“ v skladu z gospodarskim in si zagotovili orodje za presojo blagostanja družbe in njegovega razvoja.

5.3

To je prineslo povečanje socialnih statistik, še posebej na področjih glavne skupne odgovornosti družbe, kot so izobraževanje, zdravstvo, socialna varnost, okolje, stanovanjska politika, prevoz, raziskave, brezposelnost itd. Toda če ti podatki niso organizirani, strnjeni in pojasnjeni, iz njih ne moremo samodejno dobiti socialnih kazalnikov.

5.4

Kazalnik je „zgolj statistika, ki ji za potrebe poznavanja, presoje in/ali ukrepanja pripišemo poseben pomen“ (12). Ocena vpliva ni zgolj zbiranje socialnih statistik iz različnih virov za vsako državo, ampak gre za to, da se ti podatki razporedijo tako, da je mogoče oceniti stanje na področjih, izbranih glede na njihov pomen za presojanje vpliva.

5.5

Na nekaterih področjih so morda na voljo le razdrobljene študije in raziskave, zato ni mogoče pripraviti analize stroškov in koristi. Vemo, na primer, da nekatere vrste pesticidov škodijo zdravju in da njihova koncentracija nad določeno mejo povzroča hude bolezni. Odločitev, da se zmanjša uporaba kemičnih pesticidov, bi zato imela pozitiven vpliv na zdravje prebivalcev in delavcev, ki so tem pesticidom izpostavljeni. Kljub temu pa v okviru sorazmerne ocene vpliva ni mogoče navesti natančnih podatkov o dolgoročni koristi takšne politike.

5.6

Jasno pa je, da socialni vidik „zdravja“ upravičuje predlagani ukrep in občutno krepi ekonomske razloge (zlasti zmanjšanje stroškov proizvodnje v kmetijstvu in posledično povečanje konkurenčnosti). Poleg tega je v podporo temu predlogu mogoče navesti temeljno pravico do zdravega okolja.

5.7

Dejansko imamo sedaj na voljo obsežno zbirko socialnih statistik, ki so se razvijale in razvejale glede na spreminjajoči se fokus javnih razprav v posameznih državah (na primer o pogojih dela, zaposlovanju mladih in starejših, zaposlovanju žensk, kriminaliteti, razlikah v prihodkih, diskriminaciji na delovnem mestu, selitvah). Do nedavnega pa je iz množice statistik nastalo le malo socialnih kazalnikov. Ti so na srečo znova postali zanimivi v novem socialno-ekonomskem okolju, v katerem je v zadnjem desetletju spet poudarjena vloga države pri socialni politiki in urejanju na gospodarskem področju.

5.8

Socialni kazalniki pa niso vedno res koristni sami zase in dobijo večji pomen, če jih vključimo v širše področje, zlasti v socialni in gospodarski razvoj ali v trajnostni razvoj. Vse bolj različni so tudi njihovi viri, saj ne prihajajo več zgolj iz vladnih organov, ampak tudi iz nevladnih organizacij ali ustvarjalnih enot (think tank-ov velikih fundacij). Poleg tega so kazalniki zdaj predstavljeni na čedalje različnejše načine: od izbora statistik do tematskih raziskav in združevanja podatkov v sestavljene tematske ali splošne kazalnike.

5.9

Vrsta mednarodnih organizacij objavlja socialne kazalnike in statistike ter pripravlja primerjave med svojimi državami članicami. Glavne organizacije, ki so v tem pogledu pomembne za države EU, so (v naključnem vrstnem redu): OECD, Razvojni program Združenih narodov (UNDP), Evropska komisija – še posebej Eurostat – UNESCO, Svetovna banka in Mednarodna organizacija dela (ILO).

5.10

Ta raznolikost že samih virov prinaša težave glede kakovosti statistik – vse države nimajo enako sodobnih statističnih uradov – njihove primerljivosti in usklajevanja pojmov. „Izbira kazalnikov za merjenje socialnega zbliževanja v državah članicah Unije je namreč zelo politično vprašanje. Kazalniki, uporabljeni za primerjave, niso nevtralni: odražajo prioritete in, včasih, predstave o tem, kakšna naj bo družba, ki se lahko od države do države povsem upravičeno razlikujejo. Primer brezposelnosti kaže, da imajo lahko nekateri kazalniki dejanski, morda celo negativen vpliv na usmeritev politike (13). Ugotavljamo pa, da je izdelava sistemov kazalnikov trenutno prepuščena tehnikom“ (14).

5.11

Uporabo bruto domačega proizvoda (BDP) in gospodarske rasti kot kazalnikov socialne blaginje so še posebej kritizirali v UNDP, kjer so razvili svoj indeks človeškega razvoja (HDI, po angleško human development index), predvsem pod vplivom analiz Amartyje Sena o revščini, lakoti, demokraciji in kritikah zgolj gospodarskih kvantitativnih kazalnikov, dela, ki mu je prineslo Nobelovo nagrado za ekonomijo.

5.12

Podatki o dostopu do pitne vode, stopnji pismenosti moških in žensk, zdravstvenem sistemu in rezultatih boja proti pandemijam, o sodelovanju v demokratičnem procesu, pričakovani življenjski dobi moških in žensk, perinatalni umrljivosti in umrljivosti dojenčkov itd. so koristni podatki pri presojanju blaginje družbe in stanja okolja. Niso pa neposredno povezani z BDP.

5.13

Prvi agregatni kazalniki HDI, ki so jih pripravili v UNDP, so sprožili obširno razpravo in prerekanje, saj so bile „bogate“ države včasih daleč od prvih mest lestvice „bruto nacionalne sreče“. Zaradi svoje trdnosti (upošteva izobraževanje, pričakovano življenjsko dobo, dohodke, usklajene z revščino) je ta kazalnik postal najširše sprejemljiva alternativa povsem gospodarskim kazalnikom.

5.14

Socialne statistike so neločljivo dopolnilo gospodarskim statistikam, in ker so za javnost glavna socialna vprašanja zelo pomembna, so dobile tudi političen pomen, ki ga morajo vlade nujno upoštevati.

5.15

To upoštevanje pa, poleg predsodkov ekonomistov in zgolj kratkoročnega ali srednjeročnega finančnega pristopa, objektivno gledano ovirata tudi različnost socialnih vprašanj ter težavnost njihovega povezovanja in kvantificiranja za vključitev v usmeritve gospodarske politike.

5.16

Po občutku bi lahko do istega sklepa prišli tudi pri oblikovanju okoljskih kazalnikov za vnovično vključitev zunanjih dejavnikov v gospodarsko rast. Model gospodarske rasti, povezane s krčenjem naravnega gozda, bi moral biti konec koncev zavrnjen, če bi ocena vpliva vključevala vse socialne in okoljske dejavnike, ki, kot zdaj vemo, več kot prevladajo nad gospodarskimi in denarnimi dejavniki. Toda zunanje dejavnike, kot so podnebne spremembe, izguba biotske raznovrstnosti, usoda ljudi, ki so se preživljali z nabiranjem ali izkoriščanjem zdravilnih rastlin, naglo izčrpavanje obdelovalnih zemljišč in posledično erozija, je izjemno težko denarno ovrednotiti. Čeprav bi bilo kratkoročno finančno poročilo morda v glavnem pozitivno, pa bi, če bi znova vključili te zunanje dejavnike, dolgoročno postalo izjemno negativno, ne samo za prizadeto pokrajino ali državo, ampak za ves planet.

5.17

Analiza stroškov in koristi, ki je podlaga številnim presojam za „pripravo boljše zakonodaje“ in ki se uporablja za ocene vpliva EU, razkriva objektivne omejitve na področju socialnih in okoljskih vidikov posledic (15). Tudi v primerih, ko je za ocenjevanje socialnega vpliva uporabljen ustrezen kazalnik (na primer število izgubljenih delovnih mest, pomanjkanje možnosti za prerazporeditev), ta ni nujno odločilen v procesu političnega odločanja. Pogosto so v njem elementi, ki jih je nemogoče prevesti v številke, še posebej ko se ocene vpliva osredotočajo na kratkoročne ali v najboljšem primeru srednjeročne finančne ocene. Dolgoročno stanje je veliko težje ugotoviti: kako določiti na primer pričakovano denarno korist od zmanjšanja umrljivosti, povezane z onesnaževanjem z gorivom na morju? (16)

5.18

V razpravi o socialnih vprašanjih se pojavljajo pojmi, ki so včasih slabo določeni. Kazalnik, povezan s fleksi-varnostjo, bi na primer v različnih državah različno oblikovali: morda na tem področju že obstajajo določene izkušnje ali pa bi ta pojem želeli vnesti v evropsko (17) ali nacionalno razpravo ob navajanju nacionalnih „modelov“, ki so nastali v specifičnem okolju in jih je zato težko prenesti v druge socialne okoliščine. Katere elemente bi bilo treba upoštevati, in predvsem, kakšno vrednost – pozitivno ali negativno – jim gre pripisati? „Vključitev ali izključitev določenih kazalnikov lahko razkriva vrednote in ideologije, ki niso jasno izražene.“ (18) Težava pa je še večja pri oblikovanju sestavljenih indeksov: katere indekse vključiti, kakšen faktor jim določiti, kakšen je dejanski pomen dobljenega sestavljenega indeksa?

5.19

Sestavljeni indeksi lahko vključujejo tako kvantitativne kot kvalitativne vidike, lahko so razdeljeni po starosti, spolu ali drugih pomembnih merilih. Morajo pa ostati lahko razumljivi. Na primer, kako izdelati indeks kakovosti življenja v Evropi? Lahko bi vanj vključili dohodek, pričakovano življenjsko dobo, mnenje o učinkovitosti zdravstvenega sistema, pokojnine, povprečno stopnjo izobrazbe, zadovoljstvo na delovnem mestu itd. Zakaj pa ne bi vključili tudi stopnje brezposelnosti, podzaposlenosti ali stanovanjskih pogojev? In kakšno težo bi pripisali vsakemu od teh elementov?

5.20

Sestavljanje kazalnikov torej ni zgolj tehnično vprašanje, saj se nanaša na sistem skupnih vrednot ali tradicij, ki so v neki družbi žive. Zahteva posvetovanje s socialnimi organizacijami in v končni obliki odraža ideološki in politični nazor. Danes „je redko, da metode glede socialnih kazalnikov dejansko vključujejo cilje družbe, ki odražajo njene vrednote in norme… Ključni element (…) metode je opredelitev in razvrstitev, s pomočjo posvetovanj in soglasja, meril uspešnosti na več družbenih področjih. V tem postopku so določeni tudi podatki in rezultati ter povezave med njimi (…). Z drugimi besedami: če naj socialni kazalniki vplivajo na politiko, mora biti postopek del produkta.“ (EKOS Research Associates Inc., 1998).

5.21

Postavlja se tudi vprašanje izbire predmeta statistične analize: posameznik, skupnost ali najmanjša gospodarska in družbena enota – gospodinjstvo (household). Zbiranje podatkov o etničnih skupinah je težavno zaradi prepovedi razlikovanja, bilo pa bi koristno za natančnejšo določitev narave in obsega diskriminacije, da bi lahko predlagali politike za njeno odpravljanje in dolgoročno izkoreninjenje.

5.22

Izbira statistik in oblikovanje kazalnikov sta lahko namenjena ocenjevanju že izvajane politike ali pa temu, da bi takoj na začetku raziskali možnosti, ki so na voljo. Nedvomno bo za odločitev o politiki (njenih ciljih in sredstvih za njihovo doseganje) potrebna široka paleta statističnih podatkov; ti bodo pozneje lahko omejeni, ko bodo razvidni najbolj primerni kazalniki in statistike. Postopek izbire pa ima kljub vsemu precej empiričen značaj: to ni eksaktna znanost in isti statistični podatki, tako finančni kot nefinančni, so lahko podlaga za različne zaključke.

5.23

Na primer, za vsakega od socialnih kazalnikov za družbeni pregled leta 2005 (Panorama de la Société, 2005, glej kratko bibliografijo) je OECD zbrala naslednje neobdelane podatke:

5.24

Eurostat uporablja naslednje socialne kazalnike:

5.25

Do kakšne mere se lahko ta nepopoln seznam kazalnikov učinkovito vključi med splošne cilje odprte metode usklajevanja iz marca 2006, ki so:

5.26

Pojme in metode, uporabljene za nekatere kazalnike, je poleg tega treba natančneje določiti. Glede revščine na primer francoski državni Svet za zaposlovanje, dohodek in socialno kohezijo (Conseil de l'emploi, des revenus et de la cohésion sociale, CERC) (19) poudarja „večdimenzionalnost“ tega pojma.

5.26.1

Revščina ima tako več razsežnosti: nezadostna finančna sredstva, slabi življenjski pogoji, nezadostni kognitivni, socialni in kulturni viri. Za vsako od teh razsežnosti se uporabita dva pristopa za določitev stanja revščine:

5.27

V povzetek in zaključek: cilj socialnih kazalnikov je pritegniti pozornost javnega mnenja in tistih, ki sprejemajo odločitve, na socialna vprašanja, ki bi lahko ostala podcenjena ali slabo razumljena. Ta pritegnitev pozornosti nosilcev odločanja na ključne točke je še toliko bolj pomembna, ker se ti običajno soočajo s preveč informacijami. Herbert Simon je to zelo jasno izrazil, ko je dejal, da preveč informacij informacijo ubije.

5.27.1

S funkcionalnega vidika je namen sistemov kazalnikov doseči „optimalno agregacijo podatkov“.

5.28

Kazalnik je več kot statistika:

Sistem kazalnikov ni zgolj zbirka podatkov. Ima vrsto posledic:

5.29

V praksi so značilnosti kazalnika naslednje:

5.30

Značilnosti sistema kazalnikov:

6.

EESO zahteva, da se ocena socialnega vpliva zakonodajnih in političnih pobud EU vključi v vsa področja političnega spektra. Z drugimi besedami, Komisija bi morala skrbno oceniti socialni vpliv vseh ustreznih pobud, ne da bi si zastavljala vprašanja glede tega, kateri GD je odgovoren za pobudo ali za kaj gre. To je pomembno, če želi Evropa resnično ustvariti „socialno Evropo“ in si zagotoviti podporo državljanov. Pobuda za pripravo boljše zakonodaje ponuja primerno platformo za napredovanje v tej smeri.

6.1

Pri tem presojanju bi morali posamično proučiti specifične skupine, na katere lahko nova zakonodaja vpliva na različne načine. Posebno pozornost bi morali posvetiti prikrajšanim skupinam, kot so ženske, invalidi in etnične manjšine. V nekaterih primerih, odvisno od vsebine pobude, bi bilo morda potrebno celo posamično proučiti specifične podskupine, kot so na primer slepi.

7.1

Iz navedenega in iz javnega posveta, ki ga je 28. marca 2007 pripravil Evropski ekonomsko-socialni odbor, izhaja, da je zaradi multidimenzionalnosti nekaterih pojmov nemogoče uveljaviti socialni kazalnik, ki se opira na eno samo merilo. Že sama narava razprave o socialnih vprašanjih prinaša pojme, ki niso natančno določeni in ki se neizbežno razlikujejo od države do države ali od ene družbene realnosti do druge; pri tem pa ne gre pozabiti, da vključitev ali izključitev posameznih kazalnikov razkriva vrednote in ideologije, ki so bolj ali manj jasno izražene. Izbor kazalnikov ima poleg tega precej empiričen značaj, ki bi načeloma moral biti v nasprotju s kakršnokoli togostjo razmišljanja.

7.2

Pritegnitev pozornost nosilcev političnega odločanja na socialne vplive predlagane zakonodaje je res pohvale vredna in potrebna, če ne kar nujna, vendar pa se tu postavlja vprašanje metodologije, kajti „preveč informacij informacijo ubije“. Evropski ekonomsko-socialni odbor meni, da je treba vložiti precej truda v metodologijo, ki zaenkrat še ni določena.

7.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor prav tako meni, da je v tej stopnji razmišljanja treba Komisijo, med drugimi, nujno opozoriti na merila kakovosti, ki jih mora kazalnik upoštevati. To so:

7.4

Evropski ekonomsko-socialni odbor od Komisije zahteva tudi, da vključi oceno socialnega vpliva zakonodajnih in političnih pobud Evropske unije v vse politike EU, ne da bi si zastavljala vprašanja glede tega, kateri GD ima glavno vlogo pri odločitvi, ali je ocena socialnih vplivov nujna ali ne. To je bistveno, če želimo resnično ustvariti „socialno Evropo“ in si zagotoviti podporo državljanov.

7.5

Odbor bi moral v celoti upoštevati načrt in oceno vpliva skupaj s predlagano zakonodajo, o kateri mora pripraviti mnenje; zato bi bilo koristno, da bi začeli z delom brez omahovanja, takoj po objavi sporočila, ki spremlja predlagano zakonodajo.

7.6

Bistveno se je lotiti rednih ocen in nato sprememb izvajanja vse zakonodaje, ki je bila predmet predhodne ocene vpliva, v ta proces pa je treba pritegniti socialne partnerje in, po potrebi, zainteresirane nevladne organizacije. To je nujno za potrditev veljavnosti uporabljenih kazalnikov in njihovih kombinacij v oceni socialnega vpliva, poleg tega bi dobili poučne zaključke in, če je treba, zakonodajalca spodbudili k razmisleku o morebitnih spremembah.

7.7

V nekaterih primerih izjemnega socialnega pomena (delovno pravo, na primer) bi bilo treba posvetovanje s socialnimi partnerji predvideti v še zgodnejši fazi, da bi poiskali najustreznejše kazalnike za čimbolj popolno in objektivno oceno vpliva.

7.8

Pobuda za pripravo boljše zakonodaje je nedvomno primerna platforma za napredovanje v tej smeri, saj gre za pripravo potrebne, učinkovite zakonodaje s predvidljivimi in nespremenljivimi posledicami za tiste, ki jim je namenjena; ti so tesneje povezani s procesom analize in preverjanja posledic prek posvetovalnih teles EU (EESO in OR) in, glede na naravo zakonodaje, socialnih partnerjev in pristojnih nevladnih organizacij na obravnavanem področju.

27.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/28

1.1

Komisija s sporočilom o izvajanju Direktive 1997/7/ES obvešča Svet, Evropski parlament in Evropski ekonomsko-socialni odbor o rezultatih prenosa in izvajanja direktive ter začenja javno posvetovanje zainteresiranih strani, da bi pridobila njihovo mnenje. Komisija kljub temu ne bo podala nobenega predloga za pregled direktive, dokler se ne zaključi širši pregled pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov.

1.2

EESO ob upoštevanju zamude pri objavi tega sporočila glede na rok v direktivi pobudo pozdravlja in se strinja s številnimi pripombami Komisije, od katerih so bile mnoge dejansko že omenjene v mnenjih Odbora, konkretno pripombe o predlogih za direktivo o prodaji na daljavo na splošno in še posebej o trženju finančnih storitev na daljavo. Odbor se prav tako strinja, da je treba zakonsko ureditev na tem področju uskladiti z drugimi pravnimi instrumenti, ki so bili medtem uvedeni, v nekaterih primerih brez potrebnega usklajevanja in skupnega načrtovanja.

1.3

Vendar EESO meni, da bi bilo dobro pregled teh predpisov izpeljati takoj, skupaj s pregledom predpisov za trženje finančnih storitev na daljavo in nekaterih področij elektronskega trgovanja, ne da čakamo na zaključek pregleda pravnega reda Skupnosti o potrošniških pogodbah; poskrbeti bi morali, da bi razdrobljene določbe postale dostopnejše in lažje razumljive.

1.4

EESO zato poziva Komisijo, naj izvede podrobno analizo odgovorov, ki jih je zdaj prejela v okviru javnega posvetovanja, temu doda zanesljive statistične podatke o obsegu in količini prodaje na daljavo na notranjem trgu, postopek pa zaključi z javno predstavitvijo mnenj, na kateri bi sodelovale zainteresirane strani.

1.5

Odbor se strinja z večino predlogov Komisije o izboljšanju besedila in strukture direktive, vendar želi ponovno potrditi svoje stališče iz prejšnjih mnenj, da področje uporabe direktive ne bi smelo biti omejeno na odnose med podjetji in potrošniki ter da bi bilo zelo koristno ponovno proučiti ta vidik, da se glede temeljnih točk uskladi s področjem uporabe predpisov o elektronskem trgovanju.

1.6

EESO se ne strinja z oceno Komisije glede posledic uporabe „minimalne klavzule“ in meni, da ta ni vzrok za težave pri izvajanju direktive, ki se upravičeno omenjajo. Vendar Odbor ne zavrača možnosti za popolno uskladitev, ki bi se dosegla z uredbo, če bo potrošnikom zagotovljena višja raven varstva.

1.7

EESO želi prispevati k poglobljenemu pregledu predpisov o prodaji na daljavo, zato podaja vrsto konkretnih priporočil, ki jih je – ob upoštevanju sedanjega razvoja notranjega trga – po njegovem mnenju vredno upoštevati, da bi spodbudili varstvo in zaupanje potrošnikov ter jim zagotovili enako varstvo, kot ga imajo ob sklepanju pogodb v prisotnosti obeh strank.

1.8

EESO še opozarja, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti zagotavljanju ustreznih informacij pogodbenim strankam, še posebej manj obveščenim potrošnikom, pri čemer bi bilo treba vzpostaviti učinkovit sistem kaznovanja za postopke, ki kršijo obstoječe pravne določbe.

2.1

Komisija želi s sporočilom o izvajanju Direktive 1997/7/ES z dne 20. maja 1997 (COM(2006) 514 konč. z dne 21. septembra 2006) obvestiti Svet, Evropski parlament in Evropski ekonomsko-socialni odbor o prenosu in izvajanju te direktive v približno desetletnem obdobju po njeni objavi ter tako z okoli šestletno zamudo izpolniti zahtevo iz člena 15(4) direktive.

2.2

Poleg nekaterih težav pri izvajanju direktive (1), predvsem zaradi „besedila“ in „težav s prevodom“ v nekaterih jezikovnih različicah, ima Komisija pripombe glede „precejšnjih razlik med nacionalnimi zakonodajami zaradi uporabe minimalne klavzule“ in opozarja na nevarnost, da direktiva morda ne bo mogla vključiti tudi „novih tehnologij in oblik trženja“.

2.3

Komisija je sestavila „vprašalnik“, ki ga je bilo treba vrniti do 21. novembra 2006 in ki je bil namenjen zagotovitvi „javnega posvetovanja“ z zainteresiranimi stranmi, da bi potrdili ali ovrgli njene ugotovitve. Predvidela je tudi javno predstavitev mnenj.

2.4

Čeprav priznava, da ima sedanja zakonska ureditev oblikovne napake in težave z razlago, ki povzročajo zaplete pri izvajanju, se Komisiji ne zdi „primerno“ predložiti kakršen koli predlog za pregled direktive, dokler ni zaključena diagnostična faza pregleda pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov, ki nima določenega časovnega roka.

2.5

Med pripravo tega mnenja je Komisija dala na voljo 84 odgovorov, ki jih je prejela med javnim posvetovanjem, in objavila delovni dokument, ki povzema velik del prejetih odgovorov. Ob tem je Komisija izrazila namero, da v bližnji prihodnosti zaključi analizo preostalih odgovorov in izpelje podrobnejšo študijo vpliva.

3.1.1

EESO pozdravlja pobudo Komisije, vendar obžaluje, da ni bila izvedena do prvotno predvidenega datuma (junij 2001) ali vsaj v okviru štiriletnega obdobja za prenos (junij 2004), ter meni, da bi se večina zdaj zastavljenih vprašanj lahko obravnavala in rešila pred vsaj tremi leti, kar bi bilo precej bolj koristno.

3.1.2

EESO poudarja, da je veliko vprašanj iz sporočila že obravnaval v svojih mnenjih, tudi v času priprave osnutka direktive.

EESO je že v mnenju o predlogu direktive Sveta o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb na daljavo (prodaja na daljavo) (2) opozoril na potrebo po pregledu nekaterih pojmov iz člena 2 direktive, zlasti tistih v zvezi s pogodbami, vključenimi v direktivo, in samega pojma „potrošnik“.

EESO je tudi že izrazil stališče, da mora Komisija jasneje opredeliti pravico do odstopa od pogodbe, določeno v direktivi; po mnenju Odbora bi jo morali obravnavati v okviru pravice do razmisleka, pri čemer ne bi smeli ogroziti ali je zamenjati s pravico potrošnika do prekinitve pogodbe, če pogodba ni bila izpolnjena ali če je bilo odkrito goljufivo ravnanje.

EESO je opozoril tudi na dejstvo, da je pravica do odstopa od pogodbe v sedmih dneh manj ugodna od že obstoječih pravic v drugih direktivah in v sedanji zakonodaji nekaterih držav članic, ter Komisiji svetoval, da uskladi roke za uveljavljanje te pravice. EESO je k pojasnitvi predpisov o pravici do razmisleka dejansko znova pozval v mnenju o predlogu direktive o trženju finančnih storitev na daljavo (3).

Poleg tega je bilo podobne kritike že pred leti zaslediti v zelo cenjenih strokovnih akademskih publikacijah (4).

3.1.3

EESO izraža presenečenje glede domnevnega pomanjkanja informacij, ki naj bi jih imela Komisija glede datuma začetka veljavnosti izvedbenih ukrepov za prenos v državah članicah (5), in tudi glede tega, da kljub temu, da naj bi bile ugotovljene tako očitne kršitve pri prenosu s strani nekaterih držav članic, ni bilo nobenega obvestila, da so proti tem državam članicam sprožili postopek za ugotavljanje kršitev, ali o izidu takšnega postopka.

3.1.4

EESO prav tako meni, da bi sporočilo bolje odražalo resnični proces sodelovanja, če bi javno posvetovanje pripravili pred posredovanjem sporočila, ne pa po njem. Tako bi se izognili temu, da so podlaga za številne trditve in ugotovitve Komisije zgolj subjektivni „vtisi“ in „mnenja“ (6).

Odbor prav tako opozarja na poročilo o pritožbah potrošnikov glede prodaje na daljavo z dne 10. marca 2000 (COM(2000) 127 konč.) in priporoča, da se izdela podobno poročilo, vendar tokrat na podlagi objektivne analize vseh odgovorov, prejetih v okviru javnega posvetovanja, posodobitve in primerjave podatkov, s čimer bi ustvarili objektivno podlago za razmislek.

3.1.5

V sedanjih okoliščinah EESO podpira predlog Komisije in poziva k izvedbi javne predstavitve mnenj, v kateri bi sodelovale vse zainteresirane strani. Pri tem bi bilo treba zagotoviti, da se to vprašanje ne bo razgubilo v širši razpravi o pravnem redu Skupnosti o varstvu potrošnikov, o katerem je bila nedavno objavljena obsežna, približno 800 strani dolga tehnična študija (7) ter zelena knjiga Komisije (8).

3.1.6

Ob upoštevanju napredka pri dosedanjem delu mreže za skupni referenčni okvir (CFR-net) (9) EESO dvomi, da bi bilo koristno ali primerno s pregledom te direktive čakati na zaključek dela in posvetovanj o celotnem pravnem redu Skupnosti o potrošniškem pravu in na odločitve, ki bodo morda sprejete, tudi po zadnji, skrajšani različici, ki jo je predstavila Komisija (10).

3.1.7

EESO prav tako priporoča morebiten razmislek o pravni naravi instrumenta Skupnosti, ki se bo uporabljal pri prihodnjem pregledu direktive: če se bo zdelo mogoče doseči, da se osnovne spremembe, potrebne na tem področju, izvedejo z uredbo, kar bi bil najustreznejši pristop (11), pri čemer bi se ohranil osnovni cilj, tj. ponovna vzpostavitev ravnotežja in enakosti med strankami, kakor naj bi veljalo za transakcije, sklenjene v poslovnih prostorih v prisotnosti obeh strank.

3.2.1

Komisija je predložila dve vrsti pripomb glede direktive:

3.2.2

Glede na besedilo/zgradbo direktive se EESO strinja s Komisijo v naslednjih točkah:

3.2.3

EESO pa se ne strinja s Komisijo glede:

3.2.4

EESO tudi predlaga, da si Komisija prizadeva poenostaviti vse določbe o prodaji na daljavo, ki so trenutno razdrobljene po različnih pravnih instrumentih, ter jih naredi dostopnejše in lažje razumljive.

3.2.5

V zvezi z izvajanjem direktive se EESO, ki pozna izkušnje nekaterih državah članic, strinja z večino pripomb Komisije in jih podpira, vendar ugotavlja, da je treba vprašanje obravnavati bolj podrobno, da bi dobili popoln in ne le delen pregled primerov, v katerih se pojavljajo razlike ali neskladja pri prenosu direktive ali njeni razlagi v vseh državah članicah.

EESO zato poziva Komisijo, da po proučitvi odgovorov iz vprašalnika izvede takšno študijo in objavi njene rezultate.

Dodati je treba, da Komisija še ni zagotovila statističnih podatkov, ki bi omogočili ocenitev deleža prodaje potrošnikom na daljavo v vseh čezmejnih transakcijah ali prikazali obseg te vrste poslovanja v odnosu do potrošniških transakcij v vsaki državi članici. Teh informacij zaradi potrebne objektivnosti ni mogoče pridobiti iz nedavno zbranih podatkov raziskave Eurobarometra (20), vendar so bistvene za ocenjevanje meril za vključitev in ugotovitev, ali so izjeme, ki jih določa direktiva, primerne.

3.2.6

EESO izraža zaskrbljenost zaradi stališča Komisije, ki sicer ugotavlja vrsto težav pri prenosu direktive, vendar obenem izraža dvom o njeni pomembnosti za zaupanje potrošnikov; Komisija namreč navaja, da ne bo ničesar spreminjala, ter ne napoveduje nikakršnih odločnejših ukrepov za reševanje težav, povezanih s prenosom.

3.2.7

Komisija v zvezi s področjem uporabe Direktive 199/7/ES sama priznava, da so bile v direktivi določene izjeme različno prenesene v države članice in da je treba nekatere od njih ponovno pregledati. EESO Komisijo zato poziva, naj sprejme na tem področju bolj oprijemljive ukrepe.

3.2.8

EESO se glede učinkov uporabe minimalne klavzule ne strinja s Komisijo, ki pravi, da so vsi navedeni primeri posledica nepravilnega izvajanja klavzule iz člena 14.

3.2.8.1

EESO namreč meni, da večina naštetih dejanskih razlik ni nastala zaradi nepravilne uporabe minimalne klavzule, ampak zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti v obliki, besedilu in prenosu/prevodu direktive.

3.2.8.2

EESO meni, da je minimalna klavzula, ki državam članicam omogoča, da v direktivah za minimalno usklajevanje ob spoštovanju člena 153 Pogodbe presežejo zahteve Skupnosti, uporabno orodje, ki bo omogočilo visoko raven varstva potrošnikov in pomagalo zagotoviti, da se upoštevajo posebne kulturne, socialne in pravne značilnosti vsakega nacionalnega sistema.

3.2.8.3

EESO zato predlaga, da bi morala, če se višja raven varstva potrošnikov dejansko zagotovi, nekatera pravna področja postati predmet popolne uskladitve – po možnosti v obliki uredbe – da se zagotovi enotnost; to bi lahko veljalo tudi za obravnavano direktivo.

3.2.9

EESO meni, da so še druga vprašanja, ki bi jih bilo morda vredno ponovno obravnavati v okviru pregleda direktive in jih sporočilo ne zajema.

3.2.10

Ta vprašanja so zlasti:

2.2.11

EESO meni, da je ustrezno obravnavanje teh vprašanj bistveno za dosego ciljev, ki naj bi jih zagotavljala direktiva, oziroma da je treba potrošnikom, ki blago in storitve kupujejo na daljavo, zagotoviti enako varstvo kot pri sklepanju pogodb v prisotnosti obeh strank.

27.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/33

1.1

Predlog Komisije o spremembi predpisov o združitvi in delitvi delniških družb spada v okvir načrta posodobitve prava družb in izboljšanja upravljanja podjetij v EU (1). Ta predvideva načrt kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih ukrepov za korenito spremembo zakonodaje, ki sega dalj od priprave predlogov uredb, ki še ni zaključena.

1.2

Poleg tega in bolj na splošno pa je v prilogi III Akcijskega programa za zmanjševanje upravnih obremenitev v EU (2) navedenih deset konkretnih predlogov za „hitro ukrepanje“ s ciljem zmanjšati manjše obremenitve, ne da bi to spremenilo raven pravne varnosti. To je cilj obravnavanega predloga, ki se omejuje na odpravo obveznosti priprave strokovnega poročila pri načrtovanih združitvah ali delitvah, če se „vsi“ delničarji s tem strinjajo.

1.3

Kot precedens lahko navedemo Direktivo 2005/56/ES o čezmejnih združitvah kapitalskih družb (3), ki v členu 8(4) določa, da priprava strokovnega poročila pred čezmejno združitvijo ni potrebna, če se tako dogovorijo člani vsake od družb. Podobno sta bila tudi Direktivi 77/91/EGS o ustanavljanju delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala (4) dodana nova člena 10a in 10b, ki predvidevata možnost, da se poročila izvedenca ne pripravi, če pride do vložkov, ki niso plačani v denarju, ki pa je pogojena z vrsto okoliščin, da bi se zagotovila realna vrednost vložkov.

2.1

Namen te spremembe direktiv o združitvah in delitvah delniških družb je uskladiti njuno vsebino z direktivo o čezmejnih združitvah glede priprave poročila izvedenca o načrtu združitve ali delitve, če se vsi delničarji in imetniki drugih vrednostnih papirjev s tem strinjajo.

3.1

EESO z zanimanjem spremlja postopek poenostavitve, zlasti zmanjševanje upravnih obremenitev za evropska podjetja. V tem smislu razumemo tudi vsebino tega predloga, ki delničarjem daje posebno jamstvo, saj zahteva njihovo soglasje o tem, da se strokovnega poročila pri načrtih združitev ali delitev ne pripravi.

3.2

Kljub temu pa EESO ugotavlja, da se zlasti pri združitvah velikih podjetij pojavljajo težave zaradi raznolikosti delničarjev, ki so po večini investitorji. Odsotnost neposrednega upravljanja delnic lahko oslabi položaj manjšinskih delničarjev, ki so prisiljeni sprejeti sporazume, ki jih sklepajo tisti, ki z njihovimi vrednostnimi papirji upravljajo. Čeprav obstoječi predpisi omogočajo pravico do nasprotovanja in ločevanja v primeru nestrinjanja z gospodarskimi rezultati opravljenih poslov, zlasti v primeru menjave delnic, bo to pravico težje izvajati ob odsotnosti strokovnega poročila o načrtu združitve ali delitve.

3.3

Odbor tudi meni, da so upniki in zaposleni nemočni pred negotovostjo, nastalo zaradi odsotnosti objektivne ocene, za katero so odgovorni izvedenci. Upniki, katerih terjatve niso zajamčene, lahko uveljavljajo pravico do nasprotovanja takoj po objavi namere o združitvi. Treba pa je vedeti, da niti direktiva o združitvah niti direktiva o delitvah ne ureja pravic zaposlenih, medtem ko jim direktiva o čezmejnih združitvah zagotavlja pravico do udeležbe (člen 16), kar omogoča boljše rezultate preko ustreznih informacijskih kanalov.

3.4

Učinkovitost predpisa je odvisna od jamstev, ki jih daje vsem udeleženim v pravnih poslih (v tem primeru združitvah in delitvah), kajti zaradi kompleksnosti teh poslov je nujno uporabiti instrumente, ki spodbujajo transparentnost in preprečujejo konflikte med udeleženimi. Odprava strokovnega poročila, o kateri se strinjajo vsi delničarji, mora biti pogojena s pogoji iz člena 10a Direktive 2006/68/ES: pri vložkih kot so vrednostni papirji, instrumenti denarnega trga ali sredstva, ki so bila predmet vrednotenja, ki ga je opravil neodvisni izvedenec, mora biti vrednost preverljiva in določena v skladu z veljavnimi standardi.

4.1

EESO priznava, da predlog o spremembi direktiv o združitvi in delitvi delniških družb sodi med prizadevanja za zmanjšanje upravnih obremenitev evropskih podjetij. Kljub temu pa opozarja, da se tovrstni pravni posli najpogosteje izvajajo v velikih kapitalskih družbah, ki imajo tako delničarje-upravljavce kot delničarje-investitorje, ti pa imajo različne interese. Delničarje investitorje zanima čim večja donosnost pri menjavi delnic.

4.2

Predlog spremembe si mora prizadevati za vključitev interesov vseh udeleženih v združitvah in delitvah. Ocene izvedencev zato zagotavljajo večjo transparentnost in zanesljivost ponudb načrtov združitev in delitev, ker so zanje odgovorni izvedenci, ki uporabljajo objektivna merila za vsebino načrtov.

4.3

EESO meni tudi, da posredovanje izvedencev v osnovi urejajo členi 10, 10a in 10b druge direktive, ki odsotnost strokovnega poročila pogojujejo s preverljivimi vrednostmi in nedavnimi vrednotenji.

4.4

Po drugi strani pa EESO meni, da bi bilo treba upoštevati vsebino 10. direktive, ne le zato, ker je bila objavljena nedavno, pač pa tudi zato, ker v večji meri vključuje nova merila predpisov o podjetjih, ki ne ščitijo le interesov delničarjev in upnikov, pač pa tudi interese zaposlenih, ki so del strukture podjetja. Zato EESO meni, da bi bilo treba razširiti vsebino predloga in upoštevati člen 16 omenjene direktive, ki v večji meri izraža pripravljenost po uskladitvi nacionalnih predpisov na področju združitev in delitev.

27.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/37

1.1

Predlog, ki ga je prejel EESO, se nanaša na spremembo dveh uredb: Uredbe št. 11 o odpravi diskriminacije pri prevozninah in pogojih za prevoz po členu 79(3) Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in Uredbe (ES) št. 852/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o higieni živil.

1.2

EESO meni, da je na področju politik Skupnosti za boljšo pripravo zakonodaje še posebej pomembno in potrebno zmanjšati upravne obremenitve za podjetja, ki so posledica sedanje zakonodaje, saj je to ključni element za izboljšanje konkurenčnosti podjetij in uresničevanje lizbonskih ciljev. K dosegi tega cilja zagotovo prispevata sporočili Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Strateški pregled boljše pravne ureditve Evropski uniji in Akcijski program za zmanjševanje upravnih obremenitev v Evropski uniji.

1.3

Prva sprememba se nanaša na Uredbo št. 11. Ta uredba je bila sprejeta precej dolgo nazaj, obravnava pa odpravo diskriminacije pri prevozninah in pogojih za prevoz po členu 79(3) Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti. EESO odobrava odpravo obveznosti posredovanja informacij o poti, razdaljah, prevozninah in drugih pogojih za prevoz in dopustitev uporabe tovornih listov za posredovanje informacij o preostalih zahtevah, povezanih s sedanjim prevoznim dokumentom, saj to omogoča zmanjšanje nepotrebnih upravnih obremenitev, obenem pa zagotavlja enako stopnjo bistvenih informacij.

1.4

EESO zato odobrava spremembo Uredbe št. 11, zlasti odpravo člena 5 in predlog za črtanje pete in šeste alineje člena 6(1). Odbor se prav tako strinja s predlogom, da se črta tretja alineja člena 6(2) in da se ta člen nadomesti z naslednjim besedilom: „Od prevoznikov se ne zahtevajo novi dokumenti, kadar so v obstoječih dokumentih, kot so tovorni listi ali kateri koli drugi prevozni dokumenti, na voljo vsi podatki iz odstavka 1 in kadar ti obstoječi dokumenti v povezavi s sistemi evidentiranja in računovodskimi sistemi prevoznika omogočajo popolno kontrolo nad prevozninami in pogoji za prevoz, tako da se oblike diskriminacije iz člena 75(1) Pogodbe lahko odpravijo ali razveljavijo“.

1.5

EESO se strinja s predlagano spremembo Uredbe št. 852/2004, ki za določena podjetja uvaja oprostitev zahtev iz člena 5(1) Uredbe (ES) št. 852/2004, pri čemer morajo podjetja seveda izpolnjevati vse druge zahteve iz navedene uredbe. V skladu s členom 5(1) Uredbe št. 852/2004 morajo vsa podjetja, zlasti mali nosilci dejavnosti, ki svoje izdelke prodajajo neposredno končnemu potrošniku, kot so pekarne, mesnice, trgovine z živili, stojnice na tržnici, restavracije in bari, ki so mikropodjetja v smislu Priporočila Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro-, malih in srednje velikih podjetij, vzpostaviti, izvajati in vzdrževati stalen postopek ali postopke, ki temeljijo na načelih analize tveganj in kritičnih kontrolnih točk („HACCP“).

1.6

EESO kljub temu meni, da bi oprostitev za zgoraj omenjena podjetja, ki prodajajo svoje izdelke neposredno končnemu potrošniku, kot so pekarne, mesnice, trgovine z živili, restavracije in bari, morali razširiti na mala podjetja, opredeljena v Priporočilu Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro-, malih in srednje velikih živilskih podjetij.

1.7

Pri spremembi člena 5 Uredbe št. 582 bi bilo treba sprejeti dva parametra in vanju vključiti tudi mala podjetja (opredeljena seveda kot kategorija z največ 50 delavci, kar je previsoko število zaposlenih za izvzem iz postopkov HACCP) ali – če bi jih vključili v področje uporabe uredbe – oblikovati posebno določbo in omejitve za živilska podjetja.

1.8

Prvi parameter bi lahko bila obveza za strogo spoštovanje navodil in posebnih zahtev za vzdrževanje higiene, kot je opisano v členu 4 Uredbe 852/2004, ter usposabljanje osebja. Ta dva elementa zadostujeta za zagotavljanje higiene proizvedenih živil in podjetjem hkrati omogočata lažje izpolnjevanje pravnih obveznosti.

1.9

Drugi, dodatni parameter, uveden za oprostitev za mala živilska podjetja (seveda tista, ki imajo po definiciji manj kot 50 zaposlenih), bi lahko bil, da v podjetjih, kot so pekarne, mesnice, trgovine z živili, stojnice na tržnici, restavracije in bari, število oseb, ki pripravljajo izdelke (proizvodnja-kuhinja) ne sme biti višje od 10 na posamezno izmeno. Podjetje bo moralo v razpredelnico vnaprej vnesti imena oseb, ki delajo pri pripravi živil.

1.10

Z uvedbo razlikovanja in zgoraj navedeno razjasnitvijo pojmov spoštujemo terminologijo priporočila 2003/361/ES, pri čemer za posebni primer živilskih podjetij, kot so pekarne, mesnice, trgovine z živili, restavracije in bari, določamo omejitve proizvodnje in izmenskega delovnega časa na tak način, da se spoštujejo potrebni pogoji za varstvo in ohranjanje javnega zdravja.

2.1

Komisija je EESO zaprosila za mnenje o dveh uredbah: Uredbi št. 11 o odpravi diskriminacije pri prevozninah in pogojih za prevoz po členu 79(3) Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in Uredbi (ES) št. 852/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o higieni živil.

2.2

Predlog v primeru Uredbe št. 11 o odpravi diskriminacije pri prevozninah in pogojih za prevoz po členu 79(3) Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti proučuje možnost črtanja zastarelih zahtev in spremembo nekaterih drugih, da bi zmanjšali upravne obremenitve za podjetja. Člen 5 določa, da morajo prevozna podjetja (in tudi vlade držav članic) predložiti informacije o prevoznih tarifah, prevozninah in pogojih za prevoz do 1. julija 1961. Člen 6(1) zahteva prevozni dokument, ki vsebuje več podatkov v zvezi s pošiljateljem, naravo blaga, ki se prevaža, krajem porekla in namembnosti blaga ter pot ali razdaljo prevoza, po potrebi vključno z mejnimi prehodi. Glede na to, da ti zadnji podatki niso več nujno potrebni za doseganje ciljev uredbe, se jih lahko črta. Tretji stavek člena 6(2) uredbe od prevoznika zahteva, da ohrani kopijo, ki ponazarja polne in končne stroške prevoza ter kakršne koli druge stroške in rabate ali druge dejavnike, ki vplivajo na prevoznine in pogoje za prevoz. Ta stavek se lahko črta, saj so te informacije sedaj na voljo v računovodskem sistemu. Člen 6(3) se jasno sklicuje na tovorne liste, ki so dobro znani in se pogosto uporabljajo v sektorju notranjega prevoza. Ta sklic izboljšuje pravno varnost za prevozna podjetja, saj pojasnjuje, da ti tovorni listi zadostujejo, če vsebujejo vse podrobnosti iz člena 6(1).

2.3

Eden od predlogov za „hitro ukrepanje“ se nanaša na Uredbo (ES) št. 852/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o higieni živil. Njegov namen je male nosilce živilskih dejavnosti, ki lahko higieno živil nadzorujejo preprosto z izvajanjem drugih zahtev Uredbe (ES) 852/2004, oprostiti zahtev, da vzpostavijo, izvajajo in vzdržujejo stalen postopek ali postopke, ki temeljijo na načelih analize tveganj in kritičnih kontrolnih točk („HACCP“). Ta izjema se uporablja za mikropodjetja, ki živila prodajajo pretežno neposredno končnemu potrošniku.

3.1

EESO odobrava spremembo Uredbe št. 11, ki obravnava odpravo diskriminacije pri prevozninah in pogojih za prevoz po členu 79(3) Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti. Ta sprememba obravnava možnost črtanja zastarelih zahtev in spremembo nekaterih drugih zahtev, da bi kar se le da zmanjšali upravne obremenitve za podjetja.

3.2

EESO ocenjuje, da je pri spreminjanju Uredbe (ES) št. 852/2004 treba upoštevati tudi mala podjetja, v smislu Priporočila Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003. Kot kaže praksa, je pri teh podjetjih treba pokazati nekaj prožnosti.

3.3

Upoštevati je treba, da podobno kot mikropodjetja tudi nekatera mala podjetja ne morejo določiti meril HACCP. Določila bi lahko zgolj kritične kontrolne točke, to pa ravno zato, ker je hranjenje dokumentov zahtevno in podjetja pretirano obremeni.

3.4

V skladu s Priporočilom 2003/361/ES so mikropodjetja tista podjetja, ki imajo manj kot 10 zaposlenih in katerih promet ne presega 2 milijona EUR. Glede števila zaposlenih v podjetjih bi bila ta definicija v nekaterih državah članicah ustrezna; toda promet 2 milijona EUR je v odnosu do števila zaposlenih v teh državah članicah pretiran.

3.5

Kategorizacija podjetij v smislu Priporočila 2003/361/ES ne dela nobene razlike med podjetji – ne glede na to, ali gre za živilska ali trgovinska podjetja – vsaj ne pri številu zaposlenih: merilo 2 milijona EUR je bilo dejansko dodano predvsem zaradi trgovinskih podjetij, saj lahko eno takšno podjetje z zgolj tremi zaposlenimi ustvari promet, večji od 1,5 milijona EUR, vsaj v nekaterih državah članicah. Nesprejemljivost te definicije je bila popravljena zgolj za določen tip podjetij. Zato je logično, da vsaj v okviru tega mnenja ne smemo pozabiti, da ne moremo sprejeti tega, da so živilska podjetja, ki delujejo v različnih državah članicah, mikropodjetja samo tedaj, če imajo manj kot 10 zaposlenih in če njihov promet ni višji od 2 milijonov EUR. V nekaterih državah članicah imajo živilska podjetja po dve izmeni, kar pomeni, da imajo zaposlenih veliko več kot 10 ljudi, promet, ki ga ustvarijo, pa zdaleč ne dosega 500.000 EUR.

4.1

EESO ocenjuje, da bi se bilo treba sklicevanja na Priporočilo 2003/361/ES, kakor ga omenja predlog glede kategorizacije podjetij, predvsem kar zadeva izvajanje HACCP, lotiti povsem drugače.

4.2

Pri spremembi člena 5 Uredbe št. 582 bi bilo treba sprejeti dva parametra in vanju vključiti tudi mala podjetja (opredeljena seveda kot kategorija z največ 50 delavci, kar je previsoko število zaposlenih za izvzem iz postopkov HACCP) ali – če bi jih vključili v področje uporabe uredbe – oblikovati posebno določbo in omejitve za živilska podjetja.

4.3

Prvi parameter bi lahko bila obveza za strogo spoštovanje navodil in posebnih zahtev za vzdrževanje higiene, kot je opisano v členu 4 Uredbe 852/2004, ter usposabljanje osebja. Ta dva elementa zadostujeta za zagotavljanje higiene proizvedenih živil in podjetjem hkrati omogočata lažje izpolnjevanje pravnih obveznosti.

4.4

Drugi, dodatni parameter, uveden za oprostitev za mala živilska podjetja (seveda tista, ki imajo po definiciji manj kot 50 zaposlenih), bi lahko bil, da v podjetjih, kot so pekarne, mesnice, trgovine z živili, stojnice na tržnici, restavracije in bari, število oseb, ki pripravljajo izdelke (proizvodnja-kuhinja) ne sme biti višje od 10 na posamezno izmeno. Podjetje bo moralo v razpredelnico vnaprej vnesti imena oseb, ki delajo pri pripravi živil.

4.5

Uvedba razlikovanja in zgoraj navedena razjasnitev pojmov je v skladu z določbami Priporočila 2003/361/ES, pri čemer za posebni primer živilskih podjetij določamo omejitve proizvodnje in sestave izmene na tak način, da se spoštujejo potrebni pogoji za varstvo in ohranjanje javnega zdravja.

4.6

EESO meni zlasti, da bi bilo treba odstavku 3 člena 5 Uredbe (ES) št. 852/2004 dodati naslednje besedilo:

4.6.1

„Ne glede na druge določbe uredbe se odstavek 1 lahko spremeni tako, da so v oprostitev zahtev izvajanja postopkov HACCP vključena tudi mala živilska podjetja, pekarne, mesnice, trgovine z živili, stojnice na tržnici, restavracije in bari, kot jih določa Priporočilo 2003/361/ES; pod pogojem, da strogo izpolnjujejo navodila in posebne zahteve za vzdrževanje higiene, kot jih navaja člen 4 Uredbe št. 852/2004, ter usposabljanje osebja. Ta dva elementa zadostujeta za zagotavljanje higiene proizvedenih živil in podjetjem hkrati omogočata lažje izpolnjevanje pravnih obveznosti. Bistveni pogoj je varstvo javnega zdravja.“

4.6.2

„Da bi izvzeli mala živilska podjetja, pekarne, mesnice, trgovine z živili, stojnice na tržnici, restavracije in bare – podjetja, ki imajo že po definiciji zagotovo manj kot 50 zaposlenih – je treba izpolniti tudi naslednji, dodatni pogoj: da število oseb, ki pripravljajo izdelke (proizvodnja-kuhinja) ne presega 10 v posamezni izmeni.“

27.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/40

27.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/40

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je vedno podpiral aktivno vlogo, ki jo je imela Evropska komisija pri uvedbi in izvajanju Rotterdamske konvencije o postopku soglasja po predhodnem obveščanju (PIC) za nevarne kemikalije in pesticide v mednarodni trgovini ter Stockholmske konvencije o obstojnih organskih onesnaževalih (POP).

1.2

Odbor se strinja, da je potreben usklajen pristop Komisije, usmerjen k izboljšanju varovanja zdravja ljudi in okolja v državah uvoznicah, zlasti v državah v razvoju. Poleg tega soglaša s potrebo po uporabi bolj prilagodljivih, jasnih in preglednih mehanizmov, ki temeljijo na tekočih in enotnih postopkih, ki bi državam, uvoznicam nevarnih kemikalij, takoj zagotovili ustrezne informacije.

1.3

Odbor meni, da so strožji predpisi, predvideni v Uredbi (ES) 304/2003, ki jo je Sodišče Evropskih skupnosti razveljavilo zaradi njene napačne pravne podlage, in so bili nato ponovno vključeni v ta predlog uredbe, temeljnega pomena za splošno varnost in ravnanje z nevarnimi kemikalijami.

1.4

Odbor podpira namen Komisije, da izkoristi priložnost in s popravkom pravne podlage uredbe poveča učinkovitost instrumenta Skupnosti in pravno varnost, v tesni povezavi z Uredbo (ES) št. 1907/2006 o zakonodaji o kemikalijah (REACH), ki bo začela veljati junija 2007.

1.5

Po mnenju Odbora bi morala nova zakonodaja vključevati predpise o oblikovanju praktičnih navodil in informativne dokumentacije ter organizaciji tečajev usposabljanja, ki bi temeljili na standardih Skupnosti in bi bili sprva namenjeni carinskim uradnikom, udeležile pa naj bi se jih tudi ustrezne službe Komisije in zlasti Skupno raziskovalno središče (SRS).

1.5.1

Odbor poudarja, kako pomembno je, da so etikete in varnostni listi napisani v uradnem jeziku države uvoznice.

1.6

EESO toplo pozdravlja dejstvo, da je predvideno začasno nadaljevanje izvoza, medtem ko potekajo nadaljnja prizadevanja za pridobitev izrecnega soglasja.

1.7

EESO je prepričan, da je za učinkovito, tekoče in pregledno delovanje predlaganih mehanizmov potrebna ureditev carinskega nadzora in polno sodelovanje med carinskimi organi in nacionalnimi oblastmi, odgovornimi za izvajanje uredbe (imenovani nacionalni organi).

1.8

Odbor poudarja, da je predlagane izboljšave kombinirane nomenklature in razvoj posebne različice zbirke podatkov EDEXIM, zlasti za carinske organe, vsekakor treba podpreti z informativnimi kampanjami in ukrepi usposabljanja, ki so sistematični in usklajeni na ravni Skupnosti.

1.8.1

EESO meni, da so finančni in človeški viri, ki jih imajo v ta namen na voljo službe Komisije, in zlasti SRS, popolnoma nezadostni za:

2.1

Odbor je enkrat (1) že izrazil podporo ciljem in mehanizmom Rotterdamske konvencije (2), ki določa postopek soglasja po predhodnem obveščanju za izvoz in uvoz nevarnih kemikalij in hkrati zagotavlja izboljšanje dostopa do informacij ter tehnično pomoč državam v razvoju.

2.2

Odbor je soglašal s stališči držav članic, da je bilo „za popolno podporo državam v razvoju primerno preseči določbe konvencije“ (3).

2.3

Uredba (ES) št. 304/2003 o izvozu in uvozu nevarnih kemikalij, ki je bila sprejeta 18. januarja 2003 in je začela veljati 7. marca 2003, je bila v bistvu prvotno namenjena izvajanju Rotterdamske konvencije o postopku soglasja po predhodnem obveščanju (PIC) za nekatere nevarne kemikalije in pesticide v mednarodni trgovini.

2.3.1

Vendar je uredba vsebovala nekatere določbe, ki so presegale zahteve konvencije.

2.4

Natančneje, uredba predvideva, da mora izvoznik kemikalije, ki je navedena v uredbi, pred prvim izvozom kemikalije obvestiti imenovan nacionalni organ. Obvestilo se po preverjanju skladnosti posreduje Komisiji, ki ga registrira v zbirko podatkov EDEXIM kot obvestilo o izvozu Skupnosti ter natančno navede izdelek in državo uvoznico.

2.5

Prav tako Komisija ob uvozu določene kemikalije v Skupnost iz tretje države prejme ustrezno obvestilo o izvozu, potrdi prejem obvestila in ga registrira v zbirko podatkov EDEXIM.

2.6

Na splošno je Komisija odgovorna za učinkovito izvajanje uredbe, kar v praksi pomeni, da mora voditi postopke obveščanja o izvozu in uvozu.

2.7

Postopek obveščanja o izvozu EU trenutno velja za približno 130 kemikalij in vrst izdelkov/snovi, navedenih v Prilogi I, 1. del Uredbe (ES) št. 304/2003 (4).

2.8

Uredba na koncu predvideva jasne obveznosti glede pakiranja in označevanja.

2.9

Uredba (ES) št. 304/2003 predvideva tudi sankcije v primeru kršitev in navaja, da morajo biti te sankcije „učinkovite, sorazmerne in odvračilne“, ter da jih morajo določiti države članice.

2.9.1

Poleg tega je bila 18. decembra 2006 sprejeta Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), veljati pa bo začela 1. junija 2007 (5).

2.10

Sodišče evropskih skupnosti je v sodbah o zadevah C-94/03 in C-178/03 (obeh z dne 10. januarja 2006) ugotovilo, da bi morala biti pravna podlaga Uredbe (ES) št. 304/2003 člena 133 in 175 Pogodbe ES, ne pa samo člen 175, in zato uredbo razglasilo za nično. Vendar je Sodišče pojasnilo, da bo uredba še naprej veljala, dokler ne bo – v razumnem roku – sprejeta nova uredba, ki bo temeljila na ustrezni pravni podlagi.

2.11

V poročilu, ki zajema obdobje 2003–2005 (6), z dne 30. novembra 2006 so bili v skladu s členom 21 Uredbe (ES) št. 304/2003 obravnavani naslednji vidiki:

2.12

Sedaj imajo vse države članice potrebno zakonodajo in upravne sisteme za izvajanje in uveljavljanje uredbe: doslej je bilo predloženih 2 273 obvestil o izvozu (od tega jih več kot 80 % prihaja iz Nemčije, Združenega kraljestva, Nizozemske, Francije in Španije), medtem ko je število držav uvoznic naraslo s 70 v letu 2003 na 101 v letu 2005.

2.13

Najobčutljivejši del sistema je ureditev carinskega nadzora. Potrebno je tesnejše sodelovanje med imenovanimi nacionalnimi organi in carinskimi organi v okviru redne izmenjave informacij in jasnejših predpisov, zlasti glede posebnih obveznosti izvoznikov in uporabe boljših instrumentov nadzora za kombinirano nomenklaturo in integrirano tarifo Evropskih skupnosti (TARIC).

2.14

Odbor se strinja, da je potreben usklajen pristop Komisije, usmerjen k izboljšanju varovanja zdravja ljudi in okolja v državah uvoznicah, zlasti v državah v razvoju. Poleg tega soglaša s potrebo po uporabi bolj prilagodljivih, jasnih in preglednih mehanizmov, ki temeljijo na tekočih, enotnih postopkih, ki bi državam uvoznicam brez birokratskih ovir takoj zagotovili ustrezne informacije o izvozu nevarnih kemikalij in snovi iz EU.

3.1

Predlog Komisije za novo uredbo ureja vprašanje pravnih podlag, ki so vodile do razveljavitve Uredbe (ES) št. 304/2003, in predvideva nekatere spremembe na naslednjih področjih:

4.1

Odbor ponovno izraža popolno podporo strategijam Skupnosti za trajnostni razvoj, vključno s prostovoljnim okvirom SAICM (8), ter poudarja potrebo po preventivnem pristopu k ravnanju s kemikalijami, da bi preprečili škodljive posledice za zdravje ljudi in okolje, kot je že večkrat (9) poudaril v svojem prispevku k uvedbi zakonodaje REACH.

4.2

Zato je EESO podprl uvedbo sistema REACH, zlasti odgovornejše ravnanje proizvajalcev, uvoznikov in uporabnikov pri pripravi dokumentacije o kemikalijah v zvezi z registracijo in začetno oceno tveganja; v ta namen je EESO podprl uvedbo sistema registracije EU in organa Skupnosti za njegovo upravljanje (10).

4.2.1

V zvezi z zahtevami o poročanju, ki jih določajo posebni predpisi o nevarnih kemikalijah, Odbor poziva Komisijo, da pregleda seznam izdelkov, ki predstavljajo tveganje za zdravje ljudi in okolje, ter jih nadomesti z manj nevarnimi izdelki ter pripravki, če so bile v okviru tehnoloških raziskav in inovacij razvite in preizkušene konkretne alternative.

4.3

EESO je vedno podpiral aktivno vlogo, ki jo je imela Evropska komisija pri uvedbi in izvajanju Rotterdamske konvencije o postopku PIC za nevarne kemikalije in pesticide v mednarodni trgovini ter Stockholmske konvencije o obstojnih organskih onesnaževalih (POP), ki predvideva ukinitev proizvodnje in uporabe nekaterih kemikalij, vključno z devetimi vrstami pesticidov. Poleg tega je Odbor o tem vprašanju pred kratkim pripravil mnenje (11).

4.4

Odbor meni, da so strožje določbe, predvidene v Uredbi (ES) 304/2003, ki jo je Sodišče Evropskih skupnosti razveljavilo zaradi njene napačne pravne podlage, in so bile nato ponovno vključene v ta predlog uredbe (12), temeljnega pomena za splošno varnost in ravnanje z nevarnimi kemikalijami.

4.5

Poleg tega Odbor meni, da bi bilo treba spremeniti uredbene določbe in tako odpraviti praktične pomanjkljivosti ter rešiti probleme pri izvajanju, navedene v poročilu za obdobje 2003–2005.

4.6

Zato Odbor podpira namen Komisije, da izkoristi priložnost, ki jo ponuja popravek pravne podlage uredbe v skladu s sodbo Sodišča (o kateri je Odbor tedaj pripravil mnenje (13)), in tako poveča učinkovitost instrumentov Skupnosti z zagotavljanjem večje jasnosti, preglednosti in pravne varnosti za izvoznike in uvoznike.

4.7

EESO meni, da je treba pravno varnost, usklajenost in preglednost predlagane nove zakonodaje Skupnosti zagotoviti z boljšimi opredelitvami pojmov „izvoznik“, „pripravek“ in „kemikalija, za katero velja postopek PIC“.

4.8

Kot prispevek k postopku poenostavitve, odpravi birokratskih ovir in pospeševanju postopkov EESO v celoti podpira možnost, da se izvoz začasno nadaljuje, medtem ko potekajo nadaljnja prizadevanja za pridobitev izrecnega soglasja, ter možnost odstopanja od zahtev glede soglasja za kemikalije, ki se izvažajo v države OECD.

4.9

Prav tako Odbor poudarja, kako pomembno je, da zahteve za soglasje in redno pregledovanje pridobljenih soglasij ureja Komisija, da bi preprečili nepotrebno prekrivanje in podvajanje, pa tudi nesporazume in negotovost v državah uvoznicah. Odbor meni, da morajo biti finančni in človeški viri, ki so v ta namen dodeljeni službam Komisije, in zlasti SRS, določeni tako, da bo mogoče zagotavljati usklajene informacije in ukrepe izobraževanja, navodila in varnostne liste za različne kategorije uporabnikov ter nenazadnje tudi dialog z državami uvoznicami, zlasti z državami v razvoju, da bo mogoče opredeliti in odpraviti probleme, ki se pojavljajo pri obveščanju o uvozu in izvozu.

4.9.1

Glede na resnost problema nesreč pri delu, ki jih včasih povzročajo nevarne kemikalije, in ob upoštevanju konvencij Mednarodne organizacije dela s tega področja (14), Odbor izrecno poudarja, kako pomembno je, da so podatki na etiketah in varnostni listi v uradnem jeziku države uvoznice. To bi pomagalo posrednikom in končnim uporabnikom, zlasti tistim, ki so dejavni v kmetijstvu in v MSP.

4.10

EESO je prepričan, da je za učinkovito, tekoče in pregledno delovanje mehanizmov, ki jih uvaja predlagana zakonodaja, potrebna ureditev carinskega nadzora in polno sodelovanje med carinskimi organi in nacionalnimi oblastmi, odgovornimi za izvajanje uredbe (imenovani nacionalni organi). Predlagane izboljšave, ki obsegajo vključitev „opozorilnih oznak“ v kombinirano nomenklaturo in razvoj posebne različice zbirke podatkov EDEXIM, zlasti za carinske organe, je vsekakor treba podpreti z informativnimi kampanjami in ukrepi usposabljanja, ki so sistematični in usklajeni na ravni Skupnosti.

4.11

Po mnenju Odbora bi morala nova zakonodaja predvidevati pripravo praktičnih navodil in informativne dokumentacije ter tečaje usposabljanja, ki bi temeljili na standardih Skupnosti, zlasti za države pristopnice.

27.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/44

1.1

EESO pozdravlja predlog Komisije za uvedbo nove uredbe o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet (fungicidov, insekticidov, herbicidov itd. za uporabo v kmetijstvu in vrtnarstvu).

1.2

Poleg cilja zagotavljanja učinkovitosti in varnosti fitofarmacevtskih sredstev, ki se dajejo v promet, je prednostni cilj tudi zagotavljanje trajnostne in varne uporabe teh sredstev. Zato EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da je Komisija poleg predloga uredbe predložila tudi predlog direktive, ki ureja trajnostno uporabo fitofarmacevtskih sredstev.

1.3

EESO ugotavlja, da je v preambuli k predlogu uredbe močan poudarek na preprečevanju in omejevanju škodljivih posledic uporabe fitofarmacevtskih sredstev za ljudi in okolje. EESO meni, da je nujno preprečevati škodljive posledice uporabe fitofarmacevtskih sredstev za okolje in ljudi, ter opozarja, da morajo imeti tudi gospodarski interesi enak pomen pri pristopu za zagotavljanje trajnosti. Poleg rastočega zanimanja za proizvode iz biološkega kmetovanja se velika večina današnjih potrošnikov zanima za visokokakovostne proizvode, ki so poleg tega na voljo vse leto in po sprejemljivih cenah. Varnost proizvodov za potrošnika je pri tem osnovni pogoj. To pa za vrednostno verigo kmetijskih proizvodov predstavlja velike zahteve. Razpoložljivost ustreznih količin dobrih in varnih fitofarmacevtskih sredstev je zato nujna.

1.4

EESO je zaskrbljen nad uvedbo meril za odobritev fitofarmacevtskih sredstev na podlagi sestave aktivnih snovi in nad posledicami, ki bi jih ta ukrep lahko imel na inovativnost novih in boljših fitofarmacevtskih sredstev. Togo upoštevanje teh meril lahko privede do tega, da sredstvo, ki ne izpolnjuje enega merila, ne bo odobreno, čeprav predstavlja izboljšavo glede na vsa ostala merila. EESO zahteva oceno tveganja, ki bo bolj upoštevala dejansko uporabo in izpostavljenost.

1.5

EESO meni, da je predlagana uvedba registracije po območjih in vzajemnega priznavanja prvi korak na poti do popolne uskladitve registracij v Evropi. EESO predlaga, da se v primeru (sosednjih) držav s primerljivimi podnebnimi in kmetijskimi pogoji omogoči vzajemno priznavanje registracij tudi med območji.

1.6

EESO podpira načelo izvajanja primerjalnih ocen fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo možne nadomestne snovi. Vendar EESO poziva, da se za zgoraj omenjene snovi ocenjevanje izvaja redkeje in da se uporablja običajno obdobje varstva podatkov, da se ohrani pripravljenost industrije za naložbe v te snovi in prepreči ozka grla v kmetijskem sektorju.

1.7

EESO meni, da je v predlogu uredbe premalo pobud za registracijo fitofarmacevtskih sredstev za uporabo v manjši meri. EESO predlaga dva ukrepa za izboljšanje tega stanja. Prvi predlog je uvedba sistema, v katerem bi se lahko prvemu prosilcu odobrilo toliko daljše obdobje varstva podatkov, kolikor več bi bilo uporab v manjši meri. Z drugim predlogom EESO poziva Komisijo, da državam članicam omogoči ažuren seznam, ki bo obsegal vse registrirane uporabe (v manjši meri).

2.1.1

Fitofarmacevtska sredstva se uporabljajo za zaščito rastlin in krepitev njihovega zdravja. Kmetom omogočajo povečanje pridelka in večjo prilagodljivost proizvodnih metod. To zagotavlja zanesljivo proizvodnjo cenovno dostopnih in varnih (živilskih) proizvodov v lastni regiji.

2.1.2

Velika večina evropskih potrošnikov ima vedno večje zahteve glede kakovosti hrane in njene razpoložljivosti skozi vse leto, pri čemer je varnost živil predpogoj in sama po sebi umevna zahteva. Zato se je kmetijska proizvodna veriga znašla pred velikimi izzivi. Če želi zadovoljiti zahtevno povpraševanje te velike potrošniške skupine, mora imeti na voljo dovolj široko izbiro dobrih in varnih fitofarmacevtskih sredstev.

2.1.3

Po drugi strani pa lahko uporaba fitofarmacevtskih sredstev vpliva na kmetijske ekosisteme, škodi zdravju uporabnikov ter vpliva na kakovost hrane in škodljivo vpliva na zdravje potrošnikov, zlasti kadar zaradi neustrezne uporabe fitofarmacevtskih sredstev (uporabe, ki niso v skladu z dobro prakso) v živilskih proizvodih ostanejo škodljivi ostanki fitofarmacevtskih sredstev.

2.2.1

Predlagana uredba naj bi zamenjala Direktivo 91/414/EGS o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet. Namen te direktive je posredovati pri samem viru in preprečiti tveganje tako, da zahteva izvedbo zelo izčrpne ocene tveganja za vsako aktivno snov in sredstva, ki te snovi vsebujejo, preden se dovoli dajanje fitofarmacevtskih sredstev promet in njihova uporaba.

2.2.2

Predlog predvideva tudi razveljavitev Direktive 79/117/EGS, ki prepoveduje promet in uporabo fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo določene aktivne snovi.

2.2.3

Regulativni okvir EU za fitofarmacevtska sredstva obsega tudi Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta št. 396/2005 o mejnih vrednostih ostankov pesticidov v ali na hrani in krmi rastlinskega in živalskega izvora ter o spremembi Direktive Sveta 91/414/EGS, ki določa mejne vrednosti ostankov aktivnih snovi v kmetijskih proizvodih.

2.2.4

Poleg tega predloga uredbe je predložen tudi predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti za doseganje trajnostne rabe pesticidov (COM(2006) 373 konč.). Cilj te direktive je urejati uporabo in distribucijo pesticidov, v kolikor tega ne ureja predlog uredbe.

2.3.1

Potem ko je Evropska komisija ocenila Direktivo 91/414/EGS, sta Evropski parlament in Svet leta 2001 zahtevala, da se direktiva spremeni tako, da bo:

2.3.2

Po daljšem (petletnem) obdobju posvetovanj z vsemi zainteresiranimi stranmi in presoji učinka je Komisija julija 2006 predstavila predlog o spremembi Direktive 91/414/EGS. Komisija je sklenila, da direktivo zamenja z uredbo, s čimer bi poenostavila in dodatno uskladila zakonodajo v državah članicah.

2.4.1

Stalni odbor za prehranjevalno verigo in zdravje živali naj bi na ravni EU pripravil pozitivni seznam aktivnih snovi. Odobritev aktivnih snovi naj bi potekala na podlagi jasnih meril, da se doseže visoka raven varstva ljudi, živali in okolja.

2.4.2

Pri ocenjevanju aktivnih snovi je treba upoštevati minimalno zahtevo, da mora obstajati vsaj ena uporaba, ki je varna tako za uporabnika sredstva kot potrošnika in nima nesprejemljivih posledic za okolje. Za različne stopnje ocenjevanja in postopek odločanja o odobritvi aktivnih snovi so določeni jasni roki.

2.4.3

Države članice bodo tudi v prihodnosti odgovorne za nacionalno registracijo fitofarmacevtskih sredstev, ki morajo temeljiti na aktivnih snoveh s seznama odobrenih aktivnih snovi.

2.4.4

Pri ocenjevanju dokumentacije, posredovane z zahtevkom za registracijo, morajo države članice uporabljati usklajena merila, če obstajajo, in upoštevati nacionalne razmere.

2.4.5

Za snovi z nizko ali normalno stopnjo tveganja uvaja Komisija sistem obveznega vzajemnega priznavanja registracij za fitofarmacevtska sredstva znotraj „območij registracije“. V skladu s tem sistemom ena država članica v posameznem predlaganem podnebnem območju (Komisija deli Unijo na tri območja) odloča o nacionalni registraciji določenega sredstva, ki ga je treba odobriti samo v tistih državah članicah, v katerih je proizvajalec zaprosil za vzajemno priznavanje registracije.

3.1.1

V preambuli k direktivi so zapisane uvodne izjave, ki so vodile k oblikovanju predloga uredbe. V njej bi bilo treba izrecno omeniti pomen, ki ga ima razpoložljivost ustreznih količin fitofarmacevtskih sredstev za zanesljivo, varno in visokokakovostno ponudbo živil zahtevnim evropskim potrošnikom.

3.2.1

Direktiva državam članicam ne daje možnosti za odobritev začasne nacionalne registracije, kar lahko privede do tega, da sredstva, ki so inovativna in v primerjavi s trenutno razpoložljivimi izboljšana, pridejo v promet z zamudo. Komisija želi to vprašanje rešiti z uvedbo krajših rokov, ki bi omogočili hitrejšo vključitev novih snovi na pozitivni seznam.

3.2.2

EESO predlaga, da uredba kljub temu omogoči začasne nacionalne registracije v primerih, v katerih so roki prekoračeni zaradi upravnih zamud, obveznost v zvezi z mejnimi vrednostmi ostankov iz Uredbe št. 396/2005 pa je izpolnjena.

4.1.1

Člen 4 predloga uredbe obravnava merila za odobritev aktivnih snovi in se pri tem sklicuje na prilogo II. Zaradi stroge uporabe teh meril bi lahko prišlo do zavrnitve registracije aktivne snovi na podlagi ene same lastnosti, saj morajo biti vedno izpolnjene vse zahteve.

4.1.2

Uporaba takšnih meril za odobritev fitofarmacevtskih sredstev, ki temelji le na sestavi njihovih aktivnih snovi, ne upošteva pa praktične uporabe in izpostavljenosti, spodkopava načelo, da je odločitve treba sprejemati na podlagi ocene tveganja, in povzroči, da s trga postopoma izginejo določena že obstoječa sredstva in uporabe, ki so lahko zelo pomembna za zadovoljitev potrebe po široki ponudbi fitofarmacevtskih sredstev.

4.1.3

S tem člen 4 onemogoča promet inovativnih sredstev, ki predstavljajo izboljšave z vidika vseh meril, a ne izpolnjujejo zahtev enega samega merila. EESO teh določb ne more podpreti, saj bi po nepotrebnem zavirale inovacije na področju novih in boljših sredstev. Po mnenju Odbora je treba merila za odobritev, ki se navezujejo na sestavo aktivnih snovi, uporabljati samo pri opredelitvi možnih nadomestnih snovi, ne smejo pa se uporabljati za zavračanje sredstev, ne da bi bila prej izvedena temeljita ocena.

4.2.1

EESO meni, da je sistem registracije po območjih in vzajemnega priznavanja pomemben korak k popolnemu in usklajenemu evropskemu sistemu dajanja fitofarmacevtskih sredstev v promet.

4.2.2

Uvedba obveznega vzajemnega priznavanja registracij v državah članicah, ki sodijo v isto območje registracije, bo skupaj z običajnim postopkom registracije na nacionalni ravni preprečila podvajanje dela v državah članicah in omogočila, da bodo inovativna in okolju prijazna fitofarmacevtska sredstva hitreje na voljo.

4.2.3

EESO predlaga, da se v primeru sosednjih držav s primerljivimi proizvodnimi pogoji omogoči vzajemno priznavanje registracij tudi med območji.

4.2.4

Za uporabo fitofarmacevtskih sredstev v rastlinjakih ali za obdelavo po spravilu pridelka Komisija predlaga uvedbo obveznega vzajemnega priznavanja s strani vseh držav članic v vseh območjih (člen 39). EESO meni, da je treba v uredbo vključiti tudi obdelavo semen, ki je ena od temeljev integrirane zaščite rastlin.

4.3.1

Za fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo bolj kritične snovi (možne nadomestne snovi), morajo države članice opraviti primerjalno oceno v štirih letih po izdaji registracije (člen 48). Oceno je treba opraviti z namenom, da se najde nadomestno sredstvo in s tem zamenja škodljiva snov, razen če je ta v primeru razvoja odpornosti še naprej potrebna za zagotavljanje trajne zaščite rastlin.

4.3.2

EESO meni, da določba o izvajanju primerjalnih ocen v štirih letih od izdaje registracije in sedemletno obdobje varstva podatkov za možne nadomestne snovi temu sektorju ne zagotavljata ustrezne varnosti in bosta vodila v prezgodnji umik takšnih sredstev s trga, kar bi lahko negativno vplivalo na razpoložljivost zadostne količine sredstev v primeru odpornosti in uporab v manjši meri.

4.3.3

EESO se zavzema za redkejše izvajanje primerjalnih ocen in uporabo običajnega obdobja varstva podatkov za možne nadomestne snovi, da se ohrani določena stopnja pripravljenosti industrije za naložbe v te snovi ter prepreči ozka grla v kmetijski proizvodnji in višje v vrednostni verigi v smeri potrošnika.

4.4.1

Člen 49 med drugim daje možnost uporabnikom strokovnjakom in strokovnim kmetijskim organizacijam, da zaprosijo za razširitev registracije fitofarmacevtskega sredstva na uporabe v manjši meri. V skladu s tem členom morajo države članice sestaviti in redno posodabljati seznam uporab v manjši meri.

4.4.2

EESO podpira ta člen, vendar opozarja, da premalo spodbuja same imetnike registracij, da bi poskusili razširiti registracije na uporabe v manjši meri.

4.4.3

EESO predlaga, da se imetnike registracij nagradi z razširitvijo obdobja varstva podatkov, če so po izdaji registracije prvi, ki vložijo več zahtev za razširitev registracij za uporabe v manjši meri.

4.4.4

EESO predlaga, da Evropska komisija namesto predlaganih seznamov, ki naj bi jih v skladu s členom 49(6) sestavile posamezne države članice, pripravi osrednji evropski seznam uporab v manjši meri in državam članicam omogoči vpogled v ta seznam.

4.5.1

V skladu s predlogom uredbe je mogoče uvesti obveznost, da se pred uporabo sredstev obvesti vse sosede, ki so zahtevali, da se jih obvesti, in ki bi lahko bili izpostavljeni zanašanju škropiva (člen 30).

4.5.2

EESO sicer zelo pozdravlja preglednost pri uporabi fitofarmacevtskih sredstev, vendar meni, da bi obveznost obveščanja spodkopala zaupanje v zakonodajo, na kateri temelji dajanje fitofarmacevtskih sredstev v promet. Pri tem gre namreč za uporabo sredstev, ki veljajo za varna, obveznost obveščanja pa bi lahko zbudila nasproten vtis.

4.5.3

EESO poleg tega meni, da izvajanje tega člena ne bi prispevalo k medsebojnemu razumevanju med uporabniki fitofarmacevtskih sredstev in njihovimi sosedi, temveč bi skalilo socialno kohezijo v podeželskih skupnostih, saj lahko obveznost obveščanja zbudi vtis, da se uporabljajo sredstva, ki niso varna. Zato je ta predpis kontraproduktiven.

27.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/47

1.1

Odbor pozdravlja predlagano direktivo, ki ponuja skrbno premišljen in pragmatičen pristop za ublažitev naraščanja emisij toplogrednih plinov v letalski industriji in kompenzacijo zanje.

1.2

Sistem za trgovanje z emisijami Skupnosti lahko z vključitvijo letalstva postane trdnejši in solidnejši ter kot tak ključni vzorec za obvladovanje emisij ogljikovega dioksida na svetovni ravni.

1.3

Predlog je realističen. Priznava namreč moč političnih, gospodarskih in potrošniških pritiskov za nadaljnji razvoj letalskih potovanj in letalskega prometa, ter poleg tega uporablja tržne mehanizme sistema za trgovanje z emisijami za uravnoteženje enega od glavnih škodljivih zunanjih učinkov letalske industrije.

1.4

Kljub temu je predlog pomanjkljiv, saj je povsem odvisen od sistema za trgovanje z emisijami. Tega veliko zainteresiranih strani kritizira, ni še dokazal svoje učinkovitosti in je tudi sam odvisen od pravičnega dodeljevanja pravic do emisij ogljikovega dioksida, domiselnega in inovativnega investiranja v zmanjševanje emisij ogljikovega dioksida in izvajanja nacionalnih načrtov dodeljevanja pravic v državah članicah.

1.5

EESO pozdravlja vključitev vseh dohodnih in odhodnih letov v Evropi v sistem leta 2012, vendar meni, da bi morali s tem začeti leta 2011, kot evropski operaterji.

1.6

Odbor opaža, da direktiva omogoča vključitev kreditnih točk iz „zunanjih“ prožnih projektov v okviru mehanizma skupnega izvajanja ali mehanizma čistega razvoja. Podpora zmanjševanju količine ogljika, potrjenim programom obnovljive energije/energetske učinkovitosti v državah v razvoju je pozitivna, če se ohrani stroga revizija.

1.7

Odbor priznava, da gre za kompleksno temo, vendar meni, da je predlog nekoliko nejasen in ne predstavi dobro prednosti sistema. Predlog se obrača na več ravni in na različne načine: na EU kot celoto, samostojne države članice, različne industrijske sektorje in javnost. Poudariti je treba predvsem pozitivni potencial direktive, da podpre in okrepi sistem za trgovanje z emisijami. Odbor opaža tudi, da bo potrebna dejavna in dodatna podpora drugih služb Komisije, zlasti tistih, zadolženih za promet, energijo in raziskave.

1.8

Odbor zato podaja naslednje predloge:

1.8.1

Vključitev letalskega sektorja v sistem za trgovanje z emisijami Skupnosti je priložnost, da se sistem pregleda, da se odpravijo napake in slabosti ter da se tako zagotovi razvoj resničnega in učinkovitega trga za emisije ogljikovega dioksida – s tem bi bistveno podprli prizadevanja EU, da do leta 2020 doseže zmanjšanje teh emisij za 20 %.

1.8.2

Predlagano zgornjo mejo emisij bi bilo treba znižati, da se bo letalski sektor prisiljen približati drugim industrijam, ki že sodelujejo v sistemu za trgovanje z emisijami.

1.8.3

Predlagano brezplačno dodeljevanje pravic operaterjem bi bilo treba odpraviti ali zelo omejiti, tako da bi se vse ali večina pravic licitirale.

1.8.4

Zagotoviti bi bilo treba skupno mejo za nakup kreditnih točk iz projektov v okviru mehanizma skupnega izvajanja ali mehanizma čistega razvoja, da bi velik del zmanjšanja emisij dosegli v EU.

1.8.5

Vnaprej bi bilo treba predvideti, kako bodo učinki direktive predstavljeni javnosti. Javnost bo tako bolje seznanjena z vplivom letalstva na podnebne spremembe, poleg tega pa bo to spodbudilo tudi večjo odprtost glede finančnih posledic sistema za potrošnike in prevoznike in minimiziralo nevarnost nepričakovanih velikih dobičkov.

1.8.6

Države članice bi morali pozvati, da dajo pozitiven zgled in prostovoljno ponudijo kompenzacijo za lete predsednikov držav, predsednikov vlad in vladnih ministrov, ki so iz administrativnih razlogov trenutno izvzeti iz sistema (lete večinoma opravijo vojaške enote).

1.8.7

Kot zelo prednostno nalogo bi bilo treba obravnavati tudi dodatno zmanjševanje emisij ogljikovega dioksida, ki ne temelji na sistemu za trgovanje z emisijami. Sem spadajo odstranitev zakonskih ovir pri davčnih in ureditvenih ukrepih, predvsem v zvezi z letalskim gorivom, omejevanje emisij dušikovih oksidov ter izboljšanje upravljanja zračnega prometa in raziskave za učinkovitejše motorje in letalska ogrodja.

2.1

Letalstvo je bilo in ostaja bistven in pomemben del razvijajočega se svetovnega gospodarstva. V veliko pogledih je letalska industrija zgodba o uspehu. Od leta 1960 je vsako leto narasla za povprečno 9 %, kar je 2,4-krat več od rasti svetovnega BDP. Rast se nadaljuje in glede na današnje trende se bo letalski prevoz do leta 2020 podvojil.

2.2

Ta uspeh je prinesel neizogibne težave, kot sta širjenje letališč in njihov vpliv na lokalno skupnost in okolico. V okviru podnebnih sprememb pa je pozornost vedno bolj usmerjena v to, kako letalstvo s svojimi toplogrednimi plini in drugimi emisijami prispeva k segrevanju planeta. Letalska industrija kot storitveni sektor ustvarja približno 0,6 % dodatne vrednosti EU, vendar tudi 3,4 % njenih emisij toplogrednih plinov. Emisije iz letalskih dejavnosti v EU so se od leta 1990 povečale za 87 %, medtem ko se je celotna količina emisij toplogrednih plinov v EU skupaj v istem obdobju zmanjšala za 3 %.

2.3

Mednarodni leti so bili v preteklosti in so še vedno oproščeni davka na gorivo in niso vključeni v cilje kjotskega sporazuma. Zaradi dolge življenjske dobe letal in možnosti dodatnih tehničnih in operacijskih izboljšav za večjo učinkovitost se bodo z rastjo sektorja letalstva še naprej povečevale tudi emisije toplogrednih plinov. To negativno vpliva na prizadevanja v drugih sektorjih, kjer poteka zmanjševanje emisij. Čeprav je bilo na splošno v sektorju letalstva uvedenih veliko izboljšav glede ureditve, koordiniranja in izvajanja na področju varnosti in zanesljivosti, je bilo težko doseči mednarodni dogovor o okoljskih vprašanjih, ki lahko vplivajo tudi na komercialne interese.

2.4

Komisija že nekaj časa išče način, kako spodbuditi ali zakonsko določiti zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v letalstvu. Leta 2005 je sprejela sporočilo o zmanjševanju vpliva letalstva na podnebne spremembe (1). Aprila 2006 je EESO v svojem mnenju o tem sporočilu (2) prišel do zaključka, da so potrebni dodatni politični ukrepi za nadzor vpliva letalstva na podnebne spremembe, in med drugim priporočil, naj se letalstvo vključi v sistem za trgovanje z emisijami Skupnosti. Svet ministrov za okolje, Evropski svet in Evropski parlament so zavzeli podobna stališča. Komisija sedaj predlaga novo direktivo – predmet tega mnenja – ki vključuje letalstvo v sistem za trgovanje z emisijami Skupnosti.

3.1

V uvodu predlagane direktive je zapisano, da bi rast emisij v letalstvu do leta 2012 lahko izničila več kot četrtino okoljskega prispevka EU v okviru kjotskega protokola. Mednarodni dogovor glede ukrepov bo težko doseči, vendar je namen predlagane direktive zagotoviti vzorec za ukrepanje na svetovni ravni in je tudi edina pobuda, ki daje to možnost.

3.2

Predlog spreminja Direktivo 2003/87/ES o trgovanju s pravicami do emisije toplogrednih plinov zaradi vključitve letalstva v sistem Skupnosti. Rezultat ocene vpliva, ki spremlja predlog, je, da je trgovanje s pravicami sicer najučinkovitejša rešitev za zmanjševanje vpliva letalstva na podnebje, da pa bi bil učinek ukrepov na predvideno rast povpraševanja le majhen, in s tem tudi na količino emisij (3). Zato je treba vedeti, da namen tega predloga ni omejitev rasti sektorja letalstva kot takega, temveč zagotoviti, da se nekateri škodljivi vplivi na okolje izravnajo z ukrepi predvsem v drugih gospodarskih sektorjih.

3.3

Sistem za trgovanje (4) z emisijami Skupnosti trenutno pokriva okoli 12 000 energetsko intenzivnih industrijskih obratov, ki so odgovorni za 50 % emisij ogljikovega dioksida v EU. Predlog predvideva, da bodo letalske družbe prejele izmenljive pravice do določene količine emisij ogljikovega dioksida na leto, za katere bo zgornja meja določena na podlagi povprečja letnih emisij v letalski industriji v letih 2004, 2005 in 2006. Operaterji lahko v okviru trgovanja z emisijami prodajo presežek pravic ali kupijo dodatne pravice, npr. od industrijskih obratov, ki so znižali svoje emisije, ali projektov čiste energije v tretjih državah v okviru mehanizmov Kjotskega protokola.

3.4

Predlagana direktiva bo veljala za emisije letalskih prevozov v EU od leta 2011 in od leta 2012 za emisije vseh dohodnih in odhodnih letov z in na letališča v EU. Veljala bo tako za letala EU kot za tuja letala. Po predvidevanjih se utegne na podlagi predloga do leta 2020 cena povratne vozovnice za Evropo zvišati za 1,8 do 9 EUR, za dolge razdalje pa še več. Povratna vozovnica do New Yorka bi npr. stala od 8 do 40 EUR več. Zaradi minimalnega učinka tega povišanja na letalski sektor, za katerega so značilne elastične cene, velja, da sistem ne bo občutno vplival na rast.

3.5

Povedati je treba, da Komisija priznava, da je vključitev letalstva v sistem za trgovanje z emisijami le eden od možnih ukrepov, ki jih je treba izvesti na mednarodni ravni za obvladovanje vedno večjega učinka letalskih emisij na podnebje. Komisija tako predlaga, da se na podlagi ocene vpliva leta 2008 obravnavajo emisije dušikovih oksidov. Tudi Mednarodna organizacija za civilno letalstvo (ICAO) bo na skupščini septembra 2007 predstavila dodatne predloge, čeprav kaže, da se povečuje pritisk za poskus oslabitve in spodkopavanja pobude EU.

4.1

EESO pozdravlja vključitev letalstva v sistem za trgovanje z emisijami, ki je prvi korak na mednarodni ravni k temu, da letalski promet plača svoj delež okoljske cene, ki jo je od samih začetkov eksternaliziral. Odbor pozdravlja tudi vključitev operaterjev zunaj EU. Poleg tega bodo morala na podlagi predlaganega sistema letala z manj učinkovito porabo goriva uporabiti večji delež pravic, kar bo – četudi v skromnem obsegu – spodbudilo tehnične in operativne inovacije. Glede na to, da imajo nizkocenovne letalske družbe v povprečju 10 % višji obremenitveni faktor kot „tradicionalne“ družbe, bo imel predlog nekoliko manjši vpliv na prevoznike z nizkimi cenami, obenem pa bo spodbudil vse letalske družbe k prodaji zadnjih prostih mest po znižanih cenah.

4.2

Odbor priznava, da bodo ukrepi v zvezi z učinkovitostjo letalskih prog, alternativnimi gorivi, izboljšano zasnovo in višjimi obremenitvenimi faktorji tako ali drugače prispevali k zmanjšanju rasti emisij toplogrednih plinov. Večina teh ukrepov se v letalstvu izvaja že od leta 1990, a so emisije v tem obdobju kljub temu narasle za več kot 85 %. Ta odstotek zaradi občutno večjega števila potnikov in tovora še narašča.

4.3

Obravnavana direktiva predlaga, da se vedno večji vpliv letalstva na podnebne spremembe skuša obvladovati z vključitvijo v sistem za trgovanje z emisijami Skupnosti. Sistem za trgovanje z emisijami Skupnosti je edini mednarodni tržno naravnani ureditveni in kompenzacijski mehanizem širokega obsega za emisije ogljikovega dioksida, vendar je imel v poskusni fazi, ki se bo zaključila leta 2007, velike začetne težave. Razlog za to je bilo predvsem preveliko dodeljevanje pravic držav članic. Če želi sistem za trgovanje z emisijami Skupnosti doseči svoj cilj in postati tržni instrument za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida, mora Komisija s podporo vseh držav članic nujno pokazati odločnost pri določanju in uporabljanju kvot ogljikovega dioksida ter pri zagotavljanju njihovega spoštovanja.

4.4

V praksi utegne biti vključitev letalstva v sistem za trgovanje z emisijami zelo koristna. Letalstvo je manj občutljivo na spreminjanje cen od večine industrijskih procesov in industrij za proizvodnjo energije, ki so trenutno odgovorni za največji delež emisij ogljikovega dioksida. Ker delež ogljikovega dioksida iz letalskega sektorja (neizogibno) narašča, bo sistem za trgovanje z emisijami prejel precej novih sredstev, ki bodo zagotovila naložbe v nadaljnje varčevanje z ogljikovim dioksidom v drugih sektorjih. Možnosti za tovrstno varčevanje v letalstvu so omejene, lahko pa postane posrednik sredstev, ki bodo to omogočila drugim industrijskim sektorjem.

4.5

Komisija npr. ocenjuje, da bi se na podlagi direktive – v primerjavi s stanjem brez nje – do leta 2020 količina ogljikovega dioksida neto zmanjšala za 183 milijonov ton. Predvidevanje cene ogljikovega dioksida za to obdobje je nenatančno in odvisno od sistema dodeljevanja pravic podjetjem, vendar če letalska industrija v tem obdobju kupi 100 milijonov ton po povprečni ceni 30 EUR, prispeva načeloma 3 milijarde EUR za zmanjševanje emisij ogljikovega dioksida.

4.6

EESO je leta 2007 začel z obsežnim programom za spodbujanje ukrepov in najboljših praks v civilni družbi na področju podnebnih sprememb, od katerega se največji del nanaša na omejevanje nadaljnjih emisij toplogrednih plinov. Odbor priznava, da je ta predlog, pragmatično gledano, najboljši pristop za vključitev letalstva v strategijo zmanjševanja ogljikovega dioksida, a poudarja, da predlagana direktiva ne bo skoraj nič pripomogla k omejevanju vedno večjih emisij toplogrednih plinov v letalskem sektorju. To je velika težava za „utemeljitev“ direktive. Letalska industrija je že sedaj najhitreje rastoči vir emisij toplogrednih plinov v Evropi in direktiva je glede tega popustljiva, saj spodbuja to rast in ne zahteva omejitve emisij. Javnost mora torej vedeti, da lahko direktiva spodbudi sprostitev številnih virov, ki bodo uporabljeni za zmanjševanje ogljikovega dioksida v drugih sektorjih.

5.1

Direktiva je s trditvijo, da skuša občutno zmanjšati količino emisij v industriji, terminološko nenatančna. Glede na to, da lahko letalske družbe kupijo pravice po „tržni“ ceni in tako pokrijejo emisije nad dovoljeno mejo, bo zmanjšanje emisij v letalskem sektorju minimalno. Predvidoma bo do leta 2020 mogoče doseči 3 % neto zmanjšanje, kar je manj od stopnje rasti emisij toplogrednih plinov v letalskem sektorju v enem letu. Številke, ki jih predstavlja Komisija, prav tako kažejo, da bo majhno zvišanje cen vozovnic malo vplivalo na povpraševanje po letalskem prometu.

5.2

Komisija z zastonjskim podeljevanjem velike večine začetnih pravic letalskim družbam in omogočanjem dodatnih nakupov pravic v sistemu za trgovanje z emisijami (ki je odprt, v nasprotju z zaprtim sistemom za letalski promet ali promet na splošno) sprejema status quo in ne stori veliko za zajezitev nadaljnje in hitre rasti letalskega sektorja kot proizvajalca emisij toplogrednih plinov. Bistven problem je v tem, da je takšno omejevanje v tem trenutku politično in ekonomsko nesprejemljivo. Komisija je izračunala, da vključitev letalstva v sistem za trgovanje z emisijami ne bo prinesla le nekaj internega zmanjšanja emisij ogljikovega dioksida, temveč bo z uravnoteženjem povečanih emisij ogljikovega dioksida v letalskem sektorju z zmanjšanjem v drugih sektorjih zagotovila resnično tržno spodbudo in finančna sredstva za nove raziskave in nove načine za zmanjševanje emisij ogljikovega dioksida drugod.

5.3

Komisija ugotavlja, da bi bila cena pravice do emisij v „zaprtem“ sistemu za trgovanje – npr. samo v letalskem sektorju – od 114 do 325 EUR na tono, v nasprotju s predvidenimi 30 EUR na tono. Tak zaprt sistem bi lahko povišal cene letalskih vozovnic od 8 do 30 EUR za lete na kratkih razdaljah. To bi bil morda najbolj realističen način, ki bi vplival tako na povpraševanje kot na učinkovitost goriva ter raziskave za čim večje zmanjšanje emisij, vendar je malo možnosti, da bi ga podprli na ravni EU, saj so na področju prometa prioritete različne. Poleg tega bi zaprt sistem ali sistem, omejen samo na promet, še težje dosegel soglasje na svetovni ravni.

5.4

Komisija v predlagani direktivi sicer sprejema podrobno analizo emisij v letalstvu, ki ugotavlja, da so te emisije dvakrat do štirikrat bolj škodljive za podnebje kot emisije drugih industrij, vendar se je odločila, da je ne bo upoštevala (5). (Med razlogi za večjo škodljivost so predvsem to, da se večina emisij sprosti v zgornji plasti ozračja, ter učinki emisij drugih plinov in ne ogljikovega dioksida, npr. kondenzacijskih sledi ali dušikovih oksidov.) Za zmanjšanje ali kompenzacijo emisij dušikovih oksidov je treba izvesti dodatne ukrepe.

5.5

Letalske družbe so že sedaj izvzete iz plačila davka na letalsko gorivo. Zastonjsko podeljevanje začetnih pravic do emisij ogljikovega dioksida bo še povečalo ugodnosti, ki jim jih omogoča država v primerjavi z drugimi vrstami prevoza. Obstaja nevarnost, da operaterji uvedbo sistema za trgovanje z emisijami izkoristijo za vsesplošno zvišanje cen. Če bo Komisija javnosti jasno predstavila resnični finančni učinek sistema na stroške industrije, bo to lahko ublažilo neupravičene dobičke.

5.6

Nekoliko bolj bi lahko razmislili tudi o „izjemah“ v direktivi. Izvzem letov predsednikov držav, predsednikov vlad in vladnih ministrov na primer je posebno neprimeren – ta skupina bi namreč morala biti za vzor. Kljub administrativnim razlogom za te izjeme (lete večinoma opravljajo vojaške enote) bi morali države članice pozvati k prostovoljni kompenzaciji teh emisij, kot so nekatere že sklenile storiti.

5.7

Ker se je Komisija odločila za odprt sistem dodatnega kupovanja pravic, težko upraviči neuskladitev izhodiščnega datuma sistema s trenutno zavezanostjo EU v okviru prve faze Kjotskega protokola (8-odstotno znižanje v obdobju 2008-2012 glede na raven leta 1990) in prihodnjimi zavezami (kot je 30-odstotno znižanje do leta 2020 glede na raven iz leta 1990). Izbor leta 2005 kot referenčnega leta pomeni za sektor približno dvakrat višje „izhodišče“ kot v Kjotskem protokolu. Ker pa je letalstvo prvi prometni sektor, vključen v sistem za trgovanje z emisijami Skupnosti, bi bilo edino primerno, da se prva dodelitev izvede v skladu z načeli, ki so določena s pravili sistema za trgovanje z emisijami Skupnosti.

5.8

Direktiva bo težko dosegla viden učinek na zaustavljanje rasti celotnih emisij letalskega sektorja. Kljub temu dejstvo, da lahko s sistemom za trgovanje z emisijami stabilizira neto emisije ogljikovega dioksida in tako zagotovi tudi sredstva za nadaljnje zmanjševanje emisij, v veliki meri upravičuje stroške in administrativno zapleteno izvajanje direktive. Predlagana direktiva je več kot le okoljsko pokritje za letalski sektor – pozitivno lahko vpliva na ozaveščenost javnosti, ponudi nezanemarljiva nova sredstva za zmanjševanje emisij ogljikovega dioksida in zagotovi ukrepe za vključitev tistih zunanjih okoljskih stroškov, ki jih je letalska industrija do sedaj lahko prezrla.

27.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/53

1.1

Po mnenju EESO lahko cilji reforme v celoti zagotavljajo koherentno politiko za razvoj te pomembne panoge kmetijskega, industrijskega in živilskega gospodarstva Evropske unije.

1.2

EESO pozdravlja potrditev osrednje vloge organizacij proizvajalcev pri skupni ureditvi trga za sektor sadja in zelenjave.

1.3

EESO meni, da so finančna sredstva zelo pomemben sestavni del koherentne politike, ki je sposobna zagotavljati konkurenčnost evropskega sektorja sadja in zelenjave; zato poziva Komisijo, da temeljiteje razmisli o finančnih vplivih novosti, ki jih uvaja, ne glede na to kako pozitivni in pohvalni bi lahko bili.

1.4

EESO ugotavlja, da uvedba novih in zelo pomembnih ukrepov v operativne programe vodi k zmanjšanju sredstev, ki so na voljo za naložbe in zaposlovanje.

1.5

EESO podpira strategijo Komisije, da celotni prvi steber do leta 2013 spremeni v enotno in uravnoteženo celoto; v ta namen poziva Komisijo, da tudi v sektorju sadja in zelenjave določi ustrezne načine za prehod, da bi vse akterje v tem sektorju seznanili z novim sistemom in hkrati evropskim potrošnikom zagotovili varnost ponudbe glede kakovosti in količine.

1.6

EESO pozdravlja politiko Komisije, ki je usmerjena k aktivnemu varstvu okolja; pri tem priporoča prilagodljive ukrepe, s katerimi bi bila nagrajena ravnanja in pristopi različnih akterjev. Glede spodbujanja različnih skupin potrošnikov k uživanju sadnih in zelenjavnih proizvodov priporoča uporabo učinkovitejše strategije v okviru horizontalne podporne politike.

1.7

EESO priporoča, da se ohranijo tržni standardi za varstvo potrošnikov, zlasti v zvezi z higieno živil in izvorom proizvodov.

2.1

Komisija navaja naslednje cilje:

2.2

Struktura reforme temelji na treh bistvenih elementih:

2.2.1

Komisija poudarja, da so bili navedeni cilji reforme opredeljeni ob upoštevanju potrebe po skladnosti s Svetovno trgovinsko organizacijo, združljivosti s spremenjeno skupno kmetijsko politiko ter usklajenosti z veljavnimi finančnimi perspektivami.

2.2.2

Komisija ugotavlja, da proizvodnja sadja in zelenjave v EU-27 pomeni 3,1 % proračuna Skupnosti in 17 % celotne kmetijske proizvodnje v EU.

2.2.3

Na podlagi predloga reforme se za sveže sadje in zelenjavo še naprej zagotavljajo finančna sredstva v višini 4,1 % vrednosti tržne proizvodnje za vsako organizacijo proizvajalcev, medtem ko so nacionalne zgornje meje za predelane proizvode prenesene v shemo enotnega plačila v skladu s preteklo ravnjo izdatkov vsake države, in za nove države članice, v skladu z zneski, določenimi v pristopnih pogodbah.

2.2.4

V regijah, kjer je organizacija proizvodnje slaba, je treba dovoliti dodeljevanje dodatne državne finančne pomoči.

2.2.5

Sofinanciranje za operativne programe še naprej znaša 50 %, v nekaterih posebnih primerih izjemoma 60 % (nadnacionalni projekti, projekti na medpanožni osnovi, ekološka proizvodnja, proizvajalci v novih državah članicah, združenja organizacij proizvajalcev, najbolj oddaljene regije, regije, v katerih organizacije proizvajalcev tržijo manj kot 20 % proizvodnje).

2.2.6

Za umike s trga, ki ne presegajo 5 % proizvodnje, lahko Komisija financira do 100 % pri razdelitvi dobrodelnim organizacijam, kazenskim institucijam, šolam, otroškim počitniškim domovom, bolnišnicam in domovom za ostarele.

2.2.7

Predvidena je razveljavitev člena 51 Uredbe 1782/2003 in tako vključitev sadja in zelenjave v shemo enotnega plačila.

2.2.8

Države članice morajo določiti referenčne zneske in upravičene hektare v okviru sheme enotnega plačila na podlagi reprezentativnega obdobja, ki ustreza trgu posameznega proizvoda sadja in zelenjave, ter primernih objektivnih in nediskriminacijskih meril.

2.2.9

Komisija predvideva, da se vsaj 20 % skupnih izdatkov vsakega operativnega programa nameni za kmetijsko-okoljske ukrepe.

2.2.10

Predlog ne vpliva na veljavne predpise na področju zunanje trgovine; vendar pa predlaga odpravo izvoznih nadomestil.

2.2.11

Del predpisov za sektor sadja in zelenjave, ki jih predvideva obravnavani predlog uredbe, vsebuje že predlog uredbe o „enotni SUT (skupni ureditvi trga)“, (ki ga trenutno obravnava Svet).

2.2.12

V predlagani reformi Komisija predvideva tudi, da je treba preveriti tržne standarde, predvsem glede kakovosti, razvrščanja, teže, velikosti, pakiranja, zavijanja, skladiščenja, prevoza, predstavitve, trženja in označevanja. Predlog Komisije potrjuje ključno vlogo organizacij proizvajalcev za sektor sadja in zelenjave, tako da:

2.2.13

Predlog priznava medpanožne organizacije in predvideva razširitev pravil za člane organizacij proizvajalcev na proizvajalce, ki niso člani organizacij proizvajalcev, če pokrivajo vsaj 60 % ponudbe na ustreznem gospodarskem območju.

2.2.14

Komisija predlaga, da države članice oblikujejo nacionalno strategijo, ki bo organizacijam proizvajalcev omogočala oceniti operativne programe.

2.2.15

Vsak operativni program mora obvezno vsebovati ukrepe spodbujanja, usmerjene k otrokom in mladim, mlajšim od 18 let.

3.1

Po mnenju EESO lahko cilji reforme v celoti zagotavljajo koherentno politiko za razvoj te pomembne panoge kmetijskega, industrijskega in živilskega gospodarstva Evropske unije. Komisija je v „Razlogih za reformo“ sama poudarila: „Od 9,7 milijona kmetijskih gospodarstev v 25 državah članicah Evropske unije (EU) jih 1,4 milijona proizvaja sadje in zelenjavo. Ta sektor obdeluje 3 % obdelovalnih površin in proizvaja 17 % vrednosti kmetijske proizvodnje v EU. Sektor se spopada s pritiskom visoko koncentriranih verig trgovcev na drobno in vedno večjo konkurenco proizvodov iz tretjih držav. […] Sektor sadja in zelenjave prejme okrog 3,1 % skupnega kmetijskega proračuna […].“ (1) EESO pa poudarja, da sektor sadja in zelenjave zagotavlja najvišjo stopnjo zaposlenosti glede na uporabljeno obdelovalno površino. Poleg tega se sektor sadja in zelenjave sooča z mednarodno konkurenco (pogajanja STO, evro-mediteransko območje proste trgovine od leta 2010), ki bo vedno bolj vplivala na razvoj evropske proizvodnje sadja in zelenjave.

3.2

Poleg tega Evropsko računsko sodišče v Posebnem poročilu št. 8/2006 z naslovom Uspešna rast? Uspešnost podpore Evropske unije za operativne programe proizvajalcev sadja in zelenjave, v katerem kritično ocenjuje tudi delovanje organizacij proizvajalcev in opaža „pomemben napredek v primerjavi z začetnim stanjem organizacij proizvajalcev“, poziva k boljšemu spremljanju učinkovitosti pomoči in bolje usmerjeni politiki za krepitev organizacij proizvajalcev.

3.3

EESO opozarja na razhajanja med navedenimi cilji in višino finančnih sredstev, ki so na voljo za njihovo uresničenje in predstavljajo zelo pomemben element vsake koherentne politike; to utrjuje tudi neravnovesje v skupni kmetijski politiki glede na proizvodnjo na sredozemskem območju.

EESO ugotavlja, da predlogi Komisije ne vplivajo na višino proračuna. Poleg tega opaža, da bo Komisija z ukinitvijo umikov s trga in izvoznih nadomestil dosegla povečanje sredstev, ki bodo verjetno na voljo prihodnjim operativnim programom, vendar pa zanje obstaja nevarnost, da bodo ostali neporabljeni in jih učinkovitejša združenja proizvajalcev ne bodo mogla porabiti za naložbe.

3.4

EESO prav tako ugotavlja, da predlog v operativne programe uvaja nove ukrepe, ki so zelo pomembni s političnega in gospodarskega stališča (obvladovanje tržnih kriz, okoljska politika, spodbujanje potrošništva), in zato povečuje sofinanciranje (do 60 %) nekaterih ukrepov, ki so opredeljeni kot strateško pomembni.

Ta inovativna politika v povezavi z ohranjanjem zgornje meje finančne pomoči Skupnosti za operativne programe, ki znaša največ 4,1 % vrednosti tržne proizvodnje za vsako organizacijo proizvajalcev, vodi do zmanjšanja finančnih sredstev, namenjenih naložbam.

3.5

Poleg tega EESO opozarja, da bo uvedba popolnega ločevanja pomoči za predelane proizvode zelo verjetno povzročila znižanje vrednosti tržne proizvodnje in s tem zmanjšanje vseh razpoložljivih finančnih sredstev glede na sedanje stanje.

3.6

Iz zgoraj navedenih razlogov EESO meni, da so potrebni vsaj trije popravki, pri čemer je treba ohraniti načelo prave proračunske nevtralnosti:

3.7

EESO se, med drugim, seznanja s predlogom Komisije, da bi obvladovanje kriz zaupali organizacijam proizvajalcev in Komisijo poziva, da oblikuje pregledna merila za obvladovanje kriz ter omogoči, da instrumente, ki so za to na voljo, lahko uporabljajo vsi proizvajalci, zato da bi bilo morebitno posredovanje v kriznih situacijah učinkovito in bi dejansko omogočilo ponovno vzpostavitev trgov.

3.8

EESO se zaveda, da je Komisija večkrat opozorila na svojo dolgoročno strategijo s ciljem do leta 2013 vključiti vse skupne tržne ureditve v shemo enotnega plačila. EESO meni, da bi bilo primerno – tudi v skladu z doslej sprejetimi reformami – predvideti ustrezno prehodno obdobje, da bi upoštevali posebnosti posameznih držav članic in različnih proizvodov. EESO se zaveda, da bi prenagljeno ravnanje lahko negativno vplivalo na zaposlovanje in predelovalno industrijo, ki se sooča z zapleteno strategijo prestrukturiranja – in bo morda vključevala zapiranje obratov –, za katero predlog reforme ne predvideva posebnih podpornih ukrepov.

3.9

EESO opaža, da Komisija zaradi združljivosti s STO meni, da je treba člen 51 Uredbe 1782/2003 nadomestiti. Znotraj sektorja bi to povzročilo dodatno konkurenco med uveljavljenimi pridelovalci sadja in zelenjave ter morebitnimi novimi proizvajalci. Da bi preprečili umetna izkrivljanja donosnosti sektorja, EESO meni, da je nujno v prehodnem obdobju dovoliti državam članicam, da za določene občutljive proizvode še naprej selektivno uporabljajo člen 51 ali uvedejo nove pravice za tiste proizvajalce sadja in zelenjave, ki s svojo dotedanjo proizvodnjo teh niso potrebovali.

3.10

EESO opaža, da Komisija na področju trgovine s tretjimi državami predlaga ukinitev izvoznih nadomestil za ta sektor, in ugotavlja, da to na splošno prispeva k neenotni politiki EU za različne sektorje kmetijstva. Komisijo poziva, naj se izogiba trgovinskim koncesijam, ki niso v skladu z načelom posebnih ugodnosti Skupnosti, in ji priporoča, naj skrbi za dosledno uporabo tarifnih kvot in ohranjanje posebne zaščitne klavzule, zlasti ker je EU največja svetovna uvoznica sadja in zelenjave, 70 % njenih uvozov izvira iz držav, ki so upravičene do prednostnih trgovinskih sporazumov, in ker nekateri proizvodi sektorja sodijo med t. i. „občutljive proizvode“.

3.11

EESO sicer podpira cilj, usmerjen k poenostavitvi, vendar meni, da je ohranjanje tržnih standardov pomemben instrument za varstvo potrošnikov glede na varnost in izvor proizvoda, pa tudi zaradi ključne vloge, ki jo imajo ti standardi pri urejanju trga. Zato EESO poudarja, kako pomembno je, da EU uspe v mednarodnih trgovinskih določbah uveljaviti načelo sledljivosti kot temeljni ukrep za obvladovanje sanitarnih in fitosanitarnih tveganj.

3.12

Prav tako EESO poudarja potrebo, da Evropska unija na mednarodni ravni spodbuja uvedbo in priznavanje okoljskih in socialnih standardov glede delavcev, zaposlenih v proizvodnih procesih.

3.13

EESO pozdravlja politiko Komisije, ki je usmerjena k aktivnemu varstvu okolja. V zvezi s tem EESO meni, da bi bilo bolj učinkovito uporabiti progresivni sistem sofinanciranja z obvezno minimalno osnovo, ki bi koristil operativnim programom, usmerjenim k uresničevanju teh ciljev, kot pa določiti zgornje meje in nespremenljive deleže.

3.14

Na področju spodbujanja določenih skupin potrošnikov k uživanju proizvodov sadja in zelenjave pripisuje EESO temu cilju enak pomen kot Komisija in jo zato poziva, da v okviru horizontalne podporne politike pripravi posebno strategijo; vendar pa EESO dvomi, da so obvezni ukrepi spodbujanja v okviru operativnih programov smiselni, saj bo njihova razsežnost neizogibno omejena.

4.1

Odbor opozarja na dejstvo, da sedanji predlog Komisije ne odpravlja težav proizvajalcev rdečega sadja, namenjenega predelavi. Po mnenju EESO bi bilo koristno vzpostaviti sistem neposredne podpore proizvajalcem rdečega sadja, namenjenega predelavi, kot je to pri drugih vrstah sadja in zelenjave za predelavo (npr. suho sadje).

4.2

EESO pozdravlja vključitev kuharskih zelišč v seznam proizvodov, za katere se lahko ustanovi organizacija proizvajalcev in poziva Komisijo, da preveri, če seznam, ki ga vključuje njen predlog, ustreza zahtevam vseh območij EU.

4.3

Glede na pretekle izkušnje z razdelitvijo dobrodelnim organizacijam EESO opozarja Komisijo na potrebo po pripravi hitrih in učinkovitih izvedbenih ukrepov.

4.4

EESO poziva Komisijo, da v okviru ukrepov proste razdelitve razmisli tudi o uporabi, ki ni namenjena prehranjevanju.

4.5

EESO poziva Komisijo, da razmisli o posebnih težavah, s katerimi se soočajo proizvajalci iz novih držav članic pri sofinanciranju obvladovanja kriz.

4.6

Po mnenju EESO je določitev najnižjega deleža za neposredno prodajo proizvajalca v nasprotju s cilji reforme, zato predlaga, da se ohrani besedilo iz predhodne uredbe.

4.7

EESO ne nasprotuje temu, da države članice pripravijo nacionalne strategije za operativne programe – med drugim za boljše izkoriščanje obstoječih javnih organov – vendar meni, da morajo biti te strukture prostovoljne za ustrezne države članice in ne smejo voditi k objavi seznamov pozitivnih ukrepov na nacionalni ravni.

4.8

EESO opaža tudi, da v nekaterih primerih lahko pride do neskladja med politiko Skupnosti, katere cilje je spodbujati koncentracijo ponudbe, tudi s pomočjo združitev organizacij proizvajalcev, ter ukrepanjem organov Skupnosti ali nacionalnih organov na področju zaščite konkurence. Zato zahteva, da uporaba pravil konkurence upošteva evropske razsežnosti trga sadja in zelenjave.

4.9

EESO predlaga Komisiji, da ustanovi center Skupnosti za spremljanje cen in trgovinskih praks, kar lahko poveča preglednost trga v korist vseh akterjev.

4.10

EESO meni, da predlagana reforma uveljavlja neodvisno skupno ureditev trga za ta sektor, in poziva Komisijo, da v uredbo o t. i. „enotni SUT“ ne vključi posebnih dodatnih določb za sadje in zelenjavo.

27.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 175/57