20.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 168/1

A.

EESO od nosilcev odločanja zahteva, da popolno pozornost, skupaj z interaktivnimi pristopi na ravni EU in na nacionalni ravni, namenijo konceptu razvoja vrednostne in dobavne verige, ali bolje, konceptu mrežno povezane industrije in medsebojnega delovanja med podjetji.

B.

Ti dinamični procesi zahtevajo prilagoditev in prilagodljivost pri delovanju vseh dejavnosti podjetij, vključno z opredelitvijo in zasnovo proizvoda, storitvami, trženjem ter upravljanjem finančnih in človeških virov. Te naloge se pogosto dodeljujejo zunanjim izvajalcem. Povezovanje v mreže pomeni, da so podjetja vedno bolj povezana na svetovni ravni ter da se proizvodnja in storitve vedno bolj povezujejo.

C.

Podjetja se bistveno razlikujejo po tem, kako to stanje vpliva nanje, kar je odvisno od njihove velikosti, njihove vloge v dobavnih verigah/mrežah in sektorjev, v katerih so dejavna. Velika večnacionalna podjetja so na splošno dobro vključena v ta postopek mrežnega povezovanja na vseh stopnjah. Nasprotno se sorazmerno majhni in srednje veliki dobavitelji, ki se vključijo na začetni ali vmesni stopnji (prvi, drugi, tretji … dobavitelj), pogosto srečujejo z ovirami, kot je navedeno v II. delu. V tem dokumentu se imenujejo začetna in vmesna podjetja (ta pojem je bil oblikovan posebej za to mnenje) (1).

D.

Velika večina delovnih mest v zasebnem sektorju je v „manjših“ podjetjih (glej točko C). Najbolj inovativna in ustvarjalna podjetja so bistvena za mrežno povezano gospodarstvo. Obseg tega razvoja je tako pomemben, da ima velik vpliv na mikroekonomski in tudi na makroekonomski ravni.

E.

EESO meni, da je treba izboljšati okolje, v katerem delujejo začetna in vmesna podjetja. To mnenje (glej II. del, točki 3 in 4) opredeljuje glavne izzive in predstavlja veliko predlogov za ukrepanje, kot so:

F.

Brez uveljavljene opredelitve začetnih in vmesnih podjetij je težko razumeti njihov splošni pomen za spremembe v industriji in procese globalizacije. Za povečanje ozaveščenosti glede vloge, ki jo imajo, je treba storiti precej več. Če bi želeli izvesti nekatere/vse predloge iz točke E, morajo nekatere pogoje izpolniti podjetja sama, druge oblikovalci politik, spet druge pa oboji. Vsekakor mora vsako izvajanje potekati v tesnem sodelovanju z vsemi ustreznimi zainteresiranimi stranmi. Prav tako morajo biti odbori za panožni dialog, ki delujejo na evropski in nacionalni ravni, sposobni oblikovalcem politike zagotoviti prepričljivo skupno vizijo.

1.1

Obravnavanje uvedbe dobavnih verig kot sodobnega pojava je napačno, saj so v takšni ali drugačni obliki obstajale že od pojava organizirane proizvodnje.

1.2

Vseeno je treba poudariti, da se je v zadnjih nekaj desetletjih povečalo zanimanje za dobavne verige kot posledica zahtevnejšega okolja, ki ga ustvarjata tehnološki napredek in globalizacija, ter vseh povezanih vplivov teh verig na trge. Vprašanje se širše obravnava v veliko publikacijah in na konferencah po vsem svetu. Konvencionalno linearno zaporedje se nadomesti z zapletenimi mrežami in celostnimi postopki izdelave, ki se pogosto izvajajo v veliko podjetjih in državah.

1.3

Danes so vrednostne in dobavne verige vedno bolj prepletene, prava globalna mreža pa že obstaja na mnogih področjih. To upravičuje uporabo pojma „mreža“ in ne „verige“, saj je prvi nedvomno bolj prehoden kot drugi.

1.4

Mreže za ustvarjanje vrednosti (ali preprosteje „vrednostne mreže“) postajajo bolj globalne in obsežne. Del tega postopka je vseevropska vrednostna mreža, ki se je z nedavno razširitvijo EU povečala.

1.5

Zdaj je jasno, da samoizboljševanje ni več dovolj za izpolnjevanje potreb podjetij. Dobički iz introspektivnih programov, čeprav so koristni in zaželeni, podjetjem pogosto ne omogočajo izkoriščanja priložnosti, ki jih zagotavlja pravi svetovni sistem poslovanja. Podjetja morajo razširiti svoj pogled, če hočejo preživeti v sodobnem svetu.

1.6

Zato sta dobila upravljanje mrež in logistika pomembno vlogo, ker podjetja namenjajo veliko časa in denarja zagotavljanju optimalnega donosa z racionaliziranjem in usklajevanjem vedno bolj zapletene mreže dejavnosti in storitev, ki so bistvene za sodobne industrijske in trgovinske posle.

1.7

Značaj vodstvene odgovornosti ter zahtevanih spretnosti in znanj delovne sile na vseh ravneh se je izrazito spremenil, saj se zahtevajo odločitve in stališča, ki zagotavljajo optimalne ravni sodelovanja med kupci, dobavitelji in podjetji.

1.8

To je najnovejši dosežek za vse kategorije podjetij – velika, srednje velika in mala, ne glede na razlike in medsebojno vplivanje med sektorji. Vseeno se zdi, da imajo velika večnacionalna podjetja večjo vlogo v sedanjih postopkih kot začetna in vmesna podjetja (2).

1.9

Dve tretjini zaposlenih v zasebnem sektorju v Evropi dejansko dela v malih in srednje velikih podjetjih. Večina teh je začetnih in vmesnih podjetij. Zato dober položaj te vrste podjetij nima le mikroekonomske razsežnosti, ampak tudi makroekonomski vpliv.

1.10

Čeprav je vsebina tega mnenja razvoj vrednostne in dobavne verige, je poudarek zlasti na inovativnih (visokotehnoloških in visokokakovostnih) začetnih in vmesnih podjetjih z možnostjo rasti in mednarodnega poslovanja ali tistih, ki so že uveljavljena na svetovnem trgu (3).

1.11

Zato je treba razviti ter izboljšati načine in sredstva, da se ustvari zdravo in trajnostno okolje za to vrsto podjetja, ki bo zagotavljalo njegov uspeh in čim boljši izkoristek potenciala.

1.12

Čeprav se dobavne verige/mreže po posameznih sektorjih razlikujejo, se je štelo za ustrezno, da se analiza iz tega dokumenta prikaže na enem sektorju. Zato je Priloga 2 tega mnenja namenjena predstavitvi študije primera v avtomobilskem sektorju, ki dobro prikazuje nekatera odprta vprašanja. Ta sektor je bil izbran, ker jasno izraža zapletenost dobavnih verig/mrež, kot je prikazano v Prilogi 1.

1.13

Evropska podjetja se pogosto odločijo za zunanje izvajanje enega ali več členov dobavne verige. Rezultat tega nato uvozijo in mu dodajo vrednost, preden ga prenesejo v vrednostno mrežo. Pri tem je treba ustvariti pogoje, ki v celotnem postopku zagotavljajo ohranitev največjega možnega dobička, delovnih mest ter znanja in izkušenj v Evropi. To je odločilnega pomena, saj izkušnje in znanja postajajo vedno bolj samostojen dejavnik proizvodnje, ki ga po mrežah, ki ustvarjajo vrednost, vodijo načeloma brezmejne finance namesto čezmejnih (4).

1.14

Ta dokument obravnava način, kako lahko EU prispeva več k ohranjanju pomembnih delov (z dodano vrednostjo) dobavne verige v Evropi. (5)

2.1

Spremembe v industriji so tesno povezane z ustvarjanjem vrednosti v družbi mrež, ki vključuje pomembno vlogo storitev, kot so posvetovanje, inženiring, logistika ali trženje. Ker se vertikalno povezovanje zmanjšuje, je ustvarjanje vrednosti pri predelavi pogosto naloga dobavitelja. Ta proces postaja vedno bolj večrazsežnosten, saj veliko teh dobaviteljev sestavlja tudi svetovne mreže, kar povzroča novo medsebojno odvisnost med dobavitelji.

2.2

Kaj pa pravzaprav prinaša pojem „globalno“? Poleg očitne vloge, ki jo imajo ZDA in Japonska, so se v zadnjih desetletjih pojavile še druge svetovne regije, kot so t. i. države BRIC (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska). Vendar pa je treba poudariti, da članice te skupine niso enotne, pri čemer je vpliv, zlasti Indije in Kitajske, močno spremenil celotno svetovno podobo dobavne verige in ustvarjanja vrednosti. (6)

2.3

Glede na to mora EU okrepiti sposobnost konkuriranja z dodajanjem vrednosti, saj konkurenca, ki temelji na stroških, ni realna in združljiva s socialnimi in trajnostnimi vrednotami Unije.

2.4

Dobavne verige in mreže se širijo, za industrijske postopke pa je vedno bolj značilna razdrobitev proizvodnih linij ter specializacija proizvodov s tehnologijami in prilagajanjem željam kupcev. Proizvajalci lahko določijo sestavne dele proizvodov, vendar istočasno dopuščajo prilagajanje željam kupcev. To se imenuje „posamezniku prilagojena množična proizvodnja“.

2.5

Te dejavnike spodbuja medsebojno vplivanje med predelovalno industrijo in storitvami (7), ki povzroča nejasno razmejitev sektorjev. K temu položaju prispevajo zlasti informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) s povečevanjem interoperabilnosti in elektronskega izvajanja storitev.

2.6

Evropska podjetja si morajo prizadevati za ustvarjanje dobavnih mrež za oblikovanje „razširjenih proizvodov“ (sistem proizvodov in storitev), namenjenih za nišne trge z visoko dodano vrednostjo. Celo obrati sami so postali kompleksni tržni proizvodi.

2.7

Novi tehnološki ciklusi namenjajo vedno več pozornosti upravljanju človeških virov na vseh ravneh in poudarjajo nujnost vseživljenjskega učenja kot bistvenega elementa konkurenčnosti in zaposljivosti.

2.8

Življenjski krog proizvodov se krajša in spreminja zaradi vedno večjega medsebojnega vplivanja med storitvami in proizvodnjo, in ker konkurenca in (predkonkurenčno) sodelovanje na veliko področjih postajata globalna.

2.9

Na strukturo podjetij in dinamično razmerje med njimi močno vplivajo te tekoče spremembe, ki nenehno zahtevajo prilagoditev in reorganizacijo. Specializacija proizvodnih postopkov, prilagoditev in razvoj storitev, povezanih s proizvodnjo, povzroča vedno pogostejše zunanje izvajanje. Nasprotno pa lahko zunanje izvajanje povzroči nadaljnjo specializacijo in decentralizacijo.

2.10

Vzporedno s temi procesi poteka koncentracija z združevanjem in odkupom podjetij: čim večja je oddaljenost do potrošnika, tem močnejši sta koncentracija in konsolidacija.

2.11

Zunanje izvajanje (outsourcing) in oddaja del v tujino (offshoring) potekata na svetovni ravni (8). Nastajajoča gospodarstva v novih državah članicah in Aziji so v celoti vključena v ta postopek, vsako pa ima svoje stroškovne prednosti in svoj tržni potencial. Azija postaja nesporno središče proizvodnje in izvajanja storitev z nizkimi stroški. Na Kitajskem in v Indiji se razvija samostojna tehnologija. Ti postopki lahko vključujejo premestitev dejavnosti z dejansko izgubo delovnih mest, kar lahko ustvari občutek negotovosti med zaposlenimi. Nasprotno pa lahko premestitev spodbuja zaposlenost v podjetjih v Evropi (9).

2.12

Zapleten razvoj, ki so ga povzročile številne transakcije, združitve in pripojitve po vsem svetu, kaže, da premestitev zaradi sprememb v proizvodnih in storitvenih linijah ni linearen ali enosmeren proces. Proizvodni stroški so le del širšega spektra zadev, ki jih je treba upoštevati. V enačbo je vključenih veliko drugih dejavnikov, ki niso predmet tega mnenja. Vključujejo zapleteno logistiko, visoke prevozne stroške, okoljske interese, zakonodajne okvire, varstvo intelektualne lastnine in dostopnost surovin ter tehnologije in posebnega strokovnega znanja. Ob upoštevanju vsega tega je včasih bolje, da se proizvodnja in izvajanje storitev vrneta v Evropo.

2.13

Po drugi strani se lahko premestijo tudi inovativne dejavnosti, kar bi v Evropi povzročilo izgubo strokovnega znanja in izkušenj. Premestitev podjetij lahko dolgoročno dejansko razjeda inovativnost evropske industrije, če se osnova znanja in raziskav v Evropi ne bo okrepila. O tem priča naraščajoče število inženirjev v Indiji in na Kitajskem (45 % vseh inženirjev v svetu).

2.14

Poleg tega se lahko dejstvo, da se mlade, zelo usposobljene osebe izseljujejo iz Evrope ali kažejo večje zanimanje za delo v večjih podjetjih (10), odraža v pomanjkanju usposobljenih oseb v evropskih začetnih in vmesnih podjetjih.

2.15

Velika podjetja pogosto uspešneje obvladujejo navedene izzive kot začetna in vmesna podjetja. Na splošno imajo sorazmerno lahek dostop do bank in kapitalskih trgov, razvijajo različno medsebojno delovanje in interoperabilnost z drugimi podjetji, imajo dostop do različnih trgov in vodijo postopek zunanjega izvajanja. Vseeno pa so manj prilagodljiva kot manjša podjetja.

3.1

Vsi kazalniki kažejo, da se bo proces drobitve proizvodnje, prilagoditve in svetovnih mrež nadaljeval. Veliko večnacionalnih podjetij ima na mnogih področjih vlogo strateških voditeljev, vendar večino dela opravlja vedno več začetnih in vmesnih podjetij.

3.2

Začetna in vmesna podjetja včasih kljub velikemu potencialu zaradi nujnosti sprejmejo kratkoročne pristope, zelo si prizadevajo za dostop do novih trgov, pogosto so odvisna od rednih naročil nekaterih večjih strank in največkrat nimajo tako dobrega dostopa do kapitalskih trgov. Poleg tega so zelo izpostavljena nevarnostim prekinitve dobavne verige, ki so povezane z zmanjšanjem stroškov, ki jih stalno zahtevajo velike stranke. V naslednjih točkah je pozornost namenjena najpomembnejšim izzivom, s katerimi se soočajo.

3.3

Veliko izboljšav okvirnih pogojev v sorazmerno malih in srednje velikih podjetjih je dejansko odvisnih od razmerij v družbi ter v samih podjetjih. V nekaterih državah članicah in regijah je mnenje o tej vrsti podjetij bolj pozitivno kot v drugih. Zato je treba spodbujati najboljšo prakso.

3.4

Začetna in vmesna podjetja je treba spodbujati k sodelovanju in razvijanju skupnih projektov. Tako sodelovanje in projekti lahko okrepijo položaj na trgu in podpirajo pogajanja dobaviteljev z večjimi strankami. Prispevali bi lahko tudi k izravnavi škodljivih učinkov vključitve ali izključitve.

3.5

Spodbujati je treba uporabo odprte programske opreme (11) in prost dostop do tehnologij inženirstva ter standarde. Zelo pomembno je učinkovito povezovanje začetnih in vmesnih podjetij z raziskovalnimi inštituti.

3.6

Povezovanje ter mreže vodilnih podjetij in industrijskih območij v zelo industrializiranih in visokotehnoloških okoljih lahko zelo koristijo (12), saj bodo spodbujali načrtovano sodelovanje med podjetji. Bistveni so odprti odnosi sosednjih univerz in tehnoloških inštitutov, povezani z ustreznimi pristopi lokalnih ali regionalnih oblasti. „Industrijska območja“ okrog tehnoloških središč, znanstvenih parkov in univerz lahko zelo koristijo manjšim podjetjem.

3.7

Banke in investitorje na splošno bi bilo treba spodbujati k pozitivnejšemu odnosu do tveganja. Statistični podatki kažejo, da je finančni svet Združenih držav bolj naklonjen tveganju, ki prinaša bogate nagrade. Odprt dostop do kapitalskega trga v Evropi je v vsakem primeru potreben, in sicer vedno bolj, saj se v veliko primerih finančno breme v proizvodnih postopkih z velikih podjetij prenese na manjše dobavitelje.

3.8

V avtomobilski industriji je zunanje izvajanje na primer povzročilo finančne težave za veliko podjetij, saj sta razvojni postopek in obdobje vračanja naložbe dolga ter pogosto vključujeta 3–5 let razvojnega obdobja in 5–7 let obdobja vračanja naložbe. V ZDA se ta težava delno rešuje z lažjim dostopom do zasebnega kapitala, v mnogih državah v razvoju pa z manj strogimi davčnimi predpisi in državno pomočjo. Evropski pogoji na tem področju se morajo nujno izboljšati, zlasti v zvezi z začetnimi in vmesnimi podjetji ter njihovimi potrebami po financiranju raziskav in razvoja tehnoloških inovacij. Poleg ukrepov vlad, morajo tudi banke – vključno z Evropsko investicijsko banko (EIB) v tesnem sodelovanju z bančnimi partnerji po vsej Evropi – in zasebni kapital igrati svoje vloge.

3.9

EESO z velikim zanimanjem spremlja usmeritve iz sporočila Komisije o izvajanju lizbonskega programa Skupnosti: financiranje rasti MSP – dodajanje evropski vrednosti financiranju MSP (13). Zgraditi je treba boljši most med finančnimi ustanovami in zasebnim kapitalom na eni strani ter MSP na drugi.

3.10

Odvisnost od glavnih strank vzbuja skrb, zlasti v monoindustrijskih regijah, če so začetna in vmesna podjetja vključena v dobavne verige ali izključena iz njih. Dobavitelj bo moral pri sodelovanju z velikimi podjetji pogosto uporabiti zahtevano tehnologijo. Oskrba velike stranke lahko od dobavitelja zahteva, da uporabi posebno tehnologijo.

3.11

Enako se lahko zgodi dobaviteljem, ki so izključeni zaradi pomanjkanja potrebnih orodij za dostop do drugih trgov in za sodelovanje v drugih dobavnih verigah ali mrežah.

3.12

Vendar velika podjetja ne želijo biti povsem odvisna od enega dobavitelja, čeprav se to včasih zgodi. V številnih primerih imajo veliki proizvajalci avtomobilov, zlasti za raziskave, razvoj in proizvodnjo novih delov in sistemov, ki so namenjeni končnemu proizvodu, raje enega dobavitelja. Običajen scenarij pa je tak, da je konkurenca med dobavitelji ostra.

3.13

V nekaterih primerih, zlasti v avtomobilski industriji, je bilo ugotovljeno, da so se stroški tehničnega razvoja prenesli na dobavitelja, od katerega se je zahtevalo tudi, da deli znanje s konkurenti. To lahko pomeni težavo zlasti za nemonopolne dobavitelje.

3.14

Učinki vključitve in izključitve se stopnjujejo, ker se povečuje število vlog IKT, čeprav se učinek vključitve/izključitve zagotovo ne nanaša le na IT. Dovoljenja je pogosto težko dobiti. Pomanjkanje standardizacije in interoperabilnosti ter redka uporaba odprte tehnologije ovirata naložbe.

3.15

Tudi tukaj (glej točko 3.6) lahko sodelovanje in povezovanje olajšata odpravljanje primanjkljaja, ki nastane zaradi navedenih postopkov, zlasti v monoindustrijskih regijah.

3.16

Intelektualna lastnina je bistvena (14). Varovanje pravic intelektualne lastnine pomeni poseben izziv za začetna in vmesna podjetja, od katerih je večina malih in srednjih podjetij. Težave, s katerimi se ta podjetja srečujejo pri financiranju raziskav in razvoja, so bile na splošno že obravnavane, vendar se stanje ne sme poslabšati z ustvarjanjem razmer, v katerih so njihovi konkurenti nagrajeni.

3.17

Patenti imajo zelo pomembno vlogo. EESO je v številnih mnenjih izrazil globoko zaskrbljenost glede „večkratne neuspešne uvedbe patenta Skupnosti“, ki je prizadela verodostojnost raziskovalne politike EU in ni uspela spodbuditi „inovativnih raziskav, usmerjenih k izboljšanju konkurenčnosti“ (15). Zaradi neuspeha pri obravnavanju tega pomembnega vprašanja je varstvo inovacij precej dražje (zlasti v primerjavi z ZDA in Japonsko), kar pomeni, da občasno presega finančne zmogljivosti začetnih in vmesnih podjetij.

3.18

Problem dragih postopkov varstva pravic intelektualne lastnine še dodatno zaostruje neučinkovitost, ki je pogosto posledica pomanjkljivega izvrševanja zakonodaje. V trgovinskih odnosih s Kitajsko je treba ponarejanje obravnavati kot prednostno temo. Zaradi ponarejanja številna visokotehnološka podjetja niso pripravljena povečati naložb v Kitajsko oziroma jih celo umaknejo (16).

3.19

Priloga 2 prikazuje resnost zlorabe pravic intelektualne lastnine in ponarejanja avtomobilskih izdelkov.

3.20

Specializirana začetna in vmesna podjetja imajo lastna sredstva. Nove priložnosti se ustvarjajo s prehodom z obsežnejših dejavnosti na decentralizacijo in po meri oblikovane pristope, ob upoštevanju, da se razvijejo tudi ustrezne spretnosti in znanja.

3.21

Skrb vzbuja tudi dejstvo, da večina mladih diplomantov v Evropi raje dela v velikih podjetjih. Zato je treba z izboljšanjem poklicnih priložnosti jasno spodbujati ljudi, da delajo v začetnih in vmesnih podjetjih. Problem za začetna in vmesna podjetja je pereč zlasti zaradi nezadostnega skupnega števila diplomantov, na primer na področju inženirstva.

3.22

Tako imenovani „dvojni sistemi usposabljanja“ – učenje in delo –, ki se trenutno izvajajo v nekaterih državah članicah, kot so Nemčija, Avstrija, Luksemburg, bi se za začetna in vmesna podjetja lahko izkazali za dragocene.

3.23

Povečevanje usposobljenosti ter širjenje spretnosti in znanj zaposlenih je bistveno; ljudje sami in podjetje lahko prispevajo k dvigu standardov (17). V zvezi s tem je koristno izboljšanje kakovosti delovnega okolja. Sodobni koncepti upravljanja človeških virov, vključno s sistematičnim pregledom programov izobraževanja in usposabljanja, lahko prispevajo k ustvarjanju delovnih mest. Ta vprašanja je treba obravnavati v okviru sektorskih pristopov, vključno z dialogom med socialnimi partnerji.

3.24

Razen neposredne povezave med učinkovitimi izobraževalnimi sistemi ter kakovostjo spretnosti in znanj zaposlenih se ne sme podcenjevati pomena trikotnika izobraževanje/inovativnost/raziskave. V zvezi s tem je lahko zelo koristna nova pobuda EU Regije za gospodarsko spremembo, saj poudarja regionalno razsežnost ter vpliv raziskav, tehnoloških spretnosti in znanj ter gospodarskih grozdov (18).

3.25

Da se v celoti izkoristijo priložnosti, ki se začetnim in vmesnim podjetjem zagotovijo z izboljšanjem spretnosti in znanj ter podjetništva, se ne sme zanemariti pomena ozemeljske razsežnosti. Globalizacija, ki vključuje vse večjo internacionalizacijo, zahteva ustrezno okrepitev regionalne bližine. Ta bi se lahko zagotovila s pomočjo:

3.26

Podjetništvo je zelo pomembno, prav tako tudi ustvarjalnost in prilagodljivost, tj. sposobnost hitre prilagoditve spremenjenim okoliščinam. Mala in srednje velika podjetja imajo pogosto večjo sposobnost obvladovanja izzivov kot velika podjetja. Ti dejavniki lahko prvim zelo pomagajo, da imajo korist od razdrobitve in prilagoditve mrež (19).

4.1

Za povečanje vrednosti in učinkovitosti dobavne verige je bistveno ustvarjanje dobrega poslovnega okolja za začetna in vmesna podjetja. EESO meni, da obstajata dva glavna instrumenta, ki bosta podprla navzočnost evropskih začetnih in vmesnih podjetij v svetovnih mrežah: na novo oblikovana industrijska politika (vključno s svojim sektorskim pristopom) ter sedmi okvirni program.

4.2

Začetna in vmesna podjetja je treba bolj sistematično vključiti v okvir industrijske politike. Komisija in Svet morata v okviru prihodnje zakonodaje na področjih, kot sta tehnični razvoj in določanje standardov, izvajati prednostne in natančne presoje vplivov o visokotehnoloških podjetjih. „Industrija“ je pogosto omejena na velika podjetja. Z začetnimi in vmesnimi podjetji – ki se pogosto spregledajo – se je treba posvetovati ločeno.

4.3

EESO poudarja pomen IKT za začetna in vmesna podjetja. Povsem se strinja s cilji, ki jih je določila Komisija v sporočilu Okrepitev zaupanja v medpodjetniške elektronske trge (20).

4.4

Komisija je vzpostavila tudi Evropsko mrežo za podporo e-poslovanja za mala in srednje velika podjetja (eBSN). EESO se strinja z glavnimi cilji eBSN, katere namen je združitev strokovnjakov za e-poslovanje v Evropi ter delitev izkušenj in dobre prakse.

4.5

Najpomembnejši vidik industrijske politike EU je odprt dialog v zvezi s prihodnjimi usmeritvami in tehnologijami s sektorskega vidika, kot je predvideno v sedanjih evropskih tehnoloških platformah. Čeprav so meje med sektorji zabrisane, je sektorski pristop na tem področju še vedno sorazmerno ustrezen in začetnim in vmesnim podjetjem zagotavlja velike priložnosti.

4.6

Pomena inovativnosti ni mogoče preceniti. EESO podpira predlog Komisije, da se razvijejo do inovacij prijazni trgi z novo pobudo za vodilne trge, katere cilj bi bilo lažje izdelovanje in trženje novih inovativnih proizvodov in storitev na obetavnih področjih (21).

4.7

Pomembno je, da začetna in vmesna podjetja sodelujejo na tehnoloških platformah. Upajmo, da se bodo našli dodatni načini in sredstva za odstranitev ovir na tem področju. Uvesti je treba agendo strateškega raziskovanja, vključno z začetnimi in vmesnimi podjetji. Vseeno so pri vsakodnevnih izkušnjah s temi platformami vidne tudi tradicionalne slabosti večine teh podjetij, kot je pomanjkanje vzajemnega zaupanja, razpoložljivih predstavnikov in pogosto strateške osredotočenosti.

4.8

Za določitev agende strateškega raziskovanja je skupina na visoki ravni Manufuture  (22) izvedla analizo, ki vsebuje podobne ideje o spremembi v zvezi z novimi proizvodi z dodano vrednostjo ter mešanjem proizvodnje in storitev na eni strani ter inovativnimi oblikami proizvodnje na drugi (23).

4.9

Poleg tega učinki vključitve/izključitve v zvezi z dobavnimi verigami pogosto ovirajo učinkovito sodelovanje začetnih in vmesnih podjetij – tudi tistih z velikim potencialom – na platformah, če ta ne morejo sodelovati v interoperabilnih sistemih.

4.10

EESO meni, da je treba za začetna in vmesna podjetja razviti strateško vizijo, ki bi jim lahko pomagala odpraviti primanjkljaj, ki nastane zaradi vključitve ali izključitve. Cilj mora biti interoperabilnost. Ta se lahko doseže z:

4.11

Po mnenju EESO bi bilo mogoče isti cilj spodbujati z ustvarjanjem forumov EU za sodelovanje med začetnimi in vmesnimi podjetji, da se združita ustvarjalnost in inovativnost v vsej Evropi.

4.12

Glavno vprašanje je olajšanje dostopa do finančnih trgov.

4.12.1

EESO meni, da je treba banke in druge investitorje, kot so skladi tveganega kapitala, spodbujati k pozitivnejšemu odnosu do tveganja, na primer s povečanjem naložb v visokotehnološka začetna in vmesna podjetja.

4.12.2

Poseben primer bi bil olajšanje dostopa začetnim in vmesnim podjetjem do kapitalskih trgov in zasebnega kapitala za preprečevanje zamud, ki lahko nastanejo zaradi dolgega razvojnega obdobja in obdobja vračanja naložbe, kar lahko povzroči težave. V zvezi s tem je treba okrepiti vlogo Evropske investicijske banke (EIB) in Evropskega investicijskega sklada (EIS), da se olajša dostop do tveganju prilagojenih instrumentov, tveganega kapitala in jamstvenih shem (26).

4.12.3

EESO meni, da lahko imajo finančne ustanove, kot je EIB, pomembnejšo podporno vlogo, zlasti v konzorcijih, ki zajemajo lokalne banke, ki dobro poznajo podjetja na svojem območju.

4.12.4

EIB zdaj v okviru na novo oblikovane industrijske politike in partnerstev med industrijo in raziskavami pripravlja nov skupni finančni instrument z generalnim direktoratom za raziskave in tehnološki razvoj, imenovan Sklad za financiranje na osnovi delitve tveganja (RSFF). Njegov cilj je izboljšanje dostopa do posojil, zlasti za raziskave v zasebnem sektorju in povezane dejavnosti s tveganjem, višjim od povprečja, ki jih trg ne zajema.

4.13

Za davčno politiko so odgovorne države članice. Kljub temu bi bila na ravni EU zelo priporočljiva razprava o zaželenih davčnih ukrepih, namenjenih krepitvi položaja evropskih podjetij v svetovnih vrednostnih in dobavnih mrežah.

4.14

EU mora v cilje trgovinske politike vključiti varovanje pravic intelektualne lastnine manjših in srednje velikih podjetij, ob upoštevanju pogosto nepoštenega in nezanesljivega odnosa (velikih) nastajajočih trgov do evropskih podjetij.

4.15

Človeški viri so bistveni. Izobraževalni sistemi so bolj kot kdaj koli prej nezamenljiv steber trajnostne gospodarske rasti. Izobraževanje, poklicno usposabljanje in vseživljenjsko učenje so deljena odgovornost posameznikov, podjetij, socialnih partnerjev in javnih oblasti. (27)

4.16

Panožne razprave med socialnimi partnerji morajo obsegati prilagojene pristope k upravljanju človeških virov, vključno z razvojem programov usposabljanja, ki so oblikovani v skladu s potrebnimi poklicnimi kvalifikacijami. Upoštevati morajo tudi regionalno razsežnost sprememb v industriji in pobudo EU Regije za gospodarsko spremembo (28).

4.17

V sedmem okvirnem programu, ki je povezan s cilji na novo oblikovane industrijske politike, je treba posebno pozornost nameniti povezavam z malimi in srednje velikimi podjetji, vključno z ustrezno uporabo novega instrumenta RSFF, ki ga je razvila EIB (29). V naprednih projektih IKT, ki se financirajo iz sedmega okvirnega programa, je bistvena udeležba začetnih in vmesnih podjetij, da se bodo lahko vključila v napredne mreže in začela sodelovati.

4.18

Po mnenju EESO lahko sedmi okvirni program prispeva k ustvarjanju trajnostne inovacijske politike, vključno s tesnimi povezavami med centri znanja (univerze, tehnološki inštituti, poklicne šole) ter industrijsko dejavnostjo. Za takšne politike so bistvene vrednostne in dobavne verige ali mreže, saj je program namenjen podpori za razvoj novih „razširjenih proizvodov“ (poznanih tudi kot„proizvodi/storitve“ ali storitve, ki so vključene v proizvod in novih postopkov. Namen vsega tega je ustvarjanje učinkovitega enotnega mrežnega okolja v Evropi, ki koristi tudi začetnim in vmesnim podjetjem.

4.19

EESO ugotavlja, da je zaradi birokracije mala in srednje velika podjetja težko vključiti v programe raziskav in razvoja. Za ta podjetja so izbirni postopki, ki trajajo najmanj eno leto, predolgi.

4.20

Zelo zaželeno je, da se ustvarijo ustrezni pogoji za razvoj močnih mrež podjetij s preglednimi, medsebojno povezanimi strukturami. EESO zagovarja sedmi okvirni program, ki naj bi omogočal sistematično in optimalno načrtovanje mrež ter dejavnosti v dinamičnem in celostnem industrijskem okolju.

4.21

Podobno je treba spodbujati ustvarjanje struktur upravljanja logistike in dobavne verige na strateški in operativni ravni.

4.22

Raziskovalni programi lahko v manj tehnološko usmerjenih industrijah, ki so fizično povezane z Evropo, podpirajo stalno povečevanje produktivnosti in učinkovitosti, da se ohrani konkurenčna prednost.

4.23

Med mnogimi vidiki, ki jih morajo podjetja upoštevati, da v celoti izkoristijo raziskovalne programe EU, je pomen vzpostavljanja ustreznih mrež. Predkonkurenčno sodelovanje podjetij se lahko izkaže za zelo koristno, enako velja tudi za spodbujanje odnosov sodelovanja, kar pa zdaj ni vključeno v miselnost začetnih in vmesnih podjetij v Evropi.

4.24

Cilj sedmega okvirnega programa je zato prispevati k mrežno povezani industriji, ki temelji na znanju in je v skladu z evropskimi standardi, ki so pomemben element sodelovanja, povezanosti in interoperabilnosti.

4.25

EESO meni, da sedmi okvirni program ponuja odlično priložnost za izboljšanje učinkovitosti vrednostnih in dobavnih mrež ter poziva ustrezne zainteresirane strani, da zagotovijo njihovo temeljito uporabo. To ne velja le za tehnologije, ki izboljšujejo medsebojno mrežno povezanost (zlasti IKT), temveč tudi druge obetavne tehnologije, kot je nanotehnologija.

4.26

Vzporedno z razvojem industrijske politike so za sedmi okvirni program pomembni tudi regionalni in lokalni okviri in ukrepi, zlasti v zvezi s sodelovanjem začetnih in vmesnih podjetij z velikimi podjetji, sosednjimi univerzami, tehnološkimi inštituti in centri za poklicno usposabljanje (30).

20.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 168/10

1.1

V zadnjih 50 letih se je evropski prostor preoblikoval in globalizacija te spremembe še pospešuje, kar ima precejšnje posledice za težišča Evrope, tj. metropolitanska območja (2). Metropolitanska območja se lahko najbolje soočajo s temi izzivi in v polni meri izkoristijo priložnosti, ki jih te spremembe prinašajo.

1.2

EESO meni, da morata Svet in Komisija proučiti razvoj metropolitanskih območij in tudi nacionalne pobude ter pripraviti širše smernice na tem področju. Dobro strukturirana razprava na evropski ravni bo nacionalne pristope umestila v skupno perspektivo, kar lahko spodbudi tudi regionalne akterje.

1.3

EESO meni, da bi bolje strukturirana razprava o metropolitanskih območjih v Evropi in med njimi spodbudila te regije k uspešnemu izvajanju lizbonske in göteborške strategije, kar se lahko kaže tudi v nacionalnih programih reform.

1.4

EESO ugotavlja, da že nekaj let poteka živahna razprava. Povezava med velikimi metropolitanskimi območji in lizbonsko strategijo bolj kot doslej poudarja socialno-ekonomske posledice teh območij, kar pomeni korak naprej.

1.5

V veliko državah in regijah skušajo javne oblasti in tudi zasebni sektor ter civilna družba oblikovati pogoje, ki so potrebni za trajnostni razvoj metropolitanskih območij in za zagotovitev njihove konkurenčnosti v Evropi in v svetu. Pozornost je treba nameniti predvsem razvoju v Nemčiji. Univerzitetne študije in raziskave na zvezni ravni so omogočile bolj objektivno razpravo. Na medministrskih konferencah o metropolitanskih območjih so sodelovale tudi nacionalne in regionalne oblasti.

1.6

Urbanistična politika Komisije in tudi osnutek Teritorialne agende, ki jo je pripravila delovna skupina Sveta, pomenita napredek in dajeta okvir za ambiciozno urbanistično politiko. Agenda poudarja nekatere posebne značilnosti velikih metropol. Kljub temu pa EESO meni, da je osnutek Teritorialne agende v tem pogledu preveč nedoločen.

1.7

Kljub različnim strukturam in pristopom med državami so izzivi in cilji velikih mestnih regij na splošno enaki.

1.8

Uravnotežen razvoj metropolitanskih območij ovirata pomanjkanje identitete in odsotnost ustreznega upravljanja. Obstoječi upravni organi so pogosto zelo stari in preprečujejo prožno prilagajanje.

1.9

Za uspešnost metropolitanskih območij so nujna prizadevanja na več ravneh – nacionalni, regionalni in mestni – za kar je potrebna legitimnost decentraliziranih oblasti in kar bo olajšalo tudi pobude zasebnega sektorja in nevladnih organizacij.

1.10

EESO ponovno ugotavlja, da o metropolitanskih območjih ni na voljo dovolj socialno-ekonomskih in okoljskih podatkov, ki so primerljivi na evropski ravni. Ker bi se to moralo izvajati na evropski in nacionalni ravni, EESO meni, da bi bilo treba letno spremljati uspešnost evropskih metropolitanskih območij z gospodarskega, socialnega in okoljskega vidika, da bi bolje poznali razmere vsakega od teh območij in omogočili lažjo mobilnost metropolitanskih akterjev.

2.1

EESO poziva Komisijo, da pripravi zeleno knjigo o metropolitanskih območjih kot dodatek Teritorialni agendi in strateške smernice za kohezijo ter s tem na podlagi objektivne analize spodbudi evropsko razpravo.

2.2

EESO meni, da bi bilo treba izzive in cilje velikih metropol ter znanje in izkušnje držav članic umestiti v skupno evropsko perspektivo ter širiti dobre prakse.

2.3

Po mnenju EESO bi morala Komisija sprejeti politično odločitev, na podlagi katere bi Eurostat vsako leto pripravil zanesljive in primerljive podatke o vseh metropolitanskih območjih Evropske unije. Za izpolnjevanje te nove naloge bi moral dobiti dodatna sredstva.

2.4

Da bi Eurostat lahko čim prej izpolnil to nalogo, EESO predlaga, da se ESPON-u ali drugi pristojni organizaciji dodeli izvedba poskusne študije, s katero bi preskusili različne metode za razmejitev metropolitanskih območij s skupnimi merili, da se predlaga omejen seznam podatkov o metropolitanskih območjih z več kot milijonom prebivalcev za obdobje 1995–2005, ki bi jih lahko zbrali takoj. Pri tem bi uporabili predvsem podrobne, že obstoječe podatke iz evropskih raziskav o delovni sili (3).

3.1

V mnenju iz leta 2004 je EESO opozoril na socialno-ekonomske posledice metropolitanskih območij (4), ki so bile po njegovem mnenju v veliki meri podcenjene.

3.2

Cilj tega mnenja je opozoriti institucije Skupnosti na stalni razvoj in na včasih presenetljivo hiter razvoj koncentracije prebivalstva in gospodarskih dejavnosti v metropolitanskih območjih v Evropi in svetu.

3.3

EESO je v mnenju iz leta 2004 zahteval, da se razvoj evropskih metropol vključi na dnevni red Skupnosti. Odbor je med prvimi poudarjal neposredno vez med vlogo metropol in izvajanjem lizbonske strategije. Metropolitanska območja so „laboratoriji“ svetovnega gospodarstva, gonilo gospodarstva ter središča ustvarjalnosti in inovativnosti.

3.4

Hkrati so v metropolah glavni izzivi, ki jih mora Evropa premagati v prihodnjih letih. Ta območja se srečujejo predvsem z revščino ter socialno izključenostjo in prostorskim ločevanjem, kar vpliva na zaposlovanje in mednarodni kriminal (5).

3.5

Vpliv metropol krepijo številne in različne izmenjave med njimi, v Evropi in na svetovni ravni. Mreže, v katerih sodelujejo metropole, prispevajo h krepitvi evropske integracije.

3.6

EESO v mnenju iz leta 2004 ugotavlja, da primerjalne analize, ki vsebujejo zadovoljive podatke o njihovih prednostih, pomanjkljivostih, ovirah in priložnostih, niso dovolj.

3.7

Zato je Odbor leta 2004 poudaril potrebo po opredelitvi evropskih metropolitanskih območij in pripravo ustreznih in primerljivih podatkov, vključno z oceno glavnih kazalnikov lizbonske strategije, za vsako metropolitansko območje.

3.8

Gospodarstvo, ki temelji na znanju, in družba, povezana v mreže, prispevata k večji privlačnosti metropol za ljudi in dejavnosti. V nekaterih državah članicah poteka na nacionalni in regionalni ravni živahna razprava o politiki, ki jo je treba izvajati v zvezi z velikimi metropolami, in o upravljanju teh območij. Te razprave včasih spremljajo praktični ukrepi od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol.

4.1

EESO je leta 2004 pozval Komisijo, da pripravi celovite analize s sodelovanjem vseh komisarjev s tega področja in redno predstavlja poročila o socialno-ekonomskih razmerah v metropolitanskih območjih in njihovem položaju na evropski ravni. Na ta način bo boljša ocena prednosti in pomanjkljivosti velikih metropol omogočila tudi boljšo opredelitev politik in lažjo širitev dobrih praks.

4.2

Komisija se v odgovoru na predloge EESO „strinja z ugotovitvijo EESO glede ključne vloge metropolitanskih območij za uresničevanje ciljev lizbonske strategije in tudi glede pomanjkanja zanesljivih in primerljivih podatkov o teh območjih na evropski ravni (6)“.

4.3

Kljub skupnemu stališču Komisija še ni pripravila bolj ciljno usmerjenega in celovitega pristopa glede metropolitanskih območij. Urbanistična politika se postopoma izvaja, vendar pri tem ni ločevanja med „mesti in metropolitanskimi območji“. Podatki Inštituta za statistiko, ki so nepopolni in zbrani na podlagi nacionalnih definicij, niso vedno primerljivi na evropski ravni.

5.1

Na nacionalni in regionalni ravni je bilo nedavno sprejetih več pobud, ki so javnost seznanile z razvojem metropol. Te pobude pogosto vključujejo različne ukrepe za podporo bolj usklajenega razvoja na področju infrastrukture, prostorskega načrtovanja, gospodarstva in socialnih vidikov ter razvoja infrastrukture prometa in telekomunikacij med samimi metropolami. Nekaj primerov pobud, ki so bile sprejete v več državah, je predstavljenih v nadaljevanju besedila. Ta pregled seveda ni popoln.

5.1.1

Leta 1993 se je v Nemčiji začela poglobljena razprava o metropolitanskih območjih. Namen univerzitetnih študij in razprav je ustrezno in objektivno pripraviti seznam funkcij velikih metropol in jih opredeliti v skladu s tem seznamom.

5.1.1.1

V nemški študiji je bil prehod od tradicionalnega pristopa z nacionalnim zemljevidom mest in občin ter zveznih dežel na drugačen pristop, ki predstavlja nov zemljevid Nemčije z novimi glavnimi podobami (Leitbilder) – smernicami. Na podlagi smernic in akcijskih programov na področju politike prostorskega načrtovanja (iz leta 1992 in 1995), ki so poudarili pomen in naloge metropolitanskih območij, ima Nemčija od sprejetja sklepa medministrske konference ministrov Zveze in dežel za prostorsko načrtovanje z dne 30. junija 2006 enajst metropolitanskih regij. Prva medministrska konferenca na tem področju je bila leta 2003.

5.1.1.2

Zemljevid nemških metropolitanskih regij razkriva neenakosti med obstoječo upravno organizacijo in geografskimi omejitvami metropolitanskih regij. Primer tega je metropolitanska regija Nürnberg, ki obsega mesto Nürnberg in vse sosednje mestne in podeželske občine. Druge deloma zajemajo več dežel, na primer Frankfurt/Ren/Majna in Hamburg, spet druge so del ene dežele, na primer München in Ruhregebiet. V številnih primerih že obstaja regionalizacija po posameznih temah, na primer na področju kulture, športa, trajnosti, pokrajin. V vseh primerih območje zajema mesta, velika in majhna ter podeželska območja. Na ta način lahko jasno razmejimo teritorij teh metropolitanskih območij.

5.1.1.3

Posebni nacionalni ukrepi (zaenkrat) še niso predvideni. Metropolitanska območja so bila pozvana k opredelitvi in ovrednotenju svojih posebnosti. Cilj tega je razvoj nemških metropolitanskih območij, ki so avtonomni akterji na evropski in mednarodni ravni. Nacionalne politike, kot na primer politike na področju železniškega ali zračnega prometa, bodo seveda lahko podprle ambicije teh območij.

5.1.1.4

Da bi upravičili ta nov pristop, se metropolitanska območja poziva k uvedbi sistema za demokratično predstavništvo, glede na njihove posebne značilnosti in vizijo. Pri tem lahko same opredelijo načine, z neposrednimi volitvami, kot na primer regija Stuttgart, ali s posrednim zastopanjem mest in občin, kot v regiji Nürnberg.

5.1.1.5

Politični cilji, o katerih je treba razpravljati in jih uresničiti v okviru metropolitanskih območij, ki imajo različne značilnosti, so: zagotoviti kritično maso, ki je potrebna za konkurenčnost, ustvariti pogoje za učinkovito upravljanje, pojasniti delitev odgovornosti, vzpostaviti policentrično prostorsko organizacijo, poiskati zadovoljivo ravnovesje med urbanizacijo in zaščito podeželskih območij, razviti prometno infrastrukturo in zagotoviti mobilnost, podpreti inovacije in gospodarske grozde, obvladovati tehnološka in naravna „tveganja“, pridobiti potrebna sredstva za javne naložbe, izboljšati mednarodno dostopnost, zagotoviti promocijo regij.

5.1.2

V Veliki Britaniji sega zanimanje za okrepljen razvoj metropol v začetek stoletja. Leta 2004 je bilo objavljeno obvestilo vlade o konkurenčnosti metropolitanskih območij, razen Londona (7). Cilj je bil ustvariti pogoje za krepitev avtonomije „mest-regij“ v mednarodnem okviru. Vendar je bil predvideni proces ustavljen, predvsem zaradi negativnega referenduma o ustanovitvi regionalne skupščine v regiji Newcastle.

5.1.2.1

Angleška razprava se trenutno osredotoča na delitev pristojnosti med nacionalno in regionalno ravnjo ter med mesti in občinami v najbolj poseljenih regijah, ki so bile opredeljene kot metropolitanska območja prihodnosti. Ideja o oblikovanju mest-regij je še vedno aktualna. Kljub nejasnosti razprave v teku bo kmalu objavljena bela knjiga o tej temi, v pripravi pa je tudi nova prostorska organizacija, ki temelji na priznanih merilih in je primerljiva z nemško prostorsko organizacijo.

5.1.2.2

Treba je ločevati med politično decentralizacijo in podporo razvoju metropol. Za razvoj metropol so značilne prožnost in povezave med mestnimi občinami, da se čim bolje izkoristijo priložnosti in da se soočimo s skupnimi izzivi. Dober primer je razvoj na severu Anglije (Manchester, Liverpool, Leeds, Sheffield, Newcastle in York), pobuda „Northern Way“ od spodaj navzgor. Za ta razvoj je značilno določeno število konvencij znotraj metropolitanskega območja.

5.1.2.3

Pristop od spodaj navzgor, ki je nadaljevanje lokalnih in regionalnih pobud, je nujen, ker se številne strateške odločitve lahko sprejmejo samo s skupnim soglasjem. Ti sklepi bodo v treh agendah: v agendi o konkurenčnosti za zagotavljanje podpore najbolj in najmanj uspešnim regijam, agendi o socialni koheziji za prikrajšano prebivalstvo in v agendi o okolju, ki vključuje ukrepe predvsem za izboljšanje kakovosti življenja in ohranitev naravnih virov. Na teh treh področjih se metropolitanska območja obravnavajo kot najustreznejša geografska raven za vodenje teh politik.

5.1.3

V Franciji poteka razprava že od leta 1960. Do nedavnega je bilo sprejetih zelo malo konkretnih ukrepov, ker je bila politična razsežnost razprave podcenjena. Na splošno je bilo pomanjkanje politične razsežnosti značilnost celotne Evrope.

5.1.3.1

Leta 2004 je delegacija DIACT (8) pozvala k projektom v zvezi z metropolitanskimi območji, da bi spodbudili sodelovanje med velikimi mesti in podprli gospodarski razvoj metropolitanskih regij. Strokovna žirija, ki so jo sestavljali direktorji ministrstev in strokovnjaki, je izbrala petnajst projektov v zvezi z metropolitanskimi območji, ki so jih pripravile lokalne skupnosti. Projekti so bili zaključeni leta 2006. Leta 2007 bodo projekti v zvezi z metropolitanskimi območji prejeli finančno pomoč države za izvajanje strukturnih ukrepov. DIACT je s to pobudo priznala pomen metropolitanskih regij kot ključnih akterjev za konkurenčnost celotnega območja.

5.1.4

V Italiji in Španiji regionalizacija napreduje. Ta razvoj, ki ni neposredno povezan z metropolitanskimi območji, ustvarja nove (pravne) priložnosti za upravljanje metropol.

5.1.4.1

V Italiji je bil leta 1990 po zakonu predviden pristop od spodaj navzgor in opredelitev 14 metropolitanskih območij. Zakon ni stopil v veljavo. Leta 1999 je nov zakon odobril pobude od spodaj navzgor za ustanovitev metropolitanskih območij. V regiji Bologna je bila ustanovljena ena sama skupščina, ki združuje 20 občin in ima svoja proračunska sredstva. Z ustavno reformo leta 2001 je bila odobrena ustanovitev treh metropolitanskih območij okrog Rima, Neaplja in Milana. Pred kratkim se je ta reforma začela ponovno izvajati.

5.1.4.2

V Španiji je teritorialna razprava odvisna od teritorialne avtonomije. Avtonomne skupnosti imajo izključne pristojnosti na tem področju, zato so tudi odgovorne za metropolitanska območja. Hkrati poteka proces krepitve velikih mest in „merjenje moči“ med centralno vlado, avtonomnimi skupnostmi in metropolitanskimi območji, kot so Madrid, Barcelona in Valencia. Drug primer je Bilbao, ki je z vidika oblikovanja metropolitanskih območij z javno-zasebnim partnerstvom dosegel uspeh.

5.1.4.3

Opredelitev metropolitanskih območij se ne omejuje niti na velike niti na posamezne države. Najbolj znani primeri metropolitanskih območij so Centrope, in sicer Dunaj-Bratislava-Brno-Gjör, regije v nič manj kot štirih državah, in Kopenhagen-Malmö (Danska in Švedska). Obe regiji se razvijata. Na Nizozemskem trenutno poteka poglobljena razprava o najustreznejši obliki upravljanja regije Randstad, da bi odpravili upravno razdrobljenost, ki zavira razvoj infrastrukture ter prostorski in ekonomsko-socialni razvoj.

5.1.5

V novih državah članicah je opazen razvoj, ki je primerljiv z zgoraj navedenimi državami. Na Poljskem je vlada opredelila veliko metropolitanskih območij ali mest-regij. Nazoren primer je regija Katowice, ki je nedavno dobila poseben status metropolitanskega območja. Vendar razvoj mest in metropolitanskih območij poteka nenadzorovano in zato samovoljno zaradi pomanjkanja ustreznega regionalnega upravljanja. Zato se nekatera metropolitanska območja usmerjajo k praksam in strokovnemu znanju držav s tradicijo decentraliziranih politik.

5.1.6

Gospodarske in industrijske zbornice, predvsem v glavnih mestih in mestih-regijah, ki so dobro prepoznavni in dejavni predstavniki poslovnega sveta na lokalni in regionalni ravni, so prav tako vključene v proces oblikovanja metropolitanskih območij. Povsod prispevajo k privlačnosti ter gospodarskemu in kulturnemu vplivu svojih območij, pri tem pa upoštevajo zahteve glede kakovosti življenja in spoštovanja okolja.

6.1

Na ravni EU je izvajanje lizbonske strategije prednostni cilj Barrosove Komisije. Pri tem sodelujejo vsi komisarji. GD REGIO je lizbonsko strategijo umestil v središče regionalne politike „novega stila“, v ospredju katere je razvoj mest.

6.1.1

Lizbonska strategija in razvoj mest sta prednostni nalogi v vseh regijah, ki prejemajo sredstva iz programov Skupnosti. Ti programi se ne osredotočajo izrecno na metropolitanska območja; za ta je najpomembnejši program URBACT (9).

6.1.2

Poleg GD REGIO tudi drugi GD, na primer GD za raziskave in razvoj, GD za okolje in GD za promet, upravljajo posebne programe, ki so pogosto pomembni za metropole, ker tudi nanje vplivajo lizbonski cilji. Programi za krepitev uspešnosti mest se ne nanašajo neposredno na metropole, vendar jih vedno vključujejo.

6.1.3

Junija 2006 je delovna skupina Sveta objavila prvi osnutek Teritorialne agende (10). V dokumentu so jasno opisani trendi na področju urbanizacije evropske družbe, vendar pa še vedno ni jasne ločnice med mesti in metropolitanskimi območji.

6.2

Izzivom (velikih) mest (11) je bilo posvečenih več neformalnih svetov ministrov za prostorsko načrtovanje. Prostorsko načrtovanje sodi med pristojnosti Unije v veljavni Pogodbi v okviru naslova Okolje, člena 175(2) (12).

6.3

Evropski parlament  (13) poudarja, da „v mestih in strnjenih naseljih ali območjih živi 78 % prebivalstva Unije in da so kraj, kjer so nakopičene težave in tudi kraj, kjer se gradi prihodnost.“ Meni, da so ta območja ključni akterji regionalnega razvoja in uresničevanja lizbonskih in göteborških ciljev.

6.3.1

Evropski parlament zahteva, da se vsi generalni direktorati Komisije, ki posredno ali neposredno obravnavajo urbana vprašanja, povežejo in skupaj opredelijo konkretne težave urbanega okolja na vseh področjih ukrepanja ter skupaj predstavijo pozitivne učinke politik, ki jih izvajajo. Predlaga ustanovitev medoddelčnih delovnih skupin in meni, da bilo treba vzpostaviti teritorialni dialog.

6.4

Odbor regij vse bolj opozarja evropske institucije na izzive, s katerimi se srečujejo urbane regije. Sklepne ugotovitve OR temeljijo na enakih skrbeh in načelih kot sklepi Evropskega parlamenta in EESO.

6.4.1

Odbor regij poudarja dejanske razmere „funkcionalnih regij“ in sodelovanje med partnerji zunaj upravnih meja – nacionalnih, regionalnih in lokalnih – ki bi ga morale spodbujati politike Skupnosti s pomočjo posebnih ukrepov za spodbujanje, kot so promocija projektov za strateški razvoj obširnih območij. Predvsem bi bilo treba oblikovati nove mreže za sodelovanje in krepiti obstoječe mreže med metropolitanskimi in urbanimi območji, zlasti sodelovanje, ki sedaj poteka v okviru pobude Interreg III, sodelovanje, ki bo potekalo v obdobju 2007–2013 v okviru cilja za teritorialno sodelovanje (14).

6.5

Mreža METREX (15) je v izjavah marca in septembra 2006 poudarila, da je treba metropolitanska območja opredeliti in priznati kot glavne sestavne dele Teritorialne agende Evropske unije. METREX meni, da bi bilo treba pripraviti primerljive podatke o metropolitanskih območjih na evropski ravni. Zahteva, da Komisija pripravi zeleno knjigo, ki bo obravnavala tri ključne teme: gospodarsko konkurenčnost, socialno kohezijo in varstvo okolja. Meni, da se lahko številni glavni problemi, kot podnebne spremembe, staranje prebivalstva ali priseljevanje, s katerimi se sooča Evropa, učinkovito in celovito rešijo samo s pomočjo metropolitanskih območij. Prav tako meni, da lahko metropolitanska območja igrajo glavno vlogo pri uresničevanju lizbonskih ciljev, predvsem pri zagotavljanju konkurenčnosti Evrope na svetovni ravni.

6.6

Število regij, ki imajo predstavništvo v Bruslju, se je v zadnjih 15 letih močno povečalo (16). Na konferencah, ki so jih organizirale regije, so razvoj in uspešnost metropolitanskih območij pogosto teme, o katerih se največ razpravlja.

6.7

Skupina regij, ki imajo predstavništvo v Bruslju, se je organizirala prav pod imenom Lizbonske regije.

6.8

V okviru programa ORATE je bilo v zadnjih letih zbranih veliko informacij, podatkov, kazalnikov in poročil o evropskih regijah. Ker pa se upravne meje v regijah zelo razlikujejo od mej v metropolitanskih območjih, rezultati tega visokokakovostnega dela odgovornim za razvoj, prostorsko načrtovanje in upravljanje metropolitanskih območij ne ponujajo informacij in analiz, ki so potrebne za opredelitev najpomembnejših politik, s katerimi bi lahko izkoristili vse razpoložljive možnosti v metropolah.

6.9

GD za regionalno politiko in Eurostat sta uvedla projekt Urban audit (Predstavitev mest), da bi ponudila zanesljive in primerljive kazalnike o določenem številu mest (17). EESO pozdravlja prizadevanja za zbiranje podatkov o urbanih območjih, vendar informacije, ki so na razpolago v tem projektu, še ne omogočajo njihove širše uporabe (18).

7.1

EESO ugotavlja, da je razprava o metropolitanskih območjih veliko bolj živahna kot pred nekaj leti, in to iz dveh glavnih razlogov. Vse večje število metropol na svetu kaže, da se nova urbana organizacija oblikuje zelo hitro (19), razpravo pa je oživilo tudi priznanje, da obstaja povezava med gospodarskim, družbenim in okoljskim razvojem velikih metropol in lizbonsko strategijo.

7.2

Politične in socialne razprave o najustreznejšem pristopu so potekale v vseh državah članicah, velikih in majhnih, razvitih ali manj razvitih.

7.3

Te razprave so najprej potekale na nacionalni ravni, vendar oblasti v številnih primerih priznavajo, da dejanska razsežnost nekaterih metropol ni omejena na nacionalno ozemlje. Primera območij Kopenhagen-Malmö in Dunaj-Bratislava sta bila že omenjena, vendar je treba prav tako navesti metropolitanska območja, ki jih opredeljujejo francoske oblasti, kot sta Metz-Luxembourg-Saarbrücken in Lille-Courtrai. V celotni Uniji se število čezmejnih regij, ki delujejo kot metropolitansko območje, povečuje.

7.4

Kljub večjemu številu razprav v preteklih letih EESO ugotavlja, da so te nove strukture še v začetni fazi.

7.5

Velika večina mest in metropolitanskih območij, ki želijo pokazati svoj pomen na evropski in svetovni ravni, predstavlja svoje razmere z nacionalnimi ali regionalnimi podatki, ne da bi se pri tem zavedale resnične razsežnosti območja, o katerem govorijo. To je ena od posledic razlike, ki obstaja med metropolitanskimi območji in upravno regijo ali regijami, katere del so.

7.6

Kljub razlikam v nacionalnih in regionalnih pristopih in strukturah EESO ugotavlja očitno podobnost glede problematike. Največ se razpravlja o naslednjih temah:

7.7

Prebivalstvo nima vedno občutka, da pripada metropoli. Evropskim metropolitanskim območjem manjka politična legitimnost. Nekdanje upravne strukture ne zadostujejo več – so iz preteklih obdobij –, vendar nacionalne oblasti namenjajo veliko pozornost odporu interesnih skupin proti novim strukturam, predvsem obstoječim političnim in upravnim lokalnim in regionalnim organom. Vendar so izzivi, s katerimi se srečujejo metropolitanska območja, ogromni. Za soočenje z izzivi in za dobro obvladovanje razvoja je nova organizacija upravljanja za oblikovanje celostne strategije potrebna skoraj povsod.

20.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 168/16

1.1

EESO se zahvaljuje nemškemu predsedstvu in mu čestita za pripravljalna dela ter prizadevanja za zagotovitev preglednosti in posvetovanj v zvezi s Teritorialno agendo.

1.2

EESO meni, da je zdaj pravi trenutek za prehod od zdajšnje faze neformalnega usklajevanja v Svetu na novo fazo, ki temelji na tesnejšem političnem sodelovanju. Na podlagi opravljenega dela in z novimi pridobitvami, predvidenimi za Evropsko omrežje za opazovanje prostorskega razvoja, se je treba še bolj približati povezovanju in Komisiji dati jasno pooblastilo za izvajanje pravice do pobude.

1.3

EESO meni, da bi razprave Sveta o Teritorialni agendi morale obroditi natančnejše politične sklepe, zato pa bi se morala bolj zavzeti Komisija, ki lahko uskladi in zagotovi skladnost različnih pristopov do ozemeljske kohezije v Evropski uniji.

1.4

Za doseganje cilja ozemeljske kohezije na ravni EU mora imeti Komisija posebno in močno enoto za analizo, oceno in pripravo političnih predlogov, ki potrjujejo dodano vrednost evropskega pristopa k ozemeljski koheziji.

1.5

EESO predlaga, da se zagotovi kontinuiteta po koncu nemškega predsedovanja. Komisija mora preučiti, združiti in izvesti Teritorialno agendo v obliki akcijskega načrta, ki bo upošteval pristojnosti držav članic in regij na področju prostorskega načrtovanja.

1.6

Četrto kohezijsko poročilo, ki ga pripravlja Evropska komisija, bi moralo analizirati ozemeljski vpliv sredstev Skupnosti ter določiti povezave med kohezijsko politiko in cilji Teritorialne agende. EESO meni, da je treba okrepiti programe čezmejnega sodelovanja.

1.7

Pri upravljanju Teritorialne agende morajo uravnoteženo sodelovati različne uprave, ki delujejo na ozemlju (lokalne, regionalne, nacionalne in uprave EU), kakor tudi organizirana civilna družba, s katero se je treba predhodno posvetovati.

1.8

EESO predlaga, da Svet ministrov za Teritorialno agendo uporabi odprto metodo usklajevanja, z natančnimi smernicami, kar bi bil začetni korak pred uporabo metode Skupnosti, po sprejetju ustavne pogodbe.

1.9

EESO si želi, da bi EU kmalu sprejela ustavno pogodbo, ki vsebuje cilj ozemeljske kohezije, in predlaga, da neformalni Svet v Leipzigu na podlagi doseženega soglasja glede Teritorialne agende v svojih sklepih priporoči njeno postopno izvajanje, namesto da poudarja, da ni zavezujoča.

1.10

Zato EESO poziva Komisijo, da Svetu ministrov predlaga nadaljevanje izvajanja Teritorialne agende na sedanji pravni podlagi.

2.1

Zvezno ministrstvo za promet, gradbeništvo in urbani razvoj je 7. novembra 2006 v imenu nemškega predsedstva zaprosilo Evropski ekonomsko-socialni odbor za raziskovalno mnenje o Teritorialni agendi.

2.2

Evropski ministri bodo na neformalnem srečanju, posvečenem ozemeljski koheziji in urbanem razvoju, ki bo 24. in 25. maja 2007 v Leipzigu, sprejeli dokument za politični razmislek z naslovom Teritorialna agenda EU  (1), ki temelji na poročilu Teritorialno stanje in obeti Evropske unije  (2). To poročilo analizira ključne izzive EU na področju politike prostorskega načrtovanja in na primerih pokaže, kako bi bilo mogoče potencial prostorske raznolikosti v Evropi bolje izkoristi za trajnostno gospodarsko rast. Teritorialna agenda EU vsebuje priporočila za večje upoštevanje prostorske raznolikosti in predloge v zvezi z akcijskim programom za področje politike prostorskega načrtovanja.

2.3

EESO se v svojih mnenjih že od leta 1995 zavzema za boljše sodelovanje na področju politike urejanja evropskega prostora:

Tudi novejša mnenja EESO zagovarjajo idejo, da bi bilo treba v večji meri upoštevati ozemeljsko razsežnost evropske integracije:

3.1

Prvo neformalno srečanje ministrov za prostorsko načrtovanje in ozemeljsko politiko je bilo v Nantesu leta 1989.

3.2

Tovrstna srečanja se organizirajo na pobudo zaporednih polletnih predsedstev EU. Na srečanju v Liègeu leta 1993 je bil sprejet sklep o pripravi Evropske perspektive prostorskega razvoja  (3), ki je bila nato sprejeta v Potsdamu leta 1999 in je skupni referenčni okvir za neformalna srečanja ministrov za prostorsko načrtovanje in ozemeljsko politiko.

3.3

Ministri so se na neformalni seji o ozemeljski koheziji v Rotterdamu novembra 2004 dogovorili, da na svoj dnevni red do leta 2007 dodajo pripravo zbirnega dokumenta Teritorialno stanje in obeti Evropske unije, na katerem temelji Teritorialna agenda.

3.4

Teritorialna agenda je strateški okvir, ki določa prednostne naloge ozemeljskega razvoja EU. S krepitvijo ozemeljske kohezije – ki se lahko opredeli kot zmožnost prilagajanja kohezijske politike posebnim potrebam ter značilnostim geografskih izzivov in priložnosti – prispeva h gospodarski rasti in trajnostnemu razvoju, ki prispevata k uravnoteženemu in trajnostnemu ozemeljskemu razvoju.

3.5

Cilj ozemeljske kohezije je bil kot tretja razsežnost gospodarske in socialne kohezije vključen v člen III-116 osnutka Pogodbe o Ustavi za Evropo iz junija 2003. Ozemeljska razsežnost politik Skupnosti je analizirana tudi v Tretjem kohezijskem poročilu, ki ga je Komisija predstavila leta 2005. Nova ozemeljska razsežnost kohezije je vključena tudi v strateške smernice Skupnosti za kohezijsko politiko, sprejete leta 2006.

3.6

Ministri so na neformalnem srečanju v Luxembourgu maja 2005 sprejeli naslednje teme in prednostne naloge Teritorialne agende:

3.7

Med ključnimi ukrepi so navedeni:

4.1

Evropska perspektiva prostorskega razvoja je skupni referenčni okvir, namenjen različnim zainteresiranim stranem pri prostorskem razvoju in načrtovanju (EU, države članice, regije in drugi lokalni organi), ki podpira ozemeljsko razsežnost policentrične Evrope in nujnost „teritorializacije“ sektorskih politik EU. Je medvladna pobuda, ki je bila sprejeta na seji v Potsdamu leta 1999 in ni zavezujoča. V praksi se je Evropska perspektiva prostorskega razvoja izvajala le pri vzpostavitvi Evropskega omrežja za opazovanje prostorskega razvoja (European Spatial Planning Observation Network – ESPON) (4) ter posredno v okviru treh programov INTERREG.

4.2

Cilji Evropske perspektive prostorskega razvoja so:

4.3

Štiri glavna področja so med seboj povezana in močno vplivajo na ozemeljski razvoj:

4.4

Na podlagi zgoraj navedenih idej so v Evropski perspektivi prostorskega razvoja opredeljene naslednje smernice:

4.5

Nekateri načrtovani konkretni ukrepi so:

4.6.1

Evropsko omrežje za opazovanje prostorskega razvoja je uporaben raziskovalni program na področju ozemeljskega razvoja, ki ga financirajo pobuda INTERREG in države članice. Program naj bi oblikovalcem politike na evropski, nacionalni in regionalni ravni zagotovil sistematično in novo znanje o ozemeljskih trendih ter vplivu politik na regije in ozemlja v Evropi, na to znanje pa je mogoče neposredno opreti oblikovanje in izvajanje politik.

4.6.2

Vse uporabne raziskave, ki se izvajajo znotraj programa Evropskega omrežja za opazovanje prostorskega razvoja, zajemajo ozemlje 29 evropskih držav: 27 držav članic EU ter Norveško in Švico.

4.6.3

Predvideno je znatno povečanje proračuna s 7 milijonov EUR v obdobju 2000–2006 na 34 milijonov EUR za novi program Evropskega omrežja za opazovanje prostorskega razvoja do leta 2013 (obdobje 2007–2013), skupaj z nacionalnimi prispevki pa lahko proračun doseže 45 milijonov EUR.

5.1.1

Pri vseh ozemeljskih vprašanjih je bistvena dodana vrednost skupnega evropskega pristopa. Na podlagi izkušenj iz zadnjih desetletij in zaradi potrebe po upoštevanju ozemeljske razsežnosti evropskega povezovanja morajo politike, ki so povezane s skupnim evropskim ozemeljskim pristopom, postopno preiti pod okrilje Skupnosti.

5.1.2

Evropska unija oblikuje mnoge skupne politike z ozemeljskim vplivom na področjih, kot so: konkurenca, vseevropska prometna omrežja, telekomunikacije in energija, okolje, kmetijstvo, raziskave in tehnološki razvoj, regionalna politika, naložbe Evropske investicijske banke itd. Kljub temu pa EU nima skupnega pristopa pri obravnavi, ocenjevanju in usklajevanju vplivov teh politik na evropsko ozemlje.

5.1.3

Skupni pristop do evropskega ozemlja zahteva skupne evropske cilje in smernice. Dodana vrednost evropskih ozemeljskih smernic je očitna pri ciljih, kot so varstvo okolja, policentrični in trajnostni urbani razvoj, vseevropska omrežja ter preprečevanje – s pomočjo evropskih načrtov – naravnih in tehnoloških nesreč ter nesreč, povezanih s podnebnimi spremembami.

5.1.4

Komisija po „metodi Skupnosti“ (5) na lastno pobudo ali pobudo drugih organov Skupnosti pripravi konkretne predloge, ki jih nato lahko sprejme Svet ministrov ali pa se, po potrebi, sprejmejo v postopku soodločanja z Evropskim parlamentom.

5.1.5

Pri nekaterih politikah je Svet uvedel tako imenovano „odprto metodo usklajevanja“, ki predvideva nekoliko blažjo in manj natančno obliko političnega delovanja kot metoda Skupnosti. EESO meni, da bi bilo pri vprašanjih Teritorialne agende odprto metodo usklajevanja dobro uporabiti pred metodo Skupnosti. Odprto metodo usklajevanja bi lahko uporabljali do sprejetja ustavne pogodbe, ki bo omogočilo uporabo metode Skupnosti.

5.1.6

Vendar so evropske izkušnje z drugimi politikami pokazale, da je takšen sistem učinkovit le, če ima Komisija zelo dejavno vlogo ter če se določijo zelo natančni cilji in smernice.

5.1.7

Ne glede na končno usodo osnutka Pogodbe o Ustavi za Evropo, v katerem je ozemeljska kohezija navedena v naslovu oddelka III, kar EESO podpira, bi morali biti naslednji členi zdaj veljavne Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) pravna podlaga za oblikovanje skupnega evropskega ozemeljskega pristopa, ob predpostavki, da je za to še naprej pristojna Evropska unija:

5.2.1

Regionalna politika Skupnosti je ključen instrument za podporo gospodarski in socialni koheziji, ekonomski konvergenci ter procesu evropskega povezovanja na splošno.

5.2.2

EESO je to politiko, ki si prizadeva za zmanjšanje neskladja med evropskimi regijami in ta cilj tudi dosega, vedno podpiral.

5.2.3

Regionalno politiko, ki je ena od najuspešnejših politik Skupnosti, je treba še naprej izvajati, ker je zaradi širitvenega procesa prišlo do novih neskladij.

5.2.4

Regionalna politika ni nezdružljiva, temveč je, nasprotno, združljiva z učinkovito politiko ozemeljske kohezije, ki naj bi jo, kot je predlagano v Teritorialni agendi, izvajali v novem obdobju 2007–2013.

5.3.1

Zadnji dve širitvi sta prinesli nove izzive za ozemlje EU, ki se je od leta 2004 povečalo s 15 na 27 držav članic, pri čemer se je prebivalstvo povečalo za 28 % (s 382 na 490 milijonov prebivalcev), ozemlje pa za 34 % (s 3,2 na 4,3 milijona km2). Zaradi te nove razsežnosti in raznolikosti ozemeljskih značilnosti EU je treba nujno celovito proučiti ozemeljsko in geografsko stanje ter njegove možne spremembe.

5.3.2

Zadnji dve širitvi sta velik ozemeljski izziv, ki ga mora Evropska komisija natančno analizirati.

5.3.3

Število obmejnih regij znotraj EU in na njenih zunanjih mejah se je znatno povečalo. Obmejne regije so hkrati izziv in konkretna priložnost, da proces povezovanja pripomore k dejanskim spremembam.

5.4.1

Izzive in tveganja, povezana z ozemljem Unije, je treba obravnavati v okviru evropskega pristopa. Dodana vrednost celostne vizije evropskega ozemlja je nesporna in priznati bi bilo treba, da je takšna vizija z strateškega vidika nujna.

5.4.2

Opozoriti je treba na nekatere značilnosti tega ozemlja, ki je

Zato je to ozemlje kot fizična in geografska struktura strateško izredno pomembno. Ocene vpliva, ki jih pripravlja Komisija, morajo vključevati ozemeljski pristop, za kar bi bilo potrebno sodelovanje z Evropskim omrežjem za opazovanje prostorskega razvoja.

5.5.1

EU mora imeti ustrezen sistem upravljanja, pri katerem so pravilno uravnotežene različne ravni institucionalnih enot, ker so na njenem ozemlju pomembne institucionalne enote na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni. Upoštevati je treba načelo subsidiarnosti in hkrati zagotoviti skladnost ter celovit, enoten in skupen pristop.

5.5.2

Prav tako mora civilna družba na različnih ravneh sodelovati v strukturiranih postopkih socialnega in civilnega dialoga. Veliko držav članic in veliko evropskih regij ima ekonomsko-socialne svete (ali podobne organe), ki morajo biti vanje vključeni in tako v povezavi s socialnimi partnerji in drugimi organizacijami civilne družbe dejavno sodelovati v sistemih za posvetovanje in upravljanje pri ozemeljskih vprašanjih.

6.1

Teritorialna agenda temelji na dokumentu Teritorialno stanje in obeti Evropske unije, ki ni le zbirni dokument, ampak dokument, v katerem so zbrani prispevki več zaporednih polletnih predsedstev. V dokumentu so v 197 točkah predstavljeni vsi izzivi za evropsko ozemlje, zato je ta dokument izredno uporaben kot smernica, na podlagi katere bi morala Komisija predlagati akcijski načrt.

6.2

Teritorialna agenda bi morala vključevati ozemeljske strategije držav članic, upoštevati ozemeljsko razsežnost drugih politik Skupnosti ter poiskati področja dopolnjevanja in sinergij za dosego evropske sinteze s pomočjo smernic za ozemeljsko strategijo EU, predlaganih pod točko 8.

6.3

Razvoj Teritorialne agende EU mora upoštevati zlasti pristop, ki temelji na gospodarski, socialni in okoljski trajnosti.

7.1.1

Namen ozemeljske kohezije je uvesti evropski ozemeljski pristop kot okvir za ozemeljske strategije, ki jih pripravijo in izvajajo države članice ter regije, in kot orodje za usklajevanje teh strategij.

7.1.2

Ozemeljska kohezija mora biti osredotočena zlasti na vprašanja v zvezi s prostorskim načrtovanjem in na vprašanja, povezana z urbanim in regionalnim načrtovanjem. Kot je ugotovil CEMAT (6) leta 1994, „je prostorsko načrtovanje najboljši inštrument za izvajanje trajnostnega razvoja na teritorialni ravni“.

7.1.3

Zato si je treba prizadevati za pojmovno, metodološko in jezikovno razjasnitev prostorskega načrtovanja. Prostorsko načrtovanje je multidisciplinaren pristop in medpanožna prednostna naloga, ki vpliva na več področij, zlasti na okolje, promet in komunikacije, stanovanja ter na stanovanjska in industrijska območja itd.

7.2.1

V okviru lizbonske strategije EESO predlaga bolj uravnotežen gospodarski razvoj ozemlja Unije, da bi bili razvoja deležni vsi državljani in vsa ozemlja, tudi regije s stalnimi naravnimi ovirami in strukturnimi težavami (7).

7.2.2

Vse evropske politike morajo spodbujati cilj ozemeljske kohezije. EESO predlaga, naj bi cilje socialne kohezije vključili med cilje Teritorialne agende, ker na ozemlju Unije ljudje živijo, uresničujejo priložnosti in rešujejo težave.

7.2.3

Policentrični razvoj urbanih in metropolitanskih območij ter konstruktiven odnos med njimi ter obrobnimi in podeželskimi območji lahko prispeva k večjemu ekonomskemu in socialnemu ravnovesju v Evropi. Boj proti revščini in socialni izključenosti, vključevanje priseljencev (8), izboljšanje stanovanjske politike, enake možnosti in vzpostavitev visokokakovostnih javnih storitev morajo biti prav tako vključeni med osnovne cilje ozemeljskega pristopa.

7.3.1

Vsa pred kratkim objavljena poročila o podnebnih spremembah opozarjajo na resnost tega problema. Segrevanje planeta je dejstvo in ni stvar osebnega mnenja. Veliko vplivov podnebnih sprememb je najprej opaznih na ozemeljski ravni. Prostorsko načrtovanje se mora soočiti s tem novim izzivom ter skušati omiliti in odpraviti nekatere vplive podnebnih sprememb na ozemeljski ravni.

7.3.2

Pripraviti je treba evropski načrt za soočanje z naravnimi nesrečami in katastrofami. Vendar pri tem ne gre za znanstveno fantastiko. Nedavno poročilo ekonomista Nicholasa Sterna (9), ki ga je naročila britanska vlada, nazorno prikazuje, v kakšni nevarnosti je naš planet: boju proti podnebnim spremembam bi morali nameniti vsaj 1 % svetovnega BDP, če bi želeli preprečiti, da celotni stroški in tveganje zaradi podnebnih sprememb povzročijo 5-odstotno zmanjšanje svetovnega BDP, ki bi lahko doseglo celo 20 %, če se bodo najbolj škodljivi vplivi segrevanja povečevali tako hitro kot doslej.

7.3.3

Škodljiv vpliv podnebnih sprememb na kohezijo in konkurenčnost, kakovost življenja in trajnostni razvoj se lahko pokaže prej, kot bi pričakovali, kar potrjuje nedavno poročilo skupine strokovnjakov OZN za podnebne spremembe, predstavljeno v Parizu 2. februarja 2007. EESO predlaga, da se pri prostorskem načrtovanju upoštevajo učinki podnebnih sprememb.

7.3.4

Upoštevati je treba tudi nevarnosti, ki izhajajo iz tehnoloških katastrof (radioaktivnih, kemičnih ali bakterioloških groženj), nevarnosti zaradi nesreč ali terorističnih napadov, ter predvideti morebitne množične premike prebivalstva.

7.4.1

Zamisel o vseevropskih prometnih omrežjih (TEN-T) se je začela razvijati v poznih 80. letih v povezavi z enotnim trgom. Razprava o enotnem trgu in prostem pretoku je smiselna le, če različna nacionalna in regionalna prometna omrežja povežemo v vseevropski sistem sodobne in učinkovite infrastrukture.

7.4.2

Od leta 1992 je naslov XV Pogodbe (členi 154, 155 in 156) namenjen vseevropskim omrežjem. Petnajst let pozneje je položaj nezadovoljiv in celo skrb zbujajoč. Razlogi za slab rezultat so delno tudi težave s financiranjem in pomanjkanje politične volje. EESO obžaluje, da so vlade potisnile v pozabo in politično opustile Evropsko pobudo za rast (10) iz leta 2003, ki je vključevala izgradnjo velikih vseevropskih omrežij. EESO se sprašuje: koliko je k slabemu stanju vseevropskih prometnih, telekomunikacijskih in energetskih omrežij prispevalo pomanjkanje splošnega pregleda nad evropskim ozemljem in njegovo infrastrukturo?

7.4.3

EESO opozarja na enega od temeljnih ciljev: vsem posameznikom in regijam je treba zagotoviti ustrezno dostopnost prometnih omrežij in povezanost z njimi, in sicer z uravnoteženim vseevropskim omrežjem, dobro povezanim z manjšimi mesti, podeželskimi območji in otoškimi regijami.

7.4.4

Evropa danes nima ustreznega energetskega omrežja (električnega, naftnega in plinskega). To lahko povzroči zlom gospodarske dejavnosti. Pomeni pa tudi, da so regije in ozemlja, ki zdaj nimajo dostopa do teh omrežij, v slabšem položaju.

7.4.5

Evropska energetska politika mora nujno upoštevati ozemeljski pristop, da se zavarujejo naravni viri ter zagotovita socialna in ozemeljska kohezija.

7.4.6

Poleg tega je treba za izvajanje lizbonske strategije zagotoviti dostop vseh ozemelj in vseh državljanov do informacijske družbe in njenih omrežij ter do prostega pretoka znanja in usposabljanja. Teritorialna agenda EU mora to upoštevati kot prednostni pristop.

7.5.1

Cilj varstva evropskega fizičnega in naravnega okolja ter ohranjanja biotske raznovrstnosti se lahko doseže le s skupnim političnim pristopom na celotnem ozemlju. S tega stališča je bistvena evropska dodana vrednost.

7.5.2

Teritorialna agenda mora vzpostaviti temelje nove, učinkovitejše okoljske politike in ohranjanja biotske raznovrstnosti (11).

7.6.1

Evropa ima zelo pomembno kulturno dediščino, ki jo mora EU zaščititi. Vse evropske regije so kulturno zelo raznolike, kar je temelj zgodovine in identitete Evropejcev.

7.6.2

Teritorialna agenda mora spodbujati ohranjanje te bogate in raznolike kulturne dediščine, ki ga je poleg tega treba okrepiti kot endogen dejavnik gospodarskega razvoja in socialne kohezije.

8.1

Smernice za ozemeljsko strategijo EU si morajo prizadevati za čim večjo gospodarsko učinkovitost, socialno kohezijo in okoljsko trajnost ter hkrati upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti.

8.2

Brez poseganja v pristojnosti držav članic in regij pri politiki prostorskega načrtovanja so smernice za trajnostno ozemeljsko strategijo za ozemlje Skupnosti referenčni okvir za ozemlje Unije, ki mora ozemeljski koheziji zagotavljati vsebino in smisel.

8.3

Smernice za ozemeljsko strategijo za doseganje gospodarske, socialne in ozemeljske kohezije bi morale prednostno obravnavati:

20.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 168/22

1.1

V tem mnenju ni mogoče zajeti vseh dejavnosti GD za konkurenco (1). Na kratko smo lahko obravnavali le omejeno število primerov; sklepov sodišč v zvezi s protimonopolnimi pravili, spojitvami/združevanji in državnimi pomočmi ni bilo mogoče obravnavati, saj bi bilo za to treba izvesti poglobljeno analizo natančnega tržnega vedenja podjetij in stališč oblasti glede tega. Kljub temu je iz poročila jasno, da pristop GD za konkurenco pri obravnavi primerov in vodenju postopkov zaznamuje resnična vztrajnost in želja najti primerne in izvedljive rešitve problemov. Kritiko bi lahko izrekli v zvezi z nekaterimi temami, pri katerih glede na zahteve mednarodne konkurence, ki jih opisujejo lizbonska strategija in njeni spremljevalni dokumenti, pomen sektorja ni upravičeval pozornosti Komisije. Po mnenju EESO sta takšna primera dokument za spremljanje – poročilo za leto 2005 Poklicne storitve – prostor za več reform in delovni dokument Komisije Napredek po državah članicah pri pregledovanju in odpravljanju nepotrebnih omejevanj konkurence na področju poklicnih storitev. EESO meni, da liberalizacija storitev, h kateri poziva lizbonska strategija, vključuje predvsem storitve, pomembne v mednarodnem obsegu (infrastruktura, telekomunikacije, transport), in precej manj svobodne poklice (arhitekte, odvetnike, zdravnike, inženirje, računovodje ali farmacevte); ti namreč najpogosteje delujejo kot mikro–podjetniki na lokalni ravni in zato v skladu z načelom subsidiarnosti spadajo v pristojnost držav članic (gl. sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v združenih zadevah C-94/04 in C-202/04, Cipolla-Macrino (2)). Če želimo izpolniti pričakovanja družbe – zagotoviti visoko raven strokovnosti, izkušenj in zaupanja, ne smemo zanikati potrebe po določenih normativnih omejitvah. EESO pozdravlja dejstvo, da so bile v državah članicah izvedene natančne analize različnih trgov svobodnih poklicev, ki so ocenile obseg in strogost veljavnih omejitev. Vendar kljub temu velja poudariti, da je treba poleg gospodarskih učinkov na strukturo konkurence analizirati tudi možne učinke predlaganih liberalizacij na družbeno strukturo. To seveda ne izključuje postopkov nacionalnih organov za konkurenco v zvezi s kršitvami protimonopolnih pravil, večinoma usmerjenih proti poskusom poklicnih združenj, da bi določala cene.

1.2

Odboru je bilo predlagano, naj se bolj opre na široko strokovno znanje in delovne izkušnje združenj in organizacij civilne družbe, ki jih zastopa, občasno pa lahko tudi izvaja raziskave, namenjene sprožitvi postopkov zaradi kršitve protimonopolnih pravil in zaradi državnih pomoči. GD za konkurenco bi lahko k temu pripomogel tako, da bi EESO dajal informacije o svojih političnih ciljih ali ga celo obveščal o svoji dejavnosti v zvezi z zadevami, če to dopuščajo zahteve po zaupnosti.

1.3

Uvesti bi bilo treba redna srečanja med predstavniki EESO in kontaktno osebo GD za konkurenco, zadolženo za potrošnike. Izmenjava informacij lahko prispeva k zagotavljanju stalnega dialoga z organizacijami za varstvo potrošnikov. Ko bo GD za konkurenco pripravil povzetek sektorskih preiskav (3) energetike (plina in električne energije) in finančnih storitev (bančno poslovanje s prebivalstvom in poslovno zavarovanje), bi moral rezultate dati na voljo predstavnikom EESO (najbolje v okviru delovne skupine), da jih proučijo in komentirajo.

1.4

EESO ugotavlja, da bi moral povzeti svoja stališča o vplivu politike konkurence na ekonomske in socialne vrednote, za katere se zavzema. Zato bo zelo kmalu začel pripravljati študijo, ki bo pojasnila pojma konkurence in konkurenčnosti (vključno s sedanjim pomenom) v duhu lizbonske agende ter ocenila njune predvidene družbene učinke v državah članicah.

1.5

Ko je GD za konkurenco začel razpravo o izvajanju člena 82 PES (zloraba prevladujočega položaja), je objavil študijo o izključevalnem ravnanju podjetja s prevladujočim položajem, ki je škodljivo tako za konkurente kot za konkurenco. Dokument je sprožil velik odziv. Komisija je obljubila, da bo nadaljevala z delom na to temo in se osredotočila na zlorabljanje prevladujočega položaja, vprašanje, ki je s stališča potrošnikov in dobaviteljev prevladujočih podjetij na trgu (malih in srednje velikih podjetij) najbolj pereče. EESO meni, da bi Komisija morala že sedaj začeti pripravljati dokument za razpravo o ravnanjih, ki bi jih na podlagi člena 82 lahko obravnavali kot zlorabe prevladujočega položaja. Ta dokument bi bil lahko podlaga za razpravo, nato pa – ko bi bilo opredeljenih dovolj značilnosti obeh vrst kršitev, torej izključevalnega ravnanja in zlorabljanja položaja – bi zaključke glede interpretiranja pravil v zvezi z zlorabo prevladujočega položaja predstavili v obliki skupnih smernic.

2.1

Prosti trg ne prinaša vedno najboljših možnih rezultatov. Izkrivljanje konkurence škodi zaposlenim in potrošnikom ter podjetjem in gospodarstvu na sploh. Politika konkurence in konkurenčno pravo sta instrumenta, ki vladam omogočata določiti pravične tržne prakse in s pomočjo materialnih in postopkovnih predpisov upravnega prava zagotavljati njihovo izvajanje.

2.2

Zanimiva je ugotovitev, da imajo v obdobju, ko EESO pripravlja mnenje o poročilu, sodobne demokratične države s tržno usmerjenim gospodarstvom na voljo dve osnovni vrsti instrumentov, s katerimi lahko vplivajo na gospodarstvo:

2.2.1

Generalni direktorat za konkurenco lahko uporablja ti dve politiki: izvajanje členov 81, 82 in 86 (4) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) je tipična dejavnost organa, pristojnega za vprašanja konkurence.

2.3

Druga pomembna ugotovitev pa je, da se večina strinja, da je poštena, neizkrivljena in obstojna konkurenca med akterji na trgu verjetno najboljše jamstvo za potrošnike, da bosta kakovost izdelkov in izbira, ki jo bodo imeli na voljo, v skladu z njihovimi pričakovanji. Vseeno pa ne smemo pozabiti, da na „potrošnikove interese“ vpliva še mnogo drugih elementov: splošno stanje družbe, ugodni ali neugodni materialni in duhovni ali moralni dejavniki, itd. Evropski ekonomsko-socialni odbor (v nadaljevanju EESO ali Odbor) umešča poročilo GD za konkurenco v splošen okvir in ga obravnava z vidika vrednot Odbora, ki so del njegovega poslanstva.

3.1

Kadar Komisija v skladu s členoma 81 in 82 Rimske pogodbe v zvezi z usklajenimi ravnanji in zlorabo prevladujočega položaja (pri omejevanju konkurence) izvaja svoje pristojnosti uporabe prava, se te nanašajo na podjetja  (5) v državah članicah in se lahko primerjajo z izvajanjem skoraj sodne pristojnosti, ker se Komisija naknadno izreče o tržnih praksah podjetij z vidika pravil o konkurenci. Ta dejavnost, ki jo od začetka šestdesetih let izvaja generalni direktorat Komisije za konkurenco (GD za konkurenco), se kaže v odločbah Komisije, ki so skupaj s sodbami Sodišča prve stopnje in Sodišča Evropskih skupnosti (v primeru pritožb) v obdobju štiridesetih let postale pravni sistem precedensov, ki so avtoriteta na tem področju. Sodna praksa, ki je tako nastajala z odločbami o različnih tržnih položajih, je eden najpomembnejših elementov pravnega reda Skupnosti.

3.2

Pregled poročila za leto 2005 jasno kaže, da se GD za konkurenco dobro zaveda vseh pomembnih vidikov gospodarske konkurence v in zunaj EU ter nalog, ki jih je treba opraviti za zagotovitev pravne varnosti na tem področju, predvsem zato, da bodo nacionalne oblasti in sodišča za konkurenco lahko uporabljala tudi temeljno sodno prakso EU. Ta pravila namreč stalno oblikujejo evropske in nacionalne sodne prakse.

EESO želi komentirati naslednje pobude, predloge in preiskave iz leta 2005:

3.2.1

Uredba o pravilih dostopa Komisije do dosjejev v zadevah, ki se nanašajo na usklajena ravnanja, zlorabo prevladujočega položaja in združevanja: to je še vedno občutljivo vprašanje postopkov in Komisija nenehno izpopolnjuje pomembne podrobnosti. Evropska komisija meni, da je treba podjetjem, ki so v postopkih kartelov, zlorabe prevladujočega položaja ali združitev, zagotoviti dostop do dokumentov, ki jih pripravlja, se pravi do dosjejev v papirni in elektronski obliki. Nova uredba nadomešča predhodno besedilo, sprejeto leta 1997.

3.2.2

Vabilo potencialnim pritožnikom, da predložijo podatke, s katerimi bi prispevali k učinkovitemu izvajanju pravil o konkurenci: zanimiva je ugotovitev, da je bilo to vabilo objavljeno v poročilu, ki ga obravnava to mnenje. Kaže na težave, ki jih imajo organi za konkurenco pri nadzoru trga, in poziva organizacije civilne družbe in poklicna združenja k aktivnemu sodelovanju (na primer z zbiranjem informacij) pri uvedbi in izvajanju preiskav, katerih cilj je pregon hudih kršitev konkurenčnega prava.

3.2.3

Dokument za razpravo o uporabi člena 82 PES (ki se nanaša na zlorabo prevladujočega položaja): GD za konkurenco je želel spodbuditi razpravo strokovnjakov o izključevalnem vedenju, ki omejuje konkurenco, tistih podjetij, ki imajo takšno moč na trgu, da lahko vplivajo na ravnanje konkurentov in imajo od tega enostranske koristi. K dokumentu za razpravo (ki bo osnova za prihodnje smernice) je bilo podanih več kot sto prispevkov. Ti v glavnem izpostavljajo potrebo po ekonomski analizi trgov in pomembnih akterjev. Te ugotovitve ni mogoče zanikati. Vendar pa je veliko udeležencev poudarilo, da je treba priznati načelo, po katerem učinkovitih podjetij ne bi smeli ovirati pri izvajanju njihovih tržnih strategij. To pomeni, da se namesto stroge prepovedi tržnih zlorab ta modna teorija zavzema za večjo tolerantnost (za pravilo razuma, za načelo ali pravilo, po katerem naj bi se posluževali „presoje po zdravi pameti“) pri podjetniških strategijah, ki so agresivne, a učinkovite. Vendar pa je v skladu z evropsko sodno prakso (6) tak pristop v nasprotju s prevladujočim stališčem na evropski ravni, da se ne tolerira zlorab s ciljem izključiti nezaželene konkurente. (7) Nedvomno je v ospredju politik konkurence dilema: kje so meje, ki jih ključni akterji na trgu ne smejo prekoračiti? Glede na to, da EESO želi braniti interese civilne družbe (malih in srednje velikih podjetij (8), delavcev, potrošnikov itd.) ga seveda zanimajo rezultati te razprave.

3.2.4

Smernice o presoji vpliva predvidevajo, da se vse zakonodajne in politične pobude letnega delovnega programa Komisije proučijo z vidika njihovega možnega pozitivnega ali negativnega vpliva na konkurenco. Gre za pobudo, katere namen je „preprečiti nepotrebna ali nesorazmerna omejevanja konkurence“ že od zakonodajne faze EU dalje. Takšno upoštevanje možnih vplivov na trge (katere?) kaže, kako globoko se je pojem „intenzivne“ ali „popolne“ konkurence (kar pomeni poštene in neizkrivljene) zakoreninil v pristopu Komisije. EESO meni, da bi bilo „konkurenco“ treba obravnavati v veliko širšem smislu, kajti dolgoročni interesi se lahko zlasti v primeru potrošnikov, delavcev ter malih in srednje velikih podjetij znatno razlikujejo od takojšnjih interesov, da bi dosegli stanje „popolne“ konkurence. (9)

3.2.5

Zelena knjiga o tožbah za denarne odškodnine zaradi kršenja protimonopolnih pravil ES: EESO je v svojem nedavnem mnenju, sprejetem 26. oktobra 2006, to področje ocenil pozitivno. Predstavitev Zelene knjige o tožbah za denarne odškodnine zaradi kršenja protimonopolnih pravil ES je bila dobro sprejeta in je sprožila obsežno razpravo, saj obstaja povpraševanje po možnosti, da bi žrtve monopolnih tržnih praks lahko zahtevale denarne odškodnine zaradi izgub, ki so jih utrpele. EESO v svojem nedavnem mnenju INT/306 med drugim trdi, da je cilj zaščita vseh udeleženih akterjev na notranjem trgu. Zaradi prostega pretoka je treba v vseh državah zagotoviti določeno stopnjo enotnosti na področju pogodbenih obveznosti. Pri čezmejnem poslovanju pa je treba spodbujati določeno stopnjo usklajenosti med pravnimi korpusi različnih držav.

3.2.5.1

Poleg tega je treba upoštevati evropske organe za konkurenco ter nacionalne organe za konkurenco, katerih naloga je opredeliti prepovedane trgovinske prakse in sankcije na tem področju, ki jih je treba naložiti podjetjem, ki kršijo predpise.

3.2.6

Uvedba preiskav nedavno liberaliziranih sektorjev plina in električne energije: ti pregledi bodo gotovo prispevali k razjasnitvi dejanskega stanja teh zelo pomembnih sektorjev, ki imata velik domet in za katere se je dolgo govorilo, da bi ju liberalizacija rešila vseh težav. Skrajni čas je že, da se izvede nepristranski pregled obstoječih trgov na lokalni, nacionalni in širši ravni, ki bi osvetlil mnoge monopolne položaje s škodljivimi posledicami za potrošnike, delavce in podjetja.

3.2.7

Elektronska komunikacija: za evropske trge komunikacij, ki so vedno bolj povezani, je značilno vedno večje nezadovoljstvo. Stopnje, ki jih pri trgovanju na debelo uporabljajo operaterji mobilnih omrežij za zaračunavanje stroškov uporabe mobilnih telefonov v tujini, so previsoke. Zato je GD za konkurenco začel preiskave s pomočjo obvestil o nasprotovanju, poslanih operaterjem. Začasni zaključki preiskave ugotavljajo, da sta dve izmed treh vodilnih nemških podjetij zlorabili prevladujoč položaj z „nelojalnimi in pretirano visokimi“ tarifami.

3.2.7.1

EESO bi želel izkoristiti to priložnost, da brez ovinkarjenja pove, da sta se tako izraz „pretirano visoke cene“ kot sam koncept postopoma vrinila v razlago člena 82 PES (10), kajti pogodba navaja le „določanje nepoštenih cen“, kar z drugimi besedami pomeni nepravične ali neupravičene cene. Komisija doslej ni hotela preiskovati tržnih praks višanja cen, ki izhajajo iz zlorab podjetij s prevladujočim položajem, ter ugotavljati kršitve na tem področju, ker ni hotela opredeliti „dobrih“ in „slabih“ cen (11) (v glavnem je šlo za cene storitev, opravljenih v različnih državah). Medtem ko se operaterji mobilne telefonije prilagajajo vse večjemu povpraševanju po storitvah mednarodnih povezav (sledenja (roaming)), potrošniki postajajo vse bolj občutljivi na stroške, ki jih morajo plačati. Upravičeno dojemajo vsako, tudi neznatno zvišanje cen kot „nepošteno“, čeprav ni nujno „pretirano“. EESO z zanimanjem pričakuje rezultate in sklepe Komisije o tej zadevi ter o drugih podobnih primerih.

3.2.8

Odločba, s katero je bila podjetju AstraZeneca naložena globa zaradi zlorabe javnih postopkov in predpisov: Komisija je sprejela nov pristop pri razlagi člena 82 PES, ko je podjetjema AstraZeneca AB in AstraZeneca Plc (AZ) naložila globo 60 milijonov EUR zaradi kršitve člena 82 PES (in člena 54 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru). Zloraba je bila v tem, da sta obe podjetji, da bi ohranili zaščito pravic intelektualne lastnine, ki jima je omogočala še naprej ponujati njune izdelke po visoki ceni na številnih trgih, kršili postopke in predpise ter z napačno uporabo uredbe Sveta pridobili dodatni varstveni certifikat za patent njunega izdelka Losec, ki je zdravilo proti želodčnim razjedam. Zloraba je bila v tem, da sta pristojnim organom odločanja sporočili zavajajoče podatke. S tem ravnanjem sta dosegli podaljšanje patenta, zato veljavnost patenta za Losec ni mogla veljati kot pretekla. Losec tako ni mogel postati generičen izdelek, kar je manjšim podjetjem, sposobnim tržiti to zdravilo, onemogočilo, da bi ga same proizvajale po nižji ceni od cene, ki sta jo ponujali podjetji AstraZeneca. Posledice prestavitve datuma preteka patenta so tako neposredno škodovale potrošnikom.

3.2.8.1

Novost tega postopka za kršitve protimonopolnih pravil Skupnosti je v tem, da je Komisija v odločbi presodila, da kljub temu, da se konkurenti lahko pritožijo v okviru postopka podaljšanja patenta, uporaba člena 82 PES ni izključena. Podjetji AstraZeneca sta bili v prevladujočem položaju na evropskih (in drugih) trgih in do zlorabe je prišlo s pomočjo goljufanja pri začetku postopkov.

3.2.8.2

EESO bi želel izkoristiti to priložnost in poudariti, da tovrstna tržna praksa spada bolj med „nelojalne tržne prakse“ (12), ki do sedaj niso bile v pristojnosti GD za konkurenco. V tem konkretnem primeru gre za zlorabo prevladujočega položaja, v mnogih drugih primerih pa podjetja ravnajo podobno, ne glede na to, kakšna je njihova tržna moč, in ostajajo nekaznovana. Z vidika integriranih trgov Skupnosti je treba poskrbeti tudi za boljšo zaščito potrošnikov in konkurentov, ki so v veliko primerih mala in srednje velika podjetja. Odločba Komisije o zadevi AstraZeneca obeta napredek v tej smeri.

3.2.9

Odločba o skrbniku spremljanja v nekdanji zadevi Microsoft: ta slavna zadeva je bila zelo odmevna in ameriška podjetja so iz nje potegnila koristen nauk. Dojela so, da evropski pravni sistem igra vlogo nadzornika tudi, ko gre za najmočnejše akterje na trgu zunaj Evropske unije. Zadnja odločba kaže na to, kako fleksibilna je Komisija pri iskanju in pripravi obojestransko sprejemljivih rešitev, tako da se lahko podjetje, ki krši evropske predpise, vrne nazaj v normalne okvire konkurence. Imenovanje skrbnika (13) za spremljanje prizadevanj tega velikana računalniške industrije, da bi izvedel korektivne ukrepe, ki jih predpisuje odločba, je instrument, prevzet iz postopkov za nadzor združevanj. Je odraz dobre volje, ki jo GD za konkurenco kaže v okviru sodelovanja s ciljem reševanja konfliktov.

3.2.10

Uvedba preiskave sektorja finančnih storitev: Odbor podpira preiskave, sprožene v tem sektorju na področju plačilnih kartic in majhnih bančnih poslov (tekoči računi in instrumenti financiranja malih in srednje velikih podjetij) ter posebnega pojava, značilnega za področje poslovnega zavarovanja (glej točko 3.2.10.2).

3.2.10.1

Pri omenjenih bančnih storitvah je konkurenca oslabljena zaradi začetnih ovir, pomanjkanja dejanske izbire in, očitno, obstoja prevladujočih položajev.

3.2.10.2

Pri poslovnem zavarovanju bo sektorska preiskava „zlasti posvečena stopnji sodelovanja med zavarovanci in zavarovalnimi združenji na področjih, kot je določanje standardnih pogojev polic. (14) Medtem ko se takšno sodelovanje velikokrat izkaže za smotrno, lahko domnevno izkrivljajoče oblike sodelovanja na strani povpraševanja omejijo možnost za pogajanje o pogojih pokritja ter lahko tudi omejijo konkurenco in inovativnost na trgu.“

3.2.11

Predlog Komisije glede obveznosti javne službe in pogodb v potniškem železniškem in cestnem prometu ter prometu po celinskih plovnih poteh: revidirani predlog glede obveznosti javne službe in pogodb v potniškem prometu lahko spodbudi sodelovanje malih in srednje velikih podjetij, ki delujejo na tem področju, in jih tako postavi v boljši položaj pri zagotavljanju dela lokalnih prevozov.

3.2.12

Ustanovitev novega direktorata za kartele, specializiranega za boj proti kartelom: EESO v celoti podpira napredek na področju profesionalne obravnave boja proti kartelom.

3.2.13

S 1. majem 2004 sta uredbi št. 1/2003 in 773/2004 o postopkih pri kršitvah protimonopolnih pravil ES uvedli nov sistem za prepoznavanje sporazumov, ki bi utegnili omejiti konkurenco, ki jih nameravajo skleniti akterji na trgu, in njihovih možnih vplivov. Podjetja nimajo več možnosti Komisiji ali organom držav članic, pristojnim za konkurenco, posredovati obvestila o osnutkih pogodb o skupnih podjetjih ter pogodb o sodelovanju (horizontalnem in vertikalnem), da bi pridobila predhodno stališče organa za konkurenco o tem, ali predvideni sporazum morebiti omejuje konkurenco. To pomeni, da morajo podjetja, namesto da bi od GD za konkurenco dobila individualno oprostitev, „upravno pismo“ ali „negativni izvid“, tako kot pred 1. majem 2004, sama nadzorovati vse vidike predvidenega sporazuma, da bi preverila, če v celoti ali deloma izpolnjujejo merila za to, da bi lahko pozitivno vplivala na ustrezne trge, v skladu s členom 81(3) PES. (15) Med temi pogoji je navedeno, da če je podoben sporazum (večinoma gre za ustanovitev skupnega podjetja) sklenjen na določenem trgu in udeležencem prinaša ugodnosti, morajo biti dela teh ugodnosti deležni potrošniki.

3.2.13.1

EESO želi poudariti, da mora biti nezmožnost izpolnjevanja pogoja, navedenega v zadnjem stavku prejšnjega odstavka, razlog za to, da določena praksa šteje za protikonkurenčno. Kadar Komisija ocenjuje sporazume, ki so v nasprotju s členom 81(1), bi morala vsak dokaz o tem, da so prakse podjetja škodovale potrošnikom, šteti za obremenilnega.

4.1

Pomembna naloga Komisije je proučevati strukturo trga in predvidljive prevladujoče položaje, ki jih ustvarjajo združevanja podjetij, ki želijo združiti razvojne, proizvodne in tržne zmogljivosti, da bi pridobila večjo tržno moč in boljši položaj. Za združevanja lahko štejejo ne le združitve podjetij, pač pa tudi ustanavljanje skupnih podjetij, če vodilni izberejo eno in enotno upravljanje in če je dejavnost različnih udeležencev enaka dejavnosti enega samega akterja na ustreznem trgu. Cilj združevanj je povečati učinkovitost, pospešiti razvoj proizvodov, zmanjšati stroške ter pridobiti ugodnosti pri upravljanju. Vseeno pa imajo združevanja z vidika konkurence lahko negativen vpliv, kajti združevanje tržnih moči pogosto pripelje do prevladujočega položaja in v tem primeru je nevarnost, da pride do zlorab, velika. Spojitve imajo včasih negativen učinek. Več študij je pokazalo, da spojitve ne spodbujajo vedno učinkovitosti ali rasti. Dolgoročno imajo lahko negativen vpliv na dobiček in na vrednost podjetja. Istočasno pa lahko pride tudi do ukinitve velikega števila delovnih mest. Zato je pri oceni spojitev pomembno upoštevati tudi vprašanja v zvezi z zaposlovanjem in temami, ki se nanašajo na socialno politiko (na primer zaposlovanje). Najboljši način, da bi ocenili, ali bi želena združitev lahko povzročila izkrivljanje konkurence, je preveritev značilnosti načrta spojitve z vidika določb člena 81(3) PES (glej opombo št. 12 na dnu strani). Če združitev izpolnjuje tam navedena merila z vidika strukture trga in tržne moči podjetij, ki naj bi se spojila, potem se šteje za sprejemljivo. Gre za pomembno stično točko med nadzorom združevanj (ki je glavni instrument industrijske politike) in protimonopolnimi pravili, na katera se opirajo oblasti pri izvajanju politike konkurence v ozkem pomenu besede.

4.1.1

Če letni obseg njihove prodaje preseže določen prag v EU in/ali na svetovni ravni, so podjetja dolžna Komisijo uradno obvestiti o njihovem uradnem namenu postati skupna tržna moč (združitev) in GD za konkurenco tedaj izvede postopke prve in včasih druge faze. Za tržno moč ne velja pogoj obveznega obveščanja: Komisija prouči ali določena združitev znatno omejuje konkurenco ali ne, na primer z ustvarjanjem prevladujočega položaja ali zaradi okrepitve položaja.

4.2

Temeljni cilj nadzora združevanj (in eden izmed pričakovanih rezultatov) je prispevati k mednarodni konkurenčnosti evropskih proizvajalcev in distributerjev. (16) Vedno prisotna težava, povezana s prakso v EU je, da podjetja z združevanji pridejo do tako močnega prevladujočega položaja na trgu, da jih ta lahko napelje k izkrivljanju konkurence na notranjem trgu. Opazimo lahko, da se Komisija trudi omejiti to tveganje, tako da svojo odobritev pogojuje z več pogoji (gre za „korektivne ukrepe“), na primer, da mora podjetje sprejeti odprodajo aktive, prodajo pravic intelektualne lastnine, opustitev distribucije v nekaterih državah itd. Kakorkoli že, proučitev osupljivih statistik o združevanjih pripelje do ugotovitve, da iz njih ni mogoče izluščiti, ali:

4.3

Oktobra 2005 je GD za konkurenco objavil študijo o obveznostih, sprejetih v okviru zadev združevanja. Študija vsebuje obveznosti, ki jih je Komisija naložila podjetjem kot predpogoj za pridobitev dovoljenja in katerih namen je zmanjšati predvidene protikonkurenčne posledice, kakor tudi njihove podrobne naknadne ocene. V več kot 40 % sprejetih zadev so se pojavile resne nerešene težave (nepopoln prenos opuščenih poslov, neprimerna opredelitev elementov aktive za odprodajo itd.). To lahko štejemo kot opozorilo za to, kako pomembno je preiskovati prakse, ki bi lahko omejevale konkurenco v smislu člena 82, ko gre za povečano tržno moč zainteresiranih strani v okviru odobrenih združitev.

5.1

Ena glavnih nalog GD za konkurenco je spremljanje dejavnosti držav članic pri tem, katerim podjetjem dodeljujejo finančno pomoč in na kateri osnovi. Glede na to, da skuša Evropska unija zagotoviti „enakopravne pogoje za konkurenco“ za vsa podjetja, ki delujejo na notranjem trgu, je bil pojem „državne pomoči“ skrbno opredeljen in interpretiran v skladu z javnimi industrijskimi politikami. Analiza finančnih pomoči ne zajema le neposrednih finančnih pomoči: Evropska komisija lahko šteje za nesprejemljive tudi davčne olajšave in vse vrste olajšav, ki jih prejmejo podjetja na selektivni podlagi, če te olajšave izkrivljajo konkurenco.

5.2

GD za konkurenco si je leta 2005 v okviru svojih dejavnosti prizadeval bolje pojasniti cilje in pravila o državnih pomočeh v državah EU, da bi prispeval k uspehu lizbonske strategije, saj naj bi bile v skladu s to pobudo pomoči namenjene izboljšanju konkurenčnosti evropskega gospodarstva kot celote. Sprožil je akcijski načrt državnih pomoči (17), namenjen boljši usklajenosti med zainteresiranimi stranmi (javnimi oblastmi, podjetji in njihovimi organizacijami) in usmerjanju javnih sredstev v sektorje, v katerih bodo učinkovito uporabljena. Smernice tega načrta niso v nasprotju z dosedanjo prakso, temveč skušajo prispevati k oblikovanju dobrih praks, ki jih bodo države članice lahko upoštevale. Nekaj ugotovitev:

5.2.1

„Dobri in slabi“ primeri, ki jih opisuje poročilo, kažejo, da lahko podjetja prejmejo finančno pomoč na podlagi zelo različnih razlogov. EESO se seveda v celoti strinja, da si je treba prizadevati, „da se javna sredstva uporabijo učinkovito v korist državljanov EU glede izboljšanja ekonomske učinkovitosti, ustvarjanja več rasti in trajnih delovnih mest, socialne in regionalne kohezije, izboljšanja storitev splošnega gospodarskega pomena, trajnostnega razvoja in kulturne različnosti“  (18) .Vendar pa ob upoštevanju neugodnih okoliščin, povezanih s slabo infrastrukturo podjetniškega okolja, ki ni naklonjeno malim in srednjim podjetjem, in drugih neugodnih okoliščin, opaznih zlasti v novih državah članicah, EESO ne more podpreti cilja zmanjšanja državnih pomoči.

5.2.2

Videti je, da v različnih državah članicah še vedno velja, da je treba tradicionalnim podjetjem v krizi omogočiti ugodne finančne razmere in jim nameniti pomoč, da si opomorejo ali se prestrukturirajo. EESO tega z vidika zaposlovanja ne more kritizirati. Po drugi strani pa lahko navedemo več primerov, ko je Komisija sama izrazila dvom, da bo pomoč, namenjena preprečitvi stečaja, pomagala podjetju znova doseči uravnotežen gospodarski položaj.

5.2.3

V skladu s paketom zakonodajnih ukrepov, predlaganim julija in usklajenim z akcijskim načrtom državnih pomoči, „bodo podjetja pri opravljanju nalog javnih storitev, kot jih določajo in kot so jim jih zaupali javni organi, lahko prejela javno podporo za kritje vseh nastalih stroškov, vključno s primernim dobičkom“. Te olajšave lahko pripomorejo k zmanjšanju finančnih težav (po vsej verjetnosti lokalnih malih in srednje velikih podjetij) in so zato dober primer za učinkovito uporabo javnih sredstev v dobro državljanov in podjetij EU.

6.1

Leta 2005 so se prvič vse leto izvajali postopki v zvezi s protimonopolnimi pravili EU, kakor so bili spremenjeni z Uredbo (ES) št. 1/2003. To pomeni, da:

6.2

Iz poročila, ki ga obravnava to mnenje, je jasno, da je vključevanje nacionalnih sodišč v izvajanje evropskega konkurenčnega prava omejeno in da lahko v bližnji prihodnosti na tem področju pričakujemo težave. Ena glavnih razlag za to bi lahko bila, da se sodišča prve stopnje, pristojna za konkurenčno pravo, od države do države razlikujejo. Po drugi razlagi je bilo do sedaj na voljo le nacionalno konkurenčno pravo, zato kljub temu, da je usklajevanje zakonodaj močno vplivalo na zakonodajne sisteme držav članic, razlike med pravom EU in nacionalnim pravom mnogih držav članic EU še niso bile v celoti odpravljene. Zaenkrat kaže, da so celo tožeče stranke zadržane do vlaganja tožb na nacionalna sodišča (19).

6.3

Drug prikrit razlog je ta, da države članice nimajo ustreznega dostopa do evropske sodne prakse, ki je dejansko pravi vir konkurenčnega prava. Na področju procesnega prava na primer obstajajo natančni povzetki različnih postopkovnih primerov z navedbami precedensov, vendar pa do sedaj niti Komisija niti Sodišče Evropskih skupnosti nista pripravila podobnih priročnikov za materialno pravo  (20). Če želimo, da sodišča držav članic več uporabljajo veljavne člene EU v zvezi s protimonopolnimi pravili, je treba najprej združiti primere najpomembnejših (in najpogosteje citiranih) zadev iz sodne prakse v priročnik, ki bi vključeval tudi razlago konceptov ter izjave in sklepe iz sodb Sodišča prve stopnje in Sodišča Evropskih skupnosti. Ta priročnik bi moral biti seveda preveden v vse nacionalne jezike in redno bi ga bilo treba posodabljati. Odbor je prepričan, da brez izdaje in objave priročnikov sodne prakse v vseh uradnih jezikih držav članic ter organiziranja izobraževanj o konkurenčnem pravu, zlasti za vse nacionalne sodnike, odvetnike in druge zainteresirane strokovnjake, v državah članicah ne bo mogoče doseči pravilnega izvajanja pravil EU o konkurenci.

6.4

Glede vzpostavitve mreže, ki omogoča komuniciranje in sodelovanje z nacionalnimi organi za konkurenco, je Komisiji (seveda predvsem GD za konkurenco) v relativno kratkem časovnem obdobju uspelo, da je Evropski mreži za konkurenco (European Competition Network, ECN) postavila trdne temelje. Forumi in delovne skupine, opisane v poročilu, so učinkoviti vezni členi uveljavljenega sistema sodelovanja, v okviru katerega nacionalni organi za konkurenco pogosto neposredno vzpostavljajo stike (celo na ravni oseb, zadolženih za obravnavo primerov) in ne potrebujejo posredovanja Bruslja. Upravičeno lahko torej trdimo, da integracija na nobenem drugem področju formalne organizacije EU ni dosegla tako visoke stopnje.

—

sporazume in skupine sporazumov med podjetji,

—

sklepe ali skupine sklepov podjetniških združenj, in

—

usklajeno ravnanje ali skupine usklajenih ravnanj, ki prispevajo k izboljšanju proizvodnje ali distribucije blaga oziroma k pospeševanju tehničnega ali gospodarskega napredka, pri čemer zagotavljajo potrošnikom pravičen delež doseženih koristi, in ki:

20.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 168/29

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja strategijo za varstvo tal na ravni EU in načeloma podpira okvirno direktivo.

1.2

Strategija EU se mora osredotočiti na območja, kjer je obdelovalna zemlja v največji nevarnosti, tj. na območja, kjer je raba tal spremenjena (zaradi pozidave obdelovalnih površin, gradnje cest ipd.), na onesnažena industrijska območja in območja, kjer prihaja do zbijanja tal. Hkrati mora strategija EU spoštovati načelo subsidiarnosti.

1.3

Ob upoštevanju načela sorazmernosti je za stroške poškodbe tal odgovoren povzročitelj in ne v prvi vrsti uporabnik zemljišča.

1.4

Okvirna direktiva lahko zagotovi skupno podlago za varstvo tal le pod pogojem, da so prizadevanja v posameznih državah članicah primerljiva, saj lahko le tako preprečimo izkrivljanje konkurence.

1.5

Dobra kmetijska in gozdarska praksa prispeva k ohranjanju in izboljšanju kakovosti tal.

1.6

Kmetijska površina, namenjena proizvodnji živil, že po definiciji pomeni uporabo naravne površine, pri čemer so določeni posegi neizogibni.

1.7

EESO ostro kritizira Evropsko komisijo, ker še ni predložila revidiranega predloga nove, spremenjene direktive o blatu iz čistilnih naprav, in jo poziva, da to čim prej stori, saj je ta direktiva eden najpomembnejših elementov varstva kmetijskih površin in omejitve onesnaževanja s škodljivimi snovmi.

1.8

Obnovo degradiranih tal, kot jo zahteva člen 1 (Vsebina in področje uporabe), je treba izvajati v skladu s specifičnimi razmerami na posameznih območjih in jo ocenjevati za vsak primer posebej.

1.9

Razvoj sektorskih politik v posameznih državah članicah, kar dovoljuje člen 3, ne sme povzročati izkrivljanja konkurence med državami.

1.10

Zahteve, ki jih morajo v skladu s členom 4 izpolnjevati države članice, morajo biti v ustreznem sorazmerju.

1.11

Člen 12, ki zahteva, da prihodnji kupci v določenih primerih predložijo poročilo o stanju tal, je treba oblikovati drugače.

1.12

Tudi kazni, ki so lahko izrečene v skladu s členom 22, morajo biti v ustreznem sorazmerju z nastalo škodo. EESO meni, da so različne kazni za enako škodo nesprejemljive.

1.13

Pristojne oblasti lahko v skladu s členom 23 zahtevajo, da izvajalec sprejme sanacijske ukrepe, vendar je to upravičeno le, če je škodo tudi dejansko povzročil izvajalec.

1.14

Ustanovitev neodvisnega odbora strokovnjakov iz javnega in zasebnega sektorja bi lahko olajšala izvajanje strategije za varstvo tal.

2.1

Tla niso obnovljiv vir in njihova kakovost se na mnogih območjih v EU slabša zaradi človeških dejavnosti, kot so industrija, turizem, razvoj mest in prometna infrastruktura, pa tudi zaradi nekaterih kmetijskih in gozdarskih dejavnosti.

2.2

Tla so vir skupnega interesa EU in če ne bodo zaščitena na ravni Skupnosti, bo to oslabilo trajnost in dolgoročno konkurenčnost v Evropi. Različne politike EU sicer že prispevajo k varstvu tal, koherentna politika pa še ne obstaja. Le devet držav članic je sprejelo posebne zakonodajne predpise za varstvo tal, ki pogosto urejajo posebne nevarnosti, na primer onesnaženje tal. Degradacija tal ima hude posledice za druga področja skupnega interesa EU, kot so voda, zdravje ljudi, podnebne spremembe, varstvo narave in biotske raznovrstnosti ter varnost živil.

2.3

Zato Komisija predlaga strategijo za varstvo tal v Evropi. Strategija je predstavljena v sporočilu, kateremu sta priložena predlog okvirne direktive in presoja vplivov. Okvirna strategija določa skupna načela, cilje in ukrepe. Države članice poziva k sistematičnemu pristopu k opredelitvi in boju proti degradaciji tal, izvajanju previdnostnih ukrepov in vključevanju varstva tal v druga politična področja. Pri tem pa dovoljuje določeno mero prilagodljivosti, saj se lahko države članice same odločijo, kako dejavne želijo biti na tem področju, katere cilje želijo doseči in kakšne ukrepe bodo sprejele za dosego teh ciljev. Razlog za to je dejstvo, da je degradacija tal v Evropi, kjer je bilo ugotovljenih približno 320 različnih vrst tal, zelo različna.

2.4

Komisija poziva države članice, naj opredelijo območja, kjer je nevarnost erozije, zmanjšanja količine organskih snovi, zbijanja tal, zasoljevanja in zemeljskih usadov največja. Države morajo za ta območja določiti cilje za zmanjšanje tveganja in sprejeti programe ukrepov za dosego teh ciljev. Preprečiti morajo nadaljnje onesnaževanje, pripraviti sezname onesnaženih lokacij na njihovem ozemlju in nacionalne strategije za sanacijo. Pri prodaji zemljišča, kjer se je izvajala ali se še izvaja morebitna onesnaževalna dejavnost, mora prodajalec ali kupec pristojnim organom in drugi stranki transakcije predložiti poročilo o stanju tal. Na koncu Komisija poziva države članice, naj omejijo ali ublažijo posledice pozidave, na primer z obnavljanjem opuščenih območij.

3.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja sporočilo Komisije o strategiji za varstvo tal, ki je nadaljevanje sporočila iz leta 2002 (1), in predlog okvirne direktive za varstvo tal. EESO je že leta 2000 v mnenju na lastno pobudo o uporabi blata iz čistilnih naprav v kmetijstvu (2) zahteval, da Evropska komisija uvede minimalne zahteve za področje varstva tal, ki bi veljale v Skupnosti.

3.2

Evropska komisija je v okviru odprtega in obsežnega postopka priprave strategije za varstvo tal, ki je trajal skoraj štiri leta, organizirala različne razprave in posvetovanja. Tudi EESO je lahko spremljal ta proces. Ugotovitve v tem mnenju, ki ga je EESO pripravil na podlagi zaprosila, veljajo predvsem za predlagano okvirno direktivo, vendar tudi – kjer je primerno – za sporočilo Komisije.

3.3

Tla in njihove funkcije so neprecenljiv vir za naravo, zagotavljajo preživetje ekosistema in človeštva. Človeške dejavnosti na različne načine vplivajo na funkcije tal in njihovo rabo. Strategija EU se mora osredotočiti na območja, kjer je obdelovalna zemlja v največji nevarnosti, tj. kjer je raba tal spremenjena, na onesnaženih industrijskih območjih in kjer prihaja do zbijanja tal ter erozije.

3.4

Tla in njihove funkcije so povezane z več drugimi političnimi področji, ki jih ureja tako zakonodaja Skupnosti kot držav članic, na primer okvirna direktiva o vodah, direktiva o nitratih, predpisi za kemične snovi ipd. Nekatere države že imajo predpise in ukrepe za nadzor in opredeljevanje tal in njihove degradacije, zato predlog Komisije v teh primerih ne sme pomeniti korak nazaj, temveč mora tem državam omogočati dovolj fleksibilnosti.

3.5

Komisija opozarja, da stroškov degradacije tal ne nosijo uporabniki zemljišč, temveč družba in drugi akterji. EESO pa opozarja, da morajo odgovornost prevzeti povzročitelji škode, to pa niso vedno uporabniki zemljišč. V mnogih primerih so uporabniki zemljišč oškodovani zaradi posledic onesnaženosti zraka in drugih območij (industrijske emisije), poplav ali emisij drugih škodljivih snovi; pri tem so izpostavljeni škodljivim vplivom, za katere niso odgovorni.

3.6

Vendar EESO ugotavlja, da Komisija vseskozi daje poudarek izvajanju varstvenih ukrepov na mestu, kjer je vzrok težav. EESO podpira ta pristop, ki poleg tega vodi k ustrezni ureditvi vprašanja odgovornosti. Pristop vpliva tudi na druga zakonodajna področja, ki niso posebej povezana z vprašanjem varstva tal.

3.7

EESO podpira sprejetje posebne strategije za varstvo tal in njeno izvajanje s pomočjo specifične okvirne direktive. To zagotavlja podlago za enako varstvo s skupnimi pravili za probleme, ki imajo lahko čezmejen vidik. Za zagotovitev resnično boljšega varstva tal pa je treba to področje vključiti v drugo zakonodajo.

3.8

Nadalje Komisija pojasnjuje, da so stroški in koristi odvisni od prizadevanj in od tega, do kakšne mere so izkoriščene možnosti, ki jih na primer ponujajo okoljski standardi, veljavni za skupno kmetijsko politiko. EESO opozarja, da ostaja nejasno, kako naj države članice pravilno razlagajo in izpolnjujejo zahteve navzkrižne skladnosti (cross-compliance), ki so bile vključene v skupno kmetijsko politiko. Če je cilj okvirne direktive zagotoviti skupno podlago za varstvo tal in med drugim preprečiti, da bi se finančne obveznosti udeleženih akterjev močno razlikovale, morajo biti tudi ravni prizadevanj primerljive, drugače lahko pride do izkrivljanja konkurence.

3.9

Kot prvi primer Komisija navaja, da lahko degradacijo tal med drugim pospešujejo neustrezni načini dela v kmetijstvu in gozdarstvu. Dobra kmetijska in gozdarska praksa pa prispeva k ohranjanju in izboljšanju kakovosti tal. Kmetijske površine so bolj ogrožene zaradi spremenjene rabe tal, širjenja industrijskih območij, prometnih poti, onesnaženosti zraka, troposferskega ozona in drugih onesnaževal. Za prostorsko načrtovanje so sicer pristojne države članice in ne EU, vendar je treba tudi to področje postaviti v ospredje.

3.10

Tržne sile in sedanja kmetijska politika so prispevali k napredku v strukturnem razvoju in specializaciji, s tem pa k temu, da sta pridelovanje poljščin in živinoreja v veliki meri ločena: posledica tega je zmanjšanje organskih snovi v tleh. Nova skupna kmetijska politika z nevezanimi plačili ta razvoj še pospešuje.

3.11

Komisija meni, da ima lahko kmetijstvo pozitivne učinke na kakovost tal, ne glede na to, ali gre za ekološko, ekstenzivno ali integrirano proizvodnjo. Takšno stališče je nekoliko preveč preprosto. Vse je odvisno od strokovnega znanja in tehničnih sredstev, ki se uporabljajo pri obdelavi tal. Kmetijska površina za proizvodnjo živil že po definiciji pomeni uporabo naravne površine za pridelovanje. To pa spet pomeni, da so določeni posegi neizogibni in se je treba z njimi sprijazniti, če želimo proizvajati hrano. Posledice za kmetijske površine so na splošno odvisne od meteoroloških in podnebnih razmer v posameznih letnih časih ter podnebja samega, kar pa ne pomeni, da se je treba sprijazniti s kopičenjem umetnih gnojil, erozijo, zmanjšanjem plasti humusa ipd. Z uporabo znanja, ki je danes na voljo, lahko normalna kmetijska dejavnost dejansko ohranja in izboljšuje kakovost tal. Le malo podjetnikov ima tako dolgoročen pristop k naložbam in upravljanju tal kot kmetje in gozdarji. Visoko ozaveščenost kmetov glede varstva tal bi bilo treba podpreti in jo okrepiti s sistemi posvetovanja, prostovoljnimi ukrepi ter spodbudami.

3.12

Komisija nadalje pojasnjuje, da je direktiva o okoljski odgovornosti (3) prispevek h krepitvi varstva okolja. EESO se s tem strinja, vendar želi hkrati opozoriti, da v skladu z veljavnimi pravnimi normami ni sprejemljivo, da so za povzročitev škode možne – kot sedaj – do tri različne kazni: vračilo denarne pomoči, kazenska odgovornost in plačilo upravnih stroškov.

3.13

EESO se strinja, da je treba trajnostno rabo tal zagotoviti z obsežno strategijo EU za varstvo tal.

3.14

Za boljše izvajanje strategije bi lahko ustanovili neodvisnen odbor strokovnjakov za vprašanja s področja varstva tal, ki bi ga sestavljali predstavniki javnega sektorja in zasebni akterji.

4.1

EESO ostro kritizira Evropsko komisijo, ker še ni predložila predloga spremembe direktive o uporabi blata iz čistilnih naprav v kmetijstvu in dovoljenih količinah težkih kovin, ki ga pripravlja že več let. Komisija v sporočilu o varstvu tal navaja, da namerava ta predlog predstaviti v letu 2007. V prvem sporočilu o tematski strategiji za varstvo tal iz leta 2002 je navedeno, da bodo spremembe vključene v strategijo za tla. S tem se je sprejetje enega najpomembnejših ukrepov za boljše varstvo tal in varno proizvodnjo hrane precej zavleklo. Zato bi bilo treba to spremenjeno direktivo o uporabi blata iz čistilnih naprav na vsak način objaviti hkrati s strategijo za varstvo tal.

4.1.1

Sedanja direktiva o blatu iz čistilnih naprav (4) še naprej dovoljuje visoko koncentracijo težkih kovin in drugih onesnaževal v blatu, ki se ga lahko raztrese po kmetijskih površinah. EESO opozarja na mnenje na lastno pobudo o spremembi direktive Sveta o uporabi blata iz čistilnih naprav v kmetijstvu, ki ga je Odbor pripravil že leta 2000 in v katerem poziva k strožjim zahtevam glede koncentracije težkih kovin. Poleg tega je premalo znanega o sestavi preostalih kemičnih onesnaževal, njihovem vzajemnem učinkovanju in posledicah za tla in varnost živil, če se jih uporabi na obdelovalnih površinah.

4.1.2

EESO to jemlje zelo resno in opozarja na študijo, ki sta jo dva znanstvenika objavila v strokovni reviji za medicino The Lancet novembra 2006. Čeprav gre za samo eno študijo, njeni rezultati dokazujejo, da imajo znana onesnaževala posledice za razvoj možganov pri še nerojenih in majhnih otrocih, ki doslej niso bile znane. Znanstvenika verjameta, da je to mogoče povezano z resnimi stanji, kot so na primer avtizem, sindrom pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnost (ADHD) ali motnje v razvoju. Veliko teh kemičnih snovi je tudi v izdelkih, ki se uporabljajo v gospodinjstvu. Onesnaževala na različne načine zaidejo v kanalizacijski sistem in zaenkrat še ne poznamo dovolj njihovih posledic za kmetijske površine, kjer se blato iz čistilnih naprav uporablja kot gnojilo.

4.1.3

EESO z zadovoljstvom ugotavlja, da je Komisija očitno spremenila svoje stališče, namreč da je z okoljsko-tehničnega vidika najbolje, če se blato iz čistilnih naprav uporabi na obdelovalnih površinah. Zdi se, da je to mogoče razbrati iz besedila sporočila o strategiji o odpadkih (5). V njem Komisija poleg tega potrjuje svoj namen, da po sprejetju strategije za varstvo tal predstavi predlog spremenjene direktive o blatu. Vendar EESO meni, da Komisija ne bi smela čakati, temveč bi morala že mnogo prej predložiti temeljito spremenjeno direktivo o dovoljeni koncentraciji težkih kovin in drugih škodljivih snovi v blatu iz čistilnih naprav, zlasti ker v predlogu direktive navaja, da je to potrebno za omejitev izpuščanja nevarnih snovi v tla.

4.1.4

Uporaba blata iz čistilnih naprav v kmetijstvu in vsebnost škodljivih snovi v njem sodita k najpomembnejšim vprašanjem varstva tal in varnosti živil ter sprožata dodatno vprašanje, namreč ali so uporabniki zemlje ali povzročitelji blata, to so mesta in občine, odgovorni za morebitno degradacijo tal. Spremenjena direktiva o blatu mora urediti tudi vprašanja v zvezi z odgovornostjo in jamstvom.

4.1.5

Nova in varnejša zakonodaja o kemikalijah je pomembna za varstvo tal na splošno, vendar zlasti glede tega, kako družba odlaga blato iz čistilnih naprav na kmetijske površine. Nujno je, da se nevarne kemikalije nadomestijo z manj nevarnimi kemičnimi snovmi, s čimer se zagotovi zaželena stopnja varstva tal.

4.1.6

EESO poziva Komisijo, da brez odlašanja predloži predlog spremembe direktive in poleg tega izvede analizo tveganja za več snovi, kot jih zajema sedanja direktiva. To bi moral biti eden najpomembnejših elementov varstva tal, če želimo preprečiti še večjo onesnaženost in zagotoviti visoko raven varnosti živil.

4.2

Komisija v členu 1 direktive o varstvu tal navaja, da ukrepi zajemajo obnovo in sanacijo degradiranih tal, kot to narekuje vsaj trenutna in predvidena uporaba. EESO sicer podpira to načelo, vendar dvomi o primernosti izraza „vsaj“. Upoštevati je treba namreč specifične okoliščine in odločitve sprejemati za vsak primer posebej.

4.3

EESO meni, da člen 3 v sedanji obliki državam članicam omogoča oblikovanje sektorskih politik, ki izkrivljajo konkurenco. Člen bi se moral omejiti na analizo, pomembno pa je, da so vsi ukrepi v skladu s skupnimi predpisi in pogoji, potrebnimi za delujoč notranji trg in pošteno konkurenco.

4.4

EESO tudi meni, da člen 4 dopušča skoraj neomejeno svobodo ukrepanja. EESO je na začetku tega mnenja že poudaril, da na obdelovalne površine učinkujejo različni dejavniki, na katere uporabniki zemljišč nimajo vpliva, na primer meteorološki in podnebni dejavniki v posameznih letnih časih, podnebje na splošno itd. Zahteve, ki jih morajo izpolnjevati države članice, morajo biti v razumnem sorazmerju s temi dejavniki. Ravno tako morajo biti primerno usklajeni ukrepi držav članic. To je tudi v skladu z določbami iz člena 9, ki govori o ustreznih ukrepih za ohranjanje funkcij tal.

4.5

Člen 12 obvezuje lastnike območij ali prihodnje kupce, da v določenih primerih predložijo poročilo o stanju tal. Po mnenju Odbora je napačno zahtevati, da prihodnji kupci izpolnijo to obveznost. Če je zaradi različnih nacionalnih predpisov potrebna fleksibilnost, bi jo morali omogočiti z drugačnim besedilom.

4.6

Komisija v členu 17 navaja, da namerava pripraviti prostovoljno platformo. Pri tem mora zagotoviti, da bo v okviru platforme res potekala izmenjava podobnih metod, ker je to pogoj za enotno zasnovo in enake konkurenčne pogoje za vse. Ker izmenjava informacij poteka na prostovoljni osnovi, mora pri njej dejavno sodelovati tudi Komisija.

4.7

V členu 22 Komisija navaja, da države članice določijo pravila za izrekanje kazni. Po mnenju EESO je z vidika pravne varnosti pomembno, da so kazni v primernem sorazmerju z nastalo škodo. Različne kazni za enako škodo so nesprejemljive

4.8

Komisija v členu 23 predlaga spremembo Direktive 2004/35/ES, ki pristojnim oblastem omogoča, da od izvajalca zahtevajo sprejetje sanacijskih ukrepov. EESO meni, da je to zakonito le, če je škodo dejansko povzročil izvajalec. To pa iz besedila ni jasno razvidno.

20.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 168/34

—

„Predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi skupnega postopka odobritve za aditive za živila, živilske encime in arome za živila“

—

„Predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o živilskih encimih in spremembi Direktive Sveta 83/417/EGS, Uredbe Sveta (ES) št. 1493/1999, Direktive 2000/13/ES in Direktive Sveta 2001/112/ES“

—

„Predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o aromah in nekaterih živilskih sestavinah z aromatičnimi lastnostmi za uporabo v in na živilih ter spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 1576/89, Uredbe Sveta (EGS) št. 1601/91, Uredbe (ES) št. 2232/96 in Direktive 2000/13/ES“

—

„Predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o aditivih za živila“

1.1

Odbor pozdravlja sveženj predlogov o aditivih za živila, živilskih encimih in aromah za živila ter o skupnem postopku odobritve, saj omogočajo vzpostavitev učinkovitega in konkurenčnega notranjega trga ob hkratnem zagotavljanju visoke ravni varovanja življenja in zdravja ljudi.

1.2

Odbor meni, da so jasne in usklajene določbe o izvajanju ocene varnosti z zagotovljenimi in predvidljivimi roki ter sprejemljivimi stroški v korist tako potrošnikom kot proizvajalcem, zlasti manjšim.

1.3

Odbor se strinja s ciljem Komisije, da se sektorji aditivov, arom in encimov poenostavijo in uskladijo ter da se s poenotenim skupnim postopkom odobritve za te snovi izboljša koherenca med temi sektorji.

1.4

Čeprav bi možnost ene same odobritve, ki bi veljala za celotno EU, srednje- do dolgoročno lahko pomenila veliko prednost za enotni trg, je po mnenju Odbora treba upoštevati učinek novih določb na uvožene izdelke.

1.4.1

Evropa se tako pri izvozu kot pri uvozu stalno sooča z mednarodno konkurenco, mnogi predlagani predpisi pa so strožji od predpisov, ki jih določa Codex Alimentarius, in lahko povzročijo izkrivljanje konkurence v škodo evropskih podjetij, zlasti manjših.

1.5

Odbor pozitivno ocenjuje predlagani postopek, namreč da se seznam Skupnosti spreminja v skladu s postopkom komitologije, pod pogojem, da so izpolnjena stroga merila preglednosti in da se zagotovi stalen dialog s proizvajalci in potrošniki ter hitre mehanizme za inovacije in razvoj izdelkov.

1.6

Odbor podpira krepitev dejavnosti Evropske agencije za varnost hrane (EFSA), da na podlagi znanstvenih spoznanj in objektivnih argumentov opravlja pregledne ocene tveganja, kar prispeva k varstvu potrošnikov.

1.7

Odbor priporoča izboljšanje postopkov ter povečanje človeških in finančnih virov EFSA, da bi zagotovili visokokakovostne, pregledne in neodvisne ocene, ki spoštujejo pravila o zaupnosti.

1.8

Odbor podpira tudi krepitev dejavnosti spremljanja držav članic na področju potrošnje in uporabe aditivov, encimov in arom z učinkovitimi metodami, ki dopolnjujejo podatke industrije.

1.9

Odbor pozdravlja tudi redne preglede pozitivnih seznamov aditivov, encimov in arom, pod pogojem, da temeljijo na stalnem in strukturiranem dialogu s potrošniki in proizvajalci ter da niso povezani z dodatnimi stroški in časom.

2.1

Zaradi znanstvenega in tehnološkega napredka je možno izboljšati kakovost prehrambenih izdelkov, med drugim z uporabo manjših količin encimov, arom in aditivov. Ta napredek preprečuje tudi neustrezno uporabo teh snovi.

2.2

V okviru prizadevanj za izboljšanje zakonodaje Skupnosti v smislu koncepta „od kmetije do mize“ je Komisija v beli knjigi o varnosti živil, o kateri je Odbor podal svoje mnenje (1), napovedala, da namerava posodobiti in dopolniti obstoječo zakonodajo v zvezi z aditivi in aromami ter določiti posebne določbe glede encimov (ukrepa 11 in 13 v beli knjigi).

2.3

Odbor je vedno podpiral cilj, da se zagotovi dobro delovanje notranjega trga ob hkratnem zagotavljanju visoke ravni varovanja življenja in zdravja ljudi, in že večkrat poudaril, da je treba na področju varnosti živil v EU sprejeti obsežen in enoten pristop.

2.4

Po mnenju EESO je treba celotno prehranjevalno verigo v Evropi – „od kmetije do mize“ – urediti z zakonodajo, vsi členi te verige pa morajo biti enako močni. Komisija bi morala skrbeti za učinkovito izvajanje zakonodaje Skupnosti (2).

2.5

Sprejetje skupnega postopka odobritve za encime, arome in aditive je ključen in inovativen element v svežnju predlogov Komisije. Odbor odobrava cilj poenostavitve, tj. uskladitve teh sektorjev, ki ga predlaga Komisija. S tem bi odpravili različne postopke odobritve v posameznih državah članicah in njihovo podvajanje ter občutno zmanjšali upravne obremenitve in birokracijo.

2.6

Zakonodaja v zvezi z aditivi za živila je že bila usklajena na evropski ravni. Trenutno zakonodaja dopušča približno 330 aditivov za živila, neprestano pa se vlagajo zahtevki za nove aditive ali novo uporabo.

2.6.1

Za oceno teh zahtevkov, zlasti pa za odločitve v zvezi z obvladovanjem tveganja, so potrebni natančni podatki o uporabi in lastnostih teh snovi.

2.7

Po predvideni uskladitvi arom in encimov bodo novi postopki odobritve manj zahtevni, stroški posodabljanja tehnične dokumentacije se bodo zmanjšali, manj pa bo tudi sprememb pri označevanju.

2.8

Trenutna pravna negotovost glede encimov, ki je posledica različnih nacionalnih zakonodaj na tem področju, lahko povzroči izkrivljanje trga živilskih encimov ter upravne in finančne obremenitve v posameznih državah članicah. Če ne bo prišlo do uskladitve, se bodo ravni varovanja še naprej razlikovale in sicer zaradi različnega zaznavanja tveganja, ocen varnosti in zakonodaje za živilske encime v posameznih državah članicah.

2.8.1

Poudariti je treba, da lahko neusklajeni predpisi na evropski ravni proizvajalce sicer ovirajo pri prostem pretoku in trgovanju, da pa je uskladitev ocenjevanja varnosti snovi in odobritev uporabe živilskih encimov lahko povezana z visokimi naložbami, kar je treba pripisati predvsem stroškom odobritve, ki naj bi znašali približno 150 000–250 000 EUR na encim (3).

2.8.2

Industrija živilskih encimov si stalno prizadeva za razvoj tehnologij in postopkov za inovacije in izboljšave v proizvodnji živil, vendar pa pri tem ne sme podcenjevati možnih nevarnosti zaradi kemične narave encimov, kot so alergije, strupenost in preostalo mikrobiološko delovanje. Zaradi teh nevarnosti je potrebno stalno ocenjevanje varnosti potrošnikov, zlasti glede encimov iz gensko spremenjenih organizmov.

2.9

Na področju zakonodaje o aromah in nekaterih živilskih sestavinah z aromatičnimi lastnostmi za uporabo v in na živilih je potreben učinkovitejši postopek odobritve, ki bi poenostavil vodenje pozitivnega seznama s približno 2 600 aromatičnimi snovmi za uporabo v in na živilih.

2.9.1

Uskladitev zakonodaje na področju arom bi nedvomno izboljšala položaj Evropske unije pri pogajanjih s tretjimi državami o uvedbi arom v sistem Codex Alimentarius, s tem pa bi lahko preprečila tudi slabši položaj evropskih podjetij, zlasti MSP.

2.9.2

Z vzpostavitvijo enotnega in integriranega trga za arome v EU bo evropska industrija lahko ohranila vodilni položaj v proizvodnji in razvoju arom.

2.9.3

Vendar pa se ne sme podcenjevati dodatnega dela, ki bo potrebno za izpolnjevanje novih zahtev pri označevanju arom.

2.10

Po mnenju Odbora je treba Evropski agenciji za varnost hrane dati več virov in sredstev, da bo lahko zagotavljala neodvisno, pregledno in visokokakovostno ocenjevanje varnosti aditivov, encimov in arom, ter uvesti nove postopke.

2.11

Za prehod s postopkov odločanja, ki temeljijo na soodločanju z Evropskim parlamentom, na postopek komitologije, pri katerem o odobritvi odločajo posebni odbori, je potrebna določitev jasnih in preglednih meril za oceno varnosti predvidenih prednosti za potrošnike.

2.12

Odbor je v svojih prejšnjih mnenjih (4) že poudaril, da je za oceno napredka na področju varnosti živil in presojo, ali novi sistem izpolnjuje pričakovanja, treba opredeliti ocenjevalna merila, kot so na primer povečanje/zmanjšanje zaupanja potrošnikov, pojavljanje in premagovanje prehrambenih kriz, tesnejše sodelovanje med vključenimi akterji itd.

3.1

Cilj predlogov, ki jih je predstavila Komisija, je obrazložiti in razjasniti obstoječo zakonodajo za aditive in arome za živila ter uvesti nove predpise za encime. Predlaga se tudi uvedba skupnih postopkov odobritve za vse tri sektorje, ki temeljijo na znanstvenih mnenjih Evropske agencije za varnost hrane.

3.2

Aditivi. Namen novih predpisov je poenostaviti in pospešiti postopek odobritve za aditive za živila, ki ga trenutno ureja Direktiva 89/107/EGS. V skladu z Uredbo 178/2002/ES bi odobritve za vključitev aditivov v pozitivni seznam temeljile na okviru, ki ga je za oceno tveganja v zvezi z varnostjo živil določila EFSA. Poleg tega se predlaga pregled tehničnih vidikov trenutnega sistema odobritve, opredeljeni pa so tudi novi usklajeni ukrepi za aditive, ki se uporabljajo v drugih aditivih.

3.3

Encimi. Predlagata se nov zakonodajni okvir za oceno, odobritev in nadzor živilskih encimov ter nov pozitivni seznam vseh encimov, ki se v živilih uporabljajo iz tehnoloških razlogov, na osnovi pozitivnega znanstvenega mnenja EFSA. Opredeljene so tudi določbe za označevanje živilskih encimov, ki se ne uporabljajo kot pomožno tehnološko sredstvo.

3.4

Arome. Predvidena je revizija splošnih pravil, ki jih določa Direktiva 88/388/EGS, da bi zakonodajo prilagodili tehnološkemu in znanstvenemu razvoju in sicer s sprejetjem nove uredbe, ki vsebuje jasnejše določbe o:

3.5

Skupen postopek odobritve. Predlog predvideva uvedbo enotnega skupnega postopka odobritve za aditive za živila, arome za živila in živilske encime na podlagi ocene varnosti, ki jo opravi EFSA, in sistema obvladovanja tveganja. Za posamezne faze postopka odobritve je predvideno delovanje držav članic in Komisije v okviru postopka regulativnega odbora. Predlog Komisiji dodeljuje nalogo, da na podlagi znanstvenih ocen EFSA pripravi in redno posodablja „pozitiven seznam“ za vsako kategorijo snovi. Vključitev snovi v enega od teh seznamov pomeni, da je njena uporaba na splošno odobrena za vse nosilce dejavnosti na trgu Skupnosti.

4.1

Odbor v glavnem pozdravlja predloge Komisije, če ohranjajo učinkovitost in konkurenčnost notranjega trga in zagotavljajo visoko raven varovanja življenja in zdravja ljudi.

4.2

Odbor meni, da predlagani pravni instrument – uredba – nudi določena jamstva v primerjavi z direktivo, ki dopušča različne razlage glede izvajanja predpisov.

4.3

Po mnenju Odbora ima lahko možnost ene same odobritve, veljavne za celotno Evropsko unijo, srednje- do dolgoročno gotovo zelo pozitiven učinek na enotni trg.

4.3.1

Vendar pa je treba upoštevati učinek novih določb na uvožene izdelke in dejstvo, da je Evropa izredno pomemben uvoznik, ki se stalno sooča z mednarodno konkurenco. Predpisi Skupnosti so strožji kot predpisi, ki jih trenutno predvideva Codex Alimentarius, zato bi jih bilo treba prilagoditi, da evropska podjetja ne bi bila v slabšem položaju.

4.4

Predlog Komisije, da se za spreminjanje seznama Skupnosti uporabi postopek komitologije, lahko tako za industrijo kot za civilno družbo pomeni določen napredek, če bodo merila preglednosti pri tem ostala stroga in če bo hkrati še vedno možno slediti inovacijam in razvoju novih in kvalitetnejših izdelkov, tudi z vidika boja proti alergijam.

4.5

Odbor meni, da je izvajanje ocen tveganja s preglednimi postopki, ki temeljijo na znanstvenih spoznanjih in objektivnih argumentih, pozitiven dejavnik dejavnosti EFSA.

4.6

Po mnenju Odbora je treba zaradi novih pristojnosti, ki so bile poverjene EFSA, izboljšati postopke ter povečati človeške in finančne vire, da bi zagotovili visokokakovostne, pregledne in neodvisne ocene, pri katerih se v celoti upoštevajo pravila o zaupnosti.

5.1.1

Odbor meni, da bi morala mnenja EFSA vsebovati tudi izvedbene ukrepe iz člena 9, vključno z vsebino, pripravo in predstavitvijo zahtevka, ureditvijo preverjanja veljavnosti zahtevkov in vrsto podatkov.

5.1.2

V zvezi s posodabljanjem seznama Skupnosti bi morali biti za postopek odobritve določeni krajši roki. Tako bi bilo treba skrajšati rok, ki ga ima na voljo Komisija za predložitev predloga uredbe, z devet na tri mesece, da bi lahko preverjanje in odobritev zaključili v dvanajstih mesecih.

5.1.3

Podobno bi morala biti možnost iz člena 10, da se rok za oceno EFSA ali Komisije v posebnih primerih podaljša, omejena na določeno obdobje, ki ga je treba opredeliti v uredbi.

5.1.4

Odbor meni, da je treba v skupni postopek odobritve vključiti tudi postopek rednih pregledov in posodabljanja seznamov na podlagi stalnega in strukturiranega dialoga s proizvajalci in potrošniki, pri tem pa paziti, da se ne povečajo stroški in obremenitve.

5.1.5

Sistem Skupnosti za odobritve nikakor ne sme biti izgovor za ustvarjanje tehničnih ovir za trgovino. Za uvoze in izvoze zato dragi testi in potrdila ne smejo biti dovoljeni.

5.2.1

Natančneje bi bilo treba opisati merila za opredelitev „upravičene tehnološke potrebe“ ter „prednosti in ugodnosti za potrošnike“, o katerih govori člen 5.

5.2.2

Pri označevanju, ki ga ureja člen 20, bi morali biti podatki razumljivi in prepoznavni za širšo javnost ter enotni v celotni Evropski uniji.

5.3.1

Odbor pozdravlja dejstvo, da področje uporabe uredbe zajema vse živilske encime s tehnološko funkcijo in da je za njihovo vključitev na seznam Skupnosti potrebna odobritev.

5.3.2

Po mnenju Odbora je treba tako kot pri aditivih tudi pri encimih med ocenjevalna merila vključiti „prednosti in ugodnosti za potrošnike“.

5.3.3

Glede označevanja Odbor poudarja, da je pregledno označevanje, ki zadovoljuje enotne zahteve Skupnosti brez nepotrebne zapletenosti, izredno pomembno tako za proizvajalce kot za potrošnike.

5.3.4

Odbor meni, da se je treba izogibati ohranjanju pozitivnih seznamov v vertikalni zakonodaji, saj bi tako nastal dvojni sistem odobritev za iste encime. Zato je treba čim prej spremeniti prejšnje direktive in uredbe ter vanje vključiti enotna sklicevanja na predlagane nove predpise.

5.4.1

Po mnenju Odbora bi bilo treba ocenjevalna merila za arome prilagoditi merilom za aditive in vanje vključiti „prednosti in ugodnosti za potrošnike“.

5.4.2

Odbor se strinja z zahtevo iz člena 14, da morajo biti podatki, namenjeni potrošnikom, jasnejši glede vrste in izvora arom, uporabljenih v živilih.

20.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 168/38

1.1

EESO meni, da ima lahko nova politična smernica za upravljanje ribištva EU na podlagi največjega trajnostnega donosa kljub dolgoročnim koristim gospodarske in socialne posledice, ki jih bo evropski ribiški sektor le težko sprejel. Zato Odbor predlaga, da se izredno natančno preučijo prednosti in slabosti uvedbe te smernice; in sicer z gospodarskega, socialnega in okoljskega vidika.

1.2

Ker je težko natančno oceniti največji trajnostni donos različnih staležev rib, EESO predlaga, da Komisija v svojih dolgoročnih načrtih določi postopne in prožne letne prilagoditve, s katerimi se bodo strinjali vsi zainteresirani sektorji. Zato se je treba čim prej posvetovati z regionalnimi svetovalnimi sveti, Svetovalnim odborom za ribištvo in ribogojstvo (ACFA) in Odborom za socialni dialog o morskem ribištvu ter jim dati dovolj časa, da bodo lahko njihovi člani obravnavali pogoje predstavljenih predlogov.

1.3

EESO zato priporoča, da je Komisija posebej preudarna pri določanju letne umrljivosti rib zaradi ribolova za posamezno vrsto, da bi za mešan ribolov dolgoročno dosegli največji trajnostni donos.

1.4

Odbor se ne strinja z argumentom Komisije, da bo ta politika upravljanja ribištva izboljšala trgovinsko bilanco, saj bo praznino v ponudbi na trgu, ki jo bodo pustila podjetja Skupnosti, takoj zapolnil uvoz iz držav zunaj EU. EESO zato poziva Komisijo, naj bo še posebej pozorna pri nadzorovanju tega uvoza na trg Skupnosti.

1.5

Odbor meni, da morajo Komisija in države članice upoštevati „druge okoljske dejavnike“, ki so navedeni v tem mnenju in prav tako vplivajo na spremembe v morskih ekosistemih. Odbor jim priporoča tudi, da gospodarskim subjektom, katerih dejavnosti vplivajo na morske ekosisteme, naloži omejitve, ki bodo ustrezale tistim, ki se nameravajo naložiti ribiškemu sektorju.

1.6

Ob upoštevanju zahtevane prilagoditve, ki je potrebna za doseganje največjega trajnostnega donosa, Odbor meni, da bi se lahko pristopa, ki ju predlaga Komisija, dopolnjevala, saj bodo morale države članice izvesti ukrepe, ki bodo najprimernejši glede na gospodarske in socialne učinke v ribiških sektorjih posameznih držav. EESO izraža zaskrbljenost nad dejstvom, da Evropski sklad za ribištvo nima zadostnih sredstev, da bi izravnal posledice izvajanja novega sistema upravljanja.

2.1

V sporočilu o zagotovitvi trajnosti v ribištvu EU z največjim trajnostnim donosom  (1), ki ga obravnava to mnenje, Komisija daje predloge za izboljšanje gospodarske učinkovitosti ribiškega sektorja v skladu s skupno ribiško politiko.

2.2

Komisija za doseganje izboljšanja gospodarske učinkovitosti predlaga postopno odpravo prelova, saj meni, da bi to imelo gospodarske koristi za ribiški sektor, kot so znižanje stroškov, boljši ulov, izboljšanje donosnosti ribištva in zmanjšanje zavržkov.

2.3

Za uresničitev teh ciljev je po mnenju Komisije zdaj čas za drugačen način upravljanja evropskega ribištva – treba si je aktivno prizadevati za uspeh, ne pa se le izogibati neuspehu.

2.4

Sporočilo določa novo politično smernico za upravljanje ribištva EU, katere cilj je vsako leto doseči največji trajnostni donos iz staležev rib.

2.5

Nova politična smernica je oblikovana na podlagi mednarodne politične obveze, ki so jo države članice sprejele septembra 2002 na svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju v Johannesburgu in v s skladu s katero se strinjajo, „da bodo ohranjale ali obnavljale staleže do stopenj, ki omogočajo največji trajnostni donos, s čimer bi te cilje čim hitreje dosegle za izčrpane staleže, po možnosti najpozneje do leta 2015“.

2.6

Treba je torej oblikovati dolgoročnejši sistem upravljanja, ki se osredotoča na kar najboljše izkoriščanje proizvodnega potenciala živih morskih virov v Evropi. Ta pristop je povsem v skladu s širšim ciljem skupne ribiške politike, in sicer z zagotavljanjem trajnostnih gospodarskih, okoljskih in socialnih pogojev.

2.7

Kot je zapisano v sporočilu, je gospodarske koristi mogoče doseči le z večjim omejevanjem ribolova v prehodnem obdobju. Vse zainteresirane strani bi morale biti vključene v postopek odločanja o hitrosti uresničevanja te spremembe. Finančna pomoč, kakršna je predvidena v predlogu za Evropski sklad za ribištvo, mora pomagati pri ublažitvi socialnih in gospodarskih posledic v prehodnem obdobju.

3.1

Odločitev Komisije za uvedbo upravljanja ribištva za največji trajnostni donos v Skupnosti usmerja načelo, da je ulov v primerjavi s proizvodnim potencialom nekaterih staležev prevelik.

3.2

Odbor se zaveda dejstva, da so staleži rib v evropskih vodah v zadnjih 30 letih močno upadli, zlasti zaradi prelova, in se strinja, da si je treba prizadevati za prehod na bolj trajnostne stopnje ribolova.

3.3

Komisija meni, da bo uvedba sistemov za upravljanje staleža rib na podlagi načela največjega trajnostnega donosa preprečila izumrtje staležev in omogočila rast staležev rib.

3.4

EESO se strinja s tem načelom, saj je največji trajnostni donos ribje populacije tista količina biomase (količina rib), ki jo je mogoče izkoriščati, ne da bi to škodilo prihodnji proizvodnji staležev. Odbor se v celoti strinja, da se upravljanje ribištva oblikuje na podlagi tega načela.

3.5

Kljub temu pa Odbor opozarja Komisijo, da v vsaki spremembi sistema upravljanja tičijo tveganja, zato je treba skrbno oceniti koristi in pomanjkljivosti.

3.6

Sporočilo natančno obravnava prednosti sistema za upravljanje staleža rib na podlagi načela največjega trajnostnega donosa, zlasti okoljske koristi, ne osredotoči pa se na gospodarske in socialne koristi – in zlasti pomanjkljivosti – sistema za ribiški sektor.

3.7

Ena od koristi, ki jih navaja Komisija, je, da bo ta politika upravljanja ribištva izboljšala trgovinsko bilanco, s čimer se EESO ne strinja, saj bodo praznino, ki jo bodo pustila podjetja Skupnosti, ki bodo propadla zaradi izpolnjevanja ciljev za doseganje največjega trajnostnega donosa, takoj zapolnila podjetja zunaj EU. Trg ribiških proizvodov namreč poganja potreba po zagotavljanju stalne oskrbe.

3.8

V skladu s pristopom sporočila naj bi nov sistem upravljanja na splošno zmanjšal umrljivost rib zaradi ribolova. Da bi omogočili večjo rast rib in po njihovem ulovu dosegli višjo vrednost in donos, je treba zmanjšati delež rib, ujetih v morju.

3.9

Kljub temu pa sporočilo priznava, da je ribje populacije težko oceniti in čeprav na stanje staležev najbolj vpliva ribolov (umrljivost rib), imajo pomembno vlogo tudi drugi dejavniki, kot so spremembe okolja in delež mladih rib.

3.10

Sporočilo zato predlaga dolgoročno strategijo za obnovitev staležev rib za doseganje ravnovesja med ribolovno dejavnostjo in proizvodno zmogljivostjo staležev. To naj bi dosegli s postopnim zmanjševanjem števila dejavnih ribiških plovil in ribolovnega napora teh plovil.

3.11

Da bo to strategijo mogoče uvesti tako, da bodo ribiči iz staleža lahko dobili največji trajnostni donos, je treba najprej na podlagi najboljšega razpoložljivega izvedenskega mnenja za vsak stalež določiti ustrezno ciljno količino ulova in letno umrljivost rib zaradi ribolova (v tonah). Poleg tega je treba določiti stopnjo, na kateri bodo temeljile letne prilagoditve za dosego tega cilja. Te sklepe je treba v skladu s skupno ribiško politiko uresničiti v okviru dolgoročnih načrtov.

3.12

Upravljanje ribištva Skupnosti se trenutno izvaja v skladu z načeli varnosti in previdnosti za staleže rib. Letne količine celotnega dovoljenega ulova in lovne kvote so določene na podlagi primerjalnih znanstvenih poročil. Za nekatere staleže rib, katerih stanje se je poslabšalo, se izvajajo načrti obnove, ki so predvideni v skupni ribiški politiki, da se staležem povrne biološka trajnost.

3.13

EESO meni, da je sprememba sistema za upravljanje pomembna, saj bo s tem sprejet veliko bolj ambiciozen biološki cilj, kot ga predvideva obstoječ sistem za upravljanje. Ta sprememba pa po drugi strani pomeni, da se bo umrljivost rib zaradi ribolova z vsako letno prilagoditvijo bistveno zmanjšala, kar bo nedvomno zahtevalo zmanjšanje števila plovil in ribolovnega napora, s tem pa velike izgube za ribolovna podjetja Skupnosti. EESO izraža zaskrbljenost nad dejstvom, da Evropski sklad za ribištvo nima zadostnih sredstev, da bi izravnal to veliko izgubo. Če pa bodo cilji doseženi, bi lahko bile razmere izredno ugodne za tista ribolovna podjetja, ki bodo delovala še naprej.

3.14

Ob upoštevanju tega pristopa želi EESO opozoriti Komisijo, da obstaja velika negotovost glede ocen največjih trajnostnih donosov za staleže različnih ribjih vrst. Zaradi te negotovosti Odbor priporoča, da si Komisija v dolgoročnih načrtih prizadeva za razumne letne prilagoditve.

3.15

Treba je torej najti način, kako pomagati ribiškim skupnostim in podjetjem, da bodo dobro prestala obdobje prilagajanja. Odbor meni, da bo to zahtevalo bolj velikodušne in domiselne podporne ukrepe, kot jih je do zdaj predlagala Komisija. Takšni ukrepi so popolnoma upravičeni kot sredstvo za zagotavljanje hitrega prehoda na bolj trajnostno strukturo ribolova v prihodnosti.

3.16

Odbor v vsakem primeru meni, da je treba – kot je zapisano tudi v sporočilu – vse zadevne akterje vključiti v sprejemanje odločitev o dolgoročnih načrtih, hitrosti njihovega izvajanja in njihovem vplivu, zato se je treba pogosto posvetovati z regionalnimi svetovalnimi sveti. EESO poleg tega meni, da se morata teh razprav udeleževati tudi Svetovalni odbor za ribištvo in ribogojstvo (ACFA) ter Odbor za socialni dialog o morskem ribištvu.

4.1

Za uvedbo sistema upravljanja ribištva za največji trajnostni donos je treba (kot že v sporočilu) analizirati vrsto drugačnih vprašanj, ki neposredno vplivajo na tovrstno upravljanje, in sicer:

4.2

Okoljski učinki in njihov vpliv na spremembe v morskih ekosistemih

4.2.1

Sporočilo priznava, da je težko predvideti, kako se bodo morski ekosistemi razvijali glede na podnebne in vremenske spremembe, ter da lahko ti in drugi okoljski dejavniki gotovo vplivajo na staleže rib.

4.2.2

Komisija sicer ne more določiti vseh okoljskih učinkov, vendar meni, da je najmočnejši dejavnik pogosto ribolov in da bo izkoriščanje staležev rib na nižji stopnji ribolova pripomoglo k večji odpornosti staležev na ekološke spremembe.

4.2.3

Sporočilo se zato zavzema za enakomerno in trajnostno zmanjševanje stopnje ribolova. Z zmanjševanjem umrljivosti rib zaradi ribolova in obnovitvijo staležev se bo povečalo znanje o ekosistemih in njihovem proizvodnem potencialu, kar bo pomagalo v procesu prilagajanja ciljev dolgoročnega upravljanja.

4.2.4

EESO se strinja s tem načelom, če se bo umrljivost rib zaradi ribolova resnično zmanjševala enakomerno in trajnostno pri vrstah, za katere je to potrebno. Komisija meni, da bi lahko upravljanje staleža rib v ciljnem obsegu za ta sektor v kratkem roku ustvarilo nesprejemljivo nestabilnost.

4.2.5

Kljub temu Odbor meni, da na spremembe v morskih ekosistemih vplivajo tudi „drugi okoljski dejavniki“, ki v sporočilu niso niti omenjeni, na primer vedenje roparic, onesnaževanje, iskanje in črpanje nafte ali zemeljskega plina, sistemi vetrnih elektrarn na morju, pridobivanje peska in gramoza iz morja itd.

4.2.6

EESO poziva Komisijo in države članice, da gospodarskim subjektom, katerih dejavnosti tudi vplivajo na obseg staležev rib in spremembe v morskih ekosistemih, naloži omejitve, ki bodo ustrezale tistim, ki se jih namerava naložiti ribiškemu sektorju.

4.3.1

Sistem upravljanja ribištva za največji trajnostni donos je najtežje izvajati na področju mešanega ribolova.

4.3.2

Ker je ta problem znan, sistem upravljanja za mešani ribolov v sporočilu ni natančneje obravnavan. EESO meni, da bi bilo treba v zvezi s to vrsto ribolova okrepiti stike med Komisijo ter regionalnimi svetovalnimi sveti in Svetovalnim odborom za ribištvo in ribogojstvo.

4.3.3

V sporočilu je zapisano, da je treba morske ekosisteme ohranjati v ravnovesju, s čimer se EESO popolnoma strinja. Zmanjšanje obsega ene vrste za okrepitev donosa druge vrste bi bil zelo tvegan pristop.

4.3.4

Kot je navedeno v sporočilu, je kompleksnost sistema v tem, da bi moral obseg ribolova vseh vrst v ekosistemu ustrezati ulovu (ciljna količina), ki omogoča dolgoročno doseganje največjega trajnostnega donosa. To pomeni, da bo ob upoštevanju stopenj največjega trajnostnega donosa, ki so določene za različne staleže znotraj določenega ekosistema mešanega ribolova, največji ulov v okviru dolgoročnih načrtov določen z vrsto, za katero je zastavljena najnižja dolgoročna stopnja za doseganje največjega trajnostnega donosa.

4.3.5

V sporočilu je zapisano tudi, da so za preprečevanje nenamernega prelova vrste v obliki prilova lahko kot sestavni deli nekaterih dolgoročnih načrtov potrebni dodatni ukrepi, kot so spremembe ribolovnega orodja, zaprta območja in lovopust.

4.3.6

EESO meni, da je ta pristop sistema upravljanja sicer v skladu s širšim ciljem skupne ribiške politike, vendar bi morala Komisija zelo natančno oceniti različne stopnje za doseganje največjega trajnostnega donosa in se z vsemi stranmi, vpletenimi v mešani ribolov, posvetovati o gospodarskih in socialnih posledicah dolgoročnih načrtov.

4.4.1.1

V skladu s sporočilom bo dolgoročne načrte pripravila Komisija po posvetovanju z ustreznimi sektorji na podlagi nepristranskih znanstvenih mnenj ter ob posebnem upoštevanju gospodarskih, socialnih in okoljskih posledic predlaganih ukrepov.

4.4.1.2

V načrtih bodo določeni ciljna količina ulova in ukrepi za postopno doseganje tega cilja ob zmanjševanju vseh negativnih vplivov ribolova na ekosistem. Načrti za mešani ribolov morajo vključevati tehnične ukrepe, ki bodo zagotavljali, da bo ulov različnih staležev rib v skladu s posameznimi ciljnimi količinami, in omogočali izkoriščanje nekaterih staležev na stopnjah, nižjih od stopenj največjega trajnostnega donosa, da bi dosegli rast produktivnosti pri drugih vrstah.

4.4.1.3

Kadar znanstveni podatki ne zadostujejo za količinsko opredelitev ukrepov, potrebnih za dosego pogojev za največji trajnostni donos, morajo načrti slediti previdnostnemu pristopu.

4.4.1.4

Načrte in njihove ciljne količine je treba redno preverjati.

4.4.1.5

EESO meni, da bi nova politična smernica za upravljanje ribištva, ki bi sicer nedvomno lahko imela prednosti, ko bi bile stopnje največjega trajnostnega donosa dosežene za vse staleže rib, lahko imela tudi hude posledice za ribiški sektor: ulov bi se lahko zmanjšal, kar bi vodilo v zmanjšanje ladjevja in kratkoročno izgubo delovnih mest, to pa bi oslabilo gospodarsko strukturo ribiških skupnosti.

4.4.1.6

Odbor zato poziva Komisijo, naj bo pri posvetovanjih, ki jih namerava izvesti z ribiškim sektorjem, ustrezno prilagodljiva glede hitrosti izvajanja dolgoročnih načrtov, da se bodo lahko ribiči postopoma prilagodili na nov sistem upravljanja.

4.4.1.7

Glede mešanega ribolova EESO meni, da je največja prilagodljivost potrebna v primerih, ko je določene staleže mogoče polno izkoriščati, ker so v dobrem stanju.

4.4.2.1

Države članice bodo morale po pripravi in sprejetju dolgoročnih načrtov, ki določajo ustrezne ciljne količine za staleže, določiti hitrost spremembe za dosego teh ciljev in način obravnavanja prehoda.

4.4.2.2

Sporočilo vsebuje dva splošna pristopa za izvedbo tega prehoda:

4.4.2.3

Vsaka država članica lahko sama izbira gospodarski pristop ali strategijo, Skupnost pa pripravi okvir upravljanja za postopno odpravo prelova s pomočjo finančnega instrumenta Evropskega sklada za ribištvo.

4.4.2.4

Komisija v sporočilu daje prednost prvemu pristopu, ki predvideva zmanjšanje zmogljivosti nacionalnih ladjevij, ker bi ga bilo lažje nadzorovati in ker iz izkušenj vemo, da je zmanjšanje zmogljivosti ladjevja lažje sprejemljivo za javnost in v primerjavi z drugimi rešitvami lažje izvedljivo.

4.4.2.5

EESO priznava, da je zmanjšanje zmogljivosti ladjevja najbolj učinkovit način za postopno odpravo prelova. Kljub temu pa Odbor meni, da mora vsaka država članica izbrati pristop, ki ji na podlagi analiz gospodarskih in socialnih učinkov najbolj ustreza, pri tem pa ne smemo pozabiti, da je mogoče uporabljati oba pristopa hkrati, dokler ni dosežen cilj največjega trajnostnega donosa za ribje staleže.

4.4.2.6

EESO se strinja s predlogom, da je treba gospodarske in socialne učinke prehoda preučiti na regionalni in ne na evropski ravni, ker se lahko lastnosti ladjevij posameznih držav članic med sabo zelo razlikujejo.

4.4.2.7

Dolgoročni načrti bodo temeljili na ribolovu in obravnavali skupine ribjih staležev, ki se lovijo skupaj, vključevati pa morajo elemente, kot so omejitve obsega dovoljenih letnih sprememb ribolovnih možnosti, kar bo zagotovilo stabilen in nemoten prehod.

4.4.2.8

Na koncu je v sporočilu zapisana ugotovitev, da bo vzpostavitev celovitih dolgoročnih načrtov za dosego cilja največjega trajnostnega donosa vzela veliko časa. Zato mora Skupnost sprejeti odločitve o upravljanju, ki začnejo veljati z letom 2007 in preprečujejo povečanje stopnje ribolova za kateri koli stalež, pri katerem je bil že presežen dovoljeni obseg ribolova. EESO meni, da se mora Evropska komisija posvetovati z regionalnimi svetovalnimi sveti, s Svetovalnim odborom za ribištvo in ribogojstvo (ACFA) in z Odborom za socialni dialog o morskem ribištvu, preden sprejme sklepe za leto 2007.

20.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 168/42

1.1

Odbor se strinja s pravno podlago (člen 95 PES) in vrsto instrumenta (uredba).

1.2

Komisija v skladu s svojimi pristojnostmi iz Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti ne more ukrepati proti mučenju živali, ki se izvaja zlasti zunaj Evropske unije. Problem lahko obravnava samo v okviru svojih pristojnosti na področju trgovine in notranjega trga s krznom in zaradi potrebe po usklajevanju različnih nacionalnih zakonodaj.

1.3

Odbor se strinja s stališčem Komisije, da lahko samo popolna prepoved odvrne uvoznike oblačil ali igrač od uvoza velikih količin krzna mačk in psov ter drugih krznenih izdelkov v Evropsko unijo in da se tako lahko prepreči razširjenost trgovanja s prepovedanim krznom.

1.4

Odbor želi, da je pojem „krzno“ pravno jasen in da izrecno označuje krzno samo in njegove posamezne dele (dlaka, koža), da bo prepoved veljala za vse možne načine uporabe krzna mačk in psov.

1.5

Odbor poudarja, da morajo biti postopki nadzora učinkoviti in da je z uporabo postopka komitologije treba določiti najustreznejše načine nadzora.

2.1

Komisija s predlogom uredbe, ki temelji na členu 95 PES (notranji trg), predlaga prepoved proizvodnje, uvoza, izvoza in prodaje krzna mačk in psov v Evropski uniji.

2.2

Predlagana uredba je odgovor na zahteve civilne družbe in Evropskega parlamenta in je prednostna naloga nemškega predsedstva.

2.3

Zdi se, da predvsem v Aziji mačke in pse redijo in pokončajo v neustreznih pogojih za proizvodnjo krzna za oblačila, modne dodatke ali igrače. Ta krzna so se pojavila tudi na evropskem notranjem trgu.

2.4

Krzna so ponavadi kemično obdelana in obarvana ter se prodajajo pod oznakami, ki prikrivajo njihov izvor. Natančen živalski izvor krzna, ki je tako obdelano, je znanstveno težko opredeliti na podlagi zunanjega videza in teksture ali z analizo DNK, ker je DNK uničena v postopku predelave. Zato bi natančen živalski izvor izdelka verjetno lahko določili samo s primerjalno masno spektrometrijo. Carinski nadzor bi se tako izjemno težko izvajal, zato so v členu 4 predloga predvidena odstopanja.

2.4.1

Člen 4 določa, da se lahko dopusti posedovanje oblačil ali predmetov za osebno rabo, ki vsebujejo prepovedano krzno. Po mnenju Odbora bi bilo treba posedovanje in osebno uporabo ali razpolaganje s temi osebnimi predmeti v zelo omejenih količinah jasno izključiti iz področja uporabe te uredbe, da bi se s tem izognili povečanju birokratskih obremenitev.

2.4.2

Možna uporaba kož, ki niso pridobljene z rejo živali za proizvodnjo krzna in niso ustrezno označene, bi se načeloma lahko obravnavala v skladu s postopkom komitologije.

2.5

Zaradi nezakonitega ali neregistriranega uvoza in prevar potrošnikov z izmišljenim označevanjem oblačil in predmetov, ki lahko vsebujejo krzno psov ali mačk, je z vidika sorazmernosti popolna prepoved proizvodnje, uvoza in trgovine edini možni ukrep.

2.6

Številne države članice in nekatere tretje države so že sprejele zakone, ki uvajajo prepovedi različnih vrst in obsega. Ukrepanje Skupnosti je upravičeno zaradi potrebe po usklajevanju notranjega trga.

2.7

Uveden je bil sistem informiranja in spremljanja na področju odkrivanja in metod odkrivanja prepovedanega krzna. Postopek komitologije bo omogočil pripravo seznama sprejemljivih načinov za izvajanje nadzora.

2.8

Ustrezne sankcije za preprečevanje bodo morale določiti države članice.

3.1

Odbor se strinja s pravno podlago in obliko uredbe. Načelo dobrega počutja živali, ki velja za domače živali na kmetiji, namreč ne more veljati za pse in mačke.

3.2

Gre za družbeni pojav, ko so te živali v Evropi postale domače živali in se jih ne redi zaradi njihovega mesa ali krzna ali za pomoč pri delu. Izjema so nekatere pasme psov, ki se uporabljajo za spremljanje ali vodenje invalidnih oseb ali iskanje pogrešanih oseb, ki so zasute pod ruševinami ali snegom, in za pomoč ljudem pri drugih koristnih nalogah, kar pa samo povečuje njihovo priljubljenost v javnosti.

3.3

Komisija v skladu s svojimi pristojnostmi iz Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti ne more ukrepati proti mučenju živali, ki se izvaja zlasti zunaj Evropske unije. Problem lahko obravnava samo v okviru svojih pristojnosti na področju trgovine in usklajevanja notranjega trga s krznom ter odprave ovir pri trgovanju s krznom zaradi različnih nacionalnih zakonodaj, ki jih je treba uskladiti za preprečitev razdrobljenosti trga.

3.4

Zaradi precejšnjih tehničnih težav pri opredelitvi predelanega krzna mačk in psov bi bil predlog, omejen na zahteve po označevanju, v praksi neučinkovit. Odbor se strinja s stališčem Komisije, da lahko samo popolna prepoved odvrne uvoznike oblačil ali igrač od uvoza velikih količin krzna mačk in psov ter drugih krznenih izdelkov v Evropsko unijo, in da se lahko tako prepreči razširjenost trgovanja s prepovedanim krznom.

3.5

Po sprejetju uredbe, ki je v skladu s pravili mednarodne trgovine, bi bilo treba o njej kot o netarifni oviri (NTB) obvestiti STO.

4.1

Odbor želi, da je pojem „krzno“ pravno jasen in da izrecno označuje krzno samo in njegove posamezne dele (dlake, koža), da bo prepoved veljala za vse možne načine uporabe krzna mačk in psov.

4.2

Odbor meni, da bi bilo treba natančneje navesti, da se je treba izogibati carinskim nadzorom fizičnih oseb zaradi predmetov, ki so izključno osebni in ki jih pri prestopu notranjih meja ali prihodu iz tretjih držav lahko posedujejo v zelo omejenih količinah. Izmenjave ali prodaje oblačil ali donacije humanitarnim organizacijam se prav tako ne sme enačiti s trgovino, ki sodi v področje uporabe te uredbe.

20.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 168/44

1.1

Odbor podpira aktivno zavzemanje in prizadevanja Evropske unije na mednarodni ravni za omejitev proizvodnje in uporabe živega srebra v svetu ter za zagotovitev varnih načinov skladiščenja in odstranjevanja. Za dosego tega cilja mora biti Evropa pri reševanju problemov z živim srebrom v Uniji zgled ostalim delom sveta in podpirati boljše nadzorne ukrepe po vsem svetu.

1.2

Zato Odbor podpira splošen cilj posebnega predloga Komisije v predlagani uredbi, da se prepove izvoz živega srebra iz Evrope in zagotovi varno skladiščenje presežnega živega srebra v Evropi. Po mnenju Odbora sta prepoved izvoza kovinskega živega srebra iz Evrope in zahteva po varnem začasnem skladiščenju pred dokončno odstranitvijo izredno pomembna in časovno v skladu z opuščanjem kloralkalnega postopka na osnovi živega srebra v Evropi.

1.3

Odbor, usmerjen v prihodnost, Komisijo poziva, da čim prej uresniči druge elemente svoje strategije za živo srebro ter da pripravi ukrepe za dodatno zmanjšanje uporabe živega srebra v proizvodnih postopkih in izdelkih v Evropi in za zagotovitev varnega odstranjevanja živega srebra v tokovih odpadkov.

1.4

Odbor meni, da bi zakonska prepoved morala začeti veljati čim prej in v razumnem roku, medtem pa je treba Komisijo in podjetja spodbujati, da si po najboljših močeh prizadevajo za čim večje zmanjšanje izvoza.

1.5

Odbor podpira določbe o skladiščenju, ki jih Komisija predlaga v tej uredbi, in meni, da gre za trenutno najboljše določbe. Ocene varnosti morajo izvajati pristojne oblasti in sicer za vsako predlagano napravo za skladiščenje, zagotoviti pa morajo tudi reden nadzor teh lokacij od trenutka, ko začnejo obratovati. Odbor poziva Komisijo, da države članice zaprosi za poročila o napredku na tem področju, predlagati pa je treba tudi dodatne ukrepe, če se določbe o skladiščenju izkažejo kot nezadovoljive.

2.1

Živo srebro je naravna sestavina zemlje. Povprečna količina živega srebra v zemeljski skorji je približno 0,05 mg/kg, vendar je lahko na posameznih območjih zelo različna. V zelo nizkih koncentracijah se nahaja tudi v vsej biosferi. Ker rastline absorbirajo živo srebro, ga je mogoče najti tudi v fosilnih gorivih, kot so premog, olje in plin.

2.2

Od začetka industrijske dobe se je koncentracija živega srebra v okolju občutno povečala. Pri zgorevanju fosilnih goriv se sproščajo velike količine živega srebra. Poleg tega se živo srebro pridobiva tudi iz mineralov (predvsem cinobra) in uporablja v najrazličnejše industrijske namene. Tudi živo srebro iz industrijskih procesov in odpadkov se sprošča v okolje. Pretekle prakse so za seboj pustile ostanke živega srebra na odlagališčih, jaloviščih, onesnaženih industrijskih lokacijah, v tleh in usedlinah. Zaradi čezcelinskega in globalnega prenosa živega srebra so prizadete celo regije, v katerih ni bistvenih izpustov živega srebra, kot je na primer Arktika.

2.3

Ko se živo srebro sprosti v okolje, tam kroži med zrakom, vodo, usedlinami, tlemi in različnimi živimi organizmi. Lahko se spremeni v metil živo srebro (predvsem prek mikrobnega metabolizma), ki se lahko kopiči v organizmih (bioakumulacija) in v prehranjevalnih verigah (biomagnifikacija), zlasti v vodni (ribe in vodni sesalci). Metil živo srebro je zato najbolj zaskrbljujoča oblika živega srebra. Skoraj vse živo srebro, ki ga najdemo v ribah, je metil živo srebro.

2.4

Živo srebro je danes prisotno v raznih okoljskih medijih in hrani (predvsem v ribah) po vsem svetu in sicer v koncentracijah, ki imajo škodljiv vpliv za ljudi ter prosto živeče živalske in rastlinske vrste. V nekaterih delih sveta, tudi na nekaterih območjih v Evropi, je veliko število prebivalstva izpostavljenega koncentracijam živega srebra občutno nad mejno vrednostjo, ki še velja za varno. Obstaja splošno mednarodno soglasje, da je treba izpuste živega srebra v okolje čim prej zmanjšati na minimalno raven in jih postopno odpraviti, kjer je to možno.

2.5

Kljub zmanjšanju svetovne porabe živega srebra (svetovno povpraševanje je več kot 50 % nižje kot v letih 1980) in nizkim cenam se pridobivanje živega srebra v rudnikih v številnih državah sveta nadaljuje. Primarna proizvodnja živega srebra v Evropi sicer ne obstaja več, vendar pa se živo srebro še vedno izolira kot stranski proizvod v postopkih pridobivanja drugih snovi.

2.6

Velike količine živega srebra prihajajo na svetovni trg tudi zaradi preoblikovanja in opuščanja kloralkalnih obratov v Evropi, ki so uporabljali postopek z živim srebrom. Ta preostanek živega srebra načeloma po nizki ceni odkupi špansko podjetje Miñas de Almadén za nadaljnjo prodajo državam po vsem svetu.

2.7

Združenje Euro Chlor in podjetje Almadén kljub velikim prizadevanjem ne moreta jamčiti, da živo srebro, ki je bilo izvoženo iz EU v okviru tega dogovora, ne bo prispevalo h globalnemu onesnaženju, saj izgubita nadzor nad živim srebrom, ko zapusti naprave podjetja Almadén. To lahko v drugih državah vodi do večje uporabe živega srebra v postopkih in izdelkih, ki niso urejeni z zakonodajo, ter do večjega onesnaženja odpadkov in emisij z živim srebrom. Zato bi bilo zaželeno preprečiti, da ta znaten presežek živega srebra iz opuščenih kloralkalnih procesov na osnovi živega srebra vstopi na svetovni trg.

3.1

Komisija je 28. januarja 2005 sprejela sporočilo Svetu in Evropskemu parlamentu o strategiji Skupnosti za živo srebro (COM(2005) 20 konč.). V strategiji je predlaganih dvajset ukrepov, ki se nanašajo na vse vidike življenjskega kroga živega srebra. Dva ukrepa, ki sta predlagana v strategiji, se nanašata na izvoz in skladiščenje živega srebra.

3.2

Predlog uredbe o prepovedi izvoza in varnem skladiščenju kovinskega živega srebra, ki ga je predstavila Komisija, je nadaljevanje teh ukrepov. Namen predloga je prepovedati izvoz kovinskega živega srebra iz Skupnosti ter zagotoviti, da to živo srebro ne vstopi ponovno na trg ter da je varno skladiščeno v skladu z ukrepoma 5 in 9 iz strategije Skupnosti za živo srebro. Glavni namen je omejiti dodatno povečanje svetovne onesnaženosti zaradi živega srebra, ki se je že sprostilo v okolje.

3.3

Predlagana uredba prepoveduje izvoz živega srebra iz Skupnosti od 1. julija 2011. Od tega datuma je treba živo srebro, ki se ne uporablja več v kloralkalni industriji, in živo srebro, pridobljeno pri čiščenju zemeljskega plina ter pri pridobivanju rud barvnih kovin, varno skladiščiti.

3.4

Komisija se je o predlogu obsežno posvetovala in zainteresirane strani, za katere je to vprašanje najpomembnejše, to so MAYASA, španska vlada in evropska kloralkalna industrija, so soglašale s prepovedjo, ki bi začela veljati na predlagani datum. Komisija se je seznanila s prostovoljno obvezo CEFIC-a, Evropskega združenja kemijske industrije, da od 1. julija 2011 zagotavlja varno skladiščenje živega srebra iz kloralkalne industrije.

4.1

Odbor v celoti podpira cilj, da Evropa z omejevanjem proizvodnje in porabe živega srebra ter spodbujanjem nadomeščanja živega srebra z drugimi bolj varnimi snovmi, postopki in izdelki prevzame vodilno vlogo na svetovni ravni pri prizadevanjih za zmanjšanje izpustov in emisij živega srebra v okolje. Odbor meni, da bi uredba REACH olajšala ta prizadevanja.

4.2

Odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da se v Evropski uniji živo srebro iz rud, ki vsebujejo živo srebro, ne pridobiva več. Odbor meni, da bi morala Komisija to še naprej nadzorovati in biti pripravljena izdati prepoved ob najmanjšem znaku ponovnega pridobivanja živega srebra v Evropi v komercialne namene. Odbor Komisiji prav tako priporoča, da razmisli o nadaljnjih ukrepih za preprečevanje proizvajanja živega srebra kot stranskega produkta pri pridobivanju drugih mineralov ter za zagotovitev varnega skladiščenja in odstranjevanja presežnega živega srebra.

4.3

Odbor podpira aktivno zavzemanje in mednarodna prizadevanja Evropske unije zunaj Evrope za omejitev proizvodnje in uporabe živega srebra v svetu ter za zagotovitev varnih načinov skladiščenja in odstranjevanja. Za dosego tega cilja mora biti Evropa pri reševanju problemov z živim srebrom v Uniji zgled ostalim delom sveta in podpirati boljše nadzorne ukrepe po vsem svetu.

4.4

Zato sta prepoved izvoza kovinskega živega srebra iz Evrope in zahteva po varnem začasnem skladiščenju pred dokončno odstranitvijo koristna ukrepa. Sta izrednega pomena in časovno v skladu z opuščanjem kloralkalnega postopka na osnovi živega srebra v Evropi, ki bi sicer lahko povzročilo, da velike količine presežnega živega srebra vstopijo na svetovni trg. Zato Odbor podpira splošen cilj posebnega predloga Komisije v predlagani uredbi, da se prepove izvoz živega srebra iz Evrope in zagotovi varno skladiščenje presežnega živega srebra v Evropi.

4.5

Vendar pa to ne more biti vse. Odbor od Komisije pričakuje, da bo nadaljevala delo na tem področju in pripravila ukrepe za dodatno zmanjšanje uporabe živega srebra v proizvodnih postopkih in izdelkih v Evropi ter da bo zagotovila varno odstranjevanje živega srebra v tokovih odpadkov. EESO Komisijo tudi poziva, da razmisli o nadaljnjih korakih na mednarodni ravni za spodbujanje boljšega upravljanja živega srebra po vsem svetu, vključno s pogajanji o primernih ukrepih sodelovanja za spodbujanje prehoda na tehnologije, ki bi nadomestile živo srebro, in rešitev za zajemanje ter skladiščenje živega srebra, pa tudi o možnostih za sprejem mednarodnega sporazuma o upravljanju in nadzorovanju živega srebra.

5.1

Odbor ugotavlja, da se predlog nanaša samo na izvoz kovinskega živega srebra (člen 1). Po mnenju Odbora je treba nujno proučiti tudi možnosti razširitve prepovedi izvoza na spojine živega srebra in proizvode, ki vsebujejo živo srebro, kot določa člen 5. Zaželeno bi bilo določiti časovni razpored za to proučitev. Razmisliti je treba tudi o dodatnih ukrepih, ki bi zagotovili, da se živo srebro v izdelkih in proizvodnih postopkih v Uniji nadomesti s snovmi, ki niso tako strupene in manj onesnažujejo okolje.

5.2

Komisija je prvotno predlagala, da bi prepoved začela veljati leta 2011. Parlament pa je predlagal, da se začetek veljave prestavi za eno leto nazaj, torej 2010. Nevladne organizacije še vedno pritiskajo, da bi prepoved začela veljati še prej. Odbor meni, da bi zakonska prepoved morala začeti veljati čim prej in v razumnem roku, medtem pa je treba Komisijo in podjetja spodbujati, da si po najboljših močeh prizadevajo za čim večje zmanjšanje izvoza.

5.3

Komisija v členu 2 predlaga varno skladiščenje živega srebra, ki se ne uporablja več v kloralkalni industriji, živega srebra, pridobljenega pri čiščenju zemeljskega plina, in živega srebra, pridobljenega kot stranski proizvod pri pridobivanju rud barvnih kovin in taljenju. Člen 3 določa skladiščenje v podzemnem rudniku soli ali v napravi, ki je izključno namenjena začasnemu skladiščenju kovinskega živega srebra. Takšne naprave morajo biti v skladu s predpisanimi varnostnimi praksami in načini upravljanja. Za postavitev takšnih naprav ali povezovanje z drugimi državami članicami, v katerih so pogoji za to ugodnejši, bi morale biti odgovorne države članice. Namen teh določb skupaj s prepovedjo izvoza je zagotoviti, da se te presežne količine živega srebra iz pomembnih industrijskih procesov v celoti odstranijo s trga in varno skladiščijo.

5.4

Odbor podpira določbe o skladiščenju, ki jih Komisija predlaga v tej uredbi, in meni, da gre za trenutno najboljše določbe. Po mnenju Odbora je zelo pomembno, da so presoje vplivov na okolje in ocene varnosti, ki jih morajo pristojne oblasti izvesti za vsako predlagano napravo za skladiščenje, temeljite in stroge ter da zagotovijo reden nadzor nad lokacijami, ki so začele obratovati. Odbor poziva Komisijo, da države članice zaprosi za poročila o napredku na tem področju, in da je pripravljena predlagati tudi dodatne ukrepe, če se določbe o skladiščenju izkažejo kot nezadovoljive.

5.5

Pomembno je, da upravljavci, ki so živo srebro uporabljali, nosijo stroške tudi za varno skladiščenje. Odbor ugotavlja, da je določbe o skladiščenju presežnega živega srebra, ki se ne uporablja več v kloralkalnih postopkih, treba izvajati v posvetovanju in dogovoru z ustreznimi industrijskimi podjetji in da Euro Chlor vzporedno z uredbo pripravlja prostovoljni sporazum, s katerim se bodo podpisnice obvezale, da bodo uporabljale varne naprave za skladiščenje. Odbor pozdravlja pobudo tega odgovornega industrijskega združenja. Če bodo te določbe zajemale vsa pomembna podjetja, če se bodo izvajale pregledno in če bo možno njihovo izvajanje spremljati, se Odbor strinja, da bi tako lahko najbolje zagotovili učinkovito izvajanje. Odbor priporoča, naj Komisija prouči možnosti sklenitve podobnih sporazumov z drugimi velikimi industrijskimi proizvajalci kovinskega živega srebra, na primer s področja proizvodnje energije ter pridobivanja rud barvnih kovin in taljenja.

5.6

Odbor poudarja, da sta nadzor in izvrševanje novih določb izrednega pomena. Ker določajo, da je treba živo srebro skladiščiti in odstraniti, je s tem živo srebro dejansko izgubilo svojo vrednost kot materialno sredstvo, ki se lahko trži, in postalo obremenitev, ki lastnikom nalaga dodatne stroške. Pod temi pogoji bodo brezvestni upravljavci poskušali preprečiti, da se živo srebro odstrani na pravilen način, in ga preusmeriti na nelegalna odlagališča. Za preprečevanje takšnih neprijetnosti bosta potrebna natančno vodenje evidence in nadzorovanje.

5.7

Odbor poziva Komisijo, da razmisli o nadaljnjih ukrepih za čim prejšnjo uresničitev drugih elementov strategije za živo srebro. Po mnenju EESO je treba zlasti spodbujati čim prejšnjo opustitev uporabe živega srebra v proizvodnji svetil, v nakitu, v zobozdravstvu in v kozmetičnih izdelkih ter pospešiti sprejemanje ukrepov za zmanjšanje ali odpravljanje emisij živega srebra iz velikih kurilnih naprav, krematorijev in drugih pomembnih virov onesnaževanja zraka z živim srebrom. Potrebni bodo mogoče tudi dodatni ukrepi, s katerimi bi zagotovili, da se velike količine živega srebra, ki jih je mogoče najti v drugih tokovih odpadkov, uskladiščijo ali odstranijo in da se tako ne širijo ter onesnažujejo okolja v še večji meri. Vse takšne nadaljnje ukrepe je seveda treba oceniti glede na prispevek dejavnosti h globalnemu problemu živega srebra ter glede na stroške in vplive predlaganih rešitev.

20.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 168/47

1.1

V skladu s členom 128(2) Pogodbe mora Svet po posvetovanjih z Evropskim parlamentom, Odborom regij in EESO z odločbo potrditi, da sedanje smernice za zaposlovanje ostanejo v letu 2007 nespremenjene.

1.2

EESO podpira predlog, da smernice za zaposlovanje 2005–2007 ostanejo v letu 2007 nespremenjene, upoštevajoč skrbi in priporočila, ki jih je izpostavil.

1.3

EESO močno priporoča, da se o časovnem razporedu in sprejetem postopku podrobno in pravočasno obvesti najrazličnejše zainteresirane strani, da bi čim bolj povečali prednosti tega postopka, da bi gradili na pripravljenosti in zagotovili čim večje sodelovanje zainteresiranih skupin ter da bi v fazi priprave dali dovolj časa za odgovore na ravni EU in na nacionalni ravni.

1.4

EESO priporoča, da se s posebnimi cilji in večjim priznavanjem potreb socialne politike bolj poudari vključitev ljudi s posebnimi potrebami v nove smernice za zaposlovanje. EESO poudarja pomembnost sodelovanja socialnih partnerjev in civilne družbe s Komisijo v čim zgodnejši fazi priprave smernic ter tudi pomembnost posvetovanja z njimi o končnem dokumentu.

1.5

EESO priporoča, da Komisija takoj sprejme ukrepe za njegovo vključitev v pripravo smernic za zaposlovanje in da za ta namen ustanovi delovno skupino zaradi proaktivnega pristopa k pripravi smernic za zaposlovanje za naslednja tri leta.

1.6

EESO poziva k ambicioznejšim, merljivim ciljem, ki se lahko v novih smernicah primerjalno analizirajo na ravni EU in držav članic, ter k večjim izvršilnim pooblastilom Komisije.

1.7

EESO priporoča, da se v vseh državah članicah vzpostavijo ustrezni sistemi informacijsko-komunikacijske tehnologije, s čimer bi izboljšali zbiranje podatkov ter olajšali spremljanje in ocenjevanje, ki ga izvajajo države članice in Komisija.

1.8

EESO ponovno priporoča, da bi morali nacionalni programi reform vsebovati bolj konkretne navedbe o opredeljenih ciljih, časovnih okvirih, stroških in določanju proračuna.

2.1

Komisija je na začetku leta 2007 v okviru posvetovalnega postopka poslala EESO predlog Smernic za politike zaposlovanja držav članic za leto 2007, ki morajo biti potrjene z odločbo Sveta.

2.2

Komisija predlaga, da smernice za zaposlovanje za obdobje 2005–2008 (1) na podlagi člena 128 Pogodbe ostanejo nespremenjene za leto 2007 in da jih države članice upoštevajo pri svojih politikah zaposlovanja (2).

2.3

Komisija je v tem predlogu odločbe upoštevala lizbonsko strategijo iz leta 2005, ki temelji na novem ciklu upravljanja in integriranem paketu smernic, veljavnem do leta 2008. Smernice se nanašajo na gospodarske, socialne in okoljske vidike.

2.4

Države članice morajo pripraviti nacionalne programe reform, ki jih oceni Komisija. Letni pregled predstavlja napredek pri izpolnjevanju smernic, poleg tega pa tudi sklepe, na podlagi katerih je bil pripravljen predlog o ohranitvi obstoječih smernic.

—

roki za pripravo in sprejetje smernic so bili zelo kratki, zato najrazličnejše zainteresirane strani, ki na ravni EU in na nacionalni ravni vplivajo na demokratični proces priprave nacionalnih programov, niso mogle zares razpravljati o tej pomembni temi in pri pripravi sodelovati;

—

v zvezi s poudarkom sedanjih smernic, da naj si države članice same zastavijo cilje, EESO še vedno skrbi, da ukrepi politik zaposlovanje ne bodo mogli več biti ocenjeni na podlagi posebnih in merljivih ciljev, tako kot v prejšnjih programih, na podlagi katerih so bili pripravljeni nacionalni programi reform, ki so manj ambiciozni na področju politike zaposlovanja ter pravic in obveznosti delavcev;

—

veliko bolj je treba poudariti vključevanje mladih na trg dela z nekaj zagotovili, da jim bo prva služba odprla možnosti za prihodnost;

—

stalno je treba poudarjati boj proti diskriminaciji na podlagi starosti, invalidnosti ali etničnega porekla;

—

za prehod v družbo znanja je potreben veliko strožji in bolj usmerjen pristop k poklicnemu usposabljanju in vseživljenjskem učenju zaradi prilagajanja novim tehnologijam, prestrukturiranja industrijske osnove in omogočanja, da si posameznik pridobi prenosljive veščine;

—

potrebna je večja doslednost pri pritegovanju naložb v raziskave, razvoj in inovacije, s čimer bi spodbudili gospodarstvo in ustvarjanje novih delovnih mest;

—

enakosti spolov in potrebi po usklajevanju dela in družinskega življenja ni bilo namenjeno dovolj pozornosti;

—

več pozornosti je treba nameniti vplivu demografskih sprememb in izzivom starajoče se delovne sile;

—

okrepiti in spremljati je treba izvajanje politik priseljevanja in vpliv na državno načrtovanje na področju zaposlovanja;

—

pomen ustreznih finančnih sredstev na ravni EU in na nacionalni ravni, potrebnih za izvajanje ukrepov politike zaposlovanja.

4.1

EESO je v prejšnjih mnenjih pozdravil sprejetje integriranih smernic za obdobje 2005–2008 in zdaj ponovno poudarja, da je njihov uspeh odvisen od tega, ali bodo države članice resno prevzele odgovornost in izvajale dogovorjene prednostne naloge na nacionalni ravni. Močno je treba poudariti resnično vključevanje vseh socialnih partnerjev in civilne družbe v vse faze priprave in izvajanja.

4.2

EESO priznava, da je s posebnimi ukrepi za zaposlovanje (4) dosežen napredek pri gospodarski rasti v EU 25, vendar ga še naprej skrbijo razlike pri izvajanju ukrepov v državah članicah in med posameznimi državami članicami, ter meni, da bi se bilo treba za dosego občutnejših sprememb bolj posvetiti nujnim in prednostnim ukrepom.

4.3

EESO želi, da bi Komisija prevzela večjo vlogo pri oblikovanju evropskih in nacionalnih ciljev ter pri spremljanju in ocenjevanju napredka, kar bi povečalo težo in vrednost letnih poročil o nacionalnih programih reform v vsaki državi članici.

4.4

EESO pozdravlja predloge Komisije, da se s finančnimi sredstvi iz strukturnih in socialnih skladov ter iz globalizacijskega sklada podpre izvajanje smernic za zaposlovanje. EESO ponovno poudarja pomen razpoložljivosti ustreznih finančnih sredstev za prednostno izvajanje pobud na področju zaposlovanja na evropski in nacionalni ravni.

4.5

EESO še enkrat izraža zaskrbljenost zaradi premajhnega napredka in želi, da bi ukrepi in spremembe, zajeti v smernicah za zaposlovanje za obdobje 2008–2010, odražali potrebo po izboljšanju.

—

Splošni cilj 70-odstotne zaposlenosti v tem obdobju verjetno ne bo dosežen. Predvideni 60-odstotni delež zaposlenih žensk bo dosežen, s tem da vključuje tudi polovični in prilagodljivi delovni čas ter delo za določen čas.

—

Cilj 50-odstotne zaposlenosti starejših delavcev (po definiciji Komisije so to osebe med 45. in 65. letom) ravno tako ne bo dosežen, čeprav je že prišlo do določenega napredka.

—

Priprava strategij za zaposlovanje invalidov ali oseb s posebnimi potrebami je še vedno preslaba.

—

Še vedno je prisotna zaskrbljenost zaradi nizke stopnje zaposlenosti mladih, ki se še naprej zmanjšuje, in ustreznih ukrepov za izboljšanje razmer.

—

Osnova izobraževanja, ki je povezano s sodobnim trgom dela, je najpomembnejše vprašanje, saj vlada pomanjkanje osnovne in srednje ravni usposobljenosti, poleg tega pa so tudi veščine in kvalifikacije slabo usklajene z zahtevami trga delovne sile.

—

Še vedno je vprašljivo, ali se ukrepi na področju poklicnega usposabljanja in vseživljenjskega učenja izvajajo učinkovito in ali obstaja resnična pripravljenost javnega ali zasebnega sektorja, da bi nudil finančno podporo.

—

Še vedno se premalo poudarja vseživljenjsko učenje v vseh starostih, zlasti pa v zvezi s starejšimi delavci. To je še posebej pomembno pri prilagodljivosti delovne sile.

—

Še vedno so v nekaterih državah članicah zaskrbljujoče razmere na področju vključevanja priseljenih delavcev, ki na trgu delovne sile zapolnjujejo večje vrzeli pri nekaterih poklicih.

—

Čeprav EESO podpira mobilnost delavcev v državah članicah, je zaskrbljen zaradi vpliva, ki ga ima preseljevanje izučenih delavcev in odtok znanja iz ene v drugo državo EU na državo porekla. To je treba spremljati ter sprejeti ukrepe za zagotovitev ravnotežja izučene in kvalificirane delovne sile zaradi zagotavljanja trajnosti.

—

Učinek na možnosti lokalnega zaposlovanja je treba proučiti v zvezi z vprašanjem, zakaj brezposelni ne iščejo zaposlitve v svojem kraju.

—

Spoznanje, da gospodarstvo znanja temelji na raziskavah in inovacijah, še vedno ni v celoti sprejeto. Države članice namenjajo premalo pozornosti integriranemu pristopu „življenjskega cikla“. EESO poziva države članice, da si tudi v prihodnje prizadevajo za usklajevanje delovnega in družinskega življenja. To je naloga družbi v celoti. Zlasti zagotavljanje zmogljivosti otroškega varstva omogoča usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti ter ženskam, da obdržijo plačano delovno mesto ali da se po prekinitvi hitro vrnejo na trg dela (5).

—

Države članice bi morale sprejeti strategije za izboljšanje prilagodljivosti delavcev in podjetij, zlasti pa za povečanje možnosti koncepta fleksi-varnosti (6).

—

Še vedno je treba obravnavati vprašanja o vplivu „neprijavljenega dela“ na države članice in posameznika.

—

Agenda „dostojno delo“ (7) in načela kakovostnega dela (8) še vedno niso sprejeta in v nekaterih državah članicah se še ne izvajajo.

—

Stopnje produktivnosti v Evropi so v primerjavi z ZDA še vedno prenizke, kar je odraz stopnje in ravni naložb v ljudi in ideje.

—

Stopnja javnih naložb v EU je primerljiva s stopnjo v ZDA, vendar so zasebne naložbe v EU precej manjše.

6.1

Ko je Komisija prejela letna poročila držav članic, je opravila pregled, na podlagi katerega je nastalo sporočilo o izvajanju prenovljene lizbonske strategije za rast in delovna mesta – „Leto uresničevanja“, ki pregledno prikazuje dosedanji napredek. Letos je pripravila podrobno prilogo, ki vsebuje priporočene ukrepe, ki so jih posebej zahtevale posamezne države članice. Čeprav to pomembno prispeva k splošni oceni vpliva smernic, EESO poudarja bojazen, da pri določenih ukrepih ni dovolj poudarjena njihova nujnost in da pri izvajanju smernic prihaja do razlik. Komisija mora imeti več pristojnosti za določanje merljivih ciljev, usklajevanje delovanja in uveljavljanje napredka.

6.2

EESO pozdravlja predlagano „oceno vpliva“, ki jo bo Komisija za triletni program opravila skupaj z vrsto agencij, da bi izmerila učinkovitost in vplivala na pripravo novih smernic za zaposlovanje za obdobje 2008–2010.

6.3

EESO pozdravlja predlog za posvetovalni postopek o novih smernicah za zaposlovanje, ki se bo začel po objavi predloga Komisije decembra 2007, da bi lahko končni predlog predložili Svetu v sprejetje junija 2008. EESO poudarja pomembnost postopka posvetovanja ter čimprejšnjo vključitev držav članic in vseh zainteresiranih strani v ta postopek na ravni EU in na nacionalni ravni.

6.4

EESO poudarja pomembnost omogočanja premisleka o „oceni vpliva“ čim prej v letu 2007, da bi obravnavali vsebino, pridobili informacije in imeli proaktivno vlogo pri vplivanju na pripravo smernic in nacionalnih programov.

20.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 168/50

1.1

Zelena knjiga je uvedla novo pojmovanje morja v EU, kar je treba pozdraviti. To je prvič, da mentaliteta evropskih politik ni kopensko orientirana. Simbolično sporočilo te zelene knjige, da je Evropa predvsem pomorsko usmerjena, pomeni zgodovinski preobrat v EU v zvezi z morjem.

1.2

Zelena knjiga spodbuja holističen, večsektorski in strateški pristop do morij. Zamenjavo fragmentarnih pogledov s široko vizijo je treba trdno podpreti.

1.3

Pozitivnih elementov je v tej zeleni knjigi veliko več kot morebitnih negativnih. EESO podpira večino predlogov iz te zelene knjige (o ribištvu, pristaniščih, ladjedelništvu, pomorskem prometu, obmejnih regijah, energiji morja, raziskavah in razvoju, okolju, turizmu in modri biotehnologiji), ima pa nekaj pripomb.

1.4

EESO podpira temeljno vlogo evropskih pomorskih storitev in pristanišč v svetovnem gospodarstvu. Pozdravlja priznanje, da je pomorski promet mednarodni promet in zahteva pravila, enaka za vse. V EU so potrebni pozitivni ukrepi, da bi spremenili negativno podobo pomorskega prometa v javnosti in podcenjevanje prispevka ladijskega prometa in pomorščakov v družbi. EESO se strinja, da morajo države članice nujno ratificirati ključne mednarodne pomorske konvencije (IMO in ILO) in zagotoviti njihovo pravilno izvajanje.

1.5

Pomorski grozdi bi morali imeti osrednji položaj v prihodnji evropski pomorski politiki. EESO meni, da bi morala EU naročiti študijo, da bi jih opredelili in primerjali s pomorskimi grozdi na drugih območjih. Pomorski grozdi bodo imeli ključno vlogo pri ohranjanju pomorskega znanja v EU.