13.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/1

1.1

To raziskovalno mnenje EESO je odgovor na dopis podpredsednice Evropske komisije Margot WALLSTRÖM, vendar upošteva tudi mnenja zadnjih nekaj let, ki vsebujejo ugotovitve, analize in predloge Odbora v zvezi s temi vprašanji.

1.2

EESO meni, da je treba uresničevati lizbonske cilje v zvezi z demografsko politiko. Zaradi hitrih demografskih sprememb na trgu dela je treba nujno sprejeti ukrepe za reševanje s tem povezanih težav:

1.3

Preprečiti je treba izključevanje starejših delavcev s trga dela in večjo pozornost nameniti zaposlovanju starejših delavcev v proizvodnem ciklu.

1.4

Delovna mesta morajo ustrezati izobrazbi in delovnim izkušnjam posameznika, pri tem pa ne sme priti do diskriminacije na podlagi starosti. EESO zato poziva države članice, da čim prej prenesejo in izvajajo direktivo o enakem obravnavanju pri zaposlovanju in delu (2000/78/ES).

1.5

Za boljšo organizacijo dela je potrebna ocena vrste opravljenega dela (nevarno, naporno ali ponavljajoče se delo).

1.6

Programi vseživljenjskega učenja so ključni za višje vrednotenje delavcev, starih nad 50 let, tako v podjetjih in tudi zunaj njih. Zato je treba razširjati in spremljati primere dobre prakse, kot je predvideno v letnih poročilih evropskih socialnih partnerjev o spremljanju.

1.7

Politika, ki podpira visokokakovostna delovna mesta, vodi in usposablja generacije državljanov skozi njihovo delovno življenje. Socialni partnerji in vsi pomembni gospodarski ter socialni akterji na lokalni, nacionalni in evropski ravni bi zato morali prevzeti proaktivno vlogo.

1.8

Raziskave in inovacije so ključna naložba za prihodnje generacije in današnje evropske državljane. Zato je treba mlade ljudi spodbujati, da se na univerzitetni ravni odločajo za naravoslovne programe, in ustvariti pogoje za zaposlovanje na področju tehnologije in raziskav.

Evropska unija se mora približati drugim državam, kot sta Kitajska in Indija, ki so v preteklih letih v teh sektorjih naredile velik korak naprej.

1.9

Naložbe v prikrajšana območja preprečujejo odseljevanje mladih ter so instrument za razvoj in oživitev lokalnih območij.

1.10

V letu 2007, ki je leto enakih možnosti za vse, je treba ugotoviti, kako najti ustrezno ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem, tako da na odločitev o starševstvu ne bodo vplivale nestabilne ali težke okoliščine ali stroški vzgajanja otrok, ki jih morajo pokriti družine same in niso le gospodarski.

1.11

EESO meni, da je treba spodbujati uporabo pomembnih direktiv, na primer o porodniškem dopustu, ter zagotoviti varstvo otrok ter oskrbo in pomoč starejšim; nemudoma je treba zapolniti vrzel med plačami moških in žensk ter se boriti proti negotovim in nestabilnim delovnim razmerjem, ki so vzrok za revščino veliko žensk v Evropi. Poleg tega je treba oblikovati ukrepe, ki bodo moške spodbujali k prevzemu večjega dela družinskih obveznosti. Materinstvo in zaposlenost žensk ne bi smela biti v nasprotju: zato so potrebni vsi instrumenti, ki bodo materam omogočili združevanje varstva otrok in poklicnega življenja.

1.12

Tudi v podjetjih je treba sprejeti ukrepe, ki bodo ženskam zagotovili dostop do vodilnih delovnih mest.

1.13

Priseljevanje je eden od potrebnih odgovorov na izziv staranja prebivalstva. Celovita politika vključevanja in zaposlovanja je lahko gibalo rasti in razvoja. Izkoristiti je treba sposobnosti, delovne izkušnje in izobrazbo priseljencev.

1.14

Trajnost sistema socialnega varstva je treba zagotoviti z več ukrepi, ki ne nasprotujejo njegovemu končnemu cilju iz pogodb EU (člen 2). Zato je treba zagotoviti njegovo trajnost in hkrati uresničevati tudi cilje univerzalnosti in pravičnosti, na katerih temelji evropski socialni model.

1.15

Socialne storitve splošnega pomena – kot tudi socialno-gospodarske akterje – je treba zagotoviti in podpirati zaradi njihove vloge. Prostovoljna združenja, v katerih so aktivni starejši, imajo pomembno družbeno vlogo, ki jo je treba podpirati in priznati.

1.16

Cilj Evropske unije in držav članic mora biti zagotavljanje brezskrbnega in spodobnega obdobja starosti in zato tudi ustreznega pokojninskega sistema za prihodnje generacije. Dodatno pokojninsko zavarovanje, če je potrebno, mora biti zanesljivo, varno in zavarovano pred nepredvidljivimi nihanji na finančnih trgih.

1.17

Boj proti negotovemu zaposlovanju pomeni, da se mladim delavcem zagotovi spodobna pokojnina in nujno prepreči pozen začetek poklicnega življenja.

1.18

Trajnost pokojninskih sistemov je treba analizirati ob upoštevanju več zapletenih dejavnikov, ki jih ni mogoče omejiti le na staranje prebivalstva.

1.19

V nekaterih državah EU morajo biti strogi ukrepi proti izogibanju plačevanja davkov in socialnih prispevkov ključni cilji pri zagotavljanju trajnosti pokojninskih sistemov.

1.20

V zdravstvu bodo zaradi staranja prebivalstva potrebne zlasti naložbe v preventivo, kakovost skrbstva in raziskave, predvsem na področju bolezni, ki so pri starejših najpogostejše: ta vidik bo moral biti v središču ukrepov in študij.

1.21

V zvezi s staranjem prebivalstva bodo tudi vprašanja zdravja in varstva pri delu dobila drug pomen in bodo deležna sprememb, ki jih bo treba pozorno analizirati in oceniti.

1.22

EESO meni, da morajo države članice EU ob posvetovanju s socialnimi partnerji izvajati skupne programe za preprečevanje nesreč in poklicnih bolezni, ki so povezane predvsem s starostjo. Spremljanje in izmenjava podatkov sta pomembna instrumenta.

1.23

Starejši delavci morajo imeti možnost odločanja, ali bodo še naprej opravljali delo, pri tem pa je treba upoštevati vrsto dela in oceno, kako tvegano, ponavljajoče in naporno je delo.

1.24

EESO bo nadalje analiziral, ocenjeval in oblikoval predloge v zvezi z demografskimi spremembami, saj se zaveda zapletenosti tega vprašanja, ki bo v naslednjih letih za uspešno spopadanje z novimi izzivi zahtevalo sodelovanje vseh institucionalnih, gospodarskih in socialnih akterjev. Odbor se v skladu s poslovnikom zavezuje, da bo nadalje spremljal temo, obravnavano v tem mnenju.

2.1

Podpredsednica Evropske komisije Margot Wallström je Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosila, da pripravi raziskovalno mnenje o poročilu o gospodarskih in proračunskih vplivih staranja prebivalstva za vse države članice EU, ki ga je Komisija skupaj z Odborom EU za ekonomsko politiko nedavno objavila.

2.2

Ob upoštevanju tega obsežnega vprašanja in s tem povezanih politik je ga. Wallström prosila EESO, da izrazi svoje stališče o področjih, ki so neposredno ali posredno povezana z zaposlovanjem in številnimi podobnimi vidiki, kot so zdravstvo, pokojninski sistemi in vseživljenjsko učenje.

2.3

Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer s sedežem v Dublinu je opravila številne študije, ki obravnavajo problem staranja prebivalstva in proučujejo njegove posledice za evropske državljane ter zlasti delavce.

2.4

K staranju prebivalstva prispeva več dejavnikov: upadanje rodnosti, vse daljša pričakovana življenjska doba in postopen umik povojne generacije in v prihodnosti tudi generacije „baby boom“ iz 60. let iz poklicnega življenja (1). Slednje neposredno vpliva in bo še naprej vplivalo na delovno sposobno prebivalstvo.

2.5

Projekcije Eurostata kažejo, da bo prebivalstvo, staro nad 65 let, v EU-25 s 75 milijonov leta 2005 naraslo na okoli 135 milijonov leta 2050. Odstotek tega prebivalstva v celotni EU-25 bo predvidoma dosegel 30 %, najvišji bo v Španiji (36 %) in Italiji (35 %), najnižji pa v Luksemburgu (22 %) in na Nizozemskem (23 %).

2.6

Staranje prebivalstva ima pomembne socialne in gospodarske posledice za države članice ter zahteva posodobitev proračunske politike in politike socialnega varstva.

2.7

Staranje prebivalstva vpliva na celotno gospodarstvo neke države: trg delovne sile, produktivnost, tehnološke inovacije in gospodarsko rast, ker se potrebe in zmogljivosti prebivalstva neizogibno spreminjajo.

3.1

Lizbonska strategija obravnava stopnjo zaposlenosti starejših delavcev: prvotni cilj, ki še ni uresničen, je do leta 2010 doseči najmanj 50 % zaposlenost starejših delavcev.

3.2

Staranje se kaže v višji povprečni starosti in tudi v zmanjšanju celotnega števila delovno aktivnega prebivalstva, ker starejše generacije ne zamenjuje zadostno število mladih. Poleg tega mladi vedno pozneje vstopajo na trg dela (2).

3.3

Na trg delovne sile precej vpliva staranje prebivalstva, ki ga tudi spreminja. Zato je treba nujno sprejeti ukrepe za reševanje naslednjih vprašanj:

3.4

Staranje prebivalstva ne vpliva le na delavce, temveč tudi na podjetnike. V okviru menjave generacij je treba zagotoviti instrumente za lažji prenos dejavnosti podjetij, zlasti malih in srednjih podjetij (MSP). Ugotovljeno je bilo tudi postopno povečanje povprečne starosti podjetnikov z neposrednimi in posrednimi posledicami za inovacije, kapitalski trg in širše za celotno evropsko industrijsko strukturo. Starejša populacija podjetnikov pomeni, da so se mnogi že upokojili ali so tik pred upokojitvijo, medtem ko mlajše generacije, ki bi jih nadomestila, ni. Vse manj podjetnikov pomeni vse manj podjetij in posledično manj delovnih mest.

3.5

Izključitev starejših delavcev ne le iz industrije ampak tudi terciarnega sektorja je vse bolj zaskrbljujoče. Težave pri prilagajanju na novo delovno okolje, poklicne izkušnje, pridobljene le na enem delovnem mestu ali manjšem številu delovnih mest in diskriminacija, s katero se starejši delavci nedvomno srečujejo pri iskanju nove zaposlitve, so dejavniki, s katerimi se srečujejo vsi evropski delavci.

3.6

Večjo pozornost je treba nameniti zaposlovanju starejših delavcev v produktivnem ciklu: v nekaterih sektorjih so njihove izkušnje osnova za bolj kakovostno produktivnost. Tudi v poslovnem sektorju je treba opustiti ocene, ki temeljijo na starosti delavcev, in jih nadomestiti z oceno dejanskih sposobnosti. V tem primeru je treba izvajati evropski direktivi, ki prepovedujeta vse oblike diskriminacije (2000/43/ES in 2000/78/ES), in spremljati tudi njuno izvajanje.

3.7

Vsi delavci morajo opravljati delo, ki čim bolj ustreza njihovi izobrazbi in sposobnostim: to bi omogočilo večjo produktivnost, ki bi vsaj deloma zmanjšala negativne vplive staranja prebivalstva (3).

3.8

Aktivne politike v podporo zaposlovanja starejših delavcev morajo v vsakem primeru upoštevati vrsto opravljenega dela: nevarna, naporna ali ponavljajoča se področja dela zahtevajo ciljno naravnano analizo, delavci pa morajo imeti možnost večje osebne izbire (4).

4.1

Eden od posebnih ciljev, ki jih je treba doseči za izboljšanje stopnje zaposlenosti starejših delavcev, je izvajanje uspešnih in učinkovitih programov vseživljenjskega učenja z izmenjavo najboljših praks med 27 državami članicami EU in stalnim dialogom s socialnimi partnerji, h kateremu je pozvalo veliko evropskih institucij (5).

4.2

Od vrha v Luxembourgu leta 1997 so se v okviru evropske strategije zaposlovanja vsako leto določale smernice za vseživljenjsko učenje. Pri tem je bil vsakič poudarjen pomen zaposljivosti starejših delavcev in zato tudi njihovega poklicnega usposabljanja, da se lahko soočajo s težavami, ki so povezane s staranjem prebivalstva.

4.3

Izraz vseživljenjsko učenje se uporablja za vse pomembne učne dejavnosti, ki so namenjene izboljšanju sposobnosti, znanja in spretnosti. Te dejavnosti je zato treba obravnavati kot pomembne v času celotnega poklicnega življenja, saj imata ravno za starejše delavce izguba poklicnih spretnosti in zastarelo znanje najbolj dramatične in negativne posledice.

4.4

Tudi EESO je poudaril neravnovesje med generacijami glede tehnološkega znanja in pridobivanja različnih sposobnosti (6).

4.5

Poklicno usposabljanje na delovnem mestu je učinkovit instrument za povečanje prilagodljivosti delavca. Nekatere države članice (Združeno kraljestvo, Španija, Portugalska, Nizozemska in Avstrija) so z davčnimi spodbudami in olajšavami v različni meri spodbudile poklicno izobraževanje in usposabljanje na delovnem mestu.

4.6

V lizbonski strategiji je bilo poudarjeno, da so učinkovite metode in sistemi usposabljanja, ki uspešno izpolnjujejo zahteve trga dela, ključni dejavnik za spodbujanje gospodarstva, ki temelji na znanju, kar je bil eden od ciljev vrha na Portugalskem.

4.7

Odstranitev ovir za zaposlovanje starejših delavcev pomeni predvidevanje vplivov demografskih sprememb.

5.1

Leta 2004 je EESO odločno zagovarjal vzpostavitev pakta med generacijami, da se evropskim državljanom zagotovi zadostna obnova generacij na trgu dela, socialna država, ki odraža nove demografske razmere v Evropi, in evropska zakonodaja, ki spodbuja politiko zaposlovanja, poklicno preusmeritev ter tesnejše povezave med izobraževalnim sistemom in gospodarstvom (7).

5.2

Ukrepi za spodbujanje „dobrih“ delovnih mest morajo biti v vsakem primeru namenjeni tudi pomoči mladim pri vstopu na trg dela, tako da spremljajo njihovo celotno poklicno življenje (8), ne da bi ustvarili „digitalno ločnico“ med mladimi delavci in njihovimi starejšimi kolegi, ki želijo še naprej ostati delovno aktivni.

5.3

EESO je v svojem mnenju opredelil izziv „prispevati, da se v prihodnosti bolj razvije sodelovanje o ključni temi, ki vključuje usklajeno in podaljšano ukrepanje več udeležencev, ki zahteva izogibanje prevlade kratkoročnih interesov ter zahteva stalen in konstruktiven načrt. Gre za postopno vzpostavitev novega pakta med generacijami na področju Evropske unije“.

5.4

Raziskave in inovacije sta področji, na katerih so nujno potrebne naložbe, da se prihodnjim generacijam evropskih državljanov zagotovita blaginja ter zadovoljiva in trajna kakovost življenja. Pri tem je treba upoštevati tudi povprečno starost evropskih raziskovalcev in znanstvenikov ter potrebo po vključevanju mladih v te ključne sektorje.

5.5

Pomanjkanje ustreznih naložb v raziskave v Evropi, ki je še vedno zelo oddaljena od ciljev lizbonske strategije, preprečuje mladim raziskovalcem, ki so pogosto primorani delati v neugodnih razmerah, da bi si zgradili prihodnost ter poklicno pot na področju znanstvenih in tehnoloških raziskav. Višja povprečna starost znanstvenikov v Evropi v primerjavi z drugimi svetovnimi silami pomeni nevarnost za prihodnost.

V Indiji in na Kitajskem se na primer število diplomantov na področju znanosti povečuje, tako da 60 % raziskovalcev in znanstvenikov v ZDA prihaja iz teh dveh držav. Nasprotno pa je v preteklih letih v veliko evropskih državah znatno upadlo število novih študentov na univerzitetnih naravoslovnih programih.

5.6

Staranje prebivalstva neposredno vpliva tudi na regionalno kohezijo: mladi zaradi boljših možnosti za delo pogosto zapuščajo nekatera območja in se selijo drugam, kjer so boljše razmere za življenje in delo. To povečuje razliko med regijami z bolj razvitim gospodarstvom in tistimi, v katerih se povečujeta revščina in staranje prebivalstva.

5.7

Ravnovesje med delovnim in zasebnim življenjem je temelj evropskega socialnega modela. Vedno višja povprečna starost evropskega prebivalstva postavlja vprašanje, kako povečati rodnost. To pomeni le, vsem parom zagotoviti možnost, da imajo otroke, ne da bi se jim bilo treba odpovedati službi ali bistveno zmanjšati življenjski standard družine, ki se lahko prepogosto znajde na pragu revščine. Danes na mlade posebno vplivajo nestabilne razmere za zaposlitev, ki jim ne morejo zagotavljati varnosti v prihodnosti: zato imajo manj otrok ali sploh nobenega.

5.8

Za dosego cilja postopne rasti rodnosti je treba vse socialne, zdravstvene in izobraževalne storitve (predšolska vzgoja, zdravniška pomoč, preventivno zdravstveno varstvo, finančna podpora itd.) okrepiti, izboljšati ter uskladiti s sedanjimi demografskimi razmerami v državah EU.

6.1

Leta 2005 je bila stopnja zaposlenosti žensk v EU-25 56,3 %. Ta problem je manjši v severnih evropskih državah, večji pa v sredozemskih državah. Toda tudi ženske, ki delajo, si težko zagotovijo poklicno pot, ki bi jim omogočila dovolj prispevkov za zagotovitev socialnega varstva. Ženske se na trgu dela soočajo z več težavami:

6.2

Komisija upravičeno meni, da se lahko zmanjševanje števila delovnega prebivalstva delno uravnoteži z več ukrepi kot – vsaj kratkoročno – s povečanjem udeležbe žensk na trgu dela. Kulturne spremembe, ki so v zadnjih desetletjih ženskam omogočile delo in samostojnost, se izražajo v različnih stopnjah zaposlenosti žensk različnih generacij. Mlajše ženske v Evropi so bolj vključene v poklicno življenje kot ženske srednjih let.

6.3

Vedno večja udeležba žensk na trgu dela je nedvomno pozitiven znak socialnega napredka, čeprav v skladu s statističnimi analizami, vključno z nedavnimi, še ni zadostna. Poleg tega je bistveno, da dejansko prispeva tudi k enakim delovnim razmeram in plačilu za moške in ženske ter varstvu žensk pred zapostavljanjem in diskriminacijo na delovnem mestu ter v družbi. Razlike v zaposlovanju moških in žensk so prisotne tudi med podjetniki: obstajajo namreč velike razlike v številu podjetnikov in podjetnic. Države članice in Evropska unija morajo zato okrepiti sedanje instrumente in oblikovati nove, ki bodo spodbujali in ščitili zaposlovanje žensk.

7.1

Priseljevanje v EU stalno narašča. Velika razlika med gospodarstvi in življenjskim standardom v Evropi ter državami v razvoju zunaj Evrope povzroča priseljevanje v bogatejše evropske države. Priseljevanja ne smemo obravnavati kot grožnje, ampak kot pojav, ki lahko, če se izvajajo sistematične politike, pomeni možen dejavnik za rast, razvoj in vključevanje.

7.2

Ob upoštevanju splošnega staranja prebivalstva in zmanjševanja delovnega prebivalstva priseljenski delavci v EU izvajajo naloge, ki učinkovito izpolnjujejo proizvodne, gospodarske in socialne potrebe držav gostiteljic. Politika zaposlovanja in vključevanja morata biti usmerjeni k čim bolj učinkoviti razporeditvi razpoložljivih človeških virov, vključno s priseljenci, da se čim bolj izkoristijo njihove sposobnosti in znanja, poklicne izkušnje ter izobrazba (9).

7.3

Tudi Komisija meni, da bi lahko priseljevanje pozitivno vplivalo na prilagajanje trga dela. Razen tega poudarja, da v primeru formalne zaposlitve priseljenski delavci s plačevanjem davkov in socialnih prispevkov zagotavljajo financiranje socialnega skrbstva, zato so pomemben nov element evropskega trga dela v naslednjih nekaj letih. Ne sme se spregledati niti temeljne podpore, ki jo gospodarstvu zagotavljajo nakazila priseljencev njihovim družinam: ta so pogosto njihov edini vir dohodkov. Zato je boljše vključevanje priseljencev nujen cilj držav članic EU (10).

7.4

Potreba po vključevanju na trg dela ne zadeva le priseljenskih delavcev: zaradi staranja prebivalstva je treba nujno obravnavati vprašanja, kot je boj proti delu na črno in negotovi zaposlitvi, da se vzpostavijo boljša in trajnejša nacionalna gospodarstva.

8.1

Evropska komisija v številnih dokumentih poudarja, da je za vzdržnost javnih financ v državah članicah treba javni dolg bistveno, postopno in stalno nadzorovati ali zmanjšati. Zato je nujna učinkovita razporeditev sredstev, ki ne sme ogrožati kakovosti ali univerzalnosti javnih storitev.

8.2

Demografske spremembe, ki vzbujajo skrb glede trajnosti socialne države, so glavni razlog za to, da morajo različni sistemi financiranja socialnega varstva v državah članicah EU vsak na poseben način delovati učinkovito, pravično in pregledno, da jih bodo državljani lahko uporabljali.

8.3

EESO poudarja, da imajo socialne storitve splošnega pomena in socialno-ekonomski akterji pomembno vlogo pri dopolnjevanju podpore za družine in starejše. Priznati je treba pomen teh dejavnosti in na podlagi skupnih meril podpreti te organe, saj imajo družbeno koristno vlogo.

8.4

Evropska unija ima lahko pri tem pomembno vlogo: lizbonska strategija (vključevanje socialne in ekonomske politike ter politike zaposlovanja) je pomenila izredno inovativen pristop, eden od njenih instrumentov – odprta metoda usklajevanja – pa se lahko šteje za eno najbolj zanimivih inovacij v politiki Skupnosti v preteklih letih. Ta instrument se je žal malo uporabljal in pogosto podcenjeval, hkrati pa je bil opuščen tudi pravni instrument Skupnosti. Evropski socialni model je cilj, ki žal še ni izpolnjen, vendar ne pomeni ovire, ki jo je treba žrtvovati za uresničevanje notranjega trga.

8.5

V nekaterih državah članicah, zlasti tistih, ki se srečujejo z makropojavom, kot je večja povprečna starost prebivalstva, financiranje sistemov socialnega varstva in pokojninskih sistemov močno ogroža utaja davkov ter neplačevanje socialnih prispevkov. Vsaka želja po reformi socialne države, socialnega in zdravstvenega varstva ter politike zaposlovanja mora vključevati ukrepe za boj proti utaji davkov in izogibanju plačilu davka, ki zelo ogrožata trajnostne državne proračune.

8.6

EESO zato želi opozoriti, kako pomemben je boj proti utaji davkov in neplačilu socialnih prispevkov ter upad števila davkoplačevalcev pri iskanju rešitev za demografski razvoj in prilagoditev nanj.

9.1

Številni dokumenti Evropske komisije o trajnosti pokojninskih sistemov so osredotočeni na zmanjševanje števila delovnega prebivalstva in povečevanje števila upokojenih delavcev, ki sta posledica daljše pričakovane življenjske dobe.

9.2

V naslednjih desetletjih bodo morali pokojninski sistemi prihodnjim generacijam zagotoviti brezskrbno in spodobno obdobje starosti. Tudi zato problema vpliva staranja na pokojninske sisteme ni mogoče rešiti le s spodbujanjem uporabe dodatnega ali zasebnega pokojninskega zavarovanja: to bi bila nevarna poenostavitev. Namesto tega si je treba prizadevati za načrtovanje učinkovitih instrumentov, ki bi zagotovili bolj enostavne, varne in zanesljive sisteme dodatnega pokojninskega zavarovanja ter jih zavarovali pred nepredvidljivimi nihanji na finančnih trgih. Okrepiti je treba tudi nadzor zasebnih pokojninskih skladov, da se razširi sistem nadzora in zagotovi natančno upravljanje.

9.3

V mnogih državah EU sedanje krize v pokojninskih sistemih ni povzročilo le staranje prebivalstva, ampak tudi dejstvo, da se prispevki stalno zmanjšujejo, ne da bi se ustrezno povečala druga sredstva (npr. z bojem proti utaji davkov in neplačilu socialnih prispevkov), medtem ko se zahteva državljanov po pokojninah še naprej povečuje.

9.4

Razmere dodatno poslabšuje dejstvo, da se mladi zaposlujejo pozneje ter pogosto za nestalno in nizko plačilo, kar pomeni, da plačujejo nižje pokojninske prispevke v primerjavi s svojimi starši pri isti starosti.

9.5

Staranje prebivalstva lahko od posameznikov zahteva daljšo delovno dobo. Vseeno je v nekaterih državah članicah EU zlasti nujno pospeševanje vstopa v poklicno življenje ter zagotovitev boljših možnosti zaposlitev in delovnih razmer v začetku poklicnega življenja.

9.6

Evropska komisija predvideva povečanje pokojninskih izdatkov do leta 2050 v vsej EU, razen v Avstriji, ki je leta 2000 izvedla reformo pokojninskega sistema. Čeprav se v Italiji in na Švedskem pričakuje le manjše povečanje izdatkov, ker njun javni pokojninski sistem temelji na prispevkih, se bistveno povečanje pričakuje v drugih državah, na Portugalskem celo za 9,7 %.

9.7

Zato vprašanja o trajnosti pokojninskih sistemov ni mogoče analizirati in rešiti kot ločenega pojava. Jasno je treba opredeliti vzroke, ki niso omejeni le na splošni pojav v evropski družbi, kot je staranje prebivalstva, ampak nastajajo iz različnih okoliščin v zvezi s trgom dela, gospodarsko rastjo in sistemi socialnega varstva v posameznih državah EU.

9.8

Za obravnavanje vprašanja trajnosti pokojninskega sistema je treba določiti cilje, ki presegajo povišanje upokojitvene starosti, ki bi bilo brez upoštevanja posebnih meril nekoristen ali celo škodljiv ukrep za kakovost življenja evropskih državljanov.

9.9

Ob upoštevanju razlik med delovnimi mesti, vključno z napornim, ponavljajočim se ali fizično zahtevnim delom, problema staranja prebivalstva ni mogoče rešiti le z višjo upokojitveno starostjo: daljša delovna doba ne bo imela enakega učinka v vseh poklicih, prav tako je treba upoštevati razliko med zakonsko določeno in dejansko upokojitveno starostjo.

9.10

Ukrepi za boj proti negotovim delovnim mestom in delu na črno ter podpiranje politike plač, pravične razporeditve premoženja in učinkovitejše socialne kohezije morajo biti povezani z nujnim, postopnim in prostovoljnim povišanjem upokojitvene starosti, kar je treba doseči in ohraniti s stalnim dialogom s socialnimi parterji ter civilno družbo.

10.1

Samoumevno je, da povišanje povprečne starosti prebivalstva povzroči povečanje zdravstvenih izdatkov. Vseeno je izredno težko predvideti gibanja zdravstvenih izdatkov v prihodnjih nekaj desetletjih in napovedati, na katerih posebnih področjih bodo potrebne največje naložbe. Višino javnih sredstev, ki jih bo treba vložiti v zdravstvo, ni mogoče predvideti le na podlagi demografskih gibanj; višina zdravstvenih izdatkov je odvisna od vrst politik, ki se bodo izvajale na tem področju, napredka v medicini, razvoja bolezni in stopnje onesnaženosti, ter od političnih in tehnoloških odločitev za obvladovanje teh pojavov.

10.2

Kot je že pojasnjeno, vse študije kažejo trend podaljševanja delovne dobe. Starejše delavce nedvomno bolj ogrožajo bolezni in pomanjkanje fizične moči preprosto zato, ker so starejši od svojih kolegov. Ker je starejših delavcev nedvomno vedno več, je treba zdravstveni sistem nujno oblikovati tako, da bo mogoče izvajati učinkovite preventivne politike v vseh državah članicah EU. Poleg tega se bodo delavci, ki so bili v dolgotrajnem negotovem delovnem razmerju, znašli v stiski, ko bodo dosegli upokojitveno starost: zanje bo morala skupnost poskrbeti na različne načine, v skladu z ukrepi posamezne države članice, vključno na področju zdravstva in pomoči. Povečanje negotovih delovnih razmerij bo neposredno vplivalo na izdatke za socialno varnost.

10.3

Če je cilj ohraniti javne izdatke na zadovoljivi ravni, morajo države članice EU združiti prizadevanja in izvajati programe za oskrbo, preprečevanje nesreč, spremljanje ter izmenjavo informacij, da se vzpostavijo tesnejše in učinkovitejše povezave med poklicnim življenjem in zdravjem.

10.4

Vsa delovna mesta niso enaka. Staranje delovne sile je povezano tudi z dejstvom, da so nekatera delovna mesta bolj naporna, tvegana ali ponavljajoča se kot druga: posledice višje starosti so različne glede na poklic. Starejši delavec ne more opravljati fizično zahtevnega ročnega dela, vendar lahko lažje opravlja pisarniške ali miselne naloge.

10.5

Daljše poklicno življenje zato pomeni večje zdravstvene težave za delavce, ki opravljajo naporno delo. Ta dejavnik je treba upoštevati. Če bo v prihodnosti načrtovana višja upokojitvena starost v sektorjih, v katerih je to mogoče, je treba prizadevanja usmeriti na področje zdravstvenega varstva in varnosti na delovnem mestu.

13.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/8

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor obžaluje, da države članice s svojim sodelovanjem niso podprle pobud Komisije za boj proti davčnim goljufijam. Zavzema se za nadaljnje pobude v tej smeri in poziva Komisijo, da izkoristi vse pristojnosti, ki jih institucije EU imajo na podlagi pogodb.

1.2

EESO meni, da je sporočilo Komisije ustrezno razčlenjeno in da so težave pri boju proti davčnim goljufijam primerno prikazane. Komisija kot glavni instrument za preprečevanje davčnih goljufij navaja večje upravno sodelovanje držav članic.

1.3

V sporočilu so konkretno obravnavani problemi z odnosi s tretjimi državami, za katere se predlaga pristop na ravni Skupnosti. Odbor podpira ta predlog.

1.4

EESO podpira tudi predlog, za katerega se je že večkrat zavzel, da se ponovno razmisli o celotnem sistemu DDV. Meni, da bi bilo koristno oblikovati skupino strokovnjakov (think tank), ki bi se ukvarjala z vprašanjem nadomestitve sedanjega sistema DDV, pri čemer morebitna uvedba novega sistema ne sme pomeniti dodatne davčne obremenitve za podjetja in državljane.

1.5

EESO predlaga Komisiji, da v velikem obsegu izkoristi trenutne pristojnosti Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), v okviru katerih že lahko opravlja pomembne funkcije. Komisija mora preveriti, če ima OLAF na voljo dovolj sredstev za opravljanje svojih institucionalnih nalog.

1.6

Za EESO ima absolutno prednost predlog za nenehno izboljševanje učinkovitosti sodelovanja nacionalnih organov za boj proti goljufijam ter povezovanje policijskih in preiskovalnih organov v mreže, kar bi jim omogočalo skupno uporabo obstoječih zbirk podatkov. Poleg tega Odbor priporoča, da se natančno proučijo s tem povezana tehnična in pravna vprašanja.

1.7

Predlagana ustanovitev foruma za upravno sodelovanje na visoki ravni gre v pravo smer. Birokratske ovire in nasprotovanja, s katerimi se ta predlog očitno srečuje, nikakor niso razumljiva.

1.8

S stališča EESO bi bilo koristno, če bi se napredek, ki so ga nekatere države članice že dosegle, vključil v zakonodajo Skupnosti, npr. z uvedbo merila „običajne tržne vrednosti“ za boj proti goljufijam.

1.9

EESO priporoča previden pristop k uvedbi ukrepov za solidarno odgovornost prodajalca in kupca. Vendar je treba za primere očitnih navideznih poslov predvideti prevalitev dokaznega bremena ob upoštevanju sodne prakse Sodišča.

1.10

EESO meni, da je treba podrobneje obravnavati predlog Komisije za zmanjšanje obveznosti za podjetja, ki dejavno sodelujejo z upravo, ter hkrati za strožji nadzor in postopke za davčne zavezance, ki pomenijo tveganje.

1.11

Odbor poziva Komisijo, da tudi v prihodnosti financira programe Skupnosti za spodbujanje ukrepov na področju zaščite finančnih interesov Skupnosti, na primer program Hercule II.

1.12

EESO priporoča uskladitev določb Direktive 77/799/EGS z obstoječimi predpisi o posrednem obdavčenju in poenotenje različnih sistemov DDV.

2.1

Kot cilj sporočila Komisija navaja „razvoj usklajene strategije za izboljšanje boja proti davčnim goljufijam“. Pravni okvir Skupnosti za to področje je bil sicer izboljšan in okrepljen, vendar se ne uporablja dovolj, stopnja upravnega sodelovanja pa ni sorazmerna z razvojem trgovine v Skupnosti.

2.2

Komisija se torej loteva že večkrat obravnavane teme, in sicer nujnosti okrepljenega upravnega sodelovanja med davčnimi organi držav članic. To bi bil instrument za boj proti davčnim goljufijam in utajam, ki lahko povzročijo proračunske izgube in izkrivljanje konkurence ter tako ovirajo delovanje notranjega trga.

2.3

Pri predstavitvi sporočila je László KOVÁCS, evropski komisar za davke in carinsko unijo, izjavil: „Prepričan sem, da moramo začeti razmišljati o novih metodah učinkovitega boja proti davčnim goljufijam. Razširjenost davčnih goljufij namreč postaja zelo zaskrbljujoča.“

2.4

Gospodarstveniki ocenjujejo, da se zaradi davčnih goljufij izgubi 2 do 2,5 % BDP, kar je od 200 do 250 milijard EUR. Zlasti zaskrbljujoče so goljufije z DDV, tako imenovani davčni vrtiljak, resne težave pa povzročajo tudi tihotapljenje in ponarejanje alkoholnih in tobačnih izdelkov ter goljufije na področju neposredne obdavčitve. Zaradi prostega pretoka blaga, storitev, kapitala in oseb na notranjem trgu, ki je bil uveden leta 1993, se države članice same še težje borijo proti davčnim goljufijam.

2.5

Pri posredni obdavčitvi zakonodaja Skupnosti predvideva skupne predpise za države članice (enotne postopke, imenovanje pristojnih organov, določbe v zvezi s posredovanjem podatkov), ki naj bi spodbudili sodelovanje med upravami in izmenjavo informacij.

2.6

Komisija določa tri prednostna področja za ukrepe:

2.6.1.1

Po mnenju Komisije se lahko boljši rezultati pri boju proti davčnim goljufijam dosežejo z naslednjimi ukrepi:

2.6.2.1

„Davčne goljufije se ne končajo na zunanjih mejah Unije.“ Komisija predlaga nov pristop Skupnosti k sodelovanju s tretjimi državami, ki sedaj poteka na podlagi dvostranskih sporazumov med posameznimi državami članicami, pri čemer nastajajo zelo različne razmere, ki jih davčni goljufi zlahka izkoristijo. Poleg tega Komisija predlaga tudi, da se v sporazume o gospodarskem sodelovanju, ki jih Unija sklene s svojimi partnerji, vključi klavzula o sodelovanju na davčnem področju.

2.6.3.1

Komisija začenja razpravo o morebitni okrepitvi načela solidarne odgovornosti za plačilo DDV ob upoštevanju načel sorazmernosti in pravne varnosti.

2.6.3.2

Poleg tega razmišlja o razširitvi uporabe mehanizma obrnjene davčne obveznosti („reverse charge mechanism“), ki je trenutno obvezen le pri nekaterih transakcijah, pri drugih pa je prepuščen presoji držav članic, na notranje transakcije države članice. Komisija meni, da mora sprememba obstoječega sistema DDV bistveno zmanjšati možnosti za goljufije in izključiti nova tveganja za goljufije, da ne sme ustvariti nobenih nesorazmernih upravnih obremenitev za podjetja in davčne uprave ter da mora zagotoviti davčno nevtralnost in enako obravnavo gospodarskih subjektov.

2.7.1

Komisija predlaga, da se razmisli tudi o drugih posebnih ukrepih, kot so:

3.1

Odbor meni, da pravni instrumenti za boj proti davčnim goljufijam, ki so na voljo v okviru veljavne zakonodaje Skupnosti, zadostujejo. Kljub temu bi bilo nujno treba države članice spodbujati k širši uporabi obstoječih instrumentov za upravno pomoč ob upoštevanju predvidenih rokov in postopkov. V današnjem gospodarskem okolju, ki ga zaznamuje globalizacija, se tudi davčne goljufije pojavljajo v čezmejnih oblikah, zato morajo biti zahtevane informacije na voljo pravočasno za potrebe preiskav.

3.2

Komisija bi lahko za zagotovitev enotnejšega sistema neposredne in posredne obdavčitve uskladila določbe Direktive 77/799/EGS z obstoječimi predpisi na področju posredne obdavčitve ter ob upoštevanju možnosti računalniške tehnike določila učinkovitejše postopke za izmenjavo informacij. Drug pomemben ukrep bi bil poenotenje različnih sistemov DDV, zlasti v zvezi z obveznostmi davčnih zavezancev.

3.3

Pravni okvir Skupnosti lahko razdelimo na pet glavnih področij:

3.4

V Prilogi A je navedena zakonodaja Skupnosti s tega področja in prikazan kratek pregled predvidenih ukrepov.

4.1

Odbor meni, da je treba odločneje ukrepati proti naraščajočemu širjenju davčnih goljufij, in obžaluje, da je po oceni Komisije ter kljub obsežnemu in dobro strukturiranemu pravnemu okviru delovanje in sodelovanje držav članic na tem področju popolnoma nezadostno.

4.2

Izkrivljanje razmer v gospodarstvu in na notranjem trgu zaradi davčnih utaj in izogibanja davkom je velika težava, ki je bila doslej podcenjevana. Podobno velja za povezavo med davčnimi goljufijami, pranjem denarja in gospodarskim kriminalom. Pri goljufijah za nezakonito pridobivanje državnih sredstev ali sredstev Skupnosti se pogosto predložijo ponarejeni davčni izkazi. Obratno pa se sredstva, pridobljena z davčnimi goljufijami, tudi v okviru čezmejnih transakcij, pogosto uporabijo za izvajanje nadaljnjih nezakonitih ali kaznivih dejanj.

4.3

Glede izogibanja davkom, pri čemer gre z razliko od davčnih utaj za dejanja, ki sama po sebi niso prepovedana, ampak se načrtujejo in izvajajo le za pridobitev neupravičenih davčnih ugodnosti, Odbor ugotavlja, da to vprašanje v nacionalnih zakonodajah ni enotno obravnavano. Za preprečevanje vedno večjih upravnih in družbenih stroškov zaradi ne vedno skladnih predpisov bi bilo treba po mnenju Odbora nacionalne zakonodaje na tem področju uskladiti tako, da se uvede načelna prepoved izogibanja davkom ali določi seznam dejanskih stanj, pri katerih davčnim upravam pravnih učinkov transakcij, ki se štejejo kot izogibanje davkom, ni treba upoštevati za davčne namene.

4.4

Po mnenju Odbora so predlogi Komisije prešibki glede na pristojnosti, ki jih ima v skladu s pogodbami, da sprejme vse potrebne ukrepe za zagotovitev finančnega ravnotežja institucij Skupnosti. Komisija ima na tem področju obsežna izvedbena pooblastila, ki jih je v skladu s Sklepom Sveta št. 468/1999/ES z dne 28. junija 1999 nanjo prenesel Svet. V zvezi s tem je treba opozoriti na uporabo načela subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe, v skladu s katerim Skupnost tudi na področjih, ki niso v njeni izključni pristojnosti, ukrepa, če ciljev ni mogoče doseči na ravni držav članic ali če se lažje dosežejo na ravni Skupnosti. Odbor poziva Komisijo, da v celoti izvaja te pristojnosti.

4.5

Komisija je že junija 2001 v sporočilu o davčni politiki v Evropski uniji – Prednostne naloge za naslednja leta (COM(2001) 260 konč.) poudarila, da bi bilo treba za doseganje prednostnih ciljev razen zakonodaje uporabiti tudi vse druge razpoložljive instrumente. Odbor je v mnenju, ki ga je pripravil na to temo, opozoril, da se odločitve na področju davčne politike tako kot v preteklosti morajo sprejemati soglasno (1).

4.6

Že takrat je Odbor poudaril, da je treba spremeniti prehodni sistem in čim hitreje uvesti dokončne davčne predpise, ki temeljijo na načelu obdavčitve v državi porekla. Odbor je v tem mnenju postavil nekoliko ironično vprašanje: „Koliko let bomo še morali prenašati ta pomanjkljiv prehodni sistem, preden bo cilj dosežen?“, ter zahteval poenostavitev in posodobitev veljavnih predpisov, enotnejšo uporabo pravil in tesnejše upravno sodelovanje. Napredek očitno ni bil dosežen.

4.7

Odbor podpira splošni cilj tesnejšega sodelovanja, ki presega sedanji sistem izmenjave informacij o DDV (VIES), za kar bi bil potreben razvoj ukrepov za samodejno ali spontano izmenjavo informacij med državami članicami.

4.8

Odbor pozdravlja začetek razprave o spremembi sistema DDV, vendar poudarja zahtevo po podrobni oceni učinkov. Pri tem je treba izhajati iz tega, da mora biti cilj morebitnih sprememb večja učinkovitost in poenostavitev in ne povečanje davčne obremenitve za državljane in podjetja. V zvezi s tem je Odbor v enem svojih prejšnjih mnenj predlagal (2), da se razmisli o drugih sistemih kot o alternativni možnosti za DDV, ki bi zagotovili davčne prihodke, podobne sedanjim, vendar bi bili cenejši za družbo in bi omogočali učinkovitejše pobiranje davkov.

5.1.1.1

Oblika davčne goljufije, ki je glede na višino utajenega zneska davka posebej nevarna in zaradi težavnosti njenega odkrivanja zelo resna, je tako imenovani davčni vrtiljak. Gre za sistem, katerega cilj je utaja DDV in v okviru katerega delujejo posebej za to ustanovljene mednarodne družbe. Namen davčnega vrtiljaka je izogniti se plačilu DDV, drugim členom v goljufivi verigi pa omogočiti odbitek fiktivnih zneskov DDV, da se doseže povračilo DDV ali zmanjšanje zneska DDV, ki ga je treba plačati. Za doseganje tega nezakonitega cilja gospodarski subjekt, ki ne izpolnjuje svojih davčnih obveznosti, običajno ne izvaja nobene dejanske poslovne dejavnosti in nima ustreznih struktur, ampak le poštni predal. Ta subjekt potem po nekaj mesecih „formalne dejavnosti“ izgine, ne da bi oddal ustrezno davčno napoved in plačal davke, zato je za davčne uprave še posebej težko, da bi ga odkrile.

5.1.1.2

Odbor meni, da je davčni vrtiljak mogoč predvsem zaradi nezadostnega sodelovanja držav članic in zaradi različnih davčnih stopenj. Odbor priporoča, da se aktivirajo vse potrebne oblike sodelovanja in izmenjave informacij, s katerimi se je mogoče učinkovito boriti proti temu pojavu.

5.1.2.1

Zaradi različnih načinov utajevanja DDV so finančne uprave v državah članicah izboljšale preiskovalne metode za učinkovitejše preprečevanje goljufij na področju DDV.

Upravno sodelovanje ima odločilno vlogo pri boju proti goljufijam na področju DDV, ker pri takšnih goljufijah hkrati sodeluje več davčnih zavezancev v različnih državah članicah.

S sklenitvijo ustreznih sporazumov so države članice vzpostavile sistem izmenjave informacij, ki se je izkazal kot koristen instrument za ugotavljanje davčnega statusa davčnih zavezancev ter za zmanjšanje in preprečevanje čezmejnih davčnih goljufij.

V zvezi s sodelovanjem držav članic je Odbor že pred časom poudaril, da bi morala Komisija prevzeti dejavnejšo vlogo, ter zato pozdravlja uvedbo sistema spremljanja za preverjanje kakovosti in količine zagotovljene upravne pomoči.

5.1.2.2

Izmenjava informacij trenutno še zdaleč ni običajna praksa, kar je povezano s kulturnimi razlikami, različnimi stopnjami razvoja računalniške tehnologije in pomanjkanjem predpisov za kaznovanje nedejavnosti držav članic. Zato je treba razviti skupno kulturo in pri tem sprejeti dejstvo, da se zahteve za informacije od drugih držav ne smejo obravnavi kot izjemni primeri, ampak kot običajen del preiskovalnega postopka, če se izkaže, da je to potrebno za preverjanje.

V ta namen je treba premagati ovire, ki preprečujejo „upravno kulturo Skupnosti“, in pri tem spodbujati celovito uporabo obstoječih instrumentov sodelovanja ter upoštevanje predpisanih rokov in postopkov, da bodo preiskovalni organi zahtevane informacije prejeli v roku, skladnem s preiskovalnim postopkom.

5.1.2.3

V skladu z izjavami Komisije o uporabi standardiziranih računalniških sistemov za izmenjavo informacij je treba razen tega preveriti možnosti mrežnega povezovanja policijskih in preiskovalnih organov iz posameznih držav članic, ki sodelujejo pri boju proti davčnim goljufijam, zlasti v zvezi z neposredno izmenjavo informacij prek certificiranega sistema elektronske pošte, ter možnost skupne uporabe zbirk podatkov držav članic o dohodninskih napovedih, kot to že poteka pri podatkih VIES prve in druge stopnje.

Vendar pa se je pri takšnem ukrepu treba najprej dogovoriti o vsebini podatkov, ki bi se shranjevali v teh zbirkah podatkov, in preveriti združljivost s predpisi o varstvu podatkov, ki veljajo v posameznih državah članicah. Takšno mrežno povezovanje bi pomenilo znaten napredek pri izboljševanju boja proti davčnim goljufijam, ker bi imeli preiskovalni organi potrebne informacije na voljo neposredno, takoj in brez nepotrebne birokracije.

5.1.2.4

Čeprav je pravni okvir za izmenjavo informacij med državami članicami dobro strukturiran in vsebinsko ustrezen, so glavne ovire za boj proti davčnim goljufijam v EU neenotnost nacionalnih zakonodaj o izvajanju preiskovalnih pooblastil različnih nacionalnih organov in različno strogi kazenski ukrepi.

Iz tega je mogoče sklepati, da so davčne goljufije zlasti pogoste v državah, v katerih imajo nadzorni organi manjša preiskovalna pooblastila ali v katerih kazenski ukrepi niso dovolj strogi, da bi učinkovali zastraševalno.

5.1.2.5

Kazni za dejanja s primerljivo težo bi zato bilo treba na ravni EU uskladiti ob upoštevanju suverenosti držav članic, kot je na primer predvideno pri predpisih za boj proti pranju denarja. Tako se lahko prepreči, da bi zaradi manj strožje zakonodaje ali manj učinkovitih postopkov preverjanja nastajali „kazenski raji“, v katere se stekajo prihodki od kaznivih dejanj ali ki omogočajo delovanje „davčnih vrtiljakov“.

5.1.3.1

Ukrepanje proti davčnim utajam mora potekati ob upoštevanju načel Skupnosti – med drugim načela prepovedi diskriminacije in načela sorazmernosti –, na kar je pogosto opozorilo tudi Sodišče Evropskih skupnosti. Največja odstopanja med posameznimi finančnimi sistemi so med drugim tam, kjer se za določanje davčne osnove uporabljajo drugačna merila – in ne plačilo, kot so se dogovorile pogodbene stranke –, kar ne velja le za blago, namenjeno zasebni potrošnji, ali namene, ki niso povezani s poslovanjem, ampak tudi za vse primere suma davčne goljufije ali utaje.

V zvezi s tem Odbor ugotavlja, da je v vseh državah članicah določanje davčne osnove prepuščeno pripravljenosti pogodbenih strank za pogajanje, pri čemer se poskuša zagotoviti obdavčitev dejanskega plačila, ker je davčna osnova ponavadi enaka dogovorjenemu plačilu za dobavljeno blago ali opravljeno storitev. Poleg tega „temeljnega“ merila se uporablja tudi „običajna tržna vrednost“, na podlagi katere se pod določenimi pogoji davčna osnova prilagodi ali na novo določi.

5.1.3.2

V vseh državah članicah večinoma prevladuje enak koncept običajne tržne vrednosti za DDV, ki je v veliki meri skladen z Direktivo 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 (Šesta direktiva). Ta direktiva tržno vrednost opredeljuje kot povprečno ceno, ki se plača za enakovrstno blago ali storitev pod pogoji svobodne konkurence in v enaki prodajni fazi, ob istem času in na istem kraju, kjer je bilo blago pridobljeno ali storitev opravljena, ali, če to ni možno, na najbližjem kraju in ob približno istem času.

5.1.3.3

V vseh nacionalnih zakonodajah se tržna vrednost uporablja kot alternativna metoda za določanje davčne osnove:

5.1.3.4

Poleg tega obstajajo tudi izjeme od načela določanja davčne osnove na podlagi plačila v naslednjih primerih:

5.1.3.5

V zvezi s tem je Sodišče Evropskih skupnosti (4) določilo, da lahko nacionalne zakonodaje za preprečevanje davčnih utaj ali izogibanja davkom od načela Šeste direktive, da se davčna osnova določi v skladu z dogovorjenim plačilom, na splošno odstopa le toliko, kolikor je to nujno potrebno za doseganje tega cilja.

5.1.3.6

Z drugimi besedami, tržna vrednost je referenčna točka za odkrivanje morebitnih davčnih goljufij. Če je davčna osnova, ki temelji na dogovorjenem plačilu, manjša od tržne vrednosti, je le-ta ne nadomesti, vendar lahko davčni organ domneva davčno goljufijo s prevalitvijo dokaznega bremena.

5.1.4.1

V okviru zakonodajnih pobud za preprečevanje razširjanja „davčnega vrtiljaka“ so bile v nekaterih državah sprejete določbe, v skladu s katerimi je pri nakupu blaga, ki spada v določene kategorije, kupec solidarno odgovoren za neplačani DDV dobavitelja, če je prodajna cena nižja od tržne vrednosti.

5.1.4.1.1

Osnova za takšne določbe je člen 21 Šeste direktive, v skladu s katerim lahko države članice določijo, da druga oseba, ki ni neposredni davčni zavezanec, solidarno odgovarja za plačilo davka, pri čemer velja načelo sorazmernosti.

5.1.4.2

Takšna odločitev temelji na predpostavki, da se lahko za transakcijami po cenah, ki odstopajo od tržne vrednosti, skrivajo goljufivi nameni. Pod pogoji, ki jih predvideva zadevna zakonodaja, se v osnovi izhaja iz nepoštenosti kupca, ker se predvideva, da je glede na ceno moral vedeti, da gre za goljufijo (5). Takšna domneva je izpodbitna, če kupec z dokumenti dokaže, da je bila cena, ki je nižja od tržne vrednosti, določena na podlagi objektivno dokazljivih dejanskih okoliščin ali dogodkov ali v skladu z zakonskimi določbami in tako ni povezana z neplačevanjem davkov. S tem se zmanjša solidarna odgovornost za neplačilo davkov dobavitelja.

5.1.4.3

Odbor tako kot mnogi gospodarski subjekti izraža zaskrbljenost v zvezi z načelom solidarne odgovornosti. Glede na sodbe Sodišča Evropskih skupnosti (6) meni, da je treba morebitne ukrepe omejiti tako, da se garancija za plačilo davkov zahteva od oseb in podjetij, ki so jasno določeni kot davčni zavezanci. Ureditev, v skladu s katero je kupec skupaj z dobaviteljem solidarno odgovoren za plačilo davkov, če gre za dobavo blaga ali opravljanje storitev po ceni, ki je nižja od tržne vrednosti blaga ali storitve, bi bila torej mogoča, vendar bi moralo biti praktično izvajanje tako strogega predpisa, ki obremenjuje kupca tako, da mu nalaga plačilo davkov, ki jih ni plačal nekdo drug, povezano s posebnimi pogoji:

5.1.5

Odbor podpira možnost, da se uporaba postopka obrnjene davčne obveznosti (Reverse-Charge-System) razširi na notranje transakcije države članice. Odbor je v enem svojih mnenj nedavno izrazil, da je lahko mehanizem obrnjene davčne obveznosti „sredstvo za preprečevanje izogibanja in utaje davkov. Še posebej primeren je, ko je prodajalec v finančnih težavah“ (7). Po uspešnem poskusu za gradbeni material in storitve v gradbenem sektorju je Komisija razširila področje prostovoljne uporabe postopka obrnjene davčne obveznosti. Vendar pa ti ukrepi ne smejo ovirati trgovanja z blagom in storitvami v Skupnosti v takšni meri, da bi različne obveznosti izdajanja računov v nekaterih primerih lahko ogrozile učinkovito delovanje notranjega trga.

5.2.1

Boj proti davčnim goljufijam mora nujno potekati tudi v splošnejšem okviru usklajevanja nacionalnih zakonodaj o neposredni obdavčitvi in nadzoru.

5.2.1.1

Zaradi širitve Evropske unije bodo razlike med sistemi davkov in dajatev vedno pomembnejše pri odločitvah o razporejanju kapitala med različnimi državami članicami in ustrezni organizaciji podjetniške dejavnosti. Pretežna usklajenost gospodarskih politik bo državam članicam omogočala, da kot instrument, s katerim lahko vplivajo na odločitve o lokalizaciji naložb in sredstev v Evropski uniji, uporabijo svoje nacionalne davčne predpise. Hkrati bi lahko obstoječe velike razlike med sistemi neposredne obdavčitve v državah članicah v nekaterih primerih ovirale proces povezovanja trgov (8) in negativno vplivale na konkurenčnost evropskega gospodarstva.

5.2.2

Približevanje nacionalnih davčnih predpisov je bilo obravnavano v sporočilu Komisije COM(2003) 726 z dne 24.11.2003. V zvezi z obdavčevanjem podjetij se težko izvajajo zlasti celoviti ukrepi (comprehensive measures), ki so usmerjeni v vzpostavitev evropskega davka od dobička pravnih oseb na enotni konsolidirani davčni osnovi (9), ker so države članice glede meril za določanje davčne osnove še vedno neenotne. Uvedba skupnega davka razen visoke stopnje konvergence gospodarskih politik zahteva tudi primeren pravni okvir. V skladu s členom 94 Pogodbe ES Svet na predlog Komisije soglasno izdaja direktive o približevanju tistih pravnih predpisov držav članic, ki neposredno vplivajo na vzpostavitev ali delovanje notranjega trga.

5.2.3

Ta določba in pristojnost držav članic za davčne zadeve, ki pobud za uvedbo skupne konsolidirane davčne osnove za podjetja v Evropski uniji ravno ne olajšujejo, sta še vedno velika ovira v postopku približevanja sistemov davka od dobička pravnih oseb, in sicer na eni strani zato, ker naraščajoče število držav članic otežuje doseganje soglasja, in na drugi strani, ker v končni različici Ustave za Evropo ni bilo določeno, da se zakoni ali okvirni zakoni, ki urejajo ukrepe na področju davka od dobička pravnih oseb, sprejemajo s kvalificirano večino.

5.2.4

V zvezi z možno opustitvijo pravila o soglasju je sporočilo Komisije SEC(2005) 1785 Odpravljanje davčnih ovir pri obdavčitvi malih in srednje velikih podjetij na notranjem trgu – osnutek možnega pilotnega programa obdavčevanja po pravilih matične države z dne 23. 12. 2005 odločen korak proti uskladitvi davčnih osnov za davek od dobička pravnih oseb (10). Sporočilo vsebuje analizo pilotnega programa obdavčevanja po pravilih matične države. Ta študija je pokazala, da ima 23 milijonov malih in srednje velikih podjetij (MSP) v EU-25 odločilno vlogo v evropskem gospodarstvu (99,8 % vseh evropskih podjetij so MSP) in zagotavlja približno 66 % delovnih mest v zasebnem sektorju (11). Uvedba tega sistema bi omogočila večjo internacionalizacijo dejavnosti MSP, ker bi se zmanjšali stroški usklajevanja (12), ki MSP bremenijo veliko bolj kot večja podjetja (13), povečala pa bi se možnost prenosa izgube, ki je največja ovira za vzpostavitev čezmejne dejavnosti podjetij, kar bi prispevalo k uskladitvi zakonodaje na področju davka od dobička pravnih oseb na ravni Skupnosti.

5.3.1

Rast in tehnološki razvoj elektronskega trgovanja ponujata gospodarskim subjektom nove možnosti. Novi načini trgovanja zahtevajo prilagoditev davčnih sistemov, zlasti v zvezi z vidiki plačevanja trošarin. Sistemi davkov in dajatev, ki jih večinoma urejajo pravila za tradicionalno trgovino, morajo upoštevati spremembe in se prilagoditi novim oblikam trgovine, ki se razvijajo.

5.3.2

Glavna težava pri obdavčitvi elektronskih transakcij je morebitna diskriminacija, ki bi lahko nastala pri takšnih transakcijah, in sicer zaradi različne obravnave glede na način dobave blaga, ki je predmet transakcije.

5.3.2.1

Pri ocenjevanju, ali se lahko tradicionalna načela davčnega prava uporabljajo za posebne primere iz digitalne dobe, bi bilo zato treba preveriti, če se pri davčnem predpisu upošteva načelo nevtralnosti, na podlagi katerega se morajo transakcije, ki se med seboj razlikujejo le po načinu dobave blaga (on line ali off line), enako obravnavati.

5.3.3

Največje težave povzročata neposredna in posredna obdavčitev nematerialnega (digitaliziranega) blaga, ker vse faze transakcije (prodaja in dobava) potekajo elektronsko (spletna trgovina) prek spletne ponudbe virtualnih izdelkov. Na začetku (pri dobavitelju) so storitve in blago neopredmeteni, na koncu poti (pri prejemniku) pa se opredmetijo. V takšnih primerih ni konkretnega predmeta, ki bi se ga lahko fizično preverilo, na primer za inšpekcijske namene.

5.4.1

Po mnenju Odbora veljavni predpisi zakonodaje Skupnosti, ki so pravna podlaga za ustanovitev Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), temu organu že dodeljujejo pomembne naloge, kot določa člen 2 Sklepa Komisije 1999/352/ES, ESPJ, Euratom. Zato poziva Komisijo, da si po najboljši moči prizadeva za konkretno izvajanje sedanjih pristojnosti urada OLAF v praksi in uradu po potrebi zagotovi dodatna sredstva, ki jih ta potrebuje za opravljanje svojih institucionalnih nalog, na primer na podlagi modela, predvidenega v členih 81/86 Pogodbe ES o pravilih konkurence.

5.4.2

Glede na to bi lahko OLAF deloval kot organ za analizo in usklajevanje boja proti davčnim in drugim goljufijam na evropski ravni. Zaupane bi mu morale biti naloge in pristojnosti v zvezi z upravnim sodelovanjem pri davčnih vprašanjih (neposredna in posredna obdavčitev, plačilo trošarin), da bi se olajšala izmenjava informacij med organi, ki imajo v skladu z nacionalno zakonodajo nalogo preprečevati davčne goljufije.

5.5

Zaradi razvoja trgovine v Skupnosti je tesnejše sodelovanje pri izmenjavi informacij o obvladovanju tveganja nujno. Vendar pa Komisija ne predlaga nobenih konkretnih pobud, ampak le poziva države članice, da uporabljajo priročnik za obvladovanje tveganja za davčne uprave. Odbor v zvezi s tem predlaga vzpostavitev osrednje zbirke podatkov, v katero bi se stekali podatki posameznih uprav, ki so sedaj poenoteni le na področju carine in na dvostranski osnovi.

5.5.1

Pri tem bi se lahko določile kategorije izdelkov, ki glede na raziskave pristojnih organov posameznih držav članic skrivajo veliko tveganje za morebitni „davčni vrtiljak“. Med drugim bi bilo treba navesti motorna vozila in visokotehnološke izdelke, na primer s področja informatike in telefonije. Analize bi lahko izvajal OLAF, ki bi rezultate redno posredoval državam članicam in jim tako dajal smernice za nadaljnje spremljanje tega pojava ter omogočil določitev ustreznih ciljnih ukrepov. Razen tega je treba predvideti in urediti podoben potek komunikacije med državami članicami in uradom OLAF.

5.6

Po mnenju Odbora je koncept Skupnosti za odnose s tretjimi državami nedvomno boljši kot dvostranski sporazumi. V ta namen bi se lahko sprejele posebne določbe v okviru načrtovanega sprejetja modela Skupnosti za sporazume o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, ki je omenjen v sporočilu Komisije o obdavčevanju podjetij na notranjem trgu (SEC(2001) 1681) in v sporočilu Komisije o notranjem trgu brez davčnih ovir za podjetja – dosežki, tekoče pobude in preostali izzivi (COM(2003) 726) ter ki ga je Evropski parlament obravnaval v sporočilu (SEC A5-0048) 2003. Predlog, da se v sporazume o gospodarskih partnerstvih vključi poseben dogovor o sodelovanju, je treba podpreti. Vendar pa je treba glede na pomanjkanje volje in odločnosti držav članic tudi v prihodnje ostati pri dvostranskih sporazumih, to pomeni, da se postopkov v teku ne sme prekinjati.

5.7

Odbor meni, da mora biti razširitev obveznosti davčne napovedi, ki jo predlaga Komisija, popolnoma v skladu z načeli sorazmernosti in poenostavitve. Nujen boj proti davčnim goljufijam se ne sme izražati v neupravičeni obremenitvi večine poštenih davkoplačevalcev in podjetij. Zato bi bilo smiselno, da se obveznosti zglednih podjetij, ki dejavno sodelujejo z davčno upravo, znatno zmanjšajo, obveznosti davčnih zavezancev, ki po objektivnih merilih pomenijo tveganje, pa ustrezno razširijo.

5.8

Odbor se ne strinja z mnenjem Komisije glede obdavčitve tobačnih in alkoholnih izdelkov, ki se obravnavajo kot „običajno“ blago. Nekatere države članice poskušajo s trošarinami za tobačne in alkoholne izdelke reševati zdravstvene težave, povezane s kajenjem in pitjem alkohola, ki imajo seveda prednost pred delovanjem notranjega trga. Komisija predlaga, da se ta izkrivljanja odpravijo, vendar pa bo ta postopek odpravljanja glede na velike razlike v ravni dohodkov ter v ciljih in ukrepih posameznih držav članic na področju davčne in zdravstvene politike trajal še dolgo. Dokler davčne stopnje ne bodo primerno usklajene, je treba najti druge rešitve, pri katerih bo sposobnost posameznih držav članic za doseganje svojih ciljev na področju davčne in zdravstvene politike ohranjena. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da tihotapljenje tobačnih izdelkov v zelo majhnem obsegu izhaja iz držav EU, saj ga nadzirajo mednarodne kriminalne združbe. Odbor se sicer zaveda visokih družbenih in zdravstvenih stroškov, ki so povezani s čezmernim uživanjem tobaka in alkohola, ter upa, da bodo pristojni organi sprejeli ustrezne ukrepe za preprečevanje tega pojava, vendar pa meni, da morajo trošarine za tobačne in alkoholne izdelke še naprej ostati v izključni pristojnosti držav članic.

5.9

Odbor poziva Komisijo, da nadaljuje s programom Hercule II, ter Parlament in Svet, da nemudoma sprejmeta dokument Komisije COM(2006) 339 konč., ki je nujen za podaljšanje akcijskega programa Skupnosti za spodbujanje ukrepov na področju zaščite finančnih interesov Skupnosti. Ta program je že dosegel pomembne rezultate (19 dejavnosti usposabljanja s 2 236 udeleženci iz različnih držav članic, iz petih tretjih držav in drugih evropskih institucij), pri čemer se je zlasti upoštevalo, da je zaradi pristopa Bolgarije in Romunije k EU potrebno tesnejše sodelovanje ter da morata imeti tudi ti državi koristi od teh ukrepov.

5.10

Odbor meni, da bi bilo koristno vzpostaviti stalni forum za razprave in/ali posvetovanje na visoki ravni, s čimer bi se lahko zagotovil širši pristop pri vprašanjih goljufij in sodelovanja med državami članicami. Zaradi trenutne razdrobljenosti posvetovanj v okviru številnih odborov na visoki ravni, razdeljenih po področjih, za katera so pristojni, premišljena izmenjava praks za krepitev sodelovanja in ustreznega delovanja uprav ni mogoča. Odbor meni, da so vsa birokratska nasprotovanja in zadržki, ki jih navaja Ekonomsko-finančni svet (ECOFIN), nerazumljiva in neustrezna.

13.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/17

1.1

Pravica do stanovanja je predvsem temeljna pravica, saj je dostop do stanovanja pogoj za dostop do drugih temeljnih pravic in za dostojno življenje. Priznavajo jo Listina človekovih pravic, revidirana Evropska socialna listina Sveta Evrope in številne ustave evropskih držav. Stanovanje je bistveni pogoj za posameznikov osebni razvoj in njegovo vključitev v družbo.

1.2.1

EESO pozdravlja dejstvo, da je medskupina Evropskega parlamenta za mestna in stanovanjska vprašanja sprejela Evropsko listino o stanovanjih, saj to kaže na vse večji medsebojni vpliv evropskih politik in stanovanjske politike ter izpostavlja pomen pravice do stanovanja.

1.2.2

EESO zato poziva, naj se Evropska listina o stanovanjih vključi v mnenje o stanovanjih in regionalni politiki, ki ga na lastno pobudo pripravlja Evropski parlament.

1.3.1

EESO želi, da se na evropski ravni predlaga vrsta skupnih ciljev glede dostopa do stanovanj in glede najnižjih standardov kakovosti stanovanj, ki določajo pojem dostojnega stanovanja. Brez teh meril bo težko uveljaviti pravico do stanovanja, ni pa dvoma, da je dostop do stanovanja osnovni pogoj za dostojno življenje.

1.3.2

EESO opozarja, da je sektor socialnih in lokalnih storitev v starajoči se družbi vse pomembnejši in da se te pogosto zagotavljajo v povezavi s stanovanji, ter zahteva, da te storitve postanejo predmet evropskih izmenjav in da se okrepi njihova prepoznavnost. Poleg tega opozarja, da je treba socialna stanovanja obravnavati posebej in da ne smejo biti podrejena tržnim zakonitostim, kot to priznava Direktiva o storitvah.

1.4.1

EESO poudarja, da morajo možnost uporabe sredstev strukturnih skladov za izboljšanje stanovanjskih razmer v celoti izkoristiti ne le države EU-12, ampak tudi države EU-15, ki lahko sredstva strukturnih skladov uporabljajo za dejavnosti na področju celostnega razvoja mest. Takšne pobude bodo pozitivno vplivale na socialno in ozemeljsko kohezijo ter gospodarsko rast. V zvezi s tem EESO predlaga, da evropske finančne institucije po zelo nizkih obrestnih merah zagotovijo sredstva za integrirane stanovanjske programe za mlade, priseljence, starejše in invalide ter tako spodbujajo mobilnost delavcev, socialno raznolikost in znosno ceno za stanovalce.

1.4.2

EESO opozarja, da bo program Jessica zagotovil elemente za oblikovanje jamstvenega sklada za večje projekte socialnih stanovanj, in poziva, da se to vprašanje preuči med vmesnim pregledom strukturnih skladov.

1.4.3

Zato EESO podpira izvajanje sheme tehnične pomoči za stanovanjske projekte v obdobju 2007–2013 v sodelovanju s predstavniki ter omrežjem lokalnih in regionalnih organov ter ob podpori Evropske komisije in držav članic. Takšna shema bi omogočila povečanje vrednosti načrtovanih projektov in metod za učinkovito vključevanje stanovanjskih projektov v programe mestne prenove; omogočila pa bi tudi združevanje strokovnega znanja in izkušenj ter prevzela vlogo prenašalca izkušenj. Bistveno je, da se vzpostavi poseben instrument za stanovanja s ciljem pospešiti učinkovito rabo sredstev iz strukturnih skladov, kar se lahko izvede na podlagi člena 45 Uredbe o splošnih določbah o strukturnih skladih, ki od Komisije zahteva, da olajša vzpostavitev sheme tehnične pomoči.

1.5.1

EESO prav tako predlaga vzpostavitev omrežja za izmenjavo informacij o stanovanjih in energetski učinkovitosti, ki omogoča izmenjavo izkušenj ter povečanje vrednosti in poglobitev izkušenj udeležencev na terenu za vzpostavitev pametne in ambiciozne energetske politike. Ta shema bi bila lahko povezana s shemo pomoči na področju strukturnih skladov, čeprav nima istih ciljev; treba bi bilo torej zagotoviti njuno dobro usklajenost.

1.5.2

EESO predlaga izvajanje kampanje za prepoznavnost možnosti varčevanja z energijo v stanovanjskem sektorju, ki bi potekala na evropski ravni v sodelovanju z omrežji, ki delujejo na tem področju. Cilj kampanje mora biti sprememba ravnanja uporabnikov. Takšen pristop bi zahteval sodelovanje evropskih državljanov in omogočil vsem udeležencem, da se pridružijo pozitivni pobudi. Evropska kampanja za trajnostno energijo ni dovolj ciljno usmerjena, da bi bila dovolj prepoznavna, in njena sredstva so omejena.

1.5.3

EESO prosi Komisijo, da pripravi predloge, ki bi temeljili na širšem pristopu od sedanjega, ki je omejen v glavnem na izboljšanje energetske učinkovitosti zgradb. Treba je sodelovati s prebivalci in v večji meri razmišljati o obstoječih zgradbah.

1.6.1

EESO podpira pobudo Evropske komisije za ustanovitev medresorske skupine za vprašanja mestnih območij in predlaga, da bi se ta skupina ukvarjala tudi s stanovanjsko problematiko ter da bi imenovala sogovornika za to področje.

1.6.2

Prav tako je bistveno, da se stanovanjsko področje uvrsti na dnevni red srečanj ministrov za regionalne in mestne zadeve.

2.1.1

Listina Unije o temeljnih pravicah, sprejeta v Nici 7. decembra 2000, določa (čl. II-34): „V boju proti socialni izključenosti in revščini Unija priznava in spoštuje pravico do socialne pomoči in pomoči pri pridobitvi stanovanj, ki naj zagotovita dostojno življenje za vse, ki nimajo zadostnih sredstev, v skladu s pravili, ki jih določajo pravo Unije ter nacionalne zakonodaje in običaji.“

2.1.2

Kljub dejstvu, da stanovanja niso v pristojnosti Evropske unije in da na tem področju v celoti velja načelo subsidiarnosti, EESO meni, da je treba ta člen upoštevati pri izvajanju evropskih politik, da bi lahko ukrepali v nujnih socialnih primerih in odpravili pomanjkanje stanovanj za najrevnejše (pa tudi za prebivalstvo z nizkimi dohodki ter mlade na začetku poklicnega in družinskega življenja).

2.1.3

Na vrhu v Laeknu decembra 2001 je bil vendarle priznan pomen reševanja stanovanjskega vprašanja za odpravo tveganja za povečanje nevarnosti revščine. EESO meni, da je za boj proti revščini v Evropi zelo pomembno, da se je na tem vrhu začelo razpravljati o potrebi po povečanju ponudbe socialnih stanovanj.

2.1.4

Pravica do stanovanja je vključena v več ustav držav članic Evropske unije, na primer v ustave Belgije, Španije, Grčije, Portugalske, Finske in Nizozemske. Zato lahko predvidevamo, da bomo v prihodnosti imeli tudi evropsko pravico do stanovanja. EESO meni, da je pomembno in strateško, da se vprašanje stanovanj vključi v Listino o temeljnih pravicah, priloženo evropski ustavni pogodbi, ter obžaluje, da pravica do stanovanja ali vsaj „pravica do nastanitve“ ni bila vključena.

2.1.4.1

EESO meni, da je oblikovanje evropske stanovanjske strategije zelo pomembno; stanovanje je za vsakega posameznika pogoj za uspešnejše uresničevanje ostalih človekovih pravic, priznanih na evropski ravni, kot so „spoštovanje zasebnega in družinskega življenja, stanovanja in komunikacij“ ter „pravica sklepanja zakonske zveze in pravica ustvarjanja družine“.

2.1.5

Načelo pravice do stanovanja je torej sprejeto, zastavlja pa se vprašanje uveljavljanja te pravice, drugače povedano: možnosti, da se oseba, ki stanovanja ne najde, pritoži. EU mora torej zagotoviti pogoje za uveljavitev pravice do stanovanja. Če ni mogoče predvideti enotne rešitve, mora biti vsaka država članica, ki uradno priznava pravico do stanovanja, sposobna določiti:

2.1.6

V skladu z Evropsko listino o stanovanjih, ki jo je 26. aprila 2006 sprejela medskupina Evropskega parlamenta za mestna in stanovanjska vprašanja, v kateri je stanovanje opredeljeno kot najnujnejša dobrina, EESO pozdravlja pobudo Parlamenta za pripravo poročila o stanovanjih in regionalni politiki. EESO upa, da bo Parlament podprl njegovo zahtevo po priznanju pravice do stanovanja in predlagal partnerstvo z lokalnimi in regionalnimi upravami, da bi zagotovili ustrezno število stanovanj in cenovno dostopna stanovanja za tiste, ki nimajo dostopa do stanovanj na trgu.

2.1.7

Študija Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer, objavljena leta 2006, o življenjskih razmerah in socialnih razsežnostih stanovanjskega vprašanja (1) kaže, da med državami EU-15 in EU-10 obstajajo znatne razlike glede kakovosti in količine stanovanj. Prav tako je primerno opozoriti, da dostop do tople vode in notranjih stranišč, ki spada med merila, ki določajo najmanjše zahteve za dostojno stanovanje, ni na voljo vsem evropskim državljanom.

2.1.8

Stanovanja so temeljni kamen evropskega socialnega modela, zato se morajo izzivi Evrope na področju socialnih in demografskih sprememb odražati v stanovanjski politiki. Staranje prebivalstva, slabšanje gmotnih razmer mladih generacij, ki zaradi pomanjkanja sredstev živijo pri starših, dostop invalidov do zanje primernih stanovanj in dostop priseljencev do stanovanj so razsežnosti, ki jih je treba upoštevati. V skladu s sklepi, ki jih je sprejel Evropski svet v Laeknu decembra 2001, EESO predlaga, da se na evropski ravni sprejmejo:

2.1.9

Nujno je treba spodbujati mobilnost na stanovanjskem področju, da bi zagotovili mobilnost delavcev. Veliko državljanov je zaradi pomanjkanja ponudbe, načina obdavčenja ali zaradi kreditnih pogojev „ujetih“ v svojem bivališču, ne glede na to ali je njihovo stanovanje socialno ali lastniško. Večja stanovanjska mobilnost je nujna za boljši pretok na trgih dela.

2.1.10

Stanovanja zaradi njihovega vpliva na socialno življenje in gospodarstvo ne morejo biti več predmet delnih strategij in ukrepov. EESO predlaga, da se stanovanjsko področje, ob upoštevanju načela subsidiarnosti, obravnava kot pomembno politično vprašanje, ki vpliva na vsakdanje življenje državljanov, in kot sredstvo, s katerim bi državljanom približali evropski projekt, ki se zdi vsak dan bolj nejasen.

2.1.11

Prispevek stanovanjske politike k uresničevanju lizbonskih ciljev in zlasti njene vloge gibala gospodarske rasti bi bilo treba bolj izpostaviti. EESO poudarja, da je vpliv stanovanjskih politik na mobilnost delavcev dopolnilna politika evropskih politik, ki se izvajajo v okviru strategije za rast in delovna mesta, kar omogoča tudi krepitev ozemeljske kohezije. To je treba konkretizirati tudi in predvsem v državah, ki so nedavno vstopile v Evropsko unijo, in sicer s financiranjem mrež mestne in podeželske infrastrukture ter izvajanjem ustreznih energetskih politik.

2.2.1

Stanovanjsko okolje je v naši družbi vedno imelo strukturno vlogo; javni prostori, ki omogočajo skupno življenje, so povezani z individualnim ali kolektivnim stanovanjskim okoljem. Urbanizem in ustvarjanje za življenje prijetnih sosesk, v katerih je stanovanjsko okolje temeljna sestavina, sta pogoja za socialno in ozemeljsko kohezijo.

2.2.2

Čeprav se stanovanja in stanovanjska politika med državami članicami razlikujejo, je za celotno Evropsko unijo značilna zelo gosta naseljenost v mestih. Evropska mesta so strnjena, vendar so zanje značilne zlasti srednje visoke stavbe in dejstvo, da stanovanjska naselja strukturirajo mesta.

2.2.3

Stanovanja so torej pomemben del mestne, gospodarske in socialne politike v vseh evropskih državah in zato si je treba v večji meri izmenjevati rešitve, zlasti v primerih kriz v prikrajšanih soseskah, do katerih prihaja v več državah članicah.

2.2.4

Cilj evropske regionalne politike je krepitev ozemeljske, socialne in ekonomske kohezije s spodbujanjem gospodarskega razvoja najbolj prikrajšanih ozemelj, od leta 2005 pa se regionalna politika osredotoča na prednostna cilja rasti in zaposlovanja v okviru spremenjenega programa lizbonske strategije.

2.2.5

Da bi zagotovili konkurenčnost vseh ozemelj in spodbudili mobilnost delovne sile, je bistveno, da je ponudba stanovanj raznolika z vidika načina nastanitve in raznolikosti sosesk (stanovanjskega okolja in gospodarskih dejavnosti) ali celo socialne raznolikosti, ki zagotavlja socialno kohezijo. Oblikovanje getov v nekaterih soseskah zelo otežuje gospodarsko dejavnost.

2.2.6

S tem je povezana tudi lokacija cenovno dostopnih stanovanj. Skupaj s pravico do stanovanja mora lokalna skupnost zagotoviti, da je na vseh delih ozemlja v njeni pristojnosti na voljo ponudba kakovostnih stanovanj, ki je prilagojena razpoložljivim sredstvom gospodinjstev.

2.2.7

Razvoj stanovanjskih območij močno vpliva na podeželska območja, za zagotovitev trajnostnega razvoja pa je bistveno v večji meri upoštevati medsebojni vpliv podeželskih in mestnih območij na področju stanovanjske politike.

2.3.1

V nekaterih evropskih državah, zlasti tistih, ki so v prejšnjem obdobju prejemale sredstva iz kohezijskih skladov, je stopnja gospodarske rasti tesno povezana z dinamiko v stanovanjskem sektorju. Vendar to ne pomeni, da imajo državljani lahek dostop do cenovno dostopnih stanovanj. Irski nacionalni program reform iz leta 2006, oblikovan na podlagi lizbonske strategije, poudarja manjšo trajnost rasti zaradi pomanjkanja zagotovljenih in cenovno dostopnih stanovanj. Portugalska je v svojem načrtu reform na primer poudarila potrebo po večji podpori gradbenemu sektorju in občinam, da bi spodbudila trajnostni razvoj na področju stanovanj.

2.3.2

Ponudba stanovanj za vse zaposlene in delavce je še vedno nujen pogoj za dinamičen razvoj evropskega trga dela; na številnih območjih je pomanjkanje stanovanj omejilo rast zaposlitvenih možnosti. Zato so lahko stanovanja dejavnik, ki vpliva na togost lokalnih trgov dela in zmanjšuje mobilnost delavcev.

2.3.2.1

V Franciji, na primer, delodajalci za stanovanjsko politiko prispevajo znesek v višini 0,45 % plačne mase, kot dodaten način za reševanje stanovanjskega vprašanja zaposlenih. Tudi socialni partnerji izvajajo posebne določbe za mlade in ogrožena gospodinjstva (garancijski depoziti).

2.3.3

Ta potreba je zlasti velika v regijah, kamor prihaja vse več priseljencev, ki se srečujejo s težavami pri iskanju stanovanja na težavnem trgu in se soočajo z diskriminatornimi praksami, ki vodijo v segregacijo skupnosti.

2.3.4

Stanovanjski sektor je eden od sektorjev v Evropi, ki zaposluje največ ljudi. Na številnih področjih se zaposlitvene možnosti še niso razvile, zlasti na področju trajnostnih tehnologij za stanovanja in ekoloških stanovanj, ki naj bi se v prihodnosti zelo razširilo. Poleg tega je v sektorju gradbeništva velik primanjkljaj kvalificiranih delavcev.

2.3.5

Storitve na lokalni ravni in zlasti storitve pomoči posameznikom so zelo pomemben vir zaposlovanja ter se pogosto organizirajo in izvajajo v povezavi s storitvami na stanovanjskem področju. Tako ponudniki socialnih stanovanj v sodelovanju z organizacijami za socialne storitve zagotavljajo storitve na domu za ostarele ali invalide ter celostne storitve na področju zdravstva, izobraževanja ali varstva otrok, kot na primer v „medgeneracijskih“ domovih. Kulturno in socialno dinamiko sosesk v težavah je mogoče spodbuditi s podporo pobudam na lokalni ravni.

2.4

Poleg tega, da so vir delovnih mest, storitve na lokalni ravni, povezane s stanovanji, omogočajo soočanje z demografskimi izzivi, ki neizogibno vplivajo na zaposlovanje na regionalni ravni. Na primer medgeneracijski domovi, ki so v Nemčiji predmet usmerjene politike, so odgovor na potrebo po raznolikosti in omogočajo učinkovit boj proti izključevanju starostnikov, ki živijo sami. Zaradi starajočega se prebivalstva po vsej Evropi je treba podpirati izmenjavo dobrih praks.

2.4.1

EESO meni, da se vprašanje pravice do stanovanja ne sme obravnavati le z vidika boja proti izključevanju, ampak tudi z vidika staranja prebivalstva, migracijskih tokov in novih oblik revščine ter ob upoštevanju lizbonske strategije, ki predvideva oživljanje evropskega gospodarstva prek večje mobilnosti na trgu dela.

2.4.2

Mobilnost delavcev bo ostala le ideja, če se ne bo okrepil dostop do temeljnih socialnih pravic, med katerimi je pravica do pomoči pri pridobitvi stanovanja. Opaziti je vse večjo revščino stanovalcev v socialnih stanovanjih, ki so bila prvotno zgrajena za nastanitev zaposlenih oseb. Ti danes nimajo več prednostnega dostopa do socialnih stanovanj in se srečujejo z velikimi težavami pri iskanju dostojnih stanovanj na območjih, kjer je velik pritisk na stanovanjski trg.

2.4.3

V zadnjem desetletju se je cena stanovanj v skoraj vseh državah EU nenehno višala. To je povzročilo zmanjšanje sposobnosti gospodinjstev za porabo drugih dobrin, kar dolgoročno ovira trajnostni razvoj. Nizke obrestne mere so povzročile tudi čezmerno vlaganje v stanovanjski sektor, kar je povzročilo pritisk na finančna sredstva, dodeljena stanovanjskemu sektorju (glej švedski nacionalni program reform). Sektor socialnih stanovanj je sredstvo za regulacijo cen stanovanj (prek najemnin) in trajnosti sektorja.

2.4.4

EESO tudi ugotavlja, da pri izvajanju politike socialnih stanovanj pogoje za posredovanje javnih organov držav članic in udeležencev v stanovanjskem sektorju v vedno večji meri ureja zakonodaja Skupnosti. Bistveno je, da politika konkurence in notranji trg ne ovirata stanovanjske politike, usmerjene v zagotavljanje dostopa do dostojnih in cenovno dostopnih stanovanj za vse, ob upoštevanju pozitivnega prispevka te politike h gospodarski rasti in zaposlovanju v Evropi. Ti cilji so se razvili in socialni partnerji morajo oblikovati socialne storitve, ki bodo zapolnile vrzel, nastalo zaradi odsotnosti prave integracijske politike, zlasti za priseljence.

2.5.1

Prispevek stanovanjskega sektorja k izzivu zmanjšanja porabe energije je bistven in to področje bo glede na cene energije vse bolj privlačno za regije.

2.5.2

Največji potencial za varčevanje z energijo je, kot poudarja Evropska komisija v svojem akcijskem načrtu o porabi energije, v stanovanjskem sektorju (gospodinjstva), v katerem se lahko po ocenah prihrani 27 % porabljene energije.

2.5.3

Vedno več gospodinjstev v Evropi se spopada z revščino zaradi visokih stroškov porabe energije v stanovanju (fuel poverty).

2.5.4

Možnosti zmanjšanja porabe bodo zato večje, če se bodo na evropski ravni sprejeli ustrezni spodbujevalni ukrepi.

2.5.5

V zvezi s tem je presenetljiva ugotovitev, da se pristop Evropske komisije iz njenega akcijskega načrta za energetsko učinkovitost osredotoča v glavnem na industrijo novogradenj in predlaga razširitev obsega standardov na tem področju.

2.5.6

Ta pristop je preveč enostranski, ker ne vključuje obveznosti za spremembo načina življenja v smislu širšega trajnostnega okvira, ki združuje ravnanje posameznikov (ne le idejo o lastni hiši za vsakega posameznika, ampak tudi vsakodnevno ekološko ravnanje). Ta pristop bo povišal proizvodne stroške, ki so že zdaj previsoki za srednje velika in prikrajšana gospodinjstva, brez izboljšanja sedanjega stavbnega fonda in vedenja, čeprav številne študije kažejo na njuno pomembnost.

2.5.7

Prispevek evropske regionalne politike k izboljšanju kohezije in življenjskih razmer je že dokazan. Vendar pa bi večje upoštevanje vprašanja stanovanj v okviru te politike omogočilo pozitivno sinergijo.

2.5.8

Politika varčevanja z energijo je usmerjena v novogradnje, saj ne upošteva starih nepremičnin ali pa zanje uporablja nove predpise. Razen upoštevanja sedanjega stanja je treba razviti tudi pristope, prilagojene posebnim značilnostim starejših nepremičnin in posebno visokim stroškom izpolnjevanja standardov.

2.5.8.1

Državna pomoč mora upoštevati posebnosti socialnih stanovanj: slabo plačilno sposobnost stanovalcev, manj prilagojene davčne pomoči kot v zasebnem sektorju.

2.5.8.2

Energija je le eden od vidikov problematike trajnostnega razvoja, kamor spadajo tudi voda, ravnanje z odpadki, dostop za invalidne osebe, varnost, kakovost zraka in zdravje v stanovanjskem okolju. Področje stanovanj lahko odločilno prispeva k trajnostnemu razvoju, vendar to zahteva prilagojena sredstva, zlasti pri obstoječih nepremičninah.

2.6.1

EESO je podprl razširitev upravičenosti do sredstev iz ESRR na področje stanovanj v državah EU-12 ter na ukrepe, povezane s trajnostnim razvojem mest in energetsko učinkovitostjo v državah EU-15, kot del celostnega pristopa k razvoju prikrajšanih sosesk. Glede na pomen stanovanj je treba države članice in regije spodbuditi ter jim v okviru strukturnih skladov pomagati pri načrtovanju prestrukturiranja sosesk in pri izboljšavah na področju stanovanj.

2.6.2

Dejansko je celostne strategije razvoja sosesk težko izvajati brez upoštevanja stanovanjskega področja. V zvezi s tem je še vedno pomemben pristop evropske strategije o socialni vključenosti, ki je dostop do cenovno dostopnih in dostojnih stanovanj določila kot pogoj za uspešno socialno vključevanje. ESSO meni, da je bistveno, da so za boljšo socialno vključenost vseh na voljo vsi evropski instrumenti.

2.6.3

Zato mora Evropski socialni sklad bolj podpirati dejavnosti socialnega vključevanja, ki presegajo samo vključevanje na trg dela: očitno je, da sta stanovanjski trg in trg dela dejansko povezana. Tudi politika priseljevanja, ki se danes opredeljuje na evropski ravni, ne sme omejevati razprav o stanovanjski problematiki, če hoče preprečiti prostorsko segregacijo. Smernice, ki jih bo Komisija objavila v zvezi z vključevanjem priseljencev prek reševanja stanovanjskega vprašanja, morajo pomeniti prvi korak v tem postopku, ki se mora pokazati v programu PROGRESS (2) z boljšo podporo stanovanjskim projektom.

2.6.4

Pomembno je opozoriti, da izboljšanje energetske učinkovitosti stavb ni prednostna naloga le za dvanajst novih držav članic, ampak za celotno Unijo. Ukrepi za energetsko učinkovitost so v vseh državah članicah upravičeni do sredstev iz strukturnih skladov, tako kot ukrepi za izboljšanje javnih površin, uporabo in spodbujanje obnovljivih virov energije ter ukrepi za socialno vključevanje.

2.6.5

EESO je pozdravil pobudo Evropske komisije in Evropske investicijske banke (EIB) za vzpostavitev novega finančnega instrumenta Jessica  (3), ki podpira zlasti razvoj prikrajšanih sosesk, vključno s socialnimi stanovanji v teh soseskah. Opozoriti je treba, da bi lahko ta instrument s ponudbo posojil in jamstev za izvajalce mestne prenove in ponudnike socialnih stanovanj zagotovil potrebna sredstva za obnovo sosesk. Ta instrument morajo upravljati akterji, specializirani za prenovo mest in stanovanjsko področje, v tesnem sodelovanju z lokalnimi organi. Spodbuditi mora soseske k izboljšanju življenjskih razmer stanovalcev. Instrument Jeremie  (4) prav tako ponuja priložnost udeležencem na področju socialnih stanovanj, ki ustvarjajo soseske, prijetne za bivanje za vse.

2.6.6

Evropska komisija je na področju energetske politike v okviru programa Inteligentna energija predlagala pilotni ukrep za sektor socialnih stanovanj, ki je omogočil izbiro in pospeševanje vzorčnih projektov v zvezi z energetsko učinkovitostjo in izmenjavami med udeleženci sektorja. Glede na evropske cilje o vzpostavitvi skupne energetske politike in čim boljšem usklajevanju ukrepov držav članic na tem področju je bistveno zagotoviti nadaljevanje takšnega instrumenta in ga razširiti zunaj področja podpore pilotnim ukrepom.

2.6.7

V zvezi s tehničnimi in socialnimi inovacijami bo podpora sedmemu okvirnemu programu za raziskave in razvoj omogočila opredelitev možnosti za zmanjšanje porabe energije v stanovanjskem sektorju in tudi trajnostni razvoj mest.

2.6.8

Evropska standardizacija se v veliki meri nanaša na stanovanjski sektor in z njim povezane storitve. Vendar je to področje, na katerem se tehnološke ali urbanistične izbire srečujejo z izbirami družbe, in ni sprejemljivo, da delovne skupine določajo standarde za udeležene, brez zagotovila, da za postopek standardizacije velja politični nadzor. Primer standarda o preprečevanju kriminala z uporabo urbanizma in gradbeništva, ki je bil sprejet brez resne politične obravnave urbanističnega modela, izpeljanega iz uporabe pristopa analize tveganja, poziva k premisleku o standardizaciji v tem sektorju.

2.6.9

Končno je Komisija oblikovala strategijo za trajnostni razvoj mest, ki mora mesta spodbuditi k razmišljanju o razvoju zlasti prometne politike. Vendar je ta strategija le okvirna in obstaja nevarnost, da ne bo izkoristila vseh možnosti, če ne bo obravnavala socialne razsežnosti trajnostnega razvoja mest.

13.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/23

1.1

Obravnavani predlog se nanaša na preoblikovano različico Direktive Sveta 69/335/EGS o posrednih davkih na zbiranje kapitala v podjetjih, ki je bila večkrat spremenjena. Ta direktiva – s katero so v začetku nameravali uskladiti načine obdavčevanja in državam članicam preprečiti uvajanje ali obračunavanje drugih, podobnih davkov – je bila večkrat spremenjena, vse dokler ni bilo leta 1985 z Direktivo 85/303/EGS potrjeno, da bi bilo treba dajatev na kapital zaradi njenih škodljivih gospodarskih učinkov za podjetja v celoti odpraviti.

1.2

Vendar je bila izguba prihodka, ki bi jo povzročila odprava davka, za nekatere države članice nesprejemljiva, zato je morala direktiva iz leta 1985 dopustiti odstopanje in državam članicam dati možnost, da transakcije oprostijo dajatve na kapital ali da obračunajo davek po enotni stopnji, ki ne presega 1 %.

1.3

V obravnavanem predlogu direktive, pri katerem gre za preprosto preoblikovanje predhodnih besedil, to načelo seveda ostaja v veljavi. Odbor tako ne more storiti drugega, kot da se s predlogom seznani in izrazi svoje strinjanje. Vendar pa poročilo Komisije ponuja priložnost za nekatere razmisleke, ki bi Svetu utegnili koristiti pri prihodnjih pobudah.

2.1

Večina 25 držav članic je sprejela priporočilo Sveta iz leta 1985 in davek v celoti odpravila; trenutno ga obračunava samo še sedem držav članic: Poljska in Portugalska po stopnji 0,5 % ali manj, Ciper po stopnji 0,6 %, Grčija, Španija, Luksemburg in Avstrija pa po polni, enoodstotni stopnji. Ta neenaka obravnava ovira ustvarjanje enakih pogojev delovanja za evropska podjetja, kar je nujno za dobro delovanje enotnega trga. Čeprav drži, da je na davčnem področju še vedno precej drugih razlik in ovir, se zaradi tega ne bi smeli odpovedati popolni odpravi tega davka.

2.2

Države članice, ki še vedno uporabljajo odstopanje iz direktive, bi morale primerjati koristi, ki izhajajo iz davčnih dohodkov, z verjetno (in do neke mere izračunljivo) izgubo naložb iz drugih držav EU ali iz tretjih držav, ki jih odganja zdaj že skoraj povsod odpravljena obdavčitev. EESO meni, da bi odprava odstopanja koristila zainteresiranim stranem in pomenila napredek v smeri dobrega delovanja enotnega trga kot celote.

2.3

Poleg tega želi EESO opozoriti na prakso, ki so jo sprejele nekatere države članice, kjer po odpravi davka uvajajo nove obremenitve in davek s tem prikrito nadomeščajo. V nekaterih primerih je posegla vmes Komisija in sprožila postopek zaradi kršitve, vendar ni izključeno, da obstajajo še druge neodkrite kršitve. K njihovem preprečevanju bi lahko prispevali tudi socialni partnerji.

13.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/24

1.1

EESO pozdravlja prizadevanje Evropske komisije za stalno povečevanje varnosti cestnega prometa in v celoti podpira obravnavani predlog, ki se upravičeno uvršča med pobude za uresničevanje tega cilja.

1.2

EESO izraža zadovoljstvo, da je Komisija pred predložitvijo predloga izvedla analizo stroškov in koristi ter zelo skrbno oceno vplivov. Tako je bilo mogoče predlog oblikovati zelo pragmatično in primerno upoštevati vse vidike problema. Obenem je bila namenjena ustrezna prednost zaščiti najbolj ranljivih uporabnikov cest.

1.3

Vendar pa bi EESO želel opozoriti na nekatere kritične točke predloga v sedanji obliki in predlagati ustrezna dopolnila ter pojasnila, ki bi utegnila omogočiti lažje in pravilnejše izvajanje, kar se tiče rokov, certifikacije in nadzora njegovega izvajanja.

1.4

EESO upa, da bo Komisija resno proučila njegove predloge glede potrebe po dejanski enotni obravnavi, da bi preprečili izkrivljanje konkurence med državami članicami, kot tudi predloge glede pomembnosti, da se državam članicam posreduje več podatkov o postopkih certifikacije, ki so za pristojne nacionalne oblasti izvedljivi brez težav.

1.5

EESO Svetu in Evropskemu parlamentu izrecno priporoča, naj se predlagana direktiva začne čimprej izvajati in naj zajame večino vozil ter zagotovi zmanjšanje izgube človeških življenj v vsem predvidenem obsegu.

2.1

Varnost cestnega prometa je ves čas ena izmed absolutnih prednostnih nalog institucij Skupnosti. Pomemben korak v vnovičnem prizadevanju na tem področju je bila zagotovo objava bele knjige o prometni politiki (1), ki je med svoje cilje uvrstila zmanjšanje števila žrtev v cestnem prometu za polovico do leta 2010.

2.2

Pobude, ki so sledile, med njimi Road safety action programme (Program varnosti cestnega prometa) (2), pobuda e-safety (e-varnost) in mnoge druge, so preskusile celosten pristop do problema z vključitvijo industrije, oblasti in predstavniških združenj udeležencev v cestnem prometu ter tako presegle omejitve pri uresničevanju konkretnih in obvezujočih ukrepov na ravni EU, ki so si jih postavile v preteklosti, med drugim tudi v imenu načela subsidiarnosti.

2.3

Dosežen je bil velik napredek: pomislimo le na to, da se je v zadnjih 30 letih cestni promet potrojil, število žrtev cestnega prometa pa zmanjšalo za polovico. Vendar pa ta podatek ne more povsem pomiriti naše vesti, kajti Evropa še vedno plačuje previsoko ceno za stalno povečevanje mobilnosti: vsako leto umre približno 40 000 ljudi in žalostno je predvidevanje, da ne bo odgovorjeno na izziv, ki ga je opredelila bela knjiga iz leta 2001.

2.4

EESO se zaveda, da je odločilen napredek na področju varnosti cestnega prometa mogoče doseči le z izboljšanjem treh „stebrov“, ki jo tvorijo avtomobilska industrija, infrastruktura in vedenje udeležencev v prometu. Kljub temu podpira vsako pobudo, ki bi nas lahko približala ambicioznemu cilju bele knjige iz leta 2001, četudi bi se nanašala zgolj na enega teh „stebrov“.

2.5

Prav s tega zornega kota je EESO svojčas podprl (3) sprejetje direktive 2003/97/ES (4), ki je za povečanje varnosti cestnega prometa predlagala usklajeno rešitev na ravni EU, da bi zmanjšali nevarnosti, ki se pojavljajo za voznike težkih tovornih vozil zaradi nezadostnega bočnega vidnega polja.

2.6

Cilj direktive 2003/97/ES je bil zmanjšati nevarnost nesreč, ki nastajajo zato, ker imajo težka tovorna vozila na sopotnikovi strani bočni mrtvi kot. Direktiva je v ta namen določila uvedbo učinkovitejših ogledal od leta 2006/2007.

2.7

Veliko nesreč se namreč dogaja zato, ker vozniki večjih vozil prav zaradi „mrtvega“ kota v neposredni bližini svojega vozila ne opazijo navzočnosti drugih udeležencev v cestnem prometu.

2.8

Nevarnost je še posebno velika blizu križišč ali krožišč, ko mora voznik ob spreminjanju smeri upoštevati še bočni mrtvi kot na sopotnikovi strani, ki mu onemogoča, da bi videl najbližje udeležence v cestnem prometu, kot so pešci, kolesarji in motoristi; ti pa so tudi najbolj ranljivi.

2.9

Ocenjujejo, da v omenjenih okoliščinah v EU vsako leto umre približno 400 ljudi. To zadošča za pojasnilo, zakaj je EESO – pri čemer ni bil edini – svojčas brez pridržkov podprl sprejetje direktive 2003/97/ES, ki je razveljavila in nadomestila prvo direktivo o homologaciji naprav za posredno gledanje (71/127/EGS) in spremembe, ki so sledile. Razveljavljena direktiva je opredeljevala zahteve glede izdelave vzvratnih ogledal in njihove namestitve na vozila, vendar ni posegala v predpise držav članic. Šele z direktivo 2003/97/ES so ogledala ali druge naprave za posredno gledanje postale obvezne, medtem ko so bile prej v vsej EU neobvezne.

2.10

Kar se tiče težkih tovornih vozil, se je direktiva 2003/97/ES nanašala na vozila za prevoz tovora kategorije N2 nad 7,5 t in kategorije N3 (5). To direktivo spreminja direktiva 2005/27/ES (6), ki – pod določenimi pogoji – določa obveznost namestitve ogledal razredov IV in V (7) na vozila s težo 3,5 t, in ne 7,5 t kot prej.

2.11

Zahteve direktive 2003/97/ES se uporabljajo za homologirana vozila (nove tipe) od 26. januarja 2006 in za novoregistrirana (nova vozila) od 26. januarja 2007. To pomeni, da za vozila, ki so že v prometu in ki predstavljajo velik del celotnega voznega parka, te zahteve ne bi veljale.

2.12

V EU je precej več kot pet milijonov težkih vozil (>= 3,5 t). Upoštevajoč življenjsko dobo teh vozil (celih 16 let) in počasnost nadomeščanja voznega parka (300 000 registracij na leto), bi se z začetkom preobrata v letu 2007 park v celoti opremil z novimi ogledali šele do leta 2023.

2.13

Predlog Komisije, ki ga EESO zdaj namerava proučiti, si za cilj zastavlja iskanje rešitev, da bi čimprej zagotovili varnost tudi za vozila, ki so že v prometu.

3.1

Komisija želi s svojim predlogom, zasnovanim kot začasni ukrep, v bistvu razširiti veljavo zahtev direktive 2003/97/ES glede novih ogledal razreda IV in V (vidno polje na sopotnikovi strani) tudi na že registrirana vozila kategorij N2 in N3, z naslednjimi izjemami:

3.2

Direktivo so dolžne izvajati države članice, ki morajo torej poskrbeti, da se nova ogledala namestijo v 12 mesecih po začetku njene veljavnosti. Možne so naslednje izjeme:

3.3

Vozila, na katera tehnično ni mogoče namestiti predpisanih ogledal, je mogoče opremiti z drugimi napravami za posredno gledanje (televizijskimi kamerami ali drugimi elektronskimi aparati), če te naprave pokrivajo 99 % že omenjenega skupnega vidnega polja. V teh primerih morajo pristojne oblasti držav članic vozila homologirati posamič.

3.4

Države članice lahko veljavnost direktive razširijo tudi na vozila, starejša od desetih let.

4.1

Poudariti je treba, da je predlog smiseln le, če bo izveden dovolj hitro, tako da bo lahko pomembno vplival na današnji vozni park. Kajti po ocenah Komisije bo postopno povečevanje števila vozil, opremljenih z novimi ogledali, omogočilo rešiti nadaljnjih 1200 človeških življenj.

4.2

Vendar pa Komisija v oceni vplivov, ki spremlja predlog (9), priznava, da bi takojšnje in strogo izvajanje novih predpisov povzročilo veliko tehničnih težav, kar bi imelo negativne posledice – tudi gospodarske – za podjetja v tej panogi in bi s tem lahko povzročalo izkrivljanje trga.

4.3

Komisija predvideva, da je pri več kot polovici voznega parka mogoče zamenjati ogledala brez težav in za zmerno ceno, tj. za približno 150 eurov (10). Za preostali del voznega parka pridejo v poštev različne rešitve, od blagega znižanja zahtev glede vidljivosti (> 99 %) do zelo kompleksnih rešitev za starejša vozila, pri katerih bi bilo treba v nekaterih primerih celo rekonstruirati vozniško kabino, kar pa ne zagotavlja zanesljivega uspeha in stane več tisoč eurov.

4.4

Zaradi teh spremenljivk in ko gre za težavne primere (nekaterih modelov ali različic vozil), ki se zdijo nerešljivi, Komisija poziva: „Zlasti v takšnih posameznih primerih morajo biti inšpekcijski organi prožni in najti posebne rešitve po razumnih stroških“ (11).

4.5

EESO sicer razume razloge za to nedoločnost, ki ji botrujejo mnogovrstni tehnični problemi, s katerimi se je treba soočati, vendar pa meni, da bi tako oblikovan predlog lahko sprožal povsem različne razlage, kar bi negativno vplivalo na evropski trg tovornih prevozov.

4.6

EESO opozarja predvsem na dva kritična vidika v zdajšnji formulaciji predloga: na nevarnost neenake obravnave podjetij za prevoz tovora, s posledičnim izkrivljanjem konkurence, in na odsotnost preprostega, enotnega in zanesljivega sistema za certificiranje in nadzor izvajanja novih določb.

4.6.1

Glede prvega vidika se ne zdi primerno za nova ogledala zahtevati 99-odstotno pokritje vidnega polja, če hkrati tiste države, ki so že izdale ustrezne predpise, zahtevajo 95-odstotno pokritje vidnega polja. EESO meni, da bi bilo pravičneje – in pri nadzoru tudi enostavneje – določiti za vso EU enotno vidno polje.

4.6.2

Glede enake obravnave je treba dodati še, da državam članicam dopuščena možnost samostojnega odloga izvajanja novih določb za starejša vozila (12), lahko povzroča izkrivljanje konkurence med vozili v mednarodnem prometu. EESO zato priporoča, da se v vseh državah članicah uporabijo enaki roki za izvedbo predvidenih ukrepov.

4.6.2.1

Zato EESO ob upoštevanju visokega števila vozil in zapletene certifikacije meni, da je obdobje prilagajanja dve leti od začetka veljavnosti direktive potrebno, a tudi zadostno. Glede tega se zdi, da se tudi splošne usmeritve z zadnje seje Sveta za promet (13) ujemajo s tu predlagano ureditvijo. Nasprotno pa se zdi, da se Svet nagiba k temu, da se direktiva ne uporablja za registrirana vozila od leta 1998, temveč od 1. januarja 2000, tako da bi bilo približno 15 % registriranih vozil izvzetih iz ureditve.

4.6.3

Še bolj kritičen se zdi Evropskemu-ekonomsko socialnemu odboru drugi problem, na katerega opozarja: certifikacija in nadzor novih predpisov. Dvomljivo je namreč, ali je mogoče preverjanje in certificiranje vidnega polja pri vsakem vozilu učinkovito izvesti v okviru rednega pregleda. Določitev vidnega polja je namreč zelo zahtevno delo, ki vključuje več zapletenih parametrov in meritev.

4.6.3.1

Homologacijska oznaka se običajno – kot v primeru že večkrat navedene direktive 2003/97/ES – nanaša na certifikacijo neke celote (sestavljene iz ogledala, nosilca, kabine, sedeža in višine ogledala od tal), ki ni odvisna samo od ogledala, temveč tudi od modela vozila, na katero je ogledalo nameščeno. Ti preskusi se opravljajo na prototipu in veljajo za celotno poznejšo serijsko proizvodnjo. Zato so ogledala homologirana kot celota elementov in opremljena s homologacijsko oznako na ohišju ogledala, tako da pri zamenjavi zrcalnega stekla ni treba obvezno zamenjati tudi ohišja. Če bi na vozilih, registriranih še na podlagi stare direktive 71/127/EGS, zamenjali samo zrcalno steklo, bi imela homologacijsko oznako, ki se nanaša na medtem že neveljavno direktivo.

4.6.3.2

Če ne bo predvidena nobena oblika jamstva skladnosti (oznaka, certifikat itd.), pa obstaja nevarnost, da bi bilo treba vsa vozila pregledati in na njih opraviti preskuse, ki jih določa direktiva 2003/97/ES, kot da bi morali ponovno preveriti vidno polje vsakega posameznega vozila, podobno kot je predvideno v primerih, ko se predpisano vidno polje doseže s pomočjo elektronskih naprav. Če upoštevamo, da gre za milijone vozil, si ni težko predstavljati posledic za delovno obremenitev organov za certifikacijo in nadzor.

4.6.3.3

Rešitev, ki jo predlagata Evropska komisija in Svet, predvideva, da certifikacijo o skladnosti opravljajo v okviru letnih tehničnih pregledov (road worthiness test), ki jih določa direktiva 96/96ES z dne 20. decembra 1996 za vozila skupne teže nad 3,5 t.

4.6.3.4

Ti pregledi se, kar zadeva ogledala, omejujejo na preverjanje, ali so ta nepoškodovana in varno nameščena na predpisanih mestih. Zato ni verjetno, da bi bilo v okviru teh pregledov mogoče potrjevati, da doseženo vidno polje po skupnem rezultatu ustreza zahtevam.

4.6.3.5

Druga rešitev, ki jo želi EESO predlagati, ker se zdi bolj izvedljiva in zanesljivejša, je izjava o skladnosti, ki bi jo izdalo podjetje, ki je nova ogledala namestilo. To bi bil lahko dokument, ki bi ga podpisala odgovorna oseba podjetja in bi poleg vseh podatkov o vozilu vseboval tudi podatke o ogledalih ali vgrajenih zrcalnih steklih. Ta izjava bi bila shranjena v vozilu in predložena tako ob letnih tehničnih pregledih kot tudi v primerih nadzora cestnega prometa. Ker bi ta dokument vseboval skoraj izključno številčne kode, prevajanje v jezike Skupnosti ne bi povzročalo posebnih težav.

5.1

V uvodni utemeljitvi predloga je navedeno, da je bila direktiva 2003/97/ES spremenjena z direktivo 2005/27/ES, ki razširja obveznost nameščanja ogledal razredov IV in V na vozila [kategorije N2 ] s težo nad 3,5 t in ne nad 7,5 t kot prej.

5.1.1

Ta formulacija pa je zavajajoča, ker jo je mogoče razumeti, kot da določba velja za vsa vozila kategorije N2 s težo manj kot 7,5 t. Dejansko pa direktiva 2005/27/ES to obveznost predvideva samo za tista vozila kategorije N2, ki imajo podobno kabino kot vozila kategorije N3, pri katerih je ogledalo razreda V lahko nameščeno dva metra od tal, le da je treba v tem primeru namestiti dve novi ogledali.

5.1.2

EESO zato zaradi jasnosti predlaga spremembo člena 2(b) predloga v smislu, da so vozila kategorije N2 s težo, manjšo od 7,5 t, na katerih ni mogoče namestiti ogledala razreda V, v skladu z direktivo 2005/27/ES izrecno izvzeta.

5.2

V uvodni izjavi 8 so predvidene izjeme „pri vozilih, ki imajo kratek čas do izteka življenjske dobe“, kar seveda pomeni vozila, ki so že dolgo v prometu in je zato njihova preostala življenjska doba omejena. Ker se povprečna življenjska doba voznega parka v različnih državah članicah razlikuje, bi bilo dobro, da bi Komisija ta pojem natančneje pojasnila in ga kvantificirala.

5.3

Na številnih vozilih, ki so že v prometu, je kot dodatna oprema nameščeno širokokotno ogledalo (razreda IV) na voznikovi strani. Ker je zdaj širokokotno ogledalo predpisano tudi na sopotnikovi strani, bi bilo treba zamenjati tudi ogledalo na voznikovi strani. Voznik, ki mora že zdaj upoštevati celo vrsto ogledal, bi namreč pri dveh širokokotnih ogledalih z različno ukrivljenostjo utegnil imeti težave z ocenjevanjem položaja.

13.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/28

1.1

Visoko kakovostne znanstveno-tehnične storitve in njihovo izvajanje v konkurenčnem gospodarstvu so odločilni pogoji, ki omogočajo zagotavljanje naše prihodnosti – na primer v zvezi z nanotehnologijo, informacijsko družbo, energetsko in podnebno problematiko – in ki ohranjajo in izboljšujejo naš položaj na mednarodnem prizorišču ter razvijajo (ne pa ogrožajo) evropski socialni model.

1.2

Odbor že od nekdaj podpira vse pobude za:

1.3

EESO odločno podpira zamisel o ustanovitvi instrumenta, kot je evropski tehnološki institut (ETI), ki bo prispeval h kakovostnemu izobraževanju, inovacijam in raziskavam s spodbujanjem sodelovanja in združevanja evropskih centrov odličnosti na industrijskem, univerzitetnem in znanstvenem področju.

1.4

Odbor poudarja pomembnost priprave predloga za ETI ob upoštevanju njegove pravne podlage: njegov cilj bi bil prispevati k „pospeševanju prilagajanja industrije strukturnim spremembam; spodbujanju okolja, ki je naklonjeno pobudam in razvoju podjetij v celotni Skupnosti, zlasti malih in srednjih podjetij; spodbujanju okolja, ki je naklonjeno sodelovanju med podjetji; ter podpiranju boljšega izkoriščanja industrijskega potenciala politike inovacij, raziskav in tehnološkega razvoja.“ (2)

1.5

Kljub temu Odbor meni, da mora za doseganje uspešnosti ta novi instrument znanja, raziskovanja in inovativnosti imeti posebne značilnosti in se razlikovati od drugih, že obstoječih integriranih instrumentov Skupnosti, kot so evropske tehnološke platforme, skupne evropske tehnološke pobude, evropske mreže odličnosti, integrirani projekti ali evropski sistem kakovostnega podiplomskega študija (3).

1.6

Odbor se zaveda, da preprosta primerjava med prihodnjim ETI in Massachussetts Institute of Technology (MIT) v Združenih državah ni primerna, saj slednji ni bil nikoli federativni projekt odličnosti, ampak vrhunska univerza, ki je posebna po svojem univerzitetnem svetu, h kateremu sodi tudi družba za upravljanje naložb (Investment management company). Ne glede na to je uspešnost inštituta, kot je MIT, pokazatelj, da je odličnost rezultat razvojnega procesa, ki temelji na pravih merilih in zadostni podpori.

1.7

Kljub temu Odbor meni, da mora prihodnji ETI preseči vlogo preprostega zbiralca sredstev, če želi postati svetovni „akter“ in „protagonist“, torej evropski referenčni model in simbol dogajanja na področju odličnosti.

1.8

Zato mora njegovo načrtovanje, struktura in oblika v celoti in dosledno izpolniti cilje iz Pogodbe, ki je njegova najpomembnejša pravna podlaga, poleg tega pa razvijati tudi kulturo sposobnosti in odličnosti, ki je znanstveno in tehnološko naravnana ter privlači najboljše študente in izobražuje najboljše znanstvenike in inženirje. To je predpogoj za ustvarjanje novega znanja in za stalno inovativnost.

1.9

Odbor meni, da se ne bi smeli ustaviti pri zamisli o prestižnem mednarodnem usmerjevalcu na področju znanja (4), ampak je treba zbrati tudi energijo vseh ustreznih akterjev, s katero bi ustvarili simbol prvovrstnih rezultatov, značilnih za vsako skupnost znanja in inovacij (SZI), da bi dosegli konkretne rezultate, ki vplivajo na trg:

1.10

Načrtovanje in oblikovanje strukture in oblike inštituta bi moralo omogočiti njegovo:

1.10.1

Dobro je treba premisliti o formuli skupnega podjetja.

1.11

Čeprav bo vsaj na začetku uspešnost ETI precej odvisna od zadostnih sredstev Skupnosti in držav članic, se ta vseeno ne bi smela pridobivati na račun drugih sprejetih programov na področju raziskav in inovacij.

1.11.1

Odbor ocenjuje, da bodo v okviru ETI mehanizmi za spodbujanje patentov in urejanje ravnanja z intelektualno lastnino ter sposobnost zagotavljanja zasebnih finančnih sredstev vedno bolj pomembni; ta finančna sredstva bodo morala prevladovati nad sredstvi Skupnosti, da ne bi odtegnili sredstev drugim programom, zlasti ne programom za raziskave in inovacije.

1.11.2

Odbor meni, da bi bilo treba v zvezi s financiranjem predvideti začetno podporo iz sredstev Skupnosti, ki bi se lahko zagotovila iz dodatnih sredstev v okviru vmesnega pregleda 7. okvirnega programa Skupnosti za raziskave in razvoj tehnologij, precejšnji del pa bi morale sorazmerno prispevati države članice. Prav tako ne bi smeli spregledati možnosti prispevka EIB iz okvira sredstev za inovativne mreže in univerzitetne raziskave.

1.12

Odbor meni, da bodo enako pomembne sposobnosti, ki jih bo lahko ETI razvil na trgu znanja, inovacij in raziskav z namenom zagotoviti vedno večje medsebojno sodelovanje med tem inštitutom in njegovimi enotami, tj. skupnostmi znanja in inovacij (SZI).

1.12.1

To bi bilo mogoče doseči tudi v okviru javnih prireditev, ki bi jih organiziral sistem ETI z namenom ustvariti edinstveno oznako odličnosti z mrežno strukturo, ki bi bila decentralizirana glede pridobivanja in razširjanja znanja in inovacij.

1.12.2

Inovacije in uspeh so rezultat delikatnega ravnotežja med ciljno naravnanimi postopki in individualno svobodo oblikovanja novih zamisli in konceptov, preden prestanejo preizkus konkurence. Skladnost z merili EU za zagotavljanje kakovosti mora biti podlaga za pobude na področju raziskav, znanja in inovacij celotne mreže ETI. Brez tržno naravnane interakcije med raziskavami, inovacijami in industrijo bodo javno financirane raziskave le omejeno vplivale na gospodarstvo.

1.13

Odbor meni, da mora sistem izbire poslovnih mrež, laboratorijev in univerz, ki se potegujejo za status SZI, delovati na podlagi načela od spodaj navzgor ter temeljiti na jasnih in preglednih merilih, vključno s poklicno uspešnostjo in odličnostjo, spretnostmi in izkušnjami na področju prenosa tehnologij, zlasti v mala in srednja podjetja.

1.13.1

V nobenem primeru se na novo pridobljeni status SZI ne bi smel dodeljevati za nedoločen čas, ampak bi bil predmet periodične ocene kakovosti in doseženih rezultatov, ne glede na nujnost začetnega razvojnega obdobja.

1.14

Odbor meni, da bi se moral tudi „sistem“ ETI, kadar je to primerno, prizadevati za priključitev predhodno izbranih centrov odličnosti, ki že obstajajo v EU, vendar ne bi smel postati birokratska superstruktura teh centrov; iz istega razloga bi se moral bolj osredotočiti na industrijsko komponento in interdisciplinarne raziskave, tako v okviru svojih upravnih organov kakor tudi organov za izbiro.

1.14.1

Zato bi bilo treba ustanoviti družbo ETI za upravljanje naložb, ki bi zagotovila inovativen pristop, s katerim bi lahko odpravili pogoste pomanjkljivosti v odnosih med industrijo, univerzami in raziskavami.

1.15

Poleg tega Odbor meni, da je potrebna večja preglednost pri opredeljevanju in dodeljevanju diplom ETI, ki bi jih izdajale SZI in sam ETI. Vsaj v dovolj dolgem začetnem obdobju bi moralo biti dodeljevanje diplom še naprej v pristojnosti in odgovornosti tistih univerz in/ali tehničnih univerz (tehnoloških inštitutov) držav članic, ki bodo izbrane kot partnerice v okviru posamezne SZI; ko izpolnijo minimalne pogoje, se lahko njihovim diplomam doda oznaka ETI.

1.16

Odbor meni, da bi moralo dodeljevanje oznake ETI mrežam SZI izpolnjevati pogoj, da so bile študije in raziskave izvedene v vsaj treh inštitutih v treh državah članicah, kar bi zagotovilo interdisciplinarno evropsko razsežnost, da so te raziskave pokazale zadosten potencialni vpliv na področju inovacij ter da jih je podpiral osrednji ETI.

1.17

V zvezi s statutom ETI Odbor meni, da bi morala administrativnemu/upravnemu odboru (5), ki je predviden v predlogu Komisije, pomagati nadzorni odbor, sestavljen iz predstavnikov držav članic, ki bi mu predsedoval predstavnik Komisije, ter izvršni odbor, sestavljen iz po dveh predstavnikov industrije, raziskovalnih centrov in univerz, ki bi ga vodili predsednik upravnega odbora, direktor in rektor.

2.1

V vmesnem poročilu, predloženem Evropskemu svetu spomladi leta 2005, z naslovom Skupna prizadevanja za gospodarsko rast in nova delovna mesta – nov začetek za Lizbonsko strategijo  (6), so opredeljena temeljna načela za oživitev lizbonske strategije, kot so ciljno naravnani ukrepi, široko sodelovanje, identifikacija s cilji lizbonske strategije ter jasno opredeljene ravni odgovornosti.

2.2

Sestavni deli lizbonske strategije vključujejo širjenje znanja v visoko kakovostnih izobraževalnih sistemih. Unija mora predvsem zagotoviti, da so evropske univerze konkurenčne najboljšim univerzam na svetu. Za doseganje tega cilja je treba izpopolniti področje evropskega visokošolskega izobraževanja, ki bo olajšalo širjenje znanja v celotni EU.

2.3

Komisija je v omenjenem poročilu v zvezi z doseganjem tega cilja izrazila namero, da bo razpravljala o ustanovitvi Evropskega tehnološkega inštituta in si prizadevala za mednarodno konkurenčnost evropskih univerz, ker se zdi, da so obstoječi pristopi k financiranju, upravljanju in kakovosti neustrezni za soočanje z izzivi svetovnega trga univerzitetnih profesorjev, študentov in znanja samega.

2.4

Odbor je že večkrat izrazil svoje stališče o tej problematiki (7). V svojem raziskovalnem mnenju Poti do evropske družbe znanja – prispevek organizirane civilne družbe k lizbonski strategiji  (8) je med drugim spregovoril o potrebi, da se ustvari enotni evropski prostor znanja, ki bi temeljil na sodelovanju na področju politike izobraževanja, inovativnosti in raziskav. V tem mnenju je EESO pozval podjetja, finančne ustanove in zasebne sklade, da prevzamejo odgovornost za povečanje naložb v gospodarstvo znanja, pri tem pa podprejo sporazume o javno-zasebnem partnerstvu na evropski ravni.

2.5

Massachusetts Institute of Technology (MIT) v Združenih državah, ustanovljen v Bostonu leta 1861, danes šteje približno 10 000 študentov in 10 000 oseb, ki se ukvarjajo s poučevanjem, delajo pa v visoko kakovostnem večdisciplinarnem sistemu, ki vključuje ekonomijo, pravo, arhitekturo, gradbeništvo, tehnike upravljanja, matematiko, fiziko in biologijo. Letni stroški MIT znašajo približno 1 000 milijonov dolarjev, vendar je ta inštitut na 5. mestu na Šanghajskem seznamu najboljših svetovnih univerz (9).

2.6

V evropskem okviru je treba do leta 2010 doseči cilje bolonjskega procesa, ki je pobuda Evropske unije iz leta 1999 za uskladitev različnih visokošolskih sistemov v Evropi s ciljem ustvariti evropski visokošolski prostor in na mednarodni ravni okrepiti evropski sistem visokega šolstva. Zastavljeni so naslednji cilji:

2.7

Evropski parlament je 26. septembra 2006 sprejel Resolucijo o oblikovanju evropskega okvira za priznavanje kvalifikacij  (11) na podlagi bolonjskega procesa in köpenhavenskega procesa iz leta 2002, ki temelji na krepitvi evropskega sodelovanja na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja, zastavlja pa tudi nekaj konkretnih ciljev (12).

2.8

Komisija je leta 2005 objavila drugo poročilo o tej tematiki: Napredek v smeri lizbonskih ciljev glede izobraževanja in usposabljanja  (13). To poročilo med drugim poudarja težave pri povečevanju števila diplomantov, potrebo po posodabljanju in dopolnjevanju znanja, vseživljenjsko pridobivanje spretnosti in kvalifikacij v okviru kakovostnih sistemov vseživljenjskega učenja, potrebo po povečanju javnih naložb v visokošolsko izobraževanje in usposabljanje ob dodatnih zasebnih naložbah ter tudi potrebo po usposabljanju dovolj kakovostnega, visoko usposobljenega akademskega in učiteljskega osebja, ki bi nadomestilo starejše delavce (približno 1 000 000 oseb med letoma 2005 in 2015).

2.9

Leta 2006 je bila v okviru dejavnosti OECD izvedena primerjalna raziskava zahtevanega znanja (14) z naslovom Program mednarodne primerjave dosežkov učencev (PISA) (15), ki zagotavlja splošni okvir za ugotavljanje učenčevih značilnosti, vedenja in sposobnosti uporabe doseženega znanja.

2.10

Zdi se, da je evropski univerzitetni sistem neučinkovit zaradi štirih razlogov (16):

2.11

Največji problemi, ki bi jih lahko razrešili z ustanovitvijo evropskega tehnološkega inštituta (ETI), so:

2.12

V svojem poročilu o proračunu za leto 2007 je Evropski parlament – čeprav je pozdravil zamisel o krepitvi zmogljivosti trikotnika znanja (izobraževanje, raziskave in inovacije) in krepitev povezav med njimi – izrazil dvom glede ustanovitve novega evropskega tehnološkega inštituta, ki bi lahko po njegovem mnenju utegnil „spodkopati obstoječe strukture ali se prekrivati z njimi, zato sredstva v ta namen verjetno ne bi bila najučinkoviteje porabljena“ (18).

2.13

Evropski svet z dne 15.–16. junija 2006 pa je potrdil, da „bo Evropski tehnološki inštitut (ETI) s sodelovanjem z obstoječimi nacionalnimi ustanovami pomemben korak pri zapolnitvi sedanje vrzeli med visokošolskim izobraževanjem, raziskavami in inovacijami, skupaj z drugimi ukrepi, ki povečujejo povezovanje in sinergijo med odličnimi raziskovalnimi in inovacijskimi skupnostmi v Evropi“, ter pozval Komisijo, da predstavi uradni predlog za njegovo ustanovitev. Komisija je nato novembra 2006 predstavila svoj predlog, ki ga obravnavamo v tem mnenju (19) in ki je nadaljevanje dveh prejšnjih sporočil o tej temi (20).

2.13.1

Evropski svet je na zasedanju decembra 2006 potrdil svoje pozitivno mnenje o tej temi.

3.1

Predlog uredbe Komisije o ustanovitvi ETI temelji na konceptu, da ta lahko prispeva k industrijski konkurenčnosti s krepitvijo zmogljivosti držav članic in Skupnosti za inovacije. Cilji predloga Komisije so:

3.2

Evropska komisija predlaga dvostopenjsko celostno strukturo ETI, ki združuje pristop od spodaj navzgor s pristopom od zgoraj navzdol, kot sledi:

3.3

Splošni proračun ETI za obdobje 2007–2013 naj bi znašal približno 2 367,1 milijonov eurov, zbranih iz:

4.1

Odbor je vedno pozitivno ocenjeval ukrepe za krepitev sposobnosti EU in držav članic za inovacije ter podpiral celostni pristop k trikotniku znanja, zlasti povezovanje univerz in gospodarstva. Močno se zavzema za zagotavljanje boljšega usklajevanja raziskav, krepitev inovativnosti in izobraževanja v EU, doseganje večje učinkovitosti javno-zasebnega partnerstva na področju raziskav in razvoja ter zagotavljanje boljšega dostopa za mala in srednja podjetja do novega znanja (21).

4.2

Kljub temu Odbor ne more odstopiti od treh ključnih načel, ki so osnova prenovljene lizbonske strategije, namreč:

4.3

Odbor zaradi tega meni, da je treba zelo natančno obravnavati povezanost ETI z mnogimi drugimi sedanjimi pobudami, ki temeljijo na politikah različnih področij, kot so raziskave, podjetništvo, regionalni razvoj, informacijska družba, izobraževanje in kultura.

4.3.1

Odbor verjame, da se prihodnji ETI – če želi postati referenčni model in simbol evropske odličnosti – ne sme omejiti le na vlogo zbiralca sredstev, temveč mora biti organiziran in strukturiran tako, da izpolnjuje cilje iz Pogodbe, ki je njegova temeljna pravna podlaga.

4.3.2

Odbor poudarja, da bo ključ do uspeha prihodnjega ETI njegova sposobnost tržiti enotno oznako odličnosti prek mrežne strukture, ki omogoča decentralizirano pridobivanje in razširjanje znanja in inovacij.

4.4

Odbor se strinja, da bi morala biti struktura ETI čim bolj enostavna, prilagodljiva in dinamična, tako da lahko zadovolji nove potrebe. Poleg tega meni, da je treba obravnavati možnost ustanovitve skupnega podjetja (22), in poudarja, da mora biti ta struktura naravnana na gospodarstvo in zaposlovanje ter da je bistveno njegovo osredotočenje na opredeljeni cilj, tj. na ustvarjanje tržnih priložnosti na podlagi rezultatov raziskav in razvoja.

4.4.1

Zato bi morala merila za izbiro upravnih organov temeljiti ne samo na znanstveni odličnosti, temveč tudi na sposobnosti pritegniti inovativni kapital, ustvariti nova podjetja, izumiti in izkoriščati patente ter pritegniti javni/zasebni kapital, ne smemo pa pozabiti malih in srednjih podjetij.

4.5

Odbor meni, da bi se moral ta pristop odražati na izbirna merila za SZI, katerih konzorciji morajo biti stalno odprti v skladu s prednostnimi nalogami večletnega programiranja Skupnosti v zvezi z raziskavami in inovacijami, da se okrepi sodelovanje manjših podjetij in organov, s tem pa zagotovi največja možna prilagodljivost in čim nižji upravni stroški.

4.5.1

Merila za izbiro SZI bi morala biti bolje opredeljena:

4.6

Da bi okrepili evropski prostor znanja, ki je del lizbonske strategije, bo treba ustvariti spodbude za krepitev mobilnosti med različnimi intelektualnimi poklici in med javnim in zasebnim sektorjem zaradi lažjega menjavanja različnih upravnih delovnih mest, izmenjave raziskovalcev in inženirjev ter prehoda iz javnega v zasebni sektor in obratno (23): mobilnost na evropski ravni mora biti ključni del programov usposabljanja, raziskav in tehnoloških aplikacij.

4.7

Odbor opozarja na možnost, da bodo začetna finančna sredstva za ETI zelo omejena, saj bodo prihodnja sredstva usmerjena v že obstoječe programe (24), ter da bodo črpana iz že sedaj omejenih sredstev proračuna za obdobje 2007–2013 za raziskave, inovacije in izobraževanje; ETI bo torej tekmoval z drugimi preizkušenimi in preverjenimi instrumenti celostnega pristopa, kot so celostni projekti, mreže odličnosti in drugi novejši instrumenti, kot na primer skupne tehnološke pobude ali evropske tehnološke platforme.

4.7.1

Predvidena dodelitev proračunskih sredstev za 7. okvirni program Skupnosti za raziskave in tehnološki razvoj za obdobje 2007–2013, ki znašajo približno 5,8 % skupnega proračuna EU, je že sedaj neustrezna za politiko pomoči, ki se namenja spodbujanju raziskav; zato sredstev ni mogoče preusmeriti, razen z običajnim razpisnim postopkom, v katerem bi ETI in SZI enakopravno tekmovali z drugimi udeleženci.

4.7.2

Vsaj na začetku bo uspeh ETI precej odvisen od zadostnih sredstev Skupnosti, ta pa se vseeno ne bi smela pridobivati na račun drugih sprejetih programov na področju raziskovanja in inovacij; po ocenah Komisije se sredstva za obdobje 2007–2013 za sistem ETI v celoti dejansko zdijo prenizka, proračunski presežki Skupnosti pa so zanemarljivi. Odbor meni, da bi bilo treba proučiti možnost ustanovitve skupnega podjetja (v skladu s členom 171 Pogodbe), pri čemer bi zainteresirane države članice sodelovale neposredno (glej rešitev, ki je uporabljena za skupno podjetje Galileo) (25).

4.7.3

Odbor meni, da bi se lahko začetna finančna sredstva zagotovila iz dodatnih sredstev v okviru vmesnega pregleda 7. okvirnega programa Skupnosti za raziskave in tehnološki razvoj; ta sredstva bi morala biti dodatek k neposrednim sorazmernim prispevkom držav članic.

4.7.4

Druga dodatna finančna sredstva bi se lahko zagotovila v okviru pobude Inovacije 2010 (i2i) EIB ter njenega ukrepa za univerzitetne raziskave (26) in mreže univerz.

4.8

Raziskovalno-razvojna politika Skupnosti potrebuje več sistematičnega spremljanja vseh dejavnikov omejevanja mobilnosti, ki jo v sedanjosti ovirajo različni predpisi o priznavanju univerzitetnih kvalifikacij ter predpisi o obdavčenju, zavarovanju in socialni varnosti (27).

4.9

Odbor meni, da bo moral Evropski tehnološki inštitut (ETI) – če želi postati referenčni model na svetovni ravni, ki lahko druge akterje in druge evropske mreže trikotnika znanja spodbuja k izboljšanju rezultatov – pritegniti precejšnja zasebna sredstva, ki bodo s časoma postala njegov glavni vir financiranja.

4.10

Pomemben dejavnik pri tem bi lahko bila rešitev za varstvo intelektualne lastnine, ki bi jo morda bilo treba v predlogu bolje pojasniti; pojasniti je treba tudi vprašanja v zvezi z opredelitvijo diplom ETI in njihovim dodeljevanjem.

4.11

Odbor meni, da je treba natančneje opredeliti pogoje za dodelitev diplom ETI, ki bi jih izdajale SZI in sam ETI.

4.11.1

V dovolj dolgem začetnem obdobju bi moralo biti dodeljevanje diplom še naprej v pristojnosti in odgovornosti tistih univerz in/ali politehničnih inštitutov držav članic, ki bodo izbrani kot partnerji v okviru posamezne SZI. V tem začetnem obdobju pa bi moralo dodeljevanje diplom izpolnjevati natančno opredeljene minimalne pogoje.

4.11.2

Ti pogoji morajo obsegati naslednje elemente:

4.12

V zvezi s statutom ETI Odbor meni, da bi moral biti v predlogu Komisije predviden tudi administrativni odbor, ki bi imel enako sestavo kot upravni odbor, ki je že predviden v sedanjem predlogu Komisije: pet predstavnikov gospodarstva, pet predstavnikov javnih in zasebnih raziskovalnih centrov, pet predstavnikov javnih in zasebnih univerz ter štiri dodatna predstavnika osebja in študentov ETI in SZI (28), predsedoval pa bi mu predstavnik Komisije. Pomagali bi mu:

4.12.1

Če bo za ETI sprejeta formula o podjetju, bi moralo imeti administrativno in znanstveno osebje skupnega podjetja pogodbe za določen čas in v skladu s pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske skupnosti (29).

—

skupni okvir za preglednost usposobljenosti in kvalifikacij (evropski CV, spričevala, diplome, potrdilo o usposabljanju Europass itd.);

—

sistem prenosa kreditnih točk za poklicno izobraževanje in usposabljanje, ki je podoben ECTS v visokošolskem izobraževanju;

—

skupna merila in načela kakovosti v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, strukturirani v okviru temeljnih skupnih meril in načel kakovosti, ki bi lahko bili podlaga za pobude na evropski ravni, kot so smernice za kakovost ter kontrolni seznami za izobraževanje in usposabljanje;

—

skupna načela vrednotenja formalne in neformalne izobrazbe, da bi se zagotovila večja skladnost med pristopi v različnih državah in na različnih ravneh;

—

evropska razsežnost informativnih navodil in svetovalnih storitev, ki bi državljanom omogočila lažji dostop do izobraževanja in vseživljenjskega učenja.

1)

vrednotenje učnega procesa v določenem času in primerjava napredka v različnih državah

2)

odnos med nekaterimi vidiki poučevanja in učnimi rezultati;

3)

ocenjevanje usposobljenosti na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) ter uporaba tehnologije kot sredstva za povečevanje obsega ocenjevanja.

—

upravni odbor, sestavljen iz članov ustanoviteljev: odločitve se sprejemajo z navadno večino, razen za nekatere zelo pomembne odločitve, ki se sprejemajo s 75-odstotno večino; upravni odbor sprejema vse strateške odločitve v zvezi s programom, finančnimi sredstvi in proračunom. Ta odbor imenuje tudi direktorja skupnega podjetja;

—

izvršni odbor, ki pomaga upravnemu odboru in direktorju;

—

upravni direktor opravlja izvršilne naloge; zadolžen je za tekoče upravljanje skupnega podjetja in je njegov zakoniti zastopnik; vodi osebje, posodablja načrt razvoja programa, za upravni odbor pripravlja računovodske izkaze in letni proračun ter sestavlja letno poročilo o izvajanju programa in finančnem položaju.

13.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/35

1.

Namen tega predloga je začeti s kodifikacijo Direktive Sveta 74/347/EGS z dne 25. junija 1974 o približevanju zakonodaje držav članic o vidnem polju in brisalcih vetrobranskega stekla za kmetijske ali gozdarske traktorje na kolesih.

2.

Odbor meni, da bi bila kodifikacija vseh besedil v eno samo direktivo zelo koristna. Zagotovljeno je, da kodifikacija ne prinaša nobene bistvene spremembe in da je njen namen izključno bolj jasna in pregledna zakonodaja Skupnosti. Odbor v celoti podpira ta cilj in na podlagi zgornjega zagotovila pozdravlja predlog.

13.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/36

1.

Namen predloga je začeti kodifikacijo Direktive Sveta 74/151/EGS z dne 4. marca 1974 o približevanju zakonodaje držav članic o določenih sestavnih delih in značilnostih kmetijskih ali gozdarskih traktorjev na kolesih.

2.

Odbor meni, da je združevanje vseh besedil v eno direktivo zelo koristno. Zagotovljeno je, da ta kodifikacija ne prinaša bistvenih sprememb in da je njen edini namen povečati jasnost in preglednost zakonodaje Skupnosti. Odbor v celoti podpira ta cilj in ob upoštevanju omenjenih zagotovil pozdravlja predlog.

13.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/37

1.

Namen tega predloga je začeti s kodifikacijo Direktive Sveta 74/152/EGS z dne 4. marca 1974 o približevanju zakonodaje držav članic o največji konstrukcijsko določeni hitrosti in ploščadi za tovor kmetijskih ali gozdarskih traktorjev na kolesih.

2.

Odbor meni, da bi bila kodifikacija vseh besedil v eno samo direktivo zelo koristna. Zagotovljeno je, da kodifikacija ne prinaša nobene bistvene spremembe in da je njen namen izključno bolj jasna in pregledna zakonodaja Skupnosti. Odbor v celoti podpira ta cilj in na podlagi zgornjega zagotovila pozdravlja predlog.

13.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/38

1.

Namen predloga je začeti kodifikacijo Direktive Sveta 75/321/EGS z dne 20. maja 1975 o približevanju zakonodaje držav članic o krmilju kmetijskih ali gozdarskih traktorjev na kolesih.

2.

Odbor meni, da je združevanje vseh besedil v eno direktivo zelo koristno. Zagotovljeno je, da ta kodifikacija ne prinaša bistvenih sprememb in da je njen edini namen povečati jasnost in preglednost zakonodaje Skupnosti. Odbor v celoti podpira ta cilj in ob upoštevanju omenjenih zagotovil pozdravlja predlog.

13.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/39

1.

Predlog direktive za kodifikacijo Direktive 98/27/ES (1) z dne 19. maja 1998 znova obravnava in hkrati spreminja predlog na isto temo, predstavljen 12. maja 2003 (2), o katerem je Odbor že pripravil pozitivno mnenje (3).

2.

Sedanji predlog je bil potreben, ker je bila medtem (tj. 11. junija 2005) objavljena Direktiva 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah, ki izrecno navaja, da so takšne prakse lahko predmet opustitvenih tožb, ki jih – s ciljem preprečiti in ustaviti takšne nepoštene prakse ter ustvariti pravno podlago za opustitvene tožbe združenj potrošnikov – obravnava zgoraj navedena direktiva.

3.

V skladu z medinstitucionalnim sporazumom med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo z dne 20. decembra 1994 kodifikacija ne sme vključevati bistvenih sprememb, kar je Odbor omenil že v zgoraj navedenem mnenju. Natančna proučitev sprememb, predlaganih v tem dokumentu, je pokazala, da je bilo to načelo upoštevano. Poudariti je treba, da je Komisija upoštevala zahtevo, ki jo je Odbor izrazil v prejšnjem mnenju o tej temi, in sicer, da predlogu direktive priloži celotno besedilo spremenjenega predloga, v katerem so jasno označene spremembe.

4.

Kljub temu želi Odbor poudariti, da je že v svojem mnenju o prvem predlogu Komisije o tej temi (4), na katerem temelji sedanja Direktiva 98/27/ES, opozoril na naslednje dejstvo: sklicevanje v členu 1(1) na Prilogo, v kateri so naštete direktive, na žalost zahteva stalno ažuriranje, in sicer vedno, ko je – kot v tem primeru – objavljena naslednja direktiva in so za njeno izvajanje za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov (5) z materialno-pravnega vidika potrebni takšni ukrepi, kot so opredeljeni v členih sedanjega predloga.

4.1

Poleg tega je zakonodaja zaradi takšne oblike pravnega akta po nepotrebnem zapletena, kar je v nasprotju s ciljem Komisije „pripraviti boljšo in enostavnejšo zakonodajo“, ki ga EESO podpira.

5.

Direktiva 2005/29/ES (6), zlasti določbe iz členov 11 in 14, dajejo še večji pomen priporočilu, ki ga je EESO izrazil v zgoraj navedenem mnenju iz leta 1996 in ki je bilo že takrat priznano kot smiselno, namreč da bi bili potrebni ukrepi za primere neodgovornosti, ki bi učinkovito dopolnjevali opustitvene tožbe.

5.1

Zato EESO poziva Komisijo, da ponovno razmisli, ali bi bilo primerno razširiti področje uporabe ukrepov za varstvo kolektivnih interesov na področje varstva interesov potrošnikov.

6.

Na koncu Odbor – kot že v prejšnjih mnenjih o tej direktivi – izraža podporo sedanjemu predlogu, vendar le, če gre izključno za kodifikacijo, ki jo je Komisija izvedla na osnovi sklepa, sprejetega 1. aprila 1987 (COM(1987) 868 PV).

13.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/40

1.1

Evropska zakonodaja v obliki pogodb, direktiv in uredb, priporočil, sodne prakse Evropskega sodišča in drugih besedil Skupnosti je po 50-ih letih nenehnega razvoja brez dosledne konsolidacije postala nepregledna in celo strokovnjakom povzroča težave pri razumevanju.

1.2

Na nekaterih pravnih področjih so bile sprejete na primer nove direktive, ne da bi hkrati dosledno preverili, ali obstaja vsebina direktiv, ki je zaradi nove direktive zastarala oz. bi jo lahko vključili v novo direktivo, tako da bi se predhodna direktiva na isto temo lahko razveljavila. Podobno so z leti nekateri vidiki določenega pravnega področja, ki pravzaprav sodijo skupaj, bili obravnavani ločeno v vedno večjem številu novih samostojnih direktiv. Ali pa so nekateri pravni akti naknadno delno spremenili direktive, ne da bi bilo sprejeto novo pravno zavezujoče konsolidirano besedilo.

1.3

Zato je dejansko čas, da se to spremeni. Tehnična konsolidacija obstoječih direktiv ni sporna, če se izvaja z najboljšim namenom in se ne uporablja kot sredstvo v druge namene, na primer za poravnavanje starih računov z drugimi institucijami in uveljavljanje lastnega stališča, ki se doslej ni uveljavilo v političnem procesu.

Zato je načeloma treba pozdraviti namen Komisije, da je pravni red treba urediti iz izključno pravno-tehničnih vidikov.

1.4

Prav tako je treba pozdraviti tudi prizadevanje Komisije, da bi z zmanjšanjem birokracije in nesmiselnega bremena za države članice prispevali k poenostavitvi evropskega prava.

1.5

Ustrezne predloge direktiv o razveljavitvi oz. spremembi obstoječih pravnih aktov, ki jih Komisija predlaga v okviru tega postopka, pa je treba proučiti z obeh zgoraj navedenih vidikov.

2.1

Komisija predlaga, da se z novo direktivo (2) razveljavi dosedanja Direktiva 71/304/EGS.

2.2

Namen Direktive 71/304/EGS Sveta z dne 26. julija 1971 je bil zahtevati od držav članic, da odpravijo omejitve, ki se nanašajo na pravico sklepanja, oddajanje, izvajanje ali sodelovanje pri izvajanju javnih naročil za gradnje za račun države, regionalnih ali lokalnih skupnosti ali za druge pravne osebe javnega prava v korist izvajalcev storitev, ki niso državljani. Direktiva je skušala odpraviti neposredno in posredno diskriminacijo tujih izvajalcev storitev pri oddajanju javnih naročil držav članic. Poleg tega je od držav članic zahtevala, da tujim podjetnikom zagotovijo enak dostop do posojil, pomoči in subvencij kot državljanom in da imajo tuji podjetniki „kadarkoli in pod enakimi pogoji kot državljani neomejen dostop do oskrbovalnih virov, ki so pod nadzorom države in jih potrebujejo za izvajanje svojih pogodb“.

2.3

Komisija svoj predlog utemeljuje z dejstvom, da je ta direktiva zaradi vmesnih sprememb zastarala.

2.3.1

Po eni strani področje javnih naročil trenutno urejata direktivi 2004/17/ES in 2004/18/ES, ki sta nadomestili obravnavano direktivo.

2.3.2

Ker pa se Direktiva 71/304/EGS nanaša tudi na svobodo opravljanja storitev na splošno, Komisija navaja, da je po drugi strani sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti med tem znatno napredovala. V eni od opomb Komisija kot dokaz za to dobesedno navaja tezo iz zadeve Säger, C-76/90, ki pravi, „da člen 59 [ki je postal člen 49] Pogodbe ne zahteva samo odprave vsakršne diskriminacije izvajalca storitve zaradi njegovega državljanstva, ampak tudi odpravo vseh omejitev, tudi če se brez razlikovanja nanašajo tako na nacionalne izvajalce kot izvajalce iz drugih držav članic, ki lahko onemogočijo ali drugače ovirajo dejavnosti izvajalca s sedežem v drugi državi članici, kjer zakonito opravlja podobne storitve“.

2.3.3

V obrazložitvenem memorandumu Komisija povzema omenjeno sodno prakso in navaja, da je Sodišče evropskih skupnosti pojasnilo, „da člen 49 Pogodbe ES prepoveduje ukrepe, ki se uporabljajo brez razlikovanja in lahko ovirajo izvajanje svobode opravljanja storitev“.

2.4

V uvodnih izjavah se Komisija ponovno sklicuje na novi direktivi o oddaji javnih naročil in sodbo Säger ter poudarja, da so omogočile doseči zaščito gospodarskih subjektov, ki je enaka ali višja zaščiti na podlagi direktive, ki jo je treba razveljaviti.

2.5

Sama direktiva ima le štiri člene. Člen 1 razveljavlja Direktivo 71/304/EGS. Člen 2 državam članicam predpisuje, da sprejmejo potrebne pravne in upravne predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, da Komisiji pošljejo besedila navedenih predpisov ter primerjalno tabelo med to direktivo in nacionalnimi predpisi ter da se v samih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi, pri čemer države članice same določijo način sklicevanja. Člen 3 določa, da direktiva začne veljati na dan objave, člen 4 pa navaja, da je direktiva naslovljena na države članice.

3.1

Predlog direktive o razveljavitvi Direktive 71/304/EGS na žalost ne ustreza v celoti merilom, določenim v točki 1 tega mnenja.

3.2

Na splošno je treba pripomniti, da je predlagana direktiva za razveljavitev druge direktive ena prvih direktiv te vrste iz celega niza podobnih direktiv. Zato je primerno, da se preveri, ali je resnično najučinkoviteje, da se predloženi program dela za razveljavitev številnih zastarelih direktiv v naslednjih mesecih in letih izvaja tako, da se za razveljavitev vsake posamezne zastarele direktive izda nova direktiva. Pri nadaljnjem izvajanju programa dela je treba še enkrat preveriti, ali ne bi bilo mogoče in učinkoviteje z eno samo novo direktivo razveljaviti več direktiv hkrati. Ker zakoni držav članic pogosto vsebujejo hkratni prenos več direktiv, bi lahko s tem preprečili, da morajo države članice v kratkem časovnem obdobju večkrat uskladiti iste zakone.

3.3

Glede obravnavanega predloga direktive je treba še enkrat premisliti, ali resnično ni druge možnosti za način prenosa kot tiste, predvidene v členu 2, oziroma ali za dosego cilja ne bi zadostoval poziv državam članicam, naj preverijo, ali je potrebna uskladitev njihove zakonodaje, in jo po potrebi tudi izvedejo.

3.4

V direktivi iz leta 1971, ki naj bi jo preklicali, je nenazadnje šlo v glavnem za razveljavitev takratnih diskriminatornih zakonov in predpisov držav članic in uveljavitev splošnih pravnih načel Skupnosti na področju javnih naročil, ki so se medtem ponovila in bila natančneje določena v novejših direktivah.

3.5

Države članice so morale diskriminatorne predpise razveljaviti že v 70-ih letih v okviru prenosa Direktive 71/304/EGS oz. so države članice, ki so se pridružile pozneje, to izvedle v okviru prevzema pravnega reda Skupnosti. Načrtovana razveljavitev te direktive ne pomeni, da je treba preklicati razveljavitev nekdanjih diskriminatornih nacionalnih predpisov. Zaradi razveljavitve direktive ni treba usklajevati nacionalnih zakonov za razveljavitev diskriminatornih predpisov, ki so bili sprejeti takrat, ker so na splošno dosegli namen z razveljavitvijo diskriminatornih predpisov in ker Pogodba ter vse novejše direktive tako ali tako predvidevajo ohranitev razveljavitve oz. prepoved diskriminatornih predpisov.

3.6

Zakonodaja držav članic na področju oddaje javnih naročil je na splošno že bila usklajena z razvojem evropskega prava po letu 1971, najpozneje po sprejetju direktiv 2004/18/ES in 2004/17/ES. Če pa do uskladitve še ni prišlo, se lahko prenos novih direktiv Komisije začne sedaj. Ker so vse direktive načeloma naslovljene na zakonodajalce držav članic, bi za dosego želenega učinka v tem primeru očitno popolnoma zadostovalo, da bi direktivo 71/304/EGS enostavno razveljavili na evropski ravni in države članice pozvali k preverjanju usklajenosti zakonodaje. V večini primerov bo kvečjemu šlo za črtanje sklicevanj na zastarelo Direktivo 71/304/EGS, če takšna sklicevanja sploh še obstajajo.

3.7

Kljub temu, da tega ne moremo spremeniti, je obžalovanja vredno, da do razveljavitve Direktive 71/304/EGS ni prišlo že v okviru sprejetja direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES. Zato priporočamo, da je treba pri načrtovanju vseh prihodnjih direktiv načeloma vedno preveriti, ali bodo z novo direktivo hkrati zastarale predhodne direktive, in po potrebi neposredno razveljaviti te zastarele direktive. Tudi ta ukrep bi lahko postopoma prispeval k večji povezanosti in preglednosti evropskega prava.

4.

Zato EESO predlaga, da se predlog direktive spremeni tako, da se omeji na razveljavitev direktive in da se države članice pozove, da preverijo, ali so potrebne spremembe zakonodaje, in jih po potrebi sprejmejo.

13.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/44

1.1

Kodifikacija predpisov, ki so bili pogosto spremenjeni, je eno izmed bistvenih sredstev za to, da bi bilo evropsko pravo jasno in transparentno.

1.2

Kodifikacijo je treba izvesti ob polnem upoštevanju običajnega zakonodajnega postopka Skupnosti.

1.3

Namen tega predloga je začeti kodifikacijo Direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami. Nova direktiva bo nadomestila različne pravne akte, ki bodo vključeni v kodifikacijo; predlog v celoti ohranja vsebino aktov, ki se kodificirajo, in jih zgolj združuje z oblikovnimi spremembami, ki so potrebne za samo izvedbo kodifikacije.

1.4

Odbor se strinja s to kodifikacijo.

13.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/45

1.1

Odbor pozdravlja uvedbo regulativnega postopka s pregledom v sistem komitologije, ki Svetu in Parlamentu omogoča, da pregledata in morebiti spremenita izvedbene določbe, ki jih je sprejela Komisija v primerih, ko ji zakonodajni akt priznava pravico do uresničevanja izvedbenih pooblastil na nekaterih področjih ne pa tudi pooblastil za bistvene spremembe. Načeloma so v skladu s členom 251 PES možne samo prilagoditve in spremembe, ki so potrebne za dobro izvajanje navedenega akta.

1.2

Odbor ugotavlja, da je nujna sprememba nekaterih aktov, ki jih je predlagala Komisija (1), v skladu s Sklepom 2006/512/ES in skupno izjavo o seznamu aktov, ki jih je treba čim prej prilagoditi, ter ukinitvijo časovnih omejitev za uresničevanje izvedbenih pooblastil Komisije.

2.1

Sklep Sveta 2006/512/ES z dne 17. julija 2006 (2) je spremenil sklep Sveta z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (1999/468/ES) (3), predvsem z dodanim členom 5a, ki uvaja nov regulativni postopek s pregledom.

2.2

Postopki komitologije, ki zagotavljajo spremljanje vsakega zakonodajnega akta, bodo tako obsegali dodatno možnost, ki bo okrepila pregled Parlamenta nad uresničevanjem izvedbenih pooblastil, ki so Komisiji podeljeni z aktom; gre za akte, za katere se uporablja ta nova možnost in za katere velja postopek soodločanja ali postopek Lamfallussy na finančnem področju.

2.3

Komisija, Svet in Parlament (4) so se v skupni izjavi dogovorili o seznamu aktov, za katere menijo, da jih je treba nujno prilagoditi spremenjenemu sklepu, da se namesto prvotnega postopka uvede regulativni postopek s pregledom. Skupna izjava med drugim določa, da so pri izvajanju načel dobre zakonodaje izvedbena pooblastila podeljena Komisiji brez časovne omejitve.

2.4

Komisija sedaj predlaga retroaktivno spremembo 26 zakonodajnih aktov, za katere meni, da so prednostni (5), zato, da se uvede nov postopek in po potrebi odpravijo časovne omejitve izvedbenih pooblastil, ki jih ti morda vsebujejo.

2.5

V treh primerih navedeni instrumenti soodločanja ne le spreminjajo že obstoječe temeljne akte, temveč se tudi zgolj nanašajo na določbe o komitologiji, ki jih je v navedenih aktih treba prilagoditi. V teh treh primerih je zato Komisija predlagala prilagoditev slednjih. Zlasti:

2.5.1

Za prilagoditev Direktive 2005/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2005 Komisija predlaga prilagoditev:

2.5.2

Za prilagoditev Direktive 2003/41/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. junija 2003 o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje Komisija predlaga prilagoditev:

2.5.3

Za prilagoditev Direktive 2001/107/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. januarja 2002 Komisija predlaga prilagoditev:

2.6

Popoln seznam aktov, ki jih je treba nujno prilagoditi:

3.1

Odbor je vedno menil, da bi morali biti postopki komitologije, ki vključujejo samo predstavnike Komisije in vlad držav članic ter so glede na naravo ustanovljenega odbora, namenjeni upravljanju, posvetovanju ali ureditvi na podlagi spremljanja in izvajanja zakonodajnih aktov, bolj pregledni in razumljivi za osebe, ki prebivajo v Evropi, predvsem pa za tiste, ki jih ti akti zadevajo.

3.2

Zato pozdravlja sklep o uvedbi novega regulativnega postopka s pregledom za akte v okviru postopka soodločanja. Ker Parlament ni neposredno vključen v odbore, je bilo zaželeno, da se s sistemom pregleda izvedbenih pooblastil Komisije zagotovi, da izvedbene določbe, ki jih sama določi Komisija, ne kršijo teh pooblastil.

3.3

Odprava časovne omejitve izvedbenih pooblastil, ki je vključena v nekatere akte, logično izhaja iz krepitve pregleda Parlamenta in Sveta in njune možnosti, da spremenita izvedbene določbe, ki jih je sprejela Komisija za vsak akt v okviru soodločanja in postopka Lamfalussy.

3.4

V skupni izjavi z dne 21. oktobra 2006 se od Komisije zahteva, da nemudoma predstavi predloge v skladu s sklepom z dne 17. julija 2006. Odbor ugotavlja, da je Komisija ustrezno izpolnila to zahtevo.

3.5

Odbor prav tako ugotavlja, da so spremenjeni akti v skladu s prednostnimi nalogami, ki jih določa ta sklep.

13.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/48

1.1

EESO se strinja, da je pomembno uveljaviti bolj trajnostno rabo pesticidov, da se optimizirajo njihovi koristni učinki in zmanjšajo škodljivi učinki na kmetijstvo, okolje, potrošnika, upravljavce in družbo kot celoto.

1.2

EESO načeloma pozdravlja predlog Komisije, ker obravnava zelo pomembno vprašanje blaginje evropskih državljanov, varovanja kakovosti življenja in ekosistema ter razvoja podeželja, in poleg tega za doseganje pozitivnega razvoja proizvodov zagotavlja, da izdelki ostajajo konkurenčni na notranjem trgu in mednarodnih trgih ob stalnih izboljšavah kakovosti.

1.3

EESO se strinja, da je treba pripraviti akcijske načrte na nacionalni ravni, da se določijo cilji zmanjšanja tveganja, ter uvesti pravo usklajevalno politiko EU.

1.3.1

Določbe načrtov je treba preoblikovati v ustrezne nacionalne, regionalne in lokalne ukrepe, zlasti ob upoštevanju treh razsežnosti trajnosti, tj. gospodarskega, socialnega in okoljskega vpliva.

1.4

EESO meni, da so usposabljanje in kampanje obveščanja bistveni za doseganje preudarne, trajnostne rabe sistemov za varstvo pridelka, s čimer se preprečijo možni škodljivi vplivi na okolje.

1.4.1

Usposabljanje je treba razširiti na vse interesne skupine, vključno z javnimi oblastmi in nepoklicnimi uporabniki. Nacionalne sisteme usposabljanja, ki jih že upravljajo ustrezno odobreni organi, je treba ohraniti.

1.5

EESO meni, da morajo biti kampanje ozaveščanja objektivne in nepristranske, poudarjati koristi za pridelke in tveganja ter biti namenjene predvsem nepoklicnim uporabnikom, zlasti lokalnim javnim oblastem.

1.6

Kadar se uvajajo previdnostni ukrepi v posebno občutljivih okoliščinah, kot je določanje pravil za škropljenje z uporabo letal, EESO meni, da bi bilo bolje zagotoviti določeno stopnjo subsidiarnosti.

1.7

EESO meni, da je pomembno ustrezno upoštevati kmetijske raziskave in raziskave o varstvu rastlin, da se zmanjša tveganje, ki je pri rabi kemikalij in mešanic kemikalij vedno prisotno.

1.8

EESO meni, da je treba ustrezno pozornost nameniti tudi sodelovanju z mednarodnimi organi, kot so FAO, OECD in WHO, ter sosednjimi regijami.

1.9

Globalizacija kmetijskih trgov in trgov hrane po mnenju EESO zahteva pobudo Skupnosti za mednarodno razširjanje evropskih proizvodnih in zdravstvenih standardov, predvsem z vključevanjem le-teh v Codex Alimentarius.

2.1

Izraz pesticidi označuje aktivne snovi in proizvode, ki so namenjeni temu, da vplivajo na temeljne procese v živih organizmih, in ki zato lahko uničijo ali nadzirajo škodljive organizme (1). V predlogu Komisije se uporablja tudi bolj specifičen izraz „fitofarmacevtska sredstva“ (2).

2.2

Pesticidi veljajo za bistvene pri varstvu pridelkov pred insekti, glodavci in naravnimi patogeni, vendar se lahko tudi kopičijo v okolju in povzročajo resna tveganja za zdravje ljudi in živali, zlasti kadar onesnažijo pitno vodo. Možna tveganja za ljudi vključujejo rak, poškodbe genov in trajne poškodbe imunskega sistema.

2.3

Tveganja za zdravje ljudi se lahko pojavijo ob neposredni ali posredni izpostavljenosti, ob nepravilni uporabi ali po nesreči, zlasti med uporabo v kmetijstvu, krajinskem načrtovanju in drugih dejavnostih ali po njej.

2.4

Tveganja, ki so povezana z vsako posamezno aktivno snovjo, ki jo vsebujejo pesticidi, se vrednotijo med ustreznimi postopki za pridobitev dovoljenja, vendar na ravni držav članic ni zadostne ocene učinkov izpostavljenosti mešanicam kemikalij. Zato je v takem položaju zelo težko ovrednotiti celoten vpliv vseh snovi, ki se trenutno uporabljajo, na zdravje ljudi (3).

2.5

Še resnejša je lahko posredna izpostavljenost oseb, ki se zadržujejo na območjih uporabe, prebivalcev (z odnašanjem škropiva po zraku) in tistih, ki se jih lahko opiše kot potrošnike (z ostanki v kmetijskih proizvodih ali vodi), zlasti ranljivih skupin prebivalstva. Nedavne raziskave (4) so pokazale posebno občutljivost zarodkov, katerih nevrološki razvoj je bil prizadet, ker so bile njihove matere izpostavljene pesticidom.

2.6

Upoštevati je treba tveganja za okolje, ki jih povzroča nenamerno in čezmerno uhajanje kemičnih snovi v vodo, zrak in tla, kar škoduje rastlinam, prosto živečim živalim, kakovosti posameznih delov okolja in biotski raznovrstnosti na splošno.

2.6.1

Hkrati se ne sme spregledati dejstva, da je sodobna družba zelo odvisna od številnih gnojil, biocidnih proizvodov, aditivov za živila, insekticidov, pesticidov in herbicidov, ki imajo številne koristne učinke na višjo stopnjo varnosti živil in kakovost.

2.7

Ob odgovorni uporabi zagotavljajo razpoložljivost visokokakovostnih sadnih in zelenjavnih proizvodov, surovin in živil na trgu po nizkih cenah, ki so dostopne vsem potrošnikom. Uporaba izdelkov za zaščito pridelkov zagotavlja visok donos, zmanjšuje raven naravnih toksinov, ki jih proizvajajo glive in bakterije, zmanjšuje izgubo pridelka in pomaga zagotoviti zadostno, trajnostno oskrbo s hrano na notranjem trgu in mednarodnih trgih.

2.7.1

Poleg tega obstajajo za fungicide, insekticide in herbicide strogi postopki odobritve, preden se dovolita njihovo trženje in uporaba.

2.8

EESO se strinja, da je pomembno uveljaviti bolj trajnostno rabo pesticidov, da se optimizirajo njihovi koristni učinki in zmanjšajo škodljivi učinki na okolje, potrošnika in upravljavce: s tem bi izboljšali tudi podobo upravljavcev in kmetij, ki preudarno uporabljajo fitofarmacevtska sredstva.

2.9

EESO meni, da je treba bolj poudariti možne koristi, ki jih imajo kmetje ob preudarnejši in razumnejši rabi fitofarmacevtskih sredstev. Kmetje sami že več let razvijajo preudarnejše metode, kot sta celostno upravljanje pridelkov in celostno zatiranje škodljivcev, da bi na bolj oprijemljiv način spodbujali celostno kmetovanje; to usmeritev je treba podpirati.

2.10

Resnični izziv za prihodnost ni le zagotoviti visokokakovostne, varne konvencionalne in bio proizvode za najbolj zahtevne uporabnike, ampak tudi zadovoljiti tiste, ki želijo proizvode po razumnih cenah in zajamčene kakovosti.

2.11

Težave, ki so povezane z vključevanjem okoljskih vprašanj v rabo pesticidov, so zajete v prednostnih nalogah, ki so opredeljene v Šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti 2002–2012, ki določa razvoj in izvajanje sedmih tematskih strategij.

2.12

Med priporočili v sprejetih tematskih strategijah – zlasti strategijah o varstvu podzemnih voda in naravnega rastlinstva in živalstva, varstvu tal, ravnanju z odpadki ter ostankih in embalaži – ter predlogom za okvirno direktivo obstaja jasen medsebojni vpliv.

2.12.1

Tematska strategija o trajnostni rabi pesticidov določa štiri nove ukrepe za varstvo okolja in zdravja, vključno s predlogom direktive o določitvi okvira za bolj trajnostno rabo pesticidov, ki jo obravnava to mnenje.

2.12.2

Komisija je poleg tega pripravila presojo vpliva različnih scenarijev, ki so lahko posledica izvajanja ukrepov, določenih za trajnostno rabo pesticidov, in njihovih stroškov: „izgube (za industrijo FFS in za kmete, ki plačujejo za usposabljanje in certificiranje in vzdrževanje naprav za nanašanje) in ugodnosti (za kmete, ki porabijo manj, ter podjetja za usposabljanje, vzdrževanje in certificiranje) enake.“  (5)

2.13

Skupni neto učinek je ob upoštevanju zmanjšanih zunanjih stroškov torej očitno pozitiven: „Ekstrapolacija iz izčrpne raziskave v Nemčiji vodi do zaključka, da naj bi optimizirana uporaba pesticidov ustvarila splošno korist v EU, ki bi vsako leto presegla 200 milijonov evrov z zmanjšanjem škodljivih učinkov na okolje in zdravje ljudi.“  (6)

2.14

EESO je že leta 2003 (7) izrazil podporo prizadevanju Komisije za pripravo tematske strategije o pesticidih. EESO tudi meni, da je treba izrecno omeniti vlogo, ki jo imajo pesticidi pri varstvu pridelkov, ter druge metode, kot so biopesticidi, rastlinski izvlečki, preventivne metode, organske metode in odpornost rastlin na nekatere škodljivce, tveganja in koristi rabe pa je treba oceniti na trdni znanstveni podlagi.

3.1

Predlog Komisije si prizadeva za varstvo zdravja ljudi in živali ter okolja pred nevarno, neustrezno ali čezmerno rabo pesticidov v kmetijstvu in ekosistemu, zmanjšanje tveganj in škodljivih vplivov rabe pesticidov „v skladu s potrebnim varstvom pridelka“.

3.2

Zlasti določa:

4.1

EESO pozdravlja predlog Komisije, ker obravnava zelo pomembno vprašanje blaginje evropskih državljanov in potrošnikov ter varovanja kakovosti življenja, kmetovanja in ekosistema.

4.2

Letna svetovna prodaja pesticidov se ocenjuje na 25 milijard EUR, raba pesticidov je še vedno zelo visoka v državah v razvoju, čeprav se ti trgi počasi razvijajo ali se manjšajo (8). Poleg tega zahteva globalizacija kmetijskih in živilskih trgov vedno bolj natančno skladnost z ustreznimi proizvodnimi in zdravstvenimi standardi, ki jih določa Codex Alimentarius, da bi preprečili, da bi tudi te trge prizadel učinek Greshamovega zakona (9).

4.3

Poleg tega se v različnih delih sveta velike količine pesticidov porabljajo razsipno ali nepotrebno, veliko ljudi pa se zastrupi, ker kmetje, upravljavci in lokalne oblasti ne poznajo novih uporab tehnologije ali še niso bili seznanjeni z njimi in ker je oprema, ki jo uporabljajo za pesticide, pogosto zastarela ali slabo vzdrževana. Nevarne snovi, ki so v EU že prepovedane, se v državah v razvoju še vedno uporabljajo (10).

4.4

EESO meni, da je uvedba nacionalnih akcijskih načrtov s količinskimi cilji in časovnimi razporedi zlasti potrebna za opredelitev ukrepov, ki so prilagojeni potrebi po zmanjšanju tveganja, na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, pri čemer se upoštevajo tri razsežnosti trajnosti, tj. gospodarski, socialni in okoljski vpliv.

4.5

Družbeno odgovorna uporaba proizvodov za varstvo pridelka je bistvena za doseganje vedno bolj naprednih družbenih ciljev, ker zagotavlja, da kmetje opravijo svoj del odgovornosti v prehranjevalni verigi in potrošnikom zagotavljajo visokokakovostna živila, ob tem pa zagotavljajo dovolj visoke ravni konkurenčnosti kmetijstva na notranjem trgu in mednarodnih trgih, kot jih določa lizbonska strategija.

4.6

Gospodarska razsežnost trajnosti zagotavlja, da se proizvodi uporabljajo le toliko, da ohranjajo razne bolezni pod pragom nevarnosti, s čimer se poveča donos in razpoložljivost kmetijskih proizvodov ter zmanjšajo stroški upravljanja kmetij.

4.7

Kar se tiče okolja, bi se izognili tveganjem, ki jih povzroča prekomerna nenamerna prisotnost kemičnih snovi v vodi, prsti, zraku, predelanih kmetijskih pridelkih in živilskih proizvodih. Te snovi so škodljive za ljudi, rastline in živali, kakovost okolja in biotsko raznovrstnost na splošno. Hkrati se ne sme pozabiti, da je bistveno preprečiti širjenje in večanje števila rastlinskih bolezni.

4.8

Za izognitev izkrivljanju konkurence na notranjem trgu morajo ukrepi, sprejeti ob uvedbi nacionalnih akcijskih načrtov, temeljiti na direktivah in merilih, ki so skupni vsej EU.

4.9

Izobraževanje, usposabljanje in kampanje obveščanja so bistveni za doseganje preudarne, trajnostne rabe sistemov za varstvo pridelka in zagotavljanje uporabe najboljših praks kmetovanja ter izogibanje možnim škodljivim vplivom na okolje. Pri tem je zlasti pomembno celostno usposabljanje vseh interesnih skupin, vključno z javnimi oblastmi in nepoklicnimi uporabniki.

4.10

Države članice so vzpostavile različne sisteme za usposabljanje, ki temeljijo na nacionalnih določbah in zakonodajnih zahtevah ter jih upravljajo ustrezno odobreni organi. EESO zato meni, da je potreben prožen referenčni okvir Skupnosti za zadovoljitev potreb različnih uporabniških skupin. Ta lahko med drugim temelji na metodah poučevanja in vsebini tečaja, ki jih potrdijo interesne skupine na evropski ravni (11) in o katerih se razpravlja v okviru sektorskega dialoga med socialnimi partnerji v vsaki državi.

4.11

Enako velja tudi za kampanje obveščanja in ozaveščanja o koristih možnih praks za varstvo pridelkov in tveganjih škodljivih učinkov, ki morajo biti objektivne in nepristranske. Te kampanje je mogoče v posameznih državah članicah financirati s sredstvi, kot so davki na proizvode za varstvo pridelkov. Tako pridobljena sredstva se lahko usmerijo v vire, kot so preprosta tehnična navodila, ki jih uporabljajo v spletu, da se izboljša ozaveščenost zlasti med nepoklicnimi uporabniki.

4.12

EESO meni, da je za države članice bistveno, da vzpostavijo sistem za redne tehnične preglede in vzdrževanje opreme za nanašanje pesticidov, ki se uporablja, na podlagi skupnih, usklajenih standardov, ki temeljijo na bistvenih zahtevah.

4.13

V zvezi z uvedbo preventivnih ukrepov v posebno občutljivih okoliščinah, kot so varstvo voda (12) – ki mora biti v skladu z okvirno direktivo o vodah – in sektorji, opredeljenimi v programu Natura 2000, je treba upoštevati lokalne razmere in vrste pridelkov, kot je riž.

4.13.1

Po mnenju EESO je pomembno zagotoviti, da se upoštevajo najboljše prakse za zmanjšanje tveganj, tako da se določijo uravnotežene, razumne skupne določbe in najmanjša merila. Izbira ukrepov in njihovo strogo spremljanje morata biti odgovornost držav članic. Odbor se ne strinja s splošno prepovedjo, ker meni, da je ta prestroga.

4.14

V zvezi z uvedbo strogih omejitev škropljenja z uporabo letal EESO meni, da je treba temeljito razmisliti o dejstvu, da obstajajo geografska območja in situacije, kjer ni mogoča nobena druga metoda. V takih okoliščinah bi bilo primerno dovoliti le zelo omejena odstopanja, da bi zagotovili najvišjo mogočo stopnjo varnosti in strokovne usposobljenosti med izvajalci in se tako izognili škodljivim učinkom na zdravje ljudi in na okolje. Države članice in različne pristojne ravni javne oblasti morajo za sistematično spremljanje ravni varnosti in usposobljenosti uporabljati standardizirane postopke za ocenjevanje tveganja.

4.15

V okviru skupne kmetijske politike se vedno večja podpora daje razvoju metod celostnega upravljanja pridelkov (ICM) (13). V zvezi s tem je treba nove metode za celostno zatiranje škodljivcev (IPM) prav tako postopno uvajati na podlagi soglasja. EESO trdno podpira metode ICM (14), ki so temelj za sisteme trajnostnega kmetovanja.

4.16

Zelo težko je razlikovati različne učinke varstva pridelkov od učinkov celotnega sklopa drugih kmetijskih praks (npr. kolobarjenja): če se pripravijo splošni „ciljni standardi“ IPM in jih države članice določijo za obvezne pred letom 2014, EESO meni, da je treba uporabnike spodbujati, da pri tem polno sodelujejo, ter da je treba v celoti upoštevati splošne metode ICM, tehnični napredek in tehnološke raziskave v sektorju, ki jih podpira in v svojih delovnih programih povzema sedmi okvirni program Skupnosti za raziskave in razvoj.

4.17

EESO meni, da je treba v delovnih programih in javnih razpisih na podlagi sedmega okvirnega programa za RTR 2007–2013 ustrezno upoštevati kmetijske raziskave in raziskave o varstvu rastlin, ki obravnavajo stopnje, do katerih je nova, napredna tehnologija neškodljiva, ter zmanjševanje tveganja, ki ga povzroča uporaba kemikalij in mešanic kemikalij.

4.18

V mnenju na lastno pobudo o prihodnosti skupne kmetijske politike (15) je EESO poudaril številne mogoče načine za boljše upoštevanje okoljskih vidikov v kmetijski politiki. Drugi steber skupne kmetijske politike v novem programskem obdobju strukturnih skladov 2007–2013 in načrtih za nacionalni in regionalni razvoj podeželja od držav članic zahteva, da zagotovijo spodbude za mehanizme za nadomestila kmetom, ki uspešno zmanjšujejo tveganja, povezana z uporabo kemičnih fitofarmacevtskih sredstev (16).

4.19

Opredelitev metod IPM mora biti v skladu z novimi določbami o dajanju proizvodov za varstvo pridelkov v promet, standardi o metodah IPM pa morajo upoštevati različne naravne in podnebne razmere v EU.

4.20

S proizvodi za varstvo pridelkov je treba ravnati in jih shranjevati tako, da se prepreči možno tveganje za zdravje ali okolje. EESO meni, da je treba poleg predlogov na ravni Skupnosti opredeliti okvir najmanjših standardov za shranjevanje za trgovce na debelo, prodajalce na drobno in kmete (17).

4.21

V zvezi s sistemom usklajenih kazalcev za obvezno zbiranje in poročanje o statističnih podatkih o dajanju pesticidov v promet in njihovi uporabi se EESO povsem strinja, da obstaja potreba po statističnih podatkih ter da je treba podatke zbirati redno na podlagi kazalcev tveganja in uporabe, usklajenih na evropski ravni.

4.22

EESO poudarja pomen standardiziranja podatkov, ki se zahtevajo od vseh interesnih skupin, ter izogibanja vsakemu podvajanju ali čezmernim bremenom na področju birokracije ali tehnične zahtevnosti.

4.23

Kazalci morajo temeljiti na tveganju in ne na količini uporabljenih proizvodov ali prisotnih ostankov ter na posledicah za zdravje. Tukaj bi lahko uporabili študije Svetovne zdravstvene organizacije. Te bi morale zajemati tudi širjenje bolezni in patogenov, ki prizadenejo pridelke.

4.24

EESO poziva k ustreznemu upoštevanju vidikov mednarodnega sodelovanja, in sicer mednarodnih organov, kot sta FAO (18) in OECD (19), ter sosednjih regij, zlasti držav sredozemskega območja, Balkana in mejnih držav.

13.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/53

1.1

Namen predloga Komisije je razveljavitev Direktive Sveta 68/89/EGS, sprejete 23. januarja 1968, o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s klasifikacijo neobdelanega lesa.

1.2

Ob upoštevanju mnenj, ki so jih v preteklih letih izrazili države članice, sektor gozdarstva in lesna industrija, da se direktiva v trgovini z lesom ni splošno uporabljala, Komisija predlaga razveljavitev direktive.

2.1

Sredi leta 2005 je 19 držav članic in 11 predstavnikov nacionalnih industrijskih združenj sodelovalo pri posvetovanju, s pomočjo katerega naj bi ugotovili, ali se direktiva uporablja in ali bi imela njena razveljavitev negativne posledice. Rezultati raziskave so potrdili, da tako večina držav članic kot industrijskih združenj direktive v trgovini z lesom ne uporablja. Menili so, da direktiva ni dovolj podrobna, da ne upošteva predvidenih vrst uporabe lesa in ni prilagojena potrebam trga.

2.2

Uporaba direktive Sveta je omejena, ker ni zavezujoča, ker so v njej predvidene metode merjenja in klasifikacije zastarele in ker so se gospodarski subjekti dogovorili za uporabo drugačnih metod merjenja in klasifikacije. Kljub temu pa to ni oviralo razvoja notranjega trga za neobdelani les in trgovine s tretjimi državami.

Poleg tega so bili uvedeni evropski standardi za merjenje in klasifikacijo lesa, ki se lahko po potrebi uporabljajo pri poslih na trgu z lesom in veljajo za primernejše.

2.3

Razveljavitev direktive je torej v skladu z izidom posvetovanj z državami članicami, s sektorjem gozdarstva in lesno industrijo. Cilje direktive je mogoče doseči brez zakonodajnih predpisov Skupnosti.

2.4

Odbor podpira predlog Komisije zaradi omenjenih razlogov in ob upoštevanju dejstva, da razveljavitev direktive ne bo vplivala na proračun Skupnosti, bo pa pripomogla k poenostavitvi zakonodaje Skupnosti. Odbor meni, da se ne sme ohranjati zakonodaje, ki skoraj ni v uporabi in ni potrebna za nemoteno delovanje notranjega trga te industrijske panoge.

13.7.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 161/54

1.1

Zanimanje za spodbujanje takšnih načinov proizvodnje in reje za rejne živali, ki so na primerni ravni zaščite dobrega počutja živali, se v Evropski uniji povečuje. Zato se predlaga prostovoljen sistem označevanja kot dopolnitev že veljavnih obveznih minimalnih zahtev glede zaščite živali, ki se lahko uporablja skupaj s splošnimi komercialnimi označbami kot tudi z označbami, ki se močneje nanašajo na kakovost, npr. „quality schemes“. S tem bi podpirali tržne sile in ne bi po nepotrebnem obremenjevali političnega sistema ali nadzornih organov držav članic. Takšne označbe kakovosti imajo v konkurenci na trgu živil pomembno vlogo; pogosto zajemajo različne elemente dobrega počutja živali, ki presegajo veljavne minimalne obvezne standarde. Vendar pa ima potrošnik težko pregled nad podlagami označevanja in vsebino pravil in vidiki dobrega počutja živali ne temeljijo vedno na zadostni znanstveni podlagi.

1.2

Prednost takšnega tržnega sistema, ki temelji na objektivnih merilih za določanje ravni dobrega počutja živali, bi bila, da bi bil prožnejši, učinkovitejši in z vidika prihodnosti boljši od politično določenih meril, zato bi bil smotrnejši. Razvoj proizvodnje bi utegnil v prihodnosti oblikovati večji razpon proizvodnih razmer kot posledica širitve EU, stalne specializacije in diverzifikacije proizvodnje, strukturnih sprememb v trgovini na drobno ter partnerstev pri razvoju izdelkov in izdelkih z zaščitno znamko.

1.3

Spodbujati je treba načine proizvodnje in reje, ki bolj upoštevajo dobro počutje živali, kar lahko poteka neposredno z izobraževalnimi ukrepi in prenosom novih znanstvenih izsledkov, a tudi tako, da se zaznavajo tržni signali, ki so obenem lahko tudi pomembno izhodišče za določanje prednosti pri usposabljanju, naložbah itd. Tako lahko sistem označevanja prispeva k ustvarjanju potrebnih mnogostranskih sinergij in k racionalnejši uporabi virov. Rejci živali so zainteresirani za stabilen okvir, kajti danes morajo slediti spreminjajočim se zahtevam trgovskih verig na drobno, ki so bolj ali manj utemeljene. To vpliva na njihovo načrtovanje in naložbeno strategijo.

1.4

Sistem označevanja v zvezi z dobrim počutjem živali, ki bi presegal minimalne standarde, bi moral zato biti prostovoljna ponudba za proizvajalce, trgovino in industrijo; sistem označevanja za zasebni sektor bi se lahko gradil na znanstvenih in praktično utemeljenih standardih in se sproti posodabljal glede na nove znanstvene izsledke. Konkretno bi bilo mogoče na prostovoljni osnovi uporabljati logotipe z barvno označbo ali sistemom točk, ki bi dopolnjevali komercialne označbe kakovosti in v povezavi z zasebnim, neodvisnim nadzorom ustvarili objektivno podlago za trženje. Takšen sistem bi bilo mogoče načeloma uporabljati za vse vrste rejnih živali in vse živalske proizvode. V skladu s pravili Svetovne trgovinske organizacije bi ga bilo mogoče ob enakih pogojih uporabljati tudi za uvožene izdelke.

1.5

V EU bi bilo treba še naprej uporabljati konvencionalno ureditev za določanje minimalnih standardov, kot tudi – kot doslej – za označevanje načina proizvodnje jajc in ekoloških proizvodov. Vendar je ta vrsta urejanja politično in upravno težavna, zaradi česar je manj primerna za spodbujanje razvoja takšnih načinov proizvodnje in reje, ki bolj upoštevajo zahteve dobrega počutja živali. Poleg tega bi proizvajalci, industrija in trgovina sistem občutili kot tog in birokratski; niti potrošnikom ne bi prinesel bistvenih prednosti.

1.6

Predlagani sistem v bistvu spominja na splošne okoljevarstvene označbe, med drugim na okoljski znak EU. Okoljevarstvene označbe temeljijo na skupnih načelih za proizvodnjo in uporabo za zelo različne proizvode, s čimer je mogoče ustvariti večjo sinergijo in prispevati, da bo označevanje postalo bolj prepoznavno. Zaradi konkurence pa bodo akterji v živilski panogi seveda dajali prednost lastnim znakom kakovosti, zaradi česar „okoljski model“ ni neposredno primeren za označevanje v zvezi z dobrim počutjem živali, ki mora poleg tega nujno temeljiti na ustreznih raziskovalnih izsledkih in ponderiranju kazalcev dobrega počutja živali.

1.7

Raziskovalni ukrepi v Evropski uniji na področju dobrega počutja živali odločajo o tem, ali bo v prihodnosti mogoče na znanstveni in objektivni podlagi v verigi kmetijstva, proizvodnje in trgovine upoštevati zahteve s tega področja. Vendar bi morali elemente sistema označevanja opredeliti že kmalu, da bi bilo mogoče izsledke iz raziskav in standardizirane – objektivne, izmerljive ter ponovljive – kazalce dobrega počutja živali v okviru sistema označevanja prenesti v praktično strategijo in v uporabo takoj, ko bi bili na voljo, tako da bi se zainteresirani lahko seznanili s sistemom.

1.8

V vsakem primeru se zdijo nujne obsežne informacijske kampanje, namenjene potrošnikom in trgovini na drobno, in sicer tudi glede predpisanih minimalnih standardov v EU. Razmišljati bi morali tudi o vzpostavitvi spletne strani in baze podatkov s pomočjo EU, da bi dosegli večjo preglednost in odprtost, saj je objava natančne vsebine pogoj za uporabo skupnih smernic. Poleg tega je treba pretehtati strožjo uporabo prepovedi in nadzora neresničnega in zavajajočega oglaševanja, s čimer bi zagotovili, da bi podjetja v večji meri izpolnila svoje lastne obljube.

2.1

V skladu z zaprosilom nemškega predsedstva EU naj bi v mnenju opisali možne sisteme označevanja na področju dobrega počutja živali in oblikovanje takšnih sistemov ob upoštevanju razvoja načinov proizvodnje in reje, ki močneje upoštevajo zahteve glede dobrega počutja živali. Pri tem je v ozadju vse večji interes za dobro počutje živali v Evropski uniji, kjer dobro počutje živali enako kot druge etične vidike vse bolj pojmujejo kot elemente „evropskega družbenega modela“. Potrošniki – v skladu z ugotovitvami raziskav Eurobarometra – upravičeno pričakujejo, da se živila živalskega izvora proizvajajo z uporabo sistemov, ki upoštevajo predpise EU, zlasti tiste o dobrem počutju živali, in da obstajajo objektivna, verodostojna merila, s pomočjo katerih je mogoče izbirati živila, proizvedena ob upoštevanju zahtev dobrega počutja živali (1). Poleg tega v več ozirih obstaja povezava med varstvom živali in zdravjem rejnih živali ter razvojem bolezni, ki se lahko prenašajo na človeka.

2.2

Kot izhaja iz večine anket, potrošniki menijo, da je dobro počutje živali eden od bistvenih parametrov kakovosti izdelka; to mnenje je morda v nekaterih državah članicah seveda manj izrazito. Dobro počutje oz. kakovost življenja živali je vsota pozitivnih ali negativnih izkušenj, ki jim je žival izpostavljena v življenju: bolečina, bolezen, konfliktno vedenje, nenavadno vedenje in trajen stres si je treba razlagati kot negativne izkušnje za žival, medtem ko mir, spanec, krma, nega zaroda in kože lahko veljajo za pozitivna doživetja. Vendar pa priznane, jasne opredelitve dobrega počutja živali ni.

2.3

Evropska unija je med drugim na podlagi priporočil Sveta Evrope sprejela vrsto minimalnih standardov o zaščiti živali in pri tem izbrala pot konvencionalne ureditve. Veliko teh minimalnih standardov naj bi v prihodnjih letih spremenili v skladu s prejšnjimi sklepi. Poleg tega so sprejeli posebna pravila za prostovoljno označevanje ekoloških proizvodov in za obvezno označevanje načina proizvodnje pri prodaji jajc ter nekatere posamične določbe o prodaji perutnine za zakol in govedine.

2.4

Živilska industrija in trgovina na drobno, ki ju oblikujeta vse močnejša koncentracija in konkurenca, vse bolj uporabljata lastne znake kakovosti, ki naj bi ponazarjali posebno upoštevanje različnih vidikov kakovosti, med drugim vse bolj tudi proizvodnjo s primerno ravnijo zaščite živali. Vzporedno s tem so organizacije proizvajalcev in zadruge razvile vrsto regionalnih znakov kakovosti, ki se večinoma nanašajo na vidik dobrega počutja živali in na ekologijo. Nekatere proizvodnje imajo lahko korist od sistema EU za zaščito geografskih oznak in tradicionalnih specialitet (2).

2.5

Med posameznimi državami obstajajo pri tem velike razlike. Tako na britanskem trgu prevladujejo označbe trgovine, medtem ko je npr. v Franciji in Italiji mogoče opaziti veliko regionalnih znakov kakovosti. Na Nizozemskem po tradiciji prevladujejo znaki kakovosti predelovalne industrije, vendar trgovina na drobno in organizacije proizvajalcev uvajajo vse več lastnih znakov kakovosti. Na Švedskem vodijo označbe v lasti proizvajalcev, pri čemer – v skladu s tradicionalnim pojmovanjem, razširjenim v številnih državah – pripisujejo domačim proizvodom višjo kakovost, kar se med drugim nanaša tudi na vidik dobrega počutja živali.

2.6

Na podlagi izkušenj s prostovoljnimi sistemi označevanja namerava Komisija v veljavnih in prihodnjih pravnih aktih Skupnosti spodbujati uporabo specifičnih, objektivnih in merljivih kazalcev dobrega počutja živali. To naj bi bila podlaga za pripravo zakonodaje o preverjanju proizvodnih sistemov, v katerih veljajo standardi dobrega počutja živali, ki so višji od minimalnih standardov, zapisanih v veljavnih predpisih (3). Po mnenju Komisije to terja razvrstitev uporabljenih standardov za zaščito živali z ozirom na spodbujanje razvoja sistemov proizvodnje in reje, ki bolj upoštevajo zahteve dobrega počutja živali, in lažjo uporabo teh standardov v EU in na mednarodni ravni. Poleg tega namerava Komisija na tej podlagi preučiti možnosti za označevanje na ravni EU.

3.1

Kot predstavnik civilne družbe ima EESO nalogo, da sodeluje pri pripravi in uvedbi ustreznih sistemov označevanja v obliki skupnega evropskega sistema, ki bo služil trajnostnemu razvoju na notranjem trgu in v trgovini s tretjimi državami. Dobro počutje živali je sestavni del evropske kulturne dediščine in vrednot Evropske unije – tako kot družbena odgovornost podjetij, varstvo okolja in ekologija, ki so do neke mere vključeni v zakonodajo Skupnosti. Na dlani so točke povezave z interesi ekologije, ki v smislu trajnostne kmetijske proizvodnje gradi na varstvu okolja in dobrem počutju živali.

3.2

EESO podpira zahtevo Komisije po spodbujanju izboljšanja ravni dobrega počutja živali v Evropski uniji na stvarni in trajnostni podlagi (4) in meni, da je vzpostavitev skupnega sistema označevanja primerna za spodbujanje načinov proizvodnje in reje, ki bi bolj upoštevali zahteve dobrega počutja živali. S tem naj bi predvsem prispevali tudi k razvoju tržnih sil na objektivni podlagi in njihovi „usmeritvi v pravo smer“. Obenem je pomembno, da se načine proizvodnje in reje, ki v večji meri upoštevajo dobro počutje živali, spodbuja z usposabljanjem in prenosom novih znanstvenih izsledkov. Tržni signali bodo seveda tudi izhodišče za določanje težišč v raziskavah, pri usposabljanju kmetov, svetovalcev in veterinarjev, in vplivali bodo na prihodnje naložbe v proizvodne sisteme. Sistem označevanja lahko torej prispeva k sinergijam in k racionalni uporabi virov, tudi glede načrtovanja in naložbene strategije proizvajalcev.

3.3

Nedvomno gre za dolgoročen proces, ki mora nujno potekati vzporedno z razvojem objektivnih, merljivih, ponovljivih in znanstveno utemeljenih kazalcev dobrega počutja živali in preverjanja različnih proizvodnih sistemov. Ne glede na to je treba že zgodaj opredeliti okvir in načela za oblikovanje skupnega sistema označevanja za proizvode, pridobljene ob upoštevanju dobrega počutja živali, tako da bo mogoče pripraviti delo in v sistem postopno vgrajevati standardizirane kazalce dobrega počutja živali. Zato je treba pri vseh udeleženih čim prej doseči razumevanje in sprejemanje smernic in oblikovanja skupnega sistema, ki naj se uporablja za vse živalske proizvode na – po možnosti – prostovoljni in prožni osnovi.

3.4

Tega procesa seveda ne zapleta le pomanjkanje dostopnega znanja o vidikih dobrega počutja živali in njihove pomenske hierarhije, temveč tudi raznoterost preferenc potrošnikov in različne produkcijske razmere, vpliv različnih izročil in izobrazbene ravni na ustvarjanje mnenja, konkurenca v živilski panogi, raznoterost veljavnih pravnih predpisov, težave pri vsebinskem primerjanju zasebnih znakov kakovosti in pomanjkanje zaupanja glede zasebnih in javnih nadzornih služb, ki vlada npr. v zvezi z uvozom v Evropsko unijo.

3.5

Jasno in informativno označevanje je v vseh okoliščinah ključni dejavnik za spodbujanje načinov proizvodnje in reje, ki bolj upoštevajo dobro počutje živali. Tako so izkušnje z ekološkimi proizvodi in alternativnimi sistemi za proizvodnjo jajc pokazali, da je mogoče prek pravil za označevanje vplivati na produkcijske sisteme v smislu večjega upoštevanja dobrega počutja živali.

3.6

Pravila za označevanje so v pristojnosti Evropske unije. So predmet razprav in konfliktov interesov; Komisija namerava do konca leta 2007 (5) predložiti predlog spremembe direktive o označevanju. Ustrezne in pregledne označbe so neredko rezultat kompromisov, kadar ni mogoče upoštevati vseh želja in zahtev. To velja tudi za živila, pri katerih se pogosto govori o preobsežnih zahtevah v zvezi z označevanjem. Organi, pristojni za nadzor živil, so skeptični do še obsežnejšega označevanja, kajti s tem se pojavlja nevarnost, da bodo osnovne informacije o lastnostih živil zaradi drugih informacij potisnjene v ozadje. Poleg tega potrošniki niso prepričani, ali so dodatne informacije na živilih – v danem primeru posebno glede etičnih značilnosti – koristne. Zato bi moral pri označevanju proizvodov, ki so pridobljeni ob upoštevanju dobrega počutja živali, zadoščati manjši logotip, ki v kombinaciji z barvno označbo, zvezdicami ali pikami dopolnjuje obstoječo označbo.

4.1

Dodatne pravne zahteve in omejitve v EU prinašajo tveganje, da bi izvoz iz držav z nižjimi standardi lahko vplival na proizvodnjo in prodajo proizvodov EU in povzročil izgubo tržnih deležev na svetovnem trgu. Vendar bi močnejša prizadevanja za dobro počutje živali v EU z njenim notranjim trgom, ki obsega 30 držav in 500 milijonov prebivalcev (6), spodbudila tudi države zunaj EU in njihov izvoz v EU. Tako je, recimo, Mednarodna finančna korporacija, ki pripada Svetovni banki, pred kratkim opozorila na interes za dobro počutje živali, ki se v vsem svetu povečuje, in na potrebo, da se tako primarna proizvodnja kot tudi industrijska predelava prilagodita temu razvoju (7).

4.2

V EU vzrejene, zaklane in razkosane živali, iz katerih se pridobivajo predelani ali nepredelani proizvodi, morajo samoumevno izpolnjevati minimalne standarde Evropske unije, zaradi česar je v tem primeru označevanje odveč. Nasprotno pa se pogosto pojavlja upravičena zahteva, da se pri uvoženih proizvodih navaja poreklo ali da se jih označuje tako, da je neposredno ali posredno razvidno, ali so v skladu z minimalnimi zahtevami Evropske unije. EESO je v prejšnjih mnenjih že opozoril, da bi bilo treba v trgovini s kmetijskimi proizvodi interese dobrega počutja živali – dolgoročno gledano – uvrstiti med povsem upravičene zahteve, da bi bilo pri uvozu mogoče zahtevati izpolnjevanje minimalnih standardov. Zato bi bilo treba natančneje preveriti, v kolikšni meri je zahteva po obveznem označevanju države porekla pri uvoženih proizvodih zakonita. Če ni jamstva za izpolnjevanje standardov, ki ustrezajo minimalnim standardom EU, bi bilo treba preveriti, ali je dopustno navajati, da je „način proizvodnje neznan“.

4.3

Da bi upoštevali vse evropske kmetijske proizvode, ki so v skladu z obveznimi evropskimi standardi o dobrem počutju živali, in da bi jih razlikovali od neevropskih proizvodov, ki niso v skladu z enakimi pravili, bi lahko uvedli primerno označevanje kraja oz. označbo o tem, kje je bila kmetijska surovina, ki sestavlja proizvod, gojena ali vzgojena, v skladu z eno od naslednjih najustreznejših označb: