27.2.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/1

I–IV

1–13

1–4

5–13

14–18

14–15

16–18

19–66

20–25

20–23

24–25

26–27

28–54

28–49

50–54

55–66

55–62

63–66

67–74

69

70–72

73–74

EGS

Evropska gospodarska skupnost

ES

Evropske skupnosti

EU

Evropska unija

EWS

Sistem zgodnjega opozarjanja (Early Warning System)

GD BUDG

Generalni direktorat za proračun

GD TAXUD

Generalni direktorat za obdavčenje in carinsko unijo

MCC

Aplikacija Minimum Common Core

NCTS

Novi računalniško podprti tranzitni sistem

OLAF

Evropski urad za boj proti goljufijam

UL

Uradni list

I.

Med letoma 1990 in 1994 so na tranzitno ureditev vplivale goljufije, ki so proračunu Skupnosti povzročile izgubo približno 320 milijonov ECU. Evropski parlament, Svet in Evropsko računsko sodišče so tedaj priporočili informatizacijo tranzitnih postopkov, reformo pravne podlage in poostrene fizične preglede, ki temeljijo na skupnem sistemu analize tveganja.

II.

V odgovor na ta priporočila je Komisija leta 1997 predstavila „akcijski načrt za tranzit v Evropi“. Leta 2001 je vzpostavila spremenjen pravni okvir, do konca leta 2005 pa je tudi usklajevala izvajanje novega računalniško podprtega tranzitnega sistema (NCTS), ki omogoča izmenjavo elektronskih sporočil med carinskimi uradi vseh držav članic.

III.

Sodišče je preučilo uporabo nove zakonodaje in izvajanje NCTS v 11 državah članicah. Pri svojem pregledu se je osredotočilo na zaključek tranzitnih operacij, pobiranje carin zanje in na ukrepe boja proti goljufijam. Glavne ugotovitve so naslednje:

IV.

Zaradi pomanjkanja podatkov o goljufijah in pomanjkljivega obvladovanja tveganja v državah članicah je potrebno usklajeno ukrepanje na evropski ravni. Komisija bi morala za namene analize tveganja imeti dostop do podrobnih informacij v NCTS in na podlagi najboljše prakse spodbujati strategije za ciljno usmerjene fizične preglede blaga v tranzitu.

1.

Carinski tranzit olajšuje gibanje blaga po ozemlju Skupnosti in poenostavlja carinske formalnosti, saj so carine in druge dajatve za blago, uvoženo v Skupnost, začasno odložene, dokler blago ne doseže končnega namembnega kraja. Dejanske carinske formalnosti so z mejnega prehoda prestavljene na končni namembni kraj.

2.

Skupnostni tranzit se uporablja za:

3.

Glavno tveganje pri skupnostnem tranzitu je, da se neskupnostno blago nezakonito umakne iz carinskega nadzora in preusmeri na domači trg brez plačila carin ali drugih dajatev, zlasti davka na dodano vrednost in trošarin.

4.

Carinski organi zaradi odložnega in začasnega značaja tranzita kontroli tranzitnih operacij pogosto pripisujejo manjšo pomembnost. Kot protiutež finančnim tveganjem tranzitne operacije običajno krije zavarovanje, ki zagotavlja plačilo carin in davkov. Zavarovanje je lahko posamezno zavarovanje, ki krije eno samo tranzitno operacijo, ali skupno zavarovanje, ki pokriva več tranzitnih operacij (1).

5.

V začetku devetdesetih let 20. stoletja je število goljufij pri tranzitnih operacijah naraslo. Izgube proračuna Skupnosti med letoma 1990 in 1994 so bile ocenjene na 320 milijonov ECU, pri čemer ni bila upoštevana poznejša povrnitev sredstev („clawback“) s strani držav članic, pri nacionalnih davkih pa so bile izgube še večje (2). Takrat sta Svet (3) in začasni preiskovalni odbor Evropskega parlamenta za skupnostno tranzitno ureditev (4) menila, da sta informatizacija tranzita in reforma pravne podlage za skupnostni tranzit ključna dejavnika boja proti goljufijam, s tem pa se je v svojem Letnem poročilu za leto 1994 strinjalo tudi Sodišče (5).

6.

Do informatizacije sistema so bile skupnostne tranzitne deklaracije v papirni obliki. Izvirniki deklaracij so bili shranjeni v uradu odhoda, kopije pa so spremljale blago do namembnega carinskega urada. Slednji je nato moral uradu odhoda poslati obvestilo, da je blago prispelo, in navesti, ali so bile zaznane kakšne nepravilnosti ali ne. Postopek je bil počasen in je vseboval veliko tveganj.

7.

Zato je Komisija leta 1997 predstavila „akcijski načrt za tranzit v Evropi“ (6), skupaj s seznamom ukrepov, katerih cilj je bil boljše obvladovanje tveganj pri tranzitni ureditvi in zmanjšanje njene občutljivosti za goljufije. Ukrepi so zadevali vzpostavitev računalniško podprtega tranzitnega sistema, poenostavitev tranzitnih operacij, okrepitev kontrolnih dejavnosti na vseh ravneh in kot zadnje še boljše sodelovanje med carinskimi upravami ter med carino in gospodarskimi subjekti. Hkrati je začela tudi spreminjanje tranzitne zakonodaje.

8.

Leta 1999 je bila sprejeta pravna podlaga za projekt NCTS (novi računalniško podprti tranzitni sistem). NCTS naj bi skupnostni tranzitni postopek v papirni obliki nadomestil z izmenjavo elektronskih sporočil med carinskimi uradi ter na poznejši stopnji med gospodarskimi subjekti in carino.

9.

V boju proti goljufijam naj bi NCTS izpolnjeval dvojno nalogo, in sicer:

10.

V Diagramu 1 je prikazan običajni tranzitni postopek NCTS.

11.

Leta 2001 je Komisija vzporedno z informatizacijo predstavila reformo pravne podlage za tranzit (7) z uvedbo novih določb, katerih namen je bil:

12.

NCTS je bil vzpostavljen v več fazah. „Osrednji del“ (9) je bil v EU-15 dokončan do 30. junija 2003, nakar je Komisija še naprej pomagala pri uvajanju NCTS v državah pristopnicah. Nadaljnje faze so se nanašale na informatizacijo obravnavanja zavarovanj in poizvedb. Dokončane so bile januarja 2006.

13.

Od 1. julija 2005 so skupnostne tranzitne deklaracije praviloma v elektronski obliki (10). Statistični podatki Komisije kažejo porast tranzitnih gibanj v NCTS s približno 5,5 milijona leta 2004 na več kot 7,5 milijona v letu 2005.

14.

Cilj revizije, ki jo je opravilo Sodišče, je bil pridobiti zagotovilo, da države članice pravilno uporabljajo spremenjeno zakonodajo in da je Komisija dobro uskladila nove tranzitne postopke, države članice pa so jih pravilno vzpostavile tako, da so finančni interesi EU uspešno zaščiteni.

15.

Cilj je bil tudi analizirati izvajanje ukrepov, ki so jih priporočili Evropski parlament, Svet in Sodišče, zlasti ukrepov, predvidenih v akcijskem načrtu Komisije. Pri tem je bil poudarek na pregledu občutljivosti novega sistema na goljufije in na nadaljnjem ukrepanju služb Komisije na tem področju.

16.

Za zbiranje novih podatkov v zvezi s tranzitom je bil v vse države članice poslan vprašalnik. Med majem 2005 in januarjem 2006 so bili izvedeni revizijski obiski v 11 državah članicah, ki predstavljajo skoraj 80 % tranzitnih operacij v NCTS (11).

17.

Te revizije so zajele:

Pri reviziji je bilo skupaj preučenih 620 spisov in 26 tranzitnih deklaracij.

18.

Analizirana je bila tudi vloga služb Komisije, zlasti usklajevalno in upravljavsko delo, ki ga je opravil Generalni direktorat za obdavčenje in carinsko unijo (GD TAXUD), kontrolne dejavnosti, ki jih je v zvezi s tranzitom opravil Generalni direktorat za proračun (GD BUDG), in sodelovanje OLAF pri preprečevanju goljufij in boju proti njim.

19.

V Prilogi I so prikazane glavne slabosti, ugotovljene v obiskanih državah.

20.

Komisija je usklajevala izvajanje projekta NCTS v državah članicah in si znatno prizadevala za vzpostavitev orodij za pomoč in spremljanje. Razvila je tudi standardno aplikacijo NCTS Minimum Common Core (MCC) in je odgovorna za njeno vzdrževanje. MCC uporablja 15 držav članic, drugih 10 držav članic pa se je odločilo razviti svoje lastne nacionalne tranzitne aplikacije.

21.

Delo je bilo v veliki meri oddano zunanjim izvajalcem z uporabo predpisanih razpisnih postopkov. Leta 2005 je Komisijina služba za notranjo revizijo pregledala organizacijo, načrtovanje in upravljanje projekta NCTS in presodila, da so zelo zadovoljive. Po drugi strani pa je kritizirala dejstvo, da med Komisijo in državami članicami ni bilo nobenega operativnega sporazuma o obvladovanju kritičnih situacij, ki vplivajo na razpoložljivost in kontinuiteto NCTS.

22.

Ker informatizacijo tranzitnih operacij zahtevajo uredbe kot splošni cilj carinske politike Skupnosti (12), je Komisija vztrajala pri svoji vlogi usklajevalke projekta NCTS, medtem ko so za dejansko spremljanje izvajanja NCTS odgovorne države članice.

23.

Komisija je kot del svojih usklajevalnih dejavnosti redno izvajala obiske v državah članicah in jim zagotavljala pomoč in tehnično podporo.

24.

Preizkusi in preverjanja, ki jih je izvedla Komisija, niso mogli preprečiti nekaterih težav, povezanih z informacijskim kontrolnim okoljem.

25.

Pet od obiskanih držav članic, od katerih štiri uporabljajo MCC, je imelo resne težave z združljivostjo, ko so NCTS skušale integrirati v svoje obstoječe nacionalno informacijsko okolje, npr. zaradi preverjanja, da vsem zaključenim tranzitnim operacijam sledi nadaljnja carinsko dovoljena raba, ali zaradi uporabe obstoječih profilov tveganja. Štiri od teh držav so sčasoma NCTS raje začele uporabljati kot samostojen sistem in ga niso povezale s svojimi nacionalnimi informacijskimi sistemi.

26.

GD TAXUD zagotavlja, da nacionalne uprave enotno izvajajo carinsko zakonodajo Skupnosti. GD BUDG v okviru rednih inšpekcijskih pregledov tradicionalnih lastnih sredstev preverja skladnost z veljavnimi carinskimi določbami in tesno sodeluje z GD TAXUD pri vprašanjih v zvezi s carinsko politiko, ki se pojavijo pri inšpekcijskih pregledih.

27.

Med letoma 2001 in 2005 ni bil izveden noben inšpekcijski pregled, posebej namenjen tranzitu, saj se je Komisija odločila, da bo kakršne koli obširnejše preglede opravila šele, ko se bo NCTS v celoti izvajal. Vendar je izvajanje osrednjega dela NCTS delovalo že junija 2003 (glej odstavek 12), poglavitni elementi reforme pravne podlage pa so začeli veljati leta 2001. Tranzit je glavni predmet programa inšpekcijskih pregledov GD BUDG za leto 2006.

28.

Po reformi pravne podlage (glej odstavek 11) je Komisija podrobno določila način izvajanja tranzitne ureditve v priročniku, pripravljenem skupaj z nacionalnimi upravami, ki je na voljo v 19 jezikih Skupnosti in se imenuje Tranzitni priročnik (13).

29.

Države članice še vedno niso pravilno uporabljale spremenjenih uredbenih določb: odstopanja od veljavnih določb (nekatera so bila formalne narave) so bila odkrita v 392 od 620 spisov, pregledanih med revizijo.

30.

Gospodarski subjekti v Evropski uniji, ki se odločijo za poenostavljene tranzitne postopke, običajno uporabljajo skupna zavarovanja in status pooblaščenega pošiljatelja/prejemnika. Člen 373 določb za izvajanje carinskega zakonika Skupnosti določa splošne pogoje za osebe, ki želijo izkoristiti te poenostavitve (glej Prilogo II).

31.

Uporaba skupnega zavarovanja omogoča kritje številnih tranzitnih operacij z enim instrumentom. Zavarovanje velja do višine povprečnega zneska carin in dajatev, imenovanega referenčni znesek (14), ki ga mora zadevni carinski urad vsako leto preveriti.

32.

Status pooblaščenega pošiljatelja s skupnim zavarovanjem omogoča začetek tranzitnih operacij brez predložitve blaga na carini. Podobno lahko pooblaščeni prejemnik zaključi tranzitni postopek, ne da bi blago predložil carini.

33.

Če želi gospodarski subjekt izkoristiti znižanje ali opustitev zavarovanja oziroma želi transport izvesti po tranzitni ureditvi za občutljivo blago, so veljavna merila zanesljivosti strožja. V Okviru 1 so prikazana merila, ki jih morajo izpolnjevati vložniki zahtevkov za dovoljenje za uporabo skupnega zavarovanja, ki krije normalno in občutljivo blago (15).

34.

Razen letnega pregleda referenčnega zneska carinskim organom po izdaji dovoljenja ni treba izvajati kontrol. Toda imetnik dovoljenja mora aktivno sporočiti vsak dejavnik, ki bi lahko vplival na ohranitev ali vsebino dovoljenja (16).

Okvir 1

Merila, ki morajo biti izpolnjena za pridobitev skupnega zavarovanja ali opustitev zavarovanja

35.

V šestih državah članicah carina ni mogla podati vseh dokazov, da so bili pred izdajo dovoljenja preverjeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za status pooblaščenega pošiljatelja/prejemnika. V petih od teh držav carina po izdaji dovoljenja ni preverjala, ali upravičenec še vedno izpolnjuje pogoje.

36.

Glede uporabe skupnih zavarovanj je bil položaj zaskrbljujoč: v devetih državah članicah carina ni imela zadostnih podatkov, ki bi dokazovali, da so upravičenci ob izdaji dovoljenja izpolnjevali zahtevane pogoje. V štirih državah članicah je carina, namesto da bi izvedla predpisan letni pregled, sprejemala referenčne zneske, ki so jih izračunali gospodarski subjekti. V eni od držav članic so gospodarski subjekti še naprej izkoriščali opustitve zavarovanja ali skupna zavarovanja z zmanjšanimi zneski, čeprav so carinski organi proti njim začeli postopke prisilne izterjave.

37.

Če tranzitna operacija ni zaključena v roku, mora država odhoda sprožiti poizvedbe, da se ugotovi, ali se je tranzit končal pravilno in ali je nastal carinski dolg. Spremenjene določbe za izvajanje carinskega zakonika Skupnosti so pri uporabi računalniško podprtih postopkov znatno skrajšale roke za obveščanje glavnega zavezanca (20) in začetek poizvedb.

38.

Obvestilo glavnemu zavezancu in začetek postopka poizvedbe je zdaj (21) treba izvesti hkrati, takoj po izteku roka za predložitev blaga na namembnem carinskem uradu, če ta ni poslal „obvestila o prispetju“ (22). V praksi to ni bilo upoštevano v nobeni obiskani državi članici.

39.

Na splošno nacionalni predpisi pred začetkom postopka poizvedbe dopuščajo dva tedna zamude.

40.

Vendar deset od enajstih obiskanih držav članic ni spoštovalo lastnih predpisov in so poizvedbe začele z zamudami, ki so bile veliko daljše od dveh tednov. Poleg tega gospodarski subjekti iz nekaterih držav članic niso zadovoljivo sodelovali s carino, zaradi česar je prišlo do zamud pri zaključevanju, te pa lahko nato morebiti privedejo do izterjave carin z zamudo.

41.

Sodišče je v svojem Letnem poročilu za proračunsko leto 1994 poudarilo, da je postopke izterjave treba okrepiti tako, da se jih znova osredotoči na obveznosti glavnega zavezanca. Priporočilo je uvedbo okrepljenega in usklajenega sistema kazni.

42.

Do uvedbe računalniškega obravnavanja poizvedb je država odhoda poslala namembni državi obrazec „obvestilo o poizvedbi“ (TC 20), s katerim je zaprosila za potrebne specifične informacije (23). Carinski organi namembne države članice so morali na ta obvestila o poizvedbi nemudoma odgovoriti (24). V devetih od revidiranih držav članic so se carinski organi na obvestila o poizvedbi odzivali z zamudo ali pa niso sporočili potrebnih informacij. V sedmih od teh držav članic so se poizvedbe začele z večmesečnimi zamudami, saj iz poslanih informacij ni bilo vedno jasno razvidno, ali so bile carine na koncu pobrane. Te nezadostnosti so privedle do zamud pri pobiranju carin.

43.

Večina obiskanih držav članic je pričakovala, da bo uvedba modula NCTS za obravnavanje poizvedb (25) te težave s komunikacijo rešila, toda tega Sodišče pri reviziji ni moglo preveriti, saj je bil modul uveden šele pred kratkim.

44.

Končane poizvedbe običajno zagotovijo informacije, ki so potrebne, da se ugotovi obstoj carinskega dolga in določi država, ki mora pobrati carine. V primeru dvoma novi carinski predpisi določajo, da za dolg šteje, da je nastal v državi odhoda ali vstopa najpozneje 10 mesecev zatem, ko je blago vstopilo v tranzitni postopek (26).

45.

Pri uporabi prejšnjih določb v zvezi s postopkom izterjave je v dveh državah članicah že prišlo do težav. Komisija je proti tema državama sprožila postopek na Sodišču Evropskih skupnosti in primera tudi dobila (27).

46.

Države članice si niso vse enako razlagale in uporabljale novih določb. V 10 od 11 obiskanih držav članic je bil 10-mesečni rok redko upoštevan in pogosto je prihajalo do precejšnjih zamud. V dveh državah članicah je carina čakala na iztek 10-mesečnega roka, čeprav so bili pogoji za ugotovitev dolga izpolnjeni veliko pred tem rokom. V eni od držav EU-10 se 18 mesecev po pristopu na obiskanih carinskih uradih za takšne primere ni začel skoraj noben ukrep izterjave.

47.

Predpisi Skupnosti ne določajo natančnega roka za začetek postopka izterjave v namembnih državah tranzita. Toda ko carinski organi ugotovijo nastanek carinskega dolga v svoji državi po nezaključeni tranzitni operaciji ter lahko določijo dolžnika in znesek carine, morajo ta dolg vknjižiti najpozneje v dveh tednih (28).

48.

V obiskanih državah članicah so bili takšni primeri redko obravnavani hitro, zaradi česar je zbiranje lastnih sredstev zamujalo. V treh državah članicah so prejemniki blaga sami obvestili carinske organe in zaprosili za pobiranje carine, vendar so organi izterjave začeli šele z večmesečnimi zamudami.

49.

Kot je Sodišče že poudarilo v svojih Letnem poročilu za proračunsko leto 1994 in Posebnem poročilu št. 8/99 o jamstvih in zavarovanjih (29), so države članice poročale, da do zamud pri izterjavah pogosto prihaja zato, ker po predpisih Skupnosti na tranzitni deklaraciji ni vedno obvezna navedba vrednosti in tarifne oznake blaga. Toda v dveh državah članicah so carinski organi od gospodarskih subjektov kljub temu zahtevali, da takšne informacije zagotovijo pred začetkom vsake tranzitne operacije.

50.

Kot pri vseh naknadno odkritih carinskih dolgovih carinski zakonik Skupnosti (30) za dolgove po nezaključenih carinskih operacijah določa, da mora biti dolg vknjižen v dveh dneh od dneva, ko postaneta znana znesek carine in dolžnik. Ta rok se v določenih primerih, predvidenih v carinskem zakoniku (31), lahko podaljša na 14 dni.

51.

Za 10 od 11 obiskanih držav članic je bilo ugotovljeno, da je do vknjižb prišlo z zamudo, po izteku 14-dnevnega roka. Zamude so nastale zaradi nezadostnih postopkov poizvedbe. V petih državah članicah so na vknjižbe zaradi zapletenosti postopkov izterjave vplivale druge zamude. Knjiženje z zamudo je bilo ugotovljeno pri 110 od 194 spisov o izterjavi, pregledanih pri reviziji.

52.

Države članice morajo v skladu z Uredbo o lastnih sredstvih (32) voditi podrobne račune. Zbrati morajo podatke, ki izvirajo iz vknjižb v račun A, in skupne zneske ugotovljenih carin po odštetju stroškov zbiranja dati na razpolago Komisiji v drugem mesecu, ki sledi mesecu, v katerem so bile pravice določene. Izjema so carine, ki niso bile plačane in za katere ni bilo predloženo jamstvo oziroma je bilo zanje predloženo zavarovanje, vendar je bila vložena pritožba, katere je treba dati na razpolago šele, ko so dejansko zbrane. Če države članice uporabijo to možnost, se zadevna carina vknjiži na ločen račun (račun B) (33).

53.

Države članice uporabljajo različne prakse za knjiženje lastnih sredstev, ki jih je treba izterjati po nezaključenih tranzitnih operacijah. V eni državi članici so bile pravice za nezaključene tranzitne operacije, ki jih krije posamezno zavarovanje, vknjižene v račun B. Tri države članice so menile, da dejanski znesek, ki ga krijejo skupna zavarovanja, ob izdaji naloga za izterjavo ni znan, zato v račun A ni mogoče vnesti nobenega zneska. Te države članice so celoten znesek zadevnih carin vknjižile v račun B, torej so jih obravnavale, kot da ni bilo predloženo nobeno zavarovanje. Enaka praksa je bila ugotovljena v carinskih uradih še dveh držav članic.

54.

Da bi se izognili različnim razlagam, je Komisija določila, da se carine, za katere je bilo predloženo zavarovanje, knjižijo v račun A, druge pa v račun B. V primeru skupnih zavarovanj države članice ne uporabljajo vedno razlage Komisije. Posledično je Komisija na Sodišču Evropskih skupnosti sprožila postopek glede pravilnega knjiženja pravic, ki jih krijejo zavarovanja.

55.

NCTS pomaga preprečevati nekatere oblike goljufij, kot je uporaba ponarejenih žigov ali potrdil o zavarovanju, in omogoča pospešitev postopka poizvedbe v primerih nezaključenih tranzitnih operacij. Vendar informatizacija ne more preprečiti napačnih opisov ali namenoma napačnih deklaracij, katerih namen je zloraba sistema.

56.

Za oceno uspešnosti reforme tranzitne ureditve pri zmanjševanju goljufij pri tranzitnih operacijah bi bili potrebni zanesljivi in popolni podatki o goljufijah na ravni EU. Toda revizija je pokazala, da zanesljivost in izčrpnost razpoložljivih glavnih virov podatkov o goljufijah in nepravilnostih pri tranzitnih operacijah na ravni EU nista zagotovljeni.

57.

Komisija redno analizira nezaključena tranzitna gibanja v NCTS. Razpoložljivi podatki so pokazali, da se je njihovo število med letoma 2004 (2,5 %) in 2005 (1,2 %) zmanjšalo za polovico. Vendar pri tej analizi tranzitnih gibanj, evidentiranih v NCTS, niso upoštevani tranziti na ozemlju ene same države članice (34), čeprav ti predstavljajo precejšen delež vseh tranzitnih gibanj v NCTS.

58.

Podatkovna zbirka OWNRES vsebuje podatke o primerih goljufij in nepravilnosti v zvezi z lastnimi sredstvi, ki zadevajo zneske nad 10 000 EUR in o katerih Komisiji (GD BUDG) v skladu z uredbo o lastnih sredstvih poročajo države članice (35).

59.

Kljub prizadevanjem Komisije, da bi se kakovost podatkov v zbirki OWNRES izboljšala, ta še vedno ni zadostna. Vendar so podatki OWNRES edini vir, ki ga je Komisija uporabila pri svojih zadnjih letnih poročilih o boju proti goljufijam, v primerjavi z drugimi pa ta vir kaže povečanje števila in vrednosti primerov goljufij in nepravilnosti, sporočenih za področje tranzita med letom 2001 (leto reforme pravne podlage) in letom 2005. Potrebni bodo nadaljnji ukrepi, da se pridobi zanesljiv vir informacij za analizo goljufij v različnih carinskih postopkih Skupnosti.

60.

EWS je bil uveden leta 1992 in vpeljuje koncept občutljivega blaga (glej odstavek 11). V praksi EWS deluje podobno kot NCTS: urad odhoda pošlje predhodno obvestilo o občutljivem blagu namembnemu uradu in, kjer je potrebno, uradom tranzita ter OLAF.

61.

Po navedbah OLAF so države članice v obdobju 2004–2005 prijavile dvajsetkrat manj primerov, kjer tranzitna pošiljka ni prispela na cilj, kot v prvem četrtletju leta 1998.

62.

Zaradi uvedbe NCTS in podobnosti informacij, ki se vnesejo v oba sistema, države članice menijo, da NCTS zadošča in so nehale vnašati podatke v EWS. Vendar OLAF nima dostopa do podatkov iz tranzitnih deklaracij v NCTS. Januarja 2006 je bila sprejeta sprememba upravnih ureditev, tako da bo imel OLAF od leta 2007 dostop do podatkov o tranzitih občutljivega blaga.

63.

Za ustrezno ravnovesje med olajševanjem trgovine in uspešno zaščito finančnih interesov Skupnosti sta potrebna primerno obvladovanje tveganja in pregledovanje tranzitnih operacij, ki temelji na analizi tega tveganja.

64.

Sodišče je ugotovilo, da je bila analiza tveganja na področju tranzita v več državah članicah še vedno le osnovna. Samo ena država je uporabljala informatizirano naključno izbiranje, da bi med gospodarskimi subjekti ohranila določeno stopnjo negotovosti. Le tri od 11 obiskanih držav članic so uporabljale avtomatizirano analizo tveganja, ki je integrirana v NCTS in temelji na posebnih profilih tveganja, značilnega za tranzit. Carinski organi v teh treh državah članicah so menili, da predstavlja dejstvo, da navedba tarifne oznake na tranzitnih deklaracijah ni obvezna, resno oviro za izvajanje uspešnih pregledov tranzitnih operacij. Sodišče je že v svojem Posebnem poročilu št. 8/99 opozorilo, da odsotnost določb, ki bi zahtevale navedbo informacij o vrsti in vrednosti blaga v enotni upravni listini, ovira preglede, ki jih izvajajo carinski organi Skupnosti.

65.

Opredelitev tveganj in pregledi blaga so še vedno odvisni od osebne pobude posameznih carinikov. Večina obiskanih držav članic pregledov tranzitnih pošiljk ni imela za prednostne, deloma zato, ker so bile informacije na tranzitnih deklaracijah omejene. V petih državah članicah je Sodišče ugotovilo posebno nizke stopnje fizičnih pregledov tranzitnih pošiljk (približno 1 %), medtem ko v sedmih od 11 obiskanih držav članic niso bili izvedeni skoraj nobeni pregledi pooblaščenih pošiljateljev ali prejemnikov.

66.

NCTS zagotavlja Komisiji statistične podatke o številu in statusu tranzitnih operacij ter o vpletenih državah, ne pa tudi podatkov o blagu in gospodarskih subjektih, ki bi lahko omogočili podrobnejšo analizo. Poleg tega službe Komisije še niso analizirale mehanizmov goljufij na področju tranzita in poizvedovalnih dejavnosti na istem področju, pa tudi ne razvile orodij za analizo tveganja, značilnega za tranzitne operacije.

67.

Komisija je uvedla ključne dejavnike akcijskega načrta za tranzit, zlasti z informatizacijo tranzitnega postopka in dokončanjem reforme pravne podlage (v veljavi od leta 2001).

68.

Revizijsko delo Sodišča v zvezi s skupnostnim tranzitom je potrdilo dobro kakovost izvajanja novega računalniško podprtega tranzitnega sistema (NCTS), čeprav so še vedno prisotne določene tehnične težave. Prav tako je pokazalo določene nezadostnosti pri uporabi uredbenih določb o tranzitu in s tem povezanih določb o tradicionalnih lastnih sredstvih. Pomanjkljivosti so bile odkrite tudi pri ukrepih, načrtovanih za preprečevanje goljufij na področju tranzita tako na ravni Skupnosti kot na nacionalni ravni.

69.

Komisija je dobro usklajevala izvajanje projekta NCTS v državah članicah. Toda informacijsko okolje v nekaterih državah članicah sistemu ni omogočalo najboljšega možnega delovanja (glej odstavke 20 do 25).

Komisija bi morala:

70.

Do konca leta 2005 Komisija ni izvedla nobenega posebnega pregleda v zvezi s tranzitom, da bi ocenila, ali se reforma zakonodaje, ki se je zaključila leta 2001, izvaja uspešno (glej odstavka 26 in 27).

71.

Države članice pogosto niso pravilno uporabljale spremenjenih določb. Spremenjena carinska zakonodaja Skupnosti določa, da je poenostavitev tranzitnega postopka mogoče dovoliti samo zanesljivim gospodarskim subjektom, ki ustrezajo posebnim merilom. Pri reviziji je bilo odkrito pomanjkanje pregledov izpolnjevanja teh meril, kar lahko ogrozi finančne interese Skupnosti (glej odstavke 30 do 36). Postopek poizvedbe se je izkazal za težavnega, saj države članice niso niti uporabljale veljavnih predpisov niti niso pokazale potrebne prizadevnosti po začetku poizvedbe. Novi postopki v okviru NCTS se izvajajo tako malo časa, da ni mogoče izmeriti njihovega vpliva (glej odstavke 37 do 43). Kot zadnje, postopki izterjave so se pogosto začeli z zamudo, zato tudi tradicionalna lastna sredstva niso bila pobrana in dana na razpolago pravočasno (glej odstavke 44 do 49).

72.

Pri knjiženju nezaključenih tranzitnih operacij v račune za tradicionalna lastna sredstva je prihajalo do zamud, povezanih z uporabo različnih računovodskih postopkov ali preprosto z nepravilno uporabo uredbenih določb, zlasti v zvezi z zavarovanji (glej odstavke 50 do 54).

Komisija bi morala pri pripravi pravil za izvajanje določb o statusu pooblaščenega gospodarskega subjekta (36) upoštevati pomanjkljivosti, ki jih je pri reviziji ugotovilo Sodišče.Glede postopkov poizvedbe bi Komisija morala:

73.

Viri informacij, ki so Komisiji na voljo glede goljufij pri tranzitnih operacijah, še vedno niso dovolj zanesljivi, da bi bilo mogoče oceniti prispevek reforme pravne podlage in projekta NCTS k zmanjšanju goljufij in analizi domnevnih primerov, ki iz njih izvirajo (glej odstavke 55 do 62).

74.

Službe Komisije še niso izvedle analize mehanizmov goljufij, povezanih s tranzitnimi operacijami, pa tudi ne razvile orodij za analizo specifičnega tveganja. Sistematično obvladovanje tveganja na področju tranzita je v več državah članicah le osnovno ali pa sploh ne obstaja, le nekatere od njih pa imajo v NCTS integrirane profile tveganja. Število fizičnih pregledov tranzitnih pošiljk je v nekaterih državah članicah zelo nizko, v nekaterih pa teh pregledov sploh ni (glej odstavke 63 do 66).

Komisija bi morala sprejeti ukrepe za izboljšanje zanesljivosti virov informacij o goljufijah in jih bolje uporabljati tako, da bi razvila strategije za obvladovanje tveganja.V okviru izvajanja skupnega okvira obvladovanja tveganja (37) bi Komisija morala spodbujati izvedbo razumnega števila usmerjenih fizičnih pregledov tranzitnih pošiljk in izdelavo avtomatiziranih profilov tveganja, značilnega za tranzit.