30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/1

1.1

Sklep Sveta 2006/512/ES, ki je bil sprejet 17. julija 2006 in spreminja Sklep Sveta 1999/468/ES, temelji na členu 202 Pogodbe. Sklep 2006/512/ES je uvedel nov način izvajanja izvedbenih pristojnosti, imenovan regulativni postopek s pregledom.

1.2

Vse zakonodajne akte, ki še niso sprejeti in se bodo po začetku veljavnosti sklepa komitologije 2006/512/ES nanašali na regulativni postopek temeljnega akta, ki je bil sprejet v skladu s postopkom soodločanja v okviru člena 251 Pogodbe, vendar še ni bil uzakonjen, je treba ustrezno spremeniti. Ta Uredba xxx/2006 o zdravilih za pediatrično uporabo je bila formalno sprejeta 23. oktobra 2006, vendar še ni bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije in zato še ni začela veljati.

1.3

Predloženi predlog Komisije spreminja Uredbo xxx/2006 o zdravilih za pediatrično uporabo v tem smislu, da se predvidi sprejetje teh dveh izvedbenih ukrepov, namreč člena 20(2) in člena 49(3), z novim regulativnim postopkom s pregledom, saj bosta dopolnila uredbo z dodajanjem novih nebistvenih elementov:

2.1

Predlog Komisije je povsem v skladu s postopki in predpisi, ki Komisiji dodeljujejo izvedbene pristojnosti. EESO brez pridržkov podpira predlog Komisije.

30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/2

1.1

Svet je 7. maja 2002 sprejel Direktivo 2002/38/ES za spremembo osnovne Direktive 77/388/EGS, s katero se uvaja ureditev davka na dodano vrednost. Sprememba se nanaša na uporabo davka na dodano vrednost za radijske in televizijske storitve ter za nekatere elektronsko opravljene storitve; vsebuje vrsto določb, ki bi prenehale veljati 30. junija 2006, če njihove veljavnosti ne bi podaljšali.

1.2

Ob sprejetju direktive je Svet predvidel pregled določb o kraju opravljanja storitev ter nekaterih drugih določb o olajšavah za podjetja iz tretjih držav v roku treh let, torej pred potekom veljavnosti direktive. Komisija je 25. maja 2006 objavila poročilo, v katerem potrjuje učinkovitost sprejetih ukrepov in predlaga podaljšanje njihove veljavnosti do 31. decembra 2008. Vendar pa je Svet sklenil, da podaljšanje veljavnosti omeji do 31. decembra 2006.

1.3

Komisija opozarja, da bi prenehanje veljavnosti ukrepov, določenih v direktivi, imelo „nezaželene posledice“, kar je leporečje za to, da bi na tem področju nastala pravna praznina, če ne bi bili dani novi predlogi. Nadalje Komisija ugotavlja, da zaradi počasnih zakonodajnih postopkov na davčnem področju pred letom 2006 ni mogoče določiti novih ukrepov, ki bi nadomeščali direktivo; zato vnovič predlaga, da se veljavnost direktive podaljša do 31. decembra 2008.

2.1

Odbor je seznanjen z motivi, ki jih navaja Komisija, in meni, da za zdaj ni razloga, da bi se temeljiteje ukvarjali z določbami direktive. Ob upoštevanju dejstva, da so zakonski predpisi za ta sektor nujno potrebni, in ker zaupa v utemeljenost trditev Komisije glede učinkovitosti veljavnih predpisov, lahko EESO predlog za podaljšanje le odobrava. Zaradi dolgotrajnih zakonodajnih postopkov na davčnem področju poleg tega meni, da bi dveletni rok, torej do 31. decembra 2008, komajda lahko zadoščal oz. da je kratkomalo prekratek, da bi omogočal pripravo novih predlogov na tem področju.

30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/3

1.1

Svet ministrov ima odločilno vlogo v procesu odločanja v EU. Toda o nacionalnem usklajevanju in oblikovanju politik se na ravni EU ni nikoli poglobljeno razpravljalo. Delitev suverenosti je edinstvena lastnost EU, to pa pomeni, da EU na mnogih področjih potrebuje pregledno upravljanje na več ravneh. EESO meni, da so dobro opredeljeni in učinkoviti nacionalni politični in upravni postopki v državah članicah skupaj z boljšo pripravo, izvajanjem in uveljavljanjem zakonodaje sestavni del dobrega upravljanja v EU. Na ta način se poveča tudi preglednost ter razjasni vpliv zakonodaje in politik EU na celotno družbo. Analiza nacionalnih postopkov kaže bistvene razlike med državami članicami pri političnem in upravnem vodenju zadev EU. Tovrstna analiza bi morala spodbuditi razpravo o vladnih — političnih in upravnih — postopkih, ki se nanašajo na EU, poudarila pa bi lahko najzanimivejše in najboljše prakse. Odprta razprava po vsej Evropi o tem, kako najbolje obravnavati evropske zadeve na nacionalni ravni, bo prispevala tudi k razpravi o boljši pripravi, izvajanju in uveljavljanju zakonodaje. EESO se zavzema za stalno proučevanje nacionalnih upravnih praks in postopkov.

2.1

EESO je leta 2005 sprejel mnenje o boljši pripravi zakonodaje in mnenje o izboljšanju izvajanja in uveljavljanja zakonodaje. Obe mnenji temeljita na načelu, da je v pravni državi dober zakon tisti, ki ga je mogoče uveljavljati in izvajati (1). Zakonodaja EU mora nastajati v preglednem, demokratičnem in odprtem procesu, ki krepi legitimnost EU. Del tega procesa so tudi notranji postopki vlad.

2.2

Žal je mogoče opaziti, da po mnogih letih evropskega povezovanja številne države članice v oblikovanje notranjih politik na področjih, na katerih so se zavezale skupnim politikam in izvajanju odločitev, ki so rezultat skupnih postopkov odločanja, še niso dovolj vključile zakonodaje in politike EU kot politične in upravne ravni.

2.3

V procesu priprave, prenosa in izvajanja zakonodaje imajo države članice glavno vlogo. To pomeni, da je način, na katerega države članice vodijo te procese, prav tako bistven: boljša kot je organizacija, boljši je končni rezultat za EU, lastne interese držav članic in celotno družbo.

2.4

Evropske zadeve je treba na državni ravni nujno obravnavati na učinkovit in pregleden način, ker mora 25 držav članic, vsaka z lastno upravno kulturo in tradicijo ter vodenjem postopkov, spoštovati isti pravni red, ki ima podobne zahteve glede oblikovanja, prenosa, izvajanja in uveljavljanja zakonodaje EU.

2.5

O nacionalni koordinaciji in oblikovanju politik se na ravni EU ni nikoli poglobljeno razpravljalo, delno zaradi načela subsidiarnosti, deloma pa zaradi pomanjkanja pravega zanimanja v organih odločanja v Bruslju in glavnih mestih. Zanimivo je, da tudi akademski krogi razen nekaterih izjem temu vidiku niso posvečali veliko pozornosti. Vendar pa je jasno, da način organizacije in delovanja nacionalnega usklajevanja in oblikovanja politike lahko bistveno vpliva na odločanje v Bruslju, s tem pa na prenos in uporabo zakonodaje EU. Zato je treba v razpravah o boljši pripravi zakonodaje in izvajanju upoštevati tudi organiziranost nacionalnega usklajevanja in oblikovanja politik.

2.6

To je več kot le tehnično vprašanje. Gre za politično zadevo, saj je zaželena razprava o izboljšanju organizacije in notranjih postopkov v državah članicah ter o morebitni ponovni opredelitvi odgovornosti držav članic in Komisije. Poleg tega je treba v državah članicah poskrbeti za preglednost in dostopnost teh postopkov, da se izboljša komunikacija med EU in družbo ter odpravi nerazumevanje in nezaupanje med državljani.

2.7

Komisija je z razpravo o nacionalnih postopkih precej oklevala iz razumljivih razlogov. Vendar pa je leta 2001 podala ustrezno ugotovitev (2): „Čas je, da priznamo, da je Unija prešla z diplomatskega na demokratičen proces in da njene politike segajo globoko v nacionalne družbe in vsakdanje življenje. Svet mora razviti sposobnost za usklajevanje vseh vidikov politike EU tako na lastni kot tudi na državni ravni.“

2.8

Priporočilo Komisije iz leta 2004 daje glede prenosa zakonodaje EU praktične predloge, ki se neposredno nanašajo na države članice, z namenom spodbujati pravilno uporabo in uveljavljanje zakonodaje EU, ki je bila sprejeta (3). Nekateri predlogi so lahko v veliko pomoč tudi pri izboljševanju nacionalnih mehanizmov usklajevanja in oblikovanja politik v okviru priprave zakonodaje EU in izvajanja dogovorjenih političnih ciljev.

2.9

Potreba po poenostavitvi nacionalnih političnih in upravnih postopkov v državah članicah se je nedvomno povečala po:

Toda še vedno je treba opraviti veliko dela.

3.1

EU ni država in tudi ne namerava postati država. Komisija je osrednje telo, ki ima pravico do pobude na natančno opredeljenih področjih. Svet ima glavno besedo pri odločanju o zakonodaji in proračunu, na katera pa lahko pogosto močno vplivata Evropski parlament kot sozakonodajalec in Sodišče Evropskih skupnosti kot varuh zakonodaje EU. Tako nima noben organ odločilne vodilne vloge. EU je pravzaprav zelo kompleksen sistem medsebojnih odvisnosti mnogih akterjev in je edinstvena, ker je ustvarila mrežo nacionalnih in zveznih odgovornosti.

3.2

Delitev suverenosti je prav tako edinstvena lastnost EU. To pa pomeni, da EU na mnogih področjih potrebuje pregledno upravo na več ravneh, vendar posledice za vodenje in upravljanje njenih sestavnih delov — držav članic — še zdaleč niso jasne (4). Do tega prihaja v primerih deljene odgovornosti med državami članicami in „Brusljem“, pa tudi pri samostojnih odgovornostih posameznih držav članic, na primer pri uresničevanju lizbonske strategije.

3.3

V zadnjih desetletjih je EU postala dejavna na vedno več področjih. Gre za dinamičen proces, v katerega so vpletene nacionalne prestolnice in vedno bolj tudi regionalna telesa, socialni in gospodarski akterji ter civilna družba. Nedavno so se začeli izvajati ukrepi v okviru „tretjega stebra“, tj. področja pravosodja in notranjih zadev. Toda Komisija na teh področjih trenutno še ne more izvajati postopkov za ugotavljanje kršitev v državah članicah, da bi odpravila pomanjkljivosti v izvajanju na nacionalni ravni (5).

3.4

Kljub pogosto neposrednemu vplivu zakonodaje in odločanja EU na posamezne državljane, podjetja in organizacije Evropska unija v mnogih državah članicah na splošno še vedno velja za mednarodno telo, ki je zunaj države, v nekaterih državah članicah pa celo v celoti za zunanjo politiko. Pogosti posledici tega sta zmeda in odtujenost, ki ima nasprotni učinek od zaželenega. Težave, s katerimi se EU srečuje na politični in upravni ravni v državah članicah, so večinoma posledica takšnega mišljenja.

3.4.1

Na politični ravni imata odločilen pomen položaj in vloga nacionalnih parlamentov. Še vedno so pogoste vrzeli med stopnjo njihove obveščenosti in vključenosti ter postopkom odločanja na ravni EU, kar povečuje tudi vrzel med EU in družbo.

3.4.2

Drug dejavnik je razlika v dojemanju in vključenosti politikov, nacionalnih uprav in vpletenih zasebnih akterjev.

3.4.3

Tretja težava je pomanjkanje preglednosti pri oblikovanju politik, zaradi česar lahko pride do nejasnosti glede načina in odločilnega trenutka, v katerem so opredeljena in dogovorjena nacionalna stališča, tako na nacionalni ravni kot na ravni EU. Primer za to so evropski oddelki v različnih ministrstvih, ki so bolj ali manj ločeni od oddelkov, odgovornih za notranjo politiko, čeprav obravnavajo temeljna vprašanja, ki se ne nanašajo samo na usklajevanje. To lahko negativno vpliva na dojemljivost in pozornost notranje politike za evropske vidike. Podobne težave usklajevanja obstajajo med stalnimi odbori v nacionalnih parlamentih.

3.4.4

Četrto težavo predstavlja odločanje o evropskih vprašanjih na nacionalni ravni, ki je prepogosto ločeno od izvršnih direkcij ali agencij in veliko preveč oddaljeno od regionalnih in lokalnih teles.

3.5

Primeri kažejo, da države članice nerade prilagajajo upravne in politične postopke. Če jih ne bodo prilagodile vedno bolj kompleksni in pomembni EU, lahko to povzroči neprestana trenja na različnih ravneh odločanja.

3.6

Posebni politični interesi, običaji ter nacionalna in strankarska politična retorika, ki so običajno prisotni, ustvarjajo umetno vrzel med odločitvami iz Bruslja ter zaznanimi nacionalnimi interesi in postopki.

3.7

Iz tega dogajanja izvira poseben paradoks, da se vlade v EU, torej v „Bruslju“, sicer strinjajo o političnih ciljih in zakonodaji, nato pa jih zavrnejo takoj, ko o njih razpravljajo na nacionalni ravni.

3.8

Ta vrzel lahko povzroča zmedo med zainteresiranimi stranmi in v celotni družbi. Prav gotovo prispeva k resni krizi legitimnosti EU, saj obstaja neposredna povezava med kakovostjo in zanesljivostjo vodenja političnih ciljev EU na nacionalni ravni na eni ter javnim mnenjem in pričakovanji državljanov na drugi strani.

3.8.1

V tem pogledu EESO poudarja, da se za morebitno krizo legitimnosti Unije v prvi vrsti ne smejo kriviti težave s komunikacijo. Če želi Unija ponovno pridobiti zaupanje svojih državljanov, mora predvsem čim prej rešiti pereče probleme, s katerimi se srečuje.

3.9

V zvezi s tem je treba pripomniti, da številne organizacije socialnih partnerjev in civilne družbe kažejo bolj ali manj podobna nasprotja v obravnavanju „bruseljskih“ in nacionalnih zadev.

3.10

Ugled EU je lahko ogrožen zaradi kritik na nacionalni ravni, usmerjenih večinoma proti „Bruslju“ in Komisiji, redko pa proti samim državam članicam, ki so glavni akterji v procesu povezovanja.

3.11

Nacionalni lobiji običajno ravnajo enako, ko gre za prenos in izvajanje skupne zakonodaje. Včasih je njihovo ravnanje posledica priložnosti, ki se jim ponudi s težavnimi kompromisi v Svetu, ki dajo državam več svobode pri odločanju, v drugih primerih pa preprosto izkoristijo neupravičene možnosti, ki jih ustvarijo nacionalni zakonodajalci in ki vodijo v pretirano natančnost in selektivnost.

3.12

Nacionalno usmerjenost v zadevah EU spodbuja tudi težnja k rabi mehkejših instrumentov namesto strogih pravnih instrumentov, na primer odprte metode usklajevanja: več kot je svobode za nacionalno interpretacijo, večje bodo razlike med državami.

4.1

Videti je, da so se do nedavnega v mnogih državah članicah poenostavljanja procesov in postopkov na nacionalni ravni lotevali predvsem s spontanim razvojem znotraj enega ali med posameznimi ministrstvi, ne da bi si prizadevali za dobro organiziran pristop. Vse države članice razvijajo bolj ali manj organizirane usklajevalne postopke (in ustrezna telesa), ki pa v veliko primerih pokrivajo le zadnjo stopnjo postopka nacionalnega odločanja. Predhodne stopnje so pogosto slabše organizirane.

4.2

Takšne razmere izražajo kompleksen model medvladnega sodelovanja, ne pa dinamičnega procesa priprave zakonodaje EU in zapletenih političnih pogajanj. Evropsko povezovanje je v resnici ustvarilo razširjene in močne stike z neštetimi povezavami med vsemi akterji iz javnega in zasebnega sektorja, ki se ukvarjajo s pripravo zakonodaje ter upravnimi pogajanji in postopki v Evropi. Pri pripravi evropske zakonodaje obstajajo številne medsebojne povezave, vključno s posvetovanji s strokovnjaki in zainteresiranimi stranmi, pri pogajanjih o novi zakonodaji, pri prenosu, izvajanju in uveljavljanju sprejete zakonodaje, ohranjanju prava Skupnosti, kar opravljajo nacionalni pravosodni organi in Sodišče Evropskih skupnosti, in nenazadnje pri razpravah z evropskimi zakonodajnimi organi o izkušnjah posameznih držav s pravom Skupnosti. Ti procesi zahtevajo tudi visoko stopnjo strokovnosti v celotni organiziranosti nacionalnih uprav.

4.3

Potreba po ustreznem vodenju in usklajevanju na nacionalni ravni ter učinkovitem mednarodnem povezovanju je vse večja, saj so politični cilji in odločanje EU tesno povezani in prepleteni z nacionalnimi političnimi cilji. Lizbonska strategija je dober primer za to: opredeljena je bila na ravni EU, toda v praksi je odločanje na ravni EU omejeno le na del strategije. Odgovornost za glavne vidike je v rokah držav članic. Toda končni rezultat postane negotov, ko zaradi pomanjkanja obveznih interaktivnih postopkov med EU in nacionalnimi politikami države članice ne izvedejo sklenjenih ciljev ali jih izvedejo le delno.

4.4

Krepitev evropskega povezovanja, ki so jo podprla številna zasedanja vrha EU in zasedanja Sveta v tesnem sodelovanju z Evropsko komisijo, bi se morala odražati v političnih in upravnih organizacijah držav članic. Toda na tem področju obstajajo med posameznimi državami članicami velike razlike (6). Zaradi zgodovinskega razvoja v posameznih državah se razlike pojavljajo v skoraj vseh vidikih političnega življenja in vladanja.

4.5

K tem vidikom sodijo postopki in osnovni koncepti vlade, hierarhija med ministrstvi, kakovost ministrstev in centralizirani oz. decentralizirani sistemi.

4.6

Najbolj očitne politične razlike med državami članicami v zvezi z EU obstajajo zlasti v:

4.7

Podobne razlike se pojavljajo v zvezi s pristojnostjo in delovnimi metodami med ministrstvi in v njih, in sicer v:

4.8

Delitev dela med nacionalnimi ministrstvi ima lahko tudi resne posledice za Svet. V Svetu za konkurenčnost včasih na primer sodeluje štiri ali pet ministrstev na državo, kar onemogoča dolgoročno strategijo, ovira vodstvo in povzroča politično razdrobljenost.

4.9

Situacija se še bolj zaplete, kadar so tudi pristojnosti razdeljene, kot v zveznih sistemih, med nacionalno in regionalno ravnijo. Kompleksni in včasih premalo pregledni odnosi med nacionalno in regionalno ravnjo lahko hitro povzročijo dodatno zmedo.

4.10

Neprimerni postopki Komisije in Sveta preprečujejo učinkovitost postopkov odločanja v državah članicah. Celo v primeru najbolj učinkovitih postopkov sprejemanja odločitev na nacionalni ravni nastanejo težave, če se najnovejši osnutki dokumentov Sveta pošiljajo tik pred sejo.

4.11

Različna delitev dela med ministrstvi in oddelki v posameznih državah članicah pogosto ovira učinkovito mednarodno povezovanje ali dolgoročna osebna razmerja med pristojnimi javnimi uslužbenci po vsej Evropi.

4.12

Še vedno lahko vsakodnevno opazimo, da ima velik del pravniških krogov in nacionalnih sodnikov, ki bi morali natančno upoštevati evropske pravne predpise, pomanjkljivo znanje. To pa nacionalnih uprav ne spodbuja k spontanemu sprejemanju EU kot politične in upravne ravni pri oblikovanju notranjih politik.

5.1

Številni postopki za ugotavljanje kršitev, kar je ključna naloga Komisije za odstranjevanje pomanjkljivosti v izvajanju zakonodaje EU na nacionalni ravni, in širitev uspešnih kazalcev EU o rezultatih prenosa zakonodaje EU v nacionalno zakonodajo so okrepili zavest, da je treba nacionalne postopke prilagoditi zahtevam EU.

5.2

Proces uvedbe pravnega reda Skupnosti v desetih novih državah članicah do leta 2003 je zbudil podobno pozornost za to temo.

5.3

Predlagana ustavna pogodba si je med drugim prizadevala povezati nacionalne politične postopke s pripravo zakonodaje EU, med drugim z vključevanjem nacionalnih parlamentov v postopke EU že v začetnih fazah.

5.4

Kljub občasnim izboljšavam usklajevalnih postopkov je treba priznati, da večina nacionalnih uprav nerada spreminja interne birokratske postopke, zlasti nerade pa razpravljajo o svojih postopkih med seboj ali na ravni EU; pri tem se sklicujejo na načelo subsidiarnosti.

5.5

Poleg subsidiarnosti pogosto povzroča zaplete v odnosu med EU in državami članicami tudi ciklus odločanja EU, ki je običajno drugačen od ciklusa nacionalnega oblikovanja politike.

5.6

Čeprav o prilagoditvah v usklajevalnem procesu razpravljajo države članice (7), še vedno obstajajo razlike v pristopu in postopkih med državami članicami.

5.6.1

Na Danskem, na primer, parlament že v začetni fazi sodeluje pri pripravi zakonodaje in politik EU, s čimer postane delo v EU sistematično bolj vidno in pregledno. Poleg tega so na Danskem že pred dlje časa učinkovito prilagodili upravne postopke in vzpostavili medsebojne povezave pri obravnavanju nacionalne zakonodaje in zakonodaje EU.

5.6.2

V Veliki Britaniji so sprejeli upravne postopke, s katerimi so evropske zadeve približali oblikovanju notranjih politik, med drugim tako, da so uvedli učinkovit mehanizem za usklajevanje med ministrstvi in vladnemu uradu podelili obsežen mandat za zakonodajo EU. Spodnji dom parlamenta ima možnost, da pregleda zakonodajo EU, zgornji dom pa dejavno sodeluje pri interpretiranju zakonodaje in politik EU.

5.6.3

V nasprotju s tem začne parlament v Franciji in Španiji sodelovati v poznejših fazah postopka, kar vpliva na položaj EU v javnih razpravah. Z zakonodajo in politikami EU se v prvi vrsti ukvarjata nacionalna uprava in politično vodstvo. Treba je omeniti, da so zaradi vedno večjega vpliva EU na Francijo velik del École nationale d'administration (ENA) preselili iz Pariza v Strasbourg.

5.6.4

Na Nizozemskem so določene neprijetne izkušnje z izvajanjem zakonodaje EU zbudile vedno večje zanimanje za vodenje in postopke v evropskih zadevah. Ravnokar poteka reorganizacija notranjih postopkov v ministrstvih, ki bo povezala „nacionalna“ in „evropska“ interesna področja, kar se je v praksi izkazalo za težaven proces. Enako velja za poskuse, da bi parlament učinkoviteje in bolj pravočasno vključili v evropske zadeve. V Luksemburgu so parlamentarne postopke uspešno prilagodili.

5.6.5

V novih državah članicah postopki, ki so bili uvedeni ali prilagojeni med pripravami na članstvo v EU v okviru vključevanja pravnega reda Skupnosti v nacionalno zakonodajo, rojevajo sadove, če niso bili vmes spremenjeni. Obsežen projekt tesnega sodelovanja med strokovnjaki iz starih in novih držav članic podpira nove države članice pri sprejemanju najboljših praks in izvajanju zakonodaje EU, kar lahko spodbudi prizadevanja za vključevanje evropskih zadev v začetne stopnje odločanja.

5.6.6

V zveznih sistemih, na primer v Nemčiji in Španiji, zagotovo ni preprosto premostiti vrzeli med regijami — zveznimi deželami in provincami — ter Evropo. Do resnih problemov pride včasih zlasti v primerih, kjer je izvajanje zakonodaje EU v izključni pristojnosti regij, kar velja za Nemčijo. Vsaka nemška zvezna dežela ima v Bruslju svoje predstavništvo, da je bolj neposredno vpletena v evropske zadeve, ki so zanjo pomembne.

5.7

Uvedba in široka uporaba sistema „nacionalnih strokovnjakov“ kot trajnega procesa sodelovanja med nacionalnimi upravami in Komisijo lahko pomaga okrepiti plodno sodelovanje med nacionalno ravnjo in „Brusljem“.

5.8

Evropska komisija zagotavlja podporo številnim uspešnim mrežam sodelovanja med upravami držav članic ter med Evropsko komisijo in nacionalnimi upravami (npr. SOLVIT, potrošniške mreže itd.). Komisija prav tako vzpostavlja Informacijski sistem notranjega trga (Internal Market Information (IMI) system), ki bo upravam držav članic pomagal lažje uporabljati predpise o notranjem trgu.

5.9

Sistem „nacionalnih regulatorjev“ na raznih področjih, kot so konkurenca, telekomunikacije, energija in drugo, pripomore k zbliževanju pri izvajanju sprejetih politik EU v državah članicah.

5.10

Na splošno še naprej ostajajo razlike v pristopu držav, ki razvijajo nove strukture za izboljšanje sodelovanja med EU in nacionalnim vodenjem evropskih zadev, in državami, ki se doslej niso odločile za ponovni razmislek o organiziranosti in postopkih. Ti procesi so predvsem odvisni od politične volje.

6.1.1

Način organizacije nacionalne uprave je odvisen od zgodovinskega razvoja v posamezni državi. Tako so razlike med državami prisotne skoraj pri vseh vidikih političnega in javnega življenja. V veliki meri bo tako ostalo tudi v prihodnosti. Toda te razlike ne bi smele biti nujno ovira pri prilagajanju ali celo zbliževanju postopkov in delovnih metod na področju priprave in izvajanja zakonodaje EU ter sprejetih politik EU.

6.1.2

EESO meni, da so dobro opredeljeni in učinkoviti nacionalni politični in upravni postopki skupaj z boljšo pripravo, izvajanjem in uveljavljanjem zakonodaje sestavni del dobrega upravljanja v EU.

6.1.3

Zato bi bilo zelo zaželeno, da se prilagajanje in izboljšave nacionalnih postopkov ocenjuje v povezavi s postopki na evropski ravni in prednostnimi nalogami EU na področju boljše priprave, izvajanja in uveljavljanja zakonodaje EU, saj je doseganje teh ciljev v veliki meri odvisno od ustreznega nacionalnega pristopa v vseh državah članicah.

6.1.4

Za organizacijo zadev EU v državah članicah so le-te odgovorne same. Velik korak naprej bi naredili, če bi politične sile in nacionalne uprave zadeve EU obravnavale kot sestavni del oblikovanja notranje politike in javno priznale, da same predstavljajo EU, ter temu ustrezno tudi ravnale. Odločilnega pomena pri tem je politična volja.

6.1.5

Takšen korak bi bil popolnoma v skladu s posebnostmi odnosa med politiko EU in nacionalnimi politikami ter njihovimi posledicami, ki se prepletajo in so med seboj odvisne bolj kot kdaj koli prej. Priznanje EU kot politične in upravne ravni v oblikovanju notranje politike bi lahko prispevalo tudi k boljšemu oblikovanju zakonodaje EU.

6.1.6

V nekaterih državah članicah, zlasti na Danskem, od nedavnega pa tudi v Luksemburgu, so predlogi Komisije uvrščeni na politični dnevni red v zgodnji stopnji. Sem spada tudi sistematična vključitev danskega parlamenta. V drugih državah članicah je predlagana podobna prilagoditev. Toda ugotovimo lahko, da ima večina nacionalnih parlamentov pri izvajanju politik EU določene zadržke.

6.1.7

Eden izmed ciljev predlagane ustavne pogodbe je bil vključevanje nacionalnih parlamentov v postopke EU v zgodnji fazi. V skladu s tem parlamenti v zadnjem času prejemajo predloge politik in zakonodaje EU neposredno od Komisije (8). Te spremembe postopkov bodo zagotovo spodbujale nacionalne razprave o evropskih politikah in zakonodaji ter njihovih posledicah v večini državah članicah v zgodnejših fazah kot doslej.

6.1.8

Več poudarka na politični razpravi in posvetovanju v nacionalnem okviru v zgodnji fazi lahko spodbuja sodelovanje vlad pri pogajanjih o konkretnih vprašanjih.

6.1.9

Družba na splošno zahteva preglednost, ki lahko krepi zaupanje in legitimnost. Zato bi bilo zaželeno, da bi temu cilju prilagodili upravne in politične postopke v državah članicah na področju evropskih zadev. Učinkoviti in pregledni postopki ne bi le krepili pravne države, ampak bi prispevali tudi k boljši komunikaciji med EU in poslovnimi krogi, socialnimi partnerji in civilno družbo, ustvarjali boljše razumevanje in nenazadnje udeležbo in zavzetost (9).

6.1.10

Zato sta preglednost in komuniciranje bistvenega pomena tudi za sedanje in novo posvetovanje zainteresiranih zasebnih skupin v državah članicah, ki se jih včasih podcenjuje.

6.1.11

Izboljšanje zakonodajnega okvira je prednostna naloga vseh institucij. Mednje spadata tudi povezanost enotnega trga in od leta 2000 izvajanje lizbonske strategije. Vse te cilje bomo lažje dosegli, ko bodo procesi odločanja na nacionalni ravni in na ravni EU med seboj učinkovito povezani.

6.1.12

Čeprav je načelo subsidiarnosti zakoreninjeno v konceptih in praksi EU, ne smemo pozabiti, da upravljanje in izvajanje zakonodaje in obveznosti EU v državah članicah pogosto vpliva na druge države in družbe v Uniji. To pomeni, da javne in zasebne partnerje zanima način vodenja odnosa z EU v vsaki posamezni državi. Drugače rečeno, organizacija in delovne metode nacionalnih uprav so del upravljanja EU kot celote.

6.1.13

Ustrezni postopki in spremljanje evropskih zadev v državah članicah bi bili poleg tega zelo koristni za Komisijo in bi pripomogli h kakovosti njenega dela.

6.2.1

Poleg predlogov iz mnenja o boljšem izvajanju zakonodaje EU  (10) EESO predlaga, da se v vseh 25 državah članicah izvedejo poglobljene analize nacionalnih in regionalnih postopkov in praks v zvezi z zadevami EU, tako s političnega kot tudi z upravnega vidika, da bi dobili celovito sliko.

6.2.2

Posebno pozornost je treba nameniti vsem vidikom, povezanim z načinom vključevanja nacionalnih političnih in upravnih nosilcih odločanja, kot omenjeno v poglavju 4 Usklajevanje na nacionalni ravni. Komisija lahko poleg vedno večje dejavnosti na področju boljše priprave, izvajanja in uveljavljanja zakonodaje igra tudi vlogo pobudnika in daje podporo na tem področju.

6.2.3

Analize bodo produktivno izhodišče za razpravo o učinkovitosti vladnih — političnih in upravnih — postopkov v zvezi z zadevami EU. Celovita slika bi morala poudariti želene in najboljše prakse. Analize bi morale ustvariti trdno podlago za odprto razpravo po vsej Evropi o tem, kako najbolje obravnavati evropske zadeve na nacionalni ravni. To bo tudi prispevalo k razpravi o boljši pripravi, izvajanju in uveljavljanju zakonodaje.

6.2.4

Obsežna analiza in izvedljivi sklepi, izpeljani iz nje, so zelo zapletena zadeva. Nacionalne in regionalne oblasti vedno pogosteje izražajo tudi potrebo po izmenjavi mnenj in znanja o ustreznem vodenju zadev EU. EESO se zavzema za stalno proučevanje nacionalnih praks in postopkov. Lahko bi spodbujali dvostranske izmenjave mnenj med nacionalnimi oblastmi, kakor potekajo na primer med centrom znanja IMPEL (11) in mrežo Solvit.

6.2.5

Poleg tega bi morali tudi sistematično upoštevati pripombe podjetij, socialnih partnerjev in civilne družbe. Vse te strani se močno zanimajo za proces boljše priprave, izvajanja in uveljavljanja zakonodaje, za kar je potrebna tudi preglednost in učinkovito posvetovanje na nacionalni ravni od vsega začetka.

6.2.6

Nadalje bi bilo treba razviti in izvajati Informacijski sistem notranjega trga (IMI) za enostavnejšo izmenjavo informacij med upravami držav članic, katerega cilj je boljša uporaba predpisov o notranjem trgu.

6.2.7

Vodič EU o nacionalnih postopkih in praksah bi bil prav tako uporaben: upošteval bi rezultate centra znanja in tako usmerjal proces dobro delujočih nacionalnih postopkov, boljšo pripravo, izvajanje in uveljavljanje zakonodaje v celoti.

30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/11

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja in pozitivno ocenjuje Sporočilo Komisije Obnovljena turistična politika EU: na poti k močnejšemu partnerstvu za evropski turizem ter podpira namero Komisije, da jasno utrdi turistično politiko in strategijo za naslednjih nekaj let.

1.2

Odbor Komisiji priznava njena prizadevanja za oblikovanje kratkega povzetka številnih dokumentov, mnenj in razprav. Njihov rezultat je zadovoljiv in jasen opis obnovljene turistične politike za širšo javnost.

1.3

Dobro je, da je Komisija novo turistično politiko navezala na obnovljeno lizbonsko strategijo in za cilje te politike določila izboljšanje konkurenčnosti in trajnost.

1.4

Odbor meni, da je Komisija v svojem sporočilu opredelila prave izzive in načine soočanja z njimi. Predlagani pristop je vključevanje vseh udeležencev v različne oblike sodelovanja in „konkurenčnega sodelovanja“ in na tem vključevanju temelji nova turistična politika.

1.5

Odbor meni, da bi se morala Komisija obvezati, da bo novo politiko izvajala s pomočjo sodelovanja, uvedbe novih ukrepov podpore in usklajevanja med zainteresiranimi stranmi, vendar verjame, da je treba posebni pristop in načine izvajanja bolje razviti. GD za podjetništvo mora imeti dejavno vlogo in voditi uvedbo številnih vseevropskih pobud.

1.6

EESO ponovno predlaga in priporoča, da se za razvoj te politike sodelovanja ustanovi Evropski svet za turizem in da se preučijo možnosti za ustanovitev Evropske agencije za turizem.

1.7

Odbor pozdravlja namen Komisije za izboljšanje uporabe obstoječih finančnih instrumentov, vendar obžaluje, da ni bil predlagan program izpolnjevanja natančno opredeljenih ciljev na področju turizma. Odbor meni, da bi bilo konkretno na področju socialnega turizma že možno začeti z izkušnjo čeznacionalnega značaja v obliki pilotnega projekta.

1.8

EESO veliko pričakuje od dela, ki trenutno poteka v okviru Evropske agende 21 za turizem, dokumenta, ki bo nedvomno dopolnil in utrdil splošno politiko trajnosti v evropskem turizmu. Ustvarjanje zbirk podatkov o dobrih praksah, povezanih s trajnostjo in drugimi dejavniki, kot so kakovost, kreativnost in konkurenčnost turizma, je primeren instrument, ki ga mora Komisija spodbujati.

1.9

V zvezi s statistiko EESO predlaga vzpostavitev mreže opazovalnic turizma, ki bi zagotovila ne le sektorske podatke ampak tudi strateško in perspektivno vizijo ter predvidela prihodnje ukrepe.

1.10

EESO je pripravljen nadaljevati delo na področju turizma v skladu s smernicami iz sporočila Komisije,obenem pa poziva druge evropske institucije, države članice, lokalne in regionalne organe, zainteresirane strani iz posameznih sektorjev — delodajalce in sindikate — ter širšo javnost, da sodelujejo pri promociji in podpori turizma kot splošne pravice in kot gospodarske dejavnosti, ki je strateškega pomena za prihodnost Evrope.

2.1.1

Rast in delovna mesta kot izziv. Poglavje 1 sporočila Komisije povezuje novo evropsko turistično politiko s potrebo po izvajanju obnovljene lizbonske strategije. Pomembna vloga, ki jo ima danes turizem pri ohranjanju in ustvarjanju delovnih mest je izrecno priznana, turizem pa je pravilno opredeljen kot gospodarska dejavnost, ki lahko še naprej in vedno bolj prispeva k polni zaposlenosti. Sporočilo Komisije analizira strukturo sektorja ter opozarja na raznolikost storitev in poklicev, vključenih v njegov razvoj, ter na bistven prispevek mikro, malih in srednje velikih podjetij k turizmu. Sporočilo ugotavlja, da posebne značilnosti turizma dajejo prednost prilagodljivosti delovnih mest, ter ne zanemarja potrebe po izravnalnih ukrepih za zaščito stabilnosti in kakovosti zaposlovanja v sektorju.

Kot poudarja Komisija, ima turizem pomembno vlogo za evropski regionalni razvoj, dejavnik trajnosti pa pozitivno vpliva na različna gospodarska in socialna področja. V zvezi s tem bo Agenda 21 za evropski turizem kot pobuda Komisije, ki je trenutno v pripravi, zagotovo primerno vodilo in instrument za zagotovitev trajnostnega razvoja turizma.

Drug dejavnik, ki ga je treba upoštevati v smislu prispevka turizma k lizbonski strategiji, je širitev EU ter njen pozitiven vpliv na ustvarjanje delovnih mest in rast.

Vseeno je vse to mogoče doseči le z udeležbo in sodelovanjem vseh zasebnih in javnih udeležencev na vseh ravneh, kar je temelj nove evropske turistične politike, ki jo predlaga Komisija.

2.1.2

Izzivi, s katerimi se srečuje turizem. Sporočilo Komisije določa različne splošne izzive za evropski turizem, ki so se pojavili zaradi velikih sprememb v evropski in svetovni družbi.

Prvi izziv je povezan s strukturo prebivalstva, ki se temeljito spreminja, in pomeni, da bo potovalo veliko več ljudi — zlasti starejših od 50 let –, turizem pa se bo moral prilagoditi novemu povpraševanju te skupine prebivalstva.

Drug velik izziv je pojavljanje novih destinacij na svetovni ravni, ki zahteva prilagoditev proizvodov in storitev novim razmeram na trgu.

Končno je za turizem nujno, da se razvija pod trajnostnimi gospodarskimi, socialnimi, okoljskimi in kulturnimi pogoji.

Sporočilo Komisije ugotavlja, da je izboljšanje konkurenčnosti primeren način soočanja s temi izzivi, da bi lahko uresničili cilje lizbonske strategije.

2.1.3

Dialog in partnerstvo. Sporočilo Komisije priporoča dialog in sodelovanje med vsemi stranmi za dosego cilja izboljšanja konkurenčnosti. Vse zainteresirane strani na vseh ravneh, ki so vključene v sodelovanje, so potrebne in ključne za ukrepe na področju turizma.

2.2

Nova evropska turistična politika. Komisija v svojem sporočilu predlaga, da je treba novo evropsko turistično politiko sprejeti z namenom izboljšanja konkurenčnosti ter ustvarjanja več in boljših delovnih mest pod trajnostnimi pogoji v Evropi in po svetu. Zato poziva k dialogu, usklajevanju in sodelovanju na vseh ravneh.

2.2.1

Poenotenje ukrepov, ki vplivajo na turizem. Sporočilo Komisije določa tri vrste ukrepov:

Komisija v svojem sporočilu predlaga, da se ključne naloge pri usklajevanju pobud iz javnega in zasebnega sektorja zaupajo njenim specializiranim oddelkom. Tu gre zlasti za skrb za ohranjanje interaktivnih informacij v turističnem sektorju in zagotavljanje sodelovanja vseh strani, da bi bil turizem lahko upravičen do vseh finančnih instrumentov Skupnosti.

2.3

Spodbujanje trajnosti turizma. V sporočilu Komisije je priprava predloga za Evropsko agendo 21 za turizem bistven vidik oblikovanja nove evropske turistične politike. Delo na področju priprave predloga trenutno poteka in mora biti končano leta 2007.

V pričakovanju zaključka tega strateškega dokumenta Komisija predvideva takojšnje izvajanje različnih posebnih ukrepov. Posebej je treba omeniti ukrepe za spodbujanje izmenjav dobre prakse v turizmu glede različnih vprašanj — dostopnosti in trajnosti, športa, kulture, oživitve gospodarstva, širitve EU, javno-zasebnega sodelovanja in socialnega turizma v Evropi –, ki so bila obravnavana v vsaj sedmih mnenjih, ki jih je pripravil EESO na lastno pobudo.

2.4

Povečanje razumevanja in prepoznavnosti turizma. Sporočilo Komisije predlaga različne osnovne politike za povečanje strateškega pomena turizma v splošni evropski politiki. Te vključujejo:

3.1

Turizem ima upravičeno pomembno vlogo v dokumentih — strateških in tehničnih — vseh evropskih institucij, vendar ta še daleč ni sorazmerna z njegovim sedanjim pomenom, ki ga ima kot gospodarska dejavnost in njegovim prihodnjim potencialom v Evropi. Ta vloga presega izključno gospodarske vidike, ker vključuje jasne socialne in kulturne dejavnike ter vprašanja, povezana z dediščino in vključevanjem državljanov Evrope, saj je turizem sektor, ki združuje več področij ter vpliva na številne strategije, politike in ukrepe Skupnosti.

3.2

Poudariti je treba, da različne evropske institucije predlagajo ukrepe in dejavnosti, ki vplivajo na turizem ali ga uporabljajo kot instrument za doseganje glavnih ciljev EU, čeprav turizem trenutno ni del skupne politike Evropske unije. Nova Ustavna pogodba, ki čaka na sprejetje, pomeni korak naprej pri priznavanju dopolnilne in usklajevalne vloge nacionalnih politik pri spodbujanju konkurenčnosti družb in priznavanju gospodarske razsežnosti turizma.

3.3

Turizem so različne evropske institucije obravnavale takole:

3.4

Namen tega mnenja EESO ni le kritično oceniti sporočilo Komisije in predstaviti pomembna priporočila, ki izhajajo iz razprave o njem, ampak tudi analizirati obstoječe pobude in oblikovati jasne predloge. Čeprav je sporočilo ocenjeno pozitivno, se mnenje osredotoča na posebne ukrepe, ki skupaj sestavljajo turistično politiko. Nekateri vidiki sedanje evropske politike imajo kritične učinke na razvoj turizma, čeprav se turizma dejansko ne dotikajo neposredno: med drugim prost pretok oseb, storitev in blaga, prevoz ter okolje. Vsi ti ukrepi morajo vključevati oblikovanje konkurenčne in trajnostne turistične politike.

3.5

Na splošno je sporočilo tega mnenja, da:

4.1

Sporočilo Komisije ponuja splošen pregled temeljev, izzivov, politik, glavnih ukrepov in splošnih načinov delovanja nove turistične politike za Evropo. Vključitev vsega tega v precej kratko sporočilo je vsekakor zahtevala obsežno delo povzemanja materialov in analiziranja številnih dokumentov, mnenj in razprav. Poudariti je treba, da je bil dosežen končni cilj jasnega obveščanja družbe o osnovnih stališčih Komisije o turizmu in ukrepih, ki jih je treba sprejeti v tem obsežnem sektorju.

4.2

Argumenti, ki so predstavljeni v sporočilu in podpirajo novo turistično politiko, so ustrezni ter temeljijo na obnovljeni lizbonski strategiji in njenih glavnih oseh, rasti in zaposlovanju. Če je doseganje teh ciljev splošna strategija Skupnosti, potem opredelitev prispevkov turizma k tej strategiji vsekakor pomeni krepitev njene vloge in pripravo ustrezne podlage za njen razvoj.

4.3

Morda bi bilo koristno, če bi sporočilo Komisije analiziralo tudi vlogo turizma v glavnih deklaracijah Skupnosti in v evropski Ustavni pogodbi, da bi se ugotovilo, kako je sedanja turistična politika opredeljena v teh dokumentih in kakšen je pomen nove evropske turistične politike. Ne smemo pozabiti, da so države članice in regije večkrat pokazale, da želijo ohraniti svojo odgovornost do turizma, vendar Evropski uniji vseeno omogočiti usmerjevalno vlogo na nekaterih področjih skupnega interesa, da se izboljša konkurenčnost turističnega sektorja v Evropi. Ena od sedanjih zahtev, ki se izvaja in izpopolnjuje, je na primer vzpostavitev in upravljanje internetnega portala za spodbujanje Evrope kot turistične destinacije. Skupni ukrepi so potrebni v času, ko notranje meje postajajo vse bolj prehodne.

4.4

Izzivi, ki jih navaja Komisija, so vsekakor najpomembnejši med tistimi, s katerimi se bo turizem srečeval v naslednjih desetletjih. Seznam bi lahko bil daljši, vendar je ključni izziv izboljšanja konkurenčnosti vsekakor dovolj širok, da se lahko uporablja kot podlaga za obravnavanje drugih velikih izzivov, kot je krepitev kakovosti, zmanjšanje sezonskosti ali izboljšanje znanja in spretnosti ljudi, ki delajo v turistični industriji. Poklicno usposabljanje in izboljšanje usposobljenosti zaposlenih v turizmu je še posebej pomembno v okviru programa integriranega vseživljenjskega učenja, ker bo okrepilo konkurenčnost sektorja in zagotovilo visoko kakovostne storitve.

4.5

Sporočilo Komisije večkrat poziva k sodelovanju, krepitev partnerstva pa je treba, kot je omenjeno v naslovu, predlagati kot glavni člen in znak nove turistične politike. Zlasti je treba poudariti vlogo sindikatov in organizacij delodajalcev, ki jih je treba vključiti v partnerske ureditve ter jim ponuditi sodelovanje pri vseh razpravah in forumih ter pri izvajanju splošnih ukrepov za izboljšanje turističnega sektorja. Prav tako bi bilo koristno ustvariti zbirko podatkov dobre turistične prakse kot sredstva za izmenjavo uspešnih izkušenj kot del sodelovanja zainteresiranih strani. Iz enakega razloga bi bilo koristno spodbujati stalne mreže turističnih destinacij in mest s skupnim ciljem izboljšanja konkurenčnosti. Odbor pozdravlja uvedbo „evropskih destinacij odličnosti“ in zahteva, da ta zamisel vključuje ustrezno upravljanje socialnih in delovnih razmerij ter sodelovanje sindikatov in organizacij delodajalcev na izbranih destinacijah.

4.6

Komisija se zavezuje, da bo to novo politiko izvajala na podlagi sodelovanja, uvedbe novih, posebnih ukrepov podpore in usklajevanja med udeleženci. Vseeno je morda treba navesti več podrobnosti o dejanskih načinih izvajanja teh treh pristopov. Po mnenju EESO mora GD za podjetništvo imeti ključno vlogo pri usklajevanju vseh evropskih politik, ki neposredno ali posredno vplivajo na turizem, vendar pa je Komisija tista, ki določa kateri organ je odgovoren za usklajevanje. Odbor prav tako meni, da mora Komisija imeti dejavnejšo vlogo pri uvedbi vseevropskih pobud. Zlasti v zvezi s tem je EESO večkrat predlagal ustanovitev Evropskega sveta za turizem in preučitev možnosti za ustanovitev Evropske agencije za turizem.

4.7

Sporočilo Komisije zelo jasno določa, da je krepitev konkurenčnosti cilj in nuja za evropski turistični sektor. Vedno večja svetovna konkurenca v sektorju ogroža donosnost izvajalcev. Zato bo za ohranitev vodilnega položaja Evrope v svetovni turistični industriji v prihodnosti potrebno, da si vsi dejavniki in udeleženci močno prizadevajo za inovativnost, kakovost, podporo ustvarjalnosti in izboljšanje produktivnosti.

4.8

Odbor meni, da sporočilo Komisije v novem scenariju za turizem ne namenja ustrezne pozornosti vlogi informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT), tako z vidika potrošnikov kot z vidika podjetij in zainteresiranih strani iz posameznih sektorjev. Delo na področju raziskav in razvoja v turističnem sektorju za izboljšanje uporabe teh tehnologij mora biti prednostna naloga v naslednjih nekaj letih.

4.9

EESO zelo pozdravlja predlog Komisije za izboljšanje predpisov, vendar se je treba zavedati, da manj predpisov ne pomeni vedno boljših predpisov. V primeru prilagoditev predpisov in standardov s področja dela v sektorju bo treba okrepiti kolektivne pogodbe na področjih, ki jih opredelijo socialni partnerji.

4.10

Očitna pripravljenost za sprejetje konkretnih ukrepov, zlasti za izboljšanje uporabe obstoječih evropskih finančnih instrumentov, je pomembna, vendar so potrebne natančnejše informacije in treba je predlagati program za jasen namen izvajanja velikih ciljev evropskega turizma, ki jih sporočilo točno opredeljuje. Zagotoviti je treba, da se turizmu namenjena sredstva dejansko učinkovito uporabijo za dosego teh ciljev.

4.11

Vloga, ki jo sporočilo Komisije pripisuje Agendi 21 za evropski turizem, je posebej pomembna, ker naj bi se ta dokument uporabljal kot podlaga za strategije, programe in ukrepe v zvezi s trajnostnim razvojem turizma. Predviden je obsežen dokument, ki bo nedvomno osvetlil številna različna gospodarska, socialna in okoljska vprašanja ter zadeve. Ta dokument mora natančno obravnavati ključna vprašanja omejevanja rasti, trajnostni ritem rasti turističnih krajev ter varstva obale in drugih občutljivih naravnih območij, podati pa mora tudi izvedljive in trajnostne predloge.

4.12

Sporočilo Komisije močno poudarja turistično statistiko, vendar bo to morda treba dopolniti s študijami z jasnim strateškim in perspektivnim pristopom, ki opredeljuje trende, oblikuje sklepe in zagotavlja prihodnje ukrepe. Vzpostavitev ene ali več opazovalnic turizma, povezanih v mrežo na evropski ravni, bi lahko pomagalo zadovoljiti to potrebo sektorja. Turistična statistika mora namenjati večjo pozornost spremenljivkam pri zaposlovanju.

4.13

Sporočilo Komisije jasno navaja potrebo po izboljšanju prepoznavnosti, razumevanja in sprejemanja turizma v evropski družbi. Kot je razvidno že iz mnenja EESO z naslovom Katoviška izjava in mnenja o temi Turizem in kultura: dejavnika rasti ter iz drugih dokumentov EESO, je treba evropske državljane, zlasti mlade, obveščati in spodbujati tudi z obveščevalnimi kampanjami.

30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/16

1.

2.

3.

4.

5.

1.1

Odbor pozdravlja prošnjo za raziskovalno mnenje o evropskem potencialu za raziskave, razvoj in inovacije, ki jo je nemška zvezna ministrica za izobraževanje in raziskave izrazila med pripravami na nemško predsedovanje. Meni, da je pomembno in koristno, da bo na tak način tudi mnenje Odbora — kot mostu do organizirane civilne družbe — o tej obsežni in večplastni temi pravočasno vključeno v oblikovanje prihodnje evropske politike za izobraževanje, raziskave in inovacije.

1.2

Ob upoštevanju obeh nedavno objavljenih sporočil Komisij (1) o inovacijah, ki to temo obravnavata z vseh vidikov, ter ob upoštevanju odličnega Ahojevega poročila (2) se to mnenje osredotoča predvsem na temi raziskav in razvoja — kot absolutno potrebnih pogojev za vsako trajnostno inovativnost — ter na temo izobrazbe, ki je za to potrebna. S tem se izognemo tudi pretiranemu prekrivanju z navedenima objavama.

1.3

Veliki dosežki na področju znanosti in tehnike in njihova uporaba v konkurenčni gospodarski sili so odločilni pogoji za zagotovitev naše prihodnosti — npr. v zvezi z energetskimi vprašanji in zaščito podnebja in — za ohranitev in izboljšanje našega položaja v globalnem okolju ter za zagotovitev, da evropski socialni model ne bo ogrožen, temveč da ga bomo lahko še razširili.

1.4

Evropa se mora torej sedaj zavedeti svoje tradicije kot vodilne sile na področju raziskav in inovacij ter jo znova oživiti. Za to je treba bolj spodbuditi potrebne sposobnosti njenih državljanov, bistveno več vlagati v raziskave in razvoj, izboljšati njihovo učinkovitost, okrepiti pripravljenost in sposobnost industrije za inovacije ter odpraviti ovire, ki to preprečujejo.

1.5

Najpomembnejši pogoj za dosego tega cilja je ustvariti družbeno okolje, v katerem se bo iz tega spoznanja lahko razvila polna učinkovitost, da bodo na vseh političnih ravneh oblikovani okvirni pogoji in bodo sprejete potrebne odločitve, toda tudi da bodo ustvarjena delovna mesta, industrija pa bo razvila dovolj zaupanja in optimizma za potrebne naložbe.

1.6

V ta namen bo treba državljane bolje kot doslej seznaniti z znanostjo in tehniko ter bolj izkoristiti in intenzivneje spodbujati razpoložljiv potencial nadarjenosti. Zato je treba že v učnih načrtih za osnovne šole, še bolj pa za nadaljnje šolanje, bistveno bolj poudariti teme iz znanosti in tehnike.

1.7

Otrokom in mladini je treba postopoma in z nazornimi primeri in praktičnimi izkušnjami približati koristnost znanosti in tehnike ter osnovne pojme in zakone s teh področij. Nadarjene je treba navdušiti za ustrezen poklic in na splošno težek študij ter jim dati trdno osnovno znanje.

1.8

Razen tega je potrebno, da univerze in visoke tehniške šole zagotovijo znanstveno-tehnično strokovno izobrazbo, ki bo vsaj enakovredna najboljšemu mednarodnemu standardu: najpomembnejši kapital za razvoj in inovacije so najbolje usposobljeni in motivirani znanstveniki ter inženirji obeh spolov, ki svojo strokovno usposobljenost vzdržujejo in širijo z vseživljenjskim učenjem ves čas opravljanja poklica.

1.9

Nadalje morajo Skupnost, države članice in podjetja tem znanstvenikom in inženirjem ponuditi zanimive možnosti za delo, poklicne spodbude, možnosti kariere in varnost za načrtovanje življenja. Ti ukrepi morajo upravičiti tako družbene naložbe v njihovo izobrazbo kot tudi veliko osebno investicijo v posebej težek in zahteven študij. Le tako bo namesto današnjega bega možganov, nad katerim se toliko pritožujemo, mogoče spremeniti globalno mobilnost odločilnih nosilcev dosežkov v korist Evropi.

1.10

Sem navsezadnje sodi spodbujanje naklonjenosti industrije do inovacij in pripravljenosti za naložbe na področju raziskav in razvoja, zlasti MSP, in zbujanje zanimanja za naložbe in njihovo donosnost s primernimi pravnimi, administrativnimi in finančnimi okvirnimi pogoji.

1.11

Posebno prizadevanje zasluži cilj pospeševanja praktične uporabe novih spoznanj na področju raziskav in razvoja za nove izdelke ali postopke. Poleg tega morajo podjetja s svojo kadrovsko politiko zagotoviti, da bodo imela na razpolago dovolj znanstveno-tehničnega znanja, da se bodo lahko sama udeleževala inovacijskega procesa oziroma vsaj presodila nove zamisli ali možnosti in se jim prilagodila.

1.12

Poleg finančno-tehničnih in davčnopravnih vidikov ter vidikov zakonodaje o prevzemu odgovornosti je treba poudariti vzajemno mobilnost med univerzitetnimi in gospodarskimi krogi. Posebej koristno bi bilo uvesti nov, zanimiv sistem mobilnosti oziroma štipendij, ki bi v enaki meri prekrival tako univerzitetno kot industrijsko področje in omogočil prenos znanja ter izobraževanje in nadaljnje usposabljanje.

1.13

Po zgledu študijskega dopusta univerzitetnih profesorjev bi moralo biti omogočeno časovno omejeno nabiranje izkušenj najbolje usposobljenih znanstvenikov in inženirjev v industriji (in obratno!) z zanesljivim jamstvom, da se bodo lahko vrnili na prejšnjo poklicno pot. Tako bo zgrajen most za prepletanje univerzitetnih in gospodarskih kadrov, hkrati pa bo to najboljša spodbuda za potreben prenos znanja.

1.14

Primeri nadaljnjih konkretnih priporočil in ugotovitev so:

1.14.1

Da v globalnem tekmovanju v naložbah za R&R ne bi ostali zadnji, morajo vsi vpleteni akterji zelo resno vzeti cilj iz Barcelone, določen za uresničitev lizbonske strategije. Ta cilj predvideva, da bi se zvišali skupni izdatki Unije za R&R, tako da bodo leta 2010 dosegli raven 3 % BDP. Dve tretjini za to potrebnih naložb bi moralo zagotoviti zasebno gospodarstvo.

1.14.2

V skladu s proračunskim načrtom Skupnosti za obdobje 2007–2013 bi Skupnost s 7. okvirnim programom R&R (RP7) prispevala le približno 2-odstotni delež ciljne vrednosti vseh naložb v raziskave in razvoj, za katere so si prizadevali v Barceloni. Po mnenju Odbora to ni dovolj, da bi ogromen učinek finančnega vzvoda in integracijska sila podpore Skupnosti lahko zares vplivala na politiko podpore držav članic in na potrebno investicijsko pripravljenost industrije ter sprožila znatno povečanje, ki je potrebno na teh področjih.

1.14.3

Zato bi bilo treba ta delež pri reviziji proračuna EU leta 2008 v prvem koraku zvišati na približno 3 %. To bi bil posebej učinkovit ukrep Skupnosti, da bi lahko hitreje kot sedaj dosegli še zmeraj aktualne cilje iz Lizbone in Barcelone. Slednje je potrebno tudi, ker raziskovalna prizadevanja npr. ZDA ali Kitajske izredno hitro rastejo.

1.14.4

Določbe Skupnosti za subvencioniranje (E state aid) je treba oblikovati tako, da bodo države članice imele motivacijo in potreben manevrski prostor, da bodo bolj učinkovito in manj birokratsko kot doslej podpirale raziskave in razvoj na univerzah, v raziskovalnih organizacijah in industriji ter potrebno povezovanje le-teh v mreže.

1.14.5

Proračunski predpisi posameznih držav članic bi morali pri podpori R&R posameznemu projektu omogočiti bolj prilagodljivo porabo sredstev, npr. prenos dodeljenih sredstev v naslednje koledarsko ali finančno leto.

1.14.6

Končno bi bilo treba uspešno zaključiti prizadevanja za patent Skupnosti, pri čemer bi bilo treba rešiti vprašanje jezika v skladu z dolgoletnimi običaji mednarodnih znanstvenih krogov.

1.14.7

Inovacije in napredek temeljijo na součinkovanju temeljnih raziskav, uporabnih raziskav ter razvoja proizvodov, meje med navedenimi kategorijami pa niso jasno začrtane.

1.14.8

Zato je po eni strani potrebno še močnejše povezovanje v mreže stebrov izobraževanja, raziskav in uporabe v industriji. Zato Odbor pozdravlja načrtovanje Evropskega tehnološkega inštituta (ETI), ki naj bi prispeval k nadaljnjemu razvoju inovacijskih zmogljivosti Skupnosti in držav članic, tako da bo na najvišji ravni združil izobraževanje, raziskave in inovacijske dejavnosti.

1.14.9

Zato je po drugi strani potrebna zadostna pomoč Skupnosti za temeljne raziskave; delni program Ideje 7. okvirnega programa je dober pristop k temu.

1.14.10

Napredek in stalne inovacije vsekakor ne temeljijo le na znanosti in tehniki, temveč tudi na motivaciji vseh udeleženih, na novih poslovnih modelih in na pravilnih metodah upravljanja.

1.14.11

Gre za to, da ljudje glede na svojo nadarjenost, sposobnost in ustvarjalnost dobijo čim boljše priložnosti za razvoj in lastne pobude. Zato je treba zagotoviti, da vsi zaposleni v posameznem podjetju ali inštitutu dobijo priložnost, da predstavijo svoje ideje in predloge, ter da se njihova prizadevanja nagradijo. To so pomembna vprašanja socialnih raziskav, ekonomsko-poslovnih ved in na splošno kulture upravljanja.

1.14.12

Za spodbujanje novih raziskovalnih pristopov, inovativnih tehnologij, načinov obratovanja ali poslovnih modelov je treba sprejeti določeno mero tveganja uspešnosti. Napredek in tveganje sta različni plati iste medalje.

1.14.13

Preveč toge ureditve za poenotenje organizacijskih oblik, raziskovalnih programov in delovnih metod lahko preprečijo razvoj v nove smeri in inovacije. Neomejenost raziskav je temeljni predpogoj za ustvarjalno znanost, nova odkritja in inovativne tehnike, ne glede na omejitve pravnih predpisov za ureditev etičnih problemov in ne glede na ustrezno uporabo dodeljenih sredstev podpore.

1.14.14

Administrativne postopke za podporo raziskav in razvoja je treba poenostaviti, tudi zato, da se zajezi poplava zahtevanih raznolikih postopkov za vlogo, presojo, spremljanje in revizijo, ki se pogosto celo prekrivajo, in jih omejiti na razumno mero.

1.14.15

Sicer pa je to podrobneje razloženo v nadaljevanju tega mnenja, v katerem so poleg tega obrazložena priporočila, navedeni so tudi nadaljnji, zelo konkretni vidiki in priporočila zanje.

2.1

Ob upoštevanju obeh nedavno objavljenih sporočil Komisije (3) o inovacijah, ki to temo obravnavata z vseh vidikov (glej tudi točko 4.12.1), ter ob upoštevanju odličnega Ahojevega poročila (4) se to mnenje osredotoča predvsem na temi raziskav in razvoja — kot absolutno potrebnih pogojev za vsako trajnostno inovativnost — ter na temo izobrazbe, ki je za to potrebna. S tem se izognemo tudi pretiranemu prekrivanju z navedenima objavama.

2.2

Evropa je zibelka sodobne znanosti in raziskav (5). Znanost in raziskave, način dela in razmišljanje na teh področjih so odločilno utrli pot današnji evropski družbi, njenim vrednotam, načinu življenja in življenjskemu standardu; bili so znamenje evropskega kulturnega prostora (6). Ključ do dosežkov, ki so bili rezultat tega, je bilo prosto prepletanje obrtne ustvarjalnosti in podjetnega duha z znanstvenimi načini dela in sistematiko.

2.3

Skoraj vzporedno s sodobnim znanstveno-tehničnim napredkom je potekal odločilen družbenopolitični razvoj v sodobno državo z delitvijo oblasti, demokracijo, temeljnimi pravicami in družbenimi zakoni.

2.4

Kot rezultat skupnih procesov so se življenjski pogoji ljudi v državah in regijah, ki so bile deležne tega razvoja, naenkrat spremenili in izboljšali kot še nikoli prej v zgodovini človeštva.

2.5

V zadnjih 135 letih se je povprečna življenjska doba prebivalstva (7) več kot podvojila (8). V zadnjih 50 letih se je kmetijski donos glede na površino skoraj potrojil. V uspešnih industrijskih državah potekajo razprave o prekomerni telesni teži namesto podhranjenosti, o nasičenosti z informacijami namesto pomanjkanju informacij, o prestarem prebivalstvu namesto smrtnosti otrok.

2.6

Možnosti in dosežki sodobne mobilne industrijske družbe, pridobljeni z raziskavami, razvojem in inovacijami, zajemajo vsa področja človeškega razvoja in kakovosti življenja.

2.7

Medtem ko je neposredna naloga raziskav in razvoja iskanje novega in poglobljenega znanja — torej raziskovanje neznanega in potrjevanje domnev ali spoznanj — ter razvijanje novih sposobnosti, so rezultati teh prizadevanj v veliki in prej nepredstavljivi meri prispevali k blaginji ljudi. V tem prenesenem smislu je tudi namen raziskav in razvoja, da služijo blaginji človeštva.

2.8

Nadaljnji dejavnik, ki je bil odločilnega pomena za doseženi napredek, je bil razvoj in intenzivna uporaba energetsko intenzivnih industrijskih postopkov in strojev: energija je ljudem odvzela breme težaškega fizičnega dela in postala „hranilo“ sodobnih gospodarstev.

2.9

Iz tega lahko povzamemo prvo pomembno priporočilo Odbora: družba se mora zavedati odločilne vloge teh pridobitev za današnji način življenja, pogojev za njihov nastanek in z njimi povezanih znanstveno-tehničnih in kulturnih dosežkov ter ceniti njihov pomen za obstoj — razumevanje tega mora biti del splošne izobrazbe! Opozoriti je treba na veliko nižjo kakovost življenja in stisko, ki ju je v delih tretjega sveta najti še danes in sta pred temi dosežki prav tako zaznamovali današnje industrijske države, da bomo znali ceniti standard, ki je medtem pri nas postal samoumeven, in pogoje zanj.

2.9.1

Temu ustrezno je treba na vseh stopnjah šolanja učne načrte in čas, ki je na razpolago za pouk, usmeriti v prizadevanja, da se otrokom in mladim z nazornimi in zanimivimi razlagami in učnimi materiali postopno približa znanstveno in tehnično razmišljanje in bogastvo znanja (9) ter se jih seznani z odločilnim pomenom znanstvenega dela in tehničnega razvoja za naš vsakdan. Pomembno je prepričati nadarjene mlade ljudi obeh spolov, da izberejo znanstveno-tehnični študij, jim nato ponuditi čim boljšo znanstveno-tehnično strokovno izobrazbo na visokih šolah in univerzah ter jim pozneje omogočiti nadaljnje izobraževanje v okviru programov vseživljenjskega učenja. Doseženo je osnova za prihodnji napredek.

2.10

Večina doslej navedenega ni omejena na Evropo, čeprav navedeni dosežki po vsem svetu — žal — še niso v enaki meri in dovolj dostopni vsem ljudem, skupinam prebivalstva in narodom.

2.10.1

V tem smislu je treba izpostaviti pomembno značilnost sodobne družbe znanja: drugače kot nekoč, npr. ko je bilo tkanje svile na Kitajskem strogo varovana skrivnost, je pridobljeno znanje, torej naša najdragocenejša dobrina, na voljo skoraj zastonj (10), npr. na univerzah in visokih tehniških šolah za študente po vsem svetu (celo v obliki štipendij), pa tudi v učbenikih, publikacijah, patentih, strokovnih konferencah, internetnih objavah, strokovnih časopisih itd.

2.10.2

Tako razkritje pridobljenega znanja po eni strani služi globalni izmenjavi znanja, ki je potrebna za znanstveni napredek, po drugi strani pa je neponovljiva in hkrati učinkovita oblika razvojne pomoči, ki npr. že od 19. stoletja prispeva k temu, da se je državi, kot je Japonska, z lastnimi prizadevanji posrečilo iz srednjeveškega načina življenja in družbene strukture v najkrajšem času doseči podoben standard kot Evropa.

2.10.3

Ta prosta razpoložljivost pridobljenega znanja in pridobljenih sposobnosti pa mora biti vsekakor omejena, kadar gre za naložbe v raziskave in razvoj, ki se pozneje vrnejo v obliki gospodarskih koristi in tako s potrebno prednostjo na trgu hkrati krepijo konkurenčnost vpletenih gospodarstev.

2.10.4

Poleg tega ima večina industrijskih držav uravnotežen pravni sistem za omejeno varstvo intelektualne lastnine, njegov vrh pa je patentno pravo. O tem je Odbor že večkrat oblikoval svoje stališče (11) in ponovno opozarja, naj se uvede skupni evropski patent, pa tudi oblikuje zavest o gospodarskem in kulturnem pomenu intelektualne lastnine. Nazadnje sta priznanje in varstvo intelektualne lastnine spodbuda in pravično plačilo za izumitelje novih tehnik in ustvarjalce novih del.

2.11

Kaj to pomeni za politiko Evropske skupnosti? Tukaj gre zaenkrat za pomembno in zelo konkretno vprašanje, kakšen delež BDP bi bilo treba — v okviru uravnotežene skupne politike — vložiti v raziskave in razvoj.

2.11.1

Odgovor na to je mogoče najti v položaju Evrope v globalni konkurenci, torej v tolikokrat navajani lizbonski strategiji (12).

2.11.2

O tem je Svet že marca 2002 v Barceloni (13) sprejel usmerjevalne sklepe (14) in medtem oblikoval splošno znan cilj, ki pravi, da bi se morali zvišati skupni izdatki Unije za R&R, tako da bo leta 2010 dosežena raven skoraj 3 % BDP. Dve tretjini potrebnih naložb bi moralo financirati zasebno gospodarstvo (točka 47 sklepov Sveta). Poleg velikega zvišanja sredstev za naložbe v R&R same Skupnosti gre torej predvsem tudi za to, da se k večjim naložbam v R&R spodbudi države članice in predvsem industrijo. Ta cilj je Odbor poudaril in podprl v številnih mnenjih (15), vendar na žalost kaže, da — z izjemo nekaterih držav članic — ne bo dosežen. To je skrb zbujajoče stanje.

2.11.3

Poleg tega je v konec oktobra 2006 objavljenem Strernovem poročilu (16) The Economics of Climate Change zapisana ugotovitev, da je samo za preprečevanje globalnega segrevanja, ki nastane zaradi plinov, potreben strošek 1 % BDP, ki obsega tudi nadaljnje, za to potrebne R&R.

2.11.4

Vendar klimatske spremembe in njihova zveza s splošnim problemom izkoriščanja energije, njeno porabo in trajnostno oskrbo z energijo niso edina problematična tematika. Tudi preprečevanje fizičnih in psihičnih bolezni, olajšanje življenja invalidom, vplivi demografskih sprememb vključno z raziskovanjem staranja ter varstvo okolja in splošna zagotovitev naših življenjskih osnov in evropskega sistema vrednot so primeri pomembnih raziskovalnih tem, o katerih je Odbor v prejšnjih mnenjih, kot je mnenje o 7. okvirnem programu R&R in njegovih „posebnih programih“, že oblikoval izčrpna priporočila.

2.12

Evropska skupnost se, kot je znano, trenutno sooča z resnim izzivom vedno ostrejše globalne konkurence, pri čemer gre zlasti za to, da se obdržijo delovna mesta v Evropi, ravni dohodka ter socialni in okoljevarstveni standard. Ne le zaradi gospodarskih sil ZDA in Japonske, temveč posebej zaradi bistvenih in vedno večjih industrijskih in raziskovalnih dosežkov držav, kot so Kitajska (Kitajska želi do leta 2050 v svetovnem merilu prehiteti ZDA kot vodilna tehnološka država! (17)), Indija in Brazilija, in zaradi tamkajšnjih bistveno nižjih plač ter socialnega in okoljevarstvenega standarda.

2.13

Prav zaradi te globalne konkurence ter z njo povezanega globalnega tekmovanja za vedno večje naložbe v raziskave in razvoj, vključno z globalnim tekmovanjem za najboljše znanstvenike in inženirje, mora Evropska skupnost svoj potencial za raziskave, tehnični razvoj in inovacije bolje izčrpati in nadalje okrepiti. Pri tem gre predvsem za globalno konkurenco, ne za konkurenco znotraj Evrope!

2.14

Evropa bo lahko konkurenčni položaj obdržala le, če bo ohranila prednost (18) pri raziskavah, tehnološkem razvoju in inovacijah tudi v prihodnje, in če se bo ta prednost razvijala v družbenem in kulturnem okolju demokracije, pravne države, podjetniške svobode, možnosti za varno načrtovanje, želje po novih dosežkih in njihovem priznanju. Evropski raziskovalni prostor je treba okrepiti in razširiti. To spoznanje je medtem sicer splošna dobrina političnih izjav o namerah, pri dejanskem ravnanju in prenosu v realne prednosti (npr. proračuna za raziskave) in zadevnih predpisov (npr.: tarifna struktura (19), davčno pravo) pa še zmeraj obstajajo jasne in obžalovanja vredne pomanjkljivosti, tako na ravni Skupnosti kot na ravni večine držav članic.

2.15

Prizadevanja drugih držav, ki se soočajo s podobno problematiko, kot npr. ZDA ali Japonska, pa tudi Švica, na področju raziskav, tehnološkega razvoja in inovacij niso uspešna le zato, ker so bistveno večja, temveč tudi učinkovitejša. To se med drugim kaže tudi v privlačnosti ZDA za evropske znanstvenike in inženirje. Vzajemna mobilnost je načeloma sicer zaželena, toda zaradi privlačnosti ZDA še naprej prihaja do bega možganov.

2.16

Prav glede na ZDA to dejstvo ni le kazalec finančne zmogljivosti in premišljenega raziskovalnega sistema, temveč slabi Evropo in krepi ZDA. Politika ZDA je na področju R&R v primerjavi z evropsko bolj odprta in kaže več drznosti pri obravnavanju novih zasnov in pristopov, pa tudi na splošno več pripravljenosti za tveganja. Poleg tega motivacija zanjo ni le gospodarska konkurenčnost, temveč v enaki meri tudi dosledna nacionalna varnostna strategija (20) in s tem povezane visoke naložbe v R&R, kar vodi do vzajemne plodne prepletenosti.

2.17

Torej je sedaj treba v Evropi oživiti tradicijo vodilnega raziskovalnega in inovacijskega prostora, bistveno več vlagati v raziskave in razvoj, spodbujati sposobnosti državljanov in nagraditi njihove dosežke ter odpraviti ovire.

2.18

Najpomembnejši pogoj za dosego tega cilja je ustvariti družbeno okolje, v katerem se bo iz tega spoznanja lahko razvila polna učinkovitost, da se bodo na vseh političnih ravneh oblikovali okvirni pogoji in da bodo sprejete potrebne odločitve. Šele takrat bodo lahko šole in univerze izpolnile svojo nalogo v globalni konkurenci in pridobile dovolj zanimanja mladih za znanost in tehniko in šele takrat se bo v industriji razvilo dovolj zaupanja in optimizma za potrebne naložbe.

3.1

Vir naložb. Raziskave in razvoj — skupaj s kakovostnim in učinkovitim izobraževanjem za to sposobnih — so pogoj za prihodnjo blaginjo družbe. Torej mora družba zagotoviti za to potrebne naložbe. V EU jih zagotavljajo Skupnost, države članice, gospodarstvo in — v majhnem obsegu — zasebni skladi.

3.2.1

7. okvirni program za raziskave in tehnološki razvoj. Evropska skupnost bo zagotovila glavni prispevek (21) za podporo raziskavam in razvoju v 7. okvirnem programu RTR. Proračun, ki je zanj na razpolago za obdobje 2007–2013 znaša (22) približno 50 milijard EUR (23), tj. je približno 5,8 % skupnega proračuna Skupnosti za to obdobje.

3.2.2

Ta vsota tako znaša približno 0,06 % BDP Skupnosti, torej le približno 2 % ciljne vrednosti iz Barcelone (glej prilogo). Po mnenju Odbora to ni dovolj, da bi ogromen učinek finančnega vzvoda in integracijska sila podpore Skupnosti zares vplivala na politiko podpore držav članic in na potrebno naložbeno pripravljenost industrije ter sprožila znatno povečanje, ki je potrebno na teh področjih.

3.2.3

Odbor zato zelo obžaluje, da ni bilo upoštevano njegovo priporočilo (24) za zvišanje proračuna, ki je v skupnem proračunu Skupnosti na razpolago za 7. okvirni program RTR.

Odbor zato poziva Evropski svet in Evropski parlament, da pri reviziji proračuna EU leta 2008 poskrbita za odločilni napredek in povečata razpoložljiv obseg pomoči Skupnosti za 7. okvirni program RTR na 3 % ciljne vrednosti iz Barcelone.

3.2.4

Evropska investicijska banka. Poleg tega Odbor opozarja, da bi bilo treba tudi sredstva za podporo Evropske investicijske banke izraziteje usmeriti v raziskave, razvoj in inovacije (25), zlasti v tiste, ki služijo gradnji potrebne infrastrukture in prenosu znanja za uporabo v industriji.

3.2.5

Evropski strukturni sklad. Enako — celo bolj izrazito — velja za uporabo sredstev Evropskega strukturnega sklada. Zlasti v novih državah članicah je na tem področju opaziti očitno potrebo, da bi nadoknadile zaostanek pri vzpostavitvi potrebne raziskovalne infrastrukture in njene povezave z naselitvijo sodobnih visokotehnoloških podjetij.

3.3.1

Več naložb iz gospodarstva. Zaradi strukturno skromnega deleža podpore Skupnosti je odločilnega pomena, da tako države članice kot evropsko gospodarstvo (26) dovolj — tj. bistveno več kot doslej — vlagajo v raziskave, razvoj in temu primerno izobraževanje, da bi bilo mogoče sprostiti in okrepiti evropski potencial za raziskave, razvoj in inovacije, izkoristiti evropski raziskovalni prostor in vsaj približno doseči cilje iz Barcelone. V večini držav članic so ta področja v največjem zaostanku, hkrati pa imajo največje potrebe!

3.3.2

Zanesljivi in primerni okvirni pogoji. Poleg večjih finančnih prizadevanj je treba preveriti tudi vse druge okvirne pogoje, da bilo mogoče z uporabljenimi sredstvi doseči čim boljši učinek. Pri tem je treba posebej preveriti koristnost in smiselnost pristopov in nalog, ki niso povezani z raziskavami, ter zagotoviti čim večjo varnost načrtovanja in doslednost državnih zahtev.

3.3.3

Podporni ukrepi Skupnosti. To pa mora s svojo politiko izrecno podpreti tudi Evropska skupnost, zlasti z ustreznimi uredbami ali direktivami, optimalnimi okvirnimi pogoji, in smiselno uporabiti učinek finančnega vzvoda svoje pomoči iz 7. okvirnega programa RTR.

3.3.4

Zakonodaja na področju pomoči Skupnosti. Zakonodaja Skupnosti v razlagi členov 87 in 88 Pogodbe ES ureja način, obseg in administrativne postopke za državno pomoč (27), ki jo države članice lahko zagotovijo raziskovalnemu in razvojnemu delu. Oblikovanje teh določb je torej nadaljnji odločilni vzvod za vplivanje na pripravljenost držav članic za podporo raziskavam, pa tudi za optimalno uporabo podpore iz 7. okvirnega programa RTR Skupnosti. Zato morajo biti določbe za subvencije Skupnosti oblikovane tako (28), da bodo države članice spodbujale in jim pomagale, da bodo lahko na čim bolj učinkovite in nebirokratske načine bolje kot doslej podprle raziskovalne in razvojne programe na univerzah, v raziskovalnih organizacijah, v industriji in sodelovanje teh ustanov.

3.3.5

Prednost globalne konkurenčnosti. Pri tem se je treba izogibati, da bi preozke omejitve državne pomoči za raziskave in razvoj, povezane z veliko birokratskega dela in usmerjene na notranjeevropski položaj konkurenčnosti, ovirale globalno konkurenčnost Evropske skupnosti. Prav nasprotno, državam članicam mora biti ravno zaradi zelo majhnega relativnega prispevka pomoči Skupnosti (29) omogočeno, da same radodarno in brez birokratskih ovir spodbujajo potrebno povezavo med univerzami, raziskovalnimi inštituti in industrijo v evropskem raziskovalnem prostoru.

3.3.6

MSP in novoustanovljena podjetja ( Start-Ups ). Pri tem je pomembno, da se nadalje okrepi potencial za inovacije, ki ga ponujajo MSP in predvsem novo ustanovljena podjetja, ter industrijo na splošno močneje spodbuditi k temu ustreznim naložbam. Odbor poleg tega opozarja na svoja priporočila (30) o programu EU Večletni program za podjetja in podjetniške pobude, zlasti za mala in srednje velika podjetja (MSP) in na podporo na področju na znanosti temelječega gospodarstva, ki je v tem smislu posebej pomembna. Iz dejstva, da je v EU 98 % vseh podjetij MSP, je zelo jasno, kakšen pomen ima krepitev inovativne sposobnosti te podjetniške kategorije.

3.3.7

Primer ZDA. Politika podpore bi si morala za zgled v zvezi s tem vzeti globalne konkurente, zlasti ZDA.

3.4

Proračunski predpisi držav članic. Naslednji bistven, z vprašanji financiranja povezan vidik zadeva vprašanje, ali proračunski predpisi posameznih držav članic služijo cilju učinkovite uporabe sredstev. Če ne, je treba na ravni Skupnosti poskrbeti za to, da bodo proračunski predpisi zadevnih držav članic bolj kot doslej ustrezali potrebam raziskav in razvoja.

3.4.1

Prilagodljivejši načrti za porabo sredstev in proračunski predpisi. Zlasti pri velikih razvojnih projektih, na splošno pa pri vseh naložbah v raziskave in razvoj, bi se bilo treba izogibati, da bi načrti za porabo sredstev, ki jih niso pripravili strokovnjaki (npr. državnogospodarsko knjigovodstvo), pripeljali do odločitev, ki za projekte niso ustrezne. Ker pri tehničnih raziskavah, ki odkrivajo bele lise, skupnih stroškov, torej zlasti porabe sredstev na posamezno koledarsko leto, ni mogoče vedno dovolj dobro načrtovati, lahko sredstva za projekt zapadejo, ker so vezana na državne načrte porabe sredstev v koledarskem letu. To lahko pripelje do nestrokovnih postopkov optimizacije in neučinkovitosti. Zato bi bilo treba poiskati boljše rešitve in jih vključiti v proračunske predpise držav članic, npr. možnost prenosa dela dodeljenih sredstev v naslednje koledarsko ali proračunsko leto.

3.5

Davčno pravo in zakonodaja o civilnopravni odgovornosti držav članic. Prav tako bi morala Skupnost skrbeti za to, da bosta tudi davčno pravo in zakonodaja o civilnopravni odgovornosti držav članic bolje usmerjena v cilj spodbujanja večjih naložb industrije v raziskave in razvoj, ter da ohrani pregled finančnih tveganj pri uvajanju inovativnih tehnik ali proizvodov.

3.6

Dovolj osnovnih finančnih sredstev držav članic. Poleg tega bi morale države članice poskrbeti za to, da bodo njihove raziskovalne ustanove imele na razpolago dovolj osnovnih finančnih sredstev, da bodo sploh imele možnost pridobiti sofinanciranje v okviru 7. okvirnega programa RTR.

3.7

Vodenje računov, nadzor in ocena stroškov. Prav tako bi bilo treba proučiti vodenje računov, nadzor in oceno stroškov prejemnikov državnih sredstev, v tem primeru različnih raziskovalnih ustanov, in ugotoviti, ali zares kažejo značilne lastnosti raziskav in razvoja. Posebej je treba proučiti, ali je mogoče gospodarske pristope, ki so bili optimirani za proizvodno industrijo, neposredno prenesti na organizacije, ki proizvajajo znanje, saj bi taki gospodarski pristopi v teh organizacijah lahko povzročili izkrivljanje stroškov, prikaza in ocene.

3.8

Politične in družbene prednosti. Na splošno velja, da je na politični ravni — in za podkrepitev mnenja v medijih — treba oblikovati prepričanje, da so zadostne in učinkovite raziskave in razvoj potrebne za blaginjo v prihodnosti, torej tudi za delovna mesta, socialne storitve in konkurenčnost, ter v skladu s tem tudi ravnati. To velja tako za proračunske odločitve za potrebne naložbe kot za okvirne pogoje za izobraževanje, delovno pravo in delovne pogoje, davčno pravo, tarifna pogajanja itd. Zadeva pa tudi temeljni odnos družbe kot celote do znanstveno-tehničnega napredka, ki odpira velike priložnosti, vendar je tudi pri največji previdnosti neizogibno povezan z določenim tveganjem. Prevelika bojazen pred tveganjem vodi v stagnacijo, navsezadnje tudi v izgubo znanja in v nazadovanje.

4.1

Splošne ugotovitve  (31). Prednostni pomen ima torej politično, socialno in kulturno okolje, v katerem se ustvarjalnost in iznajditeljstvo ter podjetniške pobude lahko najbolje razvijejo (32), in ki omogoča, da evropski raziskovalni prostor pridobi najboljše znanstvenike in inženirje ter jih tudi obdrži. Predvsem zajema tudi potrebne ukrepe za vzdrževanje ali ustvarjanje najboljših možnih pogojev delovanja za uspešno znanost in raziskave.

4.2

Preizkušanje novih zamisli in konceptov. Znanost in raziskave si prizadevajo za najboljše in najnovejše zamisli, postopke in rezultate. Sem spada tudi neodvisna reprodukcija (ali zavrnitev) — torej „potrditev“ — novih spoznanj ter njihovo širjenje, poglabljanje in nadgradnja, pri čemer mora biti prvotni cilj postopno prodiranje v doslej neznano. Torej je treba omogočiti in vzdrževati pluralistične (33) in interdisciplinarne raziskovalne pristope, postopke ocenjevanja in raziskovalne strukture, da bi spodbudili in izkoristili proces evolucije (34) za dosego najboljših zamisli, rezultatov, pa tudi organizacijskih oblik.

4.3

Merila ocenjevanja in manevrski prostor. Merila za ocenjevanje morajo torej spodbujati tudi novosti in pri tem sprejeti tveganje neuspeha, saj uspešnosti ni mogoče zagotoviti vnaprej. Prevec togim predpisom „od zgoraj navzdol“ ali pravilnikom za poenotenje organizacijskih oblik, programov raziskav in načinov dela se je treba izogibati, saj lahko preprečijo razvoj k novemu, k inovacijam. Inovacije potrebujejo dovolj podjetniškega manevrskega prostora, da nove zamisli ne bi zamrle zaradi preveč omejevalnih predpisov. Neomejenost raziskav — to pomeni tudi brez nestrokovnih, omejevalnih (35) ali celo ideoloških zahtev — je temeljni pogoj za ustvarjalno znanost in nova odkritja, ne glede na meje, ki jih postavlja zakonodajna ureditev etičnih vprašanj, in ne glede na ustrezno uporabo dodeljenih finančnih sredstev.

4.3.1

Od spodaj navzgor ( Bottom-Up ). Zato bi moralo biti načelo vsake raziskovalne politike takšno: čim več ravnanja v skladu z načelom „od spodaj navzgor“, toliko pristopa „od zgoraj navzdol“ kot je potrebno, čim več decentralizacije in toliko centralizacije, kot je potrebno. Nazadnje gre za ravnovesje med individualnim bogastvom zamisli in individualno ustvarjalnostjo na eni strani ter za potrebno načrtovanje, usklajevanje in vodenje pri združevanju virov, da bi lahko izvedli večje projekte, pri katerih je treba delo razdeliti, na drugi strani.

4.3.2

Projekti sodelovanja. Nazadnje ravno posebej zahtevne in obetavne naloge R&R ali visokotehnološki projekti pogosto zahtevajo mednarodno sodelovanje različnih raziskovalnih organizacij, podjetij itd., vključno z različnimi viri financiranja. Ravno v primerih, ko se njihove notranje organizacijske strukture, sistemi ocenjevanja, kadrovske politike, proračunski predpisi (36) itd. med seboj bistveno razlikujejo, lahko pride do oviranja želenega uspeha. Pri tem je pomembno, da so vsi sodelujoči akterji pripravljeni upoštevati vzajemne potrebe in se za določen projekt sporazumeti o skupnih predpisih, čeprav se morda ti razlikujejo od njihovih običajnih, se odpovedati posebnim prednostnim zahtevam in skleniti take dogovore, na podlagi katerih bo mogoče opravljati delo.

4.3.3

Odprta metoda usklajevanja. Medtem ko točka Preizkušanje novih zamisli in konceptov priporoča pluralnost in prikazuje slabosti prevelike enotnosti za evolucijski napredek, je pri projektih sodelovanja in na splošno pri evropskem sodelovanju potrebno, da se znotraj sodelujočih institucij vzpostavi minimalna enotnost pravil in meril, ki se bodo uporabljala. V tem smislu je treba instrument odprte metode usklajevanja previdno uporabiti, da se doseže ravnovesje med tema dvema pristopoma.

4.4

Poenostavitev  (37) in zmanjšanje administrativnih postopkov: izogibanje prekrivajočih se ali paralelnih organov  (38). Za raziskave in razvoj so nujno potrebni tudi načrtovanje, podjetniške in administrativne naloge ter ocenjevanje, ki jih morajo izvajati priznani in izkušeni znanstveniki in inženirji. Vsekakor so se zahtevani administrativni postopki tako namnožili in razširili, da se troši energija, ki je zanje potrebna, namesto da bi se delovni zagon izkoristil za samo raziskovalno dejavnost. Razvila se je zlasti poplava zahtevanih vlog, strokovnih mnenj, spremljanja in postopkov revizije, ki povzročajo neproduktivne obremenitve, za katere se troši energija, ki bi jo bilo sicer mogoče usmeriti v raziskovalno dejavnost (39). Razen tega pomanjkanja naložb v izobraževanje, raziskave in razvoj ni mogoče nadomestiti s številnejšimi postopki ocenjevanja.

4.4.1

Zato Odbor ponovno poziva (40) tako Komisijo kot države članice, da se intenzivno posvetijo temu vprašanju in si prizadevajo za učinkovitejše in bolje usklajene postopke (zlasti z udeleženimi organi držav članic in med njimi). Zlasti se priporoča, da se zmanjša prekomerno število ločeno delujočih, vertikalnih (in tudi horizontalnih/paralelnih) organov (in postopkov) za izdajanje dovoljenj, usmerjanje in nadzor.

4.5

Zahteve odličnosti in konkurenca. Odbor pozdravlja prizadevanja Komisije, držav članic in raziskovalnih organizacij, da posebej podprejo izredne dosežke ali predloge programov. To na splošno spodbuja doseganje vrhunskih dosežkov v raziskavah in razvoju, pa tudi prizadevanja, da se najuspešnejše nosilce dosežkov obdrži v Evropi ali se jih privabi sem. Vsekakor bo za to potrebnih še več administrativnih postopkov. Zato je toliko bolj pomembno, da se število vseh teh postopkov bistveno zmanjša ter da se jih racionalizira in poenostavi. Tukaj posebej pride do izraza pomen „manj je več“.

4.6

Izginjajoča razmejitev raziskovalnih kategorij. Meje med raziskovalnimi kategorijami temeljnih raziskav, uporabnih raziskav in razvoja niso ostro začrtane, temveč je zanje bolj značilno plodno prepletanje in povratna zveza. V kolikor bi bilo treba v predpisih obdržati razlikovanje med temi kategorijami, morajo vpletene organizacije dobiti dovolj manevrskega prostora za presojo in odločanje pri določanju posameznih deležev. Ne glede na to ostaja seveda dejstvo, da je rezultate temeljnih raziskav težko predvideti in načrtovati, usmerjeno in načrtovano ravnanje pa se lahko začne šele takrat, ko je mogoče opredeliti cilj in je pot do njega jasno začrtana.

4.7

Od razumevanja narave do inovativnega proizvoda, inovativnega postopka in inovativnih storitev. Posebno prizadevanje zasluži cilj pospeševanja praktične uporabe novih spoznanj iz temeljnih in tudi uporabnih raziskav in razvoja za nove izdelke, postopke ali storitve. Čeprav gre tukaj za enega izmed osnovnih problemov, za njegovo rešitev žal ni mogoče predpisati patentnega recepta. Kljub temu je mogoče opredeliti nekatera načela in priporočiti ukrepe.

4.7.1

Najpomembnejši ukrep je izboljšanje kadrovske mobilnosti med univerzitetnimi krogi in industrijo (glej točko 5.5 in naslednje), pa tudi spodbujanje vzajemnega razumevanja in vzajemnega prepletanja teh dveh „kultur“ (41).

4.7.2

K temu vsekakor spada tudi dolžnost zasebnega gospodarstva, da razvije temu ustrezno kulturo podjetništva in si močneje prizadeva za rezultate raziskav in razvoja ter pokaže več poguma za inovativne proizvode (glej tudi točko 4.9). Podjetja morajo kadrovsko politiko voditi tako, da bodo lahko pridobila ali nadgradila vsaj toliko znanstveno-tehničnega znanja, da bodo sposobna presoditi položaj in se prilagoditi. Podjetja si morajo poleg tega prizadevati za inovacijsko vzdušje, da bo mogoče spodbuditi in izkoristiti ustvarjalni potencial njihovih sodelavcev. Znanje je mogoče prenesti ali kupiti le, če je na razpolago, splošno sprejeto in razumljivo (42).

4.7.3

K temu bi lahko prispevali tudi boljši, javno dostopni informacijski sistemi, ki bi bili dostopni preko spleta in bi potencialnim zainteresiranim omogočili poiskati pot od splošne zbirke ključnih besed do rezultatov evropskih raziskav ter izvirnih objav in njihovih avtorjev ter vzpostaviti potrebne stike. To se deloma že poskuša preko Cordisa (43). Takšni informacijski sistemi bi morali biti čim bolje dostopni (44) tudi invalidom in upoštevati potrebe starejših.

4.7.4

Vsaj prav tako pomembno in potrebno je sodelovanje raziskovalnih inštitutov in podjetij, ki se ukvarjajo s podobnimi temami. K takemu sodelovanju lahko veliko pripomore neposredna prostorska bližina (45), ker se iz ozke povezave ( cluster ) lahko razvijejo tako nujna kot tudi zaželena partnerstva. Oblikovanje t. i. grozdov (clusters) bi bilo treba še naprej spodbujati z ustreznimi programi. Toda priznati in podpreti je treba tudi vsa lokalna in regionalna prizadevanja za prenos znanja in navezovanje stikov. Kot primer je treba navesti pobude v okviru Science Cities  (46).

4.7.5

Zato Odbor prav posebej pozdravlja sedanje načrtovanje (47) Evropskega tehnološkega instituta (ETI), ki naj bi prispeval k nadaljnjemu razvoju inovacijskih zmogljivosti Skupnosti in držav članic, tako da bi na najvišji ravni združeval izobraževanje, raziskave in inovacijske dejavnosti. ETI bi svojo dejavnost razvijal primarno v okviru partnerskih skupnosti znanja in inovacij. Odbor priporoča, da se tudi tukaj spodbudijo, podprejo in izberejo predvsem pobude in postopki „od spodaj navzgor“.

4.7.6

Na splošno bi morale tudi države članice sprejeti intenzivnejše podporne ukrepe. Ti bi morali vključevati že omenjena novoustanovljena podjetja (start-ups) in sodelovanje (48) med raziskovalnimi institucijami in že uveljavljenimi podjetji.

4.8

Pomen temeljnih raziskav. Taki programi podpore ne smejo zavirati temeljnih raziskav. Zato Odbor ponavlja svojo podporo zelo pomembnemu programu Ideje (Ideas) v 7. okvirnem programu ter za to ustanovljenemu Evropskemu svetu za raziskave. Iz ene same nove ideje se lahko razvije izredno močan inovacijski vzgon in prodre na mnoga področja tehnike (49). Pomen temeljnih raziskav in zanje potrebno podporo priznava in spodbuja tudi industrija (50).

4.8.1

To je v skladu z večkratnim priporočilom Odbora, da je treba vse tri stebre inovacijskega trikotnika — temeljne raziskave, uporabne raziskave in razvoj (razvoj proizvodov in postopkov) — enakomerno podpreti z zadostnimi sredstvi, tudi temeljne raziskave, da bi pridobile pomen, ki ga zaslužijo.

4.9

Inovativni proizvod. Tudi če bi uresničili vsa ta priporočila, bi ostala naloga zasebnega gospodarstva, da inovativne proizvode, inovativni potek postopka in inovativne storitve na osnovi spoznanj in sposobnosti, pridobljenih z R&R, uresniči, izkoristi ali proizvaja in trži. Za to so potrebne znatne predhodne naložbe in dovolj časa ter precej tržnogospodarskega tveganja, zlasti za MSP. Toda tudi k temu lahko Skupnost in države članice odločilno prispevajo s splošno dosledno politiko, z odstranjevanjem administrativnih ovir, z gospodarskopolitičnimi — zlasti davčnimi — spodbudami, zagotovitvijo dovolj tveganega kapitala, razumnimi, učinkovitimi in nebirokratskimi programi podpore ter posebej z nenehnim prizadevanjem za tehniki in inovacijam naklonjeno družbeno okolje.

4.9.1

Tudi javni naročniki bi lahko prispevali k uvedbi inovativnih proizvodov na trg (tehnike, storitve …), ki bi tako dali priložnost za pospešeno posodobitev javnih ustanov (51).

4.10

Intelektualna lastnina in patent Skupnosti. Šibka točka EU je to, da nima patenta Skupnosti. Ta pomanjkljivost je opazna zaradi bistveno višjih stroškov in drugih ovir pri zaščiti intelektualne lastnine. Zaradi tega sta občutni kar dve slabosti: po eni strani visoki stroški za patentni postopek in varstvo patenta, po drugi pa celo izguba potencialnih patentov — zaradi odlašanja in izgube motivacije.

4.10.1

Jezikovni problem. Ena izmed ovir pri dogovarjanju o uvedbi patenta Skupnosti v EU je jezikovni problem. Zato Odbor priporoča, da se jezikovno vprašanje reši v skladu z dolgoletnimi običaji mednarodnih znanstvenih krogov (Science-Community). To pa se nikakor ne sme izkoristiti ali razumeti kot oviranje ali omejitev prizadevanja za evropsko jezikovno raznolikost — ki jo Odbor podpira (52) kot dragoceno značilnost kulturne širine Evrope.

4.10.2

Rok za objavo, ki ne ogroža novosti. Hkrati Odbor ponovno opozarja na svojo željo, da se za objavo postavi tak rok, ki ne bo ogrožal novosti (53), saj bo tako mogoče preprečiti nasprotje med nujnostjo, da raziskovalci svoje rezultate hitro objavijo, in omejitvijo, da se lahko patentirajo le novi, doslej neznani izumi.

4.11

Posebni položaj novih držav članic. Nove države članice imajo po eni strani konkurenčno prednost nižjih plač — slaba stran tega je seveda nižji življenjski standard večine državljanov — po drugi strani pa pomanjkljivost, da je njihova infrastruktura, potrebna za raziskave in razvoj, zaenkrat slabo razvita.

4.11.1

Zato je Odbor že večkrat (54) opozoril, da bi bilo treba iz strukturnih skladov Skupnosti nameniti bistveno večji del sredstev za vzpostavitev znanstvene infrastrukture. Za ta namen bi lahko bila zelo uporabna tudi sredstva Evropske investicijske banke.

4.11.2

Toda tudi nove države članice bi morale upreti vse sile v čimprejšnjo zapolnitev te praznine in nato postopno doseči 3-odstotni cilj. Skupnost si mora postaviti splošni prednostni cilj, da trdno podpre postavljanje raziskovalnih sistemov v novih državah članicah in spodbudi mlade generacije znanstvenikov.

4.12

Inovacije  (55) v splošnem smislu. Medtem ko dosedanje ugotovitve in priporočila inovacije obravnavajo predvsem kot rezultat znanstveno-tehničnih dejavnosti in pobud, naj tukaj izrecno opozorimo tudi na podjetniške, trgovske in socialne vidike (56) in možnosti inovativnih zamisli in postopkov. Nedvomno imajo ti vidiki, ki dopolnjujejo znanstveno-tehnično razsežnost, enakovreden pomen za blaginjo, konkurenčnost in lizbonsko strategijo. Kot so navedeni v tem raziskovalnem mnenju, so vsekakor povezani predvsem z gospodarskimi in socialnopolitičnimi vprašanji, ki bodo posebej obravnavana v prihodnjem mnenju Odbora o lizbonski strategiji (glej naslednjo točko).

4.12.1

V tem smislu Odbor pozdravlja sporočili Komisije  (57) (glej tudi točko 1.2) z dne 13. septembra 2006 z naslovom: Prenos znanja v prakso: široko zastavljena inovacijska strategija za EU, in z dne 12. oktobra 2006 z naslovom: Inovacijam prijazna sodobna Evropa. Odbor popolnoma podpira usmeritev teh dveh sporočil in jo v nekaterih točkah podrobneje opredeljuje v tem mnenju (prvo sporočilo se nanaša na Ahojevo poročilo (58), ki ga Odbor prav tako podpira). Odbor razen tega opozarja tudi na lastne predloge (59) za inovativno politiko zaposlovanja.

5.1

Osebni vidiki — motivacija. Odbor opozarja na mnenje (61), ki posebej obravnava to tematiko, in ponovno potrjuje in poudarja njegovo vsebino. Kot že prej je Odbor tudi v tem mnenju opozoril, da je človeški kapital najbolj občutljiv in najbolj dragocen vir raziskav, razvoja in inovacij. Najpomembnejša naloga je torej motivirati nadarjene, mlade ljudi za znanstveno ali tehnično izobraževanje in jim ga nato tudi omogočiti.

5.2

Univerze in visoke tehniške šole. Za to so potrebne izobraževalne ustanove, ki so odločilni predpogoj za zadostitev potreb po dobrih znanstvenikih in inženirjih. Treba je ustanoviti in vzdrževati zadostno število dobrih, privlačnih univerz s primerno opremo, zlasti tudi tehnične univerze, ki bodo sodelovale z ustanovami za raziskave in praktično učenje (62), ter zagotoviti odlične učne kadre. Te univerze morajo biti sposobne tekmovati z najboljšimi univerzami v ZDA ali drugih državah zunaj Evrope. Poleg tega morajo biti dovolj privlačne za najboljše študente iz neevropskih držav. Tudi tukaj bi lahko pomagal ETI.

5.3

Mobilnost. Ker je mobilnost znotraj in zunaj evropskih meja za mlade znanstvenike in inženirje po uspešnem zaključku študija že skoraj del obveznega nadaljnjega izobraževanja, morata biti izpolnjeni dve dodatni zahtevi:

5.3.1

Mobilnost mora biti nagrajena, ne kaznovana. Na žalost je še veliko — celo novejših (63) — predpisov v zvezi s plačami, davki, zavarovanjem in pokojninskim zavarovanjem, ki imajo ravno nasprotni učinek. Tukaj je potrebna sistematična in specifična ocena oz. revizija vseh vidikov in ovir, povezanih s tem vprašanjem. Poleg tega je treba upoštevati potrebo, da družina ostane skupaj, torej morajo predpisi veljati za cele družine.

5.3.2

Mobilnost ne sme biti enosmerna cesta za beg možganov. Možnosti za uspeh, ki jih dajejo oprema in delovno okolje, pa tudi dohodki in karierne možnosti raziskovalcev in inženirjev, morajo biti prilagojeni tistim, ki jih ponujajo države zunaj Evrope, ki za Evropo predstavljajo posebno konkurenco.

5.4

Poklicna pot. Družba — ki jo zastopa politika — prevzame odgovornost za čim boljšo uporabo svojih naložb, pa tudi naložb posameznih raziskovalcev, ki so namenjene pridobivanju zaželenega širokega in zapletenega temeljnega znanja ter zelo specifičnega znanja. Ta odgovornost se mora odražati v skrbi za primerno poklicno pot izšolanih raziskovalcev, s privlačnimi možnostmi brez poklicnih pasti. Brezposelnost ali neprimerna zaposlitev kvalificiranih znanstvenikov in inženirjev pomeni zapravljanje gospodarskih naložb in odvračanje prihodnjih vrhunskih strokovnjakov, ki se nato odločijo za poklic, ki sploh ni povezan z znanostjo in tehniko, ali pa zapustijo Evropo!

5.4.1

Doktorandi. Zaradi potrebnega trajanja celotnega znanstveno-tehničnega študija, ki mu sledi doktorat, in ker disertacije s področja znanosti in tehnike zahtevajo sposobnost samostojnega dela in polno poklicno predanost, je treba ta trud tudi priznati in nagraditi (za inženirje to včasih že velja). Z različnih vidikov je škodljivo, če ravno najbolj nadarjeni mladi znanstveniki med doktorskim študijem zaradi nezadostnega plačila  (64) predolgo živijo v finančni odvisnosti. Inženirji in znanstveniki, ki so zaključili visokošolski študij, niso vajenci ali praktikanti.

5.4.2

Za nadaljnjo poklicno pot je pomembno razviti privlačne modele zaposlitve za nedoločen čas ( Tenure-Track ) in alternativne poklicne možnosti. Ugotovitve iz konca prejšnjega poglavja so v tej zvezi še toliko bolj pomembne.

5.4.3

Dati ljudem prave možnosti. Napredek in stalne inovacije so odvisni tudi od motivacije vseh udeleženih, novih modelov poslovanja in pravih metod upravljanja. Ljudem — torej tudi zaposlenim v podjetjih in raziskovalnih inštitutih — je treba v skladu z njihovo nadarjenostjo, sposobnostjo in ustvarjalnostjo ponuditi najboljše možnosti za razvoj talenta in lastnih pobud, pa tudi omogočiti družbeno okolje, ki podpira in spodbuja njihovo ustvarjalnost. To so pomembna vprašanja socialne politike, socialnih raziskav, družinske politike, ekonomsko-poslovnih ved in na splošno kulture upravljanja. V tej povezavi je sedaj priznan tudi pomen smiselnega ravnovesja med delom in zasebnim življenjem za ustvarjalnost in produktivnost (65).

5.5

Izmenjave med univerzami in industrijo. Najboljša pot za prenos znanja in izmenjavo izkušenj so strokovnjaki sami. Zato že dolgo obstajajo prizadevanja za večjo izmenjavo osebja med univerzami in raziskovalnimi ustanovami na eni strani ter industrijo na drugi, ki jih je treba kljub težavam in oviram nujno še okrepiti.

5.5.1

Žal nam doslej ni uspelo (66) premostiti različnih ovir na tem področju, kot so tarifna pogajanja, načini imenovanja, merila za napredovanje ipd. Glede na to, da so težave v glavnem znane, bi bilo treba ponovno poskušati vplivati na postopke, jih spremeniti in odstraniti ovire, povezane s tarifami. Vendar pa pri tem ne gre le za vprašanje tarif in zelo različnih ravni dohodka, temveč tudi za razlike med podjetniško kulturo v industriji in na univerzah. Čeprav nekatere razlike izhajajo iz različne narave dela industrije in univerz, je kljub temu pomembno doseči bistveno več osebnih izmenjav in sodelovanja. Odbor priporoča nov razmislek o tem pomembnem vprašanju, da bi vendar dosegli pozitivne rezultate.

5.5.2

Poleg finančno-tehničnih in davčnopravnih vidikov ter vidikov zakonodaje o prevzemu odgovornosti je treba posebej poudariti vzajemno mobilnost med univerzitetnimi in gospodarskimi krogi. Zato Odbor ponavlja priporočilo za oblikovanje sistema štipendij in podpore, ki bi zagotavljal spodbude za omejeno (npr. od enega do treh let) vzajemno mobilnost (ob jamstvu, da se udeleženci lahko vrnejo na prejšnjo poklicno pot) med industrijo in znanstvenimi ustanovami, kot so to študijski dopusti na univerzitetnem področju. Takšen sistem ne bi le vodil k boljšemu spoznavanju in razumevanju razmer na obeh straneh in prenosu znanja, temveč bi tudi povečal možnost dolgoročnih izmenjav. Odbor se sicer zaveda, da lahko takšni vzajemni procesi obema stranema povzročajo težave (67), vendar bi jih prednosti takšne štipendije pomagale premagati, zlasti ker se tako lahko odprejo nove poklicne možnosti.

—

Temeljne raziskave, pravzaprav vsaka dolgoročno zastavljena raziskava in razvoj, nastaja s pomočjo zgodnjega objavljanja rezultatov, da bi druge raziskovalne skupine imele možnost preveriti rezultate. Poleg tega je treba izkoristiti sinergijo, ki izhaja iz takojšnje, vzajemne komunikacije v znanstvenih krogih, zlasti kadar mnogi laboratoriji sodelujejo v skupnem raziskovalnem in razvojnem programu.

—

Ponavadi mora tudi javna oblast zahtevati objavo rezultatov raziskave, ki jo je podprla, da lahko upraviči svojo podporo in zagotovi konkurenco.

—

V nasprotju s tem pa mora biti praviloma v interesu podjetja, da — ob upoštevanju konkurenčnega položaja — vsaj tako dolgo ohrani tajno obravnavo rezultatov razvoja izdelkov, dokler ni mogoče ponuditi novega proizvoda, primernega za trženje.

30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/28

1.1

Za uresničitev Evrope državljanov je pomembno, da je zakonodaja Skupnosti razumljiva in pregledna. Evropski parlament, Svet in Komisija so zato poudarili potrebo po tem, da se kodificirajo zakonodajni akti, ki so bili večkrat spremenjeni, in se v okviru medinstitucionalnega sporazuma dogovorili, da je mogoče uporabiti pospešen postopek. V zakonodajna besedila, predložena za kodifikacijo, ni mogoče vnašati nobenih vsebinskih sprememb.

1.2

Obravnavani predlog Komisije popolnoma ustreza cilju kodifikacije in izpolnjuje predpise, ki jo urejajo. Z njim se strinja tudi EESO.

30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/29

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija predložila poročilo o reformi evropske ureditve trga za vino. Odbor izrecno pozdravlja predlog Komisije, da se načeloma ohrani posebna ureditev trga za vino, ki bo omogočila možnost „temeljite reforme“.

1.2

Ker so evropska vina tako na notranjem trgu kot na pomembnih izvoznih trgih v primerjavi z vini iz tretjih držav, zlasti iz „Novega sveta“, izgubila tržne deleže, je treba spremeniti pogoje pravnega okvira, da bi izboljšali konkurenčnost evropskih vin in ponovno pridobili tržne deleže. Pri tem bi morala Komisija pri reformi ureditve trga za vino in predpisov za zunanjo trgovino bolj upoštevati položaj evropskega vinskega sektorja kot vodilnega na svetu.

1.3

EESO opozarja na svoje mnenje z dne 27. in 28. januarja 1999 (1), v katerem je takratne predloge Evropske komisije za reformo že ocenil kot nezadostne. Mnoge njegove pobude — predvsem glede konkurenčnosti, intervencijskih ukrepov, upoštevanja regionalnih razlik, informiranja — so danes aktualne bolj kot kadar koli prej.

1.4

EESO poudarja, da sta vino in vinogradništvo pomembna elementa evropske kulture in načina življenja. Vinogradništvo oblikuje družbeno in gospodarsko okolje v mnogih evropskih vinogradniških regijah. Odbor zato močno poudarja, da se pri reformi ne smejo upoštevati le gospodarske posledice, temveč tudi vplivi na zaposlovanje, socialno strukturo, okolje — zlasti s programi krčenja — ter varstvo potrošnikov in zdravje.

1.5

EESO opozarja, da je vinogradništvo eksistenčnega pomena za 1,5 milijona malih družinskih podjetij v Evropski uniji in vsaj sezonsko zaposluje 2,5 milijona delojemalcev. Zato Odbor poudarja, da je treba pri reformi dati prednost ukrepom, ki pozitivno vplivajo na dohodek vinogradnikov in možnosti zaposlovanja v evropskem vinogradništvu.

1.6

EESO pozdravlja predlog Evropske komisije, da bi države članice proizvajalke vina dobile na razpolago nacionalni finančni okvir, saj to predstavlja pomemben prispevek k večji subsidiarnosti in upoštevanju regionalnih razlik. EESO se pri predlogih za delitev instrumentov spodbujanja na skupni okvir EU in ukrepe v nacionalnem „finančnem okviru“ drži teh načel in zavrača ukrepe za ponovno nacionalizacijo politike na trgu vina.

1.7

EESO pričakuje, da bo Evropska komisija predlagala konkretne ukrepe v zvezi z informacijami za potrošnike in prodajo vina na notranjem trgu in na izvoznih trgih.

2.1

Komisija kot cilje reforme navaja: povečanje konkurenčnosti, krepitev pomena evropskih vin, ponovna pridobitev nekdanjih tržnih deležev in osvojitev novih, čim enostavnejši predpisi, upoštevanje družbene in politične vloge vinorodnih regij.

2.1.1

Kot nadaljnji cilj Komisija navaja vzpostavitev tržnega ravnovesja in na podlagi tega predlaga nekatere ukrepe, kot je npr. potreba po obsežnem krčenju nasadov.

2.2

Komisija v svojem dokumentu analizira sedanji tržni položaj, opisuje probleme sedanje skupne ureditve trga in na podlagi tega predlaga ukrepe.

2.3

Komisija je pretehtala štiri možnosti za reformo ureditve trga za vino:

2.3.1

Komisija je na podlagi ocen prišla do zaključka, da med štirimi možnostmi temeljita reforma ponuja največ prednosti in da je treba ohraniti posebno ureditev trga za vino.

2.4

Komisija predlaga dve možnosti: enostopenjsko in dvostopenjsko reformo. V skladu z možnostjo A bi se ureditev sajenja ukinila takoj (ali 1. avgusta 2010) brez prehodne ureditve. V skladu z možnostjo B bi bilo treba pred ukinitvijo ureditve sajenja izvesti obsežno krčenje nasadov, da se doseže strukturna prilagoditev.

2.5

Evropska komisija predlaga, da se takoj odpravijo naslednji ukrepi:

2.6

Komisija predlaga, da vsaka država, ki proizvaja vino, dobi na razpolago finančni okvir, izračunan na podlagi objektivnih meril. Država članica bi iz ponudbe ukrepov izbrala najprimernejše za svoj položaj in jih financirala s temi sredstvi.

2.7

Evropska komisija predlaga, da se mnogi izmed teh ukrepov prestrukturiranja in sprememb namembnosti izvajajo v okviru razvoja podeželja in se za to predvidi prenos finančnih sredstev iz posebnega proračuna za vino v drugi steber.

2.8

Komisija predlaga temeljito spremembo sedanjega ureditvenega okvira na področju kakovosti, da bi se povečala skladnost politike kakovosti EU z mednarodnimi predpisi, zlasti s Sporazumom o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPs).

2.9

Komisija predlaga liberalizacijo enoloških postopkov, pri tem pa bi bilo treba posebej upoštevati norme mednarodne organizacije za vino (OIV).

2.10

Komisija predlaga prepoved obogatitve s saharozo v kombinaciji z ukinitvijo pomoči za uporabo koncentrata mošta ter znatno omejitev stopnje obogatitve za severna vinorodna območja.

2.11

Komisija predlaga, da se poenostavijo predpisi o označevanju in vzpostavi enoten pravni okvir za vse različne kategorije vina in podatke v zvezi z njimi.

2.12

Komisija načrtuje odgovorno politiko promocije in obveščanja. Uporabiti bi bilo treba vse možnosti, ki jih predvideva sedanja zakonodaja.

2.13

Komisija želi zagotoviti, da bo reforma vinskega sektorja prispevala k zmanjšanju vplivov vinogradništva in vinarstva na okolje.

2.14

Komisija poudarja pomen združljivosti nove skupne ureditve trga s STO. S tem je povezana ukinitev veljavnih intervencijskih ukrepov in dovoljenje za proizvodnjo vin v Evropski uniji iz uvoženega mošta in mešanje vin iz tretjih držav z vini EU.

3.1

EESO lahko v veliki meri podpre cilje, ki jih navaja Evropska komisija. Vendar meni, da so potrebne nekatere prilagoditve.

3.1.1

EESO opozarja, da je v svojem predhodnem mnenju med drugim navedel naslednje cilje:

3.1.2

EESO meni, da je treba temeljito proučiti, ali bo pri globaliziranem trgu vina in po ukinitvi učinkovitega zunanjega varstva cilj tržnega ravnovesja sploh še mogoče doseči.

3.1.3

Zato je treba povečanju konkurenčnosti evropskih proizvajalcev nameniti posebno pozornost. Okrepiti je treba evropski prostor kot gospodarsko lokacijo, podpreti prizadevanja za kakovost vina in se vedno bolj prilagajati tržnemu razvoju in željam uporabnikov.

3.1.4

Odbor meni, da je treba uresničiti gospodarske cilje in jih dopolniti s socialnimi cilji in cilji politike zaposlovanja. Pri tem si je treba prizadevati za izboljšanje dohodka vinarskih podjetij. Posebno pozornost je treba posvetiti razvojnim možnostim mladih vinogradnikov. Upoštevati je treba možnosti zaposlitve za delovno silo za polni delovni čas in za sezonske delavce ter izboljšati pogoje za primerno plačilo.

3.1.5

Odbor kritično ocenjuje prenos pristojnosti s Sveta ministrov na Komisijo, npr. pri dovoljenju za novejše postopke proizvodnje vina, ker Komisija pri pogajanju o bilateralnih sporazumih ni zadovoljivo zastopala interesov evropskih proizvajalcev vina.

3.1.6

EESO je mnenja, da je treba povečati sedanja finančna sredstva, da bo mogoče upoštevati pristop dveh novih držav proizvajalk vina k EU.

3.2

EESO meni, da je treba temeljito proučiti analizo Komisije in ukrepe, ki izhajajo iz nje, ker je analiza tržnih udeležencev in neodvisnih organizacij vprašljiva.

3.2.1

Odbor meni, da je treba bolje in s širšega zornega kota opazovati trg, da bi kot podlago za organizacijo trga za vino pridobili podatke o proizvodnji, prodaji in potrošnji. Podatki, ki so se doslej uporabljali, so pomembni, vendar ne zadostujejo. Potrebne so tudi aktualne informacije o spremembah proizvodnih struktur, načinih prodaje in vedenja potrošnikov.

3.2.2

Ugotovitev Komisije, da je trend strukturnih presežkov naraščajoč, je treba preveriti. Odbor opozarja, da je naraščanje zalog treba pozdraviti, saj pomeni, da narašča tudi proizvodnja kakovostnega vina.

3.3

EESO podpira obsežno proučitev teh štirih možnosti, vendar se po začasni analizi strinja z rezultatom izbire. Vsekakor pa je treba spremeniti oblikovanje možnosti „temeljite reforme“.

3.3.1

Odbor izrecno pozdravlja predlog Evropske komisije, da se ohrani posebna ureditev trga za vino. Pri ureditvi trga za vino je treba upoštevati vse vidike ureditve trga, od proizvodnje do potrošnje, zlasti tudi ukrepe za varstvo potrošnikov, zdravstveno varstvo in informacije potrošnikom.

3.4

EESO meni, da bi morala nova ureditev trga za vino začeti veljati leta 2008. Vendar meni, da je potrebno obdobje postopne odprave, da bi se podjetja po potrebi lahko postopoma prilagodila novim okvirnim pogojem.

3.4.1

EESO odločno zavrača predlog, da bi se več kot tretjina sredstev, ki so na razpolago iz proračuna, porabila za program krčenja nasadov, saj to pomeni, da ta sredstva ne bodo na razpolago za tržne ukrepe oz. ukrepe za povečanje konkurenčnosti. Nasprotno pa je priznan pomen krčenja nasadov kot instrumenta za ureditev trga (glej spodaj), ki bi ga bilo treba ponuditi vinorodnim regijam kot prostovoljni ukrep v splošnem okviru Skupnosti.

3.4.2

Odbor nasprotuje popolni liberalizaciji predpisov o sajenju, saj bi to ogrožalo gospodarske in socialne cilje ter cilje okoljske politike in ohranjanja pokrajine, ki jih vsebuje reforma trga za vino. Prenosa vinogradništva iz pokrajin, kjer je vinska trta uveljavljena kultura, na površine, kjer bo gospodarjenje cenejše, Odbor ne more podpreti. Če bodo evropski predpisi o sajenju, povezani s prepovedjo novega sajenja, ukinjeni, je treba oblikovati okvir pooblastitve, da bodo lahko vinorodne regije še naprej uporabljale svoje predpise o sajenju ali jih oblikovale v skladu s cilji evropske ureditve trga za vino.

3.4.3

Odbor obžaluje, da Komisija svojih besed „ponovna pridobitev tržnih deležev“ pri oblikovanju temeljite reforme ne podpira z dejanji. Premalo je instrumentov in ukrepov, da bi se ti cilji, ki jih je vredno podpreti, lahko tudi uresničili.

3.5

EESO opozarja na svojo zahtevo, da se ukinejo intervencijski ukrepi kot umetne možnosti prodaje in pozdravlja predloge v okviru tega cilja.

3.5.1

Odbor priporoča, da bi vinogradniške regije lahko ponudile krčenje nasadov kot prostovoljni ukrep, ki je sestavni del strukturnega programa s socialnimi elementi, podjetjem, ki želijo popolnoma ali delno izstopiti iz proizvodnje.

3.5.2

Odbor meni, da takojšnje ukinitve intervencijskih ukrepov ne more podpreti. Zato priporoča, da se v finančnem okviru za obdobje postopne odprave 2008–2010 ponudita:

3.5.3

EESO meni, da mora odstranitev stranskih proizvodov ostati obvezna, da se zagotovi kakovost vinskih proizvodov in prepreči morebitna zloraba.

3.5.4

Odbor meni, da je treba v nacionalnem finančnem okviru predvideti ukrepe za preprečevanje krize, ki temeljijo na soodgovornosti proizvajalcev.

3.5.5

Odbor meni, da je treba uvesti instrumente, ki so usmerjeni v prihodnost, da bo mogoče doseči opredeljene cilje. Sem spadajo med drugim:

3.5.6

Odbor poudarja, da instrumenti ureditve trga v prvi vrsti prinašajo koristi tistim, ki želijo vinogradništvo v Evropi nadalje razvijati, in ne tistim, ki ga želijo iz kakršnega koli razloga opustiti.

3.6

EESO pozdravlja ta predlog, ker ustreza njegovim zahtevam po večjem upoštevanju regionalnih razlik in doslednem izvajanju načela subsidiarnosti v vinskem sektorju. Da bi se izognili ponovni nacionalizaciji in ohranili evropski značaj domačega vinskega sektorja, je vendarle treba ohraniti dosleden in ustrezen okvir Skupnosti.

3.6.1

EESO je v svojem mnenju (CES 68/99) že zahteval, da bi morale biti za izbiro ukrepov iz programa sprememb namembnosti za vinogradniška območja pristojne države članice. Pri tem je mogoče pripisati velik pomen organizacijam proizvajalcev, sektorskim združenjem in ustanovam z ustreznimi cilji.

3.6.2

EESO opozarja, da je zahteval posebni program za spodbujanje prikrajšanih vinorodnih območij, kot so npr. strma in nagnjena pobočja. Tudi območja, ki so izpostavljena skrajnim podnebnim razmeram, bi morala imeti pravico do črpanja sredstev iz teh programov.

3.6.3

EESO se zavzema za obsežen katalog ukrepov, ki bi po njegovem mnenju presegal primere Komisije. Sklicuje se na mnenje CES 68/99, v katerem je že zahteval znatno širitev programa za spodbujanje kletarstva in trženja.

3.6.4

Nadalje EESO meni, da je treba znotraj nacionalnega finančnega okvira financirati usklajene in celostne ukrepe za čim večjo učinkovitost. Te ukrepe je zato treba vključiti v obsežne načrte celotne proizvodne verige, ki sega od sajenja trte prek predelave do trženja proizvoda. Poleg tega je treba financirati ukrepe, ki proizvajalcem omogočajo soodgovorno upravljanje potenciala in odpiranje alternativnih možnosti trženja. EESO meni, da morajo imeti organizacije proizvajalcev vina glavno odgovornost pri upravljanju teh načrtov.

3.6.5

Proračun za nacionalni finančni okvir bi moral biti porazdeljen — kot že v primeru prestrukturiranja — v skladu s ključem glede na površino vinograda. V obdobju postopne odprave je treba predvideti dovolj finančnih sredstev za tržne mehanizme, ki bodo prenehali delovati, da se lahko podjetja, ki so te ukrepe doslej uporabljala, postopno pripravijo na nove okvirne pogoje.

3.6.6

Instrumente nacionalnega finančnega okvira je treba opredeliti v organizaciji EU za trg za vino. Države članice se morajo v okviru deleža finančnega proračuna (ključ glede na površino vinogradov) odločiti, kako bodo spodbudile konkurenčnost svojega vinogradništva. Programe je treba sporočiti v Bruselj. Za pravilno izvajanje so odgovorne države članice.

3.6.7

Odbor predlaga naslednjo porazdelitev instrumentov spodbujanja med ukrepi Skupnosti in ukrepi v okviru nacionalnega finančnega okvira:

3.6.7.1

Ukrepi Skupnosti:

3.6.7.2

Nacionalni finančni okvir:

3.7

Odbor je v številnih mnenjih poudaril pomen drugega stebra za prihodnji razvoj podeželja, kamor sodijo tudi evropska vinorodna območja.

3.7.1

Ob upoštevanju ciljev tega načela si prizadeva, da se ukrepi za reševanje posebnih problemov vinskega sektorja, ki so predmet razprave v okviru reforme trga za vino, financirajo iz proračuna za vino. Zato se proračun ne sme zmanjšati niti z znižanji niti s prenosom sredstev.

3.8

Ker so ti predlogi Komisije zelo pomembni in bi konec koncev odpravili današnjo sistematiko kakovosti, EESO pričakuje, da bo Evropska komisija pripravila modele simulacije, kako bodo ti predlogi vplivali na cilje reforme trga za vino, tako glede na izboljšanje konkurenčnosti in spodbujanje kakovosti kot glede varstva potrošnikov.

3.8.1

EESO zahteva, da se najprej uresničijo veljavni predpisi Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPs), predvsem uvedba registra za varstvo podatkov o izvoru, preden se začne razprava o spremembi sedanjega evropskega sistema kakovosti.

3.9

EESO v predlogih vidi nasprotja, ki jih je treba razrešiti.

3.9.1

Odbor meni, da je nujno potrebna mednarodno priznana opredelitev proizvoda vino. Zato je treba določiti tudi priznane načine proizvodnje.

3.9.2

Dovoljenje vseh postopkov, ki so sprejeti kjer koli na svetu, je v nasprotju z bolj doslednim zgledovanjem po standardih mednarodne organizacije za vino (OIV).

3.9.3

Odbor se zavzema, da bi se zgledovanje po standardih OIV pri enoloških postopkih bolj dosledno vključilo v strateško usmeritev bilateralnih ali mednarodnih trgovinskih pogodb.

3.9.4

Odbor nasprotuje predvidenemu dovoljenju, da bi se iz uvoženega grozdnega mošta ali njegovih koncentratov v Evropi proizvajalo vino ali da bi se proizvodi tretjih držav mešali z evropskimi izdelki.

3.10

EESO je v mnenju leta 1999 zahteval, da se upoštevajo pogoji, ki v Evropski uniji nastanejo zaradi lokacije, podnebja ali vremena. Opozarja, da je ta tematika zelo občutljiva in ne sme povzročiti razdvojitve evropskega vinogradništva ali celo ustaviti reformnih predlogov.

3.10.1

Zato EESO predloge Komisije ocenjuje ob upoštevanju svojega prejšnjega mnenja, analize, ki jo je opravila Komisija, predlagane liberalizacije enoloških postopkov, priznanja enoloških postopkov v bilateralnih pogodbah ter reformnih ciljev, zlasti povečanja konkurenčnosti in zmanjšanja proizvodnih stroškov. Pri pretehtavanju za predlog Komisije in proti njemu se Odbor opredeljuje za načelno nadaljevanje uporabe sedanjih predpisov v zvezi s saharozo in s pomočjo za koncentrate mošta.

3.11

EESO ocenjuje, da so predlogi zelo kompleksni, in pričakuje, da bo Evropska komisija natančno ocenila simulacijo posledic predlaganih sprememb.

3.11.1

EESO opozarja, da je bila pravica označevanja po dolgoletni razpravi šele pred kratkim spremenjena. Zahteva, da Evropska komisija prikaže, kateri novi vidiki, ki pri pravkar zaključeni razpravi niso bili upoštevani, pridejo v poštev sedaj.

3.11.2

Odbor pozdravlja poenostavitve v zvezi s predpisi označevanja, če so namenjeni boljšemu informiranju potrošnikov. Toda takšne spremembe ne smejo povzročiti povečanja nevarnosti izkrivljanja konkurence ali zavajanja potrošnikov in poplave pravnih sporov. V skladu s temi vidiki je treba proučiti tudi predlog Komisije EU za fakultativno navedbo sorte vinske trte in letnika za navadno namizno vino, ki mora izpolniti manjše zahteve kot vino vinorodnega okoliša ali kakovostno vino.

3.11.3

Odbor opozarja, da v vedno večji Evropski uniji narašča jezikovna raznolikost, iz tega pa lahko izhajajo trgovinske ovire, kot se trenutno dogaja pri označevanju sulfitov. Zato je treba ustvariti možnost, da se ti obvezni podatki, npr. dodatki, navedejo s splošno razumljivimi simboli.

3.12

EESO je že v svojem mnenju CES 68/99 zahteval, da informacije o zdravstvenih prednostih zmernega uživanja vina in o nevarnostih zlorabe alkohola postanejo pomemben steber ureditve trga za vino.

3.12.1

Ker so predlogi zelo nejasni, EESO poziva Evropsko komisijo, da predlaga konkretne ukrepe v zvezi z informacijami za potrošnike in spodbujanjem prodaje vina na notranjem trgu in na izvoznih trgih, ki bi presegli sedanji nezadovoljiv okvir in bi bili primerni za ponovno pridobitev tržnih deležev ali njihovo širitev.

3.12.2

Pri tem je treba posebno pozornost posvetiti izčrpnim informacijam o prednostih zmernega uživanja vina kot sestavnega dela zdrave prehrane in sodobnega načina življenja.

3.12.3

Zajeziti je treba slabšanje bilance zunanje trgovine in jo popraviti s pomočjo programov za spodbujanje izvoza.

3.13

EESO je že v mnenju CES 68/99 zahteval širše upoštevanje okolja.

3.13.1

Vinogradniška območja so po vseh pravilih edinstvene obdelane pokrajine, za katere morajo vinogradniki skrbeti z okolju prijaznimi načini pridelovanja. Vinogradništvo je sestavni del življenja in kulture celotnih regij, katerih gospodarski, socialni in kulturni obstoj je odvisen od te dejavnosti.

3.13.2

Zato mora reforma v veliki meri upoštevati okolje, socialno strukturo, infrastrukturo, gospodarstvo in življenjske vrednote.

3.14

EESO je že v mnenju CES 68/99 zavrnil dovoljenje mešanja vin, uvoženih iz tretjih držav, z izdelki iz EU ali proizvodnjo vin v EU iz proizvodov tretjih držav, ker to predstavlja prikrajšanje evropskih proizvajalcev in nevarnosti zlorabe za potrošnike. Obžaloval je, da Komisija ni dala dovolj predlogov, ki bi okrepili konkurenčnost v mednarodni trgovini, zlasti na izvoznih trgih. Odbor ponavlja svoje kritične ugotovitve glede prihodnje reforme trga za vino.

3.14.1

V okviru svojih prejšnjih analiz EESO zahteva, da Komisija pri reformi ureditve trga za vino in zlasti predpisov za zunanjo trgovino bolj upošteva položaj evropskega vinskega sektorja kot vodilnega na svetu.

30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/35

1.1

EESO meni, da je predlog za spremembe dveh členov Uredbe EKSRP logična posledica sklepa Evropskega sveta o finančni perspektivi 2007–2013. Pri dodeljevanju sredstev iz kohezijskega sklada je smiselno upoštevati razlike v gospodarski moči posameznih držav članic. Pravilo o izvzetju Portugalske od obveznosti sofinanciranja je ob upoštevanju predstavljenega položaja sprejemljivo.

1.2

EESO je na podlagi vloženega predloga Komisije prav tako pozorno obravnaval sklep Evropskega sveta o krčenju sredstev EKSRP in posebna pravila glede višine in oblike sredstev za razvoj podeželja, ki so bila sprejeta za določene države članice.

2.1.1

Voditelji držav in vlad EU so po večmesečnih pogajanjih 19. decembra 2005 dosegli soglasje o finančni perspektivi EU za obdobje 2007–2013. Dogovor, ki se izvaja v okviru medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom in Evropsko komisijo z dne 14. junija 2006, vsebuje poleg metod razporeditve sredstev za posamezne postavke vrsto dodatnih določb.

2.2.1

Nekatere teh določb obravnavajo podporo podeželju, ki jo določa Uredba (EG) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) z dne 20. septembra 2005.

2.2.2

Komisija v svojem predloženem osnutku predlaga, da se sklepi, sprejeti decembra 2005, vključijo v Uredbo (EG) št. 1698/2005 (Uredba EKSRP). Namen predloga Komisije je torej uskladiti Uredbo EKSRP z besedilom finančnega sporazuma.

3.1.1

Namen predloga Evropske komisije je uskladiti sklep Sveta o finančni perspektivi 2007–2013 z dne 19. decembra 2005 in Uredbo EKSRP. Zato je treba spremeniti člen 69(6) in člen 70 Uredbe EKSRP.

3.2.1

Člen 69(6) trenutno veljavne uredbe EKSRP omejuje zgornjo mejo skupnih letnih sredstev, ki jih posamezna država članica lahko prejme iz skladov, ki podpirajo kohezijo, (vključno s sredstvi iz EDSRP) na največ 4 % njenega BDP. Točka 40 Sklepa Sveta o finančni perspektivi 2007–2013 pa skupno letno dodelitev sredstev iz skladov, ki podpirajo kohezijo, omejuje na vrednosti med 3,2398 % in 3,7893 % BDP, ki temeljijo na povprečnem BND na prebivalca.

3.3.1

Sklep Sveta o finančni perspektivi 2007–2013 vključuje dodatne tehnične določbe. Zgornja meja prenosa sredstev se mora za vsako povečanje povprečnega BND na prebivalca za 5 odstotnih točk v primerjavi s povprečjem EU v obdobju 2001–2003 zmanjšati za 0,09 odstotne točke BDP.

3.3.2

Poleg tega je treba leta 2010 opraviti pregled. Če bo ugotovljeno, da je skupni BDP določene države članice v obdobju 2007–2009 (tudi zaradi sprememb menjalnega tečaja) od skupnega BDP odstopal za več kot ± 5 %, bodo zneski, ki so bili za to obdobje dodeljeni državi članici, temu ustrezno prilagojeni. Najvišji znesek teh prilagoditev, pozitiven ali negativen, pa ne sme presegati 3 milijard EUR.

3.3.3

V prihodnje se bodo izvajale določbe za natančni izračun vrednosti poljskega zlota.

3.4.1

V skladu s členom 70 Uredbe EKSRP se sredstva iz EKSRP izplačujejo le kot dodatek k obveznemu nacionalnemu sofinanciranju (različnih višin). Vendar je v skladu s finančnim sporazumom iz decembra 2005 Portugalski za razvoj podeželja odobren znesek v višini 320 milijonov EUR, ki ga ni treba nacionalno sofinancirati (točka 63). Komisija predlaga, naj se ta sporazum vključi v člen 70 Uredbe EKSRP. Člen 70(4) določa klavzulo o izvzetju najbolj oddaljenih regij in manjših otokov v Egejskem morju, ki dovoljuje povečanje prispevkov EKSRP do 85 %. V tem odstavku bo odslej tudi klavzula o izvzetju, ki določa, da Portugalski ni treba sofinancirati sredstev EKSRP v znesku 320 milijonov EUR.

4.1.1

EESO poudarja, da je nedvomno treba uskladiti pravno podlago. Predlog Komisije za spremembo Uredbe (EG) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) je logična posledica sklepa Sveta o finančni perspektivi 2007–2013. Struktura predloga Komisije ustreza sklepom, ki jih je Svet sprejel decembra 2005, in so ključni elementi strukture Uredbe EKSRP.

4.2.1

Evropski parlament, Evropska komisija, Odbor regij in EESO imajo zdaj priložnost, da ocenijo tudi tiste vsebinske elemente sklepa Sveta o finančni perspektivi, ki še niso del medinstitucionalnega sporazuma.

4.3.1

EESO se je vedno zavzemal za cilje kohezije, ki naj bi krepili ekonomsko in socialno kohezijo v EU in zmanjšali razlike v razvoju med regijami. Vodilo konvergenčnega cilja, pomembnega elementa kohezijske politike, je, da se z izboljšanjem pogojev in dejavnikov, ki vodijo do večje rasti v najmanj razvitih državah članicah in regijah, slednje približajo povprečju EU.

4.3.2

EESO poudarja, da se kohezijska politika izvaja s pomočjo skladov (Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR), Evropski socialni sklad (ESS), Kohezijski sklad) in da je dostop do teh skladov odvisen od gospodarske moči in položaja regij. Regije z regionalnim BDP pod 75 % povprečja EU so v okviru konvergenčnega cilja upravičene do podpore, vse druge regije pa imajo dostop do pomoči v okviru cilja „regionalna konkurenčnost in zaposlovanje“. 86 regij v 18 od 25 držav članic EU je konvergenčnih regij. Med konvergenčne regije se poleg regij v 9 novih držav članic EU (z izjemo Cipra) uvrščajo tudi regije v Nemčiji, Španiji, Franciji, Veliki Britaniji, na Portugalskem, v Belgiji, Avstriji, Grčiji in Italiji.

4.3.3

EESO pozdravlja pravila za izračun zgornje meje za dodelitev kohezijskih sredstev, pri čemer se različno upošteva gospodarska moč posamezne države članice. Tako se v nasprotju s pavšalnimi omejitvami na 4 % upošteva pojem konvergenčnosti in sistema podpore, s čimer se najmanj razvitim državam članicam omogoči relativno več sredstev. S tem postane smiselna tudi zgornja meja glede na gospodarsko moč države.

4.4.1

EESO meni, da je „drugi steber“ skupne kmetijske politike, t.j. spodbujanje razvoja podeželja, skrajno pomembna politika. Njen pomen se je v zadnjih letih upravičeno že povečal in se mora še nadalje povečevati. O slednjem pričajo sicer tudi izjave Komisije in držav članic, vendar pa takšnih političnih izjav nikakor ni mogoče zaslediti v okviru ustreznih finančnih virov „drugega stebra“ za finančno obdobje 2007-2013. EESO je glede tega zelo kritičen in se bo ob ustrezni priložnosti temu vprašanju resno posvetil.

4.4.2

Med pogajanji o finančni perspektivi 2007–2013 so si nekatere države uspele zagotoviti posebna pravila glede višine in vrste sredstev za razvoj podeželja. Od skupnih 69,75 milijard EUR, namenjenih razvoju podeželja, je bilo postavljenih na stran 4,07 milijarde EUR, ki so namenjene osmim državam članicam. Avstrija je prejela 1,35 milijarde EUR, Švedska 820 milijonov EUR, Irska in Italija vsaka po 500 milijonov EUR, Finska 460 milijonov EUR, Portugalska 320 milijonov EUR, Francija 100 milijonov EUR in Luksemburg 20 milijonov EUR. EESO opaža, da je to nepredvideno dodeljevanje sredstev sicer politična koncesija, ki pa hkrati kaže na prizadevanje za razvoj podeželja v teh državah in njegov pomen. Poleg osnovne problematike tega izrednega in obsežnega dodeljevanja sredstev v okviru pogajanj EESO prav tako vidi nevarnost razdrobitve politike razvoja podeželja zaradi različnih dodeljevanj sredstev in različnih stopenj prizadevanja posameznih držav članic.

4.4.3

Ob upoštevanju težavnega položaja Portugalske, ki ga je Komisija že prestavila v svojem poročilu o položaju portugalskega kmetijstva (COM(2003) 359 konč. z dne 19. junija 2003), EESO soglaša s soglasjem Sveta, da se Portugalska oprosti dolžnosti sofinanciranja sredstev v višini 320 milijonov EUR. Načelo sofinanciranja sredstev za spodbujanje razvoja podeželja je pravilno, vendar ni dogma. EESO bo tudi v prihodnje od primera do primera kritično ocenil višino in obliko sofinanciranja, vključno z odstopanji.

30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/37

1.1

Odbor pozdravlja predlog Komisije o spremembi člena 25 Uredbe o podatkih, ki določa postopek odbora, ki ga je treba uporabiti za sprejetje ukrepov, potrebnih za izvajanje Uredbe.

1.2

Odbor se strinja s tem, da se členu 25 dodata odstavka (3) in (4), saj določata uporabo novega regulativnega postopka s pregledom pri sprejemanju ukrepov splošnega obsega za spreminjanje nebistvenih določb Uredbe o podatkih. Ta sprememba je nujna, da bi bil ta postopek bolj popoln.

1.3

Odbor podpira uporabo novega regulativnega postopka s pregledom za ustrezne člene Uredbe o podatkih, saj je novi postopek za razliko od prejšnjega bolj jasen in učinkovit.

1.4

Odbor meni, da je treba Uredbo o podatkih, ki zajema prehranske in zdravstvene podatke, ki se uporabljajo pri označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil, začeti uporabljati takoj. V zvezi s tem Odbor poudarja, da je treba zagotoviti, da uporaba novega regulativnega postopka za nekatere člene Uredbe o podatkih ne bo povzročila dolgotrajnih postopkov, ki bi ovirali učinkovito in pravočasno izvajanje Uredbe.

1.5

Po mnenju Odbora bi morala Komisija v prihodnje razmisliti o poenostavitvi zakonodajnega okvira za varnost živil in varstvo potrošnikov. Odbor pozdravlja namen Komisije, da pregleda in posodobi obstoječo zakonodajo o označevanju (1) ter poudarja pomen poenostavitve in pojasnitve obstoječih določb o označevanju v smislu boljše zakonodaje.

1.6

Odbor pozdravlja uvedbo vsakega evropskega zakonodajnega okvira, ki se zavzema za varstvo potrošnikov in hkrati spodbuja usklajevanje in učinkovito delovanje notranjega trga.

2.1

Svet je Odbor zaprosil za mnenje o predlogu spremembe Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. …/… o prehranskih in zdravstvenih podatkih o živilih (Uredbo o podatkih (2)), da se prilagodi novemu Sklepu Sveta (ES) 2006/512 o spremembah Sklepa 1999/468/ES o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil. S Sklepom Sveta (ES) 2006/512 je bil uveden nov postopek odbora, t. i. regulativni postopek s pregledom, in s tem spremenil Sklep 1999/486/ES, ki je določal samo nekaj postopkov za izvajanje teh pooblastil.

2.2

Uredba o podatkih, ki zajema prehranske in zdravstvene podatke, ki se uporabljajo pri označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil, se nanaša na regulativni postopek, kadar so Komisiji podeljena izvedbena pooblastila, in jo je treba zato po potrebi prilagoditi novemu regulativnemu postopku odbora s pregledom, kakor določa Sklep Sveta 1999/468/ES.

3.1

Odbor se načelno strinja s predlogom Komisije, da se uporabi regulativni postopek s pregledom pri sprejemanju ukrepov splošnega obsega za spreminjanje nebistvenih določb Uredbe o podatkih.

3.2

Odbor meni, da se Uredba o podatkih sprejema ravno v času, ko se potrošniki zavedajo povezanosti prehrane in zdravstvenih težav in zaradi tega potrebujejo natančne in zanesljive informacije. Odbor poudarja, da bo Uredba o podatkih učinkovita, če bosta istočasno zagotovljeni visoka stopnja varstva potrošnikov in boljša izbira — da bodo domači in uvoženi proizvodi varni in opremljeni s točnimi in jasnimi podatki.

3.3

Uredba o podatkih dopolnjuje splošne določbe Direktive 2000/13/ES, ki prepoveduje uporabo informacij, ki bi potrošnika zavedle ali živilom pripisovale zdravilne učinke, in določa posebne določbe v zvezi z uporabo prehranskih in zdravstvenih podatkov. Odbor meni, da je ta uredba v tem trenutku še posebej pomembna in jo je treba nemudoma sprejeti glede na to, da se povezavi med zdravim načinom življenja in zdravo prehrano pripisuje vedno večji pomen in da so potrebne informacije, ki bi potrošnikom pomagale pri „zdravi izbiri“.

3.4

Odbor verjame, da mora Komisija poleg zakonodajnega okvira spodbujati tudi informacijske kampanje o zdravju in prehranjevanju v okviru svojega programa za javno zdravje.

4.1

Odbor meni, da je nujna sprememba člena 25 Uredbe o podatkih, ki določa uporabo postopka odbora pri sprejemanju ukrepov splošnega obsega za spreminjanje nebistvenih določb temeljnega akta, sprejetega v postopku soodločanja.

4.2

Po mnenju Odbora se odstavka, ki sta dodana členu 25, bolj natančno sklicujeta na zadevne člene Sklepa Sveta 1999/468/ES, s čimer bo postopek bolj učinkovit, saj bodo izvedbena pooblastila regulativnega odbora večja. Dodana odstavka namreč bolj jasno opredeljujeta pooblastila Komisije in poudarjata vlogo Evropskega parlamenta in Sveta pri pregledovanju ukrepov še pred njihovim sprejetjem.

4.3

Odbor se strinja, da se členu 25 dodata odstavka (3) in (4), ki uvajata novo vrsto postopkov izvajanja izvedbenih pooblastil Komisije. Na ta način lahko Parlament in Svet zavrneta sprejetje predlaganih ukrepov, ki bi presegli izvedbena pooblastila Komisije oziroma ne bi upoštevali načel subsidiarnosti in sorazmernosti.

4.4

Odbor se strinja z možnostjo skrajšanja ali podaljšanja rokov, določenih za postopek v primeru izjemnih in upravičenih okoliščin (kakor določa člen 5(a) Sklepa 1999/468/ES, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2006/512/ES).

4.5

Odbor podpira spremembo Uredbe o podatkih, da bi uporabili nov regulativni postopek s pregledom za člene te uredbe, za katere so potrebni ukrepi, ki sodijo v okvir člena 5 (Regulativni postopek) Sklepa o komitologiji (Sklep Sveta 1999/468/ES).

4.5.1

Odbor meni, da bo to pozitivna in učinkovita sprememba, saj se bo uporabljal novi regulativni postopek s pregledom pri določanju splošnih pogojev za uporabo prehranskih in zdravstvenih podatkov.

4.5.2

Odbor verjame, da bo ta sprememba prispevala k zagotavljanju visoke stopnje varstva potrošnikov ob izvajanju Uredbe o podatkih, zlasti pri določanju posebnih profilov hranilnih vrednosti, ki jih morajo imeti živila in določene vrste živil, da bi bili na njih lahko navedeni podatki o hranilni in zdravstveni vrednosti.

4.5.3

Odbor poudarja, da se je treba posvetovati z združenji potrošnikov in predstavniki živilske industrije, ko se določajo ali obnavljajo pogoji uporabe prehranskih in zdravstvenih podatkov in ko se spreminja Priloga, kjer so našteti dovoljeni podatki.

4.6

Odbor Komisiji priporoča, da v prihodnje razmisli o poenostavitvi postopka za sprejetje in potrditev znanstvene podlage podatkov o hranilni vrednosti, povezani z zdravjem (3). Poleg tega Odbor meni, da je treba poenostaviti zakonodajni okvir za varnost živil in varstvo potrošnikov.

4.7

Odbor poudarja, da mora biti Uredba o podatkih pragmatična, in se boji, da so nekatere določbe v zvezi z dokumentiranjem podatkov po nepotrebnem zapletene. Meni, da je treba doseči ravnovesje med potrebami potrošnikov po znanstvenih in jasnih informacijah ter možnostmi živilske industrije za razvoj in trženje živil z lastnostmi, ki so koristne in pomembne za potrošnike.

30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/40

1.1

EESO ocenjuje, da je koristno v uredbo vključiti regulativni postopek s pregledom. EESO se strinja s Komisijo, da je pomembno poenostaviti in razjasniti pravo EU.

2.1

Cilj tega predloga je v Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. …/… o dodajanju vitaminov, mineralov in nekaterih drugih snovi živilom vključiti navedbo novega regulativnega postopka s pregledom v vseh primerih, kjer je Komisija pooblaščena za sprejemanje kvazi zakonodajnih ukrepov v smislu člena 2 Sklepa 1999/468/ES o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil, kakor je spremenjen s Sklepom Sveta 2006/512/ES.

2.2

Ta sprememba je potrebna zaradi uvedbe novega postopka komitologije. Nov postopek je regulativni postopek s pregledom.

2.3

Predlog je omejen na spremembe, ki so nujno potrebne za prilagoditev Uredbe novemu sklepu o komitologiji.

3.1

EESO ocenjuje, da je koristno v uredbo vključiti regulativni postopek s pregledom. EESO se strinja s Komisijo, da je pomembno poenostaviti in razjasniti pravo EU.

3.2

Regulativni postopek s pregledom omogoča učinkoviteje spremeniti nebistvene elemente uredbe, vključno s črtanjem nekaterih takšnih elementov ali z dodajanjem novih nebistvenih elementov.

3.3

Evropski ekonomsko-socialni odbor je marca 2004 sprejel mnenje, v katerem je opredelil svoje stališče o dodajanju vitaminov, mineralov in nekaterih drugih snovi živilom; ker gre v obravnavanem predlogu spremembe za postopek posodobitve, Odboru ni treba ponovno oblikovati stališča o tej temi.

3.4

Nova pravila o regulativnem postopku je treba uporabljati od 23. julija 2006 dalje.

3.5

Odbor se je prepričal, da obravnavani predlog ne prinaša nobene bistvene spremembe uredbe ter da je edini njegov cilj povečati jasnost in transparentnost zakonodaje EU. Odbor se s tem ciljem v celoti strinja in v skladu z gornjimi navedbami izjavlja, da se z obravnavanim predlogom strinja.

30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/41

1.1

Odbor priznava potrebo po reformi sedanjega sistema pomoči proizvajalcem banan v Skupnosti, zato z zadovoljstvom sprejema predlog Komisije. Kljub temu pa ocenjuje, da je trenutno še prezgodaj za oceno vpliva novega uvoznega režima po izključno carinski tarifi, ki je začel veljati 1. januarja 2006, na prihodke proizvajalcev, in da ga predlog Komisije ne obravnava ustrezno.

1.2

Odbor predlaga, da se peta uvodna izjava spremeni tako:

„Naslov III Uredbe Sveta (ES) št. 247/2006 z dne 30. januarja 2006 o posebnih ukrepih za kmetijstvo v najbolj oddaljenih regijah Unije predvideva vzpostavitev programov podpore Skupnosti za najbolj oddaljene regije in vsebuje posebne ukrepe za podporo lokalnim kmetijskim proizvodnim linijam. Ta uredba predvideva ponovni pregled najpozneje do 31. decembra 2009. Če pride do bistvenih sprememb ekonomskih razmer, ki vplivajo na preživetje v najbolj oddaljenih regijah, Komisija poročilo predloži prej. Da pa bi lahko upoštevala zelo specifičen položaj proizvajalcev banan v EU, bo Komisija pred predvidenim rokom predložila posebno poročilo, če bo sprememba uvoznega režima povzročila zmanjšanje dohodkov omenjenih proizvajalcev. Ta instrument se zdi najbolje prilagojen podpori proizvodnje banan v vsaki posamezni regiji, saj omogoča prilagodljivost in decentralizacijo mehanizmov za podporo proizvodnje banan. Možnost vključitve pomoči za banane v te programe podpore mora povečati skladnost strategij za podporo kmetijski proizvodnji v teh regijah.“

1.3

Odbor predlaga, da se v členu 3(2) doda nov odstavek 3a člena 28 uredbe (EGS) št. 247/2006:

„V primeru poslabšanja ekonomskih razmer proizvajalcev banan zaradi spremembe uvoznega režima, bo Komisija pred 31. decembrom 2009 predložila posebno poročilo in mu po potrebi dodala potrebne predloge.“

1.4

Odbor predlaga, da se člen 30 uredbe 247/2006 spremeni tako, da se mu doda naslednji odstavek:

„Evropska komisija bo lahko državam članicam dovolila, da v svoje programe podpore vključijo poseben režim predplačil za proizvajalce banan.“

2.1

Sektor banan je zelo specifičen, zato je predmet posebne skupne ureditve trge (SUT). Posebnosti tega sektorja so zlasti to, da večina proizvodnje EU poteka v najbolj oddaljenih regijah (NOR), ki se, kot priznava člen 299(2) Pogodbe, srečujejo s posebnimi ovirami, da ta proizvodnja na trgu EU predstavlja le 16 %, in da je svetovni trg banan skoraj oligopol, saj trg banan obvladuje pet velikih podjetij.

2.2

Predlog Evropske komisije, ki je bil sprejet po obsežnem postopku notranjega in zunanjega posvetovanja, prinaša korenito spremembo sedanjega sistema pomoči proizvodnji banan v EU. Sedanji sistem notranje pomoči, ki temelji na načelu nadomestnih plačil, katerih znesek se vsako leto spreminja glede na ceno banan, bo zamenjala pomoč, ki bo razdeljena v nacionalne deleže in bo v primeru NOR postala del njim namenjenih programov POSEI, v primeru drugih proizvodnih območij v EU pa bo vključena v shemo enotnih plačil.

2.3

Predlog zahteva reformo treh uredb EU:

2.3.1

Uredba 404/93 o SUT za banane. Črtajo se naslov II (organizacije proizvajalcev in mehanizmi dogovarjanja), naslov III (sistem nadomestnih pomoči, operativni programi in premije za izkrčitev) ter razni členi iz naslovov IV in V, ki so zaradi prehoda s sistema tarifnih kvot na sistem izključno carinske tarife zastareli. Spremeni se več členov iz naslova V: ukine se upravljalni odbor za banane (sklicevanja na upravljalni odbor za banane se štejejo za sklicevanja na upravljalni odbor za sveže sadje in zelenjavo), kakor tudi določba o obveznosti predložitve letnega poročila iz uredbe 404/93.

2.3.2

Uredba 1782/2003 o reformi SKP 2003. Spremenijo se členi o vključitvi banan, ki niso proizvedene v NOR, v shemo enotnih plačil. Zato se spremenijo nacionalne zgornje meje za Grčijo (+1,1 milijona EUR), Portugalsko (+0,1 milijona EUR) in Ciper (+3,4 milijona EUR). Države članice bodo morale na podlagi reprezentativnega obdobja med leti 2000 in 2005 določiti referenčni znesek ter število hektarov, ki bodo upravičeni do enotnega plačila.

2.3.3

Uredba 247/2006 o kmetijskih programih POSEI. Finančna sredstva, namenjena programom POSEI, se povečajo za 278,8 milijonov EUR: POSEICAN za 141,1 milijonov EUR; POSEIDOM za 129,1 milijonov EUR in POSEIMA za 8,6 milijonov EUR.

2.4

Odbor meni, da obravnavani predlog, s tem ko skupni ureditvi trga banan praktično odvzame vso vsebino in ko finančno pomoč za ta proizvod prenese v globalni proračun, namenjen programom POSEI, ne ustvari pa posebnega poglavja za banane, Komisijo v določeni meri razbremenjuje odgovornosti za sektor proizvodnje banan v Skupnosti.

2.5

Odbor ceni, da Komisija predlaga sistem nacionalnih proračunskih deležev, vendar se boji, da iz tega izhajajoči skupni proračun ne bo zadoščal v primeru večjega padca cen v EU, kot posledice velike liberalizacije trga, ki jo prinaša nov uvozni režim in njegov predvideni razvoj na podlagi mednarodnih trgovinskih pogajanj v teku.

3.1

Prav bi bilo, da Komisija poišče alternativno rešitev za ohranitev okvira Skupnosti za organizacije proizvajalcev banan. Evropska proizvodnja banan je namreč zelo razdrobljena, saj gre po večini za majhne proizvajalce, ki morajo pridelano sadje prodajati na trgu, za katerega je značilna velika konkurenca, zato je potrebna večja koncentracija ponudbe. Odbor meni, da bi okvir Skupnosti za organizacije proizvajalcev lahko ohranili s pomočjo ohranitve nekaterih določb iz naslova II uredbe (ES) št. 404/93, zlasti členov 5,8 in 9.

3.2

Banana je zelo intenzivna kultura, njeno gojenje zahteva skrb skozi vse leto, kar pomeni stalne stroške, v glavnem zaradi velikih potreb po delovni sili in namakanju. Zato bi bilo treba ohraniti sedanji sistem predplačil.

3.3

Predlog Komisije bi moral natančneje opredeliti vsebino poročila, ki bo osnova za uvedbo ustreznih ukrepov v primeru izpada dohodkov kmetov zaradi novega uvoznega režima.

30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/43

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor odobrava predlog o spremembi Uredbe 1408/71 in upa, da bo to ena zadnjih sprememb (po možnosti zadnja), o kateri mora podati mnenje. To pomeni, da bi Uredba št. 883/2004 začela neomejeno veljati, čim bi Evropski parlament in Svet sprejela novo uredbo o določitvi podrobnih pravil za izvajanje, ki naj bi nadomestila Uredbo št. 574/72.

1.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor zato poziva države članice in Parlament, da postopek sprejemanja nove uredbe izpeljejo hitreje in učinkoviteje kot v primeru Uredbe št. 883/2004. To bi bil najboljši prispevek institucij Evropske unije k Evropskemu letu mobilnosti delavcev.

2.1

Od začetka veljavnosti sta bili uredbi št. 1408/71 in 574/72 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene in samozaposlene osebe ter njihove družinske člane, ki se gibljejo v Evropski uniji, že večkrat spremenjeni zaradi prilagajanja spremembam v nacionalnih zakonodajah držav članic in različnim sodbam Evropskega sodišča na področju socialne varnosti.

2.2

Te spremembe zagotavljajo posodabljanje sistema usklajevanja socialne varnosti na ravni Unije, da bi evropski državljani, ki se gibljejo znotraj notranjih meja, ne bili oškodovani glede pravic do socialne varnosti, kadar uveljavljajo eno od temeljnih pravic Unije, svobodo gibanja in nastanitve.

2.3

Največje spremembe na področju usklajevanja sistemov socialne varnosti držav članic Evropske unije je prinesla Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 883/2004 (1). Ta nadomešča Uredbo št. 1408/71, vendar še ni v veljavi, saj se čaka sprejetje uredbe, ki bo nadomestila Uredbo št. 574/72. Zakonodajni postopek sprejemanja predloga uredbe o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 883/2004 (2) se je že začel in Odbor je pred kratkim sprejel mnenje o tem predlogu. (3)

2.4

EESO je prav tako že sprejel mnenje o uredbi o uskladitvi sistemov socialne varnosti (4).

3.1

Namen predloga, o katerem EESO pripravlja mnenje, je posodobiti priloge Uredbe št. 1408/71, da bi odražale razvoj različnih nacionalnih zakonodaj na področju socialne varnosti. Poleg tega naj bi poenostavil izvajanje zakonodaje EU o usklajevanju sistemov socialne varnosti.

3.2

Ob tej priložnosti v besedilu, ki ga je predložila Komisija, ni predlagana nobena sprememba Uredbe št. 574/72.

3.3

Vsebina predlaganih sprememb bo, zaradi različnosti njihove narave, predstavljena v posebnih ugotovitvah, da bi tako poenostavili dokument.

4.1

Odbor na splošno odobrava predlog, saj predlagane spremembe izhajajo iz želje različnih držav članic po zakonodaji na tem področju. Vsaka sprememba pri usklajevanju sistemov socialne varnosti v Evropski uniji bo vedno dobro sprejeta, če bo koristila državljanom Unije in poenostavila ter izboljšala njihove odnose z različnimi javnimi upravami, na katere se morajo obrniti pri uveljavljanju svojih pravic.

4.2

Kljub temu, da se je postopek sprejemanja uredbe o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 883/2004 že začel, Odbor meni, da so splošne ugotovitve, ki jih je podal v mnenju o drugih delnih spremembah uredb št. 1408/71 in 574/72, sprejetem na plenarnem zasedanju EESO 28. in 29. septembra 2005 (5), še vedno pomembne in jih je zato treba upoštevati, saj so še vedno aktualne.

4.3

Predlog spremembe, ki je bil predložen Odboru, nosi naslov „Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, in Uredbe Sveta (EGS) št. 574/72 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe (EGS) št. 1408/71“.

4.4

Člen 1 tega predloga določa, da se spremenijo nekatere priloge Uredbe št. 1408/71, vendar pa sploh ne omenja Uredbe št. 574/72. Predlagamo, da se popravi naslov predloga, da bi odražal dejansko vsebino in da se zato črta omembo Uredbe št. 574/72.

5.1

Člen 1 predloga določa, da se spremenijo priloge I, IIa, III, IV in VI k Uredbi št. 1408/71.

5.2

Zaradi sprememb švedskega zakona o socialnem zavarovanju in zakona o prispevkih za socialno zavarovanje se spremeni del I Priloge I, ki opredeljuje pojma „zaposlene osebe“ in „samozaposlene osebe“.

5.3

Zaradi sprememb, ki jih je prinesel nov zakon o zdravstvenem zavarovanju na Nizozemskem, se spremeni del II Priloge I, ki se nanaša na osebno področje uporabe uredbe in v katerem je opredeljen izraz „družinski član“. Ta je lahko zakonec, registriran partner ali otrok, ki še ni dopolnil 18 let.

5.4

Zaradi različnih sprememb zakonov o socialnih pokojninah v Litvi in Slovaški se spremeni Priloga IIa o posebnih dajatvah, za katere se prispevki ne plačujejo. V primeru Litve se Priloga spremeni v skladu s posodobitvami nacionalne zakonodaje, v primeru Slovaške pa se prilagodi nacionalna zakonodaja in dajatev ohrani le, če so bile osebe v preteklosti do dajatev upravičene.

5.5

Spremeni se del A Priloge III, ki se nanaša na določbe obstoječih dvostranskih sporazumov o socialni varnosti, tako da se črta točka 187 o splošni konvenciji med Italijo in Nizozemsko.

5.6

Del A Priloge IV o zakonodajah, navedenih v členu 37(1) Uredbe, po katerih je višina invalidskih dajatev neodvisna od trajanja zavarovalnih dob, se spremeni v oddelku „Slovaška“, da bo v skladu z njeno nacionalno zakonodajo.

5.7

Zaradi sprememb v španski zakonodaji se spremeni del B Priloge IV, v katerem so navedeni posebni sistemi za samozaposlene osebe, za katere se uporabljajo posebne določbe za seštevanje dopolnjenih zavarovalnih dob v drugi državi članici.

5.8

Del C Priloge IV se spremeni v zvezi s Slovaško in Švedsko. Ta priloga navaja primere, ko se dvojni izračun dajatev lahko opusti, ker bi rezultata bila enaka. V primeru Slovaške gre za družinsko pokojnino, v primeru Švedske pa za izračun zajamčene pokojnine, ki je odvisen od trajanja bivanja na Švedskem.

5.9

Zaradi spremembe švedske zakonodaje je posodobljen del D Priloge IV, ki se nanaša na dajatve in sporazume o združevanju dajatev iste vrste, do katerih je oseba upravičena v skladu z zakonodajo dveh ali več držav. Doda se tudi dvostranski sporazum o socialni varnosti med Finsko in Luksemburgom.

5.10

Spremeni se tudi Priloga VI, ki določa posebne postopke za uporabo zakonodaje nekaterih držav članic. Vnesejo se spremembe v oddelkih, ki se nanašajo na naslednje države članice:

5.11

Spremembe različnih prilog k Uredbi št. 1408/71 so v glavnem posledica sprememb zakonodaje v različnih državah članicah. Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja vse spremembe, ki prinašajo izboljšave glede dajatev, ki jih prejemajo državljani Unije.

5.12

Vseeno pa Odbor želi poudariti, da kopičenje prilog in posebnih primerov v uredbah št. 1408/71 in 883/2004 ni najboljši način poenostavljanja določb o uskladitvi sistemov socialne varnosti. Izboljšava in poenostavitev sta bila cilja priprave Uredbe št. 883/2004 in Odbor si želi, da bi se delo nadaljevalo v tem duhu.

5.13

Komisija je predstavila predlog uredbe o spremembi Uredbe št. 883/2004, da bi določila vsebino njene Priloge XI (6). Ta priloga ustreza Prilogi VI Uredbe št. 1408/71. Odbor ugotavlja, da je razlika med obema prilogama v oddelku „W. Finska“, omenjenem v točki 5.10 tega mnenja.

5.14

V točki 6 c) 1 priloge k predlogu uredbe, ki je predmet tega mnenja, je navedeno: „… pri čemer je posameznik […] določen del referenčnega obdobja dopolnil v času zaposlitve v drugi državi članici …“, medtem ko je v oddelku „W. Finska“ Priloge XI k predlogu uredbe o spremembi Uredbe št. 883/2004 navedeno: „… pri čemer je posameznik […] določen del referenčnega obdobja dopolnil v času zaposlitve ali samozaposlitve v drugi državi članici …“.

5.15

Po mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora bi veljalo ti dve formulaciji poenotiti ter tako uskladiti besedili, saj gre za iste okoliščine.

30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/46

1.1

EESO poziva Komisijo, da razglasi leto prostovoljcev, in nato čimprej objavi belo knjigo o prostovoljnih dejavnostih in aktivnem državljanstvu v Evropi; tako bi lahko poudarili vzajemno učinkovanje obeh pojavov in opozorili na njun pomen. Ker prostovoljna dejavnost v glavnem poteka na lokalni ravni, bi morala bela knjiga s tega področja voditi k strategiji za krepitev evropske razsežnosti prostovoljnih dejavnosti in spodbujanje aktivnega evropskega državljanstva ter poistovetenja z Evropo.

1.2

Vlade držav članic bi bilo treba spodbuditi k oblikovanju nacionalne politike prostovoljnih dejavnosti in strategije za neposredno krepitev in priznanje takšnega dela. Te nacionalne politike bi morale imeti tudi vlogo infrastrukture prostovoljnih dejavnosti. EU lahko določi okvir in spodbuja večjo izmenjavo dobrih praks med državami članicami.

1.3

Vse države članice si morajo prizadevati za pripravo zakonodajnega okvira, ki zagotavlja pravico do prostovoljnih dejavnosti ne glede na pravni ali družbeni status. Vsem posameznikom, ki izvajajo prostovoljne dejavnosti, tudi invalidnim osebam, je treba zagotoviti enake možnosti. V nekaterih državah članicah zakonodajni predpisi še vedno ovirajo razvoj prostovoljnih dejavnosti in onemogočajo močnejšo družbeno podporo. Včasih obstajajo zakonodajni predpisi, ki celo prepovedujejo ali omejujejo zaposlovanje. Te omejitve je treba preveriti in prostovoljne dejavnosti spodbujati z zakonodajnim okvirom, ki ureja na primer predpise s področja zavarovanja in povračila stroškov.

1.4

Po mnenju Odbora morajo pomen prostovoljnih dejavnosti priznati tudi drugi udeleženi akterji, ne le vlade: parlamenti, regionalni in lokalni organi ter organizacije civilne družbe, ki morajo tudi aktivno sodelovati pri spodbujanju teh dejavnosti. Tako bodo poudarili vlogo prostovoljnih dejavnosti in izboljšali njegov ugled v družbi.

Poleg tega želi EESO Komisijo izrecno opozoriti na dejstvo, da organizacije civilne družbe pri izvajanju prostovoljnih dejavnosti igrajo odločilno vlogo.

1.5

Hkrati je po mnenju Odbora koristno opozoriti na odnos med civilno družbo in šolami, da bi tako podprli pripravo posameznikov na prostovoljne dejavnosti. Zato je treba v okviru osnovnošolskega izobraževanja posvetiti večjo pozornost pedagoškemu delu za razvoj družbene zavesti in sodelovanja pri reševanju socialnih vprašanj splošnega pomena. Tako bi lahko v okviru „leta družbenih in okoljskih vprašanj“ mladim pod 15 letom kot eno izmed možnosti ponudili praktične dejavnosti, s čimer bi jih vzpodbudili k pomembnim in koristnim prostovoljnim dejavnostim. Posebno pozornost je treba nameniti nevladnim organizacijam, v katerih otroci opravljajo prve prostovoljne dejavnosti.

1.6

V okviru prizadevanj za priznavanje priložnostnega in neformalnega usposabljanja, predvsem na podlagi dokumentov EUROPASS in priporočil o ključnih sposobnostih, bi morala EU posebej poudariti priznavanje sposobnosti, pridobljenih s prostovoljnimi dejavnostmi. Oblikovanje izkaznice EUROPASS za mlade bi pripomoglo k izboljšanju priznavanja prostovoljnih dejavnosti za mlade.

1.7

EESO poziva vse države članice, pa tudi EU samo, da pripravijo politike v zvezi s prostovoljnimi dejavnostmi, ki vključujejo strategijo in konkretne programe za spodbujanje teh dejavnosti, predloge za posebno pomoč in ozaveščanje javnosti, spodbujajo partnerstva med civilno družbo in podjetji ter javno priznavanje dosežkov prostovoljcev. Za to je predvsem potreben ustrezen pravni okvir, ki spodbuja prostovoljne dejavnosti. EU lahko v ta namen oblikuje okvir, predlaga izhodišča za razpravo in podpira izmenjave dobrih praks med državami članicami.

1.8

Na evropski ravni potrebujemo zanesljive in primerljive statistične podatke o obsegu, pomenu in družbeno-gospodarski vrednosti prostovoljnih dejavnosti. Raziskave bi morale temeljiti na enotni opredelitvi prostovoljnih dejavnosti in proučiti potrebe ter motive prostovoljcev, zlasti pa motive tistih, ki se nočejo vključiti v prostovoljne dejavnosti. Na evropski ravni je treba najti možnosti, da se opozori na prispevek prostovoljnih dejavnosti k nacionalnemu dohodku in vplivu takšnih dejavnosti na družbo. Tukaj lahko Eurostat prevzame vlogo usklajevalca in pobudnika: vsi statistični uradi držav članic EU bi morali imeti na voljo podatke s tega področja.

1.9

EESO priporoča, da Evropska unija v okviru sistemov financiranja, politik in programov močneje spodbuja prostovoljne dejavnosti. V ta namen je zlasti potrebna vseevropska infrastruktura za podporo teh dejavnosti. Evropska prostovoljna služba (European Voluntary Service Programme, EVS), ustanovljena leta 1996, je trenutno eden od instrumentov spodbujanja prostovoljnih dejavnosti v Evropski uniji. V okviru tega programa je približno 40 000 mladih med 18 in 25 letom od 6 mesecev do enega leta prebivalo v 31 evropskih državah in državah partnericah. S sredstvi razvojne pomoči se hkrati financira tudi delo drugih prostovoljcev v državah v razvoju. EESO meni, da ta instrument spodbujanja ni dovolj, in si želi, da bi si Evropska unija začela prizadevati za dejavnejši, doslednejši in bolj povezan pristop k prostovoljnim dejavnostim ter da bi zlasti omogočila, da bi bili ti programi v vsej Evropi dostopni vsem skupinam prebivalstva in se ne bi omejevali zgolj na dolgoročno prostovoljno službo mladih.

1.10

EESO bi želel tudi, da se objavi priporočilo, namenjeno izključno prostovoljnim dejavnostim starejših oseb, ki bi vključevale na primer pilotne dejavnosti za partnerstva in izmenjave izkušenj ter bi bile del izvedenih pobud na tem področju.

1.11

Poleg tega bi morale biti prostovoljne dejavnosti načeloma enako priznane kot sofinanciranje. Prijavnice za evropske projekte je treba na splošno oblikovati bolj enostavno in nebirokratsko, tako da bodo organizacije prostovoljnih dejavnosti sploh lahko sodelovale pri evropskih razpisih projektov.

1.12

Okrepiti in razširiti je treba obveščanje: preveč pogosto se zgodi, da informacije ne pridejo do zainteresiranih krogov. V ta namen je treba izkoristiti vse možne poti obveščanja; na primer oblikovanje spletne strani z informacijami s tega področja, ki bi bila z enim klikom dostopna z vseh sedanjih spletnih strani o prostovoljnih dejavnostih. Evropske mreže organizacij prostovoljnih dejavnosti imajo tukaj poseben pomen, saj zagotavljajo izmenjavo informacij in najboljših praks, pri tem pa institucije EU seznanjajo s potrebami in zahtevami prostovoljcev na osnovni ravni. Ker so del infrastrukture za spodbujanje prostovoljnih dejavnosti, jih je treba usmerjeno spodbujati.

1.13

Evropska unija lahko pomembno prispeva k spodbujanju in javnemu priznanju prostovoljnih dejavnosti, s tem da podpre 5. december, ki so ga Združeni narodi razglasili za mednarodni dan prostovoljcev, in na ta dan izreče priznanje njihovemu delu. Mednarodno leto prostovoljcev 2001 je opozorilo na pomen učinkovitih javnih programov, ki jih podpre država. Če bi — kot predlaga EESO — na evropski ravni razglasili leto prostovoljcev, bi to prispevalo tudi k priznavanju in nadaljnjemu spodbujanju lokalnega dela neštetih prostovoljcev na evropski ravni, kar bi pri njih obudilo občutek evropske pripadnosti.

1.14

Da bi dosegli večje priznanje pomena prostovoljnega dela za razvoj držav članic, EESO priporoča, da se na evropski ravni sprejme listina, v kateri bi določili vlogo organizacij prostovoljnega dela skupaj z njihovi pravicami in obveznostmi. EESO priporoča, da se za izboljšanje gospodarskega položaja organizacij prostovoljnega dela v državah članicah v pravu Skupnosti zagotovi pravno podlago, v skladu s katero bodo te organizacije oproščene plačevanja davka na dodano vrednost. Namen predlagane opredelitve vloge, pravic in obveznosti organizacij prostovoljnega dela v evropski listini je predvsem priprava enotnih smernic za tiste organizacije, ki bi lahko glede gospodarskih in drugih privilegijev dobile posebni pravni status.

2.1

Prostovoljne dejavnosti so za družbo neprecenljive vrednosti. Več kot 100 milijonov prostovoljcev se v Evropi v prostem času posveča številnim dejavnostim, ki koristijo tretjim osebam in služijo splošnemu interesu. Podjetja, državni akterji in zlasti državljani sami vedno bolj priznavajo delo organizacij civilne družbe, ki ga pogosto opravljajo izključno ali večinoma prostovoljci (1).

2.2

Sama vrednost prostovoljnih dejavnosti pa močno presega zgolj zagotavljanje storitev in zadovoljevanje socialnih potreb. Motivi, na katerih temelji prostovoljna dejavnost, namreč na lastno pobudo prispevati k splošnemu blagostanju in ga sooblikovati, spodbujajo vrednote, kot sta nesebičnost in solidarnost, ter tako ustvarjajo protiutež pojavoma izolacije in sebičnosti, ki sta vedno bolj značilna za moderno družbo.

2.3

Prostovoljno delo je neločljivo povezano z aktivnim državljanstvom, ki — tako na lokalni kot tudi na evropski ravni — predstavlja temelj demokracije. Državljani ne sodelujejo v življenju družbe le v okviru sodelovanja v političnih procesih, temveč tudi s ciljnim reševanjem družbenih problemov. Z družbenim delom lahko uresničijo svojo pripravljenost sooblikovati družbo. Posameznik v svojem prostem času ali v okviru prostovoljne službe dela za druge — pogosto s precejšnjim finančnim ali celo zdravstvenim tveganjem — in s tem za splošno dobro. Prav ta oblika aktivnega evropskega državljanstva pa v naši družbi pri državljanih ustvarja močan občutek pripadnosti. Prostovoljne dejavnosti lahko torej označimo za enega najboljših primerov sodelovanja in s tem bistveni del oz. celo predpogoj aktivnega državljanstva.

2.4

Prostovoljne dejavnosti tudi spodbujajo osebni razvoj: na eni strani razvijajo družbeno zavest, na drugi pa ključna znanja in spretnosti, kar izboljšuje možnosti prostovoljcev na trgu dela ter njihovo aktivno sodelovanje v družbi. Različne oblike prostovoljnih dejavnosti omogočajo priložnostno (2) in neformalno (3) učenje, ki tako — poleg formalnega učenja (4) — igrata osrednjo vlogo pri uresničevanju zasnove vseživljenjskega učenja.

2.5

Prostovoljne dejavnosti bistveno prispevajo k rezultatom naših nacionalnih gospodarstev; skoraj bi jih lahko označili kot četrti državni sektor. Ta prispevek pa nacionalne statistike zelo pogosto spregledajo, saj ne temelji vedno na izmenjavi blaga z denarno vrednostjo in ni enotne metode za oceno njegove ekonomske vrednosti. Kjer pa se učinki prostovoljnih dejavnosti ocenjujejo, je bilo ugotovljeno, da sta njihova ekonomska vrednost in njihov prispevek k socialnim tržnim gospodarstvom precejšnja (5). Tako se na primer ocenjuje, da ekonomska vrednost prostovoljnih dejavnosti znaša 7,9 % BDP in da pri teh dejavnostih sodeluje 38 % prebivalstva. Na Irskem in v Nemčiji več kot 33 %, na Poljskem pa 18 % prebivalstva opravlja neko vrsto prostovoljnega dela.

2.6

Čezmejne prostovoljne dejavnosti na evropski in mednarodni ravni lahko precej povečajo solidarnost in skupno razumevanje med narodi ter spodbujajo medkulturni dialog. V tem okviru EESO pozdravlja namen Komisije, da razširi evropske prostovoljne dejavnosti in okrepi njihovo prepoznavnost in učinkovitost.

2.7

Najpomembnejši motivi za prostovoljne dejavnosti so solidarnost, občutek odgovornosti za druge in potreba posameznika, da se počuti koristnega. Prostovoljne dejavnosti ustvarjajo družbene vezi, prispevajo k družbeni koheziji in spodbujajo kakovost življenja ter družbeni napredek v Evropi. Tako poosebljajo vrednote evropskega povezovanja, kot so opredeljene v členu 2 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in členu 2 Pogodbe o Evropski uniji. Prostovoljne dejavnosti so poleg tega pomemben izraz participativne demokracije, ki jo Pogodba o ustavi za Evropo priznava kot sestavni del demokratičnega življenja v EU. Prostovoljne dejavnosti so v interesu javnosti, prav tako kot prostovoljci sami. Prostovoljne dejavnosti bi morale biti v vseh državah članicah EU priznane na tej ravni.

2.8

EESO je to temo obravnaval že v informativnem poročilu o delu z umirajočimi in hudo bolnimi kot primeru prostovoljnih dejavnosti v Evropi, ki ga je sprejel leta 2002 (poročevalka: ga. zu EULENBURG).

EESO je prostovoljne dejavnosti obravnaval tudi v drugih dokumentih z drugih vidikov, vendar doslej še ni pripravil mnenja posebej na to temo (6).

2.9

Tudi znotraj EU se vedno bolj priznava prispevek prostovoljnih dejavnosti na socialnem, kulturnem in okoljskem področju, organizacije prostovoljnega dela pa so bolje vključene v politične in druge procese odločanja, in sicer na področjih, kot so vseživljenjsko učenje, zdravje in varstvo potrošnikov, razvoj, trgovina itd. EESO pozdravlja te pobude, vendar meni, da dosedanji napredek še zdaleč ne zadošča.

2.10

EESO z zadovoljstvom sprejema dejstvo, da so prostovoljne dejavnosti mladih obravnavane kot prednostna naloga v okviru političnega procesa, ki ga je Komisija začela leta 2001, in v okviru odprte metode za koordinacijo. Komisijo spodbuja, da na podlagi že doseženega napredka še naprej razvija prostovoljne dejavnosti, pri čemer naj obravnava horizontalne vidike na podlagi celostnega pristopa.

2.11

Mednarodno leto prostovoljcev, ki so ga ZN razglasili 2001, je bilo simbolično dejanje na mednarodni ravni. To leto je prostovoljnim dejavnostim naklonilo pozornost javnosti, ljudi je znova spodbudilo k prostovoljnim dejavnostim in jim pokazalo, kako jih je mogoče priznavati, podpirati in spodbujati tudi na politični ravni. Na pobudo ZN vsako leto 5. decembra praznujemo mednarodni dan prostovoljcev. Evropska unija bi morala evropske državljane opozoriti na ta pomemben dogodek.

2.12

Na splošno pa Odbor meni, da bi se morale Evropska komisija in države članice bolj posvetiti temi prostovoljnih dejavnosti. Tudi zato EESO pozdravlja prošnjo za pripravo mnenja o tej pomembni temi, ki jo je ga. WALLSTRÖM naslovila na Odbor.

3.1

V praksi in raziskavah se prostovoljne dejavnosti pogosto različno opredeljujejo, poleg tega je težko zajeti različne vidike teh dejavnosti v eni definiciji. Za različne opredelitve v državah Evropske unije so značilna tri skupna merila, ki morajo biti vedno izpolnjena:

Obstajajo nesoglasja o tem, ali ta opredelitev zajema le redne dejavnosti, ali sem sodi tudi sosedska pomoč in „banke časa“, ki se razvijajo v zadnjih letih, ali le prostovoljne dejavnosti v formalni in strukturirani obliki. Vsekakor pa morajo biti zgoraj navedeni osnovni pogoji nujno izpolnjeni, da določeno dejavnost lahko štejemo za prostovoljno, ne glede na to, ali gre za prostovoljne dejavnosti v korist lokalne skupnosti ali za strukturirano prostovoljno službo. Na splošno lahko rečemo, da je za različne vidike prostovoljnega dela najbolj ustrezna široka opredelitev.

3.2

Cilj prostovoljnih dejavnosti ni nadomestitev plačanega dela; celo jasno zaželeno je, da plačanega dela ne bi bilo mogoče nadomestiti s prostovoljnim. Posebna vrednost prostovoljnih dejavnosti je v njihovem prispevku k oblikovanju družbe. Takšno delo ni le socialna storitev in tudi ni namenjeno prevzemu osnovnih nalog države. Temeljna dodana vrednost prostovoljnih dejavnosti je v:

3.3

Ker obstaja veliko oblik prostovoljnih dejavnosti, jih je težko razvrstiti v posamezne kategorije. Prostovoljne dejavnosti opravljajo najrazličnejše družbene skupine, čeprav v posameznih državah članicah EU v različnem obsegu: delež prostovoljcev, ki delujejo na posameznem področju, in njihov profil (starost, poreklo, stopnja izobrazbe) se od države do države deloma močno razlikujeta.

3.4

Poleg formalnih dejavnosti, ki se opravljajo v določenih ustanovah, obstajajo tudi neformalne dejavnosti in dejavnosti, ki ostajajo prikrite (kar je na primer pogosto pri prostovoljnih dejavnostih migrantov).

3.4.1

K različnim oblikam prostovoljnih dejavnosti spadajo med drugim naslednje dejavnosti:

3.4.2

Nadalje lahko prostovoljne dejavnosti razdelimo glede na področje delovanja (npr. šport, kultura, sociala, zdravje, izobraževanje, mladi, varstvo okolja, civilna zaščita, politika, varstvo potrošnikov, razvojno sodelovanje ipd.).

3.5

Prostovoljna služba je posebna oblika prostovoljnih dejavnosti, ki je že vnaprej časovno omejena in jo prostovoljci pogosto opravljajo kot izključno dejavnost, t. j. v nasprotju z večino prostovoljnih dejavnosti, ki se opravljajo poleg drugih dejavnosti, kot sta izobraževanje ali zaposlovanje. V nasprotju s prostovoljnimi dejavnostmi, ki jih posameznik vedno opravlja v svojem prostem času, prostovoljna služba večinoma temelji na skupno določenih pravilih in nalogah, pogosto v obliki dogovora med različnimi projektnimi partnerji, vključno s prostovoljci. Razlikujemo več oblik prostovoljnih služb:

prostovoljne dejavnosti so vse vrste prostovoljnih dejavnosti in jih lahko opišemo na naslednji način: dostopne so vsem, niso plačane, opravljajo se na osnovi svobodne volje, imajo izobraževalni vidik (neformalno učenje) in ustvarjajo dodano socialno vrednost;

prostovoljna služba je oblika prostovoljnih dejavnosti, zanjo je poleg tega značilno še naslednje: je časovno omejena; cilji, vsebina, naloge, struktura in okvir so jasno določeni; na voljo je ustrezna podpora in pravno ter socialno varstvo;

prostovoljna služba, ki jo organizira država, je služba, ki jo upravlja država ali nekdo v imenu države, na primer na socialnem področju ali področju civilne zaščite;

civilna služba je prostovoljna alternativa k obveznemu služenju vojaškega roka, ki je mogoča v nekaterih državah (7).

3.6

Obe obliki prostovoljnega dela se jasno razlikujeta po tem, da gre v prvem primeru v smislu opredelitev OZN in ILO za prostovoljno delo, opravljeno v neprofitni organizaciji, za katero se prejme plačilo, ki je pogosto nižje od tržnega, v drugem primeru pa se ne prejme plačila, lahko pa so povrnjeni stroški, nastali pri opravljanju naloge. To razlikovanje bi bilo treba upoštevati pri natančnejši opredelitvi pravnega statusa teh dejavnosti, da bi olajšali položaj prostovoljcev in študentov, ki v NVO opravljajo obvezno „prakso“.

Evropska prostovoljna služba, ki se jo večkrat navaja in poudarja kot primer, ki ga je treba razširiti in uveljaviti, je v resnici služba, ki mladim posreduje delo v društvih ali nevladnih organizacijah (NVO) v zameno za plačilo nadomestila in stroškov (stanovanje, hrana). Zajema delno plačilo kot v primeru plačila za opravljanje prakse. Na ta način so mladi na voljo društvom ali NVO v okviru visokošolskega izobraževanja (praksa v tujini je del skoraj vseh študijskih programov, ki imajo mednarodno ali evropsko razsežnost)

Sodelovanje mladih pri dobrodelnih projektih ali projektih splošnega interesa v zameno za pavšalno nadomestilo je koristno za vse. Zahteva po razjasnitvi zakonskega statusa dodeljenega nadomestila je sicer utemeljena, vendar ne smemo enačiti pojmov „dobrodelnih“ in „prostovoljnih“ dejavnosti.

3.7

Plačano prostovoljno delo na osnovi opredelitev ILO in OZN, kot je na primer dejavnost Zdravnikov brez meja, ne spada v okvir tega mnenja.

3.8

V zadnjih letih so oblike in motivi prostovoljnih dejavnosti postali še bolj raznoliki, kar je posledica novih družbenih vrednot oz. razvoja. Interes in povpraševanje za prostovoljne dejavnosti naraščata, izboljšave glede finančnih in proračunskih sredstev, infrastrukture ter priznavanje tega dela pa temu povečanju ne sledijo dovolj.

3.8.1

Smiselno preživljanje prostega časa, razvoj socialnih spretnosti in znanja ter pridobivanje in posredovanje izkušenj so privlačne prednosti prostovoljnih dejavnosti. Pridobivanje znanja ali boljše poznavanje samega sebe in svojih sposobnosti so vedno pogosteje motivi za prostovoljne dejavnosti, tudi zato da bi bili kos zahtevam družbe znanja. Pri odločitvi za prostovoljno službo v tujini igrajo pomembno vlogo tudi medkulturni stiki in učenje tujega jezika. Z vidika evropskega združevanja to spodbuja razumevanje med kulturami. Čezmejni prostovoljni projekti, kot so borze prostovoljcev v evroregijah, so lahko zelo pomembni za razvoj evropskega državljanstva.

3.8.2

Organizacije civilne družbe in centri za prostovoljno delo lažje pridobivajo prostovoljce, če upoštevajo nove razmere v naši družbi, na primer spremembe v kulturi mladih, razširjenost spleta in možnosti za prostovoljne dejavnosti preko spleta; nove oblike nagovarjanja mladih, na primer preko kratkih sporočil SMS; ponudbo kratkoročnega dela kot prvega koraka za mlade; nove oblike preživljanja prostega časa in čas, ki je zainteresiranim državljanom na voljo; usmerjeno upoštevanje novih ciljnih skupin, kot so migranti, tistih, ki so dlje časa brezposelni, ali vedno večje število upokojencev, ki želijo sodelovati.

3.9

Če povzamemo, lahko rečemo, da so prostovoljne dejavnosti horizontalen pojav, ki zadeva veliko različnih področij družbe in vse sloje prebivalstva. Kljub temu je treba omeniti, da so manj prisotne med prikrajšanimi ali socialno izključenimi osebami.

4.1

V mednarodni strokovni literaturi se vloga prostovoljnih dejavnosti večinoma analizira na osnovi njihove družbene in gospodarske funkcije. Kot že omenjeno, je vrednost prostovoljnih dejavnosti v njihovem prispevku k aktivnemu državljanstvu, njihovi vplivi pa so pogosto težko merljivi: družbeno angažiranost, občutek pripadnosti, identifikacijo z družbo, solidarnost, občutek odgovornosti za družbo in spodbujanje socialne kohezije je težko neposredno izmeriti.

4.2

Primeren pristop za obravnavo tega vprašanja, opisan v raziskovalnem delu o civilni družbi (na primer Putnam, 2000 (8)), je t. i. socialni kapital, h kateremu prostovoljne dejavnosti bistveno prispevajo. Socialne mreže, stiki, vrednote in stališča državljanov, pa tudi vzajemno zaupanje so bistvenega pomena za socialni (in gospodarski) razvoj regij. Če je na določenem območju veliko organizacij civilne družbe ali prostovoljcev, so tudi drugi gospodarski in socialni kazalniki na splošno pozitivnejši. Prostovoljne dejavnosti bistveno povečajo socialni kapital družbe, saj ustvarjajo socialne mreže in vezi.

4.3

Zato je treba kvantitativne kazalnike za razvoj neke države, ki se običajno uporabljajo (najpomembnejši gospodarski kazalniki, kot sta gospodarska rast in finančno ravnovesje) dopolniti z novimi in alternativnimi kazalniki, ki merijo socialni kapital, pa tudi socialno kohezijo, ter tako opozarjajo na prispevek prostovoljnih dejavnosti. Tudi gospodarsko vrednost prostovoljnih dejavnosti bi bilo treba izmeriti v številkah, kot to predlagajo Združeni narodi v priročniku za neprofitne organizacije v sistemu nacionalnih statistik.

4.4

To je tudi v skladu z usmerjenostjo v trajnostni razvoj, katerega cilj je globalen sistem, ki poleg gospodarstva spodbuja tudi okoljsko trajnost, solidarnost in demokracijo, pa tudi s cilji lizbonske strategije, ki tri področja — gospodarstvo, sociala in okolje — v skupnem okviru trajnostnega razvoja opredeljuje kot neločljiva in želi bolje izkoristiti njihove vzajemne sinergije. Prostovoljci bistveno prispevajo na vseh treh področjih, zato bi bilo treba oceniti spodbujanje socialne kohezije, dejavnosti na okoljskem področju in ponovno vključitev brezposelnih (oseb, ki so dlje časa brezposelne) na trg dela.

4.5

Evropski mladinski pakt za mlade, ki ga je Evropski svet sprejel spomladi 2005 in ki je del prenovljene lizbonske strategije, spodbuja mlade k izvajanju prostovoljnih dejavnosti (9).

4.6

V skladu z mednarodnimi raziskavami in izkušnjami je mogoče prostovoljne dejavnosti na različnih področjih spodbujati še bolje in bolj usmerjeno.

4.6.1

Tako si lahko že v okviru socializacije, izobraževanja in vzgoje otrok prizadevamo za to, da bodo otroci kasneje dejavni člani skupnosti. Organizacije, ki izvajajo socialne programe, pri katerih sodelujejo predvsem otroci in mladi, igrajo v tem procesu posebno vlogo.

4.6.2

Prostovoljne dejavnosti lahko igrajo posebno vlogo v boju proti brezposelnosti mladine in dolgotrajni brezposelnosti, pa tudi na splošno pri vstopu v poklicno življenje.

Prostovoljci lahko ciljno zbirajo pomembne izkušnje in znanje, po katerih na trgu dela obstaja povpraševanje, ter vzpostavljajo stike. Poleg dejavnosti na socialnem področju in področju zdravstvenega varstva, ki sta tradicionalni področji prostovoljnih dejavnosti, lahko prostovoljci med službo pridobivajo ključne spretnosti in znanja na področjih obveščanja javnosti, komunikacije, izražanja, znanja s socialnega področja, organizacije dela, poklicnega izobraževanja ipd.

Preizkusijo lahko različne družbene vloge in se tako naučijo sprejemati pravilne odločitve, reševati težave, pridobijo delovne navade ter dokažejo svoj smisel za pravičnost in vodstvene sposobnosti. Prostovoljne dejavnosti so lahko pomemben del življenjepisa in poklicne poti in s tem pomemben dodaten instrument neformalnega in priložnostnega usposabljanja, ki dopolnjuje formalno usposabljanje, izobraževanje in poklicno usposabljanje. Poleg tega lahko pomagajo izboljšati možnosti teh oseb na trgu dela, predvsem mladih.

4.6.3

Na področju aktivnega staranja imajo prostovoljne dejavnosti dvojni pomen: prvič, starejši državljani lahko tako še naprej sodelujejo v družbenem življenju, izkoristijo svoje izkušnje in se še naprej počutijo koristne. To pozitivno vpliva na njihovo zdravje in kakovost življenja. Drugič, prostovoljne dejavnosti lahko spodbujajo razumevanje med generacijami, saj mladi in starejši delajo skupaj, si izmenjujejo izkušnje in podpirajo drug drugega.

4.6.4

Različnim obrobnim skupinam prebivalstva lahko omogoča vključitev in integracijo, naj bo to zato, ker se prostovoljci zavzemajo zanje, ali ker se sami preko svojega dela vrnejo v središče družbe. Takšno povečanje vpliva in moči, ki ga omogočijo prostovoljne dejavnosti, je zlasti pomembno za socialno izključene skupine prebivalstva in za migrante. V nekaterih državah članicah ta proces žal ovirajo zakonodajni predpisi; tako v nekaterih državah migranti ne morejo sodelovati pri prostovoljnih dejavnostih.

4.6.5

Opozoriti je treba tudi na pomen različnih skupin za samopomoč. Njihova najpomembnejša značilnost je, da združujejo ljudi s podobnimi težavami na najrazličnejših področjih, ki drug drugemu pomagajo tako, da si izmenjajo izkušnje.

4.6.6

Pri spodbujanju prostovoljnih dejavnosti je pomemben tudi prispevek delodajalcev in podjetij. Njihovi zaposleni lahko namreč s prostovoljnimi dejavnostmi zunaj podjetja pridobivajo socialne spretnosti in znanje, ki krepijo njihovo ustvarjalnost in motivacijo za delo. Tako občutijo večjo zavezanost podjetju. Tudi podjetja se vedno bolj zavedajo svoje socialne odgovornosti: partnerstva v obojestransko korist med organizacijami prostovoljnih dejavnosti, lokalnimi in nacionalnimi oblastmi ter podjetji prispevajo k združevanju moči in znanja ter skupnemu oblikovanju lokalne družbe. Dialog med socialnimi partnerji, vzajemno učenje in kolektivne pogodbe lahko prispevajo k večjemu priznanju in podpori prostovoljnih dejavnosti, ki je del socialne odgovornosti.

4.6.7

EESO z zaskrbljenostjo opaža, da organizacije prostovoljnih dejavnosti in prostovoljne dejavnosti pogosto niso javno priznane, vzrok za to pa je v odsotnosti pravne definicije oz. osnove za „prostovoljne dejavnosti“ v več državah članicah. To včasih povzroči celo, da potencial ostaja neizkoriščen, če na primer prostovoljne dejavnosti niso priznane v okviru ukrepov za vključevanje mladih, brezposelnih ali integracijo migrantov. Položaj prostovoljcev je poleg tega pogosto problematičen, zlasti z davčnega vidika, vidika socialne varnosti ali zavarovanja. Treba se je izrecno zavzemati za zakonodajne predpise, ki jasno opredeljujejo pravni status prostovoljcev in vsakemu prebivalcu države priznavajo pravico do prostovoljnih dejavnosti. Poleg tega EESO poziva države članice, da odstranijo pomanjkljivosti v delovnopravni zakonodaji, ki onemogočajo, da bi prostovoljci opravljali pomembno delo v javnem interesu, zlasti v primeru katastrof. Vse prepogosto so zaposleni še vedno odvisni od dobre volje delodajalca, na primer glede izrednega dopusta.

4.6.8

EESO priporoča, da se natančno pojasnijo odnosi in naloge posameznih akterjev — države, tržnega sektorja in organizacij prostovoljnega dela. Prostovoljne dejavnosti imajo sicer v naših družbah pomembno vlogo, vendar ne smejo predstavljati osnovne oskrbe na področju socialnih storitev ali nadomeščati ukrepanja države. Cilj političnih ukrepov mora biti spodbujanje prostovoljnih dejavnosti kot takih, ne njihova instrumentalizacija, saj bodo drugače izgubile svojo upravičenost in svojo posebno vrednost, ki temelji na svobodni volji posameznika.

4.6.9

Po mnenju EESO pa ima država vseeno nalogo, da za prostovoljne dejavnosti zagotovi potrebno infrastrukturo, kajti te dejavnosti sicer niso plačane, niso pa brezplačne, saj so povezane z določenimi stroški. Izkušnje v nekaterih evropskih državah kažejo, da infrastruktura, namenjena posebej prostovoljnim dejavnostim, bistveno poveča njihov obseg in kakovost. Podpora in svetovanje organizacijam prostovoljnih dejavnosti, pa tudi motivacija prostovoljcev, njihovo izobraževanje, zagotavljanje podpore in dejavnosti za spremljanje njihovega dela ter morebitno povračilo stroškov ni zastonj, vendar se te naložbe izplačajo. Tukaj lahko država prevzame dejavno vlogo z načrtovanjem nacionalnih strategij, ozaveščanjem javnosti in koordinacijo. Za boljšo prepoznavnost prostovoljnih dejavnosti mora država financirati študije in pri tem posebno pozornost posvetiti uvedbi načela oz. ideje prostovoljnih dejavnosti v izobraževanje.

4.6.10

Vsi udeleženi akterji (država, sindikati, podjetja in organizacije prostovoljnih dejavnosti) morajo tesno sodelovati, če želijo spodbujati in pospeševati prostovoljne dejavnosti ter povečati njihovo priznanje v družbi. Učinkovito povezovanje organizacij prostovoljnih dejavnosti v mreže za izmenjavo najboljših praks in združitev moči je tukaj ravno tako nujno potrebno kot dialog in sodelovanje med posameznimi sektorji.

mnenje EESO o evropskih politikah, ki zadevajo mlade, poročevalka: ga. von TURNHOUT (UL C 28, 3. 2. 2006, str. 35–41);

mnenje EESO o izvajanju programa Mladina v akciji 2007–2013, poročevalec: g. RODRÍGUEZ GARCÍA-CARO (UL C 234, 22.9.2005, str. 46–51);

mnenje EESO o izboljšanju prepoznavnosti in učinkovitosti evropskega državljanstva, poročevalec: g. VEVER (še ni objavljeno v UL);

mnenje EESO o programu za spodbujanje aktivnega evropskega državljanstva, poročevalec: g. LE SCORNET (UL C 28, 3. 2. 2006, str. 29–34).

30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/53

1.1

Družbena odgovornost podjetij, sestavni del evropskega socialnega modela, zadeva vse evropske državljane. Evropski ekonomsko-socialni odbor izraža zadovoljstvo, da je Komisija to vizijo vključila v svoje sporočilo, v katerem poudarja tudi, da „družbena odgovornost podjetij izraža bistvene vrednote EU“. Odbor zato meni, da bi moral imeti evropski državljan dostop do zanesljivih in čim popolnejših informacij glede izjav in praks podjetij in lokalnih ter regionalnih skupnosti. Na podlagi kakovostnega poročanja bi lahko evropski državljan usmerjal svojo izbiro kot potrošnik, varčevalec in prebivalec. Vlagatelji, uporabniki in združenja potrošnikov že danes dajejo relativno prednost proizvodom in storitvam, ki lahko zagotovijo visokokakovostne informacije o podjetju in omogočajo sledljivost. Ta trend bo postal vedno pomembnejši za trajnostni razvoj.

1.2

V okviru akcijskega načrta o izboljšanju komunikacijske strategije v Evropi bi lahko oblikovali informativni portal o družbeni odgovornosti podjetij. Ta evropski portal bi združeval vse razpoložljive informacije in omogočal pregled nad številom in vrsto podjetij, obravnavanimi temami in sodelujočimi interesnimi skupinami. Koristen bi bil za akterje v vseh državah članicah pri prevzemanju družbene odgovornosti podjetij. Posebej zaželeno je, da bi vseboval podatke o dobrih praksah podjetij v novih državah članicah. Predstavljal bi orodje za splošno vrednotenje družbene odgovornosti podjetij. Ta avtodeklarativen in multilateralen instrument, ki je nepogrešljiv za Evropsko zvezo za družbeno odgovornost podjetij, bi morala sofinancirati Evropska komisija. Na ta način oblikovana „praksiteka“ (1) (zbirka praks) bi omogočila izmenjavo informacij in dobrih praks podjetij in lokalnih ter regionalnih skupnosti.

1.3

Glede na to, da je družbena odgovornost podjetij z inovativnostjo, konkurenčnostjo in ustvarjanjem delovnih mest prispevek k lizbonski strategiji, EESO državam članicam predlaga, da vključijo promocijo družbene odgovornosti podjetij v svoje nacionalne načrte reform in seveda tudi v nacionalne strategije trajnostnega razvoja. Poudarja, da so prakse v zvezi z družbeno odgovornostjo podjetij prostovoljne in dopolnjujejo upoštevanje nacionalnega delovnega in socialnega prava ter po potrebi podpirajo mednarodne delovne standarde. EESO poziva oblasti držav članic in EU, naj spodbujajo nastanek in razvoj novih sektorjev dejavnosti, ki so ustvarjeni ali razviti na podlagi politike družbene odgovornosti podjetij. Države članice EU poziva, da pri javnih naročilih zavzamejo odgovorno stališče (družbena in okoljska politika najugodnejšega ponudnika).

1.4

Številne prakse, ki upoštevajo trajnostni razvoj ali družbeno odgovornost podjetij, najdemo po vsej Evropi. Ta raznolikost je sicer del dinamike, vendar pa otežuje možnost usklajenega evropskega pristopa. EESO odobrava dejstvo, da sporočilo spodbuja pričetek ponovnega delovanja skupine držav članic na visoki ravni za družbeno odgovornost podjetij, ki bi razpravljale o izboljšanju izmenjav dobrih praks. Vendar je treba, preden skušamo doseči skladnost, posodobiti prikaz stanja nacionalnih praks. Ta pregled bi moral vključiti tudi javne politike in veljavno zakonodajo in dati rezultate, pridobljene na podlagi javnih politik za spodbujanje družbene odgovornosti podjetij, obenem pa upoštevati raznolikost.

1.5

Evropska komisija meni, da bi morala evropska podjetja prevzeti odgovorno obnašanje ter pri izvajanju svojih dejavnosti spoštovati vrednote Unije in priznane mednarodne norme, predvsem na področju dostojnega dela. EESO v tem okviru poziva socialne partnerje v večnacionalnih podjetjih evropskega porekla, da transnacionalnemu socialnemu dialogu dodajo mednarodne okvirne sporazume o družbeni odgovornosti podjetij, ki morajo temeljiti vsaj na načelih deklaracije ILO in smernicah OECD za večnacionalna podjetja in ki podjetjem, ki jih podpišejo, omogočajo sodelovanje pri izpolnjevanju razvojnih ciljev tisočletja.

1.6

EESO podpira pobude glede socialnega dialoga na sektorski ravni, ki skušajo družbeno odgovornost podjetij vključiti v upravljanje z gospodarskimi spremembami. Sektorje poziva, naj zagotovijo, da te pobude vključujejo sodelujoče iz vseh držav članic.

1.7

Odbor zatrjuje, da je družbena odgovornost podjetij najbolj učinkovita takrat, ko je vključena v strategijo podjetja in se izvaja na vseh hierarhičnih stopnjah v podjetju. Podjetja, ki želijo podpirati Zvezo, poziva, naj v njej zavzeto in v polni meri sodelujejo ter vključijo predstavnike osebja, ki bi želeli sodelovati, in evropske svete delavcev, kadar ti obstajajo.

1.8

EESO odobrava pobudo, da nadaljnja uporaba praks na področju družbene odgovornosti podjetij, ki jo podpira Komisija, poteka prek MSP, obenem pa poziva vse vrste podjetij, vključno s podjetji socialne ekonomije, da prevzamejo družbeno odgovornost podjetij in pri tem ohranijo raznolikost.

1.9

Za izboljšanje ocenjevanja EESO evropska podjetja poziva, da sodelujejo pri pripravi in pregledu različnih instrumentov za merjenje in informiranje, kot so EMAS, GRI in ISO 26000. EESO opozarja, da mora certifikacija, kadar je izvedljiva, v vsakem primeru izhajati iz volje podjetja in ne more biti obvezna. Za zagotovitev legitimnosti in izvedljivosti agencije za ocenjevanje in certificiranje se zdi pomembno, da te agencije izvajajo oceno na podlagi meril, ki temeljijo na temeljnih besedilih, zajetih v seznamu, pripravljenem na Evropskem forumu zainteresiranih skupin o družbeni odgovornosti podjetij leta 2004. EESO podpira pobude za samourejanje sektorja agencij.

1.10

EESO ugotavlja, da je priloga sporočila pripravljena na podlagi usklajene pobude med Komisijo in delom poslovne skupnosti, ne da bi se pri tem posvetovali z drugimi zainteresiranimi strankami. Zato meni, da bi morale organizacije delodajalcev razširiti informacije in na nacionalni ter lokalni ravni spodbujati dejavnosti podjetij Zveze na področju družbene odgovornosti podjetij.

1.11

EESO poziva zunanje interesne skupine, da sodelujejo na sejah Foruma in v dialogih v podjetjih Zveze. Priporoča tudi oblikovanje nacionalnih razprav z multilateralno sestavo, v katerih bi se proučevale dobre prakse, predvsem tiste, ki so objavljene na evropskem portalu, da bi čimprej izpolnili pričakovanja državljanov.

1.12

EESO želi, da bi temeljito razmislili o doseženi ravni na področju družbene odgovornosti podjetij. To bi morali storiti čimprej, da bi zagotovili verodostojnost novega pristopa, ki je usmerjen izključno v odličnost, na primer v okviru pregleda strategij (nacionalnih in na ravni Skupnosti) trajnostnega razvoja; oba pojma namreč izhajata iz istega koncepta, to je družbene odgovornosti, podjetij in lokalnih ter regionalnih skupnosti, pri čemer ustreza družbena odgovornost mikro ravni, trajnostni razvoj pa makro ravni. To vprašanje bi morali uvrstiti na dnevni red prvih sej (konec leta 2006) posvetovanja več interesnih skupin, pri katerih želi EESO dejavno sodelovati.

1.13

EESO predlaga Komisiji, da se naslednje leto razglasi za „evropsko leto družbene odgovornosti podjetij“.

2.1.1

Na zasedanjih evropskega sveta (Lizbona 2000, Göteborg 2001) je bil evropski pristop družbene odgovornosti podjetij opredeljen na podlagi treh vidikov. Z evropskega vidika je družbena odgovornosti podjetij prostovoljen pristop, ki se ne uporablja le v okviru evropskega pravnega reda; le-ta ostaja obvezna podlaga na socialnem (delovno pravo), družbenem (pravo potrošnikov) in okoljskem (okoljsko pravo) področju. Prostovoljna evropska orodja na okoljskem področju (EMAS, Ecolabel) so bila na voljo že prej.

2.1.2

Evropska komisija je julija 2001 (2) objavila zeleno knjigo o spodbujanju okvira za družbeno odgovornost podjetij, v kateri je opredelila družbeno odgovornost podjetij. EESO je marca 2002 o tem dokumentu pripravil mnenje (3). V zeleni knjigi je Komisija pozvala vse države članice, da podajo prispevek na to temo. Komisija je na podlagi prejetih prispevkov julija 2002 sprejela prvo sporočilo na temo družbene odgovornosti podjetij, sporočilo o prispevku podjetij k trajnostnemu razvoju. S tem naslovom je poudarila, da je družbena odgovornost podjetij mikroekonomski vidik makroekonomskega koncepta trajnostnega razvoja.

2.1.3

Komisija je organizirala Forum zainteresiranih skupin o družbeni odgovornosti podjetij v Uniji, s čimer je želela opredeliti skupna priporočila glede družbene odgovornosti podjetij. Forum je predstavljal novo obliko dialoga in dogovarjanja, ki vključuje socialne partnerje, raziskovalne organe in interesne skupine. Šlo je za edinstven poskus organizirati civilni dialog na predlagano temo Komisije. Po dolgotrajnem delu komisij in po štirih plenarnih zasedanjih je bilo 29. junija 2004 pripravljeno končno poročilo tega posvetovanja, v katerem je bilo izraženo mnenje, da trajnostni razvoj vključuje poleg podjetij tudi različne interesne skupine. Poročilo vsebuje devet serij priporočil za podjetja, interesne skupine, oblasti in institucije Evropske unije, ki se nanašajo na ozaveščanje in izobraževanje v zvezi z družbeno odgovornostjo podjetij, na njeno vključevanje v dejavnosti vseh in omogočanje ugodnega okolja zanjo. UNICE (Unija evropskih industrijskih in delodajalskih združenj) je bila z njimi zadovoljna, Evropska konfederacija sindikatov je sprejela besedilo z nekaj pridržki, druge strani pa so izrazile nezadovoljstvo. Kot je zapisano v sporočilu z dne 22. marca 2006, je „Forum uspel doseči soglasje med udeleženci, obenem pa je opozoril na pomembne razlike v mnenju gospodarskih in negospodarskih interesnih skupin“.

2.1.4

Junija 2003 je direktiva 2003/51/CE, ki spreminja dve direktivi o finančnih poročilih in konsolidiranih računovodskih izkazih podjetij, uvedla možnost objave kazalnikov nefinančnih dejavnosti družb, predvsem na področju okolja in osebja. EESO je junija 2005 sprejel mnenje o instrumentih za merjenje in informiranje o družbeni odgovornosti podjetij v globalnem gospodarstvu (4).

2.1.5

22. marca 2006 je bilo objavljeno drugo sporočilo z naslovom Izvajanje partnerstva za rast in delovna mesta: Evropa — središče odličnosti za družbeno odgovornost podjetij (5), ki ga obravnava to mnenje. Sporočilo vsebuje tudi prilogo z naslovom Evropska zveza za družbeno odgovornost podjetij.

2.1.6

Komisija v sporočilu z maja 2006 o spodbujanju dostojnega dela za vse (6)„priznava pomembno vlogo socialne odgovornosti gospodarskih družb, ki skladno dopolnjuje zakonodajo, pogajanja za sklenitev kolektivnih pogodb in nadzor pogojev dela. Meni, da morajo kodeksi ravnanja in drugi instrumenti socialne odgovornosti gospodarskih družb upoštevati instrumente, sprejete na mednarodni ravni (OECD, ILO). Poziva podjetja, Evropsko zvezo za socialno odgovornost gospodarskih družb in druge zainteresirane strani k načrtovanju pobud za prispevek k spodbujanju dostojnega dela za vse“. Poleg tega je Svet v integriranih smernicah za izvajanje lizbonske strategije na zasedanju junija 2006 državam članicam priporočil, naj spodbujajo podjetja k razvijanju družbene odgovornosti.

2.1.7

Svet v svoji definiciji o novi strategiji trajnostnega razvoja (7), ki jo je dal junija 2006, v usmeritvenih načelih politik označuje „vključevanje podjetij in socialnih partnerjev“ na podlagi naslednjih elementov: „Spodbujanje socialnega dialoga, družbene odgovornosti gospodarskih družb in zasebno-javnih partnerstev za več sodelovanja in skupne odgovornosti ter dosego trajnostne porabe in proizvodnje“. V točki 31 tega sporočila navaja: „Vodje podjetij in druge ključne zainteresirane strani, vključno z delavskimi organizacijami in nevladnimi organizacijami, morajo s političnimi voditelji nujno razmisliti o srednje- in dolgoročnih politikah, potrebnih za trajnostni razvoj, ter predstaviti izčrpne podjetniške odgovore, ki presegajo obstoječe minimalne zakonske zahteve. Predlog, ki bo spodbujal ta proces, bo Komisija pripravila v letu 2007. V skladu z Evropsko zvezo za družbeno odgovornost podjetij je treba povečati osveščenost in znanje socialne in okoljske obveznosti in odgovornosti podjetij“.

2.2.1

Tem besedilom, ki izražajo napredek na tem področju, je treba dodati sporočilo iz marca 2006 (8), ki daje družbeni odgovornosti podjetij novo politično prepoznavnost. Komisija v novi sestavi v tem sporočilu podpira oblikovanje Evropske zveze za družbeno odgovornost podjetij, ponovno uvaja posvetovanja več interesnih skupin in spodbuja ustanovitev Zveze: Komisija „naznanja podporo začetku delovanja Evropske zveze za družbeno odgovornost podjetij, zamisel, ki temelji na prispevkih podjetij, ki so dejavna na področju promocije družbene odgovornosti podjetij“, in ponovno uvaja posvetovanja več interesnih skupin: „Komisija še dalje pripisuje velik pomen dialogu z interesnimi skupinami in med njimi samimi ter predlaga ponoven sklic rednih sestankov Foruma interesnih skupin, da se neprenehoma pregleduje napredek na področju družbene odgovornosti podjetij v EU“.

2.2.2

Komisija poudarja, da v Zvezi nima dejavne vloge, predvsem, da ta „za Komisijo ne pomeni nobenih novih finančnih odgovornosti“. Komisija pojasnjuje, da Zveza „ni pravni instrument in ni namenjen podpisu podjetij, Komisije ali katerih koli javnih organov“, temveč gre za „politično okrilje za nove in obstoječe pobude glede družbene odgovornosti podjetij, ki jih podajo velika podjetja, MSP in njihove interesne skupine“.

2.2.3

V prilogi, ki je manj pomembna kot sporočilo samo, je Zveza predstavljena kot pobuda poslovne skupnosti, ki temelji na partnerstvu: „Evropska komisija podpira člane poslovne skupnosti, ki polagajo temelje Evropski zvezi za družbeno odgovornost podjetij. Zveza je odprta za podjetja, ki jih združuje ista želja: narediti Evropo središče odličnosti za družbeno odgovornost podjetij v podporo konkurenčnosti in trajnosti podjetij ter tržnega gospodarstva. Bistvo te pobude je partnerstvo“. Zveza je namenjena vsem evropskim podjetjem ne glede na velikost, in temelji na prostovoljnem pristopu. Jeseni 2006 je bilo na strani UNICE navedenih približno 100 podjetij.

2.2.4

Komisija meni: „...ker družbena odgovornost podjetij temelji na prostovoljnem poslovnem obnašanju, bi bil pristop, ki bi vključeval dodatne obveznosti in upravne zahteve za podjetja, kontraproduktiven in v nasprotju z načeli boljše zakonske ureditve“. Vzpostavitev novih zavezujočih predpisov vsekakor ni v skladu s prostovoljnim značajem družbene odgovornosti podjetij, vendar pa je jasno, da podjetje, ki sprejme ta pristop, začne strogo spoštovati — črko in duha — zakona, kar pristojni organi skrbno preverjajo.

2.2.5

Komisija upa, da bo njena podpora Zvezi omogočila razširitev družbene odgovornosti podjetij v evropska podjetja. Ker se zaupanja, ključnega elementa tega procesa, ne da odrediti, je jamstvo zanj le kakovostno vodenje podjetja.

2.2.6

Udeležba podjetij v Zvezi je v celoti deklarativna in ni formalno zavezujoča. Število podjetij, povezanih z Zvezo, bi se moralo zaradi tega preprostega načina sodelovanja hitro povečati.

2.2.7

Komisija „priznava, da brez dejavne podpore in konstruktivne kritike interesnih skupin družbena odgovornost podjetij ne bo zaživela“. Dejavna podpora in konstruktivna kritika interesnih skupin, ki niso del podjetniškega okolja, tako bogatijo proces.

2.2.8

Zveza ne nadomešča dialoga z interesnimi skupinami in med njimi. Komisija želi spodbujati dialog, zato „predlaga ponoven sklic rednih sestankov Foruma interesnih skupin, da se neprenehoma pregleduje napredek na področju družbene odgovornosti podjetij v EU“. Na podlagi teh sej bo mogoče ugotoviti, kakšno je stanje. „Komisija bo po razgovoru s Forumom za interesne skupine ponovno ocenila razvoj družbene odgovornosti podjetij v Evropi“. To mnenje želi dati časovni načrt za pripravo naslednjega obdobja v procesu in poudarja točke, v zvezi s katerimi se lahko oblikujejo priporočila.

2.3.1.1

Komisija meni, da podjetja, ki ustvarjajo bogastvo in delovna mesta, zagotavljajo proizvode in storitve, ki družbi prinašajo dodatno vrednost. Evropska podjetja poziva, naj se bolj odločno zavzemajo za družbeno odgovornost. EESO podpira stališče Komisije, da podjetja, ki si prostovoljno prizadevajo za družbeno odgovornost, prispevajo k prenovljeni lizbonski strategiji. Prostovoljno prizadevanje podjetij za družbeno odgovornost lahko pomaga javnim oblastem pri pripravi nekaterih integriranih smernic v zvezi s socialnim vključevanjem, vseživljenjskim učenjem, inovativnostjo in razvojem podjetništva, na primer z bojem proti diskriminaciji in spodbujanjem raznolikosti, predvsem ko gre za invalidne osebe, predvidevanjem razvoja na področju usposabljanja, zaposlovanjem na prikrajšanih območjih, pomočjo gospodarskih in industrijskih zbornic mladim vodjem podjetij, vključno ženskam ali osebam, ki so nedavni priseljenci.

2.3.1.2

Odbor v prejšnjem mnenju navaja (9), da „mora evropski socialni model zagotoviti idejo o demokratičnem, zelenem, konkurenčnem, solidarnem in socialno vključenem področju blaginje za vse državljane Evrope“. Komisija spodbuja evropska podjetja, da se posvetijo dejavnostim za družbeno odgovornost podjetij, ki ne prinašajo takoj dobička, temveč izboljšujejo konkurenčnost celotne Evrope in sodelujejo pri izpolnjevanju razvojnih ciljev tisočletja, na primer zaposlovanje prikrajšanih skupin, zmanjšanje stopnje onesnaženosti in večje spoštovanje temeljnih pravic v državah v razvoju. EESO izraža zadovoljstvo glede te spodbude.

2.3.1.3

EESO odobrava povezavo med lizbonsko strategijo, trajnostnim razvojem in družbeno odgovornostjo podjetij. Vendar v skladu s stališčem, ki ga je izrazil v svojem prejšnjem mnenju (10), meni, da bi bilo treba natančneje določiti in pojasniti povezave med lizbonsko strategijo in strategijo trajnostnega razvoja. Za izvajanje teh strategij je ukrepanje oblasti še vedno ključnega pomena: opredeliti morajo optimalni okvir za rast in inovativnost na makroekonomski ravni (nacionalni načrti reforme, nacionalne strategije za trajnostni razvoj), medtem ko odgovorna podjetja delujejo na mikroekonomski ravni. Tako družbena odgovornost podjetij, ki jo izvajajo podjetja, z razvojem inovativnih postopkov in strategijami odgovornega vodenja, prispeva k trajnostnemu razvoju na evropski in svetovni ravni.

2.3.2.1

Sporočilo, objavljeno marca 2006, poziva evropska podjetja, naj si ne glede na svojo velikost prizadevajo za družbeno odgovornost podjetij. EESO je prepričan, da je glavni izziv za njeno širjenje spodbujanje družbene odgovornosti pri malih in srednjih podjetjih. Posebna sredstva, preskušena v zadnjih dveh letih, predstavljajo pridobljene izkušnje, za katera bi bilo treba pripraviti študijo učinka, ki bo omogočila spremljanje razvoja teh praks.

2.3.2.2

V sklepnih ugotovitvah Evropskega foruma zainteresiranih skupin o družbeni odgovornosti podjetij je bilo poudarjeno, da se priporočila nanašajo na vse vrste podjetij (vključno z MSP in podjetji socialne ekonomije) in upoštevajo njihovo raznolikost. EESO podpira zamisel, da imajo MSP in mikro podjetja z ustreznimi sredstvi svojo vlogo pri strategiji družbene odgovornosti podjetij. Poleg tega poudarja, da se to nanaša na vse vrste podjetij, ne samo družbe z omejeno odgovornostjo, temveč tudi na samostojne podjetnike, javna podjetja, vzajemne družbe, obrtniške, industrijske in kmetijske zadruge, skupna podjetja, združenja socialne ekonomije itd. Vse te vrste podjetij poziva, da si prizadevajo za sodelovanje v Zvezi. Vsako podjetje naj bi si prizadevalo za družbeno odgovornost podjetij že od ustanovitve.

2.3.3.1

Sporočilo navaja učinkovitost socialnega dialoga na področju družbene odgovornosti podjetij in konstruktivno vlogo evropskih svetov delavcev pri opredelitvi najboljših praks. EESO zato obžaluje, da predstavniške organizacije za socialni dialog na medstrokovni in sektorski ravni niso sodelovale pri ustanovitvi Zveze.

2.3.3.2

EESO meni (11), da „Evropski model socialne tržne ekonomije podjetja ne obravnava kot preproste kapitalske družbe ali organa za izpolnjevanje naročil, ampak tudi in celo predvsem kot skupnost, kjer bi moral potekati socialni dialog“. Pogosto pobuda za sodelovanje pri izvajanju družbene odgovornosti podjetij prihaja od vodstva podjetij. Vendar ne more biti dobrih praks, če pobudo da samo vodstvo podjetja. EESO meni, da družbena odgovornost podjetij na evropski ravni ni „človekoljubna“ odločitev, temveč posledica dialoga z vsemi predstavniki civilne družbe podjetja na vseh hierarhičnih ravneh. Družbena odgovornost podjetij — predvsem na podlagi dialoga z zunanjimi interesnimi skupinami — ne vključuje samo vodje podjetja, temveč tudi vodilne delavce in vse zaposlene. Odbor poudarja, da lahko o pravi družbeni odgovornosti podjetij govorimo takrat, ko je vključena v strategijo podjetja in jo izvajajo vsi akterji v podjetju. Družbena odgovornost podjetij, ki je v skladu z opredelitvijo prostovoljna praksa nad zakonom, združuje in presega zavezujoče pravo.

2.3.3.3

Zato so mednarodni okvirni sporazumi (ACI) o družbeni odgovornosti podjetij zelo zanimivi. O sporazumih se pogaja in jih podpiše vodstvo podjetja ali vodstva podjetij v družbi in predstavniki delavcev. Predstavniki delavcev so mednarodna ali evropska sektorska združenja ali nacionalna združenja sindikatov ter evropski svet delavcev. S podpisom se oba socialna partnerja zavežeta, da bosta izvajala načela družbene odgovornosti podjetij v odnosih podjetja z zunanjimi interesnimi skupinami, predvsem podizvajalci ter lokalnimi in regionalnimi skupnostmi.

2.3.3.4

EESO odobrava sporočilo, ki navaja, da „je vlogo zaposlenih, njihovih predstavnikov in sindikatov pri razvoju in izvajanju praks družbene odgovornosti podjetij mogoče še nadalje pospeševati.“ Podjetja, ki nameravajo podpreti Zvezo, in tudi predstavnike delavcev, ki to želijo, poziva, da v Zvezi polno sodelujejo. Če obstaja evropski svet delavcev, mora pri tem prav tako sodelovati.

2.3.3.4.1

V nedavnem mnenju (12) je EESO zapisal: „EESO podpira družbeno razsežnost podjetij v Evropski uniji in vlogo, ki jo imajo evropski sveti delavcev. Evropska razprava se je osredotočila na trajnostni razvoj in evropski socialni model ter ugotovila, da so to posebne značilnosti Unije. Družbena odgovornost podjetij v svetovnem gospodarstvu je eden od odgovorov Evrope na težave, nastale zaradi globalizacije, katere negativne učinke bi lahko zmanjšali, tako da bi vse države, članice mednarodne organizacije dela spoštovale temeljne standarde ILO.“ in „Značilnost evropskega socialnega modela je spoštovanje — vedno in povsod — pravic, na katerih temelji človekovo dostojanstvo in zaščita, ki jo prek sistemov socialnega skrbstva zagotavlja najranljivejšim. V današnji Evropi mora biti namreč povsod možno uveljavljati državljanske pravice, tudi na delovnem mestu in še posebej v transnacionalnem okviru podjetja.“

2.3.3.5

EESO spodbuja podjetja in organizacije za poklicno usposabljanje, da v svoje pedagoške načrte vključijo izobraževanje o trajnostnem razvoju in družbeni odgovornosti podjetij.

2.3.4.1

Komisija bo še naprej podpirala ukrepe, ki so jih na področju družbene odgovornosti podjetij, predvsem na sektorski ravni, uvedle interesne skupine, zlasti socialni partnerji in nevladne organizacije. Poudarila je pomembno vlogo sektorskih odborov za socialni dialog. EESO podpira te pobude. Sektorje poziva, naj zagotovijo, da te pobude vključujejo sodelujoče iz vseh držav članic.

2.3.5.1

V sporočilu je izražen namen, da Evropa postane središče odličnosti za družbeno odgovornost podjetij, vendar ni omenjeno, kako bi se ocenila dosežena stopnja kakovosti. Vendar pa mora za potrditev dosežene stopnje odličnosti obstajati način, kako oceniti kakovost družbene odgovornosti podjetij, ki jo je dosegla Evropa. Poleg poročila, ki ga pripravijo posamezna podjetja, bi se morala Evropa na področju družbene odgovornosti podjetij biti sposobna primerjati z drugimi regionalnimi središči. V prvi fazi bi se lahko oblikoval portal, ki bi združeval razpoložljive informacije in omogočal pregled nad številom in vrsto podjetij, obravnavanimi temami in partnerskimi interesnimi skupinami.

2.3.5.2

Da bi Evropa postala središče odličnosti na področju družbene odgovornosti podjetij, mora Evropska zveza pri delu uporabljati ustrezne instrumente. Vlagatelji, uporabniki in združenja potrošnikov že danes dajejo relativno prednost proizvodom in storitvam, ki lahko zagotovijo visokokakovostne informacije o podjetju in omogočajo sledljivost. Ta trend bo postal vedno pomembnejši za trajnostni razvoj.

2.3.5.3

EESO želi, da bi bila ocena dosežene ravni na področju družbene odgovornosti podjetij predmet temeljitega premisleka, ki bi moral potekati čimprej, da se zagotovi verodostojnost novega pristopa, ki je usmerjen izključno v odličnost. To vprašanje bi bilo treba uvrstiti na dnevni red prvih sej (konec leta 2006) Evropskega foruma zainteresiranih skupin o družbeni odgovornosti podjetij. Na forumu zainteresiranih strani 7. decembra 2006 v Bruslju je Komisija predstavila „povzetek“ doslej uresničenih pobud na področju družbene odgovornosti podjetij, kar je nekakšen pregled stanja. EESO izjavlja, da je pripravljen analizirati to, kar je bilo doslej storjenega glede nekaterih posebnih tem, in vzpostaviti institucionalno sodelovanje s Komisijo, predvsem glede upravljanja portala Evropske zveze za družbeno odgovornost podjetij (CSR).

2.3.5.4

Koncepti še niso povsem določeni in za instrumente še ne obstaja splošni dogovor. Vendar pa nekatere države članice že izvajajo politike za večjo transparentnost podjetij na področju družbene odgovornosti. Poglobitev poznavanja nacionalnih politik, ki jih izvajajo države članice, bi koristilo vsem sodelujočim. Predlog sporočila, da se na področju družbene odgovornosti podjetij ponovno oblikujejo skupine na visoki ravni je korak v pravi smeri, saj bodo tako nove in bodoče države članice pri tem dejavno sodelovale. Ocena javnih politik, ki spodbujajo družbeno odgovornost podjetij, bi bila upoštevana pri oceni evropske strategije (Unije in držav članic) trajnostnega razvoja, ki je predvidena za leto 2007.

2.3.6.1

EESO se je z zanimanjem seznanil z namero Komisije, da izboljša transparentnost in obveščanje potrošnikov. Vendar je poudaril, da se transparentnost in obveščanje v zvezi z družbeno odgovornostjo podjetij ne moreta omejiti na zahteve javnega zdravja na področju izdelkov široke porabe. Potrošniki lahko igrajo vlogo pri spodbujanju proizvodnje blaga in storitev. Zato pa morajo vedeti, če so izdelki, ki jih uživajo, v skladu z zahtevami na področju javnega zdravja in tudi, če so proizvedeni v skladu s socialnimi in okoljskimi standardi. Poleg tega je treba prizadevanje za transparentnost razširiti na vse gospodarske sektorje. Zaželeno je, da potrošnik ve, ali izdelki, ki jih uživa, ustrezajo oznaki družbene odgovornosti; zaželeno je, da investitor in varčevalec vesta, ali so podjetja, v katera vlagata svoj denar, družbeno odgovorna; zaželeno je, da prebivalec ve, ali so oprema, infrastruktura itd. zgrajeni na družbeno odgovoren način, predvsem, ali spoštujejo okolje. Finančni akterji se že sedaj prek družbeno odgovornih investicijskih skladov zanimajo za podatke o podjetjih, ki niso omejeni samo na finančne zadeve. Skupaj z bonitetnimi agencijami, ki ne ocenjujejo samo finančnega stanja, so pomembni akterji za spodbujanje družbene odgovornosti podjetij. Industrijski sektorji se povezujejo za opredelitev strokovnih standardov, kot je visoka kakovost okolja v gradbeništvu, medtem ko so sektorji, ki se redno srečujejo z okoljskimi vprašanji, kot so sektor aluminija, nafte in papirja, zaskrbljeni zaradi vpliva svojih dejavnosti na okolje. EESO meni, da bi bilo koristno, da take somoregulativne pobude izvajajo tudi drugi sektorji.

2.3.6.2

Podjetja uporabljajo različne tehnike za ocenjevanje svoje finančne sposobnosti (vrsta in transparentnost naložb, računi in kontrole) ter dosežkov na področju socialnih in okoljskih dejavnosti (delovni pogoji, varstvo narave in prostora v vrednostni verigi). Med različnimi in skladnimi tehnikami mora obstajati sinergija.

2.3.6.3

Za zagotovitev legitimnosti in zanesljivosti agencij za oceno in agencij za certificiranje je preglednost načel nujna. Podjetja morajo dejansko vedeti, na podlagi katerih referenčnih meril so ocenjevana. EESO zato pozdravlja objavo Načel za družbeno odgovorne naložbe (13). Ocenjevanje teh agencij mora biti zasnovano na podlagi načel, ki temeljijo na temeljnih besedilih, zajetih v seznamu, pripravljenem na Evropskem forumu zainteresiranih skupin o družbeni odgovornosti podjetij leta 2004. Agencije morajo zagotoviti maksimalno stopnjo preglednosti. Standard CSRR-QS je bil poskus samourejanja poklicne dejavnosti, in EESO poziva k nadaljevanju v tej smeri. V svojem nedavnem mnenju (14) je EESO pozval evropska podjetja, da se zavzamejo za pripravo in pregled različnih instrumentov za merjenje in ocenjevanje, zlasti takih, kot so na primer EMAS, GRI, ISO 26000. Odbor poudarja, da je treba preprečiti, da bi mednarodni predpisi ponovno opredelili koncept družbene odgovornosti podjetij in ga skrčili zgolj na uporabo predpisov ali sporazumov, medtem ko družbena odgovornost podjetij po svoji naravi temelji na prostovoljnih pobudah podjetij, ki presegajo zakonske predpise. Nacionalnim predstavništvom, ki razvijajo smernice ISO 26000, priporoča, da podpirajo evropsko opredelitev družbene odgovornosti podjetij, ki zajema zakon in ga hkrati tudi presega. Ne glede na pomen dela, ki ga opravljajo agencije za ocenjevanje, se podjetij ne sme obvezovati za to, da bi se ravnala po zasebnih normah, katerih preverjanje je za MSP zelo drago. Kadar so instrumenti primerni za postopek certificiranja, poteka to le na podlagi odločitve podjetja in nikakor ne more biti obvezno.

2.3.6.4

Sporočilo poudarja, da bi morale „zunanje interesne strani, vključno z nevladnimi organizacijami, potrošniki in vlagatelji, imeti večjo vlogo pri spodbujanju in nagrajevanju odgovornega poslovnega obnašanja“ ali pa imeti vlogo opozarjanja. Zato mora biti obveščanje zunanjih akterjev kakovostno. Sporočilo spodbuja podjetja, da podprejo Zvezo, tako da bodo informacije o družbeni odgovornosti podjetij na razpolago vsem interesnim skupinam, tudi potrošnikom, vlagateljem in širši javnosti, ter poziva velika podjetja, da predstavijo strategije, pobude, njihove rezultate ali najboljše prakse glede družbene odgovornosti podjetij na način, ki bi bil javnosti zlahka dostopen. Na področju obveščanja o družbeni odgovornosti podjetij EESO poudarja svoj predlog (15) za oblikovanje informativnega portala o praksah DOP velikih podjetij. Ker bi analiza zunanjega izvajalca izboljšala obveščenost in zagotovila transparentnost, je EESO predvidel, da podatke podjetij analizira nekdo drug, ki se mu lahko zaupa, na primer opazovalec iz evropskih institucij. Analiza bi se lahko pozneje izvedla na podlagi podatkov evropskega portala.

2.3.6.5

Poleg tega sporočilo navaja, da za podjetja, ki želijo izraziti podporo Zvezi, ni nobenih uradnih zahtev, in da Evropska komisija ne bo vodila seznama podjetij, ki Zvezo podpirajo. Do sedaj, sedem mesecev po ustanovitvi, je Zveza predstavljena samo na spletni strani UNICE, CSR Europe in nekaterih nacionalnih organizacij delodajalcev. EESO izraža obžalovanje, da informacije interesnim skupinam niso dostopne in tudi niso predstavljene povezano.

2.3.7.1

Odgovorno podjetje lahko s svojo podobo pridobi konkurenčno prednost, kar je še posebej zanimivo za podjetja v sektorju potrošniškega blaga.

2.3.7.2

Odgovorna podjetja ustvarjajo ugodne pogoje za inovativnost in kreativnost. Njihovi proizvodi in storitve stranki ponujajo večjo kakovost in vrednost, kar lahko prav tako vodi do konkurenčne prednosti.

2.3.7.3

S predvidevanjem tveganj omogoča uvedba povezanega postopka družbene odgovornosti podjetij boljše obvladovanje kriz, ki se jim je možno celo izogniti, predvsem na področju možnih poneverb ter industrijskih ter tehnoloških tveganj. Na primer: nesreč je manj, ko je zagotovljena varnost zaposlenih pri delu; delavci so bili namreč dobro usposobljeni in naložbe so bile smiselne. Tako lahko izvajanje družbene odgovornosti podjetij vodi do izmerljivega zmanjšanja ugotovljenih ali predvidenih tveganj. EESO z zanimanjem opaža dejstvo, da nekatere zavarovalnice to upoštevajo pri cenah svojih storitev, in poziva celotni finančni sektor, da stori isto.

2.3.7.4

Podjetja z izvajanjem načel družbene odgovornosti podjetij izboljšujejo svoje postopke sprejemanja odločitev in vodenja in s tem tudi dolgoročno svojo poslovno uspešnost. Upravljanje človeških virov, ki vključuje vseživljenjsko učenje in zaposlovanje starejših delavcev, omogoča optimalno uporabo človeškega kapitala v podjetju in prispeva k aktivnemu staranju. EESO z zanimanjem ugotavlja, da so evropske pobude računovodij za spodbujanje odgovornega vodenja s kakovostjo informacij v zvezi z okoljskimi in kadrovskimi vprašanji del strateške analize podjetij.

2.3.7.5

EESO poudarja, da dolgoročna konkurenčnost nastane zaradi ukrepov, ki kratkoročno povzročajo stroške. Podjetja poziva, naj se ne osredotočijo samo na takojšnji finančni dobiček.

2.3.7.6

Države članice EU poziva, da pri javnih naročilih zavzamejo odgovorno stališče (družbena in okoljska politika najboljše možnosti).

2.3.7.7

Na makroekonomski ravni rešitev socialnih ali okoljskih problemov vodi do oblikovanja ali razvoja novih sektorjev dejavnosti in s tem odpira področja gospodarskega razvoja in nova delovna mesta. Gre na primer za ekoučinkovitost, storitve za posameznike, odnose med urbanizmom in prometom. EESO poziva oblasti držav članic in EU, naj spodbujajo nastajanje in razvoj teh sektorjev.

2.3.8.1

Kljub uspešnim prizadevanjem v nekaterih državah članicah, so podjetja, ki trdijo, da izpolnjujejo načela družbene odgovornosti podjetij, predvsem iz novih držav članic.

2.3.8.2

EESO meni, da je nujno treba razširiti poznavanje najboljših praks, ki so jih uvedla podjetja v novih državah članicah, predvsem MSP, in jih tudi čim bolje izkoristiti.

2.3.8.3

Podjetja iz novih držav članic se morajo zaradi gospodarskih in kulturnih razlik zagotovo veliko naučiti iz izkušenj podjetij v regijah s podobnimi značilnostmi, kot so njihove. Ko se družbeno odgovorni ukrepi izvajajo v državi, ki nima veliko izkušenj v socialno tržnem gospodarstvu, lahko bolj neposredno spodbudijo akterje države, ki ima podobno zgodovino.

2.3.8.4

Zato je še posebej pomembno, da se z dobrimi praksami podjetij iz novih držav članic seznani podobna podjetja v vseh sedanjih in prihodnjih državah članicah.

2.3.8.5

Prav tako je treba spodbujati obveščanje javnosti oz. različnih interesnih skupin o vprašanjih trajnostnega podjetništva, saj sta hitrost in kakovost uresničevanja načel družbene odgovornosti podjetij v veliki meri odvisni od njihove aktivnosti in vključevanja različnih zainteresiranih strani.